Svet kot zarota

Comments

Transcription

Svet kot zarota
Svet kot zarota
Spomenka Hribar
SVET KOT ZAROTA
Mengeš, 2011
1
Spomenka Hribar
2
Svet kot zarota
Spomenka Hribar
S VET KOT
ZAROTA
3
Spomenka Hribar
Spomenka Hribar
SVET KOT ZAROTA
Ilustracija na naslovnici Franco Juri
Opremil Žiga Valetič
Prelom Marko Avanzo
Uredil Andrej Poznič
Izdala založba Ciceron, 2011
Natisnila Tiskarna Rotosi
Copyright © za izdajo v slovenščini založba Ciceron, 2011
Naklada 1000 izvodov
V skladu z Zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah je brez pisnega
dovoljenja založbe prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna
priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih
delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, tudi fotokopiranje, tiskanje ali
shranjevanje.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
323(497.4)
HRIBAR, Spomenka
Svet kot zarota : analiza političnega sloga Janeza Janše /
Spomenka Hribar. - 2., dopolnjena izd. - Mengeš : Ciceron, 2011
ISBN 978-961-6627-22-1
256445440
4
Svet kot zarota
KAZALO
Namesto predgovora 9
I. Predgovor 23
II. Uvod 37
III. Vprašanje resnice 41
Personifikacija stigme 44
Proces zoper JBTZ – vir nenehnega
obtoževanja 46
Proces zoper JBTZ – dogodek naše zgodovine 55
Subjektivizem 73
Po božjem načrtu 75
Potrditev posvečenosti 76
Narcis 81
Dejstvo in falzifikat 85
Dokazovanja 93
IV. Ljudomrznost in zgodovina 99
Dekomunizacija 111
Dekomunizacija ali demokracija? 118
Sprava ali ideološka manipulacija
s preteklostjo? 123
V. Spoštovanje mere sveta 129
Liberalizem in nova paradigma 132
(Anti)komunistična "revolucija" 137
Demokracija kot forma in demokracija kot
formalizem 140
Slepa pega 151
5
Spomenka Hribar
VI. Resničnost in fantazma 163
"Nehvaležni" volivci 164
Utrjevanje oblasti 167
Drugi šok 177
Ponarejeni adut 181
Napenjanje loka 184
"Udbomafija" kot predstopnja "Organizacije" 187
Tiskovna konferenca 190
Vojaško zavzetje (civilnega) letališča
v Mariboru 192
Izgubljanje živcev 199
No passaran! 201
"Incident" v Depali vasi 205
Strukturna nujnost uporabe neresnic
v ideologiji 211
Vznikanje "Organizacije" 214
Naknadno utemeljevanje upravičenosti incidenta v
Depali vasi 217
(Ne)možnost vojaškega udara 226
Odstavljanje ministra Janše z ministrskega
položaja 230
"Organizacija" kot samoprojekcija in
samoobramba 234
VII. Iz črne luknje v svetlo
prihodnost 241
Vrednostno središče nacije 246
V obzorju identitetnostne morale 251
Mit kot podstat Subjekta 255
6
Svet kot zarota
Na napakah (Demosa) se učimo 260
Radikalnost in ideološko čistunstvo Subjektove
politike 271
Sektaštvo "nove koalicije" 273
Politični in družbeni strateški cilji
"nove koalicije" 277
Sektaštvo kot princip 280
Nova koalicija in njena avantgarda 286
– "Demokratizacija" 290
– Sprava 291
– Čas 293
Iz pomladi v poletje 295
VIII. Za-govor 301
IX. Namesto zaključka 311
7
Svet kot zarota
V.
Spoštovanje mere sveta
H
avlovo priznanje leto dni po citiranem intervjuju je
poglobljeno: spoznal je, da je bil v času intervjuja
sam "tonil v neko nepočakanost, ki je že mejila na
obup". Trpinčil se je bil z mislijo, "da preobrazbe napredujejo
mnogo prepočasi, da (...) se ne približujemo dovolj hitro zahodnemu demokratičnemu svetu in njegovim strukturam, da
preteklosti nismo sposobni razumno vzeti nase, da prepočasi
odstranjujemo ostanke starega režima in njegovega moralnega
opustošenja". Skratka, zdaj je bil opazil lastno nepočakanost
kot nespravljenost in nespravljivost s svetom in njegovo mero, iz nepočakanosti pa samo po sebi izhaja nasilje nad svetom, nad Bitjo in njeno mero.
Tedaj se je bil počutil kot Gospodar, kot Subjekt nad svetom,
ki naj pravzaprav le dovrši nadnaravno utemeljeni Načrt Zgodovine:
"Podlegal sem tisti tako razdiralni obliki nepočakanosti
moderne tehnokratske civilizacije, polne svoje lastne razumskosti, zmotno prepričane, da ni svet nič drugega kot križanka, ki ima eno samo pravilno – dozdevno objektivno –
rešitev problema, rešitev, ki ji rok postavljam jaz."
Morda bi bil tudi Havel tedaj rekel, da je treba počistiti mizo
in polje tistega plevela ..., se pravi, da je tedaj samega sebe imel
za vsevednega Sodnika, ki je lahko tudi brezobziren, ker ve za
pravičnost – za ljubezen do bližnjika pa ne.
"Skratka, mislil sem, da čas pripada meni," je v vzvratnem pogledu zagledal samega sebe predsednik Havel. In skromno
dodal: "To je bila velika zmota."
V čem je bila velika zmota?
S seboj in svetom spravljeni Havel to natančno pove:
129
Spomenka Hribar
"Svetu, Biti in Zgodovini pa vlada neki čas, ki jim je lasten
in v katerega resda lahko na ustvarjalen način posegamo, ki
pa ga vendarle nihče ne obvladuje popolnoma. Svet in Bit se
ne pokoravata slepo izrecnim ukazom kakega tehnokrata,
ali političnega praktika, nista tu zato, da bi uresničevala
njuna predvidevanja."
Ko znova premišljujem o svoji politični nepočakanosti, pravi
Havel, neizbežno ugotavljam, da se mora današnji in jutrišnji
politični človek "naučiti čakati v najboljšem in najglobljem
pomenu besede". Tega "čakanja" seveda ne gre razumeti tako,
da bomo pač počakali, da bodo nekdanji komunisti pomrli ...,
gre za zavestno odpoved brezpogojni in brezobizirni obsodbi, kakor da bi človek kot človeško bitje mogel biti absolutno
kriv, z druge strani pa absolutni Sodnik. To "drugačno čakanje mora izražati neko določeno obzirnost do notranje razgibanosti Biti in njenega razgrinjanja, do narave stvari, njihovega neodvisnega bivanja in dinamike, ki se postavljata po robu vsakršnemu nasilnemu ravnanju". Od česa drugačno čakanje? Drugačno od tistega čakanja, ki je nepočakano in ki je
čakalo iluzorno rešitev – Godota. Godot je po Havlovem
mnenju metafora za komunizem in njegovo nestrpnost, ki je
obljubljal hitre rešitve ... Zato pravi Havel, da je v svoji takratni neučakanosti "podlegel ravno tistemu, kar sem bil vselej
podrejal kritični analizi".
Obnašanje modernega političnega človeka ne sme več izhajati
iz brezosebne analize, "pač pa iz osebnega videnja". Namesto
"da bi temeljil na napuhu, se mora braniti iz ponižnosti", je prepričan predsednik Havel. In nadaljuje: "Svet se ne pokorava redu, ki ga predpisuje um", recimo politični um kakega samozvanega Odrešenika, um, "ki kakor da je pozabil, da je sam le skromen delček te nepopisno dragocene zgradbe, ki se ji reče svet".
V teh Havlovih mislih in predvsem v njegovi notranji razprtosti svetu, biti, je neka nova pobožnost v smislu spoštovanja
(upoštevanja) sveta in njegove mere. V teh besedah se javlja
svet kot svet(o).
130
Svet kot zarota
Gre torej za dva načina odnosa do sveta:
– Prvi je hitri, nestrpni, revolucionarni, čakajoč na Godota kot
na rešenika, ja, kar Odrešenika/Odrešitelja, na tistega torej, ki
ga ni, "preprosto zato, ker ne obstaja, ker je samo nadomestek
upanja", pravi Havel. Toda s "klicanjem hudiča", kakor slovenska narodna modrost poimenuje nestrpnost in negativno pričakovanje oziroma hotenje, "hudič" tudi lahko pride. Namreč
nasilje. Če netiš sovraštvo ..., lahko Godot/ Rešitev "navsezadnje pride" kot zlagani ponaredek, tak, kot je bil Godot, "ki si je
domišljal, da nas bo vse rešil, a je samo rušil in iztrebljal" – in
to je bil komunizem, "komunistični Godot".
– Drugi je spravljiv: vsaka stvar na svetu ima svoj čas in svojo
mero. Ne vleči rože, da bi hitreje rasla, pustiti jo, da raste po
svoji meri! Ali, rečeno s primerjavo angleške in francoske revolucije: ne pobiti plemičev, ampak pustiti, da življenje obvije
in preraste preteklo. Kajti zgodovina je "proces brez konca",
proces, ki nam nikoli ne dovoli reči, "to je končano, dovršeno,
zaključeno", zato tudi ni prav, da bi politika v imenu take Odrešitve in Dovršenosti u(s)merjala svet, saj bi s tem le Cilj
opravičeval sredstva in nič drugega. Zato je tudi sama politika
"proces brez konca" in Cilja. Ker se razlikuje od stroja, se svet
"brani absolutnega nadzora", pravi Havel.
Iz primerjave Havlovih in Janševih besed lahko zaključimo, da
se Havlov odnos do sveta vse bolj odpira in da se mu svet sam
vse bolj razpira, Janšev pa se vse bolj zapira, stiska v nekakšno
kepo sovraštva, v pest, ki hoče za vsako ceno obračun s komunizmom – se pravi z ljudmi prejšnjega sistema, ki si jih je
naredil za sovražnike. Ne le svoje, ampak vsega "naroda".
Kot simbolično ponazoritev razlike med Havlom in Janšo naj
navedem Havlov odnos do "udbašev": "Kmalu potem, ko sem
postal predsednik, so mi dali seznam vseh kolegov, ki so o
meni pisali ovadbe; jaz pa ne samo, da sem še istega dne listek
izgubil, ampak sem tudi pozabil, katera imena so bila tam zapisana. To preprosto pomeni, da se osebno bolj nagibam k
temu, da bi s tem dali mir. Imam pa tudi precejšnjo distanco,
131
Spomenka Hribar
(...) in sem ta problem nekako reševal v sebi, zato nimam nikakršne potrebe po tem, da bi kaznoval koga, ki se ni ravno
izkazal." Psihologi in psihoanalitiki vedo, kaj pomeni, če nekdo nekaj "izgubi" ali "kar pozabi". Značilno, simbolično je, da
je predsednik Havel seznam denunciantov izgubil, Janša pa
ven in ven hoče Resnico in Pravico za Krivca in terja zadoščenje za svojo aretacijo in zapor...
To moje pisanje ima namen spodbuditi tistega, ki pri nas pooseblja nepočakanost in sovražnost, o kakršni govori Havel,
da bi morda prek analize njegovih besed zaslišal njihov trdi
zven in se podal na pot čakanja v tistem bistvenem smislu, ki
ga tematizira predsednik Havel: čakanja kot spoštovanja mere
sveta in sočutenja do ljudi. Zdaj pa je prav Janez Janša tisti, ki
ne da čaka na Godota, temveč se prav ponuja zanj, za Odrešenika.
Liberalizem in nova paradigma
Spoštljivemu, spravljivemu odnosu do sveta pravimo tudi
postmoderna paradigma. Janša je o njej nekaj slišal in jo v svoji ihti reducira na liberalistični odnos do sveta v pomenu golega pehanja za dobiček in ugodje. In takšen odnos do sveta in
politike potem seveda pripiše svojemu političnemu nasprotniku, recimo dr. Dimitriju Ruplu:
"V Sloveniji je zelo aktualna teza, da je današnji čas obdobje anacionalne zgodovine. Deloma jo lahko zasledimo
celo pri dr Dimitriju Ruplu, ki se v svojih spisih predstavlja
kot razlagalec postmoderne paradigme. Pri njem je vseskozi
prisotna težnja, bolje rečeno nestrpno pričakovanje trenutka, ko bo lahko tudi v Sloveniji razglasil 'konec velikih
zgodb'. Iz njegovih spisov je mogoče razbrati neposreden
vpliv Francoisa Lyotarda, zagovornika postmoderne paradigme, ki izraža nezaupanje do velikih zgodb sploh.
(...)
Čas in zgodovinski razvoj v Evropi sta že zdavnaj pokazala, da je narod tudi v času postmoderne misli določena
132
Svet kot zarota
celota in da je liberalizem ideologija, ki narod praviloma
zanikuje, in kot središče ali kriterij postavlja denar ali dobiček, le ena izmed ideologij, ki v Evropi ni prevladujoča.
Nekaj več prostora dobiva v postkomunističnih družbah, v
katerih je bil narod pred spremembami bolj ali manj zanikana kategorija, denar in dobiček pa prav tako." (285286)
Celo v Okopih je težko najti na tako majhnem prostoru toliko
nesmislov in neznanja!
Prvič: kdo v Sloveniji sploh govori, da je današnji čas obdobje
anacionalne zgodovine? Mar je zavzemanje za državo, vladavino prava, človekove pravice in državljanske svoboščine, demokracijo ... anacionalnost? Seveda pa ne gre enačiti odklanjanja šovinističnega nacionalizma, ki neprestano zbuja nacionalno ksenofobijo, z zavzemanjem za anacionalno zgodovino!
Drugič: dr. Rupel res piše o postmoderni paradigmi in o "koncu velikih zgodb", toda konec velikih zgodb je epohalno tukaj,
ne glede na to, da o tem piše dr. Rupel in ne glede na to, da to
odklanja Janša. Pogojno in v metaforičnem smislu – namreč
glede na Lyotardovo pojmovanje – lahko rečemo, da je bilo
osamosvajanje Slovenije naša "velika zgodba", ki pa je glede na
evropsko dogajanje "velikih zgodb" v časovnem zaostanku. In
ko smo osamosvojitev dosegli, je naša "velika zgodba" uresničena in lahko pričakujemo in upravičeno pričakujemo uresničevanje "majhnih" zgodb, ki pa predstavljajo vse naše vsakdanje življenje, vsakogar posebej med nami: mirno, svobodno,
z vsaj relativno blaginjo, s spoštovanjem dostojanstva slehernega človeka ..., ne pa več usmerjanje vseh energij ljudi in naroda kot takega v osvoboditev ali osamosvojitev ali boja proti
komunizmu ... "Velika zgodba" podredi vse življenje neki Ideji, za katero je vredno živeti, trpeti in umreti ... V tem smislu,
upajmo, da je pri nas "konec velikih zgodb"!1
Tretjič: Res je, da liberalizmu kot takemu ni osrednja tema in
smisel narod, sploh pa ne Narod (kot metafizični Cilj), vendar
pa to ne pomeni, da liberalizem kot tak narod zanika. To, da
133
Spomenka Hribar
se do naroda obnaša ravnodušno kot do nečesa samoumevnega, je res. Toda če se liberalizem ne ozira posebej in eksplicitno na narod ali je celo izrecno proti Narodu, še ne pomeni,
da je zoper narod. Janša narod in Narod enači, zato liberalizmu, ki zanika upravičenost podreditve vsega žitja in bitja naroda Narodu, očita, da zanika narod.
Narod, hipostaziran v Narod, je temelj sektaštva znotraj lastnega naroda! V imenu t. i. "slovenskega naroda" kot Naroda in
njegovih koristi so bili likvidirani domobranski ujetniki po
vojni. Toda tudi večina tistih, ki danes problematizirajo to dejanje, izhaja iz Naroda – le da z druge strani – in iz slovenskega naroda a priori izključuje nekdanje komuniste.2
Dalje: iz tega, kar je Janša napisal o postmoderni paradigmi in
Lyotardu, je razvidno, da o tej zadevi sam ne ve veliko. Lyotardova teza o koncu velikih zgodb, tudi nacionalnih velikih
zgodb, utemeljenih bodisi na arhaičnih mitih bodisi na sodobnih fantazmah, pri čemer kot Jud še posebej izpostavi nemško
"veliko zgodbo", utemeljeno na mitu arijstva, in stalinistično,
utemeljeno na mitu "univerzalnega proletariata", je prav izrecna kritika različnih –izmov. Uresničenje nemške "velike zgodbe" vidi Lyotard v koncentracijskem taborišču Auschwitzu, ki
ga jemlje kot simbol uresničenja "velikih zgodb" sploh.
1
Janševa izjava, da je iz Ruplovih spisov mogoče razbrati vpliv ... je čudno
znana še iz tistih časov, v katerih je bil "greh", če je v pisanju koga bilo mogoče zaznati vpliv kakega filozofa, recimo Nietzscheja ali Heideggerja,
včasih tudi samega Marxa ... No, dokler tisti, ki tako izreka in ocenjuje, nima
(nad)oblasti, je vse v redu; tisti hip, ko pa bi s piedestala Oblasti tako
razsojal, pa to niso več šale!
2
"Zločinov ni počel slovenski narod, ampak komunistična partija" — okrogla miza s predsednikom parlamentarne komisije za raziskavo povojnih
pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti, dr. Jožetom
Pučnikom, ministrom za notranje zadeve Andrejem Šterom in generalnim
državnim tožilcem Antonom Drobničem, pogovor sta vodila Urša Matos in
Blaž Ivanc; Slovenec, sobotno branje, 3. junij 1995. Komunistična partija
Slovenije, bolje: slovenski komunisti očitno niso del svojega naroda! In to si
dovoli nekdo izreči danes, iz toplega zapečka! Kakšna zagamana sektaška
pamet! Predvsem pa nesposobnost refleksije in dejanskega preseženja našega notranjega spora in celo samega komunizma.
134
Svet kot zarota
Janša Lyotardu implicitno pripisuje liberalistično ideologijo,
toda prav Lyotard je zapisal tudi to, da so ekonomski in politični liberalizem ter različni marksizmi v zadnjih stoletjih
obremenili sami sebe z zločinom proti človeštvu.3 Pozitivistični pragmatizem, pravi, po svojem zunanjem liberalizmu ni
nič manj hegemonističen od dogmatizma. Izrecno kritično
premotri kapital, itd.
Lyotard ne zanika naroda, kakor je mogoče razumeti, da mu
Janša podtika, ampak le problematizira ideologijo naroda, se
pravi Narod z veliko začetnico, ali rečeno drugače: kritizira
idejo Naroda kot tistega Cilja, ki zahteva in opravičuje uporabo vseh sredstev za dosego nekega (partijinega, partijskega)
cilja, ki se proglaša za Cilj vse nacije. Tako bi lahko rekli, da
prej velja, da Janša pod kritiko Lyotarda pade, kakor pa da on
upravičeno kritizira Lyotarda.
Lyotard kritizira ideologije, ki jim Cilj opravičuje vse, pa tudi
uboj človeka, za njegovo dosego. Nič, pa niti Narod, ne more
biti Cilj, ki bi posvečal vsa sredstva – to je Lyotardova misel!
Njegova kritika je uperjena zoper novoveški subjektivizem
("Mi")4 in rescendentno metafiziko, se pravi zoper eshatologijo velikih idej.
Nova paradigma je po bistvu tisto, čemur sama pravim sprava:
sprava človeka s samim seboj (s svojo končnostjo), s svetom
(tudi z naravo, da je ne bi izkoriščal kot brezčutni in neodgovorni Gospodar), in sočlovekom, bližnjikom: ni Ideje, ni Cilja,
zavoljo katerega bi kdo smel misliti, da lahko upravičeno
žrtvuje ali rani svojega bližnjika. Ali, rečeno s Havlovimi besedami: gre za spoštovanje notranjega reda stvari in njegovih
nedoumljivih globin, za spoštovanje Biti in za ljubezen do
bližnjika.
3
Jean-Francois Lyotard: Le postmoderne explique aux Enfants, Correspondance 1982-1985, Pariz 1986; tudi v hrvaškem prevodu: Postmoderna
protumačena djeci, Pisma 1982-1985, August Cesarec, Zagreb, 1990.
4
Proglašanje svojih partikularnih, strankarskih interesov za nacionalne interese kot take in v celoti ter proglašanje samega sebe za nosilca nacije, je subjektivizem, nadutost, ki samo sebe "vika": "Mi".
135
Spomenka Hribar
Janša tudi v primeru svoje kritike liberalizma izhaja iz nekega
samoumevnega, populističnega vedenja o tem, kaj, recimo, je
liberalizem, dobljenega tudi na podlagi zgodovinskih izkušenj, in ga nato pripiše neki konkretni osebi, Lyotardu. Torej
je "njegov" Lyotard fantazma "Lyotard", ki s konkretno osebo
tega imena nima nič skupnega – razen samovoljno uporabljenega imena.
Takšno početje je, če ne drugega, neproduktivno. V primeru
Janševe posplošene, ideološke kritike liberalizma še posebej.
Od tedaj, ko se je liberalizem res uveljavljal predvsem ali vsaj
izrazito le kot "logika kapitala", do danes, ni preteklo le veliko
časa, ampak je tudi liberalizem sam naredil razvoj do tega, da
vse bolj upošteva kot lastni temelj nedotakljivost osebe – na
kar prvotni liberalizem seveda ni pristajal – in celo na svetost
osebe in varovanje sveta v njegovi biti. Bolj ko je liberalizem
razvit, bolj poglobljeno je naravnan v refleksijo prav tega temelja: varovanje nedotakljivosti osebe in mere sveta.5
Zato tam, kjer je liberalistična tradicija majhna, nastopa liberalizem potencirano, če ne predvsem v svoji prvotni nihilistični varianti. Tudi pri nas! In najbrž je to eden od vzrokov
Janševe averzije zoper njega. Toda namesto, da bi liberalizem
kot prakso opominjali na njegovo lastno notranjo možnost,
ga s polresnicami in predvsem z izrabljanjem tistega, ki prav
tak liberalizem kritizira, le še utrjujemo. Sporne liberalistične
politike pri nas ni mogoče onemogočiti z denunciacijo, da so
to komunistični nasledniki in njeni "mladiči" – to je le predvolilna populistična parola – ampak z analizo njenega ravnanja
in z novimi, drugačnimi projekti.
Janševa rokohitrska omemba Lyotarda kaže, kako problematična je uporaba neke filozofske ali sociološke misli neposredno v politične namene. To je ideološka izraba same misli,
v taki izrabi je ne le nasilje nad samo mislijo, ampak izvir
5
O tem je marsikaj napisanega v knjigi: Zbornik sodobni liberalizem,
knjižna zbirka Krt, št. 84, Ljubljana 1992, uredil Rudi Rizman.
136
Svet kot zarota
opravičevanja vsakršnega nasilja. V ideološki izrabi filozofije
ali znanstvenih teorij so utemeljene politične teorije in prakse
nasilja – "utemeljene", kolikor sta pač utemeljeni utopija in
fantazma.
(Anti)komunistična "revolucija"
Revolucija kot objektivirana pest volje do moči a priori ne pristaja na spoštovanje mere sveta, ampak mero postavlja sama,
po svoji podobi. Vendar se zgolj zgražati nad tem ni dovolj in
v bistvu sploh ni primerno, saj je bila revolucionarjem njihova
resnica zadana po bistvu biti epohe same. Revolucija je bila
način biti in strast ljudi po novem svetu; za to resnico so bili
pripravljeni in mnogi so tudi res – zavestno, hote – šli v boj,
za katerega so vedeli, da je za njih zadnji in brez "kapitala", ki
bi ga lahko kdaj unovčili ...
Revolucionarji so hoteli ustvariti svet po svoji podobi (po svojih interesih); to naj bi bil svet pravičnosti, blaginje in miru. Še
več, v imenu Pravičnosti so šli na svoj veliki pohod, osvobajat
svet, odreševati ga (Zla, "starih struktur") ... V tem smislu bi
lahko tudi Janšo šteli za revolucionarja – in nekaj teh elementov eksplicitno ima – vendar so revolucionarji izhajali iz
resničnega, ne iz fantazmagoričnega sveta, kakršnega si ustvari Janša; to je svet, ki naj bi bil ves prepreden s sovražniki in
udbomafijo. Če je za revolucionarje mogoče reči, da je njihova
utopija, njihova fantazma (dobri svet!) v prihodnosti, velja za
Janšo, da izhaja iz svoje fantazme o svetu kot zaroti. Zato Janše ni mogoče šteti za revolucionarja, ampak za kvazirevolucionarja, za "revolucionarja".
Pri tem se Janša sploh ne zaveda podobnosti oziroma identičnosti logike svojega mišljenja in marksizma oziroma enakosti
svojega in revolucionarnega, komunističnega mišljenja. Ne gre
le za enak žargon (pač z druge strani: "neokomunistični sloj",
"neokomunistične sile", "nasprotne sile"), ampak za strukturalne značilnosti. Naj jih navedemo le nekaj!
137
Spomenka Hribar
Revolucionar (marksist) je gradil svojo ideologijo na razdvojeni družbi,6 zanj sta bila razredna razbitost in razredno sovraštvo temeljnejša, in naj bi segla globlje kakor občutek sopripadnosti nacionalni skupnosti in kakor pristajanje na enakovrednosti ljudi kot ljudi. Sovražniku, buržoaziji preprosto
ne moreš – ne smeš verjeti, da ima dobre namene ... itd. Nasprotnik je sovražnik. Njemu preprosto ne smeš priznati niti
zaslug, če jih ali ki jih ima – niti, da je sploh Slovenec!
Tako je Boris Kidrič podučil partijske aktiviste, da tistim buržujem, ki so kršili (po Naše, komunistično pojmovano) narodno enotnost, se pravi tistim, ki niso pristali na Našo Resnico
in kontrolo, "ne smemo priznati, da so še živi deli slovenskega
narodnega telesa". Oni so nasprotniki oziroma sovražniki! Oni
so mrtvi deli našega narodnega telesa – po janševsko "plevel".
In to, seveda, velja apriorno! To je odrekanje sopripadnosti
(identitete) in domovinskosti, ki pripada slehernemu človeku
kot človeku, kajpak tudi buržuju ali komunistu. Gre celo za
odrekanje njihovega rodu, takim buržujem! Apriorno nezaupanje, ki ni le (običajna) nezaupljivost do sočloveka, ampak je
vnaprejšnja stigmatizacija, je temelj logike "razrednega boja".
Temu podobna je Janševa stigmatizacija komunistov kot komunistov, še več, komunistov kot ljudi. Neusmiljena je in mrzla in to celo, ko gre za njegove (nekdanje) prijatelje, ki so se –
ne da bi vedno vedeli, kdaj in zakaj – znašli na njegovem "seznamu" levičarjev, starih struktur, udbomafijašev ali pa so postali krti, itd., torej manj-vredni ljudje. Po Kidriču so komunisti nad-ljudje, po Janševem pod-ljudje: struktura mišljenja
obeh je torej enaka: bolj ali manj, le "normalni" ljudje, smrtni,
zmotljivi, ranljivi, vredni spoštovanja in varovanja – ne!
6
Tedaj, ko je marksizem nastajal, in tudi ko se je pri nas uveljavljal, je bila
družba resnično razredno ne le razdvojena, ampak razklana. Neznosnost
razlike med bogatimi in revnimi, lakota je pogojevala marksistično ideologijo in pohod "delovnega ljudstva" k boljšemu svetu ... Celo enakopravnosti
pred zakonom tedaj ni bilo, na primer ženske še niso imele volilne pravice,
itd.
138
Svet kot zarota
"Nekdo je takšni politiki vedno odveč, je moteč, ali so to bivši,
ali so to liberali, ali so to klerikalci, pač odvisno od tistega, ki
presoja", je bil precizen predsednik Kučan v Novi Gorici, ko
je opisoval takšno metodo politične tehnologije.
Po Kidričevem mnenju beli gardi ne smemo priznati, da so še
živi deli7 slovenskega narodnega telesa, po Pučnikovem pa zločinov ni delal slovenski narod, ampak komunistična partija, se
pravi, da komunisti a priori ne spadajo v (svoj) slovenski narod; obakrat je nekdo iztrgan, izvržen.
Kidričeva razredna logika je zapisala oziroma izrekla tudi naslednje: "V razredni družbi ni mogoče drugače. V tej družbi
razkrajajo narodno enotnost nasprotujoči si razredni interesi.
(...) Razumeti je treba razredno nujnost za nastanek bele garde."8 In še: "Danes imamo na Slovenskem samo še dva tabora:
tabor bele garde in tabor slovenskega naroda." "Bela garda" ni
slovenski narod, kakor tudi komunisti niso slovenski narod ...
Isto sektaštvo, le z različnih strani.
Kidrič je seveda govoril v drugem času in v drugačnih (vojnih)
razmerah. Janša, podobno kot Kidrič, v "slovenski pomladi"
deluje in govori danes – vendar je logika njegovih besed oziroma ideologije enaka Kidričevi: apriorna delitev na staro in
novo je tako globoka, da seka družbo na – simbolično rečeno – dve polovici. In to dejstvo naj bi bilo globlje in pomembnejše kakor dejstvo, da vsi pripadamo eni (nacionalni) skupnosti. Če Janša ne bi mislil tako, ne bi kar naprej in naprej poglabljal našega državljanskega spora! Natančneje rečeno: Janševo namerno poglabljanje našega državljanskega spora izhaja/temelji v njegovi ideologiji antikomunizma, ki vztraja na
7
"Živi deli" — to pomeni: vitalni, aktualni, legitimni; iz konteksta je razvidno, da ne-živi pomeni zavrženi, nelegitimni; kasneje in v dejanskosti pa tudi
dobesedno mrtvi; iz te ideologije je bil izvršen oziroma v njej je bil utemeljen poboj domobranskih ujetnikov po vojni!
8
Citiram iz zapisnika partijske konference v Kočevskem Rogu od 5. do 8.
julija 1942, objavljenega v zborniku Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knj. II, IZDG, Ljubljana 1964, dok. 98, str. 208.
139
Spomenka Hribar
bipolarni razdelitvi/razklanosti naše družbe kot na njenem
apriornem določilu.
Zakaj? Zato, ker je takšna razdelitev/razklanost neke družbe
(naroda) pogoj radikalizma, pogoj ideologije boja zoper "razrednega sovražnika" oziroma boja zoper "stare strukture", udbomafijo v Janševem žargonu. In sicer zato, ker s temi "strukturami" ("plemiči", nekdanjimi komunisti ...) ni pripravljen deliti oblasti. Ni pripravljen pristati nanje, jim priznati, da so še
živi (legitimni) del našega narodnega telesa (ampak so "udbomafija", nelegitimni, "neživi" del našega narodnega telesa). Če
nekdo načelno ni pripravljen deliti oblasti, hoče nadoblast.
Od tod Janšev radikalizem.
Poosebljenost "starih struktur" predstavlja "udbomafija", zato
je obstoj "udbomafije" temeljni pogoj Janševega radikalizma
in zato mora kar naprej dokazovati, da "udbomafija" dejansko
obstaja in sicer obstaja tako, kakor jo opredeljuje Janša in z
vrhovnim Botrom, ki ga ji je izbral on sam. Tako, kakor je
nekdanja komunistična oblast kar naprej iskala razrednega sovražnika, svojo fantazmo, kot predpogoj svojega radikalizma,
svoje oblasti. Obstoj udbomafije je za Janšo aprioren, zato gre
pri njem za konstrukcijo sveta na način konstruiranja svojega
antipola, prav "udbomafije", tega današnjega "notranjega (razrednega) sovražnika".
Janša hoče očiščeno mizo, torej radikalni, t. j. fundamentalistični "rez" med prejšnjim in sedanjim sistemom, ne vidi pa, v
slepo pego potisne to, kar njegovi ideologiji ne ustreza: dejansko spremembo, ki se je zgodila.
Demokracija kot forma in
demokracija kot formalizem
Res, bipolarnost je radikalizirala komunistična partija za dolga
desetletja, toda ko smo prišli do večstrankarskih, svobodnih
volitev, skupaj s komunisti – pa četudi bi jih privlekli zraven –
te stvari niso več enake! Janša, tako kot so nekdaj komunisti,
140
Svet kot zarota
razume formalno demokracijo v pomenu "formalistična", seveda, če ni v njej prave "vsebine", prave ideologije, se pravi, če
njega ni v oblastni eliti oziroma če nima (nad)oblasti. Tudi
Janša, kakor nekdaj komunistična partija, zasmehuje demokracijo, češ da je zgolj formalna ...9
Janša zatrdi: "Demokracija je ali je pa ni." To drži, demokracija
je ali je pa ni, enakost pred zakonom je ali je pa – principialno – ni za nikogar, saj sem danes lahko jaz, jutri ti postavljen v
neenakopraven položaj. Edini zakon demokracije kot Zakon
demokracije je enakost pred zakonom (zakoni).
Zato preseneča naslednja Janševa izjava: "Določeno stopnjo
formalne demokracije smo Slovenci vseeno obdržali predvsem zahvaljujoč sodobni ustavi, ki jo stare neokomunistične10 politične sile ne morejo legalno spremeniti."11 Kaj je zdaj:
ali demokracija je ali je ni, ali pa je možna tudi določena "stopnja" formalne demokracije?
Iz obeh izjav je mogoče spoznati, da Janša formalno razume v
pomenu navidezno. In tu je vozlišče njegovega pojmovanja demokracije sploh!
9
Spominjam se komentarjev predstavnikov JLA tedaj, ob procesu zoper
četverico, češ da se slovenski odvetniki in z njimi slovenska javnost kar naprej spodtikajo ob "formalnih drobnarijah" pri samem procesu, kakor da ne
bi bila demokracija prav forma, zadeva pravne države, sodstva pa prav vztrajanje pri formalnih "drobnarijah". Nekaj čudnega je v tem, da ima do forme
Janša danes tak odnos!
10
Stare neokomunistične ... je malo nelogično: ali so stare ali neo- ... No, ne
gre za to, da bi hotela zaradi kakšnega posebnega veselja "pregrizniti" vsako
Janševo besedo, ampak za opozorilo na dejstvo, da imajo te "napake" v izražanju svoj pomen. V govorjenju o starih neo-silah je skrito, zamolčano —
in s tem zarečeno povedano — to, da bi Janša na podlagi delovanja "starih"
želel odstraniti nove, se pravi svoje današnje politične nasprotnike, ki so
istih let ali komaj kaj starejši od njega. Te "neo"-komuniste hoče izriniti iz
politike na podlagi krivde starih ... tj. krivde njihovih očetov, ki jo tako neposredno podaljša in pripiše sinovom ... Svoje trditve o "neo-komunistih"
utemeljuje Janša na starcih-komunistih in njihovih domnevnih (torej sodno
nedokazanih) zlo-delih.
11
Pri tem Janša "spregleda", da pa smo ustavo sprejeli skupaj s "starimi neokomunističnimi silami"! Demos je sam ni mogel sprejeti, saj je za sprejem
ustave potrebna dvotretjinska večina.
141
Spomenka Hribar
Demokracija je po sodobnih politoloških teorijah in v svojem
dejanskem modusu, kakor se je izoblikoval v stoletjih, formalna in nič drugega. To pomeni, da država na ravni prava (zakonodaje) in ustanov omogoči enakost pred zakonom vsem ljudem svoje skupnosti, vse ljudi in vsakogar – ne glede na raso,
spol, versko prepričanje, politično prepričanje, preteklost; kriminalce in zločince, tudi politične seveda, se kaznuje po zakonu in torej ne s splošno, apriorno stigmatizacijo ali pavšalno
moralno obsodbo vseh in vsakogar (ki Nam ni po godu). V
tem formalnem smislu imajo vsi ljudje enake možnosti. To ne
pomeni, da demokracije prepoveduje/briše razlike oziroma
pravice do posebnosti, ampak, nasprotno, predpostavlja jih:
vse in vsaka rasa ima enake pravice, oba spola in otroci, vsi ljudje imajo pravice do takega ali drugačnega verskega prepričanja, itd. Vse to so predpostavke, na katerih temelji dejansko
življenje in demokratični sistem jih samo omogoča kot take, in
to prav s formalno demokracijo, ki nobeni konkretni "vsebini" (rasi, verskemu prepričanju, spolu, političnemu prepričanju) ne daje prednosti v pomenu "več pravic" ali vnaprejšnje
pravice. V tem: ne dati prednosti, a hkrati upoštevati in omogočiti izkazovanje vseh vsebin, vseh in vsake razlike kot specifičnosti – je demokracija formalna. Kakor hitro bi postala
"vsebinska", se pravi, kakor hitro bi ena specifičnost (rasa, spol,
politično ali versko prepričanje) postala privilegirana "vsebina", je formalne demokracije konec, saj bi bile vse druge "vsebine" neenake, "manj-enake"12 pred zakonom.
Prav pri pojmovanju "enakih možnosti" se Janša loči od demokratičnega pojmovanja le-teh. Na Slovenskem, pravi Janša, "je
v tem trenutku, ko se vzpostavljajo lastninske, politične in
druge osnove za naslednja desetletja, največja težava in vprašanje izhodiščne osnove. Vprašanje enakih možnosti in vprašanje pravil igre" (288). Iz citirane izjave je očitno, da "enake
možnosti" ne pomenijo enakih možnosti pred zakonom, torej
12
V prejšnjem režimu smo zasmehljivo rekli, da so nekateri "bolj enakopravni" kot drugi ljudje ...
142
Svet kot zarota
pravno enakih možnosti, ampak gre za "dejanske" enake možnosti, torej faktične enake materialne osnove. Torej gre za nekakšno materialno uravnilovko.
Takšna težnja je v bistvu enaka kot je bila nekdaj komunistična: prerazdelitev materialnih in proizvajalnih sredstev (nacionalizacija) zato, da bi "delovni ljudje imeli enake možnosti".13
Tudi marksizem oziroma komunizem je izhajal iz enačenja
enakopravnosti in enakosti, za (socialno) enakost si je tudi prizadeval (sociala, zdravstveno varstvo), v pogojih pomanjkanja
tudi za uravnilovko (ko je šlo za enakost v revščini). Prizadevanje za materialno enakost v pogojih kapitalizma ni le contradictio in adjecto, ampak demagogija. Kapitalizem temelji
na dejanski (materialni) neenakosti in kdor se zavzema za lastninsko preoblikovanje, se zavzema za kapitalizem. In kaj naj
bi sicer bilo drugega kakor demagogija, zavzemati se hkrati za
materialno enakost startnih pozicij IN za denacionalizacijo, se
pravi za vrnitev nekdaj nacionalizirane lastnine, v neomejenem obsegu. Tudi Cerkvi.
Po kakšnem kriteriju bi kdo razdeljeval lastnino na enake
dele? In kaj je to, enak del?
Trdo jedro Demosa (vključno z Janezom Janšo) je ob nastajanju lastninske zakonodaje vztrajalo na tem, da mora zakon o
lastninskem preoblikovanju14 "razlastiti" nekdanje menedžerje oziroma "rdeče direktorje" politične moči. "Razlastitev" naj
13
Takšno pojmovanje demokracije kot materialne enakosti (uravnilovka) je
še posebej razvidno iz Janšinega neprestanega navajanja razlik v finančnim
možnostih kandidatov na volitvah, še posebej za predsednika države. Nikjer
na svetu nimajo kandidati (materialno) enakih možnosti. Janša igra na populistično razumevanje enakosti (v smislu demagogije "enakih želodcev").
Enačenje enako-pravnosti (pred zakonom) in (materialne) enakosti je izvir
in temelj Janševe ideologije in iz nje izhajajočega populizma.
14
Predlog t. i. Mencingerjevega zakona se je imenoval Zakon o lastninjenju
podjetij, se pravi o odkupovanju lastnine. Zamenjava imena v zakon o "lastninskem preoblikovanju" že sama kaže na bistvo razlike med obema: v oznaki "preoblikovanje" je že vsebovano tako ali drugačno prerazdeljevanje lastnine z namenom materialno utemeljiti (Demosovo) politično moč.
143
Spomenka Hribar
bi šla v smeri odstavitve direktorjev z njihovih položajev, da ja
ne bi bili zraven, ko se bo podjetje "lastninilo". Ob vsem tem
fundamentalisti niso hoteli misliti na to, ali je takšno početje
koristno z narodnogospodarskega vidika – vidika, ki ga imata
sicer desnica in Janša tako rada na jeziku.
Ali je dobro za gospodarstvo naenkrat "obglaviti" podjetja?
Težnja je bila enaka kot partijska po vojni, ki jo je uresničila z
nacionalizacijo in z vrsto drugih ukrepov, zdaj pa naj bi padli
nazaj na enako raven: naj bo ta in ta direktor, samo da je naš –
ali kaj zna ali ne, ni pomembno.
Za fundamentalistično hotenje seveda formalna demokracija
ni dovolj, hoče dejansko:
"Ko je Demos izsilil prve svobodne volitve, predlagal plebiscit in zavaroval osamosvojitev, je dosegel visoko politično
soglasje tudi drugih političnih sil Ko pa bi moral dejansko
demokratizirati celotno družbo (gospodarstvo, sodstvo, upravo, občila), je omagal" (291, poudarila S. H.)
Dejanska demokratizacija, ki naj bi zajela vsa področja družbenega in političnega življenja en bloc, seveda ne more pomeniti drugega kakor horuk-pogrom. Nekaj takih poskusov na
posameznih področjih je tudi bilo. Dejanska demokratizacija
implicira, naj bi prišlo do sprememb mimo zakona ali po
kakšnem zakonu o "preverjanju", t. j. čiščenju v gospodarstvu,
sodstvu, upravi, občilih.
Poudarjanje dejanskih reform oziroma dejanske demokratizacije vis a vis formalnim reformam oziroma formalni demokraciji lahko pomeni le zahtevo po revolucioniranju prek zakonov in mimo njih ter mimo enakosti ljudi pred zakonom. Kajti
v demokraciji je tudi dejanske reforme mogoče doseči le prek
spremembe formalnih pogojev (novi zakoni), katerih implicirana vsebina pa mora biti legitimna in ne sektaška, se pravi,
prej ko slej je temelj vsem zakonom varstvo človekovih pravic
in državljanskih svoboščin kot Zakon legitimnosti.
Z drugimi besedami: formalne spremembe imajo ipso facto
dejanske posledice in torej dejanske spremembe. Spremenjeni
144
Svet kot zarota
zakoni ali novi zakoni uzakonijo novo/drugačno obnašanje
ljudi. Zahteva po dejanskih reformah implicira spremembe,
utemeljene na apriorni neenakosti ljudi pred zakoni. Da je ta
interpretacija točna, je razvidno iz Janševega poudarka, ko
pravi, da naj bi zdaj šlo za to, da nove politične sile "izpeljejo
dejanske reforme povsod tam, kjer je demokratizacija zastala".
Enako razumevanje razlike med formalno in dejansko demokratizacijo, predvsem pa namen uveljaviti jo, če15 bo prišel na
oblast, Janša pripiše komunistom, le da v zrcalni podobi:
"Pokazalo se je, da je bil sestop z oblasti velika prevara. Že
prej so določili natančno mejo in jo zarisali tam, kjer se je
končevala formalna in začenjala dejanska oblast. Onkraj te
črte so bili okopi visoki in branjeni z vsem orožjem, ki je
bilo nakopičeno v petih desetletjih absolutne diktatorske oblasti. Z orožjem, ki je ubijalo tudi brez strela." (142; poudarila S. H.).
Tem "okopom" Janša postavlja svoje okope, med katerimi je
tudi knjiga OKOPI. V njej je razvidno, da bi tudi Janša peljal
dejanske reforme onstran tiste meje, kjer da je demokratizacija
zastala, in bi tako dosegel dejanske pozicije, ki pa naj bi jih
komunisti zdaj branili. Boj se torej odvija med komunisti na
eni strani in Janšo kot vodjem anti-komunizma na drugi strani; obema stranema pa naj bi šlo za dejanske pozicije.
Takšna podmena, da namreč komunistom ni važna formalna
oblast, ampak dejanska, to je: imeti vse v svojih rokah, se lahko
celo opre na nekatere izjave samih komunistov!
Na že omenjenem sestanku partijskih aktivistov na Cinku v
juliju 1942 je Kidrič podučil svoje tovariše, da avantgardistični
značaj partije "v tej dobi revolucije ni, da bi imela partija formalne predpravice". Še več: "Nima jih niti v diktaturi proletariata." In zdaj sledi temeljna formula avangardizma: "Formalne predpravice ima IOOF.16 Avantgardistična vloga partije je
v tem, da partija ima dejansko v rokah pozicije, ki bi jih kdo
15
16
"Če" dejansko pomeni: "ko".
Izvršni odbor Osvobodilne fronte.
145
Spomenka Hribar
drug lahko izkoristil, da bi partija izgubila svoj globoko narodni značaj. Eno je dejanska avantgardistična vloga partije,
drugo so pa formalne predpravice."17 Janševa logika je enaka:
niso važne formalne pravice, Kidrič pravi "predpravice", ampak dejanske pozicije, ki jih imamo ali pa jih (zdaj še) nimamo ... In glede na današnji čas: ni važno, da imamo demokracijo in formalno enakopravnost, važno je, kdo ima v rokah dejanske pozicije (v banki, šolstvu, medijih ...). Ve se, stare, neokomunistične sile ...
Janša naj bi se torej upravičeno skliceval na Dolomitsko izjavo, ko pravi, da naj bi bila Liberalna demokracija politična
organizacija, "skozi katero stari revolucionarji in njihova druga generacija udejanja oblast tako, kot je bilo začrtano z Dolomitsko izjavo leta 1943." Seveda ni vse isto: "Marsikaj se je
spremenilo od takrat, tako da namesto pušk ter revolucionarnega nasilja večino dela opravi umazan denar. Toda osnovna
metoda vladanja je ostala enaka." (60) Liberalna demokracija
naj bi bila potemtakem nekakšna Osvobodilna fronta ...
Očitno o sami Dolomitski izjavi Janša ne ve veliko.18 Bistvo
Dolomitske izjave je prav v tem, da je tudi formalno (s podpisom Izjave!) sankcionirala eno samo stranko, komunistično
17
Zapisnik partijske konference v Kočevskem Rogu od 5. do 8. julija 1942,
Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knj. II., IZDG, Ljubljana 1964,
dok. 98, str. 261. Na tem mestu ne morem analizirati vse povednosti citirane
Kidričeve misli.
18
To je videti iz zamenjave Dolomitske republike z Dolomitsko izjavo, zamenjave, ki je zapisana v očitku v pismu predsedniku republike Milanu Kučanu ob vrnitvi odlikovanj: "Kakšna je država, v kateri njen predsednik najde
čas za obeležitev Dolomitske izjave, ne pa tudi za njen rojstni dan, dan
državnosti?" (121) Pismo je bilo napisano junija 1993, Okopi, v katerih Janša
to pismo ponatiskuje brez komentarja ali popravka, pa so izšli konec 1994.
Dogodek, na katerega se nanaša kritika predsednika Kučana, je bil obeležitev obletnice Dolomitske republike, koščka osvobojenega ozemlja med
vojno v Polhograjskih Dolomitih. Obeležitev, praznovanje obletnice Dolomitske izjave bi bilo danes nekaj nezamislivega. Mimogrede naj omenim, da
je bila vrnitev odlikovanj šesterice za osamosvojitev zaslužnih politikov (dr.
France Bučar, dr. Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, Lojze Peterle, Jelko Kacin in
Janez Janša) s pismom vred pravi poraz političnega duha, če naj tako rečem.
146
Svet kot zarota
partijo Slovenije, z določilom, da se je lahko samo ona organizirala kot stranka v nasprotju z drugimi strankami oziroma
skupinami, ki te pravice niso imele oziroma so se ji "prostovoljno" odrekle prav s podpisom Dolomitske izjave. Torej so
se odpovedale lastni stranki! Z Dolomitsko izjavo, s katero je
komunistična partija med vojno prisilila svoje zaveznike v formalni in potem na podlagi same Dolomitske izjave dejanski
podrejeni položaj, se je faktično vzpostavil enostrankarski politični monopol oziroma sistem tega monopola, ki se je podaljšal še v desetletja po vojni.
Bistvo (zakrite, torej pred Dolomitsko izjavo) partijske vladavine je bilo prav to, da a priori ni pristala na formalno (in s
tem dejansko!) enakopravnost. Kidričevo navodilo je bilo v tej
zvezi jasno: "Skratka, kadar vam kakšnega nekam postavijo,19
se morate vi s tem strinjati, drugače ga ne sprejmite. Ne dopustite pa seveda, da bi spravljali partijo pred isto odgovornost."20 In prav zato je morala KP nekega dne izsiliti (z Dolomitsko izjavo) sankcioniranje lastne vzvišene vloge (avantgardizma) tako, da se je tudi na ravni forme videlo, da gre za partijsko nadoblast. Druga možnost bi bila sestop s piedestala
avantgarde (z "oblasti", kar je Zveza komunistov storila z
V pismu in z vrnitvijo odlikovanj so imenovani izenačili osebo Milana Kučana z državo Slovenijo, oziroma osebo z njegovo funkcijo. Odlikovanja naj
bi vrnili Milanu Kučanu, dejansko so jih vrnili lastni državi, ki jih je odlikovala.
Pismo samo, kakor je bilo napisano — povsem v duhu in z Janševimi besedami fundamentalističnega odklanjanja komunizma — je izraz novega zagona — in ga je s svoje strani tudi pognalo — našega notranjega državljanskega spopada. (Glej odprto pismo Milanu Kučanu, predsedniku republike
Slovenije, Delo, 23. junij 1993; pismo so objavili tudi drugi časopisi tega
dne!)
19
Šlo je predvsem za krščanske socialiste, ki so včasih hoteli postaviti kakšnega svojega člana na katero od vodilnih funkcij v Osvobodilni fronti.
20
Pismo Centralnega komiteja KPS z dne 17. februarja 1943 poverjeništvu
CK KPS za Ljubljano z navodili za delo, Dokumenti ljudske revolucije v
Sloveniji, knj.-V, IZDG, Ljubljana 1978, dok. 162, str. 455; poudarila S. H.
147
Spomenka Hribar
volitvami leta 1990), vendar tedaj, med vojno in pred lastnim
epohalnim iztekom, na to ni niti pomislila in ne bi pristala v
nobenem primeru.
In to je bistvo demokracije: biti "postavljen" pred isto/enako
odgovornost kakor drugi subjekti politike, se pravi: biti enak
pred zakonom. Partija kot Partija a priori ni pristala na enakopravnost in torej tudi ne na enako odgovornost ljudem oziroma nosilcem zakona: ljudstvu. Zato Kidrič tudi ni govoril o
"pravicah", temveč o "predpravicah", kajti imeti avantgardistično vlogo in torej dejansko moč mimo zakona, torej mimo
enakopravnosti (enake odgovornosti) je mogoče samo na tak
način, da imaš formalne predpravice. O pravicah (enakih za
vse) Kidrič zato sploh ne govori. In v Dolomitski izjavi je bila
dejansko sankcionirana predpravica partije, ki je bila, kot rečeno, v tem, da se je lahko samo partija organizirala kot stranka (s terenskimi organizacijami, s partizansko vojsko, ki je bila
v njenih poveljniških rokah), vse druge skupine pa teh (pred)
pravic niso imele. Torej je šlo za sankcioniranje partijske
(pred)pravice oziroma Pravice.
Očitno takšna metoda: formalne (pred)pravice – dejanske pozicije ne zdrži dolgo; prej ali slej je treba tudi formalno urediti, uskladiti oboje, formalne pravice in dejanske pozicije. Na
tak ali na drugačen način: tako, da se ukinejo formalne pravice
drugim, torej nasilno, ali te "stehtajo" na volitvah, se pravi, da
ti volivci podelijo mandat za tvoj kos oblasti.
V demokraciji so legitimne vse politične opcije (seveda tiste,
ki ne zagovarjajo nasilne spremembe sistema), vse stranke.
Vse so enakopravne, se pravi odgovorne istemu tribunalu: volivcem. Dejstvo, da gredo (nekdanji) komunisti na volitve tako, kakor člani drugih strank, je tista ista odgovornost, na katero danes nekdanji komunisti pristajajo, med vojno in ob
podpisu Dolomitske izjave pa takratni komunisti niso. To, da
imajo nekatere stranke večjo dejansko politično moč, je seveda drugo vprašanje. Dejansko imajo nekatere stranke ekonomsko močnejšo startno osnovo, ampak to ne zdrži dolgo.
148
Svet kot zarota
Glavno besedo imajo volivci in dopadljivost programa njihovim interesom. Legitimne so tudi komunistične (v nekaterih
nacifašističnih državah tudi ostanki fašističnih strank v raznih
preoblekah in če nimajo v svojih programih načrtovanega nasilja), njihova moč je odvisna od glasov, ki jih dobijo na volitvah.
Da je forma, torej formalna enakopravnost odločilna, in ne denar, ki ga je nekdo (v prejšnjem sistemu) nagrabil in uporabil
za volitve, Janša ne prizna oziroma to vedenje potisne v slepo
pego; na (nagrabljeni) lastnini naj bi temeljila politična moč
"starih neokomunističnih sil". Dokaz? "To so že pokazali rezultati volitev leta 1992!" (292) Toda spomnimo se, kaj je imel
Demos pred prvimi svobodnimi volitvami? Medije? Ne. Denar? Ne. Kadre? Ne. In vendar je kot koalicija Demos zmagal,
se pravi, premagal vse tiste stranke, ki so imele medije, denar
in kadre! In to še v času, ko naj bi bilo ljudi strah svobodno
voliti ... Se pravi, da glavno ni denar, ampak sprejemljivi programi, želja ljudi po spremembi itd.
Seveda pa tisti, ki ne želi videti svojega političnega nasprotnika nikjer, kaj šele v vladi, ne more drugega kot trditi, da gre
za "nikoli prekinjeni monopol KPS-ZKS-ZKS SDPZL+LDS".21 In to celo v primeru, ko je bil sam, Janez Janša –
do odstavitve – v vseh vladah po prvih svobodnih volitvah.
Dokler je bil Janša v vladi, je še šlo, po odstavitvi pa je bilo z
vladno koalicijo vse narobe, še posebej se skrajno sovražno
vede do SKD.
Janša a priori ne pristaja na enakopravnost političnih subjektov, zato se mu zdi povsem samoumevno, politično in moralno, da je zahteval od LDS oziroma od premiera dr. Drnovška,
"naj bi socialdemokrati pristopili k pogodbi med LDS in SKD
kot enakopravni partnerji", medtem "ko je Združena lista formalno podpisala nekakšen pridruženi sporazum z LDS" (158).
21
T. i. "združeni ob lipi sprave" pa svoja pisma naslavljajo (danes!) kar na
CK ZKS! Ki ga, seveda, ni več — očitno je, da jim le-ta prav manjka v
njihovi sovražni zagnanosti.
149
Spomenka Hribar
In ob tem je na volitvah Združena lista socialdemokratov dobila v parlamentu 14 mest oziroma poslancev, Socialdemokratska stranka Slovenije pa prek nacionalne liste oziroma
druge delitve glasov po d'Hontovem sistemu le štiri mesta
oziroma štiri poslance.22
Nespoštovanje demokratičnih institucij, kar volilni rezultati
so, in agresivnost brez utemeljitve v volilnem rezultatu, je začetek totalitarizma.
Lahko bi kdo ugovarjal tem hipotezam, češ da ne le Združena
lista in ostale stranke, tudi Janša namerava na volitve in se celo
zelo intenzivno pripravlja nanje, se pravi, da pristaja na demokracijo in enakopravnost. To je res, tega temeljnega aksioma
sodobne demokracije se mora držati, kdor hoče ostati v politiki, to je postalo samoumevna postavka sodobne politične zavesti sploh. Druga, negativna alternativa bi bila vojaško zavzetje oblasti, vojaški udar. Toda gre za nekaj drugega: za vprašanje logike subjektove politične ideologije, ki nakazuje njegovo možno ravnanje v prihodnje – ki pa nikakor ni odvisno
le od ideologije nekoga, ampak vedno tudi od človekove svobodne volje in odločitve. Moj pričujoči poskus analize želi
opozoriti – najprej prizadetega – na posledice, ki izhajajo iz
takih premis političnega mišljenja, kakršne je mogoče zaznati
iz zapisanih besed in nekaterih že narejenih dejanj.
Kajti, to je dejstvo, demokracija kot forma svobode za agresivne, fundamentalistične prijeme in revolucionarno tehnologijo oblasti ni povsem odporna. Ob tem, ko na široko odpira
vrata svobode, daje prostor tudi manipulacijam in igri z zlom,
ki je v vsaki družbi, v vsakem človeku.
22
Glede na število volivcev na volitvah 1992. je bila slika naslednja: Od
1.188.378 veljavnih glasovnic je SDSS pripadlo 39.675 glasovnic, torej je
toliko volivcev glasovalo za SDSS.
150
Svet kot zarota
Slepa pega
Značilno za vse pohodnike na nebo je, da nimajo distance do
svojih dejanj, da svojih dejanj ne vidijo zunaj svojega interesa,
torej dejanj kot takih, recimo uporabe neresnic kot neresnic
ali svojega nasilja kot nasilja – ker jim ga pač opravičuje in
prekrije lepi cilj. Tako tudi Janša; v Okopih je vse polno zapisov, ki kažejo na slepo pego, v katero mu ponika spornost njegovih lastnih dejanj, zaradi česar – gledano z druge strani –
zapada v neverjetna protislovja v svojih izjavah. To gre – kot
že rečeno – do falzificiranja dejstev.
Naj navedem le nekaj takih dejanj!
"Očetovo zgodbo sem imel – pravi Janša – med pripravami na
osamosvojitev in med vojno junija in julija 1991 ves čas pred
očmi kot svarilo, kam lahko pripelje nacionalni razkol v usodnem času. Upal sem, da stvari ne bodo krenile v neko znano,
grozljivo smer, pa tudi storil sem vse, kar je bilo v moji moči,
da se to ne bi zgodilo. In uspelo je. Druga, povojna generacija
je leta 1991 dokončala nacionalni projekt in ustvarila slovensko državo, ne da bi bila v tem finalu prelita ena sama kaplja
bratovske krvi. Zato je ta dosežek še toliko več vreden, in
upajmo, bolj trajen." (39) To je res! Prejšnja oblastna garnitura ni – zaradi svojega in v imenu svojih interesov in nadoblasti – izdala slovenskih nacionalnih interesov jugoboljševizmu in ni šla v dejansko izdajalsko kolaboracijo z njim; niso se
šli "domobrance". Nacionalnega razkola torej ni bilo – saj ga
pa tudi Janša ni delal! Očitno tedaj Janša ni grozil s puljenjem
plevela in čiščenjem polja (kar so počeli revolucionarji takoj
po okupaciji), ker bi sicer ne imel koga uporabiti pri organiziranju slovenske vojske.23 Zdaj pa Janša izrecno vztraja na
tem, da je bipolarnost slovenskega prostora dejstvo in zmerja
vse in vsakogar, ki hoče vzpostaviti sredino kot sodelovanje
23
Spomnim se še Janševe izjave po TV, da nam je organizacija slovenske
vojske uspela, ker nismo gledali na politična prepričanja kadra TO in NZ, ki
je bil večinoma iz prejšnjega režima ...
151
Spomenka Hribar
ljudi zunaj ali onstran ideološke razcepljenosti. Janša zdaj potiska spornost tistih dejanj, ki naš nacionalni spor in razdor
poglabljajo, a jih sam počenja – v slepo pego.
Pravkar citirana izjava pa tudi kaže na to, da je Janez Janša iz
leta 1990 nekako drugačna oseba, drugačne vrste politik, kakor pa je danes! Prej je bil vse storil, da do nacionalnega razkola ne bi bilo prišlo – in uspelo je! – danes pa a priori vztraja
na bipolarni razdeljenosti slovenske družbe.
Ali: Janša popisuje, kako politiki v tujini sprejemajo Slovenijo
in razumejo naše probleme, in med drugim pravi:
"Tisto, kar se naših interesov tiče, pa je zunaj njihovega obzorja. fHoteli ste samostojnost', pravijo. V redu, imate jo.'
Notranji odnosi? Demokracija? Človekove pravice? Stari
komunisti spet na položajih? Poprava krivic? Gospodarske
težave? In odgovor: 'Imeli ste volitve. Izbrali ste svoje voditelje. Imate formalno demokracijo. Kaj še hočete?1 Podrobnosti jih ne zanimajo ali pa jim ne verjamejo." (7)
Janši še na misel ne pride, da je bil on tisti, ki je zunaj tako denunciral svojo državo, doživel s strani tujcev pravi poduk o
tem, kaj je demokracija! Kot otroka so ga poučili, da je prav to
vsebina demokracije, namreč volitve in na njih izbrana oblastna struktura ter urejanje "vsebinskih" vprašanj s pomočjo pravne države po načelu enakosti pred zakonom.
In potem doda: "Velikanska večina tistih, ki slučajno slišijo, da
v Sloveniji še vedno plačujemo nekaterim za udeležbo v
španski24 državljanski vojni pred skoraj štiridesetimi leti, da
smo v veliko krajih tako rekoč zadnji iz nekdanje Jugoslavije v
24
Janša, ko denuncira svojo državo v tujini, pač povsem spregleda, da je
udeležba v boju proti fašizmu v Španiji še vedno razumljena kot moralno
dejanje in da so španski borci cenjeni vojni veterani — seveda v Evropi, v
svetu ...! Prav tako Janša spregleda, da so antifašisti v Španiji tedaj branili
legitimno in izvoljeno oblast! Sicer pa je prav sramotno, zaganjati se v te
stare ljudi, delati iz njih problem in zganjati demagogijo — zaradi menda še
devetih živih španskih borcev!
152
Svet kot zarota
imenih mest in trgov ohranili Titovo ime,25 da imajo nekdanji
socialistični revolucionarji desetkrat večjo pokojnino, kot je
zajamčena plača, da sta lahko predsednik države in vlade nekoč državni hiši odkupila za desetino realne vrednosti, da je
menda pijani človek kar tako zavoljo ljubega miru na veliko
razdaljo zadel predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja
in da je večina ljudi kar verjela uradni zgodbi o nepolitičnem
umoru,26 da ima nekdanja Zveza komunistov, SZDL, ZSMS
ter nekdanji režimski sindikat v Sloveniji danes še vedno svobodno na voljo vse svoje premoženje in arhive, da se razglašajo za materialne in pravne pa tudi moralne naslednike nekdanjih institucij totalitarnega sistema, temu preprosto ne verjame ali pa tega ne razume. (...)" (7-8) In tako dalje in tako
25
Janša prav tako pozablja, da je bil Tito v tujini spoštovan politik, predsednik neuvrščene države, ki je s svojo smerjo zmehčala trdoto hladne vojne
med obema blokoma, in ne predvsem komunist ali celo krvnik, kakor ga dojema in ocenjuje skrajni antikomunistični pol v domovini. Tudi zato se je
tujcem moglo zdeti osiranje Tita — če drugega ne — čudno.
O tem, da je Tito v zavesti ljudi še tudi danes prisoten kot pozitivna
oseba, kažejo tudi presenetljivi rezultati ankete Slovensko javno mnenje
1995/3, saj je na vprašanje, kako bi ocenili vlogo Josipa Broza Tita, 65,6 odstotkov vseh anketirancev odgovorilo, da jo ocenjujejo pozitivno, zelo pozitivno celo 16 odstotkov, t. j. skupaj okrog 83 odstotkov slovenskih državljanov, negativno in zelo negativno pa skupaj le 9,6 odstotkov. Očitno je
prišlo do povezovanja spominov na boljši in bolj gotov socialni položaj ljudi s Titovim imenom; se pravi, da Tito počasi postaja mit.
26
Kako naj ne bi verjeli, če pa je sodišče tako razsodilo!? Ali Janša ve več kot
sodišče? Seveda pa vztrajanje na političnosti uboja Ivana Krambergerja za
Janeza Janšo nikakor ni nekaj naključnega: s temi trditvami hoče dokazati
resničnost svojih trditev o političnih likvidacijah pri nas in še posebej resničnost svoje interpretacije Kučanovih besed v Novi Gorici. Z drugimi besedami: v Janševem interesu je, da bi bil uboj Krambergerja politično motiviran. Takšne malenkosti, kakor je ta, da Ivan Kramberger v času uboja ni bil
predsedniški kandidat ali kandidat kakšne stranke za parlamentarne volitve,
za katere je v tistem času šlo, in torej neposredno politično ni nikogar ogrožal, Janša seveda zamolči.
Čudim pa se, da sodstvo na take trditve in resnična blatenja sploh ne
reagira!? Če je res šlo za politično motiviran uboj — naj bo s katere koli strani — je to najhujše in najbolj obremenjujoče, kar bi lahko doživeli po prvih
svobodnih volitvah in osamosvojitvi!
153
Spomenka Hribar
naprej! Res, vse to, kar pripoveduje Janša, more ljudi v tujini
osupniti, ne zaradi vsebine denunciacij, ampak da sploh more
nekdo v tujini tako osirati svojo državo in svoje sodržavljane!
In to, kar pripoveduje, je res neverjetno, namreč v interpretaciji in podtonu, ki jo izsevajo vse te navedbe. Le od kod
tistim tam "zunaj" vse to vedenje in čudenje? In kako naj bi
sam Janša vedel, ob čem in kako se v tujini čudijo našim stvarem, če ne bi bil sam tisti, ki jim vse to pripoveduje! Kakor je,
recimo, denunciral prenovitelje v Socialistični internacionali.
Slepa pega je v tem, da Janša pravzaprav ne uvidi, kaj počne
sam. Nekdanja Janševa državotvornost pa se je očitno umaknila sektaštvu in denunciaciji.27
Primerov, ki bi jim lahko rekli "slepa pega", je še veliko!
Najprej kritika revolucijske oblasti: "Revolucijska oblast je nacionalizirala posestva, tovarne, banke in podjetja. Ni pa niti
mogla niti hotela obdržati znanja, ki je s tem imetjem prej
upravljalo in ustvarjalo nove dobrine. Novi sistem tega ni
dovoljeval. Podjetja so prevzeli direktorji brez šol, banke pa
tisti redki bančni uradniki, ki so bili pred vojno nižji uradniki
in so se ob koncu državljanske vojne po naključju znašli na
strani zmagovalca. Mnogim ni mogoče odrekati zagnanosti,
27
Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za nekdanje ravnanje in govorjenje
Lojzeta Peterleta. Poročilo stalnega dopisnika z Dunaja, Vojka Flegarja, navaja, da naj bi bil Lojze Peterle izjavil, da "v slovenskem parlamentu obstaja
koalicija bivših komunistov, levih nacionalistov in liberalnih demokratov, ki
so prav tako v krvnem sorodstvu z nekdanjimi komunisti". In dalje: "Kot
omenjeni dnevnik (Die Presse) povzema Peterletove besede, gre v Sloveniji
za nacionalkomunistično koalicijo; krščanski demokrati so sicer še v vladi, a
hkrati v dilemi in prehodnem obdobju." (Vojko Flegar: "Lojze Peterle: Sloveniji vlada nacionalkomunistična naveza"; Delo, 24. nov. 1994, podčrtala S.
H.) Skoraj ne moreš verjeti, da prav vidiš! Ne veš, kako bi poimenoval
takšno dejanje, takšno govorjenje! Peterle je bil tedaj član vlade! Vsekakor
bomo takšno osiranje plačali in ga že plačujemo (za zdaj predvsem s strani
Italije) kot država, kot nacija. Mimogrede: Peterle naj bi govoril o "krvnem
sorodstvu" današnjih članov vlade oziroma parlamenta z nekdanjimi komunisti; vidimo, kako ideologija samoumevno prehaja v ideološki rasizem. In
kaj pomeni v deželi, kjer je bil nekoč nacionalsocializem, govoriti o nacionalkomunizmu? Saj smo na isti ravni, kameradi!
154
Svet kot zarota
toda znanja ni bilo. Uravnilovka je porezala talente, in marsikje se je razvoj začel znova, na novih družbenih temeljih, kot
so dejali, v resnici pa iz točke, ki je pomenila korak nazaj nekaj
desetletij." (71) To je bilo res tako. Prav zato je del Slovenske
demokratične zveze, katere član je bil tedaj tudi Janša, nasprotoval sprejetju tiste variante zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki jo je forsiral fundamentalistični del Demosa, skupaj z Janšo, in je bil naperjen predvsem zoper t. i.
rdeče direktorje – ne glede na dejanske sposobnosti posameznikov, njihovo znanje, talent in prizadevanje za gospodarski
razvoj podjetja in nacije kot celote. Prav ta spor je bil eden temeljnih za razpad najprej SDZ, potem pa še Demosa.
Oglejmo si Janševo mnenje o enaki zadevi, kadar gre za "nas";
"Mnogokrat je dosti bolje, da kako nalogo opravlja oseba, ki
ima lahko tudi pomanjkljive izkušnje, vendar voljo, da jih
pridobi in da nekaj resnično doseže, kot pa 'preizkušen kader' , za katerega eksistenco je prejšnji režim dodobra poskrbel in ki bi sicer lahko napravil veliko, vendar tega noče,
ali pa reformo oz. spremembe celo zavira in namerno povzroča škodo tam, kjer najbolj zaleže, ob tem pa zaradi svoje
strokovnosti zelo dobro ve, kako tako metodo poiskati." (91)
Ali ni enako mislil partijski kader po vojni? In ali ni prav to
očital Janša partiji?
Janša ne uvidi, da nas prav njegova (anti)revolucionarna ideologija vleče nazaj v preteklost izpred nekaj desetletij!
Ob tem citatu je treba opozoriti še na nekaj stvari:
1. da je Janša dobesedno posvojil metodo; "Pa četudi je polpismen, samo da je naš!"
2. da smo takšnega ministra s pomanjkljivimi izkušnjami res
imeli in da je šlo njegovo neznanje na škodo države
3. da smo imeli tudi takšne ministre in druge politike, ki so
namerno povzročali škodo tam, kjer je najbolj zaleglo, in so
vedeli, katero mesto poiskati (razlaganje tujim politikom, da
so našo državo spet prevzeli v roke komunisti – to je pač to,
kar je: denunciacija lastne države v tujini!).Mi lahko, drugi pa
155
Spomenka Hribar
ne smejo! Vse drugače je torej, ko gre za "Nas". Janša opisuje,
kako da je bilo po volitvah leta 1992, ko naj bi se "začelo temeljito čiščenje tistih redkih kadrov, ki so v državno upravo
prišli v Demosovem času." Še več. "LDS in ZL se nista ustavili
samo pri državni upravi – to bi bilo normalno – temveč sta
radikalno posegli v nacionalne javne institucije, kot so televizija, Služba družbenega knjigovodstva in javni skladi. Pojavili so se tudi javni protesti nad ravnanjem LDS, ki je silila v
stranko direktorje gospodarskih podjetij. Po njihovem je na
pomembnih mestih v družbi prostor samo za tiste, ki so 'naši'.
Kot nekdaj." Janša je očitno "pozabil", da smo tudi mi, Demos,
postavili za direktorja (tedanje) SDK Igorja Omerzo, člana
Janševe in moje stranke SDZ, da smo v Svetu RTV hoteli
imeti večino in da smo za predsednika Sveta RTV izvolili Rudija Šeliga, tudi člana SDZ. In da tako, kot opisuje Janša, žal
dela večina strank, ko pridejo na oblast. Še vedno je glavni kriterij politična, strankarska pripadnost in ne sposobnost. Kar
je, menim, za majhno nacijo, ki ne more imeti veliko sposobnih kadrov, lahko pogubno.
No, Janša je do komunistov tudi prizanesljiv, pa spet zagreši
"slepo pego": "Vsi, ki so v komunizmu kaj veljali, seveda niso
taki. Toda tisti, ki so vedrili in oblačili v CK ZKJ in ZKS, v
vrhu Službe državne varnosti, policije, JLA, sodstva in zunanje politike, so bili skrbno izbrani. Tam torej ni bilo napak."28
Nadaljevanje tega citata se glasi: "Njih so pred sprejemom v
'posvečeno' partijsko druščino preverjali nazaj do petega kolena prednikov, izkazati so se morali tudi s posebno lojalnostjo
do kakega od 'nosilcev' revolucije, na primer Mačka, Kraigherja, Šentjurčeve, Ribičiča, Kidričeve, kasneje tudi do Dolanca in Kučana. Ob takih kriterijih ne preseneča, da je prevladoval tudi klanovski nepotizem in da je Mitjo Ribičiča v
28
No, kakšna napaka bi se tudi mogla najti, ena takih je obstala kar v bližini
Janševih somišljenikov in trobil.
156
Svet kot zarota
partiji postopoma zamenjal njegov sin Ciril, Franca Šetinca
sinova Zlatko in Milenko, Matijo Mačka v nekaterih poslih
sin Matjaž, Franca Stadlerja sin Boris itd." Te trditve ne zanikajo le pravice nove generacije, sinov teh očetov, da enakopravno in brez moralnih stigmatizacij sodelujejo v družbi in
politiki, ampak so ob tem, da Janša ne reflektira lastne pozicije – čisto navaden politikantski čvek. Janša je sin iz jame pobeglega domobranca, pa je danes ena osrednjih političnih
osebnosti pri nas!29
Da je korist nacije kot take izginila iz Janševega razmišljanja
oziroma da se je njena izginitev sama utopila v slepo pego,
kaže tudi naslednja misel:
"Funkcionarji enostrankarskega režima so imeli in deloma še
vedno imajo nekatere 'prednosti' v primerjavi s tistimi ljudmi,
na katere se je opiral Demos. Te 'prednosti' so bile in so deloma še: strokovna izobrazba in znanje, organizacijske izkušnje in sposobnosti, politične veščine pri obvladovanju vzvodov gospodarske in državne moči ter medijskega manipuliranja množic in ideološkega potvarjanja družbene realnosti
ter močna motivacija za ohranitev pridobljenih privilegijev in
funkcij." (298)
Razvidno je, kako so zenačene nevtralne ali celo pozitivne lastnosti oziroma prednosti funkcioniranja "enostrankarskega režima" z negativnimi, saj sta obe vrsti "prednosti" dani v narekovaj, tako strokovna izobrazba in znanje, organizacijske izkušnje
in sposobnosti kakor veščine pri obvladovanju vzvodov gospodarske in državne moči ter medijskega manipuliranja
29
Kako bi se počutil Janša, če bi njegova otroka, ko bosta odrasla, kdo vpletal v politično igro?
Za Janšo res ni čisto nič nedotakljivega; nobene stvari ni, ki se je ne bi
poslužil za svojo politično korist!
Mimogrede: značilnost vseh diktatorjev in odrešenikov — ker izhajajo
iz linearno potekajočega, absolutnega sedaja — je, da spregledajo minevanje
časa in ne pomislijo na tisti čas, ko se po naravi časa stvari obrnejo in te
primejo za besedo.
157
Spomenka Hribar
množic ...30 Z drugimi besedami: vse, kar vedo ali znajo funkcionarji prejšnjega režima, je moralno sporno, da ne rečem za
odmet.
Tako so mislili in s takšno uravnilovko so delovali komunisti
po vojni, ko so tudi enačili dobre in slabe značilnosti kapitalistov in šolanih ljudi ter zganjali do njih apriorno nezaupanje. Toda potem se je stvar vendarle tudi civilizirala in Janša
potisne v nezavedno dejstvo, da so se v "prejšnjem režimu"
izobraževali tudi otroci nekomunistov in preživelih domobrancev in nacionalizirancev.
Tudi v očitkih partiji o njenem odnosu do preteklosti in o indoktrinaciji mladih je Janša slep za lastna dejanja, ko pravi, da
so mladim podzavestno "vcepljali prepričanje, da je preteklost
pomembnejša od sedanjosti in prihodnosti" (75), namreč v
tem smislu, da je komunistična partija utemeljevala svojo vladavino s svojimi zaslugami v preteklosti – toda tudi Janša kar
ne more pozabiti z ene strani preteklosti komunistov in meče
očitke zanjo še njihovim sinovom, z druge strani pa ne more
pozabiti lastnih zaslug, ki naj bi bile seveda samo pozitivne ...
Ko so preteklost poudarjali komunisti, je bilo narobe, ko to
dela Janša, je pa prav.
To velja tudi za njegove somišljenike. Janša navede resnični
primer, namreč nasprotovanje tedanje opozicije izvolitvi Antona Drobniča za republiškega javnega tožilca, ko je zbirala
celo podpise zoper njegovo izvolitev,31 in pravi, da "so hoteli s
30
Sama menim, da večjega političnega manipulatorja, kakor je Janša, zadnjih nekaj let nismo imeli. Vešč je v vsem, kar očita drugim, in v ideološkem
potvarjanju družbene realnosti; enako se odlikuje z močno motivacijo za
ohranitev pridobljenih položajev, ki jih je dobil v Demosovem času in še potem, do odstavitve z ministrskega položaja marca 1994. Kolikor mi spomin
daleč seže, se tudi ne spominjam, da bi se kdo tako krčevito držal oblastne
funkcije, kakor se je je prav Janša.
31
Tisto podpisovanje peticije proti izvolitvi Drobniča predvsem med nekdanjimi komunisti in borci je bila res metoda še iz "starih časov", le da smo
bili nekdaj mi, navadni državljani iz civilne družbe tisti, ki smo podpisovali
in pobirali podpise ter se obračali na oblast z njimi!
158
Svet kot zarota
poudarjanjem preteklosti razpoke še povečati". (296)32 Toda
Janša danes počne prav isto! Da ne omenjam posebej, da žargon, ki uporablja termine, kot so: "razpoke", "najšibkejši členi", pleve in plevel, tudi izhaja iz boljševiške tradicije.
Fundamentaliste življenje vedno znova postavlja na laž, tako
tudi v naslednjem primeru: "Pragmatična je bila tudi dodelitev
180.000 novih državljanstev Neslovencem,33 saj je velika večina novih državljanov postala in ostala volivcev bloka ZL+LDS;
ta ima tako skupaj s 15 odstotki privilegiranih državljanov iz
socializma vnaprej zagotovljenih najmanj 30 odstotkov volilnih glasov ne glede na dobro ali slabo delo ali program." (294)
Če bi bile "stare stranke" res izrecno zoper osamosvojitev in
32
Anton Drobnič pa naj ne bi hotel "s poudarjanjem preteklosti razpoke
povečati"? Ko ni pomišljal v 1. številko Nove slovenske zaveze zapisati ne le
povsem enostranske resnice (do te ima vsekakor pravico kot vsakdo!) o dogajanju med vojno in po njej, temveč tudi zamolčati vse tisto, kar bi lahko
umazalo mit o domobranstvu oziroma Slovenski zavezi. Tako Drobnič med
drugim pravi: "Zvestoba veri, narodnemu izročilu, njegovi svobodi in samostojnosti, odpor proti nečloveškemu komunizmu in vsakršnemu nasilju, to
je slovenska zaveza." In nič o tistem nasilju, ki je bilo narejeno v imenu "slovenske zaveze"! Nobene samorefleksije, kaj šele obžalovanja! Nasprotno,
Drobnič govori o NOVI SLOVENSKI ZAVEZI, ki "naj osvetli častno
preteklost slovenske zaveze in jo izroči novim rodovom"! Ne le da v teh
besedah ni nobenega sočutja do žrtev tiste "slovenske zaveze", ki je nastala
iz njenega prvotnega namena, ampak si pisec dovoli z zamolčevanjem soodgovornosti in krvavih rok organizacije, ki so jo kot kontinuiteto medvojni
prav tedaj ustanavljali, širiti in še v današnji in jutrišnji čas poglabljati - na
nove rodove — razcepljenost slovenskega naroda!
Anton Drobnič ima kot oseba in državljan pravico do svoje resnice, kot
državni tožilec pa bi moral imeti distanco do politike. Tako kot vojaki in
policisti ne smejo biti člani in funkcionarji političnih strank, tudi javni tožilec ne bi smel biti v tem smislu politična oseba oziroma politično aktiven
in ekskluziven!
33
Janša piše "neslovenci" z veliko začetnico: ljudje, ki niso Slovenci, torej
slovenskega rodu, naj bi bili ne-(slovenski)-rod. Za Janševo ideologijo je to
logično: Slovenci (po rodu) so na eni strani, vsi drugi (rodovi) so pa kot NeSlovenci (kot drugi "rod") na drugi strani. Gre torej za rodovno pojmovanje oziroma utemeljevanje slovenstva. Dejansko je beseda "neslovenci" le
okrajšava zapisa celotne misli: "ljudje, ki niso slovenskega rodu" in se mora
pisati z malo začetnico.
159
Spomenka Hribar
če bi volivci res neposredno poslušali, kar naj bi jim "njihove"
stranke priporočale, v tem primeru pač zavračanje osamosvojitve, od kod tolikšen odstotek tistih, ki so na plebiscitu glasovali ZA osamosvojitev? Vendar slepota ni le v tej trditvi,
ampak v tem, da Janša ne vidi t. i. neslovence kot enakopravne
slovenske državljane.34 Janša na ta način deli (sektaši) slovenske državljane na naše in manj-naše, na ene bolj, druge manjenakopravne. Namesto da bi se kot politik trudil, da bi te nove
državljane čim bolj integriral, vključil v nacionalno skupnost,
jih a priori odrinja, izključuje iz nacionalne skupnosti. Vsako
odrinjanje, izrinjanje ljudi iz neke skupnosti pa potiska v osamo, ali celo geto.35
Prav odnos do neslovencev – torej utemeljevanje slovenske
države izključno na slovenstvu, na slovenskih "koreninah" –
Janšo postavlja na skrajno desnico, čeprav je njegova siceršnja ideologija pravzaprav levičarska, in v tem smislu res ideologija nekakšnega neokomunizma.
Kot rečeno, je videti, da je Janša izgubil smisel za koristi slovenske nacije kot take in v celoti, in mu gre le za lastni uspeh.
Če to ne bi držalo, ne bi mogel reči tako samoumevno:
34
Številka 180.000 "Neslovencev" je močno pretirana in jo posamezni fundamentalisti desne usmeritve poljubno raztegujejo. Dejansko je v tej številki — če že gre za to! — veliko državljanov slovenskega rodu, ki so se vrnili v
Slovenijo iz ostalih jugoslovanskih republik in naknadno dobili slovensko
državljanstvo. In so državljanstvo dobili po zakonu o državljanstvu, ki ga je
sprejel slovenski parlament — v času, ko je bil njegov poslanec tudi Janez
Janša, in še več, ko je bil kot obrambni minister član vlade oziroma njegovega izvršnega sveta kot predlagatelja tega zakona!
35
Takšnim stališčem o neslovencih, ki da jim načelno ne pripada slovensko
državljanstvo, četudi so ga dobili na podlagi stalnega bivališča in dela v tej
deželi, botruje tudi neznanje: ko nastaja neka nova država na določenem
ozemlju (oziroma se osamosvoji), se zajame njegovo trenutno stalno prebivajoče prebivalstvo kot njegovo, in zaokroži v novo državo. Ni države, ki
ne bi imela tudi tuje-rodnega prebivalstva.
160
Svet kot zarota
"Cilji, ki si jih je zastavil Demos, so v preteklih letih postali
povsem ustavno pravno legitimni, mnogi uzakonjeni. Toda
zdaj jih uresničujejo sile, ki so jim med njihovim oblikovanjem nasprotovale in bile včasih celo sovražne do
njih." (297)
To je do neke mere res. Toda ali ni to uspeh (tudi Demosa, da
je uspel prepričati), da danes tiste sile, ki naj bi nekoč nasprotovale, danes te cilje same uresničujejo? Takšno gledanje na to
bi bilo v nacionalnem in človeškem smislu dobronamerno
gledanje. Toda v Janševi logiki "osamosvojitvenega kapitala",
ki se prodaja kot puloverji, se pravi osamosvojitev, ki mora prinašati (politični) dobiček, je nezaslišano, da bi še druge "sile"
uresničevale te (osamosvojitvene) cilje in imele od tega – bog
ne daj! – še korist. Kakor da smo se (Demos) osamosvajali samo zase! Kakor da tisto, kar koristi eni od legitimnih političnih opcij, ne bi posredno koristilo tudi celotni naciji. Ne,
po tej logiki nikakor, bolje je, da nima nihče nič, kakor da bi
kaj imel politični nasprotnik!36
36
Tako je mogoče razumeti pomenljive in celo jasno odklonilne ocene o
eventualni vrnitvi kapitala iz tujine v Slovenijo, ki naj bi ga "nagrabila" in
"nakradla" komunistična elita v prejšnjem režimu. Ta kapital, če bi se vrnil,
bi bil komunističen ... Torej je bolje, da ostane zunaj!
161