prof. dr. Janko Kostnapfel, dr. med.

N e k r o lo g
In memoriam
prof. dr.
Janko Kostnapfel, dr. med.
(1924–2011)
Danes se poslavljamo od velikega člove­
ka, zdravnika, učitelja, modreca, humanista,
razumnika, pisatelja in družinskega človeka.
Prof. dr. Janko Kostnapfel se je rodil 21.
maja 1924 v Ljubljani, kjer je tudi opravil
osnovno šolanje in gimnazijo. Po koncu II.
svetovne vojne, v kateri se je boril proti oku­
patorju, je študiral medicino v Leningradu
(1946 do 1948) in nato v Ljubljani. O času, ki
ga je preživel v Rusiji, je pisal tudi v eni od
svojih 12 knjig. Naj citiram kratek odlomek,
ki kaže, kako globoko se mu je vtisnilo to
obdobje v dušo in srce in kako dober opa­
zovalec in pisatelj je bil profesor: »Na tako
imenovani Severni železnici leži postajica
Čerepovec. Svoje ime nosi po črepinjah ovac,
ki so se pasle tam nekoč v velikih čredah. V
vologodski oblasti je to, nekje med Moskvo in
Arhangelskom. Debela snežna odeja je prekrivala brezkončno ravan. Mraz je pritiskal, lic
sploh nisem čutil. Tam nekje je vasica, prava
ruska »derevnja«. Lesene hišice komaj mole
iz snega. Le cerkev, ta kraljuje nad prostranstvom s svojimi veličastnimi zvoniki. Pred stoletji so jo zgradili, brez žage in železja. Prav
dobro je opaziti na vsem tramovju sled sekire.
[...]«
Po diplomi na Medicinski fakulteti leta
1951 je 2 leti delal kot t. i. okrajni zdravnik
v Foči v Bosni. Zakaj se je odločil za spe­
cializacijo iz nevropsihiatrije, je omenil v
intervjuju, zapisanem v knjigi »Sodobni
slovenski psihiatri in še kakšna misel čez«.
Takole je povedal: »Moja naravnanost se je
v začetku izražala v zanimanju za človeka, a
bolj do njegove telesnosti, telesa, saj sem bil v
svojih mladostnih letih zelo aktiven v telovadnici, dober telovadec in me je zelo zanimalo
že s tega vidika. Očitno pa se je vzporedno s
tem razvijal tudi interes za človekovo duševnost in tako sem se ob koncu študija odločil
za psihiatrijo. [...] In to kljub temu, da sem
pred seboj videl neko dovolj neprijetno pot.
Psihiatrija je v tistem času imela neznansko
bolj neprijeten prizvok kot sedaj. Ljudje so
me spraševali, zakaj ravno na psihiatrijo, a
D-156
nisi mogel dobiti druge specializacije. Tudi
oče me je zaskrbljeno vprašal: »A v Polje boš
šel?« Svet duševnosti me je preprosto privlačil,
lahko pa so bile, kot sem že omenil, kakšne
globlje notranje konfliktne situacije, ki jih je
težko povsem zanikati.«
Na kratko se ne da opisati izjemno boga­
te poklicne poti profesorja Kostnapfla. Zna­
nje, ki mu je bilo ena bistvenih življenjskih
vrednot, je med drugim pridobival tudi v
Londonu, v znameniti bolnišnici Maudsley
Hospital.
Bil je trinajst let predstojnik Katedre za
psihiatrijo, 10 let predsednik Psihiatrične
sekcije Slovenskega zdravniškega društva in
dejaven član Razširjenega strokovnega kole­
gija za psihiatrijo in Strokovnega sveta Psi­
hiatrične klinike. Njegov akademski opus je
izjemno obsežen. Ves čas svojega kliničnega
dela pa je bil ambulantni psihiater, ki se je
z dušo in srcem posvetil svojemu bolniku.
S svojim spoštljivim odnosom do trpeče­
ga človeka – bolnika, je bil nam, njegovim
učencem, vzornik. Vzornik namreč, kakšen
mora biti dober zdravnik, ki zna vzpostaviti
s svojim bolnikom terapevtski in čisto člo­
veški odnos.
Od dneva upokojitve, točno na svojo se­
demdesetletnico 21. maja 1994, je začel novo
obdobje svojega ustvarjalnega življenja. Na­
pisal je 12 knjig. V njih se je razkril kot pravi
humanist, a tudi modrec in razumnik v naj­
žlahtnejšem pomenu te besede. V njih se je
tudi pokazal kot pisatelj, ki nadvse ceni svoj
materni jezik, ki ga uporablja v najboljšem
možnem sporočilnem načinu.
V svojem pisateljevanju je opisoval pri­
stno zanimanje za človeka in njegovo vede­
nje. Od vsega začetka svoje zdravniške poti
so ga zanimali starostniki, pa tudi vojna s
psihološkega in filozofskega vidika. Razu­
mel je torej tudi tisti mračni, razdiralni del
človekove duševnosti.
Kadar koli sva se po njegovi upokojitvi
srečala, sva bila oba tega srečanja vesela. Pri
tem ni bilo nič nenavadnega, da sem čutil in
pokazal do profesorja svoje spoštovanje in
občudovanje. Ni pa bilo običajno, da je tudi
on kazal enako spoštovanje do mene, svoje­
ga učenca. A tak je bil profesor Kostnapfel:
vedno spoštljiv do sogovornika, pozoren in
naklonjen. Tudi to kaže, da je imel ljudi rad.
Zdrav Vestn | oktober 2011 | Letnik 80
N e k r o lo g
Bil je izvrsten sogovornik. In ni čudno,
da sem kar vpijal njegova razmišljanja, ko
sva dan po njegovi upokojitvi, ki sva jo sku­
paj dočakala na kongresu American Psychi­
atrix Association, prehodila ves Manhattan
in se tudi povzpela na vrh ene od dvojčic
stolpnic World Trade Centra, ki sta takrat
še stali. Nepozaben mi je njegov vzklik nav­
dušenja, ko je očaran zrl na svet pod seboj:
»Kako mogočno, kako mogočen je človek«, je
dejal.
Profesor Janko Kostnapfel je bil zdrav­
nik, kakršen zdravnik mora biti. Etičen, po­
šten do sebe in drugih, spoštljiv in načelen.
Predvsem pa dober človek. Takega bomo
ohranili v trajnem spominu. Zame in za vse
nas, ki smo imeli priložnost delati in se dru­
žiti z njim, je velik privilegij, da smo se lahko
učili od njega.
prof. dr. Slavko Ziherl
D-157