Mormonova knjiga - The Church of Jesus Christ of Latter

Transcription

MORMONOVA
KNJIGA
ŠE ENA ZAVEZA
JEZUSA KRISTUSA
Mormonova
knjiga
ØE ENA
ZAVEZA
JEZUSA KRISTUSA
Zaloœniøka pravica: 2002 Intellectual Reserve Inc.
Vse pravice pridrœane
Natisnjeno v Nemçiji 5/2002
19962002
Translation of the Book of Mormon
Slovenian
Mormonova knjiga
POROÇILO, ZAPISANO NA PLOØÇE
Z MORMONOVO ROKO,
VZETO Z NEFIJEVIH PLOØÇ.
Zatorej je to okrajøava zapisa o Nefijevem ljudstvu in tudi o
Lamancih. — Pisana Lamancem, ki so ostanek Izraelove hiøe; in
tudi Judom in Nejudom. — Zapisana po zapovedi in tudi po duhu
preroøtva in razodetja. — Zapisana in zapeçatena in skrita za Gospoda, da ne bo uniçena. — Da bo priøla na dan z Boœjim darom in
moçjo za razlago le–tega. — Moronijeva roka jo je zapeçatila in
skrila za Gospoda, da bo ob svojem çasu priøla na dan preko
Nejudov. — Razlaganje le–tega z Boœjim darom.
Gre tudi za okrajøavo Etrove knjige, ki je zapis o jeredovskem
ljudstvu, ki je bilo razkropljeno v çasu, ko je Gospod pomeøal
jezike ljudstev, ko so gradili stolp, da bi priøli do nebes. — Ki naj bi
ostanku Izraelove hiøe pokazala, kakøne velike reçi je Gospod
napravil za njihove oçete; in da bi poznali Gospodove zaveze, da
niso za veçno zavrœeni. — In da bi prav tako prepriçale Jude in
Nejude, da Jezus je Kristus, veçni Bog, ki se razkrije vsem narodom. — In sedaj, çe so zmote, so to çloveøke napake; zatorej ne
obsojajte Boœjih reçi, da boste pred Kristusovim sodnim stolom
brez madeœa.
Izvirnik je s ploøç v angleøçino
prevedel Joseph Smith ml.
Prva angleøka izdaja je izøla v
Palmyri v zvezni drœavi New York v ZDA leta 1830
Izdala Cerkev Jezusa Kristusa
svetih iz poslednjih dni
Salt Lake City, Utah, ZDA
v
UVOD
Mormonova knjiga je zbir svetih spisov, ki je primerljiv s Svetim
pismom. Je poroçilo o Boœjih ravnanjih s starodavnimi prebivalci
obeh Amerik in vsebuje polnost veçnega evangelija.
Knjigo so z duhom preroøtva in razodetja zapisovali mnogi
starodavni preroki. Njihove besede, zapisane na zlate ploøçe, je
navajal in okrajøal prerok–zgodovinopisec, ki se je imenoval Mormon. Zapis poroça o dveh mogoçnih civilizacijah. Ena je priøla iz
Jeruzalema leta 600 pred Kristusom in jo, kasneje razdeljeno na
dva naroda, poznamo kot Nefijce in Lamance. Druga je priøla
veliko prej, ko je Gospod pomeøal jezike ob babilonskem stolpu.
To skupino poznamo kot Jeredovce. Po tisoçih letih so bili pobiti
vsi razen Lamancev in ti so prvotni predniki ameriøkih Indijancev.
Vrhunec dogajanja, zapisan v Mormonovi knjigi, je osebno
delovanje Gospoda Jezusa Kristusa med Nefijci kmalu po njegovem vstajenju. Izpostavi nauke evangelija, opiøe naçrt odreøitve in
ljudem pove, kaj morajo storiti, da bodo dosegli mir v tem œivljenju in veçno odreøitev v œivljenju, ki pride.
Ko je Mormon zapisovanje zakljuçil, je poroçilo izroçil sinu
Moroniju, ki je dodal nekaj svojih besed in ploøçe skril na hribu
Kumora. Isti Moroni se je 21. septembra 1823, sedaj poveliçano,
vstalo bitje, prikazal preroku Josephu Smithu in ga pouçil o nekdanjem zapisu in nameravanem prevodu le–tega v angleøki jezik.
Ko je napoçil ças, so bile ploøçe izroçene Josephu Smithu, ki jih
je prevedel z Boœjim darom in moçjo. Zapis je sedaj objavljen v
mnogih jezikih kot nov in dodaten dokaz, da je Jezus Kristus Sin
œivega Boga in da bodo vsi, ki bodo priøli k njemu in bodo posluøni postavam in uredbam njegovega evangelija, lahko odreøeni.
O tem zapisu je prerok Joseph Smith rekel: “Bratom sem povedal, da je Mormonova knjiga najpravilnejøa od vseh knjig na Zemlji in da je sklepnik naøe vere in çlovek bo priøel, çe bo œivel po
njenih navodilih, Bogu bliœe kakor s katerokoli drugo knjigo.”
Poleg Josepha Smitha je Gospod pripravil enajst drugih, da
so sami videli zlate ploøçe in so posebne priçe o resnici in
Boœjem izvoru Mormonove knjige. Njihova zapisana priçevanja
so semkaj vkljuçena kot “Priçevanje treh priç” in “Priçevanje
osmih priç”.
Vse ljudi vabimo vsepovsod k branju Mormonove knjige, naj v
srcu premiøljujejo sporoçilo, ki ga vsebuje, in potem vpraøajo
Boga, veçnega Oçeta, v Kristusovem imenu, ali je to, kar govori
knjiga, res. Tisti, ki bodo sledili tej poti in vpraøali v veri, bodo z
moçjo Svetega Duha prejeli priçevanje o njeni resnici in njenem
Boœjem izvoru. (Glej Moroni 10:3–5.)
vi
Tisti, ki bodo po Svetem Duhu prejeli to Boœje priçevanje, bodo
z isto moçjo prav tako priøli do spoznanja, da je Jezus Kristus
Odreøenik sveta, da je Joseph Smith njegov razodevalec in prerok
v teh zadnjih dneh in da je Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni Gospodovo kraljestvo, ponovno osnovano na Zemlji
kot priprava na drugi Mesijev prihod.
vii
PRIÇEVANJE TREH PRIÇ
Bodi znano vsem narodom, rodovom, jezikom in ljudstvom, h
katerim bo to delo priølo: da smo po milosti Boga Oçeta in naøega
Gospoda Jezusa Kristusa videli ploøçe, ki vsebujejo ta zapis, ki je
zapis o Nefijevem ljudstvu in tudi o Lamancih, njihovih bratih, in
tudi o jeredovskem ljudstvu, ki je priølo od stolpa, o katerem je
bilo govora. In vemo tudi, da so bile prevedene z Boœjim darom in
moçjo, kajti to nam je oznanil njegov glas; zatorej z gotovostjo
vemo, da je to delo resniçno. In priçujemo tudi, da smo videli
gravure, ki so na ploøçah; in pokazala nam jih je Boœja moç in ne
çloveøka. In z besedami treznosti oznanjamo, da je iz nebes priøel
Boœji angel in jih prinesel in nam jih poloœil pred oçi, da smo
ploøçe in gravure na njih gledali in videli; in vemo, da je po milosti
Boga Oçeta in naøega Gospoda Jezusa Kristusa, da smo videli in
priçujemo, da je to res. In to je v naøih oçeh çudovito. Vendar nam
je Gospodov glas zapovedal, naj o tem priçujemo; da bi zatorej bili
posluøni Boœjim zapovedim, o tem priçujemo. In vemo, çe bomo
zvesti v Kristusu, bomo s svojih oblaçil oçistili kri vseh ljudi in
bomo brez madeœa pred Jezusovim sodnim stolom in bomo veçno
bivali z njim v nebesih. In çast bodi Oçetu in Sinu in Svetemu
Duhu, kar je en Bog. Amen.
Oliver Cowdery
David Whitmer
Martin Harris
viii
PRIÇEVANJE OSMIH PRIÇ
Bodi znano vsem narodom, rodovom, jezikom in ljudstvom, h
katerim bo to delo priølo: da nam je Joseph Smith ml., prevajalec
tega dela, pokazal ploøçe, o katerih je bilo govora, katere imajo
izgled zlata; in kolikor listov je omenjeni Smith prevedel, toliko
smo jih imeli v rokah; in na njih smo tudi videli gravure, od
katerih ima vse izgled starodavnega dela in so prefinjene izdelave. In to priçujemo z besedami treznosti, da nam jih je omenjeni
Smith pokazal, kajti videli smo jih in jih poteœkali in z gotovostjo
vemo, da ima omenjeni Smith ploøçe, o katerih smo govorili. In
naøa imena dajemo svetu, da bi svetu priçevali o tem, kar smo
videli. In ne laœemo, o tem priçuje Bog.
Christian Whitmer
Jacob Whitmer
Peter Whitmer, ml.
John Whitmer
Hiram Page
Joseph Smith, st.
Hyrum Smith
Samuel H. Smith
ix
PRIÇEVANJE PREROKA JOSEPHA SMITHA
Besede preroka Josepha Smitha samega o nastajanju Mormonove knjige so:
“Na veçer enaindvajsetega septembra [1823] . . . sem se zatekel
k molitvi in poniœno prosil k vsemogoçnemu Bogu . . .
Ko sem tako klical k Bogu, sem odkril, da se je v sobi zaçela
pojavljati svetloba, ki je naraøçala, dokler soba ni bila svetlejøa kot
opoldan, ko se je ob postelji nenadoma pojavila oseba, ki je stala v
zraku, kajti njegova stopala se niso dotikala tal.
Na sebi je imel ohlapno oblaçilo nadvse çiste beline. Ta belina
je presegala vse zemeljsko, kar sem bil kdajkoli videl; niti ne
verjamem, da bi kar koli zemeljskega lahko bilo prikazano tako
silno belo in sijajno. Njegove dlani in tudi roke so bile do in malo
viøe od zapestja gole; tudi stopala so bila gola, kakor so bile noge
do in malo viøje nad gleœnji. Gola je bila tudi njegova glava in vrat.
Opazil sem, da na sebi ni imel drugega oblaçila kakor to ogrinjalo,
ker je bilo odprto, tako da sem lahko videl njegovo oprsje.
Silno belo pa ni bilo le njegovo oblaçilo, ampak je bila veliçastna
vsa njegova podoba, kar je presegalo vsak opis, in njegovo obliçje
je bilo prav zares kot blisk. Soba je bila silno svetla, a ne tako svetla
kakor neposredno okrog njega. Ko sem nanj pogledal prviç, me je
bilo strah; toda strah me je kmalu zapustil.
Poklical me je po imenu in mi rekel, da je glasnik, poslan k meni
iz Boœje navzoçnosti in da mu je ime Moroni; da ima Bog zame
pripravljeno delo; in da bo moje ime za dobro in slabo med vsemi
narodi, rodovi in jeziki, oziroma da se bo o njem med vsemi ljudmi
govorilo tako dobro kakor slabo.
Rekel je, da je nekje shranjena knjiga, napisana na zlate ploøçe,
ki poroça o prejønjih prebivalcih te celine in navaja vir, od kod so
izøli. Rekel je tudi, da vsebuje polnost veçnega evangelija, kakor
ga je starodavnim prebivalcem predal Odreøenik;
da obstajata tudi dva kamna v srebrnih okvirih — in ta kamna,
pritrjena na naprsnik, sestavljata to, kar se imenuje urim in
tumim — ki sta shranjena s ploøçami; in posedovanje ter uporaba
teh kamnov je bilo tisto, kar je doloçalo vidce v starodavnih
oziroma prejønjih çasih; in da jih je bil Bog namenoma pripravil za
prevajanje knjige.
*
*
*
*
*
*
*
In spet mi je povedal, ko bom dobil tiste ploøçe, o katerih je bil
govoril — kajti ças, da bi jih prejel, se øe ni izpolnil — da jih ne bom
smel pokazati nikomur; niti naprsnika z urimom in tumimom;
samo tistim, katerim mi jih bo zapovedano pokazati; çe pa bom,
x
bom pogubljen. Ko se je z menoj pogovarjal o ploøçah, se mi je
pred oçmi odprlo videnje, da sem videl kraj, kjer so bile ploøçe
shranjene, in to tako jasno in razloçno, da sem kraj spet prepoznal,
ko sem ga obiskal.
Po tem sporoçilu sem videl, da se je svetloba v sobi zaçela
zbirati neposredno okrog njega, ki je bil z menoj govoril, in tako se
je nadaljevalo, dokler soba ni postala spet temna, razen le okrog
njega, ko sem v trenutku videl nekaj takega kakor pot, ki se je
odpirala naravnost v nebesa, in dvigal se je, dokler ni docela izginil,
in soba je bila, kakor preden se je pojavila ta nebeøka svetloba.
Leœal sem zamiøljen nad enkratnostjo prizora in se moçno çudil
temu, kar mi je bil povedal ta nenavadni glasnik; ko sem sredi
premiøljevanja nenadoma odkril, da se je v sobi spet zaçela pojavljati
svetloba in nekako v trenutku je bil isti nebeøki glasnik spet pri
moji postelji.
Zaçel je in spet pripovedoval prav tisto, kar je bil storil ob
prvem obisku, brez najmanjøe spremembe; ko je s tem konçal, me
je obvestil o velikih sodbah, ki prihajajo nad Zemljo, ki jih bodo
povzroçila velika opustoøenja zavoljo lakote, meça in kuge; in da
bodo priøle te bridke sodbe na Zemljo v tem rodu. Ko mi je to
povedal, se je spet dvignil, kakor je bil storil poprej.
Do sedaj so bili vtisi v meni tako globoki, da me je bil spanec
zapustil in leœal sem prevzet od osuplosti nad tem, kar sem
bil tako videl kot sliøal. A kakøno je bilo moje preseneçenje, ko
sem spet zagledal istega glasnika ob svoji postelji in ga sliøal
pripovedovati oziroma spet ponavljati isto od zaçetka kakor poprej;
in dodatno me je posvaril, govoreç mi, da me bo Satan poskusil
skuøati (zavoljo revøçine v druœini mojega oçeta), da bi dobil
ploøçe, z namenom da bi obogatel. To mi je prepovedal rekoç, da
ne smem imeti drugega namena, ko bom ploøçe dobil, kakor slaviti
Boga, in ne smem pustiti, da bi name vplival kakrøen koli drug motiv,
kakor le gradnja Njegovega kraljestva; sicer jih ne bom mogel dobiti.
Po tem tretjem obisku se je spet dvignil v nebesa kakor poprej in
spet sem premiøljeval o nenavadnosti tega, kar sem bil pravkar
izkusil; skoraj brœ ko se je bil nebeøki glasnik dvignil od mene v
tretje, je zakikirikal petelin in spoznal sem, da se dani, tako da so
najini razgovori morali zavzeti vso noç.
Kmalu potem sem vstal iz postelje in kot ponavadi øel po
potrebnih dnevnih opravilih; toda ko sem poskuøal delati kakor
sicer, sem opazil, da me je moç tako zapustila, da sem postal
popolnoma nemoçen. Oçe, ki je delal z menoj, je odkril, da je bilo
z menoj nekaj narobe, in mi rekel, naj grem domov. Krenil sem z
namero, da pojdem proti hiøi; a ko sem s polja, kjer sva bila,
xi
poskusil priti preko ograje, me je moç popolnoma zapustila in
nemoçno sem padel po tleh in za doloçen ças se nisem niçesar
zavedal.
Prvo, çesar se spomnim, je bil glas, ki mi je govoril, ko me je bil
poklical po imenu. Pogledal sem navzgor in videl istega glasnika,
ki je stal nad mojo glavo, obkroœen s svetlobo kakor poprej. Potem
mi je spet povedal vse, kar mi je bil povedal prejønjo noç, in mi
zapovedal, naj grem k oçetu in mu povem o videnju in zapovedih,
katere sem bil prejel.
Ubogal sem; vrnil sem se k oçetu na polje in mu povedal celotno
zadevo. Odvrnil mi je, da je bilo to od Boga, in mi rekel, naj grem
in storim, kakor mi je glasnik zapovedal. Zapustil sem polje in øel
na kraj, kjer so bile shranjene ploøçe, kakor mi je bil povedal
glasnik; in zahvaljujoç jasnosti videnja, ki sem ga bil o tem imel,
sem kraj v hipu prepoznal, ko sem tja prispel.
Nedaleç od vasi Manchester v okraju Ontario v New Yorku stoji
hrib precejønjega obsega in je najviøji od vseh v okolici. Na zahodni
strani tega hriba nedaleç od vrha so pod kamnom dokajønje velikosti
leœale ploøçe, shranjene v kamnitem zaboju. Ta kamen je bil v
sredi na zgornji strani debel in okroglast in tanjøi proti krajem,
tako da se je srednji del videl iznad tal, rob pa je vse naokrog
prekrivala zemlja.
Ko sem zemljo odstranil, sem si priskrbel vzvod, ki sem ga
zataknil pod rob kamna in ga z nekoliko napora dvignil. Pogledal
sem noter in tam sem resniçno zagledal ploøçe, urim in tumim in
naprsnik, kakor je navedel glasnik. Zaboj, v katerem so leœali, je
bil oblikovan s polaganjem kamnov skupaj z neke vrste malto. Na
dnu zaboja sta poçez skupaj leœala dva kamna in na teh kamnih so
leœale ploøçe in z njimi druge reçi.
Poskusil sem jih vzeti ven, toda glasnik mi je prepovedal in me
spet obvestil, da ças, da bi priøle na dan, øe ni bil priøel, niti ne bo,
dokler od takrat ne minejo øtiri leta; povedal pa mi je, naj na tisti
kraj pridem natanko çez eno leto od tistega çasa in da se bo tam
sestal z menoj in naj tako nadaljujem, dokler ne pride ças, ko bom
ploøçe prejel.
Zatorej sem, kot mi je bilo zapovedano, tja øel konec vsakega
leta in vsakiç naøel istega glasnika in od njega prejel navodila in
znanje ob vsakem od najinih pogovorov, z ozirom na to kar je
nameraval Gospod in kako ter na kakøen naçin bo v poslednjih
dneh vodeno njegovo kraljestvo.
* * * * * * *
Naposled je priøel ças, ko sem prejel ploøçe, Urim in Tumim
in naprsnik. Dvaindvajsetega dne v septembru tisoç osemsto
xii
sedemindvajset, ko sem øel kot ponavadi ob koncu øe enega leta
na kraj, kjer so bile shranjene, mi jih je isti nebeøki glasnik predal z
naroçilom: naj odgovorno skrbim zanje; da bom, çe jih bom
brezskrbno pustil iz rok oziroma zavoljo svojega zanemarjanja,
zavrœen; çe pa bom uporabil vse svoje napore, da jih bom ohranil,
dokler jih on, glasnik, ne bo priøel iskat, bodo zaøçitene.
Kmalu sem odkril razlog, zavoljo katerega sem bil prejel taka
stroga navodila, naj jih varno hranim, in zakaj je bilo, da je bil
glasnik rekel, ko bom opravil, kar se je od mene zahtevalo, da jih
bo priøel iskat. Kajti brœ ko se je izvedelo, da jih imam, se je
uporabilo najbolj prizadevne napore, da bi se jih dobilo od mene.
V ta namen se je uporabilo vsako zvijaço, ki jo je bilo moç iznajti.
Preganjanje je postalo øe bolj trpko in resno kot prej in mnoœice so
bile v stalni pripravljenosti, da bi jih dobile od mene, çe bi bilo
mogoçe. Z Boœjo modrostjo pa so ostale varno v mojih rokah,
dokler nisem bil z njimi dovrøil, kar se je od mene zahtevalo. Ko je,
kakor dogovorjeno, glasnik priøel ponje, sem mu jih izroçil; in on
jih ima v skrbi do danaønjega dne, ki je drugi dan v maju tisoç
osemsto osemintridesetega leta.“
Celotni zapis se nahaja v Zgodovini Josepha Smitha v Dragocenem biseru in v History of The Church of Jesus Christ of Latter-day
Saints [Zgodovini Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih
dni], 1. knjiga, 1. do 6. poglavje.
Starodavni zapis, ki je bil tako prineøen iz zemlje kot glas
ljudstva, ki govori iz prahu, in je bil preveden v danaønji govor po
Boœjem daru in moçi, kot izpriçuje Boœja potrditev, je bil svetu
prviç objavljen v angleøçini leta 1830 kot The Book of Mormon.
xiii
KRATKA RAZLAGA
Mormonove knjige
Mormonova knjiga je sveti zapis ljudstev starodavne Amerike
in so ga vrezovali na kovinske liste. V sami knjigi je govora o øtirih
vrstah kovinskih ploøç:
Nefijeve ploøçe, ki so bile dveh vrst: Male ploøçe in Velike ploøçe.
Prve so se natançneje posveçale duhovnim zadevam in delovanju in
pouçevanju prerokov, medtem ko so bile slednje v veçini zapolnjene s posvetno zgodovino zadevajoçih ljudstev (1. Nefi 9:2–4).
Vendar pa od Mozijevega çasa Velike ploøçe prav tako vsebujejo
odlomke veçjega duhovnega pomena.
Mormonove ploøçe, ki se sestojijo iz okrajøave Velikih Nefijevih
ploøç, ki jo je napravil Mormon, z mnogimi pripombami. Mormon
je na teh ploøçah prav tako nadaljeval z zapisovanjem zgodovine,
dopolnil ga je sin Moroni.
Etrove ploøçe, ki predstavijo zgodovino Jeredovcev. Ta zapis je
okrajøal Moroni, ki je vnesel svoje lastne pripombe in pridal zapis
s sploøno zgodovino pod naslovom “Etrova knjiga”.
Ploøçe iz medenine, ki so jih Lehijevi ljudje leta 600 pred Kristusom
prinesli iz Jeruzalema. Te vsebujejo “pet Mojzesovih knjig . . .
In tudi zapis Judov od zaçetka . . . do priçetka vladanja Sedekija,
kralja v Judeji; in tudi prerokbe svetih prerokov” (1. Nefi 5:11–13).
V Mormonovi knjigi se pojavljajo mnoge navedbe, ki navajajo
Izaija in druge svetopisemske in nesvetopisemske preroke.
Mormonova knjiga vkljuçuje petnajst glavnih delov oziroma
razdelitev, ki jih poznamo, z eno izjemo, kot knjige; vsaka je oznaçena z imenom svojega glavnega avtorja. Prvi del (prvih øest
knjig, ki se konçujejo z Omnijem) je prevod z Malih Nefijevih
ploøç. Med Omnijevimi in Mozijevimi knjigami je vrinek, imenovan
Mormonove besede. Ta vrinek povezuje zapis, vrezan na Male
ploøçe, z Mormonovimi okrajøavami Velikih ploøç.
Najdaljøi del, od Mozija do Mormona, vkljuçno s 7. poglavjem, je
prevod Mormonove okrajøave Velikih Nefijevih ploøç. Zakljuçni
del, od Mormona, 8. poglavje, do konca knjige, je vrezal Mormonov
sin Moroni, ki je, potem ko je konçal zapis o oçetovem œivljenju,
okrajøal zapis Jeredovcev (kot Etrovo knjigo) in kasneje dodal
dele, ki jih poznamo kot Moronijevo knjigo.
V ali okrog leta 421 po Kristusu, je Moroni, zadnji nefijski
prerok–zgodovinopisec, zapeçatil sveti zapis in ga skril za Gospoda,
da bo priøel na dan v poslednjih dneh, kakor je Boœji glas napovedal
xiv
po starodavnih prerokih. Leta 1823 po Kristusu je ta isti Moroni,
takrat kot vstalo bitje, obiskal preroka Josepha Smitha in mu
kasneje izroçil gravirane ploøçe.
xv
IMENA IN ZAPOREDJE KNJIG V
Mormonovi knjigi
Naslov
Stran
Prva Nefijeva knjiga
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
Druga Nefijeva knjiga .
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
. 47
Jakobova knjiga .
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
. 103
Enóøeva knjiga
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
. 120
Jaromova knjiga .
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
. 122
Omnijeva knjiga .
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
. 124
Mormonove besede .
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
. 126
Mozijeva knjiga .
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
. 128
Almova knjiga
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
. 187
Helamanova knjiga .
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
. 346
Tretji Nefi .
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
. 384
Çetrti Nefi .
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
. 438
Mormonova knjiga .
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
. 441
Etrova knjiga .
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
. 459
Moronijeva knjiga .
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
. 490
.
.
.1
ILUSTRACIJE
1. Gospod Jezus Kristus
Naslikal Heinrich Hofmann
2. Prerok Joseph Smith
Naslikal Alvin Gittins
Gl. Priçevanje preroka Josepha Smitha, str. ix–xii.
3. Lehi odkrije liahono
Naslikal Arnold Friberg
Gl. 1. Nefi 16, str. 29–32.
4. Lehi in njegovi ljudje prispejo v obljubljeno deœelo
Gl. 1. Nefi 18, str. 37–39.
5. Alma krøçuje v Mormonovih vodah
Gl. Mozija 18, str. 161–163.
6. Lamanec Samuel prerokuje
Gl. Helaman 16, str. 382–384.
7. Jezus Kristus obiøçe Ameriko
Naslikal John Scott
Gl. 3. Nefi 11, str. 404–407.
8. Moroni zakoplje nefijski zapis
Naslikal Tom Lovell
Gl. Mormon 8, str. 453–456.
Prva Nefijeva knjiga
NJEGOVO VLADANJE IN DELOVANJE
P
oroçilo o Lehiju in o njegovi œeni Sariji in o njegovih øtirih
sinovih, ki se imenujejo (zaçenøi pri najstarejøem) Laman,
Lemuel, Sam in Nefi. Gospod posvari Lehija, naj odide iz jeruzalemske deœele, ker ljudem prerokuje o njihovi kriviçnosti in si
prizadevajo napraviti konec njegovemu œivljenju. Z druœino se
odpravi na tridnevno pot v divjino. Nefi s seboj vzame svoje brate
in se vrne v jeruzalemsko deœelo po zapis Judov. Poroçilo o njihovem trpljenju. Za œene vzamejo Izmaelove hçere. S seboj vzamejo
druœine in odidejo v divjino. Njihovo trpljenje in stiske v divjini.
Smer njihovih potovanj. Pridejo do velikih voda. Nefiju se bratje
uprejo. Zmede jih in zgradi ladjo. Kraj poimenujejo Izobilje. Preko
velikih voda gredo v obljubljeno deœelo in tako naprej. Tako je
glede na Nefijevo poroçilo; oziroma z drugimi besedami: Jaz,
Nefi, sem zapisal ta zapis.
1. POGLAVJE
Nefi zaçne zapis o svojem ljudstvu.
—Lehi vidi v videnju ognjen steber
in bere iz preroøke knjige. — Hvali
Boga, napove Mesijev prihod in
prerokuje uniçenje Jeruzalema. —
Judje ga preganjajo. Okrog leta
600 pr. Kr.
J
AZ, Nefi, sem se rodil dobrim
starøem in sem bil zato nekoliko pouçen o vsem uçenju
mojega oçeta; in ker sem v teku
svojih dni videl veliko stisk,
vendar ker mi je bil Gospod
v vseh mojih dneh moçno naklonjen, da, ker imam trdno
spoznanje o Boœji dobroti in
skrivnostih, zato delam zapis o
svojih ravnanjih v svojih dneh.
2 Da, zapis delam v jeziku
mojega oçeta, ki se sestoji iz
judovskega uçenja in egipçanskega jezika.
3 In vem, da govori zapis, ki
ga delam, resnico; in delam ga
s svojo lastno roko; in delam ga
po svojem znanju.
4 Kajti zgodilo se je v zaçetku
prvega leta vladavine Sedekija,
kralja Judeje (moj oçe Lehi je vse
svoje dni bival v Jeruzalemu);
in v tistem letu je priølo veliko
prerokov, prerokujoç ljudstvu,
da se morajo pokesati, sicer
bo mogoçno mesto Jeruzalem
zagotovo uniçeno.
5 Zatorej se je zgodilo, da je
moj oçe Lehi, ko je øel molit h
Gospodu, da, prav z vsem
srcem, za dobro svojih ljudi.
6 In zgodilo se je, ko je molil
h Gospodu, se je pojavil ognjen
steber in ostal nad skalo pred
njim; in veliko je videl in sliøal;
in zavoljo tega, kar je videl
in sliøal, je drgetal in silno
trepetal.
7 In zgodilo se je, da se je
vrnil v svojo lastno hiøo v
Jeruzalemu; in vrgel se je na
1 Nefi 1:8–20
posteljo, prevzet z Duhom in s
tem, kar je bil videl.
8 In tako prevzet z Duhom je
zdrsnil v videnje, in sicer da je
videl nebesa, ki so se odprla, in
premiøljeval je, da vidi Boga,
sedeçega na prestolu, obdanega
z neøtetimi angelskimi zbori, ki
so peli in hvalili Boga.
9 In zgodilo se je, da je videl
Enega, ki se je spuøçal iz srede
nebes, in opazil je, da je bil njegov sij nad tistim od sonca
opoldan.
10 In prav tako je videl dvanajst drugih, ki so mu sledili, in
njihova svetlost je prekaøala to
od zvezd na nebesnem svodu.
11 In priøli so dol in øli po
obliçju Zemlje; in priøel je prvi
in stopil pred mojega oçeta in
mu dal knjigo in ga pozval, naj
bere.
12 In zgodilo se je, ko je bral,
ga je navdal Gospodov Duh.
13 In bral je, rekoç: Gorje, gorje
Jeruzalem, kajti videl sem tvoje
gnusobe! Da, in oçe je glede
Jeruzalema prebral veliko
reçi—da bo uniçen in prebivalci
le–tega: veliko jih bo padlo pod
meçem in veliko jih bodo
zasuœnjenih odpeljali v Babilon.
14 In zgodilo se je, ko je bil oçe
prebral in videl veliko velikih
in çudovitih reçi, je Gospodu
zaklical veliko reçi; kot so: Velika in çudovita so tvoja dela, o
Gospod Bog Vsemogoçni! Tvoj
prestol je visoko v nebesih in
tvoja moç in dobrota in milost
so nad vsemi prebivalci Zemlje;
in ker si milosten, ne boø trpel,
da bodo ti, ki pridejo k tebi,
propadli!
2
15 In tak je bil oçetov govor,
ko je hvalil Boga; kajti radostila
se je njegova duøa in srce se mu
je vzradostilo zavoljo tega, kar
je bil videl, da, kar mu je bil
Gospod pokazal.
16 In sedaj jaz, Nefi, ne delam
celotnega poroçila o vsem, kar
je oçe zapisoval, kajti zapisal je
veliko tega, kar je videl v videnjih in sanjah; in prav tako je
zapisal veliko tega, o çemer je
prerokoval in govoril svojim
otrokom, o çemer ne bom naredil celotnega poroçila.
17 Paç pa bom poroçal o svojih
ravnanjih v svojih dneh. Glej,
okrajøavo oçetovega zapisa delam na ploøçe, ki sem jih naredil s svojimi lastnimi rokami;
zatorej bom potem, ko bom okrajøal oçetov zapis, poroçal o
svojem lastnem œivljenju.
18 Zato bi œelel, da bi vedeli,
da je potem, ko je bil Gospod
mojemu oçetu Lehiju pokazal
tako veliko çudovitih reçi, da,
glede uniçenja Jeruzalema, glej,
le–ta øel med ljudi in jim zaçel
prerokovati in jim oznanjati o
tem, kar je bil tako videl kakor
sliøal.
19 In zgodilo se je, da so ga
Judje zasmehovali zavoljo tega,
o çemer je priçeval o njih; zakaj
resniçno je priçeval o njihovi
zlobi in njihovih gnusobah; in
priçeval je, da je to, kar je videl
in sliøal, in tudi to, kar je bral v
knjigi, jasno pokazalo na Mesijev prihod in tudi na odkupitev
sveta.
20 In ko so Judje to sliøali, so
bili nanj jezni; da, prav kot na
starodavne preroke, ki so jih
3
1 Nefi 2:1–12
bili preganjali in kamenjali in
pobili; in prizadevali so si tudi
za njegovo œivljenje, da bi mu ga
vzeli. A glejte, jaz, Nefi, vam
bom pokazal, da so Gospodove
blage milosti nad vsemi tistimi,
ki jih je izvolil zavoljo njihove
vere, da jih bo napravil mogoçne
prav do moçi za osvoboditev.
2. POGLAVJE
Lehi vzame druœino s seboj v divjino ob Rdeçem morju. — Zapustijo
svoje imetje. — Lehi opravi daritev
Gospodu in sinove uçi spolnjevati
zapovedi. — Laman in Lemuel godrnjata nad oçetom. — Nefi je posluøen in moli v veri; Gospod mu
govori in izvoljen je za vladarja
nad brati. Okrog leta 600 pr. Kr.
Kajti, glej, zgodilo se je, da je
Gospod spregovoril oçetu, da,
in sicer v sanjah, in mu rekel:
Blagor ti, Lehi, zavoljo tega, kar
si napravil; in ker si bil zvest in
si temu ljudstvu razglasil, kar
sem ti zapovedal, glej, si ti prizadevajo vzeti œivljenje.
2 In zgodilo se je, da je Gospod
oçetu zapovedal, in sicer v sanjah, naj s seboj vzame druœino
in odide v divjino.
3 In zgodilo se je, da je bil posluøen Gospodovi besedi, zatorej
je napravil, kot mu je Gospod
zapovedal.
4 In zgodilo se je, da je odøel v
divjino. In zapustil je hiøo in
deœelo svojega nasledstva in
zlato in srebro in dragocenosti
in s seboj ni vzel niçesar drugega razen druœine in œiveœa in
øotorov in odøel v divjino.
5 In øel je navzdol ob mejah v
bliœini obale Rdeçega morja; in
po divjini je potoval v mejah, ki
so bliœe Rdeçemu morju; in v
divjini je potoval z druœino, ki
so jo sestavljali moja mati Sarija
in moji starejøi bratje, ki so
Laman, Lemuel in Sam.
6 In zgodilo se je, ko je bil v
divjini potoval tri dni, je postavil
øotor v dolini na bregu vodne
reke.
7 In zgodilo se je, da je postavil oltar iz kamenja in daroval
Gospodu in izrekel zahvalo
Gospodu, naøemu Bogu.
8 In zgodilo se je, da je reko
poimenoval Laman in izlivala se
je v Rdeçe morje; in dolina je bila
v mejah blizu njenega ustja.
9 In ko je oçe videl, da so se
reçne vode izlivale v vode Rdeçega morja, je Lamanu spregovoril, rekoç: O, da bi ti mogel
biti kot ta reka, nenehno tekoç
v vode vse praviçnosti!
10 In spregovoril je tudi Lemuelu: O, da bi ti mogel biti kot
ta dolina, trden in stanoviten
in neomajen pri spolnjevanju
Gospodovih zapovedi!
11 To je sedaj govoril zavoljo
Lamanove in Lemuelove trdovratnosti; kajti, glej, v mnogoçem
sta godrnjala nad oçetom, ker je
bil jasnoviden çlovek in jih je
bil vodil iz jeruzalemske deœele,
da so zapustili deœelo svojega
nasledstva in zlato in srebro in
dragocenosti, da bi v divjini
pomrli. In to sta rekla, da je bil
storil zavoljo neumnih domiøljanj svojega srca.
12 In tako sta Laman in Lemuel,
ki sta bila najstarejøa, godrnjala
1 Nefi 2:13–3:2
nad oçetom. In godrnjala sta,
ker nista poznala ravnanj tistega
Boga, ki ju je bil ustvaril.
13 Niti nista verjela, da bi bil
lahko Jeruzalem, to mogoçno
mesto, uniçen glede na besede
prerokov. In bila sta kakor Judje,
ki so bili v Jeruzalemu, ki so si
prizadevali, da bi oçetu vzeli
œivljenje.
14 In zgodilo se je, da jima je
oçe govoril v dolini Lemuel z
moçjo, navdan z Duhom, dokler
se njuni telesi pred njim nista
tresli. In zmedel ju je, da si nista
drznila govoriti çezenj; zatorej
sta napravila, kot jima je zapovedal.
15 In oçe je bival v øotoru.
16 In zgodilo se je, da sem jaz,
Nefi, ki sem bil silno mlad,
vendar sem bil vseeno velike
rasti in sem prav tako imel goreçe hrepenenje spoznati Boœje
skrivnosti, zatorej klical h Gospodu; in glej, obiskal me je in
mi omehçal srce, da sem verjel
vsem besedam, ki jih je bil oçe
izrekel; zatorej se mu nisem uprl
kakor moja brata.
17 In spregovoril sem Samu
in mu razkril to, kar mi je bil
Gospod pokazal po Svetem
Duhu. In zgodilo se je, da je
verjel mojim besedam.
18 A glej, Laman in Lemuel
nista hotela prisluhniti mojim
besedam; in potrt zavoljo njune
trdosrçnosti sem zanju klical h
Gospodu.
19 In zgodilo se je, da mi
je Gospod spregovoril, rekoç:
Blagor ti, Nefi, zavoljo tvoje
vere, kajti marljivo si me iskal s
poniœnostjo srca.
4
20 In çe boste spolnjevali moje
zapovedi, boste uspevali in
vodil vas bom v obljubljeno
deœelo; da, in sicer v deœelo, ki
sem jo pripravil za vas; da, deœelo, ki je izvoljena izmed vseh
drugih deœel.
21 In çe se ti bodo bratje uprli,
bodo loçeni od Gospodove
navzoçnosti.
22 In çe boø spolnjeval moje
zapovedi, boø postavljen za
vladarja in uçitelja nad svojimi
brati.
23 Kajti, glej, tistega dne, ko se
mi bodo uprli, jih bom preklel,
in sicer s hudim prekletstvom,
in nad tvojim potomstvom ne
bodo imeli moçi, çe se mi ne
bodo uprli tudi oni.
24 In çe bo tako, da se mi bodo
uprli, bodo biç nad tvojim potomstvom, da jih bodo obudili
na pot spomina.
3. POGLAVJE
Lehijevi sinovi se vrnejo v Jeruzalem, da bi dobili ploøçe iz medenine.
— Laban se ploøçam noçe odreçi.
— Nefi opominja in opogumlja
brate. — Laban jim ukrade imetje
in jih poskusi ubiti. — Laman in
Lemuel udarita Nefija in Sama in
angel ju oøteje. Med leti 600 in
592 pr. Kr.
In zgodilo se je, da sem se jaz,
Nefi, vrnil s pogovora z Gospodom v oçetov øotor.
2 In zgodilo se je, da mi je
spregovoril, rekoç: Glej, sanjal
sem sanje, v katerih mi je
Gospod zapovedal, naj se ti in
tvoji bratje vrnete v Jeruzalem.
5
3 Kajti glej, Laban ima zapis
Judov in tudi rodopisje mojih
dedov in vrezano je na ploøçah
iz medenine.
4 Zatorej mi je Gospod zapovedal, naj greste ti in bratje v
Labanovo hiøo iskat zapise in
jih prinesete semkaj v divjino.
5 In sedaj, glej, tvoja brata
godrnjata, rekoç, da je to, kar
sem zahteval od njiju, teœko; a,
glej, od njiju tega nisem zahteval jaz, paç pa je to Gospodova
zapoved.
6 Zato pojdi, sin moj, in Gospod ti bo naklonjen, ker nisi
godrnjal.
Nefi, oçetu rekel: Øel bom in
storil, kar je Gospod zapovedal, kajti vem, da Gospod çloveøkim otrokom ne da nobene
zapovedi, ne da bi jim pripravil
pot, da lahko izvrøijo, kar jim
zapove.
8 In zgodilo se je, ko je bil
oçe te besede sliøal, da je bil
silno zadovoljen, kajti vedel
je, da me je bil Gospod blagoslovil.
9 In jaz, Nefi, in bratje smo se s
øotori odpravili na pot v divjino
proti jeruzalemski deœeli.
10 In zgodilo se je, ko smo
odøli v jeruzalemsko deœelo, smo
se bili z brati posvetovali med
seboj.
11 In vrgli smo œreb —kdo od
nas bo øel v Labanovo hiøo. In
zgodilo se je, da je œreb doloçil
Lamana; in Laman je øel noter v
Labanovo hiøo in je govoril z
njim, ko je sedel v hiøi.
12 In od Labana je œelel zapise,
ki so bili vrezani na ploøçah iz
1 Nefi 3:3–20
medenine, ki so vsebovali rodopisje mojega oçeta.
13 In, glej, zgodilo se je, da je
bil Laban jezen in vrgel ga je iz
svoje navzoçnosti; in ni hotel,
da bi imel zapise. Zatorej mu je
rekel: Glej, ti si ropar in ubil te
bom.
14 Laman pa je zbeœal iz njegove navzoçnosti in povedal,
kar je bil Laban napravil, nam.
In postali smo silno potrti in
moji bratje so bili na tem, da se
vrnejo k oçetu v divjino.
15 A glej, rekel sem jim, da:
Kakor œivi Gospod in kakor
œivimo mi, ne bomo øli k oçetu
v divjino, dokler ne spolnimo,
kar nam je Gospod zapovedal.
16 Zatorej zvesto spolnjujmo
Gospodove zapovedi; zato pojdimo v deœelo oçetovega nasledstva, kajti, glejte, pustil je
zlato in srebro in vsakovrstno
bogastvo. In vse to je storil zavoljo Gospodovih zapovedi.
17 Kajti vedel je, da mora biti
Jeruzalem zavoljo hudobije ljudi uniçen.
18 Kajti, glejta, zavrnili so besede prerokov. Çe bi zatorej oçe
bival v deœeli, potem ko mu je
bilo iz deœele zapovedano zbeœati, glejta, bi prav tako umrl.
Zatorej je potrebno, da zbeœi iz
deœele.
19 In glejta, v Bogu je modrost, da dobimo te zapise, da
lahko jezik naøih oçetov ohranimo za naøe otroke;
20 in da prav tako zanje lahko
ohranimo besede, ki so jih izgovarjala usta vseh svetih prerokov, ki so jim bile predane po
Boœjem Duhu in moçi, odkar se
1 Nefi 3:21–4:2
je zaçel svet prav do danaønjega
çasa.
21 In zgodilo se je, da sem s
takim govorom prepriçeval svoja brata, naj zvesto spolnjujeta
Boœje zapovedi.
22 In zgodilo se je, da smo øli
v deœelo svojega nasledstva in
zbrali smo zlato in srebro in
dragocenosti.
23 In potem ko smo bili to
zbrali, smo spet øli v Labanovo
hiøo.
24 In zgodilo se je, da smo øli
noter k Labanu in œeleli od
njega, da bi nam dal zapise, ki
so bili vrezani na ploøçah iz
medenine, za katere bi mu dali
zlato in srebro in vse svoje dragocenosti.
25 In zgodilo se je, ko je Laban
videl naøe imetje in da je bilo
silno veliko, je poœelel po njem,
v tolikor da nas je vrgel ven in
poslal sluœabnike, da bi nas pobili, da bi si lahko naøe imetje
pridobil.
26 In zgodilo se je, da smo
zbeœali pred Labanovimi sluœabniki in svoje imetje smo bili
primorani pustiti za seboj in
padlo je v Labanove roke.
zbeœali v divjino in Labanovi
sluœabniki nas niso zajeli in
skrili smo se v skalno votlino.
28 In zgodilo se je, da je bil
Laman jezen name in tudi na
oçeta; in prav tako je bil Lemuel,
kajti prisluhnil je Lamanovim
besedam. Zatorej sta Laman in
Lemuel nama, mlajøima bratoma, izrekla veliko hudih besed
in udarila sta naju celo s kolom.
29 In zgodilo se je, ko sta po
6
naju udarjala s kolom, glej, je
priøel Gospodov angel in obstal
pred njima in jima spregovoril,
rekoç: Zakaj udarjata s kolom
po mlajøem bratu? Ne vesta, da
ga je Gospod izvolil za vladarja
nad vama in to zavoljo vajinih
kriviçnosti? Glejta, spet boste
øli v Jeruzalem in Gospod bo
Labana izroçil v vaøe roke.
30 In potem ko nam je bil angel
govoril, je odøel.
31 In potem ko je bil angel odøel, sta Laman in Lemuel spet
zaçela godrnjati, rekoç: Kako
je mogoçe, da nam bo Gospod
izroçil Labana v roke? Glej,
mogoçen çlovek je in ukaœe
lahko petdesetim, da, celo pobije jih lahko petdeset; zakaj
potem ne nas?
4. POGLAVJE
Nefi na Gospodov ukaz ubije Labana in potem z zvijaço zaøçiti
ploøçe iz medenine. — Zoram se
odloçi, da se bo pridruœil Lehijevi
druœini v divjini. — Med leti 600
in 592 pr. Kr.
In zgodilo se je, da sem bratoma
spregovoril, rekoç: Pojdimo spet
v Jeruzalem in zvesto spolnjujmo Gospodove zapovedi; kajti,
glejta, silnejøi je od vse zemlje,
zakaj bi potemtakem ne bil silnejøi od Labana in njegovih
petdesetih, da, ali celo bolj kot
na deset tisoçe njegovih?
2 Zato pojdimo tja, bodimo
moçni kakor Mojzes; kajti resniçno je spregovoril vodam
Rdeçega morja in razdelile so
se semkaj in tjakaj in naøi oçetje
7
so iz suœenjstva priøli skozi po
suhih tleh in sledile so faraonove vojske in se v vodah Rdeçega
morja utopile.
3 Torej, glejta, vesta, da je to
res; in vesta tudi, da vama je
govoril angel; zatorej, mar lahko
dvomita? Pojdimo tja; Gospod
nas lahko reøi prav kakor naøe
oçete in Labana pokonça prav
kakor Egipçane.
4 Ko sem sedaj te besede izgovoril, sta bila øe besna in sta
øe vedno godrnjala; vendar sta
mi sledila, dokler nismo priøli
pred jeruzalemsko obzidje.
5 In bilo je ponoçi; in naroçil
sem, naj se poskrijejo zunaj
obzidja. In potem ko so se bili
poskrili, sem se jaz, Nefi, splazil v
mesto in øel proti Labanovi hiøi.
6 In Duh me je vodil, ne da
bi jaz vnaprej vedel, kaj mi bo
storiti.
7 Vendar sem øel in ko sem
priøel v bliœino Labanove hiøe,
sem videl çloveka in predme je
bil padel na zemljo, kajti bil je
opit z vinom.
8 In ko sem priøel k njemu,
sem uvidel, da je Laban.
9 In zagledal sem njegov meç
in izvlekel sem ga iz noœnice
le–tega; in roçaj le–tega je bil iz
çistega zlata in izdelava le–tega
je bila silno izvrstna in videl
sem, da je bilo rezilo le–tega iz
najdragocenejøega jekla.
10 In zgodilo se je, da me je
Duh silil, naj Labana ubijem;
a v srcu sem si rekel: Nikoli
ob nobenem çasu nisem prelil
çloveøke krvi. In obotavljal sem
se in œelel, da mi ga ne bi bilo
treba ubiti.
1 Nefi 4:3–19
11 In Duh mi je spet rekel: Glej,
Gospod ti ga je izroçil v roke.
Da, in vedel sem tudi, da si je
bil prizadeval, da bi mi vzel
moje lastno œivljenje, da, in ni
posluøal Gospodovih zapovedi;
in odvzel nam je bil tudi naøo
lastnino.
Duh spet rekel: Ubij ga, kajti
Gospod ti ga je izroçil v roke;
13 glej, Gospod ubije hudobne,
da se spolnijo njegovi praviçni
nameni. Bolje je, da je pogubljen
en çlovek, kakor da bi narod
zapadel v nevero in se pogubil.
14 In ko sem bil sedaj jaz, Nefi,
te besede sliøal, sem se spomnil
Gospodovih besed, ki mi jih je
govoril v divjini, rekoç, da: Çe
bo tvoje potomstvo spolnjevalo
moje zapovedi, bo uspevalo v
obljubljeni deœeli.
15 Da, in pomislil sem tudi, da
ne bodo mogli spolnjevati Gospodovih zapovedi po Mojzesovi postavi, çe postave ne bodo
imeli.
16 In vedel sem tudi, da je bila
postava vrezana na ploøçah iz
medenine.
17 In spet, vedel sem, da mi je
bil Gospod izroçil Labana v roke
s tem razlogom — da bi lahko
dobil zapise glede na njegove
zapovedi.
18 Zato sem ubogal glas Duha
in prijel Labana za lase in mu z
njegovim lastnim meçem odsekal glavo.
19 In potem ko sem mu bil z
njegovim lastnim meçem glavo
odsekal, sem vzel Labanova
oblaçila in si jih nadel na svoje
lastno telo; da, in sicer vsak
1 Nefi 4:20–36
del; in okrog ledij sem si opasal
njegov oklep.
20 In potem ko sem bil to
napravil, sem øel v Labanovo
zakladnico. In ko sem øel v
Labanovo zakladnico, glej, sem
zagledal Labanovega sluœabnika, ki je imel kljuçe od zakladnice. In z Labanovim glasom
sem mu zapovedal, naj gre z
menoj v zakladnico.
21 In predpostavljal je, da sem
njegov gospodar Laban, kajti
videl je oblaçila in tudi meç,
opasan okrog mojih ledij.
22 In govoril mi je o judovskih
stareøinah, vedoç, da je bil
njegov gospodar Laban ponoçi
zunaj med njimi.
23 In govoril sem mu, kot çe bi
bil Laban.
24 In govoril sem mu tudi, da
bom nesel gravure, ki so na
ploøçah iz medenine, svojim
starejøim bratom, ki so zunaj
obzidja.
25 In velel sem mu tudi, naj mi
sledi.
26 In ker je predpostavljal, da
sem govoril o bratih iz cerkve
in da sem bil resniçno tisti Laban, ki sem ga ubil, zatorej mi
je sledil.
27 In veçkrat mi je spregovoril
o judovskih stareøinah, ko sem
øel k bratom, ki so bili zunaj
obzidja.
Laman, ko me je zagledal, silno
prestraøil, in tudi Lemuel in
Sam. In zbeœali so iz moje navzoçnosti; kajti predpostavljali
so, da je Laban in da me je bil
ubil in si je bil prav tako prizadeval, da bi œivljenje vzel njim.
8
29 In zgodilo se je, da sem
zaklical za njimi in sliøali so me;
zatorej so prenehali beœati iz
moje navzoçnosti.
30 In zgodilo se je, ko je Labanov sluœabnik zagledal moje
brate, je zaçel trepetati in je bil
na tem, da bo zbeœal in se vrnil
v mesto Jeruzalem.
31 In zato sem torej jaz, Nefi,
ker sem çlovek velike postave
in ker sem od Gospoda prejel
tudi veliko moçi, zgrabil Labanovega sluœabnika in ga drœal,
da ne bi zbeœal.
govoril z njim, çe bo prisluhnil
mojim besedam, kakor œivi
Gospod in kakor œivim sam,
prav tako, da ga bomo, çe bo
prisluhnil naøim besedam, pustili pri œivljenju.
33 In govoril sem mu prav s
prisego, da se mu ni treba bati;
da bo svoboden çlovek kakor
mi, çe bo øel z nami v divjino.
34 In govoril sem mu tudi, rekoç: Zagotovo nam je Gospod
zapovedal, naj to napravimo;
in mar ne bomo marljivo spolnjevali Gospodovih zapovedi?
Çe boø torej øel v divjino k
mojemu oçetu, boø imel mesto
pri nas.
Zoram opogumil ob besedah,
ki sem jih izrekel. Sluœabniku je
bilo torej ime Zoram; in obljubil
je, da bo øel v divjino k naøemu
oçetu. Da, in zaprisegel nam je
tudi, da bo od takrat dalje ostal
z nami.
36 Sedaj smo œeleli, da bi iz
tega razloga ostal z nami, da bi
Judje ne mogli vedeti o naøem
9
1 Nefi 4:37–5:12
pobegu v divjino, da bi nas ne
zasledovali in pobili.
37 In zgodilo se je, ko nam je
bil Zoram zaprisegel, da nas je
strah glede njega minil.
38 In zgodilo se je, da smo s
seboj vzeli ploøçe iz medenine
in Labanovega sluœabnika in
odøli v divjino in odpotovali k
oçetovemu øotoru.
5. POGLAVJE
Sarija se pritoœuje nad Lehijem. —
Oba se radostita, ker so se sinovi
vrnili. — Opravita darovanje. —
Ploøçe iz medenine vsebujejo pisanja Mojzesa in prerokov. — Ploøçe
dokaœejo, da je Lehi Joœefov potomec. — Lehi prerokuje o svojem
potomstvu in o ohranitvi ploøç.
Med leti 600 in 592 pr. Kr.
In zgodilo se je, potem ko smo
bili priøli v divjino k oçetu, glej,
ga je navdala radost in prav tako
je bila silno vesela mati, Sarija,
kajti resniçno je bila œalovala
zavoljo nas.
2 Kajti predpostavljala je bila,
da smo bili v divjini umrli; in
pritoœevala se je bila tudi nad
oçetom, govoreç mu, da je jasnoviden çlovek; rekoç: Glej,
odpeljal si nas iz deœele naøega
nasledstva in mojih sinov ni veç
in mi v divjini umiramo.
3 In s takim govorom se je bila
mati pritoœevala nad oçetom.
4 In zgodilo se je bilo, da ji
je oçe spregovoril, rekoç: Vem,
da sem jasnoviden çlovek, kajti
çe bi ne bil videl v videnju
Boœjih reçi, bi ne poznal Boœje
dobrote, paç pa bi bil ostal v
Jeruzalemu in bi bil umrl s
svojimi brati.
5 A glej, dosegel sem obljubljeno deœelo, v çemer se radostim; da, in vem, da bo Gospod
reøil moje sinove iz Labanovih
rok in jih spet pripeljal k nama
v divjino.
6 In s takim govorom je oçe,
Lehi, tolaœil mater, Sarijo, glede
nas, medtem ko smo v divjini
potovali v jeruzalemsko deœelo,
da bi dobili zapis Judov.
7 In ko smo se bili vrnili v
oçetov øotor, glej, je bila njuna
radost popolna in mati se je
potolaœila.
8 In govorila je, rekoç: Sedaj z
gotovostjo vem, da je Gospod
moœu zapovedal zbeœati v divjino; da, in z gotovostjo tudi
vem, da je Gospod øçitil moje
sinove in jih reøil iz Labanovih
rok in jim dal moç, s katero
so lahko izpolnili, kar jim je
Gospod zapovedal. In s takim
govorom je govorila.
9 In zgodilo se je, da sta se silno
radostila in opravila darovanje
in œgalne daritve za Gospoda;
in izkazala sta zahvalo Izraelovemu Bogu.
10 In potem ko sta bila izkazala
zahvalo Izraelovemu Bogu, je
oçe, Lehi, vzel zapise, ki so bili
vrezani na ploøçah iz medenine, in jih pregledal od zaçetka.
11 In videl je, da so vsebovali
pet Mojzesovih knjig, katere so
poroçale o stvarjenju sveta in
tudi o Adamu in Evi, ki sta bila
naøa prva starøa;
12 in tudi zapis Judov od zaçetka prav do priçetka vladanja
Sedekija, kralja Judeje;
1 Nefi 5:13–6:6
13 in tudi prerokbe svetih prerokov od zaçetka prav do priçetka Sedekijevega vladanja; in
tudi veliko prerokb, ki so bile
izreçene po Jeremijevih ustih.
14 In zgodilo se je, da je oçe,
Lehi, na ploøçah iz medenine
naøel tudi rodopisje svojih oçetov, zatorej je vedel, da je Joœefov potomec; da, in sicer od
tistega Joœefa, ki je bil Jakobov
sin, ki so ga prodali v Egipt in ki
ga je Gospodova roka ohranila,
da bi pred smrtjo zavoljo lakote
lahko obvaroval svojega oçeta
Jakoba in vso njegovo hiøo.
15 In prav ta isti Bog, ki jih je
ohranil, jih je vodil iz suœenjstva
in iz egiptovske deœele.
16 In tako je oçe, Lehi, odkril
rodopisje svojih oçetov. In
Laban je bil prav tako Joœefov
potomec, zatorej so on in njegovi oçetje vodili zapise.
17 In ko je sedaj oçe vse to
videl, ga je navdal Duh in
zaçel je prerokovati o svojem
potomstvu—
18 da bodo øle te ploøçe iz
medenine k vsem narodom, rodovom, jezikom in ljudstvom,
ki so od njegovega potomstva.
19 Zatorej je rekel, da te ploøçe
iz medenine ne bodo nikoli
preøle; niti jih ças ne bo niç zameglil. In veliko je prerokoval
o svojem potomstvu.
20 In zgodilo se je, da sva bila
doslej jaz in oçe spolnjevala zapovedi, s katerimi nama je bil
Gospod zapovedal.
21 In dobila sva bila zapise, kar
nama je bil Gospod zapovedal,
in jih pregledala in uvidela, da
so bili dobri; da, in sicer velike
10
vrednosti za nas, v tolikor da
smo Gospodove zapovedi lahko
ohranili za svoje otroke.
22 Zatorej je bila v Gospodu
modrost, da smo jih nesli s seboj,
ko smo v divjini potovali proti
obljubljeni deœeli.
6. POGLAVJE
Nefi piøe o Boœjih reçeh. — Nefijev
namen je pregovoriti ljudi, naj
pridejo k Abrahamovemu Bogu in
bodo reøeni. Med leti 600 in 592
pr. Kr.
In sedaj jaz, Nefi, v tem delu
svojega zapisa ne podajam
rodopisja mojih oçetov; niti ga
ne bom ob kakem çasu po tem
podal na ploøçe, na katere zapisujem; kajti podano je v zapisu,
ki ga je vodil oçe, zatorej ga ne
zapisujem v to delo.
2 Kajti zadoøça mi, çe reçem,
da smo Joœefovi potomci.
3 In vseeno mi je ali sem izçrpen pri celotnem poroçanju o
vseh oçetovih reçeh, kajti ne
morem jih zapisati na te ploøçe,
kajti prostor œelim, da bom lahko zapisoval o Boœjih reçeh.
4 Kajti ves moj namen je, da bi
pregovoril ljudi, naj pridejo k
Abrahamovemu Bogu in Izakovemu Bogu in Jakobovemu
Bogu in bodo reøeni.
5 Zatorej tega, kar je povøeçi
svetu, ne zapisujem, paç pa to,
kar je povøeçi Bogu in tistim, ki
niso od sveta.
6 Zatorej bom svojemu potomstvu zapovedal, naj teh ploøç
ne zapolni s tem, kar je brez
vrednosti za çloveøke otroke.
11
1 Nefi 7:1–13
7. POGLAVJE
Lehijevi sinovi se vrnejo v Jeruzalem in povabijo Izmaela in
njegovo hiøo, naj se jim pridruœijo
na potovanju. — Laman in drugi
se uprejo. — Nefi opominja svoja
brata, naj imata vero v Gospoda.
— Zveœeta ga z vrvmi in naçrtujeta njegovo smrt. — Osvobodi se
z moçjo vere. — Njegova brata
prosita za odpuøçanje. — Lehi in
druœba opravijo darovanje in
œgalne daritve. Med leti 600 in
592 pr. Kr.
In sedaj bi œelel, da bi vedeli,
da se je potem, ko je bil oçe,
Lehi, prenehal prerokovati o
svojem potomstvu, zgodilo, da
mu je Gospod spet govoril, rekoç, da zanj, Lehija, ni prikladno, da bi s seboj v divjino vzel
samo svojo druœino; paç pa naj
njegovi sinovi vzamejo hçere
za œene, da bodo v obljubljeni
deœeli Gospodu lahko vzgojili
potomstvo.
2 In zgodilo se je, da mu je
Gospod zapovedal, naj se jaz,
Nefi, in moji bratje øe enkrat
vrnemo v jeruzalemsko deœelo
in v divjino pripeljemo Izmaela
in njegovo druœino.
3 In zgodilo se je, da sem se jaz,
Nefi, z brati øe enkrat odpravil
v divjino proti Jeruzalemu.
4 In zgodilo se je, da smo øli v
Izmaelovo hiøo in smo naøli
naklonjenost v Izmaelovih oçeh,
v tolikor da smo mu govorili
Gospodove besede.
5 In zgodilo se je, da je Gospod Izmaelu omehçal srce in
tudi njegovi hiøi, v tolikor da
so se z nami odpravili na pot v
divjino k oçetovemu øotoru.
6 In zgodilo se je, ko smo v
divjini potovali, glej, so se nam
Laman in Lemuel in dve Izmaelovi hçeri in dva Izmaelova
sinova in njuni druœini uprli; da,
meni, Nefiju, in Samu in njihovemu oçetu, Izmaelu, in njegovi
œeni in njegovim drugim trem
hçeram.
7 In zgodilo se je, da so se v
tem uporu œeleli vrniti v jeruzalemsko deœelo.
8 In sedaj je mene, Nefija, njihova trdosrçnost potrla, zato
sem jim govoril, rekoç, da, in
sicer Lamanu in Lemuelu: Glejta,
moja starejøa brata sta in kako
to, da sta tako trdosrçna in tako
slepomiselna, da je potrebno,
da vama jaz, vajin mlajøi brat,
govorim, da, in sem vama za
vzor?
9 Kako to, da nista prisluhnila
Gospodovi besedi?
10 Kako to, da sta pozabila, da
sta videla Gospodovega angela?
11 Da, in kako to, da sta pozabila, kako velike reçi je za nas
storil Gospod, ko nas je reøil iz
Labanovih rok in tudi da smo
dobili zapis?
12 Da, in kako to, da sta pozabila, da je Gospod za çloveøke
otroke po svoji volji zmoœen
napraviti vse, çe je tako, da
udejanjajo vero vanj? Zatorej
mu bodimo zvesti.
13 In çe je tako, da mu bomo
zvesti, bomo dosegli obljubljeno
deœelo; in v nekem kasnejøem
obdobju bosta vedela, da se bo
Gospodova beseda glede uniçenja Jeruzalema izpolnila; kaj-
1 Nefi 7:14–8:1
ti vse, kar je Gospod govoril o
uniçenju Jeruzalema, se mora
izpolniti.
14 Kajti, glejta, Gospodov Duh
se kmalu preneha truditi z njimi; kajti, glejta, zavrnili so preroke in Jeremija so vrgli v jeço.
In oçetu so si prizadevali vzeti
œivljenje, v tolikor da so ga
pregnali iz deœele.
15 Sedaj, glejta, vama pravim,
çe se bosta vrnila v Jeruzalem,
bosta prav tako umrla z njimi.
In çe torej lahko izbirata, pojdita
v deœelo in pomnita besede, ki
vama jih govorim, da bosta, çe
gresta, prav tako umrla; kajti
tako me sili Gospodov Duh, naj
govorim.
16 In zgodilo se je, ko sem bil
jaz, Nefi, te besede bratoma govoril, sta bila name jezna. In
zgodilo se je, da sta name poloœila roke, kajti, glej, bila sta
silno besna in zvezala sta me z
vrvmi, kajti prizadevala sta si
mi vzeti œivljenje, da bi me lahko pustila v divjini, da bi me
poœrle divje zveri.
17 A zgodilo se je, da sem molil
h Gospodu, rekoç: O, Gospod,
po moji veri, ki je vate, ali me
boø reøil iz rok mojih bratov;
da, in sicer mi daj moç, da bom
lahko pretrgal te vezi, s katerimi
sem zvezan.
te besede izrekel, glej, so se vezi
na mojih rokah in nogah razvezale in stal sem pred bratoma
in jima spet govoril.
19 In zgodilo se je, da sta bila
spet jezna name in prizadevala
sta si name poloœiti roke; a glej,
ena od Izmaelovih hçera, da, in
12
tudi njena mati in eden od Izmaelovih sinov so prosili pri mojih
bratih, v tolikor da so jima
omehçali srce; in nehala sta si
prizadevati, da bi mi vzela
œivljenje.
zavoljo svoje hudobije otoœna,
v tolikor da sta se priklonila
pred menoj in me prosila, da bi
jima odpustil, kar sta mi bila
storila.
21 In zgodilo se je, da sem jima
odkritosrçno odpustil vse, kar
sta bila storila, in opomnil sem
ju, naj prosita h Gospodu, svojemu Bogu, za odpuøçanje. In zgodilo se je, da sta tako storila. In
ko sta bila prenehala moliti h
Gospodu, smo spet potovali po
poti proti oçetovemu øotoru.
priøli v oçetov øotor. In potem
ko smo bili jaz in moji bratje in
vsa Izmaelova hiøa priøli v oçetov øotor, so izkazali zahvalo
Gospodu, svojemu Bogu; in
njemu so opravili darovanje in
œgalne daritve.
8. POGLAVJE
Lehi vidi videnje o drevesu œivljenja.—Jé od njegovega sadu in œeli,
da bi enako storila tudi njegova
druœina. — Vidi drog iz œeleza,
tesno in ozko pot in temne megle,
ki zastirajo ljudi. — Sarija, Nefi in
Sam jedo od sadu, Laman in Lemuel pa zavrneta. Med leti 600 in
592 pr. Kr.
In zgodilo se je, da smo bili
zbrali vse sorte vsakovrstnega
semena, tako vsakovrstno zrnje
13
kot tudi semena vsakovrstnih
sadeœev.
2 In zgodilo se je, da nam je
medtem, ko je oçe bival v divjini, govoril, rekoç: Glejte, sanjal
sem sanje; oziroma z drugimi
besedami, videl sem videnje.
3 In glejte, zavoljo tega, kar
sem videl, se imam razlog radostiti v Gospodu zavoljo Nefija
in prav tako Sama; kajti razlog
imam predpostavljati, da bosta
onadva, in tudi veliko njunih
potomcev, reøena.
4 A glejta, Laman in Lemuel,
silno se bojim zavoljo vaju; kajti,
glejta, zdi se mi, da sem v sanjah videl temno in puøçobno
divjino.
5 In zgodilo se je, da sem videl
moœa in obleçen je bil v bela
oblaçila; in priøel je in stal pred
menoj.
spregovoril in mi velel, naj mu
sledim.
7 In zgodilo se je, ko sem mu
sledil, sem zagledal sebe, da
sem v temni in puøçobni pustoti.
8 In potem ko sem v temi
potoval za razmik veç ur, sem
zaçel moliti h Gospodu, da bi mi
naklonil milost glede na mnoœico njegovih blagih milosti.
9 In zgodilo se je, potem ko
sem bil molil h Gospodu, sem
zagledal veliko in obseœno polje.
10 In zgodilo se je, da sem zagledal drevo, katerega sad je bil
dober, tako da çloveka osreçi.
11 In zgodilo se je, da sem øel
in jedel od njegovega sadu; in
opazil sem, da je bil nadvse sladak, najbolj od vsega, kar sem
okusil kdajkoli poprej. Da, in
1 Nefi 8:2–20
opazil sem, da je bil sad le–tega
bel, da je presegalo vso belino,
ki sem jo bil kdajkoli videl.
12 In ko sem jedel od sadu
le–tega, je mojo duøo navdala
silno velika radost; zatorej sem
œelel, da bi bila tega deleœna
tudi moja druœina; kajti vedel
sem, da je bil boljøi od vsakega
drugega sadu.
13 In ko sem se ozrl naokrog,
da bi morda odkril tudi svojo
druœino, sem zagledal vodno
reko; in tekla je poleg in bila je
blizu drevesa, katerega sad sem
jedel.
14 In pogledal sem, da bi videl, od kod je priøla; in malo
stran sem videl le–te izvir in
pri izviru le–te sem zagledal
vaøo mater Sarijo in Sama in
Nefija; in stali so, kakor bi ne
vedeli, kam naj gredo.
15 In zgodilo se je, da sem jim
pomahal; in prav tako sem jim
rekel z moçnim glasom, naj pridejo k meni in jedo od sadu, ki je
boljøi od vsakega drugega sadu.
16 In zgodilo se je, da so priøli k
meni in prav tako jedli od sadu.
17 In zgodilo se je, da sem œelel,
da bi priøla Laman in Lemuel in
prav tako jedla od sadu; zatorej
sem se ozrl proti izviru reke, da
bi ju morda zagledal.
18 In zgodilo se je, da sem ju
zagledal, a nista hotela priti k
meni in jesti od sadu.
19 In videl sem drog iz œeleza
in potekal je vzdolœ nabreœja
reke in vodil je k drevesu, pri
katerem sem stal.
20 In prav tako sem videl tesno
in ozko pot, ki je potekala
vzdolœ droga iz œeleza, in sicer
1 Nefi 8:21–37
do drevesa, pri katerem sem
stal; in prav tako je vodila ob
zaçetku izvira na veliko in obseœno polje, kot da bi bilo svet.
21 In videl sem brezøtevilne
zbore ljudi, od katerih se jih je
veliko trudilo, da bi dosegli pot,
ki je vodila k drevesu, pri katerem sem stal.
22 In zgodilo se je, da so priøli
in zaçeli na poti, ki je vodila k
drevesu.
23 In zgodilo se je, da je nastala
temna megla, da, in sicer silno
gosta temna megla, v tolikor da
so ti, ki so bili zaçeli na poti, pot
izgubili, da so odtavali stran in
se izgubili.
druge, ki so se prebijali dalje in
priøli so in zgrabili za konec
droga iz œeleza; in trudili so se
skozi temno meglo, oprijemajoç
se droga iz œeleza, in sicer dokler niso priøli in jedli od sadu
drevesa.
25 In potem ko so jedli od sadu
drevesa, so se ozrli naokrog,
kakor da bi jih bilo sram.
26 In tudi sam sem se ozrl
naokrog in na drugi strani vodne reke zagledal ogromno in
prostorno zgradbo; in stala je,
kakor da bi bila v zraku visoko
nad zemljo.
27 In polna je bila ljudi, tako
starih kot mladih, tako moøkih
kot œensk; in njihov naçin obleke
je bil silno izvrsten; in s svojim
obnaøanjem so zasmehovali in
kazali s prstom na tiste, ki so
bili priøli in jedli od sadu.
28 In potem ko so bili sad okusili, jih je bilo sram zavoljo tistih,
ki so se jim rogali; in odpadli
14
so na prepovedane poti in se
izgubili.
29 In sedaj jaz, Nefi, ne govorim vseh oçetovih besed.
30 Da pa bom kratek s pisanjem, glej, videl je druge mnoœice, ki so se prebijale dalje; in
priøli so in zgrabili za konec
droga iz œeleza; in po poti so se
prebijali dalje, nenehno trdno
drœeç se droga iz œeleza, dokler
niso priøli in padli na kolena in
jedli od sadu drevesa.
31 In prav tako je videl druge
mnoœice, ki so øle tipajoç po
poti proti ogromni in prostorni
zgradbi.
32 In zgodilo se je, da se jih je
veliko utopilo v globinah izvira;
in veliko se mu jih je izgubilo z
razgleda in zatavali so na çudne
ceste.
33 In velikanska je bila mnoœica, ki je vstopila v tisto çudno
zgradbo. In potem ko so vstopili v tisto zgradbo, so s prstom
zaniçevanja kazali name in na
tiste, ki so prav tako jedli od
sadu, ampak mi se nismo zmenili zanje.
34 To so oçetove besede: Kajti
kolikor jih jim je prisluhnilo,
toliko jih je bilo odpadlo.
35 In Laman in Lemuel nista
jedla od sadu, je rekel oçe.
36 In zgodilo se je, potem ko je
bil oçe izrekel vse besede o svojem videnju oziroma sanjah, ki
jih je bilo veliko, nam je rekel, da
se je zavoljo tega, kar je videl v
videnju, silno bal za Lamana in
Lemuela; da, bal se je, da bi ne
bila izvrœena iz Gospodove
navzoçnosti.
37 In potem ju je opominjal z
15
1 Nefi 8:38–10:3
vsem obçutjem neœnega starøa,
da bi prisluhnila njegovim besedam, da bi bil Gospod morda
usmiljen z njima in bi ju ne zavrgel; da, oçe jima je pridigal.
38 In potem ko jima je bil pridigal in jima tudi prerokoval o
mnogih reçeh, jima je ukazal
spolnjevati Gospodove zapovedi; in prenehal jima je govoriti.
9. POGLAVJE
Nefi dela dve vrsti zapisov. —
Vsak se imenuje Nefijeve ploøçe.
— Veçje ploøçe vsebujejo posvetno
zgodovino; manjøe imajo prvenstveno opravka s svetimi reçmi. Med
leti 600 in 592 pr. Kr.
In vse to je oçe videl in sliøal in
govoril, ko je bival v øotoru v
dolini Lemuel, in prav tako silno
veliko veç, çesar ni moç zapisati
na te ploøçe.
2 In ko sem sedaj govoril o teh
ploøçah, glej, to niso ploøçe, na
katere delam celotno poroçilo o
zgodovini mojih ljudi; kajti
ploøçam, na katere delam celotno poroçilo o mojih ljudeh, sem
dal Nefijevo ime; zatorej se imenujejo z mojim lastnim imenom
in imenujejo se Nefijeve ploøçe;
in tudi te ploøçe se imenujejo
Nefijeve ploøçe.
3 Vendar sem prejel Gospodovo zapoved, naj te ploøçe napravim za poseben namen, da
bo na njih vrezano poroçilo o
delovanju mojega ljudstva.
4 Na drugih ploøçah naj bo vrezano poroçilo o vladanju kraljev
in o vojnah in prepirih med mojimi ljudmi; zatorej so te ploøçe v
veçjem delu o delovanju; in one
druge ploøçe so v veçjem delu o
vladanju kraljev in o vojnah in
prepirih med mojimi ljudmi.
5 Zatorej mi je Gospod te
ploøçe zapovedal napraviti z
namenom, ki je moder v njem,
namena, katerega ne poznam.
6 Gospod pa ve vse od zaçetka;
zatorej pripravi pot za dovrøitev
vseh svojih del med çloveøkimi
otroki; kajti glej, vso moç ima,
da izpolni vse svoje besede. In
tako je. Amen.
10. POGLAVJE
Lehi napove, da bodo Babilonci odpeljali Jude v suœenjstvo. — Pove o
prihodu Mesija, Odreøenika, Odkupitelja med Jude. — Lehi pove tudi
o prihodu tega, ki bo krstil Boœje
Jagnje.—Lehi pove o Mesijevi smrti
in vstajenju.—Izraelovo razkropitev in zbiranje primerja z oljko. —
Nefi govori o Boœjem Sinu, o daru
Svetega Duha in o potrebi po praviçnosti. Med leti 600 in 592 pr. Kr.
In sedaj jaz, Nefi, na teh ploøçah
nadalje poroçam o svojih ravnanjih in o svojem vladanju in
delovanju; çe naj zatorej nadaljujem s svojim poroçilom, moram nekoliko govoriti o oçetovih reçeh in tudi o svojih bratih.
2 Kajti glej, zgodilo se je, potem
ko je bil oçe prenehal govoriti
besede o svojih sanjah in jih
prav tako opominjati k vsej marljivosti, jim je govoril o Judih —
3 da se bodo potem, ko jih
bodo uniçili, celo tisto mogoçno
mesto Jeruzalem, in jih bodo
veliko odpeljali v babilonsko
1 Nefi 10:4–17
suœenjstvo, ob Gospodovem
lastnem çasu vrnili, da, pripeljani bodo nazaj, in sicer iz
suœenjstva; in potem ko bodo
iz suœenjstva pripeljani nazaj,
bodo spet posedovali deœelo
svojega nasledstva.
4 Da, in sicer øeststo let od çasa,
ko je oçe zapustil Jeruzalem, bo
Gospod Bog med Judi postavil
preroka — in sicer Mesija ali z
drugimi besedami Odreøenika
sveta.
5 In govoril je tudi o prerokih,
kako velikansko øtevilo jih je
bilo priçevalo o teh reçeh, o tem
Mesiju, o katerem je bil govoril,
oziroma o tem Odkupitelju
sveta.
6 Zatorej, vse çloveøtvo je v
izgubljenem in padlem stanju
in vedno bo, çe se ne opre na
tega Odkupitelja.
7 In govoril je tudi o preroku,
ki bo pred Mesijem priøel pripravit Gospodovo pot —
8 da, in sicer bo øel in v divjini
klical: Pripravite Gospodovo
pot, zravnajte njegove steze,
kajti med vami stoji on, ki ga ne
poznate in mogoçnejøi je od
mene in nisem vreden, da bi
mu odvezal jermen na sandali.
In oçe je veliko govoril o tem.
9 In oçe je rekel, da bo krøçeval v Betaniji onkraj Jordana; in
rekel je tudi, da bo krøçeval z
vodo; da bo z vodo krstil celo
Mesija.
10 In potem ko bo z vodo krstil
Mesija, bo videl in priçeval, da
je bil krstil Boœje Jagnje, ki bo
odvzelo grehe sveta.
bil oçe te besede izgovoril, je
16
mojim bratom govoril o evangeliju, ki ga bodo pridigali med
Judi, in tudi o zapadanju Judov
v nevero. In potem ko bodo
ubili Mesija, ki bo priøel, in potem ko ga bodo ubili, bo vstal
od mrtvih in se bo Nejudom
prikazal po Svetem Duhu.
12 Da, in sicer je oçe veliko
govoril o Nejudih in prav tako
o Izraelovi hiøi, da jih bodo primerjali z oljko, veje katere bodo
odlomljene in bodo razkropljeni
po vsem obliçju Zemlje.
13 Zatorej je rekel, da mora biti,
da bomo vsi skupaj vodeni v obljubljeno deœelo, da se izpolni
Gospodova beseda, da se bomo
razkropili po vsem obliçju
Zemlje.
14 In potem ko bo Izraelova
hiøa razkropljena, bodo spet
zbrani; ali skratka, potem ko
bodo Nejudje prejeli polnost
evangelija, bodo oljkine naravne
veje oziroma ostanki Izraelove
hiøe spet vcepljene oziroma
priøle k spoznanju o resniçnem
Mesiju, njihovem Gospodu in
njihovem Odkupitelju.
15 In s takim govorom je oçe
prerokoval in govoril mojima
bratoma in tudi veliko veç, çesar
ne zapisujem v to knjigo; kajti
kolikor se mi je zdelo potrebno,
sem zapisal v svoji drugi knjigi.
16 In vse to, o çemer sem govoril, je bilo storjeno, ko je oçe
bival v øotoru v dolini Lemuel.
sem jaz, Nefi, sliøal vse oçetove
besede o tem, kar je videl v videnju, in prav tako o tem, kar je
govoril z moçjo Svetega Duha,
z moçjo, katero je prejel po veri
17
1 Nefi 10:18–11:8
v Boœjega Sina — in Boœji Sin je
bil Mesija, ki bo priøel — sem
jaz, Nefi, prav tako œelel, da bi
to videl in sliøal in vedel z moçjo Svetega Duha, ki je Boœji dar
vsem tistim, ki ga marljivo iøçejo, tako v starodavnih çasih prav
kakor v çasu, ko se bo prikazal
çloveøkim otrokom.
18 Kajti isti je vçeraj, danes in
za vekomaj; in pot je pripravljena za vse ljudi od osnovanja
sveta, çe bo tako, da se pokesajo
in pridejo k njemu.
19 Kajti ta, ki marljivo iøçe, bo
naøel; in Boœje skrivnosti se jim
bodo razkrile z moçjo Svetega
Duha tako v teh çasih prav kakor v starodavnih çasih in tako
v starodavnih çasih prav kakor
v çasih, ki pridejo; zatorej je
Gospodova smer eno veçno
kroœenje.
20 Zato pomni, o çlovek, sojeno
ti bo za vsa tvoja dejanja.
21 Çe si si zatorej v dneh svoje
preizkuønje prizadeval delati
húdo, potem boø pred Boœjim
sodnim stolom prepoznan za
neçistega; in z Bogom ne more
bivati niç neçistega; zatorej boø
zagotovo za vekomaj zavrœen.
22 In Sveti Duh mi daje polnomoçje, da moram te reçi govoriti
in jih vam ne odreçem.
11. POGLAVJE
Nefi vidi Gospodovega Duha in v
videnju vidi drevo œivljenja. —
Vidi mater Boœjega Sina in izve o
Boœji blagohotnosti. — Vidi krst,
delovanje in kriœanje Boœjega Jagnjeta. — Vidi tudi, kako je bilo
dvanajst Jagnjetovih apostolov
poklicanih, in njihovo delovanje.
Kajti zgodilo se je, potem ko
sem bil œelel vedeti, kar je bil
videl oçe, in verjel sem, da mi
bo to Gospod lahko pokazal, ko
sem v srcu premiøljujoç sedel,
sem v Gospodovem Duhu zagledal, da, silno visoko goro, ki
je nisem bil videl nikdar poprej
in na katero nikdar poprej ni
bila stopila moja noga.
2 In Duh mi je rekel: Glej, kaj
œeliø?
3 In rekel sem: Œelim videti to,
kar je videl moj oçe.
4 In Duh mi je rekel: Verjameø,
da je oçe videl drevo, o katerem
je govoril?
5 In rekel sem: Da, veø, da verjamem vsem oçetovim besedam.
6 In ko sem bil te besede izrekel, je Duh zaklical z moçnim
glasom, rekoç: Hozana Gospodu, najviøjemu Bogu; kajti on je
Bog vse zemlje, da, prav vsega.
In blagor ti, Nefi, ker verjameø
v Sina najviøjega Boga; zatorej
boø videl, kar si bil œelel.
7 In glej, to boø dobil kot znamenje, potem ko boø videl drevo, ki je obrodilo sad, ki ga je
okusil oçe, boø prav tako videl
çloveka, ki se bo spustil iz
nebes in o njem boø priçeval; in
potem ko boø o njem priçeval,
boø priçeval, da je Boœji Sin.
8 In zgodilo se je, da mi je Duh
rekel: Poglej! In pogledal sem
in videl drevo; in bilo je kakor
drevo, ki ga je bil videl oçe; in
lepota le–tega je bila zdaleç najlepøa, da, presegajoç vso lepoto;
1 Nefi 11:9–27
in belina le–tega je presegala
belino sveœe zapadlega snega.
sem bil drevo videl, sem Duhu
rekel: Vidim, da si mi pokazal
drevo, ki je nadvse dragoceno.
10 In rekel mi je: Kaj œeliø?
11 In rekel sem mu: Poznati
razlago le–tega — kajti z njim
sem govoril, kakor govori çlovek; kajti opazil sem, da je bil v
çloveøki podobi; vendar sem
vedel, da je bil Gospodov Duh;
in govoril mi je, kakor çlovek
govori z drugim.
rekel: Poglej! In pogledal sem,
kakor bi pogledal nanj, in nisem
ga videl; kajti izginil je bil izpred
moje navzoçnosti.
gledal in videl mogoçno mesto
Jeruzalem in tudi druga mesta.
In videl sem mesto Nazaret;
in v mestu Nazaret sem videl
devico in bila je silno krepostna
in bela.
videl nebesa, ki so se odprla; in
priøel je angel in stopil predme;
in rekel mi je: Nefi, kaj vidiø?
15 In rekel sem mu: Devico,
najlepøo in najkrepostnejøo izmed vseh drugih devic.
16 In rekel mi je: Mar poznaø
Boœjo blagohotnost?
17 In rekel sem mu: Vem, da
ljubi svoje otroke; vendar ne
poznam pomena vsega.
18 In rekel mi je: Glej, devica,
ki jo vidiø, je mati Boœjega Sina
po mesu.
opazil, da jo je Duh odnesel; in
potem, ko jo je bil Duh odnesel
18
za razmik çasa, mi je angel
spregovoril, rekoç: Poglej!
20 In pogledal sem in spet videl
devico, nesoço otroka v rokah.
21 In angel mi je rekel: Glej,
Boœje Jagnje, da, in sicer Sina
veçnega Oçeta! Ali poznaø
pomen drevesa, ki ga je videl
oçe?
22 In odgovoril sem mu, rekoç:
Da, to je Boœja ljubezen, ki se
vsepovsod razliva v srca çloveøkih otrok; zatorej jo od vsega
najbolj œelijo.
23 In spregovoril mi je, rekoç:
Da, in v njej se duøa najbolj
radosti.
24 In potem ko je te besede
izrekel, mi je rekel: Poglej! In
pogledal sem in videl Boœjega
Sina, ki je øel med çloveøke
otroke; in veliko sem jih videl
popadati k njegovim nogam in
ga çastiti.
videl, da je bil drog iz œeleza, ki
ga je bil videl oçe, Boœja beseda,
ki je vodila k izviru œivih voda
oziroma k drevesu œivljenja; katerega vode so predstava Boœje
ljubezni; in videl sem tudi, da
je bilo drevo œivljenja predstava
Boœje ljubezni.
26 In angel mi je spet rekel:
Poglej in glej Boœjo blagohotnost!
27 In pogledal sem in videl
Odkupitelja sveta, o katerem je
bil govoril oçe; in prav tako
sem videl preroka, ki bo pred
njim pripravil pot. In Boœje
Jagnje je ølo in je bilo po njem
krøçeno; in potem ko je bil
krøçen, sem videl nebesa, ki so
se odprla, in Svetega Duha, ki je
19
priøel iz nebes in bival nad njim
v podobi goloba.
28 In opazil sem, da je øel in
pouçeval ljudi v moçi in veliki
slavi; in mnoœice so se zbrale, da
bi ga posluøale; in opazil sem,
da so ga izgnali iz svoje srede.
29 In prav tako sem videl dvanajst drugih, ki so mu sledili.
In zgodilo se je, da jih je Duh
odnesel izpred mojega obraza
in nisem jih videl.
angel spet spregovoril, rekoç:
Poglej! In pogledal sem in spet
videl nebesa, ki so se odprla
in videl sem angele, ki so se
spustili nad çloveøke otroke; in
jim sluœili.
31 In spet mi je spregovoril,
rekoç: Poglej! In pogledal sem
in videl Boœje Jagnje, ki je ølo
med çloveøke otroke. In videl
sem mnoœice ljudi, ki so bili
bolni in ki so jih prizadele vsakovrstne bolezni in hudiçi in
neçisti duhovi; in angel je govoril in mi vse to pokazal. In z
moçjo Boœjega Jagnjeta so bili
ozdravljeni; in izgnal je hudiçe
in neçiste duhove.
angel spet spregovoril, rekoç:
Poglej! In pogledal sem in videl
Boœje Jagnje, da so ga ljudje
odpeljali; da, Sinu veçnega Boga
je sodil svet; in videl sem in
priçujem.
33 In jaz, Nefi, sem videl, da
so ga dvignili na kriœ in umorili
za grehe sveta.
34 In potem ko so ga umorili,
sem videl zemeljske mnoœice,
da so se zbrale za boj proti Jagnjetovim apostolom; kajti tako je
1 Nefi 11:28–12:2
dvanajstere imenoval Gospodov
angel.
35 In zemeljske mnoœice so se
zbrale; in opazil sem, da so bili
v ogromni in prostorni zgradbi,
podobni zgradbi, ki jo je videl
oçe. In Gospodov angel mi je
spet spregovoril, rekoç: Glej svet
in le – tega modrost; da, glej,
Izraelova hiøa se je zbrala za
boj proti dvanajstim Jagnjetovim apostolom.
in priçujem, da je bila ogromna
in prostorna zgradba ponos sveta; in padla je in njen padec je bil
silno velik. In Gospodov angel
mi je spet spregovoril, rekoç:
Táko bo uniçenje vseh narodov,
rodov, jezikov in ljudstev, ki se
bodo bojevali proti dvanajstim
Jagnjetovim apostolom.
12. POGLAVJE
Nefi v videnju vidi obljubljeno deœelo; praviçnost, kriviçnost in padec
njenih prebivalcev; prihod Boœjega
Jagneta mednje; kako bo dvanajst
uçencev in dvanajst apostolov sodilo Izraelu; in ostudno in umazano
stanje tistih, ki zapadejo v nevero.
In zgodilo se je, da mi je angel
rekel: Poglej in glej svoje potomstvo in prav tako potomstvo
tvojih bratov. In pogledal sem in
videl obljubljeno deœelo; in videl
sem mnoœice ljudi, da, in sicer
kakor da bi jih bilo po øtevilu
toliko kot peska na morskem
dnu.
mnoœice zbrane ena proti drugi
1 Nefi 12:3–18
za boj; in med svojim ljudstvom
sem videl vojne in govorice o
vojnah in velike pokole z meçem.
3 In zgodilo se je, da sem veliko rodov videl preiti v vojnah
in prepirih v deœeli; in videl
sem veliko mest, da, in sicer da
jih nisem preøtel.
4 In zgodilo se je, da sem po
obliçju obljubljene deœele videl
temno meglo; in videl sem bliskanje in sliøal sem grmenje in
potrese in vsakovrsten hrupen
truøç; in videl sem tla in skale,
ki so se razklale; in videl sem
gore, kako so se valile na kose;
in videl sem zemeljske ravnine,
ki so se razlomile; in videl sem
veliko mest, ki so se potopila;
in veliko sem jih videl, ki so
zgorela v ognju; in veliko sem
jih videl, ki so se sesula na zemljo zavoljo tresenja le–te.
sem to videl, sem videl temno
meglico, ki se je dvignila z obliçja zemlje; in glej, videl sem mnoœice, ki niso bile padle zavoljo
hudih in straønih Gospodovih
sodb.
6 In videl sem nebesa, ki so se
odprla, in iz nebes se je spustilo
Gospodovo Jagnje; in priølo je
in se jim pokazalo.
7 In prav tako sem videl in
priçujem, da je Sveti Duh priøel
nad dvanajst drugih; in Bog jih
je postavil in izvolil.
8 In angel mi je spregovoril,
rekoç: Glej dvanajst Jagnjetovih
uçencev, ki so izvoljeni, da bodo
sluœili med tvojim potomstvom.
9 In rekel mi je: Se spomniø
dvanajstih Jagnjetovih apostolov? Glej, to so ti, ki bodo sodili
20
dvanajstim Izraelovim rodovom;
zatorej bodo sodili dvanajsterim
poslanim iz tvojega potomstva;
kajti iz Izraelove hiøe ste.
10 In teh dvanajst sluœabnikov,
ki jih vidiø, bo sodilo tvojemu
potomstvu. In glej, za veçno so
praviçni; kajti zavoljo njihove
vere v Boœje Jagnje so njihova
oblaçila v njegovi krvi postala
bela.
11 In angel mi je rekel: Poglej!
In pogledal sem in v praviçnosti
videl preiti tri rodove; in njihova
oblaçila so bila bela prav kakor
Boœje Jagnje. In angel mi je rekel:
Ti so postali beli v Jagnjetovi
krvi zavoljo vere vanj.
12 In jaz, Nefi, sem jih prav
tako videl veliko iz çetrtega
rodu, ki so preøli v praviçnosti.
13 In zgodilo se je, da sem videl zbrane zemeljske mnoœice.
14 In angel mi je rekel: Glej
svoje potomstvo in tudi potomstvo tvojih bratov.
15 In zgodilo se je, da sem pogledal in videl ljudstva svojega
potomstva, da so se v mnoœicah
zbrali proti potomstvu mojih
bratov; in zbrali so se za boj.
rekoç: Glej izvir umazane vode,
ki ga je videl tvoj oçe; da, in
sicer reko, o kateri je govoril; in
globine le–te so globine pekla.
17 In temne megle so skuønjave
hudiça, ki slepi oçi in povzroçi,
da çloveøki otroci postanejo
trdosrçni in jih vodi proç na øiroke poti, da se pogubijo in so
izgubljeni.
18 In velikanska in prostorna
zgradba, ki jo je videl tvoj oçe,
so puhla domiøljanja in ponos
21
1 Nefi 12:19–13:10
çloveøkih otrok. In loçi jih velik
in straøen prepad; da, in sicer
beseda pravice veçnega Boga
in Mesija, ki je Boœje Jagnje, o
katerem priçuje Sveti Duh od
zaçetka sveta do tega çasa in od
tega çasa dalje in za vekomaj.
19 In medtem ko je angel te
besede govoril, sem gledal in
videl, da se je potomstvo mojih
bratov borilo z mojim potomstvom po angelovi besedi;
in opazil sem, da je zavoljo
ponosa mojega potomstva in
skuønjav hudiça potomstvo
mojih bratov prevladalo nad
ljudstvom mojega potomstva.
20 In zgodilo se je, da sem gledal in videl ljudstvo, ki je bilo
potomstvo mojih bratov, kako
so bili porazili moje potomstvo;
in v mnoœicah so øli po zemeljskem obliçju.
21 In videl sem jih zbrane v
mnoœice; in med njimi sem
videl vojne in govorice o vojnah; in v vojnah in govoricah o
vojnah sem videl preiti veliko
rodov.
22 In angel mi je rekel: Glej, ti
bodo zapadali v nevero.
opazil, potem ko so bili zapadli
v nevero, da so postali temno in
ostudno in umazano ljudstvo,
polno brezdelja in vsakovrstnih
gnusob.
13. POGLAVJE
Nefi vidi v videnju hudiçevo cerkev,
postavljeno med Nejudi, odkritje
in poseljevanje Amerike, kako je bilo
izgubljeno veliko preprostih in
dragocenih delov Svetega pisma,
stanje, ki je sledilo odpadu Nejudov, obnovitev evangelija, obelodanjenje zapisa za poslednje dni
in gradnjo Siona. Med leti 600 in
592 pr. Kr.
In zgodilo se je, da mi je angel
spregovoril, rekoç: Poglej! In
pogledal sem in videl veliko
narodov in kraljestev.
2 In angel mi je rekel: Kaj vidiø?
In rekel sem: Vidim veliko narodov in kraljestev.
3 In rekel mi je: To so narodi in
kraljestva Nejudov.
4 In zgodilo se je, da sem med
narodi Nejudov videl ustanavljanje mogoçne cerkve.
5 In angel mi je rekel: Glej ustanavljanje cerkve, ki je najbolj
nagnusna med vsemi drugimi
cerkvami, ki mori svete Boga,
da, in jih muçi in veœe k tlom in
jih vprega v œelezen jarem in jih
privede v suœenjstvo.
to mogoçno in nagnusno cerkev;
in videl sem hudiça, ki je bil
ustanovitelj le–te.
7 In prav tako sem videl zlato
in srebro in svile in økrlate in
izvrstno tkano platno in vsakovrstna dragocena oblaçila; in
videl sem veliko vlaçug.
rekoç: Glej, zlato in srebro in
svile in økrlati in izvrstno tkano
platno in dragocena oblaçila in
vlaçuge so poœelenja te mogoçne in nagnusne cerkve.
9 In prav tako za hvalo sveta
uniçujejo Boœje svéte in jih
vodijo v suœenjstvo.
1 Nefi 13:11–26
pogledal in videl veliko vodovje; in Nejude je loçevalo od
potomstva mojih bratov.
angel rekel: Glej, Boœji srd je
nad potomstvom tvojih bratov.
12 In pogledal sem in med
Nejudi videl çloveka, ki ga je
veliko vodovje loçilo od potomstva mojih bratov; in videl
sem Boœjega Duha, ki je priøel in
deloval na tega çloveka; in øel
je preko velikega vodovja, in
sicer k potomstvu mojih bratov,
ki so bili v obljubljeni deœeli.
Boœjega Duha, da je deloval na
druge Nejude; in iz suœenjstva
so øli preko velikega vodovja.
14 In zgodilo se je, da sem na
obliçju obljubljene deœele videl
veliko mnoœic Nejudov; in videl
sem, da je bil Boœji srd nad
potomstvom mojih bratov; in
pred Nejudi so se razkropili in
bili udarjeni.
15 In opazil sem Gospodovega
Duha, da je bil nad Nejudi in
uspevali so in prejeli ozemlje v
nasledstvo; in opazil sem, da
so bili beli in silno zali in lepi
kakor moje ljudstvo, preden je
bilo pobito.
Nefi, opazil, da so Nejudje, ki
so priøli iz suœenjstva, postali
poniœni pred Gospodom; in z
njimi je bila Gospodova moç.
17 In opazil sem, da so se njihove matere Nejudinje zbrale
na vodovju in tudi na kopnem,
da se bodo z njimi bojevale.
18 In opazil sem, da je bila z
njimi Boœja moç in tudi da je bil
Boœji srd nad vsemi tistimi, ki
22
so se zbrali, da se bodo bojevali
z njimi.
19 In jaz, Nefi, sem opazil, da
je Nejude, ki so priøli iz suœenjstva, Gospodova moç reøila
iz rok vseh drugih narodov.
Nefi, opazil, da so v deœeli uspevali; in videl sem knjigo in med
seboj so jo nesli dalje.
21 In angel mi je rekel: Ali
poznaø pomen knjige?
22 In rekel sem mu: Ne poznam ga.
23 In rekel je: Glej, nadaljuje se
iz Judovih ust. In jaz, Nefi, sem
jo videl; in rekel mi je: Knjiga, ki
jo gledaø, je zapis Judov, ki vsebuje Gospodove zaveze, ki jih
je sklenil z Izraelovo hiøo; in
vsebuje tudi mnoge od prerokb
svetih prerokov; in je zapis
kakor gravure, ki so na ploøçah
iz medenine, le da jih ni toliko;
vendar vsebujejo Gospodove
zaveze, ki jih je sklenil z Izraelovo hiøo; zatorej so za Nejude
velike vrednosti.
24 In Gospodov angel mi je
rekel: Opazil si, da se je knjiga
nadaljevala iz Judovih ust; in
ko se je nadaljevala iz Judovih
ust, je vsebovala polnost Gospodovega evangelija, o katerem
priçuje dvanajst apostolov; in
priçujejo po resnici, ki je v
Boœjem Jagnjetu.
25 Zatorej gredo te reçi od
Judov v çistosti k Nejudom po
resnici, ki je v Bogu.
26 In potem ko gredo po roki
dvanajstih Jagnjetovih apostolov od Judov k Nejudom, vidiø
ustanavljanje tiste mogoçne in
nagnusne cerkve, ki je najbolj
23
nagnusna od vseh drugih
cerkva; kajti glej, iz Jagnjetovega evangelija so odvzeli veliko
delov, ki so preprosti in nadvse
dragoceni; in odvzeli so tudi
veliko Gospodovih zavez.
27 In vse to so storili, da bi
izkrivljali prava Gospodova
pota, da bi slepili oçi in da bi
çloveøki otroci postali trdosrçni.
28 Zatorej vidiø, da je bilo, potem ko je øla knjiga skozi roke
mogoçne in nagnusne cerkve,
veliko preprostih in dragocenih
reçi odvzetih iz te knjige, ki je
knjiga Boœjega Jagnjeta.
29 In potem ko so bile te preproste in dragocene reçi odvzete,
gre k vsem narodom Nejudov;
in potem ko gre k vsem narodom Nejudov, da, in sicer preko
velikega vodovja, ki si ga videl,
z Nejudi, ki so priøli iz suœenjstva, vidiø — zavoljo veliko
preprostih in dragocenih reçi,
ki so bile odvzete iz knjige, ki so
bile preproste, da so jih çloveøki
otroci razumeli, po preprostosti,
ki je v Boœjem Jagnjetu—zavoljo
teh reçi, ki so bile odvzete iz
Jagnjetovega evangelija, se jih
izredno silno veliko opoteka, da,
v tolikor da ima Satan nad njimi
veliko moç.
30 Vendar si opazil, da so Nejudje, ki so priøli iz suœenjstva
in jih je Boœja moç dvignila nad
vse druge narode na obliçju deœele, ki je izvoljena izmed vseh
drugih deœel, ki je deœela, za
katero se je Gospod Bog zavezal
s tvojim oçetom, da jo bo imelo
njegovo potomstvo za deœelo
svojega nasledstva; zatorej vidiø, da Gospod Bog ne bo trpel,
1 Nefi 13:27–35
da bodo Nejudje popolnoma
pobili meøanico tvojega potomstva, ki so med tvojimi brati.
31 Niti ne bo trpel, da bodo
Nejudje pobili potomstvo tvojih
bratov.
32 Niti Gospod Bog ne bo
trpel, da bodo Nejudje za vselej
ostali v tistem straønem stanju
slepote, v katerem vidiø, da so
zavoljo preprostih in nadvse
dragocenih delov Jagnjetovega
evangelija, ki jih je zadrœala tista
nagnusna cerkev, katere ustanavljanje si videl.
33 Zatorej Boœje Jagnje govori:
Usmiljen bom do Nejudov, zato
bom v hudi sodbi obiskal preostanek Izraelove hiøe.
Gospodov angel spregovoril,
rekoç: Glej, govori Boœje Jagnje,
potem ko bom obiskal preostanek Izraelove hiøe—in ta preostanek, o katerem govorim, je
potomstvo tvojega oçeta—zatorej potem ko jih bom obiskal
v sodbi in jih udaril po roki
Nejudov in potem ko se bodo
Nejudje silno opotekali zavoljo
najbolj preprostih in dragocenih
delov Jagnjetovega evangelija,
katere je zadrœala nagnusna
cerkev, ki je mater vlaçug, govori Jagnje — bom v tistem dnevu
usmiljen do Nejudov, v tolikor
da jim bom v svoji lastni moçi
prinesel veliko svojega evangelija, ki bo preprost in dragocen,
govori Jagnje.
35 Kajti glej, govori Jagnje,
pokazal se bom tvojemu potomstvu, da bodo zapisali veliko
reçi, katere jih bom uçil, katere
bodo preproste in dragocene; in
1 Nefi 13:36–14:2
potem ko bo tvoje potomstvo
pobito in bo zapadalo v nevero
in tudi potomstvo tvojih bratov,
glej, bodo te reçi skrite, da bodo
priøle na dan k Nejudom z Jagnjetovim darom in moçjo.
36 In v njih bo zapisan moj
evangelij, govori Jagnje, in moja
skala in moja odreøitev.
37 In blagor tem, ki bodo gledali, da bodo tisti dan gradili
moj Sion, kajti imeli bodo dar
in moç Svetega Duha; in çe bodo
vztrajali do konca, bodo na
poslednji dan povzdignjeni in
odreøeni v veçno Jagnjetovo kraljestvo; in kdor koli bo oznanjal
mir, da, novice o veliki radosti,
kako lepi bodo ti na gorah!
preostanek potomstva mojih
bratov in tudi knjigo Boœjega
Jagnjeta, ki se je nadaljevala iz
Judovih ust, da je øla od Nejudov k preostanku potomstva
mojih bratov.
39 In potem ko je pri njih priøla
na dan, sem videl druge knjige,
ki so priøle na dan z Jagnjetovo
moçjo k njim od Nejudov, da bi
prepriçale Nejude in preostanek potomstva mojih bratov in
tudi Jude, ki so se razkropili po
vsem obliçju Zemlje, da zapisi
prerokov in dvanajstih Jagnjetovih apostolov govorijo resnico.
rekoç: Ti zadnji zapisi, ki si jih
videl med Nejudi, bodo potrdili
resnico prvih, ki so od dvanajstih Jagnjetovih apostolov in
po njih bodo razodete preproste
in dragocene reçi, ki so jim bile
odvzete; in po njih bo razodeto
vsem rodovom, jezikom in
24
ljudstvom, da je Boœje Jagnje
Sin veçnega Oçeta in Odreøenik sveta; in da morajo vsi ljudje
priti k njemu ali pa ne morejo
biti odreøeni.
41 In priti morajo po besedah,
ki jih bodo potrdila Jagnjetova
usta; in Jagnjetove besede bodo
razodete v zapisih tvojega potomstva, prav kakor v zapisih
dvanajstih Jagnjetovih apostolov; zatorej bodo oboji zdruœeni
v eno; kajti en Bog je in en Pastir
nad vso zemljo.
42 In pride ças, ko se bo pokazal vsem narodom, prav tako
Judom kakor Nejudom; in potem ko se bo pokazal Judom
prav tako kakor Nejudom, potem se bo pokazal Nejudom in
tudi Judom in zadnji bodo prvi
in prvi bodo zadnji.
14. POGLAVJE
Angel pove Nefiju o blagoslovih in
prekletstvih, ki bodo doletela Nejude.—Sta samo dve cerkvi: cerkev
Boœjega Jagnjeta in cerkev hudiça.
— Mogoçna in nagnusna cerkev
preganja Boœje svéte med vsemi
narodi. — Apostol Janez bo pisal o
koncu sveta. Med leti 600 in 592
pr. Kr.
In zgodilo se bo, çe bodo Nejudje tisti dan prisluhnili Boœjemu
Jagnjetu, se jim bo v besedi in
tudi v moçi pokazal v vsakem
dejanju, da bo odstranil njihove
kamne spotike —
2 in çe ne bodo postali
trdosrçni do Boœjega Jagnjeta,
bodo priøteti med potomstvo
tvojega oçeta; da, priøteti bodo
25
k Izraelovi hiøi; in v obljubljeni
deœeli bodo za vedno blagoslovljeno ljudstvo; ne bodo veç
odpeljani v suœenjstvo; in Izraelova hiøa ne bo veç pomeøana.
3 In tista velika jama, ki jo je
zanje kopala tista mogoçna in
nagnusna cerkev, ki so jo ustanovili hudiç in njegovi otroci,
da bi çloveøke duøe odvedel v
pekel — da, tista velika jama, ki
so jo kopali za pogubljenje ljudi,
bo napolnjena s tistimi, ki so jo
kopali, v njihovo popolno pogubljenje, govori Boœje Jagnje;
ne v pogubljenje duøe, razen çe
bo le–ta vrœena v pekel, ki nima
konca.
4 Kajti glej, to je glede na hudiçevo ujetniøtvo in tudi glede
na Boœjo praviçnost do vseh
tistih, ki bodo pred njim delali
húdo in gnusobe.
5 In zgodilo se je, da je angel
spregovoril meni, Nefiju, rekoç:
Opazil si, da bo, çe se bodo Nejudje pokesali, z njimi dobro; in
prav tako poznaø Gospodove
zaveze z Izraelovo hiøo; in sliøal
si tudi, da mora biti, kdor koli
se ne pokesa, pogubljen.
6 Zato gorje Nejudom, çe bo
tako, da bodo postali trdosrçni
do Boœjega Jagnjeta.
7 Kajti pride ças, govori Boœje
Jagnje, ko bom med çloveøkimi
otroki delal mogoçno in çudovito delo; delo, ki bo veçno bodisi
po eni ali po drugi strani—bodisi za prepriçanje teh o miru in o
veçnem œivljenju oziroma o izroçitvi teh njihovi trdosrçnosti
in njihovi slepomiselnosti, da
bodo odvedeni v suœenjstvo in
tudi v pogubo, tako posvetno
1 Nefi 14:3–14
kot duhovno glede na hudiçevo
ujetniøtvo, o çemer sem govoril.
angel te besede izrekel, mi je
rekel: Ali se spomniø Oçetovih
zavez z Izraelovo hiøo? Rekel
sem mu: Da.
9 In zgodilo se je, da mi je rekel:
Poglej in glej tisto mogoçno in
nagnusno cerkev, ki je mater
gnusob, katere ustanovitelj je
hudiç.
10 In rekel mi je: Glej, le dve
cerkvi sta; ena je cerkev Boœjega
Jagnjeta in druga je cerkev hudiça; kdor koli zatorej ne pripada
cerkvi Boœjega Jagnjeta, pripada
tisti mogoçni cerkvi, ki je mater
gnusob; in ta je vlaçuga vse
zemlje.
pogledal in videl vlaçugo vse
zemlje in sedela je nad mnogimi
vodami; in gospostvo je imela
po vsej zemlji, med vsemi narodi, rodovi, jeziki in ljudstvi.
cerkev Boœjega Jagnjeta in bila
je maloøtevilna zavoljo zlobe in
gnusobe vlaçuge, ki je sedela
nad mnogimi vodami; vendar
sem opazil, da je Jagnjetova
cerkev, katere çlani so bili Boœji
svéti, prav tako bila po vsem
obliçju Zemlje; in njihova gospostva po obliçju Zemlje so bila
majhna zavoljo hudobije mogoçne vlaçuge, ki sem jo videl.
opazil, da je mogoçna mater
gnusob zbrala mnoœice po vsem
obliçju Zemlje med vsemi narodi Nejudov, da se bodo bojevali
z Boœjim Jagnjetom.
1 Nefi 14:15–30
Nefi, videl moç Boœjega Jagnjeta, ki se je spustila na svete iz
Jagnjetove cerkve in na Gospodovo ljudstvo zaveze, ki je bilo
razkropljeno po vsem obliçju
Zemlje; in oboroœili so se s
praviçnostjo in z moçjo Boga v
veliki slavi.
opazil, da se je Boœji srd izlil
nad tisto mogoçno in nagnusno
cerkev, v tolikor da so bile vojne
in govorice o vojnah med vsemi
narodi in rodovi Zemlje.
16 In ko so se zaçele vojne in
govorice o vojnah med vsemi
narodi, ki so pripadali materi
gnusob, mi je angel spregovoril,
rekoç: Glej, Boœji srd je nad
materjo vlaçug; in, glej, vse to
vidiø —
17 in ko pride dan, ko se bo
Boœji srd izlil nad mater vlaçug,
ki je po vsej zemlji mogoçna in
nagnusna cerkev, katere ustanovitelj je hudiç, potem, se bo
tistega dne zaçelo Oçetovo delo,
da bo pripravljena pot za izpolnitev njegovih zavez, ki jih je
sklenil s svojim ljudstvom, ki
so iz Izraelove hiøe.
angel spregovoril, rekoç: Poglej!
19 In pogledal sem in videl
moœa in obleçen je bil v belo
oblaçilo.
20 In angel mi je rekel: Glej
enega od dvanajstih Jagnjetovih
apostolov.
21 Glej, videl bo in preostanek
tega zapisal; da, in prav tako
veliko tega, kar je bilo.
22 In zapisal bo tudi o koncu
sveta.
23 Zatorej je to, kar bo zapisal,
26
praviçno in res; in, glej, zapisano
je v knjigi, ki si jo videl, da se je
nadaljevala iz Judovih ust; in v
çasu, ko so se te reçi nadaljevale
iz Judovih ust, oziroma v çasu,
ko se je knjiga nadaljevala iz
Judovih ust, je bilo to, kar je
bilo zapisano, preprosto in popolno in nadvse dragoceno in
vsem ljudem lahko razumljivo.
24 In glej, to, kar bo zapisal ta
Jagnjetov apostol, je veliko tega,
kar si videl; in, glej, preostanek
boø videl.
25 Tega pa, kar boø videl po
temle, ne boø zapisal; kajti Gospod Bog je posvetil apostola
od Boœjega Jagnjeta, da jih bo
zapisal.
26 In tudi drugim, ki so bili, je
vse to pokazal in zapisovali so;
in zapeçateno je, da bo priølo na
dan v svoji popolnosti po resnici, ki je v Jagnjetu, v Izraelovo
hiøo ob Gospodovem lastnem
çasu.
27 In jaz, Nefi, sem sliøal in
priçujem, da se je Jagnjetov
apostol imenoval Janez glede
na angelovo besedo.
28 In glej, meni, Nefiju, je bilo
prepovedano, da bi zapisal
preostanek tega, kar sem videl
in sliøal; zatorej mi to, kar sem
zapisal, zadostuje; in zapisal
sem le majhen del tega, kar sem
videl.
29 In priçujem, da sem videl
reçi, ki jih je videl moj oçe
in pokazal mi jih je Gospodov
angel.
30 In sedaj preneham govoriti
o tem, kar sem videl, ko sem bil
v zamaknjenosti duha; in çe
vse, kar sem videl, ni zapisano,
27
1 Nefi 15:1–14
je to, kar sem zapisal, res. In
tako je. Amen.
15. POGLAVJE
Lehijevo potomstvo bo v poslednjih
dneh prejelo evangelij od Nejudov. — Zbiranje Izraela je podobno
oljki, od katere naravne veje bodo
spet vcepljene. — Nefi razloœi videnje o drevesu œivljenja in govori
o Boœji pravici, ko bodo hudobni
loçeni od praviçnih. Med leti 600
in 592 pr. Kr.
In zgodilo se je, da sem se
potem, ko sem bil jaz, Nefi, v
zamaknjenosti duha in sem vse
to videl, vrnil v oçetov øotor.
brate in med seboj so se priçkali
o tem, o çemer jim je bil govoril
oçe.
3 Kajti resniçno jim je govoril
veliko velikih reçi, ki jih je bilo
teœko razumeti, çe çlovek ni
vpraøal Boga; in ker so bili
trdosrçni, se torej niso obraçali
h Gospodu, kakor bi se morali.
4 In sedaj sem jaz, Nefi, postal œalosten zavoljo njihove
trdosrçnosti in tudi zavoljo tega,
kar sem bil videl in vedel sem,
da se bo neizogibno zgodilo zavoljo velike hudobije çloveøkih
otrok.
5 In zgodilo se je, da so me
moje stiske upognile, kajti menil
sem, da so bile moje stiske hujøe
od vsega drugega, ker bo moje
ljudstvo pobito, kajti videl sem
bil njihov padec.
potem, ko sem bil prejel moç,
spregovoril svojim bratom, ker
sem œelel od njih izvedeti vzrok
njihovih priçkanj.
7 In rekli so: Glej, ne moremo
razumeti besed, ki jih je oçe govoril o oljkinih naravnih vejah
in tudi o Nejudih.
8 In rekel sem jim: Ali ste
vpraøali Gospoda?
9 In rekli so mi: Nismo; kajti
Gospod nam ne da spoznati niç
takønega.
10 Glej, rekel sem jim: Kako
to, da ne spolnjujete Gospodovih zapovedi? Kako to, da
boste pogubljeni zavoljo svoje
trdosrçnosti?
11 Mar ne pomnite tega, kar je
rekel Gospod? — Çe ne boste
postali trdosrçni in me boste
prosili v veri, verujoç, da boste
prejeli, çe boste marljivo spolnjevali moje zapovedi, vam
bodo te reçi zagotovo razodete.
12 Glejte, povem vam, da je
Gospodov Duh, ki je bil v oçetu,
Izraelovo hiøo primerjal z oljko;
in glejte, mar nismo odlomljeni
od Izraelove hiøe in mar nismo
veja Izraelove hiøe?
13 In sedaj, to, kar misli oçe o
vcepljanju naravnih vej preko
polnosti Nejudov, je, da bo v
poslednjih dneh, ko bo naøe
potomstvo zapadalo v nevero,
da, v razmiku mnogih let in po
mnogih rodovih, potem ko se bo
Mesija v telesu pokazal çloveøkim otrokom, potem bo priøla
polnost Mesijevega evangelija k
Nejudom in od Nejudov k preostanku naøega potomstva —
14 in tistega dne bo preostanek
naøega potomstva vedel, da so
iz Izraelove hiøe in da so Gospodovo ljudstvo zaveze; in potem
1 Nefi 15:15–28
bodo vedeli in izvedeli o svojih
dedih in tudi o evangeliju svojega Odkupitelja, katerega je
uçil njihove oçete; zatorej bodo
spoznali svojega Odkupitelja in
prav vsako podrobnost njegovega nauka, da bodo vedeli, kako
priti k njemu in biti odreøen.
15 In potem, se mar tisti dan ne
bodo radostili in izrekali hvale
svojemu veçnemu Bogu, svoji
skali in svoji odreøitvi? Da, mar
tisti dan ne bodo prejeli moçi in
hrane od prave trte? Da, mar ne
bodo priøli k pravi Boœji çredi?
16 Glejte, povem vam, da; spet
se jih bodo spomnili v Izraelovi
hiøi; vcepljeni bodo, ker so oljkina naravna veja, v pravo oljko.
17 In to je, kar méni oçe; in
méni, da se to ne bo zgodilo,
dokler jih Nejudje ne bodo
razkropili; in méni, da se bo to
zgodilo preko Nejudov, da bo
Gospod Nejudom lahko pokazal
svojo moç zavoljo prav istega
vzroka, zavoljo katerega ga
bodo Judje oziroma Izraelova
hiøa zavrnili.
18 Zatorej oçe ni govoril samo
o naøem potomstvu, paç pa tudi
o vsej Izraelovi hiøi, pokazujoç
na zavezo, ki se bo izpolnila v
poslednjih dneh; na zavezo, ki
jo je Gospod sklenil z naøim
oçetom Abrahamom, rekoç: V
tvojem potomstvu bodo blagoslovljeni vsi rodovi Zemlje.
jaz, Nefi, veliko govoril o tem;
da, govoril sem jim o obnovi
Judov v poslednjih dneh.
20 In pripovedoval sem jim besede Izaija, ki je govoril o obnovi
Judov oziroma Izraelove hiøe;
28
in potem ko bodo obnovljeni,
ne bodo nikoli veç pomeøani,
niti ne bodo veç razkropljeni.
In zgodilo se je, da sem bratom
govoril veliko besed, da so
se pomirili in postali poniœni
pred Gospodom.
21 In zgodilo se je, da so mi
spet spregovorili, rekoç: Kaj
pomeni to, kar je oçe videl v
sanjah? Kaj pomeni drevo, ki ga
je videl?
22 In rekel sem jim: To je bil
prikaz drevesa œivljenja.
23 In rekli so mi: Kaj pomeni
drog iz œeleza, ki ga je videl
oçe, ki je vodil k drevesu?
24 In rekel sem jim, da je to
Boœja beseda; in kdor koli bo
prisluhnil Boœji besedi in se je
bo trdno drœal, se ne bo nikoli
pogubil; niti jih ne bodo premagale skuønjave in nasprotnikove
ognjene puøçice, da bi jih zaslepile, da bi jih odvedle v pogubo.
25 Zatorej sem jih jaz, Nefi,
opominjal, naj prisluhnejo
Gospodovi besedi; da, opominjal sem jih z vso vnemo svoje
duøe in z vso sposobnostjo, ki
sem jo posedoval, da bi prisluhnili Boœji besedi in vedno v
vsem pomnili spolnjevati njegove zapovedi.
26 In rekli so mi: Kaj pomeni
vodna reka, ki jo je videl oçe?
27 In rekel sem jim, da je voda,
ki jo je videl oçe, umazanija; in
drugo je njegovega duha tako
navdalo, da umazane vode ni
videl.
28 In rekel sem jim, da je bila
straøen prepad, ki je loçil zlobne
od drevesa œivljenja in prav tako
od Boœjih svétih.
29
29 In rekel sem jim, da je bila
prikaz tistega straønega pekla,
ki je, mi je rekel angel, pripravljen za hudobne.
30 In rekel sem jim, da je oçe
tudi videl, da je Boœja praviçnost
prav tako loçevala hudobne od
praviçnih; in svetlost le–teh je
bila kot svetlost plameneçega
ognja, ki se dviga k Bogu na
veke vekov in nima konca.
31 In rekli so mi: Ali to pomeni
muçenje telesa v dneh preizkuønje ali pomeni konçno stanje duøe po smrti posvetnega
telesa, ali govori o tem, kar je
posvetno?
rekel, da je to prikaz tako posvetnega kakor duhovnega; kajti priøel bo dan, ko se jim bo
sodilo po njihovih delih, da, in
sicer po delih, ki so jih storili v
posvetnem telesu v svojih dneh
preizkuønje.
33 Çe bodo zatorej umrli v
svojih hudobijah, bodo zagotovo tudi zavrœeni, kar zadeva to,
kar je duhovno, kar pripada
praviçnosti; zatorej bodo zagotovo privedeni pred Boga, da
bodo stali pred njim, da se jim
bo sodilo po njihovih delih; in
çe so njihova dela umazanija,
bodo zagotovo umazani; in çe
so umazani, mora biti, da ne
morejo bivati v Boœjem kraljestvu; sicer mora biti Boœje
kraljestvo prav tako umazano.
34 A glejte, povem vam, Boœje
kraljestvo ni umazano in v Boœje
kraljestvo ne more vstopiti niç
neçistega; zatorej mora biti za
tisto, kar je umazano, pripravljen kraj umazanije.
1 Nefi 15:29–16:3
35 In kraj je pripravljen, da, in
sicer tisti straøni pekel, o katerem sem govoril, in pripravljalec le–tega je hudiç; zatorej je
zadnje stanje çloveøkih duø, da
bivajo v Boœjem kraljestvu, ali
pa so izvrœene zavoljo tiste pravice, o kateri sem govoril.
36 Zatorej bodo hudobni odvrnjeni od praviçnih in prav tako
od tistega drevesa œivljenja,
katerega sad je nadvse dragocen
in nadvse dober od vseh drugih
sadov; da, in je najveçji med
vsemi Boœjimi darovi. In tako
sem govoril bratom. Amen.
16. POGLAVJE
Za hudobne je resnica teœka. — Lehijevi sinovi se poroçijo z Izmaelovimi hçerami. — Liahona v divjini
vodi njihovo pot. — Gospod sem
ter tja na liahono piøe sporoçila.
— Izmael umre; njegova druœina
godrnja zavoljo stisk. Med leti 600
in 592 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo, potem ko
sem jaz, Nefi, bratom prenehal
govoriti, glej, so mi rekli:
Razglasil si nam teœke reçi, bolj
kot jih zmoremo prenesti.
rekel, da vem, da sem proti
hudobnim govoril teœke reçi
glede na resnico; in praviçne
sem opraviçil in priçeval sem, da
bodo na poslednji dan povzdignjeni; zatorej je za kriviçnega
resnica teœka, kajti zadene jih v
samo bistvo.
3 In sedaj, bratje moji, çe bi bili
praviçni in bi bili voljni prisluhniti resnici in se zmeniti zanjo,
1 Nefi 16:4–19
da bi pred Bogom hodili pokonçno, potem bi ne godrnjali
zavoljo resnice in rekli: Proti
nam govoriø teœke reçi.
Nefi, brate opominjal z vso
marljivostjo, naj spolnjujejo
Gospodove zapovedi.
5 In zgodilo se je, da so postali
poniœni pred Gospodom; v tolikor da sem imel radost in velike
upe nad njimi, da bodo hodili
po poteh praviçnosti.
6 Vse to je bilo torej reçeno in
storjeno, ko je oçe bival v øotoru
v dolini, ki jo je poimenoval
Lemuel.
Nefi, za œeno vzel eno od Izmaelovih hçera; in prav tako so
Izmaelove hçere vzeli za œene
moji bratje; in prav tako je
Zoram vzel za œeno najstarejøo
Izmaelovo hçer.
8 In tako je oçe spolnil vse
Gospodove zapovedi, ki so mu
bile dane. In Gospod je silno
blagoslovil tudi mene, Nefija.
9 In zgodilo se je, da je Gospodov glas oçetu spregovoril ponoçi in mu zapovedal, naj se
naslednji dan odpravi na pot v
divjino.
10 In zgodilo se je, ko se je oçe
zjutraj dvignil in øel k øotorskim
vratom, da je na svoje veliko
zaçudenje videl na tleh okroglo
kroglo prefinjene izdelave; in
bila je iz œlahtne medenine. In
znotraj krogle sta bili dve osí in
ena je kazala smer, koder bomo
øli v divjini.
zbrali vsakrøne reçi, ki jih bomo
nesli v divjino in ves ostanek
30
œiveœa, ki nam ga je dal Gospod; in vzeli smo seme vsake
vrste, da bi ga nesli v divjino.
vzeli øotore in odøli v divjino
çez reko Laman.
potovali v razmiku øtirih dni
skoraj v smeri jugo–jugovzhod
in spet smo postavili øotore; in
kraj smo poimenovali Øazer.
vzeli loke in puøçice in øli v
divjino, da bi ubili hrano za
druœine; in potem ko smo ubili
hrano za druœine, smo se spet
vrnili k druœinam v divjini na
kraj Øazer. In spet smo øli v divjino, sledeç isti smeri, drœeç se
najbolj rodovitnih delov divjine,
ki so bili v mejah blizu Rdeçega
morja.
potovali za razmik mnogih
dni, spotoma ubijajoç hrano z
loki in puøçicami in kamni in
praçami.
16 In sledili smo smeri krogle,
ki nas je vodila po bolj rodovitnih delih divjine.
17 In potem ko smo bili potovali za razmik mnogih dni, smo
za razmik çasa postavili øotore,
da bi se spet odpoçili in pridobili hrano za druœine.
Nefi, ko sem øel, da bi ubil hrano, glej, zlomil svoj lok, ki je bil
narejen iz œlahtnega jekla; in
potem ko sem svoj lok zlomil,
glej, so bili moji bratje name
jezni, ker smo izgubili lok, kajti
nismo dobili hrane.
19 In zgodilo se je, da smo se k
druœinam vrnili brez hrane in
31
zelo utrujeni zavoljo popotovanja so zelo trpeli zavoljo potrebe
po hrani.
20 In zgodilo se je, da so Laman
in Lemuel in Izmaelovi sinovi
zaçeli silno godrnjati zavoljo
svojih trpljenj in stisk v divjini;
in prav tako je zavoljo Gospoda,
svojega Boga, zaçel godrnjati
moj oçe; in vsi so bili silno potrti,
da so zaçeli godrnjati celo çez
Gospoda.
21 In sedaj se je zgodilo, da
sem bil jaz, Nefi, s svojimi brati
silno prizadet, ker smo izgubili
moj lok in njihove loke, ker so
izgubili proœnost, je postajalo
silno teœko, da, v tolikor da nismo mogli dobiti hrane.
jaz, Nefi, veliko govoril svojim
bratom, ker so spet postali
trdosrçni, da so se pritoœevali
celo çez Gospoda, svojega Boga.
23 In zgodilo se je, da sem jaz
Nefi iz lesa naredil lok in iz
ravne palice puøçico; zatorej
sem se oskrbel z lokom in s
puøçico, s praço in s kamni. In
oçetu sem rekel: Kod naj grem,
da bom dobil hrano?
24 In zgodilo se je, da je vpraøal
Gospoda, kajti zavoljo mojih
besed so bili postali poniœni;
kajti v vnemi svoje duøe sem
jim rekel veliko reçi.
25 In zgodilo se je, da je k
oçetu priøel Gospodov glas; in
resniçno je bil kaznovan zavoljo svojega godrnjanja çez Gospoda, v tolikor da je zapadel v
globine potrtosti.
Gospodov glas rekel: Poglej na
kroglo in uzri, kar je napisano.
1 Nefi 16:20–35
27 In zgodilo se je, ko je oçe
videl, kar je bilo napisano na
krogli, se je silno zbal in trepetal in prav tako moji bratje in
Izmaelovi sinovi in naøe œene.
Nefi, videl kazalca, ki sta bila v
krogli, ki sta delovala po veri in
marljivosti in pozornosti, katere
smo jima izkazovali.
29 In na njih je bilo prav tako
napisano novo pisanje, ki je bilo
preprosto za branje, ki nam je
dalo razumevanje o Gospodovih poteh; in bilo je napisano in
od çasa do çasa spremenjeno po
veri in marljivosti, katero smo
ji izkazovali. In tako vidimo, da
Bog preko majhnih sredstev
lahko napravi velike reçi.
30 In zgodilo se je, da sem øel
jaz, Nefi, na vrh gore glede na
smeri, ki so bile na krogli.
31 In zgodilo se je, da sem ubil
divje œivali, v tolikor da sem
dobil hrano za naøe druœine.
32 In zgodilo se je, da sem se
vrnil k øotorom, nesoç œivali, ki
sem jih ubil; in ko so torej videli, da sem dobil hrano, kako
velika je bila njihova radost! In
zgodilo se je, da so postali poniœni pred Gospodom in mu
izrekli zahvalo.
33 In zgodilo se je, da smo spet
øli na pot, potujoç skoraj v isti
smeri kot na zaçetku; in potem
ko smo potovali za razmik mnogih dni, smo spet postavili øotore, da bi ostali za razmik çasa.
34 In zgodilo se je, da je Izmael
umrl in pokopali smo ga na
kraju, ki se imenuje Nahom.
35 In zgodilo se je, da so Izmaelove hçere silno œalovale, ker so
1 Nefi 16:36–17:5
izgubile oçeta in zavoljo svojih
stisk v divjini; in godrnjale so
zavoljo mojega oçeta, ker jih je
pripeljal iz jeruzalemske deœele,
rekoç: Naø oçe je mrtev; da, in
veliko smo tavali po divjini in
trpeli smo veliko stisko, lakoto,
œejo in utrujenost; in po vsem
tem trpljenju moramo v divjini
od lakote pomreti.
36 In tako so godrnjale zavoljo
mojega oçeta in prav tako zavoljo mene; in spet so se œelele
vrniti v Jeruzalem.
37 In Laman je rekel Lemuelu
in tudi Izmaelovim sinovom:
Glejte, ubijmo naøega oçeta in
tudi naøega brata Nefija, ki se
ima za voditelja nad nami in za
uçitelja nad nami, ki smo njegovi starejøi bratje.
38 Govori torej, da je z njim
govoril Gospod in tudi da so
mu sluœili angeli. A glejte, vemo,
da nam laœe; in to nam govori
in veliko reçi dela s svojimi
prekanjenimi umetnostmi, da
bi prevaral naøe oçi, misleç, da
nas morda odpelje v neko çudno
divjino; in potem ko nas je bil
odpeljal, se je mislil napraviti za
kralja in voditelja nad nami, da
bi z nami delal po svoji volji in
zadovoljstvu. In tako jim je moj
brat Laman v srcu zanetil jezo.
Gospod z nami, da, priøel je celo
Gospodov glas in jim rekel veliko besed in jih silno pograjal;
in potem ko jih je Gospodov
glas pograjal, so svojo jezo obrnili stran in se pokesali za svoje
grehe, v tolikor da nas je Gospod spet blagoslovil s hrano,
da nismo pomrli.
32
17. POGLAVJE
Nefiju je zapovedano, naj zgradi
ladjo.—Njegova brata mu nasprotujeta. — Opominja ju, tako da
ponovno pripoveduje o zgodovini
Boœjih ravnanj z Izraelom. — Nefija navda Boœja moç.—Njegovima
bratoma je prepovedano, da bi se
ga dotaknila, da bi se ne posuøila
kakor suho trsje. Med leti 592 in
591 pr. Kr.
In zgodilo se je, da smo v divjini
spet øli na pot; in potovali smo
skoraj vzhodno od tedaj dalje. In
v divjini smo potovali in bredli
skozi veliko stisko; in naøe
œenske so v divjini rodile otroke.
2 In nad nami so bili tako veliki Gospodovi blagoslovi, da so,
medtem ko smo v divjini œiveli
od surovega mesa, naøe œenske
imele obilo mleka za svoje otroke in so bile moçne, da, prav
kakor moøki; in potovanja so zaçele prenaøati brez godrnjanja.
3 In tako vidimo, da se Boœje
zapovedi zagotovo izpolnijo.
In çe je tako, da çloveøki otroci
spolnjujejo Boœje zapovedi, jih
hrani in jih okrepi in priskrbi
naçin, da lahko izpolnijo to, kar
jim je zapovedal; zatorej nam je
priskrbel sredstva, medtem ko
smo bivali v divjini.
4 In bivali smo za razmik
mnogih let, da, in sicer osem let
v divjini.
5 In priøli smo v deœelo, ki smo
jo poimenovali Izobilje, ker je
bilo tam veliko sadja in tudi divjega medu; in vse to je Gospod
pripravil, da bi ne pomrli. In
videli smo morje, ki smo ga
33
poimenovali Ireantum, kar v
prevodu pomeni veliko vodovje.
6 In zgodilo se je, da smo ob
morski obali postavili øotore;
in ne glede na to, da smo pretrpeli veliko stisk in veliko teœav,
da, in sicer toliko, da jih vseh
ne moremo zapisati, smo bili
silno radostni, ko smo priøli na
morsko obalo; in kraj smo poimenovali Izobilje, ker je bilo
tam veliko sadja.
7 In zgodilo se je, da je potem,
ko sem bil jaz, Nefi, v deœeli
Izobilje za razmik veliko dni, k
meni priøel Gospodov glas, rekoç: Vstani in pojdi na goro. In
zgodilo se je, da sem vstal in øel
na goro in klical h Gospodu.
8 In zgodilo se je, da mi je Gospod spregovoril, rekoç: Zgradil
boø ladjo, tako kakor ti bom
pokazal, da bom tvoje ljudi ponesel çez te vode.
9 In rekel sem: Gospod, kam
naj grem, da bom naøel rudo, ki
jo bom stalil, da bom napravil
orodje, da bom zgradil ladjo,
tako kakor si mi pokazal?
Gospod povedal, kam naj grem,
da bom naøel rudo, da bom
napravil orodje.
Nefi, napravil meh, s katerim
se razpihuje ogenj, iz œivalskih
koœ; in potem ko sem napravil
meh, da bi imel s çim razpihovati ogenj, sem z dvema kamnoma udarjal skupaj, da bi
napravil ogenj.
12 Kajti Gospod doslej ni trpel,
da bi pogosto delali ogenj, ko
smo potovali v divjini; kajti
rekel je: Napravil bom, da bo
1 Nefi 17:6–19
vaøa hrana postala okusna, da
je ne boste kuhali;
13 in prav tako bom v divjini
vaøa luç; in pred vami bom pripravil pot, çe bo tako, da boste
spolnjevali moje zapovedi; zatorej, çe boste spolnjevali moje
zapovedi, boste vodeni v obljubljeno deœelo; in vedeli boste, da
sem jaz tisti, ki vas vodi.
14 Da, in Gospod je prav tako
rekel, da: Potem ko boste prispeli v obljubljeno deœelo, boste
vedeli, da sem jaz Gospod Bog;
in da sem vas jaz, Gospod, reøil
pred pogubljenjem; da, da sem
vas jaz pripeljal iz jeruzalemske
deœele.
15 Zatorej sem si jaz, Nefi, prizadeval spolnjevati Gospodove
zapovedi in sem svoje brate
opominjal k zvestobi in marljivosti.
napravil orodje iz rude, ki sem
jo stalil iz skale.
17 In ko sta moja brata videla,
da nameravam zgraditi ladjo,
sta zavoljo mene zaçela godrnjati, rekoç: Naø brat je nor, saj
misli, da lahko zgradi ladjo; da,
in prav tako misli, da gre lahko
preko teh velikih voda.
18 In tako sta se moja brata
pritoœevala çezme in sta œelela,
da jima ne bi bilo treba delati,
kajti nista verjela, da znam
zgraditi ladjo; niti nista verjela,
da me je Gospod poduçil.
sem bil jaz, Nefi, silno potrt
zavoljo njune trdosrçnosti; in
ko sta sedaj videla, da sem postajal potrt, sta bila v srcu zadovoljna, v tolikor da sta se nad
1 Nefi 17:20–32
mano radostila, rekoç: Vedela
sva, da ne znaø zgraditi ladje,
kajti vedela sva, da ti manjka
presoje; zatorej ne moreø dovrøiti tako velikega dela.
20 In prav tak si kot naø oçe, ki
so ga zapeljala neumna domiøljanja srca; da, vodil nas je iz
jeruzalemske deœele in vsa ta
mnoga leta smo tavali v divjini;
in naøe œenske so garale, ko so
bile visoko v noseçnosti; in v
divjini so rodile otroke in utrpele vse razen smrti; in bolje bi
bilo, da bi umrle, preden so priøle iz Jeruzalema, kot da so trpele te stiske.
21 Glej, ta mnoga leta smo
trpeli v divjini, v çasu, ko bi
lahko uœivali v naøi lastnini in
deœeli naøega nasledstva; da, in
lahko bi bili sreçni.
22 In midva veva, da je bilo
ljudstvo, ki je bilo v jeruzalemski deœeli, praviçno ljudstvo;
kajti spolnjevali so Gospodove
zakone in sodbe in vse njegove
zapovedi po Mojzesovi postavi; zatorej veva, da so praviçno
ljudstvo; in naø oçe jim je sodil
in nas vodil stran, ker smo prisluhnili njegovim besedam; da,
in naø brat je prav tak kakor on.
In tako sta govorila moja brata,
ko sta godrnjala in se pritoœevala çez naju.
jima jaz, Nefi, spregovoril, rekoç: Mar verjameta, da bi bili
naøi oçetje, ki so bili Izraelovi
otroci, vodeni iz rok Egipçanov,
çe bi ne prisluhnili Gospodovim
besedam?
24 Da, mar predpostavljata, da
bi bili vodeni iz suœenjstva, çe bi
34
Gospod ne zapovedal Mojzesu,
naj jih vodi iz suœenjstva?
25 Vesta torej, da so bili Izraelovi otroci v suœenjstvu; in vesta,
da so bili obteœeni z deli, katera
je bilo bridko prenaøati; zatorej
vesta, da je bilo to zanje zagotovo dobro, da so bili pripeljani
iz suœenjstva.
26 Vesta torej, da je Gospod
zapovedal Mojzesu, naj napravi
tisto veliko delo; in vesta, da so
se na njegovo besedo vode
Rdeçega morja razmaknile semkaj in tjakaj in skozi so øli po
suhih tleh.
27 Ampak vidva vesta, da so
se Egipçani utopili v Rdeçem
morju, ki so bili faraonove çete.
28 In prav tako vesta, da so v
divjini jedli mano.
29 Da, in prav tako vesta, da je
Mojzes s svojo besedo z Boœjo
moçjo, ki je bila v njem, udaril
po skali in pritekla je voda, da so
si Izraelovi otroci lahko poteøili
œejo.
30 In ne glede na to, da so bili
vodeni, Gospod njihov Bog, njihov Odkupitelj, je hodil pred
njimi, vodil jih je podnevi in jim
dajal luç ponoçi in zanje napravil vse, kar ima çlovek potrebo
prejeti, so postali trdosrçni in
postali so slepomiselni in œalili
so Mojzesa in pravega in œivega
Boga.
31 In zgodilo se je, da jih je po
svoji besedi pokonçal; in po svoji besedi jih je vodil; in po svoji
besedi je zanje napravil vse; in
niç ni bilo storjenega, kar bi ne
bilo po njegovi besedi.
32 In potem ko so øli çez reko
Jordan, jih je napravil mogoçne,
35
da so otroke tiste deœele pregnali, da, da so jih razkropili in
pokonçali.
33 In sedaj, mar predpostavljata, da so otroci te deœele, ki
so bili v obljubljeni deœeli, ki so
jih naøi oçetje pregnali, mar
predpostavljata, da so bili praviçni? Glejte, povem vama, ne.
34 Ali predpostavljata, da bi
bili naøi oçetje veçji izvoljenci,
kakor oni, çe bi bili praviçni?
Povem vama, ne.
35 Glejta, pred Gospodom je
vse meso enako; ta, ki je praviçen, je pri Bogu priljubljen. A
glejta, to ljudstvo je zavrnilo
vsako Boœjo besedo in njihova
kriviçnost je dozorela; in polnost
Boœjega srda je bila nad njimi; in
Gospod je deœelo zanje preklel
in jo blagoslovil za naøe oçete;
da, preklel jim jo je v njihovo
pogubo in blagoslovil jo je za
naøe oçete, da so nad njo dobili
oblast.
36 Glejta, Gospod je ustvaril
Zemljo, da bi bila poseljena; in
ustvaril je svoje otroke, da bi jo
posedovali.
37 In vzgoji praviçen narod in
pokonça hudobne narode.
38 In praviçne odpelje v dragocene deœele in hudobne pokonça
in zavoljo njih samih jim prekolne deœelo.
39 Vlada visoko v nebesih,
kajti njegov prestol so in ta
Zemlja je njegovo podnoœje.
40 In ljubi tiste, ki ga bodo
imeli za svojega Boga. Glejta,
ljubil je naøe oçete in z njimi
se je zavezal, da, in sicer z
Abrahamom, Izakom in Jakobom; in spomnil se je zavez, ki
1 Nefi 17:33–45
jih je sklenil; zatorej jih je pripeljal iz egiptovske deœele.
41 In v divjini jih je pokoril s
palico; kajti postali so trdosrçni,
prav kakor vidva; in Gospod
jih je pokoril zavoljo njihove
kriviçnosti. Mednje je poslal
ognjene leteçe kaçe; in potem
ko so jih piçile, je pripravil pot,
da bi ozdraveli; in delo, ki so ga
morali izvesti, je bilo, da so
pogledali; in zavoljo preprostosti poti oziroma ker je bila
lahka, jih je bilo veliko, ki so
pomrli.
42 In od çasa do çasa so postali
trdosrçni in œalili so Mojzesa in
prav tako Boga; vendar vesta,
da jih je njegova nepremagljiva
moç vodila v obljubljeno deœelo.
43 In sedaj, po vsem tem je napoçil ças, da so postali hudobni,
da, skoraj do polne mere; in
ne vem, a ta dan so na tem, da
bodo pogubljeni; kajti vem, da
mora tisti dan zagotovo priti,
da morajo biti pogubljeni, razen
le nekateri, kateri bodo odpeljani v suœenjstvo.
44 Zatorej je Gospod zapovedal mojemu oçetu, naj odpotuje
v divjino; in Judje so si mu prav
tako prizadevali vzeti œivljenje;
da, in tudi vidva sta si prizadevala, da bi mu vzela œivljenje;
zatorej sta v srcu morilca in sta
kakor oni.
45 Hitra sta v kriviçnosti, poçasi pa pomnita Gospoda, svojega
Boga. Videla sta angela in govoril vama je; da, od çasa do çasa
sta sliøala njegov glas; in govoril
vama je s tihim neœnim glasom,
vidva pa sta bila brezçutna, da
nista mogla zaçutiti njegovih
1 Nefi 17:46–55
besed; zatorej vama je govoril
kakor z glasom groma, kar
je povzroçilo, da se je tresla
zemlja, kakor da bi se klala na
dvoje.
46 In prav tako vesta, da z
moçjo svoje vsemogoçne besede
lahko napravi, da bo Zemlja preminila; da, in vesta, da lahko
po svoji besedi napravi, da
bodo nagubani kraji postali ravni in bodo ravni kraji razklani.
O, potem, zakaj je tako, da sta
tako trdosrçna?
47 Glejta, duøa se mi trga od
boleçine zavoljo vaju in moje
srce je razboleno; bojim se, da
ne bi bila za vekomaj zavrœena.
Glejta, Boœji Duh me je navdal, v
tolikor da moje telo nima moçi.
48 In sedaj se je zgodilo, da sta
bila, potem ko sem te besede
izrekel, name jezna in œelela sta
me vreçi v globine morja; in ko
sta pristopila, da bi name poloœila roke, sem jima spregovoril,
rekoç: V imenu vsemogoçnega
Boga vama ukazujem, da se me
ne dotikata, kajti navdaja me
Boœja moç, prav da bi lahko
izçrpala moje telo; in kdor bo
name poloœil roke, se bo posuøil
prav kakor suho trsje; in kakor
niç bo pred Boœjo moçjo, kajti
Bog ga bo udaril.
49 In zgodilo se je, da sem jima
jaz, Nefi, rekel, naj niç veç ne
godrnjata zavoljo svojega oçeta;
niti naj ne zadrœujeta svojega
dela pred menoj, kajti Bog mi je
zapovedal, naj zgradim ladjo.
50 In rekel sem jima: Çe bi mi
Bog zapovedal, naj naredim vse
reçi, bi jih lahko naredil. Çe
bi mi zapovedal, naj reçem tej
36
vodi, bodi zemlja, bi bila zemlja;
in çe bi to rekel, bi bilo storjeno.
51 In sedaj, çe ima Gospod tako
mogoçno moç in je med çloveøkimi otroki napravil tako veliko
çudeœev, kako to, da ne more
poduçiti mene, da bom gradil
ladjo?
Nefi, svojima bratoma rekel
veliko reçi, v tolikor da sta bila
zmedena in se nista mogla prepirati z menoj; niti si nista
name drznila poloœiti rok niti
se me dotakniti s prstom, in
sicer za razmik veliko dni. Tega
si sedaj nista drznila storiti, da
bi se ne posuøila pred menoj,
tako moçan je bil Boœji Duh; in
tako je deloval nanju.
Gospod rekel: Spet iztegni roko
k svojima bratoma in ne bosta
se posuøila pred teboj, ampak
ju bom presunil, govori Gospod,
in to bom storil, da bosta vedela,
da sem jaz Gospod, njun Bog.
54 In zgodilo se je, da sem iztegnil roko k svojima bratoma
in pred menoj se nista posuøila;
ampak ju je Gospod pretresel
prav po besedi, ki jo je izrekel.
55 In sedaj sta rekla: Z gotovostjo veva, da je Gospod s
teboj, kajti veva, da je Gospodova moç tista, ki naju je pretresla. In popadala sta predme in sta
bila na tem, da me bosta çastila,
a tega nisem trpel, rekoç: Vajin
brat sem, da, in sicer vajin mlajøi
brat; zatorej çastita Gospoda,
svojega Boga, in spoøtujta oçeta
in mater, da bodo vajini dnevi
dolgi v deœeli, katero vama bo
dal Gospod, vajin Bog.
37
1 Nefi 18:1–11
18. POGLAVJE
Ladja je konçana. — Omenjeno je
Jakobovo in Joœefovo rojstvo. —
Druœba se vkrca za obljubljeno deœelo.—Izmaelovi sinovi in njihove
œene se pridruœijo veseljaçenju in
uporu. — Nefija zveœejo in straøna
nevihta vodi ladjo nazaj. — Nefija
osvobodijo in z njegovo molitvijo
vihar poneha. — Ljudje prispejo v
obljubljeno deœelo. Med leti 591 in
589 pr. Kr.
In zgodilo se je, da so poçastili
Gospoda in øli z menoj; in delali
smo gredje prefinjene izdelave.
In Gospod mi je od çasa do çasa
pokazal, kako naj delam ladijsko
gredje.
2 Jaz, Nefi, gredja torej nisem
delal tako, kakor so uçili ljudje,
niti nisem ladje gradil kot je
med ljudmi navada; ampak
sem jo gradil tako, kakor mi je
pokazal Gospod; zatorej ni bilo,
kot je med ljudmi navada.
3 In jaz, Nefi, sem øel çesto
na goro in çesto sem molil h
Gospodu; zatorej mi je Gospod
pokazal velike reçi.
4 In zgodilo se je, da so potem,
ko sem ladjo konçal, glede na
Gospodovo besedo, moji bratje
videli, da je dobra in da je izdelava le–te silno izvrstna; zatorej
so spet postali poniœni pred
Gospodom.
5 In zgodilo se je, da je k mojemu oçetu priøel Gospodov glas,
naj vstanemo in gremo v ladjo.
6 In zgodilo se je, da smo naslednjega dne, potem ko smo
bili vse pripravili, veliko sadja in
mesa iz divjine in medu v obilju
in œiveœa glede na to, kar nam
je zapovedal Gospod, øli v ladjo
z vsem tovorom in z œitom in z
vsem, kar smo prinesli s seboj,
vsakdo glede na svojo starost;
zatorej smo vsi øli v ladjo s svojo
œeno in svojimi otroki.
7 In sedaj, mojemu oçetu sta
se v divjini rodila dva sinova;
starejøi se je imenoval Jakob in
mlajøi Joœef.
smo vsi øli v ladjo in smo bili s
seboj vzeli œiveœ in to, kar nam je
bilo zapovedano, smo odrinili
na morje in veter nas je gnal pred
seboj proti obljubljeni deœeli.
9 In potem ko nas je veter gnal
pred seboj za razmik mnogih
dni, glej, so se moji bratje in Izmaelovi sinovi in njihove œene
zaçeli zabavati, v tolikor da so
zaçeli plesati in peti in zelo
osorno govoriti, da, in sicer da
so pozabili, katera moç jih je
peljala dotlej; da, postali so
vzviøeni do silne osornosti.
10 In jaz, Nefi, sem se zaçel
silno bati, da bi Gospod ne bil
na nas jezen in nas udaril zavoljo naøe nepraviçnosti, da bi
nas pogoltnile globine morja;
zatorej sem jim jaz, Nefi, zaçel
zelo trezno govoriti; a glej, name
so bili jezni, rekoç: Noçemo, da
bi bil naø mlajøi brat vladar
nad nami.
11 In zgodilo se je, da sta me
Laman in Lemuel prijela in me
zvezala z vrvmi in z mano sta
ravnala zelo osorno; vendar je
Gospod to trpel, da bi lahko
pokazal svojo moç, da uresniçi
svojo besedo, katero je izgovoril
glede hudobnih.
1 Nefi 18:12–24
sta me zvezala, v tolikor da se
nisem mogel premakniti, da je
kompas, ki ga je pripravil Gospod, prenehal delati.
13 Zatorej niso vedeli, kam naj
krmarijo ladjo, v tolikor da se je
dvignila huda nevihta, da, hud
in straøen vihar in na vodah nas
je gnalo nazaj za razmik treh
dni; in silno so se prestraøili, da
se bodo utopili v morju; vendar
me niso razvezali.
14 In çetrti dan, v katerem nas
je gnalo nazaj, se je vihar silno
poslabøal.
15 In zgodilo se je, da smo bili
na tem, da nas pogoltnejo globine morja. In potem, ko nas je po
vodah gnalo nazaj za razmik
øtirih dni, so moji bratje poçasi
uvideli, da so bile nad njimi
Boœje sodbe in da bodo zagotovo pogubljeni, çe se ne bodo
pokesali svojih kriviçnosti; zatorej so priøli k meni in razvezali
vrvi, ki so bile na mojih zapestjih in glej, silno so zatekla;
in prav tako so mi zelo zatekli
gleœnji in velika je bila boleçina
zavoljo le–tega.
16 Vendar sem pogledal k
svojemu Bogu in slavil sem ga
ves dan; in zavoljo svojih stisk
nisem godrnjal zoper Gospoda.
17 Moj oçe, Lehi, je torej rekel
veliko reçi njim in tudi Izmaelovim sinovom; a glej, zelo so
grozili vsakomur, ki bi govoril
meni v prid; in moje starøe je pod
teœo let in ker so trpeli veliko
gorje zavoljo svojih otrok potolklo prav na bolniøko posteljo.
18 Zavoljo njihovega gorja in
velike potrtosti in kriviçnosti
38
mojih bratov se jima je pribliœal
konec, in sicer da bi ju odneslo
iz tega çasa, da bi se sreçala s
svojim Bogom; da, njuni sivi
lasje so bili na tem, da bodo legli globoko v prah; da, in sicer
sta bila blizu, da bi bila vrœena
s potrtostjo v vodni grob.
19 In prav tako sta bila Jakob
in Joœef, ker sta bila majhna,
ker sta potrebovala veliko hranila, œalostna zavoljo materinih
stisk; in prav tako moja œena s
svojimi solzami in molitvami
in prav tako moji otroci niso
omehçali src mojim bratom, da
bi me razvezali.
20 In niç drugega ni bilo kakor
Boœja moç, ki jim je grozila s
pogubljenjem, kar bi jim omehçalo srce; ko so zatorej videli,
da so na tem, da jih bodo pogoltnile globine morja, so se
pokesali za to, kar so storili, v
tolikor da so me razvezali.
so me bili razvezali, glej, sem
vzel kompas in deloval je, kakor
sem œelel. In zgodilo se je, da
sem molil h Gospodu; in potem
ko sem bil molil, so vetrovi
ponehali in ponehala je nevihta
in bilo je veliko zatiøje.
Nefi, vodil ladjo, da smo spet
pluli proti obljubljeni deœeli.
potem, ko smo bili pluli za
razmik mnogih dni, prispeli do
obljubljene deœele; in øli smo po
deœeli in smo postavili øotore; in
poimenovali smo jo obljubljena
deœela.
24 In zgodilo se je, da smo zaçeli obdelovati zemljo in zaçeli
39
1 Nefi 18:25–19:7
smo saditi seme; da, v zemljo
smo dali vse seme, ki smo ga
prinesli iz jeruzalemske deœele.
In zgodilo se je, da je silno
raslo; zatorej smo bili obilno
blagoslovljeni.
25 In zgodilo se je, da smo v
obljubljeni deœeli ugotovili, ko
smo potovali po divjini, da so
bile œivali v gozdovih vsake
vrste, tako krave kakor bivoli in
osli in konji in koze in divje koze
in vsakovrstne divje œivali, ki
so bile za uporabo çloveku. In
naøli smo vsakovrstno rudo,
tako zlato kot srebro kot baker.
19. POGLAVJE
Nefi iz rude napravi ploøçe in poroça o zgodovini svojega ljudstva. —
Izraelov Bog bo priøel 600 let od
takrat, ko je Lehi zapustil Jeruzalem.
— Nefi pove o Njegovem trpljenju
in kriœanju. — Jude bodo prezirali
in do poslednjih dni bodo razkropljeni, ko se bodo vrnili h Gospodu.
In zgodilo se je, da mi je Gospod
zapovedal, zatorej sem iz rude
napravil ploøçe, da bi nanje vrezal poroçilo o mojem ljudstvu.
In na ploøçe, ki sem jih naredil,
sem vrezal poroçilo mojega oçeta in prav tako naøa potovanja v
divjini in prerokbe mojega oçeta; in prav tako sem nanje vrezal
veliko svojih lastnih prerokb.
2 In takrat, ko sem jih napravil,
nisem vedel, da mi bo Gospod
zapovedal, naj napravim te
ploøçe; zatorej je poroçilo mojega oçeta in rodopisje njegovih
oçetov in veçji del vseh naøih
ravnanj v divjini vrezano na tistih prvih ploøçah, o katerih sem
govoril; zatorej je to, kar se je
izteklo, preden sem napravil te
ploøçe, po resnici, bolj nadrobno
omenjeno na prvih ploøçah.
3 In potem ko sem napravil te
ploøçe po zapovedi, sem jaz,
Nefi, prejel zapoved, naj bodo
delovanje in prerokbe, bolj
preprosti in dragoceni deli teh
zapisani na te ploøçe; in naj se
to, kar je zapisano, ohranja za
poduk mojega ljudstva, ki bo
posedovalo deœelo, in prav tako
v druge modre namene, v namene, ki so znani Gospodu.
4 Zatorej sem jaz, Nefi, naredil
poroçilo na one druge ploøçe,
katero poroça oziroma katero
obøirneje poroça o vojnah in
prepirih in propadanju mojega
ljudstva. In to sem napravil in
svojemu ljudstvu zapovedal,
kaj naj delajo, potem ko me ne
bo veç; in naj se te ploøçe izroçajo iz roda v rod oziroma od
enega preroka drugemu do nadaljnjih Gospodovih zapovedi.
5 In po temle bom poroçal o
svojem izdelovanju teh ploøç; in
potem, glej, nadaljujem glede na
to, kar sem govoril; in to delam,
da se bo védenje o svetejøih
reçeh ohranilo za moje ljudstvo.
6 Vendar na ploøçe ne piøem
niçesar drugega, kakor çe je
tako, da mislim, da je sveto. In
sedaj, çe se motim, tudi starodavni so se motili; ne da bi se
opraviçeval zavoljo drugih ljudi, ampak zavoljo slabosti, ki je
v meni po mesu, bi se opraviçil.
7 Kajti to, çemur nekateri ljudje
pripisujejo veliko vrednost, tako
1 Nefi 19:8–18
telesu kot duøi, drugi omalovaœujejo in teptajo pod nogami.
Da, ljudje teptajo pod nogami
celo samega Izraelovega Boga;
pravim, teptajo pod nogami,
a govoril bi z drugimi besedami — omalovaœujejo ga in
ne prisluhnejo glasu njegovih
nasvetov.
8 In glej, on pride, glede na
angelove besede, øeststo let od
takrat, ko je moj oçe zapustil
Jeruzalem.
9 In svet ga bo zavoljo svojih
nepraviçnosti obsojal in dajal v
niç; zatorej ga biçajo in on to
trpi; in tepejo ga in on to trpi.
Da, pljuvajo nanj in on to trpi
zavoljo svoje ljubeçe prijaznosti
in svojega velikega potrpljenja
s çloveøkimi otroki.
10 In Bog naøih oçetov, ki jih
je vodil iz Egipta iz suœenjstva
in jih prav tako ohranil v divjini,
da, Abrahamov Bog in Izakov
Bog in Jakobov Bog se prepusti,
po besedah angelov, kot çlovek
v roke hudobnim ljudem, da
bo vzdignjen, po Zenokovih
besedah, in da bo kriœan, po
Neumovih besedah, in pokopan
v grobnici, po Zenosovih besedah, katere je govoril glede
treh dni teme, kar bo znak, dan
o njegovi smrti, tem, ki bodo
poseljevali otoke morja, bolj
natançno, dan tistim, ki so iz
Izraelove hiøe.
11 Kajti tako je govoril prerok:
Gospod Bog bo tisti dan zagotovo obiskal vso Izraelovo hiøo,
nekatere s svojim glasom zavoljo njihove praviçnosti v njihovo
veliko radost in odreøitev in
druge z grmenjem in strelo svoje
40
moçi, z viharjem, z ognjem in z
dimom in temno soparino in
z odprtjem zemlje in z gorami,
katere bo dvignilo.
12 In vse to mora zagotovo
priti, govori prerok Zenos. In
skale Zemlje se morajo razklati;
in zavoljo Zemljinega jeçanja
bodo mnogi kralji morskih otokov pod vplivom delovanja
Boœjega Duha, da bodo vzkliknili: Bog narave trpi!
13 In te pa, ki so v Jeruzalemu,
govori prerok, bodo biçala vsa
ljudstva, zato ker so kriœali
Izraelovega Boga in srce obrnili
stran in zavrnili znake in çudeœe in moç in slavo Izraelovega
Boga.
14 In ker srce obraçajo stran,
govori prerok, in so prezirali
Izraelovega Svetega, bodo tavali
v mesu in pomrli in postali tarça
posmeha in bodo osovraœeni
med vsemi narodi.
15 Vendar ko pride ta dan,
govori prerok, ko srca ne bodo
veç odvraçali od Izraelovega
Svetega, potem se bo spomnil
zavez, katere je sklenil z njihovimi oçeti.
16 Da, potem se bo spomnil
otokov morja; da, in vsa
ljudstva, ki so iz Izraelove hiøe,
bom zbral, govori Gospod glede
na besede preroka Zenosa, s
øtirih strani zemlje.
17 Da, in vsa zemlja bo videla
Gospodovo odreøitev, govori
prerok; blagoslovljen bo vsak
narod, rod, jezik in ljudstvo.
18 In jaz, Nefi, sem to zapisal
za svoje ljudstvo, da bi jih
morda pregovoril, naj pomnijo
Gospoda, svojega Odkupitelja.
41
19 Zatorej govorim vsej Izraelovi hiøi, çe bo tako, da bodo to
prejeli.
20 Kajti glej, v duhu me skrbi,
kar me izçrpava, in sicer da so
slabotni vsi moji sklepi, za te,
ki so v Jeruzalemu; kajti çe bi
Gospod ne bil milosten, da mi
je pokazal glede njih prav kakor starodavnim prerokom, bi
moral umreti tudi sam.
21 In zagotovo je starodavnim
prerokom pokazal vse glede
njih; in prav tako je mnogim
pokazal glede nas; zatorej je
potrebno, da vemo glede njih,
kajti to je zapisano na ploøçe iz
medenine.
sem jaz, Nefi, svoje brate o tem
pouçeval; in zgodilo se je, da
sem jim bral veliko tega, kar je
vrezano na ploøçah iz medenine, da bi vedeli glede Gospodovih dejanj v drugih deœelah
med starodavnimi ljudstvi.
23 In bral sem jim veliko tega,
kar je bilo zapisano v Mojzesovih knjigah; a da bi jih bolje
prepriçal, naj verjamejo v Gospoda, svojega Odkupitelja, sem
jim bral to, kar je zapisal prerok
Izaija; kajti primerjal sem nas z
vsemi svetimi spisi, da bi bilo v
naøo korist in uçenje.
24 Zatorej sem jim spregovoril,
rekoç: Posluøajte prerokove besede, vi, ki ste preostanek Izraelove hiøe, veja, ki se je odlomila;
posluøajte prerokove besede, ki
so bile zapisane za vso Izraelovo
hiøo, in se primerjajte z njimi, da
boste upali prav tako kakor vaøi
bratje, od katerih ste bili odlomljeni; kajti tako je zapisal prerok.
1 Nefi 19:19–20:7
20. POGLAVJE
Gospod razkrije svoje namene
Izraelu. — Izrael je bil izvoljen v
topilnici trpljenja in iz Babilona
bo øel dalje. — Primerjaj z Izaijem
48. Med leti 588 in 570 pr. Kr.
Prisluhnite in posluøajte to,
o Jakobova hiøa, ki vas kliçejo
z imenom Izrael in ste izøli iz
Judovih voda oziroma iz voda
krsta, ki prisegate pri Gospodovem imenu in omenjate Izraelovega Boga, vendar ne prisegate
ne v resnici niti v praviçnosti!
2 Vendar se imenujejo po svetem mestu, a se ne opirajo na
Izraelovega Boga, ki je Gospod
nad vojskami; da, Gospod nad
vojskami mu je ime.
3 Glejte, prejønje reçi sem
oznanjal od zaçetka; in izøle so
iz mojih ust in pokazal sem jih.
Nenadoma sem jih pokazal.
4 In to sem naredil, ker sem
vedel, da si trmast in tvoj vrat
je œelezna kita in tvoje çelo
bron;
5 in prav od zaçetka sem ti
oznanjal; preden se je zgodilo,
sem ti jih pokazal; in pokazal
sem jih zavoljo strahu, da bi
ne mogel govoriti — moj malik
jih je napravil in moja rezljana
podoba in moja ulita podoba
jim jih je ukazala.
6 Vse to si videl in sliøal; in
ali jih ne boø oznanil? In da sem
ti od tedaj pokazal nove reçi,
in sicer skrite reçi, in nisi jih
poznal.
7 Sedaj so ustvarjene in niso
od zaçetka, in sicer pred
dnem, ko jih nisi sliøal, so ti bile
1 Nefi 20:8–21:1
o z n anjene, da bi ne mogel
reçi: Glej, poznal sem jih.
8 Da, in ti ne sliøiø; da, ti ne veø;
da, od tedaj se tvoje uho ni odprlo; kajti vedel sem, da boø ravnal
zelo sleparsko in od materinega
telesa so te klicali prestopnik.
9 Vendar bom zavoljo svojega
imena obrnil svojo jezo in za
svojo hvalo se bom drœal od
tebe, da te ne loçim od sebe.
10 Kajti, glej, izboljøal sem te,
izvolil sem te v topilnici trpljenja.
11 Zavoljo sebe, da, za voljo
sebe bom to storil, kajti ne bom
trpel, da bo moje ime omadeœevano in svoje slave ne bom
dajal drugemu.
12 Prisluhni mi, o Jakob in
Izrael moj poklicani, kajti jaz
sem on; jaz sem prvi in jaz sem
tudi zadnji.
13 Moja roka je prav tako
poloœila temelje Zemlje in moja
desnica je razpela nebesa.
Kliçem jima in skupaj stojita.
14 Vsi vi, zberite se in çujte;
kdo med tistimi jim je to oznanil? Gospod ga je ljubil; da, in
izpolnil bo svojo besedo, ki jo je
po njih oznanil; in z Babilonom
bo napravil po svojem zadovoljstvu in njegova roka bo
priøla nad Kaldejce.
15 Prav tako govori Gospod;
jaz, Gospod, da, sem govoril;
da, poklical sem ga, naj oznani,
pripeljal sem ga in napravil bo
svojo pot uspeøno.
16 Pridite bliœe k meni; nisem
govoril na skrivnem; od zaçetka,
od takrat, ko je bilo oznanjeno,
sem govoril; in Gospod Bog in
njegov Duh sta me poslala.
17 In tako govori Gospod, tvoj
42
Odkupitelj, Izraelov Sveti; jaz
sem ga poslal, Gospod, tvoj Bog,
ki te uçi, kar ti koristi, ki te vodi
po poti, po kateri bi moral iti, je
to naredil.
18 O da bi bil prisluhnil mojim
zapovedim — potem bi bil tvoj
mir kot reka in tvoja praviçnost
kot valovi morja!
19 Prav tako je bilo tvojega
potomstva kot peska; mladeœa
tvojega telesa kot proda le–tega;
njegovo ime bi ne bilo loçeno
niti izbrisano pred menoj.
20 Pojdi dalje iz Babilona, zbeœi
pred Kaldejci, s pojoçim glasom
oznani, tole reci, izjavi na konec
sveta; reci: Gospod je odreøil
svojega sluœabnika Jakoba.
21 In niso œejali; vodil jih je
skozi puøçave; napravil je, da
so zanje iz skale tekle vode;
prav tako je razlomil skalo in
ven so pridrle vode.
22 In dasiravno je naredil vse
to in øe veç, ni miru, govori
Gospod, hudobnim.
21. POGLAVJE
Mesija bo za Nejude luç in bo osvobodil jetnike. — Izrael bo zbran z
moçjo v zadnjih dneh.—Kralji bodo
njihovi skrbniki.—Primerjaj z Izaijem 49. Med leti 588 in 570 pr. Kr.
In spet: Prisluhni, o ti Izraelova
hiøa, vsi vi, ki ste odlomljeni in
izgnani zavoljo hudobije pastorjev mojega ljudstva; da, vsi vi, ki
ste odlomljeni, ki ste razkropljeni po tujini, ki ste od mojega
ljudstva, o Izraelova hiøa! Posluøajte me, o otoki, in prisluhnite, vi ljudstva od daleç; Gospod
43
me je poklical v materinem telesu; iz notranjosti moje matere
je omenil moje ime.
2 In moja usta je napravil kakor
oster meç; v senci svoje roke
me je skril in me napravil za
zloøçeno strelico; v svoj tul za
puøçice me je skril;
3 in mi rekel: Moj sluœabnik
si, o Izrael, v katerem bom
proslavljen.
4 Potem sem rekel, zaman sem
delal, v niç sem zapravil svojo
moç in zaman; zagotovo je moja
sodba pri Gospodu in moje delo
pri mojem Bogu.
5 In sedaj, govori Gospod — ki
me je oblikoval v materinem telesu, da bom njegov sluœabnik,
da bom Jakoba spet pripeljal k
njemu — çeprav Izrael ne bo
zbran, bom veliçasten v Gospodovih oçeh in moj Bog bo moja
moç.
6 In rekel je: Lahka je reç, da
boø moj sluœabnik, da boø
vzgojil Jakobove rodove in obnovil Izraelove obvarovane.
Napravil te bom tudi za luç Nejudom, da boø moja odreøitev
za vse strani sveta.
7 Tako govori Gospod, Izraelov Odkupitelj, njegov Sveti,
njemu, ki ga çlovek prezira,
njemu, ki ga prezirajo narodi,
sluœabniku vladarjev: Kralji
bodo videli in se dvignili, princi
bodo prav tako çastili zavoljo
Gospoda, ki je zvest.
8 Tako govori Gospod: V sprejemljivem çasu sem vas sliøal, o
otoki morja, in na dan odreøitve
sem vam pomagal; in ohranil
vas bom in vam dal svojega
sluœabnika za zavezo ljudem,
1 Nefi 21:2–18
da vzdignete deœelo, da bom
napravil, da bodo nasledili
opustele dediøçine;
9 da boste lahko rekli jetnikom:
Pojdite; njim, ki sedijo v temi:
Pokaœite se. Hranili se bodo ob
poteh in njihova paøa bo na
vseh visokih krajih.
10 Ne bodo gladovali ne œejali,
niti jih ne bo udarila vroçina, ne
sonce; kajti ta, ki ima milost nad
njimi, jih bo vodil, prav z vodnim izvirom jih bo usmerjal.
11 In vse svoje gore bom napravil za pot in moje ceste bodo
poviøane.
12 In potem, o Izraelova hiøa,
glej, tile bodo priøli od daleç; in
glej, tile s severa in z zahoda; in
tile iz sinimske deœele.
13 Pojte, o nebesa; in bodi
radostna, o Zemlja; kajti stopala
teh, ki so na vzhodu, se bodo
ustalila; in zapojte pesem, o
gore; kajti ne bodo veç udarjeni; kajti Gospod je potolaœil
svoje ljudstvo in milosten bo s
trpeçimi.
14 A, glejte, Sion je rekel:
Gospod me je zapustil in moj
Gospod me je pozabil — a pokazal bo, da jih ni.
15 Kajti mar lahko œenska
zapusti svojega dojenca, da bi
ne imela usmiljenja do sina svojega telesa? Da, lahko pozabijo,
vendar te jaz ne bom pozabil, o
Izraelova hiøa.
16 Glej, vrezal sem te na dlani
svojih rok; stene so nenehno
pred menoj.
17 Tvoji otroci se bodo podvizali pred tvojimi uniçevalci; in ti,
ki te pustoøijo, bodo odøli iz tebe.
18 Dvigni oçi okrog sebe in
1 Nefi 21:19–22:4
glej: vsi ti se zbirajo in priøli
bodo k tebi. In kakor œivim,
govori Gospod, se boø zagotovo
oblaçil z vsemi njimi kot z
okrasjem in si jih navezal prav
kakor nevesta.
19 Kajti tvoji prazni in opusteli
kraji in deœela tvoje pogube
bo celo sedaj pretesna, kakor
mislijo prebivalci; in ti, ki so te
uniçili, bodo daleç stran.
20 Otroci, ki jih boø imel, potem ko boø izgubil prvega, bodo
spet rekli v tvoja uøesa: Kraj je
pretesen zame; umakni se mi,
da bom lahko prebival.
21 Potem si boø v srcu rekel:
Kdo mi je té rodil, videç, da
sem izgubil svoje otroke in sem
osamel, ujetnik in se premikam
naprej in nazaj? In kdo je té
vzgojil? Glej, ostal sem sam, tile,
kje so bili?
22 Tako govori Gospod Bog:
Glej, svojo roko bom dvignil
Nejudom in postavil svoje merilo ljudem; in tvoje sinove bodo
prinesli na rokah in tvoje hçere
bodo nosili na ramenih.
23 In kralji bodo tvoji skrbniki
in njihove kraljice tvoje dojilje;
priklonili se ti bodo z obrazom
proti zemlji in polizali prah s
tvojih stopal in vedel boø, da
sem jaz Gospod; kajti ne bo jih
sram, ki çakajo name.
24 Kajti ali bo mogoçnemu
plen odvzet, ali bodo po zakonu
ujeti izroçeni?
25 A tako govori Gospod, celo
ujetniki mogoçnega bodo odpeljani in plen straønega bo
izroçen; kajti bojeval se bom z
njim, ki se bojuje s teboj in reøil
bom tvoje otroke.
44
26 In hranil jih bom, ki te tlaçijo, z njihovim lastnim mesom;
pijani bodo od svoje lastne krvi
kakor s sladkim vinom; in vse
meso bo vedelo, da sem jaz,
Gospod, tvoj Odreøenik in tvoj
Odkupitelj, Jakobov Mogoçni.
22. POGLAVJE
Izrael bo razkropljen po vsem obliçju zemlje.—Nejudje bodo v poslednjih dneh negovali in hranili Izrael
z evangelijem. — Izrael se bo zbral
in bo reøen in hudobni bodo zgoreli
kot strniøçe.—Hudiçevo kraljestvo
bo uniçeno in Satan bo zvezan.
In sedaj se je zgodilo, ko sem
bil jaz, Nefi, prebral, kar je bilo
vrezano na ploøçah iz medenine, so moji bratje priøli k meni
in mi rekli: Kaj pomeni to, kar si
prebral? Glej, ali naj to razumemo glede na to, kar je duhovno,
kar se bo zgodilo po duhu in ne
po mesu?
2 In jaz, Nefi, sem jim rekel:
Glejte, preroku je bilo razodeto
po glasu Duha; kajti prerokom
je po Duhu razodeto vse, kar bo
priølo nad çloveøke otroke po
mesu.
3 Zatorej to, o çemer sem bral,
zadeva tako posvetno kot duhovno; kajti zdi se, da bo Izraelova hiøa prej ali slej razkropljena po obliçju Zemlje in tudi
med vse narode.
4 In glejte, veliko jih je, ki so se
œe izgubili iz znanja tistih, ki so
v Jeruzalemu. Da, veçji del
vseh rodov je bil odpeljan; in
razkropljeni so bili sem ter tja
45
po morskih otokih; in kod so,
ne ve nihçe izmed nas, vemo le,
da so bili odpeljani.
5 In odkar so bili odpeljani, se
je to glede njih prerokovalo in
tudi glede vseh tistih, ki bodo
od sedaj dalje razkropljeni in
bodo zmedeni zavoljo Izraelovega Svetega; kajti do njega
bodo postali trdosrçni; zatorej
bodo razkropljeni med vse narode in vsi ljudje jih bodo sovraœili.
6 Vendar ko jih bodo Nejudje
nahranili in bo Gospod dvignil
svojo roko nad Nejude in jih
postavil za merilo in njihove
otroke bodo nosili na rokah in
njihove hçere bodo nosili na
ramah, glejte, to, o çemer je
govora, je toçasno; kajti takøne
so Gospodove zaveze z naøimi
oçeti; in to pomeni nas v prihodnjih dneh in tudi vse naøe
brate, ki so iz Izraelove hiøe.
7 In to pomeni, da pride ças,
potem ko se bodo razkropili in
bo zmedena vsa Izraelova hiøa,
da bo Gospod Bog med Nejudi
vzgojil mogoçen narod, da, prav
na obliçju te deœele; in ti bodo
razkropili naøe potomstvo.
8 In potem ko bo naøe potomstvo razkropljeno, bo Gospod Bog med Nejudi nadaljeval
s çudovitim delom, ki bo velike
vrednosti za naøe potomstvo;
zatorej je reçeno, da jih bodo
Nejudje hranili in nosili na
rokah in na ramenih.
9 In prav tako bo imelo vrednost za Nejude; in ne samo za
Nejude, paç pa za vso Izraelovo
hiøo za oznanjevanje zavez
nebeøkega Oçeta z Abrahamom,
rekoç: V tvojem potomstvu
1 Nefi 22:5–15
bodo blagoslovljeni vsi rodovi
Zemlje.
10 In œelel bi, bratje moji, da bi
vi vedeli, da vsi rodovi Zemlje
ne morejo biti blagoslovljeni, çe
on ne razkrije svoje roke v oçeh
narodov.
11 Zatorej bo Gospod Bog øe
naprej razkrival svojo roko v
oçeh vseh narodov, ko bo prinesel na svetlo svoje zapovedi
in svoj evangelij tistim, ki so iz
Izraelove hiøe.
12 Zatorej jih bo spet pripeljal
iz ujetniøtva in zbrali se bodo
v deœelah svojega nasledstva;
in pripeljani bodo iz mraka in
teme; in vedeli bodo, da je Gospod njihov Odreøenik in njihov
Odkupitelj, Izraelov Mogoçni.
13 In kri tiste mogoçne in nagnusne cerkve, ki je vlaçuga vse
zemlje, se bo obrnila na njihove
lastne glave; kajti vojskovali se
bodo med seboj in meç njihovih
lastnih rok bo padel na njihove
lastne glave in opili se bodo s
svojo lastno krvjo.
14 In vsak narod, ki se bo
vojskoval proti tebi, o Izraelova
hiøa, se bo obrnil drug proti
drugemu in padli bodo v jamo,
ki so jo kopali, da bi vanjo ujeli
Gospodovo ljudstvo. In vsi, ki
se bojujejo proti Sionu, bodo
pokonçani in tista mogoçna vlaçuga, ki je izkrivila prava Gospodova pota, da, tista mogoçna
in nagnusna cerkev, se bo sesula
v prah in padec te bo velik.
15 Kajti glej, govori prerok,
ças pride naglo, ko Satan ne bo
veç imel moçi nad srci çloveøkih
otrok; kajti kmalu pride dan,
ko bodo vsi ponosneœi in tisti,
1 Nefi 22:16–27
ki delajo húdo, kot strniøçe; in
pride dan, ko morajo zgoreti.
16 Kajti kmalu pride ças, ko se
bo polnost Boœjega srda izlila
nad vse çloveøke otroke; kajti
ne bo trpel, da bodo hudobni
pokonçali praviçne.
17 Zatorej bo praviçne ohranil
s svojo moçjo, çeprav bo tako,
da mora priti polnost njegovega srda in praviçni bodo ohranjeni, in sicer da bodo njihovi
sovraœniki pokonçani z ognjem.
Zatorej se praviçnim ni treba
bati; kajti tako govori prerok,
reøeni bodo, çeprav bo tako kot
po ognju.
18 Glejte, bratje moji, povem
vam, da bo to zagotovo v kratkem priølo; da, priøla bo kri in
ogenj in soparina dima; in mora
biti na obliçju te zemlje; in k
ljudem pride po mesu, çe bo
tako, da bodo postali trdosrçni
do Izraelovega Svetega.
19 Kajti, glej, praviçni ne bodo
preøli; kajti zagotovo pride ças,
da bodo vsi, ki se borijo proti
Sionu, odstranjeni.
20 In Gospod bo za svoje
ljudstvo zagotovo pripravil pot,
da se izpolnijo Mojzesove besede, katere je govoril, rekoç:
Gospod Bog vam bo vzgojil
preroka, prav kakor mene; njega
boste posluøali glede vsega,
kar koli vam poreçe. In zgodilo
se bo, da bodo vsi tisti, ki preroka ne bodo posluøali, odstranjeni izmed ljudstev.
21 In sedaj vam jaz, Nefi,
razglaøam, da je bil ta prerok,
o katerem je govoril Mojzes,
Izraelov Sveti; zatorej bo sodbo
izvrøil v praviçnosti.
46
22 In praviçnim se ni treba
bati, kajti ti so tisti, ki ne bodo
zmedeni. Paç pa je kraljestvo
hudiça tisto, ki bo zgrajeno med
çloveøkimi otroki, kraljestvo,
ki je ustanovljeno med njimi, ki
so v mesu —
23 kajti naglo bo priøel ças, ko
bodo vse cerkve, ki so zgrajene,
da bi zasluœile, in vse tiste, ki so
zgrajene, da bi pridobile moç
nad mesom, in tiste, ki so zgrajene, da bi postale slavne v
oçeh sveta, in tiste, ki iøçejo poœelenja mesa in reçi sveta in da
bi delale vsakovrstno kriviçnost; da, skratka, vse tiste, ki
pripadajo kraljestvu hudiça, so
te, ki se morajo bati in trepetati
in drgetati; te so tiste, ki se morajo poniœati do prahu; te so
tiste, ki morajo biti pouœite kot
strniøçe; in to je po prerokovih
besedah.
24 In ças pride naglo, da bodo
praviçni vodeni kakor teleta iz
staje in Izraelov Sveti bo vladal
v gospostvu in moçi in polnomoçju in veliki slavi.
25 In svoje otroke zbere s øtirih
strani zemlje; in preøteje svoje
ovce in te ga poznajo; in ena
çreda bo in en pastir; in hranil
bo svoje ovce in v njem bodo
naøle paøo.
26 In zavoljo praviçnosti njegovega ljudstva Satan nima
moçi; zatorej ne more biti spuøçen za razmik mnogih let; kajti
nima moçi nad srci ljudi, kajti
bivajo v praviçnosti in vlada
Izraelov Sveti.
27 In sedaj, glejte, vam jaz,
Nefi, povem, da mora vse to
priti po mesu.
47
1 Nefi 22:28–2 Nefi 1:7
28 A glejte, vsi narodi, rodovi,
jeziki in ljudstva bodo varno
bivali v Izraelovem Svetem, çe
bo tako, da se bodo pokesali.
29 In sedaj, jaz, Nefi, konçam;
kajti veç kot to si o tem ne
drznem govoriti.
30 Zatorej bratje moji, bi œelel,
da bi razmislili, da je to, kar je
zapisano na ploøçah iz medeni-
ne, resnica; in priçuje, da mora
biti çlovek posluøen Boœjim
zapovedim.
31 Zatorej vam ni treba predpostavljati, da sva jaz in moj
oçe edina, ki sva priçevala in to
tudi pouçevala. Çe boste zatorej
posluøni zapovedim in vztrajali
do konca, boste na poslednji
dan odreøeni. In tako je. Amen.
Druga Nefijeva knjiga
P
oroçilo o Lehijevi smrti. Nefijevi bratje se mu uprejo. Gospod
posvari Nefija, naj odide v divjino. Njegova potovanja v divjini
in tako dalje.
1. POGLAVJE
Lehi prerokuje o deœeli svobode. —
Njegovo potomstvo bo razkropljeno
in udarjeno, çe bodo zavrnili
Izraelovega Svetega.—Svoje sinove
opominja, naj si nadenejo oklep
praviçnosti. Med leti 588 in 570
pr. Kr.
I
n sedaj se je zgodilo, potem
ko sem bil jaz, Nefi, svoje
brate prenehal pouçevati, da jim
je bil o mnogoçem spregovoril
tudi naø oçe, Lehi, in jim naøteval, kako velike reçi je bil zanje
storil Gospod, ko jih je bil privedel iz jeruzalemske deœele.
2 In spregovoril jim je o njihovih uporih na vodah in o
milostih Boga, ki jih je ohranil
pri œivljenju, da jih morje ni
pogoltnilo.
3 In spregovoril jim je tudi o
obljubljeni deœeli, ki so jo bili
dosegli — kako milosten je bil
Gospod, ko nas je posvaril, naj
zbeœimo iz jeruzalemske deœele.
4 Kajti, glejte, je rekel, videl
sem videnje, zavoljo katerega
vem, da je Jeruzalem uniçen;
in çe bi ostali v Jeruzalemu, bi
prav tako pomrli.
5 Ampak, je rekel, vkljub stiskam smo dosegli obljubljeno
deœelo, deœelo, ki je izvoljena
izmed vseh drugih deœel; deœelo, glede katere se je Gospod
Bog zavezal z menoj, da bo dedna deœela mojega potomstva.
Da, Gospod se je glede te deœele
za vselej zavezal z menoj in z
mojimi otroki in tudi z vsemi
tistimi, ki jih bo Gospodova roka
privedla iz drugih deœel.
6 Zatorej jaz, Lehi, prerokujem
po delovanju Duha, ki je v meni,
da nihçe ne bo priøel v to deœelo,
çe ga ne bo privedla Gospodova
roka.
7 Zatorej je to deœelo posvetil
za tistega, ki ga bo privedel. In
2 Nefi 1:8–17
çe bo tako, da mu bodo sluœili po
zapovedih, s katerimi je zapovedal, bo zanje deœela svobode;
zatorej nikoli ne bodo padli v
ujetniøtvo; çe bo temu tako, bo
zavoljo kriviçnosti; kajti çe bo
kriviçnosti v obilju, bo deœela
zavoljo njih prekleta, za praviçne
pa bo za vselej blagoslovljena.
8 In glejte, modro je, da za to
deœelo drugi narodi do sedaj
niso vedeli; kajti glejte, deœelo bi
preplavilo veliko narodov, da bi
ne bilo prostora za nasledstvo.
9 Zatorej sem jaz, Lehi, prejel
obljubo, da bodo, çe bodo tisti,
katere bo Gospod Bog privedel
iz jeruzalemske deœele, spolnjevali njegove zapovedi, uspevali
na obliçju te deœele; in ohranjeni
bodo pred vsemi drugimi narodi,
da si bodo deœelo lahko vzeli
v posest. In çe bo tako, da bodo
spolnjevali njegove zapovedi,
bodo blagoslovljeni na obliçju
te deœele in ne bo ga, ki bi jih
nadlegoval, niti ki bi jim deœelo
njihovega nasledstva odvzel; in
varno bodo bivali za vekomaj.
10 A glejte, ko bo priøel ças, ko
bodo zapadali v nevero, potem
ko bodo iz Gospodove roke prejeli tako velike blagoslove — ko
bodo prejeli védenje o stvarjenju
Zemlje in vseh ljudeh, ko bodo
vedeli za Gospodova mogoçna
in çudovita dela od stvarjenja
sveta dalje; ko bodo prejeli moç,
da bodo z vero napravili vse; ko
bodo od zaçetka prejeli vse zapovedi in ko jih bo njegova neskonçna dobrota privedla v to
dragoceno obljubljeno deœelo—
glejte, pravim, çe bo priøel dan,
da bodo zavrnili Izraelovega
48
Svetega, pravega Mesija, svojega Odkupitelja in svojega Boga,
glejte, bodo sodbe tega, ki je
praviçen, ostale nad njimi.
11 Da, k njim bo pripeljal druge
narode in jim dal moç in jim
odvzel zemljo njihove posesti in
napravil bo, da bodo razkropljeni in udarjeni.
12 Da, ko bo en rod preøel v
drugega, bodo med njimi hude
kazni in prelivanje krvi; zatorej
bi œelel, sinovi moji, da bi pomnili; da, œelel bi, da bi prisluhnili mojim besedam.
13 O, da bi se vi prebudili;
prebudite se iz globokega spanja, da, in sicer iz spanja pekla,
in se otresite straønih verig, s
katerimi ste zvezani, ki so verige, katere zveœejo çloveøke otroke, da jih odpeljejo v ujetniøtvo
v veçni prepad bede in gorja.
14 Prebudite se in se dvignite
iz prahu in posluøajte besede
trepetajoçega starøa, çigar ude
boste morali kmalu poloœiti v
hladni in tihi grob, od koder
se popotnik ne more vrniti; øe
nekaj dni in grem po poti vsega
zemeljskega.
15 A glejte, Gospod je odkupil
mojo duøo iz pekla; zrl sem
njegovo slavo in roke njegove
ljubezni me za veçno obkroœajo.
16 In œelim si, da bi pomnili
spolnjevati Gospodove zakone
in sodbe; glejte, to je bila globoka
œelja moje duøe od zaçetka.
17 Potrtost mi sem ter tja teœi
srce, kajti bal sem se, da bi zavoljo vaøe trdosrçnosti Gospod,
vaø Bog, ne priøel nad vas v polnosti svojega srda, da bi bili za
vselej izvrœeni in pogubljeni;
49
18 oziroma da bi nad vas priølo
prekletstvo za razmik mnogih
rodov; in obiøçe vas meç in
lakota in sovraœijo vas in vodi
vas volja in ujetniøtvo hudiça.
19 O sinovi moji, da to ne bi
priølo nad vas, paç pa da bi bili
Gospodovo izbrano in izvoljeno
ljudstvo. A glejte, zgôdi se njegova volja; kajti njegove poti so
za vekomaj praviçne.
20 In to je rekel, da: Çe boste
spolnjevali moje zapovedi, boste
uspevali v deœeli; çe pa mojih
zapovedi ne boste spolnjevali,
boste loçeni od moje navzoçnosti.
21 In sedaj, da bi se moja duøa
nad vami lahko radostila in da
bi moje srce lahko zapustilo ta
svet z zadovoljstvom glede vas,
da me v grob ne bosta spravila
potrtost in bridkost, se dvignite
iz prahu, sinovi moji, in bodite
moœje in bodite neomajno enotni v mislih in v srcu, zedinjeni
v vsem, da ne boste padli v
ujetniøtvo;
22 da ne boste prekleti s hudim
prekletstvom; in da si v pogubo
prav tako ne boste nakopali
nezadovoljstva praviçnega Boga,
da, v veçno pogubo duøe in
telesa.
23 Prebudite se, sinovi moji;
nadenite si oklep praviçnosti.
Otresite se verig, s katerimi ste
zvezani, in pridite iz mraka in
se dvignite iz prahu.
24 Nikar se veç ne upirajte
svojemu bratu, ki je videl veliçastne reçi in ki je spolnjeval
zapovedi od takrat, ko smo zapustili Jeruzalem; in ki je bil
orodje v Boœjih rokah, ko nas je
2 Nefi 1:18–29
peljal v obljubljeno deœelo; kajti
çe bi ne bilo njega, bi morali v
divjini od lakote pomreti; vendar ste si mu prizadevali vzeti
œivljenje; da, in zavoljo vas je
trpel veliko potrtost.
25 In zavoljo vas se silno bojim
in trepeçem, da bi on spet ne
trpel; kajti glejte, obtoœili ste
ga, da si je prizadeval za moç in
oblast nad vami, toda vem, da
si ni prizadeval ne za moç ne
za oblast nad vami, paç pa si je
prizadeval za Boœjo slavo in
vaøo lastno veçno blaginjo.
26 In godrnjali ste, ker je bil
glede vas jasen. Pravite, da je
uporabil ostrino; pravite, da se
je na vas jezil; a glejte, njegova
ostrina je bila ostrina moçi
Boœje besede, ki je bila v njem;
in to, kar imenujete jezo, je bila
resnica glede na to, kar je v
Bogu, katere ni mogel zadrœati,
ko je smelo pokazal na vaøe
kriviçnosti.
27 In mora biti, da je z njim
Boœja moç, in sicer da vam zapove, da morate ubogati. A glejte,
ni bil on, paç pa Gospodov
Duh, ki je bil v njem, ki mu je
odprl usta, da je govoril, da jih
ni mogel zapreti.
28 In sedaj moj sin, Laman, in
tudi Lemuel in Sam in tudi moji
sinovi, ki ste Izmaelovi sinovi,
glejte, çe boste prisluhnili Nefijevemu glasu, ne boste pogubljeni. In çe mu boste prisluhnili,
vam bom pustil blagoslov, da,
in sicer svoj prvi blagoslov.
29 Çe pa mu ne boste prisluhnili, vam svoj prvi blagoslov
odvzamem, da, in sicer moj
blagoslov in ostal bo nad njim.
2 Nefi 1:30–2:9
30 In sedaj, Zoram, govorim
tebi: Glej, Labanov sluœabnik
si; vendar smo te pripeljali iz
jeruzalemske deœele in vem, da
si za vekomaj pravi prijatelj
mojega sina Nefija.
31 Ker si bil zatorej zvest, bo
tvoje potomstvo blagoslovljeno
z njegovim potomstvom, da
bodo dolgo bivali v blagostanju
na obliçju te deœele; in za vekomaj se jim ne bo zgodilo niç
hudega oziroma niç ne bo zmotilo njihovega blagostanja na
obliçju te deœele, razen çe bo
med njimi kriviçnost.
32 Çe boste zatorej spolnjevali
Gospodove zapovedi, je Gospod
to deœelo posvetil, da bo tvoje
potomstvo s potomstvom mojega sina v njej varno.
2. POGLAVJE
Do odkupne daritve pride preko
Svetega Mesija. — Svoboda izbire
(svobodna volja) je osnova za
obstoj in napredovanje. — Adam
je padel, da bi ljudje bili. — Ljudje
se lahko svobodno odloçajo za svobodo in veçno œivljenje. Med leti
588 in 570 pr. Kr.
In sedaj, Jakob, govorim tebi:
Ti si moj prvorojenec v dneh
moje stiske v divjini. In glej, v
otroøtvu si utrpel stiske in veliko
potrtost zavoljo osornosti svojih
bratov.
2 Vendar Jakob, moj prvorojenec v divjini, ti poznaø veliçino
Boga; in tvoje stiske bo posvetil
v tvoje dobro.
3 Zatorej bo tvoja duøa blagoslovljena in varno boø bival z
50
bratom Nefijem; in dneve boø
prebil v sluœenju Bogu. Zatorej
vem, da si odkupljen zavoljo
Odkupiteljeve praviçnosti; kajti
videl si, da pride ob polnosti
çasa, da bo ljudem prinesel
odreøitev.
4 In v mladosti si videl njegovo
slavo; zatorej si blagoslovljen,
in sicer kakor tisti, ki jih bo
pouçeval v mesu; kajti Duh je
isti vçeraj, danes in za vekomaj.
In pot je pripravljena od çlovekovega padca in odreøitev je
brezplaçna.
5 In ljudje so zadostno pouçeni, da prepoznajo dobro od zla.
In ljudje so dobili postavo. In
postava mesa ne opraviçuje;
oziroma postava ljudi od njega
loçuje. Da, po posvetni postavi
so bili izvrœeni; in tudi po duhovni postavi so umrli za to,
kar je dobro, in so postali za
vekomaj nesreçni.
6 Zatorej pride odkupitev po
in preko Svetega Mesija; kajti
poln je milostljivosti in resnice.
7 Glej, daruje se kot œrtev za
greh, da bo zadostil postavi, za
vse tiste, ki so strtega srca in
skesanega duha; in nihçe drug
postavi ne more zadostiti.
8 Kako zelo pomembno je zatorej, da se to oznani prebivalcem Zemlje, da bodo vedeli, da
ni telesa, ki lahko biva v Boœji
navzoçnosti, kakor le po zaslugah in milosti in milostljivosti
Svetega Mesija, ki preda svoje
œivljenje, kar zadeva telo, in ga
spet vzame z moçjo Duha, da
bo priølo do vstajenja mrtvih in
on sam bo prvi, ki bo vstal.
9 Zatorej je prvenec za Boga, saj
51
bo posredoval za vse çloveøke
otroke; in ti, ki vanj verujejo,
bodo odreøeni.
10 In ker posreduje za vse, pridejo vsi ljudje k Bogu; zatorej
bodo stali v njegovi navzoçnosti, da jim bo sodil po resnici in
svetosti, ki je v njem. Zatorej so
zahteve postave, ki jo je dal
Sveti, da bo izvrøena kazen, ki
je pripisana, kazen, katera je
pripisana, je nasprotje tistega,
kar je sreça, kar je pripisano, da
je zadoøçeno zahtevam odkupne
daritve —
11 zatorej je potrebno, da je v
vsem nasprotje. Çe bi ne bilo
tako, moj prvorojenec v divjini,
se praviçnost ne bi mogla izvrøevati, niti hudobija, niti svetost,
niti beda, niti dobro, niti slábo.
Zatorej se mora vse sestavljati
v eno; çe je zatorej potrebno
eno telo, mora ostati kot mrtvo,
ker nima ne œivljenja, ne smrti,
ne propadljivosti, ne nepropadljivosti, sreçe ne bede, ne smisla,
ne nesmisla.
12 Zatorej je moralo biti
ustvarjeno zaman; zatorej bi v
namenu tega stvarjenja ne bilo
smisla. Zatorej mora to uniçiti
Boœjo modrost in njegove veçne
namene in prav tako Boœjo moç
in milost in pravico.
13 In çe boø rekel, da ni postave, boø prav tako rekel, da ni
greha. Çe boø rekel, da ni greha,
boø prav tako rekel, da ni praviçnosti. In çe ni praviçnosti, ni
sreçe. In çe ni praviçnosti ne sreçe, ni kazni ne bede. In çe tega
ni, ni Boga. In çe Boga ni, ni nas
niti Zemlje; kajti ne bi bilo stvarjenja niti tega, kar bi delovalo,
2 Nefi 2:10–19
ne tega, na kar bi se delovalo;
zatorej bi se vse razblinilo.
14 In sedaj, sinovi moji, to
vam govorim v vaøo korist in
uçenje; kajti Bog je in on je
ustvaril vse, tako nebesa kot
Zemljo, in vse, kar je v njiju,
tako to, kar deluje, kakor to, na
kar se deluje.
15 In da bi se dovrøili njegovi
veçni nameni s çlovekom, potem ko je ustvaril naøe prve
starøe in œivali polja in ptice v
zraku in, skratka, vse, kar je
ustvarjeno, je potrebno, da je
bilo v tem nasprotje; in sicer
prepovedani sad v nasprotju z
drevesom œivljenja; eden je
sladak in drugi grenak.
16 Zatorej je Gospod Bog prepustil çloveku, naj deluje sam
od sebe. Zatorej bi çlovek sam
od sebe ne mogel delovati, çe bi
ne bilo, da bi ga eno ali drugo
privlaçilo.
17 In jaz, Lehi, moram po tem,
kar sem bral, predpostavljati,
da je bil Boœji angel, po tem kar
je zapisano, padel iz nebes;
zatorej je postal hudiç, ker si je
prizadeval za to, kar je pred
Bogom húdo.
18 In zato ker je bil padel iz
nebes in je bil postal za vekomaj
nesreçen, si je prizadeval, da bi
bilo nesreçno vse çloveøtvo.
Zatorej je Evi rekel, da, in sicer
tista stara kaça, ki je hudiç, ki je
oçe vseh laœi, zatorej je rekel:
Jej od prepovedanega sadu in
ne boø umrla, paç pa boø kot
Bog, poznala boø dobro in zlo.
19 In potem ko sta bila Adam
in Eva jedla od prepovedanega
sadu, sta bila izgnana iz
2 Nefi 2:20–3:1
edenskega vrta, da bi obdelovala zemljo.
20 In rodili so se jima otroci;
da, in sicer druœina vse Zemlje.
21 In dnevi çloveøkih otrok so
se podaljøali po Boœji volji, da
bi se lahko pokesali, medtem
ko so v mesu; zatorej je njihovo
stanje postalo stanje preizkuønje in ças se jim je podaljøal po
zapovedih, s katerimi je Gospod Bog zapovedal çloveøkim
otrokom. Kajti zapovedal je, da
se morajo vsi ljudje pokesati;
kajti vsem ljudem je pokazal,
da so bili izgubljeni zavoljo
prestopka svojih starøev.
22 In sedaj, glej, çe bi se Adam
ne bil prekrøil, bi ne padel, paç
pa bi ostal v edenskem vrtu. In
vse, kar je bilo ustvarjeno, bi
moralo ostati v istem stanju, v
katerem je bilo, potem ko je bilo
ustvarjeno; in tako bi moralo
ostati za vekomaj in bi ne imelo
konca.
23 In ne bi bila imela otrok;
zatorej bi ostala v stanju nedolœnosti, ne bi bila imela radosti, kajti nista poznala bede; ne
bi bila delala dobrega, kajti nista
poznala greha.
24 A glejte, vse je bilo storjeno
v modrosti tega, ki pozna vse.
25 Adam je padel, da bi ljudje
bili; in ljudje so, da bi imeli
radost.
26 In Mesija pride ob polnosti
çasa, da bo çloveøke otroke
odkupil od padca. In ker so odkupljeni od padca, so postali za
vekomaj svobodni, prepoznavajoç dobro od zla; da delujejo
sami in ne da se deluje nanje,
razen glede na kaznovanje po
52
postavi na veliki in zadnji dan,
po zapovedih, ki jih je dal Bog.
27 Zatorej so ljudje po mesu
svobodni; in dano jim je vse,
kar je potrebno çloveku. In svobodno lahko izbirajo prostost
in veçno œivljenje preko velikega
Posrednika vseh ljudi oziroma
izberejo ujetniøtvo in smrt po
ujetniøtvu in moçi hudiça; kajti
prizadeva si, da bi bili vsi ljudje
nesreçni, kakor je sam.
28 In sedaj, sinovi moji, œelel
bi, da bi se ozirali k velikemu
Posredniku in prisluhnili njegovim velikim zapovedim; in
bili zvesti njegovim besedam in
izbrali veçno œivljenje po volji
njegovega Svetega Duha;
29 in ne izbrali veçne smrti po
volji mesa in zla, katero je v
njem, kar daje hudiçevemu duhu
moç, da vas ujame, da vas
privede v pekel, da vam vlada
v svojem lastnem kraljestvu.
30 Teh nekaj besed sem govoril
vsem vam, sinovi moji, v zadnjih dneh svoje preizkuønje; in
po prerokovih besedah sem
izbral dobro stran. In nimam
drugega namena kakor veçne
blaginje vaøih duø. Amen.
3. POGLAVJE
Joœef v Egiptu je v videnju videl
Nefijce. — Prerokoval je o Josephu
Smithu, vidcu iz poslednjih dni; o
Mojzesu, ki bo izpeljal Izrael; in o
prihodu Mormonove knjige na dan.
In sedaj govorim tebi, Joœef,
moj poslednjerojeni. Rodil si se
v divjini mojih stisk; da, mati te
53
je rodila v dneh moje najveçje
potrtosti.
2 In naj tudi zate Gospod posveti to deœelo, ki je nadvse
dragocena deœela, da bo tvoja
dediøçina in da bo dediøçina
tvojega potomstva s tvojimi
brati, da boø za vekomaj varen,
çe bo tako, da boø spolnjeval
zapovedi Izraelovega Svetega.
3 In sedaj Joœef, moj poslednjerojeni, katerega sem pripeljal iz
divjine svojih stisk, naj te Gospod za vekomaj blagoslovi, kajti
tvoje potomstvo ne bo docela
pobito.
4 Kajti, glej, sad mojih ledij si;
in jaz sem potomec Joœefa, ki so
ga ujetega odpeljali v Egipt. In
velike so bile Gospodove zaveze, ki jih je sklenil z Joœefom.
5 Zatorej je Joœef resniçno videl
naø dan. In prejel je Gospodovo
obljubo, da bo iz sadu njegovih
ledij Gospod Bog Izraelovi hiøi
vzgojil praviçno vejo; ne Mesija,
ampak vejo, ki se bo odlomila,
vendar pa naj se v Gospodovih
zavezah pomni, da se jim bo
Mesija pokazal v poslednjih
dneh v moçi duha, da jih bo
privedel iz teme v svetlobo—da,
iz skrite teme in iz ujetniøtva v
svobodo.
6 Kajti Joœef je resniçno priçeval, rekoç: Vidca bo Gospod,
moj Bog, povzdignil, ki bo izvoljeni videc iz sadu mojih ledij.
7 Da, Joœef je resniçno rekel:
Tako mi govori Gospod: Izvoljenega vidca bom povzdignil
iz sadu tvojih ledij; in visoko ga
bodo cenili med sadom tvojih
ledij. In zapovedal mu bom, da
bo opravljal delo za sad tvojih
2 Nefi 3:2–13
ledij, njegovih bratov, katero bo
zanje velike vrednosti, in sicer
da jih bo privedlo k spoznanju
o zavezah, katere sem sklenil s
tvojimi oçeti.
8 In zapovedal mu bom, da
ne bo opravljal drugega dela
razen dela, katerega mu bom
zapovedal. In napravil ga bom
mogoçnega v svojih oçeh; kajti
opravljal bo moje delo.
9 In velik bo kakor Mojzes, za
katerega sem rekel, da vam ga
bom povzdignil, da bo reøil
moje ljudstvo, o Izraelova hiøa.
10 In Mojzesa bom povzdignil, da bo tvoje ljudstvo izpeljal
iz egiptovske deœele.
11 Iz sadu tvojih ledij pa bom
povzdignil vidca; in dal mu
bom moç, da bo mojo besedo
prinesel na dan za potomstvo
tvojih ledij — in moje besede ne
bo samo prinesel na dan, govori
Gospod, paç pa jih bo o moji
besedi, ki se bo œe øirila med
njimi, prepriçal.
12 Zatorej bo sad tvojih ledij
zapisoval; in sad Judovih ledij
bo zapisoval; in to, kar bo zapisal sad tvojih ledij, in tudi to, kar
bo zapisal sad Judovih ledij, bo
zraslo skupaj, da bo zmedlo napaçne nauke in pomirilo prepire
in vzpostavilo mir med sadom
tvojih ledij in jih v poslednjih
dneh privedlo k védenju o njihovih oçetih in tudi k védenju o
mojih zavezah, govori Gospod.
13 Sredi svoje øibkosti bo postal moçan v tistem dnevu, ko se
bo moje delo zaçelo med vsemi
mojimi ljudstvi, da boø obnovljena, o Izraelova hiøa, govori
Gospod.
2 Nefi 3:14–25
14 In tako je prerokoval Joœef,
rekoç: Glej, tistega vidca bo
Gospod blagoslovil; in ti, ki si
ga bodo prizadevali ubiti, bodo
zmedeni; kajti ta obljuba, ki sem
jo prejel od Gospoda o sadu
mojih ledij, se bo izpolnila.
Glej, prepriçan sem, da se bo ta
obljuba izpolnila;
15 in imenoval se bo po meni;
in imenoval se bo po oçetu. In
bo kakor jaz; kajti to, kar bo
Gospod prinesel na dan po njegovi roki z Gospodovo moçjo,
bo moje ljudstvo privedlo k
odreøitvi.
16 Da, tako je prerokoval Joœef:
O tem sem prepriçan, in sicer
kakor sem prepriçan o Mojzesovi obljubi; kajti Gospod mi
je rekel: Tvoje potomstvo bom
ohranil za vekomaj.
17 In Gospod je rekel: Povzdignil bom Mojzesa; in dal mu bom
moç v palici; in sodbo mu bom
dal v pisanju. Toda njegovega
jezika ne bom razvezal, da bo
veliko govoril, kajti ne bom ga
napravil mogoçnega v govoru.
Svojo postavo pa mu bom pisal
s prstom lastne roke; in napravil mu bom govornika.
18 In Gospod mi je prav tako
rekel: Za sad tvojih ledij ga
bom povzdignil; in napravil
mu bom govornika. In glej, zapovedal mu bom, da bo zapisal
zapis sadu tvojih ledij za sad
tvojih ledij; in govornik tvojih
ledij bo to oznanil.
19 In besede, ki jih bo zapisal,
bodo besede, ki so po moji
modrosti potrebne, da se bodo
øirile med sadom tvojih ledij.
In tako bo, kot da bi jim bil sad
54
tvojih ledij klical iz prahu; kajti
poznam njihovo vero.
20 In klicali bodo iz prahu; da,
in sicer svoje brate h kesanju, in
sicer ko bo za njimi preølo veliko
rodov. In zgodilo se bo, da bo
njihov klic øel dalje, in sicer v
preprostosti njihovih besed.
21 Zavoljo njihove vere bodo
njihove besede øle iz mojih ust
k njihovim bratom, ki so sad
tvojih ledij; in øibkost njihovih
besed bom po njihovi veri napravil moçno v spomin na mojo
zavezo, ki sem jo sklenil s tvojimi oçeti.
22 In sedaj, glej, moj sin Joœef,
tako je prerokoval moj oçak.
23 Zatorej si zavoljo te zaveze
blagoslovljen; kajti tvoje potomstvo ne bo pobito, kajti prisluhnili bodo besedam iz knjige.
24 In med njimi bo vstal mogoçni, ki bo napravil veliko dobrega tako v besedi kot v dejanju,
ki bo orodje v Boœjih rokah, silne vere, da bo delal mogoçne
çudeœe in bo naredil tisto, kar je
veliko v Boœjih oçeh, da bo izvêdel veliko obnovo v Izraelovi
hiøi in med potomstvom tvojih
bratov.
25 In sedaj, blagoslovljen si,
Joœef. Glej, majhen si; zatorej
prisluhni besedam brata Nefija
in zgodilo se ti bo prav po besedah, ki sem jih govoril. Pomni
besede svojega umirajoçega oçeta. Amen.
4. POGLAVJE
Lehi svetuje svojemu potomstvu in
ga blagoslovi.—Umre in pokopljejo
55
ga. — Nefi slavi v Boœji dobroti. —
Nefi za vekomaj poloœi zaupanje
v Gospoda. Med leti 588 in 570
pr. Kr.
In sedaj jaz, Nefi, govorim o
prerokbah, o katerih je govoril
oçe, o Joœefu, ki so ga odpeljali
v Egipt.
2 Kajti, glej, resniçno je prerokoval o vsem svojem potomstvu.
In prerokb, ki jih je zapisal, jih
ni veliko veçjih. In prerokoval je
o nas in o naøih prihodnjih rodovih; in zapisane so na ploøçah
iz medenine.
3 Ko je bil zatorej oçe prenehal
govoriti o Joœefovih prerokbah,
je poklical Lamanove otroke,
njegove sinove in njegove hçere,
in jim rekel: Glejte, sinovi moji
in hçere moje, ki ste sinovi in
hçere mojega prvorojenca, œelel
bi, da bi nastavili uho mojim
besedam.
4 Kajti Gospod Bog je rekel,
da: Çe boste spolnjevali moje
zapovedi, boste uspevali v deœeli; in çe mojih zapovedi ne
boste spolnjevali, boste loçeni
od moje navzoçnosti.
5 A glejte, sinovi moji in hçere
moje, ne morem iti v grob, çe
nad vami ne pustim blagoslova;
kajti glejte, vem, çe boste vzgojeni tako, kot bi morali biti, ne
boste skrenili.
6 Çe ste zatorej prekleti, glejte,
nad vami puøçam svoj blagoslov, da vam bo prekletstvo
odvzeto in bodo zanj odgovarjali vaøi starøi.
7 Zatorej zavoljo mojega blagoslova Gospod Bog ne bo
dopustil, da boste preøli; zatorej
2 Nefi 4:1–13
bo za vekomaj milosten z vami
in vaøim potomstvom.
8 In zgodilo se je, ko je bil oçe
prenehal govoriti Lamanovim
sinovom in hçeram, je predse
dal pripeljati Lemuelove sinove
in hçere.
9 In spregovoril jim je, rekoç:
Glejte, sinovi moji in hçere moje,
ki ste sinovi in hçere mojega
drugega sina; glejte, vam puøçam enak blagoslov, kakrønega
sem pustil Lamanovim sinovom
in hçeram; zatorej ne boste v
celoti pobiti; paç pa bo vaøe
potomstvo nazadnje blagoslovljeno.
10 In zgodilo se je, ko jim je bil
oçe prenehal govoriti, glej, je
spregovoril Izmaelovim sinovom, da, in sicer vsej njegovi
hiøi.
11 In ko jim je bil prenehal
govoriti, je spregovoril Samu,
rekoç: Blagor tebi in tvojemu
potomstvu; kajti deœelo boø
nasledil kakor tvoj brat Nefi. In
tvoje potomstvo bo priøteto k
njegovemu potomstvu; in prav
kakor tvoj brat boø in tvoje
potomstvo kakor njegovo potomstvo; in v vseh svojih dneh
boø blagoslovljen.
bil oçe, Lehi, govoril vsej svoji
hiøi po obçutkih svojega srca in
Gospodovem Duhu, ki je bil
v njem, da se je postaral. In
zgodilo se je, da je umrl in pokopali so ga.
13 In zgodilo se je, da so bili
ne veliko dni po njegovi smrti
Laman in Lemuel in Izmaelovi
sinovi jezni name zavoljo Gospodovih opominov.
2 Nefi 4:14–32
14 Kajti jaz, Nefi, sem jim bil
primoran govoriti po njegovi
besedi; kajti veliko sem jim govoril in pred svojo smrtjo tudi
moj oçe; veliko teh govorov je
zapisanih na mojih drugih ploøçah; kajti bolj zgodovinski del je
zapisan na mojih drugih ploøçah.
15 In na te zapisujem reçi svoje
duøe in mnoge od svetih spisov,
ki so vrezani na ploøçe iz medenine. Kajti moja duøa se radosti
nad svetimi spisi in moje srce
jih premiøljuje in jih zapisuje za
uçenje in v korist mojih otrok.
16 Glej, moja duøa se radosti
Gospodovih reçi; in moje srce
nenehno premiøljuje o tem, kar
sem videl in sliøal.
17 Vendar mi navkljub Gospodovi veliki dobroti, ko mi je
pokazal svoja velika in çudovita
dela, srce vzklika: O kako beden
çlovek sem! Da, moje srce boluje
zavoljo mesa; moja duøa je
potrta zavoljo mojih kriviçnosti.
18 Obdan sem zavoljo skuønjav
in grehov, ki me tako zlahka
oblegajo.
19 In ko se œelim radostiti, moje
srce stoçe zavoljo mojih grehov;
vendar vem, v koga zaupam.
20 Moj Bog je bil moja opora;
vodil me je skozi stiske v divjini;
in ohranil me je na vodah velike
globine.
21 Navdal me je s svojo ljubeznijo, prav da bi lahko izçrpala
moje telo.
22 Zmedel je moje sovraœnike,
tako da je napravil, da so se
pred menoj tresli.
23 Glej, sliøal je moj klic
podnevi in ponoçi mi je dajal
spoznanje v videnjih.
56
24 In podnevi sem postal drzen
in mogoçen v molitvi pred njim;
da, glas sem poslal na viøave; in
priøli so angeli in me pouçevali.
25 In na krilih svojega Duha je
ponesel moje telo na silno visoke gore. In moje oçi so gledale
velike reçi, da, in sicer prevelike
za çloveka; zato mi je bilo zaukazano, naj jih ne zapiøem.
26 O potem, çe sem videl
tako velike reçi, çe je Gospod v
svoji blagohotnosti do çloveøkih
otrok obiskal ljudi v toliki milosti, zakaj bi moje srce moralo
jokati in se moja duøa muditi v
dolini œalosti in se moje meso
tratiti in moje moçi slabeti
zavoljo mojih stisk?
27 In zakaj bi moral zavoljo
svojega mesa popustiti grehu?
Da, zakaj bi moral podleçi skuønjavam, da bi imel zlodej mesto
v mojem srcu, da bi napravil
konec mojemu miru in prizadel
mojo duøo? Zakaj sem jezen
zavoljo svojega sovraœnika?
28 Prebudi se, duøa moja! Niç
veç ne hiraj v grehu! Raduj se, o
srce moje, in ne dajaj veç prostora sovraœniku moje duøe!
29 Ne jezi se spet zavoljo mojih
sovraœnikov! Ne peøaj mojih
moçi zavoljo mojih stisk!
30 Raduj se, o srce moje, in kliçi
h Gospodu in reci: O Gospod, za
vekomaj te bom hvalil; da, moja
duøa se bo radostila v tebi, moj
Bog in skala moje odreøitve.
31 O Gospod, ali boø odkupil
mojo duøo? Ali me boø reøil iz
rok mojih sovraœnikov? Ali boø
napravil, da se bom tresel pred
pojavo greha?
32 Naj bodo vrata pekla
57
2 Nefi 4:33–5:7
nenehno zaprta pred menoj,
ker je moje srce strto in je moj
duh skesan! O Gospod, ali ne
boø zaprl vrat svoje praviçnosti
pred menoj, da bom lahko hodil
po poti globoke doline, da bom
lahko çvrsto na ravni cesti!
33 O Gospod, ali me boø obdal
z ogrinjalom svoje praviçnosti!
O Gospod, ali boø pripravil
pot, da bom pobegnil pred svojimi sovraœniki! Ali boø ravnal
pot pred menoj! Ali mi ne boø
postavil na pot kamna spotike—
ampak da bi pot pred menoj
oçistil in ne nastavljal ovir na
moji poti, ampak na poti mojega
sovraœnika.
34 O Gospod, zaupal sem vate
in vate bom zaupal za vekomaj.
Svojega zaupanja ne bom poloœil v roko iz mesa; kajti vem, da
je preklet, ki poloœi svoje zaupanje v roko iz mesa. Da, preklet
je, ki poloœi svoje zaupanje v
çloveka oziroma se opre na
roko iz mesa.
35 Da, vem da bo Gospod
obilno dal temu, ki ga prosi.
Da, moj Bog mi bo dal, çe ga ne
bom prosil neprimerno; zato
bom povzdignil glas k tebi; da,
klical bom k tebi, moj Bog, skala
moje praviçnosti. Glej, moj glas
se bo za vekomaj dvigal k tebi,
moja skala in moj veçni Bog.
Amen.
5. POGLAVJE
Nefijci se loçijo od Lamancev,
spolnjujejo Mojzesovo postavo in
zgradijo tempelj. — Zavoljo svoje
nevere Lamanci ne morejo v
Gospodovo navzoçnost, prekleti so
in postanejo biç za Nefijce. Med
Glej, zgodilo se je, da sem jaz,
Nefi, veliko klical h Gospodu,
svojemu Bogu, zavoljo jeze
mojih bratov.
2 A glej, v njiju je jeza do mene
rasla, tako da sta si mi prizadevala vzeti œivljenje.
3 Da, zavoljo mene sta godrnjala, rekoç: Najin mlajøi brat
nama misli vladati; in zavoljo
njega smo imeli velike preizkuønje; zatorej ga sedaj ubijva,
da naju njegove besede ne bodo
veç prizadele. Kajti glej, ne
bomo ga imeli za vladarja; kajti
nama pripada, ki sva starejøa
brata, da vladava tem ljudem.
4 Sedaj, na te ploøçe ne zapisujem vseh besed, ki sta jih
godrnjala zavoljo mene. Paç pa
mi zadostuje, çe reçem, da sta si
mi prizadevala vzeti œivljenje.
5 In zgodilo se je, da me je
Gospod posvaril, naj jaz, Nefi,
odidem od njiju in zbeœim v
divjino, in vsi tisti, ki bodo øli z
menoj.
6 Zatorej se je zgodilo, da sem
jaz, Nefi, vzel s seboj svojo druœino in tudi Zorama in njegovo
druœino in Sama, svojega starejøega brata, in njegovo druœino
in Jakoba in Joœefa, svoja mlajøa
brata, in tudi svoje sestre in vse
tiste, ki so øli z menoj. In vsi tisti,
ki so øli z menoj, so bili tisti, ki
so verjeli v Boœja svarila in razodetja; zatorej so prisluhnili
mojim besedam.
7 In vzeli smo øotore in kar koli
smo lahko in v divjini potovali
2 Nefi 5:8–21
za razmik mnogih dni. In potem
ko smo bili potovali za razmik
mnogih dni, smo postavili
øotore.
8 In moji ljudje so œeleli, da bi
kraj poimenovali Nefi; zatorej
smo ga poimenovali Nefi.
9 In vsi tisti, ki so bili z menoj,
so se odloçili, da se bodo imenovali Nefijevo ljudstvo.
10 In v vsem smo si po Mojzesovi postavi prizadevali spolnjevati Gospodove razsodbe in
zakone in zapovedi.
11 In Gospod je bil z nami; in
silno smo uspevali; kajti sejali
smo œito in spet œeli v obilju. In
zaçeli smo gojiti drobnico in
govedo in œivali vsake vrste.
12 In jaz, Nefi, sem bil prinesel
tudi zapise, ki so bili vrezani na
ploøçah iz medenine; in tudi
kroglo oziroma kompas, ki ga je
za mojega oçeta pripravila Gospodova roka, kakor je zapisano.
deœeli zaçeli silno uspevati in
se mnoœiti.
14 In jaz, Nefi, sem vzel Labanov meç in sem naredil veliko
takønih meçev, çe bi ljudje, ki
so se sedaj imenovali Lamanci,
kakor koli priøli nad nas, da bi
nas ne pobili; kajti poznal sem
njihovo sovraøtvo do mene in
mojih otrok in do tistih, ki so se
imenovali moje ljudstvo.
15 In svoje ljudstvo sem uçil
graditi stavbe in delati z vsakovrstnim lesom in œelezom in
bakrom in medenino in jeklom
in zlatom in srebrom in dragocenimi rudami, ki jih je bilo v
velikem izobilju.
16 In jaz, Nefi, sem zgradil
58
tempelj; in sezidal sem ga, kakor
je bil Salomonov tempelj, samo
da ni bil zgrajen iz toliko dragocenosti; kajti v deœeli jih ni
bilo najti, zatorej ga ni bilo moç
zgraditi tako kot Salomonov
tempelj. Naçin gradnje pa je bil
kakor pri Salomonovem templju;
in izdelava le–tega je bila silno
izvrstna.
Nefi, ukazal, da je bilo moje
ljudstvo delavno in da je delalo
s svojimi rokami.
18 In zgodilo se je, da so hoteli,
da bi jim bil za kralja. Ampak jaz,
Nefi, sem œelel, da bi ne imeli
kralja; vendar sem zanje naredil
vse, kar je bilo v moji moçi.
19 In glej, Gospodove besede
so se mojim bratom izpolnile,
katere je govoril glede njih, da
jim bom za vladarja in uçitelja.
Zatorej sem jim bil po Gospodovih zapovedih za vladarja
in uçitelja do tedaj, ko so si mi
prizadevali vzeti œivljenje.
20 Zatorej se je izpolnila Gospodova beseda, katero mi je
govoril, rekoç, da: Çe ne bodo
prisluhnili tvojim besedam, bodo
loçeni od Gospodove navzoçnosti. In glej, bili so loçeni od
njegove navzoçnosti.
21 In ukazal je, da je nadnje
priølo prekletstvo, da, in sicer
hudo prekletstvo, zavoljo njihove kriviçnosti. Kajti, glej, do
njega so postali trdosrçni, da so
postali kakor kremen; zatorej
je, ker so bili beli in silno zali
in oçarljivi, da bi ne privlaçili
mojega ljudstva, Gospod Bog
ukazal, da je nadnje priøla
temna koœa.
59
22 In tako govori Gospod Bog:
Ukazal bom, da bodo tvojemu
ljudstvu ostudni, razen çe se
bodo svojih kriviçnosti pokesali.
23 In prekleto bo potomstvo
tega, ki se bo pomeøal z njihovim potomstvom; kajti prekleti
bodo, in sicer z istim prekletstvom. In Gospod je govoril
in bilo je storjeno.
24 In zavoljo njihovega prekletstva, ki je bilo nad njimi, so
postali brezdelno ljudstvo, polno sleparstva in podtalnosti, in v
divjini so lovili zveri roparice.
25 In Gospod Bog mi je rekel:
Za tvoje potomstvo bodo biç,
da jih bodo obudili k spominu
o meni; in çe se me ne bodo
spominjali in prisluhnili mojim
besedam, jih bodo biçali, prav
dokler ne bodo pokonçani.
Nefi, posvetil Jakoba in Joœefa,
da bosta duhovnika in uçitelja
v deœeli mojega ljudstva.
œiveli sreçno.
28 In minilo je trideset let od
çasa, ko smo zapustili Jeruzalem.
29 In jaz, Nefi, sem do sedaj
ohranjal zapise na ploøçah, ki
sem jih bil naredil, o svojem
ljudstvu.
Gospod Bog rekel: Napravi druge ploøçe; in nanje boø vrezal
veliko tega, kar je dobro v
mojih oçeh, v korist svojega
ljudstva.
31 Zatorej sem jaz, Nefi, da
bi bil posluøen Gospodovim
zapovedim, øel in naredil te
ploøçe, na katere sem to vrezal.
32 In vrezal sem, kar je povøeçi
2 Nefi 5:22–6:3
Bogu. In çe je moje ljudstvo z
Boœjimi reçmi zadovoljno, bodo
zadovoljni z mojimi gravurami,
ki so na teh ploøçah.
33 In çe moje ljudstvo œeli
vedeti o bolj nadrobnem delu
zgodovine mojega ljudstva, se
morajo poglobiti v moje druge
ploøçe.
34 In zadostuje, çe reçem, da je
bilo minilo øtirideset let in œe
smo bili imeli vojne in spore s
svojimi brati.
6. POGLAVJE
Jakob ponovno pripoveduje o judovski zgodovini: babilonsko ujetniøtvo in vrnitev; delovanje in kriœanje Izraelovega Svetega; pomoç,
ki pride od Nejudov; in obnova
Judov v poslednjih dneh, ko bodo
verjeli v Mesija. Med leti 559 in
545 pr. Kr.
Besede Jakoba, Nefijevega brata,
ki jih je govoril Nefijevemu
ljudstvu:
2 Glejte, moji ljubljeni bratje,
jaz, Jakob, ki me je Bog poklical
in sem bil odrejen po svetem
redu in posvetil me je moj brat
Nefi, na katerega gledate kot na
kralja oziroma zaøçitnika in od
katerega ste odvisni, kar zadeva
varnost, glejte, veste, da sem
vam jaz silno veliko govoril.
3 Vendar vam spet govorim;
kajti vaøim duøam œelim blagostanje. Da, velika je moja
zaskrbljenost zavoljo vas; in
vi sami veste, da je bilo vedno
tako. Kajti opominjal sem vas z
vso marljivostjo; in uçil sem vas
besed mojega oçeta; in govoril
2 Nefi 6:4–14
sem vam o vsem, kar je zapisanega od stvarjenja sveta dalje.
4 In sedaj, glejte, govoril bi
vam o tem, kar je in kar bo priølo; zatorej vam bom bral Izaijeve
besede. In to so besede, za katere je moj brat œelel, naj vam jih
govorim. In vam na ljubo govorim, da se boste lahko uçili in
slavili Boœje ime.
5 In sedaj, besede, ki jih bom
bral, so te, ki jih je Izaija govoril
o vsej Izraelovi hiøi; zatorej se
boste z mnogimi poistovetili,
kajti iz Izraelove hiøe ste. In veliko je tega, o çemer je govoril
Izaija, s çimer se lahko poistovetite, ker ste iz Izraelove hiøe.
6 In to so torej te besede: Tako
govori Gospod Bog: Glej, dvignil bom svojo roko k Nejudom
in ljudem postavil svoja merila;
in na rokah bodo nosili tvoje
sinove in na ramenih bodo nosili tvoje hçere.
7 In kralji bodo tvoji skrbniki
in njihove kraljice tvoje dojilje;
priklanjali se ti bodo z obrazi
proti zemlji in ti lizali prah s
stopal; in vedel boø, da sem jaz
Gospod; kajti ne bo jih sram, ki
çakajo name.
8 In sedaj bi jaz, Jakob, o teh
besedah œelel nekoliko spregovoriti. Kajti glej, Gospod mi
je pokazal, da so tiste, ki so bili
v Jeruzalemu, od koder smo
priøli, pobili in odpeljali v ujetniøtvo.
9 Vendar mi je Gospod pokazal, da se bodo spet vrnili. In
pokazal mi je tudi, da se jim bo
Gospod Bog, Izraelov Sveti,
prikazal v mesu; in potem ko se
jim bo prikazal, ga bodo biçali
60
in ga kriœali glede na besede
angela, ki mi je to govoril.
10 In potem ko bodo postali
trdosrçni in ko bodo postali
trdovratni do Izraelovega Svetega, glej, bodo nadnje priøle
sodbe Izraelovega Svetega. In
pride dan, ko bodo udarjeni in
prizadeti.
11 Zatorej, potem ko bodo tavali semkaj in tjakaj, kajti tako
govori angel, bodo mnogi prizadeti po mesu in zavoljo molitev vernih se jih ne bo pustilo
pomreti; razkropljeni bodo in
udarjeni in osovraœeni; vendar
bo Gospod do njih milosten, da
se bodo, ko bodo priøli k spoznanju o svojem Odkupitelju,
spet zbrali v deœelah svojega
nasledstva.
12 In blagor Nejudom, tem, o
katerih je zapisal prerok; kajti,
glejte, çe bo tako, da se bodo
pokesali in se ne bodo vojskovali proti Sionu in se ne bodo
zedinili s tisto mogoçno in nagnusno cerkvijo, bodo reøeni;
kajti Gospod Bog bo izpolnil
svoje zaveze, katere je sklenil s
svojimi otroki; in s tem namenom je prerok to zapisal.
13 Zatorej jim bodo ti, ki se
bojujejo proti Sionu in Gospodovemu ljudstvu zaveze, polizali prah s stopal; in Gospodovo
ljudstvo ne bo osramoçeno. Kajti
Gospod ne bo osramoçen. Kajti
Gospodovo ljudstvo so ti, ki ga
çakajo; kajti øe vedno çakajo
Mesijev prihod.
14 In glejte, po prerokovih
besedah si bo Mesija v drugo
zadal, da jih bo privedel nazaj;
zatorej se jim bo prikazal v moçi
61
2 Nefi 6:15–7:9
in veliki slavi, da bo pokonçal
njihove sovraœnike, ko pride
tisti dan, ko bodo verjeli vanj;
in nobenega ne bo pokonçal, ki
bo verjel vanj.
15 In ti, ki vanj ne bodo verjeli,
bodo pokonçani tako z ognjem
kot z viharjem in s potresi in
s prelivanjem krvi in s kugo in
z lakoto. In vedeli bodo, da
Gospod je Bog, Izraelov Sveti.
16 Mar bo mogoçnemu plen
odvzet oziroma bo po zakonu
ujeti izroçen?
17 A tako govori Gospod: Celo
ujetniki mogoçnega bodo odvedeni in izroçen bo plen straønega; kajti mogoçni Bog bo izroçil
svoje ljudstvo zaveze. Kajti tako
govori Gospod: Prepiral se bom
z njimi, ki se prepirajo s teboj—
18 in hranil jih bom, ki te zatirajo, z njihovim lastnim mesom;
in pijani bodo od svoje lastne
krvi kakor od sladkega vina; in
vse meso bo vedelo, da sem jaz,
Gospod, tvoj Odreøenik in tvoj
Odkupitelj, Jakobov Mogoçni.
7. POGLAVJE
Izaija govori mesijansko.—Mesija
bo imel jezik uçenih. — Hrbet bo
nastavil tistim, ki ga bodo tepli. —
Ne bodo ga zmedli. — Primerjaj z
Izaijem 50. Med leti 559 in 545 pr.
Kr.
Da, tako govori Gospod: Sem te
mar jaz odpustil oziroma sem te
za vekomaj zavrgel? Kajti tako
govori Gospod: Kje je loçitveni
list tvoje matere? Komu sem te
odpustil oziroma kateremu svojih upnikov sem te prodal? Da,
komu sem te prodal? Glej, zavoljo svojih kriviçnosti si se prodal
in zavoljo tvojih prestopkov je
bila odpuøçena tvoja mati.
2 Zatorej, ko sem priøel, ni
bilo nikogar; ko sem klical, da,
ni bilo nikogar, ki bi odgovoril.
O Izraelova hiøa, ali je moja roka
postala popolnoma prekratka,
da ne morem odkupiti, mar nimam moçi reøiti? Glejte, s svojo
groœnjo izsuøim morje, divjino
napravim iz njihovih rek in
ribe teh zaudarjajo, ker so vode
usahnile in umirajo od œeje.
3 Nebo oblaçim v çrnino in
raøevnik mu napravim za ogrinjalo.
4 Gospod Bog mi je dal jezik
uçenih, da bom vedel, kako ti
ob çasu govoriti besedo, o Izraelova hiøa. Ko si izmuçena, prebuja jutro za jutrom. Prebudi
mi uho, da sliøim kakor uçeni.
5 Gospod Bog mi je odprl
uho in nisem bil uporniøki, niti
nisem obrnil hrbta.
6 Hrbet sem nastavil tistim, ki
so me tepli, in lica tem, ki so
mi pulili brado. Obraza nisem
skril pred sramotenjem in pljuvanjem.
7 Kajti Gospod Bog mi bo
pomagal, zato se ne bom zmedel. Zato je moj obraz postal
trd kakor kremen in vem, da ne
bom osramoçen.
8 In Gospod je blizu in opraviçuje me. Kdo se bo pravdal z
menoj? Stopiva skupaj. Kdo je
moj nasprotnik? Naj se mi pribliœa in udaril ga bom z moçjo
svojih ust.
9 Kajti Gospod Bog mi bo
pomagal. In vsi ti, ki me bodo
2 Nefi 7:10–8:13
obsodili, glejte, vsi ti se bodo
postarali kot oblaçilo in pojedel
jih bo molj.
10 Kdo je med vami, ki se boji
Gospoda, ki posluøa glas njegovega sluœabnika, ki hodi v
temi in nima luçi?
11 Glejte, vsi, ki netite ogenj, ki
vas bo zaobjel z iskrami, hodite
v luçi svojega ognja in v iskrah,
ki ste jih zanetili. To boste prejeli
iz moje roke — v potrtosti boste
legli.
8. POGLAVJE
V poslednjih dneh bo Gospod tolaœil
Sion in zbral Izrael. — Odkupljeni
bodo priøli sredi velike radosti. —
Primerjaj z Izaijem 51 in 52:1–2.
Prisluhnite mi, vi, ki sledite
praviçnosti. Poglejte k skali, iz
katere ste izklesani, in na odprto
jamo, iz katere ste izkopani.
2 Poglejte k Abrahamu, svojemu oçetu, in k Sari, k njej, ki vas
je rodila, kajti samo njega sem
poklical in ga blagoslovil.
3 Kajti Gospod bo tolaœil Sion,
tolaœil bo vse njegove opustele
kraje in njegovo divjino bo napravil kot edenski vrt in njegovo
puøçavo kot Boœji vrt. Tamkaj
bo najti radost in zadovoljstvo,
zahvaljevanje in glas napeva.
4 Prisluhni mi, ljudstvo moje;
in odpri mi svoje uho, o narod
moj; kajti od mene bo priøla
postava in svoje sodbe bom
pustil poçivati za luç ljudem.
5 Moja praviçnost je blizu;
moja odreøitev se je razøirila in
moja roka bo sodila ljudem.
62
Otoki me bodo çakali in v mojo
roko bodo zaupali.
6 Povzdigni oçi proti nebu in
poglej na Zemljo spodaj; kajti
nebo bo izginilo kot dim in zemlja se bo postarala kot oblaçilo;
in ti, ki bivajo na njej, bodo umrli na podoben naçin. Toda moja
odreøitev bo za vekomaj in moja
praviçnost ne bo odpravljena.
7 Prisluhnite mi, vi, ki poznate
praviçnost, ljudje, v srce katerih
sem zapisal svojo postavo, ne
bojte se oçitkov ljudi, niti se ne
bojte njihovega zmerjanja.
8 Kajti molj jih bo poœrl kakor
oblaçilo in çrv jih bo razjedel
kakor volno. Moja praviçnost
pa ostaja na vekomaj in moja
odreøitev iz roda v rod.
9 Zbudi se, zbudi se! Nadeni si
moç, o Gospodova roka; zbudi
se kot v starodavnih dneh. Mar
nisi ti ta, ki je razsekal Rahaba
in ranil zmaja?
10 Mar nisi ti ta, ki je posuøil
morje, vode velike globine; ki
je globine morja napravil za pot
odkupljenim, da so øli preko?
11 Zato se bodo Gospodovi
osvobojenci vrnili in v Sion
priøli s petjem; in nad njihovimi
glavami bosta veçna radost in
svetost; in dosegli bodo veselje
in radost; potrtost in œalovanje
bosta zbeœala.
12 Jaz sem ta; da, jaz sem ta, ki
vas tolaœi. Glej, kdo si, da bi se
moral bati çloveka, ki bo umrl,
in çlovekovega sina, ki bo postal
kakor trava?
13 In pozabljaø Gospoda, svojega stvaritelja, ki je razprostrl
nebesa in poloœil temelje Zemlje
in se vsak dan nenehno bal
63
zavoljo zatiralçevega besa, kakor da bi bil pripravljen uniçevati? In kje je zatiralçev bes?
14 Izgnanec v ujetniøtvu hiti,
da bo kmalu prost in da ne
bo umrl v jami, niti mu ne bo
zmanjkalo kruha.
15 Jaz pa sem Gospod, tvoj
Bog, çigar valovi so buçali; Gospod nad vojskami mi je ime.
16 In svoje besede sem ti poloœil v usta, zakril sem te s senco
svoje roke, da zasadim nebesa in
poloœim temelje Zemlje in reçem
Sionu: Glej, ti si moje ljudstvo.
17 Prebudi se, prebudi se, vstani, o Jeruzalem, ki si pil kelih
njegovega besa iz Gospodove
roke — izpil si zadnje ostanke
oœete kupe trepeta —
18 nikogar ni, ki bi ga vodil,
od vseh sinov, ki so se mu rodili;
niti tega, ki bi ga prijel za roko,
od vseh sinov, ki jih je vzgojil.
19 Ta dva sinova sta priøla k
tebi, katerima bo œal za teboj —
tvoje opustoøenje in tvoje uniçenje in lakota in meç — in po
kom te bom tolaœil?
20 Tvoji sinovi so oslabeli razen teh dveh; leœijo na vogalih
vseh ulic; kot divji bik v mreœi
so polni Gospodovega srda,
Boœje graje.
21 Zato sedaj posluøaj tole, ti,
ki si œalosten in pijan in ne od
vina:
22 Tako govori tvoj Gospod,
Gospod in tvoj Bog zastopa
zadevo svojega ljudstva; glej,
iz roke sem ti vzel kupo trepeta, ostanke kupe svojega besa;
nikoli veç ga ne boø spet pil.
23 Paç pa jo bom poloœil v roke
teh, ki so ti prizadejali boleçino;
2 Nefi 8:14–9:3
ki so rekli tvoji duøi: Prikloni
se, da bomo lahko øli preko—in
svoje telo si polegel kakor tla in
kakor ulico za te, ki so øli preko.
24 Prebudi se, prebudi se, nadeni svojo moç, o Sion; nadeni
svoja lepa oblaçila, o Jeruzalem,
sveto mesto; kajti odslej neobrezani in neçisti ne bosta veç
priøla k tebi.
25 Otresi si prah; dvigni se,
usedi se, o Jeruzalem; z vratu si
razveœi vezi, o ujeta sionska hçi.
9. POGLAVJE
Judje se bodo zbrali v vseh svojih
obljubljenih deœelah. — Odkupna
daritev çloveka odkupi od padca.
— Telo umrlih bo vstalo iz groba
in njihova duøa iz pekla in raja. —
Sodilo se jim bo.—Odkupna daritev
je odreøitev iz smrti, pekla, pred
hudiçem in iz neskonçnega muçenja.
— Praviçni bodo reøeni v Boœje
kraljestvo.—Kazni za greh so doloçene. — Izraelov Sveti je varuh pri
vratih. Med leti 559 in 545 pr. Kr.
In sedaj, moji ljubljeni bratje, to
sem prebral, da bi vi poznali
Gospodove zaveze, ki jih je
sklenil z vso Izraelovo hiøo —
2 ki jih je iz roda v rod govoril
Judom po ustih svojih svetih
prerokov, in sicer od zaçetka,
dokler ne pride ças, ko se bodo
povrnili v resniçno cerkev in
Boœjo çredo; ko bodo zbrani
doma v deœelah svojega nasledstva in se bodo nastanili v
vseh svojih obljubljenih deœelah.
te besede vam govorim, da
bi se radostili in za vekomaj
2 Nefi 9:4–13
dvignili glave zavoljo blagoslovov, ki jih bo Gospod Bog
podelil vaøim otrokom.
4 Kajti vem, da ste se mnogi
od vas veliko poglabljali, da
bi izvedeli o tem, kar bo priølo;
zatorej vem, da veste, da se
mora naøe meso iztroøiti in umreti; vendar bomo Boga videli v
svojem telesu.
5 Da, vem, da veste, da se bo v
telesu prikazal tistim v Jeruzalemu, od koder smo priøli; kajti
potrebno je, da bo med njimi;
kajti nujno je, da veliki Stvarnik
dovoli, da po mesu postane
podloœen çloveku in umre za
vse ljudi, da bi mu vsi ljudje
postali podloœni.
6 Kajti kakor je nad vse ljudi
priøla smrt, da bi se izpolnil milostni naçrt velikega Stvarnika,
tako mora biti moç vstajenja
in vstajenje mora priti k çloveku zavoljo padca; in do padca
je priølo zavoljo prestopka;
in ker je çlovek padel, je bil
loçen od Gospodove navzoçnosti.
7 Zatorej mora biti neskonçna
odkupna daritev — çe bi neskonçne odkupne daritve ne
bilo, bi si propadljivost ne mogla
nadeti nepropadljivosti. Zatorej
bi moralo biti, da bi prva sodba,
ki je priøla nad çloveka, trajala
brez konca. In çe bi bilo tako, bi
se to meso moralo uleçi v mater
zemljo h gnitju in razpadanju,
da bi veç ne vstalo.
8 O Boœja modrost, njegova
milost in milostljivost! Kajti,
glejte, çe bi meso veç ne vstalo,
bi naøa duøa postala podloœna
tistemu angelu, ki je padel
64
izpred navzoçnosti veçnega
Boga in postal hudiç, ki ne bo
veç vstal.
9 In naøa duøa bi neizogibno
postala kakor on in postali bi
hudiçi, angeli hudiçu, loçeni
od Boœje navzoçnosti in ostali
bi z oçetom laœi, v bedi, kjer
je on sam; da, pod tem bitjem,
ki je zapeljal naøe prve starøe,
ki se preobraœa kakor v angela
luçi in çloveøke otroke podœiga
k tajnim morilskim zvezam in
vsem skritim delom teme.
10 O kako velika je dobrota
naøega Boga, ki nam pripravlja
pot za pobeg izpod oblasti te
straøne poøasti; da, tiste poøasti
smrti in pekla, ki jo imenujem
telesna smrt in tudi duhovna
smrt.
11 In zavoljo naçina reøitve
naøega Boga, Izraelovega Svetega, bo ta smrt, o kateri sem
govoril, ki je telesna, izroçila
mrtve; ta smrt, ki je grob.
12 In ta smrt, o kateri sem
govoril, ki je duhovna smrt, bo
izroçila mrtve; ta duhovna smrt,
ki je pekel; zatorej morata smrt
in pekel izroçiti mrtve in pekel
mora izroçiti ujete duøe in grob
mora izroçiti ujeta telesa in telesa in çloveøke duøe se bodo
ponovno zdruœili eno z drugim;
in to preko moçi vstajenja Izraelovega Svetega.
13 O kako velik je Boœji naçrt!
Kajti po drugi strani mora Boœji
raj izroçiti duøe praviçnih in
grob izroçiti telesa praviçnih;
in duøa in telo se ponovno
zdruœita in vsi ljudje postanejo nepropadljivi in neumrljivi
in so œive duøe s popolnim
65
védenjem tako kot mi v telesu,
le da bomo imeli popolno
védenje.
14 Zatorej bomo imeli popolno
védenje o vsej svoji krivdi in
svoji neçistosti in svoji goloti;
in praviçni bodo imeli popolno
védenje o svojem radovanju
in svoji praviçnosti, obleçeni v
çistost, da, in sicer v ogrinjalo
praviçnosti.
15 In zgodilo se bo, potem
ko bodo vsi ljudje preøli skozi
to prvo smrt v œivljenje, da bodo
tako postali neumrljivi, se bodo
morali pojaviti pred sodnim
stolom Izraelovega Svetega; in
potem pride sodba in potem se
jim mora soditi po sveti Boœji
sodbi.
16 In zagotovo kakor œivi Gospod, kajti govoril je Gospod Bog
in njegova veçna beseda je, ki ne
more preminiti, da bodo ti, ki so
praviçni, øe vedno praviçni, in
ti, ki so umazani, øe vedno umazani; zatorej so ti, ki so umazani, hudiç in njegovi angeli; in
øli bodo v veçni ogenj, pripravljen zanje; in njihovo muçenje
je kakor jezero ognja in œvepla,
katerega plamen se dviga na
veke vekov in je brez konca.
17 O veliçina in pravica naøega
Boga! Kajti izvaja vse svoje
besede in izøle so iz njegovih
ust in njegova postava se mora
izpolniti.
18 A, glejte, praviçni, sveti
Izraelovega Svetega, ti, ki so
verovali v Izraelovega Svetega,
ti, ki so prenaøali kriœe sveta
in prezirali njegovo sramoto,
bodo nasledili Boœje kraljestvo,
ki je bilo zanje pripravljeno
2 Nefi 9:14–26
od osnovanja sveta in njihova
radost bo za vekomaj popolna.
19 O veliçina milosti naøega
Boga, Izraelovega Svetega! Kajti
svoje svete reøi pred tisto straøno poøastjo, hudiçem, in smrtjo
in peklom in tistim jezerom
ognja in œvepla, ki je neskonçno
muçenje.
20 O kako velika je svetost
naøega Boga! Kajti vse ve in
niçesar ni, çesar bi ne vedel.
21 In pride na svet, da bo odreøil vse ljudi, çe bodo prisluhnili
njegovemu glasu; kajti glejte,
trpi boleçine vseh ljudi, da,
boleçine vsakega œivega bitja,
tako moøkih, œensk kot otrok, ki
pripadajo Adamovi druœini.
22 In to trpi, da bi vstajenje
priølo na vse ljudi, da bi vsi stali
pred njim na veliki in sodni dan.
23 In vsem ljudem zapoveduje,
da se morajo pokesati in se krstiti v njegovem imenu s popolno
vero v Izraelovega Svetega ali
pa ne bodo mogli biti odreøeni
v Boœje kraljestvo.
24 In çe se ne bodo pokesali in
verjeli v njegovo ime in se krstili
v njegovem imenu in vztrajali
do konca, morajo biti prekleti;
kajti tako je govoril Gospod
Bog, Izraelov Sveti.
25 Zatorej je dal postavo; in
kjer niso dobili postave, tam ni
kazni; in kjer ni kazni, tam ni
obsodbe; in kjer ni obsodbe, tam
zavoljo odkupne daritve zanje
veljajo milosti Izraelovega Svetega, kajti reøi jih njegova moç.
26 Kajti odkupna daritev zadosti zahtevam pravice nad
vsemi tistimi, ki postave niso
dobili, da so reøeni tiste straøne
2 Nefi 9:27–42
poøasti, smrti in pekla in hudiça
in jezera ognja in œvepla, ki je
neskonçno muçenje; in povrnejo
se k tistemu Bogu, ki jim je dal
sapo, ki je Izraelov Sveti.
27 A gorje mu, ki je postavo
dobil, da, ki ima vse Boœje
zapovedi kakor mi in ki jih krøi
in ki zapravlja dneve svoje preizkuønje, kajti njegovo stanje je
straøno!
28 O prekanjeni zlodejev naçrt!
O çloveøka domiøljavost in øibkost in neumnost! Çe so uçeni,
mislijo, da so modri in ne prisluhnejo Boœjemu svètu, kajti
zapostavljajo ga, ker predpostavljajo, da sami vedo, zatorej
je njihova modrost neumnost
in jim ne koristi. In pogubljeni
bodo.
29 Biti uçen pa je dobro, çe
prisluhnejo Boœjim nasvetom.
30 Toda gorje bogatim, ki so
bogati, kar zadeva svet. Kajti
zato ker so bogati, prezirajo siromaøne in preganjajo krotke
in imajo srce pri svojih zakladih;
zatorej je njihov zaklad njihov
bog. In glejte, njihov zaklad bo
prav tako preminil z njimi.
31 In gorje gluhim, ki noçejo
sliøati; kajti pogubljeni bodo.
32 Gorje slepim, ki noçejo
videti; kajti ti bodo prav tako
pogubljeni.
33 Gorje neobrezanim v srcu,
kajti védenje o njihovih kriviçnostih jih bo udarilo poslednji
dan.
34 Gorje laœnivcu, kajti vrœen
bo v pekel.
35 Gorje morilcu, ki namerno
ubija, kajti umrl bo.
36 Gorje jim, ki se predajajo
66
vlaçugarstvu, kajti vrœeni bodo
v pekel.
37 Da, gorje tistim, ki çastijo
malike, kajti nad njimi se radosti
hudiç vseh hudiçev.
38 In skratka, gorje vsem
tistim, ki umrejo v grehih; kajti
vrnili se bodo k Bogu in zrli
njegov obraz in ostali v grehih.
39 O moji ljubljeni bratje,
pomnite, kako strahotno je, çe
krøite proti Svetemu Bogu, in
tudi kako strahotno je, çe podleœete çarom tistega zviteœa.
Pomnite, biti meseno naravnan
je smrt in biti duhovno naravnan je veçno œivljenje.
40 O, moji ljubljeni bratje,
nastavite uho mojim besedam.
Pomnite veliçino Izraelovega
Svetega. Ne recite, da sem proti
vam govoril hude reçi; kajti çe
boste, se boste rogali resnici;
kajti govoril sem besede vaøega
Stvaritelja. Vem, da so besede
resnice teœke za vsako neçistost;
a praviçni se jih ne bojijo, kajti
ljubijo resnico in se ne zamajajo.
41 O potem, moji ljubljeni
bratje, pridite h Gospodu, k
Svetemu. Pomnite, da so njegova pota praviçna. Glejte, ozka je
pot za çloveka, toda leœi v ravni
smeri pred njim in vrata varuje
Izraelov Sveti; in tam nima v
sluœbi nobenega sluœabnika; in
ni druge poti kakor pri vratih;
kajti ne da se ga prevarati, kajti
Gospod Bog mu je ime.
42 In kdor trka, temu bo
odprl; in modri in uçeni in ti, ki
so bogati, ki so naduti zavoljo
svoje uçenosti in svoje modrosti
in svojega bogastva — da, ti so
ti, katere prezira; in çe tega ne
67
bodo zavrgli in se pred Bogom
ne imeli za nespametne in se ne
spustili v globine poniœnosti,
jim ne bo odprl.
43 Paç pa bodo reçi modrih in
razumnih pred njimi za vekomaj skrite — da, tista sreça, ki je
pripravljena za svete.
44 O moji ljubljeni bratje,
pomnite moje besede. Glejte,
snamem si oblaçila in jih pred
vami otresem; molim k Bogu, ki
je moja odreøitev, da me preiøçe
s svojim vsevidnim oçesom;
zatorej boste vedeli na poslednji
dan, ko se bo vsem ljudem sodilo po njihovih delih, da je Izraelov Bog priçeval, da sem s svoje
duøe otresel vaøe kriviçnosti in
da stojim pred njim v svetlosti
in sem oçiøçen vaøe krvi.
45 O moji ljubljeni bratje, odvrnite se od svojih grehov; otresite se verig tega, ki bi vas trdno
zvezal; pridite k tistemu Bogu,
ki je skala vaøe odreøitve.
46 Pripravite svojo duøo za
tisti slavni dan, ko se bo pravica podelila praviçnim, in sicer
na sodni dan, da od straønega
strahu ne boste zlezli vase; da
se vam ne bo treba v popolnosti
spomniti svoje straøne krivde
in ne boste primorani vzklikniti:
Svete, svete so tvoje sodbe, o
Gospod Bog Vsemogoçni—toda
poznam svojo krivdo; prekrøil
sem tvojo postavo in moji
prekrøki so moji; in hudiç me je
pridobil, da sem œrtev njegove
straøne bede.
47 A glejte, bratje moji, ali je
potrebno, da vas prebudim v
straøno resniçnost tega? Mar
bi vam brazdal duøo, çe bi vi
2 Nefi 9:43–54
imeli çiste misli? Ali bi bil jasen
glede jasnosti resnice, çe bi bili
vi prosti greha?
48 Glejte, çe bi bili sveti, bi
vam govoril o svetosti; ker pa
niste sveti in name gledate kot
na uçitelja, mora biti potrebno,
da vas uçim o posledicah greha.
49 Glejte, moji duøi se greh
gnusi in srce se mi radosti v
praviçnosti; in slavil bom sveto
ime mojega Boga.
50 Pridite, bratje moji, vsi, ki
ste œejni, pridite k vodam; in ta,
ki nima denarja, pridi, kupi in
jej; da, pridi, kupi vina in mleka
brez denarja in brez cene.
51 Zatorej ne zapravljajte denarja za tisto, kar nima vrednosti, niti ne delajte tistega, kar
ne more zadovoljiti. Marljivo
mi prisluhnite in pomnite besede, katere sem govoril; in pridite
k Izraelovemu Svetemu in se
gostite s tistim, kar ne premine,
niti se ne more pokvariti, in naj
se vaøa duøa radosti v obilju.
52 Glejte moji ljubljeni bratje,
pomnite besede svojega Boga;
nenehno molite k njemu podnevi in se zahvaljujte njegovemu
svetemu imenu ponoçi. Naj se
vaøe srce radosti.
53 In glejte, kako velike so Gospodove zaveze in kako velika je
njegova blagohotnost do çloveøkih otrok; in zavoljo njegove veliçine in njegove milostljivosti in
milosti nam je obljubil, da naøe
potomstvo ne bo v celoti pobito
v mesu, paç pa jim bo prizanesel; in v prihodnjih rodovih
bodo postali praviçna veja
Izraelove hiøe.
54 In sedaj, bratje moji, bi vam
2 Nefi 10:1–14
øe govoril; a preostanek svojih
besed vam bom izjavil jutri.
Amen.
10. POGLAVJE
Judje bodo kriœali svojega Boga. —
Razkropljeni bodo, dokler ne bodo
zaçeli verjeti vanj. — Amerika bo
deœela svobode, kjer ne bo vladal
kralj. — Spravite se z Bogom in si
preko njegove milostljivosti zasluœite odreøitev. Med leti 559 in 545
pr. Kr.
In sedaj vam jaz, Jakob, spet
govorim, moji ljubljeni bratje, o
tej praviçni veji, o kateri sem
govoril.
2 Kajti glejte, obljube, ki smo
jih prejeli, so nam bile obljubljene, kar se tiçe telesa; kot
mi je bilo zatorej pokazano, da
se bodo mnogi izmed naøih
otrok po mesu pogubili zavoljo
nevere, vendar bo Bog milosten do mnogih; in naøi otroci
se bodo vrnili, da bodo lahko
priøli k tistemu, kar jim bo dalo
pravo védenje o njihovem
Odkupitelju.
3 Kot sem vam zatorej rekel,
mora biti potrebno, da bo Kristus — kajti prejønjo noç mi je
angel rekel, da se bo tako imenoval — priøel med Jude, med
tiste, ki so bolj zlobni del sveta;
in kriœali ga bodo — kajti tako
mora biti z naøim Bogom in ni
drugega naroda na Zemlji, ki bi
kriœal svojega Boga.
4 Kajti çe bi se bili med drugimi narodi zgodili ti mogoçni
çudeœi, bi se pokesali in vedeli,
da je njihov Bog.
68
5 Zavoljo kvaziduhovniøtva
in kriviçnosti pa bodo tisti v
Jeruzalemu postali trdovratni
do njega, da bo kriœan.
6 Zavoljo njihovih kriviçnosti
bodo zatorej nadnje priøla opustoøenja, lakote, kuœne bolezni
in prelivanja krvi; in ti, ki ne
bodo pobiti, bodo razkropljeni
med vse narode.
7 A glejte, tako govori Gospod
Bog: Ko pride dan, ko bodo
verjeli vame, da sem Kristus,
takrat se bom zavezal z njihovimi oçeti, da se bodo vrnili v
mesu, na Zemlji, v deœele njihovega nasledstva.
8 In zgodilo se bo, da jih bom
zbral z dolge razkropljenosti z
otokov morja in s øtirih strani
sveta; in narodi Nejudov bodo
veliki v mojih oçeh, govori Bog,
ko jih bom nosil v deœele njihovega nasledstva.
9 Da, kralji Nejudov bodo
njihovi skrbniki in njihove kraljice bodo postale dojilje; zatorej
so velike Gospodove obljube
Nejudom, kajti govoril je in
kdo lahko oporeka?
10 A glejte, ta deœela, govori
Bog, bo deœela tvojega nasledstva in Nejudje bodo v deœeli
blagoslovljeni.
11 In za Nejude bo ta deœela
deœela svobode in v deœeli ne
bo kraljev, ki bi se dvignili nad
Nejude.
12 In to deœelo bom utrdil
pred drugimi narodi.
13 In ta, ki se bori proti Sionu,
bo pogubljen, govori Bog.
14 Kajti ta, ki proti meni vzdigne kralja, bo pogubljen, kajti,
jaz, Gospod, kralj nebes, bom
69
njihov kralj in za vekomaj bom
luç njim, ki sliøijo moje besede.
15 Zatorej moram zato, da se
bodo izpolnile moje zaveze,
ki sem jih sklenil s çloveøkimi
otroki, ki jih bom izpolnil,
medtem ko so v mesu, uniçiti
skrita dela teme in morilcev in
gnusob.
16 Zatorej bo ta, ki se bori proti
Sionu, tako Jud kot Nejud, tako
zasuœnjeni kot svobodni, tako
moøki kot œenska, pogubljen;
kajti ti so ti, ki so vlaçuga vse
zemlje; kajti ti, ki niso z menoj,
so proti meni, govori Bog.
17 Kajti izpolnil bom svoje
obljube, ki sem jih sklenil s
çloveøkimi otroki, ki jih bom
spolnil, ko so v mesu —
18 zatorej moji ljubljeni bratje,
tako govori Bog: Z roko Nejudov bom udaril tvoje potomstvo;
vendar bom Nejudom omehçal
srce, da bodo do njih kakor oçe;
zatorej bodo Nejudje blagoslovljeni in priøteti bodo k Izraelovi hiøi.
19 Zatorej bom to deœelo za
vekomaj posvetil za tvoje potomstvo in njim, ki bodo priøteti
med tvoje potomstvo, za deœelo njihovega nasledstva; kajti
izvoljena deœela je, mi govori
Bog, izmed vseh drugih deœel,
zatorej bom naredil, da me bodo
vsi ljudje, ki bivajo v njej, çastili,
govori Bog.
20 In sedaj, moji ljubljeni bratje,
ker vidim, da nam je naø usmiljeni Bog dal tako veliko védenje
o tem, ga pomnimo in svoje
grehe odloœimo in ne poveøajmo glave, kajti nismo zavrœeni;
vendar so nas pregnali iz deœele
2 Nefi 10:15–11:1
naøega nasledstva; ampak vodeni smo bili v boljøo deœelo, kajti
Gospod nam je morje napravil
za pot in na morskem otoku smo.
21 Velike pa so Gospodove
obljube tem, ki so na morskih
otokih; ker zatorej pravi otoki,
jih mora biti veç kot ta in prav
tako so poseljeni z naøimi brati.
22 Kajti glejte, Gospod Bog jih
je od çasa do çasa izpeljal iz
Izraelove hiøe po svoji volji in
zadovoljstvu. In sedaj glejte,
Gospod se spomni vseh teh, ki
so bili odlomljeni, zatorej se
spomni tudi nas.
23 Zato naj se vam srce razveseli in pomnite, da lahko svobodno delujete—lahko izberete
pot veçne smrti ali pa pot veçnega œivljenja.
24 Zatorej, moji ljubljeni bratje,
se spravite z Boœjo voljo in ne z
voljo hudiça in mesa; in pomnite, potem ko se boste spravili z
Bogom, da je samo v in po Boœji
milostljivosti, da ste reøeni.
25 Naj vas zatorej z moçjo
vstajenja Bog dvigne iz smrti in
prav tako z moçjo odkupne daritve iz veçno trajajoçe smrti,
da boste sprejeti v veçno Boœje
kraljestvo, da ga boste hvalili z
boœjo milostljivostjo. Amen.
11. POGLAVJE
Jakob je videl Odkupitelja. — Mojzesova postava govori o Kristusu
in dokaœe, da bo priøel. Med leti
559 in 545 pr. Kr.
In sedaj, Jakob je tisti ças mojemu ljudstvu govoril veliko veç;
vendar sem dal zapisati samo
2 Nefi 11:2–12:6
to, kajti kar sem zapisal, mi
zadostuje.
2 In sedaj, jaz, Nefi, zapiøem
veç Izaijevih besed, kajti njegove besede radostijo mojo duøo.
Kajti svoje ljudstvo bom primerjal z vsemi njegovimi besedami
in jih razposlal vsem svojim
otrokom, kajti resniçno je videl
Odkupitelja, prav kakor sem
ga videl sam.
3 In tudi moj brat, Jakob, ga
je videl, kakor sem ga videl
jaz; zatorej bom njune besede
razposlal svojim otrokom v
dokaz, da so moje besede resniçne. Zatorej bom po besedah
treh, je govoril Bog, potrdil
svojo besedo. Vendar Bog poølje veç priç in vse svoje besede
dokaœe.
4 Glejte, moja duøa se radosti,
ko svojemu ljudstvu prinaøam
dokaze o Kristusovem prihodu;
kajti zato je bila Mojzesova
postava dana; in vse, kar je Bog
dal çloveku od zaçetka sveta,
govori o njem.
5 In moja duøa se prav tako
radosti Gospodovih zavez, ki
jih je sklenil z naøimi oçeti;
da, moja duøa se radosti njegove miline in njegove pravice
in moçi in milosti in velikega
in veçnega naçrta reøitve iz
smrti.
6 In moja duøa se radosti,
ko svojemu ljudstvu prinaøam
dokaze, da bodo, çe Kristus ne
pride, vsi ljudje pogubljeni.
7 Kajti çe ni Kristusa, ni Boga;
in çe ni Boga, ni nas, ker bi
ne bilo stvarjenja. Ampak Bog
je in on je Kristus in pride ob
polnosti svojega lastnega çasa.
70
8 In sedaj zapiøem nekatere od
Izaijevih besed, da se bo lahko,
kdor koli od mojega ljudstva bo
te besede videl, v srcu dvignil
in se radostil zavoljo vseh ljudi.
To so sedaj te besede in z njimi
se lahko primerjate vi in vsi
ljudje.
12. POGLAVJE
Izaija vidi tempelj poslednjih dni,
zbiranje Izraela in tisoçletno sodbo
in mir. — Ponosni in zlobni bodo
poniœani ob drugem prihodu. —
Primerjaj z Izaijem 2. Med leti
559 in 545 pr. Kr.
Beseda, ki jo je videl Izaija,
Amocov sin, o Judu in Jeruzalemu:
2 In zgodilo se bo poslednje
dni, ko bo gora Gospodove hiøe
utrjena na vrhu gora in bo
povzdignjena nad hribe in vsi
narodi bodo pritekali k njej.
3 In veliko ljudstev bo ølo in
reklo: Pridite in pojdimo na
Gospodovo goro, v hiøo Jakobovega Gospoda; in pouçeval nas
bo o svojih poteh in hodili bomo
po njegovih stezah; kajti postava
bo priøla s Siona in Gospodova
beseda iz Jeruzalema.
4 In razsojal bo med narodi in
grajal mnoga ljudstva; in meçe
bodo prekovali v lemeœe in sulice v srpe—narod ne bo vzdignil
meça proti narodu, niti se ne
bodo veç uçili vojskovanja.
5 O Jakobova hiøa, pridite in
hodimo v Gospodovi luçi; da,
pridite, kajti vsi ste skrenili,
vsakdo na svoja hudobna pota.
6 Zato si, o Gospod, zapustil
71
svoje ljudstvo, Jakobovo hiøo,
ker so polni navad vzhoda in
posluøajo vedeœevalce, kot so
Filistejci, in ugajajo jim otroci
tujcev.
7 Njihova deœela je prav tako
polna srebra in zlata, niti ni
konca njihovim zakladom; njihova deœela je prav tako polna
konjev, niti ni konca njihovim
koçijam.
8 Njihova deœela je prav tako
polna malikov; çastijo delo
svojih lastnih rok, tisto, ki so ga
napravili njihovi lastni prsti.
9 In navaden çlovek se ne
prikloni in mogoçneœ ne postane poniœen, zato mu ne odpustí.
10 O ti zlobni, vstopi v skalo
in se skrij v prah, kajti Gospodov strah in slava njegovega
veliçanstva te bosta udarila.
11 In zgodilo se bo, da bodo
vzviøeni pogledi ljudi postali
poniœni in çloveøka vzviøenost
se bo priklonila in samo Gospod
bo povzdignjen tistega dne.
12 Kajti dan Gospoda nad
vojskami kmalu pride nad vse
narode, da, nad vsakogar; da,
nad ponosne in vzviøene in nad
vsakogar, ki se visoko nosi, in
bo poniœan.
13 Da, in Gospodov dan bo
priøel nad vse libanonske cedre,
kajti visoke so in se visoko
dvigajo in nad vse baøanske
hraste;
14 in nad vse visoke gore in
nad vse hribe in nad vse narode,
ki se visoko nosijo, in nad vsako
ljudstvo;
15 in nad vsak visok stolp in
nad vsako utrjeno obzidje;
16 in nad vse ladje morja in
2 Nefi 12:7–13:1
nad vse ladje iz Tarøiøa in nad
vse prijetne slike.
17 In çloveøka vzviøenost se bo
priklonila in çloveøka oøabnost
se bo spustila; in tistega dne bo
poviøan samo Gospod.
18 In malikom bo docela napravil konec.
19 In øli bodo v skalnate votline in v zemeljske jame, kajti
nadnje bo priøel strah pred
Gospodom in udarila jih bo
slava njegovega veliçanstva,
ko bo vstal, da bo straøno zatresel zemljo.
20 Tisti dan bo çlovek vrgel
srebrne malike in zlate malike,
ki si jih je napravil za çaøçenje,
krtom in netopirjem;
21 da bodo øli v gorske votline
in v skalnate razpoke, kajti
nadnje bo priøel strah pred Gospodom in veliçanstvo njegove
slave jih bo udarilo, ko bo vstal,
da bo straøno zatresel zemljo.
22 Obrnite se proç od çloveka,
çigar sapa je v njegovih nosnicah; kajti kolikøna je sploh
njegova vrednost?
13. POGLAVJE
Juda in Jeruzalem bosta kaznovana
zavoljo neposluønosti. — Gospod
prosi za svoje ljudstvo in mu sodi.
— Sionske hçere so preklete in
muçene zavoljo svoje posvetnosti.
— Primerjaj z Izaijem 3. Med leti
559 in 545 pr. Kr.
Kajti glej, Gospod, Gospod nad
vojskami, Jeruzalemu in Judu
odtegne podporo in oporo, vso
oporo v kruhu in vso podporo
v vodi —
2 Nefi 13:2–24
2 mogoçneœu in bojevniku,
sodniku in preroku in razumnemu in staremu;
3 poveljniku petdesetih in
çastnemu moœu in svetovalcu
in spretnemu obrtniku in zgovornemu govorniku.
4 In otroke jim bom dal za
prince in otroçiçi bodo vladali
nad njimi.
5 In ljudje bodo zatirali drug
drugega in vsak svojega bliœnjega; otrok se bo ponosno
obnaøal do starega in prostak
do çastitljivega.
6 Ko se bo çlovek polastil
bratove hiøe, ki je oçetova, in
bo rekel: Obleko imaø, bodi nam
vladar in ta podrtija naj bo v
tvojih rokah —
7 tisti dan bo zaprisegel, rekoç: Ne bom zdravnik; kajti v
moji hiøi ni ne kruha ne obleke; ne delajte me za vladarja
ljudstvu.
8 Kajti Jeruzalem je uniçen in
Juda je padel, ker so bili njihovi
jeziki in njihova dejanja proti
Gospodu, da so izzvali oçi
njegove slave.
9 Izraz njihovih obliçij priça
proti njim in oznanja njihov
greh, in sicer kakor v Sodomi in
ne morejo ga skriti. Gorje njihovim duøam, kajti nagradile so
se z zlom!
10 Recite praviçnim, da je z
njimi dobro; kajti jedli bodo
sad svojih dejanj.
11 Gorje hudobnim, kajti pogubljeni bodo; kajti nad njimi
bo plaçilo njihovih rok!
12 In ljudje moji, otroci so
njihovi zatiralci in vladajo jim
œenske. O ljudstvo moje, ti, ki
72
te vodijo, povzroçajo, da delaø
napake, in uniçujejo pot tvojih
steza.
13 Gospod je vstal, da bo prosil
zanje, in stoji, da bo ljudem
sodil.
14 Gospod bo sodil s starodavnimi svojega ljudstva in s princi
le–tega; kajti pojedli ste vinograd in naropano pri siromaku v
svojih hiøah.
15 Kaj mislite? Moje ljudstvo
izniçujete in surovo ravnate s
siromaønimi, govori Gospod
nad vojskami.
16 Gospod nadalje govori: Ker
so sionske hçere oøabne in
hodijo z iztegnjenimi vratovi in
poœeljivimi oçmi, hodijo in stopicajo, ko gredo, in z nogami
delajo œvenket —
17 zato bo Gospod z garjami
udaril tème sionskih hçera in
Gospod bo razgalil njihovo
goloto.
18 Tisti dan bo Gospod odvzel
bliøç njihovih œvenketajoçih
okraskov in lasnih mreœic in
okraskov, okroglih kakor luna;
19 veriœic in zapestnic in
palçnikov;
20 çepic in noœnega okrasja in
naglavnih trakov in ploøçic in
uhanov;
21 prstanov in nosnih draguljev,
22 ogrinjal in plaøçev in rut in
lasnih igel,
23 zrcal in tanko tkanega platna in kapuc in tançic.
24 In zgodilo se bo, da bo
namesto sladkega vonja smrad
in namesto opasja raztrganina;
in namesto dobro urejenih las
pleøa; in namesto telovnika
73
2 Nefi 13:25–15:6
opasana raøevina; oœganost namesto lepote.
25 Tvoji moœje bodo padli pod
meçem in tvoji mogoçni v vojni.
26 In njegova vrata bodo
objokovala in œalovala in opustoøeno bo in bo sedelo na tleh.
14. POGLAVJE
Sion in njegove hçere bodo odkupljene in oçiøçene v tisoçletnem
dnevu. — Primerjaj z Izaijem 4.
In tisti dan se bo sedem œena
oprijelo enega moœa, rekoç:
Jedle bomo svoj lastni kruh
in nosile svoja lastna oblaçila;
samo dovoli se nam imenovati
s tvojim imenom, da nam bodo
oçitki odvzeti.
2 Tisti dan bo Gospodova veja
lepa in veliçastna; sad zemlje
izvrsten in lep za tiste, ki so
pobegnili iz Izraela.
3 In zgodilo se bo, ti, ki so jih
pustili v Sionu in ki so ostali v
Jeruzalemu, se bodo imenovali
sveti, vsakdo, ki je zapisan med
œiveçimi v Jeruzalemu —
4 ko bo Gospod izmil umazanijo sionskih hçera in bo oçistil kri
Jeruzalema iz srede le–tega z
duhom sodbe in z duhom ognja.
5 In Gospod bo na vsakem
bivaliøçu na gori ustvaril Sion in
na njegovih zborovanjih oblak
in dim podnevi in sij plameneçega ognja ponoçi; kajti nad vsem
sionskim veliçastjem bo zaøçita.
6 In podnevi bo svetiøçe dajalo
senco pred vroçino in bo pribeœaliøçe in zavetje pred nevihto
in deœjem.
15. POGLAVJE
Gospodov vinograd (Izrael) bo
opustel in njegovo ljudstvo bo
razkropljeno. — Ko bodo v odpadlem in razkropljenem stanju, bo
nadnje priølo gorje. — Gospod bo
dal znak in zbral Izrael. — Primerjaj z Izaijem 5. Med leti 559 in 545
pr. Kr.
In potem bom svojemu preljubemu pel pesem mojega ljubljenega, ki se bo nanaøala na
njegov vinograd. Moj preljubi
ima vinograd na zelo rodovitnem griçu.
2 In ogradil ga je in iz le–tega
zbral vse kamenje in ga zasadil
z najizbranejøo trto in v njegovi
sredi zgradil stolp in v njem
napravil tudi stiskalnico; in
prizadeval si je, da bi obrodil
grozdje, in obrodil je divje
grozdje.
3 In sedaj, o jeruzalemski prebivalci in Judovi moœje, razsodite, rotim vas, med menoj in
mojim vinogradom.
4 Kaj veç bi se øe dalo storiti
z mojim vinogradom, çesar
nisem storil v njem? Ko sem si
zatorej prizadeval, da bi obrodil grozdje, je obrodil divje
grozdje.
5 In sedaj pridite; povedal vam
bom, kaj bom storil s svojim vinogradom—odstranil bom œivo
mejo le–tega in objeden bo; in
podrl bom obzidje le–tega in
poteptan bo;
6 in pustil ga bom pusteti; ne
bo obrezan ne okopan; ampak
bodo pognale divje roœe in
trnje; prav tako bom zapovedal
2 Nefi 15:7–26
oblakom, naj nad njim ne deœujejo deœja.
7 Kajti vinograd Gospoda nad
vojskami je Izraelova hiøa in
Judovi moœje njegova prijetna
sadika; in çakal je na razsodbo
in glej, zatiranje; na praviçnost,
a glej, krik.
8 Gorje jim, ki dodajajo hiøo
hiøi, dokler ni veç prostora, da
bi se jih lahko same postavilo
na sredo zemlje!
9 V moja uøesa je govoril Gospod nad vojskami, po resnici
bodo mnoge hiøe opustele in
mogoçna in lepa mesta bodo
brez prebivalcev.
10 Da, deset oralov vinograda
bo dalo en çeber in en tovor
semena bo dal en økaf.
11 Gorje jim, ki se zjutraj dvigajo zgodaj, da lahko sledijo
moçni pijaçi, ki nadaljujejo do
noçi in vino jih podœiga!
12 In harfa in viola in tamburin
in piøçal in vino so na njihovih
gostijah; ne ozirajo se na Gospodovo delo, niti ne pretehtajo
izvajanja njegovih rok.
13 Zato je moje ljudstvo odølo
v ujetniøtvo, ker nimajo spoznanja; in njihovi ugledni moœje
gladujejo in njihove mnoœice je
izsuøila œeja.
14 Zato se je pekel poveçal in
odprl neizmerna usta; in njihovo veliçastje in njihove mnoœice
in njihov bliøç in ta, ki se radosti,
se bodo spustili vanj.
15 In navaden çlovek bo zruøen
in mogoçneœ bo poniœan in oçi
vzviøenega bodo poniœane.
16 A Gospod nad vojskami bo
povzdignjen v sodbi in Bog, ki je
svet, bo posveçen v praviçnosti.
74
17 Potem se bodo jagnjeta hranila na svoj naçin in opustela
mesta debelih bodo jedli tujci.
18 Gorje jim, ki vleçejo kriviçnost z vrvmi neçimrnosti in
greønost kot voz na konopcih;
19 ki pravijo: Pohiti naj, se podviza s svojim delom, da ga bomo
lahko videli; in naj se namera
Izraelovega Svetega pribliœa in
pride, da jo bomo lahko poznali.
20 Gorje jim, ki imenujejo zlo
dobro in dobro zlo, ki imajo
temo za luç in luç za temo, ki
imajo grenko za sladko in sladko za grenko!
21 Gorje modrim v njihovih
lastnih oçeh in razumnim v
njihovem lastnem pogledu!
22 Gorje mogoçnemu pri pitju
vina in moçnemu çloveku, ki
meøa moçno pijaço;
23 ki opraviçujejo zlobnega za
plaçilo in odvzemajo praviçnost
praviçnemu!
24 Zato bo, kakor ogenj pogoltne strniøçe in plamen pouœije pleva, njihova korenina
gniloba in njihovo cvetje se
bo dvigalo kakor prah; ker so
zavrgli postavo Gospoda nad
vojskami in prezirali besedo
Izraelovega Svetega.
25 Zato se Gospodova jeza
razvnema nad njegovim
ljudstvom in nadnje je iztegnil
svojo roko in jih udaril; in tresli
so se griçi in njihova trupla so
bila raztrgana sredi ulic. Kajti
vsa ta njegova jeza se ni obrnila
proç, njegova roka pa je øe
vedno iztegnjena.
26 In dal bo znak narodom od
daleç in jim poœviœgal s konca
zemlje; in glej, priøli bodo naglo
75
2 Nefi 15:27–16:13
s hitrostjo; med njimi nobeden
ne bo utrujen ne opotekajoç.
27 Nobeden ne bo dremal ne
spal; niti se ne bo razvezalo
opasje njihovih ledij, niti se
ne bo strgala vezalka njihovih
çevljev;
28 çigar puøçice bodo ostre in
vsi njihovi loki napeti in kopita
njihovih konjev bodo kakor
kremen in njihova kolesa kakor
vrtinçasti vihar, njihovo rjovenje
kakor levje.
29 Rjoveli bodo kakor mladi
levi; da, rjoveli bodo in preœali
na œrtev in odnesli jo bodo
zagotovo in nihçe je ne bo reøil.
30 In tisti dan bodo rjoveli
nadnje kakor rjovenje morja; in
çe bodo pogledali nad deœelo,
glej, tema in potrtost in luç
nebes le–te je potemnela.
16. POGLAVJE
Izaija vidi Gospoda. — Izaiju so
grehi odpuøçeni. — Poklican je k
prerokovanju.—Prerokuje o Judovi
zavrnitvi Kristusovega pouçevanja.
— Preostanek se bo vrnil. — Primerjaj z Izaijem 6. Med leti 559 in
545 pr. Kr.
V letu, ko je umrl kralj Uzija,
sem prav tako videl Gospoda,
sedeçega na prestolu, visokem
in vzviøenem, in njegova vleçka
je polnila tempelj.
2 Nad tem so stali serafi; vsak
je imel øest kril; z dvema si je
zakrival obraz in z dvema si
je zakrival stopala in z dvema
je letel.
3 In eden je zaklical drugemu in rekel: Svet, svet, svet je
Gospod nad vojskami; vsa zemlja je polna njegove slave.
4 In ob glasu tega, ki je klical,
so se premaknili podboji vrat
in hiøa se je napolnila z dimom.
5 Potem sem rekel: Gorje mi,
kajti izgubljen sem; ker sem
çlovek neçistih ustnic; in prebivam sredi ljudstva neçistih
ustnic; kajti moje oçi so videle
Kralja, Gospoda nad vojskami.
6 Potem je k meni priletel
eden od serafov, drœeç v roki
œerjavico, ki jo je bil s kleøçami
vzel z oltarja;
7 in poloœil mi jo je na usta
in rekel: Glej, to se je dotaknilo
tvojih ustnic; in tvoja kriviçnost
ti je odvzeta in tvoj greh oçiøçen.
8 Prav tako sem zasliøal Gospodov glas, ki je rekel: Koga naj
poøljem in kdo bo øel za nas?
Potem sem rekel: Tukaj sem;
mene poølji.
9 In rekel je: Pojdi in povej
temu ljudstvu—dobro posluøajte, a niso razumeli; in dobro
glejte, a niso doumeli.
10 Napravi srca tega ljudstva
brezçutna in njihova uøesa napravi teœka in zapri jim oçi — da
z oçmi ne bodo videli in z uøesi
sliøali in v srcu razumeli in se
spreobrnili in ozdraveli.
11 Potem sem rekel: Gospod,
kako dolgo? In rekel je: Dokler
mesta ne bodo pustela brez
prebivalca in hiøe brez ljudi in bo
deœela popolnoma opustoøena;
12 in Gospod je ljudi preselil
daleç proç, kajti velika bo zapuøçenost sredi deœele.
13 Ampak øe desetina jih bo
in vrnili se bodo in objedeni
bodo kakor lipa in kakor hrast,
2 Nefi 17:1–19
katerega sok je v njiju, ko odvrœeta svoje listje; tako bo sveto
potomstvo sok le–teh.
17. POGLAVJE
Efrájim in Sirija bijeta vojno proti
Judu. — Kristus se bo rodil devici.
559 in 545 pr. Kr.
In zgodilo se je v dnevih Ahaza,
Jotamovega sina, Uzijevega
vnuka, Judovega kralja, da sta
Recin, kralj Sirije in Pekah,
Remaljájev sin, Izraelov kralj,
øla proti Jeruzalemu v vojno,
a ga nista mogla premagati.
2 In Davidovi hiøi je bilo
povedano, rekoç: Sirija je zdruœena z Efrájimom. In vztrepetalo
je njegovo srce in srce njegovega
ljudstva, in sicer kakor z vetrom
vztrepeta gozdno drevje.
3 Potem je Gospod rekel Izaiju:
Pojdi sedaj Ahazu naproti, ti
in Øear Jaøub, tvoj sin, na konec
vodovoda k zgornjemu zbiralniku na cesto ob belivçevem polju;
4 in mu reci: Bodi pozoren in
miruj; ne boj se, niti naj se ti
srce ne plaøi zavoljo dveh repov
teh kadeçih se ogorkov, zavoljo
straøne Recinove jeze nad Sirijo
in jeze Remaljájevega sina.
5 Ker so Sirija, Efrájim in
Remaljájev sin podvzeli zle
namere proti tebi, rekoç:
6 Pojdimo nad Juda in si ga
podvrzimo in tamkaj si napravimo vejo in v njeni sredi postavimo kralja, da, Tabealovega sina.
7 Tako govori Gospod Bog:
Ne bo vzdrœalo, niti se ne bo
zgodilo.
76
8 Kajti glava Sirije je Damask
in glava Damaska, Recin; in v
trikrat dvajset in petih letih
bo Efrájim razbit, da ne bo
ljudstvo.
9 In glava Efrájima je Samarija
in glava Samarije je Remaljájev
sin. Çe ne boste verovali, zagotovo ne boste obstali.
10 Nadalje je Gospod spet
govoril Ahazu, rekoç:
11 Gospoda, svojega Boga,
prosi za znamenje; zanj prosi
bodisi v globinah ali v viøavah
zgoraj.
12 Ahaz pa je rekel: Ne bom
prosil, niti ne bom skuøal Gospoda.
13 In rekel je: Sedaj posluøajte,
o Davidova hiøa; ali vam je malenkost utrujati ljudi, toda mar
boste utrujali tudi mojega Boga?
14 Zato vam bo Gospod sam
dal znamenje — glejte, devica
bo spoçela in rodila sina in imenovala ga bo Emanuel.
15 Maslo in med bo jedel, da
bo znal zavraçati zlo in izbirati
dobro.
16 Kajti preden bo deçek znal
zavraçati zlo in izbirati dobro,
bosta deœelo, ki jo sedaj prezirate, zapustila oba njena kralja.
17 Gospod bo poslal nadte in
nad tvoje ljudstvo in nad hiøo
tvojega oçeta dneve, ki niso
priøli od dneva, ko je Efrájim
odøel od Juda, kralja Asirije.
18 In tistega dne se bo zgodilo,
da bo Gospod poœviœgal muhi,
ki je v najbolj oddaljenem delu
Egipta, in çebeli, ki je v asirski
deœeli.
19 In priøle bodo in se vse
odpoçile v opustoøenih dolinah
77
2 Nefi 17:20–18:12
in luknjah v skalah in na vseh
trnih in na vsem grmovju.
20 Istega dne bo Gospod obril
z britvijo, ki so jo najeli ti preko
reke, po asirskem kralju, glavo
in dlake po nogah; in pouœila
bo tudi brado.
21 In tisti dan se bo zgodilo,
çlovek bo hranil telico in dve
ovci;
22 in tisti dan se bo zgodilo,
zavoljo obilice mleka, ki ga
bodo dajale, bo jedel maslo; kajti
maslo in med bo jedel vsak, ki
bo ostal v deœeli.
23 In tisti dan se bo zgodilo,
vsak kraj, kjer je bilo tisoç trt po
tisoç srebrnikov, kateri bo za
robidovje in trnje.
24 Semkaj bodo priøli moœje
s puøçicami in loki, ker bo vsa
deœela postala robidovje in
trnje.
25 In na vse griçe, ki jih
bodo okopavali z motiko, tjakaj
strah pred robidovjem in
trnjem ne bo priøel; ampak jih
bodo pasli volovi in teptala
manjøa œivina.
18. POGLAVJE
Kristus bo kamen spotike in skala
pohujøanja. — Iøçite Gospoda ne
çivkajoçih çarovnikov.—Za vodilo
se obrnite k postavi in k priçevanju.
559 in 545 pr. Kr.
Nadalje mi je Gospodova
beseda rekla: Vzemi si velik
zvitek in nanj zapiøi s çlovekovim pisalom glede Maher –
Øalal–Haø–Baza.
2 Izvolil sem si zvesti priçi, da
bosta poroçali, duhovnika Urijá
in Jeberehjájevega sina Zaharija.
3 In øel sem k prerokinji; in
spoçela je in rodila sina. Potem
mi je Gospod rekel: Poimenuj
ga Maher–Øalal–Haø–Baz.
4 Kajti glej, otrok ne bo znal
klicati moj oçe in moja mati, œe
bodo bogastva Damaska in plen
Samarije odnesli pred asirskega
kralja.
5 Gospod mi je prav tako spet
spregovoril, rekoç:
6 Kajti ker to ljudstvo zavraça
Siloaøke vode, ki teçejo mirno,
in se radostijo v Recinovem in
Remaljájevem sinu;
7 zato torej glej, Gospod pripelje nadnje reçne vode, moçne
in mnoge, in sicer asirskega
kralja in vso njegovo slavo;
vzdignil se bo iz vseh svojih
kanalov in prestopil vse svoje
bregove.
8 In øel bo skozi Juda; poplavljal bo in prestopal, segel bo
prav do vratu; in njegova razpeta krila bodo polnila øirino
tvoje deœele, o Emanuel.
9 Zdruœite se, o ljudstva, in
razleteli se boste na kosce;
in nastavite uho vsi vi iz daljnih
deœel; opaøite se in razleteli
se boste na kosce, opaøite se in
razleteli se boste na kosce.
10 Posvetujte se in niç ne bo
iz tega; govorite besedo in
ne bo vzdrœala; kajti Bog je z
nami.
11 Kajti Gospod je tako govoril
z menoj z moçno roko in me
pouçeval, naj ne hodim po poti
tega ljudstva, rekoç:
12 Ne recite zarota vsemu,
çemur bodo ti ljudje rekli zarota;
2 Nefi 18:13–19:7
niti se ne bojte njihovega ustrahovanja, niti se ne ustraøite.
13 Posveçujte Gospoda nad
vojskami samega in mu dopustite biti vaø strah in mu dopustite
biti vaøa groza.
14 In za svetiøçe bo; a za kamen
pohujøanja in za skalo œalitve
obema Izraelovima hiøama, za
zanko in past jeruzalemskim
prebivalcem.
15 In mnogi med njimi se bodo
opotekali in padli in zlomili jih
bodo in jih ujeli v pasti in jih
odpeljali.
16 Zaveœite skupaj priçevanje,
zapeçatite postavo med mojimi
uçenci.
17 In çakal bom na Gospoda,
ki skriva svoj obraz pred Jakobovo hiøo, in iskal ga bom.
18 Glej, jaz in otroci, ki mi jih
je dal Gospod, smo v Izraelu za
znamenja in za çudeœe od Gospoda nad vojskami, ki prebiva
na gori Sion.
19 In ko vam reçejo: Iøçite
pri teh, ki pozivajo duhove,
in pri çarovnikih, ki çivkajo
in momljajo — mar naj bi se
ljudstvo ne obraçalo k svojemu
Bogu, da bi od mrtvih sliøali
za œive?
20 K postavi in k priçevanju;
in çe ne govorijo po tej besedi,
je zato, ker v njih ni luçi.
21 In øli bodo skozi moçno
obteœeni in laçni; in zgodilo se
bo, ko bodo laçni, bodo obupavali in kleli svojega kralja in
svojega Boga in gledali navzgor.
22 In gledali bodo po zemlji
in videli teœave in temo in tesnoben mrak in gnalo jih bo v
temo.
78
19. POGLAVJE
Izaija govori mesijansko. —
Ljudstvo v temi bo videlo veliko
luç. — Rodil se nam je otrok. —
Princ miru bo in vladal bo na
Davidovem prestolu. — Primerjaj
z Izaijem 9. Med leti 559 in 545
pr. Kr.
Vendar mrak ne bo tak, kakor
je bil v njegovi stiski, ko je sprva
slabotno prizadel Zabulonovo
deœelo in Neftalijevo deœelo in
potem je moçneje udaril ob poti
Rdeçega morja preko Jordana v
Galileji narodov.
2 Ljudstvo, ki je hodilo v temi,
je zagledalo veliko luç; nad te,
ki bivajo v deœeli smrtne sence,
nadnje je posijala luç.
3 Pomnoœil si narode in poveçal radost—pred teboj se radostijo, kakor je radost ob œetvi in
kakor se ljudje radostijo, ko
delijo plen.
4 Kajti prelomil si jarem njegovega bremena in palico na
njegovi rami, kol njegovega
zatiralca.
5 Kajti vsaka bojevnikova bitka
je z zmedenim glasom in oblaçili, povaljanimi v krvi; ta pa bo z
gorenjem in gorivom za ogenj.
6 Kajti rodil se nam je otrok,
dan nam je bil sin; in na njegovi
rami bo vladarstvo; in imenoval
se bo Çudoviti, Svetovalec,
Mogoçni Bog, Oçe na veke,
Princ miru.
7 Ni konca veçanju vladarstva
in miru na Davidovem prestolu
in nad njegovim kraljestvom, ki
mu ukazuje in ga ustanovi s
sodbo in s pravico odslej in prav
79
za vekomaj. Goreçnost Gospoda
nad vojskami bo to izvedla.
8 Gospod je poslal svojo besedo Jakobu in svetila je nad
Izraelom.
9 In vsa ljudstva bodo vedela,
celo Efrájim in prebivalci Samarije, ki v ponosu in z napihnjenostjo v srcu pravijo:
10 Opeka je razpadla, a zidali
bomo s klesanimi kamni; platane so posekane, a nadomestili
jih bomo s cedrami.
11 Zato bo Gospod proti njemu
naøçuval Recinove nasprotnike
in zdruœil njegove sovraœnike;
12 Sirce spredaj in Filistejce
zadaj; in Izrael bodo pogoltnili
z odprtimi usti. Kajti vsa ta
njegova jeza se ni obrnila proç,
a njegova roka je øe vedno
iztegnjena.
13 Kajti ljudstvo se ne obraça
k njemu, ki jih udarja, niti ne
iøçejo Gospoda nad vojskami.
14 Zato bo Gospod od Izraela
loçil glavo in rep, vejo in loçje v
enem dnevu.
15 Starodavni, ta je glava; in
prerok, ki uçi laœi, ta je rep.
16 Kajti voditelji tega ljudstva
so povzroçili, da delajo napake; in ti, ki jih vodijo, so pobiti.
17 Zato Gospod ne bo imel radosti v njihovih mladeniçih, niti
ne bo imel milosti nad temi brez
oçetov in vdovami; kajti vsakdo izmed njih je hinavec in hudodelec in vsaka usta govorijo
neumnost. Kajti vsa ta njegova
jeza se ni obrnila proç, a njegova
roka je øe vedno iztegnjena.
18 Kajti hudobija gori kot
ogenj; pogoltnil bo divje grmiçevje in trnje in se zanetil v
2 Nefi 19:8–20:4
gostih gozdovih in vzpenjali se
bodo kakor dvigajoçi se dim.
19 Zavoljo srda Gospoda nad
vojskami se je stemnilo nad deœelo in ljudstvo bo kakor gorivo
za ogenj; nihçe ne bo prizanesel
svojemu bratu.
20 In hlastnil bo na desno in bo
laçen; in jedel bo na levi in ne bo
poteøen; in jedli bodo, vsakdo
meso svoje lastne roke —
21 Manase Efrájima; in Efrájim
Manaseja; oba skupaj bosta proti
Judu. Pri vsem tem se njegova
jeza ne obrne proç, a njegova
roka je øe vedno iztegnjena.
20. POGLAVJE
Uniçenje Asirije je primer uniçenja
hudobnih ob drugem prihodu. —
Potem ko bo Gospod spet priøel, bo
ostalo malo ljudi. — Jakobov ostanek se bo tisti dan vrnil. — Primerjaj z Izaijem 10. Med leti 559
in 545 pr. Kr.
Gorje jim, ki izdajajo kriviçne
odloke in ki piøejo zatiranje,
katero predpisujejo;
2 da bi uboœne odvrnili od
sodbe in da bi siromaønim mojega ljudstva odvzeli pravico,
da bodo vdove njihova œrtev in
da bodo oropali té brez oçeta!
3 In kaj boste storili na dan
obiskanja in v opustoøenosti, ki
bo priøla od daleç? H komu
boste zbeœali po pomoç? In kje
boste pustili svojo slavo?
4 Brez mene se bodo priklanjali
pred jetniki in padli k pobitim.
Kajti vsa ta njegova jeza se ni
obrnila proç, a njegova roka je
øe vedno iztegnjena.
2 Nefi 20:5–23
5 O Asirec, palica moje jeze, in
drog v njihovi roki je njihova
ogorçenost.
6 Poslal ga bom nad hinavski
narod in nad ljudstvom mojega
srda mu bom dal ukaz, naj vzame plen in naj vzame oplenjeno
in naj jih potepta kakor blato na
cesti.
7 Çeprav ne misli tako, niti
tako ne misli njegovo srce; a v
njegovem srcu je, da bi uniçil in
loçil ne malo narodov.
8 Kajti govori: Ali niso moji
princi skupaj kralji?
9 Ali ni Kalne kakor Karkemiø?
Ali ni Hamat kakor Arpad? Ali
ni Samarija kakor Damask?
10 Kakor je moja roka osnovala
kraljestva malikov in katerih
rezljane podobe so prekaøale te
iz Jeruzalema in Samarije;
11 mar naj, kakor sem storil
s Samarijo in njenimi maliki,
storim z Jeruzalemom in njenim
malikom?
12 Zatorej se bo zgodilo, potem ko bo Gospod izvêdel svoje
celotno delo na gori Sion in nad
Jeruzalemom, bo kaznoval sad
brezçutnega srca kralja Asirije
in slavo njegovih visokih pogledov.
13 Kajti rekel je: Z moçjo svoje
roke in s svojo modrostjo sem to
naredil; kajti razumen sem; in
premaknil sem meje ljudstev in
oropal njihove zaklade in prebivalce podjarmil kakor moçan
çlovek;
14 kakor gnezdo je naøla
moja roka bogastva ljudstev;
in kakor çlovek zbira jajca, ki
so zapuøçena, sem zbral vso
zemljo; in nikogar ni bilo, ki bi
80
premaknil perut ali odprl kljun
ali çivknil.
15 Naj se sekira baha pred
njim, ki z njo zamahuje? Naj se
œaga poveliçuje pred njim, ki jo
vleçe? Kakor da bi se palica
morala stresati nad njimi, ki jo
dvigujejo ali kot çe bi se drog
dvigoval, kakor bi ne bil les!
16 Zato bo Gospod, Gospod
nad vojskami, poslal med svoje
debele suhost; in pod svojo
slavo bo zanetil gorenje kakor
gorenje ognja.
17 In Izraelova luç bo za ogenj
in njegov Sveti za plamen in bo
gorela in v enem dnevu bo poœrla njegovo trnje in njegovo
divje grmiçevje;
18 in pouœila bo slavo njegovega gozda in njegovega rodovitnega polja, tako duøo kot telo;
in bodo, kakor ko omaga zastavonoøa.
19 In ostalih dreves njegovega
gozda bo malo, da jih bo lahko
popisal otrok.
20 In zgodilo se bo tisti dan,
da se Izraelov preostanek in
taki, ki so pobegnili iz Jakobove
hiøe, ne bodo nikoli veç spet opirali nanj, ki jih je udarjal, ampak
se bodo opirali na Gospoda,
Izraelovega Svetega, v resnici.
21 Preostanek se bo vrnil, da,
in sicer Jakobov preostanek, k
mogoçnemu Bogu.
22 Kajti çetudi bo tvojega
ljudstva, Izrael, kakor peska
morja, se bo njih preostanek
vrnil; nad odmerjeno razdejanje bo izplavala praviçnost.
23 Kajti Gospod Bog nad
vojskami bo napravil razdejanje,
in sicer doloçeno v vsej deœeli.
81
24 Zato tako govori Gospod
Bog nad vojskami: O ljudstvo
moje, ki prebivaø v Sionu, ne
boj se Asirca; udaril te bo s palico in bo kakor v Egiptu proti
tebi dvignil svojo gorjaço.
25 Kajti çisto malo øe in ogorçenost bo prenehala in moja
jeza v njihovem uniçenju.
26 In Gospod nad vojskami
bo nad njim zavihtel biç
glede na midjanski pokol pri
Orebovi skali; in kakor je bila
njegova palica nad morjem,
tako jo bo vzdignil kakor v
Egiptu.
27 In zgodilo se bo tisti dan, da
bo njegovo breme vzeto s tvoje
rame in njegov jarem s tvojega
vratu in jarem bo uniçen zavoljo
maziljenja.
28 Pride v Ajo, gre skozi
Migron; v Mihmasu je pustil
leœati svoje vozove.
29 Øli so çez prelaz; vzeli so
si prenoçiøça v Gebi; Ramo je
strah; Savlova Gibea je zbeœala.
30 Povzdigni glas, o galimska
hçi; daj, da se bo sliøalo v Lajeøo,
o ubogi Anatot.
31 Madmena se je preselila;
prebivalci Gebima se zbirajo na
beg.
32 Doslej bo ostal v Nobu tisti
dan; z roko bo œugal proti gori
sionske hçere, jeruzalemskemu
hribu.
33 Glej, Gospod, Gospod nad
vojskami, bo z grozo oklestil
kroønjo; in visoki bodo posekani; in oøabni bodo postali
poniœni.
34 In goste gozdove bo posekal
z œelezom in Libanon bo padel
pod mogoçnim.
2 Nefi 20:24–21:8
21. POGLAVJE
Jesejevo deblo (Kristus) bo sodilo v
praviçnosti. — Védenje o Bogu bo
v tisoçletnici prekrilo zemljo. —
Gospod bo dal znamenje in zbral
Izrael. — Primerjaj z Izaijem 11.
In iz Jesejevega debla bo pognala mladika in iz njegovih
korenin bo zrasla veja.
2 In Gospodov Duh bo poçival
nad njim, duh modrosti in razumevanja, duh svèta in moçi,
duh spoznanja in strahu pred
Gospodom;
3 in napravil bo, da bo hitro
razumel v Gospodovem strahu;
in ne bo sodil po tem, kar bodo
videle njegove oçi, niti grajal po
tem, kar bodo sliøala njegova
uøesa.
4 Ampak bo s praviçnostjo
sodil ubogemu in z enakostjo
grajal krotke na Zemlji; in zemljo bo udaril s palico svojih ust in
z dihom svojih ustnic bo pobil
hudobnega.
5 In praviçnost bo opasje njegovih ledij in zvestoba opasje
njegovih bokov.
6 Volk bo prav tako bival z
jagnjetom in leopard bo leœal s
kozliçem in tele in majhen lev
in pitançek skupaj; in vodil jih
bo majhen otrok.
7 In krava in medvedka se
bosta pasli; njuni mladi bodo
leœali skupaj; in lev bo jedel
slamo kakor vol.
8 In dojençek se bo igral nad
gadjo luknjo in odstavljeni otrok
bo poloœil roko na modrasov
brlog.
2 Nefi 21:9–23:3
9 Ne bodo ne ranili ne uniçevali
na vsej moji sveti gori, kajti zemlja bo polna védenja o Gospodu,
kakor vode prekrivajo morje.
10 In tisti dan bo Jesejeva korenina, ki bo za znamenje vsem
ljudstvom; k njej bodo stremeli
Nejudje; in njegov poçitek bo
slaven.
11 In zgodilo se bo tisti dan, da
bo Gospod spet v drugo iztegnil roko, da bo privedel nazaj
preostanek svojega ljudstva, ki
bo ostalo, od Asirije in od Egipta in iz Patrosa in iz Etiopije
in iz Elama in iz Øinarja in iz
Hamata in z morskih otokov.
12 In dal bo znamenje narodom
in zdruœil Izraelove izgnane in
razkropljene Jude zbral z vseh
øtirih strani sveta.
13 Prav tako bo odøla Efrájimova zavist in Judovi nasprotniki bodo loçeni; Efrájim ne bo
zavidal Judu in Juda ne bo nadlegoval Efrájima.
14 Ampak bosta na ramenih
Filistejcev poletela proti zahodu; skupaj bosta oplenila te z
vzhoda; roko bosta poloœila na
Edom in Moab; in Amonovi otroci jima bodo posluøni.
15 In Gospod bo popolnoma
uniçil jezik egipçanskega morja;
in s svojim mogoçnim vetrom
bo z roko zamahnil nad reko in
udaril jo bo v sedem potokov in
napravil, da bodo øli ljudje çez
v suhih opankah.
16 In tam bo velika cesta za
preostanek njegovega ljudstva,
ki bo ostal, iz Asirije, in sicer
kakor je bila v Izraelu v dnevu,
ko je priøel navzgor iz egiptovske deœele.
82
22. POGLAVJE
V tisoçletnem dnevu bodo vsi ljudje
hvalili Gospoda. — Bival bo med
njimi. — Primerjaj z Izaijem 12.
In tisti dan boø rekel: O Gospod,
hvalil te bom; çetudi si bil name
jezen, se je tvoja jeza obrnila
proç in me tolaœiø.
2 Glej, Bog je moja odreøitev;
zaupal bom in ne bom se bal;
kajti Gospod JAHVE je moja
moç in moja pesem; postal je
tudi moja odreøitev.
3 Zato boste z radostjo vlekli
vodo iz vodnjakov odreøitve.
4 In tisti dan boste rekli: Hvalite Gospoda, kliçite njegovo
ime, oznanjajte njegovo delovanje med ljudmi, omenjajte, da
je njegovo ime povzdignjeno.
5 Pojte Gospodu; kajti storil je
çudovite reçi; to ve vsa zemlja.
6 Vzklikni in zakliçi, ti prebivalec Siona; kajti velik je Izraelov
Sveti v tvoji sredi.
23. POGLAVJE
Uniçenje Babilona je prispodoba
uniçenja ob drugem prihodu. —
To bo dan srda in maøçevanja. —
Babilon (svet) bo padel za vekomaj.
—Primerjaj z Izaijem 13. Med leti
559 in 545 pr. Kr.
Izrek o Babilonu, ki ga je videl
Izaija, Amocov sin.
2 Na visoki gori vzdignite
prapor, k njim povzdignite
glas, zamahnite z roko, da bodo
øli skozi vrata plemenitih.
3 Svojim posveçenim sem za-
83
povedal, poklical sem tudi svoje
mogoçne, kajti moje jeze ni nad
njimi, ki se radostijo v moji
veliçini.
4 Hrup mnoœice v gorah kakor
od mogoçnega ljudstva, buçen
hrup kraljestev zbranih narodov, Gospod nad vojskami
pregleduje vojsko za bitko.
5 Pridejo iz daljne deœele, s
konca neba, da, Gospod in oroœja njegove ogorçenosti, uniçit
vso deœelo.
6 Jeçajte, kajti Gospodov dan
je blizu; priøel bo kakor uniçenje
od Vsemogoçnega.
7 Zato bodo vse roke omahnile,
srce vsakega çloveka bo obupalo;
8 in bali se bodo; krçi in boleçine jih bodo zgrabile; osupli
bodo drug nad drugim; njihovi
obrazi bodo kot plameni.
9 Glej, pride Gospodov dan,
krut tako zavoljo srda kot silovite jeze, da zapusti deœelo
opustoøeno; in iz le–te bo izbrisal greønike.
10 Kajti zvezde v nebesih in
sozvezdja le–teh ne bodo svetile; sonce bo potemnelo na svoji
poti in luna ne bo veç svetila.
11 In svet bom kaznoval za zlo
in hudobne za njihovo kriviçnost; napravil bom, da bo oøabnost ponosnih prenehala in polegel bom vzviøenost straønih.
12 Çloveka bom napravil
bolj dragocenega kakor œlahtno
zlato; in sicer çloveka bolj kakor
zlato ofirsko klinopisje.
13 Zato bom stresel nebo in
Zemlja se bo premaknila s svojega mesta v besu Gospoda nad
vojskami in tisti dan njegove
silovite jeze.
2 Nefi 23:4–22
14 In bo kakor preganjana
koøuta in kakor ovca, ki je nihçe
ne pobere; in vsi ljudje se bodo
obrnili k svojemu ljudstvu in
zbeœali vsak v svojo lastno
deœelo.
15 Vsak, ki je ponosen, bo
preboden; da, in vsak, ki se je
pridruœil hudobnim, bo padel
pod meçem.
16 Prav tako bodo pred njihovimi oçmi na kosce raztreøçeni
njihovi otroci; njihove hiøe
bodo oplenjene in njihove œene
oneçaøçene.
17 Glej, proti njim bom razdraœil Medijce, ki ne bodo gledali
na srebro in zlato, niti se ne
bodo navduøevali nad njim.
18 Njihovi loki bodo na kosce
raztreøçili tudi mladeniçe; in ne
bodo imeli usmiljenja nad sadom materinega telesa; njihove
oçi ne bodo prizanesle otrokom.
19 In Babilon, slava kraljestev,
lepota kaldejskega bliøça, bo,
kakor ko je Gospod razdejal
Sodomo in Gomoro.
20 Nikoli se ne bo prebivalo v
njem niti se ne bo bivalo v njem
iz roda v rod: niti ne bo Arabec
tam postavil øotora; niti ne bodo
pastirji tam zbirali svoje çrede.
21 Ampak bodo tam poleœavale divje œivali iz divjine; in
njihove hiøe bodo polne otoœnih
bitij; in tam bodo bivale sove in
tam bodo plesali kozlom podobni demoni.
22 In divje œivali otokov bodo
tulile v njihovih zapuøçenih hiøah in zmaji v njihovih prijetnih
krajih; in njegov ças se pribliœuje
in njegov dan se ne bo podaljøal.
Kajti hitro ga bom uniçil; da,
2 Nefi 24:1–18
kajti milosten bom do svojega
ljudstva, hudobni pa bodo
pogubljeni.
24. POGLAVJE
Izrael se bo zbral in uœival tisoçletni
poçitek. — Lucifer je bil izvrœen iz
nebes zavoljo upora. — Izrael bo
zmagal nad Babilonom (svetom).
559 in 545 pr. Kr.
Kajti Gospod se bo usmilil
Jakoba in øe bo izvolil Izrael in
jih nastanil v njihovi lastni
deœeli; in pridruœili se jim bodo
tujci in oklenili se bodo Jakobove hiøe.
2 In ljudje jih bodo vzeli s
seboj in pripeljali na svoj kraj;
da, od daleç na konec sveta; in
vrnili se bodo v svoje obljubljene deœele. In Izraelova hiøa
jih bo posedovala in Gospodova deœela bo za sluœabnike in
dékle; in za ujetnike si bodo
vzeli njih, katerim so bili ujetniki; in vladali bodo nad svojimi
zatiralci.
3 In tisti dan se bo zgodilo, da ti
bo Gospod dal poçitek po tvoji
potrtosti in po tvojem strahu in
po teœkem suœenjstvu, kjer si
moral sluœiti.
4 In tisti dan se bo zgodilo, da
boø prevzel pregovor za babilonskega kralja in rekel: Kako
je prenehal tvoj zatiralec, kako
je prenehalo zlato mesto!
5 Gospod je prelomil palico
hudobnih, œezla vladarjev.
6 Njega, ki je udarjal ljudstvo
v besu z nenehnim udarcem,
njega, ki je vladal narodom v
84
jezi, preganjajo in tega nihçe ne
zaustavi.
7 Vsa zemlja je pri poçitku in
je tiho; pesem zadoni.
8 Da, ciprese se veselijo zavoljo tebe in prav tako libanonske
cedre, rekoç: Odkar si padel,
nad nas ne pride nihçe, da bi
nas posekal.
9 Pekel pod teboj se je vznemiril zavoljo tebe ob sreçanju, ko
si priøel; zavoljo tebe prebuja
mrtve, in sicer vse veljake Zemlje; dvignilo je z njih prestolov
vse svoje kralje narodov.
10 Vsi ti bodo govorili in ti rekli: Mar si postal slaboten kakor
mi? Mar si postal kakor mi?
11 Tvoj bliøç je legel v grob; in
hrupa tvojih viol se ne sliøi;
pod teboj je postlano s çrvi in
çrvi te prekrivajo.
12 Kako si padel iz nebes, o
Lucifer, sin jutra! So posekali
na tla tebe, ki si oslabil narode!
13 Kajti v srcu si si rekel:
Vzdignil se bom v nebesa, svoj
prestol bom povzdignil nad
Boœje zvezde; sedel bom tudi
na gori zborovanja na skrajnem
severu;
14 vzdignil se bom nad viøave
oblakov; kakor Najviøji bom.
15 Vendarle boø pahnjen v
pekel na skrajno dno.
16 Ti, ki te vidijo, te bodo
motreçe gledali in te ocenjevali
in rekli bodo: Je to çlovek, ki
je napravil, da je trepetala
zemlja, da je pretresalo kraljestva?
17 In je svet napravil kakor
divjino in uniçil mesta le–tega
in ni odprl hiøe svojih ujetnikov?
18 Vsi kralji narodov, da, vsi ti
85
leœijo v slavi, vsak od njih v
svoji hiøi.
19 A izvrœen si iz svojega groba
kakor gnusna veja in preostanek teh, ki so pobiti, prebodeni
z meçem, ki gredo v kamnito
jamo, kakor truplo, poteptano
pod nogami.
20 Ne boø se jim pridruœil pri
pogrebu, ker si uniçil svojo
deœelo in pobil svoje ljudstvo;
potomstvo hudodelcev ne bo
nikoli obnovljeno.
21 Pripravi pokol za njegove
otroke zavoljo kriviçnosti njihovih oçetov, da ne bodo vstali,
ne posedovali deœele, ne napolnili obliçja sveta z velemesti.
22 Kajti dvignil se bom proti
njim, govori Gospod nad
vojskami; in loçil od Babilona
ime in preostanek in sina in
neçaka, govori Gospod.
23 Spremenil ga bom v prebivaliøçe moçvirskih ptic in v
moçvirske vode; in pometel ga
bom z metlo uniçenja, govori
Gospod nad vojskami.
24 Gospod nad vojskami se
je zaprisegel, rekoç: Zagotovo
kakor sem mislil, tako se bo
zgodilo; in kakor sem namenil,
tako bo —
25 da bom Asirca pripeljal v
svojo deœelo in ga na svojih
gorah pohodil pod nogami;
potem bo njegov jarem padel z
njih in jim z ramen padlo breme.
26 To je namen, ki je namenjen
vsej zemlji; in to je roka, ki je
iztegnjena nad vse narode.
27 Kajti Gospod nad vojskami
je namenil in kdo bo razveljavil?
In njegova roka je iztegnjena in
kdo jo bo zavrnil?
2 Nefi 24:19–25:1
28 V letu, ko je umrl kralj
Ahaz, je nastal ta izrek.
29 Ne radosti se, vsa Filisteja,
ker je palica, ki vas je udarila,
zlomljena; kajti iz kaçje korenine
bo priøel modras in njegov sad
bo ognjena leteça kaça.
30 In prvorojenec siromaka bo
nahranjen in uboœni bo varno
leœal; in z lahkoto bom ubil tvojo
korenino in ta bo pobila tvoj
preostanek.
31 Jeçite, o vrata; vpij, o mesto;
ti, vsa Filisteja, si razpuøçena;
kajti s severa bo priøel dim in
nihçe ne bo sam ob njegovem
doloçenem çasu.
32 Kaj bodo potem odgovorili
glasniki narodov? Da je Gospod
osnoval Sion in siromaøni njegovega ljudstva bodo zaupali
vanj.
25. POGLAVJE
Nefi slavi po preprostosti. — V
poslednjih dneh bodo razumeli
Izaijeve prerokbe. — Judje se bodo
vrnili iz Babilona, kriœali Mesija
in se razkropili in bodo biçani. —
Obnovljeni bodo, ko bodo verjeli v
Mesija. — Prviç bo priøel øeststo
let potem, ko je Lehi zapustil Jeruzalem. — Nefijci spolnjujejo Mojzesovo postavo in verjamejo v
Kristusa, ki je Izraelov Sveti. Med
Sedaj jaz, Nefi, spregovorim
nekoliko glede besed, ki sem
jih zapisal, ki so bile izreçene
po Izaijevih ustih. Kajti glejte,
Izaija je govoril veliko reçi,
katere so bile teœko razumljive
za mnoge od mojega ljudstva;
2 Nefi 25:2–12
kajti ne poznajo navade, ki se
tiçe prerokovanja med Judi.
2 Kajti jaz, Nefi, jih nisem veliko pouçeval o navadah Judov;
kajti njihova dela so bila dela
teme in njihova delovanja so
bila delovanja gnusob.
3 Zatorej piøem svojemu
ljudstvu, vsem tistim, ki bodo po
temle prejeli to, kar zapisujem,
da bodo poznali Boœje sodbe,
ki pridejo nad vse narode po
besedi, katero je govoril.
4 Zatorej prisluhnite, o ljudstvo
moje, ki ste iz Izraelove hiøe, in
nastavite uho mojim besedam,
kajti ker vam Izaijeve besede
niso jasne, vendar so jasne
vsem tistim, ki jih navdaja duh
preroøtva. Prerokujem pa vam
po duhu, ki je v meni; zatorej
bom prerokoval po preprostosti,
ki je bila z menoj od trenutka,
ko sem priøel iz Jeruzalema s
svojim oçetom; kajti glejte, moja
duøa se radosti v preprostosti
do mojega ljudstva, da se bodo
lahko uçili.
5 Da, in moja duøa se radosti v
Izaijevih besedah, kajti priøel
sem iz Jeruzalema in moje oçi
so videle reçi Judov in vem, da
Judje razumejo reçi prerokov in
ni drugega ljudstva, ki razume
to, kar je bilo povedano Judom,
kakor njih, çe o tem niso pouçeni po judovskih navadah.
6 A glejte, jaz, Nefi, svojih
otrok nisem pouçeval po judovskih navadah; a glejte, jaz
sam sem bival v Jeruzalemu,
zatorej poznam okoliøke predele; in svojim otrokom sem omenjal Boœje sodbe, ki so se zgodile
med Judi, svojim otrokom,
86
glede na vse to, kar je govoril
Izaija, in ne zapisujem jih.
7 A glejte, nadaljujem s svojo
lastno prerokbo po svoji preprostosti; v kateri vem, da se
ne more motiti noben çlovek;
vendar bodo v dneh, ko se bodo
Izaijeve prerokbe izpolnile,
ljudje z gotovostjo vedeli, v tistem çasu, ko se bodo zgodile.
8 Zatorej so za çloveøke otroke
velike vrednosti in ta, ki predpostavlja, da niso, njim bom øe
zlasti govoril in besede omejil na
svoje lastno ljudstvo; kajti vem,
da bodo zanje velike vrednosti v
poslednjih dneh; kajti tisti dan
jih bodo razumeli; zatorej sem
jih zapisal za njihovo dobro.
9 In kakor je bil med Judi
zavoljo kriviçnosti pokonçan en
rod, celo tako so bili pokonçani
iz roda v rod po svojih kriviçnostih; in nikoli ni bil nihçe
med njimi pokonçan, ne da bi
jim ne bilo vnaprej napovedano
po Gospodovih prerokih.
10 Zatorej jim je bilo povedano
o uniçenju, ki je priølo nadnje
takoj potem, ko je moj oçe
zapustil Jeruzalem; vendar so
postali trdosrçni; in glede na
mojo prerokbo so bili pobiti,
razen tistih, ki so jih odpeljali v
ujetniøtvo v Babilon.
11 In sedaj, to govorim zavoljo
duha, ki je v meni. In dasi so jih
odpeljali, se bodo spet vrnili in
posedovali jeruzalemsko deœelo; zatorej bodo spet obnovljeni
v deœeli svojega nasledstva.
12 A, glejte, imeli bodo vojne
in govorice o vojnah; in ko pride
dan, ko se jim bo Oçetov Edinorojenec, da, in sicer Oçe nebes in
87
Zemlje, prikazal v mesu, glejte,
ga bodo zavrnili zavoljo svojih
kriviçnosti in svoje trdosrçnosti
in svoje trdovratnosti.
13 Glejte, kriœali ga bodo; in
potem ko ga bodo poloœili v
grobnico za razmik treh dni, bo
od mrtvih vstal s krili ozdravljenja; in vsi tisti, ki bodo verovali
v njegovo ime, bodo odreøeni v
Boœje kraljestvo. Zatorej se moja
duøa radosti v prerokovanju o
njem, kajti videl sem njegov dan
in moje srce poveliçuje njegovo
sveto ime.
14 In glejte, zgodilo se bo, da
ko bo Mesija vstal od mrtvih in
se prikazal svojemu ljudstvu,
tolikim, kolikor jih bo verjelo v
njegovo ime, glejte, bo potem
Jeruzalem spet uniçen; kajti
gorje jim, ki se borijo proti Bogu
in ljudstvu njegove cerkve.
15 Zatorej bodo Judje razkropljeni med vse narode; da, in tudi
Babilon bo uniçen; zatorej bodo
Jude razkropili drugi narodi.
16 In potem ko jih bodo
razkropili in jih bo Gospod Bog
biçal po drugih narodih za razmik mnogih rodov, da, in sicer
iz roda v rod, dokler ne bodo
prepriçani, da bodo verjeli v
Kristusa, Boœjega Sina in odkupno daritev, ki je za vse çloveøtvo
neskonçna—in ko bo priøel tisti
dan, ko bodo verjeli v Kristusa
in çastili Oçeta v njegovem imenu s çistim srcem in çistimi rokami in ne bodo veç priçakovali
drugega Mesija, potem, tisti ças,
bo priøel dan, ko bo dobro, da
bodo verjeli tem reçem.
17 In Gospod bo spet v drugo
iztegnil roko, da bo svoje
2 Nefi 25:13–21
ljudstvo privedel nazaj iz izgubljenega in padlega stanja.
Zatorej bo nadaljeval s çudovitim in çudeœnim delom med
çloveøkimi otroki.
18 Zatorej jim bo prinesel svoje besede, besede, ki jih bodo
sodile na poslednji dan, kajti
dane jim bodo z namenom, da
jih bodo prepriçale o resniçnem
Mesiju, ki so ga zavrgli; in da jih
bodo prepriçale, da jim ni niç
veç potrebno çakati na Mesija,
ki pride, kajti ne bo priøel drug
kakor laœni Mesija, ki bo zavajal ljudi; kajti drugega Mesija
ni kakor en sam, o katerem so
govorili preroki, in tisti Mesija
je ta, ki ga bodo Judje zavrnili.
19 Kajti po besedah prerokov
Mesija pride øeststo let od
takrat, ko je moj oçe zapustil
Jeruzalem; in po besedah prerokov in prav tako po besedi
Boœjega angela se bo imenoval
Jezus Kristus, Boœji Sin.
20 In sedaj, bratje moji, govoril
sem preprosto, da se ne boste
motili. In kakor œiví Gospod, ki
je Izrael izpeljal iz egiptovske
deœele in Mojzesu dal moç, da
je ozdravljal narode, potem ko
so jih bile piçile strupenjaçe,
çe so se ozrli na kaço, ki jo je
postavil prednje, in dal mu je
tudi moç, da je udaril po skali in
iz nje je pritekla voda; da, glejte
povem vam, kakor je to res in
kakor œiví Gospod Bog, pod
nebom ni drugega imena, razen
tega Jezusa Kristusa, o katerem
sem govoril, po katerem je çlovek lahko odreøen.
21 Zatorej mi je zato Gospod
Bog obljubil, da se bo to, kar
2 Nefi 25:22–26:1
zapisujem, ohranjalo in se obdrœalo in se izroçalo mojemu
potomstvu iz roda v rod, da se
bo izpolnila obljuba Joœefu, da
njegovo potomstvo ne bo nikoli
preminilo, dokler bo obstajala
Zemlja.
22 Zatorej bodo te reçi øle iz
roda v rod, dokler bo Zemlja
obstajala; in øle bodo po Boœji
volji in zadovoljstvu; in narodom, ki jih bodo posedovali, se
bo po njih sodilo po besedah, ki
so zapisane.
23 Kajti marljivo delamo zapise, da bi prepriçali svoje otroke
in tudi naøe brate, da bi verjeli v
Kristusa in se spravili z Bogom,
kajti vemo, da je po milostljivosti, da smo odreøeni, po vsem
kar lahko storimo.
24 In dasi verjamemo v Kristusa, spolnjujemo Mojzesovo
postavo in se veselimo z vztrajnostjo v Kristusu, dokler postava ne bo dopolnjena.
25 Kajti zato smo postavo prejeli; zatorej je postava za nas
postala mrtva in v Kristusu
smo oœiveli zavoljo naøe vere;
vendarle postavo izpolnjujemo
zavoljo zapovedi.
26 In govorimo o Kristusu, radostimo se v Kristusu, pridigamo o Kristusu, prerokujemo o
Kristusu in zapisujemo po naøih
prerokbah, da bodo naøi otroci
vedeli, h kateremu viru naj se
ozirajo za odpuøçanje svojih
grehov.
27 Zatorej govorimo o postavi,
da bi naøi otroci vedeli o mrtvosti postave; in da bi se, ker vedo,
da je postava mrtva, veselili
tistega œivljenja, katero je v
88
Kristusu, in vedeli, s kakønim
namenom smo postavo prejeli.
In potem ko bo postava dopolnjena v Kristusu, da ne bo veç
potrebe, da bi postali trdosrçni
do njega, ko bo postavo potrebno odpraviti.
28 In sedaj, glejte, ljudstvo
moje, trdovratno ljudstvo ste;
zatorej sem vam govoril preprosto, da ne morete razumeti
nápak. In besede, katere sem
govoril, bodo priçevale proti
vam; kajti zadostujejo, da vsakega çloveka pouçijo o pravi
poti; kajti prava pot je verjeti v
Kristusa in ga ne zanikati; kajti
çe ga zanikate, prav tako zanikate preroke in postavo.
29 In sedaj, glejte, povem
vam, da je prava pot verjeti v
Kristusa in ga ne zanikati; in
Kristus je Izraelov Sveti; zatorej
se morate pred njim prikloniti
in ga çastiti z vso svojo vnemo,
miøljenjem in moçjo in z vso
svojo duøo; in çe boste to delali,
nikakor ne boste izvrœeni.
30 In, v kolikor bo potrebno,
morate ohranjati Boœja izvajanja in uredbe, dokler ne bo dopolnjena postava, ki jo je prejel
Mojzes.
26. POGLAVJE
Kristus bo pouçeval Nefijce.—Nefi
predvidi propad svojega ljudstva.
—Govorili bodo iz prahu.—Nejudje bodo gradili laœne cerkve in tajne
zveze. — Gospod ljudem prepoveduje izvajati kvaziduhovniøtvo.
In potem ko bo Kristus vstal od
89
mrtvih, se vam bo pokazal, otroci moji in moji ljubljeni bratje:
in besede, katere vam bo govoril, bodo postava, ki jo boste
izvajali.
2 Kajti, glejte, povem vam, da
sem videl, da bo preølo veliko
rodov in med mojim ljudstvom
bodo straøne vojne in prepiri.
3 In potem ko bo Mesija priøel,
bo moje ljudstvo dobilo znamenja o njegovem rojstvu in
prav tako o njegovi smrti in
vstajenju; in velik in straøen bo
tisti dan za zlobne, kajti pogubljeni bodo; in pogubljeni bodo
zato, ker so zavrgli preroke in
svete in jih kamenjali in jih morili; zatorej se bo proti njim s tal h
Gospodu dvigal klic krvi svetih.
4 Zatorej bo vse tiste, ki so ponosni in ki delajo húdo, dan, ki
pride, seœgal, govori Gospod nad
vojskami, kajti kot strniøçe bodo.
5 In tiste, ki morijo preroke in
svete, bodo pogoltnile globine
zemlje, govori Gospod nad
vojskami; in pokrile jih bodo
gore in odnesli jih bodo vrtinçasti viharji in nanje bodo padle zgradbe in jih zdrobile na
kosce in jih zmlele v prah.
6 In obiskali jih bodo gromi in
strele in potresi in vsakovrstna
uniçenja, kajti nad njimi se bo
razvnela Gospodova ognjena
jeza in kakor strniøçe bodo in
dan, ki pride, jih bo pouœil, govori Gospod nad vojskami.
7 O boleçina in tesnoba moje
duøe zavoljo izgube mojega
pobitega ljudstva! Kajti jaz,
Nefi, sem to videl in skoraj bi
me pouœilo pred Gospodovo
navzoçnostjo; a k svojemu
2 Nefi 26:2–14
Bogu moram klicati: Tvoje poti
so praviçne!
8 A glejte, praviçni, ki prisluhnejo besedam prerokov in jih ne
uniçijo, ampak v stanovitnosti
priçakujejo Kristusa zavoljo
znamenj, ki so jih dobili, vsemu
preganjanju navkljub — glejte,
ti so ti, ki ne bodo pogubljeni.
9 Ampak se jim bo prikazal
Sin Praviçnosti; in jih ozdravil
in z njim bodo œiveli v miru,
dokler ne bodo preøli trije rodovi in v praviçnosti jih bo
preølo veliko iz çetrtega rodu.
10 In ko bodo te reçi preøle,
bo nad moje ljudstvo priøel nagel propad; kajti to sem videl
navkljub boleçinam svoje duøe;
zatorej vem, da se bo zgodilo;
in prodajajo se za niçevost; kajti
za plaçilo za svoj ponos in svoje
neumnosti bodo œeli pogubo;
kajti ker podlegajo hudiçu in
raje izbirajo dela teme kot luçi,
zato morajo v pekel.
11 Kajti Gospodov Duh se ne
bo vedno trudil okrog çloveka.
In ko se Duh preneha truditi okrog çloveka, potem pride nagel
propad in to œalosti mojo duøo.
12 In ko sem govoril glede
prepriçevanja Judov, da je Jezus
tisti Kristus, je prav, da bodo
Nejudje prav tako prepriçani,
da Jezus je Kristus, veçni Bog;
13 in da se pokaœe vsem tistim,
ki verjamejo vanj, po moçi Svetega Duha; da, vsakemu narodu,
rodu, jeziku in ljudstvu, ko bo
izvajal velike çudeœe, znake in
çudesa med çloveøkimi otroki
po njihovi veri.
14 A glejte, prerokujem vam
glede poslednjih dni; glede dni,
2 Nefi 26:15–28
ko bo Gospod Bog prinesel te
reçi çloveøkim otrokom.
15 Potem ko bo moje potomstvo in potomstvo mojega
brata zapadlo v nevero in bo
udarjeno po Nejudih; da, potem
ko se bo Gospod Bog utaboril
okrog njih in jih oblegal z nasipa in dvignil utrdbe proti njim;
in potem bodo konçali v prahu,
in sicer da jih ne bo veç, vendar
bodo besede praviçnih zapisane
in molitve zvestih bodo usliøane in vsi tisti, ki so zapadli v
nevero, ne bodo pozabljeni.
16 Kajti tisti, ki bodo pobiti,
jim bodo govorili iz tal in njihov
govor bo priøel z dna prahu in
njihov glas bo kakor od nekoga,
ki kliçe duhove; kajti Gospod
Bog mu bo dal moç, da bo øepetal o njih, in sicer kakor bi bilo iz
tal; in njihov govor bo øepetal
iz prahu.
17 Kajti tako govori Gospod
Bog: Zapisovali bodo, kar se bo
zgodilo med njimi, in to bodo
zapisali in zapeçatili v knjigo
in tisti, ki so zapadli v nevero,
tega ne bodo imeli, kajti prizadevajo si uniçiti Boœje reçi.
18 Zatorej, kakor tisti, ki so bili
pokonçani, so bili pokonçani
naglo; in mnoœice njihovih straønih bodo kakor pleve, ki premine — da, tako govori Gospod
Bog: V trenutku bo, naenkrat —
19 in zgodilo se bo, da bo tiste,
ki so zapadli v nevero, udarila
roka Nejudov.
20 In Nejudje so vzviøeni v
ponosu svojih oçi in opotekali
so se zavoljo velikosti njihovega kamna spotike, da so
zgradili veliko cerkva; vendar
90
omalovaœujejo Boœjo moç in
çudeœe in si pridigajo svojo
lastno modrost in svojo lastno
uçenost, da bi se okoristili in
surovo ravnali s siromaønimi.
21 In veliko je zgrajenih cerkva,
ki povzroçajo zavidanja in spore
in zlonamernost.
22 In prav tako obstajajo tajne
zveze, in sicer kakor v starodavnih çasih, kot zveze hudiça, kajti
on je ustanovitelj vsega tega;
da, ustanovitelj morilcev in del
teme; da, in vodi jih z laneno
vrvjo okrog vratu, dokler jih s
svojimi moçnimi vrvmi ne zveœe
za vekomaj.
23 Kajti glejte, moji ljubljeni
bratje, povem vam, da Gospod
Bog ne dela v temi.
24 Niçesar ne stori, kar bi ne
bilo v korist svetu; kajti svet ljubi, in sicer da preda svoje lastno
œivljenje, da bi k sebi pritegnil
vse ljudi. Zatorej nobenemu ne
zapove, naj ne bo deleœen njegove odreøitve.
25 Glejte, mar kateremu zakliçe, rekoç: Pojdi od mene? Glejte,
povem vam, ne; ampak govori:
Pridite k meni vse ve strani
sveta, kupite mleka in medu
brez denarja in brez cene.
26 Glejte, je kateremu zapovedal, naj odide iz sinagog ali iz
hiø çaøçenja? Glejte, povem
vam, ni.
27 Je kateremu zapovedal,
da ne bo deleœen njegove odreøitve? Glejte, povem vam, ni;
ampak jo je dal zastonj vsem
ljudem; in svojemu ljudstvu je
zapovedal, naj vse ljudi prepriçajo h kesanju.
28 Glejte, mar je Gospod
91
kateremu zapovedal, naj ne
bo deleœen njegove dobrote?
Glejte, povem vam, ne; paç pa
imajo ta privilegij vsi ljudje, tako
eni kakor drugi, in nikomur ni
prepovedano.
29 Zapoveduje, naj ne bo
kvaziduhovniøtev; kajti glejte,
kvaziduhovniøtva so, da ljudje
pridigajo in se postavijo za luç
svetu, da bi si pridobili korist
in hvalo sveta; ampak ne iøçejo
dobrobiti Siona.
30 Glejte, Gospod je to prepovedal; zatorej je Gospod Bog
zapovedal, naj bodo vsi ljudje
dobrotljivi, kajti dobrotljivost
je ljubezen. In çe bi ne imeli
dobrotljivosti, bi ne bili niç. Zatorej çe bi bili dobrotljivi, ne bi
trpeli, da bi bil delavec v Sionu
pogubljen.
31 Ampak bo delavec v Sionu
delal za Sion; kajti çe bodo delali
za denar, bodo pogubljeni.
32 In spet, Gospod Bog je zapovedal, naj ljudje ne morijo;
naj ne laœejo; naj ne kradejo; naj
ne izgovarjajo imena Gospoda,
njihovega Boga, vnemar; naj ne
zavidajo; naj ne bodo zlonamerni; naj se ne prepirajo med
seboj; naj se ne predajajo vlaçugarstvu; in naj ne delajo niç od
tega; kajti kdor bo to poçel, bo
pogubljen.
33 Kajti nobena od teh kriviçnosti ne prihaja od Gospoda;
kajti on dela tisto, kar je dobro
med çloveøkimi otroki; in ne
napravi niçesar, kar bi çloveøkim otrokom ne bilo razumljivo; in vse povabi, naj pridejo k
njemu in so deleœni njegove
dobrote; in nikomur ne odreçe,
2 Nefi 26:29–27:3
ki pride k njemu, çrncu in belcu,
zasuœnjenemu in svobodnemu,
moøkemu in œenski; in pomni
pogana; in Bogu so vsi enaki,
tako Jud kot Nejud.
27. POGLAVJE
Tema in odpadniøtvo bosta v poslednjih dneh prekrila zemljo. —Na
dan bo priøla Mormonova knjiga.
—O knjigi bodo priçevale tri priçe.
— Uçenjak bo rekel, da zapeçatene
knjige ne more brati. — Gospod bo
napravil çudovito in çudeœno delo.
559 in 545 pr. Kr.
A glejte, poslednje dni oziroma
v dneh Nejudov — da, glejte vsi
narodi Nejudov in prav tako
Judje, tako tisti, ki bodo priøli v
to deœelo, kakor tisti, ki bodo
po drugih deœelah sveta, da, in
sicer po drugih deœelah sveta,
glejte, opili se bodo s kriviçnostjo in vsakovrstnimi gnusobami —
2 in ko bo priøel tisti dan, jih bo
Gospod nad vojskami obiskal z
gromom in s potresom in z velikim hrupom in z nevihto in z
viharjem in s plamenom poœirajoçega ognja.
3 In vsi narodi, ki se bojujejo
proti Sionu in ki ga pretresajo,
bodo kakor sanje noçnega videnja; da, z njimi bo prav kakor
z laçnim çlovekom, ki sanja in
glej, jé, a prebudi se in njegova
duøa je prazna; ali kakor œejen
çlovek, ki sanja in glej, pije, a
ko se prebudi in glej, slaboten
je in njegova duøa ima tek; da,
prav take bodo mnoœice vseh
2 Nefi 27:4–18
narodov, ki se bojujejo proti gori
Sion.
4 Kajti glejte, vsi vi, ki ste
kriviçni, postojte in razmislite,
kajti zaklicali boste in klicali;
da, opili se boste, a ne z vinom,
opotekali se boste, a ne zavoljo
moçne pijaçe.
5 Kajti glejte, Gospod je nad
vas izlil duha globokega spanja.
Kajti glejte, zaprli ste oçi in
zavrgli ste preroke; in vaøe vladarje in vidce je zakril zavoljo
vaøe kriviçnosti.
6 In zgodilo se bo, da vam bo
Gospod Bog prinesel besede v
knjigi in te bodo besede teh, ki
so zaspali.
7 In glejte, knjiga bo zapeçatena;
in v knjigi bo Boœje razodetje od
zaçetka sveta do konca le–tega.
8 Zatorej zavoljo reçi, ki so
zapeçatene, reçi, ki so zapeçatene, ne bodo izroçene v dnevu
çloveøke hudobije in gnusob.
Zatorej bo knjiga zadrœana pred
njimi.
9 Knjiga pa bo predana çloveku in predal bo besede knjige,
ki so besede tistih, ki so zaspali
v prahu in te besede bo predal
drugemu;
10 besed pa, ki so zapeçatene,
ne bo predal, niti ne bo predal
knjige. Kajti knjigo bo zapeçatila
Boœja moç, in razodetje, ki je
bilo zapeçateno, se bo ohranjalo
v knjigi do Gospodu lastnega
çasa, da bodo lahko priøle na
dan; kajti glejte, vse razodevajo
od osnovanja sveta do konca
le–tega.
11 In pride dan, ko bodo
besede v knjigi, katere so bile
zapeçatene, brali na strehah hiø;
92
in brali jih bodo s Kristusovo
moçjo; in çloveøkim otrokom
bo razodeto vse, kar je kdajkoli
bilo med çloveøkimi otroki in
kar kdajkoli bo do konca sveta.
12 Zatorej bo tisti dan, ko bo
knjiga predana çloveku, o katerem sem govoril, knjiga skrita
pred oçmi sveta, da je nikogarønje oçi ne bodo videle razen
treh priç, ki jo bodo videle z
Boœjo moçjo, ter tega, ki mu
bo knjiga predana; in priçevali
bodo o resnici knjige in tega,
kar je v njej.
13 In nihçe drug je ne bo videl
razen redkih, po Boœji volji, da
bodo priçevali o njegovi besedi
çloveøkim otrokom; kajti Gospod Bog je rekel, da bodo besede
zvestih govorile, kakor da bi
bilo od mrtvih.
14 Zatorej bo Gospod Bog øe
nadalje prinaøal besedo iz knjige; in po ustih tolikih priç, kot
se mu zdi dobro, bo uveljavil
svojo besedo; in gorje mu, ki bo
Boœjo besedo zavrgel!
15 A glejte, zgodilo se bo, da
bo Gospod Bog rekel temu,
kateremu bo knjigo predal:
Vzemi te besede, ki niso zapeçatene, in jih predaj drugemu,
da jih bo pokazal uçenim, rekoç: Beri to, rotim te. In uçeni
bo rekel: Knjigo prinesi semkaj
in prebral jih bom.
16 In sedaj, to bodo rekli zavoljo slave sveta in zavoljo zasluœka in ne zavoljo Boœje slave.
17 In çlovek bo rekel: Ne
morem prinesti knjige, kajti
zapeçatena je.
18 Potem bo uçeni rekel: Ne
morem je brati.
93
19 Zatorej se bo zgodilo, da bo
Gospod Bog spet predal knjigo
in besede le – te temu, ki ni
uçen; in çlovek, ki ni uçen, bo
rekel: Nisem uçen.
20 Potem mu bo Gospod Bog
rekel: Uçeni jih ne bodo brali,
kajti zavrgli so jih in svoje
lastno delo lahko sam opravim;
zatorej boø bral besede, katere
ti bom dal.
21 Ne dotakni se tega, kar je
zapeçateno, kajti to bom prinesel na dan ob svojem lastnem
çasu; kajti çloveøkim otrokom
bom pokazal, da zmorem sam
opraviti svoje lastno delo.
22 Ko boø zatorej prebral besede, katere sem ti zapovedal, in
prejel priçe, ki sem ti jih obljubil,
potem boø knjigo spet zapeçatil
in jo skril zame, da bom ohranil
besede, ki jih nisi bral, dokler v
moji modrosti ne bo prav, da
çloveøkim otrokom razkrijem
vse.
23 Kajti glej, jaz sem Bog; in
jaz sem Bog çudeœev; in svetu
bom pokazal, da sem isti vçeraj,
danes in za vekomaj; in med
çloveøkimi otroki delujem samo
po njihovi veri.
24 In spet se bo zgodilo, da bo
Gospod rekel njemu, ki bo bral
besede, ki mu bodo izroçene:
25 Ker se mi to ljudstvo pribliœuje s svojimi usti in me çasti
s svojimi ustnicami, v srcu pa
so se mi moçno oddaljili in njihov strah do mene pouçujejo s
çloveøkimi nasveti —
26 zato bom med tem ljudstvom
nadaljeval s çudovitim delom,
da, s çudovitim in çudeœnim
delom, kajti modrost njihovih
2 Nefi 27:19–33
modrih in uçenih bo preøla in
razumevanje njihovih razumnih
bo skrito.
27 In gorje jim, ki iøçejo globine,
da bi skrili svoje namere pred
Gospodom! In njihova dela so
v temi; in govorijo: Kdo nas vidi
in kdo nas pozna? In govorijo
tudi: Zagotovo, vaøe obraçanje
reçi na glavo se bo ocenjevalo
kakor lonçarjeva glina. A glejte,
pokazal jim bom, govori Gospod nad vojskami, da poznam
vsa njihova dela. Kajti mar bo
delo govorilo o njem, ki ga je
naredil, ni me naredil? Mar bo
zasnovano reklo o njem, ki ga je
zasnoval, ni imel razumevanja?
28 A glejte, govori Gospod nad
vojskami, çloveøkim otrokom
bom pokazal, da je samo øe malo
in Libanon se bo spremenil v rodovitno polje; in rodovitno polje
bo spoøtovano kakor gozd.
29 In tisti dan bo gluhi sliøal
besede iz knjige in oçi slepega
bodo videle iz mraku in teme.
30 In krotki se bodo prav tako
okrepili in njihova radost bo v
Gospodu in siromaøni med
ljudmi se bodo radostili v Izraelovem Svetem.
31 Kajti zagotovo kakor œivi
Gospod, bodo videli, da bo
straøni pokonçan in bo zasmehovalca pouœilo in bodo vsi,
ki oprezujejo za kriviçnostjo,
loçeni.
32 In ti, ki z besedami delajo
çloveka za krivca, nastavljajo
past tistemu, ki graja pri vratih,
in praviçne postavljajo na stran
zavoljo niçevosti.
33 Zato tako govori Gospod,
ki je odkupil Abrahama, o
2 Nefi 27:34–28:12
Jakobovi hiøi: Jakob sedaj ne
bo osramoçen, niti mu sedaj ne
bo pobledel obraz.
34 A ko bo videl svoje otroke,
delo mojih rok, v svoji sredi,
bodo posveçevali moje ime in
posveçevali bodo Jakobovega
Svetega in se bali Izraelovega
Boga.
35 Prav tako bodo ti, ki so se
motili v duhu, priøli k razumevanju, in ti, ki so godrnjali, se
bodo nauçili nauka.
28. POGLAVJE
V poslednjih dneh bo zgrajenih
veliko laœnih cerkva. — Pouçevale
bodo napaçne, puhle in neumne
nauke.—Odpadniøtva bo v izobilju
zavoljo laœnih uçiteljev. — Hudiç
bo besnel v srcih ljudi. — Pouçeval
bo vsakovrstne laœne nauke. Med
In sedaj, glejte, bratje moji,
govoril sem vam, kakor me je
primoral Duh; zatorej vem, da
se mora to zagotovo zgoditi.
2 In to, kar bo pisano iz knjige,
bo velike vrednosti za çloveøke
otroke in øe zlasti za naøe
potomstvo, ki je preostanek
Izraelove hiøe.
3 Kajti tisti dan se bo zgodilo,
da bodo cerkve, ki so zgrajene,
in ne Gospodu, ko bo eden rekel
drugemu: Glej, jaz, jaz sem
Gospodov; in drugi bo rekel:
Jaz, jaz sem Gospodov; in tako
bo rekel vsak, ki je zgradil cerkev, in ne Gospodu —
4 in med seboj se bodo prepirali; in med seboj se bodo
prepirali njihovi duhovniki in
94
pouçevali bodo s svojim znanjem in zanikali Svetega Duha,
ki daje govor.
5 In zanikajo moç Boga, Izraelovega Svetega; in ljudem pravijo: Prisluhnite nam in posluøajte
naø nasvet; kajti glejte, danes
Boga ni, kajti Gospod in Odkupitelj je svoje delo opravil in
svojo moç je dal ljudem;
6 glejte, prisluhnite mojemu
nasvetu; çe bodo rekli, da se
je po Gospodovi roki zgodil
çudeœ, ne verjemite; kajti on
danaønji dan ni Bog çudeœev;
svoje delo je opravil.
7 Da, in veliko jih bo, ki bodo
rekli: Jejte, pijte in se veselite,
kajti jutri umremo; in z nami bo
dobro.
8 In prav tako jih bo veliko, ki
bodo rekli: Jejte, pijte in se veselite; vendar se bojte Boga —
opraviçil bo majhne grehe; da,
laœite malo, izkoristite drugega
zavoljo njegovih besed, kopljite
jamo svojemu bliœnjemu; v tem
ni nobene økode; in vse to poçnite, kajti jutri umremo; in çe
bo tako, da bomo krivi, nas bo
Bog natepel z nekaj udarci in
na koncu bomo odreøeni v Boœje
kraljestvo.
9 Da, in veliko jih bo, ki bodo
tako uçili laœne in prazne in
neumne nauke in bodo naduti
v srcu in bodo iskali globine,
da bi svoje namere skrili pred
Gospodom; in njihova dela
bodo v temi.
10 In kri svetih bo klicala iz tal
proti njim.
11 Da, krenili so s poti; pokvarili so se.
12 Zavoljo ponosa in zavoljo
95
laœnih uçiteljev in laœnega nauka so se njihove cerkve pokvarile in njihove cerkve so nadute;
zavoljo ponosa so nadute.
13 Siromaøne ropajo zavoljo
svojih dragocenih svetiøç; siromaøne ropajo zavoljo svojih dragocenih oblaçil; in preganjajo
krotke in uboge v srcu, zato ker
so v svojem ponosu naduti.
14 Nosijo trde vratove in visoke glave; da, in zavoljo ponosa
in hudobije in gnusob in vlaçugarstva so vsi skrenili razen redkih, ki poniœno sledijo Kristusu;
vendar jih vodijo, da v mnogih
trenutkih delajo napake, zato
ker jih pouçujejo z nasveti ljudi.
15 O modri in uçeni in bogati,
ki so naduti v ponosu svojega
srca, in vsi tisti, ki pridigajo laœne nauke, in vsi tisti, ki se predajajo vlaçugarstvu in izkrivljajo
pravo Gospodovo pot, gorje,
gorje, gorje jim, govori Gospod
Bog Vsemogoçni, kajti vrœeni
bodo v pekel!
16 Gorje jim, ki praviçnega
zavraçajo zavoljo niçevosti in
se upirajo temu, kar je dobro, in
pravijo, da nima vrednosti! Kajti
priøel bo dan, ko bo Gospod
Bog naglo obiskal prebivalce
Zemlje; in tisti dan, ko bodo
docela dozoreli v kriviçnosti,
bodo pogubljeni.
17 A glejte, çe se bodo prebivalci Zemlje pokesali svoje
hudobije in gnusob, ne bodo
pogubljeni, govori Gospod nad
vojskami.
18 A glejte, tista mogoçna in
nagnusna cerkev, vlaçuga vse
zemlje, se mora sesuti na zemljo
in velik mora biti padec le–te.
2 Nefi 28:13–28
19 Kajti hudiçevo kraljestvo se
mora omajati in te, ki mu pripadajo, je potrebno opominjati
h kesanju ali pa jih bo hudiç
zgrabil s svojimi veçnimi verigami in bo v njih zanetil jezo in
bodo pogubljeni;
20 kajti glejte, tisti dan bo besnel v srcih çloveøkih otrok in v
njih podœigal jezo do tega, kar
je dobro.
21 In druge bo pomiril in jih
zazibal v meseno varnost, da
bodo rekli: Vse je dobro v Sionu;
da, Sion uspeva, vse je dobro —
in tako hudiç goljufa njihove
duøe in jih oprezno vodi proç v
pekel.
22 In glejte, druge odpelje z
laskanjem in jim govori, da pekla ni; in pravi jim: Jaz nisem noben hudiç, kajti ni ga — in tako
øepeçe v njihova uøesa, dokler
jih ne zgrabi s svojimi straønimi
verigami, od koder ni reøitve.
23 Da, zgrabila sta jih smrt in
pekel; in smrt in pekel in hudiç
in vsi, katere so zgrabili, morajo
pred Boœji prestol in sodilo se
jim bo po njihovih delih, od
koder morajo na kraj, pripravljen zanje, in sicer jezero ognja in
œvepla, ki je neskonçno muçenje.
24 Zato gorje mu, ki se v Sionu
poçuti lagodno!
25 Gorje mu, ki kliçe: Vse je
dobro!
26 Da, gorje mu, ki prisluhne
nasvetom ljudi in zanika Boœjo
moç in dar Svetega Duha!
27 Da, gorje mu, ki govori:
Prejeli smo in niç veç ne potrebujemo!
28 In skratka, gorje vsem tistim,
ki trepetajo in so jezni zavoljo
2 Nefi 28:29–29:5
Boœje resnice! Kajti glejte, ta, ki
je zgrajen na skali, jo sprejme z
zadovoljstvom; in ta, ki je zgrajen na peøçenem temelju, trepeta, da bi ne padel.
29 Gorje mu, ki bo rekel: Prejeli
smo Boœjo besedo in veç Boœje
besede ne potrebujemo, kajti
dovolj imamo!
30 Kajti glejte, tako govori
Gospod Bog: Çloveøkim otrokom bom dal vrstico za vrstico,
nasvet za nasvetom, malo tukaj
in malo tam; in blagor tistim, ki
prisluhnejo mojim nasvetom in
nastavijo uho mojim svètom,
kajti uçili se bodo modrosti,
kajti temu, ki prejme, bom øe
dal; in tem, ki bodo rekli, dovolj imamo, tem se bo odvzelo
øe tisto, kar imajo.
31 Preklet je ta, ki zaupa v çloveka, ali ki se zanaøa na meso
njegove roke, ali ki bo prisluhnil nasvetom ljudi, razen çe jim
njihovi nasveti ne bodo dani z
moçjo Svetega Duha.
32 Gorje Nejudom, govori
Gospod Bog nad vojskami! Kajti
dasi jim bom iz dneva v dan
iztegoval svojo roko, me bodo
zanikali; vendar bom do njih
usmiljen, govori Gospod Bog,
çe se bodo pokesali in priøli k
meni; kajti moja roka je ves dan
iztegnjena, govori Gospod Bog
nad vojskami.
29. POGLAVJE
Veliko Nejudov bo zavrnilo Mormonovo knjigo. — Rekli bodo, ne
potrebujemo øe veç Svetega pisma.
—Gospod govori mnogim narodom.
96
— Svetu bo sodil iz knjig, ki bodo
zapisane. Med leti 559 in 545 pr.
Kr.
A glejte, veliko jih bo — tisti
dan, ko bom nadaljeval s çudovitim delom med njimi, da se
bom spomnil svojih zavez, ki
sem jih sklenil s çloveøkimi otroki, da bom spet v drugo iztegnil roko, da bom privedel nazaj
svoje ljudstvo, ki je iz Izraelove
hiøe;
2 in da se bom prav tako spomnil obljub, katere sem sklenil s
teboj, Nefi, in prav tako s tvojim
oçetom, da bom pomnil tvoje
potomstvo; in da bodo besede
tvojega potomstva øle iz mojih
ust k tvojemu potomstvu; in
moje besede bodo øvignile na
strani sveta za merilo mojemu
ljudstvu, ki so iz Izraelove hiøe;
3 in ker bodo moje besede øvignile — bodo mnogi od Nejudov
rekli: Sveto pismo! Sveto pismo!
Mi imamo Sveto pismo in ne
more biti øe veç Svetega pisma.
4 A tako govori Gospod Bog:
O nespametni, imeli bodo Sveto
pismo; in izølo bo od Judov,
mojega starodavnega ljudstva
zaveze. In kako se zahvaljujejo
Judom za Sveto pismo, ki so ga
prejeli od njih? Da, kaj mislijo
Nejudje? Mar pomnijo muke in
dela in boleçine Judov in njihovo marljivost do mene, ko so
odreøitev prinaøali Nejudom?
5 O vi, Nejudje, ste se spomnili Judov, mojega starodavnega
ljudstva zaveze? Ne; paç pa ste
jih prekleli in jih sovraœili in si
niste prizadevali, da bi jih privedli nazaj. A glejte, vse to bom
97
vrnil nad vaøe lastne glave; kajti jaz, Gospod, nisem pozabil
svojega ljudstva.
6 Ti, nespametni, ki boø rekel:
Sveto pismo, mi imamo Sveto
pismo in ne potrebujemo øe veç
Svetega pisma. Ali bi prejeli
Sveto pismo, çe ne bi bilo Judov?
7 Mar ne veø, da je veç narodov
kakor eden? Mar ne veø, da sem
jaz, Gospod, tvoj Bog, ustvaril
vse ljudi in da se spomnim
tistih, ki so na otokih morja; in
da vladam zgoraj v nebesih in
spodaj na Zemlji; in svojo besedo prinesem na dan çloveøkim
otrokom, da, in sicer vsem narodom sveta?
8 Zatorej godrnjaø, ker boø
prejel øe veç moje besede? Mar
ne veø, da ti priçevanje dveh
narodov priçuje, da sem Bog,
da se enega naroda spomnim
kakor drugega? Zatorej govorim iste besede enemu narodu
kakor drugemu. In ko se bosta
oba naroda zlila v eno, se bosta
v eno prav tako zlili priçevanji
obeh narodov.
9 In to delam, da bi vsem dokazal, da sem isti vçeraj, danes in
za vekomaj; in da svoje besede
izgovarjam po svojem lastnem
zadovoljstvu. In ker sem izgovoril eno besedo, vam ni treba
predpostavljati, da ne morem
izgovoriti øe ene; kajti moje delo
øe ni dokonçano; niti ne bo do
çlovekovega konca, niti od tistega çasa dalje in za vekomaj.
10 Ker zatorej imate Sveto pismo, vam ni treba predpostavljati, da vsebuje vse moje besede;
niti vam ni treba predpostavljati, da nisem dal zapisati veç.
2 Nefi 29:6–14
11 Kajti zapovedujem vsem
ljudem, tako na vzhodu kot na
zahodu in na severu in na jugu
in na otokih morja, da bodo zapisali besede, katere jim bom
govoril; kajti iz knjig, ki bodo
zapisane, bom sodil svetu, vsakega çloveka po njegovih delih,
po tistem, kar je zapisano.
12 Kajti glejte, govoril bom
Judom in to bodo zapisovali; in
govoril bom Nefijcem in to bodo
zapisovali; in prav tako bom
govoril rodovom Izraelove hiøe,
katere sem vodil proç, in to bodo
zapisovali; in prav tako bom
govoril vsem narodom Zemlje
in to bodo zapisovali.
Judje imeli besede Nefijcev in
Nefijci bodo imeli besede Judov;
in Nefijci in Judje bodo imeli
besede Izraelovih izgubljenih
rodov; in izgubljeni Izraelovi
rodovi bodo imeli besede Nefijcev in Judov.
14 In zgodilo se bo, da se bo
moje ljudstvo, ki je iz Izraelove
hiøe, zbralo doma v deœelah
svoje posesti; in prav tako bo
v eno zbrana moja beseda. In
pokazal bom tem, ki se bojujejo
proti moji besedi in proti mojemu ljudstvu, ki so iz Izraelove
hiøe, da sem jaz Bog, in da sem
se z Abrahamom zavezal, da
bom njegovo potomstvo pomnil
za vekomaj.
30. POGLAVJE
Spreobrnjeni Nejudje bodo priøteti
k ljudstvu zaveze.—Veliko Lamancev in Judov bo verjelo besedi in
2 Nefi 30:1–14
postali bodo oçarljivi. — Izrael bo
obnovljen in hudobni pokonçani.
In sedaj glejte, moji ljubljeni
bratje, rad bi vam govoril; kajti
jaz, Nefi, ne bi trpel, da bi predpostavljali, da ste praviçnejøi,
kot bodo Nejudje. Kajti glejte,
çe ne boste spolnjevali Boœjih
zapovedi, boste vsi enako pogubljeni; in zavoljo besed, ki
so bile izreçene, vam ni treba
predpostavljati, da so Nejudje
docela pokonçani.
2 Kajti glejte, povem vam,
da bo toliko Nejudov, kolikor
se jih bo pokesalo, Gospodovo
ljudstvo zaveze; in kolikor
Judov se ne bo pokesalo, bo zavrœenih; kajti Gospod se z nobenim ne zaveœe razen s tistimi,
ki se pokesajo in verjamejo v njegovega Sina, ki je Izraelov Sveti.
3 In sedaj bi øe nekoliko prerokoval glede Judov in Nejudov.
Kajti potem ko bo knjiga, o kateri sem govoril, priøla na dan
in bo zapisana za Nejude in ponovno zapeçatena za Gospoda,
jih bo veliko, ki bodo verjeli besedam, ki so zapisane; in nesli
jih bodo dalje k preostanku naøega potomstva.
4 In potem bo preostanek naøega potomstva vedel o nas,
kako smo priøli iz Jeruzalema
in da so oni Judovi potomci.
5 In med njimi se bo oznanjalo
evangelij Jezusa Kristusa; zatorej bodo ponovno prejeli spoznanje o svojih oçetih in tudi
spoznanje o Jezusu Kristusu, ki
so ga imeli njihovi oçetje.
6 In potem se bodo radostili;
98
kajti vedeli bodo, da je to znanje
blagoslov iz Boœje roke; in mrene teme jim bodo zaçele padati z
oçi; in med njimi bo preølo veliko rodov, çe ne bodo neomadeœevano in oçarljivo ljudstvo.
Judje, ki so se razkropili, prav
tako zaçeli verjeti v Kristusa; in
zaçeli se bodo zbirati po obliçju
deœele; in kolikor jih bo verjelo
v Kristusa, bodo prav tako postali oçarljivo ljudstvo.
8 In zgodilo se bo, da bo Gospod Bog zaçel svoje delo med
vsemi narodi, rodovi, jeziki in
ljudstvi, da bo izpeljal obnovo
svojega ljudstva na Zemlji.
9 In s praviçnostjo bo Gospod
Bog sodil siromaønim in z enakostjo grajal krotke na Zemlji.
In zemljo bo udaril s palico
svojih ust; in s sapo svojih
ustnic bo pobil hudobne.
10 Kajti ças pride naglo, ko bo
Gospod Bog med ljudstvom
napravil velik razkol in hudobni bodo pokonçani; in svojemu
ljudstvu bo prizanesel, da, celo
çe bo tako, da bo moral hudobne
pokonçati z ognjem.
11 In praviçnost bo opasje njegovih ledij in zvestoba opasje
njegovih bokov.
12 In potem bo volk bival z
jagnjetom; in leopard bo leœal s
kozliçem in tele in mlad lev in
pitançek skupaj; in vodil jih bo
majhen otrok.
13 In krava in medvedka se
bosta pasli; njuni mladi bodo
leœali skupaj; in lev bo jedel
slamo kakor vol.
14 In dojençek se bo igral nad
gadjo luknjo in odstavljeni otrok
99
2 Nefi 30:15–31:10
bo poloœil roko na modrasov
brlog.
15 Ne bodo ne ranili ne uniçevali na vsej moji sveti gori; kajti
zemlja bo polna védenja o Gospodu, kakor vode prekrivajo
morje.
16 Zatorej bodo razodete reçi
vseh narodov, da, çloveøkim
otrokom se bo razodelo vse.
17 Niçesar ni, kar je skrito, kar
se ne bi razodelo; ni dela teme,
katero se ne bi razkrilo v luçi;
in niçesar ni, kar je zapeçateno
na Zemlji, kar se ne bi odprlo.
18 Zatorej bo vse, kar se je razodelo çloveøkim otrokom, tisti
dan razodeto; in Satan dolgo
çasa ne bo veç imel moçi nad
srci çloveøkih otrok. In sedaj,
moji ljubljeni bratje, bom prenehal govoriti.
31. POGLAVJE
Nefi pove, zakaj se je Kristus krstil.
— Ljudje morajo slediti Kristusu,
se krstiti, prejeti Svetega Duha in
vztrajati do konca, da bodo odreøeni. — Kesanje in krst so vrata na
tesno in ozko pot. — Veçno œivljenje prejmejo tisti, ki po krstu spolnjujejo zapovedi. Med leti 559 in
545 pr. Kr.
In sedaj vam jaz, Nefi, preneham prerokovati, moji ljubljeni
bratje. In veç ne morem zapisati
kot le nekaj reçi, za katere vem,
da se morajo zagotovo zgoditi;
niti ne morem zapisati veç kot
le nekaj besed svojega brata
Jakoba.
2 Zatorej mi to, kar sem zapisal, zadostuje, razen nekaterih
besed, o katerih moram govoriti
glede Kristusovega nauka; zatorej vam bom govoril jasno glede
na jasnost svojega prerokovanja.
3 Kajti moja duøa se radosti
jasnosti; kajti tako dela Gospod
Bog med çloveøkimi otroki. Kajti
Gospod Bog daje luç za razumevanje; kajti ljudem govori v
njihovem jeziku, da razumejo.
4 Zatorej bi œelel, da bi pomnili,
da sem vam govoril o tistem
preroku, katerega mi je pokazal Gospod, ki bo krstil Boœje
Jagnje, katero bo odvzelo grehe
sveta.
5 In sedaj, çe je potrebno, da se
Boœje Jagnje, ki je sveto, krsti z
vodo, da se izpolni vsa praviçnost, o potem, koliko bolj je
potrebno, da se mi, ki nismo
sveti, krstimo, in sicer z vodo!
6 In sedaj bi vas vpraøal, moji
ljubljeni bratje, v çem je Boœje
Jagnje izpolnilo vso praviçnost,
ko se je krstilo z vodo?
7 Mar ne veste, da je bil svet?
Dasi pa je svet, çloveøkim otrokom pokaœe, da je po mesu
poniœen pred Oçetom in Oçetu
priçuje, da bo posluøno spolnjeval njegove zapovedi.
8 Zatorej se je potem, ko se je
krstil z vodo, nadenj iz nebes
spustil Sveti Duh v obliki goloba.
9 In spet, to çloveøkim otrokom
pokaœe tesnost poti in ozkost
vrat, skozi katera bi morali
vstopiti, s tem da je bil on sam
zgled pred njimi.
10 In çloveøkim otrokom je
rekel: Sledite mi. Zatorej moji
ljubljeni bratje, mar lahko sledimo Jezusu, ne da bi bili voljni
spolnjevati Oçetove zapovedi?
2 Nefi 31:11–21
11 In Oçe je rekel: Pokesajte
se, pokesajte se in se krstite v
imenu mojega ljubljenega Sina.
12 In prav tako je priøel k meni
Sinov glas, rekoç: Ta, ki se krsti
v mojem imenu, njemu bo Oçe
dal Svetega Duha kakor meni;
zatorej mi sledite in delajte to,
kar ste mene videli delati.
13 Zatorej moji ljubljeni bratje,
vem, da se boste, çe boste sledili
Sinu s trdnim namenom v srcu,
brez hinavøçine in prevar pred
Bogom, ampak z resniçno namero, pokesali svojih grehov,
priçujoç Oçetu, da ste voljni
nase prevzeti Kristusovo ime s
krstom — da, ko boste sledili
svojemu Gospodu in svojemu
Odreøeniku v vode po njegovi
besedi, glejte, potem boste prejeli Svetega Duha; da, potem
pride krst z ognjem in s Svetim
Duhom; in potem lahko govorite z jezikom angelov in kliçete
hvale Izraelovemu Svetemu.
14 A glejte, moji ljubljeni bratje,
tako je k meni priøel Sinov glas,
rekoç: Potem ko ste se pokesali
svojih grehov in priçevali Oçetu,
da ste voljni spolnjevati moje
zapovedi s krstom z vodo in ste
prejeli krst z ognjem in s Svetim Duhom in znate govoriti v
novem jeziku, da, in sicer z
jezikom angelov, in çe bi me po
tem zanikali, bi bilo bolje za
vas, da bi me ne bili poznali.
15 In zasliøal sem glas Oçeta,
rekoç: Da, besede mojega ljubljenega so resniçne in zveste.
Ta, ki vztraja do konca, ta bo
odreøen.
po tem vem, çe çlovek ne bo
100
vztrajal do konca in sledil vzoru Sina œivega Boga, ne more
biti odreøen.
17 Zatorej delajte to, kar sem
vam povedal, da sem videl, da
bo delal vaø Gospod in vaø
Odkupitelj; kajti zato mi je bilo
pokazano, da bi vi lahko vedeli
za vrata, skozi katera morate
vstopiti. Kajti vrata, skozi katera
bi morali vstopiti, so kesanje in
krst z vodo; in potem pride odpuøçanje vaøih grehov z ognjem
in s Svetim Duhom.
18 In potem ste na tej tesni in
ozki poti, ki vodi v veçno œivljenje; da, vstopili ste skozi vrata;
napravili ste po Oçetovih in
Sinovih zapovedih; in prejeli ste
Svetega Duha, ki priçuje o Oçetu
in Sinu, da se izpolni obljuba,
ki jo je dal, da jo boste, çe boste
vstopili pri vratih, prejeli.
potem ko ste priøli na to tesno
in ozko pot, bi vpraøal, çe je vse
opravljeno? Glejte, povem vam,
ne; kajti ne bi priøli tako daleç,
çe bi ne bilo po Kristusovi besedi z neomajno vero vanj, docela
opirajoç se na zasluge njega, ki
je mogoçen odreøiti.
20 Zatorej si morate øe naprej
prizadevati s stanovitnostjo v
Kristusu, s popolnoma svetlim
upanjem in z ljubeznijo do Boga
in vseh ljudi. Çe si boste zatorej
øe naprej prizadevali, ko se
boste gostili s Kristusovo besedo, in vztrajali do konca, glejte,
tako govori Oçe: Imeli boste
veçno œivljenje.
21 In sedaj, glejte, moji ljubljeni
bratje, to je pot; in ni druge
poti, niti ni pod nebom danega
101
2 Nefi 32:1–33:1
drugega imena, po katerem je
çlovek lahko odreøen v Boœje
kraljestvo. In sedaj, glejte, to je
Kristusov nauk in edini in pravi
nauk Oçeta in Sina in Svetega
Duha, kar je en Bog, brez konca.
Amen.
32. POGLAVJE
Angeli govorijo z moçjo Svetega
Duha.—Ljudje morajo sami moliti
in si pridobivati védenje od Svetega
Duha. Med leti 559 in 545 pr. Kr.
In sedaj, glejte, moji ljubljeni
bratje, predpostavljam, da v srcu
nekoliko premiøljujete o tem,
kar bi morali storiti potem, ko
ste stopili na pot. A glejte, zakaj
v srcu premiøljujete o tem?
2 Mar ne pomnite, da sem vam
rekel, da boste potem, ko boste
prejeli Svetega Duha, znali govoriti v jeziku angelov? In sedaj,
kako bi znali govoriti v jeziku
angelov, çe ne s Svetim Duhom?
3 Angeli govorijo z moçjo
Svetega Duha; zatorej govorijo
Kristusove besede. Zatorej sem
vam rekel, gostite se s Kristusovimi besedami; kajti glejte,
Kristusove besede vam bodo
povedale vse, kar bi morali
delati.
4 Zatorej, potem ko sem sedaj
te besede izgovoril, çe jih ne
morete razumeti, bo zato, ker
ne prosite, niti ne trkate; zatorej
øe niste priøli do luçi, paç pa
morate biti pogubljeni v temi.
5 Kajti glejte, spet vam reçem,
çe boste stopili na pot in prejeli
Svetega Duha, vam bo pokazal
vse, kar naj bi delali.
6 Glejte, to je Kristusov nauk
in ne boste veç dobili drugega
nauka, dokler se vam ne bo pokazal v mesu. In ko se vam bo
pokazal v mesu, se boste drœali
tega, kar vam poreçe.
7 In sedaj jaz, Nefi, veç ne morem reçi; Duh mi brani govoriti
in ostajam v œalovanju zavoljo
çloveøke nevere in hudobije
in nevednosti in trdovratnosti;
kajti ne bodo iskali védenja,
niti razumeli velikega védenja,
ko jim bo dano v preprostosti,
in sicer tako preprosto kakor je
lahko beseda.
vidim, da v srcu øe vedno premiøljujete; in œalosti me, da
moram govoriti o tem. Kajti çe
bi prisluhnili Duhu, ki çloveka
uçi moliti, bi vedeli, da morate
moliti; kajti zli duh çloveka ne
uçi moliti, paç pa ga uçi, da ne
sme moliti.
9 A glejte, povem vam, da morate vedno moliti in ne opeøati;
da za Gospoda ne smete niçesar
storiti, çe na prvem mestu ne
molite k Oçetu v Kristusovem
imenu, da bo posvetíl vaøa dejanja, da bodo vaøa dejanja lahko
za dobrobit vaøe duøe.
33. POGLAVJE
Nefijeve besede govorijo resnico.—
Priçujejo o Kristusu. — Tisti, ki
verjamejo v Kristusa, bodo verjeli
Nefijevim besedam, katere bodo
priçevale pred sodnim stolom. Med
In sedaj jaz, Nefi, ne morem zapisati vsega, kar se je pouçevalo
2 Nefi 33:2–14
med mojim ljudstvom; niti mi
pisanje ne gre tako gladko kakor
govorjenje; kajti ko çlovek
govori z moçjo Svetega Duha,
moç Svetega Duha to ponese v
srca çloveøkih otrok.
2 A glejte, veliko jih je, ki
postajajo trdosrçni do Svetega
Duha, da v njih nima mesta;
zatorej zavraçajo veliko reçi, ki
so zapisane, in jih ocenjujejo
kot niçevost.
3 Ampak jaz, Nefi, sem zapisal,
kar sem zapisal in to ocenjujem
kot veliko vrednost in øe zlasti
za moje ljudstvo. Kajti podnevi
nenehno molim zanje in ponoçi
mi oçi moçijo vzglavnik zavoljo
njih; in k svojemu Bogu kliçem v
veri in vem, da bo sliøal moj klic.
4 In vem, da bo Gospod Bog
posvetil moje molitve v korist
mojemu ljudstvu. In besede,
katere sem zapisal v slabotnosti,
bodo pred njimi dobile moç;
kajti prepriçuje jih, naj delajo
dobro; daje jim vedeti o njihovih
oçetih; in govorijo o Jezusu in jih
prepriçuje, naj verjamejo vanj
in vztrajajo do konca, kar je
veçno œivljenje.
5 In ostro govori proti grehu
po preprostosti resnice; zatorej
noben çlovek ne bo jezen na
besede, katere sem zapisal, çe
ne bo od hudiçevega duha.
6 Slavim v preprostosti; slavim v resnici; slavim v mojem
Jezusu, kajti mojo duøo je odkupil iz pekla.
7 Do svojega ljudstva sem
dobrotljiv in imam veliko vero v
Kristusa, da bom veliko duø
sreçal neomadeœevanih pri njegovem sodnem stolu.
102
8 Dobrotljiv sem do Juda —
pravim Juda, ker mislim njih, od
koder sem priøel.
9 In prav tako sem dobrotljiv
do Nejudov. A glejte, za nobenega od teh ne morem upati, razen
çe se ne spravijo s Kristusom
in vstopijo skozi ozka vrata in
hodijo po tesni poti, katera
vodi k œivljenju, in po poti
nadaljujejo do konca dneva
preizkuønje.
10 In sedaj, moji ljubljeni bratje
in prav tako Juda in vse ve strani
sveta, prisluhnite tem besedam
in verjemite v Kristusa; in çe ne
verjamete tem besedam, verjemite v Kristusa. In çe boste verjeli v Kristusa, boste verjeli tem
besedam, kajti Kristusove besede so in on mi jih je dal; in vse
ljudi uçijo, naj delajo dobro.
11 In çe niso Kristusove besede,
presodite — kajti Kristus vam
bo na zadnji dan pokazal z
moçjo in veliko slavo, da so besede njegove; in vi in jaz bomo
stali iz oçi v oçi pred njegovim
sodnim stolom; in vedeli boste,
da mi je to zapovedal zapisati
navkljub moji øibkosti.
12 In Oçeta rotim v Kristusovem imenu, da bomo mnogi
od nas, çe ne vsi, lahko tistega
velikega in zadnjega dne reøeni
v njegovo kraljestvo.
vsi tisti, ki ste iz Izraelove
hiøe, in vse ve strani sveta, vam
govorim kakor glas nekoga, ki
kliçe iz prahu: Zbogom, dokler
ne bo priøel tisti veliki dan.
14 In vi, ki ne boste deleœni
Boœje dobrote in spoøtovali
besed Judov in prav tako mojih
103
2 Nefi 33:15–Jakob 1:8
besed in besed, katere se bodo
nadaljevale iz ust Boœjega Jagnjeta, glejte, vam reçem veçni
zbogom, kajti te besede vas
bodo na zadnji dan obsodile.
15 Kajti kar zapeçatim na
Zemlji, vas bo bremenilo pred
sodnim stolom; kajti tako mi je
zapovedal Gospod in ubogati
moram. Amen.
Jakobova knjiga
NEFIJEV BRAT
B
esede njegovega pridiganja bratom. Zmede çloveka, ki si prizadeva strmoglaviti Kristusov nauk. Nekaj besed o zgodovini
Nefijevega ljudstva.
1. POGLAVJE
Jakob in Joœef si prizadevata pregovoriti ljudi, naj verjamejo v
Kristusa in spolnjujejo njegove zapovedi.—Nefi umre.—Med Nefijci
prevlada hudobija. Med leti 544 in
421 pr. Kr.
K
ajti glejte, zgodilo se je,
da je bilo minilo petdeset
in pet let od çasa, ko je Lehi
zapustil Jeruzalem; zatorej je
Nefi meni, Jakobu, zapovedal
glede malih ploøç, na katerih so
te reçi vrezane.
2 In meni, Jakobu, je zapovedal, naj na te ploøçe zapiøem
nekatere reçi, ki sem jih imel
za najdragocenejøe; naj se ne
ukvarjam, razen çe bo na kratko,
z zgodovino teh ljudi, ki se
imenujejo Nefijevo ljudstvo.
3 Kajti rekel je, naj se zgodovina njegovega ljudstva vrezuje na njegove druge ploøçe, in
naj te ploøçe hranim in izroçim
svojemu potomstvu, iz roda
v rod.
4 In çe bi se pojavilo pridiganje, ki bo sveto, oziroma razodetje, ki bo veliko, oziroma
prerokovanje, naj poglavitno
od tega vreœem na te ploøçe in
se tega dotaknem, kolikor bi
bilo mogoçe, zavoljo Kristusa
in zavoljo najinega ljudstva.
5 Kajti zavoljo vere in velike
zaskrbljenosti nama je bilo
resniçno razodeto o najinem
ljudstvu, kaj se mu bo zgodilo.
6 In imela sva tudi veliko
razodetij in veliko preroøkega
duha; zatorej sva vedela o
Kristusu in o njegovem kraljestvu, ki bo priølo.
7 Zatorej sva marljivo delala
med svojimi ljudmi, da bi
jih pregovorila, naj pridejo h
Kristusu in bodo deleœni Boœje
dobrote, da bi lahko stopili v
njegov poçitek, da bi v besu
kako ne zaprisegel, da ne bodo
vstopili, kakor ko so izzivali v
dneh skuønjave, ko so bili Izraelovi otroci v divjini.
8 Zatorej sva od Boga œelela,
da bi vse ljudi pregovorila, naj
Jakob 1:9–2:1
se ne upirajo Bogu, naj ga ne
izzivajo k jezi, paç pa da bi vsi
ljudje verjeli v Kristusa in sprevideli njegovo smrt in prenaøali njegov kriœ in nosili sramoto
sveta; zatorej jaz, Jakob, prevzemam nase, da bom spolnil
zapoved svojega brata Nefija.
9 Sedaj se je Nefi zaçel starati
in videl je, da mora kmalu umreti; zatorej je nekoga mazilil,
da bo sedaj kralj in vladar nad
njegovim ljudstvom po vladavinah kraljev.
10 Ker so ljudje imeli Nefija
silno radi, saj je bil njihov velik
zaøçitnik, ker je v njihovo bran
vihtel Labanov meç in v vseh
svojih dneh delal za njihovo
dobrobit —
11 zatorej so ljudje v spomin
œeleli ohraniti njegovo ime. In
kdor je vladal namesto njega,
so ga ljudje imenovali drugi
Nefi, tretji Nefi in tako dalje po
vladavinah kraljev; in tako so
jih klicali ljudje, naj so bili katerega koli imena.
12 In zgodilo se je, da je Nefi
umrl.
13 Sedaj, ljudje, ki niso bili
Lamanci, so bili Nefijci; vendar so
se imenovali Nefijci, Jakobovci,
Joœefovci, Zoramci, Lamanci,
Lemuelci in Izmaelci.
14 Toda jaz, Jakob, jih od sedaj
naprej ne bom razlikoval po
teh imenih, paç pa bom njih, ki
si prizadevajo pobiti Nefijevo
ljudstvo, imenoval Lamance, in
tiste, ki so Nefijevi prijatelji, te
bom imenoval Nefijce oziroma
Nefijevo ljudstvo, po vladavinah kraljev.
104
je Nefijevo ljudstvo pod vladavino drugega kralja postajalo
trdosrçno in se nekoliko zaçelo vdajati zlobnim obiçajem,
kakrønim se je starodavni David,
ker so œeleli veliko œena in prileœnic, in prav tako Salomon,
njegov sin.
16 Da, in prav tako so zaçeli
na veliko iskati zlato in srebro
in nekoliko so se zaçeli povzdigovati v ponosu.
17 Zatorej sem jim jaz, Jakob,
dal te besede, ko sem jih pouçeval v templju, ko sem predhodno prejel nalogo od Gospoda.
18 Kajti jaz, Jakob, in moj brat
Joœef sva bila po Nefijevi roki
posveçena za duhovnika in
uçitelja temu ljudstvu.
19 In svojo sluœbo sva poveliçevala Gospodu, prevzemajoç
nase odgovornost, da bodo grehi ljudi priøli nad najino lastno
glavo, çe jih Boœje besede nisva
pouçevala z vso marljivostjo;
zatorej ker sva delala z vnemo,
njihova kri ne bo mogla priti na
najina oblaçila; sicer bi njihova
kri priøla na najina oblaçila in
poslednji dan ne bi bila prepoznana za neomadeœevana.
2. POGLAVJE
Jakob javno obtoœi ljubezen do
bogastva, ponosa in neçistosti. —
Ljudje si lahko prizadevajo po
bogastvu, da bi pomagali soljudem.
— Jakob obsodi neodobreno izvajanje mnogoœenstva.—Gospoda razveseljuje neomadeœevanost œensk.
Besede, ki jih je Jakob, Nefijev
105
brat, govoril Nefijevemu ljudstvu
po Nefijevi smrti:
2 Sedaj, moji ljubljeni bratje,
jaz, Jakob, glede na odgovornost, ki jo imam pred Bogom,
da poveliçujem svojo sluœbo s
treznostjo in da bi si z oblaçil
oçistil vaøe grehe, ta dan prihajam v tempelj, da bi vam razglasil Boœjo besedo.
3 In vi sami veste, da sem bil
doslej marljiv v sluœbi svojega
poklica; a ta dan me teœi veliko
veçja œelja in zaskrbljenost za
dobrobit vaøih duø, kakor me je
doslej.
4 Kajti glejte, do sedaj ste bili
posluøni Gospodovi besedi, katero sem vam dal.
5 A glejte, prisluhnite mi in
vedite, da vam lahko s pomoçjo
vsemogoçnega Stvarnika nebes
in Zemlje povem glede vaøih
misli, kako to da se je v vaøem
delovanju zaçel pojavljati greh,
greh, ki se zelo gnusi meni, da,
in se gnusi Bogu.
6 Da, to œalosti mojo duøo in
povzroça, da od sramu lezem
vase pred navzoçnostjo svojega
Stvaritelja, da vam moram priçevati o hudobiji vaøih src.
7 In prav tako me œalosti, da
moram o vas tako naravnost
spregovoriti pred vaøimi œenami in vaøimi otroki, izmed katerih jih ima veliko pred Bogom
silno neœna in neomadeœevana
in rahloçutna çustva, to, kar je
Bogu povøeçi;
8 in predpostavljati mi da, da
so semkaj priøli posluøat prijetno Boœjo besedo, da, besedo, ki
ozdravi ranjeno duøo.
9 Zatorej me v duøi teœi, da
Jakob 2:2–13
sem vas primoran zavoljo stroge
zapovedi, ki sem jo prejel od
Boga, opomniti glede vaøih
zloçinov, da bom poglobil rane
tem, ki so œe ranjeni, namesto
da bi njihove rane blaœil in
zdravil; in za tiste, ki niso bili
ranjeni, namesto da bi se gostili
s prijetno Boœjo besedo, so nastavljena bodala, da jim bodo
prebodla duøe in ranila njihovo
obçutljivo miøljenje.
10 A navkljub velikanski
nalogi moram narediti po strogih Boœjih zapovedih in vam
povedati glede vaøe hudobije
in gnusob v navzoçnosti çistih
v srcu in strtega srca in pod
prodirnim oçesom vsemogoçnega Boga.
11 Zatorej vam moram povedati resnico glede na jasnost
Boœje besede. Kajti glejte, ko
sem vpraøal Gospoda, se mi je
zgodila beseda, rekoç: Jakob,
jutri se odpravi v tempelj in
razglasi besedo, ki ti jo bom dal,
temu ljudstvu.
12 In sedaj, glejte, bratje moji,
to je beseda, ki vam jo razglaøam, da jih je veliko med vami
zaçelo iskati zlato in srebro in
vsakovrstne dragocene rude,
ki jih ima ta deœela, ki je obljubljena deœela za vas in vaøe
potomstvo, v velikem obilju.
13 In roka previdnosti se je
nad vami najprijetneje smehljala, da ste si pridobili veliko bogastvo; in ker ste nekateri med
vami prejeli obilneje kakor vaøi
bratje, ste vzviøeni v ponosu
svojega srca in ste postali
trdovratni in visoko se nosite
zavoljo dragocenih oblaçil in
Jakob 2:14–30
preganjate svoje brate, ker predpostavljate, da ste boljøi od njih.
14 In sedaj, bratje moji, mar
predpostavljate, da vas Bog v
tem opraviçuje? Glejte, povem
vam, ne. Paç pa vas obsodi in çe
boste v tem vztrajali, morajo nad
vas naglo priti njegove sodbe.
15 O, da bi vam on pokazal, da
vas lahko z oçesom prebode in
da vas lahko z enim beœnim
pogledom zmelje v prah!
16 O, da bi vas on otresel te
kriviçnosti in gnusobe. In o, da
bi posluøali besedo njegovih
zapovedi in ne dovolili temu
ponosu srca, da vam pogublja
duøo!
17 O svojih bratih mislite kot o
sebi in bodite prijatelji z vsemi
in radodarni s svojim imetjem,
da bodo bogati kakor vi.
18 Preden pa iøçete bogastvo,
iøçite Boœje kraljestvo.
19 In potem ko boste prejeli
upanje v Kristusa, boste prejeli
bogastvo, çe si boste zanj prizadevali; in iskali ga boste z namenom, da boste delali dobro—da
boste oblaçili gole in hranili laçne in osvobajali ujete in lajøali
boleçine bolnim in prizadetim.
20 In sedaj, bratje moji, govoril
sem vam o ponosu; in tisti med
vami, ki ste prizadeli bliœnjega
in ga preganjali, ker ste bili v
srcu ponosni na to, kar vam je
dal Bog, kaj pravite o tem?
21 Mar ne predpostavljate, da
se takøne reçi gnusijo njemu, ki
je ustvaril vse meso? In eno bitje
je v njegovih oçeh tako dragoceno kakor drugo. In vse meso
je iz prahu; in prav s tem namenom jih je ustvaril, da bodo
106
spolnjevali njegove zapovedi
in ga za vekomaj slavili.
22 In sedaj vam bom nehal
govoriti o tem ponosu. In çe bi
ne bilo, da vam moram govoriti
o vaøem veçjem zloçinu, bi se mi
srce zavoljo vas silno radostilo.
23 Ampak Boœja beseda me teœi
zavoljo vaøih veçjih zloçinov.
Kajti glejte, tako govori Gospod:
To ljudstvo je zaçelo rasti v
kriviçnosti; ne razumejo svetih
spisov, kajti prizadevajo se
opraviçevati, ker se predajajo
vlaçugarstvu, zavoljo tega kar je
bilo zapisanega glede Davida
in Salomona, njegovega sina.
24 Glejte, David in Salomon
sta resniçno imela veliko œena in
prileœnic, to, kar je bilo pred menoj nagnusno, govori Gospod.
25 Zatorej tako govori Gospod:
To ljudstvo sem vodil iz jeruzalemske deœele z moçjo svoje
lastne roke, da bi si iz sadu Joœefovih ledij vzgojil praviçno vejo.
26 Zatorej jaz, Gospod Bog, ne
bom trpel, da bo to ljudstvo delalo kot ta dva od starodavnih.
27 Zatorej me posluøajte, bratje moji, in prisluhnite Gospodovi besedi: Kajti noben moœ
med vami ne bo imel veç kakor
eno œeno; in nobenih prileœnic
ne bo imel;
28 kajti jaz, Gospod Bog, se radostim nad neomadeœevanostjo
œensk. In vlaçugarstvo je pred
menoj gnusoba; tako govori
29 Zatorej bo to ljudstvo spolnjevalo moje zapovedi, govori
Gospod nad vojskami, ali pa
bodi deœela zavoljo njih prekleta.
30 Kajti çe si bom hotel, govori
107
Gospod nad vojskami, vzgojiti
potomstvo, bom jaz zapovedoval svojemu ljudstvu; sicer bodo
prisluhnili tem reçem.
31 Kajti glejte, jaz, Gospod,
sem videl potrtost in sliøal œalovanje hçera mojega ljudstva v
jeruzalemski deœeli, da, in v
vseh deœelah mojega ljudstva
zavoljo zlobe in gnusob njihovih moœ.
32 In ne bom trpel, govori
Gospod nad vojskami, da se
bodo klici zalih hçera tega
ljudstva, ki sem ga privedel iz
jeruzalemske deœele, dvigali k
meni proti moœem mojega
ljudstva, govori Gospod nad
vojskami.
33 Kajti hçerá mojega ljudstva
ne bodo vodili ujetih zavoljo
njihove neœnosti, sicer jih bom
obiskal s hudim prekletstvom,
prav do propada; kajti ne bodo
se predajali vlaçugarstvom kot
ta dva od starodavnih, govori
34 In sedaj, glejte, bratje
moji, veste, da so bile oçetu
Lehiju dane te zapovedi; zatorej ste jih prej poznali; in priøli
ste pod hudo obsodbo; kajti
delali ste to, çesar bi ne smeli
delati.
35 Glejte, zagreøili ste veçje
krivice kot Lamanci, naøi bratje.
Strli ste srce svoji neœni œeni in
izgubili zaupanje svojih otrok
zavoljo svojih slabih zgledov
pred njimi; in ihtenje njihovega
srca se k Bogu dviga proti vam.
In zavoljo strogosti Boœje besede, ki je proti vam, je umrlo
veliko src, prebodenih z globokimi ranami.
Jakob 2:31–3:5
3. POGLAVJE
Çisti v srcu prejmejo prijetno Boœjo besedo. — Praviçnost Lamancev
presega nefijsko. — Jakob svari
pred neçistovanjem, poltenostjo in
vsakrønim grehom. Med leti 544
in 421 pr. Kr.
A glejte, jaz, Jakob, bi œelel
govoriti vam, ki ste çisti v srcu.
K Bogu glejte s trdnim namenom in k njemu molite s silno
vero in tolaœil vas bo v vaøih stiskah in zagovarjal bo vaø primer
in poslal pravico nad te, ki si
prizadevajo, da bi vas pogubili.
2 O vsi vi, ki ste çisti v srcu,
dvignite glavo in sprejmite prijetno Boœjo besedo in se gostite
z njegovo ljubeznijo, kajti lahko
se, çe je vaø namen trden, za
vekomaj.
3 A gorje, gorje vam, ki niste
çisti v srcu, ki ste ta dan umazani pred Bogom; kajti çe se ne
pokesate, je deœela zavoljo vas
prekleta; in Lamanci, ki niso
umazani tako kakor vi, vendar
s o p r e k l e t i s h u d i m p r e kletstvom, vas bodo biçali, prav
dokler ne boste pokonçani.
4 In ças pride naglo, da bodo,
çe se ne boste pokesali, posedovali deœelo vaøega nasledstva
in Gospod Bog bo praviçne
odpeljal izmed vas.
5 Glejte, Lamanci, vaøi bratje,
ki jih sovraœite zavoljo njihove
umazanije in prekletstva, ki je
priølo nad njihovo koœo, so
praviçnejøi od vas; kajti niso
pozabili Gospodove zapovedi,
katero je prejel naø oçe — naj
imajo le eno œeno in naj nimajo
Jakob 3:6–4:2
nobenih prileœnic in naj med njimi ne bo predajanja preøuøtvu.
6 In sedaj, to zapoved si prizadevajo spolnjevati, zatorej jih
zavoljo te prizadevnosti, da
spolnjujejo to zapoved, Gospod
Bog ne bo pokonçal, ampak bo
do njih milosten; in nekega dne
bodo postali blagoslovljeno
ljudstvo.
7 Glejte, njihovi moœje ljubijo
svoje œene in njihove œene
ljubijo svoje moœe; in njihovi
moœje in njihove œene ljubijo
svoje otroke; in njihova nevera
in sovraøtvo do vas je zavoljo
kriviçnosti njihovih oçetov; koliko ste zatorej boljøi kakor oni v
oçeh vaøega velikega Stvarnika?
8 O bratje moji, bojim se, çe se
ne boste pokesali za svoje grehe,
da bo njihova koœa bolj bela kot
vaøa, ko boste skupaj z njimi
privedeni pred Boœji prestol.
9 Zatorej vam dajem zapoved,
ki je Boœja beseda, da jih niç veç
ne œalite zavoljo njihove temne
koœe; niti jih ne boste œalili zavoljo njihove umazanosti; ampak boste pomnili svojo lastno
umazanost in pomnite, da je
njihova umazanost priøla zavoljo njihovih oçetov.
10 Zatorej se spomnite svojih
otrok, kako ste jih v srce prizadeli zavoljo zgleda, ki ste jim
ga dajali; in spomnite se tudi,
da lahko zavoljo vaøe umazanosti svoje otroke pripeljete v
pogubo in poslednji dan se
vam bodo njihovi grehi nakopiçili na glavi.
11 O bratje moji, prisluhnite
mojim besedam; predramite
zmoœnosti svoje duøe; stresite
108
se, da se boste prebudili iz
smrtnega spanca; in osvobodite se boleçin pekla, da ne boste
postali angeli hudiçu, da ne
boste vrœeni v tisto jezero ognja
in œvepla, ki je druga smrt.
12 In sedaj sem jaz, Jakob,
Nefijevemu ljudstvu veliko veç
govoril in jih svaril pred neçistovanjem in poltenostjo in grehom vsake vrste in jim govoril
o njihovih straønih posledicah.
13 In stotega dela ravnanj tega
ljudstva, ki je sedaj postajalo
øtevilnejøe, ni moç zapisati na te
ploøçe; toda veliko njihovih ravnanj je zapisanih na veçje ploøçe
in njihove vojne in njihovi prepiri in vladavine njihovih kraljev.
14 Te ploøçe se imenujejo
Jakobove ploøçe in napravila
jih je Nefijeva roka. In prenehal
bom govoriti te besede.
4. POGLAVJE
Vsi preroki so Oçeta çastili v Kristusovem imenu. — Abrahamovo
darovanje Izaka je bila prispodoba
Boga in njegovega Edinorojenca.
— Ljudje naj se spravijo z Bogom
preko odkupne daritve. — Judje
bodo zavrnili temeljni kamen. Med
Sedaj, glej, zgodilo se je, da
sem jaz, Jakob, ker sem veliko
pouçeval svoje ljudi v besedi
(in ne morem zapisati veç kakor
le malo svojih besed zavoljo teœavnosti vrezovanja naøih besed
na ploøçe) in vemo, da mora to,
kar zapisujemo na ploøçe, ostati.
2 Kar pa zapisujemo na drugo
kot na ploøçe, mora preminiti
109
in izginiti; a nekaj besed lahko
zapiøemo na ploøçe, ki bodo
naøim otrokom in tudi naøim
ljubljenim bratom dale majhno
stopnjo védenja o nas oziroma
o njihovih oçetih —
3 sedaj, nad tem se radostimo;
in marljivo delamo, ko vrezujemo te besede na ploøçe, upajoç,
da jih bodo naøi ljubljeni bratje
in naøi otroci prejeli s hvaleœnim srcem in gledali nanje, da
se bodo uçili z radostjo in ne s
potrtostjo, niti s prezirom, o
svojih prvih starøih.
4 Kajti zato smo to zapisovali,
da bodo vedeli, da smo vedeli o
Kristusu in smo upali v njegovo
slavo veç sto let pred njegovim
prihodom; upali v njegovo slavo
pa nismo samo mi, ampak tudi
vsi sveti preroki, ki so bili pred
nami.
5 Glejte, verjeli so v Kristusa
in çastili Oçeta v njegovem
imenu in mi prav tako çastimo
Oçeta v njegovem imenu. In
zato spolnjujemo Mojzesovo
postavo, ki nam usmerja duøo
k Njemu; in zato nam je posveçena za praviçnost, prav kot
se je øtelo Abrahamu v divjini,
da je bil posluøen Boœjim zapovedim, ko je daroval svojega
sina Izaka, kar je prispodoba
Boga in njegovega edinorojenega Sina.
6 Zatorej se poglabljamo v
preroke in imamo veliko razodetij in preroøkega duha; in ker
imamo vse te priçe, prejmemo
upanje in naøa vera postane neomajna, v tolikor da resniçno
lahko zapovedujemo v Jezusovem imenu in so nam posluøna
Jakob 4:3–11
sama drevesa oziroma gore oziroma valovi morja.
7 Vendar nam Gospod Bog
pokaœe naøe øibkosti, da bi
vedeli, da je zaradi njegove milostljivosti in njegove velike
blagohotnosti do çloveøkih otrok, da imamo moç delati te reçi.
8 Glejte, velika in çudovita so
Gospodova dela. Kako nedoumljive so globine njegovih
skrivnosti; in nemogoçe je, da
bi çlovek naøel vsa njegova pota.
In noben çlovek ne ve za njegova pota, çe mu ni razodeto; zatorej bratje, ne prezirajte Boœjih
razodetij.
9 Kajti, glejte, z moçjo njegove
besede je çlovek priøel na obliçje
Zemlje, Zemlje, ki je bila ustvarjena z moçjo njegove besede.
Çe je zatorej Bog spregovoril in
je nastal svet in spregovoril in
je bil ustvarjen çlovek, o potem
zakaj ne bi mogel zapovedovati zemlji oziroma delu svojih
rok na zemeljskem obliçju po
svoji volji in zadovoljstvu?
10 Zatorej si, bratje, ne prizadevajte svetovati Gospodu, ampak
jemati svèt iz njegove roke.
Kajti, glejte, sami veste, da svetuje v modrosti in v praviçnosti
in v veliki milosti nad vsem
svojim delom.
11 Zatorej se, ljubljeni bratje,
spravite z njim preko odkupne
daritve Kristusa, njegovega edinorojenega Sina, in prejeli boste
vstajenje glede na moç vstajenja,
ki je v Kristusu, in se predstavili kot Kristusovi prvenci Bogu,
ker imate vero, in prejeli dobro
upanje o slavi vanj, preden se
pokaœe v mesu.
Jakob 4:12–5:5
12 In sedaj, ljubljeni, ne çudite
se, da vam to pravim; kajti zakaj
bi ne govorili o Kristusovi odkupni daritvi in si ne pridobili
popolnega védenja o njem, kakor si tudi pridobili védenja
o vstajenju in o svetu, ki bo
priøel?
13 Glejte, bratje moji, ta, ki
prerokuje, naj prerokuje, da
ljudje razumejo, kajti Duh govori resnico in ne laœe. Zatorej
govori o reçeh, kakor v resnici
so, in o reçeh, kakor v resnici
bodo; zatorej so nam bile te reçi
jasno pokazane za odreøitev
naøe duøe. A glejte, nismo samo
mi priçe temu; kajti Bog je to
prav tako govoril starodavnim
prerokom.
14 A glejte, Judje so bili trdovratno ljudstvo; in zaniçevali so
jasne besede in morili preroke
in si prizadevali za to, çesar niso
mogli razumeti. Zatorej bodo
zavoljo svoje sleposti, ki je priøla, ker so gledali mimo cilja, zagotovo padli, kajti Bog jim je
odvzel svojo jasnost in jim izroçil veliko tega, çesar ne morejo
razumeti, ker so si tako œeleli.
In ker so si tako œeleli, je Bog to
napravil, da se spotikajo.
15 In sedaj mene, Jakoba, Duh
vodi, da øe naprej prerokujem;
kajti opaœam glede na delovanje Duha, ki je v meni, da bodo
zavoljo spotikanja Judov zavrnili kamen, na katerem bi lahko
gradili in imeli varen temelj.
16 A glejte, glede na svete spise
bo ta kamen postal velik in poslednji in edini zanesljiv temelj,
na katerem Judje lahko gradijo.
17 In sedaj, moji ljubljeni, kako
110
je mogoçe, da ti, potem ko so
zavrnili zanesljiv temelj, sploh
lahko gradijo na njem, da bi
postal glavni vogelni kamen?
razkril vam bom to skrivnost;
çe se kakor koli moja trdnost v
Duhu ne bo omajala in se ne
spotaknem zavoljo svoje prevelike zaskrbljenosti zavoljo vas.
5. POGLAVJE
Jakob navaja Zenosa v zvezi s
prispodobo o gojeni in divji oljki.
— Sta podoba Izraela in Nejudov.
— Izraelova razkropitev in zbiranje sta bila predvidena. — S tem so
miøljeni Nefijci in Lamanci in vsa
Izraelova hiøa. — Nejudje bodo
vcepljeni v Izrael. — Navsezadnje
bo vinograd poœgan. Med leti 544
in 421 pr. Kr.
Glejte, bratje moji, mar ne
pomnite, da ste brali besede
preroka Zenosa, ki jih je govoril
Izraelovi hiøi, rekoç:
2 Prisluhni, o Izraelova hiøa,
in çuj moje besede, ki sem Gospodov prerok!
3 Kajti glejte, tako govori Gospod, primerjal te bom, o Izraelova hiøa, z gojeno oljko, ki jo
je çlovek vzel in jo negoval v
svojem vinogradu; in rasla je in
se starala in zaçela odmirati.
4 In zgodilo se je, da je gospodar vinograda øel in je videl, da
je njegova oljka zaçela odmirati; in rekel je: Obrezal jo bom in
jo okopal in jo negoval, da morda poœene mlade in neœne veje
in ne odmre.
5 In zgodilo se je, da jo je po
111
svoji besedi obrezal in jo okopal
in jo negoval.
6 In zgodilo se je, da je po
mnogih dnevih zaçela nekoliko
poganjati mlade in neœne veje;
a glejte, glavni vrh le–te je zaçel
odmirati.
7 In zgodilo se je, da je gospodar vinograda to videl in je
svojemu sluœabniku rekel: Œalosti me, da bi moral izgubiti to
drevo; zatorej pojdi in odlomi
veje z divje oljke in mi jih prinesi semkaj; in odlomila bova
tiste glavne veje, ki so se zaçele
suøiti in vrgla jih bova v ogenj,
da bodo zgorele.
8 In glej, govori Gospod vinograda, veliko teh mladih in
neœnih vej odnesem in vcepil
jih bom, kamor bom hotel; in
niç ne de, çe bo tako, da bo korenina tega drevesa propadla,
bom zase lahko ohranil sad le–
te; zatorej bom vzel te mlade in
neœne veje in jih vcepil, kamor
koli bom hotel.
9 Vzemi veje z divje oljke in jih
vcepi na mesto le–teh; in te,
ki sem jih odlomil, bom vrgel
v ogenj in jih seœgal, da ne bodo
v napoto na tleh mojega vinograda.
10 In zgodilo se je, da je sluœabnik Gospoda vinograda napravil po besedah Gospoda vinograda in vcepil veje z divje oljke.
11 In Gospod vinograda jo je
ukazal okopati in obrezati in
negovati, rekoç svojemu sluœabniku: Œalosti me, da bi moral
izgubiti to drevo; da bi zatorej
morda ohranil korenine le–tega,
da bi ne odmrle, da bi jih ohranil
zase, sem to napravil.
Jakob 5:6–18
12 Zatorej pojdi svojo pot; pazi
na drevo in ga neguj po mojih
besedah.
13 In té bom dal v najskrajnejøi
del vinograda, kamor bom hotel,
to tebi niç mar; in to storim, da
bom zase ohranil naravne veje
drevesa; in da bom zase prav
tako shranil sad le–tega za prihodnje obdobje; kajti œalosti me,
da bi moral izgubiti to drevo in
sad le–tega.
14 In zgodilo se je, da je øel
Gospod vinograda svojo pot in
skril naravne veje gojene oljke
v najskrajnejøe dele vinograda,
nekatere v enega in nekatere v
drugega, po svoji volji in zadovoljstvu.
15 In zgodilo se je, da je minilo
veliko çasa in Gospod vinograda je rekel svojemu sluœabniku:
Pridi, pojdiva v vinograd, da
bova v vinogradu delala.
16 In zgodilo se je, da sta
øla Gospod vinograda in tudi
sluœabnik delat v vinograd. In
zgodilo se je, da je sluœabnik
rekel svojemu gospodarju: Glej,
poglej sem; poglej drevo!
17 In zgodilo se je, da je Gospod vinograda pogledal in uzrl
drevo, v katerega so bile vcepljene divje oljçne veje; in pognalo je in zaçelo dajati sad. In
videl je, da je bilo dobro; in sad
le–tega je bil kakor naravni sad.
18 In sluœabniku je rekel: Glej,
veje z divjega drevesa so jemale
sok korenine le–tega, da je korenina le–tega dajala veliko moçi;
in zavoljo veliko moçi korenine
le–tega, so divje veje obrodile
gojen sad. Sedaj, çe bi teh vej
ne bila vcepila, bi drevo le–te
Jakob 5:19–30
odmrlo. In sedaj, glej, bom
shranil veliko sadu, ki ga je
obrodilo drevo le–te; in sad le–
tega bom shranil zase za prihodnje obdobje.
19 In zgodilo se je, da je Gospod vinograda sluœabniku rekel:
Pridi, pojdiva v najskrajnejøi del
vinograda in poglejva, çe niso
morda naravne veje drevesa
prav tako obrodile veliko sadu,
da si bom sad le–tega shranil
za prihodnje obdobje.
20 In zgodilo se je, da sta øla,
kamor je bil gospodar skril naravne veje z drevesa in sluœabniku je rekel: Glej te; in uzrl je
prvo, da je bilo obrodilo veliko
sadu; in videl je tudi, da je bil
dober. In sluœabniku je rekel:
Vzemi od sadu le–tega in ga
shrani za prihodnje obdobje, da
ga bom ohranil zase; kajti glej, je
rekel, ves ta ças sem ga negoval
in obrodilo je veliko sadu.
21 In zgodilo se je, da je sluœabnik rekel svojemu gospodarju: Kako da si priøel semkaj
posadit to drevo oziroma to vejo
z drevesa? Kajti glej, bil je
najrevnejøi kraj vse zemlje v
vinogradu.
22 In Gospod vinograda mu je
rekel: Ne dajaj mi nasvetov;
vedel sem, da je siromaøen kos
zemlje; zatorej sem ti rekel, da
sem jo ves ta ças negoval in vidiø, da je obrodila veliko sadu.
23 In zgodilo se je, da je Gospod vinograda svojemu sluœabniku rekel: Poglej semkaj;
glej, zasadil sem tudi drugo vejo z drevesa; in veø, da je bil ta
kos zemlje revnejøi kot prvi.
Ampak poglej drevo! Ves ta ças
112
sem ga negoval in obrodilo je
veliko sadu; zato ga naberi in
shrani za prihodnje obdobje,
da ga bom ohranil zase.
24 In zgodilo se je, da je Gospod vinograda spet rekel svojemu sluœabniku: Poglej semkaj in
poglej tudi drugo vejo, ki sem
jo zasadil; glej, da sem jo prav
tako negoval in obrodila je sad.
25 In sluœabniku je rekel: Poglej
semkaj in uzri zadnjo! Glej, to
sem zasadil na dober kos zemlje; in ves ta ças sem jo negoval
in samo del drevesa je obrodil
gojen sad in drugi del drevesa
je obrodil divji sad; glej, to drevo
sem negoval kakor ostala.
26 In zgodilo se je, da je Gospod vinograda sluœabniku rekel:
Odlomi veje, ki niso obrodile
dobrega sadu, in jih vrzi v ogenj.
27 A glej, sluœabnik mu je rekel: Obreœiva jo in okopljiva jo
in negujva jo øe nekoliko dlje,
da ti morda obrodi dober sad,
da ga boø shranil za prihodnje
obdobje.
Gospod vinograda in sluœabnik
Gospoda vinograda negovala
ves sad vinograda.
29 In zgodilo se je, da je minilo
veliko çasa in Gospod vinograda je sluœabniku rekel: Pridi,
pojdiva v vinograd, da bova
spet delala v vinogradu. Kajti
glej, ças se pribliœuje in kmalu
pride konec; zatorej moram
sad shraniti zase za prihodnje
obdobje.
øla Gospod vinograda in sluœabnik v vinograd; in priøla sta
do drevesa, kateremu so bile
113
odlomljene naravne veje in
vcepljene divje veje; in glej,
drevo so teœili vse vrste sadovi.
31 In zgodilo se je, da je Gospod vinograda poskusil sad,
vsako vrsto po njenem øtevilu.
In Gospod vinograda je rekel:
Glej, ves ta ças sva hranila to
drevo in zase sem shranil precej
sadu za prihodnje obdobje.
32 A glej, tokrat je obrodilo
veliko sadu in nobenega od tega
ni, ki bi bil dober. A glej, tu so
vse vrste slabi sadovi; in niç mi
ne koristi navkljub vsemu najinemu delu; in sedaj me œalosti,
da bi moral to drevo izgubiti.
33 In Gospod vinograda je
sluœabniku rekel: Kaj naj narediva z drevesom, da bom zase
spet shranil dober sad?
34 In sluœabnik je rekel svojemu
gospodarju: Glej, ker si vcepil
veje z divje oljke, so ohranjale
korenine, da so œive in niso
odmrle; zatorej vidiø, da so øe
dobre.
35 In zgodilo se je, da je Gospod vinograda rekel svojemu
sluœabniku: Drevo mi niç ne
koristi in korenine le–tega mi
niç ne koristijo, dokler bo obrodilo slab sad.
36 Vendar vem, da so korenine dobre in za svoj lastni namen
sem jih ohranil; in zavoljo njih
velike moçi so doslej na divjih
vejah obrodile dober sad.
37 A glej, divje veje so rasle in
prehitele korenine le–tega; in
ker so divje veje prehitele korenine le–tega, je obrodilo veliko
slabega sadu; in ker je obrodilo
veliko slabega sadu, vidiø, da
zaçenja odmirati; in kmalu bo
Jakob 5:31–45
dozorelo, da bo vrœeno v ogenj,
çe ne bova çesa storila z njim,
da ga bova ohranila.
38 In zgodilo se je, da je Gospod vinograda rekel svojemu
sluœabniku: Pojdiva v najskrajnejøe dele vinograda in poglejva, çe so naravne veje prav tako
obrodile slab sad.
39 In zgodilo se je, da sta øla v
najskrajnejøe dele vinograda.
In zgodilo se je, da sta videla,
da se je bil sad naravnih vej
prav tako pokvaril; da, s prve
in druge in prav tako zadnje; in
vse so se bile pokvarile.
40 In divji sad zadnje je bil
prerasel tisti del drevesa, ki je
obrodil dober sad, da se je bila
veja celo posuøila in odmrla.
41 In zgodilo se je, da je
Gospod vinograda zajokal in
sluœabniku rekel: Kaj veç bi øe
lahko storil za svoj vinograd?
42 Glej, vedel sem, da se je bil
ves sad vinograda, razen teh,
pokvaril. In sedaj so se te, ki so
nekoç obrodile dober sad, prav
tako pokvarile; in sedaj vse
moje drevje v vinogradu ni
dobro za niç drugega, kot da se
ga poseka in vrœe v ogenj.
43 In glej to zadnje, katerega
veje so se posuøile, sem zasadil
na dober kos zemlje; da, in sicer
na tega, do katerega mi je nad
vsemi drugimi deli zemljiøça
mojega vinograda.
44 In vidiø, da sem posekal tudi
to, kar je bilo v napoto na tem
kosu zemlje, da bom to drevo
posadil na mesto le–tega.
45 In vidiø, da je del le–tega
obrodil dober sad in del le–tega
je obrodil divji sad; in ker vej
Jakob 5:46–57
le – tega nisem odlomil in jih
vrgel v ogenj, glej, so prerasle
dobro vejo, da se je posuøila.
46 In sedaj, glej, navkljub
vsej skrbi, ki sva jo posveçala
mojemu vinogradu, se je drevje
le–tega pokvarilo, da ne obrodi
dobrega sadu; in za te sem upal,
da jih bom ohranil, da bom sad
le–teh ohranil zase za prihodnje
obdobje. A glej, postale so kot
na divji oljki in nimajo druge
vrednosti, kakor da se jih poseka in vrœe v ogenj; in œalosti
me, da bi jih moral izgubiti.
47 A kaj bi øe veç lahko storil
za svoj vinograd? Mar sem polenil svojo roko, da ga nisem
negoval? Ne, negoval sem ga in
okopaval sem ga in obrezoval
sem ga in gnojil sem ga; in skoraj ves dan sem iztegoval svojo
roko in bliœa se konec. In œalosti
me, da bi moral vsa drevesa
svojega vinograda posekati in
jih vreçi v ogenj, da bodo zgorela. Kdo je, ki je pokvaril moj
vinograd?
48 In zgodilo se je, da je sluœabnik rekel svojemu gospodarju:
Mar ni prevzetnost tvojega vinograda—mar niso veje le–tega
prehitele korenin, ki so dobre?
In ker so veje prehitele korenine
le–tega, glej, so rasle hitreje kot
moç korenin in si jemale moç.
Glej, pravim, mar ni to vzrok, da
se je drevje tvojega vinograda
pokvarilo?
49 In zgodilo se je, da je Gospod vinograda rekel sluœabniku:
Pojdiva in posekajva drevesa
vinograda in jih vrziva v ogenj,
da ne bodo v napoto na zemlji
mojega vinograda, kajti vse sem
114
storil. Kaj bi øe veç lahko storil
za svoj vinograd?
50 A glejte, sluœabnik je Gospodu vinograda rekel: Prizanesi
mu øe malo.
51 In Gospod je rekel: Da, malo
mu bom øe prizanesel, kajti
œalosti me, da bi izgubil drevje
svojega vinograda.
52 Zatorej vzemiva veje teh,
katere sem zasadil v najskrajnejøe dele svojega vinograda, in jih
vcepiva v drevo, iz katerega so
priøle; in z drevesa odlomiva
tiste veje, katerih sad je najbolj
grenak, in na mesto le–teh vcepiva naravne veje z drevesa.
53 In to bom storil, da drevo
ne odmre, da morda ohranim
zase korenine le–tega za svoj
lastni namen.
54 In glej, korenine naravnih
vej drevesa, katere sem zasadil
kamor sem hotel, so øe œive; da
bi jih zatorej tudi ohranil za
svoj lastni namen, bom odvzel
veje s tega drevesa in jih vcepil
vanje. Da, vanje bom vcepil veje
s prvotnega drevesa, da bom
zase ohranil tudi korenine, da
mi morda, ko bodo zadosti
moçne, obrodijo dober sad in
bom imel slavo v sadu svojega
vinograda.
odvzela naravnemu drevesu,
ki je podivjalo in cepila v naravna drevesa, ki so bila tudi
podivjala.
56 In prav tako sta odvzela z
naravnih dreves, ki so podivjala,
in cepila v prvotno drevo.
57 In Gospod vinograda je
sluœabniku rekel: Ne lomi divjih
vej z dreves razen tistih najbolj
115
grenkih; in vanje boø vcepil
glede na to, kar sem rekel.
58 In spet bova drevesa vinograda negovala in obrezala bova
veje le–tega; in z dreves bova
odlomila tiste veje, ki so zrele,
da morajo odmreti, in jih vrgla
v ogenj.
59 In to delam, da morda korenine le–tega prejmejo moç, ker
so dobre; in da morda zavoljo
zamenjanih vej dobro prevlada
slabo.
60 In ker sem prihranil naravne
veje in korenine le–teh in ker
sem naravne veje spet vcepil
v njihovo prvotno drevo in
sem ohranil korenine njihovega
prvotnega drevesa, da morda
drevje mojega vinograda spet
obrodi dober sad; in da bom
spet imel radost v sadu mojega
vinograda in da se bom morda
silno radostil, da sem ohranil
korenine in veje prvega sadu —
61 zatorej pojdi in skliçi sluœabnike, da bomo marljivo delali z
vso svojo moçjo v vinogradu,
da bomo pripravili pot, da mi
bo spet obrodil naravni sad, ki
je dober in najdragocenejøi nad
vsemi drugimi sadovi.
62 Zatorej pojdimo in tokrat
zadnjiç delajmo z vso moçjo,
kajti glejte, pribliœuje se konec
in to je zadnjiç, da bom obrezal
svoj vinograd.
63 Vcepite veje; zaçnite pri
zadnjih, da bodo prve in da
bodo prve zadnje in drevje
okopljite, tako staro kot mlado,
prvo in zadnje; in zadnje in
prvo, da bo vse poslednjiç øe
enkrat negovano.
64 Zatorej jih øe poslednjiç
Jakob 5:58–70
okopljite in obreœite jih in jih
pognojite, kajti pribliœuje se konec. In çe bo tako, da bodo te
zadnje mladike rasle in obrodile
naraven sad, potem boste zanje
pripravili pot, da bodo rasle.
65 In ko bodo zaçele rasti, boste
odstranili veje, ki obrodijo grenak sad glede na moç dobrih
in po meri le–teh; in slabega
le–tega ne boste odstranili vsega
naenkrat, da bi korenine le–tega
ne bile premoçne za mladike in
bi mladike le–teh ne odmrle
in ne izgubim dreves svojega
vinograda.
66 Kajti œalosti me, da bi moral
izgubiti drevesa svojega vinograda; zatorej boste slabe oçistili
glede na to, kakor bodo rasle
dobre; da bosta korenina in
kroønja po moçi enaki, dokler
dobre ne bodo prevladale nad
slabimi in se bo slabe posekalo
in vrglo v ogenj, da ne bodo v
napoto na tleh mojega vinograda; in tako bom slabe odstranil
iz svojega vinograda.
67 In veje z naravnega drevesa bom spet vcepil v naravno
drevo;
68 in veje z naravnega drevesa bom vcepil v naravne veje
drevesa; in tako jih bom spet
privedel skupaj, da bodo obrodile naravni sad in bodo eno.
69 In slábo bo odvrœeno, da,
in sicer z vsega mojega zemljiøça v vinogradu; kajti glej,
samo tokrat bom obrezal svoj
vinograd.
70 In zgodilo se je, da je Gospod vinograda svojega sluœabnika poslal; in sluœabnik je øel in
storil, kakor mu je bil Gospod
Jakob 5:71–6:2
zapovedal, in pripeljal druge
sluœabnike; in bilo jih je malo.
71 In Gospod vinograda jim je
rekel: Pojdite in z vso moçjo
delajte v vinogradu! Kajti glejte,
tokrat je poslednjiç, ko bom
negoval svoj vinograd; kajti
konec je blizu in obdobje pride
naglo; in çe boste z menoj delali
z vso moçjo, boste imeli radost
nad sadom, ki ga bom shranil
zase za ças, ki bo kmalu priøel.
72 In zgodilo se je, da so
sluœabniki øli in delali z vso
moçjo; in Gospod vinograda je
prav tako delal z njimi; in v
vsem so posluøali zapovedi
Gospoda vinograda.
73 In vinograd je spet obrodil
naravni sad; in naravne veje so
zaçele rasti in silno uspevati; in
zaçeli so lomiti divje veje in jih
metati proç; in korenino in
kroønjo le – tega so ohranjali
enaki po moçi le–tega.
74 In tako so delali z vso marljivostjo po zapovedih Gospoda
vinograda, prav dokler ni bilo
slabo izvrœeno iz vinograda in
Gospod je zase ohranil, da so
drevesa spet dobila naraven
sad; in postali so kot eno telo;
in sadovi so bili enakovredni;
in Gospod vinograda je zase
ohranil naravni sad, ki je bil
zanj od zaçetka najdragocenejøi.
75 In zgodilo se je, ko je Gospod vinograda videl, da je njegov sad dober in se njegov
vinograd ni niç veç pokvaril, je
sklical svoje sluœabnike in jim
rekel: Glejte, tokrat smo poslednjiç negovali moj vinograd; in
vidite, da sem napravil po svoji
volji; in ohranil sem naravni
116
sad, da je dober, prav kot je bil
na zaçetku. In blagor vam; kajti
ker ste bili marljivi, ko ste delali
z menoj v mojem vinogradu in
ste spolnjevali moje zapovedi in
ste mi spet prinesli naravni sad,
da se moj vinograd ni veç pokvaril in je slábo izvrœeno, glej,
boste imeli radost z menoj zavoljo sadu mojega vinograda.
76 Kajti glej, za dolgo çasa bom
shranil zase od sadu svojega
vinograda za prihodnje obdobje, ki pride naglo; in poslednjiç
sem negoval svoj vinograd in
ga obrezal in ga okopal in ga
pognojil; zatorej bom shranil
zase od sadu za dolgo çasa glede
na to, kar sem govoril.
77 In ko pride ças, ko bo slab
sad spet priøel v moj vinograd,
potem bom dal zbrati dobro in
slábo; in dobro si bom shranil
in slábo bom odvrgel tja, kamor
sodi. In potem pride obdobje in
konec; in svoj vinograd bom
dal poœgati z ognjem.
6. POGLAVJE
Gospod bo v poslednjih dneh zbral
Izrael. — Ogenj bo poœgal svet. —
Ljudje morajo slediti Kristusu, da
se bodo izognili jezeru ognja in
œvepla. Med leti 544 in 421 pr. Kr.
In sedaj, glejte bratje moji, kot
sem vam rekel, da bom prerokoval, glejte, to je moja prerokba—
da se mora to, kar je govoril ta
prerok Zenos o Izraelovi hiøi, s
çimer jih je primerjal z gojeno
oljko, zagotovo zgoditi.
2 In dan, ko bo spet v drugo
iztegnil roko, da bo obnovil
117
svoje ljudstvo, je dan, da, in sicer
poslednjiç, ko bodo Gospodovi
sluœabniki øli v njegovi moçi, da
bodo njegov vinograd negovali
in obrezali; in po tem kmalu
pride konec.
3 In kako blagoslovljeni so ti,
ki so marljivo delali v njegovem
vinogradu; in kako prekleti so ti,
ki bodo izvrœeni, kamor sodijo!
In ogenj bo poœgal svet.
4 In kako milosten je naø Bog
z nami, kajti pomni Izraelovo
hiøo, tako korenine kot veje; in
ves dan k njim izteguje roko;
in trdovratno in ugovarjajoçe
ljudstvo so; a toliko, kolikor jih
ne bo postalo trdosrçnih, jih bo
reøenih v Boœje kraljestvo.
5 Zatorej, moji ljubljeni bratje,
vas rotim z besedami treznosti,
da bi se pokesali in priøli s
trdnim namenom v srcu in se
oklenili Boga, kakor se on oklene vas. In ko vam v luçi dneva
izteguje roko usmiljenja, ne
postanite trdosrçni.
6 Da, danes, çe boste sliøali njegov glas, ne postanite trdosrçni;
kajti zakaj bi hoteli umreti?
7 Kajti, glejte, potem ko se vas
je ves dan hranilo z dobro Boœjo
besedo, mar boste obrodili slab
sad, da vas bo treba posekati in
vreçi v ogenj?
8 Glejte, mar boste zavrnili
te besede? Mar boste zavrnili
besede prerokov; in mar boste
zavrnili vse besede, ki so jih
govorili o Kristusu, potem ko
so tako mnogi govorili o njem;
in zanikali dobro Kristusovo
besedo in Boœjo moç in dar
Svetega Duha in pogasili Svetega Duha in se posmehovali
Jakob 6:3–7:2
velikemu naçrtu odkupitve, ki
je bil pripravljen za vas?
9 Mar ne veste, da vas bo, çe
boste to delali, moç odkupitve
in vstajenja, ki je v Kristusu,
privedla pred Boœji sodni stol,
kjer boste stali s sramom in
straøno krivdo?
10 In po moçi pravice, kajti
pravice se ne da zanikati,
morate oditi v tisto jezero ognja
in œvepla, katerega plameni so
nepogasljivi in katerega dim se
dviga na veke vekov, v jezero
ognja in œvepla, ki je neskonçno
muçenje.
11 O potemtakem, moji ljubljeni bratje, se pokesajte in vstopite
pri tesnih vratih in nadaljujte
po poti, ki je ozka, dokler ne
boste dosegli veçnega œivljenja.
12 O bodite modri; kaj veç øe
lahko reçem?
13 Nazadnje se poslovim od
vas, dokler vas ne bom sreçal
pred prijetnim Boœjim sodnim
stolom, ki hudobne udari s straøno grozo in strahom. Amen.
7. POGLAVJE
Øerem zanika Kristusa, se prepira z
Jakobom, zahteva znamenje in Bog
ga udari. — Vsi preroki so govorili
o Kristusu in o njegovi odkupni
daritvi. — Nefijci so svoje dneve
preœiveli v tavanju, rodili so se v
stiskah in Lamanci so jih sovraœili.
je bilo minilo nekaj let, da je
med Nefijevo ljudstvo priøel
çlovek, ki mu je bilo ime Øerem.
2 In zgodilo se je, da je med
Jakob 7:3–14
ljudmi zaçel pridigati in jim
razglaøati, da Kristusa ne bo. In
pridigal je veliko tega, kar je
ljudem laskalo; in to je delal, da
bi strmoglavil Kristusov nauk.
3 In marljivo je delal, da bi
zapeljal srca ljudi, v tolikor da
je zapeljal veliko src; in vedoç,
da imam jaz, Jakob, vero v
Kristusa, ki bo priøel, si je zelo
prizadeval za priloœnost, da bi
priøel do mene.
4 In bil je uçen, tako da je imel
popolno znanje o jeziku ljudi;
zatorej je znal uporabiti veliko
laskanja in veliko govorniøke
moçi glede na hudiçevo moç.
5 In upal je, da me bo omajal v
veri navkljub mnogim razodetjem in mnogim reçem, ki sem
jih bil videl glede tega; kajti
resniçno sem bil videl angele in
bili so me pouçevali. In prav
tako sem bil od çasa do çasa
sliøal Gospodov glas, da mi je
govoril, in sicer, z besedami;
zatorej me ni bilo moç omajati.
6 In zgodilo se je, da je priøel k
meni in mi takole govoril, rekoç:
Brat Jakob, zelo sem si prizadeval za priloœnost, da bi govoril
s teboj; kajti sliøal sem in tudi
vem, da veliko hodiø naokrog
in pridigaø o tem, kar imenujeø
evangelij oziroma Kristusov
nauk.
7 In med ljudmi si jih veliko
zapeljal, da izkrivljajo pravo
Boœjo pot in ne spolnjujejo Mojzesove postave, ki je prava pot;
in Mojzesovo postavo spreobraçaø v çaøçenje bitja, za katerega praviø, da bo priøel veliko
sto let od zdajle. In sedaj, glej,
ti jaz, Øerem, razglaøam, da je to
118
bogokletno; kajti noben çlovek
ne ve o tem; kajti ne more povedati o tem, kar bo priølo. In tako
se je Øerem prepiral z menoj.
8 A glejte, Gospod Bog mi je v
duøo vlil svojega Duha, v tolikor
da sem ga zmedel v vseh njegovih besedah.
9 In rekel sem mu: Mar zanikaø
Kristusa, ki bo priøel? In rekel je:
Çe bi bil Kristus, bi ga ne zanikal; a vem, da Kristusa ni, niti
ga ni bilo, niti ga nikoli ne bo.
10 In rekel sem mu: Ali verjameø svetim spisom? In rekel
je, da.
11 In rekel sem mu: Potem jih
ne razumeø; kajti resniçno priçujejo o Kristusu. Glej, povem ti,
da noben prerok ni zapisoval,
niti prerokoval, ne da bi govoril
o tem Kristusu.
12 In to ni vse — pokazano mi
je bilo, kajti sliøal sem in videl;
in prav tako mi je bilo pokazano
z moçjo Svetega Duha; zatorej
vem, çe bi ne bilo odkupne
daritve, da bi moralo biti vse
çloveøtvo izgubljeno.
rekel: Pokaœi mi znamenje s to
moçjo Svetega Duha, zavoljo
katere toliko veø.
14 In rekel sem mu: Kaj sem
jaz, da bi moral skuøati Boga,
da bi ti pokazal znamenje o
neçem, za kar veø, da je res? Pa
vendar boø zanikal, ker si od
hudiça. Vendar naj se ne zgodi
moja volja; a çe te bo Bog udaril,
naj ti bo to v znamenje, da ima
moç tako v nebesih kakor na
Zemlji; in tudi da bo Kristus
priøel. In zgôdi se, o Gospod,
tvoja volja in ne moja.
119
jaz, Jakob, te besede izgovoril,
da je nadenj priøla Gospodova
moç, v tolikor da je padel na
zemljo. In zgodilo se je, da so
ga negovali za razmik mnogih
dni.
16 In zgodilo se je, da je ljudem
rekel: Jutri se zberite, kajti
umrl bom; zatorej ljudem œelim
govoriti, preden bom umrl.
17 In zgodilo se je, da se je naslednjega dne zbrala mnoœica; in
jasno jim je govoril in zanikal,
kar jih je bil pouçeval in priznal
Kristusa in moç Svetega Duha
in delovanje angelov.
18 In jasno jim je govoril, da
ga je bila zapeljala hudiçeva
moç. In govoril je o peklu in o
veçnosti in o veçni kazni.
19 In rekel je: Bojim se, da
sem morda zagreøil neoprostljiv
greh, kajti lagal sem Bogu; kajti
zanikal sem Kristusa in rekel
sem, da verjamem svetim spisom
in ti resniçno priçujejo o njem.
In ker sem tako Bogu lagal, se
moçno bojim, da bo moj primer
grozen; toda Bogu se izpovem.
20 In zgodilo se je, da ni mogel,
ko je bil te besede izrekel, reçi
niçesar veç in je izdihnil.
21 In ko je mnoœica priçevala,
da je to govoril, ko je bil na tem,
da izdihne, so silno osupnili, v
tolikor da se je nadnje spustila
Boœja moç in jih prevzela, da so
popadali na zemljo.
22 Sedaj je bilo to povøeçi meni,
Jakobu, kajti to sem prosil od
Oçeta, ki je v nebesih; kajti usliøal je bil moj klic in odgovoril
na mojo molitev.
23 In zgodilo se je, da sta se
Jakob 7:15–27
mir in Boœja ljubezen spet povrnila med ljudi; in prebirali
so svete spise in niç veç niso
posluøali besed tega hudobnega
çloveka.
24 In zgodilo se je, da smo si
izmislili veliko naçinov, da bi
Lamance pridobili in jim povrnili védenje o resnici; a vse je
bilo zaman, kajti navduøevali so
se nad vojnami in prelivanjem
krvi in gojili so veçno sovraøtvo
do nas, svojih bratov. In z moçjo
svojega oroœja so si nas nenehno
prizadevali pobijati.
25 Zatorej se je Nefijevo
ljudstvo pred njimi utrjevalo z
oroœjem in z vso svojo moçjo in
zaupali so v Boga in skalo svoje
odreøitve; zatorej so postali, kot
do sedaj, zmagovalci nad svojimi sovraœniki.
jaz, Jakob, zaçel starati; in ker se
o tem ljudstvu zapisuje na drugih Nefijevih ploøçah, zatorej
zapis zakljuçujem, izjavljajoç,
da sem ga zapisal po svojem
najboljøem znanju, rekoç, da
nam je mineval ças in tudi œivljenje nam je minevalo, kakor
bi bilo v sanjah, ker smo bili
osamljeno in dostojanstveno
ljudstvo, tavali smo, izvrœeni
iz Jeruzalema, rojeni v stiski, v
divjini in naøi bratje so nas sovraœili, kar je bilo vzrok vojnam
in sporom; zatorej smo svoje
dni preœalovali.
27 In jaz, Jakob, sem videl, da
moram kmalu iti v grob; zatorej sem sinu Enóøu rekel: Vzemi
te ploøçe. In povedal sem mu,
kar mi je bil zapovedal brat
Nefi in obljubil je posluønost
Enóø 1:11
120
zapovedim. In konçujem z zapisovanjem na te ploøçe, kar sem
malega zapisal; in bralcu reçem
zbogom, upajoç, da bodo mnogi
od mojih bratov lahko brali
moje besede. Bratje, zbogom.
Enóøeva knjiga
Enóø silno moli in prejme odpuøçanje svojih grehov. — V misli mu
pride Gospodov glas, ki mu obljubi
odreøitev za Lamance v prihodnjih
dneh. — Nefijci so si prizadevali
za spreobrnitev Lamancev.—Enóø
se radosti v svojem Odkupitelju.
Okrog leta 420 pr. Kr.
G
lejte, zgodilo se je, da sem
jaz, Enóø, vedoç, da je bil
moj oçe praviçen çlovek — kajti
uçil me je v svojem jeziku in
tudi v Gospodovi vzgoji in
opominjanju — in blagoslovljeno bodi ime mojega Boga za
to —
2 in povedal vam bom o borbi,
ki sem jo bil imel pred Bogom,
preden sem prejel odpuøçanje
svojih grehov.
3 Glejte, v gozdove sem øel lovit œivali; in besede, katere sem
bil oçeta pogosto sliøal govoriti
o veçnem œivljenju in radosti
svetih, so mi globoko potonile
v srce.
4 In moja duøa je gladovala; in
pokleknil sem pred Stvaritelja in
klical k njemu v silni molitvi in
poniœni proønji za lastno duøo;
in ves dan sem klical k njemu;
da, in ko je priøla noç, sem øe
vedno visoko dvigal glas, da je
dosegal nebesa.
5 In k meni je priøel glas, rekoç:
Enóø, tvoji grehi so ti odpuøçeni
in blagoslovljen boø.
6 In jaz, Enóø, sem vedel, da
Bog ne more lagati, zatorej mi
je bila krivda izbrisana.
7 In rekel sem: Gospod, kako
se je to zgodilo?
8 In rekel mi je: Zavoljo tvoje
vere v Kristusa, ki ga nikoli
poprej nisi sliøal niti videl. In
minilo bo veliko let, preden
se bo pokazal v mesu; zatorej
pojdi, tvoja vera te je reøila.
9 Sedaj se je zgodilo, ko sem bil
te besede sliøal, da sem zaçutil
œeljo za dobrobit bratov Nefijcev; zatorej sem zanje Bogu izlil
vso svojo duøo.
10 In ko sem si v duhu tako
prizadeval, glejte, mi je v misli
spet priøel Gospodov glas, rekoç: Tvoje brate bom obiskal
glede na to, kako marljivo bodo
spolnjevali moje zapovedi. To
deœelo sem jim dal in sveta
deœela je; in ne bom je preklel,
razen çe bi bilo zavoljo kriviçnosti; zatorej bom tvoje brate
obiskal glede na to, kar sem
rekel; in njihove prestopke bom
v potrtosti zgrnil nad njihove
lastne glave.
11 In potem ko sem bil jaz,
Enóø, te besede sliøal, je moja
vera v Gospoda postala neomajna; in k njemu sem molil za
121
brate, Lamance, z mnogimi
dolgimi prizadevanji.
sem bil molil in delal z vso
marljivostjo, mi je Gospod rekel:
Dal ti bom po tvojih œeljah zavoljo tvoje vere.
13 In sedaj, glejte, to je bila
œelja, ki sem jo œelel od njega —
da bo, çe bi bilo tako, da bi moje
ljudstvo, Nefijci, zapadlo v
prestopek in bilo kakor koli pobito in bi Lamanci ne bili pobiti,
da bo Gospod Bog ohranil zapis o mojem ljudstvu, Nefijcih;
çeprav bi bilo to z moçjo njegove svete roke, da bi priøel na
dan k Lamancem v nekem prihodnjem dnevu, da bi morda
priøli k odreøitvi —
14 kajti za sedaj so bila naøa
prizadevanja, da bi se oni povrnili k pravi veri, zaman. In v
srdu so zaprisegli, da bodo, çe
bo mogoçe, uniçili naøe zapise
in nas in tudi vse izroçilo naøih
oçetov.
15 Zatorej sem, ker sem vedel,
da Gospod Bog lahko ohrani
naøe zapise, nenehno klical k
njemu, kajti rekel mi je bil: Kar
koli boø prosil v veri, verujoç,
da boø prejel, v Kristusovem
imenu, boø prejel.
16 In verjel sem in sem klical k
Bogu, naj ohrani zapise; in z
menoj je sklenil zavezo, da jih
bo prinesel Lamancem ob svojem lastnem çasu.
17 In jaz, Enóø, sem vedel, da
se bo zgodilo glede na zavezo,
ki jo je bil sklenil; zatorej si je
moja duøa odpoçila.
18 In Gospod mi je rekel: Tvoji
oçetje so me prav tako prosili
Enóø 1:12–23
za to; in izpolnilo se jim bo po
njihovi veri; kajti njihova vera
je bila kakor tvoja.
19 In sedaj se je zgodilo, da sem
jaz, Enóø, øel naokrog med Nefijevim ljudstvom in prerokoval
o tem, kar bo priølo, in priçeval
o tem, kar sem sliøal in videl.
20 In priçujem, da si je Nefijevo
ljudstvo marljivo prizadevalo,
da bi se Lamanci povrnili k
pravi veri v Boga. A naø trud je
bil zaman; sovraøtvo se je v njih
zakoreninilo in vodila jih je greøna narava, da so postali divje in
kruto in krvoloçno ljudstvo,
polno malikovanja in umazanosti; hranili so se z zvermi roparicami; bivali so v øotorih in
tavali naokrog po divjini s kratko koœo, opasano okrog ledij, in
z obritimi glavami in njihova
spretnost je bila v loku in v zakrivljeni sablji in v sekiri. In mnogi med njimi niso jedli drugega
kakor surovo meso; in nenehno
so si nas prizadevali pobijati.
21 In zgodilo se je, da je Nefijevo ljudstvo obdelovalo zemljo
in gojilo vsakovrstno œito in
sadje in çrede drobnic in çrede
vsakovrstne œivine od vsake
vrste in koze in divje koze in
tudi veliko konjev.
22 In med nami je bilo silno
veliko prerokov. In ljudje so bili
trdovratno ljudstvo, ki je teœko
razumelo.
23 In niç drugega ni zaleglo
kot silna strogost, pridiganje in
prerokovanje o vojnah in sporih
in propadu in nenehno opozarjanje na smrt in na trajanje veçnosti in na sodbe in na Boœje
moçi in na vse to — kar jih je
Enóø 1:24–Jarom 1:5
nenehno opominjalo, da so ostajali v strahu pred Gospodom.
Pravim, da ni primanjkovalo
niçesar od tega in silna velika
jasnost govora jih je ohranjala
pred naglim padcem v propad.
In tako zapisujem o njih.
24 In v teku svojih dni sem
med Nefijci in Lamanci videl
vojne.
zaçel starati in sto in sedemdeset in devet let je bilo minilo od
çasa, ko je oçe Lehi zapustil
Jeruzalem.
26 In videl sem, da moram
kmalu iti v grob in name je delovala Boœja moç, da moram
122
pridigati in prerokovati tem
ljudem in razglaøati besedo po
resnici, ki je v Kristusu. In vse
svoje dni sem jo oznanjal in nad
njo sem se bolj radostil kakor
nad tisto od sveta.
27 In kmalu pojdem na kraj
svojega poçitka, ki je pri Odkupitelju; kajti vem, da bom v
njem poçival. In radostim se
tistega dne, ko si bo moje umrljivo nadelo neumrljivo in bo
stalo pred njim; potem bom
z zadovoljstvom gledal njegov
obraz in rekel mi bo: Pridi k
meni, ti blagoslovljeni, v Oçetovih bivaliøçih je zate pripravljeno mesto. Amen.
Jaromova knjiga
Nefijci spolnjujejo Mojzesovo postavo, priçakujejo Kristusov prihod
in uspevajo v deœeli. — Veliko prerokov se trudi, da bi ljudi ohranili
na poti resnice. Med leti 399 in
361 pr. Kr.
S
edaj glej, jaz, Jarom, zapiøem
nekaj besed po zapovedi
svojega oçeta, Enóøa, da se bo
naøe rodopisje ohranjalo.
2 In ker so te ploøçe majhne in
ker to zapisujemo, da bi bilo
v korist bratom Lamancem, je
zatorej potrebno, da nekoliko
zapiøem; ne bom pa zapisoval
o svojem prerokovanju, niti o
svojih razodetjih. Kajti kaj bi
lahko zapisal øe veç, kakor so
zapisali moji oçetje? Kajti mar
niso razodeli naçrta odreøitve?
Povem vam, da; in to mi
zadoøça.
3 Glejte, potrebno je, da bi se
med temi ljudmi veliko napravilo zavoljo njihove trdosrçnosti
in njihovih gluhih uøes in slepomiselnosti in njihove trdovratnosti; vendar je Bog z njimi
silno milosten in jih øe ni izbrisal
z obliçja deœele.
4 In med nami jih je veliko,
ki imajo veliko razodetij, kajti
vsi niso trdovratni. In kolikor
jih ni trdovratnih in imajo vero,
te spremlja Sveti Duh, ki çloveøkim otrokom razodeva po
njihovi veri.
5 In sedaj, glej, je bilo minilo
dvesto let in Nefijevo ljudstvo se
je bilo v deœeli krepilo. Prizadevali so si spolnjevati Mojzesovo
123
postavo in tudi posveçevati
sobotni dan Gospodu. In niso
se obnaøali posvetno; niti niso
govorili bogokletno. In postave
deœele so bile silno stroge.
6 In na veliko so se razkropili
po obliçju deœele in Lamanci
prav tako. In bili so znatno øtevilnejøi, kot so bili Nefijci; in
radi so morili in pili so kri œivali.
7 In zgodilo se je, da so øli velikokrat v boj nad nas, Nefijce. A
naøi kralji in naøi voditelji so bili
mogoçni moœje v veri v Gospoda; in ljudstvo so pouçevali o
Gospodovih poteh, zatorej smo
se zoperstavili Lamancem in jih
pometli iz svojih deœel in zaçeli
utrjevati mesta oziroma kateri
koli kraj svojega nasledstva.
8 In silno smo se namnoœili in
se razøirili po obliçju deœele in
postali silno bogati z zlatom in
s srebrom in z dragocenostmi
in spretni v obdelavi lesa in pri
gradnji in v izdelavi naprav in
tudi z œelezom in z bakrom in
z medenino in z jeklom in izdelovali smo vsakovrstno orodje
za obdelovanje zemlje in bojno
oroœje — da, ostro oøiljeno puøçico in tul in sulico in kopje in
vse priprave za vojno.
9 In ker smo se tako pripravili
na sreçanje z Lamanci, niso imeli uspeha nad nami. Potrdila pa
se je Gospodova beseda, katero
je govoril naøim oçetom, rekoç:
Çe pa boste spolnjevali moje zapovedi, boste v deœeli uspevali.
Jarom 1:6–15
10 In zgodilo se je, da so Gospodovi preroki grozili Nefijevemu ljudstvu po Boœji besedi,
da bodo, çe ne bodo spolnjevali
zapovedi, paç pa bodo zapadli
v prestopek, izbrisani z obliçja
deœele.
11 Zatorej so se preroki in
duhovniki in uçitelji marljivo
trudili in opominjali ljudi
z vsem velikim potrpljenjem k
marljivosti; pouçevali so Mojzesovo postavo in namen, zavoljo katerega je bila dana;
prepriçevali so jih, naj priçakujejo Mesija in verujejo, da bo
priøel, kot çe bi œe bil. In tako so
jih pouçevali.
12 In zgodilo se je, da so jih
s takønim ravnanjem ohranjali
pred tem, da bi bili izbrisani
z obliçja deœele; kajti z besedo
so jih zbadali v srce, da so jih
nenehno opominjali h kesanju.
13 In zgodilo se je, da je bilo
minilo dvesto in trideset in osem
let — v vojnah in prepirih in
razhajanjih za razmik mnogo
çasa.
14 In jaz, Jarom, ne zapisujem veç, kajti ploøçe so majhne.
A glejte, bratje moji, pogledate
lahko na druge Nefijeve ploøçe;
kajti glejte, na njih so vrezana
poroçila o naøih vojnah, kakor
so zapisovali kralji oziroma tisti,
katerim so dali zapisovati.
15 In te ploøçe predajam v roke
sinu Omniju, da se bodo ohranjale po zapovedih mojih oçetov.
Omnijeva knjiga
Omni, Ámaron, Kemiø, Abinadom
in Amaleki, vsak zaporedoma nadaljujejo z zapisi. — Mozija odkrije
zarahemelsko ljudstvo, ki je priølo
iz Jeruzalema v Sedekijevih dneh.
— Mozija so si napravili za kralja.
— Mulekovi potomci so bili odkrili
Koriantumra, zadnjega od Jeredovcev. — Kralj Benjamin nasledi
Mozija.—Ljudje bi morali darovati
svojo duøo kot daritev Kristusu.
G
lejte, zgodilo se je, da je
meni, Omniju, oçe, Jarom,
zapovedal, naj nekoliko zapiøem na te ploøçe, da bom ohranjal naøe rodopisje.
2 Zatorej sem se v svojih dneh,
œelel bi, da bi vedeli, veliko boril
z meçem za ohranitev svojega
ljudstva, Nefijcev, pred padcem
v roke njihovim sovraœnikom,
Lamancem. A glejte, jaz sam
sem hudoben çlovek in nisem
spolnjeval Gospodovih zakonov
in zapovedi, kot bi jih moral.
minilo dvesto in sedemdeset in
øest let in imeli smo veliko obdobij miru; in imeli smo veliko
obdobij resne vojne in prelivanja krvi. Da, in skratka, dvesto
in osemdeset in dve leti sta bili
minili in te ploøçe sem ohranjal
po oçetovih zapovedih; in prenesel sem jih na svojega sina
Ámarona. In konçam.
4 In sedaj jaz, Ámaron, zapisujem to, kar koli zapisujem, çesar
je malo, v oçetovo knjigo.
5 Glejte, zgodilo se je, da je bilo
minilo tristo in dvajset let in
bolj zloben del Nefijcev je bil
pobit.
6 Kajti Gospod ni hotel dopustiti, potem ko jih je bil vodil iz
jeruzalemske deœele in jih ohranil in obvaroval pred padcem v
roke njihovih sovraœnikov, da,
ni hotel dopustiti, da bi se ne
potrdile besede, katere je govoril naøim oçetom, rekoç, da: Çe
pa ne boste spolnjevali mojih
zapovedi, ne boste uspevali v
deœeli.
7 Zatorej jih je Gospod obiskal
v hudi sodbi; vendar je praviçne
ohranil, da niso bili pobiti, paç
pa jih je reøil iz rok njihovih
sovraœnikov.
8 In zgodilo se je, da sem ploøçe
predal svojemu bratu Kemiøu.
9 Sedaj jaz, Kemiø, zapisujem
to, kar malega zapisujem z bratom v isto knjigo; kajti glejte,
videl sem zadnje, kar je zapisal,
da je zapisal s svojo lastno roko;
in zapisal je na dan, ko mi jih
je predal. In tako ohranjamo
zapise, kajti to je po zapovedih
naøih oçetov. In konçam.
10 Glejte, jaz, Abinadom, sem
Kemiøev sin. Glejte, zgodilo se
je, da sem videl veliko vojn in
prepirov med svojim ljudstvom,
Nefijci, in Lamanci; in sam sem
s svojim lastnim meçem vzel
œivljenje mnogim Lamancem,
ko sem branil svoje brate.
11 In glejte, zapis o tem
ljudstvu je vrezan na ploøçe, ki
jih imajo kralji, glede na rodove;
in ne poznam drugega razodetja
razen tega, katero je bilo zapisano, niti prerokbe; zatorej je
125
to, kar zadoøça, zapisano. In
konçam.
12 Glejte, jaz sem Amaleki,
Abinadomov sin. Glejte, nekoliko vam bom govoril o Moziju,
ki so ga napravili za kralja zarahemelske deœele; kajti glejte,
ker ga je Gospod posvaril, naj
zbeœi iz nefijske deœele in naj
jih toliko, kolikor jih bo hotelo
prisluhniti Gospodovemu glasu,
z njim prav tako odpotuje iz
deœele v divjino.
13 In zgodilo se je, da je napravil glede na to, kakor mu je
bil Gospod zapovedal. In iz
deœele jih je v divjino odpotovalo toliko, kolikor jih je hotelo
prisluhniti Gospodovemu glasu; in vodeni so bili z mnogimi
pridiganji in prerokovanji. In
Boœja beseda jih je nenehno
opominjala; in moç njegove
roke jih je vodila skozi divjino,
dokler niso priøli v deœelo, ki se
imenuje zarahemelska deœela.
14 In odkrili so ljudstvo, ki
se je imenovalo zarahemelsko
ljudstvo. Sedaj je bilo med
zarahemelskim ljudstvom veliko radosti; in Zarahemla se je
silno radostila tudi zato, ker
je bil Gospod poslal Mozijevo
ljudstvo s ploøçami iz medenine, ki so vsebovale zapis
Judov.
15 Glejte, zgodilo se je, da je
Mozija odkril, da je zarahemelsko ljudstvo priølo iz Jeruzalema v çasu, ko so Sedekija,
kralja Judeje, odpeljali v babilonsko suœenjstvo.
16 In potovali so v divjini in
Gospodova roka jih je pripeljala
çez velike vode v deœelo, kjer
Omni 1:12–22
jih je Mozija odkril; in tam so
bili bivali od tistega çasa dalje.
17 In v çasu, ko jih je Mozija
odkril, so bili postali silno øtevilni. Vendar so bili imeli veliko
vojn in resnih prepirov in od
çasa do çasa so bili padali pod
meçem; in njihov jezik se je
bil popaçil; in s seboj niso bili
prinesli nobenih zapisov; in
zanikali so Stvarnikov obstoj; in
Mozija niti Mozijevo ljudstvo
jih niso mogli razumeti.
18 A zgodilo se je, da jih je
Mozija dal pouçevati v svojem
jeziku. In zgodilo se je, potem
ko so bili pouçeni v Mozijevem
jeziku, je Zarahemla dala rodopisje svojih oçetov po svojem
spominu; in zapisano je, ampak
ne na te ploøçe.
se zarahemelsko ljudstvo in
Mozijevo zdruœili; in Mozija so
postavili za kralja.
20 In zgodilo se je v dneh
Mozija, da so mu prinesli obseœen kamen z gravurami; in
gravure je razloœil z Boœjim
darom in moçjo.
21 In poroçale so o nekem Koriantumru in o pokolu njegovega ljudstva. In Koriantumra je
odkrilo zarahemelsko ljudstvo;
in z njimi je bival za razmik
devetih lun.
22 Nekaj besed je govorilo tudi
o njegovih oçetih. In njegovi
prvi starøi so priøli od stolpa
v çasu, ko je Gospod pomeøal
jezik ljudi; in Gospodova strogost jih je zadela po njegovih
sodbah, ki so praviçne; in njihove kosti so leœale razkropljene
v deœeli na severu.
Omni 1:23–Mormonove besede 1:2
23 Glejte, jaz, Amaleki, sem se
rodil v Mozijevih dneh; in doœivel sem, da sem videl njegovo
smrt; in Benjamin, njegov sin,
kraljuje namesto njega.
24 In glejte, v dneh kralja
Benjamina sem med Nefijci in
Lamanci videl resno vojno in
veliko prelivanja krvi. A glejte,
Nefijci so si pridobili veliko
prednost pred njimi; da, v tolikor da jih je kralj Benjamin
pregnal iz zarahemelske deœele.
zaçel starati; in ker nimam potomcev in ker vem, da je kralj
Benjamin praviçen çlovek pred
Gospodom, zatorej mu bom
predal te ploøçe, opominjajoç
vse ljudi, naj pridejo k Bogu,
Izraelovemu Svetemu, in verjamejo v prerokovanje in v razodetja in v delovanje angelov
in v dar govora jezikov in v dar
razlaganja jezikov in v vse to,
kar je dobro; kajti niç ni dobrega, kar ne pride od Gospoda:
in tisto, kar je zlo, pride od
hudiça.
œelel bi, da bi priøli h Kristusu,
126
ki je Izraelov Sveti, in bi bili
deleœni njegove odreøitve in
moçi njegove odkupne daritve.
Da, pridite k njemu in mu darujte vso svojo duøo kot darovanje
in nadaljujte s postom in molitvijo in vztrajajte do konca; in kakor œivi Gospod, boste odreøeni.
27 In sedaj bi nekoliko govoril o
doloçenem øtevilu teh, ki so øli v
divjino, da bi se vrnili v nefijsko
deœelo; kajti bilo jih je veliko
øtevilo, ki so œeleli posedovati
deœelo svojega nasledstva.
28 Zatorej so øli v divjino. In
njihov vodja je bil moçan in
silen in trdovraten moœ, zatorej
je med njimi povzroçil prepire;
in v divjini so bili vsi pobiti
razen petdesetih in spet so se
vrnili v zarahemelsko deœelo.
29 In zgodilo se je, da so vzeli
s seboj tudi znatno øtevilo drugih in se spet odpravili na pot v
divjino.
30 In jaz, Amaleki, sem imel
brata, ki je prav tako øel z njimi;
in od takrat dalje ne vem niçesar
o njih. In na tem sem, da leœem
v grob; in te ploøçe so polne. In
preneham govoriti.
Mormonove besede
Mormon okrajøa velike Nefijeve
ploøçe. — Male ploøçe priloœi k ostalim ploøçam. — Kralj Benjamin
v deœeli vzpostavi mir. Okrog leta
385 po Kr.
I
n sedaj sem jaz, Mormon, na
tem, da izroçim zapis, ki sem
ga delal, v roke sinu Moroniju,
glejte, bil sem priça skoraj celotnemu propadu mojega ljudstva,
Nefijcev.
2 In je veliko sto let po Kristusovem prihodu, ko te zapise
predajam v sinove roke; in
predpostavljati mi da, da bo priça popolnemu propadu mojega
ljudstva. A Bog daj, da jih bo
127
preœivel, da bo zapisal nekoliko
o njih in nekoliko o Kristusu,
da jim bo nekega dne morda
koristilo.
3 In sedaj nekoliko spregovorim o tem, kar sem zapisal; kajti
potem ko sem bil okrajøal Nefijeve ploøçe do vladavine kralja
Benjamina, tega, o katerem je
govoril Amaleki, sem pregledoval zapise, ki so mi jih izroçili
v roke, in naøel sem te ploøçe,
ki so vsebovale to kratko poroçilo prerokov od Jakoba do
vladavine tega kralja Benjamina in tudi mnoge od Nefijevih
besed.
4 In to, kar je na teh ploøçah,
mi je povøeçi zavoljo prerokovanja o Kristusovem prihodu;
in moji oçetje so vedeli, da se
je veliko tega izpolnilo; da, in
prav tako vem, da se je, kar se
je prerokovalo o nas do danaønjega dne, izpolnilo, in kar gre
preko tega dne, se mora zagotovo zgoditi —
5 zatorej sem té izbral, da bom
na njih konçal svoj zapis, ostanek mojega zapisa, katerega
bom vzel z Nefijevih ploøç; in
ne morem zapisati niti stotega
dela o mojem ljudstvu.
6 A glejte, vzel bom te ploøçe,
ki vsebujejo ta prerokovanja
in razodetja in jih priloœil k
preostanku mojih zapisov, kajti
veliko mi je do njih; in vem,
da bo veliko do njih mojim
bratom.
7 In to delam z modrim namenom; kajti tako mi nekaj øepeçe po delovanju Gospodovega
Duha, ki je v meni. In sedaj,
vsega ne vem; Gospod pa ve za
Mormonove besede 1:3–13
vse, kar bo priølo; zatorej deluje
v meni, naj napravim po njegovi
volji.
8 In moja molitev k Bogu je
glede mojih bratov, da bodo
ponovno priøli k spoznanju o
Bogu, da, h Kristusovi odkupni
daritvi, da bodo ponovno krasno ljudstvo.
9 In sedaj jaz, Mormon, konçujem s svojim zapisom, ki ga
povzemam z Nefijevih ploøç;
in delam ga po védenju in razumevanju, ki mi ga je dal Bog.
10 Zatorej se je zgodilo, potem ko je bil Amaleki predal te
ploøçe v roke kralju Benjaminu,
jih je vzel in jih priloœil k drugim ploøçam, ki so vsebovale
zapise, ki so si jih kralji izroçali
iz roda v rod do dni kralja
Benjamina.
11 In od kralja Benjamina so
se izroçale iz roda v rod, dokler
niso padle v moje roke. In jaz,
Mormon, molim k Bogu, da
bi se od tega çasa dalje ohranile. In vem, da se bodo ohranile;
kajti na njih so zapisane velike
reçi, iz katerih se bo mojemu
ljudstvu in njihovim bratom
sodilo na veliki in poslednji
dan po Boœji besedi, ki je zapisana.
12 In sedaj o tem kralju Benjaminu — imel je nekoliko
prepirov med svojim lastnim
ljudstvom.
13 In zgodilo se je tudi, da so
lamanske çete øle iz nefijske deœele v boj z njegovim ljudstvom.
A glej, kralj Benjamin je zbral
svoje çete in se jim zoperstavil;
in z Labanovim meçem se je
boril z moçjo svoje lastne roke.
Mormonove besede 1:14–Mozija 1:4
14 In v Gospodovi moçi so se
borili s sovraœnikom, dokler ni
bilo pobitih veliko tisoç Lamancev. In zgodilo se je, da so se
borili z Lamanci, dokler jih niso
pregnali iz vseh deœel svojega
nasledstva.
so se bili pojavili laœni Kristusi
in so jim zaprli usta in jih kaznovali po njihovih zloçinih;
16 in potem ko so se bili pojavili laœni preroki in laœni pridigarji in uçitelji med ljudstvom
in vsi ti so bili kaznovani po
svojih zloçinih; in potem ko je
bilo veliko prepirov in veliko
odpada k Lamancem, glejte, se
128
je zgodilo, da je kralj Benjamin
s pomoçjo svetih prerokov,
ki so bili med njegovim
ljudstvom —
17 kajti glejte, kralj Benjamin
je bil svet moœ in nad svojim
ljudstvom je vladal v praviçnosti; in v deœeli je bilo veliko svetih
moœ in Boœjo besedo so govorili
z moçjo in s polnomoçjem; in
zavoljo trdovratnosti ljudstva so
uporabljali veliko strogosti —
18 zatorej so s pomoçjo teh
kralj Benjamin, ko je delal z vso
moçjo svojega telesa in sposobnostjo svoje duøe, in tudi preroki
v deœeli ponovno vzpostavili
mir.
Mozijeva knjiga
1. POGLAVJE
Kralj Benjamin svoje sinove uçi
jezik in o prerokbah njihovih oçetov. — Vero in civilizacijo so ohranili zavoljo zapisov, ki so jih vodili
na razliçnih ploøçah. — Mozija je
izvoljen za kralja in dodeljeno
mu je varstvo nad ploøçami in
ostalimi reçmi. Med leti 130 in
124 pr. Kr.
I
n sedaj v vsej zarahemelski
deœeli ni bilo veç prepirov
med vsem ljudstvom, ki je pripadalo kralju Benjaminu, tako
da je imel kralj Benjamin nepretrgan mir v vsem preostanku
svojih dni.
2 In zgodilo se je, da je imel tri
sinove; in poimenoval jih je
Mozija in Helorum in Helaman.
In dal jih je pouçevati o vsem
jeziku svojih oçetov, da bi tako
lahko postali moœje razumevanja; in da bi vedeli glede prerokb, ki so jih bila izrekla usta
njihovih oçetov, katere jim je
predala Gospodova roka.
3 In pouçeval jih je tudi o zapisih, ki so bili vrezani na ploøçah
iz medenine, rekoç: Sinovi moji,
œelel bi, da bi pomnili, çe bi ne
bilo teh ploøç, ki vsebujejo te
zapise in te zapovedi, da bi
morali celo v tem sedanjem çasu
trpeti v nevednosti, ker bi ne
poznali Boœjih skrivnosti.
4 Kajti ne bi bilo mogoçe, da bi
si oçe Lehi vse to zapomnil, da
bi o tem pouçeval svoje otroke,
çe bi si ne pomagal s temi ploøçami; kajti ker je bil uçen kar se
tiçe egipçanskega jezika, je zato
129
te gravure znal brati in o njih
pouçeval svoje otroke, da bi
tako o tem oni lahko pouçevali
svoje otroke in tako spolnjevali
Boœje zapovedi prav do tega
danaønjega çasa.
5 Povem vam, sinovi moji, çe
bi ne bilo tega, kar se je zapisovalo in bi po Boœji roki ne bilo
ohranjeno, da bi mi lahko brali
in razumeli njegove skrivnosti
in imeli njegove zapovedi vselej
pred oçmi, da bi v nevero zapadali celo naøi oçetje in mi bi bili
kakor bratje Lamanci, ki ne vedo
niçesar o tem ali celo ne verjamejo, ko jih o tem pouçujejo,
zavoljo izroçila njihovih oçetov,
ki ni pravilno.
6 O sinovi moji, œelel bi, da bi
pomnili, da te besede govorijo
resnico in da ti zapisi prav tako
govorijo resnico. In glejte, tudi
Nefijeve ploøçe, ki vsebujejo
zapise in besede naøih oçetov od
çasa, ko so zapustili Jeruzalem,
do sedaj in govorijo resnico; in
mi lahko vemo o njihovi gotovosti, ker jih imamo pred oçmi.
7 In sedaj, sinovi moji, œelel bi,
da bi pomnili, da bi se marljivo
poglabljali vanje, da vam bo
koristilo; in œelel bi, da bi spolnjevali Boœje zapovedi, da boste
v deœeli lahko uspevali glede
na obljube, ki jih je Gospod
sklenil z naøimi oçeti.
8 In kralj Benjamin je svoje
sinove pouçeval veliko veç tega,
kar ni zapisano v tej knjigi.
bil kralj Benjamin svoje sinove
prenehal pouçevati, se je postaral in videl je, da mora zelo kmalu iti po poti vsega zemeljskega;
Mozija 1:5–15
zato je premiøljeval, da bi bilo
prav, da kraljestvo prenese na
enega od svojih sinov.
10 Zato je dal predse pripeljati
Mozija; in to so besede, ki mu jih
je govoril, rekoç: Sin moj, œelel
bi, da razglasiø po vsej tej deœeli
med vsem tem ljudstvom oziroma zarahemelskim ljudstvom in
Mozijevim ljudstvom, ki prebiva v deœeli, da se bo tako lahko
zbralo; kajti jutri bom temu
ljudstvu z lastnimi usti razglasil,
da si kralj in vladar nad tem
ljudstvom, katerega nama je dal
Gospod, naø Bog.
11 In razen tega bom temu
ljudstvu dal ime, da se bodo
tako lahko razlikovali izmed
vseh ljudstev, ki jih je Gospod
Bog pripeljal iz jeruzalemske
deœele; in to delam, ker je to
ljudstvo marljivo spolnjevalo
Gospodove zapovedi.
12 In dam jim ime, ki nikoli
ne bo izbrisano razen s prestopniøtvom.
13 Da, in nadalje ti povem, çe
bo to ljudstvo, ki je moçno priljubljeno pri Gospodu, zapadlo
v prestopek in postalo hudobno in preøuøtniøko ljudstvo, jih
bo Gospod izroçil, da bodo tako
postali slabotni kakor njihovi
bratje; in niç veç jih ne bo ohranjal s svojo neprimerljivo in neverjetno moçjo, kakor je doslej
ohranjal naøe oçete.
14 Kajti povem ti, çe bi ne
bil ponudil svoje roke, ko je
ohranjal naøe oçete, bi zagotovo
padli Lamancem v roke in postali œrtev njihovega sovraøtva.
je kralj Benjamin sinu prenehal
Mozija 1:16–2:7
govoriti, da mu je dal nadzorstvo nad vsemi zadevami
kraljestva.
16 In nadalje mu je dal tudi
nadzorstvo nad zapisi, ki so bili
vrezani na ploøçah iz medenine;
in tudi nad Nefijevimi ploøçami;
in tudi nad Labanovim meçem
in nad kroglo oziroma usmerjevalcem, ki je naøe oçete vodila
skozi divjino, ki jo je pripravila
Gospodova roka, da bi jih s to
vodil, vsakogar glede na pozornost in marljivost, ki so mu
jo izkazovali.
17 Kadar so torej bili nezvesti,
niso uspevali ne napredovali
na potovanju, paç pa jih je gnalo nazaj in nakopali so si Boœje
nezadovoljstvo; in zato jih je
doletela lakota in hude stiske,
da bi se v njih obudil spomin na
njihovo dolœnost.
18 In sedaj se je zgodilo, da je
Mozija øel in storil, kakor mu je
bil oçe zapovedal in razglasil
vsemu ljudstvu, ki je bilo v
zarahemelski deœeli, da bi se
tako lahko zbrali, da bodo øli v
tempelj, da bodo sliøali besede,
katere jim bo govoril njegov oçe.
2. POGLAVJE
Kralj Benjamin nagovori svoje
ljudstvo. — Pripoveduje o praviçnosti, poøtenosti in duhovnosti
svoje vladavine.—Svetuje jim, naj
sluœijo nebeøkemu Kralju. — Tisti,
ki se upirajo Bogu, bodo trpeli
tesnobo, ki bo kakor nepogasljiv
ogenj. Okrog leta 124 pr. Kr.
In zgodilo se je, ko je bil Mozija
storil, kakor mu je bil oçe
130
zapovedal in je bil po vsej deœeli
razposlal razglas, da so se ljudje
po vsej deœeli zbrali, da bi øli v
tempelj, da bodo sliøali besede,
katere jim bo govoril kralj
Benjamin.
2 In bilo jih je veliko øtevilo, in
sicer toliko, da jih niso preøteli;
kajti v deœeli so se silno namnoœili in moçno okrepili.
3 In vzeli so tudi od prvencev
svojih çred, da bi opravili
œrtvovanje in œgalne daritve po
Mojzesovi postavi.
4 In da bi se tudi zahvalili
Gospodu, svojemu Bogu, ki jih
je pripeljal iz jeruzalemske deœele in ki jih je reøil iz rok njihovih sovraœnikov in jim je bil za
uçitelje doloçil praviçne moœe
in prav tako za kralja praviçnega moœa, ki je bil vzpostavil
mir v zarahemelski deœeli in ki
jih je bil uçil spolnjevati Boœje
zapovedi, da bi se radostili in bi
jih navdajala ljubezen do Boga
in vseh ljudi.
5 In zgodilo se je, ko so priøli
k templju, so okrog postavili
øotore, vsak moœ glede na svojo
druœino, ki jo je sestavljala njegova œena in njegovi sinovi in
njegove hçere in njihovi sinovi
in njihove hçere od najstarejøega
do najmlajøega in vsaka druœina
je bila loçena druga od druge.
6 In øotore so postavili naokrog
templja in vsak moœ je øotor
postavil z vrati proti templju,
da bi tako lahko ostali v øotorih
in sliøali besede, ki jim jih bo
govoril kralj Benjamin.
7 Kajti mnoœica je bila tako
velika, da kralj Benjamin
vseh ni mogel pouçevati znotraj
131
tempeljskega obzidja, zato je
dal postaviti stolp, da bi tako
njegovo ljudstvo lahko sliøalo
besede, ki jim jih bo govoril.
8 In zgodilo se je, da je zaçel
svojemu ljudstvu govoriti s
stolpa; in vsi niso mogli sliøati
njegovih besed zavoljo velikanske mnoœice; zato je dal
besede, katere je govoril, zapisati in jih poslal med te, ki niso
bili v dosegu njegovega glasu,
da bi lahko prav tako prejeli
njegove besede.
9 In to so besede, ki jih je
govoril in jih dal zapisati, rekoç: Bratje moji, vsi vi, ki ste se
zbrali, vi, ki lahko sliøite moje
besede, ki vam jih bom ta dan
govoril; kajti nisem vam zapovedal priti semkaj, da bi se igrali
z besedami, ki jih bom govoril,
paç pa da bi mi prisluhnili in
odprli uøesa, da boste sliøali, in
srce, da boste razumeli, in miøljenje, da se bodo pred vaøimi
oçmi razkrile Boœje skrivnosti.
10 Nisem vam zapovedal priti
semkaj, da bi se me bali ali da
bi mislili, da sem jaz sam veç
kakor smrtnik.
11 Paç pa sem kakor vi, podvrœen vsakovrstnim slabostim
v telesu in duhu; vendarle me
je to ljudstvo izvolilo in oçe me
je posvetil in po Gospodovi roki
mi je bilo dovoljeno, da sem
bil vladar in kralj nad tem
ljudstvom; in njegova neprimerljiva moç me je obdrœala in ohranjala, da sem vam sluœil z vso
vnemo, miøljenjem in moçjo, ki
mi jih je dal Gospod.
12 Povem vam, ker mi je bilo
dovoljeno preœiveti dneve, da
Mozija 2:8–19
sem vam sluœil prav do tega trenutka in si nisem prizadeval za
zlatom, ne za srebrom, ne za
kakrønim koli bogastvom od vas;
13 niti nisem trpel, da bi vas
zapirali v jeçe, niti da bi drug
drugega zasuœnjevali, niti da bi
morili, ali plenili, ali kradli, ali
se predajali preøuøtvovanju; in
sicer nisem trpel, da bi se predajali kakrøni koli hudobiji in v
vsem sem vas uçil spolnjevati
Gospodove zapovedi, s katerimi
vam je on zapovedal —
14 in celo jaz sam sem delal
z lastnimi rokami, da bi vam
sluœil in da vas ne bi bremenil z
davki in da bi nad vas ne priølo
niç, kar bi bilo bridko prenaøati — in o vsem tem, o çemer sem
govoril, ste ta dan vi sami priçe.
15 Vendarle, bratje moji, tega
nisem napravil, da bi se bahal,
niti tega ne pravim, da bi vas s
tem obtoœil; paç pa vam to pravim, da boste vedeli, da lahko ta
dan pred Bogom odgovarjam s
çisto vestjo.
16 Glejte, povem vam, ker sem
vam rekel, da sem bil svoje
dneve preœivel, da sem vam
sluœil, se ne œelim bahati, saj
sem le Bogu sluœil.
17 In glejte, to vam pravim, da
se boste lahko uçili modrosti; da
boste lahko spoznali, da ko sluœite soljudem, le Bogu sluœite.
18 Glejte, imeli ste me za kralja;
in çe jaz, katerega imate za kralja, delam, da sluœim vam, mar
potem ne bi morali tudi vi delati, da bi sluœili drug drugemu?
19 In glejte tudi, çe jaz, katerega
imate za kralja, ki sem svoje dni
preœivel, da sem vam sluœil in
Mozija 2:20–31
vendarle sem bil v sluœbi Bogu,
zasluœim kakrøno koli zahvalo
od vas, o kako bi se vi morali
zahvaljevati nebeøkemu Kralju!
20 Povem vam, bratje moji, çe
boste izkazali vso zahvalo in
hvalo, ki jo ima moç posedovati
vsa vaøa duøa, tistemu Bogu, ki
vas je ustvaril in vas obdrœal
in ohranil in je bil vzrok vaøi
radosti in vam podelil, da ste
drug z drugim œiveli v miru —
21 vam povem, çe bi sluœili njemu, ki vas je ustvaril od zaçetka
in vas iz dneva v dan ohranja, ko
vam daje sapo, da lahko œivite in
se gibljete in delate po svoji volji
in vas podpira iz enega trenutka
v drugega — pravim, çe bi mu
sledili z vso svojo duøo, bi bili
øe vedno nekoristni sluœabniki.
22 In glejte, vse, kar od vas
zahteva, je, da spolnjujete njegove zapovedi; in obljubil vam
je, çe boste spolnjevali njegove
zapovedi, boste uspevali v deœeli; in nikoli ne spremeni tega,
kar je rekel; çe torej spolnjujete
njegove zapovedi, vas blagoslovi in vam pomaga k uspehu.
23 In sedaj, kot prvo, ustvaril
vas je in vam podelil œivljenje,
za kar ste mu dolœni.
24 In drugiç, zahteva, da bi delali, kot vam je zapovedal; kajti
çe tako delate, vas nemudoma
blagoslovi; in torej vam je plaçal.
In øe vedno ste mu dolœni in ste
mu in mu boste na veke vekov;
s çim se imate torej bahati?
25 In sedaj vpraøam, mar lahko
vi sami kar koli reçete zase? Odgovarjam vam, ne. Ne morete
reçi niti, da ste toliko kot zemeljski prah; vendarle ste bili
132
iz zemeljskega prahu ustvarjeni;
a glejte, ta pripada njemu, ki ga
je ustvaril.
26 In jaz, celo jaz, katerega
imate za kralja, nisem niç boljøi,
kakor ste vi sami; saj sem tudi
sam iz prahu. In vidite, da sem
star in sem na tem, da to umrljivo telo zapustim materi zemlji.
27 Kakor sem vam torej rekel,
da sem vam bil sluœil in sem
hodil s çisto vestjo pred Bogom,
prav tako sem vas v tem çasu
ukazal zbrati, da bom lahko
brez krivde in da vaøa kri ne bi
priøla nadme, ko bom stal pred
Bogom, da mi bo sodil za to,
kar mi je zapovedal glede vas.
28 Povem vam, da sem vas
ukazal zbrati, da bi si z oblaçil
lahko oçistil vaøo kri v tem
çasovnem obdobju, ko sem na
tem, da grem v grob, da bom
lahko v miru odøel in se bo moj
neumrljivi duh lahko pridruœil
zborom zgoraj pri petju hvalnic
praviçnemu Bogu.
29 In nadalje vam povem, da
sem vas ukazal zbrati, da bi vam
lahko razglasil, da ne morem
veç biti vaø uçitelj, niti vaø kralj;
30 saj mi prav v tem trenutku
vse telo silno trepeta, ko si vam
prizadevam govoriti; a Gospod
me podpira in mi je dovolil, da
sem vam govoril in zapovedal
mi je, naj vam ta dan razglasim,
da je moj sin Mozija kralj in vladar nad vami.
31 In sedaj, bratje moji, œelel
bi, da bi delali, kakor ste delali
doslej. Ko ste spolnjevali moje
zapovedi in tudi zapovedi mojega oçeta in ste uspevali in ste bili
ohranjeni pred padcem v roke
133
vaøih sovraœnikov, in sicer
tako boste, çe boste spolnjevali
zapovedi mojega sina oziroma
Boœje zapovedi, katere vam bo
predal, uspevali v deœeli in sovraœniki nad vami ne bodo imeli
moçi.
32 Toda, o ljudstvo moje, varujte se, da se med vami ne bodo
zaçeli prepiri in se boste odloçili
posluøati zlega duha, o çemer
je govoril moj oçe Mozija.
33 Kajti glejte, gorje je izreçeno
nad njim, ki se odloçi posluøati
tega duha; kajti çe se ga odloçi
posluøati in ostane v grehih in
umre, tisti svoji duøi pije prekletstvo; kajti za plaçilo prejme
veçno kazen, ker je Boœjo postavo prekrøil navzlic svojemu
védenju.
34 Povem vam, da jih ni med
vami, razen majhnih otrok, ki
bi o tem ne bili pouçeni, ki bi ne
vedeli, da ste za vekomaj dolœni
nebeøkemu Oçetu, da mu povrnete za vse, kar imate in ste; in
pouçevali so vas tudi o zapisih,
kateri vsebujejo prerokbe, katere
so izgovarjali sveti preroki, prav
do çasa, ko je oçe Lehi zapustil
Jeruzalem;
35 in tudi vse, kar so do sedaj
govorili naøi oçetje. In glejte
tudi, govorili so, kar jim je zapovedal Gospod; zato so praviçni
in govorijo resnico.
36 In sedaj vam povem, bratje
moji, potem ko ste vedeli za to
in ste bili v vsem tem pouçeni,
çe se boste pregreøili in ravnali
proti temu, o çemer je bilo govora, da se boste oddaljili od
Gospodovega Duha, da ne bo
mogel imeti mesta v vas, da bi
Mozija 2:32–41
vas vodil po poteh modrosti, da
bi vas lahko blagoslavljal, da bi
uspevali in bi vas ohranjal —
37 vam povem, da se çlovek,
ki to poçne, Bogu odkrito upre;
zato se odloçi posluøati zlega
duha in postane sovraœnik vse
praviçnosti; zato Gospod v njem
nima mesta, saj ne prebiva v
nesvetih templjih.
38 Çe se torej tisti çlovek
ne pokesa in ostane in umre
sovraœnik Bogu, zahteve Boœje
pravice prebudijo njegovo neumrljivo duøo v œiv obçutek o
njegovi lastni krivdi, katera
povzroçi, da se umakne iz Gospodove navzoçnosti in v prsih
ga to navda s krivdo in boleçino
in tesnobo, kar je kot nepogasljiv ogenj, katerega plameni se
dvigajo na veke vekov.
39 In sedaj vam povem, da
ta çlovek ne more veç terjati
milosti; zato je njegova konçna
obsodba, da prenaøa muko
brez konca.
40 O, vsi vi stari ljudje in tudi
vi mladi ljudje in vi majhni
otroci, ki lahko razumete moje
besede, saj sem vam govoril jasno, da bi lahko razumeli, molim,
da bi se v vas prebudil spomin
na grozno stanje teh, ki so zapadli v prestopek.
41 In nadalje bi œelel, da bi pretehtali blagoslovljeno in sreçno
stanje tistih, ki spolnjujejo Boœje
zapovedi. Kajti glejte, v vsem
so blagoslovljeni tako posvetno kakor duhovno; in çe bodo
zvesto vztrajali do konca, bodo
sprejeti v nebesa, da bodo tako
lahko bivali z Bogom v stanju
sreçe brez konca. O pomnite,
Mozija 3:1–12
pomnite, da je to res; kajti to je
govoril Gospod Bog.
3. POGLAVJE
Kralj Benjamin nadaljuje z nagovorom. — Vsemogoçni Gospod bo
deloval med ljudmi v tabernaklju
iz ila. — Iz vsake pore bo pritekla
kri, ko bo plaçeval odkupnino za
grehe sveta. — Le po njegovem
imenu pride odreøitev. — Ljudje
lahko odvrœejo posvetnega çloveka
in postanejo sveti preko odkupne
daritve. — Muka hudobnih bo kot
jezero ognja in œvepla. Okrog leta
124 pr. Kr.
In spet, bratje moji, bi vas rad
prosil za pozornost, saj vam
bom øe nekoliko govoril; kajti
glejte, govoril vam bom o tem,
kar bo priølo.
2 In to, kar vam bom povedal,
mi je oznanil Gospodov angel.
In rekel mi je: Prebudi se; in
prebudil sem se in glejte, stal je
pred menoj.
3 In rekel mi je: Prebudi se in
posluøaj besede, katere ti bom
povedal; kajti glej, priøel sem ti
razglasit vesele novice o veliki
radosti.
4 Kajti Gospod je sliøal tvoje
molitve in je presodil o tvoji
praviçnosti in me je poslal, da ti
oznanim, da se lahko radostiø;
in da lahko razglasiø svojemu
ljudstvu, da bo tudi njih lahko
navdala radost.
5 Kajti glej, pride ças, in ni daleç proç, ko bo z moçjo Gospod
Vsemogoçni, ki kraljuje, ki je
bil in je od vse veçnosti do vse
veçnosti, priøel iz nebes med
134
çloveøke otroke in bival v tabernaklju iz ila in øel med ljudi
in bo delal velike çudeœe, kot
je zdravljenje bolnih, obujanje
mrtvih, hromi bodo shodili,
slepi prejeli vid in gluhi sluh in
zdravil bo vsakovrstne bolezni.
6 In izganjal bo hudiçe oziroma zle duhove, ki bivajo v srcih
çloveøkih otrok.
7 In glej, prenaøal bo skuønjave in telesno boleçino, lakoto,
œejo in utrujenost, in sicer veç
kot lahko prenese çlovek, ne
da bi umrl; kajti glejte, kri
priteçe iz vsake pore, tako velika bo njegova tesnoba zavoljo
hudobije in gnusob njegovega
ljudstva.
8 In imenoval se bo Jezus
Kristus, Boœji Sin, Oçe nebes
in zemlje, Stvarnik vsega od
zaçetka; in njegova mati se bo
imenovala Marija.
9 In glej, pride k svojim, da
bi çloveøki otroci bili deleœni
odreøitve, in sicer po veri v njegovo ime; in celo po vsem tem
ga bodo imeli za çloveka in rekli, da ima hudiça in biçali ga
bodo in ga kriœali.
10 In tretji dan bo vstal od
mrtvih; in glej, stoji, da bo sodil
svetu; in glej, vse to se bo zgodilo, da bi nad çloveøke otroke
priøla praviçna sodba.
11 Kajti glej in tudi njegova kri
plaça odkupnino za grehe tistih,
ki so padli zavoljo Adamovega
prestopka, ki so umrli, ne da
bi vedeli za Boœjo voljo o njih
samih ali ki so nevede greøili.
12 A gorje, gorje mu, ki ve, da
se upira Bogu! Kajti odreøitev
ne pride k nobenemu od takih,
135
çe ni preko kesanja in vere v
Gospoda Jezusa Kristusa.
13 In Gospod Bog je svoje svete
preroke poslal med vse çloveøke
otroke, da bodo to razglasili
vsakemu rodu, narodu in jeziku, da bo zato lahko tisti, kdor
bo verjel, da bo Kristus priøel,
prejel odpuøçanje svojih grehov
in se radostil s silno veliko
radostjo, in sicer kot da bi bil œe
priøel mednje.
14 Vendarle je Gospod Bog
videl, da je njegovo ljudstvo
trdovratno ljudstvo in doloçil
jim je postavo, in sicer Mojzesovo postavo.
15 In veliko znakov in çudeœev
in znamenj in odrazov svojega
prihoda jim je pokazal; in o njegovem prihodu so jim govorili
tudi sveti preroki; in vendarle
so postali trdosrçni in niso razumeli, da Mojzesova postava
niç ne velja, çe bi ne bilo odkupne daritve njegove krvi.
16 In celo, çe bi bilo moœno, da
bi majhni otroci greøili, bi ne
mogli biti reøeni; paç pa vam
povem, da so blagoslovljeni; kajti glejte kot v Adamu, oziroma
po naravi, padejo, prav tako
Kristusova kri plaça odkupnino
za njihove grehe.
ne bo drugega imena, ne druge
poti, ne drugih naçinov, po
katerih so çloveøki otroci lahko
deleœni odreøitve, samo v in
preko imena Kristusa, Gospoda
Vsemogoçnega.
18 Kajti glejte, sodi in njegova
sodba je praviçna; in dojençek,
ki umre v detinstvu, ni pogubljen; ljudje pa pijejo pogubo
Mozija 3:13–24
svojim lastnim duøam, çe ne
postanejo poniœni in kot majhni
otroci in verjamejo, da je odreøitev bila in je in bo priøla v
in preko odkupne daritve krvi
Jezusa, Gospoda Vsemogoçnega.
19 Kajti posvetni çlovek je Bogu
sovraœnik in je bil od Adamovega padca in bo na veke vekov,
çe se ne preda oçarljivostim
Svetega Duha in ne odvrœe
posvetnega çloveka in postane
sveti preko odkupne daritve
Gospoda Kristusa in postane
kot otrok, ubogljiv, krotak, poniœen, potrpeœljiv, poln ljubezni,
pripravljen podvreçi se vsemu,
kar se Gospodu zdi prav mu
zadati, prav kakor se otrok
podvrœe svojemu oçetu.
bo priøel ças, ko se bo védenje
o Odreøeniku razøirilo med
vsemi narodi, rodovi, jeziki in
ljudstvi.
21 In glejte, ko pride tisti
ças, ne bo nobenega, ki bi bil
pred Bogom brez graje, razen
majhnih otrok, çe se ne bodo
pokesali in verjeli v ime Gospoda, Boga Vsemogoçnega.
22 In celo sedaj, ko boø svoje
ljudstvo pouçeval to, kar ti je
zapovedal Gospod, tvoj Bog,
celo tedaj ne bodo veç brez graje
v Boœjih oçeh, razen po besedah,
ki sem ti jih govoril.
23 In sedaj, govoril sem besede,
katere mi je zapovedal Gospod
Bog.
24 In tako govori Gospod: Na
sodni dan bodo kakor svetlo
priçevanje proti temu ljudstvu;
po njih se jim bo sodilo, vsakemu çloveku po njegovih delih,
Mozija 3:25–4:6
naj so bila dobra ali naj so bila
hudobna.
25 In çe so hudobna, so izroçeni groznemu pogledu na lastno
krivdo in gnusobe, kar povzroçi,
da se umaknejo iz Gospodove
navzoçnosti v stanje bede in
neskonçne muke, od koder se
ne morejo veç vrniti; zato so
lastni duøi pili pogubo.
26 Zato so pili iz kupe Boœjega
srda, katerega jim praviçnost ni
veç mogla zadrœati, kot ni mogla
zanikati, da je Adam padel, ker
je jedel od prepovedanega sadu;
zato za vekomaj ne bodo veç
mogli terjati milosti.
27 In njihova muka je kot jezero
ognja in œvepla, katerega plameni so nepogasljivi in katerega
dim se dviga na veke vekov.
Tako mi je zapovedal Gospod.
Amen.
4. POGLAVJE
Kralj Benjamin nadaljuje z nagovorom. — Odreøitev pride zavoljo
odkupne daritve. — Verjemite v
Boga, da boste odreøeni. — Obdrœite odpuøçanje svojih grehov preko zvestobe. — Od svojega imetja
dajajte siromaønim.—V vsem, kar
delate, naj bo modrost in red. Okrog
leta 124 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo, ko je bil
kralj Benjamin prenehal govoriti
besede, katere mu je bil predal
Gospodov angel, se je ozrl naokrog po mnoœici in glej, popadali
so bili na zemljo, kajti nadnje je
priøel strah pred Gospodom.
2 In sebe so bili zagledali v
svojem lastnem mesenem stanju
136
prav manj kakor zemeljski prah.
In vsi so glasno zaklicali v en
glas, rekoç: O imej milost in se
sklicuj na Kristusovo odkupno
kri, da bomo prejeli odpuøçanje
grehov in da bo naøe srce oçiøçeno; kajti verjamemo v Jezusa
Kristusa, Boœjega Sina, ki je
ustvaril nebesa in Zemljo in
vse; ki bo priøel med çloveøke
otroke.
3 In zgodilo se je, potem ko so
bili te besede izrekli, je nadnje
priøel Gospodov Duh in navdala jih je radost in prejeli so
odpuøçanje grehov in imeli so
mirno vest zavoljo silne vere,
ki so jo imeli v Jezusa Kristusa,
ki bo priøel po besedah, ki jim
jih je bil govoril kralj Benjamin.
4 In kralj Benjamin je spet
odprl usta in jim zaçel govoriti,
rekoç: Prijatelji moji in bratje
moji, rod moj in ljudstvo moje,
spet bi vas prosil za pozornost,
da boste lahko sliøali in razumeli preostanek mojih besed,
ki vam jih bom govoril.
5 Kajti glejte, çe je védenje
o Boœji dobroti ta ças v vas
predramilo obçutje o vaøi nepomembnosti in o vaøem nevrednem in padlem stanju —
6 povem vam, çe ste spoznali
Boœjo dobroto in njegovo neprimerljivo moç in njegovo modrost in njegovo potrpeœljivost in
njegovo poçasnost v jezi s
çloveøkimi otroki; in tudi odkupno daritev, ki je bila pripravljena od osnovanja sveta, da
bo prejel odreøitev ta, ki bo zaupal v Gospoda in bo marljivo
spolnjeval njegove zapovedi in
nadaljeval v veri, in sicer do
137
konca svojega œivljenja, mislim
na œivljenje umrljivega telesa—
7 povem, da je to çlovek, ki
prejme odreøitev preko odkupne daritve, ki je bila za vse
çloveøtvo pripravljena od osnovanja sveta, katero je bilo vse
od Adamovega padca oziroma
ki je oziroma ki bo prav vse do
konca sveta.
8 In to je naçin, po katerem
pride odreøitev. In ni druge odreøitve, razen te, o kateri je bilo
govora; niti ni drugih pogojev
za çlovekovo odreøitev, razen
pogojev, ki sem vam jih povedal.
9 Verjemite v Boga; verjemite,
da je in da je ustvaril vse tako v
nebesih kot na Zemlji; verjemite,
da ima vso modrost in vso moç
tako v nebesih kot na Zemlji;
verjemite, da çlovek ne doume
vsega, kar lahko doume Gospod.
10 In spet, verjemite, da se
morate pokesati svojih grehov
in jih opustiti in postati poniœni
pred Bogom; in odkritosrçno
prosite, da bi vam odpustil; in
sedaj, çe v vse to verjamete,
glejte, da boste tako delali.
11 In spet, povem vam, kakor
sem rekel poprej, çe ste spoznali
Boœjo slavo oziroma çe ste vedeli o njegovi dobroti in ste
okusili njegovo ljubezen in ste
prejeli odpuøçanje grehov, kar
vas je v duøi navdalo s tako silno veliko radostjo, prav tako bi
œelel, da bi pomnili in vedno
ohranili v spominu Boœjo veliçino in lastno nepomembnost in
njegovo dobroto in poçasnost v
jezi do vas, nevrednih bitij, in
postali poniœni prav do globin
poniœnosti in vsak dan klicali
Mozija 4:7–18
Gospodovo ime in bili stanovitni v veri v to, kar bo priølo, kar je
bilo reçeno po angelovih ustih.
12 In glejte, pravim vam, çe
boste to delali, se boste vedno
radostili in navdajala vas bo
Boœja ljubezen in vedno boste v
spominu ohranili odpuøçanje
grehov; in rasli boste v védenju
slave njega, ki vas je ustvaril
oziroma v védenju tega, kar je
praviçno in res.
13 In ne boste si œeleli raniti
drug drugega, ampak mirno
œiveti in vsakomur dati, kar mu
pripada.
14 In ne boste trpeli, da bi bili
vaøi otroci laçni ali goli; niti ne
boste trpeli, da bi prestopali
Boœje postave in se med seboj
pretepali in prerekali in sluœili
hudiçu, ki je gospodar greha
oziroma ki je zli duh, o katerem
so govorili naøi oçetje, ker je
sovraœnik vse praviçnosti.
15 Paç pa jih boste uçili hoditi
po poteh resnice in treznosti;
uçili jih boste medsebojne ljubezni in medsebojnega sluœenja.
16 In tudi sami boste øli na pomoç tistemu, ki vaøo pomoç
potrebuje; od svojega imetja
boste dajali njemu, kateri ga
potrebuje; in ne boste trpeli, da
vas bo beraç zaman prosil in ga
nagnali, da bo umrl.
17 Mogoçe boste rekli: Çlovek
si je sam nakopal svojo bedo;
zato bom zadrœal svojo roko in
mu ne bom dal od svoje hrane,
niti mu ne bom dal od svojega
imetja, da bi veç ne trpel, kajti
njegove kazni so praviçne —
18 povem pa ti, o çlovek, kdor
to dela, ta ima velik razlog za
Mozija 4:19–30
kesanje; in çe se ne pokesa za to,
kar je napravil, je za vekomaj
pogubljen in nima deleœa v
Boœjem kraljestvu.
19 Kajti glejte, mar nismo vsi
beraçi? Mar nismo vsi odvisni
od istega Bitja, in sicer od Boga,
za vse imetje, katerega imamo,
tako za hrano in oblaçila in za
zlato in za srebro in za vse
bogastvo, ki ga imamo vsake
vrste?
20 In glejte, prav v tem trenutku ste klicali njegovo ime in
prosili za odpuøçanje grehov.
In je mar trpel, da ste zaman
prosili? Ne; na vas je izlil svojega Duha in srce vam je navdal
z radostjo in vam zaprl usta,
da niste mogli najti besed, tako
silno velika je bila vaøa radost.
21 In sedaj, çe vam Bog, ki vas je
ustvaril, od katerega je odvisno
vaøe œivljenje in vse, kar imate
in ste, podeli, kar koli ga prosite,
kar je prav, v veri, verujoç, da
boste prejeli, o potem kako bi
morali vi dajati od svojega imetja, ki ga imate, drug drugemu.
22 In çe sodite çloveka, ki vas
prosi od vaøega imetja, da bi
ne umrl, in ga obsodite, koliko
bolj praviçna bo obsodba nad
vami, ker zadrœujete svoje
imetje, ki ne pripada vam, ampak Bogu, kateremu pripada
tudi vaøe œivljenje; in vendarle
niçesar ne prosite, niti se ne pokesate za to, kar ste storili.
23 Pravim vam, gorje tistemu
çloveku, kajti njegovo imetje bo
pogubljeno z njim; in sedaj, to
pravim tistim, ki so bogati, kar
zadeva reçi tega sveta.
24 In spet, siromaønim pravim,
138
vi, ki nimate in imate øe zadosti,
da shajate iz dneva v dan; mislim vse vas, ki odreçete beraçu,
ker nimate; œelel bi, da bi v srcu
rekli tole: Ne dam, ker nimam,
çe pa bi imel, bi dal.
25 In sedaj, çe v srcu reçete
tako, ostajate brez krivde, sicer
ste obsojeni; in obsodba nad
vami je praviçna, saj hlepite po
tem, çesar niste prejeli.
26 In sedaj, zavoljo tega, o
çemer sem vam govoril — to je
zavoljo tega, da bi iz dneva v
dan v spominu ohranjali odpuøçanje svojih grehov, da lahko hodite brez krivde pred Bogom —
bi œelel, da bi siromaønim dajali
od svojega imetja, vsak çlovek
glede na to, kar ima, da boste
hranili laçne, oblaçili gole, obiskovali bolne in dajali tako duhovno kot posvetno olajøanje
glede na njihove potrebe.
27 In glejte, naj bo v vsem tem,
kar delate, modrost in red; kajti
ne zahteva se, da bi çlovek tekel
hitreje, kot ima moçi. In spet,
potrebno je, da bi bil marljiv, da
bo tako osvojil nagrado; zato
naj bo v vsem, kar delate, red.
28 In œelel bi, da bi pomnili,
kdor si izposodi od svojega
bliœnjega, mora vrniti, kar si je
izposodil, tako kot se je dogovoril, sicer boø greøil; in morda
boø povzroçil, da bo greøil tudi
tvoj bliœnji.
29 In konçno, ne morem vam
povedati vsega, s çimer lahko
greøite; saj so raznolike poti in
naçini, in sicer jih je toliko, da
jih ne morem naøteti.
30 Toliko pa vam lahko povem,
çe ne boste bedeli nad seboj in
139
Mozija 5:1–10
svojimi mislimi in svojimi besedami in svojimi dejanji in se ne
boste drœali Boœjih zapovedi in
ne nadaljevali v veri v to, kar ste
sliøali o Gospodovem prihodu,
prav do konca svojega œivljenja,
morate biti pogubljeni. In sedaj,
o çlovek, pomni in se ne pogubi.
5. POGLAVJE
Po veri sveti postanejo Kristusovi
sinovi in hçere.—Potem se imenujejo s Kristusovim imenom.—Kralj
Benjamin jih opominja, naj bodo
stanovitni in neomajni v dobrih
delih. Okrog leta 124 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo, ko je
bil kralj Benjamin tako govoril
svojemu ljudstvu, je razposlal
mednje, ker je od ljudstva œelel
izvedeti, çe verjamejo besedam,
katere jim je bil govoril.
2 In vsi so zaklicali v en glas,
rekoç: Da, verjamemo vsem besedam, katere si nam govoril;
in tudi vemo o njihovi gotovosti in resnici zavoljo Duha od
Gospoda Vsemogoçnega, ki je
v nas oziroma v naøem srcu
povzroçil veliko spremembo,
da nismo veç nagnjeni k temu,
da bi delali zlo, paç pa da bi
nenehno delali dobro.
3 In tudi mi sami imamo po
neskonçni Boœji dobroti in delovanju Duha velik vpogled v
to, kar bo priølo; in çe bi bilo
potrebno, bi lahko prerokovali
o vsem.
4 In vera, katero smo bili imeli
v to, kar nam je naø kralj govoril,
je tista, ki nas je pripeljala do
tega velikega védenja, zavoljo
çesar se radostimo s tako silno
veliko radostjo.
5 In z Bogom smo voljni stopiti
v zavezo, da bomo izvrøevali
njegovo voljo in da bomo posluøni njegovim zapovedim v
vsem, kar nam bo zapovedal, v
vsem preostanku naøih dni, da
nase ne bomo priklicali muke
brez konca, kakor je govoril
angel, da ne bomo pili iz kupe
Boœjega srda.
6 In sedaj, to so besede, katere
je od njih œelel kralj Benjamin;
in zato jim je rekel: Govorili
ste besede, katere sem œelel; in
zaveza, katero ste sklenili, je
praviçna zaveza.
7 In sedaj, zavoljo zaveze, ki
ste jo sklenili, se boste imenovali Kristusovi otroci, njegovi
sinovi in hçere; kajti glejte, ta
dan vam je dal duhovno œivljenje; saj pravite, da ste se v srcu
spremenili po veri v njegovo
ime; zato ste se rodili v njem in
postali njegovi sinovi in hçere.
8 In pod tem imenom ste
postali svobodni in ni drugega
imena, po katerem bi lahko postali svobodni. Ni danega drugega imena, po katerem pride
odreøitev; zato bi œelel, da bi
nase prevzeli Kristusovo ime,
vsi vi, ki ste z Bogom stopili v
zavezo, da boste posluøni do
konca svojega œivljenja.
9 In zgodilo se bo, da se bo,
kdor bo to delal, znaøel na Boœji
desnici, kajti poznal bo ime,
po katerem se imenuje; kajti
imenoval se bo po Kristusovem
imenu.
10 In sedaj, zgodilo se bo, da se
mora, kdor nase ne bo prevzel
Mozija 5:11–6:6
Kristusovega imena, imenovati
po kakem drugem imenu; zato
se bo znaøel na Boœji levici.
11 In œelel bi, da bi prav tako
pomnili, da je to ime, za katerega sem rekel, da vam ga bom
dal, da ne bo nikoli izbrisano,
razen v prestopku; zato bodite
pozorni, da se ne pregreøite, da
ime ne bo izbrisano iz vaøega
srca.
12 Pravim vam, œelel bi, da bi
ime pomnili ohranjati vselej
zapisano v srcu, da se ne boste
znaøli na Boœji levici, paç pa
da boste sliøali in poznali glas,
s katerim boste poklicani, in
tudi ime, s katerim vas bo
poklical.
13 Kajti kako pozna çlovek
gospodarja, kateremu ni sluœil
in kateri mu je tuj in je daleç od
misli in vzgibov njegovega srca.
14 In spet, ali çlovek vzame
osla, ki pripada njegovemu bliœnjemu in ga obdrœi? Pravim
vam, ne; ne bo dovolil niti, da se
bo pasel med njegovo drobnico,
paç pa ga bo napodil in ga
pregnal. Pravim vam, da bo celo
tako med vami, çe ne boste
poznali imena, s katerim boste
poklicani.
15 Zato bi œelel, da bi bili stanovitni in neomajni in vselej
delali obilo dobrih del, da vas
bo Kristus, Gospod Bog Vsemogoçni, lahko peçatil za svoje, da
boste pripeljani v nebesa, da
boste imeli neskonçno odreøitev
in veçno œivljenje po modrosti in
moçi in praviçnosti in milosti
njega, ki je ustvaril vse v nebesih
in na Zemlji, ki je Bog nad vsem.
Amen.
140
6. POGLAVJE
Kralj Benjamin zapiøe imena ljudi
in doloçi duhovnike, da jih bodo
pouçevali. — Mozija kraljuje kot
praviçen kralj. Med leti 124 in 121
pr. Kr.
In sedaj, kralj Benjamin je mislil, da je potrebno, potem ko
je ljudem prenehal govoriti, da
bi moral popisati imena vseh
tistih, ki so z Bogom stopili v
zavezo, da bodo spolnjevali
njegove zapovedi.
2 In zgodilo se je, da je ni bilo
duøe, razen çe so bili majhni
otroci, ki ni bila stopila v zavezo
in ni nase prevzela Kristusovega
imena.
3 In spet, zgodilo se je, ko je bil
kralj Benjamin prenehal vse to
govoriti in je bil posvetil svojega sina Mozija za vladarja in
kralja nad svojim ljudstvom in
mu je bil dal vse zadolœitve glede
kraljestva in je bil tudi postavil
duhovnike, da bodo ljudi pouçevali, da bi tako sliøali in poznali Boœje zapovedi in v njih
obudili spomin na prisego, katero so bili dali, je mnoœico razpustil in vrnili so se vsakdo s
svojo druœino na svoj lastni dom.
4 In Mozija je zaçel kraljevati
namesto svojega oçeta. In zaçel
je kraljevati v tridesetem letu
svoje starosti, kar je bilo skupaj
okrog øtiristo in sedemdeset in
øest let od çasa, ko je Lehi zapustil Jeruzalem.
5 In kralj Benjamin je œivel tri
leta in umrl.
6 In zgodilo se je, da je kralj
Mozija hodil po Gospodovih po-
141
Mozija 6:7–7:11
teh in se je drœal njegovih sodb
in njegovih zakonov in je v
vsem spolnjeval njegove zapovedi, kar koli mu je zapovedal.
7 In kralj Mozija je svojemu
ljudstvu ukazal obdelovati zemljo. In tudi on sam je obdeloval
zemljo, da bi tako ne postal
ljudstvu v breme, da bi lahko
v vsem delal to, kar je bil delal
njegov oçe. In med vsem
ljudstvom ni bilo prepira za
razmik treh let.
7. POGLAVJE
Amon najde lehi–nefijsko deœelo,
kjer je Limhi kralj. — Lamanci so
zasuœnjili Limhijevo ljudstvo. —
Limhi pripoveduje o njihovi zgodovini. — Prerok (Abinadi) je bil
priçeval, da je Kristus Bog in Oçe
vsega. — Tisti, ki sejejo neçistost,
œanjejo vrtinçasti vihar, in tisti, ki
imajo zaupanje v Gospoda, bodo
reøeni. Okrog leta 121 pr. Kr.
In sedaj, zgodilo se je, potem
ko je bil imel kralj Mozija nepretrgan mir za razmik treh let,
je œelel vedeti o ljudeh, ki so øli
prebivat v lehi–nefijsko deœelo
oziroma v mesto Lehi – Nefi;
kajti njegovo ljudstvo ni bilo
sliøalo niçesar o njih od çasa, ko
so zapustili zarahemelsko deœelo; zato so ga utrujali s svojim
nadlegovanjem.
Mozija dovolil øestnajstim od
svojih moçnih moœ, da so øli v
lehi–nefijsko deœelo, da bi poizvedeli o njihovih bratih.
3 In zgodilo se je, da so zjutraj
zaçeli hoditi in s seboj so imeli
nekega Amona, ki je bil moçan
in mogoçen moœ in Zarahemlov
potomec; in bil je tudi njihov
vodja.
4 In sedaj, niso poznali smeri,
v kateri bi morali v divjini potovali v lehi–nefijsko deœelo;
zato so veliko dni tavali po divjini, tavali so celo øtirideset dni.
5 In potem ko so bili tavali øtirideset dni, so priøli do hriba,
ki je severno od øilomske deœele, in tam so postavili øotore.
6 In Amon je s seboj vzel tri od
svojih bratov in ime jim je bilo
Amaleki, Helem in Hem in øli
so v nefijsko deœelo.
7 In glejte, sreçali so kralja
ljudstva, katero je bilo v nefijski
deœeli in v øilomski deœeli, in
obkroœila jih je kraljeva straœa
in zajeli so jih in jih zvezali in
jih zaprli v jeço.
bili v zaporu dva dni, so jih
spet pripeljali pred kralja in jim
razvezali vezi; in stali so pred
kraljem in dovolili so jim, oziroma raje zapovedali, naj odgovarjajo na vpraøanja, katera
jim bo zastavil.
9 In rekel jim je: Glejte, jaz sem
Limhi, sin Noeta, ki je bil sin
Zenifa, ki je priøel iz zarahemelske deœele nasledit to deœelo, ki je bila deœela njihovih
oçetov, ki ga je glas ljudstva
napravil za kralja.
10 In sedaj, œelim poznati
vzrok, zavoljo katerega ste bili
tako drzni, da ste se pribliœali
mestnemu obzidju, ko sem bil
jaz sam skupaj s svojo straœo
pred mestnimi vrati?
11 In sedaj, zavoljo tega sem
Mozija 7:12–21
dovolil, da so vam prizanesli, da
bi od vas poizvedoval, sicer pa
bi vas dal straœi, da bi vas usmrtila. Dovoljeno vam je govoriti.
12 In sedaj, ko je Amon videl,
da mu je bilo dovoljeno govoriti,
je stopil naprej in se pred
kraljem priklonil; in ko je spet
vstal, je rekel: O kralj, ta dan
sem zelo hvaleœen pred Bogom,
da sem øe œiv in mi je dovoljeno
govoriti; in prizadeval si bom
govoriti smelo;
13 kajti prepriçan sem, çe bi
me bil poznal, bi ne dovolil, da
bi imel na sebi te vezi. Kajti jaz
sem Amon in sem Zarahemlov
potomec in priøel sem iz zarahemelske deœele, da bi poizvedel o naøih bratih, katere je
Zenif pripeljal iz tiste deœele.
14 In sedaj, zgodilo se je, potem ko je Limhi sliøal Amonove
besede, da je bil silno vesel in je
rekel: Sedaj z gotovostjo vem,
da so moji bratje, ki so bili v
zarahemelski deœeli, øe œivi. In
sedaj se bom radostil; in jutri
bom napravil, da se bo radostilo
tudi moje ljudstvo.
15 Kajti glej, Lamanci nas imajo
v suœenjstvu in obdavçili so nas
z davki, ki jih je bridko prenaøati. In sedaj glejte, naøi bratje nas
bodo reøili iz naøega suœenjstva
oziroma iz rok Lamancev in
bomo suœnji njim; kajti bolje je
biti suœenj Nefijcem, kot plaçevati dajatve lamanskemu kralju.
16 In sedaj je kralj Limhi ukazal svoji straœi, da ne smejo ne
Amona niti njegovih bratov
veç zvezati, ampak jih je poslal
k hribu, ki je bil severno od
Øiloma, in naj v mesto pripeljejo
142
njihove brate, da bi lahko jedli
in pili in si odpoçili od naporov
na potovanju; saj so bili veliko
trpeli; trpeli so bili lakoto, œejo
in utrujenost.
17 In sedaj, zjutraj se je zgodilo,
da je kralj Limhi med vse svoje
ljudstvo poslal razglas, da bi se
tako lahko zbrali pri templju,
da bodo sliøali besede, ki jim jih
bo govoril.
18 In zgodilo se je, da jim je, ko
so se bili zbrali, takole govoril,
rekoç: O vi, ljudstvo moje,
dvignite glave in se potolaœite;
kajti glejte, ças je blizu oziroma
ni daleç proç, ko ne bomo veç
podloœni sovraœnikom navkljub
naøim mnogim bojem, ki so bili
zaman; vendarle zaupam, da
pravi boj ostaja pred nami.
19 Zato dvignite glave in se
radostite in imejte zaupanje v
Boga, v tistega Boga, ki je bil
Abrahamov Bog in Izakov in
Jakobov; in tudi v tistega Boga,
ki je izraelske otroke izpeljal iz
egiptovske deœele in napravil,
da so øli skozi Rdeçe morje po
suhih tleh in jim dajal jesti
mano, da bi v divjini ne umrli; in
zanje je napravil veliko drugega.
20 In spet, tisti Bog je izpeljal
naøe oçete iz jeruzalemske
deœele in svoje ljudstvo je obdrœal in ohranjal prav do sedaj; in
glejte, zavoljo naøih kriviçnosti
in gnusob je, da nas je privedel
v suœenjstvo.
21 In vi vsi ste ta dan priçe, da
je Zenif, ki je bil nad ljudstvom
postavljen za kralja, ker je preveç goreçe hotel naslediti deœelo
svojih oçetov, ga je zato zapeljala
prekanjenost in zvitost kralja
143
Lamana, ki je, ko je s kraljem
Zenifom sklenil dogovor in mu
v roke predal posest dela deœele
oziroma prav mesto Lehi–Nefi
in mesto Øilom in okoliøko
zemljo —
22 in vse to je napravil z enim
samim namenom, da bi njegovo
ljudstvo privedel v podrejenost
oziroma v suœenjstvo. In glejte,
v tem çasu lamanskemu kralju
plaçujemo dajatve v viøini
polovice koruze in jeçmena,
in sicer vsega œita vsake vrste,
in polovico prirasta drobnice in
goveda; in sicer polovico vsega,
kar imamo oziroma posedujemo, lamanski kralj zahteva od
nas, oziroma naøe œivljenje.
23 In sedaj, mar ni to bridko
prenaøati? In mar ni ta naøa
stiska velika? Glejte torej, kako
velik razlog imamo za œalovanje.
24 Da, povem vam, veliki so
razlogi, zavoljo katerih œalujemo; kajti glejte, koliko naøih
bratov je bilo ubitih in njihova
kri je bila prelita zaman in vse
zavoljo kriviçnosti.
25 Kajti çe bi bilo to ljudstvo
ne zapadlo v prestopek, bi
Gospod ne trpel, da bi nadnje
priølo to veliko zlo. A glejte,
niso hoteli prisluhniti njegovim besedam; paç pa so se
med njimi zaçeli prepiri, in
sicer tako, da so med seboj prelivali kri.
26 In ubili so Gospodovega
preroka; da, izvoljenega Boœjega
çloveka, ki jim je povedal o njihovi hudobiji in gnusobah in
je veliko prerokoval o tem, kar
se bo zgodilo, da, celo o Kristusovem prihodu.
Mozija 7:22–33
27 In ker jim je rekel, da je
Kristus Bog, Oçe vsega, in je rekel, da bo nase prevzel çloveøko
podobo in to bo podoba, po kateri je bil na zaçetku ustvarjen
çlovek; oziroma z drugimi besedami, rekel je, da je bil çlovek
ustvarjen po Boœji podobi in
da bo Bog priøel med çloveøke
otroke in nase prevzel meso in
kri in øel po obliçju Zemlje —
28 in sedaj, ker je to rekel,
so ga usmrtili; in veliko veç so
naredili, kar je nadnje priklicalo
Boœji srd. Kdo se zato çudi,
da so v suœenjstvu in da so jih
udarile hude stiske?
29 Kajti glejte, Gospod je rekel:
Svojemu ljudstvu ne bom øel
na pomoç v dneh njihovih
prestopkov; paç pa jim bom na
pot postavljal ovire, da ne bodo
uspevali; in njihova ravnanja
bodo pred njimi kakor kamen
spotike.
30 In spet govori: Çe bo moje
ljudstvo sejalo neçistost, bodo
œeli pleva le–tega v vrtinçastem
viharju; in posledica le–tega je
strup.
31 In spet pravi: Çe bo moje
ljudstvo sejalo neçistost, bodo
œeli vzhodni veter, ki prinese
takojønji propad.
32 In sedaj, glejte, Gospodova
obljuba se je izpolnila in udarjeni ste bili in prizadeti.
33 Çe pa se boste obrnili h
Gospodu s trdnim namenom
v srcu in imeli zaupanje vanj
in mu sluœili z vso marljivostjo miøljenja, çe boste to
delali, vas bo po svoji lastni
volji in zadovoljstvu reøil iz
suœenjstva.
Mozija 8:1–12
8. POGLAVJE
Amon uçi Limhijevo ljudstvo. —
Izve o øtiriindvajsetih jeredovskih
ploøçah. — Vidci lahko prevedejo
starodavne zapise. — Ni veçjega
daru, kot je dar videnja. Okrog leta
121 pr. Kr.
In z g o d i l o s e j e , k o j e b i l
kralj Limhi prenehal govoriti
svojemu ljudstvu, kajti veliko
jim je govoril in v to knjigo
sem zapisal le malo tega, je bil
svojemu ljudstvu povedal vse
o njihovih bratih, ki so bili v
zarahemelski deœeli.
2 In ukazal je, naj Amon stopi
pred mnoœico in jim pripoveduje o vsem, kar se je bilo zgodilo njihovim bratom od çasa,
ko je Zenif øel iz deœele, prav
do çasa, ko je iz deœele priøel
on sam.
3 In pripovedoval jim je tudi
o zadnjih besedah, ki jih je
bil pouçeval kralj Benjamin
in jih razloœil ljudstvu kralja
Limhija, tako da bi lahko razumeli vse besede, katere je
govoril.
bil vse to storil, je kralj Limhi
mnoœico razpustil in ukazal,
naj se vsakdo vrne v svojo
lastno hiøo.
5 In zgodilo se je, da je dal
ploøçe, katere so vsebovale zapis
o njegovem ljudstvu od çasa,
ko so zapustili zarahemelsko
deœelo, prinesti pred Amona,
da bi jih bral.
6 Sedaj, brœ ko je bil Amon
zapis prebral, je kralj od njega
poizvedoval, da bi vedel, çe
144
zna razlagati jezike, in Amon
mu je povedal, da jih ne zna.
7 In kralj mu je rekel: Ker sem
bil œalosten zavoljo stiske mojega ljudstva, sem ukazal, da so øli
øtirideset in trije moœje na pot v
divjino, da bi tako morda naøli
zarahemelsko deœelo, da bi se
morda obrnili na svoje brate,
da bi nas reøili iz suœenjstva.
8 In v divjini so se izgubili za
razmik veliko dni, dasiravno
so bili marljivi, in niso naøli zarahemelske deœele, paç pa so se
vraçali v to deœelo in potovali
so v deœeli med mnogimi vodami, ko so odkrili deœelo, ki so jo
prekrivale kosti ljudi in œivali
in prekrivale so jo tudi ruøevine vsakovrstnih zgradb, ko so
odkrili deœelo, katero je bilo
poseljevalo ljudstvo, ki je bilo
tako øtevilno kot izraelske çete.
9 In kot priçevanje, da je to,
kar so bili rekli, res, so bili prinesli øtiriindvajset ploøç, ki so
zapolnjene z gravurami in so iz
çistega zlata.
10 In glej, prinesli so tudi
prsne oklepe, ki so veliki in
so iz medenine in bakra in so
popolnoma ohranjeni.
11 In spet, prinesli so meçe,
roçaji le – teh so propadli in
rezila le–teh je najedla rja; in v
deœeli ni nikogar, ki zna razloœiti jezik oziroma gravure, ki so
na ploøçah. Zato sem ti rekel:
Ali znaø prevajati?
12 In spet ti pravim: Ali poznaø
koga, ki zna prevajati? Kajti œelim, da bi bili ti zapisi prevedeni v naø jezik; kajti morda nam
bodo dali védenje o preostanku
ljudstva, ki je bilo pobito, od
145
koder so ti zapisi priøli; oziroma
nam bodo morda dali védenje
prav o tem ljudstvu, ki je bilo
uniçeno; in œeljan sem poznati
vzrok njihovega uniçenja.
13 Sedaj mu je Amon rekel:
Zagotovo ti lahko povem, o
kralj, o çloveku, ki te zapise zna
prevesti; saj ima nekaj, s çimer
lahko pogleda in prevede vse
zapise, ki so iz starodavne
dobe; in to je dar od Boga. In
stvári se imenujeta tolmaça in
noben çlovek ne more gledati
vanju, çe mu ni zapovedano,
da bi ne videl tega, çesar bi
ne smel in bi umrl. In komur
je zapovedano gledati vanju, ta
se imenuje videc.
14 In glej, kralj ljudstva, ki je v
zarahemelski deœeli, je çlovek,
ki mu je to zapovedano delati
in ki ima od Boga ta visoki dar.
15 In kralj je rekel, da je videc
veçji kot prerok.
16 In Amon je rekel, da je videc
razodevalec in tudi prerok; in
daru, ki je veçji, ne more imeti
noben çlovek, razen çe bi posedoval Boœjo moç, katere ne more
noben çlovek; vendarle ima
çlovek lahko veliko moç, katero
mu da Bog.
17 Videc pa lahko ve o tem,
kar je preteklost, in tudi o tem,
kar bo priølo, in po njih se bo
vse razodelo, oziroma drugaçe,
vse skrito bo razkrito in kar je
skrito, bo priølo na svetlo in kar
ni oznanjeno, bodo oznanili in
oznanili bodo tudi vse, kar bi
sicer ne bilo oznanjeno.
18 Tako je Bog priskrbel
sredstvo, da bi çlovek po veri
lahko delal mogoçne çudeœe;
Mozija 8:13–9:1
zato postane v veliko korist
soljudem.
19 In ko je bil Amon sedaj
te besede prenehal govoriti, se
je kralj silno vzradostil in se
zahvalil Bogu, rekoç: Te ploøçe
nedvomno vsebujejo veliko
skrivnost in nedvomno so bili
ti tolmaçi pripravljeni za razkrivanje vseh takønih skrivnosti
çloveøkim otrokom.
20 O kako çudovita so Gospodova dela in kako dolgo prenaøa svoje ljudstvo; da, in kako
slepo in neobçutljivo je razumevanje çloveøkih otrok; kajti
noçejo iskati modrosti, niti si
ne œelijo, da bi jim vladala!
21 Da, kot divja çreda so, ki
pobegne pastirju in se razbeœi
in jo preganjajo in poœrejo zveri
iz gozda.
Zenifov zapis.—Poroçilo o
njegovem ljudstvu od çasa, ko
so zapustili zarahemelsko deœelo, do çasa, ko so bili osvobojeni
iz rok Lamancev.
Obsega 9. do vkljuçno z 22.
poglavjem.
9. POGLAVJE
Zenif iz Zarahemle vodi skupino,
da bi posedovali lehi –nefijsko deœelo. — Lamanski kralj jim deœelo
dovoli naslediti. — Med Lamanci
in Zenifovim ljudstvom je vojna.
Jaz, Zenif, ker sem pouçen v
vsem nefijskem jeziku in ker
imam znanje o nefijski deœeli oziroma o deœeli prvega nasledstva
Mozija 9:2–14
naøih oçetov, in ker so me poslali
med Lamance kot oglednika,
da bi skrivaj opazoval njihove
sile, da bi naøa vojska priøla
nadnje in jih pobila — ko pa
sem videl, kar je bilo med njimi
dobrega, sem œelel, da jih ne bi
pobili.
2 Zato sem se s svojimi brati v
divjini prepiral, kajti œelel sem,
da bi naø vladar z njimi sklenil
dogovor; ker pa je bil surov in
krvoloçen çlovek, je ukazal, naj
me ubijejo; toda po veliko prelivanju krvi sem se reøil; kajti
oçe se je boril proti oçetu in
brat se je boril proti bratu, dokler v divjini ni bil pobit veçji del
naøe vojske; in vrnili smo se,
tisti med nami, ki smo preœiveli,
v zarahemelsko deœelo, da bi to
vest prinesli njihovim œenam
in njihovim otrokom.
3 In vendarle, ker sem bil preveç goreç, da bi nasledili deœelo naøih oçetov, sem jih zbral
toliko, kolikor jih je œelelo iti
posedovat deœelo, in spet øel na
pot v divjino, da bi øli v deœelo;
ampak udarila nas je lakota in
hude stiske; kajti poçasi smo
pomnili Gospoda, naøega Boga.
4 Vendar smo po mnogih dneh
tavanja v divjini postavili øotore
na kraju, kjer so bili naøi bratje
pobiti, ki je bil blizu deœele
naøih oçetov.
5 In zgodilo se je, da sem spet
øel v mesto h kralju s øtirimi od
svojih moœ, da bi izvedel o kraljevi volji in da bi izvedel, çe bi s
svojimi ljudmi lahko øel v deœelo in jo v miru zaçel posedovati.
6 In øel sem h kralju in z menoj je sklenil zavezo, da lahko
146
posedujem lehi-nefijsko deœelo in øilomsko deœelo.
7 In svojemu ljudstvu je tudi
ukazal, naj odide iz deœele in jaz
in moji ljudje smo øli v deœelo,
da bi jo posedovali.
8 In zaçeli smo graditi zgradbe
in popravljati mestno obzidje,
da, in sicer obzidje mesta LehiNefi in mesta Øilom.
9 In zaçeli smo obdelovati zemljo, da, in sicer z vsakovrstnim
semenom, s semenom koruze
in pøenice in jeçmena in neasa
in øeuma in s semenom vsakovrstnega sadja; in v deœeli smo
se zaçeli mnoœiti in uspevati.
10 Sedaj, prekanjenost in zvitost kralja Lamana je bila, da bi
moje ljudstvo privedel v suœenjstvo, da je deœelo predal,
da bi jo mi posedovali.
11 Zato se je zgodilo, potem
ko smo v deœeli bivali za razmik
dvanajstih let, da je kralj Laman
postal nekoliko nemiren, da bi se
moje ljudstvo v deœeli na kakrøen koli naçin ne okrepilo in da
bi ne postali moçnejøi od njih in
jih privedli v suœenjstvo.
12 Sedaj, bili so leno in malikovalsko ljudstvo; zato so œeleli,
da bi nas privedli v suœenjstvo,
da bi se nasitili z delom naøih
rok; da, da bi se gostili z drobnico z naøih poljan.
13 Zato se je zgodilo, da je kralj
Laman zaçel podœigati svoje
ljudstvo, da bi se prepirali z
mojim ljudstvom; zato so se v
deœeli zaçele vojne in prepiri.
14 Kajti v trinajstem letu moje
vladavine v nefijski deœeli, tam
na jugu øilomske deœele, ko
so moji ljudje pojili in hranili
147
Mozija 9:15–10:7
drobnico in obdelovali zemljo, je
nadnje priøla øtevilna lamanska
vojska in jih zaçela pobijati
in jim jemati drobnico in œito
njihovih polj.
15 Da, in zgodilo se je, da so
zbeœali vsi, katerih niso zajeli,
in sicer v mesto Nefi, in se obrnili name po zaøçito.
16 In zgodilo se je, da sem jih
oboroœil z loki in s puøçicami, z
meçi in z zakrivljenimi sabljami in s kiji in s praçami in z
vsakovrstnim oroœjem, ki smo
ga mogli iznajti, in jaz in moje
ljudstvo smo øli nad Lamance v
bitko.
17 Da, v Gospodovi moçi smo
øli nad Lamance v bitko; kajti
jaz in moje ljudstvo smo glasno
klicali h Gospodu, da bi nas reøil
iz rok naøih sovraœnikov, kajti
v nas se je predramil spomin na
odreøitev naøih oçetov.
18 In Bog je sliøal naøe klice in
odgovoril na naøe molitve; in
øli smo dalje v njegovi moçi; da,
øli smo nad Lamance in v enem
dnevu in noçi smo jih pobili tri
tisoç in triinøtirideset; pobijali
smo jih, prav dokler jih nismo
pregnali iz naøe deœele.
19 In sam sem z lastnimi rokami pomagal pokopati njihove
mrtve. In glejte, na naøo veliko
boleçino in œalost je bilo pobitih dvesto devetinsedemdeset
naøih bratov.
10. POGLAVJE
Kralj Laman umre. — Njegovo
ljudstvo je divje in kruto in verjame
v napaçno izroçilo. — Zenif in
njegovo ljudstvo jih premagajo.
In zgodilo se je, da smo spet
zaçeli ustanavljati kraljestvo in
smo spet zaçeli v miru posedovati deœelo. In ukazal sem napraviti bojno oroœje vsake vrste,
da bi tako imel oroœje za svoje
ljudstvo v çasu, ko bi se Lamanci spet priøli vojskovat z
mojim ljudstvom.
2 In okrog deœele sem dal postaviti straœo, da bi Lamanci spet
ne priøli nad nas nepriçakovano
in nas pobili; in tako sem varoval svoje ljudstvo in drobnico
in jih ohranjal, da bi ne padli v
roke naøih sovraœnikov.
3 In zgodilo se je, da smo za
mnogo let nasledili deœelo naøih
oçetov, da, za razmik dvajset in
dveh let.
4 In ljudem sem ukazal obdelovati zemljo in gojiti vsakovrstno
œito in vsakovrstne sadne vrste.
5 In ukazal sem, da so œenske
predle in se trudile in delale in
izdelovale vsakovrstno tanko
platno, da, in vsakovrstno blago, da bi pokrili svojo goloto, in
tako smo v deœeli uspevali —
tako smo imeli v deœeli nepretrgan mir za razmik dvajset in
dveh let.
Laman umrl in namesto njega
je zaçel vladati njegov sin. In
ljudstvo je zaçel podœigati k
uporu proti mojemu ljudstvu;
zato so se zaçeli pripravljati na
vojno in da se bodo priøli bojevat z mojim ljudstvom.
7 Svoje oglednike pa sem razposlal po øemlonski deœeli, da bi
Mozija 10:8–19
odkril njihove priprave, da bi se
pred njimi zavaroval, da bi ne
priøli nad moje ljudstvo in ga
pobili.
8 In zgodilo se je, da so s svojo
øtevilno vojsko priøli na sever
øilomske deœele in moœje so bili
oboroœeni z loki in s puøçicami
in z meçi in z ukrivljenimi sabljami in s kamni in s praçami; in
imeli so obrite glave, da so bile
gole; in okrog ledij so si opasali
usnjeno opasje.
9 In zgodilo se je, da sem ukazal, naj se œene in otroci mojega
ljudstva skrijejo v divjino; in
ukazal sem zbrati tudi vse svoje
stare moœe, ki so znali nositi
oroœje, in tudi vse svoje mladeniçe, ki so lahko nosili oroœje, za
boj proti Lamancem; in razmestil sem jih po rodovih, vsakega
moœa glede na njegova leta.
10 In zgodilo se je, da smo øli v
boj proti Lamancem; in jaz, celo
jaz sem se v svoji starosti øel
bojevat z Lamanci. In zgodilo
se je, da smo se øli bojevat v
Gospodovi moçi.
11 Lamanci torej niso niçesar
vedeli o Gospodu, niti o Gospodovi moçi, zato so se zanaøali
na svojo lastno moç. Vendar so
bili moçno ljudstvo glede na
çloveøko moç.
12 Bili so divje in kruto in
krvoloçno ljudstvo, ki je verjelo
v izroçilo svojih oçetov, katero
je — verjeli so, da so jih iz jeruzalemske deœele izgnali zavoljo
kriviçnosti njihovih oçetov in
da so jim njihovi bratje v divjini
prizadejali krivico in prav tako
jim je bila prizadejana krivica,
ko so øli preko morja;
148
13 in spet, da jim je bila prizadejana krivica, ko so bili v deœeli svojega prvega nasledstva,
potem ko so bili priøli preko
morja, in to zato ker je Nefi bolj
zvesto spolnjeval Gospodove
zapovedi — zato je bil pri Gospodu priljubljen, kajti Gospod
je sliøal njegove molitve in odgovoril nanje, in prevzel je
vodstvo potovanja v divjino.
14 In njegovi bratje so bili nanj
besni, ker niso razumeli Gospodovih ravnanj; nanj so bili
besni tudi na vodah, ker so
postali trdosrçni do Gospoda.
15 In spet, nanj so bili besni, ko
so bili priøli v obljubljeno deœelo, ker so rekli, da jim je iz rok
vzel vladarstvo nad ljudstvom;
in prizadevali so si ga ubiti.
16 In spet, nanj so bili besni,
ker je odpotoval v divjino, kot
mu je bil zapovedal Gospod, in
vzel zapise, ki so bili vrezani na
ploøçah iz medenine, kajti rekli
so, da jih je oropal.
17 In tako so pouçevali svoje
otroke, da jih morajo sovraœiti
in da jih morajo moriti in da
morajo pri njih ropati in pleniti
in delati vse, kar lahko, da jih
bodo pokonçali; zato do Nefijevih otrok gojijo veçno sovraøtvo.
18 Kajti zavoljo tega istega
vzroka me je kralj Laman s prekanjenostjo in z zvitim laganjem
in s svojimi lepimi obljubami
prevaral, da sem to svoje ljudstvo
pripeljal v to deœelo, da bi jih
pokonçali; da, in ta mnoga leta
smo trpeli v deœeli.
19 In sedaj sem jih jaz, Zenif,
potem ko sem svojemu ljudstvu
vse to o Lamancih povedal,
149
Mozija 10:20–11:10
spodbujal, naj gredo v boj z
moçjo in zaupajo v Gospoda;
zato smo se z njimi bojevali iz
oçi v oçi.
20 In zgodilo se je, da smo jih
spet pregnali iz svoje deœele; in
pobili smo jih v velikem pokolu,
in sicer tako veliko, da jih nismo
preøteli.
21 In zgodilo se je, da smo se
spet vrnili v svojo deœelo in moje ljudstvo je spet zaçelo gojiti
drobnico in obdelovati zemljo.
22 In sedaj sem, ker sem star,
kraljestvo prenesel na enega
od svojih sinov; zato ne reçem
niçesar veç. In naj Gospod blagoslovi moje ljudstvo. Amen.
11. POGLAVJE
Kralj Noe vlada v zlobi. — Predaja
se razvratnemu œivljenju s svojimi
œenami in prileœnicami.—Abinadi
prerokuje, da bo ljudstvo odpeljano
v suœenjstvo. — Kralj Noe mu
streœe po œivljenju. Med leti 160
in 150 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo, da je Zenif
kraljestvo predal Noetu, enemu
od svojih sinov; zato je Noe zaçel kraljevati namesto njega; in
ni hodil po poteh svojega oçeta.
2 Kajti glej, ni spolnjeval Boœjih zapovedi, paç pa je sledil
œeljam svojega lastnega srca. In
imel je veliko œena in prileœnic.
In bil je vzrok, da je njegovo
ljudstvo greøilo in delalo tisto,
kar je bilo nagnusno v Gospodovih oçeh. Da, in predajali so
se vlaçugarstvu in poçenjali
vsakovrstne hudobije.
3 In naloœil jim je davek ene
petine vsega, kar so posedovali,
petino zlata in srebra in petino
soboljine in bakra in medenine
in œeleza; in petino pitançkov;
in tudi petino vsega œita.
4 In vse to je vzel, da je podpiral sebe in svoje œene in svoje
prileœnice; in tudi svoje duhovnike in njihove œene in njihove
prileœnice; tako je bil spremenil
zadeve kraljestva.
5 Kajti odstranil je vse duhovnike, ki jih je bil posvetil njegov
oçe, in namesto njih posvetil
nove, takøne, ki so bili vzviøeni
v ponosu svojega srca.
6 Da, in tako so jih v lenarjenju
in malikovanju in vlaçugarstvu
podpirali z davki, ki jih je
bil kralj Noe naloœil svojemu
ljudstvu; tako je ljudstvo silno
delalo, da je podpiralo kriviçnost.
7 Da, in tudi sami so postali
malikovalski, ker so jih prevarale puhle in laskave besede
kralja in duhovnikov, saj so jim
laskavo govorili.
Noe zgradil veliko elegantnih
in prostornih zgradb; in okrasil
jih je z izrezljanim lesom in z
vsakovrstnimi dragocenostmi iz
zlata in iz srebra in iz œeleza in iz
medenine in iz zifa in iz bakra.
9 In zgradil si je tudi prostorno
palaço in sredi le–te prestol,
kar je bilo vse iz dragocenega
lesa, in krasilo ga je zlato in
srebro in dragocenosti.
10 In svojim delavcem je znotraj tempeljskih zidov ukazal
opravljati vsakovrstno umetelno
delo iz dragocenega lesa in iz
bakra in iz medenine.
Mozija 11:11–21
11 In sedeœe, ki so bili oddeljeni
za vélike duhovnike, kateri so
bili nad vsemi drugimi sedeœi,
je okrasil s çistim zlatom; in
pred njimi je dal postaviti naslonjalo, da bi si na njem odpoçili
telo in roke, ko bodo njegovemu ljudstvu govorili laœnive in
puhle besede.
12 In zgodilo se je, da je blizu
templja zgradil stolp; da, zelo
visok stolp, in sicer tako visokega, da je lahko stal na vrhu
le–tega in gledal po øilomski
deœeli in tudi po øemlonski deœeli, ki so jo posedovali Lamanci;
in lahko je gledal prav po vsej
okoliøki deœeli.
13 In zgodilo se je, da je dal v
øilomski deœeli zgraditi veliko
zgradb; in dal je zgraditi mogoçen stolp na hribu na severu
øilomske deœele, katera je bila
zatoçiøçe za Nefijeve otroke v
çasu, ko so zbeœali iz deœele; in
tako je naredil z bogastvom, ki
ga je pridobil z obdavçenjem
svojega ljudstva.
14 In zgodilo se je, da je srce
predal svojemu bogastvu in
ças je zapravljal z razuzdanim
œivljenjem s svojimi œenami in
svojimi prileœnicami; in prav
tako so ças zapravljali z vlaçugami njegovi duhovniki.
okrog po deœeli zasadil vinograde; in postavil je stiskalnice za grozdje in prideloval
vino v obilju; in zato je postal
pijanec in prav tako njegovo
ljudstvo.
Lamanci zaçeli vpadati med njegovo ljudstvo, med maloøtevilne
150
in jih pobijati na poljih in ko so
pazili drobnico.
17 In kralj Noe je po deœeli
razposlal straœo, da bi jih odganjali; ni pa poslal zadostnega
øtevila in Lamanci so priøli
nadnje in jih pobili in odpeljali
veliko njihove drobnice iz deœele; tako so jih Lamanci zaçeli
uniçevati in nad njimi izvajati
sovraøtvo.
Noe poslal nadnje vojsko in
nagnali so jih nazaj oziroma so
jih nazaj nagnali za doloçen
ças; zato so se radostno vrnili z
ukradenim plenom.
19 In sedaj so zavoljo te velike
zmage postali vzviøeni v ponosu svojega srca; bahali so se s
svojo lastno moçjo in govorili,
da bi se njihovih petdeset lahko
zoperstavilo tisoçem Lamancev;
in tako so se bahali in se radostili v krvi in v prelivanju krvi njihovih bratov in to zavoljo zlobe
njihovega kralja in duhovnikov.
med njimi moœ, ki mu je bilo
ime Abinadi; in øel je mednje in
zaçel prerokovati, rekoç: Glejte,
takole govori Gospod in takole
mi je zapovedal, rekoç, pojdi in
temu ljudstvu reci, takole govori
Gospod — gorje temu ljudstvu,
kajti videl sem njihove gnusobe
in njihovo hudobijo in njihovo
vlaçugarstvo; in çe se ne bodo
pokesali, jih bom obiskal v svoji
jezi.
21 In çe se ne bodo pokesali in
se obrnili h Gospodu, svojemu
Bogu, glej, jih bom predal v roke
njihovih sovraœnikov; da, in odvedli jih bodo v suœenjstvo; in
151
po sovraœnikovi roki jih bodo
prizadejale stiske.
vedeli, da sem jaz, Gospod, njihov Bog, in da sem ljubosumen
Bog, da kaznujem kriviçnosti
mojega ljudstva.
23 In zgodilo se bo, çe se to
ljudstvo ne bo pokesalo in
se obrnilo h Gospodu, svojemu
Bogu, bodo odvedeni v suœenjstvo; in nihçe jih ne bo reøil,
kakor samo Gospod, vsemogoçni Bog.
24 Da, in zgodilo se bo, ko
bodo klicali k meni, bom poçasi
usliøal njihove klice, da, in dovolil bom, da jih bodo njihovi
sovraœniki udarili.
25 In çe se ne bodo pokesali v
raøevini in pepelu in glasno klicali h Gospodu, svojemu Bogu,
ne bom sliøal njihovih molitev,
niti jih ne bom reøil iz njihovih
stisk; in tako govori Gospod in
tako mi je zapovedal.
26 In sedaj se je zgodilo, ko jim
je bil Abinadi te besede govoril, so bili nanj besni in so si
mu prizadevali vzeti œivljenje;
ampak Gospod ga je reøil iz
njihovih rok.
27 Ko je bil kralj Noe sedaj
sliøal za besede, katere je bil
Abinadi govoril ljudstvu, je bil
prav tako besen; in rekel je: Kdo
je Abinadi, da bi moral soditi
mene in moje ljudstvo, oziroma,
kdo je Gospod, ki bo nad moje
ljudstvo priklical tako veliko
stisko?
28 Ukazujem vam, da Abinadija pripeljete semkaj, da ga bom
ubil, kajti to je rekel, da bi med
mojim ljudstvom podœgal jezo
Mozija 11:22–12:2
in bi med mojim ljudstvom
izzval prepire; zato ga bom ubil.
29 Sedaj so bile oçi ljudstva
zaslepljene; zato so postali
trdosrçni do Abinadijevih besed in od tistega çasa dalje so si
ga prizadevali prijeti. In kralj
Noe je postal trdosrçen do Gospodove besede in se ni pokesal
za svoja hudobna dejanja.
12. POGLAVJE
Abinadija zaprejo, ker je prerokoval, da bo ljudstvo pokonçano in o
smrti kralja Noeta. — Laœni duhovniki navajajo svete spise in se
pretvarjajo, da spolnjujejo Mojzesovo postavo. — Abinadi jih zaçne
pouçevati deset zapovedi. Okrog
leta 148 pr. Kr.
In zgodilo se je, da je po razmiku dveh let Abinadi priøel
mednje v preobleki, da ga niso
poznali, in med njimi zaçel prerokovati, rekoç: Tako mi je zapovedal Gospod, rekoç—Abinadi,
pojdi in temu mojemu ljudstvu
prerokuj, kajti do mojih besed so
postali trdosrçni; niso se pokesali za svoja hudobna dejanja;
zato jih bom obiskal v svoji jezi,
da, v svoji siloviti jezi jih bom
obiskal v njihovih kriviçnostih
in gnusobah.
2 Da, gorje temu rodu! In Gospod mi je rekel: Iztegni roko in
prerokuj, rekoç: Tako govori
Gospod, zgodilo se bo, da bo ta
rod zavoljo svojih kriviçnosti
odveden v suœenjstvo in bo
udarjen po licu; da, in ljudje ga
bodo preganjali in ga pobijali;
in mrhovinarji z neba in psi,
Mozija 12:3–19
da, in divje zveri bodo poœrle
njihovo meso.
3 In zgodilo se bo, da bo œivljenje kralja Noeta vredno toliko
kot oblaçilo v vroçi peçi; kajti
vedel bo, da sem jaz Gospod.
4 In zgodilo se bo, da bom to
svoje ljudstvo udaril s hudo
stisko, da, z lakoto in s kugo; in
napravil bom, da bodo ves dan
jeçali.
5 Da, in napravil bom, da jim
bodo na hrbet privezali bremena; in gnali jih bodo kakor
nemega osla.
6 In zgodilo se bo, da bom
mednje poslal toço in udarila
jih bo; in prav tako jih bo udaril
vzhodni veter; in njihovo deœelo
bo nadlegoval tudi mrçes in
poœrl njihovo œito.
7 In udarila jih bo huda kuga—
in vse to bom naredil zavoljo
njihovih kriviçnosti in gnusob.
8 In zgodilo se bo, çe se ne
bodo pokesali, jih bom docela
izbrisal z obliçja Zemlje; vendar
bodo za seboj pustili zapis in
ohranil ga bom za druge narode,
ki bodo posedovali deœelo; da,
prav to bom napravil, da bom
razkril gnusobe tega ljudstva
drugim ljudstvom. In Abinadi
je veliko prerokoval proti temu
ljudstvu.
nanj jezni; in prijeli so ga in ga
zvezanega peljali pred kralja
in kralju rekli: Glej, predte
smo pripeljali çloveka, ki je
tvojemu ljudstvu prerokoval
húdo in pravi, da jih bo Bog
pokonçal.
10 In húdo prerokuje tudi o
tvojem œivljenju in pravi, da bo
152
tvoje œivljenje kakor oblaçilo v
goreçi peçi.
11 In spet, pravi, da boø kakor
steblo, prav kakor suho steblo
na polju, çez katerega teçejo œivali in ga poteptajo pod nogami.
12 In spet, pravi, da boø kakor
osatovo cvetje, ki ga, ko v celoti
dozori, çe piha veter, nosi po
zemeljskem obliçju. In pretvarja
se, da je to govoril Gospod. In
pravi, da bo vse to priølo nadte,
çe se ne boø pokesal, in to zavoljo tvojih kriviçnosti.
13 In sedaj, o kralj, kakøno veliko zlo si storil oziroma kako
hudo je greøilo tvoje ljudstvo,
da bi nas moral Bog obsoditi
oziroma ta çlovek soditi?
14 In sedaj, o kralj, glej, mi
smo brez krivde in ti, o kralj,
nisi greøil; zato je ta moœ o tebi
lagal in zaman je prerokoval.
15 In glej, moçni smo, ne bomo
zasuœnjeni oziroma nas sovraœnik ne bo zajel; in v deœeli si
uspeval in tudi boø uspeval.
16 Glej, tukaj je ta moœ, izroçamo ti ga v roke; z njim lahko
napraviø, kakor se ti zdi dobro.
Noe dal Abinadija vreçi v jeço;
in ukazal je, naj se duhovniki
zberejo, da se bo z njimi posvetoval, kaj naj z njim napravi.
18 In zgodilo se je, da so kralju
rekli: Pripelji ga semkaj, da ga
bomo izpraøali; in kralj je ukazal, naj ga pripeljejo prednje.
19 In zaçeli so ga izpraøevati,
da bi ga ujeli v protislovju, da
bi ga tako imeli s çim obtoœiti;
toda odgovarjal jim je smelo in
bil kos vsem njihovim vpraøanjem, da, na njihovo osuplost;
153
kajti bil jim je kos v vseh njihovih vpraøanjih in jih zmedel v
vseh njihovih besedah.
eden izmed njih rekel: Kaj pomenijo besede, katere so pisane
in katere so nas pouçevali naøi
oçetje, rekoç:
21 Kako lepe so na gorah noge
tega, ki prinaøa dobre novice;
ki oznanja mir; ki prinaøa dobre novice o dobrem; ki oznanja
odreøitev; ki pravi Sionu, tvoj
Bog kraljuje;
22 tvoj straœar bo povzdignil
glas; v en glas bodo peli; kajti iz
oçi v oçi bodo videli, ko bo
Gospod spet obnovil Sion;
23 izbruhnite v radost; zapojte
skupaj, vi opusteli kraji Jeruzalema; kajti Gospod je potolaœil
svoje ljudstvo, odreøil je Jeruzalem;
24 Gospod je razkril svojo roko
v oçeh vseh narodov in vse
strani sveta bodo videle odreøitev naøega Boga?
25 In sedaj jim je Abinadi rekel:
Ali ste duhovniki in se pretvarjate pouçevati to ljudstvo in
razumeti preroøkega duha in
vendarle od mene œelite vedeti,
kaj to pomeni?
26 Pravim vam, gorje vam,
ker izkrivljate Gospodova pota!
Kajti çe to razumete, tega niste
pouçevali; zato ste izkrivljali
Gospodova pota.
27 Niste razumevali s srcem;
zato niste bili modri. Kaj torej
pouçujete to ljudstvo?
28 In rekli so: Pouçujemo
Mojzesovo postavo.
29 In spet jim je rekel: Çe pouçujete Mojzesovo postavo, zakaj
Mozija 12:20–37
je ne spolnjujete? Zakaj predajate srce bogastvu? Zakaj se
predajate vlaçugarstvu in zapravljate svoje moçi z vlaçugami, da, in povzroçate, da to
ljudstvo greøi, da ima Gospod
razlog, da me je poslal da prerokujem proti temu ljudstvu,
da, in sicer hudo zlo proti temu
ljudstvu?
30 Mar ne veste, da govorim
resnico? Da, vi veste, da govorim resnico; in morali bi trepetati pred Bogom.
31 In zgodilo se bo, da boste
za svoje kriviçnosti udarjeni, saj
ste rekli, da pouçujete Mojzesovo
postavo. In kaj veste o Mojzesovi postavi? Ali pride odreøitev
po Mojzesovi postavi? Kaj
pravite?
32 In odgovorili so in rekli, da
odreøitev pride po Mojzesovi
postavi.
33 Sedaj pa jim je Abinadi
rekel: Vem, odreøeni boste, çe
boste spolnjevali Boœje zapovedi; da, çe boste spolnjevali
zapovedi, ki jih je Gospod
predal Mojzesu na gori Sinaj,
rekoç:
34 Jaz sem Gospod, tvoj Bog,
ki te je izpeljal iz egiptovske
deœele, iz hiøe suœenjstva.
35 Ne imej drugega Boga poleg mene!
36 Ne delaj si rezane podobe
oziroma podobe çesar koli v
nebesih zgoraj oziroma çesar
koli, kar je spodaj na Zemlji!
37 Sedaj jim je Abinadi rekel,
ste delali vse to? Pravim vam,
ne, niste. In ali ste to ljudstvo
pouçevali, naj vse to delajo?
Pravim vam, ne, niste.
Mozija 13:1–18
13. POGLAVJE
Abinadija varuje Boœja moç. —
Pouçuje deset zapovedi.—Odreøitev ne pride zgolj po Mojzesovi
postavi. — Bog sam bo plaçal
odkupno daritev in odreøil svoje
ljudstvo. Okrog leta 148 pr. Kr.
In ko je bil kralj sedaj te besede
sliøal, je duhovnikom rekel:
Proç s tem çlovekom in ubijte
ga; kajti kaj imamo mi opraviti
z njim, saj je nor.
2 In pristopili so in poskusili
nanj poloœiti roke; toda zoperstavil se jim je in jim rekel:
3 Ne dotikajte se me, kajti
Bog vas bo udaril, çe boste
name poloœili roke, kajti nisem
predal sporoçila, katerega me
je Gospod poslal predati; niti
vam nisem povedal tega, kar
ste hoteli, naj povem; zato Bog
ne bo dopustil, da bi me v tem
trenutku ubili.
4 Paç pa moram izpolniti zapovedi, s katerimi mi je zapovedal
Bog; in ker sem vam povedal
resnico, ste name jezni. In spet,
ker sem govoril Boœjo besedo,
ste presodili, da sem nor.
5 Sedaj se je zgodilo, potem ko
je bil Abinadi te besede izrekel,
da si ljudstvo kralja Noeta nanj
ni drznilo poloœiti rok, kajti nad
njim je bil Gospodov Duh; in
njegov obraz je sijal s silnim sijem, prav kakor je Mojzesov, ko
je bil na gori Sinaj, ko je govoril
z Gospodom.
6 In govoril je z moçjo in s polnomoçjem od Boga; in nadaljeval je s svojimi besedami, rekoç:
7 Vidite, da nimate moçi, da bi
154
me ubili, zato zakljuçujem svoje
sporoçilo. Da, in opazil sem, da
vas je v srce zadelo, ker vam govorim resnico o vaøi kriviçnosti.
8 Da, in moje besede vas navdajajo s çudenjem in zaçudenjem in z jezo.
9 Toda konçujem svoje sporoçilo; in potem ni pomembno, kod
grem, çe bo tako, da bom reøen.
10 Toliko pa vam povem, kar
boste po tem storili z menoj, bo
primer in odraz tega, kar bo
priølo.
11 In sedaj vam preberem preostanek Boœjih zapovedi, kajti
opazil sem, da jih v srcu nimate
zapisanih; opazil sem, da ste
veçji del svojega œivljenja preuçevali in pouçevali kriviçnost.
12 In sedaj, ali pomnite, da sem
vam rekel: Ne delaj si rezane
podobe oziroma podobe tega,
kar je zgoraj v nebesih oziroma kar je spodaj na Zemlji, oziroma kar je v vodi pod zemljo.
13 In spet: Ne klanjaj se jim, niti
jim ne sluœi; kajti jaz, Gospod,
tvoj Bog, sem ljubosumen Bog,
kriviçnosti oçetov kaznujem nad
otroki do tretjega in çetrtega
rodu teh, ki me sovraœijo;
14 in milost izkaœem tisoçem
teh, ki me ljubijo in spolnjujejo
moje zapovedi.
15 Imena Gospoda, svojega
Boga, ne izgovarjaj vnemar, kajti
pred Gospodom ne bo brez krivde, kateri njegovo ime izgovarja
vnemar.
16 Pomni sobotni dan in ga
posveçuj.
17 Øest dni delaj in opravljaj
vsa svoja dela;
18 sedmi dan pa, na soboto
155
Gospoda, tvojega Boga, ne opravljaj nobenega dela ne ti, ne
tvoj sin, ne tvoja hçi, ne hlapec,
ne dekla, ne œivina, niti tujec,
ki je znotraj tvojih vrat;
19 kajti v øestih dneh je Gospod
naredil nebo in Zemljo in morje
in vse, kar je v in na njiju; zatorej
je Gospod blagoslovil sobotni
dan in ga posvetil.
20 Spoøtuj oçeta in mater, da se
podaljøajo tvoji dnevi na Zemlji,
katero ti daje Gospod, tvoj Bog.
21 Ne ubijaj.
22 Ne preøuøtvuj. Ne kradi.
23 Ne priçaj po krivem proti
svojemu bliœnjemu.
24 Ne œeli hiøe svojega bliœnjega, ne œeli œene svojega
bliœnjega, ne njegovega hlapca,
ne dekle, ne njegovega vola, ne
njegovega osla, ne çesar koli,
kar je od tvojega bliœnjega.
je bil Abinadi to prenehal govoriti, da jim je rekel: Ali ste to
ljudstvo pouçevali, naj gledajo,
da bodo vse to delali, da bodo
spolnjevali te zapovedi?
26 Pravim vam, niste; kajti çe
bi bili, bi Gospod ne ukazal, naj
stopim naprej in prerokujem
húdo o tem ljudstvu.
27 In sedaj, rekli ste, da
odreøitev pride po Mojzesovi
postavi. Povem vam, da je
potrebno, da bi kakor do sedaj
øe morali spolnjevati Mojzesovo
postavo; povem pa vam, da
bo priøel ças, ko ne bo veç potrebno spolnjevati Mojzesove
postave.
28 In øe veç, povem vam, da
odreøitev ne pride zgolj po postavi; in çe bi ne bilo odkupne
Mozija 13:19–35
daritve, s katero bo Bog sam
plaçal za grehe in kriviçnosti
svojega ljudstva, da morajo biti
neizogibno pogubljeni neglede
na Mojzesovo postavo.
29 Sedaj vam povem, da je bilo
potrebno, da so Izraelovi otroci
dobili postavo, da, in sicer zelo
strogo postavo; saj so bili
trdovratno ljudstvo, hitro so
bili kriviçni in poçasi so pomnili Gospoda, svojega Boga;
30 zato so dobili postavo,
da, postavo o opravilih in o
uredbah, postavo, katere so se
morali strogo drœati iz dneva
v dan, da bi v spominu ohranjali Boga in svoje dolœnosti
do njega.
31 Glejte pa, povem vam, da je
bilo vse to primer tega, kar bo
priølo.
32 In sedaj, ali so postavo razumeli? Povem vam, niso, vsi
postave niso razumeli; in to
zavoljo svoje trdosrçnosti; kajti
niso razumeli, da noben çlovek
ne more biti odreøen, razen
preko Boœje odkupitve.
33 Kajti glejte, mar jim ni
Mojzes prerokoval o Mesijevem
prihodu in da bo Bog odkupil
svoje ljudstvo? Da, in prav vsi
preroki, ki so prerokovali, odkar
se je zaçel svet — mar niso veç
ali manj govorili o tem?
34 Mar niso rekli, da bo sam
Bog priøel med çloveøke otroke
in nase prevzel çloveøko obliko
in øel dalje v mogoçni moçi po
obliçju Zemlje?
35 Da, in mar niso tudi rekli,
da bo po njem priølo vstajenje
mrtvih in da bo on sam zatiran
in prizadet?
Mozija 14:1–15:2
14. POGLAVJE
Izaija govori mesijansko.—Navede
Mesijevo poniœanje in trpljenje.
—Svojo duøo daruje za greh in posreduje za prestopnike.—Primerjaj
z Izaijem 53. Okrog leta 148 pr. Kr.
Da, mar Izaija ne pravi celo:
Kdo je verjel naøemu poroçilu
in komu se razkrije Gospodova
roka?
2 Kajti pred njim bo rasel kot
neœna rastlina in kot korenina
iz suhih tal; nima ne oblike ne
lepote; in ko ga bomo videli, ne
bo lepote, da bi si ga œeleli.
3 Ljudje ga prezirajo in zavraçajo; moœ boleçin je in bridkost
pozna; in kakor da bi pred njim
skrivali obraz; prezirali smo ga
in ga nismo cenili.
4 Zagotovo je prenaøal naøe
bridkosti in nosil naøo potrtost;
vendarle smo ga imeli za trpeçega, od Boga udarjenega in
prizadetega.
5 Ranjen pa je bil zavoljo
naøih prestopkov, zavoljo naøe
kriviçnosti je bil udarjen; kazen
za naø mir je bila nad njim;
in po njegovih ranah smo
ozdraveli.
6 Mi vsi smo skrenili kakor
ovce; vsakdo se je obrnil na
svojo pot; in njemu je Gospod
naloœil kriviçnosti nas vseh.
7 Zatirali so ga in prizadeli,
vendarle ni odprl ust; kakor
jagnje smo ga peljali v zakol in
kakor je ovca nema pred svojimi
striœci, tako ni odprl ust.
8 Iz jeçe in iz obsodbe je bil
vzet; in kdo se bo izrekel za njegov rod? Kajti loçen je bil od
156
deœele œivih; zaradi prestopkov
mojega ljudstva je bil udarjen.
9 In grob mu je bil dodeljen
med hudobnimi in dobil ga je
pri bogatemu; çetudi ni naredil
hudega, niti ni bilo prevare v
njegovih ustih.
10 Vendarle je bilo Gospodu
po volji, da ga je udaril; zadal
mu je bridkost; ko boø svojo
duøo daroval za greh, bo videl
svoje potomstvo, bo podaljøal
njegove dneve in Gospodova
volja bo uspevala po njegovi
roki.
11 Videl bo muko svoje duøe in
bo zadovoljen; s svojim védenjem bo moj praviçni sluœabnik
opraviçil øtevilne; kajti nosil bo
njihove kriviçnosti.
12 Zato bom z njim delil deleœ
z mogoçnimi in on bo plen delil
z moçnimi; ker je svojo duøo
izlil v smrt; in priøteli so ga k
prestopnikom; in nosil je grehe
øtevilnih in posredoval za prestopnike.
15. POGLAVJE
Kako je Kristus tako Oçe kot Sin.
—Posrednik bo in prenaøal bo prestopke svojega ljudstva. — Le–to in
vsi sveti preroki so njegovo potomstvo.—Po njem pride vstajenje.
— Majhni otroci imajo veçno œivljenje. Okrog leta 148 pr. Kr.
In sedaj jim je Abinadi rekel:
Œelel bi, da bi razumeli, da
bo sam Bog priøel med çloveøke otroke in odkupil svoje
ljudstvo.
2 In ker bo bival v mesu, se bo
imenoval Boœji Sin in ker je
157
pokoril meso Oçetovi volji, ker
je Oçe in Sin —
3 Oçe, ker je bil spoçet z Boœjo
moçjo; in Sin zavoljo mesa; tako
je postal Oçe in Sin —
4 in sta en Bog, da, sam Veçni
Oçe nebes in Zemlje.
5 In ker je tako meso postalo
podloœno Duhu, oziroma Sin
Oçetu, ki sta en Bog, trpi skuønjavo in skuønjavi ne podleœe,
paç pa dovoljuje, da ga njegovo
lastno ljudstvo zasmehuje in
biça in izvrœe in razlasti.
6 In po vsem tem, potem ko je
med çloveøkimi otroki napravil
veliko velikih çudeœev, ga bodo
vodili, da, in sicer kakor je rekel
Izaija, tako kakor je jagnje nemo
pred striœcem, tako ni odprl ust.
7 Da, prav tako ga bodo vodili
in kriœali in ubili, in sicer bo
meso postalo podloœno smrti,
Sinova volja se bo zlila z Oçetovo voljo.
8 In tako Bog pretrga spone
smrti, ker je osvojil zmago nad
smrtjo; in Sinu je dal moç posredovati za çloveøke otroke.
9 In dvignil se je v nebesa, ker
je njegovo srce milostno; poln
je soçutja do çloveøkih otrok; in
stoji med njimi in pravico; in
pretrgal je spone smrti, nase
prevzel njihovo kriviçnost in
njihove prestopke in jih odkupil
in zadostil zahtevam pravice.
10 In sedaj vam povem, kdo se
bo izrekel za njegov rod? Glejte,
povem vam, potem ko bo njegova duøa darovana za greh,
bo videl svoje potomstvo. In
kaj pravite sedaj? In kdo bo njegovo potomstvo?
11 Glejte, povem vam, kdor je
Mozija 15:3–19
sliøal besede prerokov, da, vseh
svetih prerokov, ki so prerokovali o Gospodovem prihodu —
povem vam, da so vsi tisti, ki so
prisluhnili njihovim besedam in
verjeli, da bo Gospod odkupil
svoje ljudstvo in so priçakovali
tisti dan za odpuøçanje svojih
grehov, povem vam, da so ti njegovo potomstvo oziroma da so
ti nasledniki Boœjega kraljestva.
12 Kajti ti so tisti, katerih grehe
je prenaøal; ti so tisti, za katere
je umrl, da jih bo odkupil od
njihovih prestopkov. In sedaj,
mar niso njegovo potomstvo?
13 Da, in ali niso preroki,
vsakdo, ki je odprl usta, da
bo prerokoval, ki ni zapadel v
prestopek, mislim vse svete
preroke, vse odkar se je zaçel
svet? Povem vam, da so njegovo
potomstvo.
14 In ti so tisti, ki so oznanjali
mir, ki so prinaøali dobre novice
o dobrem, ki so oznanjali odreøitev; in Sionu rekli: Tvoj Bog
kraljuje!
15 In o kako lepe so bile na
gorah njihove noge!
16 In spet, kako lepe so na
gorah noge tistih, ki øe vedno
oznanjajo mir!
17 In spet, kako lepe so na gorah noge tistih, ki bodo odslej
oznanjali mir, da, od sedaj dalje
in za vekomaj!
18 In glejte, povem vam, to ni
vse. Kajti kako lepe so na gorah
noge tega, ki prinaøa dobre novice, ki je zaçetnik miru, da, in
sicer Gospod, ki je odkupil svoje
ljudstvo; da, on, ki je svojemu
ljudstvu zagotovil odreøitev;
19 kajti çe bi ne bilo odkupitve,
Mozija 15:20–16:1
katero je opravil za svoje
ljudstvo, ki je bila pripravljena
od osnovanja sveta, povem vam,
çe bi ne bilo tega, bi moralo biti
vse çloveøtvo pogubljeno.
20 A glejte, spone smrti bodo
pretrgane in Sin kraljuje in ima
moç nad mrtvimi; zato po njem
pride vstajenje mrtvih.
21 In pride vstajenje in sicer
prvo vstajenje; da, in sicer vstajenje tistih, ki so bili in ki so in
ki bodo, in sicer do vstajenja
Kristusa — kajti tako se bo imenoval.
22 In sedaj, do vstajenja vseh
prerokov in vseh tistih, ki so
verjeli v njihove besede oziroma
vseh tistih, ki so spolnjevali
Boœje zapovedi, bo priølo ob
prvem vstajenju; zato so ti prvo
vstajenje.
23 Vstali bodo, da bodo bivali
z Bogom, ki jih je odkupil; tako
imajo veçno œivljenje po Kristusu, ki je pretrgal spone smrti.
24 In ti so tisti, ki so deleœni
prvega vstajenja; in ti so tisti, ki
so umrli v svoji nevednosti,
preden je priøel Kristus, ne da
bi jim bilo oznanjeno o odreøitvi. In tako po Gospodu pride
njihova obnova; in deleœni so
prvega vstajenja oziroma imajo
veçno œivljenje, ker jih je Gospod odkupil.
25 In majhni otroci imajo prav
tako veçno œivljenje.
26 A glejte in se bojte in trepetajte pred Bogom, kajti morali
bi trepetati; kajti Gospod ne odkupi takønih, ki se mu upirajo
in umrejo v grehih; da, in sicer
vsi tisti, ki so bili pogubljeni
v grehih, vse odkar se je zaçel
158
svet, ki so se zavestno uprli
Bogu, ki so poznali Boœje zapovedi in jih niso spolnjevali; ti so
tisti, ki nimajo deleœa v prvem
vstajenju.
27 Mar bi zato ne morali trepetati? Kajti tak ni deleœen odreøitve; kajti Gospod takih ni
odkupil; da, Gospod takih niti
ne more odkupiti; kajti ne more
zanikati samega sebe; kajti ne
more zanikati pravice, ko nastopi njena terjatev.
28 In sedaj vam povem, da bo
priøel ças, ko bo Gospodova
odreøitev oznanjena vsakemu
narodu, rodu, jeziku in ljudstvu.
29 Da, Gospod, tvoji straœarji
bodo povzdignili glas; v en glas
bodo zapeli; kajti videli bodo
na lastne oçi, ko bo Gospod
spet obnovil Sion.
30 Radostite se in skupaj zapojte, vi opusteli kraji Jeruzalema;
kajti Gospod je potolaœil svoje
ljudstvo, odkupil je Jeruzalem.
31 Gospod je razkril svojo sveto roko v oçeh vseh narodov;
in vse strani sveta bodo videle
odreøitev naøega Boga.
16. POGLAVJE
Bog odkupi ljudi iz njihovega izgubljenega in padlega stanja. —
Tisti, ki so meseni, ostanejo, kot çe
bi ne bilo odkupitve. — Preko Kristusa pride do vstajenja v neskonçno
œivljenje ali v neskonçno prekletstvo. Okrog leta 148 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo, potem
ko je bil Abinadi te besede izgovoril, je iztegnil roko in
rekel: Priøel bo ças, ko bodo vsi
159
videli Gospodovo odreøitev;
ko bo vsak narod, rod, jezik in
ljudstvo videlo na lastne oçi in
bo priznalo pred Bogom, da so
njegove sodbe praviçne.
2 In potem bodo zlobni
izvrœeni in imeli bodo razlog za
jeçanje in jok in stok in økripanje z zobmi; in to zato ker niso
hoteli prisluhniti Gospodovemu glasu; zato jih Gospod ne
odkupi.
3 Kajti meseni so in hudiçevski in hudiç ima nad njimi
moç; da, in sicer tista stara kaça,
ki je preslepila naøa prva starøa, ki je bila vzrok njunemu
padcu; ki je bila vzrok, da je vse
çloveøtvo postalo meseno, uœivaøko, hudiçevsko, ker so prepoznavali zlo od dobrega, ker
so se podvrgli hudiçu.
4 Tako je bilo vse çloveøtvo
izgubljeno; in glejte, bili bi neskonçno izgubljeni, çe bi Bog
ne bil odkupil svojega ljudstva
iz njihovega izgubljenega in
padlega stanja.
5 Pomnite pa, da ta, ki vztraja
v svoji lastni meseni naravi in
gre po poteh greha in upora
Bogu, ostane v svojem padlem
stanju in hudiç ima nad njim
vso moç. Zato je, kot çe bi ne bilo
odkupne daritve, ker je sovraœnik Boga; in hudiç je prav tako
sovraœnik Boga.
6 In sedaj, çe bi Kristus ne bil
priøel na svet, govoreç o reçeh,
ki bodo priøle, kakor da bi bile
œe priøle, bi odkupitve ne moglo
biti.
7 In çe bi bil Kristus ne bil vstal
od mrtvih oziroma pretrgal
spon smrti, da bi grob ne imel
Mozija 16:2–15
zmage in da bi smrt ne imela
œela, bi ne moglo biti vstajenja.
8 Ampak vstajenje je, zato
grob nima zmage in œelo smrti
je premagano v Kristusu.
9 On je luç in œivljenje sveta;
da, luç, ki je neskonçna, ki nikoli
ne more potemneti; da, in tudi
œivljenje, ki je neskonçno, da
smrti ne more veç biti.
10 In sicer bo to umrljivo nadelo neumrljivo in ta propadljivost bo nadela nepropadljivost
in privedeni bodo pred Boœji
sodni stol, da jim bo sodil po
njihovih delih, naj so bila dobra
ali naj so bila zla —
11 çe so dobra, za vstajenje
neskonçnega œivljenja in sreçe;
in çe so zla, za vstajenje neskonçnega prekletstva in so
izroçeni hudiçu, ki si jih je podjarmil, kar je prekletstvo —
12 ker jih je vodila njihova
lastna mesena volja in poœelenja;
ker nikoli niso klicali h Gospodu, ko so jim bile ponujene roke
milosti; kajti roke milosti so jim
bile ponujene, pa niso hoteli;
bili so posvarjeni o svojih kriviçnostih in se jim øe niso hoteli
odreçi; in ukazano jim je bilo,
naj se pokesajo in se øe niso hoteli pokesati.
13 In mar bi sedaj ne morali
trepetati in se pokesati svojih
grehov in pomniti, da ste lahko odreøeni samo v in po
Kristusu?
14 Çe zato pouçujete Mojzesovo postavo, pouçujte tudi, da je
senca tistega, kar bo priølo —
15 pouçujte jih, da pride odkupitev po Kristusu Gospodu,
ki je sam Veçni Oçe. Amen.
Mozija 17:1–17
17. POGLAVJE
Alma verjame in zapiøe Abinadijeve besede. — Abinadi utrpi smrt
v ognju. — Svojim morilcem prerokuje bolezen in smrt v ognju.
Abinadi to prenehal govoriti, da
je kralj ukazal, naj ga duhovniki
primejo in ga dajo usmrtiti.
2 Med njimi pa je bil nekdo, ki
mu je bilo ime Alma, ki je bil
prav tako Nefijev potomec. In
bil je mladeniç in verjel je besedam, ki jih je bil Abinadi govoril, kajti vedel je za kriviçnosti,
o katerih je bil Abinadi priçeval
proti njim; zato je zaçel pri
kralju prositi, naj se ne jezi na
Abinadija, paç pa naj mu dovoli,
da bo v miru odøel.
3 Kralj pa je bil øe bolj besen in
Alma je dal vreçi iz njihove srede in za njim poslal sluœabnike,
da bi ga ubili.
4 A pred njimi je zbeœal in se
skril, da ga niso naøli. In medtem ko se je veliko dni skrival,
je zapisal vse besede, ki jih je
bil Abinadi govoril.
5 In zgodilo se je, da je dal
kralj Abinadija obkroœiti s straœo
in odpeljali so ga; in zvezali so
ga in vrgli v jeço.
6 In po treh dneh, ko se je posvetoval s svojimi duhovniki, ga
je spet dal privesti predse.
7 In rekel mu je: Abinadi, proti
tebi smo naøli obtoœbo in zasluœiø si smrt.
8 Kajti rekel si, da bo sam Bog
priøel med çloveøke otroke; in
sedaj boø zavoljo tega usmrçen,
160
razen çe boø preklical vse besede, ki si jih zlonamerno govoril
o meni in o mojem ljudstvu.
9 Sedaj mu je Abinadi rekel:
Povem ti, da ne bom preklical
besed, katere sem vam govoril o
tem ljudstvu, saj govore resnico;
in da boste lahko vedeli o njihovi gotovosti, sem dopustil,
da sem vam padel v roke.
10 Da, in trpel bom, in sicer
do smrti, in ne bom preklical
svojih besed in priçale bodo
proti tebi. In çe me boste ubili,
boste prelili nedolœno kri in
tudi to bo poslednji dan priçevalo proti vam.
11 In sedaj je bil kralj Noe na
tem, da ga izpusti, kajti bal se je
njegove besede; kajti bal se je,
da bi nadenj priøle Boœje sodbe.
12 Duhovniki pa so proti njemu dvignili glas in ga zaçeli
obtoœevati, rekoç: Œalil je kralja.
Zato so v kralju podœigali jezo
do njega in izroçil ga je, da bi ga
ubili.
prijeli in ga zvezali in njegovo
koœo na grmadi muçili prav do
smrti.
14 In ko so ga torej zaçeli oœigati plameni, jim je zaklical, rekoç:
15 Glejte, prav kakor ste vi
storili meni, tako se bo zgodilo,
da bo vaøe potomstvo vzrok, da
bodo mnogi utrpeli boleçine, ki
jih trpim jaz, in sicer smrtonosne boleçine v ognju; in to zato
ker bodo verjeli v odreøitev
Gospoda, svojega Boga.
16 In zgodilo se bo, da vas
bodo zavoljo vaøih kriviçnosti
prizadele vsakovrstne bolezni.
17 Da, in udarjeni boste po
161
Mozija 17:18–18:9
vsaki roki in preganjani in
razkropljeni semkaj in tjakaj, in
sicer kakor divje in krvoloçne
œivali preganjajo divjo çredo.
18 In tistega dne vas bodo lovili
in zajela vas bo sovraœnikova
roka in potem boste trpeli, kakor
trpim jaz, smrtonosne boleçine
v ognju.
19 Tako Bog izvaja maøçevanje
nad tistimi, ki pobijajo njegovo
ljudstvo. O Bog, sprejmi mojo
duøo.
20 In sedaj, ko je bil Abinadi te
besede izrekel, je omahnil, ker je
utrpel smrt v ognju; da, usmrtili so ga, ker ni hotel zanikati
Boœjih zapovedi in je resnico
svojih besed zapeçatil s svojo
smrtjo.
18. POGLAVJE
Alma pridiga skrivoma. — Razloœi
krstno zavezo in krøçuje v Mormonovih vodah.—Osnuje Kristusovo
cerkev in oddeli duhovnike. —
Preœivljajo se sami in pouçujejo
ljudstvo. — Alma in njegovi ljudje
pobegnejo pred kraljem Noetom v
divjino. Med leti 147 in 145 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo, da se je
Alma, ki je bil zbeœal pred sluœabniki kralja Noeta, pokesal
svojih grehov in kriviçnosti
in skrivoma hodil med ljudmi
in zaçel pouçevati Abinadijeve
besede —
2 da, o tem, kar bo priølo in
tudi o vstajenju mrtvih in o odkupitvi ljudi, kar naj bi se zgodilo preko Kristusove moçi in
trpljenja in smrti in njegovega
vstajenja in vnebohoda.
3 In kolikor jih je prisluhnilo
njegovim besedam, toliko jih
je pouçeval. In pouçeval jih je
skrivoma, da bi ne priølo kralju
v vednost. In veliko jih je verjelo
njegovim besedam.
4 In zgodilo se je, da jih je
toliko, kolikor mu jih je verjelo,
ølo na kraj, ki se je imenoval
Mormon, ker je dobil ime po
kralju, in bil je v mejah deœele
in obçasno so ga, oziroma v
razliçnih letnih obdobjih, pustoøile divje œivali.
5 Sedaj, v Mormonu je bil izvir
çiste vode in Alma se je nameril
tjakaj, ker je bila tamkaj blizu
vode goøçava drevesc, kjer se je
podnevi skrival pred kraljevim
preganjanjem.
6 In zgodilo se je, da jih je toliko, kolikor jih mu je verjelo, ølo
tjakaj posluøat njegovo besedo.
7 In zgodilo se je po mnogih
dneh, da se jih je na kraju Mormon zbralo dobrøno øtevilo, da
bi sliøali Almove besede. Da, vsi
so se zbrali, ki so verjeli njegovi
besedi, da bi ga sliøali. In pouçeval jih je in jim pridigal kesanje
in odkupitev in vero v Gospoda.
8 In zgodilo se je, da jim je rekel: Glejte, tukaj so Mormonove
vode (kajti tako so se imenovale)
in ker torej œelite priti k Boœji
çredi in se imenovati njegovo
ljudstvo in ste voljni nositi
drug drugega bremena, da bi
bila lahka;
9 da, in ste voljni œalovati s
tistimi, ki œalujejo; da, in tolaœiti tiste, ki potrebujejo tolaœbo,
in biti Boœje priçe ob vsakem
çasu in v vsem in na vsakem
kraju, kjer bi utegnili biti, prav
Mozija 18:10–23
do smrti, da vas bo Bog lahko
odkupil in boste priøteti k tistim
od prvega vstajenja, da boste
lahko imeli veçno œivljenje —
10 sedaj vam povem, çe je to
œelja vaøega srca, kaj imate proti,
da bi se krstili v Gospodovem
imenu kakor priçe pred njim,
da ste z njim stopili v zavezo, da
mu boste sluœili in spolnjevali
njegove zapovedi, da bo nad
vas lahko obilneje izlil svojega
Duha?
11 In ko so ljudje sedaj te besede sliøali, so od radosti plosknili
z rokami in vzkliknili: To je œelja
naøega srca!
Alma prijel Helama, ki je bil eden
prvih, in øel in stopil v vodo in
zaklical, rekoç: O Gospod, izlij
svojega Duha nad svojega sluœabnika, da bo s svetostjo v srcu
lahko opravil to delo!
13 In ko je bil te besede izrekel, je bil nad njim Gospodov
Duh in je rekel: Helam, krstim te
s polnomoçjem vsemogoçnega
Boga kot priçevanje, da si stopil
v zavezo, da mu boø sluœil,
dokler ne boø mrtev, kar zadeva umrljivo telo; in naj se Gospodov Duh izlije nate; in naj ti
zagotovi veçno œivljenje preko
odkupitve Kristusa, ki ga je
pripravil od osnovanja sveta.
14 In potem ko je bil Alma te
besede izrekel, sta se tako Alma
kakor Helam potopila v vodo; in
vstala sta in navdana z Duhom
radostna stopila iz vode.
15 In Alma je spet prijel drugega in øel v vodo v drugo in ga
krstil kakor prvega, le da sebe
ni spet potopil v vodo.
162
16 In tako je krstil vsakega, ki
je øel na kraj Mormon; in po
øtevilu jih je bilo okrog dvesto
in øtiri duøe; da, in krstili so se
v Mormonovih vodah in navdala jih je Gospodova milostljivost.
17 In od tistega çasa dalje so se
imenovali Boœja cerkev oziroma
Kristusova cerkev. In zgodilo
se je, da so vsakogar, kdor se
je krstil z Boœjo moçjo in polnomoçjem, priøteli k njegovi
cerkvi.
18 In zgodilo se je, da je Alma,
ki je imel polnomoçje od Boga,
posvetil duhovnike. In sicer
enega duhovnika na vsakih
petdeset od njihovega øtevila je
postavil, da jim bodo pridigali
in jih pouçevali o tem, kar zadeva Boœje kraljestvo.
19 In zapovedal jim je, da ne
smejo pouçevati niçesar drugega, razen kar je bil on pouçeval
in kar je bilo izreçenega po ustih
svetih prerokov.
20 Da, in sicer jim je zapovedal, naj ne pridigajo niçesar
drugega, kakor kesanja in vere
v Gospoda, ki je bil odkupil
svoje ljudstvo.
21 In zapovedal jim je, naj
med njimi ne bo sporov, paç pa
naj se ozirajo naprej zedinjeni
v pogledu, ker so ene vere in
enega krsta, ker so se jim srca
prepletla v eno in medsebojno
ljubezen.
22 In tako jim je ukazal pridigati. In tako so postali Boœji otroci.
23 In zapovedal jim je, naj
spoøtujejo sobotni dan in ga
posveçujejo in naj se prav tako
vsak dan zahvaljujejo Gospodu,
svojemu Bogu.
163
24 In zapovedal jim je tudi, naj
duhovniki, ki jih je postavil, za
svoje preœivetje delajo s svojimi
lastnimi rokami.
25 In en dan v tednu so oddelili, da se bodo zbirali in ljudi
pouçevali in slavili Gospoda,
svojega Boga, in da se bodo
prav tako zbirali, kakor pogosto
je bilo v njihovi moçi.
26 In duhovniki naj ne bodo
za preœivetje odvisni od ljudi;
paç pa naj s svojim delom
prejmejo Boœjo milostljivost, da
bodo postali moçni v Duhu, ker
bodo imeli védenje o Bogu, da
bodo pouçevali z Boœjo moçjo
in polnomoçjem.
27 In Alma je spet zapovedal,
naj ljudje v cerkvi delijo svoje
imetje, vsakdo po tem, kar je
imel; çe ima kdo obilneje, bi
moral deliti obilneje; in od tega,
ki ima malo, naj bi se le malo
zahtevalo; in temu, ki ni imel,
bi se moralo dati.
28 In tako naj delijo od svojega
imetja po svoji prosti volji in
dobrih œeljah do Boga, in tistim
duhovnikom, ki so bili v pomanjkanju, da, in vsaki goli
duøi v pomanjkanju.
29 In to jim je rekel, ker mu je
Gospod zapovedal; in pokonçno
so hodili pred Bogom, med sabo
so delili tako posvetno kot
duhovno po potrebah in œeljah.
bilo vse to storjeno v Mormonu,
da, ob Mormonovih vodah, v
gozdu, ki je bil blizu Mormonovih voda; da, kraj Mormon,
Mormonove vode, Mormonov
gozd, kako lepi so v oçeh
teh, ki so tam spoznali svojega
Mozija 18:24–19:4
Odkupitelja; da, in kako blagoslovljeni so, kajti za vekomaj
bodo peli njegovi slavi.
31 In to je bilo storjeno v mejah deœele, da bi ne moglo priti
kralju v vednost.
32 A glejte, zgodilo se je, da je
kralj, ker je med ljudstvom
odkril gibanje, poslal svoje sluœabnike, da bi jih opazovali.
Zato jih je na dan, ko so se zbrali,
da bi sliøali Gospodovo besedo,
kralj odkril.
33 In sedaj je kralj rekel, da
je Alma ljudi podœigal k uporu
proti njemu; zato je poslal
vojsko, da bi jih pobila.
Alma in Gospodovo ljudstvo
obveøçeni o prihodu kraljeve
vojske; zato so vzeli øotore in
druœine in odpotovali v divjino.
35 In po øtevilu jih je bilo okrog
øtiristo in petdeset duø.
19. POGLAVJE
Gideon si prizadeva ubiti kralja
Noeta. — Lamanci vdrejo v deœelo.
— Kralj Noe utrpi smrt v ognju.
— Limhi vlada kot podloœni kralj.
In zgodilo se je, da se je kraljeva
vojska vrnila, ker je zaman
iskala Gospodovo ljudstvo.
2 In sedaj, glejte, kraljeve sile
so bile majhne, ker so se bile
zmanjøale in med preostankom
ljudstva se je zaçel razkol.
3 In manjøi del je zaçel groziti
kralju in med njimi se je zaçel
velik prepir.
4 In sedaj, med njimi je bil
çlovek, ki mu je bilo ime Gideon
Mozija 19:5–20
in ker je bil moçan moœ in kraljev sovraœnik, zato je izvlekel
meç in v besu zaprisegel, da bo
kralja ubil.
5 In zgodilo se je, da se je s
kraljem bojeval; in ko je kralj
videl, da je bil na tem, da ga bo
premagal, je zbeœal in tekel in
priøel na stolp, ki je bil blizu
templja.
6 In Gideon ga je zasledoval in
je bil na tem, da bo priøel na
stolp, da bo kralja ubil in kralj
je vrgel oçi naokrog proti
øemlonski deœeli in glejte, lamanska vojska je bila znotraj
meja deœele.
7 In sedaj je kralj zaklical s tesnobo v duøi, rekoç: Gideon, prizanesi mi, kajti Lamanci gredo
nad nas in pobili nas bodo; da,
pobili bodo moje ljudstvo.
8 In sedaj, kralja ni toliko
skrbelo za ljudstvo, kot ga je za
svoje lastno œivljenje; vendar ga
je Gideon pustil pri œivljenju.
9 In kralj je ljudstvu ukazal,
naj pred Lamanci zbeœijo in sam
je øel pred njimi in s svojimi
œenskami in s svojimi otroki so
zbeœali v divjino.
Lamanci zasledovali in jih dohiteli in jih zaçeli pobijati.
11 In sedaj se je zgodilo, da jim
je kralj ukazal, naj vsi moœje
pustijo svoje œene in svoje otroke in pred Lamanci zbeœijo.
12 Sedaj, bilo jih je veliko, kateri jih niso hoteli pustiti, ampak
so raje ostali in pomrli z njimi.
In ostali so pustili svoje œene in
svoje otroke in zbeœali.
13 In zgodilo se je, da so tisti,
ki so ostali s svojimi œenami in
164
s svojimi otroki, napravili, da
so njihove çedne hçere stopile
naprej in prosile Lamance, naj
jih ne pobijejo.
14 In zgodilo se je, da so jim
Lamanci izkazali soçutje, kajti
oçarala jih je lepota njihovih
œensk.
15 Zato so jih Lamanci pustili
pri œivljenju in jih zajeli in jih
odpeljali nazaj v nefijsko deœelo
in jim dovolili posedovati deœelo pod pogoji, çe bodo kralja
Noeta izroçili v roke Lamancev
in izroçili svoje imetje, in sicer
polovico vsega, kar so posedovali, polovico zlata in srebra in
vseh svojih dragocenosti, in tako
bodo iz leta v leto lamanskemu
kralju plaçevali dajatve.
16 In sedaj, eden od kraljevih
sinov je bil med tistimi, ki so
jih zajeli, kateremu je bilo ime
Limhi.
17 In sedaj je Limhi œelel, da bi
njegovega oçeta ne ubili; vendar
Limhiju oçetove kriviçnosti niso
bile neznane, ker je bil sam praviçen çlovek.
18 In zgodilo se je, da je Gideon
skrivoma v divjino poslal moœe,
da bi poiskali kralja in tiste, ki
so bili z njim. In zgodilo se
je, da so ljudi sreçali v divjini,
vse, razen kralja in njegovih
duhovnikov.
19 V srcu so torej zaprisegli,
da se bodo vrnili v nefijsko
deœelo in çe so bile njihove œene
in njihovi otroci pobiti in tudi
tisti, ki so ostali z njimi, da si
bodo prizadevali po maøçevanju
in prav tako z njimi umrli.
20 In kralj jim je ukazal, naj se
ne vraçajo; in na kralja so bili
165
jezni in so mu zadajali trpljenje, in sicer smrt v ognju.
21 In bili so na tem, da bodo
zgrabili tudi duhovnike in jih
usmrtili in pred njimi so zbeœali.
na tem, da se vrnejo v nefijsko
deœelo in sreçali so Gideonove
moœe. In Gideonovi moœje so
jim povedali o vsem, kar se je
bilo zgodilo njihovim œenam in
njihovim otrokom; in da so jim
Lamanci dovolili posedovati
deœelo, çe bodo Lamancem plaçevali dajatve ene polovice vsega, kar so posedovali.
23 In ljudje so Gideonovim moœem povedali, da so kralja ubili
in njegovi duhovniki so pred
njimi zbeœali globlje v divjino.
24 In zgodilo se je, da so se
potem, ko so konçali s formalnostjo, vrnili v nefijsko deœelo,
radostni, ker njihove œene in
otroci niso bili pobiti; in Gideonu
so povedali, kaj so bili naredili
s kraljem.
25 In zgodilo se je, da jim je
lamanski kralj prisegel, da jih
njegovo ljudstvo ne bo pobilo.
26 In prav tako je Limhi, ker je
bil kraljev sin, ker mu je bilo
ljudstvo podelilo kraljestvo, prisegel lamanskemu kralju, da mu
bo njegovo ljudstvo plaçevalo
dajatve, in sicer polovico vsega,
kar so posedovali.
27 In zgodilo se je, da je Limhi
zaçel ustanavljati kraljestvo in
vzpostavil mir med svojim
ljudstvom.
28 In lamanski kralj je okrog
deœele postavil straœo, da bi
Limhijevo ljudstvo obdrœal v
deœeli, da bi ne mogli oditi v
Mozija 19:21–20:7
divjino; in podporo za svoje
straœarje je dobival z dajatvami,
ki jih je prejemal od Nefijcev.
29 In sedaj, kralj Limhi je imel
v svojem kraljestvu nepretrgan
mir za razmik dveh let, da jih
Lamanci niso nadlegovali, niti
si jih niso prizadevali pobiti.
20. POGLAVJE
Noetovi duhovniki ugrabijo nekaj
lamanskih hçera.—Lamanci vojskujejo vojno z Limhijem in njegovim
ljudstvom. — Lamanska vojska je
poraœena in sklene premirje. Med
Sedaj, v Øemlonu je bil kraj,
kjer so se lamanske hçere zbirale
in pele in plesale in se veselile.
nekega dne zbralo majhno øtevilo k petju in plesu.
3 In sedaj, ker je bilo Noetove
duhovnike sram, da bi se vrnili
v mesto Nefi, da, in ker so se
tudi bali, da bi jih ljudstvo ubilo,
zato se niso drznili vrniti k
œenam in otrokom.
4 In ker so ostali v divjini in
ker so odkrili lamanske hçere,
so se potuhnili in jih opazovali;
5 in ko se jih je k plesu zbralo
le nekaj, so priøli iz skrivaliøç in
jih zgrabili in jih odpeljali v
divjino; da, v divjino so odpeljali
dvajset in øtiri lamanske hçere.
6 In zgodilo se je, ko so Lamanci ugotovili, da so njihove
hçere izginile, so bili jezni na
Limhijevo ljudstvo, kajti mislili
so, da so bili Limhijevi ljudje.
7 Zato so poslali svojo vojsko;
da, celo kralj sam je øel pred
Mozija 20:8–22
svojimi ljudmi; in v nefijsko
deœelo so øli pobit Limhijevo
ljudstvo.
8 In sedaj, s stolpa jih je bil
Limhi odkril, prav vse njihove
priprave na vojno je odkril; zato
je zbral svoje ljudstvo in v zasedah na poljih in v gozdovih
çakal nanje.
9 In zgodilo se je, da so Limhijevi ljudje, ko so bili Lamanci
priøli, iz zasede planili nanje in
jih zaçeli pobijati.
10 In zgodilo se je, da je bitka
postala silno huda, kajti borili
so se kakor levi za svoj plen.
11 In zgodilo se je, da je Limhijevo ljudstvo zaçelo preganjati
Lamance pred seboj; vendarle
niso bili pol tako øtevilni kakor
Lamanci. Ampak borili so se za
svoje œivljenje in za svoje œene in
za svoje otroke; zato so si prizadevali in se borili kakor zmaji.
med øtevilnimi mrtvimi naøli
lamanskega kralja; vendar ni
bil mrtev, ker je bil ranjen in
pustili so ga na tleh, tako naglo
so pobegnili njegovi ljudje.
13 In odnesli so ga in mu obvezali rane in ga pripeljali pred
Limhija in rekli: Glej, tukaj je
lamanski kralj; ker je ranjen,
je padel med mrtve in pustili
so ga; in glej, pripeljali smo ga
predte; in sedaj nam ga dovoli
ubiti.
14 Limhi pa jim je rekel: Ne
boste ga ubili, paç pa ga privedite semkaj, da ga bom lahko
videl. In privedli so ga. In Limhi
mu je rekel: Kakøen razlog
imaø, da si se priøel vojskovat z
mojim ljudstvom? Glej, moje
166
ljudstvo ni prelomilo prisege,
ki sem ti jo dal; zakaj bi zato
moral ti prelomiti prisego, ki si
jo ti dal mojemu ljudstvu?
15 In sedaj je kralj rekel: Prisego sem prelomil, ker so tvoji
ljudje odpeljali hçere mojega
ljudstva; zato sem v jezi svojemu ljudstvu ukazal iti v vojno
nad tvoje ljudstvo.
16 In sedaj, Limhi o tej zadevi
ni bil niçesar sliøal; zato je rekel:
Med svojim ljudstvom bom dal
poizvedeti in kdor je to storil, bo
usmrçen. Zato je dal med svojim
ljudstvom izvesti preiskavo.
17 Ko je bil sedaj Gideon to
sliøal, je kot kraljevi poveljnik
øel in kralju rekel: Prosim te,
opusti to in ne poizveduj med
tem ljudstvom in ne naloœi tega
njim.
18 Kaj se mar ne spomniø
duhovnikov svojega oçeta, ki si
jih je to ljudstvo prizadevalo
ubiti? In ali niso v divjini? In
mar niso oni tisti, ki so ukradli
lamanske hçere?
19 In sedaj, glej, in o tem povej
kralju, da bo svojemu ljudstvu
lahko povedal, da se bodo glede nas lahko pomirili; kajti glej,
œe se pripravljajo, da bodo priøli nad nas; in vidiø tudi, da nas
je samo malo.
20 In glej, pridejo s svojo øtevilno vojsko; in çe jih kralj ne pomiri glede nas, moramo umreti.
21 Kaj se mar niso izpolnile
Abinadijeve besede, ki jih je prerokoval proti nam — in vse to,
ker nismo prisluhnili Gospodovim besedam in se odvrnili
od svojih kriviçnosti?
22 In sedaj pomirimo kralja in
167
Mozija 20:23–21:11
izpolnimo prisego, katero smo
mu dali; kajti bolje je, da smo v
suœenjstvu, kot da bi izgubili
œivljenje; zato ustavimo tolikøno
prelivanje krvi.
23 In sedaj je Limhi kralju
povedal vse o svojem oçetu in
duhovnikih, ki so bili zbeœali v
divjino in jim pripisal ugrabitev
njihovih hçera.
kralj pomiril glede njegovega
ljudstva; in rekel jim je: Pojdimo mojim ljudem naproti brez
oroœja; in zapriseœem vam s
prisego, da moji ljudje ne bodo
pobili vaøih ljudi.
25 In zgodilo se je, da so sledili
kralju in øli brez oroœja naproti
Lamancem. In zgodilo se je,
da so se sreçali z Lamanci; in
lamanski kralj se je priklonil
pred njimi in prosil v imenu
Limhijevega ljudstva.
26 In ko so Lamanci videli
Limhijeve ljudi, da so bili brez
oroœja, so jim izkazali soçutje
in se pomirili glede njih in se s
svojim kraljem v miru vrnili v
svojo deœelo.
21. POGLAVJE
Lamanci udarijo in porazijo Limhijevo ljudstvo.—Limhijevi ljudje
sreçajo Amona in se spreobrnejo.
—Amonu povedo za øtiriindvajset
jeredovskih ploøç. Med letoma 122
in 121 pr. Kr.
In zgodilo se je, da so se Limhi
in njegovo ljudstvo vrnili v
mesto Nefi in spet v miru zaçeli
bivati v deœeli.
2 In zgodilo se je, da so po
mnogih dnevih Lamanci drug
drugega spet zaçeli podœigati
k jezi do Nefijcev in zaçeli so
prihajati v meje okoliøke deœele.
3 Sedaj, niso se jih drznili pobijati zavoljo prisege, ki jo je bil
Limhiju dal njihov kralj; paç pa
so jih udarjali po licu in izvajali
nad njimi oblast; in teœka bremena so jim zaçeli nalagati na hrbet
in jih gnati kakor nemega osla—
4 da, vse to je bilo storjeno, da bi
se Gospodova beseda izpolnila.
5 In sedaj so bile stiske Nefijcev
velike in ni je bilo poti, po kateri
bi se lahko reøili iz njihovih rok,
kajti Lamanci so jih bili obdali z
vseh strani.
6 In zgodilo se je, da je ljudstvo
zavoljo stisk kralju zaçelo godrnjati; in postajali so œeljni, da bi
øli nadnje v bitko. In s pritoœevanjem so kralja hudo prizadeli;
zato jim je dovolil, da so napravili po svojih œeljah.
7 In spet so se zbrali in si nadeli
oklepe in øli nad Lamance, da
bi jih pregnali iz svoje deœele.
8 In zgodilo se je, da so jih Lamanci premagali in jih nagnali
nazaj in jih veliko od njih pobili.
9 In sedaj je bilo œalovanje in
objokovanje med Limhijevim
ljudstvom veliko, vdove so œalovale za moœmi, sinovi in hçere
so œalovali za oçetom in bratje
za brati.
10 In sedaj je bilo v deœeli silno
veliko vdov in glasno so tarnale
iz dneva v dan, kajti polastil
se jih je bil velik strah pred
Lamanci.
11 In zgodilo se je, da je njihovo
nepretrgano jadikovanje preostanek Limhijevega ljudstva
Mozija 21:12–26
podœgalo k jezi do Lamancev;
in spet so øli v boj, ampak spet
so jih nagnali nazaj in utrpeli so
velike izgube.
12 Da, øli so vnoviç, in sicer v
tretje, in utrpeli na enak naçin;
in tisti, ki niso bili pobiti, so se
spet vrnili v mesto Nefi.
13 In postali so poniœni prav
do prahu in se podvrgli jarmu
suœenjstva in se uklonili in udarjali so jih in preganjali semkaj
in tjakaj in bili so obteœeni po
œeljah njihovih sovraœnikov.
14 In postali so poniœni, in sicer
do globin poniœnosti; in glasno
so klicali k Bogu; da, in sicer so
ves dan klicali k svojemu Bogu,
da bi jih reøil iz stisk.
15 In sedaj je bil Gospod poçasen, da bi usliøal njihov klic, zavoljo njihovih kriviçnosti; vendar je Gospod usliøal njihove
klice in je Lamancem omehçal
srce, da so jim zaçeli lajøati
bremena; vendar Gospodu ni
bilo pogodu, da bi jih reøil iz
suœenjstva.
16 In zgodilo se je, da so v deœeli postopoma zaçeli uspevati
in zaçeli obilneje pridelovati
œito in gojiti drobnico in govedo,
da niso trpeli lakote.
17 Sedaj je bilo øtevilo œensk
veliko, veçje kakor je bilo moøkih; zato je kralj Limhi ukazal,
naj vsak moœ podpira vdove in
njihove otroke, da ne bi pomrli
od lakote; in to so storili zavoljo
velikanskega øtevila teh, ki so
bili pobiti.
18 Sedaj se je Limhijevo
ljudstvo drœalo skupaj in zavarovali so œito in drobnico;
19 in kralj sam si ni drznil
168
izven mestnega obzidja, razen
çe je s seboj vzel straœo, ker se je
bal, da bi morda kako ne padel
Lamancem v roke.
20 In ukazal je, naj njegovi
ljudje opazujejo okoliøko deœelo,
da bi morda kako lahko prijeli
tiste duhovnike, ki so zbeœali v
divjino, ki so bili ukradli lamanske hçere in ki so bili vzrok
tako veliki pogubi, ki je priøla
nadnje.
21 Kajti œeleli so jih prijeti, da bi
jih kaznovali; kajti ponoçi so bili
priøli v nefijsko deœelo in jim odnesli œito in veliko dragocenosti;
zato so jim postavili zasedo.
22 In zgodilo se je, da med Lamanci in Limhijevim ljudstvom
ni bilo veç nemirov, in sicer do
çasa, ko so v deœelo priøli Amon
in njegovi bratje.
23 In kralj, ki je bil s straœo
zunaj mestnih vrat, je odkril
Amona in njegove brate; in ker
je predpostavljal, da so Noetovi
duhovniki, jih je zato dal prijeti
in zvezati in jih vreçi v jeço. In
çe bi bili Noetovi duhovniki, bi
jih dal usmrtiti.
24 Ko pa je izvedel, da niso,
paç pa da so njegovi bratje in
da so bili priøli iz zarahemelske
deœele, ga je navdala silno velika
radost.
25 Sedaj, kralj Limhi je bil pred
Amonovim prihodom poslal
majhno øtevilo moœ iskat zarahemelsko deœelo; a je niso mogli
najti in v divjini so se izgubili.
26 Vendar pa so naøli deœelo,
ki je bila nekoç obljudena; da,
deœelo, ki so jo prekrivale gole
kosti; da, ki je bila nekoç obljudena in ki je bila uniçena; in ker
169
so predpostavljali, da je to zarahemelska deœela, so se vrnili v
nefijsko deœelo in v meje deœele
so bili prispeli ne veliko dni
pred Amonovim prihodom.
27 In s seboj so prinesli zapis,
in sicer zapis o ljudstvu, katerega kosti so bili naøli; in vrezan
je bil na ploøçe iz kovine.
28 In sedaj je Limhija spet navdala radost, ko je iz Amonovih
ust izvedel, da ima kralj Mozija
dar od Boga, s katerim lahko
razlaga takøne gravure; da, in
radostil se je tudi Amon.
29 Vendarle je Amona in njegove brate navdala potrtost, ker je
bilo tako veliko njihovih bratov
pobitih;
30 in tudi ker je bil kralj Noe in
njegovi duhovniki vzrok, da je
ljudstvo zagreøilo toliko grehov
in kriviçnosti proti Bogu; in
œalovali so tudi zavoljo Abinadijeve smrti; in tudi zavoljo odhoda Alma in ljudi, ki so øli z njim,
ki so bili osnovali Boœjo cerkev z
Boœjo moçjo in z vero v besede,
katere je bil govoril Abinadi.
31 Da, œalovali so zavoljo njihovega odhoda, kajti niso vedeli, kam so bili zbeœali. Sedaj
bi se jim rade volje pridruœili,
kajti sami so bili stopili v zavezo
z Bogom, da mu bodo sluœili in
spolnjevali njegove zapovedi.
32 In sedaj, od Amonovega
prihoda je bil kralj Limhi prav
tako stopil v zavezo z Bogom in
tudi mnogi iz njegovega ljudstva,
da mu bo sluœil in spolnjeval
njegove zapovedi.
33 In zgodilo se je, da so se bili
kralj Limhi in mnogi iz njegovega ljudstva œeleli krstiti; a v
Mozija 21:27–22:2
deœeli ni bilo nobenega, ki bi
imel polnomoçje od Boga. In
Amon je odklonil, da bi to napravil, ker se je imel za nevrednega sluœabnika.
34 Zato se v tistem çasu niso
oblikovali kot cerkev, paç pa so
çakali na Gospodovega Duha.
Sedaj so bili œeleli postati prav
kakor Alma in njegovi bratje, ki
so bili zbeœali v divjino.
35 In œeleli so se krstiti kot
priçevanje in dokaz, da so z
vsem srcem voljni sluœiti Bogu;
vendar so ças podaljøevali; in
poroçilo o njihovem krstu bo
podano po tem.
36 In sedaj so bile vse misli
Amona in kralja Limhija in njegovega ljudstva usmerjene v to,
da bi se reøili iz lamanskih rok
in iz suœenjstva.
22. POGLAVJE
Napravijo naçrte, da bi ljudstvo
pobegnilo iz lamanske suœnosti. —
Lamance opijejo.—Ljudje pobegnejo, se vrnejo v Zarahemlo in postanejo podloœni kralju Moziju. Med
letoma 121 in 120 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo, da sta se
Amon in kralj Limhi zaçela
posvetovati z ljudmi, kako bi se
reøili iz suœenjstva; in sicer sta
dala zbrati vse ljudstvo; in to
sta storila, da bi o zadevi lahko
sliøala glas ljudstva.
2 In zgodilo se je, da niso mogli
najti naçina, kako bi se reøili iz
suœenjstva, razen çe bi vzeli
œenske in otroke in drobnico in
govedo in øotore in odpotovali
v divjino; kajti ker so bili
Mozija 22:3–16
Lamanci tako øtevilni, je bilo za
Limhijevo ljudstvo nemogoçe,
da bi se borili z njimi, ko so mislili, da bi se iz suœenjstva reøili
z meçem.
3 Sedaj se je zgodilo, da je
Gideon øel in stopil pred kralja
in mu rekel: Sedaj, o kralj, velikokrat si doslej prisluhnil mojim
besedam, ko smo se borili z
brati Lamanci.
4 In sedaj, o kralj, çe me nisi
spoznal za nekoristnega sluœabnika oziroma çe si doslej prisluhnil mojim besedam v kakrøni
koli meri in so ti sluœile, prav
tako œelim, da bi mojim besedam prisluhnil v tem trenutku,
in tvoj sluœabnik bom in bom to
ljudstvo reøil iz suœenjstva.
5 In kralj mu je dovolil govoriti.
In Gideon mu je rekel:
6 Pomisli na izhod zadaj v zidu,
zadaj na zadnji strani mesta.
Lamanci, oziroma lamanski
straœarji, so ponoçi opiti; zato
med to ljudstvo razpoøljimo
razglas, naj zberejo drobnico
in govedo, da jih bodo ponoçi
odpeljali v divjino.
7 In na tvoj ukaz bom øel in
Lamancem plaçal zadnjo dajatev v vinu in opili se bodo; in øli
bomo skozi skrivni izhod z leve strani njihovega tabora, ko
se bodo opili in bodo pospali.
8 Tako bomo odpotovali v
divjino z œenskami in z otroki,
z drobnico in z govedom; in
potovali bomo okrog øilomske
deœele.
prisluhnil Gideonovim besedam.
10 In kralj Limhi je ukazal,
naj ljudstvo zbere drobnico; in
170
Lamancem je poslal dajatev v
vinu; in tudi veç vina jim je
poslal za darilo; in brez zadrœka
so pili vino, ki ga jim je poslal
kralj Limhi.
ljudstvo kralja Limhija z drobnico in z govedom ponoçi odpotovalo v divjino in v divjini
so øli okrog øilomske deœele in
zavili v smeri zarahemelske
deœele in vodili so jih Amon in
njegovi bratje.
12 In s seboj v divjino so bili
vzeli vse svoje zlato in srebro
in svoje dragocenosti, ki so
jih lahko nesli, in tudi œiveœ; in
nadaljevali so s potovanjem.
13 In potem ko so bili v divjini
veliko dni, so prispeli v zarahemelsko deœelo in se pridruœili
Mozijevemu ljudstvu in postali
so mu podloœni.
Mozija sprejel z radostjo; in
sprejel je tudi njihove zapise in
tudi zapise, katere so bili naøli
Limhijevi ljudje.
15 In sedaj se je zgodilo, ko
so bili Lamanci odkrili, da je
bilo Limhijevo ljudstvo ponoçi
odølo iz deœele, da so v divjino
poslali vojsko, da bi jih zasledovala;
16 in potem ko so jih bili zasledovali dva dni, niso veç mogli
slediti njihovim sledem; zato
so se v divjini izgubili.
Poroçilo o Almu in o Gospodovem ljudstvu, ki jih je ljudstvo
kralja Noeta pregnalo v divjino.
Obsega 23. in 24. poglavje.
171
Mozija 23:1–16
23. POGLAVJE
Alma noçe biti kralj. — Sluœi kot
véliki duhovnik.—Gospod kaznuje
svoje ljudstvo in Lamanci osvojijo
helamsko deœelo. — Amulon, voditelj hudobnih duhovnikov kralja
Noeta, vlada v podloœnosti lamanskemu kralju. Med leti 145 in
121 pr. Kr.
Sedaj, ker je Gospod Alma posvaril, da bo nadnje priøla vojska
kralja Noeta in ker je to oznanil
svojemu ljudstvu, zato so zbrali
drobnico in vzeli nekaj œita in
pred vojsko kralja Noeta odøli
v divjino.
2 In Gospod jih je okrepil, da
jih ljudje kralja Noeta niso
mogli dohiteti in pobiti.
3 In v divjini so bili na begu
osem dni.
4 In priøli so v deœelo, da, in
sicer v zelo lepo in prijetno
deœelo, deœelo çiste vode.
5 In postavili so øotore in zaçeli
obdelovati zemljo in zaçeli graditi zgradbe; da, bili so marljivi
in so silno delali.
6 In ljudstvo je œelelo Alma za
kralja, kajti ljudstvo ga je imelo
rado.
7 A rekel jim je: Glejte, ni
dobro, da bi mi imeli kralja;
kajti tako govori Gospod: Ne
cenite enega mesa nad drugim
oziroma çlovek naj ne misli,
da je veç kot drugi; zato vam
povem, da ni dobro, da bi imeli
kralja.
8 Vendar çe bi bilo mogoçe, da
bi vselej imeli praviçne moœe
za kralje, bi bilo dobro za vas,
da bi imeli kralja.
9 Ampak spomnite se kriviçnosti kralja Noeta in njegovih
duhovnikov; in jaz sam sem se
ujel v past in sem naredil veliko
tega, kar je bilo nagnusno v
Gospodovih oçeh, kar je bilo
vzrok, da sem se grenko kesal;
10 vendar je po mnogih stiskah Gospod usliøal moje klice
in odgovoril na moje molitve in
me napravil za orodje v svojih
rokah, tako da sem mnoge med
vami privedel k spoznanju o
njegovi resnici.
11 Vendar si v tem ne dajem
slave, kajti nisem vreden, da bi
slavil sebe.
12 In sedaj vam povem, kralj
Noe vas je zatiral in ste bili njemu in njegovim duhovnikom
za suœnje in privedli so vas v
kriviçnost; zato ste bili zvezani
z vezmi kriviçnosti.
13 In sedaj, ker vas je Boœja
moç reøila iz teh spon; da, in
sicer iz rok kralja Noeta in
njegovega ljudstva in tudi iz
spon kriviçnosti, prav tako
œelim, da bi bili stanovitni v
tej svobodi, ki vas je osvobodila, in da nobenemu çloveku
ne zaupate, da bi vam bil za
kralja.
14 In prav tako nikomur ne
zaupajte, da bi vam bil za uçitelja niti za duhovnega sluœabnika, razen çe bo Boœji çlovek,
ki hodi po njegovih poteh in
spolnjuje njegove zapovedi.
15 Tako je Alma pouçeval
ljudstvo, naj vsak çlovek ljubi
svojega bliœnjega kakor samega sebe, da med njimi ne bo
prepirov.
16 In sedaj, Alma je bil njihov
Mozija 23:17–35
véliki duhovnik, ker je bil ustanovitelj cerkve.
17 In zgodilo se je, da ni nihçe
drugaçe prejel polnomoçja za
pridiganje ali pouçevanje, kakor po njem, od Boga. Zato je
posvetil vse duhovnike in vse
uçitelje; in nikogar ni posvetil,
çe ni bil praviçen moœ.
18 Zato so bedeli nad svojim
ljudstvom in so jih hranili s
tem, kar je bilo praviçno.
19 In zgodilo se je, da so zaçeli
v deœeli silno uspevati; in deœelo
so poimenovali Helam.
20 In zgodilo se je, da so se v
helamski deœeli silno mnoœili
in uspevali; in zgradili so mesto, ki so ga poimenovali mesto
Helam.
21 Vendar se Gospodu zdi
prav kaznovati svoje ljudstvo;
da, preizkusi jih v potrpeœljivosti in v veri.
22 Vendar — kdor poloœi svoje
zaupanje vanj, ta bo poslednji
dan povzdignjen. Da, in tako je
bilo s tem ljudstvom.
23 Kajti glejte, pokazal vam
bom, da so priøli v suœenjstvo
in nihçe drug jih ni mogel reøiti
kakor samo Gospod, njihov
Bog, da, in sicer Abrahamov in
Izakov in Jakobov Bog.
24 In zgodilo se je, da jih je reøil
in jim pokazal svojo mogoçno
moç in velika je bila njihova
radost.
25 Kajti glejte, zgodilo se je, ko
so bili v helamski deœeli, da, v
mestu Helam, ko so obdelovali
okoliøko zemljo, glej, je bila
lamanska vojska znotraj meja
deœele.
26 Sedaj se je zgodilo, da so
172
Almovi bratje zbeœali s polj in
se zbrali v mestu Helam. In ob
pogledu na Lamance so se zelo
prestraøili.
27 Alma pa je stopil naprej
mednje in jih opomnil, naj
ne bodo prestraøeni, paç pa
naj pomnijo Gospoda, svojega
Boga, in reøil jih bo.
28 Zato so utiøali svoje strahove in zaçeli klicati h Gospodu,
da bi Lamancem omehçal srce,
da bi prizanesli njim in njihovim
œenam in njihovim otrokom.
29 In zgodilo se je, da je Gospod Lamancem omehçal srce.
In Alma in njegovi bratje so øli
in se predali v njihove roke; in
Lamanci so zavzeli helamsko
deœelo.
30 Sedaj, lamanska vojska, ki je
bila sledila ljudstvu kralja Limhija, je bila veliko dni izgubljena
v divjini.
31 In glejte, naøli so bili tiste
duhovnike kralja Noeta na kraju, ki so ga imenovali Amulon;
in zaçeli so bili posedovati
amulonsko deœelo in zaçeli so
bili obdelovati zemljo.
32 Sedaj, voditelju tistih duhovnikov je bilo ime Amulon.
33 In zgodilo se je, da je Amulon prosil pri Lamancih; in
naprej je poslal tudi njihove
œene, ki so bile lamanske hçere,
da bi prosile pri svojih bratih,
da bi jim ne pobili moœ.
34 In Lamanci so bili Amulonu
in njegovim bratom izkazali
soçutje in jih zavoljo njihovih
œena niso pobili.
35 In Amulon in njegovi bratje
so se pridruœili Lamancem in potovali v divjini in iskali nefijsko
173
Mozija 23:36–24:9
deœelo, ko so odkrili helamsko
deœelo, katero so posedovali
Alma in njegovi bratje.
36 In zgodilo se je, da so Lamanci Almu in njegovim bratom obljubili, da jih bodo, çe
jim bodo pokazali pot, ki vodi
v nefijsko deœelo, pustili pri
œivljenju in jim dali svobodo.
37 Ko pa jim je bil Alma pokazal pot, ki je vodila v nefijsko
deœelo, Lamanci niso drœali obljube; ampak so okrog helamske
deœele postavili straœarje nad
Almom in njegovimi brati.
38 In preostanek je øel v nefijsko deœelo; in del njih se je
vrnil v helamsko deœelo in s
seboj so pripeljali tudi œene in
otroke straœarjev, ki so jih bili
pustili v deœeli.
39 In lamanski kralj je bil
Amulonu dovolil, da je kralj in
vladar nad svojim ljudstvom,
ki je bilo v helamski deœeli;
vendar ni imel moçi storiti
niçesar, kar bi bilo v nasprotju
z voljo lamanskega kralja.
24. POGLAVJE
Amulon preganja Alma in njegovo
ljudstvo.—Usmrtili jih bodo, çe bodo molili. — Gospod napravi, da se
jim zdijo bremena lahka.—Reøi jih
iz suœenjstva in vrnejo se v Zarahemlo. Med leti 145 in 120 pr. Kr.
In zgodilo se je, da si je Amulon pridobil naklonjenost v
oçeh lamanskega kralja; zato je
lamanski kralj dovolil, da so bili
on in njegovi bratje postavljeni
za uçitelje nad ljudstvom, da,
in sicer nad ljudstvom, ki je bilo
v øemlonski deœeli in v øilomski
deœeli in v amulonski deœeli.
2 Kajti Lamanci so se bili polastili vseh teh deœel; zato je bil
vsem tem deœelam kralje doloçil
lamanski kralj.
3 In sedaj, lamanskemu kralju
je bilo ime Laman in imenoval
se je po oçetovem imenu; in zato
so ga klicali kralj Laman. In bil
je kralj øtevilnega ljudstva.
4 In Amulonove brate je postavil za uçitelje v vsaki deœeli, ki jo
je posedovalo njegovo ljudstvo;
in tako so med vsem lamanskim
ljudstvom zaçeli pouçevati nefijski jezik.
5 In med seboj so bili ljudje
prijatelji; vendar niso poznali
Boga; niti jih Amulonovi bratje
niso niçesar pouçevali o Gospodu, svojem Bogu, niti o Mojzesovi postavi; niti jih niso pouçevali
Abinadijevih besed;
6 ampak so jih pouçevali, da
bi vodili zapise in da bi lahko
drug drugemu pisali.
7 In tako so Lamanci zaçeli
bogateti in med seboj so zaçeli
trgovati in postajati veliki in
postajali so prekanjeno in modro ljudstvo kar zadeva modrost
sveta, da, zelo prekanjeno
ljudstvo, ki ga je radostilo vsakovrstno zlo in plenjenje razen
med lastnimi brati.
Amulon nad Almom in njegovimi brati zaçel izvajati oblast in
ga zaçel preganjati in bil vzrok,
da so njegovi otroci preganjali
njihove otroke.
9 Kajti Amulon je poznal Alma,
ki je bil eden od kraljevih duhovnikov in da je bil tisti, ki je
Mozija 24:10–23
verjel Abinadijevim besedam
in katerega so napodili izpred
kralja in zato je bil nanj besen;
kajti podloœen je bil kralju Lamanu, pa je vseeno izvajal oblast
nad njimi in jim nalagal opravila
in nad njimi postavil priganjaçe.
10 In zgodilo se je, da so bile
njihove stiske tako velike, da so
zaçeli glasno klicati k Bogu.
11 In Amulon jim je ukazal,
naj ustavijo svoje klice; in nad
njimi je postavil straœo, da so
jih opazovali, da bo, kogar bi
dobili klicati k Bogu, usmrçen.
12 In Alma in njegovo ljudstvo
niso povzdigovali klicev h Gospodu, svojemu Bogu, ampak so
mu izlili srce; in poznal je misli
njihovega srca.
13 In zgodilo se je, da je Gospodov glas priøel k njim v njihovih
stiskah, rekoç: Dvignite glavo
in bodi vam v veliko uteho, kajti vem o zavezi, ki ste jo sklenili
z menoj; in zavezal se bom s
svojim ljudstvom in jih reøil iz
suœenjstva.
14 In olajøal bom tudi bremena,
ki so vam naloœena na ramena,
da jih celo vi ne boste çutili na
svojem hrbtu, in sicer ko ste v
suœenjstvu; in to bom storil, da
mi boste po tem za priçe in da
boste z gotovostjo vedeli, da
jaz, Gospod Bog, obiøçem svoje
ljudstvo v stiskah.
15 In sedaj se je zgodilo, da so
postala bremena, katera so bila
naloœena Almu in njegovim
bratom, lahka; da, Gospod jim je
dal moç, da so bremena prenaøali z lahkoto in vsej Gospodovi
volji so se podvrgli veselo in s
potrpeœljivostjo.
174
16 In zgodilo se je, da je bila
njihova vera in njihova potrpeœljivost tako velika, da je
Gospodov glas spet priøel k
njim, rekoç: Bodi vam v veliko
uteho, kajti jutri vas bom reøil
iz suœenjstva.
17 In Almu je rekel: Øel boø
pred tem ljudstvom in jaz bom
øel s teboj in to ljudstvo reøil iz
suœenjstva.
Alma in njegovo ljudstvo ponoçi
zbrali drobnico in tudi œito; da,
in sicer, drobnico so zbirali vso
noç.
19 In zjutraj je Gospod nad Lamance poslal trden spanec, da,
in vsi priganjaçi so trdno spali.
20 In Alma in njegovo ljudstvo
so odøli v divjino; in ko so bili
potovali ves dan, so v dolini
postavili øotore in dolino so
poimenovali Alma, ker jih je
vodil na poti v divjini.
21 Da, in v dolini Alma so izlili
Bogu zahvalo, ker je bil usmiljen
z njimi in jim je bil olajøal bremena in jih je bil reøil iz suœenjstva;
kajti bili so v suœenjstvu in nihçe
drug jih ni mogel reøiti kakor
samo Gospod, njihov Bog.
22 In zahvalili so se Bogu,
da, vsi moœje in vse œenske in
vsi otroci, ki so œe govorili, so
povzdignili glas v hvali svojemu
Bogu.
23 In sedaj je Gospod Almu
rekel: Podvizaj se in pojdite ti
in to ljudstvo iz te deœele, kajti
Lamanci so se prebudili in te
zasledujejo; zato pojdi iz te deœele in Lamance bom ustavil v
tej dolini, da ne bodo øe naprej
zasledovali tega ljudstva.
175
Mozija 24:24–25:13
24 In zgodilo se je, da so odpotovali iz doline in nadaljevali
potovanje v divjini.
25 In potem ko so bili v divjini
dvanajst dni, so prispeli v
zarahemelsko deœelo; in kralj
Mozija jih je prav tako sprejel z
radostjo.
25. POGLAVJE
Mulekovi potomci v Zarahemli postanejo Nefijci.—Izvedo o Almovem
in o Zenifovem ljudstvu. — Alma
krsti Limhija in vse njegovo
ljudstvo.—Mozija da Almu polnomoçje za osnovanje Boœje cerkve.
In sedaj je dal kralj Mozija
zbrati vse ljudstvo.
2 Sedaj ni bilo tako veliko
nefijskih otrok oziroma veliko
tistih, ki so bili Nefijevi potomci,
kot je bilo Zarahemlovega
ljudstva, ki je bil Mulekov potomec, in tistih, ki so øli z njim
v divjino.
3 In ni bilo tako veliko Nefijevega ljudstva in zarahemelskega
ljudstva, kot je bilo Lamancev;
da, niti pol tako øtevilni niso bili.
4 In sedaj se je zbralo vse Nefijevo ljudstvo in prav tako vse
zarahemelsko ljudstvo in zbrali
so se v dveh skupinah.
5 In zgodilo se je, da je Mozija
svojemu ljudstvu bral in dal
brati Zenifove zapise; da, bral
je zapise Zenifovega ljudstva
od çasa, ko so zapustili zarahemelsko deœelo, dokler se niso
spet vrnili.
6 In prebral je tudi poroçilo o
Almu in njegovih bratih in o
vseh njihovih stiskah od çasa, ko
so zapustili zarahemelsko deœelo, do çasa, ko so se spet vrnili.
7 In sedaj, ko je bil Mozija z
branjem zapisov konçal, je njegovo ljudstvo, ki je ostalo v deœeli, zajelo çudenje in osuplost.
8 Kajti niso vedeli, kaj naj si
mislijo; kajti ko so videli tiste, ki
so bili reøeni iz suœenjstva, jih
je navdala silno velika radost.
9 In spet, ko so pomislili na
svoje brate, ki so jih Lamanci
pobili, jih je navdala potrtost in
to tako, da so potoçili veliko
solza potrtosti.
10 In spet, ko so pomislili na
takojøno Boœjo dobroto in njegovo moç, da je Alma in njegove
brate reøil iz lamanskih rok in
suœenjstva, so povzdignili glas
in Bogu izrekli zahvalo.
11 In spet, ko so pomislili
na Lamance, ki so bili njihovi
bratje, na njihovo greøno in
omadeœevano stanje, jih je navdala boleçina in tesnoba glede
dobrobiti njihovih duø.
tisti, ki so bili otroci Amulona
in njegovih bratov, ki so si bili
za œene vzeli lamanske hçere,
nezadovoljni z ravnanjem svojih oçetov in se niso veç hoteli
imenovati z oçetovim imenom,
zato so prevzeli Nefijevo ime,
da bi se imenovali Nefijevi otroci in bili priøteti med tiste, ki
so se imenovali Nefijci.
13 In sedaj je bilo vse zarahemelsko ljudstvo priøteto k Nefijcem in to zato ker se kraljestvo
ni preneslo na nikogar drugega
kakor na tiste, ki so bili Nefijevi
potomci.
Mozija 25:14–26:4
14 In sedaj se je zgodilo, ko je
Mozija prenehal ljudstvu govoriti in brati, je œelel, naj ljudstvu
govori tudi Alma.
15 In Alma jim je govoril, ko
so se zbrali v velike skupine in
øel je od ene skupine do druge,
pridigajoç ljudem kesanje in
vero v Gospoda.
16 In opominjal je Limhijevo
ljudstvo in svoje brate, vse te,
ki so bili reøeni iz suœenjstva,
naj pomnijo, da je bil Gospod
tisti, ki jih je reøil.
bil Alma ljudi pouçeval veliko
tega in ko jim je bil prenehal
govoriti, se je kralj Limhi œelel
krstiti; in krstiti se je œelelo tudi
vse njegovo ljudstvo.
18 Zato je øel Alma v vodo in
jih krstil; da, krstil jih je tako,
kakor je v Mormonovih vodah
krstil svoje brate; da, in kolikor
jih je krstil, toliko jih je pripadalo Boœji cerkvi; in to zavoljo
njihove vere v Almove besede.
Mozija Almu dovolil, da je po
vsej zarahemelski deœeli ustanovil cerkve; in dal mu je moç,
da je v vsaki cerkvi posvetil
duhovnike in uçitelje.
20 To je bilo sedaj storjeno, ker
je bilo tako veliko ljudi, da jih
en uçitelj ni mogel vseh voditi;
niti niso vsi mogli sliøati Boœje
besede na enem zboru;
21 zato so se zbrali v razliçnih
skupinah, ki so se imenovale
cerkev; vsaka cerkev je imela
svoje duhovnike in svoje uçitelje in vsak duhovnik je pridigal
besedo tako, kakor mu je bila
predana po Almovih ustih.
176
22 In tako so bile, dasi je bilo
veliko cerkva, vse ena cerkev,
da, in sicer Boœja cerkev; kajti v
vseh cerkvah se ni pridigalo
drugega kakor kesanje in vero
v Boga.
23 In sedaj je bilo v zarahemelski deœeli sedem cerkva. In
zgodilo se je, da se je, kdor je bil
œeljan prevzeti Kristusovo ime
oziroma Boœje, pridruœil Boœjim
cerkvam;
24 in imenovali so se Boœje
ljudstvo. In Gospod je nanje izlil
Duha in bili so blagoslovljeni
in v deœeli so uspevali.
26. POGLAVJE
Neverniki v greh zapeljejo veliko
çlanov cerkve. — Almu je obljubljeno veçno œivljenje. — Tisti, ki
se pokesajo in se krstijo, doseœejo
odpuøçanje.—Çlanom cerkve, ki so
v grehu, ki se pokesajo in priznajo
Almu in Gospodu, bo odpuøçeno;
drugaçe ne bodo priøteti med
ljudstvo cerkve. Med leti 120 in
100 pr. Kr.
Sedaj se je zgodilo, da je bilo
veliko odraøçajoçega rodu, ki
niso mogli razumeti besed kralja
Benjamina, ker so bili v çasu,
ko je govoril svojemu ljudstvu,
majhni otroci; in niso verjeli v
izroçilo svojih oçetov.
2 Niso verjeli, kar je bilo reçenega o vstajenju mrtvih, niti niso
verjeli o Kristusovem prihodu.
3 In sedaj zavoljo svoje nevere
niso mogli razumeti Boœje besede; in postali so trdosrçni.
4 In niso se hoteli krstiti; niti
se niso hoteli pridruœiti cerkvi.
177
In kar zadeva njihovo vero so
bili loçeno ljudstvo in taki so
ostali vse odtlej, in sicer v svojem mesenem in greønem stanju;
kajti niso klicali h Gospodu,
svojemu Bogu.
5 In sedaj, v Mozijevi vladavini
niso bili pol tako øtevilni kot
Boœje ljudstvo; paç pa so postajali øtevilnejøi zavoljo odpada
med brati.
6 Kajti zgodilo se je, da so z
laskavimi besedami prevarali
veliko teh, ki so bili v cerkvi,
in so bili vzrok, da so ti veliko
greøili; zato je nastala potreba,
da je tiste, ki so greøili, ki so bili
v cerkvi, cerkev opominjala.
pripeljali pred duhovnike in duhovnikom so jih predali uçitelji; in duhovniki so jih privedli
pred Alma, ki je bil véliki duhovnik.
8 Sedaj, kralj Mozija je bil dal
polnomoçje nad cerkvijo Almu.
9 In zgodilo se je, da Alma ni
vedel, kaj naj z njimi; proti njim
pa je bilo veliko priç; da, ljudje
so priøli in obilo priçevali o njihovih kriviçnostih.
10 Sedaj, v cerkvi se ni bilo
poprej zgodilo niç takønega;
zato je bil Alma v duhu nemiren
in jih je dal privesti pred kralja.
11 In kralju je rekel: Glej, tukaj
jih je veliko, ki smo jih pripeljali
predte, ki so jih bratje obtoœili,
da, in zalotili so jih pri raznolikih kriviçnostih. In za svoje
kriviçnosti se ne kesajo; zato
smo jih privedli predte, da jim
boø sodil po njihovih zloçinih.
12 Kralj Mozija pa je Almu
rekel: Glej, jaz jim ne sodim;
Mozija 26:5–23
zato jih predajam v tvoje roke,
da jim boø sodil ti.
13 In sedaj je bil Almov duh
spet nemiren; in øel je in vpraøal
Gospoda, kaj naj napravi glede
te zadeve, kajti bal se je, da bi v
Boœjih oçeh ne napravil nápak.
je bil Bogu izlil vso svojo duøo,
da je k njemu priøel Gospodov
glas, rekoç:
15 Blagor ti, Alma, in blagor
tem, ki so se krstili v Mormonovih vodah. Blagor ti zavoljo
tvoje silne vere v same besede
mojega sluœabnika Abinadija.
16 In blagor njim zavoljo silne
vere v same besede, katere si
jim govoril ti.
17 In blagor ti, ker si med tem
ljudstvom ustanovil cerkev; in
priznal jih bom in moje ljudstvo
bodo.
18 Da, blagor temu ljudstvu,
ki je voljno nositi moje ime; kajti
v mojem imenu bodo poklicani;
in moji so.
19 In ker si me vpraøal glede
prestopnika, blagor ti.
20 Moj sluœabnik si; in s teboj
se zaveœem, da boø imel veçno
œivljenje; in sluœil mi boø in øel
v mojem imenu in boø zbral
moje ovce.
21 In ta, ki bo sliøal moj glas,
bo moja ovca; in tega boø sprejel
v cerkev in tega bom sprejel tudi
sam.
22 Kajti glej, to je moja cerkev;
kdor se bo krstil, se bo krstil v
kesanje. In kogar boø sprejel,
bo verjel v moje ime; in temu
bom rade volje odpustil.
23 Kajti jaz sem ta, ki nase
prevzema grehe sveta; kajti
Mozija 26:24–39
jaz sem ta, ki jih je ustvaril; in
jaz sem ta, ki zagotovi temu, ki
verjame do konca, mesto na
moji desnici.
24 Kajti glej, v mojem imenu
so poklicani; in çe me bodo
poznali, bodo vstali in bodo za
vekomaj imeli mesto na moji
desnici.
25 In zgodilo se bo, ko bo zadonela druga trobenta, da bodo
potem tisti, ki me niso nikoli
poznali, vstali in stopili predme.
26 In potem bodo vedeli, da
sem jaz Gospod, njihov Bog, da
sem njihov Odkupitelj; ampak
ne bodo hoteli biti odkupljeni.
27 In potem jim bom priznal,
da jih nisem nikoli poznal; in
odøli bodo v veçni ogenj, pripravljen za hudiça in njegove
angele.
28 Zato ti povem, da tega, ki
ne bo hotel sliøati mojega glasu,
tega ne boø sprejel v mojo cerkev, kajti njega poslednji dan
ne bom sprejel.
29 Zato ti pravim: Pojdi; in
kdor greøi proti meni, temu boø
sodil glede na grehe, ki jih je
zagreøil; in çe se bo svojih grehov spovedal pred teboj in menoj in se v srcu iskreno pokesal,
temu boø odpustil in prav tako
mu bom odpustil sam.
30 Da, in kolikorkrat se bo moje
ljudstvo pokesalo, tolikokrat jim
bom odpustil njihove prestopke
proti meni.
31 In tudi vi si boste med
seboj odpuøçali prestopke; kajti
resniçno vam povem, ta, ki ne
odpusti prestopkov svojemu
bliœnjemu, ko reçe, da se kesa,
ta si je nakopal obsodbo.
178
32 Sedaj ti pravim: Pojdi; in
kdor se svojih grehov ne bo pokesal, ta ne bo priøtet k mojemu
ljudstvu; in tega se boste drœali
od tega çasa dalje.
Alma te besede sliøal, da jih je
zapisal, da bi jih imel in da bi
ljudstvu te cerkve lahko sodil
po Boœjih zapovedih.
34 In zgodilo se je, da je Alma
øel in sodil tistim, ki so jih bili
zalotili pri kriviçnosti, po Gospodovi besedi.
35 In kdor se je pokesal za svoje grehe in se jih spovedal, tega
so priøteli med ljudstvo cerkve;
36 in tiste, ki svojih grehov niso
priznali in se niso pokesali svoje
kriviçnosti, teh niso priøteli
med ljudstvo cerkve in njihova
imena so bila izbrisana.
upravljal vse cerkvene zadeve;
in spet je napoçil mir in v
cerkvenih zadevah so zaçeli
silno uspevati in budno stopati
pred Bogom, veliko so jih sprejeli in jih veliko krstili.
38 In sedaj, vse to so storili
Alma in njegovi sodelavci, ki
so bili bedeli nad cerkvijo in
hodili v marljivosti in v vsem
pouçevali Boœjo besedo in trpeli
vsakovrstne stiske, ker so jih
preganjali vsi tisti, ki niso pripadali Boœji cerkvi.
39 In opominjali so brate; in
tudi sami so bili opominjani,
vsakdo z Boœjo besedo glede
na svoje grehe oziroma glede
na grehe, ki jih je bil zagreøil,
in Bog jim je zapovedal, naj
molijo brez predaha in se za
vse zahvaljujejo.
179
Mozija 27:1–11
27. POGLAVJE
Mozija prepove preganjanje in zaukaœe enakost. — Alma mlajøi in
øtirje Mozijevi sinovi si prizadevajo uniçiti cerkev. — Pojavi se
angel in jim ukaœe, naj prenehajo s
svojim zlobnim poçetjem. — Alma
onemi. — Vse çloveøtvo se mora
ponovno roditi, da bo doseglo odreøitev. — Alma in Mozijevi sinovi
oznanjajo vesele novice. Med leti
100 in 92 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo, da je
preganjanje, ki so ga neverniki
prizadejali cerkvi, postalo tako
hudo, da je cerkev o zadevi zaçela godrnjati in se pritoœevati
svojim voditeljem; in pritoœili
so se Almu. In Alma je primer
predloœil kralju Moziju. In
Mozija se je posvetoval s svojimi
duhovniki.
Mozija po vsej deœeli razposlal razglas, da noben nevernik
ne sme preganjati nobenega
od teh, ki so pripadali Boœji
cerkvi.
3 In vsem cerkvam je bilo strogo ukazano, naj med njimi ne
bo preganjanja, da morajo biti
vsi ljudje enakopravni.
4 Naj niti ponosu ne vzviøenosti ne dovolijo, da bi jim skalila
mir; naj vsak çlovek ceni svojega
bliœnjega kakor samega sebe in
za svoje preœivetje dela s svojimi
lastnimi rokami.
5 Da, in vsi duhovniki in uçitelji naj za svoje preœivetje delajo
s svojimi lastnimi rokami v vseh
primerih, razen çe bi bilo v bolezni oziroma v veliki potrebi;
in ker so to delali, so imeli obilje
Boœje milostljivosti.
6 In v deœeli je spet napoçil
velik mir; in ljudje so postajali
zelo øtevilni in razkropili so se
preko meja po obliçju zemlje,
da, na sever in na jug, na vzhod
in na zahod in so na vseh straneh deœele gradili velika mesta
in vasi.
7 In Gospod jih je obiskoval in
jim dajal blagostanje in postali
so øtevilno in bogato ljudstvo.
8 Sedaj, Mozijeve sinove se je
priøtevalo med nevernike; in
prav tako se je mednje priøtevalo enega od Almovih sinov,
ki se je po oçetu imenoval Alma;
vendar je postal zelo zloben in
malikovalski çlovek. In bil je
çlovek veliko besed in je ljudem
govoril zelo laskavo; zato je zapeljal veliko ljudi, da so delali
takøne kriviçnosti kakor on.
9 In postal je velikanska ovira v
razcvetu Boœje cerkve; in ljudem
je ukradel srce; med ljudmi je
povzroçal veliko razhajanje; in
sovraœniku Boga je dajal moœnost, da je nad njimi izvajal moç.
10 In sedaj se je zgodilo, medtem ko je hodil naokrog, da bi
uniçil Boœjo cerkev, kajti z Mozijevimi sinovi je skrivoma hodil
naokrog in si prizadeval uniçiti
cerkev in Gospodovo ljudstvo
speljati na kriva pota, kar je bilo
v nasprotju z Boœjimi zapovedmi oziroma tudi s kraljevimi —
11 in kot sem vam rekel, ko
so hodili naokrog in se upirali
Bogu, glej, se jim je prikazal
Gospodov angel; in spustil se
je kakor v oblaku; in govoril je
kakor z glasom groma, kar je
Mozija 27:12–24
bilo vzrok, da se je tresla zemlja,
na kateri so stali;
12 in tako velika je bila njihova
osuplost, da so popadali na
zemljo in niso razumeli besed,
katere jim je govoril.
13 Vendar je spet zaklical, rekoç: Alma, vstani in stopi naprej, kajti zakaj preganjaø Boœjo
cerkev? Kajti Gospod je rekel:
To je moja cerkev in jaz jo bom
ustanovil; in niç drugega je ne
bo zruøilo kakor prestopek mojega ljudstva.
14 In spet, angel je rekel: Glej,
Gospod je usliøal molitve svojega ljudstva in tudi molitve
svojega sluœabnika Alma, ki je
tvoj oçe; kajti molil je z veliko
vere glede tebe, da bi spoznal
resnico; kajti s tem namenom
sem priøel, da te prepriçam o
Boœji moçi in polnomoçju, da
bodo molitve njegovih sluœabnikov usliøane po njihovi veri.
15 In sedaj glej, mar lahko
spodbijaø Boœjo moç? Kajti glej,
mar moj glas ne stresa zemlje?
In mar me prav tako ne vidiø
pred seboj? In poslan sem od
Boga.
16 Sedaj ti pravim: Pojdi in se
spomni ujetniøtva svojih oçetov
v helamski deœeli in v nefijski
deœeli; in spomni se, kako velike
reçi je napravil zanje; kajti bili
so v suœenjstvu in reøil jih je.
In sedaj ti pravim, Alma, pojdi
svojo pot in ne prizadevaj si veç,
da bi uniçil cerkev, da bodo
njihove molitve usliøane in to
celo çe sam hoçeø biti izvrœen.
bile to zadnje besede, ki jih je
angel govoril Almu, in je odøel.
180
18 In sedaj so Alma in tisti, ki
so bili z njim, spet popadali
na zemljo, kajti velika je bila
njihova osuplost; kajti na lastne
oçi so bili videli Gospodovega
angela; in njegov glas je bil
kakor grom, ki je stresal zemljo;
in vedeli so, da ni bilo drugega,
kakor Boœja moç, kar bi lahko
stresalo zemljo in bilo vzrok, da
je trepetala, kot da se bo razklala
na dvoje.
19 In sedaj je bila Almova
osuplost tako velika, da je onemel, da ni mogel odpreti ust;
da, in postal je slaboten, in sicer
da ni mogel premakniti rok;
zato so ga tisti, ki so bili z njim,
prijeli in ga nemoçnega nesli,
in sicer dokler ga niso poloœili
pred njegovega oçeta.
20 In oçetu so pripovedovali o
vsem, kar se jim je bilo zgodilo;
in oçe se je vzradostil, kajti vedel
je, da je bila Boœja moç.
21 In dal je zbrati mnoœico, da
bi bili priçe, kaj je bil Gospod
napravil za njegovega sina in
tudi za tiste, ki so bili z njim.
22 In dal je zbrati duhovnike;
in zaçeli so se postiti in moliti h
Gospodu, svojemu Bogu, da bi
Almu odprl usta, da bi lahko
govoril in tudi da bi njegovi
udje prejeli moç — da bi se ljudem odprle oçi, da bi videli in
vedeli o Boœji dobroti in slavi.
so se bili postili in molili za razmik dveh dni in dveh noçi, so
Almovi udje prejeli moç in vstal
je in jim zaçel govoriti, roteç
jih, naj jim bo v veliko uteho:
24 Kajti, je rekel, pokesal sem
se svojih grehov in Gospod me
181
je odreøil; glejte, rodil sem se v
Duhu.
25 In Gospod mi je rekel: Ne
çudi se, da se mora vse çloveøtvo, da, moøki in œenske, vsi
narodi, rodovi, jeziki in ljudstva,
ponovno roditi; da, roditi se v
Bogu, se spremeniti iz mesenega
in padlega stanja v stanje praviçnosti in Bog jih odreøi in postanejo njegovi sinovi in hçere;
26 in tako postanejo nova bitja;
in çe tega ne napravijo, nikakor
ne morejo naslediti Boœjega
kraljestva.
27 Povem vam, çe temu ne
bo tako, morajo biti izvrœeni; in
to vem, ker sem bil sam skoraj
izvrœen.
28 Vendar ko sem prebrodil
veliko stisko in se pokesal na
pragu smrti, se je Gospodu v
milosti zdelo prav, da me potegne iz veçnega ognja, in rodil
sem se v Bogu.
29 Moja duøa je bila odreøena
grenke muke in spon kriviçnosti. Bil sem v najtemnejøem
breznu; a sedaj vidim çudovito
Boœjo luç. Mojo duøo je pretreslo
veçno muçenje; a otet sem in
moja duøa ni veç razbolena.
30 Zavraçal sem svojega Odkupitelja in zanikal sem, kar so
bili govorili naøi oçetje; da pa
bodo sedaj videli, da bo priøel
in da pomni vsako bitje svojega
stvarjenja, se bo prikazal vsem.
31 Da, vsako koleno se bo
upognilo in vsak jezik priznal
pred njim. Da, in sicer poslednji
dan, ko bodo vsi ljudje pristopili, da jim bo sodil, potem bodo
priznali, da je on Bog; potem
bodo priznali, kateri œivijo brez
Mozija 27:25–37
Boga v svetu, da je sodba veçne
kazni nad njimi praviçna; in
tresli se bodo in trepetali in lezli
vase pod bliskovitim pogledom
njegovega prodornega oçesa.
Alma od tedaj dalje zaçel pouçevati ljudi in tiste, ki so bili
z Almom takrat, ko se jim je
prikazal angel, in potovali so
naokrog po vsej deœeli in vsem
ljudem oznanjali, kar so bili sliøali in videli in v velikih stiskah
so pridigali Boœjo besedo, ko so
jih moçno preganjali tisti, ki so
bili neverniki, in mnogi od njih
so jih udarili.
33 Vkljub vsemu temu pa so
cerkvi dajali veliko tolaœbo in
krepili njihovo vero in jih opominjali z velikim potrpljenjem
in veliko delali, da so spolnjevali
Boœje zapovedi.
34 In øtirje med njimi so bili
Mozijevi sinovi; in ime jim je
bilo Amon in Aron in Omner in
Himni; tako je bilo ime Mozijevim sinovom.
35 In potovali so skozi vso zarahemelsko deœelo, med vsem
ljudstvom, ki je bilo v kraljevini
kralja Mozija, in si goreçe prizadevali popraviti vse prizadejano, kar so bili storili cerkvi, in
priznavali svoje grehe in oznanjali o vsem, kar so bili videli,
in razlagali prerokbe in svete
spise vsem, ki so jih œeleli sliøati.
36 In tako so bili orodje v
Boœjih rokah, da so jih veliko
privedli k spoznanju resnice,
da, k spoznanju o Odkupitelju.
37 In kako blagoslovljeni so!
Kajti oznanjali so mir; oznanjali so dobre novice o dobrem; in
Mozija 28:1–13
izjavljali so ljudem, da Gospod
kraljuje.
28. POGLAVJE
Mozijevi sinovi gredo pridigat
Lamancem.—Z uporabo dveh vidçevih kamnov Mozija prevede jeredovske ploøçe. Okrog leta 92 pr. Kr.
Sedaj se je zgodilo, potem ko
so bili Mozijevi sinovi vse to
storili, so jih s seboj vzeli
majhno øtevilo in se vrnili k
svojemu oçetu, kralju, in œeleli,
naj jim dovoli s temi, ki so jih
bili izbrali, iti v nefijsko deœelo,
da bodo pridigali, kar so bili
sliøali, in da bi Boœjo besedo
razglaøali bratom Lamancem—
2 da bi morda spoznali Gospoda, svojega Boga, in jih prepriçali o kriviçnosti njihovih oçetov;
in da bi bili morda ozdravljeni
sovraøtva do Nefijcev, da bi jih
prav tako privedli k radosti v
Gospodu, njihovem Bogu, da bi
se spoprijateljili in da bi ne bilo
veç sporov v vsej deœeli, ki jo jim
je bil dal Gospod, njihov Bog.
3 Œeleli so torej, da bi se
odreøitev oznanjala vsakemu
bitju, kajti niso mogli prenaøati, da bi bila kakøna çloveøka
duøa pogubljena; da, in sicer
misli same, da bi kakøna duøa
prenaøala neskonçno muçenje,
so povzroçile, da so se tresli in
trepetali.
4 In tako je nanje deloval Gospodov Duh, kajti bili so najbolj
pokvarjeni med greøniki. In
Gospodu se je v njegovi neskonçni milosti zdelo prav, da
jim prizanese; vendar so v duøi
182
zavoljo svojih kriviçnosti trpeli
veliko tesnobo, zelo so trpeli in
se bali, da bi bili za vekomaj
zavrœeni.
5 In zgodilo se je, da so veliko
dni prosili oçeta, da bi lahko øli
v nefijsko deœelo.
6 In kralj Mozija je øel vpraøat
Gospoda, ali naj svoje sinove
pusti iti med Lamance, da bodo
pridigali besedo.
7 In Gospod je Moziju rekel:
Dovoli jim iti, kajti veliko jih bo
verjelo njihovim besedam in
imeli bodo veçno œivljenje; in
tvoje sinove bom reøil iz rok
Lamancev.
Mozija dovolil iti in delati,
kakor so prosili.
9 In odpotovali so v divjino, da
bodo øli med Lamance pridigat
besedo; in po tem bom podal
poroçilo o njihovih dejanjih.
10 Sedaj kralj Mozija ni imel
nikogar, komur bi predal kraljestvo, kajti niti enega sina ni
bilo, ki bi kraljestvo prevzel.
11 Zato je vzel zapise, ki so bili
vrezani na ploøçah iz medenine,
in tudi Nefijeve ploøçe in vse,
kar je bil hranil in ohranjal po
Boœjih zapovedih, potem ko je
prevedel in dal zapisati zapise,
ki so bili na ploøçah iz zlata; ki
so jih bili naøli Limhijevi ljudje,
ki so mu bile izroçene po Limhijevi roki;
12 in to je storil zavoljo velike
zaskrbljenosti svojega ljudstva;
kajti nadvse so si œeleli izvedeti
o tistem ljudstvu, ki je bilo
pobito.
13 In sedaj, prevedel jih je s
pomoçjo tistih dveh kamnov, ki
183
sta bila pritrjena v dva obroçka
v okviru.
14 Te reçi so bile torej pripravljene od zaçetka in so se izroçale
iz roda v rod z namenom, da bi
se prevajali jeziki;
15 in ohranjala in varovala jih je
roka Gospoda, ki bo vsakemu
bitju, ki bo posedovalo deœelo,
razodel kriviçnosti in gnusobe
svojega ljudstva;
16 in kdor ima te reçi, se prav
kakor v starodavnih çasih imenuje videc.
17 Potem ko je bil torej Mozija
konçal s prevajanjem teh zapisov, glejte, je to poroçalo o
ljudstvu, ki je bilo pobito, od
çasa, ko so bili pobiti, vse do
gradnje velikega stolpa v çasu,
ko je Gospod zmedel jezike ljudi
in so bili razkropljeni po vsem
zemeljskem obliçju, da, in sicer
od tistega çasa vse nazaj do
Adamovega stvarjenja.
18 To poroçilo je bilo sedaj
vzrok, da je Mozijevo ljudstvo
silno œalovalo, da, navdala jih je
potrtost; vendar jim je dalo veliko védenja, çesar so se radostili.
19 In to poroçilo bo zapisano
po tem; kajti glejte, potrebno je,
da bi vsi ljudje vedeli za to, kar
je zapisano v tem poroçilu.
20 In sedaj, kakor sem vam
rekel, potem ko je bil kralj
Mozija s tem konçal, je vzel
ploøçe iz medenine in vse, kar
je bil imel, in to predal Almu, ki
je bil Almov sin; da, vse zapise,
in tudi tolmaça, in jih prenesel
nanj in mu ukazal, naj jih vodi
in ohranja in naj prav tako vodi
zapis o tem ljudstvu, in naj se
izroçajo iz enega rodu drugemu,
Mozija 28:14–29:6
in sicer kakor so se bile izroçale
vse od çasa, ko je Lehi zapustil
Jeruzalem.
29. POGLAVJE
Mozija predlaga, naj se namesto
kralja izvoli sodnike.—Nepraviçni
kralji ljudstvo vodijo v greh. —
Alma mlajøega glas ljudstva izbere
za vrhovnega sodnika.—Prav tako
je véliki duhovnik v cerkvi.—Alma
starejøi in Mozija umreta. Med
Ko je bil Mozija sedaj to napravil, je po vsej deœeli med vse
ljudstvo dal razposlati, ker je
œelel poznati njihovo voljo glede
tega, kdo bo njihov kralj.
2 In zgodilo se je, da je glas
ljudstva priøel in se glasil: Œelimo, naj nam bo Aron, tvoj sin,
za kralja in za vladarja.
3 Sedaj, Aron je bil odøel v
nefijsko deœelo, zato kralj ni
mogel prenesti kraljestva nanj;
Aron kraljestva niti ne bi prevzel; niti ni bil kraljestva voljan
prevzeti nobeden od Mozijevih
sinov.
4 Zato je kralj Mozija spet razposlal med ljudstvo; da, in sicer
je med ljudstvo razposlal pisano
besedo. In to so bile besede, ki
so bile zapisane in so se glasile:
5 Glejte, o ljudstvo moje oziroma bratje moji, kajti cenim vas
kot take, œelim, da bi pretehtali
zadevo, katero ste poklicani pretehtati — saj œelite imeti kralja.
6 Razglaøam vam torej, da je ta,
kateremu kraljestvo po pravici
pripada, odklonil in kraljestva
ne bo prevzel.
Mozija 29:7–20
7 In çe bi torej moral biti na
njegovo mesto doloçen drugi,
glejte, se bojim, da bi se med
vami zaçeli prepiri. In kdo ve,
ampak moj sin, kateremu kraljestvo pripada, bi se lahko ujezil in odpeljal del tega ljudstva
za seboj, kar bi bilo med vami
vzrok za vojne in prepire, kar
bi bilo vzrok velikemu prelivanju krvi in izkrivljanju Gospodovih poti, da, in pogubilo bi
duøe veliko ljudi.
8 Pravim vam torej, bodimo
modri in to premislimo, kajti
nimamo pravice pogubiti mojega sina, niti bi ne smeli imeti
pravice pogubiti drugega, çe bi
bil doloçen na njegovo mesto.
9 In çe bi se moj sin spet obrnil
k svojemu ponosu in puhlostim,
bi preklical, kar je rekel in terjal
pravico do kraljestva, kar bi bilo
vzrok, da bi veliko greøil on in
tudi to ljudstvo.
10 In sedaj bodimo modri in to
priçakujmo in naredimo, kar bo
temu ljudstvu zagotovilo mir.
11 Zato bom preostanek svojih
dni vaø kralj; vendar pa doloçimo sodnike, da bodo temu
ljudstvu sodili po naøi postavi;
in na novo bomo uredili zadeve
tega ljudstva, kajti za sodnike
bomo doloçili modre moœe, ki
bodo temu ljudstvu sodili po
Boœjih zapovedih.
12 Sedaj, bolje je, da çloveku
sodi Bog kakor çlovek, kajti
Boœje sodbe so vselej praviçne,
çlovekove sodbe pa niso vselej
praviçne.
13 Çe bi bilo zato moœno, da bi
imeli za kralje praviçne moœe,
ki bi uveljavili Boœje postave in
184
ljudem sodili po njegovih zapovedih, da, çe bi imeli za kralje
moœe, ki bi delali tako, kakor je
za to ljudstvo moj oçe Benjamin
— vam povem, çe bi bilo temu
vselej tako, potem bi bilo koristno, da bi vselej imeli kralje,
ki bi vam vladali.
14 In celo jaz sam sem delal z
vso moçjo in sposobnostmi, ki
sem jih posedoval, da bi vas pouçeval Boœje zapovedi in da bi
v vsej deœeli vzpostavil mir, da
bi ne bilo vojn, niti sporov, niti
tatvin, niti plenjenja, niti ubijanja, niti nikakrøne kriviçnosti;
15 in kdor je bil kriviçen, tega
sem kaznoval glede na zloçin,
ki ga je zagreøil, po postavi, ki
so nam jo dali naøi oçetje.
16 Sedaj vam povem, ker vsi
ljudje niso praviçni, ni dobro,
da bi imeli kralja oziroma kralje,
da bi vam vladali.
17 Kajti glejte, kolikøno kriviçnost, ki je storjena, povzroçi en
zloben kralj, da, in kako veliko
uniçenje!
18 Da, spomnite se kralja Noeta, njegove zlobe in njegovih
gnusob in tudi zlobe in gnusob
njegovega ljudstva. Glejte kako
veliko uniçenje je priølo nadnje;
in zavoljo svojih kriviçnosti
so bili prav tako privedeni v
suœenjstvo.
19 In çe bi ne bilo poseganja
njihovega vsemodrega Stvarnika, in to zavoljo njihovega iskrenega kesanja, bi morali do sedaj
neizogibno ostati v suœenjstvu.
20 A glejte, reøil jih je, ker so
pred njim postali poniœni; in
ker so glasno klicali k njemu,
jih je reøil iz suœenjstva; in tako
185
v vseh primerih dela Gospod
s svojo moçjo med çloveøkimi
otroki in izteza roko usmiljenja
tem, ki vanj zaupajo.
21 In glejte, sedaj vam povem,
kriviçnega kralja ne morete
vreçi s prestola kakor po veliko
prepirih in po velikem prelivanju krvi.
22 Kajti glejte, v kriviçnosti
ima svoje prijatelje in okrog
sebe ima straœo; in razveljavi
postave teh, ki so pred njim
vladali v praviçnosti; in Boœje
zapovedi potepta pod nogami;
23 in uzakoni postave in jih
razpoølje med ljudstvo, da,
postave po lastni zlobi; in kdor
ne uboga njegovih postav, tega
da ubiti; in kdor se mu bo uprl,
nad té bo poslal vojsko, da se bo
bojevala, in çe jih bo lahko, jih
bo pobil; in tako nepraviçni kralj
izkrivlja poti vse praviçnosti.
24 In sedaj, glejte, vam povem,
ni dobro, da bi nad vas priøle
takøne gnusobe.
25 Zato naj vam glas tega
ljudstva izbere sodnike, da
vam bodo sodili po postavah,
ki so vam jih dali naøi oçetje, ki
so pravilne in katere jim je dala
Gospodova roka.
26 Sedaj, ni v navadi, da bi
glas ljudstva œelel kar koli v
nasprotju s tem, kar je prav; je
pa v navadi za manjøi del
ljudstva, da œeli, kar ni prav;
zato se boste tega drœali in bo
postalo vaø zakon — da boste
svoj posel izvajali po glasu
ljudstva.
27 In çe pride ças, da bo glas
ljudstva izbral kriviçnost, potem je ças, da bodo nad vas
Mozija 29:21–33
priøle Boœje sodbe; da, potem je
ças, ko vas bo obiskal z velikim
uniçenjem, in sicer kakor je to
deœelo obiskoval doslej.
28 In sedaj, çe imate sodnike
in vam ne sodijo po postavi, ki
so jo prejeli, lahko doseœete, da
jim bo sodil viøji sodnik.
29 Çe vam viøji sodniki ne
sodijo praviçnih sodb, boste
dosegli, da se bo zbralo majhno
øtevilo niœjih sodnikov in ti
bodo sodili viøjim sodnikom
glede na glas ljudstva.
30 In zapovedujem vam, da
boste to delali v strahu pred
Gospodom; in zapovedujem
vam, da boste to delali in da ne
boste imeli kralja; çe bo to
ljudstvo greøilo in bilo kriviçno,
bo odgovornost nad njihovimi
lastnimi glavami.
kriviçnost njihovih kraljev je
bila vzrok, da je veliko ljudi
greøilo; zato bo odgovornost za
njihove kriviçnosti nad glavami
njihovih kraljev.
32 In sedaj œelim, da v tej
deœeli te neenakosti ne bi bilo
veç, zlasti med tem mojim
ljudstvom; œelim pa, da bo ta
deœela deœela svobode in da
vsak çlovek lahko uœiva svoje
pravice in tudi privilegije tako
dolgo, kot se zdi Gospodu dobro, da lahko œivimo v deœeli in
jo dedujemo, da, in sicer tako
dolgo kot bo katero od naøega
potomstva ostalo na obliçju te
deœele.
33 In veliko veç jim je zapisal
kralj Mozija in jim razkril vse
preizkuønje in teœave praviçnega kralja, da, vse duøevne muke
Mozija 29:34–46
zavoljo ljudstva in tudi vse godrnjanje ljudstva kralju; in vse
to jim je razloœil.
34 In povedal jim je, da tega ne
bi smelo biti, paç pa naj breme
pride nad vse ljudstvo, da bo
vsak çlovek prenaøal svoj del.
35 In prav tako jim je razodel vse neugodne plati, pod
katerimi so delali, ko so imeli
nepraviçnega kralja, ki jim je
vladal;
36 da, vse njegove kriviçnosti in gnusobe in vse vojne in
spore in prelivanja krvi in tatvine in plenjenja in predajanja
vlaçugarstvu in vsakovrstne
kriviçnosti, katerih ni moç naøteti — govoreç jim, da tega ne bi
smelo biti, da je bilo izrecno
odvratno za Boœje zapovedi.
37 In sedaj se je zgodilo, potem
ko je bil kralj Mozija to razposlal med ljudi, da jih je resnica
njegovih besed prepriçala.
38 Zato so opustili œelje po kralju in postali silno neuçakani, da
bi vsakdo po vsej deœeli imel
enakovredne moœnosti; da, in
vsakdo je izrazil pripravljenost
odgovarjati za svoje grehe.
39 Zato se je zgodilo, da so se
v skupinah zbrali po vsej deœeli, da bi se izrekli o tem, kdo
naj bodo njihovi sodniki, da jim
bodo sodili po postavi, ki so jo
dobili; in bili so silno radostni
zavoljo svobode, ki jim je bila
dovoljena.
40 In njihova ljubezen do
Mozija je postajala moçnejøa;
da, cenili so ga bolj kot katerega
koli drugega çloveka; kajti nanj
niso gledali kot na tirana, ki si
je prizadeval za dobiçkom, da,
186
za tistim pohlepom, ki pokvari
duøo; kajti od njih ni zahteval
bogastva, niti se ni bil radostil
v prelivanju krvi; paç pa je
bil v deœeli vzpostavil mir in
svojemu ljudstvu je bil dovolil,
da so bili reøeni vsakrønega
suœenjstva; zato so ga cenili, da,
silno, neizmerno.
41 In zgodilo se je, da so doloçili sodnike, da so jim vladali
oziroma da so jim sodili po
postavi; in to so napravili po
vsej deœeli.
42 In zgodilo se je, da so Alma
doloçili za prvega glavnega
sodnika, ker je bil tudi véliki
duhovnik, ker mu je njegov
oçe predal sluœbo in ker je nanj
prenesel nadzorstvo glede vseh
zadev cerkve.
je Alma hodil po Gospodovih
poteh in je spolnjeval njegove
zapovedi in sodil praviçne sodbe; in v deœeli je vladal nepretrgan mir.
44 In tako se je po vsej zarahemelski deœeli zaçela vladavina
sodnikov med vsemi ljudmi,
ki so se imenovali Nefijci; in
Alma je bil prvi in vrhovni
sodnik.
je njegov oçe umrl, ko je bil
star osemdeset in dve leti in
œivel je, da bi izpolnil Boœje
zapovedi.
46 In zgodilo se je, da je v tridesetem in tretjem letu svoje
vladavine umrl tudi Mozija, ko
je bil star øestdeset in tri leta;
vsega skupaj je bilo petsto in
devet let od çasa, ko je Lehi
zapustil Jeruzalem.
187
Mozija 29:47–Alma 1:6
47 In tako se je konçala vladavina kraljev nad Nefijevim
ljudstvom; in tako so se konçali
Almovi dnevi, ki je bil ustanovitelj njihove cerkve.
Almova knjiga
ALMOV SIN
P
oroçilo od Alma, ki je bil Almov sin, ki je bil prvi in vrhovni
sodnik nad Nefijevim ljudstvom in tudi véliki duhovnik v
Cerkvi. Poroçilo o vladanju sodnikov in o vojnah in prepirih med
ljudstvom. In tudi poroçilo o vojni med Nefijci in Lamanci po
Almovem zapisu, ki je bil prvi in vrhovni sodnik.
1. POGLAVJE
Nehor pouçuje laœne nauke, ustanovi cerkev, vpelje kvaziduhovniøtvo
in ubije Gideona. — Usmrtijo ga
zavoljo njegovih zloçinov. — Med
ljudstvom se razøirijo kvaziduhovniøtva in preganjanja. — Duhovniki se sami preœivljajo, ljudje
skrbijo za revne in Cerkev uspeva.
S
EDAJ se je zgodilo, da je v
prvem letu vladanja sodnikov nad Nefijevim ljudstvom,
od tedaj ko je kralj Mozija øel po
poti vsega zemeljskega, vojskujoç dobro vojno, pokonçno
hodeç pred Bogom, ne da bi za
seboj pustil koga kraljevati na
svojem mestu; vendar je bil
uvedel postave in ljudstvo jih je
priznavalo; zato so bili obvezani
œiveti po postavah, ki jih je bil
predpisal.
2 In zgodilo se je, da so v
prvem letu Almovega vladanja
na sodnem stolu predenj pripeljali çloveka, da mu bo sodil,
çloveka, ki je bil velik in je bil
poznan po svoji veliki moçi.
3 In hodil je bil med ljudstvom,
pridigajoç jim, kar je imenoval
Boœjo besedo, izvajajoç pritisk
na cerkev; razglaøajoç ljudem,
da bi morali preœivljati vsakega duhovnika in uçitelja; in
naj ne bi delali s svojimi rokami, paç pa naj bi jih ljudstvo
podpiralo.
4 In prav tako je ljudem priçeval, da bo na poslednji dan
odreøeno vse çloveøtvo in da se
jim ni potrebno bati ne trepetati,
paç pa naj dvignejo glave in se
radostijo; kajti Gospod je bil
ustvaril vse ljudi in bo prav tako
vse ljudi odkupil; in na koncu
bodo vsi ljudje imeli veçno
œivljenje.
5 In zgodilo se je, da je toliko
pouçeval o tem, da jih je veliko
verjelo njegovim besedam, in
sicer tako veliko, da so ga zaçeli
podpirati in mu dajati denar.
6 In zaçel je postajati vzviøen
v ponosu svojega srca in nositi
zelo draga oblaçila, da, in glede
Alma 1:7–20
na svoje pridiganje, je celo zaçel
ustanavljati cerkev.
7 In zgodilo se je, ko je hodil
pridigat tistim, ki so verjeli
njegovi besedi, je sreçal çloveka,
ki je pripadal Boœji cerkvi, da,
in sicer enega od uçiteljev; in z
njim se je zaçel hudo prepirati,
da bi odvedel ljudi iz cerkve; moœ
pa se mu je zoperstavil, opominjajoç ga z Boœjimi besedami.
8 Sedaj, moœu je bilo ime Gideon; in bil je tisti, ki je bil orodje
v Boœjih rokah, ko je Limhijevo
ljudstvo reøil iz suœenjstva.
9 Ker se mu je torej Gideon
zoperstavil z Boœjimi besedami, se je na Gideona razsrdil in
izvlekel meç in mu zaçel zadajati udarce. Sedaj, ker so Gideona
mnoga leta upognila, se zato
ni mogel zoperstaviti njegovim
udarcem, zato je pod meçem
umrl.
10 In moœa, kateri ga je ubil,
so ljudje iz cerkve prijeli in ga
pripeljali pred Alma, da mu bo
sojeno za zloçine, ki jih je bil
zagreøil.
11 In zgodilo se je, da je stal
pred Almom in se zagovarjal z
veliko drznostjo.
12 Alma pa mu je rekel: Glej,
to je prviç, ko je bilo med to
ljudstvo vpeljano kvaziduhovniøtvo. In glej, nisi kriv samo
kvaziduhovniøtva, paç pa si si
ga prizadeval vsiliti z meçem;
in kjer se bo kvaziduhovniøtvo
temu ljudstvu vsiljevalo, se bo
to konçalo z njihovim docelim
propadom.
13 In prelil si kri praviçnega
çloveka, da, çloveka, ki je med
tem ljudstvom napravil veliko
188
dobrega; in çe bi ti prizanesli,
bi se nam maøçevalo in bi njegova kri priøla nad nas.
14 Zato si obsojen na smrt po
postavi, ki nam jo je dal Mozija,
naø zadnji kralj; in to ljudstvo
jo je priznalo; zato mora to
ljudstvo po njej œiveti.
ga zgrabili; in ime mu je bilo
Nehor; in odvedli so ga na vrh
hriba Manti in tam je bil primoran, oziroma bolje, med nebesi
in zemljo je priznal, da je bilo
to, kar je bil pouçeval ljudi, v
nasprotju z Boœjo besedo; in
tam je utrpel sramotno smrt.
16 Vendar to ni napravilo konca øirjenju kvaziduhovniøtva v
deœeli; kajti bilo jih je veliko, ki
so imeli radi puhlosti sveta in
so hodili naokrog, pridigajoç
laœne nauke; in to so delali
zavoljo bogastva in çasti.
17 Vendar si niso drznili lagati,
da se ne bi razvedelo, iz strahu
pred postavo, kajti laœnivce so
kaznovali; zato so se pretvarjali,
da so pridigali po svojem verovanju; in sedaj, postava ni nad
nikomer imela moçi glede njegovega verovanja.
18 In iz strahu pred postavo si
niso drznili krasti, kajti takøne
so kaznovali, niti si niso drznili
ropati niti ubijati, kajti tega, ki
je ubijal, so kaznovali s smrtjo.
19 A zgodilo se je, da je, kdor
koli ni pripadal Boœji cerkvi,
zaçel preganjati tiste, ki so Boœji
cerkvi pripadali in so bili nase
prevzeli Kristusovo ime.
20 Da, preganjali so jih in jih
œalili z vsakovrstnimi besedami
in to zavoljo njihove poniœnosti;
189
ker niso bili ponosni v svojih
lastnih oçeh in ker so med seboj
delili Boœjo besedo brez denarja
in brez cene.
21 Sedaj, ljudje v cerkvi so
imeli strogo postavo, da se
nihçe, ki pripada cerkvi, ne sme
dvigniti in preganjati tistih, ki
niso pripadali cerkvi, in da med
njimi ne sme biti preganjanja.
22 Vendar jih je bilo med njimi
veliko, ki so bili ponosni in so se
zaçeli vroçe prepirati s svojimi
nasprotniki prav do udarcev; da,
med seboj so se tepli s pestmi.
23 To je bilo sedaj v drugem
letu Almove vladavine in je v
cerkvi povzroçilo veliko stisko;
da, za cerkev je bilo to vzrok
velike preizkuønje.
24 Kajti veliko jih je postalo
trdosrçnih in njihova imena
so bila izbrisana, da se jih
ni veç omenjalo med Boœjim
ljudstvom. In prav tako jih je
veliko odstopilo.
25 To je bila sedaj velika preizkuønja za tiste, ki so ostajali
trdni v veri; vendar so stanovitno in neomajno spolnjevali
Boœje zapovedi in s potrpeœljivostjo so prenaøali preganjanje,
ki jim je bilo naloœeno.
26 In ko so duhovniki pustili
svoje delo, da bi z ljudmi delili
Boœjo besedo, so ljudje prav
tako pustili svoja opravila, da
bi Boœjo besedo sliøali. In ko so
bili duhovniki z njimi prenehali deliti Boœjo besedo, so se vsi
spet marljivo vrnili k svojim
opravilom; in duhovnik se ni
cenil za veç od svojih posluøalcev, kajti pridigar ni bil niç boljøi
od posluøalca, niti ni bil uçitelj
Alma 1:21–32
niç boljøi od uçenca; in tako so
bili vsi enakovredni in vsi so
delali, vsakdo po svoji moçi.
27 In delili so od svojega imetja, vsakdo po tem, kar je imel, s
siromaønimi in pomoçi potrebnimi in bolnimi in prizadetimi;
in niso nosili dragih oblaçil,
vendar so bili urejeni in lepi.
28 In tako so uvedli cerkvene
zadeve; in tako je vkljub vsem
preganjanjem med njimi spet
napoçil nepretrgan mir.
29 In sedaj, zavoljo stanovitnosti cerkve so silno bogateli,
ker so imeli obilje vsega, kar so
potrebovali—obilje drobnice in
goveda in pitançkov vsake vrste
in prav tako obilje œita in zlata
in srebra in dragocenosti in
obilje svile in tanko tkanega
platna in vsakovrstnega preprostega blaga.
30 In tako v svojih uspevajoçih okoliøçinah niso odpravili
nikogar, ki je bil gol, ali ki je bil
laçen, ali ki je bil œejen, ali ki je
bil bolan, ali ki ni imel jesti; in
srca niso predajali bogastvu;
zato so bili velikoduøni do vseh,
tako do starih kot do mladih,
tako do zasuœnjenih kot do svobodnih, tako do moøkih kot do
œensk, bodisi zunaj cerkve ali v
cerkvi, ne da bi delali razlike
med tistimi, ki so potrebovali
pomoç.
31 In tako so uspevali in postali
zdaleç premoœnejøi od tistih, ki
niso pripadali njihovi cerkvi.
32 Kajti tisti, ki niso pripadali
njihovi cerkvi, so se vdajali
çarovniøtvu in malikovanju oziroma brezdelnosti in çençam in
zavidanju in zdraham; noøenju
Alma 1:33–2:11
dragih oblaçil; povzdigovanju
v ponosu svojih lastnih oçi; preganjanju, laganju, tatvinam,
ropanju, vlaçugarstvu in umorom in vsakovrstnim hudobijam; vendar so morali postavo
uveljavljati pri vseh tistih, ki
so jo prekrøili, kolikor je bilo
mogoçe.
33 In zgodilo se je, ker so tako
nad njimi izvajali postavo, je
vsakdo pretrpel, glede na to,
kar je bil storil, da so se bolj
umirili in si niso drznili zagreøiti nobene hudobije, da se ne
bi razvedelo; zato je bilo med
Nefijevim ljudstvom do petega
leta vladavine sodnikov zelo
mirno.
2. POGLAVJE
Amlisi si prizadeva postati kralj in
glas ljudstva ga zavrne.—Njegovi
privrœenci ga postavijo za kralja.
— Amlisijci se vojskujejo z Nefijci
in so poraœeni. — Lamanci in Amlisijci zdruœijo sile in so poraœeni.
—Alma ubije Amlisija. Okrog leta
87 pr. Kr.
In zgodilo se je v zaçetku petega
leta njihove vladavine, da so se
med ljudmi zaçeli prepiri; kajti
neki çlovek, ki se je imenoval
Amlisi, ki je bil zelo prekanjen
çlovek, da, moder çlovek kar
zadeva modrost sveta in je
pripadal redu çloveka, ki je z
meçem ubil Gideona, ki je bil
po postavi usmrçen —
2 ta Amlisi je bil sedaj s svojo
prekanjenostjo za seboj odpeljal veliko ljudi; in sicer toliko
da so postajali zelo moçni; in
190
zaçeli so si prizadevati, da bi
Amlisija postavili za kralja nad
ljudstvom.
3 To je sedaj vznemirilo ljudi
iz cerkve in tudi vse tiste, ki jih
Amlisi s svojim prepriçevanjem
ni odpeljal za seboj; kajti vedeli
so, da se mora po njihovi postavi takøna reç uvesti po glasu
ljudstva.
4 Çe bi bilo zato mogoçe, da bi
si Amlisi pridobil glas ljudstva,
bi jim, ker je bil hudoben çlovek,
kratil pravice in privilegije v
cerkvi; kajti njegova namera je
bila uniçiti Boœjo cerkev.
5 In zgodilo se je, da so se ljudje
po vsej deœeli zbrali, vsak glede
na svoje miøljenje, bodisi za oziroma proti Amlisiju, v razliçnih
telesih, hudo priçkajoç se in strahotno prepirajoç se med seboj.
6 In tako so se zbrali, da bi o
zadevi glasovali; in to so predloœili sodnikom.
7 In zgodilo se je, da se je glas
ljudstva izrekel proti Amlisiju,
da ni bil postavljen za kralja
nad ljudstvom.
8 To je sedaj povzroçilo veliko
radost v srcu tistih, ki so bili
proti njemu; toda Amlisi je v
tistih, ki so mu bili naklonjeni,
podœgal jezo do tistih, ki mu
niso bili naklonjeni.
zbrali in so Amlisija posvetili za
kralja.
10 Ko so sedaj Amlisija postavili za kralja, jim je ukazal, naj
proti svojim bratom primejo za
oroœje; in to je storil, da bi si jih
podvrgel.
11 Sedaj, Amlisijevo ljudstvo
se je razloçevalo z Amlisijevim
191
imenom, ker so se imenovali
Amlisijci: in preostali so se
imenovali Nefijci oziroma Boœje
ljudstvo.
12 Zato se je nefijsko ljudstvo
zavedalo namer Amlisijcev in
zato so se pripravili, da se bodo
z njimi spoprijeli; da, oboroœili
so se z meçi in z zakrivljenimi
sabljami in z loki in s puøçicami
in s kamni in s praçami in z
vsakovrstnim bojnim oroœjem
vseh vrst.
13 In tako so se pripravili,
da se bodo spoprijeli z Amlisijci
v çasu njihovega prihoda. In
postavili so poveljnike in viøje
poveljnike in glavne poveljnike
glede na njihovo øtevilo.
14 In zgodilo se je, da je Amlisi
svoje moœe oboroœil z vsakovrstnim bojnim oroœjem vseh
vrst; in doloçil je tudi vladarje
in voditelje nad ljudstvom, da
jih bodo vodili v vojni z njihovimi brati.
15 In zgodilo se je, da so Amlisijci priøli na hrib Amnihu, ki je
bil vzhodno od reke Sidon, ki je
tekla ob zarahemelski deœeli, in
tam so se zaçeli vojskovati z
Nefijci.
16 Sedaj je Alma, ker je bil
vrhovni sodnik in upravitelj nad
Nefijevim ljudstvom, zato øel s
svojimi ljudmi, da, s poveljniki
in glavnimi poveljniki, da, na
çelu svojih çet v boj z Amlisijci.
17 In Amlisijce so zaçeli pobijati na hribu vzhodno od
Sidona. In Amlisijci so se bojevali z Nefijci z veliko moçjo, v
tolikor da je pred Amlisijci
padlo veliko Nefijcev.
18 Vendar je Gospod Nefijcem
Alma 2:12–24
okrepil roke, da so v velikem
pokolu pobijali Amlisijce, da so
zaçeli pred njimi beœati.
19 In zgodilo se je, da so Nefijci
ves tisti dan zasledovali Amlisijce in jih pobijali v velikem
pokolu, v tolikor da je bilo pobitih Amlisijcev dvanajst tisoç
petsto trideset in dve duøi; in
pobitih Nefijcev je bilo øest tisoç
petsto øestdeset in dve duøi.
20 In zgodilo se je, ko Alma
Amlisijcev ni mogel veç zasledovati, je ukazal, naj njegovi
ljudje postavijo øotore v dolini
Gideon in dolina se je imenovala
po tistem Gideonu, ki ga je
Nehorjeva roka ubila z meçem;
in v tej dolini so si Nefijci za çez
noç postavili øotore.
21 In Alma je poslal oglednike,
da so sledili preostalim Amlisijcem, da bi vedeli o njihovih
naçrtih in njihovih nakanah, s
çimer bi se pred njimi zavaroval,
da bi svoje ljudstvo ohranil
pred uniçenjem.
22 Tisti torej, ki jih je bil razposlal opazovat tabor Amlisijcev, so se imenovali Zeram in
Amnor in Manti in Limher; ti
so bili tisti, ki so se s svojimi
moœmi odpravili opazovat amlisijski tabor.
naslednji dan v veliki naglici
vrnili v nefijski tabor, ker so bili
moçno osupli in se jih je bil
polastil velik strah in so rekli:
24 Glejte, sledili smo amlisijskemu taboru in na svojo veliko
osuplost smo v minonski deœeli
severno od zarahemelske deœele
v smeri nefijske deœele videli
øtevilno lamansko vojsko; in
Alma 2:25–38
glejte, Amlisijci so se jim pridruœili;
25 in napadajo naøe brate v
deœeli; in pred njimi beœe proti
naøemu mestu z drobnico in z
œenami in z otroki; in çe se
ne podvizamo, zavzamejo naøe
mesto in pobijejo naøe oçete in
naøe œene in naøe otroke.
26 In zgodilo se je, da je Nefijevo ljudstvo vzelo øotore in
odpotovalo iz doline Gideon
proti svojemu mestu, ki je bilo
mesto Zarahemla.
27 In glej, ko so øli preko reke
Sidon, so Lamanci in Amlisijci,
ki so bili skoraj tako øtevilni,
kakor je peska v morju, priøli
nadnje, da jih bodo pobili.
28 Ker pa so Nefijci po Gospodovi roki postali moçni, ker so
bili mogoçno klicali k njemu,
da bi jih reøil iz rok njihovih
sovraœnikov, je zato Gospod
usliøal njihove klice in jim dal
moç in Lamanci in Amlisijci so
padali pred njimi.
Alma z meçem boril z Amlisijem iz oçi v oçi; in straøno sta se
borila drug z drugim.
30 In zgodilo se je, da je Alma,
ker je bil Boœji çlovek, ker je bil
udejanjal veliko vere, zaklical,
rekoç: O Gospod, bodi milosten
in me pusti pri œivljenju, da bom
lahko orodje v tvojih rokah, da
bom reøil in ohranil to ljudstvo.
31 Ko je bil Alma sedaj te besede izrekel, se je spet boril z
Amlisijem; in prejel je moç, v tolikor da je Amlisija z meçem ubil.
32 In boril se je tudi z lamanskim kraljem; toda lamanski
kralj je izpred Alma pobegnil
192
nazaj in poslal svoje straœarje,
da so se borili z Almom.
33 Alma pa se je s svojimi straœarji boril s straœarji lamanskega
kralja, dokler jih ni pobil in jih
potisnil nazaj.
34 In tako je poçistil tla ali bolje
breg, ki je bil na vzhodu reke
Sidon, ko je pometal telesa
Lamancev, ki so bili pobiti, v
sidonske vode, da bi njegovo
ljudstvo tako imelo prostor,
da bi ølo preko in se borilo z
Lamanci in z Amlisijci na zahodni strani reke Sidon.
35 In zgodilo se je, ko so bili vsi
øli çez reko Sidon, so Lamanci
in Amlisijci zaçeli pred njimi
beœati, dasi so bili tako øtevilni,
da jih ni bilo moç preøteti.
36 In pred Nefijci so pobegnili
proti divjini, ki je bila na zahodu
in na severu, onkraj meja deœele;
in Nefijci so jih z vso moçjo
zasledovali in jih pobijali.
37 Da, spoprijeli so se z njimi
z vseh strani in jih pobijali in jih
preganjali, dokler se niso razkropili na vzhod in na sever, dokler
niso bili dosegli divjine, ki se je
imenovala Hermonc; in to je
bil del divjine, v kateri so pustoøile divje in sestradane œivali.
zavoljo ran v divjini veliko
umrlo in poœrle so jih tiste œivali
in tudi mrhovinarji z neba; in
naøli so njihove kosti in kopiçile
so se po zemlji.
3. POGLAVJE
Amlisijci so se zaznamovali glede
na preroøko besedo. — Lamanci so
193
bili prekleti zavoljo svojega upora.
— Ljudje si sami prikliçejo svoja
lastna prekletstva. — Nefijci porazijo øe eno lamansko vojsko. Med
In zgodilo se je, da so se Nefijci,
ki niso padli pod bojnim oroœjem, potem ko so pokopali tiste,
ki so bili pobiti — sedaj, øtevilo
pobitih ni bilo preøteto zavoljo
njihovega velikanskega øtevila — potem ko so bili konçali s
pokopavanjem svojih mrtvih,
vsi vrnili v svojo deœelo in v
svojo hiøo in k svoji œeni in k
svojim otrokom.
2 Sedaj, veliko œena in otrok je
bilo pobitih z meçem in prav
tako veliko njihove drobnice
in goveda; in uniçenih je bilo
veliko njihovih œitnih polj, kajti
poteptale so jih çete moœ.
3 In sedaj, kolikor je bilo Lamancev in Amlisijcev, ki so bili
pobiti na bregu reke Sidon, so
jih pometali v sidonske vode;
in glejte, njihove kosti so v
globinah morja in veliko jih je.
4 In Amlisijci so se od Nefijcev
razloçevali, saj so si çelo zaznamovali z rdeço tako kakor
Lamanci; vendar si glav niso
brili kakor Lamanci.
5 Sedaj, Lamanci so imeli pobrite glave; in bili so goli z izjemo
koœe, ki so si jo opasali okrog
ledij, in tudi oklepa, ki so si ga
opasali, in lokov in puøçic in
kamnov in praç in tako dalje.
6 In koœa Lamancev je bila
temna glede na znamenje, ki
je priølo nad njihove oçete, kar
je bilo prekletstvo nad njimi
zavoljo njihovega prestopka in
Alma 3:1–14
njihovega upora proti svojim
bratom, ki so jih sestavljali Nefi,
Jakob in Joœef in Sam, ki so bili
praviçni in sveti moœje.
7 In njihovi bratje so si jih prizadevali ubiti; zato so bili prekleti; in Gospod Bog je nadnje
poslal znamenje, da, nad Lamana in Lemuela in prav tako nad
Izmaelove sinove in Izmaelke.
8 In to je bilo storjeno, da bi se
njihovo potomstvo razlikovalo
od potomstva njihovih bratov,
da bi tako Gospod Bog ohranil
svoje ljudstvo, da bi se ne meøali in verjeli v napaçna izroçila,
kar bi se konçalo z njihovim
propadom.
9 In zgodilo se je, da je, kdor je
svoje potomstvo meøal s tem od
Lamancev, na svoje potomstvo
priklical isto prekletstvo.
10 Kdor je torej dopustil, da so
ga Lamanci odpeljali, je spadal k
njim in doletelo ga je znamenje.
tisti, ki niso verjeli v lamansko
izroçilo, paç pa so verjeli tistim
zapisom, ki so jih prinesli iz
jeruzalemske deœele, in tudi v
izroçilo svojih oçetov, ki so bila
pravilna, ki so verjeli v Boœje
zapovedi in jih spolnjevali, od
tedaj dalje imenovali Nefijci
oziroma Nefijevo ljudstvo —
12 in to so tisti, ki so vodili
zapise, ki govorijo resnico, o
svojem ljudstvu in tudi o lamanskem ljudstvu.
13 Sedaj se bomo spet vrnili k
Amlisijcem, kajti tudi ti so se
zaznamovali; da, sami so se
zaznamovali, da, in sicer z
rdeçim znamenjem na çelu.
14 Tako se izpolni Boœja beseda,
Alma 3:15–27
kajti to so besede, ki jih je rekel
Nefiju: Glej, Lamance sem
preklel in zaznamoval jih bom,
da se bodo oni in njihovo potomstvo razlikovali od tebe in
tvojega potomstva od tedaj dalje in za vekomaj, razen çe se
bodo pokesali svoje hudobije
in se obrnili k meni, da bom
milosten z njimi.
15 In spet: Zaznamoval bom
tega, ki bo svoje potomstvo meøal s tvojimi brati, da bo prav
tako preklet.
16 In spet: Zaznamoval bom
tega, ki se bo bojeval s teboj in
tvojim potomstvom.
17 In spet, pravim, da se ta, ki
odide od tebe, ne bo veç imenoval tvoje potomstvo; in blagoslovil bom tebe in vsakogar, ki se
bo imenoval tvoje potomstvo,
od sedaj dalje in za vekomaj; in
to so bile Gospodove obljube
Nefiju in njegovemu potomstvu.
18 Amlisijci torej niso vedeli,
da so spolnjevali Boœjo besedo,
ko so si zaçeli na çelo dajati
znamenje; vendar so se odkrito
uprli Bogu; zato je bilo potrebno, da jih je doletelo prekletstvo.
19 Sedaj bi œelel, da bi sprevideli, da so si sami nakopali
prekletstvo; in sicer si tako
vsak, ki je preklet, svoje lastno
prekletstvo nakoplje sam.
20 Sedaj se je zgodilo, da je ne
veliko dni po bitki, ki so jo v
zarahemelski deœeli bojevali
Lamanci in Amlisijci, nad Nefijevo ljudstvo priøla øe ena lamanska vojska na istem kraju,
kjer se je prva vojska spoprijela
z Amlisijci.
21 In zgodilo se je, da so pos-
194
lali vojsko, da jih bo pregnala
iz deœele.
22 Ker je bil Alma sam sedaj
ranjen, tokrat ni øel v boj nad
Lamance;
23 ampak je nadnje poslal
øtevilno vojsko; in øli so in pobili
veliko Lamancev in preostale
pregnali preko meja svoje deœele.
24 In potem so se spet vrnili in
zaçeli v deœeli vzpostavljati mir
in njihovi sovraœniki jih nekaj
çasa niso veç nadlegovali.
25 Vse to se je sedaj odvijalo,
da, vse te vojne in spori so se
zaçeli in konçali v petem letu
vladavine sodnikov.
26 In v enem letu je bilo na
tisoçe in deset tisoçe duø poslanih v veçni svet, da bi œeli nagrado za svoja dela, naj so bila
dobra oziroma naj so bila slaba,
da bi œeli veçno sreço oziroma
veçno bedo glede na duha, kateremu so zapisali posluønost,
bodisi dobremu duhu oziroma
slabemu.
27 Kajti vsakdo prejme plaçilo
od njega, katerega se odloçi
posluøati in to po besedah preroøkega duha; zato naj bo po
resnici. In tako se konça peto
leto vladavine sodnikov.
4. POGLAVJE
Alma krsti na tisoçe spreobrnjencev. — V Cerkev vstopi kriviçnost
in ovira napredovanje Cerkve. —
Nefíha doloçijo za vrhovnega sodnika. — Alma se kot véliki duhovnik posveti pridiganju. Med leti
86 in 83 pr. Kr.
195
Sedaj se je v øestem letu vladavine sodnikov nad Nefijevim
ljudstvom zgodilo, da v zarahemelski deœeli ni bilo sporov
niti vojn;
2 toda ljudstvo je bilo prizadeto, da, hudo prizadeto zavoljo
izgube svojih bratov in tudi zavoljo izgube drobnice in goveda
in tudi zavoljo izgube œitnih
polj, ki so jih Lamanci poteptali
pod nogami in uniçili.
3 In tako velika je bila njihova
stiska, da je imela vsaka duøa
razlog za œalovanje; in verjeli
so, da so bile to Boœje sodbe, ki
so bile poslane nadnje zavoljo
njihove hudobije in njihovih
gnusob; zato se je v njih obudil
spomin na njihovo dolœnost.
4 In v veçji meri so zaçeli ustanavljati cerkev; da, in veliko se
jih je krstilo v sidonskih vodah
in pridruœili so se Boœji cerkvi;
da, krstil jih je Alma, ki ga
je njegov oçe Alma posvetil
za vélikega duhovnika nad
ljudstvom cerkve.
5 In zgodilo se je v sedmem
letu vladavine sodnikov, da je
bilo okrog tri tisoç petsto duø,
ki so se pridruœile Boœji cerkvi
in se krstile. In tako se je konçalo sedmo leto vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom;
in ves tisti ças je vladal nepretrgan mir.
6 In zgodilo se je v osmem
letu vladavine sodnikov, da je
ljudstvo cerkve zaçelo postajati
ponosno zavoljo silnega bogastva in izvrstne svile in tanko tkanega platna in zavoljo
veliko drobnice in goveda in
zlata in srebra in vsakovrstnih
Alma 4:1–11
dragocenosti, ki so si jih pridobili z delavnostjo; in z vsem so
se v svojih oçeh povzdigovali v
ponosu, kajti zaçeli so nositi
zelo draga oblaçila.
7 To je bil sedaj vzrok, da je bil
Alma zelo prizadet, da, in veliko
ljudi, ki jih je bil Alma posvetil
za uçitelje in duhovnike in stareøine v cerkvi; da, veliko jih je
grenko œalovalo zavoljo hudobije, ki so jo videli, da se je bila
zaçela med njihovim ljudstvom.
8 Kajti videli so in zrli z veliko
potrtostjo, da so se ljudje iz
cerkve zaçeli povzdigovati v
ponosu svojih oçi in srce predajati bogastvu in puhlostim
sveta, da so se med seboj zaçeli
zaniçevati in zaçeli so preganjati
tiste, ki niso verjeli, po svoji
lastni volji in zadovoljstvu.
9 In tako so se v tem osmem
letu vladavine sodnikov med
ljudmi v cerkvi zaçeli veliki prepiri; da, pojavila so se zavidanja
in zdrahe in zahrbtnost in preganjanja in ponos, in sicer da je
to preseglo ponos tistih, ki niso
pripadali Boœji cerkvi.
10 In tako se je konçalo osmo
leto vladavine sodnikov; in
hudobija v cerkvi je bila velik
kamen spotike za tiste, ki niso
pripadali cerkvi; in tako je
cerkev zaçela omahovati v napredovanju.
11 In zgodilo se je, v zaçetku
devetega leta je Alma videl hudobijo v cerkvi in videl je tudi,
da je zgled cerkve zaçel voditi
tiste, ki so bili neverniki, iz enega dejanja kriviçnosti v drugega,
tako da so si ljudje nakopavali
pogubo.
Alma 4:12–20
12 Da, med ljudstvom je videl
veliko neenakost, nekateri so se
povzdigovali v svojem ponosu
in prezirali druge in obraçali
hrbet pomoçi potrebnim, golim
in tistim, ki so bili laçni, in tistim, ki so bili œejni, in tistim, ki
so bili bolni in v stiski.
13 To je bil sedaj velik razlog za
œalovanje med ljudstvom, medtem ko so drugi postali poniœni,
podpirajoç te, ki so potrebovali
pomoç, tako da so delili od
svojega imetja siromaønim in
pomoçi potrebnim, hranili laçne in trpeli vsakovrstne stiske
zavoljo Kristusa, ki bo priøel
glede na prerokbo;
14 priçakujoç tisti dan, da bodo
tako prejeli odpuøçanje grehov,
navdani z veliko radostjo zavoljo vstajenja mrtvih, po volji in
moçi in odreøitvi Jezusa Kristusa, iz spon smrti.
je Alma, videç stiske poniœnih
Boœjih privrœencev in preganjanja, ki jim jih je nakopiçil
preostanek njegovega ljudstva,
in videç vso njihovo neenakost,
postal zelo potrt; vendar ga
Gospodov Duh ni zapustil.
16 In izbral je modrega moœa,
ki je bil med stareøinami cerkve,
in mu dal moç po glasu ljudstva,
da bo imel polnomoçje uzakonjati postave po postavah, ki so
bile dane, in jih uporabljati glede na hudobijo in zloçine ljudi.
17 Sedaj, temu moœu je bilo
ime Nefíha in doloçen je bil za
vrhovnega sodnika; in sédel je
na sodni stol, da bo ljudstvu
sodil in ga vodil.
18 Sedaj, Alma mu ni dal sluœ-
196
be vélikega duhovnika v cerkvi,
ampak je sluœbo vélikega duhovnika obdrœal; sodni stol pa
je predal Nefíhu.
19 In to je storil, da bi sam lahko øel med svoje ljudstvo oziroma med Nefijevo ljudstvo, da
bi jim pridigal Boœjo besedo, da
bi v njih obudil spomin na njihovo dolœnost in da bi z Boœjo
besedo z njih odstranil ves ponos in zvijaçnost in vse spore, ki
so se pojavili med ljudstvom,
ker ni videl druge poti, da bi jih
povrnil na pravo pot, kakor da
je jasno priçeval proti njim.
20 In tako je v zaçetku devetega leta vladavine sodnikov nad
Nefijevim ljudstvom Alma izroçil sodni stol Nefíhu in se ves
posvetil vélikemu duhovniøtvu
svetega Boœjega reda, priçevanju besede po duhu razodetja
in preroøtva.
Besede, ki jih je Alma, véliki
duhovnik po svetem Boœjem
redu, ljudem po vsej deœeli
predajal po mestih in po vaseh.
Obsega 5. poglavje.
5. POGLAVJE
Da bi zasluœili odreøitev, se morajo
ljudje pokesati in spolnjevati zapovedi, se ponovno roditi, si oçistiti
oblaçila s Kristusovo krvjo, biti
poniœni in sleçi ponos in zavidanje
in delati praviçna dela. — Dobri
pastir kliçe svoje ljudstvo. — Tisti,
ki delajo hudobna dela, so hudiçevi
otroci. — Alma priçuje o resnici
njegovega nauka in ljudem ukaœe,
naj se pokesajo.—Imena praviçnih
197
bodo zapisana v knjigo œivljenja.
Sedaj se je zgodilo, da je Alma
zaçel ljudem predajati Boœjo
besedo najprej v zarahemelski
deœeli in odtod po vsej deœeli.
2 In to so besede, ki jih je govoril ljudem iz cerkve, ki je bila
ustanovljena v mestu Zarahemla, po njegovem lastnem zapisu,
rekoç:
3 Ker je mene, Alma, moj oçe,
Alma, posvetil za vélikega
duhovnika vse Boœje cerkve, ker
je imel moç in polnomoçje od
Boga, da je to napravil, glejte,
pravim vam, da je on zaçel ustanavljati cerkev v deœeli, ki je bila
v nefijskih mejah; da, v deœeli,
ki se je imenovala Mormonova
deœela; da, in svoje brate je
krstil v Mormonovih vodah.
4 In glejte, pravim vam, Boœja
milost in moç sta jih reøili iz rok
ljudstva kralja Noeta.
5 In glejte, po tem so jih v
divjini zasuœnjili Lamanci; da,
pravim vam, bili so v ujetniøtvu
in Gospod jih je spet reøil iz
suœenjstva z moçjo svoje besede;
in privedel nas je v to deœelo
in tudi v tej deœeli smo zaçeli
ustanavljati Boœjo cerkev.
6 In sedaj glejte, vam pravim,
bratje moji, vam, ki pripadate
tej cerkvi, ali ste zadostno ohranili v spominu ujetniøtvo svojih
oçetov? Da, in ali ste zadostno
ohranili v spominu njegovo
milost in veliko potrpeœljivost
z njimi? In øe veç, ali ste zadostno ohranili v spominu, da
je njihove duøe reøil iz pekla?
7 Glejte, v srcu jih je spremenil;
Alma 5:1–14
da, prebudil jih je iz globokega
spanja in prebudili so se v Bogu.
Glejte, bili so sredi teme; vendar
so njihove duøe zasvetile z luçjo
veçne besede; da, obkroœale so
jih spone smrti in verige pekla
in çakala jih je veçna poguba.
8 In sedaj vas vpraøam, bratje
moji, so bili mar pogubljeni?
Glejte, povem vam, ne, niso bili.
9 In spet vpraøam, ali so bile
spone smrti pretrgane in verige
pekla, ki jih je obkroœal, ali so
bile razklenjene? Povem vam,
da, bile so razklenjene in v duøi
jim je kipelo in prepevali so o
ljubezni odkupljenja. In povem
vam, da so odreøeni.
10 In sedaj vas vpraøam, pod
kakønimi pogoji so odreøeni?
Da, kakøen povod imajo, da
upajo na odreøitev? Kaj je vzrok,
da so prosti spon smrti, da, in
tudi verig pekla?
11 Glejte, lahko vam povem —
mar ni moj oçe Alma verjel besedam, ki so jih izrekla Abinadijeva usta? In mar ni bil sveti
prerok? Mar ni govoril Boœjih
besed in jim je moj oçe Alma
verjel?
12 In po svoji veri se je v srcu
moçno spremenil. Glejte, pravim vam, da je vse to res.
13 In glejte, besedo je pridigal
vaøim oçetom in v srcu so se
moçno spremenili in postali so
poniœni in zaupali v pravega in
œivega Boga. In glejte, bili so
zvesti do konca; zato so bili
odreøeni.
14 In sedaj, glejte, vas vpraøam,
moji bratje iz cerkve, ali ste se
duhovno rodili v Bogu? Ali je
vaøe obliçje prevzelo njegovo
Alma 5:15–27
podobo? Ali ste v srcu izkusili
to mogoçno spremembo?
15 Ali udejanjate vero, da vas
bo ta, ki vas je ustvaril, odkupil?
Ali ste se zazrli predse z oçesom
vere in vidite to umrljivo telo
vstati v neumrljivo in to propadljivost vstati v nepropadljivost,
da boste stali pred Bogom, da
vam bo sojeno po dejanjih, ki
ste jih storili v umrljivem telesu?
16 Pravim vam, mar si lahko
predstavljate, da sliøite Gospodov glas, ki vam tistega dne
govori: Pridite k meni, vi blagoslovljeni, kajti glejte, vaøa
dela na obliçju Zemlje so bila
dela praviçnosti?
17 Ali pa si predstavljate, da
boste tisti dan Gospodu lahko
lagali in rekli — Gospod, naøa
dela na obliçju Zemlje so bila
praviçna dela — in da vas bo
odreøil?
18 Oziroma drugaçe, mar si
lahko predstavljate, da ste pripeljani pred Boœje sodiøçe z duøo, polno krivde in obœalovanja,
ker se boste spomnili vse svoje
krivde, da, se boste popolnoma
spomnili vse svoje hudobije,
da, se spomnili, da se niste
zmenili za Boœje zapovedi?
19 Pravim vam, mar se tisti
dan lahko ozrete k Bogu s çistim
srcem in çistimi rokami? Pravim vam, mar lahko pogledate
navzgor, ker bo na vaøem obliçju vklesana Boœja podoba?
20 Pravim vam, mar si lahko
mislite, da boste odreøeni, ko
ste dopustili, da ste postali
podloœni hudiçu?
21 Povem vam, tisti dan
boste vedeli, da ne morete biti
198
odreøeni; kajti nihçe ne more
biti odreøen, razen çe so njegova
oblaçila belo oprana; da, njegova oblaçila se morajo çistiti,
dokler niso oçiøçena vsakega
madeœa, v krvi tega, o katerem
so govorili naøi oçetje, ki bo
priøel reøit svoje ljudstvo njihovih grehov.
22 In sedaj vas vpraøam, bratje
moji, kako se bo poçutil kdor
koli izmed vas, çe bo stal pred
Boœjim sodnim stolom, çe bodo
njegova oblaçila umazana s
krvjo in vsakovrstno umazanijo? Glejte, o çem bo to priçevalo
proti vam?
23 Glejte, mar ne bo priçevalo,
da ste morilci, da, in da ste prav
tako krivi vsakovrstne hudobije?
24 Glejte, bratje moji, mar
predpostavljate, da ima takøni
lahko mesto, da bo sedel v Boœjem kraljestvu z Abrahamom, z
Izakom in z Jakobom in tudi z
vsemi svetimi preroki, katerih
oblaçila so oçiøçena in so brez
madeœa, çista in bela?
25 Povem vam, ne; razen çe
naøega Stvarnika napravite za
laœnivca od zaçetka oziroma çe
predpostavljate, da je laœnivec
od zaçetka, ne morete predpostavljati, da takøni lahko dobi
mesto v nebeøkem kraljestvu;
paç pa bo izvrœen, kajti otrok
hudiçevega kraljestva je.
26 In sedaj glejte, povem vam,
bratje moji, çe ste se v srcu
spremenili in çe ste zaçutili, da
œelite peti pesem o ljubezni
odkupljenja, vas bi vpraøal, ali
lahko tako obçutite sedaj?
27 Ali ste hodili, ohranjajoç se
brez krivde pred Bogom? Mar
199
bi v sebi lahko rekli, çe bi bili v
tem trenutku poklicani umreti,
da ste bili zadostno poniœni?
Da so vaøa oblaçila oçiøçena in
bela zaradi krvi Kristusa, ki bo
svoje ljudstvo priøel odkupit
njihovih grehov?
28 Glejte, ali ste slekli ponos?
Povem vam, çe niste, niste pripravljeni na sreçanje z Bogom.
Glejte, hitro se morate pripraviti; kajti nebeøko kraljestvo se
kmalu pribliœa in takøen nima
veçnega œivljenja.
29 Glejte, pravim, ali je kdo
med vami, ki ni slekel zavidanja? Povem vam, da takøen ni
pripravljen; in œelel bi, da bi se
ta hitro pripravil, kajti ura se
bliœa in ne ve, kdaj pride ças;
kajti tak ni brez krivde.
30 In spet, pravim vam, ali je
kdo med vami, ki se posmehuje
svojemu bratu ali ki mu nalaga
preganjanje?
31 Gorje takønemu, kajti ni
pripravljen in ças se je pribliœal,
ko se mora pokesati ali pa ne
more biti odreøen!
32 Da, in sicer gorje vsem vam
delavcem kriviçnosti; pokesajte
se, pokesajte se, kajti to je govoril Gospod Bog!
33 Glejte, vsem ljudem poølje
povabilo, kajti ponujene so jim
roke milosti, in govori: Pokesajte se in sprejel vas bom.
34 Da, govori: Pridite k meni
in jedli boste od sadu drevesa
œivljenja; da, zastonj boste jedli
in pili kruh in vodo œivljenja;
35 da, pridite k meni in prinesite praviçna dela in ne boste
posekani in vrœeni v ogenj —
36 kajti glejte, ças je blizu, da
Alma 5:28–43
ima tisti, ki ne prinaøa dobrega
sadu oziroma ki ne dela praviçnih del, razlog za tarnanje in
œalovanje.
37 O vi delavci kriviçnosti; vi,
ki se napihujete s puhlostmi sveta, vi, ki ste izjavljali, da poznate
pota praviçnosti, vendar ste zatavali kakor ovce brez pastirja,
çeprav je pastir klical za vami
in øe kliçe za vami, vi pa noçete
prisluhniti njegovemu glasu!
38 Glejte, pravim vam, da vas
dobri pastir kliçe; da, in kliçe vas
v svojem imenu, ki je Kristusovo
ime; in çe ne boste prisluhnili
glasu dobrega pastirja, imenu,
s katerim vas pokliçe, glejte,
niste ovce dobrega pastirja.
39 In sedaj, çe niste ovce dobrega pastirja, iz katere çrede
ste? Glejte, povem vam, da je
hudiç vaø pastir in iz njegove
çrede ste; in sedaj, kdo lahko
to zanika? Glejte, povem vam,
kdor to zanika, je laœnivec in
hudiçev otrok.
40 Kajti povem vam, kar je
dobrega, prihaja od Boga, in kar
je zlega, prihaja od hudiça.
41 Çe çlovek torej prinaøa
dobra dela, prisluhne glasu dobrega pastirja in mu sledi; kdor
pa prinaøa zla dela, ta postane
hudiçev otrok, kajti njegovemu
glasu prisluhne in mu sledi.
42 In kdor to dela, mora svoje
plaçilo prejeti od njega; zato za
plaçilo prejme smrt glede na to,
kar je praviçno, ker je mrtev za
vsa dobra dela.
43 In sedaj, bratje moji, bi œelel,
da bi me sliøali, kajti govorim
v vnemi svoje duøe; kajti glejte,
govoril sem vam preprosto,
Alma 5:44–53
da se ne boste motili, oziroma,
govoril sem vam po Boœjih
zapovedih.
44 Kajti tako sem poklican
govoriti po svetem Boœjem redu,
ki je v Kristusu Jezusu; da, zapovedano mi je stati in priçevati
temu ljudstvu o tem, kar so
govorili naøi oçetje glede tega,
kar bo priølo.
45 In to ni vse. Mar mislite,
da sam ne vem za to? Glejte,
priçujem vam, da vem, da je to,
o çemer sem govoril, res. In
kako mislite, da vem o gotovosti
tega?
46 Glejte, pravim vam, da mi
je to razodel Sveti Boœji Duh.
Glejte, postil sem se in molil
veliko dni, da bi to sam spoznal. In sedaj sam vem, da je res;
kajti Gospod Bog mi je to pokazal po svojem Svetem Duhu; in
to je duh razodetja, ki je v meni.
47 In øe veç, pravim vam, da
mi je bilo tako razodeto, da so
besede, ki so jih govorili naøi
oçetje, govorile resnico, in sicer
po duhu preroøtva, ki je v meni,
kar je tudi preko delovanja
Boœjega Duha.
48 Pravim vam, da sam vem,
da je res, kar koli vam bom rekel
o tem, kar bo priølo; in pravim
vam, da vem, da bo Jezus
Kristus priøel, da, Sin, Oçetov
Edinorojeni, poln milostljivosti
in usmiljenja in resnice. In glejte,
on je ta, ki pride odvzet grehe
sveta, da, grehe vsakogar, ki
vztrajno verjame v njegovo ime.
49 In sedaj vam pravim, da je to
red, v katerega sem poklican,
da, pridigat svojim ljubljenim
bratom, da, in vsakomur, ki
200
prebiva v deœeli; da, pridigat
vsem, tako starim kot mladim,
tako zasuœnjenim kot svobodnim; da, vam povem, ki ste v
letih, ki ste srednjih let in odraøçajoçemu rodu, da, kliçem
jim, da se morajo pokesati in se
ponovno roditi.
50 Da, tako govori Duh: Pokesajte se, vse ve strani sveta, kajti
nebeøko kraljestvo se je pribliœalo; da, Boœji Sin pride v slavi,
v moçi, veliçastvu, sili in gospostvu. Da, moji ljubljeni bratje, pravim vam, da Duh govori:
Glejte slavo Kralja vse zemlje;
in prav tako bo Kralj nebes zelo
kmalu zasijal med vsemi çloveøkimi otroki.
51 In Duh mi tudi govori, da,
kliçe mi z mogoçnim glasom,
rekoç: Pojdi in temu ljudstvu
reci: Pokesajte se, kajti çe se
ne pokesate, nikakor ne morete
naslediti nebeøkega kraljestva.
52 In spet, pravim vam, Duh
govori: Glejte, sekira je nastavljena na korenino drevesa; zato
bo vsako drevo, ki ne bo obrodilo dobrega sadu, posekano in
vrœeno v ogenj, da, v ogenj, ki ga
ni moç ustaviti, in sicer nepogasljiv ogenj. Glejte in pomnite,
to je govoril Sveti.
vam pravim, mar lahko ovrœete
te izjave; da, mar lahko date to
na stran in poteptate Svetega
pod nogami; da, mar se lahko
napihujete v ponosu svojega
srca; da, mar boste øe vedno
vztrajali pri tem, da boste nosili
draga oblaçila in se v srcu predajali puhlostim sveta, svojemu
bogastvu?
201
54 Da, mar boste vztrajali in
mislili, da ste boljøi od drugih;
da, mar boste vztrajali in preganjali svoje brate, ki so poniœni
in hodijo glede na sveti Boœji
red, preko katerega so priøli v
cerkev, ker so bili posveçeni
s Svetim Duhom in prinaøajo
dela, ki jih obrodi kesanje —
55 da, in mar boste vztrajali in
obraçali hrbet siromaønim in
pomoçi potrebnim in zadrœevali
svoje imetje pred njimi?
56 In konçno, vsi vi, ki boste
vztrajali v hudobiji, povem vam,
da so to tisti, ki bodo posekani
in vrœeni v ogenj, çe se ne bodo
naglo pokesali.
57 In sedaj pravim vam, vsem
vam, ki œelite slediti glasu
dobrega pastirja, stopite proç
od hudobnih in bodite loçeni in
se ne dotaknite njihove neçistosti; in glejte, njihova imena
bodo izbrisana, da imena hudobnih ne bodo priøteta med
imena praviçnih, da se bo
spolnila Boœja beseda, ki jo je
izrekel: Imena hudobnih se
ne bodo meøala z imeni mojega
ljudstva;
58 kajti imena praviçnih bodo
zapisana v knjigo œivljenja in
njim bom dodelil nasledstvo na
moji desnici. In sedaj, bratje
moji, kaj imate reçi proti temu?
Povem vam, çe boste govorili
proti, ni pomembno, kajti Boœja
beseda se mora izpolniti.
59 Kajti kakøen je med vami
pastir, ki ima veliko ovac, na
katere ne pazi, da ne pridejo
volkovi in ne pobijejo drobnice? In glejte, çe pride v çredo
volk, mar ga ne izœene? Da, in
Alma 5:54–6:3
navsezadnje, çe ga bo lahko, ga
bo ubil.
60 In sedaj vam povem, da
dobri pastir kliçe za vami; in çe
boste prisluhnili njegovemu
glasu, vas bo pripeljal v svojo
çredo in njegove ovce boste; in
zapove vam, da ne dovolite, da
bi med vas priøel sestradan
volk, da bi ne bili pogubljeni.
61 In sedaj vam jaz, Alma,
zapovedujem v jeziku tega, ki
mi je zapovedal, da pozorno
delate po besedah, ki sem vam
jih govoril.
62 Z zapovedjo govorim vam,
ki pripadate cerkvi; in tistim, ki
ne pripadajo cerkvi, govorim s
povabilom, rekoç: Pridite in se
krstite v kesanje, da boste tudi vi
jedli od sadu drevesa œivljenja.
6. POGLAVJE
Cerkev v Zarahemli je preçiøçena in
v njej je vzpostavljen red. — Alma
gre pridigat v Gideon. Okrog leta
83 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo, potem ko je
Alma prenehal govoriti ljudem
iz cerkve, ki je bila ustanovljena
v mestu Zarahemla, je s polaganjem rok posvetil duhovnike
in stareøine glede na Boœji red,
da bodo predsedovali in bedeli
nad cerkvijo.
2 In zgodilo se je, da se je vsak,
ki ni pripadal cerkvi, ki se je
pokesal svojih grehov, krstil v
kesanje in sprejeli so ga v cerkev.
3 In zgodilo se je tudi, da je bil
vsak, ki je pripadal cerkvi, ki se
ni pokesal svoje hudobije in
postal poniœen pred Bogom —
Alma 6:4–7:3
mislim na tiste, ki so v srcu postali vzviøeni — tisti so bili zavrnjeni in njihova imena so bila
izbrisana, da njihova imena niso
bila priøteta med praviçne.
4 In tako so v mestu Zarahemla zaçeli vzpostavljati cerkveni
red.
5 Sedaj bi œelel, da bi razumeli,
da je bila Boœja beseda dostopna
vsakomur, da nihçe ni bil prikrajøan za privilegij do zbiranja,
da bi sliøal Boœjo besedo.
6 Vendar je bilo Boœjim otrokom zapovedano, naj se pogosto
zbirajo in se zdruœujejo v postu
in v mogoçni molitvi za dobrobit duø tistih, ki niso poznali
Boga.
bil Alma napravil te predpise,
je od njih odøel, da, iz cerkve, ki
je bila v mestu Zarahemla, in je
øel proti vzhodu reke Sidon v
Gideonovo dolino, ker je bilo
tam zgrajeno mesto, ki se je
imenovalo mesto Gideon, ki je
bilo v dolini, ki se je imenovala
Gideon, imenujoç se po çloveku,
katerega je Nehorjeva roka ubila
z meçem.
8 In Alma je øel in zaçel
oznanjati Boœjo besedo v cerkvi,
ki je bila ustanovljena v dolini
Gideon, glede na razodetje, da
je beseda, o kateri so bili govorili njihovi oçetje, govorila resnico, in po duhu preroøtva, ki
je bil v njem, glede na priçevanje o Jezusu Kristusu, Boœjem
Sinu, ki bo priøel odkupit svoje
ljudstvo od njihovih grehov, in
svetem redu, po katerem je bil
poklican. In tako je zapisano.
Amen.
202
Almove besede, ki jih je predal
ljudem v Gideonu, glede na
njegov lastni zapis.
Obsega 7. poglavje.
7. POGLAVJE
Kristus se bo rodil Mariji. — Razvezal bo spone smrti in prenaøal
grehe svojega ljudstva. — Tisti, ki
se pokesajo, se krstijo in spolnjujejo
zapovedi, bodo imeli veçno œivljenje.—Umazanost ne more naslediti
Boœjega kraljestva. — Potrebna je
poniœnost, vera, upanje in dobrotljivost. Okrog leta 83 pr. Kr.
Glejte, moji ljubljeni bratje, ker
vidim, da mi je bilo dovoljeno
priti k vam, zato vas poskusim
nagovoriti v svojem jeziku; da, s
svojimi lastnimi usti, ker vidim,
da je prviç, da sem vam spregovoril z besedami svojih lastnih
ust, ker sem bil sveto predan
sodnemu stolu, ker sem bil imel
veliko posla, da nisem mogel
priti k vam.
2 In niti sedaj v tem çasu ne bi
mogel priti, çe bi ne bilo, da sem
sodni stol predal drugemu, da
vlada namesto mene; in Gospod
mi je v veliki milosti dovolil
priti k vam.
3 In glejte, priøel sem, ker sem
moçno upal in si zelo œelel, da
bi ugotovil, da ste bili postali
poniœni pred Bogom in da ste
bili øe nadalje poniœno prosili
za njegovo milostljivost, da bi
ugotovil, da ste pred njim brez
krivde, da bi ugotovil, da niste
v straønem precepu, v katerem
so bili naøi bratje v Zarahemli.
203
4 A blagoslovljeno bodi ime
Boga, ki mi je dal vedeti, da,
naklonil mi je silno veliko radost, da vem, da so spet stopili
na pot njegove praviçnosti.
5 In zaupam, glede na Boœjega
Duha, ki je v meni, da se bom
tudi nad vami radostil; vendar
ne œelim, da bi se nad vami
radostil zavoljo velike stiske in
potrtosti, ki sem jo bil izkusil
zavoljo bratov v Zarahemli,
kajti glejte, nad njimi sem se radostil potem, ko sem prebrodil
veliko stisko in potrtost.
6 A glejte, zaupam, da niste v
stanju take nevere, kot so bili
vaøi bratje; zaupam, da v srcu
niste ponosni; da, zaupam, da
srca niste predajali bogastvu in
puhlostim sveta; da, zaupam,
da ne çastite malikov, paç pa da
çastite pravega in œivega Boga,
z veçno vero priçakujoç odpuøçanje svojih grehov, katero bo
priølo.
veliko reçi bo priølo; in glejte,
nekaj je, kar ima veçjo pomembnost kot vse ostalo — kajti glejte, ni veç daleç ças, ko
Odkupitelj œivi in pride med
svoje ljudstvo.
8 Glejte, ne pravim, da bo k
nam priøel v çasu svojega bivanja v svojem zemeljskem tabernaklju; kajti glejte, Duh mi ni
rekel, da bo temu tako. Kar se
torej tega tiçe, ne vem; toliko pa
vem, da ima Gospod Bog moç
vse napraviti po svoji besedi.
9 A glejte, toliko mi je Duh
povedal, rekoç: Kliçi temu
ljudstvu, rekoç: Pokesajte se
in Gospodu pripravite pot in
Alma 7:4–14
hodite po njegovih poteh, ki
so ravne; kajti glejte, nebeøko
kraljestvo se je pribliœalo in
Boœji Sin pride na obliçje
Zemlje.
10 In glejte, rodil se bo Mariji
na jeruzalemskem, ki je deœela
naøih dedov, ker je devica,
dragocena in izvoljena posoda,
katero bo obsençil Sveti Duh
in spoçela bo po njegovi moçi
in rodila sina, da, in sicer
Boœjega Sina.
11 In øel bo dalje in trpel boleçine in stiske in skuønjave vsake vrste; in to zato, da se bo
spolnila beseda, ki pravi, da bo
nase prevzel boleçine in bolezni svojega ljudstva.
12 In nase bo prevzel smrt, da
bo razvezal spone smrti, ki veœejo njegovo ljudstvo; in nase
bo prevzel njihove slabosti, da
bo poln usmiljenja, po mesu,
da bo po mesu vedel, kako
podpirati svoje ljudstvo glede
na njihove slabosti.
13 Duh torej ve vse; vendar
Boœji Sin po mesu trpi, da bi
nase lahko prevzel grehe svojega ljudstva, da bi jim z moçjo
svoje odreøitve izbrisal grehe;
in sedaj glejte, to je priçevanje,
ki je v meni.
14 Sedaj vam povem, da se
morate pokesati in se ponovno
roditi; kajti Duh pravi, çe se ne
boste ponovno rodili, ne morete
naslediti nebeøkega kraljestva;
zato pridite in se krstite v kesanje, da boste umiti svojih grehov, da boste verovali v Boœje
Jagnje, ki odjemlje grehe sveta,
ki je mogoçno odreøiti in oçistiti
vso nepraviçnost.
Alma 7:15–26
15 Da, pravim vam, pridite in
se ne bojte in poloœite na stran
vsak greh, ki vas zlahka napada,
ki vas zveœe v pogubo, da, pridite in pojdite in svojemu Bogu
pokaœite, da ste se voljni pokesati svojih grehov in stopiti z njim
v zavezo, da boste spolnjevali
njegove zapovedi in mu to ta
dan priçujete tako, da boste øli
v vode krsta.
16 In kdor bo od sedaj dalje to
delal in spolnjeval Boœje zapovedi, tisti bo pomnil, da mu pravim, da, pomnil bo, da sem mu
rekel, da bo imel veçno œivljenje,
glede na priçevanje Svetega
Duha, ki priçuje v meni.
ali verjamete temu? Glejte, povem vam, da, vem, da verjamete; in vem, da verjamete, ker mi
tako priçuje Duh, ki je v meni. In
ker je sedaj vaøa vera glede tega
moçna, da, glede tega, kar sem
govoril, je moja radost velika.
18 Kajti kakor sem vam rekel
od zaçetka, da sem si zelo œelel,
da bi vi ne bili v stanju precepa
kakor vaøi bratje, prav tako sem
spoznal, da je bilo moji œelji
ustreœeno.
19 Kajti vidim, da ste na poti
praviçnosti; vidim, da ste na
poti, ki vodi v Boœje kraljestvo;
da, vidim, da mu ravnate pot.
20 Vidim, da vam je bilo razodeto, po priçevanju njegove
besede, da ne more hoditi po
izkrivljenih poteh; niti ne odstopa od tega, kar je rekel; niti se
za las ne obraça z desne na levo
oziroma od tega, kar je prav, k
temu, kar je narobe; zato je njegova smer eno veçno kroœenje.
204
21 In ne prebiva v nesvetih
templjih; niti ne more biti umazanost ali kar koli drugega, kar
je neçisto, sprejeto v Boœje kraljestvo; zato vam povem, priøel
bo ças, da, in bo na poslednji
dan, da bo ta, ki je umazan, ostal
v svoji umazanosti.
to sem vam rekel, da bi v vas
prebudil obçutek dolœnosti do
Boga, da boste pred njim hodili
brez krivde, da boste hodili
glede na sveti Boœji red, v katerega ste bili sprejeti.
23 In sedaj bi œelel, da bi bili
poniœni in podloœni in ljubeznivi; zlahka usliøali proønje;
polni potrpeœljivosti in velikega
potrpljenja; zmerni v vsem; v
vsakem trenutku marljivo spolnjevali Boœje zapovedi; prosili
za vse, kar potrebujete, tako za
duhovno kakor za posvetno;
vselej vraçali zahvalo Bogu za
vse, kar prejemate.
24 In glejte, da boste verovali,
upali in bili dobrotljivi in potem
boste vselej opravljali obilje dobrih del.
25 In naj vas Gospod blagoslovi in svoja oblaçila ohranjajte
neomadeœevana, da vas bodo
naposled posedli z Abrahamom,
Izakom in Jakobom in s svetimi
preroki, ki so bili, vse odkar se je
zaçel svet, ker bodo vaøa oblaçila neomadeœevana prav kakor
so neomadeœevana njihova oblaçila, v nebeøkem kraljestvu,
da ne boste niç veç øli ven.
26 In sedaj, moji ljubljeni
bratje, te besede sem vam govoril z Duhom, ki priçuje v meni;
in moja duøa se silno radosti
205
Alma 7:27–8:12
zavoljo silne marljivosti in posluønosti, ki ste jo izkazali moji
besedi.
27 In sedaj, naj Boœji mir poçiva
nad vami in nad vaøimi hiøami
in polji in nad vaøo drobnico in
govedom in nad vsem, kar posedujete, nad vaøimi œenskami
in vaøimi otroki, po vaøi veri in
dobrih delih od sedaj dalje in
za vekomaj. In tako sem govoril.
Amen.
8. POGLAVJE
Alma pridiga in krøçuje v Meleku.
—V Amoníhu ga zavrnejo in odide.
— Angel mu zapove, naj se vrne in
kliçe ljudi h kesanju. — Sprejme
ga Amulek in obadva pridigata v
Amoníhu. Okrog leta 82 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo, da se je
Alma vrnil iz gideonske deœele,
potem ko je ljudi v Gideonu
pouçeval o veliko reçeh, ki jih
ni moç zapisati, ko je ustanavljal
cerkveni red, tako kot je bil
doslej storil v zarahemelski
deœeli, da, se je vrnil v svojo hiøo
v Zarahemli, da bi se odpoçil
od dela, ki ga je bil opravljal.
2 In tako se je konçalo deveto
leto vladavine sodnikov nad
Nefijevim ljudstvom.
3 In zgodilo se je v zaçetku
desetega leta vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom,
da je Alma od tam odpotoval in
se odpravil na pot v meleøko
deœelo, zahodno od reke Sidon,
na zahodu ob mejah z divjino.
4 In ljudi v meleøki deœeli
je zaçel pouçevati po svetem
Boœjem redu, po katerem je bil
poklican; in zaçel je pouçevati
ljudi po vsej meleøki deœeli.
5 In zgodilo se je, da so ljudje
prihajali k njemu z vseh meja
deœele, ki je mejila z divjino. In
krøçevali so se po vsej deœeli;
6 tako da je, potem ko je bil
svoje delo v Meleku konçal, od
tam odpotoval in potoval tridnevno potovanje na sever meleøke deœele; in priøel je v mesto,
ki se je imenovalo Amoníha.
7 Sedaj, med Nefijevim
ljudstvom je bila navada, da so
deœele in mesta in vasi, da, in
sicer vsako vasico, poimenovali
po tistem, ki jo je prvi posedoval; in tako je bilo v amoníhaøki
deœeli.
8 In zgodilo se je, ko je bil Alma
priøel v mesto Amoníha, jim je
zaçel pridigati Boœjo besedo.
9 Sedaj, Satan se je bil v veliki
meri polastil src ljudi v mestu
Amoníha; zato niso prisluhnili
Almovim besedam.
10 Vendar je Alma v duhu
moçno delal, ko se je v goreçi
molitvi boril pred Bogom, da bi
izlil Duha nad ljudi, ki so bili v
mestu; da bi tudi dovolil, da bi
jih lahko krstil v kesanje.
11 Vendar so postali trdosrçni
in mu rekli: Glej, vemo, da si
Alma; in vemo, da si véliki
duhovnik v cerkvi, ki si jo v
mnogih delih deœele ustanovil
po vaøem izroçilu; in nismo iz
tvoje cerkve in ne verjamemo v
takøno nespametno izroçilo.
12 In sedaj vemo, ker nismo iz
tvoje cerkve, vemo, da nad nami
nimaø moçi; in sodni stol si
predal Nefíhu, zato nisi naø
vrhovni sodnik.
Alma 8:13–28
13 Ko so ljudje sedaj to izrekli
in zavrnili vse njegove besede
in ga œalili in pljuvali nanj in ga
dali vreçi iz mesta, je od tamkaj
odøel in se odpravil na potovanje proti mestu, ki se je imenovalo Aron.
14 In zgodilo se je, medtem ko
je popotoval tjakaj, upogibajoç
se k tlom zaradi potrtosti in je
bredel skozi veliko stisko in
duøevno tesnobo zavoljo hudobije ljudi, ki so bili v mestu
Amoníha, se je zgodilo, medtem
ko je Alma potrtost tako upogibala k tlom, glej, da se je pred
njim pojavil Gospodov angel in
mu rekel:
15 Blagoslovljen bodi, Alma;
zato dvigni glavo in se raduj,
kajti velik razlog imaø za radost;
kajti zvesto si spolnjeval Boœje
zapovedi od trenutka, ko si od
njega prejel prvo sporoçilo. Glej,
jaz sem tisti, ki ti ga je izroçil.
16 In glej, poslan sem, da ti
zapovem, da se vrni v mesto
Amoníha in spet pridigaj ljudem
v mestu; da, pridigaj jim. Da,
reci jim, çe se ne bodo pokesali,
jih bo Gospod Bog pokonçal.
17 Kajti glej, v tem trenutku
preuçujejo, da bi napravili konec
svobodi tvojega ljudstva (kajti
tako govori Gospod), kar je v
nasprotju z zakoni in sodbami in
zapovedmi, ki jih je dal svojemu
ljudstvu.
18 Sedaj se je zgodilo, ko je bil
Alma od Gospodovega angela
sporoçilo prejel, se je naglo vrnil
v amoníhaøko deœelo. In v mesto
je vstopil po drugi poti, da,
po poti, ki je na jugu mesta
Amoníha.
206
19 In ko je vstopil v mesto, je
bil laçen in nekemu çloveku je
rekel: Ali bi dal jesti poniœnemu Boœjemu sluœabniku?
20 In moœ mu je rekel: Nefijec
sem in vem, da si sveti Boœji
prerok, kajti ti si çlovek, za katerega je angel v videnju rekel:
Sprejmi ga. Zato pojdi z menoj
v hiøo in dal ti bom od svoje
hrane; in vem, da boø blagoslov
zame in za mojo hiøo.
21 In zgodilo se je, da ga je
moœ sprejel v svojo hiøo; in moœ
se je imenoval Amulek; in prinesel je kruha in mesa in postavil
pred Alma.
jedel kruh in je bil sit; in blagoslovil je Amuleka in njegovo hiøo
in se zahvalil Bogu.
23 In potem ko je bil pojedel in
je bil sit, je Amuleku rekel: Jaz
sem Alma in sem véliki duhovnik v Boœji cerkvi po vsej deœeli.
24 In glej, po duhu razodetja
in preroøtva sem bil poklican
pridigati Boœjo besedo med temi
ljudmi; in bil sem v tej deœeli in
niso me sprejeli, paç pa so me
vrgli ven in bil sem na tem, da
tej deœeli za vselej obrnem hrbet.
25 A glej, zapovedano mi je
bilo, naj se spet obrnem in tem
ljudem prerokujem, da, in priçujem proti njim glede njihovih
kriviçnosti.
26 In sedaj, Amulek, ker si me
nahranil in me sprejel, si blagoslovljen; kajti bil sem laçen,
saj se œe veliko dni postim.
27 In Alma je pri Amuleku
ostal veliko dni, preden je zaçel
pridigati ljudem.
207
Alma 8:29–9:8
ljudje øe bolj okrepili v svojih
kriviçnostih.
29 In k Almu je priøla beseda,
rekoç: Pojdi; in reci tudi mojemu sluœabniku Amuleku, pojdi
in pridigaj tem ljudem, rekoç:
Pokesajte se, kajti tako govori
Gospod, çe se ne boste pokesali,
bom te ljudi obiskal v svoji jezi;
da, in svoje silovite jeze ne bom
odvrnil.
30 In Alma je øel, in tudi Amulek, med ljudi, da bi jim razglaøala Boœje besede; in navdal ju
je Sveti Duh.
31 In prejela sta moç, v tolikor
da ju ni bilo moç zapreti v jeço;
niti ni bilo mogoçe, da bi ju kdo
ubil; vendar pa svoje moçi nista uporabila, dokler nista bila
zvezana z vezmi in vrœena v
jeço. To se je bilo sedaj zgodilo,
da bi Gospod v njiju pokazal
svojo moç.
32 In zgodilo se je, da sta øla in
zaçela pridigati in prerokovati
ljudem z duhom in moçjo, ki
jima jo je dal Gospod.
Almove besede in tudi Amulekove besede, ki sta jih oznanjala
ljudem, ki so bili v amoníhaøki
deœeli. In tudi v jeço so ju vrgli
in reøila ju je çudeœna Boœja
moç, ki je bila v njiju, glede na
Almov zapis.
Obsega 9. do vkljuçno s 14.
poglavjem.
9. POGLAVJE
Alma ukaœe ljudem v Amoníhu, naj
se pokesajo. — Gospod bo usmiljen
do Lamancev v poslednjih dneh. —
Çe bodo Nefijci zapustili luç, jih
bodo Lamanci pokonçali. — Boœji
Sin bo kmalu priøel. — Odreøil bo
tiste, ki se pokesajo, se krstijo in
verujejo v njegovo ime. Okrog leta
82 pr. Kr.
In spet, ker je meni, Almu, Bog
zapovedal, naj s seboj vzamem
Amuleka in grem spet pridigat
temu ljudstvu oziroma ljudem,
ki so bili v mestu Amoníha, se
je zgodilo, ko sem jim zaçel pridigati, da so se z menoj zaçeli
prepirati, rekoç:
2 Kdo si? Mar predpostavljaø,
da bomo verjeli priçevanju enega çloveka, dasi bi nam pridigal,
da bo Zemlja preøla?
3 Niso torej razumeli besed, ki
so jih govorili; kajti niso vedeli,
da bo Zemlja preøla.
4 In prav tako so rekli: Ne
bomo verjeli tvojim besedam, çe
boø prerokoval, da bo to mogoçno mesto v enem dnevu uniçeno.
5 Niso torej vedeli, da bi Bog
lahko napravil takøna neverjetna dela, kajti bili so trdosrçno
in trdovratno ljudstvo.
6 In rekli so: Kdo je Bog, da
med te ljudi ne poølje veç pooblaøçencev kakor enega çloveka,
da bi jim oznanili resnico o tako
velikih in neverjetnih reçeh?
7 In pristopili so, da bi me
zgrabili; a glej, niso me mogli.
In smelo sem stal, da sem jim
oznanil, da, smelo sem jim priçeval, rekoç:
8 Glejte, o hudobni in izprijeni
rod, kako ste pozabili izroçilo
svojih oçetov; da, kako kmalu
ste pozabili Boœje zapovedi.
Alma 9:9–20
9 Mar ne pomnite, da je naøega oçeta, Lehija, iz Jeruzalema
pripeljala Gospodova roka?
Mar se ne spomnite, da jih je
vse vodil skozi divjino?
10 In mar ste tako kmalu pozabili, kolikokrat je naøe oçete
reøil iz rok njihovih sovraœnikov
in jih ohranil, da niso bili pokonçani, in sicer po roki njihovih
lastnih bratov?
11 Da, in çe bi on ne imel neprimerljive moçi in milosti in
velikega potrpljenja do nas, bi
bili mi dolgo pred tem çasovnim
obdobjem neizogibno izbrisani
z obliçja Zemlje in morda bi bili
zapisani stanju neskonçne bede
in gorja.
12 Glejte, sedaj vam pravim,
da vam zapoveduje, da se pokesate; in çe se ne boste pokesali, nikakor ne morete naslediti
Boœjega kraljestva. A glejte, to ni
vse — zapovedal vam je, da se
pokesate ali pa vas bo docela
izbrisal z obliçja Zemlje; da,
obiskal vas bo v svoji jezi in
od svoje silovite jeze se ne bo
odvrnil.
13 Glejte, mar se ne spomnite
besed, ki jih je govoril Lehiju,
rekoç da: Çe boste spolnjevali
moje zapovedi, boste uspevali
v deœeli? In spet, reçeno je,
da: Çe mojih zapovedi ne boste
spolnjevali, boste loçeni od
Gospodove navzoçnosti.
14 Sedaj bi œelel, da bi si vi
zapomnili, çe Lamanci niso
spolnjevali Boœjih zapovedi, so
bili loçeni od Gospodove navzoçnosti. Sedaj vidimo, da se je
Gospodova beseda v tem potrdila in Lamanci so bili loçeni od
208
njegove navzoçnosti od zaçetka
svojih prestopkov v deœeli.
15 Vendar vam povem, da bo
na sodni dan laœe za njih kakor
za vas, çe ostanete v svojih grehih, da, in sicer bo v tem œivljenju laœe za njih kakor za vas, çe
se ne pokesate.
16 Kajti veliko obljub je, ki se
nanaøajo na Lamance; kajti izroçilo njihovih oçetov je vzrok, da
so ostali v stanju nevednosti;
zato bo Gospod do njih usmiljen in podaljøal njihov obstoj v
deœeli.
17 In v nekem çasovnem obdobju bodo priøli k njegovi besedi in bodo vedeli o nepravilnosti izroçila njihovih oçetov;
in veliko jih bo odreøenih, kajti
Gospod bo usmiljen z vsemi, ki
kliçejo njegovo ime.
18 A glejte, povem vam, çe
boste vztrajali v svoji hudobiji,
vaøi dnevi v deœeli ne bodo
podaljøani, kajti nad vas bodo
poslani Lamanci; in çe se ne
boste pokesali, bodo priøli v
trenutku, ko ne boste vedeli in
boste popolnoma pogubljeni; in
to bo glede na silovito Gospodovo jezo.
19 Kajti ne bo vam dovolil, da
boste œiveli v svoji kriviçnosti,
da boste pogubljali njegovo
ljudstvo. Povem vam, ne; raje bi
trpel, da bi Lamanci pokonçali
vse njegovo ljudstvo, ki se imenuje Nefijevo ljudstvo, çe bi bilo
mogoçe, da bi zapadli v greh in
prestopniøtvo, potem ko so bili
imeli tolikøno luç in tolikøno
védenje, ki jim ga je dal Gospod,
njihov Bog;
20 da, potem ko so bili tako
209
moçno priljubljeno Gospodovo
ljudstvo; da, potem ko so bili
bolj priljubljeni kot vsi drugi narodi, rodovi, jeziki ali ljudstva;
potem ko jim je bilo vse razodeto po njihovih œeljah in po njihovi veri in molitvah, o tem, kar je
bilo, kar je in kar bo priølo;
21 ko jih je obiskal Boœji Duh;
ker so govorili z angeli in ker
jim je govoril Gospodov glas;
in ker so imeli preroøkega duha
in duha razodetja in tudi veliko
darov in dar govora jezikov in
dar pridiganja in dar Svetega
Duha in dar prevajanja;
22 da, in potem ko jih je Bog
reøil iz jeruzalemske deœele z
Gospodovo roko; ker so bili
reøeni pred lakoto in pred boleznijo in pred vsakovrstnimi
nalezljivimi boleznimi vsake
vrste; in dobili so moç v bitkah,
da bi ne bili pobiti; potem ko so
bili znova in znova reøeni iz suœenjstva in çuvani in varovani
do sedaj; in uspevali so, dokler
niso obogateli z vsakovrstnimi
reçmi —
23 in sedaj, glejte, povem vam,
çe se bo to ljudstvo, ki je iz
Gospodove roke prejelo tako
veliko blagoslovov, pregreøilo
proti luçi in védenju, ki ga imajo, vam povem, çe bo temu tako,
çe bodo zapadli v prestopek, bo
zdaleç laœe za Lamance kakor
zanje.
24 Kajti glejte, Gospodove obljube se nanaøajo na Lamance,
na vas pa se ne, çe krøite; kajti
mar ni Gospod posebej obljubil
in trdno predpisal, da boste, çe
se mu boste uprli, docela izbrisani z obliçja Zemlje?
Alma 9:21–31
25 In sedaj, zavoljo tega, da bi
ne bili pogubljeni, je Gospod
poslal svojega angela, da je
obiskal veliko njegovih ljudi,
oznanjajoç jim, naj gredo in
glasno kliçejo temu ljudstvu,
rekoç: Pokesajte se, kajti nebeøko kraljestvo se je pribliœalo;
26 in ne veliko dni odslej bo
priøel Boœji Sin v svoji slavi; in
njegova slava bo slava Edinorojenega Oçetu, ki ga navdaja milostljivost in enakost in resnica
in navdaja ga potrpeœljivost,
usmiljenje in veliko potrpljenje,
ki hitro usliøi klice svojega
ljudstva in odgovori na njihove
molitve.
27 In glejte, pride odkupit tiste,
ki se bodo krstili v kesanje po
veri v njegovo ime.
28 Zato pripravite Gospodovo
pot, kajti ças se je pribliœal, ko
bodo vsi ljudje œeli plaçilo za
svoja dela glede na to, kakøna
so bila — çe so bila praviçna,
bodo za svojo duøo œeli odreøitev glede na moç in odreøitev
Jezusa Kristusa; in çe so bila
hudobna, bodo za svojo duøo
œeli pogubljenje glede na moç
in ujetniøtvo hudiça.
29 Sedaj, glejte, to je angelov
glas, ki kliçe ljudem.
kajti moji bratje ste in morali bi
biti ljubljeni in morali bi prinaøati dobra dela, ki jih obrodi
kesanje, uvidevøi, da ste v veliki meri postali trdosrçni do
Boœje besede in uvidevøi, da ste
izgubljeno in padlo ljudstvo.
31 Sedaj, zgodilo se je, ko sem
bil jaz, Alma, te besede izgovoril,
glej, so bili ljudje name besni, ker
Alma 9:32–10:8
sem jim rekel, da so trdosrçno
in trdovratno ljudstvo.
32 In ker sem jim prav tako
rekel, da so izgubljeno in padlo
ljudstvo, so bili name jezni in
prizadevali so si, da bi me
zgrabili, da bi me vrgli v jeço.
33 A zgodilo se je, da jim Gospod ni dovolil, da bi me tistikrat
prijeli in me vrgli v jeço.
Amulek øel in stopil naprej in jim
prav tako zaçel pridigati. In sedaj, vse Amulekove besede niso
zapisane, del njegovih besed pa
je vseeno zapisan v tej knjigi.
10. POGLAVJE
Lehi je Manasejev potomec. —
Amulek ponovno poroça o angelovi
zapovedi, naj skrbi za Alma. —
Molitve praviçnih so razlog, da
je ljudstvu prizaneøeno. — Nepraviçni pravniki in sodniki polagajo
temelj pogube ljudstva. Okrog leta
82 pr. Kr.
Sedaj, to so besede, ki jih je
Amulek pridigal ljudem, ki so
bili v amoníhaøki deœeli, rekoç:
2 Jaz sem Amulek; sem sin
Gidona, ki je bil sin Izmaela,
ki je bil Aminadijev potomec;
in to je bil isti Aminadi, ki je
razloœil pisanje, ki je bilo na
tempeljskem obzidju, katero je
zapisal Boœji prst.
3 In Aminadi je bil potomec
Nefija, ki je bil sin Lehija, ki je
priøel iz jeruzalemske deœele,
ki je bil potomec Manaseja, ki je
bil sin Joœefa, ki so ga bratje s
svojimi lastnimi rokami prodali
v Egipt.
210
4 In glejte, sam prav tako nisem
çlovek majhnega slovesa med
vsemi tistimi, ki me poznate;
da, in glejte, veliko sorodnikov
in prijateljev imam in z delom
svojih rok sem tudi pridobil
veliko bogastvo.
5 Vendar po vsem tem nisem
dosti poznal Gospodovih poti
in njegovih skrivnosti in neverjetne moçi. Rekel sem, da tega
nisem bil nikoli kaj dosti poznal;
a glejte, motim se, kajti videl
sem veliko njegovih skrivnosti
in njegovo neverjetno moç; da,
in sicer ko je to ljudstvo ohranjal
pri œivljenju.
6 Vendar sem postal trdosrçen,
kajti velikokrat sem bil poklican
in nisem hotel sliøati; zato sem
o tem vedel, vendar nisem hotel
vedeti; zato sem se øe naprej
upiral Bogu v hudobiji svojega
srca, in sicer do çetrtega dne
sedmega meseca, ki je v desetem
letu vladavine sodnikov.
7 Ko sem bil na poti k zelo
bliœnjemu sorodniku, da bi ga
videl, glejte, se mi je prikazal
Gospodov angel in mi rekel:
Amulek, vrni se v svojo hiøo,
kajti dal boø jesti Gospodovemu
preroku; da, svetemu moœu, ki
je izvoljeni Boœji moœ; kajti veliko dni se je postil zavoljo grehov
tvojega ljudstva in laçen je in
sprejel ga boø v hiøo in mu dal
jesti in blagoslovil bo tebe in
tvojo hiøo; in Gospodovi blagoslovi bodo poçivali nad teboj
in tvojo hiøo.
8 In zgodilo se je, da sem ubogal angelov glas in se vrnil proti svoji hiøi. In ko sem øel tjakaj,
sem naøel moœa, o katerem mi
211
je angel rekel: Sprejel ga boø v
svojo hiøo — in glejte, to je bil
tisti moœ, ki vam je govoril o
Boœjih reçeh.
9 In angel mi je rekel, da je
svet çlovek: zatorej vem, da je
svet çlovek, ker je to rekel Boœji
angel.
10 In spet, vem, da je to, o çemer je priçeval, res; kajti glejte,
povem vam, kakor œivi Gospod,
in sicer, tako je poslal svojega
angela, da bi mi bilo to razodeto;
in to je napravil, ko je ta Alma
bival v moji hiøi.
11 Kajti glejte, blagoslovil je
mojo hiøo, blagoslovil je mene
in œenske iz moje hiøe in moje
otroke in mojega oçeta in moje
sorodstvo; da, in sicer, blagoslovil je vse moje sorodnike in
Gospodov blagoslov je ostal
nad nami glede na besede, ki
jih je izgovoril.
12 In ko je bil sedaj Amulek
te besede izgovoril, so ljudje
osupnili, videç, da je bila veç
kot ena priça, ki je priçevala o
tem, çesar so bili obtoœeni in
tudi o tem, kar bo priølo, glede
na preroøkega duha, ki je bil v
njiju.
13 Vendar jih je bilo med njimi
nekaj, ki so ju mislili izpraøati, da
bi ju morda s svojimi prekanjenimi zvijaçami ujeli v besedah,
da bi naøli dokaz proti njima,
da bi ju predali svojim sodnikom, da bi jima bilo po postavi
sojeno in da bi bila usmrçena
oziroma vrœena v jeço glede na
zloçin, ki sta ga prikazala oziroma sta priçevala proti njim.
14 To so bili sedaj tisti ljudje,
ki so si ju prizadevali ubiti, ki
Alma 10:9–20
so bili pravniki, ki so jih ljudje
najeli ali doloçili za izvajanje
postave v çasu sojenja oziroma
ko se je ljudem pred sodniki
sodilo za zloçine.
15 Sedaj, ti pravniki so bili
uçeni v vseh çloveøkih umetnostih in prekanjenosti; in to jim je
omogoçalo, da so bili spretni v
svojem poklicu.
16 In zgodilo se je, da so zaçeli
Amuleka izpraøevati, da bi ga
tako ujeti v navzkriœje besed
oziroma v nasprotje besed, ki
jih bo izrekel.
17 Torej niso vedeli, da bi
Amulek mogel vedeti o njihovih
nakanah. A zgodilo se je, ko so
ga zaçeli izpraøevati, da je uvidel njihove misli in jim rekel:
O ti hudobni in izprijeni rod,
vi pravniki in licemerci, kajti vi
polagate temelje hudiçu; kajti
zanke in pasti polagate, da bi
ujeli Boœje svéte.
18 Pripravljate naçrte za izkrivljanje poti praviçnosti in nad
svoje glave kliçete Boœji bes, in
sicer vse do popolnega propada
tega ljudstva.
19 Da, dobro je rekel Mozija,
ki je bil naø zadnji kralj, ko je bil
na tem, da preda kraljestvo, ne
da bi imel koga, komur bi ga
predal, zato je napravil, da bo
to ljudstvo vodil glas ljudstva—
da, dobro je rekel, çe bo priøel
ças, da bo na ljudskem glasovanju zmagala kriviçnost, to je, çe
bo priøel ças, da bo to ljudstvo
zapadlo v prestopek, bodo zreli
za propad.
20 In sedaj vam pravim, dobro
izreka sodbo Gospod nad vaøimi kriviçnostmi; praviçen je
Alma 10:21–11:1
njegov klic temu ljudstvu po
glasu angelov: Pokesajte se,
pokesajte se, kajti nebeøko kraljestvo se je pribliœalo.
21 Da, praviçen je njegov klic
po glasu angelov: Priøel bom
med svoje ljudstvo s poøtenostjo
in pravico v rokah.
22 Da, in povem vam, çe bi ne
bilo zavoljo molitev praviçnih,
ki so sedaj v deœeli, da bi bili
celo sedaj popolnoma pogubljeni; vendar ne bo s poplavo,
kakor je bilo pri ljudeh v Noetovih dneh, ampak bo z lakoto
in s kugo in meçem.
23 Zavoljo molitev praviçnih
pa vam je prizaneøeno; çe boste
torej iz svoje srede pregnali
praviçne, potem Gospod ne bo
zadrœal svoje roke; ampak bo v
svoji silni jezi priøel nad vas;
potem vas bo udarila lakota in
kuga in meç; in ças pride kmalu,
çe se ne boste pokesali.
bili ljudje na Amuleka øe bolj
jezni in zaklicali so, rekoç: Ta
çlovek œali naøe postave, ki so
praviçne, in naøe modre pravnike, ki smo jih izvolili.
25 Amulek pa je iztegnil roko
in jim mogoçneje zaklical, rekoç:
O ti hudobni in izprijeni rod,
zakaj se je Satan tako moçno
polastil vaøih src? Zakaj se mu
boste predajali, da bo imel nad
vami moç, da vam bo slepil oçi,
da ne boste razumeli besed, ki
so bile izgovorjene glede na
resnico le–teh?
26 Kajti glejte, ali sem priçeval
proti vaøi postavi? Ne razumete;
pravite, da sem govoril proti
vaøi postavi; ampak nisem, paç
212
pa sem vaøi postavi govoril v
prid, vam v obsodbo.
27 In sedaj, glejte, vam povem,
da temelje, da bo to ljudstvo
pokonçano, zaçnejo polagati
nepraviçni med vaøimi pravniki
in vaøimi sodniki.
bil Amulek te besede izgovoril,
so ljudje zakriçali proti njemu,
rekoç: Sedaj vemo, da je ta
çlovek hudiçev otrok, kajti lagal
nam je; kajti govoril je proti
naøi postavi. In sedaj pravi, da
ni govoril proti njej.
29 In spet, œalil je naøe pravnike in naøe sodnike.
30 In zgodilo se je, da so pravniki v srcu sklenili, da si bodo
to zapomnili v njegovo slabo.
31 In med njimi je bil eden,
ki mu je bilo ime Zezrom. On
je sedaj najglasneje obtoœeval
Amuleka in Alma, ker je bil
eden izmed najbolj izkuøenih
med njimi, ker je imel pri ljudeh
veliko posla.
32 Sedaj, cilj teh pravnikov je
bil, da bi zasluœili; in zasluœili
so glede na svojo zaposlenost.
11. POGLAVJE
Nefijci doloçijo denarni sistem. —
Amulek se prepira z Zezromom.
— Kristus ne bo odreøil ljudi v njihovih grehih.—Samo tisti, ki nasledijo nebeøko kraljestvo, so odreøeni.
— Vsi ljudje bodo vstali v nesmrtnost. — Po vstajenju ni smrti. Okrog leta 82 pr. Kr.
Sedaj, Mozijeva postava je narekovala, da mora vsak, ki je
sodnik postave oziroma tisti, ki
213
so doloçeni za sodnike, prejeti
plaçilo glede na ças, kolikor so
delali, ko so sodili tistim, ki so
jih pripeljali prednje, da jim
bodo sodili.
2 Torej, çe je kdo komu dolgoval in ni hotel plaçati, so tega,
ki je dolgoval, obtoœili pred
sodnikom; in sodnik je izvêdel
polnomoçje in poslal straœnike,
da so çloveka pripeljali predenj;
in çloveku je sodil po postavi in
dokazih, ki so jih prinesli predenj, in tako je bil çlovek primoran plaçati, kar je dolgoval
ali pa so mu odvzeli in ga
izgnali izmed ljudi kot tatu in
roparja.
3 In sodnik je prejel svoje
plaçilo glede na ças — senin
zlata za dan ali senum srebra,
kar je enakovredno seninu zlata; in to je bilo po postavi, ki so
jo imeli.
4 Sedaj, to so imena razliçnih
kovancev iz zlata in iz srebra
glede na njihovo vrednost. In
imena so jim dali Nefijci, kajti
niso øteli tako kakor Judje, ki so
bili v Jeruzalemu; niti niso merili tako kakor Judje; ampak so
raçunanje in merjenje spreminjali glede na miøljenje in okoliøçine ljudi v vsakem rodu
do vladavine sodnikov, ki jo je
vpeljal kralj Mozija.
5 Vrednotenje je torej tako —
zlat senin, zlat seon, zlat øum in
zlat limnah.
6 Srebrn senum, srebrn amnor,
srebrn ezrom in srebrn onti.
7 Srebrn senum je bil enakovreden zlatemu seninu in vsak
meri jeçmena in prav tako meri
œita vsake vrste.
Alma 11:2–22
8 Vsota zlatega seona je bila
torej dvakratna vrednost senina.
9 In zlat øum je bil dvakratna
vrednost seona.
10 In zlat limnah je bil vrednost
vseh skupaj.
11 In srebrn amnor je veljal
dva senuma.
12 In srebrn ezrom je veljal øtiri
senume.
13 In onti je veljal toliko kakor
vsi skupaj.
14 To je torej vrednost manjøih
øtevil pri vrednotenju —
15 øiblon je polovica senuma;
zato je øiblon pol mere jeçmena.
16 In øiblum je polovica øiblona.
17 In lea je polovica øibluma.
18 To je torej øtetje glede na
njihovo vrednotenje.
19 Antion zlata je torej enakovreden trem øiblonom.
20 Sedaj, zgolj zato da bi zasluœili, ker so plaçilo prejemali
glede na zaposlenost, so torej
ljudi podœigali k veseljaçenju in
vsakovrstnim izgredom in hudobiji, da bi bili zaposleni, da
bi dobili denar glede na toœbe,
ki so jih prinesli prednje; zato
so ljudi podœigali proti Almu
in Amuleku.
21 In ta Zezrom je zaçel izpraøevati Amuleka, rekoç: Ali mi
boø odgovoril na nekaj vpraøanj,
ki ti jih bom zastavil? Sedaj,
Zezrom je bil çlovek, ki je bil
strokovnjak v hudiçevih zvijaçnostih, da bi uniçil, kar je bilo
dobro; zato je Amuleku rekel:
Ali boø odgovoril na vpraøanja,
ki ti jih bom zastavil?
22 In Amulek mu je rekel: Da,
çe bo po Gospodovem Duhu, ki
Alma 11:23–41
je v meni; kajti niçesar ne bom
rekel, kar je v nasprotju z Gospodovim Duhom. In Zezrom
mu je rekel: Glej, tukaj je
øest srebrnih ontijev in vse te ti
bom dal, çe boø zanikal obstoj
Najviøjega Bitja.
23 Sedaj je Amulek rekel: O ti
otrok pekla, zakaj me skuøaø?
Mar ne veø, da praviçni ne podleœe takøni skuønjavi?
24 Mar verjameø, da Boga ni?
Pravim ti, ne, ti veø, da Bog je,
ampak rajøi imaø tistile pohlep
kakor njega.
25 In sedaj si mi pred Bogom
lagal. Praviø mi — poglej teh
øest ontijev, ki imajo veliko
vrednost, dal ti jih bom — ko
je v tvojem srcu, da bi jih zadrœal pred menoj; in œelel si samo,
da bi jaz zanikal pravega in
œivega Boga, da bi me ti imel
razlog pogubiti. In sedaj, glej,
za to veliko zlo boø prejel svoje
plaçilo.
26 In Zezrom mu je rekel: Praviø, da pravi in œivi Bog je?
27 In Amulek je rekel: Da, pravi in œivi Bog je.
28 Sedaj je Zezrom rekel: Ali
jih je veç kakor en Bog?
29 In odgovoril je: Ne.
30 Sedaj mu je Zezrom spet
rekel: Kako to veø?
31 In rekel je: To mi je razodel
angel.
32 In Zezrom je spet rekel:
Kdo je ta, ki bo priøel? Ali je
Boœji Sin?
33 In rekel mu je da.
34 In Zezrom je spet rekel: Ali
bo odreøil svoje ljudstvo v
njihovih grehih? In Amulek je
odgovoril in mu rekel: Povem
214
ti, da jih ne bo, kajti nemogoçe
mu je zanikati svojo besedo.
35 Sedaj je Zezrom rekel ljudem: Glejte, da si boste to zapomnili; kajti rekel je, da je en
sam Bog; vendar pravi, da bo
Boœji Sin priøel, a ne bo odreøil
svojega ljudstva — kakor da bi
imel oblast ukazovati Bogu.
36 Sedaj mu je Amulek spet
rekel: Glej, lagal si, kajti praviø,
da sem govoril, kot da bi bil
imel oblast ukazovati Bogu,
ker sem rekel, da ne bo odreøil
svojega ljudstva v njegovih
grehih.
37 In spet ti pravim, da jih ne
more odreøiti v njihovih grehih; kajti ne morem zanikati
njegove besede in rekel je, da
niç neçistega ne more naslediti
nebeøkega kraljestva; kako boste
torej odreøeni, çe ne boste nasledili nebeøkega kraljestva? Torej
v svojih grehih ne morete biti
odreøeni.
38 Sedaj mu je Zezrom spet
rekel: Ali je Boœji Sin sam Veçni
Oçe?
39 In Amulek mu je rekel: Da,
on je sam Veçni Oçe nebes in
Zemlje in vsega, kar je v njiju;
on je zaçetek in konec, prvi in
zadnji;
40 in priøel bo na svet odkupit
svoje ljudstvo; in nase bo prevzel prestopke tistih, ki verjamejo
v njegovo ime; in to so tisti, ki
bodo œiveli veçno, in drugi
odreøitve niso deleœni.
41 Zato hudobni ostanejo, kot
da bi ne bilo druge odkupitve
kakor le razvezanih spon smrti;
kajti glejte, pride dan, ko bodo
vsi vstali od mrtvih in stali
215
pred Bogom in jim bo sojeno po
njihovih delih.
42 Sedaj, je smrt, ki se imenuje
telesna smrt; in Kristusova smrt
bo razvezala spone te telesne
smrti, da bodo vsi vstali iz te
telesne smrti.
43 Duh in telo se bosta spet
zdruœila v svojo popolno obliko;
tako udje kot sklepi bodo obnovljeni v pravo obliko, in sicer
kakor smo sedaj v tem çasu; in
privedeni bomo, da bomo stali
pred Bogom z védenjem, in sicer
kakor ga imamo sedaj in jasno se
bomo spomnili vse svoje krivde.
44 Sedaj, te obnove bodo deleœni vsi, tako stari kakor mladi,
tako zasuœnjeni kakor svobodni,
tako moøki kakor œenske, tako
hudobni kakor praviçni; in niti
toliko kakor las z glave ne bo
izgubljenega, ampak bo vse
obnovljeno v popolno obliko,
kakor je sedaj, oziroma v telo, in
bo privedeno, da bo stalo pred
sodnim stolom Kristusa Sina in
Boga Oçeta in Svetega Duha,
kar je veçni Bog, da jim bo sojeno po njihovih delih, naj so bila
dobra oziroma naj so bila zla.
45 Sedaj, glejte, govoril sem
vam o smrti zemeljskega telesa
in prav tako o vstajenju zemeljskega telesa. Povem vam,
da bo to zemeljsko telo vstalo v
neumrljivo telo, to je iz smrti,
in sicer iz prve smrti v œivljenje, da ne bo veç umrlo; duøa se
bo zdruœila s telesom, da se ne
bosta nikoli loçila; tako v celoti
postaneta duhovna in neumrljiva, da ne bosta veç videla
propadljivosti.
46 Sedaj, ko je bil Amulek s
Alma 11:42–12:3
temi besedami konçal, so ljudje
spet osupnili in tudi Zezrom
je zaçel trepetati. In tako so se
konçale Amulekove besede oziroma je to vse, kar sem zapisal.
12. POGLAVJE
Alma se prepira z Zezromom. —
Boœje skrivnosti lahko prejmejo le
zvesti. — Ljudem je sojeno po njihovih mislih, verovanju, besedah
in delih. — Hudobni bodo utrpeli
duhovno smrt. — Œivljenje na
Zemlji je stanje preizkuønje. —
Naçrt odreøitve prinese vstajenje
in, po veri, odpuøçanje grehov. —
Tisti, ki se pokesa, ima pravico do
milosti preko edinorojenega Sina.
Sedaj je Alma, ker je videl, da
so bile Amulekove besede
Zezroma utiøale, kajti uvidel je,
da ga je bil Amulek ujel pri laœi
in goljufanju, da bi ga pogubil,
in ker je videl, da je zaçel trepetati pod zavestjo svoje krivde, je
odprl usta in mu zaçel govoriti
in potrjevati Amulekove besede
in razlagati øe veç tega in
razkrivati øe veç svetih spisov,
kakor je bil storil Amulek.
2 Sedaj, besede, ki jih je Alma
govoril Zezromu, so sliøali
ljudje, ki so stali naokrog; kajti
mnoœica je bila velika in takole
je govoril:
3 Torej, Zezrom, ker vidiø, da
sva te ujela pri laœi in goljufanju,
kajti nisi lagal samo ljudem,
ampak si prav tako lagal Bogu;
kajti glej, on pozna vse tvoje
misli in vidiø, da nama je njegov
Duh tvoje misli razkril;
Alma 12:4–15
4 in vidiø, da veva, da je bil tvoj
naçrt zelo zahrbten, kakrøna je
zahrbtnost hudiça, da bi lagal
tem ljudem in jih zavajal, da bi
jih naøçuval proti nama, da bi
naju œalili in pregnali —
5 to je bil torej naçrt tvojega
nasprotnika in na tebi je izvajal
svojo moç. Sedaj œelim, da bi si
ti zapomnil, da to, kar pravim
tebi, pravim vsem.
6 In glejte, vsem vam pravim,
da je bila to nasprotnikova past,
ki jo je pripravil, da bi te ljudi
ujel, da bi si jih podvrgel, da bi
vas obdal s svojimi verigami,
da bi vas z verigami priklenil
v neskonçno pogubo z moçjo
svojega ujetniøtva.
7 Ko je bil sedaj Alma te besede
izgovoril, je Zezrom zaçel øe
silneje trepetati, kajti bolj in
bolj je bil prepriçan o Boœji moçi;
in prepriçan je bil tudi, da
imata Alma in Amulek védenje
o njem, kajti prepriçan je bil, da
poznata misli in namere njegovega srca; saj jima je bila po
preroøkem duhu dana moç, da
sta to vedela.
8 In Zezrom je pri njiju zaçel
marljivo poizvedovati, da bi øe
veç izvedel o Boœjem kraljestvu.
In Almu je rekel: Kaj pomeni
to, kar je govoril Amulek o
vstajenju mrtvih, da bodo vsi
vstali od mrtvih, tako praviçni
kakor kriviçni, in bodo privedeni, da bodo stali pred Bogom, da
jim bo sojeno po njihovih delih?
9 In sedaj mu je Alma to zaçel
pojasnjevati, rekoç: Mnogim je
dano poznati Boœje skrivnosti;
vendar so pod strogo zapovedjo, naj ne povedo veç, kakor
216
le del njegove besede, ki jo da
çloveøkim otrokom glede na
pozornost in marljivost, ki mu
jo naklonijo.
10 In zato bo tisti, ki bo postal
trdosrçen, prejel manjøi del besede; in temu, ki ne bo postal
trdosrçen, bo dan veçji del
besede, dokler mu ne bo dano
poznati Boœjih skrivnosti, dokler jih ne pozna v celoti.
11 In tem, ki bodo postali
trdosrçni, tem bo dan manjøi
del besede, dokler o njegovih
skrivnostih ne vedo niçesar; in
potem jih hudiç odpelje v ujetniøtvo in jih s svojo voljo vodi v
pogubo. To je sedaj to, kar je
bilo miøljeno z verigami pekla.
12 In Amulek je jasno govoril
o smrti in vstajenju iz te umrljivosti v stanje neumrljivosti in
da bomo privedeni pred Boœji
sodni stol, da nam bo sojeno po
naøih delih.
13 Çe smo bili torej trdosrçni,
da, çe smo bili trdosrçni do besede, v tolikor da je v nas ni moç
najti, potem bo naøe stanje straøno, kajti potem bomo obsojeni.
14 Kajti besede nas bodo obsodile, da, vsa naøa dela nas bodo
obsodila; ne bomo prepoznani
za neomadeœevane; in obsodile
nas bodo tudi naøe misli; in v tem
groznem stanju si ne bomo
drznili pogledati navzgor k
Bogu; in bili bi veseli, çe bi lahko
zapovedali skalam in goram, naj
padejo na nas, da bi nas skrile
pred njegovo navzoçnostjo.
15 A tako ne more biti; pristopiti moramo in stati pred njim
v njegovi slavi in v njegovi moçi
in v njegovi sili, veliçanstvu in
217
gospostvu in priznati svojo veçno sramoto, da so vse njegove
sodbe praviçne; da je praviçen
v vseh svojih delih in da je usmiljen s çloveøkimi otroki in da
ima vso moç odreøiti vsakogar,
ki verjame v njegovo ime in prinaøa sad, ki ga obrodi kesanje.
16 In sedaj, glejte, povem vam,
potem pride smrt, in sicer druga
smrt, ki je duhovna smrt; potem
je ças, da bo, kdor umre v svojih
grehih, kar zadeva telesno smrt,
prav tako umrl duhovne smrti;
da, umrl bo kar zadeva to, kar
se tiçe praviçnosti.
17 Potem je ças, ko bo njihovo
muçenje kot jezero ognja in
œvepla, katerega plameni se
dvigajo na veke vekov in potem
je ças, ko bodo priklenjeni k
veçnemu pogubljenju glede na
Satanovo moç in ujetniøtvo, ker
si jih je podjarmil po svoji volji.
18 Potem, povem vam, bodo
kakor da bi odreøitve ne bilo;
kajti po Boœji pravici ne morejo
biti odreøeni; in ne morejo
umreti, ker bodo uvideli, da
propadljivosti ni veç.
Alma te besede prenehal govoriti, da so ljudje øe bolj osupnili;
20 tam pa je bil neki Antiona,
ki je bil glavni vladar med njimi,
stopil je naprej in mu rekel: Kaj
je to, kar si rekel, da bodo ljudje
vstali od mrtvih in se bodo
spremenili iz tega umrljivega
v neumrljivo stanje, da duøa
nikoli ne more umreti?
21 Kaj pomeni sveti spis, ki
pravi, da je Bog postavil kerube in ognjen meç na vzhodu
edenskega vrta, da bi naøa prva
Alma 12:16–26
starøa ne vstopila in jedla od
sadu drevesa œivljenja in œivela
za vekomaj? In tako vidimo, da
ni bilo nobene moœnosti, da bi
œivela za vekomaj.
22 Sedaj mu je Alma rekel: To
je tisto, kar sem pravkar hotel
razloœiti. Vidimo torej, da je
Adam padel, ker je jedel od
prepovedanega sadu, glede na
Boœjo besedo; in tako vidimo,
da je z njegovim padcem vse
çloveøtvo postalo izgubljeno in
padlo ljudstvo.
23 In sedaj, glejte, povem vam,
çe bi bilo mogoçe, da bi Adam
tisti trenutek jedel od sadu drevesa œivljenja, da bi smrti ne
bilo in beseda bi bila neveljavna,
kar bi Boga napravilo za laœnivca, kajti rekel je: Çe boø jedel,
boø zagotovo umrl.
24 In vidimo, da nad çloveøtvo
pride smrt, da, smrt, o kateri je
govoril Amulek, ki je telesna
smrt; vendar je bilo çloveku
dopuøçeno obdobje, v katerem
bi se lahko pokesal; zato je to
œivljenje postalo stanje preizkuønje; ças, v katerem se pripravljamo, da se bomo sreçali z
Bogom, ças, da se pripravimo
na neskonçno stanje, o katerem
sva govorila, ki je po vstajenju
mrtvih.
25 Çe bi torej ne bilo naçrta
odkupitve, ki je bil zaçrtan od
osnovanja sveta, bi ne bilo vstajenja mrtvih; ampak zaçrtan je
bil naçrt odkupitve, ki prinaøa
vstajenje mrtvih, o çemer je bilo
govora.
26 In sedaj, glejte, çe bi bilo
mogoçe, da bi naøa prva starøa
pristopila in jedla z drevesa
Alma 12:27–37
œivljenja, bi bila za vekomaj
nesreçna, ker bi ne imela pripravljalnega stanja in tako bi
bil naçrt odkupitve neuçinkovit
in Boœja beseda bi bila neveljavna, ker bi ne imela uçinka.
27 A glejte, ni bilo tako; paç pa
je bilo çloveku doloçeno, da
mora umreti; in po smrti mora
priti k sodbi, in sicer prav k tisti
sodbi, o kateri sva govorila,
katera je konec.
28 In potem ko je bil Bog doloçil, da se mora to çloveku zgoditi, glejte, potem je videl, da je
bilo dobro, da çlovek ve o tem,
kar jim je bil doloçil;
29 zato je poslal angele, da so
z njimi govorili, ki so napravili,
da so ljudje videli njegovo slavo.
30 In od tistega trenutka dalje
so zaçeli klicati njegovo ime;
zato je Bog govoril z ljudmi in
jim razodeval naçrt odkupitve,
ki je bil pripravljen od osnovanja sveta; in to jim je razodeval
po njihovi veri in kesanju in njihovih svetih delih.
31 Zatorej je dal ljudem zapovedi, ker sta najprej prekrøila
prve zapovedi, kar zadeva to,
kar je posvetno, in ker sta postala kot bogovi, ker sta prepoznala dobro od hudega, ker sta
se postavila v stanje delovanja;
oziroma ker sta bila postavljena
v stanje delovanja po lastni volji
in zadovoljstvu, najsi sta delala
húdo ali dobro —
32 zato jima je Bog dal zapovedi, potem ko jima je razodel
naçrt odkupitve, naj ne delata
hudega, ker je bila kazen za le–
to druga smrt, ki je bila veçna
smrt, kar zadeva praviçnost;
218
kajti nad takønim naçrt odkupitve ni imel moçi, kajti dela
praviçnosti niso mogla biti uniçena glede na najviøjo Boœjo
dobroto.
33 Ampak Bog je poklical ljudi
v imenu svojega Sina (to je bil
naçrt odkupitve, ki je bil zaçrtan), rekoç: Çe se boste pokesali
in ne boste postali trdosrçni,
potem vam bom izkazal usmiljenje preko svojega edinorojenega Sina;
34 zato bo ta, kdor se pokesa
in ne postane trdosrçen, imel
pravico do milosti preko mojega
edinorojenega Sina za odpuøçanje grehov; in ti bodo stopili
v moj poçitek.
35 In kdor bo postal trdosrçen
in bo kriviçen, glejte, v svojem
besu zapriseœem, da ne bo stopil
v moj poçitek.
36 In sedaj, bratje moji, glejte,
povem vam, çe boste postali
trdosrçni, ne boste stopili v
Gospodov poçitek; zato ga vaøa
kriviçnost izzove, da nad vas
poølje bes kot pri prvem izzivanju, da, glede na njegovo
besedo pri zadnjem izzivanju
kakor pri prvem, v veçno pogubo vaøih duø; zato glede na
njegovo besedo v zadnjo smrt
kakor v prvo.
37 In sedaj, bratje moji, ker
vidite, da to vemo in je res, se
pokesajmo in ne postanimo
trdosrçni, da ne bomo izzvali
Gospoda, naøega Boga, da bo
nad nas pritegnil svoj bes v teh
njegovih drugih zapovedih, ki
nam jih je dal; ampak stopimo v
Boœji poçitek, ki je pripravljen
glede na njegovo besedo.
219
Alma 13:1–10
13. POGLAVJE
Moœje so poklicani za vélike duhovnike zavoljo svoje silne vere in dobrih del. — Nalogo imajo pouçevati
zapovedi. — Zavoljo praviçnosti
so posveçeni in stopijo v Gospodov
poçitek. — Melkizedek je bil eden
od teh. — Angeli oznanjajo vesele
novice po vsej deœeli. — Razodeli
bodo dejanski Kristusov prihod.
In spet, bratje moji, v mislih bi
vas œelel peljati v ças, ko je Gospod Bog te zapovedi dal svojim
otrokom; in œelel bi, da bi pomnili, da je Gospod Bog posvetil
duhovnike po svojem svetem
redu, ki je bil po redu njegovega Sina, da bodo o tem ljudi
pouçevali.
2 In tisti duhovniki so bili oddeljeni po redu njegovega Sina,
tako da bi ljudje vedeli, kako
naj glede odkupitve priçakujejo
njegovega Sina.
3 In takole so bili posveçeni —
poklicani in pripravljeni od osnovanja sveta po Boœjem predvidevanju na podlagi njihove
silne vere in dobrih del; sprva
se jim je pustilo izbrati dobro
oziroma zlo; zato ker so izbrali
dobro in udejanjali silno veliko
vero, so poklicani s svetim poklicem, da, s tistim svetim poklicem, ki je bil pripravljen z in
glede na pripravljeno odkupitvijo za takøne.
4 In tako so bili poklicani v ta
sveti poklic na podlagi svoje
vere, medtem ko so drugi Boœjega Duha zavrnili na podlagi
svoje trdosrçnosti in svoje sle-
pomiselnosti, medtem ko bi
bili prav tako lahko imeli, çe bi
ne bilo zategadelj, velik privilegij kakor njihovi bratje.
5 Oziroma skratka, sprva so si
bili s svojimi brati na istem; tako
je bil ta sveti poklic pripravljen
od osnovanja sveta za takøne,
ki ne bodo postali trdosrçni in
to je bilo v in preko odkupne
daritve edinorojenega Sina, ki
je bil pripravljen —
6 in tako poklican s tem svetim poklicem in posveçen v véliko duhovniøtvo svetega Boœjega reda, da bo çloveøke otroke
pouçeval njegove zapovedi, da
bi prav tako stopili v njegov
poçitek —
7 to véliko duhovniøtvo, ki je
bilo po Sinovem redu, po redu,
ki je bil od osnovanja sveta;
oziroma z drugimi besedami
brez zaçetka dni oziroma konca
let, pripravljenem od veçnosti
do vse veçnosti po njegovem
predvidevanju vsega —
8 tako so bili torej posveçeni—
poklicani s svetim poklicem in
posveçeni s sveto uredbo in nase prevzeli véliko duhovniøtvo
svetega reda, katerega poklic in
uredba in véliko duhovniøtvo so
brez zaçetka oziroma konca —
9 tako so za vekomaj postali
véliki duhovniki po Sinovem
redu, Oçetovem Edinorojencu,
ki je brez zaçetka dni oziroma
konca let, ki je poln milostljivosti, poøtenosti in resnice. In
tako je. Amen.
10 Sedaj, kot sem rekel glede
svetega reda oziroma tega vélikega duhovniøtva, jih je bilo
veliko, ki so bili posveçeni in so
Alma 13:11–23
postali véliki Boœji duhovniki;
in to je bilo na podlagi njihove
silne vere in kesanja in njihove
praviçnosti pred Bogom, ker so
raje izbirali kesanje in izvajali
praviçnost, kot da bi bili pogubljeni;
11 zato so bili poklicani po
tem svetem redu in so bili posveçeni in njihova oblaçila so bila
z Jagnjetovo krvjo belo oprana.
12 Ker torej, potem ko so bili
po Svetem Duhu posveçeni, ko
so njihova oblaçila postala bela,
çista in neomadeœevana pred
Bogom, na greh niso mogli gledati drugaçe kakor z gnusom;
in bilo jih je veliko, izredno silno
veliko, ki so bili oçiøçeni in so
stopili v poçitek Gospoda, svojega Boga.
bi, da bi postali poniœni pred
Bogom in obrodili sad, ki je
plod kesanja, da bi tudi vi stopili v njegov poçitek.
14 Da, postanite poniœni, in
sicer kakor ljudje v dneh Melkizedeka, ki je bil prav tako
véliki duhovnik tistega reda, o
katerem sem govoril, ki je prav
tako prevzel nase véliko duhovniøtvo za vekomaj.
15 In to je bil tisti Melkizedek,
kateremu je Abraham plaçeval
desetine, da, in sicer, naø oçe
Abraham je plaçeval desetine v
viøini desetega dela vsega, kar
je posedoval.
16 Tako so jim bile torej dane
te uredbe, da bi ljudje na ta
naçin priçakovali Boœjega Sina,
ker je bilo to po njegovem redu
oziroma ker je bil to njegov red,
in da bi se ga veselili zavoljo
220
odpuøçanja grehov, da bi lahko
stopili v Gospodov poçitek.
17 Sedaj, ta Melkizedek je bil
kralj salemske deœele; in njegovo ljudstvo se je moçno okrepilo v kriviçnosti in gnusobah;
da, vsi so bili skrenili; bili so
polni vsakovrstne hudobije;
18 a ker je Melkizedek udejanjal mogoçno vero in prejel
sluœbo vélikega duhovniøtva
po svetem Boœjem redu, je svojemu ljudstvu pridigal kesanje.
In glej, pokesali so se; in Melkizedek je v svojih dneh v deœeli
vzpostavil mir; zato so ga imenovali princ miru, kajti bil je
salemski kralj; in vladal je pod
svojim oçetom.
19 Sedaj, veliko jih je bilo pred
njim in prav tako jih je bilo
veliko za njim, toda ni ga bilo
mogoçnejøega; zato so ga omenjali bolj nadrobno.
20 Sedaj mi zadeve ni potrebno ponavljati, kar sem rekel,
naj zadostuje. Glejte, sveti spisi
so pred vami, çe jih boste popaçili, bo v vaøo lastno pogubo.
21 In sedaj se je zgodilo, ko jim
je bil Alma te besede izrekel, je
k njim iztegnil roko in zaklical
z mogoçnim glasom, rekoç:
Sedaj je ças za kesanje, kajti dan
odreøitve se pribliœuje;
22 da, in Gospodov glas z usti
angelov to razglaøa vsem narodom; da, to razglaøa, da bi imeli vesele novice o veliki radosti;
da, in med vsemi svojimi narodi
oznanja te vesele novice, da, in
sicer tistim, ki so se razkropili
preko meja po obliçju Zemlje;
zatorej so priøle do nas.
23 In razodete so nam bile z
221
jasnimi izrazi, da bi razumeli,
da se ne moremo motiti; in to
zato ker smo popotniki v tuji
deœeli; zato smo naøli veliko
naklonjenost; kajti te vesele novice so nam bile razglaøane v
vseh delih naøega vinograda.
24 Kajti glejte, v tem çasu jih
angeli v naøi deœeli oznanjajo
mnogim; in to je z namenom, da
se çloveøki otroci v srcu pripravijo, da bodo sprejeli njegovo
besedo v çasu njegovega prihoda v njegovi slavi.
25 In sedaj samo çakamo, da
bomo zasliøali radostne novice,
ki so nam jih angeli s svojimi
usti oznanjali o njegovem prihodu; kajti pride ças, za katerega ne vemo, kako kmalu. Œelel
bi od Boga, da bi bilo v mojih
dneh; a naj bo prej ali kasneje,
tega se bom radostil.
26 In po ustih angelov bo oznanjeno praviçnim in svetim
ljudem v çasu njegovega prihoda, da se bodo spolnile besede
naøih oçetov glede tega, kar so
govorili o njem, kar je bilo po
preroøkem duhu, ki je bil v
njih.
27 In sedaj, bratje moji, iz
dna srca œelim, da, z veliko
zaskrbljenostjo, in sicer, da me
boli, da bi prisluhnili mojim
besedam in odvrgli svoje grehe
in ne odlaøali z dnevom svojega
kesanja;
28 paç pa da bi postali poniœni
pred Gospodom in klicali njegovo sveto ime in nenehno pazili
in molili, da bi ne bili skuøani
preko tega, kar lahko prenesete
in bi vas tako Sveti Duh vodil,
ker bi postali poniœni, krotki,
Alma 13:24–14:3
podloœni, potrpeœljivi, polni ljubezni in velikega potrpljenja;
29 z vero v Gospoda, z upanjem, da boste prejeli veçno
œivljenje; z Boœjo ljubeznijo
vselej v srcu, da boste poslednji
dan povzdignjeni in boste stopili v njegov poçitek.
30 In naj vam Gospod da kesanje, da si ne boste nakopali
njegovega besa, da vas ne bodo
priklenile verige pekla, da vam
ne bo potrebno utrpeti druge
smrti.
31 In Alma je govoril ljudem
veliko veç besed, katere niso
zapisane v tej knjigi.
14. POGLAVJE
Alma in Amuleka zaprejo in pretepajo. — Verniki in njihovi sveti
spisi zgorijo v ognju.—Te muçence
Gospod sprejme v slavi. — Stene
zapora se razkoljejo in se zruøijo.
— Alma in Amulek sta reøena in
njuni preganjalci so pobiti. Med
In zgodilo se je, potem ko je bil
ljudem prenehal govoriti, jih
je veliko verjelo njegovim besedam in zaçeli so se kesati in se
poglabljati v svete spise.
2 Veçina pa si je œelela, da bi
Alma in Amuleka umorili; kajti
na Alma so bili jezni zavoljo
jasnosti njegovih besed Zezromu; in rekli so tudi, da jim je bil
Amulek lagal in da je bil œalil
njihovo postavo in tudi njihove
pravnike in sodnike.
3 In jezni so bili tudi na Alma
in Amuleka; in ker sta bila tako
jasno priçevala proti njihovi
Alma 14:4–14
hudobiji, so si ju skrivoma prizadevali odstraniti.
4 A zgodilo se je, da ju niso;
ampak so ju zgrabili in zvezali
z moçnimi vrvmi in ju odpeljali
pred vrhovnega sodnika deœele.
5 In prihajali so in priçevali
proti njima — priçujoç, da sta
bila œalila postavo in odvetnike
in sodnike deœele in tudi vse
ljudstvo, ki je bilo v deœeli; in
priçevali so tudi, da je en sam
Bog in da bo med ljudi poslal
svojega Sina, a jih ne bo odreøil;
in veliko takønega so ljudje priçevali proti Almu in Amuleku.
To se je sedaj zgodilo pred
vrhovnim sodnikom deœele.
6 In zgodilo se je, da je Zezrom
osupnil nad besedami, ki so jih
govorili; in prav tako je poznal
slepomiselnost, katero je bil
povzroçil med ljudstvom s svojimi laœnivimi besedami; in v duøi
ga je zaçela muçiti vest zavoljo
njegove lastne krivde; da, zaçele
so ga obdajati boleçine pekla.
7 In zgodilo se je, da je ljudem
zaçel klicati, rekoç: Glejte, jaz
sem kriv in ta moœa sta neomadeœevana pred Bogom. In od
tistega trenutka dalje je zaçel
zanju prositi; toda uprli so se
mu, rekoç: Mar je tudi tebe prevzel hudiç? In pljuvali so nanj in
ga pregnali iz svoje srede in tudi
vse tiste, ki so verjeli v besede,
ki sta jih bila govorila Alma in
Amulek; in pregnali so jih in
poslali moœe, da so jih kamenjali.
8 In skupaj so pripeljali njihove œene in otroke in vsakogar,
ki je verjel oziroma so ga bili
pouçevali verjeti v Boœjo besedo,
222
so dali vreçi v ogenj; in prinesli
so tudi njihove zapise, ki so
vsebovali svete spise, in jih tudi
vrgli v ogenj, da bi v ognju zgoreli in bili uniçeni.
9 In zgodilo se je, da so zgrabili
Alma in Amuleka in ju peljali
na kraj muçenja, da bi bila priça
koncu tistih, ki jih je poœiral
ogenj.
10 In ko je Amulek videl boleçine œensk in otrok, ki jih je poœiral ogenj, je prav tako trpel;
in rekel je Almu: Kako lahko
priçujeva tako straønemu prizoru? Zato iztegniva roko in
udejanjiva Boœjo moç, ki je v
naju, in jih reøiva iz plamenov.
11 Alma pa mu je rekel: Duh
me zadrœuje, da ne smem iztegniti roke; kajti Gospod jih sprejema k sebi v slavo; in dopuøça,
da to delajo oziroma da jim ljudje to delajo po svoji trdosrçnosti,
da bodo sodbe, ki jih bo izrekel
nad njimi v svojem besu, praviçne; in kri nedolœnih bo priçevala
proti njim, da, in bo glasno klicala proti njim na poslednji dan.
12 Sedaj je Amulek rekel Almu:
Glej, morda bodo tudi naju seœgali.
13 In Alma je rekel: Zgôdi se
po Gospodovi volji. A glej, najino delo ni konçano; zato naju
ne seœgejo.
14 Sedaj se je zgodilo, ko so
telesa tistih, ki so jih bili vrgli v
ogenj, zgorela in tudi zapisi, ki
so jih vrgli z njimi, je priøel
vrhovni sodnik deœele in stopil
pred Alma in Amuleka, ki sta
bila zvezana; in z roko ju je udaril po licu in jima rekel: Po tem
kar sta videla, mar bosta spet
223
pridigala tem ljudem, da bodo
vrœeni v jezero ognja in œvepla?
15 Glejta, vidita, da nista imela moçi, da bi odreøila tiste, ki
so bili vrœeni v ogenj; niti jih ni
reøil Bog, ker so bili vajine vere.
In sodnik ju je spet udaril po
licu in vpraøal: Kako se bosta
zagovarjala?
16 Sedaj, ta sodnik je bil iz reda
in vere tistega Nehorja, ki je
ubil Gideona.
17 In zgodilo se je, da mu Alma
in Amulek nista niçesar odgovorila; in spet ju je udaril in ju
izroçil straœnikom, da so ju
vrgli v jeço.
18 In ko sta bila v jeçi tri
dni, je priølo veliko pravnikov
in sodnikov in duhovnikov in
uçiteljev, ki so bili Nehorjeve
veroizpovedi in v jeço so ju priøli gledat in ju izpraøat o mnogih
besedah; a jim nista niçesar
odgovorila.
19 In zgodilo se je, da je prednju stopil sodnik in rekel: Zakaj
ne odgovarjata na besede teh
ljudi? Mar ne vesta, da imam
moç, da vaju izroçim plamenom? In ukazal jima je govoriti;
a nista niçesar odgovorila.
20 In zgodilo se je, da so odøli
in øli po svojih poteh, zjutraj
pa so spet priøli; in sodnik ju
je prav tako spet udaril po licu.
In prav tako jih je veliko pristopilo in ju udarilo, rekoç: Mar
bosta spet stala in sodila temu
ljudstvu in obsodila naøo postavo? Çe imata takøno veliko
moç, zakaj se ne reøita?
21 In veliko tega so jima rekli,
økripajoç z zobmi proti njima
in pljuvajoç vanju in govoreç:
Alma 14:15–26
Kako bomo izgledali, ko bomo
prekleti?
22 In veliko takega, da, vse
mogoçe so jima govorili; in tako
so se jima veliko dni posmehovali. In odrekli so jima hrano,
da bi gladovala, in vodo, da bi
ju œejalo; in odvzeli so jima tudi
oblaçila, da sta bila gola; in tako
sta bila zvezana z moçnimi
vrvmi in zaprta v jeçi.
sta bila tako veliko dni trpela
(in bilo je dvanajstega dne v
desetem mesecu v desetem
letu vladavine sodnikov nad
Nefijevim ljudstvom), da so øli
vrhovni sodnik amoníhaøke deœele in veliko uçiteljev in pravnikov v jeço, kjer sta bila Alma
in Amulek zvezana z vrvmi.
24 In vrhovni sodnik je stopil
prednju in ju spet udaril in jima
rekel: Çe imata Boœjo moç, se
reøita iz teh vezi in potem vama bomo verjeli, da bo Gospod
pokonçal to ljudstvo glede na
vajine besede.
25 In zgodilo se je, da so vsi
pristopili in ju udarili, govoreç
iste besede, in sicer do zadnjega; in ko jima je bil spregovoril
zadnji, je bila nad Almom in
Amulekom Boœja moç in dvignila sta se in se postavila na noge.
26 In Alma je zaklical, rekoç:
Kako dolgo bova trpela te velike
stiske, o Gospod? O Gospod,
daj nama moç po najini veri, ki
je v Kristusa, prav do odreøitve.
In pretrgala sta vrvi, s katerimi
sta bila zvezana; in ko so ljudje
to videli, so zaçeli beœati, kajti
nadnje je bil priøel strah pred
pogubo.
Alma 14:27–15:5
njihov strah tako velik, da so
popadali na zemljo in niso dosegli zunanjih vrat zapora; in
zemlja se je mogoçno stresla
in stene zapora so se razklale
na dvoje, tako da so se zruøile
na zemljo; in vrhovnega sodnika in pravnike in duhovnike in
uçitelje, ki so udarjali po Almu
in Amuleku, so pokopale pod
seboj.
28 In Alma in Amulek sta
priøla iz jeçe in nista bila poøkodovana; kajti Gospod jima je bil
zagotovil moç po njuni veri, ki
je bila v Kristusa. In priøla sta
naravnost iz jeçe; in prosta
sta bila vezi; in jeça se je bila
zruøila na zemljo in vsaka duøa
znotraj sten le–te, razen Alma in
Amuleka, je bila ubita; in priøla
sta naravnost v mesto.
29 Sedaj, ljudje so sliøali velik
hrup, zato so v mnoœicah pritekli skupaj, da bi spoznali
vzrok le–tega; in ko so videli
Alma in Amuleka prihajati iz
jeçe in stene le–te so se bile zruøile na zemljo, jih je zadel velik
strah in pobegnili so izpred
Almove in Amulekove navzoçnosti, in sicer kakor pobegne
koza s svojimi mladimi pred
dvema levoma; in tako so
pobegnili izpred Almove in
Amulekove navzoçnosti.
15. POGLAVJE
Alma in Amulek gresta v Sidom in
ustanovita cerkev.—Alma ozdravi
Zezroma, ki se pridruœi Cerkvi. —
Veliko se jih krsti in Cerkev uspeva.
224
— Alma in Amulek gresta v Zarahemlo. Okrog leta 81 pr. Kr.
In zgodilo se je, da je bilo Almu
in Amuleku zapovedano oditi
iz mesta; in odøla sta in priøla
prav v sidomsko deœelo; in
glej, tam sta naøla vse ljudi, ki
so bili odøli iz amoníhaøke deœele, ki so bili izgnani in kamenjani, ker so verjeli v Almove
besede.
2 In poroçala sta o vsem, kar
se je bilo zgodilo z njihovimi
œenami in otroki in tudi glede
njiju samih in o njuni moçi, s
katero sta se osvobodila.
3 In v Sidomu je bolan leœal
tudi Zezrom z visoko vroçino,
ki so jo povzroçile velike duøevne stiske na raçun njegove
hudobije, kajti predpostavljal
je, da Alma in Amuleka ni bilo
veç; in predpostavljal je, da so
ju bili ubili zavoljo njegove
kriviçnosti. In ta velik greh in
veliko njegovih drugih grehov
so ga v duøi muçili, dokler ni
bila silno razbolena in zanj ni
bilo reøitve; zato ga je zaçela
kuhati huda vroçiçnost.
4 Sedaj, ko je sliøal, da sta bila
Alma in Amulek v sidomski
deœeli, je njegovo srce navdal
pogum; in nemudoma jima je
poslal sporoçilo, œeleç, naj prideta k njemu.
5 In zgodilo se je, da sta nemudoma øla, ko sta sliøala sporoçilo, ki jima ga je bil poslal; in øla
sta v hiøo k Zezromu; in naøla
sta ga na postelji, bolnega, zelo
na koncu zavoljo hude vroçice
in prav tako je bil zelo razbolen
v duøi zavoljo svojih kriviçnosti;
225
in ko ju je zagledal, je iztegnil
roko in ju rotil, naj ga ozdravita.
Alma rekel, ko ga je prijel za
roko: Ali verjameø v Kristusovo
moç odreøitve?
7 In odgovoril je in rekel: Da,
verjamem vsem besedam, ki si
jih pouçeval.
8 In Alma je rekel: Çe verjameø
v Kristusovo odkupitev, lahko
ozdraviø.
9 In rekel je: Da, verjamem po
tvoji besedi.
10 In potem je Alma zaklical h
Gospodu, rekoç: O Gospod,
naø Bog, bodi milosten s tem
çlovekom in ga ozdravi po njegovi veri v Kristusa.
11 In ko je bil Alma te besede
izgovoril, je Zezrom skoçil na
noge in zaçel hoditi; in to je bilo
storjeno na veliko osuplost
vseh ljudi; in o tem se je izvedelo po vsej sidomski deœeli.
12 In Alma je Zezroma krstil v
Gospodu; in od tedaj dalje je
zaçel pridigati ljudem.
13 In Alma je v sidomski deœeli
ustanovil cerkev in v deœeli
posvetil duhovnike in uçitelje,
da so krstili v Gospodu vsakogar, kdor se je œelel krstiti.
bilo veliko; kajti zgrinjali so se
z vseh podroçij okrog Sidoma
in se krøçevali.
15 Kar pa zadeva ljudi v
amoníhaøki deœeli, so øe ostali
trdosrçno in trdovratno ljudstvo;
in niso se pokesali svojih grehov,
pripisujoç vso Almovo in Amulekovo moç hudiçu; kajti bili so
Nehorjeve veroizpovedi in niso
verjeli v kesanje za grehe.
Alma 15:6–16:1
se Alma in Amulek, ko se je
Amulek odrekel vsemu svojemu
zlatu in srebru in svojim dragocenostim, ki so bile v amoníhaøki deœeli, zavoljo Boœje besede,
ker so ga zavrnili tisti, ki so bili
nekoç njegovi prijatelji in tudi
oçe in sorodstvo;
17 zato je Alma, potem ko je
ustanovil cerkev v Sidomu, videç veliko ustavitev, da, videç,
da so se ljudje ustavili, kar se
tiçe ponosa v srcu in so postali
poniœni pred Bogom in so se
zaçeli zbirati v svetiøçih, da so
çastili Boga pred oltarjem in bili
nenehno na preœi in v molitvi,
da bi bili reøeni Satana in smrti
in pogubljenja —
18 kot sem torej rekel, ker
je Alma vse to videl, zato je
Amuleka vzel s seboj in priøel v
zarahemelsko deœelo in ga odpeljal v svojo lastno hiøo in je v
njegovih stiskah zanj poskrbel
in ga krepil v Gospodu.
19 In tako se je konçalo deseto
16. POGLAVJE
Lamanci pobijejo ljudi iz Amoníha.
— Zoram vodi Nefijce v zmago
nad Lamanci. — Alma in Amulek
in veliko drugih pridiga besedo. —
Pouçujejo, da se bo Kristus po svojem vstajenju prikazal Nefijcem.
In zgodilo se je v enajstem
Nefijevim ljudstvom, petega
dne drugega meseca, ko je bilo
Alma 16:2–12
v zarahemelski deœeli zelo mirno, ko doloçeno øtevilo let ni
bilo vojn ne sporov, in sicer do
petega dne drugega meseca
enajstega leta, da se je po vsej
deœeli zasliøal klic o vojni.
2 Kajti glej, lamanske çete so
bile priøle s strani divjine v meje
deœele, in sicer v mesto Amoníha, in so zaçele pobijati ljudi in
uniçevati mesto.
3 In sedaj se je zgodilo, preden
so Nefijci lahko zbrali zadostno
vojsko, da bi jih iz deœele pregnali, so bili pobili ljudi, ki so
bili v mestu Amoníha, in tudi
nekatere okrog Noetovih meja
in druge zasuœnjene odpeljali v
divjino.
Nefijci œeleli dobiti tiste, ki
so bili zasuœnjeni odpeljani v
divjino.
5 Zato je ta, ki je bil doloçen
za glavnega poveljnika nad nefijskimi çetami (in ime mu je
bilo Zoram in imel je dva sinova, Lehija in Ahaja) — sedaj so
Zoram in njegova dva sinova,
vedoç, da je bil Alma njihov véliki duhovnik v cerkvi in ker so
sliøali, da ima preroøkega duha,
zato øli k njemu in od njega œeleli izvedeti, kam Gospod hoçe,
naj gredo v divjino iskat svoje
brate, ki so jih bili Lamanci
zasuœnjene odpeljali.
6 In zgodilo se je, da je Alma o
zadevi vpraøal Gospoda. In
Alma se je vrnil in jim rekel:
Glejte, Lamanci bodo øli çez
reko Sidon na jugu divjine preko
meja mantijske deœele. In glejte,
tam se boste spoprijeli na vzhodu reke Sidon in tam vam bo
226
Gospod izroçil brate, ki so jih
Lamanci odpeljali zasuœnjene.
7 In zgodilo se je, da so Zoram
in njegova sinova øli çez reko
Sidon s çetami in odkorakali
preko mantijskih meja na jug
divjine, ki je bila na vzhodni
strani reke Sidon.
8 In priøli so nad lamanske çete
in Lamance so razkropili in jih
pregnali v divjino; in s seboj so
vzeli brate, ki so jih bili Lamanci
zasuœnjene odpeljali, in med
njimi ni bilo niti ene duøe, ki bi
bila izgubljena, ki je bila odpeljana zasuœnjena. In bratje so
jih odpeljali posedovat njihovo
lastno deœelo.
9 In tako se je konçalo enajsto
leto sodnikov in Lamanci so
bili pregnani iz deœele in ljudje v
Amoníhu so bili pobiti; da, vsaka amoníhaøka œiva duøa je bila
ubita in uniçeno je bilo tudi njihovo mogoçno mesto, za katero
so rekli, da ga Bog ne more uniçiti zavoljo njegove mogoçnosti.
10 A glej, v enem dnevu je bilo
razdejano; in trupla so raztrgali
psi in divje œivali iz divjine.
11 Vendar so se po mnogih
dneh njihova mrtva telesa kopiçila po obliçju zemlje in prekrila jih je tanka plast. In sedaj
je bil vonj le–teh tako moçan,
da ljudje mnogo let niso øli v
amoníhaøko deœelo, da bi jo
posedovali. In imenovali so jo
Nehorjevo opustoøenje; kajti
bili so veroizpovedi Nehorja,
ki je bil ubit; in njihova zemlja
je ostajala zapuøçena.
12 In Lamanci se niso spet
priøli vojskovat z Nefijci do
øtirinajstega leta vladavine
227
sodnikov nad Nefijevim
ljudstvom. In tako je Nefijevo
ljudstvo tri leta imelo v vsej
deœeli nepretrgan mir.
13 In Alma in Amulek sta øla
ljudem pridigat kesanje v templje
in svetiøça in tudi v sinagoge,
ki so bile zgrajene na judovski
naçin.
14 In kolikor jih je hotelo sliøati
njune besede, tolikim sta nenehoma delila Boœjo besedo, ne da
bi delala razlike med ljudmi.
15 In tako sta øla Alma in
Amulek in tudi veliko drugih, ki
so bili izbrani za delo, pridigat
besedo po vsej deœeli. In ustanavljanje cerkve po vsej deœeli
je postalo vsesploøno v vseh
okoliøkih podroçjih med vsem
nefijskim ljudstvom.
16 In med njimi ni bilo neenakosti; in Gospod je izlil svojega
Duha po vsem obliçju deœele,
da bi pripravil misli çloveøkih
otrok oziroma jih v srcu pripravil, da bodo sprejeli besedo, ki
jo bodo pouçevali med njimi v
çasu njegovega prihoda —
17 da bi do besede ne postali
otopeli, da bi ne bili neverni in
øli v pogubo, paç pa da bi besedo sprejeli z radostjo, in kakor
je veja vcepljena v pravo trto,
da bi stopili v poçitek Gospoda,
svojega Boga.
18 Sedaj, ti duhovniki, ki so øli
med ljudi, so pridigali proti
vsemu laganju in sleparjenju in
zavidanju in zdraham in zlonamernostim in œaljenju in tatvini
in ropanju in plenjenju, ubijanju,
preøuøtvovanju in vsakovrstni
poltenosti in klicali, da tega ne
sme biti —
Alma 16:13–21
19 na dolgo govoreç o tem, kar
mora v kratkem priti; da, na dolgo govoreç o prihodu Boœjega
Sina, o njegovem trpljenju in
smrti in tudi o vstajenju mrtvih.
20 In veliko ljudi je poizvedovalo o kraju, kamor bo priøel
Boœji Sin; in pouçeni so bili, da
se jim bo prikazal po svojem
vstajenju; in to so ljudje posluøali z veliko radostjo in zadovoljstvom.
21 In sedaj, potem ko je bila
cerkev po vsej deœeli ustanovljena—ko je zmagala nad hudiçem
in se je Boœjo besedo pridigalo
v njeni çistosti po vsej deœeli in
je Gospod nad ljudi izlil svoje
blagoslove — se je tako konçalo
øtirinajsto leto vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom.
Poroçilo Mozijevih sinov, ki so
zavrnili svoje pravice do kraljestva zavoljo Boœje besede in
so øli v nefijsko deœelo pridigat
Lamancem; njihovo trpljenje
in osvoboditev. — Po Almovem
zapisu.
poglavjem.
17. POGLAVJE
Mozijevi sinovi imajo duha preroøtva in razodetja. — V razliçne
smeri gredo razglaøat besedo Lamancem. — Amon gre v izmaelsko
deœelo in postane sluœabnik kralja
Lamonija. — Amon reøi kraljevo
drobnico in pri Sebusovih vodah
pobije sovraœnike. 1. do 3. verz:
okrog leta 77 pr. Kr; 4. verz: med
Alma 17:1–12
leti 91 in 77 pr.Kr; 5. do 39. verz:
okrog leta 91 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo, ko je Alma
potoval iz gideonske deœele na
sever v mantijsko deœelo, glej,
je na svoje zaçudenje sreçal
Mozijeve sinove, ki so potovali
proti zarahemelski deœeli.
2 Sedaj, ti Mozijevi sinovi so
bili z Almom takrat, ko se mu
je angel prikazal prviç; zato se
je Alma silno vzradostil, ker je
videl svoje brate; in tisto, kar je
øe doprineslo k njegovi radosti,
je bilo to, da so bili øe vedno
bratje v Gospodu; da, in postali
so bili moçni v védenju o resnici;
kajti bili so moœje jasne presoje
in marljivo so se bili poglabljali
v svete spise, da bi poznali
Boœjo besedo.
3 To pa ni vse; veliko so se bili
predajali molitvi in postu; zato
so imeli preroøkega duha in duha razodetja in ko so pouçevali,
so pouçevali z Boœjo moçjo in
polnomoçjem.
4 In Boœjo besedo so bili pouçevali med Lamanci za razmik
øtirinajstih let in imeli so veliko
uspeha in veliko so jih pripeljali k spoznanju resnice; da,
moç njihovih besed jih je veliko
pripeljala pred Boœji oltar, da
so v molitvi klicali njegovo ime
in se pred njim spovedovali
svojih grehov.
5 To so torej okoliøçine, ki so
jih spremljale na njihovih potovanjih, kajti imeli so veliko
stisk; veliko so pretrpeli tako
telesno kot duhovno, kot so lakota, œeja in utrujenost in tudi
veliko duhovnega dela.
228
6 Tole so bila torej njihova potovanja: potem ko so se poslovili od svojega oçeta, Mozija, v
prvem letu sodnikov; ko so bili
zavrnili kraljestvo, ki jim ga je
oçe œelel predati in táko je bilo
tudi mnenje ljudstva;
7 vendar so odøli iz zarahemelske deœele in vzeli svoj meç
in svoje sulice in svoj lok in svoje
puøçice in svojo praço; in to so
storili, da si bodo lahko priskrbeli hrano, ko bodo v divjini.
8 In tako so odpotovali v divjino s øe nekaterimi, ki so jih bili
izbrali, da bodo øli v nefijsko deœelo Lamancem pridigat Boœjo
besedo.
9 In zgodilo se je, da so v divjini potovali veliko dni in veliko
so se postili in veliko so molili,
da bi jim Gospod dodelil del
svojega Duha, da bo øel z njimi
in z njimi prebival, da bodo
orodje v Boœjih rokah, da bodo
pripeljali, çe bo mogoçe, brate
Lamance k spoznanju resnice,
k spoznanju o nizkotnosti obiçajev njihovih oçetov, ki niso
bili pravilni.
Gospod obiskal s svojim Duhom
in jim rekel: Potolaœite se. In
potolaœili so se.
11 In Gospod jim je prav tako
rekel: Pojdite med Lamance,
svoje brate, in uveljavite mojo
besedo: vendar bodite potrpeœljivi v velikem potrpljenju in v
stiskah, da jim boste za dober
zgled v meni in iz vas bom napravil orodje svojih rok za
odreøitev mnogih duø.
se srca Mozijevih sinov in tudi
229
tistih, ki so bili z njimi, opogumila, da so øli k Lamancem, da jim
bodo oznanjali Boœjo besedo.
13 In zgodilo se je, ko so bili
prispeli v meje lamanske deœele,
da so se loçili in odøli drug od
drugega, zaupajoç v Gospoda,
da se bodo spet sreçali na koncu
svoje œetve; kajti predpostavljali
so, da je bilo delo, katerega so
si bili zadali, veliko.
14 In zagotovo je bilo veliko,
kajti Boœjo besedo so si bili
zadali pridigati divjemu in otopelemu in krutemu ljudstvu;
ljudem, ki so se radostili, da so
Nefijce pobijali in jih ropali in
jim plenili; in srce so predajali
bogastvu oziroma zlatu in
srebru in dragocenim kamnom;
vendar so si te reçi prizadevali
pridobiti s pobijanjem in plenjenjem, da jim ne bi bilo treba
delati s svojimi lastnimi rokami.
15 Tako so bili zelo leno
ljudstvo, med katerim jih je
veliko çastilo malike in nadnje
se je zgrnilo Boœje prekletstvo
zavoljo obiçajev njihovih oçetov;
navkljub Gospodovim obljubam,
katere so se prenesle nanje pod
pogojem, çe se pokesajo.
16 To je bil zato vzrok, zavoljo
katerega so si bili Mozijevi sinovi zadali delo, da bi jih morda
privedli h kesanju; da bi jih
morda lahko privedli do spoznanja o naçrtu odkupitve.
17 Zato so se med seboj loçili in
øli mednje, vsak sam, po Boœji
besedi in moçi, ki so jo dobili.
18 Sedaj, Amon je bil med njimi glavni, oziroma jih je pouçeval, in od njih je odøel, potem
ko jih je bil blagoslovil glede na
Alma 17:13–25
njihov razliçen poloœaj, z njimi
deleç Boœjo besedo oziroma pouçujoç jih pred svojim odhodom; in tako so se odpravili na
svoja razliçna potovanja po
vsej deœeli.
19 In Amon je øel v izmaelsko
deœelo, v deœelo, ki se je imenovala po Izmaelovih sinovih, ki
so prav tako postali Lamanci.
20 In ko je Amon priøel v izmaelsko deœelo, so ga Lamanci
prijeli in ga zvezali, kot je bila
pri njih navada, da so zvezali
vse Nefijce, ki so padli v njihove
roke, in jih odpeljali pred kralja;
in tako so bili prepuøçeni kralju
na milost in nemilost, da jih je
ubil ali jih obdrœal v ujetniøtvu,
ali jih je vrgel v jeço, ali jih
je dal vreçi iz svoje deœele po
svoji volji in zadovoljstvu.
21 In tako so Amona pripeljali
pred kralja, ki je bil nad
izmaelsko deœelo; in ime mu je
bilo Lamoni; in bil je Izmaelov
potomec.
22 In kralj je od Amona poizvedoval, çe je imel œeljo ostati v
deœeli med Lamanci oziroma
med njegovim ljudstvom.
23 In Amon mu je rekel: Da,
nekaj çasa sem œeljan ostati
med temi ljudmi; da, in morda
do dne, ko umrem.
24 In zgodilo se je, da je bil kralj
Lamoni z Amonom zelo zadovoljen in dal mu je razvezati
vrvi; in œelel je, naj Amon vzame
za œeno eno od njegovih hçera.
25 Amon pa mu je rekel: Ne,
paç pa bom tvoj sluœabnik.
Amon je torej postal sluœabnik
kralja Lamonija. In zgodilo se je,
da so ga poslali med druge slu-
Alma 17:26–37
œabnike, da bo pazil Lamonijevo
drobnico po lamanskem obiçaju.
26 In potem ko je bil kralju
sluœil tri dni, ko je z lamanskimi
sluœabniki hodil z njihovo
drobnico na kraj z vodo, ki se je
imenoval Sebusova voda, in vsi
Lamanci so semkaj gnali drobnico, da bi pila vodo —
27 ko so bili torej Amon in
kraljevi sluœabniki gnali drobnico na kraj z vodo, glej, je
doloçeno øtevilo Lamancev, ki
so priøli napojit svojo drobnico,
vstalo in razkropilo drobnico
Amona in kraljevih sluœabnikov
in tako so jo razkropili, da se je
razbeœala na vse strani.
28 Sedaj so kraljevi sluœabniki
zaçeli godrnjati, rekoç: Sedaj
nas bo kralj ubil, kakor je naøe
brate, ker jim je hudobija teh
moœ razkropila drobnico. In
zaçeli so silno jokati, rekoç: Glej,
naøa drobnica je œe razkropljena.
29 Sedaj so iz strahu, da jih
bodo ubili, zajokali. Ko je Amon
sedaj to videl, je srce v njem od
radosti vzkipelo; kajti, je rekel,
pokazal bom svojo moç tem
svojim sosluœabnikom, oziroma
moç, ki je v meni, ko bom to
drobnico zbral za kralja, da bom
osvojil srca teh svojih sosluœabnikov, da jih bom vodil, da bodo
verjeli mojim besedam.
30 In sedaj, to so bile Amonove
misli, ko je videl stiske tistih, ki
jih je imel za svoje brate.
laskal s svojimi besedami, rekoç:
Bratje moji, bodite dobre volje in
pojdimo iskat drobnico in zbrali
jo bomo in jo pripeljali nazaj na
kraj z vodo; in tako bomo drob-
230
nico obvarovali za kralja in ne
bo nas ubil.
32 In zgodilo se je, da so øli
iskat drobnico in sledili so Amonu in hiteli so z veliko urnostjo
in dohiteli so kraljevo drobnico
in jo spet zbrali na kraju z vodo.
33 In tisti moœje so spet vstali,
da bodo razkropili drobnico;
Amon pa je rekel svojim bratom:
Obkroœite drobnico naokrog,
da ne bo pobegnila; in grem in
se spoprimem s tistimi moœmi,
ki nam razganjajo drobnico.
34 Zato so storili, kakor jim je
Amon ukazal in øel je in se postavil, da se bo spoprijel s tistimi,
ki so stali pri Sebusovih vodah;
in bilo jih je nemalo øtevilo.
35 Zato se Amona niso bali,
kajti predpostavljali so, da bi ga
po svojem zadovoljstvu lahko
ubil eden od njihovih moœ, kajti
niso vedeli, da je bil Gospod
Moziju obljubil, da bo reøil njegove sinove iz njihovih rok; niti
niso vedeli niçesar o Gospodu;
zato so se radostili v pobijanju
svojih bratov; in zavoljo tega so
stali, da bodo razkropili kraljevo
drobnico.
36 Amon pa je stopil naprej in
nanje zaçel s praço metati kamenje; da, s praço je mednje luçal
kamenje z mogoçno moçjo; in
tako jih je doloçeno øtevilo
pobil, tako da so osupnili nad
njegovo moçjo; vendar so bili
zavoljo poboja svojih bratov
jezni in odloçeni so bili, da bo
padel; ker so torej videli, da ga
niso mogli zadeti s kamni, so
naprej stopili z gorjaçami, da bi
ga ubili.
37 In glej, vsakomur, ki je
231
Alma 17:38–18:7
dvignil gorjaço, da bo Amona
udaril, je z meçem odsekal roko;
kajti tako se je zoperstavil njihovim udarcem, da jim je z
rezilom svojega meça odsekal
roko, v tolikor da so osupnili in
so zaçeli pred njim beœati; da,
in ni jih bilo malo øtevilo; in z
moçjo svoje roke jih je pripravil,
da so pobegnili.
38 Sedaj, øest jih je pobil s praço, z meçem pa ni ubil nobenega
razen njihovega vodjo; in odsekal je toliko rok, kolikor se jih je
dvignilo nadenj in ni jih bilo
malo.
39 In ko jih je bil nagnal daleç
proç, se je vrnil in napojili so
drobnico in jo vrnili na kraljeve
paønike in potem so øli noter h
kralju, prinaøajoç roke, ki jih je
Amon odsekal z meçem tistim,
ki so si ga prizadevali ubiti; in
prinesli so jih h kralju kot priçevanje o tem, kar so bili storili.
18. POGLAVJE
Kralj Lamoni predpostavlja, da je
Amon Véliki Duh. — Amon kralja
pouçi o stvarjenju, o Boœjih ravnanjih z ljudmi in o odreøitvi, ki pride
preko Kristusa. — Lamoni verjame
in pade na zemljo kakor mrtev.
In zgodilo se je, da je kralj Lamoni ukazal, naj njegovi sluœabniki
pristopijo in priçujejo o vsem,
kar so bili o zadevi videli.
2 In ko so bili vsi priçevali o
tem, kar so bili videli, in je bil
izvedel, da je Amon zvesto varoval njegovo drobnico in tudi
o njegovi veliki moçi, ko se je
spoprijel s tistimi, ki so si ga
prizadevali ubiti, je silno osupnil in je rekel: To je zagotovo
veç kot çlovek. Glejte, mar ni to
Véliki Duh, ki poøilja take velike
kazni nad to ljudstvo zavoljo
njihovih umorov?
3 In kralju so odgovorili in
rekli: Ali je Véliki Duh ali çlovek, ne vemo; toliko pa vemo,
da ga kraljevi sovraœniki ne
morejo ubiti; niti ne morejo
razkropiti kraljeve drobnice, ko
je z nami, zavoljo njegove
spretnosti in velike moçi; zato
vemo, da je kraljev prijatelj. In
sedaj, o kralj, ne verjamemo, da
ima çlovek tako veliko moç,
kajti vemo, da ga ni moç ubiti.
4 In ko je kralj sedaj te besede
sliøal, jim je rekel: Sedaj vem,
da je Véliki Duh; in v tem çasu
je priøel, da bi vas ohranil pri
œivljenju, da bi vas jaz ne ubil,
kakor sem vaøe brate. To je torej
Véliki Duh, o katerem so govorili naøi oçetje.
5 To je bil torej Lamonijev obiçaj, ki ga je prevzel od oçeta, da
Véliki Duh je. Vkljub temu da
so verjeli v Vélikega Duha, so
predpostavljali, da je bilo, kar
koli so poçeli, prav; vendar se je
Lamoni zaçel silno bati zavoljo
strahu, da je bil napravil narobe,
ko je ubil svoje sluœabnike;
6 kajti ubil jih je bil veliko med
njimi, ker so jim bili njihovi
bratje razkropili drobnico na
kraju z vodo; in tako jih je dal,
ker so jim bili razkropili drobnico, ubiti.
7 Navada teh Lamancev je torej
bila, da so stali pri Sebusovih
vodah, da so ljudem razkropili
Alma 18:8–21
drobnico, da so jim odgnali
veliko te, ki se je razkropila, v
svojo deœelo, ker je bila to med
njimi navada plenjenja.
Lamoni od sluœabnikov poizvedoval, rekoç: Kje je ta moœ, ki
ima tako veliko moç?
9 In rekli so mu: Glej, tvoje
konje hrani. Sedaj je bil kralj
sluœabnikom ukazal, preden so
øli napajat drobnico, naj pripravijo njegove konje in koçije
in ga zapeljejo v nefijsko deœelo;
kajti v nefijski deœeli je Lamonijev oçe, ki je bil kralj vse deœele,
doloçil veliko gostijo.
10 Ko je sedaj kralj Lamoni sliøal, da Amon pripravlja njegove
konje in koçije, je øe bolj osupnil zavoljo Amonove zvestobe,
rekoç: Zagotovo ga ni bilo sluœabnika med vsemi mojimi sluœabniki, ki je bil tako zvest kot
ta moœ; kajti pomni izpolniti
prav vse moje ukaze.
11 Sedaj zagotovo vem, da je
to Véliki Duh, in œelim si, da bi
priøel k meni, a si ne drznem.
Amon za kralja pripravil konje
in koçije in sluœabnike, je øel h
kralju in videl je, da se je kralju
izraz na obliçju spremenil; zato
je bil na tem, da se iz njegove
navzoçnosti umakne.
13 In eden od kraljevih sluœabnikov mu je rekel, Rabána, kar
je v prevodu mogoçni oziroma
veliki kralj, ker so imeli svoje
kralje za mogoçne; in tako mu
je rekel: Rabána, kralj œeli, da
ostaneø.
14 Zato se je Amon obrnil h
kralju in mu rekel: Kaj œeliø, naj
232
napravim zate, o kralj? In kralj
mu ni odgovoril za razmik ene
ure po njihovem çasu, kajti ni
vedel, kaj naj mu reçe.
Amon spet rekel: Kaj œeliø od
mene? Kralj pa mu ni odgovoril.
16 In zgodilo se je, da je Amon,
ker ga je navdajal Boœji Duh,
zato doumel kraljeve misli. In
rekel mu je: Mar je zato, ker si
sliøal, da sem branil tvoje sluœabnike in tvojo drobnico in
pobil sedem njihovih bratov s
praço in z meçem in drugim
odsekal roko, z namenom da bi
branil tvojo drobnico in tvoje
sluœabnike; glej, mar je to vzrok
tvojemu çudenju?
17 Pravim ti, kaj je tisto, zavoljo çesar je tvoje çudenje tako
veliko? Glej, çlovek sem in tvoj
sluœabnik sem; zato bom to, kar
koli œeliø, kar je prav, napravil.
18 Ko je bil kralj sedaj te besede sliøal, se je spet çudil, kajti
videl je, da je Amon razpoznal
njegove misli; kljub temu pa je
kralj Lamoni odprl usta in mu
rekel: Kdo si? Si mar tisti Véliki
Duh, ki vse ve?
19 Amon je odgovoril in mu
rekel: Nisem.
20 In kralj je rekel: Kako poznaø
misli mojega srca? Naravnost
lahko govoriø in mi poveø o
tem; in prav tako mi povej, s
kakøno moçjo si ubil in odsekal
roke mojih bratov, ki so razkropili mojo drobnico —
21 in sedaj, çe mi boø povedal
o tem, ti bom dal, kar boø œelel;
in çe bi bilo potrebno, bi te varoval s svojimi çetami; a vem,
da si silnejøi od vseh njih; ven-
233
dar kar boø œelel od mene, ti
bom ugodil.
22 Sedaj, ker je bil Amon
moder, vendar neøkodljiv, je Lamoniju rekel: Ali boø prisluhnil
mojim besedam, çe ti povem, s
katero moçjo to poçnem? In to
je tisto, kar œelim od tebe.
23 In kralj mu je odgovoril
in rekel: Da, verjel bom vsem
tvojim besedam. In tako ga je
ujel s pretkanostjo.
24 In Amon mu je zaçel smelo
govoriti in mu rekel: Ali verjameø, da Bog je?
25 In odgovoril je in mu rekel:
Ne vem, kaj to pomeni.
26 In potem je Amon rekel: Ali
verjameø, da je Véliki Duh?
27 In rekel je: Da.
28 In Amon je rekel: To je Bog.
In Amon mu je spet rekel: Ali
verjameø, da je ta Véliki Duh,
ki je Bog, ustvaril vse, kar je v
nebesih in na Zemlji?
29 In rekel je: Da, verjamem,
da je ustvaril vse na Zemlji;
nebes pa ne poznam.
30 In Amon mu je rekel: Nebesa so kraj, kjer prebiva Bog in
vsi sveti angeli.
31 In kralj Lamoni je rekel: Ali
je to nad zemljo?
32 In Amon je rekel: Da, in
gleda na vse çloveøke otroke;
in pozna misli in namene srca;
kajti njegova roka jih je vse
ustvarila od zaçetka.
33 In kralj Lamoni je rekel:
Verjamem v vse to, o çemer si
govoril. Ali te je poslal Bog?
34 Amon mu je rekel: Çlovek
sem; in çlovek je bil na zaçetku
ustvarjen po Boœji podobi in po
Svetem Duhu sem to poklican
Alma 18:22–41
pouçevati ljudi, da bi prejeli
védenje o tem, kar je praviçno
in res;
35 in del tega Duha prebiva v
meni, kar mi daje védenje in
tudi moç po moji veri v Boga in
mojih œeljah po njem.
36 Ko je bil sedaj Amon te
besede izrekel, je zaçel pri stvarjenju sveta in prav tako pri
Adamovem stvarjenju in mu
povedal vse o çlovekovem padcu in ponovil in predenj poloœil
zapise in svete spise ljudstva, o
katerih so bili govorili preroki,
prav do çasa ko je oçe, Lehi,
zapustil Jeruzalem.
37 In prav tako jim je ponovil
(kajti to je bilo kralju in njegovim sluœabnikom) vsa potovanja njihovih oçetov v divjini
in vse njihovo trpljenje zavoljo
lakote in œeje in njihovega dela
in tako dalje.
38 In prav tako jim je ponovil
o uporih Lamana in Lemuela in
Izmaelovih sinov, da, o vseh
njihovih uporih jim je poroçal;
in pojasnil jim je vse zapise in
svete spise od çasa, ko je Lehi
zapustil Jeruzalem, do sedanjega çasa.
39 To pa ni vse; kajti pojasnil
jim je naçrt odreøitve, ki je bil
pripravljen od osnovanja sveta;
in prav tako jim je razodel glede
Kristusovega prihoda in razodel
jim je vsa Gospodova dela.
40 In zgodilo se je, da je potem,
ko je bil vse to izrekel in kralju
pojasnil, kralj verjel vsem
besedam.
41 In zaçel je klicati h Gospodu,
rekoç: O Gospod, bodi milosten;
glede na obilje svoje milosti,
Alma 18:42–19:11
katero si bil imel z Nefijevim
ljudstvom, imej z menoj in
mojim ljudstvom.
42 In sedaj, ko je bil to izrekel,
je padel na zemljo, kakor da bi
bil mrtev.
njegovi sluœabniki dvignili in
ga odnesli k njegovi œeni in ga
poloœili na posteljo; in leœal je,
kakor da bi bil mrtev, za razmik
dveh dni in dveh noçi; in njegova œena in njegovi sinovi in njegove hçere so œalovali nad njim
po lamanskem obiçaju, hudo
objokujoç, ker so ga izgubili.
19. POGLAVJE
Lamoni prejme luç veçnega œivljenja in vidi Odreøenika. — Vsi iz
njegove hiøe padejo v zamaknjenost
in mnogi vidijo angele. —Amon je
çudeœno obvarovan. —Veliko jih
krsti in med njimi ustanovi cerkev.
In zgodilo se je po dveh dneh in
dveh noçeh, da so bili na tem,
da bodo njegovo telo odnesli in
ga poloœili v grobnico, ki so jo
bili napravili z namenom, da
bodo pokopali mrtve.
2 Sedaj, kraljica je sliøala o
Amonovi slavi, zato je poslala
ponj in œelela, naj pride k njej.
3 In zgodilo se je, da je Amon
storil, kakor mu je bilo ukazano
in øel h kraljici in je œelel izvedeti, kaj œeli, naj on naredi.
4 In rekla mu je: Moœevi sluœabniki so mi razkrili, da si
prerok svetega Boga in da imaø
moç, da v njegovem imenu
delaø veliko mogoçnih del:
234
5 zato, çe je tako, bi œelela,
da pojdeø in pogledaø mojega
moœa, kajti na postelji leœi za
razmik dveh dni in dveh noçi;
in nekateri pravijo, da ni mrtev,
drugi pa pravijo, da je mrtev in
da zaudarja in da bi ga morali
poloœiti v grobnico; kar pa zadeva mene, meni ne zaudarja.
6 Sedaj, to je bilo tisto, kar je
Amon œelel, kajti vedel je, da je
bil kralj Lamoni v Boœji moçi;
vedel je, da je z njegovega duha
padla temna tançica nevere, in
luç, ki je razsvetlila njegov razum, ki je bila luç Boœje slave,
ki je bila çudovita luç njegove
dobrote — da, ta luç mu je vlila
takøno radost v duøo, da se je
razblinil oblak teme in da je v
njegovi duøi zasvetila luç veçnega œivljenja, da, vedel je, da je to
premagalo njegovo naravno telo
in da ga je odneslo k Bogu —
7 zato je bilo to, kar je kraljica
œelela od njega, le njegova œelja.
Zato je øel noter, da bi pogledal
kralja, kakor je bila od njega œelela kraljica; in pogledal je kralja
in vedel je, da ni mrtev.
8 In kraljici je rekel: Ni mrtev,
ampak spi v Bogu in jutri bo
spet vstal; zato ga ne pokoplji.
9 In Amon ji je rekel: Ali verjameø temu? In rekla mu je: Nobene priçe nisem bila imela razen
tvoje besede in besede najinih
sluœabnikov; vendar verjamem,
da bo tako, kakor si rekel.
10 In Amon ji je rekel: Blagor ti
zavoljo tvoje silne vere; povem
ti, œenska, da med vsem nefijskim ljudstvom ni bilo veçje
vere.
11 In zgodilo se je, da je od
235
tistega trenutka bedela nad moœevo posteljo prav do trenutka
naslednjega dne, ki ga je bil
Amon doloçil, da bo vstal.
12 In zgodilo se je, da je vstal
po Amonovih besedah; in ko je
vstal, je k œenski iztegnil roko in
rekel: Blagoslovljeno bodi Boœje
ime in blagoslovljena bodi ti.
13 Kajti tako zagotovo kakor
œiviø, glej, sem videl Odkupitelja
in priøel bo in œenska ga bo rodila in odkupil bo vse çloveøtvo,
ki verjame v njegovo ime. Ko je
bil sedaj te besede izrekel, se mu
je srce v notranjosti vzradostilo
in zavoljo radosti se je spet zgrudil; in zgrudila se je tudi kraljica,
ker jo je premagal Duh.
14 Ko je sedaj Amon videl, da
se je Gospodov Duh izlil, glede
na njegove molitve, nad Lamance, njegove brate, ki so
bili vzrok tolikemu œalovanju
med Nefijci oziroma med vsem
Boœjim ljudstvom zavoljo njihovih kriviçnosti in njihovega
izroçila, je padel na kolena in
zaçel v molitvi in zahvaljevanju izlivati duøo za to, kar je bil
napravil za njegove brate; in
tudi njega je premagala radost;
in tako so se bili vsi trije zgrudili na zemljo.
15 In ko so bili sedaj kraljevi
sluœabniki videli, da so bili popadali, so prav tako zaçeli klicati
k Bogu, kajti tudi nadnje je priøel strah pred Gospodom, kajti
bili so tisti, ki so stali pred kraljem in mu priçevali o veliki
Amonovi moçi.
16 In zgodilo se je, da so klicali
Gospodovo ime v vsej svoji
moçi, prav dokler niso bili vsi
Alma 19:12–21
popadali na zemljo razen neke
Lamanke, ki se je imenovala
Abiø, ki se je pred veliko leti
spreobrnila h Gospodu na raçun
nenavadnega videnja, ki ga je
imel njen oçe —
17 ker se je tako spreobrnila h
Gospodu in ni tega nikoli
razkrila, ko je zatorej videla, da
so bili vsi Lamonijevi sluœabniki
popadali na zemljo in tudi njena
gospodarica, kraljica, in kralj in
Amon so leœali na zemlji, je
vedela, da je bila to Boœja moç;
in predpostavljajoç, da je to
priloœnost, da se ljudem oznani,
kaj se je bilo zgodilo med njimi,
da bi jih ta prizor pripravil, da
bi verjeli v Boœjo moç, zato je
tekla od hiøe do hiøe in to oznanjala ljudem.
18 In zaçeli so se zbirati v kraljevi hiøi. In priøla je mnoœica
in na svoje veliko zaçudenje so
zagledali kralja in kraljico in
njune sluœabnike leœati na zemlji
in vsi so leœali tam, kakor da bi
bili mrtvi; in prav tako so videli
Amona in glej, bil je Nefijec.
19 In sedaj so ljudje med seboj
zaçeli godrnjati; nekateri so rekli, da je bilo to veliko zlo, ki je
bilo priølo mednje oziroma nad
kralja in njegovo hiøo, ker je bil
Nefijcu dovolil ostati v deœeli.
20 Drugi pa so jih grajali, rekoç:
Kralj je to zlo priklical nad svojo
hiøo, ker je pobil svoje sluœabnike, katerim se je bila pri Sebusovih vodah razbeœala drobnica.
21 In grajali so jih tudi tisti
moœje, ki so bili stali pri Sebusovih vodah in razkropili drobnico, ki je pripadala kralju, kajti
bili so jezni na Amona zavoljo
Alma 19:22–33
øtevila teh, ki jih je pobil med
njihovimi brati pri Sebusovih
vodah, ko je branil kraljevo
drobnico.
22 Sedaj je eden med njimi,
çigar brata je bil Amon ubil z
meçem, ker je bil na Amona
silno jezen, izvlekel meç in
pristopil, da bi ga pustil pasti
na Amona, da bi ga ubil; in ko
je meç dvignil, da ga bo prebodel, glej, se je zgrudil mrtev.
23 Sedaj vidimo, da Amona ni
bilo moç ubiti, kajti Gospod
je bil rekel Moziju, njegovemu
oçetu: Varoval ga bom in z njim
bo po tvoji veri — zato ga je
Mozija zaupal Gospodu.
24 In zgodilo se je, ko je mnoœica videla, da se je bil moœ, ki
je dvignil meç, da bi Amona
ubil, zgrudil mrtev, jih je obøel
strah in niso si drznili iztegniti
roke, da bi se ga dotaknili, niti
nobenega od tistih, ki so bili
popadali; in spet so se zaçeli
çuditi med seboj, kaj bi bilo
vzrok tej veliki moçi oziroma
kaj vse bi lahko pomenilo.
bilo med njimi veliko, ki so rekli,
da je bil Amon Véliki Duh in
drugi so rekli, da ga je poslal
Véliki Duh;
26 drugi pa so jih vse grajali,
rekoç, da je bil poøast, ki so jo
poslali Nefijci, da bi jih muçila.
27 In bilo jih je nekaj, ki so rekli,
da je Amona poslal Véliki Duh,
da bi jih prizadel zavoljo njihovih kriviçnosti; in da je bil Véliki
Duh, ki je bil vselej spremljal
Nefijce, ki jih je bil vselej reøil
iz njihovih rok; in rekli so, da je
bil to ta Véliki Duh, kateri je bil
236
pokonçal tako veliko njihovih
bratov, Lamancev.
28 In tako se je prepir med
njimi silno poostril. In ko so se
tako prepirali, je sluœabnica, ki
je bila zbrala mnoœico, priøla
in ko je videla prepir, ki se je
odvijal med mnoœico, je bila
silno œalostna, prav do solz.
29 In zgodilo se je, da je øla
in kraljico prijela za roko, da bi
jo morda dvignila s tal; in brœ
ko se je dotaknila njene roke,
je vstala in se postavila na noge
in zaklicala z moçnim glasom,
rekoç: O blagoslovljen Jezus, ki
me je odreøil iz straønega pekla!
O blagoslovljen Bog, bodi milosten s tem ljudstvom!
30 In ko je bila to izgovorila,
je plosknila z rokami, ker jo je
napolnjevala radost in spregovorila veliko besed, katerih niso
razumeli; in ko je bila s tem opravila, je prijela kralja Lamonija
za roko in glej, vstal je in se
postavil na noge.
31 In nemudoma je øel, videç
prepir med ljudmi, in jih zaçel
grajati in jih pouçevati besede,
ki jih je bil sliøal iz Amonovih
ust; in kolikor jih je sliøalo njegove besede, jih je verjelo in
spreobrnili so se h Gospodu.
32 Med njimi pa jih je bilo
veliko, ki niso hoteli prisluhniti
njegovim besedam; zato so øli
svojo pot.
33 In zgodilo se je, da jih je, ko
je Amon vstal, prav tako pouçeval in prav tako vsi Lamonijevi
sluœabniki; in vsi so ljudem oznanjali isto — da so se v srcu
spremenili; da niso niç veç imeli
œelje delati hudega.
237
Alma 19:34–20:12
34 In glej, veliko jih je ljudem
oznanjalo, da so bili videli angele in so bili govorili z njimi; in
tako so jim bili povedali o Boœjih
reçeh in o njegovi praviçnosti.
35 In zgodilo se je, da jih je bilo
veliko, ki so verjeli njihovim
besedam; in kolikor jih je verjelo, toliko se jih je krstilo; in
postali so praviçno ljudstvo in
med seboj so ustanovili cerkev.
36 In tako se je med Lamanci
zaçelo Gospodovo delo; tako
je Gospod zaçel izlivati nanje
svojega Duha; in vidimo, da je
njegova roka ponujena vsem
ljudem, ki se bodo pokesali in
verjeli v njegovo ime.
20. POGLAVJE
Gospod Amona poølje v Midoni,
da bo reøil svoje brate iz jeçe. —
Amon in Lamoni sreçata Lamonijevega oçeta, ki je kralj vse deœele. —
Amon primora starega kralja, da
odobri izpustitev njegovih bratov.
In zgodilo se je, ko so bili v deœeli ustanovili cerkev, da je kralj
Lamoni œelel, naj gre Amon z
njim v nefijsko deœelo, da ga bo
pokazal svojemu oçetu.
2 In k Amonu je priøel Gospodov glas, rekoç: Ne boø øel v
nefijsko deœelo, kajti glej, kralj
bo hotel tvoje œivljenje; paç pa
boø øel v midonijsko deœelo;
kajti glej, tvoj brat Aron in tudi
Muloki in Ama so v jeçi.
Amon to sliøal, je rekel Lamoniju: Glej, moj brat in moji bratje
so v jeçi v Midoniju in grem, da
jih reøim.
4 Sedaj je Lamoni Amonu
rekel: Vem, v Gospodovi moçi
lahko napraviø vse. A glej, øel
bom s teboj v midonijsko deœelo;
kajti kralj midonijske deœele,
ki se imenuje Antiomno, je moj
prijatelj; zato grem v midonijsko
deœelo, da bom laskal kralju
deœele in tvoje brate bo izpustil
iz jeçe. Sedaj mu je Lamoni rekel: Kdo ti je povedal, da so
tvoji bratje v jeçi?
5 In Amon mu je rekel: Nihçe
drug mi ni povedal kakor Bog;
in rekel mi je: Pojdi in reøi
svoje brate, kajti v jeçi so v midonijski deœeli.
6 Ko je bil Lamoni sedaj to sliøal, je svojim sluœabnikom naroçil, naj pripravijo konje in koçije.
7 In Amonu je rekel: Pridi,
s teboj bom øel v midonijsko
deœelo in tam bom prosil pri
kralju, da bo tvoje brate izpustil iz jeçe.
8 In zgodilo se je, ko sta Amon
in Lamoni potovala tjakaj, sta
sreçala Lamonijevega oçeta, ki
je bil kralj vse deœele.
9 In glej, Lamonijev oçe mu je
rekel: Zakaj nisi priøel na gostijo
tistega velikega dne, ko sem
pripravil gostijo za svoje sinove
in svoje ljudstvo?
10 In prav tako je rekel: Kam
greø s tem Nefijcem, ki je eden
od otrok laœnivca?
11 In zgodilo se je, da je Lamoni ponovil, kod se je namenil,
kajti bal se ga je uœaliti.
12 In prav tako mu je povedal
ves razlog, zavoljo katerega je
ostal v lastnem kraljestvu, da
Alma 20:13–26
ni øel na oçetovo gostijo, katero
je bil pripravil.
13 In ko je sedaj Lamoni vse
to ponovil, glej, se je na njegovo osuplost oçe nad njim razjezil in rekel: Lamoni, te Nefijce
boø reøil, ki so otroci laœnivca.
Glej, oropal je naøe oçete; in
sedaj tudi njegovi otroci prihajajo med nas, da bi nas s svojo
prekanjenostjo in laœmi prevarali, da bi nas spet oropali naøega imetja.
14 Sedaj mu je Lamonijev oçe
ukazal, naj z meçem Amona
ubije. In prav tako mu je ukazal,
naj ne hodi v midonijsko deœelo, paç pa naj se z njim vrne v
izmaelsko deœelo.
15 Lamoni pa mu je rekel:
Amona ne bom ubil, niti se ne
bom vrnil v izmaelsko deœelo,
paç pa bom øel v midonijsko deœelo, da bom izpustil Amonove
brate, kajti vem, da so praviçni
moœje in sveti preroki pravega
Boga.
16 Ko je bil sedaj njegov oçe te
besede sliøal, je bil nanj jezen in
je izvlekel meç, da bi ga posekal
na zemljo.
17 Amon pa je stopil naprej in
rekel: Glej, ne boø ubil svojega
sina; vendar bi bilo bolje, da bi
padel on kakor ti, kajti glej,
svojih grehov se je pokesal; çe
pa bi ti moral v tem trenutku
pasti v svoji jezi, bi tvoja duøa
ne mogla biti reøena.
18 In spet, prav je, da potrpiø;
kajti çe bi svojega sina ubil, ker
je nedolœen çlovek, bi njegova
kri klicala s tal h Gospodu, njegovemu Bogu, da bi nadte priølo
maøçevanje; in morda bi izgubil
svojo duøo.
238
19 Ko mu je bil Amon sedaj te
besede izgovoril, mu je odgovoril, rekoç: Vem, çe bi svojega
sina ubil, bi prelil nedolœno kri;
kajti ti si tisti, ki si si ga je prizadeval pokonçati.
20 In iztegnil je roko, da bo
Amona ubil. Amon pa se je
zoperstavil njegovim udarcem
in prav tako udaril po njegovi
roki, da je ni mogel uporabljati.
21 Ko je sedaj kralj videl, da bi
ga Amon lahko ubil, je zaçel
Amona prositi, naj ga pusti pri
œivljenju.
22 Amon pa je dvignil meç in
mu rekel: Glej, udaril te bom,
razen çe mi boø zagotovil, da
bodo moje brate izpustili iz jeçe.
23 Sedaj je kralj, ker se je bal,
da bo izgubil œivljenje, rekel:
Çe mi boø prizanesel, ti bom
dal kar koli boø prosil, celo pol
kraljestva.
24 Ko je sedaj Amon videl, da
je bil vplival na starega kralja
po svoji œelji, mu je rekel: Çe
boø dovolil, da bodo moje brate
izpustili iz jeçe in tudi da
Lamoni lahko svoje kraljestvo
obdrœi in da ne boø nezadovoljen z njim, ampak boø dovolil,
da bo lahko delal po svojih
œeljah, kakor koli œeli, potem ti
bom prizanesel; drugaçe te bom
posekal na zemljo.
25 Ko je bil sedaj Amon te besede izrekel, se je kralj zaçel radostiti zavoljo svojega œivljenja.
26 In ko je videl, da Amon ni
imel œelje, da bi ga ubil, in ko je
prav tako videl veliko ljubezen,
ki jo je obçutil do njegovega sina
Lamonija, je bil silno osupel in
rekel je: Ker je to vse, kar si œelel,
naj izpustim tvoje brate in do-
239
pustim, da bo moj sin Lamoni
obdrœal svoje kraljestvo, glej, ti
bom zagotovil, da lahko moj
sin obdrœi svoje kraljestvo od
tega çasa in za vekomaj; in niç
veç mu ne bom vladal —
27 in prav tako ti bom zagotovil, da bodo tvoje brate izpustili
iz jeçe in ti in tvoji bratje lahko
pridete k meni v moje kraljestvo;
kajti moçno vas bom œeljan videti. Kajti kralj je bil moçno osupel
nad besedami, ki jih je bil govoril in prav tako nad besedami,
ki jih je bil govoril njegov sin
Lamoni, zato jih je bil œelel
spoznati.
28 In zgodilo se je, da sta Amon
in Lamoni nadaljevala potovanje
proti midonijski deœeli. In
Lamoni je naøel naklonjenost
v oçeh kralja deœele; zato so
Amonove brate pripeljali iz jeçe.
29 In ko jih je Amon sreçal, je
bil silno potrt, kajti glej, bili so
goli in njihova koœa je bila silno
ranjena, ker so jih zvezali z moçnimi vrvmi. In utrpeli so bili
tudi lakoto in œejo in vse vrste
stisk; vendar so bili v vseh svojih stiskah potrpeœljivi.
30 In pripetilo se je, da je bila
njihova usoda, da so padli v
roke bolj otopelemu in trdovratnemu ljudstvu; zato niso hoteli
prisluhniti njihovim besedam
in vrgli so jih bili ven in jih bili
tepli in jih bili preganjali od
hiøe do hiøe in iz kraja v kraj,
in sicer dokler niso prispeli v
midonijsko deœelo; in tam so
jih prijeli in jih vrgli v jeço in jih
zvezali z moçnimi vrvmi in
jih imeli veliko dni v jeçi in reøila
sta jih Lamoni in Amon.
Alma 20:27–21:4
Aron in Muloki in njuni bratje
poroçajo o svojem pridiganju
Lamancem.
poglavjem.
21. POGLAVJE
Aron Amalekijce pouçuje o Kristusu in njegovi odkupni daritvi. —
Arona in njegove brate v Midoniju
zaprejo. — Potem ko so svobodni,
pouçujejo v sinagogah in veliko
se jih spreobrne. — Lamoni dovoli
versko svobodo vsem ljudem v izmaelski deœeli. Med leti 90 in 77
pr. Kr.
Sedaj, ko so se Amon in njegovi
bratje loçili na mejah lamanske
deœele, glej, je Aron potovanje
nadaljeval v deœelo, ki so jo
Lamanci imenovali Jeruzalem,
ker so jo poimenovali po rodni
deœeli svojih oçetov; in bila
je oddaljena in se je dotikala
Mormonovih meja.
2 Sedaj, Lamanci in Amalekijci
in Amulonovo ljudstvo so bili
zgradili mogoçno mesto, ki so
ga imenovali Jeruzalem.
3 Sedaj, Lamanci sami so bili
zadosti otopeli, Amalekijci in
Amulonci pa so bili øe bolj
otopeli; zato so povzroçali, da
so Lamanci postajali trdosrçni,
da so moçno rasli v kriviçnosti
in svojih ogabnostih.
4 In zgodilo se je, da je Aron
priøel v mesto Jeruzalem in
najprej zaçel pridigati Amalekijcem. In zaçel jim je pridigati
v sinagogah, kajti glede na
Nehorjev red so bili zgradili
Alma 21:5–18
sinagoge; kajti veliko Amalekijcev in Amuloncev je bilo iz
Nehorjevega reda.
5 Zato, ko je Aron vstopil v
eno od sinagog, da bi ljudem
pridigal in ko jim je govoril,
glej, je vstal neki Amalekijec in
se je z njim zaçel prepirati, rekoç: Kaj je to, o çemer si priçeval? Si mar videl angela? Zakaj
se angeli ne prikaœejo nam? Glej,
mar to ljudstvo ni prav tako
dobro kakor tvoje ljudstvo?
6 Praviø tudi, çe se ne bomo
pokesali, da bomo pogubljeni.
Kako poznaø misel in nakano
naøega srca? Kako veø, da imamo razlog za kesanje? Kako veø,
da nismo praviçni ljudje? Glej,
zgradili smo svetiøça in zbiramo
se k çaøçenju Boga. Verjamemo,
da bo Bog odreøil vse ljudi.
7 Sedaj mu je Aron rekel: Ali
verjameø, da bo priøel Boœji
Sin, da bo çloveøtvo odkupil od
njihovih grehov?
8 In moœ mu je rekel: Ne verjamemo, da veø za kaj takega.
Ne verjamemo v ta nespametna izroçila. Ne verjamemo, da
poznaø to, kar bo priølo, niti ne
verjamemo, da so tvoji oçetje in
da so prav tako naøi oçetje poznali to, kar so govorili, to, kar
bo priølo.
9 Sedaj jim je Aron zaçel
odpirati svete spise glede Kristusovega prihoda in tudi glede vstajenja mrtvih in da ni
vstajenja za çloveøtvo razen
preko Kristusove smrti in
trpljenja in odkupne daritve
njegove krvi.
10 In zgodilo se je, da so se, ko
jim je zaçel to razlagati, nanj
240
ujezili in ga zaçeli zasmehovati;
in niso hoteli posluøati besed,
ki jim jih je govoril.
11 Ko je zato videl, da niso
hoteli posluøati njegovih besed,
je odøel iz njihove sinagoge in
priøel v vas, ki se je imenovala
Ani-Anti in tam je naøel Mulokija, ki jim je pridigal besedo;
in prav tako Ama in njegove
brate. In z mnogimi so se prepirali glede besede.
12 In zgodilo se je, da so videli,
da so ljudje postajali trdosrçni,
zato so odpotovali in priøli v
midonijsko deœelo. In mnogim
so pridigali besedo in malo jih
je verjelo besedam, ki so jih
pouçevali.
13 Vendar so Arona in doloçeno øtevilo njegovih bratov prijeli
in jih vrgli v jeço in preostali od
njih so pobegnili iz midonijske
deœele v okoliøka podroçja.
14 In tisti, ki so jih vrgli v jeço,
so marsikaj utrpeli in reøeni so
bili po Lamonijevi in Amonovi
roki in nahranili so jih in oblekli.
15 In spet so øli oznanjat besedo in tako so bili prviç reøeni iz
jeçe; in tako so bili trpeli.
16 In øli so, kamor koli jih je vodil Gospodov Duh, in pridigali
Boœjo besedo v vsaki amalekijski
sinagogi oziroma na vsakem
lamanskem zboru, kjer jim je
bilo dopuøçeno.
Gospod zaçel blagoslavljati, v
tolikor da so jih veliko privedli
k spoznanju resnice; da, veliko
so jih prepriçali o njihovih grehih in o izroçilu njihovih oçetov,
ki ni bilo pravilno.
241
Alma 21:19–22:6
Amon in Lamoni vrnila iz
midonijske deœele v izmaelsko
deœelo, ki je bila deœela njihovega nasledstva.
19 In kralj Lamoni Amonu ni
dovolil, da bi mu sluœil ali bil
njegov sluœabnik.
20 Ampak je dal v izmaelski
deœeli zgraditi sinagoge; in ukazal je, da se je njegovo ljudstvo
oziroma ljudstvo, ki je bilo pod
njegovo vladavino, zbiralo.
21 In radostil se je nad njimi in
veliko reçi jih je pouçeval. In
prav tako jim je oznanil, da so
bili ljudstvo, ki je bilo pod njim
in da so bili svobodni ljudje,
da so osvobojeni izpod zatiranja
kralja, njegovega oçeta; kajti
oçe mu je bil dovolil vladati
nad ljudmi, ki so v izmaelski
deœeli in v vsej okoliøki deœeli.
22 In prav tako jim je izjavil,
da bodo imeli svobodo çastiti
Gospoda, svojega Boga, po
svojih œeljah in v katerem koli
kraju so bili, çe je bilo v deœeli,
ki je bila pod vladavino kralja
Lamonija.
23 In Amon je pridigal ljudstvu
kralja Lamonija; in zgodilo se je,
da jih je pouçeval o vsem glede
reçi, ki so zadevale praviçnost.
In vsakodnevno jih je opominjal
z vso marljivostjo; in prisluhnili
so njegovi besedi in goreçe so
spolnjevali Boœje zapovedi.
22. POGLAVJE
Aron Lamonijevega oçeta pouçuje o
stvarjenju, o Adamovem padcu in
o naçrtu odkupitve preko Kristusa.
—Kralj in vsa njegova hiøa se spre-
obrnejo.—Razlaga ozemeljske razdelitve med Nefijci in Lamanci.
Ker je tako Amon sedaj nepretrgoma pouçeval Lamonijevo
ljudstvo, se bomo vrnili k poroçilu o Aronu in njegovih bratih;
kajti potem ko je odøel iz midonijske deœele, ga je Duh vodil v
nefijsko deœelo, in sicer v hiøo
kralja, ki je bil nad vso deœelo
razen nad izmaelsko deœelo; in
bil je Lamonijev oçe.
2 In zgodilo se je, da je øel z
brati k njemu v kraljevo palaço
in se pred kraljem priklonil in
mu rekel: Glej, o kralj, mi smo
Amonovi bratje, ki si jih reøil
iz jeçe.
3 In sedaj, o kralj, çe nas boø
pustil pri œivljenju, bomo tvoji
sluœabniki. In kralj jim je rekel:
Vstanite, kajti pustil vas bom
pri œivljenju in ne bom trpel, da
boste moji sluœabniki; vztrajal
pa bom, da me boste pouçevali;
kajti nekoliko me je v duhu
begalo zavoljo velikoduønosti
in veliçine besed vaøega brata
Amona; in œelim poznati vzrok,
zavoljo katerega ni priøel z vami
iz Midonija.
4 In Aron je kralju rekel: Glej,
Gospodov Duh ga je poklical
drugam; in odøel je v izmaelsko
deœelo, da bo pouçeval Lamonijevo ljudstvo.
5 Sedaj jim je kralj rekel: Kaj je
to, kar ste rekli o Gospodovem
Duhu? Glejte, to je tisto, kar mi
ne da miru.
6 In tudi kaj je to, kar je rekel
Amon — çe se boste pokesali,
boste odreøeni, çe se ne boste
Alma 22:7–18
pokesali, boste poslednji dan
zavrœeni?
7 In Aron mu je odgovoril in
mu rekel: Ali verjameø, da Bog
je? In kralj je rekel: Vem, da
Amalekijci pravijo, da Bog je in
dovolil sem jim, da bodo gradili
svetiøça, da se bodo zbirali, da
ga bodo çastili. In çe boste sedaj rekli, da Bog je, glejte, bom
verjel.
8 In ko je Aron sedaj to sliøal,
se je njegovo srce vzradostilo
in rekel je: Glej, zagotovo kakor
œiviø, o kralj, Bog je.
9 In kralj je rekel: Ali je Bog
tisti Véliki Duh, ki je naøe oçete
pripeljal iz jeruzalemske deœele?
10 In Aron mu je rekel: Da, on
je ta Véliki Duh in ustvaril je vse
tako v nebesih kakor na Zemlji.
Ali to verjameø?
11 In rekel je: Da, verjamem,
da je Véliki Duh vse ustvaril in
œelim, da mi o vsem tem poveø
in verjel bom tvojim besedam.
12 In zgodilo se je, ko je Aron
videl, da bo kralj verjel njegovim besedam, je zaçel s stvarjenjem Adama in kralju je bral
svete spise—kako je Bog ustvaril çloveka po lastni podobi in
da mu je Bog dal zapovedi in
da je bil çlovek padel zavoljo
prestopka.
13 In Aron mu je razlagal svete
spise od Adamovega stvarjenja
in predenj je poloœil çlovekov
padec in njegovo meseno stanje
in tudi naçrt odkupitve, ki je bil
pripravljen po Kristusu od osnovanja sveta za vse, ki bodo
14 In odkar je bil çlovek padel,
si sam ni mogel niçesar prislu-
242
œiti; Kristusovo trpljenje in
smrt pa odkupita njegove grehe
preko vere in kesanja in tako
dalje; in da bo pretrgal spone
smrti, da grob ne bo zmagal in
da bo upanje v slavo premagalo
œelo smrti; in Aron je kralju vse
to razloœil.
mu je bil Aron vse to razloœil, da
je kralj rekel: Kaj naj napravim,
da bom imel veçno œivljenje, o
katerem si govoril? Da, kaj naj
napravim, da se bom ponovno
rodil v Bogu, ker bo ta hudobni
duh izkoreninjen iz mojih prsi
in bom prejel njegovega Duha,
da me bo navdala radost, da na
poslednji dan ne bom zavrœen?
Glej, je rekel, opustil bom vse,
kar imam v lasti, da, odrekel se
bom svojemu kraljestvu, da bom
lahko prejel to veliko radost.
16 Aron pa mu je rekel: Çe si
to œeliø, çe se boø priklonil pred
Bogom, da, çe se boø pokesal
vseh svojih grehov in se priklonil pred Bogom in se v veri obraçal k njemu, verujoç, da boø
prejel, potem boø prejel upanje,
ki ga œeliø.
Aron to izgovoril, se je kralj
na kolenih priklonil pred Gospodom; da, vrgel se je prav na
zemljo in glasno zaklical, rekoç:
18 O Bog, Aron mi je povedal,
da Bog je; in çe Bog je in çe ti si
Bog, ali se mi boø razodel in
opustil bom vse svoje grehe, da
te bom spoznal in da bom vstal
od mrtvih in bom poslednji
dan odreøen. In ko je bil kralj
sedaj te besede izrekel, ga je
zadelo, kakor bi bil mrtev.
243
19 In zgodilo se je, da so njegovi sluœabniki tekli in povedali kraljici vse, kar se je bilo
zgodilo kralju. In priøla je h
kralju; in ko ga je videla leœati,
kakor da bi bil mrtev, in tudi
Arona in njegove brate, ki so
stali, kakor da bi bili vzrok njegovemu padcu, se je ujezila
nanje in zapovedala, naj jih njeni sluœabniki oziroma kraljevi
sluœabniki primejo in ubijejo.
20 Sedaj, sluœabniki so bili videli vzrok, zavoljo katerega je
kralj padel, zato si niso drznili
poloœiti rok na Arona in njegove brate; in prosili so kraljico,
rekoç: Zakaj nam ukazujeø, naj
ubijemo te moœe, ko vidiø, da
je eden od njih mogoçnejøi od
nas vseh? Zato bomo pred njimi
popadali.
21 Ko je sedaj kraljica videla
strah sluœabnikov, se je tudi
sama zaçela silno bati, da bi
nadnjo ne priølo kakøno zlo. In
sluœabnikom je ukazala, naj
gredo in skliçejo ljudi, da bodo
ubili Arona in njegove brate.
22 Ko je sedaj Aron videl kraljiçino odloçnost, se je, ker je
prav tako poznal trdosrçnost
ljudi, zbal, da bi se mnoœica ne
zbrala in bi med njimi ne nastal
velik prepir in nemir; zato je
iztegnil roko in dvignil kralja z
zemlje in mu rekel: Vstani. In
postavil se je na noge, ker je
prejel moç.
23 To se je sedaj zgodilo v
navzoçnosti kraljice in mnogih
sluœabnikov. In ko so to videli,
so se moçno çudili in se zaçeli
bati. In kralj je pristopil in jih
zaçel pouçevati. In pouçeval jih
Alma 22:19–29
je, v tolikor da se je vsa njegova
hiøa spreobrnila h Gospodu.
24 Sedaj, zavoljo kraljiçinega
ukaza se je zbrala mnoœica in
med sabo so zaçeli zelo godrnjati zavoljo Arona in njegovih
bratov.
25 Kralj pa je stopil mednje in
jih pouçeval. In pomirili so se
glede Arona in tistih, ki so bili
z njim.
26 In zgodilo se je, ko je kralj
videl, da so se ljudje pomirili, je
ukazal, da so Aron in njegovi
bratje stopili v sredo mnoœice
in so jim pridigali besedo.
po vsej deœeli razposlal razglas
med vse svoje ljudstvo, ki so bili
v vsej njegovi deœeli, ki so bili v
vseh okoliøkih pokrajinah, katerih meje so segale prav do morja
na vzhodu in na zahodu in ki jih
je od zarahemelske deœele loçeval ozek pas divjine, ki je potekal od morja na vzhodu prav
do morja na zahodu in okrog
obalnih meja in meja z divjino,
ki je bila na severu ob zarahemelski deœeli, preko mantijskih
meja, ob izviru reke Sidon, potekajoç od vzhoda proti severu — in tako so bili razdeljeni
Lamanci in Nefijci.
28 Sedaj, brezdelnejøi del Lamancev je œivel v divjini in
bival v øotorih; in v divjini so
se razøirili na zahodu v nefijski
deœeli; da, in tudi na zahodu
v zarahemelski deœeli, v mejah
ob morski obali in na zahodu v
nefijski deœeli, v kraju prvega
nasledstva njihovih oçetov in take so meje vzdolœ morske obale.
29 In veliko Lamancev je bilo
Alma 22:30–23:2
tudi na vzhodu ob morski obali,
kamor so jih bili pregnali Nefijci. In tako so Lamanci Nefijce
skorajda obkroœali; vendar so
si bili Nefijci vzeli v posest vse
severne dele deœele, ki je mejila
z divjino pri izviru reke Sidon,
od vzhoda do zahoda, vse okrog
divjine; na severu prav dokler
niso priøli v deœelo, ki so jo
imenovali Izobilje.
30 In mejila je z deœelo, ki so jo
imenovali Opustoøenje, ker je
bila tako daleç na severu, da je
priøla v deœelo, ki je bila poseljena in uniçena, o kosteh katere
smo govorili, ki so jo odkrili
ljudje iz Zarahemle, ker je bila
kraj njihovega prvega pristanka.
31 In od tam so priøli na jug
divjine. Tako se je deœela na severu imenovala Opustoøenje in
deœela na jugu se je imenovala
Izobilje in bila je divjina, ki je
bila polna vsakovrstnih divjih
œivali vsake vrste, del katerih je
bil priøel za hrano iz deœele na
severu.
32 In sedaj, to je za Nefijca pomenilo samo dan in pol hoda po
mejni çrti med deœelama Izobilje
in Opustoøenje od vzhodnega
na zahodno morje; in tako je
nefijsko deœelo in zarahemelsko
deœelo skorajda obdajala voda
in med deœelo na severu in deœelo na jugu je bil le majhen
greben kopnega.
Nefijci poselili deœelo Izobilje
prav od vzhodnega do zahodnega morja in tako so bili Nefijci
v svoji modrosti s straœami in
s çetami potisnili Lamance na
jug, da bi tako niç veç ne imeli
244
posesti na severu, da bi deœele
na severu ne preplavili.
34 Zato Lamanci niso veç
mogli imeti posesti drugje kakor
le v nefijski deœeli in v okoliøki
divjini. Taka je bila sedaj modrost pri Nefijcih — ker so bili
Lamanci njihovi sovraœniki, niso
hoteli trpeti njihovega prizadejanja z vsake strani in prav tako
so hoteli imeti neko deœelo,
kamor bi lahko pobegnili po
svojih œeljah.
35 In sedaj, ko sem bil to povedal, se bom spet vrnil k poroçilu
o Amonu in Aronu in Omnerju
in Himniju in njihovih bratih.
23. POGLAVJE
Proglaøena je verska svoboda. —
Lamanci se spreobrnejo v sedmih
deœelah in mestih. — Imenujejo se
Anti–Nefi–Lehijci in so osvobojeni prekletstva. — Amalekijci in
Amulonci zavrnejo resnico. Med
Glej, sedaj se je zgodilo, da je
lamanski kralj razposlal razglas
med vse svoje ljudstvo, da ne
smejo poloœiti rok na Amona
ali Arona ali Omnerja ali Himnija, niti na nobenega njihovega brata, ki bodo øli pridigat
Boœjo besedo, v katerem koli
kraju bodo v katerem koli delu
njihove deœele.
2 Da, mednje je razposlal odlok, da ne smejo poloœiti rok
nanje, da bi jih zvezali oziroma
jih vrgli v jeço; niti ne smejo
pljuvati nanje, niti jih udariti,
niti jih metati iz sinagog,
niti jih biçati; niti jih ne smejo
245
kamenjati, paç pa morajo imeti
prost dostop v hiøe in tudi v
templje in svetiøça.
3 In tako so lahko øli in pridigali besedo po svojih œeljah,
kajti kralj se je bil spreobrnil h
Gospodu in vsa njegova hiøa;
zato je svojemu ljudstvu po
vsej deœeli razposlal razglas,
da bi Gospodova beseda ne
imela zaprek, paç pa da bi øla
po vsej deœeli, da se bo njegovo
ljudstvo prepriçalo o hudobnem
izroçilu svojih oçetov in da se
bodo prepriçali, da so vsi bratje
in da ne smejo moriti, niti pleniti, niti krasti niti se predajati
preøuøtvom, niti se predajati
kakrøni koli hudobiji.
bil kralj razposlal ta razglas, da
so øli Aron in njegovi bratje iz
mesta v mesto in iz ene hiøe
çaøçenja v drugo in ustanavljali
cerkve in posveçevali duhovnike in uçitelje med Lamanci po
vsej deœeli, da so med njimi
pridigali in pouçevali Boœjo
besedo; in tako so postajali zelo
uspeøni.
5 In na tisoçe jih je priølo k
spoznanju o Gospodu, da, na
tisoçe jih je zaçelo verjeti v nefijsko izroçilo; in pouçevali so jih
o zapisih in o prerokbah, ki so se
izroçale prav do sedanjega çasa.
6 In tako zagotovo kakor œivi
Gospod, tako zagotovo kolikor
jih je verovalo oziroma kolikor
jih je priølo k spoznanju resnice
preko pridiganja Amona in njegovih bratov po duhu razodetja in preroøtva in Boœja moç je v
njih delala çudeœe — da, povem
vam, kakor œivi Gospod, kolikor
Alma 23:3–16
Lamancev je verjelo njihovemu
pridiganju in so se spreobrnili
h Gospodu, toliko jih ni nikoli
odpadlo.
7 Kajti postali so praviçno
ljudstvo; odloœili so oroœje svojega upora, da se niso niç veç
borili proti Bogu, niti proti
nobenemu od svojih bratov.
8 Ti so sedaj tisti, ki so se spreobrnili h Gospodu:
9 lamansko ljudstvo, ki je bilo
v izmaelski deœeli;
10 in tudi lamansko ljudstvo,
ki je bilo v midonijski deœeli;
11 in tudi lamansko ljudstvo,
ki je bilo v mestu Nefi;
12 in tudi lamansko ljudstvo, ki
je bilo v øilomski deœeli in ki je
bilo v øemlonski deœeli in v mestu Lemuel in v mestu Øimnilom.
13 In to so imena lamanskih
mest, ki so se spreobrnila h
Gospodu; in to so tista, ki so
odloœila oroœje svojega upora,
da, vse svoje bojno oroœje; in
vsi so bili Lamanci.
14 In Amalekijci se niso spreobrnili razen enega samega; niti
se ni spreobrnil noben Amulonec; paç pa so postali trdosrçni
in prav tako Lamanci, ki so prebivali v tistem delu deœele, da,
in vse njihove vasi in vsa njihova mesta.
15 Zato smo naøteli vsa lamanska mesta, v katerih so se
pokesali in priøli k spoznanju
resnice in so se spreobrnili.
si kralj in tisti, ki so se spreobrnili, œeleli, da bi imeli ime, da bi
se po njem razlikovali od svojih
bratov; zato se je kralj posvetoval z Aronom in z mnogimi od
Alma 23:17–24:10
njegovih duhovnikov o imenu,
ki ga bodo prevzeli nase, da se
bodo lahko razlikovali.
imenovali Anti – Nefi – Lehijci;
in s tem imenom so se poimenovali in niç veç se niso imenovali
Lamanci.
18 In postali so zelo delavno
ljudstvo; da, in bili so prijateljski
z Nefijci; zato so z njimi stopili
v stik in Boœje prekletstvo jih ni
niç veç zasledovalo.
24. POGLAVJE
Lamanci pridejo nad Boœje ljudstvo.
—Anti–Nefi–Lehijci se radostijo v
Kristusu in obiøçejo jih angeli. —
Raje utrpijo smrt, kakor da bi se
branili.—Øe veç Lamancev se spreobrne. Med leti 90 in 77 pr. Kr.
In zgodilo se je, da so v Amalekijcih in Amuloncih in Lamancih, ki so bili v amulonski deœeli
in tudi v helamski deœeli in ki
so bili v jeruzalemski deœeli, in
skratka, v vseh okoliøkih deœelah, ki se niso bili spreobrnili in
niso bili nase prevzeli imena
Anti–Nefi–Lehijec, Amalekijci
in Amulonci podœigali jezo
do njihovih bratov.
2 In njihovo sovraøtvo do njih
se je silno poglobilo, in sicer v
toliko da so se zaçeli kralju
upirati, v toliko da ga niso veç
hoteli za kralja; zato so prijeli za
oroœje proti anti–nefi–lehijskemu ljudstvu.
3 In sedaj je kralj prenesel kraljestvo na svojega sina in imenoval ga je Anti–Nefi–Lehi.
4 In kralj je umrl prav v tistem
246
letu, ko so Lamanci zaçeli s
pripravami na vojno z Boœjim
ljudstvom.
5 Ko so sedaj Amon in njegovi
bratje in vsi tisti, ki so bili priøli
z njim, videli priprave Lamancev, zato da bodo pokonçali
svoje brate, so priøli v midjansko
deœelo in tam se je Amon sreçal
z vsemi svojimi brati; in od
tamkaj so priøli v izmaelsko
deœelo, da bi se posvetovali z
Lamonijem in tudi z njegovim
bratom Anti – Nefi – Lehijem,
kaj jim je napraviti, da se bodo
branili pred Lamanci.
6 Sedaj ni bilo niti ene duøe
med vsemi ljudmi, ki so se bili
spreobrnili h Gospodu, ki bi
prijela za oroœje proti svojim
bratom; ne, niti se niso hoteli
pripravljati na vojno; da, in njihov kralj jim je tudi ukazal, naj
se ne.
7 To so sedaj besede, ki jih je o
zadevi rekel ljudstvu: Zahvaljujem se Bogu, moje ljubljeno
ljudstvo, da je naø veliki Bog
v dobroti poslal te naøe brate,
Nefijce, k nam, da so nam pridigali in nas prepriçali o izroçilu naøih hudobnih oçetov.
8 In glejte, zahvaljujem se svojemu velikemu Bogu, da nam je
dal od svojega Duha, da nam je
omehçal srce, da smo stopili v
stik s temi brati, Nefijci.
9 In glejte, prav tako se zahvaljujem svojemu Bogu, da smo
se s tem, ko smo stopili v stik z
njimi, prepriçali o svojih grehih
in o mnogih umorih, ki smo jih
zagreøili.
10 In prav tako se zahvaljujem
svojemu Bogu, da, svojemu veli-
247
kemu Bogu, da nam je dovolil,
da smo se tega pokesali in tudi
da nam je odpustil tiste mnoge
grehe in umore, ki smo jih zagreøili in nam s srca odvzel krivdo po zaslugah svojega Sina.
11 In sedaj glejte, bratje moji,
ker je bilo vse, kar smo lahko
storili (ker smo bili najbolj izgubljeni od vsega çloveøtva), to,
da smo se pokesali svojih grehov in mnogih umorov, ki smo
jih zagreøili, in da smo Boga
pripravili, da nam jih je odvzel
s srca, kajti vse, kar smo lahko
storili, je bilo, da smo se zadostno pokesali pred Bogom,
da bi nam madeœ odvzel —
12 sedaj, moji nadvse ljubljeni
bratje, ker nam je Bog madeœe
odvzel in so naøi meçi postali
svetli, potemtakem si meçev veç
ne omadeœujmo s krvjo naøih
bratov.
13 Glejte, povem vam, ne,
zadrœimo svoj meç, da ne bo
omadeœevan s krvjo naøih bratov; kajti mogoçe, çe bomo svoj
meç spet omadeœevali, ga ne bo
veç moç umiti do çistega v krvi
Sina naøega velikega Boga, ki
bo prelita za odkupno daritev
naøih grehov.
14 In veliki Bog je bil milosten
z nami in nam to razodel, da bi
ne bili pogubljeni; da, in to nam
je razodel vnaprej, ker ima rad
naøe duøe, prav kakor ima rad
naøe otroke; zato nas v svoji
milosti obiskujejo njegovi angeli, da bi se naçrt odreøitve razodel tako nam kakor prihodnjim rodovom.
15 O, kako milosten je naø
Bog! In sedaj glejte, ker je bilo
to toliko, kolikor smo zmogli
Alma 24:11–19
napraviti, da so nam bili madeœi
odvzeti in so naøi meçi postali
svetli, jih skrijmo, da bodo
svetli ostali v priçevanje naøemu
Bogu na poslednji dan oziroma
na dan, ko bomo privedeni, da
bomo stali pred njim, da nam bo
sojeno, da svojih meçev nismo
omadeœevali v krvi naøih bratov,
odkar je z nami delil svojo
besedo in nas z njo oçistil.
16 In sedaj, bratje moji, çe nas
bodo naøi bratje skuøali pokonçati, glejte, bomo svoje meçe
skrili, da, in sicer, zakopali jih
bomo globoko v zemljo, da bodo
ostali svetli v priçevanje, da jih
nismo nikoli uporabljali, na poslednji dan; in çe nas bodo naøi
bratje pokonçali, glejte, bomo
øli k svojemu Bogu in bomo
odreøeni.
bil kralj konçal s temi besedami
in so se vsi ljudje zbrali, so prijeli
svoje meçe in vse oroœje, ki
so ga uporabljali za prelivanje
çloveøke krvi, in so ga zakopali
globoko v zemljo.
18 In to so storili, ker je bilo
to v njihovih oçeh priçevanje
Bogu in tudi ljudem, da ne
bodo nikoli veç uporabili oroœja
za prelivanje çloveøke krvi; in
to so storili, ko so jamçili in se
zavezali z Bogom, da bodo raje
predali svoje lastno œivljenje,
kakor pa prelili kri svojih bratov; in raje bodo bratom dali,
kakor pa jim vzeli; in raje bodo
obilno delali s svojimi rokami,
kakor da bi dneve preœivljali v
brezdelju.
19 In tako vidimo, ko so ti
Lamanci zaçeli verovati in so
spoznali resnico, so bili trdni in
Alma 24:20–30
bi raje trpeli, prav do smrti, kakor da bi greøili; in tako vidimo,
da so zakopali svoje oroœje miru
oziroma zakopali so bojno oroœje zavoljo miru.
njihovi bratje, Lamanci, pripravljali na vojno in so priøli v
nefijsko deœelo z namenom, da
bi ubili kralja in da bi namesto
njega postavili drugega in tudi
da bi anti–nefi–lehijsko ljudstvo
iztrebili iz deœele.
21 Ko so sedaj ljudje videli, da
so prihajali nadnje, so jim øli
naproti in se prednje vrgli na
zemljo in zaçeli klicati Gospodovo ime; in v takem poloœaju
so torej bili, ko so nanje planili
Lamanci in jih zaçeli pobijati z
meçem.
22 In tako so jih, ne da bi naleteli na kakrøen koli odpor, pobili tisoç in pet; in vemo, da so
blagoslovljeni, kajti øli so bivat
k svojemu Bogu.
23 Ko so Lamanci sedaj videli,
da njihovi bratje niso beœali pred
meçem, niti se niso obrnili na
desno ali na levo, paç pa da so
legli in umrli in hvalili Boga, øe
celo ko so umirali pod meçem—
24 ko so Lamanci sedaj to
videli, so opustili pobijanje; in
bilo jih je veliko, katere je v
srcu zaskelelo zavoljo tistih njihovih bratov, ki so bili padli
pod meçem, kajti pokesali so se
tega, kar so bili storili.
odvrgli bojno oroœje in ga niso
hoteli spet pobrati, kajti zapekla
jih je vest zavoljo poboja, ki so
ga bili zagreøili; in zgrudili so
se prav kakor njihovi bratje,
248
zanaøajoç se na milost tistih,
katerih oroœje se je dvignilo, da
jih bo ubilo.
Boœjemu ljudstvu tistega dne
pridruœilo veç, kakor je bilo
øtevilo teh, ki so bili pobiti; in
tisti, ki so bili pobiti, so bili praviçni ljudje, zato nimamo razloga dvomiti, da niso odreøeni.
27 In med njimi ni bilo ubitega
hudobnega çloveka; paç pa jih
je veç kakor tisoç priølo k spoznanju resnice; tako vidimo, da
Gospod deluje na veliko naçinov, da bi odreøil svoje ljudstvo.
28 Sedaj, veçje øtevilo tistih
med Lamanci, ki so ubili tako
veliko svojih bratov, je bilo
Amalekijcev in Amuloncev, katerih je bilo veçinsko øtevilo
Nehorjevega reda.
29 Sedaj, med tistimi, ki so
se pridruœili Gospodovemu
ljudstvu, ni bilo nobenega, ki bi
bil Amalekijec ali Amulonec
oziroma ki bi bil Nehorjevega
reda, paç pa so bili dejanski potomci Lamana in Lemuela.
30 In tako lahko jasno spoznamo, da so, potem ko je Gospodov Duh ljudi enkrat razsvetlil
in so bili imeli veliko védenje o
reçeh, ki zadevajo praviçnost in
so nato zapadli v greh in prestopek, øe bolj otopeli in tako njihovo stanje postane slabøe, kakor
çe o tem nikoli ne bi bili vedeli.
25. POGLAVJE
Lamanski napad se øiri. — Potomstvo Noetovih duhovnikov je
pogubljeno, kakor je prerokoval
249
Abinadi. — Veliko Lamancev se
spreobrne in pridruœijo se anti–
nefi–lehijskemu ljudstvu. — Verjamejo v Kristusa in spolnjujejo
Mojzesovo postavo. Med leti 90 in
77 pr. Kr.
In glej, sedaj se je zgodilo, da so
bili tisti Lamanci øe bolj jezni,
ker so bili pobijali svoje brate;
zato so prisegali, da se bodo
nad Nefijci maøçevali; in tisti
ças niso veç poskuøali pobijati
anti–nefi–lehijskega ljudstva.
2 Paç pa so vzeli svoje çete in øli
v meje zarahemelske deœele in
planili na ljudi, ki so bili v amoníhaøki deœeli in jih pokonçali.
3 In po tem je bilo med njimi
in Nefijci veliko bitk, v katerih
so bili pregnani in pobiti.
4 In med Lamanci, ki so bili
pobiti, so bili skoraj vsi potomci
Amulona in njegovih bratov, ki
so bili Noetovi duhovniki in
pobijale so jih nefijske roke;
5 in preostali, ki so zbeœali na
vzhod divjine in ki so se polastili
moçi in oblasti nad Lamanci,
so povzroçili, da je veliko Lamancev umrlo v ognju zavoljo
svojega verovanja —
6 kajti mnogim med njimi se
je, potem ko so utrpeli veliko
izgubo in tolikøne stiske, obudil spomin na besede, katere so
jim bili v njihovi deœeli pridigali Aron in njegovi bratje; zato
so prenehali verjeti v izroçilo
svojih oçetov in zaçeli verjeti
v Gospoda in da je Nefijcem
dal veliko moç; in tako se jih
je veliko med njimi v divjini
spreobrnilo.
7 In zgodilo se je, da so tisti
Alma 25:1–13
vladarji, ki so bili preostanek
Amulonovih otrok, ukazali, naj
jih usmrtijo, da, vse tiste, ki so
v to verjeli.
8 To muçeniøtvo je bilo torej
vzrok, da je v mnogih njihovih
bratih podœgalo jezo; in v divjini
so se zaçeli prepiri; in Lamanci
so zaçeli loviti potomstvo
Amulona in njegovih bratov in
jih zaçeli pobijati; in zbeœali so
v vzhodno divjino.
9 In glejte, tega dne jih Lamanci
lovijo. Tako so se spolnile Abinadijeve besede, ki jih je govoril
o potomstvu duhovnikov, ki so
ukazali, naj utrpi smrt v ognju.
10 Kajti rekel jim je: Kar boste
storili meni, bo odraz tega, kar
bo priølo.
11 In sedaj, Abinadi je bil prvi,
ki je utrpel smrt z ognjem, ker
je verjel v Boga; to je sedaj tisto,
kar je menil, da jih bo veliko
utrpelo smrt v ognju, kakor jo
je bil utrpel sam.
12 In Noetovim duhovnikom
je rekel, da jih bo njegovo potomstvo veliko dalo usmrtiti na
isti naçin kakor njega in da se
bodo razkropili in bodo pobiti,
in sicer kakor divje œivali preganjajo in pobijajo ovce brez pastirja; in sedaj, glej, te besede so
se potrdile, kajti Lamanci so jih
preganjali in lovili in potolkli.
13 In zgodilo se je, ko so
Lamanci videli, da Nefijcev ne
bodo mogli premagati, so se
spet vrnili v svojo lastno deœelo;
in veliko jih je priølo bivat v
izmaelsko deœelo in v nefijsko
deœelo in pridruœili so se Boœjemu ljudstvu, ki je bilo anti–nefi–
lehijsko ljudstvo.
Alma 25:14–26:7
14 In prav tako so zakopali
bojno oroœje, kakor so ga bili
njihovi bratje in postali so praviçno ljudstvo; in hodili so po
Gospodovih poteh in si prizadevali spolnjevati njegove zapovedi in zakone.
15 Da, in spolnjevali so Mojzesovo postavo; kajti potrebno je
bilo, da so øe spolnjevali Mojzesovo postavo, kajti vsa øe
ni bila dopolnjena. A navkljub
Mojzesovi postavi so priçakovali Kristusov prihod, meneç,
da je bila Mojzesova postava
podoba njegovega prihoda in
verjeli so, da morajo spolnjevati
tista zunanja opravila do takrat,
ko se jim bo razodel.
16 Niso torej predpostavljali,
da je odreøitev priøla po Mojzesovi postavi; ampak je Mojzesova postava sluœila, da je utrdila
njihovo vero v Kristusa; in tako
so preko vere pridobili upanje v
veçno odreøitev, zanaøajoç se na
preroøkega duha, ki je govoril
o tistem, kar bo priølo.
17 In sedaj glejte, Amon in
Aron in Omner in Himni in njihovi bratje so se silno radostili
zavoljo uspeha, ki so ga bili
imeli med Lamanci in videli so,
da jih je Gospod usliøal glede
na njihove molitve in da jim je
bil prav tako v vsaki malenkosti
potrdil svojo besedo.
26. POGLAVJE
Amon slavi v Gospodu. — Zveste
Gospod okrepi in jim da védenje.
— Z vero lahko ljudje privedejo h
kesanju na tisoçe duø. — Bog ima
250
vso moç in vse razumevanje. Med
In sedaj, tole so besede Amona
in njegovih bratov, ki pravijo
takole: Bratje moji, glejte povem
vam, kako velik razlog imamo
za radost; kajti mar bi lahko
predpostavljali, ko smo se
odpravili iz zarahemelske deœele, da nam bo Bog dal tako
velike blagoslove?
2 In sedaj vpraøam, katere velike blagoslove nam je podelil?
Ali lahko poveste?
3 Glejte, odgovoril bom namesto vas; kajti naøi bratje Lamanci
so bili v temi, da, in sicer v najtemnejøem breznu, a glejte, kako
veliko jih je zagledalo çudovito
Boœjo luç! In to je blagoslov, ki
se je razlil nad nas, da smo postali orodje v Boœjih rokah, da je
bilo izvrøeno to veliko delo.
4 Glejte, na tisoçe se jih radosti
in priøli so k Boœji çredi.
5 Glejte, polje je obrodilo in
blagor vam, kajti zamahovali
ste s srpom in ste œeli z vso svojo
moçjo, da, ves dan ste delali; in
poglejte øtevilo svojih snopov!
In zbrani bodo v kaøçe, da ne
propadejo.
6 Da, nevihta jih poslednjega
dne ne bo potolkla; da, niti jih ne
bodo branali vrtinçasti viharji;
ampak bodo, ko bo priøel vihar,
zbrani na svojem mestu, da
vihar ne bo mogel do njih; da,
niti jih moçni vetrovi ne bodo
mogli odnesti tja, kamor koli se
jih sovraœniku zahoçe odnesti.
7 A glejte, v rokah Gospoda
œetve so in njegovi so; in poslednji dan jih bo povzdignil.
251
8 Blagoslovljeno bodi ime naøega Boga; pojmo mu hvalo,
da, hvalimo njegovo sveto ime,
kajti praviçen je za vekomaj.
9 Kajti çe bi ne priøli iz zarahemelske deœele, bi te naøe drage
ljubljene brate, ki so nas tako
moçno vzljubili, øe vedno pretresalo sovraøtvo do nas, da, in
tudi Bogu bi bili tujci.
Amon te besede izrekel, ga je
njegov brat Aron grajal, rekoç:
Amon, bojim se, da te radost
zanaøa, da se bahaø.
11 Amon pa mu je rekel: Ne
baham se s svojo lastno moçjo,
niti s svojo lastno modrostjo; a
glej, moja radost je popolna, da,
srce mi prekipeva od radosti in
radostil se bom v svojem Bogu.
12 Da, vem, da nisem niç; kar
zadeva mojo moç, sem slaboten;
zato se ne bom bahal s seboj,
paç pa se bom bahal s svojim
Bogom, kajti v njegovi moçi
lahko napravim vse; da, glej,
veliko mogoçnih çudeœev smo
napravili v tej deœeli, zavoljo
çesar bomo za vekomaj hvalili
njegovo ime.
13 Glej, koliko tisoç bratov je
reøil iz peklenskih boleçin; in
pojejo o ljubezni odkupljenja in
to zavoljo moçi njegove besede,
ki je v nas, mar nimamo zato
velikega razloga za radost?
14 Da, razlog imamo, da ga za
vekomaj hvalimo, kajti najviøji
Bog je in naøe brate je osvobodil
peklenskih verig.
15 Da, obdajala jih je veçna
tema in poguba; a glej, pripeljal
jih je k svoji veçni luçi, da, k
veçni odreøitvi; in obdaja jih
Alma 26:8–22
neprimerljivo obilje njegove
ljubezni; da, in bili smo orodje
v njegovih rokah, da je izvêdel
svoje veliko in çudovito delo.
16 Slavimo torej, da, slavili
bomo v Gospodu; da, radostili
se bomo, kajti naøa radost je
popolna; da, naøega Boga bomo
hvalili za vekomaj. Glej, kdo
lahko preveç slavi v Gospodu?
Da, kdo lahko preveç pove o
njegovi veliki moçi in o njegovi
milosti in o njegovem velikem
potrpljenju s çloveøkimi otroki?
Glej, povem ti, ne morem povedati najmanjøega dela tega, kar
obçutim.
17 Kdo bi predpostavljal, da
bo Bog tako milosten, da nas
bo iztrgal iz naøega straønega
greønega in omadeœevanega
stanja?
18 Glej, øli smo prav v besu s
hudimi groœnjami, da bomo
uniçili njegovo cerkev.
19 O zakaj nas potemtakem ni
zapisal straøni pogubi, da, zakaj
ni dovolil meçu svoje pravice
pasti nad nas in nas obsodil na
veçni obup?
20 O, moja duøa tako rekoç
beœi ob tej misli. Glej, ni izvajal
svoje pravice nad nami, paç
pa nas je v svoji veliki milosti
pripeljal çez tisti veçni prepad
smrti in bede, in sicer da je
odreøil naøe duøe.
21 In sedaj glejte, bratje moji,
kdo je tisti posvetni çlovek, ki
to pozna? Povem vam, ni ga, ki
to pozna, razen çe je spokorjeni.
22 Da, ta, ki se pokesa in udejanja vero in obrodi dobra dela
in nenehno moli brez prestanka — takemu je dano spoznati
Alma 26:23–33
Boœje skrivnosti; da, takemu bo
dano, da bo razkril, kar ni bilo
nikdar razkrito; da, in takemu
bo dano, da bo na tisoçe duø
privedel h kesanju, prav kakor
je bilo dano nam, da smo h
kesanju privedli te naøe brate.
23 Ali se sedaj spomnite, bratje
moji, da smo svojim bratom v
zarahemelski deœeli rekli, da
bomo øli v nefijsko deœelo pridigat naøim bratom Lamancem,
in so se nam posmehovali?
24 Kajti rekli so nam: Mar predpostavljate, da lahko privedete
Lamance k spoznanju resnice?
Mar predpostavljate, da lahko
prepriçate Lamance o nepravilnosti izroçila njihovih oçetov,
tako trdovratno ljudstvo kakrøni
so; katerih srca se radostijo v
prelivanju krvi; ki preœivljajo
dneve v najveçji kriviçnosti;
katerih pota so bila od zaçetka
pota prestopnikov? Sedaj, bratje
moji, vi se spomnite, da je bil to
njihov govor.
25 In øe veç, rekli so: Primimo
za oroœje proti njim, da napravimo konec njim in njihovim
kriviçnostim v deœeli, da nas ne
preplavijo in nas pokonçajo.
26 A glejte, moji ljubljeni bratje,
priøli smo v divjino, ne z namenom da bomo pokonçali svoje
brate, paç pa z namenom da bi
morda reøili nekaj malo njihovih
duø.
27 Ko je bilo torej naøe srce
potrto in smo bili na tem, da se
vrnemo, glejte, nas je Gospod
tolaœil in rekel: Pojdite med
svoje brate Lamance in s potrpeœljivostjo prenaøajte svoje
stiske in dal vam bom uspeh.
252
28 In sedaj, glejte, priøli smo in
bili tam med njimi; in bili smo
potrpeœljivi v svojem trpljenju
in trpeli smo vsakrøno pomanjkanje; da, potovali smo od hiøe
do hiøe, zanaøajoç se na milost
sveta — ne le na milost sveta,
ampak na Boœjo milost.
29 In vstopali smo v njihove
hiøe in jih pouçevali in pouçevali smo jih na njihovih ulicah;
da, in pouçevali smo jih po njihovih hribih; in vstopali smo
tudi v njihove templje in njihove
sinagoge in jih pouçevali; in
vrgli so nas ven in se nam posmehovali in nas pljuvali in nas
udarjali po licu; in kamenjali so
nas in zgrabili so nas in zvezali
z moçnimi vrvmi in vrgli v jeço;
in z Boœjo moçjo in modrostjo
smo bili spet reøeni.
30 In trpeli smo vsakovrstne
stiske in vse to, da bi morda bili
sredstvo, da bi reøili nekaj duø;
in predpostavljali smo, da bo
naøa radost popolna, çe bi morda mi lahko bili sredstvo, da bi
jih nekaj reøili.
31 Sedaj glejte, lahko pogledamo predse in vidimo sadove
svojega dela; in ali jih je malo?
Povem vam, ne, veliko jih je;
da, in priçujemo lahko o njihovi
iskrenosti zavoljo njihove ljubezni do njihovih bratov in tudi
do nas.
32 Kajti glejte, raje so bili
œrtvovali œivljenje, kakor da bi
celo svojemu sovraœniku vzeli
œivljenje; in bojno oroœje so zakopali globoko v zemljo zavoljo
ljubezni do svojih bratov.
33 In sedaj, glejte, povem
vam, ali je bila v vsej deœeli
253
taka velika ljubezen? Glejte,
povem vam, ne, celo med Nefijci je ni bilo.
34 Kajti glejte, prijeli bi za oroœje proti svojim bratom; ne bi se
pustili ubiti. A glejte, koliko jih
je od teh œrtvovalo œivljenje; in
vemo, da so odøli k Bogu zavoljo svoje ljubezni in svojega
sovraøtva do greha.
35 Mar torej nimamo razloga
za radost? Da, povem vam, ni
bilo ljudi, ki bi bili imeli veçji
razlog za radost, kakor mi, odkar se je zaçel svet; da, in moja
radost me je zanesla, celo da
sem se bahal v svojem Bogu;
kajti vso moç ima, vso modrost
in vse razumevanje; vse ume in
je milostno bitje, in sicer da odreøi, do tistih, ki se bodo pokesali in verjeli v njegovo ime.
36 Çe je to torej bahanje, se
bom celo tako bahal; kajti to je
moje œivljenje in moja luç in
moja radost in moja odreøitev
in moja odkupitev od veçnega
gorja. Da, blagoslovljeno bodi
ime mojega Boga, ki se je spomnil tega ljudstva, ki so veja
Izraelovega drevesa, in se je v
tuji deœeli izgubila z njegovega
debla; da, pravim, blagoslovljeno bodi ime mojega Boga, ki
se je spomnil nas, popotnikov v
tuji deœeli.
37 Sedaj, bratje moji, vidimo, da
se Bog spomni vsakega ljudstva,
naj bodo v kateri koli deœeli; da,
svoje ljudstvo preøteje in milost
njegovega srca je nad vso zemljo. To je torej moja radost in
moje veliko zahvaljevanje; da,
in svojemu Bogu se bom zahvaljeval za vekomaj. Amen.
Alma 26:34–27:5
27. POGLAVJE
Gospod zapove Amonu, naj anti–
nefi–lehijsko ljudstvo odpelje na
varno. — Ko sreça Alma, Amonu
radost izçrpa moçi. — Nefijci dajo
Anti–Nefi–Lehijcem jerøonsko deœelo. — Imenujejo se Amonovo
ljudstvo. Med leti 90 in 77 pr. Kr.
Sedaj se je zgodilo, ko so bili
tisti Lamanci, ki so se bili odøli
vojskovat z Nefijci, odkrili, po
mnogih prizadevanjih da bi jih
pokonçali, da so si zaman prizadevali za njihov konec, so se
spet vrnili v nefijsko deœelo.
Amalekijci zavoljo svoje izgube
silno jezni. In ko so videli, da
pri Nefijcih niso mogli vzbuditi maøçevanja, so v jezi zaçeli
podœigati ljudi proti njihovim
bratom, anti–nefi–lehijskemu
ljudstvu; zato so jih spet zaçeli
pobijati.
3 To ljudstvo je sedaj spet zavrnilo, da bi prijelo za oroœje in
pustili so se pobijati glede na
œelje sovraœnikov.
4 Ko so sedaj Amon in njegovi
bratje videli to morilsko poçetje
med tistimi, ki so se jim bili tako
moçno priljubili, in med tistimi,
katerim so se tako moçno priljubili — kajti z njimi so ravnali,
kakor da bi bili angeli, ki jih
je poslal Bog, da so jih reøili
pred veçno pogubo—ko so zato
Amon in njegovi bratje videli
to veliko morilsko poçetje, jih
je navdalo soçutje in so kralju
rekli:
5 Zberimo to Gospodovo
ljudstvo in pojdimo v zarahe-
Alma 27:6–20
melsko deœelo k naøim bratom
Nefijcem in zbeœimo iz rok
naøih sovraœnikov, da nas ne
bodo pobili.
6 Kralj pa jim je rekel: Glejte,
Nefijci nas bodo pobili zavoljo
mnogih umorov in grehov, ki
smo jih zagreøili proti njim.
7 In Amon je rekel: Øel bom in
vpraøal Gospoda in çe nam bo
rekel, pojdite k vaøim bratom,
ali boste øli?
8 In kralj mu je rekel: Da, çe
nam bo Gospod rekel, naj gremo, bomo øli k naøim bratom in
jim bomo za suœnje, dokler jim
ne poravnamo za mnoge umore
in grehe, ki smo jih zagreøili
proti njim.
9 In Amon mu je rekel: To je
proti postavi naøih bratov, ki jo
je uveljavil moj oçe, da bi bili
med njimi kakrøni koli suœnji;
zato pojdimo in se zanesimo na
milost naøih bratov.
10 Kralj pa mu je rekel: Vpraøaj
Gospoda in çe nam bo rekel,
naj gremo, bomo øli; sicer bomo
v deœeli umrli.
11 In zgodilo se je, da je Amon
øel in vpraøal Gospoda in Gospod mu je rekel:
12 Odpelji to ljudstvo iz te
deœele, da ne bodo umrli; kajti
Satan se je moçno polastil src
Amalekijcev, ki v Lamancih
podœigajo jezo proti svojim bratom, da bi jih pobili; zato pojdi
iz te deœele; in blagor temu
ljudstvu v tem rodu, kajti prizanesel jim bom.
Amon øel in kralju povedal vse
besede, katere mu je bil rekel
Gospod.
254
14 In zbrali so vse svoje ljudi,
da, vse Gospodovo ljudstvo, in
zbrali so vso svojo drobnico in
govedo in odpotovali iz deœele
in priøli v divjino, ki je loçevala
nefijsko deœelo od zarahemelske
deœele in priøli na drugo stran
v bliœino meja deœele.
Amon rekel: Glejte, jaz in moji
bratje bomo øli v zarahemelsko
deœelo in vi boste ostali tukaj,
dokler se ne vrnemo; in preizkusili bomo srca naøih bratov,
çe bodo œeleli, da pridete v
njihovo deœelo.
16 In zgodilo se je, ko je øel
Amon v deœelo, da so on in njegovi bratje sreçali Alma onstran
na kraju, o katerem je bilo govora; in glejte, to je bilo radostno
sreçanje.
17 Sedaj, Amonova radost je
bila tako velika, prav da ga je
vsega navdala; da, radost njegovega Boga ga je preœela, in sicer
da mu je izçrpala moçi; in spet
je padel na zemljo.
18 Mar to torej ni bila silna
radost? Glejte, to je radost, ki je
ne prejme nihçe drug, kakor
resniçno spokorjeni in poniœni
iskalec sreçe.
19 Sedaj je bila Almova radost,
ker je sreçal svoje brate, resniçno velika in tudi radost Arona,
Omnerja in Himnija; a glejte,
njihova radost ni bila tolikøna,
da bi presegala njihovo moç.
je Alma svoje brate vodil nazaj
v zarahemelsko deœelo; in sicer
v svojo lastno hiøo. In øli so in
povedali vrhovnemu sodniku
vse, kar se jim je bilo zgodilo
255
v nefijski deœeli med brati,
Lamanci.
vrhovni sodnik po vsej deœeli
razposlal razglas in œelel, naj
ljudje glasujejo glede dovoljenja
za brate, ki so bili anti–nefi–
lehijsko ljudstvo.
22 In zgodilo se je, da je glas
ljudstva priøel, rekoç: Glej, odrekli se bomo jerøonski deœeli,
ki je na vzhodu ob morju, katera se dotika deœele Izobilje, ki
je na jugu deœele Izobilje; in ta
jerøonska deœela je deœela, ki
jo bomo dali naøim bratom v
nasledstvo.
23 In glej, svoje çete bomo
postavili med jerøonsko deœelo
in nefijsko deœelo, da bomo varovali naøe brate v jerøonski
deœeli; in to bomo napravili za
naøe brate, ker se bojijo prijeti
za oroœje proti svojim bratom,
da bi ne greøili; in ta njihov
veliki strah je priøel zavoljo njihovega grenkega kesanja, ki je
bil na raçun njihovih mnogih
umorov in grozne hudobije.
24 In sedaj glejte, to bomo storili za naøe brate, da bodo lahko
nasledili jerøonsko deœelo; in s
svojimi çetami jih bomo straœili
pred njihovimi sovraœniki pod
pogojem, da nam bodo dali
del svojega zasluœka, da nam
bodo pomagali, da bomo lahko
vzdrœevali svoje çete.
Amon to sliøal, se je vrnil k anti–
nefi–lehijskemu ljudstvu, in z
njim tudi Alma, v divjino, kjer
so bili postavili øotore in jim
vse to razodel. In Alma jim je
tudi povedal o svoji spreobrnitvi
Alma 27:21–30
skupaj z Amonom in Aronom
in s svojimi brati.
26 In zgodilo se je, da je to med
njimi povzroçilo veliko radost.
In øli so v jerøonsko deœelo in
jerøonsko deœelo zaçeli posedovati; in Nefijci so jih imenovali
Amonovo ljudstvo; zato so jih
od takrat dalje razlikovali po
tem imenu.
27 In bili so med Nefijevim
ljudstvom in bili so tudi priøteti
k ljudem, ki so bili v Boœji
cerkvi. In razlikovali so se tudi
zavoljo svoje goreçnosti do Boga
in prav tako do ljudi; kajti v
vsem so bili popolnoma poøteni
in iskreni; in prav do konca so
bili stanovitni v veri v Kristusa.
28 In na prelivanje krvi njihovih bratov so gledali z najveçjim
gnusom; in nikoli bi jih ne bilo
mogoçe prepriçati, da bi prijeli
za oroœje proti svojim bratom;
in nikoli niso gledali na smrt s
kakrøno koli stopnjo groze zavoljo svojega upanja in pogledov
na Kristusa in vstajenje; zato je
bila zanje smrt premagana s
Kristusovo zmago nad njo.
29 Zato bi prej utrpeli smrt na
najteœji in najbolj muçen naçin,
ki bi jim ga lahko prizadejali
njihovi bratje, kakor da bi prijeli
za meç ali zakrivljeno sabljo,
da bi jih posekali.
30 In tako so bili goreçe in ljubljeno ljudstvo, ljudstvo, moçno
priljubljeno pri Gospodu.
28. POGLAVJE
Lamanci so v straøni bitki poraœeni.
— Na deset tisoçe je pobitih. —
Hudobni so zapisani stanju ne-
Alma 28:1–14
skonçnega gorja; praviçni doseœejo
neskonçno sreço. Med letoma 77
in 76 pr. Kr.
se je Amonovo ljudstvo naselilo
v jerøonski deœeli in so v jerøonski deœeli ustanovili tudi
cerkev in so okrog jerøonske
deœele postavili nefijske çete,
da, na vseh okoliøkih mejah
zarahemelske deœele; glejte, je
bila lamanska vojska sledila
svojim bratom v divjino.
2 In tako je priølo do straøne
bitke; da, in sicer do takøne,
kakrøne ni v deœeli poznal nihçe
od çasa, ko je Lehi zapustil Jeruzalem; da, in pobitih je bilo
na deset tisoçe Lamancev in
razkropili so se preko meja.
3 Da, in prav tako je priølo do
straønega pokola med Nefijevim
ljudstvom; vendar so Lamance
pregnali in jih razkropili in Nefijevo ljudstvo se je spet vrnilo
v svojo deœelo.
4 In to je bil torej ças, ko se
je po vsej deœeli sliøalo veliko
œalovanje in objokovanje med
vsem Nefijevim ljudstvom —
5 da, jok vdov, œalujoçih za
moœmi, in tudi oçetov, œalujoçih
za sinovi, in hçere za bratom,
da, in brata za oçetom; in tako
se je med vsemi sliøal jok œalovanja, ker so œalovali za svojci,
ki so bili pobiti.
6 In to je bil sedaj zagotovo
œalosten dan; da, ças resnobnosti in ças, ko so se veliko postili
in molili.
7 In tako se je konçalo petnajsto
Nefijevim ljudstvom;
256
8 in to je poroçilo o Amonu in
njegovih bratih, o njihovih potovanjih v nefijski deœeli, o njihovem trpljenju v deœeli, o njihovi
potrtosti in o njihovi stiski in o
njihovi nedojemljivi radosti in
o sprejemu in o varnosti njihovih bratov v jerøonski deœeli. In
sedaj, naj Gospod, Odkupitelj
vseh ljudi, blagoslovi njihove
duøe za vekomaj.
9 In to je poroçilo o vojnah in
prepirih med Nefijci in tudi o
vojnah med Nefijci in Lamanci;
in konçalo se je petnajsto leto
vladavine sodnikov.
10 In od prvega leta do petnajstega se je konçalo veç tisoç
œivljenj; da, priølo je do straønega prizora prelivanja krvi.
11 In telesa veç tisoçev leœijo
globoko v zemlji, medtem ko
telesa veç tisoçev plesnijo v
kupih po obliçju zemlje, da, in
veç tisoçev jih œaluje zavoljo izgube svojcev, ker imajo razlog
za strah, glede na Gospodove
obljube, da so zapisani stanju
neskonçnega gorja.
12 Medtem ko veç tisoçev drugih resniçno œaluje zavoljo izgube svojcev, se vendarle radostijo
in vriskajo od veselja, ker upajo
in celo vedo, glede na Gospodove obljube, da bodo vstali,
da bodo bivali na Boœji desnici
v stanju neskonçne sreçe.
13 In tako vidimo, kako velika
je neenakost ljudi zavoljo greha
in prestopniøtva in hudiçeve
moçi, ki pride s prekanjenimi
naçrti, ki si jih je izmislil, da bi
çloveøka srca ujel v past.
14 In tako vidimo veliki klic
ljudem, naj marljivo delajo v
257
Alma 29:1–11
Gospodovem vinogradu; in tako
vidimo velik razlog za potrtost
in tudi za radost — potrtost
zavoljo smrti in pogube med
ljudmi in radost zavoljo Kristusove luçi za œivljenje.
29. POGLAVJE
Alma œeli klicati h kesanju z angelsko goreçnostjo.—Gospod vsem
narodom da uçitelje. — Alma slavi
v Gospodovem delu in v uspehu
Amona in njegovih bratov. Okrog
leta 76 pr. Kr.
O, da bi bil angel in bi se mi
izpolnila srçna œelja, da bi øel
in govoril z Boœjo trobento, z
glasom, ki bi pretresel zemljo,
in klical vse narode h kesanju!
2 Da, vsaki duøi bi razglaøal,
kakor z glasom groma, kesanje
in naçrt odkupitve, da bi se
pokesali in priøli k Bogu, da bi
veç ne bilo potrtosti po vsem
obliçju Zemlje.
3 A glej, çlovek sem in v svoji
œelji greøim; kajti moral bi se
zadovoljiti s tem, kar mi je Gospod dodelil.
4 V svojih œeljah ne bi smel
prikrojevati trdnega predpisa
praviçnega Boga, kajti vem, da
ljudem da po njihovi œelji, bodisi je to v smrt ali v œivljenje;
da, vem, da ljudem odmeri,
da, predpiøe jim odloke, ki so
nespremenljivi, po njihovi volji, bodisi so v odreøitev ali v
pogubo.
5 Da, in vem, da je dobro in
zlo priølo pred vse ljudi; ta, ki
ne zna prepoznavati dobro od
zlega, je brez krivde; ta pa, ki
prepoznava dobro in zlo, temu
je dano po njegovih œeljah, naj
si œeli dobro oziroma zlo, œivljenje oziroma smrt, radost oziroma obœalovanje vesti.
6 Torej, videç, da to vem, zakaj
bi œelel veç kakor to, da opravljam delo, h kateremu sem bil
poklican?
7 Zakaj bi œelel, da bi bil angel,
da bi lahko govoril vsem stranem sveta?
8 Kajti glejte, Gospod da vsem
narodom, glede na njihovo narodnost in jezik, da se pouçuje
njegovo besedo, da, v modrosti,
vse, kar se mu zdi primerno, da
bi imeli; zato vidimo, da Gospod
svetuje v modrosti, glede na to,
kar je praviçno in resniçno.
9 To poznam, kar mi je Gospod
zapovedal, in v tem slavim.
Ne slavim v sebi, temveç slavim v tem, kar mi je Gospod
zapovedal; da, in to je moja
slava, da bi morda bil orodje v
Boœjih rokah, da bi nekaj duø
privedel h kesanju; in to je moja
radost.
10 In glejte, ko vidim mnoge
svoje brate, ki se resniçno spokorijo in pridejo h Gospodu,
svojemu Bogu, potem mojo
duøo navda radost; potem se
spomnim, kaj je Gospod storil
zame, da, in sicer da je usliøal
mojo molitev; da, potem se
spomnim njegove milostne roke,
ki mi jo je ponudil.
11 Da, in prav tako se spomnim
ujetniøtva mojih oçetov; kajti
zagotovo vem, da jih je Gospod
reøil iz suœenjstva in s tem ustanovil svojo cerkev; da, Gospod
Bog, Abrahamov Bog, Izakov
Alma 29:12–30:6
Bog, Jakobov Bog, jih je reøil iz
suœenjstva.
12 Da, vselej sem pomnil ujetniøtvo svojih oçetov; in isti Bog,
ki jih je reøil iz rok Egipçanov,
jih je reøil iz suœenjstva.
13 Da, in isti Bog je med njimi
ustanovil svojo cerkev; da, in
isti Bog me je poklical po svetem
poklicu, naj njegovemu ljudstvu
pridigam besedo, in dal mi je
veliko uspeha, v çemer je moja
radost popolna.
14 Ne radostim pa se samo
nad svojim uspehom, paç pa
je moja radost øe popolnejøa
zavoljo uspeha mojih bratov, ki
so bili v nefijski deœeli.
15 Glejte, silno so se trudili
in obrodili velik sad; in kako
veliko bo njihovo plaçilo!
16 Sedaj, ko pomislim na uspeh
teh mojih bratov, mojo duøo
dvigne nekako tako, kakor da
bi se hotela loçiti od telesa, tako
velika je moja radost.
17 In naj torej Gospod dovoli
tem, mojim bratom, da se bodo
usedli v Boœje kraljestvo; da, in
tudi vsem tistim, ki so sad njihovega truda, da ne bodo nikoli
veç øli ven, paç pa da ga bodo
za vekomaj slavili. In naj me
Bog usliøi, da se bo zgodilo po
mojih besedah, prav kakor sem
govoril. Amen.
30. POGLAVJE
Korihor, antikrist, zasmehuje Kristusa, odkupno daritev in preroøkega
duha. — Pouçuje, da Boga ni, ne
çloveøkega padca, ne kazni za greh
in ne Kristusa. — Alma priçuje, da
258
bo Kristus priøel in da vse reçi pokaœejo, da Bog je. — Korihor zahteva
znamenje in onemi. — Hudiç se je
bil prikazal Korihorju kot angel in
ga pouçeval, kaj naj reçe. — Korihorja poteptajo in umre. Med leti
76 in 74 pr. Kr.
Glejte, sedaj se je zgodilo, potem ko se je Amonovo ljudstvo
naselilo v jerøonski deœeli, da, in
tudi potem ko so Lamance pregnali iz deœele in je ljudstvo deœele pokopalo svoje mrtve —
2 sedaj, svojih mrtvih niso
preøteli zavoljo njihovega velikanskega øtevila; niti niso preøteli mrtvih Nefijcev — ampak
se je zgodilo, potem ko so bili
pokopali mrtve in tudi po dnevih posta in œalovanja in molitve
(in bilo je v øestnajstem letu vladavine sodnikov nad Nefijevim
ljudstvom), da se je bil po vsej
deœeli zaçel nepretrgan mir.
3 Da, in ljudje so si prizadevali
spolnjevati Gospodove zapovedi; in Boœje uredbe so strogo
izvajali po Mojzesovi postavi;
kajti pouçeni so bili, naj Mojzesovo postavo spolnjujejo, dokler
ne bo dopolnjena.
4 In tako ljudje niso imeli nemirov v vsem øestnajstem letu
vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom.
v zaçetku sedemnajstega leta
vladavine sodnikov nepretrgan
mir.
6 Zgodilo pa se je proti koncu
sedemnajstega leta, da je v
zarahemelsko deœelo priøel nek
çlovek in bil je antikrist, kajti
ljudstvu je zaçel pridigati proti
259
prerokbam, ki so jih bili preroki
govorili o Kristusovem prihodu.
7 Sedaj, postave proti çlovekovemu verovanju ni bilo; kajti
bilo je strogo v nasprotju z
Boœjimi zapovedmi, da bi bila
potrebna postava, ki bi med
ljudmi delala razlike.
8 Kajti tako govorijo sveti spisi:
Danes si izberite, komu boste
sluœili.
9 Çe je torej çlovek œelel sluœiti
Bogu, je bilo to njegov privilegij;
oziroma drugaçe, çe je veroval
v Boga, je bil njegov privilegij,
da mu je sluœil; çe pa vanj ni
veroval, ni bilo postave, ki bi
ga kaznovala.
10 Çe pa je moril, je bil kaznovan s smrtjo; in çe je ropal, je bil
tudi kaznovan; in çe je kradel,
je bil tudi kaznovan; in çe se je
predajal preøuøtvovanju, je bil
tudi kaznovan; da, za vso svojo
hudobijo so bili kaznovani.
11 Zakaj postava je bila, da se
mora ljudem soditi za njihove
zloçine. Vendar ni bilo postave
proti çlovekovemu verovanju;
zato je bil çlovek kaznovan samo
za zloçine, ki jih je bil storil;
zato je bilo za vse ljudi enako.
12 In ta antikrist, ki mu je bilo
ime Korihor (in postava ni imela
moçi nad njim), je zaçel pridigati ljudem, da Kristusa ne bo.
In tako je pridigal, rekoç:
13 O vi, ki vas veœe neumno in
prazno upanje, zakaj se pustite
podjarmljati takønim neumnostim? Zakaj priçakujete Kristusa?
Kajti noben çlovek ne more
vedeti o niçemer, kar bo priølo.
14 Glejte, to, kar imenujete
prerokbe, za katere pravite, da
Alma 30:7–21
so jih predajali sveti preroki,
glejte, je neumno izroçilo vaøih
oçetov.
15 Kako veste o njihovi gotovosti? Glejte, ne morete vedeti
o tem, çesar ne vidite; zato ne
morete vedeti, da Kristus bo.
16 Priçakujete in pravite, da
vidite odpuøçanje svojih grehov.
A glejte, to je posledica zblaznelega miøljenja; in ta motnja
v vaøem miøljenju je zavoljo
izroçila vaøih oçetov, katera vas
vodi v verovanje v to, çesar ni.
17 In veliko veç takega jim je
rekel in jim govoril, da çloveøkih
grehov ni moç odkupiti, paç
pa da vsakdo uspeva v svojem
œivljenju glede na upravljanje
svojega bitja; zato se vsakomur
godí glede na njegovo nadarjenost in da vsakdo zmaga glede
na svojo moç; in kar koli çlovek
stori, ni zloçin.
18 In tako jim je pridigal in
zapeljal srca mnogih in bil vzrok,
da so v srcu postali vzviøeni v
svoji hudobiji, da, in zapeljal je
veliko œensk in tudi moøkih, da
so se predajali vlaçugarstvu—
govoreç jim, da je tedaj, ko je
çlovek mrtev, vsega konec.
19 Sedaj, ta çlovek je øel tudi
onstran v jerøonsko deœelo, da
bi o tem pridigal med Amonovim ljudstvom, ki je bilo nekoç
lamansko ljudstvo.
20 A glejte, bili so modrejøi
kakor mnogi od Nefijcev; kajti
zgrabili so ga in zvezali in ga
odpeljali pred Amona, ki je bil
véliki duhovnik nad tistim
ljudstvom.
21 In tako se je zgodilo, da
ga je dal odpeljati iz deœele. In
Alma 30:22–31
priøel je na drugo stran v gideonsko deœelo in jim prav tako
zaçel pridigati; in tukaj ni imel
veliko uspeha, kajti prijeli so ga
in ga zvezali in ga odvedli pred
vélikega duhovnika in tudi pred
vrhovnega sodnika deœele.
22 In zgodilo se je, da mu
je véliki duhovnik rekel: Zakaj
hodiø naokrog in izkrivljaø Gospodova pota? Zakaj to ljudstvo
pouçujeø, da Kristusa ne bo,
da motiø njihovo radost? Zakaj
govoriø proti vsem prerokbam
svetih prerokov?
23 Sedaj, vélikemu duhovniku
je bilo ime Gidona. In Korihor
mu je rekel: Ker ne pouçujem
neumnega izroçila vaøih oçetov
in ker tega ljudstva ne pouçujem, naj se pustijo zvezati z neumnimi uredbami in izvajanji,
ki so jih doloçili starodavni
duhovniki, da so se polastili
moçi in oblasti nad njimi, da so
jih drœali v nevednosti, da bi ne
dvignili glave, ampak da bi jih
pokorili po tvojih besedah.
24 Ti praviø, da je to ljudstvo
svobodno ljudstvo. Glej, jaz
pravim, da so v suœenjstvu. Ti
praviø, da so tiste starodavne
prerokbe zanesljive. Glej, jaz
pravim, da ne veø, da so zanesljive.
25 Ti praviø, da je to ljudstvo
krivo in padlo ljudstvo zavoljo
prestopka starøev. Glej, jaz pravim, da otrok ni kriv zavoljo
svojih starøev.
26 In ti tudi praviø, da bo Kristus priøel. Glej, jaz pa pravim,
da ne veø, çe Kristus sploh bo.
In ti tudi praviø, da bo umrl za
grehe sveta —
260
27 in tako zavajaø to ljudstvo
z nespametnim izroçilom svojih oçetov in po svojih lastnih
œeljah; in omejujeø jih prav
kakor v suœenjstvu, da se lahko
naœiraø s trudom njihovih
rok, da si ne drznejo smelo
pogledati navzgor in da si ne
drznejo uœivati svojih pravic in
privilegijev.
28 Da, ne drznejo si uporabljati
tega, kar je njihovo, da bi ne
prizadeli svojih duhovnikov,
kateri jih podjarmljajo po svojih œeljah in so jih pripravili, da
verjamejo, glede na njihovo izroçilo in njihove sanje in njihove kaprice in njihova videnja
in njihove laœne skrivnosti, da
bodo, çe ne bodo delali po njihovih besedah, uœalili neko
neznano bitje, za katero pravijo,
da je Bog — bitje, katerega ni
nikoli nihçe videl ali poznal,
katerega nikoli ni bilo, niti ga
nikoli ne bo.
29 Ko sta sedaj véliki duhovnik
in vrhovni sodnik videla njegovo trdosrçnost, da, ko sta videla, da je œalil celo Boga, nista na
njegove besede dala nobenega
odgovora; paç pa sta ga dala
zvezati; in izroçila sta ga v roke
straœnikom in ga poslala v zarahemelsko deœelo, da ga bodo
pripeljali pred Alma in vrhovnega sodnika, ki je bil upravitelj
vse deœele.
30 In zgodilo se je, ko so ga
privedli pred Alma in vrhovnega sodnika, je nadaljeval na
isti naçin, kakor je v gideonski
deœeli; da, øe naprej je govoril
bogokletno.
31 In pred Almom je vstal v
261
glasnem govoru in se rogal
duhovnikom in uçiteljem in jih
obtoœeval, da so ljudstvo zapeljali z neumnim izroçilom svojih
oçetov, da so se lahko naœirali s
trudom ljudstva.
32 Sedaj mu je Alma rekel: Ti
veø, da se ne naœiramo s trudom
tega ljudstva; kajti glej, prav od
zaçetka vladavine sodnikov do
sedaj sem s svojimi lastnimi
rokami delal za svoje lastno preœivetje navkljub mojim mnogim potovanjem po deœeli, da
sem svojemu ljudstvu razglaøal
Boœjo besedo.
33 In navkljub mnogim delom,
katera sem izvajal v cerkvi, za
svoje delo nikdar nisem prejel
niti toliko kakor celo en senin;
niti ni nobeden od mojih bratov, razen çe je bilo na sodnem
stolu; in potem smo za svoj ças
prejeli le po postavi.
34 In sedaj, çe niçesar ne prejemamo za svoje delo v cerkvi,
kaj nam koristi delati v cerkvi,
çe ne bi razglaøali resnice, da
se radostimo v radosti svojih
bratov?
35 Zakaj potem praviø, da
temu ljudstvu pridigamo, da bi
zasluœili, ko sam veø, da ne
prejemamo nobenega zasluœka?
In sedaj, mar verjameø, da to
ljudstvo zavajamo, kar je vzrok
velike radosti v njihovem srcu?
36 In Korihor mu je odgovoril:
Da.
37 In potem mu je Alma rekel:
Ali verjameø, da Bog je?
38 In odgovoril je: Ne.
39 In sedaj mu je Alma rekel:
Mar boø spet zanikal, da ni Boga
in zanikal tudi Kristusa? Kajti
Alma 30:32–46
glej, povem ti, vem, da Bog je in
tudi da bo Kristus priøel.
40 In sedaj, kakøen dokaz
imaø, da Boga ni oziroma da
Kristus ne bo priøel? Povem ti,
da nimaø nobenega razen samo
svoje besede.
41 A glej, vse mi priçuje, da je
to res; in mar boø to zanikal?
Ali verjameø, da je to res?
42 Glej, vem, da verjameø,
toda v lasti te ima laœnivi duh
in odrinil si Boœjega Duha, da
nima mesta v tebi; paç pa ima
nad teboj moç hudiç in te nosi
naokrog in dela zvijaçe, da bi
pogubil Boœje otroke.
43 In sedaj je Korihor Almu
rekel: Çe mi boø pokazal znamenje, da me bo prepriçalo, da Bog
je, da, pokaœi mi, da ima moç, in
potem bom prepriçan o resnici
tvojih besed.
44 Alma pa mu je rekel: Znamenj si imel dovolj; mar boø
skuøal svojega Boga? Mar boø
rekel: Pokaœi mi znamenje, ko
imaø priçevanje vseh teh svojih
bratov in tudi vseh svetih prerokov? Pred teboj so poloœeni
sveti spisi, da, in vse ti pokaœe,
da Bog je; da, in sicer Zemlja in
vse, kar je na obliçju te, da, in
njeno gibanje, da, in prav tako
vsi planeti, ki se gibljejo v svojih
ustaljenih poteh, priçujejo, da
Najviøji Stvarnik je.
45 In vendar hodiø naokrog in
zavajaø srca teh ljudi in jim priçujeø, da Boga ni? In vendar boø
spet zanikal vse te dokaze? In
rekel je: Da, zanikal bom, razen
çe mi boø pokazal znamenje.
46 In sedaj se je zgodilo, da mu
je Alma rekel: Glej, œalosti me
Alma 30:47–58
zavoljo tvoje trdosrçnosti, da, da
se boø øe upiral duhu resnice,
da bo tvoja duøa pogubljena.
47 A glej, bolje je, da bo izgubljena tvoja duøa, kakor da
boø sredstvo, ki bo veliko duø
pripeljalo v pogubo s tvojim
laganjem in s tvojimi laskavimi
besedami; çe boø zato spet zanikal, glej, te bo Bog udaril, da
boø onemel, da ne boø nikoli
veç spet odprl ust, da ne boø niç
veç goljufal teh ljudi.
48 Sedaj mu je Korihor rekel:
Ne zanikam obstoja Boga, ne
verjamem pa, da Bog je; in pravim tudi, da ne veø, da Bog je;
in çe mi ne boø pokazal znamenja, ne bom veroval.
49 Sedaj mu je Alma rekel: To
ti bom dal za znamenje, da boø
onemel po mojih besedah; in
pravim, da boø v imenu Boga
onemel, da ne boø veç mogel
govoriti.
50 Ko je bil sedaj Alma te besede izrekel, je Korihor onemel,
da ni mogel govoriti, glede na
Almove besede.
51 In ko je sedaj vrhovni sodnik to videl, je iztegnil roko in
Korihorju napisal, rekoç: Ali si
prepriçan o Boœji moçi? Na
kom si œelel, naj ti Alma pokaœe
njegovo znamenje? Mar si hotel,
da bi prizadel druge, da bi tebi
pokazal znamenje? Glej, pokazal ti je znamenje; in mar se boø
sedaj øe priçkal?
52 In Korihor je iztegnil roko
in napisal, rekoç: Vem, da sem
nem, kajti ne morem govoriti; in
vem, da ni bilo drugega, kakor
Boœja moç, da me je to doletelo;
da, in vselej sem vedel, da Bog je.
262
53 A glej, hudiç me je ogoljufal;
kajti prikazal se mi je v angelski
podobi in mi rekel: Pojdi in
spreobrni to ljudstvo, kajti vsi
so skrenili za neznanim Bogom.
In rekel mi je: Boga ni; da, in
pouçeval me je, kar naj reçem.
In pouçeval sem njegove besede;
in pouçeval sem jih, ker so bile
prijetne mesenemu miøljenju;
in pouçeval sem jih, prav dokler
nisem bil zelo uspeøen, v tolikor
da sem resniçno verjel, da so
bile resniçne; in iz tega razloga
sem se zoperstavljal resnici,
prav dokler si nisem nakopal
tega velikega prekletstva.
54 Ko je bil sedaj to izrekel, je
rotil, naj Alma moli k Bogu, da
bi mu bilo prekletstvo odvzeto.
55 Alma pa mu je rekel: Çe bi
ti bilo to prekletstvo odvzeto, bi
spet zavajal srca tega ljudstva;
zato bo s teboj, prav kakor œeli
Gospod.
56 In zgodilo se je, da prekletstvo Korihorju ni bilo odvzeto; paç pa so ga vrgli ven in
hodil je od hiøe do hiøe in prosjaçil za hrano.
57 Sedaj se je to, kar se je bilo
zgodilo Korihorju, takoj razvedelo po vsej deœeli; da, vrhovni
sodnik je razposlal razglas vsem
ljudem v deœeli in razglasil tistim, ki so bili verovali v Korihorjeve besede, da se morajo
naglo pokesati, sicer jih bodo
doletele iste sodbe.
vsi prepriçani o Korihorjevih
hudobijah; zato so se spet vsi
spreobrnili h Gospodu; in to je
napravilo konec kriviçnostim
Korihorjevega naçina. In Kori-
263
Alma 30:59–31:9
hor je hodil od hiøe do hiøe in
prosjaçil za hrano in podporo.
59 In zgodilo se je, ko je hodil
med ljudmi, da, med ljudstvom,
ki se je bilo loçilo od Nefijcev in
so se imenovali Zoramci, ker jih
je vodil çlovek, ki se je imenoval Zoram — in ko je hodil med
njimi, glej, so ga pohodili in poteptali, prav dokler ni bil mrtev.
60 In tako vidimo konec tega,
ki izkrivlja Gospodova pota;
in tako vidimo, da hudiç na
poslednji dan ne bo podpiral
svojih otrok, paç pa jih naglo
zvleçe v pekel.
31. POGLAVJE
Alma gre na misijon, da bi spreobrnil odpadle Zoramce.—Zoramci
zanikajo Kristusa, verjamejo v napaçno predstavo o izvoljenosti in
çastijo z molitvenimi obrazci. —
Misijonarje navda Sveti Duh. —
Njihove stiske pouœije radost v
Kristusu. Okrog leta 74 pr. Kr.
Sedaj se je zgodilo, da se je
po Korihorjevem koncu, ker je
Alma prejel vesti, da so Zoramci
izkrivljali Gospodova pota in
da je Zoram, ki je bil njihov
vodja, vodil srca ljudi, da so
se priklanjali nemim malikom,
njegovo srce spet zaçelo œalostiti zavoljo kriviçnosti ljudi.
2 Kajti za Alma je bil to velik
vzrok za potrtost, da je vedel
za kriviçnosti med svojim
ljudstvom; zato je bilo njegovo
srce silno potrto zavoljo odcepitve Zoramcev od Nefijcev.
3 Sedaj, Zoramci so se bili
zbrali v deœeli, ki so jo imenovali
Antionum, ki je bila vzhodno
od zarahemelske deœele, ki je
leœala skoraj v mejah z morsko
obalo, ki je bila juœno od jerøonske deœele, ki je prav tako
mejila z divjino na jugu, z divjino, ki je bila polna Lamancev.
4 Sedaj, Nefijci so se moçno
bali, da bi Zoramci vzpostavili
odnose z Lamanci in da bi to
bilo sredstvo velike izgube na
strani Nefijcev.
5 In sedaj, ker je imelo pridiganje besede veliko teœnjo, da
je vodilo ljudi, da so delali, kar
je bilo praviçno — da, imelo je
bilo moçnejøi uçinek na miøljenje ljudi kakor meç ali kar koli
drugega, kar se jim je bilo zgodilo — zato je Alma menil, da je
bolje, da poskusi z vrlino Boœje
besede.
6 Zato je vzel s seboj Amona in
Arona in Omnerja; in Himnija
je pustil v cerkvi v Zarahemli;
prve tri pa je vzel s seboj in tudi
Amuleka in Zezroma, ki sta bila
v Meleku; in s seboj je vzel tudi
dva svoja sinova.
7 S seboj torej ni vzel najstarejøega od svojih sinov in ime mu
je bilo Helaman; tistima pa, ki
ju je vzel s seboj, je bilo ime
Øiblon in Korianton; in to sta
imeni tistih, ki sta øla z njim
med Zoramce, da jim bodo pridigali besedo.
8 Sedaj, Zoramci so bili nefijski
odpadniki; zato so jim bili pridigali Boœjo besedo.
9 Zapadli pa so bili v velike
zmote, kajti niso gledali, da bi
spolnjevali zapovedi Boga in
njegove zakone po Mojzesovi
postavi.
Alma 31:10–24
10 Niti se niso drœali cerkvenih
opravil, da bi øe nadalje vsak
dan molili in poniœno prosili k
Bogu, da bi ne zapadli v skuønjavo.
11 Da, skratka, v zelo veliko
primerih so izkrivljali Gospodova pota; zato so iz tega razloga
Alma in bratje øli v deœelo, da
jim bodo pridigali besedo.
12 Sedaj, ko so bili priøli v
deœelo, glejte, so na svojo osuplost odkrili, da so si bili Zoramci
zgradili sinagoge in da so se
zbirali en dan v tednu, na dan,
ki so ga poimenovali Gospodov
dan; in çastili so na naçin, katerega Alma in njegovi bratje niso
bili nikoli videli;
13 kajti v sredi sinagoge so dali
zgraditi prostor, prostor, kjer se
je stalo, ki je bil visoko nad glavami; in na vrh le–tega je lahko
pristopila samo ena oseba.
14 Zato je moral, kdor je œelel
çastiti, najprej stopiti na vrh
le–tega in iztegniti roke proti
nebesom in zaklicati z moçnim
glasom, rekoç:
15 Sveti, sveti Bog; verjamemo, da si Bog in verjamemo, da
si svet in da si bil duh in da si
duh in da boø duh za vekomaj.
16 Sveti Bog, verjamemo, da si
nas loçil od naøih bratov; in ne
verjamemo v izroçilo naøih bratov, ki jim je bilo predano zaradi
otroçjosti njihovih oçetov; paç
pa verjamemo, da si nas izvolil
za svoje svete otroke; in razodel
si nam tudi, da Kristusa ne bo.
17 Ampak ti si isti vçeraj, danes
in za vekomaj; in izvolil si nas,
da bomo odreøeni, medtem ko
so vsi okrog nas izvoljeni, da
264
jih bo tvoj bes zagnal v pekel;
svetost, za katero se ti, o Bog,
zahvaljujemo; in zahvaljujemo
se ti tudi, da si nas izvolil, da
nas ni zapeljalo neumno izroçilo
naøih bratov, katero jih zavezuje
k verovanju v Kristusa, zavoljo
çesar jim srce tava daleç proç
od tebe, naøega Boga.
18 In spet se ti zahvaljujemo, o
Bog, da smo izvoljeno in sveto
ljudstvo. Amen.
19 Sedaj se je zgodilo, potem
ko so bili Alma in njegovi bratje
in njegovi sinovi te molitve
sliøali, so bili osupnili preko
vsake mere.
20 Kajti glej, vsakdo je pristopil in daroval te iste molitve.
21 Sedaj, prostor so imenovali
Rameumptom, kar v prevodu
pomeni sveto stojiøçe.
22 Sedaj, s tega stojiøça so darovali Bogu, vsak prav isto molitev, zahvaljujoç se svojemu
Bogu, da jih je izvolil in da jih
ni vodil stran z izroçilom njihovih bratov in da njihova srca
niso bila ogoljufana, da bi verjeli v to, kar bo priølo, o çemer
niso vedeli niçesar.
23 Sedaj, ko so bili vsi ljudje
tako izkazali zahvalo, so se vrnili na svoj dom, ne da bi øe kdaj
spregovorili o svojem Bogu,
dokler se niso bili spet zbrali
pred svetim stojiøçem, da bodo
po svoje izkazali zahvalo.
24 Ko je Alma sedaj to videl, je
bilo njegovo srce potrto; kajti
videl je, da so bili hudobno in
izprijeno ljudstvo; da, videl je,
da so srce predajali zlatu in srebru in vsakovrstnim izvrstnim
dobrinam.
265
25 Da, in prav tako je videl,
da so bili v srcu vzviøeni, da
so se moçno bahali v svojem
ponosu.
26 In glas je povzdignil k nebesom in zaklical, rekoç: O kako
dolgo, o Gospod, boø dopuøçal,
da bodo tvoji sluœabniki bivali
tu spodaj v mesu, da bodo med
çloveøkimi otroki gledali takøno
velikansko hudobijo?
27 Glej, o Gospod, k tebi kliçejo
in vendarle je njihovo srce prevzel ponos. Glej, o Bog, k tebi
kliçejo z usti, medtem ko so naduti prav do vzviøenosti zavoljo
puhlosti sveta.
28 Glej, o moj Bog, njihova draga oblaçila in njihove kodrçke in
njihove zapestnice in njihovo
zlato okrasje in njihove dragocenosti, s katerimi se krasijo; in
glej, predajajo jim srce in vendar kliçejo k tebi in govorijo:
Zahvaljujemo se ti, o Bog, kajti
mi smo tvoje izvoljeno ljudstvo,
medtem ko bodo drugi pogubljeni.
29 Da, in govorijo, da si jim
oznanil, da Kristusa ne bo.
30 O Gospod Bog, kako dolgo boø trpel, da bo takøna hudobija in nezvestoba med tem
ljudstvom? O Gospod, ali mi
boø dal moç, da bom prenaøal svojo slabost? Kajti slaboten
sem in takøna hudobija med
tem ljudstvom moji duøi zadaja bol.
31 O Gospod, moje srce je silno potrto; ali boø tolaœil mojo
duøo v Kristusu? O Gospod, ali
mi boø naklonil, da bom imel
moç, da bom s potrpeœljivostjo
prenaøal te stiske, ki bodo priøle
Alma 31:25–38
nadme zavoljo kriviçnosti tega
ljudstva?
32 O Gospod, ali boø tolaœil
mojo duøo in mi dal uspeh in
tudi mojim sodelavcem, ki so z
menoj — da, Amonu in Aronu
in Omnerju in tudi Amuleku in
Zezromu in tudi mojima dvema
sinovoma—da, prav vsem tem,
ali jih boø tolaœil, o Gospod?
Da, ali boø tolaœil njihove duøe
v Kristusu?
33 Ali jim boø naklonil, da
bodo imeli moç, da bodo prenaøali svoje stiske, ki bodo
priøle nadnje zavoljo kriviçnosti teh ljudi?
34 O Gospod, ali nam boø naklonil, da bomo uspeøni, da jih
bomo spet privedli k tebi in h
Kristusu?
35 Glej, o Gospod, njihove duøe
so dragocene in mnogi med njimi so naøi bratje; zato nam daj,
o Gospod, moç in modrost, da
jih bomo privedli, te, naøe brate,
spet k tebi.
Alma te besede izgovoril, da je
roke poloœil na vse tiste, ki so
bili z njim. In glejte, ko je roke
poloœil nanje, jih je navdal
Sveti Duh.
37 In po tem so se loçili drug
od drugega, ne pomiøljujoç, kaj
bodo jedli, ali kaj bodo pili, ali
kaj bodo oblekli.
38 In Gospod je poskrbel zanje,
da niso gladovali, niti niso œejali; da, in dal jim je tudi moç,
da niso prenaøali nobene vrste
stisk, razen çe jih ni preœela
Kristusova radost. Sedaj, to je
bilo glede na Almovo molitev;
in to zato ker je molil v veri.
Alma 32:1–12
32. POGLAVJE
Alma pouçuje siromaøne, ki so jih
stiske napravile poniœne. — Vera
je upanje v to, çesar se ne vidi, kar
je resniçno. — Alma priçuje, da
angeli pouçujejo moøke, œenske in
otroke. — Alma primerja besedo s
semenom. — Treba ga je posaditi
in negovati. — Potem zraste v drevo, s katerega je obran sad veçnega
œivljenja. Okrog leta 74 pr. Kr.
In zgodilo se je, da so øli in zaçeli
ljudem pridigati Boœjo besedo,
vstopali so v njihove sinagoge
in v njihove hiøe; da, in besedo
so pridigali celo na ulicah.
2 In zgodilo se je, da so po
veliko truda med njimi zaçeli
postajati uspeøni med siromaønim slojem ljudstva; kajti glej, iz
sinagog so bili izgnani zavoljo
njihovih preprostih oblaçil —
3 zato jim ni bilo dovoljeno
vstopiti v njihove sinagoge, da
bi çastili Boga, ker so jih imeli za
umazane; zato so bili siromaøni;
da, njihovi bratje so jih imeli za
izmeçke; zato so bili siromaøni
kar zadeva posvetne reçi; in
prav tako so bili ubogi v srcu.
4 Sedaj, ko je Alma pouçeval in
govoril ljudem na hribu Onida,
je k njemu priøla velika mnoœica, ki so bili tisti, o katerih smo
govorili, da so bili ubogi v srcu
zavoljo svojega siromaøtva, kar
zadeva posvetne reçi.
5 In priøli so k Almu; in tisti,
ki je bil med njimi glavni, mu
je rekel: Glej, kaj naj storijo ti
moji bratje, kajti vsi jih prezirajo
zavoljo njihovega siromaøtva,
da, in øe zlasti naøi duhovniki;
266
kajti vrgli so nas iz naøih sinagog, za katere smo se moçno
trudili, da smo jih zgradili s
svojimi rokami; in ven so nas
vrgli zavoljo naøega silnega siromaøtva; in nimamo kraja, da
bi çastili Boga; in glej, kaj naj
storimo?
6 In ko je sedaj Alma to sliøal,
se je obrnil okrog z obrazom
neposredno proti njemu in
pogledal z veliko radostjo; kajti
videl je, da so jih bile njihove
stiske resniçno napravile poniœne in da so bili pripravljeni
sliøati besedo.
7 Zato oni drugi mnoœici ni
rekel niçesar veç; ampak je iztegnil roko in zaklical tistim, ki
jih je gledal, ki so se resniçno
spokorili, in jim rekel:
8 Vidim, da ste poniœni v srcu;
in çe je tako, blagor vam.
9 Glejte, vaø brat je rekel: Kaj
naj storimo — kajti vrgli so nas
iz sinagog, da ne moremo çastiti
naøega Boga?
10 Glejte, povem vam, mar
predpostavljate, da drugaçe ne
morete çastiti Boga, kakor samo
v vaøih sinagogah?
11 In øe veç, vpraøal bi, ali
predpostavljate, da Boga ne
smete çastiti veçkrat kakor
enkrat tedensko?
12 Povem vam, dobro je, da
ste vrœeni iz vaøih sinagog, da
bi bili poniœni in da bi se uçili
modrosti; kajti potrebno je, da
se uçite modrosti; kajti zato ker
so vas vrgli ven, ker vas vaøi
bratje prezirajo zavoljo vaøega
silnega siromaøtva, ste v srcu
postali poniœni; zakaj potrebno
je bilo, da ste postali poniœni.
267
13 In sedaj, ker ste bili primorani postati poniœni, blagor
vam; kajti vçasih, çe je çlovek
primoran postati poniœen, iøçe
kesanje; in torej bo zagotovo,
kdor se pokesa, naøel milost; in
tisti, ki najde milost in vztraja
do konca, tisti bo odreøen.
14 In sedaj, kakor sem vam rekel, da ker ste bili primorani
postati poniœni, ste bili blagoslovljeni, mar ne predpostavljate,
da so bolj blagoslovljeni ti,
ki resniçno postanejo poniœni
zavoljo besede?
15 Da, ta, ki resniçno postane poniœen in se pokesa svojih grehov in vztraja do konca,
tisti bo blagoslovljen — da, veliko bolj bo blagoslovljen kot
tisti, ki so primorani postati
poniœni zavoljo svojega silnega
siromaøtva.
16 Zato blagor jim, ki postanejo poniœni, ne da bi morali biti
primorani postati poniœni; oziroma drugaçe z drugimi besedami, blagor tistemu, ki verjame
v Boœjo besedo in se krsti brez
trmastega srca, da, ne da bi mu
bilo o besedi povedano oziroma
bi bil primoran vedeti, preden
bo verjel.
17 Da, veliko jih je, ki govorijo:
Çe nam boø pokazal znamenje iz
nebes, potem bomo z gotovostjo
vedeli; potem bomo verovali.
18 Sedaj vpraøam, je mar to
vera? Glejte, povem vam, ne;
kajti çe çlovek nekaj ve, nima
vzroka za vero, saj ve.
19 In sedaj, koliko bolj je
preklet ta, ki Boœjo voljo pozna
in je ne izpolnjuje, kot ta, ki samo verjame oziroma ima samo
Alma 32:13–27
razlog za vero, in zapade v
prestopek?
20 To morate sedaj presoditi.
Glejte, povem vam, da je tako
po eni strani, kakor je po drugi;
in z vsakim çlovekom bo glede
na njegovo delo.
21 In sedaj, kakor sem rekel
glede vere—vera ni, da bi imeli
popolno védenje o reçeh; çe torej
verujete, upate na to, çesar ne
morete videti, kar je resniçno.
22 In sedaj, glejte, povem vam
in œelel bi, da bi pomnili, da je
Bog milosten z vsemi, ki verjamejo v njegovo ime; zato na
prvem mestu œeli, da bi verjeli,
da, in sicer na njegovo besedo.
23 In sedaj, ljudem daje svojo
besedo po angelih, da, ne samo
moøkim, ampak tudi œenskam.
To pa sedaj ni vse; malim otrokom so velikokrat dane besede,
ki zmedejo modre in uçene.
ker ste œeleli od mene izvedeti,
kaj naj storite, ker ste v stiskah
in izvrœeni — sedaj, ne œelim,
da bi predpostavljali, da vas
menim soditi, razen glede na
to, kar je res —
25 kajti ne menim, da ste bili
vsi primorani postati poniœni;
kajti resniçno verjamem, da so
med vami nekateri, ki bi postali
poniœni, naj so v kakrønih koli
okoliøçinah.
26 Sedaj, kakor sem rekel o
veri — da ni popolno védenje —
celo tako je z mojimi besedami.
Sprva niç bolj ne morete popolnoma vedeti o njihovi gotovosti,
kakor tudi vera ni popolno
védenje.
27 A glejte, çe se boste prebudi-
Alma 32:28–38
li in predramili svoje sposobnosti, in sicer da boste preizkusili
moje besede in udejanjili delçek
vere, da, çetudi ne morete veç,
kakor da œelite, da bi verjeli,
naj ta œelja deluje v vas, in sicer
dokler ne boste tako verjeli, da
boste napravili prostor deleœu
mojih besed.
28 Sedaj bomo besedo primerjali s semenom. Çe boste torej
napravili prostor, da bo v vaøe
srce posajeno seme, glejte, çe
bo pravo seme oziroma dobro
seme, çe ga s svojo nevero ne
boste izvrgli, da se boste uprli
Gospodovemu Duhu, glejte,
vam bo v prsih zaçelo kaliti; in
ko boste zaçutili te premike kaljenja, si boste zaçeli govoriti —
mora biti, da je to dobro seme,
oziroma da je ta beseda dobra,
kajti zaçenja mi øiriti duøo; da,
zaçenja mi razsvetljevati razumevanje, da, zaçenja mi postajati slastna.
29 Sedaj glejte, mar vam to ne
bi poveçalo vere? Povem vam:
Da; vendar ni zrasla do popolnega védenja.
30 A glejte, ko seme klije in
poœene in zaçenja rasti, potem
morate reçi, da je seme dobro;
kajti glejte, klije in poganja in
zaçenja rasti. In sedaj, glejte,
mar vam to ne bo okrepilo vere?
Da, to vam bo vero okrepilo:
kajti rekli boste, vem, da je to
seme dobro; kajti glejte, poganja in zaçenja rasti.
31 In sedaj, glejte, ali ste prepriçani, da je to seme dobro?
Povem vam: Da; kajti vsako
seme obrodi po svoji vrsti.
32 Çe torej seme raste, je dobro,
268
çe pa ne raste, glejte, ni dobro,
zato je zavrœeno.
33 In sedaj, glejte, ker ste
poizkusili in seme posadili in
klije in poganja in zaçenja rasti,
zagotovo veste, da je seme
dobro.
34 In sedaj, glejte, ali je vaøe
védenje popolno? Da, vaøe védenje je v tem popolno in vaøa
vera miruje; in to zato ker veste, kajti veste, da vam je beseda
poveçala duøo, in veste tudi, da
je pognala in da se je vaøe razumevanje zaçelo razsvetljevati in
vaøe razumevanje se je zaçelo
øiriti.
35 O potem, mar ni to resniçno? Povem vam, da, ker je luç;
in kar je luç, je dobro, ker je
razpoznavno, zato zagotovo
veste, da je dobro; in sedaj glejte, potem ko ste okusili to luç,
ali je vaøe védenje popolno?
36 Glejte, povem vam, ni; niti
ne smete na stran dati svoje vere, kajti svojo vero ste udejanjali
samo toliko, da ste posadili
seme, da ste napravili poizkus,
da bi vedeli, çe je seme dobro.
37 In glejte, ko drevo zaçne
rasti, boste rekli: Gojimo ga z
veliko skrbnostjo, da bo pognalo
korenine, da bo zraslo in nam
obrodilo sad. In sedaj glejte, çe
ga boste negovali z veliko
skrbnostjo, bo pognalo korenine
in zraslo in obrodilo sad.
38 Çe pa boste drevo zanemarjali in se ne menili za njegovo
nego, glejte, ne bo pognalo korenin; in ko bo priøla vroçina
sonca in ga izsuøila, bo ovenelo,
ker nima korenin, in izpulite ga
in ga izvrœete.
269
Alma 32:39–33:7
39 Sedaj, to ni zato, ker seme
ni bilo dobro, niti ni, ker bi sad
le–tega ne bil poœelenja vreden;
paç pa je zato, ker so vaøa tla
neplodna in drevesa noçete
negovati, zato ne morete imeti
sadu le–tega.
40 In tako, çe besede ne boste
negovali in bili z oçesom vere
zazrti v sad le – te, nikoli ne
boste mogli trgati sadu drevesa
œivljenja.
41 Çe pa boste besedo negovali,
da, negovali drevo, ko bo zaçelo
rasti, s svojo vero, z veliko marljivostjo in s potrpeœljivostjo,
ozirajoç se k sadu le–tega, bo
pognalo korenine; in glejte, to
bo drevo, ki bo pognalo v veçno
œivljenje.
42 In zavoljo vaøe marljivosti in
vaøe vere in vaøe potrpeœljivosti
z besedo, ko jo boste negovali,
da bi se v vas zakoreninila,
glejte, boste sçasoma trgali sad
le–te, kateri je nadvse dragocen,
ki je slajøi od vsega, kar je sladko, in ki je bolj bel od vsega, kar
je belo, da, in çistejøi od vsega,
kar je çisto; in s tem sadom se
boste gostili, prav dokler ne
boste siti, da ne boste gladovali
ne œejali.
43 Potem, bratje moji, boste œeli
nagrado za svojo vero in svojo
marljivost in potrpeœljivost in
veliko potrpljenje, çakajoç, da
vam bo drevo obrodilo sad.
33. POGLAVJE
Zenos je pouçeval, da morajo ljudje
moliti in çastiti na vsakem kraju
in da bodo sodbe odvrnjene zavoljo
Sina. — Zenok je pouçeval, da je
milost podarjena zavoljo Sina. —
Mojzes je bil v divjini povzdignil
primer Boœjega Sina. Okrog leta
74 pr. Kr.
Ko je bil sedaj Alma te besede
izgovoril, so poslali k njemu,
ker so œeleli vedeti, ali naj verjamejo v enega Boga, da bodo
lahko prejeli ta sad, o katerem
je bil govoril, oziroma kako naj
posadijo seme oziroma besedo,
o kateri je bil govoril, za katero
je rekel, da jo morajo posaditi v
svoje srce; oziroma kako naj
zaçnejo udejanjati vero.
2 In Alma jim je rekel: Glejte,
rekli ste, da ne morete çastiti
Boga, ker so vas vrgli iz vaøih
sinagog. A glejte, jaz vam pravim, çe predpostavljate, da ne
morete çastiti Boga, ste v veliki
zmoti in bi se morali poglabljati
v svete spise; çe predpostavljate, da vas tako uçijo, jih ne
razumete.
3 Ali se spomnite, da ste brali,
kaj je rekel Zenos, starodavni
prerok, o molitvi oziroma çaøçenju?
4 Kajti rekel je: Milosten si, o
Bog, kajti usliøal si mojo molitev, celo ko sem bil v divjini; da,
milosten si bil, ko sem molil
glede teh, ki so bili moji sovraœniki, in obrnil si jih k meni.
5 Da, o Bog, in milosten si bil z
menoj, ko sem klical k tebi na
polju; ko sem v molitvi klical k
tebi in usliøal si me.
6 In spet, o Bog, ko sem se nameril v svojo hiøo, si me sliøal v
moji molitvi.
7 In ko sem se nameril v svojo
Alma 33:8–23
sobo, o Gospod, in molil k tebi,
si me sliøal.
8 Da, milosten si do svojih
otrok, ko kliçejo k tebi, da bi jih
sliøal ti in ne çlovek in sliøal jih
boø.
9 Da, o Bog, milosten si bil z
menoj in sliøal si moje klice sredi
svojih zborov.
10 Da, in prav tako si me sliøal,
ko so me vrgli ven in so me moji
sovraœniki prezirali; da, sliøal si
moje klice in si bil jezen na moje
sovraœnike in v svoji jezi si jih
obiskal z naglim uniçenjem.
11 In sliøal si me zavoljo mojih
stisk in moje odkritosrçnosti; in
zavoljo tvojega Sina je bilo, da
si bil tako usmiljen do mene,
zato bom klical k tebi v vseh
svojih stiskah, kajti v tebi je
moja radost; kajti svoje sodbe si
odvrnil od mene zavoljo svojega
Sina.
12 In sedaj jim je Alma rekel:
Ali verjamete tistim svetim
spisom, ki so jih zapisovali
starodavni?
13 Glejte, çe jim, morate verjeti,
kar je rekel Zenos; kajti glejte,
rekel je: Svoje sodbe si odvrnil
zavoljo svojega Sina.
14 Sedaj glejte, bratje moji, bi
vas vpraøal, çe ste brali svete
spise? Çe ste jih, kako to da ne
verjamete v Boœjega Sina?
15 Kajti ni zapisano, da je samo
Zenos govoril o tem, paç pa je o
tem govoril tudi Zenok —
16 kajti glejte, rekel je: Jezen
si, o Gospod, na to ljudstvo, ker
noçejo razumeti tvojih milosti,
ki si jim jih podaril zavoljo svojega Sina.
17 In sedaj, bratje moji, vidite,
270
da je øe en starodavni prerok
priçeval o Boœjem Sinu in ker
ljudje niso hoteli razumeti njegovih besed, so ga kamenjali
do smrti.
18 A glejte, to ni vse; ta dva
nista edina, ki sta govorila o
Boœjem Sinu.
19 Glejte, o njem je govoril
Mojzes; da, in glejte, znamenje
je bilo povzdignjeno v divjini,
da bo, kdor bo pogledal nanj,
œivel. In veliko jih je pogledalo
in so œiveli.
20 A malo jih je razumelo pomen tistega in to zavoljo njihove
trdosrçnosti. Bilo pa jih je veliko,
ki so bili tako otopeli, da niso
hoteli pogledati, zato so umrli.
Sedaj, razlog, zavoljo katerega
niso hoteli pogledati, je, ker niso
verjeli, da jih bo ozdravilo.
21 O bratje moji, çe bi bili vi
lahko ozdravljeni samo s tem,
da bi se ozrli z oçmi, da bi bili
ozdravljeni, mar ne bi hitro pogledali, ali bi raje postali trdosrçni
v neveri in bili leni, da se ne bi
ozrli z oçmi, da bi umrli?
22 Çe je tako, bo nad vas priølo
gorje; çe pa ni tako, potem se
ozrite z oçmi in zaçnite verjeti v
Boœjega Sina, da bo priøel odreøit svoje ljudstvo in da bo trpel
in umrl, da bo odkupil njihove
grehe; in da bo spet vstal od
mrtvih, zavoljo çesar bo priølo
do vstajenja, da bodo vsi ljudje
stali pred njim, da jim bo sojeno na poslednji in sodni dan po
njihovih delih.
23 In sedaj, bratje moji, œelim,
da boste to besedo vsadili v
svoje srce in ko zaçne kliti, jo
tako hranite s svojo vero. In
271
Alma 34:1–11
glejte, postala bo drevo, ki bo v
vas pognalo v veçno œivljenje.
In potem naj vas Bog usliøi, da
bodo vaøa bremena lahka preko
radosti njegovega Sina. In prav
vse to lahko napravite, çe boste
hoteli. Amen.
34. POGLAVJE
Amulek priçuje, da je beseda v
Kristusu za odreøitev. — Brez odkupne daritve mora biti vse çloveøtvo pogubljeno. — Vsa Mojzesova postava kaœe na œrtvovanje
Boœjega Sina. — Veçni naçrt odkupitve je osnovan na veri in kesanju. — Molite za telesne in duhovne blagoslove. — To œivljenje je
ças, da se çlovek pripravi, da se bo
sreçal z Bogom. — Za svojo odreøitev delajte s strahom pred Bogom.
jim je bil Alma te besede izgovoril, se je usedel na tla in vstal
je Amulek in jih zaçel pouçevati,
rekoç:
2 Bratje moji, mislim, da je
nemogoçe, da bi ne vedeli o tem,
o çemer je bilo govora glede
prihoda Kristusa, o katerem
pouçujeva, da je Boœji Sin; da,
vem, da so vas o tem v izobilju
pouçevali preden ste se razøli z
nami.
3 In ker ste œeleli od mojega
ljubljenega brata, naj vam razodene, kaj naj napravite zavoljo
svojih stisk; in nekoliko vam je
govoril, da se v mislih pripravite; da, in opominjal vas je k
veri in potrpeœljivosti —
4 da, in sicer da bi imeli toliko
vere, da bi besedo tudi vsadili
v svoje srce, da bi izvedli preizkus, çe je dobra.
5 In videli smo, da je veliko
vpraøanje, ki ga imate v srcu,
to, çe je beseda v Boœjem Sinu
oziroma çe Kristusa ne bo.
6 In videli ste tudi, da vam je
moj brat dokazal v mnogih primerih, da je beseda v Kristusu
za odreøitev.
7 Moj brat se je skliceval na
Zenosove besede, da pride
odkupitev preko Boœjega Sina,
in tudi na Zenokove besede; in
skliceval se je tudi na Mojzesa,
da bi dokazal, da je to res.
8 In sedaj, glejte, vam bom
sam priçeval, da je to res. Glejte,
povem vam, da vem, da bo
Kristus priøel med çloveøke
otroke, da bo nase prevzel prestopke svojega ljudstva in da
bo plaçal odkupnino za grehe
sveta; kajti to je govoril Gospod
Bog.
9 Kajti potrebno je, da mora
biti plaçana odkupna daritev;
kajti po velikem naçrtu odreøitve veçnega Oçeta mora biti
odkupna daritev plaçana, sicer
bo vse çloveøtvo neizogibno
pogubljeno; da, vsi so otopeli;
da, vsi so padli in so izgubljeni
in morajo biti pogubljeni, razen
preko odkupne daritve, za katero je potrebno, da mora biti.
10 Kajti potrebno je, da je veliko in poslednje œrtvovanje;
da, ne œrtvovanje çloveka, niti
œivali, niti nobene vrste ptic;
kajti ne bo çloveøko œrtvovanje;
paç pa mora biti neskonçno in
veçno œrtvovanje.
11 Sedaj, ni ga çloveka, ki
Alma 34:12–29
lahko œrtvuje svojo lastno kri,
da bo odkupila grehe drugega.
Çe torej çlovek mori, glej, mar
bo postava, ki je praviçna, vzela
œivljenje njegovemu bratu?
Povem vam, ne.
12 Paç pa postava zahteva œivljenje tega, ki je moril; zato ne
more biti niçesar, kar je manj,
kot je neskonçna odkupna
daritev, kar bo zadostovalo za
grehe sveta.
13 Zato je potrebno, da je veliko in poslednje œrtvovanje in
potem bo, oziroma je prav, da
bi se konçalo prelivanje krvi;
potem bo Mojzesova postava
dopolnjena; da, vse bo dopolnjeno, vsaka piçica in pika in
niç ne bo preølo.
14 In glejte, to je celoten pomen postave, vsaka malenkost
kaœe na to veliko in poslednjo
œrtev; in tista velika in poslednja œrtev bo Boœji Sin, da,
neskonçna in veçna.
15 In tako bo prinesel odreøitev vsem tistim, ki verjamejo v
njegovo ime; to je namen te
poslednje œrtve, da bi bili deleœni milosti njegovega srca,
ki ima moç nad pravico, in
ljudem prinaøa sredstvo, da
verujejo v kesanje.
16 In tako lahko milost zadostí
zahtevam pravice in jih objame
z rokami varnosti, medtem ko je
ta, ki ne udejanja vere v kesanje,
izpostavljen celotni postavi zahtev pravice; zato samo ta, ki
verjame v kesanje, prejme veliki
in veçni naçrt odreøitve.
17 Zato naj vam Bog nakloni,
bratje moji, da bi zaçeli udejanjati vero v kesanje, da boste
272
klicali njegovo sveto ime, da bi
vam izkazal usmiljenje;
18 da, k njemu kliçite za milost; kajti mogoçen je, da lahko
odreøi.
19 Da, postanite poniœni in øe
naprej molite k njemu.
20 Kliçite k njemu, ko ste na
poljih, da, za vso svojo drobnico.
21 Kliçite k njemu v svoji hiøi,
da, za vso svojo hiøo, tako zjutraj, opoldan kakor zveçer.
22 Da, kliçite k njemu za moç
pred svojimi sovraœniki.
23 Da, kliçite k njemu pred
hudiçem, ki je sovraœnik vse
praviçnosti.
24 Kliçite k njemu za poljske
pridelke, da vam bodo uspevali.
25 Kliçite za drobnico svojega
polja, da se bo poveçala.
26 To pa ni vse; svojo duøo
morate izliti v svoji sobi in na
skrivnem in v divjini.
27 Da, in ko ne kliçete h Gospodu, naj bo vaøe srce sreçno in
se nenehno vraça v molitvi k
njemu za vaøo dobrobit in tudi
za dobrobit tistih, ki so okrog
vas.
28 In sedaj, glejte, moji ljubljeni
bratje, vam pravim, ne predpostavljajte, da je to vse; kajti
potem ko ste vse to storili, çe
zavrnete pomoçi potrebnega in
golega in ne obiskujete bolnih
in teh, ki so v stiski, in ne delite
od svojega imetja, çe imate, s
temi, ki potrebujejo pomoç —
vam pravim, çe ne delate niç od
tega, glejte, so vaøe molitve zaman in vam niç ne pomaga in
ste kakor hinavci, ki zanikajo
vero.
29 Çe torej ne boste pomnili, da
273
morate biti dobrotljivi, ste kakor
izmeçek, ki ga preçiøçevalci izvrœejo (ker je brez vrednosti) in
ga ljudje poteptajo pod nogami.
bi, da potem ko ste prejeli tako
veliko priç, ko vidite, da o tem
priçujejo sveti spisi, stopite
naprej in obrodite sad kesanja.
31 Da, œelel bi, da bi stopili
naprej in ne bili veç trdosrçni;
kajti glejte, sedaj je ças in dan
vaøe odreøitve; in çe se boste
torej pokesali in ne boste
trdosrçni, bo v vaøe œivljenje
nemudoma priøel veliki naçrt
odkupitve.
32 Kajti glejte, to œivljenje je
ças, da se ljudje pripravijo, da
se bodo sreçali z Bogom; da,
glejte, dan tega œivljenja je dan,
da ljudje opravljajo svoje delo.
33 In sedaj, kakor sem vam
rekel poprej, ker ste bili imeli
toliko priç, zato vas rotim, da
ne odlaøajte z dnevom svojega
kesanja do konca; kajti po tem
dnevu œivljenja, ki nam je dan,
da se pripravimo na veçnost,
glejte, çe ne bomo izrabili svojega çasa, ko smo v tem œivljenju,
bo potem priøla temna noç, v
kateri ne bomo mogli opravljati
nobenega dela.
34 Ne morete reçi, ko boste v
tistem grozno teœkem poloœaju,
da se bom pokesal, da se bom
vrnil k svojemu Bogu. Ne, tega
ne morete reçi; kajti ta isti duh,
ki ima v lasti vaøe telo takrat, ko
greste iz tega œivljenja, ta isti duh
bo imel moç posedovati vaøe
telo v tistem veçnem svetu.
35 Kajti glejte, çe ste odlaøali z
dnevom svojega kesanja prav
Alma 34:30–40
do smrti, glejte, ste postali podloœni hudiçevemu duhu in
peçati vas za svoje; zato se je
Gospodov Duh umaknil od vas
in nima mesta v vas in hudiç
ima nad vami vso moç; in to je
konçno stanje hudobnih.
36 In to vem, ker je Gospod
rekel, da ne biva v nesvetih
templjih, paç pa biva v srcu
praviçnih; da, in rekel je tudi,
da bodo praviçni sedli v njegovo kraljestvo, da ne bodo niç
veç øli ven; njihova oblaçila pa
bodo postala bela zaradi Jagnjetove krvi.
37 In sedaj, moji ljubljeni bratje, œelim, da bi to pomnili in da
bi delali na svoji odreøitvi s
strahom pred Bogom in da ne
bi veç zanikali Kristusovega
prihoda;
38 da se ne boste veç prepirali
s Svetim Duhom, ampak da ga
boste prejeli in nase prevzeli
Kristusovo ime; da boste postali
poniœni prav do prahu in çastili
Boga, na katerem koli kraju
boste, v duhu in v resnici; in da
boste œiveli v vsakodnevnem
zahvaljevanju za mnoge milosti in blagoslove, ki vam jih daje.
39 Da, in prav tako vas opominjam, bratje moji, da boste nenehno çuli v molitvi, da vas
ne bodo zapeljale skuønjave
hudiça, da vas ne bo premagal,
da mu na poslednji dan ne
boste postali podloœni; kajti
glejte, ne nagradi vas z dobrim.
40 In sedaj moji ljubljeni bratje,
bi vas opomnil, da bodite potrpeœljivi in da prenaøajte vsakovrstne stiske; da ne œalite
tistih, ki vas meçejo ven zavoljo
Alma 34:41–35:13
vaøega silnega siromaøtva, da ne
boste postali greøniki kakor oni;
41 paç pa da bodite potrpeœljivi in prenaøajte tiste stiske s
trdnim upanjem, da si boste
nekega dne od vseh svojih stisk
odpoçili.
35. POGLAVJE
Pridiganje besede pokonça zvijaço
Zoramcev.—Izœenejo spreobrnjence, ki se potem pridruœijo Amonovemu ljudstvu v Jerøonu. — Alma je
potrt zavoljo hudobije ljudi. Okrog
leta 74 pr. Kr.
Sedaj se je zgodilo, potem ko
je bil Amulek s temi besedami konçal, sta se umaknila iz
mnoœice in priøla v jerøonsko
deœelo.
2 Da, in ostali bratje so prav
tako, potem ko so bili besedo
pridigali Zoramcem, priøli v
jerøonsko deœelo.
3 In zgodilo se je, potem ko se
je bil prevladujoçi del Zoramcev
posvetoval o besedah, ki so jim
bile pridigane, so bili zavoljo
besede jezni, kajti pokonçala je
njihovo zvijaçnost; zato besedam niso hoteli prisluhniti.
4 In razposlali so sporoçilo in
zbrali vse ljudi iz vse deœele in
se z njimi posvetovali glede besed, ki so bile izreçene.
5 Sedaj, njihovi vladarji in njihovi duhovniki in njihovi uçitelji niso ljudem dovolili vedeti
o svojih œeljah; zato so skrivoma
poizvedovali glede mnenja vseh
ljudi.
bili izvedeli glede mnenja vseh
274
ljudi, so tiste, ki so bili naklonjeni besedam, ki so jih govorili
Alma in njegovi bratje, iz deœele
izgnali; in bilo jih je veliko;
in tudi ti so priøli v jerøonsko
deœelo.
7 In zgodilo se je, da so jih Alma
in njegovi bratje pouçevali.
8 Sedaj je bilo zoramsko
ljudstvo jezno na Amonovo
ljudstvo, ki je bilo v Jerøonu in
vrhovni vladar Zoramcev, ker
je bil zelo hudoben çlovek, je dal
poslati k Amonovemu ljudstvu
in od njih œelel, naj iz svoje deœele izœenejo vse tiste, ki so
priøli od njih v njihovo deœelo.
9 In veliko jim je grozil z
groœnjami. In sedaj, Amonovo
ljudstvo se ni balo njihovih
besed; zato jih niso izgnali, paç
pa so sprejeli vse siromaøne
Zoramce, ki so priøli k njim; in
nahranili so jih in jih oblekli in
jim dali zemljo v nasledstvo; in
oskrbeli so jih glede na njihove
potrebe.
10 To je sedaj Zoramce podœgalo k jezi do Amonovega ljudstva
in zaçeli so se meøati z Lamanci
in jih prav tako podœigati k jezi
do njih.
11 In tako so Zoramci in Lamanci zaçeli s pripravami na
vojno z Amonovim ljudstvom
in tudi z Nefijci.
12 In tako se je konçalo sedemnajsto leto vladavine sodnikov
nad Nefijevim ljudstvom.
13 In Amonovo ljudstvo je odpotovalo iz jerøonske deœele
in priølo v meleøko deœelo in
v jerøonski deœeli napravilo
prostor za nefijske çete, da se
bodo bojevale z lamanskimi in
275
Alma 35:14–36:6
zoramskimi çetami; in tako se
je v osemnajstem letu vladavine
sodnikov zaçela vojna med
Lamanci in Nefijci; in poroçilo
o njihovih vojnah bo podano
po temle.
14 In Alma in Amon in njuni
bratje in tudi oba Almova sinova so se vrnili v zarahemelsko
deœelo, potem ko so bili orodje
v Boœjih rokah, da so veliko
Zoramcev privedli h kesanju;
in kolikor jih je bilo privedenih
h kesanju, tolikor jih je bilo
pregnanih iz deœele; ampak v
nasledstvo imajo zemljo v jerøonski deœeli in prijeli so za
oroœje, da bodo branili sebe in
svoje œene in otroke in svoje
ozemlje.
15 Ker je torej Alma kriviçnost
njegovega ljudstva œalostila,
da, vojne in prelivanje krvi in
spori, ki so jih imeli med seboj;
in ker je bil razglasil besedo
oziroma je bil poslan oznanjat
besedo vsem ljudem v vsakem
mestu; in videç, da so ljudje
postajali trdosrçni in da so postajali uœaljeni zavoljo strogosti
besede, je bilo njegovo srce silno potrto.
16 Zato je dal zbrati svoje sinove, da bi vsakemu loçeno dal
nalogo glede na to, kar zadeva
praviçnost. In imamo poroçilo
o njegovih zapovedih, ki jim jih
je dal, glede na njegov lasten
zapis.
Almove zapovedi sinu Helamanu.
Obsega 36. in 37. poglavje.
36. POGLAVJE
Alma priçuje Helamanu o svoji
spreobrnitvi, potem ko je videl angela. — Utrpel je boleçine preklete
duøe; klical je Jezusovo ime in
potem se je rodil v Bogu. — Sladka
radost mu je navdala duøo. — Videl je zbore angelov, ki so hvalili
Boga. — Veliko spreobrnjencev je
okusilo in videlo, kar je okusil in
videl on. Okrog leta 74 pr. Kr.
Sin moj, nastavi uho mojim
besedam; kajti zapriseœem ti,
da boø, çe boø spolnjeval Boœje
zapovedi, v deœeli uspeval.
2 Œelel bi, da bi napravil, kakor
sem napravil sam, da bi pomnil
ujetniøtvo naøih oçetov; kajti bili
so v suœenjstvu in nihçe jih ni
mogel reøiti, razen Abrahamov
Bog in Izakov Bog in Jakobov
Bog; in zagotovo jih je reøil v
njihovih stiskah.
3 In sedaj, o moj sin Helaman,
glej, v svoji mladosti si in zato
od tebe œelim, da prisluhneø
mojim besedam in se od mene
uçiø; kajti vem, da bo vsak, kdor
bo zaupal v Gospoda, v preizkuønjah in stiskah in teœavah
prejel podporo in bo poslednji
dan povzdignjen.
4 In ne bi œelel, da misliø, da to
vem sam od sebe — ne s posvetnim ampak z duhovnim, ne z
mesenim miøljenjem ampak v
Bogu.
5 Sedaj glej, ti povem, çe bi se
jaz ne rodil v Bogu, bi bil tega ne
vedel; Bog pa mi je po ustih svojega svetega angela to razodel,
ne ker bi bil jaz kako vreden;
6 kajti hodil sem naokrog z
Alma 36:7–21
Mozijevimi sinovi in si prizadeval uniçiti Boœjo cerkev; a glej,
Bog nam je na pot poslal svojega
svetega angela, da nas je ustavil.
7 In glej, spregovoril nam je
kakor z glasom groma in vsa
zemlja je trepetala pod naøimi
nogami; in vsi smo popadali na
zemljo, kajti nad nas je priøel
strah pred Gospodom.
8 A glej, glas mi je rekel: Vstani.
In vstal sem in se postavil pokonci in zagledal angela.
9 In rekel mi je: Çe sam œeliø
biti pogubljen, si veç ne prizadevaj, da bi uniçil Boœjo cerkev.
padel na zemljo; in bilo je v razmiku treh dni in treh noçi, da
nisem mogel odpreti ust, niti
nisem mogel uporabljati rok in
nog.
11 In angel mi je govoril øe veç
tega, kar so sliøali moji bratje,
jaz pa nisem sliøal; kajti ko sem
zasliøal besede — çe sam œeliø
biti pogubljen, si veç ne prizadevaj, da bi uniçil Boœjo cerkev —
sta me obøla tako velik strah in
osuplost, da bi nemara ne bil pogubljen, da sem padel na zemljo
in nisem niçesar veç sliøal.
12 A pretresalo me je veçno
muçenje, kajti moja duøa je bila
v mukah najviøje stopnje in
pretresali so jo vsi moji grehi.
13 Da, spomnil sem se vseh
svojih grehov in kriviçnosti,
zavoljo katerih so me muçile
peklenske boleçine; da, videl
sem, da sem se bil upiral Bogu
in da nisem bil spolnjeval njegovih svetih zapovedi.
14 Da, in umoril sem veliko
njegovih otrok oziroma druga-
276
çe, vodil sem jih v pogubo; da,
in skratka, tako velike so bile
moje kriviçnosti, da je œe sama
misel, da bi priøel v Boœjo navzoçnost, mojo duøo pretresala z
neizrekljivo grozo.
15 O, sem pomislil, da bi bil
pregnan in mrtev tako duhovno
kot telesno, da bi ne priøel v
Boœjo navzoçnost, da mi bo
sojeno za moja dejanja.
16 In sedaj, pretresalo me je tri
dni in tri noçi, in sicer z boleçinami preklete duøe.
17 In zgodilo se je, ko me je
tako pretresala muka, ko me je
muçil spomin na moje grehe,
glej, sem se tudi spomnil, da
sem oçeta sliøal, da je ljudem
prerokoval o prihodu nekega
Jezusa Kristusa, Boœjega Sina,
ki bo odkupil grehe sveta.
18 Ko se je sedaj moj duh oklenil te misli, sem v srcu zaklical:
O Jezus, ti Boœji Sin, bodi milosten z menoj, ki sem v breznu
grenkobe in me obdajajo veçne
verige smrti.
19 In sedaj, glej, ko sem to premiøljeval, se nisem veç mogel
spomniti svojih boleçin; da, niç
veç me ni muçil spomin na moje
grehe.
20 In, oh, kakøna radost in
kakøno çudovito luç sem zagledal; da, v duøi me je navdala
radost, ki je bila tako silna kakor
moja boleçina!
21 Da, pravim ti, sin moj, da bi
niç ne moglo biti tako ostro in
tako grenko, kakor so bile moje
boleçine. Da, in spet ti pravim,
sin moj, da po drugi strani niç
ne more biti tako odliçno in prijetno, kakor je bila moja radost.
277
22 Da, zdelo se mi je, da vidim,
prav kakor je videl naø oçe Lehi,
Boga, sedeçega na prestolu,
obkroœenega z brezøtevilnimi
mnoœicami angelov, ko so peli
in hvalili Boga; da, in moja duøa
je zahrepenela, da bi bila tam.
23 A glej, moje roke in noge so
spet prejele moç in postavil sem
se pokonci in sem ljudem priçeval, da sem se rodil v Bogu.
24 Da, in od tedaj prav do sedaj sem se brez prestanka trudil, da bi duøe privedel h kesanju; da bi jih privedel, da bi
okusile silno radost, ki sem jo
okusil sam; da bi se prav tako
rodile v Bogu in bi jih navdal
Sveti Duh.
25 Da, in sedaj glej, o sin moj,
Gospod mi daje silno veliko
radost v sadu mojega truda;
26 kajti zavoljo besede, ki jo je
delil z menoj, glej, se jih je veliko
rodilo v Bogu in so okusili, kar
sem sam okusil in so na lastne
oçi videli, kakor sem sam videl;
zato poznajo to, kar sem govoril,
kakor to poznam sam; in védenje, ki ga imam, je od Boga.
27 In podporo sem prejel v
preizkuønjah in teœavah vsake
vrste, da, in v vsakovrstnih
stiskah; da, Bog me je reøil iz
jeçe in iz spon in iz smrti; da, in
zaupam v Gospoda in øe me bo
reøil.
28 In vem, da me bo poslednji
dan povzdignil, da bom bival z
njim v slavi; da, in za vekomaj
ga bom hvalil; kajti naøe oçete
je pripeljal iz Egipta in Egipçane
je pogoltnil v Rdeçem morju;
in s svojo moçjo jih je vodil v
obljubljeno deœelo; da, in od
Alma 36:22–37:2
çasa do çasa jih je reøil iz suœenjstva in ujetniøtva.
29 Da, in tudi naøe oçete je pripeljal iz jeruzalemske deœele;
in prav tako jih je od çasa do
çasa s svojo veçno moçjo reøeval
iz suœenjstva in ujetniøtva prav
do danaønjega dne; in vselej sem
ohranil v spominu njihovo ujetniøtvo; da, in tudi ti bi moral,
kakor sem sam storil, njihovo
ujetniøtvo ohraniti v spominu.
30 A glej, sin moj, to ni vse;
kajti moral bi vedeti, kakor sam
vem, da boø, çe boø spolnjeval
Boœje zapovedi, v deœeli uspeval; in prav tako bi moral vedeti,
da boø, çe Boœjih zapovedi ne
boø spolnjeval, loçen od njegove
navzoçnosti. To je torej glede
na njegovo besedo.
37. POGLAVJE
Ploøçe iz medenine in drugi sveti
spisi so se ohranili, da bi duøe privedli k odreøitvi. — Jeredovci so
bili pobiti zavoljo svoje hudobije.
— Njihove tajne prisege in zaveze
morajo ljudem ostati prikrite. — Z
Gospodom se posvetuj v vseh svojih
dejanjih.—Kakor je liahona vodila
Nefijce, tako Kristusova beseda
vodi ljudi v veçno œivljenje. Okrog
leta 74 pr. Kr.
In sedaj, moj sin Helaman, ti
ukazujem, da vzameø zapise,
ki so mi bili zaupani;
2 in prav tako ti ukazujem, da
nadaljujeø zapis o tem ljudstvu,
kakor sem storil jaz, na Nefijeve ploøçe, in vse te reçi, katere
sem jaz, ohranjaø svete, prav
kakor sem jih ohranjal jaz; kajti
Alma 37:3–15
moder je namen zavoljo katerega se ohranjajo.
3 In te ploøçe iz medenine, ki
vsebujejo te gravure, na katerih
so zapisi svetih spisov, na katerih je rodopisje naøih dedov,
prav od zaçetka —
4 glej, naøi oçetje so prerokovali, naj se ohranjajo in izroçajo
iz enega rodu drugemu in da jih
bo Gospodova roka ohranjala in
ohranila, dokler ne bodo priøli k
vsakemu narodu, rodu, jeziku
in ljudstvu, da bodo vedeli za
skrivnosti, ki jih vsebujejo.
5 In sedaj, glej, çe se bodo
ohranili, morajo ohraniti svojo
jasnost; da, in svojo jasnost bodo
ohranili; da, in tudi vse ploøçe,
ki vsebujejo te reçi, ki so sveto
pisanje.
6 Sedaj lahko predpostavljaø,
da je to moja nespametnost; a
glej, povem ti, da se po majhnih
in preprostih reçeh dogajajo
velike reçi in preprosto v veliko
primerih zmede modre.
7 In Gospod Bog dela tako, da
uresniçi svoje velike in veçne
namene; in s tem, kar je preprosto, Gospod zmede modre
in odreøi veliko duø.
8 In sedaj, doslej je bila v Gospodu modrost, da so se te reçi
ohranile; kajti glej, tem ljudem
so øirile spomin, da, in so
jih veliko prepriçale o njihovih
zmotnih poteh in jih privedle k
spoznanju o njihovem Bogu za
odreøitev njihovih duø.
9 Da, povem ti, çe bi ne bilo
tega, kar vsebujejo ti zapisi, ki so
na teh ploøçah, bi Amon in njegovi bratje ne mogli prepriçati
veç tisoç Lamancev o nepravil-
278
nosti izroçila njihovih oçetov;
da, ti zapisi in njihove besede
so jih privedle h kesanju; to
je, privedle so jih k spoznanju
o Gospodu, njihovem Bogu, in
k radosti v Jezusu Kristusu,
njihovem Odkupitelju.
10 In kdo ve, morda bodo
sredstvo, da bodo privedle veç
tisoç njih, da, in veç tisoç naøih
trdovratnih bratov, Nefijcev,
ki so sedaj trdosrçni v grehu
in kriviçnosti, k spoznanju o
Odkupitelju?
11 Sedaj, te skrivnosti mi øe
niso bile v popolnosti razodete;
zato se jim bom ognil.
12 In zadostuje naj, çe reçem
samo, da so se ohranile z modrim namenom, ki ga pozna Bog;
kajti svetuje v modrosti nad
vsem svojim delom in njegova
pota so ravna in njegova smer
je eno veçno kroœenje.
13 O pomni, pomni, moj sin
Helaman, kako stroge so Gospodove zapovedi. In rekel je: Çe
boste spolnjevali moje zapovedi,
boste v deœeli uspevali — çe pa
njegovih zapovedi ne boste
spolnjevali, boste loçeni od njegove navzoçnosti.
14 In sedaj pomni, sin moj, da
ti je Bog zaupal to, kar je sveto,
kar je ohranjal sveto in tudi kar
bo ohranjal in ohranil za moder
namen v sebi, da bo prihodnjim
rodovom pokazal svojo moç.
15 In sedaj, glej, ti govorim s
preroøkim duhom, da ti bo, çe
boø prekrøil Gospodove zapovedi, glej, to kar je sveto, z Boœjo moçjo odvzeto in izroçen boø
Satanu, da te bo presejal kakor
veter pleva.
279
16 Çe pa boø Boœje zapovedi
spolnjeval in delal s tem, kar je
sveto, tako kakor ti zapoveduje
Gospod (kajti k Bogu se moraø
obrniti glede vsega, kar boø
napravil s tem), glej, ti tega ne
more vzeti nobena zemeljska
ali peklenska sila, kajti Bog je
moçan, tako da izpolni vse svoje
besede.
17 Kajti izpolnil bo vse svoje
obljube, ki jih bo sklenil s teboj,
kajti izpolnil je svoje obljube, ki
jih je sklenil z naøimi oçeti.
18 Kajti obljubil jim je, da bo
ohranil te reçi za moder namen
v sebi, da bo prihodnjim rodovom pokazal svojo moç.
19 In sedaj, glej, en namen je
izpolnil, in sicer da je privedel
veç tisoç Lamancev k védenju
o resnici; in v njih je pokazal
svojo moç in prav tako bo v njih
øe kazal svojo moç prihodnjim
rodovom; zato bodo ohranjene.
20 Zato ti ukazujem, moj sin
Helaman, da marljivo spolnjuj
vse moje besede in da marljivo
spolnjuj Boœje zapovedi, kakor
so zapisane.
21 In sedaj ti bom govoril o
tistih øtiriindvajsetih ploøçah,
da jih shraniø, da se bodo skrivnosti in dela teme oziroma
skrita dela tistega ljudstva, ki
je bilo pobito, razodela temu
ljudstvu; da, vsi njihovi umori in
ropanja in plenjenja in vsa njihova hudobija in gnusobe, se bodo
temu ljudstvu razodele; da, in
da boø ohranjal ta tolmaça.
22 Kajti glej, Gospod je videl,
da je to ljudstvo zaçelo delovati
v temi, da, izvajati tajne umore in
gnusobe; zato je Gospod rekel,
Alma 37:16–28
da bodo, çe se ne bodo pokesali,
izbrisani z obliçja Zemlje.
23 In Gospod je rekel: Svojemu
sluœabniku Gazelemu bom pripravil kamen, ki bo zasijal v
temi, da bo svetil, da bom svojemu ljudstvu, ki mi sluœi,
razkril, da jim bom razkril dela
njihovih bratov, da, njihova
skrita dela, njihova dela teme in
njihovo hudobijo in gnusobe.
24 In sedaj, sin moj, ta tolmaça
sta bila pripravljena, da bi se
izpolnila Boœja beseda, katero
je govoril, rekoç:
25 Iz teme bom prinesel na
svetlo vsa njihova skrita dela in
njihove gnusobe; in çe se ne
bodo pokesali, jih bom izbrisal
z obliçja Zemlje; in na svetlo bom
prinesel vse njihove skrivnosti
in gnusobe, vsakemu narodu,
ki bo odslej posedoval deœelo.
26 In sedaj, sin moj, vidimo,
da se niso pokesali; zato so
bili uniçeni in doslej se je Boœja
beseda izpolnila; da, njihove
skrite gnusobe so priøle iz teme
in so nam bile oznanjene.
27 In sedaj, sin moj, ti ukazujem, da zadrœiø zase vse njihove
prisege in njihove zaveze in
njihove dogovore glede njihovih
tajnih gnusob; da, in vsa njihova znamenja in njihova çuda
boø temu ljudstvu prikril, da jih
ne bodo poznali, da bi morda
prav tako ne zapadli v temo in
bili pogubljeni.
28 Kajti glej, nad vso to deœelo
je prekletstvo, da bo nad vse te
delavce teme priøla poguba po
Boœji moçi, ko bodo docela dozoreli; zato œelim, da to ljudstvo
ne bi bilo pobito.
Alma 37:29–41
29 Zato boø te tajne naçrte o
njihovih obljubah in zavezah
tega ljudstva temu ljudstvu
prikril in samo njihovo hudobijo
in njihove umore in njihove
gnusobe jim boø oznanil; in prav
tako jih boø pouçeval, da se jim
bo takøna hudobija in gnusobe
in njihovi umori gnusili; in prav
tako jih boø pouçeval, da je bilo
to ljudstvo pobito na raçun svoje
hudobije in gnusob in svojih
umorov.
30 Kajti glej, umorili so vse
Gospodove preroke, ki so priøli
mednje, da bi jim oznanili o njihovih kriviçnostih; in kri tistih,
katere so umorili, je klicala h
Gospodu, njihovemu Bogu, po
maøçevanju nad temi, ki so bili
njihovi morilci; in tako so priøle
Boœje sodbe nad te delavce teme
in tajnih zvez.
31 Da, in naj bo deœela na veke
vekov prekleta za takøne delavce teme in tajnih zvez prav do
pogube, razen çe se bodo pokesali, preden docela dozorijo.
32 In sedaj, sin moj, pomni
besede, ki sem ti jih govoril;
ne zaupaj tistih tajnih naçrtov
temu ljudstvu, paç pa jih pouçuj veçno sovraøtvo do greha
in kriviçnosti.
33 Pridigaj jim kesanje in
vero v Gospoda Jezusa Kristusa; pouçuj jih, naj postanejo poniœni in skromni in preprosti v
srcu; pouçuj jih, kako naj se
vsaki hudiçevi skuønjavi zoperstavijo z vero v Gospoda
Jezusa Kristusa.
34 Pouçuj jih, naj se nikoli ne
naveliçajo dobrih del, paç pa naj
bodo v srcu krotki in skromni;
280
kajti taki bodo v duøi naøli
poçitek.
35 O pomni, sin moj, in se v
mladosti uçi modrosti; da, v
mladosti se nauçi spolnjevati
Boœje zapovedi.
36 Da, in kliçi k Bogu za vso
podporo; da, naj bodo vsa tvoja
dejanja v Gospodu in kamor
pojdeø, naj bo to v Gospodu;
da, naj bodo vse tvoje misli usmerjene h Gospodu, da, naj gre
vsa tvoja predanost srca Gospodu za vekomaj.
37 Posvetuj se z Gospodom v
vseh svojih dejanjih in usmerjal
te bo v dobro; da, ko boø ponoçi
legel, se ulezi v Gospodu, da bo
bedel nad teboj, ko boø spal; in
ko boø zjutraj vstal, naj ti srce
navdaja zahvala Bogu; in çe
boø to delal, boø poslednji dan
povzdignjen.
38 In sedaj, sin moj, imam
nekoliko reçi o tem, kar naøi
oçetje imenujejo krogla, oziroma
usmerjevalec — oziroma to so
naøi oçetje imenovali liahona,
kar v prevodu pomeni kompas; in pripravil jo je Bog.
39 In glej, nihçe ne more izdelati tako prefinjene izdelave. In
glej, pripravljena je bila, da bi
naøim oçetom kazala smer, v
kateri naj potujejo v divjini.
40 In zanje je delovala po
njihovi veri v Boga; zato çe so
torej imeli vero, da so verjeli,
da je Bog lahko napravil, da sta
tisti osí lahko pokazali pot, po
kateri naj gredo, glej, je bilo storjeno; zato se je iz dneva v dan
po Boœji moçi dogajal ta çudeœ
in tudi veliko drugih çudeœev.
41 Vendar, ker so tisti çudeœi
281
nastajali po majhnih reçeh, jim
je to pokazalo neverjetna dela.
Bili so leni in so pozabili udejanjati vero in marljivost in potem so se tista neverjetna dela
konçala in na potovanju niso
napredovali;
42 zato so ostali v divjini oziroma niso potovali v ravni smeri
in zavoljo lastnih prestopkov
sta jih prizadeli lakota in œeja.
43 In sedaj, sin moj, œelel bi,
da bi ti razumel, da to ni zgolj
malenkost; kajti kakor so bili
naøi oçetje leni, da bi naklonili
pozornost temu kompasu (te
reçi so bile torej posvetne), niso
uspevali; prav tako je s tem, kar
je duhovno.
44 Kajti glej, kakor je lahko
prisluhniti Kristusovi besedi,
ki ti bo pokazala smer k veçni
blaœenosti, tako je bilo naøim
oçetom prisluhniti temu kompasu, ki jim je kazal ravno smer
v obljubljeno deœelo.
45 In sedaj pravim, ali ni to
simboliçno? Kajti prav kakor je
ta usmerjevalec naøe oçete z
gotovostjo pripeljal, ko so sledili
njegovi smeri, v obljubljeno deœelo, nas bo Kristusova beseda,
çe sledimo njeni smeri, popeljala
preko te doline œalosti v zdaleç
boljøo obljubljeno deœelo.
46 O sin moj, ne dovoli, da
bomo leni zavoljo lahkosti poti;
kajti tako je bilo z naøimi oçeti;
kajti tako je bilo zanje pripravljeno, da bodo, çe bodo pogledali, œiveli; prav tako je z nami. Pot
je pripravljena in çe bomo pogledali, bomo œiveli za vekomaj.
47 In sedaj, sin moj, glej, da
boø skrbel za te svete reçi, da,
Alma 37:42–38:4
glej, da boø gledal k Bogu in
œivel. Pojdi k temu ljudstvu
in jim razglaøaj besedo in bodi
razumen. Sin moj, zbogom.
Almove zapovedi sinu Øiblonu.
Obsega 38. poglavje.
38. POGLAVJE
Øiblona so preganjali zavoljo praviçnosti.—Odreøitev je v Kristusu,
ki je œivljenje in luç sveta. —
Brzdajte vse svoje strasti. Okrog
leta 74 pr. Kr.
Sin moj, nastavi uho mojim
besedam, kajti povem ti, prav
kakor sem povedal Helamanu,
da boø, çe boø spolnjeval Boœje
zapovedi, v deœeli uspeval; in
çe Boœjih zapovedi ne boø spolnjeval, boø loçen od njegove
navzoçnosti.
2 In sedaj, sin moj, zaupam, da
se bom nad teboj zelo radostil
zavoljo tvoje stanovitnosti in
tvoje zvestobe Gospodu; kajti
ker si zaçel v mladosti gledati h
Gospodu, svojemu Bogu, prav
tako upam, da boø øe naprej
spolnjeval njegove zapovedi;
kajti blagor mu, ki vztraja do
konca.
3 Povem ti, sin moj, da sem se
nad teboj zelo radostil zavoljo
tvoje zvestobe in tvoje marljivosti in tvoje potrpeœljivosti
in tvojega velikega potrpljenja
med zoramskim ljudstvom.
4 Kajti vem, da si bil v sponah;
da, in vem tudi, da so te zavoljo
besede kamenjali; in vse to si
prenaøal s potrpeœljivostjo, ker
Alma 38:5–39:1
je bil Gospod s teboj; in sedaj
veø, da te je Gospod reøil.
5 In sedaj moj sin, Øiblon, bi
œelel, da bi ti pomnil, çe boø
zaupal v Boga, boø reøen iz
preizkuøenj in teœav in stisk in
poslednji dan boø povzdignjen.
6 Sedaj, sin moj, ne œelim, da
bi ti mislil, da to vem sam od
sebe, paç pa je Boœji Duh, ki je v
meni, tisti, ki mi to razodeva;
kajti çe bi se jaz ne rodil v Bogu,
bi bil tega ne poznal.
7 A glej, Gospod je v svoji veliki milosti poslal angela, da mi
je oznanil, da moram prenehati
z uniçevalskim delom med tem
ljudstvom; da, in na lastne oçi
sem gledal angela; da, in z
menoj je govoril in njegov glas
je bil kakor grom in pretresal
je vso zemljo.
8 In zgodilo se je, da sem bil
tri dni in tri noçi v najgrenkejøi duøevni boleçini in tesnobi;
in nikoli, dokler nisem zaklical h Gospodu Jezusu Kristusu
za milost, nisem bil prejel
odpuøçanja grehov. A glej, zaklical sem k njemu in v duøi
naøel mir.
9 In sedaj, sin moj, to sem ti
povedal, da se boø uçil modrosti, da se boø od mene nauçil, da
ni druge poti oziroma naçina za
çlovekovo odreøitev kakor samo
v in preko Kristusa. Glej, on je
œivljenje in luç sveta. Glej, on je
beseda resnice in praviçnosti.
10 In sedaj, kot si zaçel pouçevati besedo, bi prav tako œelel,
da bi s pouçevanjem nadaljeval;
in œelel bi, da bi bil ti v vsem
marljiv in zmeren.
11 Glej, da ne postaneø vzviøen v ponosu; da, glej, da se ne
282
bahaø v svoji modrosti niti s
svojo veliko moçjo.
12 Uporabljaj smelost, gospodovalnosti pa ne; in glej tudi,
da brzdaø vse svoje strasti, da
te bo navdala ljubezen; glej, da
se vzdrœiø brezdelja.
13 Ne moli kakor Zoramci,
kajti videl si, da molijo, da bi jih
sliøali ljudje in da bi jih hvalili
zavoljo njihove modrosti.
14 Ne reci: O Bog, zahvaljujem
se ti, da smo boljøi od naøih bratov; paç pa raje reci: O Gospod,
odpusti mi mojo nevrednost
in se spomni v milosti mojih
bratov — da, svojo nevrednost
vselej priznaj pred Bogom.
15 In naj Gospod blagoslovi
tvojo duøo in te sprejme poslednji dan v svoje kraljestvo, da
boø sédel v miru. Sedaj pojdi,
sin moj, in to ljudstvo pouçuj
besedo. Bodi razumen. Sin moj,
zbogom.
Almove zapovedi sinu Koriantonu.
poglavjem.
39. POGLAVJE
Spolni greh je gnusoba. — Koriantonovi grehi so odvraçali Zoramce,
da bi prejeli besedo. — Kristusova
odkupitev lahko odreøi zveste, ki
so œiveli pred tem. Okrog leta 74
pr. Kr.
In sedaj, sin moj, ti imam øe
nekoliko veç povedati kakor
to, kar sem rekel tvojemu bratu; kajti glej, mar nisi opazoval
stanovitnosti svojega brata,
283
njegove zvestobe in kako je
marljivo spolnjeval Gospodove
zapovedi? Glej, mar ti ni bil za
dober zgled?
2 Kajti nisi naklonil toliko pozornosti mojim besedam, kakor
jo je tvoj brat, med zoramskim
ljudstvom. Tole je sedaj, kar
imam proti tebi; ponaøal si se
s svojo moçjo in s svojo modrostjo.
3 In to ni vse, sin moj. Poçel si
to, kar me je uœalostilo; kajti
opustil si sluœenje in si øel v
sironsko deœelo med lamanskimi mejami za vlaçugo Izabelo.
4 Da, mnogim je ukradla srce;
to pa te ne opraviçuje, sin moj.
Moral bi skrbeti za sluœenje, ki
ti je bilo zaupano.
5 Mar ne veø, sin moj, da
je to nagnusno v Gospodovih
oçeh; da, najbolj nagnusno od
vseh grehov razen od prelivanja
nedolœne krvi ali zanikanja
Svetega Duha?
6 Kajti glej, çe zanikaø Svetega
Duha, ko je œe imel mesto v
tebi, in veø, da si ga zanikal, glej,
je to greh, ki je neodpustljiv;
in kdor mori proti Boœji luçi in
védenju, odpuøçanja ne dobi
lahko; da, povem ti, sin moj, da
odpuøçanja ne dobi lahko.
7 In sedaj, sin moj, bi jaz œelel
od Boga, da bi ti ne bil kriv tako
velikega zloçina. Ne bi hotel
ostajati pri tvojem zloçinu, da
bi te v duøi muçil, çe bi ne bilo
za tvoje dobro.
8 A glej, svojih zloçinov ne
moreø skriti pred Bogom; in çe
se ne boø pokesal, bodo poslednji dan priçevali proti tebi.
9 Sedaj bi, sin moj, œelel, da se
Alma 39:2–15
pokesaø in opustiø svoje grehe
in ne slediø veç poœelenju svojih
oçi, paç pa çez vse to napraviø
kriœ; kajti çe tega ne boø storil,
nikakor ne moreø naslediti
Boœjega kraljestva. Oh, pomni
in to prevzemi nase in çez to
napravi kriœ.
10 In ukazujem ti, da prevzameø nase, da se boø posvetoval
s svojima starejøima bratoma
glede svojih podvigov; kajti
glej, v svoji mladosti si in potrebna ti je skrb tvojih bratov. In
prisluhni njunemu svètu.
11 Ne dovoli si, da bi te zapeljale puhlosti in neumnosti; ne
dovoli hudiçu, da bo tvoje srce
spet odpeljal za hudobnimi
vlaçugami. Glej, o sin moj, kako veliko kriviçnost si priklical
nad Zoramce; kajti ko so videli
tvoje obnaøanje, niso hoteli
verjeti mojim besedam.
12 In sedaj mi Gospodov Duh
govori: Zapovej svojim otrokom, naj delajo dobro, da ne
bodo src mnogih ljudi odvedli
v pogubo; zato ti ukazujem, sin
moj, v strahu pred Gospodom,
da brzdaø svoje kriviçnosti;
13 da se obraçaø h Gospodu z
vsem miøljenjem, moçjo in silo;
da ne boø veç zapeljeval src, da
bi poçeli húdo; paç pa se raje
vrni k njim in priznaj svoje
napake in tisto krivico, ki si jo
storil.
14 Ne iøçi bogastva ne puhlosti
tega sveta; kajti glej, ne moreø
jih nesti s seboj.
15 In sedaj, sin moj, bi ti nekoliko govoril o Kristusovem prihodu. Glej, pravim ti, da je on
tisti, ki bo zagotovo priøel, da
Alma 39:16–40:9
bo odvzel grehe sveta; da, svojemu ljudstvu prihaja oznanit
vesele novice o odreøitvi.
16 In sedaj, sin moj, to je bilo
sluœenje, h kateremu si bil poklican, da temu ljudstvu razglaøaø
vesele novice, da bi pripravil
njihove duøe; oziroma drugaçe,
da bi k njim lahko priøla odreøitev, da bi v duhu pripravili svoje
otroke, da bi besedo sliøali v
çasu njegovega prihoda.
17 In sedaj ti bom glede tega
nekoliko olajøal duha. Glej, spraøeval si se, zakaj bi to moralo biti
razodeto toliko vnaprej. Glej,
pravim ti, mar ni za Boga duøa
v tem çasu prav tako dragocena,
kakor bo duøa v çasu njegovega
prihoda?
18 Mar ni potrebno, da bi se
naçrt odreøitve razodel temu
ljudstvu kakor tudi njihovim
otrokom?
19 Mar ni Gospodu v tem çasu
enako lahko poslati svojih angelov, da nam razglaøajo vesele
novice, kakor bo naøim otrokom
oziroma v çasu po njegovem
prihodu?
40. POGLAVJE
Preko Kristusa pride do vstajenja
vseh ljudi.—Praviçni mrtvi gredo
v raj in hudobni v najzunanjejøo
temo, kjer çakajo na dan svojega
vstajenja. — Po vstajenju bo vse
obnovljeno v pravo in popolno
obliko. Okrog leta 74 pr. Kr.
Sedaj, sin moj, tukaj je øe nekaj,
o çemer bi ti œelel spregovoriti;
kajti vidim, da te v mislih skrbi
glede vstajenja mrtvih.
284
2 Glej, pravim ti, da vstajenja
ni — oziroma bi œelel reçi z drugimi besedami, da to umrljivo
prej ne nadene neumrljivosti,
ta propadljivost prej ne nadene
nepropadljivosti—kakor øele po
Kristusovem prihodu.
3 Glej, preko njega pride vstajenje mrtvih. A glej, sin moj,
vstajenja øe ni. Sedaj ti razkrijem skrivnost; vendar je veliko
skrivnosti, ki so prikrite, ki jih
nihçe drug ne pozna kakor sam
Bog. Pokaœem pa ti nekaj, za kar
sem marljivo spraøeval Boga,
da bi vedel — to je o vstajenju.
4 Glej, doloçen je ças, ko bodo
vsi vstali od mrtvih. Sedaj, kdaj
pride ta ças, ne ve nihçe; ampak
Bog pozna ças, ki je doloçen.
5 Sedaj, ali bo to enkrat oziroma drugiç oziroma tretjiç, da
bodo ljudje vstali od mrtvih,
ni pomembno; kajti Bog ve za
vse to; in zadoøça mi, da vem,
da bo tako — da je ças doloçen,
ko bodo vsi vstali od mrtvih.
6 Sedaj, mora biti razmik med
çasom smrti in çasom vstajenja.
7 In sedaj bi œelel vpraøati, kaj
se zgodi s çloveøko duøo od çasa
smrti do çasa, doloçenega za
vstajenje?
8 Ali je torej doloçenih veç
çasov kakor samo eden, da bodo
ljudje vstali, ni pomembno; kajti
vsi ne umrejo takoj in to ni pomembno; pri Bogu je vse kakor
en dan in ças teçe samo ljudem.
9 Zato je ljudem doloçen ças,
ko bodo vstali od mrtvih; in
med çasom smrti in vstajenja
je razmik. In sedaj, ta çasovni
razmik, kaj se zgodi s çloveøkimi duøami, je tisto, o çemer sem
285
marljivo spraøeval Gospoda, da
bi vedel; in to je tisto, kar vem.
10 In ko pride ças, ko bodo
vsi vstali, potem bodo vedeli,
da Bog pozna vse çase, ki so
doloçeni çloveku.
11 Torej o stanju duøe med
smrtjo in vstajenjem — glej,
angel mi je razodel, da gredo
duøe vseh ljudi, brœ ko zapustijo
to umrljivo telo, da, duøe vseh
ljudi, naj so dobre ali hudobne,
domov k tistemu Bogu, ki jim je
dal œivljenje.
12 In potem se bo zgodilo, da
bodo duøe tistih, ki so praviçni,
prejele stanje sreçe, katero se
imenuje raj, stanje poçitka, stanje miru, kjer bodo poçivale po
vseh svojih teœavah in po vsej
skrbi in potrtosti.
13 In potem se bo zgodilo, da
bodo duøe hudobnih, da, kateri
so zlobni — kajti glej, nimajo ne
deleœa niti delçka Gospodovega
Duha; kajti glej, raje so izbirali
hudobna dela kakor dobra; zato
je vanje stopil hudiçev duh in
zaçel posedovati njihovo hiøo—
in ti bodo izvrœeni v najzunanjejøo temo; tam bo jeçanje in
tarnanje in økripanje z zobmi in
to zavoljo njihove lastne kriviçnosti, ker so bili ujetniki hudiçeve volje.
14 To je sedaj stanje duø hudobnih, da, v temi in v stanju
groznega straønega çakanja na
ognjeno ogorçenost Boœjega srda
nad njimi; tako ostanejo v tem
stanju, prav kakor praviçni v
raju, do çasa svojega vstajenja.
15 Sedaj, nekaj jih je, ki so razumeli, da je bilo to stanje sreçe
in to stanje bede v duøi pred
Alma 40:10–21
vstajenjem prvo vstajenje. Da,
priznam, da bi se ga dalo oznaçiti za vstajenje, vstajenje duø
oziroma duha in njihovo izroçitev sreçi oziroma bedi po
besedah, ki sem jih govoril.
16 In glej, spet, reçeno je
bilo, da je prvo vstajenje, vstajenje vseh tistih, ki so bili oziroma
ki so oziroma ki bodo vse
do Kristusovega vstajenja od
mrtvih.
17 Torej ne predpostavljamo,
da je to prvo vstajenje, o katerem se tako govori, lahko vstajenje duø in njihova izroçitev
sreçi oziroma bedi. Ne moreø
predpostavljati, da je to tisto,
kar pomeni.
18 Glej, pravim ti, ne; paç
pa pomeni ponovno zdruœitev
duøe s telesom tistih od
Adamovih dni do Kristusovega
vstajenja.
19 Sedaj, çe se bodo duøe in
telesa tistih, o katerih je bilo govora, vse zdruœile naenkrat, od
hudobnih kakor od praviçnih,
tega ne pravim; naj zadoøça, da
pravim, da bodo vsi vstali;
oziroma z drugimi besedami,
do njihovega vstajenja bo priølo
pred vstajenjem tistih, ki bodo
umrli po Kristusovem vstajenju.
20 Sedaj, sin moj, ne pravim, da
bo do njihovega vstajenja priølo
ob Kristusovem vstajenju; a glej,
to ti dajem kot svoje mnenje, da
se bodo duøe in telesa praviçnih
zdruœili ob Kristusovem vstajenju in njegovem vnebohodu.
21 Çe pa bo ob njegovem vstajenju ali po njem, ne pravim;
toliko pa pravim, da je razmik
med smrtjo in vstajenjem telesa
Alma 40:22–41:6
in stanjem duøe v sreçi oziroma
v bedi do çasa, ki ga je Bog
doloçil, da bodo mrtvi vstali in
bodo doœiveli zdruœitev tako
duøe kakor telesa in bodo priøli
pred Boga in jim bo sojeno po
njihovih delih.
22 Da, po tem pride do obnovitve tistega, o çemer so govorila usta prerokov.
23 Duøa se bo obnovila k telesu
in telo k duøi; da, in vsaka
okonçina in delçek se bo povrnil
k svojemu telesu; da, niti las z
glave se ne bo izgubil; vse pa
bo obnovljeno k svoji pravi in
popolni obliki.
24 In sedaj, sin moj, to je
obnova, o kateri so govorila usta
prerokov —
25 in potem bodo praviçni
zasijali v Boœjem kraljestvu.
26 A glej, nad hudobne pride
straøna smrt; kajti umrejo kar
zadeva praviçnost; kajti neçisti
so in niç neçistega ne more naslediti Boœjega kraljestva; paç pa
so izvrœeni in izroçeni bodo, da
bodo jedli sad svojega truda
oziroma svojega dela, ki je bilo
hudobno; in pijejo ostanek
grenke kupe.
41. POGLAVJE
Z vstajenjem ljudje vstanejo v stanje neskonçne sreçe ali neskonçne
bede. — Hudobija nikoli ni bila
sreça.—Meseni ljudje so brez Boga
v svetu. — Z obnovo vsak spet
prejme znaçilnosti in lastnosti, ki
jih je pridobil v œivljenju na Zemlji.
In sedaj, sin moj, imam nekoliko
286
govoriti o obnovi, o kateri je bilo
govora; kajti glej, nekateri so
popaçili svete spise in so zategadelj moçno skrenili. In vidim,
da je tudi tebe v duøi skrbelo
o tem. A glej, razloœil ti bom.
2 Povem ti, sin moj, da je naçrt
obnove nujen po Boœji praviçnosti; kajti potrebno je, da je
vse obnovljeno v svoji pravi
obliki. Glej, potrebno in praviçno je, po Kristusovi moçi in
vstajenju, da je çlovekova duøa
obnovljena k telesu in da je
vsak del telesa obnovljen.
3 In nujno je po Boœji praviçnosti, da bo ljudem sojeno po
njihovih delih; in çe so bila njihova dela v tem œivljenju dobra
in çe so bile œelje njihovega srca
dobre, da se jim bo na poslednji
dan povrnilo to, kar je dobro.
4 In çe so njihova dela hudobna,
jim bodo povrnjena glede na
húdo. Zato bo vse obnovljeno
glede na svoj pravi red, vse k
svoji obliki—umrljivost bo vstala v neumrljivost, propadljivost v nepropadljivost — vstalo
v neskonçno sreço v nasledstvo
Boœjega kraljestva oziroma v
neskonçno bedo hudiçevega
kraljestva, eno po eni strani,
drugo po drugi —
5 eden vstane v sreço po svojih
œeljah po sreçi oziroma v dobro
po svojih œeljah po dobrem; in
drugi v húdo po svojih œeljah
po hudem; kajti ker je ves dan
œelel delati húdo, bo prav tako
prejel svoje plaçilo hudega, ko
pride noç.
6 In tako je po drugi strani. Çe
se je pokesal svojih grehov in
œelel praviçnost do konca svojih
287
dni, celo tako bo poplaçan s
praviçnostjo.
7 To so tisti, ki jih Gospod odkupi; da, to so tisti, ki so izvzeti,
ki so reøeni neskonçne temne
noçi; in tako stojijo oziroma
padejo; kajti glej, sodbe so njihove lastne, najsi delajo dobro
oziroma húdo.
8 Sedaj, Boœji odloki so nespremenljivi; zato je pot pripravljena, da bo, kdor bo hotel, hodil
po njej in bo odreøen.
9 In sedaj, glej, sin moj, ene
same œalitve ne tvegaj veç proti
Bogu nad temi toçkami nauka,
pri çemer si doslej tvegal, da
si greøil.
10 Ne predpostavljaj, ker je
bilo govora o obnovi, da se boø
od greha povrnil k sreçi. Glej,
povem ti, hudobija ni bila
nikoli sreça.
11 In sedaj, sin moj, vsi ljudje,
ki so v naravnem stanju oziroma
bi rekel v mesenem stanju, so v
breznu grenkobe in v sponah
kriviçnosti; so brez Boga v svetu
in so v nasprotju z Boœjo naravo;
zato so v stanju, ki je v nasprotju
z Boœjo naravo; zato so v stanju,
ki je v nasprotju z naravo sreçe.
12 In sedaj, glej, ali je pomen
besede obnova to, da nekaj
vzameø iz naravnega stanja in
postaviø v nenaravno stanje
oziroma da to postaviø v stanje,
ki je v nasprotju z naravo tega?
13 O, sin moj, temu ni tako; paç
pa beseda obnova pomeni to,
da se zlo povrne za zlo oziroma
meseno za meseno oziroma hudiçevsko za hudiçevsko — dobro za to, kar je dobro; praviçno
za to, kar je praviçno; pravica za
Alma 41:7–42:2
to, kar je pravica; usmiljenost
za to, kar je usmiljenost.
14 Zato, sin moj, glej, da si
usmiljen s svojimi brati; ravnaj
poøteno, sodi praviçno in nenehno delaj dobro; in çe boø
vse to delal, potem boø prejel
svoje plaçilo; da, spet ti bo
povrnjena milost; spet ti bo povrnjena poøtenost; spet ti bo
povrnjeno praviçno sojenje; in
spet boø poplaçan z dobrim.
15 Kajti to, kar dajeø od sebe,
ti bo spet povrnjeno in bo obnovljeno; zato beseda obnova
greønika obsodi v veçji meri in
ga nikakor ne opraviçi.
42. POGLAVJE
Œivljenje na Zemlji je ças preizkuønje, ki çloveku omogoça kesanje in sluœenje Bogu. — Padec je
nad ves çloveøki rod prinesel telesno in duhovno smrt. — Odkupitev
pride preko kesanja. — Bog sam
odkupi grehe sveta. — Milost je za
tiste, ki se pokesajo. — Vsi ostali so
podvrœeni Boœji pravici. — Milost
pride zavoljo odkupne daritve. —
Samo resniçno spokorjeni so odreøeni. Okrog leta 74 pr. Kr.
In sedaj, sin moj, vidim, da je øe
nekaj veç, kar te skrbi v duhu,
çesar ne moreø razumeti — kar
zadeva praviçnost Boga, ko bo
kaznoval greønike; kajti skuøaø
predpostavljati, da je nepraviçno, da bi moral biti greønik
zapisan stanju bede.
2 Sedaj glej, sin moj, ti bom to
razloœil. Kajti glej, ko je Gospod
Bog iz edenskega vrta poslal
naøa prva starøa, da bosta
Alma 42:3–15
obdelovala zemljo, iz katere sta
bila vzeta—da, je çloveka izgnal
in na konec edenskega vrta
postavil kerube in ognjeni meç,
ki se je obraçal na vse strani, da
je varoval drevo œivljenja —
3 sedaj vidimo, da je bil çlovek
postal kakor Bog, poznavajoç
dobro in zlo; in da bi ne iztegnil
roke in bi ne jedel tudi z drevesa
œivljenja in œivel za vekomaj, je
Gospod Bog postavil kerube in
ognjeni meç, da bi ne jedel od
sadu —
4 in tako vidimo, da je bil
çloveku dan ças za kesanje, da,
ças preizkuønje, ças za kesanje
in sluœenje Bogu.
5 Kajti glej, çe bi bil Adam nemudoma iztegnil roko in jedel z
drevesa œivljenja, bi za vekomaj
œivel, glede na Boœjo besedo, ne
da bi imel ças za kesanje; da,
in prav tako bi bila Boœja beseda
neveljavna in veliki naçrt odreøitve bi bil neuçinkovit.
6 A glej, çloveku je bilo doloçeno umreti — ker sta bila torej
loçena od drevesa œivljenja, sta
morala biti izbrisana z obliçja
Zemlje — in çlovek je postal za
vekomaj izgubljen, da, postala
sta padla çloveka.
7 In sedaj tako vidimo, da sta
bila naøa prva starøa tako telesno kakor duhovno loçena od
Gospodove navzoçnosti; in tako
vidimo, da sta bila izpostavljena
slediti svoji lastni volji.
8 Sedaj glej, ni bilo dobro, da
bi bil çlovek odreøen iz te telesne
smrti, kajti to bi uniçilo veliki
naçrt odreøitve.
9 Ker torej duøa ne more
umreti in je bil padec vsemu
288
çloveøtvu prinesel tako duhovno kakor telesno smrt, to je, da
so bili loçeni od Gospodove
navzoçnosti, je bilo potrebno,
da se çloveøtvo iz te duhovne
smrti vrne.
10 Ker sta bila zatorej po naravi
postala mesena, çutna in hudiçevska, je to stanje preizkuønje
postalo stanje njune priprave;
postalo je pripravljalno stanje.
11 In sedaj pomni, sin moj,
çe bi ne bilo naçrta odkupitve
(çe ga dava na stran), brœ ko sta
bila mrtva, sta bili njuni duøi
nesreçni, ker sta bili loçeni od
12 In sedaj ni bilo naçina, da bi
bili ljudje reøeni tega padlega
stanja, katerega so si bili ljudje
nakopali zavoljo svoje neposluønosti;
13 zato se glede na pravico
naçrt odkupitve ni mogel izvesti
kakor samo pod pogojem, da
se bodo ljudje pokesali v tem
stanju preizkuønje, da, v tem
pripravljalnem stanju; kajti çe bi
ne bilo teh pogojev, bi milost
ne imela uçinka, razen çe bi
uniçila delo pravice. Dela pravice pa sedaj ni bilo moç uniçiti;
çe bi bilo tako, bi Bog prenehal
biti Bog.
14 In tako vidimo, da je bilo
vse çloveøtvo padlo in bili so
v oblasti pravice; da, Boœje pravice, ki jih je za vekomaj zapisala, da bodo loçeni od njegove
navzoçnosti.
15 In sedaj, naçrta milosti ni
bilo moç izvesti drugaçe, kakor
da je bila izvedena odkupna
daritev; zato je Bog sam odkupil grehe sveta, da bi se izvrøil
289
naçrt milosti, da bi bilo ugodeno
zahtevam pravice, da bi bil Bog
popoln, praviçen Bog in tudi
milosten Bog.
16 Ljudje bi se torej ne mogli
kesati, çe bi ne bilo kazni, ki
je bila prav tako veçna, kakor
bi moralo biti œivljenje duøe,
pripisana v nasprotju z naçrtom
sreçe, ki je prav tako veçen
kakor œivljenje duøe.
17 Sedaj, kako naj bi se çlovek
pokesal, çe bi ne greøil? Kako bi
greøil, çe ne bi bilo postave?
Kako bi bila postava, çe ne bi
bilo kazni?
18 Sedaj, kazen je bila pripisana in dana praviçna postava, ki
je çloveku prinesla kesanje vesti.
19 Sedaj, çe bi ne bilo postave — çe çlovek mori, mora umreti — mar bi se bal, da bo
umrl, çe bo moril?
20 In tudi, çe bi ne bilo postave
proti grehu, bi ljudi ne bilo
strah greøiti.
21 In çe bi ne bilo postave, çe bi
ljudje greøili, kaj bi lahko naredila pravica oziroma milost, kajti
nad tem bitjem ne bi imeli moçi?
22 Postava pa je dana in pripisana ji je kazen in dano kesanje;
kesanje, ki zahteva milost; sicer
pravica zahteva to bitje in izreçe
kazen; çe bi ne bilo tako, bi bila
dela pravice uniçena in Bog bi
prenehal biti Bog.
23 Bog pa ne preneha biti Bog
in milost zahteva spokorjenega
in milost je zavoljo odkupne
daritve; in po odkupni daritvi
pride vstajenje mrtvih; in vstajenje mrtvih pripelje ljudi nazaj
v Boœjo navzoçnost; in tako se
vrnejo v njegovo navzoçnost, da
Alma 42:16–31
jim je sojeno po njihovih delih
po postavi in pravici.
24 Kajti glej, pravica izvaja vse
njegove zahteve in tudi milost
zahteva vse, kar je njeno; in tako
ni nihçe, kakor samo ta, ki se
resniçno spokori, odreøen.
25 Kaj mar predpostavljate,
da lahko milost oropa pravico?
Povem vam, ne; niti malo ne.
Çe bi bilo tako, bi Bog prenehal
biti Bog.
26 In tako Bog izvede svoje
velike in veçne namene, ki so
bili pripravljeni od osnovanja
sveta. In tako je izvedena odreøitev in odkupna daritev za ljudi
in tudi njihova poguba in beda.
27 Zato, o sin moj, kdor bo priøel, lahko pride in zastonj pije
vodo œivljenja; in kdor ne bo
priøel, tisti ni primoran priti;
poslednji dan pa mu bo povrnjeno po njegovih delih.
28 Çe je œelel delati húdo in se
ni pokesal v svojih dneh, glej,
mu bo húdo dano glede na
Boœjo obnovo.
29 In sedaj, sin moj, œelim, da
bi temu ne dovolil, da bi te øe
skrbelo, in bi dovolil samo svojemu grehu, da bi te skrbel, kar
te bo pripravilo do kesanja.
30 O sin moj, œelim, da bi niç
veç ne zanikal Boœje pravice.
Ne prizadevaj si, da se do zadnjega opraviçujeø zavoljo svojih
grehov, tako da zanikaø Boœjo
pravico; paç pa naj Boœja pravica
in njegova milost in njegovo
veliko potrpljenje dodobra poçistijo v tvojem srcu; in naj te to
ukloni do prahu v poniœnosti.
31 In sedaj, o sin moj, Bog te
je poklical, da temu ljudstvu
Alma 43:1–11
pridigaø besedo. In sedaj, sin
moj, pojdi svojo pot, besedo oznanjaj z resnico in razumnostjo,
da boø duøe privedel h kesanju,
da jih bo veliki naçrt milosti zahteval nazaj. In naj te Bog usliøi
prav po mojih besedah. Amen.
43. POGLAVJE
Alma in njegovi sinovi pridigajo
besedo.—Zoramci in drugi nefijski
nasledniki postanejo Lamanci. —
Lamanci se pridejo vojskovat z
Nefijci. — Moroni oboroœi Nefijce
z zaøçitnim oklepom. — Gospod
Almu razkrije lamansko taktiko.—
Nefijci branijo svoj dom, svoboøçine, druœine in vero. — Moronijeve
in Lehijeve çete obkolijo Lamance.
In sedaj se je zgodilo, da so øli
Almovi sinovi med ljudi, da bi
jim oznanjali besedo. In Alma
sam prav tako ni mogel mirovati
in je prav tako odøel.
2 Sedaj ne bomo niç veç rekli o
njihovem pridiganju, kakor to
da so pridigali besedo in resnico
z duhom preroøtva in razodetja;
in pridigali so po svetem Boœjem
redu, v katerega so bili poklicani.
3 In sedaj se vrnem k poroçilu
o vojnah med Nefijci in Lamanci v osemnajstem letu vladavine sodnikov.
4 Kajti glejte, zgodilo se je, da
so Zoramci postali Lamanci;
zato je v zaçetku osemnajstega
leta nefijsko ljudstvo videlo, da
so nadnje prihajali Lamanci;
zato so se zaçeli pripravljati na
vojno; da, svoje çete so zbrali v
jerøonski deœeli.
290
5 In zgodilo se je, da so priøli
Lamanci s svojimi tisoçerimi;
in priøli so v antionumsko
deœelo, ki je zoramska deœela;
in çlovek, ki se je imenoval
Zerahemna, je bil njihov vodja.
6 In sedaj, ker so bili Amalekijci bolj nagnjeni k hudobiji in
pobijanju, kot so bili Lamanci
sami po sebi, je zato Zerahemna
doloçil glavne poveljnike nad
Lamanci in vsi so bili Amalekijci
in Zoramci.
7 To je sedaj storil, da bi ohranil
njihovo sovraøtvo do Nefijcev,
da bi jih pripravil, da bi pokorno
izvrøili njegove naçrte.
8 Kajti glej, njegovi naçrti so
bili, da bi v Lamancih podœgal
jezo do Nefijcev; to je napravil,
da bi se polastil velike moçi nad
njimi in da bi si moç pridobil
tudi nad Nefijci, tako da bi jih
zasuœnjil.
9 In sedaj, naçrt Nefijcev je bil,
da bodo branili svoje ozemlje in
svoje hiøe in svoje œene in svoje
otroke, da jih bodo varovali
pred rokami njihovih sovraœnikov; in tudi da bodo varovali
svoje pravice in svoje privilegije,
da, in tudi svojo svobodo, da
bodo Boga lahko çastili po
svojih œeljah.
10 Kajti vedeli so, da bodo
vsakogar, ki bo padel Lamancem v roke, kdor bo çastil Boga
v duhu in v resnici, pravega in
œivega Boga, Lamanci ubili.
11 Da, in poznali so tudi
skrajno sovraøtvo Lamancev do
njihovih bratov, ki so bili anti–
nefi–lehijsko ljudstvo, ki so se
imenovali Amonovo ljudstvo—
in niso hoteli prijeti za oroœje,
291
da, sklenili so bili zavezo in niso
je hoteli prelomiti — çe bi torej
Lamancem padli v roke, bi bili
pobiti.
12 In Nefijci niso dovoliti, da
bi jih pobili; zato so jim dali
ozemlje v nasledstvo.
13 In Amonovo ljudstvo je
Nefijcem dajalo deleœ svojega zasluœka, da so vzdrœevali
njihove çete; in tako so se bili
Nefijci primorani sami zoperstaviti Lamancem, ki so jih sestavljali Lamanovi in Lemuelovi in
Izmaelovi sinovi in vsi tisti, ki
so bili odpadli od Nefijcev, ki
so bili Amalekijci in Zoramci in
potomci Noetovih duhovnikov.
14 Ti potomci so bili sedaj tako
øtevilni, skoraj kakor so bili
Nefijci; in tako so se bili Nefijci
primorani spoprijeti s svojimi
brati prav do prelivanja krvi.
se bile lamanske çete zbrale v
antionumski deœeli, glej, so bile
nefijske çete pripravljene, da se
z njimi sreçajo v jerøonski deœeli.
16 Sedaj, nefijski vodja oziroma
moœ, ki je bil doloçen za glavnega poveljnika nad Nefijci —
glavni poveljnik je sedaj prevzel
poveljstvo vseh nefijskih çet —
in ime mu je bilo Moroni;
17 in Moroni je prevzel vse
poveljstvo in vodenje njihovih
çet. In star je bil samo dvajset in
pet let, ko so ga doloçili za poveljnika nad nefijskimi çetami.
z Lamanci sreçal v jerøonskih
mejah in njegovi ljudje so bili
oboroœeni z meçi in z zakrivljenimi sabljami in z vsakovrstnim
bojnim oroœjem.
Alma 43:12–23
19 In ko so lamanske çete videle, da je Nefijevo ljudstvo,
oziroma tisti Moroni, bilo pripravilo svoje ljudi z naprsnimi
oklepi in s øçitniki za roke in
tudi s øçiti za obrambo glave in
so bili obleçeni tudi v debelo
oblaçilo —
20 Zerahemnova vojska pa
sedaj ni bila pripravljena s
takønimi reçmi; imeli so samo
meçe in zakrivljene sablje, loke
in puøçice, kamne in praçe; in
bili so goli razen koœe, ki so jo
imeli opasano okrog ledij; da,
vsi so bili goli razen Zoramcev
in Amalekijcev;
21 niso pa bili oboroœeni z
naprsnimi oklepi niti s øçiti, zato
so se nadvse bali nefijskih çet
zavoljo njihove oprave navkljub
njihovemu øtevilu, saj jih je bilo
veliko veç kot Nefijcev.
22 Glejte, sedaj se je zgodilo,
da si niso drznili priti nad
Nefijce v jerøonske meje; zato
so odøli iz antionumske deœele
v divjino in se odpravili na pot
naokrog po divjini, proç, ob
izviru reke Sidon, da bi priøli v
mantijsko deœelo in deœelo zavzeli; kajti niso predpostavljali,
da bodo Moronijeve çete vedele,
kam so bili odøli.
23 A zgodilo se je, brœ ko so
bili odpotovali v divjino, je
Moroni v divjino poslal oglednike, da bodo opazovali njihov
tabor; in Moroni je, ker je prav
tako vedel za Almove prerokbe, poslal k njemu doloçene
moœe in od njega œelel, naj vpraøa Gospoda, kam naj gredo nefijske çete, da se bodo branile
pred Lamanci.
Alma 43:24–38
24 In zgodilo se je, da je k Almu
priøla Gospodova beseda in
Alma je Moronijeve sle obvestil,
da so lamanske çete korakale
naokrog v divjini, da bi priøle v
mantijsko deœelo, da bi zaçele
napadati øibkejøi del ljudstva.
In ti sli so øli in sporoçilo izroçili
Moroniju.
25 Sedaj je Moroni, ko je pustil del çet v jerøonski deœeli, da
bi del Lamancev kako ne priøel v deœelo in mesto zavzel,
vzel s seboj preostali del svojih
çet in odkorakal v mantijsko
deœelo.
26 In dal je zbrati vse ljudi
v tistem delu deœele za boj z
Lamanci, da bodo branili svojo
deœelo in svojo domovino, svoje
pravice in svoje svoboøçine; zato
so bili pripravljeni na trenutek,
ko bodo Lamanci priøli.
27 In zgodilo se je, da je Moroni
dal svojo çeto poskriti v dolini,
ki je bila blizu brega reke Sidon,
ki je bila v divjini vzhodno od
reke Sidon.
28 In Moroni je razporedil
oglednike, da bi vedel, kdaj bo
priøel lamanski tabor.
29 In sedaj, ker je Moroni poznal namero Lamancev, da so
imeli namero pobiti svoje brate
oziroma si jih podvreçi in jih
zasuœnjiti, da bi po vsej deœeli
ustanovili svoje kraljestvo;
30 in vedel je tudi, da je
bila edina œelja Nefijcev, da bi
varovali svojo deœelo in svojo
svobodo in svojo cerkev, zato je
premiøljeval, da ni greh, da bi
jih branil z zvijaço; zato je od
oglednikov izvedel, v katero
smer bodo Lamanci øli.
31 Zato je razdelil svojo vojsko
292
in del pripeljal v dolino in jih
poskril na vzhodu in na jugu
hriba Ripla;
32 in preostale je poskril v
zahodni dolini, na zahodu reke
Sidon in tako navzdol do meja
mantijske deœele.
33 In ko je tako svojo vojsko
razporedil po svoji œelji, je bil
pripravljen, da se bo sooçil z
njimi.
Lamanci priøli na severno
stran hriba, kjer je bil skrit del
Moronijeve vojske.
35 In ko so bili Lamanci øli mimo hriba Ripla in priøli v dolino
in se namerili preko reke Sidon,
je vojska, ki je bila skrita severno
od hriba, ki jo je vodil moœ, ki se
je imenoval Lehi, in svojo vojsko
je vodil dalje in na vzhodu obdal
Lamance od zadaj.
Lamanci, ko so videli Nefijce
prihajati nadnje od zadaj, obrnili
in se zaçeli bojevati z Lehijevo
vojsko.
37 In na obeh straneh se je zaçelo smrtonosno delo, bolj straøno
pa je bilo na lamanski strani,
kajti njihova golota je bila
izpostavljena teœkim nefijskim
udarcem z meçi in zakrivljenimi
sabljami, ki so prinaøale smrt
skorajda ob vsakem zamahu.
38 Medtem ko je po drugi strani sem ter tja pod njihovimi
meçi in zavoljo izgube krvi med
Nefijci padel kak moœ, kajti
pomembne dele telesa so bili
zaøçitili oziroma pomembnejøi
deli telesa so bili zaøçiteni pred
udarci Lamancev z naprsnimi
oklepi in s øçitniki za roke in
s ølemi; in tako so Nefijci med
293
Lamanci nadaljevali s smrtonosnim delom.
se Lamanci prestraøili zavoljo
velikega pobijanja med njimi,
in sicer da so zaçeli beœati proti
reki Sidon.
40 In Lehi in njegovi moœje so
jim sledili; in Lehi jih je nagnal
v vode reke Sidon in øli so preko
voda reke Sidon. In Lehi je
svoje çete zadrœal na bregu reke
Sidon, da niso øle preko.
Moroni in njegova vojska z
Lamanci sreçala v dolini na
drugi strani reke Sidon in planila nanje in jih zaçela pobijati.
42 In Lamanci so pred njimi
spet beœali proti mantijski deœeli;
in spet so jih sreçale Moronijeve
çete.
43 Sedaj so se v tem primeru
Lamanci silno borili; da, nikdar
niso bili Lamanci znani, da so
se borili s tako silno veliko
moçjo in pogumom, ne, niti od
zaçetka.
44 In podpihovali so jih
Zoramci in Amalekijci, ki so
bili njihovi vrhovni poveljniki
in voditelji, in Zerahemna, ki je
bil njihov vrhovni poveljnik
oziroma njihov vrhovni voditelj
in poglavar; da, borili so se
kakor zmaji in s svojimi rokami
so pobili veliko Nefijcev, da,
kajti na dvoje so razklali veliko
njihovih ølemov in prebodli so
veliko njihovih naprsnih oklepov in odsekali so veliko njihovih rok; in tako so Lamanci
udarjali v svoji siloviti jezi.
45 Vendar je Nefijce navdihoval
boljøi vzrok, kajti niso se borili
Alma 43:39–51
za kraljevino, niti za oblast,
ampak so se borili za svoj dom
in svoje svoboøçine, svojo œeno
in svoje otroke in vse svoje, za
svoje obiçaje çaøçenja in svojo
cerkev.
46 In delali so to, kar so çutili,
da je bila njihova dolœnost, kar
so dolgovali Bogu; kajti Gospod
je bil rekel njim in tudi njihovim
oçetom, da: Çe ne boste krivi
prve zamere niti druge, ne boste
dovolili, da bi vas pobijale roke
vaøih sovraœnikov.
47 In spet, Gospod je rekel:
Branili boste svoje druœine, in
sicer do prelivanja krvi. Zato so
se bili Nefijci zavoljo tega borili
z Lamanci, da so branili sebe in
svoje druœine in svojo deœelo,
svojo domovino in svoje pravice
in svojo vero.
Moronijevi moœje videli divjost
in jezo Lamancev, so bili na tem,
da se potegnejo vase in pobegnejo od njih. In Moroni, videç
njihov namen, je med njimi
razglasil in njihova srca navdihnil s temi mislimi — da, z
mislimi o njihovih pokrajinah,
o njihovi prostosti, da, njihovi
svobodi pred suœenjstvom.
obrnili nad Lamance in v en glas
so klicali h Gospodu, svojemu
Bogu, za svojo prostost in svojo
svobodo pred suœenjstvom.
50 In Lamancem so se zaçeli
zoperstavljati z moçjo; in øe isto
uro, ko so klicali h Gospodu za
svojo svobodo, so Lamanci zaçeli beœati pred njimi; in pribeœali
so prav do sidonskih voda.
51 Sedaj, Lamanci so bili bolj
Alma 43:52–44:7
øtevilni, da, za veç kot polovico
øtevila Nefijcev; vendar so jih
pregnali, v toliko da so se zbrali
v dolini na bregu reke Sidon.
52 Zato so jih Moronijeve çete
obkroœile, da, in sicer z obeh
strani reke, kajti glej, na vzhodu
so bili Lehijevi moœje.
53 Ko je torej Zerahemna videl
Lehijeve moœe vzhodno od reke
Sidon in Moronijeve çete zahodno od reke Sidon, da so jih Nefijci obkolili, jih je obøla groza.
54 Sedaj je Moroni, ko je videl
njihovo grozo, svojim moœem
ukazal, naj prenehajo prelivati
kri.
44. POGLAVJE
Moroni ukaœe Lamancem, naj
sklenejo zavezo miru ali pa jih
bodo pobili.—Zerahemna ponudbo
zavrne in bitka se zopet zaçne. —
Moronijeve çete porazijo Lamance.
Med letoma 74 in 73 pr. Kr.
In zgodilo se je, da so se ustavili
in se za korak oddaljili od njih.
In Moroni je Zerahemnu rekel:
Glej, Zerahemna, da ne œelimo
biti moœje krvi. Veste, da ste
v naøih rokah, vendar vas ne
œelimo pobiti.
2 Glej, nismo se priøli bojevat
z vami, da bi prelivali vaøo kri
zavoljo moçi; niti ne œelimo
nikogar vkleniti v jarem suœnosti. Prav to pa je vzrok, zavoljo
katerega ste vi priøli nad nas;
da, in na nas ste jezni zavoljo
naøe vere.
3 A sedaj vidite, da je Gospod z
nami; in vidite, da vas je izroçil
v naøe roke. In sedaj bi œelel, da
294
bi razumeli, da se nam je to
zgodilo zavoljo naøe veroizpovedi in naøe vere v Kristusa. In
sedaj vidite, da ne morete napraviti konec tej naøi veri.
4 Sedaj vidite, da je to prava
vera v Boga; da, vidite, da nas
bo Bog tako dolgo podpiral in
çuval in varoval, dokler bomo
zvesti njemu in naøi veri in naøi
veroizpovedi; in Gospod ne bo
nikoli dovolil, da bi bili pobiti,
razen çe bomo zapadli v prestopek in svojo vero zanikali.
5 In sedaj, Zerahemna, vam
ukazujem v imenu tistega vsemogoçnega Boga, ki nam je
okrepil roke, da smo nad vami
dobili premoç z naøo vero, z
naøo veroizpovedjo in z naøimi
obredi çaøçenja in z naøo cerkvijo in s sveto podporo, ki jo
dolgujemo svojim œenam in
svojim otrokom, s tisto svobodo,
ki nas obvezuje do naøe deœele
in naøe domovine; da, in prav
tako z ohranjanjem svete Boœje
besede, ki ji dolgujemo vso
svojo sreço; in z vsem, kar nam
je najdraœje —
6 da, in to ni vse; ukazujem
vam pri vseh œeljah, ki jih imate
do œivljenja, da nam predate
svoje bojno oroœje, in ne bomo
si prizadevali za vaøo kri, paç pa
vas bomo pustili pri œivljenju, çe
boste øli svojo pot in se ne boste
veç priøli vojskovat z nami.
7 In çe tega sedaj ne napravite,
glejte, ste v naøih rokah in svojim moœem bom ukazal, naj navalijo na vas in vaøim telesom
prizadenejo smrtonosne rane,
da boste umrli; in potem bomo
videli, kdo bo imel moç nad tem
295
ljudstvom; da, bomo videli, kdo
bo priveden v suœenjstvo.
8 In sedaj se je zgodilo, ko je bil
Zerahemna te besede sliøal, je
pristopil in predal meç in zakrivljeno sabljo in lok Moroniju
v roke in mu rekel: Glej, tukaj je
naøe bojno oroœje; predali ti ga
bomo, ne bomo pa dovolili, da
bi s teboj sklenili prisego, za katero vemo, da jo bomo prelomili
mi in tudi naøi otroci; vzemi pa
naøe bojno oroœje in nam dovoli
oditi v divjino; sicer bomo meçe
obdrœali in bomo umrli ali pa
vas premagali.
9 Glej, nismo tvoje vere; ne
verjamemo, da je Bog tisti, ki
nas vam je predal v roke; paç pa
verjamemo, da je vaøa prekanjenost tista, ki vas je varovala
pred naøimi meçi. Glej, vaøi
naprsni oklepi in vaøi øçiti so
tisti, ki so vas varovali.
10 In ko je bil sedaj Zerahemna
te besede prenehal govoriti, je
Moroni vrnil meç in bojno oroœje, ki ga je bil prejel, Zerahemnu,
rekoç: Glej, konçali bomo spor.
11 Besed, ki sem jih govoril,
sedaj ne morem vzeti nazaj, torej
kakor œivi Gospod, ne boste
odøli, çe ne boste odøli z obljubo,
da se ne boste spet vrnili, da
bi se vojskovali z nami. Ker
vas imamo torej v svojih rokah,
bomo vaøo kri prelili po tleh ali
pa se boste podvrgli pogojem,
ki sem jih predlagal.
12 In ko je bil Moroni sedaj te
besede izrekel, je Zerahemna
meç obdrœal in se razjezil na
Moronija in se pognal naprej, da
bi Moronija ubil; ko pa je meç
dvignil, glej, je eden od Moroni-
Alma 44:8–18
jevih vojakov udaril po njem, da
je ta padel na zemljo in se zlomil
pri roçaju; in udaril je tudi po
Zerahemnu, da mu je odsekal
skalp in je padel na zemljo. In
Zerahemna se je pred njimi
umaknil v sredo svojih vojakov.
13 In zgodilo se je, da je vojak,
ki je stal poleg, ki je Zerahemnu
odsekal skalp, skalp pobral s
tal in ga poloœil na konico svojega meça in ga dvignil in jim z
moçnim glasom rekel:
14 Prav kakor je na zemljo padel ta skalp, ki je skalp vaøega
poglavarja, tako boste na zemljo
popadali vi, çe ne boste predali
bojnega oroœja in odøli z zavezo
miru.
15 Sedaj, bilo jih je veliko, katerih se je, ko so sliøali te besede in
videli skalp, ki je bil na meçu,
polastil strah; in veliko jih je stopilo naprej in vrglo bojno oroœje
Moroniju pred noge in stopili
so v zavezo miru. In kolikor jih
je stopilo v zavezo, tolikim so
dovolili oditi v divjino.
16 Sedaj se je zgodilo, da je bil
Zerahemna silno besen in preostanek svojih vojakov je podœgal
k jezi, da bi se z veçjo moçjo
spoprijeli z Nefijci.
17 In sedaj je bil Moroni jezen
zavoljo trme Lamancev; zato
je svojim ljudem ukazal, naj
planejo nanje in jih pobijejo. In
zgodilo se je, da so jih zaçeli
pobijati; da, in Lamanci so se z
njimi spoprijeli s svojimi meçi
in s svojo moçjo.
18 A glej, njihova gola koœa in
njihove gole roke so bile izpostavljene ostrim meçem Nefijcev;
da, glej, prebadali so jih in jim
Alma 44:19–45:8
zadajali udarce, da, in silno hitro
so padali pod meçi Nefijcev; in
zaçeli so jih podirati, in sicer
kakor je bil prerokoval Moronijev vojak.
19 Sedaj je Zerahemna, ko
je videl, da so bili vsi na tem,
da bodo pobiti, glasno zaklical
Moroniju, da se bo z njimi
zavezal on in tudi njegovo
ljudstvo, çe bodo preostale
pustili pri œivljenju, da se nikoli veç ne bodo priøli vojskovat
z njimi.
ukazal, naj smrtonosno delo
med ljudmi spet preneha. In
Lamancem je vzel bojno oroœje;
in potem ko so bili z njimi
stopili v zavezo miru, jim je
bilo dovoljeno oditi v divjino.
21 Sedaj, øtevila mrtvih zavoljo
velikanskega øtevila niso preøteli; da, øtevilo mrtvih je bilo
silno veliko tako pri Nefijcih
kakor pri Lamancih.
22 In zgodilo se je, da so mrtve
pometali v sidonske vode in
odneslo jih je naprej in pokopani
so v globinah morja.
23 In nefijske çete, oziroma
Moronijeve, so se vrnile in priøle
v svoje hiøe in v svoje deœele.
24 In tako se je konçalo osemnajsto leto vladavine sodnikov
nad Nefijevim ljudstvom. In
tako se je konçal Almov zapis,
ki ga je zapisal na Nefijeve
ploøçe.
Poroçilo o Nefijevem ljudstvu in
njihovih vojnah in odpadniøtvu
v Helamanovih dneh glede
296
na Helamanov zapis, ki ga je
zapisoval v svojih dneh.
poglavjem.
45. POGLAVJE
Helaman verjame Almovim besedam. — Alma prerokuje propad
Nefijcev. — Blagoslovi in prekolne
deœelo. — Morda je Alma vzel Duh
v nebo prav kakor Mojzesa. — V
Cerkvi naraøça razhajanje. Okrog
leta 73 pr. Kr.
Glej, sedaj se je zgodilo, da se
je Nefijevo ljudstvo silno radostilo, ker jih je bil Gospod
spet reøil iz rok njihovih sovraœnikov; zato so izkazali zahvalo Gospodu, svojemu Bogu;
da, in veliko so se postili in
veliko molili in so Boga çastili s
silno veliko radostjo.
2 In zgodilo se je v devetnajstem letu vladavine sodnikov
nad Nefijevim ljudstvom, da
je Alma priøel k svojemu sinu
Helamanu in mu rekel: Ali
verjameø besedam, ki sem ti jih
govoril glede zapisov, ki smo
jih vodili?
3 In Helaman mu je rekel: Da,
verjamem.
4 In Alma je spet rekel: Ali
verjameø v Jezusa Kristusa, ki
bo priøel?
5 In rekel je: Da, verjamem
vsem besedam, ki si jih govoril.
6 In Alma mu je spet rekel: Ali
boø spolnjeval moje zapovedi?
7 In rekel je: Da, z vsem srcem
bom spolnjeval tvoje zapovedi.
8 In potem mu je Alma rekel:
297
Blagor ti; in Gospod bo napravil,
da boø v tej deœeli uspeval.
9 In glej, nekoliko ti imam prerokovati; kar pa ti bom prerokoval, ne boø razkril; da, kar ti
bom prerokoval, ne bo razkrito,
in sicer dokler se prerokba ne
bo izpolnila; zato zapiøi besede,
ki jih bom rekel.
10 In to so besede: Glej, vidim,
da bo prav to ljudstvo, Nefijci,
glede na duha razodetja, ki je v
meni, v øtiristo letih od çasa, ko
se jim bo Jezus Kristus prikazal,
zapadlo v nevero.
11 Da, in potem bodo videli
vojne in kuœne bolezni, da, lakoto in prelivanje krvi, in sicer
dokler Nefijevo ljudstvo ne bo
pobito.
12 Da, in to zato ker bodo
zapadali v nevero in zapadli v
dela teme in poltenost in vsakovrstne kriviçnosti; da, pravim ti, ker bodo greøili proti
tako veliki luçi in védenju, da,
ti pravim, da bodo od tistega
dne, in sicer çetrti rod ne bo ves
preøel, ko bo œe priøla ta velika
kriviçnost.
13 In ko pride tisti veliki dan,
glej, zelo kmalu pride ças, da
tistih, ki se sedaj, oziroma potomstvo tistih, ki se sedaj priøtevajo med Nefijevo ljudstvo,
ne bodo veç priøtevali med
Nefijevo ljudstvo.
14 Kdor pa bo ostal in tistega
velikega in straønega dne ne
bo ubit, bo priøtet med Lamance in bo postal kakor oni, vsi
razen nekaterih, ki se bodo
imenovali Gospodovi uçenci in
te bodo Lamanci zasledovali,
prav dokler jih ne bodo pobili.
Alma 45:9–20
In sedaj, ta prerokba se bo izpolnila zavoljo kriviçnosti.
ko je bil Alma Helamanu to rekel, je blagoslovil njega in tudi
svoje druge sinove; in tudi zemljo je blagoslovil za praviçne.
16 In rekel je: Tako govori
Gospod Bog — prekleta bo deœela, da, ta deœela, za vsak
narod, rod, jezik in ljudstvo, v
pogubo tistim, ki bodo delali
húdo, ko bodo docela dozoreli
in kakor sem rekel, tako bodi;
kajti to je Boœje prekletstvo
in blagoslov nad deœelo, kajti
Gospod ne more gledati na
greh z najmanjøo mero dopustnosti.
17 In ko je bil sedaj Alma to
izrekel, je blagoslovil cerkev,
da, vse tiste, ki bodo od tedaj
dalje trdni v veri.
18 In ko je bil Alma to storil,
je odpotoval iz zarahemelske
deœele, kakor da bi øel v meleøko
deœelo. In zgodilo se je, da zanj
nihçe ni nikoli veç sliøal; o
njegovi smrti oziroma pokopu
ne vemo niçesar.
19 Glejte, to vemo, da je bil
praviçen moœ; in v cerkvi se
je øirila govorica, da je bil vzet
po Duhu oziroma po Gospodovi roki prav kakor Mojzes.
A glejte, sveti spisi pravijo,
da je Gospod Mojzesa vzel k
sebi; in predpostavljamo, da je
po duhu prav tako k sebi vzel
Alma; zato zavoljo tega ne
vemo niçesar o njegovi smrti in
pokopu.
20 In sedaj se je zgodilo v zaçetku devetnajstega leta vladavine sodnikov nad Nefijevim
Alma 45:21–46:8
ljudstvom, da je øel Helaman
med ljudi, da bi jim oznanjal
besedo.
21 Kajti glejte, zavoljo vojn z
Lamanci in mnogih majhnih
odpadniøtev in nemirov, ki so
bili med ljudstvom, je postalo
potrebno, da bi se med njimi
oznanjalo Boœjo besedo, da,
in da bi se v cerkvi postavila
pravila.
22 Zato so Helaman in bratje
øli, da bi spet v vsej deœeli
ustanovili cerkev, da, v vsakem
mestu po vsej deœeli, katerega
je posedovalo Nefijevo ljudstvo.
In zgodilo se je, da so po vsej
deœeli v vseh cerkvah postavili
duhovnike in uçitelje.
ko so bili Helaman in bratje v
cerkvah postavili duhovnike in
uçitelje, da je med njimi nastalo
razhajanje in niso hoteli prisluhniti besedam Helamana in
bratov;
24 paç pa so postali ponosni,
ker so v srcu postali vzviøeni zavoljo svojega silno velikega bogastva; zato so v svojih lastnih
oçeh bogateli in niso hoteli prisluhniti njihovim besedam, da bi
pokonçno hodili pred Bogom.
46. POGLAVJE
Amalikija kuje zaroto, da bo
kralj. — Moroni izobesi napis svobode. — Zbere ljudi, da bodo branili svojo vero. — Pravi verniki se
imenujejo kristjani.—Joœefov preostanek bo ohranjen. — Amalikija
in odpadniki zbeœijo v nefijsko
deœelo. — Tisti, ki noçejo podpreti
298
stvari svobode, so usmrçeni. Med
In zgodilo se je, kolikor jih
ni hotelo prisluhniti besedam
Helamana in bratov, toliko se jih
je zbralo proti svojim bratom.
2 In sedaj, glej, so bili silno
besni, v tolikor da so jih bili
odloçeni pobiti.
3 Sedaj, vodja teh, ki so bili
besni na svoje brate, je bil velik
in moçan çlovek in imenoval se
je Amalikija.
4 In Amalikija je œelel, da bi bil
on kralj, in tisti ljudje, ki so bili
besni, so prav tako œeleli, da bi
postal njihov kralj; in njihov
veçinski del so bili niœji sodniki
deœele in prizadevali so si za
moç.
5 In vodilo jih je bilo Amalikijevo laskanje, da jih bo, çe ga
bodo podprli in ga postavili
za kralja, napravil za voditelje
nad ljudstvom.
6 Tako jih je Amalikija vodil v
odpadniøtvo navkljub pridiganju Helamana in bratov, da,
navkljub njihovi silni skrbi za
cerkev, kajti oni so bili v cerkvi
véliki duhovniki.
7 In v cerkvi jih je bilo veliko, ki
so verjeli Amalikijevim laskavim besedam, zato so celo odpadli iz cerkve; in tako so bile
zadeve Nefijevega ljudstva silno
negotove in nevarne navkljub
veliki zmagi, ki so jo bili dosegli
nad Lamanci, in veliki radosti,
ki jih je bila navdajala, ker jih je
Gospodova roka reøila.
8 Tako vidimo, kako naglo çloveøki otroci pozabijo Gospoda,
svojega Boga, da, kako naglo
299
postanejo kriviçni in jih zapelje
zlodej.
9 Da, prav tako vidimo veliko
hudobijo, ki jo lahko med
çloveøkimi otroki povzroçi en
hudoben çlovek.
10 Da, vidimo, da je Amalikija,
ker je bil çlovek prekanjenega
ravnanja in çlovek veliko laskavih besed, da je veliko ljudem
zapeljal srce, da so postali hudobni; da, in prizadevali so si
uniçiti Boœjo cerkev in napraviti
konec temeljem svobode, ki jim
jo je bil dal Bog, oziroma blagoslovom, ki jih je bil Bog poslal na
obliçje zemlje zavoljo praviçnih.
je bil Moroni, ki je bil vrhovni
poveljnik nefijskih çet, sliøal za
to odpadniøtvo, se je bil na
Amalikija razjezil.
12 In zgodilo se je, da je pretrgal svojo suknjo; in vzel je del
le–te in nanjo zapisal — v spomin na naøega Boga, svobodo
in naø mir, naøe œene in naøe
otroke — in ga pritrdil na konec
droga.
13 In nadel si je ølem in prsni
oklep in øçitnike in si okrog ledij
opasal oroœje; in vzel je drog, ki
je imel na koncu le–tega njegovo
pretrgano suknjo (in to je imenoval napis svobode) in priklonil
se je do zemlje in mogoçno molil
h Gospodu, da bodo blagoslovi
svobode poçivali nad njegovimi
brati, vse dokler bo ostala vsaj
ena çeta kristjanov, da bo posedovala deœelo —
14 kajti tako so vse prave Kristusove vernike, ki so pripadali
Boœji cerkvi, imenovali tisti, ki
cerkvi niso pripadali.
Alma 46:9–21
15 In tisti, ki cerkvi so pripadali, so bili zvesti; da, vsi tisti, ki so
bili pravi verniki v Kristusa, so
nase radostno prevzeli Kristusovo ime oziroma kristjani, kakor
so jih imenovali zavoljo njihove
vere v Kristusa, ki bo priøel.
16 In zato je Moroni taças
molil, da bi bilo v dobro za stvar
kristjanov in svobodo deœele.
Bogu izlil duøo, je imenoval vso
deœelo, ki je bila juœno od deœele
Opustoøenje, da, in skratka, vso
deœelo tako na severu kot na
jugu — za izvoljeno deœelo in
deœelo svobode.
18 In rekel je: Bog zagotovo ne
bo dovolil, da bomo mi, ki nas
prezirajo zato, ker smo nase
prevzeli Kristusovo ime, poteptani in pobiti, dokler si tega ne
nakopljemo s svojimi lastnimi
prestopki.
19 In ko je Moroni te besede
izrekel, je øel med ljudi in po
zraku zamahoval z odtrganim
delom svojega oblaçila, da bi
vsi videli pisanje, ki ga je bil
napisal na odtrgani del, in klical
z moçnim glasom, rekoç:
20 Glejte, kdor bo varoval ta
napis po deœeli, naj pristopi v
Gospodovi moçi in naj se zaveœe, da bo ohranjal svoje pravice
in svojo vero, da ga bo Gospod
Bog lahko blagoslovil.
Moroni te besede razglasil,
glej, so ljudje pritekli vkup z
oroœjem opasanim okrog ledij
in si pretrgali oblaçila v znamenje oziroma kot zavezo, da ne
bodo zapustili Gospoda, svojega
Boga; oziroma z drugimi bese-
Alma 46:22–31
dami, çe bodo prekrøili Boœje
zapovedi oziroma zapadli v
prestopek in se bodo sramovali
nase prevzeti Kristusovo ime,
jih bo Gospod pretrgal, prav
kakor so bili oni pretrgali svoja
oblaçila.
22 To je bila torej zaveza, ki so
jo sklenili, in svoja oblaçila so
vrgli Moroniju pred noge, rekoç:
Z Bogom se zaveœemo, da bomo
pobiti prav kakor naøi bratje
v deœeli na severu, çe bomo
zapadli v prestopek; da, lahko
nas bo vrgel pred noge sovraœnikom, prav kakor smo mi
vrgli svoja oblaçila tebi pred
noge, da bomo poteptani, çe
bomo zapadli v prestopek.
23 Moroni jim je rekel: Glejte,
preostanek Jakobovega potomstva smo; da, preostanek
potomstva Joœefa, çigar suknjo
so bratje raztrgali na veliko kosov; da, in sedaj, glejte, pomnimo spolnjevati Boœje zapovedi
ali pa nam bodo naøi bratje raztrgali oblaçila in nas bodo vrgli
v jeço ali nas prodali ali pobili.
24 Da, ohranimo svobodo kot
Joœefov preostanek; da, pomnimo Jakobove besede pred njegovo smrtjo, kajti glejte, videl je,
da je del preostanka Joœefove
suknje ohranjen in ni bil propadal. In rekel je: Prav kakor se
je ta preostanek oblaçila mojega
sina ohranil, tako bo Boœja roka
ohranjala preostanek potomstva
mojega sina in priøli bodo k
meni, medtem ko bo preostanek
Joœefovega potomstva preøel
prav kakor preostanek njegovega oblaçila.
25 Sedaj glejte, to mi œalosti
300
duøo; vendar se moja duøa radosti v mojem sinu zavoljo tistega dela njegovega potomstva,
ki bo priøel k Bogu.
26 To je bil torej Jakobov govor.
27 In sedaj, kdo ve, çe niso ti
morda preostanek Joœefovega
potomstva, ki bo preminilo
kakor njegovo oblaçilo, ki so
odpadli od nas? Da, in sami
bomo prav tako, çe ne bomo
trdni v veri v Kristusa.
bil Moroni te besede izrekel, je
øel in prav tako razposlal na vse
strani deœele, kjer je bilo odpadniøtvo, in zbral vse ljudi, ki so
œeleli braniti svojo svobodo, da
se bodo zoperstavili Amalikiju
in tistim, ki so bili odpadli, ki
so se imenovali Amalikijci.
29 In zgodilo se je, ko je Amalikija videl, da je bilo Moronijevo
ljudstvo øtevilnejøe od Amalikijcev — in videl je tudi, da so njegovi ljudje dvomili v praviçnost
stvari, ki so jo bili podvzeli —
ker se je zato zbal, da bi niçesar
ne dosegel, je vzel s seboj tiste
svoje ljudi, ki so hoteli, in odpotoval v nefijsko deœelo.
30 Sedaj je Moroni premiøljeval, da bi bilo bolje, çe bi
Lamanci ne imeli veç moçi; zato
je premiøljeval, da bi loçili Amalikijeve ljudi oziroma jih vzeli s
seboj in jih pripeljali nazaj in
Amalikija usmrtili; da, kajti vedel je, da bi Lamance podœgal k
jezi proti njim in jih pripravil, da
bi priøli nadnje v bitko; in to je
vedel, da bi Amalikija napravil,
da bi dosegel svoje namene.
31 Zato je Moroni menil, da bi
bilo dobro, da bi s seboj vzel
301
svoje çete, ki so se bile zbrale in
so se oboroœile in sklenile zavezo, da bodo ohranjale mir — in
zgodilo se je, da je s seboj vzel
svojo vojsko in odkorakal s
øotori v divjino, da bi Amalikiju
prestregel pot v divjini.
32 In zgodilo se je, da je storil
po svojih œeljah in odkorakal je
v divjino in dohitel Amalikijeve
çete.
33 In zgodilo se je, da je Amalikija pobegnil z majhnim øtevilom svojih moœ in preostanek
se je predal Moroniju v roke in
odpeljali so jih nazaj v zarahemelsko deœelo.
34 Sedaj, ker je bil Moroni
moœ, ki so ga doloçili vrhovni
sodniki in glas ljudstva, zato je
imel moç po svoji volji nad nefijskimi çetami, da je nad njimi
uveljavljal in izvajal oblast.
dal vsakega Amalikijca, ki ni
pristopil k zavezi, da bo podprl
stvar svobode, da bi obdrœali
svobodno vlado, usmrtiti; in
malo jih je bilo, ki so zanikali
zavezo svobode.
36 In prav tako se je zgodilo, da
je dal napis svobode izobesiti
na vsak stolp, ki je bil v deœeli,
ki so jo posedovali Nefijci; in
tako je Moroni med Nefijci
dvignil zastavo svobode.
37 In v deœeli so spet imeli mir;
in tako so mir v deœeli ohranili
skoraj do konca devetnajstega
leta vladavine sodnikov.
38 In prav tako so Helaman in
véliki duhovniki vzdrœevali red
v cerkvi; da, in sicer so za razmik øtirih let v cerkvi imeli obilo
miru in radosti.
Alma 46:32–47:2
bilo veliko, ki so umrli, ki so
trdno verjeli, da je njihovo duøo
odkupil Gospod Jezus Kristus;
tako so odøli iz sveta radostni.
40 In bilo jih je nekaj, ki so
umrli zavoljo mrzlic, ki so bile v
deœeli zelo pogoste v doloçenem
obdobju leta—vendar ne toliko
zavoljo mrzlic zaradi izvrstne
kakovosti mnogih rastlin in korenik, ki jih je bil Bog pripravil
za odstranjevanje vzroka bolezni, katerim so bili ljudje podloœni zavoljo narave podnebja —
41 bilo pa jih je veliko, ki so
umrli zavoljo visoke starosti; in
tisti, ki so umrli v veri v Kristusa,
so sreçni v njem, kar moramo
nedvomno predpostavljati.
47. POGLAVJE
Amalikija se polasti izdajstva, ubijanja in spletkarjenja, da postane
lamanski kralj. — Nefijski odpadniki so bolj hudobni in krvoloçni
kot Lamanci. Okrog leta 72 pr. Kr.
Sedaj se bomo v naøem zapisu
vrnili k Amalikiju in tistim, ki
so bili z njim pobegnili v divjino;
kajti glej, s seboj je bil vzel
tiste, ki so øli z njim, in øel v
nefijsko deœelo med Lamance
in v Lamancih podœgal jezo do
Nefijevega ljudstva, v tolikor
da je lamanski kralj po vsej svoji
deœeli med vse svoje ljudstvo
razposlal razglas, naj se spet
zberejo, da bodo øli v bitko nad
Nefijce.
2 In zgodilo se je, ko je bil øel
razglas mednje, so se silno
prestraøili; da, zbali so se, da bi
Alma 47:3–14
kralja ne ujezili, in bali so se
tudi iti v bitko nad Nefijce, da bi
ne izgubili œivljenja. In zgodilo
se je, da niso hoteli oziroma njih
veçji del ni hotel biti posluøen
kraljevim ukazom.
bil kralj besen zavoljo njihove
neposluønosti; zato je Amalikiju
dal poveljstvo nad tistim delom
svoje vojske, ki je bil posluøen
njegovim ukazom, in mu ukazal,
naj gre in jih prisili k oroœju.
4 Sedaj glej, to je bila Amalikijeva œelja; kajti ker je bil zelo
zahrbten çlovek in je delal húdo,
zato je v srcu napravil naçrt,
da bo lamanskega kralja vrgel s
prestola.
5 In dobil je bil torej poveljstvo
nad tistim delom Lamancev,
ki so bili kralju naklonjeni; in
prizadeval si je pridobiti naklonjenost tistih, ki niso bili posluøni; zato je øel na kraj, ki se je
imenoval Onida, kajti tjakaj so
bili pobegnili vsi Lamanci; kajti
odkrili so prihajajoço vojsko in
ker so predpostavljali, da so jih
priøli pobit, zato so pobegnili v
Onida, v vojaøki tabor.
6 In doloçili so bili moœa, da bo
njihov kralj in vodja, ker so se
bili v sebi trdno odloçili, da se
ne bodo podvrgli, da bi øli nad
Nefijce.
7 In zgodilo se je, da so se bili
zbrali na vrhu gore, ki se je
imenovala Antipa, da bi se
pripravili na bitko.
8 Amalikija torej ni imel namena, da bi se z njimi bojeval glede
na kraljeve ukaze; a glej, njegov
namen je bil, da bi si pridobil
naklonjenost lamanske vojske,
302
da bi se postavil na njihovo çelo
in kralja vrgel s prestola in zaçel
posedovati kraljestvo.
9 In glej, zgodilo se je, da
je ukazal, naj njegova vojska
postavi øotore v dolini, ki je
bila v bliœini gore Antipa.
10 In zgodilo se je, ko je bila
noç, je poslal tajnega poslanca
na goro Antipa, ker je œelel, naj
vodja tistih, ki so bili na gori,
ki se je imenoval Lehonti, pride
k vznoœju gore, kajti z njim je
œelel govoriti.
11 In zgodilo se je, ko je Lehonti sporoçilo prejel, si ni drznil
iti k vznoœju gore. In zgodilo se
je, da je Amalikija spet v drugo
poslal, ker je œelel, naj pride.
In zgodilo se je, da Lehonti ni
hotel; in spet je poslal v tretje.
12 In zgodilo se je, ko je Amalikija videl, da ni mogel Lehontija
pripraviti, da bi priøel z gore, je
øel na goro skorajda v Lehontijev tabor; in spet je v çetrto
Lehontiju poslal svoje sporoçilo,
ker je œelel, naj pride in s seboj
pripelje straœo.
Lehonti priøel s straœo k Amalikiju, je Amalikija od njega
œelel, naj pride ponoçi s svojo
vojsko in obkoli tiste moœe v
taborih, nad katerimi mu je bil
kralj dal poveljstvo, in jih izroçi
Lehontiju v roke, çe bo njega
(Amalikija) napravil za drugega
vodjo celotne vojske.
14 In zgodilo se je, da je Lehonti priøel s svojimi moœmi in
obkolil Amalikijeve moœe, tako
da so bili, preden so se ob jutranji zori zbudili, obkoljeni z
Lehontijevo vojsko.
303
15 In zgodilo se je, ko so videli,
da so bili obkoljeni, so Amalikija
rotili, naj jim dovoli, da se bodo
zdruœili s svojimi brati, da bi
ne bili pobiti. Prav to pa je bilo
sedaj tisto, kar je Amalikija œelel.
16 In zgodilo se je, da je svoje
moœe osvobodil v nasprotju s
kraljevimi ukazi. To pa je bilo
sedaj to, kar je Amalikija œelel,
da bi lahko dovrøil svoj naçrt,
kako bo kralja vrgel s prestola.
17 Sedaj, med Lamanci je bila
navada, çe je bil njihov glavni
vodja ubit, da so za svojega
glavnega vodjo doloçili drugega
vodjo.
Amalikija ukazal, da je eden od
njegovih sluœabnikov Lehontiju
postopoma odmerjal strup, da
je umrl.
19 Sedaj, ko je bil Lehonti mrtev,
so Lamanci doloçili Amalikija
za svojega vodjo in svojega
vrhovnega poveljnika.
Amalikija s svojo vojsko korakal
(kajti dosegel je svojo œeljo) v
nefijsko deœelo v mesto Nefi, ki
je bilo glavno mesto.
21 In kralj je priøel ven, da se
bo sreçal z njegovimi straœarji,
kajti predpostavljal je, da je
bil Amalikija izpolnil njegove
ukaze in da je bil Amalikija
zbral tako veliko vojsko, da bi
øel v bitko nad Nefijce.
22 A glej, ko je kralj priøel ven,
da jih bo priçakal, je Amalikija
ukazal, naj gredo njegovi sluœabniki naprej, da bodo priçakali kralja. In øli so in se priklonili
pred kraljem, kakor da ga çastijo
zavoljo njegove veliçine.
Alma 47:15–32
iztegnil roko, da jih bo dvignil,
kakor je bila pri Lamancih navada, v znak miru, navada, katero
so bili prevzeli od Nefijcev.
dvignil prvega s tal, glej, je
kralja zabodel v srce; in padel
je na zemljo.
25 Sedaj so kraljevi sluœabniki
pobegnili; in Amalikijevi sluœabniki so zagnali krik, rekoç:
26 Glejte, kraljevi sluœabniki
so ga zabodli v srce in padel je
in pobegnili so; glejte, pridite
in poglejte.
27 In zgodilo se je, da je Amalikija ukazal, naj njegove çete
odkorakajo in vidijo, kaj se je
bilo zgodilo kralju; in ko so bili
priøli na kraj in naøli kralja leœati
v krvi, se je Amalikija pretvarjal,
da je besen, in rekel: Kdor je
imel kralja rad, naj gre in zasleduje njegove sluœabnike, da jih
boste pobili.
28 In zgodilo se je, ko so vsi
tisti, ki so imeli kralja radi, sliøali
te besede, so stopili naprej in
zasledovali kraljeve sluœabnike.
29 Ko so sedaj kraljevi sluœabniki videli vojsko, ki jih je zasledovala, so se spet zbali in so
zbeœali v divjino in priøli v zarahemelsko deœelo in se pridruœili
Amonovemu ljudstvu.
30 In vojska, ki jih je zasledovala, se je vrnila, potem ko so
jih zaman zasledovali; in tako
je Amalikija s svojo prevaro
pridobil srca ljudi.
31 In zgodilo se je, da je s svojo
vojsko naslednji dan øel v mesto
Nefi in mesto zavzel.
Alma 47:33–48:4
kraljica, ko je bila sliøala, da je
bil kralj ubit — kajti Amalikija
je bil h kraljici poslal poslanca,
da jo je obvestil, da so njegovi
sluœabniki ubili kralja, da jih je
bil zasledoval s svojo vojsko, a
zaman, in da so pobegnili —
33 ko je torej kraljica to sporoçilo prejela, je poslala k Amalikiju in od njega œelela, naj prizanese ljudem v mestu; in œelela je tudi, naj pride k njej; in
œelela je tudi, naj s seboj pripelje priçe, da bodo priçevale o
smrti kralja.
Amalikija s seboj vzel tistega
sluœabnika, ki je kralja ubil, in
vse tiste, ki so bili z njim, in øel
h kraljici na kraj, kjer je sedela;
in vsi so ji priçevali, da so kralja
ubili njegovi lastni sluœabniki;
in prav tako so rekli: Pobegnili
so; mar to ne priçuje proti njim?
In tako so kraljico prepriçali
glede smrti kralja.
35 In zgodilo se je, da si je
Amalikija prizadeval za naklonjenost kraljice in jo je vzel
za svojo œeno; in tako je s to
prevaro in s pomoçjo svojih
prekanjenih sluœabnikov pridobil kraljestvo; da, za kralja so
ga priznali po vsej deœeli med
vsem lamanskim ljudstvom, ki
so se sestavljali iz Lamancev
in Lemuelcev in Izmaelcev in
vseh nefijskih odpadnikov od
Nefijeve vladavine do tega çasa.
36 Sedaj, ti odpadniki so potem,
ko so bili pouçeni in seznanjeni
z istim kakor Nefijci, da, potem
ko so bili pouçeni v istem Gospodovem védenju, je vendarle
çudno navajati, da so ne dolgo
304
po svojem odpadu, postali bolj
otopeli in uporni in bolj divji,
hudobni in kruti od Lamancev—
zaœiveli z lamanskim izroçilom;
predajali so se brezdelju in
vsakovrstnim poltenostim; da,
v celoti so pozabili na Gospoda,
svojega Boga.
48. POGLAVJE
Amalikija hujska Lamance proti
Nefijcem.—Moroni pripravi svoje
ljudstvo, da bo branilo stvar
kristjanov.—Radosti se svobode in
prostosti in je mogoçen Boœji moœ.
In sedaj se je zgodilo, brœ ko je
bil Amalikija kraljestvo pridobil, je zaçel Lamance v srcu
podpihovati proti Nefijevemu
ljudstvu; da, doloçil je moœe, ki
so Lamancem s stolpov govorili
proti Nefijcem.
2 In tako jih je v njihovem srcu
obrnil proti Nefijcem, v tolikor
da si je v zadnjem obdobju devetnajstega leta vladavine sodnikov, ker je bil doslej izpolnil
svoje naçrte, da, ker je bil napravljen za kralja nad Lamanci,
prav tako prizadeval vladati
nad vso deœelo, da, in nad vsem
ljudstvom, ki je bilo v deœeli,
tako nad Nefijci kakor nad
Lamanci.
3 Zato je bil izpolnil svoj
naçrt, kajti Lamance je napravil
trdosrçne in slepomiselne in v
njih podœigal jezo, v tolikor da
je za boj proti Nefijcem zbral
øtevilno vojsko.
4 Kajti zavoljo velikega øtevila
svojih ljudi je bil odloçen, da bo
305
premagal Nefijce in jih privedel
v suœenjstvo.
5 In tako je doloçil glavne poveljnike med Zoramci, ker so
bili najbolj seznanjeni z moçjo
Nefijcev in z njihovimi zatoçiøçi
in najøibkejøimi deli njihovih
mest; zato jih je postavil za
glavne poveljnike svoje vojske.
6 In zgodilo se je, da so podrli
tabor in se v divjini pomaknili
naprej proti zarahemelski deœeli.
7 Sedaj se je zgodilo, medtem
ko je bil Amalikija tako pridobil
moç s prevaro in goljufanjem,
je bil Moroni, po drugi strani,
pripravljal misli ljudi, da so bili
zvesti Gospodu, svojemu Bogu.
8 Da, krepil je nefijsko vojsko
in postavljal majhne utrdbe oziroma zatoçiøça; okrog je delal
zemeljske nasipe, da je ogradil
çete, in prav tako gradil stene
iz kamenja, da jih je obdal okrog
mest in meja deœele; da, vse
okrog deœele.
9 In v najøibkejøe utrdbe je namestil najveçje øtevilo moœ; in
tako je utrdil in okrepil deœelo,
ki so jo posedovali Nefijci.
10 In tako se je pripravljal,
da se bo zavzel za svobodo,
ozemlje, œene in otroke in mir
in da bodo lahko œiveli za
Gospoda, svojega Boga, in da
bodo branili tisto, kar so njihovi
sovraœniki imenovali stvar
kristjanov.
11 In Moroni je bil moçan in
mogoçen moœ; bil je çlovek s
popolnim razumevanjem; da,
çlovek, ki se ni radostil v prelivanju krvi; çlovek, çigar duøa
se je radostila, da so bili njegovi
bratje in njegova deœela svo-
Alma 48:5–17
bodni in prosti suœenjstva in
hlapçevstva;
12 da, çlovek, çigar srce je
navdajalo zahvaljevanje Bogu za
mnoge privilegije in blagoslove,
ki jih je podelil svojemu
ljudstvu; çlovek, ki je silno delal
za dobrobit in varnost svojega
ljudstva.
13 Da, in bil je çlovek, ki je bil
trden v veri v Kristusa in s prisego je bil zaprisegel, da bo branil
svoje ljudstvo, svoje pravice
in svojo deœelo in svojo vero,
çetudi do izgube svoje kri.
14 Sedaj so bili Nefijci pouçeni,
naj se branijo pred sovraœniki,
prav do prelivanja krvi, çe bi
bilo potrebno; da, in pouçeni so
bili tudi, naj nikoli ne dajejo
povoda, da, in naj nikoli ne
dvignejo meça, razen çe bi bilo
za ohranitev lastnega œivljenja.
15 In to je bila njihova vera, da
jim bo, çe bodo tako delali, Bog
v deœeli dal blagostanje, oziroma z drugimi besedami, çe
bodo zvesto spolnjevali Boœje
zapovedi, jim bo v deœeli dal
blagostanje; da, jih posvaril, naj
zbeœe oziroma se pripravijo na
vojno, glede na to, kako nevarno
bo zanje;
16 in da jim bo Bog prav tako
razodel, kam naj gredo, da se
bodo ubranili pred sovraœniki,
in tako jih bo Gospod reøil; in to
je bila Moronijeva vera in njegovo srce je v tem slavilo; ne v
prelivanju krvi, ampak v dobrih
delih, v ohranjanju njegovega
ljudstva, da, v spolnjevanju
Boœjih zapovedi, da, in v nepopuøçanju kriviçnosti.
17 Da, resniçno, resniçno vam
Alma 48:18–49:3
povem, çe bi bili vsi ljudje in çe
so bili in çe kdajkoli bodo kakor
Moroni, glej, bi se same moçi
pekla za vekomaj zamajale; da,
hudiç bi nikoli ne imel moçi
nad srci çloveøkih otrok.
18 Glej, bil je moœ kakor Amon,
Mozijev sin, da, in tudi ostali
Almovi sinovi, da, in tudi Alma
in njegovi sinovi, kajti vsi so
bili Boœji moœje.
19 Sedaj, glejte, Helaman in
njegovi bratje niso bili niç manj
usluœni ljudstvu, kakor je bil
Moroni; kajti pridigali so Boœjo
besedo in v kesanje krøçevali vse
ljudi, kdor je hotel prisluhniti
njihovim besedam.
20 In tako so hodili dalje in
ljudje so postali poniœni zavoljo
njihovih besed, v tolikor da so
bili moçno priljubljeni pri Gospodu, in tako so bili osvobojeni
vojn in sporov med seboj, da, in
sicer za razmik øtirih let.
21 Kot pa sem rekel, so se bili
v zadnjem obdobju devetnajstega leta, da, neglede na mir med
seboj proti svoji volji primorani
spoprijeti z brati Lamanci.
22 Da, in skratka, njihove
vojne z Lamanci nikoli niso
prenehale za razmik veliko let,
neglede na to da je bilo proti
njihovi volji.
23 Sedaj, bilo jim je œal, da so
prijeli za oroœje proti Lamancem,
ker se niso radostili v prelivanju
krvi; da, in to ni bilo vse — bilo
jim je œal, da so bili naçin, preko
katerega je bilo tako veliko
bratov poslanih s tega sveta v
veçni svet nepripravljenih, da
bodo sreçali Boga.
24 Kljub temu niso mogli trpeti,
306
da bi œrtvovali svoje œivljenje,
da bi bile njihove œene in otroci
poklani z barbarsko okrutnostjo
tistih, ki so bili nekoç njihovi
bratje, da, in so bili odpadli iz
cerkve in so jih bili zapustili in
so jih bili priøli pobijat, tako da
so se pridruœili Lamancem.
25 Da, niso mogli prenaøati, da
bi se njihovi bratje radostili nad
krvjo Nefijcev, dokler je bil kdo,
ki bo spolnjeval Boœje zapovedi,
kajti Gospodova obljuba je bila,
çe bodo spolnjevali njegove zapovedi, bodo v deœeli uspevali.
49. POGLAVJE
Zavojevalski Lamanci niso zmoœni
zavzeti utrjenih mest Amoníha in
Noe.—Amalikija prekolne Boga in
priseœe, da bo pil Moronijevo kri.—
Helaman in bratje øe naprej krepijo
Cerkev. Okrog leta 72 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo v
enajstem mesecu devetnajstega
leta desetega dne v mesecu, da
so zapazili lamanske çete, ki
so se pribliœevale amoníhaøki
deœeli.
2 In glejte, mesto je bilo ponovno zgrajeno in Moroni je bil
na mejah mesta postavil vojsko
in naokrog so bili nametali
zemljo, da jih je øçitila pred
puøçicami in kamenjem Lamancev; kajti glej, borili so se s
kamenjem in puøçicami.
3 Glejte, rekel sem, da je bilo
mesto Amoníha ponovno zgrajeno. Pravim vam, da, da je bilo
deloma ponovno zgrajeno; in
ker so ga Lamanci enkrat uniçili zavoljo kriviçnosti ljudi, so
307
predpostavljali, da jim bo spet
postal lahek plen.
4 A glej, kako veliko je bilo
njihovo razoçaranje; kajti glej,
Nefijci so bili okrog sebe izkopali greben iz zemlje, ki je bil
tako visok, da Lamanci nanje
niso mogli metati kamenja in
puøçic, da bi dosegli svoj uçinek,
niti niso mogli drugaçe priti
nadnje kakor samo pri vhodu
v mesto.
5 Sedaj so bili glavni poveljniki
Lamancev v tem trenutku silno
osupnili zavoljo modrosti Nefijcev, ko so pripravljali zatoçiøça.
6 Lamanski voditelji so bili
zavoljo svojega velikanskega
øtevila torej predpostavljali, da,
predpostavljali so, da bi morali
imeti prednost, ko bodo øli
nadnje, kakor so bili storili doslej, da, in pripravili so se bili
tudi s øçiti in naprsnimi oklepi
in pripravili so se bili tudi
z oblaçili iz koœe, da, z zelo
moçnimi oblaçili, da so pokrili
svojo goloto.
7 In ker so se bili tako pripravili, so predpostavljali, da bodo
zlahka premagali svoje brate in
si jih podvrgli za suœnje oziroma
jih po lastnem zadovoljstvu
pobili in poklali.
8 A glejte, na njihovo skrajno
osuplost so se bili nanje pripravili na naçin, ki ga med Lehijevimi otroci niso nikoli poznali.
Sedaj so bili pripravljeni na
Lamance, da se bodo bojevali
po Moronijevih navodilih.
Lamanci oziroma Amalikijci silno osupnili nad tem, kako so
se pripravili na vojno.
Alma 49:4–15
10 Sedaj, çe bi bil kralj Amalikija priøel iz nefijske deœele
na çelu svoje vojske, bi morda
ukazal Lamancem, naj napadejo
Nefijce pri mestu Amoníha,
kajti glej, ni mu bilo mar za kri
svojega ljudstva.
11 A glej, Amalikija sam ni
priøel v bitko. In glej, njegovi
glavni poveljniki si niso drznili
napasti Nefijcev pri mestu
Amoníha, kajti Moroni je bil
spremenil upravljanje zadev
med Nefijci, v tolikor da so bili
Lamanci razoçarani nad njihovimi pribeœaliøçi in niso mogli
nadnje.
12 Zato so se umaknili v divjino in podrli tabor in odkorakali
proti Noetovi deœeli, ker so
predpostavljali, da je to zanje
drugi najboljøi kraj, kjer bodo
priøli nad Nefijce.
13 Kajti niso vedeli, da je
bil Moroni utrdil oziroma je
bil zgradil zavarovane utrdbe
za vsako mesto v vsej okoliøki
deœeli; zato so s trdno odloçenostjo odkorakali proti Noetovi deœeli; da, njihovi glavni
poveljniki so pristopili in prisegli, da bodo pobili ljudi tistega mesta.
14 A glej, na njihovo osuplost
je bilo mesto Noe, ki je bilo do
sedaj øibko mesto, sedaj postalo
zavoljo Moronijevih sredstev
moçno, da, v moçi je celo presegalo mesto Amoníha.
15 In sedaj, glej, to je bila
Moronijeva modrost; kajti predpostavljal je bil, da se bodo pri
mestu Amoníha prestraøili; in
ker je bilo mesto Noe doslej
najøibkejøi del deœele, so zato
Alma 49:16–27
odkorakali tjakaj v boj; in tako
je bilo po njegovih œeljah.
16 In glej, Moroni je bil doloçil
Lehija za glavnega poveljnika
moœ tistega mesta; in to je bil
isti Lehi, ki se je boril z Lamanci
v dolini na vzhodu reke Sidon.
17 In sedaj, glej, se je zgodilo,
ko so bili Lamanci ugotovili, da
je mestu poveljeval Lehi, so bili
spet razoçarani, kajti Lehija so
se silno bali; vendar so njihovi
glavni poveljniki zaprisegli s
prisego, da bodo napadli mesto;
zato so privedli svoje çete.
18 Sedaj, glej, Lamanci niso
mogli nikakor drugaçe priti v
njihove utrdbe kakor pri vhodu
zavoljo viøine nasipov, ki so bili
nametani, in globine jarkov, ki
so bili izkopani okrog, kakor
pri vhodu.
19 In tako so se bili Nefijci
pripravili, da bodo ubili vsakogar, ki bi poskuøal splezati gor,
da bi priøel v utrdbo po kakøni
drugi poti, tako da so nanje metali kamenje in puøçice.
20 Tako so se pripravili, da,
skupina najboljøih moœ, z meçi
in praçami, da bodo posekali
vse, ki bi poskuøali priti v njihovo utrdbo pri vhodu v mesto;
in tako so se bili pripravili za
obrambo pred Lamanci.
21 In zgodilo se je, da je lamanski poveljnik privedel svoje
çete pred vhod v mesto in se
zaçel bojevati z Nefijci, da bi
priøel v njihovo utrdbo; a glej,
od çasa do çasa so jih porinili
nazaj, v tolikor da so jih pobili
v velikanskem pokolu.
22 Ko so sedaj ugotovili, da
ne morejo dobiti premoçi nad
308
Nefijci pri prehodu, so zaçeli
izpodkopavati zemeljske nasipe, da bi napravili prehod za
vojsko, da bi imeli enakovredno
priloœnost za boj; a glej, pri teh
poizkusih so jih pometli kamni
in puøçice, ki so jih metali nanje;
in namesto da bi jarke zapolnili
tako, da bi sesuli zemeljske
nasipe, so jih v meri napolnila
njihova mrtva in ranjena telesa.
23 Tako so bili Nefijci imeli
vso moç nad sovraœniki; in tako
so Lamanci poskuøali pokonçati
Nefijce, dokler niso bili vsi
njihovi glavni poveljniki pobiti;
da, in pobitih je bilo veç kot
tisoç Lamancev; medtem ko ni
bila po drugi strani ubita niti
ena nefijska duøa.
24 Bilo jih je okrog petdeset, ki
so bili ranjeni, ki so bili izpostavljeni lamanskim puøçicam
pri prehodu, toda varovali so jih
øçiti in naprsni oklepi in ølemi,
v tolikor da so imeli rane po
nogah, od katerih jih je bilo
veliko zelo hudih.
Lamanci uvideli, da so bili vsi
njihovi glavni poveljniki pobiti,
so zbeœali v divjino. In zgodilo
se je, da so se vrnili v nefijsko
deœelo, da bi obvestili kralja
Amalikija, ki je bil po rojstvu
Nefijec, o njihovi veliki izgubi.
silno jezen na svoje ljudi, ker
ni bil dosegel svoje œelje nad
Nefijci; ni jih bil podvrgel jarmu
suœenjstva.
27 Da, bil je silno besen in
preklinjal je Boga in tudi Moronija in s prisego zaprisegel, da
bo pil njegovo kri; in to zato ker
309
Alma 49:28–50:10
je bil Moroni spolnjeval Boœje
zapovedi, ko je izvajal priprave
za varnost svojega ljudstva.
28 In zgodilo se je, da se je po
drugi strani Nefijevo ljudstvo
zahvaljevalo Gospodu, svojemu
Bogu, zavoljo njegove neprimerljive moçi, da jih je reøil iz rok
njihovih sovraœnikov.
29 In tako se je konçalo devetnajsto leto vladavine sodnikov
30 Da, in med njimi je bil
nepretrgan mir in v cerkvi silno
veliko blagostanje zavoljo çujeçnosti in marljivosti v Boœji
besedi, ki so jim jo oznanjali
Helaman in Øiblon in Korianton
in Amon in njegovi bratje, da,
vsi tisti, ki so bili oddeljeni po
svetem Boœjem redu, ker so se
krstili v kesanje in so bili med
ljudi poslani pridigat.
50. POGLAVJE
Moroni utrjuje nefijsko deœelo. —
Zgradijo veliko novih mest. — V
dneh njihove hudobije in gnusob
Nefijce doletijo vojne in uniçenja.
— Teankum porazi Moriantona in
njegove odpadnike.—Nefíha umre
in njegov sin Pahoran sede na sodni
stol. Med leti 72 in 67 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo, da Moroni
ni prenehal s pripravami na
vojno oziroma braniti svojega
ljudstva pred Lamanci; kajti
ukazal je, naj njegove çete priçnejo v priçetku dvajsetega leta
vladavine sodnikov, naj priçnejo
kopati zemeljske nasipe okrog
vseh mest po vsej deœeli, ki so
jo posedovali Nefijci.
2 In na vrhu teh grebenov iz
zemlje je postavil hlode, da,
stavbiøçe iz hlodov, zgrajeno
do viøine çloveka, okrog mest.
3 In na tem stavbiøçu iz hlodov
je naokrog ukazal zgraditi ograjo iz kolov, zgrajeno na hlodih;
in bila je moçna in visoka.
4 In dal je postaviti stolpe, ki so
gledali na ta stavbiøça iz hlodov
in na teh stolpih je dal zgraditi
zatoçiøça, da bi jih kamenje
in puøçice Lamancev ne mogle
raniti.
5 In bili so pripravljeni, da so
lahko z vrha le–teh metali kamenje po lastnem zadovoljstvu
in moçi in ubili vsakogar, ki bi
se skuøal pribliœati mestnemu
obzidju.
6 Tako je Moroni pripravil
oporiøça pred sovraœniki okrog
vsakega mesta po vsej deœeli.
ukazal, naj njegova vojska gre
v vzhodno divjino; da, in øli so
in pregnali vse Lamance, ki so
bili v vzhodni divjini v njihove
lastne deœele, ki so bile na jugu
zarahemelske deœele.
8 In nefijska deœela je potekala
v ravni smeri od vzhodnega
morja na zahod.
Moroni pregnal vse Lamance iz
vzhodne divjine, ki je bila severno od deœele njihove posesti, je
ukazal, naj gredo prebivalci, ki
so bili v zarahemelski deœeli
in v okoliøki deœeli, v vzhodno
divjino prav do meja z obalo in
deœelo posedujejo.
10 In vojsko je prav tako
namestil na jug v meje njihove
posesti in jim ukazal postaviti
Alma 50:11–23
utrdbe, da bi zavarovali svoje
çete in ljudstvo pred rokami
11 In tako je loçil vsa lamanska
oporiøça v vzhodni divjini, da,
in prav tako na zahodu in utrdil
je çrto med Nefijci in Lamanci,
med zarahemelsko deœelo in
nefijsko deœelo, od zahodnega
morja, ki je potekala ob izviru
reke Sidon — in Nefijci so posedovali vso deœelo na severu,
da, in sicer vso deœelo, ki je bila
severno od deœele Izobilje, po
svojem zadovoljstvu.
12 Tako si je Moroni s svojimi
çetami, ki so se dnevno poveçevale zavoljo zagotovila varnosti,
katerega jim je prinaøalo njegovo delo, prizadeval loçiti silo
in moç Lamancev v deœeli njihovega nasledstva, da bi tako
ne imeli moçi nad deœelami
njihovega nasledstva.
zaçeli z mestnimi temelji in
mesto so poimenovali Moroni;
in bilo je pri vzhodnem morju;
in bilo je na jugu ob mejni çrti z
lamansko posestjo.
14 In zaçeli so tudi z mestnimi
temelji med mestom Moroni in
mestom Aron in zdruœili meje
Arona in Moronija; in mesto
oziroma deœelo so poimenovali
Nefíha.
15 In prav tako so v tistem
letu zaçeli graditi veliko mest
na severu, nekega na poseben
naçin, ki so ga imenovali Lehi,
ki je bilo na severu na obalnih
mejah.
16 In tako se je konçalo dvajseto
leto.
17 In v teh okoliøçinah razcveta
310
je bilo Nefijevo ljudstvo v zaçetku dvajset in prvega leta vladavine sodnikov nad Nefijevim
ljudstvom.
18 In silno so uspevali in so
postali silno bogati; da, in mnoœili so se in se v deœeli okrepili.
19 In tako vidimo, kako
milostna in praviçna so vsa
Gospodova ravnanja, da izpolni
vse svoje besede çloveøkim
otrokom; da, lahko vidimo, da
se njegove besede potrdijo, celo
v tem çasu, katere je govoril
Lehiju, rekoç:
20 Blagor tebi in tvojim otrokom; in blagoslovljeni bodo, çe
bodo spolnjevali moje zapovedi,
bodo uspevali v deœeli. Pomni
pa, çe mojih zapovedi ne bodo
spolnjevali, bodo loçeni od
21 In vidimo, da so se te obljube Nefijevemu ljudstvu potrdile;
kajti njihovi spori in njihovi
prepiri, da, njihovi poboji in
njihovo plenjenje, njihovo malikovanje, njihovo vlaçugarstvo
in njihove gnusobe so jih pripeljale do njihovih vojn in njihove
pogube.
22 In tisti, ki so zvesto spolnjevali Gospodove zapovedi, so
bili v vsakem trenutku reøeni,
medtem ko je bilo tisoçe njihovih hudobnih bratov izroçenih
suœenjstvu oziroma so padli pod
meçem oziroma zapadli v nevero in se pomeøali z Lamanci.
23 A glejte, ni çasa veçje sreçe
med Nefijevim ljudstvom od
Nefijevih dni kakor v Moronijevih dneh, da, prav v tem çasu, v
dvajset in prvem letu vladavine
sodnikov.
311
dvajset in drugo leto vladavine
sodnikov prav tako konçalo v
miru; da, in prav tako dvajset
in tretje leto.
25 In zgodilo se je, da bi bilo
mirno tudi dvajset in çetrto leto
vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom, çe bi ne bilo
spora, do katerega je priølo
med njimi glede lehijske deœele
in moriantonske deœele, ki se je
stikala z lehijsko mejo; od katerih sta bili obedve na mejah ob
obali.
26 Kajti glej, ljudstvo, ki je posedovalo moriantonsko deœelo,
je terjalo del lehijske deœele; zato
so se priçeli vneto prepirati,
v tolikor da je moriantonsko
ljudstvo prijelo za oroœje proti
svojim bratom in bili so odloçeni, da jih bodo z meçem pobili.
27 A glej, ljudje, ki so posedovali lehijsko deœelo, so zbeœali
v Moronijev tabor in pri njem
zaprosili za pomoç; kajti glej,
nikomur niso storili krivice.
28 In zgodilo se je, ko je moriantonsko ljudstvo, ki ga je vodil
moœ, ki mu je bilo ime Morianton, odkrilo, da je bilo lehijsko
ljudstvo zbeœalo v Moronijev
tabor, so se silno prestraøili, da
bi Moronijeva vojska ne priøla
nadnje in jih pobila.
29 Zato jim je Morianton v
srcu dal misliti, naj pobegnejo
v deœelo na severu, ki so jo pokrivale velike vodne povrøine,
in si vzamejo v posest deœelo,
ki je bila na severu.
30 In glej, ta naçrt bi izpeljali
(kar bi bilo vzrok za œalovanje),
a glej, ker je bil Morianton çlovek
Alma 50:24–35
nagle jeze, zato se je razjezil na
eno od svojih sluœabnic in planil
je nanjo in jo hudo pretepel.
pobegnila in priøla v Moronijev
tabor in Moroniju povedala vse
o zadevi in prav tako o njihovih
namerah, da pobegnejo v deœelo
na severu.
32 Sedaj glej, ljudje, ki so bili v
deœeli Izobilje oziroma Moroni,
so se zbali, da bodo prisluhnili
Moriantonovim besedam in se
zdruœili z njegovim ljudstvom
in bi tako pridobil posest tistih
delov deœele, kar bi bilo temelj
resnih posledic med Nefijevim
ljudstvom, da, posledic, katere bi
vodile k padcu njihove svobode.
33 Zato je Moroni poslal
vojsko s svojim taborom, da bi
dohiteli Moriantonove ljudi, da
bi ustavili njihov pobeg v deœelo
na severu.
34 In zgodilo se je, da jih niso
dohiteli, dokler niso bili priøli v
meje deœele Opustoøenje; in tam
so jih dohiteli pri ozkem prelazu, ki je vodil ob morju v deœelo
na severu, da, ob morju na
zahod in na vzhod.
vojska, ki jo je poslal Moroni, ki
jo je vodil moœ, ki mu je bilo
ime Teankum, sreçala Moriantonove ljudi; in tako trmasto je
bilo Moriantonovo ljudstvo
(ker so jih navdihovale hudobne in laskave besede), da se je
med njimi zaçela bitka, v kateri
je Teankum ubil Moriantona in
porazil njegovo vojsko in jih
odpeljal v ujetniøtvo in se vrnil
v Moronijev tabor. In tako se je
konçalo dvajset in çetrto leto
Alma 50:36–51:5
36 In tako je moriantonsko
ljudstvo odølo nazaj. In potem
ko so se zavezali, da bodo
ohranjali mir, so jih odpeljali v
moriantonsko deœelo in priølo
je do zdruœitve med njimi in
Lehijevim ljudstvom; in prav
tako so odøli v svoje deœele.
37 In zgodilo se je, da je v istem
letu, ko se je bil med Nefijevo
ljudstvo povrnil mir, da je
Nefíha, drugi vrhovni sodnik,
umrl, potem ko je bil na sodnem
stolu zasedal v popolni pokonçnosti pred Bogom.
38 Vendar je bil Alma zavrnil,
da bi posedoval tiste zapise in
tiste reçi, ki so jih Alma in njihovi oçetje cenili za najsvetejøe;
zato jih je bil Alma predal
svojemu sinu Helamanu.
39 Glej, zgodilo se je, da je bil
Nefíhov sin postavljen, da bo
zasedel sodni stol na mestu svojega oçeta; da, na mestu svojega
oçeta je bil s prisego in sveto
uredbo doloçen za vrhovnega
sodnika in upravitelja nad
ljudstvom, da bo praviçno sodil
in ohranjal mir in svobodo
ljudstva in jim zagotovil njihove
svete privilegije, da çastijo
Gospoda, svojega Boga, da, da
bo podpiral in branil Boœjo stvar
v vseh svojih dneh in da bo
hudobne privedel pred pravico
glede na njihov zloçin.
40 Sedaj, glej, ime mu je bilo
Pahoran. In Pahoran je zasedel stol svojega oçeta in je zaçel vladati konec dvajset in
çetrtega leta nad Nefijevim
ljudstvom.
312
51. POGLAVJE
Pristaøi kraljevine si prizadevajo
spremeniti postavo in postaviti kralja. — Pahorana in svobodoljube
podpre glas ljudstva. — Moroni
pristaøe kraljevine primora braniti
domovino ali pa bodo usmrçeni. —
Amalikija in Lamanci zavzamejo
veliko utrjenih mest. — Teankum
odbije lamanski vdor in ubije
Amalikija v njegovem øotoru. Med
In sedaj se je zgodilo v zaçetku
dvajset in petega leta vladavine sodnikov nad Nefijevim
ljudstvom, potem ko so vzpostavili mir med lehijskim
ljudstvom in moriantonskim
ljudstvom glede njihovih deœel
in se je zaçelo dvajset in peto
leto v miru;
2 vendar v deœeli niso za dolgo obdrœali vsesploønega miru,
kajti med ljudstvom so se zaçeli
spori glede vrhovnega sodnika
Pahorana; kajti glej, del ljudstva
je œelel spremeniti nekaj doloçenih çlenov postave.
3 A glej, Pahoran ni hotel
spremeniti niti ni dovolil, da bi
se postava spremenila; zato ni
prisluhnil tistim, ki so odposlali
svoj glas z zahtevo o spreminjanju postave.
4 Zato so bili tisti, ki so œeleli,
naj se postava spremeni, nanj
jezni, in niso veç œeleli, da bi bil
vrhovni sodnik v deœeli; zato
so se priçeli vneto priçkati glede
zadeve ampak ne do prelivanja
krvi.
5 In zgodilo se je, da so se tisti,
ki so œeleli, da bi Pahorana vrgli
313
s sodnega stola, imenovali pristaøi kraljevine, kajti œeleli so, da
bi se postava spremenila tako,
da bi zruøila svobodno vlado in
v deœeli postavila kralja.
6 In tisti, ki so œeleli, da bi
Pahoran ostal vrhovni sodnik
deœele, so si nadeli ime svobodoljubi; in takøna je bila razdelitev med njimi, kajti svobodoljubi so bili zaprisegli, oziroma
se zavezali, da bodo branili
svoje pravice in privilegije svoje
vere s svobodno vlado.
7 In zgodilo se je, da je bila ta
zadeva njihovega spora urejena
z glasom ljudstva. In zgodilo se
je, da je bil glas ljudstva naklonjen svobodoljubom in Pahoran
je obdrœal sodni stol, kar je
povzroçilo veliko radost med
Pahoranovimi brati in prav
tako med mnogimi svobodomiselnimi, ki so prav tako utiøali
pristaøe kraljevine, da si niso
drznili nasprotovati, ampak so
bili primorani obdrœati svobodomiselnost.
8 Sedaj, tisti, ki so bili naklonjeni kraljem, so bili tisti iz
visokega stanu in prizadevali so
si, da bi bili kralji; in podpirali
so jih tisti, ki so si prizadevali
za moç in oblast nad ljudstvom.
9 A glej, to je bil nevaren ças
za takøne spore med Nefijevim ljudstvom; kajti glej, Amalikija je bil spet podœgal srca
lamanskega ljudstva proti nefijskemu ljudstvu in z vseh
strani deœele zbiral vojake in
jih oboroœeval in se z vso marljivostjo pripravljal na vojno;
kajti zaprisegel je bil, da bo pil
Moronijevo kri.
Alma 51:6–15
10 A glej, videli bomo, da je
bila njegova obljuba, katero je
izrekel, prenagljena; vendar je
pripravljal sebe in svojo vojsko,
da se bodo øli bojevat z Nefijci.
11 Njegova vojska sedaj ni bila
tako velika, kakor je bila doslej
zavoljo tako veliko tisoçev, katere je bila pobila roka Nefijcev,
vendar je bil navkljub veliki
izgubi Amalikija zbral presenetljivo veliko vojsko, v tolikor da
se ni bal priti v zarahemelsko
deœelo.
12 Da, celo Amalikija sam je
øel na çelu Lamancev. In bilo je
v dvajset in petem letu vladavine sodnikov; in bilo je v istem
çasu, ko so bili zaçeli urejevati
zadeve svojih prepirov glede
vrhovnega sodnika Pahorana.
moœje, ki so se imenovali pristaøi kraljevine, sliøali, da Lamanci
prihajajo nadnje v bitko, so se
bili v srcu razveselili; in niso
hoteli prijeti za oroœje, kajti tako
so bili besni na vrhovnega sodnika in tudi na svobodomiselne,
da niso hoteli prijeti za oroœje,
da bi branili domovino.
14 In zgodilo se je, ko je Moroni
to videl in je prav tako videl,
da so v meje deœele prihajali
Lamanci, je bil silno besen zavoljo trmoglavosti tistih ljudi, za
katere je tako marljivo delal, da
bi jih obvaroval; da, bil je silno
besen; duøo mu je navdala jeza
do njih.
poslal zahtevo skupaj z glasom
ljudstva upravitelju deœele in
œelel, naj jo prebere in dà njemu
(Moroniju) moç, da bo primoral
Alma 51:16–27
tiste odpadnike, da bodo branili
domovino ali pa bodo usmrçeni.
16 Kajti njegova prva skrb je
bila napraviti konec takønim
sporom in odpadniøtvu med
ljudstvom; kajti glejte, to je bil
doslej tudi vzrok vsakemu njihovemu propadu. In zgodilo
se je, da mu je bilo po glasu
ljudstva dovoljeno.
ukazal, naj gre njegova vojska
nad tiste pristaøe kraljevine, da
bodo uklonili njihov ponos in
njihovo plemstvo in jih zravnali
z zemljo ali pa bodo prijeli za
oroœje in podpirali svobodomiselnost.
18 In zgodilo se je, da so çete
odkorakale nadnje; in uklonili
so njihov ponos in njihovo
plemstvo, v tolikor da so jih, ko
so dvignili bojno oroœje, da se
bodo bojevali z Moronijevimi
moœmi, posekali in zravnali z
zemljo.
øtiri tisoç tistih odpadnikov, ki
so jih posekali z meçem; in tiste
njihove voditelje, ki jih v bitki
niso pobili, so zajeli in vrgli v
jeço, kajti v tem obdobju ni bilo
çasa za njihovo sojenje.
20 In ostanek tistih odpadnikov se je, raje kot da bi bili
z meçem posekani na zemljo,
uklonil zastavi svobode in bili
so primorani dvigniti napis
svobode na svojih stolpih in v
svojih mestih in prijeti za oroœje
v bran domovine.
21 In tako je Moroni napravil
konec tistim pristaøem kraljevine, da se ni vedelo za nikogar, ki
bi se nazival pristaø kraljevine;
314
in tako je napravil konec trmoglavosti in ponosu tistih ljudi,
ki so zagovarjali plemenito kri;
ampak so jih uklonili, da so
postali poniœni kakor njihovi
bratje, in so se moçno borili, da
bi bili svobodni suœenjstva.
22 Glej, zgodilo se je, medtem
ko je Moroni tako delal konec
vojnam in sporom med svojim
lastnim ljudstvom in jih podvrgel miru in omiki in pripravljal
ukrepe za priprave na vojno z
Lamanci, glej, so bili Lamanci
priøli v moronijsko deœelo, ki je
bila v mejah ob obali.
23 In zgodilo se je, da Nefijci v
mestu Moroni niso bili zadosti
moçni; zato jih je Amalikija
pregnal in jih veliko pobil. In
zgodilo se je, da je Amalikija
zaçel posedovati mesto, da,
posedovati vse njihove utrdbe.
24 In tisti, ki so zbeœali iz
mesta Moroni, so priøli v mesto
Nefíha; in prav tako so se zbrali
ljudje iz mesta Lehi in se
pripravili in so bili pripravljeni,
da se bodo spopadli v bitki z
Lamanci.
25 A zgodilo se je, da Amalikija
ni dovolil Lamancem, da bi øli
v bitko nad mesto Nefíha, paç
pa jih je obdrœal ob obali in
pustil moœe v vsakem mestu,
da so ga varovali in ga branili.
26 In tako je øel in zavzel veliko
mest, mesto Nefíha in mesto
Lehi in mesto Morianton in
mesto Omner in mesto Gid in
mesto Mulek, ki so bila vsa v
vzhodnih mejah ob obali.
27 In tako so bili Lamanci
pridobili z Amalikijevo pretkanostjo veliko mest s svojo
315
øtevilno vojsko, katera so bila
vsa moçno utrjena po naçinu
Moronijevih utrdb; katera so
vsa dajala oporiøça za Lamance.
28 In zgodilo se je, da so korakali k mejam deœele Izobilje in
pred seboj preganjali Nefijce in
jih veliko pobili.
29 A zgodilo se je, da jih je
sreçal Teankum, ki je bil ubil
Moriantona in je njegovo
ljudstvo pognal v beg.
30 In zgodilo se je, da je prav
tako dohitel Amalikija, ko je
korakal s svojo øtevilno vojsko,
da bo zavzel deœelo Izobilje in
tudi deœelo na severu.
31 A glej, naletel je na razoçaranje, ker so ga Teankum in
njegovi moœje odbili, kajti bili
so veliki bojevniki; kajti vsak
Teankumov moœ je presegal
Lamance po moçi in po vojnih
spretnostih, v tolikor da so pred
Lamanci pridobili prednost.
oblegali, v tolikor da so jih pobijali, prav dokler se ni znoçilo.
In zgodilo se je, da so Teankum
in njegovi moœje postavili øotore v mejah deœele Izobilje; in
Amalikija je postavil øotore v
obalnih mejah ob morski obali
in tako so jih preganjali.
33 In zgodilo se je, ko je bila
priøla noç, sta se Teankum in
njegov sluœabnik prikradla in
øla v noç in øla v Amalikijev
tabor; in glej, premagal jih je bil
spanec zavoljo velike utrujenosti, ki so jo povzroçila dela in
vroçina dneva.
Teankum skrivoma prikradel v
øotor kralja in mu v srce zasadil
Alma 51:28–52:3
kopje; in takoj je povzroçil kraljevo smrt, da ni prebudil sluœabnikov.
35 In spet se je skrivoma vrnil
v svoj tabor in glej, njegovi
moœje so spali in zbudil jih je in
jim povedal vse, kar je bil storil.
36 In ukazal je, naj bo njegova
vojska v pripravljenosti, çe bi
se Lamanci prebudili in priøli
nadnje.
37 In tako se je konçalo dvajset
in peto leto vladavine sodnikov
nad Nefijevim ljudstvom; in
tako so se konçali Amalikijevi
dnevi.
52. POGLAVJE
Amoron nasledi Amalikija kot lamanski kralj. — Moroni, Teankum
in Lehi vodijo Nefijce v zmagovito
vojno z Lamanci.—Ponovno zavzamejo mesto Mulek in Jakob Zoramec
je ubit. Med leti 66 in 64 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo v dvajset
in øestem letu vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom,
glej, ko so se Lamanci prebudili
prvega jutra v prvem mesecu,
glej, so odkrili, da je bil Amalikija v øotoru mrtev; in prav tako
so videli, da je bil Teankum
pripravljen, da se bo tisti dan
bojeval z njimi.
2 In ko so sedaj Lamanci to
videli, so se prestraøili; in
opustili so svoje namere, da bi
odkorakali v deœelo na severu in
se z vso svojo vojsko umaknili
v mesto Mulek in si v njegovih
utrdbah poiskali zaøçito.
Amalikijev brat doloçen za
Alma 52:4–15
kralja nad ljudstvom; in ime mu
je bilo Amoron; tako je bil ta
Amoron, brat kralja Amalikija,
doloçen, da je vladal namesto
njega.
4 In zgodilo se je, da je ukazal,
naj njegovo ljudstvo varuje tista
mesta, ki so jih bili zavzeli s
prelivanjem krvi; kajti nobenega
mesta niso bili zavzeli drugaçe
kakor tako, da so izgubili veliko
krvi.
5 In sedaj je Teankum videl,
da so bili Lamanci odloçeni
varovati tista mesta, ki so jih
bili zavzeli, in tiste dele deœele,
nad katerimi so si pridobili
lastniøtvo; in ker je tudi videl
njihovo ogromno øtevilo, je
Teankum menil, da jih ne bi
bilo dobro napasti v njihovih
trdnjavah.
6 Paç pa je okrog postavil svoje
moœe, kakor çe bi se pripravljal
na vojno; da, in resniçno se je
pripravljal, da se bo branil pred
njimi, tako da se je obdal z obzidjem in pripravljal zatoçiøça.
7 In zgodilo se je, da se je tako
pripravljal na vojno, dokler ni
bil Moroni poslal velikega øtevila moœ za okrepitev njegove
vojske.
8 In Moroni mu je prav tako
poslal ukaze, naj zadrœi vse
ujetnike, ki so padli v njegove
roke; ker so bili Lamanci zajeli
øtevilne ujetnike, naj zadrœi vse
lamanske ujetnike za odkupnino za tiste, ki so jih bili zajeli
Lamanci.
9 In prav tako mu je poslal
ukaze, naj utrdi deœelo Izobilje
in zaøçiti ozek prelaz, ki je
vodil v deœelo na severu, da bi
316
Lamanci ne zasedli te toçke in
bi imeli moç, da bi jih oblegali z
vseh strani.
10 In Moroni je prav tako poslal k njemu, ker je œelel, naj tiste
predele deœele zvesto varuje in
naj si prizadeva za vsako priloœnost, da bo biçal Lamance v
tistem predelu, kolikor je bilo v
njegovi moçi, da bi morda spet
zavzel z zvijaço ali kako drugaçe
tista mesta, ki so jim bila vzeta iz
rok; in da bi prav tako utrdil in
okrepil okoliøka mesta, ki niso
bila padla Lamancem v roke.
11 In prav tako mu je rekel:
Priøel bi k tebi, a glej, Lamanci
napadajo meje naøe deœele pri
zahodnem morju; in glej, nadnje
pojdem, zato ne morem priti k
tebi.
12 Sedaj, kralj (Amoron) je
bil odpotoval iz zarahemelske
deœele in je bil kraljico obvestil
o smrti svojega brata in zbral je
bil veliko øtevilo moœ in je bil
odkorakal nad Nefijce na meje
ob zahodnem morju.
13 In tako si je prizadeval
trpinçiti Nefijce in odpeljati del
njihovih sil v tisti del deœele,
medtem ko je bil tistim, ki so
ostali, da so posedovali mesto,
ki ga je bil zavzel, ukazal, naj
tudi oblegajo Nefijce na mejah
pri vzhodnem morju in naj zavzamejo njihovo deœelo, kolikor
je bilo to v njihovi moçi glede
na moç njihove vojske.
14 In tako je bilo z Nefijci
v tistih nevarnih okoliøçinah
konec dvajset in øestega leta vladavine sodnikov nad Nefijevim
ljudstvom.
15 A glej, zgodilo se je v dvajset
317
in sedmem letu vladavine sodnikov, da je Teankum na ukaz
Moronija — ki je bil namestil
çete, da so øçitile juœne in zahodne meje deœele, in je bil
zaçel svoj pohod proti deœeli
Izobilje, da bi pomagal Teankumu s svojimi moœmi pri
ponovnem zavzetju mest, ki so
jih bili izgubili —
16 in zgodilo se je, da je bil
Teankum prejel ukaze, naj napade mesto Mulek in ga ponovno
zavzame, çe bi bilo mogoçe.
Teankum pripravil za napad
na mesto Mulek in z vojsko odkorakal nad Lamance; a videl
je, da je bilo nemogoçe, da bi jih
premagal, ko so bili v utrdbah;
zato je opustil svoje namere in
se spet vrnil v mesto Izobilje,
kjer je poçakal na Moronijev
prihod, da bo njegova vojska
dobila okrepitev.
prispel s svojo vojsko v deœelo
Izobilje proti koncu dvajset in
sedmega leta vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom.
19 In v zaçetku dvajset in osmega leta so imeli Moroni in
Teankum in mnogi od glavnih
poveljnikov bojni posvet — kaj
naj napravijo, da bodo Lamance
pripravili, da bodo priøli nadnje v bitko; oziroma da bi jih
morda kako zavedli, da bi priøli
iz oporiøç, da bi si pridobili
prednost pred njimi in spet
zavzeli mesto Mulek.
20 In zgodilo se je, da so k
lamanski vojski, ki je varovala
mesto Mulek, k njihovemu voditelju, ki mu je bilo ime Jakob,
Alma 52:16–25
poslali poslance in od njega
œeleli, naj pride ven s svojo
vojsko in naj se z njimi spoprime
na bojiøçu med obema mestoma.
A glej, Jakob, ki je bil Zoramec,
s svojo vojsko ni hotel priti ven,
da bi se z njimi spoprijel na
bojiøçu.
21 In zgodilo se je, da je Moroni, ker ni imel upov, da bi jih
sreçal na odprtem, zato sklenil
naçrt, da bi Lamance zvabil iz
oporiøç.
22 Zato je ukazal, naj Teankum
vzame s seboj majhno øtevilo
moœ in odkoraka v bliœino obale; in Moroni in njegova vojska
so ponoçi odkorakali v divjino
zahodno od mesta Mulek; in
tako so naslednjega dne, ko so
bili lamanski straœarji odkrili
Teankuma, tekli in to povedali
Jakobu, svojemu vodji.
lamanske çete odkorakale nad
Teankuma zavoljo njegovega
majhnega øtevila. In ko je Teankum zagledal lamansko vojsko,
ki je prihajala nadnje, se je zaçel
umikati proti obali na sever.
Lamanci videli, da je zaçel beœati, so se opogumili in jih zaçeli
silovito zasledovati. In ko je bil
Teankum tako vodil stran Lamance, kateri so jih zaman zasledovali, glej, je Moroni ukazal, naj del njegove vojske, ki je
bila z njim, odkoraka v mesto
in ga zavzame.
25 In to so tudi storili in pobili
so vse tiste, ki so bili ostali, da
bodo øçitili mesto, da, vse tiste,
ki niso hoteli predati bojnega
oroœja.
Alma 52:26–40
26 In tako je bil Moroni zavzel
mesto Mulek z delom svoje
vojske, medtem ko je s preostankom odkorakal naproti
Lamancem, ko se bodo vraçali
z zasledovanja Teankuma.
Lamanci zasledovali Teankuma,
dokler niso priøli v bliœino
mesta Izobilje, in potem so se
spoprijeli z Lehijem in majhno
vojsko, ki je bila ostala za zaøçito
mesta Izobilje.
28 In sedaj, glej, ko je bil glavni
lamanski poveljnik zagledal
Lehija z vojsko prihajati nadnje,
so v veliki zmedi zbeœali, da bi
dosegli mesto Mulek, preden bi
jih Lehi prehitel; kajti zavoljo
pohoda so bili utrujeni in Lehijevi moœje so bili spoçiti.
29 Sedaj Lamanci niso vedeli,
da jim je bil Moroni s svojo
vojsko za hrbtom; in vsega,
çesar so se bali, so bili Lehi in
njegovi moœje.
30 Lehi pa sedaj ni œelel, da bi
jih prehitel, dokler ne bi sreçali
Moronija in njegove vojske.
31 In zgodilo se je, preden so
se bili Lamanci umaknili daleç,
so jih Nefijci obkolili, z ene
strani so jih obkolili Moronijevi
moœje in z druge Lehijevi moœje,
ki so bili vsi spoçiti in polni
moçi; Lamanci pa so bili utrujeni
zavoljo dolgega pohoda.
32 In Moroni je ukazal svojim
moœem, naj planejo nanje,
dokler ne bodo predali bojnega
oroœja.
33 In zgodilo se je, da je Jakob,
ker je bil njihov vodja, ker je bil
tudi Zoramec in ker je imel
nepremagljivega duha, vodil
318
Lamance v bitko s silno jezo do
Moronija.
34 Ker je bil Moroni na pohodu, zato je bil Jakob odloçen, da
jih bo pobil in se prebil do mesta
Mulek. A glej, Moroni in njegovi
moœje so bili moçnejøi; zato
Lamancem niso popustili.
na obeh straneh borili s silnim
besom; in na obeh straneh jih
je bilo veliko pobitih; da, in
Moroni je bil ranjen in Jakob je
bil ubit.
36 In Lehi je nanje pritiskal
od zadaj s svojimi moçnimi
moœmi s takønim besom, da
so Lamanci v ozadju predali
svoje bojno oroœje; in preostali,
ker so bili zelo zmedeni, niso
vedeli, kod naj gredo oziroma
udarijo.
37 Sedaj, ko je Moroni videl
njihovo zmedo, jim je rekel:
Çe boste prinesli svoje bojno
oroœje in ga predali, glejte, bomo
opustili prelivanje krvi.
Lamanci te besede sliøali, so
njihovi glavni poveljniki, vsi
tisti, ki niso bili pobiti, stopili
naprej in bojno oroœje vrgli
Moroniju pred noge in ukazali
tudi svojim moœem, naj storijo
enako.
39 A glej, bilo jih je veliko, ki
niso hoteli; in tiste, ki niso hoteli
predati meçev, so prijeli in jih
zvezali in jim odvzeli bojno
oroœje in primorani so bili korakati s svojimi brati v deœelo
Izobilje.
40 In sedaj je øtevilo ujetnikov,
ki so jih zajeli, presegalo øtevilo tistih, ki so bili pobiti, da,
319
Alma 53:1–8
presegalo je tiste, ki so bili pobiti
na obeh straneh.
53. POGLAVJE
Lamanske ujetnike uporabijo pri
utrjevanju mesta Izobilje.—Odpad
med Nefijci je vzrok za lamanske
zmage. — Helaman prevzame poveljstvo nad dva tisoç mladimi
sinovi Amonovega ljudstva. Med
In zgodilo se je, da so lamanske
ujetnike straœili in jih primorali,
da so øli in pokopali svoje mrtve
in prav tako mrtve Nefijce, ki
so bili pobiti; in Moroni je nad
njimi postavil moœe, da so jih
straœili, ko so opravljali delo.
2 In Moroni je øel z Lehijem v
mesto Mulek in prevzel poveljstvo v mestu in ga predal
Lehiju. Sedaj, glej, ta Lehi je bil
moœ, ki je bil z Moronijem veçinoma v vseh njegovih bitkah;
in bil je moœ kakor Moroni in
radostila sta se v varnosti drug
drugega; da, ljuba sta bila drug
drugemu in ljuba tudi vsemu
Nefijevemu ljudstvu.
3 In zgodilo se je, ko so Lamanci konçali s pokopom svojih mrtvih in prav tako mrtvih
Nefijcev, so jih peljali nazaj v
deœelo Izobilje; in Teankum je
po Moronijevih ukazih ukazal,
naj zaçnejo delati na izkopavanju jarka okrog deœele oziroma
mesta Izobilje.
4 In ukazal je, naj iz hlodov
zgradijo branik na notranji strani jarka; in ob branik iz hlodov
so na zunanjo stran jarka name-
tali zemljo; in tako so Lamance
pripravili k delu, dokler niso bili
mesta Izobilje naokrog obdali z
moçnimi stenami iz hlodov in
zemlje do silne viøine.
5 In to mesto je od takrat dalje
postalo silno oporiøçe; in v
tem mestu so straœili lamanske
ujetnike; da, in sicer znotraj
obzidja, ki so jim ga ukazali
zgraditi z njihovimi lastnimi
rokami. Moroni je bil torej primoran Lamancem naloœiti
delo, ker jih je bilo lahko straœiti, ko so bili na delu; in œelel
je vse svoje sile, ko bo izvedel
napad na Lamance.
6 In zgodilo se je, da je bil tako
Moroni pridobil zmago nad
eno izmed najveçjih lamanskih
vojsk in je bil pridobil posest
nad mestom Mulek, ki je bilo
eno od najmoçnejøih lamanskih
utrdb v nefijski deœeli; in tako
je bil tudi zgradil oporiøçe, da
je zadrœal ujetnike.
7 In zgodilo se je, da se v tistem
letu ni veç poskuøal bojevati z
Lamanci, je pa svoje moœe uporabil pri vojnih pripravah, da,
in pri gradnji utrdb, da so straœili Lamance, da, in prav tako
pri reøevanju œena in otrok
pred lakoto in stiskami in pri
oskrbi hrane za vojsko.
lamanske çete na zahodnem
morju na jugu v Moronijevi odsotnosti na raçun nekega spletkarjenja med Nefijci, ki je med
njimi povzroçil odpad, pridobile nekaj ozemlja od Nefijcev,
da, v tolikor da so v tistem delu
deœele zavzeli øtevilna njihova
mesta.
Alma 53:9–22
9 In tako so bili zavoljo kriviçnosti med njimi samimi, da,
zavoljo odpadniøtva in spletkarjenja med njimi samimi, postavljeni v najnevarnejøe okoliøçine.
10 In sedaj, glej, nekoliko imam
povedati o Amonovem ljudstvu,
ki so bili na zaçetku Lamanci;
toda Amon in njegovi bratje oziroma raje Boœja moç in beseda
sta jih bili spreobrnili h Gospodu; in pripeljali so jih bili v
zarahemelsko deœelo in Nefijci
so jih vse od tedaj øçitili.
11 In zavoljo njihove prisege so
bili izvzeti od tega, da bi prijeli
za oroœje proti svojim bratom;
kajti prisegli so bili, da ne bodo
nikoli veç prelivali krvi; in glede
na njihovo obljubo bi bili pogubljeni; da, dovolili bi, da bi sami
padli v roke svojim bratom, çe
bi ne bilo usmiljenja in silne
ljubezni, ki so jim jo izkazovali
Amon in njegovi bratje.
12 In zavoljo tega so jih pripeljali v zarahemelsko deœelo; in
Nefijci so jih bili vselej øçitili.
13 A zgodilo se je, ko so videli
nevarnost in mnoge stiske in
teœave, ki so jih Nefijci prenaøali zavoljo njih, jih je ganilo do
usmiljenja, in v bran domovine
so œeleli prijeti za oroœje.
14 A glej, ko so bili na tem,
da bodo prijeli za bojno oroœje,
je nad njimi prevladalo prigovarjanje Helamana in njegovih
bratov, kajti bili so na tem, da
bodo prelomili obljubo, ki so jo
bili sklenili.
15 In Helaman se je zbal, çe bi
ne storili tako, da bi izgubili
duøo; zato so bili vsi tisti, ki so
bili stopili v to zavezo, primo-
320
rani gledati svoje brate, kako so
bredli skozi stiske v nevarnih
okoliøçinah tistega çasa.
16 A glej, zgodilo se je, da so
imeli veliko sinov, ki niso bili
sklenili zaveze, da ne bodo prijeli za bojno oroœje, da bi se branili pred sovraœniki; zato so se
v tistem çasu zbrali, kolikor jih
je bilo zmoœnih prijeti za oroœje,
in se imenovali Nefijci.
17 In sklenili so zavezo, da se
bodo borili za svobodo Nefijcev,
da, da bodo øçitili deœelo, celo
çe bi morali dati œivljenje; da,
zavezali so se celo, da se ne
bodo nikoli odrekli svobodi,
ampak se bodo borili v vsakem
primeru, da bodo Nefijce in sebe
øçitili pred suœenjstvom.
18 Sedaj, glej, dva tisoç je bilo
teh mladeniçev, ki so sklenili
zavezo in prijeli za bojno oroœje,
da bodo branili domovino.
19 In sedaj glej, kakor doslej
Nefijcem nikoli niso bili v oviro,
so jim prav tako v tem trenutku
postali v veliko podporo; kajti
prijeli so za bojno oroœje in
Helamana so hoteli za svojega
voditelja.
20 In vsi so bili mladeniçi in
bili so silno hrabrega poguma
in tudi moçi in delavnosti; a glej,
to ni bilo vse — bili so moœje, ki
so bili ob vsakem çasu zvesti v
vsem, kar jim je bilo zaupano.
21 Da, bili so moœje resnice in
presoje, kajti pouçevali so jih
bili spolnjevati zapovedi Boga
in pred njim hoditi pokonçno.
Helaman korakal na çelu svojih
dva tisoç mladih vojakov, da
bodo okrepili ljudstvo na mejah
321
Alma 53:23–54:11
deœele na jugu ob zahodnem
morju.
in osmo leto vladavine sodnikov
54. POGLAVJE
Amoron in Moroni se pogajata glede zamenjave ujetnikov.—Moroni
zahteva, da se Lamanci umaknejo
in prenehajo s svojimi morilskimi
napadi. — Amoron zahteva, naj
Nefijci odloœijo oroœje in postanejo
podloœni Lamancem. Okrog leta
63 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo v zaçetku
dvajset in devetega leta vladavine sodnikov, da je Amoron
poslal Moroniju sporoçilo in
œelel menjati ujetnike.
2 In zgodilo se je, da je ob tej
zahtevi Moroni zaçutil silno radost, kajti œiveœ, ki so ga delili
za hrano lamanskim ujetnikom,
je œelel za hrano za lastne ljudi;
in prav tako je œelel imeti svoje
ljudi, da bo okrepil svojo vojsko.
3 Sedaj, Lamanci so bili odpeljali veliko œensk in med vsemi
Moronijevimi ujetniki oziroma
ujetniki, ki jih je bil zajel Moroni, ni bilo niti ene œenske niti
otroka; zato je Moroni premiøljal
o zvijaçi, da bi od Lamancev
dobil çimveç nefijskih ujetnikov,
kolikor bi jih bilo mogoçe.
4 Zato je napisal pismo in ga
poslal po Amoronovem sluœabniku, po istem, ki je bil pismo
prinesel Moroniju. To so sedaj
besede, ki jih je pisal Amoronu,
rekoç:
5 Glej, Amoron, nekoliko sem
ti napisal glede te vojne, ki si
jo vojskoval z mojim ljudstvom
oziroma katero je z njimi
vojskoval tvoj brat in katero
si po njegovi smrti øe odloçen
nadaljevati.
6 Glej, povedal bi ti nekoliko
glede praviçnosti Boga in meça
njegovega vsemogoçnega besa,
ki visi nad teboj, çe se ne boø
pokesal in umaknil svojih çet na
svoje ozemlje oziroma v deœelo
svoje posesti, ki je nefijska
deœela.
7 Da, te reçi bi ti povedal, çe bi
jim bil zmoœen prisluhniti; da,
povedal bi ti o tistem straønem
peklu, ki çaka, da sprejme
takøne morilce, kakor sta ti in
tvoj brat, çe se ne boø pokesal in
se odvrnil od svojih morilskih
namenov in se s svojimi çetami
vrnil v svojo deœelo.
8 Ker pa si to enkrat œe zavrnil
in si se boril z Gospodovim
ljudstvom, celo tako lahko priçakujem, da boø storil ponovno.
9 In sedaj, glej, pripravljeni
smo vas sprejeti; da, in çe se ne
boste odvrnili od svojih namenov, glej, si boste priklicali srd
tistega Boga, ki ste ga pri sebi
zavrgli, celo v svoje popolno
pogubljenje.
10 Ampak, kakor œivi Gospod, bodo naøe çete priøle nad
vas, çe se ne boste umaknili in
kmalu vas bo obiskala smrt,
kajti obdrœali bomo svoja mesta
in svoje pokrajine; da, in obdrœali bomo svojo vero in stvar
naøega Boga.
11 In glej, predpostavljati mi
da, da ti zaman govorim o tem;
oziroma predpostavljati mi da,
Alma 54:12–24
da si otrok pekla; zato bom
konçal svoje pismo in ti rekel,
da ujetnikov ne bom menjal
drugaçe kakor pod pogojem,
da boø predal moœa in njegovo
œeno in njegove otroke za enega
ujetnika; çe bo primer tak, da
boø to storil, bom menjal.
12 In glej, çe tega ne boø storil,
bom nadte priøel s svojimi çetami; da, oboroœil bom celo svoje
œenske in otroke in bom priøel
nadte in sledil ti bom prav v
tvojo deœelo, ki je deœela naøega
prvega nasledstva; da, in kri za
kri bo, da, œivljenje za œivljenje;
in bojeval se bom s teboj, prav
dokler ne boø izbrisan z obliçja
Zemlje.
13 Glej, jezen sem in prav tako
moje ljudstvo; prizadevali ste
si, da bi nas pobili, in mi smo si
prizadevali samo, da bi se branili. A glej, çe si boste prizadevali,
da nas bi øe naprej pobijali, da,
si bomo mi prizadevali pobijati
vas; da, in zahtevali bomo svojo
deœelo, deœelo naøega prvega
nasledstva.
14 Sedaj zakljuçujem svoje
pismo: Jaz sem Moroni; jaz sem
vodja nefijskega ljudstva.
bil Amoron, ko je bil to pismo
prejel, jezen; in napisal je drugo
pismo Moroniju in to so besede,
ki jih je napisal, rekoç:
16 Jaz sem Amoron, kralj
Lamancev; jaz sem brat od
Amalikija, ki si ga ti umoril.
Glej, na tebi bom maøçeval
njegovo smrt, da, in nadte bom
priøel s svojo vojsko, kajti tvojih groœenj se ne bojim.
17 Kajti glej, tvoji oçetje so bili
322
kriviçni do svojih bratov, v
tolikor da so jih oropali pravice
do vladanja, ko jim je po vsej
pravici pripadala.
18 In sedaj, glej, çe boste odloœili oroœje in postali podloœni,
da bodo nad vami upravljali
tisti, katerim vlada po pravici
pripada, potem bom ukazal, da
bodo moji ljudje odloœili oroœje
in ne bodo veç v vojni.
19 Glej, izdihnil si veliko groœenj meni in mojemu ljudstvu; a
glej, tvojih groœenj se ne bojimo.
20 Vendar bom z zadovoljstvom dovolil zamenjati
ujetnike po tvoji zahtevi, da
bom hrano prihranil za svoje
vojøçake; in vojevala bova vojno, ki bo veçna, bodisi se bodo
Nefijci podvrgli naøi vladavini
bodisi bo v njihovo veçno
izumrtje.
21 In kar zadeva tistega Boga,
za katerega praviø, da smo ga
zavrnili, glej, takønega bitja ne
poznamo; niti ga ne ti; çe pa je
tako, da takøno bitje je, ne vemo
drugega, kakor da je ustvaril
tako nas kakor vas.
22 In çe bo tako, da je hudiç in
pekel, glej, mar ne bo tja poslal
tebe, da boø bival z mojim bratom, ki si ga umoril, za katerega
si namignil, da je øel na takøen
kraj? A glej, ni pomembno.
23 Jaz sem Amoron in sem
potomec Zorama, ki so ga vaøi
oçetje prisilili in ga privedli iz
Jeruzalema.
24 In sedaj, glej, jaz sem neustraøen Lamanec; glej, to vojno
smo vojevali, da bi maøçevali
njihove krivice in ohranili in
pridobili njihove pravice do
323
Alma 55:1–14
vlade; in zakljuçim svoje pismo
Moroniju.
55. POGLAVJE
Moroni noçe menjati ujetnikov. —
Lamanske straœarje zmamijo, da
se napijejo, in nefijski ujetniki so
osvobojeni.—Mesto Gid je zavzeto
brez prelivanja krvi. Med letoma
63 in 62 pr. Kr.
Sedaj se je zgodilo, ko je bil
Moroni to pismo prejel, je bil øe
bolj jezen, kajti vedel je, da
Amoron popolnoma ve za svojo
prevaro; da, vedel je, da je
Amoron vedel, da ta stvar ni
bila praviçna, katera ga je
primorala, da se je vojeval z
2 In rekel je: Glej, z Amoronom
ne bom menjal ujetnikov, çe se
ne bo odvrnil od svojih namer,
kakor sem navedel v svojem
pismu; kajti ne bom mu dovolil,
da bo imel øe veç moçi od te, ki
si jo je pridobil.
3 Glej, poznam kraj, kjer
Lamanci straœijo moje ljudi, ki
so jih zajeli; in ker Amoron ne
ugodi mojemu pismu, glej, mu
bom storil po svojih besedah,
da, prizadeval si bom za smrt
med njimi, dokler ne bodo toœili
po miru.
4 In sedaj se je zgodilo, ko je bil
Moroni te besede izrekel, je ukazal, naj med njegovimi moœmi
raziøçejo, da bi morda naøel moœa, ki je bil med njimi lamanski
potomec.
5 In zgodilo se je, da so naøli
enega, ki mu je bilo ime Laman;
in bil je eden od sluœabnikov
kralja, katerega je Amalikija
umoril.
6 Sedaj je Moroni ukazal, naj
Laman in majhno øtevilo njegovih moœ gre k straœarjem, ki so
straœili Nefijce.
7 Sedaj, Nefijce so straœili v
mestu Gid; zato je Moroni
zadolœil Lamana in ukazal, naj
gre z njim manjøe øtevilo moœ.
8 In ko se je zveçerilo, je øel
Laman k straœarjem, ki so straœili Nefijce, in glej, videli so ga
prihajati in so mu zaklicali; on pa
jim je rekel: Ne bojte se; glejte,
Lamanec sem. Glejte, pobegnili
smo Nefijcem in oni spijo; in
glejte, vzeli smo od njihovega
vina in ga prinesli s seboj.
9 Ko so sedaj Lamanci te besede sliøali, so ga sprejeli z radostjo; in rekli so mu: Daj nam
od svojega vina, da bomo pili;
zadovoljni smo, da si tako s
seboj odnesel vino, kajti utrujeni smo.
10 Laman pa jim je rekel: Prihranimo si vino, dokler ne
bomo øli nad Nefijce v bitko. Te
besede pa so jih napravile samo
øe bolj œeljne, da bi vino pili;
11 kajti rekli so: Utrujeni smo,
zato nam dovoli vzeti od tvojega
vina in çez ças bomo vino prejeli
za obrok, kar nas bo okrepilo,
da bomo øli nad Nefijce.
12 In Laman jim je rekel: Lahko
storite po svojih œeljah.
13 In zgodilo se je, da so vino
pili brez zadrœka; in prijetno je
delo njihovemu okusu, zato so si
ga jemali øe bolj brez zadrœka;
in bilo je moçno, ker je bilo
pripravljeno kot moçno.
14 In zgodilo se je, da so pili in
Alma 55:15–29
bili veseli in çez ças so se vsi
opili.
15 In ko so sedaj Laman in
njegovi moœje videli, da so se
vsi opili in so trdno pospali,
so se vrnili k Moroniju in
mu povedali vse, kar se je bilo
zgodilo.
16 In to je bilo sedaj po Moronijevem naçrtu. In Moroni je bil
pripravil moœe z bojnim oroœjem; in øel je v mesto Gid, medtem ko so Lamanci trdno spali
in so bili opiti, in ujetnikom
vrgel bojno oroœje, v tolikor da
so se vsi oboroœili;
17 da, celo œenam in vsem njihovim otrokom, kolikor jih je
bilo zmoœnih uporabljati bojno
oroœje, ko je bil Moroni oboroœil
vse tiste ujetnike; in vse to so
izvedli v globoki tiøini.
18 Çe pa bi bili Lamance prebudili, glej, so bili opiti in Nefijci
bi jih bili pobili.
19 A glej, to ni bila Moronijeva
œelja; ni se radostil v pobijanju
oziroma v prelivanju krvi, paç
pa se je radostil v tem, da je
svoje ljudstvo ohranjal pred
pogubo; in zato da bi nase ne
priklical nepraviçnosti, ni hotel
navaliti na Lamance in jih pobiti
v njihovi opitosti.
20 Bil pa je dosegel svoje œelje;
kajti oboroœil je tiste nefijske
ujetnike, ki so bili znotraj
mestnega obzidja, in jim dal
moç, da so zavzeli tiste predele,
ki so bili znotraj obzidja.
21 In potem je ukazal moœem,
ki so bili z njim, naj se za korak
odmaknejo od njih in obkolijo
lamanske çete.
22 Sedaj, glej, to je bilo storjeno
324
v noçnem çasu, torej ko so se
Lamanci zjutraj zbudili, so videli, da so jih Nefijci obkolili
od zunaj in da so bili znotraj
njihovi ujetniki oboroœeni.
23 In tako so videli, da so bili
Nefijci imeli nad njimi premoç;
in v teh okoliøçinah so odkrili,
da ne bi bilo dobro, da bi se z
Nefijci borili; zato je njihov
glavni poveljnik zahteval bojno
oroœje in prinesli so ga in ga
vrgli Nefijcem pred noge in
rotili za milost.
24 Sedaj glej, to je bila Moronijeva œelja. Zajel jih je kot vojne
ujetnike in zavzel mesto in
ukazal, naj osvobodijo vse ujetnike, ki so bili Nefijci; in pridruœili so se Moronijevi vojski
in so njegovo vojsko moçno
okrepili.
25 In zgodilo se je, da je ukazal
Lamancem, ki jih je bil zajel kot
ujetnike, naj zaçnejo delati pri
utrjevanju utrdb okrog mesta
Gid.
utrdil mesto Gid po svojih
œeljah, je ukazal, naj ujetnike
odpeljejo v mesto Izobilje; in
tudi to mesto je straœil s silno
veliko moçjo.
navkljub vsem lamanskim spletkam obdrœali in øçitili vse ujetnike, ki so jih bili zajeli, in prav
tako ohranjali vse ozemlje in
prednost, ki so si jo bili ponovno
pridobili.
spet zaçeli zmagovati in ponovno zahtevati svoje pravice
in privilegije.
29 Velikokrat so jih Lamanci
325
Alma 55:30–56:8
ponoçi skuøali obkoliti, toda v
teh poizkusih so izgubili veliko
ujetnikov.
30 In velikokrat so skuøali
Nefijcem dati vino, da bi jih
pogubili s strupom oziroma s
pijanostjo.
31 A glej, Nefijci sedaj niso bili
poçasni, da bi se spomnili Gospoda, svojega Boga, v tem svojem çasu stisk. Niso jih mogli
ujeti v svoje pastí; da, niso pili
od njihovega vina, çe ga prej
niso dali kakemu lamanskemu
ujetniku.
32 In bili so tako previdni, da
bi jim ne dali kakega strupa;
kajti çe bi vino zastrupilo Lamanca, bi prav tako zastrupilo
Nefijca; in tako so preverjali
vse njihove pijaçe.
33 In sedaj se je zgodilo, da se je
Moroniju zdelo potrebno napraviti priprave za napad na mesto
Morianton; kajti glej, Lamanci
so bili s svojim delom utrjevali
mesto Morianton, dokler ni bilo
postalo silno oporiøçe.
34 In nenehno so v tisto mesto
poøiljali nove okrepitve in tudi
nove zaloge œiveœa.
in deveto leto vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom.
56. POGLAVJE
Helaman poølje Moroniju pismo
in poroça o stanju v vojni z
Lamanci. — Antipus in Helaman
zmagata nad Lamanci. — Helamanovih dva tisoç mladih sinov se
bojuje s çudeœno moçjo in nihçe od
njih ni ubit. 1. verz: okrog leta 62
pr. Kr; 2. do 19. verz: okrog leta 66
pr. Kr; 20. do 57. verz: med letoma
65 in 64 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo v zaçetku tridesetega leta vladavine
sodnikov drugega dne prvega
meseca, da je Moroni prejel od
Helamana pismo, ki je navajalo
zadeve ljudstva v tistem delu
deœele.
2 In to so besede, ki jih je zapisal, rekoç: Moj dragi, ljubljeni
brat Moroni, tako v Gospodu
kakor v vojnih stiskah; glej, moj
ljubljeni brat, imam ti nekoliko
povedati o vojni v tem delu
deœele.
3 Glej, dva tisoç sinov tistih
moœ, ki jih je Amon pripeljal
iz nefijske deœele — veø torej,
da so potomci Lamana, ki je bil
starejøi sin oçeta Lehija;
4 torej mi ti ni potrebno govoriti o njihovih obiçajih ali njihovi neveri, kajti to poznaø —
5 zato mi zadoøça, da ti povem,
da jih je dva tisoç od teh moœ
prijelo za bojno oroœje in œeleli
so, naj bom njihov vodja; in øli
smo branit domovino.
6 In veø torej tudi o zavezi,
ki so jo sklenili njihovi oçetje,
da ne bodo prijeli za bojno
oroœje proti svojim bratom, da
bi prelivali kri.
7 V dvajset in øestem letu pa
so, ko so videli naøe teœave in
naøe stiske zavoljo njih, bili na
tem, da prelomijo zavezo, katero so bili sklenili, in primejo za
bojno oroœje v naøo obrambo.
8 Ampak nisem jim dovolil,
da bi prelomili to zavezo, ki
so jo bili sklenili, predpostav-
Alma 56:9–22
ljajoç, da nas bo Bog okrepil, v
tolikor da ne bomo veç trpeli,
ker so drœali obljubo, ki so jo
bili sklenili.
9 A glej, tukaj je nekaj, zavoljo
çesar se lahko zelo radostimo.
Kajti glej, v dvajset in øestem
letu sem jaz, Helaman, korakal
na çelu teh dva tisoç mladeniçev
v mesto Judeja, da bi pomagali
Antipusu, ki si ga bil doloçil za
voditelja nad ljudstvom tistega
dela deœele.
10 In pridruœil sem svojih dva
tisoç sinov (kajti vredni so, da
jih imenujem sinovi) Antipusovi
vojski, v moçi katerih se je
Antipus silno radostil; kajti glej,
njegovo vojsko so Lamanci oslabili, kajti njihove sile so bile
pobile ogromno øtevilo naøih
moœ, v çemer imamo razlog za
œalovanje.
11 Vendar se lahko potolaœimo
v tem smislu, da so umrli za
stvar svoje domovine in svojega
Boga, da, in so sreçni.
12 In Lamanci so zadrœali tudi
veliko ujetnikov, od katerih
so vsi glavni poveljniki, kajti
nobenega drugega niso pustili
œivega. In predpostavljamo, da
so sedaj v tem trenutku v nefijski deœeli; tako je, çe jih niso
pobili.
13 In sedaj, to so mesta, katerih
so se polastili Lamanci s prelivanjem krvi mnogih naøih hrabrih
moœ:
14 mantijska deœela oziroma
mesto Manti in mesto Zezrom
in mesto Kumeni in mesto
Antipara.
15 In to so mesta, ki so jih posedovali, ko sem priøel pred mesto
326
Judeja; in naøel sem Antipusa in
njegove moœe, ki so z vso moçjo
garali pri utrjevanju mesta.
16 Da, in bili so na tleh tako
telesno kakor v duhu, kajti
podnevi so se bili hrabro borili
in ponoçi so garali, da so varovali svoja mesta; in tako so bili
trpeli hude stiske vsake vrste.
17 In sedaj so bili odloçeni, da
bodo na tem mestu zmagali ali
umrli; zato prav lahko predpostavljaø, da jim je ta majhna
sila, ki sem jo pripeljal s seboj,
da, ti moji sinovi, dala velike
upe in veliko radosti.
so Lamanci videli, da je bil
Antipus prejel veçjo moç v svojo vojsko, so jih Amoronovi
ukazi primorali, naj ne gredo
nad mesto Judeja oziroma nad
nas v bitko.
19 In tako smo bili priljubljeni
pri Gospodu; kajti çe bi bili priøli
nad nas v tej naøi slabosti, bi
morda pokonçali naøo majhno
vojsko; tako pa smo bili obvarovani.
20 Amoron jim je ukazal, naj
obdrœijo tista mesta, katera so
bili zavzeli. In tako se je konçalo
dvajset in øesto leto. In v zaçetku dvajset in sedmega leta smo
mesta in sebe pripravili na
obrambo.
21 Sedaj smo œeleli, da bi Lamanci priøli nad nas; kajti nismo
si œeleli, da bi mi izvêdli napad
nanje v njihovih oporiøçih.
zunaj naokrog imeli oglednike,
da so opazovali gibanje Lamancev, da bi ne ponoçi ne podnevi
ne øli mimo nas, da bi ne napadli
327
naøih drugih mest, ki so bila na
severu.
23 Kajti vedeli smo, da v tistih
mestih niso bili dovolj moçni,
da bi se spoprijeli z njimi; zato
smo œeleli, çe bi øli mimo nas,
da bi nanje planili od zadaj in
jih tako od zadaj zaposlili v
istem trenutku, ko bi se z njimi
spoprijeli od spredaj. Predpostavljali smo, da bi jih lahko
prevladali; a glej, v tej naøi œelji
smo bili razoçarani.
24 Niso si drznili iti mimo nas
z vso svojo vojsko niti si niso
drznili z delom, çe bi ne bili
zadosti moçni in bi padli.
25 Niti si niso drznili odkorakati proti mestu Zarahemla; niti
si niso upali iti preko pri izviru
Sidona na drugo stran v mesto
Nefíha.
26 In tako so se s svojimi silami
odloçili obdrœati tista mesta,
katera so bili zavzeli.
27 In sedaj se je zgodilo v drugem mesecu tega leta, da so od
oçetov tistih mojih dva tisoç
sinov prinesli veliko œiveœa.
28 In prav tako so nam iz
zarahemelske deœele poslali dva
tisoç moœ. In tako smo bili pripravljeni z deset tisoç moœmi
in œiveœem zanje in tudi za njihove œene in njihove otroke.
29 In Lamanci, ko so tako videli, kako so se naøe sile dnevno
poveçevale in da je prihajal
œiveœ za naøo hrano, so se zbali
in so zaçeli izvajati bliskovite
napade, çe bi bilo tako mogoçe
napraviti konec temu, da bi mi
prejemali œiveœ in moç.
30 Ko smo sedaj videli, da so
glede tega Lamanci postajali
Alma 56:23–38
nemirni, smo jih œeleli ukaniti;
zato je Antipus ukazal, naj s
svojimi sinki odkorakam naprej
v sosednje mesto, kakor da nosimo œiveœ sosednjemu mestu.
31 In odkorakali naj bi v bliœino
mesta Antipara, kakor da bomo
øli v naslednje mesto v mejah
pri morski obali.
odkorakali, kakor da bi bili z
œiveœem, da bi øli v tisto mesto.
Antipus z delom svoje vojske
odkorakal naprej, puøçajoç preostale, da so branili mesto. Ni
pa odkorakal, dokler nisem bil
jaz odøel s svojo majhno vojsko
in nisem bil priøel v bliœino
mesta Antipara.
34 In sedaj, v mestu Antipara
je bila nastanjena najmoçnejøa
lamanska vojska; da, najøtevilnejøa.
35 In zgodilo se je, ko so jih
bili njihovi ogledniki obvestili,
so priøli s svojo vojsko in korakali nad nas.
pred njimi zbeœali na sever. In
tako smo odpeljali najmoçnejøo
lamansko vojsko;
37 da, in sicer v precejønjo
daljavo, v tolikor da se niso, ko
so zagledali Antipusovo vojsko,
ki jih je zasledovala s svojo
moçjo, obrnili ne na desno ne
na levo, ampak so pohod nadaljevali v ravni smeri za nami; in
kot predpostavljamo, je bila
njihova namera, da nas bodo
pobili, preden jih bo Antipus
dohitel, in to zato da bi jih naøi
ljudje ne mogli obkoliti.
38 In sedaj je Antipus, videç
Alma 56:39–52
naøo nevarnost, pospeøil pohod
svoje vojske. A glej, bila je noç;
zato nas niso dohiteli, niti ni
Antipus dohitel njih; zato smo
se çez noç utaborili.
39 In zgodilo se je, da so nas
pred jutranjim svitom, glej,
Lamanci zasledovali. Sedaj nismo bili zadosti moçni, da bi se
bojevali z njimi; da, jaz ne bi
dovolil, da bi jim moji sinki
padli v roke; zato smo pohod
nadaljevali in korakali v divjino.
40 Sedaj se niso drznili obrniti
ne na desno ne na levo, da bi ne
bili obkoljeni; niti se nisem sam
obrnil ne na desno ne na levo,
da bi me ne nadvladali in se jim
ne bi mogli zoperstaviti, paç pa
bi bili pobiti in bi oni pobegnili;
in tako smo v divjino beœali ves
tisti dan, prav dokler se ni
stemnilo.
41 In zgodilo se je, da smo spet,
ko je priøla jutranja svetloba,
videli Lamance tik za seboj in
pred njimi smo pobegnili.
42 A zgodilo se je, da nas niso
dolgo zasledovali, preden so se
ustavili; in bilo je tretjega dne
zjutraj v sedmem mesecu.
43 In sedaj, ali jih je dohitel
Antipus, nismo vedeli, toda
svojim moœem sem rekel: Glejte,
ne vemo drugega, toda ustavili
so se z namenom, da bi mi priøli
nadnje, da bi nas ujeli v past;
44 kaj pravite torej, sinovi moji,
ali boste øli nadnje v bitko?
45 In sedaj ti povem, moj ljubljeni brat Moroni, da nisem bil
nikoli videl tako velikega poguma, ne, med vsemi Nefijci ne.
46 Kajti kakor sem jih bil jaz
vselej klical za svoje sinove (kajti
328
vsi so bili zelo mladi), prav tako
so oni meni rekli: Oçe, glej, naø
Bog je z nami in ne bo dovolil,
da bi padli; torej nas pusti iti;
ne bi pobijali svojih bratov, çe
bi nas pustili pri miru; zato nas
pusti iti, sicer bodo premagali
Antipusovo vojsko.
47 Sedaj, nikoli se niso bili borili, vendar se niso bali smrti; in
bolj so mislili na svobodo svojih
oçetov kakor na svoje œivljenje;
da, matere so jih bile uçile, da
jih bo Bog, çe ne bodo dvomili,
reøil.
48 In ponovili so mi besede
svojih mater, rekoç: Ne dvomimo, da so naøe matere to vedele.
vrnil s svojimi dva tisoçimi nad
te Lamance, ki so nas bili zasledovali. In sedaj, glej, Antipusova vojska jih je bila dohitela in
zaçela se je bila straøna bitka.
50 Ker je bila Antipusova
vojska utrujena zavoljo dolgega pohoda v tako kratkem
çasovnem razmiku, so bili na
tem, da bodo padli Lamancem
v roke; in çe bi se ne bil vrnil s
svojimi dva tisoçimi, bi dosegli
svoj namen.
51 Kajti Antipus je bil padel pod
meçem in mnogi od njegovih
voditeljev zavoljo utrujenosti,
katero je povzroçila hitrost njihovega pohoda — zato so se
Antipusovi moœje, zmedeni,
ker so njihovi voditelji padli,
pred Lamanci zaçeli umikati.
52 In zgodilo se je, da je Lamancem dalo pogum in zaçeli
so jih zasledovati; in tako so jih
Lamanci zasledovali z veliko
vnemo, ko jim je od zadaj priøel
329
Helaman s svojimi dva tisoçimi
in jih zaçel silno pobijati, v tolikor da se je vsa lamanska
vojska zaustavila in se obrnila
nad Helamana.
53 Ko so sedaj Antipusovi ljudje videli, da so se bili Lamanci
obrnili okrog, so zbrali svoje
moœe in spet priøli Lamancem
za hrbet.
smo mi, Nefijevo ljudstvo, Antipusovi ljudje in jaz z mojimi
dva tisoçimi, Lamance obkolili
in jih pobijali; da, v tolikor da
so bili primorani predati bojno
oroœje in tudi sebe za vojne
ujetnike.
ko so se nam bili predali, glej,
sem preøtel tiste mladeniçe, ki
so se bili borili z menoj, bojeç
se, da jih je bilo veliko izmed
njih pobitih.
56 A glej, na mojo veliko radost
ni bila na zemljo padla niti ena
duøa; da, in borili so se bili
kakor z Boœjo moçjo; da, nikoli
ni bilo sliøati za moœe, ki bi se
borili s takøno çudeœno moçjo;
in s takøno mogoçno moçjo so
planili nad Lamance, da so jih
prestraøili; in zato so se Lamanci
predali za vojne ujetnike.
57 In ker nismo bili imeli mesta
za ujetnike, da bi jih straœili, da
bi lamanskih çet ne pustili v
njihovo bliœino, zato smo jih
poslali v zarahemelsko deœelo,
in del tistih moœ, ki niso bili
pobiti, od Antipusa, z njimi; in
preostale sem vzel s seboj in jih
pridruœil mojim mladim Amoncem in pohod nadaljeval nazaj
v mesto Judeja.
Alma 56:53–57:6
57. POGLAVJE
Helaman ponovno poroça o zajetju
Antipara in o predaji in kasneje o
Kumenijevi obrambi. — Njegovi
Amonovi mladeniçi se hrabro borijo; vsi so ranjeni, nobeden pa ni
ubit. — Gid poroça o poboju in pobegu lamanskih ujetnikov. Okrog
leta 63 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo, da sem
od kralja Amorona prejel pismo,
ki je navajalo, da nam bo, çe mu
bom predal tiste vojne ujetnike,
ki smo jih bili zajeli, predal
mesto Antipara.
2 Jaz pa sem kralju poslal
pismo, da smo bili prepriçani,
da so bile naøe sile zadostne, da
bodo mesto Antipara zavzele s
silo; in çe bi izroçili ujetnike za
tisto mesto, bi se morali imeti
za nespametne in da bi ujetnike
izroçili samo v zameno.
3 In Amoron je zavrnil moje
pismo, kajti ujetnikov ni hotel
zamenjati; zato smo se zaçeli
pripravljati, da bomo øli nad
mesto Antipara.
4 A ljudje v Antiparu so zapustili mesto in pobegnili v druga
mesta, ki so jih bili posedovali,
da so jih utrdili; in tako je mesto
Antipara padlo v naøe roke.
5 In tako se je konçalo dvajset in
osmo leto vladavine sodnikov.
zaçetku dvajset in devetega leta
prejeli oskrbo œiveœa in tudi
dodatek k naøi vojski iz zarahemelske deœele in iz okoliøke
deœele v øtevilu øest tisoç
moœ poleg øestdesetih amonskih
sinov, ki so se bili pridruœili
Alma 57:7–19
svojim bratom, moji skupinici
dva tisoçih. In sedaj glej, bili
smo moçni, da, prinesli so nam
bili tudi veliko œiveœa.
naøa œelja, da bi vojevali bitko
z vojsko, ki je bila nameøçena,
da bi varovala mesto Kumeni.
8 In sedaj, glej, pokazal ti bom,
da smo kmalu dosegli svojo
œeljo; da, z naøo moçno silo oziroma z delom naøe moçne sile
smo ponoçi obkolili mesto
Kumeni, malo preden naj bi oni
dobili oskrbo œiveœa.
9 In zgodilo se je, da smo veliko
noçi taborili okrog mesta; toda
spali smo na svojih meçih in
straœili, da bi Lamanci ne mogli
ponoçi priti nad nas in nas pobiti, kar so velikokrat poizkuøali;
toda vsakokrat ko so to poizkusili, je bila prelita njihova kri.
10 Sçasoma je njihov œiveœ
prispel in bili so na tem, da bodo
øli v mesto ponoçi. In mi smo
bili, namesto da bi bili Lamanci,
Nefijci; zato smo zajeli njih in
njihov œiveœ.
11 In navkljub temu, da so bili
Lamanci tako odrezani od svojega œiveœa, so bili øe vedno odloçeni braniti mesto; zato je bilo
bolje, da smo tisti œiveœ vzeli in
ga poslali v Judejo in naøe ujetnike v zarahemelsko deœelo.
12 In zgodilo se je, da ni bilo
minilo veliko dni, ko so Lamanci
zaçeli izgubljati upanje glede
pomoçi; torej so mesto predali
v naøe roke in tako smo dosegli
svoj naçrt, da smo pridobili
mesto Kumeni.
13 A zgodilo se je, da so bili
naøi ujetniki tako øtevilni, da
330
smo navkljub svojemu velikemu
øtevilu bili primorani uporabiti
vso svojo silo, da smo jih imeli
ali pa jih usmrtili.
14 Kajti glej, v velikem øtevilu
so pobegnili in so se borili s kamenjem in z gorjaçami oziroma
s çimer koli, kar jim je priølo pod
roke, v tolikor da smo jih skoraj
dva tisoç pobili, potem ko so se
bili œe predali za vojne ujetnike.
15 Zato je za nas postalo bolje,
da smo napravili konec njihovemu œivljenju oziroma jih straœili
z meçem v roki tam v zarahemelski deœeli; in prav tako je
bilo naøega œiveœa komaj zadosti
za naøe lastne ljudi, ne glede na
to kar smo bili vzeli Lamancem.
16 In sedaj, v teh teœavnih
okoliøçinah je zadeva postala
zelo resna kar zadeva odloçitve
glede vojnih ujetnikov; vendar
smo se odloçili, da jih poøljemo
v zarahemelsko deœelo; zato
smo izbrali nekaj naøih moœ in
jim dali zadolœitev nad ujetniki,
da so øli v zarahemelsko deœelo.
17 A zgodilo se je, da so se
naslednjega dne vrnili. In sedaj
glej, od njih nismo poizvedovali
o ujetnikih; kajti glej, Lamanci
so bili pred nami in vrnili so se
pravoçasno, da so nas reøili
pred tem, da bi padli v njihove
roke. Kajti glej, Amoron jim je
bil za okrepitev poslal novo
oskrbo œiveœa in tudi øtevilno
vojsko moœ.
18 In zgodilo se je, da so tisti
moœje, ki smo jih poslali z ujetniki, prispeli pravoçasno, da so
jih zadrœali, ko so bili na tem,
da nas premagajo.
19 A glej, moja skupinica dva
331
tisoç in øestdesetih se je borila
nadvse drzno; da, bili so trdni
pred Lamanci in so zadajali
smrt vsem tistim, ki so se jim
zoperstavili.
20 In ko je bil preostanek naøe
vojske na tem, da Lamancem
popusti, glej, je bilo tistih dva
tisoç in øestdeset trdnih in
neustraønih.
21 Da, in bili so posluøni in so
z natançnostjo spolnjevali vsako
zapovedano besedo; da, zgodilo
se jim je prav po njihovi veri; in
spomnil sem se besed, ki so mi
jih rekli, katere so jih bile uçile
njihove matere.
22 In sedaj glej, ti moji sinovi
in tisti moœje, ki so bili izbrani,
da bodo prepeljali ujetnike, so
tisti, katerim dolgujemo to veliko zmago; kajti ti so bili tisti, ki so
premagali Lamance; zato so bili
pregnani nazaj v mesto Manti.
23 In obdrœali smo mesto
Kumeni in vsi nismo bili pobiti
z meçem; vendar smo bili utrpeli veliko izgubo.
so bili Lamanci pobegnili, sem
takoj ukazal, naj moje moœe, ki
so bili ranjeni, odnesejo izmed
mrtvih in ukazal sem, naj jim
oskrbijo rane.
25 In zgodilo se je, da jih je bilo
dvesto izmed mojih dva tisoç
in øestdesetih, ki so omedleli
zavoljo izgube krvi; vendar po
Boœji dobroti in na naøo veliko
osuplost in prav tako v radost
naøe celotne vojske ni bilo niti
ene duøe, ki bi bila ubita; da, in
med njimi ni bilo niti ene duøe,
ki bi ne zadobila veliko ran.
26 In sedaj, naøa celotna vojska
Alma 57:20–33
je osupnila nad njihovo ohranitvijo, da, da jim je bilo prihranjeno, medtem ko je bilo tisoç
naøih bratov, ki so bili pobiti. In
to praviçno pripisujemo çudeœni
Boœji moçi zavoljo njihove silne
vere v to, v kar so bili pouçeni
verjeti — da praviçni Bog je in
da bo vsakogar, ki ne dvomi,
ohranil s svojo çudeœno moçjo.
27 Sedaj, to je bila vera tistih, o
katerih sem govoril; mladi so
in njihovo miøljenje je trdno in
svoje zaupanje nenehno polagajo v Boga.
smo bili tako poskrbeli za svoje
ranjence in smo bili pokopali
svoje mrtve in prav tako mrtve
Lamance, ki jih je bilo veliko,
glej, smo Gida povpraøali o
ujetnikih, katere so bili vodili v
zarahemelsko deœelo.
29 Sedaj, Gid je bil glavni poveljnik skupine, ki je bila doloçena, naj jih zastraœene vodi v
deœelo.
30 In sedaj, to so besede, ki mi
jih je rekel Gid: Glej, z naøimi
ujetniki smo zaçeli hoditi proti
zarahemelski deœeli. In zgodilo
se je, da smo sreçali oglednike
naøe vojske, ki so jih poslali, da
bi opazovali lamanski tabor.
31 In zaklicali so nam, rekoç:
Glejte, lamanska vojska koraka
proti mestu Kumeni; in glej,
planili bodo nanje, da, in pobili
naøe ljudi.
32 In zgodilo se je, da so naøi
ujetniki sliøali njihovo kriçanje,
kar je bilo vzrok, da so dobili
pogum; in v uporu so se dvignili
proti nam.
Alma 57:34–58:8
zavoljo njihovega upora napravili, da so øli naøi meçi nadnje.
In zgodilo se je, da so v skupini
tekli proti naøim meçem, v çemer jih je bilo veçje øtevilo pobitih; in preostali so se odvezali
in zbeœali pred nami.
34 In glej, ko so bili beœali in
jih mi nismo mogli dohiteti,
smo s hitrostjo zaçeli korakati
proti mestu Kumeni; in glej,
priøli smo pravoçasno, da smo
lahko pomagali naøim bratom
obdrœati mesto.
35 In glej, spet smo reøeni iz
rok naøih sovraœnikov. In blagoslovljeno bodi ime naøega
Boga; kajti glej, on je tisti, ki nas
je reøil; da, ki je napravil to
veliko reç za nas.
36 Sedaj se je zgodilo, ko sem
bil jaz, Helaman, te besede sliøal,
me je navdala silna radost zavoljo Boœje dobrote, da nas je ohranil, da nismo bili vsi pogubljeni;
da, in zaupam, da so duøe moœ,
ki so bili pobiti, stopile v Boœji
poçitek.
58. POGLAVJE
Helaman, Gid in Teomner z zvijaço
zavzamejo mesto Manti.—Lamanci
se umaknejo.—Sinovi Amonovega
ljudstva so obvarovani, ko neomajno branijo svojo svobodo in vero.
In glej, sedaj se je zgodilo, da je
bil naø naslednji cilj zasesti
mesto Manti; a glej, ni je bilo
poti, da bi jih izpeljali iz mesta
s svojimi majhnimi skupinami:
kajti glej, zapomnili so si, kar
smo bili doslej napravili; zato
332
jih nismo mogli zvabiti iz njihovih oporiøç.
2 In bili so toliko øtevilnejøi, kot
je bila naøa vojska, da si nismo
drznili iti v napad na njihova
oporiøça.
3 Da, in postalo je potrebno,
da smo uporabili svoje moœe,
da so varovali tiste dele deœele,
v katerih smo bili ponovno pridobili svojo posest; zato je postalo potrebno, da smo çakali,
da bi prejeli veç moçi iz zarahemelske deœele in tudi novo
oskrbo œiveœa.
4 In zgodilo se je, da sem tako
poslal odposlance k upravitelju
naøe deœele, da bi ga seznanil z
zadevami naøih ljudi. In zgodilo
se je, da smo çakali, da bomo
iz zarahemelske deœele prejeli
œiveœ in okrepitev.
5 A glej, le malo nam je koristilo; kajti tudi Lamanci so iz
dneva v dan prejemali veliko
okrepitev in tudi veliko œiveœa;
in takøne so bile naøe okoliøçine
v tem çasovnem obdobju.
6 In Lamanci so nas od çasa
do çasa napadali, ker so nas z
zvijaço hoteli pokonçati; vendar
nismo mogli v bitko nadnje
zavoljo njihovih zatoçiøç in njihovih oporiøç.
teh teœkih okoliøçinah çakali za
razmik mnogih mesecev, prav
dokler nismo bili na tem, da
bomo zavoljo pomanjkanja hrane pogubljeni.
8 A zgodilo se je, da smo prejeli hrano, katero nam je straœila vojska dva tisoç moœ, ki smo
jo dobili v pomoç; in to je vsa
pomoç, ki smo jo prejeli, da
333
smo branili sebe in svojo domovino pred padcem v roke
naøih sovraœnikov, da, da smo
se borili s sovraœnikom, ki ga je
bilo brez øtevila.
9 In sedaj razloga za te naøe
zadrege oziroma razloga, zavoljo katerega nam niso poslali
veçje okrepitve, nismo poznali;
zato nas je œalostilo in nam
prav tako dajalo strah, da bi
kakor koli Boœje sodbe ne priøle
nad deœelo, da bi mi padli in
bili popolnoma pogubljeni.
10 Zato smo v molitvi Gospodu
izlili duøo, da bi nas okrepil in
nas reøil iz rok naøih sovraœnikov, da, in nam prav tako dal
moç, da bi ohranili naøa mesta
in naøe pokrajine in naøo posest,
da bi podprli svoje ljudstvo.
11 Da, in zgodilo se je, da nas
je Gospod, naø Bog, obiskal z
zagotovilom, da nas bo reøil;
da, v tolikor da nam je v duøi
dal obçutiti mir in nam naklonil veliko vero in nam velel, naj
upamo na odreøitev v njem.
12 In dobili smo pogum zavoljo naøih majhnih sil, ki smo jih
bili prejeli in smo bili trdno
odloçeni, da bomo premagali
sovraœnika in obdrœali svoje
pokrajine in svojo posest in
svoje œene in svoje otroke in
stvar svoje svobode.
13 In tako smo øli z vso svojo
silo nad Lamance, ki so bili v
mestu Manti; in postavili smo
øotore pri meji z divjino, ki je
bila v bliœini mesta.
14 In zgodilo se je, da so naslednji dan, ko so Lamanci videli,
da smo bili na mejah z divjino,
ki je bila v bliœini mesta, da so
Alma 58:9–19
poslali oglednike okrog nas, da
bi odkrili øtevilo in moç naøe
vojske.
15 In zgodilo se je, ko so videli, da nismo bili moçni po øtevilu, in ker so se bali, da jih bomo
odrezali od njihove zaøçite, çe
ne bodo priøli nad nas v bitko
in nas pobili, in ker so prav
tako predpostavljali, da bi nas
zlahka pobili s svojo øtevilno
vojsko, zato so zaçeli s pripravami, da bodo priøli nad nas
v bitko.
16 In ko smo videli, da so zaçeli
s pripravami, da bodo priøli nad
nas, glej, sem Gidu ukazal, naj
se z manjøim øtevilom moœ
poskrije v divjino in naj se v
divjino poskrijejo tudi Teomner
in manjøe øtevilo moœ.
17 Sedaj, Gid in njegovi moœje
so bili na desni in drugi na levi;
in ko so se bili tako poskrili, glej,
sem jaz ostal s preostalo svojo
vojsko na istem kraju, kjer smo
bili sprva postavili øotore za
takrat, ko bodo Lamanci priøli
v boj.
Lamanci priøli nad nas s svojo
øtevilno vojsko. In ko so bili
priøli in so bili na tem, da bodo
navalili na nas z meçi, sem ukazal svojim moœem, tistim, ki so
bili z menoj, naj se umaknejo
v divjino.
19 In zgodilo se je, da so nam
Lamanci sledili z veliko hitrostjo, kajti silno so œeleli, da bi
nas dohiteli, da bi nas pobili;
zato so nam sledili v divjino; in
mimo med Gidom in Teomnerjem smo øli tako, da jih Lamanci
niso odkrili.
Alma 58:20–35
Lamanci øli mimo oziroma ko
je bila øla vojska mimo, sta se
Gid in Teomner dvignila iz
skrivaliøç in odrezala lamanske
oglednike, da bi se ne vrnili
v mesto.
bili odrezali, so stekli v mesto
in navalili na straœarje, ki so
ostali, da bodo straœili mesto, v
tolikor da so jih pobili in mesto
zavzeli.
22 To je bilo sedaj storjeno, ker
so Lamanci dovolili vsej vojski,
razen nekaj straœarjem, da je
øla v divjino.
23 In zgodilo se je, da sta Gid
in Teomner s tem zasedla njihova oporiøça. In zgodilo se je,
da smo mi nadaljevali v naøi
smeri, potem ko smo v divjini
dolgo potovali proti zarahemelski deœeli.
24 In ko so Lamanci videli, da
so korakali proti zarahemelski
deœeli, so se silno zbali, da smo
bili napravili naçrt, ki jih bo
vodil v pogubo; zato so se spet
zaçeli umikati v divjino, da, in
sicer nazaj po isti poti, po kateri
so bili priøli.
25 In glej, bila je noç in postavili so øotore, kajti glavni
poveljnik Lamancev je bil predpostavljal, da so bili Nefijci
zavoljo pohoda utrujeni; in ker
so predpostavljali, da so bili odpeljali vso svojo vojsko, zato jih
ni skrbelo glede mesta Manti.
26 Sedaj se je zgodilo, ko je
bila noç, sem svojim moœem
ukazal, naj ne spijo, paç pa naj
korakajo naprej po drugi poti
proti mantijski deœeli.
334
27 In zavoljo tega naøega pohoda v noçnem çasu, glej, smo bili
naslednjega dne pred Lamanci,
v tolikor da smo v mesto Manti
prispeli pred njimi.
28 In tako se je zgodilo, da smo
s to ukano zavzeli mesto Manti
brez prelivanja krvi.
29 In zgodilo se je, ko so lamanske çete prispele v bliœino
mesta in videle, da smo se bili
pripravljeni spoprijeti z njimi,
so bili silno osupli in navdal jih
je velik strah, v tolikor da so
pobegnili v divjino.
30 Da, in zgodilo se je, da so
lamanske çete pobegnile iz vseh
delov te deœele. A glej, s seboj
so iz deœele odpeljali veliko
œensk in otrok.
31 In tista mesta, ki so jih bili
Lamanci zavzeli, vsa ta so v
tem çasovnem obdobju v naøi
lasti; in naøi oçetje in naøe
œenske in naøi otroci se vraçajo
na svoje domove, vsi razen tistih, ki so bili zajeti kot ujetniki
in so jih Lamanci odpeljali.
32 A glej, naøe çete so majhne,
da bi lahko obdrœale tako øtevilna mesta in veliko posest.
33 A glej, zaupamo v naøega
Boga, ki nam je dal zmago nad
tistimi deœelami, v tolikor da
smo pridobili tista mesta in
tiste pokrajine, ki so bila naøa
last.
34 Sedaj, ne poznamo razloga,
zavoljo katerega nam vlada ne
zagotovi veçje okrepitve, niti
tisti moœje, ki so priøli k nam, ne
vedo, zakaj nismo prejeli veçje
okrepitve.
35 Glej, ne vemo, toda lahko
da si neuspeøen in si odpeljal
335
sile v tisti del deœele; çe je tako,
ne œelimo godrnjati.
36 In çe temu ni tako, glej, se
bojimo, da je v vladi nek razkol, da nam ne poøljejo veç moœ
na pomoç; kajti vemo, da so
øtevilnejøi kot tile, ki so nam jih
poslali.
37 A glej, ni pomembno —
zaupamo, da nas bo Bog reøil
navkljub øibkosti naøih çet,
da, in nas reøil iz rok naøih sovraœnikov.
38 Glej, konçuje se dvajset in
deveto leto in mi posedujemo
svojo deœelo; in Lamanci so pobegnili v nefijsko deœelo.
39 In tisti sinovi Amonovega
ljudstva, o katerih sem govoril,
so z menoj v mestu Manti; in
Gospod jih je podpiral, da, in
jih ohranjal, da niso padli pod
meçem, v tolikor da ni bila ubita
niti ena duøa.
40 In glej, zadobili so veliko
ran; vendarle so stanovitni v
tisti svobodi, s katero jih je Bog
osvobodil; in iz dneva v dan
strogo pomnijo Gospoda, svojega Boga; da, nenehno spolnjujejo zakone in sodbe in zapovedi;
in moçna je njihova vera v prerokbe o tem, kar bo priølo.
41 In sedaj, moj ljubljeni brat
Moroni, naj te Gospod, naø Bog,
ki nas je odkupil in nas osvobodil, nenehno ohranja v svoji
navzoçnosti; da, in naj mu bo to
ljudstvo pri srcu, prav da boø
uspeøno pridobival posest vsega tistega, kar so nam Lamanci
vzeli, kar je bilo za naøe vzdrœevanje. In sedaj, glej, zakljuçim
svoje pismo. Jaz sem Helaman,
Almov sin.
Alma 58:36–59:6
59. POGLAVJE
Moroni prosi Pahorana, naj okrepi
Helamanove sile.—Lamanci zavzamejo mesto Nefíha.—Moroni je jezen na vlado. Okrog leta 62 pr. Kr.
Sedaj se je zgodilo v tridesetem letu vladavine sodnikov
nad Nefijevim ljudstvom, potem ko je bil Moroni prejel in
prebral Helamanovo pismo,
se je silno radostil zavoljo uspeha, da, silnega uspeha, ki ga
je bil imel Helaman, ko je pridobil tiste deœele, ki so jih bili
izgubili.
2 Da, in oznanil je vsemu svojemu ljudstvu v vseh okoliøkih
deœelah tistega predela, kjer je
bil, da bi se tudi oni radostili.
3 In zgodilo se je, da je takoj
poslal pismo Pahoranu in od
njega œelel, naj da zbrati moœe,
da bodo okrepili Helamana
oziroma Helamanove çete, v
tolikor da bo lahko zlahka obdrœal tiste dele deœele, ki so jih
tako çudeœno uspeøno ponovno
pridobili.
Moroni to pismo odposlal v
zarahemelsko deœelo, je spet
zaçel z naçrtom, da bi pridobil
preostanek tiste posesti in mest,
ki so jim jih bili Lamanci
odvzeli.
Moroni tako delal priprave za
bitko z Lamanci, glej, so nefíhaøko ljudstvo, ki se je zbralo
iz mesta Moroni in mesta Lehi
in mesta Morianton, napadli
Lamanci.
6 Da, in sicer tisti, ki so bili
Alma 59:7–60:5
primorani pobegniti iz mantijske deœele in iz okoliøke deœele, so priøli in se pridruœili
Lamancem v tem delu deœele.
7 In ker so bili torej silno øtevilni, da, in so iz dneva v dan
prejemali okrepitve, so na Amoronov ukaz priøli nad nefíhaøko
ljudstvo in jih zaçeli pobijati v
silno velikem pokolu.
8 In njihove çete so bile tako
øtevilne, da je bil preostanek
nefíhaøkega ljudstva primoran
pobegniti pred njimi; in sicer so
priøli in se pridruœili Moronijevi
vojski.
9 In sedaj je bil Moroni predpostavljal, da bi morali v mesto
Nefíha poslati moœe, da bodo
mesto pomagali braniti, vedoç,
da je mesto laœe drœati pred
padcem v lamanske roke kakor
ga ponovno od njih zavzeti,
je predpostavljal, da bodo to
mesto zlahka branili.
10 Zato je zadrœal vse svoje sile,
da bodo branile tiste kraje, ki
jih je bil pridobil nazaj.
11 In sedaj, ko je Moroni videl,
da je bilo mesto Nefíha izgubljeno, je bil silno potrt in zaçel
je dvomiti zavoljo hudobije
ljudstva, da bi ne padli v roke
svojih bratov.
12 Sedaj, takøno je bilo stanje
pri vseh glavnih poveljnikih.
Dvomili so in se prav tako
spraøevali zavoljo hudobije
ljudstva in to zato, ker so imeli
Lamanci nad njimi uspeh.
Moroni jezen na vlado zavoljo
njene brezbriœnosti glede svobode njihove domovine.
336
60. POGLAVJE
Moroni se Pahoranu pritoœuje, da
vlada zanemarja vojsko. — Gospod
dovoli, da so praviçni pobiti. —
Nefijci morajo uporabiti vso svojo
moç in sredstva, da se reøijo sovraœnikov. — Moroni grozi, da se bo
boril proti vladi, çe njegove çete ne
bodo dobile œiveœa. Okrog leta 62
pr. Kr.
In zgodilo se je, da je spet pisal
upravitelju deœele, ki je bil Pahoran, in tole so besede, ki jih je
pisal, rekoç: Glej, svoje pismo
naslavljam na Pahorana v mestu
Zarahemla, ki je vrhovni sodnik in upravitelj deœele, in tudi
vsem tistim, ki jih je ljudstvo
izbralo, da vodijo in upravljajo
zadeve te vojne.
2 Kajti glej, nekoliko jim imam
povedati na naçin obsodbe;
kajti glej, vi sami veste, da ste
bili doloçeni, da zberete moœe
in jih oboroœite z meçi in z zakrivljenimi sabljami in z vsakim
naçinom vsakovrstnega bojnega
oroœja in jih poøljete nad Lamance, v kateri koli del naøe
deœele bi ti priøli.
3 In sedaj glej, povem vam, da
smo jaz in tudi moji moœje in
tudi Helaman in njegovi moœje
pretrpeli silno veliko trpljenje;
da, in sicer lakoto, œejo in utrujenost in vsakovrstne stiske
vsake vrste.
4 A glej, çe bi bilo to vse, kar
smo bili pretrpeli, bi ne godrnjali niti se ne pritoœevali.
5 A glej, velik je bil pokol med
naøimi ljudmi; da, tisoçi so
padli pod meçem, medtem ko
337
bi lahko bilo drugaçe, çe bi vi
naøim çetam dali zadostno moç
in podporo. Da, zelo ste nas
zanemarjali.
6 In sedaj, glej, œelimo poznati vzrok tega silno velikega
zanemarjanja; da, œelimo poznati vzrok vaøega brezbriœnega
stanja.
7 Ali si lahko zamislite, da sedite na svojih prestolih v stanju
brezbriœne otopelosti, medtem
ko vaøi sovraœniki øirijo delo
smrti okrog vas? Da, medtem
ko morijo tisoçe vaøih bratov —
8 da, prav tiste, ki so se k vam
ozirali po zaøçito, da, ki so vas
postavili na poloœaj, da bi jim
vi pomagali, da, da bi jim poøiljali çete in reøili tisoçe tistih, ki
so padli pod meçem.
9 A glej, to ni vse — zadrœali
ste njihov œiveœ, v tolikor da so
se mnogi borili in izkrvaveli
svoje œivljenje zavoljo njihove
velike œelje, ki so jo imeli po
dobrobiti tega ljudstva; da, in
to so storili, ko so bili na tem,
da bodo pomrli od lakote, ker
ste nas tako silno zanemarjali.
10 In sedaj, moji ljubljeni bratje — kajti morali bi biti ljubljeni;
da, in morali bi si bolj marljivo
prizadevati za dobrobit in svobodo tega ljudstva; a glej, v tolikøni meri ste ga zanemarjali,
da bo kri tisoçev priøla nad vaøo
glavo v maøçevanje; da, kajti
Gospod pozna vse njihove klice
in vse njihovo trpljenje —
11 glej, bi mar lahko predpostavljali, da bi sedeli na svojih
prestolih in bi vam zavoljo silne
dobrote Boga ne bilo niçesar
treba storiti in bi vas on reøil?
Alma 60:6–16
Glej, çe ste to predpostavljali,
ste predpostavljali zaman.
12 Mar predpostavljate, da je
bilo toliko vaøih bratov pobitih
zavoljo njihove hudobije? Povem vam, çe ste to predpostavljali, ste predpostavljali zaman;
kajti povem vam, veliko jih je,
ki so padli pod meçem; in glej,
to je v vaøo obsodbo;
13 kajti Gospod dovoli, da so
praviçni pobiti, da bo njegova
pravica in sodba lahko priøla
nad hudobne; zato vam ni treba
predpostavljati, da so praviçni
izgubljeni, ker so pobiti; a glej,
vstopijo v poçitek Gospoda,
svojega Boga.
14 In sedaj, glej, vam pravim,
silno se bojim, da bodo nad
to ljudstvo priøle Boœje sodbe
zavoljo silne poçasnosti, da, in
sicer poçasnosti naøe vlade in
njenega silno velikega zanemarjanja svojih bratov, da, tistih,
ki so bili pobiti.
15 Kajti çe bi ne bilo zavoljo
hudobije, ki se je najprej zaçela
na çelu, bi se lahko zoperstavili
sovraœnikom, da bi nad nami
ne imeli moçi.
16 Da, çe bi ne bilo vojne, ki je
izbruhnila med nami; da, çe bi
ne bilo teh pristaøev kraljevine,
ki so med nami povzroçili
takøno prelivanje krvi; da, v
tem çasu smo se bojevali med
seboj, çe bi bili zdruœili svojo
moç, kakor smo storili doslej;
da, çe bi ne bilo œelje po moçi in
nadvladi, katero so hoteli nad
nami tisti pristaøi kraljevine;
çe bi bili zvesti stvari svobode
in se zdruœili z nami in øli
nad sovraœnike, namesto da so
Alma 60:17–27
prijeli za meç proti nam, kar je
bil razlog tolikemu prelivanju
krvi med nami; da, çe bi øli
nadnje v Gospodovi moçi, bi
bili razkropili svoje sovraœnike,
kajti storjeno bi bilo, da bi se
njegova beseda izpolnila.
17 A glej, sedaj nad nas prihajajo Lamanci, zahtevajo naøo
deœelo in z meçem morijo naøe
ljudstvo, da, naøe œenske in naøe
otroke, in jih prav tako vodijo
v ujetniøtvo, povzroçajo, da
morajo trpeti vsakovrstno stisko
in to zavoljo velike hudobije
tistih, ki si prizadevajo za moç
in oblast, da, in sicer tistih pristaøev kraljevine.
18 A zakaj bi moral veliko rêçi
glede te zadeve? Kajti mi ne
vemo drugega kot to, da si vi
sami prizadevate za oblast. Ne
vemo drugega, kakor da ste vi
prav tako izdajalci svoje domovine.
19 Ali pa je, da ste nas zapostavljali, ker ste v osrçju naøe
domovine in vas obdaja varnost, da ne ukaœete, naj nam
poøljejo hrano in tudi moœe za
okrepitev naøih çet?
20 Ste mar pozabili zapovedi
Gospoda, svojega Boga? Da, ste
mar pozabili suœenjstvo naøih
oçetov? Ste mar pozabili øtevilne trenutke, ko smo bili reøeni
iz rok naøih sovraœnikov?
21 Ali pa predpostavljate, da
nas bo Gospod øe reøeval, medtem ko sedimo na prestolu in ne
uporabljamo sredstev, ki nam
jih je priskrbel Gospod?
22 Da, boste mar sedeli v brezdelju, medtem ko vas obdaja
na tisoçe tistih, da, in na deset
338
tisoçe, ki prav tako sedijo v
brezdelju, medtem ko jih je na
tisoçe okrog na mejah deœele, ki
padajo pod meçem, da, ranjenih
in krvaveçih?
23 Mar predpostavljate, da
bo Bog gledal na vas kot na
brezkrivdne, medtem ko mirno
sedite in vse to gledate? Glej,
povem vam, ne. Sedaj bi œelel,
da bi vi pomnili, da je Bog rekel,
da bo najprej oçiøçena notranja
posoda in potem bo oçiøçena
tudi zunanja posoda.
24 In sedaj, çe se ne pokesate
za to, kar ste storili, in zaçnete
delati in poøiljati hrano in moœe
nam in tudi Helamanu, da bo
lahko podpiral tiste dele domovine, katere je bil pridobil
nazaj, in da bomo mi prav tako
pridobili preostanek naøe posesti v teh delih, glej, bo potrebno,
da se ne bomo veç borili z Lamanci, dokler ne bomo najprej
oçistili svoje notranje posode,
da, sam veliki vrh naøe vlade.
25 In çe ne boste ugodili mojemu pismu in priøli ven in mi
pokazali zvestega duha svobode
in si prizadevali okrepiti in utrditi naøe çete in jim zagotoviti
hrano za okrepitev, glej, bom
pustil del svojih svobodoljubov,
da bodo branili ta del deœele, in
nad njimi bom pustil Boœjo
moç in blagoslove, da nobena
druga moç ne bo mogla delovati
proti njim —
26 in to zavoljo njihove silne
vere in njihove potrpeœljivosti
v stiskah —
27 in bom priøel k vam in çe
bo med vami kdo, ki ima œeljo
po svobodi, da, çe bo ostala le
339
iskrica svobode, glej, bom
podœgal vstajo med vami, dokler
ne bodo tisti, ki so se œeleli polastiti moçi in oblasti, iztrebljeni.
28 Da, glej, ne bojim se vaøe
moçi ne oblasti, paç pa je moj
Bog tisti, katerega se bojim;
in je po njegovih zapovedih, da
primem za meç, da branim stvar
svoje domovine, in zavoljo vaøe
kriviçnosti smo utrpeli tolikøno
izgubo.
29 Glej, ças je, da, sedaj se je
ças pribliœal, çe se ne boste zganili braniti svoje domovine in
svojih malih, nad vami visi meç
pravice; da, padel bo po vas in
vas obiskal prav do popolnega
propada.
30 Glej, çakam na vaøo pomoç;
in çe nam pomoçi ne boste dali,
glej, bom priøel k vam, in sicer
v zarahemelsko deœelo, in vas
udaril z meçem, v tolikor da
ne boste veç imeli moçi ovirati
napredovanja tega ljudstva pri
stvari za svobodo.
31 Kajti glej, Gospod ne bo
dovolil, da boste œiveli in se
krepili v svojih kriviçnostih, da
boste pogubili njegovo praviçno
ljudstvo.
32 Glej, mar lahko predpostavljate, da vam bo Gospod prizanesel in priøel venkaj v sodbi
proti Lamancem, ko pa je obiçaj
njihovih oçetov tisto, kar je
vzrok njihovemu sovraøtvu, da,
in so ga podvojili tisti, ki so odpadli od nas, medtem ko je vaøi
kriviçnosti vzrok vaøa ljubezen
do slave in do puhlosti sveta?
33 Veste, da krøite Boœje postave, in veste, da jih teptate pod
nogami. Glej, Gospod mi je re-
Alma 60:28–61:2
kel: Çe se tisti, ki si jih doloçil
za upravitelje, ne bodo pokesali
svojih grehov in kriviçnosti, se
boø øel bojevat proti njim.
34 In sedaj, glej, sem jaz, Moroni, primoran po zavezi, katero
sem sklenil, da bom spolnjeval
zapovedi svojega Boga; zato bi
œelel, da prisluhnete Boœji besedi in naglo poøljete od svojega
œiveœa in od svojih moœ meni in
tudi Helamanu.
35 In glej, çe tega ne boste storili, bom naglo priøel k vam; kajti
glej, Bog ne bo dovolil, da bomo
od lakote pomrli; zato nam
bo dal od vaøe hrane, çetudi bo
moralo biti z meçem. Sedaj glej,
da boste izpolnili Boœjo besedo.
36 Glej, jaz sem Moroni, vaø
glavni poveljnik. Ne prizadevam si za moç, paç pa da bi jo
ovrgel. Ne prizadevam si za slavo sveta, paç pa za slavo svojega
Boga in svobodo in dobrobit
svoje domovine. In tako zakljuçim svoje pismo.
61. POGLAVJE
Pahoran pove Moroniju o vstaji in
uporu proti vladi. — Pristaøi kraljevine zavzamejo Zarahemlo in so
zavezniki z Lamanci. — Pahoran
prosi za vojaøko pomoç zavoljo
upornikov. Okrog leta 62 pr. Kr.
Glej, sedaj se je zgodilo, da
je kmalu po tistem, ko je bil
Moroni poslal pismo glavnemu
upravitelju, prejel pismo od
Pahorana, glavnega upravitelja.
In to so besede, ki jih je prejel:
2 Jaz, Pahoran, ki sem glavni
upravitelj te deœele, poøiljam te
Alma 61:3–15
besede Moroniju, glavnemu
poveljniku vojske. Glej, povem
ti, Moroni, da se ne radostim
nad tvojimi velikimi stiskami,
da, té mojo duøo œalostijo.
3 A glej, so taki, ki se veselijo
tvojih stisk, da, v tolikor da so
se v uporu dvignili proti meni
in tudi proti tistim od mojega
ljudstva, ki so svobodoljubi, da,
in tisti, ki so se dvignili, so silno
øtevilni.
4 In tisti, ki so si prizadevali,
da bi mi vzeli sodni stol, so bili
tisti, ki so bili vzrok tej veliki
kriviçnosti; kajti uporabili so
veliko laskanja in so zavedli srca
mnogih ljudi, kar bo razlog za
grenko stisko med nami; zadrœali so naø œiveœ in so prestraøili
naøe svobodoljube, da niso
priøli k nam.
5 In glej, pregnali so me pred
seboj in pobegnil sem v gideonsko deœelo s toliko moœmi,
kolikor mi jih je bilo mogoçe
pridobiti.
6 In glej, v ta del deœele sem
poslal razglas; in glej, k nam se
dnevno zgrinjajo k oroœju za
obrambo domovine in svobode
in da bodo maøçevali to zadobljeno krivico.
7 In priøli so k nam, v tolikor
da smo tistim, ki so se v uporu
dvignili proti nam, kljubovali,
da, v tolikor, da se nas boje in si
ne drznejo priti nad nas v bitko.
8 Zavladali so deœeli oziroma
mestu Zarahemla; nad seboj
so doloçili kralja in pisal je
lamanskemu kralju, s çimer
je z njim sklenil zavezniøtvo;
zavezniøtvo, v katerem se je
dogovoril, da bo obdrœal mesto
340
Zarahemla, zavoljo çesar je predpostavljal, da bo to Lamancem
omogoçilo osvojiti preostalo
deœelo in da bo postavljen za
kralja nad tem ljudstvom, ko ga
bodo Lamanci zavojevali.
9 In sedaj, v svojem pismu
si me grajal, a ni pomembno;
nisem jezen, paç pa se radostim
zavoljo veliçine tvojega srca.
Jaz, Pahoran, si ne prizadevam
za moç, kakor le da bom ohranil
svoj stol, da bom lahko ohranjal pravice in svobodo mojega
ljudstva. Moja duøa je stanovitna v svobodi, s katero nas je Bog
osvobodil.
10 In sedaj, glej, hudobiji se
bomo upirali prav do prelivanja krvi. Krvi Lamancev ne bi
prelivali, çe bi oni ostali v svoji
lastni deœeli.
11 Ne bi prelivali krvi naøih
bratov, çe bi se ne dvignili v
uporu in proti nam prijeli za
meç.
12 Podvrgli bi se jarmu suœenjstva, çe bi to zahtevala praviçnost Boga, oziroma çe bi nam
on zapovedal, naj tako storimo.
13 A glej, ne zapoveduje nam,
naj se podvrœemo sovraœnikom,
paç pa naj svoje zaupanje poloœimo vanj in on nas bo reøil.
14 Zato, moj ljubljeni brat Moroni, se uprimo zlu in kateremu
koli zlu se ne moremo upreti z
besedami, da, kakor so upori in
odpadniøtvo, se mu uprimo z
meçem, da bomo obdrœali svojo
svobodo, da se bomo radostili v
velikem privilegiju naøe cerkve
in v stvari naøega Odkupitelja
in naøega Boga.
15 Zato naglo pridi k meni z
341
Alma 61:16–62:6
nekaj svojimi moœmi in pusti
preostale v skrbi Lehiju in Teankumu; daj jima moç, da bosta
vodila vojno v tistem delu deœele po Boœjem Duhu, ki je prav
tako duh svobode, ki je v njiju.
16 Glej, poslal sem jim nekoliko
œiveœa, da ne bodo pomrli,
dokler ne prideø k meni.
17 Zberi vsakrøno silo, ki jo lahko na pohodu semkaj, in naglo
bomo øli nad odpadnike v moçi
naøega Boga, po veri, ki je v nas.
18 In zavzeli bomo mesto
Zarahemla, da bomo pridobili
veç hrane, da jo bomo poslali
Lehiju in Teankumu; da, øli
bomo nadnje v Gospodovi moçi
in bomo napravili konec tej
veliki kriviçnosti.
19 In sedaj, Moroni, radostim
se nad tvojim pismom, kajti nekoliko me je skrbelo glede tega,
kar bi morali storiti, çe bi bilo
od nas praviçno, da bi øli nad
naøe brate.
20 A rekel si, çe se ne bodo
pokesali, ti je Gospod zapovedal
iti nadnje.
21 Glej, da boø v Gospodu okrepil Lehija in Teankuma;
povej jima, naj se ne bojita, kajti
Bog ju bo reøil, da, in prav tako
vse tiste, ki so trdni v tisti svobodi, s katero nas je Bog osvobodil. In sedaj zakljuçujem
svoje pismo mojemu ljubljenemu bratu Moroniju.
62. POGLAVJE
Moroni koraka na pomoç Pahoranu
v gideonsko deœelo.—Pristaøi kraljevine, ki odklonijo, da bodo branili
domovino, so usmrçeni.—Pahoran
in Moroni ponovno zavzameta Nefíha.—Veliko Lamancev se pridruœi
Amonovemu ljudstvu.—Teankum
ubije Amorona in je zato ubit. —
Lamance preœenejo iz deœele in
vzpostavljen je mir. — Helaman
spet zaçne pridigati in zgradi cerkev. Med leti 62 in 57 pr. Kr.
Moroni to pismo prejel, je njegovo srce dobilo pogum in
navdala ga je silno velika radost zavoljo zvestobe Pahorana,
ki prav tako ni bil izdajalec
svobode in stvari za domovino.
2 Je pa tudi silno œaloval zavoljo kriviçnosti tistih, ki so Pahorana pregnali s sodnega stola,
da, skratka, ker so se bili uprli
domovini in tudi Bogu.
na Pahoranovo œeljo s seboj vzel
manjøe øtevilo moœ in Lehiju in
Teankumu predal poveljstvo
nad preostankom vojske in zaçel
pohod proti gideonski deœeli.
4 In zastavo svobode je dvignil
v vsakem kraju, kamor je øel, in
pridobil vsakrøno silo na vsem
svojem pohodu proti gideonski
deœeli.
na tisoçe zgrinjalo k njegovi
zastavi in so za obrambo svobode prijeli za meçe, da bi ne
priøli v suœenjstvo.
6 In tako, ko je bil Moroni
zbral toliko moœ, kolikor jih je
na celotnem svojem pohodu
mogel, je priøel v gideonsko
deœelo; in ko je svoje sile zdruœil s Pahoranovimi, so postali
silno moçni, in sicer bolj kot
Alma 62:7–20
moœje Pakusa, ki je bil kralj tistih odpadnikov, ki so svobodoljube pregnali iz zarahemelske
deœele in deœelo zavzeli.
7 In zgodilo se je, da sta øla
Moroni in Pahoran s svojimi
çetami v zarahemelsko deœelo
in sta mesto napadla in se spoprijela s Pakusovimi moœmi, v
toliko da so øli v bitko.
8 In glej, Pakus je bil ubit in
njegove moœe so zajeli kot ujetnike in Pahoran se je vrnil na
sodni stol.
9 In Pakusovi moœje so priøli
pred sodiøçe glede na postavo in
tudi tisti pristaøi kraljevine, ki
so jih prijeli, in vrgli so jih v jeço;
in bilo jim je sojeno po postavi,
da, tiste Pakusove moœe in tiste
pristaøe kraljevine, ki niso hoteli prijeti za oroœje za obrambo
domovine, so usmrtili.
10 In tako je postalo potrebno,
da so to postavo strogo spolnjevali za varnost domovine; da,
kdor je zanikal svobodo, je bil
po postavi na hitro obsojen.
11 In tako se je konçalo trideseto leto vladavine sodnikov nad
Nefijevim ljudstvom; Moroni in
Pahoran sta v zarahemelski
deœeli vzpostavila mir med svojim ljudstvom in poslala smrt
nad vse tiste, ki niso bili zvesti
stvári svobode.
trideset in prvega leta vladavine sodnikov nad Nefijevim
ljudstvom, da je Moroni Helamanu nemudoma ukazal poslati œiveœ in tudi vojsko øest tisoç
moœ, da mu bodo pomagali
obdrœati tisti del deœele.
13 In prav tako je ukazal, naj
342
poøljejo vojsko øest tisoç moœ z
zadostno koliçino hrane Lehijevi
in Teankumovi vojski. In zgodilo se je, da je bilo to storjeno,
zato da bi deœelo utrdili pred
Lamanci.
Moroni in Pahoran, ki sta v
zarahemelski deœeli pustila
veliko skupino moœ, odkorakala
z velikim øtevilom moœ proti
nefíhaøki deœeli, ker sta bila odloçena Lamance vreçi iz tistega
mesta.
15 In zgodilo se je, ko sta korakala proti deœeli, sta zajela veliko skupino lamanskih moœ in
jih veliko od njih pobila in jim
vzela œiveœ in bojno oroœje.
sta jih bila zajela, sta jih pripravila, da so stopili v zavezo, da
ne bodo veç prijeli za bojno
oroœje proti Nefijcem.
17 In ko so bili zavezo sklenili,
so jih poslali bivat k Amonovemu ljudstvu in po øtevilu je bilo
teh, ki niso bili pobiti, øtiri tisoç.
bili poslali proç, so nadaljevali
s pohodom v nefíhaøko deœelo.
In zgodilo se je, ko so bili priøli
v mesto Nefíha, so postavili
øotore na nefíhaøkih planjavah,
ki so v bliœini mesta Nefíha.
19 Sedaj je Moroni œelel, da bi
Lamanci priøli nadnje v bitko
na planjave; ker pa so Lamanci
poznali njihov silno velik pogum
in ker so videli njihovo veliko
øtevilo, si zato niso drznili priti
nadnje; zato tistega dne niso
priøli v bitko.
20 In ko je priøla noç, je Moroni stopil v temo noçi in priøel
343
na vrh obzidja, da bi izvohunil, na katerem delu mesta so
se Lamanci utaborili s svojo
vojsko.
na vzhodu ob vhodu; in vsi so
pospali. In sedaj se je Moroni
vrnil k svoji vojski in ukazal, naj
v naglici pripravijo moçne vrvi
in lestve, da se bodo z vrha zidu
spustili v notranji del obzidja.
svojim moœem ukazal, naj odkorakajo in pridejo na vrh obzidja
in se spustijo v tisti del mesta,
da, in sicer na zahodu, kjer
Lamanci niso taborili s svojo
vojsko.
ponoçi vsi spustili v mesto s
pomoçjo moçnih vrvi in lestev;
tako so bili, ko je priølo jutro,
vsi znotraj mestnega obzidja.
24 In sedaj, ko so se Lamanci
prebudili in videli, da je Moronijeva vojska znotraj obzidja,
so se silno zbali, v tolikor da so
pobegnili skozi prehod.
25 In ko je Moroni sedaj videl,
da so pred njim beœali, je ukazal,
naj njegovi moœje odkorakajo
nadnje in jih pobijejo in veliko
so jih pobili in veliko drugih
obkolili in jih zajeli kot ujetnike;
in preostali so zbeœali v moronijsko deœelo, ki je bila v mejah
ob morski obali.
26 Tako sta bila Moroni in
Pahoran zasedla mesto Nefíha,
ne da bi izgubila eno duøo; in
veliko je bilo Lamancev, ki so
bili pobiti.
27 Sedaj se je zgodilo, da
se je veliko Lamancev, ki so
bili ujetniki, œelelo pridruœiti
Alma 62:21–34
Amonovemu ljudstvu in postati
svobodni ljudje.
tolikim, kolikor jih je to œelelo,
ugodili po njihovih œeljah.
29 Zato so se vsi lamanski
ujetniki pridruœili Amonovemu
ljudstvu in zaçeli silno delati,
obdelovati zemljo, gojiti vsakovrstno œito in drobnico in govedo vsake vrste; in tako so bili
Nefijci olajøani velikega bremena; da, v tolikor da so bili olajøani vseh lamanskih ujetnikov.
Moroni, potem ko je bil zasedal
mesto Nefíha, ker je bil zajel
veliko ujetnikov, kar je silno
zmanjøalo lamansko vojsko, in
ker je pridobil veliko Nefijcev,
ki so bili zajeti kot ujetniki, kar
je silno okrepilo Moronija; zato
je Moroni øel iz nefíhaøke deœele
v lehijsko deœelo.
so Lamanci videli, da je Moroni
øel nadnje, so se spet prestraøili
in so pred Moronijevo vojsko
pobegnili.
Moroni in njegova vojska zasledovali od mesta do mesta,
dokler jih nista sreçala Lehi in
Teankum, prav na mejah pri
morski obali, dokler niso priøli
v moronijsko deœelo.
33 In lamanske çete so se vse
zbrale, v tolikor da so bile v moronijski deœeli vse v eni skupini.
Sedaj je bil Amoron, lamanski
kralj, prav tako z njimi.
Moroni in Lehi in Teankum s
svojimi çetami utaborili naokrog
v mejah moronijske deœele, v
Alma 62:35–45
tolikor da so Lamance obkolili
v mejah pri divjini na jugu in v
mejah pri divjini na vzhodu.
35 In tako so se utaborili çez
noç. Kajti glej, Nefijci in tudi
Lamanci so bili zavoljo dolgega
pohoda utrujeni; zato ponoçi niso premiøljevali o nobeni zvijaçi,
razen Teankum; kajti silno je
bil jezen na Amorona, v tolikor
da je smatral, da sta Amoron in
Amalikija, njegov brat, povzroçila to veliko in zadnjo vojno
med njimi in Lamanci, kar je
povzroçilo takøno vojno in prelivanje krvi, da, tolikøno lakoto.
36 In zgodilo se je, da je Teankum v svoji jezi øel v lamanski
tabor in se spustil z mestnega
obzidja. In øel je z vrvjo od kraja
do kraja, v tolikor da je naøel
kralja; in vanj je vrgel kopje,
ki ga je prebodlo v bliœini srca.
A glej, kralj je prebudil svoje
sluœabnike, preden je umrl, v
tolikor da so Teankuma zasledovali in ga ubili.
37 Sedaj se je zgodilo, ko
sta Lehi in Moroni izvedela, da
je Teankum mrtev, sta silno
œalovala; kajti glej, bil je moœ,
ki se je bil hrabro boril za svojo
domovino, da, zvest prijatelj
svobode; in pretrpel je bil silno
veliko boleçih udarcev. A glej,
bil je mrtev in je bil odøel po
poti vsega zemeljskega.
38 Sedaj se je zgodilo, da je naslednjega dne Moroni odkorakal
naprej in priøel nad Lamance, v
tolikor da so jih pobili v velikem
pokolu; in pregnali so jih iz
deœele; in pobegnili so, in sicer
da se tistikrat niso vrnili nad
Nefijce.
344
39 In tako se je konçalo trideset
in prvo leto vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom;
in tako so bili imeli vojne in
prelivanje krvi in lakoto in stiske
za razmik veliko let.
40 In med Nefijevim ljudstvom
so bili umori in prepiri in odpadniøtvo in vsakovrstna kriviçnost; vendar jim je bilo zavoljo
praviçnih, da, zavoljo molitev
praviçnih, prizaneøeno.
41 A glej, zavoljo silno dolge
vojne med Nefijci in Lamanci
so bili mnogi otopeli zavoljo
silno dolge vojne; in mnogi
so se zavoljo stisk omehçali, v
tolikor da so postali poniœni
pred Bogom prav do globin
poniœnosti.
bil Moroni okrepil tiste dele
deœele, ki so bili najbolj izpostavljeni Lamancem, da so bili
zadostno moçni, se je vrnil v
mesto Zarahemla; in tudi Helaman se je vrnil na kraj svojega
nasledstva; in med Nefijevim
ljudstvom je spet nastal mir.
43 In Moroni je prepustil poveljevanje svoje vojske v rokah
svojega sina, ki mu je bilo ime
Moroniha; in umaknil se je v
svojo hiøo, da bi preostanek
svojih dni prebil v miru.
44 In Pahoran se je vrnil na
sodni stol; in Helaman si je spet
zadal pridigati Boœjo besedo;
kajti zavoljo tolikih vojn in
prepirov je postalo potrebno,
da bi v cerkvi spet sledili
predpisom.
45 Zato so Helaman in bratje
øli in z veliko moçjo oznanjali
Boœjo besedo, da so veliko ljudi
345
Alma 62:46–63:7
prepriçali o njihovi pokvarjenosti, kar jih je pripeljalo, da
so se pokesali in se krstili v
Gospodu, svojem Bogu.
46 In zgodilo se je, da so spet
po vsej deœeli ustanovili Boœjo
cerkev.
47 Da, napravili so predpise
glede postave. In izbrali so
sodnike in vrhovne sodnike.
48 In Nefijevo ljudstvo je spet
zaçelo uspevati v deœeli in se
zaçelo mnoœiti in se v deœeli
spet silno krepiti. In zaçeli so
silno bogateti.
49 A ne glede na njihovo
bogastvo, oziroma njihovo moç
oziroma lastnino se niso povzdigovali v ponosu svojih oçi; niti
niso poçasi pomnili Gospoda,
svojega Boga; ampak so postali
pred njim silno poniœni.
50 Da, pomnili so, kako velike
reçi je bil Gospod storil zanje,
da jih je bil reøil pred smrtjo in iz
spon in iz jeç in iz vsakovrstnih
stisk in reøil jih je bil iz rok
51 In nepretrgoma so molili h
Gospodu, svojemu Bogu, v tolikor da jih je Gospod blagoslovil
po svoji besedi, tako da so se v
deœeli krepili in so uspevali.
vse to storjeno. In Helaman
je umrl v trideset in petem
63. POGLAVJE
Øiblon in kasneje Helaman imata v
posesti svete zapise. — Veliko Nefijcev potuje v deœelo na severu. —
Hagot zgradi ladje, ki odplujejo na
vzhodno morje.—Moroniha v bitki
porazi Lamance. Med leti 56 in 52
pr. Kr.
In zgodilo se je v zaçetku trideset in øestega leta vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom,
da je Øiblon vzel v last tiste svete
reçi, ki jih je Alma predal Helamanu.
2 In bil je praviçen moœ in
pokonçno je hodil pred Bogom;
in nenehno si je prizadeval delati dobro, spolnjevati zapovedi
Gospoda, svojega Boga; in prav
tako njegov brat.
3 In zgodilo se je, da je tudi
Moroni umrl. In tako se je
konçalo trideset in øesto leto
vladavine sodnikov.
4 In zgodilo se je, da je v trideset in sedmem letu priøla velika
skupina moœ, in sicer po øtevilu
pet tisoç in øtiristo moœ z œenami in otroki, ki je odøla iz zarahemelske deœele v deœelo na
severu.
5 In zgodilo se je, da je Hagot,
ker je bil silno radoveden moœ,
zato øel in si zgradil silno veliko
ladjo na mejah deœele Izobilje
pri deœeli Opustoøenje in jo splavil v zahodno morje ob ozkem
prehodu, ki je vodil v deœelo na
severu.
6 In glej, veliko je bilo Nefijcev,
ki so øli nanjo in so odpluli z
veliko œiveœa, in tudi veliko
œena in otrok; in øli so proti
severu. In tako se je konçalo
trideset in sedmo leto.
7 In v trideset in osmem letu
je ta moœ zgradil druge ladje. In
vrnila se je tudi prva ladja
Alma 63:8– 17
346
in veliko veç ljudi je ølo nanjo;
in prav tako so vzeli veliko
œiveœa in se odpravili proti
deœeli na severu.
8 In zgodilo se je, da se o njih
ni veç sliøalo. In predpostavljamo, da so utonili v globinah
morja. In zgodilo se je, da je
odplula øe neka druga ladja; in
kam je øla, ne vemo.
veliko ljudi, ki so øli v deœelo
na severu. In tako se je konçalo
trideset in osmo leto.
10 In zgodilo se je v trideset in
devetem letu vladavine sodnikov, da je umrl tudi Øiblon in
Korianton je bil odøel na ladji v
deœelo na severu, da bi odnesel
œiveœ ljudem, ki so bili øli v
tisto deœelo.
11 Zato je postalo potrebno, da
je Øiblon prenesel tiste svete reçi
pred svojo smrtjo na Helamanovega sina, ki se je imenoval
Helaman, ker se je imenoval po
imenu svojega oçeta.
12 Sedaj, glej, vse te gravure,
ki so bile v Helamanovi lasti, so
bile zapisane in poslane med
çloveøke otroke po vsej deœeli
razen v tiste dele, kamor je Alma
ukazal, naj ne gredo.
13 Vendarle, te reçi se morajo
ohranjati svete in se predajati
iz roda v rod; zato so bile v tem
letu pred Øiblonovo smrtjo prenesene na Helamana.
14 In v tem letu se je prav tako
zgodilo, da je bilo nekaj odpadnikov, ki so odøli k Lamancem;
in podœgali so jih k jezi do
Nefijcev.
15 In prav tako so v istem
letu priøli s øtevilno vojsko, da
bi se bojevali z Moronihovim
ljudstvom oziroma z Moronihovo vojsko, v çemer so bili poraœeni in spet pregnani v lastne
deœele, utrpeç velike izgube.
16 In tako se je konçalo
trideset in deveto leto vladavine sodnikov nad Nefijevim
ljudstvom.
17 In tako se je konçalo poroçilo Alma in njegovega sina
Helamana in tudi Øiblona, ki je
bil njegov sin.
Helamanova knjiga
P
oroçilo o Nefijcih. Njihove vojne in prepiri in njihovi spori.
In tudi prerokbe mnogih svetih prerokov pred Kristusovim
prihodom, po zapisu Helamana, ki je bil Helamanov sin, in tudi
po zapisu njegovih sinov, prav do Kristusovega prihoda. In
prav tako se spreobrne veliko Lamancev. Poroçilo o njihovem
spreobrnjenju. Poroçilo o praviçnosti Lamancev in hudobiji in
gnusobah Nefijcev, po zapisu Helamana in njegovih sinov, prav
do Kristusovega prihoda, katero se imenuje Helamanova knjiga,
in tako dalje.
347
Helaman 1:1–13
1. POGLAVJE
Pahoran II. postane vrhovni
sodnik in Kiøkumen ga umori. —
Pakumeni zasede sodni stol. —Koriantumr vodi lamanske çete, zavzame Zarahemlo in ubije Pakumenija. — Moroniha porazi Lamance
in ponovno zavzame Zarahemlo in
Koriantumr je ubit. Med leti 52 in
50 pr. Kr.
I
n sedaj glej, na zaçetku øtiridesetega leta vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom
se je zgodilo, da je med nefijskim ljudstvom nastala resna
teœava.
2 Kajti glej, Pahoran je umrl in
øel po poti vsega zemeljskega;
zato se je vnel resen prepir glede
tega, kdo bi moral imeti sodni
stol med brati, ki so bili Pahoranovi sinovi.
3 To so torej imena teh, ki so se
prepirali za sodni stol, ki so
povzroçili, da se je prepiralo
tudi ljudstvo: Pahoran, Peankaj
in Pakumeni.
4 To torej niso vsi Pahoranovi
sinovi (kajti imel jih je veliko),
paç pa so to ti, ki so se prepirali
za sodni stol: zato so med
ljudstvom povzroçili delitev na
tri tabore.
5 Vendar se je zgodilo, da je
Pahorana glas ljudstva doloçil
za vrhovnega sodnika in upravitelja nad Nefijevim ljudstvom.
Pakumeni, ko je sprevidel, da
si ne more pridobiti sodnega
stola, pridruœil glasu ljudstva.
7 A glej, Peankaj in tisti del
ljudstva, ki je bilo œeljno, da bi
bil njihov upravitelj, so bili silno
besni; zato se je tem ljudem
namenil dobrikati, da bi se
dvignili k uporu proti bratoma.
8 In zgodilo se je, ko se je
namenil to storiti, glej, so ga
zajeli in mu sodili po glasu
ljudstva in ga obsodili na smrt;
kajti dvignil se je k uporu in si
prizadeval napraviti konec svobodi ljudstva.
9 Ko so torej ljudje, ki so bili
œeljni, da bi postal njihov upravitelj, sprevideli, da je obsojen
na smrt, so bili zato jezni in glej,
poslali so nekega Kiøkumna, in
sicer do Pahoranovega sodnega
stola, in umoril je Pahorana, ko
je sedel na sodnem stolu.
10 In Pahoranovi sluœabniki
so ga zasledovali; a glej, Kiøkumen je beœal tako naglo, da ga
ni mogel nihçe dohiteti.
11 In øel je k tistim, ki so ga
poslali, in vsi so stopili v zavezo, da, prisegajoç pri veçnem
Stvaritelju, da nikomur ne bodo
povedali, da je bil Pahorana
umoril Kiøkumen.
12 Zato Nefijevo ljudstvo ni
prepoznalo Kiøkumna, kajti takrat je bil preobleçen, ko je umoril
Pahorana. In Kiøkumen in tolpa,
ki se je zavezala z njim, so se
pomeøali med ljudstvo tako, da
vseh niso mogli najti; toliko pa,
kolikor so jih naøli, so obsodili
na smrt.
13 In sedaj glej, Pakumenija je
glas ljudstva doloçil za vrhovnega sodnika in upravitelja
nad ljudstvom, da bi vladal na
mestu brata Pahorana; in to je
bila njegova pravica. In vse to je
bilo storjeno v øtiridesetem letu
Helaman 1:14–25
vladavine sodnikov; in konçalo
se je.
14 In v øtirideset in prvem letu
vladavine sodnikov se je zgodilo, da so Lamanci zbrali vojsko
neøteto moœ in jih oboroœili z
meçi in z zakrivljenimi sabljami
in z loki in s puøçicami in s ølemi
in s prsnimi oklepi in z vsakovrstnimi øçiti vseh vrst.
15 In ponovno so priøli, da bi
bíli bitko proti Nefijcem. In vodil jih je moœ, ki se je imenoval
Koriantumr; in bil je Zarahemlov potomec; in bil je nefijski
odpadnik; in bil je velik in silen
moœ.
16 Zato je lamanski kralj, ki se
je imenoval Tubalot, ki je bil
Amoronov sin, domneval, da
se lahko Koriantumr, ker je bil
silen moœ, zoperstavi Nefijcem
s silo in z veliko modrostjo, tako
da bi si s tem, da ga poølje, pridobil moç nad Nefijci —
17 zato jih je podœigal k jezi, in
zbral je svoje çete in jim za vodjo
doloçil Koriantumra in ukazal,
da so odkorakali proti zarahemelski deœeli, da bi se bojevali
z Nefijci.
18 In zgodilo se je, da zavoljo
tolikønega prepira in tolikøne teœave v vodstvu v zarahemelski
deœeli niso bili imeli zadosti
straœarjev; kajti domnevali so
bili, da si Lamanci ne bodo
drznili priti v osrçje deœele, da
bi napadli tisto veliko mesto
Zarahemla.
19 A zgodilo se je, da je Koriantumr korakal na çelu svoje
øtevilne vojske in priøel nad
mestne prebivalce in korakali
so s tako silno veliko naglico, da
348
Nefijci niso imeli çasa, da bi
zbrali çete.
20 Zato je Koriantumr posekal
straœo pri mestnem vhodu in
vkorakal v mesto s celotno
vojsko in pobili so vsakega, ki
se jim je postavil po robu, tako
da so se polastili vsega mesta.
21 In zgodilo se je, da je Pakumeni, ki je bil vrhovni sodnik,
beœal pred Koriantumrom, in
sicer do mestnega obzidja. In
zgodilo se je, da ga je Koriantumr udaril ob steno, tako da
je umrl. In tako so se konçali
Pakumenijevi dnevi.
22 In ko je Koriantumr sedaj
sprevidel, da se je polastil mesta Zarahemla, in je videl, da so
bili Nefijci pred njimi beœali in
so bili pobiti in zajeti in vrœeni
v jeço in da si je bil pridobil v
last najmoçnejøo utrdbo v vsej
deœeli, se je v srcu opogumil,
tako da se je namenil iti proti
vsej deœeli.
23 In ni se torej zadrœal v zarahemelski deœeli, paç pa je korakal z veliko vojsko, in sicer proti
mestu Izobilje; kajti odloçil se
je bil iti dalje in se prebijati z
meçem, da bi si mogel pridobiti
severne dele deœele.
24 In domnevajoç, da je njihova
najveçja moç v srediøçu deœele,
je zato korakal dalje in jim ni
dal çasa, da bi se zbrali drugaçe
kot v majhne gruçe, in tako so
planili nanje in jih posekali na
zemljo.
25 A glej, ta Koriantumrov pohod skozi srediøçe deœele je dal
Moronihu veliko prednost pred
njimi navkljub velikanskemu
øtevilu Nefijcev, ki so bili pobiti.
349
26 Kajti glej, Moroniha je bil
domneval, da si Lamanci ne
bodo drznili priti v srediøçe
deœele, ampak bodo napadli
obmejna mesta, kot so bili delali
doslej; zato je bil Moroniha
ukazal, naj njihove moçne çete
obdrœijo tiste okoliøke predele
vzdolœ meja.
27 A glej, Lamanci se niso
ustraøili, kot si je œelel, paç pa
so bili priøli v srediøçe deœele
in so bili zavzeli glavno mesto,
ki je bilo mesto Zarahemla, in so
korakali skozi najpoglavitnejøe
dele deœele, pobijajoç ljudi v
velikem poboju, tako moœe, œene
kot otroke, se polastili veliko
mest in veliko oporiøç.
28 Ko pa je Moroniha to odkril,
je nemudoma poslal Lehija z
vojsko naokrog, da bi se jim
postavili po robu, preden bi
dospeli do deœele Izobilje.
29 In tako je storil; in postavil
se jim je po robu, preden so
priøli do deœele Izobilje, in se
bojeval z njimi, tako da so se
zaçeli umikati nazaj proti zarahemelski deœeli.
30 In zgodilo se je, da se jim je
Moroniha ob njihovem umiku
postavil po robu in se z njimi
bojeval, tako da je bitka postala
silno krvava; da, veliko je bilo
pobitih in med øtevilom teh, ki
so bili pobiti, se je znaøel tudi
Koriantumr.
31 In sedaj glej, Lamanci se niso
mogli umakniti nikamor, ne na
sever, ne na jug, ne na vzhod,
ne na zahod, kajti Nefijci so jih
obkolili z vseh strani.
32 In tako je Koriantumr pahnil
Lamance med Nefijce, tako da
Helaman 1:26–2:4
so bili v nefijski oblasti in sam
je bil ubit in Lamanci so se
predali v roke Nefijcem.
33 In zgodilo se je, da se
je Moroniha ponovno polastil
mesta Zarahemla in ukazal, da
lahko Lamanci, ki so bili zajeti
kot ujetniki, v miru odidejo iz
deœele.
34 In tako se je konçalo øtirideset in prvo leto vladavine
sodnikov.
2. POGLAVJE
Helaman, Helamanov sin, postane
vrhovni sodnik. — Gadianton vodi
Kiøkumnovo tolpo. — Helamanov
sluœabnik ubije Kiøkumna in Gadiantonova tolpa zbeœi v divjino.
Med letoma 50 in 49 pr. Kr.
In zgodilo se je v øtirideset in
drugem letu vladavine sodnikov, potem ko je bil Moroniha
ponovno vzpostavil mir med
Nefijci in Lamanci, glej, ni bilo
nikogar, ki bi zasedel sodni stol;
zato se je med ljudstvom ponovno vnel prepir glede tega, kdo
bi moral zasesti sodni stol.
2 In zgodilo se je, da je Helamana, ki je bil Helamanov sin,
glas ljudstva doloçil, da zasede
sodni stol.
3 A glej, Kiøkumen, ki je umoril
Pahorana, je preœeç çakal, da
ubije tudi Helamana; in podpirala ga je tolpa, ki je stopila v
zavezo, da ne sme nihçe vedeti
za njegovo hudobijo.
4 Kajti bil je neki Gadianton,
ki je bil silno veøç v gostobesednosti in tudi v umetelnosti, da
nadaljuje s skrivnim morilskim
Helaman 2:5–3:1
in roparskim delom; zato je
postal vodja Kiøkumnove tolpe.
5 Zato je laskal njim in tudi
Kiøkumnu, da bo, çe ga postavijo na sodni stol, zagotovil tem,
ki pripadajo tolpi, da bodo med
ljudstvom postavljeni na oblast
in poloœaj; zato si je Kiøkumen
prizadeval ubiti Helamana.
6 In zgodilo se je, ko je øel proti
sodnemu stolu, da bi Helamana
ubil, glej, je bil tam eden izmed
Helamanovih sluœabnikov, ki
je bil ponoçi zunaj in ki je pod
krinko spoznal naçrte, ki jih
je bila tolpa napravila, da bi
Helamana ubil —
7 in zgodilo se je, da je sreçal
Kiøkumna in mu dal znak; zato
mu je Kiøkumen razkril svojo
œeljeno namero, œeleç, da bi ga
povedel do sodnega stola, da bi
lahko umoril Helamana.
8 In ko je bil Helamanov sluœabnik spoznal Kiøkumna v dno
srca in kako se je nameril moriti
in tudi da je namera vseh, ki so
pripadali tolpi, da bi morili
in ropali in si pridobili oblast
(in to je bil njihov skrivni naçrt
in njihova zveza), je Helamanov sluœabnik rekel Kiøkumnu:
Pojdiva do sodnega stola.
9 To je sedaj Kiøkumna silno
razveselilo, kajti domneval je,
da bo lahko izvrøil svojo namero; a glej, Helamanov sluœabnik
je, ko sta stopala proti sodnemu
stolu, zabodel Kiøkumna prav
do srca, da se je brez stoka
zgrudil mrtev. In stekel je in
povedal Helamanu vse, kar je
bil videl in sliøal in storil.
10 In zgodilo se je, da je Helaman razposlal, naj zajamejo to
350
tolpo razbojnikov in skrivnih
morilcev, da bi jih po postavi
lahko usmrtili.
11 A glej, ko je bil Gadianton
ugotovil, da se Kiøkumen ni
vrnil, se je zbal, da bo pogubljen,
zato je tolpi ukazal, naj mu sledi.
In po skrivni poti so se spustili
v beg iz deœele v divjino; in tako
jih niso mogli, ko je Helaman
razposlal, naj jih zajamejo, najti
nikjer.
12 In o tem Gadiantonu bo
veç govora kasneje. In tako se
je konçalo øtirideset in drugo
13 In glej, na koncu te knjige
boste sprevideli, da je bil ta
Gadianton vzrok propada, da,
skoraj popolne pogube Nefijevega ljudstva.
14 Glej, v mislih nimam konca
Helamanove knjige, paç pa
imam v mislih konec Nefijeve
knjige, iz katere sem vzel celo
poroçilo, ki sem ga zapisal.
3. POGLAVJE
Veliko Nefijcev se preseli v deœelo
na severu. — Gradijo zidane hiøe
in vodijo veliko zapisov.—Na deset
tisoçe se jih spreobrne in krsti. —
Boœja beseda vodi ljudi do odreøitve.
— Nefi, Helamanov sin, zasede
sodni stol. Med leti 49 in 39 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo, da ni bilo
v øtirideset in tretjem letu vladavine sodnikov med Nefijevim
ljudstvom nobenega prepira,
razen malo ponosa, ki je bil v
cerkvi, ki je povzroçil nekaj
malega sporov med ljudstvom,
351
zadeve katerih so se uredile
konec øtirideset in tretjega leta.
2 In v øtirideset in çetrtem letu
med ljudstvom ni bilo prepira;
niti ni bilo veliko prepira v
øtirideset in petem letu.
3 In v øtirideset in øestem se je
zgodilo, da, bilo je veliko prepira in veliko razhajanj; zaradi
katerih jih je bilo izredno silno
veliko, ki so odøli iz zarahemelske deœele in øli v deœelo na
severu, da bi deœelo nasledili.
4 In prepotovali so silno veliko
razdaljo, tako da so priøli do
velikih vodnih povrøin in veliko
rek.
5 Da, in sicer so se øirili v vse
dele deœele, v katerih koli delih
ta ni bila opustoøena in brez
drevja zaradi veliko prebivalcev,
ki so bili poprej podedovali
deœelo.
6 In opustoøen ni bil torej
noben drug del deœele, razen v
drevju; a zaradi velikega pustoøenja ljudstva, ki je bilo poprej
naseljevalo deœelo, se je le–ta
imenovala opustoøena.
7 In ker je bilo le malo drevja
na obliçju deœele, so zato ljudje,
ki so øli, postali silno veøçi v
zidarskih delih, zato so gradili
zidane hiøe, v katerih so bivali.
mnoœili in øirili in øli iz deœele
na jugu v deœelo na severu in
se tako razøirili, da so zaçeli
prekrivati vse obliçje zemlje od
juœnega morja do severnega
morja, od zahodnega morja do
vzhodnega morja.
9 In ljudstvo, ki je bilo v deœeli
na severu, je bivalo v øotorih
in v zidanih hiøah in pustilo je
Helaman 3:2–16
rasti vsako drevo, ki je pognalo
na obliçju deœele, da bi sçasoma imeli les za gradnjo hiø, da,
mest in templjev in sinagog in
svetiøç in vsakovrstnih zgradb.
10 In zgodilo se je, ker je bil les
v deœeli na severu silno redek,
so ga veliko pripeljali z ladjami.
11 Tako so ljudem v deœeli na
severu omogoçili, da so lahko
zgradili veliko mest, tako lesenih
kot zidanih.
veliko izmed Amonovega
ljudstva, ki so bili po rojstvu
Lamanci, tudi odølo v to deœelo.
13 In sedaj, veliko iz tega
ljudstva jih je torej vodilo veliko
zapisov o ravnanju tega ljudstva,
ki so izçrpni in zelo obøirni
glede njih.
14 A glej, to delo ne more
vsebovati niti stoterega dela o
ravnanjih tega ljudstva, da, poroçila o Lamancih in o Nefijcih
in njihovih vojnah in prepirih
in razhajanjih in pridiganju in
prerokbah in njihovih ladijskih
prevozih in gradnji ladij in gradnji templjev in sinagog in svetiøç
in njihovi praviçnosti in hudobiji in umorih in ropanjih in
plenjenjih in vsakovrstnih gnusobah in vlaçugarstvih.
15 A glej, obstaja veliko knjig in
veliko vsakovrstnih zapisov in
v glavnem so jih vodili Nefijci.
16 In Nefijci so jih izroçali iz
enega rodu v drugega, in sicer
dokler niso zapadli v prestopek
in so bili pomorjeni, oplenjeni in
polovljeni in pregnani in pobiti
in razkropljeni po obliçju zemlje
in so se meøali z Lamanci, dokler se niso veç imenovali Nefijci,
Helaman 3:17–31
in postajali so hudobni in divji
in okrutni, da, in sicer so postajali Lamanci.
17 In sedaj se ponovno vraçam
k svojemu poroçilu; zatorej, kar
sem govoril, se je bilo zgodilo
po velikih prepirih in nemirih in
vojnah in sporih med Nefijevim
ljudstvom.
18 Konçalo se je øtirideset in
øesto leto vladavine sodnikov;
19 in zgodilo se je, da je bil v
deœeli øe vedno velik prepir,
da, in sicer v øtirideset in sedmem letu in tudi v øtirideset in
osmem letu.
20 Vendar je Helaman zasedal sodni stol v pravici in
poøtenosti; da, gledal je, da je
spolnjeval zakone in sodbe in
Boœje zapovedi; in nenehno je
poçel to, kar je bilo pravilno v
Boœjih oçeh; in hodil je po oçetovih poteh, tako da je v deœeli
uspeval.
21 In zgodilo se je, da je imel
dva sinova. Najstarejøemu je
dal ime Nefi in najmlajøemu
ime Lehi. In zaçela sta rasti za
Gospoda.
vojne in prepiri med nefijskim
ljudstvom zaçeli do doloçene
mere pojenjati proti koncu øtirideset in osmega leta vladavine sodnikov nad Nefijevim
ljudstvom.
23 In zgodilo se je, v øtirideset
in devetem letu vladavine sodnikov je bil v deœeli vzpostavljen
nepretrgan mir, vse razen tajnih
zvez, ki jih je razbojnik Gadianton uvedel v bolj naseljenih
delih deœele, ki jih za tega çasa
tisti, ki so bili na çelu vlade, niso
352
poznali; zato jih niso izkoreninili iz deœele.
istega leta v cerkvi silno velika
blaginja, tako da se jih je na tisoçe pridruœilo cerkvi in se krstilo
v kesanje.
25 In tako velika je bila blaginja
v cerkvi in tako øtevilni blagoslovi, ki so se izlili nad ljudstvo,
da so bili neizmerno osupli celo
sami véliki duhovniki in uçitelji.
26 In zgodilo se je, da je Gospodovo delo uspevalo, tako da
se je krstilo in Boœji cerkvi prikljuçilo veliko duø, da, celo na
deset tisoçe.
27 Tako lahko vidimo, da je
Gospod usmiljen do vseh, ki
bodo z iskrenostjo srca klicali
njegovo sveto ime.
28 Da, tako vidimo, da so
nebeøka vrata odprta vsem, in
sicer tem, ki bodo verjeli v ime
Jezusa Kristusa, ki je Boœji Sin.
29 Da, vidimo, da se lahko
vsakdo, ki œeli, oprime Boœje
besede, ki je œiva in silna, ki bo
razdvojila na dvoje vse hudiçeve prekanjenosti in pasti in
zvijaçe in vodila Kristusovega
çloveka po ozki in tesni poti
preko veçnega prepada bede,
ki je pripravljen, da pogoltne
hudobne —
30 in odloœi svojo duøo, da,
svojo neumrljivo duøo, na Boœji
desnici v nebeøkem kraljestvu,
da se usede z Abrahamom in
Izakom in z Jakobom in z vsemi
naøimi svetimi oçeti, da nikoli
veç ne odide.
31 In tega leta so se nenehno
radostili v zarahemelski deœeli
in v vseh okoliøkih predelih,
353
prav v vsej deœeli, ki so jo imeli
v lasti Nefijci.
32 In zgodilo se je, da sta preostanek øtirideset in devetega
leta vladala mir in silno velika
radost; da, in nepretrgan mir in
velika radost sta vladala tudi
v petdesetem letu vladavine
sodnikov.
33 In mir je bil tudi v petdeset
in prvem letu vladavine sodnikov, razen ponosa, ki se je zaçel
pojavljati v cerkvi — ne v Boœji
cerkvi paç pa v srcu ljudi, ki so
izjavljali, da pripadajo Boœji
cerkvi —
34 in bili so vzviøeni v ponosu,
in sicer do preganjanja veliko
bratov. To je bilo torej veliko
zlo, ki je bilo vzrok, da je poniœnejøi del ljudstva trpel veliko
preganjanja in brodil skozi veliko stisk.
35 Vendar so se çesto postili in
molili in postajali moçnejøi in
moçnejøi v poniœnosti in trdnejøi
in trdnejøi v veri v Kristusa, tako
da sta jim duøo navdala radost
in uteha, da, in sicer do oçiøçenja
in posvetitve srca, do posvetitve, ki pride zavoljo predajanja
srca Bogu.
36 In zgodilo se je, da se je tudi
petdeset in drugo leto konçalo v
miru, razen silno velikega ponosa, ki je segel ljudem do srca;
in to je bilo zaradi njihovega
silnega bogastva in blaginje v
deœeli; in to se je razraøçalo
med njimi iz dneva v dan.
37 In zgodilo se je, v petdeset
in tretjem letu vladavine sodnikov je Helaman umrl in namesto
njega je zavladal njegov najstarejøi sin Nefi. In zgodilo se je,
Helaman 3:32–4:5
da je sodni stol zasedel s pravico
in poøtenostjo; da, spolnjeval je
Boœje zapovedi in stopal po
oçetovih poteh.
4. POGLAVJE
Nefijski odpadniki in Lamanci
zdruœijo sile in zavzamejo zarahemelsko deœelo.—Do nefijskih porazov pride zaradi njihove hudobije.
— Cerkev omahuje in ljudstvo
postane øibko kot Lamanci. Med
In zgodilo se je, da je bilo v petdeset in çetrtem letu v cerkvi
veliko sporov in med ljudstvom
je bil tudi prepir, tako da je bilo
veliko prelivanja krvi.
2 In uporniøki del je bil pobit
in pregnan iz deœele in ti so øli
k lamanskemu kralju.
3 In zgodilo se je, da so se trudili podœgati Lamance k vojni
proti Nefijcem; a glej, Lamanci
so se silno bali, tako da niso
hoteli prisluhniti besedam odpadnikov.
4 A zgodilo se je, da so bili v
petdeset in øestem letu vladavine sodnikov odpadniki, ki so
øli od Nefijcev k Lamancem; in
z ostalimi jim jih je uspelo
podœgati k jezi proti Nefijcem;
in vsi so se tega leta pripravljali
na vojno.
5 In v petdeset in sedmem letu
so priøli v boj proti Nefijcem in
priçeli so smrtonosno delo; da,
tako da so si petdeset in osmega
leta uspeli pridobiti v last zarahemelsko deœelo; da, in tudi
vse deœele prav do deœele, ki je
bila blizu deœele Izobilje.
Helaman 4:6–19
6 In Nefijce in Moronihove
çete so pregnali, in sicer v deœelo Izobilje.
7 In tam so se utrdili proti Lamancem od zahodnega morja
prav do vzhodnega; to je bilo
za Nefijca dan hoda vzdolœ
meje, ki so jo utrdili in namestili
so çete, da bi ubranile njihovo
severno deœelo.
8 In tako so si ti nefijski odpadniki s pomoçjo øtevilne lamanske
vojske pridobili vso nefijsko
posest, ki je bila v deœeli na
jugu. In vse to se je dogodilo v
petdeset in osmem letu vladavine sodnikov.
9 In zgodilo se je, da si je v
øestdesetem letu vladavine sodnikov Moroniha uspel s çetami
pridobiti veliko delov deœele;
da, zopet so si prisvojili veliko
mest, ki so bila padla v roke
Lamancem.
10 In zgodilo se je, da so si v
øestdeset in prvem letu vladavine sodnikov uspeli znova
prisvojiti, in sicer polovico vse
posesti.
11 Ta velika nefijska izguba in
velik poboj, ki je bil med njimi,
se torej ne bi zgodil, çe bi ne
bilo zavoljo njihove hudobije in
gnusobe, ki sta bili med njimi;
da, in to je bilo tudi med temi,
ki so izjavljali, da pripadajo
Boœji cerkvi.
12 In to je bilo zato, ker so bili
v srcu ponosni, ker so bili silno
bogati, da, to je bilo zato, ker
so zatirali siromaøne, odrekali
hrano laçnim, odrekali oblaçila
golim in udarjali svoje poniœne
brate po licu, zasmehovali to,
kar je bilo sveto, zanikali duha
354
preroøtva in razodetja, morili,
plenili, lagali, kradli, preøuøtvovali, razpihovali velike prepire
in prestopali k Lamancem v
nefijsko deœelo —
13 in zavoljo te velike hudobije
in bahanja z lastno moçjo so bili
prepuøçeni lastni moçi, zato niso
uspevali, paç pa so jim Lamanci
prizadajali stiske in jih udarjali
in preganjali, dokler niso izgubili posesti skoraj vseh deœel.
14 A glej, Moroniha je ljudem
zavoljo njihove kriviçnosti veliko pridigal in tudi Nefi in Lehi,
ki sta bila Helamanova sinova,
sta ljudem veliko pridigala, da,
in jim veliko prerokovala glede
kriviçnosti in kar jih mora doleteti, çe se ne pokesajo svojih
grehov.
pokesali, in ker so se pokesali,
so zaçeli uspevati.
16 Kajti ko je Moroniha sprevidel, da so se pokesali, si jih je
upal voditi od kraja do kraja in
od mesta do mesta, in sicer
dokler si niso znova prisvojili
polovico lastnine in polovico
vseh deœel.
17 In tako se je konçalo øestdeset in prvo leto vladavine sodnikov.
18 In zgodilo se je, da si ni
mogel Moroniha v øestdeset in
drugem letu vladavine sodnikov pridobiti niç veç v last od
Lamancev.
19 Zato so opustili namero, da
bi si pridobili preostanek deœel, kajti Lamanci so bili tako
øtevilni, da je Nefijcem postalo
nemogoçe pridobiti veç moçi
nad njimi; zato je Moroniha vse
355
çete zaposlil z obrambo delov,
ki jih je zavzel.
20 In zgodilo se je zavoljo
velikanskega øtevila Lamancev
je bilo Nefijce zelo strah, da bi
jih ne prevladali in poteptali in
pobili in pokonçali.
21 Da, zaçeli so se spominjati
Almovih prerokb in tudi Mozijevih besed; in sprevideli so, da
so bili trdovratno ljudstvo in
da so bili omalovaœevali Boœje
zapovedi;
22 in da so bili spremenili in
pod nogami poteptali Mozijeve
postave, oziroma to, kar mu je
Gospod zapovedal dati ljudstvu;
in sprevideli so, da so se jim postave izpridile in da so postali
hudobno ljudstvo, tako da so bili hudobni celo kakor Lamanci.
23 In zavoljo njihove kriviçnosti je cerkev zaçela omahovati; in
prenehali so verjeti v duha preroøtva in v duha razodetja; in
Boœje sodbe so jim zrle v obraz.
24 In sprevideli so, da so postali øibki kot njihovi bratje, Lamanci, in da jih Gospodov Duh
ni veç varoval; da, odtegnil se
je od njih, ker Gospodov Duh ne
prebiva v nesvetih templjih —
25 zato jih je Gospod prenehal
varovati s svojo çudeœno in neprimerljivo moçjo, kajti zapadli
so v stanje nevere in straøne hudobije; in sprevideli so, da so
Lamanci silno øtevilnejøi od njih
in çe se ne oklenejo Gospoda,
svojega Boga, morajo neizogibno propasti.
26 Kajti glej, sprevideli so, da
je moç Lamancev tako velika
kot njihova moç, in sicer moœ
na moœa. In tako so bili zapadli
Helaman 4:20–5:5
v ta velik prestopek; da, tako so
bili zavoljo prestopka postali
øibki v razmiku ne veliko let.
5. POGLAVJE
Nefi in Lehi se posvetita pridiganju. — Njuni imeni ju spodbujata,
naj si œivljenje krojita po vzoru
svojih prednikov.—Kristus odkupi
tiste, ki se pokesajo. — Nefi in Lehi
spreobrneta mnoge in zaprejo ju in
obda ju ogenj.—Oblak teme zasençi tristo ljudi.—Zemlja se strese in
glas zapove ljudem, naj se pokesajo.
— Nefi in Lehi se pogovarjata z
angeli in mnoœico obda ogenj.
In zgodilo se je, da je Nefi istega
leta, glej, predal sodni stol moœu,
katerega ime je bilo Sezoram.
2 Kajti ker so si svoje postave
in vlade vzpostavljali po glasu
ljudstva in so bili ti, ki so izbrali
zlo, øtevilnejøi od teh, ki so
izbrali dobro, so zato dozorevali
za pogubo, kajti postave so
izpridili.
3 Da, in to ni bilo vse; bili so
trdovratno ljudstvo, da jim ni
bilo moç vladati ne s postavo ne
s pravico, razen da je bilo v njihovo pogubo.
postal izçrpan zavoljo njihove
kriviçnosti; in odstopil je sodni
stol in si zadal, da bo pridigal
Boœjo besedo ves preostanek
svojih dni in tudi njegov brat
Lehi, ves preostanek svojih dni;
5 kajti pomnila sta besede, ki
jih jima je govoril njun oçe
Helaman. In to so besede, ki jih
je govoril:
Helaman 5:6–17
6 Glejta, sinova moja, œelim,
da pomnita spolnjevati Boœje
zapovedi; in œelim, da te besede
razglaøata ljudstvu. Glejta, imenoval sem vaju po naøih prvih
starøih, ki sta priøla iz jeruzalemske deœele; in to sem storil,
da se spomnita njiju, ko se
spomnita imen; in ko se ju
spomnita, se lahko spomnita
njunih del; in ko se spomnita
njunih del, lahko vesta, kako je
reçeno in tudi zapisano, da so
bila dobra.
7 Zato, sinova moja, bi œelel,
da delata to, kar je dobro, da bo
o vaju reçeno in tudi zapisano,
in sicer kot je bilo reçeno in
zapisano o njiju.
8 In sedaj glejta, sinova moja,
øe nekaj veç œelim od vaju, ta
œelja je, da bi tega ne poçela, da
bi se bahala, paç pa bi to poçela, da bi si nabirala zaklad v
nebesih, da, ki je veçen in ki ne
zbledi; da, da bosta imela dragoceni dar veçnega œivljenja,
za katerega upraviçeno domnevamo, da je bil dan naøima
oçetoma.
9 O, pomnita, pomnita, sinova
moja, besede, ki jih je ljudstvu
govoril kralj Benjamin; da, pomnita, da ni druge poti ne naçina
za çlovekovo odreøitev kakor
samo preko odkupne krvi Jezusa
Kristusa, ki bo priøel; da, pomnita, da prihaja, da bo odkupil
svet.
10 In pomnita tudi Amulekove
besede, ki jih je povedal Zezromu v mestu Amoníha; kajti
povedal mu je, da Gospod zagotovo pride odkupit svoje
ljudstvo, da pa ne pride, da bi
356
jih odkupil v grehih, paç pa da
jih odkupi od grehov.
11 In Oçe mu je dal moç, da jih
odkupi od grehov zavoljo kesanja; zato je poslal angele, da
bi razglasili novice o pogojih
kesanja, ki pripelje k Odkupiteljevi moçi, k odreøitvi duø.
12 In sedaj, sinova moja, pomnita, pomnita, da morata temelje
graditi na skali naøega Odkupitelja, ki je Kristus, Boœji Sin;
ko bo hudiç poslal svoje silne
vetrove, da, svoje strelice v
vrtinçastem viharju, da, ko vaju
bosta udarjali vsa njegova toça
in huda nevihta, da to ne bo
imelo moçi nad vama, da bi
vaju povleklo v brezno bede in
neskonçnega gorja zavoljo skale,
na kateri sta zgrajena, ki je zanesljiv temelj, temelj, na katerem ljudje ne morejo pasti, çe
gradijo na njem.
13 In zgodilo se je, da so bile to
besede, ki jih je Helaman uçil
svoja sinova; da, uçil ju je veliko,
kar se ni zapisalo, in tudi veliko,
kar se je zapisalo.
14 In pomnila sta njegove besede; in zato sta øla, spolnjujoç
Boœje zapovedi, med Nefijevo
ljudstvo uçit Boœjo besedo,
zaçenøi z mestom Izobilje;
15 in od tamkaj v mesto Gid;
in iz mesta Gid v mesto Mulek;
16 in sicer od enega mesta do
drugega, dokler nista bila øla
med vse Nefijevo ljudstvo, ki je
bilo v deœeli na jugu; in od tam
v zarahemelsko deœelo med
Lamance.
17 In zgodilo se je, da sta pridigala z veliko moçjo, tako da sta
zmedla mnoge od odpadnikov,
357
ki so odøli od Nefijcev, tako da
so pristopili in priznali grehe
in se krstili v kesanje in se nemudoma vrnili k Nefijcem, da
bi se potrudili popraviti krivice, ki so jim jih bili storili.
18 In zgodilo se je, da sta Nefi
in Lehi pridigala Lamancem s
tako veliko moçjo in polnomoçjem, kajti dana sta jima bila
moç in polnomoçje, da sta lahko govorila, in dano jima je bilo
tudi, kaj naj govorita—
19 zato sta govorila na veliko
osuplost Lamancev, da sta jih
prepriçala, tako da se je osem
tisoç Lamancev, ki so bili v zarahemelski deœeli in okolici, krstilo v kesanje in prepriçani so bili
o hudobiji izroçila svojih oçetov.
Nefi in Lehi napotila od tam,
da pojdeta v nefijsko deœelo.
21 In zgodilo se je, da ju je
lamanska vojska zajela in vrgla
v jeço; da, prav v isto jeço, v
katero so Limhijevi sluœabniki
vrgli Amona in njegove brate.
22 In potem ko sta bila brez
hrane za veliko dni vrœena v
jeço, glej, so øli v jeço, da bi ju
prijeli, da bi ju ubili.
Nefi in Lehi kakor obdana z
ognjem, in sicer tako da si niso
drznili poloœiti rok nanju iz
strahu, da bi se ne opekli. Vendar se Nefi in Lehi nista opekla;
in stala sta kakor sredi ognja in
se nista opekla.
24 In ko sta sprevidela, da ju
obdaja ognjeni steber in ju ne
opeçe, sta se v srcu opogumila.
25 Kajti sprevidela sta, da si
Lamanci nanju ne drznejo polo-
Helaman 5:18–32
œiti rok; niti se jima ne drznejo
pribliœati, paç pa stojijo, kot bi
onemeli zaradi osuplosti.
26 In zgodilo se je, da sta Nefi
in Lehi stopila naprej in jim
spregovorila, rekoç: Ne bojte se,
kajti glejte, Bog je tisti, ki vam je
pokazal to çudovito reç, s katero
vam je pokazano, da na naju ne
morete poloœiti rok, da bi naju
ubili.
27 In glej, ko sta te besede izgovorila, se je zemlja silno stresla
in zidovi jeçe so se stresli, kot bi
bili na tem, da se zruøijo na zemljo; a glej, niso se podrli. In glej,
ti, ki so bili v jeçi, so bili Lamanci
in Nefijci, ki so bili odpadniki.
prekril oblak teme in prevzel
jih je strahospoøtljiv strah.
pojavil glas, kot bi bil nad oblakom teme, rekoç: Pokesajte se,
pokesajte se in ne prizadevajte
si veç ubiti mojih sluœabnikov,
ki sem ju poslal k vam, da bosta
razglasila dobre novice!
30 In zgodilo se je, ko so sliøali
ta glas in videli, da ni bil ne
glas grmenja, niti ni bil glas
velikega buçnega hrupa, paç pa
glej, to je bil tihi glas popolne
miline, kot bi bil øepet, in prodrl
je prav do same duøe —
31 in navkljub milini glasu,
glej, se je zemlja silno stresla
in zidovi jeçe so se ponovno
zamajali, kot bi bila na tem, da
se zruøi na zemljo; in glej, oblak
teme, ki jih je zasençil, se ni
razblinil —
32 in glej, ponovno je priøel
glas, rekoç: Pokesajte se, pokesajte se, kajti Boœje kraljestvo se
Helaman 5:33–48
je pribliœalo; in ne prizadevajte
si veç ubiti mojih sluœabnikov!
In zgodilo se je, da se je zemlja
ponovno stresla in zidovi so se
zamajali.
33 In prav tako je glas spet
priøel tretjiç in jim spregovoril
çudovite besede, ki jih çlovek
ne more izreçi, in zidovi so
ponovno vztrepetali in zemlja se
je stresla, kot bi bila na tem, da
se bo razklala.
34 In zgodilo se je, da Lamanci
niso mogli zbeœati zavoljo oblaka teme, ki jih je zasençil; da, in
nepremiçno so stali tudi zavoljo
strahu, ki je priøel nadnje.
35 Torej, med njimi je bil nekdo, ki je bil po rojstvu Nefijec, ki
je nekoç pripadal Boœji cerkvi,
a je bil odpadel od njih.
obrnil, in glej, skozi oblak teme
je zagledal Nefijev in Lehijev
obraz; in glej, silno sta œarela,
prav kakor obrazi angelov. In
videl je, da sta oçi povzdignila
proti nebesom; in bila sta, kot
bi govorila oziroma povzdignila glas k nekemu bitju, ki sta ga
gledala.
37 In zgodilo se je, da je ta moœ
zaklical mnoœici, da bi se obrnili in pogledali. In glej, dana
jim je bila moç, da so se obrnili
in pogledali; in zagledali so
Nefijev in Lehijev obraz.
38 In temu çloveku so rekli:
Glej, kaj pomeni vse to in kdo
je ta, s katerim govorita tadva
moœa?
39 Torej, temu çloveku je bilo
ime Aminadab. In Aminadab
jim je rekel: Govorita z Boœjimi
angeli.
358
40 In zgodilo se je, da so mu
Lamanci rekli: Kaj naj storimo,
da bo izginil oblak teme, ki nas
zasençuje?
41 In Aminadab jim je rekel:
Pokesati se morate in klicati h
glasu, in sicer dokler ne boste
verovali v Kristusa, o katerem
so vas uçili Alma in Amulek in
Zezrom; in ko boste to naredili,
bo oblak teme, ki vas prekriva,
izginil.
42 In zgodilo se je, da so vsi
zaçeli klicati h glasu tega, ki je
stresel zemljo; da, klicali so prav
dokler se oblak teme ni razblinil.
43 In zgodilo se je, ko so se
ozrli naokrog in videli, da se je
oblak teme, ki jih je prekrival,
razblinil, glej, so videli, da jih
obkroœa, da, vsako duøo, ognjen
steber.
44 In Nefi in Lehi sta bila v
sredi; da, bili so obkroœeni; da,
bili so kot sredi plameneçega
ognja, vendarle jih ni poøkodoval, niti ni zajel zidov jeçe; in
navdala jih je radost, ki je neizrekljiva in polna blaœenosti.
45 In glej, Boœji Sveti Duh se je
spustil iz nebes in jim segel v
srce in navdal jih je kot z ognjem
in lahko so govorili çudovite
besede.
dosegel glas, da, prijeten glas,
kot bi bil øepet, rekoç:
47 Mir, mir bodi z vami zavoljo vaøe vere v mojega nadvse
Ljubljenega, ki je bil od osnovanja sveta!
48 In sedaj, ko so to sliøali, so
dvignili pogled, kot da gledajo,
od kod prihaja glas; in glej, videli so, kako so se nebesa odprla;
359
Helaman 5:49–6:9
in angeli so se spustili iz nebes
in jih pouçevali.
49 In bilo jih je okrog tristo
duø, ki so to videle in sliøale; in
pozvani so bili, naj gredo in naj
se ne çudijo, niti naj ne dvomijo.
50 In zgodilo se je, da so øli in
ljudstvo pouçevali, razglaøajoç
po vseh okoliøkih predelih vse,
kar so bili sliøali in videli, tako
da so prepriçali veçji del Lamancev zavoljo veliçine dokazov,
ki so jih bili prejeli.
51 In toliko, kot so jih prepriçali,
jih je odloœilo bojno oroœje in
tudi opustilo sovraøtvo in izroçilo svojih oçetov.
Nefijcem predali njihove lastne
deœele.
6. POGLAVJE
Praviçni Lamanci pridigajo hudobnim Nefijcem. — Obe ljudstvi
uspevata med obdobjem miru in
obilja. — Lucifer, osnovalec greha,
podœiga srca hudobnih in Gadiantonovih razbojnikov k umorom in
hudobiji. — Razbojniki prevzamejo
nefijsko vlado. Med leti 29 in 23
pr. Kr.
In zgodilo se je, ko se je bilo
konçalo øestdeset in drugo
leto vladavine sodnikov, se je
bilo vse to zgodilo in Lamanci
so bili postali, veçji del njih,
praviçno ljudstvo, tako da je
njihova praviçnost prekaøala
to od Nefijcev zavoljo njihove
trdnosti in njihove stanovitnosti v veri.
2 Kajti glej, bilo je veliko
Nefijcev, ki so postali otopeli
in nespokorjeni in skrajno hudobni, tako da so zavraçali
Boœjo besedo in vse pridiganje
in prerokovanje, ki je priølo
mednje.
3 Vseeno so ljudje v cerkvi
obçutili veliko radost zavoljo
spreobrnjenja Lamancev, da,
zavoljo Boœje cerkve, ki je bila
osnovana med njimi. In drug z
drugim so se druœili in drug z
drugim so se radostili in çutili
veliko radosti.
4 In zgodilo se je, da je veliko
Lamancev priølo v zarahemelsko
deœelo in razglasilo nefijskemu
ljudstvu naçin svoje spreobrnitve in jih opominjalo k veri in
kesanju.
5 Da, veliko jih je pridigalo s
silno veliko moçjo in polnomoçjem, da bi jih veliko od njih
pripeljali do globine poniœnosti,
da bi poniœno sledili Bogu in
Jagnjetu.
6 In zgodilo se je, da jih je veliko izmed Lamancev odølo v
deœelo na severu; in tudi Nefi
in Lehi sta øla v deœelo na severu, da bi pridigala ljudstvu. Tako se je konçalo øestdeset in
tretje leto.
7 In glej, v vsej deœeli je bil mir,
tako da so Nefijci øli, v kateri koli
del deœele so œeleli, bodisi med
Nefijce ali Lamance.
8 In zgodilo se je, da so tudi
Lamanci øli, kamor koli so œeleli,
bodisi med Lamance ali med
Nefijce; in tako so se prosto
gibali med seboj, da bi po svoji
œelji kupovali in da bi prodajali
in da bi zasluœili.
9 In zgodilo se je, da so tako
Lamanci kot Nefijci postali silno
Helaman 6:10–21
bogati; in imeli so silno obilno
zlata in srebra in vsakovrstnih
dragocenih kovin tako v deœeli
juœno kot v deœeli severno.
10 Sedaj, deœela juœno se je
imenovala Lehi in deœela severno se je imenovala Mulek,
kar je bilo po Sedekijevem sinu;
kajti Gospod je Muleka pripeljal v deœelo na severu in Lehija
v deœelo na jugu.
11 In glej, v obeh deœelah je
bilo vsakovrstno zlato in srebro
in dragocena ruda vseh vrst; in
bili so tudi natançni rokodelci,
ki so delali z vsakrøno rudo in
jo oplemenitili; in tako so obogateli.
12 Tako na severu kot na jugu
so v obilju gojili œito; in tako na
severu kot na jugu so silno napredovali. In mnoœili so se in se
silno okrepili v deœeli. In gojili
so veliko drobnice in çred, da,
veliko pitançkov.
13 Glej, njihove œene so se trudile in predle in izdelovale vse
vrste oblaçil iz tanko stkanega
platna in vsakovrstnega blaga,
da bi pokrili svojo goloto. In
tako je øestdeset in çetrto leto
minilo v miru.
14 In tudi v øestdeset in petem
letu je bilo veliko radosti in
miru, da, veliko pridiganja in
prerokb glede tega, kar naj bi
priølo. In tako je minilo øestdeset
in peto leto.
15 In zgodilo se je, da je v
øestdeset in øestem letu vladavine sodnikov, glej, Sezorama
umorila neznana roka, ko je sedel na sodnem stolu. In zgodilo
se je, da so istega leta umorili
tudi njegovega sina, ki ga je
360
ljudstvo doloçilo namesto njega.
In tako se je konçalo øestdeset
in øesto leto.
16 In na zaçetku øestdeset in
sedmega leta so ljudje ponovno
zaçeli postajati silno hudobni.
17 Kajti glej, Gospod jih je bil
tako dolgo blagoslavljal s posvetnim bogastvom, da niso bili
podœgani k jezi, k vojnam, niti
k prelivanju krvi; zato so se v
srcu zaçeli predajati svojemu
bogastvu; da, zaçeli so si prizadevati za zasluœkom, da bi se
povzdignili drug nad drugega;
zato so zaçeli skrivoma moriti
in ropati in pleniti, da bi se
okoristili.
18 In sedaj glej, ti morilci in
plenilci so bili tolpa, ki sta jo bila
oblikovala Kiøkumen in Gadianton. In sedaj se je zgodilo, da jih
je bilo veliko, celo med Nefijci,
v Gadiantonovi tolpi. A glej,
bili so øtevilnejøi med hudobnejøim delom Lamancev. In
imenovali so se Gadiantonovi
razbojniki in morilci.
19 In ti so bili tisti, ki so umorili
vrhovnega sodnika Sezorama
in njegovega sina, ko sta bila na
sodnem stolu; in glej, niso jih
naøli.
20 In sedaj se je zgodilo, ko so
Lamanci ugotovili, da so med
njimi razbojniki, so bili silno
potrti; in v svoji moçi so uporabili vsa sredstva, da bi jih izbrisali z obliçja Zemlje.
21 A glej, Satan je podœgal
srca veçjega dela Nefijcev, tako
da so se zdruœili s temi razbojniøkimi tolpami in stopili v njihove zaveze in njihove prisege,
da bodo drug drugega øçitili in
361
varovali v vsakrønih teœavnih
okoliøçinah, v katerih se bodo
znaøli, da ne bi trpeli zaradi
svojih umorov in svojih plenjenj
in svojih kraj.
22 In zgodilo se je, da so imeli
svoja znamenja, da, skrivna znamenja in skrivne besede; in to
da bi lahko razpoznali brata, ki
je stopil v zavezo, da mu ne bi,
kakrøno koli hudobijo bi brat
naredil, økodoval ne brat ne tisti,
ki so pripadali njegovi tolpi, ki
so stopili v to zavezo.
23 In tako so lahko morili in
plenili in kradli in se predajali
vlaçugarstvu in hudobijam vseh
vrst v nasprotju s postavami
svoje deœele in tudi z Boœjimi
postavami.
24 In kdor koli od tistih, ki so
pripadali tolpi, bi razkril svetu
o njihovi hudobiji in njihovih
gnusobah, bi mu bilo sojeno,
ne po postavah deœele, ampak
po postavah njihove hudobije,
ki sta jih dala Gadianton in
Kiøkumen.
25 Glej torej, to so te skrivne
prisege in zaveze, za katere je
Alma ukazal sinu, da ne smejo
v svet, da bi ne bile sredstvo, ki
bi ljudstvo odvlekle v pogubo.
26 Glej torej, te skrivne prisege
in zaveze do Gadiantona niso
priøle iz zapisov, ki so bili predani Helamanu; paç pa jih je v
Gadiantonovo srce vsadilo tisto
bitje, ki je naøa prva starøa zvabilo, da sta jedla od prepovedanega sadu —
27 da, tisto bitje, ki je s Kajnom
skovalo zaroto, çe bo umoril
brata Abela, da tega svet ne bo
izvedel. In s Kajnom in njegovi-
Helaman 6:22–33
mi privrœenci je kovalo zarote
odtlej dalje.
28 In to je tudi isto bitje, ki je
vsadilo ljudem v srce, naj zgradijo stolp, dovolj visok, da bodo
lahko priøli do nebes. In to je
bilo isto bitje, ki je zavajalo ljudi,
ki so od stolpa priøli v to deœelo;
ki je razøirilo dela teme in
gnusob po vsem obliçju deœele,
dokler ljudi ni zvleklo v popoln
propad in v veçni pekel.
29 Da, to je bilo isto bitje, ki je
vsadilo Gadiantonu v srce, naj
øe nadaljuje z delom teme in
skrivnih umorov; in porajalo
jih je od zaçetka çloveka prav
do tega çasa.
30 In glej, on je ta, ki je osnovalec vsega greha. In glej, nadaljuje z deli teme in skrivnih
umorov in izroça njihove zarote
in njihove prisege in njihove
zaveze in njihove naçrte o
straøni hudobiji iz roda v rod,
v kolikor se lahko polasti src
çloveøkih otrok.
31 In sedaj glej, zelo se je polastil nefijskih src; da, tako da
so postali silno hudobni; da,
veçji del njih je skrenil s poti
praviçnosti in poteptal pod nogami Boœje zapovedi in krenil
po svojih poteh in si iz zlata in
srebra oblikoval malike.
32 In zgodilo se je, da so vse
te kriviçnosti priøle nadnje v
razmiku ne veliko let, tako da
je veçji del priøel nadnje v
øestdeset in sedmem letu vladavine sodnikov nad Nefijevim
ljudstvom.
33 In v kriviçnosti so rasli tudi
v øestdeset in osmem letu na veliko boleçino in œalost praviçnih.
Helaman 6:34–7:4
34 In tako vidimo, da so zaçeli
Nefijci zapadati v nevero in
rasti v hudobiji in gnusobah,
medtem ko so Lamanci zaçenjali
silno rasti v védenju o Bogu; da,
zaçeli so spolnjevati njegove zakone in zapovedi in hoditi pred
njim v resnici in odkritosti.
35 In tako vidimo, da se je
Gospodov Duh zaçenjal odtegovati od Nefijcev zavoljo njihove hudobije in trdosrçnosti.
36 In tako vidimo, da je
Gospod zaçel izlivati Duha nad
Lamance zavoljo njihove neprisiljenosti in pripravljenosti,
da verjamejo v njegove besede.
37 In zgodilo se je, da so Lamanci preganjali tolpo Gadiantonovih razbojnikov; in pridigali
so Boœjo besedo med hudobnejøim delom med njimi, tako da
je bila ta razbojniøka tolpa med
Lamanci docela pokonçana.
38 In zgodilo se je po drugi
plati, da so jih Nefijci krepili in
podpirali, zaçenøi s hudobnejøim delom med njimi, dokler
niso bili prekrili cele nefijske
deœele in speljali veçji del praviçnih, dokler niso ti priçeli
verjeti v njihovo delo in si deliti
njihov plen in se jim pridruœevati pri skrivnih umorih in zvezah.
39 In tako so si pridobili sámo
upravljanje vlade, tako da so
pod nogami poteptali in udarjali
in prizadeli in obrnili hrbet siromaønim in krotkim in poniœnim
Boœjim privrœencem.
40 In tako vidimo, da so bili v
straønem poloœaju in so dozorevali za veçno pogubo.
tako konçalo øestdeset in osmo
362
Prerokba Nefija, Helamanovega Sina—Bog zagrozi Nefijevemu ljudstvu, da jih bo obiskal
v jezi v njihovo popolno pogubo,
çe se ne pokesajo svoje hudobije.
Bog udari Nefijevo ljudstvo s
kugo; pokesajo se in obrnejo k
njemu. Lamanec Samuel prerokuje Nefijcem.
poglavjem.
7. POGLAVJE
Nefija na severu zavrnejo in vrne
se v Zarahemlo. — Moli na stolpu
na vrtu in nato pozove ljudi, naj se
pokesajo ali preminejo. Med leti
23 in 21 pr. Kr.
Glej, sedaj se je zgodilo v
øestdeset in devetem letu vladavine sodnikov nad nefijskim
ljudstvom, da se je Nefi, Helamanov sin, vrnil v zarahemelsko
deœelo iz deœele na severu.
2 Kajti bil je med ljudmi, ki so
bili v deœeli na severu, in jim
pridigal Boœjo besedo in jim veliko prerokoval;
3 in zavrnili so vse njegove
besede, tako da ni mogel ostati
med njimi, paç pa se je ponovno
vrnil v rodno deœelo.
4 In videç ljudstvo v stanju
tako straøne hudobije in kako ti
Gadiantonovi razbojniki zasedajo sodne stole — se polaøçajo
moçi in oblasti nad deœelo; ne
meneç se za Boœje zapovedi in
niso niti najmanj pravicoljubni
363
pred njim; kako ne izkazujejo
pravice çloveøkim otrokom;
5 praviçne obsojajo zavoljo
praviçnosti; dopuøçajo, da gredo
krivi in hudobni nekaznovani
zavoljo svojega denarja; in za
povrh øe delajo na çelu vlade,
da vladajo in delajo po svoji
volji, da bi si pridobili zasluœek
in slavo pred svetom, in øe veç,
da bi laœje preøuøtvovali in kradli in ubijali in delali po svoji
lastni volji —
6 ta velika kriviçnost je torej
priøla nad Nefijce v razmiku ne
veliko let; in ko je Nefi to videl,
mu je srce v prsih preœela potrtost; in s tesnobo v duøi je
vzkliknil:
7 O, da bi bili moji dnevi v
dnevih, ko je moj oçe Nefi øele
priøel iz jeruzalemske deœele,
da bi se z njimi radostili v obljubljeni deœeli; tedaj je bilo na
njegovo ljudstvo zlahka vplivati; neomajno so spolnjevali
Boœje zapovedi in steœka jih
je bilo speljati v kriviçnost; in
hitro so prisluhnili Gospodovim
besedam —
8 da, ko bi bili moji dnevi v
tistih dnevih, potem bi se mi
duøa radostila zaradi praviçnosti mojih bratov.
9 A glej, doloçeno mi je, da so
ti dnevi moji in da mi bo duøo
navdajala potrtost zavoljo te
hudobije mojih bratov.
10 In glej, sedaj se je zgodilo,
da je bilo to na stolpu, ki je bil v
Nefijevem vrtu, ki je bil ob glavni cesti, ki je vodila na glavni
trg, ki je bil v mestu Zarahemla;
zato se je Nefi poklonil na stolpu, ki je bil v njegovem vrtu, na
Helaman 7:5–19
stolpu, ki je bil tudi blizu
vrtnih vrat, mimo katerih je vodila glavna cesta.
11 In zgodilo se je, da so neki
ljudje øli mimo in videli Nefija,
ko je na stolpu izlival duøo
pred Bogom; in stekli so in povedali ljudem, kar so bili videli,
in ljudje so se zbrali v mnoœicah, da bi spoznali vzrok za
tako veliko toœenje zaradi hudobije ljudi.
12 In sedaj, ko se je Nefi dvignil, je zagledal mnoœice ljudi,
ki so se zbrali.
13 In zgodilo se je, da je odprl
usta in jim rekel: Glejte, zakaj ste
se zbrali? Da bi vam povedal o
vaøih kriviçnostih?
14 Da, ker sem se povzpel na
stolp, da bi Bogu izlil svojo duøo
zavoljo silne potrtosti v mojem
srcu, ki je zavoljo vaøih kriviçnosti!
15 In zavoljo mojega œalovanja
in objokovanja ste se zbrali in
se çudite; da, in zelo se morate
çuditi; da, morali bi se çuditi,
ker ste se vdali, da se je hudiç
tako zelo polastil vaøega srca.
16 Da, kako ste se lahko predali
zapeljevanju tistega, ki si prizadeva, da bi vaøe duøe zaluçal v
veçno bedo in neskonçno gorje?
17 O, pokesajte se, pokesajte
se! Zakaj hoçete umreti? Obrnite se, obrnite se h Gospodu,
svojemu Bogu! Zakaj se vas je
odrekel?
18 To je zato, ker ste postali
trdosrçni; da, ne œelite prisluhniti glasu dobrega pastirja; da, izzivali ste njegovo jezo nad vami.
19 In glejte, namesto da bi vas
zbral, çe se ne pokesate, glejte,
Helaman 7:20–8:3
vas bo razkropil, da boste postali hrana za pse in divje zveri.
20 O, kako ste lahko pozabili
svojega Boga øe istega dne, ko
vas je reøil?
21 A glejte, zavoljo zasluœka,
da bi vas ljudje hvalili in da
bi si pridobili zlata in srebra. In
srce ste predali bogastvu in
puhlostim tega sveta, zaradi
çesar morite in plenite in kradete in po krivem priçate zoper
bliœnjega in delate vsakovrstne
kriviçnosti.
22 In zato bo nad vas priølo
gorje, çe se ne boste pokesali.
Kajti çe se ne boste hoteli pokesati, glejte, bodo to veliko mesto
in tudi vsa ta velika mesta, ki
so naokrog, ki so v deœeli v naøi
lasti, odvzeta, da ne boste imeli
mesta v njih; kajti glejte, Gospod
vam ne bo naklonil moçi, kot je
storil doslej, da bi se zoperstavili
svojim sovraœnikom.
23 Kajti glejte, tako govori Gospod: Hudobnim ne bom pokazal
svoje moçi, enim niç bolj kot
drugim, z izjemo tistih, ki se pokesajo grehov in prisluhnejo
mojim besedam. Zato torej bi
œelel, da bi uvideli, bratje moji,
da bo bolje za Lamance kot za
vas, çe se ne pokesate.
24 Kajti glejte, praviçnejøi so
od vas, kajti niso greøili proti
temu velikemu védenju, ki ste
ga prejeli vi; zato bo Gospod
milosten do njih; da, podaljøal
jim bo dneve in jim poveçal potomstvo, in sicer ko boø ti docela
pogubljen, çe se ne boø pokesal.
25 Da, gorje vam zavoljo te
velike gnusobe, ki je priøla med
vas; in zdruœili ste se v njej, da,
364
v to skrivno tolpo, ki jo je osnoval Gadianton!
26 Da, gorje bo priølo nad vas
zavoljo tega ponosa, ki ste mu
dopustili seçi v svoje srce, ki
vas je povzdignil preko tega,
kar je dobrega, zavoljo vaøega
silno velikega bogastva!
27 Da, gorje vam zavoljo vaøe
hudobije in gnusob!
28 In çe se ne boste pokesali,
boste propadli; da, in sicer vam
bodo vaøe deœele odvzete in
izbrisani boste z obliçja Zemlje.
29 Glejte torej, ne pravim sam
od sebe, da to bo, ker tega ne
vem sam od sebe; a glejte, vem,
da je to res, ker mi je to razkril
Gospod Bog, zato priçujem,
da bo.
8. POGLAVJE
Izprijeni sodniki si prizadevajo
nahujskati ljudstvo proti Nefiju.—
Abraham, Mojzes, Zenos, Zenok,
Ezija, Izaija, Jeremija, Lehi in Nefi
so vsi priçevali o Kristusu. — Nefi
po navdihu oznani umor vrhovnega
sodnika. Med leti 23 in 21 pr. Kr.
Nefi izrekel te besede, glej, tam
so bili moœje, ki so bili sodniki,
ki so tudi pripadali Gadiantonovi skrivni tolpi, in bili so jezni
in zavpili so proti njemu, rekoç
ljudstvu: Çemu ne zgrabite tega
çloveka in ga ne pripeljete, da
bo obsojen glede na zloçin, ki
ga je zagreøil?
2 Zakaj gledate tega çloveka
in ga posluøate, kako œali to
ljudstvo in naøo postavo?
3 Kajti glej, Nefi jim je bil
365
govoril o izprijenosti njihove
postave; da, Nefi jim je veliko
govoril, çesar ni moç zapisati;
in govoril ni niç takønega, kar bi
nasprotovalo Boœjim zapovedim.
4 In ti sodniki so bili nanj jezni,
ker jim je jasno govoril o njihovih skrivnih delih teme; vseeno
si nanj niso drznili poloœiti rok,
kajti zbali so se ljudstva, da bi
ne vpilo proti njim.
5 Zato so ljudstvu zavpili,
rekoç: Zakaj dopuøçate temu
çloveku, da nas œali? Kajti glejte,
obsoja vse to ljudstvo, in sicer na
propad; da, in tudi da nam bodo
odvzeta ta naøa velika mesta,
da ne bomo imeli mesta v njih.
6 In sedaj, mi vemo, da je to
nemogoçe, kajti glejte, moçni
smo in naøa mesta velika, zato
naøi sovraœniki ne morejo imeti
moçi nad nami.
7 In zgodilo se je, da so tako v
ljudeh podœigali jezo do Nefija
in vnesli mednje prepir; kajti
bilo jih je nekaj, ki so zaklicali:
Pustite tega çloveka pri miru,
kajti dober çlovek je in to, kar
pravi, se bo zagotovo zgodilo,
çe se ne pokesamo;
8 da, glejte, nad nas bodo priøle
vse sodbe, o katerih nam je
priçeval; kajti vemo, da nam
je pravilno priçeval o naøih kriviçnostih. In glejte, veliko jih
je in prav tako kot pozna vse,
kar nas bo doletelo, pozna naøe
kriviçnosti;
9 da, in glejte, çe bi ne bil prerok, bi o tem ne mogel priçevati.
10 In zgodilo se je, da so bili ti
ljudje, ki so si prizadevali Nefija
ubiti, zavoljo strahu primorani,
da nanj niso poloœili rok; zato
Helaman 8:4–16
jim je ponovno spregovoril, videç, da si je v oçeh nekaterih
pridobil naklonjenost, tako da
so se preostali zbali.
11 Zato jim je bil primoran
spregovoriti veç, rekoç: Glejte,
bratje moji, mar niste prebrali,
da je Bog dal moç enemu çloveku, in sicer Mojzesu, da je udaril
po vodah Rdeçega morja in so se
razdelile semkaj in tjakaj, tako
da so Izraelci, ki so bili naøi oçetje, øli preko po suhih tleh in so
se vode zaprle nad egipçanskimi çetami in jih pogoltnile?
12 In sedaj glejte, çe je Bog dal
moç temu çloveku, çemu bi se
potem priçkali med seboj in
rekli, da meni ni dodelil nobene
moçi, s katero bi vedel glede
sodb, ki bodo priøle nad vas, çe
se ne boste pokesali?
13 A glejte, ne zanikate le mojih
besed, paç pa zanikate tudi vse
besede, ki so jih govorili naøi
oçetje, in tudi besede, ki jih je
govoril ta moœ, Mojzes, ki mu
je bila dana tako velika moç,
da, besede, ki jih je govoril o
Mesijevem prihodu.
14 Da, mar ni priçeval, da bo
priøel Boœji Sin? In kakor je
dvignil bronasto kaço v divjini,
tako bo dvignjen ta, ki naj bi
priøel.
15 In kolikor jih bo pogledalo
to kaço, jih bo œivelo, prav kakor jih bo œivelo, kolikor jih bo
pogledalo Boœjega Sina z vero,
skesanega duha, in sicer tisto
œivljenje, ki je veçno.
16 In sedaj glejte, o tem ni priçeval le Mojzes, paç pa tudi vsi
sveti preroki od njegovih dni
prav do Abrahamovih dni.
Helaman 8:17–28
17 Da, in glejte, Abraham je
videl o njegovem prihodu in
navdalo ga je veselje in vzradostil se je.
18 Da, in glejte, povem vam,
da o tem ni vedel le Abraham,
paç pa jih je bilo pred Abrahamovimi dnevi veliko, ki so
bili poklicani po Boœjem redu;
da, in sicer po redu njegovega
Sina; in to da bi se ljudem pokazalo zelo veliko tisoç let
pred njegovim prihodom, da
bo k njim priøla prav odkupna
daritev.
19 In sedaj bi œelel, da bi vi
vedeli, da je bilo prav od Abrahamovih dni veliko prerokov,
ki so o tem priçevali; da, glejte,
prerok Zenos je smelo priçeval;
zaradi çesar so ga ubili.
20 In glejte, tudi Zenok in tudi
Ezija in tudi Izaija in Jeremija
(Jeremija je bil ta prerok, ki je
priçeval o uniçenju Jeruzalema)
in sedaj vemo, da je bil Jeruzalem uniçen po Jeremijevih besedah. O, zakaj bi potem glede
na njegovo prerokbo Boœji Sin
ne priøel?
21 In mar boste sedaj spodbijali, da je bil Jeruzalem uniçen?
Mar boste rekli, da niso ubili
Sedekijevih sinov, vseh razen
Muleka? Da, in mar niste uvideli, da je Sedekijevo potomstvo
z nami in so bili izgnani iz jeruzalemske deœele? A glejte, to ni
vse —
22 naø oçe Lehi je bil izgnan iz
Jeruzalema, ker je priçeval o
tem. Tudi Nefi je priçeval o tem
in tudi skoraj vsi naøi oçetje prav
do tega çasa; da, priçevali so o
Kristusovem prihodu, nestrpno
366
priçakovali in se radostili tega
dneva, ki bo priøel.
23 In glejte, on je Bog in z njimi
je in prikazal se jim je, da jih je
odkupil; in slavili so ga zavoljo
tega, kar mora priti.
24 In sedaj, videç, da to veste
in tega ne morete zanikati, razen çe se zlaœete, zato ste v tem
greøili, kajti vse to ste zavrnili
navkljub tako veliko dokazom,
ki ste jih prejeli; da, in sicer ste
prejeli vse, tako v nebesih, in
vse, kar je na Zemlji, kot dokaz,
da je to res.
25 A glejte, zavrnili ste resnico
in se uprli vaøemu svetemu
Bogu; in prav v tem çasu si
namesto nabiranja zakladov v
nebesih, kjer se niç ne izpridi
in kamor ne pride niç, kar je
neçisto, nakopavate srd za
sodni dan.
26 Da, prav v tem çasu zavoljo umorov in neçistovanja in
hudobije dozorevate za veçno
pogubo; da, çe se ne pokesate,
bo kmalu priøla nad vas.
27 Da, glejte, sedaj je prav
pred vaøimi vrati; da, pojdite
do sodnega stola in poizvejte;
in glejte, vaø sodnik je bil umorjen in leœi v krvi; in umoril ga je
njegov brat, ki si je prizadeval
zasesti sodni stol.
28 In glejte, oba sta pripadala
vaøi skrivni tolpi, katere osnovalca sta Gadianton in zlodej, ki
si prizadeva pogubiti çloveøke
duøe.
9. POGLAVJE
Sli najdejo vrhovnega sodnika
mrtvega ob sodnem stolu.—Zaprejo
367
jih in kasneje izpustijo. — Po
navdihu Nefi prepozna Seantuma
za morilca. — Nekateri sprejmejo
Nefija za preroka. Med leti 23 in
21 pr. Kr.
Glej, sedaj se je zgodilo, ko je
bil Nefi spregovoril te besede,
so neki ljudje, ki so bili med
njimi, stekli do sodnega stola;
da, in sicer pet jih je bilo, ki so
øli in ko so øli, so med seboj
govorili:
2 Glejte, sedaj bomo z gotovostjo vedeli, ali je ta moœ
prerok in mu je Bog zapovedal,
naj nam prerokuje tako çudovite reçi. Glejte, ne verjamemo,
da mu je; da, ne verjamemo, da
je prerok; vseeno, çe je to, kar
je rekel glede vrhovnega sodnika, res, da je mrtev, potem
bomo verjeli, da so ostale
besede, ki jih je spregovoril,
resniçne.
3 In zgodilo se je, da so na vso
moç tekli in stopili do sodnega
stola; in glej, vrhovni sodnik je
bil padel na zemljo in je leœal v
krvi.
4 In sedaj glej, ko so to videli,
so bili silno osupli, tako da so
popadali na zemljo; kajti niso
bili verjeli besedam, ki jih je
Nefi rekel glede vrhovnega
sodnika.
5 A sedaj, ko so videli, so verjeli in obøel jih je strah, da bodo
priøle nad ljudstvo vse sodbe,
ki jih je povedal Nefi; zato
so vztrepetali in popadali na
zemljo.
6 Sedaj, nemudoma ko je bil
sodnik umorjen—zabodel ga je
njegov brat v preobleki in zbeœal
Helaman 9:1–13
in sluœabniki so stekli in povedali ljudem, zganjajoç vik o
umoru med njimi.
7 In glej, ljudje so se zbrali na
mestu sodnega stola — in glej,
na svojo osuplost so videli pet
moœ, ki so bili popadali na
zemljo.
8 In sedaj glej, ljudje niso niç
vedeli glede mnoœice, ki se je
bila zbrala na Nefijevem vrtu;
zato so si rekli med seboj: Ti
moœje so ti, ki so umorili sodnika, in Bog jih je udaril, da nam
niso mogli ubeœati.
prijeli in zvezali in vrgli v jeço.
In razposlan je bil razglas, da je
bil sodnik umorjen in da so bili
morilce prijeli in vrgli v jeço.
naslednjega dne ljudje zbrali,
da bi œalovali in se postili, na
pogrebu velikega vrhovnega
sodnika, ki je bil ubit.
11 In tako so se tudi sodniki,
ki so bili na Nefijevem vrtu in
so sliøali njegove besede, zbrali
na pogrebu.
12 In zgodilo se je, da so med
ljudmi poizvedovali, rekoç:
Kje je peterica, ki je bila poslana, da poizve glede vrhovnega
sodnika, ali je bil mrtev? In odgovorili so in rekli: Glede peterice, za katero pravite, da ste jo
poslali, ne vemo; paç pa jih je
pet, ki so morilci, ki smo jih
vrgli v jeço.
13 In zgodilo se je, da so sodniki œeleli, da jih pripeljejo; in
pripeljali so jih in glej, bili so
tista peterica, ki so jo poslali, in
glej, sodniki so od njih poizvedovali, da bi izvedeli glede
Helaman 9:14–29
zadeve, in povedali so jim vse,
kar so storili, rekoç:
14 Stekli smo in priøli do mesta
sodnega stola in ko smo videli
vse, prav kakor je bil priçeval
Nefi, smo bili tako osupli, da
smo popadali na zemljo; in ko
smo si opomogli od osuplosti,
glejte, so nas vrgli v jeço.
15 Sedaj, glede umora tega
moœa, ne vemo, kdo je to storil;
in vemo le to, pritekli smo in
priøli po vaøi œelji in glejte, bil
je mrtev, po Nefijevih besedah.
so sodniki pojasnili zadevo
ljudstvu in zaklicali k Nefiju,
rekoç: Glej, vemo, da se je tale
Nefi zagotovo domenil z nekom,
naj sodnika ubije, in bi nam to
lahko razglasil, da bi nas spreobrnil v svojo vero, da bi se
povzdigoval kot velik çlovek,
izvoljen od Boga, in prerok.
17 In sedaj glejte, tega çloveka
bomo razkrinkali in priznal bo
zmoto in nam razkril pravega
sodnikovega morilca.
peterica osvobojena na dan pogreba. Vseeno so grajali sodnike
glede besed, ki so jih spregovorili proti Nefiju, in se posamiç
prepirali z njimi, tako da so jih
zmedli.
19 Vseeno so ukazali, naj se
Nefija prime in zveœe in pripelje pred mnoœico, in zaçeli so
ga spraøevati na raznolike naçine, da bi ga ujeli v protislovju, da bi ga lahko obtoœili na
smrt —
20 rekoç mu: Ti si sokrivec;
kdo je çlovek, ki je zakrivil
ta umor? Povej nam sedaj in
368
priznaj svojo zmoto, rekoç:
Glejte, tu je denar; in pustili te
bomo pri œivljenju, çe nam poveø in priznaø dogovor, ki si ga
sklenil z njim.
21 A Nefi jim je rekel: O vi nespametni, vi neobrezani v srcu, vi
slepo in trdovratno ljudstvo, ali
veste, kako dolgo bo Gospod,
vaø Bog, dopuøçal, da boste
nadaljevali na tej greøni poti?
22 O, morali bi zaçeti jeçati in
œalovati zavoljo velike pogube,
ki vas çaka ob tem çasu, çe se ne
pokesate.
23 Glejte, pravite, da sem se s
çlovekom dogovoril, naj umori
Sezorama, naøega vrhovnega
sodnika. A glejte, povem vam,
da je to zato, ker sem vam priçeval, da bi lahko vedeli glede
tega; da, in sicer vam v dokaz,
da sem vedel za hudobijo in
gnusobe, ki so med vami.
24 In ker sem to storil, pravite,
da sem se domenil s çlovekom,
naj to stori; da, ker sem vam
pokazal to znamenje, ste jezni
name in si mi prizadevate uniçiti œivljenje.
25 In sedaj glejte, pokazal vam
bom øe eno znamenje in videl,
ali si me boste v tem prizadevali
pogubiti.
26 Glejte, pravim vam: Pojdite
v hiøo Seantuma, ki je Sezoramov brat, in mu recite:
27 Se je mar Nefi, namiøljeni
prerok, ki je glede tega ljudstva
prerokoval toliko hudega, domenil s teboj, zaradi çesar si
umoril Sezorama, ki je tvoj brat?
28 In glejte, rekel vam bo: Ne.
29 In vi mu recite: Si mar ti
umoril svojega brata?
369
30 In v strahu bo stal in ne
vedel, kaj reçi. In glejte, zanikal
vam bo; in delal se bo, kakor da
je osupel; vseeno pa vam bo
izjavil, da je nedolœen.
31 A glejte, preiøçite ga in naøli
boste kri na podlogi njegovega
ogrinjala.
32 In ko boste to videli, recite:
Od kje prihaja ta kri? Mar ne
vemo, da je to kri tvojega brata?
33 In nato bo trepetal in izgledal bled, prav kakor bi nanj
priøla smrt.
34 In nato recite: Zavoljo strahu
in bledice, ki sta obøla tvoj
obraz, glej, vemo, da si kriv.
35 In nato ga bo obøel øe hujøi
strah; in nato vam bo priznal in
niç veç zanikal, da je zagreøil ta
umor.
36 In nato vam bo rekel, da
jaz, Nefi, niç ne vem o zadevi,
razen çe mi je bilo dano po Boœji
moçi. In nato boste vedeli, da
sem poøten çlovek in da me je k
vam poslal Bog.
37 In zgodilo se je, da so øli in
storili, prav kakor jim je rekel
Nefi. In glej, besede, ki jih je
bil rekel, so bile resniçne; kajti
po besedah je zanikal; in po
besedah je tudi priznal.
38 In pripeljali so ga, da bi
dokazali, da je bil on sam pravi
morilec, tako da je bila peterica
spuøçena na svobodo in tudi
Nefi.
39 In bilo je nekaj Nefijcev, ki
so Nefiju verjeli na besede; in
bilo jih je tudi nekaj, ki so verjeli
zavoljo priçevanja peterice, kajti
spreobrnili so se bili, ko so bili
v jeçi.
40 In sedaj jih je bilo nekaj
Helaman 9:30–10:4
med ljudstvom, ki so rekli, da
je Nefi prerok.
41 In bili so drugi, ki so rekli:
Glejte, on je bog, kajti çe bi ne bil
bog, ne bi mogel vedeti o vsem.
Kajti glejte, povedal nam je misli
naøega srca in nam povedal tudi
reçi; in prav on nas je pripeljal
do spoznanja o pravem morilcu
naøega vrhovnega sodnika.
10. POGLAVJE
Gospod podeli Nefiju moç peçatenja. — Pooblaøçen je, da zaveœe in
razveœe na Zemlji in v nebesih. —
Ljudem zapove, naj se pokesajo ali
preminejo. — Duh ga ponese od
mnoœice do mnoœice. Med letoma
21 in 20 pr. Kr.
In zgodilo se je, da je med
ljudstvom nastal razkol, tako da
so se razcepili semkaj in tjakaj in
ubrali svojo pot in pustili Nefija
samega, ko je stal v njihovi
sredi.
ubral svojo pot proti hiøi, premiøljujoç o tem, kar mu je bil
Bog pokazal.
3 In zgodilo se je, ko je tako
premiøljeval—in je bil zelo potrt
zavoljo hudobije nefijskega
ljudstva, njihovih skrivnih del
teme in umorov in plenjenja
in vsakovrstnih kriviçnosti—in
zgodilo se je, ko je tako v srcu
premiøljeval, glej, je k njemu
priøel glas, rekoç:
4 Blagoslovljen bodi, Nefi,
zaradi tega, kar si naredil;
kajti gledal sem, kako si temu
ljudstvu z neutrudnostjo razglaøal besedo, ki sem ti jo dal. In
Helaman 10:5–19
nisi se jih bal in nisi se zavzemal
za svoje œivljenje, paç pa si si
prizadeval spoznati mojo voljo
in spolnjevati moje zapovedi.
5 In sedaj, ker si to poçel s tako
neutrudnostjo, glej, te bom blagoslovil za vekomaj; in napravil
te bom mogoçnega v besedi in
dejanju, v veri in v delih; da, in
sicer da ti bo vse napravljeno
po tvoji besedi, kajti ne boø
prosil za tisto, kar je v nasprotju
z mojo voljo.
6 Glej, ti si Nefi in jaz sem Bog.
Glej, v navzoçnosti mojih angelov ti izjavljam, da boø imel nad
tem ljudstvom moç in boø udaril zemljo z lakoto in s kugo in
uniçenjem glede na hudobijo
ljudstva.
7 Glej, podeljujem ti moç, da bo,
kar koli boø zapeçatil na Zemlji,
zapeçateno v nebesih; in kar koli
boø razvezal na Zemlji, bo razvezano v nebesih; in tako boø
imel moç med ljudstvom.
8 In tako, çe boø rekel temu
templju, naj se razkolje na dvoje,
bo to storjeno.
9 In çe boø rekel tej gori: Zruøi
se in izravnaj, bo to storjeno.
10 In glej, çe boø rekel, da bo
Bog to ljudstvo udaril, se bo to
zgodilo.
11 In sedaj glej, zapovedujem
ti, da pojdi in razglaøaj temu
ljudstvu, da tako govori Gospod
Bog, ki je Vsemogoçni: Çe se ne
pokesate, boste udarjeni prav do
propada.
12 In glej, sedaj se je zgodilo,
ko je Gospod izgovoril Nefiju
te besede, se je ta ustavil in ni
øel do svoje lastne hiøe, paç pa
se je vrnil k mnoœicam, ki so se
370
razkropile po obliçju deœele, in
jim zaçel razglaøati Gospodovo
besedo, ki mu je bila povedana
glede njihovega propada, çe se
ne bodo pokesali.
13 Sedaj glej, navkljub temu
velikemu çudeœu, ki ga je Nefi
storil, ker jim je povedal o smrti
vrhovnega sodnika, so postali
trdosrçni in niso prisluhnili
Gospodovim besedam.
14 Zato jim je Nefi razglasil
Gospodovo besedo, rekoç: Çe
se ne boste pokesali, tako govori
Gospod, boste udarjeni prav
do propada.
15 In zgodilo se je, ko jim je bil
Nefi besedo razglasil, glej, so
bili øe vedno trdosrçni in niso
hoteli prisluhniti njegovim besedam; zato so ga œalili in si
prizadevali nanj poloœiti roke,
da bi ga vrgli v jeço.
16 A glej, z njim je bila Boœja
moç in niso ga mogli prijeti, da
bi ga vrgli v jeço, kajti Duh ga je
vzel in odnesel iz njihove srede.
17 In zgodilo se je, da je tako øel
v Duhu od mnoœice do mnoœice
in razglaøal Boœjo besedo, in sicer dokler je ni bil razglasil vsem
ali jo poslal med vse ljudstvo.
18 In zgodilo se je, da niso
hoteli prisluhniti njegovim besedam; in vneli so se prepiri, tako
da so se razdvojili in se zaçeli
med seboj pobijati z meçem.
19 In tako se je konçalo sedemdeset in prvo leto vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom.
11. POGLAVJE
Nefi pregovori Gospoda, da vojno
zamenja z lakoto. — Veliko ljudi
371
umre. — Pokesajo se in Nefi prosi
Gospoda za deœ. — Nefi in Lehi
prejmeta veliko razodetij. — Gadiantonovi razbojniki se utrdijo v
deœeli. Med leti 20 in 6 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo v sedemdeset in drugem letu vladavine
sodnikov, da so se prepiri poveçali, tako da so bile vojne po vsej
deœeli med vsem Nefijevim
ljudstvom.
2 In ta skrivna razbojniøka
tolpa je bila ta, ki je nadaljevala
z delom uniçevanja in hudobije.
In vojna je trajala vse leto; in
trajala je tudi sedemdeset in
tretjega leta.
3 In zgodilo se je, da je tega leta
Nefi klical h Gospodu, rekoç:
4 O Gospod, ne dopusti, da bi
bilo to ljudstvo pokonçano z
meçem; paç pa, o Gospod, naj
bo v deœeli raje lakota, da v njih
obudi spomin na Gospoda, njihovega Boga, in se morda pokesajo in obrnejo k tebi.
5 In tako je bilo storjeno po
Nefijevih besedah. In nad deœelo je bila velika lakota med
vsem Nefijevim ljudstvom. In
tako se je v sedemdeset in çetrtem letu lakota nadaljevala in
delo uniçevanja z meçem je
prenehalo, a je postalo húdo
zaradi lakote.
6 In to delo uniçevanja se je
nadaljevalo sedemdeset in petega leta, kajti zemlja je bila
udarjena, tako da je bila suha
in v çasu œita ni obrodila
œita; in celotna zemlja je bila
udarjena, in sicer med Lamanci
prav tako kot med Nefijci, tako
da so bili udarjeni, da jih je v
Helaman 11:1–14
hudobnejøih predelih deœele
umrlo na tisoçe.
sprevideli, da so na tem, da
bodo umrli od lakote, in zaçeli so
se spominjati Gospoda, svojega
Boga; in zaçeli so se spominjati
Nefijevih besed.
8 In ljudje so zaçeli moledovati
pri vrhovnih sodnikih in voditeljih, da bi Nefiju rekli: Glej,
vemo, da si Boœji çlovek, in zato
kliçemo h Gospodu, naøemu
Bogu, da bi od nas odvrnil to
lakoto, da bi se ne izpolnile vse
besede, ki si jih govoril glede
naøega propada.
9 In zgodilo se je, da so sodniki
rekli Nefiju po besedah, ki so
jih œeleli. In zgodilo se je, ko je
Nefi videl, da so se bili ljudje
pokesali in postali poniœni v
raøevini, je ponovno zaklical h
Gospodu, rekoç:
10 O Gospod, glej, to ljudstvo
se je pokesalo; in pometlo iz
svoje srede Gadiantonovo tolpo,
tako da so izumrli in so skrivne
naçrte poskrili v zemljo.
11 Sedaj, o Gospod, ali boø
zavoljo njihove poniœnosti odvrnil svojo jezo in naj ti jezo
pomiri propad teh hudobnih
ljudi, ki si jih œe pokonçal.
12 O Gospod, ali boø odvrnil
svojo jezo, da, svojo silovito
jezo, in zapovedal, da bo lakota
v deœeli prenehala.
13 O Gospod, ali mi boø
prisluhnil in zapovedal, da bo
storjeno po mojih besedah in
na obliçje zemlje poslal deœ, da
bo obrodila sadove in œito v
çasu œita.
14 O Gospod, prisluhnil si
Helaman 11:15–26
mojim besedam, ko sem rekel:
Bodi lakota, da bo prenehala
kuga meça; in vem, da boø, in
sicer ob tem çasu, prisluhnil
mojim besedam, kajti rekel si:
Çe se bo to ljudstvo pokesalo,
jim bom prizanesel.
15 Da, o Gospod, in vidiø da
so se pokesali zavoljo lakote in
kuge in pogubljenja, ki je priølo
nadnje.
16 In sedaj, o Gospod, ali boø
odvrnil jezo in ponovno poskusil, çe ti bodo sluœili? In çe bo
tako, o Gospod, jih lahko blagosloviø po besedah, ki si jih
izrekel.
sedemdeset in øestega leta
Gospod odvrnil svojo jezo od
ljudstva in povzroçil, da je na
zemljo padel deœ, tako da je
obrodila sad v çasu sadu. In
zgodilo se je, da je obrodila œito
v çasu œita.
18 In glej, ljudstvo se je radostilo in slavilo Boga in celotno
obliçje deœele je napolnjevala
radost; in niso si veç prizadevali
ubiti Nefija, paç pa so ga çislali
kot velikega preroka in Boœjega
çloveka, ki mu je Bog podelil
veliko moç in polnomoçje.
19 In glej, Lehi, Nefijev brat, ni
niti za trohico zaostajal za njim
v tem, kar se tiçe praviçnosti.
20 In tako se je zgodilo, da je
Nefijevo ljudstvo v deœeli ponovno zaçelo uspevati in zaçelo
graditi po opustelih krajih in se
zaçelo mnoœiti in øiriti, in sicer
dokler niso prekrili celotnega
obliçja deœele tako na severu
kot na jugu, od morja na zahodu
do morja na vzhodu.
372
21 In tako se je zgodilo, da se
je sedemdeset in øesto leto konçalo v miru. In sedemdeset in
sedmo leto se je zaçelo v miru; in
cerkev se je razøirila po obliçju
vse deœele; in veçji del ljudstva,
tako Nefijcev kot Lamancev, je
pripadal cerkvi; in v deœeli
so imeli silno velik mir; in tako
se je konçalo sedemdeset in
sedmo leto.
22 In mir so imeli tudi v sedemdeset in osmem letu razen
nekaj prepirov o toçkah nauka,
ki so ga podali preroki.
23 In sedemdeset in devetega
leta se je zaçela velika zdraha.
A zgodilo se je, da so Nefi in
Lehi in veliko njunih bratov, ki
so vedeli o resniçnih toçkah nauka, ker so vsak dan prejemali
veliko razodetij; zato so pridigali ljudstvu, tako da so øe istega
leta zdrahi naredili konec.
v osemdesetem letu vladavine sodnikov nad Nefijevim
ljudstvom bilo doloçeno øtevilo
odpadnikov Nefijevega ljudstva,
ki so bili nekaj let poprej preøli
k Lamancem in nase prevzeli
ime Lamanci, in tudi doloçeno
øtevilo, ki so bili pravi potomci
Lamancev, ki so jih ti oziroma
odpadniki, podœgali k jezi, zato
so z brati zaçeli vojno.
25 In zagreøili so umore in
plenjenja; in nato so se umaknili
nazaj v gore in v divjino in na
skrivna mesta in se poskrili, da
jih niso mogli odkriti in vsak
dan so prejemali porast øtevila,
ker so bili odpadniki, ki so prihajali k njim.
26 In tako so sçasoma, da, in
373
sicer v razmiku ne veliko let,
postali silno velika razbojniøka
tolpa; in poglobili so se v vse
Gadiantonove skrivne naçrte;
in tako so postali Gadiantonovi
razbojniki.
27 Sedaj glej, ti razbojniki so
veliko pustoøili, da, in sicer
veliko uniçevali med Nefijevim
l j u d s t v o m i n t u d i m e d l amanskim ljudstvom.
potrebno, da se to delo uniçevanja prekine; zato so v divjino in
po gorah poslali vojsko moçnih
moœ, da bi poiskala razbojniøko
tolpo in jih pokonçala.
29 A glej, øe istega leta se je
zgodilo, da so jih nagnali nazaj,
in sicer v lastne deœele. In tako
se je konçalo osemdeseto leto
30 In na zaçetku osemdeset in
prvega leta se je zgodilo, da so
ponovno øli nad to razbojniøko
tolpo in jih veliko pobili; in
tudi njih je doletela precejønja
poguba.
31 In ponovno so se bili prisiljeni vrniti iz divjine in z gora v
lastne deœele zavoljo silno velikanskega øtevila razbojnikov,
ki so pustoøili po gorah in po
divjini.
tako konçalo to leto. In razbojniki so se øe vedno mnoœili in
krepili, tako da so kljubovali
celotnim nefijskim çetam in
tudi lamanskim; in povzroçili
so, da je nad ljudstvo po
vsem obliçju deœele priøel velik
strah.
33 Da, kajti obiskali so veliko
Helaman 11:27–12:1
delov deœele in jim povzroçili
veliko uniçenje; da, veliko so
jih pobili in druge kot ujetnike
odpeljali v divjino, da, in øe
zlasti œenske in otroke.
34 Sedaj je to veliko zlo, ki je
priølo nad ljudstvo zavoljo njihove kriviçnosti, v njih ponovno
obudilo spomin na Gospoda,
njihovega Boga.
35 In tako se je konçalo osemdeset in prvo leto vladavine
sodnikov.
36 In osemdeset in drugega
leta so zaçeli ponovno pozabljati Gospoda, svojega Boga. In
osemdeset in tretjega leta so se
zaçeli krepiti v kriviçnosti. In
osemdeset in çetrtega leta niso
popravili svojih poti.
37 In osemdeset in petega leta
se je zgodilo, da sta se ponos in
hudobija øe krepila in krepila;
in tako so ponovno dozorevali
za pogubo.
38 In tako se je konçalo osemdeset in peto leto.
12. POGLAVJE
Ljudje so omahljivi in nespametni
in hitri pri zlih delih. — Gospod
graja svoje ljudstvo. — Nepomembnost ljudi v primerjavi z
Boœjo moçjo. — Na sodni dan bodo
ljudje dobili veçno œivljenje ali veçno prekletstvo. Okrog 6 let pr. Kr.
In tako lahko vidimo, kako
varljiva so in tudi omahovanje
src çloveøkih otrok; da, vidimo
lahko, da Gospod v svoji neskonçni dobroti blagoslavlja in
pomaga uspeti tistim, ki mu
zaupajo.
Helaman 12:2–19
2 Da, in vidimo lahko prav ob
çasu, ko pomaga ljudstvu uspeti, da, tako da pomnoœi polja,
drobnico in çrede in zlato in
srebro in vsakovrstne dragocenosti vseh vrst in oblik; in jih
pusti pri œivljenju in jih reøi iz
rok njihovih sovraœnikov; in
omehça srce njihovim sovraœnikom, da jim ne napovejo vojn;
da, in skratka, vse stori za blaginjo svojega ljudstva; da, takrat
je ças, ko postanejo trdosrçni
in pozabijo Gospoda, svojega
Boga, in pod nogami poteptajo
Svetega—da, in to zavoljo svoje
lagodnosti in silno velikega
blagostanja.
3 In tako vidimo, çe Gospod
svojega ljudstva ne graja z
veliko stiskami, da, çe jih ne
zadene s smrtjo in z grozo in z
lakoto in z vsakovrstnimi kugami, se ga ne bodo spominjali.
4 O, kako nespametni in kako
neçimrni in kako zlobni in hudiçevski in kako hitri pri kriviçnosti in poçasni pri dobrih
delih so çloveøki otroci; da, kako
hitro prisluhnejo besedam zlodeja in predajo srce puhlostim
sveta!
5 Da, kako hitro so vzviøeni v
ponosu; da, kako hitro se bahajo
in poçnejo vse vrste tega, kar
je kriviçnost; in kako poçasi
se spomnijo Gospoda, svojega
Boga, in nastavijo uøesa njegovim nasvetom, da, kako poçasni
so pri hoji po poteh modrosti!
6 Glej, ne œelijo si, da bi Gospod, njihov Bog, ki jih je ustvaril, vladal in gospodoval nad
njimi; navkljub njegovi veliki
dobroti in njegovi milosti do
374
njih omalovaœujejo njegove nasvete in ne œelijo, da bi jih vodil.
7 O, kako velika je nepomembnost çloveøkih otrok;
da, celo manj od zemeljskega
prahu so.
8 Kajti glej, zemeljski prah se
pomika semkaj in tjakaj, da se
razdvoji, na zapoved naøega
velikega in veçnega Boga.
9 Da, glej, na njegov glas hribi
in gore trepetajo in drgetajo.
10 In z moçjo njegovega glasu
se razkoljejo in postanejo ravni,
da, prav kot dolina.
11 Da, z moçjo njegovega glasu
se zatrese cela Zemlja;
12 da, z moçjo njegovega glasu
se temelji zamajejo prav do
samega srediøça.
13 Da, in çe reçe Zemlji — premakni se — se premakne.
14 Da, çe reçe Zemlji — zavrti
se nazaj, da se dan podaljøa za
veliko ur — je storjeno;
15 in tako se na njegovo besedo
Zemlja zavrti nazaj in çloveku
se zazdi, da sonce miruje; da,
in glej, tako je; kajti zagotovo se
premika Zemlja in ne sonce.
16 In glej tudi, çe reçe vodam
velike globine — izsuøite se — je
storjeno.
17 Glej, çe reçe tejle gori —
vzdigni se, pridi in zruøi se na
to mesto, da bo zakopano —
glej, je storjeno.
18 In glej, çe çlovek skrije zaklad v zemljo in Gospod reçe —
bodi preklet zavoljo kriviçnosti
tega, ki ga je skril — glej, bo
preklet.
19 In çe reçe — bodi preklet,
da te noben çlovek ne bo mogel
najti od tedaj dalje in za
375
Helaman 12:20–13:5
vekomaj — glej, ga nihçe ne
dobi odtlej in za vekomaj.
20 In glej, çe bo Gospod rekel
çloveku—zavoljo svojih kriviçnosti boø preklet za vekomaj —
bo to napravljeno.
21 In çe bo Gospod rekel —
zavoljo svojih kriviçnosti boø
loçen od moje navzoçnosti —
bo napravil, da bo tako.
22 In gorje mu, kateremu bo to
rekel, kajti to bo temu, ki dela
kriviçnosti, in ta ne more biti
odreøen; zato se s tem razlogom, da bi bili ljudje odreøeni,
razglaøa kesanje.
23 Zato blagor tem, ki se
pokesajo in prisluhnejo glasu
Gospoda, svojega Boga; kajti ti
so tisti, ki bodo odreøeni.
24 In naj Bog nakloni v svoji
veliki popolnosti, da bi se ljudi
pripeljalo h kesanju in dobrim
delom, da se jim povrne milostljivost za milostljivost po
njihovih delih.
25 In œelel bi, da bi bili vsi
ljudje odreøeni. A beremo, da
bodo na veliki in poslednji dan
nekateri, ki bodo pregnani, ki
bodo izvrœeni izpred Gospodove navzoçnosti;
26 da, ki bodo zapisani stanju
neskonçne bede in ki bodo izpolnili besede, ki pravijo: Tisti,
ki so delali dobro, bodo imeli
veçno œivljenje; in tisti, ki so
delali húdo, bodo imeli veçno
prekletstvo. In tako je. Amen.
Lamanec Samuel prerokuje
Nefijcem.
poglavjem.
13. POGLAVJE
Lamanec Samuel prerokuje propad
Nefijcev, çe se ne pokesajo.—Prekleti so oni in njihovo bogastvo. —
Zavrnejo in kamenjajo preroke,
obkroœajo jih demoni in sreço iøçejo
v povzroçanju kriviçnosti. Okrog
6 let pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo, v osemdeset in øestem letu so Nefijci
øe vedno ostajali pri hudobiji,
da, pri veliki hudobiji, medtem
ko so Lamanci strogo spolnjevali Boœje zapovedi po Mojzesovi
postavi.
2 In zgodilo se je, da je tega leta
neki Samuel, Lamanec, priøel v
zarahemelsko deœelo in zaçel
pridigati ljudstvu. In zgodilo
se je, da je temu ljudstvu veliko
dni pridigal kesanje in napodili
so ga in bil je na tem, da se vrne
v lastno deœelo.
3 A glej, k njemu je segel Gospodov glas, da se mora vrniti in
prerokovati ljudstvu, kar koli bi
mu seglo do srca.
4 In zgodilo se je, da mu niso
dovolili, da bi vstopil v mesto;
zato je øel in se povzpel na njegovo obzidje in iztegnil roko in
zaklical z moçnim glasom in
ljudstvu prerokoval, kar koli mu
je Gospod poloœil v srce.
5 In rekel jim je: Glejte, jaz,
Lamanec Samuel, govorim
Gospodove besede, ki mi jih je
poloœil v srce; in glejte, v srce
mi je poloœil, naj temu ljudstvu
reçem, da nad tem ljudstvom
visi meç pravice; in ne bo minilo
øtiristo let, ne da bi nad to
ljudstvo padel meç pravice.
Helaman 13:6–19
6 Da, to ljudstvo çaka huda
poguba in do tega ljudstva pride
zagotovo in niç drugega ne
more odreøiti tega ljudstva razen kesanje in vera v Gospoda
Jezusa Kristusa, ki bo zagotovo
priøel na svet in veliko pretrpel
in bo za svoje ljudstvo umorjen.
7 In glejte, Gospodov angel
mi je to razglasil in moji duøi
prinesel vesele novice. In glejte,
k vam sem bil poslan, da to
razglasim tudi vam, da bi imeli
vesele novice; a glejte, vi me
ne œelite sprejeti.
8 Zato tako govori Gospod:
Zavoljo trdosrçnosti nefijskega
ljudstva jim bom, razen çe se
pokesajo, odvzel besedo in jim
odtegnil svojega Duha in jih ne
bom veç prenaøal in bom srca
njihovih bratov obrnil zoper njih.
9 In ne bo minilo øtiristo let,
preden bom napravil, da bodo
udarjeni; da, udaril jih bom z
meçem in z lakoto in s kugo.
10 Da, udaril jih bom v siloviti
jezi in tam bodo tisti izmed çetrtega rodu, ki bodo œiveli, izmed
vaøih sovraœnikov, da bodo
ugledali vaø popoln propad; in
to se bo zagotovo zgodilo, çe se
ne pokesate, govori Gospod; in
tisti izmed çetrtega rodu vam
bodo zadali pogubljenje.
11 Çe pa se œelite pokesati in
se vrniti h Gospodu, svojemu
Bogu, bom odvrnil jezo, govori
Gospod; da, tako govori Gospod, blagor tem, ki se œelijo
pokesati in vrniti k meni, a gorje
temu, ki se ne pokesa.
12 Da, gorje temu velikemu
mestu Zarahemli; kajti glejte,
zavoljo teh, ki so praviçni, je
376
odreøeno; da, gorje temu velikemu mestu, kajti opaœam,
govori Gospod, da jih je veliko,
da, in sicer veçji del tega velikega
mesta, ki bodo postali trdosrçni
do mene, govori Gospod.
13 A blagor tem, ki se bodo
pokesali, kajti njim bom prizanesel. A glejte, çe bi ne bilo
zavoljo praviçnih, ki so v tem
velikem mestu, glejte, bi napravil, da bi se iz nebes spustil
ogenj in ga uniçil.
14 A glejte, zaradi praviçnih
mu je prizaneøeno. A glejte,
prihaja ças, govori Gospod, ko
spodite praviçne iz svoje srede,
da boste nato zreli za propad;
da, gorje temu velikemu mestu
zavoljo hudobije in gnusob, ki
so v njem.
15 Da, in gorje mestu Gideon,
zaradi hudobije in gnusob, ki
so v njem.
16 Da, in gorje vsem mestom,
ki so po deœeli, ki jih imajo v
lasti Nefijci, zavoljo hudobije
in gnusob, ki so v njih.
17 In glejte, nad deœelo bo
priølo prekletstvo, govori Gospod nad vojskami, zavoljo
ljudstva, ki je v deœeli, da, zavoljo njihove hudobije in njihovih
gnusob.
18 In zgodilo se bo, govori
Gospod nad vojskami, da, naø
veliki in pravi Bog, da kdor
bo skril zaklade v zemljo, jih ne
bo veç naøel, zavoljo velikega
prekletstva deœele, razen çe bo
praviçen çlovek in ga bo skril
za Gospoda.
19 Kajti œelim, govori Gospod,
da skrijejo zaklade zame; in
prekleti bodo tisti, ki zakladov
377
ne skrijejo zame; kajti nihçe ne
skrije zakladov zame razen
praviçni; in tisti, ki zakladov ne
skrije zame, je preklet in zaklad
prav tako in nihçe ga ne bo pridobil nazaj zavoljo prekletstva
deœele.
20 In priøel bo dan, ko bodo
skrili zaklade, ker so predali
srce bogastvu; in ker so srce
predali bogastvu in bodo skrili
zaklade, ko bodo beœali pred
sovraœniki; ker jih ne bodo skrili
zame, naj bodo ti in tudi njihovi zakladi prekleti; in tega dne
bodo udarjeni, govori Gospod.
21 Glejte, ljudje tega velikega
mesta, in prisluhnite mojim besedam; da, prisluhnite besedam,
ki jih govori Gospod; kajti glejte,
pravi, da ste vi prekleti zavoljo
vaøega bogastva in prekleto je
tudi vaøe bogastvo, ker ste mu
predali srce in niste prisluhnili
besedam njega, ki vam ga je dal.
22 Ne spominjate se Gospoda,
svojega Boga, v tem, s çimer
vas je blagoslovil, paç pa se
vedno spominjate svojega bogastva, ne da bi se zanj zahvalili
Gospodu, svojemu Bogu; da,
vaøega srca ne vleçe h Gospodu,
paç pa ga napihuje velik ponos,
do bahanja in do napihovanja,
zavidanj, zdrah, zlonamernosti,
preganjanj in umorov in vsakovrstnih kriviçnosti.
23 Zato je Gospod Bog zapovedal, naj pride prekletstvo
nad deœelo in tudi nad vaøe
bogastvo in to zavoljo vaøih
kriviçnosti.
24 Da, gorje temu ljudstvu
zavoljo tega çasa, ki je prispel,
da podite preroke in se jim
Helaman 13:20–29
posmehujete in jih kamenjate
in jih pobijate in jim delate vsakovrstne kriviçnosti, prav kot
so delali v starodavnih çasih.
25 In sedaj, ko govorite, pravite: Çe bi bili naøi dnevi v dnevih naøih oçakov, bi ne pobijali
prerokov; ne bi jih kamenjali in
preganjali.
26 Glejte, slabøi ste od njih;
kajti kakor œivi Gospod, çe pride
prerok med vas in vam razglaøa
Gospodovo besedo, ki priçuje o
vaøih grehih in kriviçnostih, ste
nanj jezni in preganjate ga in si
ga prizadevate na vsak naçin
ubiti; da, rekli boste, da je laœni
prerok in da je greønik in od
hudiça, ker priçuje, da so vaøa
dela zlobna.
27 A glejte, çe bo priøel med
vas çlovek in bo rekel: Naredite
to, v tem ni kriviçnosti; naredite
to in ne boste trpeli; da, rekel
bo: Stopajte za ponosom svojega
lastnega srca; da, stopajte za
ponosom svojih oçi in delajte,
kar vam srce poœeli — in çe bo
priøel med vas çlovek in to
rekel, ga boste sprejeli in rekli,
da je prerok.
28 Da, povzdigovali ga boste
in mu dali od svojega imetja;
dali mu boste od svojega zlata
in od srebra in ga oblekli v draga oblaçila; in ker vam govori
laskave besede in pravi, da je
vse v redu, potem pri njem ne
boste naøli zmote.
29 O ti hudobni in ti sprijeni
rod; ti otopelo in trdovratno
ljudstvo, kako dolgo boste
domnevali, da vas bo Gospod
prenaøal? Da, kako dolgo boste
prenaøali, da vas vodijo nespa-
Helaman 13:30–14:2
metni in slepi vodniki? Da, kako
dolgo se boste raje odloçali za
temo kakor svetlobo?
30 Da, glejte, Gospodova jeza
do vas se je œe zanetila; glejte,
deœelo je preklel zavoljo vaøe
kriviçnosti.
31 In glejte, prihaja ças, ko prekolne vaøe bogastvo, da postane
izmuzljivo, da ga ne morete
zadrœati; in v dneh siromaøtva
ga ne morete ohraniti.
32 In v dneh siromaøtva boste
klicali h Gospodu; in zaman
boste klicali, kajti vaøe pustoøenje je œe priølo nad vas in vaøe
pogubljenje je zagotovljeno;
in nato boste tega dne hlipali
in jeçali, govori Gospod nad
vojskami. In nato boste toœili in
rekli:
33 O, da bi se bil jaz pokesal in
bi ne bil ubijal prerokov in jih
kamenjal in preganjal. Da, tega
dne boste rekli: O, da bi se
bili spomnili Gospoda, svojega
Boga, na dan, ko nam je dal
bogastvo in potem ne bi postalo izmuzljivo, da bi ga izgubili;
kajti glejte, naøe bogastvo je ølo
od nas.
34 Glejte, orodje poloœimo sem
in naslednjega dne ga ni; in glejte, naøi meçi so nam odvzeti na
dan, ko jih iøçemo za bitko.
35 Da, skrili smo svoje zaklade
in izmuznili so se nam zavoljo
prekletstva deœele.
36 O, da bi se bili pokesali na
dan, ko je k nam priøla Gospodova beseda; kajti glejte, deœela
je prekleta in vse reçi so postale
izmuzljive in ne moremo jih
zadrœati.
37 Glejte, obdajajo nas demoni,
378
da, obkroœajo nas angeli tistega,
ki si je prizadeval pogubiti
naøe duøe. Glejte, naøe kriviçnosti so velike. O Gospod, mar
svoje jeze ne moreø odvrniti od
nas? In to bo vaøa govorica v
tistih dneh.
38 A glejte, dnevi vaøe preizkuønje so potekli; odlaøali ste z
dnem svoje odreøitve, dokler ni
za vedno prepozno in je vaøe
pogubljenje zagotovljeno; da,
kajti vse dni svojega œivljenja
ste iskali to, çesar si niste mogli
pridobiti; in sreço ste iskali v
povzroçanju kriviçnosti, kar je
v nasprotju z naravo praviçnosti, ki je v naøem velikem in
veçnem Voditelju.
39 O vi ljudstvo deœele, da bi
sliøali moje besede! In molim,
da bi se Gospodova jeza odvrnila od vas in da bi se pokesali
in bili odreøeni.
14. POGLAVJE
Samuel napove svetlobo ponoçi
in novo zvezdo ob Kristusovem
rojstvu. — Kristus odkupi ljudi od
telesne in duhovne smrti. — Znamenja njegove smrti vkljuçujejo
tri dni teme, razklajanje skal
in velika dviganja zemeljskega
povrøja. Okrog 6 let pr. Kr.
Lamanec Samuel prerokoval øe
silno veliko veç tega, çesar ni
moç zapisati.
2 In glej, rekel jim je: Glejte,
dajem vam znamenje; kajti øe
pet let pride in glejte, nato pride
Boœji Sin odkupit vse, ki bodo
379
3 In glejte, to vam bom dal
za znamenje v çasu njegovega
prihoda; kajti glejte, na nebu
bodo velike luçi, tako da v noçi,
preden pride, ne bo teme, tako
da se bo çloveku dozdevalo,
kakor da bi bil dan.
4 Zato bodo dan in noç in dan,
kakor bi bil en dan in bi ne bilo
noçi; in to vam bo za znamenje;
kajti vedeli boste za vzhajanje
sonca in tudi za zahajanje; zato
bodo vedeli z gotovostjo, da
bosta dva dneva in noç; vseeno
se ponoçi ne bo stemnilo; in to
bo noç, preden se bo rodil.
5 In glejte, vzøla bo nova zvezda, takøna kot je øe niste videli;
in tudi to vam bo za znamenje.
6 In glejte, to ni vse, na nebu
bo veliko znamenj in çudes.
7 In zgodilo se bo, da boste vsi
osupli in se boste çudili, tako
da boste popadali na zemljo.
8 In zgodilo se bo, kdor bo
verjel v Boœjega Sina, bo imel
veçno œivljenje.
9 In glejte, tako mi je zapovedal
Gospod po angelu, naj pridem
in vam to povem; da, zapovedal
je, naj vam to prerokujem; da,
rekel mi je: Kliçi temu ljudstvu:
Pokesajte se in Gospodu pripravite pot.
10 In sedaj, ker sem Lamanec
in sem vam govoril besede, ki
mi jih je zapovedal Gospod
in ker so bile do vas teœke, ste
name jezni in si me prizadevate
ubiti in me spoditi iz svoje srede.
11 In sliøali boste moje besede,
kajti s tem namenom sem se
povzpel na mestno obzidje,
da bi sliøali in spoznali Boœje
sodbe, ki vas çakajo zavoljo
Helaman 14:3–19
vaøih kriviçnosti, in tudi da bi
spoznali pogoje za kesanje;
12 in tudi da bi vedeli o prihodu Jezusa Kristusa, Boœjega
Sina, Oçeta nebes in Zemlje,
Stvarnika vseh reçi od zaçetka;
in da bi zvedeli o znamenjih
njegovega prihoda, z namenom
da bi verjeli v njegovo ime.
13 In çe boste verjeli v njegovo
ime, se boste pokesali vseh grehov, da vam bodo s tem odpuøçeni po njegovih zaslugah.
14 In glejte spet, dajem vam
øe eno znamenje, da, znamenje
njegove smrti.
15 Kajti glejte, zagotovo mora
umreti, da bo odreøitev lahko
priøla; da, zanj je nujno in potrebno, da umre, da pride do
vstajenja mrtvih, da bodo ljudje
tako lahko privedeni v Gospodovo navzoçnost.
16 Da, glejte, ta smrt pripelje
do vstajenja in odkupitve vsega
çloveøtva od prve smrti — duhovne smrti; kajti vse çloveøtvo
se øteje, zaradi Adamovega padca loçeno od Gospodove navzoçnosti, za mrtvo tako glede
telesnega kot glede duhovnega.
17 A glejte, Kristusovo vstajenje odkupi çloveøtvo, da, prav
vse çloveøtvo, in ga pripelje nazaj v Gospodovo navzoçnost.
18 Da, pripravi pogoje za kesanje, da kdor se pokesa, ni posekan in vrœen v ogenj; a kdor se
ne pokesa, je posekan in vrœen v
ogenj; in nadnje ponovno pride
duhovna smrt, da, druga smrt,
kajti ponovno so odrezani od
tega, kar spada k praviçnosti.
19 Torej, pokesajte se, pokesajte se, da ne boste, ker to veste in
Helaman 14:20–31
tega ne delate, dopustili, da
pridete pod obsodbo in da vas
ne bo privedlo v drugo smrt.
20 A glejte, kot sem vam rekel
o drugem znamenju, znamenju
njegove smrti, glejte, na dan, ko
bo utrpel smrt, se bo sonce zatemnilo in vam odreklo svetlobo; in tudi luna in zvezde; in na
obliçju deœele ne bo svetlobe, in
sicer od çasa, ko bo utrpel smrt,
za razmik treh dni, do çasa, ko
bo ponovno vstal od mrtvih.
21 Da, ob çasu, ko bo izdihnil,
bodo v razmiku veliko ur grmenje in strele in zemlja se bo stresla in trepetala; in skale, ki so na
obliçju zemlje, ki so tako nad
zemljo kot spodaj, za katere
veste, da so ob tem çasu çvrste
oziroma da je veçji del teh
çvrsta gmota, se bodo razklale;
22 da, razklale se bodo na
dvoje in vse odtlej se jih bo naølo po øpranjah in razpokah in
zlomljenih drobcih na vsem
obliçju zemlje, da, tako nad
zemljo kot pod njo.
23 In glejte, nastali bodo veliki
viharji in veliko gora se bo zniœalo, kakor bi bile doline, veliko
bo krajev, ki jih sedaj imenujemo
doline, ki bodo postali gore,
katerih viøina bo velika.
24 In veliko glavnih cest se
bo preklalo in veliko mest bo
postalo opuøçenih.
25 In veliko grobov se bo
odprlo in izroçilo veliko mrtvih;
in mnogim se bodo pokazali
mnogi sveti.
26 In glejte, to mi je povedal
angel; kajti rekel mi je, da bodo
grmenje in strele v razmiku
veliko ur.
380
27 In rekel mi je, da bo to medtem, ko bodo trajali grom in
strele in vihar in da bo v razmiku treh dni vse obliçje zemlje
prekrivala tema.
28 In angel mi je rekel, da jih
bo veliko videlo veçje reçi od
teh z namenom, da bi verjeli,
da se bodo ta znamenja in ta
çudesa zgodila na vsem obliçju
te deœele, z namenom da med
çloveøkimi otroki ne bo vzroka
za nevero —
29 in to z namenom da bo, kdor
bo verjel, lahko odreøen in da bo
nad vsakogar, ki ne bo verjel,
lahko priøla praviçna sodba; in
tudi çe bodo obsojeni, bodo obsodbo nadse priklicali sami.
30 In sedaj pomnite, pomnite,
bratje moji, kdor propade, propade zaradi sebe; in kdor dela
kriviçnosti, jih dela proti sebi;
kajti glejte, svobodni ste; dopuøçeno vam je samostojno
delovati; kajti glejte, Bog vam je
dal védenje in vas osvobodil.
31 Naklonil vam je, da lahko
prepoznavate dobro od zlega,
in naklonil vam je, da lahko
izberete œivljenje ali smrt; in lahko delate dobro in se povrnete
k temu, kar je dobro oziroma se
vam povrne to, kar je dobro;
oziroma lahko delate zlo in se
vam povrne to, kar je zlo.
15. POGLAVJE
Gospod je grajal Nefijce, ker jih je
ljubil. — Spreobrnjeni Lamanci so
trdni in stanovitni v veri. — Gospod bo v poslednjih dneh milosten
do Lamancev. Okrog 6 let pr. Kr.
381
In sedaj, moji ljubljeni bratje,
glejte, razglaøam vam, çe se ne
pokesate, bodo vaøe hiøe ostale
zapuøçene.
2 Da, çe se ne pokesate, bodo
imele vaøe œenske na dan, ko
bodo dojile, velik vzrok za œalovanje; kajti skuøali boste zbeœati
in ne bo kraja za zatoçiøçe; da,
in gorje tem, ki so z otrokom,
kajti teœke bodo in ne morejo
beœati; zato bodo poteptane in
prepuøçene, da umrejo.
3 Da, gorje temu ljudstvu, ki
se imenuje Nefijevo ljudstvo,
çe se ne pokesajo, ko bodo videli znamenja in çudesa, ki se
jim bodo pokazala; kajti glejte,
bili so Gospodovo izvoljeno
ljudstvo; da, ljubil je Nefijevo
ljudstvo in ga tudi grajal; da, ob
dnevih kriviçnosti jih je grajal,
ker jih je ljubil.
4 A glejte, bratje moji, Lamance
je sovraœil, ker so bila njihova
dejanja nenehno zlobna in to
zavoljo kriviçnosti v izroçilu
njihovih oçetov. A glejte, preko
pridiganja Nefijcev je priøla do
njih odreøitev; in s tem namenom jim je Gospod podaljøal
dneve.
5 In œelel bi, da bi uvideli, da
je veçji del njih na poti svojih
dolœnosti in budno stopajo pred
Bogom in pozorno spolnjujejo
njegove zapovedi in zakone in
sodbe po Mojzesovi postavi.
6 Da, povem vam, da to poçne
veçji del med njimi in z neutrudno marljivostjo se trudijo, da bi
k spoznanju resnice pripeljali
preostanek svojih bratov; zato
jih je veliko, ki jih vsakodnevno
pridajo svojim øtevilom.
Helaman 15:1–12
7 In glejte, sami veste, kajti
priçevali ste temu, da so, kolikor
jih bo privedenih k spoznanju
resnice in bodo spoznali hudobna in gnusna izroçila svojih
oçetov in bodo vodeni, naj
verjamejo v svete spise, da,
prerokbam svetih prerokov, ki
so zapisane, kar jih privede k
veri v Gospoda in h kesanju, k
veri in kesanju, katera ju v srcu
spremenita —
8 zato so vsi tisti, ki pridejo do
tega, sami veste, trdni in stanovitni v veri in v tem, kar jih je
osvobodilo.
9 In veste tudi, da so zakopali
bojna oroœja in se jih bojijo pobrati, da ne bodo na kakøen naçin greøili; da, vidite lahko, da se
bojijo greøiti — kajti glejte, dopustili bodo, da jih sovraœniki
poteptajo in pobijejo in ne bodo
dvignili meçev proti njim in to
zavoljo svoje vere v Kristusa.
10 In sedaj, zavoljo njihove
stanovitnosti, ko verjamejo v to,
kar verjamejo, kajti zavoljo njihove çvrstosti, ko bodo enkrat
prosvetljeni, glejte, jih bo Gospod blagoslovil in jim dneve
podaljøal navkljub njihovi kriviçnosti —
11 da, dasi bodo zapadali v
nevero, jim bo Gospod dneve
podaljøal, dokler ne pride ças,
o katerem so govorili naøi oçetje in tudi prerok Zenos in veliko drugih prerokov, o ponovni
vrnitvi naøih bratov, Lamancev,
k spoznanju resnice —
12 da, pravim vam, da se v poslednjih çasih Gospodove obljube
nadaljujejo med naøimi brati,
Lamanci; in navkljub veliko
Helaman 15:13–16:5
stiskam, v katerih bodo, in dasiravno bodo po obliçju zemlje
preganjani semkaj in tjakaj in
jih bodo lovili in udarjali in
razkropili in ne bodo imeli kraja za zatoçiøçe, bo Gospod do
njih milosten.
13 In to je po prerokbi, da bodo
ponovno pripeljani k resniçnemu védenju, ki je védenje o
njihovem Odkupitelju in velikem in resniçnem pastirju, in
bodo priøteti med njegove ovce.
14 Zato vam pravim, bolje bo
z njimi kakor z vami, çe se ne
boste pokesali.
15 Kajti glejte, çe bi bila njim
pokazana silna dela, kakrøna
so bila pokazana vam, da, njim,
ki so zapadli v nevero zavoljo
izroçila svojih oçetov, lahko
sami vidite, da bi nikoli veç ne
zapadli v nevero.
16 Zato govori Gospod: Ne
bom jih docela pokonçal, paç
pa bom napravil, da se bodo na
dan moje modrosti ponovno
vrnili k meni, govori Gospod.
17 In sedaj glejte, govori Gospod, glede nefijskega ljudstva:
Çe se ne bodo pokesali in se
drœali moje volje, jih bom docela
pokonçal, govori Gospod, zavoljo njihove nevere navkljub
mnogim silnim delom, ki sem
jih storil med njimi; in tako
zagotovo kot œivi Gospod, se
bo to zgodilo, govori Gospod.
16. POGLAVJE
Nefi krsti Nefijce, ki verjamejo
Samuelu. — Samuela ne morejo
ubiti puøçice in kamni neskesanih
382
Nefijcev. — Nekateri postanejo
trdosrçni in drugi vidijo angele.—
Neverniki pravijo, da ni razumno
verjeti v Kristusa in njegov prihod
v Jeruzalem. Med leti 6 in 1 pr. Kr.
In sedaj se je zgodilo, da jih je
bilo veliko, ki so sliøali besede
Lamanca Samuela, ki jih je spregovoril na mestnem obzidju. In
kolikor jih je verjelo njegovi besedi, so øli in poiskali Nefija; in
ko so bili priøli in ga naøli, so mu
grehe priznali in ne utajili, œeleç,
da bi se lahko krstili v Gospodu.
2 A kolikor jih je bilo, ki niso
verjeli Samuelovim besedam,
so bili nanj jezni; in vanj so na
obzidje luçali kamne in nanj jih
je veliko tudi izstrelilo puøçice,
ko je stal na obzidju; a z njim je
bil Gospodov Duh, tako da ga
niso mogli zadeti niti s kamni
niti s puøçicami.
3 Ko so torej videli, da ga
ne morejo zadeti, jih je bilo øe
veliko veç, ki so verjeli njegovim besedam, tako da so øli do
Nefija, da bi se krstili.
4 Kajti glej, Nefi je krøçeval in
prerokoval in pridigal, klical
ljudstvo h kesanju, kazal znamenja in çudesa, med ljudstvom
delal çudeœe, da bi vedeli, da
mora Kristus priti v kratkem —
5 jim govoril o tem, kar mora v
kratkem priti, da bodo takrat,
ko bo to priølo, vedeli in se
spomnili, da jim je bilo razodeto vnaprej, z namenom da bi
verjeli; zato jih je, kolikor jih je
verjelo Samuelovim besedam,
ølo k njemu, da bi bili krøçeni,
kajti priøli so kesajoç se in priznavajoç svoje grehe.
383
6 A veçji del jih ni verjelo
Samuelovim besedam; zato so,
ko so videli, da ga ne morejo
zadeti s kamni in puøçicami,
zaklicali poveljnikom, rekoç:
Primite tega çloveka in ga zveœite, kajti glejte, hudiça ima;
in zavoljo hudiçeve moçi, ki
je v njem, ga ne moremo zadeti
s kamni in puøçicami; zato ga
primite in ga zveœite in proç
z njim.
7 In ko so pristopili, da bi nanj
poloœili roke, glej, se je pognal
z obzidja in zbeœal iz njihovih
deœel, da, in sicer v lastno deœelo,
in zaçel pridigati in prerokovati
med lastnim ljudstvom.
8 In glej, med Nefijci se o njem
ni veç sliøalo; in take so bile
zadeve ljudstva.
9 In tako se je konçalo osemdeset in øesto leto vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom.
10 In tako se je konçalo tudi
osemdeset in sedmo leto vladavine sodnikov, veçji del ljudstva
je ostajal pri svojem ponosu in
hudobiji in manjøi del je stopal
pred Bogom øe bolj budno.
11 In táko je bilo stanje tudi
v osemdeset in osmem letu
vladavine sodnikov.
12 In v zadevah ljudstva je bilo
le malo sprememb, razen da so
ljudje zaçeli postajati øe bolj
otopeli v kriviçnosti in so poçeli
veç in veç tega, kar je bilo v
nasprotju z Boœjimi zapovedmi,
v osemdeset in devetem letu
vladavine sodnikov.
13 A v devetdesetem letu vladavine sodnikov se je zgodilo,
da so bila ljudstvu dana velika
znamenja in çudesa; in besede
Helaman 16:6–21
prerokov so se zaçele izpolnjevati.
14 In angeli so se prikazovali
ljudem, modrecem, in jim
razglaøali vesele novice o veliki radosti; tako so se tega leta
sveti spisi zaçeli izpolnjevati.
15 Vseeno so ljudje postajali
trdosrçni, vsi razen najvernejøega dela njih, tako Nefijcev
kot tudi Lamancev, in zaçeli so
se zanaøati na lastno moç in na
lastno modrost, rekoç:
16 Nekatere reçi med tolikimi
so morda pravilno uganili; a
glejte, vemo, da se ne morejo
zgoditi vsa ta velika in çudovita
dela, o katerih se je govorilo.
17 In zaçeli so modrovati in se
prepirati med seboj, rekoç,
18 da: Ni razumno, da bi priølo
tako bitje, kot je Kristus; çe pa je
in bi bil Boœji Sin, Oçe nebes in
Zemlje, kot je bilo reçeno, çemu
se nam ne bo prikazal prav kakor tem, ki bodo v Jeruzalemu?
19 Da, çemu se ne bo prikazal
v tej deœeli prav kakor v jeruzalemski deœeli?
20 A glejte, vemo, da je to
hudobno izroçilo, ki so nam ga
izroçili naøi oçetje, da bi napravili, da bi verjeli v nekaj velikega
in çudovitega, kar se bo zgodilo,
a ne med nami, paç pa v deœeli,
ki je znatno oddaljena, deœeli,
ki je ne poznamo; zato nas lahko
puøçajo v nevednosti, kajti ne
moremo priçevati z lastnimi
oçmi, da je resniçno.
21 In po prekanjenih in skrivnostnih veøçinah zlodeja bodo
naredili kako veliko skrivnost,
ki je ne moremo razumeti, ki
nas bo omejevala, da bomo
Helaman 16:22–3 Nefi 1:4
sluœabniki njihovih besed in
tudi njihovi sluœabniki, kajti
nanje se zanaøamo, da nas pouçijo o besedi; in tako nas bodo
drœali v nevednosti, çe se jim
prepustimo, vse dni svojega
œivljenja.
22 In øe veliko veç reçi so si
ljudje predstavljali v srcu, katere
so bile nespametne in puhle; in
bili so precej vznemirjeni, kajti
Satan jih je nenehno podœigal
h kriviçnosti; da, hodil je naokrog in øiril govorice in prepire
po obliçju vse deœele, da bi
384
ljudstvo postalo trdosrçno do
tega, kar je bilo dobro, in do
tega, kar bo priølo.
23 In navkljub znamenjem in
çudesom, ki so se dogajala med
Gospodovim ljudstvom, in veliko çudeœem, ki so jih delali, se
je Satan na veliko polastil src
ljudi po vsem obliçju deœele.
24 In tako se je konçalo devetdeseto leto vladavine sodnikov
25 In tako se je konçala Helamanova knjiga po zapisu Helamana in njegovih sinov.
Tretji Nefi
Nefijeva knjiga
SIN NEFIJA, KI JE BIL HELAMANOV SIN
I
n Helaman je bil sin Helamana, ki je bil sin Alma, ki je bil sin
Alma, ki je bil potomec Nefija, ki je bil sin Lehija, ki je priøel iz
Jeruzalema prvega leta vladavine Sedekija, kralja Judeje.
1. POGLAVJE
Nefi, Helamanov sin, odide iz deœele in njegov sin Nefi ohranja zapise. — Çetudi je obilo znamenj in
çudes, hudobni naçrtujejo poboj
praviçnih. — Pride noç Kristusovega rojstva. — Dano je znamenje
in vzide nova zvezda. — Laœi in
goljufije porastejo in Gadiantonovi
razbojniki jih veliko pobijejo. Med
leti 1 in 4 po Kr.
I
n sedaj se je zgodilo, da je
bilo minilo devetdeset in eno
leto in je bilo øeststo let od çasa,
ko je Lehi zapustil Jeruzalem;
in bilo je leta, ko je bil Lakonij
vrhovni sodnik in upravitelj
deœele.
2 In Nefi, Helamanov sin, je
bil odøel iz zarahemelske deœele
in zadolœil sina Nefija, ki je bil
njegov najstarejøi sin, za ploøçe
iz medenine in vse zapise, ki
so jih bili zapisovali, in vse reçi,
ki so jih ohranjali svete od Lehijevega odhoda iz Jeruzalema.
3 Nato je odøel iz deœele in
kam je øel, ne ve nihçe; in njegov sin Nefi je ohranjal zapise
namesto njega, da, zapis o tem
ljudstvu.
4 In zgodilo se je, na zaçetku
385
devetdeset in drugega leta, glej,
so se prerokbe prerokov zaçele
obøirneje izpolnjevati; kajti med
ljudstvom so se zaçela dogajati
veçja znamenja in veçji çudeœi.
5 Bilo pa jih je nekaj, ki so zaçeli
govoriti, da je ças, ko naj bi se
izpolnile besede, ki jih je govoril
Lamanec Samuel, potekel.
6 In zaçeli so se radostiti nad
brati, rekoç: Glejte, ças je potekel
in Samuelove besede se niso izpolnile; torej sta bili vaøa radost
in vaøa vera glede tega zaman.
7 In zgodilo se je, da so po vsej
deœeli povzroçili velik nemir;
in ljudje, ki so verjeli, so zaçeli
postajati zelo potrti, çe bi se to,
o çemer je bilo govora, kakor koli
ne zgodilo.
8 A glej, stanovitno so çakali
na dan in noç in dan, ki bi bili
kakor en dan, kot bi ne bilo noçi,
da bi vedeli, da njihova vera ni
bila zaman.
neverniki doloçili dan, ko bi vse,
ki so verjeli izroçilu, usmrtili,
çe se ne bi zgodilo znamenje, ki
ga je bil dal prerok Samuel.
10 Sedaj se je zgodilo, ko je
Nefi, Nefijev sin, videl to hudobijo svojega ljudstva, je bil v
srcu silno potrt.
11 In zgodilo se je, da je øel
ven in se priklonil do zemlje in
glasno klical k Bogu v prid svojega ljudstva, da, teh, ki naj bi
bili pogubljeni zavoljo svoje
vere v izroçilo svojih oçetov.
12 In zgodilo se je, da je ves
dan glasno klical h Gospodu; in
glej, Gospodov glas ga je dosegel, rekoç:
13 Dvigni glavo in bodi dobre
3 Nefi 1:5–19
volje; kajti glej, ças se je pribliœal in to noç bo dano znamenje
in jutri pridem na svet, da pokaœem svetu, da bom izpolnil
vse, kar sem ukazal spregovoriti
ustom mojih svetih prerokov.
14 Glej, k svojim prihajam, da
izpolnim vse, kar sem razkrival
çloveøkim otrokom od osnovanja sveta, in spolnim voljo tako
Oçeta kot Sina — Oçeta zavoljo
mene in Sina zavoljo mojega
mesa. In glej, ças se je pribliœal
in to noç bo dano znamenje.
besede, ki so dosegle Nefija, izpolnile, kakor so bile izreçene;
kajti glej, ob sonçnem zatonu ni
bilo teme; in ljudje so se priçeli
çuditi, ker ni bilo teme, ko je
priøla noç.
16 In veliko jih je bilo, ki niso
bili verjeli besedam prerokov,
ki so popadali na zemljo in postali, kakor bi bili mrtvi, kajti
vedeli so, da je veliki naçrt pogube, ki so ga bili skovali za te,
ki so verjeli besedam prerokov,
spodletel; kajti znamenje, ki je
bilo dano, je bilo œe tu.
17 In zaçeli so spoznavati, da
se mora v kratkem pokazati
Boœji Sin; da, skratka, vsi ljudje
na obliçju vse zemlje od zahoda
do vzhoda, tako v deœeli na
severu kot v deœeli na jugu, so
bili tako silno osupli, da so
popadali na zemljo.
18 Kajti vedeli so, da so preroki
veliko let priçevali o tem in da je
bilo znamenje, ki je bilo dano,
œe tu; in zbali so se zavoljo svoje
kriviçnosti in nevere.
19 In zgodilo se je, da vso noç
ni bilo teme, paç pa je bilo tako
3 Nefi 1:20–30
svetlo, kakor bi bil poldan. In
zgodilo se je, da je sonce zjutraj
ponovno vzølo po ustaljenem
redu; in zavoljo znamenja, ki je
bilo dano, so vedeli, da je bil to
dan, ko naj bi se rodil Gospod.
20 In zgodilo se je bilo, da, vse,
vsaka potankost, po besedah
prerokov.
21 In zgodilo se je tudi, da se je
glede na besedo prikazala nova
zvezda.
22 In zgodilo se je, da je od tega
çasa dalje Satan med ljudstvo
razpoøiljal laœi, da bi postali
trdosrçni, z namenom da bi ne
verjeli v znamenja in çudesa,
ki so jih bili videli; a navkljub
laœem in goljufijam je veçji del
ljudstva verjel in spreobrnili so
se h Gospodu.
øel med ljudstvo, in tudi veliko
drugih, krøçujoç v kesanje, v
çemer je bilo veliko odpuøçanje
g r e h o v. I n t a k o s e j e m e d
ljudstvom v deœeli spet zaçel
mir.
24 In ni bilo drugih prepirov
razen nekaterih, ki so zaçeli
pridigati, trudeç se, da bi s svetimi spisi dokazali, da se ni veç
potrebno drœati Mojzesove postave. V tem so se sedaj motili,
ker niso razumeli svetih spisov.
25 A zgodilo se je, da so se
kmalu spreobrnili in se prepriçali o zmoti, v kateri so bili, kajti
razkrito jim je bilo, da se postava øe ni izpolnila in da se mora
izpolniti do potankosti; da, dosegla jih je beseda, da se ta mora
izpolniti; da, da niti ena piçica in
pika ne bo preøla, dokler se vse
ne izpolni; zato so øe v istem letu
386
priøli do spoznanja o svoji zmoti
in so priznali svoje napake.
26 In tako je minilo devetdeset
in drugo leto, ki je prineslo
ljudstvu vesele novice zavoljo
znamenj, ki so se dogajala po
preroøkih besedah vseh svetih
prerokov.
27 In zgodilo se je, da je tudi
devetdeset in tretje leto minilo
v miru, razen zaradi Gadiantonovih razbojnikov, ki so bivali
v gorah, ki so preplavili deœelo;
kajti tako moçne so bile njihove
utrdbe in njihova skrivaliøça,
da jih ljudje niso mogli premagati; zato so zagreøili veliko
umorov in naredili velik pokol
med ljudstvom.
28 In devetdeset in çetrtega leta
se je zgodilo, da so se v veliki
meri namnoœili, ker je bilo med
njimi veliko nefijskih odpadnikov, ki so prebeœali k njim, kar
je povzroçilo veliko potrtosti
Nefijcem, ki so ostali v deœeli.
29 In tudi med Lamanci je
obstajal vzrok za veliko potrtost; kajti glej, imeli so veliko
otrok, ki so rasli in dorasli do
let, ko so postali samostojni, in
nekateri, ki so bili Zoramci, so
jih s svojimi laœmi in laskavimi
besedami zaveˆ dli, da so se
pridruœili Gadiantonovim razbojnikom.
30 In tako so bili prizadeti tudi
Lamanci in zaçeli so peøati v
veri in praviçnosti zavoljo hudobije odraøçajoçega rodu.
2. POGLAVJE
Hudobija in gnusobe med ljudstvom
387
naraøçajo. — Nefijci in Lamanci se
zdruœijo, da bi se ubranili pred Gadiantonovimi razbojniki. — Spreobrnjeni Lamanci postanejo beli in
se imenujejo Nefijci. Med leti 5 in
16 po Kr.
In zgodilo se je, da je tako minilo tudi devetdeset in peto leto
in ljudstvo je zaçelo pozabljati
znamenja in çudesa, ki so jih
sliøali, in postajalo manj in manj
osuplo ob znamenju ali çudesu
iz nebes, tako da so zaçeli postajati trdosrçni in slepomiselni
in so prenehali verjeti v vse,
kar so bili sliøali in videli —
2 ker so si v srcu predstavljali
neko puhlost, da so to storili
ljudje in hudiçeva moç, da bi
zavajali in ogoljufali çloveøka
srca; in tako se je Satan ponovno
polastil çloveøkih src, tako da jim
je zaslepil oçi in jih zavajal, da
so verjeli, da je nauk o Kristusu
nespametna in puhla reç.
3 In zgodilo se je, da so se ljudje
zaçeli krepiti v hudobiji in
gnusobah; in niso verjeli, da bo
danih øe veç znamenj in çudes;
in Satan je hodil naokrog, zavajal çloveøka srca, jih skuøal in
jih navajal, naj v deœeli delajo
velike hudobije.
4 In tako je minilo devetdeset
in øesto leto; in tudi devetdeset in sedmo leto; in tudi devetdeset in osmo leto; in tudi
devetdeset in deveto leto;
5 in minilo je bilo tudi stoto
leto od dni Mozija, ki je bil kralj
nad nefijskim ljudstvom.
6 In minilo je øeststo in devet let, odkar je Lehi zapustil
Jeruzalem.
3 Nefi 2:1–13
7 In minilo je bilo devet let od
çasa, ko je bilo dano znamenje,
o katerem so govorili preroki,
da bo Kristus priøel na svet.
8 Nefijci so torej zaçeli raçunati
ças od obdobja, ko je bilo dano
znamenje oziroma od Kristusovega prihoda; zato je bilo minilo
devet let.
9 In Nefi, ki je bil oçe Nefija, ki
je bil zadolœen za zapise, se ni
vrnil v zarahemelsko deœelo in
ga ni bilo moç najti nikjer v vsej
deœeli.
øe vedno ostajali pri hudobiji
navkljub veliko pridiganju in
prerokovanju, ki je bilo poslano
mednje; in tako je minilo tudi
deseto leto; in tudi enajsto leto
je minilo v kriviçnosti.
trinajstega leta po vsej deœeli
zaçele vojne in prepiri; kajti
Gadiantonovi razbojniki so bili
postali tako øtevilni in so pobili
tako veliko ljudi in razdejali
tako veliko mest in po vsej deœeli øirili tolikøno smrt in prelivanje krvi, da je nastala potreba,
da vsi ljudje, tako Nefijci kot
Lamanci, dvignejo oroœje proti
njim.
12 Zato so se vsi Lamanci, ki
so se spreobrnili h Gospodu,
zdruœili z brati Nefijci in so bili
primorani zaradi varnosti svojega œivljenja in svojih œena in
otrok dvigniti oroœje proti tem
Gadiantonovim razbojnikom,
da, in tudi ubraniti svoje pravice in privilegije cerkve in çaøçenja in prostost in svobodo.
13 In zgodilo se je, preden je
bilo minilo to trinajsto leto, je
3 Nefi 2:14–3:5
Nefijcem grozil popoln propad
zavoljo te vojne, ki je bila postala silno bridka.
Lamanci, ki so se zdruœili z
Nefijci, priøteti med Nefijce;
15 in prekletstvo jim je bilo
odvzeto in njihova koœa je postala bela kakor nefijska;
16 in njihovi mladeniçi in hçere so postali silno zali in so bili
priøteti med Nefijce in imenovali so se Nefijci. In tako se je
konçalo trinajsto leto.
øtirinajstega leta, vojna med razbojniki in Nefijevim ljudstvom
se je nadaljevala in postala silno
bridka; vseeno pa si je Nefijevo
ljudstvo pridobilo nekaj prednosti pred razbojniki, tako da
so jih iz svojih deœel nagnali
nazaj v gore in v skrivaliøça.
18 In tako se je konçalo øtirinajsto leto. In petnajstega leta
so priøli nad Nefijevo ljudstvo;
in zavoljo hudobije Nefijevega
ljudstva in veliko njihovih prepirov in sporov so si Gadiantonovi razbojniki pred njimi pridobili veliko prednosti.
19 In tako se je konçalo petnajsto leto in tako je bilo
ljudstvo v stanju mnogih stisk;
in nad njimi je visel meç pogube,
tako da so bili na tem, da jih
poseka in to zavoljo njihove
kriviçnosti.
3. POGLAVJE
Gidianhi, gadiantonski vodja zahteva, da Lakonij in Nefijci predajo
sebe in svoje deœele. — Lakonij
388
doloçi Gidgidonija za vrhovnega
poveljnika çet. — Nefijci se zberejo
v Zarahemli in Izobilju, da bi se
ubranili. Med leti 16 in 18 po Kr.
øestnajstega leta od Kristusovega prihoda Lakonij, upravitelj
deœele, prejel pismo od vodje
in voditelja te razbojniøke tolpe;
in to so bile besede, ki so bile
zapisane, rekoç:
2 Lakonij, nadvse plemeniti in
vrhovni upravitelj deœele, glej,
piøem ti to pismo in ti izrekam
silno veliko hvalo zavoljo tvoje
trdnosti in tudi trdnosti tvojega
ljudstva pri branjenju tistega,
kar predpostavljate, da je vaøa
pravica in svoboda; da, dobro
se drœite, kot bi vas podpirala
Boœja roka, pri branjenju svoje
svobode in svojega imetja in
svoje deœele, oziroma tega, kar
tako imenujete.
3 In zdi se mi økoda, nadvse
plemeniti Lakonij, da bi bil tako
nespameten in domiøljav, da
bi predpostavljal, da se moreø
zoperstaviti tolikim hrabrim
moœem, ki so mi na razpolago,
ki sedaj ob tem çasu stojijo v
opremi in z veliko nestrpnostjo
çakajo na besedo: Pojdite nad
Nefijce in jih pokonçajte.
4 In jaz, vedoç za njihovega
nepremagljivega duha, ker sem
jih preizkusil na bojnem polju,
in vedoç za njihovo veçno sovraøtvo do vas zavoljo veliko krivic, ki ste jim jih prizadejali, çe
bi torej priøli nad vas, bi vas obiskali s popolnim pogubljenjem.
5 Zato sem napisal tole pismo,
ga zapeçatil s svojo lastno roko,
389
misleç na vaøo dobrobit zavoljo
vaøe trdnosti v tem, v kar verjamete, da je prav, in vaøega plemenitega duha na bojnem polju.
6 Zato vam piøem, œeleç, da bi
raje predali mojemu ljudstvu
vaøa mesta, vaøe deœele in vaøe
imetje, kot da bi vas obiskali
z meçem in bi nad vas priøel
propad.
7 Oziroma z drugimi besedami, se nam predali in se zdruœili
z nami in se seznanili z naøimi
skrivnimi deli in postali naøi
bratje, da bi bili kakor mi — ne
naøi suœnji ampak naøi bratje in
druœabniki vsega naøega imetja.
8 In glejte, prisegam vam, çe
boste to storili, s prisego, ne
boste pogubljeni; çe pa tega ne
storite, vam s prisego prisegam,
da bom naslednji mesec zaukazal, da bodo nad vas priøle moje
çete in ne bodo zadrœale roke in
ne bodo prizanaøale, paç pa vas
bodo pobile in pustile meçu
pasti na vas, dokler ne boste
izumrli.
9 In glej, jaz sem Gidianhi; in
sem voditelj te Gadiantonove
skrivne skupnosti; za katero
skupnost in dela le–te vem, da
so dobra; in so starodavnega
datuma in so nam bila izroçena.
10 In piøem ti to pismo, Lakonij,
in upam, da boste vaøe deœele
in vaøe imetje predali brez
prelivanja krvi, da bodo moji
ljudje ponovno dobili pravice in
vlado, kateri so odpadli od vas
zavoljo vaøe hudobije, ker ste
si pridrœali njihove pravice do
vladanja, in çe tega ne boste
storili, se bom maøçeval za njihove krivice. Jaz sem Gidianhi.
3 Nefi 3:6–16
Lakonij to pismo prejel, je bil
silno osupel zavoljo Gidianhovih drznih zahtev po posedovanju nefijske deœele in tudi
groœnje ljudstvu in maøçevanja
za krivice do tistih, ki jim krivica
ni bila storjena, razen da so sami
kriviçno ravnali s seboj, ker so
odpadli k tem hudobnim in
gnusnim razbojnikom.
12 Sedaj glej, ta upravitelj
Lakonij je bil poøten moœ in
razbojnikove zahteve in groœnje
ga niso mogle zastraøiti; zato ni
prisluhnil pismu Gidianhija,
voditelja razbojnikov, paç pa je
ukazal svojemu ljudstvu, naj kliçejo h Gospodu za moç ob çasu,
ko bodo nadnje priøli razbojniki.
13 Da, med vse ljudstvo je
razposlal razglas, naj zberejo
œenske in otroke, drobnico in
govedo in vse imetje, razen svojega ozemlja, na enem kraju.
14 In velel je, naj okrog njih
zgradijo utrdbe in naj bo moç
teh silno velika. In çete tako
Nefijcev kakor Lamancev oziroma vseh, ki so se priøtevali
med Nefijce, je dal kot straœo
razporediti naokrog, da jih
bodo dan in noç varovali pred
razbojniki.
15 Da, rekel jim je: Kakor œivi
Gospod, çe se ne boste pokesali
vseh kriviçnosti in klicali h
Gospodu, ne boste nikakor
reøeni iz rok teh Gadiantonovih
razbojnikov.
16 In tako velike in çudovite
so bile Lakonijeve besede in
prerokbe, da so povzroçile, da
je vse ljudi prevzel strah; in po
svojih moçeh so si prizadevali,
3 Nefi 3:17–4:1
da bi delali po Lakonijevih
besedah.
17 In zgodilo se je, da je Lakonij
nad vsemi nefijskimi çetami doloçil vrhovne poveljnike, da bi
jim ukazovali takrat, ko bodo
razbojniki priøli nadnje iz divjine.
18 Doloçili so torej najviøjega
med vsemi vrhovnimi poveljniki in glavnega poveljnika
vseh nefijskih çet in ime mu je
bilo Gidgidoni.
19 Sedaj, med vsemi Nefijci je
bila navada, da so za vrhovne
poveljnike doloçili (razen v çasu
hudobije) nekoga, ki je imel
duha razodetja in tudi preroøtva; torej, ta Gidgidoni je bil
med njimi velik prerok kakor
tudi vrhovni sodnik.
20 Ljudstvo je sedaj reklo
Gidgidoniju: Moli h Gospodu
in nam dovoli iti v gore in v
divjino, da bomo navalili na
razbojnike in jih ubili v njihovih lastnih deœelah.
21 A Gidgidoni jim je rekel:
Gospod to prepoveduje; kajti
çe bi øli nadnje, bi nas Gospod
izroçil v njihove roke; zato se
bomo pripravili v srediøçu svojih deœel in bomo zbrali skupaj
vse çete in ne bomo øli nadnje,
paç pa bomo poçakali, dokler
ne pridejo nad nas; zato kakor
œivi Gospod, çe bomo to storili,
nam jih bo izroçil v roke.
22 In zgodilo se je sedemnajstega leta, zadnji konec leta
je bil øel razglas po vsem obliçju
deœele in vzeli so bili konje in
bojne vozove in œivino in vso
drobnico in govedo in œito in vse
imetje in so korakali v tisoçih in
v deset tisoçih, dokler niso bili
390
vsi odøli na kraj, ki je bil doloçen, da se bodo zbrali, da se
bodo branili pred sovraœniki.
23 In deœela, ki je bila doloçena,
je bila zarahemelska deœela in
deœela, ki je bila med zarahemelsko deœelo in deœelo Izobilje,
da, do çrte, ki je bila med deœelo
Izobilje in deœelo Opustoøenje.
24 In bilo je silno veliko
tisoçev ljudi, ki so se imenovali
Nefijci, ki so se zbrali v tej
deœeli. Sedaj je Lakonij ukazal,
naj se zberejo v deœeli na jugu
zavoljo velikega prekletstva, ki
je bilo nad deœelo na severu.
25 In utrdili so se pred sovraœniki; in bivali so v eni deœeli in
v eni skupini in bali so se besed,
ki jih je bil spregovoril Lakonij,
tako da so se pokesali vseh grehov; in nijihove molitve so se
dvigale h Gospodu, njihovemu
Bogu, da bi jih reøil v çasu, ko se
bodo sovraœniki priøli bojevat
z njimi.
26 In bili so silno potrti zavoljo
svojih sovraœnikov. In Gidgidoni je ukazal, naj izdelajo vsakovrstno bojno oroœje in naj se
po njegovem navodilu dobro
oboroœijo z oklepi in s øçiti in
z majhnimi øçiti.
4. POGLAVJE
Nefijske çete porazijo Gadiantonove
razbojnike.—Gidianhija ubijejo in
njegovega naslednika, Zemnariha,
obesijo. — Nefijci hvalijo Gospoda
za svoje zmage. Med leti 19 in 22
po Kr.
In zgodilo se je, da so se bile
zadnji konec osemnajstega leta
391
te razbojniøke çete pripravile
na bitko in so zaçele prihajati
in izvajati bliskovite napade s
hribov in z gora in iz divjine in
oporiøç in skrivaliøç in si zaçele
prilaøçati deœele, tako tiste, ki
so bile v deœeli juœno, kakor tiste,
ki so bile v deœeli severno, in si
zaçele prilaøçati vse deœele, ki so
jih bili zapustili Nefijci, in mesta, ki so bila ostala opustoøena.
2 A glej, v deœelah, ki so jih
bili zapustili Nefijci, ni bilo niti
divjih œivali niti divjaçine in za
razbojnike ni bilo divjaçine
drugje razen v divjini.
3 In razbojniki niso mogli preœiveti drugje razen v divjini
zaradi pomanjkanja hrane; kajti
Nefijci so bili zapustili deœele
opustele in so bili zbrali drobnico in govedo in vse imetje in
so bili v eni skupini.
4 Zato za razbojnike ni bilo
druge priloœnosti, da bi plenili
in pridobili hrano, kakor da
bi priøli v odkrito bitko nad
Nefijce; in ker so bili Nefijci v
eni skupini in ker so imeli tako
veliko øtevilo in ker so si prihranili zaloge in konje in œivino
in drobnico vsake vrste, da
bi zdrœali za razmik sedmih let,
upajoç, da bodo v tem çasu
izbrisali razbojnike z obliçja
deœele; in tako je minilo osemnajsto leto.
5 In zgodilo se je, da je devetnajstega leta Gidianhi ugotovil,
da je nastala potreba, da gre v
bitko nad Nefijce, kajti ni bilo
drugega naçina, da bi zdrœali,
kakor da plenijo in ropajo in
morijo.
6 In niso se drznili razmahniti
3 Nefi 4:2–11
po obliçju deœele, tako da bi lahko gojili œito, da bi Nefijci ne
priøli nadnje in jih pobili; zato je
Gidianhi ukazal çetam, naj gredo tega leta v bitko nad Nefijce.
7 In zgodilo se je, da so øli v
bitko; in bilo je øestega meseca;
in glej, velik in straøen je bil
dan, ko so øli v bitko; in opasali
so se na razbojniøki naçin; in
okrog ledij so imeli ovçjo koœo in
pobarvali so se s krvjo in glave
so si pobrili in na njih imeli
øleme; in velik in straøen je bil
pogled na Gidianhijeve çete
zavoljo njihovega oklepa in ker
so se pobarvali s krvjo.
8 In zgodilo se je, da so bile
çete Nefijcev, ko so videle kako
je izgledala Gidianhijeva vojska,
v s e popadale na zemljo in
povzd

Mormonova knjiga - The Church of Jesus Christ of Latter

Transcription

Similar documents

pastir 9 web

Skrinja zaveze.pdf

Brošura 2011 - Vzorec Raka

Pravilnik o doktorskem študiju