Drevesa z razstave

Drevesa z razstave
CANKARJEV DOM, od 14. do 20. maja 2012
MESTNA HIŠA LJUBLJANA, od 22. maja do 8. junija 2012
Gozdne vrste na vrtu
Za razstavo Čar lesa je Arboretum Volčji Potok prispeval sadike dreves.
Predstavljene so drevesne vrste, ki gradijo slovenske gozdove, in so v
»divji« ali kultivirani obliki primerne za gojenje na vrtovih. Smisel takšne
uporabe je vsaj dvojen. Vrste, ki so pri nas domače, so dobro prilagojene na
podnebne razmere, zato je z njimi manj sitnosti. Drugič: s samoniklimi
vrstami lažje ustvarimo vrt kot del narave, v katerega se podaljša življenjski
prostor prostoživečih ptic, žuželk in drugih živali. Domače drevesne vrste
so vir hrane in zatočišča - za razliko od naravsko sterilnih »cipres« in
podobne eksotične drevnine.
Vse sadike, ki so predstavljene z razstave Čar lesa, je mogoče kupiti pri
pridelovalcu, Arboretum Volčji Potok. Informacije o naročilu in drevnini so
na voljo pri Lidiji Vrtačnik na tel. št. 031 257 570 ali pri Matjažu Mastnaku
na elektronskem naslovu [email protected] .
Predstavitev vrst in sort
Razstavljeni listavci in iglavci so predstavljeni po abecednem redu
slovenskih rodovnih imen.
BELI GABER
Beli gaber je na Slovenskem pogosto drevo nižinskega in gričevnega sveta.
V vrtnarstvu je zelo uporabna drevnina. Če so tla dovolj vlažna, se obnese v
zelo različnih vlogah. Na hišnih vrtovih je neprecenljiv za strižene žive meje,
ki so neprimerno bolj zdrave, lepše in naravnejše od »cipres«. Kot nasamno
(soliterno) drevo je primeren za atrije in predvrtove.
Informacija o sadiki z razstave:
Carpinus betulus, višina 200–250 cm
BOR
Borovih gozdov v Sloveniji ni veliko. V notranjosti se v samostojnih sestojih
pojavlja rdeči bor (Pinus sylvestris). V vrtnarstvu je rdeči bor zelo redko
uporabljan, čeprav je zelo zdržljivo in lepo drevo. K šibki uporabi verjetno
prispeva dejstvo, da zaradi presaditvenega šoka pogosto izgubi vse iglice.
Rušje (Pinus mugo) v Sloveniji ni drevesna marveč grmasta vrsta bora. V
ozelenjevanju vrtov in javnega prostora je zelo zaželjena rastlina. Na
majhnih predvrtovih in na skalnjakih praviloma sadimo pritlikave sorte
rušja.
Med bori je na celini najpogosteje sajen črni bor (Pinus nigra), ki ga sicer
poznamo s pogozdenega Krasa. Zelo hitro raste, zato je primeren za hitro
ozelenjevanje površin. Kot pionirska vrsta prenese močno osončenje, sušo
in revna tla, poleg tega je med vsemi iglavci najbolj odporen proti
onesnaženemu zraku. Dolge, temno zelene iglice na gosto olistanih vejah
ustvarjajo slikovito temno gmoto krošenj. Po 15. letu starosti se krošnja
navadno močno razširi. Na hišnem vrtu je treba takrat krošnjo dvigniti
(strokovno odstraniti spodnje veje) ali pa drevesa zamenjati z drugimi. Za
manjše vrtove je primerna sorta 'Fastigiata', ki ostane nižja, predvsem pa
razvije zelo ozko, stebrasto krošnjo.
Informacija o sadikah z razstave:
Pinus nigra 'Fastigiata', 30–40 cm
Pinus nigra, višina 40–50 cm
BREZA
Navadna breza opravlja v naravi nalogo pionirja: drevesa, ki prvo zaraste
izpraznjene površine, bodisi za plazišče, požarišče ali večje poseke. Zaradi
hitre rasti in velike odpornosti proti vsakršnim vremenskim neprilikam je
breza idealna za zasaditve še praznih zelenih površin. Prvih deset let raste
najhitreje in doseže višino, ki jo poznamo z vrtov. Snežno lubje, kot lasje
spuščene veje, slikovito pomladno olistanje in zlati listopad - vse to so
lastnosti, zaradi katerih imajo ljudje brezo radi. Ne smemo je saditi ob
tlakovane površine, ker jih lahko začne že po petih letih »preurejati«. Breza
nima dolge življenjske dobe, pri 80. se navadno že upeha.
Informacija o sadiki z razstave:
Betula pendula, višina 180–200 cm
BUKEV
Če bi se ljudje ne vmešavali v gozdove, bi bila Slovenija dežela bukovih
gozdov. Dve tretjini države so nekoč zaraščali bukovi gozdovi. Bukvi pri nas
godi razmeroma vlažno in ravno prav toplo zmerno podnebje.
Bukve so zelo lepa drevesa, a težavna za mestno rabo. Zelo slabo prenašajo
teptanje in drugačno obremenjevanje površine, pod katero rastejo
korenine. V parku ali na velikem vrtu je s svobodno vzrastjo in srebrno
skorjo v nedvomen okras.
V železni repertoar starih mestnih vil je pri nas sodila rdeča bukev. Včasih je
to prava rdeča bukev (Fagus sylvatica 'Atropunicea'), drugič le njen sejanec,
ki nekaj tednov po olistanju pozeleni. Sodobni vrtovi za prosto rastočo
bukev večinoma nimajo prostora. Manjše dimenzije dosegajo nekatere
sortne bukve. Stebrasta bukev Fagus sylvatica 'Dawyck' ostane bistveno
ožja od navadne bukve, čeprav se lahko v višino približa navadni bukvi.
Informacija o sadikah z razstave:
Fagus sylvatica, višina 200–250 cm
Fagus sylvatica 'Dawyck', višina 180–200 cm
ČEŠNJA
Divja češnja (Prunus avium) je drevo, ki z višino brez težav konkurira drugi
drevesom v mešanem gozdu. Divja češnja ima premajhne plodove, da bi jih
bilo mogoče uporabljati. Za sadje sadimo sadjarske češnje in to po možnosti
sadike, ki so bile cepljene na nižje podlage.
V krajinskem vrtnarstvu imajo prednost okrasne japonske češnje, ker bolj
bogato cvetijo in nato večinoma nimajo plodov, ki bi neobrani lepili pločnik
in privabljali ose ter drug mrčes. Okrasa češnja 'Accolade' (Prunus
'Accolade') zacveti zgodaj v letu, lahko že konec marca, in rožnato cveti tri
ali štiri tedne. Je prelepo nasamno drevo, ki je zaradi manjših dimenzij
(doseže 5–10 m višine) dovolj majhno za običajen vrt. Ljubi vrtno zemljo in
slabo prenaša mokroto.
Informacija o sadiki z razstave:
Prunus 'Accolade', višina 200–250 cm
HRAST DOB
Dob je kraljevsko drevo med našim listavci, najbolj mogočno in najbolj
dolgoživo. Osnovna vrsta je za vrtove prevelika. Cepljeni stebrasti dob
(Quercus robur 'Fastigiata') ostane za pol nižji in je v premer krošnje le do
pet metrov širok. Kot tak je uporaben zastopnik samonikle vrste na
omejenem okolju sodobnih vrtov.
Informacija o sadikah z razstave:
Quercus robur 'Fastigiata', višina 200–250 cm
JELKA
Navadna jelka (Abies alba) je drevo senčnega, mešanega hribovskega gozda,
visoke in stalne zračne in talne vlage. Na vrtovih takšnih razmer ni, zato
navadne jelke ne sadimo za okras, še najmanj v mestih.
Namesto domače jelke za parke in večje vrtove v notranjosti Slovenije
izberemo kavkaško jelko (Abies nordmanniana), na predvrtove pa različne
pritlikave oblike jelk.
Za majhen vrt je primerna korejsko jelko (Abies koreana). Ostane nizka, ima
lepe srebrnkaste iglice in že zelo mlada obilje storžkov, ki so spomladi
zeleni in poleti vijoličasti.
V Evropi redko doseže 10 m višine. Po dvajsetih letih navadno toliko zraste,
da storžki uidejo z višine oči. Takrat lahko drevo zamenjamo z novim.
Informacija o sadiki z razstave:
Abies koreana, višina 125–150cm
LIPA
Lipa (Tilia platyphyllos) in lipovec (Tilia cordata) sta dve različni drevesni
vrsti. Obe uspavata v Sloveniji v gozdu, se držita nižjih leg, kjer je dosti
toplote in kjer je dolga rastna doba. Lipe je več v osrednji in zahodni
Sloveniji, kjer je več padavin, lipovca več na vzhodu, kjer se čuti vpliv
panonskega, celinskega podnebja.
Med okrasnimi drevesi ima v Sloveniji prvo mesto lipa. Ob sajenju ne gre
izgubiti izpred oči dejstva, da z desetletji doseže 30 m višine in 20 m
premera krošnje. »Slovensko drevo« ima svoje omejitve: korenine dvigujejo
tlak, drevo ne prenaša hoje in vožnje nad koreninskim prostorom in zimske
soli s cest.
Informacija o sadiki z razstave:
Tilia platyphyllos, višina 200–250 cm, obseg 8/10 cm
MACESEN
Navadni macesen (Larix decidua) je v Sloveniji značilen za alpski svet, kjer
je drevo drevesne meje. Alpski macesen se v nižinah ne obnese. V
gozdarskih nasadih ga muči glivična bolezen macesnov rak, v hortikulturnih
zasaditvah pa ga pogosto do deformiranosti zdelajo uši. Za okrasne namene
zato sadimo japonski macesen (Larix kaempferi), ki je evropskemu na videz
zelo podoben, a je zanesljivejši. V notranjosti Slovenije japonski macesen
dobro uspeva, ker imajo naši kraji precej padavin.
Za majhne vrtove so macesni hitro preveliki. Sorta japonskega macesna
'Jacobsen's Pyramid' ostane ozke krošnje, ker se dolgi poganjki postavljajo
navpično navzgor.
Informacija o sadikah z razstave:
Larix kaempferi 'Jacobsen's Pyramid', višina 160–180 cm
MAKLEN
Poljski javor (Acer campestre) je najpogosteje primešan v gabrovih in
hrastovih gozdovih. Zraste v somerno, do 20 m visoko drevo. Dobro uspeva
tako v senci kot na polnem soncu.
V ozelenjevanju vrtov in mest je primeren za hišno drevo, za striženo živo
mejo in tudi za drevorede. Je zdržljiva, odporna vrsta. Kje je prostora malo,
je dobra izbira kroglasti maklen - Acer campestre 'Globosum'.
Informacija o sadiki z razstave:
Acer campestre 'Globosum', višina 100–120 cm
MALI JESEN
Gozdovi malega jesena poraščajo močno osončena in sušna južna in
zahodna pobočja. Za razliko od velikega jesena, ki ljubi vlažna tla, je mali
jesen specialist za vročino in sušo. Kot takšnega ga uporabljamo v
vrtnarstvu. Betonska korita, pripečni atriji in predvrtovi - tu je mali jesen
naravna izbira. Posebna odlika malega jesena je cvetenje. Cveti dišeče, belo
in opazno, a na vsako leto. Čebele se zelo rade pasejo na njegovem cvetju.
V višino lahko zraste do 10 m. Manjši ostane kroglasti mali jesen (Fraxinus
ornus 'Meczek'), ki je zato idealna drevnina za vroče vrtičke, tudi v vrstnih
in atrijskih hišah.
Informacija o sadiki z razstave:
Fraxinus ornus 'Meczek', višina 180–200 cm
NEGNOJ
Negnoj najdemo v mešanih gozdovih na pobočnih legah. Imenovan je po
tem, da njegov les ne gnije.
V Sloveniji sta v naravi samonikla navadni negnoj (Laburnum anagyroides)
in alpski negnoj (Laburnum alpinum), oba zelo lepo rumeno cvetoča. Večja
socvetja od obeh ima selekcionirani križanec med obema divjima vrstama,
to je Laburnum × watereri 'Vossii'. Na majhnem vrtu je idealno nasamno
drevo z nezgrešljivim »zlatim dežjem« cvetja.
Informacija o sadiki na razstavi:
Laburnum × watereri 'Vossii', cepljen na 120 cm
OSTROLISTNI JAVOR
Ostrolistni javor se v naravi izbira vlažna mesta znotraj bukovih in gabrovih
gozdov. Da je v hortikulturi resnično prilagodljiva vrsta, dokazujejo številna
parkirišča, kjer daje drevesno senco prav ostrolistni javor.
Informacija o sadikah na razstavi:
Acer platanoides, višina 300–350 cm
ROBINIJA
Robinije (Robini pseudoacacia), po domače akacije, se drži nalepka
»gozdnega plevela«. Gre za ameriško drevesno vrsto, ki je v toplih gričevnih
legah marsikje izrinila samoniklo gozdno drevje in ustvarila čiste sestoje, v
katerih ni prostora za domorodne vrste. K širjenju robinije so mnogo
prispevali vinogradniki, ki so jo sadili zaradi trajnega lesa za kole. Hitro
raste in daje tudi dobra drva.
Robinija je všeč čebelarjem, ker daje predvidljivo in bogato čebeljo pašo.
Akacijev med so čebele nabrale na robiniji!
Na vrtu je treba biti z robinijo previden. Posajena mora biti na veliko travno
površino, ki se jo redno kosi. Drevo rado odganja iz korenin in če površine
ni mogoče kositi, nastane neprehodna, trnasta goščava. Resda je robinija
invazivna drevesna vrsta, a je cvetoče drevo paša za oči in nos. In praznik za
čebele.
Informacija o sadiki na razstavi:
Robinia pseudoacacia, višina 200–250 cm
SMREKA
Navadna smreka (Picea abies) je v Sloveniji najpogostejši iglavec. Da je tako,
so zaslužni gozdarji, ki so jo velikopotezno sadili izven območja naravne
razširjenosti. Po naravi je navadna smreka pri nas razširjena v višinskem
pasu nad 1000 metri nadmorske višine; kjer raste nižje, jo je sadil človek v
pričakovanju, da bo smrekov nasad donosnejši od kateregakoli drugega
gozda. Račun se pogosto ne izide zaradi lubadarja in vremenskih ujm.
Navadna smreka je za vrtove neprimerna. Razlogov je več. Prvi je ta, da ima
zelo plitev koreninski sistem. To pomeni, da na območju korenin tekmuje z
vsemi drugimi rastlinami in jim ne da uspevati. Plitev koreninski sistem je
na omejenem vrtnem prostoru tudi sam omejen. Drugi je estetski: na vrtu
navadna smreka ni podobna vitkim smrekam, kot jih poznamo z alpskih
planin. Krošnja se hitro razširi in zasenči veliko površino vrta (in hiše).
Spodnje veje se ji praviloma sušijo, kar pomeni, da kmalu izgubimo krošnjo
do tal zelenega stožca. Hitro zrasla in košata drevesa so lahek plen neurij.
Ob orkanskem vetru 2007 je na prizadetem delu Gorenjske po vrtovih
lomilo skoraj izključno vrhove in debla navadnih smrek.
Vrtnarji poznajo rešitve. Sorta navadne smreke, ki ostane ožja in ki razvije
pravilno stožčasto krošnjo, je 'Cupressina'.
Namesto navadne smreke sadimo v hortikulturi predvsem smreko omoriko
(Picea omorika). Omorika ima bistveno ožjo krošnjo in ostane trajno do tal
zelena. Pomembno je, da ima drevo srčast koreninski sistem. Z estetskega
vidika je omorika skladnejša, bolj gosto olistana in krošnja ima zaradi črt na
spodnji strani iglic srebrnkast nadih.
Kar se tiče rastišča, je omorika primerna za vsaka tla razen namočenih ali
zelo težkih glinastih tal, ki ne požirajo vode. Na vrtu jo sadimo posamič ali v
skupine za zastiranje pogledov. Pričakujemo lahko, da omorika na vrtu
doživi 100 let in doseže do 20 ali 25 m višine.
Informacija o sadikah na razstavi:
Picea abies 'Cupressina', višina 180–200 cm
Picea omorika, višina 125–150 cm
VRBA
Vrba je v naravi gozdno drevo - a ima v agrarni krajini za to malo možnosti.
Drevesno višino dosegata pri nas bela vrba (Salix alba) in krhka vrba (Salix
fragilis). Domujeta ob nižinskih rekah, kjer je zaradi globokih tal večina
gozda že dolgo izkrčena. Tako ostajata omejeni na ozke pasove ob rekah,
kjer drevje varuje bregove.
V okras najpogosteje sajena vrba je vrba žalujka. Ljudem je ljuba, čeprav
imajo redko dovolj prostora za 25 m višine in 20 m širine. Do takih dimenzij
zraste žalujka v nekaj desetletjih! Sajenje k ribniku je čisto na mestu, čeprav
je bela vrba zelo prilagodljiva in raste tudi stran od vode.
Vrba žalujka ni botanična vrsta, niti vrtnarska sorta. Je zbirno ime za
skupino klonov, ki bolj ali manj strmo spuščajo dolge vejice k tlom. V
Sloveniji je najpogostejša povešava vrba sorte 'Chrysocoma', ki ima močno
rumene vejice in je selekcija križancev bele in babilonske vrbe (Salix
babylonica).
Informacija o sadiki na razstavi:
Salix × sepulcralis 'Chrysocoma', 175–200 cm
Avtor predstavitve
Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.
svetovalec za dendrologijo
Arboretum Volčji Potok