Misli julij avgust - Sticisce avstralskih Slovencev

PRINT POST PUBLICATION NUMBER 100004295
Misli
http://www.glasslovenije.com.au
Thoughts
JULIJ - AVGUST 2014
LETO - YEAR 63
ŠTEVILKA - NUMBER 4
1
Misli
VSEBINA
julij - avgust
2014
S teboj smo odšli, s teboj se vračamo
Slovenian Mission Adelaide
S sestro Marijo v Adelaidi po sledeh zgodnjega otroštva
Pismo Marije Čepin,
sestre g. Štefana Krampača
Slovenian Mission Sydney
25 let molitvene skupine
Srca Jezusovega Merrylands
HASA NSW - Australia Inc
Iz Kluba Triglav - Mounties Group
Vaši darovi
Življenje pri Slovenskem društvu Sydney
Praznovanje slovenske
samostojnosti 15.6.2014 v Sydneyu
Iz Kraljičine dežele - QLD
Igralska skupina Melbourne 2014:
Komedija Vražja slovenščina
Slovenian Mission Melbourne
Srebrni jubilej prve redne
radijske ure na radiu 3ZZZ
Izpod Triglava
Pismo g. Aleša Selana
Slovensko društvo St Albans
Pater Vladimir Kos - 90 let
Oglasi
Misli Thoughts -
3
5
12
»S teboj smo odšli, s teboj se vračamo«
15
16
22
24
25
28
29
31
33
34
36
42
44
46
47
48
50
Božje in človeške
- Misli Thoughts
Religious and Cultural Bi-Monthly Magazine in Slovenian language. Informativna dvomesečna revija za versko in
kulturno življenje Slovencev v Avstraliji | Ustanovljena (Established) leta 1952 | Published by Slovenian Franciscan
Fathers in Australia. Izdajajo slovenski frančiškani v Avstraliji | Glavni urednik in upravnik (Editor and Manager):
p. Ciril A. Božič OFM OAM, Baraga House, 19 A’Beckett Street, KEW VIC 3101 | Urednica (Production Editor)
in računalniški prelom: Marija Anžič, Kew | Naročnina in naslovi: Angelca Veedetz | Stalni sodelavci: Florijan
Auser, Mirko Cuderman, Tone Gorjup, Marija Grosman, Marija Iskra, Martha Magajna, Štefan Šernek, Cilka Žagar. |
Skupina prostovoljcev v Kew, ki pripravi Misli za na pošto. | Naslov: MISLI, PO Box 197, KEW VIC 3101 | Tel.:
03 9853 7787 | Fax: 03 9853 6176 | E-mail: [email protected] | Naročnina za leto 2014 je 50 avstralskih dolarjev,
zunaj Avstralije - letalsko, 100 dolarjev | Naročnina se plačuje vnaprej | Bančni račun pri Commonwealth Bank v
Kew, BSB: 06 3142. Številka računa: 0090 1561 | Poverjeništvo za MISLI imajo vsa slovenska verska središča v
Avstraliji |Rokopisov ne vračamo | Prispevkov brez podpisa ne objavljamo | Za objavljene članke odgovarja pisec sam|
Vnašanje in priprava strani (Typing and Lay-out): MISLI, 19 A’Beckett Street, Kew VIC 3101 | Tisk (Printing):
2
Distinction
Printing Pty. Ltd., 164 Victoria Street, Brunswick VIC 3056 | Tel.: 03 9387 8488 | Fax: 03 9380 2141.
Misli na internetu: | Florijan Auser | http://www.glasslovenije.com.au - Tam kliknite na MISLI. | ISSN 1443-8364
Na nedeljo Slovencev po svetu, praznujemo
jo na prvo julijsko nedeljo, je izseljensko društvo
Slovenija v svetu v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu
nad Ljubljano pripravilo že 21. Tabor Slovencev po
svetu, več sto rojakov iz izseljenstva pa se je zbralo
na Brezjah pri dopoldanski romarski maši, ki jo je
ob somaševanju izseljenskih duhovnikov, med njimi
dveh iz Avstralije p. Cirila Božiča in p. Valerijana
Jenka daroval kardinal dr. Franc Rode. »Kjer koli po
svetu se je naselil veren slovenski katoličan, tja je
kot svojo verno doto prinesel tudi podobo brezjanske
Marije Pomagaj. Pri Mariji smo vsi romarji, pri njej
smo vsi doma,« je pozdravil romarje iz domovine
in izseljenstva p. Robert Bahčič in posebno zahvalo
namenil rojakom iz Avstralije, ki so na Brezje prinesli
darilo: mozaično podobo Marije Pomagaj.
»Letošnji shod Slovencev po svetu na Brezjah
ima poseben pomen, saj je minilo 200 let, odkar
je kranjski slikar Leopold Layer naslikal milostno
podobo. Brezjanska Marija je vsa naša, je najlepši
izraz slovenske duše, materinski obraz nežnosti in
sočutja. Čisti nedolžen pogled na svet, obraz, ki
zbuja zaupanje, umirja in tolaži. Obraz, ki je najbolj
pri srcu slovenskemu kristjanu,« je v pridigi dejal
kardinal Rode in dodal, da je imelo kronanje Marije
Pomagaj leta 1907 za Slovence duhovni in narodni
pomen. »Škof Jeglič je ustvaril na Brezjah duhovno
središče, ki je povezovalo vse verne Slovence doma
in po svetu. In ko so se v drugi polovici 19. stoletja
Slovenci začeli izseljevati v razne evropske dežele
ter v Severno in Južno Ameriko, v Avstralijo so
vedno ponesli s seboj milo podobo Marije Pomagaj.
Marija Pomagaj je najlepša vez z domovino pod
Triglavom.«
Slovenski rojaki iz sveta so že leta 1995 na Brezje
prinesli spominsko ploščo, na njej pa zapisali: Mi,
ki živimo daleč v tujini, k tebi se vračamo polni
želja. Mi, ki umrli smo daleč od doma, v srcih nosili
smo tebe, Gospa. Prosi za ene in druge Boga, ob
letošnji nedelji Slovencev po svetu, v jubilejnem
letu milostne podobe, pa je slovenska skupnost iz
Melbourna v Avstraliji Brezjam podarila mozaično
podobo v velikosti originalne Layerjeve, delo
melbournskega umetnika Lojzeta Jeriča. »Kar so
slovenski izseljenci zapisali na ploščo pred skoraj
20 leti, vse to nosimo v srcu in z enakimi občutki
tudi leta 2014,« je dejal p. Ciril Božič potem, ko sta
podobo pred oltar prinesla v procesiji ob začetku
maše umetnik melbournski rojak Lojze Jerič in
njegov vnuk Andrew Bratina, kardinal Rode pa je
mozaično podobo blagoslovil.
V 17 tisoč kilometrov od Brezij oddaljeno deželo,
kjer danes živi okoli 20 tisoč slovenskih rojakov,
je podobo brezjanske Marije prinesel že leta 1956
pokojni p. Bazilij Valentin, in sicer iz Lemonta v ZDA,
v novi cerkvi sv. Cirila in Metoda v štiri milijonskem
Melbournu pa jo je leta 1983 okronal takratni nadškof
Alojzij Šuštar. »Danes imamo milostno podobo z
Brezij v vseh naših cerkvah: v Melbournu, Sydneyu,
Adelaidi in Wollongongu, mesto pa je dobila tudi v
številnih avstralskih cerkvah. Ko pride Slovenec na
obisk, najde znano podobo in ve, da je prišel med
rojake, v slovenski dom,« je dejal p. Ciril in pristavil,
3
SLOVENIAN MISSION
da bo mozaik našel svoje mesto v
svetem brezjanskem prostoru »kot
svetlo znamenje nam in rodovom
za nami, ki bodo obiskovali kraj
svojih korenin. S teboj, Marija, smo
odšli, s teboj potujemo, s teboj se
vračamo: na Brezje in v večnost,
kamor se stekajo vsi naši koraki.«
Ksenja Hočevar, Ljubljana
ZARES lepe slovesnosti sem tudi
letos doživel v našem osrednjem
romarskem narodnem Marijinem
svetišču na Brezjah, kar ste
mogli brati in videti že v Mislih maj – junij 2014.
Gornji članek novinarke Ksenje Hočevar je bil objavljen na
prvi strani slovenskega katoliškega tednika Družina, letnik
63, številka 28, 13. julija 2014. Na Brezjah sva se množici
romarjev v maju pridružila s patrom Darkom, v juliju pa s
patrom Valerijanom, misijonarko Marijo ter mnogimi rojaki iz
Avstralije ter našimi sorodniki iz Slovenije, kar prikazuje vsaj
delno fotografija na naslovni strani teh Misli.
Lepa slovesnost ter potem tudi srečanja pred baziliko in
še potem. Iskrena zahvala umetniku Lojzetu Jeriču ter
njegovi ženi Ivanki, vnuku Andrewju Bratina in njegovi
mami Lydiji, ki je mozaik uredila za na pot ter misijonarki
Mariji Anžič, ki jo je mozaik spremljal domov kot njena
osebna prtljaga, težak točno 23 kilogramov, kolikor je bila
dovoljena teža Check-inn prtljage. Kako lepo in osrečujoče
je za nas vse, če je podoba Marije Pomagaj osebna prtljaga
našega srca, vseh naših poti, ki nas končno peljejo v
Očetovo hišo. Bogu hvala za to novo povezanost avstralske
Slovenije s srcem Slovenije, kjer nas vedno pričakuje mili
pogled Matere s Sinom, ki je edini človekov Odrešenik.
Naj to veselje evangelija, kot bi dejal naš sedanji papež
Frančišek, ožarja ter daje smisel vsakemu mojemu in
Vašemu dnevu, dragi rojak, rojakinja; dragi dobri človek s
katerega koli konca sveta. Vsi smo romarji na skupni poti
p. Ciril A. Bozič OFM OAM
p. David Šrumpf OFM
51 Young Avenue
West Hindmarsh SA 5007
Poštni naslov:
PO Box 156, WELLAND SA 5007
Mobitel - p. David: 0497 097 783
E-mail naslov: [email protected]
Adelaide
+ Pater JANEZ TRETJAK OFM
21. 08. 1945 - 27. 07. 2014
Brezje, 6. julija 2014.
Urška in Marija Božič, mama patra Cirila, ob
prepevanju lepih starih slovenskih pesmi.
življenja, ki nas sicer po različnih poteh, z
ovinki in klanci, s hojo navzgor in navzdol
vendarle vodi v Očetov dom.
Z lepimi pozdravi verne domovine z Brezij,
iz Ljubljane, s Svete Gore, iz Črenšovcev,
Svete Trojice, Strunjana, Nove Štifte,
Nazarij, pa še iz mnogih krajev pod
Triglavom in seveda iz Velikega Orehka pri
Novem mestu, kjer mi je posebej naročila
srčne pozdrave moja 91 in pol let stara
mama, še polna življenjske vedrine in
optimizma: Pozdravljeni, dobri ljudje!
Hvala in Bog živi!
pater Ciril A. Božič
Lansko leto je bil p. Janez za naše
žegnanje prvo nedeljo v juliju 2013 še
med nami v Kew, 19. avgusta 2013 pa
se je v spremstvu patra provinciala
Staneta Zoreta vrnil v domovino.
Vedel je, da je to še zadnja možnost,
da se odpravi na pot, kajti rad bi svojo
jesen življenja preživel v domovini.
Zadnje mesece je v glavnem preživel v
bolnišnici v Slovenj Gradcu, kjer so zanj
lepo skrbeli. Umrl je v nedeljo zjutraj,
27. julija, dan po 17. obletnici smrti p.
Bazilija (1997). Pogrebno mašo je ob somaševanju
duhovnikov daroval v torek, 29. julija, celjski škof in
apostolski administrator mariborske nadškofije msgr.
dr. Stanislav Lipovšek v župnijski cerkvi v Št. Ilju
pod Turjakom. V slovo mu je spregovoril provincialni
minister p. Stane Zore. Pokopan je bil v grob svojih
staršev na pokopališču v domači župniji. Tako se mu
je dobesedno uresničila želja, ki jo je pesnik vkoval
v verz: Ena se želja je meni spolnila, da v zemlji
domači telo mi počiva.
Dragi pater Janez, počivaj v Božjem miru!
Hvala za molitve, svete maše in izraze sožalja.
Sobratje p. Janeza v Avstraliji: p. Ciril, p. David,
p. Darko, p. Valerijan
Nagovor provinciala patra
Staneta na pogrebu
29. julija 2014
Slab mesec dni manj kot eno leto je od
najinega zadnjega potovanja. Spremljal
sem ga iz Avstralije nazaj v Slovenijo.
Ko sva na letališču v Dubaju čakala
na letalo za Dunaj, sem z njim naredil
pogovor. Na koncu pogovora je povzel
temeljne poudarke, nekakšno oporoko
svojega življenja. Takole je dejal: „Kot
sem ti povedal, mi je ta skupnost
(Slovenci v Avstraliji) veliko pomenila. Čeprav so
bila včasih tudi posamezna nerazumevanja. Veliko
smo naredili. Na vsakem obisku pri teh ljudeh sem
se veliko naučil.
Bolnike sem imel vedno za najpomembnejšo
skupino, za katero sem se hotel zavzemati. Tudi
ob slovesu mi je bilo to posebej pred očmi. Čeprav
duhovnik med njimi ne bo več stalno navzoč,
iskreno upam, da bo vera med njimi živela še
naprej. Kajti tja sem šel zato, da bi jim pomagal
živeti z Bogom, da bi jim pomagal utrjevati njihovo
vero. In iskreno želim, da bi ti moji rojaki tudi v
prihodnje ostali zvesti Bogu in slovenskemu
narodu.
Brezje so kraj srečanja in praznovanja.
Renata Miklavec (na sredini fotografije) s
hčerko Amelio in možem Johnom je letos
srečala Abrahama. Amelia je ministrantka
v Kew in je sodelovala pri slovesnosti na
Brezjah z branjem prošnje v angeščini in
slovenščini. Renati pa čestitke za Abrahama
- 50 let življenja ter zahvala za skrb za
narodne noše v Slovenskem misijonu
v Melbournu.
4
5
Ob tem moram posebej spregovoriti o sobratih, ki
so bili tukaj. Kjerkoli in kadarkoli sem potreboval
njihovo pomoč, so mi šli na roko. Od p. Antona,
p. Metoda, pa potem p. Cirila, laiške misijonarke
Marije – vsi so mi znali prisluhniti in mi pomagali,
če sem kaj spregledal. Stali so ob meni, da sem
stvari zmogel. Tudi prejšnja generacija, p. Bazilij in
p. Valerijan, oba sta mi dala vsak svoje bogastvo.
Vsem sem zelo hvaležen. Brez njihove bližine in
pomoči morda včasih sploh ne bi šlo. Bogu in vsem
njim se zahvaljujem za vse.“ S temi besedami je
končal pripoved o svojem triintridesetletnem bivanju
in delovanju v Avstraliji.
Janez Tretjak, naš p. Janez, se je rodil 21.
avgusta leta 1945 v kraju Dovže, župnija Št. Ilj pod
Turjakom. Oče je bil Franc in je bil kmet, mami pa
je bilo ime Ivana z dekliškim priimkom Strgar. Krstili
so ga kmalu po rojstvu, 25. avgusta 1945, deset
let pozneje pa je prejel še zakrament svete birme,
oboje v domači župniji.
Ko je prerasel otroštvo in mladost, je nekaj časa
delal v rudniku v Velenju, ki je bil v tistem času
pravzaprav ena redkih možnosti za zaposlitev. Tam
je okusil, kako trd je lahko knapovski kruh, po drugi
strani pa tudi kako trdno in neomajno je njihovo
tovarištvo. Vendar ga je nekaj vleklo drugam.
Gimnazijo je obiskoval v Želimlju, po končani
vojaščini pa je odšel v grkokatoliško semenišče v
Zagrebu kot frančiškanski kandidat z namenom, da
študira teologijo. Po drugem letniku je 4. septembra
1972 s preobleko v samostanu na Kostanjevici v
Novi Gorici vstopil v frančiškanski red. Na prošnji
za sprejem v noviciat je zapisal, da želi služiti Bogu
v duhu svetega očeta Frančiška kot biritualist (dva
obreda: rimokatoliški in grkokatoliški). Noviciat
je končal 26. avgusta 1973, ko je naredil prve
zaobljube v Metliki, kjer jih je po provincialovem
pooblastilu sprejel p. Luka Pogačić. Pater Luka, ki
je p. Janeza navdušil za grkokatoliški obred, je v
Metliki upravljal grkokatoliško župnijo.
Študij je nadaljeval na teološki fakulteti v Zagrebu,
živel pa še naprej v grkokatoliškem semenišču. Po
treh letih neslovesnih zaobljub je aprila 1976 napisal
prošnjo za slovesne zaobljube, ki jih je želel „narediti
prostovoljno in premišljeno, da bi popolnejše služil
Bogu in ljudem.“ Slovesne zaobljube je potem
naredil 2. maja 1976 v grkokatoliški župniji v
Radatovićih, sprejel pa jih je rektor semenišča v
Zagrebu g. Ivan Puković. Takoj po zaobljubah je
bil posvečen v diakona, in sicer 3. maja 1976 v
stolnici v Ljubljani, dober mesec pozneje, 29. junija
6
1976 pa je bil skupaj z drugimi frančiškanskimi
novomašniki v Nazarjah posvečen v duhovnika.
Za njegovo prvo službeno mesto so predstojniki
izbrali župnijo Svetega Frančiška v Šiški, kjer
je bil kaplan. Po dveh letih je bil prestavljen za
kaplana v naš centralni samostan na Tromostovju
v Ljubljani. Prav leta 1978, ko je bil prestavljen
na Tromostovje, sta se srečala s p. Valerijanom
Jenkom, ki je prišel na dopust, in ga vprašal, če bi
hotel iti v Avstralijo: „In jaz sem rekel, da bi šel. Ne
vem zakaj. Sam sem bil namreč prepričan, da sem
rojen za Belo krajino, kjer sem prej že nekaj časa
živel.“ Začeli so urejati dokumente za pridobitev
vize. Postopek se je zaradi zdravstvenih težav
nekoliko zavlekel, tako da je p. Janez čez dve leti, v
začetku februarja 1980, prišel v Sydney v Avstraliji.
Tam je najprej nekaj časa pomagal p. Valerijanu pri
pastoralnem delu v slovenskem verskem središču
v Merrylandsu, vendar ga je p. Inocenc Ferjan, ki
je bil v Adelaidi, kmalu povabil, da je imel duhovno
pripravo birmancev na birmo. Ob tej priliki mu je
tudi povedal, da se namerava sam vrniti v Združene
države, p. Janezu pa bo prepustil vodstvo verskega
središča v Adelaidi. Tam je p. Janez potem ostal vse
do 19. avgusta lani, ko se je po triintridesetih letih
služenja Slovencem v Avstraliji vrnil domov.
To življenjsko zgodbo p. Janeza, ki je sestavljena
iz posameznih postaj najprej njegove priprave na
redovništvo in duhovništvo, potem pa njegovega
duhovniškega služenja, močno prepleta misel, ki jo
je leta 1975, se pravi leto dni pred posvečenjem,
napisal provincialu p. Polikarpu. V pogovoru, ki ga
je imel z rektorjem semenišča, mu je rektor povedal,
da „Bog vodi preko preizkušenj do oltarja. V to sem
jaz trdno prepričan, da je trpljenje potrebno.“
Trpljenje, povezano z njegovim zdravjem, je bolj
ali manj spremljalo vso njegovo redovniško pot. Ko
je bil pred dvema letoma na dopustu (2011), je ob
vrnitvi v Avstralijo v Zürichu na letališču padel na
tla in samo prisebnemu ravnanju navzočih se je
lahko zahvalil, da je ostal živ. Za še dve leti vedno
bolj stopnjevanega trpljenja. „V to sem jaz trdno
prepričan, da je trpljenje potrebno.“
Verjetno mu je prav ta osebna izkušnja bolezni in
nemoči pomagala, da je znal na poseben način
razumeti in nagovoriti bolnike in ostarele. Ko je škof
prosil za pastoralne delavce v bolnišnici, se je p.
Janez odzval na njegovo prošnjo in od devetdesetih
let do leta 2009, ko je bil sam operiran na srcu,
dežural v bolnišnici. Dežuren je bil en teden na
približno mesec in pol – podnevi in ponoči. Povedal
mi je, da se je zgodilo, da je moral v eni noči trikrat k
bolniku. In bolniki so mu bili za to hvaležni, tako tisti,
ki ga niso poznali – k njim je prišel samo kot duhovnik,
ki jim je prinesel Jezusa, kot tudi tisti, ki so bili njegovi,
del njegovega občestva in je k njim prišel kot njihov p.
Janez. Njegov čut za bolne in onemogle je pokazal
tudi v domu ostarelih, kamor je hodil maševat. Za ljudi
je vedno našel prijazno besedo in jih razvedril v njihovi
osamljenosti in bolezni. Svoje duhovništvo je razdajal
tudi različnim narodnim in redovnim skupnostim, ki
so ga potrebovale. Čeprav ga je vsaj na začetku
močno omejevalo pomanjkljivo znanje angleščine,
je z veseljem in pripravljenostjo priskočil na pomoč
tam, kjer so ga potrebovali: maševal je Madžarom,
Vietnamcem in Hrvatom, ki jih je zlasti spovedoval,
maševal je za avstralske sestre Svetega Jožefa, za
malteške sestre, za sestre Klanjateljice Krvi Kristove
(njihov duhovni spremljevalec je bil skoraj dvajset
let). Medtem pa je še zgradil cerkev. Ko je prišel v
Adelaido, so se zbirali v kapeli, ki je bila urejena v
hiši na mestu sedanje cerkve. Najprej ni nikomur
prišlo na misel, da bi zgradili svojo cerkev. Potem se
je ideja rodila in začela rasti. Število nasprotnikov je
kopnelo, navdušencev je bilo vedno več. Začeli so
graditi in tudi zgradili ter blagoslovili cerkev Svete
Družine. „Ta blagoslov je bil za skupnost velikansko
veselje. Ko me vprašajo, kaj je bil najlepši dogodek
mojega bivanja v Adelaidi, vedno brez oklevanja
povem: blagoslov cerkve,“ je povedal p. Janez.
Ker je bil večino tedna sam, so mu samoto krajšali
hišni prijatelji in cela vrtnarija orhidej in drugega
okrasnega cvetja, tako da so mu nekatere gospe to
kar malo zavidale. On pa se je z vsem tem pogovarjal,
delil razpoloženja svoje duše, jih hvalil in ljubkoval, ali
pa se včasih nad njimi tudi razjezil. Z njimi je delil
življenje.
Od božiča naprej je bil p. Janez zelo bolan. Skoraj
več časa je preživel v bolnišnici kot doma. V tej
bolezni, ki se je na koncu iztekla v njegovo smrt,
je našel pozorne ljudi, ki so mu skušali pomagati z
vso človeško toplino in strokovno usposobljenostjo.
Zahvaljujem se zdravnici dr. Cirili Pušnik in osebju
slovenjegraške bolnišnice za skrb in pozornost, ki
so ju pokazali pri zdravljenju p. Janez in pri lajšanju
njegovih bolečin. Posebna zahvala tudi svakinji
gospe Jožici Tretjak, ki je v njegovi bolezni z velikim
občutkom in požrtvovalnostjo skrbela zanj, ko je bil
doma, in ga obiskovala v bolnišnici. Hvala lepa tudi
duhovnikom, ki so mu prinašali obhajilo, ki mu je
pomagalo nositi križ za Jezusom.
Ob smrti p. Janeza izražam v imenu slovenskih
frančiškanov sožalje njegovi sestri in bratu, svakinji
ter nečakom in nečakinjam. Sožalje so izrazili tudi
pastoralni delavci iz Adelaide s škofom Philipom
Wilsonom, naši bratje iz Avstralije, bivši častni
konzul Alfred Brežnik in vsa slovenska skupnost
v Avstraliji.
Naj vam povem še zadnjo misel, ki sva si jo
izmenjala ob obisku v bolnici. Ko sem se poslavljal,
sem ga prosil, naj moli zame in za brate province.
On pa je odvrnil: „Vi pa zame.“ Dragi p. Janez,
naj tvoja molitev in prošnja v večnosti za nas
ne preneha. Prosi za našo Cerkev, za provinco,
prosi za nove duhovne poklice. Pa tudi mi bomo
v svojih molitvah tebe polagali v naročje Božjega
usmiljenja, kjer ni več ne stiske ne bolečine in kjer
Bog osuši vse solze naših oči. Počivaj v miru, p.
Janez.
p. Stane Zore OFM, provincial
SOŽALJA
I was sad to hear this news of your brother
Janez – I should say ‘our’ brother, as he gave so
much to Franciscan life and ministry in Australia,
particularly to the Slovenian people in Adelaide.
On a few occasions when I visited Adelaide, it was
always a pleasure to meet this gentle man who
was clearly devoted to his priestly pastoral duties
and religious vocation. It was a great shock when
he suffered the heart attack some years ago, but
he returned and gave himself totally to the people
within the limitations of his reduced health. I am
pleased to read that Ciril and Maria visited him in
hospital just a few weeks before he died as this
would have given him a wonderful reminder of his
connection to Australia and their presence would
have affirmed his ministry in this country. Thirtythree years as a missionary in another country is a
wonderful service to God’s people. I will remember
him at Mass and pray that God’s presence and his
mercy will be with him. May he rest in peace.
Please pass on the condolences of the Australian
friars to your Provincial in Slovenia and tell him that
Fr Janez was a good friar who gave great example
by his quiet, kind and gentle ministry. I am sure
the Archbishops of Adelaide, present and past, will
also remember him in their prayers, in gratitude for
his service in the archdiocese.
Fraternally,
Paul Smith OFM, Provincial Minister, Franciscan
Friars, Holy Spirit Province Australia, New
Zealand, Singapore, Malaysia
7
Sožalje z Urada Vlade RS
za Slovence v zamejstvu in po svetu
Ob izgubi dolgoletnega slovenskega duhovnika v
Adelaidi p. Janeza Tretjaka mi dovolite, da vsem
vam, še posebej pa frančiškanskim patrom in
pa njegovi družini v Sloveniji, v svojem imenu in
v imenu Urada Vlade Republike Slovenije za
Slovence v zamejstvu in po svetu izrazim iskreno
sožalje!
Na Uradu se zavedamo vloge p. Tretjaka pri
ohranjanju slovenstva med rojaki v Adelaidi, zato
sem prepričan, da bo še dolgo ostal živ v spominu
vaše skupnosti. Upam in verjamem, da bodo mnogi
sledili njegovemu zgledu neomajne vere v Slovenijo
in nesebičnega dela za ohranjanje slovenstva v
Avstraliji.
Gorazd Žmavc, minister za Slovence v
zamejstvu in po svetu
Sožalje z Veleposlaništva RS v Canberri
Ob izgubi dolgoletnega slovenskega duhovnika v
Adelaidi, patra Janeza Tretjaka, izrekam v imenu
Veleposlaništva Republike Slovenije v Canberri in
v svojem imenu iskreno sožalje svojcem, slovenski
skupnosti v Avstraliji ter frančiškanskemu redu.
Pater Janez nam bo ostal v spominu kot nesebičen
skrbnik slovenske skupnosti, saj si je v dolgih letih
delovanja vseskozi prizadeval za oživljanje in
ohranjanje slovenstva med tukaj živečimi rojaki.
Naj počiva v miru!
Mag. Tanja Mljač,
začasna odpravnica poslov
Sožalje nekdanjega častnega
generalnega konzula Alfreda Brežnika AM
Žalostna novica, da nas je za vedno zapustil naš
dragi pater Janez Tretjak, je tudi nas zelo prizadela.
Nanj nas vežejo lepi spomini, ko je kot mlad
duhovnik prišel med nas v Sydney pred 34-timi leti.
Po nekaj mesecih med nami je odšel med rojake v
Adelaido, kjer je ustanovil cerkvico sv. Družine in
dolga leta skrbel za tamkajšnjo slovensko občestvo.
Po večletni bolezni si je zaželel obiskati domovino,
kjer je pa zaradi poslabšanja zdravja dočakal
konec tuzemskega življenja. Odšel je h Gospodu
po plačilo za njegovo neutrudljivo delo v čast Bogu
in dobrobit človeštvu! Hvala Vam, pater Janez!
Naše globoko sožalje vsem njegovim bratom
frančiškanom, sorodnikom in slovenskim rojakom
pri sv. Družini v Adelaidi!
Fredi in Jeni Brežnik z družino
Sydney, 28. julija 2014
8
podjeten in globoko veren. Po obisku Slovenije,
kjer vas je zadela kap, ste postal vse bolj
reven in končno prisiljen v pokoj. Dragi pater,
ker ste vedno imel pogled uprt v Božjo slavo,
adelaidskim vernikom Svete Družine nam bo
manjkala vaša luč duhovne besede, ki je prav
vsako nedeljo sijala v naše duše. Dobri Bog,
zahvaljujemo se ti za našega patra Janeza;
ponižni te prosimo, bogato poplačaj našega
dolgoletnega pastirja, mi pa prosímo, da bi nas
z nebeških višal še dolgo blagoslavljal, nas
tolažil in nam prinašal duhovne širine ljubezni.
Molímo, naj ga dobri Bog sprejme z odprtimi
rokami v vsestransko milost nebeške slave ter
naj mu da v miru počivati v zemlji, ki jo je tako
ljubil.
Ivan Legiša:
Zdaj ga ni več. Vse nas je pretresla vest, da je v
nedeljo, 27. julija 2014, preminil naš dolgoletni dragi
pater Janez Tretjak. Tako nepričakovano je prišla
vest, da skoraj nismo mogli verjeti tega. Podrobnosti
ne bom sedaj govoril, ker jih je veliko, povem naj le,
da se šele danes dobro zavedamo, kaj smo z njim
izgubili. Dragi pater, tiho in skoraj neopazno ste odšel
od nas, za sabo pa ste zapustil globoke brazde, ki se
jih ne bo dalo zabrisati. Potem, ko se je pater Filip
Feryan razočaran vrnil v Ameriko, ste si svoj križ vdano
in z neomajno vero naložil na rame. V triintridesetih
letih pastirovanja med nami – večkrat vam je bilo
težko kot lahko. Edino vi ste vedel za težo bremena,
a niste obupal. Udejstvoval ste se prav na vseh poljih
naših narodnih prizadevanj. Kot nam vsem, največja
radost vam je bila osamosvojitev ljubljene Slovenije,
kamor ste se pred enim letom končno vrnil razdan in
betežen. Vedno ste si prizadeval biti dober, vzoren
duhovnik. Komaj dve leti med nami, leta 1982 ste
nam že dal postaviti temeljni kamen za cerkev. Iz
ljubezni do slovenstva in domovine ste organiziral
pevske zbore, Prešernove in materinske, očetove
in Miklavževe dneve; bil ste organizator slovenskih
koncertov in drugih vrednot, ki so temelj družbenega
življenja. Skratka, vodil ste nas po poti k polnosti
življenja. Kolikokrat sem vas našel umazanih rok,
ko ste skrbel za vaše cvetje, ki ste ga nam razdajal
in z njim krasil cerkev. Velikokrat ste mi omenil, da
brez vaših hobijev ne bi vzdržal samote, ki ste jo vsa
leta žvečil med štirimi stenami. Z nami ste delil in
enako izkusil solze domotožja. Za vsestranski trud
pri prostovoljnem delu za bolnišnice, radio, šole in
tako dalje, ste dobil lepa priznanja. Z gotovostjo
povem: bil ste duhovnik z vsem žarom, pokončen,
Rosie Ahlin Smith:
My name is Rosie Ahlin Smith. My husband
Steven and I have many happy memories
of Pater Janez, and the Slovenian Church. I
remember the wonderful Christmas Nativity
Scenes he created – the church was so full at
midnight mass there was only standing room. At
Easter he would give out wonderful eggs. Pater
Janez was always there for anyone that needed
him, from my own wedding, christenings and of
course the sadness of the funeral of my Oče.
Pater was so talented he grew so many different
flowers from seeds, he so enjoyed nurturing
them into plants, and once they at their most
beautiful he would then give them away on
Mother’s Day, or for your birthday. He was such
a good priest and friend. He is now in heaven
with my Oče and all the other Slovenians looking
down upon us as we remember them all.
Počivaj v miru, pater Janez in hvala!
Anita Polajžer:
Pater Janez was a kind hearted man, who served
his community with admirable enthusiasm.
He was always happy to see young people in
church and would always have ice cream and
chocolate to share. As a community, we were
sad to see him retire, but wished him well. May
he rest in peace! Dragi pater Janez, počivaj v
Božjem miru!
»Kaj znancev je zasula že lopata…,« je
zapisal naš največji pesnik France Prešeren v
sonetu 'Memento mori'. Seveda to je veljalo v
njegovem času, a prav gotovo velja tudi danes,
saj se naše vrste redčijo, da se Bog usmili.
Našega dolgoletnega pastirja patra Janeza Tretjaka
je od nas za vedno poklical Gospodar življenja. V
imenu verske skupine Sv. Družine v Adelaidi njegovim
sorodnikom v Sloveniji ter bratom sv. Frančiška izrekam
naše najgloblje sožalje.
Pater Janez je prišel k nam, ko nas je svet najbolj vlekel
stran od Boga. Težka je bila izguba tudi za nas, saj nas
je triintrideset let blagoslavljal, nas krepil v veri in nas
usmerjal proti večni domovini.
Najbolj živ mi bo ostal v spominu trenutek, ko mi je pred
slovesom lani pater izročil ter zaupal svojo ljubljeno
mačko Cenco. Sedaj lahko povem, da se je bil razjokal
kakor otrok. Ker mi je bilo nerodno in ker nisem več vedel,
kako naj ga tolažim, sem kar zapel: »Za božjo voljo, saj
je samo mačka!« »Veš,« je cmeravo odvrnil, »ko sem
jo dobil, je bila tako majhna in sploh nisem vedel, če
bo preživela. Ti ne veš, s kakšno potrpežljivostjo sem
jo odgojil.«
Da, dragi pater Janez, z Vami smo izgubili izredno
občutljivo srce: do živali, do dobrih ljudi in do stvarstva,
ki Vam je plemenitilo dušo. Razmišljam, a še vedno
ne razumem nekaterih sovernikov. Vedno se je našel
nekdo, ki Vas je po nepotrebnem nesramno šikaniral in
to tudi potem, ko smo vsi vedeli, da ste imel bolno srce.
Ljudje pač znamo biti kruti in nehvaležni.
Dragi pater Janez Tretjak, v Bogu uživaj plačilo za svoje
vsestransko plodno delo za Kristusa in za svoje izseljene
ovce. Vsevidni Bog naj Vam nakloni zasluženo plačilo,
mir in veselje večne slave. Bodimo Bogu hvaležni za
duhovnika, ki se je trudil nam odpreti oči, da bi videli
ono, kar je večno.
Ohranimo ga v molitvi in lepem spominu.
Ivan Legiša, Adelaide SA
Med slovenskimi rojaki v Adelaidi in okolici je že v
nedeljo zvečer, 27. julija 2014, odjeknila žalostna
vest, da je v Sloveniji umrl njihov dolgoletni dušni
pastir pri Slovenskem misijonu Sv. Družina v West
Hindmarshu, pater JANEZ TRETJAK. Drugi so o
njegovi smrti slišali na slovenski oddaji radija 5EBI,
nekateri pa so o njegovi smrti prebrali v adelaidskem
časopisu. »Da se bo tako hitro poslovil s tega sveta, si
pa nismo mislili«, je bil najpogostejši komentar tistih, ki
smo se zbrali v nedeljo 3. avgusta ob 10. uri pri nedeljski
maši. Tolikokrat se je z rojaki srečal pri mašah v tej
cerkvi, ob tem oltarju – danes smo mašo darovali zanj:
v zahvalo za vse dobro, ki ga je Bog podarjal slovenski
skupnosti po njegovim življenju in njegovih rokah, in v
prošnjo, da mu Bog odpusti njegove človeške slabosti
in napake ter ga obilno nagradi za vse dobro, ki ga je
naredil za skupnost.
9
Adelaidski nadškof msgr. Philip
Wilson, generalni vikar Philip Marshall
in iz urada za narodne skupnosti so
nam že med tednom izrazili sožalje
in obljubili molitve za pokojnega p.
Janeza in za našo skupnost. Gospod
nadškof pa je želel tudi sam nagovoriti
našo skupnost. Ker je imel ob 11. uri
sv. mašo v stolnici, se je odločil, da
pride in nas nagovori v začetku maše.
Zbrano občestvo je nagovoril s temi
besedami:
»First of all, I would like to apologize,
that I am unable to stay for the whole
mass today but I have to go to the
cathedral, to celebrate mass there. I could not let
this day go past, this celebration of mass without
being with you to offer my condolences to you,
to the family of Fr. Janez and to the Franciscan
family. It’s a great sadness and a loss for us. He
has been in the Archdiocese of Adelaide longer
than me, because he has been here as chaplain for
such a long time, and I have been here for about
fourteen years. So long before I arrived, he was
here diligently working away, building this church,
getting things organized, caring for the people with
the special ability that were his as a person. On
such a day I am glad that I have an opportunity to be
with you, to express my condolences to you and to
give expressions of my sadness at the news of his
death. I knew when he left us, that he wouldn’t be
alive very long because he’d been so sick for such
a long time. It was a miracle in fact that he returned
to us, because as you all know, that
was incredible incidence that occurred
in Switzerland on his way home to
Adelaide from Slovenia some years
ago when it seemed he was going to
die. It was almost miraculous, that he
was able to come back form that and
to come back and be with us then for
the period of time that was left to him
before he retired from here. So, my
deepest sympathy to all of you; I would
like now to pray for Fr. Janez and ask
you to join with me in doing so.
In the name of The Father and of The
Son and of The Holy Spirit. Amen.
God our Father, we commend to you
the soul of Fr. Janez Tretjak, your faithful priest and
Franciscan friar. We thank you for the gift that he has
been for us and for our Church in his priestly life, his
religious life, his consecrated life to the Lord through
the vowels of poverty, chastity and obedience. We
ask you to grant him, not just eternal rest, but the
great rewards that he deserves as a result of his
faithful service to you, your people and your Church
over all these years. Eternal rest grant unto him, O
Lord – and let perpetual light shine upon him. May
he rest in peace. – Amen.
And now my special blessing to all of you on this
sad day: The Lord be with you! – And also with you.
May the Lord bless you and keep you, may his face
shine upon you and be gracious to you, may he look
upon you with kindness and give you his peace –
and may almighty God bless you all: the Father and
the Son and the Holy Spirit. Amen.«
Pri maši smo prisluhnili odlomkom Božje besede, ki je
namenjena za maše za rajne, pri pridigi pa se je p. David
najprej spomnil njegovih srečanj s p. Janezom, prvič
pred dvaindvajsetimi leti, ko je pomagal v Merrylandsu
in obiskal tudi Adelaido in potem lansko, ko ga je obiskal
v Radljah ob Dravi pred svojim odhodom v Avstralijo.
Pater Janez je sedaj že v večnosti – in iz večnosti se
naši medsebojni odnosi vidijo popolnoma drugače, kot
smo jih videli in čutili, ko smo bili še skupaj. Zato nas
vsaka smrt naših bližnjih hoče spodbuditi k dobremu, ki
naj ga živimo v naših medsebojnih odnosih, dokler smo
še tukaj na zemlji – v odnosih do naših dragih rajnih
pa naj bo predvsem hvaležnost za vse, kar so nam
pomenili dobrega in iskreno odpuščanje.
Ob koncu maše smo pozdravili in nas je nagovoril še
predstavnik v parlamentu Južne Avstralije iz našega
okrožja in njegov predsednik, g. Michael Atkinson.
Patra Janeza je večkrat obiskal, ko je bil še tu in se
občasno tudi pridružil slovenski skupnosti pri nedeljski
sveti maši. Potem je spregovorila tudi predstavnica
urada za narodnosti adelaidske nadškofije in izrekla
sožalje slovenski skupnosti ter se zahvalila p. Janezu
za dejavno sodelovanje v skupnosti duhovnikov
narodnih skupnosti.
Ob koncu pa je Ana Likar p. Janezu v slovo zapela
pesem, ki jo je napovedala Rosemary Poklar in
razložila »zgodovinsko ozadje«. Že pred mnogimi leti
je namreč Ana Likar na pogrebu mladega, v prometni
nesreči umrlega Marijana Likarja zapela pesem, ki
se je je spomnila iz mladosti, ko so jo v njeni domači
župniji peli na pogrebu mladega dekleta. Patru Janezu
so prišle na oči solze in po pogrebu je rekel Ani: »Če
umrjem pred vami, mi morate na pogrebu zapeti to
pesem.« Odvrnila je: »Pater, če gre po vrsti, boste vi
meni peli na pogrebu, ne pa jaz vam«. Sedaj pa je
želela izpolniti to njegovo željo izpred let in to pesem
zapeti zanj. Besedilo je sledeče:
Moja ur'ca bo prišla morebiti nocoj,
nobeden prijatelj ne pojde z menoj;
moji bratje in sestre ostanejo tu,
a mene bodo nesli v to črno zemljo.
Bo jamica tiha kotiček miru
v tebi mi križa težav ne joku.
Utrujeno vzemi Adamovo kri,
v tvojem v naročju počiti želi.
Izseljenski pastoralni delavci na srečanju
z generalnim vikarjem dr. Philipom Marshallom, Adelaide, 7. avgusta 2014.
10
Res kratki so dnevi na svetu za nas
in hitro nam mine odločeni čas;
ali blagor je tistim, ki v Bogu zaspe,
v slavi nebeški se tam prebude.
Po končani maši se je p. David zahvalil vsem
za sodelovanje in za molitve za p. Janeza.
Zahvalili smo se posebno še krasilkama Angelci
Dodič in Ivi Kresevič, ki sta pripravili okrasitev
pred oltarjem s sliko p. Janeza – ena zadnjih
fotografij p. Janeza v naši cerkvi ob slovesu
avgusta lani. Po maši smo se zbrali v dvoranci
h kavi in pecivu, se srečali, pokramljali in še
obujali spomine na pokojnega p. Janeza. Hvala
gospem, ki so pripravile pogostitev. Naj pokojni
p. Janez počiva v Božjem miru!
POKOJNI:
KATARINA ŽELKO iz Beverly pri Adelaidi je umrla
15. maja 2014. Rojena je bila 28. januarja 1935 v
Beli Krajini. Pokopana je bila 23. maja 2014 iz kapele
pogrebnega zavoda v Underdale. Zapušča moža
Ivana, hčerki Ivanko in Katarino, sina Staneta ter
več vnukov in vnukinj. Hčerka Toni je že pokojna.
Pogrebni obred je opravil italijanski duhovnik, saj je
pokojna pogosto zahajala k maši v italijansko cerkev
v Seaton.
BRUNA MARIJA SAVIO roj. VIDALI je umrla 22.
maja 2014 v Adelaidi. Rojena je bila v 11.09.1932
v Banah pri Trstu. Bila je pogumna in prijazna,
njena vrata so bila vedno odprta za vsakega, prava
Banovka, ki jo bomo njene nekdanje sovaščanke in
prijateljice pogrešale. Mlade je rada učila kuhanja
in rada je prihajala v slovensko cerkev, kjer sta se s
p. Janezom dobro razumela in sodelovala. Pokojna
zapušča moža Brunota, sinova Lorenzota in Eddya,
vnuke in vnukinje ter dva pravnuka. Zapušča tudi
brata Bertota, sestra Laura Renar pa je že pokojna.
Hvala vaščanki Roži Franco za sporočilo.
ANITA MAJCEN, roj. JAMNIK je umrla 24. junija
2014 je na svojem domu v Beulah Park pri Adelaidi.
Rojena je bila v vasi Jelše pri Krškem 1. januarja
1930. Pred leti, ko je še sama vozila avto, je rada
prihajala v slovensko cerkev, zadnja leta pa ni mogla
več. Pokopana je bila 28. junija 2014 na Pavilion
Gardens na pokopališču Enfield. Obred v pokopališki
kapeli je opravil tamkajšnji duhovnik. Njen mož Franc
je že pokojen, za njo pa žalujejo sin Frank z ženo
Marijo, vnuk Nicholas ter vnukinji Monica in Julia.
BOJANA PENKO roj. URBANČIČ je umrla pred
kratkim v Nadanjem selu pri Pivki. Rojena bila v
Nadanjem selu leta 1927. V Avstralijo je prišla leta
1958 in se kmalu poročila z Lojzetom Penkom, ki je
prišel v Avstralijo že leta 1949 in je bil doma iz iste
vasi. Leta 2003 so se vrnili v Slovenijo. Pokopana je
bila v sosednji vasi, v Šmihelu.
Naj ti in vsi naši dragi rajni počivajo v Božjem miru!
p. David
11
S sestro Marijo v Adelaidi - po sledeh zgodnjega otroštva
Štefan Krampač SDB
Konec meseca maja sem na povabilo p. Cirila znova
prišel v svojo rodno Avstralijo, da pomagam p. Davidu
- p. Ciril je namreč odšel za dobra dva meseca v
Slovenijo. Takoj (24. maja) sva se z misijonarko
Marijo odpravila v Adelaido, kjer sva med drugim tudi
urejala prejšnjo številko Misli. Sredi zadnjega tedna v
mesecu maju se je Marija vrnila v Melbourne.
Mesec, ki je posvečen na poseben način naši
nebeški Materi Mariji, smo zaključili s sveto mašo
in šmarnično pobožnostjo. Zbralo se nas je kar lepo
število, da smo celo lahko počastili Marijo s petimi
litanijami po napevu, ki nas ga je naučil p. David. Po
petih mesecih, odkar nisem bil v Adelaidi, sem opazil
in začutil, da se je marsikaj postorilo v hiši, v bivalnih
prostorih.
V dneh, ko sem ostal sam v Adelaidi, smo se z Ano
Brand, Angelo Dodič in Ano Lah popeljali v Glenelg,
kjer smo se sprehodili po pomolu in zaustavili pri
spomeniku. Pred kosilom pa uživali kavico v eni od
uličnih kavarn. Po kosilu smo se zapeljali še do zaliva,
kjer je na obali restavracija, ki se nahaja v obnovljeni
barki. Hvala dobrim gospem za prijeten izlet in kosilo.
Imel sem čast, da sem bil znova gost pri družinah
Horvat in Jenko. Janez Ritoc pa me je povabil na
večerjo, kjer sem srečal tudi njegovo sestro z možem
in zakonca Pahor. Uživali smo dobrote Ritocove
Marije.
Po prvi nedelji v juniju sem se odpravil v Alice Springs,
kjer sva se dobila s p. Davidom in nekaj dni namenila
spoznavanju tega mesta in okolice. Prvi večer sva ob
Anzac Hill Memorial doživela lep sončni zahod. Drugi
dan sva se odpravila po narodnem parku MacDonnell
Ranges, v katerem je veliko lepih sotesk in naravnih
znamenitosti. Tretji dan sva si ogledala muzej Royal
12
Flying Doctor in lahko ugotovila, kako so nekoč
nudili zdravstveno oskrbo ljudem v odročnih krajih
Avstralije in kakšen pomen ima še danes. Zanimivo
je bilo stopiti do telegrafske postaje, ki je ena izmed
12 telegrafskih postaj med Darwinom in Adelaido. Do
večera sva prispela v bližino Uluruja ali Ayers Rock, ki
je največji skalni monolit na svetu in se nahaja skoraj
v geografskem središču Avstralije. Drugi dan sva se
povzpela nanj, ki je visok 318 metrov. Kot se spodobi
za sveti kraj, sva tukaj po naporni hoji opravila
še molitve našemu Bogu. Gora namreč spodbuja
človeka v različnih religijah, da se na njej obrača k
Bogu. Podala sva se tudi do podobne skalne gmote
Kata Tjuta (Mount Olga).
Za sveto mašo na zadnjo nedeljo v mesecu juniju sem
odšel v Adelaido že v sredo zvečer, kajti naslednji dan
je prišla na obisk moja sestra Marija, ki je bila rojena
prav v Adelaidi. Začela sva skupno odkrivanje svojih
korenin. Ob grobu najinega strica in tete ter obenem
krstnega botra in botre (Štefan in Paula Kreslin),
sva pomolila za najino družino in se spomnila
sorodstvenih korenin. Potem sva se ustavila na kraju,
v cerkvi, kjer je Marija prejela duhovno življenje, sveti
krst. To je bilo v cerkvi v Kristusa Kralja v Lockleysu,
v bližini doma za ostarele, kamor je hodil že p. Janez
in hodimo tudi drugi slovenski duhovniki med tednom
maševat. V cerkvi sva se zahvalila za krstno milost in
si nato v župnijski pisarni ogledala krstno knjigo, kjer
je vpisan njen krst.
V soboto sva bila povabljena k Sonji in Andreju
Hahn, kjer smo se zbrali nekateri Prekmurci in uživali
dobrote prijaznih gostiteljev. Sestra pa je imela
priliko, da izve zanimivosti glede vzgojnih ustanov
in šolskega sistema v Avstraliji, kako je s službo,
plačo … Pogovarjali smo se še posebej o stvareh, ki
zanimajo sestro: o rastlinstvu in živalstvu ter kaj bi
bilo zanimivega pogledati naslednje dni.
Zadnjo nedeljo v mesecu juniju smo obhajali praznik
svetih apostolov Petra in Pavla. Priporočali smo se
svetnikoma in še posebej molili za vse, ki so danes
po njunem zgledu apostoli ter prosili, naj Bog po njuni
priprošnji tudi danes nakloni Cerkvi dovolj duhovnih
poklicev. Spomnili smo se p. Darka, ki je na ta dan
obhajal 20 let mašništva ter vseh drugih duhovnikov,
ki so v bližini tega praznika pred leti prejeli zakrament
mašniškega posvečenja in seveda molili za letošnje
novomašnike.
Na začetku tedna nama je gospa Justina Bole
pomagala na uradih, da smo dobili informacije,
kako vložiti prošnjo za potrdilo o državnosti, ki bi ga
rada imela moja sestra. Naslednje dni sva s sestro
namenila čas spoznavanju mesta in njene okolice.
Zelo zanimiv je bil botanični vrt. Zame osebno je v
Adelaidi veliko bolj urejen kot v Melbournu. Sestra je
lahko občudovala lepote parka in skušala primerjati
z razmerami doma. Vse je bilo veliko bolj prostrano.
Veliki parki, ki so urejeni tudi v zimski dobi. Prav
tako so rastline, ki rastejo tudi v Evropi, veliko večjih
dimenzij. Gotovo so tukaj ugodnejši pogoji za rast.
Takoj v nedeljo popoldne (29. junija) sva šla v živalski
vrt Clepark, kjer sva se sprehajala med avstralskimi
živalmi in imela možnost, da se jim približava, jih
hraniva in se z njimi fotografirava. Kaj takega si skoraj
ne moreš predstavljati, da bi se dotaknil kenguruja,
koale … Na koncu sva še stopila do bližnje razgledne
točke Loftly (727m).
Tudi v zimskem času je prijetno hoditi ob morski
obali. Čudovito je bilo ob morju v Glenelgu, na Henley
plaži in ob obali proti pristanišču. V adelaidskem
pristanišču sva šla na kraj, od koder smo s starši
leta 1968 odpluli v Evropo – en mesec plovbe z
ladjo, okrog Afrike (Sueški prekop je namreč bil tedaj
zaprt!), skozi Gibraltarsko ožino do Genove in nato z
vlakom do Slovenije.
V torek in sredo sva bila gosta pri družini Gerden v
Milduri (foto levo spodaj). Ta družina, še posebej
Jožica, je bila povezana z mojima stricema: z
duhovnikom Ignacem in z botrom Štefanom
Kreslinom, ki je živel v Adelaidi. Stric Ignac je bil v
njihovi župniji (Trebnje) kaplan in jo je poučeval
verouk. Njen oče pa se je spoznal z mojim starim
očetom (maminim očetom) v zaporu na Igu. Delila sta
podobni usodi, značilno za prva leta po osvoboditvi,
ko so jima osvoboditelji krivično odvzeli svobodo.
Med nama in to družino so bile torej posebne vezi.
Ko sva popoldne prispela, smo se najprej zbrali k
sveti maši, ki je bila kar v njihovi dnevni sobi. Prišla
sta tudi zakonca Golobič in Plut. Lepo so sodelovali
s petjem, branjem in molitvijo. Ob oltarju na domači
mizi in v njihovem prijetnem domu je bilo – se ne da
drugače reči – preprosto in domače. Po maši smo
se ob obloženi mizi s slovenskimi dobrotami zadržali
v pogovoru. Zanimivo je bilo, s čim so se ukvarjali
Slovenci v teh krajih: imeli so vinograde in pridelovali
dobro vino in rozine. Drugi dan nama je gospa Jožica
razkazala mesto. Zaustavili smo se tudi ob reki Murray
in si ogledali rečni sistem, ki omogoča tudi plovbo po
reki. Na poti proti Adelaidi sva se najprej zaustavila
v zanimivem predelu, v puščavi z rdečim peskom
(The Perry Sandhills), kjer so se otroci spuščali po
hribu navzdol s smučmi in deskami, kakor da bi bili to
sneženi hribi.
Tudi področje Berri sva si želela ogledati, kajti
najina mama je hodila nekaj časa delat v te kraje.
Na poti v Adelaido sva z glavne ceste zavila tudi v
13
prostem srečali in hranili avstralske živali. Po kosilu
smo se sprehodili do Granite Island, kamor pelje
tudi znameniti tramvaj, ki ga vleče konj.
V Adelaidi sem bil še zadnjo nedeljo v juliju, ko
smo zvečer zvedeli, da je dolgoletni dušni pastir
tukajšnje skupnosti, p. Janez, zaključil svoje
zemeljsko romanje.
S sestro Marijo sva iskreno hvaležna adelaidski
skupnosti za vsa znamenja dobrote, prijaznosti in
gostoljubja.
Barossa Valley, kjer pa je najin oče
delal v vinogradih. Skušala sva ugotoviti
s pomočjo očetovih fotografij, kako
izgledajo ti kraji danes.
Za naju je bilo prav tako zanimivo, da
bi odkrila, kje je naša družina živela v
Adelaidi. Najprej smo živeli pri maminem
bratu Štefanu, hiša še danes stoji. Našla
sva tudi hišo na ulici Osmond, kjer je
dajala naši družini gostoljubje družina
Marije Smodiš, ki je bila doma iz naše
sosednje župnije Beltinci. Danes je ta
hiša čisto blizu centra. Na poti k družini
Utrinek z obiska pri Antonu in Gizeli
Špiclin, ki živita v Sydneyu in sta trenutno doma - na Tonetovem domu na
Gornji Bistrici v Prekmurju.
14
Hahn sva se zaustavila pred porodnišnico v Lyell McEwin, kjer
je bila sestra rojena in našla tudi hišo na ulici Redcliff (Elisabeth
Fiels), kjer smo preživeli največ časa, ko smo bili v Adelaidi.
Seveda nisva izpustila centra Adelaide. Že ob ogledu botaničnega
vrta sva se sprehodila ob stavbah univerze. Vstopila sva v
anglikansko in katoliško katedralo ter muzej emigrantstva. Od
anglikanske cerkve sva se sprehodila mimo stadiona Adelaide Oval
in po novem mostu čez reko Torrens (The River Torrens Riverbank
Precinct Pedestrian Bridge). Zadnjo nedeljo sva se zapeljala v
center s tramvajem in se sprehodila tudi po glavni sprehajalni ulici,
kjer nastopajo glasbeniki in je veliko različnih trgovin (Rundle Mall).
Lepo urejeno je središče ob katoliški stolnici (Victoria Square), kjer
ima med drugimi spomeniki posebno mesto kip kraljice Victorie, ki
so ga postavili že leta 1894.
Sestra je občudovala prijaznost ljudi, s katerimi se je srečala v
cerkvi in po maši v dvorani. Prvo nedeljo v juliju je bilo skupno
kosilo v dvoranci: zelo okusni njoki z golažem. Po maši je v
imenu slovenske skupnosti v Adelaidi gospod Ivan Legiša izrekel
obema pozdravne besede. Čestital mi je za 24 let duhovništva, za
nedavni rojstni dan ter zaželel vse dobro za prihodnje delo. Ko se
je zahvaljeval za moje delo, je izrazil željo, da se ponovno vidimo in
če me ne bodo sprejeli v novi župniji, naj se kar vrnem, da me bodo
v Adelaidi sprejeli z veseljem. Ko bom v Sloveniji pa naj obiščem p.
Janeza in ga v imenu vseh pozdravim.
Prekmurci slovimo tudi po gostoljubnosti – z zdravim ponosom
moram seveda pohvaliti tudi svoje – bila sva večkrat deležna
prekmurske gostoljubnosti: na domu Antona in Marije Bunderla
ter Sonje in Andreja Hahn, kjer se je zbrala tudi družina Simona
Horvata. Zadnjo soboto najinega skupnega bivanja v Adelaidi sta
naju Sonja in Andrej Hahn prijazno popeljala na Victor Harbour.
Najprej smo namenili čas živalskemu vrtu, kjer smo lahko na
Zahvala ob vrnitvi v Slovenijo
Nekaj dni je že od tedaj, ko sem se vrnil v Slovenijo
in jutri, 1. avgusta 2014, začenjam službo župnika
v župniji Radenci. V preteklem letu – sobotnem
letu – sem še posebej močno začutil, da imam dve
domovini: Avstralija – dežela rojstva in Slovenija –
dežela odraščanja. Iz ene domovine sem odšel v
drugo. Kar dvakrat – skupaj več kot pet mesecev
- sem občutil in doživel, da je tudi tukaj moj dom.
Lahko bi rekel, kot pravi pesem: Tu je moj dom! Tu
sem doma! Tu je del mene! Del mojega srca! Dom
ustvarjamo ljudje s prijaznostjo, dobroto, ljubeznijo…
To sem doživljam v veliki meri med vsemi vami, največ
časa so mi seveda nudili dom: pater Ciril in pater
David ter misijonarka Marija. Vsem hvala, Bog plačaj.
Ko govorimo o domu, najprej pomislimo na sorodnike;
hvala mojim sorodnikom: Žalikovim, ki so me prijazno
sprejeli kot člana svoje družine. Počutil sem se doma
med vsemi vami, ko smo se srečevali v vaših domovih,
ali tukaj v cerkvi, spodaj pod cerkvijo, v dvorani … ob
raznih priložnostih … Vsem se iskreno zahvaljujem.
Odhajam, da bom pomagal ljudem v župniji Radenci,
da bo zanje tudi župnija prijeten dom, kjer se bodo
radi zbirali. Če boste hodili v bližini, pridite na obisk v
Radence. Tudi vsem vam želim, da bi še naprej radi
prihajali sem v Kew, kjer je tudi vaš dom, kjer ste doma,
kjer je del vas in del vašega srca.
Štefan Krampač
Pismo Marije Čepin, sestre g. Štefana Krampača
Pozdravljeni p. Ciril, p. David in ga. Marija,
dober teden je minil, kar sem se vrnila iz Avstralije.
V tem tednu sem v mislih urejala vtise in občutke, s
katerimi sem se vrnila domov. Veliko je bilo vsega:
lepega, doživetega, bogatega. Doživela sem
enega najbolj bogatih dopustov do sedaj, videla in
doživela toliko novega: bila na kraju mojega rojstva,
krsta, na kraju mojega bivanja v prvih trenutkih
življenja, obiskala botanične vrtove, živalske
vrtove, parke, znamenitosti Avstralije…. Najbolj
me je navdušila in prevzela brezmejnost pokrajine
in morja, ko občutiš majhnost in nebogljenost,
ko ne vidiš konca, ena sama neskončna daljava
in širjava. In srečanja s sorodniki, prijatelji mojih
staršev ter Slovenci, ki živijo v Avstraliji. Nepozabno.
Prijetno sem bila presenečena nad vašo in njihovo
odprtostjo, sproščenostjo, prijaznostjo, pozornostjo,
dobrodušnostjo, dobroto, ... Nisem dojela, da te lahko
nekdo, ki te še nikoli ni srečal in te verjetno po večini
tudi nikoli ne bo, sprejme tako prisrčno. Prosim, če bo
priložnost nanesla, povejte jim to, da jih občudujem in
da sem jim za vse to hvaležna.
Da sem imela priložnost vse to doživeti, imate ključno
zaslugo vi, p. Ciril, p. David in gospa Marija. Polna lepih
vtisov se vam iskreno zahvaljujem za vse: za aktivno
sodelovanje pri realizaciji ideje mojega brata Štefana,
da pridem v Avstralijo: za možnost bivanja in
življenja v vaših ustanovah, za vaš čas, prevoze,
hrano. Potovanje v domovino je bilo dobro. Na
letališču v Zagrebu so me pričakali vsi moji, med
njimi je bila tudi moja mama - torej presenečenje.
Tako, da se je moje potovanje začelo, trajalo
in »zaključilo« s prijetnimi presenečenji. V
narekovaj sem dala zato, ker na nek način še
traja in traja. Doma in v službi so me sprejeli z
navdušenjem in velikim zanimanjem za življenje
v Avstraliji. Tako sedaj pripravljam slikovni
material za predstavitev. Hvaležna vsem skupaj
in vsakemu posebej za vse. Vse vas lepo
pozdravljam in želim vse dobro.
15
p. Darko Žnidaršič OFM
p. Valerijan Jenko OFM, OAM
ST. RAPHAEL SLOVENIAN MISSION
313 Merrylands Road, PO Box 280
MERRYLANDS NSW 2160
PREHOJENA POT IN - “NA TVOJO BESEDO,
GOSPOD!” (Lk 5,5)
MESEC
JUNIJ
je
mesec
duhovniških
posvečenj. Duhovniki v Sloveniji obhajamo
obletnice posvečenja, v dekanijah in škofijah dan
duhovniškega posvečenja – “dies sanctificationis
sacerdotalis” – za osebno in skupno duhovno
obnovo, utrditev bratskih vezi, za skupno prošnjo
Gospodu za Božje ljudstvo, ki nam je zaupano. Za
to, da bolj pripadamo Gospodu in lažje poprimemo
drug drugega bremena. Dušni pastir pa je še bolj
tisti, ki “ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za
ljudstvo” (spev iz molitvenega bogoslužja). Papež
Frančišek v svojih katehezah spodbuja duhovnike
in vernike k molitvi drug za drugega in k tesnemu
stiku z Jezusom. »Duhovnik, ki časti Jezusa
Kristusa, duhovnik, ki govori z Jezusom Kristusom,
duhovnik, ki išče Jezusa Kristusa in se pusti iskati
Jezusu Kristusu – to je središče našega življenja.
Če tega ni, izgubimo vse. In kaj bomo dali ljudem?«
(Papež Frančišek v homiliji pri sv. maši, 13.1.2014).
Praznik sv. Petra in Pavla, ko naši slovenski škofje
posvečujejo novomašnike, pa je letos zame, patra
Darka, voditelja slovenskih občestev v NSW, ACT,
QLD in WA, še posebej pomenljiv, saj sem pred 20
leti po rokah ljubljanskega nadškofa in slovenskega
metropolita dr. Alojzija Šuštarja prejel duhovniško
posvečenje. Takrat nas je bilo posvečenih 20
novomašnikov: 15 v Ljubljani, 1 v Logu pri Vipavi,
1 v Mariboru, 2 v Pleterjah, še eden je bil posvečen
v Mariboru jeseni. Skoraj polovico duhovniških let –
letos jih bo že devet - sem daroval Vam, slovenskim
rojakom pod Južnim križem. Hitro so minila: prva tri
leta kaplanske službe v Novem mestu v Kloštru (sv.
Lenart), potem štiri leta na Brezjah, štiri leta sem
bil župnik v Mošnjah, tri mesece – ko sem čakal na
vizo za Avstralijo in p. Filipa, da je prišel domov –
pri Novi Štifti pri Ribnici in sedaj deveto leto med
Vami. Bogu in Vam sem hvaležen za prehojeno pot.
16
Tel.: (02) 9637 7147 in (02) 9682 5478
Mobile: 0409 074 760; 0419 236 783
Fax: (02) 9682 7692
E-mail: [email protected]
[email protected]
Večkrat ni bila lahka, je pa zato zanimiva, Gospod
nam pomaga in mi si pomagamo med seboj. Še več
pa je seveda naših pričakovanj in ta pričakovanja
so rada prevelika. Zato je toliko bolj potrebno, da ne
samo pričakujemo, ampak tudi dajemo in stopimo
skupaj, kot sem Vas večkrat spodbujal.
Škof msgr. Andrej Glavan, apostolski administrator
ljubljanske nadškofije, ki je posvetil novomašnika v
ljubljanski stolnici, je v homiliji dejal: “Dragi bratje
in sestre! Ko obiskujem župnije, vidim in slišim,
kako velika pričakovanja imate laiki, verniki do
duhovnikov. Pogosto slišimo, kar je spodbudno,
da cenite, da potrebujete duhovnike. Vendar
tudi duhovniki potrebujejo Cerkev, zavestnih,
osveščenih, aktivnih, angažiranih laikov. Včasih
veliko zahtevate in pričakujete od duhovnikov,
in prav je tako. Istočasno pa vedite, da danes
ni lahko biti duhovnik. Kdor se je velikodušno in
popolno daroval, ostaja človek in vsak hip ta človek
zahteva in hoče vzeti nazaj, kar je daroval. Da
nekdo ostane zvest in trajno razpoložljiv Bogu in
bratom, se mora vztrajno boriti. Molite za duhovnike
in nove poklice po vzoru prve Cerkve, pokažite
svojo skrb, pozornost in ljubezen za duhovnike, da
bodo čutili, da niso zaman darovali svoje življenje,
da se ne bodo počutili nekoristne. Molite, da bodo
živeli tako, kot bodo danes obljubili, zakaj molitev
ustvarja duhovnike in duhovnik se ustvarja in raste
po molitvi.”
Jezusovi učenci niso doživeli samo enkrat, da
niso ujeli nič ali kdaj zelo malo rib. Toda Peter je
rekel Jezusu: “Na tvojo besedo, Gospod, bom
vrgel mreže” (Lk 5,5). “Na tvojo besedo, Gospod,”
odgovorimo oznanjevalci, ki po Tvoji volji prihajamo
v župnije, samostane, misijone in med Slovence
po svetu. “Na tvojo besedo, Gospod,” odgovorimo
vsi skupaj in napravimo še kaj lepega za Boga in
spodbudnega za nas vse! - pater Darko
Pred nami je…
JULIJ IN AVGUST sta pri nas bolj mirna meseca,
nekateri se odpravijo na toplejši sever – pod rodni krov,
v pestre in tople poletne mesece na domači zemlji,
med domače ljudi. Letos je kar nekaj prireditev, tako
“Srečanje v moji deželi”, nedelja Slovencev po svetu
6.7., ko smo avstralski Slovenci na Brezjah podarili
mozaik Marije Pomagaj, Kraljice Slovencev, ki ima
posebno mesto v naših Božjih hišah, znamenjih in
v naših srcih, na vseh straneh sveta. V avgustu in
decembru bodo višarski dnevi mladih in še marsikaj
drugega najdemo v verskem tisku in na spletu za
našo dušo in telo.
SYDNEY - MERRYLANDS – SV. RAFAEL
V zimskih mesecih so bogoslužja kot običajno, med
tednom ob 6.00 zvečer, razen ob četrtkih, ko je sv.
maša ob 10.30 dopoldne. Ob nedeljah pa je sv. maša
ob 9.30 dopoldne.
NA PRAZNIK MARIJINEGA VNEBOVZETJA –
VELIKI ŠMAREN, 15.8., in PRAZNIK MARIJINEGA
ROJSTVA – MALI ŠMAREN bosta sv. maši v naši
cerkvi ob 9.30 dopoldne in ob 6.00 zvečer. Na
veliki šmaren tudi obnovimo posvetitev slovenskega
naroda Materi Božji.
Enako bosta sv. maši NA MALI ŠMAREN, PRAZNIK
MARIJINEGA ROJSTVA, v ponedeljek, 8.9., ob
9.30 dopoldne in ob 6.00 zvečer.
NAŠA MOLITVENA SKUPINA SRCA JEZUSOVEGA
PRAZNUJE LETOS 25-LETNICO. Iz zakladnice
Vaših fotografij, spominov, pričevanj, ki ste jih zbrali
in prinesli do konca maja, je direktor Slovenian Media
House in urednik naših spletnih strani g. Florjan Auser
pripravil posebne plakate za razstavo, ki bo odprta
v naši dvorani. SREBRNO OBLETNICO molitvene
skupine bomo praznovali v nedeljo po velikem
šmarnu, 17.8., ob 9.30 dopoldne s sv. mašo v naši
cerkvi. Po sv. maši se dobimo v naši dvorani.
Radi bi tudi izdali priložnostno knjižico ob jubileju
molitvene skupine, vendar se bomo morali zadovoljiti
kar z redno številko našega glasila Rafael zaradi
omejenih sredstev in tudi zaradi gradiva samega.
Hkrati pa bomo lahko dopolnjevali svoje spomine in
pričevanja še v naslednjih številkah našega glasila
RAFAEL, kar bo tudi dobrodošlo.
OČETOVSKI DAN bomo praznovali prvo nedeljo v
septembru, 7.9.2014.
ŽEGNANJE IN ZAKONSKE JUBILEJE praznujemo
zadnjo nedeljo v septembru, 28.9. Vabimo Vas,
da se prijavite – ne samo starejši zlati ali biserni (ali
drugi), ampak tudi mlajši pari, ki praznujete 5, 10, 15
in naslednje obletnice, deljive s številom 5. Lepo bi
bilo, če bi se mlajši pari še večkrat dobivali in tako
zaživi zakonska skupina, kot jih imajo v številnih
župnijah.
WOLLONGONG – FIGTREE
SLOVENSKA CERKEV VSEH SVETIH
Sv. maše so vsako 2. nedeljo v mesecu ob
4.00 popoldne od maja do vključno avgusta,
od septembra pa bo sv. maša spet ob 5.00
popoldne, prvič na praznik povišanja sv. Križa,
14.9.
Ob prazniku sv. Rešnjega Telesa in Krvi smo
doslej imeli evharistično pobožnost tisto nedeljo ali
na najbližjo nedeljo – namesto telovske procesije.
Odslej bo ta pobožnost samo tedaj, kadar bo
praznik padel na 2. nedeljo v mesecu, ko je naša
redna sv. maša.
MAŠA NARODOV bo v nedeljo, 31.8.2014,
ob 2.00 popoldne v katedrali sv. Frančiška
Ksaverija v Wollongongu. Po sv. maši bo v
dvorani St. Mary’s College kulturni program.
Za naše ŽEGNANJE, ki bo na zahvalno nedeljo,
9.11., bo z nami domači škof iz Wollongonga
msgr. PETER INGHAM, ki letos 18.7. praznuje
50-letnico duhovništva – zlato mašo. Že sedaj
si označimo datum, da bomo takrat zbrani
ob nadpastirju res povzdignili praznik naših
zavetnikov. Dobrodošle ste narodne noše!
CANBERRA – GARRAN
SV. PETER IN PAVEL
Sv. maša je vsako 3. nedeljo v mesecu ob 6.00
zvečer v cerkvi sv. Petra in Pavla v Garranu:
20.7., 17.8., 21.9., 19.10, 16.11., 21.12, in božična
25.12.
V maju je sv. maša odpadla zaradi bolezni p.
Valerijana, p. Darko pa je bil takrat v Sloveniji. Sv.
mašo, ki je bila takrat oznanjena, bomo opravili v
Canberri, ko bo spet redna Božja služba.
NEWCASTLE – HAMILTON
KATEDRALA SRCA JEZUSOVEGA
Sv. maši bosta ob 6.00 zvečer v katedrali Srca
Jezusovega v Hamiltonu: v nedeljo, 31.8., in
božična na nedeljo sv. Družine, 28.12. Po sv.
maši je srečanje v župnijski konferenčni sobi.
Lepo vabljeni in obvestite se med seboj.
ZLATA OBALA IN PLANINKA
Romanje v Marian Valley ob 5. obletnici
kapelice Marije Pomagaj bo na Fatimski dan v
septembru, 13.9. Romarska sv. maša je ob 11.00
dopoldne. Zaradi redne procesije ta dan bomo
17
program nekoliko prilagodili, molitve pri naši kapelici
Marije Pomagaj in pete litanije pa ostanejo.
Dosedanji prior v Marian Valley p. Columba
Macbeth-Green je bil letos 12.4. imenovan in
3.7.2014 posvečen v škofa škofije Wilcania
– Forbes, NSW. V Marian Valley ga bo kot prior
nasledil provincial p. Albert Wasniowski, dosedanji
župnik v Merrylandsu. V Merrylandsu bo župnijo sv.
Marjete Marije Alakok prevzel dosedanji kaplan p.
Damian Mosakowski, pomagala mu bosta kaplana
p. Peter Zytka in letošnji novomašnik p. Peter
Strohmayer.
Novi škof p. COLUMBA bo vodil slovesno bogoslužje
v Marian Valley v soboto, 6.9., ob 11. uri (ne 8.9.,
kot so nam najprej sporočili). Označimo si datum,
prav tako za naše romanje 13.9. Svojo udeležbo
sporočite Jožetu in Marti Gjerek, da ne bomo lačni,
ko bomo po sv. maši sedli za mizo (13.9.). Več
najdete na spletni strani www.marianvalley.org .
Žegnanje na Gold Coastu: Sv. maša bo tam
v nedeljo po našem romanju – 2. nedeljo v
septembru, 14.9., ob 10.00 dopoldne. Bog daj, da
bi postala to lepa tradicija, dokler bomo skupaj.
za bogoslužja v naslednjih dneh poskrbeli patri
pavlinci, ki vodijo krajevno župnijo v Merrylandsu.
Ko je bil p. Valerijan boljši, je prišel domov, vendar
bo vse bolj potreboval našo pomoč in polno oskrbo,
saj sam ne more biti več.
V ponedeljek, 19.5., sva se srečala s provincialom
p. Stanetom, zvečer pa sem maševal za naše
bogoslovce. Letos imamo 4 ponovince: 3
bogoslovce in p. Benedikta, ki je prišel k nam kot
škofijski duhovnik, doma je s Kuzme na Goričkem.
Še dva fanta, Jan Dominik in Alen, pa bosta
septembra letos začela noviciat na Sveti Gori. Žal
nisem mogel obiskati našega novinca br. Damijana
na Trsatu. Praznik Marije Pomagaj na Brezjah ob
200-letnici milostne podobe je bil skrbno pripravljen
in je minil v zares lepem vzdušju. Zlasti lepa je
bila večerna procesija 23. maja z izvirno milostno
podobo Marije Pomagaj. Naslednji dan smo se
znova zbrali k slovesnemu bogoslužju, ki ga je vodil
apostolski administrator ljubljanske nadškofije škof
msgr. Andrej Glavan. V nedeljo pa me je župnik
p. Tadej povabil v župnijo Mošnje, kjer sem svoji
nekdanji veroučenki krstil sina.
PERTH – OSBORNE PARK – SV. KIERAN
O obisku patra in sv. maši boste obveščeni.
Predvidoma bo sv. maša v župnijski cerkvi v Osborne
Parku spet v novembru, na praznik Kristusa Kralja,
23.11.2014.
V sredo, 28.5., smo se bratje frančiškani zbrali v
lepem številu pri Novi Štifti, kjer letos praznujemo
100-letnico prihoda in delovanja. Ko smo si prvič
privezali duše in telesa, smo se zbrali v Marijini
MED NAMI JE BILO…
MATERINSKI DAN smo proslavili 11.5.2014, na
4. velikonočno nedeljo. Na začetku sv. maše nas
je pozdravila Mirjam Stariha. Bog povrni otrokom in
staršem!
Pater DARKO je isti dan zvečer že odpotoval v
Slovenijo na dopust in praznovanja jubilejev. Dan
po prihodu, 13.5., sem daroval sv. mašo v Tržiču za
svojo pokojno mami ob 20. obletnici. Že naslednji
dan, 14.5., smo se srečali sošolci duhovniki, ki smo
se zahvalili Gospodu za 20-letnico duhovniške
službe s sv. mašo v Kamniku v frančiškanski cerkvi
sv. Jakoba. Sprejela sta nas p. Pashal, ki nam je
razkazal znamenito samostansko knjižnico, in p.
Lovrenc. Po čaju, kavi in prijetnem klepetu smo
se odpeljali v Stranje, kjer smo si ogledali lepo
obnovljeno župnijsko cerkev sv. Benedikta, ki jo je
po vojni močno poškodovano čudovito obnovil in
opremil arhitekt prof. Jožef Plečnik. Srečanje smo
sklenili s kosilom “Pri planinskem orlu” v Stahovici.
Ni še minil prvi teden dopusta, ko sem zvedel,
da je p. Valerijan moral v bolnišnico. Na srečo so
18
cerkvi k molitvi in provincialovemu nagovoru. Na
pikniku na dvorišču, pod znamenito košato lipo,
pa so nas vabile raznovrstne dobrote: medvedov
golaž (verjeli ali ne), ajdovi žganci, dobrote na
žaru in domač sirov in jabolčni zavitek. V kapeli
sv. Jožefa smo odprli in si ogledali fotografsko
razstavo slik naših cerkva in samostanov, ki jo je
pripravil Janez Kotar in jo bodo ob 500-letnici naše
province, ki jo praznujemo v septembru, postavili
še v drugih naših samostanih.
Zadnji dan majnika sem v Jelendolu pri Tržiču
blagoslovil novo gasilsko vozilo ob 60-letnici
Prostovoljnega gasilskega društva. Zvečer sem se
odpeljal v Novo mesto in v nedeljo, 1.6., maševal
v župnijski cerkvi sv. Lenarta, kjer sem začel svoje
duhovniško služenje. Lepo je bilo srečati stare in nove
obraze, ko se toliko let nismo videli, in znova sem
začutil, kako je bilo najlepše poglavje duhovniškega
življenja in dela prav tukaj. Popoldne sva z župnikom
p. Krizostomom obiskala na Verdunu brata in mamo
p. Cirila, p. Ciril se je tudi sam pripeljal z Brezij domov
k svojim najdražjim. Naslednji dan sem obiskal
sorodnike v Beli krajini, v torek, 3.6. pa p. Janeza v
Radljah ob Dravi. Z njegovo svakinjo Jožico sva se
kar nekajkrat poklicala, ker je domačija prav skrita
na lepi gozdni jasi, ob potočku in v ptičjem petju.
Kmalu za menoj je prišel provincial p. Stane. Kot bi
se zmenili! P. Janez ni najboljšega zdravja, vendar
je bil vesel obiska. Proti večeru sem se odpeljal v
Črno na Koroškem, eno uro daleč, da sem maševal
in nagovoril občestvo in birmance, ki so se pripravljali
na birmo. Župnik Tone Vrisk se še živo spominja
sorodnikov in rojakov v Avstraliji.
Za dan duhovniškega posvečenja sem se pridružil
sobratom duhovnikom tržiške dekanije. G. Ciril Lazar,
župnik v Lešah, nas je povabil v domačo župnijo
Šentjurij – Podkum ob svoji 80-letnici. Strmi hribi in
doline, ki jih ne prevoziš vsak dan, toda poplačani
smo z lepimi kraji in lepim razgledom. Cerkev sv.
Jurija, v kateri smo somaševali, je bila nedavno
prenovljena. Ko smo ugibali apostole – kipe na
stranskih oltarjih, jih kar nismo mogli uganiti, ker so
manjkali atributi, s katerimi jih navadno upodabljajo.
Le sv. Matija na desnem stranskem oltarju je imel na
tleh – podstavku eno majhno sekirico, kot bi šel cepit
drva. Za mučeništvo tale sekirica res ne bi bila, saj še
zdaleč ni bila podobna kakšni mesarici, kot jo je npr.
skoval Martin Krpan za Brdavsa. Ogledali smo si tudi
Bratsko srečanje pri Novi Štifti na Dolenjskem, 28. maja 2014.
19
novo župnijsko cerkev v Litiji, kjer je p. Marko Ivan Rupnik
izdelal čudovit mozaik Jezusovega spremenjenja na gori,
po kosilu pa še Svibno.
Po vrnitvi v Avstralijo sem v nedeljo, 15.6., na praznik
Svete Trojice, daroval sv. mašo in telovsko procesijo
pri Sv. Rafaelu. Ker je bila naslednjo nedeljo, 22.6.,
družinska sv. maša in potem sv. maša za domovino na
Slovenskem društvu Sydney, za procesijo praktično ne bi
imeli nobenega časa in do naslednje sv. maše prav tako
ne, zato smo imeli procesijo eno nedeljo prej. Sv. maše
in procesije smo se udeležili v lepem številu, le otroke, ki
bi potresali cvetje Jezusu v čast, vse preveč pogrešamo.
Brat veter je ob velikodušnem bratu soncu v naši zimi prav
tako veselo bril svojo pesem.
Naslednjo nedeljo, 22.6., na praznik sv. Rešnjega Telesa
in Krvi, smo se zbrali pri Sv. Rafaelu k družinski sv. maši,
ob 11.30 pa k sv. maši za domovino na Slovenskem
društvu. Žal je družinska sv. maša zelo slabo obiskana,
če pogledamo naš mladi rod, včasih je navzoč komaj
kdo. Zato je bila že nekajkrat ta sv. maša slovenska, ne
angleška. Res se sprašujemo, kako dolgo naj še vlečemo
tako in kaj bi še vpeljali novega.
Na Slovenskem društvu Sydney smo se zbrali k sv. maši
v velikem številu od blizu in daleč. Pridružili
so se nam predstavniki slovenskih skupnosti
iz Wollongonga, Canberre, Newcastla. Rojaki
iz Canberre so prišli celo z malim avtobusom.
V lepem sončnem vremenu veter danes piha
manj, pa vseeno je sveže. V prijetni družbi
v dvorani smo nazdravili naši Sloveniji in
popoldne proslavili obletnico naše Slovenije.
Predsednik Štefan Šernek je podelil
priznanja, ki so jih dobili podpredsednik Vlado
Čeh, tajnica Lyn Pušenjak in Mirko Kalac.
Predsednikom
Slovensko-avstralskega
društva Triglav Canberra Franc Čulek in
predsednik SD Sydney Štefan Šernek pa sta
podelila doživljenjsko članstvo društvoma v
zahvalo za medsebojno sodelovanje.
Prvo sv. obhajilo in birma
ŠPELA KRIŠTOF, 31, iz župnije Ljubljana –
Bežigrad, se je pripravljala na zakramente
uvajanja in prejela prvo sv. obhajilo in sv.
birmo v nedeljo, 11.5.2014, pri našem Sv.
Rafaelu pri italijanski sv. maši ob 8.00 zjutraj.
Iskreno čestitamo!
Na praznik sv. Petra in Pavla, 29.6., pa so
v Merrylandsu prvič prejeli Jezusa pod
podobo kruha naši prvoobhajanci: DAVID
in MONICA ERGAVER, EMMA KOCIPER in
MATTHEW SLATINŠEK. David, Monica in
Matthew so pridni ministranti, pa tudi Emma
rada dejavno sodeluje pri naših bogoslužjih.
Veseli bomo še novih obrazov. – P. Darko,
ki je vodil bogoslužje, je posebej povabil
prvoobhajance in člane občestva, da bi v moči
svetega obhajila res hodili za Gospodom, v
vsakdanjih radostih in preizkušnjah.
NAŠ POKOJNI
Pater Valerijan in Florjan Auser sta v ponedeljek, 23.6.2014,
poletela v poletno Slovenijo. Na letališče so ju
pospremili Jeni in Fredi Brežnik ter Sonja Fisher.
20
FRANK LUPŠA je nenadoma umrl v Radencih
v Sloveniji 12.4.2014. Rojen je bil 9.4.1966 v
Auburnu, NSW, staršema Alojzu in Katarini, r.
Jandel in bil krščen v krajevni župniji 7.5.1966.
V naši cerkvi sv. Rafaela je prejel zakrament sv.
birme 2.10.1977. Za našo cerkev sv. Rafaela je
pred leti napravil štalico za naše božične jaslice.
Skupaj s sestro sta kot mladinca vedno rada
pomagala vsako leto pri postavitvi jaslic ter drugih
delih v cerkvi, se spominja pater Ciril. Po poklicu
je bil Frankie računalniški programer. Zapušča
ženo Simono, sinova Filipa in Taia, v Avstraliji pa
očeta Alojza, mamo Katarino in sestro Mirjam.
K sv. maši in pogrebu so se zbrali 17.6.2014 v
Radencih.
LOJZE KOŠOROK je umrl v bolnišnici Rakičan v Murski
Soboti 15.6.2014. Rodil se je 23.5.1931 v Lončarjevem
Dolu v župniji Sevnica. V Avstralijo je prišel leta 1959.
Poročen je bil z Marijo Rozman iz Gibine, župnija
Razkrižje. Živela sta v Petershamu, NSW. Otrok nista
imela. Lojze je bil po poklicu ekonomski tehnik, v
Avstraliji je delal do upokojitve kot potovalni agent. Z
ženo Marijo sta bila aktivna člana slovenske skupnosti
v Sydneyu. Pred desetimi leti sta se vrnila v Slovenijo v
Gibino pri Ljutomeru na hrvaško-slovenski meji. Marija
je umrla pred petimi leti. Po njeni smrti se je Lojze
preselil v Dom starejših občanov v Ljutomer. Lojze
zapušča v Avstraliji brata Jožeta in družino v Sydneyu,
nečakinjo Vido in njeno družino v Kanadi, v Sloveniji
pa sestro Marico in družino v Novem mestu. Pogrebno
slovesnost s potrošenjem pepela na pokopališču v
Sevnici sta opravila v četrtek, 19.6.2014, sevniški
župnik g. Vinko Štrucelj SDB in pater Ciril A. Božič OFM
OAM, ki mu je tudi spregovoril v slovo in na Brezjah
daroval pogrebno mašo za Lojzeta. Od Lojzeta so se
z Marijino pesmijo poslovili rojaki iz Razkrižja, ki so
prišli na pogreb s svojim avtobusom. Lojzetu v slovo sta
občuteno spregovorila župan Razkrižja Stane Ivanušič
in prav tako nekdanji avstralski Slovenec, dober
Lojzetov prijatelj Peter Česnik. Na pogrebu je bilo tudi
nekaj nekdanjih avstralskih Slovencev, gospa Česnik in
nekdanji Sydneyčan Tone Bulovec.
Pater SIMON (ALFONZ) RUPNIK, kapucin, rodni
brat naših sobratov p. Filipa in br. Leona, je umrl v
Mariboru 14.6.2014, star 79 let. Luč sveta je zagledal
28.10.1934 v Žireh. Slovesne zaobljube je izrekel
4.10.1964 v Ljubljani, mašniško posvečenje je prejel
29.6.1965 v Ljubljani. Deloval je kot kaplan v Črnečah
pri Dravogradu, na Ptuju pri Sv. Ožbaltu in od leta 1988 v
Mariboru pri Sv. Jožefu, kjer je bil prav tako kaplan in od
leta 1997 župnik sodelavec. Bil je tih, skromen redovnik
in duhovnik, ki pa je ob vsakem srečanju izžareval
svojo trdno vero. Župljani in drugi verniki Maribora se
ga bodo spominjali kot spovednika, ki je po zakramentu
sprave mnoge okrepil in jim pomagal najti notranji mir in
spravo z Bogom (prim. www.slomsek.net). Sv. mašo v
cerkvi sv. Jožefa v Mariboru na Studencih in pogreb na
pokopališču Pobrežje je vodil upokojeni nadškof msgr.
dr. Franc Kramberger v torek, 17.6.2014.
KAREL PLAVČAK je umrl po daljši bolezni v Camdenu
17.6.2014. Rojen je bil 9.1.1945 v Čača vasi pri Rogaški
Slatini, župnija Kostrivnica. V Avstralijo je prišel decembra
1967. Dne 6.12.1971 sta se poročila z Dragico Neševsko,
ki je doma iz Makedonije. Karel poleg žene Dragice
zapušča hčer Barbaro z možem Tonyjem, sina Tonyja z
ženo Suzi, vnuke Dylana, Logana, Baileya, Brandona in
Jaydena. Delal je kot krovec, kasneje je bil prodajalec in
vodja podjetja in je nabavljal vina, likerje, žgane pijače
in druge izdelke za naše slovenske organizacije. Zadnja
leta je nosil križ bolezni. K pogrebnemu obredu smo se
zbrali v petek, 27.6.2014, v župnijski cerkvi sv. Pavla
v Camdenu. Molitve je vodil domači župnik g. Michael
Williams, slovenske molitve na grobu v Camdenu pa p.
Darko.
MILENA KIMOVEC je umrla na praznik Srca Jezusovega,
27.6.2014 popoldne v Wollongong Nursing Home v
Figtreeju. Luč sveta je zagledala 3.3.1927 v Bezuljaku v
župniji Begunje pri Cerknici kot deveta od desetih otrok.
Doma so imeli veliko kmetijo in gostilno. Že zgodaj se je
naučila gospodinjskih in kmečkih opravil. Mama je bila
odlična kuharica in Milena prav tako. Družino je zelo
prizadela druga svetovna vojna, ko so bili ubiti kar trije
sinovi - Milenini bratje. Milena je prišla v Avstralijo leta
1967, se poročila z Janezom Kimovcem in si ustvarila
družino. Bila sta skrbna starša svojima hčerkama. Po
desetih letih sta zgradila novo hišo. Milena je bila kljub
velikim preizkušnjam močna v veri in imela je smisel
za humor. Rada je prihajala v našo cerkev vseh svetih
k nedeljskim sv. mašam, poklepetala po sv. mašah in
nasmejali smo se kdaj njenim dovtipom. Zadnja leta, ko
ni mogla več v cerkev, sva ji patra prinašala obhajilo v
dom počitka. Večkrat je prejela tudi bolniško maziljenje.
Milena zapušča hčerki Marinko in Jane, vnuke Natasho,
Joshua, Davida in Abigaila, v Sloveniji brata Vinka in
njegovo družino, v Čakovcu na Hrvaškem pa sestro
Tončko in njeno družino. Mož Janez je umrl leta 1998.
Pogrebno sv. mašo za Mileno smo obhajali 2.7.2014
v naši cerkvi vseh svetih v Figtreeju. V slovo ji je
spregovorila hči Marinka. Milena in mož Janez počivata
na pokopališču Lakeside – Kanahooka.
JANEZ ŠVEB je nenadoma umrl na svojem domu v
Rooty Hillu na praznik Srca Jezusovega, 27.6.2014
zgodaj popoldne. V nedeljo je bil še pri sv. maši in
obhajilu v naši cerkvi sv. Rafaela. Luč sveta je zagledal
29.6.1939 v Učakovcih v župniji Vinica v Beli krajini kot
tretji od šestih otrok. Po poklicu je bil delavec. Bratje
Franc, Janez in Mirko ter sestra Marija in njena družina
so veliko in radi sodelovali že pri gradnji naše cerkve
in misijona, pri naših prireditvah, bratje so pripravljali
BBQ ob žegnanjih, materinskem in očetovskem dnevu,
sodelovali v cerkvi, pobirali nedeljske nabirke, nosili
bandera pri procesijah, Franc je tudi bral berila in
prošnje. Brata Franc in Mirko sta že odšla k Bogu, Franc
leta 2006, Mirko 2009, Janez pa je še naprej daroval
apostolat bolezni in trpljenja. Težko je hodil, vendar je
ostal veder, družaben, rad je prihajal k našim sv. mašam
in k molitveni skupini, daroval za sv. maše, za naše
misijonarje in druge potrebne in se tudi spomnil patrov,
naše cerkve in misijona. Občudovali smo njegovo
močno voljo. Pred leti je k sebi vzel domov obolelega
brata Mirka in požrtvovalno skrbel zanj. Občudoval sem
njegov izreden spomin, ko sem obema z Mirkom podelil
zakramente, vedel je za vse datume, kdaj so sestra in
bratje prišli v Avstralijo, kdaj se je ta ali oni preselil ali
naselil v tej in tej hiši. (Tudi sam imam rad obletnice in
datume in sva se oba prav nasmejala, ko sem mu ob
obisku dejal, da bi lahko kdaj tekmovala, op. p. D.). Janez
21
zapušča sestro Marijo in nečaka Janka v Avstraliji,
doma v Beli krajini v Sloveniji pa sestri Faniko in Zdenko
in njuni družini. Pogrebno sv. mašo smo obhajali pri Sv.
Rafaelu v Merrylandsu v petek, 4.7.2014, ob zelo lepi
udeležbi ljudstva. Janez počiva na slovenskem delu
pokopališča Rookwood. Bog bodi vsem trem plačnik in
prosite za naše občestvo!
ALOJZ POROPAT je umrl v torek, 1.7.2014 v Coledale
Hospital v Wollongongu. Rojen je bil 1.2.1933 v Hrušici
na Primorskem. V Avstraliji je delal v železarni v
Wollongongu. Poročen je bil z Ljubico, rojeno Bakin,
ki je bila doma s Hrvaške in je sedaj že pokojna. Alojz
zapušča sina Danila z ženo Denise, sina Denisa z
ženo Mariso, vnuka Emmo in Huga in v Sloveniji brata
Franeta in njegovo družino. Brat Jadran je že pokojni.
Pogrebno sv. mašo smo obhajali v naši cerkvi vseh
svetih v Figtreeju – Wollongongu v soboto, 5.7.2014,
pokopan je na pokopališču Jamberoo.
MARICA TOMAŽIČ ml. je umrla v Pendle Hill Nursing
Home v nedeljo, 13.7.2014 popoldne. Rodila se je
4.3.1933 v vasi Nova Lipa v župniji Vinica v Beli krajini.
V Avstralijo je prišla leta 1959 kot ena od prvih rojakov, ki
so pripotovali z letalom, ko so naši priseljenci večinoma
še potovali z ladjami. Pričakal jo je brat Janez, ki jo
je odpeljal v Bonegillo. Marica je delala v bolnišnici
Lewisham v Sydneyu in potem dolga leta v bolnišnici
Concord kot razdeljevalka hrane. Marica in brata Janez
in Štefan so si ustvarili svoj dom v Auburnu. Vsi trije so
ostali samski in si med seboj res pomagali, Marica je
bila obema bratoma prava mama. Janez se je kasneje
preselil v Merrylands, brat Štefan pa je umrl leta 2006.
Kmalu se je tudi za Marico začel križev pot bolezni in
trpljenja. Zadnjih šest let je živela v domu počitka. V
bolezni je prejela zakramente. Marica zapušča brata
Janeza in teto Marico Tomažič v Sydneyu, sestro Anico
z možem Karlom in njuno družino v Ljubljani, tri nečake v
Sloveniji in tri nečake v Kanadi. Pogrebno sv. mašo smo
obhajali pri Sv. Rafaelu v Merrylandsu v soboto, 19.7.2014.
V slovo je pokojnici spregovorila Danica Petrič. Marica
počiva na slovenskem delu pokopališča Rookwood.
RUDOLFA – DOLFA NUSDORFER, rojena KOVAČ je
umrla 11.7.2014 zgodaj zjutraj v St. Joseph's Hospital
v Auburnu. Rojena je bila 8.6.1938 v vasi Kovači nad
Ajdovščino v župniji Lokavec. Po poklicu je bila tekstilna
delavka. Poročena je bila s Francem Nusdorferjem, ki je bil
doma iz Vipave in je sedaj že pokojni (+2006). Svojo družino
in dom sta si ustvarila v Merrylandsu. Dolfa je bila skrbna
žena in mati, obenem pa je rada in veliko pomagala v naši
cerkvi in misijonu v Merrylandsu. Večkrat je skuhala kakšne
dobrote ali pridelala sadje in zelenjavo na domačem vrtu,
poklicala je patre po telefonu, da smo se oglasili pri njej,
poklepetali in pripeljali njene dobrote domov. Pred šestimi
leti, ko smo gostili naše slovenske romarje, duhovnike in
škofa dr. Petra Štumpfa ob Svetovnem dnevu mladih julija
2008, je skuhala polne lonce špagetov in spekla odlične
sirove palačinke, ki smo jih vsi zelo pohvalili in tudi člani
organizacijskega odbora, ki so nas prišli pogledat, so bili
prav navdušeni. Bog ji povrni! Zadnje mesece je nosila križ
bolezni, vendar je ostala vedra in potrpežljiva do konca.
Prejela je tudi zakramente. Dolfa zapušča sina Karla z
ženo Jennine, sina Iztoka z ženo Julie, hčerko Kristino
in njenega moža Andrewa, hčerko Ano, vnuke Alysso,
Caitlyn, Taylerja, Maddison, Bronte, Adama, Jayme in
Benjamina, brata Aleksandra in družino, brata Hermana in
družino ter sestro Pavlo in družino. K pogrebnemu obredu
smo se zbrali v ponedeljek, 21.7.2014, v kapeli sv. Mihaela
na pokopališču v Rookwoodu. V slovo so ji spregovorili
sinova Karel in Iztok ter vnukinje. Dolfa in njen mož Franc
počivata na slovenskem delu pokopališča v Rookwoodu.
p. Darko in p. Valerijan
25 let molitvene skupine Srca Jezusovega
Merrylands 4.8.1989 - 17.8.2014
Molitvena skupina Srca Jezusovega Merrylands
je bila ustanovljena 4. avgusta 1989 na pobudo
sestre Pavle Kavčič, Tince Papagna in Danice
Petrič. Sestra Pavla je delovala in živela v Kew v
Melbournu in je prišla na dopust v Sydney samo za
nekaj tednov, vendar je zapustila za seboj dober
vpliv, saj je skupaj z Danico in Tinco organizirala
prva molitvena srečanja
Tinca Papagna, doma iz Bača pri Ilirski Bistrici, je
vdova, živi v Guildfordu. Tinca je globoko verna,
vedno se je udeleževala molitev. Ima tudi “videnja”
Jezusa, Matere Božje, duš iz vic in podobno.
Danica Petrič je prispela v Avstralijo leta 1972 in
se je hitro vključila v delo slovenske skupnosti.
Precej časa je delovala pri slovenskih oddajah na
radiu 2EA in kasneje na SBS kot napovedovalka
in pomagala je pripravljati slovenske programe,
22
kulturne programe v Slovenskem društvu Sydney in v
Merrylands.
Pater Valerijan je bil v tistem času na dopustu v
domovini, ko so začeli organizirati prva molitvena
srečanja. Takrat sta bila tukaj p. Janez in p. Ciril in oba
sta bila vesela iniciative za molitev. Kako leto kasneje
se je začelo tudi z službo božjo po opravljeni molitvi in
tako je ostalo vse do danes. Nekaj časa so organizirale
tudi srečanja upokojencev za igranje šaha in drugih
iger, kot igranje karte in drugo, vendar se je to počasi
izgubilo zaradi prevelikih razdalj, ki jih stari ljudje ne
zmorejo. Sestra Pavla se je kmalu vrnila v Melbourne
in nato v Slovenijo, kjer je sedaj v redovni skupnosti v
Slovenski Bistrici.
Voditeljica dejavnosti Molitvene skupine je bila in je še
sedaj Danica Petrič. Molitve same pa največkrat vodi
Ivanka Žele. Za obisk bolnikov so se zvrstile različne
Kuharice molitvene skupine.
Patra Valerijan in Darko,
Ivanka Žele in Danica Petrič.
članice skupine, kot so bile Elizabeta Berke, Marija Matešič,
Zofka Brkovec in Marija Modrijančič, zadnje tri delajo to še
danes, medtem, ko se je Elizabeta odselila. Milka Stanič in
Marija Matešič pomagata Danici pri vodenju aktivnosti in
finančnem urejanju aktivnosti. Za prirejanje kosil in drugih
dobrodelnih dejavnosti ima Molitvena skupina svoj bančni
račun, s katerim se kar redno pokrivajo stroški majhnih
božičnih daril, cvetja ali peciva, torte ob rojstnih dnevih
ali cvetja v zahvalo izrednim sodelavcem ali dobrotnikom.
Na žalost se število udeležencev počasi zmanjšuje zaradi
starosti in smrti.
V zadnjih letih pripravi Molitvena skupina poleg tedenskih
molitev ob četrtkih ob 10. uri dopoldne tudi kosila za ostarele
in bolne za materinski dan, očetovski dan, pred božičem in
še ob izrednih priložnostih, kot so slavja pomembnih jubilejev
- zlate maše ali obletnice naših duhovnikov, posebni obiski
in podobno.
Posebna delovna skupina je običajno pripravljena pomagati
pri pripravi hrane in drugih potreb za kosila. Glavni kuharji
so bili v preteklih časih Liza Kociper, Marija Nemeš, Maks
Mikuletič, Marica Ovijač, Lojze Rebec, v kasnejših letih pa
Justi Ribič. Pomagajo pa pri pripravah Sonja Fisher, Zinka
Percan, Vilma Kobal, Emilija Rutar, Zora Johnson, Marija
Matešič in druge. Na žalost so nekateri od njih že umrli ali pa
zaradi slabega zdravja ne morejo več delati in gospodinjam
se je pridružilo tudi nekaj kuharjev in kuharic iz mlajše
generacije.
Molitvena skupina je pogosto organizirala tudi romanja
na kraje, kot so Penrose Park, Schoenstatt, grob sv. Mary
Lojzka Husarek
in Danica Petrič.
MacKillop in drugod. Tudi to postaja težje, ker
je vedno bolj težko dobiti voznika za avtobus.
V zadnjih letih sta priskočila na pomoč Marija
in Emil Grosman, ki prideta prav iz Newcastla,
da popeljeta romarje na cilj.
V nedeljo, 17. avgusta 2014, slavi Molitvena
skupina Srca Jezusovega 25-letnico
svojega delovanja s sveto mašo v cerkvi sv.
Rafaela ter nato s svečanim kosilom v dvorani
misijona v Merrylandsu za svoje redne člane
in druge goste in ob tej priliki želimo pridnim
delavcem in delavkam še veliko zdravih in
zadovoljnih let delovanja. Vse pa naj nas
spremlja ter objema moč in milost molitve.
Zapisano po pogovoru z Danico Petrič,
zapisala Martha Magajna.
Pred leti na kosilu po molitveni uri:
Zofija Brkovec, že pokojna Marija Kužnik
in Teja Bavčar.
Tinca Papagna
23
IZ KLUBA TRIGLAV MOUNTIES GROUP
HASA NSW - AUSTRALIA Inc
Martha Magajna
Arhivsko organizacijo HASA NSW sestavljajo
zastopniki različnih slovenskih organizacij v NSW
in v tej povezavi tudi opravljajo različna dela, ki se
nanašajo na pomembne dogodke v organizacijah.
To se še posebno nanaša na Slovenski misijon v
Merrylandsu, s katerim nas povezuje skupna streha
in tudi vedno večje potrebe verske skupnosti. Enako
ima HASA NSW veliko vlogo v izvedbi vsakoletnih
»Slovenian of the Year Awards«, ki jih organizira
Klub Triglav, saj se zbrano gradivo o posameznih
nagrajencih leta na koncu znajde v arhivih HASA
NSW.
Ko smo letos slavili deseto obletnico HASA NSW,
smo imeli na stenah dvorane Slovenskega misijona
Merrylands zelo obširno zgodovinsko razstavo
tekstov in fotografij naših društev in organizacij,
kar je skupno s potrebami ob digitaliziranju naših
arhivov predstavljalo precej večji strošek, kot je bila
naša običajna letna poraba. Prostovoljni prispevki
posameznih slovenskih organizacij v NSW in
posameznikov so veliko pripomogli pri kritju stroškov,
za kar jim izrekamo iskreno zahvalo. Še posebno pa
se moramo zahvaliti upravi Kluba Triglav Mounties
Group, ki vedno pokaže veliko skrb in zanimanje
za potrebe svojih slovenskih članov in za potrebe
slovenske skupnosti nasploh. V letošnjem letu so
za potrebe naših arhivov darovali kar $ 6000 ( $
3000 za kritje stroškov proslave in drugih $ 3000
za redno delovanje arhivov), z obljubo, da bodo
še nadalje podpirali naše potrebe vse, dokler bo
kaj Slovencev med člani kluba Triglav Mounties.
Še posebna hvala odboru Kluba Triglav, ki vedno
podpira vse, kar je koristnega za širšo slovensko
skupnost.
Tajnica HASA NSW Marija Grosman praznuje
rojstni dan v krogu prijateljev.
Odbor HASA NSW sprejema
ček iz rok predsednika Mounties Group.
Praznovanje 70. rojstnega dne Neve Car
v Slovenskem društvu Sydney.
Sofija Šajn je praznovala 88. rojstni dan s svojo
družino in prijatelji.
24
DOPIS MISLI: Tej zahvali se iskreno
pridružujemo tudi iz uprave in uredništva Misli,
saj je Klub Triglav – Mounties Group namenil
tudi naši reviji dotacijo 3000 dolarjev za leto
2014.
S hvaležnostjo, pater Ciril.
Besedilo in foto: Martha Magajna
PROSLAVA SLOVENSKE
NEODVISNOSTI 2014 IN
PODELITEV PRIZNANJ
SLOVENSKE SKUPNOSTI
NAJPRIZADEVNEJŠIM
SLOVENCEM LETA
Največja prireditev leta v klubu
Triglav, v nedeljo, 15. junija 2014,
je bila tudi letos dobro obiskana.
Goste so pri vratih kluba sprejeli
gostitelji v narodnih nošah: Martha Peter Krope, Hon. Tanya Pliberšek MP,
Predsednik Mounties Group
Magajna, Andrew Šuber, Zora
Alfred Brežnik AM.
Kevin Ingram in p. Valerijan.
Johnson in Branko Fabjančič.
matičnega kluba Mounties Group Kevin in
Po okusnem kosilu je mladi
Diane Ingram, Leon in Pam Hansen, Carolyn
slovenski pevski zbor Južne zvezde
Lumley, predsedniki in voditelji slovenskih
pričel proslavo s petjem himn obeh
organizacij HASA NSW-Australia Inc, Planica
domovin, Avstralije in Slovenije,
Wollongong, Tivoli Newcastle, Slovenskega
nakar so goste na proslavi poleg
misijona Merrylands, (predsednika SD
predsednika Kluba Triglav, Petra
Sydney in Slovensko-avstralskega društva
Kropeja, pozdravili tudi dosedanji
Canberra se zaradi preobremenjenosti nista
častni generalni konzul Republike
mogla odzvati na povabilo); prvič smo srečali
Slovenije Alfred Brežnik AM, Hon.
gospo Nevenko Golc Clark, častno konzulko
Tanya Pliberšek MP, namestnica
RS za Queensland, iz Lightning Ridgea pa
vodje vladne opozicije Avstralije in pa
nas je obiskala Cilka Žagar, znana slovenska
Kevin Ingram, predsednik skupine Hon. Tanya Pliberšek MP
pisateljica, kulturna in prosvetna delavka.
in Nick Lalich.
klubov Mounties. Na povabilo kluba
Sledil je kulturni program, v katerem so
Triglav so se proslave udeležili poleg Hon. Tanye Pliberšek MP nastopili člani pevskega zbora Južne zvezde
tudi krajevni parlamentarni predstavniki: Nick Lalich MP NSW in za njimi učenke in učenci triglavske šole
in Chris Hayes MP - Federal Member for Fowler, odborniki Južnoameriških plesov »GGY SCHOOL« z
izborom živahnih in ognjevitih plesov.
Po kulturnem programu sta predsednik
skupine Mounties Group Kevin Ingram
in predsednik Kluba Triglav Peter Krope
podelila zastopnikom slovenske skupnosti
iz NSW letne podpore, ki jih redno vsako
leto podeljujejo pomembnim slovenskim
medklubskim organizacijam ob prazniku
obletnice slovenske državnosti. Za slovensko
revijo Misli je ček za $ 3000 sprejel p. Valerijan
Jenko OAM, medtem, ko so odbornice
arhivske organizacije HASA NSW – Australia
Inc. sprejele ček za $ 6000, od katerega je
bilo $ 3000 namenjeno za stroške proslave
desete obletnice HASA NSW in drugih $ 3000
Pevski zbor Južne zvezde ter Martha Magajna, Andrew
za redno delovanje arhivov.
Šuber, Zora Johnson in Branko Fabjančič.
Vodja Pripravljalnega odbora za izbiro
25
priznanj slovenske skupnosti v NSW, Branko
Fabjančič, je predstavil drugi del proslave,
v katerem so bila podeljena priznanja
najzaslužnejšim Slovencem. V pripravljalni
odbor za izbiro najzaslužnejših Slovencev
za preteklo leto so bili povabljeni zastopniki
vseh slovenskih organizacij v NSW in ACT in
v veliki večini so se vabilu tudi odzvali.
Peter Krope,
Dušan Gruden in Branko Fabjančič.
Peter Krope, Hon Tanya Pliberšek
z družino in Alfred Brežnik AM.
Lojzek Husarek, Florjan Auser,
Hon Tanya Pliberšek MP, Lojzka Husarek,
Daniel Šuber in Izidor Karbič.
26
Letošnja podelitev priznanj slovenski skupnosti je bila
posvečena pokojni pesnici in kulturni delavki Pavli Gruden, ki
nas je zapustila 26. januarja letos in njen pepel je bil na njeno
željo raztresen v valovih avstralskega morja. V imenu pokojne
Pavle je posmrtno priznanje sprejel njen sin Dušan Gruden,
nato smo si ogledali kratek video o Pavlinem življenju in delu,
ki ga je pripravil Florjan Auser.
Letošnja priznanja slovenske skupnosti v NSW za leto
2013 so prejeli:
DANIEL ŠUBER, priznanje za izredne akademske študijske
dosežke; FLORJAN AUSER, priznanje za delo in dosežke
v avstralsko-slovenskih medijih in pri ohranjanju slovenske
dediščine v Avstraliji; IZIDOR KARBIČ, priznanje za življenjsko
prostovoljno delo v Klubu Triglav; LOJZKA IN LOJZEK
HUSAREK, priznanje za prostovoljno delo v verskem središču
Merrylands; The Hon. TANYA PLIBERŠEK MP, priznanje za
izredne dosežke avstralske Slovenke v avstralski politiki.
Po končanem uradnem delu svečanosti je za ples in zabavo
zaigral ansambel »The Masters«.
THE HON. TANYA PLIBERŠEK MP
PRIZNANJE ZA IZREDNE DOSEŽKE AVSTRALSKE
SLOVENKE V AVSTRALSKI POLITIKI
Tanya Pliberšek je bila rojena v družini slovenskih priseljencev
Roze in Jožeta Pliberšek, ki sta prispela v Avstralijo v zgodnjih
petdesetih letih prejšnjega stoletja. Tanya je bila druga od
treh otrok v družini. Obiskovala je Jannali Girls High School,
kjer je postala vodja razreda (Dux), nadaljevala v ”University
of Technology v Sydneyu in končala univerzo kot ”Bachelor
of Arts” in dodatno “Masters in Public Policy and Politics at
Macquarie University”.
Pliberškova družina je imela zelo močne korenine v slovenski
domovini in to povezanost so starši posredovali tudi otrokom.
Tanya je prvič obiskala Slovenijo, ko je bila stara štiri leta in
ljubezen do te prelepe dežele njenih staršev se je okrepila
z vsakim ponovnim obiskom. Ljubezen do Slovenije in
slovensko dediščino ter vrednote je Tanya posredovala svojim
trem otrokom, Louisu, Anni in Josephu, ki so v stalni povezavi
s starimi starši vzljubili vse, kar je slovenskega - glasbo, hrano
in običaje. Otroci se poskušajo naučiti tudi slovenskega jezika,
kolikor jim razmere dopuščajo.
Tanya je že zgodaj pokazala veliko nagnjenje in sposobnost za
politiko. Po končanem študiju je delala v «Domestic Violence
Unit at the Office for the Status and Advancement of Women in
New South Wales”, kasneje pa tudi v pisarni senatorja Bruca
Childs-a. Prvič je bila izvoljena v zvezni parlament za Sydney
leta 1998 in po tem je bila ponovno izvoljena še petkrat.
As a member of Labor Party she held the position as “Shadow
Minister for Work, Family and Community, Shadow Minister for
Youth and Early Childhood Education and Shadow Minister
Assisting the Leader on the Status of Women from October
2004.“ This portfolio was retitled Shadow Minister for Child
Care, Youth and Women in June 2005.
Following the Shadow Ministerial reshuffle in
December 2006 (when Kevin Rudd assumed the
leadership of the Federal Parliamentary Labor Party,
Tanya was promoted to be Shadow Minister for Human
Services, Housing, Youth and Women. Tanya served
in both the Rudd and Gillard Governments as Minister
for Housing, Minister for Health, Minister for Human
Services.
In 2013 she became the Deputy Leader of the
Opposition and Deputy Leader of the Labor Party
while also serving as Shadow Minister for Foreign
Affairs and International Development.
While being so busy with her very demanding political
career, Tanya is also a wife and a mother to three welladjusted and well behaved children and also a loving
daughter to her widowed mother.
Even with so many demands on her time and work
commitments she always tries to do her best to find
time to attend important functions in the Slovenian
community, where she is always welcome with great
love and appreciation.
IN MEMORIAM
Letošnja svečanost priznanj najzaslužnejšim
Slovencem je bila posvečena + PAVLI GRUDEN
*14.02.1921 +26.01.2014
Paula Gruden je bila znana slovenska kulturna in
društvena delavka, učiteljica, novinarka in pisateljica,
še posebno pa je bila znana v slovenski skupnosti
v Avstraliji kot tudi v domovini Sloveniji po svojem
pesniškem delu.
Pavla je bila rojena v Ljubljani v delavski družini in
je podedovala svojo ljubezen do pisane besede od
svojega očeta. Bistra, talentirana in jezična je pogosto
zašla v težave. Na začetku druge svetovne vojne je
bila poslana na prisilno delo v Nemčijo. Njen talent za
tuje jezike ji je omogočil delo prevajalke v Trstu, nekaj
let po vojni pa je odšla v Avstralijo. Pridna, delovna in
Mira Smrdel iz SD Sydney
je prinesla domače pecivo.
sposobna je prijela za vsako delo - na kmetiji, v kuhinji,
čiščenje, socialno delo, prevajanje, vse to hkrati, ko je
skrbela za družino in sina Dušana in tudi poučevala
v šoli slovenskega jezika. Vmes je pisala pesmi v
različnih jezikih, eseje na različne teme, članke za
časopise in je celo tudi sama začela časopis “Svobodni
razgovori”. Objavila je tri pesniške zbirke, sodelovala
pa je pri številnih slovenskih publikacijah in pripravljala
se je, da bo napisala roman, a ji je zmanjkalo časa.
Njena družina, prijatelji in sodelavci iz vseh strani
sveta jo zelo pogrešamo!
BALINARSKA SEKCIJA TRIGLAVA
Medklubsko
tekmovanje
za
pokal
dneva
neodvisnosti Republike Slovenije, 7. junija 2014
Vsako leto, ko se približa obletnica dneva državnosti
Republike Slovenije, se na baliniščih Kluba Triglav
zberejo balinarji iz prijateljskih slovenskih klubov, da se
pomerijo za Pokal neodvisnosti Republike Slovenije.
Letos so se jim pridružili tudi tekmovalci iz sestrskega
kluba iz Lansdowna - Club Italia - Mounties Group. K
sreči imajo triglavska balinišča šest balinarskih stez,
tako, da je dovolj prostora, da vsi tekmovalci igrajo
hkrati in nikomur ni treba čakati. Tekmovanje se je
pričelo že zjutraj in podprli smo se s kozarčkom “kačje
sline”, kavico, čajem in domačim pecivom, ki so ga
prinesle tekmovalke. Tekmovalna moštva je sestavil
žreb iz tekmovalcev Kluba Triglav, SD Sydney, Planica
Wollongong in Cluba Italia in tako pomešani so bili tudi
zmagovalci, ki so si priborili lepe nagrade, podeljene
po skupni večerji.
Prvo mesto: Nella Chiandotto (Club Italia) in Silvo
Franca (SDS); drugo mesto: Connie Saija (Triglav),
Božo Biletič (Planica Wollongong ) in Valerio
Chiandotto (Club Italia); tretje mesto: Nadia Legovič,
Albin Sedmak in Domenico Dulisse (vsi Klub Triglav);
četrto mesto: Vinko Samsa in Bruno Posegga (oba
Klub Triglav).
Štiri zmagovalne ekipe so dobile nagrade.
27
ŽIVLJENJE PRI SLOVENSKEM DRUŠTVU SYDNEY
Štefan Šernek, predsednik
Tekmovalci iz štirih klubov so se zbrali za Pokal neodvisnosti.
PROGRAM KLUBA TRIGLAV ZA NASLEDNJE MESECE 2014
NEDELJA, 10. avgusta 2014, ob 12.00: Ples - igrajo “ALPSKI ODMEVI”.
NEDELJA, 24. avgusta ob 10.00: LETNI OBČNI ZBOR, volitve, po občnem zboru prigrizek.
NEDELJA, 7. septembra, OČETOVSKI DAN – PLES: od 12.00 dalje - igrajo “The Masters”.
NEDELJA, 19. oktobra: 12.00 opoldne: OCTOBERFEST, ples - igrajo “ALPSKI ODMEVI”.
NEDELJA, 16. novembra: ST. MARTINS WINE FESTIVAL, pokušina vin. Za ples igrajo “The Masters”.
BALINANJE: VSAKO SREDO IN VSAKO SOBOTO OD 12.30 DALJE.
SKUPNA VEČERJA OB SOBOTAH ob 5.00 popoldne.
V NEDELJO NI VEČ BALINANJA. SE VIDIMO PRI SVETI MAŠI!
Oči imam zato, da druge odkrivam,
ušesa, da jih poslušam,
noge, da stopim do njih, roke, da jih drugim ponudim,
in srce, da jih ljubim.
VAŠI DAROVI
Marija Oppelt Oppelli,
dolgoletna in zaslužna
knjižničarka v Baragovi
knjižnici v Slovenskem
misijonu v Kew, bo 27.
avgusta 2014 praznovala
90. rojstni dan. Draga
Marija, čestitamo
in s hvaležnostjo
nazdravljamo!
Bog Vas živi!
28
BERNARDOV SKLAD: $ 4336: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu
in po svetu. $ 3000: Klub Triglav - Mounties Group. $ 200: Slovensko
društvo Sydney. $ 50: Tatjana Tee, Ladislav Boelckey, Franc Saksida,
Ferfolja-Gaspersich, Martin Pajmon, Luisa Jug, Stanley Stopar, Jože in
Slavka Vrtačič. $ 30: Zora Delforno. $ 20: Zora Gec, Marija Vogrinčič,
Mirko Koder, Ivan Smole, F & M Brisavec, Marija Belavic, Ema & Don
Peckham, $ 10: Kristina Kocjančič,Marija Spernjak, Marija Grlj, Marija
Uršič. $ 5: Julia Kovačič, Danica Marinc. ZA MISIJONE: $ 100: Valentin
in Tilka Lenko v spomin na pokojnega brata. ZA DUHOVNIŠKE POKLICE:
$ 50: Barbara Marinčič. ZA SPOMENIK V GRAHOVEM: $ 100: Gabrijela
Burgar; Sofija in Viktor Matičič. $ 300: Slovenski misijon Kew. SPONZORJI
40. SLOVENSKEGA MLADINSKEGA KONCERTA: $ 2166: Urad Vlade
RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. $2000: Slovensko-avstralsko
društvo Canberra ACT. $1000: Alfred in Jeni Brežnik. $500: Svet slovenskih
organizacij Avstralije. $500: Greta Prosenik. $100: Franc Rozman.
HVALA IN BOG POVRNI VSEM DOBROTNIKOM!
Preteklo je eno leto od zadnje proslave in v nedeljo
22. junija popoldan smo spet slavili samostojnost
svobodne Slovenije. Pripravili in okrasili smo
Slovenski dom in kapelico Matere Božje, tako
da smo v prijetnem okolju obhajali sveto mašo za
vse padle za našo domovino Slovenijo. Na novem
parkirišču se nas je pri sveti maši zbralo kakih 140.
Naša duhovnika, p. Darko in p. Valerijan, sta ob
11.30 darovala sveto mašo in zbrani smo sodelovali.
Dopoldne nas je že malo skrbelo, saj se je obetalo
slabo vreme in dež. V tem primeru bi morali pripraviti
oltar v dvorani. A Bog je pogledal na nas in nas že
pred mašo obsijal s soncem. Zelo smo se razveselili
obiska iz Slovenskega kluba
Canberra, 34 naših rojakov s
predsednikom na čelu.
Po maši smo se odpravili v
dvorano na kosilo, ki so ga
pripravili pridni člani in članice
našega društva. Pripravili so
za 250 ljudi, tako da smo imeli
domače slovenske hrane v
izobilju. Vsi, še posebej naši
častni gostje in nastopajoči, smo bili postreženi pri
mizah.
Po kosilu, okrog 2. ure popoldan, je ansambel pričel
igrati. Do takrat nas je bilo v dvorani že okrog 300. Ob
2.30 smo pričeli s programom: najprej je predsednik
Štefan Šernek izrekel dobrodošlico vsem prisotnim,
glasbena skupina Južne zvezde pa je zapela slovensko
in avstralsko himno. Predsednik je potem še enkrat
pozdravil vse navzoče člane, prijatelje in nastopajoče,
ki so se zbrali najprej pri sveti maši ob kapelici in sedaj
za kosilo ter proslavo ob 23. obletnici samostojnosti
Slovenije. Še posebej je pozdravil častne goste: p.
Valerijana in p. Darka ter gospo Jeni in gospoda Fredija
Brežnika, zaslužnega častnega
konzula Republike Slovenije. Nato
je pozdravil predsednike društev
in njihove člane: Franca Čuleka in
člane Slovenskega kluba Canberra,
Ivana Rudolfa in člane Slovenskega
kluba Planica iz Figtree –
Wolongong, Marijo Grosman in
člane Slovenskega kluba Tivoli iz
Newcastla ter člane Monties Triglav
Kluba. Sledil je pozdrav drugih
29
gostov: predsednice HASA iz Merrylandsa gospe Marthe
Magajna, urednice in napovedovalke na slovenskem radiju
SBS gospe Tanje Smrdel, mednarodne sodnice badmintona
na turneji Olympic Park gospe Mateje Rajnik iz Slovenije,
Katerine Koprivc iz Wollongonga, Zore Johnston, Danice
Petrič in Milke Debevc ter članic pevske skupine Južne
zvezde iz Merrylandsa.
Program je bil sledeč: Slavnostni nagovor zaslužnega
častnega konzula g. Fredija Brežnika; recitacije:
Danica Petrič, Za Slovenijo živim; Zora Johnson, Praznik
Slovenije; Milka Debevc, Slovencem; Zora Johnson:
Slovenija. Pevke skupine Južne zvezde so zapele slovensko
pesem Pota do ljudi in angleško Amazing Grace. Največji
aplavz navdušenja pa je požela Katarina Koprivc, ki je zapela
pesem Mati in vera v ljubezen. Čestitamo ji tudi predsednik
in odbor društva.
Nato smo podelili priznanja najbolj zaslužnim članom
Slovenskega društva Sydney. Veseli smo, da lahko našim
ljudem delimo priznanja v slovenskem društvu in ne v kakem
tujem. Priznanja so prejeli: podpredsednik Vlado Čeh, tajnica
Lin Pušenjak in nosilec dovoljenja za točenje
alkoholnih pijač Mirko Kalac. Ob tej priložnosti
je Slovensko društvo Sydney podelilo častno
dosmrtno članstvo predsedniku Slovenskega
društva Canberra, g. Francu Čuleku za njegova
prizadevanja pri povezovanju slovenskih
društev iz Canberre in Sydneyja.
Po zaključku se je Štefan Šernek, predsednik
društva, zahvalil vsem, ki so oblikovali program
in sodelovali. Zahvalil se je tudi vsem, ki so
se udeležili tega praznovanja 23. obletnice
samostojnosti Slovenije. Sledila je glasba za
ples, ki jo je izvajal naš najboljši ansambel
Alpski odmevi Štefana Šerneka mlajšega.
V dvorani Slovenskega društva Sydney so bili
plesi še 6. julija, ko je igral ansambel Thirolian
Echoes, 20. julija, ko je igral ansambel Alpski
odmevi in 3. avgusta, ko je igral ansambel The
Masters. Slednji bodo igrali tudi za ples 17.
avgusta 2014.
Fotografija levo: Nastopajoči
na proslavi dneva državnosti.
Fotografija spodaj: Obiskali
so nas rojaki iz Canberre.
Ob tej priložnosti je
Slovensko društvo Sydney
podelilo častno dosmrtno
članstvo predsedniku
Slovenskega društva
Canberra, g. Francu Čuleku
za njegova prizadevanja pri
povezovanju slovenskih
društev iz Canberre in
Sydneyja.
30
Z zaskrbljenostjo pa spremljamo dogodke
v naši rodni domovini Sloveniji in včasih me
novice navdajo z grozo. Sprašujem se: a ni
več poštenih ljudi, poštenih voditeljev, ki bi
delali za blagor Slovenije? Čudi me, da naši
rojaki v domovini tega ne spoznajo in nič ne
naredijo. Pa tudi tukaj med nami velikokrat
ni drugače. Nekateri na tak ali drug način
uničujejo in razdirajo slovensko skupnost in pri
tem žanjejo priznanja. Pa se zato drugi moramo
bolj potruditi, tudi za to, da obdržimo Slovenski
dom za naše rojake Slovence v naši, slovenski
lasti. Prav je, da razmislimo o svojih dejanjih in
svojem govorjenju.
V nedeljo, 6. julija 2014, nas je obiskala mag. Tanja Mljač, začasna odpravnica poslov na slovenskem
veleposlaništvu v Canberri (fotografija zgoraj). Veseli smo bili njenega obiska, ona pa je povedala, da je to
njen prvi obisk Slovenskega društva Sydney. Bila je presenečena in vesela, ko je videla, kako lep dom imamo
sydneyjski Slovenci. Pohvalila je tudi domačo hrano, ki jo pripravljamo v Domu. Hvala gospe odpravnici poslov
za obisk in hvala gospe Jožici in mami Koštrica, da sta jo pripeljali v Sydney. V teh dneh nas je v Slovenskem
društvu Sydney obiskal tudi Peter Sušnik iz Slovenije. Obiskov smo vedno veseli in vedno se bomo potrudili, da
jih bomo lepo sprejeli.
Praznovanje slovenske samostojnosti 15.6.2014 v Sydneyu
Cilka Žagar
S hvaležnostjo in ponosom gledam svoje
vrstnike in življenjske sopotnike, ki so se
brali v svečanih oblačilih, da bi proslavili
svojo slovensko pripadnost in državnost.
Dolga je bila zame pot iz Lighting Ridge-a,
vendar sem srečna, da se lahko pozdravimo
s prijaznim nasmehom, stiskom rok, objemom
in poljubom. Delimo si zgodovino in izkušnje,
postali smo družina eden drugemu, pestro
pobarvani zunaj in znotraj. Bog je vedel, da
bi nam bilo dolgčas, če bi vsi enako delali in
mislili.
Program je bil ganljiv in zanimiv; zavedam
se, da je veliko pridnih rok in glav žrtvovalo
veliko časa za pripravo, da smo tako lahko
izrazili svojo ljubezen do slovenstva in eden
do drugega.
Ko bi ti vedela, koliko je tu politike, mi je
prišepnil znanec, ko sva se ozirala po lepo
okrašeni dvorani.
Hvala Bogu, da je, sem rekla.
Me res veseli, da je, saj to pomeni da aktivno
živimo svobodno, zavestno življenje.
Moji vrstniki in jaz smo rasli v diktaturi, kjer
je za večino bilo nemoralno, sramotno in
kaznivo biti političen. Kot posledica tega je
nekatere celo v Avstraliji rahlo strah politike.
Za politiko so doma takrat bili pooblaščeni tisti
tam gor. Smo sicer vsi vedeli, da obstajajo
politični zaporniki, politični prekrški, politično nevarni,
politično uspešni itd., zato smo šepetali besedo politika le
v zaupnih krogih.
V demokraciji smo vsi politični; čeprav imamo različno
razumevanje politike in ekonomije, vendar vsak po svoje
razume, če vlada dela pošteno in za njegovo dobro. Ljudje,
ki smo v diktaturi tiho ubogali voditelje, se moramo zdaj
aktivno boriti za svoje interese. Interesi posameznikov
so različni, zato niso nikdar vsi zadovoljni z ukrepi vlade.
Pričakuje se, da smo vsi politično osveščeni in pozorni;
vsak mora na nek način izraziti svoje politično mnenje
vsaj na obveznih volitvah. Seveda nobena stranka ne
more uresničiti vseh naših želja, potreb in načrtov. Vlada
stranka, ki jo postavi večina naroda. Naloga opozicije je, da
kritično ocenjuje delo vladajoče stranke, zato je prav, da je
opozicija močna. Če vladajoča stranka ne zadovolji večine,
jo zamenjamo na naslednjih volitvah.
Ni idealne družbe; nekateri so bolj močni, nasilni, bogati in
uspešni, toda vsi se rinemo na vrh. Že Jezus je omenil, da
bodo reveži vedno med nami, zato je učil, da je dolžnost
močnejših, da pomagajo slabotnejšim. Živela politika!
V demokraciji spodbujamo mladino, da glasno izrazi svoja
mnenja, ker vemo, da s šepetanjem ne moreš izboljšati
sistema. Ljudje, ki samo šepetajo, se potem doma glasno
jezijo, ker jih nihče ni slišal.
Vsi tu in tam demonstriramo proti odločitvam vlade;
nekateri na cesti, drugi doma; nekateri javno, drugi
šepetaje. Demonstriramo s prisotnostjo in besedami in
ne z orožjem. Tu spoštujemo ideje in delo vladajoče in
31
nasprotne stranke, zato ni pobijanja in revolucije.
Nimamo niti političnih zapornikov.
Vsak se naravno bori najprej zase in za svoje,
vendar če smo v tej borbi vsi aktivni, pripomoremo
k bolj uspešni, pravični in zanimivi družbi. Ne
smemo biti politično leni.
Čebelarji se borijo za svoje interese tako kot
kmetje in rudarji, obrtniki in učitelji za svoje. To je
politika. Visoka politična kultura naroda doprinese
k uspehu naroda. Ni važno, katero stranko volim;
bolj je pomembno, da s svojim glasom prispevam k
izboljšanju naše naravne in socialne skupnosti. Če
ne bi bili politični, bi dopustili, da se oblast pokvari,
čemur lahko sledi anarhija ali nasilje.
Politiki so samo ljudje. Vedno ugotavljam, da
je v vsakem slabem človeku veliko dobrega in v
dobrem človeku veliko slabega, zato je nesmiselno
govoriti o dobrih in slabih ljudeh. Če se postavimo
na nasprotno stran, vidimo stvari drugače. Osebno
rada poslušam ljudi, ki mislijo drugače kot jaz, ker
se edino od njih kaj novega naučim.
Ko sem ravno končala te spomine na Sydney, sem
našla v Požar reportu naslednje:
Povprečen Slovenec je svoj demokratični instinkt
zadovoljil s šepetanjem »protidržavnih« vicev, ki
jih je po dveh ali treh kozarcih pijače zelo verjetno
ponavljal za kakim sodelavcem Državne varnosti.
Toda tisti, ki jih je oblast zapirala ali so bili v
»mobilnem zaporu« (to je popolnoma obkroženi
s tajno policijo), bi seveda lahko pripovedovali
resnične zgodbe, vendar so bili tiho. Tudi zato, ker
od povprečnega Slovenca niso mogli pričakovati
sočutja ali milosti zaradi svoje pokončne drže.
Kajti Slovenec si je o političnih zapornikih mislil in
šepetal: »Prav mu je, kaj pa se je vtikal v politiko.«
Moja Slovenija
Zanima me, kako ste Slovenci zadovoljni z revijo
Moja Slovenija. Je lepa od zunaj, vendar, ko jo z
navdušenjem prelistam, se mi zdi prazna znotraj nima ne srca ne duše. Sicer poroča o aktivnostih
pomembnih Slovencev po svetu in tudi dosti lepih
slik ima, vendar ljudje smo več kot to. Želela bi
vedeti, s čim se navadni Slovenci ukvarjate v
svoji notranjosti in vsakdanjosti; kakšne so vaše
skrbi, bolečine, želje in načrti. Kakšno bodočnost
si želite, v čem najdete srečo? Kakšna je vaša
življenjska pot? Rada bi tudi, da uredništvo
obrazloži pomen in cilj revije – editorial - tako kot
vse druge publikacije. Zanima me, kaj bi Vi želeli
brati in kako bi Vi izboljšali to dragoceno revijo.
32
Grehi očetov
Zanimivo se mi zdi, da smo Slovenci končno začeli
analizirati, kdo je kdo v našem javnem življenju. V
preteklosti so bili pod drobnogledom samo sorodniki
domačih izdajalcev. Domobranci »belčki« imenovani,
so po vojni sicer končali v množičnih grobovih,
pobiti na grozljive in okrutne načine, njihovi prijatelji,
sorodniki in družine pa so nadaljnjih 70 let životarili
bolj ali manj zaničevano življenje, saj niso izhajali iz
»pravih« družin.
O zgodovini narodnih morilcev, herojev druge svetovne
vojne, se ni smelo govoriti. Sami in njihove družine so
uživali in še uživajo privilegije, čast in oblast. Svojim
otrokom so omogočili, da so na »legitimen« način
zasedali politične in pravosodne stolčke, ki jih še
danes zasedajo.
Ve se, otroci uspešnih staršev so uspešni otroci. In v
Sloveniji se šele zdaj postavljajo vprašanja, zakaj so
ti povojni uspešneži pravzaprav postali tako uspešni.
Raziskujejo se poti, po katerih so hodili, kako so prišli
do oblasti, vzdrževali diktaturo, si razdelili funkcije in
državno po večini zaplenjeno) premoženje. In zdaj
ti »uspešni« sinovi in hčere prepričujejo narod, kako
želijo ustvariti blagostanje, pravičnost in enakost v
Sloveniji. Trdijo, da rojeni po vojni nočejo imeti nič s
preteklostjo, nočejo, da jih bremenijo grehi očetov. Saj
bi bilo tako prav. Vendar se morajo še poprej opravičiti
za grehe svojih staršev, za grehe zaradi katerih so bili
neki drugi otroci, nekih drugih staršev pogosto oropani
brezskrbnega otroštva, ožigosani kot otroci narodnih
izdajalcev, ki jim je bila zaprta pot v javno življenje, saj
bi se s tem lahko dokopali do podatkov, ki so morali
ostati tajni, skriti pred širšo javnostjo.
Zdi se mi, da slovenskih državljanov ob predvolilni
kampanji sploh ne zanima gospodarstvo, kultura,
načrti in cilji. Pomembno je le to, da je kandidat »naš«,
pa čeprav se še z ničemer ni dokazal. Težko je reči ali
je kapital bolj varen v državnih ali v privatnih rokah
sposobnih menedžerjev. Je pa dejstvo, da privatniki
bolj trdo in pošteno delajo kot pa državno politična
elita, ki vedri in oblači v svojih pisarnah. Ko gledam
podjetnike, vidim sposobne in ustvarjalne ljudi, ki
delajo za skupno dobro. En način gospodarjenja je
socializem in drugi je kapitalizem. Vemo le, da iz
socializma ljudje bežijo v kapitalizem in ne obratno.
Vsi nosimo svojo dediščino tako ali drugače in dokler
se stari računi ne poravnajo ne bo miru. Človek je
sam svoje sreče kovač, sam odgovoren za svojo
usodo in za svoje blagostanje, torej naj vsak sam
premisli in odloči, komu bo na volitvah namenil svoj
glas.
Cilka Žagar
IZ KRALJIČINE DEŽELE – Queensland
Mirko Cuderman
TELOVSKA PROCESIJA (Corpus Christi procession)
ima v Brisbanu že dolgo zgodovino. Slovenski verniki se
že nad 55 let udeležujemo te slovesnosti z banderoma
Marije Pomagaj in svetih bratov Cirila in Metoda.
V takratni dobi je bila ta slovesnost ena največjih
prireditev Brisbanu z več kot sedemdeset tisoč verniki na
največjem stadionu - Exhibition Ground. Takrat so vozili
posebni vlaki in avtobusi. Po letih 1975 je na žalost
število navzočih padlo za več kot desetkrat. A kljub temu
- število prisotnih sedaj raste iz leta v leto. Letos na je bilo
več kot štiri tisoč. Na tej vsakoletni brisbanski procesiji
Slovenci še vedno sodelujemo z našima banderama
in molitvami. Letos sta banderi nosila Ivan Hlupič in
Sofija Durič. Prilagam fotografije z letošnje procesije v
Indooroopilly.
Fr. COLUMBA ŠKOF: V nedeljo, 29. junija 2014, na
praznik sv. Petra in Pavla, smo se v Marijini dolini – Marian
Valley poslovili od očeta Columba, ki je bil imenovan
od svetega očeta papeža Frančiška za škofa v škofiji
Wilcannia Forbes. Pripravljen je bil lep poslovilni program
s sveto mašo s šestimi duhovniki in škofom Stanislawom
Dzubia iz Južne Afrike. Vse narodne skupine, ki imajo svoje
kapelice, so bili vključene v to poslovilno slovesnost. Ob
tej priliki smo se očetu Columba zahvalili za vso podporo
in pomoč pri kapelici in tudi za duševno skrb do vseh,
ki so pri njem iskali poti za poglobitev vere in duševni
mir. Našo tričlansko skupino z Jožetom Gjerekom ter
Anico in Mirkom Cuderman je oče Columba sprejel
na odru z bodrilno obljubo, da se bo vrnil v Marijino
dolino kot novo posvečeni škof. Marta Gjerek bi se
rada udeležila te slovesnosti ob slovesu očeta Columba,
a je bila takrat na žalost bolna. Želimo ji hitrega okrevanja.
Posebno pa smo Marti in Jožetu zelo hvaležni za redno
oskrbovanje Marijine kapelice, ki jo skupaj tako lepo
oskrbujeta. Ob vsakem obiskuje je Marijina dolina z našo
kapelico vidno lepša. Obiščite jo in se boste prepričali, da
je res tako.
PLANINKA: Rad bi poročal tudi o veselem srečanju na
društvu Planinka, na rednem prvonedeljskem srečanju
v mesecu. Ob dobrem kosilu, ki nam ga je pripravila
Anica Cuderman s pomočjo Sofije in Ivana, nam je v
veseli družbi nedeljsko popoldne kaj hitro minilo.
Novoimenovana konzulka RS NEVENKA CLARK je
bila precej zaposlena z odgovori in vprašanji rojakov pri
reševanju raznih problemov. Veseli družbi je tudi veliko
pripomogel Ivan Slapšak, ki je naš dolgoletno lovec
na jelene in razne divjačine. Ivanovo pripovedovanje o
lovskih dogodivščinah nam je bilo res v veliko veselje.
RADIO 4EB: Imeli smo tudi priložnost se srečati
z mladim MAKSIM VERGANOM – novim
radijskim operatorjem na slovenskem
radijskem programu 4EB. V Avstralijo je
Maksim
prišel
šele
lani novembra, a je kaj
hitro postal zelo aktiven
član radijske skupine
4EB. Po poklicu je radijski
‚sound engineer and
producer‘. Zato nam je
Maksim zelo dobrodošel
in smo ga vsi zelo veseli.
Poznali smo ga že prej po
glasu iz radijske oddaje,
sedaj ga pa poznamo tudi iz veselega srečanja
na društvu Planinka. Skupaj z Vesno in Ivanom
je prav profesionalno vodil enourni program
na slovenski oddaji. Maksim je doma iz Kopra,
kjer je že v Sloveniji več let delal v tej stroki.
Želimo mu prav toplo in veselo dobrodošlico
v naši slovenski skupnosti v Kraljičini deželi.
Naša radijska SKUPINA uspešno napreduje.
Več kot 30 rojakov se je zbralo na plesni
prireditvi, ki jo letno organizira uprava radia
4EB. Prisotnih je bilo tudi več slovenskih
narodnih noš iz mladih slovenskih družin, ki so
pred kratkim prišle v Avstralijo.
Lep pozdrav bralcem Misli.
UMRLA JE NAJSTAREJŠA
SLOVENKA V AVSTRALIJI
MARIJA ČEH je bila najstarejša Slovenka ne samo
v Queenslandu ampak tudi najstarejša v Avstraliji.
Umrla je 6. avgusta 2014 v bolnišnici Redcliff
Hospital v lepi starosti, saj je dočakala več kot 102
leti in pol. Rojena je bila 13. januarja leta 1912 pri
Mariji Snežni nad Mariborom. Marija se je poročila
leta 1933 in prišla z možem Francem in hčerko
Ljudmilo v Avstralijo že leta 1949. Najprej sta bila
33
oba z možem šest let zaposlena v hotelu v Tenterfieldu.
Od tam so se odselili v Brisbane, kjer sta začela z lokalom
‚Fish and Chips‘. Po dveh letih (leta 1957) je zaradi
bolezni na srcu umrl njen mož Franc. To srčno bolezen
danes uspešno zdravijo z operacijo by-pass, kar pa v
tistih časih še niso poznali. Marija je sama eno leto vodila
trgovino Fish and Chips. Kmalu jo je morala prodati,
ker je bilo prenaporno za njo. Po moževi smrti je M
Cehostala sama in skrbela za svojo hčerko. Sedaj pa se
je njena družina že povečala na 31-člansko družino. Vsi
imajo Marijo zelo radi in so povezani med seboj. Njena
hčerka Ljudmila je skrbela za mamo Marijo v Redcliffu.
V slovenski skupnosti je Marija dobro poznana, posebno
zaradi njene vloge v prvi slovenski igri v Brisbanu Finžgarjeve drame: Razvalina življenja, kjer je leta 1969
igrala vlogo potovke. Te uspešne igre se je v Brisbanu
takrat udeležil tudi pokojni pater Bernard Ambrožič.
Marija je bila presenečena nad tako veliko pozornostjo,
ki jo je bila deležna ob njenem visokem jubileju. Prejela
je voščila od kraljice Elizabete, predsednice avstralske in
queenslandske vlade in mnogih prijateljev. V polni cerkvi
Holy Cross v Redcliffu so ji takrat vsi verniki zapeli Happy
Birthday. Prejela je veliko vrečko kartic, polnih dobrih
želja, a je bila še posebno vesela kartice mariborskega
župana, ki ji je voščil vse najboljše. Marija je bila vedno
Zabavni večer radia 4EB s plesom,
kjer se je imenitno predstavila v narodnih
nošah mlada slovenska skupina deklet z novo
imenovano slovensko konzulko Nevenko Clark
in Robertom Cvetkovičem.
vsakemu posebej hvaležna za vso pozornost, ki jo je bila
deležna. Dolga leta je pomagala pri društvenem delu v
kuhinji ali v odboru. Pogreb pokojne Marije Čeh je bil v
torek, 12. avgusta 2014, ob 10. uri v cerkvi Holy Cross na
Anzac Avenue v Kippa-Ring. Naj počiva v Božjem miru!
Igralska skupina Melbourne 2014: Komedija VRAŽJA SLOVENŠČINA
Igralska skupina je za letošnjo sezono pripravila
komedijo – veseloigro Vražja slovenščina.
Najprej hvala Verskemu in kulturnemu središču Kew,
p. Cirilu in p. Davidu za uporabo dvorane za vaje
in za nastopa, Slovenskemu društvu Melbourne in
predsednici Frances Urbas Johnson za povabilo ter
lep sprejem celotnega odbora; Slovenskemu društvu
Planica, Springvale in predsednici Ivanki Kolačko za
povabilo; Slovenskemu klubu Jadran in predsedniku
Milanu Ogrizku za povabilo; Slovenskemu društvu
Ivan Cankar Geelong in predsednici Marti Mrhar
za povabilo in Slovenskemu verskemu središču
Merrylands in patroma Darku in Valerijanu za povabilo.
Hvala Vam. Zahvala tudi delnemu sponzorju Uradu RS
za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Takole se je začelo januarja
letos: zbrali smo se, večinoma
igralcev in režiserjev, in smo
se odločili, da letos pripravimo
nekaj svojega in nam ni treba
prositi za besedila iz Slovenije
in jih potem preurejevati za
publiko tukaj.
Tema je bila učenje slovenskega
jezika na tečaju za odrasle in
kar precej smešnih dogodivščin
smo nabrali, ko smo brskali po
spominu ali pa jih slišali. Vsak
34
v skupini je dodal iz svojih izkušenj: ali iz tečaja ali z
obiska v Sloveniji. Namreč, večinoma vsi, ki se vpišejo
na tečaj, želijo potem obiskati Slovenijo in preizkusiti
svoje znanje med sorodniki in znanci. To smo potem
tudi uporabili.
Ne misliti, da smo že kar takoj prvi osnutek besedila
odobrili – neštetokrat smo spreminjali, dodajali in
črtali. Končno smo se pripravili za nastop.
Premiero smo imeli v Verskem in kulturnem središču v
Kew v soboto, 5. julija 2014, pa tudi prvo ponovitev v
nedeljo, 27. julija; odigrali smo tudi že pri Slovenskem
društvu Melbourne v nedeljo, 3. avgusta. Nastopi
sledijo še pri Slovenskem društvu Planica, Springvale,
v soboto 9. avgusta, potem pa pri Slovenskem
klubu Jadran, 26. oktobra, pri Slovenskem društvu
Ivan Cankar v Geelongu 9. novembra in v Verskem
in kulturnem središču Sv. Rafaela v Merrylandsu v
nedeljo, 16. novembra. Za Slovensko društvo St Albans
še nimam sporočila o nastopu. Plakati za predstave
oktobra in novembra bodo v kratkem na poti.
Torej avtorji humorističnih prizorov: Andrew in Anita
Fistrič, Michael Menski, Draga Gelt, Ljubica in Darko
Postružin, Tončka Porta, Lidija Bratina, Vera Brne,
Melissa Fistrič, Ana Zec in Ana Tegelj. Člani igralske
skupine so Slovenci prve, druge in tretje generacije
Slovencev v Avstraliji – zelo smo ponosni nanje:
profesor Jaka - Andrew Fistrič; učiteljica Jelka - Ljubica
Postružin; študentka, sestra in vaščanka Pepa - Vera Brne; študentka, kmetica in pacientka Vilma
- Anica Tegelj; študentka, natakarica in pacientka Vesna Ana Zec; študentka, soseda in sestra Lili Lidija Bratina; študentka, turistka in zdravnica Simona
- Melissa Fistrič; študentka in turistka Mandi - Natalie
Bratina; študent, turist in pacient Izidor - Darko
Postružin; študent in turist Francelj - Frank Pristov;
teta Valerija - Yanja Srkulj; mamica - Anita Fistrič.
Scenarij in šepetalka - Draga Gelt OAM; scena in
kulise - Andrew Fistrič in igralci; oderski vodja - Ljubica
Postružin; scenski svetovalki - Leah in Melissa Fistrič;
luči in ozvočenje - Anita Fistrič, Lenti Lenko OAM, Grant
Johnson, Drago Zec in v Sydneyu Daniel Šuber, svetovalec Simon Grilj; priprava dvorane – zavese:
Anita Fistrič s pomočniki; priprava odra, menjava scen
- člani igralske skupine; obleke – igralci; video in DVD
- Mathew Bratina in Matija Cestnik; fotografiranje - Alex Bratina, Simon Grilj in Janko Tegelj; vstopnice Janko Tegelj, Darko Postružin.
Letos je igralska skupina v malo drugačni zasedbi:
pogrešamo Anico Markič, Frances in Granta Johnsona
ter Simona Grilja. Pri šminki in frizurah je vedno delala
Helena Leber, ki je letos bolj svetovala in ji želimo hitro
okrevanje. Srečno, Helena!
Režija: Draga Gelt OAM, Ljubica Postružin, Andrew in
Anita Fistrič. Več glav, več ve, več izkušenj in idej boljša predstava!
Igralci so se res potrudili in z veseljem so odigrali vse
prizore.
Veseloigra predstavi dogajanja na tečaju slovenskega
jezika za odrasle in potem na dopustu študentov v
Sloveniji. Slovenščina je zelo težak jezik za učenje.
Študenti naredijo kar veliko napak v izgovorjavi, pa
tudi zamenjajo besede, spustijo črke in podobno,
kar spremeni pomen besede. In profesor Jaka pride
na tečaj, da vidi, kako se uči slovenščino v Avstraliji.
Uboga učiteljica! Na tečaju je zabavno, tudi smejejo se
in včasih celo zapojejo.
Hvala lepa in čestitam vsem nastopajočim in
tehničnemu osebju. Z veseljem in navdušenjem ste se
vsi zavzeli za uspeh vsake predstave!
Še tole kar nas je zelo razžalostilo: igralci so povedali,
da jih mnogi ljudje sprašujejo, kaj naredimo z denarjem,
ko toliko denarja zaslužimo.
V šali so večinoma odgovorili, da vse pojemo in
zapijemo. Ampak to ni res. Ja, včasih si res privoščimo
pizzo. Po mnogih urah vaj, potovanja, priprav in
organiziranja, si privoščimo košček. Pa čaj in prigrizek
pri vajah si vedno prinesemo s seboj.
Vendar, naj povem, da smo v zadnjih letih, odkar je za
igre vstopnina, kar veliko prispevali. Pred letom 2009
smo vedno nastopali brez vstopnine.
1. Najprej – predlog Ane Marije Cek, ki je pred leti
dobila tudi posebno viktorijsko priznanje, da darujemo
dobiček predstave Začarana Ančka leta 2009 za
kapelico Ta Pinu, ostalo pa smo darovali za Black
Saturday Appeal, žrtvam gozdnih požarov. Bilo je
omenjeno v raznih poročilih, če želite preveriti.
2. Potem za igri Končno dopust leta 2010 in Poročni list
leta 2011, smo dali ves dobiček za nove črne zavese
na odru – zadaj in ob straneh, zelo dobre, kvalitetne
gledališke zavese, ki so stale veliko denarja in tudi za
šepetalne naprave, da se lahko pomaga igralcem.
3. Dobiček iger Kje je meja 2011 in Ali bo poroka?
2012/13 smo porabili za nove dodatne šepetalne
naprave in osebne mikrofone, da nas slišite, katere
moramo vedno nadgraditi; tudi letos smo morali
dokupiti nekaj sprejemnikov.
Kljub temu, da nekaj zaslužimo, so naši stroški veliki
za instrumente (samo 4 instrumenti stanejo več kot
$1,400) in potem še baterije, katere je treba popolnoma
vse menjati za vsako predstavo, pa popravila in stalne
preglede. In kulise in lepo ozadje, kar smo imeli pri
skoraj vseh igrah – vse moramo plačati.
4. Če potujemo v Sydney, sami, iz svojih žepov,
plačamo letalske karte in prenočišča.
Ja, nismo požrešni – veliko smo darovali in prispevali,
čeprav ni vedno to vse napisano ali povedano. Samo
malo v vednost in odgovor vsem, ki jih tako zelo skrbi,
kaj naredimo z denarjem, da bodo lahko sedaj prav
hitro tekli in povedali res vsem v Melbournu. Vendar,
odpustimo ljudem, ki so hudobni do nas, igralske
skupine, saj si ne morejo pomagati.
Upamo, da nas boste počastili s svojo prisotnostjo na
kateri od naslednjih predstav. Srečno in se vidimo.
Draga Gelt OAM, avgusta 2014
35
Melbourne
p. Ciril A. Božič OFM, OAM: 0412 555 840
p. David Šrumpf OFM: 0497 097 783
Marija Anžič: 0499 772 202
Sts. Cyril and Methodius
Slovenian Mission
Medtem ko je mesec maj posvečen majniški
»šmarnični« pobožnosti do naše nebeške
matere Marije, je za nas gotovo najpomembnejši
praznik Marije Pomagaj, Kraljice Slovencev,
24. maja. Letos smo ga praznovali še posebej
slovesno, saj so na Brezjah obhajali 200-letnico
milostne podobe, ki jo je okrog leta 1814 v
zaporu naslikal Leopold Layer. Slovesnosti se je
udeležil tudi p. Ciril, ki je bil nekaj let pred svojo
vrnitvijo v Avstralijo rektor tega našega narodnega
svetišča. O slovesnosti bo gotovo kaj več napisal
sam.
Meseca maj in junij pa zaznamuje tudi zaključek
velikonočnega praznovanja in tako imenovani
»Gospodovi prazniki«, ki velikonočnemu času
sledijo. Še v maju smo praznovali praznik
Gospodovega vnebohoda, deset dni pozneje, drugo
nedeljo v juniju, praznik prihoda Svetega Duha ali
binkošti, tretjo nedeljo pa praznik Svete Trojice. Ker
je tretja nedelja v mesecu v Kew najbolj obiskana,
smo imeli to nedeljo tudi procesijo Presvetega
Rešnjega Telesa, čeprav je bil sam praznik
naslednjo nedeljo. Procesija je bila po slovesni maši
in bilo je lepo, da sva sodelovala oba, p. David in
g. Štefan Krampač. Člani melbournskih slovenskih
društev so, kot vsako leto, lepo pripravili in okrasili
pet oltarjev. Sodelovali so: Slovensko društvo Ivan
Cankar iz Geelonga, Slovensko društvo Melbourne,
Slovensko društvo Planica, Slovensko društvo St.
Albans in Slovenski klub Jadran. Naši kosci so
pod vodstvom Valentina Lenka lepo pokosili travo
in očistili ter uredili okolico hiše, ga. Anica Smrdel
pa je za ta dan še posebej skrbno uredila rože
na oknih Baragovega doma in okrog njega. Bog
lonaj vsem in tudi tistim, ki skozi vse leto skrbite za
urejenost okrasnih nasadov okrog hiše ter gospema
Zori in Fani, ki krasita cerkev. Otroci Slomškove
slovenske šole so bili oblečeni v narodne noše
in trosili Jezusu na pot cvetje, naši pevci pa so s
36
Baraga House, 19 A’Beckett Street
PO Box 197, KEW VIC 3101
Tel.: (03) 9853 7787; Fax: (03) 9853 6176
E-mail: [email protected]
svojim petjem naredili mašo in procesijo še posebej
slovesno in praznično. Evangeliji so bili zapeti po
običajnem napevu, g. Štefan pa je enega zapel tudi
po slovesnejšem, oglejskem napevu. Podgrajski
rojaki so po zadnjem blagoslovu s svojo pesmijo
počastili Marijo s Fabške gore. Bog povrni vsem
za prisrčno počastitev Jezusa pod podobo kruha in
lepo doživetje slovenske skupnosti, ki se ob njem
zbira.
Po maši smo imeli skupno družinsko kosilo v dvorani,
ki ga je pripravila Angelca Povh s sodelavkami in
sodelavci (fotografija spodaj). Zbor pod vodstvom
gospe Janike je pred kosilom zapel avstralsko,
slovensko in evropsko himno in tako smo s kratkim
programom počastili dan državnosti, 23. obletnico
slovenske samostojnosti in neodvisnosti, ki ga
praznujemo 25. junija.
Medtem ko smo imeli telovsko procesijo že prejšnjo
nedeljo, smo praznično mašo v čast Presvetemu
Rešnjemu Telesu in Krvi darovali na samo telovsko
nedeljo, 22. junija. Zadnja nedelja v mesecu pa
je sovpadala s praznikom svetih apostolov Petra
in Pavla. Ker v Sloveniji na ta praznik škofje
posvečujejo diakone in novomašnike, smo se jih
spomnili in hkrati molili za nove duhovne poklice.
Večina duhovnikov na ta dan praznuje tudi
obletnico svojega duhovniškega posvečenja, med
njimi praznuje okroglo obletnico, 50-letnico ali
zlato mašo, naš nekdanji provincial dr. p. Mihael
Vovk. Svojo zlato mašo bo na
4. adventno nedeljo ponovil v
Kew, na praznik Svete Družine v
Adelaidi ter prvo nedeljo v januarju
2015 v Merrylandsu. V Sloveniji se
je njegove zlate maše 29. junija
udeležila naša misijonarka Marija,
saj je p. Ciril imel tisto nedeljo
pogreb svojega svaka Antona
Pluta, sestrinega moža, ki je umrl v
62. letu starosti po osmih mesecih,
kar so mu zdravniki odkrili rakov tumor v glavi.
Praznično in slovesno je bilo tudi naslednjo nedeljo,
6. julija. Slovenska cerkev namreč praznuje praznik
svetih bratov Cirila in Metoda 5. julija, naslednji dan
pa je bilo pri nas »žegnanje«, saj sta naša cerkev in
naš slovenski misijon posvečena tema slovanskima
blagovestnikoma. Pri maši smo prosili za njuno
varstvo in priprošnjo, s katero naj nas spremljata
iz nebes. Naj nam pa bosta tudi vzor v ljubezni do
slovenske besede – kot sta onadva s prevodom
bogoslužnih knjig v slovanski jezik položila temelje
kulture slovanskih narodov. Pav zato sta tudi
sozavetnika Evrope.
Po slovesni maši, med katero so odmevale tudi
pesmi v čast našima »patronoma«, smo se zbrali v
dvorani. Tam je zadonela drugačna pesem, a prav
tako slovenska. Branko Kojc je tudi letos zbral naše
glasbenike, ki so nam pripravili veselo vzdušje. Bog
povrni vsem, ki ste prišli in nam zaigrali ter vsem, ki
ste prinesli za pogostitev.
Da bo dvorana lepo urejena za ta naš praznik je
Franjo Kravos prepleskal zahodno steno dvorane,
kjer očitno vlaga prebija zid in počasi uničuje belež,
ki ga je potrebno vsakih nekaj let obnoviti. Že prej je
Franjo prepleskal tudi našo pralnico v Baragovem
domu in omarice v kuhinji, teden pozneje pa sva
odstranila tudi staro telefonsko govorilnico na
hodniku pred pisarno. Bog lonaj!
To nedeljo pa je bilo slovesno tudi na Brezjah. V
37
Sloveniji je ta nedelja tudi tako imenovana
»izseljenska nedelja«, ki jo zaznamujejo prireditve
društev, ki v Sloveniji skrbijo za povezavo z rojaki
po svetu, in tudi slovesno bogoslužje oz. romanje
tistih rojakov, ki se v tem času mudijo v Sloveniji.
Somaševanje na Brezjah je vodil kardinal dr. Franc
Rode. Letos smo romanju dali še poseben pečat
avstralski Slovenci, ki smo Marijinemu svetišču
podarili mozaik milostne brezjanske podobe. Svoje
mesto bo dobil na obzidju ob samostanu in cerkvi
in bo prvi pozdravil romarje, ki bodo namenjeni v
cerkev. Slovesnosti so se udeležili: pobudnik ideje p.
Ciril, misijonarka Marija, p. Valerijan iz Merrylandsa,
umetnik Lojze Jerič, ki je mozaik izdelal in ga skupaj
s svojim vnukom Andrewjem Bratinom tudi prinesel k
38
38
oltarju in ga predstavil, Lojzetova
žena Ivanka ter drugi naši rojaki,
ki so bili v tem času v Sloveniji
ter njihovi sorodniki.
Drugo nedeljo v juliju smo obhajali
svete maše tudi z našimi rojaki
v Geelongu in v St. Albansu. V
Kew pa smo pri maši pozdravili
sestro g. Štefana Krampača,
Marijo poročeno Čepin, ki je
prišla iz Slovenije, da obišče
svoje rodne kraje. Medtem ko je
bil g. Štefan rojen v Melbournu,
se je pozneje družina preselila
v Adelaido, kjer je bila rojena
Marija, nakar se je družina vrnila
v Slovenijo. Tako je preživela
najprej teden in pol v Adelaidi,
kjer sta z g. Štefanom obiskala
grob strica in botra in se srečala
z nekaterimi starimi prijatelji in
znanci njunih staršev. V Milduri
sta obiskala družino Gerden, g.
Štefan pa je pri Gerdenovih maševal za tamkajšnje
Slovence. Tudi nekateri iz okolice Melbourna še
vedno vzdržujejo stike z njuno mamo (oče je umrl
leta 2005): poleg sorodnikov Štefana in Marije Žalik
ter njune hčerke Sonje iz St. Albansa tudi družina
Mikac, ki živi v MacLeod. 18. julija vrnila k svoji
družini pri Lesičnem na Kozjanskem, kjer so jo mož
in trije sinovi gotovo že težko pričakovali.
Tretja nedelja je bila v Kew spet tista »lepa
nedelja«, ko se rojaki zberemo v večjem številu,
naprej pri maši, potem pa v dvorani na skupnem
družinskem kosilu. Tokrat ga je odlično pripravila
Majda Brožič s sodelavkami in sodelavci. SILVA
TRČEK je v kuhinji delovno praznovala svoj 70.
rojstni dan – pa tudi praznovali
smo in razrezali torto (fotografija
levo). Bog vam povrni! Po maši
smo blagoslovili nove vrvi za
zvonove, ki jih je pripravil in
podaril naši cerkvi naš zvonar
Srečko Brožič. Pred mašo jih je
namestil na zvonove Štefan Cek,
po blagoslovu pa so se nekateri
otroci
Slomškove
slovenske
šole preizkusili v zvonjenju. Tudi
naša omenjena zvonarja Srečko
in Štefan hočeta poskrbeti za
navdušen »podmladek«.
To nedeljo se je od
rojakov v Kew poslovil
salezijanec g. Štefan. V
Slovenijo se je sicer vrnil
31. julija, a je bil naslednjo
nedeljo, 27. julija, med
rojaki v Adelaidi. V času
odsotnosti p. Cirila je
konec maja in v začetku
junija, konec junija in v
začetku julija ter konec
julija on obiskoval in
maševal za tamkajšnje
rojake. G. Štefan, Bog ti
povrni za tvojo pomoč –
kot prijatelja in sošolca s
Teološke fakultete v Ljubljani sva skupaj preživela
dva lepa in prijetna meseca, ki jih je z obiskom
popestrila še tvoja sestra.
Ko boste prebirali te vrstice, bo g. Štefan že
nastopil službo župnika v Radencih. Večkrat nas
je povabil, da ga ob obisku domovine obiščemo
tam. Gotovo nas ne bo postregel samo z radensko
slatino, saj ima župnija tudi svoj vinograd…
Preprostejše kosilo so članice Društva sv. Eme
pripravile tudi naslednjo nedeljo, 27. julija, ko je
po maši Slovenska igralska skupina Melbourne
ponovila igro Vražja Slovenščina (premiera
je bila v Kew že v soboto 5. julija). O igri in o
predstavah bo gotovo napisala voditeljica skupine
Draga Gelt OAM v posebnem prispevku.
Ta nedelja pa je že potekala v znamenju priprav
na vrnitev p. Cirila in pastoralne sodelavke laiške
misijonarke Marije, ki sta prišla 31. julija. Veseli
smo, da sta imela lepe in prijetne tedne v Sloveniji,
čeprav sta tudi tam imela obveznosti, obiskovanja in
srečevanja in stvari za urediti. Med mnogimi drugimi
sta obiskala tudi domače p. Davida pri Sveti Trojici
v Slovenskih Goricah in mamo g. Štefana na Gornji
Bistrici pri Črenšovcih v Prekmurju. Z g. Štefanom
sta se ob povratku srečala na letališču, tik preden je
g. Štefan odletel proti Sloveniji. No, nekaj dela smo
med tem opravili, še posebej sprotnega, drugo ju je
počakalo, da bosta zelo kmalu v polnosti spoznala,
da je dopust dokončno končan... Bogu hvala, da sta
se imela lepo in da sta se srečno in zdrava vrnila.
p. David
POROKA: JANE (JENNY) PETELIN in DAVID JUSTIN
WATSON sta se poročila v naši cerkvi v Kew 02.08.2014.
Čestitamo! (fotografija spodaj)
SVETI KRST: JACOB SIMON GRILJ, rojen 18.10.2013,
Mitcham VIC. Mati Elena Grilj roj. Orendarchuk, oče Simon
Joseph Grilj. Botra sta Tanya in Stan Christofas. Sv. Ciril in
Metod, Kew, med nedeljsko mašo 04.05.2014.
39
CHARLIE ROSE DOYLE, rojena 27.07.2012, East Melbourne
VIC. Mati Wendy Jane Doyle roj. Lenarčič, oče Cameron Mark
Doyle. Botra sta Michelle Bracken in Sonja Braniff. Sv. Ciril in
Metod, Kew, 01.06.2014.
EMILIYA ELDA SPITERI, rojena 03.02.2014, Fitzroy VIC.
Mati Evelyn Pauline Kojc, oče Greg Anthony Spiteri. Botra sta
Daniel Kojc in Sharon Doumouras. Sv. Ciril in Metod, Kew,
07.06.2014. (Fotografija na strani 39 zgoraj). Čestitamo
staršem, botrom in starim staršem!
ODŠLI SO OD NAS:
JOSEF KELENC je umrl 16.02.2013 v Gooawarra Aged Care
Facility v Sunbury VIC. Rojen je bil 30.07.1940 v Črenšovcih
v Prekmurju. V Avstralijo je prispel leta 1960. Zapušča hčerko
Ano-Marie, vnukinji Bianco-Chantel in Nadine, vnuka Matta ter
pravnuka Jonathana in Hayleigh.
Hvala Žalikovim za sporočilo.
MAGDA BENC roj. MALEČKAR je umrla 12. aprila 2014 v
O’Mara House v Traralgonu, Victoria. Rojena je bila 27. maja
1930 v vasi Šembije pri Ilirski Bistrici. Bila je najmlajša od
sedmih otrok. Dva brata sta umrla kot otroka, ostale so štiri
sestre: Štefanija, Frančiška, Marija, in Antonija. Ko je imela
Magda 16 let, je umrla njena 27 let stara sestra Frančiška.
Zapustila je hčerko Zvonko, ki jo je Magda sprejela kot za svojo
hčer in ji bila pri birmi tudi botra. 30. oktobra 1954 se je Magda
poročila z Evgenom Bencem, ki je bil tudi iz Šembij. Natančno
leto po tem je rodila prvega sina Eugena in skupaj so prišli v
Avstralijo leta 1959/60. Postavili so si dom v Traralgonu, kjer
se jima je leta 1961 rodil drugi sin, John, in leta 1966 še hčerka
Noris. Magda je bila vedno pripravljena pomagati, prijela
je za vsako delo in rada postregla ljudem. Za božič je imela
vedno polno hišo obiskov. Leta 1996 jo je zadela možganska
kap, od katere je skoraj popolnoma ozdravela. Naslednje leto
jo je možganska kap ponovno zadela in začasno je izgubila
sposobnost govorjenja. Ponovno se je naučila govoriti, a je
govorila z veliko težavo. S pomočjo zdravil, ki so jo držala
pokonci, je pomagala pri varovanju in vzgoji otrok, njenih
vnukov. Z možem sta skrbela za vrt, kjer sta gojila sadje in
zelenjavo. Leta 2003 je za rakom umrla njena hči Noris, stara
37 let. Ta smrt jo je zelo prizadela, a je vseeno pogumno šla
naprej. Tri mesece za tem je umrl še njen mož Evgen in ostala je
sama. Nekako se je pobrala in s pomočjo sinov spet pogumno
šla naprej. Leta 2010 je padla in si zlomila nogo. V bolnišnici
je bila štiri mesece in po odhodu iz bolnišnice se je preselila v
nov dom. Tudi v novem okolju si je pridobila veliko prijateljev.
Govorila je vse težje in v mesecih pred smrtjo je bila večkrat
v bolnišnici. Še večer pred svojo smrtjo je šla ven opazovat
zvezde. Naslednje jutro je oslabela in ostala v postelji, zvečer
okrog osme ure pa je umrla. Pogreb je bil 23. aprila 2014 iz St.
Michael's Church, Traralgon, kjer se je od nje poslovilo okrog
150 ljudi. Pokopana je bila ob svojem možu Evgenu in hčerki
Noris v Gippsland Memorial Park v Traralgonu. Zapustila je dva
sinova, Eugena in Johna.
Hvala sinu Johnu za ta lep zapis o njegovi mami.
V prejšnjih Mislih (maj-junij 2014, stran 46) je seveda očitna
napaka pri letnici rojstva. In še: Magdina hčerka Noris je bila
stara 37 let, ne 35, ko je umrla leta 2003. Se opravičujemo za
napako.
40
JOHN IVAN ZUPAN je umrl 19. maja 2014 v Lovely
Banks v Geelongu. Rojen je bil 29. oktobra 1944 v
kraju Breg pri Polzeli. V Avstralijo je prišel leta 1962,
najprej v Sydney in potem na Tasmanijo. Kasneje
se preselil v Geelong, kjer se je leta 1966 poročil. Iz
Geelonga se je pozneje preselil v Albury – Wodonga,
kjer je bil dolga leta aktiven član slovenskega kluba
Snežnik. Kasneje je živel v Brisbanu, nazadnje pa
se je spet vrnil v Geelong, kjer je živel in umrl pri
svojem sinu Johnu. Njegova družina, na katero je
bil vedno zelo ponosen, ga bo vedno pogrešala:
sin John, hčerki Julia in Vicky, vnuki in vnukinje ter
pravnukinja. Naj počiva v miru!
MARIJA HROVATIN je umrla 13. junija 2014 v
Sunshine, rojena v Novi Vasi na Krasu 25. junija
1927. Naj počiva v miru!
ALBIN GEC je umrl 22. junija 2014. Od njega smo se
poslovili 1. julija v naši cerkvi v Kew in na pokopališču
Springvale. Pokojni je bil rojen 1. marca 1929 v
kraju Sela pri Sežani. Bil je najmlajši od petih otrok,
štirih sinov in ene hčerke staršev Franca in Marije
roj. Škapin. Odšel je preko meje in se novembra
1954 poročil z Zoro Milanič. Dva dni po poroki sta
odpotovala v Avstralijo in z letalom po tednu dni
prišla v Sydney. Po štirinajstih dneh v Bonegilli sta
odšla na delo na kmetijo, a kmalu odšla v Seymour
v Viktorijo, potem v Bentleigh East po treh letih, leta
1972 pa je družina prišla v Chadstone, kjer je Albin
živel do smrti in kjer družina živi še danes. Pokojni
Albin je pred desetimi leti uspešno prestal operacijo
srca, pred letom in pol pa je začel pešati zaradi
raka. Zlom kolka in operacija sta ga zelo izčrpala
in nekaj dni po operaciji je 22. junija umrl v Cabrini
Hospital v Brightonu, ko so bili ob njem žena in vsi
trije otroci. P. David in g. Štefan sta ga obiskala dva
dni pred tem, ko je lepo sodeloval pri molitvi in prejel
zakramente. Pogrebna maša je bila v naši cerkvi
v Kew 1. julija 2014, nakar smo ga pospremili na
pokopališče Springwale. V večnosti so poleg staršev
tudi vsi njegovi bratje in sestra: Franc, Miro, Marija in
Stanko. Za njim najbolj žalujejo žena Zora, sin Ljubo
z ženo Marijano in sinovoma Jasonom in Andreiem,
hčerka Sonja MacDonald z možem Douglasom
in sinom Callumom, hčerka Sandra ter nečaki in
nečakinje v Sloveniji.
Žena Zora Gec je ob njegovi smrti in pogrebu
zapisala: »Zapustil nas je! Moj pokojni mož, oče
treh najinih otrok, Ljuba, Sonje in Sandre ter stari
oče treh vnukov je umrl v Cabrini Brighton 22. junija
2014. Rojen je bil 1. marca 1929 na Selah pri Sežani.
Bil je najmlajši v družini petih otrok – bili so štirje
bratje in ena sestra. Sedaj so že vsi pokojni. Očeta
je izgubil, ko je bil star tri leta. Mama Marija, roj.
Škapin, je morala sama skrbeti za mlado družino.
Albin se je izučil za kotlarja, a v Avstraliji tega poklica
ni opravljal, ampak se je specializiral za železne
ograje. Bil je zelo marljiv in pošten delavec, dober
mož, oče in stari oče. V Jugoslaviji je odslužil vojaški
rok dveh let in devet mesecev. 1. maja 1954 se je podal
preko meje v Trst, kjer sva se spoznala in se isto leto
novembra poročila. Dva dni po poroki sva odpotovala
proti Avstraliji. Začetek življenja tukaj ni bil lahek, a za
Albina nikoli pretežek. Z vsem srcem je ljubil našo novo
domovino, saj je v njej videl svetlo prihodnost zase in za
svojo družino. Iz Sydneya, kamor sva priletela z letalom,
so naju poslali v Bonegillo, po štirinajstih dneh sva odšla
na delo na kmetijo, a kmalu odšla v Seymour v Viktorijo.
Potem smo se preselili v Bentleigh East, po treh letih,
leta 1972, pa je družina prišla v Chadstone, kjer je Albin
živel do smrti in kjer živimo še danes. Pokojni Albin je
pred desetimi leti uspešno prestal operacijo srca, pred
letom in pol pa je začel pešati zaradi kostnega raka.
Otroci so lepo skrbeli zanj ves ta čas njegove bolezni,
še posebej najmlajša hčerka Sandra, ki je po poklicu
medicinska sestra. Potrpežljivo je prenašal trpljenje,
dokler mu ni bolezen izpila zadnjih moči. Zahvaljujem
se p. Davidu in g. Štefanu, ki sta ga dva dni pred smrtjo
obiskala v bolnišnici in mu podelila zakramente. Lepo
pripravljen na srečanje z Bogom je Albin zatisnil oči v
nedeljo 22. junija zvečer v krogu svoje ljubljene družine.
Zahvaljujem se vsem prijateljem, ki ste ga v času njegove
bolezni obiskovali in vsem, ki ste ga pospremili na
njegovi zadnji poti. Hvala patru Davidu za lepo pogrebno
mašo in obred. Hvala Katarini Vrisk, ki mu je tako lepo
zaigrala ob koncu maše na koru, Zorku in Mileni Abram,
ki sta nam vedno stala ob strani ter vsem, ki ste nam
poslali cvetje ali denarne darove. Zbrana sredstva smo
namenili za Peter MacCallum Cancer Clinic – v upanju,
da bo tudi ta zbran denar pomagal pri preiskavah in pri
boju s to kruto boleznijo. Bog lonaj! Moj ljubljeni pokojni
mož in dragi oče, počivaj v Božjem miru in naj ti bo lahka
avstralska zemlja. Na svidenje!« Hvala Zori Gec.
JOŽE DOLINŠEK je umrl 7. julija 2014 v bolnišnici Box
Hill Hospital v Box Hillu VIC. Rojen je bil 20.01.1935
v Celju, doma iz Vranskega. V Salzburgu se je poročil
23.09.1960 z Angelo Pokleka, doma iz Dobriča pod
Goro Oljko, Šmartno ob Paki. V Avstralijo sta prispela
decembra 1960. V Wollongongu se jima je 28.04.1961
rodil sin Robert, ki je umrl v Melbournu 14.04.2010. Jože
je delal v Port Melbournu kot letalski mehanik, pozneje
pa je popravljal električne stvari. Pogrebni obred je bil
11.07.2014 v Lilydale Memorial Park, kjer je bil nato
kremiran, pepel pa bodo položili v grob sina Roberta.
Sožalje ženi Angeli ter bratu Slavku v Kanadi. Brat Anton
je umrl v Melbournu oktobra 1997.
ERMINIJO PAVLIČ je umrl 10. julija 2014 v Geelongu,
od katerega smo se poslovili 16. julija.
Žena Heidi je ob smrti o njem zapisala: »Rojen je bil
12. junija 1942 v vasi Bezovica pri Kopru v Slovenski
Istri. Staršema Mariji in Mirku se je rodilo sedem otrok,
Erminjo je bil tretji. Leta 1961 je prišel v Avstralijo in
po krajšem bivanju v Bonegili prišel stanovat v Baraga
House v Kew. Leta 1965 so s prijatelji odšli na potovanje
po Avstraliji. Ko so prišli v Adelaido, je tam dobil delo.
Neko soboto je šel na ples v Poljski klub in tam spoznal
Heidi Melnicek. Bila je to »ljubezen na prvi pogled« in 11.
junija 1966 sta se poročila. Po poroki prišla v Melbourne,
kjer se jima je rodil prvi sin Marijo. Potem so se vrnili v
Adelaido, kjer se jima je rodil sin Dean in končno so prišli v
Geelong, kjer se jima je rodil sin Valter in kjer so si uredili
dom. Leta 1975 so šli za osem mesecev v Slovenijo –
doživetja, ki ga sinovi ne bodo nikoli pozabili. Erminijo je
več let delal kot samostojni pleskar. Bil je zelo iznajdljiv in
praktičen, tako da je skoraj vse delo opravil sam. Rad se
je udeleževal srečanj »patrovcev«, fantov, ki so stanovali
pri p. Baziliju v Baraga House. Erminijo je bil edini, ki je
takoj upihnil vse svečke na torti. Zelo rad je igral odbojko in
balinal. Dve leti je bil pri balinanju tudi sodnik. Toda leta so
hitro minevala. Ko smo bili leta 2004 na obisku v Sloveniji
se ni počutil dobro in šel je v bolnišnico. Diagnoza: rak…
Čeprav so mu zdravniki ob začetku napovedovali dve leti
življenja, se je z boleznijo boril deset let. 10. julija 2014
se je poslovil za vedno. Mašo zanj smo darovali že 13.
julija, ko je bila v Geelongu slovenska maša, rožni venec
in pogrebna maša pa sta bila 16. julija v cerkvi St. Mary's
v Geelongu. Za njim žalujemo žena Heidi, sinovi Marijo,
Dean in Valter z družino. Naj naš dobri mož in oče Erminijo
počiva v miru!« Hvala Heidi Pavlič.
MARTIN ČRTALIČ je umrl 07.08.2014 v Geelong Hospital
v Geelongu. Rojen je bil 03.07.1945 v kraju Ostrog v
župniji Šentjernej. V Avstralijo je prispel leta 1970. Delal je
v tovarni Ford. Rožni venec in pogrebno sveto mašo smo
obhajali v cerkvi Holy Family v Bell Parku, kamor je pokojni
Martin tako rad prihajal k slovenskim službam Božjim,
v ponedeljek, 11.08.2014, pokopan je na pokopališču
Western Cemetery v Geelongu. Sožalje ženi Olgi, hčerki
Olgi, sinovoma Damianu in Silvu, sestri Albini v Sloveniji ter
sorodnikom in prijateljem. Hčerka Martina je že pokojna.
Gospod, nakloni vsem našim rajnim večni mir in pokoj.
Naj počivajo v miru!
p. David in p. Ciril
VELIKO je že povedanega in zapisanega v besedah in
na fotografijah o mojem letošnjem dopustu in romanju
v Slovenijo, tudi v zapisu p. Darka. Ker sta bila tukaj
pater David in g. Štefan ter tudi še v prvi polovici junija
misijonarka Marija, sem bil res tokrat doma brez skrbi
in zaradi svojih dopolnjenih 60 lahko imel tudi neke
vrste 'Long Servis Leave' - malo daljši dopust. Nekaj
časa sem preživel na Brezjah, kar precej tudi z mojimi
domačimi, najprej seveda z mamo Marijo, sestro Marijo
Plut, ki je v tistem času z veliko ljubeznijo požrtvovalno
stregla možu Antonu, ki smo ga pokopali zadnjo nedeljo
v juniju, 29.6.2014. Tri tedne prej smo krstili njuno
vnukinjo Anjo. Kar nekaj dni smo preživeli skupaj tudi
z družinama bratov Jožeta in Toneta. S sobrati smo
se srečevali ob različnih priložnostih, slovesnostih in
pogrebih. Prav posebej prisrčno in istočasno ganljivo
je bilo na obisku pri patru Janezu Tretjaku v bolnišnici
v Slovenj Gradcu. Srečanje sošolcev duhovnikov,
ki smo bili posvečeni leta 1980, smo imeli v Kranju
41
na Primskovem, nato pa še ogled veličastne
romarske cerkve Crngrob, kjer smo zvedeli
veliko tragičnih zgodb o pobijanju po koncu 2.
svetovne vojne. Tam okrog je precej grobišč.
Seveda sem se ponovno srečal s prijatelji piloti
na letališču v Lescah pa tudi na obisku sem bil
pri Letalski enoti slovenske policije na Brniku.
Res je, nekaj ur smo prebili tudi na nebu nad
lepotami Slovenije. Na Brezjah smo se bratje
frančiškani srečali s predsednikom Republike
Slovenije g. Borutom Pahorjem, ki je prišel
počastit dvestoti jubilej Marije Pomagaj, nekaj
dni pozneje pa me je povabil na vljudnostni obisk
v Ljubljano, kjer sva se pogovarjala ob prisotnosti
njegovega svetovalca dr. Boštjana Žekša, ki je
bil v Avstraliji pred leti kot minister za Slovence
po svetu. Zanimalo ga je naše življenje, povedal
je, da se dobro poznata z nekdanjo predsednico
vlade Julijo Gillard, ki ga je takrat vabila na vsaj
neuradni obisk. Izrazil sem upanje, da se kdaj
srečamo v Avstraliji.
Z misijonarko Marijo sva se pridružila deset
tisočem romarjev ob 33. obletnici prikazovanj
v Medjugorju, obiskala sorodnike patra Davida
v župniji Sveta Trojica v Slovenskih Goricah in
mamo g. Štefana Krampača v Gornji Bistrici
v Prekmurju. Marija se je s svojim očetom in
sorodniki udeležila tudi praznovanja zlate maše
p. dr. Mihaela S. Vovka 29. junija 2014 na
Pozdravljajo vse, še posebej pa patra Davida: brat Milan
Šrumpf z ženo Sonjo in sinovi Francijem in Andrejem ter
Jakobom, ki pa ga ni bilo doma, dedek Jakob in sestra
Ivanka Kraner z možem Jožetom.
Sveti Gori pri Gorici. Pater Mihael bo med nami v Avstraliji
v decembru 2014 in januarja 2015. Z lepimi pozdravi in
molitvijo nas spremljajo hvaležne sestre klarise iz Nazarij,
Ljubljane in Turnišča. Iskrena zahvala patru Davidu, ki je z vso
skrbjo dobrega pastirja in gospodarja skupaj z g. Štefanom
Krampačem skrbel za občestvo v Viktoriji in v Južni Avstraliji
ter seveda hvala vsem, ki redno vsako nedeljo oblikujete
živo, delavno in molitveno moč, steber skupnosti, pa tudi
vam, ki nas spremljate in podpirate z dobroto in molitvijo.
V tem duhu je izzvenelo v Kew tudi letošnje praznovanje
zavetnikov, svetih bratov Cirila in Metoda – z molitvijo,
glasbo, pesmijo v cerkvi in nato v dvorani.
Bog lonaj!
p. Ciril
Srebrni jubilej prve redne radijske ure na radiu 3ZZZ v Melbournu
Tone Gorjup
V Mislih za mesec julij 1989 je p. Bazilij pod
rubriko Sv. Ciril in Metod ob koncu zapisal še
tole: »V Melbournu je zaživel poleg radia 3EA
še novi etnični radio 3ZZZ in sicer na valovih
92,3 FM. Naša slovenska skupina je z ozirom
na število članstva dobila eno uro na teden in
sicer sleherni torek od štirih do petih popoldne.
Prvo radijsko uro (4. julija) je pripravil p. Tone.
Naše cerkveno središče se je obvezalo, da
bo pripravilo vsako drugo oddajo. Torej se bo
vrstilo s pripravo z ostalimi člani slovenskega
radijskega odbora, ki ga vodi Frank Prosenik.«
(Misli, julij 1989, leto 38, stran 185).
Spomnim se tistega torka, 4. julija 1989, pred
petindvajsetimi leti, saj sem se nanj temeljito
pripravil. Nujne informacije glede nove radijske
postaje, nekaj novic iz Slovenije, zamejstva
in življenja slovenskih skupnosti po svetu,
odlomek iz Cankarjevega Kurenta o domovini,
zapis iz Valvasorjevega berila oziroma iz dela
Slava vojvodine Kranjske, nekaj za razvedrilo
in obvestila slovenskih skupnosti. Tudi glasba je
42
bila izbrana od narodno zabavne in popevk, do zborovskega
petja in otroške skladbe. Za mešalno mizo je sedel Frank
Prosenik, pri mikrofonih pa Francka Anžin in jaz. Tudi
naslednji torek je bil moj in nato še nekaj torkov le izbor
glasbe smo si delili.
In kako se je začelo? V drugi polovici meseca novembra leta
1987 se je prvič poskusno oglasila nova radijska postaja.
V tednu dni sta se zvrstili dve slovenski radijski uri. Že v
začetku tedna nas je preko valov pozdravil Marjan Peršič, tri
dni zatem pa še Jana Lavrič. Tiste dni so na radiu 3EA začeli
odklanjati vse tisto, kar je bilo strogo slovensko. Pri skupnih
dejavnostih v sklopu jugoslovanskih narodov pa sploh
nismo več obstajali, razen če je šlo za zbiranje denarja.
Tudi zaradi tega sva s p. Bazilijem glede na pogoje, ki jih
je postavljala nova etnična radijska postaja, v nekaj dneh
zbrala zadostno število članov in denarja za samostojno
radijsko uro, seveda v sklopu Slovenskega misijona. Vložila
sva zahtevo za samostojno radijsko uro. Vendar so nam
odgovorili, naj se zmenimo s skupino, ki se je prijavila v
sklopu Sveta slovenskih organizacij Viktorie. V začetku leta
1988 smo se dobili v Baragovem domu in sestavili skupni
odbor Slovenskega misijona in SSOV. Zraven je bil tudi
dr. Zvone Hribar, ki je svetoval, kako te stvari pravno
postaviti. Vodenje odbora je prevzel Frank Prosenik,
jaz pa vodenje poskusnih oddaj. Kmalu zatem, 20.
marca 1988, je začasno vodstvo radijske postaje
pripravilo občni zbor, na katerem naj bi izvolili člane
upravnega odbora za novo radijsko postajo. Na njem
smo zvedeli, da je radio 3ZZZ nastal kot poskus oživitve
radijske postaje, ki je zaživela že v sedemdesetih letih,
a je politika njeno delovanje zatrla. Tudi občni zbor
je propadel, ko se je izkazalo, da sta bila kandidata
hrvaške narodne skupnosti pravzaprav Srba. Prišlo
je še do drugih zapletov, a smo imeli v mesecu aprilu
vseeno teden poskusnega oddajanja. Slovenska ura je
bila na sporedu 19. aprila. Program sva vodila z Jano
Lavrič, za tehnično plat izvedbe pa sta skrbela Frank
Prosenik in Viktor Lampe. Kot je bilo načrtovano, naj bi
reden program stekel v nekaj mesecih, a se je zataknilo
zaradi nesoglasij na omenjenem občnem zboru.
Po dobrem letu dni je sledil nov teden poskusnega
oddajanja. Tokrat je bila z menoj pri mikrofonih Irena
Birsa, za mešalno mizo pa znova Frank Prosenik. Za
konec junija oziroma začetek julija 1989 so napovedali
začetek rednega oddajanja, kar se je tudi zgodilo. V
sklopu odbora slovenske radijske ure
smo se dogovorili, da bo vsako drugo
oddajo pripravil Slovenski misijon. Ko
je prišel čas za to, se je izkazalo, da
imamo še za eno ekipo premalo ljudi.
Tako sem po 4. juliju torke rezerviral za
slovensko radijsko uro.
Po prvih tednih rednega oddajanja sem
uvidel, da ima Slovenski misijon idealne
pogoje za pripravljanje programa.
Glasbenega gradiva nam ni manjkalo,
tudi z novicami smo bili dobro založeni,
saj so redno prihajali časopisi iz
Slovenije, Argentine, Združenih držav
Amerike, Kanade, Avstrije in Italije.
Kar je bilo uporabno za Misli, je prišlo
prav tudi za oblikovanje radijskega
programa. To še toliko bolj, ker je bilo
delo na radijski postaji prostovoljno in
nismo razpolagali z nikakršnimi sredstvi kot je bilo to
običajno za državno radijsko postajo 3EA. Odzivi na
prve oddaje so bili dobri in tudi, ko je bilo treba zbirati
denar, je precej prispevkov prihajalo prav prek našega
misijona. Prek poslušalcev smo odkrivali tudi, do kje
seže glas radia 3ZZZ. Ko sem spraševal različne ljudi,
so pripovedovali, da ga slišijo do Traralgona in še
dlje; slišali so ga pri Bendigu in nedaleč od Ararata.
... Najbolj sem bil presenečen, ko sem srečal rojake
s severa Tasmanije, ki so ujeli slovensko glasbo z
radia 3ZZZ. Žal sem se moral po dobrih treh mesecih
posloviti, še prej pa smo bili nekajkrat skupaj s s.
Petro Kropich, p. Bazilijem, pa Vinkom Marnom in še
nekaterimi … Tak je bil začetek pred petindvajsetimi
leti. … Po treh letih sem se vrnil in nadaljeval z delom,
a takrat nas je bilo že veliko.
PS: Tonetu Gorjupu hvala za izčrpno poročilo o
začetkih Radia 3ZZZ v Melbournu, ki še danes
obiskuje slovenske domove vsako sredo od 7. do 8.
ure zvečer na frekvenci FM 92.3.
Po 23 letih dela in vodenja slovenskega programa se
je v sredo, 18. julija 2014, poslovila zaslužna META
LENARČIČ. Želimo se ji zahvaliti tudi ob koncu tega
zapisa za tisoče ur, ki jih je žrtvovala
za slovensko besedo in glasbo, za
sporočanje veselih in žalostnih novic,
ki jih je prinašalo življenje v tem času.
Opravila je veliko in pomembno delo
med nami. Hvala, Meta!
Sedaj delo na radiu 3ZZZ nadaljujeta
MATEJA VRBNIK HABJAN in SONJA
RUPNIK. Obveščata nas, da sporočimo
novice, obvestila, čestitke,.. najkasneje
do torka zvečer na email: mateja.vrbnik.
[email protected], ali na domači
telefon: 9701 0779 (pustite sporočilo v
primeru, da je ni doma); mobilni telefon:
0416 146 151.
Meta Lenarčič, Melita Brežnik
in Mateja Vrbnik Habjan v studiu radia
3ZZZ, decembra 2012.
VERONIKA IN LADISLAV SELJAK sta že lani 30. novembra
2013 praznovala svojo zlato poroko z družinama njunih
dveh hčerk Vere in Tanye, med sorodniki in prijatelji.
Zlatoporočencema, ki sta redno pri slovenski sveti maši v
Geelongu, kjer Veronika tudi bere prvo berilo, smo izrekli naše
čestitke, sedaj pa naj se njun zlati jubilej še naprej lesketa v
siju ljubezni.
43
IZPOD TRIGLAVA
Tone Gorjup
DRŽAVNOZBORSKE VOLITVE 2014.
V Sloveniji smo imeli 13. julija osme volitve v državni
zbor. Predvidene so bile za leto 2015, vendar je
vlada Alenke Bratušek odstopila in ker ni bilo nikogar,
ki bi skušal sestaviti novo vlado, so bile razpisane
predčasne volitve in to v času počitnic. Udeležilo se
jih je dobrih 51 odstotkov volilnih upravičencev. Na njih
je 36 poslanskih sedežev dobila nekaj tednov pred
volitvami ustanovljena SMC - Stranka Mira Cerarja,
21 poslanskih mest je pripadlo Slovenski demokratski
stranki - SDS pod vodstvom Janeza Janše, ki stranko
vodi iz zapora. Na tretje mesto se je uvrstila stranka
upokojencev DeSUS, ki je dobila deset poslanskih
mest. Po šest sedežev sta dobila ZL - Združena levica
in Socialni demokrati - SD, Nova Slovenija pet in
Zavezništvo Alenke Bratušek - ZaAB štiri poslanske
sedeže. Dva sedeža pripadata predstavnikoma
italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji.
Tik pred vrati parlamenta je ostala Slovenska ljudska
stranka - SLS, ki ji je zmanjkalo nekaj sto glasov.
V novem sklicu državnega zbora sta tako le dve
pomladni stranki: SDS in NSi. Poslanci in poslanke so
se 1. avgusta 2014 sestali na ustanovni seji, potrdil
vse mandate in za predsednika državnega zbora
izvolili poslanca SMC Milana Brgleza.
NOVE PARLAMENTARNE STRANKE.
V državni zbor so tokrat prišle tri nove stranke, ki
so nastale tik pred volitvami. Prva je SMC, ki jo je
ustanovil s somišljeniki pravnik Miro Cerar, sin znanega
telovadca Mira Cerarja. Kot je napovedoval, Slovenija
potrebuje dvig politične kulture ter nove ljudi in ideje.
V volilni kampanji se SMC ni želela opredeliti in se je
predstavljala kot sredinska povezovalna stranka. Tudi
njen program je bil nedoločen, nejasen, a všečen za
širši krog volivcev. Mediji so mu bili izrazito naklonjeni,
saj se je na javnomnenjskih lestvicah v nekaj dneh
povzpel iz anonimnosti na sam vrh. Dobil je veliko
glasov, ki jih je izgubila PS (Pozitivna Slovenija) Zorana
Jankovića, pa tudi nekaj iz kroga volivcev SD. V stranki
so med vidnejšimi člani poleg profesorjev in birokratov
tudi pripadniki nekdanje LDS. Druga stranka, ZaAB, ki
se je za las prebila v parlament, je nastala po razpadu
PS. Ustanovila jo je na strankarskih volitvah poražena
prva dama PS in predsednica vlade v odstopu Alenka
Bratušek. V Združeni levici pa so povezane tri stranke
politične levice in nekatera gibanja, med njimi tudi
vstajniška. Kot so napovedali v poslanski skupini,
želijo biti v državnem zboru socialistična levica.
KDAJ NOVA VLADA?
Z ustanovno sejo državnega zbora v začetku
44
avgusta so se odprle poti do oblikovanja nove vlade.
Zmagovalka volitev Stranka Mira Cerarja je že pred tem
s parlamentarnimi strankami, razen z SDS, izmenjala
poglede na možno oblikovanje koalicije. Cerar je sprva
zavrnil sodelovanje z SDS. Ko je pozneje pod vplivom
javnega mnenja skušal to popraviti, ga je zavrnila SDS.
V prvih pogovorih so možnost sodelovanja v vladi
potrdili v DeSUS, SD, NSi in ZaAB; ZL se je odločila
za opozicijo. Sledila so posvetovanja predsednika
države Boruta Pahorja s poslanskimi skupinami o
možnem kandidatu. Tega mora zatem potrditi državni
zbor. Glede na dokaj jasne obrise koalicije bi se to
lahko zgodilo 22. avgusta. O celotni vladni ekipi pa bi
državni zbor lahko odločal sredi septembra. Do takrat
odloča vlada Alenke Bratušek v odstopu, ki brez polnih
pooblastil namešča svoje ljudi na pomembne položaje.
Bratuškova je za komisarko iz Slovenije v paketu treh
kandidatov evropskemu komisarju predlagala kar
samo sebe.
JANŠA - SOVRAŽNIK ŠTEVILKA ENA.
Tako volilna kampanja kot povolilno dogajanje poteka
v znamenju predsednika SDS Janeza Janše. V zadevi
Patria je bil pravnomočno obsojen, zato je 20. junija
2014 neposredno pred volitvami odšel v zapor. Pred
zaporom na Dobu, kamor ga je spremljala množica
privržencev, je Janša med drugim dejal: „Šest let
z afero Patria uničujejo ne samo moje družine in
moje stranke, ampak zastrupljajo politično ozračje v
Sloveniji. Štiri leta traja ta sodni proces in še vedno ni
končan. Štiri leta že sprašujem, kaj sem narobe storil,
kdaj in kje. Štiri leta že narobe poročajo. Štiri leta ni
nihče preprosto povedal, česa sem kriv, štiri leta se ni
dalo braniti. Ves ta čas je pravna stroka molčala, treba
je zaupati v pravno državo, so govorili. Pravna država
je nekaj, za kar so naši sobojevniki umirali leta '91.
Stvari so postavljene na glavo in ena sama pot je, da
se to spremeni. Pred 25 leti, ko so me peljali na Dob,
smo se osamosvojili, nismo se pa osvobodili. Nismo
se osvobodili laži. To je očitno težje, kot osamosvojitev,
kot postaviti neko normalno državo. To delo, dragi
prijatelji, nas še čaka. Preden nam bo to uspelo, pa
je treba v javni prostor vrniti resnico...“ Ko so drugi
voditelji strank merili moči na javnih soočenjih, je
Janša sedel v zaporu. Njemu v podporo je z začetkom
prestajanja kazni zaživel „Odbor 2014“, ki je prepričan,
da je Janša zaprt na podlagi politično motivirane sodbe.
Začel je z organizacijo vsakodnevnih protestov pred
državnim vrhovnim sodiščem v Ljubljani. Čeprav sta
za potrebe predvolilne kampanje nastopila v javnosti
tudi predsednik vrhovnega sodišča in tožilec, ki je
preganjal Janšo, je slednji na volitvah 13. julija dobil
daleč največ glasov od vseh devetdesetih izvoljenih
poslancev. Janša pa je nevaren tudi po volitvah, čeprav
je njegova stranka v opoziciji, on pa v zaporu. Vprašljiv
je njegov mandat. Državni zbor ga je na ustanovni
seji potrdil, sicer bi moral ugotoviti, da so bile volitve
neveljavne. Istočasno je skupina poslancev, ki ne
skrivajo sovraštva do Janše, začela zbirati podpise
za odvzem mandata. Prva seja resorne komisije po
ustanovitvi državnega zbora je bila namenjena prav
temu, kot da je to glavni problem države, ki se že pet leti
duši v krizi. Mandata mu niso odvzeli, saj tega pravno
ni bilo mogoče utemeljiti. Tudi Miro Cerar, najbolj
verjetni novi premier, ki v javnosti govori o nujnosti
pravne države, ni nikoli omenil, da bi morali pravosodni
organi pojasniti, zakaj so Janšo zaprli tik pred volitvami.
Tudi po volitvah molči, čeprav pravni strokovnjaki, tako
domači kot tuji, opozarjajo na številne kršitve v procesu
Patria. Janša je prišel na ustanovno sejo državnega
zbora iz zapora, kjer je imel kot „politični zapornik prvič
pravico biti predstavnik ljudstva“ - tistih, ki so ga izvolili.
Kot kaže, bo iz zapora lahko obiskoval tudi nadaljnje
seje parlamenta. Vrhovno sodišče, ki bi moralo že
zdavnaj odločati o zadevi Patria, pa nerazumno dolgo
zadržuje zadevo.
PAPEŽ PRIHAJA V ZAMEJSTVO.
Papež Frančišek bo 13. septembra 2014 obiskal
italijansko kostnico v Redipuliji, ki leži le nekaj kilometrov
od današnje državne meje med Italijo in Slovenijo. Gre
za kraje, kjer je med prvo svetovno vojno divjala soška
fronta. Med kratkim obiskom bo maševal in molil za
padle v vseh vojnah. Že pred tem bo obiskal bližnje
pokopališče vojakov, ki so padli na avstrijski strani;
nahaja se v Foljanu. Blizu je sicer tudi Doberdob, kjer
so pokopani slovenski fantje. Na srečanje s svetim
očetom se zavzeto pripravljajo v goriški nadškofiji, pa
tudi v Sloveniji, saj papež prihaja v našo soseščino, ki
še vedno diha slovensko.
DEVET SLOVENSKIH NOVOMAŠNIKOV.
Čas novih maš je mimo, prav pa je, da povemo, kdo
so letošnji novomašniki. Na praznik apostolov Petra in
Pavla so slovenski škofje posvetili sedem duhovnikov.
Dva, ki bosta delovala zunaj domovine: Jošt Mezeg v
Bosni in Hercegovini ter Anton Ilija Jakoš v Braziliji, sta
bila posvečena v Sarajevu in Sao Paulu. Škof Andrej
Glavan je v ljubljanski stolnici v duhovnika posvetil
diakona Andreja Nagliča iz župnije Ribno in Mohorja
Rihtaršiča iz župnije Selca. Celjski škof Stanislav
Lipovšek je v Gornjem Gradu v duhovnika posvetil
Ivana Hrastnika iz nadžupnije Laško, Marka Rakuna iz
župnije Rečica ob Savinji, salezijanca Primoža Korošca
iz župnije Šmartno v Tuhinju in Janeza Suhoveršnika
iz župnije Nova Štifta pri Gornjem Gradu. Tudi
murskosoboška škofija je dobila novega duhovnika.
Škof Peter Štumpf je zakrament mašniškega
posvečenja podelil Zoranu Carju iz župnije Cankova.
PREDSEDNIKA SLOVENIJE IN ITALIJE
NA SVETI GORI.
Italijanski in slovenski predsednik Giorgio Napolitano
in Borut Pahor sta v začetku julija v sklopu obeleževanj
100. obletnice začetka prve svetovne vojne obiskala
Marijino svetišče na Sveti Gori pri Gorici. Položila sta
venec ob spomenik padlim slovenskim vojakom in
odkrila 'Klop miru', ki naj obiskovalcem ponudi mesto
za razmislek v spomin in opomin, da se vojne grozote
ne bi nikoli več ponovile. Ob tem sta spomnila na
več deset milijonov žrtev prve svetovne vojne ter se
zavzela za krepitev miru, medsebojnega zaupanja
in sodelovanja med narodoma. Prva svetovna vojna
je Sveto Goro spremenila v kup ruševin, milostno
podobo in frančiškane pa pregnala v begunstvo, v
Ljubljano. Za povojno obnovo je poskrbel goriški
nadškof Frančišek Sedej in po načrtih arhitekta Maksa
Fabianija so pozidali romarski dom, leta 1922 pa se
je „Begunka“ ponovno vrnila na Goro. Po Rapalski
pogodbi je pripadlo ozemlje Italiji in po posredovanju
Vatikana so prišli na Sveto Goro italijanski frančiškani
iz Trenta, ki so v letih od 1924 do 1928 zgradili
samostan in novo cerkev po vzoru oglejske bazilike in
po načrtu goriškega arhitekta Silvana Bariča, posvetil
pa jo je videmski nadškof Giuseppe Nogara leta 1932.
SREČANJE TREH SLOVENIJ 2014.
Pri Višarski Mariji nad Kanalsko dolino so se prvo
nedeljo v avgustu že šestindvajsetič zbrali romarji
treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske.
Srečanje pripravljata Rafaelova družba in Zveza
slovenskih izseljenskih duhovnikov z namenom, da
bi rojaki pri Mariji utrjevali zvestobo Bogu, narodno
zavest in vrednotam, ki so nam skupne. Tokrat se
jih je zbralo več kot tisoč. Nekateri so se odpravili na
vrh po romarski poti ob molitvi križevega pota, drugi
z žičnico. V uvodnem delu je prof. Tomaž Pavšič, ki
je srečanje poimenoval vseslovenski shod ali tabor, v
predavanju z naslovom „Slovenija, ostani naša“ pozval
k več narodnega ponosa in samozavesti. Govoril
je o narodni zavesti, jeziku in simbolih. Po njegovih
besedah se moramo vrniti h koreninam. Opozoril je
na nevarnost jugonostalgikov, ki zavračajo težko
pridobljene vrednote osamosvojitve in tako zavračajo
napredek naroda in države. Biti moramo dejavni tudi v
političnem smislu, le tako lahko tudi z božjo pomočjo
računamo na spremembe. Osrednji del srečanja je
bila opoldanska sveta maša, ki jo je ob somaševanju
izseljenskih duhovnikov daroval celjski škof Stanislav
Lipovšek. V pridigi je idejo treh Slovenij povezal s
Slomškovo mislijo, da imamo vsi tri domovine – tisto,
v kateri smo rojeni, tisto, v kateri smo krščeni in večno
domovino. Sledil je kulturni program, pri katerem sta
45
prepevala cerkvena zbora iz Žabnic in Ukev, ki sta
pela že pri maši.
SESTRE FRANČIŠKANKE DOBILE VIKARIAT.
Slovenske sestre, ki so desetletja delovale v
Melbournu in v Sydneyu v Avstraliji, uradno se
imenujejo Frančiškanke Brezmadežnega spočetja,
so imele pred tedni kapitelj. Zaradi majhnega števila
sester so provinco preoblikovale v vikariat in za
predstojnico izvolile s. Hermino Nemšak. Sestre Pavla,
Maksimilijana in Francka imajo še vedno lepe spomine
na avstralska leta.
ALOJZ REBULA - DEVETDESETLETNIK.
Pisatelj Alojz Rebula je 21. julija 2014 praznoval
devetdeset let življenja. Rodil se je v Šempoláju pri
Trstu. V Ljubljani je študiral klasično filologijo in v Rimu
doktoriral s tezo o Danteju v slovenskih prevodih.
Leta 1953 je začel poučevati na Znanstvenem liceju
Franceta Peršerna v Trstu. Kot član tržaškega Društva
slovenskih izobražencev je eden od ustanoviteljev
študijskih dnevov v Dragi. Piše pripovedno prozo od
povesti in novel do romanov, dnevniških zapisov in
esejev. Ob 400. obletnici Dalmatinove Biblije je bil
v skupini prevajalcev, ki so zaslužni za nov prevod
Svetega pisma. Pri pisanju zajema iz antike in
krščanstva. Lahko bi ga imenovali tudi katoliški mislec
20. stoletja. Zavzema se za slovenstvo, za pokončno
krščanstvo... Za svoje delo je dobil vrsto priznanj od
Prešernove nagrade do prestižnih literarnih nagrad na
tujem. Ob jubileju je prejel odličje sv. Cirila in Metoda
za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci. Z ženo Zoro
Tavčar živi in ustvarja v Loki pri Zidanem Mostu. Te
dni je izšel njegov roman „Kominform v Zabrinju“,
katerega dogajanje je postavil v povojni zamejski
prostor. Na objavo pa že čaka knjiga „Z moje kraške
univerze“, v kateri opisuje svoja pastirska leta v
domači vasi. Rebula je prepričan, da bi Slovenci tudi
v tem času rabili nekakšnega Slomška. Nekoga, ki bi
bil prvi nosilec slovenske narodne zavesti. V nekem
pogovoru ob jubileju je dejal, da bi moral biti slovenski
kristjan trden v tem, da nas je Bog postavil na svet kot
Slovenca, da me nagovarja po slovensko da me bo
tudi ob sodbi nagovarjal slovensko. „Zato je zvestoba
narodu, posebej pri majhnem narodu, izredno
dragocena zadeva. To je Slomšek čutil!“ Tako Rebula.
Spoštovanemu slavljencu g. Alojzu Rebuli tudi
iskrene čestitke slovenskega občestva izpod
Južnega neba ter zahvala za njegove prodorne
misli Slovenca in kristjana.
POD TO GORO ČAVENSKO.
Tak je naslov zbirke novel Pavla Petra Bratine, ki je
izšla sredi poletja pri Celjski Mohorjevi družbi. Delo, s
podnaslovom Zgodbe iz moje doline, se začne s krajšim
predgovorom Jutro in sklene z »zagovorom« Večer.
Prva novela v zbirki, Posinovljenec, je postavljena v čas
rimske dobe oziroma po avtorjevih besedah v obdobje
začetka pokristjanjevanja Vipavske doline. Naslednje
bralca pripeljejo do dvajsetega stoletja, zadnja z
naslovom Pri angelu Slovenije, pa je apokaliptični
pogled v prihodnost. Bratina je delo poimenoval lirični
hommage (poklon) Vipavski dolini; vanj je vpletel
nekatere jezikovne posebnosti tamkajšnjih krajev.
PISMO g. ALEŠA SELANA
Spoštovane Slovenke in Slovenci, dragi
prijatelji iz Avstralije,
glede na to, da smo daleč stran in nič ne
kaže, da bi se kmalu videli v živo, bi vas
rad s tem sporočilom obvestil, da (vsaj
začasno) zaključujem svoje delo na Uradu
Vlade Republike Slovenije za Slovence
v zamejstvu in po svetu, kjer sem vse od
leta 2008 pokrival tudi slovensko skupnost
v Avstraliji. Prav gotovo se med naslovniki
tega sporočila niso znašli vsi, ki bi jih v tem trenutku
rad pozdravil in se jim zahvalil - vseh naslovov pač
nimam - in za to se vnaprej opravičujem ter prosim za
razumevanje.
V preteklih šestih letih in pol sem imel številne od vas
priložnost, veselje in čast osebno spoznati. Avstralijo
in vaša društva sem prvič obiskal kot vodja strokovne
delegacije Urada in Ministrstva za notranje zadeve,
ki je bila na delovnem obisku v Canberri, Sydneyu
in Melbournu februarja/marca 2008. Kasneje sem se
vrnil septembra/oktobra 2010 v delegaciji ministra
46
prof. dr. Boštjana Žekša, katere program je
bil zastavljen širše, tako da smo poleg prej
navedenih mest obiskali Geelong, Adelaide,
Brisbane, Gold Coast in Wollongong.
Obakrat sem z vaše strani občutil pristno
naklonjenost in se med vami počutil kot
doma. Tega ne pišem zato, ker se to spodobi
ali ker je ob takih priložnostih to navada,
temveč zato, ker drži kot pribito in se tega z
veseljem spominjam.
Ne bi rad izpostavil nobenega dogodka ali društva
posebej, ker bi s tem avtomatično po krivici zapostavljal
vse ostale, zato le na splošno povem, da sem ob delu
z vami močno čutil vašo ljubezen in ponos do vsega,
kar je slovensko. Po drugi strani ste tudi primer dobro
integrirane skupnosti; vaši dosežki tako na individualni
kot na kolektivni ravni v Avstraliji so vidni vsakomur,
ki pogleda z odprtimi očmi (in odprto glavo). Široko
so poznani podatki o društvih in raznovrstnih uspehih
izstopajočih posameznikov, manj pa je tistih, ki poznajo
in se zavedajo pomena dejstva, da je prav slovenska
skupnost v samem vrhu med vsemi, ki so si v Avstraliji
dobesedno, v povsem fizičnem smislu, ustvarili dom, tj.
kupili nepremičnino. Tak »kolektivni« podatek marsikaj
pove o vašem odnosu do Avstralije kot države in do
zavezanosti njenim vrednotam, ki so - to v zadnjem času
vse prevečkrat in prelahko pozabljamo - zelo podobne oz.
v večji meri identične slovenskim vrednotam. Večinska
javnost vas posledično prepoznava v pozitivnem smislu,
s tem pa delate tudi veliko uslugo ugledu Republike
Slovenije v Avstraliji.
Z vaše strani nikoli nisem slišal besede »ne«, nasprotno,
vselej ste meni osebno in nam na Uradu po najboljših
močeh pomagali. Za to vam še enkrat iskrena HVALA.
Upam, da smo vam vsaj del tega vračali z našim lastnim
korektnim odnosom, da nismo bili preveliki formalisti in
da nismo zidali gradov v oblakih ter obljubljali stvari, ki jih
ne bi mogli uresničiti. Če sem ali smo na Uradu v odnosih
z vami kdaj storili kakšno napako, vam zagotavljam, da
to ni bilo slabonamerno.
Za konec še k razlogu mojega odhoda, ki je v dejstvu,
da sem bil aprila izbran za zasedbo diplomatskega
delovnega mesta na Veleposlaništvu Republike Slovenije
v Kairu. Odtlej potekajo priprave, ki se zdaj prevešajo v
zaključno fazo in se odvijajo večinoma v Ministrstvu za
zunanje zadeve. Ker je z Avstralijo povezane naloge,
ki sem jih opravljal na Uradu, že pred časom prevzel
dr. Zvone Žigon, sem presodil, da je napočil čas,
da se od vas poslovim. Zvoneta vsi dobro poznate
in ste z njim že uspešno sodelovali. Je uveljavljen
diplomat, vrhunski poznavalec slovenskih skupnosti
širom po svetu in predvsem človek, katerega vrata
bodo za vsakogar od vas vedno široko odprta.
Najlepše je, če človek svoje delo opravlja z veseljem.
Jaz sem to srečo doslej imel in vi ste k temu aktivno
pripomogli. Iz srca vam želim vse dobro vam kličem
na svidenje ob naslednjih priložnostih!
S spoštovanjem,
Aleš Selan, Urad Vlade RS
za Slovence v zamejstvu in po svetu
Gospodu Alešu Selanu se zahvaljujemo za
vse njegovo delo na Uradu RS za Slovence v
zamejstvu in po svetu, še posebej za njegovo
skrb za slovenske rojake v Avstraliji in Novi
Zelandiji. Na novo službeno mesto v Kairu pa ga
pospremimo s Frančiškovim pozdravom:
Mir in dobro!
p. Ciril
MISLI V BARVAH
Dragi sodelavci, naročniki in bralci Misli.
Dolgo smo čakali in smo dočakali, da imamo sedaj celotne Misli tiskane v barvah. Sredi letošnjega maja sta
nam naša tiskarja Simon Kovačič in James Rizzo sporočila, da imata sedaj končno nove tiskarske stroje in
nam bosta zato lahko za isto ceno tiskala Misli v barvah kot doslej le v črno-belem tisku. Tako se je že letošnja
številka Misli za maj – junij 2014 prismejala do Vas vsa v barvah. Do sedaj so bile vse v barvah le Misli, ki ste
jih brali preko spleta na Stičišču avstralskih Slovencev na naslovu:http://www.glasslovenije.com.au
ali preko Digitalne knjižnice Slovenije - Narodne in univerzitetne knjižnice NUK v Ljubljani, kjer hranijo v digitalni
obliki vse letnike naših Misli na naslovu: dLib.si
Ob obisku Slovenije sem dobil mnogo pohval za naše Misli in neverjetno veliko ljudi jih bere. Misli v mnogih
primerih romajo iz rok v roke ljudi, ki imajo v Avstraliji sorodnike, znance ali so kdaj obiskali Avstralijo in ohranjajo
prelepe spomine nanjo.
Prijetne urice Vam želim, tudi z Mislimi in mislimi na Vas in Vi na nas. Bog živi!
pater Ciril, Marija, p. David in sodelavci Misli
Slovensko
društvo St. Albans
Vsakoletni praznik kolin pri
Slovenskem društvu
St. Albans je vedno prazničen dogodek
ne le za skupino
marljivih, pridnih ljudi, ki ob vodstvu
Slavka Blatnika (prvi na desni) pripravi
najboljše krvavice, ampak tudi za vse
goste, ki napolnijo dvorano in jih z
užitkom pojedo.
47
PATER VLADIMIR KOS – PESNIK DEŽELE VZHAJAJOČEGA SONCA
Visoko obletnico življenja – 90 let - praznuje
letošnji nagrajenec Prešernovega sklada,
pesnik, prevajalec in esejist, jezuitski pater
prof. dr. Vladimir Kos, ki ga nekateri označujejo
kot največjega še živečega pesnika slovenske
emigracije.
Profesor pater dr. Vladimir Kos se je rodil 2. junija
leta 1924 v Murski Soboti, kjer je preživel zgodnjo
mladost. Osnovno šolo in klasično gimnazijo je
obiskoval v Mariboru. Prve pesmi je objavljal že kot
gimnazijec. Jeseni leta 1943 se je vpisal na študij
teologije v Ljubljani, ki ga je moral prekiniti in ga je
končal na rimski univerzi Georgiana leta 1950, kjer
je tudi doktoriral leta 1953.
Njegovi prvi pesniški zbirki sta bili Marija z nami
je odšla na tuje, ki je izšla leta 1945 v begunskem
taborišču v Lienzu, in Deževni dnevi, ki je izšla leta
1946. Leta 1955 je bil sprejet v članstvo argentinske
Slovenske kulturne akcije in je istega leta objavil
zbirko Križev pot prosečih. V samozaložbi je izdal
edino knjigo v slovenščini, ki je doslej izšla v Tokiu
Dober večer, Tokio. Leta 1971 je bila v Buenos
Airesu natisnjena zbirka Ljubezen in smrt in leta
1981 Spev o naši gori ter leta 1991 Tisoč in dva
verza z japonskih otokov.
Leta 1995 se je prvič po 50-letih vrnil na obisk v
Slovenijo in leta 1998 je mariborska založba
Obzorja izdala knjigo njegovih izbranih pesmi
Cvet, ki je rekel Nagasaki. Njegova prva knjiga,
ki je izšla v Sloveniji leta 1997 je zbirka Eseji z
japonskih otokov. Leta 1999 je pri založbi Družina
izšla pesniška zbirka O svetloba, voda, zrak!
in istega leta pri založbi Tretji dan Kosov prevod
knjige Gilberta Keith Chestertona: Sv. Tomaž
Akvinski. Pri založbi Rokus pa je objavil leta 1999
prevod knjige Princese Takamado: Ledena gora
Luli. Leta 2003 je založba Družina objavila njegovo
zbirko filozofskih esejev Filozofija, naš vsakdanji
kruh, založba Stopinje pa je leta 2003 objavila že
13. pesniško zbirko Vladimirja Kosa Med novim
nebom in staro zemljo.
Leta 2004 je izšla knjiga treh neobjavljenih pesniških
zbirk Češnje, kamelije, bori pri Mohorjevi založbi
in najnovejši zbirki Lepa Ančka iz Prekmurja pri
založbi Stopinje in 100 pesmi o Mariji pri založbi
Družina. Leta 2007 je izšla zbirka Temnogozdni
akordi pri založbi Mohorjeva družba in naslednje
leto Gora Fudži, čuješ serenado? pri založbi
48
Prof. dr. Vladimir Kos je skoraj 40 let predaval klasično
filozofijo na japonski univerzi Sophia v Tokiu in skoraj
petdeset let deloval kot misijonar med zapuščenimi
otroci in brezdomci v predmestju Tokia. Med svojim
delovanjem ni nikoli pozabil na svoje slovenske
korenine.
Od leta 1996 naprej predava vsako leto kot gostujoči
profesor na Univerzi v Mariboru, Filozofski fakulteti
v Ljubljani, Fakulteti za družbene vede v Ljubljani,
Teološki fakulteti v Ljubljani in v zadnjih letih tudi na
Katoliškem inštitutu.
Pater Vladimir ostaja vsa leta tudi zvesti bralec
naših Misli; za vse praznike se oglasi z lepo voščilnico
z izbranimi besedami. Ob voščilu iz Avstralije za njegov
življenjski in redovni jubilej naj bo našim bralcem
predstavljena njegova pesem S telesom in dušo pri
Njem, v kateri tako lepo povzame sporočilo praznika
Marijinega vnebovzetja.
Dravlje. Leta 2010 je v zamozaložbi v Tokiu izdal
zbirko E.U. Evropa Umiraš.
Njegovih 5 pesniških zbirk iz leta 2010 Rapsodija
svetlobe in Tebi sirota Slovenija tisoč in en
verz ter iz leta 2012 Pesmi z japonskih otokov
in O rahlo se tresoči tokijski harfi ter Pesmi iz
pravljičnih gozdov iz leta 2014, so izšle pri založbi
Dravlje.
V verzih je tradicionalen, ohranja metrične sheme
(npr. jambski enajsterec, daktil) ter rime. Med
pesemskimi oblikami so pogosti soneti, piše pa tudi
japonske pesemske oblike, kot sta haiku in tanka.
Daljše pesnitve rad podnaslavlja z glasbenimi
pojmi (npr. opera v besedah, poemska simfonija),
kar dokazuje, da ima posluh za glasbo in je tudi
glasbeno izobražen, saj je napisal celo dve partituri.
Pesnik se zaveda, da prave pesmi ni brez ritma
in melodike. Vsebinsko prevladujejo religiozna
motivika in motivi narave.
S pesmimi in drugimi prispevki redno sodeluje
v zdomskih in katoliških zamejskih revijah in
časopisih (Meddobje, Zbornik Svobodne Slovenije,
Most, Mladika v Trstu, Katoliški glas v Gorici, Ave
Maria, …). Leta 1971 je prejel zamejsko in zdomsko
literarno nagrado Vstajenje. Leta 2004 ga je takratni
predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek
odlikoval z zlatim redom za zasluge za njegov
književni opus, za prispevek k slovenski kulturi
in jeziku v svetu ter za človekoljubna dejanja, 7.
februarja 2014 pa je za svoje delo prejel nagrado
Prešernovega sklada. Danes p. Vladimir Kos velja
za enega najvidnejših slovenskih pesnikov.
S TELESOM IN DUŠO PRI NJEM
Naš svet je z Nebesi skrivnostno povezan
in véliki sŕpan v Nebesih doni,
od tam se veselje čez zemljo razteza,
kjerkoli srcé kraj Marije živi.
S telesom in z dušo je k Sinetu vzeta,
ob Njem se sprehaja in z Njim govori
o nas, ki nam duša je v zémskost ujeta,
a Sinova milost jo osvobodí.
Ne čudi se pesmi! Sam Sin je s križa
nam dal jo za mamo, nad žigom krvi.
In véliki sŕpan nebeška je viža
o Njej, ki je lepše nad zvezdami ni.
p. Vladimir Kos
Dragi pater Vladimir, Bog Vas živi in ohranjaj. Naj še dolgo za Vas cveto in dišijo češnje,
kamelije in bori! Čestitke in pozdravi p. Cirila in slovenskih Frančiškovih bratov
z rojaki izpod Južnega neba - Terrae Australis.
Novi častni konzul RS za Viktorijo g. DERRY
MADDISON se je udeležil prvega srečanja, ki ga
je za konzularne predstavnike v Viktoriji sklical
viktorijski premier g. Denis Napthine in so v njem
sodelovali tudi guverner Viktorije g. Alex Chernov,
številni viktorijski vladni predstavniki, vključno z
vodjo opozicije Danielom Andrewsom ter več kot
70 različnih konzularnih predstavništev.
Gospod Maddison je povedal: »Tako se je začel
moj uvod v svet konzularnih zadev in poznanstev,
ki bodo morda v dobro Slovencem tam in tu.
Vsekakor je bilo srečanje v zelo dobrem duhu
multikulturalizma Viktorije in seveda federalne
vlade Avstralije. S prisrčnim pozdravom, Derry
Maddison HC (Honorary Consul) for the Republic
of Slovenia in Victoria, Australia - častni konzul
Republike Slovenije za Viktorijo, Avstralija.«
KONZULARNE URE V MELBOURNU
VELEPOSLANIŠTVO Republike Slovenije sporoča, da bodo konzularne ure v prostorih Slovenskega
misijona v Melbournu, 19 A'Beckett Street, KEW, Victoria 3101 v nedeljo, 5. oktobra 2014, od 12. ure
(opoldne) dalje. Kdor bo potreboval konzularne usluge, naj se predhodno najavi Veleposlaništvu RS v
Canberri (telefon 02 6290 0000) ali častnemu konzulu RS za Viktorijo g. Derryju Maddisonu (mobitel
0414 488 330 ali 0408 332 753). Uradne ure g. Maddisona so ob petkih od 5. do 7. ure zvečer na
naslovu 6 Lachlan Court, Sunbury VIC 3429. Prej se dogovorite po telefonu.
Jožica Koštrica, tajnica - Veleposlaništvo RS v Canberri
49
GENERALNI KONZULAT RS za NSW
GLAS SLOVENIJE
VELEPOSLANIŠTVO
REPUBLIKE
SLOVENIJE
Častni generalni
konzul: Alfred
Brežnik AM
VELEPOSLANIŠTVO
»THE
VOICE
OF
SLOVENIA«
78
Parramatta
Road
Telefon: 02 6243
4830 Fax:SLOVENIJE
02 6243 4827
REPUBLIKE
PO BOX
191, SYLVANIA
NSW
2224
Camperdown
NSW
2050
e-mail:
[email protected]
Telefon:
(+61)
02
6290
0000
Tel.:
02
9522
9911
Fax:
02
9522
9922
www.gov.si/mzz/dkp/vca/eng/
Fax: (+61) 02 6290 0619
SPOROČILA FOTOGRAFIJ
NASLOVNA STRAN ZGORAJ: Telovska procesija
v Brisbanu v Indooroopilly, 22. junija 2014. Že nad
55 let se slovenski verniki v Brisbanu pridružujejo
tej slovesnosti s prepoznavnima banderoma Marije
Pomagaj in svetih bratov Cirila in Metoda.
NASLOVNA STRAN SPODAJ: Brezje, nedelja
Slovencev po svetu, 6. julija 2014. Med sveto mašo
je kardinal dr. Franc Rode blagoslovil mozaik, delo
umetnika Lojzeta Jeriča iz Melbourna, dar avstralskih
vernih Slovencev Brezjam ob 200. obletnici milostne
podobe. Na fotografiji so avstralski Slovenci in njihovi
sorodniki po slovesnosti na trgu pred baziliko.
NOTRANJA STRAN OVITKA, STRAN 2:
Mama Cecilija Krampač iz Gornje Bistrice v Prekmurju
je pravkar prejela telefonski klic iz Melbourna
od svojega sina, g. Štefana, ki je v Slovenskem
misijonu v Melbournu in Adelaidi pomagal v juniju in
juliju 2014. Vidi se, da posluša ali pripoveduje nekaj
veselega…
Telefon:
02 9517 1591 Fax: 02 9519 8889
STIČIŠČE
e-mail:
[email protected]
E-mail:
[email protected]
Začasni
odpravnik poslov:
dr. Zvone Žigon
AVSTRALSKIH
SLOVENCEV
http://canberra.veleposlanistvo.si
PO BOX 188, COOGEE NSW 2034
Domača stran na internetu:
www.glasslovenije.com.au
mag.
Jana
Grilc
PO Box 284,
Civic
Square
Prva
in odpravnica
poslov:
Embassy
ofsvetovalka
the Republic
of Slovenia
CANBERRA
260 of Slovenia
Embassy
of theACT
Republic
26 Akame Circuit,
O’ Malley ACT 2606
�����������
� za NSW
GENERALNI KONZULAT RS
��
�������������������� ����������������������������
Častni generalni������������������������������
konzul: Alfred Brežnik AM
78 Parramatta Road
Camperdown NSW 2050
���������������
��������������������
�����������������
���������������
VIKTORIJSKIM SLOVENCEM
NA USLUGO V ČASU ŽALOVANJA
Telefon: 02 9517 1591 Fax: 02 9519 8889
E-mail: [email protected]
PO BOX 188, COOGEE NSW 2034
��������������������������������������������������
������������������������������ ��������������
���������������������������������������
��������������������������
Funeral Advice Line
9500 0900
����������������������������
���������������������������
www.tobinbrothers.com.au
�������������������������
Are your dentures more comfortable in
a glass...? If so, for a free consultation
contact:
�������������������������������
��������������������������������
�
�����������
��
KONFIDENT Pty. Ltd.
��������������������
STAN
KRNEL ����������������������������
Bi radi imeli umetno zobovje v kozarcu...?
Če ne, z zaupanjem pokličite za prvo
brezplačno posvetovanje.
���������������
��������������������
STANKO KRNEL
zobni tehnik
�����������������
specialist
za umetno zobovje in zaščitne proteze
���������������
VIKTORIJSKIM SLOVENCEM
��������������������������������
������������������������������
������������ ��������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������
dental
prosthetist
�������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������
specialising
in dentures and mouthguards
�����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������
�������������������������������������������������
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������
391 Canterbury Road, Vermont VIC 3133
�
rg_misli admisli
FEB.indd
1
| maj
42
SLOVENSKO SOCIALNO
SKRBSTVO IN INFORMACIJSKI URAD Inc.
19 A’Beckett Street KEW VIC 3101
Telefon/Fax: 03 9853 7600
E-mail: [email protected]
internetna stran:
www.slovenianwelfare.org.au
Urad je odprt vsako 1., 3. in 4. nedeljo
od 11.00 do 12.00 ure
in vsak prvi in tretji četrtek v mesecu od 10.00 do 12.00 ure,
če se za četrtek predhodno dogovorite
po telefonu na 9795 7687.
50
- junij 2007
misli | maj - junij 2010
misli | maj - junij 2010
PHONE: 9873 0888 NA USLUGO V ČASU ŽALOVANJA
9/2/07
��������������������������������������������������
������������������������������ ��������������
���������������������������������������
��������������������������
5:20:05 PM43
Funeral Advice Line
43
9500 0900
����������������������������
���������������������������
www.tobinbrothers.com.au
�������������������������
Are your dentures more comfortable in
a glass...? If so, for a free consultation
contact:
KONFIDENT Pty. Ltd.
�������������������������������
��������������������������������
Bi radi imeli umetno zobovje v kozarcu...?
Če ne, z zaupanjem pokličite za prvo
brezplačno posvetovanje.
��������������������������������
STAN KRNEL
STANKO KRNEL
������������ ��������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������
dental prosthetist
zobni tehnik
�������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������
specialising
in dentures and mouthguards
�����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������
�������������������������������������������������
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������
specialist
391 Canterbury Road, Vermont VIC 3133
za umetno zobovje in zaščitne proteze
51
�
rg_misli admisli
FEB.indd
1
| maj
- junij 2007
9/2/07 5:20:05 PM43
52