Številka 61 - Odvetniška zbornica Slovenije

Transcription

Section
Odvetnik 48 / junij 2010
PB
Odvetnik
Revija Odvetniške zbornice Slovenije / Leto XV, št. 3 (61) – julij 2013 / ISSN 1408-9440
Blaž Štumpfl
Ali so odvetniki lahko stečajni
upravitelji?
dr. Boštjan M. Zupančič
O »bistvu« človekovih pravic (I. del)
mag. Nina Betetto
Vsebinsko odločanje v pravdnem postopku
v luči razpravnega načela in prekluzij
mag. Uroš Ilić
Sovražen prevzem insolventnega dolžnika
mag. Klavdija Erjavec
Ali je ZDR-1 res fleksibilnejši v primeru
odpovedi pogodbe o zaposlitvi?
Intervju
dr. Luigi Varanelli: »Vzročnosti v naravi ni,
narava je nenehen proces sprememb«
ODVETNIK st 61_okey.indd 1
6/21/13 3:27 PM
Družba IUS SOFTWARE je vodilno podjetje pri posredovanju celovitih in aktualnih informacij na pravnem
in davčno-finančnem področju, ki v Sloveniji uspešno posluje že 26 let in se vključuje na najzahtevnejše tuje trge, posebej
v Evropski uniji ter državah nekdanje Jugoslavije. Naročniki družbe so vsa pomembna podjetja in institucije v Sloveniji,
vedno več naročnikov pa je tudi iz tujine. Tržimo storitve na portalih www.iusinfo.si in www.findinfo.si.
Portal IUS-INFO je sodoben portal z največjo zbirko pravnih informacij v Sloveniji. Uporabnikom omogoča enostaven
in hiter dostop do zanesljivih ter celovitih pravnih vsebin, obogatenih z dodatnimi informacijami in funkcionalnostmi.
Portal FinD-INFO ponuja preverjene davčno-finančne informacije in omogoča enostavno iskanje dnevno osveženih
in medsebojno povezanih vsebin.
Iščemo sodelavce z izkušnjami in veseljem do dela v prodaji,
ki so samozavestni in prepričljivi, odgovorni, komunikativni, ciljno usmerjeni in imajo končano najmanj višjo
izobrazbo, za delovno mesto:
PODROČNI VODJA PRODAJE
Vaše delo bo pridobivanje naročnikov na uveljavljena portala IUS-INFO in FinD-INFO.
Delovne naloge zajemajo:
• navezovanje stikov z odločevalci v podjetjih (direktorji, pravniki, finančniki ... ),
• dogovarjanje za sestanke in izvajanje prodajnih sestankov,
• priprava ponudb za stranke in sklepanje naročniških pogodb.
Skrbeli bomo za vaš razvoj na strokovnem in osebnem področju. Nudimo vam varno zaposlitev v uspešnem mladem kolektivu.
Možno je pogodbeno delo ali redna zaposlitev!
Vašo prijavo z življenjepisom in opisom delovnih izkušenj nam pošljite na e-naslov: [email protected] ali na naslov:
IUS SOFTWARE, d. o. o., Ljubljana, Tivolska 50, 1000 Ljubljana. Več informacij dobite po telefonu: 01 438 01 90.
UČINKOVITE STORITVE
ZA VAŠE POSLOVNE POTREBE
•
Alisteprepričani,dasovašeposlovneinformacije,pravnidokumentiinuradnelistinenavarnem?
•
Biseradiizognilivsepogostejšimzlorabampodatkovpripošiljanju
informacijpoe-pošti?
•
Sezavedatekakopomembnojedaneskriptiranje(zaščita)podatkovpriprenosuzizmenljivimimediji?
•
Jevašeomrežjevarnopredmorebitnimivdori?
(
Pokličite nas za brezplačen pregled vašega
informacijskega sistema in strokovno svetovanje.
RAČUNALNIŠKA
IZOBRAŽEVANJA
SHAREPOINT STORITVE
RAZVOJ APLIKACIJ PO
NAROČILU
IT INFRASTRUKTURNE
STORITVE
•
•
•
•
•
•
•
•
•
tečajizazačetnike
prilagojenedelavniceza
naprednejšeuporabnikein
zaključeneskupine
izobraževanjazaIT
strokovnjake
individualnaizobraževanja
•
postavitevintranetportala
Vzpostavitevsistemazapreglednoureditevdokumentacije
inarhiviranjedokumentov
Okoljezaučinkovitosodelovanjemedzaposlenimi
Izdelavaspletnihstrani
Poslovneaplikacijeponaročilu
•
•
CelovitovzdrževanjeITinfrastrukture
Nadgradnjainformacijskega
sistema
Pomočuporabnikom-HelpDesk
STORITVE S PODROČJA POSLOVNE INTELIGENCE - BI
KompasXnetd.o.o.|Stegne7,1000Ljubljana|01/5136990|[email protected]|www.kompas-xnet.si
Windows 8 book
oglas.indd 1 2
ODVETNIK
st 61_okey.indd
17.6.2013
6/21/1313:48:42
3:27 PM
Uvodnik
3
Blaž Štumpfl,
odvetnik na Ravnah na Koroškem
Ali so odvetniki lahko stečajni upravitelji?
O
b sprejemanju zadnje novele Zakona o finančnem poslovanju,
postopkih zaradi insolventnosti
in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-E) se je v Državnem zboru in
nekaterih javnih občilih večkrat
izpostavilo vprašanje, ali je še primerna dosedanja ureditev, po kateri so stečajni upravitelji lahko tudi odvetniki, in ali nemara ne bi bilo primerneje odvetnikom prepovedati opravljati funkcijo stečajnih upraviteljev. Tehtnih in strokovnih argumentov, ki
bi govorili v prid prepovedi, kljub veliki količini prelitega črnila in mnogim izrečenim besedam ni bilo videti
in slišati, so se pa namesto tega populistično izpostav
ljali posamezni primeri oziroma natančneje, en primer,
pa še ta precej površno.
Kakorkoli, ne vidim nobenega resnega argumenta, ki
bi zahteval odvetnikom prepovedati opravljati funkcijo
stečajnega upravitelja, argumentov, ki govorijo v prid
temu, da so odvetniki lahko stečajni upravitelji, pa je
po mojem mnenju precej. Gledano s primerjalnopravnega vidika lahko ugotovimo, da so na primer v Avstriji,
Nemčiji in Švici, kjer imajo podoben normativni okvir
insolvenčnega prava kakor pri nas, upravitelji izključno
odvetniki. Na seznamih stečajnih upraviteljev v teh državah (ki so javno objavljeni) boste težko našli kakšnega stečajnega upravitelja, ki ne bi bil odvetnik. Za omenjene pravne sisteme velja, da so stečajni postopki učinkoviti oziroma sistem stečajnih postopkov deluje (čeprav je Ministrstvo za pravosodje v primerjalni analizi na primer ugotovilo, da sta čas trajanja stečajnih postopkov in delež poplačila upnikov v Nemčiji in Avstriji
podobna kot v Sloveniji, so pa v Sloveniji stroški stečajnih postopkov nekajkrat nižji kot so v Nemčiji ali Avstriji). Za podrobnejšo primerjalnopravno analizo tukaj ni
prostora, ni pa mogoče prezreti dejstva, da so tudi pri
nas stečajne postopke nekoč vodili predvsem odvetniki in da so bili stečajni upravitelji takrat deležni bistveno manj kritik kot danes.
u-
janju
-
Stečajni postopek je sodni postopek generalne izvršbe, za opravljanje katerega so najbolj usposobljeni prav
odvetniki. Dejanja, ki jih upravitelji opravljajo v stečajnih postopkih, so tipična odvetniška dela in opravila,
tj. ugotovitev premoženja, ki je sestavljeno iz stvarnih,
obligacijskih in drugih premoženjskih pravic, unovčenje
premoženja s prodajami prek javnih dražb, zbiranje ponudb, izterjava terjatev, ugotovitev obveznosti stečajnega dolžnika in pravic upnikov v okviru preizkusa terjatev ter razdelitev premoženja med upnike, upoštevajoč
načelo enakega obravnavanja upnikov.
ra-
a
Ker je stečajni postopek sodni postopek, zahteva predvsem specifična pravna znanja. Upravitelji se pri sprejemanju odločitev v postopku in pri analizi poslovanja
stečajnega dolžnika dnevno srečujejo z zahtevnimi pravnimi vprašanji, ki jih ne morejo obvladati brez temeljitega in celovitega pravnega znanja. Upravitelj, ki je
lp-
odvetnik, ima s tem najmanj težav, zato postopek poteka hitreje in ceneje.
Stečajni postopki so v pristojnosti okrožnih sodišč, na
katerih Zakon o pravdnem postopku za zastopanje zahteva pravniški državni izpit. Za vodenje stečajnih postopkov pa ZFPPIPP pravniškega državnega izpita ne
zahteva, čeprav gre verjetno za najzahtevnejši civilni postopek pred okrožnim sodiščem, zaradi česar menim, da
če ima stečajni upravitelj, poleg strokovnega izpita za
opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije, še pravniški državni
izpit, je to lahko le velika prednost.
Stečajni upravitelj deluje v imenu in interesu upnikov. Določba 97. člena ZFPPIPP določa, da upravitelj
opravlja svoje naloge in pristojnosti zaradi varovanja
in uresničitve interesov upnikov. Ne glede na to, da je
upravitelja imenovalo sodišče, in ne upniki, gre za mandatno razmerje med upniki in upraviteljem (kakršno je
tudi sicer razmerje med odvetnikom in stranko). Zaradi
narave postopka in zlasti načela enake obravnave upnikov je nujno potrebno, da imajo vsi upniki skupaj enega mandatarja, ki v postopku uresničuje njihove interese, in tega imenuje sodišče. Glede na to, da se z novelo ZFPPIPP-F dodatno izpostavlja prav ta vidik (upniki lahko upravitelja na primer kadarkoli zamenjajo, če
ne uživa več njihovega zaupanja), ni nobenega razloga
za to, da si upniki za upravitelja ne bi izbrali tudi odvetnika (če je strokovno usposobljen, če uživa njihovo zaupanje in če menijo, da bo s tem dosežena največja učinkovitost postopka, karkoli že pod tem pojmom razumejo).
Eden izmed glavnih argumentov, ki naj bi govorili v prid
predlagani prepovedi, je bil, da so upravitelji tudi zakoniti zastopniki družbe, nad katero je začet stečajni postopek. To je seveda res, vendar stečajnega upravitelja
ni primerno primerjati z direktorjem aktivne in delujoče gospodarske družbe (katere namen je dolgoročna
rast, ustvarjanje dobička in maksimizacija interesov lastnikov). Vloga upravitelja je s tega vidika v marsičem
precej bolj podobna upravitelju zapuščine (kjer ni nobenih pomislekov proti temu, da so to lahko tudi odvetniki), prioriteta stečajnega upravitelja pa so interesi
upnikov (namesto interesov lastnikov).
Naslednji argument, ki naj bi tudi govoril v prid prepovedi, je možnost zlorab oziroma bojazen, da bi upravitelj, ki je hkrati tudi odvetnik, v stečajnim postopku dal
prednost pridobivanju odvetniških poslov, v škodo načela ekonomičnosti in maksimizacije stečajne mase (kar
seveda ni v interesu upnikov). V zvezi s tem argumentom je treba ugotoviti, da možnost tovrstnih zlorab od
leta 2008 naprej praktično ne obstaja več.
V stečajnem postopku morajo namreč biti vsi stroški
(tudi odvetniški) predvideni s predračunom in potrjeni s sklepom sodišča. Odločitev, koliko se lahko nameni
za stroške odvetniških storitev, je torej v domeni sodišča
xnet.si
13:48:42
6/21/13 3:27 PM
Uvodnik/Beseda urednika
4
in odločitev mora biti obrazložena. Glede na to, da je
sklep javno objavljen, se lahko vsak upnik, ki meni, da
odvetniški (ali kakršnikoli drugi) stroški preveč najedajo stečajno maso, zoper tak sklep pritoži. Dodatna varovalka v zvezi z odvetniškimi stroški je, da se odvetniški
stroški ne smejo obračunavati in plačevati drugače kot
v skladu z veljavno tarifo, tj. Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Poleg tega, da je torej z javno objavljenim
sklepom sodišča določeno, koliko se lahko porabi za odvetniške storitve, je z ZOdvT določeno tudi, po kakšni
ceni se lahko plačujejo odvetniški stroški. Vsi odvetniki se verjetno strinjamo, da je večina odvetniških storitev v ZOdvT ovrednotenih prenizko. Možnosti za zlorabe praktično ni, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da
so stečajni upravitelji pri opravljanju svojega dela verjetno najbolj nadzorovane osebe. Poleg sodišča jih nadzorujejo še upniški odbor oziroma posamezni upniki,
Zbornica upraviteljev Slovenije in Ministrstvo za pravosodje, da o javnih občilih, ki zelo pozorno spremljajo objave, niti ne govorimo. Če bi torej lahko zatajil en
nadzor, pa močno dvomim, da bi lahko vsi.
Kot je bilo že omenjeno, daje novela ZFPPIPP-E v zvezi z nadzorom upnikom in upniškemu odboru dodatne
pristojnosti, kar je po mojem mnenju pravilno, glede na
to, da stečajni upravitelj upravlja z de facto njihovim denarjem. Ne glede na zapisano pa je novela ZFPPIPP‑E
odvetnikom, ki opravljajo delo stečajnih upraviteljev,
prepovedala zastopati stečajnega dolžnika v sodnih in
drugih postopkih, ki se vodijo v zvezi s stečajnimi postopki. Načeloma s tem ni nič narobe, bo pa to v praksi verjetno povzročilo, da se sodni postopki ne bodo
vodili, če za to ne bo sredstev. Stečajni upravitelj verjetno ne bo naročil odvetniške storitve pri kolegu, če
ne bo imel zagotovljenih (ne zgolj predvidenih v predračunu) sredstev za plačilo, saj od njega ne more zahtevati, da nosi tveganje neuspeha v pravdi, ki se mu je
bil upravitelj sam mogoče pripravljen izpostaviti. Pripad
tovrstnih sporov na sodiščih se bo zaradi tega verjetno
zmanjšal, vendar to ni nujno v interesu upnikov. Vlaganje izpodbojnih tožb, pod predpostavko, da so v pretežni meri uspešne, seveda je v interesu upnikov.
Glede na to, da se obseg delovnega področja odvetniških storitev nenehno krči in da ni tehtnih argumentov, da bi odvetnikom prepovedali biti stečajni upravitelji, je stališče glede tega vprašanja sprejela tudi Odvet
niška zbornica Slovenije (v sklepni fazi sprejemanja novele ZFPPIPP-E je bilo tudi upoštevano) in je v pretežni meri v skladu s stališči iz tega prispevka.
Andrej Razdrih,
odvetnik v Ljubljani
Beseda urednika
Ali so odvetniki vredni zaupanja, da opravljajo funkcijo upravitelja v insolvenčnih postopkih? To vprašanje
se je namreč postavilo v Državnem zboru ob sprejemanju novele ZFPPIPP-E. In nanj v uvodniku odgovarja
odvetnik, član upravnega odbora Odvetniške zbornice
Slovenije in stečajni upravitelj Blaž Štumpfl.
Poslanci Državnega zbora so zato z veliko večino zavrnili amandma, ki ga je vložila ena od opozicijskih strank v
želji po populističnem in demagoškem nabiranju političnih točk na račun odvetnikov, da bi vsem, ki so vpisani v
imenik odvetnikov, prepovedali opravljati funkcijo upravitelja v insolvenčnih postopkih. Bilo bi res najmanj nenavadno (zagotovo pa protiustavno), da od vseh poklicev
opravljanje tega pravno zelo zahtevnega dela ne bi bilo
dovoljeno le odvetnikom! Menim, da smo odvetniki
najbolj primerni za opravljanje funkcije stečajnega
upravitelja, saj imamo kot pravniki s pravosodnim
izpitom in še z izpitom za upravitelja največ znanja
in izkušenj za vodenje tako kompleksnega postopka,
kot ga predvideva ZFPPIPP. To dokazuje tudi izvrsten
članek Sovražen prevzem insolventnega dolžnika, ki ga
je napisal odvetnik in insolvenčni upravitelj mag. Uroš
Ilič. Avstrijsko ureditev insolvenčnih postopkov, v katerih imajo glavno vlogo prav odvetniki, je v članku predstavil dr. Silvo Mirko Tischler, ki odvetništvo opravlja
tako v Sloveniji kot v Avstriji.
V tej številki objavljamo za odvetnike izjemno pomemben članek vrhovne sodnice mag. Nine Betetto, ki bi ga
obvezno morali prebrati tudi sodniki. Slednjim namestnica predsednika Vrhovnega sodišča odkrito pove, da prekluzije niso minsko polje, ki ga sodnik lahko nastavlja
strankam in odvetnikom, da bi se kar najhitreje znebil
spisa, temveč da si mora v okviru načela dispozitivnosti
in razpravnosti predvsem prizadevati za to, da se zadeva vsebinsko razišče.
Sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
dr. Boštjan M. Zupančič je v obširnem članku, ki ga
bomo objavili v treh delih, razmišljal o prednostih in slabostih obeh prevladujočih pravnih sistemov, tj. kontinentalnega in anglosaškega.
Še zlasti vas vabim k branju intervjuja s kolegom odvet
nikom dr. Luigijem Varanellijem, ki je prišel iz Italije
zato, da bi postal odvetnik v Sloveniji. Nato pa je na Univerzi v Trstu dokončal še psihologijo, da bi razumel mehanizme in notranje vzgibe ljudi na splošno, še zlasti pa
tiste, ki sodelujejo v sodnem procesu.
Z veseljem vam tudi sporočamo, da je bila 5. aprila 2013
opravljena prva mediacija v skladu s Pravilnikom o mediaciji pri zbornici o individualnih delovnih sporih med
delodajalci in zaposlenimi pri odvetniku ali pri odvetniški družbi, in sicer med odvetnikom – nekdanjim delodajalcem in odvetnikom – njegovim nekdanjim zaposlencem. Zahvaljujoč zrelosti in miroljubnosti strank v sporu je bila ta prva mediacija uspešna.
6/21/13 3:27 PM
Vsebina/Table of Contents
Uvodnik
Blaž Štumpfl
Ali so odvetniki lahko stečajni upravitelji?
Andrej Razdrih: Beseda urednika
3
Editorial
Blaž Štumpfl
Can lawyers be bankruptcy managers?
Andrej Razdrih: Words from the editor
Članki
mag. Nina Betetto
Vsebinsko odločanje v pravdnem postopku v luči razpravnega načela in prekluzij
6
Articles
About the “core” of human rights (part I)
mag. Nina Betetto
Meritorious decision-making in civil procedure from the viewpoint of the adversarial
principle and preclusions
mag. Uroš Ilić
Hostile takeover of an insolvent debtor
Is the Employment Relationship Act (ZDR-1) really more flexible in case of
terminating a contract of employment?
mag. Žiga Stupica
Tax inspection procedure against missing traders
Til Rozman
Qualified actual concern
Joža Velkaverh
Land register procedure
Jože Ilc
Competences of manager in a multi-residential building
mag. Boštjan Rejc
Inadmissibility of clients funds compensation by a lawyer
Marko Djinović
Lawyers – stakeholders of arbitrage
13
5
mag. Uroš Ilić
Ali je ZDR-1 res fleksibilnejši v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi?
19
mag. Žiga Stupica
Davčni postopki zoper slamnata podjetja (missing trader)
Til Rozman
Kvalificirani dejanski koncern
Joža Velkaverh
Zemljiškoknjižni postopek
Jože Ilc
Pristojnost upravnika večstanovanjske stavbe
mag. Boštjan Rejc
Nedopustnost pobotanja strankinih sredstev s strani odvetnika
Marko Djinović
Odvetniki – deležniki arbitraže
28
Članki – primerjave
dr. Karlo Primožič
Po 80 letih nov Zakon o odvetniškem poklicu
dr. Mirko Silvo Tischler
Insolvenčno pravo v Avstriji
43
Sodišče EU
Aleš Velkaverh
Menice in mednarodna pristojnost
46
Court of Justice of the EU
Aleš Velkaverh
Bill of exchange and international jurisdiction
Intervju
doc. dr. Luigi Varanelli: »Vzročnosti v naravi ni, narava je nenehen proces
sprememb« (Andrej Razdrih)
47
Interview
doc. dr. Luigi Varanelli: “There is no causality in nature, nature is a continuous process
of changes” (Andrej Razdrih)
Zgodovina
Sandro (Santo) Pečenko
Usoda literarne zapuščine dr. Franceta Prešerna
Stanislav Fortuna
»Doktor« – v spomin na dr. Viktorja Mačka
50
History
Sandro (Santo) Pečenko
Destiny of dr. France Prešeren literature legacy
Stanislav Fortuna
“Doctor” – in memoriam dr. Viktor Maček
Aktualno
doc. dr. Konrad Plauštajner
Kaj bi trojka prinesla slovenskim odvetnikom?
55
Current affairs
What would the Troika brig to Slovenian Attorneys?
Odvetniška zbornica Slovenije
Redna skupščina Odvetniške zbornice Slovenije (A. R.)
Pravilnik o vzajemni pomoči
Odvetniška šola 2013 (Alenka Košorok Humar)
Statistika OZS
Iz dela upravnega odbora OZS (Kristina Knop Razoršek)
Prisege
Tanja Marušič
Srečanje sodnih cenilcev in sodnih izvedencev
58
Bar association of Slovenia
General meeting of the Bar (A. R.)
Rules of solidarity help
Bar school 2013 (Alenka Košorok Humar)
Statistics of the Bar
Activities of the Management Board of the Bar (Kristina Knop Razoršek)
Oaths
Tanja Marušič
Court appraiser and court expert meeting
Mednarodna dejavnost
Tanja Marušič
XXXI. dnevi hrvaških odvetnikov
Tanja Marušič
Sistemska ureditev brezplačne pravne pomoči
Nikolaj Grgurevič
Dnevi advokature Vojvodine
69
International activities
Tanja Marušič
XXXI. Croatian Attorneys Days
Tanja Marušič
Sistematic regulation of free leagal help
Nikolaj Grgurevič
Vojvodina Bar Days
Literarni večer
mag. Mateja Erčulj
Trije knjižni prvenci odvetnikov
71
Literature evening
mag. Mateja Erčulj
Three literary debuts of attorneys
Fakulteta
Žiga Perović
II. Državno tekmovanje Prav(n)a rešitev
72
University
Žiga Perović
2nd State competition Prav(n)a rešitev
Knjige
dr. Rok Čeferin: Meje svobode tiska (Nataša Pirc Musar)
Janez Tekavc: Pesmi hrepenenja (Alenka Košorok Humar)
mag. Nina Koselj in mag. Luka Štravs (ur.): Gradbeno in uporabno dovoljenje
(Bogdana Žigon)
73
Books
dr. Rok Čeferin: Boundaries of the freedom of the press (Nataša Pirc Musar)
Janez Tekavc: Poems of Desire (Alenka Košorok Humar)
mag. Nina Koselj and mag. Luka Štravs (editors): Building and operating permit
(Bogdana Žigon)
Mediji o odvetništvu
»Nekatere besedne zveze v sodbah so povsem nerazumljive« (A. R.)
77
Attorneys in Media
“Some phrases in judgements are entirely incomprehensible” (A. R.)
24
30
33
37
39
41
45
53
64
Articles – comparisons
dr. Karlo Primožič
After 80 years a new Attorneys Act
dr. Mirko Silvo Tischler
Insolvency law in Austria
Prevodi v angleščino: Uroš Dolinar.
Pridružite se jim s svojim prispevkom v Odvetniku št. (4) 62 – september 2013!
6/21/13 3:27 PM
Članki
6
dr. Boštjan M. Zupančič,
dr. pravnih znanosti (Harvard), profesor prava, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice od leta 1998
1
Primerjalna presoja kontinentalnega pravnega formalizma
Ta esej je poskus kritične razčlembe duha Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju
Konvencija), kot jih uresničuje, vel non, Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu (v nadaljevanju Sodišče) – od imenovanja »novega sodišča« do leta 2013.
Sodišče, ki je začelo delovati leta 1959, je bilo vse od tedaj stičišče dveh velikih zahodnih pravnih izročil.2 Nedavno so zgodovinarji ugotovili, da sta bila tako konvencija kot tudi Sodišče posledica ameriške
politične pobude (in prikritega financiranja) – nedvomno kot odziv na nacistično in fašistično krutost
med drugo svetovno vojno in verjetno tudi z namenom oblikovati neko vrsto evropskega vrhovnega
sodišča.
Iz iste pobude je po koncu druge svetovne vojne izšla še danes veljavna japonska ustava, zelo verjetno
ob predpostavki, da bo anglo-ameriška privrženost »vladavini prava« tudi na Japonskem okrepila
demokracijo in v prihodnje preprečila vrnitev totalitarnih režimov.
Ker pa si je bilo težko predstavljati novo ustavo za
vse, tedaj oslabljene države zahodne Evrope, ki so
bile tako ali drugače vpletene v dogajanje druge svetovne vojne, je bila rešitev ponujena na ravni mednarodnega prava, namreč ustvariti zavezo s podobno ustavno dinamiko in primerljivo razvojno močjo.
Politično tako namen ni bil oblikovati »človekovih
pravic« predvsem zaradi njih samih, ampak bolj in
zlasti kot protisredstvo za totalitarizme, ki bi se lahko v taki ali drugačni obliki spet pojavili v Nemčiji,
Italiji, Franciji ali kje drugje. Odziv na to nevarnost
sta torej morali biti pristna demokracija in učinkovita vladavina prava.
Namen tega eseja ni presojati – to bi bila naloga za zgodovinarje – ali sta Konvencija in Sodišče v Strasbourgu izpolnila ta pričakovanja, namreč, ali sta dejansko
tako ali drugače preprečila vzpon novega evropskega
samodrštva od leta 1950 do danes. Upam si trditi, da
je naloga veliko bolj zapletena.
Kot je bilo že povedano, naj bi bila Konvencija in Sodišče na stičišču dveh izrazito različnih pravnih izročil. In če je bil namen udejanjiti resnično in avtonomno vladavino prava, kot je kontinentalna Evropa zaradi pomanjkanja demokratičnega izročila ni poznala
nikoli prej, pa je bil vpliv običajnega prava na kontinentalni pravni formalizem veliko manjši, kot se je pričakovalo —, kar kažejo tudi ugotovitve po petdesetih letih pravne zgodovine. Zato bomo poskusili oceniti zapletene medsebojne povezave med običajnim pravom
in prevladujočim pravnim formalizmom kontinentalnih pravnih sistemov.
Medtem ko bi moralo danes Evropsko sodišče za človekove pravice delovati kot ustavno sodišče Evrope,
namreč neformalistično, pa običajna formalistična miselna drža sodnikov in pravnikov Sodišča neizprosno
in postopoma ta podjem vse bolj spodkopava. Da je bil
to res »podjem«, se je pokazalo nedavno, ko je Državni arhiv ZDA dovolil dostop do zadevne dokumentacije. Dokumente je našel Joshua Paul, raziskovalec na
Univerzi Georgetown v Washingtonu.
»Voditelje evropskega gibanja – Retingerja, vizionarja Roberta Schumana in nekdanjega belgijskega predsednika vlade Henrija Spaaka – so njihovi ameriški
pokrovitelji vse po vrsti obravnavali kot najemne delavce. Vloga ZDA je bila obravnavana kot tajna operacija. Denarna podpora je prihajala od Fordove in
Rockefellerjeve fundacije ter poslovnih skupin, tesno
povezanih z ameriško vlado.«3
Čeprav te informacije ni precenjevati, pa nam vseeno
dokazuje, da moramo zgodovinski izvor Konvencije in
Sodišča v Strasbourgu poiskati drugje, prav gotovo pa
ne na evropski celini.
Če so prave korenine konvencije res ameriške, je tudi
nesporno, da je bil pravni način razmišljanja kot podlaga temu projektu iz petdesetih let tisti, ki se je nanašal na običajno pravo – in prav to je tisto, kar nas tu
1
Copyright © 2013 Boštjan M. Zupančič. Vse pravice pridržane. Članek je del širšega teksta in statu nascendi, izvirnik je v angleškem jeziku. Prevod je nastal v Generalnem sekretariatu Vlade RS, avtor ga je redigiral.
2
Glej obsežno delo Harloda Bermana: Law and Revolution (1983). Ko sem v sedemdesetih letih naključno kot študent pripravljal doktorat na Harvardu, je profesor
Berman še vedno objavljal poglavja te knjige v obliki člankov, na primer v Harvard Law Review. Bil sem Bermanov »neplačani asistent«, kar je pomenilo marsikatero
skupno kosilo z njim in nekaterimi drugimi odličnimi profesorji (Karl Deutsch in drugi) na Harvardu. V tistem času sem bil očaran nad Friedrichom Nietzschejem in
lahko zatrdim, da sklicevanja nanj v navedenem delu izvirajo iz teh plodnih pogovorov.
3
Tako je poročal britanski časopis The Telegraph v članku, ki ga je 19. septembra 2000 podpisal Ambrose Evans-Pritchard. Članek je še vedno dostopen na spletnem
naslovu <www.telegraph.co.uk/news/worldnews/europe/1356047/Euro-federalists-financed-by-US-spy-chiefs.html>, vendar pa nisem mogel preveriti, ali je imela ta
eksplozivna informacija kakršno koli pomembno nadaljevanje.
Seveda je značilno, da evropski mediji in evropski učenjaki temu razkritju niso namenili večje pozornosti. Če bi bil ponos »evropske pravne civilizacije« res ameriškega
tajnega in politično financiranega izvora, bi to po vsej verjetnosti razkrilo vsaj ideološko manjvrednost pravnega formalizma, ki jo mora ublažiti njen mlajši civilizacijski
brat. Prava narcistična rana, ki jo je treba za vsako ceno prezreti!
V tem smislu je še zlasti ironično opazovati francoski ponos glede »les droits de l'homme«, kot da bi bil projekt, tak kot sedaj deluje v Strasbourgu, nekako povezan s
Francosko deklaracijo o človekovih pravicah iz leta 1789 ali na splošno s francosko revolucijo.
6/21/13 3:27 PM
Članki
zanima. Ali povedano drugače, celoten načrt ni bil le
poskus uveljavitve evropskega federalizma, kar je čisto
posebno vprašanje, ampak tudi poskus vcepitve, če govorimo s stališča primerjalnega prava, popolnoma drugačne običajnopravne, to je Common Law, miselnosti,
kar je tudi predmet tega spisa. Tako je več kot nenavadno opazovati nenehno naraščanje pravnega formalizma na Sodišču, katerega največje gojišče so politična imenovanja zahodnih sodnikov, ki šestdeset let po
začetku projekta človekovih pravic v Strasbourgu nenehno spodkopavajo dostop do takega sodišča in take
pravičnosti, ki bi bila vredna tega imena in zvesta svojemu zgodovinskemu namenu.
Odveč je reči, da nedavni prihod sodnikov in pravnikov iz srednje in vzhodne Evrope, z redkimi izjemami, te trditve ni omajal; ti sodniki in pravniki, ki prihajajo iz vzhodne Evrope, so še bolj oddaljeni od demokratičnega ideala avtonomne vladavine prava.4 Vendar pa najbolj naduto in formalistično oholo držo kažejo zahodnokontinentalni sodniki; nekatere so imenovale njihove konservativne vlade, nekaj pa jih ima
nedvoumno nalogo blokirati vpliv avtonomnega pravnega razmišljanja in vladavine prava – dozdevno v imenu nacionalne suverenosti.5 Kot kažejo travaux préparatoires, pa je tudi sicer prav ta privrženost hinavstvu
suverenosti – dejansko evropski omejenosti – preprečevala zavezujočo naravo erga omnes sodb Evropskega
sodišča za človekove pravice.
Quod ab initio vitiosum est, tractu
tempore convalescere non potest!
Izziv za pisca takega eseja je torej poglobljena razčlemba temeljnih razlik med dvema, v marsičem popolnoma različnima načinoma pravnega razmišljanja, od katerih je eden rezultat stoletnega heteronomnega zgodovinskega položaja sodne veje.
Zaradi pomanjkanja demokratične tradicije – in to
je pravi izvor težave – si na kontinentu sodna veja,
perceptivno ali drugače, ni mogla privoščiti tega, kar
bomo v nadaljevanju imenovali »avtonomno pravno razmišljanje«. Podrejena vloga kontinentalnih sodnih birokracij se kaže v privrženosti formalizmu,
ker se iz zgodovinskih razlogov podzavestno oklepa heteronomnega pojmovanja vladavine prava. Sodnik, ki ga je strah uporabiti lastni smisel za pravičnost – čeprav na sodišču zadnje stopnje – se bo
oklepal formalistično-pozitivistične razlage norme.
To je toliko bolj nesmiselno na Sodišču, ki je bilo
7
vendar izumljeno prav zaradi tega, da blaži domačo ozkosrčnost.
Že na začetku je treba povedati, da tu ne zagovarjamo
nobene vrste sodne samovolje. »Avtonomna vladavina prava« in »avtonomno pravno razmišljanje« se ne
smeta razumeti v neomejenem smislu, čeprav ima seveda sodnik po običajnem pravu neprimerljivo večjo
svobodo pri uveljavljanju svoje diskrecijske pravice in
»smisla za pravičnost«.6 Tako je na primer le malokomu znano, da je imel ameriški sodnik, ki je predsedoval v kazenski obravnavi, na koncu skoraj popolno
diskrecijsko pravico glede kazni, ki naj bi jo izrekel obtožencu, obsojenemu zaradi kaznivega dejanja; to se je
spremenilo šele v šestdesetih in sedemdesetih letih.
Ko sem novembra 2012 na to temo predaval na Univerzi v Lvovu v Ukrajini, mi je prav to vprašanje postavil eden najuglednejših postsovjetskih pravnih teoretikov, akademik Petro M. Rabinovič. Svoj ugovor je
z odmikom od moje hipoteze oblikoval zelo natančno in vprašal, kaj je torej razlika med diskrecijsko pravico po eni strani in samovoljo po drugi. Na tisti točki sem svoj odgovor skrajšal in dejal, da je to odvisno
od tega, kdo so sodniki v dejanskem pravnem sistemu.
Seveda se pozitivisti in formalisti, med katere profesor prav gotovo ne spada, običajno ne zmenijo za to
vprašanje, in taki, kot so, vztrajajo pri domnevi, da tu
sploh ne gre za sodnike, ker sistem predpostavlja, da
so, kot bi dejal Montesquieu, zgolj trobila zakona. Kot
smo že omenili, pa po drugi strani sploh ni težko dokazati, da vsaj na ustavnih sodiščih, pa tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice, zakon, katerega trobila naj bi bili sodniki, vsaj na začetku ne obstaja. Ali
z drugimi besedami, tu je vse odvisno od njihove pridobljene ravni moralnega razvoja, kot pravi Jean Piaget, za njim pa Lawrence Kohlberg s Harvarda. Poleg
tega to ni nič novega, ker lahko na primer pojem spoudaios najdemo že v Aristotelovi Nikomahovi etiki, da
sploh ne govorimo o predpostavljenem idealu Džen
Ren v taoistični filozofiji.
Razsvetljenski ideal sodnika, popolnoma podložnega
abstraktni normi, je bil pretiran odziv na dejansko samovoljo francoske aristokratske »pravice«, vendar pa
se je tako kot v mnogih drugih primerih francoski model izkazal kot zavajajoč in poguben. Značilne pobožne
želje so zato prej omenjeni ideal preoblikovale v pravcati mit, katerega posledica je bila na žalost, kot že poudarjeno, popolnoma nestvarna domneva, da moralni
razvoj in inteligenca sodnikov nista bistvena za dobro
delovanje nacionalnega sodstva. Prav tako je jasno, da
4
Vendar je tudi to precej bolj zapleteno, kot bi bilo videti, če naj bi uporabili zahodne stereotipe. Sodniki, ki prihajajo iz srednje in vzhodne Evrope (Slovenija, Hrvaška, Srbija, Črna gora, Bosna in Hercegovina, Romunija, Bolgarija, Madžarska, Ukrajina, Moldavija, Azerbajdžan, Estonija, Litva, Latvija, Slovaška, Češka itd.), spadajo
bolj ali manj v generacijo, ki je odrasla in se izšolala v političnem sistemu, ki se bistveno razlikuje od družbenega okolja, značilnega za sodnike, ki prihajajo z zahoda. Za
zahodnega sodnika, bodisi iz kontinentalne bodisi običajnopravne jurisdikcije, bi bilo domala nemogoče dojeti, od kod ti ljudje sploh prihajajo. Razlike so do neke mere
prišle na dan v zadevi Ždanoka proti Latviji.
Na te razlike se lahko legalistično namiguje s sklicevanjem na delo Law and Marxsism: A General Theory, Ink Links, 1978. Napisal ga je Evgenij Bronislavovič Pašukanis (1891– 1937) in v njem ponuja t. i. pravno teorijo menjave blaga, ki naj bi pravzaprav ustrezala tezi, da zahodne kapitalistične družbe temeljijo na menjavi blaga quid
pro quo, marksizem in marksistične družbe pa na posplošeni solidarnosti, kot jo predlaga Karl Marx v svoji Critique od the Gotha Programme: Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah! Glej <www.marxists.org/archive/marx/works/1875/gotha/ch01.htm>.
V bistvu govorimo o temeljni razliki med zgolj formalno in vsebinsko pravičnostjo. Očitno je, da tudi človekove pravice sodijo v prvo kategorijo.
5
Glej na primer L’internalisation du droit: dégradation ou recomposition? Dialogue entre Mireille Delmas-Marty et Alain Supiot, Esprit, november 2012, str. 35–
51; na str. 39, kjer se Delmas-Marty izrecno sklicuje na »zanikanje pozitivistično-legalističnega prava«: »[Evropsko] sodišče [za človekove pravice] je vstalo iz svoje postelje
in zdaj ne vemo, kaj storiti, da bi šlo spet nazaj v posteljo. « (Citat Jean Charbonnier: Droit et passion du droit sous la Ve République, Paris, Flammarion, 1996, str. 56)
6
Obotavljanje glede razlike med pozitivistično-formalistično navezanostjo na silogistično glavno premiso po eni strani, po drugi pa možnostjo sodne samovolje, kar je
največja bojazen zlasti v francoskih akademskih krogih, je utemeljeno.
S tem se bomo podrobneje ukvarjali v nadaljevanju. Tu bomo zgolj dejali, da je seveda vse odvisno od tega, kdo so sodniki, ki so pooblaščeni za sprejemanje diskrecijskih odločitev, za katere se lahko ali pa tudi ne konec koncev izkaže, da so v slabšalnem pomenu besede – samovoljne.
6/21/13 3:27 PM
8
Članki
razlikovanje med diskrecijsko pravico in zlorabo diskrecijske pravice, namreč samovoljo, ne more biti strogo pravno vprašanje in da je določena mera pravnega
realizma glede dejanskega delovanja sodstva nepogreš
ljiva — če želimo razumeti, zakaj je, ali pa tudi ne, posamezen pravni sistem v posamezni državi in kulturi
verodostojen, ker daje, ali pa tudi ne, pravične rezultate. Kot bomo pozneje natančneje videli, je vprašanje Aristotelovega in Plotinovega spoudaios vsaj vprašanje moralnega razvoja, dejansko pa predvsem metafizično vprašanje.
Če se vrnemo k našemu ukvarjanju s formalizmom,
naj omenimo okoliščine, v katerih lahko smisel za
pravičnost pride navzkriž s pozitivno normo. Če se ta
oklepa neprilagodljivosti, kar se pogosto dogaja, lahko smisel za pravičnost pride navzkriž s pravično rešitvijo problema. Zelo dober primer tega lahko najdemo v nedavni zadevi Guiliani proti Italiji, v kateri je
šlo za odgovornost italijanske države za smrt mladega Guilianija zaradi precej značilne dezorganiziranosti
pri varovanju, ki naj bi ga zagotavljale varnostne enote ob sestanku skupine G8 v Genovi v Italiji. Zadeva
se je strnila v vprašanje vzročnosti, namreč vprašanje
je bilo, ali je obstajala pravno pomembna vzročna zveza, kot se upošteva na mednarodni ravni, med omenjeno neustrezno organiziranostjo italijanskih varnostnih enot po eni strani in nesrečnim ubojem mladega Guilianija po drugi.
Glede tega je bilo dejansko očitno, da je bila domnevni silobran mladega pripadnika italijanske žandarmerije, ki je nehote ubil sina tožnika, mladega Guilianija, posledica omenjenega nereda. Vendar pa Sodišče
ni hotelo uveljavljati in upoštevati, česar domača sodišča razumljivo niso mogla, namreč odgovornosti italijanske države kot take za posledico, ki bi se v domačem okviru neizogibno obravnavala kot »brez vzročne zveze«. V takem okviru bi avtonomno pravno razmišljanje privedlo do pravične rešitve, ki jo je skušal
doseči tožnik, oče mladega Guilianija. S tega vidika
je bila italijanska država nedvomno odgovorna. Vendar pa Sodišče ortodoksno ni hotelo upoštevati novega dojemanja vzročne zveze. Tako je bil sklep, ki ga je
sprejelo, nepravičen. Trk med formalističnim – miselno konservativnim – obravnavanjem zadeve in stvarno presojo odgovornosti italijanske države je morda
ena ponazoritev tega, kako je bil epohalni napredek v
sodni praksi opuščen.7
To sicer ne pomeni, da bi bil po običajnem pravu izid
neizbežno in nujno nasproten. Vseeno pa to videnje
nedvomno ponazarja pojmovanje pod zavrtim formalizmom, ki, preplašen kot je, ni sposoben avtonomnega pravnega razmišljanja.
Prav to pomanjkanje miselne neodvisnosti pri kontinentalnih evropskih pravnikih in sodnikih je tisto, o
čemer govori ta esej. Sklepati, da je to vsekakor zgodovinsko breme t. i. »ostalinskih vrednot«, je sorazmerno lahko.
Tisti, ki je uvedel ta pojem v sedemdesetih letih, je
bil angleški zgodovinar Raymond Wiliams.8 Načeloma
gre za zamisel, po kateri vsa obdobja zgodovine posamezne kulture odlagajo svoje ostaline v smislu »ostalinskih vrednot« in da te ostalinske vrednote vztrajajo še naprej, čeprav so že dolgo tega postale nefunkcionalne:
»Nekateri izviri ostalinskih pomenov in običajev …
[so] posledica predhodnih družbenih tvorb, v katerih
so se ustvarjali določeni stvarni pomeni in vrednote.
Ko pozneje izostane neka faza prevladujoče kulture,
se nato ponovno poseže po teh pomenih in vrednotah,
ki so bili ustvarjeni v dejanskih družbah v preteklosti
in za katere se zdi, da so do neke mere še vedno pomembni, ker predstavljajo človekove izkušnje, težnje in
dosežke, ki jih prevladujoča kultura podcenjuje ali izpodbija ali pa jih celo ne more prepoznati.«
Šteli bomo, da Wiliamsovi »ostalinski pomeni in običaji« veljajo tudi za pravni formalizem. Zdi se, da je
to pomembno, ker je način odpora proti monokratičnim voditeljem kontinentalnih družb, v katerih niso
sodniki nikoli imeli take vrste avtonomije, kot jo je
Max Weber pripisoval zemljiški gospodi v običajnopravni državi, kot je Združeno kraljestvo.9 Ali strnjeno v zelo preprost besedni okvir, zaradi kontinentalnega »pomanjkanja demokratične tradicije« je kontinentalno pravno razmišljanje temu primerno heteronomno.
Priznamo, da to ni pravno vprašanje. Vendar pa je s
sociopsihološkega vidika, zelo lahko razumeti, zakaj
napredek v pravnem redu (acquis) Evropskega sodišča za človekove pravice ni tak, kot je bil pričakovan
ob njegovi vzpostavitvi. Sodišče je danes zares v veliki nevarnosti, da postane žrtev lastnega nagonsko nezaupljivega pravnega formalizma.
Ob začetku delovanja »novega sodišča« leta 1998 je
bila nezdružljivost dveh načinov razmišljanja še vedno
zastrta in pravni diskurz, zlasti v Velikem Senatu, je
presegel nominalna nasprotja v miselnosti sodnikov.
Morebiti je bilo to povezano z ugledom tedanjih sodnikov, in to ne glede na pravno kulturo, iz katere so prihajali, kajti, če smo odkriti, pravni formalizem je oblika umske omejenosti, ki ga um velikega kalibra tako
spoznavno kot tudi v smislu neodvisnosti svojega značaja prav gotovo ne bi sprejel.
7
Do praktično enakega izida je prišlo nekaj let prej v zadevi Mastromatteo proti Italiji. V tej zadevi je italijanski giudice delle pene, neke vrste sodnik v upravi zapora, izpustil na dopust dva, prej obsojena in zaprta udeleženca iste zarote, kar je bila preprosto birokratska malomarnost nepredvidenih razsežnosti. Ko sta nekdanja sozarotnika
prišla iz zapora, sta takoj poskušala oropati banko, mladi Mastromatteo kot nedolžni očividec, ki je sedel v avtu pred banko, pa roparjema, ki sta poskušala pobegniti, ni
hotel prepustiti vozila. Ko je sedel v avtu, ga je eden od roparjev iz neposredne bližine ustrelil.
Vprašanje je bilo, ali je treba odgovornost pripisati italijanski državi – zaradi očitne malomarnosti enega njenih sodnih uradnikov. Zaradi konservativnega formalističnega obravnavanja vzročne zveze je bil odgovor tako kot v zadevi Guiliani nikalen.
8
Raymond Williams: Base and Superstructure in Marxist Cultural Theory.Problems in Materialism and Culture. London: Verso, 1980. Rpt. as Culture and Materialism, str. 42.
9
Ta izročila, ki izhajajo iz Velike listine svoboščin, so bila kulturno tako vtkana v britanski imperij in njegova kulturna izročila, da so se sčasoma prenesla v vse kolonije.
To pojasnjuje, zakaj je v Kanadi, Združenih državah, Avstraliji in Novi Zelandiji, da o Indiji in manjših državah, kot sta Malta in Ciper, sploh ne govorimo, sodna neodvisnost kot kognitivni referenčni okvir v primerjavi s kontinentalnim formalistično-pozitivističnim okvirom še danes popolnoma drugačna. Če parafraziramo Wiliamsa,
so očitno ti pomeni in vrednote, ki so bili ustvarjeni v zgodnejših družbah v preteklosti, za kontinentalne pravnike in sodnike še vedno pomembni, ker predstavljajo
človekove izkušnje, težnje in dosežke, ki jih prevladujoča kultura podcenjuje ali izpodbija ali pa jih sploh ne more prepoznati.
6/21/13 3:27 PM
Članki
Nazorna opredelitev
(ostenzivna definicija)
Da bi pojasnili, celo pravnikom in sodnikom, kaj so
človekove pravice »po svojem bistvu«, lahko posežemo po tem, čemur včasih pravimo nazorna opredelitev. Eden legendarnih pravnih teoretikov profesor
Hamson z Univerze v Cambridgeu10 je poleti 1968 v
enem od svojih sijajnih predavanj kontinentalni sistem
in običajno pravo primerjal z naslednjo zgodbo. Predstavljajte si, je dejal, da poskušate marsovcu, ki je pravkar prišel na Zemljo, pomagati dojeti, kaj je pes. Lahko bi mu dejali: »Pes je žival na štirih nogah, kosmata
in ima rep!« On bo pokimal, dejal bo, da razume, nato
se bo sprehodil po cesti, zagledal mačko in zadovoljno vzkliknil: »O, kako zabaven pes …!«
In prav to je pristop, ki po besedah profesorja Hamsona opisuje delovanje kontinentalnega pravnega sistema. Z vidika običajnega prava je kontinentalni pravni sistem prežet z definicijami,11 od katerih je ena raven abstraktnejša od druge. Sploh pa kontinentalni sistem med vzpenjanjem po različnih ravneh abstraktnosti pride do dobro znane pravne piramide Hansa Kelsna. Razlikovanje H. L. A. Harta med preskriptivnimi
in instrumentalnimi normami se na primer zdi enako
kartezijanskemu ločevanju abstraktnega od zgolj konkretnega – morebiti pa je Hart edini pravi pravni teoretik običajnega prava – pa tudi omenjeno razlikovanje je
predvsem funkcionalistično in ne toliko kartezijansko.
Dovolj je reči, da je zlasti v kontinentalnem ustavnem
pravu razločevanje med abstraktnim in konkretnim danes še vedno zavajajoča podlaga za razporejanje sodnih
pristojnosti različnih »državnih organov«, medtem ko
je običajno pravo že zdavnaj opravilo s kartezijanskimi
teorijami s pomočjo znamenite formule, ki jo je napisal Henry More: »hiter sprejem, resno preiskovanje ob
naraščajoči ambivalenci, dokončna zavrnitev«.12 V nadaljevanju bomo pokazali, da je pravni formalizem, perceptualni sindrom kontinentalnega pravnega sistema,
zasnovan na precej grobi in predvsem zavajajoči uporabi kartezijanskega razločevanja med abstraktnim in
konkretnim. Toda to je njegova drugotna posledica. V
prvi vrsti najdemo pomanjkanje demokratične tradicije in posledično pomanjkanje avtonomnega pravnega razmišljanja, zlasti pri formalističnih kontinentalnih
sodnih – ker niso nič drugega kot to! – birokracijah.
Ni pretirano reči, da vsi kontinentalni pravni sistemi
– razen običajnega prava – temeljijo na tem posebnem pseudo-kartezijanskem pristopu, kar pomeni, da
9
skušajo kontinentalni pravniki nomotehnično priti do
»bistva« določenega pravnega pojava, kot je pogodba,
definicija per genus proximum et per differentiam specificam določenega prekrška itd.
Cilj, za katerim stoji ta pristop, je precej očiten. Da bi
lahko to storili, namreč, da bi bili sposobni opredeliti vsak pojav, ki ga obravnava pravo, se je treba na začetku potruditi vsemu odvzeti vse tisto, kar ni bistveno, in se osredotočiti na tiste sestavine definicije, ki
so odločilne. V rimskem pravu so na primer temu rekli »essentialia negotii« v primerjavi z »naturalia negotii« in »accidentalia negotii«. Pravzaprav je to »znanstveni pristop«, ki je skupen tako filozofiji kot empiričnim znanostim.13 Pa tudi kodifikacija, ki je kaj več
kot golo preformuliranje, brez te kartezijanske ločitve
abstraktnega od konkretnega ni mogoča.14
Če olupimo še en sloj te čebule, kmalu naletimo na
skrito premiso, ki je podlaga te metode. Vzgib se zdi
resnično »znanstven«, in sicer v tem smislu, da naj bi
pravni zapleti zahtevali razumevanje »bistva« pogodbe, kaznivega dejanja itd. Izločitev elementov, potrebnih za opredelitev pogodbe, kaznivega dejanja in tako
naprej, tako zahteva sorazmerno strog proces abstrakcije. Vendar pa pravo ni empirična znanost z »nepopolno indukcijo« Francisa Bacona v smislu, kot mu ga
običajno pripisujemo. Miselni proces je bližje filozofiji, s tem da je predmet take abstrakcije v pravu nekaj
povsem običajnega.15
Če naj bi kontinentalni pravni proces opredelili kot jezikovno igro abstrakcij in če naj bi nadalje trdili, da je ta
igra primerljiva z Wittgensteinovo »jezikovno igro«,
bi nedvomno prišli do sklepa, da je igra krožna oziroma samoreferenčna. Kot analitični filozof se je Wittgenstein osredotočil na samoreferenčne in v tem smislu samopotrjujoče zmote, o katerih razmišljamo v kateri koli »jezikovni igri«. Vendar nam ni treba iti tako
daleč, ker so pravne abstrakcije čisto preprosto krožne
v odnosu do moči, namreč, če njihova podlaga ne bi
bila moč države, pravne abstrakcije ne bi pomenile ničesar. Vse od pojma pogodbe do pojma kaznivega dejanja je odvisno od nadzorne moči države, kar pomeni, da je v pravnokonceptualnih okvirih zelo malo filozofskega ali znanstvenega. Poleg tega pa se abstrakcije v kontinentalnem pravnem sistemu – ker pravniki pozabljajo na svojo odvisnost od moči – nagibajo
h konkretizaciji v tem smislu, da začnejo pravniki, indoktrinirani s svojo pravno izobrazbo, verjeti, da take
prazne abstrakcije, ki nimajo prav nikakršne razlagalne
moči, dejansko obstajajo neodvisno od moči države.
10
Profesor Charles John »Jack« Hamson (1905–1987), profesor primerjalnega prava, Trinity College, glej na <www.trinitycollegechapel.com/about/memorials/brasses/hamson/>.
Vendar primerjajte Javolena: Omnis definitio in iure civili periculosa est; parum est enim, ut non subverti posset. D 50. 17. 202. : »V civilnem pravu je vsaka definicija
nevarna, kajti malo je tistih [scit: definicij], ki jih ni mogoče sprevreči.« Glavna bolezen kontinentalnega sistema je bila vedno pravni formalizem in tako ima glagol
»sprevreči«, kar se nadejamo dokazati, daljnovidno in zloveščo konotacijo.
12
Lennon, Thomas M., John M. Nicholas, John Whitney Davis: Problems of Cartesianism. McGill-Queen’s Press 1982, str. 4.
13
Latinski glagol »abstraho, is, ere« dobesedno pomeni »proč potegniti«. Tako hkrati pomeni odstranitev domnevno nebistvenega in zadržanje bistvenega. Seveda pa
so merila za to, kaj je (ni) bistveno, odločilna za izid, to je za abstrakcijo ali abstraktno definicijo. Merila za to, kaj je bistveno, pa so pogosto brez vednosti samega misleca vnaprej določena z njegovim namenom.
14
Kodifikacija terja predvsem razčlenitev sestavnih elementov določenega pravnega področja, na primer kazenskega prava. Sestavni elementi so oddvojeni v splošni del
zakonika, kot če bi jih matematično postavili pred oklepaje. Ti elementi nato veljajo za vse sestavne dele »posebnega dela«‘ zakonika, kar pomeni, da je vsaka glavna
premisa, uporabljena v praksi, kombinacija teh sestavnih elementov iz splošnega in posebnega dela zakonika. Zakonik tako ni golo preformuliranje prava, ampak sofisticirana kombinatorna struktura, ki se uporablja za oblikovanje glavnih premis v pravnih silogizmih. Prvi, resnično sofisticiran zakonik te vrste je bil le Code Napoléon.
15
Mimogrede, Lon L. Fuller je uporabil to razumevanje pri zasnovi svojega razlikovanja med »moralo dolžnosti« in »moralo aspiracije«, namreč pravo se ukvarja z
vsakdanjimi in običajnimi zadevami, ki jih je sposobno opredeliti, ni pa sposobno opredeliti »morale aspiracije«, ker je pač zunaj običajnega. V tretjem kolenu dobimo
razliko med pravico in privilegijem, ki sem jo predstavil v svojem ločenem odklonilnem mnenju v E. B. proti Franciji in je bila soglasno potrjena v Lambois proti Luksemburgu. Za več glej Boštjan M. Zupančič, Owl of Minerva, zadnje poglavje.
11
6/21/13 3:27 PM
Članki
10
Kot bomo videli na koncu tega eseja, velja enaka miselna površnost za »človekove pravice«, ki jih mnogi včasih tudi dojemajo kot nekaj resničnega, namreč
kot nekaj, kar ima pristno in idiosinkratično »bistvo«.
Kot bomo videli, to prepoznavanje »bistva« človekovih pravic, pogodbe, kaznivega dejanja in tako naprej morebiti sploh ne bi bilo potrebno. Nepogrešljivo je za filozofa, morebiti je potrebno za znanstvenike – postavlja pa se vprašanje, ali se je pravu sploh treba znajti nekje med filozofijo in znanostjo. Z drugimi
besedami, osredotočenost prava – golo reševanje odnosnih sporov – je vse preveč povprečna in vsakdanja, da bi lahko ponudila poglobljeno raziskavo »bistev« njegovih predmetov poizvedovanja. Seveda lahko poiščemo recimo bistvo stola, lahko ga opredelimo
in tako naprej, ampak čemu, razen da bi se pretvarjali, da je »stol« zelo pomembna téma. Kontinentalna
pravna miselnost je surrealistično pretenciozna, kar je
že samo po sebi neprijetno, vendar pa postane resnično sporna, ko pomeša, kar pogosto počne – tu govorim na podlagi osebnega poznavanja problema – tako
zdravo pamet kot tudi smisel za pravičnost.
Nasprotno pa je pogled odvisen od tega, kako na
splošno opišemo družbeno funkcijo pravnega procesa, ki je lahko nepretenciozna, kar dejansko v sploš
nem pravu tudi je, ali pa je lahko zahtevnejša. Tu
je treba besedno zvezo »manj pretenciozen« uporabiti zato, ker nezahtevno običajno pravo (Common
Law) ne kaže potrebe po obravnavanju bistev stvari,
in to iz čisto preprostega razloga: anglosaško pravo –
celo z njegovim poimenovanjem »sistem« oklevam
– skromno šteje za svojo poglavitno nalogo razreševanje vseh vrst sporov. Manj je obremenjeno z vsakovrstnimi teorijami; ne potrebuje jih. Da bi lahko
to podprli, moramo razumeti, da v obeh sistemih –
če naj bi bila obdarovana s sodniki, ki bi bili široko,
kar koli bi že to pomenilo, izobraženi in popolnoma
pošteni – zakoni, ki opredeljujejo vse vrste stvari, načeloma niti ne bi bili potrebni. Kot bomo videli, je
to zelo lahko dokazati, kajti Evropsko sodišče za človekove pravice je bilo ob svojem nastanku v petdesetih letih dejansko v prav tem položaju tabulae rasae.
Sodnik, ki meni, da ni njegova stvarna naloga nič drugega kot razrešitev spora, s katerim se ukvarja, bo uporabil svojo inteligenco, zdravo pamet in domišljijo – ter
razrešil nesoglasje. Če lahko to doseže, ne da bi kdaj
doumel, na kaj se je spor sploh nanašal, mu to ne bo
preprečevalo, da ne bi bil mojster v razreševanju sporov, kar je tudi njegova edina naloga. Če to na primer
ne bi držalo, sodnik v zadevah zasebnega prava ne bi
mogel sprejeti poravnave med strankami (compromissum v rimskem pravu) kot legitimen izid adverzativnega scenarija.
Običajno pravo si tako niti ne domišlja, da bi bil miselni sistem; nekako se izmaže ter je popolnoma stvarno in pragmatično. To je »sistem«, v katerem bo sodnik predsedoval sodnemu postopku, ne da bi se pretirano vznemirjal zaradi tehničnih podrobnosti; preprosto si bo prizadeval doseči in prilagoditi ravnovesje preudarkov, nato pa bo s svojim fiat adversarnemu
scenariju naredil konec.16
Lahko bi rekli, da je to vzorec – »idealen tip«, kot bi
to poimenoval Max Weber – vloge sodnika. Ob zanašanju na njegovo inteligenco in smisel za pravičnost
pooblašča sodnikovo zdravo pamet in njegovo domiš
ljijo ter je predvsem strokovna, če namreč res menimo,
da je hitra, veljavna in pravnomočna razrešitev sporov
glavni cilj pravnega sistema. Pri taki vrsti sistema je torej popolnoma nepomembno, ali je opazovana stvar
pes ali mačka. V naši zgodbi je poanta ta: marsovec
se bo sprehajal po cesti, zagledal mačko in rekel: »O,
kako lep pes …!«
Toda učinek zgodbe je drugje. Glede na epistemološki pragmatizem običajnega prava in odsotnost kartezijanske nadutosti, ker ni potrebe po prizadevanju za
doumevanje »bistva« stvari in dokler obstaja le stvarna in skromna, to je netranscendentna potreba po razrešitvi spora —, je metafora pretiranih definicij poanta prispodobe. Vendar pa predhodno omenjena stvarna in skromna potreba po razrešitvi spora ne pomeni, da je sistem manj inteligenten ali razumskorigorozen. Kot bomo videli v nadaljevanju, zahteva tak sistem dejansko večji razumski vložek, prav tako kot kitajski sistem pismenk, če ga primerjamo s 25 črkami,
ki jih imamo na Zahodu.
V običajnopravnem sistemu se zato stvari, kot so psi
in mačke, ne opredeljujejo, ampak se na psa preprosto pokaže in reče: »Vidiš, to je pes!«
Torej, ko se marsovec sprehaja po cesti in zagleda mačko, morebiti poreče: »Kako čuden pes …!« – vendar
bo vsaj opazil, da to ni žival, o kateri so ga poučili, da
jo prepozna. Zoološka taksonomija si prizadeva izčrpno opisati razlike med mačkami in psi, kar je dejansko tudi razlika med naravoslovjem in znanostjo. Zato
je naravoslovje vedno pred znanostjo, če na primer pomislimo na Darwina, ko opisuje različne vrste rastlin
in živali, da bi nato prišel do »znanstvenega« pogleda na naravno selekcijo. Seveda pa pravo ni tu, kot so
kontinentalni pravniki naučeni podzavestno sprejeti,
da bi pojasnjevalo stvari. Bolj skromno in praktično
je tu zato, da s takojšnjim, veljavnim, dokončnim itd.
razreševanjem nesoglasij ohranja družbeno stabilnost.
Postavlja se torej vprašanje, zakaj kontinentalni sistem
razkazuje to »znanstveno« ambicioznost, medtem ko
lahko običajno pravo brez težav shaja brez nje.17
16
Že sama narava razsodbe zahteva, da je ta pravnomočna; ker se ukvarjamo zgolj s spori, je v pravu pravnomočnost razsodb dosti pomembnejša kot njihova vsebina.
Zato tudi formula v kontinentalnem pravu, po kateri pravnomočnost prevlada, v zasebnem pravu celo nad resnico: Res judicata pro veritate habetur. (»Za pravnomočno
razsodbo se neizpodbitno predpostavlja, da pomeni resnico.«)
17
V primerjalnem smislu opažamo v običajnem pravu značilen odpor do teoretičnega ekskurza. Seveda je pretirano reči, da nima anglo-ameriški pravni sistem nobene
»teorije«; če pa jo že ima, je njen okvir popolnoma drugačen od tistega v kontinentalni pravni teoriji. Po drugi strani pa se lahko ta »teorija« – sklicujem se na večino
člankov, objavljenih celo v vodilnih ameriških pravnih revijah – zlahka omeji na čisto »trosenje analogij«, kot je to poimenoval R. M. Unger s Harvard Law School, brez
kakršne koli razlagalne vrednosti.
To ni brez neprijetnih posledic, ker ostaja »teoretična« raven horizontalna v tem smislu, da se ne dvigne nad sodno prakso; zato tudi kritično sklicevanje na »trosenje
analogij«. Tako ostaja sodna praksa »strukturno odprta«, kar na primer ameriškemu vrhovnemu sodišču omogoča, da se pomakne naprej in nato spet nazaj – recimo v
primeru izključevalnega pravila in privilegija zoper samoobtožbo – preprosto zato, ker povezava med obema ni bila nikoli »strukturno zaprta«, namreč obrazložena in s
tem zacementirana kot fait accompli.
S stališča kontinentalnega prava je na dlani, da pravna teorija običajnega prava, s častnimi izjemami, praktično ne obstaja, ker preprosto ostaja na enaki ravni abstrakcije
kot sodna praksa, kar bi lahko bila njegova izjemno bogata izkustvena vsebina. Za kontinentalnega pravnega teoretika je to zlata jama!
6/21/13 3:27 PM
Članki
Dva različna načina razmišljanja
Max Weber je bil tisti, ki je govoril o običajnem pravu
kot sistemu, v katerem pravnik prepoznava podobnosti med različnimi zadevami, kot da bi hotel potegniti »parataktične kartotečne kartice«. To samo pomeni, da se v običajnem pravu, ki je podobno kitajskemu sistemu pismenk, ambiciozno ne zatekamo v abstraktne definicije (»stolov«); enostavno se spomnimo zgodbe neke zadeve. Pravnik nato reče: »A, seveda, to me spominja na zadevo tega in tega, v kateri je sodišče zavzelo tako in tako stališče ...«
V običajnem pravu začnemo s tem asociativnim spominom, ki spominja na De Bonovo lateralno razmiš
ljanje,18 ne da bi nujno poskušali »vrednotiti«, kaj je
zadeva na višji ravni kartezijanske abstrakcije, namreč,
s katero višjo ravnjo abstrakcije (abstraktnejšega doumevanja) naj bi se vzorec dejstev logično ujemal.
Zelo dober primer tega je t. i. objestno in zavestno neupoštevanje nespametnega človekovega tveganja, kategorija, ki izhaja iz zgodbe primera z ameriškega zahoda, kjer je nek deček stal na vrhu mostu in metal kamne na vlake, ki so vozili pod mostom. Pri tem je bil
en potnik ubit, fant pa obtožen uboja. Seveda to ni bil
umor; manjkal je naklep. Direktni naklep je bil nadomeščen s tem, kar so tedaj opisno poimenovali »objestno in zavestno neupoštevanje nespametnega človekovega tveganja«.
To postane toliko zanimivejše, če vemo, da se v kontinentalnem sistemu to imenuje dolus eventualis in da
je bilo ponujenih veliko teorij, da bi obrazložili razliko
med direktnim naklepom (dolus directus) po eni strani
in malomarnostjo (culpa) po drugi, kjer je »objestno
in zavestno neupoštevanje nespametnega človekovega
tveganja« umeščeno med ti dve kategoriji. Sploh pa bi
se lahko vsaka malomarnost prav lahko opisala ne le
kot odsotnost dolžne skrbnosti, ampak kot neka vrsta
duševne opustitve dejanja. Te teorije so zelo zanimive.
Mejijo na filozofijo intencionalnosti (šola intencionalnosti Univerze v Gradcu z Meinung kot njenim glavnim
zagovornikom); vprašanje pa je, ali prispevajo kar koli
bistvenega k pravičnemu razreševanju sporov.19 Končno obstajajo za uporabo teorije dolus eventualis preproste formule, vendar pa bi lahko do teh praktičnih rešitev prišli po inteligentni bližnjici, namreč brez pretiranega filozofiranja o zadevi, ki je vsakdanja in običajna.
Običajno pravo pa lahko shaja brez vsakršnih teorij
tudi zato, ker se v vsakem primeru porota po sojenju
končno umakne v zaprt prostor in lahko čisto mogoče prezre vsa sodnikova navodila. Ker se razsodbe porotnikov ne razlagajo ali utemeljujejo, so tudi pritožbe
iz materialnih razlogov, ki se nanašajo na materialno
kazensko pravo, v običajnem pravu praktično izključene. Ali je zaradi tega običajno pravo manj pravično?
11
Sistem precedensov bi se zato zdel agnostičen in v
nekem smislu neodločen; nikoli si ne prizadeva »razumeti« v kontinentalnem pomenu besede, namreč
v pomenu besede razumevanje, ki je tako značilna za
kontinentalne pravnike. Obratno pa ne bi kontinentalni pravnik rekel ničesar o zadevi, na katero ga spominja ta, ki jo obravnava; nemudoma bi se zatekel k zapomnjeni definiciji, ki jo je dobil iz zakonika ali nekega drugega – sodna praksa izvzeta – pravnega vira. Miselna asociacija se tu ne dogaja med podobnima vzorcema dejstev. Ne, je vertikalna, če jo primerjamo s horizontalnim načinom asociacije med različnima običajnopravnima zadevama. V kontinentalnem sistemu se
skače s konkretnega na abstraktno in nazaj, vendar pa
se pravnik ne spominja zadeve, katere precedens bi ga
spomnil na trenutno situacijo.20
Zato je jasno, da imamo tu opravka s popolnoma različnima načinoma razmišljanja. Kot opazko k tej primerjavi bi lahko omenili formulo, ki je zelo priljubljena med običajnopravnimi pravniki in pravi, da je pravo v običajnem pravu težko najti, ampak ko ga najdemo, ga ni težko uporabljati. Obratno bi veljalo za kontinentalni sistem, seveda z vidika anglosaških pravnikov, za katerega bi rekli, da je na celini pravo lahko
najti, ampak ko ga najdemo, ga je težko uporabljati.21
In kako razložiti to formulo? Ni vprašanje, ali je pravo uporabljati lažje ali ne. Vprašanje je raven abstrakcije, namreč, če je norma zelo abstraktna, bo vrzel med
abstraktnim in konkretnim težko premostiti, medtem
ko je horizontalno sklicevanje na drugo zadevo na zelo
specifični konkretni ravni. Tu se ni treba spustiti z vzvišene visoke ravni abstrakcije na specifično in konkretno zadevo. Povedano drugače, horizontalno sklicevanje je vsekakor bolj odločujoče za izid zadeve, kar spet
pomeni, da je tak sistem, čeprav pogosto strukturiran,
vseeno predvidljivejši, namreč, da ponuja visoko raven
pravne varnosti. Ta rek anglosaških pravnikov ponazarja temeljno razliko med horizontalnim in vertikalnim
načinom razmišljanja.
Kontinentalni sistem zahteva, lahko bi rekli »predpostavlja«, nenehno skakanje s konkretnosti določene
zadeve na abstraktne definicije, najdene v nekem zakonodajnem aktu, in nazaj. Prav lahko bi rekli, da so
kontinentalni pravniki mojstri abstrakcije, ker ni njihov posel nič drugega, kot že omenjeno skakanje med
tem, kaj je abstraktno in kaj konkretno. Ali povedano
drugače, dober kontinentalni pravnik je tisti, ki je dobro podkovan v uporabi abstrakcij in njihovem prilagajanju določenemu vzorcu dejstev. Po drugi strani pa
ta sposobnost domala predpostavlja kognitivno oviro, kjer resnična konkretizacija teh abstrakcij prevzame oblast nad njimi; v abstraktne miselne konstrukte
so zatopljeni tako globoko, da začnejo verjeti, da so ta
posploševanja, na primer pogodba ali umor, resnična.
Treba bi jih bilo spomniti na varljivost teorij in njihovo
18
De Bono: Lateral Thinking: Creativity Step by Step. Harper & Row, 1970.
Pravijo, da se je modro izogibati zdravnikov z znanstvenim nagnjenjem. Tak zdravnik je zmožen postaviti »znanstveno« odkritje nad dobro počutje pacienta. Ta
seveda pričakuje zgolj učinkovit odgovor na svojo zdravstveno težavo. Mimogrede, psihološki testi, izvedeni v Združenih državah, kažejo, kar je res presenetljivo, da je
od vseh strok najustvarjalnejša pravna stroka. Nasprotni izid bi dobili na celini.
20
Vse do nedavnega – ker zadeve niso bile zapisane ali razširjene (razen kot la jurisprudence v francoskem sistemu) – je kontinentalni pravni sistem deloval kot sistem
brez spomina in se zato ni bil sposoben učiti iz lastnih izkušenj. Nedaven prihod nacionalnih ustavnih sodišč po eni strani in sodna praksa Evropskega sodišča za človekove
pravice po drugi sta edini izjemi glede predstave, da obstajajo sodišča zgolj zaradi uporabe, ne pa tudi zaradi ustvarjanja prava.
21
»Težko ga je uporabiti« zaradi precejšnje vrzeli med abstraktno normo in konkretnim vzorcem dejstev, ki se zdi običajnopravnemu pravniku zaradi njegove
nedovzetnosti za abstraktno razmišljanje bolj nedorečen, kot dejansko je.
19
6/21/13 3:27 PM
Članki
12
odvisnost od moči države s pomočjo formule Thomasa Hobbesa: »Ko civilno pravo preneha, tudi zločini (in
drugi konstrukti) prenehajo«, namreč obstajati.22
Pravni formalizem
Kontinentalni pravni formalizem je oblika očaranja z
abstrakcijami, kjer je pravnik toliko vložil v razvozlanje zakonodajnih definicij, da se zdaj ni voljan odreči miselni praksi, katere igri se reče skakanje s konkretnega na abstraktno in nazaj.
Pravni formalizem je bolezen kontinentalnega prava. Poleg tega je tudi institucionalizirana oblika nespameti, kjer je Wittgensteinova jezikovna igra zreducirana na omejeno skakanje med konkretnim in abstraktnim, pri čemer je prostor skoka »strukturno zaprt« in nasproten »strukturno odprtemu«. Povedano drugače, kontinentalni sistem je »strukturno zaprt« ter skrajno in refleksivno konservativen, ker ovira golo odpiranje vsakršnih novih vprašanj. Protagonistom v sodnem in pravnem procesu na splošno prepoveduje, da bi bili zdravorazumski in ustvarjalni, namreč da bi našli nove rešitve, ki bi bile logične, naravne in pravične. Če je bil to namen »delitve oblasti«,
kjer je bil po Montesquieuju sodnik zgolj trobilo prava, je bilo to vsekakor doseženo.23
Ozkost prostora naj bi ubila izvirnost pri razreševanju problemov in prav to je bil namen absolutističnih vladarjev od Justinijana v 6. stoletju po eni strani do nemškega Friderika II. po drugi strani. Zgodovinsko je bilo dokazano, da je hotel Justinijan zmanjšati moč pretorjev in da je bil Friderik II. s svojim
Landesgericht odločen ukiniti vsaj pravnike, če že ne
tudi sodnike. Zamisel za tem kazuističnim zakonodajnim projektom je bila, da postane avtonomno pravno
razmišljanje nepotrebno, kajti vsi odgovori na konkretna vprašanja naj bi se zagotovili vnaprej – v abstraktni obliki.
Če je danes, kot je pokazal profesor Kuhn, pravni formalizem tudi »tranzicijska« bolezen srednje in vzhodne Evrope, je to tesno in vzročno povezano z nekdanjo »diktaturo proletariata«, kjer naj bi pravo po Marxu in Pašukanisu vsekakor »odmrlo«.
Pravne nedoslednosti, ki prihajajo iz srednje in vzhodne Evrope, so zdaj vsakdanja hrana sodnikov Evropskega sodišča za človekove pravice. Lahko bi dejali,
da je odpravljanje skrajnih posledic pravnega formalizma – primitivizma zdaj glavna opora njihovi službi.
Eden vodilnih anglosaških pravnikov je nekoč dejal, in
to ne brez razloga, da je prav zdaj dejanska vloga Sodišča obravnavanje zadev, ki prihajajo iz srednje in vzhodne Evrope. Vseeno pa ne smemo pozabiti, da je vzhodnoevropski pravni formalizem zgolj okrepljena oblika njegovega starejšega brata, namreč kontinentalnega
pravnega pozitivizma – formalizma. Njun protidemokratični izvor je isti.
Namen je bil vedno zmanjšati moč sodnikov in jih stis
niti v strukturno zaprt referenčni okvir, v katerem naj
bi sicer »uporabljali pravo«, vendar ne bi imeli nobenega prostora za zamišljanje novih rešitev za nove probleme. Ljudje pozabljajo, da se je rimsko pravo prav
ob svojem nastanku zgodilo kot akumuliranje sodnih
in posebnih primerov zamišljanja posebnih in izvirnih
rešitev ter drugih izhodov v sili pri reševanju določenega problema, s katerim se je spoprijemal sodnik, če
je želel spor razrešiti. Zadeva, ki jo običajno navajam,
je Lex Rhodia de Iactu v rimskem pravu.
Lex Rhodia de Iactu24
V rimskih časih so ladje plule po Sredozemskem morju in prevažale pšenico, amfore z olivnim oljem in vinom, cedrovino itd. Če je ladjo zajel vihar, ki ga je povzročil veter meltemi (μελτέμι), je moral poveljnik čez
palubo odvreči največji in najmanj vreden tovor. Med
viharjem je poveljnik tako sklenil, da se znebi dodatnega tovora, zaradi česar je ladja postala lažja, mož
nosti, da prestane neurje, pa so se povečale. Nevihte
meltemi ne trajajo dolgo. Ko se je morje spet umirilo, je ladja mirno zaplula, recimo, v pristanišče Rodos.
Stvari so se zdaj spet umirile, vendar pa je bila izguba
tistih, katerih tovor je bil odvržen, očitna. Njihov tovor je bil odvržen zato, da bi se rešil drug tovor. Seveda se je tistim, ki so utrpeli škodo, to zdelo nepravično, ker je bil njihov tovor žrtvovan zaradi tega, da bi
se rešil tovor drugih.
Po sprožitvi pravnega spora zaradi nadomestila te škode se je praetor spoprijel z vprašanjem, ali so tisti, ki so
izgubili tovor, upravičeni do uveljavljanja odškodnine
od tistih, katerih tovor je bil rešen, tako da se pravično
porazdeli, čeprav ex post facto, škoda, ki jo je povzročila vis major oziroma naravna nesreča. Sodnik je menil,
da je pravično, namreč logično, da se škoda prerazporedi, kar je bilo vsekakor pošteno. Ta porazdelitev tveganja ex post facto, podobna današnjemu zavarovanju,
je bila rešitev zelo specifičnega problema.
Tako postane Lex Rhodia de Iactu značilen primer zelo
specifične težave pri iskanju zelo specifičnega odgovora. Ko pa je bila rešitev najdena, je postala pravilo,
pravilo pa je postala s posplošenjem situacije in odgovorom nanjo. Sodnikova obrazložitev je bila precedens v tem smislu, da bi se lahko v nekem trenutku v
prihodnosti pojavile podobne, vendar ne enake situacije, v katerih bi bilo treba dejanska tveganja prerazporediti med tiste, ki bi utrpeli škodo zaradi nevihte
s točo, suše ali neke druge oblike vis major itd. V takih drugačnih primerih bo pravnik seveda pomislil na
Lex Rhodia de Iactu kot vzorčni primer razreševanja
podobnih okoliščin.
22
“[T]he civil law ceasing, crimes cease: for there being no other law remaining but that of nature, there is no place for accusation; every man being his own judge, and accused only
by his own conscience, and cleared by the uprightness of his own intention. When therefore his intention is right, his fact is no sin; if otherwise, his fact is sin, but not crime. Thirdly,
that when the sovereign power ceaseth, crime also ceaseth: for where there is no such power, there is no protection to be had from the law; and therefore every one may protect
himself by his own power: for no man in the institution of sovereign power can be supposed to give away the right of preserving his own body, for the safety whereof all sovereignty
was ordained. But this is to be understood only of those that have not themselves contributed to the taking away of the power that protected them: for that was a crime from the
beginning.” Thomas Hobbes: Leviathan, Chapter XXVII entitled On Crimes, Excuses and Extenuations.
23
Značilna besedna zveza v francoskem pravnem jeziku je »appliquer le droit«, pri čemer »apliquer« pomeni skoraj samodejno zanikanje sodnikovega lastnega kognitivnega vložka: on je tu zgolj zato, da uporablja pravo. V zadnjih desetletjih je ta glagol »uporabiti« začel dobivati ustvarjalne pomene – vendar zelo plašno. V francoski
ustavni teoriji je veliki strah še vedno strah pred »le gouvernement des juges«.
24
Dobesedno Zakon o odvrženju, glej na primer <http://openlibrary.org/books/OL19331299M/Lex_Rhodia_de_iactu>.
6/21/13 3:27 PM
Članki
Ko gledamo na rimsko pravo z današnjega vidika, bi lahko dejali, da je bilo njegovo delovanje zelo podobno delovanju običajnega prava. Pravniki so si zapomnili zadeve, namreč, v nekem smislu so bile citirane in sodniku
predlagale rešitev s sklicevanjem na prvotno zadevo. To
bi čisto lahko poimenovali pravno izročilo; z ene generacije pravnikov na naslednjo se je prenašalo tudi ustno.
Nato je prišel Justinijan. Lahko se dokaže, da namen
njegove kodifikacije iz 6. stoletja ni bil preprosto zbrati
vse empirične podatke, ki so se nakopičili do tedaj, ampak nasprotno – namen je bil odvzeti moč sodnikom
in jih pripraviti do tega, da upoštevajo pravila, kot so
bila destilirana iz prejšnjega empiričnega gradiva. Dejansko je Justinijan povzročil škodo zaradi tega, ker je
s svojim preformuliranjem prava zavrgel veliko gradiva, empiričnega gradiva, da bi lahko destiliral vsebino
svojega preformuliranja.
Izražen namen preformuliranja sta bili kodifikacija in
ureditev empiričnih ugotovitev sodnikov, tako da bi jih
bilo laže najti in se nanje sklicevati, kar je hvalevredno.
13
Po drugi strani pa je bilo treba zaradi racionaliziranja
sistema vreči čez palubo veliko tega, kar ni ustrezalo
vnaprej zasnovanemu modelu tega, kar so Justinijanove Digestae dejansko morale biti – kajti konec koncev
je bil namen sodnikom odvzeti pravice oziroma jih zavezati abstraktni pravni normi. Predstavljajte si, da bi
kitajski sistem pismenk z enako strateško poenostavitvijo skrajšali na 25 črk zahodne abecede. Ali bi bil to
še vedno isti sistem oziroma ali bi s semiotičnega vidika še vedno ohranjal isto, strukturno odprto bogastvo pomenov, bogastvo, ki izhaja predvsem iz dvoumnosti njihovega simboličnega jezika?
In res, razlika med kontinentalnim sistemom
destiliranih pravnih norm po eni strani in bogato,
semiotično, asociativno strukturno odprto naravo
anglosaškega pravnega referenčnega okvira po
drugi pravzaprav pojasnjuje temeljno, zelo globoko
razliko med načinoma razmišljanja, svojstvenima
delovanju dveh primerjanih pravnih sistemov.
mag. Nina Betetto,
vrhovna sodnica na Vrhovnem sodišču RS
Vsebinsko odločanje v pravdnem postopku
v luči razpravnega načela in prekluzij
Cilj pravdnega postopka je varstvo pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi materialnega prava.1
Ker so individualne pravice materialnega prava socialno pogojene, se s tem, ko se v pravdnem postopku
zagotavlja njihovo varstvo, uresničuje tudi družbeni interes. Posameznikova zahteva za pravno varstvo določene vsebine pomeni za državo možnost, da in concreto usmerja razvoj družbenih razmerij
v skladu z določenim pravnopolitičnim konceptom. V tej luči pravila pravdnega postopka niso sama
sebi namen, ampak so instrumentalne narave – potrebna so toliko, kolikor je to nujno za zagotovitev
pravnega varstva na področju družbenih razmerij, ki jih urejajo norme civilnega prava.2 Če pa je tako,
je varstvo pravic v pravdnem postopku lahko uspešno le, če se ugotovljeno dejansko stanje čim bolj
približa resničnemu in če je materialno pravo pravilno uporabljeno.3
Skoraj dvajset let je minilo od takrat, ko sem ob predlogu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)4 iz leta
19955 zapisala, da je pojmovanje sodnika kot tistega,
ki vodi celoten postopek, druge procesne subjekte razen častnih izjem »uspavalo« do popolnosti in da sod
nika tak položaj »preiskovalca« v pravdnem postopku degradira v navadnega birokratskega uradnika, ki
ga kot takega drugi subjekti v postopku tudi obravnavajo.6 Od objave članka so se časi spremenili in z njimi mi in (večkrat) ZPP.
Novosti v ZPP iz leta 1999 so v pravdni postopek
uvedle drugačna razmerja med procesnimi subjekti,
z namenom vzpostavitve novega ravnovesja vlog sod
nikov in odvetnikov v pravdah.7 Menim, da je ZPP
z vsemi procesnimi omejitvami oziroma strožjimi
zahtevami glede aktivnega ravnanja strank konceptualno dober zakon. Strinjam se, da večja odgovornost strank, od katerih se pod grožnjo sankcij zahteva, da pripomorejo k pospešitvi in koncentraciji postopka, dejansko lahko prispeva k
1
Triva, S. in Dika, M.; Građansko parnično pravo. Narodne novine, Zagreb 2004, str. 3.
Triva, S. in Dika, M., nav. delo, str. 8.
Dolenc, M.: Materialno procesno vodstvo in (ali) skrbnost strank in odvetnikov, Podjetje in delo, št. 6-7/2008, str. 1574.
4
Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08.
5
Poročevalec Državnega zbora, št. 43/95.
6
Betetto, N.: Ob predlogu novega ZPP, Pravna praksa, št. 341/95, str. 10.
7
O novem ravnovesju procesnih subjektov v pravdnem postopku glej na primer Ogrizek, D.: Praktični pogled na novi zakon o pravdnem postopku, Podjetje in delo,
št. 6/99, str. 194.
2
3
6/21/13 3:27 PM
Članki
14
večji kakovosti sodnega varstva.8 Gotovo je z vidika kakovosti sojenja bolje, da stranka pravočasno navede dejstva in vnaprej vloži pripravljalne vloge, da
jih nasprotna stranka in sodišče lahko proučita, tako
da se zadeva v nadaljevanju lahko vsebinsko obravnava. Tudi uzakonitev dolžnosti takojšnjega grajanja
procesnih kršitev pomeni zožitev možnosti »procesnih kalkuliranj« in usmerjanja v obravnavo procesnih kršitev v postopku.9 V tem kontekstu, in nikakor ne kot pamflet proti sedanjemu konceptu ZPP,
je treba razumeti nadaljevanje tega članka.
Časi, ko je bila glavna obravnava pogosto »info točka« za izmenjavo pripravljalnih vlog, so torej mimo
in prav je tako. Da bi se uresničil obet novega ravnovesja vlog subjektov v pravdnem postopku, pa vendarle ni dovolj dober procesni zakon s sankcijami, ki
na stranke učinkujejo splošno preventivno, ampak ga
mora pravilno uporabljati tudi sodnik. V okviru načel dispozitivnosti in razpravnosti mora stremeti k
temu, da se zadeva, če je le mogoče, vsebinsko razišče, ne pa za vsako ceno iskati načina, kako »se znebiti spisa« oziroma strankam nastavljati pasti v obliki pretiranih formalističnih zahtev. Določbe, ki pomenijo omejitev pravic do sodnega varstva in izjavljanja,
in tiste, ki stranke spodbujajo k procesni aktivnosti,
mora razlagati v skladu z njihovim namenom, v skladu z Ustavo in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP). Pri tem mora upoštevati vlogo sodnika v pravdnem postopku v moderni družbi in dejstvo,
da je pri izvrševanju funkcije sojenja vedno prisotna
etična komponenta.10 Dilema torej ni, ali aktivnost
strank ali sodišča, za učinkovito in vsebinsko kakovostno sojenje sta potrebni obe. Kadar sodnik mehansko rešuje »spise« in v procesnem zakonu vidi le
»tehnično orodje«, se vrednostni sodbi o »sodnikih,
ki samo čakajo na možnost, da se s procesno operacijo znebijo zadeve«, ne smemo čuditi.11
»Nepristransko odprto sojenje«
12
Načelo nepristranskosti in postulat, naj se zadeva vsebinsko razišče, sta le v navideznem nasprotju. Nepristranskost bi bilo povsem zmotno enačiti s sodnikovo
pasivnostjo in ravnodušnostjo. Izhodišče nemške sodne prakse pri razmejitvi med nepristranskostjo oziroma nevtralnostjo ter razjasnjevalno oblastjo je, da
je sodnik po zakonu zavezan k aktivnemu ravnanju v
postopku,13 zato to ne ogroža nepristranskosti v postopku. Aktivna vloga sodnika je po mnenju nemškega Ustavnega sodišča celo zaželena, tako z vidika kontradiktornosti postopka (preprečevanja sodbe presenečenja) kot z vidika cilja pravdnega postopka, ki je
med drugim v tem, da zagotovi pravno varstvo pravic
materialnega prava, v okviru zakonitosti pa tudi pravično odločitev.14
Ugotovitev, da je pravilneje govoriti o »nepristranskem odprtem sojenju« kot o nepristranskem sojenju, vsekakor drži tudi za slovenski pravdni postopek, saj je ZPP z novelama ZPP-A15 in ZPP-D16 še
okrepil vlogo sodnika – spodbujevalca procesne aktivnosti strank – in ga zavezal, da pripomore k temu,
da se zadeva v dejanskem in pravnem pogledu celovito razišče. Ravnanje v zakonskem okviru materialnega procesnega vodstva zato nikoli ne more utemeljevati izločitvenega razloga, čeprav se zaradi sodnikove
aktivnosti zmanjšajo možnosti ene stranke za uspeh
v postopku.17 Določena pomenska odprtost določb
o materialnem procesnem vodstvu je odlična priložnost za izvajanje ukrepov, prilagojenih okoliščinam
konkretnega primera, ki jih je mogoče izvajati tako,
da sodnik ohrani neko distanco in nevtralnost. Pri sojenju naj ne skriva svojih pravnih pogledov na zadevo, pri čemer pa mora dati strankam jasno vedeti, da
so vse informacije »delovne narave«, kar pomeni, da
stališča niso dokončna in nanje ni vezan. Na tak način zanesljivo lahko prepreči vtis, da želi »prejudicirati« odločitev v zadevi.
Sodnikova razjasnjevalna oblast sega tudi na
področje pravnih vprašanj. Ker je to pisanje
namenjeno bralcem, med katerimi je največ
odvetnikov, ni odveč poudariti, da opustitev
obveznosti sodišča, da razkrije svoje pravno
naziranje, nima vedno za posledico kršitve pravice
do izjave, ampak lahko o tej govorimo šele, kadar
sodišče stranke ne seznani s pravnim vidikom
spora, ki ga ob potrebni skrbnosti ni mogla
predvideti.18
Vsebinsko odločanje in prekluzije
Tudi Galič poudarja, da procesno pravo ni »tehnično
pravo« oziroma skupek norm, ki urejajo tek postopka, brez kakršnegakoli vrednotnega ozadja in brez povezave s siceršnjo družbeno ureditvijo. Prav v procesnem pravu se najbolj zrcalijo vrednostne opredelitve
v družbi, predvsem vprašanje razmerja med družbo in
posameznikom.19
Tveganje, da sodnik privoli v formalistično razlago,
je glede na zapisano največje pri načelih in institutih, pri katerih v pravno razlogovanje vstopa vred
nostna razsež
nost (zahteve pravičnosti, poštenosti ali kakorkoli že to imenujemo), to pa so v civilnem procesnem pravu na primer razpravno načelo,
načelo kontradiktornosti, materialno procesno vodstvo in prekluzije. V nadaljevanju, brez ambicije po
8
Tako Galič, A.: Prekluzije in namen pravdnega postopka, Podjetje in delo, št. 7/2009, str. 1630.
Galič, A., nav. delo, str. 1637.
Vlogo sodnika v povezavi z ustavnopravnim vidikom pravice do meritorne odločitve in pravico do poštenega sojenja ter etično komponento sojenja obravnavam v
članku, ki bo objavljen v naslednji izdaji Pravosodnega biltena.
11
Jelačin, M.: Novela ZPP-D, njene skrite pasti in pravne praznine, Pravna praksa, št. 25/08, str. 10.
12
O tem podrobneje Betetto, N.: Materialno procesno vodstvo in načelo nepristranskega sojenja, Podjetje in delo, št. 6-7/2008, str. 1576.
13
Zöller, R.: Zivilprozessordnung, 23. Aufl., Otto Schmidt, Köln 2002, str. 191.
14
Sklep nemškega Ustavnega sodišče BverfG z dne 24. marca 1976, povzeto po Galič, A.: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 417.
15
Ur. l. RS, št. 96/02.
16
Ur. l. RS, št. 45/08.
17
Zöller, R., nav. delo, str. 191.
18
Glej podrobneje Betetto, N., v Ude, L., et al.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005–2010, str. 592.
19
Galič A.: Prekluzije in namen pravdnega postopka, Podjetje in delo, št. 7/2009, str. 1630.
9
10
6/21/13 3:27 PM
Članki
sistematičnem prikazu, obravnavam nekatere procesne položaje, povezane s prekluzijami in razpravnim načelom, ki lahko pomenijo povečano
nevarnost za prestrogo in neživljenjsko razlago
in s tem grožnjo vsebinskemu odločanju v pravdnem postopku.
Kdaj gre za »novo dejstvo«?
Kar zadeva prekluzije glede navajanja dejstev, moramo najprej ločevati med trditvami o novih dejstvih
in navedbami, ki zgolj konkretizirajo ali razčlenjujejo predhodne strankine trditve o dejstvih. Če izhajamo iz predpostavke, da imamo opravka s popolno (sporni predmet je individualiziran) in sklepčno tožbo (zahtevek je substanciran, ker so navedena vsa pravotvorna dejstva), stranka naknadno dopolnjuje svoje predhodne navedbe praviloma takrat,
kadar te vsebujejo trditve o sklopu dejstev ali pravne abstrakcije za preproste pojme oziroma kadar gre
za v vsakdanjem življenju pogosto uporabljane pravne pojme,20 nasprotna stranka pa trditev o (»pravno obarvanih«) dejstvih prereka, kot to zahteva
prvi odstavek 286. člena ZPP. Nemška pravna teorija izrecno poudarja, da se strankino trditveno breme lahko spremeni zaradi aktivnega ravnanja nasprotne stranke.21 Če na primer tožnik v motenjski tožbi trdi, da je bil lastnik in posestnik sporne nepremičnine, toženec pa v odgovoru na tožbo to zanika,
je tožnikova dolžnost, da uporabljeni pravni pojem
razčleni na tista dejstva, iz katerih sklepa na posest.
Tožnikove naknadne navedbe so, ker so znotraj
istega dejstvenega substrata, konkretizacija prvotnih trditev o pravno relevantnih dejstvih, ne pa
trditve o novih dejstvih. Če navedb podrobneje ne
opredeli sam, ga mora k aktivnosti v okviru materialnega procesnega vodstva spodbuditi sodišče (285.
in 286.a člen ZPP).
Vrhovno sodišče je na primer zavzelo stališče, da trditve tožeče stranke, podane v pripravljalni vlogi, glede katerih je sicer tožena stranka podala ugovor prekluzije, ne pomenijo novih navedb v smislu prvega
odstavka 286. člena ZPP, temveč gre zgolj za konkretizacijo že podanih navedb v zvezi z opravljenimi (hidroizolacijskimi) deli. Konkretizacija navedb
glede opravljenih del je bila namreč potrebna zaradi
aktivnega ravnanja tožene stranke, ki je zanikala, da
bi tožeča stranka zanjo opravila kakršnakoli dela.22
Podoben kriterij, namreč, ali so navedbe stranke v
okviru istega dejstvenega substrata, je treba uporabiti pri razmejitvi med trditvami o novih dejstvih in navedbami, ki pomenijo le odgovor na trditve nasprotne
stranke.23 Sodišče mora pri tem imeti pravo mero, sicer lahko ogrozi pravico stranke do izjavljanja kot najpomembnejše procesno jamstvo.
15
Pojem nekrivde
Glede pojma (ne)krivde iz četrtega odstavka 286.
člena ZPP je izhodišče pravne teorije jasno – pogoja (ne)krivde sodišče ne sme tolmačiti preveč togo.
To bi namreč povzročilo, da bi stranke navajale dejstva »za vsak primer« in »na zalogo«, kar bi bilo
v nasprotju z želenim ciljem – pospešitvijo postopka. Pojem krivde tako ne more zajemati le položajev, ko stranka za določena dejstva predhodno ni vedela.24 Temu izhodišču vsaj pretežno sledi tudi sodna praksa.
Vrhovno sodišče je štelo, da so pravočasni tožnikovi
dokazni predlogi v vlogi, ki je sledila naroku, na katerem je toženec postavil trditve o tem, da ni podpisal pogodbe, in v potrditev teh navedb predlagal
izvedenca grafologa, saj jih je predlagal takoj, ko se
je izkazalo, da se bo procesno dokazno breme glede trditev o obstoju pogodbe lahko preneslo nazaj
nanj, in s svojim ravnanjem ni prispeval k podaljšanju postopka.25 V »strokovno zahtevni zadevi«,
v kateri je dejansko stanje, relevantno za odločitev
o utemeljenosti tožbenega zahtevka, segalo na strokovno zahtevno področje medicine in njenih specialističnih strok, je (sicer obiter dictum) poudarilo, da
lahko navajanje relevantnih dejstev za stranko (zlasti tožečo stranko kot laika na tem področju) pomeni težko nalogo, saj ji nekatera dejstva niti niso znana in se razjasnijo šele v postopku, potem ko svoje
mnenje že poda izvedenec ustrezne stroke in pojasni nekatera dejstva. Taka kompleksna dejanska podlaga zahteva bolj ohlapen pristop k presoji pojma
krivde po drugem odstavku 286. člena ZPP. Stranka lahko v takem primeru šele med postopkom spozna, da je neko dejstvo pravno odločilno, pa doslej
zanj ni vedela ali ga zaradi nevednosti oziroma zaradi nepoznavanja konkretnega strokovnega področja ni štela za takega.26
Prekluzije in materialno procesno vodstvo
Enako kot pravna teorija tudi sodna praksa zastopa
stališče o povezanosti prekluzij in materialnega procesnega vodstva: pogoj nekrivde, ki omogoča naknadno navajanje novih dejstev in dokazov, je lahko izkazan tudi zaradi pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva (če ga sodišče sploh ne izvaja ali ga izvaja v napačni smeri).27 Na pomen prekluzije iz 286. člena ZPP v odvisnosti od vprašanja,
kdaj je nastala potreba, da se aktivira materialno procesno vodstvo, je opozorilo Višje sodišče v Ljubljani.
Če so bili pogoji za materialno procesno vodstvo izpolnjeni že na prvem naroku, pa sodnik svoje dolžnosti ni izpolnil, potem to ne more iti v breme strank.28
Podobno je Vrhovno sodišče sklenilo v odškodninskem sporu, v katerem je bil predhodni tek postopka
20
Po prevladujočem stališču pravne teorije in tudi sodne prakse tožba zaradi uporabe takih preprostih pravnih pojmov ne more biti nesklepčna in še manj nepopolna.
Glej Betetto, N.: Razlikovanje med nepopolno in nesklepčno tožbo, Podjetje in delo, št. 7/2009, str. 1638.
Baumbach, A.: Zivilprozessordnung, Verlag C. H. Beck, München 2009, str. 985; Zöller, R., nav. delo, str. 574.
22
Sklep VS RS II Ips 327/2009 z dne 9. septembra 2010.
23
V zvezi s tem glej sklep VS RS II Ips 23/2012 z dne 22. januarja 2013.
24
Glej Galič, A., v Ude, L., et al.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005–2010, str. 599.
25
Sodba VS RS II Ips 197/2009 z dne 7. aprila 2011.
26
Sodba VS RS II Ips 449/2008 z dne 10. julija 2008.
27
Glej Galič, A., v Ude, L., et al., nav. delo, str. 602.
28
Sodba in sklep VSL I Cp 2251/2011 z dne 18. januarja 2012.
21
6/21/13 3:27 PM
Članki
16
ob materialnem procesnem vodstvu sodišča in zatrjevanju strank usmerjen v način vožnje in tehnično
brezhibnost vozila, teža tovora pa se ni izkazovala za
relevantno. Toženec zato s predložitvijo listine o teži
vozila ni bil prekludiran.29
Prekluzije in informativni dokaz
Treba je opozoriti na še novejša stališča v zvezi z informativnim dokazom,30 ko stranka sicer pravočasno
predlaga dokaz, ne da bi obenem postavila tudi trditev o dejstvu, ki naj bi jo dokaz potrjeval. Upoštevajoč povezanost trditvenega in dokaznega bremena je bilo dolgo časa ustaljeno stališče sodne prakse,
da informativni dokazi niso dovoljeni, trditve o dejstvih, ki jih stranka postavi po izvedbi takega dokaza, pa so prepozne.31 Novejši judikati kažejo, da slovenska sodna praksa do informativnih dokazov, opirajoč se na prepričljive argumente pravne teorije, ni
več tako odklonilna in je mogoče v izjemnih okoliščinah (zlasti kadar gre za tako imenovano informacijsko asimetrijo) dopustiti tudi izvedbo informativnega dokaza. Ko je na primer tožeča stranka v
zvezi z višino tožbenega zahtevka predlagala izvedbo
dokaza z izvedencem finančne stroke, da bi lahko na
podlagi njegovih ugotovitev opredelila višino svojega zahtevka, je bil informativen dokazni predlog po
oceni Vrhovnega sodišča glede na okoliščine primera utemeljen. Ker tožeči stranki za sporno obdobje,
ko ni več mogla opravljati svoje pogodbeno dogovorjene obveznosti, ni bila znana mesečna realizacija inkasa tožene stranke, ni poznala konkretnih dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati, ker ležijo zunaj
njenega zaznavnega območja, zato ni mogla opredeliti višine tožbenega zahtevka.32
Tudi v odškodninskem sporu zaradi medicinske napake je sodišče informativni dokaz (z izvedencem
medicinske stroke), na podlagi katerega je tožnica lahko natančneje navedla trditve v zvezi z vzročno zvezo (da če bi bila operacija izvedena z največjo
skrbnostjo in po vseh standardih medicinske doktrine, do okvare zdravja ne bi smelo priti), dopustilo. To
je utemeljilo z dejstvom, da stranka kot laik ne more
vedeti, kaj je bilo vzrok poslabšanja njenega zdravja
(zaplet ali strokovna napaka), zaradi dopolnitve trditvene podlage z dejstvi, ki se nanašajo na okoliščino
preprečljivosti, pa tožnica tudi ni nesorazmerno otežila ali upočasnila postopka, niti ni ogrozila toženkine pravice do sojenja v razumnem roku.33
Pravočasno grajanje procesnih kršitev
Uporaba določbe 286.b člena ZPP, ki stranki nalaga,
da mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem uveljavljati takoj, ko je to mogoče, pride v poštev
pri različnih institutih ZPP.34 V praksi je bilo mogoče zaznati neenotno sodno prakso predvsem v zvezi z
zavrnitvijo dokaznih predlogov. Nekatera višja sodišča
so zavrnitev dokaznega predloga – samo po sebi in ne
glede na razlog zavrnitve – kar v nekaj odločbah nekritično in pretirano strogo štela za procesno kršitev,
ki bi jo morala stranka grajati že pred sodiščem prve
stopnje.35 Pravilnost tega stališča je vprašljiva tedaj, kadar sodišče na naroku ne pojasni razlogov za zavrnitev
dokaznega predloga, ampak to stori šele v sodbi. Vrhovno sodišče je na podlagi dopuščene revizije v zadevi, v kateri je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo zavrnilo dokazni predlog za
postavitev novega izvedenca in razloge za to odločitev
navedlo v sodbi, ocenilo, da je tožnikova graja zavrnitve navedenega dokaznega predloga v pritožbi pravočasna, saj se je šele v sodbi seznanil z razlogi za zavrnitev predloga.36
Navedba dejstev in sklepčnost
V skladu z razpravnim načelom in komplementarno
določbo 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti
dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj
zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke.
Pravna teorija in sodna praksa kot nesklepčno opredeljujeta tožbo, pri kateri iz zatrjevanih dejstev ne
izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Pri presoji (ne)sklepčnosti mora sodišče opraviti vsebinski in abstrakten preizkus, kakšno
sodbo (ugodilno ali zavrnilno) bi moralo izdati, če bi
se zatrjevana dejstva izkazala za resnična. Če manjka le eno od dejstev, ki so pravno relevantna glede
na pravno normo, sklepčnosti ni.37 Enako velja mutatis mutandis za ugovore toženca. Ob jasnem načelnem izhodišču, da tožniku v tožbi ni treba opisati
vseh dejstev historičnega dogodka in da popolnosti
tožbe ne smemo enačiti z njeno sklepčnostjo, analiza
novejše sodne prakse kaže, da ni težavno le razlikovanje med nepopolno in nesklepčno tožbo. Pogosto
in odvisno od konkretnih okoliščin je bolj aktualno
vprašanje, ali gre za sicer popolno, a nesklepčno
tožbo, ali pa morda vendarle za popolno in sklepčno tožbo. V nadaljevanju podajam nekaj usmeritev,
ki to razmejitev olajšujejo.
Trditveno breme se nanaša na »konstitutivna
dejstva«
Ugotovitev, da za sklepčnost tožbe ne sme manjkati
nobeno pravotvorno dejstvo, ne pomeni, da je treba
te trditve že v tožbi podrobneje razčleniti ali konkretizirati. Tožnik nosi trditveno breme za minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim
29
Sodba VS RS VIII Ips 9/2012 z dne 21. maja 2012.
O informativnem dokazu Dolenc, M.: O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6-7/2011, str. 1467.
Glej citirano sodno prakso v Dolenc, M., nav. delo, str. 1468.
32
Sklep VS RS III Ips 14/2010 z dne 12. decembra 2011.
33
Sklep VS RS II Ips 302/2011 z dne 26. aprila 2012.
34
O institutih in določbah, pri katerih pride v poštev 286.b člen ZPP, glej Galič, A., v Ude, L., et al.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 4. knjiga, Uradni list RS in
GV Založba, Ljubljana 2005–2010, str. 239.
35
Podrobneje o tem s citirano sodno prakso višjih sodišč Sever, M.: Prekluzije glede uveljavljanja procesnih kršitev po ZPP-D v sodni praksi, Pravosodni bilten, št.
1/2011, str. 185.
36
Sklep VS RS II Ips 425/2011 z dne 25. septembra 2012.
37
Galič, A., v Ude, L., et al.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005–2010, str. 129; Betetto, N., nav. delo, str.
1638.
30
31
6/21/13 3:27 PM
Članki
zahtevkom uveljavljane pravne posledice (konstitutivna dejstva).38 Za sklepčnost tožbe, s katero tož
nik zahteva vračilo denarnega zneska, ki ga je posodil
tožencu, na primer zadošča, da navede, da je posodil
po višini opredeljeno vsoto denarja tožencu, ki mu dolga v dogovorjenem času ni vrnil, in da življenjski dogodek, iz katerega izvaja sklep o nastanku denarne terjatve, časovno opredeli. Podrobna razčlenitev okoliščin
(na primer, v kakšnih okoliščinah je bila sklenjena posojilna pogodba) ni potrebna. Ustaljena (in po mojem
mnenju pravilna) sodna praksa na primer je, da v »regresni« tožbi na podlagi 7. člena Zakona o obveznih
zavarovanjih v prometu (ZOZP)39 zadošča, da zavarovalnica trdi, da je bila zavarovalna pogodba kršena
in kako ter da je izplačala odškodnino in v kakšni višini.40 Sklepčna je tožba, v kateri solastnica, ki je zahtevala plačilo »uporabnine«, ker ni mogla uporabljati
solastne stvari, ni zatrjevala svojega prikrajšanja (ampak le obogatitev drugih dveh solastnikov). Vrhovno
sodišče je štelo, da je trditev o prikrajšanju implicirana že v trditvi, da toženki proti volji tožnice izključno sami uporabljata sporno nepremičnino.41 Po stališču Višjega sodišča v Ljubljani je sklepčna tudi tožba
za plačilo zneska, ki se nanaša na pravde, ki jih je tož
nik izgubil zaradi nepravilnih podatkov upravnika, in
v kateri je navedel, da je bila pogodbena dolžnost toženca – upravnika posredovati tožeči stranki resnične
podatke, saj je tožnik s temi trditvami opredelil tako
pogodbeno kršitev kot tudi vzročno zvezo med kršit
vijo in zatrjevano škodo.42
Razmejitev med popolno, a nesklepčno tožbo, ter popolno in sklepčno tožbo je zlasti težka tedaj, kadar se
ravnanje, ki je drugemu povzročilo škodo, kaže v opustitvi določenega ravnanja. Višje sodišče je na primer
štelo, da je sklepčna tožba, s katero je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki ji je po
njenih trditvah nastala zato, ker je tožena stranka svojo poslovno dejavnost (trgovina) opravljala v prostorih, kjer so bila tla spolzka zaradi nanosa snega in je
zato padla ter si poškodovala levo golen, z natančnejšim opisom te poškodbe.43 Zdi se, da je sodna praksa Vrhovnega sodišča v tem pogledu precej neenotna. Tako je ocenilo, da ni izpolnjen standard sklepčnosti v zadevi, v kateri je tožnica glede temelja obveznosti navedla le, da se je kot gostja v toplicah v hotelu poškodovala, ko se je umikala invalidskemu vozičku, ki je pripeljal po hodniku, in da na hodniku ni
bilo nobene prepovedi za invalidske vozičke ter da se
je po njem na splošno hodilo.44 Navedlo je, da tož
nica ni opredelila konkretnega dolžnostnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki bi zmoglo odvrniti
17
škodo, in kršitve takega ravnanja. Prav tako ni zatrjevala vzročne zveze med zatrjevanimi opustitvami (neskrbnim ravnanjem zdravilišča) in nastalo škodo. Če
to stališče ne vzbuja pomislekov, pa se mi zdi dvomljiva pravilnost zaključka o nesklepčnosti tožbe, v kateri
je tožnica glede temelja odškodninske obveznosti navedla le, da ji je pri vstopu v stanovanjski blok (katerega upravnik ima pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti) na mokrem stopnišču
spodrsnilo, pri čemer je padla na desno roko in si jo
poškodovala.45 Menim, da je argument, da je tožba
nesklepčna, ker tožeča stranka ni opredelila (kršitve)
dolžnostnega ravnanja upravnika, »čeprav smiselno
meri na njegovo opustitev«, v konkretnem primeru,
v katerem je mogoče o protipravnosti ravnanja zelo
preprosto sklepati na podlagi nedopustne posledice,
ki je nastala zaradi opustitve upravnika zgradbe, pretirano formalističen.
Nesklepčnost in neutemeljenost
Pojma nesklepčnosti ne gre mešati z utemeljenostjo.
Pri sklepčnosti gre za abstraktno presojo, ali bi
sodišče lahko izdalo ugodilno sodbo, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična, pri utemeljenosti pa za konkreten sklep, ali iz ugotovljenih dejstev ob pravilni uporabi materialnega prava izhaja zatrjevana pravna posledica. Če se na podlagi izvedenih dokazov izkaže, da je zahtevek po višini le delno izkazan, to v ničemer ne vpliva na obstoj sklepčnosti. V odškodninskem sporu46 je Vrhovno sodišča tako ocenilo, da je tožnik zadostil trditvenemu
bremenu, saj navedba o popolnem propadu vozila po
svoji vsebini vključuje tudi delen propad, torej škodo bodisi zaradi popolne bodisi zaradi delne manjvrednosti vozila.47
Pravna kvalifikacija
Trditveno breme se nanaša na dejstva kot del procesnega gradiva, ne pa na pravno podlago, ki je tožniku ni treba navajati. Vrhovno sodišče je na primer
presodilo, da je sklepčna tožba glede odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske
aktivnosti, v kateri je tožnica opisala svoje notranje
počutje zaradi posledic škodnega dogodka,48 s čimer
je vsebinsko zapolnila pravni pojem duševnih bolečin, kar zadošča za substanciranost zahtevka za plačilo tovrstne odškodnine. Manjkajoča uporaba besedne zveze zakonskega dejanskega stanu (»trpi duševne bolečine«) v tožbi ne pomeni njene nesklepčnosti.49
38
Zobec, J., v Ude, L., et al.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005–2010, str. 345. Tako tudi sklep VSL I
Cpg 625/2011 z dne 15. maja 2012.
Ur. l. RS, št. 93/07 – UPB3 in 40/12 – ZUJF.
40
Sodba in sklep VS RS II Ips 1089/2008 z dne 19. aprila 2012.
41
Sklep VS RS II Ips 178/2011 z dne 22. novembra 2012.
42
Sklep VSL I Cpg 681/2000 z dne 4. julija 2001.
43
Sklep VSL II Cp 4377/2010 z dne 23. marca 2011. V tožbi dolžnostno ravnanje tožene stranke ni bilo opredeljeno.
44
Sodba VS RS II Ips 1100/2007 z dne 13. januarja 2011.
45
Sodba VS RS II Ips 261/2009 z dne 14. oktobra 2010.
46
Sodba VS RS II Ips 325/2007 z dne 20. maja 2010.
47
Sodišče druge stopnje je v navedeni zadevi ugotovilo, da je tožnik dokazal predpostavke za odškodninsko odgovornost toženca: protipravnost toženčevega ravnanja,
obstoj škode in vzročno zvezo med njegovim ravnanjem ter nastalo škodo, ni pa dokazal višine škode. Tožbeni zahtevek je zato zaradi nesklepčnosti v celoti zavrnilo.
Tožnik je tožbo glede višine škode utemeljeval s trditvijo, da je vozilo popolnoma propadlo (ker motor in menjalnik nista funkcionirala, podvozje pa je bilo zarjavelo), a
tega ni uspel dokazati, je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da so zaradi ravnanja toženke posamezni deli vozila (motor, sklopi, izpušni sistem, kabina, pnevmatike, fluidi,
ponjava, akumulator) pospešeno propadali, zaradi česar se je vrednost vozila zmanjšala za znesek 1.388 evrov.
48
Da zdaj težje navezuje stike, je nedružabna, jo je sram pred moškimi in ima težave pri navezovanju poslovnih stikov, posledice škodnega dogodka naj bi bile porazne
tudi za njen študij.
49
Sklep VS RS II Ips 1188/2008 z dne 10. maja 2012.
39
6/21/13 3:27 PM
Članki
18
Sklepčnost in preprosti pravni pojmi
Zaradi preprostih pravnih pojmov, ki jih tožniki pogosto uporabljajo v tožbeni naraciji, tožba
ne more biti nesklepčna. Treba je upoštevati, da se
tožnik, kadar tožbene navedbe vsebujejo pravne abstrakcije za preproste pojme oziroma kadar gre za
v vsakdanjem življenju pogosto uporabljane pravne
pojme, ne sklicuje na pravno normo, ki določa uveljavljano pravno posledico, ampak zatrjuje celoten
sklop dejstev, ki utemeljuje določeno pravno razmerje (tako imenovana pravno obarvana dejstva). Povsem prevladujoče stališče pravne teorije je, da mora
sodišče takšne tožbene navedbe sprejeti kot dejanske
trditve.50 Čeprav ne gre zanikati, da meje med preprostimi in zapletenimi pravnimi pojmi (sodišče lahko le
prve sprejme kot del dejanske podlage sodbe) ni lahko določiti,51 temu pritrjuje tudi novejša sodna praksa. Vrhovno sodišče je na primer za preprost pravni pojem označilo tožbena trditev, da tožnik zahteva
»svoje« stvari, in poudarilo, da gre sicer za pravno
trditev, ki pa je nesporna in dovolj enostavna, da jo
je mogoče sprejeti kot dejansko.52
Sklepčnost v povezavi s trditvenim
bremenom
Tožnik nosi trditveno breme glede tistih dejstev,
ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom
uveljavljane posledice, razen če je glede katerega
od teh dejstev predpisano obrnjeno dokazno breme (kot na primer v prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ).53 Vrhovno sodišče je na
primer štelo, da je sklepčna tožba, v kateri ni bilo očitka glede toženkinega neskrbnega nadzorstva otroka,
ki je tožnico porinil in ji povzročil škodo. Njena odškodninska obveznost namreč ne temelji na splošni
določbi 131. člena OZ, temveč na specialn(ejš)i določbi 144. člena OZ. V skladu z njo se krivda skrbnika, šole ali druge ustanove domneva že, če oškodovanec dokaže, da mu je škodo povzročil mladoletnik,
ko je bil pod nadzorom te ustanove. Trditveno in dokazno breme glede vseh dejstev v zvezi z morebitnim
neobstojem ali nepomembnostjo opustitve (vključno
z opredelitvijo dolžnostnega ravnanja) sloni na odgovorni osebi – toženki.54
Dolžnost substanciranja in aktivnost
nasprotne stranke
Trditveno breme oziroma dolžnost substanciranja
stranke se lahko spremeni zaradi aktivnega ravnanja nasprotne stranke. Če bi na primer tožnik v tožbi trdil, da je s tožencem sklenil prodajno pogodbo,
toženec pa bi to v odgovoru na tožbo zanikal (glede
na to, da je tožnik postavil sklepčno, a nekonkretizirano trditev o sklenitvi pravnega posla, bi zadoščalo že
golo prerekanje), bi bila tožnikova dolžnost, da uporabljeni pravni pojem razčleni na tista dejstva, iz katerih sklepa na sklenitev prodajne pogodbe. V skladu s povedanim je na primer Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal
na vračilo po višini opredeljenega nerevaloriziranega posojila, glede katerega je tožena stranka ugovarjala, da je zahtevek v tem delu nerazumljiv, neobrazložen in da tožeča stranka zanj ni predložila nobenih dokazov, navedb ali izračunov. Tožeča stranka na
naroku te pomanjkljivosti v lastnem procesnem gradivu ni odpravila.55
Čeprav je bila njena trditev v tožbi sklepčna, se je zaradi aktivnosti tožene stranke trditveno breme preneslo nazaj na tožečo stranko, ki bi morala, da bi sodišče lahko ugodilo tožbenemu zahtevku v spornem
delu, dopolniti svoje navedbe o dejstvih (in ponuditi dokaze zanje). Kot je bilo že omenjeno, za sklepčnost »regresne« tožbe na podlagi 7. člena ZOZP
zadošča, da zavarovalnica trdi, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in v kakšni višini. Vendar pa, če toženec substancirano ugovarja, na primer, da je tožnica izplačala previsoko odškodnino ali da poškodbe oškodovancev niso v vzročni zvezi s prometno nesrečo, se zaradi aktivnosti tožene stranke trditveno breme prevali
na tožečo stranko, ki mora podati trditve in ponuditi dokaze v smeri specifikacije izplačane odškodnine
za posamezno vrsto škode in obstoja vzročne zveze
med škodo in škodnim dogodkom.56
50
Podrobneje Betetto, N., nav. delo, str. 1645; Galič, A.: Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, III. dnevi civilnega prava,
Portorož 2005, str. 5.
Višje sodišče v Kopru je na primer v zvezi s pojmom dobrovernosti štelo, da gre za zapleten pravni pojem, ki mora temeljiti na določenih dejanskih ugotovitvah. Tožba, ki ne vsebuje trditev, ki bi omogočale materialnopravni zaključek o dobrovernosti tožnikove posesti, je zato nesklepčna (sklep Cp 1360/2010 z dne 5. aprila 2011.)
52
Sodba VS RS II Ips 335/2011 z dne 24. maja 2012.
53
Ur. l. RS, št. 97/01 – UPB1 in nasl.
54
Sodba VS RS II Ips 583/2009 z dne 11. novembra 2010.
55
Sodba VSL I Cp 1769/2011 z dne 13. julija 2011.
56
Glej na primer sodbo VS RS II Ips 1089/2008 z dne 19. aprila 2012.
51
6/21/13 3:27 PM
Članki
19
mag. Uroš Ilić,
odvetnik – specialist za gospodarsko in insolvenčno pravo v Ljubljani
Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-C)1 uveljavljena določba 199.a člena je poslovodstvu družbe
ali upniškemu odboru omogočila, da v okviru postopka prisilne poravnave sprejme ustrezen sklep o
povečanju osnovnega kapitala insolventne družbe z novimi denarnimi vložki,2 v skladu s katerim lahko
nove delnice za denarne vložke poleg obstoječih delničarjev vplačajo tudi upniki družbe in tretje osebe
(investitorji). S tem so se na široko odprla vrata za izvedbo prevzema insolventne družbe s strani njenih
upnikov oziroma tretjih oseb, ki v razmerju do te družbe nimajo statusa upnika.3 Vendar pa podrobna
analiza določbe pokaže, da de facto omogoča predvsem prijateljski, ne pa tudi sovražen4 prevzem
insolventnega dolžnika. Slednjega olajšujejo novi pravni instituti, ki jih prinaša novela ZFPPIPP-E.5
Časovno okno negotovosti
Pravna ureditev, veljavna pred novelo ZFPPIPP-E, je
omogočala (pre)dolgo časovno okno med trenutkom
sprejetja sklepa upniškega odbora o dokapitalizaciji6 in
vpisom ter vplačilom delnic7 na eni strani ter de facto prevzemom upravljanja družbe s strani (novih) investitorjev na drugi strani. Vmes namreč praviloma preteče (dolgih) šest mesecev.8 Tudi to je bil eden izmed razlogov,
ki so doslej v praksi potencialne investitorje odvračali
od poskusa reševanja zdravih jeder insolventnih podjetij.
S sprejemom dokapitalizacijskega sklepa za nove investitorje še ne začne teči obdobje največjega poslovnega rizika. Slednji nastopi šele z dnem vplačila novih delnic, saj šele s tem trenutkom vplačniki novih
delnic v celoti izgubijo kontrolo nad vplačanimi denarnimi zneski. Vplačilo novih delnic se namreč izvede v dobro fiduciarnega denarnega računa upravitelja,
s čimer se investitorjem zagotavlja vsaj neko mero poslovne varnosti, saj so zavarovani pred naslednjimi potencialnimi riziki:
1.za primer neuspešne realizacije sprejetega sklepa
upniškega odbora,9
2. za primer ustavitve postopka prisilne poravnave in
3.za primer zavrnitve predloga (neizglasovanja) prisilne poravnave.
V drugem in tretjem primeru mora upravitelj na podlagi 1. točke dvanajstega odstavka 199. člena ZFPPIPP v treh delovnih dneh po dnevu, ko ga je sodišče
obvestilo o nastopu ene ali druge situacije, vrniti vplačane zneske10 vplačnikom. Take (logične) posledice pa
zakon za primer neuspešne realizacije sprejetja sklepa
upniškega odbora ne določa.11
Predstavljena (omejena) pravna varnost investitorja traja zgolj do pravnomočne potrditve prisilne poravnave, ki pa za investitorje (vplačnike novih delnic
oziroma poslovnih deležev) ne pomeni tudi sočasne
pridobitve upravljavske kontrole nad insolventnim
dolžnikom. Na podlagi 2. točke dvanajstega odstavka 199. člena ZFPPIPP mora upravitelj z njegovega
fiduciarnega računa prenesti vplačila za nove delnice na račun insolventnega dolžnika. To pomeni, da
po potrditvi prisilne poravnave z vplačanimi vložki samostojno razpolaga (obstoječe) poslovodstvo
družbe. Ker upravitelju prisilne poravnave z dnem
pravnomočne potrditve prisilne poravnave funkcija
preneha, upniki izgubijo tudi varovalko, predvideno v glavnem postopku prisilne poravnave, v katerem lahko izvajalec plačilnega prometa, ki vodi transakcijski račun insolventnega dolžnika, izvrši nalog
za plačilo v breme tega računa samo na podlagi soglasja upravitelja.12
1
ZFPPIPP (Ur. l. RS, št. 126/07 in nasl.) je bil sprejet 17. decembra, veljati je začel 15. januarja 2008, v celoti pa se je začel uporabljati šele 1. oktobra 2008. Do zdaj je
bil že štirikrat noveliran: enkrat obširneje, v drugih primerih pa je šlo za spremembe z ožje zastavljenimi cilji.
2
V poslovni praksi se namreč zelo pogosto dogaja, da insolventni družbi za njeno dolgoročno uspešno finančno prestrukturiranje zgolj konverzija terjatev v deleže ne
zadostuje, temveč potrebuje nove lastne finančne vire, ki jih je mogoče zagotoviti le v postopku povečanja osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki.
3
Obširneje o tem v Ilić, U. in Jan, M.: Prevzem zdravih jeder, Pravna praksa, št. 15/2012, priloga.
4
V poslovni praksi se izraz »sovražni prevzem« uporablja za prevzem, pri katerem prevzemnik ne sodeluje (je »sovražen«) z upravo ciljne družbe.
5
Vlada RS je 18. aprila 2013 določila besedilo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in
prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-E) ter ga predložila Državnemu zboru RS v obravnavo. Poslanci so s 84 glasovi za in enim vzdržanim 23. maja 2013 novelo tudi sprejeli. Objavljen je v Ur. l. RS, št. 47/13.
6
ZFPPIPP upniškemu odboru omogoča sprejetje sklepa o povečanju osnovnega kapitala insolventnega dolžnika z novimi vložki zgolj v prvih štirih mesecih po začetku postopka prisilne poravnave.
7
V prispevku se osredotočam na delniško družbo, saj je to v insolvenčni praksi najpogostejša pravnoorganizacijska oblika insolventnih dolžnikov v postopkih prisilne
poravnave. Vse navedeno pa smiselno enako velja tudi za družbe z omejeno odgovornostjo.
8
Sklep o dokapitalizaciji, ki predstavlja pravno podlago za pričetek korporacijskopravnih postopkov, usmerjenih v prevzem upravljanja insolventnega dolžnika, je
namreč sprejet pod suspenzivnim pogojem, da je prisilna poravnava sprejeta. Med dnem sprejetja sklepa in pravnomočnostjo potrditve prisilne poravnave pa v večini
primerov mine več mesecev, kar še zlasti velja v primerih pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje o potrditvi prisilne poravnave.
9
Postopek vpisa in vplačila novih delnic je neuspešen, če v roku za vpis in vplačilo novih delnic upravičenci niso vpisali in vplačali v sklepu predvidenega najmanjšega
števila delnic, tj. če ni dosežen določen prag uspešnosti.
10
Zakon ne določa, komu pripadajo natečene obresti na vplačane zneske, ki so se nabrale med dnem vplačila in dnem vračila. Menim, da pripadajo vplačnikom.
11
Predstavljeno pravno praznino je po moji presoji treba zapolniti na način pravne analogije, kar pomeni, da mora upravitelj tudi v tem primeru ravnati enako, tj. prejeta
vplačila, povečana za natekle obresti, vrniti vplačnikom.
12
Primerjaj 158. člen ZFPPIPP.
6/21/13 3:27 PM
Članki
20
Z vplačanimi denarnimi zneski za nove delnice po potrjeni prisilni poravnavi torej v celoti in brez nadzora
upravitelja razpolaga poslovodstvo, pri imenovanju katerega praviloma (novi) investitorji niso sodelovali.13
Če je bil sklep o povečanju osnovnega kapitala predviden v načrtu finančnega prestrukturiranja, poslovodstvo sicer ne bi smelo razpolagati z denarnimi sredstvi
v druge namene, kot so predvideni v načrtu finančnega prestrukturiranja. Če pa sanacijski načrt povečanja
osnovnega kapitala ni predvidel in je upniški odbor
kljub temu sprejel ustrezen sklep, ki je bil z novimi
vplačili tudi realiziran, poslovodstvo nima niti teh (formalnopravno sicer neučinkovitih) ovir. Z denarjem investitorjev torej od trenutka pravnomočnosti potrditve
prisilne poravnave povsem prosto razpolaga.
Kot je običajno pri vseh kapitalskih transakcijah, pri
katerih prihaja do pomembnejših sprememb v lastniški strukturi, se tudi pri dokapitalizaciji, ki bistveno spremeni strukturo imetništva kapitalskih deležev v družbi, utemeljeno pričakuje spremembo v organih nadzora in vodenja prevzete družbe (ti. prevzem upravljanja ciljne družbe). Do tega pa prav
hitro ne more priti, saj med zahtevo investitorja za
sklic skupščine14 po tretjem odstavku 295. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1)15 in zasedanjem skupščine mine najmanj mesec dni,16 ZGD-1
pa dopušča tudi dva meseca.17 Pri tem je treba opozoriti, da zahteve za sklic skupščine ni mogoče veljavno podati pred spremembo osnovnega kapitala,
ki učinkuje šele s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave. 18 Vprašanje, ali je zahtevo za
sklic skupščine mogoče veljavno podati že z dnem
učinkovanja spremembe osnovnega kapitala, ali pa
je treba počakati vse dotlej, dokler Centralna klirinško depotna družba (KDD) na podlagi pravnomočnega vpisa v sodni register vpiše nove delnice, se v
praksi sicer pogosto ne bo zastavilo, saj sta oba dogodka časovno zelo blizu (glede na v nadaljevanju
prispevka predstavljeno prakso KDD).19 Sprememba osnovnega kapitala se sicer v sodni register (če
upoštevamo temo tega članka, ki obravnava dokapitalizacijo v postopku prisilne poravnave) vpiše na
podlagi notarskega zapisnika upniškega odbora, poročila upravitelja o vpisu in vplačilu delnic ter pravnomočnega sklepa o potrjeni prisilni poravnavi. Običajno zato med pravnomočnostjo prisilne poravnave in vpisom spremembe osnovnega kapitala v sodni register, ki je pogoj za izdajo novih delnic, mine
najmanj pol meseca.
Opozarjam, da je tudi zoper registrski vpis o spremembi osnovnega kapitala dopustna pritožba.20 Vendar pa
gre tu zgolj za navidezni dodatni časovni zamik, saj
KDD izda nove delnice že na podlagi vpisa povečanja
osnovnega kapitala v sodni register in torej ne čaka na
pravnomočnost registrskega sklepa.
Tako lahko ugotovimo, da bo morebitni investitor
moral imeti precej poguma, saj bodo njegova denarna sredstva dolgo časa zunaj dometa njegove kontrole (torej brez upravičeno pričakovane zaščite). Taka
situacija zagotovo odvrača sovražne prevzeme v postopku prisilne poravnave in omogoča zgolj prijateljske – take, pri katerih investitor in poslovodstvo najdeta skupni jezik ali pa pride do usklajenosti med (obstoječimi) delničarji in novim investitorjem, ki praviloma v nadaljevanju privede do (delnih) sprememb v
organih vodenja in nadzora družbe.
Novi instituti
Možnosti za (hitrejši) prevzem upravljavske kontrole nad družbo v postopku prisilne poravnave v smislu
zoženja predstavljenega časovnega okna investitorjeve
negotovosti širi sprejeta21 novela ZFPPIPP-E. Prva dva
izmed v obrazložitvi novele naštetih ciljev, tj. zagotovitev večjih možnosti učinkovitega in realnega prestrukturiranja insolventnih podjetij (ohranjanja zdravih jeder gospodarstva) ter preprečitev in omejevanje vpliva organov insolventnega dolžnika na odločitve, ki bi
bile v postopku prisilne poravnave v nasprotju s cilji
postopka, zaščito upnikov in novih investitorjev, se poskušata dosegati tudi prek (v tem delu prispevka predstavljenih) novih pravnih institutov.
Za zagotovitev večjih možnosti učinkovitega in realnega prestrukturiranja insolventnih podjetij se tako med
drugim22 uzakonja dopolnitev obstoječe ureditve glede povečanja osnovnega kapitala insolventnega dolžnika na podlagi sklepa upniškega odbora, in sicer tudi
na primer konverzije terjatev v lastniške deleže in določitev možnosti prenosa vodenja poslov insolventnega dolžnika po novem 199.c členu na vplačnika novih
delnic, bodisi po 199.a ali pa po novem 199.b členu
ZFPPIPP. Da bi se organom23 insolventnega dolžnika
v postopku prisilne poravnave preprečilo sprejemanje
odločitev, ki bi bile v nasprotju s cilji postopka, in da
bi se zagotovila boljša zaščita upnikov ter novih investitorjev, pa se predlaga omejitev pristojnosti organa nadzora in skupščine insolventnega dolžnika (novi
13
Bodisi neposredno (npr. v primeru družbe z omejeno odgovornostjo) bodisi posredno prek izvolitve članov nadzornega sveta (npr. v primeru da ima dolžnik pravnoorganizacijsko obliko delniške družbe). Posledično je v praksi pogosto, da med obstoječim poslovodstvom in novim investitorjem (še) ni vzpostavljeno potrebno
zaupanje.
14
S katero se predlaga skupščini odločanje o odpoklicu obstoječih članov organa nadzora in o izvolitvi novih, ki bi nato lahko v nadaljevanju zamenjali tudi člane uprave.
15
Za podajo veljavne zahteve za sklic skupščine je pogoj, da je sklicatelj (investitor) pridobil vsaj dvajsetino kapitala.
16
Na podlagi prvega odstavka 297. člena ZGD-1 se sklic skupščine objavi vsaj 30 dni pred skupščino, če statut družbe ne določa daljšega sklicnega roka. Kršitev sklicnega roka je ničnostni razlog (razen če so se zasedanja skupščine udeležili vsi delničarji ali so bili veljavno zastopani, ti. univerzalna skupščina, ki se lahko uveljavlja le v treh
letih po vpisu skupščinskih sklepov v sodni register – primerjaj prvo alineo prvega odstavka 390. člena ZGD-1 in drugi odstavek 391. člena ZGD-1).
17
Četrti odstavek 295. člena ZGD-1 namreč določa, da mora skupščina zasedati najpozneje v dveh mesecih od prejema pisne zahteve delničarja za sklic skupščine.
18
ZFPPIPP v 199. členu, ki se uporablja na podlagi devetega odstavka 199.a člena ZFPPIPP, določa, da je osnovni kapital spremenjen že z dnem pravnomočnosti
sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Vpis v sodni register je zato le deklaratoren.
19
Delnice in iz njih izvirajoče pravice delničarjev nastanejo že s spremembo osnovnega kapitala, tj. še preden se izdajo kot nematerializiran vrednostni papir. Iz tega
izhaja, da se tudi glasovalna pravica pridobi še pred izdajo in vpisom delnic v register KDD. Če vpis v register KDD ni konstitutiven za nastanek delnice, potem je logično, da ne more biti konstitutiven niti za uresničevanje glasovalne pravice. Zato je je tudi zahteva za sklic skupščine, podana pred vpisom delnic v register KDD, veljavna.
20
Zoper sklep sodnika posameznika registrskega sodišča je po Zakonu o sodnem registru dopustna pritožba v osmih dneh.
21
Prvi predlog novele ZFPPIPP-E (Vlada RS ga je sprejela na seji 6. novembra 2011) v Državnem zboru RS ni bil sprejet.
22
Novela prinaša tudi poenostavljeni postopek prisilne poravnave in dopolnitev pravil o glasovanju o prisilni poravnavi, s katero se določa višji količnik za glasovanje
o prisilni poravnavi glede terjatve, ki jo upnik prenese na dolžnika v postopku povečanja osnovnega kapitala z novimi stvarnimi vložki, če upnik hkrati vplača tudi nov
denarni vložek.
23
Meri se seveda na delničarje.
6/21/13 3:27 PM
Članki
151.a člen ZFPPIPP). Ta cilj omogoča tudi že omenjena možnost prenosa vodenja poslov po novem 199.c
členu, ki jo bom podrobneje predstavil v nadaljevanju.
Konverzija terjatev v kapital
V poslovni praksi se je izkazalo, da potencialni investitorji praviloma prihajajo iz vrst upnikov, ki so
z insolventnim dolžnikom že poslovali in ga poznajo. Postopek prisilne poravnave namreč poteka hitro,
kar pomeni, da med začetkom postopka in vplačilom
novih delnic ni realno pričakovati takojšnjega vstopa dolžniku povsem neznanih investitorjev.24 Upniki
pa seveda insolventnost dolžnika primarno ocenjujejo prek optimiziranja poplačila njihovih terjatev. To
velja tako za bančne kot za nebančne upnike. Zato je
razumljivo, da so se pojavile težnje po razširitvi nabora možnosti povečanja osnovnega kapitala. Z novelo
ZFPPIPP-C uzakonjen 199.a člen je namreč uveljavil zgolj eno možnost, tj. povečanje osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki, ni pa dopustil možnosti spremembe osnovnega kapitala z novimi stvarnimi vložki, katerih predmet so terjatve upnikov do insolventnega dolžnika. V sedanji gospodarsko-finančni krizi, za katero sta značilna kreditni krč in izrazito
nizka likvidnost gospodarstva, je ravno druga mož
nost najbolj realna. Tega se je že takrat zavedal tudi
zakonodajalec, saj je to možnost v zakonu predvidel v
pododdelku 4.4.4.: Posebna pravila o spremembi osnovnega kapitala zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja, in sicer kot izpeljavo alternativnega predloga prisilne poravnave, s katerim lahko dolžnik upnikom ponudi, da po svoji izbiri bodisi pristanejo na zmanjšanje in odložitev svojih terjatev ali pa te terjatve prenesejo na dolžnika kot stvarni vložek na podlagi povečanja osnovnega kapitala, vendar pa pri izpeljavi ni
zaobjel vseh potencialnih dejanskih stanov.25
Čeprav je bila odločitev glede konverzije že po pred
novelo E uveljavljeni in že predstavljeni možnosti v
domeni upnikov, pa je diskrecija, ali se jim to mož
nost sploh omogoči, izključno na strani skupščine.
Zgolj ta organ družbe, in ne morebiti poslovodstvo
ali upniški odbor, ima namreč pristojnost za sprejetje sklepa o povečanju osnovnega kapitala s stvarnim vložkom. Poslovodstvo dolžnika lahko seveda
v okviru predloga prisilne poravnave poda tako pobudo, vendar pa je izključno od odločitve skupščine
odvisno, ali bo pobudo sprejela in izglasovala ustrezen sklep ali ne.26
Zato zadnja novela ZFPPIPP-E z novim 199.b členom
dodaja možnost, da tudi upniški odbor (in ne le skupščina) sprejme sklep o povečanju osnovnega kapitala
z novimi stvarnimi vložki, katerih predmet so terjatve
upnikov do insolventnega dolžnika. Kot je bilo torej
že zapisano, lahko na podlagi 199.a člena v postopku prisilne poravnave poslovodstvo ali upniški odbor
21
(namesto skupščine insolventnega dolžnika) sprejme
sklep o povečanju osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki. Z novim 199.b členom pa je ta možnost
za upniški odbor razširjena še na sklep o povečanju
osnovnega kapitala z novimi stvarnimi vložki, katerih
predmet so terjatve upnikov do insolventnega dolžnika. Gre torej za tak način spremembe osnovnega kapitala, kakršnega skupščini delniške družbe omogoča
že 191. člen ZFPPIPP. Vendar pa je opuščena zahteva iz 2. točke drugega odstavka 186. člena ZFPPIPP,
ki skupščini insolventnega dolžnika omogoča veljavno sprejetje sklepa o povečanju osnovnega kapitala s
stvarnimi vložki, katerih predmet so terjatve upnikov
do insolventnega dolžnika, zgolj takrat, kadar je konverzija predvidena že v predlogu prisilne poravnave.
Šele z odpravo tega pogoja se upniškemu odboru daje
realno moč, saj alternativni predlog pripravlja poslovodstvo, na katerega v času podaje predloga na sodišče
upniki praviloma ne morejo vplivati.27 Upniški odbor
torej lahko torej na podlagi novega 199.b. člena sprejme sklep o konverziji terjatev v kapitalski delež tudi
takrat, kadar dolžnik takega predloga v ponudbi prisilne poravnave ni predvidel.
Sklep o povečanju osnovnega kapitala insolventnega
dolžnika z novimi stvarnimi vložki, katerih predmet
so terjatve upnikov do insolventnega dolžnika, lahko
v štirih mesecih po začetku postopka prisilne poravnave upniški odbor sprejme tudi v primeru, če je insolventni dolžnik dal alternativno ponudbo, vendar pa
skupščina insolventnega dolžnika v treh28 mesecih po
začetku postopka prisilne poravnave ne sprejme predlaganega sklepa.29 Upniški odbor ima torej še mesec
dni časa, da prepreči začetek stečajnega postopka nad
insolventnim dolžnikom.
Ker izglasovanje povečanja osnovnega kapital na skupščini še ni zadostno, saj zakon določa tudi obveznost
insolventnega dolžnika, da sodišču v treh delovnih
dneh po sprejetju sklepa predloži odpravek notarskega
zapisnika skupščine in poziv upnikom za vpis in vplačilo delnic (če tega ne stori, se lahko postopek prisilne
poravnave ustavi in se začne stečaj), se z novim petim
odstavkom 192. člena ZFPPIPP sodišču nalaga, da v
treh delovnih dneh o izostanku predložitve listin obvesti upniški odbor. Ta ima nato na razpolago še skoraj celoten enomesečni rok, v katerem lahko sprejme
sklep in s tem prepreči avtomatičen začetek stečajnega postopka nad insolventnim dolžnikom.
Četrti odstavek novega 199.b člena ZFPPIPP določa
tudi, da lahko upniški odbor s sklepom o povečanju
osnovnega kapitala insolventnega dolžnika z novimi
stvarnimi vložki odloči tudi o zmanjšanju osnovnega kapitala zaradi pokrivanja nepokrite izgube. Gre za
primerljivo določbo, kakršno pozna že šesti odstavek
199.a člena ZFPPIPP, ki se veže na povečanje osnovnega kapitala z denarnimi vložki.
24
Ti lahko v družbo vstopijo naknadno, potem ko predhodno izvedejo za kapitalske transakcije običajne postopke (npr. skrbni pravni, finančni, tehnični in davčni
pregled podjetja).
26
Pri tem se mora seveda poslovodstvo zavedati pravne posledice neuspešnega postopka povečanja osnovnega kapitala, tj. ustavitve postopka prisilne poravnave in
začetku stečajnega postopka po 198. členu ZFPPIPP.
27
Tako se izkaže, da bo pristojnost upniškega odbora močnejša ne le od pristojnosti poslovodstva, katerega pristojnost se z novelo ne širi, temveč tudi od pristojnosti
skupščine insolventnega dolžnika.
28
Novela ZFPPIPP-E namreč za en mesec krajša do zdaj veljavni rok za sprejetje skupščinskega sklepa.
29
Na podlagi četrtega odstavka 192. člena ZFPPIPP bi sodišče sicer moralo v taki situaciji postopek prisilne poravnave ustaviti in izdati sklep o začetku stečajnega
postopka.
25
6/21/13 3:27 PM
Članki
22
Omejitev pristojnosti nadzornega sveta in
skupščine
Prvi odstavek novega 151.a. člena ZFPPIPP uvaja
novo pravno posledico uvedbe postopka prisilne poravnave, ki močno omejuje korporacijskopravne pristojnosti organov insolventnega dolžnika. Organ nadzora ali skupščina insolventnega dolžnika sta ne glede
na splošna pravila o pristojnosti organov insolventnega dolžnika pristojna sprejeti zgolj:
1. sklep o odpoklicu ali razrešitvi člana in imenovanju
novega člana poslovodstva ali člana organa nadzora
insolventnega dolžnika,
2. sklep o spremembi osnovnega kapitala iz 191. člena
ZFPPIP,
3. sklep o povečanju osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki, če je insolventni dolžnik v načrtu
finančnega prestrukturiranja kot ukrep finančnega
prestrukturiranja predvidel povečanje osnovnega
kapitala z novimi denarnimi vložki,
4. drug sklep, ki je potreben za izvedbo ukrepov finančnega prestrukturiranja, določenih v načrtu finančnega prestrukturiranja.
Insolventni dolžnik mora za sklep o odpoklicu ali razrešitvi člana in imenovanju novega člana poslovodstva
ali člana organa nadzora insolventnega dolžnika ter za
drug sklep, ki je potreben za izvedbo ukrepov finančnega prestrukturiranja, pridobiti soglasje sodišča, ki
ga to poda na podlagi mnenja upravitelja in upniškega odbora.
Pomembna sankcija za ravnanje v nasprotju s temi
omejitvami je določena v novem šestem odstavku
149. člena ZFPPIPP, s katerim se dopolnjujejo ugovorni razlogi proti vodenju postopka prisilne poravnave.30 Peta točka 172. člena ZFPPIPP tako kot nov
ugovorni razlog določa tudi ravnanje v nasprotju z
novim 151.a členom ZFPPIPP. Če sodišče presodi,
da ta ugovorni razlog obstaja, postopek prisilne poravnave ustavi in izda sklep o začetku stečajnega postopka.
Pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave učinkujejo z začetkom naslednjega dne po vložitvi
predloga za prisilno poravnavo, trajajo pa le do konca postopka.31 Novela ZFPPIPP-E pa za nove omejitve pristojnosti organa nadzora in skupščine, pod pogojem potrditve prisilne poravnave, v novem tretjem
odstavku 151.a člena ZFPPIPP določa daljše trajanje.
To se za v tem prispevku obravnavani institut spremembe osnovnega kapitala zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja izteče šele s potekom 15 dni po
vpisu spremembe osnovnega kapitala v sodni register, s čemer se upnikom glede nadzora nad njihovim dokapitalizacijskim vložkom zagotavlja nekoliko daljša varnost.
Z novim 151.a členom ZFPPIPP se torej omejijo pristojnosti organa nadzora in skupščine insolventnega
dolžnika, da bi se preprečile takšne odločitve organov
insolventnega dolžnika, ki bi bile v postopku prisilne
poravnave v nasprotju s cilji postopka, in da bi se zagotovila boljša zaščita upnikov ter novih investitorjev.
Vendar pa zgolj ta novost položaja upnikov še ne bi
bistveno izboljšala. Med dnevom volilne skupščine in
prenehanjem predlaganih omejitev bo namreč praviloma še vedno minilo nekaj časa (v večini primerov mesec dni in pol). V tem obdobju so torej novi delničarji
(investitorji) še vedno brez pričakovane upravljavske
kontrole nad insolventnim dolžnikom.
Prenos vodenja poslov na vplačnika novih
delnic
Zakonodajalec je zato položaj upnikov in novih investitorjev okrepil tudi z možnostjo prenosa vodenja
poslov po novem 199.c členu, v katerem je urejena
možnost upnika, ki je v postopku povečanja osnovnega kapitala insolventnega dolžnika bodisi z novimi denarnimi vložki po 199.a ali pa z novimi stvarnimi vložki po novem 199.b členu vpisal in vplačal mlade delnice, zahtevati, da sodišče nanj prenese upravičenje za
vodenje poslov insolventnega dolžnika.
Vsak vplačnik novih delnic32 lahko torej zahteva, da
ga sodišče pooblasti za vodenje poslov insolventnega
dolžnika. Sodišče mora v 15 dneh po prejemu zahteve
izdati sklep, s katerim odloči, da se upravičenje za vodenje poslov insolventnega dolžnika prenese na vplačnika novih delnic. Tako odločitev pa lahko po izrecni zakonski določbi sedmega odstavka 199.c ZFPPIPP, ki omejuje aktivno legitimacijo, s pritožbo izpodbija zgolj predlagatelj, tj. vplačnik novih delnic, ki je
vložil zahtevo za podelitev pooblastila, ne pa na primer tudi preostali upniki ali insolventni dolžnik sam.
Sodno pooblastilo je novost v našem pravnem redu.33
Zakon ne določa, da se to pooblastilo vpiše v sodni register, zato se logično postavlja vprašanje zagotavljanja pozitivnih publicitetnih učinkov. Odločbe, izdane
v postopku prisilne poravnave, se sicer objavljajo na
spletnih straneh Agencije RS za javnopravne evidence
in storitve (AJPES),34 s čimer se do neke mere omogoča informiranost. Ker pa bo investitor v praksi praviloma pravna oseba, bo in concreto posle vodil zakoniti zastopnik vplačnika novih delnic oziroma oseba,
ki jo bo le-ta za vodenje teh poslov izrecno pooblastil.
Zagotavljanje publicitete izvedenega (nadaljnjega) pooblastila pa ni predvideno.
Zato se logično zastavlja tudi vprašanje pristojnosti zakonitih zastopnikov insolventnega dolžnika. Na
podlagi jezikovne razlage besede »prenese« je namen
zakonodajalca očitno v tem, da dotedanji zakoniti
30
Kot dodaten ugovorni razlog, ki pa ni neposredno povezan s tem prispevkom, novela ZFPPIPP-E določa tudi 15-dnevno zamudo s plačilom plač delavcem do višine
minimalne plače ali s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem, razen če je bilo plačilo teh davkov in
prispevkov odloženo v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.
31
32
Vsak upnik ali oseba iz petega odstavka 199.a člena ZFPPIPP, ki je vpisala in vplačala nove delnice z novimi denarnimi vložki po 199.a členu, ali upnik, ki je vpisal in
vplačal nove delnice s prenosom svojih terjatev po 199.b členu ZFPPIPP.
33
Gre zgolj za navidezno podobnost v korporacijskem pravu znanega sodnega imenovanja manjkajočega člana nadzornega sveta po 256. členu oziroma 276. členu
ZGD-1.
34
Točka 2 prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP določa, da je treba na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti objaviti vse sklepe, izdane v glavnem
postopku zaradi insolventnosti.
6/21/13 3:27 PM
Članki
zastopniki izgubijo vsa svoja pooblastila. Njihov mandat sicer ipso iure s podelitvijo pooblastila ne preneha, saj novo določilo ne predvideva sočasnosti prenehanja korporacijskopravnega mandata obstoječih članov organa vodenja. To pravno dilemo razrešuje osmi
odstavek 199.c člena ZFPPIPP, ki na investitorja, na
katerega je sodišče preneslo upravičenje za vodenje,
prenaša tudi upravičenje odpoklicati ali razrešiti sedanje člane in imenovati nove člane ne le poslovodstva, temveč tudi organa nadzora insolventnega dolž
nika. Pri tem zanj ne velja že predstavljena nova predlagana omejitev pristojnosti poslovodstva iz 1. točke prvega odstavka 151.a člena ZFPPIPP in torej lahko odpokliče člane organa vodenja in nadzora, ne da
bi za to odločitev potreboval soglasje sodišča. Šele ta
določba pokaže realno moč novega pravnega instituta, saj pravzaprav ne gre zgolj za prenos pooblastila
za vodenje poslov, kot novela ZFPPIPP-E predlagani novi pravni institut preozko naslovi, temveč vplačnik novih delnic s pridobitvijo sodnega pooblastila
pridobi tudi upravičenje za zamenjavo članov organov nadzora. Upravičenje za odpoklic in imenovanje
članov organa nadzora po korporacijskem pravu ne
spada med poslovodne funkcije, temveč to upravičenje pripada neposredno imetnikom kapitalskih deležev v družbi, ki ga uresničujejo preko skupščine, in to
po v ZGD‑1 natančno predvidenem formalnem postopku. Prav ta določba pa nakazuje možnost razrešitve že nakazanih težav z načelom zaupanja v javne
podatke. Zato bo najbolje, da bo vplačnik novih delnic, ki bo pridobil pooblastilo za vodenje poslov, odpoklical35 obstoječe člane organa vodenja in nadzora
in imenoval nove ter nato poskrbel tudi za priglasitev
sprememb sodnemu registru.
Člen 199c ZFPPIPP nadalje razrešuje konkurenco več
zahtev za pridobitev sodnega pooblastila. Določba loči
med skupnim zastopstvom in singularnim upravičenjem, ki se vzpostavi po kaskadnem pravilu. Če zahtevo vloži več vplačnikov novih delnic in se ti sporazumejo o skupnem vodenju poslov,36 sodišče upravičenje za vodenje poslov insolventnega dolžnika prenese na vse vplačnike. Če pa se ti ne sporazumejo o
skupnem vodenju poslov, sodišče prenese upravičenje
23
za vodenje poslov insolventnega dolžnika na tistega
med njimi, ki privoli v to, da insolventnemu dolžniku odobri (še) posojilo za financiranje tekočih poslov
v času trajanja prisilne poravnave in se hkrati za primer, če bo nad insolventnim dolžnikom začet stečajni postopek, odpove pravici zahtevati povrnitev posojila po pravilih o stroških stečajnega postopka iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP. Če je v odobritev
posojila pod navedenimi pogoji privolilo več vplačnikov ali če nihče med njimi ni privolil v odobritev takega posojila, sodišče prenese upravičenje za vodenje
poslov insolventnega dolžnika na tistega med njimi, ki
je vplačal najvišji denarni vložek. Če pa nihče med njimi ni vplačal denarnega vložka, sodišče prenese upravičenje za vodenje poslov na tistega, ki je na insolventnega dolžnika kot stvarni vložek prenesel najvišji skupni znesek terjatev.37
Sklep
V želji po skrajšanju časovnega okna negotovosti
za potencialne investitorje, vezanega na (sovražen)
upravljavski prevzem insolventnega dolžnika,
novela ZFPPIPP-E dosedanje možnosti upnikov
nadgrajuje z novimi pravnimi instituti, saj jih želi
spodbuditi k aktivnejšemu reševanju svojih terjatev,
preko tega pa omogočiti ohranjanje insolventnega
dolžnika v smislu organiziranega podjetniškega
podjema. Upnike in druge subjekte se motivira
za sodelovanje pri dokapitalizacijah insolventnih
dolžnikov z novo izjemo od podaje obvezne
prevzemne ponudbe.38
Napovedujem, da bodo novi instituti močno
okrepili upniški arzenal in se bodo v insolvenčni
praksi zagotovo uporabljali. Kot pa velja za vsako
prekomerno oborožitev, je precejšnja verjetnost,
da bo Ustavno sodišče RS presodilo, da so orožja
med upniki in lastniki kapitala nesorazmerno
porazdeljena.39
35
Pri tem le izjemoma predhodni odpoklic obstoječih članov organov vodenja in nadzora ne bo potreben, in sicer v primeru nezasedenih položajev (npr. zaradi učinkov
10.b. člena ZGD-1).
Očitno bodo morali v predlogu vsaj zatrjevati obstoj sporazuma o skupnem zastopanju. Še bolje bi bilo, če bi tak sporazum predložili kot dokazno prilogo predloga za
prenos poslov.
37
Pri izračunu se nominalni znesek terjatve, ki je predmet stvarnega vložka, pomnoži s količnikom 3 za zavarovane terjatve, s količnikom 2 za navadne terjatve in s
količnikom 0,25 za podrejene terjatve.
38
Člen 74. novele ZFPPIPP-E določa, da obvezne prevzemne ponudbe za obdobje nadaljnjih dveh let od pridobitve vrednostnih papirjev ni zavezan dati imetnik, ki
je dosegel prevzemni prag v ciljni družbi zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja ciljne družbe z namenom zagotovitve kapitalske ustreznosti oziroma (dolgoročne)
plačilne sposobnosti ciljne družbe izven postopkov zaradi insolventnosti in ki je za tako pridobitev pridobil predhodno dovoljenje Agencije za trg vrednostnih papirjev.
39
O pomislekih glede (ne)skladnosti 199.a člena ZFPPIPP z Direktivo 2012/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 več v Ilić, U., Jan, M., in
Bratina, M.: Delničarji vs. upniki, Razmislek ob sprejemu novele ZFPPIPP-E, Pravna praksa, št. 13/2013, priloga.
36
6/21/13 3:27 PM
Članki
24
mag. Klavdija Erjavec,
odvetnica v odvetniški družbi Avbreht, Zajc in partnerji, o.p., d.o.o.
Ali je ZDR-1 res fleksibilnejši v primeru
odpovedi pogodbe o zaposlitvi?
Za Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1)1 bi lahko uporabili rek: »Tresla se je gora, rodila se je miš.«
Čeprav se je v javnih občilih dolgo časa navajalo, kako se socialni partnerji med seboj (pre)dogovarjajo
o celotnem zakonu, smo na koncu dobili nov zakon, ki ni bistveno drugačen od prejšnjega, hkrati pa
(do)pušča oziroma na novo odpira cel kup odprtih vprašanj, ki jih bo morala (spet) zapolniti sodna
praksa. Do izoblikovanja sodne prakse bomo tako odvetniki (spet) »tavali v temi« in preizkušali lastno kreativnost pri razlagi posameznih določb, kar pomeni ponovno tveganje tako za delavce kot
za delodajalce. V prispevku bom predstavila spremembe na področju odpovedi pogodbe o zaposlitvi,
pogodbe o zaposlitvi za določen čas in poskusnega dela.
Odpoved pogodbe o zaposlitvi
Ves čas se govori o tem, da od uveljavitve ZDR‑1 v
primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega
razloga ni več predvideno obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar če se podrobneje
prebere določbo prvega odstavka 86. člena ZDR‑1,2 iz
nje izhaja, da mora delodajalec v vseh primerih redne
odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej tudi v primeru,
ko gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, delavca na neki način (najbolje pisno) obvestiti o tem, da mu namerava odpovedati pogodbo o
zaposlitvi. Ker v primeru redne odpovedi pogodbe o
zaposlitvi iz poslovnega razloga ni predvideno, kot na
primer v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali pa iz razloga nesposobnosti ko mora delodajalec delavca pred redno odpovedjo pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma razlogom nesposobnosti (kar hkrati pomeni tudi seznanitev s tem, da mu delodajalec namerava odpovedati
pogodbo o zaposlitvi), to pomeni, da mora delodajalec delavca tako še vedno pisno obvestiti o tem, da mu
namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Menim, da je to v zakonu ostalo pomotoma, kot t. i. redakcijska napaka, vendar pa bo kljub
temu treba počakati na sodno prakso. Glede na to, da
je bilo že do zdaj stališče sodne prakse, da odpoved
pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita zgolj zato, ker delodajalec delavcu predhodno ni
podal nameravane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to
pomeni, da tudi v primeru, če delodajalec delavca ne
bo predhodno pisno obvestil o nameravani odpovedi
pogodbe o zaposlitvi in o tem, da delavec lahko zahteva, da se o nameravani odpovedi pisno obvesti sindikat, katerega član je delavec, to samo po sebi ne bo
imelo za posledico nezakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.3
Bistvena novost, ki jo prinaša ZDR‑1, je, da v primeru
odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (smiselno pa tudi v primeru t. i. odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti)4 ni več predviden
rok,5v katerem mora delodajalec po nastanku utemeljenega razloga delavcu podati odpoved pogodbe o zaposlitvi.6 V drugih primerih redne odpovedi pogodbe
o zaposlitvi in v primeru izredne odpovedi pogodbe o
zaposlitvi s strani delodajalca se roki za podajo odpovedi niso spremenili. Fleksibilnost pa je v ZDR‑1 vnesena
v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s
strani delavca. Tako sta spremenjeni tretja alineja prvega odstavka 111. člena ZDR‑1 (prej 112. člen ZDR),
ki po novem določa, da delavec lahko odpove pogodbo
o zaposlitvi, če mu delodajalec vsaj dva meseca ni izplačeval plače7 oziroma mu je izplačeval bistveno zmanjšano plačo, in četrta alineja istega odstavka, ki določa, da
je odpoved delavca mogoča tudi v primeru, če mu delodajalec dvakrat zaporedoma8 ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače v zakonsko oziroma pogodbeno
1
Ur. l. RS, št. 21/13. Velja od 12. aprila 2013.
Prvi odstavek 86. člena (vloga sindikata in sveta delavcev oziroma delavskega zaupnika) ZDR-1 določa:
(1) Če delavec tako zahteva, mora delodajalec o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi
postopka. Če delavec ni član sindikata, mora delodajalec na zahtevo delavca obvestiti svet delavcev oziroma delavskega zaupnika.
3
V zvezi s tem glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 41/2011.
4
Pri tem opozarjam, da glede na zdaj uveljavljeno sodno prakso v primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti težav pri rokih za podajo odpovedi ni
bilo, saj je bilo v teh primerih stališče sodne prakse, da rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči šele, ko delodajalec od pristojne komisije prejme mnenje (v zvezi
s tem glej sodne odločbe opr. št. VIII Ips 41/2012, VIII Ips 143/2008, VIII Ips 241/2009, VIII Ips 259/2009, VIII Ips 334/2009, VIII Ips 1/2010).
5
Tretji odstavek 89. člena (razlogi za redno odpoved) ZDR-1 določa:
(3) V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga.
V primeru krivdnega razloga mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka
utemeljenega razloga. Če ima krivdni razlog na strani delavca vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi v 60 dneh od takrat, ko
je delodajalec ugotovil utemeljen krivdni razlog za redno odpoved, in za storilca ves čas, ko je mogoč kazenski pregon.
6
V praksi je bilo v zvezi z določbo šestega odstavka 88. člena ZDR veliko težav v primerih, ko je delodajalec v času, ko je imel delavko na porodniškem dopustu oziroma dopustu za nego in varstvo otroka, spremenil sistemizacijo delovnih mest in ukinil delovno mesto, ki ga je zasedala delavka, ki je bila na porodniškem dopustu
oziroma dopustu za nego. Ko se je delavka vrnila s porodniškega dopusta oziroma dopusta za nego in varstvo otroka ali ko je v skladu z določbo 115. člena ZDR še
dodatno uveljavljala varstvo pred odpovedjo zaradi dojenja otroka, se je v kar nekaj primerih zgodilo, da je rok, v katerem bi moral delodajalec podati odpoved pogodbe
o zaposlitvi, potekel, zaradi česar je bila odpoved podana prepozno.
7
ZDR-1 kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca določa tudi neizplačevanje plače vsaj dva meseca, zaradi ugovorov, da ZDR tega primera
izrecno ni določal, saj je bilo v tretji alineji prvega odstavka 112. člena ZDR določeno le, da delavec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu je delodajalec vsaj dva
meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo, ne pa tudi, če mu plačila za delo sploh ni izplačal.
2
6/21/13 3:27 PM
Članki
dogovorjenem roku. Glede na že kar alarmantno stanje
v Sloveniji je dodana nova peta alineja prvega odstavka 111. člena ZDR‑1, ki določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delodajalec zanj
tri mesece zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni
v celoti plačal prispevkov za socialno varnost. Pri tem
ZDR‑1 v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca hkrati skrajšuje tudi roke. Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delavec delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o
kršitvah pisno obvestiti inšpektorat za delo. Če delodajalec v treh9 delovnih dneh po prejemu pisnega opomina ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja
oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v nadaljnjem
30-dnevnem roku od ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in najpozneje v šestih mesecih od nastanka razloga izredno odpove pogodbo o
zaposlitvi. Pri tem opozarjam še na to, da je v primeru izredne odpovedi s strani delodajalca kot razlog črtano neuspešno poskusno delo, kar je po novem razlog
za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dodana pa je
nova tretja alineja prvega odstavka 110. člena ZDR‑1,
ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove
pogodbo o zaposlitvi, če je delavec kot kandidat v postopku izbire predložil lažne podatke ali dokazila o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela. Takih primerov je namreč v praksi vedno več.
Z namenom, da bi se delavec, ki mu je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (enako
tudi v primeru odpovedi zaradi invalidnosti) ali razloga nesposobnosti, čim prej ponovno zaposlil, ZDR‑1 v
97. členu določa pravice in obveznosti strank v času odpovednega roka. Tako ima delavec v času odpovednega roka (torej v vseh primerih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) še vedno pravico do odsotnosti z dela
zaradi iskanja nove zaposlitve, s pravico do nadomestila plače v trajanju najmanj dve uri na teden. V primeru
odpovedi iz poslovnega razloga (enako tudi v primeru
odpovedi zaradi invalidnosti) ali razloga nesposobnosti
pa mora delodajalec, če delavcu hkrati z odpovedjo ne
ponudi nove pogodbe o zaposlitvi, o odpovedi (v skladu z določbo sedmega odstavka 91. člena ZDR‑1), ob
začetku teka odpovednega roka obvestiti Zavod RS
za zaposlovanje. Na ta način je ZDR‑1 preprečil (dokaj pogoste) dogovore strank o tem, da se na primer odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podpiše za nazaj z namenom, da si delodajalec zagotovi,
da delavec zoper njega ne bo vložil tožbe za ugotovitev
nezakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
V skladu z določbo drugega odstavka 131. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD)10 se mora delavec, ki
mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti ter mu hkrati
ni bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi, najpozneje v treh delovnih dneh po vročeni odpovedi osebno
ali po elektronski poti prijaviti v evidenco iskalcev
zaposlitve. Delodajalec je dolžan delavca v odpovedi
25
pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti na to obveznost opozoriti, hkrati pa mu je dolžan, zaradi vključitve v aktivno politiko zaposlovanja, omogočiti odsotnost z dela najmanj
en dan na teden, pri čemer mu je za ta dan dolžan izplačati nadomestilo plače v višini 70 odstotkov osnove, določene v sedmem odstavku 137. člena ZDR‑1.
Tako nadomestilo plače v tem času bremeni delodajalca, v skladu s predpisi o urejanju trga dela pa mu ga
pozneje (v prvem mesecu, ko delavec prejme denarno nadomestilo) povrne Zavod RS za zaposlovanje.11
V ZDR‑1 je črtan tudi prejšnji tretji odstavek 88. člena ZDR, ki je določal, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na
drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati
za delo, ki ga opravlja, ali prekvalificirati za drugo delo.
Nadalje pa je bilo v tem odstavku tudi določeno, da
če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Čeprav je bila določba
črtana oziroma ZDR‑1 take obveznosti delodajalca ne
določa več, mora delodajalec, če ima prosto delovno
mesto, ki v skladu z določbo petega odstavka 91. člena ZDR‑1 pomeni za delavca ustrezno zaposlitev, delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. V nasprotnem
primeru bo namreč delavec v sodnem postopku zatrjeval in tudi izkazal, da je delodajalec prosto delovno
mesto, na katerem bi se delavec lahko zaposlil, dejansko imel, zato bi mu lahko ponudil novo pogodbo o
zaposlitvi in tako ohranil zaposlitev, kar pomeni, da mu
je delovno razmerje prenehalo nezakonito.
S spremembami pravil glede vročanja (88. člen
ZDR‑1) tako redne kot tudi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je mogoče pričakovati predvsem manj
težav pri delodajalcih oziroma hitrejši postopek v zvezi
s tem. Redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
tako s strani delavca kot tudi s strani delodajalca se praviloma še vedno vroča osebno v prostorih delodajalca
in pogodbena stranka, ki se ji odpoved vroča, je odpoved pogodbe o zaposlitvi dolžna prevzeti. Če stranka,
ki se ji odpoved vroča, vročitev odkloni, se kljub temu
šteje, da je bila vročitev opravljena, vendar mora nasprotna stranka dokazati, da je bila vročitev dejansko
opravljena. Kot je bilo že do zdaj uveljavljeno v praksi,
bo v teh primerih predvsem delodajalec delavcu vročal
odpoved pogodbe o zaposlitvi pred pričami, s katerimi
bo pozneje v primeru spora dokazoval, da je odpoved
pogodbe o zaposlitvi delavcu dejansko vročil, ta pa ni
želel podpisati prevzema. Novost, ki jo prinaša ZDR‑1,
je vročanje s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča oziroma na sedež delodajalca, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi, oziroma na naslov, ki ga
je delavec naknadno pisno sporočil. V tem primeru se
šteje, da je bila vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta. Rok za prevzem pošiljke je 15 dni, če pa pošiljka v tem 15-dnevnem roku ni prevzeta, se šteje, da je
8
Pred tem je ZDR-1 določal, da je izredna odpoved delavca mogoča v primeru, ko mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila
ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku.
V ZDR je bil v prvem odstavku 112. člena določen rok osmih dni.
10
Ur. l. RS, št. 80/10 in nasl.
11
V drugem in tretjem odstavku 60. člena ZUTD določa:
(2) Trajanje denarnega nadomestila, določeno v prejšnjem odstavku, se v prvem mesecu upravičenosti skrajša za čas odsotnosti z dela, ki jo je delodajalec po določbah
zakona, ki ureja delovna razmerja, dolžan omogočiti delavcu iz prvega odstavka 14. člena tega zakona zaradi uveljavljanja ukrepov po tem zakonu.
(3) Delodajalcu se za čas trajanja odsotnosti z dela iz prejšnjega odstavka kot nadomestilo stroška delavčeve bruto plače, ki jo je delodajalec izplačal delavcu za dneve
odsotnosti z dela, izplača znesek v višini nadomestila plače iz tretjega odstavka 97. člena Zakona o delovnih razmerjih.
9
6/21/13 3:27 PM
Članki
26
bila vročitev opravljena, ko poteče osem dni od dneva
prvega poskusa vročitve. Delavec bo tako lahko po novem ZDR‑1 s prevzemom odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavlačeval le 15 dni od prvega poskusa vročitve, če
pa v tem roku pošiljke ne bo prevzel, se bo štelo, da je
bila vročitev opravljena že osmi dan po prvem poskusu vročitve, na kar bo moral delavec paziti pri roku za
vložitev tožbe, s katero bo zahteval ugotovitev nezakonitnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. To pomeni, da bo morala sodna praksa
odgovoriti na vprašanje, katere so (vse) tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec lahko odpove pogodbo
o zaposlitvi brez zagovora. Pri tem lahko vsi le upamo, da bo do zdaj izoblikovana sodna praksa13 ostala
nespremenjena in se bo obseg teh okoliščin le še širil.
Če delavec v Sloveniji nima stalnega ali začasnega prebivališča oziroma mu delodajalec odpovedi ne more vročiti na naslovu, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi, se
odpoved pogodbe o zaposlitvi v zaprti ovojnici nabije
na oglasno mesto, ki je delavcu dostopno na sedežu delodajalca, in po poteku osmih dni se šteje vročitev za
opravljeno. V primeru, da pogodbo o zaposlitvi odpoveduje delavec, in na naslovu, ki je določen v pogodbi
o zaposlitvi, delodajalcu odpovedi ne more vročiti, se
šteje, da je vročitev opravljena, ko delavec odpoved pogodbe o zaposlitvi vroči s priporočeno pošiljko s povratnico Inšpektoratu RS za delo. Opozarjam pa na to, da
se poleg pravil vročanja, ki jih izrecno določa ZDR‑1,
glede vročanja še vedno upoštevajo določbe Zakona o
pravdnem postopku (ZPP).12 To predvsem pomeni, da
se določbe ZPP upoštevajo v primerih, ko bo delodajalec želel delavcu čim hitreje vročiti odpoved pogodbe o zaposlitvi (predvsem v primerih izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko ni določenega odpovednega roka) in bo delavcu še vedno vročal preko kurirske
ali detektivske službe.
ZDR‑1 v primeru, ko pogodbo o zaposlitvi odpoveduje delodajalec, določa minimalne odpovedne roke,
pri čemer ne predvideva več možnosti, da se je mogoče v primerih, ko gre za manjše delodajalce, s kolektivno pogodbo dejavnosti dogovoriti za krajše minimalne
odpovedne roke. ZDR‑1 namreč določa bistveno krajše odpovedne roke, kot so bili predvideni v ZDR, zato
jih v primeru, ko gre za manjše delodajalce, ni mogoče
še skrajševati. Tako znaša odpovedni rok, ko delodajalec
odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, razloga nesposobnosti ali zaradi invalidnosti v primerih, ko je delavec pri delodajalcu zaposlen do enega leta, 15 dni, če je zaposlen od enega do dveh let, 30
dni, nad dvema letoma zaposlitve pri delodajalcu pa odpovedni rok v trajanju 30 dni narašča za vsako izpolnjeno leto delovne dobe za dva dni,14 vendar največ do 60
dni oziroma v primerih, ko ima delavec nad 25 let zaposlitve pri delodajalcu, 80 dni, pri čemer pa je lahko s
kolektivno pogodbo dejavnosti določen krajši odpovedni rok, vendar ne krajši kot 60 dni. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga znaša odpovedni rok 15 dni. Pri tem opozarjam na to, da kolektivne pogodbe dejavnosti trenutno (še) niso usklajene z
ZDR‑1, zato je treba pri določanju dolžine odpovednega roka upoštevati tudi določbe kolektivnih pogodb dejavnosti (oziroma pogodb na nižjih ravneh, če so sklenjene) in določbe v pogodbah o zaposlitvi, če te določajo daljše odpovedne roke. V primeru, da so odpovedni roki v kolektivnih pogodbah ali v pogodbi o zaposlitvi daljši, bo moral delodajalec upoštevati daljši odpovedni rok, ker je to za delavca ugodnejše.
Z namenom omogočiti hitrejši postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi ZDR‑1 dopušča, da delodajalec delavcu po elektronski pošti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in katerega uporabo nalaga delodajalec, pošlje pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe
o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter pisno seznanitev z
očitanimi kršitvami v primeru redne odpovedi iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma seznanitev z očitanim razlogom nesposobnosti v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz
razloga nesposobnosti (85. člen ZDR‑1). Glede na to,
da ZDR‑1 določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti elektronski naslov, hkrati pa delavcu smiselno nalaga obveznost, da ta elektronski naslov dejansko uporablja, menim, da bi bilo smiselno že v pogodbi o zaposlitvi navesti elektronski naslov delavca in določiti,
da ga je delavec tudi dolžan uporabljati, da bi se na ta
način delodajalec izognil morebitnim ugovorom delavca, da ni vedel, da mora elektronski naslov uporabljati
(pri čemer menim, da takih ugovorov ne bo veliko).
Hkrati pa opozarjam, da ZDR‑1 ne navaja več primerov, ko delavcu v primeru redne odpovedi iz razloga
nesposobnosti ali krivdnega razloga ter v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni treba omogočiti zagovora. ZDR‑1 tako v drugem odstavku 85. člena določa le, da delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi
Odpovedni roki
Drugače je v primerih, ko odpoved pogodbe o zaposlitvi poda delavec. V teh primerih ZDR‑1 določa najdaljše odpovedne roke, pri čemer pa na dolžino odpovednega roka ne vplivajo določbe kolektivnih pogodb
oziroma pogodbe o zaposlitvi, ker je to za delavca manj
ugodno. ZDR‑1 tako določa, da znaša v primeru odpovedi delavca odpovedni rok največ 15 dni, če je bil
pri delodajalcu zaposlen do enega leta, od enega leta
zaposlitve naprej pa znaša odpovedni rok 30 dni, pri
čemer pa je v obeh primerih v kolektivni pogodbi ali
pogodbi o zaposlitvi lahko dogovorjen daljši odpovedni rok, vendar največ 60 dni.
Odpravnina
ZDR‑1 po novem pravico do odpravnine daje tudi delavcem, ki so imeli z delodajalcem sklenjeno pogodbe
o zaposlitvi za določen čas, pri čemer pa to velja le za
12
V zvezi s tem glej sodno odločbo VIII Ips 153/2012, kjer je navedeno, da od delodajalca tudi ni ustrezno in utemeljeno pričakovati, da kljub zdravstveni nesposobnosti delavca prelaga že določene termine zagovora toliko časa, da zamudi prekluzivni rok, ki je določen za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
14
Navedeno določbo razumem tako, da znaša odpovedni rok delavca v primeru, ko ima dve leti delovne dobe pri delodajalcu, 30 dni, ko ima tri leta delovne dobe pri
delodajalcu, 32 dni, ko ima štiri leta delovne dobe pri delodajalcu, 34 dni itd. V zvezi s to določbo opozarjam na to, da so šla njena tolmačenja tudi v smeri, da delavcu
takoj, ko dopolni dve leti in en dan delovne dobe pri delodajalcu (kar je torej nad dve leti), pripada 32 dni odpovednega roka, za dopolnjeno tretje leto delovne dobe pa
mu tako pripada že celo 34 dni odpovednega roka.
13
6/21/13 3:27 PM
Članki
tiste pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki so sklenjene po 12. aprilu 2013 (79. člen ZDR‑1). V primeru, da
je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena že
pred 12. aprilom 2013 in se bo iztekla kadarkoli po 12.
aprilu 2013, delavec v skladu z določbo tretjega odstavka 230. člena ZDR‑1 ni upravičen do izplačila odpravnine. Pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega
je bila sklenjena, oziroma ko je dogovorjeno delo oprav
ljeno oziroma s prenehanjem razloga, zaradi katerega je
bila sklenjena. Delavec, ki mu preneha veljati pogodba
o zaposlitvi za določen čas, je upravičen do izplačila odpravnine, in sicer v primeru, ko je bila pogodba sklenjena
za eno leto ali manj, v višini 1/5 osnove, v primeru, če
je bila pogodba sklenjena za več kot eno leto, pa se 1/5
osnove vsak mesec (po prvem letu) zaposlitve za določen čas poveča še za 1/60 osnove. Osnova za izračun
odpravnine je povprečna mesečna plača za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela
pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Ne glede na to pa delavec ni upravičen do plačila odpravnine, če je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca, zaradi opravljanja sezonskega dela, ki traja manj kot
tri mesece v koledarskem letu, zaradi opravljanja javnih
del in vključitve v ukrepe aktivne politike zaposlovanja,
in tudi v primeru, ko po poteku pogodbe o zaposlitvi za
določen čas z delodajalcem sklene pogodbo o zaposlitvi
za nedoločen čas ali če odkloni sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delo.
Enako kot že ZDR tudi ZDR‑1 določa, da je delavec
upravičen do izplačila odpravnine, če mu je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega
razloga, razloga nesposobnosti ali zaradi invalidnosti, pri čemer pa je v ZDR‑1 višina odpravnine nižja
(108. člen ZDR‑1). Tudi pri višini odpravnine opozarjam na določbe kolektivnih pogodb oziroma pogodb o
zaposlitvi, ki jih je treba upoštevati, če je višina odpravnine v njih za delavca določena ugodneje, kot to določa ZDR‑1. ZDR‑1 tako določa, da znaša višina odpravnine 1/5 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če
je delavec zaposlen pri delodajalcu več kot eno leto in
do deset let (ZDR je določal od enega do pet let), 1/4
osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je delavec
zaposlen pri delodajalcu več kot deset let in do dvajset
let (ZDR je določal od pet do petnajst let), in 1/3 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je delavec zaposlen pri delodajalcu več kot dvajset let (ZDR je določal
trajanje zaposlitve nad petnajst let). Osnova za izračun
odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je delavec
prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Pri tem ZDR‑1 višino odpravnine
(enako kot ZDR) omejuje z maksimalnim zneskom v
višini 10-kratnika osnove, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti določen višji znesek. Nižja odpravnina se delavcu lahko izplača le v primeru prisilne poravnave, pri čemer pa se morata delavec in delodajalec pisno sporazumeti o načinu, obliki ali zmanjšanju odpravnine, podan pa mora biti tudi dodaten pogoj, in sicer
če bi bil zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri delodajalcu.
ZDR‑1 na novo izrecno določa, da mora biti delavcu odpravnina izplačana najpozneje ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa je to mogoče
27
drugače urediti v kolektivni pogodbi dejavnosti. V praksi so se do zdaj odpravnine delavcem v večini primerov izplačevale skupaj z izplačilom zadnje plače, kar pa
glede na izrecno določbo ZDR‑1 ni več pravilno oziroma je delavec v tem primeru za čas od prenehanja
pogodbe o zaposlitvi do dejanskega izplačila upravičen
do izplačila zakonskih zamudnih obresti.
Poskusno delo
V ZDR‑1 je neuspešno poskusno delo določeno kot raz
log za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (peta alineja
prvega odstavka 89. člena ZDR‑1), in ne več kot razlog
za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (šesta alineja
prvega odstavka 111. člena ZDR). Enako kot v ZDR
je še vedno določeno, da lahko poskusno delo traja največ šest mesecev, pri čemer se poskusno delo lahko podaljša v primeru začasne odsotnosti z dela. Če tako delodajalec v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela
ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi s
7-dnevnim odpovednim rokom. Sodna praksa bo morala v zvezi s tem sicer odgovoriti na vprašanje, koliko
časa pred potekom poskusnega dela bo delodajalec dejansko lahko delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, tj. ali mora delavec (od)delati več kot polovico
poskusnega dela, ali mu delodajalec lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi že na primer po mesecu dni,
če ugotovi, da delavec ni primeren za opravljanje dela
po pogodbi o zaposlitvi. Enak odpovedni rok kot delodajalec ima tudi delavec, v primeru, da sam redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če v času poskusnega dela
ugotovi, da mu delo po pogodbi o zaposlitvi ne ustreza.
ZDR‑1 v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela določa, da
je delavec upravičen do odpravnine kot v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Glede na to, da poskusno delo lahko traja največ
šest mesecev (z možnostjo podaljšanja) in glede na to,
da je delavec do odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o
zaposlitvi iz poslovnega razloga upravičen šele, če je pri
delodajalcu zaposlen več kot eno leto, delodajalec delavcu, ki se bo pri njem prvič zaposlil, ne bo dolžan izplačati odpravnine zaradi neuspešnega poskusnega dela. Odpravnino zaradi neuspešnega poskusnega dela bo moral tako delodajalec izplačati le tistemu delavcu, ki bo
pri njem zaposlen več kot eno leto, in sicer najprej na
enem delovnem mestu (ali več), nato pa bo delodajalec z njim sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za drugo
delovno mesto ter mu pri tem določil poskusno delo.
Če delavec poskusnega dela ne bo uspešno opravil, mu
bo delodajalec v tem primeru dolžan izplačati odpravnino v višini, kot bi mu jo moral izplačati, če bi mu podal
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Sklep
Menim, da takoj po uveljavitvi ZDR‑1 (še) ni mogoče govoriti o tem, da zakon dejansko omogoča fleksibilnejši postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot
prej veljavni ZDR, saj bo to čez čas pokazala šele praksa v družbah. Hkrati pa bo na fleksibilnost postopka
odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsekakor vplivala tudi
sodna praksa, ki bo morala odgovoriti tudi na nekatera
odprta vprašanja, na katera ZDR‑1 ne daje odgovora.
6/21/13 3:27 PM
Članki
28
mag. Žiga Stupica,
preizkušeni davčnik
Davčni postopki zoper slamnata podjetja
(missing trader)
V članku bom predstavil tri primere s področja postopkov davčnega inšpekcijskega nadzora glede pobiranja davka na dodano vrednost (DDV), v katerih so zavezancem za davek očitali udeležbo v verigi
poslov, povezanih z davčnimi goljufijami – t. i. missing trader (pogrešana, manjkajoča in neplačujoča
oziroma slamnata podjetja ter zatajitve finančnih obveznosti – davčni vrtiljak). V vseh primerih je
davčni inšpekcijski organ preiskoval inšpiciranca z vidika njegovih poslov z manjkajočim gospodarskim
subjektom. V zvezi z manjkajočim gospodarskim subjektom pa je v ločenem postopku predhodno
ugotovil, da ta ni mogel opraviti zadevnih storitev oziroma dobav blaga, ker naj ne bi imel zaposlenih delavcev, osnovnih sredstev, podizvajalcev, ki bi mu opravljali različne storitve, ter da se je tako
podjetje uporabljalo zgolj zato, da so se izdajali računi.
Postopki od leta 2006 naprej
Ustavitev postopka davčnega
Izrazit porast števila takih postopkovnih očitkov je inšpekcijskega nadzora do izdaje
bil opažen v obdobju po letu 2006. To letnico po- odločbe
vezujemo s strategijo Evropske unije v zvezi z bojem proti davčnim goljufijam. Na zasedanju Sveta
6. in 7. junija 2006 so finančni ministri držav članic EU med drugim obravnavali predloge Evropske
komisije z dne 31. maja 2005 o oblikovanju koherentne evropske strategije boja proti davčnim goljufijam.1 Na zasedanju so finančni ministri sprejeli osnutek zaključkov za izboljšano administrativno
sodelovanje med davčnimi organi za uspešnejše preprečevanje goljufij v sistemu DDV, strinjali so se z
dosedanjim delom Evropske komisije in se zavezali za nadaljnje delo v tej smeri. Na področju sistema DDV so tako na primer predlagali tudi poostritev evropske zakonodaje, izboljšanje davčnega nadzora in okrepitev vzajemne pomoči med davčnimi
organi držav članic.
Izpostavili so, da vzbujajo posebno skrb t. i. davčni vrtiljaki (angl. carousel fraud), pri katerih prihaja do ponavljajočih se čezmejnih nakupov in prodaj znotraj hitro izmenjujoče se skupine podjetij. Ker gre za dobave
čez mejo držav članic, dobavitelj po eni strani pri tem
ne opravi plačila DDV v državi članici porekla, po drugi strani pa podjetje, ki je prejemnik dobave, v državi
članici dobave izgine, ne da bi izpolnilo obveznost za
plačilo DDV. Pojav imenujemo tudi fenomen pogrešanega ali manjkajočega oziroma neplačujočega gospodarskega subjekta (angl. missing trader).
S temi dejstvi je bila soočena tudi Davčna uprava RS
(DURS) v postopkih inšpekcijskega nadzora.2
V prvem primeru je šlo za postopek davčnega inšpekcijskega nadzora v letu 2008 zoper zavezanca za davek –
pravno osebo iz naslova pobiranja DDV, ki ga je organ
ustavil s sklepom. Davčni organ je v postopku do izdaje
odločbe3 inšpicirancu očital, da razpolaganje zavezanca
zgolj z računom ni zadosten dokaz, da je bila storitev
opravljena s strani nekega izdajatelja računa, čeprav je
dobava blaga oziroma storitev objektivno nastala. Očitek je bil povezan z dobavo blaga in storitev, opravljeno v drugi polovici leta 2005. Glede na to je davčni organ inšpicirancu pojasnil, da mu v odločbi ne bo priznal uveljavljenega odbitka vstopnega DDV, v primeru
suma storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin pa bo zadevo predal policiji.
Zavezanec je zoper navedene očitke v postopku do
izdaje odločbe predložil račun in druga dokazila, da
je bila dobava blaga in storitev objektivno dejansko
opravljena, ter podal ugovore zoper očitke davčnega
inšpekcijskega organa o njegovi sporni udeležbi v verigi dobav – t. i. missing trader. Na vprašanja je zavezanec podal vsa potrebna pojasnila o dejanski dobavi blaga in storitev. Posebej pa je podal ugovore,
v katerih se je opiral na stališča Sodišča EU v zadevah C-146/05,4 C-409/045 in C-439/04 v povezavi
s C-440/04.6 Z odločitvami v teh zadevah je namreč
Sodišče EU že omejilo morebitno samovoljo državnih organov v davčnem postopku zoper manjkajoče
gospodarske subjekte, vključene v goljufije – t. i. davčni vrtiljak. Sodišče EU je na področju DDV uveljavilo obvezno interpretacijo najpomembnejše, Šeste
1
Glej Svet Evropske unije, Press release 9823/06 (Presse 154) on 2734th Council Meeting on Economic and Financial Affairs, 7. junij 2006, str. 9 in 10, <www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/ecofin/89929.pdf>.
Po pojasnilu DURS z naslovom Poslovanje z »neplačujočimi gospodarskimi subjekti« in odgovornost gospodarskih subjektov za plačilo utajenih davčnih obveznosti. Ljubljana: Davčna uprava RS, 2008, <www.durs.gov.si/si/novice/poslovanje_z_neplacujocimi_gospodarskimi_subjekti_in_odgovornost_gospodarskih_subjektov_za_placilo_utajenih_davcnih_obveznosti/>.
3
Glej XII. poglavje Postopek do izdaje odločbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Ur. l. RS, št, 24/06 in nasl.
4
Sodba Sodišča EU (tretji senat), 27. september 2007, C-146/05.
5
6
Sodba Sodišča EU (tretji senat), 6. julij 2006, združeni zadevi C-439/04 in C-440/04.
2
6/21/13 3:27 PM
Članki
direktive 77/388/EGS.7 Opozoriti je treba, da je bila
ta direktiva sicer leta 2007 razveljavljena z uveljavitvijo Direktive Sveta 2006/112/ES.8
Nepravilno in nezdružljivo je namreč z načelom sorazmernosti, da davčni organ tveganje zaradi goljufije, ki jo je storila tretja oseba, prevali na zavezanca za
davek, ki je v gospodarskih transakcijah ravnal v dobri
veri, ki je ravnal razumno, kolikor je v njegovi moči,
ki ni sodeloval pri goljufivi verigi tretjih oseb, o kateri ga je informiral šele davčni organ, in ki ni vedel ali
ni mogel vedeti, da je zadevna transakcija del goljufije tretjih oseb. Ni pravilno, da se vso odgovornost za
plačilo DDV na podlagi računa, prejetega od manjkajočega gospodarskega subjekta, namesto da bi davčni
organ preprečil davčno utajo, prevali na inšpiciranega
zavezanca za davek, ne glede na to, ali je bil ta v zadevo vpleten ali ne. Pri tem gre za nasprotje predpisov,
ki sprožijo finančne posledice, s posebno strogim načelom pravne varnosti. Do nasprotja pride, če davčni
organ v situaciji, ko je z zakonom določen pogoj za
uporabo pravice do odbitka DDV, tako da je določeno, da mora davčni zavezanec imeti račun, in davčni
organ tako predpisani dokument sprejme v dokaz, zavezanca za davek naknadno obveže s predložitvijo nekih drugih posebnih dokazov. S tem ga postavi v položaj negotovosti glede možnosti uporabe pravice ali glede nujnosti vključiti DDV v prodajno ceno.
Ni torej utemeljen očitek, da je inšpicirani zavezanec
za davek sicer razpolagal z računom, kar pa ni zadosten dokaz, da je storitev bila opravljena s strani izdajatelja računa – manjkajočega gospodarskega subjekta. Pravna podlaga za nastanek dolga je izdani račun.
Če se plačuje s posredovanjem banke ali druge organizacije, pri kateri ima upnik račun, in če pogodbeni
stranki nista določili drugače, se namreč šteje, da je
dolg poravnan, ko banki oziroma organizaciji, pri kateri ima upnik račun, prispe denarno nakazilo v dobro upnika ali nalog dolžnikove banke ali organizacije, naj odobri računu upnika znesek, ki je v njem naveden (prvi odstavek 293. člena Obligacijskega zakonika – OZ).9 Očitek, da pri preverjanju upravičenosti
odbitka vstopnega DDV zgolj račun ni zadosten dokaz, je neutemeljen glede na tedaj veljavno določilo 1.
točke sedmega odstavka 40. člena Zakona o davku na
dodano vrednost (ZDDV),10 po katerem se je štelo, da
mora davčni zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV za odbitke po 1. točki drugega
odstavka tega člena imeti račun.
Zahteva za sodno varstvo zoper
prekrškovno odločbo
V drugem primeru je šlo za odločanje prekrškovnega
sodišča v letu 2012 o zahtevi za sodno varstvo zoper
29
odločbo o prekršku, ki jo je davčni inšpekcijski organ
izdal kot prekrškovni organ po hitrem postopku.11 Kot
storilca prekrška sta bila obravnavana pravna oseba in
odgovorna oseba pravne osebe, šlo pa je za prekršek v
zvezi s posli iz leta 2010, in sicer ob sklicevanju davčnega inšpekcijskega organa na 1. točko prvega odstavka 141. člena (hujši davčni prekrški) Zakona o davku
na dodano vrednost (ZDDV-1).12 Očitek davčnega inšpekcijskega organa je bil, da je storilec – pravna oseba opustila dolžno ravnanje.
Odgovornost pravne osebe za prekrške drugih oseb,
kot jo ureja Zakon o prekrških (ZP-1),13 je subjektivizirana, oddaljena od objektivne odgovornosti. Na
takšno naravo odgovornosti pravnih oseb za prekrške
kaže določba 14. člena ZP-1, po kateri je v postopku
o prekršku zoper pravno osebo treba smiselno uporabljati določbe Zakona o odgovornosti pravnih oseb
za kazniva dejanja (ZOPOKD)14 o pogojih, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje.
Med temi pogoji je treba opozoriti na 4. točko 4. člena ZOPOKD, po kateri pravna oseba odgovarja za prekršek, če so njeni vodstveni ali nadzorni organi opustili nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja podrejenih
delavcev. Pri tem pa je treba razlikovati med očitkom
opustitve dolžnega nadzorstva in očitkom opustitve
dolžnega ravnanja.
S tega vidika je sklepanje prekrškovnega organa, po
katerem bi storilcu – pravni osebi očital opustitev
dolžnega ravnanja (namesto pravilno nadzorstva),
napačno, ker temelji na konceptu objektivne odgovornosti pravnih oseb za prekrške. Tak koncept je v
nasprotju z ZP-1, ki je bil v veljavi ob storitvi domnevnega prekrška, saj je odgovornost pravnih oseb
v tem zakonu subjektivizirana na smiselno enak način kot odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja.
Pravna oseba je fiktivni pravni subjekt, ki ne more aktivno kot tak na določen način ravnati ali izvrševati dejanj. Dejanja lahko izvrši le fizična oseba, pravna oseba pa lahko ob izpolnjenih zakonskih pogojih
odgovarja za dejanja te druge osebe (13. člen ZP-1).
Prekrškovni organi in sodišča morajo zato v postopku o prekršku, ki se vodi zoper pravno osebo, ugotavljati obstoj odgovornosti pravne osebe na podlagi temeljev oziroma pogojev, kot izhajajo iz smiselne
uporabe ZOPOKD, tj. subjektivizirano.
Odprava pravnomočne odmerne
odločbe
V tretjem primeru je šlo za odločanje davčnega organa druge stopnje v letu 2013 o zahtevi za odpravo pravnomočne odmerne odločbe po nadzorstveni pravici (88. člen Zakona o davčnem postopku –
ZDavP-2).15 V pravnomočni odmerni odločbi je šlo
7
Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za
odmero, UL L 145, 13. junij 1977 in nasl.
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, UL L 347, 11. december 1996 in nasl.
9
10
11
Osmo poglavje Postopek za prekrške prekrškovnega organa (hitri postopek) Zakona o prekrških (ZP-1), Ur. l. RS, št. 7/03 in nasl.
12
Ur. l. RS, št. 117/06 in nasl. Prva točka prvega odstavka 141. člena (hujši davčni prekrški) ZDDV-1 se glasi: »(1) Z globo od 2.000 do 125.000 evrov se kaznuje za
prekršek pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če: 1. nepravilno obračuna znesek DDV, ki ga sme odbiti
(63. do 72. člen)«.
13
14
15
8
6/21/13 3:27 PM
Članki
30
za očitek zoper inšpiciranega zavezanca – pravno osebo za davek, da je neupravičeno odbil vstopni DDV,
ki ga je plačal po računih za storitve, ki naj bi mu bile
v letu 2010 opravljene s strani pravnih oseb, za katere je davčni organ v ločenih inšpekcijskih postopkih ugotovil, da niso imele niti materialnih niti kadrovskih pogojev za opravljanje zaračunanih storitev,
niti niso imele identifikacijske številke za DDV, česar pa davčni zavezanec predhodno ni preveril, čeprav je bil to po mnenju inšpekcijskega organa prve
stopnje dolžan. Vendar je bilo po drugi strani v postopku ugotovljeno tudi, da so bile zaračunane storitve zavezancu za davek nedvoumno opravljene, da
pri vodenju evidenc zavezanca niso bile ugotovljene
nepravilnosti ter da obstaja velika verjetnost, da je bil
zavezanec za davek s strani izdajateljev računov zaveden oziroma preslepljen v dobri veri, da so pri davčnem organu dejansko identificirani za namene DDV.
Organ druge stopnje je v nadzorstvenem postopku, ob sklicevanju na sodbe Sodišča EU v zadevi C-324/1116 ter združenih zadevah C-80/11 in
C-142/11,17 odločil, da so navedena stališča odmerne odločbe materialnopravno nepravilna, zato jo je
16
17
odpravil. Na prvi stopnji namreč ni bilo ugotovljeno, da bi s strani zavezanca za davek prišlo do neizpolnitve štirih pogojev:
1. da se DDV nanaša na dobavo blaga in storitev od
drugega davčnega zavezanca,
2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun,
3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene
njegovih obdavčenih transakcij,
4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da
je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je
storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt
višje v dobavni verigi.
Materialno pravo je bilo prekršeno s tem, ko je bilo
na prvi postopkovni stopnji presojeno, da za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV zavezancu za
davek zadostuje le ugotovljeno dejstvo iz četrtega odstavka 67. člena ZDDV-1, da davčni zavezanec, ki prejme račun, na katerem je izkazan DDV od osebe, ki ga
po tem zakonu ne sme izkazati, ne sme odbiti izkazanega DDV, ne glede na to, ali nepooblaščena oseba plača ta DDV.
Sodba Sodišča EU (tretji senat), 21. junij 2012, združeni zadevi C-80/11 in C-142/11.
Til Rozman,
univ. dipl. pravnik,
poslovni direktor Slovenskega raziskovalnega inštituta za management,
mladi raziskovalec na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani
Kvalificirani dejanski koncern
Vprašanje odnosa med obvladujočo družbo in odvisnimi družbami je eno najpomembnejših vprašanj
pri koncernsko povezanih družbah. Pri teh povezavah namreč prihaja do prepletanja podjetniškega
interesa obvladujoče družbe, podjetniškega interesa vsake izmed odvisnih družb in podjetniškega
interesa koncerna kot celote. Interesi se lahko popolnoma ali delno prekrivajo, lahko pa so v konfliktu. Ker je obvladujoča družba tista, ki vodi koncern, se zastavlja vprašanje, katerim interesom naj
zasleduje (oziroma kateri interesi so pravno varovani) in kakšne vplive sme izvajati v odvisnih družbah.
V prispevku se osredotočam na trenutek, ki je z vidika poslovne prakse še zlasti problematičen – na
položaj t. i. kvalificiranega dejanskega koncerna.
Pravila koncernskega prava so namenjena zlasti varovanju odvisne družbe, njenih (zunanjih) delničarjev oziroma družbenikov1 in upnikov.2 Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1)3 opredeljuje koncernske družbe kot:
1. pravno samostojne družbe, ki so
2. vključene v koncern ter
3. povezane z enotnim vodstvom.4
ZGD-1 pri tem razlikuje in definira tri vrste koncernov,
in sicer dejanski koncern (sestavljajo ga ena obvladujoča ter ena ali več odvisnih družb, ki so povezane pod
1 Umestitev določb o povezanih družbah v samostojno poglavje, torej t. i. zunanja umestitev, dovoljuje sklep, da se določbe uporabljajo za vse gospodarske družbe, in
ne le za delniške družbe, kot to velja v nemški ureditvi, iz katere sicer izhaja slovenska ureditev.
2 Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi opr. št. I Cpg 563/2010 z dne 20. maja 2010 zapisalo: »Koncernsko pravo sicer ima predvsem varovalno funkcijo, kajti obvladujoča
družba lahko zaradi uveljavljanja lastnih interesov spodkopava premoženjsko osnovo odvisne družbe, namenjeno odvisni družbi in njenim družbenikom ter upnikom.«
3 Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl.
4 ZGD-1 kot edino kvalifikatorno okoliščino (generične) koncernske družbe navaja enotno vodstvo povezanih družb, saj je drugo (kvazi)opredelilno okoliščino, tj.
vključitev družbe v koncern, po mojem prepričanju treba šteti za tavtološko, in ne za pojasnilno.
6/21/13 3:27 PM
Članki
enotnim vodstvom obvladujoče družbe),5 pogodbeni
koncern (sestavljajo ga s podjetniško pogodbo o obvladovanju povezane družbe)6 in koncern z razmerjem
enakopravnosti (sestavljajo ga pravno samostojne družbe, ki so povezane z enotnim vodstvom, a niso medsebojno odvisne).7, 8
Bistvena lastnost položaja dejanskega koncerna, ki je
podrobneje urejen v določbah od 545. do 548. člena ZGD-1, je – kot izhaja že iz njegovega poimenovanja – »dejanska« odvisnost ene družbe od druge. Dejanski koncern je namreč odraz dejstev (ne pa
npr. pogodbenega urejanja odnosov med samostojnimi gospodarskimi družbami) in lahko nastane ne glede na voljo vanj vključenih družb ter ne glede na dovoljenost oziroma zakonitost nastanka položaja.9 Ker
ima obstoj dejanskega koncerna številne pravne posledice (npr. nastop dolžnosti poslovodstva odvisne
družbe, da sestavi poročilo o razmerjih z obvladujočo
družbo), je pomembno vprašanje, kdaj dejanski koncern nastane oziroma kako se odvisna družba seznani z dejstvom, da je »vključena« v dejanski koncern.
Če se pri tem osredotočim na v praksi najpogostejši način nastanka dejanskega koncerna, tj. da (obvladujoča) družba pridobi večinski delež oziroma večino delnic v drugi (odvisni) družbi,10 se slednja seznani s tem dejstvom na temelju obvestila obvladujoče družbe. Obstaja namreč zakonska dolžnost, da
obvladujoča družba odvisno družbo obvesti o kapitalski udeležbi. Dolžnost obveščanja je opredeljena v
532. členu ZGD-1, ki določa obveznost vsake družbe, da drugo družbo s sedežem v Republiki Sloveniji
pisno obvesti, da je pridobila bodisi več kot 25-odstotno kapitalsko udeležbo bodisi večinski delež (večinski delež se v skladu s prvim odstavkom 528. člena ZGD-1 opredeljuje po glasovalnih pravicah, ki jih
deleži zagotavljajo, meja 25 odstotkov pa se nanaša
na kapitalsko udeležbo, in ne na glasovalne pravice!).
Dejanski koncern je »primerna pravna obleka«11
zgolj za decentralizirane koncerne, tj. koncerne, v katerih je vpliv obvladujoče družbe izjema, in ne pravilo.
Še več, vpliv mora biti šibek12 in posamičen, tako da
ga je mogoče jasno in enostavno ločiti od drugih posamičnih vplivov ter ga – če je opredeljen kot škod
ljiv – izravnati. Četudi so škodljivi vplivi obvladujoče
družbe dejanskega koncerna načeloma prepovedani,13
lahko obvladujoča družba na temelju t. i. koncernskega privilegija, ki je signifikantna lastnost dejanskega
koncerna, v odvisni družbi vendarle izvaja škodljive
vplive, a le pod pogojem, da obvladujoča družba prikrajšanje nadomesti med poslovnim letom (v katerem
31
je prišlo do prikrajšanja) oziroma v tem roku določi čas in način nadomestitve prikrajšanja.14 Odvisni
družbi mora biti zagotovljena tudi pravica do prednosti pri nadomestilu.
Če vplivi obvladujoče družbe niso posamični in šibki, temveč so stalni, intenzivni in vseobsegajoči, je očitno, da dejanski koncern ni ustrezna pravna oblika. Takemu odnosu med obvladujočo in odvisno družbo je
namenjen in prilagojen pogodbeni koncern.15 Opisan
položaj, ko obvladujoča družba dejanskega koncerna izvaja permanenten, intenziven in totalen vpliv na
odvisno družbo, teorija imenuje kvalificirani dejanski
koncern.16 Njegov obstoj je ipso facto protipraven, saj
so vplivi obvladujoče družbe tako intenzivni in totalni (vseobsegajoči), da jih ni mogoče izolirati in posamično izravnati, če bi se izkazalo, da so škodljivi. Vplivi
so torej protipravni zato, ker a priori ne omogočajo, da
se jih izolira in da se ovrednoti potencialna škodljivost
vsakega posebej. Prikrajšanj tako ni mogoče nadomestiti z izravnalnim zahtevkom. Z vidika poslovne prakse je tipičen primer takih (protipravnih) vplivov prenos nekaterih podjetniških funkcij z odvisne na obvladujočo družbo. Če namreč obvladujoča družba odvisni
odvzame njeno nabavno, prodajno, finančno ali drugo
funkcijo, je očitno, da izvaja take vplive, ki jih ni mogoče evidentirati in izolirati, tako da z gotovostjo lahko govorimo o kvalificiranem prikrajšanju in položaju
kvalificiranega dejanskega koncerna.17
Glede na to je očitno, da ker mora biti enotno vodenje dejanskega koncerna decentralizirano, sinergijski
učinki koncernske povezave ne morejo biti uresničeni v maksimalni meri. To velja tako za organiziranje in izvedbo posameznih (sicer skupnih) poslov na
ravni skupine kot tudi za uporabo t. i. metode združevanja denarnih sredstev oziroma cash pooling-a, saj
je namenjen zgolj centraliziranim skupinam družb.
Družbam, povezanih v dejanski koncern, je torej prepovedan prenos denarnih sredstev z računov posameznih povezanih družb na (skupni) izbrani račun,
iz katerega bi se lahko nato pokrivali morebitni primanjkljaji na računih posameznih poveznih družb.
Protipravnost kvalificiranega dejanskega koncerna (in
predstavljenih vplivov) se lahko sanira s sklenitvijo
podjetniške pogodbe o obvladovanju, torej z ustanovitvijo pogodbenega koncerna.18 Ker pomeni obstoj
kvalificiranega dejanskega koncerna zlorabo pravne
oblike (namesto da bi se sklenila pogodba o obvladovanju, koncern posluje kot dejanski), je obvladujoča
družba na temelju smiselne uporabe prvega odstavka
5 Prva alineja prvega odstavka 530. člena ZGD-1.
Druga alineja prvega odstavka 530. člena ZGD-1.
Tretja alineja prvega odstavka 530. člena ZGD-1.
8 Zakonska opredelitev koncerna z razmerjem enakopravnosti je očitno nerodna, saj redundantno določa, da koncern z razmerjem enakopravnosti sestavljajo pravno
samostojne družbe; navedena lastnost je, izhajajoč iz 527. člena ZGD-1, značilnost vseh vrst povezanih družb (torej tudi vseh vrst koncernov), in ne le koncerna z
razmerjem enakopravnosti.
9 Primerjaj Schmidt, O., v: Ivanjko, Š., Kocbek, M., in Prelič, S.: Korporacijsko pravo. GV Založba, Ljubljana 2009, str. 973.
10 Večinski delež se opredeljuje po glasovalnih pravicah, ki jih deleži zagotavljajo.
11 Nemška pravna teorija in sodna praksa koncern slikovito opisujeta kot »passendes Rechtliches Kleid«.
12 Raiser, T., v: Podgorelec, P.: Škodljiva navodila obvladujoče družbe v dejanskem koncernu – koncernski privilegij. Pravni letopis, 2010, str. 196.
13 ZGD-1 v prvem in drugem odstavku 545. člena obvladujoči družbi prepoveduje uporabo svojega vpliva, da bi pripravila odvisno družbo do tega, da bi zase opravila
škodljiv pravni posel ali da bi kaj storila ali opustila v svojo škodo.
14 Bistvo koncernskega privilegija je v tem, da obvladujoča družba lahko v odvisni družbi izvaja škodljive vplive, če prikrajšanje nadomesti; velja pa tudi obratno – škodljivi vplivi obvladujoče družbe na odvisno družbo so protipravni, če prikrajšanje ni nadomeščeno.
15 Rozman, T.: Vpliv obvladujoče družbe v dejanskem koncernu, Pravna praksa, št. 44/2012, str. 9.
16 Podgorelec, P., nav. delo, str. 207.
17 Primerjaj Kocbek, M.: Odškodninski in drugi zahtevki znotraj povezanih družb v dejanskem ter pogodbenem koncernu, Podjetje in delo, št. 6-7/2010, str. 999.
18 Centralizirano enotno vodenje s strani obvladujoče družbe se lahko izvaja tudi prek t. i. vključenih odvisnih družb.
6 7 ODVETNIK st 61_okey.indd 31
6/21/13 3:27 PM
Članki
32
542. člena ZGD-1 odvisni družbi dolžna poravnati vsako nastalo letno izgubo. K temu bi bila namreč zavezana, če bi ravnala pravno pravilno in bi sklenila pogodbo o obvladovanju.19
Iz kvalificiranega dejanskega
koncerna v pogodbeni koncern
Bistvo pogodbenega koncerna je povezanost dveh ali
več pravno samostojnih družb s podjetniško pogodbo
o obvladovanju, tj. pogodbo, s katero družba podredi
vodenje družbe drugi družbi. V pogodbenem koncernu nastane razmerje odvisnosti s sklenitvijo pogodbe,
in ne s kapitalsko povezanostjo (obstoj kapitalske povezanosti je sicer lahko razlog za sklenitev podjetniške
pogodbe o obvladovanju, nikakor pa ni kapitalska povezanost nujni pogoj nastanka ali obstoja pogodbenega koncerna). Poudariti velja, da sklenitev pogodbe o
obvladovanju ustvarja neizpodbitno predpostavko odvisnosti ene družbe od druge in s tem predpostavko
o obstoju koncerna. Podjetniško pogodbo o obvladovanju skleneta vodstvi odvisne in obvladujoče družbe v pisni obliki, za veljavnost pogodbe pa se zahteva
tudi soglasje skupščine odvisne družbe, pri čemer je
za sklep potrebna najmanj tričetrtinska večina pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala.20 Podjetniška
pogodba o obvladovanju – tako kot vse podjetniške
pogodbe – začne veljati šele z vpisom v register. Naj
opozorim, da zgolj postavitev enotnega vodstva skupini neodvisnih družb ne ustreza vsebini pogodbe o obvladovanju in torej ne konstituira pogodbenega koncerna. Če si torej med seboj neodvisne družbe s pogodbo postavijo enotno vodstvo, ne da bi ena od njih
postala odvisna od druge družbe, ki sklepa pogodbo,
potem ne gre za pogodbo o obvladovanju in torej ne
nastane pogodbeni koncern.
Glede navodil, ki jih je obvladujoča družba za vodenje poslov upravičena dajati odvisni družbi, naj poudarim, da je podjetniška pogodba odplačna, tako da
ima obvladujoča družba zaradi vodenja odvisne družbe pravico do plačila. Navodila so za odvisno družbo lahko škodljiva, če sta kumulativno izpolnjena dva
pogoja, in sicer
1. navodila so v korist obvladujoče družbe ali z njo
koncernsko povezane družbe ter
2. pogodba o obvladovanju ne prepoveduje dajanja
škodljivih navodil.
Poslovodstvo odvisne družbe navodil ne sme zavrniti, temveč jih mora izpolniti, tudi če meni, da ni izpolnjen prvi pogoj, tj. da za odvisno družbo škodljiva navodila niso hkrati v korist obvladujoče družbe ali z njo
koncernsko povezane družbe. Tako naziranje odvisne
družbe je pravno neupoštevno. V primeru, da odvisna družba ne ravna v skladu z navodili, lahko poslovodstvo obvladujoče družbe sprejme odločitev (odvisna družba ima torej dva poslovodna organa – poleg
lastnega še poslovodni organ obvladujoče družbe).21
Glede na ugotovitev, da so vplivi obvladujoče družbe na odvisno družbo protipravni že tedaj, ko je zaradi njihove intenzitete in totalnosti onemogočeno,
da se jih izolira in ovrednoti škodljivost vsakega posebej, se pri presoji, ali gre za položaj kvalificiranega
dejanskega koncerna, zastavlja vprašanje, katero ravnanje je mogoče subsumirati pod termin »vpliv« oziroma »navodilo« obvladujoče družbe. ZGD-1 ne našteva možnih oblik pravno relevantnega vplivanja obvladujoče družbe, v praksi pa se tak vpliv lahko izvaja na številne načine (od neposrednega vpliva na poslovodstvo do vpliva prek skupščine ali nadzornega
sveta, hkratno članstvo članov organov vodenja obvladujoče družbe v organu vodenja odvisne družbe
itd.). Zapisano lahko strnemo v ugotovitev, da gre za
zunanji vpliv tedaj, ko spodbuda izvira iz obvladujoče družbe, organ vodenja odvisne družbe pa v svoji presoji, ali bo spodbudi sledil, ni pravno ali dejansko svoboden.22
Sklep
Če je med koncernsko povezanimi družbami
podana višja stopnja povezanosti, tako da je
odvisna družba (ki je sicer še naprej pravno
samostojna) v poslovnem smislu nesamostojna, saj
mora delovati po navodilih obvladujoče družbe, je
dejanski koncern neprimerna »pravna obleka«. Še
več, gre za položaj t. i. kvalificiranega dejanskega
koncerna, katerega obstoj je ipso facto protipraven,
saj preneha delovati zakonski varovalni sistem, ki je
naravnan na posamične ukrepe. V takem primeru je
treba skleniti podjetniško pogodbo o obvladovanju
in torej ustanoviti pogodbeni koncern. Tesna
povezanost družb pogodbenega koncerna se
manifestira predvsem v dveh elementih odnosa
med obvladujočo in odvisno družbo, in sicer:
1. navodila obvladujoče družbe odvisni družbi so
za slednjo obvezna in
2. obvladujoča družba mora odvisni družbi
poravnati vsako letno izgubo (če ta ni
poravnana iz drugih rezerv iz dobička, v katere
je bil odveden dobiček med trajanjem pogodbe).
19 Primerjaj s Podgorelec, P., nav. delo, str. 207.
Zaradi sklenitve podjetniške pogodbe o obvladovanju zunanji delničarji oziroma družbeniki ne smejo biti ekonomsko oškodovani. V ta namen jim ZGD-1 priznava
pravico do t. i. primernega nadomestila in pravico do odpravnine, ki morata biti vključeni v podjetniško pogodbo o obvladovanju (če ta ne vsebuje določbe o primernem nadomestilu – ne pa tudi odpravnini – je nična).
21 Če pa se navodilo nanaša na izvedbo pravnega posla, za katerega je potrebno soglasje nadzornega sveta odvisne družbe, soglasje pa ni dano pravočasno, mora poslovodstvo to sporočiti obvladujoči družbi. Če ta ponovi navodilo, soglasje (v skladu s tretjim odstavkom 541. člena ZGD-1) ni več potrebno.
22 Rozman, T., nav. delo, str. 8.
20 ODVETNIK st 61_okey.indd 32
6/21/13 3:27 PM
Članki
33
Joža Velkaverh,
višja sodnica svetnica in predsednica Višjega sodišča v Kopru
Zemljiškoknjižni postopek
Novela Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1C)1 je v zemljiškoknjižni postopek uvedla popolno informatizacijo. Na prvi pogled so se zdele novosti zaradi ukinitve zemljiškoknjižnih vložkov in evidenčnih listov
občutne, v resnici pa se je bistveno spremenil zgolj videz vpisov oziroma izpiskov in način vodenja
vpisov. Po dveh letih smo se na sodiščih novega poslovanja že navadili. Z nadgradnjami sistema se
odpravljajo začetne težave novega načina poslovanja. Kljub temu pa opažamo, da so pri vlaganju
predlogov in razumevanju novih pravil še vedno nekatere nejasnosti. V nadaljevanju bom zato predstavila način odločanja v informatiziranem postopku s poudarkom na nekaterih stališčih, ki so se že
izoblikovala v sodni praksi.
Že uvodoma naj omenim, da na materialnopravnem
področju zemljiškoknjižnega prava novela ZZK-1C
ni prinesla nobenih sprememb (delno le pri zaznambi vrstnega reda). Glavni vpisi – vknjižba, predznamba in zaznamba – so ostali nespremenjeni. Tudi vsa
temeljna načela zemljiškoknjižnega prava so nespremenjena. Za uporabnike zemljiške knjige sta največji spremembi prenovljena struktura glavne knjige z
novimi izhodišči evidentiranja nepremičnin in način evidentiranja z drugačno strukturo podatkov: namesto listov A, B in C se je namreč treba navaditi
predvsem na pojma osnovni in širši položaj nepremičnine. Največ sprememb je v postopkovnem delu.
Poslovanje je v celoti informatizirano – zemljiškoknjižni predlog mora biti obvezno vložen elektronsko, enako velja za obvestila, ki so podlaga za vpise
po uradni dolžnosti, vpisnik se vodi le še elektronsko, objave oklicev in odločanja o vpisih v zemljiško knjigo ter vodenje zbirke listin se izvajajo le v
elektronski obliki.
Poseben nepravdni postopek
Zemljiškoknjižni postopek je nepravdni postopek. Ta
postopek pa se v marsičem razlikuje od drugih nepravdnih postopkov. Splošne določbe Zakona o nepravdnem postopku (ZNP)2 se uporabljajo le glede
vprašanj, ki niso urejena v Zakonu o zemljiški knjigi (ZZK-1)3 (drugi odstavek 120. člena ZZK-1). Posebne značilnosti zemljiškoknjižnega postopka so zapisane v načelih. Tako mora v skladu z načelom hitrosti postopka zemljiškoknjižno sodišče postopati hitro (121. člen ZZK-1).4 Po posebnem načelu
se o vpisih glede posamezne nepremičnine odloča
po vrstnem redu, ki se določi po trenutku začetka
zemljiškoknjižnega postopka. Po 1. maju 2011 je to
trenutek, ko strežnik informacijskega sistema e-ZK
sprejme predlog in listine za vpis (drugi odstavek
133. člena ZZK-1).
Drugače kot pri klasičnem nepravdnem postopku velja
načelo dispozitivnosti postopka, kar pomeni, da se praviloma odloča na podlagi predloga in v mejah zahtevka
za vpis. Po uradni dolžnosti sodišče odloča le, če tako
določa zakon. V teh primerih pa lahko sodišče odloči tudi na podlagi predloga (125. člen ZZK-1). V postopku se preverjajo le formalna, ne pa tudi vsebinska
vprašanja (načelo formalnosti – 124. člen ZZK-1). O
pogojih za vpis se odloča na podlagi stanja, ki ga izkazuje zemljiška knjiga, in na podlagi listin, ki so taksativno naštete v zakonu (40. člen ZZK-1). Zemljiškoknjižno sodišče se ne spušča v presojo, ali je pravni posel, ki je zapisan v listini, veljaven ali ne. Prav tako ne
ugotavlja, ali so izpolnjeni dogovorjeni posebni pogoji.
Edina izjema, ki je na meji med formalnim preizkusom in materialnim pravom, je popolnost in ničnost
zemljiškoknjižnega dovolila (četrti odstavek 149. člena ZZK-1). V okviru presoje popolnosti zemljiškoknjižnega dovolila spada tudi presoja, ali je vsebina zemljiškoknjižnega dovolila usklajena s predmetom zavezovalnega pravnega posla. Naš pravni sistem namreč temelji na načelu kavzalnosti (40. člen Stvarnopravnega
zakonika – SPZ),5 zato mora biti vsakemu predlogu za
vpis priloženo ne le zemljiškoknjižno dovolilo, ampak
tudi listina o zavezovalnem pravnem poslu (npr. prodajna pogodba – 36. člen ZZK-1). Oba posla morata
biti medsebojno usklajena. Presoja te usklajenosti spada v zemljiškoknjižni postopek.6
E-zemljiškoknjižni postopek
Po novem se lahko predlog vloži le elektronsko.
Tudi listine in druge vloge v postopku se vlagajo v
1
Ur. l. RS, št. 25/11.
Ur. l. SRS, št. 30/86 (20/88 popr.) in nasl.
4
To se kaže tudi v pritožbenem postopku, saj mora o pritožbah višje sodišče odločiti najdlje v dveh mesecih, sicer zadeva predstavlja sodni zaostanek.
5
6
Sklep VSL I Cp 707/2007, 9. februar 2007: Zemljiškoknjižno sodišče mora pri presoji popolnosti zemljiškoknjižnega dovolila preveriti tudi usklajenost vsebine
zemljiškoknjižnega dovolila s predmetom zavezovalnega pravnega posla, ki v posameznem primeru predstavlja podlago za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, in
dovoliti vpis le, če se vsebina zemljiškoknjižnega dovolila ujema s predmetom priloženega zavezovalnega pravnega posla (bodisi da gre za eno listino, kot v konkretni
zadevi, bodisi da sta zemljiškoknjižno dovolilo in pogodba o prenosu določene nepremičnine ločeni listini).
Enako odločba VSK Cdn 67/2013, 18. januar 2013.
2
3
6/21/13 3:27 PM
34
Članki
elektronskem prepisu. Vlagatelji zemljiškoknjižnih
predlogov si morajo zato zagotoviti digitalno potrdilo z varnim elektronskim podpisom in odpreti varen
elektronski predal. Zemljiškoknjižni predlog se sestavi
na portalu e-ZK, kjer se izbere ustrezen postopek za
vložitev elektronskega predloga. Podatki, ki jih mora
vsebovati predlog, se vnesejo v obrazec. Ko se predlogu prilagajo (pripenjajo) listine, se postopka razlikujeta glede na to, ali se kot listina prilaga zasebna
ali javna listina.
Originale zasebnih listin lahko v elektronsko obliko
pretvori le notar oziroma pravobranilec, če vlaga zem
ljiškoknjižni predlog za državo ali občino. Če predlagatelj vloži predlog po odvetniku ali nepremičninski
družbi, mora v treh delovnih dneh zasebno listino,
ki je podlaga predlaganemu vpisu, predložiti notarju,
ki jo pretvori v elektronsko listino in pošlje zemljiški
knjigi, original zasebne listine pa sprejme v hrambo
do pravnomočnosti odločitve. Za zaznambo vrstnega
reda in predznambo ali vknjižbo v zaznamovanem vrstnem redu pa je po noveli ZZK-1C pristojen izključno notar. Dvojno delo (vlaganje predloga prek odvet
nika ali nepremičninske družbe, nato pa v treh dneh
še vlaganje zasebne listine prek notarja) ni racionalno. Praksa se je kmalu prilagodila novemu sistemu,
zato predlagatelji v primerih, ko je podlaga predloga zasebna listina, zemljiškoknjižne predloge vlagajo
pretežno po notarjih.7 Če pa je podlaga predlaganemu vpisu javna listina (npr. sodna odločba ali odločba drugega državnega organa), izvirnik take listine
hrani že organ, ki je listino izdal, zato lahko upravičeni predlagatelj sam ali prek odvetnika pretvori javno listino v elektronsko obliko in jo pripne predlogu.
Zakon je v nekaterih primerih predvidel tudi vložitev
zemljiškoknjižnega predloga na zapisnik (enajsti odstavek 125.a člena ZZK-1). Gre za izjemo, zato jo v sodni
praksi razlagamo ozko. Na zapisnik je mogoče vzeti le
predloge za vknjižbo lastninske pravice v korist pred
lagatelja v vrstnem redu vložitve tega predloga, ne pa
tudi v vrstnem redu predznambe ali zaznambe. Predlog
lahko na zapisnik vloži le predlagatelj ali njegov zakoniti zastopnik, ne pa tudi njegov pooblaščenec. Za sprejem predloga je pristojno sodišče, na območju katerega je nepremičnina, ki je predmet predloga. Predlagatelj
mora zemljiškoknjižnemu sodišču izročiti listine, ki so
podlaga zahtevanemu vpisu. Uradna oseba sodišča sestavi za predlagatelja elektronski zemljiškoknjižni pred
log in pretvori listine v elektronsko obliko. Če je podlaga za vpis zasebna listina ali notarski zapis, izvirnike
teh listin obdrži v hrambi zemljiškoknjižno sodišče, ki
je sestavilo elektronski zemljiškoknjižni predlog. Če se
hkrati s predlogom za vpis lastninske pravice predlaga tudi vzpostavitev listine, takega predloga ni mogoče vzeti na zapisnik.8
V primeru, če predlog ni vložen v skladu s temi pravili, ga zemljiškoknjižno sodišče takoj zavrže. Novela
ZZK‑1C je ukinila postopek predhodnega preizkusa zemljiškoknjižnega predloga in poziva na popravo ter dopolnitev predloga. Vendar zakonodajalec
stranke za te pravice ni prikrajšal, le modaliteto odločanja je spremenil. Če je namreč predlog zavržen zaradi formalne pomanjkljivosti, lahko stranka napako
popravi tako, da vloži ugovor in mu priloži manjkajoče listine. Če je z dopolnitvijo predlog popoln, zemljiškoknjižni sodnik po novem tretjem odstavku 158. člena ZZK-1 sklep o zavrženju predloga spremeni in vpis
dovoli. Ni odveč poudariti, da to velja le, če je mogoče predlog dopolniti z listino, ki je ob vložitvi predloga že obstajala, ne velja pa to za dopolnitev z listino,
ki bi jo stranka pozneje (po prejemu sklepa o zavrženju) sestavila.
Predlagatelj, ki je prvo procesno dejanje opravil
v elektronski obliki, je tudi vsa nadaljnja dejanja
dolžan opraviti v tej obliki. Tudi zemljiškoknjižno
sodišče mu vsa pisanja pošilja po elektronski poti.
Na to določbo mora paziti odvetnik, ki je predlog
vložil v imenu stranke pred uveljavitvijo novele
ZZK-1C, saj je po uveljavitvi novele dolžan vse
nadaljnje vloge vlagati elektronsko (prehodna
določba četrtega odstavka 93. člena ZZK-1C).
Notarjem, odvetnikom, nepremičninskim družbam
in državnim organom sodišče vroča vse vloge
elektronsko.
Novela sicer ohranja pisno poslovanje sodišča s strankami, ki pa je racionalizirano. Poteka zgolj prek Centralnega vložišča, ki je na Okrajnem sodišču v Ljubljani. Udeleženec, ki ga ne zastopa notar, odvetnik, nepremičninska družba ali pravobranilec, lahko vloži ugovor,
pritožbo ali drugo vlogo pisno, vendar jo mora poslati
na Centralno vložišče za zemljiškoknjižne zadeve pri
omenjenem sodišču ne glede na to, katero sodišče vodi
zemljiškoknjižni postopek. Pisna vloga udeleženca se
na Centralnem vložišču pretvori v elektronsko obliko
in posreduje v sistem.
Tudi odločanje sodišča je
»elektronsko«
Novela ZZK-1C je ukinila tudi določbe o krajevni
pristojnosti sodišč. Elektronsko vloženi predlog sistem e-ZK samodejno dodeli v odločanje zemljiškoknjižnim pomočnikom po vsej Sloveniji, ne glede na
lego nepremičnine, na katero se vpis nanaša. Zadeve
naj bi se tako enakomerno porazdelile med zemljiškoknjižne pomočnike na območju celotne države, kar bo
sčasoma časovno izenačilo reševanje zadev povsod po
Sloveniji. Zgolj v primeru dveh posebnih zemljiškoknjižnih postopkov (nastavitve in dopolnitve zemljiške knjige) ostaja krajevna pristojnost sodišča, kjer ležijo nepremičnine, ki so predmet teh dveh postopkov
(tretji odstavek 126. člena ZZK-1).
O vpisu odloči zemljiškoknjižno sodišče po stanju ob
vložitvi predloga oziroma listine, ko odloča o vpisu po
uradni dolžnosti. Na podlagi nove spletne aplikacije
7
Podatki s konca leta 2012 kažejo, da je bilo prek notarjev vloženih 79,3 odstotka zadev, prek Državnega pravobranilstva 3,97 odstotka, prek odvetnikov 4,36 odstotka, prek nepremičninskih družb pa le 0,47 odstotka zemljiškoknjižnih predlogov.
8
Konec preteklega leta je bilo na zapisnik sprejetih 6,1 odstotka vseh vloženih predlogov.
6/21/13 3:27 PM
Članki
se v »Dn« vpisnik (vpisnik za zemljiškoknjižne zadeve) iz elektronsko vloženega predloga avtomatično zajamejo vsi podatki in vpišejo v glavno knjigo. Zem
ljiškoknjižno sodišče je zato vezano na podatke,
ki jih je v predlog vnesel predlagatelj oziroma vpisal državni organ. Sodišče torej ne more zajemati
nobenih (dodatnih) podatkov. Ta tog sistem zahteva zelo natančen vnos in pregled podatkov, saj naknadno popravljanje ni mogoče. Na Višjem sodišču v Kopru ugotavljamo, da do nepravilnosti večkrat prihaja v
tej fazi postopka.. Zato je treba posebno pozornost nameniti vnašanju podatkov (pri zaznambi spora opravilna številka zadeve, sodišče, pred katerim se zadeva
vodi ipd.), saj ima lahko negativna odločitev (zavrženje) v nekaterih primerih hude negativne posledice (izguba vrstnega reda).
Predlagatelj mora biti tudi pozoren, kaj se dogaja z njegovim zemljiškoknjižnim predlogom v nadaljnjih fazah
postopka. Zemljiškoknjižno sodišče mu pošlje le sklep
o vpisu. Novela ZZK-1C je črtala določbo tretjega
odstavka 157. člena ZZK-1, po kateri je pred novelo zemljiškoknjižno sodišče vročalo ugovor udeležencem v postopku. Po novem se ugovora ne vroča. Predlagatelj lahko na portalu e-ZK spremlja, kaj se
dogaja z njegovo zadevo. Če je vložen ugovor, se to
vpiše pri plombi. Zemljiškoknjižno sodišče na zahtevo izda tudi izpisek obrazložene plombe, iz katere se
vidi, kdo je vložil ugovor, in vsebina ugovora. Za odločanje o ugovoru proti sklepu zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika je pristojen sodnik tistega sodišča, ki mu je zadeva pripadla. Za pritožbeni postopek
pa je določena izključna pristojnost Višjega sodišča v
Kopru. Razlog za generalno delegacijo pristojnosti na
eno samo višje sodišče v državi je v zagotavljanju enotnejše sodne prakse. Kot izredni pravni sredstvi zoper
odločitve pritožbenega sodišča pa sta v četrtem odstavku 161. člena ZZK-1 predvideni le zahteva za varstvo zakonitosti in ustavna pritožba.
V praksi je bilo sporno vprašanje, ali lahko zemljiškoknjižno sodišče ob smiselni uporabi tretjega odstavka
42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)9 uporabi določbo o razveljavitvi klavzule izvršljivosti (pravnomočnosti). Na Višjem sodišču v Kopru smo zavzeli
negativno stališče. Če bi obstajala možnost naknadne
spremembe že izvedenega vpisa, bi bilo to v nasprotju
z načelom zaupanja v zemljiško knjigo. Brez doslednega spoštovanja tega načela bi namreč zemljiška knjiga izgubila svoj temeljni namen. Edina izjema, ko je
opravljene vpise mogoče spreminjati v okviru zemljiškoknjižnega postopka, je postopek popravljanja pomot. Tudi v tem postopku je treba upoštevati stanje
zemljiške knjige v času odločanja o pomoti.10 Ne nazadnje tudi določbe o vpisih na podlagi odločbe, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti
ali o ustavni pritožbi, kažejo, da niti teh odločb zemljiškoknjižno sodišče ne bo moglo izvesti, če je bilo stanje vpisov glede pravic udeležencev v vmesnem času
tako spremenjeno, da vpis ni več mogoč (peti odstavek 161. člena ZZK-1).
9
10
11
12
35
Posebni zemljiškoknjižni postopki
ZZK-1 ureja štiri posebne zemljiškoknjižne postopke:
1. postopek za izbris starih hipotek,
2. postopek nastavitve zemljiške knjige,
3. postopek dopolnitve zemljiške knjige in
4. postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine.
Pri teh postopkih novela ZZK-1C kakšnih bistvenih
novosti ni prinesla. Informatizaciji postopka so prilagojene le določbe o oklicih, ki se po novem objavljajo
na portalu e-ZK, in ne več v Uradnem listu Republike
Slovenije. V praksi ima še vedno najpomembnejšo vlogo postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine.
Postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine je
predpisan za primere, ko predlagatelj nima listine, na
podlagi katere bi lahko predlagal vknjižbo lastninske
pravice oziroma druge stvarne pravice v zemljiški knjigi, ker se je listina izgubila ali je bila uničena. Predlagatelj tega postopka mora hkrati predlagati vknjižbo
pravice, saj se postopek vodi zaradi ureditve zemljiškoknjižnega stanja. V predlogu mora verjetno izkazati, da je bila v njegovo korist oziroma korist njegovih pravnih prednikov izstavljena listina, katere
vzpostavitev zahteva, in da je ta listina uničena oziroma izgubljena. Obvezna sestavina predloga je podatek o vsebini listine in podatek o osebi, ki je listino
izstavila, ter o osebi, v korist katere je bila listina izstavljena. Če predlagatelj razpolaga s fotokopijo listine ali če z notarsko overjenimi izjavami lastnikov sosednjih nepremičnin izkaže, da ima nepremičnino v
lastniški posesti, se verjetnost obstoja take listine domneva. Fotokopije izvirnih listin sicer ne povzročajo
težav, so pa zato v sodni praksi različna stališča glede
vsebine izjave lastnikov sosednjih nepremičnin. Višje
sodišče v Ljubljani je zavzelo stališče, da morajo lastniki sosednjih nepremičnin v izjavi pojasniti pravni
naslov, na podlagi katerega predlagatelj izvršuje posest. Na Višjem sodišču v Kopru pa smo zavzeli stališče, da je taka razlaga določbe petega odstavka 234.
člena ZZK-1 prestroga.11 Zadošča, da so v izjavi navedena odločilna dejstva o tem, da je posest trajala
ustrezno dobo, da so sosedje šteli posestnika za lastnika, ker je bilo vidno navzven, da lastnik izvaja lastninska upravičenja, in podobno. Naloga zemljiškoknjižnega sodišča ni, da ugotavlja resničnost v izjavi
navedenih dejstev, zato zadošča, da so ustrezna dejstva navedena.
Če so izpolnjeni pogoji za začetek postopka, izda sodišče o tem sklep, ki ga z oklicem objavi na oglasni deski sodišča in na portalu e-ZK (tretji odstavek 204. člena ZZK-1). Zemljiškoknjižni lastnik ima
v postopku vzpostavitve listine možnost vložiti ugovor, ki ima za posledico takojšnjo zavrnitev predloga
za vzpostavitev listine. V takem primeru mora predlagatelj svoja upravičenja uveljavljati v pravdi (240.
člen ZZK‑1). Če je zemljiškoknjižni lastnik umrl,
lahko namesto njega ugovarja kot lastnik njegov dedič.12 Tudi druge zainteresirane osebe imajo možnost
Sklep VSK Cdn 29/2013, 15. marec 2013.
Sklep VSK Cdn 5/2013, 20. februar 2013.
Sklep VSK Cdn 92/2013, 16. januar 2013.
6/21/13 3:27 PM
Članki
36
preprečiti vzpostavitev listine (ob izpolnitvi pogojev
iz 238. člena ZZK-1).
pogodba, ki je bila priložena in iz katere je izhajalo, da
je šlo za več zaporednih prodaj, ni bila overjena.
Poseben zemljiškoknjižni postopek vzpostavitve zem
ljiškoknjižne listine je v zakonu predviden za primere, ko predlagatelj na drug način ne more priti do listine, na podlagi katere bi lahko v zemljiški knjigi vpisal stvarno pravico. Ta postopek torej ne izključuje
drugih možnosti »vzpostavitve izgubljene ali uničene listine«. Zaradi pravilne razlage teh določb je
bil ZZK‑1 z zadnjo novelo dopolnjen z novim tretjim
in četrtim odstavkom 40. člena ZZK-1, po katerih sta
podlaga za vpis tudi:
1. posadna listina, s katero zemljiškoknjižni lastnik
priznava izvorno pridobitev stvarne pravice v korist
druge osebe, in
2. listina, ki se izstavlja zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ali zaradi nadomestitve izgubljenih izvirnikov. Taka listina se bo
izdala v primerih pravnoposlovnih prenosov, torej
pri izvedenih načinih pridobitve lastninske pravice.
Menim, da v teh primerih ni dopusten preskok, tako
da bi tisti, ki je v zemljiški knjigi (formalno) vpisan kot
lastnik, z zadnjim kupcem sklenil pogodbo o uskladitvi stanja, saj se pravila o pravnem predniku ne sme
zaobiti.14 Predlogu je treba priložiti izvirne listine za
celotno verigo prenosov. Po stališču Vrhovnega sodišča so v primeru večkratnih prenosov vsi vmesni pridobitelji pravice tudi udeleženci zemljiškoknjižnega
postopka, saj z vpisom na zadnjega pridobitelja tudi
vmesni pridobitelji »dejansko izgubijo« svojo pravico, zato morajo biti obveščeni o postopku.15 To stališče dodatno utemeljuje zahtevo, da v predlogu za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine, kjer je opisan večkratni izvedeni prenos pravice, vmesnih pridobiteljev ni
mogoče izpustiti.
S posadno listino se je v preteklosti urejalo vpise pravic, pridobljenih s priposestvovanjem. Če bi izhajali iz
zgodovinske razlage tega pojma (izvira iz latinske besede possessio ali posest), bi bila posadna listina primerna le za vpis priposestvovane pravice. Vendar se
v praksi ta listina uporablja širše in ni omejena le na
priposestvovane pravice. Po zgledu prakse tudi novo
zakonsko besedilo posadno listino dovoljuje za izjave, s katerimi se priznavajo vse izvirne (na zakonu temelječe) pridobitve lastninske pravice. V tem
je tudi bistvena razlika v primerjavi z listino o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, s katero se
nadomešča (izgubljeno, uničeno itd.) listino o pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice oziroma ureja stanje, ki ne ustreza dejansko opravljenim pravnoposlovnim (izvedenim) prenosom pravic.
To razlikovanje ima pomembne posledice, saj se pri listini o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim
ne sme spregledati načelo pravnega prednika (9. člen
ZZK-1), po katerem so vpisi dovoljeni le proti osebi,
proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis, in ki
je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice, na katero se vpis nanaša. Na Višjem sodišču v Kopru to načelo dosledno upoštevamo. Drugačno stališče je zavzelo Višje sodišče v Ljubljani,13 ki je štelo, da za vpis v
zemljiško knjigo zadošča izjava, iz katere izhaja, da je v
zemljiški knjigi vpisani lastnik priznal predlagateljici lastninsko pravico, čeprav je v listini hkrati zapisano, da je
predlagateljica le zadnja v verigi večkratnih zaporednih
prenosov. Sodišču se ni zdelo pomembno, da vmesna
13
14
15
V nekaterih primerih pa lahko pride do položaja,
ko so izpolnjeni pogoji za sestavo obeh listin: sedanji lastnik stanovanja bi lahko nadomestil izgubljeno
listino (verigo listin), lahko pa bi mu tudi zemljiškoknjižni lastnik priznal priposestvovanje, ker so za to
že izpolnjeni pogoji. V takem primeru je razumneje
izbrati lažjo pot, to je sestaviti posadno izjavo, v kateri zemljiškoknjižni lastnik dejanskemu lastniku prizna, da je priposestvoval nepremičnino. Bistvena razlika je v tem, da se s posadno listino priznava izvirno pridobitev lastninske pravice, ki je neodvisna od
pravnih prednikov, zato v primeru vpisa na podlagi
take listine načelo pravnega prednika ne pride v poštev. Drugače je v primeru listine o nadomestitvi izgubljene listine, kjer vmesnih pogodb (in vmesnih
lastnikov) ni mogoče prezreti. Seveda pa lahko posadno listino stranki sestavita le, kadar so izpolnjeni
pogoji za izvirno pridobitev pravice, ne pa zato, da
bi obšli kakšnega vmesnega kupca.
Sklep
Veliko novosti torej ni. Pokazale pa so se prve
prednosti elektronskega poslovanja. Disperzija
odločanja na prvi stopnji je odpravila «lokalne«
posebnosti, ki so se naselile na nekaterih sodiščih.
Centralno odločanje na drugi stopnji ustvarja
enotno sodno prakso. Notarji opravljajo svojo vlogo
in upam si zapisati, da je zdaj, ko smo se na novost
navadili, poslovanje v zemljiškoknjižnih zadevah
enostavnejše in predvsem hitrejše.
Sklep VSL I Cp 558/2008, 20. februar 2008.
Sklep VSK I Cp 962/2006, 27. oktober 2006, sklep Cdn 67/2013, 20. februar 2013.
Sklep II Ips 230/2010, 7. oktober 2010.
6/21/13 3:27 PM
Članki
37
Jože Ilc,
odvetnik v Ljubljani – specialist za civilno pravo
Pristojnost upravnika večstanovanjske stavbe
V prispevku želim prikazati, s kakšnimi problemi se srečujejo upravniki večstanovanjskih stavb, kakšne
so njihove pristojnosti po zakonskih predpisih, kaj zahtevajo življenjske okoliščine in kako se posamezni
primeri odražajo v sodni praksi.
V večstanovanjski stavbi je streha puščala meteorne
padavine, kar je nedvomno škodljivi vpliv na stavbo.
Upravnik je v skladu s potrebnimi soglasji etažnih lastnikov naročil izvajalca, da streho popravi. Izvajalec je
streho popravil, vendar se je v garancijski dobi pokazalo, da je bilo popravilo nekvalitetno in da streha še
prepušča padavine. Ko je upravnik izvajalca pozval, naj
odpravi napako v skladu z izvajalsko pogodbo in garancijskimi roki, se je izkazalo, da je izvajalec šel v stečaj.
Pravne posledice začetka stečajnega postopka so jasne.
Popravilo strehe in izpolnitev garancijske obveznosti
je nedenarna obveznost. Ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka je, da se nedenarne terjatve
stečajnih upnikov do stečajnega dolžnika spremenijo
v denarne. Upravitelj bi lahko prijavil terjatev, ki bi jo
moral ovrednotiti v tem smislu, koliko je vredno popravilo strehe, in nato bi v stečajnem postopku prejel
plačilo, odvisno od stečajne mase – lahko tudi nič. To
je pomembno poudariti pri nadaljnji razlagi primera.
Odločilno je popravilo strehe, in ne prijava terjatve, saj
stavba ni kvalitetna, če streha zamaka – škoda narašča
tako na stavbi kot na premoženju etažnih lastnikov.
Upravnik je v skladu s svojimi pristojnostmi seznanil
etažne lastnike večstanovanjske stavbe s predlogom,
da se streha sanira tako, da naroči drugega izvajalca.
Sestanek etažnih lastnikov ni bil sklepčen. Upravnik
ni mogel dobiti izvajalca, saj po prvem odstavku 25.
člena in 28. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1)1 ni
imel ustreznega pooblastila. V tem času je stanovanjska inšpekcija izdala odločbo,2 s katero je etažnim lastnikom naložila, da so dolžni sanirati streho večstanovanjske stavbe. V izreku odločbe je tudi zapis, da
pritožba ne odloži njene izvršitve. Odločba zavezuje
upravnika, da mora o vsebini obvestiti etažne lastnike
in v okviru svojih pooblastil storiti vse, kar je potrebno za njeno izvršitev. Upravnik je upošteval odločbo
stanovanjske inšpekcije in sklenil pogodbo z drugim
izvajalcem, ki je streho popravil. Po izvedenih popravilih, ki so bila kvalitetna, je sledilo plačilo. Prvenstveno je bilo poravnano z denarjem iz rezervnega sklada,
razliko je upravnik razdelil med posamezne etažne lastnike, da jo plačajo.
Dva etažna lastnika pa obveznosti nista plačala. Upravnik je njuno plačilo poravnal z lastnimi sredstvi in
vložil izvršbo na osnovi verodostojne listine, da izterja plačilo. Etažna lastnika – dolžnika sta izvršbi ugovarjala in sledil je pravdni postopek. Ugovor je upravniku očital, da ni izvedel postopka po 28 členu SZ-1.
Sodišče prve stopnje3 je ugodilo tožbenemu zahtevku.
Toženca sta se pritožila, vendar je višje sodišče njuno
pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.4 Sodišči prve in druge stopnje sta utemeljili svojo sodbo z dejstvom, da je bilo nujno treba popraviti
streho. Ne glede na dejstvo, da ni obstajal sklep etažnih
lastnikov v skladu z 28. členom SZ-1, je imel upravitelj
osnovo v izvršljivi odločbi stanovanjske inšpekcije. Popravilo je bilo nujno in je bilo izvedeno. Upravitelj je
iz svojih sredstev plačal zneska, ki sta ju dolgovala toženca – etažna lastnika, in je zato upravičen zahtevati
povračilo. Sodišči prve in druge stopnje sta utemeljili
pravno podlago s prvim odstavkom 199. člena Obligacijskega zakonika (OZ),5 ki omenja poslovodstvo brez
naročila, vendar nujno in koristno v korist obogatitelja.
Vrhovni državni tožilec je zoper navedeni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Poudaril je, da se ni
upoštevalo 28. člena SZ-1, ki ureja primere, ko odločba nadomešča sklep rednega upravljanja. Prvi, drugi in
tretji odstavek 28. člena se glasijo:
»(1) Če etažni lastniki zaradi nazadostne večine ne
morejo sprejeti sklepa glede rednega upravljanja,
posel pa je nujen za vzdrževanje stvari, lahko katerikoli etažni lastnik predlaga, da o izvedbi posla
odloči sodišče v nepravdnem postopku.
(2) Če nobeden izmed etažnih lastnikov v roku 30
dni od nesprejetja sklepa ne predlaga, da o izvedbi posla odloči sodišče, mora to storiti upravnik v
nadaljnjih 15 dneh.
(3) Odločba sodišča nadomešča sklep etažnih lastnikov.«
Vrhovno sodišče RS je s sodbo z opr. št. II Ips
395/2010 z dne 20. septembra 2012 zavrnilo zahtevo
za varstvo zakonitosti in potrdilo sodbo sodišča prve
stopnje. Obrazložitev ni ravno kvalitetna. Pomembna
pa je v delu, da je sodišče pri ravnanju upravnika upoštevalo pravnomočno izvršljivo odločbo stanovanjske
inšpekcije, ki je utemeljena na 125. členu SZ-1. To je
zelo dobrodošlo, saj pravdna sodišča niso ravno naklonjena ali sposobna presojati upravnih odločb. Iz izkušenj vem, da jim niso znane vsebine lokacijskih in
1
Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Stanovanjska inšpekcija, odločba št. 356-02-36-426/2004-0213 z dne 6. januarja 2005.
Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII P 2721/2007 z dne 8. septembra 2009.
4
Sodba VSL, opr. št. I Cp 27/2010 z dne 26. maja 2010.
5
2
3
6/21/13 3:27 PM
Članki
38
gradbenih dovoljenj ter da se malo vzvišeno sklicujejo
na to, da so upravne odločbe odločbe v upravnem postopku, ki na pravdni postopek ne morejo vplivati. To
je neresno in več kot nekvalitetno. Upravne odločbe
ali upravni akti niso zgolj potrdila o stalnem prebivališču, temveč tudi odločbe o koncesiji banki, zavarovalnici, o dopustnosti konkurence in raznih pristojnostih,
ki veljajo v finančnem poslovanju in ki po svoji premoženjski vrednosti ter vsebinski zahtevnosti presegajo primere v pravdnem postopku v civilnih zadevah.
Zelo zanimiva je utemeljitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki med drugim izrecno razlaga:
»Zato izpodbijani odločbi pomenita pravno nevarnost za etažne lastnike. Ker je pridobivanje soglasij
etažnih lastnikov lahko težavno in zamudno delo,
se bodo upravniki ob takem stališču, kot sta ga zavzeli obe sodišči, lahko takemu delu množično izogibali. Posledično bodo o pravicah in obveznostih
etažnih lastnikov glede njihove solastnine (določanje načrta vzdrževanj, izbira izvajalcev, odločitev
o ceni, odločitev o porabi sredstev rezervnega sklada ...) odločali upravniki samovoljno in v skladu s
svojimi pridobitniškimi cilji, etažni lastniki pa bodo
lahko le plačevali.«
Ni torej pomembno, ali streha pušča, ali se bo ostrešje »podrlo«, ali bo padel dimnik. Edino, kar je odločilno, je postopek. Postopek se mora izpeljati, popravilo naj počaka, kar bo, pa bo. To me spominja na:
»Fiat iustitia, pereat mundus.« Kakor da je upravnik
ne bodi ga treba, ki samo »molze« uboge etažne lastnike, in ne z zakonom določena institucija, ki je potrebna, da se večstanovanjska hiša normalno uporablja.
lastnik upravičen, da v 30 dneh o izvedbi posla odloča
sodišče. Rok 30 dni poteče. Nadalje je upravnik upravičen po tem roku, da v 15 dneh predlaga sodišču, da
odloči o nujnem ukrepu. Minimalno mora poteči 45
dni, da bo upravnik podal predlog na nepravdno sodišče. Večstanovanjska hiša je pozimi 45 dni brez potrebnega ogrevanja. V tem času vse zmrzne in stanovalci zbolijo. Kljub tej katastrofi bo upravnik upravičen predlagati nepravdnemu sodišču, da bo odločilo o
tej zadevi. Glede tega, kaj bo nepravdno sodišče storilo, me je v časovnem smislu upravičeno strah. Nepravdni postopki so običajno zelo počasni. Kadar jih razpravljajoči sodnik prepusti strokovnim sodelavcem, je
to še dodatna težava.
Spomnim se primera, ko sem predlagal, da se popravi
fasada hiše, ki je razpadala. Dokazano je bilo, da je fasada slaba in popravilo nujno. Ker je nasprotnik ugovarjal, sicer popolnoma neutemeljeno, da bi bila mogoče primerna cenejša izvedba, je sodišče mečkalo s
sklepom štiri leta. Med tem časom je predlagatelj fasado popravil sam. Nasprotni udeleženec je med postopkom grozil z motenjsko in negatorno tožbo. Na
srečo so tudi njegovi zahtevki prišli na vrsto pozneje,
ko je bila fasada že popravljena.
Sodba Vrhovnega sodišča je dobrodošla, ker je upravitelju priznala pravilno ravnanje in naložilo plačilo tistemu, ki je etažni lastnik, vendar ne bi plačal ničesar.
Konkretni primer nakazuje popolno neustreznost zakonske ureditve položaja upravnika pri rednem uprav
ljanju stavbe, pri katerem etažni lastniki enostavno ne
reagirajo ali imajo brezbrižni odnos. Upravnik je nesporno dolžan ukreniti vse, da se večstanovanjska hiša
ohrani v kvalitetnem stanju. Dolžan je naročiti vsa dela,
ki bi odstranila poškodbe in preprečila nadaljevanje
škodljivih posledic. V tem primeru je upravnik odvisen
od sklepa etažnih lastnikov, da izdajo soglasje s kvalificirano večino. Na žalost pa je tako, da so etažni lastniki brezbrižni ali celo nagajivi. Zakon jim daje pravico glasovanja. Tega ne izvedejo. Popravilo se ne izvrši in škoda nastane. Kdo bo odgovarjal? Po mojem
mnenju upravnik gotovo ne.
Sedanja ureditev nujnih popravil je po 28. členu SZ-1
neprimerna in neživljenjska. Člen 28 SZ-1 bi se moral spremeniti in bi pri nujnih popravilih, ki so potrebna za preprečitev nenadomestljive ali hude škode na premoženju in zdravju ljudi, moral pooblastiti
upravitelja, da ne čaka na vse roke in obvestila, temveč stori tisto, kar je nujno potrebno. Dolžan bi bil
predhodno obvestiti etažne lastnike na običajen način, na primer oglasni deski hiše, če je možno, bi moral zavarovati dokaze. Pri tem nikakor ne mislim na
postopek zavarovanja dokazov, ki ga predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP),6 ki je kljub proklamaciji o hitrosti postopka praktično navadna jara
kača. Zadostovalo bi, da bi obstajal kvaliteten zapisnik z izvidi in slikami z vsemi potrebnimi prilogami, ki zanesljivo opišejo stanje napake, situacijo na
stanovanjski hiši, sanacijo poškodovanega dela in načrt popravila. Poudarjam, da bi moralo to biti zakonsko urejeno, sicer bo upravnik med kladivom in nakovalom. Po pogodbi o upravljanju je dolžan skrbeti
za kvalitetno vzdrževanje stavbe, hkrati je omejen s
soglasji etažnih lastnikov kot nosilcev upravičenj lastninske pravice, ki morajo podati svojo voljo po 25.
in 28. členu SZ-1. Kaj je pravica, kaj je kaprica, ne
more biti prepuščeno vsakemu posameznemu primeru, temveč mora biti že z zakonom preprečeno.
Ko obravnavamo primer nujnega posla za vzdrževanje stvari po prvem odstavku 28. člena SZ-1, ga moramo prikazati na življenjski način. Na začetku zime v
večstanovanjski hiši odpove centralno ogrevanje. Ne
rabimo nobenega pametovanja, da je popravilo nujno potrebno. Upravnik je dolžan v skladu s SZ-1 izvesti ustrezen postopek. Sklicati mora zbor lastnikov,
ki se po 36. členu SZ-1 skliče s pisnim vabilom vsaj
14 dni pred zborom. Zbor lastnikov se opravi 15. dan
in ni sklepčen zaradi nezadostne večine. Popravilo je
nujno. Po drugem odstavku 28. člena SZ-1 je etažni
Ponovno pojasnjujem, da moj predlog ni omejitev lastninske pravice etažnih lastnikov, temveč le varovanje kvalitetnega stanja etažne lastnine, ki ga zagotovi
upravnik s pravočasnim ukrepanjem. Kar je potrebno
in utemeljeno, se mora plačati, ne pa da se razglablja
in pogaja, kdaj, kako in kje bo to narejeno, med tem
časom pa se bo streha zrušila, centralno ogrevanje bo
odpovedalo in naprave zmrznile, kanalizacija zamašila ipd. in res me zanima, kako bodo etažni lastniki zadovoljni s svojo lastnino, koliko bo vredna in kdo jo
bo kupil.
6
6/21/13 3:27 PM
Članki
39
mag. Boštjan Rejc,
odvetnik v Ljubljani, namestnik disciplinskega tožilca OZS v obdobju 2009–2012
Nedopustnost pobotanja strankinih sredstev
s strani odvetnika
Tako Tržni inšpektorat RS kot Odvetniška zbornica Slovenije (OZS) sta v preteklih letih večkrat opozarjala na spornost poslovanja podjetij, ki za stranke »urejajo« uveljavljanje odškodninskih zahtevkov
oziroma izplačilo odškodnin na podlagi škodnih primerov. Kot opozarja Tržni inšpektorat, so v zadnjem
času prejeli večje število prijav zoper podjetja, ki se ukvarjajo z dejavnostjo zastopanja in posredovanja
pri izplačilu odškodnin. Če so s takimi podjetji povezani odvetniki, to zagotovo škoduje ugledu odvet
nika in odvetništva na splošno. V disciplinskih postopkih pred OZS, ki tečejo zoper odvetnike, se je v
takih primerih običajno postopalo po določilih Statuta OZS, ki prepovedujejo sodelovanje s podjetji,
ki reklamirajo opravljanje dejavnosti pravnega svetovanja.
Ker so taka podjetja seveda povezana z odvetniki, ki
nato dejansko uveljavljajo zahtevke pri zavarovalnicah, se postavlja predvsem vprašanje, ali so odvetniki
upravičeni do pobotanja različnih »stroškov« v breme sredstev, ki jih od zavarovalnic za svoje stranke prejemajo na svoje (praviloma fiduciarne) transakcijske
račune. V praksi disciplinskih organov OZS je z letom
2012 prišlo do bistvenega premika v smeri strožjega
obravnavanja odvetnikov v takih primerih. To bo nedvomno prispevalo k vzpostavitvi novih standardov v
zvezi s tovrstnim spornim poslovanjem odvetnikov in
k ureditvi tega perečega problema na trgu. Pomembno
pri teh spornih poslih namreč je, da odvetnik upravlja
s premoženjem (sredstvi) svoje stranke. Zaradi zaščite strank je torej bistveno, da se s še posebno skrbnostjo obravnava vprašanje, ali je odvetnik s tem premoženjem upravljal z vso potrebno skrbnostjo – seveda
v korist stranke, ali pa je imel pri tem v mislih predvsem interese podjetja, s katerim sodeluje pri opravljanju teh poslov (oziroma lastne interese).
Ker gre za splošno znane in utečene načine poslovanja,
naj jih zgolj na kratko opišem. Neko podjetje v javnih občilih oglašuje, da lahko stranki (oškodovancu)
v primeru prometne nesreče ipd. za nizko ceno uredi
izplačilo odškodnine (poimenujmo ga »odškodninsko
podjetje«). Znano je namreč, da v primeru prometnih
nesreč zavarovalnica poleg odškodnine stranki poravna tudi stroške odvetniškega zastopanja. Da bi lahko
»unovčili« tudi te stroške, se v posel vključi odvetnik,
ki pa za zastopanje (in posledično izstavitev računa zavarovalnici) potrebuje pooblastilo. V bistvi gre za verižen posel, ki praviloma poteka tako, da stranka pooblastilo odvetniku podpiše že takrat, ko se oglasi pri
odškodninskem podjetju. V večini primerov se stranka
niti ne zaveda, da je tako pooblastilo sploh podpisala.
Odvetnik ima torej pooblastilo neposredno od stranke, čeprav celoten posel poteka kot nekakšna (denarna) veriga. Da bi opravičilo svojo vlogo, se odškodninsko podjetje predstavlja kot posrednik med stranko in
odvetnikom – ko gre za pooblastila; seveda ne, kot gre
za denarna izplačila.
Ko gre namreč za denarna izplačila, se v praksi pojav
ljata dve različici, ki pa imata za stranko vedno enak
»izplen«. V prvi različici odvetnik denar, ki ga prejme
na svoj transakcijski račun, izplača odškodninskemu
podjetju, šele to pa stranki. Po drugi različici pa odvet
nik, po odbitju različnih stroškov, denar nakaže stranki. Problem je seveda v tem, da od na primer 1.000
evrov, ki jih zavarovalnica nakaže odvetniku na njegov (fiduciarni) transakcijski račun, stranka v najbolj
perečih primerih prejme vsega nekaj več kot 50 odstotkov (upoštevati je treba, da se stranki zamolči dejstvo, da je zavarovalnica neposredno odvetniku plačala njegov račun za zastopanje, tako da je pravzaprav
znesek 1.000 evrov dejansko že neto znesek, od katerega se potem s strani odvetnikov odbijajo – pobotajo – še dodatni stroški).
Veliko bolj sporno kot pa sodelovanje s takimi podjetji je zato pobotanje različnih stroškov s strani odvetnika v breme njegove stranke. Nikakor namreč ne
more biti naključje, da tako na Tržni inšpektorat kot
na OZS pravzaprav nenehno prihajajo pritožbe, v katerih stranke navajajo, da za večino stroškov sploh niso
vedele in da za vse te stroške niso prav ničesar prejele.
Zato se postavlja vprašanje, ali je dopustno, da si odvetniki pobotajo prav vse stroške oziroma ali se mora
od njih zahtevati neka skrbnost?
Da bi se izognili dvomom, je treba vnovič poudariti, da
odvetnik dobi za svoje delo plačilo neposredno od zavarovalnice. Če vzamemo primer, v katerem znaša odškodnina 1.000 evrov in stroški po odvetnikovem računu 100 evrov, potem govorimo seveda o spornosti pobotanja različnih stroškov iz zneska 1.000 evrov. Odvetnik je namreč 100 evrov za svoje storitve že prejel.
Nihče namreč ne zanika, da odvetnik ne bi imel pravice teh 100 evrov tudi pobotati v breme 1.000 evrov, če
jih ne bi dobil plačanih neposredno od zavarovalnice.
Odškodninska podjetja pa kot nekakšne stroške, ki se
pobotajo v breme stranke (torej v breme že omenjenih 1.000 evrov), navedejo različne stroške posredovanja in stroške izvedencev, ki pa jih ne morejo izkazati.
V disciplinskih postopkih OZS so bili leta 2010 podani predlogi glede kršitev 4. in 6. točke 77.b člena
Statuta OZS, ki kot hujšo disciplinsko kršitev urejata naslednje:
1. neizročitev dokazil stranki o prometu z njenimi sredstvi, s katerimi odvetnik upravlja, in
6/21/13 3:27 PM
40
Članki
2. neopravičeno zadrževanje denarnih sredstev, ki jih
je odvetnik prejel za stranko.
V letu 2012 je Disciplinska komisija prve stopnje
OZS v enem od primerov odločila, da je odvetnik
odgovoren za storitev navedenih disciplinskih
kršitev iz 77.b člena Statuta OZS. Disciplinska
komisija druge stopnje OZS je konec leta 2012 to
odločbo v celoti potrdila. Bistvo obeh odločb je
v tem, da odvetnik ne more in ne sme pobotati
česarkoli v strankino breme. Pri tem pa sta obe
disciplinski komisiji vzpostavili visoke standarde, ki
se bodo, upajmo, v praksi tudi dosledno uveljavljali.
Bistvene navedbe obeh disciplinskih komisij, ki so sledile zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, se nanašajo na skrbnost poslovanja odvetnika, ki upravlja
s premoženjem svoje stranke. Po eni strani je v skladu z Odvetniško tarifo stranka dolžna odvetniku povrniti sredstva, ki jih je zanjo založil. Po drugi strani
zakonodaja in etika odvetniku nalagata, da stranki izstavi obračun. Sredstva, ki naj bi jih odvetniki ali pa
odškodninska podjetja zalagali za stranke, se večinoma nanašajo na različna izvedenska mnenja. V zvezi s
tem sta disciplinski komisiji v navedenem primeru postavili zelo stroge pogoje. Odvetnik mora dokazati, da
je s stranko sklenil (pisni) dogovor o tem, da se stranka strinja, da se za pomoč v zadevi angažira izvedenca.
V dogovoru morajo biti specificirani stroški tovrstne
pomoči in dano pooblastilo za nakazovanje strankinih
sredstev. Če odvetnik tega ne naredi, je pri svojem poslovanju premalo skrben, pri čemer pa je bistveno, da
je v primeru, ko se pojavi dvom v upravičenost zadržanja (pobotanja) sredstev, dokazno breme na odvet
nikovi strani. Tako bi odvetnik v dokaz svojih zatrjevanj moral predložiti izvedensko mnenje, pri čemer je
na primer v primeru izplačila odškodnine po zaključeni pravdi dodatna spodbuda za dvom o obstoju takega mnenja tudi dejstvo, da na primer sodba takega
mnenja sploh ne omenja.
V zvezi s tem, da se stranki izročijo dokazila o prometu z njenimi sredstvi, s katerimi odvetnik uprav
lja, sta disciplinski komisiji poudarili, da bi v primeru, ko se pojavi dvom o upravičenosti zadržanja (pobotanja) sredstev, odvetnik moral stranki izročiti tudi
dokazila o prometu z njenimi sredstvi. Gre torej za
izjemno pomembne standarde, ki bodo pripomogli
tako k boljšemu ugledu odvetništva kot tudi k varnosti strank.
Pozorni pa bi morali biti na še nekatere podrobnosti. Odvetniška tarifa namreč govori o sredstvih, ki
jih je za stranko založil odvetnik. V primeru poslovanja prek odškodninskih podjetij ta pogoj seveda ni izpolnjen. Še več, običajno ni izpolnjen prav noben pogoj, in sicer:
1. sredstva se sploh ne zalagajo, saj se stroški nikomur
ne plačujejo, saj
2. izvedenska mnenja sploh ne obstajajo in, posledično,
3. dokazi o nakazilih ali o izvedenskih mnenjih prav
tako sploh ne obstajajo.
Zato glede teh stroškov stranke ne bi smele imeti prevelikih problemov pri uveljavljanju svojih zahtevkov
do takih podjetij in z njimi povezanih odvetnikov.
Nobenega razloga namreč ni, da sodišča ne bi upoštevala in tudi skozi sodno prakso uveljavljala teh standardov. V primeru, ko odvetnik strankina sredstva
nakaže odškodninskemu podjetju, ki naj bi jih potem nakazalo oškodovancu (stranki), prav tako velja biti pozoren na visok standard, ki sta ga vzpostavili disciplinski komisiji. Če je treba imeti ustrezen
(pisni) dogovor s stranko za nakazilo izvedencu, je
toliko bolj logično, da mora imeti odvetnik jasno in
nedvoumno pooblastilo stranke oziroma (pisni) dogovor z njo, da njena sredstva, ki jih je zanjo prejel
na svoj (fiduciarni) račun, nakazuje odškodninskemu podjetju. Veljalo bi uvesti tudi standard, po katerem bi moral odvetnik tako pooblastilo (nalog) prejeti po tem, ko bi sredstva že bila na njegovem računu, in ne predhodno.
Zaradi ravnanj odškodninskih podjetij izgubljajo vsi
– tako zavarovalnice kot tudi oškodovanci. Zato bi
bilo v interesu obojih, da bi tudi pri vsakodnevnem poslovanju vzpostavili (dvignili) standarde, ki
bi strankam (oškodovancem) olajšali uveljavljanje
zahtevkov do tistih, ki se jim zdaj neupravičeno zaračunava in pobota različne stroške, po drugi strani pa bi s tem zavarovalnicam zagotovili višje standarde pri poslovanju z oškodovanci. Zavarovalnice
bi morale vztrajati pri tem, da se sredstva nakazujejo na fiduciarne račune odvetnikov. Nedvomno bi
bilo strankam tudi v korist, če bi zavarovalnice na
kratko opisale dokumentacijo, ki so jo obravnavale,
saj bi bilo že iz tega opisa razvidno, da izvedenskega mnenja (z imenom in nazivom izvedenca) pri
obravnavanju zadeve ni bilo (kot takrat, ko se v primeru pravde na mnenje ne sklicuje sodna odločba)
in da je tudi kakršnokoli pobotanje tovrstnih stroškov nedopustno oziroma nemogoče. Ker opažam,
da v praksi vsaj poravnalne ponudbe zavarovalnice pošiljajo tudi neposredno strankam, bi bilo priporočljivo, če bi tudi pošiljanje končnega obračuna
izvedenih nakazil oziroma plačil (odškodnina, plačilo odvetnikovega računa, morebiti celo plačilo izvedenca, če je bil res angažiran v zadevi, ipd.) postalo splošna praksa.
Sklep
Zakaj se stranke odločajo za poslovanje z odškodninskimi podjetji, težko razumem. V veliki meri so si pač
same krive za težave, na katere opozarjajo v svojih prijavah. Običajno gre za dosti višje zneske, kot pa stane
na primer obisk frizerja ali pa strošek servisa za avto.
V dobi interneta bi namreč vsak lahko tako podjetje
predhodno preveril. Ironija je toliko večja, če se morda stranke obračajo na taka podjetja zato, da bi si prihranile stroške za odvetnika. Zato bi bilo treba poskrbeti tudi za ustrezno obveščanje oziroma ozaveščanje
strank, tako s stani OZS kot s strani Tržnega inšpektorata in potrošniških organizacij.
Postopanje disciplinskih organov dokazuje, da si OZS
aktivno prizadeva za varovanje strank in da odvetnikom nalaga visoke standarde ter bremena pri uprav
ljanju s strankinimi sredstvi. S tem se povečuje
6/21/13 3:27 PM
Članki
varnost strank v tovrstnih primerih, saj disciplinski
primeri dokazujejo, da so zahtevki teh strank do odvetnikov v takih primerih utemeljeni, gotovo bodo
tudi sodišča sledila tem standardom ter zahtevkom
ugodila. Menim, da bi morala sodišča te standarde še
ustrezno nadgraditi, in sicer upoštevajoč potrošniško
zakonodajo. OZS je z določitvijo visokih standardov
41
prav gotovo bistveno prispevala tako k varnosti strank
kot tudi k urejanju navedene problematike, dolžnost
strank pa je, da se pred pomembno odločitvijo o tem,
komu in kako bodo zaupale v reševanje svoje zadeve, o tem primerno in izdatno informirajo. S tem bo
posledično tudi sam trg poskrbel za to, da bo zlorab vedno manj.
Marko Djinović,
generalni sekretar Stalne arbitraže pri GZS
Odvetniki – deležniki arbitraže
Odvetniki imajo tako v Sloveniji kot tudi v mednarodnem merilu že od nekdaj odločilno vlogo pri
razvoju gospodarske arbitraže, zlasti v okviru institucionalnih (stalnih) arbitraž. Položaj odvetnikov
kot deležnikov arbitraže je specifičen, saj odvetniki najbolje poznajo pričakovanja in potrebe strank,
torej gospodarskih subjektov, ki jim je arbitraža v prvi vrsti tudi namenjena. Prav tako je odvetnik v
gospodarstvu tudi poslovnež, zato mu poslovna logika ni tuja in jo razume. Dobro poznavanje fiziognomije gospodarskega spora in metod njegove učinkovite rešitve pa odvetnikom omogoča, da v
arbitražnih postopkih sodelujejo ne le kot zastopniki strank, temveč vse pogosteje prevzemajo tudi
funkcijo arbitrov.
Pomembnost vloge odvetnika se kaže že precej pred
nastankom spora, običajno že v fazi komercialnih
pogajanj.1 Odvetnik je namreč tisti, ki v praksi, po
proučitvi vseh relevantnih okoliščin primera, stranki svetuje vključitev arbitražne klavzule v pogodbo kot alternative državnemu sodišču. Že odločitev strank za arbitražo je rezultat njihove avtonomije volje v najširšem pomenu besede. Odvetnikov
vpliv na odločitev stranke za arbitražo je odločilnega pomena, saj mu stranka zaupa, da jo bo optimalno obvaroval pred komercialnimi tveganji, med katere spada tudi tveganje spora. Praksa kaže, da odločitev o tem, ali se bo gospodarski subjekt v konkretnem primeru odločil za arbitražo, v večini primerov dejansko sprejmejo odvetniki, pravni svetovalci v podjetjih, prvi v sodelovanju z drugimi, redkeje pa poslovodstvo samo.2
Odvetnik je tako že v fazi sklenitve pogodbe
postavljen v vlogo pomembnega (so)oblikovalca
strategije reševanja poslovnih sporov (t. i. dispute
resolution policy).
Odvetnik v arbitražnem postopku
Celoten koncept arbitraže kot zasebne oblike reševanja sporov gradi na avtonomiji oziroma možnosti
strank, da v dopustnih mejah, ki jih postavlja javni
red, sporazumno oblikujeta postopek »po meri« in
optimizirata čas ter stroške postopka. Stranke pogosto niso usposobljene oziroma ne razpolagajo z ustreznimi (pravnimi in drugimi) znanji, da bi lahko učinkovito izrabile vse prednosti, ki jim jih nudi avtonomija, zato potrebujejo kvalificiranega pooblaščenca – odvetnika.3 Vloga odvetnika pri izvrševanju avtonomije strank v arbitražnem postopku je zato neprimerljivo večja kot pri zastopanju strank pred državnimi sodišči, prav tako mera strokovne ustvarjalnosti, ki si jo lahko odvetnik privošči pri zastopanju
interesov svoje stranke.
Poseben izraz avtonomije je tudi možnost strank,
da same izberejo arbitre, ki so strokovnjaki za specifično področje (kompleksni tipi gradbenih pogodb,
koncesijska razmerja, intelektualna lastnina, finančni posli ipd.). Ker v praksi pogosto pride do veljave rek, »da je arbitraža toliko kakovostna, kolikor je
kakovosten arbitražni senat«, je ena ključnih nalog
odvetnika na začetku arbitražnega postopka prav pomoč stranki pri imenovanju arbitra, ki je neodvisen
1 Več o tem Stanič, A.: Vloga odvetnika v arbitražnem postopku, Slovenska arbitražna praksa, Stalna arbitraža pri GZS, letnik I, št. 1/2012, Ljubljana, str. 49–52.
Glej International Arbitration Survey: Choices in International Arbitration, Queen Mary, University of London, School of International Arbitration, London 2010,
str. 5–10.
3 Več o tem Dobnik, C.: Vloga odvetnika pri izvrševanju avtonomije strank v arbitražnih postopkih, Slovenska arbitražna praksa, Stalna arbitraža pri GZS, letnik I, št.
1/2012, Ljubljana, str. 53–56.
6/21/13 3:27 PM
Članki
42
in nepristranski ter ima ustrezne strokovne kompetence za rešitev spora.
Zastopanje strank pred arbitražo zahteva tudi nekatera specialna znanja (poznavanje arbitražnega postopka in načel mednarodne trgovinske arbitraže ipd.),
saj je arbitraža kot zasebna oblika reševanja sporov
v veliki meri konceptualno »odlepljena « od procesnega reda, ki sicer veže sodišča v državi sedeža arbitraže (torej od pravil klasičnega pravdnega postopka).4 Pri gospodarskih sporih, ki se rešujejo z arbitražo, običajno ne gre za »standardne« transakcije,
temveč za dolgoročna in kompleksna razmerja z visokimi finančnimi vložki strank. Od hitre in učinkovite razrešitve spora je zato pogosto odvisno nadaljnje sodelovanje med poslovnimi partnerji ali celo nadaljnji obstoj določenega poslovnega subjekta. Zastopanje strank pred arbitražo se zato v tujini, vse bolj
pa tudi v Sloveniji, med odvetniki pojmuje kot stvar
strokovnega prestiža.
Odvetnik kot arbiter
Odvetniki so pomemben dejavnik razvoja arbitražnega prava in prakse tudi zaradi aktivnega arbitriranja. V
državah, ki se ponašajo z bogato tradicijo na področju gospodarske arbitraže (Švica, Avstrija, Nemčija,
Francija, Velika Britanija ipd.), specializirani odvet
niki v arbitražnih postopkih redno nastopajo v vlogi
arbitrov. To sploh ne preseneča in je posledica naravne izbire strank, ki od arbitrov pričakujejo tako odlično poznavanje veljavnega prava kot razumevanje zakonitosti in komercialnih podlag posla, fiziognomije gospodarskega spora ter metod njegove učinkovite in pravične razrešitve. Novejše izkušnje kažejo,
da stroga sodniška logika na določeni stopnji v arbitražnem postopku odpove, pestro sestavljeni arbitražni senati, ki vključujejo različne profile strokovnjakov (tudi odvetnike), pa zagotavljajo odločitve, ki
so bliže gospodarski resničnosti. Tudi v novejši praksi Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) je moč zaznati spodbuden trend naraščanja števila odvetnikov, ki v arbitražnih postopkih sodelujejo v funkciji arbitrov.
Eden ključnih razvojnih izzivov slovenske arbitraže je
torej razširitev arbitriranja v Sloveniji na deležnike arbitraže, med katerimi so tudi odvetniki.5
Namesto sklepa
Soglašamo lahko z mnenjem, da so v Sloveniji podani vsi pogoji za nadaljnji razvoj arbitraže kot izvensodnega načina reševanja domačih in mednarodnih
poslovnih sporov. Slovenija spada v krog držav, ki so
sprejele poseben zakon o arbitraži. Zakon o arbitraži
(ZArbit)6 iz leta 2008 temelji na Vzorčnem zakonu o
mednarodni trgovinski arbitraži, ki ga je sprejela Komisija Združenih narodov za mednarodno trgovinsko
pravo.7 S prevzemom Vzorčnega zakona UNCITRAL
v naš pravni red8 smo v Sloveniji dobili moderno in
pregledno pravno ureditev arbitraže, ki je razumljiva
tudi za tuje poslovne subjekte in je v skladu z najnovejšimi mednarodnimi trendi na področju arbitraže.9
Poleg tega v Sloveniji veljata in se neposredno uporabljata Newyorška konvencija o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb10 ter Evropska konvencija o mednarodni trgovinski arbitraži.11 Slovenski pravni red načeloma tudi ne vsebuje »arbitraži
sovražnih« predpisov.12 Sodobna pravna ureditev v
kombinaciji z geostrateškim položajem Slovenije in
tradicionalno institucionalno podporo arbitražnemu
reševanju sporov nudi idealne pogoje za nadaljnji raz
voj arbitraže v Sloveniji.
Moderne arbitražne institucije lahko uspešno
izpolnjujejo svoje poslanstvo le, če sledijo
potrebam poslovne prakse in izzivom, ki jih
prinaša nenehni razvoj arbitražnega prava
in prakse. To pa je mogoče le ob aktivnem
sodelovanju odvetnikov kot deležnikov arbitraže.
Temu imperativu je zavezana tudi Stalna arbitraža
pri GZS, katere prenovljeno vizijo v veliki meri
soustvarja prav odvetniška misel.
4 Vodilna arbitražna doktrina je zavzela jasno stališče, da je uporaba (nacionalnih) pravil pravdnega postopka nezdružljiva z modernim konceptom arbitraže. Glej Lew,
J., Mistelis, L., Kröll, S.: Comparative International Commercial Arbitration, Kluwer Law International, 2003, str. 523.
Na novem referenčnem seznamu arbitrov Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije, ki je bil sprejet oktobra 2012 in združuje 87 domačih ter 82 tujih strokovnjakov iz 31 držav, je več kot tretjino odvetnikov, kar je primerljivo z razvitimi arbitražnimi institucijami v tujini.
6 U. l. RS, št. 45/08.
7 <www.uncitral.org/uncitral/en/uncitral_texts/arbitration/1985Model_arbitration.html>.
8 Vzorčni zakon UNCITRAL je do zdaj z določenimi modifikacijami v svoje pravo preneslo že 66 držav.
9 Več o prevzemu Vzorčnega zakona UNCITRAL Ude, L., Damjan, M., Mežnar, Š., Vlahek, A.: Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov, Zakon o mediaciji v
civilnih in gospodarskih zadevah s komentarjem in Zakon o arbitraži s pojasnili, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 153–160.
10 Ur. l. SFRJ – MP, št. 11/81, in Ur. l. RS, št. 35/92 (MP, št. 9/92).
11 Ur. l. FLRJ – MP, št. 12/63, in Ur. l. RS, št. 35/92 (MP, št. 9/92).
12 Izjema je verjetno le avtentična razlaga 40. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 57/11), ki pa po večinskem mnenju nima pravnih učinkov. Glej
Galič, A.: Arbitrabilnost sporov iz koncesijske pogodbe, Pravna praksa, št. 41-42/2011, str. 11–13. Glej tudi Plauštajner, K.: Spornost avtentične razlage zakonske
določbe, Odvetnik, št. 4(54)/2011, str. 16–18.
6/21/13 3:27 PM
43
dr. Karlo Primožič,
odvetnik v Gorici (Italija)
Po 80 letih nov Zakon o odvetniškem poklicu
Preteči je moralo 80 let, da je bil 31. decembra 2012 končno odobren in razglašen Zakon št. 247 o
odvetniškem poklicu,1 ki je začel veljati 2. februarja 2013. Prejšnji zakon sega še v leto 1933,2 prednika
pa ima v zakonu št. 1938 iz leta 1874. Že slednji je govoril o »dejavnosti, ki jo skupnost potrebuje in
jo opravljajo subjekti s posebnim strokovnim znanjem in moralnimi lastnostmi«.
Zakon št. 247 ima 67 členov in je razdeljen na šest
poglavij:
– I. poglavje: Splošne določbe (členi 1–14),
– II. poglavje: Seznami odvetnikov in registri (členi
15–23),
– III. poglavje: Organi in naloge odvetniških zbornic
(členi 24–39),
– IV. poglavje: Dostop do odvetniškega poklica (členi
40–49),
– V. poglavje: Disciplinski postopek (členi 64–67),
– VI. poglavje: Pooblastilo Vladi ter prehodne in
končne določbe (členi 64–67).
Več kot 20 let (tudi z občasnimi stavkami) smo se italijanski odvetniki zavzemali za sprejem tega zakona, ki
je v veliki meri rezultat poglobljene diskusije med odvetniškimi zbornicami in zlasti z Državnim odvetniškim svetom.3
Zakon vsebuje sistematično in dovršeno ureditev
odvetniškega poklica. Ob njegovi odobritvi je predsednik Državnega odvetniškega sveta Guido Alpa dejal: »Od zdaj naprej bo odvetništvo lahko gledalo z zaupanjem v prihodnost in se z novim elanom angažiralo za dvig lastne kakovosti. Državljani bodo na ta način prišli do bolj učinkovitih storitev na področju pravosodja, mladi pa bodo imeli večje možnosti za zaposlitev. Jutri se začne obnova Državnega odvetniškega
sveta, odvetniških zbornic in združenj, ki skrbijo za organiziranost poklica.«
2. Ureditev odvetniškega poklica ob upoštevanju specifičnosti funkcije zagovornika in pooblaščenca ter
pravnega in socialnega pomena pravic, ki jih ta
funkcija ščiti:
a)opredeljuje organizacijo in opravljanje odvetniškega
poklica ter zagotavlja poklicno sposobnost vpisanih
odvetnikov z namenom jamčiti varstvo individualnih in kolektivnih koristi,;
b) jamči za neodvisnost in samostojnost odvetnikov kot
nepogrešljiva pogoja za varovanje in zaščito pravic
strank;
c) s predpisi, ki določajo način vedenja in skrb za kakovostne ter učinkovite odvetniške storitve, zagotavlja
zaupanje strank in družbe do odvetniškega poklica;
d)podpira vstop v odvetniški poklic in dostop do le-tega predvsem mladim generacijam ob izpolnjevanju
kriterijev.«
3. V tretji točki je zakonodajelec določil, da bo pravosodno ministrstvo v dveh letih od veljavnosti tega
zakona izdalo izvršilne uredbe, po pridobitvi predhodnega mnenja Državnega odvetniškega sveta ter
Državne socialne blagajne za odvetnike iz njene
pristojnosti. Zakon določa tudi vsebino prihodnjih
uredb, ki bodo morale upoštevati kriterije, ki jih sam
predvideva.
V članku bom na kratko prikazal nekatere splošne določbe v prvem poglavju zakona, saj menim, da so pomembne. Zakon je namreč zelo obsežen in se nanaša
na vse vidike odvetniškega poklica.
Člen 2 z naslovom Pravila odvetniškega poklica in
3. člen z naslovom Dolžnosti in deontologija potrjujeta, da je treba zagotoviti neodvisnost in samostojnost odvetnika, ki je pri opravljanju poklica svoboden
in vezan le na spoštovanje zakona in odvetniške etike.
Peta točka 3. člena zakona tudi določa, da sodijo svetovanje, zastopanje in obramba v vseh sodnih in arbitražnih postopkih v izključno pristojnost odvetnikov,
z izjemo primerov, ki jih zakon izrecno določa.
Naj najprej naštejem načela, na katere se opira ureditev poklica. Zapisana so v 1. členu z naslovom Pravila ureditve odvetniškega poklica:
»1. Ta zakon ureja odvetniški poklic ob upoštevanju
vseh ustavnih načel, evropskih normativ in mednarodnih pogodb.
Pravo majhno revolucijo pa predstavlja 6. točka 3. člena, ki določa, da izvensodno pravno svetovanje in
redna pravna pomoč v zvezi s postopki pred sodišči sodita v pristojnost odvetnikov, razen redkih izjem, ki jih okvirno določa ta zakon. Med slednje zagotovo ne bi spadale različne oblike poravnav. Zaradi
1
Predsednik republike razglasi zakon, ki ga odobrita obe zbornici parlamenta, kot to predvideva 73. člen italijanske Ustave. Objava v uradnem listu je videti takole:
»Legge 31 dicembre 2012, n. 247
Nuova disciplina dell’ordinamento della professione forense (13G00018)
(G.U. n. 15 del 18-01-2013)
La Camera dei deputati ed il Senato della Repubblica hanno approvato:
IL PRESIDENTE DELLA REPUBBLICA
Promulga
la seguente legge:
Legge 31 dicembre 2012, n. 247«.
2
Kraljevi zakonski odlok z dne 27. novembra 1933, št. 1578.
3
Državni odvetniški svet (Consiglio nazionale Forense) sestavljajo predstavniki odvetniških zbornic, ki so pri vsakem okrožnem sodišču.
6/21/13 3:27 PM
44
nejasnosti dikcije te točke bomo morali očitno počakati na sodno prakso.
Člen 4 predvideva možnost ustanavljanja združenj
med odvetniki, njihovi člani pa naj bi lahko bili tudi
strokovnjaki z drugih področij, kar bo natančneje
opredeljeno v novi uredbi pravosodnega ministra.
Člen 5 pravosodnega ministra pooblašča za izdajo izvršilnih predpisov ter določa načela in kriterije, ki jih bo
morala nova ureditev upoštevati. Poklic bodo odvetniki, vpisani v odvetniško zbornico, lahko opravljali tudi
kot družbeniki osebnih in kapitalskih družb.
Člen 9 govori o specializacijah. Tudi to področje bo
predmet nove uredbe, ki bo morala upoštevati naslednja načela: za pridobitev naslova specialista bo potrebno dvoletno usposabljanje ali dokazila o pridobljenih izkušnjah s področja specializacije; pripravljalni tečaji bodo potekali na pravnih fakultetah, s katerimi bo
Državni svet odvetnikov sklenil pogodbe; naslov specialista bodo lahko po osmih letih opravljanja poklica pridobili tudi odvetniki, ki bodo dokazali redne in
pretežne storitve na področju specializacije v zadnjih
petih letih.
Člen 10 z naslovom Informiranje o opravljanju poklica določa, da je dovoljena (kot v slovenskem Zakonu o odvetništvu) »publiciteta« v katerikoli obliki, če
je transparentna, resnična in korektna ter ni zavajajoča (tudi na tem področju bo nova uredba dodala podrobnejše določbe).
se določi ob podpisu pooblastila. Plačilo je lahko
na uro, v povšalnem znesku, za posamezno zadevo
ali pa za več zadev skupaj, v odstotku od vrednosti
zadeve. Slednje ni povsem jasno, saj zakon hkrati
prepoveduje pactum de quota litis, tj. ne predvideva
omejitev glede vsebine dogovora, razen omenjenih;
b.odvetnik je stranko dolžan obvestiti (v pisni obliki, če to zahteva) o predvideni višini nagrade in o
kompleksnosti zadeve;4
c. če ni dogovora (pisnega ali ustnega) ni, se nagrada
določi na podlagi »meril« (zakon uporabi izraz
pParametri, ki pa ni najbolj posrečen – vsekakor
bo to tarifa), ki jih bo izdal pravosodni minister (z
novo uredbo, ki jo predvideva 1. členu zakona);
č. stranka mora odvetniku plačati tudi pavšalni znesek
za splošne stroške (telefon, dopise itd.). Višina bo
določena v novi uredbi (prejšnja tarifa je predvidevala 12,5 odstotka od nagrade).
Po liberalizaciji odvetniške tarife leta 2006 se je namreč dogajalo, da je marsikatera »dobra« stranka
(predvsem nekatere zavarovalnice, banke in velika
podjetja), enostransko določila »tarifo«. Če odvet
nik takega »dogovora« s sramotno nizko nagrado ni
podpisal, je stranko izgubil, pa čeprav jo je zastopal
že vrsto let. V upanju na čimprejšnje sprejetje nove
odvetniške tarife je Državni odvetniški svet na kongresu 4. maja 2013 predlagal nove »tabele parametrov«, ki naj se posredujejo v sprejem ministrstvu za
pravosodje.
Naj omenim še nekatere pomembnejše vsebine, ki jih
je Državni svet odvetnikov obravnaval 4. maja 2013
na kongresu:
• Člen 11 – Stalno izobraževanje odvetnikov: odvetnik se mora nenehno poklicno izobraževati (te
obveznosti pa nimajo odvetniki, ki poklic opravljajo
že 25 let, in odvetniki, starejši od 65 let). Državni
odvetniški svet določi načine in pogoje, ki urejajo izobraževanje, zanj pa skrbijo odvetniške zbornice in
odvetniška združenja v sodelovanju s tretjimi sub
jekti. Pri tem so mišljene odvetniške šole. Posebne
predpise bo vsebovala nova uredba.
• Člen 13 – Pooblastilo in nagrada: najprej sic et
simpliciter določa, da je storitev lahko tudi brezplačna. Ker je to prava novost, se nekateri kolegi
že sprašujejo, kako se bo odzvala davčna služba.
Odvetniki za zdaj menimo, da bi bilo brezplačno
zastopanje dopustno le v primeru zastopanja neprofitne organizacije ali bližnjega sorodnika.
Naj omenim še novost, ki jo prinaša 30. člen z
naslovom Okence za državljane: vsaka odvetniška
zbornica odpre okence (sportello), ki bo
državljanom nudilo brezplačne informacije o
odvetniških storitvah. Državni odvetniški svet bo
z lastnim pravilnikom uredil njihovo poslovanje.
Odvetniki bodo tako v okviru svoje zbornice nudili
informacije o najbolj primernih sodnih postopkih
(tudi alternativnih), o stroških, o zastopanju po
uradni dolžnosti, o brezplačnem zastopanju.
Storitev naj bi vključevala tudi posredovanje
informacij o oblikah dogovora s stranko, o
odvetniških stroških, o pooblastilu, tj. vse tiste
informacije, ki jih odvetnik posreduje stranki ob
prvem obisku pred morebitnim začetkom sodnega
ali izvensodnega postopka.
T. i. Bersanijev dekret št. 223/2006 je ukinil odvetniško tarifo. Zakon št. 247 o odvetniškem poklicu pa
postavlja te okvirne kriterije za odvetniške nagrade:
a. nagrada (zakon jo imenuje compenso, kar bi pomenilo plačilo) je predmet dogovora s stranko in
V članku sem skušal na kratko predstaviti zgolj najpomembnejše člene iz prvega poglavja zakona – Splošne
določbe. Novi Zakon št. 247 o odvetniškem poklicu
večinoma ustreza pričakovanjem odvetnikov, kaj bolj
poglobljenega pa bo o njem mogoče reči šele po odobritvi nove tarife.
4
Člen 45 Deontološkega kodeksa se sklicuje na 2233. člen Civilnega zakonika (velja za proste poklice), ki se glasi: »Višina nagrade mora biti primerna pomembnosti
storitve in ugledu poklica«.
6/21/13 3:27 PM
45
dr. Mirko Silvo Tischler,
odvetnik v Ljubljani in v Celovcu (Avstrija)
Insolvenčno pravo v Avstriji
Insolvenčni postopki1 so v Republiki Avstriji urejeni s Stečajnim zakonom (Insolvenzordnung). Med insolvenčne postopke sodita stečajni postopek, ki ga vodi stečajni upravitelj in ki ima nalogo ovrednotiti
celotno premoženje podjetja, ki je v stečaju, ter t. i. sanacijski postopek, v katerem je treba izdelati
ustrezni sanacijski načrt z ustreznim odpisom dolgov podjetja in načrt izplačila kvot. Poleg tega pa
avstrijski Stečajni zakon ureja postopek osebnega stečaja, kjer se pravno obravnava premoženjsko
stanje prezadolžene osebe oziroma osebe, ki ni plačilno sposobna.
Če podjetje ni plačilno sposobno oziroma je prezadolženo, je treba na podlagi zakonskih določil najpozneje v 60
dneh od nastopa plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti na pristojno sodišče podati predlog za uvedbo
insolvenčnega postopka. Seveda je uvedba insolvenčnega
postopka mogoča tudi s predlogom upnika.
Če podjetju ni mogoče odpisati dolgov, mora stečajni upravitelj oceniti celotno premoženje insolventnega podjetja in
po odbitku stroškov v skladu s sorazmernim deležem stečajno maso razdeliti med vse upnike. V primeru upoštevanja ločitvene in izločitvene pravice pa upnikom, ki jim ne
pripada ločitvena oziroma izločitvena pravica, zapade v plačilo izplačilna kvota. Pogoj za udeležbo pri izplačilu deleža
je prijava terjatve upnika na sodišče. Če je v okviru sproženega stečajnega postopka načrtovan odpis dolgov, mora
kvota za izplačilo znašati minimalno 20 odstotkov vrednosti terjatve, ki zapade v plačilo najpozneje v dveh letih. Če
pa bi podjetje želelo obdržati svojo upravo, se določi zgolj
nadzorni sanacijski upravitelj. V tem primeru mora izplačilna kvota znašati najmanj 30 odstotkov, v plačilo pa prav
tako zapade najpozneje v dveh letih.
V primeru izbrisa terjatev mora ponujeno kvoto potrditi
najmanj 50 odstotkov navzočih upnikov (enostavna večina), ki morajo zastopati najmanj 50 odstotkov kapitalske
večine. Osebna navzočnost upnika ni potrebna, v takem
primeru ga lahko na naroku zastopa odvetnik oziroma
Združenje upnikov (Alpenländischer Kreditorenverband –
AKV) ali Združenje za zaščito upnikov (Kreditschutzverband – KSV), lahko pa ga zastopa Creditreform (Österreichischer Verband CREDITREFORM), kar je v praksi dokaj
običajno. V okviru prijave terjatve upnika lahko upnik to
uredi samostojno, in sicer vse do prvega naroka za preizkus terjatev, lahko pa upnika zastopajo odvetnik oziroma
Združenje upnikov (AKV) ali Združenje za zaščito upnikov (KSV) ali Creditreform. Pooblaščenec v imenu upnika prijavi terjatev na pristojno sodišče. Pri prijavi terjatve je treba vplačati tudi ustrezno takso. Upniki, ki svoje terjatve ne prijavijo do prvega naroka za preizkus terjatev, lahko to storijo naknadno, vendar pa mora upnik v
takem primeru nositi stroške ponovnega naroka za preizkus terjatev.
Avstrijsko insolvenčno pravo predvideva, da pri uvedbi insolvenčnega postopka sodišče določi insolvenčnega upravitelja. V tem primeru se imenuje nekaznovano, zanesljivo in strokovno podkovano osebo, ki ima tudi dovolj znanja in izkušenj z insolvenčnimi postopki. Taka oseba mora
1
imeti strokovna znanja s področja gospodarskega prava in
ekonomije, predvsem pa mora imeti veliko izkušenj iz gospodarstva. Če insolvenčni postopek prizadene podjetje,
ki zaradi svoje velikosti, mesta delovanja in gospodarskih
obveznosti oziroma iz drugih razlogov velik gospodarski
pomen, je treba imenovati osebo z izjemnimi izkušnjami.
Za insolvenčnega upravitelja se lahko imenuje tudi pravno
osebo (GmbH oziroma slovensko d.o.o.). Sodišče tako za
posamezni primer imenuje ustrezno osebo, ki mora predvsem ažurno voditi insolvenčni postopek. Pri tem upošteva
predvsem to, da ima pisarna stečajnega upravitelja dovolj
kadrov, da organizira tak postopek, da ima ustrezno tehnično opremo ipd. Pri izboru mora sodišče upoštevati tudi
dosedanje delovne izkušnje upravitelja, upravitelj pa mora
biti vpisan v seznam insolvenčnih upraviteljev.
To pomeni, da je lahko za insolvenčnega upravitelja teoretično imenovan vsakdo, ki izpolnjuje navedene pogoje, ne
glede na izobrazbo. V praksi se načeloma imenujejo odvetniki ali pravne osebe (GmbH), v katerih so udeleženi odvetniki in davčni svetovalci, saj omenjeni poklicni
skupini še najbolj ustrezata navedenim kriterijem. Če se
odvetnik vpiše v seznam insolvenčnih upraviteljev, že ustreza kriterijem za imenovanje. V večini insolvenčnih postopkov je upravitelj primoran voditi tudi druge sodne postopke
(tožbe za izpodbijanje, izterjavo terjatev ipd.). Pri takih postopkih je odvetnik vsekakor potreben, saj v primeru, da se
ga imenuje za upravitelja, lahko sam sproži tudi vse potrebne sodne postopke. V Avstriji stečajno sodišče upravitelja
imenuje z dekretom o imenovanju insolvenčnega upravitelja v insolvenčnem postopku. V praksi je v seznam upraviteljev vpisan le del vseh odvetnikov. V primeru večjih razsežnosti postopka pa sodišče za vodenje insolvenčnega postopka imenuje specializirane insolvenčne upravitelje. Insolvenčni upravitelj je dejaven kot organ oziroma kot zakonski zastopnik stečajne mase. V tem primeru upravitelj
ne deluje v funkciji »odvetnika«, temveč v funkciji t. i. »pomožnega organa« stečajnega sodišča. Naloga upravitelja je,
da za upnike doseže najboljši možen rezultat.
Posebnost avstrijskega insolvenčnega prava so terjatve delavcev. Delavci za svoje terjatve, ki niso starejše od šestih
mesecev, praviloma prejmejo 100-odstotno poplačilo iz insolvenčnega fonda. Upravitelj je po oceni celotnega premoženja v okviru insolvenčnega postopka zavezan k izplačilu
kvot stečajnim upnikom, v nadaljevanju pa mora sodišču
podati tudi formalni predlog za zaključek stečajnega postopka in za izbris podjetja iz poslovnega registra.
Informacije v zvezi s tekočimi insolvenčnimi postopki so dostopne na <www.edikte.at>.
6/21/13 3:27 PM
Sodišče EU
46
Aleš Velkaverh,
odvetnik v odvetniški pisarni Starman/Velkaverh iz Kopra
Menice in mednarodna pristojnost
Česká spořitelna, a.s., proti Gerald Feichter, C-419/11,
14. marec 2013 (prvi senat)
V praksi so pogoste menice, pri katerih obveznost gospodarske družbe z avalom (meničnim poroštvom)
zavaruje poslovodja oziroma družbenik te družbe. V takem položaju je lahko sporno vprašanje, kako
določiti mednarodno pristojnost pri tožbi proti avalistu, če ima ta prebivališče v drugi državi članici,
ki ni država sedeža glavnega dolžnika menične obveznosti. Na to vprašanje je nedavno odgovorilo
Sodišče EU v zadevi Feichter.
Družba Česká spořitelna, a. s. (posojilodajalka), s sedežem v Pragi (Češka), je leta 2004 sklenila kreditno pogodbo, s katero je družbi Feichter-CZ, s. r. o.
(posojilojemalka), prav tako s sedežem na Češkem,
odobrila kredit za financiranje poslovanja družbe. V
zavarovanje obveznosti vračila kredita je posojilojemalka izdala bianco lastne menice, ki jih je kot avalist podpisal tudi Gerald Feichter, večinski družbenik in direktor družbe, ki pa je imel stalno prebivališče v Avstriji.
Ker kredit ni bil vrnjen, je posojilodajalka pred sodiščem v Pragi (Češka) vložila menično tožbo proti Feicherju kot avalistu (poroku). Feichter je vložil ugovor
mednarodne pristojnosti, češ da po pravilih, ki veljajo
za potrošniške pogodbe, ne more biti tožen v državi,
ki ni država njegovega stalnega prebivališča (Avstrija).
Sodišče, pred katerim je potekal spor, ni bilo prepričano v pravilno razlago pravil Uredbe Sveta (ES) št.
44/2001 (Bruseljska uredba I) v zvezi s pojmom potrošniške pogodbe in pristojnostjo glede na kraj izpolnitve pogodbene obveznosti. Zato je prekinilo postopek in zadevo predložilo Sodišču EU.
Potrošnik sklepa pogodbe za namene
izven poklicne dejavnosti
Češko sodišče je najprej vprašalo, ali se za tovrstno
menično zavezo lahko uporabijo posebna pravila, ki
urejajo pristojnost pri potrošniških pogodbah. Feichter je namreč ugovor nepristojnosti utemeljeval na trditvah, da je kot fizična oseba sklenil pogodbo z gospodarsko družbo, zaradi česar bi ga moralo sodišče
obravnavati kot potrošnika.
Sodišče EU je uvodoma poudarilo, da je treba pravilo
15. člena Bruseljske uredbe I, ki ureja pristojnost pri
potrošniških pogodbah, razlagati evroavtonomno1 in,
ker gre za izjemo, tudi ozko.2 Pri tem je treba upoštevati, da je namen tega pravila, po katerem potrošnik
ne sme biti tožen v državi, kjer nima stalnega prebivališča, varstvo potrošnika kot šibkejše stranke.
Iz namenske razlage torej izhaja, da mora biti za uporabo posebnega pravila o pristojnosti pri potrošniških
pogodbah izpolnjen pogoj, da je potrošnik pogodbo
sklenil zaradi zadovoljevanja potreb zasebne potrošnje in za namene, ki ne sodijo v okvir njegove poklicne oziroma pridobitne dejavnosti.3 Ob teh izhodiščih je Sodišče EU presodilo, da Feichter pri sklenitvi meničnega posla ni nastopal kot potrošnik. Kot direktor in večinski družbenik posojilojemalke je z osebnim jamstvom zavaroval obveznost gospodarske družbe, kjer je deloval v okviru svoje pridobitne dejavnosti,
zaradi česar ni mogoče šteti, da je zadovoljeval potrebe
zasebne potrošnje. Pravilo o pristojnosti za potrošniške
pogodbe se zato v takem primeru ne more uporabiti.
Menično razmerje je pogodbeno
razmerje
Sodišče EU je moralo nato odgovoriti še na vprašanje,
ali gre v primeru tovrstne menične obveznosti za »pogodbeno obveznost« v smislu Bruseljske uredbe I. Za
pogodbene obveznosti Bruseljska uredba I namreč določa posebno pravilo o pristojnosti glede na kraj izpolnitve (člen 5(1)(a) uredbe). V tem primeru je bilo sporno, ali je menična obveznost (avalista) sploh pogodbena obveznost ter ali je mogoče kot »kraj izpolnitve«
upoštevati kraj, ki ga je naknadno v bianco menico vpisal upnik.
Sodišče EU je na obe vprašanji odgovorilo pritrdilno. Pojem »pogodbene obveznosti« v smislu 5. člena Bruseljske uredbe I je treba razlagati avtonomno,
zato ni pomembna opredelitev različnih vrst obligacij
po nacionalnem pravu. Pomembno je le, ali obstaja
pravna obveznost, ki jo je stranka svobodno sprejela in na kateri temelji tožba,4 kar je v tem primeru ugotovljeno, saj se je Feichter prostovoljno podpisal kot avalist na sprednji strani menice. Pri določitvi
kraja izpolnitve te pogodbene obveznosti pa mora sodišče načeloma upoštevati kraj, ki ga je v bianco menico vpisal upnik, če tako izbiro kraja izpolnitve dopušča nacionalno pravo, po katerem se presoja sporna pogodbena obveznost,5 in če ta kraj ni očitno nepovezan s pogodbenim razmerjem.
1
Prim. zadevi C-27/02, Engler, 20. januar 2005, točka 33, in C-585/08, Pammer in Hotel Alpenhof, 7. december 2010, točka 55.
Glej tudi zadevo C-190/11, Mühlleitner, 6. september 2012, točka 27.
3
Tako tudi zadevi C-96/00, Gabriel, 11. julij 2002, točka 39, in C‑464/01, Gruber, 20. januar 2005, točka 35.
4
Glej sodbo v zadevi Engler, točka 32.
5
Opredelitev nacionalnega prava, po katerem se določi kraj izpolnitve obveznosti, je vezana na zapleten tridelni postopek, ki izhaja iz prakse Sodišča EU, po katerem
je treba najprej ugotoviti sporno obveznost v pravdi (to je obveznost, katere izpolnitev s tožbo zahteva tožnik), nato se na podlagi nacionalnih kolizijskih pravil določi
2
6/21/13 3:27 PM
Sodišče EU/Intervju
Sklep
Razlaga Sodišča EU je smiselna in ustrezno varuje interese tožnika. Tudi slovenska sodišča so v podobnih
primerih zavrnila ugovore porokov glede uporabe posebnih pravil, ki urejajo potrošniške pogodbe.6 Razumna je tudi razlaga, da za menične posle velja pravilo
47
o pristojnosti glede na kraj izpolnitve obveznosti. Pri
bianco menicah pa bodo morala sodišča paziti tudi na
to, ali je morda upnik, ki je menico izpolnil, ravnal nepošteno in kraj izpolnitve določil v nasprotju z meničnim pooblastilom.
materialno pravo, ki se uporabi za presojo pogodbenega razmerja med strankami (lex causae), nazadnje pa se na podlagi tega materialnega prava (lex causae) določi kraj
izpolnitve (sporne) obveznosti (npr. če tožnik vtožuje denarno obveznost na podlagi pogodbe in kolizijska pravila napotijo na slovensko pravo, se kot kraj izpolnitve
šteje kraj sedeža upnika v skladu s prvim odstavkom 295. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Glej zadevi 4/76, De Bloos, in 12/76, Industrie Tessili Italiana Como, obe z dne 6. oktobra 1976.
6
Prim. sodbo II Ips 118/2008 z dne 5. maja 2011 in sodbo VSK Cp 16/2008 z dne 2. julija 2008.
dr. Luigi Varanelli: »Vzročnosti v naravi ni,
narava je nenehen proces sprememb«
Naš kolega Luigi Varanelli je doktor prava, diplomiran psiholog, predvsem pa izredno razgledan vsestranski intelektualec. Po očetu je Italijan, po materi Slovenec. Do svojega 20. leta je živel v Kalabriji
in Apuliji, nato se je preselil v Trst in se vpisal na Pravno fakulteto Univerze v Trstu. Študij je nato
nadaljeval na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je najprej magistriral in nato še doktoriral.
Dodatno se je izobraževal v Franciji iz evropskega in francoskega prava. Predava doma in v tujini, je
arbiter pri Gospodarski zbornici Slovenije, član izpitne komisije za pravniški državni izpit, sodni tolmač,
napisal je preko 80 strokovnih člankov, ki so bili objavljeni tako v Sloveniji kot v tujini. V okviru študija
psihologije je letos opravil strokovno pripravništvo v Psihiatrični bolnišnici Begunje.
Zakaj ste se odločili za poklicno kariero v Sloveniji, in ne v Italiji?
Ko sem študiral v Trstu, sem ugotovil, da se Trst – zlasti po razpadu Jugoslavije – počasi spreminja v precej
neživahno, dremotno mesto, primanjkovalo je podjet
niškega duha. Pričakovati prihodnost v Trstu bi bila
napaka, saj mlademu človeku Trst ni nudil prav ničesar. Čisto drugače je bilo v Ljubljani, saj je mesto ponujalo zanimive poslovne priložnosti. Takrat se je namreč rojevala država, bile so velike ideje, veliko energije in občutil sem, da se stvari spreminjajo na boljše.
Zato menim, da je bila Ljubljana takrat prava odločitev.
V Trstu ste diplomirali s temo Pravni učinki razpada jugoslovanske federacije v analizi mnenj Badinterjeve komisije. Smo se odcepili ali razdružili?
Očitno je, da je prišlo do razdružitve. Tudi ta komisija je zavzela nesporno stališče, da je prišlo do razpada Jugoslavije, ne do odcepitve. Badinterjeva komisija – in tega marsikdo sploh ne ve – se je ukvarjala z
zelo konkretnimi vprašanji, na primer v zvezi s premoženjem, z morjem, z banko ipd. Gre za zelo zanimiva
stališča, ki so danes že pozabljena.
Naslov vaše doktorske disertacije in knjige je
Predhodno odločanje v evropskem pravu. Bo
Evropska unija preživela krizo ali boste morali napisati knjigo o pravnih učinkih njenega razpada?
Nedvomno Evropa, taka kot je zdaj, ne more preživeti.
Postaja mali azijski rt. Jacques Delors je že pred 30 leti
dejal, da veliki trg ne more preživeti kot tak – potrebuje večjo združitev ali pa sledi razpad. Dejstvo je, da
Evropa danes bolj teži k razpadu kot k večjemu združevanju. Vzrok pa je v evropski kulturni različnosti, pa
ne le v tem. V Evropi namreč prevladujejo zasebni in
nacionalni interesi, prevladujejo različni lobiji in to zagotovo ne prispeva k skupnemu evropskemu duhu.
Zakaj ste se po dveletnem pripravniškem stažu
na Višjem sodišču v Ljubljani odločili za odvet
ništvo?
V bistvu so sodniki, še zlasti na prvi stopnji, bolj kot
sodniki upravljavci prava, prostora za kreativnost in
ustvarjalnost ni prav veliko. Njihova naloga je, da pišejo sodbe, ki so čim bolj preproste in v skladu z odločitvami višjih instanc. In to bi nedvomno čakalo tudi
mene, če bi se odločil za to pot. Odvetništvo je bistveno drugačno, je bolj ustvarjalno, pušča ti več manevrskega prostora. Odvetništvo je pisano na kožo moji
osebnosti, ki teži k ustvarjalnosti in svobodi.
Med prvimi ste začeli zastopati stranke pred Sodiščem EU. Kakšno je vaše mnenje o tem sodišču?
Res je, bil sem prvi. Sodišče EU, gledano od znotraj, je
bistveno drugačno od slovenskih sodišč. V sodni dvorani je red in mir, ki pa je posledica sodnikove avtoritete. Odvetnik ima pred sabo največje strokovnjake z
različnih področij. Pravo se na tem sodišču ustvarja, se
kreira na najvišji ravni. Ni prostora za prazne besede,
za same sebi namenjene argumentacije. Logika prava
se občuti na vsakem koraku.
Leta 2003 ste postali upravitelj v insolvenčnih postopkih, a ste pozneje status zamrznili. Zakaj?
Razlog je v prvi vrsti ekonomski, saj sem imel samo
takšne stečaje, da mi z njimi ni uspelo pokriti niti stroškov, ki sem jih imel. Drugi razlog pa tiči v tem, da
je sprejetje katastrofalnega Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem
6/21/13 3:27 PM
48
Intervju
prenehanju privedlo do nepredstavljive pravne negotovosti. ZFPPIPP je nerazumljiv in temelji na popolnoma napačnih predpostavkah. Vsebuje številne sankcije, dolgotrajne postopke, nelogične omejitve, kar nikakor ne pripomore k normalnemu in svobodnemu delu
upravitelja. Ko je začel veljati ta zakon, sem ugotovil,
da je čas, da zamrznem svoj status. S takim zakonom
se enostavno ne da normalno delati.
Kateri so glavni problemi slovenske insolvenčne
zakonodaje in prakse?
Glavni problem je v tem, da so ZFPPIPP pisali tisti,
ki dejansko niso imeli prav veliko izkušenj s temi postopki. Ali pa so jih morda nekdaj imeli, pa so nanje
pozabili. Tako je nastal zakon, ki je v marsičem protisloven, v nekaterih delih celo protiustaven in vsebuje
številne praznine. Vsem je jasno, da ZFPPIPP ni dober zakon. Leta 2007, ko sem pisal o osebnem stečaju,
sem na primer zagovarjal tezo, da slovenska družba še
ni pripravljena na ta korak. Osebni stečaj je primeren
za zrele družbe, v katerih se uspešno preganja gospodarski kriminal. Ni pa primeren v družbah, v katerih
lahko vsakdo podjetje zelo preprosto odpre in nato zapre, pa se nič ne zgodi. Naredil sem celo statistiko in
ugotovil, da od osamosvojitve naprej ni bilo nobenih
pravnomočnih sodnih odločb, v katerih bi bila neka
oseba kaznovana zaradi lažnega stečaja. Menim, da je
absurdno uvesti tako obliko stečaja prav v okolju, kjer
do takrat še nihče ni bil kaznovan. Rezultat tega je, da
je danes osebni stečaj sredstvo nekaterih ljudi, ki se
hočejo na zelo preprost način rešiti plačila obveznosti
in tudi odgovornosti.
Glavna pripravljalka slovenske insolvenčne zakonodaje je ena največjih poznavalk te materije.
Kot sem že rekel, vsem je jasno, da zakon ni dober.
Potrditev za to, kar govorim, je, da je bil že velikokrat
noveliran, prvič celo takoj po sprejetju, pa še vedno
ne deluje. To je način lotevanja težav, ki se v psihologiji imenuje »Poskusi in zadeni«, saj prej ali slej ti
bo uspelo. Drug problem stečajne zakonodaje je pomanjkanje posebnih določb in postopkov, ki bi veljali
za podjetja t. i. nacionalnega interesa (npr. za gradbena podjetja oziroma za podjetja, ki so pomembna za
neko regijo, saj zaposlujejo veliko število ljudi). Enačiti na primer stečaj SCT-ja s stečajem nekega s. p. ali
celo osebnim stečajem je nelogično. Očitno je tisti, ki
je zakon pisal, to pomembno dejstvo spregledal. Prepričan sem, da je eden izmed sovzrokov za slovensko
krizo ravno v popolnoma neustrezni stečajni zakonodaji, ki je bila pisana za prejšnje stoletje. S to zakonodajo smo prišli docela nepripravljeni v obdobje krize.
Če pa bi imela ta zakonodaja posebne določbe, ki bi
veljale za podjetja t. i. nacionalnega interesa, bi kriza
danes sicer še vedno trajala, vendar bi bili njeni učinki bistveno milejši.
Ali je poklic odvetnika združljiv s poklicem upravitelja v insolvenčnih postopkih?
To je samoumevno. Morda je težko združljiv s časovnega vidika. Dober upravitelj se namreč zelo veliko
časa ukvarja s svojim delom, za odvetnika velja enako,
zato se lahko vprašamo, koliko ostane za eno ali drugo. Funkcija Odvetniške zbornice Slovenije je v tem, da
izolira tiste elemente, zasevke, metastaze, ki mečejo slabo luč na vse odvetnike, ker svojega dela ne opravljajo
tako, kot bi morali. Ne moramo pa zaradi tega poštenim in strokovnim odvetnikom preprečiti, da opravljajo svoj poklic strokovno in pošteno. Problem je v tem
– in to je tudi psihološki problem – da se vtis o odvet
nikih in upraviteljih ustvarja prek tistih, ki delajo slabo ali so celo storili kriminalna dejanja. Vendar so ti
zagotovo v manjšini. Pozabi pa se na vse druge, ki delajo dobro, marljivo in pošteno, vendar za javna občila niso zanimivi.
Letos ste z odliko diplomirali iz psihologije na
Univerzi v Trstu, in sicer s temo Sodnik in rekonstrukcija dejanskega stanja – psihološki vidiki in
strategije sklepanja. Kaj je pokazala vaša psihološka analiza sojenja?
Mogoče je na prvi pogled banalna, vendar kljub temu
malce zastrašujoča. V resnici ima sodnik pri oceni dejanskega stanja bistveno večjo moč, kot mi mislimo,
da jo ima. S tem sicer ni nič narobe. Naš sistem temelji na načelu proste presoje dokazov sodnikov in to je
bistvena razlika v primerjavi s prejšnjim sistemom, ki
je temeljil na zakonski presoji dokazov, tj. zakon je že
sam določil, kako ovrednotiti kakšen dokaz. To je sicer
prednost, a tudi slabost – to pa je zastrašujoče. Vsak človek namreč živi v nekem tkivu – v strokovnem psihološkem jeziku se temu reče bias. Gre za preproste načine
mišljenja, ki so že v osnovi napačni. Tako se lahko zgodi, da zlasti neizkušeni sodnik dejansko stanje oceni na
podlagi tega, kako mu je bila neka zgodba prikazana.
Običajno sta na primer bodisi v kazenskih bodisi v civilnih postopkih pred sodnikom dve zgodbi in iz veletoka vseh dejstev sodnik ne izbere tistih, ki ga zanimajo, temveč izbere celotno zgodbo. In med dvema zgodbama ne izbere tiste zgodbe, ki je bolj verjetna, temveč tisto, ki je bolj koherentna oziroma ima manj neskladij med notranjimi in zunanjimi elementi. Tako sodnik dejansko postane arbiter dejanskega stanja. Prav
zato postane bistvena tudi vloga odvetnika. Če je odvetnik sposoben rekonstruirati dejansko stanje tako, da
je neka zgodba čim bolj koherentna, ima v postopku
bistveno večje možnosti, da uspe s svojim zahtevkom.
Ne smemo namreč pozabiti, da sodnik pri dejanju ni
bil navzoč. Vsak opis dejanja pa je po sami naravi vedno luknjičav. Sodnik mora tudi z določenim načinom
mišljenja dopolniti te praznine in zgodbo narediti popolno, ta pa je potem podlaga za aplikacijo prava. Morala je v tem, da je sodnikova diskrecija bistveno večja, kot se zavedajo sodniki oziroma kot se zavedamo
odvetniki in drugi udeleženci postopkov na sodiščih.
Sicer pa se zakonodajalec zaveda prevar, ki nastanejo
ob oceni dejanskega stanja, zato sistem pravnih sredstev uspešno preprečuje ali vsaj omejuje nevarnost diskrecije pri tej oceni.
Pred kratkim je izšla vaša nova knjiga Vse, kar hočem vedeti o tebi (Psihologija ljubezni in spolnega življenja). V knjigi zapišete, da tisti, ki piše o
ljubezni, piše o sebi.
Vsak je najbrž že izkusil ljubezen in vsak jo čuti. Človek brez ljubezni ne obstaja. Ljubezen je pravzaprav
tako univerzalen in hkrati paradoksalen pojav, da jo
čuti celo tudi tisti, ki je nima: čuti pomanjkanje ljubezni. Ta votlina, luknja, praznina, ki jo ustvarja pomanjkanje ljubezni, pa je bolj boleča in jo občutiš bolj
kot polnino ljubezni. S strokovnega vidika pa pisati o
6/21/13 3:27 PM
Intervju
ljubezni pomeni nezmožnost ločevati predmet od subjekta, ki piše, kar je predpogoj za znanstveno razpravo. Če pišemo o ljubezni, dejansko pišemo o sebi. To
ne velja le za pisca, temveč tudi za bralca, ki ne bere
tistega, kar je napisal pisatelj, temveč želi prek knjige
razumeti in spoznati samega sebe.
Kaj predstavljata karti za tarot, ki sta na naslovnici vaše knjige?
Prva karta predstavlja norca, tj. osebo, ki gre ven iz začrtanega območja. Druga karta predstavlja obešenca,
doc. dr. Luigi Varanelli
tj. osebo, ki vidi svet iz obrnjene perspektive. In to se
dogaja zlasti v fazi zaljubljenosti. Takrat doživljamo tak
vihar nevrohormonov in nevrotransmiterjev, da se vedemo kot norci. Ti elementi kažejo na neko izkrivljeno gledanje stvarnosti. Ko smo zaljubljeni, gledamo na
osebo, ki jo ljubimo, iz druge perspektive, iz popolnoma nerealne, obrnjene perspektive. V fazi zaljubljenosti celo napake ljubljene osebe postanejo prednosti, saj
pričajo o njeni/njegovi edinstvenosti.
V spremni besedi h knjigi piše, da ste zagovornik
evolucijske psihologije, kar povezujete s spoznanji in odkritji nevroznanstvenikov. Ali je tudi ljubezen res le stvar hormonov in nevrotransmiterjev?
Vse je stvar nevrotransmiterjev, saj je vse v naših možganih. Prvo tisočletje je bilo tisočletje Boga, drugo tisočletje je bil v ospredju človek, tretje tisočletje pa bo
tisočletje možganov. Mi nimamo možganov, mi smo
možgani. Duša je funkcija možganov. Je konfiguracija
nekaterih nevronov v možganih. Tudi ljubezen je konfiguracija aktiviranih hormonov v možganih. S pomočjo magnetne resonance je tako na primer prek monitorja mogoče opazovati, kaj se dogaja v možganih
zaljubljene osebe. Tudi v ljubezni tako obstaja neka
materialna podlaga. To seveda ne spreminja duševne
komponente ljubezni. Človek je telo in duša, tudi ljubezen je iz telesa in iz duše.
V knjigi pogosto citirate dr. Antona Trstenjaka,
na predstavitvi knjige pa ste omenjali tudi Ivana
Cankarja.
Dr. Trstenjak je zagotovo eden največjih Slovencev,
njegova teorija barv je denimo znana po vsem svetu.
49
Njegovo pisanje kaže na neverjetno zmožnost spoznanja človeka in njegovih notranjih vzgibov. Čeprav
je bil dr. Trstenjak po izobrazbi teolog, v njegovih
znanstvenih delih ni čutiti nobene teološke težnje
ali stališča. Menim, da bi vsak moral prebrati njegove knjige s področja psihologije. Slovenci se premalo zavedamo pomena dr. Trstenjaka. Po drugi strani
pa je bil Ivan Cankar eden največjih slovenskih psihologov, čeprav ni imel strokovne izobrazbe. Za spoznanje duše moraš namreč biti izjemno dober psiholog. V svojih delih je znal Cankar izvrstno opisati notranje vzgibe, ki človeka silijo k določenim dejanjem. Menim, da se njegovi opisi človekove duše
uvrščajo med vrhunce svetovne literature in so povsem primerljivi z ruskimi literarnimi velikani. Škoda
je le, da svet še ne pozna Cankarja.
V knjigi nekje zapišete, da so za trajnejšo čustveno povezavo dveh ljudi potrebni vsaj trije dobri
spolni odnosi.
Neka kolegica mi je ob kavi povedala, da bognedaj da
imaš z nekom več kot tri spolne odnose, ker se potem
začneš na to osebo čustveno navezovati. Izjavo sem
vzel dobesedno, jo analiziral in jo skušal znanstveno
utemeljiti. In pravzaprav do določene mere drži. Pri
spolnem odnosu se proizvajajo molekule – pri ženski oksitocin, pri moškem vazopresin – ki dolgoročno
omogočajo ohraniti tesnejše zveze. Spolnost je ključni
del vsake čustvene zveze. Čustvena zveza ni le spolnost, je pa vedno tudi spolnost. Sicer pa je spolnost
oblika komunikacije med dvema osebama, ki sta si privlačni. Zato nekateri menijo, da je ena največjih spolnih perverzij prav spolna vzdržnost.
Pred časom ste za Odvetnika napisali izvrsten članek o vzročnosti. Zakaj vas ta tema še posebej zanima?
Z vzročnostjo v pravu se ukvarjam zato, ker v praksi
ni veliko primerov, povezanih z vzročnostjo, ker torej
pri nas še vedno prevladuje neznanje. Spomnim se le
primera pred kranjskim sodiščem, kjer se je pravda vrtela okoli vprašanja vzročnosti pri prometni nesreči in
je bil od tega vprašanja odvisen njen izid. Ta primer
mi je dal vedeti, da niti sodniki niti odvetniki vzročnosti nismo razumeli do konca. Zato sem se postavil
v vlogo epistemologa; s pomočjo psihologije sem začel preučevati tako psihološke kot fizične mehanizme,
ki privedejo do spoznanja vzročnosti, in ugotovil nekatere zelo zanimive stvari. Ugotovitve bom strnil v
monografijo o vzročnosti – o vzročnosti na splošno
in o vzročnost v pravu. Izhajam namreč iz stališča, da
je vzročnost le miselna stvaritev. Ugotavljam, da povezavo med dvema dogodkoma človek sam ustvarja.
Vzročnosti v naravi ni; narava je nenehen proces sprememb. Medtem ko so dogodki, ki temeljijo na vzročnosti, diskretni, ločeni elementi iz narave. To pomeni,
da dogodek, ki je podlaga za vzročnost, živi v človeški zavesti, ne v naravi.
Govorite izvrstno slovenščino, čeprav ste šele po
diplomi prišli v Slovenijo.
Hvala lepa. Prve besede, ki sem jih napisal v slovenščini, so bile »Sodba v imenu ljudstva«.
Andrej Razdrih
6/21/13 3:27 PM
Zgodovina
50
Sandro (Santo) Pečenko,
upokojeni odvetnik
Usoda literarne zapuščine
dr. Franceta Prešerna
Tak je naslov knjižice Alfonza Gspana (27 strani),1 ki je – upam si trditi – širšemu krogu Slovencev
skorajda neznana. Pravzaprav gre za ponatis članka iz revije Nova obzorja.2 Dr. France Prešeren je
nedvomno največji slovenski pesnik. Prešernoslovje resda spada predvsem na področje literarne zgodovine, vendar je bil dr. Prešeren po svojem osnovnem poklicu odvetnik. Njegovo življenje, radost in
mnoga razočaranja so bili namreč povezani z opravljanjem tega poklica.
Dr. Prešeren je bil leta 1828 promoviran na dunajski
pravni fakulteti. V Ljubljani je prakso opravljal v odvetniških pisarnah, pri finančnem uradu in sodišču ter
leta 1832 v Celovcu opravil sodniški in odvetniški izpit. Odločil se je za odvetniški poklic, ki pa ga dolgo
sploh ni mogel opravljati. Petkrat je brez uspeha kandidiral na javnih razpisih za samostojno advokaturo, zato
je 14 let delal kot odvetniški pripravnik v pisarni ljub
ljanskega odvetnika dr. Blaža Crobatha. Uspel je šele s
šesto prošnjo in leta 1846 dobil advokaturo v Kranju.
Žal kot odvetnik ni delal prav dolgo, saj je umrl 8. februarja 1849. Kljub temu ga odvetniki štejemo za svojega, zato
mi literarni zgodovinarji in prešernoslovci ne bodo mogli očitati, da sem posegel na njihovo
področje.
Sicer pa z ničimer ne posegam
v literarno plat Prešernove zapuščine. Menim pa, da je v prešernoslovju malo zapisanega o usodi tiste Prešernove zapuščine, ki
za časa njegovega življenja ni bila
objavljena in je končala v ognju.
Ustvarjen je vtis, kot da Prešeren ni napisal ničesar drugega.
Iz nekakšnega neznanega razloga so prava dejstva zamolčana in
se prikrivajo. Če pogledam Enciklopedijo Slovenije, vidim, da je
v njej dr. France Prešeren predstavljen na sedmih straneh. Pa vendar se, ob vsej širini
tega zapisa, v zvezi z njegovimi deli le enkrat skromno
omenja: »Prešernove mladostne pesmi niso znane, ker
je rokopisni zvezek iz dunajskih študentskih let z izjemo nekaj besedil sežgal.« Omenjenega članka Alfonza Gspana med zapisanimi viri enciklopedije ni mogoče najti, prav tako ne številnih drugih virov, na katere
se je Gspan v svojem članku skliceval. Pisec prispevka
v enciklopediji B. Pa.3 je zgodbo o okoliščinah požiga
Prešernove literarne dediščine hote ali nehote prezrl. V
moji družini poznamo v zvezi s tem zanimiv dogodek.
Moj sin Bojan je pri učni uri slovenščine, obravnavali
1
2
3
4
5
so Prešerna, omenil, da je bil ob njegovi smrti požgan
kar obsežen del njegovih zapisov. Informacijo je seveda dobil od mene. Profesorica slovenščine je to njegovo trditev demantirala kot navadno izmišljotino. Izpadel sem naivnež, ki naseda praznim govoricam, če že
ne morda celo lažnivec. Knjižico sem fotokopiral in jo
po sinu poslal profesorici. Odziva ni bilo.
Nisem prešernoslovec in ni mi dano, da bi lahko avtoritativno razpredal o umetniški dragocenosti tega, kar
je bilo oziroma naj bi bilo sežgano v zadnjih dneh pred
Prešernovo smrtjo, ob njej in po njej. Vse priznanje
gre dr. Francetu Kidriču, Franu Levstiku, Franu Levcu, Tomu Zupanu, dr. Avgustu Žigonu in drugim, ki
so v iskanje prešernian vložili mnogo truda in bili za
to le beraško poplačani. V tem članku skušam po odvetniški maniri le strnjeno predstaviti bistveni del povzetih pričevanj, zapisanih v knjižici Alfonza Gspana,
ki kažejo na to, da Prešernovo pisanje ni bilo vedno v
sozvočju s takrat uveljavljeno cerkveno dogmo, poleg
tega pa je bilo tudi po Bleiweisu zaradi prestiža celo
omalovaževano.
»Kmalu po pesnikovi smrti se je po Slovenskem razširilo šušljanje, da Dagarin ni vsega, kar mu je prišlo v
roke, izročil Bleiweisu, marveč da je to in ono sežgal. Prvikrat prodre ta glas v tisk leta 1866 v Klasju. Takrat
je vpletel Stritar v Prešernov življenjepis naslednje besede (str. 11): Literarne zapuščine ni bilo najti po njem.
Kar se sploh govori o njej, človek težko verjame, ker je
prežalostno. Pravijo, da je na dvorišči zgorela. Trdi se,
da je bila vmes vsa Byronova Parisina prestavljena, ena
novela in ena drama; koliko liričnih pesmi, ne ve nihče povedati.«4
Dr. Prijatelj je na podlagi jezikovne in vsebinske analize dokazal, da sta dve Bleiweisovi slovenski pesmi
ponaredka, potem pa je njegovo dokazovanje potrdila še Pintarjeva najdba nemškega originala.5 Pod pritiskom javnosti je Bleiweis slednjič prišel z besedo na
dan, sicer šele leta 1872 v ljubljanski čitalnici kot odgovor na po njegovem neumestno slavnost v Vrbi. Ob
tej priložnosti je naštel in objavil nekaj Prešernovih
pesmi in pisem, pri čemer pa ni zamudil priložnosti,
Gspan, A.: Usoda literarne zapuščine dr. Franceta Prešerna, Založba Obzorja, Maribor.
Nova obzorja, št. 7-8, letnik 1953.
Dr. Boris Paternu, redni član SAZU, bil je profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Gspan, A., nav. delo, str. 10.
Gspan, A., nav. delo, op. 8.
6/21/13 3:27 PM
Zgodovina
51
da ne bi omalovaževal vrednosti zapuščine in vnovič
zatrjeval, da Dagarinu delajo krivico, če mu podtikajo požig. Javil se je Levec, ki je v dunajskem Zvonu
leta 1879 zapisal, da ne dvomi o Dagarinovem zločinu, ker ima v rokah izjave prič.6 Ivan Gogal, sin kranjskega kovača Franca Gogala, Prešernovega soseda, je
Levcu sporočil, da je videl, kako so na dvorišču Prešernovega stanovanja požigali njegove knjige. Trgovec
Killer pa je Levcu izjavil (prevedel Alfonz Gspan po
Levčevem zapisu iz nemškega besedila):
»Jaz: Ali so res kaj sežgali njegovih spisov?
On: O res, tri dni pred smrtjo. Jaz sem mu dopoldne
nesel šalo vinske juhe. Pokusil jo je, a ne pil. Tje postavi, jo bom pozneje! Meni se je mudilo domov. Grem.
V kuhinji najdem Katro s polnim jerbasom spisov (einen Korb voll Schriften). Katra, za božjo voljo, kaj pa
delate? Tega nikar ne sežigajte! Počakajte, prišel bom
popoldne! 'Gospod tehant so mi rekli, da naj požgem.'
Jaz bi se z babo ruval, a zaslišijo se Dagarinove stopinje po stopnicah in jaz odidem. Ko popoldne pridem,
je bilo že vse požgano. Marsikaj sem tudi vzel. Tako
sem imel dva zvezka, za prst debela, pisana z njegovo roko s štirivrstičnimi njegovimi in Vodnikovimi pesmimi. Pustil sem ju ležati v trgovini v svojem pisalniku; ko sem čez nekaj časa pogledal, je bil en zvezek
do polovice strgan: komiji so vanj zavijali drobnarije!
Drugi zvezek sem pustil prepisati gospe prof.(esorja)
Bradaške; vrnila mi ga je, toda pozneje mi je izginil.
(Filister, človek bi jokal!)
Prešeren je imel predalnik s štirimi predali, trije so
bili polni spisov. (In te so požgali.) Kajti veliko je pisal in vsak dan, zlasti pa če je prišel zvečer nekoliko
v rožicah domov. Sestra je bila žival, zelo bigotna, pa
pila ga je rada.
Vsak dovtip je zapisal. Vse na četrtinko pole. Bil je
duhovit, zelo dovtipen!
Vsak dan je obiskal vseh 48 kranjskih gostiln, povsod naročil pol poliča (ne pil) in vse zvedel, kar se je
bilo zgodilo v tej ali oni hiši. Večkrat je ljudi strašansko vlekel za nos.
To mi je Killer povedal v četrt ure.
Ob ¼ 7 moral je oditi. Obljubil sem prijaznemu možu,
da ga bodem o Veliki noči obiskal.«7 (str. 11)
ni Katri branil pesnikovih rokopisov požigati, odgovoril mu je: 'Pomisliti morate, gospod, da sem zdravnik, ter da je bilo sprva moje načelo, ako sem bil kam
poklican, brigati se za bolnika in za nič drugega kakor za bolnika. Poleg tega sem iz vsega pesnikovega
vedenja zadnje dni videl, da je Prešerna, ko poprej
Dagarina nikakor ni mogel trpeti, zadnji čas popolnoma pridobil za se. Mislil sem si, da Katra pač na
Dagarinovo povelje požiga Prešernove 'šrifte'. Ako bi
Katri branil pesnikove spise požigati, gotovo bi bil
hud name Dagarin. To je bil pa takrat vsemogočen
samodržec, ki je gospodaril vse kranjsko mesto. In nij
mi zameriti, da sem jaz, takrat mlad zdravnik, ki
sem še svojega vsakdanjega kruha iskal, imel rešpekt
pred tako oblastnim gospodom, ki bi me lahko uničil, ako bi me hotel. Tudi moram povedati, da prave
veljave Prešernove takrat nijsem še poznal, ljubil in
čislal sem ga v prvej vrsti kot blagega, dobrosrčnega
in duhovitega človeka in prijatelja, njegove pesmi so
mi bile postranska stvar.'«8
Tako je torej izpovedal Viljem Killer Levcu 8. februarja
1879, prav na dan tridesete obletnice Prešernove smrti.
Tudi Prešernov zdravnik Tomaž Pirc je dejal, da je nekaj Prešernovih reči Dagarin zagotovo sežgal. Njegovo
izjavo, ohranjeno v Levčevem zapisu, dopolnjuje v Slovenskem Narodu z dne 21. junija 1880 objavljen dopis:
»Tomaž Pirc, bil je prijatelj ter zadnje čase pred pesnikovo smrtjo zdravnik Prešernov, ki je vsak dan po
večkrat zahajal k njemu. Plemeniti Pirc se je sicer v
prvej vrsti brigal samo za zdravništvo, vendar je tudi
mnogo občeval z našim pesnikom, o katerega življenji v Kranji je vedel mnogo jako značajnih anekdot
pripovedovati, ter znal celo več doslej še nikjer objav
ljenih sršenov Prešernovih navajati. Pirc je bil tudi
živa priča, ter je s svojimi očmi videl, kako je Prešernova sestra Katra požigala pesnikovo rokopisno ostalino. Ko ga je pisalec teh vrst vprašal, zakaj vendar
6
7
8
9
Tudi Andrej Rudolf, sin Andreja Smoleta, ki ga je za
svojega pisarja Prešeren pripeljal v Kranj, je po Levstikovem poročilu izpovedal ženi ljubljanskega knjigotržca Hohna, da obžaluje, da ni pobral pesnikovih rokopisov, ko je ležal na smrtni postelji, in tako rešil vsaj
nekaj njegovih reči, ki so jih po šefovi smrti »iz sobe
nekam nesli, v velikej rihi zavezane«.
To so torej pričevanja štirih prič, ki gotovo niso imeli
koristi in ne škode od tega, da so neodvisno drug od
drugega govorili čisto resnico.
O isti stvari je poizvedoval tudi Tomo Zupan. Obrnil
se je na duhovnike, ki so leta 1849 službovali v Kranju
ali na bližnjih župnijah ali pa prišli tja kmalu za tem.
Od njih je dobil te podatke: »Ko je Dagarin videl, da
bolnikove moči pojemajo in ne misli bolnik prav nič na
spravo s Cerkvijo, je – ne kakor smo doslej mislili – poklican, marveč sam od sebe obiskal pesnika. Dagarin,
ki je nekaterim veljal za poštenjaka, toda zelo muhastega, drugim spet za nestrpnega rigorista, je brez ovinkov planil z naslednjimi besedami nad bolnika: 'Prešeren, nikar ne počenjajte neumnosti; ne bom vam dovolil pokopa na pokopališču!' Glede na možnost požiga
zapuščine, so rekli kranjski duhovniki, da je Dagarin
že napravil, kar je vedel, da je njegova dolžnost. Izjavo je dal Zupanu tudi Alojz Košir, ki je bil v pesnikovem času prvi mestni kaplan v Kranju in je 7. februarja 1849 prišel bolnika previdet. Izjava pa ni jasna; človek ima vtis, da Košir noče prav z besedo na dan. Pomisliti je pač treba, da se je mož to pot izmikal zaradi
spovedne molčečnosti.«9
Ob stoletnici Prešernovega rojstva je to vprašanje vnovič zapletlo. Levec, ki je leta 1879 imel še toliko poguma, da je na osnovi dokumentov, ki jih je zbral, razglasil Dagarinovo krivdo, je kar na lepem na seji odbora
Slovenske Matice 28. marca 1900, ko je bil v razpravi predlog, naj Matica za pesnikov jubilej izda v Levčevi redakciji Prešernov spominski zbornik, preklical
svoje prejšnje trditve. Svečano je izjavil, da imata on
NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, Ms 456, št. 2, 73, 76.
Gspan, A., nav. delo, str. 10 in 11.
6/21/13 3:27 PM
Zgodovina
in pisatelj Janez Mencinger (med leti 1871 in 1882 je
bil Prešernov naslednik v Kranju) v rokah trdne dokaze, da Dagarin Prešernove zapuščine ni sežgal. Zakaj je Levec prišel s to čudno izjavo na dan in kaj je
imel z njo za bregom, je veliko vprašanje. Ne Levec in
ne Mencinger namreč nista ob tem nikoli poskrbela za
kakršnakoli dokazila, ki bi Dagarina razbremenjevala.
Da Levec ni mogel imeti takih dokazov, je sklepati po
tem, da v njegovi t. i. Prešernovi mapi, v kateri je skrbno hranil vse svoje prešerninane, med njimi tudi že omenjena pričevanja o požigu, drugačnih dokazil ni.
nekdanje Dagarinove kuharice Katre (po Nežki Rometovi je sporočila Zupanu) in kar je zbral in zapisal
Alfonz Gspan v Usodi literarne zapuščine dr. Franceta Prešerna, bi lahko izoblikovali sicer nekoliko poenostavljen, pa vendar verodostojen zaključek.
52
Levčeva izjava o novih dokazih je v javnosti dvignila precej
prahu. Klerikalni Slovenec je
v uvodniku zapisal: »Češ glejte, kako zlonamerno so Dagarinu podtikali reči, ki jih ni nikoli zagrešil, in kako po krivici so
o njemu širili zgodovinsko laž«.
Liberalni Slovenski Narod se je
izmotaval, vihar se je polegel. V
maju leta 1900 pa je bilo v Narodu med dnevnimi novicami
pod naslovom Prešernova literarna zapuščina zapisano:
Portret dr. Franceta Prešerna (sepija) visi
»Iz Zaplaza na Dolenjskem
v predsedniški sobi Odvetniške zbornice
smo dobili naslednji dopis: PriSlovenije v Ljubljani, leta 1946 ga je narisal
šel mi je v roke Slovenski Naslikar in grafik Božidar Jakac. Nekateri starejši
rod z dne 2. aprila t. l. (1900).
upokojeni odvetniki se slike spomnijo že od
takrat, ko so se vpisovali v imenik odvetnikov.
Prebravši v njem uvodni članek,
Verjetno jo je OZS dobila med leti 1946 in
ki se bavi z usodo Prešernove li1950.
terarne zapuščine, prišlo je na
misel tole: Pred štirinajstimi leti
(1886) sem občeval s turenske graščine oskrbnikom
J. Zupančičem, ki je bil doma iz Rakovnika pri Šentrupertu na Dolenjskem. Ta mi je mnogo pripovedoval izza svojih dijaških let in pa tudi o Prešernu. Pravil mi je, kaj je takrat še živeči šentruperški župnik
Alojzij Košir o Prešernu govoril, namreč tole: 'Kako
zelo mu je sedaj žal, da je on Prešernu, ko ga je za
zadnjo uro spovedal, za pokoro dal, da naj njemu
dovoli uničiti njegove še neobjavljene pesniške proizvode, katere je imel v rokopisu. Prešeren mu je s solznimi očmi, četudi nerad, vendarle dovolil. V rokopisu so bile Balade, Romance in drugi pesniški umotvori.' – Rekel je tudi:'Takrat še nisem znal ceniti njegovih poezij. Sedaj obžalujem, da sem takrat tako ravnal.' V tistih letih, ko je Prešeren umrl, je bil Košir
v Kranju za kaplana. Vse to je Košir pravil na nekem obedu, na kojega je bil tudi Zupančič povabljen
in navzočen. Med drugim je še pravil, da je bila tedaj v Prešernovem bivališču velika beda. Kaj je potem označeni kaplan, poznejši župnik Košir, s Prešernovo literarno zapuščino storil, tega mi Zupančič ni vedel povedati: ali jo je sam uničil ali dekanu
Dagarinu sežgati dal. Kar sem tu zapisal, mi je Zupančič v resnico povedal.«10
Če k temu dodamo še to, kar je v Spominih na Prešerna zapisala Ernestina Jelovšek, zapiske Zupana, izjavo
10
11
Gotovo drži, da sta kranjska duhovna Jožef Dagarin
in Alojzij Košir z grožnjo najhujše osramotitve, to
je pokopa izven pokopališča, iz telesno in duhovno
povsem izčrpanega Prešerna pred smrtjo izsilila,
da je privolil, da se njegovi rokopisi in tudi vse
katoliški veri nevarne knjige požgejo. Za to je
najprej poskrbela pesnikova sestra Katra, ki je del
zapuščine na dvorišču zažgala. Vse drugo je bilo
odneseno v župnišče, kjer je Dagarin uničil, kar naj
bi po njegovi presoji bilo Cerkvi škodljivo, ostalo pa
naj bi pozneje izročil Bleiweisu.
Kot sem že zapisal, nisem posvečen, da bi lahko ugotav
ljal in sodil o literarni vrednosti vsega, kar je Prešeren
napisal, o tem, kaj je bilo uničeno in kaj morebiti rešeno in pozneje najdeno. Vsekakor pa sem prepričan, da
je moralo biti tega veliko – več, kot zdaj obsega njegova zapuščina. Izhajam iz dejstva, da sta bila izpraznjena dva ali trije predalniki rokopisov. Vse, kar je Katra
požgala na dvorišču in kar so v veliki rjuhi odnesli v
farovž, kjer je Dagarin opravil svoje, še prej, preden je
sodišče izdalo zaporno odločbo. Izločil je le tisto, kar
je ohranjeno, vse drugo so uničili po maniri protireformacijskega škofa Tomaža Hrena – uničiti, kar je zapisano, kar ni zapisano, ostane le v spominu ene generacije, v naslednji tega ni več, izgine, kot da nikoli ni bilo.
Z vidika Prešernove poklicne dejavnosti bi bila zanimiva vnovična prevetritev pravosodnih arhivov, če v njim
sploh še kaj obstaja. V Prešerniani11 o tem ni prav veliko zapisanega. Iz časa, ko je bil odvetnik v Kranju,
se omenja zgolj:
– prošnja za podelitev advokature 16. aprila 1646
(NUK),
– odlok avstrijskega apelacijskega sodišča v Celovcu,
27. avgust 1846, in poročilo Mestnega in deželnega
sodišču v Ljubljani o imenovanju za odvetnika v
Kranju,
– prisega kot odvetnik, Ljubljana, 5. september 1846
(NUK),
– odvetniško pismo dr. Albertu Merku, 13. oktobra
1948,
– odvetniška pobotnica z dne 1. decembra 1848,
– odvetniški akt, registriran na sodišču v Kranju, 15.
januarja 1849 (menda njegov zadnji znani podpis)
(NM).
Nisem preverjal, ali je bilo v zadnjih šestdesetih letih
še kaj najdenega. Težko je verjeti in se sprijazniti, da
je to, kar poznamo danes, vse. Morda bi se le še kaj
našlo v sodnih arhivih v Ljubljani, Kranju ipd. Upanja sicer ni veliko. Pokojni kolega Dušan Jelušič (kot
pripravnik je najprej začel v sodnem arhivu) mi je pripovedoval, da je bilo ob nastanku Jugoslavije, po prvi
Izdal jo je Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, 1946.
6/21/13 3:27 PM
Zgodovina
53
svetovni vojni, precej arhiva odpeljanega v Vevče. Prišel naj bi neki jugoslovanski žandarmerijski podčastnik
in ukazal, da se vse, kar je »švabsko«, uniči. S tem je
bila narejena velika škoda.
Nisem namreč prepričan, če so v slovenščino prevedena vsa pisma in drugo gradivo. Slovenski raziskovalci
starejše generacije, prešernoslovci in tisti intelektualci,
ki jih je Prešeren zanimal, so dobro obvladali nemško,
zato prevodov niso potrebovali. Danes je nekoliko drugače. Pri sestavi monografije pa bi se sestavljavci morali izogniti dominantnim, največkrat ideološko obarvanim razlagam. Upajmo – sicer čas za to še ni prišel
– da bomo Slovenci nekoč zmogli tudi to.
Menim, da bi si naš največji pesnik dr. France
Prešeren zaslužil, da bi se mu oddolžili z vsestransko
in popolno monografijo, ki bi obsegala razpoložljivo
dokumentacijo o njegovem celotnem življenjskem
opusu – osebnem, poklicnem in umetniškem delu.
Stanislav Fortuna,
upokojeni odvetnik
»Doktor«
V spomin na dr. Viktorja Mačka ob 110. obletnici njegovega rojstva
in 30. obletnici njegove smrti
Če bi moral našteti tri može, ki so največ prispevali k izoblikovanju moje osebnosti, bi jih kronološko
in po pomenu razvrstil takole: moj oče, moj razrednik prof. France Terseglav in moj principal dr. Viktor
Maček. Ker mineva 110. let od njegovega rojstva in 30. let od njegove smrti, mi je v zadovoljstvo in
njemu v spomin opisati, kako sta se najini poti križali. Pa nisem bil edini, takih nadebudnih pravnikov
je bilo namreč nekaj deset.1
»Doktor« ali »naš doktor« smo ga imenovali pripravniki in uradnice iz legendarne odvetniške pisarne na Trubarjevi ulici, stisnjene med urarsko delavnico Kajfež in fotografski salon Pauli. Viktor so mu
rekli prijatelji, dr. Maček so ga naslavljali sodniki, tožilci in drugi iz pravosodnih ustanov. A da bi mu kdo
iz strokovnih krogov rekel gospod ali tovariš, v mojem času ni bilo slišati.
Še danes ga vidim, kako slok, rahlo zgrbljen naprej in
nagnjen nekoliko v levo, s tanko aktovko, potisnjeno
visoko pod pazduho, krevsa navkreber po Resljevi –
včasih je šel tudi po Trubarjevi, a meni se je vtisnil v
spomin na Resljevi. Ena od njegovih znamenitih mak
sim je bila, da moraš imeti spis v glavi, in ne glavo v
spisu. Odtod tudi tanka aktovka.
V življenju mu ni bilo z rožicami postlano in že kot
otrok je prišel do spoznanja, da lahko uspe le z zvrhano mero prizadevnosti. A njegova prizadevnost se
ni nikoli sprevrgla v komolčarstvo, odrivanje drugih,
nastopaštvo, pohlep. Nasprotno, vse do pozne starosti
je delil toplino in sočutje, pa najsi jo je izkazal dečku z
domače ulice, ki je osamljen zrl mimoidoče z domačega okna, družini, ki sta jo zaznamovala vojna vihra in
neprijazno okolje, revežem na drugem koncu takratne
države, ki so v skopskem potresu izgubili vse.
Veliko vprašanje je, ali bi se pripravniki kljub njegovi vrhunski strokovnosti sploh pulili za piljenje odvet
niških veščin v njegovi pisarni, če ni bilo za njegovo
strokovnostjo tudi toliko iskrene dobronamernosti,
prizanesljivosti, empatije. In prav gotovo v nekdanji
gostilni »Dalmacija« na Trubarjevi cesti ne bi potekale sproščene mačkijade, če se doktor ne bi znal neprisiljeno povezovati s svojimi pripravniki še potem,
ko so shodili.
S personalnimi podatki bralcev ne bom utrujal, a zaradi zaokrožene predstave o našem doktorju pa naj
povem, da se je z odvetništvom ukvarjal že v Kraljevini Jugoslaviji, da je bil naprednjak, ne da bi formalno pripadal katerikoli stranki, da je levičarsko skupino mladokmetijcev2 pripeljal v Osvobodilno fronto,
da je bil tudi zaradi tega med drugo svetovno vojno
interniran v Gonarsu, Renicciju in Dachauu, da je bil
po vojni nekaj časa v državni službi, da se mu je obetal celo ministrski položaj, da pa ga obet svetle prihodnosti ni premamil, marveč se je že po nekaj letih vrnil k svojemu poklicu.
1
Približni seznam pripravnikov, sestavljen po spominu kolega Marka Knafeljca: dr. Rado Pavlič, Ančka Ažnoh, Jela Mastnak, Jože Kotnik, Riko Mihelčič, Janez Aljančič, Hamdija Vučetić, Peter Breznik, Vanja Rakuljič, Boris Bukovič, Marko Knafeljc, Tanja Košorok, Tana Jonke, Uroš Kvas, Stanislav Fortuna. Morda bi moral dodati še
Mitjo Stupana, ki pa ni bil pripravnik v pravem pomenu besede, marveč prevzemnik Mačkove pisarne.
2
T. i. mladokmetijci so bili disidenti Pucljeve kmečke stranke.
6/21/13 3:27 PM
Zgodovina
Upam, da se ne bom pregrešil zoper obljubo, ki sem
jo pravkar izrekel, če se zaradi razumevanja doktorjeve človeške in odvetniške odličnosti vrnem k vojnemu
času in taborišču, v katerem se je še posebej izkazal.
V tistem okolju, v katerem sta taboriščnike ugonabljala mraz in lakota, se je okupator potuhnil in poskrbel
predvsem za njihovo izolacijo od zunanjega sveta, taboriščnikom pa prepustil nekakšno notranjo avtonomijo (ali ne spominja to tudi na Goli otok?). Mraz in
lakota sta še zlasti prizadele tiste, ki
domačih paketov s hrano in oblačili niso prejemali. Beda in stiska
sta botrovali neštetim tatvinam,
vsakovrstnemu nasilju, celo anarhiji. In poleti 1942 se je dr. Maček domislil načina, kako izboljšati razmere v svoji baraki. Čarobna
formula je bila, da bo vsem taboriščnikom zagotovljeno enako hrane, če se bodo podredili avtoriteti treh doktorjev prava: Viktorja
Mačka, Frančka Omladiča in Stojana Pretnarja. Dr. Maček je najprej sestavil »taborni red«. Nato
je z dovoljenjem taboriščne upradr. Viktor Maček (1961)
ve organiziral »taborno policijo«,
ki je morala vzdrževati red, ponoči pa tudi varovati
lastnino taboriščnikov. Končno je organiziral tudi tričlansko razsodišče (morda malo tudi po vzoru staroslovenskih sodišč dobrih ljudi), ki je razsojalo v pomembnejših zadevah (causae maiores), kot na primer
pri tepežih, krajah obleke ali zlatnine, medtem ko je v
manjših zadevah smel odločati kar sam predsednik, tj.
dr. Maček. Izrekal je različne ukrepe, med drugim tudi
prepoved menjave kruha za cigarete, ki so jo udejanjali
celo tako, da je »taborna policija« nadzorovala nepokorneža, dokler ni pojedel svojega kosa.
odvetniki več naučili od prebiranja spisov kakega dr.
Mačka, dr. Šukljeta, dr. Grosmana in drugih velikanov
kot od posnemanja sedanjih odvetniških puhlic in samovšečne procesne vehemence.
54
K odvetniškemu poklicu se je vrnil leta 1950. Čeprav
so dotlej največji revolucionarni ekscesi zoper odvetnike že minili, je bil to trd in nevaren čas. Zunanjepolitično se je Jugoslavija malo pred tem na vzhodu zapletla v oster spor s Stalinom, kakšno leto potem pa
na zahodu še s sosednjo Italijo in njenimi zavezniki
zaradi Trsta. Notranjepolitično je bila nova oblast obsedena s preganjanjem notranjih sovražnikov: kmetov,
meščanov, duhovščine in celo njenih lastnih ljudi, ki
so prepozno ali premalo ubogljivo prisluhnili njenim
naukom. Že te okoliščine – da o konceptu revolucionarne zakonitosti ali sestavu revolucionarnega sodstva
niti ne govorim – so od odvetnika zahtevale izjemno
spretnost v procesnem komuniciranju. In nevarno je
bilo tako ustno kominiciranje, kjer je utegnila kakšna
beseda tudi uiti, kot pisno, kjer je kakšna neprimerna
beseda ostala zapisana. A naš doktor je bil najbrž najboljši retorik med odvetniki svoje generacije in gotovo eden največjih mojstrov pisane besede. Še mnogo
let pozneje se pripravniki nismo mogli načuditi, kako
spretno in vljudno je znal izraziti svoje ogorčenje nad
nasprotnikovim sprenevedanjem ali sodnikovim čudaštvom. In še dandanes mislim, da bi se lahko današnji
3
Doktorjeva odvetniška pisarna je bila pisarna splošnega tipa, kjer je stranka dobila tako bleščeč zagovor v kazenski zadevi kot vrhunsko pravno pomoč v
civilni ali upravni zadevi. Nič v njej pa ni bilo takega,
kar bi navzven opozarjalo na odličnost. Stara blagajna, obrabljeno in neugledno pohištvo, malo vegasta
tla, pult v prvem prostoru in zaprašeni spisi. In poleg
enega ali dveh pripravnikov so bile v pisarni še Vida,
Marinka in Marička, ki so znale poskrbeti za zgledno
funkcioniranje pisarne tudi takrat, ko je doktor zbolel. Funkcioniranje, kot ga je zahtevala stroka in kot
je nanj opozarjal rokovnik, ki mu je doktor rad rekel »nedolžno oko«. Morda tudi zato, da se je lahko vanj vsako jutro zazrl.
Naj za ponazoritev doktorjeve odvetniške pronicljivosti navedem primer, ki je imel korenine v neki
kmečki svatbi in prešernosti navzočih svatov. Šlo je
za paternitetno pravdo, ki je bila sprožena davno po
poteku vseh zakonskih rokov, od njenega izida pa je
bilo odvisno, ali bo neka stara ženska dedovala po pokojniku, ki naj bi bil eden od prešernih svatov in njen
nezakonski oče. Zadevo je obravnaval sodnik dr. Josip Vlach, velik gospod, morda najboljši civilist ljub
ljanskega okrožnega sodišča.3 In doktor me je poslal
na obravnavo v dvorano 102 z naročilom, da na njej
podam za tiste čase zelo nenavaden dokazni predlog.
Ko sem torej prišel na vrsto, sem vstal in v imenu
naše stranke z malo tresočim glasom predlagal, da
se izvede ekshumacija, preiščejo telesni ostanki pokojnika in ugotovi, ali bi lahko bil tožničin naravni
oče. Nasprotnik, starejši kolega, se ni nič posmehoval, dr. Vlach pa je le vprašal: »Kako ste rekli?« Tesnobno sem ponovil dokazni predlog. Dr. Vlach ni
črhnil nobene. Vstal je z malo dvignjenega prostora
in brez besede zapustil razpravno dvorano. Dolgo ga
ni bilo nazaj, morda kar tričetrt ure. In ko je prišel
nazaj, je z mirnim glasom – kot da bi šlo za najbolj
običajne stvari – narekoval, da se moj dokazni predlog zavrne. Nato je pojasnil, da je bil medtem v telefonski zvezi z Inštitutom za sodno medicino in da
so mu strokovnjaki pojasnili, da je po takratnem stanju znanosti tak dokaz mogoče izvesti le kak teden
po pokojnikovi smrti. Šele mnogo pozneje so odkrili DNK in omogočili izvedbo dokaza, ki sem ga po
doktorjevem naročilu predlagal mnogo pred časom,
tj. konec šestdesetih let prejšnjega stoletja.
Da, takih dosežkov je bil sposoben naš doktor
in takega sem ga ohranil v svojem spominu. Niti
starost, niti betežnost, niti bolezen niso zmanjšali
njegove človeške in odvetniške veličine. Prav
nasprotno, dokazale so, kakšne drže je človek
sposoben kljub svoji krhkosti in minljivosti.
Mimogrede: takrat, ko sem bil na sodni praksi, je vodil tudi naš civilni seminar.
6/21/13 3:27 PM
Aktualno
55
dr. Konrad Plauštajner,
docent na PF Univerze v Mariboru, odvetnik v Ljubljani
Kaj bi trojka prinesla slovenskim odvetnikom?
Slovenija se je s sprejetjem pokojninske reforme in varčevalnih zakonov ter z nameravano sanacijo bank
(vsaj začasno) izognila prihodu že kar razvpite trojke.1 Del domače javnosti bi njen prihod pozdravil,
češ bo vsaj lokalnim oblastnikom vzela vajeti iz rok in naredila red v tej podalpski deželi.2 Vendar bi
tak optimizem splahnel takoj, ko bi se razkrilo, kakšne sanacijske programe bi možje iz trojke, ki niso
nobeni Sveti trije kralji, prinesli v svojih aktovkah. Zgodilo bi se podobno kot v tistih državah, ki so
že prišle pod njeno kontrolo.
Vloga trojka je namreč povsem jasna. Nikamor ne pride zgolj na vljudnostni obisk ali na posvet. Njen namen je le zagotoviti, da globalni posojilodajalci pridejo do svojega denarja. Barva vlade je ne zanima, niti
komu je treba vzeti, da bodo klopi neoliberalizma znova prišli do krvi.3 Trojki je vseeno, kako brutalen postane davčni primež, koliko se zniža raven storitev v državi ter kako se stopnjujeta politična bizarnost in fizično nasilje.4 Vmes se je zgodil še Ciper in razni analitiki
so Slovenijo bolj ali manj prepričljivo takoj razglasili
za naslednjo državo, ki bo morala zaprositi za finančno pomoč. To se zagotovo lahko zgodi, čeprav nam je
vnovič uspelo pod trdimi obrestnimi pogoji prodati državne obveznice. Vendar ni dvoma, da ukrepi trojke ne
bodo tako drastični kot na Cipru, saj trojka zahtevane
ukrepe selekcionira glede na razmere v konkretni državi. Gotovo pa je, da bi se pojavila na vratih. In takrat ne
bi mogli izključiti televizorja in reči, da nas ni doma.
Evropska unija ukrepe, ki jih zahteva trojka, skriva za
programom prilagoditve ekonomskega razvoja v tistih
državah članicah EU, ki jih je finančna in ekonomska
kriza najbolj prizadela. Omenjajo se reforme pravosodja na Irskem, v Grčiji in na Portugalskem. Ko podpredsednica Evropske komisije Viviane Reding, pristojna
za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo, govori o izvajanju programa razvoja pravosodja in javne
uprave v omenjenih državah, ukrepe trojke prikazuje
kot nujne in pozitivne.5 Tudi pri nas niso osamljena
mnenja, da se trojke ni bati. EU namreč temelji na solidarnosti in ima mehanizme, s katerimi lahko pomaga
državam članicam pri blaženju gospodarskih šokov.6
Redingova omenja zlasti problem sodnih zaostankov,
ki na primer v Grčiji zgolj v davčnih zadevah presegajo
število 150.000. Irska ima probleme z izvršbo, saj se za
izvršitev pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa povprečno potrebuje 650 dni. V vseh
teh državah sodišča niso dovolj produktivna, spremlja
pa jih tudi pomanjkanje delovne odgovornosti. Zato
bi morali po mnenju Redingove uveljaviti strukturne
ukrepe, uvesti boljše postopkovne predpise ter poenostaviti t. i. »majhne« spore in postopke s plačilnimi
nalogi. Posamezniki ali gospodarski subjekti bi morali
iskati alternative rednemu sodstvu, zlasti v mediaciji.
Trojka v Grčiji, na Portugalskem in na Irskem formalno opravlja »konzultacije«, dejansko pa vsake tri mesece opravi čisto navadno kontrolo, ki spominja na odnos učitelja do učenca. Strogo se kontrolira izvedbo
dogovorjenega programa in le njegova verifikacija s
strani trojke omogoča črpanje mednarodne finančne
pomoči. Vsako disfunkcijo sodnega sistema štejejo za
oviro ekonomskemu razvoju. Irski program vsebuje reforme davčnega in finančnega sektorja, ne pa tudi sodstva. Zato je irska vlada sama predlagala izvedbo projekta, v okviru katerega bi posebno oblastno telo nadzorovalo in usmerjalo sodno vejo oblasti, pri čemer se
ne bi posegalo v njeno neodvisnost. Kako gre to dvoje skupaj, si je težko predstavljati. Analize pa kažejo,
da uvedeni ukrepi trojke države izčrpavajo, kar se najbolj vidi na primeru Portugalske.7 Ta je zaprosila za
odlog obveznosti, a je dobila le »popust«, na primer
da bo letos lahko imela 5,5-odstoten primanjkljaj, in
ne 4,5-odstotnega.
Čeprav trojke formalno in dejansko v Sloveniji še ni,
nam zagotovo že diha za ovratnik, saj so njene zahteve zapisane v dveh dokumentih Evropske komisije in
Mednarodnega denarnega sklada o Sloveniji.8 Zahtevajo se sanacija, dokapitalizacija in prodaja bank (zlasti NLB), privatizacija državnega premoženja, odprtje
1
Trojko sestavljajo Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad in Evropska komisija.
Jakhel, Č.: Kaj trojka je in kaj ni?, Finance, 5. november 2012, str. 2.
Repovž, M.: Kaj jih zanima?, Nedelo, 23. december 2012, str. 8: »V to realnost sodi tudi trojka. V sedanjih razmerah deluje kot izpostava močnih držav EU in prevzete neoliberalne doktrine, pri tem pa sodeluje z enako mislečimi v državah, ki jih kontrolira.«
Marko Voljč v intervjuju z naslovom Slovenija mora sama izpeljati reforme, da ohrani srednji sloj, Sobotna priloga Dela, 18. maj, str. 4–7: »Ta osovražena trojka. Ta
nam ne bo diktirala tistega, za kar mislimo, da je še sprejemljivo, temveč recepte, ki jih je uporabila v Grčiji, na Portugalskem ali na Cipru. Zato upam in želim, da bo v
narodu, med politiki in gospodarstveniki prevladal razum in spoznanje, da je to najslabša možna rešitev.«
4
Jakhel, Č., nav. delo.
5
Reding, V.: Justice pour le croissance, LÓbservateur de Bruxelles, št. 89 – julij 2012, str. 8–11.
6
Tanja Fajon v intervjuju z naslovom Evropske trojke, če bo prišla, se ne bi smeli bati, Delo, 14. januar 2013. Glej tudi L´ Observateur de Bruxelles, št. 88/2012 – april
2012: Le régime juridique de passation et déxercise des marches´ publics de services juridiques, str. 13–25.
7
Ta je morala v zameno za 78 milijard posojila privoliti v take varčevalne ukrepe, ki ustrezajo 2,5 odstotka bruto domačega proizvoda, kar državo potiska v socialno
tragedijo in v letno izgubo več kot 200.000 delovnih mest. Za primerjavo: v EU je 26 milijonov brezposelnih.
8
Gre za naslednja dokumenta: In-Depth Review of Slovenia, Evropska komisija, 30. maj 2012, in Article IV Consultation with the Republic of Slovenia, Mednarodni
denarni sklad, 29. december 2012.
2
3
6/21/13 3:27 PM
Aktualno
56
države za tuji kapital, zapis zlatega fiskalnega pravila v
Ustavo in ustanovitev slabe banke. Vsak bralec lahko
sam presodi, ali smo pri teh načrtih uspešni.
In kaj pravijo odvetniki prizadetih
držav?
Odvetniki prizadetih držav (enako stališče ima tudi
Svet evropskih odvetniških zbornic – CCBE) ugotav
ljajo, da reforme, ki jih nadzoruje in usmerja trojka,
ne le korenito posegajo v njihove sodne sisteme, temveč tudi ogrožajo neodvisnost odvetništva. Najbolj se
to kaže v Grčiji.9
Grški odvetniki opažajo, da trojka posega v delovanje
njihovih zbornic, hkrati pa njeni ukrepi težijo k popolni
komercializaciji odvetništva. Še do nedavnega je Grčija v civilnih zadevah poznala omejitev zastopanja izven
zbornice, v kateri je odvetnik vpisan.10 To pravilo je
zdaj ukinjeno,11 brez kakršnegakoli predhodnega posveta z odvetniki. Trojka podpira ukrep z vidika načela proste konkurence opravljanja storitev, ki dejansko
omogoča tudi to, da odvetniki iz različnih zbornic ustanovijo skupne pisarne, kar velja zlasti za zbornici Atene in Pirej.12 Grški odvetniki temu ukrepu oporekajo,
saj t. i. »odvetniška direktiva«13 ne posega v notranjo
nacionalno organizacijo odvetništva. Nadalje je trojka
spremenila stališča glede omejitev delovanja t. i. multidisciplinarnih pisarn, v katerih odvetniki sodelujejo z
drugimi svobodnimi poklici. Te omejitve, ki so vezane
tako na nedopustnost delovanja takih skupnih pisarn14
kot tudi na odvetnikovo dolžnost spoštovanja in ščitenja poklicne tajnosti, po stališču trojke za te multidisciplinarne pisarne ne bi veljale. Glede na tako stališče bi
se morali odvetniki, ki delujejo v takih pisarnah, odreči svoji neodvisnosti, ki je pomemben element obrambe temeljnih človekovih in socialnih pravic državljanov.
Nadalje trojka od grških oblasti pričakuje, da se bodo
nekatere sodne zadeve, pri katerih je prisotnost odvetnika obvezna, sodiščem odvzele in se jih bo prepustilo notarjem. Tudi to lahko obravnavamo kot zmanjšanje pravne varnosti na škodo pravic državljanov, hkrati pa gre za poseg v temeljno vlogo odvetništva v družbi. Hkrati se posega v bistvo vloge sodstva kot najpomembnejšega varuha pravne države. Ne moremo namreč mimo ogrožanja javnega interesa, saj tako sodniki
kot tudi odvetniki spadajo v prvo vrsto pri zaščiti pravic državljanov in s tem tudi javnega interesa. Tudi pri
sklepanju nekaterih pogodb naj ne bi bilo več obvezno
sodelovanje odvetnika ali notarja. To bi zvišalo tveganje za povečanje števila spornih zadev, po nepotrebnem
obremenjevalo sodišča in zlasti v kompleksnejših zadevah zmanjšalo pravno varnost. Ni dvoma, da se v Grčiji
zaradi pritiska trojke pospešuje komercializacija celotnega pravosodja in s tem tudi odvetništva, ne da bi slednje pri uvedbi novosti imelo možnost sodelovanja. To
se nanaša tudi na možnost reklamiranja odvetništva in
na ukinitev obvezne minimalne odvetniške tarife. Posledice so se pokazale takoj, prišlo je do nelojalne cenovne konkurence in hkrati do opaznega zmanjšanja kakovostnih odvetniških storitev. Proti taki škodljivi komercializaciji so grški odvetniki izrazili oster protest v obliki enotedenske stavke. S tem ne zahtevajo zaščite nekih
neupravičenih, t. i. cehovskih interesov, temveč zaščito
pred tem, da se odvetniški poklic ne bi preoblikoval v
klasično komercialno dejavnost in s tem prenehal obstajati kot pomemben steber demokracije.
Na Portugalskem je trojka prav tako posegla v pravosodje in s tem tudi v odvetništvo.15 Temelj predstav
lja memorandum z dne 17. maja 2011, ki ga je trojka sklenila s Portugalsko.16 V 7. poglavju memoranduma so opredeljene glavne vsebinske zahteve trojke
glede delovanja portugalskega pravosodja. Te se skrivajo za ugotovitvami, da brez sprememb v pravosodju ne bo ekonomskega razvoja države. Glavni poudarki
so tako preureditev konkurenčnega prava, spremembe
vodenja sodišč, zmanjšanje sodnih zaostankov z delnim krčenjem sodne pristojnosti in z uvajanjem alternativnega reševanja sporov. Portugalska vlada je vse
te spremembe začela uveljavljati z modifikacijo sedanjih in uvedbo novih predpisov. Glavni cilj je doseči
opazno znižanje izdatkov za pravosodje. Izvedene so
spremembe postopkovnih zakonov na področju civilnega in kazenskega prava. V civilnih zadevah bo močno omejena možnost pritožb na višje sodne instance,
v kazenskih zadevah bodo lahko pravno pomoč izvajali le od vlade imenovani »javni zagovorniki«. Hkrati se bo racionalizirala teritorialna razdelitev sodišč in
uvedlo se bo specializirana sodišča. Trojka je dala velik poudarek tudi njihovi ureditvi konkurenčnega prava.17 Za pospešitev oblik izvensodnega reševanja sporov je bil sprejet zakon,18 ki ureja tudi t. i. prostovoljno arbitražo, po modelu UNCITRAL vzorca pravil za
reševanje mednarodnih trgovinskih sporov. Nova insolventna zakonodaja žal bolj spodbuja stečaje podjetij kot njihovo ohranitev na temelju ustreznih sanacijskih programov. Taka zakonodaja naj bi omogočila
tudi hitrejši in enostavnejši postopek sporov. Nova je
tudi ureditev delovnega prava, spremembe na področju pravnih storitev pa se nanašajo predvsem na odvetniške honorarje in sodne takse.
Vendar je za odvetnike enako pomembno tudi tisto, kar je povezano z njihovim poklicem v splošnem
smislu. To so predvsem odprava restrikcij glede reklamiranja, zmanjšanje števila poklicev, ki se zakonsko
urejajo, zmanjšanje obsega obveznega zastopanja po
9
Kalantzakou – Tsatsaroni, J. C.: Le statut des avocats grecs sons la Trojka, LÓbservateur de Bruxelles, št. 85 – julij 2012.
Imajo tri regijske odvetniške zbornice, tj. Atene, Solun in Pirej. Podoben sistem imajo tudi v ZDA.
Zakon št. 3919/2011.
12
To naj bi bilo smiselno, ker gre dejansko za enotno območje Atike, vezano na pomorsko pravo.
13
Direktiva 98/5/ES o opravljanju odvetniških storitev v državi članici, ki ni država, v kateri se je pridobila poklicna kvalifikacija – Direktive 98/5/CE du Parlement
européen et du Conseil du 16. 2. 1998 visant á focilites Iéxercise permanent de la profession dávocat dans un Etat membre autre celui où la qualification a été aequise (UL L
77/1998).
14
Glej sodbo Sodišča EU, C–309/99, Wouters. Nacionalni predpis, ki prepoveduje kakršnokoli multidisciplinarno družbo civilnega prava med odvetniki in računovodji, ni v nasprotju s členoma 52 in 59 PES (zdaj člen 43 in 49 Lizbonske pogodbe).
15
Freitas, J., Froda, A. R. : Portugal, la Trojka dans la Justice, LÓbservateur de Bruxelles, št. 89 – maj 2012, str. 16–19.
16
Podrobneje na <http://ec.europa.eu/economy_finance/eu_borrower/mou/2011-05-18-mou-portugal_eu.pdf>.
17
Sprejet je bil Zakon št. 19/2012, 8. maj 2012.
18
Zakon št. 63/2011, 14. december 2011.
10
11
6/21/13 3:27 PM
Aktualno
odvetnikih, poenostavitev in liberalizacija dostopa do
svobodnih poklicev.
Portugalski odvetniki ugotavljajo, da omenjene spremembe spreminjajo odvetništvo v poklic z značilnostmi svobodne konkurence, ki je izrazito ekonomska kategorija in ne upošteva posebnosti odvetniškega poklica. Moč kapitala se bo tako povečala tudi v tem poklicu, saj bodo poklicne stanovske družbe, kot so odvet
niške družbe in multidisciplinarne pisarne, lahko delovale in nudile storitve tudi v sodelovanju z drugimi,
nepravniškimi poklici. Čas po podpisu memoranduma je pokazal, da se je brezposelnost povečala, družine so postale plačilno nesposobne, na področju pravosodja pa ni zaznati izboljšanja. Čeprav so nekateri
ukrepi šele na začetku, mnogi dvomijo v to, da bodo
prinesli izboljšanje.
Kako naj trojko pričakajo slovenski
odvetniki?
Na primeru Grčije in Portugalske smo torej lahko ugotovili, da so zahteve in ukrepi trojke v vsaki državi drugačni. Ni dvoma, da trojka zahteva varčevanje in odplačevanje dolga, vendar je hkrati tudi pomembno, v
kakšnem položaju je država, ki išče finančno pomoč.
Tako je utemeljeno pričakovati, da trojka od Slovenije ne bi zahtevala enakih ali podobnih ukrepov, kot jih
zahteva od Cipra. Veliko je odvisno od tega, kako se
na zahteve trojke odzovejo poklicne skupine. Portugalski odvetniki so šli v boj dosti bolj pripravljeni kot
Grki, zato je njihov iztržek večji.
Tudi slovenski odvetniki bi morali ravnati podobno.
Morali bi imeti pripravljeno pogajalsko shemo za vse
možne in predvidene zahteve trojke. Zato predlagam,
da se ustanovi pogajalska skupina, ki je sposobna takojšnje akcije. Na strani portugalskih odvetnikov je
57
bil tudi njihov pravosodni minister, kar je pomembna okoliščina. Če pri nas ne bi bilo tako, bi bilo treba povzdigniti glas in po potrebi tudi zavpiti. Vsi prej
opisani posegi trojke namreč podirajo temelje odvet
niškega poklica, predvsem njegovo neodvisnost. Odvetništvo kot samostojna in neodvisna služba je hkrati v javnem interesu, saj gre ne nazadnje tudi za vprašanje pravne države in demokracije. Z vsemi silami
bi se morali upreti nepotrebni komercializaciji odvetniškega poklica, kot so nekontrolirano reklamiranje, uvedba mešanih, odvetniško-računovodskih ali
davčno-svetovalnih pisarn, ukinitev tarife, možnost,
da osebe – neodvetniki ustanavljajo odvetniške pisarne, zmanjšanje deontoloških obveznosti odvetnikov
ipd. V odvetništvu tudi ni mogoče uveljavljati klasičnih oblik konkurence, kot je to mogoče v gospodarstvu.19 Trojka s svojimi stališči in zahtevami grozi tudi demokraciji, saj nam primer Grčije kaže, da
so nekateri ukrepi v nasprotju tako z zakonodajo EU
kot tudi z odločbami Sodišča EU.
Vendar je treba izhajati iz tega, koga trojka
pravzaprav predstavlja in kaj želi doseči v neki državi.
Zaščititi želi predvsem interese kapitala, pri čemer,
odvisno od situacije v posamezni državi, ne izbira
sredstev. Naivno je torej pričakovati, da bi trojka
prišla v Slovenijo vzpostavit red. Ne, prišla bi po
denar. Breme dela restrikcij in odrekanj bi zagotovo
nosili tudi slovenski odvetniki, vendar bi se morali
skupaj z drugimi akterji boriti, da bi bili ukrepi
razumni in sorazmerni z negativnimi učinki, ki se jim
ne da izogniti. Bojim se, da niti na državni ravni in
za zdaj niti na ravni Odvetniške zbornice Slovenije
na kaj takega še nismo pripravljeni, saj preprosto
verjamemo, da se nam trojka ne more zgoditi.
19
Primerjaj LÓbservateur de Bruxelles, št. 91 – januar 2013: Límpact de la Charte des droits fondamentaux de IÚnion europeenne sur le droit de la concurrence,
str. 29–36.
6/21/13 3:27 PM
58
Redna skupščina OZS
Na letošnji redni skupščini Odvetniške zbornice Slovenije (OZS), ki je potekala 20. aprila 2013 v Portorožu, sta bili v ospredju dve pomembni temi, in sicer spremembe Statuta OZS in predlog novega
pravilnika o vzajemni pomoči. Slednji je bil po kratki razpravi sprejet z veliko večino glasov navzočih
članov, ki so s tem potrdili zavezo odvetništva načelu solidarnosti, načelu, ki smo mu odvetniki zvesti
tudi v teh neprijaznih »ekonomskih« časi. Manj gladko je šlo pri sprejemanju predloga sprememb in
dopolnitve Statuta OZS, ki bi zbornici omogočil dodatno možnost, da iz svojih vrst izključi tiste člane,
ki s svojim ravnanjem mečejo slabo luč na celotno odvetništvo.
Na predlog odvetnika mag. Mitje Jeleniča Novaka
je bila v 59.č členu predloga sprememb in dopolnitev Statuta črtana ena alineja, kar pomeni odstopanje
od besedila sprememb, ki jih je z muko potrdilo Ministrstvo za pravosodje. Zato je bilo treba predlog še
enkrat poslati na ministrstvo, ki zdaj odlaša s soglasjem. Predlagatelj amandmaja se je zbal, da je predlog
sprememb v določenem delu preveč širok in arbitraren, pri čemer je prezrl, da ta določila uporabljajo organi zbornice, in ne državni organi.
Odvetniki v disciplinskih in drugih zborničnih organih določb, ki urejajo sankcije za nedovoljeno ravnanje odvetnikov, niso nikoli uporabljali preširoko in arbitrarno, temveč nasprotno – vedno zelo restriktivno
in v korist odvetnika v postopku. Zato smo si odvetniki pri preganjanju prekrškov naših kolegov v javnosti
velikokrat upravičeno prislužili oceno, da »vrana vrani ne izkljuje oči.«
5.Sprejme se poročilo o delu zbornice, poročilo o
delu disciplinskih organov in poročilo o zborničnem zaključnem računu 2012 po pregledu finančnega poslovanja. (soglasno)
6.Sprejme se predlog o vključitvi v International Bar
Association (IBA). (trije proti, trije vzdržani)
7.Sprejem finančnega načrta za leto 2013 s predlaganimi višinami vpisnin in članarin. (soglasno)
Vpisnine:
– v imenik odvetnikov in tujih odvetnikov: 5.000
točk;
– v imenik odvetniških kandidatov: 2.500 točk;
– v imenik odvetniških pripravnikov: 500 točk;
– prispevek za izdajo potrdila tujemu odvetniku o
priglasitvi opravljanja storitve: 5.000 točk.
Članarine:
– mesečna članarina za odvetnika in tujega odvetnika:
40 točk;
– dodatna mesečna članarina za odvetnika in tujega
odvetnika za promocijo odvetništva: 10 točk;
– mesečna članarina za odvetniškega kandidata: 20
točk.
Vrednost točke za članarino, vpisnino in druge prispevke znaša 0,459 evra.
Predsednik OZS Roman Završek in delovno predsedstvo
skupščine – predsednik Stojan Zdolšek in članici Maja Krašovec
Orel in Tina Šnajder Paunović.
Sklepi skupščine
1. V delovno predsedstvo se izvolijo Stojan Zdolšek
(predsednik), Tina Šnajder Paunović in Maja Krašovec Orel (članici), za zapisnikarja Ivan Šalinovič,
za overovatelja zapisnika Daša Gregorin Štifter in
Petja Plauštajner (velika večina).
2.Sprejme se predlagani dnevni red. (točke soglasno
sprejete)
3.Izvoli se volilna komisija v sestavi: predsednica
Ljubica Kočnik Jug in člani David Pogorevc, Blaž
Štumpfl, Maruška Trunkl Glavič in Magda Mlač.
(soglasno)
4.Sprejme se poročilo overovateljev zapisnika skupščine 21. aprila 2012 in izrednih skupščin, ki sta potekali 18. oktobra in 10. novembra 2012. (soglasno)
8. Obravnavanje in sprejemanje predloga o spremembah in dopolnitvah Statuta OZS:
– sprejmejo se predlagane spremembe in dopolnitve Statuta OZS pri čemer se črta 5. alineja 59.č
člena. (deset proti, osem vzdržanih)
9. Izidi volitev:
Za člane senata Disciplinskega sodišča so bili izvoljeni:
– Andreja Dajčman, odvetnica iz Maribora,
– Bogdana Žigon, odvetnica iz Ljubljane,
– Tatjana Ahlin, odvetnica iz Novega mesta.
Za namestnike članov senata Disciplinskega sodišča
so bili izvoljeni:
– Tomaž Alič, odvetnik s Ptuja,
– Alenka Cerar, odvetnica iz Ljubljane,
– Tjaša Vogrin, odvetnica iz Maribora.
10. Sprejme se predlog pravilnika o vzajemni pomoči.
(štirje proti)
6/21/13 3:27 PM
Iz razprave
Odvetnik in predsednik OZS Roman Završek je v razpravi uvodoma povzel poročilo, ki so ga vsi odvetniki prejeli v gradivu za skupščino in ki obsega glavne
poudarke delovanja zbornice v preteklem obdobju –
predvsem boj proti posegom v samostojnost in neodvisnost OZS, ki se je manifestiral kot boj za ohranitev
obveznega članstva v zbornici, pri čemer je zbornica
dobila tudi mednarodno podporo (podpis Resolucije
o samostojnosti in neodvisnosti odvetništva na Dnevu odvetnikov 28. septembra 2012 v Portorožu). Poudaril je, da se je začel proces permanentnega periodičnega izobraževanja odvetnikov, za kar so v predlogu finančnega načrta zagotovljena ustrezna sredstva.
Navzoče je obvestil, da je tako kot leto pred tem
OZS želela pridobiti soglasje ministra za pravosodje
k odvetniški tarifi, ki jo je skupščina sprejela leta 2010.
»Najavljeno je bilo in dogovorjenih več sestankov z ministrom, vendar pa jih je slednji iz neznanih razlogov v vseh
primerih odpovedal. Ker soglasja k tarifi še vedno nimamo, si bo upravni odbor OZS še naprej prizadeval pridobiti to soglasje,« je sklenil Završek.
Predlog sprememb in dopolnitev Statuta
Odvetnik Franc Mesar je naprej predstavil triletno
zgodovino priprave sprememb Statuta in rezultate javne razprave, v kateri sta se po njegovem mnenju pojavili dve zmotni stališči: po prvem mora odvetnik izpolnjevati zakonske pogoje le ob vpisu v imenik odvetnikov, potem pa ne več, po drugem pa je treba, preden
se odvetnika izbriše iz imenika, izvesti disciplinski postopek, v katerem naj bi se ugotovile zelo hude kršitve
disciplinskih določb Statuta. Meni, da to ne drži, ker
je lahko disciplinski postopek le predhodni postopek,
v katerem se določi ukrep (npr. prepoved opravljanja
poklica za dobo štirih let), nato pa se izvede upravni
postopek izbrisa, ki se nato lahko nadaljuje tudi po sodni poti. Mesar je v nadaljevanju povedal, da je OZS
59
je lani ni bilo, in sicer da se v 6. členu sprememb dodaja nova disciplinska kršitev – neizpolnjevanje obvez
nosti iz naslova vzajemne pomoči.
Odvetnik mag. Mitja Jelenič Novak je izrazil zadržke in pomisleke glede predloga sprememb in dopolnitev Statuta, zlasti tam – od 59.b do 59.č člena –
kjer razlogi za izbris niso taksativno našteti. Poudaril je, da »kadar imaš neko določbo, ki je neopredeljena in nedefinirana, je to lahko ustavno sporno. Ampak
najbolj sporna se mi zdi določba 59.č člena, zadnja alineja, ki pravi, da je pogoj za izbris odvetnika iz imenika odvetnikov, ko odvetnik ni več vreden zaupanja. Po
moji oceni je ta določba predvsem preveč široka, preveč
nedoločena in omogoča dosti arbitrarno oceno.« Meni,
da mora biti odločitev, ali je odvetnik vreden zaupanja, predmet presoje v disciplinskem postopku pred
disciplinskim sodiščem, tako kot je zdaj, v sestavi
dveh vrhovnih sodnikov, treh odvetnikov in pozneje senat Vrhovnega sodišča v polni sestavi. Predlagal
je črtanje te alineje.
Predsednik OZS Roman Završek je uvodoma poudaril, da je upravni odbor vse tisto, kar je na izredni skupščini v Ljubljani decembra lani obljubil glede razbremenjevanja članstva v zvezi s plačilom vzajemne pomoči, tudi izpolnil. O predlogu pravilnika o
vzajemni pomoči je opravil obširno razpravo po območnih zborih, ki so podali pripombe, te pa je upravni odbor oziroma komisija, ki se je ukvarjala s pripravo pravilnika, večinoma upoštevala. Na podlagi teh
pripomb in dodatnih preverjanj valorizacij dosedanjih vplačil je bil pripravljen pravilnik, ki je bil predmet obravnave te skupščine. Vnovič je opozoril na razloge za spremembo pravilnika, ki so predvsem neugodna starostna struktura odvetnikov in naraščajoč
trend neplačil. Predstavil je pregled in analizo vplačil odvetnikov iz naslova vzajemne pomoči po letih,
kot so bila opravljena, in primerjalno, kakšni so ti
prispevki v valorizirani vrednosti.
Volilna komisija: predsednica Ljubica Kočnik Jug ter Magda Mlač,
Blaž Štumpfl, David Pogorevc in Maruška Trunk Glavič.
Spomnil je, da je bil pravilnik sprejet v letu 1954, ko
je bilo število odvetnikov majhno, ko so bili prispevki nizki in je bilo tudi primerov, ki so opravičevali izplačilo vzajemne pomoči, relativno malo. Z leti se je
situacija spremenila in iz nekdanjega Pravilnika o solidarnostni pomoči, s katerim je bila ta pomoč predvidena predvsem za plačilo za dostojen pogreb, tj. za
plačilo pogrebnih stroškov svojcem, je zaradi naraščanja števila odvetnikov in posledičnega naraščanja višine vplačil nastal nov Pravilnik o vzajemni pomoči,
ki je bil sprejet leta 2001 in ki je določil vrednost prispevkov na 45 točk.
za pripravo čistopisa sprememb angažirala ustreznega
strokovnjaka za zakonodajno pravno terminologijo dr.
Boruta Šinkovca, da je izdelal jasno in pregledno besedilo sprememb. Vendar je kljub tem prizadevanjem
Ministrstvo za pravosodje posredovalo vrsto pripomb,
zato je usklajevanje trajalo skoraj leto dni. Pri tem je
bilo videti, kot da »ima vsak pravnik na ministrstvu ali v
službi vlade za zakonodajo svojo pamet in svoje pripombe.
Vsakič, ko smo popravljali, smo dobili nove pripombe.«
Še zlasti pa je opozoril na tretjo novost v predlogu, ki
Podatki kažejo, da je odvetnik, ki je na primer plačeval prispevek za vzajemno pomoč 45 let, v tem obdobju vplačal 5.642 evrov v revalorizirani vrednosti oziroma v primeru 30-letnega plačevanja 4.383 evrov v
revalorizirani vrednosti. Revalorizacija je bila izvršena
po podatkih Statističnega urada RS, uporabljen je veljavni program tega urada s podatki, ki so dostopni na
njihovih spletnih straneh. Predsednik OZS je z grafom
prikazal, kako je rasel trend neplačil: od 77 neplačnikov do 458 neplačnikov (stanje na dan 6. marec 2013).
6/21/13 3:27 PM
60
Zato je bilo nujno treba pripraviti nov pravilnik, ki temelji predvsem na tem, da noben odvetnik ne sme na
podlagi vzajemne pomoči prejeti ob upokojitvi manj,
kot je vplačal. Novi pravilnik je uredil tudi področje
nekdanjih odvetnikov, tj. tistih, ki so se upokojili pred
letom 2001, pa niso bili upravičeni do izplačila vzajemne pomoči. Uvedeno je limitiranje posameznega izplačila na 10.000 evrov, ki pa ni odvisno od števila odvetnikov, kot je bilo to do zdaj. Završek je poudaril, da
novi pravilnik upošteva, da se je sistem spremenil in da
gre za obratno sorazmerje, saj se višina prispevka s številom odvetnikov zmanjšuje. V pravilniku je tudi določeno, da je plačilo vzajemne pomoči obvezno, kar prej
ni bilo določeno. »Solidarnost je ohranjena, vendar je
dvosmerna, ker upošteva tako interese mladih kot interese
starejših odvetnikov,« je še dejal.
Odvetnik Ivan Kukar je dejal, da je bistvo vsakega
sistema v tem, da moraš zbrati toliko, kot vplačaš. Ni
se strinjal z argumentacijo, da noben odvetnik ne bo
dobil manj, kot je vplačal, in je menil, da tudi ta novi
pravilnik ni odraz nobene solidarnosti. »To je v bistvu
neke vrste davek, južni bratje bi mu rekli harač,« je pikro pripomnil. Poudaril je, da je vedno plačeval ta prispevek, čeprav je vedel, da iz tega ne bo dobil nič, saj
bo ta prispevek prej ko slej ukinjen. Po 30-letih plačevanja bi namreč pri 3-odstotni inflaciji prejel znesek v
vrednosti enega venca. Predlagal je, da se na naslednji
skupščini ta vzajemna pomoč ukine.
Odvetnik Jože Ilc je prav tako predlagal, da se pravilnik
ukine, »sicer se bodo slabi odnosi med odvetniki nadaljevali«. Poudaril je, da že 15 odstotkov odvetnikov prispevka ne plačuje, pa ni nobenih sankcij, medtem ko je
pravilnik iz leta 1954 neplačevanje štel za hudo kršitev.
Odvetnik Rok Koren se je strinjal, da člani OZS,
ki plačujejo vzajemno pomoč in ki jo bodo tudi v
prihodnje, morda ob upokojitvi ne bodo dobili toliko, kot so v vseh teh letih vplačali, vendar je prav
to bistvo vzajemnosti in solidarnosti. V nasprotnem
bi šlo za kapitalsko naložbo. Zavzel se je za ohranitev vzajemne pomoči in to podkrepil z naslednjimi podatki: »Ob upoštevanju vzajemne pomoči v višini 10.000 evrov in ob upoštevanju, da nas bo v bližnji
prihodnosti približno 2000, pride ob smrti kolega oziroma ob njegovi upokojitvi 5 evrov na odvetnika, kar
ni huda obremenitev. Sedanji znesek, ki je znašal 500,
600 evrov letno, je bil za nekatere odvetnike nedvomno
precejšnja obremenitev. Sedanje znižanje in limitiranje
prispevka ter dejstvo, da se bo število članov povečalo,
pomenita, da bodo prispevki za vsakega odvetnika zelo
nizki, hkrati pa bo tistim kolegom, ki bomo šli v pokoj, ali pa morda družinam tistih, ki bodo umrli, znesek 10.000 evrov precej pomagal.«
Odvetnik Peter Tanko je predlagal srednjo pot, in sicer da bi znesek izplačila namesto na 10.000 evrov
omejili na 5.000 evrov.
Odvetnik Andrej Razdrih je opozoril, da Pravilnik o
vzajemni pomoči pomeni uresničitev načela solidarnosti in ta solidarnost med odvetniki obstaja že dolgo. Podoben sistem vzajemne pomoči je nastal že v
Kraljevini Jugoslaviji, uvedel pa jo je znameniti hrvaški in jugoslovanski odvetnik dr. Ivo Politeo. To načelo je vzdržalo že v treh družbenih sistemih in bo verjetno še v kakšnem. »Prepričan sem, da je ideja o solidarnosti ideja, ki odvetnike povezuje, in od nas 90 prisotnih bi bilo zelo neodgovorno, da bi to stoletno tradicijo
prekinili. To ni noben harač. Zelo mi je žal za to cinično opazko, ki jo je dal kolega. To je dejansko vsebina solidarnosti, ki vlada med odvetniki,« je zaključil in predlagal sprejem pravilnika.
Pripravil: A. R.
Na podlagi 6. točke prvega odstavka 10. člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije
(OZS) ter 14. in 15. točke 7. člena Statuta OZS je skupščina OZS 20. aprila 2013
sprejela:
1. člen
Odvetniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju: zbornica) organizira zbiranje prispevkov zavezancev in izplačilo sredstev vzajemne pomoči upravičencem.
Namen vzajemne pomoči je enkratna denarna pomoč
ob smrti ali upokojitvi odvetnika ali bivšega odvetnika. Odvetnik z delno upokojitvijo ne pridobi pravice
do vzajemne pomoči.
2. člen
Za namene izvajanja tega pravilnika imajo naslednji izrazi pomen, določen v tem členu:
– upravičenec je odvetnik ali bivši odvetnik in osebe,
določene v 3. členu tega pravilnika,
– upokojitev je upokojitev s pridobitvijo pravice do
starostne pokojnine ali pravice do predčasne po-
kojnine po vsakokrat veljavnem zakonu, ki ureja
pokojninsko in invalidsko zavarovanje;
– upokojitev iz razloga invalidnosti je upokojitev s
pridobitvijo pravice do invalidske pokojnine zaradi invalidnosti I. kategorije po vsakokrat veljavnem
zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje;
– bivši odvetnik je oseba, ki je bila vsaj 10 let vpisana v imenik odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije in je bila izbrisana iz imenika odvetnikov na
podlagi 2. točke prvega odstavka 30. člena Zakona
o odvetništvu (ZOdv), najpozneje v 15 dneh po
izbrisu pa je izročila zbornici pisno izjavo, da želi
obdržati pravice in je pripravljena še naprej izpolnjevati obveznosti po tem pravilniku. Termin bivši
odvetnik po tem pravilniku zajema le osebe, ki še
niso upokojene. Bivši odvetnik lahko vsak čas pisno
6/21/13 3:27 PM
izjavi, da se odreka pravicam, ki bi mu šle po tem
pravilniku. Izjava odvetnika, da se odreka pravicam
je nepreklicna. S prvim dnem meseca, ki sledi njegovi izjavi, preneha obveznost plačila prispevkov za
vzajemno pomoč. Šteje se, da se je bivši odvetnik
odrekel pravicam po tem pravilniku, če kljub opozorilu zbornice ne poravna zaostalih in neporavnanih
obveznosti v treh mesecih od dneva prejema opozorila;
– obdobje vplačevanja je obdobje vpisa v imenik odvetnikov in obdobje, ko bivši odvetnik izpolnjuje
obveznosti v skladu s prejšnjo alinejo.
3. člen
Upravičenci do vzajemne pomoči v primeru smrti odvetnika ali bivšega odvetnika so:
(a)oseba, ki jo je pokojnik določil s pisno izjavo, predloženo zbornici;
(b)če pokojnik ni dal pisne izjave, preživeli zakonec
ali oseba, ki je z njim živela v izvenzakonski skupnosti (skupnost moškega in ženske ali istospolna
skupnost);
(c)če ni upravičencev iz točk (a) in (b), pokojnikovi nedoletni otroci, od polnoletnih pa tisti, ki so
pridobitno nesposobni ali jih je moral iz drugih
razlogov po zakonu vzdrževati;
(č)če ni upravičencev iz točk (a), (b) in (c), oseba,
ki je plačala pogreb, stroške in morebitne stroške
zdravljenja, vendar ne prek višine dejanskih izdatkov.
Upravičenci iz točke (b) in (c) tega člena morajo vlogi
za izplačilo vzajemne pomoči priložiti dokazilo, iz katerega bo razvidno razmerje do pokojnega odvetnika,
upravičenec iz točke (č) pa dokazilo o stroških zdrav
ljenja oziroma pogrebnih stroških.
4. člen
Upravičenci do vzajemne pomoči ob upokojitvi in
ob upokojitvi iz razloga invalidnosti morajo predložiti pravnomočno odločbo Zavoda za pokojninsko in
invalidsko zavarovanje (ZPIZ) o upokojitvi.
5. člen
Vzajemna pomoč v polni višini znaša 10.000 EUR.
Vzajemna pomoč se izplača v polni višini v primeru
smrti in v primeru upokojitve iz razloga invalidnosti
odvetnika ali bivšega odvetnika.
Upravičenec pridobi pravico do izplačila vzajemne pomoči ob upokojitvi, ko je vpisan v imenik odvetnikov
pri zbornici najmanj tri (3) leta. Za vsaka dopolnjena tri leta vpisa v imenik odvetnikov pridobi upravičenec pravico do ene desetine polne vzajemne pomoči. S potekom 30 letnega obdobja od vpisa v imenik
odvetnikov pridobi upravičenec pravico do vzajemne
pomoči v polni višini.
Pri bivših odvetnikih se prejšnji odstavek uporablja
smiselno in je z obdobjem vpisa v imenik odvetnikov
izenačeno obdobje, ko bivši odvetnik v skladu z drugim členom izpolnjuje obveznosti po tem pravilniku.
Vzajemna pomoč se upravičencu izplača v znesku, ki
ga v skladu s tem pravilnikom zbere zbornica na podlagi plačanih prispevkov zavezancev.
61
6. člen
Zavezanci za plačilo prispevkov vzajemne pomoči so:
(a) odvetniki, ki so vpisani v imenik odvetnikov;
(b) odvetniki, ki jim status odvetnika miruje po druge
odstavku 22. člena ZOdv;
(c) bivši odvetniki iz 2. člena tega pravilnika.
Plačilo prispevkov vzajemne pomoči v skladu s tem
Pravilnikom je obvezno.
7. člen
Če upravičenec v obdobju vplačevanja ni vplačal vseh
prispevkov iz naslova vzajemne pomoči, mu pripada
sorazmerno nižji odstotek vzajemne pomoči, ki se zaokroži navzdol na okroglih 10 odstotkov. Odstotek se
izračuna po naslednji enačbi:
VPvplač. × 100
______________
VPobvez
pri čemer imajo posamezni izrazi iz enačbe naslednji
pomen:
VP vplač = v obdobju vplačevanja vplačani zneski iz
naslova vzajemne pomoči,
VP obve = obveznosti iz naslova vzajemne pomoči v
obdobju vplačevanja.
Tako izračunan odstotek se zaokroži navzdol na 10 odstotkov (na 90 odstotkov, 80 odstotkov, 70 odstotkov
itn.), s tako dobljenim odstotkom pa se pomnoži znesek, izračunan po 5. členu tega pravilnika.
8. člen
Višina prispevka vsakega zavezanca za plačilo vzajemne pomoči se določi za vsakega upravičenca posebej tako, da se višina pripadajoče vzajemne pomoči v
skladu s 7. členom tega pravilnika deli s številom zavezancev iz 6. člena v času nastanka plačilne obveznosti.
Plačilna obveznost zavezancev za prispevek nastane z
dnem, ko zbornica prejme dokazilo o smrti odvetnika
ali bivšega odvetnika, v primeru upokojitve ali upokojitve iz razloga invalidnosti pa z dnem, ko upravičenec
zbornici predloži pravnomočno odločbo o upokojitvi.
Prispevek je treba plačati v 8 dneh po prejemu poziva
za plačilo, ki ga zavezancem pošlje zbornica.
9. člen
Najpozneje v 30 dneh po nastanku plačilne obveznosti
pošlje zbornica vsem zavezancem poziv za plačilo prispevka. V nadaljnjih 30 dneh od dneva, ko je bil poziv
poslan, zbornica upravičencu izplača prejeta sredstva.
Plačila, ki jih prejme po preteku 30 dni, zbornica nakaže najpozneje v 6 mesecih od dneva, ko je bil poslan poziv.
10. člen
Razen izračuna pripadajočega zneska vzajemne pomoči po tem pravilniku, pošiljanja poziva zavezancem in
izplačila prejetih sredstev zbornica do upravičencev po
tem pravilniku nima nobenih drugih obveznosti.
11. člen
V primeru ponovnega vpisa v imenik odvetnikov odvetnik oziroma bivši odvetnik, ki je ob upokojitvi pre-
6/21/13 3:27 PM
62
jel izplačilo vzajemne pomoči, nima več pravic po tem
pravilniku.
12. člen
Odvetniki, ki so se upokojili po uveljavitvi Sprememb
in dopolnitev Pravilnika o vzajemni pomoči, ki jih je
sprejela skupščina zbornice 10. decembra 2012, in bi
jim po tem pravilniku pripadala višja vzajemna pomoč,
kot jim je pripadala, lahko zahtevajo izplačilo razlike
v treh mesecih po uveljavitvi tega pravilnika. Preračun opravi zbornica in upokojene odvetnike iz tega
odstavka o tem obvesti v enem mesecu po uveljavitvi tega pravilnika.
Odvetnikom, ki so se upokojili pred uveljavitvijo tega
pravilnika in v skladu s prej veljavnimi pravilniki niso
prejeli vzajemne pomoči ob upokojitvi, bo vzajemna
pomoč izplačana za časa življenja v skladu s tem pravilnikom, pri čemer se za izračun vzajemne pomoči
upošteva obdobje vplačevanja.
Zbornica bo vsako leto poslala pozive in zbrala sredstva za izplačilo vzajemne pomoči petim upokojenim
odvetnikom po vrstnem redu glede na datum upokojitve in dodatnem kriteriju (če bi bil datum upokojitve enak) obdobja, ko je bil odvetnik vpisan v imenik odvetnikov.
13. člen
Ta pravilnik začne veljati naslednji dan po sprejemu
na skupščini zbornice.
Z dnem uveljavitve tega pravilnika preneha veljati Pravilnik o vzajemni pomoči, sprejet na skupščini zbornice 7. decembra 2001, s spremembami in dopolnitvami,
sprejetimi na skupščini zbornice 10. decembra 2012.
Ta pravilnik je bil sprejet na skupščini zbornice 20.
aprila 2013.
Predsednik zbornice:
Roman Završek
Alenka Košorok Humar,
odvetnica v Ljubljani in predsednica OZO Ljubljana
Odvetniška šola 2013
Odvetništvo ima v vsaki državi in družbi – še zlasti če temeljita na vladavini prava – posebno vlogo in
pomen. Zato mora biti za odvetnika značilna, poleg poglobljenih strokovnih znanj in obvladovanja
veščine svojega poklica, tudi specifična, višja raven moralnih osebnostnih lastnosti oziroma vrlin, ki so
pomembne zaradi zaščite pravic in koristi njegovih strank. Odvetnik je dolžan ravnati vestno, pošteno
in po načelih odvetniške poklicne etike v razmerju do svojih strank, sodišča, organov in seveda do
nasprotnih strank ter ne nazadnje tudi v razmerju do svojih kolegov. To je minimum.
Kodeks odvetniške poklicne etike Odvetniške zbornice
Slovenije (OZS) je nastal v letu 1967 in vsebuje dobrih 60 pravil, ki jih je mogoče prebrati v desetih minutah, vendar o njih vedno znova govorimo in razprav
ljamo. Tudi na letošnji Odvetniški šoli, ki je potekala 19. aprila v Portorožu, je bilo tako. Vsa ta pravila
Kot vedno nabito polna velika dvorana Grand Hotela Bernardin v Portorožu.
so v glavnem vsebovana tudi v Listini temeljnih načel
evropskega odvetništva in Evropskem kodeksu odvet
niške poklicne etike, ki ga je sprejel Svet evropskih odvetniških zbornic (CCBE).
Na dopoldanskem delu tradicionalne Odvetniške
šole sta o tem spregovorili dve predavateljici, vsaka
iz svojega zornega kota, in sicer je Katarina Lavš Mejač predstavila bolj psihološki pogled na odvetniško
etiko in nagovorila tudi naša srca, ko je dejala, »da
zmoremo več kot smemo«. Odvetnica iz Avstrije dr.
Elisabeth Scheuba pa je predstavila novejše trende
oplajanja etičnih pravil s strani CCBE. Dr. Scheuba
je sicer tudi članica odbora za etiko pri CCBE oziroma članica projektne skupine, ki pripravlja novi kodeks CCBE. Na skupnem dopoldanskem delu se je
predavateljicama pridružil tudi profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Aleš Galič (mimogrede, pred petnajstimi leti je doktoriral iz teme Pravica do poštenega sojenja v pravdnem postopku), ki je
spregovoril o namenu prekluzij v pravdnem postopku, torej kako prekluzije (omejitve glede navajanja
novih dejstev in dokazov) razumemo v teoriji in praksi, kaj pomenijo za stranke in kakšne naloge v zvezi s tem so postavljene tako sodišču in procesnemu
6/21/13 3:27 PM
vodenju pravdnega postopka kot aktivnim in skrbnim
odvetnikom ter kaj sploh je cilj pravdnega postopka.
Naj spomnim na njegovo posrečeno primerjavo,
da smo v čolnu trije: sodnik in stranki – kako
spodbuditi vse tri, da bodo veslali hitreje in bo čoln
hitrejši? Na tem mestu vnovič pride do izraza vloga
odvetnika, njegovo poslanstvo, da tudi v sodnih
dvoranah zavzame(mo) položaj, ki ga mora(mo)
imeti.
Otvoritev šole: predsednik OZS Roman Završek, odvetnica
Alenka Košorok Humar, odvetnica iz Avstrije dr. Elisabeth
Sheuba in Katarina Lavš Mejač.
Popoldanski del šole je tokrat vnovič potekal v dveh
dvoranah – v eni so obravnavali civilne teme, v drugi
kazenske. V obeh so potekala tako zanimiva predavanja, da so nekateri kolegi menjali dvorane in se pritoževali, ker ne morejo biti na obveh predavanjih hkrati.
Civilno sekcijo je začel višji sodnik na Višjem sodišču
63
v Ljubljani mag. Matej Čujovič, ki je živahno predstavil vlogo odvetnikov v pravdnem postopku (z obilo
primerov iz najnovejše sodne prakse). Izvrsten predavatelj, »stari znanec« naših šol in predavanj vrhovni
sodnik Vladimir Balažic je obdelal aktualna vprašanja stečaja, v zadnjem delu civilne sekcije pa smo prisluhnili še doc. dr. Špelci Mežnar in tematiki o pogodbeni odškodninski odgovornosti.
Na letošnji Odvetniški šoli je tudi kazenska sekcija potekala pred številnim občinstvom. Vrhovni sodnik Marko Šorli je analiziral sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, poseben poudarek pa je dal izbranim odločbam, pomembnim za zagovornike. Dokazovanja z mednarodnim elementom se je energično in
poglobljeno lotila profesorica na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Katja Šugman Stubbs. Po osvežitvi s kavo je sledila nekakšna okrogla miza o sporazumevanju o krivdi, ki so jo sodelujoči obdelali s sodniškega, zagovornikovega in tožilskega vidika. O dokazovanju krivde brez dokazov nam je po škotski izkušnji na sila duhovit način odpredaval sodnik v mestu Dundee na Škotskem Allistar McDuff, odvetnica
Martina Žaucer je bila izvrstna pri podajanju široko
zastavljenih odgovorov na ključna vprašanja obrambe,
okrožna državna tožilka Blanka Žgajnar pa je pojasnila vidike tožilstva in praktične usmeritve.
Po vseh nadvse zanimivih in odličnih predavanjih se
je druženje zavleklo pozno v noč na banketu in plesu
(ter terasi) Grand hotela Bernardin.
Statistika
Iz odvetniškega imenika – 29. maj 2013
1494 odvetnikov, 215 kandidatov, 327 pripravnikov, 189 odvetniških družb in 4 civilne
odvetniške družbe
Odvetnice/ki
• vpisanih 1494 – med njimi 856 odvetnikov in 638 odvetnic
• od 26. februarja do 29. maja 2013 se jih je vpisalo 34 – 14 odvetnikov in 20 odvetnic
• izbrisalo se jih je 9 – 4 odvetniki in 5 odvetnic.
Odvetniške/i kandidatke/ti
• vpisanih 215 – med njimi 77 kandidatov in 138 kandidatk
• od 26. februarja do 29. maja 2013 se jih je vpisalo 33 – 14 kandidatov in 9 kandidatk
• izbrisalo se jih je 33 – 16 kandidatov in 17 kandidatk.
Odvetniške/i pripravnice/ki
• vpisanih 327 – med njimi 116 pripravnikov in 211 pripravnic
• od 26. februarja do 29. maja 2013 se jih je vpisalo 25 – 16 pripravnikov in 9 pripravnic
• izbrisalo se jih je 32 – 16 pripravnikov in 16 pripravnic.
Odvetniške družbe
• aktivno posluje 189 odvetniških družb in štiri civilne odvetniške družbe.
Imenik tujih odvetnikov
• na podlagi 34. b členu Zakona o odvetništvu jih je bilo vpisanih 15 – 10 odvetnikov in 5 odvetnic.
Poslovila sta se od nas:
– Vladimir Stefanovič, st., upokojeni odvetnik iz Maribor
– Irena Pogačnik, upokojena odvetnica iz Ljubljana.
6/21/13 3:27 PM
64
Iz dela upravnega odbora OZS
Seja, 14. februar 2013
Seja, 12. marec 2013
1. Vodenje podružnice v skladu s 23. členom
ZOdv
3. Možnost zaposlitve odvetniškega
kandidata pri tujem odvetniku po 34.b členu
ZOdv
Odvetnica iz odvetniške pisarne iz Ljubljane je na
predsednico ljubljanskega območnega zbora odvetnikov naslovila vprašanje glede vodenja podružnice, saj
bi v njihovi pisarni za vodjo podružnice radi imenovali odvetnika, ki sicer pri njih ni zaposlen, vendar pa
je z njimi v trajnem pogodbenem razmerju.
Glede na nedvoumno določilo 23. člena Zakona o
odvetništvu (ZOdv) po mnenju Odvetniške zbornice
Slovenije (OZS) tolmačenje zakona v nasprotju z zapisanim (tretji odstavek 23. člena: »Odvetniška družba lahko izven svojega sedeža ustanovi podružnico,
če je vodenje podružnice zaupano drugemu odvetniku družbeniku ali odvetniku, ki je v odvetniški družbi
zaposlen«) ni mogoče.
2. Dopis Okrajnega sodišča v Ljubljani glede
posredovanja potrdil o pravnomočnosti in
izvršljivosti v izvršilnem postopku
OZS je prejela sporočilo Okrajnega sodišča v Ljubljani, da glede na zaostreno finančno situacijo ne nameravajo več pošiljati potrdil o pravnomočnosti in izvrš
ljivosti sklepov, izdanih v izvršilnem postopku, izjema pa bo veljala le za pravnomočne sklepe o izvršbi
na podlagi verodostojne listine, ki jih bodo tudi v prihodnje pošiljali upnikom. Finančno breme kopiranja
in pošiljanja teh potrdil po mnenju sodišča opravičuje prenos tega bremena na stranke in njihove pooblaščence, pri čemer se od njih zahteva tudi osebni prihod na sodišče.
Po mnenju OZS tak ukrep ni primeren. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 15. členu določa, da se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), če ni v tem
ali v kakšnem drugem zakonu določeno drugače. Potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sodi med taka
pisanja sodišča, ki imajo za stranke pomembne posledice in so kot taka predpogoj za nadaljevanje postopka, zato zbornica meni, da se 70. člen Sodnega reda za
taka potrdila ne more uporabljati. Tudi drugi našteti
razlogi, zaradi katerih lahko stranke oziroma pooblaščenci pridejo nepovabljeni na sodišče (informacije v
zvezi s postopkom, vpogled v spis, fotokopije itd.), potrjujejo to stališče, saj gre za razloge, ki ne predstavljajo posebne »faze« postopka oziroma nujnega predpogoja za nadaljevanje postopka. Zato bi bilo treba upoštevati pravila in prakso glede vročanja, ki se je izoblikovala na podlagi pravil ZPP, kot to velja tudi za druga
pisanja sodišča. Na tej podlagi je OZS pripravila osnutek odgovora sodišču. V dopisu se sodišču poleg navedenih argumentov predlaga tudi uvedba sodnih predalov, saj prihranek sodišča v primeru uvedbe teh predalov ne bi bil zanemarljiv.
Sklep: Pripravljen odgovor se posreduje Okrajnemu
sodišču v Ljubljani.
Odvetniška kandidatka je OZS sporočila, da ji je 10.
decembra 2012 prenehalo delovno razmerje v odvetniški pisarni v Ljubljani in da se je 11. decembra 2012
zaposlila pri podružnici tuje odvetniške družbe v Sloveniji. Želi, da jo zbornica vpiše v imenik odvetniških
kandidatov, da kot kandidatka nadaljuje z delom v podružnici tuje odvetniške družbe v Sloveniji.
Strokovna služba OZS je glede možnosti zaposlitve
odvetniškega kandidata pri tujem odvetniku po 34.b
členu ZOdv mnenja, da 34.c člen onemogoča zaposlitev odvetniškega pripravnika ali odvetniškega kandidata pri tujem odvetniku po 34.b členu ZOdv. Člen 50
ZOdv namreč določa, da je odvetniški kandidat lahko, kdor izpolnjuje pogoje iz 1. do 4. ter 6. in 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv, in če v to privoli odvetnik oziroma odvetniška družba, pri kateri bo
zaposlen. V tretjem odstavku 34.c člena ZOdv pa je
med drugim določeno, da tuji odvetnik iz 34.b člena
ne more izobraževati odvetniškega pripravnika ali odvetniškega kandidata.
Upravni odbor ugotavlja, da je kandidatka priložila
pogodbo o zaposlitvi pri podružnici tuje odvetniške
družbe. Torej sploh ne gre za zaposlitev pri odvetniku
ali odvetniški družbi, vpisani pri OZS. Vpis v imenik
odvetniških kandidatov pri OZS ni mogoč.
e želi biti kandidatka zaposlena v podružnici
Sklep: Č
tuje odvetniške družbe v Sloveniji, ne more biti
vpisana v imenik odvetniških kandidatov OZS.
4. Mnenje komisije za e-poslovanje in
komisije za etiko glede dopustnosti
pozicioniranja internetnih strani s pomočjo
ponudnikov spletne optimizacije
Upravni odbor OZS je 14. novembra 2012 komisiji za
e-poslovanje in informiranje ter komisiji za etiko odstopil v obravnavo predlog odvetnika iz Ljubljane, ki
se nanaša na pozicioniranje internetnih strani s pomočjo ponudnikov spletne optimizacije.
Odvetnik je zaprosil za ponovno opredelitev zbornice
do vprašanja o dopustnosti uporabe Googlove storitve
GoogleAdwords s strani odvetnikov. Odvetnik navaja,
da so zaradi poplave najrazličnejših internetnih strani, ki se iskalcu odvetniških storitev prikažejo v primerih, ko išče odvetnika ali odvetniške storitve, odvetniki prisiljeni v t. i. spletno optimizacijo, ki omogoča, da se odvetnikova spletna stran sploh pojavi med
zadetki. Storitve spletne optimizacije ponujajo različna podjetja, ki lahko po naročilu vsebino odvetnikove spletne strani prirejajo tako, da jo iskalniki prikazujejo, kadar iskalec išče določene pojme, te storitve pa
so po mnenju odvetnika za večino predrage. Kot navaja odvetnik, optimizacija ni reklamiranje, saj gre le
za strokovno prilagajanje spletne strani na način, da jo
iskalniki raje prikazujejo. Odvetnik meni, da v primeru
uporabe GoogleAdwords ne gre za nedovoljeno rekla-
6/21/13 3:27 PM
miranje, saj se zaračuna le morebitni klik na prikazano povezavo, poleg tega pa se zadetek GoogleAdwords
prikaže le tistemu iskalcu, ki išče katerega od izbranih
izrazov (odvetnik, odvetniška pisarna, odvetniške storitve itd.). Odvetnik meni, da je zadeva povsem primerljiva s telefonskim imenikom, saj odvetniki, ki želijo, da se jih v telefonskem imeniku vidi bolje, lahko
naročijo poudarjen izpis in za to nekaj plačajo.
Obe komisiji sta sprejeli stališče, da plačilo za sponzorirano povezavo predstavlja nedovoljeno reklamiranje in
je ni mogoče enačiti z optimizacijo spletne strani. Pri
plačilu za sponzorirano povezavo iskalnik spletno stran
plačnika vedno pokaže na prvem mestu oziroma med
poudarjenimi oglasi, ne glede na siceršnjo optimizacijo
ali pogostost klikov na druge spletne strani. Ne gre torej
za oblikovanje spletne strani na način, da bi jo uporabniki prej in lažje opazili (kar bi bilo primerljivo s poudarjenim tiskom v telefonskem imeniku), temveč za pozicioniranje spletne strani na način, da jo uporabniki najdejo na prvem mestu, plačilo pa je odvisno od števila klikov na prikazano povezavo. Pri tem se kot ključne besede pogosto uporabi splošne, generične pojme, na primer odvetnik, odvetniška pisarna. Torej ne gre za plačilo, ki bi bilo potrebno za to, da odvetnik ima spletno
stran (primerljivo s plačilom za umestitev v telefonski
imenik), ampak gre za plačilo za boljšo pozicijo spletne strani v iskalniku v primerjavi z drugimi odvetniki.
Kodeks odvetniške poklicne etike namreč prepoveduje
angažiranje tretjih oseb, da za odvetnika delajo reklamo (oziroma, kot v 21. členu določa ZOdv, sodelovanje s tretjimi osebami z namenom reklamiranja odvetnika ali odvetniške družbe), zato je uporaba storitve
GoogleAdwords kršitev določil, ki se nanašajo na dovoljene oblike informiranja javnosti oziroma na prepoved reklamiranja.
naroku opravijo narok za izrek kazenske sankcije ali
narok za glavno obravnavo, ne priznajo posebej nagrade za vsak dan glavne obravnave in posebej nagrade po 1. oziroma 2. poglavju 4. dela tarife po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT), temveč le nagrado.
Sklep: U
pravni odbor OZS se strinja s podanim mnenjem.
8. Izjava ob vpisu v imenik odvetnikov
5. Prošnja za priznanje statusa odvetnika –
specialista za področje odškodninskega
prava
Odvetnik iz Ljubljane je na OZS naslovil prošnjo za
priznanje statusa odvetnika – specialista za odškodninsko pravo. Na prošnjo zbornice za pojasnilo v zvezi s
področjem, za katerega je zaprosil za priznanje statusa odvetnika – specialista (za priznanje statusa specialista je namreč zaprosil na drugem področju, kot je
magistriral), je odvetnik odgovoril, da ZOdv ne zahteva, da bi moral imeti teoretično znanje s področja,
za katerega želi imeti priznan status specialista, temveč
se zahteva praktično znanje s tega področja. Navedel
je, da več kot pet let dela kot odvetnik z opravljenim
magisterijem, delo pa opravlja na področju, za katerega je podal zahtevo za priznanje statusa specialista.
Sklep: Upravni odbor vztraja pri stališču, da je potrebno tudi teoretično znanje s področja, za katerega se zahteva specializacija.
6. Nagrada za narok v kazenskem postopku
OZS je na Vrhovno sodišče naslovila dopis, da je
bila s strani članstva obveščena o praksi sodišč, da v
primeru, ko takoj po opravljenem predobravnavnem
65
Zbornica je v dopisu Vrhovno sodišče opozorila, da
je tovrstno ravnanje v neskladju z zakonom, in prosila, da sodišča na to tudi opozori. Vrhovno sodišče je
OZS poslalo dopis, v katerem je zapisalo, da so v Sodnikovem informatorju št. 2/2013 sodnike seznanili z
omenjenim dopisom zbornice.
7. Zavračanje preložitve naroka zaradi bolezni
odvetnika kot pooblaščenca stranke
OZS je na Vrhovno sodišče posredovala dopis, da je
bila s strani članstva že večkrat seznanjena s prakso nekaterih sodnikov, da v primeru zaprosila odvetnika za
preklic naroka zaradi bolezni kljub predloženemu potrdilu naroka ne predložijo. V dopisu je navedla tudi, da
bi moralo sodišče v takih primerih upoštevati predloženo zdravniško potrdilo in preložiti razpisan narok,
saj ima vsaka stranka na podlagi določb ZPP pravico,
da pravdna dejanja opravlja po pooblaščencu, v 115.
členu ZPP pa so določeni pogoji za preložitev naroka.
Zbornica je Vrhovno sodišče zaprosila, da sodišča seznani s pravilnim postopanjem v takih primerih. Vrhovno sodišče je OZS poslalo dopis, da so v Sodnikovem informatorju št. 2/2013 sodnike seznanili s to
problematiko.
Seja, 18. april 2013
Član upravnega odbora je v skladu s sklepom upravnega odbora z dne 8. januarja 2013 pripravil osnutek
izjave in predlaga, da bi jo OZS dala v podpis kandidatom ob vpisu v imenik odvetnikov. Vlagatelje pred
loga za vpis bi OZS zaprosila za naslednje podatke:
– ali je zoper kandidata v teku kazenski postopek,
– ali je bil kdaj pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje,
– ali opravlja drugo dejavnost kot poklic,
– ali opravlja plačano državno službo ali notariat,
– ali opravlja poslovodno funkcijo v gospodarski
družbi ali v drugi pravni osebi,
– ali opravlja posle, ki nasprotujejo ugledu in neodvisnosti odvetniškega poklica,
– ali je bil kdaj kot dolžnik, potrošnik, zasebnik ali
samostojni podjetnik v insolvenčnem postopku,
– ali je zoper njega v teku izvršba, katere predmet je
skupni dolg, ki presega 1000 evrov,
– ali je v pravdnem, nepravdnem, upravnem ali drugem postopku kot stranka, zoper katero se vodi
postopek zaradi neizpolnitve obveznosti, zaradi
statusa osebe ali zaradi kršitve zakona.
Vlagatelj pa bi moral tudi navesti zadnje delovno razmerje oziroma podatke o zadnjem delodajalcu.
Sklep: Sprejme se predlog izjave z redakcijskimi popravki. Izjava se daje v podpis kandidatom v
postopku vpisa v imenik odvetnikov.
6/21/13 3:27 PM
66
9. Mnenje članice komisije za odvetniško
tarifo o skladnosti dogovora o plačilu
odvetniških stroškov z ZOdv in dosedanjimi
stališči upravnega odbora OZS
Odvetnica je mnenja, da se je glede na ZOdv in dosedanja stališča upravnega odbora odvetnik s stranko
lahko dogovoril za plačilo 5 odstotkov vrednosti od višine dogovorjenega ali iztoženega dela premoženja, kar
je v okviru dopustnega deleža prisojenega zneska iz 17.
člena ZOdv. V zvezi z vprašanjem, kdaj je bila glede
na dikcijo tretjega odstavka 17. člena ZOdv (»delež
od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki«) storitev opravljena oziroma končana, meni, da je storitev
opravljena z dnem izdaje sodne odločbe oziroma sklenitve sodne poravnave.
Glede vprašanja, ali velja pravica do izstavitve računa v skladu z odvetniško tarifo namesto po dogovoru tudi v primeru odpovedi pooblastila s strani odvet
nika, je mnenje odvetnice pritrdilno, vendar le v primeru, če do odpovedi pooblastila zadeva še ni končana (takšno stališče je upravni odbor sprejel v primeru
preklica pooblastila). V tem primeru odvetnica meni,
da je do odpovedi pooblastila prišlo po zaključku zadeve, zato bi moral odvetnik stranki svoje storitve zaračunati v skladu z dogovorom.
Sklep: Potrdi se mnenje komisije za odvetniško tarifo in se ga posreduje stranki odvetnika, pri tem
pa se opozori na to, da ni dovoljeno kumuliranje nagrade po uspehu in nagrade po tarifi.
10. Mnenje glede možnosti združitve dveh
odvetniških družb
Odvetnik iz odvetniške družbe v Ljubljani sprašuje, ali
zadostuje, da v postopku združitve dveh slovenskih odvetniških družb z omejeno odgovornostjo (postopek
pripojitve) OZS obvestijo po tem, ko je združitev vpisana v sodni register.
Pri tem se je postavilo vprašanje, ali je združitev dveh
odvetniških družb glede na ZOdv sploh dovoljena. Ta
namreč v drugem odstavku 37. člena določa, da združevanje odvetniških družb z namenom skupnega izvajanja odvetniške dejavnosti ni dovoljeno, v prvem
odstavku 580. člena Zakona o gospodarskih družbah
(ZGD-1), ki se smiselno uporablja tudi za družbe z
omejeno odgovornostjo (618. člen ZGD-1), pa je zapisano, da se »dve ali več delniških družb [...] lahko
združi s pripojitvijo ali spojitvijo«. Ker ob spremembi
37. člena ZOdv (z novelo ZOdv-B, Ur. l. RS, št. 54/08)
namen tega določila ni bil pojasnjen, je treba ugotoviti:
1. ali je prepovedano skupno izvajanje odvetniške dejavnosti dveh statusno ločenih odvetniških družb,
2. ali je pri tem mišljena prepoved združevanja družb
po ZGD-1, tj. pripojitve ali spojitve.
Glede na to, da bi v prvem primeru lahko prišlo do
konflikta interesov in kršitve poklicne tajnosti, če bi
družbi zastopali nasprotne stranke, pa je v primeru pripojitve ali spojitve glede na drugi odstavek 5. člena
ZOdv jasno, da nasprotnih strank prevzemna družba
oziroma novonastala družba ne sme imeti. Zato strokovna služba meni, da je bolj smiselna razlaga, da drugi odstavek 37. člena ZOdv prepoveduje skupno izvajanje odvetniške dejavnosti dveh statusno ločenih odvetniških družb, združevanje družb na načine, ki jih
določa ZGD-1, pa je dovoljeno.
rugi odstavek 37. člena ZOdv prepoveduje
Sklep: D
skupno izvajanje odvetniške dejavnosti dveh
statusno ločenih odvetniških družb, združevanje družb na načine, ki jih določa ZGD-1, pa
je dovoljeno.
11. Prošnja Tržnega inšpektorata RS za
pojasnilo v zvezi z objavljanjem cenikov, ki
vključujejo DDV
Strokovna služba OZS je na dopis Tržnega inšpektorata RS z dne 21. marca 2013 pripravila osnutek odgovora, ki se nahaja med gradivom.
Iz odgovora izhaja, da 17. člen ZOdv določa, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški
tarifi, če ni sklenjen drugačen pisni dogovor s stranko.
ZOdvT (oziroma Odvetniška tarifa iz leta 2003 za zadeve, ki so se pred sodiščem na prvi stopnji začele pred
1. januarjem 2009) pa je tisti, ki določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških nagrad in
izdatkov, ki jih mora stranka oziroma naročnik storitve plačati odvetniku ali odvetniški družbi za opravljeno pravno storitev. Odvetniki torej zaradi narave svoje dejavnosti ne morejo imeti objavljenih cenikov za
svoje storitve, saj je cena pogosto odvisna od vrednosti predmeta odvetniške storitve in torej ni določljiva vnaprej. Cene – z DDV ali brez – torej ni mogoče
označiti vnaprej. Glede na specifiko zaračunavanja odvetniških storitev je treba upoštevati specialne predpise, tj. ZOdv in ZOdvT oziroma tarifo. Poleg tega niso
vsi odvetniki zavezanci za plačilo DDV (prvi odstavek
94. člena Zakona o davku na dodano vrednost določa,
da je davčni zavezanec oproščen obračunavanja DDV,
če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma
ni verjetno, da bo presegel znesek 50.000 evrov obdavčljivega prometa, pred 1. aprilom 2013 pa znesek
25.000 evrov), zbornica pa članom ni dajala splošnih
navodil v zvezi z obveščanjem strank o obvezi plačila
davka na dodano vrednost.
Sklep: Tržnemu inšpektoratu se posreduje odgovor,
da odvetniki zaradi narave svoje dejavnosti ne
morejo imeti objavljenih cenikov za svoje storitve, saj je cena pogosto odvisna od vrednosti predmeta odvetniške storitve in torej ni določljiva vnaprej, in da je treba glede na specifiko zaračunavanja odvetniških storitev upoštevati specialne predpise, tj. ZOdv in ZOdvT oziroma tarifo.
Pripravila: Kristina Knop Razoršek,
strokovna sodelavka na OZS
6/21/13 3:27 PM
67
Dne 5. marca 2013 so pred predsednikom Odvetniške
zbornice Slovenije prisegli:
Jana Božič
odobren vpis: 14. februar
2013
sedež: Barjanska cesta 3,
1000 Ljubljana
(zaposlena v Odvetniški pisarni
Miro Senica in odvetniki,
d.o.o.)
odobren vpis: 1. marec 2013
sedež: Šestova 2,
1000 Ljubljana
(zaposlena pri Avbreht, Zajc in
partnerji odvetniška družba,
o.p., d.o.o.)
Neli Gogogranc
odobren vpis: 1. april 2013
sedež: Cankarjeva ulica 1,
6230 Postojna
(zaposlena pri odvetnici Katji
Širca)
Nataša Koščak
sedež: Dalmatinova 7,
1000 Ljubljana
Urška Kvas
sedež: Partizanska 38,
2310 Slovenska Bistrica
(zaposlena pri odvetnici Jožici
Kvas)
Eva Škufca
sedež: Tomšičeva 3,
1000 Ljubljana
Anže Godec
sedež: Šestova 2,
1000 Ljubljana
(zaposlen pri Avbreht, Zajc in
o.p., d.o.o.)
Ronnie Christopher Horvat
sedež: Kocljeva ulica 11,
9000 Murska Sobota
(zaposlen pri odvetniku Dejanu
Rituperju)
Ljubo Peče
sedež: Partizanska cesta 5,
2000 Maribor
Kristijan Silič
2000 Maribor
Damijan Sitar
sedež: Beethovnova ulica 9,
1000 Ljubljana
Peter Surić
odobren vpis: 14. februar
2013
sedež: Taborska cesta 13,
1290 Grosuplje
(zaposlen v Odvetniški družbi
Čeferin, o.p., d.o.o.)
Dne 20. marca 2013 so pred predsednikom Odvetniške
Ana Berglez
sedež: Taborska cesta 13,
1290 Grosuplje
(zaposlena v Odvetniški družbi
Čeferin, o.p., d.o.o.)
Vesna Bratuša
sedež: Črtomirova ulica 11,
2000 Maribor
Nataša Cankar
sedež: Kamniška cesta 38,
1217 Vodice
Maja Dakič
sedež: Komenskega ulica 36,
1000 Ljubljana
Odvetniki Šelih & partnerji,
o.p., d.o.o.)
Petra Đukić
1000 Ljubljana
d.o.o.)
Janja Gaber
sedež: Resljeva cesta 25,
1000 Ljubljana
(zaposlena pri odvetniku Petru
Meletu)
6/21/13 3:27 PM
68
Varja Holec
sedež: Komenskega ulica 4,
1000 Ljubljana
Mramor, Sorta & Holec, o.p.
d.o.o.)
Bojana Pretnar Todorović
sedež: Dunajska cesta 106,
1000 Ljubljana
Sabina Šuštar
1000 Ljubljana
d.o.o.)
Marko Bajt
sedež: Levstikova ulica 6,
8250 Brežice
(zaposlen pri odvetniku
Boštjanu Podgoršku)
Simon Dolinšek
sedež: Partizanska 13A,
2000 Maribor
(zaposlen pri odvetniku
Viktorju Osimu)
Peter Fingušt
2000 Maribor
(zaposlen pri odvetnici Jožici
Vindiš)ž
Jure Gorec
sedež: Stantetova ulica 13,
1295 Ivančna Gorica
Dominik Nemec
sedež: Šestova 2,
1000 Ljubljana
(zaposlen pri Avbreht, Zajc in
o.p., d.o.o.)
Tomaž Rotovnik
sedež: Koroška cesta 47,
2370 Dravograd
Boštjan Sedmak
sedež: Trdinova ulica 9,
1000 Ljubljana
(zaposlen v Odvetniški pisarni
Kosmač, d.o.o.)
Dne 26. aprila 2013 so pred predsednikom Odvetniške
Tatjana Majoranc
sedež: Prešernova 23,
3000 Celje
Maja Matjaž
sedež vpis: 29. april 2013
sedež: Ulica heroja Bračiča 18/II,
2000 Maribor
Sara Pušenjak
odobren vpis: 5. maj 2013
sedež: Obrtna ulica 24,
9000 Murska Sobota
Sergeja Repič
sedež: Trg Svobode 21,
2310 Slovenska Bistrica
Barbara Zorić
sedež: Pražakova ulica 10,
1000 Ljubljana
Sergej Šuštar, d.o.o.)
Tine Štrlekar
sedež: Kidričeva ulica 24,
3000 Celje
Uroš Verbovšek
sedež: Župančičeva ulica 8,
1000 Ljubljana
6/21/13 3:27 PM
OZS/Mednarodna dejavnost
69
Tanja Marušič,
odvetnica v Novi Gorici in podpredsednica OZS
Srečanje sodnih cenilcev in sodnih izvedencev
Na povabilo Ministrstva za pravosodje sem se 16. maja 2013 udeležila drugega strokovnega srečanja
sodnih izvedencev in sodnih cenilcev, ki je potekalo na Brdu pri Kranju.
Kot prvi je o etičnih in pravnih predpostavkah delo- Stare s Komisije RS za preprečevanje korupcije predvanja sodnih izvedencev in sodnih cenilcev spregovoril stavil pojem korupcije v kazenski in protikorupcijski
profesor na ljubljanski Pravni fakulteti dr. Miro Cerar. zakonodaji, nadaljeval je Matjaž Voglar z ljubljanskega
Osredotočil se je na velik pomen etike in morale de- okrajnega sodišča s predstavitvijo primerov dobrega in
lovanja sodnih izvedencev in sodnih cenilcev, saj so to slabega sodelovanja med sodnikom in sodnim izvedenosebe, ki nudijo več kot le strokovno pomoč sodnikom. cem oziroma sodnim cenilcem ter s pregledom sodne
Ker je njihovo mnenje velikokrat podlaga za sodnikovo prakse obračunavanja izvedenskega in cenilskega dela.
odločitev, je treba izpostaviti njihovo visoko etično in
Sledila je okrogla miza, na kateri so udeleženci razprav
pravno odgovornost. Opozoril je na težave današnjega
ljali o težavah pri komunikaciji med izvedenci, cenilci
časa, na etično apatijo in potrebo po ozaveščanju ljudi
in sodiščem. Razprava je opozorila na težave pri preter obujanju njihove etične zavesti. Opozoril je na pogledovanju spisov, pri pridobivanju podatkov, ki jih cemen prava, ki je tudi dokaz, da ne etika ne morala ne
nilec oziroma izvedenec potrebuje pri svojem delu, ter
zadoščata več. Prisotne je spodbudil k revitalizaciji obna težave sodnikov pri izbiri izvedencev na interdiscičutka osebne časti, k bolj humanim odnosom, k iskreplinarnih področjih, kar privede do nesoglasij med iznemu trudu biti pošten, skromen in človečen.
vedenci, do zastojev in težav v postopkih ter velikokrat
Strokovno srečanje se je nato nadaljevalo s predava- do nesorazmernega povečevanja stroškov. Veliko vpranjem dr. Matije Damjana z Inštituta za primerjalno šanj je bilo posvečenih statusu sodnega izvedenca, najpravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani o primerjavi prav- več vprašanj pa je bilo namenjenih vprašanju vrednonih ureditev položaja in dela sodnih izvedencev in ce- tenja izvedenskega in cenilčevega dela. nilcev po različnih evropskih državah. Nato je Darko
Tanja Marušič,
XXXI. dnevi hrvaških odvetnikov
S predsednikom in podpredsednikom Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) Romanom Završkom in
Janezom Starmanom smo se 14. in 15. marca 2013 udeležili XXXI. dnevov hrvaških odvetnikov, ki so
potekali v Zagrebu.
Žal se zaradi obveznosti nisem mogla udeležiti okrogle mize o vseživljenjskem strokovnem izobraževanju odvetnikov, ki je potekala 14. marca in na kateri so v razpravi med drugim sodelovali predsednik
Republike Hrvaške dr. Ivo Josipovič, redni član
Hrvaške akademije znanosti in umetnosti dr. Jakša
Barbič, predstavniki odvetniških zbornic Anglije in
Wellsa, Nemčije in Avstrije ter predsednik Odvetniške akademije Hrvaške odvetniške zbornice. Nadaljevanje programa je bilo posvečeno zlasti zabavi in
druženju s koncertom v gledališču Gavella ter družabnim srečanjem v Palači Dverce. Odlična organizacija, zanimiva družba in prisrčno vzdušje so ustvarili nepozaben večer.
Naslednji dan sem kot predstavnica OZS pripravila krajše predavanje o pravni ureditvi brezplačne pravne pomoči v Sloveniji. Žal mi je, da sem pozabila povedati,
da naša zbornica organizira Dan brezplačne pravne pomoči (na konferenci v Beogradu pa tega nisem pozabila
povedati), na kar me je upravičeno opozoril kolega Boris
Grosman in za ta namig sem iskreno hvaležna. Hrvaške
kolege in udeležence seminarja so zanimali predvsem finančna plat, način izvajanja brezplačne pravne pomoči,
in pristojnosti sodišč ter drugih organov pri tem.
Srečanje se je nadaljevalo z odvetniškim plesom.
Upam, da se v prisrčno in meni drago družbo hrvaških kolegov še kdaj vrnem.
6/21/13 3:27 PM
OZS/Mednarodna dejavnost
70
Tanja Marušič,
Sistemska ureditev brezplačne pravne pomoči
Na povabilo Advokatske komore Srbije sem se 19. aprila 2013 udeležila konference o brezplačni pravni
pomoči. Namen konference je bil v izmenjavi izkušenj in seznanitvi z rešitvami v državah, ki imajo
brezplačno pravno pomoč urejeno sistemsko. V Republiki Srbiji je namreč zakon o brezplačni pravni
pomoči še v pripravi.
Na konferenci sem predstavila pravno ureditev brezplačne pravne pomoči v Sloveniji, način njenega izvajanja, dobre in slabe strani tako z vidika države kot plačnika brezplačne pravne pomoči kot tudi z vidika odvetnikov kot izvajalcev. Spregovorila sem tudi o finančni plati zakona, predstavila sem zlasti podatke o višini stroškov, ki jih država namenja za brezplačno pravno pomoč, primerjavo stroškov po letih in okvirno
strukturo zadev, za katere je bila zaprošena. Sogovorniki so bili presenečeni nad oblikami in zelo široko zasnovo brezplačne pravne pomoči v naši državi, zlasti pa
je bilo vsem nerazumljivo, da je brezplačna pravna pomoč predvidena tudi za plačilo predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Udeležence konference je presenetil podatek o višini sredstev, ki jih je
Republika Slovenija v letu 2012 namenila za brezplačno pravno pomoč (moram reči, da tudi mene), in sicer
6.741.620 evrov (v letu 2011 pa 6.408.303 evrov). Predstavnik Hrvaške je na primer posredoval podatek, da
Republika Hrvaška za izvajanje brezplačne pravne pomoči (način, obseg in vrste niso primerljivi z ureditvijo v Sloveniji) namenja le 220.000 evrov, ki pa niso bili
v celoti porabljeni. Zanimiv pa je podatek, da so odvetniki na Hrvaškem na primer dolžni brezplačno zastopati mladoletnike v postopkih, v katerih sami nastopajo
kot stranke (izterjava preživnine ipd.). Prav ta podatek,
kolikšen strošek pravzaprav obsega izvajanje brezplačne
pravne pomoči v Sloveniji, je sprožil vprašanje iskanja
ravnotežja med varstvom človekovih pravic, zmožnostjo države, da lahko zagotovi brezplačno pravno pomoč, in strokovnostjo oseb, ki jo nudijo.
Udeleženci konference (odvetniki in predstavniki nevladnih organizacij, obeh beograjskih pravnih fakultet,
Ministrstva za pravosodje Republike Srbije) smo bili
soglasni, da lahko le odvetniki nudijo t. i. sekundarno brezplačno pravno pomoč, naloga odvetniških
zbornic pa je, da izvaja nadzor nad kakovostjo in
strokovnostjo izvajanja brezplačne pravne pomoči.
Zame je bila konferenca zanimiva tudi zaradi seznanitve z izkušnjami obeh pravnih fakultet v Beogradu glede delovanja pravnih klinik in vprašanj, ki se
odpirajo v zvezi z izvajanjem brezplačne pravne pomoči v okviru teh pravnih klinik, kot so na primer
strokovnost izvajalcev, zaupnost razmerja med stranko in izvajalcem, spoštovanje kodeksa odvetniške etike v primerih izvajanja sekundarne pravne pomoči s
strani pravnih klinik (ko odvetniki podpisujejo vloge in pogodbe, ki jih klinika pripravi) in nadzor nad
kakovostjo izvajanja.
Nikolaj Grgurevič,
odvetnik v Mariboru
Dnevi advokature Vojvodine
Med 19., 20. in 21. aprilom 2013 sem se kot predstavnik Odvetniške zbornice Slovenije udeležil slovesnosti ob Dnevih advokature Vojvodine, ki so bili letos posvečeni 138. obletnici ustanovitve Odvetniške
zbornice Vojvodine. Zbornica je bila namreč ustanovljena leta 1865, s sedežem v Subotici, Segedinu
in Temišvaru.
Začelo se je v petek, 19. aprila zvečer, s sprejemom
v prostorih Odvetniške zbornice Vojvodine, po sprejemu pa je sledilo družabno srečanje, na katerim so
potekali pogovori med predstavniki različnih zbornic.
Dogajanje se je nadaljevalo naslednji dan, z akademijo v prostorih Skupščine Vojvodine, kjer je najprej v
nenavadno pesimističnem in črnogledem uvodu navzoče nagovoril predsednik zbornice Branislav Vulić,
mnogo bolj veder in optimističen pa je bil nato govor
predsednika skupščine Ištvana Pastorja. Osrednji govor o trenutnem položaju odvetništva je imel odvetnik
dr. Slobodan Beljanski. Nato pa so podelili priznanja Odvetniške zbornice Vojvodine, ki sta ju prejela
podpredsednik odvetnikov Federacije BiH Nikica Gržić in dolgoletni predsednik makedonskih odvetnikov
Nenad Janičević. Sledil je sprejem v Klubu poslancev,
zvečer pa še koncert in svečana večerja.
Gostiteljem sem pojasnil razloge, zaradi katerih se
predsednik Odvetniške zbornice Slovenije Roman
Završek vabilu ni mogel odzvati. Sicer pa so gostitelji
okoliščine že poznali, saj dogajanje pri nas dokaj budno spremljajo.
6/21/13 3:27 PM
Literarni večer
71
mag. Mateja Erčulj,
univ. dip. novinarka, mag. sociologije, svetovalka za stike z javnostmi
Trije knjižni prvenci odvetnikov
Na interaktivnem in zabavnem odvetniško – literarnem večeru, ki je v organizaciji Območnega zbora
odvetnikov Ljubljana 23. maja 2013 potekal v čudovitem Antiq Palace hotelu v Ljubljani, so trdovraten
stereotip o puščobnosti odvetnikov uspešno razkrojili odvetniki mag. Janez Tekavc, Alenka Košorok
Humar in doc. dr. Luigi Varanelli, ki so v letošnjem letu napisali in izdali književne prvence.
Tako je Alenka Košorok Humar v knjigi Hormonska joga nanizala bisere harmoničnega ravnovesja,
ki ga lahko dosežemo z izvajanjem ustreznih jogijskih vaj, ustvarjalni navdih mag. Janeza Tekavca je
na dan pokukal v pesniškem prvencu Pesmi hrepenenja, doc. dr. Luigi Varanelli pa je na poljudno-
mag. Janez Tekavc, mag. Mateja Erčulj, doc. dr. Luigi Varanelli
in Alenka Košorok Humar
znanstven način in s povezovanjem teorij evolucionistov in nevro-znanstvenikov pisal o ljubezni in spolnosti v knjigi Vse, kar hočem vedeti o tebi: psihologija ljubezni in spolnega življenja.
Led literarnega večera je s pogledi na zaljubljenost in
ljubezen prebil dr. Luigi Varanelli, ki je stanje zaljubljenosti opisal kot stanje blaznosti, kjer naše možgane pretresa vihar nevrotransmiterjev, ki mu je, ko smo
zaljubljeni, nemogoče uiti. Svet v času zaljubljenosti vidimo drugače, z obrnjene perspektive, vseeno pa je po
mnenju dr. Varanellija sreča, da to stanje sčasoma poneha, saj bi sicer naši možgani lahko pregoreli. »Ocene o trajanju zaljubljenosti segajo vse tja od enega tedna pa do nekaj mesecev,« je še izpostavil in opozoril, da zaljubljenosti ne gre enačiti z ljubeznijo, ki temelji na povsem drugačnih osnovah. Mag. Janez Tekavc je stanje zaljubljenosti v svojih pesniških stihih
opisal kot »toplino, ki združi se in naju loči za prst
sveta in plast blaga«. Alenka Košorok Humar se je z
nekaterimi navedbami o ljubezni in zaljubljenosti, ki
sta jih v stih in besede ujela prej omenjena, strinjala in dodala še svoj pogled, rekoč, da se lahko vedno
znova na povsem drugačen način pravzaprav zaljubimo v istega človeka. Spregovorila pa je tudi o hormonih in filozofiji, ki je bit hormonske joge in ki jo loči
od drugih vrst jog. Kot je dejala, hormoni uravnavajo vsak vidik našega delovanja in bitja, hormonski sistem vsakega posameznika pa je tako edinstven in enkraten kot njegov prstni odtis. »Usklajeno delovanje
hormonov je neznansko pomembno, ključno pa je njihovo ravnovesje.«
Ko je beseda nanesla na pojmovanje in dojemanje
spolnosti, je dr. Varanelli poudaril bistvene razlike
v pogledih na spolnost s strani žensk in moških. Po
njegovih besedah ženske spolnost odevajo s »čarobno mavrico čustev in ljubezni«, medtem ko za moške
»čustvena komponenta ni bistvena in so ljubezen in
spolnost sposobni povsem ločiti«. Košorok Humarjeva je v knjigi zapisala, da je »seksualnost in z njo povezan optimalen apetit po libidu odsev zdravja v širšem pomenu besed«. Po njenih besedah je libido naša
ustvarjalnost in sila, ki poganja svet naprej, tako da je
bil malodane nujen tudi prikaz vaje za povečanje libida, ki se je izkazala za enostavno, glede učinkovitosti
pa bi bilo treba povprašati tiste, ki jo že dalj časa izvajajo. Spolnost, ujeta v stebrovje pesnikove duše, ki
jo je izrazil mag. Janez Tekavc, pa je ubesedena nekako takole: »Daj sprejmi me v žitu sredi polja, da rdeči maki še enkrat zarde in bodi tu pod mano, z mano
in na meni, želim si te in tvoje roke me žele.«
Trojček pojavov, pogost v partnerskih odnosih, s katerimi se po svoji poklicni plati velikokrat srečujejo
tudi odvetniki, specializirani za družinsko pravo, sestavljajo nezvestoba, varanje in ljubosumje. Tako se je
bilo pravzaprav nemogoče izogniti tej temi. Po mnenju dr. Varanellija mit o tem, da moški varajo več kot
ženske, ne drži, pri čemer tudi raziskave dokazujejo,
da naj bi oboji v enaki meri vstopali v paralelna razmerja. Razlogi, zaradi katerih vara moški in zaradi katerih se po poteh nezvestobe poda ženska, pa so, tako
dr. Varanelli, docela različni. »Moški, ki vara, išče le
spolne užitke in niti ne pričakuje neke čustvene bližine s strani ženske. Lahko ima namreč povsem urejeno družinsko življenje in ljubi svojo ženo, a se vseeno dobiva z drugimi ženskami. To lahko stori zato,
ker je sposoben povsem pozabiti na spolno razmerje in se vrniti v ženin objem, kot da se ni nič zgodilo. Ženska, ki vara, pa to stori zaradi potrebe in želje po čustveni bližini, ki je ne dobi pri možu in ki ji
jo nudi ljubimec,« je menil dr. Varanelli. Zanimivo
6/21/13 3:27 PM
Literarni večer
72
pri tem pa je, da je za moškega nesprejemljivo, kadar ima ženska spolna razmerja z drugimi moškimi,
medtem ko naj bi bili do ženske emocionalne navezanosti nekoliko bolj tolerantni. Z besedami: »zapusti ga in pridi k meni, jaz rabim bolj te kakor on«
in še »če je ljubezen, naj se ta izpolni, a če je ni, me
reši spon« pa je nezvestobo in varanje v svojih verzih opisal mag. Janez Tekavc.
Da ob tokratnem literarnem večeru ne bi ostalo le pri
»mokrocvetečih rož'cah poezije«, učenju nekaterih
vaj joge in sproščenih, a vendarle znanstvenih razlagah ljubezni in spolnosti, je z zvoki, ki jih je privabila
iz mogočnega gonga, poskrbela odvetnica Maja Kristan. S svojim žametnim glasom je glasbeni pridih večeru dodal še mag. Janez Tekavc, ki se je posebej za ta
večer prelevil v kantavtorja.
Večer so začinili zvoki navdušenja in iskrivega
smeha občinstva, ki pravzaprav kar kliče po še več
tovrstnih družabnih srečanjih stanovskih kolegov.
Žiga Perović,
študent 4. letnika Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in predsednik Ženevskega kluba
II. državno tekmovanje Prav(n)a rešitev
Na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani je tudi letos potekalo tekmovanje Prav(n)a rešitev, na katerem
so se ekipe dodiplomskih študentov 5. in 6. aprila pomerile v znanju gospodarskega prava. Vsaka ekipa,
sestavljena iz treh študentov, je morala pripraviti mnenje in najbolj primerno rešitev dveh problemov,
ki sta jim ga posredovali sodelujoči odvetniški pisarni.
V tej drugi izvedbi je tekmovanje pritegnilo še več zanimanja študentov. Letos so v vlogi tekmovalcev sodelovali študentje ljubljanske in mariborske pravne fakultete. Primera so pripravili v Odvetniški družbi Šelih
in partnerji ter v Odvetniški pisarni Ulčar in partnerji.
Glede na pozitivne odzive s strani študentov in s strani sodelujočih pisarn člani Ženevskega kluba za leto
2014 načrtujemo izvedbo že III. državnega tekmovanja Prav(n)a rešitev. Tekmovanja seveda ne bi bilo
brez podpore Pravne fakultete Univerze v Ljubljani,
odvetniških pisarn in študentov. Tudi v naslednjem
letu bomo tako študentom vseh treh slovenskih pravnih fakultet ponudili priložnost za stik s prakso in izkušnjo reševanja kompleksnih pravnih problemov.
Blaž Kupljenik.
Prvi tekmovalni dan se je osem ekip seznanilo s primeroma, nato pa so morale do naslednjega dne pripraviti čim boljšo analizo možnih rešitev vseh pravnih vprašanj, ki so se pojavila v posameznem primeru. Končne izdelke sta ocenili komisiji, sestavljeni iz predstavnikov obeh odvetniških pisarn, mladih
diplomantov prava in absolventov. Dve najboljši ekipi sta dobili možnost opravljanja enomesečne prakse
v eni od obeh pisarn.
(od leve proti desni) zmagovalna ekipa s predstavnikom odvetniške pisarne:
Maja Koca, Robert Osterman, odvetnik Benjamin Zagorc in Peter Gorše
(od leve proti desni) zmagovalna ekipa s predstavnikom odvetniške
pisarne: Jan Pajntar, Lara Jalovec, odvetnica Nina Šelih in Primož Rataj
6/21/13 3:27 PM
Knjige
73
Nataša Pirc Musar,
Informacijska pooblaščenka RS
Kje so meje svobode tiska?
Knjiga dr. Roka Čeferina Meje svobode tiska je izjemen pregled sodne prakse Ustavnega sodišča RS
in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) na področju pravice do svobode izražanja. Gre za
pravico, katere prava vrednost se vedno pokaže v najbolj kočljivih družbenih trenutkih. V današnjih
časih se zdi, da je tudi pri nas ta pravica zaradi recesije in posledično nervoze politikov, ki morda
ne vedo, kako se reševanja težav lotiti, na hudi preizkušnji – še zlasti zato, ker se nekultura dialoga
iz politike seli v javna občila in od tam v vse pore družbenega življenja. Politiki in javna občila zato
nosijo velik del odgovornosti za nizko raven komuniciranja, ki se vsak dan bolj kaže v čezmernem
blatenju in novinarski zaverovanosti vase, da pod plaščem pravice do svobode izražanja lahko napišejo praktično vse.
Kot pravnica in kot nekdanja novinarka sem velikokrat
zaskrbljena, ko berem in gledam, kako temeljno človekovo pravico do svobode izražanja mediji (in politiki) zlorabljajo za vse bolj pretirane posege v zasebnost ljudi, praviloma sicer tistih, ki morajo večji del takih posegov vzeti v zakup zaradi položaja, ki ga zasedajo v družbi. V imenu pravice do svobode izražanja si
mnogokrat dovolijo preveč in
se ne zavedajo, da ta pravica, ki
je temeljni kamen demokracije, nima statusa absolutne temeljne človekove pravice, torej pravice, ki bi bila nedotak
ljiva. Novinarjem vedno razlagam, da naj nikoli ne pozabijo, da tega statusa nima, ne glede na situacijo, v kateri neka
zgodba nastaja, saj sodi med
relativne pravice, ki so lahko omejene s pravicami drugih, največkrat prav s pravico do zasebnosti. Ravno tovrstno kolizijo pravic prek številnih sodnih primerov opisuje
dr. Rok Čeferin, ko nam prek
odličnih komentarjev sodb in
razlag nepogrešljivega načela
sorazmernosti pove, da meje
seveda obstajajo, in razloži, kje
jih moramo iskati. Gre za izvrstno knjigo za vse pravnike, ki
Avtor: dr. Rok Čeferin
se
ukvarjamo s pravico do svoZaložba: GV Založba, Ljubljana 2013,
bode
izražanja in/ali pravico
314 strani
do zasebnosti, na knjižni polici bi jo moral imeti vsak pravdni in kazenski sodnik ter seveda odvetnik, ki se želi
ukvarjati s tovrstno tematiko, predvsem pa bi jo v branje priporočila tudi novinarjem.
V bližnji prihodnosti nas na področju ocenjevanja
novinarskega pisanja čakajo še veliko večji izzivi kot
zgolj ti, ki jih nakazuje dr. Rok Čeferin v svoji knjigi. Družbena omrežja, blogi in internetni novičarski
1
mediji dobivajo povsem nove razsežnosti s svojo politiko komentiranja na forumih, kjer žal spremljamo
kresanje mnenj, ki je pogosto na meji svobode izražanja in ni več le neokusno, prostaško izražanje mnenja,
ampak prerašča v verbalni delikt, sovražni govor. Grobih žalitev in napadov na bolj ali manj javno izpostav
ljene osebe je toliko in so taki, da je že gnusno vse
to brati. A javna občila anonimno žaljenje na forumih
dopuščajo, ker oglase na internetu dobivajo od števila
klikov na strani. Pravo pa sploh še ni našlo primerne
zaščite za tiste, ki se jih žali. Tisti, ki mu je bilo poseženo v osebnostne pravice, namreč nima prav nobene
možnosti, da bi od lastnika foruma pridobil identifikacijo tistega anonimneža, ki žali, številko IP namreč, na
podlagi katere bi (morda) lahko našli konkretno osebo.
V takih primerih je največja težava namreč ta, da sodnega postopka brez osnovnih identifikacijskih podatkov o tistem, ki naj bi prizadel čast in dobro ime posameznika, sploh ni mogoče začeti. V Sloveniji za te
primere (še) nismo našli zakonske rešitve, čeprav je
ESČP že decembra 2008 v sodbi K.U. proti Finski1 zapisalo, da bi država morala omogočati identifikacijo
osebe, ki je na internetu objavila oglas, s katerim je
žalila drugo osebo. Zaradi neobstoja zakonodaje, ki bi
urejala tak trk pravic in omogočala ustrezne ukrepe, je
sodišče Finsko obsodilo zaradi kršitve 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Tudi »rumenizacija« javnih občil, ki javni interes enačijo s tem, da je vsebina interesantna za javnost, dobiva vse več privižencev (tako med bralci kot med novinarji), ki se vedno bolj naslajajo nad informacijami iz
povsem zasebne sfere posameznikov in vse bolj drzno
posegajo v zasebnost tistih, ki so na očeh javnosti. Vse
večkrat novinarji uporabljajo tudi tehnične pripomočke za pridobivanje čim bolj sočnih informacij. Afera
»News of the World« – novinarskega prisluškovanja
iz Velike Britanije je pokazala vse razsežnosti pokvarjenosti nekaterih javnih občil in njihovih navez s politiko. Pokazala pa je tudi, kako se tehnologije lahko zlorablja. Naj spomnim tudi na nedavni slovenski primer
K.U v. Finland, Application no. 2872/02, 2. december 2008.
6/21/13 3:27 PM
Knjige
74
fotografiranja e-pošte z balkona v Državnem zboru, ko
je fotograf poslikal zaslon računalnika politika in potem na spletu objavil fotografije z visoko ločljivostjo z
vsebino e-pošte, ki jo je ta politik takrat prebiral. Nekaj
razprave je sicer o tem bilo, a ta je hitro zamrla, predvsem pa ni bilo jasne pozicije, kaj šele obsodbe novinarjev zaradi takega početja njihovega kolega.
da jih je uporabil na javnih mestih – in spet smo na začetku, ko se bo treba vprašati, ali je pravica do svobode izražanja res vsemogočna, ali res dopušča prav vse,
tudi uporabo sofisticiranih modernih tehnologij? Moj
odgovor je seveda NE, meje bo treba postaviti tudi tu.
In postavi jih lahko le pravo.
Zavedati se moramo, da praksa ustavnih sodišč in
ESČP z velikim časovnim zamikom obravnava take
primere. Danes moderne tehnologije omogočajo marsikaj in ko bo recimo ESČP presodilo o kakšnem od
primerov, ki je zanimiv danes, bodo tehnologije na trgu
omogočale že povsem nove pripomočke za posege v
zasebnost posameznikov, tudi s strani javnih občil. Recimo uporabo brezpilotnih letal (dronov), ki so lahko
tako majhni in neslišni, da jih posameznik ne bo niti
videl niti slišal. Novinar se bo seveda skliceval na to,
Tudi zato bi si želela, da bi avtor področje
svobode medijev in njegovih meja tako zagnano
in strokovno spremljal še naprej. Njegovi jasni
komentarji in pravni argumenti so takšni, da jih je
užitek prebirati, in njegovo znanje tako, da če bi
kdaj zaplavala v odvetniške vode, bi si zagotovo
marsikdaj zaželela, da dr. Roka Čeferina ne bi bilo
na drugi strani.
Alenka Košorok Humar,
odvetnica v Ljubljani in predsednica OZO Ljubljana
Pesmi hrepenenja
»Ti bodo angeli spregovorili,
Kot v meni je odmev strahu,
Da čas izbriše, kar je večno?
Daj, ne odhajaj spet, ostani tu.«
Mnoge kolegice in kolegi odvetniki pišemo pesmi bolj ali manj za domačo rabo. A ko se pred nami
pojavi knjiga poezije, kot so čudovite Pesmi hrepenenja, potem ne gre več za šalo ali amaterizem.
Ne, poezija našega kolega mag. Janeza Tekavca je resen in poglobljen prispevek k poeziji, je lirika z
veliko začetnico.
Že v uvodnem stavku k svoji poeziji avtor zapiše, da se
zahvaljuje svoji Ženski, ki je razprla srce za pesmi. Torej že s tem napove, da so njegove pesmi pesmi srca.
Tistega srca, ki nam ga je tako težko razkriti. Seveda,
za poezijo morata biti najmanj dva. Ali več. Vsaj ta, ki
nas spodbudi; ta, ki piše, in ta, ki pesmi bere.
Toplo priporočam, da postanejo Pesmi hrepenenja
vaše branje z nočne omarice, da
nas med drugim tudi vedno znova spomnijo, da je tisto edino, kar
šteje na tem svetu, občutje ljubezni, stisk rok, objem (»Noč v lepoto je zazrta, med tisoči obrazi tvoj
obraz«); da se je treba predati
hipu in kraju, kjer trenutno stojimo (»Na žitni preprogi tiho leživa, ne vem, od kod jaz sem in kje
avtor: mag. Janez Tekavc
založnik: Založba Učila, 2012
si že ti.«). Četudi nam osebe, kraji spolzijo iz podstavka naše varljive današnjosti in samoumevnosti,
pa tudi mi sami, zapisani verz in misel ostaneta in
se izogneta dihu minljivosti (»Ne oziraj se, počakaj
droben hip, da zresnim se pri sebi, preden me prevzame
najin nekončani mit.«). Z veliko žlico čutnosti kolega zapisuje prečudovite verze (»Ti nimaš žametnih
oči. Ne, v tvojih se vesolje skriva.«) in slastno opisuje
svoje barvite misli (»Omamo čutim, o bog, kako dišiš, kot slepec ti razlagam sinjo barvo«), medtem ko
se opira na prednike in tisočletno zgodovino poezije (»Z angeli na obronku sveta govorim prošnje neizrekljive, o dragi Hafiz«).
Priporočam v branje! Tudi zato, ker je knjiga pesmi
našega kolega Tekavca prežeta z distanco in humorjem (večkrat se v pesmi elegantno posmehuje na svoj
račun, seveda večno hrepeneč ...). Naj končam s prefinjeno igro besed in občutij: »V smehu, ki mi ga daješ strogo zapeta, bi se igral v neskončnost naključnih spoznanj. V bližanju, ki ga izvablja zadrževanje v dotiku, bi
se predal, še preden zbežala bi stran.«
6/21/13 3:27 PM
Knjige
75
Bogdana Žigon,
odvetnica v Ljubljani
Gradbeno in uporabno dovoljenje
Knjiga Gradbeno in uporabno dovoljenje, ki je izšla lani, je delo mag. Nine Koselj (ur.) in mag. Luke
Štravsa (ur.), mag. Sabine Jereb, Sonje Ristanović, Luke Ivaniča, Saše Galonje in mag. Petra Lovšina, ki
so tematiko obdelali predvsem z vidika pravne narave in jo obogatili s pravno prakso, zlasti iz sodb
Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS.
Avtorji so v osmih poglavjih celovito obdelali zgodovino razvoja izdaje dovoljenj za gradnjo in uporabo
objektov od Avstro-Ogrske do danes in tudi zdaj veljavno pravno ureditev. Knjiga vsebuje tudi besedilo
Zakona o graditvi objektov in besedila nekaterih podzakonskih aktov (Uredbo o klasifikaciji vrst objektov,
Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost in Pravilnik o projektni dokumentaciji), ki vsebujejo temeljne zahteve za izdelavo projektne dokumentacije in izdajo dovoljenj. Zato lahko delo služi kot zbirka predpisov s področja gradnje objektov in je tako lahko v
pomoč odvetnikom pri pisanju pravnih vlog za stranke. Ker pa knjiga problematiko graditve objektov predvsem temeljito
pravno obravnava, je za odvetnike
tudi vsebinsko dragocen pripomoček, saj so avtorji pri razlagi uporab
ljali primere dobre pravne prakse,
predvsem iz zadnjih let. Na podlagi
pregleda celotne vsebine knjige je
mogoče ugotoviti, da je bila izdaja
dovoljenj za gradnjo normirana od
Franca Jožefa naprej, ko so različni predpisi urejali področje graditve
na območju Vojvodine Kranjske, ki
je bilo tedaj približno enako veliko
kot ozemlje današnje Slovenije.
V prvem poglavju sta mag. Sabina Jereb in Sonja Ristanović podali zgodovinski pregled razvoja
pravne ureditve izdaje dovoljenj
od avstro-ogrske monarhije naAvtorji: mag. Sabina Jereb, Sonja
prej. Za območje Ljubljane je teRistanović, Luka Ivanič, Saša
daj veljal Stavbinski red, v katerem so se neločljivo prepletale urGalonja, mag. Peter Lovšin, mag.
banistične in gradbenotehnične
Nina Koselj in mag. Luka Štravs
zahteve. V urbanističnem delu je
Založba: Uradni list RS, 2012,
Stavbinski red urejal urbanistična
536 strani
pravila glede gradnje novih delov
mesta in gradnje v obstoječih delih mesta, pravila glede smeri in širine ulic, regulacijskih linij in višinskih točk ter pravila v zvezi z grafičnimi izrisi prostorskega načrta, njegovo javno razgrnitvijo ter sodelovanjem javnosti pri njegovem sprejemu.
Red je imel še vrsto pravil, s katerimi je natančno določal višino hiš s številom nadstropij, prostorov, številom stanovanj in njihovo minimalno velikost, gradnjo
1
kleti, način gradnje kletnih odprtin ob pločnikih, gradnjo dvorišč, gradnjo vodnjakov, obvezno priključitev
na vodovod ipd. Pravzaprav je imel red za posamezne
urbanistične izvedbe bolj natančna merila kot jih imajo zdaj veljavni prostorski izvedbeni akti, ki so podlaga za izdajo gradbenih dovoljenj. Če je imel Stavbinski red natančna določila o urbanističnih pravilih, pa je
Gradbeni zakon, sprejet leta 1931 v Kraljevini Jugoslaviji, obsegal še podrobnejša pravila v delu, ki se je nanašal na gradbenotehnične zahteve in je določal pravno podlago za sprejem podzakonskih aktov. Prvi povojni zakon na tem področju je bila Temeljna uredba
o gradnji (1948), sledila je Uredba o gradnji (1958),
nato Zakon o graditvi investicijskih objektov (1963),
Zakon o graditvi objektov (1973) in Zakon o graditvi
objektov (1984). Vsi navedeni predpisi so temeljili na
predvojnem Gradbenem zakonu iz leta 1931, ki se je
v posameznih določbah skliceval na določbe Občnega
državljanskega zakonika. Prvi zakon, ki je v samostojni
Republiki Sloveniji celovito in sistemsko uredil področje graditve objektov, je bil Zakon o graditvi objektov
iz leta 2002, ki očiščen nekaterih podrobnosti in dopolnjen v letih 2007 in 2009 velja še zdaj.1
V drugem poglavju je mag. Sabina Jereb predstavila podrobno primerjavo med našim sistemom na področju graditve in tujimi sistemi (Hrvaška, Združeno
kraljestvo in Nemčija). Vsi našteti pravni redi za večino gradenj vsebujejo določbe o pridobitvi lokacijskega in gradbenega dovoljenja – tj. dveh upravnih dovoljenj, enega z vidika urbanističnega urejanja in drugega
z vidika izvajanja gradenj. Zelo zanimiva, predvsem z
vidika ekonomičnosti postopka, je nemška ureditev, ki
določa možnost pridobitve predodločbe glede dopustnosti določene gradnje. Za investitorja oziroma morebitnega kupca zemljišč je prav gotovo koristno, če
upravni organ s predodločbo odpravi dvom o dopustnosti določene gradnje. Postopek je enak, kot ob izdaji gradbenega dovoljenja, le da upravni organ obravnava zgolj vprašanje, ki ga navede vložnik zahteve, pri
čemer pa ni pomembno lastništvo nepremičnine.
V tretjem poglavju je Luka Ivanič podal pregled normativne ureditve s področja urejanja prostora. Prikazal je instrumente urejanja prostora s prostorskimi
ukrepi in opremljanjem stavbnih zemljišč ter obdelal
vse vrste prostorskih aktov. Prostorske akte tako po
namenu delimo na strateške prostorske načrte in na
ZGO-1, Ur. l. RS, št. 102/04 – UPB1, 126/07 in 108/09.
6/21/13 3:27 PM
76
Knjige
izvedbene prostorske načrte. Slednji so tudi podlaga za
izdajo gradbenih dovoljenj. Poglavje avtor zaključuje
z obravnavo vrste vsebinskih pomanjkljivosti, pravnih
napak, nedoslednosti in nomotehnične neurejenosti v
vsebini prostorskih aktov, zaradi katerih si upravni delavci taka pravila razlagajo različno, posledično pa prihaja do pritožbenih postopkov in upravnih sporov. Nekaj takih najbolj pogostih napak in nerazumevanj avtor tudi konkretno opiše, kar je piscem pravnih vlog
lahko precej v pomoč.
Četrto poglavje, ki obravnava projektno dokumentacijo, so pripravili Saša Galonja, Sonja Ristanović, mag.
Sabina Jereb in mag. Peter Lovšin. Priprava in sestava projektne dokumentacije, njena oblika in namen so
primarno določeni že v Zakonu o graditvi objektov,
enako tudi vrste projektov, ki sestavljajo projektno dokumentacijo, vendar pa se v praksi pogosto pokaže potreba po dodatni tehnični dokumentaciji, ki je nujno
potrebna za izvajanje gradnje. Projektna dokumentacija je zbirka gradbenih projektov, ki so namenjeni uresničitvi namena izdaje gradbenega dovoljenja – zgraditvi objekta. Oblika projektne dokumentacije je natančno opredeljena v Pravilniku o projektni dokumentaciji, ki vsakega od elementov projektne dokumentacije oblikovno še razčleni do velikosti listov A4, v kateri morajo biti zloženi tudi listi večjega formata. Avtorji so natančno obdelali tudi različne vrste projektne
dokumentacije, in sicer idejno zasnovo (IDZ), idejni
projekt (IDP), projekt za izdajo gradbenega dovoljenja (PGD), projekt za izvedbo (PZI) in projekt izvedenih del (PID), območje za določitev strank v postopku, projektne pogoje in soglasja, pri razlagi pa so
se oprli na konkretno pravno prakso iz sodb Upravnega sodišča RS. Poglavje se zaključi s prikazom poenostavljenega postopka pri pridobitvi gradbenega dovoljenja za enostanovanjsko hišo in nezahtevne objekte.
V petem poglavju sta mag. Luka Štravs in mag. Nina
Koselj obdelala področje opremljanje stavbnih zem
ljišč, saj na stavbnem zemljišču, ki nima obvezne komunalne opreme, praviloma ni mogoče graditi. Katera je obvezna komunalna oprema, določajo prostorski
izvedbeni akti, Zakon o prostorskem načrtovanju pa
določa izjeme od navedenega pravila. Tako je gradnja
na komunalno neopremljenem zemljišču mogoča, če
je zemljišče v programu opremljanja, ki se bo izvajal v
tekočem ali prihodnjem letu po izdaji gradbenega dovoljenja, ali če se investitor s pogodbo o opremljanju
obveže, namesto občine, zgraditi obvezno komunalno
opremo sočasno z izvajanjem gradnje objektov, za katere je pridobil gradbeno dovoljenje. Tudi to poglavje se zaključi z razlago številnih primerov iz novejše
sodne prakse.
Šesto poglavje predstavlja celoten postopek izdaje
gradbenega dovoljenja, s pojasnili, kdaj pa gradbenega dovoljenja pred začetkom gradnje ni treba pridobiti.
To velja v primeru gradnje enostavnega objekta in tudi
v primeru spremembe namembnosti objekta, če se
pri tem ne povečujejo vplivi na okolje. Avtorici Sonja Ristanović in mag. Nina Koselj sta postopek izdaje gradbenega dovoljenja v tem poglavju razdelali
tako sistematično, da si bralec zlahka poišče tisti del,
ki mu bo dal odgovore na njegova vprašanja oziroma
dopolnil njegovo znanje. Temeljno pravilo pri graditvi objektov namreč je, da si je pred začetkom gradnje
treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Zakon o graditvi
objektov pa vsebuje tudi izjeme, ki sta jih avtorici prikazali na podlagi novejše sodne prakse Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS. Ves postopek izdaje gradbenega dovoljenja se začne z zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, ki ji mora investitor ali njegov pooblaščenec priložiti najmanj dva izvoda projekta za izdajo gradbenega dovoljenja in druge listine ter
soglasja, s katerimi investitor izkazuje pravico graditi
in tudi podlago za pridobitev gradbenega dovoljenja
za določeno vrsto objekta. Avtorici opišeta tudi pravna sredstva v postopku izdaje gradbenega dovoljenja,
s poudarkom na obnovi postopka, ki je zaradi spremenjenega Zakona o splošnem upravnem postopku v
letu 2006 strankam mnogo težje dostopna. Poglavje se
konča s primerom iz sodne prakse v zvezi s spremembo gradbenega dovoljenja in z opisom postopka pridobitve gradbenega dovoljenja za nezahtevne objekte, ki
se izda v skrajšanem upravnem postopku.
V sedmem poglavju isti avtorici opišeta še postopek izdaje uporabnega dovoljenja, na podlagi katerega se objekti, za katere je predpisano obvezno uporabno dovoljenje, smejo začeti uporabljati. Uporabno dovoljenje je potrebno za začetek uporabe zahtevnega, manj zahtevnega in rekonstruiranega objekta. Natančno opišeta začetek postopka izdaje uporabnega dovoljenja, ki se začne z zahtevo investitorja za
izdajo uporabnega dovoljenja, nadaljuje z imenovanjem komisije za tehnični pregled in zaključi z izdajo
ali z zavrnitvijo izdaje uporabnega dovoljenja. Če namreč objekt ni zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem in pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti, pristojni upravni organ izdajo uporabnega dovoljenja zavrne. Avtorici sta izpostavili tudi stranko v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, in sicer je to lahko le investitor. Pri tem skoraj ni izjem, kar izhaja tudi iz sodne prakse, ki jo navajata. Izjeme so lahko samo soglasodajalci, katerih predstavniki so hkrati tudi člani
komisije za tehnični pregled. Poglavje se konča s prehodnimi določbami ZGO-1, ki določajo fikcijo pridobljenega uporabnega dovoljenja za objekte, zgrajene pred 31. decembrom 1967.
Za uporabnike je pomembno tudi osmo poglavje, ki
strnjeno kot povzetek prikaže vse korake pridobitve
gradbenega dovoljenja s številnimi preglednicami in
diagrami ter tako poenostavlja iskanje hitrih odgovorov na nekatera vprašanja v fazah postopka.
6/21/13 3:27 PM
77
»Nekatere besedne zveze v sodbah so povsem
nerazumljive«
1. Alternativne oblike reševanja sporov imajo še eno Tudi glede na celotno osebje na sodiščih je Slovenija
prednost: zaupnost. V nekaterih primerih je prav ta zaupnost privlačna. Lahko dosežemo zaščito zasebnega
življenja, v gospodarstvu lahko zaščitimo tehnologijo
in nenazadnje tudi podobo podjetja. Pa je alternativno
reševanje sporov res vedno cenejše od sodišča? Seveda.
Govorim iz lastnih izkušenj. Moja najkrajša mediacija
je trajala dve uri in pol. Najdaljša 60 ur. Kot odvetnik
bi zelo težko porabil manj kakor 60 ur. In ker ponavadi obe strani plačata mediatorja, to pomeni, da vsaka plača polovico, torej 30 ur.
(Rok Kajzer, v članku »Sodni postopek pripelje tudi
do stvari, ki jih nočeš« – intervju z mediatorjem Thierryjem Garbyjem, Delo, 11. marec 2013)
2. Lojze sreča sodelavca z berglami in ga vpraša: »Kaj
pa ti z berglami naokoli hodiš?« »Pred pol leta me
je povozil avto.« Začudeno vpraša: »Ja, a še vedno z
berglami? Ne boš prišel nazaj delat?« »Saj niti sam ne
vem, kako nej bi hodil. Zdravnik mi pravi, da lahko že
hodim brez bergel, odvetnik pa, da se brez bergel niti
slučajno ne smem prikazati na ulici ...«
(objavljeno v Delovi prilogi Polet)
3. Zagotovo vam to ob vaši odvetniški službi pobere
precej časa in energije. Kako to, da ste potemtakem
spet kandidirali za mesto predsednika zveze, četudi ste
sprva dejali, da boste to vlogo prepustili nasledniku?
Miran Kos: Dolgo sem tehtal o svoji odločitvi, tega ne
skrivam. Pa sem se vendarle odločil, ker še zdaleč nisem
dokončal začrtanega dela. Politika mojega predhodnika Darjana Petriča je marsikaj spremenila, mnogim
potezam sem prikimal, a ko sem predstavil svoj program, sem ga nato začel tudi uresničevati, pa poti še
nisem dokončal. Zdaj zagnanosti botrujeta tudi kadrovski spremembi, selektor je Miha Potočnik, navdušuje me
tudi navzočnost Bora Štrumblja, na zadnjih volitvah
mojega protikandidata.
(Siniša Uroševič, Damir in Anja v Barcelono po finale – intervju s predsednik Plavalne zveze Slovenije in
Fužinarja Miranom Kosom, Delo, 27. marec 2013)
4. Slovenci so sicer prvaki med vsemi v EU glede na
število vloženih pravd na sodiščih v enem letu. Merjeno na 100 prebivalcev je bilo leta 2010 vložene 32,8
tožbe. Povprečje v EU je 11,3, Luksemburg, ki je prvi
na lestvici, pa ima razmerje 0,5 tožbe na sto ljudi.
Učinkovitost sodstva pa nima jasne povezave s količino sredstev ali številom sodnikov, je še pokazala raziskava. Kot ugotavljajo, bi bilo morda treba za povečanje učinkovitosti ustrezneje določati namen porabe
finančnih sredstev, kot pa spreminjati njihovo višino.
Slovenija ima na primer med vsemi članicami EU največje število sodnikov oz. osebja na sodiščih, merjeno
na 100.000 prebivalcev. Ima tudi četrti najvišji proračun za pravosodje, po Luksemburgu, Nemčiji in Estoniji. Slovenija za pravosodni sistem nameni 86,9 evra
na prebivalca, medtem ko je povprečje v EU 41,7 evra.
Ima pa 71,2 profesionalnega sodnika na 100.000 prebivalcev, pri čemer se štejejo tako polno zaposleni sodniki kot začasno zaposleni. Povprečje v EU je 45,6.
z 209,6 osebe na 100.000 prebivalcev prva v EU, kjer
je povprečje na 103,7.
Ima pa Slovenija glede na povprečje v EU precej
manj odvetnikov – »le« 63 na 100.000 prebivalcev,
medtem ko je povprečje v EU 160,7. Tudi razmerje
med odvetniki in polno zaposlenimi profesionalnimi
sodniki (v Sloveniji jih je 49,9 na 100.000
prebivalcev) je precej podpovprečno – v Sloveniji
je to razmerje 1,3 odvetnika na enega sodnika, v
EU pa 16,2 na enega sodnika. Tudi mediana v EU je
sedem odvetnikov na enega sodnika.
(Slovenska tiskovna agencija – STA, 28. marec 2013)
5. Stjepan Ljvov, vodja Oddelka za družbenopolitične
raziskave pri inštitutu VCIOM, pravi: »Na nezaupanje
prebivalstva v delovanje sodne veje oblasti pomembno
vpliva skromna poklicna usposobljenost sodnikov. Drugače od prakse na Zahodu imamo v Rusiji sodnike, ki
nimajo zadostnih izkušenj s pravom: najprej so pomočniki sodnikov, nato sami postanejo sodniki. Učinkoviteje bi bilo, če bi v sodniško službo napredovali odvet
niki. Tako bi se z boljšo usposobljenostjo in s povečanjem števila visokokvalificiranih odvetnikov izboljšale
tudi razmere v sodstvu. Zdaj je večina dobrih odvetnikov zaposlena v velikih korporacijah; tako je zamujena priložnost, ko bi se z obsežnejšim prehodom odvet
nikov iz zasebnega sektorja v sodniško prakso izboljšalo zagotavljanje pravice državljanov do učinkovitega
varstva njihovih interesov, hkrati pa tudi samo sodstvo.
(Marija Barankina, Ruske socialne fobije, Vir: Russkij
reportjor 2012, Global, april 2013)
6. »Vsi primeri so pomembni in nudijo izziv. To je do-
bra stran dela za človekove pravice!« Tako pravi dr.
Andrea Saccucci, italijanski odvetnik in predavatelj,
v Sloveniji zlasti znan, ker je uspešno zastopal skupino izbrisanih pred evropskim sodiščem za človekove
pravice. [...]
Moja vloga bo, da bom del pogajalskega tima, ki bi
moral biti vzpostavljen v pisarni državnega tožilca, kjer
bom skušal doseči čim bolj zadovoljujoči dogovor za
pritožnike in za vse izbrisane v skladu s temi štirimi kriteriji: ustreznost, predvidljivost, trajnost, hitrost. Toda
slovenska vlada nas še ni uradno kontaktirala za začetek procesa pogajanj in čas se izteka. Sodba Velikega
senata je postavila enoletni rok za vzpostavitev odškodninske sheme. Če se v naslednjih nekaj mesecih ne
bo zgodilo nič prepričljivega, to pomeni, da lahko 27.
junija 2013 na sodišče v Strasbourgu vložim na stotine novih pritožb izbrisanih, ki bodo zahtevali pravično
zadoščenje neposredno od Sodišča, do katerega niso
upravičeni na podlagi domačega prava.
(Metka Naglič, Pogovor z dr. Saccuccijem Amnesty International Slovenija, <www.amnesty.si>)
6/21/13 3:27 PM
78
7. Ta izgovor, da naj bi šlo za neko poslovno skriv- 13. »Dve leti sem se trudila, da bi našla nekoga, ki bi
nost ali za neko varovanje osebnih podatkov je iz trte
izvit, če v bistvu vsak mesar mora objavljati bilance
na spletnih straneh Ajpesa. Prav nobenega razloga ne
vidim, da to ne bi počeli tudi zdravniki koncesionarji, odvetniki in notarji.
(Nataša Pirc Musar, Nekateri privilegirani izvzeti iz
obvezne objave letnih poročil, POP TV, 1. april 2013)
8. [...] to je dvanajsterica tekačic in tekačev, po dose-
ženem času sicer ne ravno najhitrejših, so pa (tudi uradno) edini na tem svetu, ki jim je uspelo preteči vseh
šest največjih maratonov, tako bostonskega, londonskega, berlinskega, chicaškega, newyorškega kot tokijskega! In med njimi, kot ste opazili, je tudi naša še ne petdesetletna Katarina Benedik, odvetnica in predvsem
rekreativna tekačica, zaljubljena v ta življenjski slog.
(Lovro Kastelic, Katarina Benedik je ena izmed 12 na
svetu, ki jim je uspelo preteči vseh šest največji maratonov, Nedeljski dnevnik, 2. april 2013)
9. Več ko je bilo dela, manj je bilo časa. Na koncu
vidiš, da tistega, kar zaslužiš, ne moreš porabiti tako,
kot bi želel. Ničesar več nisem zaznaval. Nove izkušnje
pa te prisilijo v dojemanje, in spet si kot otrok,«
triinštiridesetletni Igor, po poklicu odvetnik, obuja
spomine na to, kako je zorela odločitev. Igor je zaprl
svojo odvetniško pisarno, Dominika je pustila službo,
oddala sta hišo in poslovne prostore. Marca 2005,
medtem ko so najbližji z dvomom spremljali njune
poteze, se je zanju začela pustolovščina.
(Urša Izgoršek, Popotniški par: Dominika in Igor Osvald sta sedem let raziskovala svet in sebe, Nedelo,
7. april 2013)
10. Ali bi si odvetnik Boris Grobelnik – ki je zaradi primera Sintal prav zdaj v središču medijskih
žarometov – lahko plačal dobrega odvetnika, če bi ga
potreboval? Na javnem seznamu slovenskih davčnih
dolžnikov se je med posamezniki uvrstil visoko.
(Katarina Fidermuc, v članku Velik davčni dolg pri posameznikih ni nastal iz nič, Delo, 26. april 2013)
11. »Nekatere besedne zveze v sodbah so povsem ner-
azumljive,« pravi odvetnik Aleksander Čeferin. Sam
jih sicer razume, ker pozna ozadje in kontekst, a po
njegovem 80 odstotkov šolanih ljudi ne more razumeti
napisanega. Sodniki navadno na pripombe odvetnikov
na račun pravne latovščine v sodbah zgolj pripomnijo:
»Tako se piše.« To je še posebej zanimivo ob dejstvu, da
je pri sodnikih sposobnost ustnega in pisnega izražanja
celo eno od meril, ki jih morajo upoštevati personalni
sveti sodišč, ko vsake tri leta ocenjujejo sodnikovo delo.
( Jela Krečič, v članku Upravna latovščina: Sodba v
imenu slovenščine!, Delo, 7. maj 2013)
12. Čeprav imajo karantanski vitezi kar nekaj povezav
s Slovenijo, do letos tu niso delovali. Kot navdušenec
nad zgodovino in monarhistično tradicijo se je Silvester Likar z njihovimi člani prvič srečal na pogrebu bivšega vodje habsburške hiše Otta von Habsburga leta 2011. Vitezi so ga povabili v članstvo, v red
pa je pred slabim mesecem stopil v nemškem mestu
Weimar. Poleg Likarja so prvi slovenski vitezi sv. Jurija postali Marko Gorše, Uroš Kovšča, Jakob Lojk in
Andrej Žabjek, odvetnik iz Ljubljane.
(Gorazd Utenkar, v članku Čisto pravi vitezi, Delo, 12.
maj 2013)
nadaljeval proizvodnjo, kar sicer ni prioriteta v stečajnih
postopkih. Stečajni upravitelj je v Sloveniji le pogrebnik, ki razprodaja premoženje,« pravi odvetnica mag.
Alja Markovič Časova. K temu veliko pripomore trenutna slovenska stečajna zakonodaja, za katero meni,
da bi bilo najbolje, še bi jo v celoti napisali na novo.
(Erika Repovž, v članku Kitajci na velika vrata v slovensko proizvodnjo vozil, Delo, 14. maj 2013)
14. Aprila je bil na štiri leta zapora obsojen suspendirani stečajni upravitelj ljubljanski odvetnik Brane Gorše. Nekdanji predsednik odvetniške zbornice
Miha Kozinc trdi, da odvetniki sploh ne bi smeli biti
stečajni upravitelji. Po besedah Kozinca sicer ni nobenega formalnega razloga, da odvetniki tega ne bi smeli početi, so pa »pomembni vsebinski razlogi, ki govorijo v prid temu, da odvetnik ne bi smel opravljati
funkcije stečajnega upravitelja«. Predvsem zato, ker je
z »opravljanjem odvetništva nezdružljivo opravljanje
kakršne koli druge komercialne dejavnosti.
(Majda Vukelić, Stečajni postopki: Komerciala ni
združljiva z odvetništvom, Delo, 15. maj 2013)
15. To, da odvetniki zaradi mogočih zlorab ne bi bili
več upravitelji, ne rešuje problema stečajev.
(Majda Vukelić, v komentarju Ločujte, Delo, 23. maj
2013)
16. »V zadnjih štirih mesecih smo obravnavali več kot
petdeset zgodb ljudi, ki kažejo na pomanjkanje v delovanju državnih in lokalnih institucij,« je povedala odvetnica Nina Zidar Klemenčič, ki je skupaj z Zvezo
prijateljev mladine Moste-Polje zasnovala projekt brezplačne pravne pomoči Ker je prav, ki ga bodo prek območnih enot Zveze prijateljev mladine širili še vsaj na
Štajersko in Primorsko.
(Mojca Zabukovec, v članku Socialna država naj spet
postane realnost, Delo, 29. maj 2013)
17. Evin Dutton, profesor psihologije na univerzi Oxford, je pred nekaj leti med Britanci izpeljal zanimivo
raziskavo, v okviru katere je preučeval navzočnost psihopatskih lastnosti pri ljudeh v različnih poklicih. S pomočjo spletnega vprašalnika, na katerega se je odzvalo 5400
ljudi, je dobil razmeroma dober pregled nad posamezniki s psihopatskimi nagnjenji, ki jim kljub svoji drugačnosti uspe dokaj normalno delovati v družbi. Po pričakovanju se je izkazalo, da so s funkcionalnimi psihopati (tako
je poimenoval psihopatske osebe, ki nikoli ne zabredejo
v kriminal) najbolj okuženi poklici direktor, odvetnik,
televizijski in radijski voditelj, prodajalec in kirurg; najmanj psihopatov pa je, vsaj po anketi sodeč, med socialnimi delavci, medicinskimi sestrami, terapevti, rokodelci,
stilisti in učitelji. Eden od sodelujočih v anketi, po poklicu odvetnik, je Duttonu zatem, ko je izpolnil vprašalnik,
poslal še daljše pismo, v katerem je opisal, da se je že od
mladih nog zavedal, da vidi svet drugače kot večina ljudi. Še zlasti zanimiva je bila njegova ugotovitev, da mu
tovrstne lastnosti v življenju bolj koristijo kot škodijo, iz
česar je sklepal, da bi lahko nekatere psihopatske lastnosti dojemali tudi kot učinkovito zdravilo za marsikatere
tegobe sodobnega načina življenja, vendar le pod pogojem, da jih uporabljamo v zmernih količinah.
(Sašo Dolenc, v članku Šarmantni, karizmatični, a brez
vesti, Dnevnikov Objektiv, 1. junij 2013)
Pripravil: A. R.
6/21/13 3:27 PM
Avtorska sinopsisa/Synopsis
mag. Nina Betetto
mag. Nina Betetto
Vsebinsko odločanje v pravdnem postopku v
luči razpravnega načela in prekluzij
Meritorious decision-making in civil
procedure from the viewpoint of the
adversarial principle and preclusions
Pravila pravdnega postopka so instrumentalne narave, zato je varstvo pravic v
pravdnem postopku lahko uspešno le, če se ugotovljeno dejansko stanje čim
bolj približa resničnemu in če je materialno pravo pravilno uporabljeno. Večja
odgovornost strank, od katerih se pod grožnjo sankcij zahteva, da pripomorejo k pospešitvi in koncentraciji postopka, dejansko lahko prispeva k večji kakovosti sodnega varstva, v okviru načel dispozitivnosti in razpravnosti pa mora
k temu, da se zadeva, če je le mogoče, vsebinsko razišče, stremeti tudi sodnik.
Določbe, ki pomenijo omejitev pravic do sodnega varstva in izjavljanja, in tiste, ki stranke spodbujajo k procesni aktivnosti, mora sodnik razlagati v skladu z njihovim namenom, v skladu z Ustavo in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Pri tem mora upoštevati vlogo sodnika v pravdnem postopku
v moderni družbi in dejstvo, da je pri izvrševanju funkcije sojenja vedno prisotna etična komponenta.
V prispevku avtorica obravnava nekatere procesne položaje, povezane s prekluzijami in razpravnim načelom, ki lahko pomenijo povečano nevarnost za
prestrogo in neživljenjsko razlago in s tem grožnjo vsebinskemu odločanju v
pravdnem postopku.
79
The nature of rules of civil procedure is instrumental, that is why protection of rights in civil procedure can be successful only if determined facts are
as close as possible to verity, and if material law is correctly applied. More
responsibility of parties, who must help accelerate and concentrate the procedure under a threat of sanctions, really can help to a better judicial protection. But also the judge has to strive, within the scope of the principle
of dispositivity and the adversarial principle, to determine true facts of the
case, if only possible. A judge has to interpret provisions that constitute limitations of the right to legal protection and the right to be heard in court,
and those which stimulate parties to be more active, according to their purpose, and in accordance with Constitution and the European convention of
human rights. When doing so, he has to consider the role of a judge in civil procedure in modern society, and the fact that a judicial decision-making
has always an ethical component.
In the article the author discusses some procedural situations which are connected with preclusions and the adversarial principle, and which can constitute
risk of to strict and impractical interpretation, and therefore threat to meritorious decision-making in civil procedure.
Kaj bi trojka prinesla slovenskim
odvetnikom?
What would the Troika brig to Slovenian
Attorneys?
Ni izključeno, da bo Slovenija Evropsko unijo prisiljena zaprositi za finančno
pomoč. Če bi se to zgodilo, bi morala privoliti v varčevalne zahteve t. i. trojke, ki jo sestavljajo predstavniki Evropske komisije, Mednarodnega denarnega
sklada in Evropske centralne banke. Dosedanje delovanje trojke (v Grčiji, na
Portugalskem in na Irskem) kaže, da njene zahteve do držav prosilk med drugim ogrožajo neodvisnost odvetništva in ga spreminjajo v komercialni poklic.
Slovenski odvetniki bi morali biti na prihod trojke pripravljeni in se argumentirano upreti različnim ukrepom, kot so svobodno reklamiranje, ukinitev minimalne odvetniške tarife, ustanavljanje multidisciplinarnih pisarn, možnosti, da
odvetniške družbe ustanavljajo osebe, ki niso odvetniki.
It is not to be excluded that Slovenia will be forced to ask the EU for financial
help. Should this happen, Slovenia would have to consent to requirements of
the so-called troika (consisting of representatives of the European Commission, the European Central Bank and the International Monetary Fund). Hitherto existing operation of the troika in the case of Greece, Portugal and Ireland shows that its requirements from the Member States asking for financial
help threaten the impartiality of attorneyship and turn it into a commercial
profession. Slovenian attorneys should be prepared for the arrival of the troika and should resist various measures, such as free marketing, abolishment of
the minimum attorney’s fee, establishment of multidisciplinary offices or possibilities to establish a law firm by persons who are not attorneys.
Izdaja: Odvetniška zbornica Slovenije • Predsednik: Roman Završek
Odgovorni urednik: Andrej Razdrih
Uredniški odbor: dr. Rok Čeferin, Jože Ilc, Hinko Jenull, Alenka Košorok Humar, dr. Karlo Primožič, Tanja Sedušak
Urednica: Irena Vovk • Zasnova oblikovanja revije: Ranko Novak • Računalniški prelom: Vinko Kimovec • Tisk: LITTERA PICTA, d.o.o.
Oglasno trženje: Jelka Arko, tel.: 01/30 91 816, e-pošta: [email protected].
Naslov uredništva: Odvetniška zbornica Slovenije, Pražakova 8, Ljubljana,
tel.: 01/300 34 20, faks: 01/300 34 32, e-pošta: [email protected]
Naročnina za leto 2013: 33,38 EUR (posamezna številka: 8,34 EUR; za študente: 2,08 EUR).
Revija izhaja petkrat na leto. Naklada: 4350 izvodov
Revija je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 860.
6/21/13 3:27 PM
ÆIVLJENJE SE
HITRO OBRNE.
Wiener Städtische zavarovalnica, masarykova cesta 14, 1000 ljubljana
Oglas Zivljenje se hitro obrne 210 x 297.xp 6/14/13 11:26 AM Page 1
Zavarujte svojo prihodnost
z æivljenjskimi zavarovanji
zavarovalnice Wiener Städtische.
Pripravili bomo najprimernejøo reøitev
glede na vaøe æelje in potrebe.
080 12 68; www.wienerstaedtische.si
ZAUPAJTE NAM SVOJE SKRBI.
6/21/13 3:27 PM

Številka 61 - Odvetniška zbornica Slovenije

Transcription

Similar documents

Številka 59 - Odvetniška zbornica Slovenije

Številka 67 - Odvetniška zbornica Slovenije

Številka 49 - Odvetniška zbornica Slovenije

Številka 62 - Odvetniška zbornica Slovenije

Članki - Odvetniška zbornica Slovenije

plača zamuja – kaj storiti? - Sindikat delavcev gradbenih dejavnosti

Številka 66 - Odvetniška zbornica Slovenije

Številka 63 - Odvetniška zbornica Slovenije

Številka 68 - Odvetniška zbornica Slovenije

Mojster št. 74 - Območna obrtno-podjetniška zbornica Ljubljana

Smernice za izdelavo izjave o varnosti z oceno tveganja za kmete

Navodila za izpolnjevanje pritožbenega obrazca

JARNÍ VYDÁNÍ PLNÉ LÁSKY Na co myslí Vojta

Jože Dežman Masleša in Nova vas (objavljeno v Resnica in sočutje

Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in - EUR-Lex