Vitezi in čarovniki: Indigo otroci

Bojan Ekselenski:
Vitezi in Čarovniki: Indigo otroci
Bojan Ekselenski,
samozaložba
Zbirka Fantazija
2
Moja spremna beseda
Pred vami je prečiščena izvirna knjiga Vitezi in Čarovniki: Indigo
otroci. To NI ISTA knjiga, kot je Vitezi in Čarovniki: Vzpon indigo otrok,
čeprav govorita o istem.
Naj razrešim zmešnjavo. Vzpon indigo otrok je temeljito vsebinsko
razširjena knjiga. Vsebine je skoraj dvakrat več. Zraven je še obilje
dodatkov, ki po obsegu (300 običajnih knjižnih strani) prekašajo vse, kar je
do zdaj nastalo v Sloveniji. Vzpon indigo otrok tako obsega 1300 strani
običajnih knjižnih A5 formata.
Indigo otroci je izvirnik, ki je samo očiščen najgrših napak in je brez
dodatkov. Knjige je skupaj pol manj, poglavja in vsebina so kot v izvirniku.
Indigo otroci sem podaril skupnosti. Tako boste lahko ugotovili, kako
obširne razlike so bile narejene in zakaj je upravičen nov naslov.
V tej knjigi ni nobenih dodatkov, zemljevidov in podobnega.
Delaj dobro!
3
Elektronska knjižnica v
spletni knjigarni
Spletna knjižnica, temelječa na platformi BIBLOS (Založniški zavod
Beletrina) omogoča izposojo in nakup E-knjig. Poleg Biblosa imamo tudi
E.Emko, spletno knjigarno Mladinske knjige.
4
5
Vitezi in Čarovniki 0:
Votlina skrivnosti
(BIBLOS)
Angleška zvezdniška arheologa dr. Neil Dick Dickson in dr. Mary
Smith na znanem najdišču Kumran ob Mrtvem morju najdeta nenavadno,
od sveta izolirano votlino. Kmalu se izkaže, da votlina ni bila izolirana brez
razloga. Znanstvena radovednost, iskanje akademske slave in s tem
6
povezanega statusa na dan izvrže prekletstvo, ki ne bi nikoli smelo v svet
sredi 21. stoletja. Izkaže se, da najdeni artefakti prihajajo iz nekega drugega
sveta, popolnoma tujega vesolja. Začnejo se dogajati nenavadnosti. Vplete
se skrivnostni red MAGNA ORDO SANCTUM SPIRITUS, ki deluje pod
okriljem Katoliške cerkve.. Pojavi se tudi Marijin red iz Magdale. Svoj
piskrček pristavijo razne tehnološke agencije, teroristične in protiteroristične
skupine. Zvezdniška arheologa postaneta begunca, ki so jim za petami vsi,
ki se želijo dokopati do ključa skrivnosti vsemogočne moči. Marijin red iz
Magdale želi izvesti strašen obred—udejanjenje utelešenja kaosa Elejle.
Krvna daritev nedolžnega, rojenega iz grešne zveze zaradi Marijinega
posega spodleti in sproži se rojstvo pekla na zemlji… dobesedno. Oder za
nastop Elejle in peklenskega zbora damejahov in kerkešev je pripravljen.
(E.EMKA)
Vitezi in Čarovniki: Votlina Skrivnosti na E.Emka od Mladinske
knjige. Na tem portalu je možen samo nakup.
7
Vitezi in Čarovniki 1:
Vzpon indigo otrok
(BIBLOS)
Marijin red iz Magdale je izginil. Zadnji magicanus pontifex maximus
je umrl v Žički kartuziji. Na vrtčevskem igrišču se srečajo tri deklice - ena
osnovnošolka in dve iz vrtca. Vsem trem je skupno, da so nekaj posebnega.
V tisem času je tudi izvoljen nov papež - nadel si je ime Janez Pavel III.
8
Tudi on je bil na svoj način prelomen, kot je bil njegov slavni prednik s
konca 20. stoletja, ki je obeležil padec sanj o socializmu in komunizmu. A
Sveti oče se še ni zavedal preloma ...
Deset let kasneje dijak Boris zaspi med uro Slovenščine. Znajde se v
tujem svetu, vanj se udejanji bajeslovni vitez in čarovnik - Mešarah. Kmalu
dobi še pravljični meč, ultimativno knjigo urokov in talisman. Uveden je v
skrivno druščino Čuvajev. Vseh sedem se je reinkarniralo v Celju, majhnem
mestu sredi majhne evropske države Slovenije. Mešarah in sedem
aganealov v enem mestu je znak - prihaja konec časov, konec šemite, ko se
črke Zakona premešajo in Zakon na novo napišejo. Je Mešarah poskus
ohranitve starega Zakona ali prinaša oznanjenje novega Zakona? Boris se
kmalu odpravi v najzahodnejšo deželo Drugotnosti - Dilual. tams e sooči z
zapleteno situacijo in odločen je, da razvozla težaven vozel spletk.
V Drugotnosti se začne vojna. Najsevernejše človeško kraljestvo
Medalar podleže. Na robu propada se tvori druščina - legendarni starodavni
čarovnik Arcus, poglavar enako skrivnostnih Gozdarjev, zeolski plemič Han
Zeolski, plemkinja Lena Penederwar. Odpravijo se na kvest v skrivnostno
in vsem zaprto vilinsko deželo. Tam jih sprejme vilinski plemič, bodoči
kralj, Amrokh Gideus. Druščina se odpravi v lov na tehagace, mistične
kristale, ki omogočijo Mešarahu, da izniči Elejlino magijo zatabov,
peklenskih talismanov kaotičnega sveta lupin - Megšelema. Pot v Divjino je
polna skrivnosti ...
Cesarstvo Shedanija se zaplete v notranje spletke. Cesar Leon XX bi
pomagal Medalarju, a je kraljestvo poraženo, preden se sploh začnejo resni
pogovori o pomoči. Tu je dvorni knez Artus Orwen, ki ima svoje interese.
Nihče se ne zaveda, da sodelujejo v spletkah znotraj spletk
skrivnostne Elejle. Konec sveta je tu ...
9
Vitezi in Čarovniki:
Zadnji boj Zeolije
Novela iz zbirke Zbrane zgodbe iz
Drugotnosti 2
V tej noveli, pravzaprav klasičnem viteškem romanu, spremljamo
10
ogorčeno in tragično obrambo Zeolije. Po padcu in zasedbi celotnega
Medalarja, kar smo spremljali v romanu Vzpon indigo otrok, se upira zgolj
Zeolija. Malahid Zeolski zavrača vse pozive za opustitev obrambe. Horde
Božanskega carstva napadajo, a vkopane medreje se ogorčeno upirajo. Na
koncu meašika Aleja spremeni tok bitke. Zlahka si podredi manj močne in
obramba Ožin je prebita. Malahid kljub vsemu ne odneha. Aleja ostane v
ujetništvu, kajti malahid upa, da jo bo lahko pokončal v ječi, kjer je pred
2100 leti že umrl damejah v telesu bojevnice - meašike Marisa. Žal malahid
spozna, da je Aleja iz popolnoma drugačnega testa.
V zadnji, tragični bitki, obkrožen z zadnjimi elešeji Prstanove straže
se odvije ZADNJI BOJ ZEOLIJE. Kljub vsemu pa nekaj preživi. Boj ni bil
zaman ...
11
Vitezi in Čarovniki:
Duhovi Aldeverga
Novela iz zbirke Zbrane zgodbe iz
Drugotnosti 2
Duhovi Aldeverga se nadaljujejo tam, kjer smo v Vzponu indigo
12
otrok (in Indigo otroci) pustili plemiča in plemkinje Zeolije, gozdnega vilina,
severnega vilina in gozdarskega poglavarja.
Znajdejo se v ruševinah mitskega Aldeverga, nekdanjega duhovnega
središča Svetovnega carstva. Vilin Amrokh Gideus vse prevara. Druščini se
pridruži čarovnik Arcus, ki jih je zapustil na poti. S pomočjo portala se
napotijo k aeralu Eneju Olomu, starodavnemu vladarju gozdnih vilinov
neštetih skrivnosti. Enej jih s posebej uročeno palico napoti proti skrivnemu
prelazu v Zeolijo. Pot je nevarna, polna velikih zveri, a v okupirani Zeoliji
jih čakajo okupacijske vojske. Han zeolski je podedoval mitski zeolski
vladarski prstan. Začutil je nove moči. Spoznal je, zakaj je oče tako čuval ta
prstan.
Amrokh je hitel proti svoji zaledeneli deželi preko Cesarstva
Shedanije in okupirane Zeolije. Mislil je, da je neopažen in se ni zavedal, da
je samo orodje v rokah mogočnih damejahov v telesih drobnih deklic meašik Verene in Aleje.
Končno se druščina sreča z Amrokhom, a vmeša se meašika. A v tej
igri so vsi prevarani.
13
Vitezi in Čarovniki 2:
Indigo novi svet
E-knjiga bo kmalu v Biblosu in E.Emki!
Spremljajte spletne strani BIBLOS in E.Emka
14
3 leta po dogajanju v Vzponu indigo otrok (Indigo otrok) Borisu na
plaži pri Dubaju v naročje pade brezdomec, ki tekoče spregovori visoko
vilinščino./p>
Cesar Leon v Drugotnosti umre, nasledi ga Aldus, naslednik brez
podpore in moči. Nesrečni vladar se nasloni na edinega moža, ki mu lahko
pomaga ohraniti krono - dvornega kneza, resničnega moža moči svobodnjaka (liberosa) Artusa Orwena. Aldus zatem stori presenetljivo
potezo - poroči se z meašiko Alejo. Božanska osebnost razglasi novo
Svetovno cesarstvo in kmalu se začne vojna.
Boris se preda lagodju žuranja in kajenja trave. Ob viziji državljanske
vojne v Dilualu se odloči za akcijo.
Na sceno topi tudi Magna Ordo Sanctum Spiritus. Začne se drama
konca časov...
15
Kazalo vsebine
Moja spremna beseda
Elektronska knjižnica v spletni knjigarni
Vitezi in Čarovniki 0: Votlina skrivnosti
Vitezi in Čarovniki 1: Vzpon indigo otrok
Vitezi in Čarovniki: Zadnji boj Zeolije
Vitezi in Čarovniki: Duhovi Aldeverga
Vitezi in Čarovniki 2: Indigo novi svet
Spremljajte spletne strani BIBLOS in E.Emka
Zahvale
Predigra
I. ZAČELO SE JE S SANJAMI
1. Šolski dan
2. Knjižnica
II. ZAČETEK VOJNE
3. Temna plima
4. Cesarjeve skrbi
5. Plemski zbor
III. SEHIR BAR JEMIN: ANGEL SE RAZODENE
6. Knjiga
7. Methair, veliki El Jeminov angel
8. Mladenič in starci
9. Prva lekcija
10. Kriza
IV. VOJNA PRIHAJA
11. Cesarstvo tam daleč
12. Kaos
13. Temni angel
14. Srečajo čarovnika
V. DILUAL
15. Overdoziranje
16. Ni naključje
16
17. Ona ima alibi
18. Skozi strune vesolja
VI. VILINSKA DEŽELA
19. Skozi vilinsko trdnjavo
20. Cesarjev obisk
21. Vilinski stolp
VII. INDIGO OTROK
22. Grozljiva slutnja
23. Prebujen
24. Iniciacija
VIII. POZABLJENO MESTO
25. Skrivnost
26. Cesar odloča
IX.KONČNICA
27. Figure so razporejene
28. Končni obračun
29. Epilog
DODATKI
Zemljevidi
Bojan Ekselenski
Kontaktni podatki:
KOLOFON
17
Zahvale
Na koncu je seveda etično, vljudno in stvar dobrega okusa, da se
zahvalim vsaj nekaterim, ki so pripomogli, da je knjiga v elektronski in tudi
tiskani obliki ugledala luč sveta:
Najprej gre zahvala Alenki Popovič, da me vsa ta leta potrpežljivo
prenaša in mi pomaga z drobnimi iskricami.
Tiskana knjiga se nikakor ne more materializirati brez finančne
podpore donatorjev. Za tovrstno podporo se moram zahvaliti Svetu
delavcev Cinkarne Celje d.d. (v času tiska Indigo otroci je bil
predsednik Zoran Pevec, zdaj je Dušan Mestinšek), predsedniku uprave
Cinkarne Celje d.d. Tomažu Benčini in ostalim članom uprave podjetja.
Čisto na koncu pa se moram zahvaliti vsem znanim, neznanim
filozofom, mistikom, teologom, okultistom, kabalistom in anonimnim
avtorjem mističnih ilustracij, ki so del te knjige. Vilinska okultna teologija,
skupaj z vilinščino in ureditvijo Drugotnostjo, temelji na zahodni hermetični
tradiciji in kabalistični mistični teologiji. Vse modrosti, zapisane v
posameznih delih knjige izhajajo iz resničnih duhovnih tradicij.
Ključna modrost, ki jo lahko izpostavim:
DELAJ DOBRO!
vil.: Sagebed nabad
18
Predigra
V židovski mitologiji, izhodišču Krščanstva, obstaja ideja o šemitah,
velikanskih časovnih obdobjih.
Bog na začetku vsake šemite ustvari in upodobi nov ustroj vesolja –
novo Toro z novo zgodovino vsega. Na koncu šemite, končata se čas in
zgodovina, vse povrne se v nič, od koder se znova razodene iz sijaja božje
slave.
In zdaj smo na koncu šemite ...
19
20
21
1. Šolski dan
Budilka, ta ukleti relikt prazgodovine, je sovražnik vsakogar, ki gre
pozno spat in mora zgodaj vstati. Neusmiljeno, okrutno brnenje in piskanje
ga prisili na noge in z jezno kretnjo nekajkrat poskusi prekiniti nadležen
zvok. Šele po dokazu prisebne budnosti mu naprava postreže z njemu ljubo
glasbo. Najprej palica, potem korenček. Jutro nakazuje lep dan. To je
pomembno, kajti ta lepi dan je zadnji aprilski šolski ponedeljek. Samo še pet
dni manjka do prvomajskih počitnic. Vsi vemo, ponedeljek je najbolj tečen
dan v tednu.
Iz nekega drugega časa zasliši malce nestrpen glas:
»Boris, če misliš zajtrkovati, pohiti. Ura je sedem!«
Seveda, to je mamin glas, glas budnega človeka pri polni zavesti.
Sovražil je ponedeljke iz samo enega razloga - vikend je oddaljen celih
dolgih pet dni. Na srečo temu tednu sledi praznični počitniški teden.
»Ja, ja,« bolj zase odvrne in krmežljavih oči nase navleče obleko.
Mati jo je zvečer lepo pripravila. Dobra in skrbna mati. Brez nje bi po
svetu hodil v pomečkanih cunjah, kajti zanj je likanje terra incognita. Zgrabi
šolsko torbo, zatlači vanjo tablico in steče v jedilnico, uvodu novega dne.
Ko preskoči še zadnjo stopnico, ga prestreže strog mamin glas:
»Vsak ponedeljek imaš to borbo z uro.«
Boris se le kislo nakremži, kot bi zagrizel v nezrelo limono in zgrabi
krožnik. Prazna vreča nikakor ne stoji pokonci, kaj šele takšna na dveh
nogah.
»Sam boš moral končati zajtrk. Meni se mudi,« še sliši odmev iz
predsobe. Preostanka besed ne zazna, saj vso pozornost, kolikor jo
22
premore, posveti krožniku s kosmiči. Možgani so ob tej uri še v grški
prestavi. Hrana pred njim ni podobna stvaritvi tega sveta. Venomer je tako,
kadar brska in kramlja po netu ter pozabi na uro. Presneti ponedeljki, kdor
si jih je izmislil.
V rekordnem času opravi z zajtrkom in pohiti proti šoli. Sonce
prebudi še vse preostale celice in ga prepoji s svežo energijo. Od vekomaj
obožuje sončno luč in toploto. Mogoče zato vse poletne počitnice preživi na
morju. Večkrat se zaloti, ko ga prešine - čemu Celje ni ob morski obali?
Iz razmišljanja ga v resničnost potegne klic s ceste:
»Boris! Boris!«
Takoj prepozna zdolgočasen glas sošolca Aleša. Ponovno ni naredil
kakšne naloge ali kaj podobnega. Počasi obrne glavo proti srebrnem
dvosedežnem Mercedesu. V njem ugleda z modno frizuro in hecnimi uhani
okrašen debel obraz. Samo to nafrfuljeno pojavo uzre in takoj pridobi
spoznanje o aktualnih modnih trendih. Letošnjo sezono so v modi čudni
mavrični toni z modrikastimi prameni. Vsako sezono bolj nori toni.
Fant se dvigne in zakliče:
»Sori stari, vorka za anglo nisem uspel sklamfat. Pravi safr so ti
worki. Mi posodiš, naj vsaj nekaj kvik spastam?« in skomigne z rameni.
Zoži pogled, premeri hecno postavo in trpko vzdihne:
»Sori djuke, ne morem. Anglo imam pred tabo, old vič bo takoj
izvohala švercanje.«
Tip zdolgočaseno zamahne z roko in zapoje:
»Šit! I'll waiting for inkvizition,« in razočarano zavrti oči. Boris
skomigne z rameni:
23
»Saj se boš izmazal iz šita. Še vedno ti je uspelo,« in se plitko
nasmehne.
»Šit!« zakliče, se zaluča v sedež iz rdečega usnja in avto ob
spremljavi cviljenja gum naglo pospeši. Borisa prešine: Zanj sem stari
samo, ko kaj potrebuje.
»Zopet kakšna naloga?« ga sredi misli prestreže nežen glas. Obrne se
in sreča Mojčin zvedavi pogled. Prešine ga grozljiv sunek ob pogledu na
bivšo sošolko. Bog pomagaj, kako se je našemila. Za trenutek mu oči
obstanejo na precej razkošnem dekolteju s smešnim tatujem. Za hip ga
oblije vročica. Kakšna sisara je postala. Strese z glavo in premakne pogled
v smešno obrobljene oči in skoraj šepetaje odvrne:
»Ah, kaj pa drugega. Nekateri so predvidljivejši od petkov pri
Teatru.«
Včasih sta se precej družila. Družno sta se pretolkla skozi vrtec in
osnovno šolo. Skoraj nerazdružljiva sta bila tudi prva dva letnika srednje
šole. Ob zadnji šolski reformi ju je šolska administracija, po zgolj
birokratom znanem ključu, ločila in pristala sta v različnih programih. Ona
je pristala v »G«, ko njen oče ni hotel spregledati davčne kraje
pomembnega državnega politika. Izgubil je službo, družina se je bila
prisiljena preseliti v severni slum. Od takrat sta vse bolj vsaksebi. V
zadnjem letniku sta do zdaj mogoče izmenjala kakšnih deset stavkov. Sploh
ni opazil, kako je v teh dveh letih zrasla v seksi fračo. Brez te maškarade ...
Oblije ga prijetna mrščav. V labirintu prebujene motivacije za plodno
samico išče besede. Misli, mu poženejo zavreli hormoni - ti fukiš joški.
Ravno zajame sapo, želi ji nekaj povedati. Mora ubesediti, kar mu narekuje
živalski nagon samca. Toda ne! Odstopi od namere. Skozi nos izdihne s
stisnjenimi ustnicami, kot bi hotel ohladiti hormonsko nevihto. Pojavi se
nočna mora vsakogar z delujočim središčem zdrave pameti v glavi.
24
Sandra ... ta sarkastična, nadležna lajdra! Sreča se izbuljenimi očmi
zadete žabe. Iz njih seva nekaj nezdravo temačnega. Njen zajedljiv,
mogoče celo hudoben pogled, je samo vrh ledene gore pomanjkanja okusa.
Rdečo obleko prekriva psihedelično kričeče zelena bluza, najbrž brez
spoznanja o tehnologiji, imenovani likanje. Ponošen vojaški pas je
prepreden s čudnimi bendži in leno visi na polnih bokih. Najnenavadnejša
stvar (ali najbolj nora – odvisno od točke gledišča) na njej je tisti (pre)velik
obesek na verižici, najbrž izmaknjen iz lokalne blaznice. Vzeto skupaj,
Sandra je vzorčni primerek kičaste cenenosti, okrašene z bruhanja vrednim
slabim okusom. Bizarna podoba njene pojave zategadelj dobesedno
oklofuta čutila vsakega normalnega človeka. Kot bi si na čelo sama napisala:
»Sem malce zmešana, in prosim, dostavite me v lokalno blaznico!«
Ne, to ni zanj. Mojca je sicer fukiš g'rl, a prisotnost jezikave
nadležnosti psihotične prasice je preveč tudi zanj. Odločno preveč!
Antipatija je najbrž obojestranska. Tudi ona ga molče prebada z na debelo
in neokusno obrobljenimi očmi. Njih steklen sijaj še mrtvaka požene v beg.
Mojca je tako med dvema ognjema, med svojo otroško pravljično
preteklostjo in mračnim realizmom prihodnosti. Svojemu otroškemu
prijatelju želi nakloniti vsaj ščepec prijaznost, a jo zaduši Sandrina
temačnost. Nemočna je med prebujajočimi čustvi in strašnim prijateljičinim
stiskom. Sandra in Boris si nekaj trenutkov izmenjujeta mrazeče poglede.
On odneha prvi. Samo globoko vdihne, izdihne in brez besed se
obrne proti širokim, pred kratkim obnovljenim šolskim vratom. Oni sta na
srečo zaostali. Gotovo čakata še preostale tri bisere morja bizarnosti.
Nikakor nima ne volje, ne namena po soočanju s to dark vič in se
nastavljati njenemu prebadanju z večno pribitim pogledom. Vsakokrat, ko
odpre usta, s svojim nadležno piskajočim glasom okrivi ves normalni svet
za svojo agli destini. Vsi okoli nje so krivi za njeno blaznično realnost. Iz
neokusno poudarjenih oči se izliva sij svojstvene nedoločne temačnosti, ob
kateri globoko v sebi čuti zoprn pridih prežeče zlobe. Zaboga, saj je nihče
ne sili, da je vsak dan pust. Zakaj je ves čas polna temačnih besed in
sovraštva vsega, kar ne životari v njenem pribitem svetu? Za svoj temni
25
klic ne more pričakovati sijaj luči. Po drugi strani pa se je dala dol s
skoraj vsemi arogantnimi napihnjenci. Kot bi jih zbirala. Svet je res
bogat oder paradoksov.
Nihče si ne želi reprize izmenjave svinčenih 5,56 mm ene od
ljubljanskih gimnazij. Zaradi incidenta pred dobrim letom so namestili
senzorje za orožje in zaposlili dva UMF gorostasa z licenco za lomljenje
prevročih najstniških kosti. Že večkrat sta morala uporabiti svoj jekleni
prijem. Pred pol leta sta našla kar dve avtomatski pištoli pri enem od
samovšečnih frajerjev 2. A razreda. Pretegnjen paglavec s pajkovsko
suhimi udi se je baje počutil ogroženega.
Nekdo ga od zadaj grobo porine in komaj se obdrži na nogah.
Sunkovito obrne glavo in ugleda gizdalinsko napravljen fris. Takoj opazi
novo barvo las in kričeč obroč pod ustnico. Rok! Samo njega še potrebujem
in pustni šov bo tuto kompleto!
Vanj butne val vreščečega žlobudranja. Gal, mi je treba tega?
»Hej, duke! Mojč'ca je prava big tits fukara! Si v takšnem safru, da
boš omočil out šugar?« vreščeče vpraša v polomljeni jezikovni mešanici,
pravzaprav jezikovni greznici. Boris temu pravi »spakedranščina«. Vsi, ki
se silijo biti »in«, se pačijo z nerazumljivo jezikovno mešanico. Najbrž je še
sami dobro ne razumejo.
»Ne da bi vedel,« hladno odvrne in zavrti z očmi. Očitno ima dan
srečanj s čudaki. Pravzaprav so čudaki v teh časih precej pogosta vrsta
homo dijakusa. Gal po svoji navadi z nadležno visokim glasom nadaljuje:
»Ko mene kdo aska, bi jih dilital, da ne bi packale lufta. Luzerje bi
for ever svičal na of. A kaj, ko ni tega batna. Bog torej ni ol majti pravičen
in milostljiv, sicer bi sedmi dan namesto svoj'ga relaksa instaliral of batne.«
Skakajoč okoli Borisa, je s svojimi tipalkami podoben na elektriko
priklopljeni zadeti opici. Po svoji navadi je zašvican kot kakšen pujsek v
26
turški savni. Mastne srage potu iščejo svojo pot po čelu, zažganim z
vretjem hormonov potrebnosti. Boris vanj zapiči strog pogled:
»Najbrž bi drugače pomisli, če bi te naključje dostavilo v svet tvojih
luzerjev,« in pomisli - Gotovo ne bi tako gobcal, če bi ti za hrbtom stala
Sandra. Tako otresaš zoprno gofljo, ker ni nobene iz »out« v bližini. Saj
se poznamo. Pohlepno zijaš v Sandrin par jošk in se sliniš v upanju, da
boš na toplo vtaknil svojega s hormoni prepojenega tiča.
Fant se z zoprnim zvenom zakrohota:
»To je miš'n imposibl. Stari bi kupil skul in vse dilital! Ol of dem!
Raus out sta edini dve besedi za klošarski pofl. Mene v »in« sceno, of šur,
inserta moj bemfl z dvesto horsi. Vsaka postane softi v majti fukmobil
templ'u,« besno odkima in skoraj šepetaje doda, »of korse, ob
dovnloudanju na legizicu moj hero ne aska za geografsko poreklo.«
Boris kislo pribije:
»Ko pohlepno zijaš v Sandrine obilne joške, pa nisi tako navdušen
nad dilitanjem.«
Gal režeče odvrne:
»Tudi šunko imamo radi, pa se zato še ne valjamo s svinjami v
svinjaku.«
»Bo že tako,« trpko prikima in odločno pospeši korak. Resnično je
naveličan tega cvilečega gobezdanja. Hudič je, če imaš vso pamet
spravljeno v hlačah z večno odprto zadrgo.
Senzorji pri vhodu predirno zapiskajo. Seveda, Gal ima v žepu svojo
zbirko nožev. Z enim od njih je pred slabim letom grdo porezal neko punco.
Spomni se prigode. Bila je plašna deklica, ki se ni z nikomer družila. Ni je
poznal. No, zdaj je baje v »Out« skupini največjih obstrank šole. Čemu je
potrebno to smešno deljenje na »in« in »out« ljudi? Včasih baje tega ni
27
bilo toliko. Kam to pelje? Vprašanja, vprašanja in vprašanja. Vedno skuša
zdržati nekje v sredini, v praznini med »in« in »out«. Zaradi položaja
staršev so ga okoliščine vedno dobesedno rinile v sloj, kjer se vedno ne
počuti najbolje. Zaveda se izgubljanja lastnega bistva skozi igre, kakršnih ne
mara. Resnični svet je pravzaprav maškarada igranja vlog. Vsakdo ima
svojo dušo na pomembni misiji, iskanja poti v varni dom. Strese z glavo.
Zasede svoj stol v učilnici slovenščine. Ne meni se za vrvež okoli
sebe. Ozre se proti klopi, kjer je včasih sedela Mojca. Znova, že drugič ta
dan, pomisli na usodo njene družine. Te misli ga opomnijo, kako je lahko
srečen glede svojega položaja. Njegov oče je z županom na »ti« in mati se
v prostem času udinja v vlogi tajnice območnega odbora največje vladne
stranke. Na koncu srednje šole bo dobil odličnejše, pomembnejše zeleno
spričevalo in s tem odprta vrata najprestižnejših univerz širne Evrope.
Mojca nima sreče in bo dobila rdeče spričevalo. »Rdečkoti« praktično
zaprejo nadaljnje možnosti šolanja. Vedno je bilo, je in bo - denar sveta je
vladar. Nekatere stvari ostajajo zimzelene.
Stroga profesorica Greta Novak vstopi in trušč se v hipu poleže. Vsi
vedo, z »esesovko« Greto se ne kaže zafrkavat. S svojimi modrimi,
prodornimi očmi, ki človeku dobesedno pokukajo v dno duše, premeri
razred. Od kod ji ta smrtonosni pogled? Saj te oguli do kosti zgolj z očmi.
Zatem pred sabo svečano postavi tablico, jo malce teatralno vključi in
bliskovito pregleda vsebino. Ta ritual izvede z umirjeno eleganco. S tem
spretno dviguje napetost in pričakovanje. Odkar so pred dvema letoma
uvedli šolsko omrežje tretje generacije, se ne loči od svojega kosa modre
plastike. Mnogi profesorji njenih let se izogibajo najnovejši tehniki. Ona ne.
Že od kamene dobe dosledno uporablja najnovejša tehnična sredstva,
čeprav ji tega, glede na starinski videz, nihče ne prisodi. Muzejski videz in
najnovejša tehnika? Mnogi so jo podcenjevali in se pri tem grdo opekli.
Svojo moč nadzora nad komaj nadzorljivo drhaljo črpa iz navideznih
nasprotij.
28
Vsi so na svojih tablicah izbrali mapo s slovenščino in odkljukali
datoteko z domačo nalogo. To je od izumrtja mamutov drugo dejanje
njenega rituala. Njen elektronski gizmo posrka domače naloge vseh v
razredu in jih samodejno prefiltrira na ustrezne in neustrezne. Vse oči
spremljajo njen strogi pogled, prilepljen na ekran tablice. Čakanje na
rezultat pregleda nalog je napetejše od TV trilerja. Najnovejši analitični
program je prekletstvo za vse goljufe tega sveta. Profesor Novakova redno
skrbi za svojo programsko opremo, zato je ravno pri njej najtežje goljufati.
Ogoljufati profesor Novakovo je pravi hekerski podvig. Bistveno
enostavneje je pošteno narediti nalogo. Tega očitno vsi ne dojamejo ...
Končno zaključi. Sunkovite dvigne pogled in košnja se začne:
»Miha, Miha, ljubki gospodič Miha, vaša naloga se je tradicionalno
pordečila,« s poudarjeno ironijo pokliče fanta manjše rasti, »malce me že
dolgočasite,« zavzdihne in prisili suhljato podobo k dvigu s stola. Ta se
zdolgočaseno dvigne. Po čudežu ni okrancljan z malce kičastimi modnimi
prameni, seveda pa ne gre brez uhana z narobe obrnjenim križem. Vsi člani
»darker« skupine so okrašeni s takšnim uhanom. Del življenjskega sloga
mladih, iščočih svoje mesto v svetu, je pripadnost kakšnemu klanu s
čudnim, komaj izgovorljivim imenom. Nekdo se zahihita:
»Darkangel je zopet brez copyrighta.«
Fant nedolžno vpraša in naredi obraz nedolžnega angelčka, da bi se
še hudiču zasmilil:
»Kaj zopet ni prav?«
Profesor Novakova vanj zavrta svoje modre oči. Fant pod vtisom
profesoričinih očesnih svedrov zardi. Suhljat obraz ponesrečene nedolžnosti
se še bolj posuši in razpotegne v groteskno spako. Prevelika majica postane
še večja. S tisto tanko kozjo bradico je takšen kup nesreče še smešnejši (ali
bizarnejši, kakor za koga). Pogled smrti vedno zadene.
Profesorico ledeno pribije:
29
»Marsikaj. Najprej ... Zakaj je vaša naloga preko devetdeset
odstotno enaka nalogi gospodiča Romana, dasiravno je kasnejšega datuma?
Naključje?« strogo dvigne glas z izjemnim smislom za obvladovanje drhali,
ki se ima za intelektualni cvet prihodnosti. Učilnica se pogrezne v
pokopališki molk.
»Kako enaka?« se naredi presenečenega. Njegove besede hladno
odzvanjajo. Borisu gre na smeh. Kako je lahko človek tako neumen in ob
vsej tej tehniki poskuša tako ceneno goljufati? Vsem je znana tehnična
naprednost esesovke. Je možno, da takšen idiot pride do zadnjega letnika?
Na razred leže smrtni molk, prinesen sama gospe Smrti. Profesorica
prekine pokopališčino in trpko pribije:
»Ne delajte jokajočega obražčka! Moja tablica ne laže in kaže 92,3
odstotno ujemanje, kar zadostuje, da se mi, ubožček ubogi, ne boste prav
nič zasmilili. Drugič se pri kopiranju vsaj malo potrudite. Kar prepišete, vsaj
preberite in preuredite, če vam kaj takšnega dopušča vaš intelektualni
domet. Je to res tako neskončno težaško delo? Roman!« ostro, a tiho
pokliče visokega, precej obešenjaško oblečenega črnolasca. Vanj sunkovito
zapiči svoj smrtonosni pogled središča peklenskih muk. Visok fant počasi
vstane. Počasnost je njegova navada. Neverjetno, kako so lahko nekateri
ljudje počasni. Profesor Novakovi se tanke ustnice razlezejo v plitek
nasmeh. Molk pričakovanja leže na razred.
»Ja?« naveličano vpraša in z očmi bega nekje nad profesorico.
Njene ustnice znova okamnijo:
»A? Vam je preklopilo iz grške v prvo? Sem se ustrašila, da se bom
reciklirala prej, preden dočakam vaše nebeško vstajenje,« vzdihne s svojo
značilno ironijo v glasu in pogled se ji omehča, kot maslo v mikrovalovki,
»lahko bi začeli zaračunavati intelektualno lastnino. Starša zate ne bosta
morala plačevati tolikšnega denarja,« in z navidezno sproščenostjo premeri
še nekaj dijakov in dijakinj in znova vrtajoče ledeno nadaljuje:
30
»Saj ni samo cenjeni gospodič Miha prepisoval. Še trem tičkom ste
radodarno dali nalogo, a njih ujemanje ni sedemdeset odstotno. S tem niso
žalitev zdravega razuma in pravila mi ne dovoljujejo, da jih za sladke,
čeprav bi jim koristilo. Pokazali so malce več od potrebniškega vakuuma in
niso zgolj imbecilno kopij-pastali. Ker me niso užalili s praznoglavo
kamotnostjo, so se izvlekli,« in ledeniško pribije, »za zdaj!« Znova se
posveti ležernemu fantu, »zakaj pustite izkoriščanje svojega dela? Glede na
zgodovino letošnjih kopij-pastov bi zlahka sami plačevali dopolnilno šolnino.
Zakaj nimate tarifo za copyright?« ironično zaključi z blago
dobrodušnostjo.
Hip zatem ji ta mehak nasmešek zaledeni. Oči napolni jeklen hlad
ostrine. Zresni se. Neverjetno, s kakšno veščino, zgolj z očmi in mimiko,
kroti drugače neobvladljive učence. Samo njej in malce zasanjanemu
staremu za zgodlo uspeva tako spretno obvladovanje scene.
Roman opogumljen od odobravajočega mrmranja dobi zagon:
»Ah, prijateljem moraš pomagati. Uslugo za uslugo,« se glasno
zasmeji. Ona hip pomolči in se nasmehne:
»Res? Naj vam ne gre na smešno.«
Njen nasmeh v naslednjem hipu znova zbledi in pretresljivo resno
zapiči vanj svoj leden pogled in z njim pokosi fantov zmagoslaven nasmeh:
»Ampak glej ga šmenta, tudi vaša naloga ni premium brend original.
O ja, tudi vi ste, kako naj se vljudno izrazim, neke vrste pokvarjen
kradljivec,« poudari zadnjo besedo in hladno izusti, »ste hujši od dark
angelčkov, ki so od vas rabutali.«
Še Boris se zdrzne. Stara pa zna usekati. Še klopotača je
milostnejša. Roman pogoltne cmok sline. Ogorčeno dvigne glas in grozeče
izbulji oči. Telo se mu napne:
»Jaz? Ta je pa malce tu mač. Ko bi vedli, kdo je moj,«
31
S kretnjo ga prekine. Na obraz ji zaplava plitek nasmešek za ubijanje:
»Naj povem zanimivo štorijo. Učenka 4. G razreda, gospodična
Angela Petrič je pred pol leta napisala nalogo. Imela je približno enak naslov
kot tvoja umetnina. Ni to zanimivo?«
»Je to prepovedano?« brezbrižno vpraša in globoko izdihne. Ona
usmeri vanj svoj strogi pogled za ritualno usmrtitev, če bi oči imele to moč:
»Ni, a vašo in njeno nalogo združuje, kljub pol leta razmika,
božansko sto odstotno ujemanje. Kaj ni to izjemno zanimivo naključje? Je
vpleten poseg nedoumljivih nebeških sil? Ali kaj drugega? Mogoče bi nas
izvolili razsvetliti o tem presenetljivem naključju. Takole se zmeniva,«
grozeče nadaljuje, »če mi dokažete, da niste kradli pri tistih, ki jih je sistem
stigmatiziral kot nevredne vaših elitnih spričeval, mi lahko poskušate groziti
z svojim očetom ali komerkoli drugim. Zmenjena?«
Njen glas se je kljub neverjetni umirjenosti dobesedno zarezal v
možgane. Temačni molk leže na razred.
»Od tebe nismo pričakovali namakanje v out greznicah!« zakliče
nekdo iz ozadja. Profesorica presliši medklic. Mulci mislijo s hormoni, ne z
glavo.
Roman očitno ne razume, kdaj je zasijal napis »game over«, in
ogorčeno odkima:
»No vej. To mora biti pomota. Nikogar iz G razreda ne poznam.«
Profesorica sklene roke in mirno, z lebdečim nasmeškom nadaljuje:
»Saj ne govorim o poznanstvih. Komu mar, koga, kje in kako
poznate!« posmehljivo pristavi in resno doda, »če že vztrajate s svojim
poštenjem, narediva revind. Po nekaj deja vujih sem si vzela nekaj časa za
raziskovanje porekla nekaterih vaših finih nalog. Očitno zakon nedoločnosti
ni takšen gospod, saj je raziskava porekla vaših nalog prinesla bridke
32
ugotovitve. Zelo bridke!« dvigne glas. Z očmi zaokroži po razredu.
Ponovno prebode napetega mladca s smrtonosno srepim pogledom:
»Letos ste nalogo že sedmič sto odstotno kopij-pastali, če lahko s to
besedo opišem svoje dokazljive ugotovitve. Še enkrat vas vprašam,« ledeno
zaključi, »lahko razložite ta splet neverjetnih naključij? Imate kakšno
razumno razlago za ta nerazumna dejstva?« in v zrak iztegne sedem prstov,
zatem roke ponovno položi na kateder, ter za hip ošine tablico. V nastali
tišini bi slišali še šelestenje metuljevih kril.
Čez nekaj trenutkov nadaljuje svojo izgubljeno igro:
»Saj »G-jevci« skoraj nimajo tablic. Kako naj bi kopij-pastal?«
vpraša z glasom, polnim skoraj otroške nedolžnosti. S svojim neumnim
blefom hoče iti do bridkega konca in še preko meje. Boris se prime za
glavo. Iz sebe dela še večjega idiota kot je v resnici. Stara ga bo izpila in
potunkala v sam pekel.
Profesorica rezko odvrne:
»Saj ne morem verjeti! Kako lahko vi, polnoletni mladenič, bodoči
intelektualni up Evrope, izustite takšno »out« vprašanje? Samega sebe žalite
s svojimi bedarijami! Menda obstaja zimzelena klasika – čitalci kartic.Vaše
naloge so za mojo tablico že nekaj časa na listi sumljivih. Pa sem med
svojim kvestom trčila v zanimivo dejstvo.«
Profesorica je mojster stopnjevanja napetosti. Roman jezno piha.
Najbrž je končno ugotovil zaključek svoje goljufive igre. Ona ponovni
pritisne na eno od tipk in dvigne pogled:
»Vaša tablica je bila še pred tremi dnevi priključena na knjižnični
čitalec. Radovednost mi seveda ni dala miru. Zakaj bi tako pameten mladec
tablico povezal s takšnim reliktom zgodovine, kot je čitalec? Zakaj?«
poudari vprašanje in ledeno hladno nadaljuje, »glej ga šmenta, pretočen
dokument je bil identičen nalogi, ki ste mi jo skušali prodati kot svojo
intelektualno lastnino. Pri Jezusovi bradi, res čudna naključja. Ste pozabili,
33
moja tablica v delcu sekunde ugotovi ujemanje naloge z doljemanji čitalcev
šolske knjižnice? Na vašo žalost imata vaša tablica in šolski čitalec vsak
svojo SIM kartico. Identifikacijski program redno beleži vse povezave
znotraj šolskega omrežja. Tako lahko vedno spremljam vse vaše aktivnosti
v šolskem omrežju, torej tudi igranje s šolskim čitalcem. Ste vedeli za to
malenkost? Najbrž ne... Ups, sori,« se zmagoslavno nasmehne. Molk
napolni razred s svojo kopreno pričakovanja.
»Je prepovedana uporaba čitalcev?« kot nadležen picajzelj ne odneha
s svojo igro.
»Ni. Vsekakor pa ni dovoljeno dobesedno pretakanje nalog z
namenom kopij-pastanja,« ledeno pribije. Mučna tišina neznosno pritiska na
cel razred. Njen ledeni glas deluje kot zamrzovalnik gibanja in govora. A on
nikakor noče odnehati in dvigne glas:
»Saj G vendar ne šteje.«
Nekateri res ne zmorejo pravočasno dojeti, kdaj so povoženi.
Profesorica se kislo nasmehne:
»Na vašo žalost, tudi razredi E do G še kako štejejo. Lahko te
razrede izbrišete iz svojih seznamov, a dokler so registriran del
izobraževalne ustanove, pa naj bodo po vašem še tako zanikrni, pri
prepisovanju šteje enako kot vaš razred A,« poudari črko A, naredi premor
in vse premeri z obtožujočim pogledom, »zbrani eliti celjske gospode.«
»Saj to ne more biti res,« obupano odkima. Pa mu je le potegnilo.
»Sprijaznite se z dejstvi krutega širnega sveta! Naj zaključim to
štorijo! Vsi prepisovalci imate negativno,« mirno in odločno odvrne ter
hladno pribije, »za izbris greha imate teden dni. A pazite, natanko bom
preverila vaša zbrana dela,« naredi trenutek mučnega premora in zapiči
pogled v razočarane Romanove oči, »za vas je potrebna drugačna terapija.
Na novo morate narediti vse, čisto vse letošnje domače naloge. Če samo za
34
hip posumim, da niso vaš copyright, adijo poletna matura. Jasno?«
Roman se skrušeno sesede in glavo zakoplje med roke.
Znova premeri razred:
»Torej smo zmenjeni. Mogoče sem oblečena po modi prejšnjega
stoletja, vendar bi že morali spoznati vsaj nekaj,« naredi hip premora in
srhljivo zaključi, »v moji najmodernejši tablici so vedno najboljši programi
in vedno poskrbim za vrhunsko samoizobraževanje za uporabo teh
novotarij.«
Boris vse to ležerno opazuje. Očitno se nekaterim ne zdi izpod časti
prepisovati od tistih, ki naj bi bili v manj zahtevnem programu. Lenuhi so
enakomerno razporejeni po celi družbi.
Profesorica se nagne nad svojo tablico in na velikem ekranu poleg nje
se prikaže vsebina predavanja:
»No, pustimo tehnikalije. Danes bomo nadaljevali z moderno,« in
začne govoriti o Murnu, Cankarju in drugih. Boris izbere na tablici ustrezno
temo. Ti ljudje so morali kaditi kaj silno močnega, da so iz svojega uma
spravili takšna besedila. Najverjetneje so bili zadeti dan in noč, pomisli.
Neka sila ga začne vsrkavati. Njen glas se izgublja. Vse globlje in
globlje tone v ponor meglic neznanega. Glas profesorice Novakove izginja.
Zvoki razreda ugašajo. In svetloba učilnico začne psihedelično spreminjati
barve. V hipnem kliku izgubi zavest. Čudežno se znajde sredi nenavadne
jase, polne razmetanih, od časa oglodanih ostankov slavnejših dni. V daljavi
vidi oblake, zlovešče cepetajoče na vrtoglavo visoki gorski verigi. Sliši
pridušeno, a silovito grmenje. Ozre se okoli sebe. Z očmi premeri mogočno
stebrišče. Na levem stebru jasno zagleda nenavadne znake. Kljub vsej
čudnosti se mu zdijo domači. Kako neverjetno! Kot bi jih poznal že od
rojstva. Vonj v zraku je neverjetno domač in hkrati popolnoma tuj.
Pogumno stopi mimo stebrov do starodavnih ostankov vrat, že dobro
načetih od neusmiljenega zoba časa. Prešine ga spoznanje - Saj lahko
35
hodim. Znova se zazre nad ruševine v gorsko verigo in zloveščo temo
oblačnega pokrova. Iz te zlovešče temine ves čas švigajo svetleče strele,
pospremljene s pridušenim oddaljenim grmenjem. Ta pokrov neurja je že
od nekdaj. Silnost vetra, strel in grmenja so branili vsak prehod čez strnjeno
gorsko verigo. Gorstvo varuje to stran pred drugo stranjo. Sprva se sploh ne
vpraša, od kod mu je to znano? Od kod spoznanje plazečem zlohotnem
duhu druge strani oddaljene gorske verige? V daljavi zasliši zvoke. Zvoki se
začno pačiti, slika postaja meglena. In v hipu izgine. Mine trenutek. Vanj
vstopi nekaj. Tuje, čeprav domače. Tisto, kar je izven, je notri in se
osredišča na tisto izven.
»Boris Plahutnik!« zasliši svoje ime in njegove oči se srečajo s
strogim pogledom profesorice Novakove:
»Za spanje si izberite drug čas in prostor, ne pa moje ure. Glede na
razkošje, kakršnega ste si privoščili, ste vsekakor pravi profesor z
vrhunskim znanjem o moderni. To čudovito znanje gotovo želite deliti še z
drugimi v razredu, zato do zadnje šolske pripravite esej o Cankarju.
Velecenjeni doktor moderne, ki lahko mojo uro lagodno prespi, boste to
najbrž opravili z levo roko. Zmenjena?« zadoni v ušesih. Ampak to še ni
vse! Poleg izgovorjenih besed se mu v zavest vtisne še popolnoma drugačna
misel, povezana z vsebino njegovih sanj:
»Vem, kje si bil. Pojdi ob petih v knjižnico. Ne bodi prehiter, niti
ne zamujaj. Molči o vsem.«
Sreča se z njenim pogledom in komaj opazno mu zaupljivo prikima.
Izza ostrih besed čepi nenavadno mehak pogled.
»A?« zvedavo odpre usta in razred se zakrohota. Še pred nekaj
trenutki tako živ in otipljiv svet ostane v oblaku razblinjenega spomina,
daljni odsev sanj, razpršenih v iskre ognjemeta teme silvestrske noči.
Sem sanjal? Je tisto drugo sanjalnica ali Drugotnost?
Misli mu preseka profesoričin trd glas:
36
»Ko sem že pri vas,« ga prebode z osredotočenim pogledom, »vaša
naloga je nekakšna zlata sredina. Ni sumljivo predobra, niti ni deja vu.
Očitno ste jo v celoti sami sestavili. Zanimivo, za osnovo ste uporabili
razširjeno knjižno izdajo. Malo jih danes želi prebrati tako obširno bukvo,
še zlasti anicentno papirnato izdajo.«
»To knjigo sem že dvakrat prebral. Doma imam tudi papirnat original
iz preloma stoletja,« reče ponosno.
Iz ozadja nekdo sikne:
»Grebator!«
»Lepo,« odvrne učiteljica in nadaljuje s predavanjem. On v sebi
tuhta. Razbija si glavo z neverjetno živostjo sanj in čutenjem prisotnosti
nečesa drugega.
Kaj se je zgodilo? Kje sem bil? Kako sem prišel tja in nazaj?
37
2. Knjižnica
Boris pet minut do zaukazane ure stopi v knjižnico. Čeprav ga
razžirajo dvomi glede tega, kar je na čuden način slišal v glavi, noče
zamujati. Niti sanja se mu ne, kaj lahko pričakuje. Mogoče je prej samo
haluciniral.
Upam, da se mi sive celice niso skisale! Kaj pravzaprav sploh
počnem?
Nič ne de! Znova se v ozadju prikrade tisti občutek nekakšne
»prisotnosti«. Odmahne z glavo. Ugleda skoraj inventar knjižnice, staro
knjižničarko Berto Kladnik, uglajeno gospo tik pred upokojitvijo. Z mirnimi
in elegantnimi kretnjami ureja neke stare knjige. Vsi poznajo njeno
precejšnjo navezanost na papirnato literaturo. Redki so junaki, ki vzamejo v
roke čisto pravo, papirnato knjigo, sestavljeno zgolj iz popisanih in porisanih
listov. Samo neznatni šumi zmotijo posvečeno tišino, značilnost knjižnic od
njihovih začetkov. Zasliši glasove iz čitalnice.
Uf, seveda. Ravno prav sem zaglivil.
Spomni se, zakaj je knjižnica ob tej uri prazna. Čitalnico vsak
ponedeljek ob pol petih zasede »out« skupina. Takrat se ji »spodobni«
učenci izognejo. Mnogi od teh »spodobnežev« imajo precej slabo vest ...
Kljub vsemu je obiska precej manj, zlasti po uvedbi najnovejše
verzije izobraževalnega omrežja. Že pred četrt stoletja pa je knjižnicam prvi
udarec zadal nastop različnih res vsestransko uporabnih tablic. Seveda pa so
tablice z vključenim izobraževalnim omrežjem na voljo samo določenim
šolskim programom. Samo redki nesrečniki, izvzeti iz teh programov, brez
tablic ali dostopa do izobraževalnega omrežja, morajo ročno v knjižnico in
uporabiti tamkajšnjo opremo. Sicer gre za zastarele stvari, vendar imajo
dostop do potrebnih podatkovnih baz. Borisa zmrazi ob misli na druščino v
38
čitalnici. Pravzaprav ga mrazi ob navzočnosti samo ene osebe – Sandre.
Kaj naj storim? ga za hip prešine in, ampak res za hip, pomisli na
Mojco.
Tren očesa okleva, razmišlja in odločno stopi proti Berti.
Neverjetno, kdo od spodobnih ljudi nosi na sebi ta starinski
rekvizit? Očitno noče slišati za operacijo oči.
Ženska je dejansko oživljen fosil prejšnjega tisočletja. Očala, pa ta
sivo zelena obleka, najbrž zaudarjajoča po naftalinu, in njena nenavadna
ljubezen do papirnatih opek, imenovanih knjige.
Stopi do pulta. Ona se lagodno obrne proti njemu, dvigne pogled
izpod smešne muzejske korekcije vida in se nasmehne:
»Glede na stopnjo zmedenosti, ki jo izkazuješ in uro, ob kateri si
našel pot do sem, si gotovo mladi gospodič Plahutnik. Profesorica
Novakova te je na svoj način najavila. Najbrž ti moram izročiti neko
knjigo.«
Negotovo jo opazuje.
Knjigo? Kaj mi bo knjiga? Kar domača je postala, saj me tika,
čeprav je to proti šolskim pravilom.
Na njenem malce okrogloličnem obrazu lebdi prijeten nasmeh.
Hitro ga opogumi:
»Ne drži se tako skisano. Saj nisi maloprej pogoltnil nezrele limone!
Ali pač?« frkne s prsti po zraku.
»Knjigo? Aha,« reče olajšano. Boris pomisli na kakšno manj znano
Cankarjevo delo.
39
Nihče ne bi Berti v njenih študentskih letih pripisal razuzdanega
življenja. O tem celo tukaj, še danes, mnogo desetletij po njeni študentariji,
krožijo razne legende. Ena od njih pravi, kako je vsakega junaka uničila s
svojim termintaroskim mednožjem, ki baje nikoli ni imelo dovolj mesnin.
Druga pravi o skoraj samomoru takrat največjega jebača na filofaksu. Baje
je bila Berta edina, ki mu je v fris rekla, da si lahko z denarjem kupi vsako
fračo, a zato še vedno ni niti povprečni porivač. Ker je tipu zmešala glavo in
ga nogirala, ga je safr spravil v smrtonosno depro. Nihče ne ve, kaj je
resnica in kaj so mitološka pretiravanja, obvezna spremljava vsake
legendarne seks fatalke. V nekem trenutku pred polčetrtim desetletjem je
dobesedno izginila iz nočnega življenja. Ona je živa potrditev pravila
trikotnika dama, gospodinja in kurba. Postala je zvesta in skrbna žena,
kmalu po poroki pa še ljubeča mati. Zdaj je sama. Mož ji je umrl pred
desetimi leti v prometni nesreči, a edinec dela precej uspešno akademsko
kariero v Ameriki. Očitno se je moških najedla do smrti. Mitologija o njenih
podvigih pa živi naprej in buri domišljijo vsake nove generacije fukotrebnih
mladcev.
»Stopi z mano,« namigne in krene za njo. Hodita med prašnimi
policami, kjer so ležale precej stare knjige. Dotakne se ga vsepovsod
prisoten duh nedotaknjenosti in predvsem neočiščenosti od starega
zaležanega prahu. Knjige so pozabljene ležale in čakale svojo usodo.
Prešine ga Koliko knjig, ki se jih nihče že leta ni dotaknil.
Njena graciozna hoja izdaja prefinjen občutek za gibanje. To ima že
od nekdaj. Nekatere stvari se s starostjo samo upočasnijo in napolnijo z
vzvišeno, požlahtnjeno eleganco. Boris želi pregnati misel na neizrekljivo
količino prahu v zraku:
»Kdo še bere te knjige?« in z očmi bega po zaprašenih policah.
Ona veselo odvrne:
»Kdo bi vedel? Tukaj so, ker je naša šola prevzela del mestnega
40
knjižnega arhiva. One so stare, jaz tudi, zato sodimo skupaj.«
Njen glasen smeh odmeva v prostoru polnem knjig in prahu.
Kdaj so nazadnje očistili prah? Najbrž na prelomu stoletja.
Mimo odprtih vrat prideta do manjšega prostora. Ta je nekakšna luč
na koncu predora - stara pisalna miza. Vsled značilnega duha po antiki,
vladarja tudi tega prostora, mora iz žepa potegniti robček. Takšna količina
zaležanega, v stoječem zraku lebdečega prahu, naredi vsakogar
občutljivega. Berta iz žepa potegne etui za očala in ga svečano odpre.
Vzame krpico za čiščenje očal. Etui skrbno vrne nazaj v žep in si z obraza
sname očala. Skoraj ritualno jih skrbno obriše. Očitno želi pridobiti nekaj
časa.
Hoče, da čakam.
Ponovno si natakne očala in poišče zmedeno postavo pred sabo:
»Veš, ta pisalna miza je stara najmanj trikrat toliko kot jaz. Ha, ha,
končno neka stvar z nogami, starejša od mene. Najbrž bo tukaj, ko bom jaz
že hrana črvom. Si lahko misliš?«
Boris samo nemo prikima in z očmi bega po mračnem prostoru.
Zavlačuje.
Z roko znova seže po etuiju, vanj skrbno shrani krpico in ga
elegantno porine nazaj v žep. Vse je del rituala zavlačevanja. Prah odseva v
soju slabe luči. Na lestencu, privlečenim bog ve od kod, od treh žarnic
nežno sveti samo še ena.
Nihče ne skrbi za menjavo pregorelih žarnic.
Ponovno seže v žep. V roki drži velik ključ, enako starinski kot miza
pred njo:
41
»Si pozabil, kako izgleda dobri stari ključ? Veš, s tem smo včasih
odpirali in zapirali tudi vhodna vrata.«
Boris kislo vzdihne:
»Vem, čemu služi ključ.«
Svečano ga vtakne v ključavnico. Hip premora. Ključ škrtne. Še en
trenutek premora, podaljšanega na celo večnost. Zgrabi za medeninasto
ročko, škriiip in odpre predal. Z rokama previdno, pravzaprav ljubeče, seže
vanj. Ponovno premor. Na slabotno luč potegne v belo blago ovit paket. Z
njim ravna skrajno spoštljivo. Postavi ga na mizo in ga ljubeče poboža.
Desno roko pokroviteljsko drži na paketu, od katerega se najbrž ne želi
prehitro ločiti. Nekaj hipov čaka, Opazuje, kako se Borisov obraz
razpotegne v zmes trpljenja zaradi prahu in pričakovanja, zatem svečano
spregovori:
»To je to, po kar te je v to pozabljeno ustanovo poslala Greta,
pardon, profesor Novakova,« strogo pribije, s čimer najbrž želi poudariti
ostrino profesorice za slovenščino. Blag nasmešek izgine. Ob dotiku s
paketom njene besede zmrznejo. Maloprej izkazovana prešernost se
hipoma razblini in se umakne svečani, morebiti celo veličastni resnobnosti.
Začuti rentgensko prodornost pogleda skozi starinska očala. Jasna ostrina
dveh parov osredotočenih oči je podobna stari profesorici, zaradi katere je
pristal v tem templju zaležanega prahu. Bertina strogost je mehkejša,
vendar nič manj učinkovita. Kontrast občutij morebiti še močneje pride do
izraza. Knjižničarka vedno deluje mehko, baročno zaobljeno in prijazno, a
na drugi strani palice, profesor Novakova tudi v svoji najpriljudnejši verziji
ne daje vtisa prijaznosti, prešernosti ali celo mehkobe. Ona je vedno in
povsod trda skala stisnjenih ustnic, podkrepljenih z ubijajočimi rezili
modrine oči.
Kot bi bili obe pri istem učitelju ubijanja z očmi, ga hipno prešine
po celem životu in znova začuti prisotnost. Skorajda se je znova spozabila
in profesor Novakovo omenila po imenu, kar je osebju šole v prisotnosti
učencev strogo prepovedano. Nobene familijarnosti, je zapisano v šolskih
42
pravilih. V tem, od šolskih bogov zapuščenem prostoru, ta pravila očitno
nimajo popolne veljave.
Njena, z očmi ubijajoča resnoba, hitro popusti in na zaobljenem
obrazu odstopi prostor svilnati mehkobi. Prijazno doda:
»Včasih malce pozabim na pravila,« in se hudomušno nasmehne,
»ampak pravila so tudi zato, da jih kdaj na neškodljiv način majceno
prekršimo.«
Hkrati tudi popusti maloprejšnja Borisova zategnjenost. Ponovno ji
na obrazu lebdi skoraj obvezen nasmeh. Očitno je to njen svojevrstni ritual.
Borisa prešine - Še vedno zavlačuje. Še vedno, in bega z očmi od paketa do
Bertinega omehčanega pogleda in nazaj, ter vpraša:
»Kaj je tu notri?« in z očmi zaobjame zanimiv paket. Tuja prisotnost
za hip prevzame njegovo voljo:
»Mnogi so si želeli in še vedno želijo vsebino tega paketa,« in s
premikanjem ustnic tiho zašepeta:
V naslednjem trenutku pozabi na ta skok nečesa tujega. Ne ve, od
kod mu nekakšni prišepetovalec namigne:
»Ta stvar je tukaj od dne, ko je Berta zapustila prejšnji svet. Ona
skrbi za nevidnost tega paket.«
Po videzu sodeč tod ždi od pamtiveka, ga prešine. Belo blago kaže
stoletja. Prikima, kot bi razumela misli in mu namigne, naj stopi še malce
naprej. On naredi nekaj korakov. Stojita si nasproti, ločuje ju le miza.
Zavlačuje, zavlačuje.
Nastopijo trenutki mučne tišine, lebdeče v zatohlem nepremičnem
zraku. Ona preseka neudobno pričakovanje:
43
»Mogoče se ti bo to, kar ti bom zdaj povedala, zdelo malce čudno,«
začne z glasom, oropanim vsake sledi nasmeha. Nadaljuje z barvo glasu,
namenjeno zamrzovanju pekla, »odstrani misli o Berti in njenih
dogodivščinah, zdaj že del urbanih legend,« ga prestreli z ledenim
pogledom, ob katerem izgine vsaka sled vesoljne topline, »ne delaj se
nevednega, saj vem,« in prisotnost v njem ga oblije z mrazečim neugodjem,
»kakšne zgodbe krožijo med hormonsko naspidiranimi mladci!« in spusti
pogled na bel paket pred sabo, »moje naslednje besede so najsvetejša
pravila. Teh ne smeš pod nobenimi pogoji prekršiti. Že zdaj zatri vsak
dvom v moje napotke. Vsak dvom,« vzdihne in samo za hip popusti
ledenica njenega obraza:
»Najprej te moram opomniti, pravzaprav opozoriti,« in ga prebode z
globokimi, temnimi očmi. Nenavadno občutje ga oblije od nog do glave.
Zatem, kot že niso dovolj pekel zamrzovajoče oči, grozeče dvigne glas, »v
tem paketu je knjiga, ne čisto navadna knjiga in zato je ne smeš nikomur
kazati. Niti staršem, prijateljem, skratka nikomur. Imel jo boš, vendar
nikakor, resnično pod nobenimi pogoji, je ne smeš nikakor kazati naokrog.
Niti platnic ne sme nihče videti. Bog naj ti odpusti, če se je nepoklicani, pri
peklenščkovih rogovih, celo dotakne. Kdor ima kaj opraviti z njo, boš to
pravočasno izvedel. Nikoli ne boš v dilemi, pokazati ali ne pokazati,«
dvigne pogled proti zanemarjenemu stropu. Urno spusti stroge oči roparice
na lovu, »zatorej se odpri svojim občutkom, pa naj bodo še tako v
nasprotju s tem, kar misliš. Naj ti dam en napotek. Misli razpolagajo s
končnim, občutki z neskončnim,« vzdihne in nenavadna prisotnost v njem
se sreča z Bertino nenavadno ostrino: »Ko se soočijo občutki in misli,
vedno zaupaj občutkom. Misli te zlahka prevarajo. Nikomur ne govori o tej
knjigi,« naredi mučen premor, »nikomur je ne omenjaj in, bog ne daj, ne
kaži jo okoli!« strogo poudari in naredi nekaj trenutkov pokopališke tišine.
Obraz se ji zmehča in znova strdi ter nadaljuje:
»To je izredno,« išče primerne besede, a v ozadju začuti zid njenih
misli, »kako naj rečem, nenavadna in redka knjiga,« pogled ji zaplava po
steni za njim, »če prekršiš kakšno od teh najbanalnejših pravil, najsi ti
izgledajo in se slišijo še tako bedasta, boš preklel boga, ker si se izlegel v ta
44
svet. Knjiga ima,« poudari izredno strogo, »nekakšno svojevrstno lastno
voljo, če lahko uporabim te besede. Vem, ponavljam se, a najpomembneje
je sledeče,« naredi premor in strogo nadaljuje, »knjige ne sme nihče videti,
nihče se je ne sme dotakniti, imej jo v tej bombažni cunji, saj preprečuje
njen vpliv na okolje. Veš, to ni navadna cunja.«
Njene besede se dobesedno boleče zarežejo v njegovo glavo.
Zaključi z malce blažjim, a nič manj prepričljivim glasom:
»Ponavljam! Niti lastnim staršem je ne smeš pokazati, čeprav sta še
kar spodobna človeka!«
Njena dramatična resnoba se v hipu razblini, ko se zahihita.
Kako spreminja razpoloženja. Kot bi se z mano pogovarjali dve
različni Berti. Ena je prijazna gospa pojočega glasu in brezmejno zalogo
toplega nasmeha, druga je stroga, s pogledom ubijajoča esesovka.
Zmedeno opazuje to preskakovanje iz ene v drugo osebnost:
»Kaj je v knjigi tako pomembnega? Zakaj je potrebna tako stroga
konspiracija?«
Stara za sloveno je gotovo ljubitelj takšnih knjig, čeprav tega ne
kaže. A Berta s to konspiracijo najbrž malček pretirava. Katera meni
zaupana knjiga je lahko tako pomembna, da potrebuje takšno
konspiracijo?
»Počasi, počasi,« se zasmeji. V prostoru odmeva njen rahlo pojoč
glas. Šele zdaj opazi nenavadnost. Ta prostor je v nasprotju z ostalim delom
knjižnice arhivskega predela skoraj prazen. Stene niso do nezavesti
natrpane s prepolnimi knjižnimi policami. Samo manjši del stene za njim je
prekrit z dolgočasnimi prašnimi policami. Razen Berte tod najbrž nihče ne
vstopi. To je središče njenega knjižnega svetišča. Šele tedaj opazi
nenavadnost. Pogled mu zamrzne na umetelno oblikovanem meču. Pod sta
vsaj na pogled precej čudna kuta z nenavadnimi vzorci in čudaška verižica z
45
obeskom. Nič od tega ni zanemarjeno ali zaprašeno.
Še en kontrast.
Pozornost pritegne ravno obesek s frajerskim videzom.
Očitno spominki minule slave. Bog ve, v kakšnih čudaških orgijah
je sodelovala.
Berta opazi, kje so se ustavile Borisove oči. V kotičke ustnic se naseli
drobcen nasmešek:
»Muzejski primerki, ravno pravšnji za to moje zasebno svetišče,
kamor nihče ne zaide,« in se ponovno zakrohota.
Saj mi skoraj bere misli.
V naslednjem hipu se zresni. Melodija glasu se razprši. Zamenja jo
leden piš um parajoče resnobnosti:
»Aha, pri knjigi sva ostala. Knjiga je, kar ti že nekaj časa plozam na
najbrž naveličana ušesa, izredno nenavadna. Jezik in pisava se ti bosta zdela
čudna. Samo za hipec, tren očesa, boš zaradi teh malenkosti morebiti
zmeden. Ne ustraši se. Takoj boš razumel pisavo in vsebino,« znova naredi
trenutek premora in vzdihne: »Seveda, če te bo knjiga sprejela. Mogoče si,
mogoče nisi tisti. Povem ti, ta knjiga je res nenavadna. Če ji kdo ni všeč, je
ne zmore brati. To pomeni, da je božji kakec udaril v ventilator usode. Če
ima nesrečni bralec srečo in ima El dober dan, potem se besedilo spremeni
v nerazumljive čačke. Če pa El nima dobrega dne, potem pa ...« zavzdihne
in oči ji odplavajo nekam v daljavo. Takoj se zbistri in osredišči oči v
Borisov zvedav pogled:
»Res nenavadno! Se ti ne zdi? No, sama si radovednosti nisem
drznila tešiti s preizkušanjem, samo prenašam to, kar so glede tega rekli
pametnejši od mene. Tudi Greta je tako govorila. Nenavadno, skrajno
čudaško. Knjiga, ki sama odloča, kdo jo bo bral in kdo ne. Še norci v
46
Vojniku bi mi rekli, da sem nora, če bi jim hotela to prodati,« se ji povrne
del topline, a se takoj raztopi v morju resnobne osrediščenosti, »a midva
nisva v lokalni blaznici, temveč v mojem knjižnem svetišču.«
Bi rekel, ga prešine. Nenavadna toplina gre prežame in v kratkem
hipu začuti prisotnost nečesa večnega. Prešine ga misel na knjigo sredi treh
sijočih kristalov na treh prstanih. Šepet tujega jezika za trenutek preglasi
Bertine besede. Spomni se na svoje nenavadne sanje.
Berta ga prebode z jasnim pogledom, kot bi vedela, kaj ga je
prešinilo, kaj je preskočilo v njegovem umu.
Boris opazi vztrajno ponavljanje besede »nenavadna«. Čisto je
pozabila na pravila imenovanja profesorjev. Glas ji postane nekako opojno
melodičen, hipnotično odsoten. V hipu strese z glavo. Melodija se utrne.
Pripre veke. Ponovno vskoči ledena Berta in razbije vibracijo prijetnosti.
Mrazeč glas se sčasoma otopli, a se znova povrne hlad ostrine. Nekaj
preklaplja iz ene v drugo Berto. To preklapljanje deluje kot koncert, kjer bi
med simfonike vsake toliko s svojim žaganjem nenapovedano vdrl »trash
metal« kitarist. Preskoki iz ledene v medeno Berto in nazaj ga zmedejo.
Ona trdo nadaljuje:
»Profesor Novakova mi je glede knjige posebej poudarila sledeče,«
za hip pripre oči in naredi kratko pavzo, »tisti, ki jim ni dana milost branja
knjige, postanejo nekako čudno obsedeni. Njihova čustva zahajajo v
ekstreme. Poloti se jih zmešano nihanje razpoloženja. Nenavadno čudaško.
Vsebina knjige je samo za človečka, ki mu je namenjena. A namenjena je
samo enemu človeku tega sveta. Samo enemu in nikogar, razen njega, se
ne tiče, kaj je v njej. Vsebina je samo za tistega, ki jo razbere. Pri branju
bodi previden. Resnično, bodi specialno previden in molči o tem. Nikomur,
resnično nikomur je ne smeš pokazati, še manj pa omenjati, govoriti o njeni
vsebini ali sploh blebetati, da jo imaš. Res je nenavadna in pazi nanjo.
Skrita mora biti pred očmi nepoklicanih. Navaditi se boš moral na njeno
čudaštvo.«
Kako se ta ženska ponavlja, pomisli v sebi. Mogoče upravičeno.
47
Vskoči prisotnost in mu prišepne:
»Ta knjiga povezuje vesolja. Bralec knjige bo iz strun nebeških
komponiral simfonijo božanske večnosti.«
Nenavadno očaran zre v paket in tiho vpraša:
»Koliko časa jo lahko imam?« in oči pusti v tla.
Čudno, ob vsem tem prahu je parket čist in zloščen. Torej še ena
nenavadnost.
Berta se spogleda z zmedeno pojavo pred sabo. Pripre oči. Izza
zmedenih Borisovih oči se skriva nekakšna udejanjena prisotnost in
melodično odvrne:
»Ta Knjiga ni zapisana v katalogu, zatorej nisi vezan na rok
izposoje,« in klik! Preskok! Gubice na obrazu otrdijo, dobijo poteze
kamnitega kipa. Nenavadno strogo pribije, »pravi čas boš izvedel, kdaj jo
moraš vrniti.«
To je kombinacija bičanja in maziljenja.
Ponovno seže v predal in ven, v spremstvu oblaka prahu, potegne od
starosti porumenel časopis. Z njim ovije belo blago s skrivnostno knjigo. V
lebdeči zrak se dvigne oblak bog ve, koliko starega prahu.
Nova doza alergenov.
»Na ta časopis je Poncij Pilat zapisal, kako si je opral roke. Sicer ni
več ravno aktualen, je pa dober za skrivanje tega zaklada,« se nasmehne.
Znova zavlačuje.
Ovoj mu svečano porine v roke:
»Pazi, resnično pazi. Mojih navodil se drži, kot bi šlo za glavo! Nihče
48
je ne sme pogledati! Nihče se je ne sme dotakniti! Resnično nihče!«
poudari zadnjo besedo z ostrino, boleče zarezano v možgane.
Boris previdno prikima in trpko odvrne:
»Hvala. Mislim, da ne bom imel težav.«
Bertino ponavljanje mu že dobro najeda. V hipu, ko se dotakne
ovoja, ga spreleti nenavadna toplina. Kot bi prisotnost v njem srečala živi
duh knjige. Za hip ga prešine sijaj od dna pekla do vrha nebes.
Ona ga predrami iz trenutnih občutkov:
»Ne bodi tako siguren v to. Knjiga ima čudaško privlačnost. Ne
podcenjuj njene moči zapeljevanja šibkih. Najsi bodo moje besede še tako
čudne, nore, resnica je še tisočkrat, ne, milijonkrat bolj čudaška. Nikar ne
podleži malomarnosti. Zdaj pa pojdi in jo hitro shrani kam na varno. Pazi
na ovoj! Saj imaš kakšen predal, kamor domači ne vtikajo nadležne nosove.
Ne smejo te najti vprašanja starcev o jeziku knjige,« in se sreča z njenim
pogledom. Ravno s temnimi očmi izraža strogo zaupljivost brezmejne skrbi.
Zenice se razširijo in zatem zožijo.
Napoti se ven. Na zrak! Potrebuje zrak brez znatne koncentracije
prahu. Samo čist, dišeč pomladni zrak. In potrebuje luč, božanje sončne
svetlobe. Zakorači proti pomirjajoči svetlobi izhoda. Hip zatem ga premami
radovednost. Stopi v čitalnico.
Zanimivo dejstvo - čitalnica je v tej dobi informacij na dosegu roke
postala zbirališče določenih skupin mladih. Relikt starih časov ponovno
oživi v dobi digitalne šole, temelječi na storitvenem omrežju. Pri tem ne gre
za neko vračanje h koreninam, temveč za praktičnost. Čitalnice so edini del
izobraževalnih ustanov z neomejenim in brezplačnim dostopom do drugače
ne prav poceni plačljivih delov izobraževalnega omrežja. Tukaj so tudi
vmesniki za naprave starejšega datuma in kar je najpomembneje, nudijo
49
podatkovno izmenjevalno točko. V glavnem se v njej zbirajo otroci manj
premožnih staršev in tukaj lahko opravijo naloge, ki zahtevajo dostop do
plačljivega dela omrežja. Sem nikoli ne zaidejo dijaki A in B razredov. Ti
imajo najnovejše tablice z blagodejnostmi novodobnega šolskega omrežja z
vključenim ekskluzivnim dostopom do modernih podatkovnih baz šolskega
ministrstva. Vse jim je dosegljivo kar iz domačega fotelja. Torej zategadelj
nimajo potreb za uslugami knjižnic.
Okoli mize z vgrajenimi zasloni sedi pet punc. Tudi Mojca je med
njimi. Imensko pozna še Sandro in Heleno. Ostali dve sta mu znani zgolj na
videz. Pač face iz šole. Sandra takoj reagira na njegovo prisotnost.
Očitno ima vgrajen senzor na prisotnost normalnih ljudi.
Vanj usmeri izbuljene oči zadete žabe in nadležno zapiska:
»Oj gospodič, kaj pa ti tukaj ob tej uri?«
Najbrž je neformalna voditeljica te smešne druščine.
Ob pogledu na njeno pojavo ga prešine, še v cirkus je ne bi sprejeli.
Prisotnost v njem se potuhne. Naredi se neumnega in ignorira njeno
pustno norost in narejeno presenečen skomigne z rameni:
»Kakšni uri?«
Gotovo se jim zdi bizarno čudaški, ker je kot dijak A razreda sploh
šel v knjižnico. Za zbrano parado cirkusa, najbrž pobeglega iz lokalne
blaznice, je to prvovrstna enigma. Mojca nestrpno vskoči v napeto tišino.
Spusti pogled v njen vabljivo odprt dekolte, ki je komaj skrival baročno
oprsje.
Mojca je v dveh letih postala seks bomba. Škoda.
Prisotnost iz ozadja prekine tok njegovih misli. Začuti strune njene
50
napetosti.
Ona hlastno zajame zrak in mrzlično išče Borisov odsoten pogled:
»Ura je pol šestih. To je naš »out« čas. To bi moral vedeti tudi ti.
Saj vidiš, tukaj smo popolnoma same. Zagotovo nisi nikogar srečal. Samo
še gospa Kladnik je tu.«
Sandra jo s strupeno ledenim pogledom grobo prekine. Mojca
ponižno umolkne. Boris umakne pogled z razkošnega dekolteja in se sreča z
njenimi otožnimi očmi. Na obrazu ji lebdi izraz nemoči. Nekaj v njej hoče
ven, vendar čepi, ujeto v nevidni kletki neotipljivega primeža strahu. Sandra
cinično nadaljuje s svojo parado izganjanja zdrave pameti:
»Takšen spodoben gospodič, kakršen si postal, v tej uri ne bi smel v
knjižnico. Ali pač?« in z žabjim pogledom preleti svojo bizarno druščino:
»Mogoče si je ta, najbrž junfrast junc, poln safra zaradi nedojebanosti,
zaželel izkušenj stare, v vseh pozah izkušene lajdre? Saj veste tisto o stari
koki in dobri župi,« poudari zadnjo besedo z zmagoslavnim, zlobnim in
normalnim ušesom odurno piskajočim glasom. Borisu zavre kri, a ga
nenavaden piš hladu pomiri. Sreča se z njenim strupenim pogledom. Zanj je
to pretresljiv randi z vibrirajočim strahom pred izgubo lastne veličine,
oboževanjem iluzije lastne popolnosti in obsojanjem normalnega sveta, ker
je takšen, kakršen je. On je po čudežu zdržal ta naval psihotičnega dna
pekla in ona po nekaj trenutkih izmenjave pogledov z jekleno Borisovo
odločnostjo urno umakne svoji pofarbani žabji kugli.
Človek mora biti na čem močnem, da jo lahko prenaša brez napada
histerije.
Boris še nekaj hipov drži izostren pogled, izza katerega sije nekaj
močnega in skomigne z rameni. Želi se obrniti in oditi iz tega brloga
nedoumljivih globin norosti, vendar ga Mojca sunkovito ustavi. Podobna je
zaciklanemu robotu iz legendarne ZF sage. Skoraj proseče mrzlično poišče
njegov radovedni pogled:
51
»Če si že tu, naj ti predstavim ostale prijateljice. To je Karmen.«
S plašno kretnjo pokaže na manjšo črnolasko s kričeče rumenimi
razmršenimi prameni. Najbrž lepo telo je odeto v nemogoče ukrojeno rdečo
obleko, polno prišito z oči udarjajočimi, površno izrezanimi zelenimi krogi.
Tudi njen dekolte je prav prostaško izrezan. Za sladico shizo norosti je tu še
bizarna, sinje modra obroba okoli oči. To zagotovo ne gre skupaj s temno
rdečim pudrom in odločno preveliko rinko v nosu. Tudi pod zeleno
pobarvanimi ustnicami ima milo rečeno bizaren piercing. Spogleda se z
Borisom in ustnice prostaško oblizne z jezikom, okovičenim s piercingom,
ki samo nemo prikima. Vska komentar bi bil potrata zraka. Njena barvna
kombinatorika je klofuta zdravi pameti.
Gotovo ima kakšen kos kovine zataknjen v strupen jezik. Na
natečaju za miss blaznosti je gotovo resna kandidatka za zmagovalko.
Mojca nestrpno, s prikrito trzavičnim glasom nadaljuje spoznavanje s
personifikacijami peklenske maškerade:
»To pa je Angela,« ter pokaže na visoko plavolasko. Tudi njena
oprava je kaotična zmes psihedeličnih barvnih kombinacij in cenenega
nakita. Normalen človek ne obleče oranžne majice izpod kričeče zelenega
telovnika, posutega z že na videz cenenimi vijoličnimi umetnimi kristali.
Najbolj smešna je levo stran obraza prekrivajoča zeleno pobarvana kita.
Preko desne ličnice ima silno boleče in z živo rdečo barvo neokusno
poudarjeno brazgotino. Oči ji plavajo po bog ve kakšnih pobarvanih
planjavah psihoze.
To je torej ta Angela. Ni naličena, temveč izmaličena do
neprepoznavnosti. Brez tega kilograma kozmetične umazanije ima srčkan
obraz. Škoda.
Celo Mojca, na pogled še najbolj normalna, je oblečena v prisiljeno
nemogočo kombinacijo. Na čelu ji manjka napis:
»Poceni kurba pokopališkega ranga!« in bi bila kompletirana za
52
dostavo v ustanovo.
Tako našemljene je ne pozna. Na srečo se ni našminkala v strašilo za
odganjanje malih otrok.
Očitno jim je zaščitni znak shizo barvna kombinacija. Naj se ne
čudijo, ker se jim vsakdo, ki ni v konkretnem opojnem šusu, izogiba v
velikem krogu. Službo strašil bi takoj dobile. Slamnata strašila na njivah
bi ob njih oživela in pobegnila.
Skoraj šepetaje nadaljuje:
»Sandro in Heleno pa tako poznaš,« in ga premerja z razburjenim
pogledom. Prisotnost v njem popolnoma zavre čustva in zgolj brezčustveno
dvigne obrvi in zlovoljno izdihne:
»Aha,« in se sreča z njunima prostaškima pogledoma. Oni se
pogledata in oblizneta.
Šit, res so do amena zjebane.
V Mojčini duši vre, sam zlodej je v njej zakuril svoj peklenski ogenj.
Žar tega izbruha nanj deluje kot vrelo železo na vodo. Čuti nedoločljivo,
pritajeno samo s sabo klofutajočo grožnjo. Razdvojenost bruha iz nežnih
svetlih oči, zrcal zmede, strahu in nerazumnega sovraštva. Nekaj hoče ven,
pobegniti iz krempljev zveri, čakajoče v globini peklenskega ozadja. Skoraj
lahko potipa kletko njenega strahu in poboža kožuh zveri v teminah njene
duše. Znova se oglasi nenavadna prisotnost in mu pomaga čez to divjo reko
neizrekljive razdvojenosti.
Grozljivo in žalostno.
Po nekaj trenutkih molka se veselo spogleda z vsemi, razen Sandro:
»No, punce, puščam vas same, saj vas nimam namena motiti pri
vašem početju,« in s trdimi koraki odide. Takoj se mu odvali kamen s srca.
53
Vsaka minuta bivanja v njihovi bližini je preizkušnja vzdržljivosti.
Vsaka strpnost ima svoje meje.
Posebno v Sandrini navzočnosti se počuti skrajno neprijetno. Slabo
prenaša njeno udarjajoče pritajeno, pod pokrovom temačnosti brbotajoče
sovraštvo. Nenavadni novi jaz iz ozadja ob pomisli na Sandro vklopi vse
alarme pozornosti.
Zakaj so te punce tako polne sovraštva do vsakogar, ki ni v njihovi
godlji? Same se zapirajo v svoj izoliran in zaničevan svet. Za čigavo
zdravje so ljubkost optimizma zaklenile v kletko strahu in shizofrenih
preganjavic? Kaj je izza njihovega strahu? Kakšna zver se skriva v
globočinah njihovih zmedenih duš? Kateri peklenšček je njihov dar
ljubezni privezal na steber samouničevalnega sovraštva?
Zaposlen z lastnimi misli, z dialogom s samim sabo, ne opazi
njihovega začaranega strmenja v ovoj, ki ga nosi pod pazduho. Skoči po
stopnicah na svež pomladni zrak. Mehkoba tople sape poboža njegov
obraz. Stisk temačnosti popusti pod zaobljeno lepoto brstečega življenja.
Pospeši korak do doma. Čeprav so se vsi sošolci vozili s skuterji ali
avtomobili, ima najraje lastni par nog. Teh slabih petnajst minut hoje do
doma lahko posveti samemu sebi.
V tem trenutku znova začuti toplino nečesa velikega, kako ga objema
in prežema s prežečo veličino.
54
55
56
3. Temna plima
Kralj Medalarja, Nimor X. Feowell, besno korači gor in dol v svojem
šotoru. Čeprav je to velik šotor, kraljevski šotor, neprebojen za puščice in
ogenj, je kljub vsemu še vedno zgolj šotor. Sovraži vsakršna šotorjenja.
Hodi gor in dol in momlja:
»Tvojo sorodnico sem pustil doma. Sicer mojima hčerama ne bi
škodilo malce življenja v naravi, a sem se odločil. Tukaj ni prostora za
ženske,« in se naenkrat ustavi, stisne pesti na hrbtu in se obrne proti
sogovorniku, »upam, da me stari Langer ni zastonj spravil v ta položaj!
Bolje za njegov kmetavzarski blagor, saj ga bo drago stala panika zaradi
nekaj požganih polj! Bolj bi moral priviti svoje nesposobne malahide!«
dvigne svoj gromki glas. Znova se posveti živčnemu korakanju po mehki
preprogi. Ne zmeni se za molčečega plemiča, čeprav ga je maloprej poklical
v šotor. Kralj je in njegova nesramnost je kraljevskih proporcev, saj redko
kdaj popazi na uglajenost besed. Han Zeolski, šelgeac Zeolskega prstana,
mirno spregovori:
»Gospodar, govorice o zbiranju velike orčje vojske pred sotočjem
Južnega in Severnega Vidala so potrjene. Sagraški posestnik že dolgo
opozarja na čezmerno množenje orkov in njihove vse pogostejše vpade čez
Vidal. Trgovina z deželami Vzhoda je popolnoma zamrla. Begunci govorijo
o neki novi zlobi, plazeči se po skritih kotičkih dežele,« zajame sapo in tiho
nadaljuje, »vaš odziv je prava poteza. S tem,« a ne konča stavka, saj ga
kralj med živčnim glajenjem umetelno oblikovane nožnice grobo prekine:
»Govorice, govorice,« in naveličano pribije, »zbral sem celih sedem
medrej. Zamisli si! Tretjina vojske je tod zaradi nekaj orčjih tolp, ker se te
nočejo vrniti v svoje luknje. Upam, da bodo imele te medreje kaj početi,«
živčno zarenči in ponovno stopi do preproste mize z reliefnim zemljevidom.
Njena preprosta konstrukcija nekako ne sodi v bogato opremo kraljevega
šotora. Svojo obilno postavo nagne nad reliefni zemljevid.
57
Zrak izdiha pihne skozi debele ustnice. Na vsakem prstu obeh rok
ima najmanj po en velik, bogato okrašen prstan. Hanov pogled se ustavi na
najmanj uglednem.
Pečatni prstan kraljestva je preprost. S štirimi zvezdami obkrožen
lipenov list predstavlja kraljevo hišo in štiri Velike hiše visokega plemstva.
Vsak hesed malahid, madeji, glavar Velike hiše, takisto ima svoj pečatni
prstan – lipenov list z zvezdo in v vilinščini zapisano ime hiše. Čeprav so se
Vilini že pred stoletji izločili iz zgodovine sveta, sta njihov jezik in pisava še
vedno svetinja. Hišni pečatni prstan je ob vseh ostalih dragocenostih
najmanj ugleden, a najpomembnejši del okrasja vsake Velike hiše. Samo
odtis družinskega prstana daje listinam Dvora in Hiš patentno veljavo. Han
bo nekega dne podedoval hišni prstan Zeolije. Ta bo večino časa v
Prstanovem stolpu, saj ima po legendi čarobne moči. Malahid Zeolski ga
skoraj nikoli ne nosi. Vedno si nadene aurilsko kopijo. Original si nosi samo
v posebnih trenutkih.
Kralj ga prestreli s strogim pogledom in mu namigne s košato obrvjo.
Torej potrebuje Hanovo videnje položaja. Zajame sapo in previdno začne:
»Orčji šotorski tabor je po pričanju izvidnikov zelo velik. Še nihče ni
v tem eonu popisal tako velike orčje horde, niti v času orčje renesanse pred
poldrugim tisočletjem. Gotovo je zbranih za osem do deset medrej te
smrdljive zalege,« a ga kralj prekine:
»Horda je vedno horda. Če je res tako velika, se bodo naši lemiki
temeljito utrudili z rezanjem zverskega drobovja. Naj se jim ojačijo mišice.«
Han se spomni na zveze svojega očeta s Severnjaki (tako so izven
Zeolije rekli Gozdarjem):
»Moj oče je od Severnjakov izvedel za skrb vzbujajoče dogajanje.
Ravno zaradi orčjega pritiska so se pred leti ti, aurilsko trdni možje,
umaknili iz Rendewske doline. Opozoril me je na vse večjo urejenost in
58
številčnost orčjih hord. Ta hitra rast ni posledica zgolj dobrega leta za
njihovo razmnoževanje, saj se enako hitro množijo že vsaj zadnjih deset
let.«
Kralj jezno zamahne z roko:
»Ne utrujaj me s fantazijami severnih divjakov. Potikajo se v bližini
Zidu in njihovi sumljivi posli me niso nikoli navduševali. Močno dvomim o
razumu tvojega očeta, če tako upošteva njihove blodnje,« in se prostaško
zareži, »mogoče se mogočni zeolski grof boji orčje horde.«
Hanu zavre kri. Kralju hoče odgovoriti kaj krepkega, a se vzdrži. Z
ničimer ne sme dražiti že dovolj razdraženega kralja. V mislih si obnovi
pogovore z očetom na predvečer in dan odhoda. Dobil je navodila in za
vsako ceno se jih bo držal. Vse bolj je prepričan v očetove sume. Znova
ujame zlovoljne kraljeve besede:
»Ampak pokol malce večjega orčjega šotorišča lahko mine tudi brez
moje šotorske prisotnosti. Sovražim šotorjenja in nepotrebno prevažanje po
neprijazni deželi. Res ne vem, čemu sem se ujel v past tega blesavega
šotorjenja?«
Han prijazno navrže:
»Če bi šlo, vaša visokost, za nekaj požganih polj, bi bilo to šotorjenje
res izguba časa,« naredi premor in poišče divji pogled izpod košatih obrvi,
»vendar ne gre za nekaj kopic sena in izgubljenih ovc. Naključna horda pač
ne more vdreti v vaše kraljestvo in po njem nekaj dni nekaznovano pleniti.
Mnogi bi ob ponovitvi česa takšnega narobe razumeli vašo odsotnost. Saj
menda ne gre zgolj za ceneno maščevanje, nevredno kraljeve veličine.
Modro ste se odločili za to šotorjenje, ker boste na čelu vojnega pohoda na
vzhod. Nihče vam ne bo mogel oporekati zaslug. Sami veste, kakšen vtis bo
vaš pohod na vzhod naredil na Wendenburg. Z uničenjem orčje grožnje
vam je v dosegu rok Gef Orssul in zanimiva dežela do Vzhodnega morja. Z
enim udarcem lahko onemogočite novega basilea, še preden ta upraviči
pravico do tega naslova. To bo močno dvignilo vašo moč in težo,« mu
59
spretno piha na razrvano dušo. Kralj rad posluša takšne besede. Poloti se ga
malce vedrejše razpoloženje. Neha otipavati svoje bodalo. Pogladi se po
bradi.
Han se dobro zaveda - orčja vojska na drugi strani Vidala ni običajna
horda. Noben orčji poglavar nima nad svojim plemenom tolikšne moči
nadzora. Znova ga oblije neprestano prisoten neprijeten trepet
nedoločljivega srha.
Kralj se vedrejšega razpoloženja zareži:
»Pravilno sklepaš. Zdiš se mi smelejši od svojega malce preveč
previdnega očeta,« in samozavestno nadaljuje, »glede vzroka moje
udeležbe v tem zoprnem taborjenju sta s Teonissom popolnoma soglasna.
Tudi on mi je svetoval, naj se zaradi dolgoročnih ciljev naužijem strahot in
trpljenja vojaškega življenja. Kljub temu se ne mislim preveč izpostavljati.
Med nama rečeno, Langer ni ravno vzor pogumnega vojskovodje. Zaradi
strahu in lastne nesposobnosti je pretiraval z oceno moči zbrane orčje
horde. Že pol manj medrej bi zadostovalo. Tako imam zdaj, ko se mudim
tukaj na vzhodu, razgaljen južni bok proti Shedaniji. Najbrž samo zeolske
medreje odvračajo Leonovega ničvrednega liberosa Orwena od kakšne
zoprne provokacije. Gotovo bo z enim očesom pokukal na sever in oprezal
za priložnostjo,« in potegne bodalo iz nožnice ter ga zapiči v velik lesen
reliefen zemljevid pred sabo. Han se naveže na kraljeve misli:
»Kakšna medreja viška ne more škodovati. Ne smemo podcenjevati
tistega, kar je na drugi strani Vidala. Verjetno nas ne čaka klasični
neorganiziran trop živali, temveč usmerjana jeklena pest. To je po svoje
dobro, saj poznamo vojskovanje organiziranih orčjih hord. Z okretnimi, a
neoklepljenimi pešaki z vso silo udarijo v središče falange, a konjenica z
dolgimi trizobi napade boke in se zanaša na svojo številčnost.«
Kralj ga zlovoljno prekine:
»Vem, kako napadajo organizirani orki.«
60
Han umolkne in požre slino. Kralj si pomane roke in režeče
nadaljuje, »ne bomo čakali na njihov poskus. Naše falange bodo na široko
zakorakale nad njih in jih poteptale, preden se bodo dobro zbudili. Za njih
zadostujejo samo dolga kopja. Vse ostalo je nepotrebna potrata sredstev.
Konjenice najbrž sploh ne potrebujemo.«
Han ne ugovarja, samo prikima in doda:
»Naš tarag priporočam za rezervo. Za morebitni manever bočnega
obhoda smo zaradi okretnosti nepogrešljivi. Pri brezglavih navalih je to
odličen način podpore glavnim falangam.«
Kralj nekaj hipov okleva, zatem prikima:
»Tako bo tudi zdaj,« se pogladi po kratki bradi in potegne nož iz lesa
ter ga vrne v nožnico. Ustnice se mu razvlečejo v nasmeh - Manj, kot je
zaslužnih, več plena zame.
Tedaj vstopi eden od Sagraških jagorokov. Han ga pozna. Orbij
Penej ima za klobuk zataknjen znak elitne izvidniške šeledine - belo pero
gorskega goloba. Največja dragocenost Sagraškega malahida so ti izvidniki.
Zeolci in Sagrasi so povezani že tretje koleno, ko se je hči posestnika
poročila z bratom takratnega grofa. Od takrat Sagrasi prispevajo nevesto
bemeju Zeolijo in ta gesta gre najbolj v nos Feowellom, ki od Zeolcev
dobijo nevesto za mešela rodbine.
Kralj se zlovoljno obrne proti možu majhne rasti in mu namigne.
Jagorok se kratko prikloni:
»Gospodar, prinašam novice.«
Kralj ga niti ne pogleda:
61
»Povej,« reče osorno in izvidnik nemirno odvrne:
»Precej veliki skupini orčjih konjenikov se pomikata proti jugu in
severu. Vsaka ima moč konjeniške medreje.«
»Konjenikov! Slišiš?« se sunkovito obrne proti Hanu, »živalim na
konjih reče konjeniki!« in se enako sunkovito obrne proti izvidniku in
grozeče zarenči, »naj te podučim! V orčjem brlogu je horda živali! In živali
nimajo konjenice. Razumeš? Ti je pri Elovih stopalih jasno?« zardi od besa
in zakrili z rokami po zraku. Kralj postane silno razdražen, če mora
poslušati novice, neskladne z njegovo predstavo položaja. Ponovno živčno
gladi ročaj bodala za pasom.
Izvidnik požre slino in nadaljuje:
»Črnim šotorom sta se popoldne pridružili še dve različni vrsti
uglednejših rdečih šotorov. Našteli smo za okoli tri dodatne medreje
vojakov neznanega porekla,« in previdno stopi korak nazaj. S stisnjenimi
ustnicami čaka reakcijo gospodarja. Ta za hip otrpne, oblije ga rdečica besa
in jezno izbruhne:
»Te nisem opozoril? Presneti kmetavzar! Ne omenjaj mi vojakov, ko
se pogovarjamo o živalskem tropu. Pri Elovi pravičnosti, vi kmetje vsako
bitje, pametnejše od vaših ovc, postavite sebi ob bok!« in z roko besno
udari po mizi in grozljivo zarohni, »ugotovite torej, kdo pri kosmatem
prašičevniku biva v tistih rdečih šotorih! Zato ste izvidniki!«
Izvidnik urno prikima, se spogleda s Hanom, ki mu kratko pritrdi, in
se hitro umakne iz šotora. Bližina razjarjenega kralja ni preveč zdrava. Han
mu sledi s pogledom. Vse skupaj že zdaj slabo poteka. Izvidnik je resnično
vznemirjen in prestrašen. Slutnja nevarnosti ga neusmiljeno kljuva in ni
zgolj posledica neugodnega dne. Slab občutek še močneje pritisne. Han
previdno:
»Gospod, mogoče je nevarneje od naših ocen. Še vedno nimamo
dovolj podatkov.«
62
Zamisli se. Novica o rdečih šotorih je slabo znamenje. Kralj je hitre
jeze in takrat se je treba z njim primerno pogovarjati. Ta hip je resno besen.
Kazalec desne roke tresoče drgne po majhni bradici in živčno stiska
stanjšane ustnice. Najprej nekaj momlja sam zase, zatem besno zagrmi:
»Rdeči šotori! Ne vedo, kdo je v njih? Elejla jih pocitraj, samo
nakladajo in iščejo opravičila za zavlačevanje! Hočem vedeti, kaj se dogaja!
Hočem!«
Sunkovito se sesede v veliki fotelj. S prsti se živčno drgne ob bedra.
Njegov strog pogled preleti lesen zemljevid z razpostavljenimi zastavicami.
Vsaka od njih prikazuje položaj lastnih in odkritih sovražnikovih enot. Hip
zatem, kot izstreljen, vstane in z jezno roko podre zastavice. Ponovno si
gladi bradico in živčno svaljka dlake. Leva stran obraza izpod očesa mu
živčno trza. Stari je res ves iz sebe. Nemirno in živčno nadaljuje:
»Saj ni pomembno, kaj je tam preko! Naša falanga bo v mojo slavo
opravila svoje delo. Barva šotorov je v tem primeru brez pomena. Naj so
rdeči, beli, zeleni ali črni, iz vseh nastane siv pepel! Vse bo požrl ogenj naše
zmage.«
Han ga mirno opazuje. Kralj je ta hip popolna živčna razvalina,
nesposoben trezne ocene nastalega položaja. Takšne izbruhe
nekontroliranega besa ima vedno, ko se znajde v neprijetnem ali negotovem
položaju. Tamu zatem vedno sledi kakšna neumnost. Han previdno in
mirno doda:
»Moj oče je svojčas proučeval stare zgodbe. Nekoč mi je opisoval
navade vzhodnih ljudstev. Ob omembi Hendvejev in njihove oklepne
pehote je govoril o rdečih šotorih. Ta pehota se ...«
Kralj ga živčno prekine in suho odreže:
»Tudi jaz vem, kdo in kaj so Hendveji! Ampak kako so ti divji
vojščaki Južnega Norogha prišli sem gor na sever? Jih je privabil skisan
sadjevec malce zadetih Vzhodnjakov? So jim zadišale kosmate orčje
63
samice?«
Han skomigne z rameni in trpko doda:
»Kdo ve. A če niso Hendveji, potem ostanejo samo ...« in znova ne
konča misli. Kralj ga grobo prekine:
»Ne omenjaj mi še Set'Arusov. Za te nemrtve izrode temne magije je
potrebno še kaj več od razbojniškega kraljeviča. Verjetno gre za
potegavščino. Bednik na drugi strani reke nas misli prestrašiti z nekaj
pobarvanimi šotori.«
Han previdno doda:
»Ta kraljevič se je pred desetimi leti razglasil za basilea in utelešenje
Elejle. Nadel si je ime Božanska osebnost. Čisti tepec gotovo ni, saj je v
pičli dekadi združil ostanke nekdanjega Vesoljnega carstva. Zdaj se čuti
dovolj močnega za igro velikega vojskovodje. Ubežniki o njem govorijo s
strahospoštovanjem. Ne bi ga čisto podcenil.«
Kralj vzdihne:
»Strah ima velike oči. Če bi se zanašal na govorice ubežnih
kmetavzov, bi zdaj trepetal v svoji palači. Po svoje je ta kraljevič zanimiv
pankrt. Najbrž je malce premaknjen. Le kdo bi samega sebe imel za
utelešenje Elejle, kar koli že to pomeni?«
Han trpko vzdihne:
»Ravno zato, ker ne vemo, kaj vse je v ozadju te igre, kaže
upoštevati nekaj previdnosti.«
Dobro pozna sposobnosti Hendvejev in tudi bajeslovnih Set'Arusov.
O izjemnih južnjaških vojščakih ga je dobro podučil dvorni učitelj veščin
poveljevanja. Pomisli in takoj odmisli tudi Set'Aruse. Ti strahoviti bojevniki
se ne rojevajo, temveč se jih naredi s temno magijo zatabov. Te, iz zatabov
64
izvirajoče magije, ni moč dolgo skrivati, saj daleč naokoli zasmrdi kot hudo
pokvarjen kadaver. Rdeči šotori v sovražnikovem taboru so postavljeni v
dveh vrstah na južnem zunanjem robu tabora, kar ni značilnost Set'Arusov.
Slednji tvorijo pahljačo okoli središčnega šotora svojega strašljivega mahiba.
Kljub vsemu ga žrejo skrbi. Posebej mu najeda kraljeva neprevidnost in
želja po hitri zmagi. Že morebitna prisotnost Hendvejev je dovolj
zaskrbljujoča. To pomeni samo eno - vzhodni vladar je združil dežele,
veliko obsežnejše od Medalarja. Pravzaprav se lahko obseg novega Carstva
primerja s Cesarstvom Shedanija.
Kralj zabije nož na točko, imenovano Velika sipina in trdo pristavi:
»No, temu kraljeviču bom hitro pokvaril božansko kariero. Zvečer
bom medrejam ukazal jutranji prestop Južnega Vidala. Zverjad na drugi
strani bo naša vojska do kosila zmlela v mesno kašico. Sicer se mi po svoje
gabi uporaba vojske za poboj zveri, a ker ne gre drugače, se bo pač
zgodilo.«
Trzavica izpod levega očesa preneha. Trdo položi roke na rob mize
in se osredotoči na točko, kamor je zapičil svoje bodalo. Živčnost zamenja
evforija. Oči se mu svetijo kot otroku ob pogledu na najljubšo igračo. Han
previdno doda:
»Mogoče bi počakali na obe konjeniški medreji. Če sledijo znanim
vzorcem napada, nam bo konjenica še prav prišla. Dobra stara klasika nam
bo razodela njihove taktične sposobnosti in falange bomo zlahka prilagodili
...«
Kralj mu znova nesramno skoči v besedo:
»Ne! Nobenega oklevanja! Niti dneva več nočem preživeti v tem
zoprnem šotoru! Pri Alissi, saj ne gremo v vojno, temveč v lov na zveri!
Pomni že, jutri nas ne čaka bitka, temveč množična lovska hajka. Ne gre za
zmago, temveč genocid nad škodljivimi zvermi!«
Zenice se mu razširijo in na vročičnem čelu se naberejo kapljice
65
znoja.
S težko dlanjo zlovešče udari ob rob mize. Ponovno začne živčno
gladiti svojo bradico. Ličnica mu nenadzorovano trza:
»Ne bomo drobencljali!« zavrti s pogledom in pihne, »sedem
najboljših medrej Medalarja bo zlahka opravilo s hordo zveri. Niti dneva
preveč nočem preživeti v tej smrdljivi kmetavzarski deželi. Konjenica bo
dohitela falange na osvojenem ozemlju. Dva mogosa sta dovolj za zasedbo
Ranaghuha, Menegha in Osorda,« reče kralj navdušeno, »Leon in njegov
liberos bosta po naši jutrišnji zmagi zavohala lahek plen. Ne smemo ju
pustiti zraven. Vzhoda ne bom delil z nikomer! Nikomer!« vzhičeno
vzklikne in evforično nadaljuje, »vse, čisto vse te dežele in njihovo
bogastvo pripada nam, samo nam! Mi jih bomo molzli in obogateli. Samo
mi! Potem bom jaz najmočnejši na svetu! Jaz bom svetovni vladar in moj
Medalar bo svetovno kraljestvo.«
Hana zaskeli ta neokusna aroganca. Noben pameten vojskovodja se
tako ne igra z vojno silo sedmih medrej. Sklene roke na hrbtu in tiho
pripomni:
»Severnjaki so mojemu očetu prinesli nekaj precej nenavadnih novic
o tem Basileju. Zato sem zagovornik,« vendar ga kralj skoraj pojoče,
znova, prekine:
»Ah, govorice, govorice. Strah ima vedno velike oči. Nehaj že s temi
Severnjaki! Klatijo se tam na severu in mešetarijo celo z Vilini, Škrati in bog
ve, s kom še. Njihovo mnenje je vredno manj od predlanskega jesenskega
listja. Njihovi sumljivi klateški posli na robu divjine niso nikoli v korist
Medalarja,« živčno zaključi, izvleče bodalo iz mize in nadaljuje s svojim
fantaziranjem o Medalarskem imperiju, »po dveh mogosih bom poslal še
pet medrej falang in tri konjeniške medreje čez Perekhot. Ob Velikem
Vidalu bodo še do zime zasedle celotno deželo Handzar. Starec bo medtem
čakal in preračunaval. Sam si je kriv, saj ga ni nihče silil, naj se obda z
ničvrednimi liberosi in podobno nizkotno spletkarsko sodrgo,« si
privoščljivo pomane dlani in na obrazu se mu zariše sled pohlepnega
66
nasmeška, »o ja, zaradi spletkarske narave svojega dvora ne bo sprejel
nobene resne odločitve. Po svoji navadi bo mencal in tehtal. Njegovi
predniki so Vzhod skoraj imeli in ga potem neumno izgubili. Držali so ga.
Ampak, niso znali oceniti bogastva dežel. Pokopala jih je kratkovidna
preračunljivost,« in pred očmi strastno stisne v pest potno dlan, »zdaj El
meni, samo meni, ponudil te širne vzhodne dežele. Dal mi jih je na pladnju
in te priložnosti ne spustim iz rok. Vzhod je moj in preden bo betežni starec
skozi vse spletke svojih dvorjanov le spregledal v našo smer, se bom dal
okronati za basilea! Jaz bom novi basilea in oče novega Carstva! Samo jaz!
Kako lepo se sliši Medalarsko carstvo ali Carstvo Medalar,« vzklikne s
histeričnim krikom. Kralj se v svoji domišljiji že vidi na prestolu Vzhoda,
obkrožen s pokorjenimi malahidi pozabljenih dežel. Han s stisnjenimi zobmi
posluša kraljev samogovor o poteku osvojitve Vzhoda. Slikovito, z obiljem
kretenj, opisuje svoj prihod v legendarni Feod Urugh, skrivnostno
prestolnico Vzhoda. Vnesene besede nanesejo tudi na Jenejo, največje
vzhodno pristanišče. Zaplava na krilih sanjarjenja o velikem Carstvu in
kroni basilea na svoji glavi. Od cilja ga loči samo tisti nadležen tabor preko
Sipine. Samo tisti tabor ...
Han utrujeno odjezdi do nižje ležečega tabora svojega taraga ob
lesenem vzhodnem zidu improvizirane bojne trdnjave. Medalar je gradnjo
takšnih lesenih postojank s stražnimi stolpi na vogalih podedoval od
davnega Svetovnega Cesarstva. Med potjo premišljuje o kraljevem žaljivem
odnosu do Gozdarjev. Takšen odnos se mu zdi skrajno odvraten. Njegov
oče izjemno ceni skrivnostne severne gorjane.
Med ljudmi svojega taraga se počuti domače. Po tej naporni seansi s
kraljem potrebuje družbo treznih in normalnih ljudi.
Nobena medalarska vojna enota nima tako pisane sestave. Poseben
ponos zeolskega gardnega taraga je šeledina sedemstotih lokostrelk s
kratkimi loki in lahkimi dvoreznimi meči, imenovanimi gelaji. Skupaj v štirih
šeledinah gre za dva tisoč osemsto izurjenih lemikov in lemikah. Smrtni
67
tarag je ena bolj znanih vojaških enot človeštva z dolgo tradicijo. Njena
omemba sega v čase pred zlati eon, pred staro Svetovno Cesarstvo. Takrat
so omenjali Smrtni tarag malahida Zeolverga. Svojo večno slavo si je
izborila pred dobrima dvema tisočletjema v končnici zadnje, 4. Koalicijske
vojne. S posebno taktiko, »udarca naokoli,« je, pod osebnim vodstvom
njegovega daljnega prednika Alferda III. Zeolskega, spretno izmanevriral
okoli neprebojnih položajev Upravniške zveze in od zadaj udaril v mehko
meso zadnjega Upravnika Shedanije. Ta drzen poseg je razbil do tedaj trdo
obrambo in v naslednjem dnevu dokončno zrušil uzurpatorja, ki je
zakonitemu cesarju odrekal prestol. S tem je pospešil konec dolgotrajnih in
krvavih Koalicijskih vojn. Na poljanah pred Wendenburgom se je zaključila
tragična zgodovina vladavine Upravnikov, vmesnega polstoletnega obdobja
med padlim Vesoljnim carstvom basilea Vesoljnega carja in sodobnim
Cesarstvom Shedania. Od nekdanjega vsemogočnega celinskega cesarstva
štirih ljudstev je znotraj sedanjih meja v okleščeni obliki nastalo Cesarstvo
Shedania. Dasiravno je Medalar pripomogel k povrnitvi cesarske krone
zakonitemu nasledniku, pa s tem ni postal del nekdaj veličastnega
Cesarstva. Takratni volilni grof Nimor Feowell se je pustil okronati za kralja
od samega cesarja in utemeljil dedno kraljestvo, ki je obsegalo pet Velikih
hiš. Njegova pomoč mlademu cesarju je bila pragmatične narave. Takratni
ne preveč tankočuten upravnik je bil preveč nepredvidljiv za varno
sosedstvo. Z njegovim uničenjem je zavaroval in utrdil južno mejo. S
svečanim kronanjem po zmagi je prekinil tradicijo volitev grofa in za
vekomaj svojo ustoličil družino, največjo Veliko hišo kraljestva. Žal ima
sposoben oče skoraj vedno manj sposobnega sina, ki životari v senci
njegove slave.
Dobrih 2000 let kasneje želi njegov pra, pra, ... pra vnuk Nimor X.
Feowell razširiti kraljestvo. Priimek je edino, kar ga povezuje s slavnim in
sposobnim prednikom. Nimor je zasebno zlovoljen drobnjakar, sovražen do
vsakršnega umskega napora. Zapada iz ene v drugo duševno skrajnost, pri
čemer vedno izgubi občutek za realno oceno položaja. Preplah, ki ga je
sprožil grof Lin Langer, mu po svoje prav pride. Čeprav tega ne kaže, je
srečen, ker stari grof za resno povračilo nima poguma in, kar je še
68
pomembneje, nima pri roki dovolj vojske. Če bi bil stari Langer pogumnejši
in bi znal od svojih malahidov dovolj učinkovito izterjati pet, šest medrej, bi
sam, brez kraljeve udeležbe, zasedel nova ozemlja in popolnoma sam užival
v slavi in predvsem plenu. Nimor je prepričan v Elovo milost, ki mu je
namenila bogat plen, čakajoč na dosegu roke. Kako lepo zveni naziv
basilea. Samega sebe vidi ovenčanega s krono zmagoslavja. Vztrajno je
zahteval, da mora imeti krona zmagoslavja na vrhu zlato zvezdo slave.
Natanko takšno, kakršno so v Zlatem eonu dobivali cesarji. Samo jutrišnja
zmaga. Samo to.
Izza na hitro postavljenega obzidja okoli mogočnega lesenega tabora
je sedem medrej. Ves tabor so postavili v nekaj dneh. Častihlepnemu
drobnjakarju je čakanje na konjeniški medreji zgolj nepotrebna potrata
časa. Ker je neučakan, hoče akcijo tukaj in zdaj brez nujne dopolnitve
vojske. A zgodovina neučakane bridko kaznuje.
Han premišljuje o obetih. Pozabi na svet okoli sebe in vrvež
postojanke. Rdeči šotori in urejenost tabora mu ne dajo miru. Iz globokega
razmišljanja ga predrami nežen, čeprav odločen ženski glas:
»Han, kam so te odnesle misli?«
Odtrga se od razmišljanja in dvigne pogled. Pred njim opuščeno stoji
Lena Pendewar, njegova dragocena namestnica in poveljnica ženske
šeledine lokostrelk. Hčerka ne preveč sposobnega, pravzaprav
nepomembnega pleidika na dvoru očetove palače je dobila priložnost za
vojaško kariero. To je malce nenavadno za plemkinjo, dasiravno gre za
plemkinjo Zeolije. Posebnost Zeolske vojske so samostojne ženske
šeledine. Zeolija je edina grofija z ženskami v poklicni vojski. Kljub temu se
plemkinje praviloma ne podajo v blato vojaškega življenja.
Plemenita Pendewar je vročekrvna, svojeglava, a na srečo tudi zelo
sposobna poveljnica in Han jo zelo ceni. Mir zadnjih stoletij je večino
plemstva zazibal v sanje o večni nedotakljivosti fevdov, ki so jim vladali.
Nihče ne polaga pozornosti na dogodke vzhodno od Velikega Vidala.
69
Občasno orčje bande prestopijo mejo, požgejo kakšno vas, nakar se urno
vrnejo na pozabljene planjave Vzhoda. Človeški kralji so pozabili na
vzhodne dežele. To je nedopustna napaka. Han strese z glavo. Zaskrbljeno
povzdigne pogled in se zazre v daljavo:
»Vidiš tiste šotore južno od Sipin? Najzanimivejša je vrsta med
črnimi in rdečimi šotori. Videti so drugačni, višji. Žal se od tod ne vidi
najbolje.«
Dekle živčno napenja oči:
»Malce preveč so urejeni za običajne orčje horde, kakršne
poznamo,« nežno prikima in poišče njegov strog, oprezajoč pogled. Hanove
temne oči iščejo podrobnosti v daljavi. Lena zaman išče vsaj kanček
njegove pozornosti:
»Imaš kaj novic? Kako je bilo pri Starem?« in za hip dvigne pogled
proti vzpetini, vrh katere stoji kraljevi šotor. Pred velikanskim šotorom
plapolajo velikanski bojni, slavnostni in družinski prapori sodelujočih
plemiških hiš. Spusti pogled. Malce nižje so razporejeni limoki medrej in
falang. Takoj zatem znova opazuje Hanov profil. On strese z glavo in
zlovoljno odvrne:
»Čas, porabljen pri živčnem zlovoljnežu, je čista izguba,« zlovoljno
vzdihne in trdo pribije, »dve skupini orčje konjenice, vsaj tako pravijo, sta
se odcepili od glavnine. Stari to ignorira in ga ne skrbi niti osnovna varnost.
Zazibal se je v svoje utvare,« in se pogladi po gladko obriti bradi. Samo
Zeolija predpisuje britje in striženje vojakov. Večina velikih plemiških hiš
celo podpira košate brke, brade in lase, spete v kite. Poreklo tradicije
dlakavosti je potrebno iskati v starih svetih knjigah. Zeolci so s svojo
odsotnostjo kocinastega okrasja okoli ust odstopali. Celo oborožitev imajo
drugačno. Osrednje orožje kraljeve vojske in podpornih medrej velikih hiš
so dolge sulice, urejene v falange, podprte z lokostrelci iz ozadja. Glavni
zeolski orožji sta meča gladimis ali gelaji z dvema stamama, kratkima
sulicama za metanje. Lena konico sredinca pritisne na spodnjo ustnico:
70
»Kaj stara razvalina naklepa?«
Han med razmišljanjem o vehementnih kraljevih načrtih hladno
odvrne:
»Zjutraj naj bi napadli. Zvečer bo sestanek z mahibi medrej. To bo
verjetno potekalo na običajen način. Najprej si bodo podkrepili pogum z
nekaj šilci močnega, potem bo imel kralj svoj monolog, na koncu pa se ga
bodo nacedili, ter si za desert privoščili hotnice in hotnike. Na srečo ne bo
orčjih samic.«
Osveži si spomine na precej pogoste kraljeve izbruhe skrajnosti, še
zlasti ob premajhni količini zeliščnega žganja. Lena se kislo nasmehne in se
sreča z njegovim mrkim, v daljavo usmerjenim pogledom:
»Kaj pa mi?« in nežno pogladi svoj kratek gelaj. Dvorezen meč gelaj
je v rokah spretnih bojevnic, zaradi dobrega uravnoteženja, izjemno
učinkovito orožje. Han stisne ustnice in nejeverno odkima:
»Če bo vse po sreči, bomo rezerva. Tako nas izloči iz deljenja
plena.«
Lena mu hoče vskočiti v besedo, a ji s kretnjo prepreči namero:
»Glede na to, kako se stari spravlja k tej vojni, je to še najbolje. Vse
skupaj bo ena velika polomija. V navalu evforije mi je razodel svoje
veličastne načrte.« Leni končno uspe vskočiti v besedo:
»Saj te je vendar poklical. Gotovo ne zaradi statiranja.«
Han se kislo nasmehne:
»Staremu sem glede na svoj položaj priročna rama, kamor strese
svojo slabo voljo in nekakšna struga, po kateri stečejo megalomanske
sanjarije. Hkrati sem zadnji, ki bom deležen podrobnih načrtov. Zaradi stare
zamere z očetom hoče, naj z njim cedim sline po plenu, ki ga bo potem
71
zaužil on sam. Na ta način želi nagajati naši rodbini. Nestrpnost, skoraj
sovraštvo med mojim starim in Nimorjem, je staro že nekaj pokolenj.
Najbrž ne gre za kakšno nepomembnost, a starci se nikoli ne pobotajo,
zamere nosijo iz roda v rod, ker nihče noče popustiti,« naveličano pribije in
s pogledom objame oddaljeno sovražnikovo šotorišče. Poskuša oceniti
resnično število in sestavo sovražne vojske. Ob vsakem pogledu preko reke
ga preseneča urejenost tabora. Orki nikoli ne taborijo tako urejeno. Njihovo
šotorišče ob sivini prihajajoče noči širi duh nevidne grožnje. Sence
neprehodnega visokih gora, ločnice od dežel Vzhoda, se počasi plazijo po
spokojni pokrajini. Sovražnikovi šotori zažarijo z nenaravnim rdečim
pridihom zahajajočega sonca. Veter se poleže in prapori omahnejo v
brezvetrju. Sopara poznega poletja pritisne, vse trepeta v pričakovanju.
Celo narava čaka na dogodek, ki bo z vso svojo silino eksplodiral v objemu
jutra. Han išče boljši položaj za ogled oddaljenega sovražnikovega tabora.
Najde ga na vzpetini pri jugovzhodnem robu planote, ki se kot jezik dotika
lenega toka Vidala. Odločno namigne:
»Greva na ugodnejši, bolj razgleden položaj. Mogoče se tam kaj
bolje vidi kot s tega kuclja sredi tabora.«
Skupaj stečeta do konjušnice, skočita vsak na svojega konja in v diru
odvihrata na vzpetino.
Z neizrazite travnate vzpetine se razlega bistveno širši razgled na
Vidal od Sipine do Jezu. Celotno bodoče bojišče je kot na dlani.
Malce nižje zagledata v pravilen kvader razmeščene šotore
Sagraškega posestnika.
Posestnik je kralja prevečkrat opozarjal na nevarnost. Nikoli ni
doživel odziva. Nobene prošnje niso pomagale ob požigu Lenda ob Vidalu
pred pol leta. Zaman se je skliceval na pogodbe o vzajemni varnosti, ko so
orki pred dvema mogosoma nekaznovano izropali Paregh. Kralj ni niti trenil
z očesom ob izgubi obeh mest, vzhodnih branikov Medalarja. Dvajset dni
nazaj so Orki prvič potrkali na vrata Ningeje, kjer so jih odbili šele z
velikimi napori. Je mogoče kralj odklanjal izpolnjevanje pogodbo zaradi
72
posestnikove rodovne povezave z Zeolci? Kdo ve! Politika je umazana
prostitucija, preoblečena v lepe besede medice.
Tam na drugi strani se v tkivo Sagrasa boleče zajeda vse močnejše,
iz razbitin Vzhoda ustvarjeno Božansko carstvo.
Do uporabnega prehoda na kraju, imenovanem Velika Sipina, je tri
ure hoda. V tem letnem času je običajno malo vode, zato je reka ravno na
tem mestu udobno prehodna za pehoto in konjenico.
»Hm ... Po štorih sodeč gre za moč deset, največ dvanajst naših
medrej. Seveda številke ničesar ne povedo o resnični sposobnosti vojske.
Orki in morebitni kačjeglavci niso znani po disciplini. Na osnovi mojih
zasebnih proučevanj incidentov zadnjih treh desetletij je en naš mož vreden
vsaj tri orke. Vendar govorim za neurejene vpade, za boje z naključnimi
roparskimi hordami. Tako urejene šotore pa vidim prvič, zato je težko soditi
o razmerjih moči.«
Za sabo zasliši globok in melodičen glas:
»Dragi prijatelj, je tudi tebe sem prignalo zbiranje informacij?«
»Tako si skrit, da te sploh nisem slišal,« prepozna Leota Sagraškega,
posestnika Sagrasa. Mirno odvrne:
»Moč maloštevilnih je v tišini.«
Han prikima in vrne pogled na oddaljeno šotorišče:
»Očitno se tudi ti zaneseš samo na svoje oči. Kaj misliš o tem?« se
spogledata. Sagraški posestnik je mlad, vendar izkušen skozi preizkušnje
zadnjega desetletja. Zaskrbljeno odvrne:
»Nič dobrega. Prvič vidim tako urejen tabor orkov in ostalih
vzhodnih prijateljev. Že običajne horde, v družbi kačjeglavcev in vzhodnih
73
ljudi, so nam zadale veliko izgub. To spodaj pa ...« mu zmanjka besed,
zajame sapo in zaskrbljeno nadaljuje, »za kaj takšnega, kot je tam spodaj,
je potrebna strašna volja. Tega ne zmore navaden poglavar ali lokalni
ambicioznež. Ta urejenost mi krati miren spanec. Moji fantje so mi poročali
o rdečih šotorih, kakršne imajo Hendveji. Ampak to še ni vse. Do mene so
prišle govorice o premikih dveh velikih kolon severno in južno od Sipine
proti Vidalu. Torej je njihov kraljevič, nekakšen,« Lena ga dopolni:
»Po govoricah sodeč je novemu basileju Vzhodnega carstva ime
Božanska osebnost,« in posestnik nadaljuje:
»Hvala za podrobnost. No, ta kraljevič ima neko strategijo in o
kraljevem levoročnem pikniku nimam preveč dobrega mnenja,« in usmeri
pogled proti vzhodu. Han spremlja posestnikove počasne, dobro
uravnotežene gibe. Luč dneva ugaša. Stebri dima iz sovražnikovega tabora
se igrivo dvigujejo v hitro nastajajočo noč.
Nadaljuje:
»V Ningeji sem okrepil mestno šeledino. Tam je edini most čez
Vidal, ki je manj kot dan hoje od Sipine. Po mojem mnenju je v tej situaciji
silno dragocen. Žal Nimor misli drugače,« razočarano pribije. Pogled mu
pade na tla, kjer travnik krasijo redke poznopoletne cvetlice. Dvigne glavo.
Sklene roke za hrbtom ter odločno nadaljuje:
»Če povzamem, prvi napad na Ningejo je bil namenjen zgolj
mehčanju obrambe. V obzidje se niso brezglavo zaganjali in umirali, temveč
so ga previdno preizkusili. Od tedaj mi je jasno,« dvigne odločen pogled, »v
bridkost vojne jih vodi močna vladarjeva volja. Ta Božanska osebnost nam
bo zadal še hude muke. Ne vem, čemu ne moremo počakati konjenice? Vse
to,« zamahne z roko in trpko vzdihne, »saj nima smisla razpravljati.«
Han zaskrbljeno prikima:
»Bil sem pri Starem med poročanjem tvojih izvidnikov. Nad
novicami ni pokazal posebnega navdušenja. Verjetno jih je potisnil v
74
podzavest svoje megalomanije.«
V soju zadnjega mraka posestnikova elegantno kurpuletna postava
sije z mistično mogočnostjo. Ogrinjalo ga naredi močnejšega, kot je v
resnici. Posestnik otožno nadaljuje:
»Vem. Sploh ni navdušen nad Sagrasom kot takšnim. Zanj smo trop
neolikanih, po ovcah in konjih smrdečih kmetavzarjev. Že od prvega
resnega vdora pred nekaj leti redno pošiljamo opozorila o naraščajoči orčji
nevarnosti. Izgubili smo pol posestva s skoraj celotno plodno ravnico.
Premalo nas je za resno ravsanje s hordami orkov, kačjeglavcev in
divjakov. Vzhod že vsaj poldrugo desetletje ni več zbirka divjih plemen in
otokov mestnih državic, temveč vse močnejše carstvo pod vodstvom
močnega vladarja. Če drži samo pol govoric, ki pridejo do mene...« se mu
pogled izgubi v daljavi.
Han prikima, se spogleda z Leno in doda:
»Govoric je vedno preveč.«
Veter ponovno potegne. Očitno so se Elovi etirji odločili vdihniti
življenje v to nepremično pričakovanje. Južni veter prinese značilen vonj
poznega poletja.
Posestnik naredi nekaj korakov proti njima. Pod ogrinjalom je odet v
preprosta lanena oblačila. Prav zlahka bi ga zamenjal s kakšnim
premožnejšim kmetom osrednjih nižin. Dednega plemiča, bemeja, izdaja
zgolj zlat obesek v obliki stiliziranega ovna, znaka Sagrasa. Kljub temu v
grbu kraljestva ni ovna Sagrasa, niti Sagras nima v svojem grbu lipnikovega
lista Kraljestva.
Veter se okrepi. Nad pokrajino se dvigne nenavaden večerni ples
šelestenja vejevja bližnjega gozda. Orčji tabor preko reke ne kaže nobenih
znamenj dejavnosti. V nebo se spokojno pnejo leni izpuhi neštetih kurišč,
nad katerimi so pripravljali svojo, ljudem najbrž odvratno hrano. Nebo v
daljavi začno polniti naraščajoče meglice. Lena prva opazi dimni oblak, še
75
najbolj podobnega dvigovanju prahu suhe pokrajine:
»Tam dol je nekaj,« usmeri roko proti obzorju. Oba plemiča sledita z
očmi njeni ženstveno elegantni, a hkrati od boja trdi roki.
»Mogoče je veter,« ugiba Han in napenja oči.
»Ne verjamem, to ni veter, saj se ne giblje z vetrom,« odvrne Lena
in se obrne proti Leotu, »vi ste, kot vsi sagraški fantje, izurjen izvidnik. Kaj
vidijo vaše izvidniške oči?«
Leot prikima in usmeri srep pogled v daljavo. Z očmi izkušenega
izvidnika hitro potrdi Lenine sume:
»Prav imate, to ni naključen oblak prahu. Najbrž se proti jugu
pomika velika skupina konjenikov. To mi ni všeč. Čez Sipino bom poslal
izvidnico. Mogoče so postavili kakšen nov tabor,« in se znova obrne proti
Leni, »če bi lahko, bi vas takoj sprejel v izvidniško šeledino. Kako odlična
izvidniška poveljnica bi postali po našem izvidniškem urjenju! Vsak izvidnik
mora ločiti običajno dvigovanje prahu zaradi vetra od oblaka konjeniške
skupine. Od teh sposobnosti je včasih odvisen izid bitke.«
Lena se zadovoljno nasmehne, Hanov obraz postane resen. Seveda
razume Leotovo laskanje. Nima žene, grofova družina je brez ženske
naslednice, godne za poroko, a Lena je hči jamita in pleidika na grofovem
dvoru. Zakaj ne? Zaloti se pri ljubosumnosti. A hitro odžene te neumne
misli. Pleidik Urs Penderwar ni dovolj pomemben. Ampak posestnik zna
presenetiti.
Zlovešči duh se plazi po temni pokrajini. Ponovno zapiha neprijeten
vzhodnik kot bi hotel opozoriti zbrano vojsko človeškega kralja, naj bo
oprezna v svojih namerah. Tema počasi požira pokrajino. Svetloba
zadnjega večernega odseva se umakne prvim zvezdam.
76
V kraljevem šotoru se ob obilno pogrnjeni mizi zberejo mahibi
medrej ter potrebni in tudi nepotrebni madeji z vazalnimi malahidi. Najprej
je običajna obilna pojedina. Kralj venomer ponavlja:
»Delo s praznim želodcem je nepotrebno mučenje.«
Služabniki nosijo polne pladnje različnega mesa. Vino iz južnih kleti
teče v potokih. Ob dobri hrani in pijači postane vzdušje precej sproščeno.
Mnogi prižgejo debele cigare čajne zeli. Vsi veselo kramljajo o
nepomembnostih vsakdana. Alkohol in dim čajne zeli sprostita še tako
zaprte sposobnosti izražanja.
Kralj, že malce v opojnih elementih, s kozarcem v roki, prekine
bučno pojedino:
»Dragi gostje, moji zvesti prijatelji, čas je za poslovni del našega
zbora. Mrežniki se vam najbrž več ne plazijo po grlu in želodcu,« in se
nasmehne, »čas je za dogovor, kako bomo potolkli drhal na oni strani
Sipine. Čeprav osebno mislim, da je tolikšna vojska za krdelo divjih orkov
nepotrebna potrata, izkoristimo jutrišnjo zmago za zasedbo lepega dela
plodne vzhodne ravnice. Nekoč nam je že pripadala. Zraven si za dobro
mero vzemimo še pozabljene vhodne obale. Naj vam predstavim malahida
Erina Landrogwena, gospodarja Landrogwena na vzhodu moje marke.
Njemu je namenjena vloga mahiba jutrišnjega lovskega pohoda in bo
predstavil načrt za jutranji pokol orkov.«
Pogled usmeri proti ostarelemu plemiču:
»Pa hitro opravi, da se nam grla preveč ne osušijo.«
Visokorasel koščeni mož strogih in ponosnih potez prikima in počasi
vstane. Vse prisotne potegne od bogato obloženega stilnega omizja in jih
privede do preproste mize z lesenim zemljevidom. Okoli nje se hrupno
77
razporedijo. Kozarcev s pijačo seveda ne pustijo samevati. Star plemič
sproščeno spregovori, kolikor je sploh sproščenosti v zategnjenem,
nezadovoljnem starcu z nadležno vreščečim glasom:
»Prijatelji moji, v taboru imamo celih sedem medrej z vso potrebno
pohodno opremo. Sovražnik je prav tako zbral precej številčno hordo. Na
našo srečo iz izkušenj poznam sposobnosti, oziroma nesposobnosti teh
živali. Gre za nenadzorovano krdelo zveri. Vodi jih hecno častihlepen
segvuc ithos. Predrzna krota je samega sebe imenoval Božansko osebnost
in si na kosmato čelo pribil titule basilea in Elejla. V resnici ne gre za nič
božanskega, še manj pa podobnega Elejli, temveč imamo opravka z
nepomembnim uzurpatorjem. O njem nič ne vemo in ni potrebe za
kakšnimi posebnimi spoznanji, saj ne bo doživel jutrišnje večerje. Mogoče
je celo kakšen naš, slave željan odpadnik. S tem bizarnim
samoimenovanjem želi narediti vtis. Saj ga je, a napačnega,« še doda,
nagne kozarec, ga izprazni in odloži ter zaničevalno doda, »njegovo
božanskost bomo poteptali in sežgali na grmadi, še preden bo dodobra
vzšla.«
Naredi premor, s katerim hoče, da njegove besede sedejo v zavest
prisotnih:
»Skupaj z njegovimi tolpami bomo dodobra ogreli svoje fante,«
spusti pogled na zemljevid in nestrpno zamrmra, »pohiti z načrtom. Samo
osnovno, saj znajo vsi korakati v ravni vrsti in delati orčja nabodala.«
Stari mož prikima:
»Torej, naš načrt je silno preprost. Najbrž se strinjate,« vreščeče
poudari, »ne rabimo izgubljati časa in sredstev za kaj več od množične
lovske hajke. Šlo bo tako,« vse vročično premeri in dvigne glas do meje
znosnosti: »zbor medrej bo zjutraj, uro po sončnem vzhodu. Do Sipine se
bomo premaknili v širokem pohodnem razporedu. Šele na sipini, preden
prečkamo Vidal, bomo s falangami oblikovali medrejske linije. Sedem
medrej pomeni sedem linij. Sedem neprebojnih linij,« dvigne glas.
Služabnik mu napolni čašo in jo takoj na dušek izpije, izdihne, ponovno
78
vdihne in navdušeno nadaljuje, »v tem razporedu bomo prečkali reko in se
zatem hitro prerazporedili v enovrstno sulično linijo. Ta bo sprva čakala v
liniji. Kakor hitro še zadnja falanga pride na njihov breg, bodo osrednje tri
medreje napredovale naravnost s polovično hitrostjo, levi in desni bosta
napredovali pospešeno z ena in pol hitrosti. Bobnarjev sicer nimamo
preveč, a ni potrebe za malenkostnost. Nekaj korakov gor ali dol. Levi bok
bo obšel tabor in odsekal morebitni umik proti severu. Desni bok bo prav
tako hitro napredoval ob reki in pred Ningejo krenil proti severovzhodu. S
tem bo prestregel umik na jug in se zvečer srečal z levim bokom in zaključil
kleščni manever. Do večera mora biti vse končano. Tarag Sagraškega
posestnika in Zeolije bosta Sipino prečkala malce južno od Ningeje, ker sta
na konjih. V boj krenejo šele potem, ko se bo zaključil kleščni manever.
Preprečili bodo pobeg tistim, ki bi se zaradi nedoumljivih naključil uspeli
izmuzniti iz obroča. Še kaj vprašanj?«
Najprej prostor, poln opojnih hlapov, zagrne nadležen molk. Prekine
ga Leot Sagraški:
»Kaj pa novice o konjeniških skupinah orkov, ki so šle neznano
kam? Morali bi bolje poskrbeti za Ningejo, ker je tam edini most.«
Mahib se najprej spogleda s kraljem, ki nemo prikima, zatem
ignorantsko zamahne s koščeno roko in do dna izprazni še en kozarček
rujnega. Voščen obraz se razpotegne v groteskno karikaturo nasmeška:
»Ravni liniji izurjenih suličarjev se ne postavljajo neumna vprašanja
glede ustavljanja zveri na konjih. Naši konjeniški medreji prideta
pojutrišnjem zvečer, da si malce ogledata ostanke tisočerih poklanih zveri.
Pri tem pokolu množice živali je Ningeja s svojim mostom nepomembna.
Saj si poslal tja šeledino, kar je poleg obzidja dovolj za večje krdelo teh
zveri. Orki na konjih vedno jurišajo naravnost v jamo pogube. Še kakšno
vprašanje?«
Kralj ga potreplja po rami in zmagoslavno dvigne roki:
»Še nekaj. Ta pokol je prvi korak do osvojitve celotnega Vzhoda.
79
Plen si bomo razdelili glede na udeležbo in pobrane skalpe orčjih
poglavarjev. Tako je najbolj pošteno. Jutrišnja praska bo samo uvod v
veličastno prihodnost Medalarja. Mi bomo ustvarili novo carstvo! Mi smo
zmagovalci in temu svetu prinašamo novo zoro človeške vladavine!«
vzklikne, zgrabi kozarec, ga dvigne v zrak in vrže v tla. Žvenket stekla
zaigra svojo zvenečo pesem. Drugi zakličejo:
»Za zmago in slavo!« in ponovijo razbijaški ritual. Kosci stekla
napolnijo tla šotora in urno pritečejo služabniki. Hiteli so z odstranjevanjem
nastale nesnage.
Takrat pride v šotor eden od izvidnikov in tiho stopi do Sagraškega
posestnika. Leot z ostalimi plemiči ne deli pijanske in drogeraške evforije.
Njegov kozarec je še v enem kosu, na pol napolnjen s prvo porcijo vina.
Nekaj mu prišepne na uho in posestnik prekine začetek nadaljnje pojedine:
»Malce pozornosti bi rad, saj imam novico v zvezi z našim
naporom.«
Vsi se obrnejo proti njemu in ga prebadajo z nestrpnimi pogledi. Kralj
jezno stopi predenj. Znova mu trza ličnica, začne gladiti svoj nož:
»Vnaprej vem, kaj je prinesel tvoj prestrašeni kmet! Bojni posvet je
zaključen, zato boš imel jutri pred začetkom možnost izpovedi. Za en dan
imam dovolj jadikovanja in cmerjenja na rami.«
Leot stisne ustnice in mračno odvrne:
»Jutri vam ne bom kradel časa. Na kratko!« tiho reče, »ob mraku
sem poslal v izvidnico dve izvidniški stotniji. Eno sem poslal čez Sipine, a
drugo po naši strani Vidala proti severu. Ravno zdaj sem izvedel,« jezno
pihne, »poslal sem dragoceni stotniji veteranov, izkušenih v bojih z orki in
kačjeglavci. Nobena od teh skupin ni vrnila. Pravzaprav,« naredi premor in
trpko pribije, »vrnil se je en sam, samcat konj. Na ranjeni živali so sledovi
zobovja orčjega bojnega konja. Položaj pri Ningeji in tamkajšnjem mostu
čez reko je zaradi tega verjetno precej negotov.«
80
Kralj besno odkima in zagrmi:
»To ne bo vplivalo na jutrišnji potek,« in jezno sikne, »v vsaki vojni
so izgube. Nadaljujemo raje s svojo pojedino, saj smo rekli vse, kar mora
biti izrečenega za jutrišnjo zmago. Če želiš z nami piti in se dol dajati, raje
nehaj s to dramo. Izberi si zabavo in se sprosti! Moški se mora prazniti!
Zlasti takšen z bremenom odgovornosti za druge.«
Kralj ne skriva, kako odveč je prisotnost Sagraškega posestnika.
Zeolski prijatelj v teh kombinacijah ne more biti še kraljev prijatelj. Trpi ga
samo zaradi politične nuje (in upanja, da bo ta boj Sagrasu dokončno spustil
kri). Leot hoče še nekaj reči, a se zaradi skoraj sovražnih pogledov zbranih
odpove svoji nameri. Premeri zbrano okajeno druščino. Odloži kozarec
napol popite pijače in zapusti prostor. To početje sicer ni vljudno, vendar se
nihče ne pritožuje. V družbi, kakršna je zbrana, pri hrani in pijači ni modro
omenjati težav.
Druščina je pomešana z vse več hotnicami in hotniki. Kralj je
poskrbel tudi za najbolj eksotične okuse. Moški na odgovornem položaju se
mora pred vsakim pomembnim dejanjem popolnoma izprazniti in spočiti.
Vzhodni veter vleče goste oblake. Han stoji pred svojim šotorom.
Leot neopazno pristopi. Mračno komentira sestanek:
»Ni mi všeč, kako zlahka vse jemljejo. Strategijo smo premleli na
hitrico med dvema grižljajema mastne svinjine in skoraj med nogami hotnic.
Vse skupaj jemljejo kot nekakšen piknik z lovsko zabavo!« ogorčeno
dvigne glas in spusti pogled nekam pred sabo. Po nekaj trenutkih prekine
premolk, »izgubil sem dve dragoceni in nenadomestljivi veteranski stotniji
izvidnikov. Staremu to nič ne pomeni. Ena od obeh je šla po naši strani.
Mogoče so divji orčji konjeniki že nekje na naši strani reke in bodo udarili.
Najhuje je, ker se nam ne sanja, kdaj, kje in kako. Tega si trezen
81
vojskovodja ne sme dovoliti. Gotovo bodo najprej napadli Ningejo in mi je
takrat, ko bo to najpomembneje, ne bomo mogli ubraniti. Orki tokrat niso
divja tolpa, temveč spretno vodena vojska z jasnimi taktičnimi potezami.
Stari tega noče ali ne more spregledati. Cena te lahkomiselnosti bo
strahotna. V laseh in pri očetovih kosteh čutim,« se sreča s Hanovim trdim
pogledom in ogorčeno nadaljuje, »verjetno bova morala ukrepati na svojo
pest. Najbrž sva edina razumna v tem taboru. Imava pa vsaj eno srečo.
Niso naju vključili v svojo zabavo. Oba imava svoje na konjih, zato smo
gibljivi. Tako se bomo lažje odzvali na neprijetno presenečenje. Ta piknik
se ne bo dobro končal. Glede na vse se ne more. To že ves čas slutim.
Najbrž moramo pričakovati napad tudi z juga.«
Han prikima:
»Če sta izginili obe izvidnici, so orki in ostala vzhodna druščina
pripravili velikopotezni kleščni zajem.«
Na požrtijo, imenovano bojni posvet, sploh ni bil vabljen. Kralj ga ni
povabil, ker še ni mahib z medrejskim patentom. Kralj ga je v toku tega
druženja vabil samo na stresanje jeze, izlive bolestnega megalomanstva ali
tipanja o Zeolskih interesih. Ob teh priložnosti vedno molči in pove zgolj
tisto, kar kralj v danem trenutku rad sliši.
Posestnik odločno doda:
»Če nas presenetijo s takšnimi kleščami, bo težko za razpotegnjeno
sulično linijo. Zdaj me predvsem skrbi za Ningejo. Poklali so stotniji
izurjenih vojščakov na konjih in do mene je prišel en sam konj brez
preživelega jezdeca. Izredno slab občutek imam. Izredno slab,« tiho
vzdihne. Umolkneta in zreta v temo noči. Hitro napredujoč oblačni madež
golta eno za drugo zvezdo vzhodnega neba. Molče opazujeta izginjanje
nebesnih biserov. Han prekine dolge minute tišine in ogleduje po nebu brez
zvezd:
»Vzhodni veter redko nosi oblake. El ve, kakšna coprnija je v
ozadju.«
82
Vznemirja ga nenavadna toplina vzhodnika. Hrup tabornega vrveža
potihne. Vojska se mora odpočiti pred jutrišnjim težkim dnem. Samo
enakomerni koraki stražarjev motijo tišino. Leseno obzidje s štirimi
stražnimi stolpi kot temna silhueta štrli nad nizkimi belimi šotori. Zgolj šotori
mahibov medrej in medejev so višji in lepši. Pred njimi plapolajo limoki
medrej, zastave pripadajoče grofije in kraljestva. Nočna tišina ni z ničimer
motena. Še veter poneha. Nenavaden mir leže na temno pokrajino. Varljiv
mir ...
Ob prvi zori zadoni trobenta za preplah. Han skoči na noge.
Služabniki hitro pritečejo in mu v šotor prinesejo bojno opremo. Na vzhodu
se samo nazira zgodnja jutranja zora. Ni še običajen čas za bujenje v nov
dan. Luč se rodi na Vzhodu in umre na Zahodu. Kako ironično. Temna
plima prihaja ravno z vzhoda.
»Kaj se dogaja?« vpraša zmedeno in išče odgovor v prestrašenih
očeh služabnikov. Sence spanca mu še meglijo ostrino misli. Služabnik
previdno odvrne:
»Razglašen je bojni preplah! Samo to vemo,« in poleg ležišča
svojega gospodarja položi kup z bojno opravo, se obrne in pohiti za
opravki. Han ga zadrži:
»Kakšen preplah?«
Ostane brez odgovora. Služabniki za hip obstanejo, zatem hitijo po
svojih opravkih. Ob bojnem preplahu teh ni malo. Tokratni preplah je
nepričakovan.
Hitro se obleče, nase navleče lahek oklep, zategne vse jermene in v
tok porine svoj okrašen plemiški gladimis. Urno steče iz šotora. V taboru je
na vrhuncu vrvež priprav na nenapovedan odhod. Razlegajo se kriki
poveljnikov, ki jih trga rezgetanje konjev. Povsod lebdi mrzlična dejavnost.
83
Ustavi nekega mimoidočega jamita:
»Kaj se dogaja?«
»Ne vem točno, vendar je nekaj v zvezi z orki. Pravijo, da je orčja
horda pospravila šotore in se postavila v urejene vrste. Pomislite, orki in
urejenost!« hlastno razlaga, kar je slišal in s kotičkom oči spremlja
dogajanje. Han prikima in hitro steče do obzidja. Tam so zbrani še nekateri
drugi poveljniki. Vsi se še niso opremili za boj. Zmedeno mrmrajo in si
poskušajo tolmačiti, kar njihove oči razberejo v daljavi vzhajajočega dne.
Han ne polaga pozornost na prisotne mahibe, temveč se posveti dogajanju
na drugi strani Vidala. V daljavi zagleda vojsko, podobno velikemu
razlivajočemu temnemu madežu. Na sredini so pešci, na bokih pa jezdeci
črnih konjev. Orčji črni konji so večji in močnejši od navadnih konjev. V
čeljusti imajo ostro zversko zobovje, z njim zlahka raztrgajo nasprotnikovo
žival ali jezdeca. Lena se zasopla od teka po lesenih stopnicah postavi poleg
njega, si obriše srago pota s čela in zgroženo pogleda proti vzhodu:
»Takšen hrup povzroči samo discipliniranih deset, mogoče dvanajst
polnoštevilnih medrej. Nekdo se je zmotil. To že ni divja horda,« in jezno
pristavi, »to gotovo ni hrup divje horde.«
»Hitro moramo ukrepati,« prikima Han in steče po stopnicah. Lena
mu sledi tesno za petami. Zmedene plemiče pustita za sabo. Prebijata se
skozi precejšnjo gnečo hitečih ljudi. Očitno bodo potrebni novi ukazi,
pomisli in steče do kraljevega šotora. Vanj ni mogel, ker ga strogo,
dasiravno vljudno, prestreže kraljeva osebna garda. Možje odločnih
obrazov so nepopustljivi. Han komaj zadržuje bes:
»Kako ne morem do njega? Veste, kdo sem?«
Možje v paradnih uniformah mirno, čeprav trmasto vztrajajo:
»Vemo, spoštovani gospod. Njegovo veličanstvo je izrecno ukazalo,
do nadaljnjega ga ne smemo zmotiti. Ukazali so, da velja obstoječi bojni
načrt in niso pri volji za razprave.«
84
Hana preleti misel - saj nismo na paradi.
»Sranje,« kolne bolj zase in steče do svojega šotora. Tam hitro skliče
svoje jamite šeledin:
»Kralj ni izdal novih ukazov. Bil bi zelo slab mahib, če ne bi
upošteval novega stanja. Na konje in hitro ven. Čakali bomo na planjavi.
Samo skupaj s Sagraškim taragom bomo ukrepali glede na razvoj stanja na
bojišču.«
Jamiti samo prikimajo. Lena ga prime za rokav in se vanj zaskrbljeno
zagleda:
»Kaj misliš?«
Han skomigne z rameni in ji vrne pogled:
»Naš vojni cilj je preživetje te zmešnjave.«
Han na hrbtu svojega zeolskega rjavca sredi neizrazitega hriba poleg
Sagraškega tabora opazuje precej panično razporejanje medrejskih falang.
Vojska potrebuje kar nekaj časa za ureditev svojih vrst. Velikanski črni
madež na drugem bregu Vidala negibno čaka. Slišijo se zamolkli udarci
oddaljenih bobnov in topotanje deset tisočev.
Takrat postane pozoren na odsotnost vetra. Niti sapica ne zmoti
negibne tišine težkega jutra. Meglice se leno plazijo čez reko. Velik del
sovražnikovega razporeda se skriva v nežni kopreni meglic. Nizki, težki
oblaki zastanejo na gorah, čakajoč povelja za izbruh. Iz njih ne pride niti
kaplja dežja. Zrak postaja vse težji in pritiska na ljudi in konje. Poloti se jih
neprijeten nemir. Senca negotovosti širi lovke po negibni deželi.
85
Medreje se končno razporedijo v dolge linije falang. Mahibi s
spremstvom jahajo na njihovem čelu. Poleg njih jezdijo trije muzuki z
limoki. Landrogwen jaha svojega belega severnjaškega konja pred mahibom
vodilne medreje. Ob njem so štirje njegovi gardisti, opremljeni bolj za
parado kot za tazaresen boj. Koraki njihove vojske preglasijo zamolklo
oddaljeno sovražnikovo bobnenje. Bobnarji falang dajejo korakanju ritem.
Han oceni čas srečanja obeh vojsk na dve uri zaskrbljeno vzdihne:
»To se ne bo dobro končalo. Običajna orčja horda nikoli ne čaka
tako potrpežljivo. Po moji oceni so kakšnih sto metrov od rečne struge. To
ni dobro. Sploh ne. Če imajo zadaj lokostrelce z dolgimi loki, se bo reka
spremenila v ognje Megšelema.«
Ozre se proti skoraj izpraznjenemu taboru na vrhu. Od tod se kaže v
obliki silhuete nekakšne nenavadne krone. V njem je ostala samo oslabljena
stražarska falanga. Za sabo zasliši konjeniški hrup. Pridružijo se jim
Sagraški jezdeci. Leot tik poleg Hana ustavi svojega konja:
»Ravno sem obšel južni del pobočja. Na srečo je vse čisto. Najbolje
bo, če se spustimo levo dol. Načrti so se najbrž malce spremenili.«
Han odkima:
»Kolikor vem, se niso. Ravno zato raje počakajmo,« dvigne roko in
doda, »če se vsuje njihova konjenica, jo lahko prestrežemo. Nočem se
znajti v pasti. Če stari ni spremenil načrta, ga bomo pa mi. Vsa ta
malomarna levoročnost,« srepo naguba čelo.
Leot prikima in si pritrdi klobuk:
»Mogoče res.«
Bojna oprema Sagrasa je podobna njihovemu življenju – preprosta in
funkcionalna.
Uro kasneje se proti prizorišču spusti še kralj s svojim spremstvom.
86
Pozdravne fanfare odmevajo v negiben zrak. Kralj s spremstvom ležerno
jaha navzdol proti zadnji vrsti že precej oddaljene falange. Druščina je še
najbolj podobna izletnikom na lovski veselici.
Lena mračno komentira razkošen sprevod:
»Stari in njegovi priliznjenci. Kot bi šli na vrtno zabavo.«
Za kraljevo skupino prihaja kolona voz s kraljevimi »nujnimi«
potrebščinami. Očitno je bitka za kralja neke vrste piknik z razvedrilnim
programom.
Leot ogorčeno komentira tovor največjega voza, ki ga vlečejo štirje
mogočni teori:
»Poglej, imajo celo počitniški paravan in še opremo za goste. Saj
menda ne mislijo orkov povabiti na vrtno zabavo. Tisoči bodo umrli, a on
se bo očitno zabaval.«
Lena se le namršči.
Han tiho pripomni:
»Vprašanje, kdo bo komu glavna jed.«
Vojska koraka. Zvok pojenja. Prva vrsta je že pri vznožju dolgega
pobočja. Limoki so popolnoma negibni v dušljivem brezvetrju. Dan je brez
sonca. Težki oblaki zlovešče visijo, prežeča sila jih ustavi nad bojiščem.
Orčja vojska prežeče čaka. Prednja vrsta napredujoče vojske doseže
ravnico Sipine in se zazre v črno gmoto na drugi strani reke. Medreje se še
venomer z enako vztrajnostjo pomikajo proti sovražniku. Poveljniki medrej
z muzuki zasedejo bojni položaj izza svojih linij. Čez kakšnih deset minut
bobni potihnejo in tudi kraljeva armada se ustavi. Lemiki na znak
87
počepnejo na koleno kot eden in dolga kopja usmerijo proti sovražniku.
Kralj s spremstvom se ustavi kakšnega pol kilometra za zadnjo linijo. Nad
bojno polje se zlekne mučna tišina. To je globok vdih pred viharjem. Vsak
hip se bo razbesnel ples duhov vojne. Služinčad urno postavi kraljev
počitniški šotor z vsem spremljajočim udobjem. Niti na pogrinjke ne
pozabijo.
Takrat se linije na sredini razmaknejo. Spustijo samotnega jezdeca na
črnem konju. Konja ne jaha mogočni vitez. Skrivnostni jezdec je drobna
deklica, skrita pod precej ohlapno turkizno modro kuto in ovita v
plapolajoče živo rdeče ogrinjalo, obrobljeno z umetelno oblikovanim zlatim
robom. Spretno vodi velikega temnega konja. Obraz ima zakrit z belo
biserno tančico, obrobljeno z zlatim izvezem. Tej tančici pravijo tarih in jo
nosijo vzhodne plemkinje. V drobni ročici suvereno drži lesen drog, vrh
katerega plapola zelena zastava z zlato odprto dlanjo, univerzalnim
simbolom premirja. Niti temna vojska ni nikoli v zgodovini prekršila
pomena tega simbola. Če že komu zarineš nož v goltanec, lahko to storiš na
viteški način. Vzhodna vojska mirovnega simbola nikoli ni uporabila za
dobrodelnost, temveč zgolj kot poziv na predajo.
Drobna postava na hitrem črnem konju galopira proti kralju. Zasliši
se živčno mrmranje. Zmeda se naseli v vrste medrej. Pričakovali so
mogočnega viteza v bleščavi opravi, ne pa skoraj otroka. Vendar ta otrok
nosi zastavo premirja in zaradi časti morajo spoštovati star protokol.
Kraj v daljavi zagleda prihajajočo postavo in nejevoljno sprašuje:
»Kdo za vraga je to?«
Očitno še ni pripravljen za sprejem gostov.
Nališpan dvorjan poskuša kralju razložiti dogajanje:
»Verjetno kakšna hotna princeska tiste drhali. Tako skriva svoj
kosmati fris. Če nič drugega, stil pa ima!«
88
Kmalu deklica na konju pride pred veliki paravan. Vrsta kraljevih
osebnih stražarjev v paradnih uniformah se zmedeno spogleduje. Njihov
jamit, precej visok, a malce debelušen mož na tankih nogah, stopi korak
naprej in odločno vpraša:
»Jaz sem jamit Hanord Talir. Kaj želite, madei muzuk jefezakah?«
Deklica z nežnim in zato toliko več srha vzbujajočim glasom odvrne:
»Jamit Hanord Talir, naj se predstavim,« se njen milozvočen glas
zareže v prisotne, »jaz sem carska meašika Aleja I, v imenu basilea
Božanskega carstva, Božanske osebnosti, bahejir Elejla, vašemu kralju
prinašam ponudbo častnega premirja.«
»Carska meašika Aleja I, najprej oddajte vse orožje, preden smete
pred kralja,« odvrne jamit. Glas se mu opazno zatrese.
»Jamit Hanord Talir, nisem oborožena,« tiho odvrne.
Jamit zmedeno opazuje drobno postavo, obraz skriva izpod
filigransko izvezenega tariha. V njenem ljubkem glasu je zven pritajene
grožnje. Naenkrat ga postane strah. Vsako koščico telesa strese naboj
neotipljivega srha.
Vse to je del davno dogovorjenega protokola. Vsaka kretnja, vsaka
beseda je del pred tisočletji utečenega rituala. Pred vsako bitko tisti, ki se
čuti močnejšega, šibkejšemu ponudi premirje v zameno za določene
koncesije. Obred se najčešče konča z bitko, kajti šibkejši nikoli ne priznava
svoje šibkosti. Večkrat se je zgodilo srečanje pogajalcev obeh strani na
sredini med obema vojskama. Tokrat se to ni zgodilo. Temna strnjena
gmota na drugi strani po kraljevem mnenju ni vojska, temveč krdelo zveri
za pokol. Torej je neumno pošiljati pogajalca, saj tudi lovec ne pošlje
pogajalca svojemu plenu.
Straža se hip zatem razmakne in deklica v trda tla zapiči mirovno
zastavo. Skoraj plavajoče sestopi s konja in lahkotno, z eleganco obvladanja
89
položaja, stopi pred vhod kraljevega šotora. Obraza ne pokaže. Jamit se ji
na kratko prikloni in izgine v šotoru.
Pred kraljem ponovi vajo priklanjanja:
»Vaše veličastje, pred šotorom je pogajalka Božanskega carstva,
nekakšna carska meašika,« a ne konča stavka. Kralj vanj zaluča čašo in
besno zarjove:
»Kakšna meašika ali kdor koli je že! Ti nisem zabičal, da me ne
motiš? Je tako težko spoštovati voljo svojega božanskega vladarja?« in še
nekaj mrmra v brado. Postavi se na noge in se odmaje proti vhodu.
Gardista odstreta vhodni paravan in pred sabo zagleda drobno postavo.
Nasmehne se.
Princesa divjakov se vsaj zna obleči. Škoda, bila bi dobra
priležnica za večerno rekreacijo.
Zatem zakašlja:
»Kaj bo dobrega, vrla gospodična?« in niti ne poskuša najti skritega
pogleda sogovornice. Dvigne brado in zre nekam nad gostjo. To je znak
igre zaničevanja. Deklica ignorira kraljevo držo, kajti v nasprotnem bi
zlomila zastavo premirja, po tleh pred kralja vrgla njena polomljena dela in
odšla. Ona si zlahka dovoli razkošje neupoštevanja očitne žalitve.
Potrpežljivo stoji in izpod tančice išče obraz nadutega kralja. Zlovešče tiho
spregovori:
»Gospodar Medalarja, sem carska meašika Aleja I in imam
pogajalski mandat basilea Božanskega carstva. No, ne bom vas gnjavila s
podrobnostmi, saj vas gotovo ne zanimajo in bom takoj začela o poslu.
Dejstva so naslednja,« in stiša milozvočni glas, »prikorakali ste z
namenom,« in tihi glas deklice se zažira v možgane spremljevalcev. Ti
postanejo nemirni.
»Neumnim namenom jemanja zemlje mojemu vladarju, naši basileji,
90
veličastni Božanski osebnosti, utelešenju Elejle. Velikodušno vas opozarjam
na obrambno vojsko Božanske, ki ji vaša ne najbolj spretno postavljena
druščina ne more posebej naškoditi,« in z očmi premeri kraljevo počitniško
urejeno prizorišče, »za vas bo najbolje, če prekinete ta vaš smešen piknik in
zapustite zemljo, vzhodno od gora za vami. Priporočam resno upoštevanje
tega nasveta. Sicer ne vem, zakaj je Božanstvo danes velikodušno, saj vam
dovoljuje pravočasen in praktično nekaznovan odhod v enem kosu,« z
melodičnim glasom tiho konča predajo pogojev. Vsi okoli nje postanejo
precej nervozni. Tudi konji začno nemirno cepetati in hrzati. Kraljeva
plemenska lakoša se, iščoč kritja, samo cvileče potuhneta.
Nadležen molk leže na prizorišče. Kralj zardi v obraz, živčno začne
božati svoje bodalo in vzklikne:
»Si nora?« in se živčno pogladi po levi ličnici, »mi lahko preprečiš
moj načrt? Me bo ustavila tvoja horda zveri? Dovolj sem se že ponižal s
tem, ko sem te poslušal. Kmalu boš lahko samo princesa sužnjev v mojih
rudnikih ali mogoče priležnica za zabavo. Ko bo tega konec, bom jaz prišel
s ponudbo, ki je ne boš mogla odkloniti.«
Še kar živčno boža svoje bodalo in zre nekam v daljavo. Poskuša
ostati miren ob besedah, ki se vanj mimo volje nezadržno zažirajo. Leva
ličnica mu še opazneje trza.
Deklica mirno odvrne:
»Naj vas vaše zgrešene predstave ne zavajajo. Božanska osebnost ne
nosi krone basilea zaradi lepih besed in oblek, temveč zaradi sil, večjih od
vaše omejene sposobnosti razumevanja. Naj vas razsvetlim z vašim
brezupnim položajem, saj ste vsled svojega napuha obsojeni na propad.
Ravno ta hip, med najinim prijateljskim klepetom, na čelo moje vojske
koraka tarik Set'Arusov, pest jeklene božanske jeze. S severa in juga vas
bo dosegla združena bridka ost kačjeglavih in orčjih jezdecev. Lahko
izbirate. Ta hip še imate razkošje izbora. Razpustite ta piknik in podarjeno
vam bo življenje, vztrajajte in našla vas bo ogabna smrt brez plemenite
časti. Tako preprosto je to,« vzdihne, se nasmehne in srhljivo nadaljuje,
91
»berem vas in vem, kako se boste odločili. Najbrž boste glavna jed na orčji
zabavi po zmagi. Saj ste brali v svojih zatohlih knjižnicah, kako se Orki
zabavajo. Odgovor pričakujem za pol ure,« in po premoru mučne tišine
doda, »škoda, nasilje se mi načeloma upira. A o božji volji se ne razpravlja,
temveč se izpolnjuje s ponosom in srečo v srcu,« ledeno vzdihne in zapusti
zaprepadeno druščino. Odločno zgrabi prapor premirja in urno odjezdi
nazaj k svojim. Kralj s pogledom premeri svoje dvorne svetovalce. Ti med
sabo mrzlično šepetajo. V kosteh čuti ostrino strašnega, čeprav tako sladko
milozvočnega glasu. Ponovno izvleče bodalo. Potežka ga. Zatrese z glavo:
»Kaj tako buljite? Ste prvič videli vzvišeno deklo? Spravite se k sebi.
Menda ne mislite, da se bom pogajal z otrokom bog ve kakšne umazanije?
Mi se ne pogajamo s prašičniki, preden jih peljemo na zakol!« zakriči in
težka bodalo v rokah. Vsi okoli njega previdno prikimajo. Nihče ne si ne
upa ugovarjati kralju, ko ta v rokah jezno vrti bodalo.
Kakor hitro drobna deklica na velikem konju privihra med svoje, se
vrsta orkov razmakne. Nastane prostor za novo grozo. Nekje od spredaj se
sliši glasno mrmranje. Pritajen strah zaleze v kosti prve falange, ko skozi
razmik med vrstami orkov strumno korakajo v rdeče kute oblečeni
vojščaki. Rdeča ogrinjala negibno visijo ob mogočnih telesih. V rokah
visoko držijo dolga kopja, na koncu katerih plapolajo rdeče zastave z zlatim
očesom.
Po zelo stari, že skoraj pozabljeni legendi, je Lord Seth Ureus v
svojem prejšnjem neživljenju najsvetejšemu Etirju sredi bojnega polja v
deželi Hen'Dwe izdrl zlato oko. Z močjo tega Očesa so Elejla v tistih
legendarnih dneh ustvarili medrejo Set'Arusov, utelešenje božje nemoči.
Beseda Set'Arus namreč v južni orkovščini pomeni ljubka nemoč. In to oko
je simbol njegove vladavine treh tišapašev in strahovitih Set'Arusov. Rdeče
oblečeni vojaki imajo na glavah čudovito oblikovane pasjeglave šleme. Vsak
deseti ima šlem okrašen s kratko rumeno perjanico.
Njihovi ostri koraki groze preglasijo vse druge zvoke. Najbrž še sam
92
El obnemi ob odmevu odločne strahote. Konji muzukov, jamitov in
mahibov prestrašeno zahrzajo, poloti se jih neprijeten nemir. Tistim v prvi
liniji postane žal, da so v prvi vrsti. Živali nagonsko čutijo prisotnost
razširjajoče se nevidne koprene zla. Duh ihelota se širi in zastruplja bojno
moralo ljudi.
Kralj prekine mrzlično prerekanje dvorjanov. Novica o nastopu
strašnih bojevnikov temne magije se hitro razširi in doseže kraljev šotor:
»Ta smrklja blefira! Vsakogar je moč našemiti v opravo Set'Arusov!
Prevara je del njihove taktike. Teh peklenščkov ne moreš izgotoviti v
smrdljivih orčjih luknjah. Preplašiti nas hoče. Obleka ne naredi vojaka.
Dovolj je čakanja. Orkov ne bomo povabili na piknik! Medreje naj se
pripravijo za napad!« in roke sklene na hrbtu. Ravno se nameni v udobje
svojega šotora, pa mu namero prepreči mahib prve medreje Tanis
Quelverški. Ves preznojen od strahu, poskuša s tresočim glasom poročati:
»Gospodar, strašna vojska je pred nami. Živali so popolnoma
zmedene, uročene od plazečega zla. Ljudje so prestrašeni. Povesili so
kopja.«
»Prestrašeni? Kaj lahko mogočno vojsko Medalarja prestrašijo zgolj
lepe obleke? Je v prvi vrsti zbor dam, ki se bojijo, da si ne bi umazale
damskih kril?« besno zarohni. V obraz zardi.
»V tistih rdečih demonih je strašno zlo. Čutim to zlobo!« izdavi s
cmokom v grlu in poskuša umiriti nemirnega konja. Kralj sunkovito potegne
sulico iz rok presenečenega gardista in jo zaluča v mahiba. Prebodeno telo
vrže s konja. Ta osvobojen teže zahrza in v galopu pobegne. Mahib na tleh
se zvija v smrtnih krčih. Kralj stopi do umirajočega in zakriči v telo, iz
katerega izteka življenje:
»Za strahopetce ni prostora med nami,« se nagne nanj, mu najprej
strga verižico z obeskom s simboli mahiba medreje, iz trebuha izdere kopje
in ga besno zarine v srce nesrečnika. Ta ne izpustil več nobenega glasu.
Telo samo trzne in se umiri v mrtvaško negibnost.
93
V transu izvleče meč in ga zarine v vrat mrtvega mahiba, ležečega v
mlaki razlivajoče krvi:
»Mahib Tanis Quelverški, razrešeni ste dolžnosti in odvzete so vam
dedne pravice šelgeaca bemeja in hesed malahida!«
Dvorjani in gardisti zgroženo opazujejo kraljev izliv besa.
Presenečenje zaradi tako krvavega izbruha besa svojega kralja in
gospodarja jih popolnoma ohromi. Kralj je že večkrat v besu koga
pokončal, a nikoli ni od njegove roke padel mahib in celo naslednik bemeja.
Kot opijanjen od krvi po zraku zavihti svoj okrvavljen meč. Nagonsko se
vsi umaknejo nekaj korakov stran od njega. Ta poblaznel pogled opitosti od
krvi že poznajo. Maloprejšnjo depresijo zamenja krvoželjna brezumna
evforija.
Nemir prvih vrst doseže vrhunec. V glavah prestrašenih lemikov vre.
Nekateri se umaknejo za nekaj korakov, a za kaj več zaradi strnjenosti linij
nimajo prostora. Rdeče oblečeni bojevniki pred njimi strumno uredijo svojo
ravno vrsto. Razmik med njimi je precejšen in niso se razporedili v celotno
širino medrejske linije. Za njimi prikoraka še druga vrsta enakih bojevnikov.
V dveh vrstah jih je razmeščenih za okoli dve falangi. Kakor hitro se
razporedijo, se kot eden obrnejo obe koloni orkov in znova zapolnijo prej
nastalo vrzel. Trube zadonijo in bobni zabobnijo. Strašen hrup napolni
napeto ozračje.
»Brez mogočnega vladarja orki nikoli niso sposobni takšne
urejenosti,« s tresočim glasom dogajanje komentirajo lemiki, ki izgubijo še
zadnjo trohico poguma. Edino, kar jim brani panični beg, so v hrbte
uperjene strnjene vrste sulic.
Han opazuje dogajanje z vrha hriba. Vse krvave podrobnosti izve
kasneje. Zgroženo opisuje, kar vidi:
94
»Naše je zgrabil čuden strah. Od tu se vidi, kako sta se zamajali prvi
dve vrsti, ko so na čelo prikorakali v rdeče oblečeni vojaki. Nekaj hudega se
bo zgodilo. Bodimo pripravljeni,« komentira dogajanje. Leot prikima. Lena
in ostali jamiti šeledin so na hitro razlagali svojim lemikom dogovorjene
ukrepe.
»To niso navadni orki. Vem, kaj ta rdečina pomeni,« Leot ugotovi s
tresočim glasom:
»To so Set'Arusi. Očitno so tam na Vzhodu postali dovolj močni za
vzgojo teh strašnih bojevnikov. Za okoli dva taraga jih je, mogoče malo
manj ali malo več.«
Z očmi zmedeno bega. Strah zapolni njegove misli:
»Če so tisto Set'Arusi, potem je v bližini temni ihelot iz Megšelema,
oživljen z Elejlino magijo. Samo temna Volja vstalega lorda ali damejaha
lahko drži orke na preži. Kaj niso naši predniki uničili teh plemičev pekla že
pred koalicijsko vojno?«
»Ne. Tega zla ne more uničiti vojska z meči in kopji. Zlo nima telesa,
zato ga ni moč ubiti s potjo meča skozi srce. Moji predniki so v Venegar
daru zaprli damejaha. Telo so ubili, duha pa gotovo ne. Koalicijska vojna je
omogočila, da se je temni dvor varno potuhnil. Padli basilea je celo v
trenutku svojega padca v naoljen stroj človeških armad vrgel pesek in ta
stroj je razpadel,« reče Han. Njegov prednik je sodeloval v tistih veličastnih
dogodkih, s čimer je opevan v mnogih pesmih. Bolj zase zamrmra:
»Esenca Teme je obstala in se dva tisoč let pripravljala za novo
vstajenje v življenje.«
»Če je tam dol en Temni Lord, potem jih je lahko še več. Kolikor
vem, je urok Teme razbil Sveti vitez - prerok z Zahoda, v katerem se je
razodelo devet Etirjev Luči. Pod znakom belega orla na zeleni zastavi z
zlato izvezenimi magičnimi besedami talismanov Luči je prikorakal na čelu
Treh armad. Z lučjo je pregnal temo, lebdečo nas zasužnjenimi deželami. S
95
tem se tudi neha zgodba o njem. Kam je šel, ko ga je človeštvo mogoče še
bolj potrebovalo?« vpraša Leot. Njegovo znanje zgodovine ni preveč
obširno.
Han odvrne:
»Tega nihče ne ve. Mogoče je, razočaran nad človeškim pohlepom in
neustavljivim iskanjem popolne moči, zapustil naš svet in odšel v
Onstranstvo. Tam naj bi po eni od legend nadaljeval in končal boj za padec
Elejle. Zagotovo pa vemo - zgolj Mešarah je sposoben uničiti to zlo in tega
takrat ni dokončno opravil. Mogoče tega niti ni moč opraviti. Kdo ve?«
V očetovi knjižnici je ogromno zgodovinskih kronik. Zeolci veliko
dajo na svojo zgodovino. Verjetno ima samo legendarna Cesarska knjižnica
večji arhiv od Grofije. Žal so od Cesarske knjižnice ostale samo legende.
Nihče namreč ne ve za njeno natančno lokacijo. Aldeverg je že dva tisoč let
izgubljena legenda Ozunja.
Prijezdi precej izmučen konjenik. Konjeniku in konju se vidi nekaj ur
divje ježe. Ves zadihan brez pozdrava zajeclja:
»Gospodar, ... Ningeja.«
Leotu se pomrači obraz:
»Kaj je z Ningejo? Govori!«
Konjenik spusti pogled v tla in pretreseno odvrne:
»Ningeja je padla. Napadli so opolnoči, še pred svitom so pregazili
obrambo.«
»Pregazili?« Leot išče besede ter se spogleda s Hanom in Leno,
»Ningeja ima obzidje. Kako so lahko pregazili obzidano mesto?«
96
»Pripeljali so čarovniške grmeče kočije brez konj, iz njih so
izstreljevali uročena ognjena kopja. Z njimi so razbili del obzidja in potem
so nas zlahka obvladali.«
Leotu se mračno zoži pogled:
»Kdaj? Kako?«
»Po sončnem zahodu so pripeljali vojsko. Pojavili so se tudi na naši
strani in mesto obkolili. Napadli so opolnoči. Borili smo se pogumno in
vztrajno. Žal je bilo naših mečev obupno premalo proti nepregledni množici
neverjetno urejenih temnih bojevnikov. Ningejo so preplavili kot strahotna
povodenj. Niso napadali samo orki. Zraven so korakali, če verjamete ali ne,
celo Hendveji. Zasedli so tudi most. Prihajajo,« tiho zaihti. Od utrujenosti
skoraj pade s konja. Leot ga prestreže. Lemik tiho doda:
»Ta povodenj prihaja in nihče ji ni na poti.«
Spogledajo se. Han in Leot si prikimata. Torej se je začelo.
»Pravilno smo se odločili,« Han oprezno prikima. Leot tiho doda:
»Most je njihov. Kmalu so lahko tukaj. V Ningeji sem izgubil za
dober tarag dragocenih lemikov. Samo ugibamo lahko o sovražnikovem
številu, zagotovo ni majhno. Zraven so še Hendveji. To popolnoma
spremeni položaj.«
Poloti se ga bes:
»Presneto! Opozarjal sem starega in zdaj se je zgodilo. Moram ga
opozoriti.«
Han trpko pristavi:
»Upajmo, da bo upošteval novo dejstvo, čeprav se ne slepim. Najbrž
ga bo po svoji navadi ignoriral.«
97
Leot takoj pošlje kurirja z obvestilom za kralja. Na vzpetini lahko za
zdaj samo spremljajo dogajanje in čakajo. V daljavi ugledajo oblak
dvigajočega prahu.
»Kaj je tisto?« vpraša Lena.
»Oblak prahu na naši strani Vidala!« zakliče Leot. Hkrati nekdo
zakliče:
»So že tukaj! Tudi iz juga prihajajo! Uročena vojska prihaja! Kako
so lahko tako hitri?«
»V pripravljenost! Vse šeledine, pripravite se! Trobentač, zatrobi
bojno pripravljenost!« zakliče Han. Zvok trobente se razleže po mirni
ravnici. Konjeniki oživijo. Lokostrelke pripravijo loke in puščice, mečevalci
in kopjaniki trdno zgrabijo svoje orožje. Železo se zalesketa. Limok zapiči
muzuk v tla, kar je znak obrambne pripravljenosti. Vrh vzpetine je zaradi
golega in strmega pobočja silno pripraven za obrambo proti močnejšemu
sovražniku. Spretno postavljen tarag se v takšnem primeru zlahka ubrani
medreje napadalcev.
Vsi ta hip ne razmišljajo o obrambi.
Kralj obriše meč v tkanino ležečega trupla in živčno skoči na konja
ter ga požene čez vrste falang. Konj je vse manj voljan nositi svojega
jezdeca proti reki, vendar ga s preklinjanjem in priganjanjem le spravi pred
prestrašeno prvo vrsto.
»Lemiki Medalarja! Naj vas videz ne prevara! Poguma in končne
zmage nam ne more vzeti tolpa zamaskiranih sužnjev!« zakliče.
Mahibi in jamiti so presenečeni zaradi kraljevega neposrednega
98
izpostavljanja, vendar jim to povrne kanček izgubljenega poguma. Nihče ne
sluti smrtonosnih priprav orčjih lokostrelcev z dolgimi loki. Takisto nihče ne
opazi, ko orčja spremljevalna konjenica potegne svoje težke meče. Razleže
se strahoten hrup sovražnikovih bobnov in trub, kar preglasi kraljevo
kričanje. Hip kasneje se to grmenje poleže. Tišina leže na pokrajino in
ostanejo samo kraljeve besede:
»Tukaj in zdaj nastopa trenutek zmage!« in zakliče, »za
Medalarsko cesarstvo!«
Obrne konja in usmeri meč proti strumnim vrstam rdečih vojakov.
Bobnarji zabobnajo znak za medrejske falange. Kraljevi konj negotovo
zakoraka v hladno vodo. Preklinjajoče ga priganja in vmes pade tudi kakšen
udarec. Na polovici reke mu začno slediti kopjaniki. Tesno strnjene vrste
ena za drugo stopajo v skoraj kilometer široko, a na srečo precej plitvo
reko. Kralj je skoraj na drugem bregu in z vihtečim mečem spodbuja
vojsko, ki mu negotovo sledi. Kmalu je vseh sedem dolgih vrst do pasu v
hladni vodi. Bočne falange začno pospeševati. V istem trenutku tišino
prereže gromki zvok trube. Nebo potemni. Vsuje se pogubni temni plašč
neslišnih puščic. Zarežejo v ranljivo tkivo tretje in četrte linije. Mnogo
vojakov se sesede pod udarci puščic. Orki nimajo navadnih puščic, temveč
dolge in težke iz črne kovine, namenjene daljinskemu obstreljevanju
oklepljenih tarč. Takšen cilj so človeške falange v oklepe odetih kopjanikov,
nagnetenih na premajhnem prostoru. Vsaka konica je namočena v strup za
takojšnjo paralizo. Orki želijo svoj zalogaj še živ, preden ga razrežejo za v
lonec.
Krike zadetih dopolnjuje padanje in čofotanje pokošenih teles. Hip
kasneje se poženeta v boj levi in desni bok orčje armade. Set'Arusi
nepremično stojijo in čakajo. Samo trdno povesijo svoja dolga kopja proti
sovražniku. Medalarski prvi liniji se začneta ob kraljevem besnem
priganjanju hitreje pomikati proti sovražniku. Zaradi hladne vode do pasu je
to precej naporno početje. Kralj počaka, da sta mimo njega precej
neodločno odkorakali prvi vrsti falang. Ponovno se vsuje roj puščic. Tokrat
letijo malce dlje. Pade nekaj praporov in konjenikov. Medalarska vojska je
99
v boj lahkomiselno krenila brez lokostrelcev, zato ne more vrniti udarca.
Kraljevo mnenje, orki niso vredni puščic, se zdaj obilno maščuje. Orčji
oklepni konjeniki lahko neovirano udarijo preko čistine v hladno vodo in se
silovito zaletijo v krili falang. Prva vrsta bokov falang je v trenutku
potolčena. Konjenikom sledijo izredno hitri pešci s težkimi meči in debelimi
oklepi. Na vseh praporih in ščitih orkov je poleg rdečega emblema očesa,
simbola Seta, še rumeno stilizirano sonce na zlato obrobljeni modri podlagi.
V tistem trenutku se v bojni metež vključi težka konjenica, ki pridre za
hrbet po medalarski strani reke. Temni val je vse bližje. Tudi mahibi
spoznajo vso brezupnost položaja. Znašli so se v obroču. Brez konjenice in
lokostrelcev jim ostane samo eno. Obupano kričijo:
»V kvadrate! V kvadrate!«
Kralja se še vedno ne prime resnost položaja in besno kriči:
»Naprej! Naprej!«
Kot v transu zavestno tlači misel o zapiranju smrtonosne pasti okoli
svoje vojske. V nekem trenutku umolkne. Zadetek težke puščice ga izstreli
s sedla. Pade v hladno vodo. Občuti osvežitev in odtekanje moči iz telesa.
Strup paralize deluje hitro in brez bolečin. Okoli njega leži množica
pokošenih pešcev. Tekoča voda izpira kri pokola. Reka se obarva rdeče.
Večina pokošenih teles je negibnih. Samo redki javkajoče hlastajo in
čofotajo po vodi. Strup hitro onemogoči gibanje. Na srečo je padel v
plitvini, sicer bi se zadušil. Paraliza onemogoči vsakršno gibanje. Samo
nemočno čaka neizogibno.
Sledi presenečenje. Prispela konjenica ne napade vojske v reki,
temveč se zareže v mehko tkivo med kraljevim taborom in vojsko. Tako
sklene smrtonosni obroč. Medalarska vojska je obkoljena na majhnem
prostoru široke rečne struge.
Del konjenikov bliskovito naskoči kraljev tabor, kjer zavlada popolna
zmeda. Gardisti zaman poskušajo ubraniti tabor in kriti kraljevega
spremstva. Namesto uživanju v pikniku z razvedrilnim programom, sami
100
postanejo hrana na pikniku. Konjeniki jih v naletu preprosto pregazijo.
Dvorjani panično bežijo v bližnji odrešujoč gozd. Samo redki preživijo, kajti
orčje puščice so prehitre in preveč natančne za uspešen beg.
Hkrati se večji del konjenice usmeri v hrbet Medalarcev in pazi, da se
nihče ne izmuzne iz pasti. Obupani lemiki se medtem poskušajo urediti v
obrambne kvadrate. Zaradi preozko odmerjenega prostora jim ne uspe.
Jeklen obroč jih vse tesneje stiska v smrtonosni primež, iz katerega ni
umika. Natančno odmerjeni roji puščic mesarijo sredino razporeda ujete
vojske. Kralj popolnoma otopelo opazuje umiranje svoje vojske. Iz roke
mu zaradi paralizirajočega strupa pade meč v plitvo okrvavljeno reko.
Kmalu se do njega prebije visok ork z velikim mečem. Kralj ravnodušno
opazuje krvave oči svojega rablja. Ta hitro opravi svoje delo. Glava
štrbunkne v vodo. Ork stopi do telesa, z njega potrga vse vladarske simbole
in jih vtakne v malho za trofeje. Zgrabi kraljevo glavo, jo dvigne visoko v
zrak in nekaj kriči v svojem odvratnem jeziku. Druge orke zajame še večja
bojna vnema. Še odločneje koljejo nagneteno vojsko. Samo redki se
ogorčeno borijo. Del prve falange se celo prebije do Set'Arusov, kjer
podleže pod natančnimi in veščimi udarci mogočnih vojščakov.
Han in druščina z vrha hriba opazujejo obkolitev in začetek pokola.
Reka se obarva rdeče od pretočene človeške krvi. Orki s surovo močjo
razbijejo kraljev tabor in se nepričakovano ustavijo pred gozdom. Očitno
imajo raje sveže meso, obilno gomazeče v pretesnem obroču. Orki verjetno
vedo vojsko na hribu, a nočejo izgubljati časa s težje ulovljivim plenom.
Reka temnih konjenikov se izlije mimo vznožja hriba. Kdorkoli vodi orčjo
vojsko, je izredno dobro ocenil položaj.
Samo temni um, popolnoma hladen in racionalen v svojem namenu,
je sposoben takšnega načrtovanja in nadzora.
»Pomagajmo!« zakliče Lena in že dvigne meč. Zavihti ga v zraku.
Han jo ustavi:
101
»Ne, Lena! To ni več naša bitka. Naša žrtev ne bo imela nobenega
smisla. Oče mi je dal jasne ukaze. Z ničimer ne moremo spremeniti izida te
bitke. Hitro moramo pomagati pri praznjenju tabora in o preteči grožnji
posvariti vse dežele kraljestva. Čas je za akcijo!« in se sreča z Leotovim
srepim pogledom, »skupaj zavarujmo umik tabora. V njem so samo
pratežne enote in nekaj rezerve,« nakar s konjem naredi nekaj korakov do
Lene, »pošlji najhitrejšo desetino, naj prestreže konjeniški medreji. Ne
smeta pasti v past. Zdaj sta verjetno še pred prelazom,« jo hladno ogovori
in potreplja po ramenu, »še bo čas za razbijanje orčjih glav. Za nas še ni
napočil ta čas. Rešiti moramo, kar je še moč rešiti.«
»Če bi zdaj napadli, bi jih mogoče lahko rešili,« vztraja in vihti svoj
meč. Iz oči ji sije ognjeviti bes.
»Ne, Lena! Žal ne. Tam dol je najmanj za dve močni medreji
konjenice. Pri tem ne štejem še pešcev s kopji, meči, lokostrelce in
Set'Arusov. Nas pa je za dva taraga. Dva ubožna taraga! Moj oče nas
potrebuje, ko bo prišlo do hudega,« mirno odvrne. Zaveda se katastrofe, ki
je doletela kraljevo vojsko, »nobene koristi ne bo, če ob koncu bitke
končamo kot posladek na orčji pojedini.«
»Razumem,« zlovoljno prikima in odjezdi. Čaka jo izpolnjenje ukaza
grofovega sina.
Leot previdno reče:
»Kralj nas lahko obsodi veleizdaje.«
Han prikima. Opazuje pojemajoč metež bitke sredi struge Vidala.
Tiho reče:
»Mogoče, a kralj je gotovo mrtev. Neučakano in brez kančka zdrave
pameti je vkorakal v past, kamor je, poleg svojega megalomanstva, potegnil
še dragocene prvovrstne bojne medreje. Zdaj je najpomembneje, da
preprečimo paniko. Hiter padec Ningeje je zelo slaba popotnica. Najbrž še
nekaj časa ne bomo vedeli, kako je z Valahadom. Najbrž so tudi tam
102
odplaknili uborno posadko. Vzhodni vladar se ne bo ustavil zgolj na Vidalu.
Hotel bo več. Kdorkoli bo novi kralj, ga čaka nekaj odločnih in težkih
odločitev. Velike hiše bodo morale pozabiti na svoje nepomembne spletke
in v tej godlji stopiti skupaj. Prva naloga novega kralja bo skrb za zaščito
vseh treh dohodnih prelazov, saj nočemo še za časa tega mogosa orčje
poplave v osrednji ravnici. Pridobiti mora čas za pripravo dostojne nove
vojske. Predvsem pa,« mračno zasika, »ne sme si dovoliti podcenjevanja.
Zaradi napuha je preveč že en poraz.«
»Pa gremo,« reče in konjeniki zdirjajo proti taboru, kjer že vlada
precejšen vrvež, prehajajoč v paniko. Prvi prebegli dvorjani zadihano, s
solzami v očeh, hitijo z opisovanjem katastrofe na Sipini. Katastrofa je
namreč edina beseda za opis usode sedmih medrej, cveta kraljeve vojske.
Pred osrednji šotor pridirja Han in z ukazi poskuša utišati paniko:
»Odnesite, kar lahko, drugo bomo požgali. Tabora ne moremo
ubraniti. Vsi ga takoj zapustite! Po najkrajši poti do prelaza! O kralju še ni
nobenih novic! Mi bomo zadnji odšli in vam krili umik! Pohitite! Ne
potrebujemo dodatnih nepotrebnih žrtev!«
Dvorjani hitro pograbijo preostale konje iz kraljevega hleva. Lemiki
hitijo s pospravljanjem taborne opreme. Muleni se šibijo pod težo bremen.
Leot s svojimi naredi obrambno pahljačo pred zunanjim zidom. Lesen zid
ne more dolgo zdržati poplave orkov. Iz gozda prihajajo še redki preživeli
dvorjani in gardisti. Leot jih usmerja proti vratom.
»O groza, o groza,« vzdihuje neki gardni jamit. Lepa zelena
uniforma je uničena do neprepoznavnosti. Obraz je oblit s krvjo, ki lije iz
prebitega čela.
»Jamit, pohitite! Tabor moramo izprazniti. Gospodar Han Zeolski je
organiziral hiter umik.«
»Kje je njegovo veličanstvo?« skrušeno vpraša.
103
»Ne vemo,« kratko odvrne.
»Naš kralj je skočil na konja, ko je v besu pokončal strahopetca,
odvihral na čelo vojske in jo osebno povedel v napad. Od takrat ga nisem
več videl. Le kaj bo z nami?«
Obup popolnoma zavlada nad ranjenim gardistom. S kosom rokava si
obriše kri s čela. Ne zaveda se, kako mu je El naklonjen, saj se je živ
izmuznil iz meteža pokola.
»Pojdite v tabor in se priključite umikajočim. Poskrbeli bomo za
varen umik. Ne smemo podleči paniki! To je najpomembneje. Orki jo
zavohajo in ji sledijo, kot lovski lakoš zasleduje ranjen plen.«
»Kaj pa kralj? Bomo njegovo veličanstvo kar tako pustili?« obupan
sprašuje.
»Storili bomo vse, kar je možno.«
Hitro pošlje v izvidnico nekaj hitrih konjeniških skupin.
Samo ostri Hanovi ukazi preprečijo nenadzorovano paniko in red se
povrne med preživele. Tabor urno izpraznijo.
Na bojnem polju orki počasi, a zanesljivo uničujejo še poslednje žepe
obrambe. Lemiki v pasti se ogorčeno branijo. Vsak zase želi poskrbeti za
udobno smrt. Vedo, kaj se ranjenim zgodi v orčjih šapah. Vsi vedo za
njihov recept priprave jedi iz človeškega mesa.
Človeško meso je najslastnejše, ko ranjenega, samo grobo
očiščenega človeka, vržeš v vrelo čebulno maso. Najprej neprestano in
močno mešaš na močnem ognju, da se na hitro zapeče, nakar lonec
104
pravočasno malce dvigneš. Tako ostane sočno, povrhu hrustljavo, a ne
zažgano. Zažgano človeško meso ni preveč dobro.
S svojim junaštvom, rojenim iz obupa, kljub brezupnosti odpora
znotraj vse tesnejšega obroča, pridobijo potreben čas za varen umik tabora.
Zadnje, kar v večernih urah uzrejo še redki preživeli, zbrani okoli
polomljenih limokov, sta dva ognja, ki zajameta njihov tabor in kraljev
šotor na višjem sosednjem hribu. Odsev ognja v njih obudil še zadnje
kančke moči in kot eden jurišajo v pogubo nad strnjene vrste orkov.
Podležejo po kratkem, a ogorčenem boju. Najsrečnejši obležijo mrtvi. Kdor
ne zmore poti srečne odrešilne smrti, poskuša sam sebi nanesti dokončnost.
Po končanem pokolu orki začno zbirati telesa mrtvih in ranjenih
lemikov. Divje kričijo, čofotajo po rdeče obarvani reki in v zrak mahajo s
kopji z nasajenimi glavami obglavljenih Medalarcev. Za dragocenih petdeset
tisoč profesionalnih lemikov je bil to dan pogube. Na velike vozove so
naložili tudi nekaj tisoč orčjih trupel. Te so odpeljali na vzhod.
Lord Set Ureus, poveljnik te vojske, si v družbi drobne deklice
ogleduje kraljevo truplo. Zraven ponosno stoji rabelj, okrašen z
medalarskimi kraljevimi simboli. Kraljevo glavo je že prej zapičil na
polomljen medalarski limok. Ona se ne meni za okrvavljeno vodo. Odločno
stopi do kraljeve glave. Voda se ji zaradi magije umika, zato ves čas hodi po
suhem. Tiho reče:
»Vidiš, dragi takpet, zakaj so Orki tako učinkoviti? Nimajo človeških
slabosti. Človekov največji sovražnik je njegov napuh. Ta idiotski
pohlepnež ni hotel odnehati, dokler je lahko. Ni se želel pokloniti Božanski.
Neumno je pohitel v lastno pogubo. Svoje ničvredne želje je poskušal
prekrižati z božansko Voljo. Preživeli bedniki naj kar pobegnejo in odnesejo
sporočilo strahu in pogube. V sebi nosijo neizbrisen pečat naše moči. Med
svojimi bodo razširili strah pred nami. Mogoče bodo spametovali tistega, ki
bo podedoval krono,« ter obrne zakrito glavo proti lordu nekaj korakov za
sabo. Ob njem je še neznatnejša. Vendar je ona glavna. Ona je carska
105
maešika. Lord skloni glavo v znak spoštovanja in zarenči:
»Kralj je mrtev. Kmalu bo umrlo še njegovo kraljestvo,« in brcne
prapor s kraljevo glavo. Ta s štrbunkom pade v vodo. Orki v bližini
pobesnelo zarenčijo. Kmalu nehajo posvečati pozornost lordu in carski
meašiki. Med veselim momljanjem v svojem jeziku zbirajo trupla in jih
odvažajo. Za zadovoljstvo imajo skoraj petdeset tisoč razlogov. Čaka jih
obilna večerja, saj bodo bogato postregli s človeškim mesom. Vojna se je
ravnokar začela in poslastic ne bo tako hitro zmanjkalo. Orki so ob neštetih
kotlih in ražnjih peli svoje odvratne pesmi.
Temni Lord ima z mogočno voljo, ustvarjeno s čarovnijo zatabov,
popolni nadzor nad svojo vojsko. Vsak posamezni ork, goblin ali
kačjeglavec je del natančnega stroja pod nadzorom uma, udejanjenega z
magijo zatabov. V obliki kerkeša vlada svoji vojski z brezobzirno
samovoljo. Vsak del te vojske ima samo toliko svobodne volje, kolikor jo
potrebuje za uspešen boj s sovražnikom. Vendar je tudi strašen, uničevalni
um Lorda zgolj podložni izvrševalec. Navkljub svoji silni telesni in duhovni
moči, je neznaten izvrševalec volje maešike samega basilea Carstva.
Grozljiva moč damejaha je utelešena v drobceni najstniški deklici iz
Onstranstva. Njenega obraza ne vidi, saj je ves čas pokrit s finim biserno
belim, nežno trepetajočim tarihom. Ta deklica ljubkih kretenj in
milozvočnega glasu vlada Lordu z nepredušnim stiskom strahu. Ravno strah
je pogonska sila, saj daje lordovim vojnim naporom smrtonosno in
brezobzirno ostrino. Trepetajoč pred neznatnim telesom demonske
čarovniške moči nikoli ne okleva. Njegova vojska slavi veličastno zmago.
Deklica pred njim je zadovoljna in to ga pomirja. Dekličina sreča v njegovo
dušo naseli toplino neizmerne izpolnitve hrepenenj. V strah pred neuspehom
je del narave udejanjenega kerkeša pri zadovoljevanju damejahove volje.
Takšen je naravni red magije zatabov. Njihov pogon temelji na strahu.
106
Skoraj polni Mogos dviguje svoj bledi obraz nad nepremične meglice
mirne pokrajine. S srebrno lučjo obsije koprene žalosti. Umikajoča kolona
doseže manjšo vas. Urno postavijo straže in skličejo vaške poglavarje.
Morajo jih posvariti pred pretečo nevarnostjo. Han jih goreče prepričuje:
»Jutri zjutraj zapustite vas. Česar ne morete odnesti, uničite!
Najkasneje jutri zvečer bo tukaj orčja vojska.«
Leot prikima in se spogleda s starimi možmi.
Vaški starešina zvedavo vpraša:
»Kje je naša mogočna vojska? Pred dnevi je korakala tod mimo!«
Na očeh prisotnih se zrcalita strah in negotovost.
Han suho odvrne:
»Naša vojska je uničena. S tem, kar smo rešili, se ne moremo
spoprijeti s tolikšno premočjo. Basilea in njegovo carstvo je znova vstalo.
Tam dol, ob zelenem Vidalu, ta strahoten lilejet usmerja svojo krvoločno
vojsko do naše pogube. Starodavne zveri so oživljene in, ohrabrene s krvjo
mučenikov, korakajo nad svobodni svet,« malce svečano zaključi.
Drugi poveljniki pomagajo vaščanom. Neprestano ponavljajo:
»Vzemite samo hrano in vode za dva dni. Česar ne moremo odnesti s
sabo, bomo požgali, da ne pade v okrvavljene orčje kremplje.«
Mrzlično pripravljajo vse potrebno za hiter umik. Temni val se
vztrajno približuje.
107
4. Cesarjeve skrbi
Wenderburg je prestolnica Cesarstva Shedania in še prej
istoimenskega kraljestva že od časov legend Starih dni. S svojimi devetimi
obzidji, zunanje ima premer štirideset kilometrov, je že tisočletja največje
človeško mesto. V svoji največji slavi, v času veličastnega Svetovnega
Cesarstva, je po pričevanju kronik v svojem mogočnem zavetju hranil in
varoval tri milijone duš. To so bili starodavni časi veličastja pred Temo, ko
mu je za tri stoletja zavladal guverner basilea. V času carskega guvernerja je
mesto izgubilo polovico prebivalstva. Kljub ponovni zmerni rasti,
prebivalstvo izza zidov ne dosega številk Zlatega eona. Vzrok temu so tudi
astronomske cene zemljišč znotraj obzidij. Življenje izza varnih zidov
prinaša zajamčeno varovanje in v primeru morebitnega obleganja dva
mogosa zalog. V zadnjih dveh stoletjih se je pred južnimi vrati razmahnilo
mesto, imenovano Zunanji Wendenburg. Po obsegu prebivalstva se že
približuje mestu za obzidjem. Spomin na morebitno grožnjo je zbledel in
nihče noče plačevati za varnost in zaloge v primeru obleganja. Le kdo bi si
drznil napasti tako veliko mesto sredi najmočnejšega človeškega kraljestva?
Mesto se je v tisočletjih obstoja počasi širilo, o čemer priča devet
obzidij z osrednjim, legendarnim hribom Mel'Arudom. Ta se elegantno pne
kvišku kot deseti krog na desnem bregu veličastne reke Massaned, ki se
leno vije proti Mejej Fendeji. Šest od devetih krogov objema tok te široke
reke, a preostali trije kot mogočni prstani objemajo Goro in se ob reki
združijo v enoten neprebojen zid. Zaradi vnovične rasti v zadnjih stoletjih
že razmišljajo o novem, desetem obzidju, a se z njim ne strinjajo prebivalci
izven njega. Reko prečka trinajst širokih mostov. Dvanajst od teh mostov je
javnih. Osrednji, preprosto imenovan Trinajsti, je rezerviran izključno za
Njegovo Svetost, cesarja Shedanije, dvorno osebje in promet, povezan z
Njegovo Svetostjo. Trinajsti je posebno mogočen kos veličastne arhitekture,
saj gre za pravcato utrjeno mesto nad širokim tokom Massaneda.
Cesarska palača se dviguje z vrha Mel'Arudskega hriba, pol kilometra
108
nad okolico. Vrh je bil že v legendarni pradavnini umetno zravnan. Na
izravnavi so postavili mogočno palačo devetih stolpov z obširnim vrtom.
Nekako na polovici pobočja iz skal bruha mogočen slap, ki ga napajajo
vode iz preusmerjenih podzemnih tokov. Že v pradavnini so mojstri ukrotili
moč Arudskega slapa. Njegova moč namreč poganja sistem dvigal za
Njegovo Svetost in oskrbo Dvora. Stara, v skalo vsekana pot, je zaraščena
in vsled pozabe najbrž neprehodna.
Cesar je star mož. Leon XX. Simidal je nesrečen cesar. Neumna
nesreča, ko je izgubil edinega sina Leona XXI., prestolonaslednika Trona in
Mavričnega portala, je razgalila starodavno slabost cesarskega dvora –
cesarski par ima samo enega sina. Če se rojevajo same hčere, po tretji hčeri
cesarski par po tradiciji posvoji katerega od hesed malahidskih sinov, še
preden ta dopolni dve leti starosti. Če pa prestolonaslednik umre in zapusti
moškega potomca, pa pravica do Trona pade nanj. Od nesreče dalje
preklinja tradicijo in vse upe polaga v malce neuravnovešenega vnuka
Aldusa III, zadnjega zakonitega dediča dinastije. Žal vihravega fanta ne
zanimajo nepomembne podrobnosti vladanja. Obožuje samo del, povezan z
bliščem in veličastjem oblasti. Rad se kaže na paradah, slavjih in prazničnih
igrah. Rad si postreže tudi z manj izpostavljenimi radostmi bodočega
vladarja. Seveda ga ni nikoli v bližini, ko je treba pregledati goro papirjev ali
reševati drobne dvorne zadeve. Kljub vloženemu trudu še vedno ne more
zmedenemu Aldusu prepustiti niti kanček cesarskega veličastja. Leon je že
dolgo v letih, ko bi moral inavgurirati sovladarja, a tega ne more. V tej
nesreči ima srečo, ker ima sposobnega majordoma, tibmeta Artusa Orwena.
Cesarski knez je, kljub neplemenitemu poreklu liberosa, nepogrešljiv pri
napornih vladarskih poslih. Venomer ustrežljivo ureja malenkosti, nevredne
pozornosti svetega cesarskega veličastja. Mogoče mu je zato pred
desetletjem dal precejšen del moči, kakršno so imeli majordomi plemenitega
porekla v legendarnih dnevih.
Knezovi popolnoma črni lasje so natančno nazaj počesani. Tako
poudarjajo svetlo in gladko, lepo oblikovano čelo. Temne obrvi ima
109
precizno urejene. Brezhibno obrit obraz je zdravo zagorel in vedno
negovan. Na tankih prstih ima nataknjene drage prstane.
Najlepši in najdražji izmed njih je knežji prstan, pečat jamstva za
svoje lastne kovance. Da, knez ima celo svoj zasebni denar. To se v
zgodovini še ni nikoli zgodilo. Kritje zanj je ogromno zasebno imetje, zato
je silno cenjena valuta. Njemu osebno je največji ponos Južna klet, kjer
pridelujejo izvrstna rdeča vina. Na skoraj kvadratnem kilometru prvovrstne
rdeče južne zemlje, Južnjaki ob podpori množice suženjskih goblinov in
orkov, z umetniškim zanosom ustvarjajo najboljšo kapljico veselega
razpoloženja. Steklenice z vlitim profilom kneza dosegajo velike vrednosti.
Vsi sladokusci Cesarstva se z nasmehom na ustih spominjajo letine izpred
desetletja. Njegova last so tudi brezmejna osrednja polja, namenjena
vsakoletnemu polnjenju ogromne kašče nekakšnih strateških rezerv.
Cesarstvo je v primeru katastrofalne letine življenjsko odvisno od teh
velikanskih skladišč. Knezova poslovna spretnost je že nekajkrat rešila
cesarsko zakladništvo iz stiske in cesar ni ugovarjal novemu vzporednemu
denarju. Tudi skoraj vsi hesed malahidi, mešeli cesarstva, so odvisni od
knezovih financ. Pravzaprav ga ni velikaša brez zajetnega dolga. Cesar je
edini človek vesolja, ki lahko izdaja ukaze v črnino oblečenemu možu.
Odnos med Njegovo Svetostjo in knezom je zgodba o izjemno nenavadni
simbiozi dveh mogočnih mož popolnoma različnega porekla. On, starec,
pripada najplemenitejši rodbini, tisočletni maternici cesarjev, a on je liberos
brez rodovne knjige in brez kapljice plemenitega porekla. Na položaj
majordoma se je povzpel z lastnim stremuštvom in spletkarskimi veščinami.
Zdaj je ta uslužni mož nepremično stal in pritegnil pozornost cesarskega
veličastja:
»Vaše veličanstvo, res se je zgodilo. Medalarska vojska je bila tepena
pri Veliki Sipini. Žal so poročila polna nedoslednosti in nepotrebnega
pretiravanja,« previdno reče in postavi pred vladarja kup papirjev. Starec
utrujeno dvigne oči in skomigne z rameni:
110
»Dragi knez, kako naj na osnovi teh poročil ukrepam?«
Orwena prešine.
Cesar hitro peša, a naslednik ni niti približno primeren. Še zadnji
mestni klatež je za Tron sposobnejši od mladega Simidala. Ko bo cesar
odšel v večnost Onostranstva, se zapijat in kurbat na poljane Kedašaha,
bodo potrebni ukrepi.
Knez prikima:
»Prav imate. Za zdaj nimamo ničesar, na osnovi česar bi lahko
ukrepali. Vaša svetost, moja pozornost je usmerjena v skrb vzbujajočo
južno mejo. Vaš daljni sorodnik, ki sebi ljubkovalno pravi od ljudstva
izvoljen konzul, je do zob oborožil svojo mejo. Zadnjih nekaj let veselo
rožlja s svojimi medrejami. Ampak najlepša plat te zgodbe je njegova
ljubezenska vez z Ardenijo. Ardenijski guverner vam z eno roko maha z
rožicami, a v drugi stiska nož za pod rebra. Moji ovaduhi so ocenili, da sta
obe nekdanji grofiji skupaj zbobnali preko šestdeset medrej, od tega je
približno štirideset poklicnih. Do naslednje vojne sezone se jim lahko
pridruži še najmanj enkrat toliko pomožne sklicne vojske. Torej smo
soočeni s precejšnjo premočjo. Brez sodelovanja hesed malahidov in brez
neodgovornega tveganja na drugih mejah nimamo primernega odgovora.
Naše kopne meje so žal dolge in polne nepredvidljivih sosedov. Zanimanja
za vojaški poklic pa že dolgo ni.«
»Zakaj ljudje nočejo služiti kruha z orožjem? Za dvajset let poštene
službe lahko postaneš pleidik z vsemi blagri vred. Gre vsem res tako dobro,
da je vojna služba tako nezanimiva?« vzdihne in proseče dvigne utrujen
pogled, »zakaj poklic lemika ni privlačen? Še v času deda mojega deda je
bilo manj težav z naborom. Ljudje so nehvaležni, nihče si ne želi
plemenitega življenja,« reče s težkim glasom in vprašujoče pripre veke.
Orwen prikima. Noče izpostaviti neumnih patentov Leonovih
prednikov, ki so cesarsko vojno službo naredili tako neprivlačno v
primerjavi s službo v zasebnih vojskah bemejev. Sklene roke in nadaljuje:
111
»Samo naša mornarica jih še zadržuje. Imamo dvakrat več bistveno
boljših ladij kot oni. Niso tako neumni, da bi spregledali to našo prednost.«
Cesarjev obraz upade in dobi mračni ton:
»Dragi prijatelj, na jugu so proti nam obrnili orožje ljudje, ki so
takšni, kot sva midva. Medčloveški spori se vedno rešijo. Na vzhodu je
drugače,« in trpko nadaljuje, »tam so se ljudje zravsali z orčjo hordo.
Dobro veš, kako je to. Orki niso kot mi, ljudje. To so zveri in v najboljšem
primeru so sužnji na poljih in v rudnikih. Običajno živijo v večjih ali
manjših plemenskih hordah na Vzhodu. Vzhodnjaki jih lovijo in nam jih
prodajajo. Če se kje preveč namnožijo, pridejo tudi na našo stran in
izropajo kakšno vas. Tako je bilo do pred kratkim. Na Sipini so se pojavili
organizirano in v velikem številu. Niso potolkli šeledine pahadov, temveč
medreje z nekaj tisoč lemikov. To se lahko zgodi samo v enem primeru,«
naredi malce premora in vzdihne, »ko se pojavi sila kaosa iz Megšelema.
Ta jih stisne s svojim jeklenim prijemom čarovniške volje, si jih podredi in
jih zatem kot lutke vodi v zmago ali uničenje. Če neka orčja horda
popolnoma uniči šest ali sedem medrej organizirane armade,« zajame sapo.
Orwen mu vskoči v besedo:
»Tako pravi en vir, a drugi omenja tri.«
Cesar nadaljuje počasi, kot bi preslišal sogovornika:
»Potem je v ozadju tega zelo nevaren gospodar. Megaloman Nimor
je računal na hitro zmago in mi želel dokazati svojo moč. Moral bi se
posvetovati z mano. Kje je zdaj ta orčja horda? Kam je namenjena?« in kot
bi čudežno oživel, živahno vstane. Ponosno dvigne glavo. Pod težo let se
koj zatem sesede v svoj veliki sedež, ki objame njegovo ostarelo telo.
Orwen trpko stisne ustnice:
»Veličanstvo,« poudari besedo in nadaljuje, »orčja plenilska horda za
zdaj ni najpomembnejša tegoba. Nimamo nobenih novic o morebitnem
vdoru na naše ozemlje. Mejnim malahidom sem poslal izvidnike za
112
spremljanje položaja. Plačujem jih iz svojega žepa. Do zdaj nisem prejel
nobene novice, vredne pozornosti. Do tja je veliko dni ježe, zato sem veliko
vložil tudi v zanesljivost sokolje kurirske mreže, ki povezuje vse moje
izvidnike. Hitri seli potrebujejo do Perekhota, ob idealnih razmerah, polnih
sedem dni. Z mrežo sokolov sem ta čas skrajšal na dva dneva. Kaj več za
zdaj ne morem storiti. Sicer pa, kot sem že poudaril, ti orki niso naš
problem. Naš problem,« a ga cesar nežno prekine in tiho doda:
»Vi mladi, ponosni in pokončni, se preveč prepuščate golim
podatkom in premalo verjamete v čarovnijo občutka. Modrost plemenitih
velikašev velikokrat najde pot odločitve skozi goro na videz nepomembnih
podatkov in namigov. Izven hrupa umskega nemira najde odrešujočo
rešitev in ji zatem sledi do končne izvršitve. Ne zamerim ti, ker nimaš tega
senzitivnega občutka čutenja mimo tega, kar ti govori razum. Ti si
pravzaprav glas mojega razuma, zato te tako krvavo potrebujem. No, nisem
rekel, pusti južno mejo nebranjeno in se podaj na hajko na sever in vzhod.
Strinjam se s tabo – dokler ni jasnih znamenj grožnje, je aktivno poseganje
lahko škodljivo. Želim samo eno. Posveti pomemben del dragocene
pozornosti vzhodu in severu. Od tam prihaja poguba. Tam je vedno
domovala naša poguba. Gotovo si naletel na šepetajoče govorice o novem
basileji v spremstvu meašikov. V desetletju je zasedel daljni prestol
Vzhoda. Ti pridušeni in plašni koščki besed o Elejli in damejahih mi ne dajo
mirnega sna.«
Temačnost zajame cesarjev utrujeni obraz. Množica gub postane še
izrazitejša. Tanek vrat še težje drži glavo pokonci. Tresočo desno roko
položi na mizo. Prsti mu nežno zdrsnejo. Orwen spusti pogled in pogoltne
slino:
»Oprostite, a kot vaš služabnik nimam razkošja za ukrepanje na
osnovi medlega šepeta ulic. Zadeve, vezane na upravljanje cesarstva, lahko
izvajam samo na osnovi preverjenih podatkov. V nasprotnem bi hitro
izgubil stik z resničnostjo. Cesarstvo Shedania, vaša dediščina, deluje, ker
vsi odgovorni natanko vemo, kaj nam storiti. Zbiram dejstva iz vseh strani
neba in iz njih naredim uporabne informacije. Na njihovi osnovi vam
113
predočim možnosti, o katerih se lahko verodostojno odločate in jaz potem
vašo voljo pretopim v dejanja. Na podlagi govoric in romantičnih ugibanj ne
morem graditi osnutka nobene delujoče strategije. Želim, da ste kar najbolje
seznanjeni s trenutno pomembnejšimi in jasnejšimi težavami na jugu,« knez
počasi pojasnjuje svoje videnje položaja. Cesar nekaj hipov molči, zatem
pribije, nenavadno strogo in odločno:
»Pošljimo na jug mladega svetokrvnega šelgeaca!«
Knez ob teh besedah prebledi. Telo mu otrpne. Obraz zasenči
temačnost. Komaj se vzdrži težkih besed. V prstih začuti mravljince, ko
roki na hrbtu podzavestno krčevito stisne. Tiho, obvladano vpraša:
»Me lahko seznanite s skrivnostjo ozadja vaše odločitve glede
pošiljanja princa Aldusa na jug? Kaj bo tam počela njegova božanska
milost?«
Cesar trmasto pribije:
»Predstavljal bo prisotnost cesarja. Fant si mora nabrati prepotrebne
izkušnje. Mogoče mu nismo dali pravih možnosti. Naj jih dobi!« stisne pest
in z njo udari po mizi.
Knez pretreseno, z ironijo v glasu vpraša:
»Kako bo vojska sprejela njegovo božanskost? Veste, zaradi raznih
neljubih peripetij, vi veste, katerih, njegov ugled med mahibi ni ravno na
božanski ravni. Zlahka lahko pride do nepotrebnega krhanja že tako
krhkega pogodbenega ravnotežja. Žal so časi romantičnih junaštev mimo.
Vojsko skupaj drži zgolj moja,« a ne konča stavka. Cesar znova udari po
mizi:
»On je šelgeac Trona, prihodnji cesar in vladar sveta! Žal mi
zmanjkuje časa. Dovolj mi je čakanja na preblisk zrelosti! Dobil bo
odgovornost, naj z njo ustvari avtoriteto! Na jug gre kot moj zastopnik in
mahib celotne južne armade,« je nenavadno odločen. Cesar že mnogo let ni
114
pokazal takšne odločnosti. In odločen je postal v najmanj primernem
primeru.
Orwen zgroženo grizlja ustnico. Že dve leti skrbno gradi obrambo in
z njo uspešno odvrača vse izzive. Dve leti trdega dela, vključno s
podkupovanji in občasnimi grožnjami, bo z nastopom vročekrvnega idiota
šlo po zlu. Ta razvajeni in nepredvidljivi norec bo gotovo zapletel situacijo.
Cesar ga prekine med razmišljanjem in odsekano vpraša:
»Imaš še kaj?«
Knez pretreseno odkima. Cesar vstane in počasi odkoraka proti veliki
ploščadi tik pod vrhom osrednjega stolpa. Kneza pusti samega z njegovimi
skrbmi. S svojo odločitvijo mu zadane resnične skrbi. Cesarskemu
veličastju ni videlo, kako knez nasloni glavo med roki in obupano odkima.
Še El nam ne more pomagati, ko si bo norec nadel insignije mahiba
armade in si zaželel vojne slave.
Čeprav zunanje stene kažejo težo stoletij zgodovine in precej obnov,
je ta najmogočnejši stolp palače od daleč še vedno veličasten zaradi svoje
neprekosljive velikosti in vzvišene lege. Cesar stopi do samega roba in
pogleda navzdol. Iz varne razdalje ga spremljata dva elešeja v popolnoma
belih kutah. Oborožena sta s kratkim zastrupljenim mečem, imenovanim
harebo. A orožje ni tisto, kar ju naredi smrtonosno. Do skrajnosti sta vešča
bojevanja brez orožja. Takšnih stražarjev je v trdnjavi za celo medrejo. Vsi
so tu zaradi varovanja njegove svetosti.
Bolj zase zaječi:
»Oj El, gospodar neskončnosti, zakaj si ravno mene našel za
spoprijemanje s to usodo? S čim sem se pregrešil? Zakaj si mi ubil edinega
sina? Ne veš, kako ga v teh težkih trenutkih potrebujem! Če si se že hotel
poigrati z usodo človeštva, daj mojemu vnuku modrosti in pameti za
soočenje s svojo neumnostjo! Naj sprejme težko breme in ga nese, kamor
115
je tvoja Volja.«
Dve solzi se utrneta in izgineta v globini. S tresočimi rokami si obriše
solze obupa. Njegov obraz prekrije breme mnogih let. Temačne misli ležejo
v njegovo postarano in osamljeno dušo. Kljub vladanju tako silnemu
cesarstvu je po smrti ljubljene kraljice ostal popolnoma sam. Nikomur ne
more zaupati vseh svojih strahov, upanj in hrepenenj. Čuti neizmerno
utrujenost, nikakor ne najde blagoslova počitka. Nežen veter boža staro
telo, živeče samo še za iskanje končnega miru svojega življenja. Osem
zdravih desetletij je lepa starost. Ljudje, ki dočakajo to starost, bolj ali manj
uživajo sadove svojega dela. A on si ne more privoščiti tega razkošja.
Najmogočnejši človek sveta je takisto najbolj nebogljen in nemočen.
Dvigne pogled in se zazre v Saeh'Nir, dva mogočna stolpa pri glavnih
mestnih vratih. Dobrih dvesto metrov visoki gradnji je ustvarila vilinska
čarovnija. Na enem stolpu plapola modro-rumena zastava z zlato krono in
devetimi zlatimi peterokrakimi zvezdami, a na drugem škrlatna zastava z
zlatim robom in belo samorogovo glavo v sredini. Ta zastava je simbol
nekdanje čudovite krvne zveze vilinov in ljudi.
Zastava še plapola, a ta simbioza je mrtva preko 2300 let. Takrat je
mogočna bela vrata med stolpoma prestopila zadnja vilinska kraljica,
rešgea. V senci naraščajočega Vesoljnega carstva je, ob veličastni paradi v
spremstvu bleščeče vilinske vojske, samo petnajst let pred Padcem, zasedla
svoje mesto na Tronu. Takrat ni nihče slutil, da je Lorina III zadnja
vilinska kraljica Svetovnega cesarstva.
Na začetku vojne je takratni majordom izvedel dvorni udar ter umoril
kraljico in cesarja. Vilini so zaradi nekaznovanega zločina zapustili Svetovno
cesarstvo in zgodovino. Svoja kraljestva so vkopali v večni led. Vesoljno
carstvo je hitro premagalo razrahljano Svetovno cesarstvo in majordom
postane prvi carski guverner Shedanije. Vzhodne dele cesarstva so pripojili
Vzhodu, a osrednji in zahodni del sta potonila v pozabi in nikoli več se nista
116
vrnila v zgodovino sveta.
Čudovit simbol vilinske čarovnije kljubuje viharjem časa. Je stalnica
v svetu minljivosti, spomin na izgubljeno upanje v svetu brezupa.
In zdaj novo carstvo z vzhoda, s svojim basilejem in meašiki, znova
vzhaja nekje na širnem vzhodu sveta. To jasno čuti.
Previdnost prednikov opozarja starega cesarja na bližajočo
nevarnost.
Orwen zapusti palačo, zaskrbljen in jezen. Snežno belo dvigalo se
hitro spušča mimo posameznih obrambnih obročev. Vzdržujejo le spodnje
tri vence in zgornji dve ploščadi. Lokostrelci enakomerno korakajo po
kamnitih tleh. Še nikoli ni nikomur nepovabljenemu uspelo stopiti v
cesarjevo palačo. Samo v času carskega guvernerja se je tudi ta palača
pogreznila v mrtvo temino. Carski guverner ni nikoli bival v njej. Raje si je
izbral rezidenco mahiba na obrobju mesta. Tudi v času kratke dobe
Upravnikov v Koalicijskih vojnah je palača ostala dom duhov in spominov.
Na spodnji ravni se sreča s svojim pisarjem in urejevalcem umazanij,
Ronom Walekhi Pelagarjem.
Njegov zvesti pisar je mojster spletkarjenja in podtalnega reševanja
dvornih kriz. Izhaja iz družine majhnih trgovcev sumljivega vzhodnega
porekla in formalno nima statusa niti liberosa. S spretnim, večji del vsaj
etično, če že ne tudi drugače spornim mešetarjenjem, se je prebil v bližino
mogočnega kneza. Mešeli gospostev ga vztrajno ignorirajo in na skrivaj
prezirajo, toda v senci svojega mogočnega kneza ima več otipljive oblasti od
večine njih. Knez brezmejno ceni in nagrajuje usluge svojega neuradnega
pomočnika. Formalno je samo knezov pisar, torej nekdo, ki mu knez
narekuje besedila. Nima uradnega naslova, saj ga ne more dobiti, čeprav je
realno tretji najmočnejši mož Cesarstva. Njegova moč so njegove
informacije in množica, s cekini dobro podmazanih niti, spletenih na vseh
117
dvorih Cesarstva. Spretno vleče te niti iz udobnega zavetja ozadja in
podtalno kroji pomemben del politike cesarstva. Nobena njegova poteza ni
odkrita ali neposredna. S svojo izjemno pronicljivostjo in neverjetnim
spominom je sposoben v vsakem načrtu najti še deset novih načrtov. Zanj
ni noben vozel pretrd oreh. Njegov um je z brezmejno natančnostjo odstrl
koprene s še tako gostih mrež skrivnosti. Ravno ta mož nizkega porekla je,
poleg bogastva, najmogočnejše knezovo orožje.
Ob knezovem prihodu se samo kratko prikloni in dvigne obrvi:
»Kaj je novega? Glede na cesarjevo stanje gotovo ni bilo plesalk in
plesalcev.«
Orwen namigne, naj mu sledi in navrže:
»Ti se kar zafrkavaj. Stari se je takoj oklenil vzhoda. A to še ni vse,«
se mu besede izgubijo v vzdihu razočaranja.
Ron rutinirano oprezno sledi svojemu gospodarju in tiho navrže:
»Vsekakor. On pripada stari, malce romantični generaciji. Nikoli
nima neposrednega stika z realno politiko, saj jo vedno prepušča nam,
slehernikom. Romantika, ki ji cesarska visokost pripada, je v mirnih časih
celo lepa in luštna stvar. Kakor hitro pa v teh zmedenih časih postane vodilo
delovanja, žal prinaša samo pogubo,« in oči mu zasvetijo s sijajem roparice
na preži. Njegova toga drža je v popolnem sozvočju z brezizraznim
obrazom, bolj podobnim maski, kot pa živemu obrazu živega človeka.
Orwen prikima:
»Vem, Ron, vem. Ti in jaz sva si položaj pod soncem izborila z
delom in iznajdljivostjo, a ljudje njegove vrste so ga nasledili. Dobili so
titulo in bogastvo, ker je njihova mati dala noge narazen pravemu možu in
ta je v njo špricnil svoje blagoslovljeno seme. Ravno to me skrbi.
Romantično staro plemstvo ni sposobno realne ocene položaja. Ne vem
čemu, a med njimi je vse več čistokrvnih idiotov. Njihovo seme kroži
znotraj omejenega kroga in se je v teh stoletjih mirovanja spridilo,« trpko
118
vzdihne in odločno reče, »tiste orčje bande me ne skrbijo preveč. To so
horde brez reda, za njih lahko poskrbijo lovci na sužnje in ne častivredna,
drago plačana vojska. Nihče noče lemikove drago plačane časti umazati s
klanjem suženjskih živali. Lovci prinašajo dobiček, a je ta brez časti. Vojska
pa prinaša čast, ki veliko stane. Zapufana plemenita gospoda sploh ni
sposobna razmišljanja o stroških. Velik del njihovih časti plačajo moji
cekini. Jastrebi na jugu samo čakajo, da pozornost usmerimo drugam,« in si
popravi ozek ovratnik ter se pogladi po laseh, »njim ti malce pogumnejši
orki pridejo kot naročeni. Tako se lahko predajo preprostim romantičnim
časom, udobno daleč od krute realnosti. Razmišljanje o hordah divjakov je
manj naporno od izdelave obrambne strategije proti enakovrednim
nasprotnikom. Kot sem omenil, to še ni vse,« in za hip umolkne. Ron tiho
vpraša:
»Kaj je?«
Artus trpko odvrne:
»Tistega idiota Aldusa je imenoval za mahiba Južne armade. Groza!«
zaječi obupano in zavrti pogled med redkimi oblaki na nebu. Ron odvrne:
»Res me je strah za južno armado in stanje na jugu, kajti smrkavec,
po naključju njegov vnuk, zna stvari po nepotrebnem zaplesti. Brezglav je
in njegove umske sposobnosti niso kos niti navadni kmečki izbi, kaj šele
vojski. Niti pomisliti nočem, kako bodo ob njegovih ekscesih reagirali
mahibi medrej in zlasti mešeli mabejev. Leonovi častivredni predniki so
igrali velike vladarje in en za drugim markam dovolili preveč svobode pri
ustvarjanju zasebnih vojska. Tron nad njimi nima nobenega uporabnega
nadzora. To se nam bo kruto maščevalo. Prej ali slej bo drek tega idiota
preveč zaudarjal in mešeli bodo v skladu s patenti romantičnih cesarjev
spokali svoje vojske. Kaj nam potem ostane?« vpraša s piskajočim glasom.
Knez trdno sklene roke na hrbtu in naveličano doda:
»Razpolovljena vojska brez vsake morale. Stari bo ponorel, če z
njegovega orčjega igrišča odtegnem Severno vojsko. Sicer je tudi njihov
119
mahib romantični sanjač, a se vsaj razume na cekine. Odpisal sem nekaj
dolga njegovi zapravljivi rodbini in takoj je podpisal patent, s katerim sem
pod pretvezo povečanja učinkovitosti vsaki od tistih brezdelnih medrej
odtegnil po dva taraga. Več ne gre. Pri tistih orkih hoče imeti svoje medreje
in naj jih ima. Ves čas ima pred očmi klofute, ki jih je prejel njegov norčavi
severni sosed.«
Ron se brezizrazno nasmehne:
»Poglej na orke iz lepše perspektive. Kaj ni lepo, ker so horde
poteptale in pohrustale vojsko tistega zmešanega histerika? Hotel se je
polastiti lepega kosa Vzhoda. Sanjal je, kako si bo nadel krono basilea. Če
bi mu nakana uspela, bi Medalar postal precej neprijetna grožnja. Na
vzhodni meji bi dobili organiziranega nasprotnika. Ta bi hitro prevzel
najdonosnejši posel – lov na sužnje. Cene bi se nesramno dvignile in
posledic ni težko izračunati. Tako pa je bil tepen, Vzhod je divji še naprej in
naši dobavitelji nimajo vzroka za dvig cen. Govorice o basileji in ostali
plemiški druščini gor ali dol, po moje naj orki malce zgrickajo Medalar. Ko
ga bodo dodobra zmehčali, si lahko še mi malce postrežemo. Zeolija ni
sodelovala pri polomijadi, kar veliko pove.«
Knez trpko pihne:
»Zaenkrat ni sodelovala. Preminuli norec mi je dolžan milijon. Dolg
je zavaroval s svojima politično nekoristnima hčerama in dediščino svoje
skurbane zeolske žene. Sploh me ne čudi, da se je povaljala s celim
njegovim gnezdom.«
Ron se nasmehne, kot se zna le on:
»Naložbo lahko z malce sreče in diplomacije uspešno rešimo in še
kaj zaslužimo. Največji dobički nastanejo na tuji nesreči. Nesodelovanje
Zeolcev bom poskusil še naprej ohraniti. Od vas potrebujem samo primerna
patentna zagotovila za misijo. Ob pravem trenutku bom obiskal grofa in po
potrebi še koga. Ker je pameten možakar, bova ob primernem aranžmaju
sklenila zdrav poslovni dogovor. Gotovo ni jezen, ker so orki odstranili
120
nadležnega kralja. Spor med njim in preminulim histerikom nam bo še kako
koristil. Samo počakajmo, naj si orki še malce postrežejo s Feowellsko
sladico in potem nastopimo še mi. Kjer ni favšije, je vedno dovolj plena za
vse. Profitirali bomo tudi v primeru neuspeha pri Zeolskemu bemeju.
Vzhodni mešel, basilea ali karkoli je že, potrebuje trgovino. Posel bo
opravljen, samo stranke se zamenjajo. Večji življenjski prostor za orke
pomeni več orkov in več sužnjev za iste cekine. Kdor bo imel cekine v
pravem trenutku, ta bo prostaško obogatel. Potem so tu še človeški sužnji
padlega kraljestva. Fanti in punce gredo vedno v promet. Vedno je dovolj
pokvarjencev z dovolj zlatniki. Posel mora biti opravljen in najbolje je, če
sva zraven.«
Knez se kislo nasmehne:
»Dragi prijatelj. Ne bi rad bil tvoj sovražnik.«
Skupaj vstopita v veliko kočijo. S spremstvom odropota proti
Trinajstemu.
121
5. Plemski zbor
Poraz boleče pretresa prestolnico Medalarja. V tkivo dežele se kot
pekoča bolečina zareže izguba pomembnega dela vojske in kralja. Na vseh
templjih in visokih stolpih plapolajo zastave žalovanja. Tragedija je toliko
hujša, saj je kraljevo truplo ostalo na prizorišču poraza. Nimor bo prvi kralj
brez dostojnega balzamiranja v templju Narugh in brez popotnice brodniku
Abadona na pot v Onstranstvo. Njegova duša bo ostala na obalah
prekletstva Kadešaha. Požrle in onečastile jo dobo zveri Megšelema. Orki in
druge zveri so s kraljevim truplom gotovo počele razne ogabnosti.
Grof Malahid Zeolski, bemej Zeolije, velja zaradi svoje radoživosti za
čudaškega, a si tega nihče ne upa glasno izpostavljati. Širijo se govorice, da
v nočnih urah prihajajo v njegov počitniški letni grad Aldeno čudna bitja,
mogoče celo Vilini (tega o Vilinih seveda nihče ne verjame). Saj se ve nihče ne hodi na Sever in nihče od tam ne prihaja. V redkih krčmah na meji
z ledenim severom se zbirajo samo tamkajšnji lovci, Gozdarji in redki
konjerejci. Mraz, veliko piva in še kaj močnejšega pač ustvarjajo legende.
Posebno o Gozdarjih krožijo čudne zgodbe, polne nenavadnosti in srhljivih
podrobnosti.
Okrogla grofova glava počiva na debelem vratu, podaljšku
mogočnega telesa. Grof po rasti vsaj za glavo prekaša večino moških.
Popolnoma sivi velnasti lasje s svojim bujnim razkošjem poudarjajo
nenavadni spoj živalske divjosti in vilinske modrosti. Grof velja za izjemno
modrega človeka, je sinonim za plemiča Zlatega eona. Njegove zveze z
Vilini, Severnjaki, Škrati in še kom so mnogim v napoto in so tudi vir strahu
pred grofovo pojavo. Z močno roko odločnega moža trdno drži uzde. Nikoli
se ne vozi v kočiji, kar je navada drugih poglavarjev velikih hiš, temveč
ljubi konje.
Zeolski konji so zelo cenjeni zaradi svoje izjemne vzdržljivosti in
122
zvestobe. Zeolci svojim konjem hvaležno vračajo to čudovito zvestobo.
Simbiotično razmerje zeolskega jezdeca s konjem je bolj podobno
vilinskemu in manj človeškemu odnosu. Grb Zeolije ima na zeleni podlagi
bel profil konjske glave. Lipov list in zvezda zavzemata le manjši del grba.
Tu je še ena pomembna stvar, ki Zeolijo loči od ostalih človeških dežel. Po
eni od legend so beli zeolski konji potomci mitičnega Velikega belega
samoroga in prvega vilinskega konja. Ne glede na legende je pol zeolske
vojske na konjih, kar omogoča veliko premičnost. A konji niso niti edina ali
najpomembnejša posebnost zeolskega sveta.
Han Zeolski bi zaradi svoje vloge v bitki pri Sipini gotovo padel v
nemilost brez odločne zaščite mogočnega Zeolskega grofa. Zlasti družina
bemeja Langrov besno obsoja umik preostale vojske pod Hanovim
poveljstvom. Že na dan vrnitve v domače mesto je Malahid Zeolski besno
raztrgal pismo z obtožbami in nagnal Langrovega kurirja iz grofije. Slabo
načrtovana kampanja se ni mogla končati drugače, kot se je - s katastrofo.
Oče in sin jahata proti prestolnici na plemski zbor. Zagotovila sta si
mogočno spremstvo celotne bojne medreje odličnih bojevnikov in bojevnic.
Stotine zastav Zeolije in 4. medreje plapola v poznopoletnem soncu.
Bobnenje pohodnih bobnov še močneje poudarja hrup kopit tisoče konjev z
lemiki in njihovo pohodno opremo. Zvoki opominjajo nemo pokrajino na
mogočnost Zeolije. Ravno zaradi Malahidove modrosti je grofija še vedno
vojaško nedotaknjena. Pravzaprav je zaradi hudih izgub ostalih velikih hiš
postala relativno najmočnejša sila Medalarja. Ta medreja spremstva je
namenjena poudarjanju te nove vloge. Ostalim morajo pokazati, kdo je
lahko novi gospodar kraljestva, če si le zaželi te vloge.
Han prekine dolgotrajno tišino:
»Oče, je res potrebna cela medreja? Kaj ni to malce strašljivo?«
Njegovo ogrinjalo plapola ob nežnih sunkih hladnega vzhodnika. Kot
bi nakazoval smer prihajajočega viharja. Grof se nasmehne in se obrne proti
svojemu sinu:
123
»Saj to je zastraševanje in opominjanje. Moji viri v Lithinallu so me
opozorili na bes ostalih bemejev zaradi tvojega umika. Njihove kratke
pameti ne dojamejo preprostih dejstev. Najbrž je ravno tvoj organiziran
umik ustavil Vzhodnjake pod prelazom in kar je še pomembneje, rešil si
obe konjeniški medreji. Basilea ni neumen lokalni razbojnik. Zagotovo je
pred bitko poznal vojne zmogljivosti Medalarja in dobro ve - Zeolija ni
sodelovala in naša vojska je nedotaknjena. S tem oklevanjem nam pušča
dragocene trenutke potrebnega predaha za priprave na odločilno bitko.
Čeprav razpolaga z ogromno vojsko, se ne spušča v brezglave akcije. Tvoj
urejeni umik ga sili v razmislek. A to je optimistični pogled na stvar,« in se
živčno pogladi po bradi, »drugi, mogoče verjetnejši vzrok, mi ni preveč
všeč. Najbrž ima za bregom kaj zahrbtnega in to čakanje je del taktike. Kdo
ve? Morebiti čaka na naš odziv. Naša grofija je, zahvaljujoč previdnosti in
upoštevanja novic prijateljev, še vedno nedotaknjena in razpolaga s
precejšnjo vojsko. In Temni to dobro ve. Vendar to ni dovolj. Še preden bo
prepozno, naj se tega zavedajo tudi drugi v kraljestvu. Nočem basilejevega
potrka na naša vzhodna vrata. Naj se najprej dobro utrudi na preostalih
hišah.«
Han navrže:
»Če usoda odnese še Enricha, boš v skladu z dednim patentom
postal novi kralj Medalarja. Najbrž boš pritisnil za hiter odziv na vzhodno
grožnjo.«
Grof molči. Enrich je najslabša stvar po Nimorjevi smrti.
Nesposobnež je kralj postal po spletu nesrečnih okoliščin. Čez nekaj
trenutkov gromovito reče:
»Ne verjamem, da bi kdo žaloval za pijanim kurbirjem.«
Han doda:
»Če že imaš to vojsko, lahko z njo zlahka dosežeš Enrichovo
odstranitev,« in ogleduje dvigajoč oblak prahu.
124
Grof resno odvrne:
»Dragi sin, tudi to zlahka naredim, a to ni pametno in zlasti ni
etično,« in mračno pribije, »vojaško smo navidezno v ugodnem položaju.
Kdo bi mi preprečil razglasitev za kralja? Kraljeva družina je izgubila dve
petini poklicne vojske, a za sklicno potrebuje čas, pri čemer se mašagi en
morejo primerjati z lemiki. Langer je izgubil vse in lahko samo čaka na tujo
milost. Ostalo mu je samo nekaj enot pijanih pahadov. Obnova omembe
vredne sklicne vojske traja vsaj dva ali tri mogose. Quleverg je v istem
dreku. Tudi oni potrebujejo čas za obnovo izgubljenega. Pa še žetev in
spravilo pridelka je,« in vzdihne, »v smislu učinkovitosti bi bilo res najbolje,
če s to medrejo odstavim Enricha in počistim gnezdo nesposobnežev. Kljub
vsemu, Enricha ne bom odstavil.«
Han oklevajoče reče:
»Zakaj ne boš ukrepal? Dobro veš, kako bo ta plemski zbor potekal.
Vsi bodo polni besed o maščevanju, a nihče nima sredstev niti za obrambo
lastne kašče.«
Malahid prikima in preleti sina:
»Se strinjam s tabo. Čas je naš sovražnik. Glede odstavitve Enricha
so me posvarili tudi moji severni prijatelji. Odsvetovali so mi vsakršno
akcijo v tej smeri. Ne glede na trenutno stanje - zaupam njihovemu mnenju.
Pomislimo, kdo je zasedel kraljevi prestol? Nanj je svojo večno pijano rit
posadil idiot Enrich II. Feowell. Nesposobni drobnjakarski tepec, več zadet
kot trezen, je s svojo strahopetno neodločnostjo še slabša izbira od
preminulega histeričnega manijaka. Do naključja, da si je na neurejeno
sračje gnezdo poveznil krono, je bil brez vsakršnih odgovornosti,« besno
zaključi in se znova razvedri, »tej zadeti kroti in ostalim gobčnim bemejem
naj se v betice vtisne premoč Zeolije in s tem povezana moč!« vzklikne in
se začne smejati. Mogočni stari mož je znan po svojih izpadih smeha. Nihče
se ne spomni, kdaj je nazadnje pokazal slabo razpoloženje. Malahid Zeolski
iskreno ljubi življenje.
125
Han se oglasi po krajšem premoru:
»Vedno omenjaš neke severne prijatelje. So mogoče to tisti, vedno v
temne kute zaviti visoki možje?« ter premišljuje o očetovih čudnih in
skrivnostnih poznanstvih. Za zdaj ga še ni uvedel v svoj krog skrivnosti.
»Fant moj, vse ob svojem času. Pojdi raje na čelo medreje, saj bomo
kmalu ugledali Lithinall,« se grmeče nasmehne. Han prikima in s
spremstvom odgalopira na čelo dolge medrejske kolone. Sledi mu manjša
skupina njegovega taraga. Ponovno ostane brez odgovora.
Zakaj ta skrivnostnost? Kaj moj oče skriva? Nekega dne me bo
moral vpeljati v svoj krog skrivnosti, ako želi dostojno nasledstvo.
Lithinall je starodavno mesto, grajeno v slogu izpred treh tisočletij.
Od tod kvadratna struktura osnovne gradnje. V zlati dobi Svetovnega
cesarstva so vsepovsod vlekli ravne linije, dokaz človekove moči nad
neravninami narave. Načrtovan red razuma naproti naključni kaotičnosti
narave.
Mesto je v maniri sodobnega časa razdeljeno na tri področja.
Zunanje območje se razteza v več smeri izven obzidja in je novejšega
datuma. Precej je podobno Zunanjemu Wendenburgu. Tudi nastalo je
zaradi podobnih vzgibov – cen zemljišč znotraj obzidja. Mogočno obzidje s
trdnjavami v vogalih oklepa Staro mesto. Že za časa starega Svetovnega
cesarstva je s svojimi dvajsetimi metri višine in tridesetimi metri globine
veljalo za eno večjih tovrstnih gradenj. Zlasti v zadnjih letih Zlatega eona je
postalo izjemno pomembno oporišče. V njem je bivalo osemnajst medrej
veličastne Severne armade. K takratnemu prebivalstvu je sodilo tudi
spremljevalno osebje z obsežno hordo hotnic in hotnikov. Po burnem
umiku Severne armade je padlo v roke Set Ureusu praktično nedotaknjeno.
V njem si je nemrtvi lord uredil svojo prestolnico in iz nje nadaljeval severni
krak prodora v srce umirajočega Svetovnega cesarstva. Šele po Koalicijski
126
vojni to mesto postane mesto v pravem pomenu besede.
Znotraj Starega mesta je še eno obzidje okoli najpomembnejše
palače in osrednjega templja. To obzidje je po legendi ostalina enega od
obeh meašikov. Guvernerjevo in grofovo palačo, templje štirim stranem
neba in pripadajoče stavbe je obzidal z desetmetrskim zidom. Ravno izza
tega obzidja naj bi iz sedanje kraljeve palače vladal severu takratnega
Vesoljnega carstva. Po vojni so te nedotaknjene stavbe z obzidjem
spremenili v kraljevi dvor in poimenovali Notranje mesto. Guvernerja
Armade in volilnega grofa Medalarja iz časov Svetovnega cesarstva je v eni
osebi zamenjal dedni kralj. Sodobno Notranje mesto je namenjeno bivanju
osebja kraljevega dvora in njegove osebne falange. Notranje obzidje ima
štiri vhode iz debelih, posebej okrepljenih lesenih vrat. Ob obzidju sta na
notranji in zunanji strani speljani tlakovani cesti. Obe služita predvsem
varovanju Notranjega mesta. Povezani sta z vhodi v Notranje mesto. Cesta
znotraj obzidja je na notranjem robu obdana z zidom človekove višine. To
je eden od dodatnih varnostnih ukrepov iz časov meašike. V boljših časih je
bila ta cesta namenjena varnostni falangi, ki se je do danes skrčila na
stotnijo. Po nedavnem Pokolu pri Sipini so poklano gardno stotnijo na hitro
nadomestili z dvema mestnima stotnijama in redkimi preživelimi kraljevimi
gardisti. Zunanje obzidje obvladuje mestna medreja. Ta vojska je edina, ki
lahko biva znotraj mestnih zidov.
Od razglasitve kraljevine velja patent prepovedi vkorakanja
oborožene vojske v Staro mesto. Za red skrbi nekaj stotnij mestnih
pahadov. Njihovo edino delo je občasno posredovanje pri kakšnem
pivskem pretepu. Zunanje mesto je nastalo po razglasitvi mesta za
prestolnico. Zadnja stoletja hitro pridobiva prebivalstvo zaradi svoje lege,
odprtosti in miru. V mnogočem je podobno Zunanjemu Wendenburgu. Tudi
tu cvetijo različne obrti in zlasti trgovina. Lithinallska tržnica je najbolj
znano trgovsko središče Severa. Mesto je križišče glavnih cest sever – jug
in vzhod – zahod. Ob Južnem Vidalu poteka široka, na poseben način
tlakovana cesta, zgrajena še v cesarskih časih obilja in miru.
Včasih so bili pri gradnjah cest silno natančni in vsaka takšna gradnja
127
je za večnost ustvarjena mojstrovina. Najprej so skopali kar dva metra
globok jarek in vanj zatem nasuli drobljeno kamenje. Čez to drobljeno
kamenje so nasuli precej fini pesek in ga utrdili s težkimi kamnitimi valjarji,
ki so jih vlekli mogočni trirogi. Odrasle živali so težje od stotih krepkih mož.
Tako so naredili dve plasti. Na koncu so na vrh postavili izjemno fino
obdelane do pol metra debele granitne plošče. Obdelava je bila tako
natančna, da med plošče ni šla niti noževa ostrica. Tudi bankine so posebno
natančno uredili. Takšna cesta je praviloma široka deset metrov. Na vsakih
trideset do štirideset kilometrov je urejeno zavetišče, za njegovo oskrbo
skrbi lokalni madej. Najprometnejša zavetišča so živahne krčme s
prenočišči.
Cesta se do daljne Ningeje ves čas drži toka Južnega Vidala. To je
tudi edina dobra cestna vez z Vzhodom. Na zahod cesta sledi toku reke do
Gelsysa, kjer se razcepi. Severni krak se izgubi v pustinji in je že
popolnoma neuporaben, a južni krak sledi reki še malce proti zahodu, zatem
se pri Gelsyskem prehodu obrne proti jugu in se vrne v Medalar zahodno
od Zeloskega višavja. Tudi ta del že dolgo ni preveč obljuden. Starodavna
je tudi še kvalitetnejše izdelana povezava sever – jug. Cesta je še danes
široka osemnajst metrov in vsi mostovi so pripravljeni za dolgotrajnejšo
obrambo. Na močvirnatih predelih so spretno uporabili sistem pilotov,
kakršnega danes v Medalarju nihče ne obvlada. Nekdanje Cesarstvo se je
zavedalo pomena te ceste. V času tragičnega Padca so se ravno ob tej cesti
odvijale najbolj krvave bitke umikajoče cesarske Severne armade. Od
nekdaj velja, kdor obvlada ceste, obvlada deželo.
Han prispe na vrh rahlo dvignjene planote in v daljavi ugleda
prestolnico kraljestva. Tukaj bo počakal očeta. Zadovoljno opazuje lemike,
ki v lahnem drncu hitijo mimo njega. Trobentači so dali znak približevanja
mestu.
Iz tega razgledišča je videti naravnost pravljično. Osrednji grič,
nekakšna pomanjšana kopija (ali karikatura, kakor pač vzameš)
legendarnega Mel'Aruda in njegovega mogočnega gradu, se kopa v
128
opoldanskem soncu. Spokojen mir leži nad pokrajino. Tod ni slutnje
grozeče vojne. Ob vznožju te rahlo dvignjene planote se začne drevored, ki
v poletni pripeki daje popotnikom dobrodošlo senco. Proti severu se vidi
temen trak ceste. Iz veličastnega mesta izhajajo štirje podobni trakovi.
Malahid se na vrhu griča pridruži svojemu edincu:
»Lithinall s svojimi skoraj dvesto tisoč dušami. Nekdaj je v Starem
mestu bivala cela armada osemnajstih medrej s celotnim spremstvom. In ta
armada je bila samo ena od mnogih starodavnega cesarstva. Njena veličina
se nam v teh časih trohnobe zdi skrajno nedoumljiva. A to bili drugačni,
svetejši časi.«
Han samo nemo prikima in zašepeta:
»Drugačni ...,« in požene konja po hribčku navzdol. Podzavestno
obrne glavo na desno, proti zelenilu strnjenega zidu. Spreleti ga srh. S
pogledom objame svečano tišino severnega roba Gozda.
O Gozdu, vedno pisanem z veliko začetnico, krožijo čudne govorice.
Cesta Lithinall – Feowell gre zadnji del neudobno blizu njegovega severnega
roba. Vsekakor nihče več ne verjame govoricam o velikem čarodeju in
začarani palači sredi gozda. Kdo še danes potrebuje čarovnike? V času
Vesoljnega carstva teme so sledili želji po moči in pokvarjeno stopili v
službo basilea. Ta sramotna poteza pohlepa je bila njihova končna pogibel.
Današnji magi, pravzaprav svečeniki neškodljivih kultov, so samo v pisane
kute oblečeni pripovedovalci legend, učitelji vzgoje in tolažniki tistih, ki v
stiski iščejo tolažbo. Nekdanji čarodeji so zgolj mit, obsojen na počasno
pozabo. Človeštvo ne potrebuje magije, čarovnikov in njihovega stremljenja
po moči, saj ta zapeljiva strast prinaša preveč gorkega zla. Človek je
prešibko bitje za resnično moč čarovnije. Samo Vilini so se sposobni s svojo
modrostjo večnega življenja upreti strahotno zapeljivi skušnjavi moči.
129
Skupina se hitro približuje mestu. Promet je vse gostejši. Srečujejo
ali prehitevajo vozove, nosače, potepuhe in druge. Vsa ta gomazeča
množica za hip postane in opazuje hiteče konjenike, zatem znova pohiti za
svojimi opravki. Čaka ga dogovarjanje za tabor očetove medreje. Vsekakor
bo župan Zunanjega mesta presrečen nad prihodom medreje, saj to pomeni
toliko in toliko ljudi, ti pustijo toliko in toliko cekinov. Ni ga čez dober
zaslužek. Največji čarovnik današnjega časa je zlatnik. Razveže vsak jezik,
odpre vsaka vrata in naredi vsak čudež. V Medalarju je posebno zaželen
zlatnik z grbom Zeolije, saj je res zlatnik in ne pozlačeno srebro. Jamstvo
zanj si držal v roki.
Zunanje mesto ima nenavaden privilegij, saj si samo izbere župana na
splošnih volitvah. Drugje župana imenuje bemej. Pogoj za izvolitev je skrb
za blagor svojega ljudstva. Župan mora upravičiti izkazano zaupanje, če želi
upati na vnovično desetletno županovanje. Najbolj se to zaupanje utrjuje z
dobičkom trgovcev in rokodelcev različnih branž. Žvenket novcev je
najtrdnejša popotnica v nov mandat. In mladi zeolski princ prihaja s celo
medrejo dobro plačane vojske. Vsakršni lemiki izven domačega tabora
vedno veliko zapravijo, a Zeolci so še posebej razsipni.
Župan že čaka majhno skupinico jezdecev s Hanom na čelu. Pred
njim ustavijo konje in debelušni mož z začetkom pleše jih pozdravi s
kratkim priklonom:
»Dobrodošli spoštovani prihodnji bemej Zeolije, dobrodošli,« in se še
enkrat prikloni.
Han se zaveda, mož pred njim se ne klanja njemu, temveč denarju,
ki ga bo mesto zaslužilo. S tem ni nič narobe. Župan mu bo priskrbel, kar
išče in šteje samo to. Sodobna zavezništva pač temeljijo na otipljivem
cekinu. Han vrne droben poklon, čeprav je župan zgolj liberos:
130
»Pozdravljen spoštovani gospodar,« in sestopi s ponosnega belega
konja. Župan poznavalsko odvrne:
»Kako lepa žival,« in se zresni, »seveda ne bova kramljala o konjih,
temveč o namestitvi vedno dobrodošle silne vojske. Za tabor uporabite
običajni prostor. Potrebujete kaj posebnega ali organiziram običajno
pošiljko?« skoraj ljubeče vpraša. Pomane si debele roke. Mož uživa dobro
hrano in tega ne skriva. Rad ima pojedine. Ob vsakem velikem mogosu
gosti denarne pomembneže mesta. Zunanje mesto je znanilec novih časov,
novega upanja za človeštvo. To mesto je čisto drugačno od mesta istega
imena, skritega za sivino Obzidja.
Han z očmi zaokroži po prostoru, se zresni, in z nasmeškom odvrne:
»Za začetek pripeljite običajno pošiljko. Za dodatne usluge se boste
dogovorili z našimi jamiti. Saj veste, kaj potrebujejo možje in žene. Vi ste
odlični mojstri za zadovoljevanje teh potreb,« in župan mu vrne nasmeh.
Kako lepo je poslovati s praktičnimi ljudmi.
Han kratko prikima, se rokuje in spretno skoči na sedlo. Odhiti proti
očetu. Njemu ne bo dano veliko možnosti za uživanje gostoljubja. Staro
Mesto ni tako zabavno. Pravzaprav je silno dolgočasno.
Zakaj moram v tisto turobno grobnico?
Oče in sin z najožjim spremstvom vstopijo skozi glavna zahodna
vrata. V glavnem jih pričakajo naključna zijala in pahadi, zadolženi za varen
in predvsem neoviran prehod. Živahen hrup Zunanjega mesta nadomesti
grobna tišina Notranjosti. Na konjenike pritisne zlohoten duh morečega
propadanja. Zatohli vonj davne preteklosti neusmiljeno pritisne na čute.
Tod še modrina neba ni tako bleščeča.
Grof prekine dušeč pokrov nadležne tišine:
131
»Sin moj, to obzidje me vedno navdaja z občudovanjem starih
mojstrov. V vseh teh stoletjih po starem cesarstvu nismo še zgradili ničesar
podobnega. Samo flikamo to, kar smo pograbili po padcu basilea. Poglej te
ljudi,« ter s pogledom zaokroži po množici:
»Prestrašeni so. Mnogi njihovi svojci ali prijatelji so s kraljem na čelu
odšli v Onostranstvo, kjer čakajo na El en jabavun. Zaradi lahkomiselne
pustolovščine so našli svojo večnost v orčjih loncih in ražnjih. Samo El ve,
kaj so natvezli tem ljudem. Strah jih hromi. Poglej jih. Samo poglej si jih!«
dvigne glas. Njegov mogočni smeh groteskno odmeva po neprijetno tihi
ulici. Najbrž so še templji žalosti boljšega razpoloženja od tukajšnjih ljudi,
prizadetih od toliko smrti bližnjih. Staro mesto je popolni kontrast
Zunanjega mesta. Kot bi starovečen kamniti zid s svojo tiho mogoto dušil
radost življenja. Han se namuzne:
»Vprašanje je, česa se bolj bojijo? Grožnje z Vzhoda ali morebiti
tvoje medreje? Zunaj obzidja so veseli tvoje vojske, ker služijo z njo. Tod
je drugače. Vojska ne sme v mesto, zato ni zaslužka. Kjer ni zaslužka, tam
so temne misli. Danes je velikemu čarodeju ime zlatnik,« nadaljuje in s
srepim pogledom spremlja puščobno ulico.
Malahid se zareži:
»Ni pomembno, ni pomembno,« in trdo pribije, »tem cepcem
moram naliti čistega vina. Do mrtvega se morajo napiti resnice o svoji
nesposobnosti. Najpomembneje od vsega je naslednje,« dvigne glas.
Hlastno zajame sapo in odločno doda:
»Predvsem moram preprečiti Božanski osebnosti lahkoten sprehod
do naših mej. Kdor koli se skriva za tem imenom, se mora na poti do nas
temeljito utruditi. To se bo zgodilo samo tako, da ga nadlegujejo na poti od
prelazov do naših ožin. El ve, kaj počne pod prelazi.«
Malahid se zakrohota:
»Dokler bo kraljeval tisti kurbirski pijanec, pozabi na kaj takšnega.
132
Višek zmage razuma v teh razmerah bo skupna obramba nekje na sredini
kraljestva.«
Han prikima:
»Kot je v legendarnem eonu rekel Omir III, kralj Arimeje - pravi
vojskovodja ne zmaga v bitki na svoji zemlji, temveč vojno drži čim dlje od
svojih meja. Najlepša je zmaga, dosežena s tujo vojsko, s tujim denarjem,
na tuji zemlji.«
Grof se glasno zasmeji:
»In ta modrost vojskovanja še vedno velja.«
Han se spogleda z Arijem in zadržano nadaljuje:
»Imam nekaj sumov glede nadaljevanja vojne. Basilea najbrž
pripravlja večji udarec in čas izkorišča za zbiranje vojsk. Tam na vzhodu
hladno koordinira svoje horde. Videl sem, kako zlahka so zmleli naše
medreje. Na Sipini nisem videl nobene posebne strategije. Zaradi neumne
kraljeve taktike sploh ni bila potrebna. Vse je opravil zgolj odlično odmerjen
fizični udarec. Zmagala je najosnovnejša taktika, direkt na gobec. Basilea se
zaveda – tako lahko uspe le enkrat. Ponovitev istega nima več upanja na
uspeh. Zgolj neumni razume slučajno zmago svoje neumnosti kot rezultat
modrosti. Naš nasprotnik pa gotovo ni neumen. Mene zmrazi ob misli, česa
je zmožen naš nasprotnik glede na zbrano vojsko. Najbrž bo treba vpreči še
kaj več od primerne gorjače. Oče, glede na tukajšnje stanje, v tej vojni ne
moremo zmagati. Se zavedaš tega?«
Malahid se glasno zakrohota:
»Dragi sin, iz tebe bo nastal še velik grof Zeolije in mogoče še kaj
več. Prstan bo rad objemal tvoj vladarski prst.«
Pridejo do velikih vrat Prestolnega mesta. Ponovno jih spremljajo
133
prestrašeni, hladni pogledi naključnih zijal.
Malahid na hitro preleti slabo vzdrževan zid:
»Temu rečejo vstop v prestolno mesto.«
Han doda:
»To je nekakšna smešna kopija notranjih obročev Wendenburga.«
Grof ugotovi:
»Nobenega sprejema, ničesar. Še naše zastave niso dodali. Očitno si
je Enrich vzel pravico, da Zeolsko grofijo naredi nepomembno. Slabo zanj.
Najbrž temu pijancu še ni kanilo, kar je jasno poslednjemu otroku mesta,
brez naše vojske ne more načrtovati niti pregona ubežnikov iz svoje osebne
ječe. Koga bo poklical na branike kraljestva? Kmete Vzhoda ali trgovce iz
Zunanjega mesta?« odmeva njegov glas.
»Zakaj smo sploh tukaj, če nisi prepričan o naši vlogi?« vpraša sin.
»Zadnje kar potrebujemo, je uničujoč razkol. Raje namesto hitrega
sesutja kraljestva požrem kakšno drobno ponižanje. Nočem prehitrega
navala orčjih hord na naše meje. Naj se zveri pred trkanjem na naša vrata
vsaj malce zadržijo in se pozabavajo na teh širjavah. Kot sem že rekel, čim
dlje,« previdno odvrne. Znajdejo se v Prestolnem krogu.
Malahid se v hipu popolnoma zresni. S srepim pogledom opazuje
okolico s pozornostjo čuječne zveri. Tudi maloštevilno spremstvo se napne
kot struna. Tlakovana cesta se zložno dviguje proti palači. Hiše na levi in
desni so popolnoma enake. Tudi omet imajo enako zanemarjen. Mnoge od
teh hiš so prazne. Svoje dni so bile namenjene tod živečim jamitom. Teh
zdaj ni več. V njih biva precej manj številno in predvsem manj premožno
osebje kraljeve palače. Lepše urejene so samo hiše višjih dvornih
uradnikov. Slednje se skoraj vse postavljajo z lepo urejenimi fasadami in še
lepšimi vrtovi. Han prekine mučno tišino:
134
»Palača je slabo zavarovana. Večina gardistov je končalo v
nesrečnem pokolu. Z ulice pobrani nadomesti niso vredni beračevih cunj,«
se razgleduje okoli sebe, »če je to največ, kar ima kraljevina,« ko s
pogledom premeri ležerna gardista in poznavalsko nadaljuje, »potem se bo
vzhodni kraljevič udobno sprehodil do naših mej.«
Han resno doda:
»Veliko bomo dosegli, če zadržimo prehiter razkroj. S pametnim
razmeščanjem in načrtovanjem lahko številčno šibkejša vojska potolče
precej močnejšega nasprotnika. Dober vojskovodja se vživi v sovražnikov
um. Zmaga tisti, ki obvlada svoj način vojskovanja, ozemlje, kjer se bodo
bíle bitke in vsili sovražniku svojo strategijo. Tako sovražnik nehote razgali
svoje slabosti. Na njih potem pritisneš kot s soljo na odprto rano. Veliki
vojskovodja je umetnik, a povprečen zgolj obrtnik. Kdor obvlada umetnost,
je sposoben ustvarjanja veličastnih umetnin zmagoslavja. Obrtnik naredi
zgolj obrtniški izdelek, včasih dober, včasih povprečen, a nikoli odličen. To
je nauk Koalicijskih vojn.«
Malahid se znova nasmehne.
Moj sin postaja filozof vojskovanja.
Naslov bemeja hiše dedujejo ali kako drugače pridobijo moški
nasledniki. Samo moški služijo vojsko in ta služba je pogoj za dedovanje
plemenitega naslova. Izjema je Zeolija, kjer lahko vojsko služijo tudi
ženske, čeprav ne morejo naslediti titule bemeja. Vsak bemej mora skrbeti
za vojsko, zbrano na svojem fevdu. Medalar je dedna fevdalna kraljevina
praktično ves čas svojega obstoja in ves ta čas vlada hiša Feowell. Kralj ima
dvojno vlogo. Izhaja iz najmočnejše plemiške družine z največ vazali in v
tej vlogi je fevdalni gospodar (bemej, šezek) svoje grofije (mabeja, vil.
mabejea). Neposredno oblast ima zgolj v svoji grofiji. Nad drugimi
grofijami in vojvodstvi nima nikakršne neposredne oblasti. Svojo precej
135
ohlapno kraljevo oblast izvaja samo preko plemstva preostalih štirih velikih
hiš. Zaradi takšne ureditve ima kralj precej manj realne oblasti od
nekdanjega dednega grofa. To je koncesija, na katero je njegov močni in
karizmatični prednik zlahka pristal, saj je vladal z neuradno osebno
avtoriteto. Njegovi nasledniki niso podedovali karizme in avtoritete, ostala
pa je ta ohlapna posredna oblast. Vsak vladar Velike hiše udobno vlada
svojemu fevdu in opravlja tisto malo formalnih dolžnosti do osrednje
kraljeve oblasti. Dokler ni na mejo prikorakala dovolj resna in otipljiva
grožnja, je vse delovalo. Vsaka roka je vedno našla roko, ki jo je umila ...
Temni oblak grožnje se obesi nad vzhodno mejo in krvavo potrka na
preddverje Medalarja. Sistem ohlapnih pogodbenih povezav je na hudi
preizkušnji. Vsako enotno delovanje vseh velikih hiš, brez odločne
neformalne avtoritete, zahteva mučna pogajanja. Ker se vlada po rodu in ne
sposobnostih, so takšni dogovori običajno neučinkovita vezana trgovina.
Zbrane plemiče pričaka velika okrogla miza, bogato obložena z
raznimi dobrotami. Okoli nje v udobnih stolih sedijo hesed malahidi in
njihovi najpomembnejši vazali. Po tradiciji se plemski zbor odvije en mogos
po kronanju. V danih okoliščinah dogodki zahtevajo takojšen zbor. Zaradi
nujnosti zadev preskočijo večji del tradicionalnega klicanja, spoznavanja in
ostalega utečenega protokola. Enrich se želi pokazati v skromnosti, kar je
presenetljivo glede na njegovo dosedanje življenje. Malahid skrbno opazuje
vse prisotne.
Kralj prekine bolj ali manj vljudna kramljanja:
»Gospoda, tukaj smo se zbrali zaradi nujne zadeve.«
Njegov malce visok in raskavi glas ne zveni nič kaj kraljevsko. Leva
roka se mu brez običajnega šilca močne doze z vonjem po modrilcah rahlo
trese, zato jo drži pod mizo. Na glavi mu manjka kar precej las, a preostalo
136
naglavno kocinovje ima večinoma precej neurejeno. Vse oči so uprte v
pregovorno neodločnega moža:
»Vsi se zavedamo grožnje našemu načinu življenja. Preklet naj bo,
ker je končal življenje mojega cenjenega brata in mi na pleča zvalil to
neprijetno breme. Hitro moramo ugotoviti, kaj nam storiti. Naši ukrepi
morajo biti odločni, smeli in brez oklevanja. Sovražniku moramo pokazati
svojo gorjačo. Basileju, Božanski osebnosti ali kakor koli se že imenuje tisti
razbojniški poglavar, ne sme pokukati na naša bogata vzhodna polja. Vsi
moramo sodelovati v usklajeni akciji, vsak v skladu s svojimi možnostmi.
Ta vzhodna nadloga se tiče vsakega od nas. Že zdaj nas je preveč stalo.«
Vzame si predah. Svojo čašo modrosti je izpraznil. Takoj se oglasi
razjarjen Tit Langer, sin Lina Langerja:
»Najprej se posvetimo vzroku poraza. Tu ni kaj veliko za
modrovanje!« besno zarenči in prst usmeri v Hana Zeolskega, »reče se mu
brezglavi beg Hana Zeolskega v družbi s še enim neodločnim
nesposobnežem, Sagraškim posestnikom. Namesto napada v sovražnikov
hrbet sta preprosto pobegnila in svojo strahopetnost imenovala organizirani
umik. To se zgodi, če se brezkrvnega konjerejca imenuje za bemeja. Ta
zgodba se mora enkrat za vselej dokončati!«
Tit je človek majhne rasti, še najbolj podoben prevelikemu škratu. V
kito speti gosti lasje so značilnost plemstva Langrove dežele. Glasno mu
prikima tudi šelgeac Quelverškega bemeja, Pandal III. Quelverški.
Malahid prišepne Hanu:
»Vidiš, zdaj se bosta pokazali kraljeva nemoč in njegova bridka
neodločnost. Samo živcev ne izgubi, naj si dajo duška ti incestni črvojedi.«
Han prikima. Kralj molči. Oglasijo se tudi drugi, predvsem pripadniki
plemstva Langerja, Quelverga in vzhodni vazali Feowella. Te hiše so že
nekaj časa v tihem sporu s povezavo Zeolijo – Sagras. V ozadju je neka
precej neumna zamera izpred nekaj generacij. Govorijo povprek, brez repa
137
in glave in nihče ne ohladi vretja zmede s treznimi besedami. Kralj zgolj
neprizadeto opazuje ta stampedo križnega govorjenja in nezainteresirano k
ustom nese kelih vina. Na dušek ga mirno zvrne in strežaj mu natoči
novega. Vajo hvaležno ponovi še trikrat in brezvoljno opazuje verbalno
besnenje plemenite gospode. Nima ne volje, niti moči za resnejši poseg v
brezplodno prerekanje. Dokler je čaša pred njim redno polnjena, ga prav
nič ne briga besedni ravs okoli njega.
Malahid, Han in najpomembnejši vazal Zeolskih, Arij Landogar,
molče opazujejo kraljevo pitje. Malahid tiho prišepne:
»Bebci nas blatijo, mimogrede se medsebojno pričkajo, a neodločni
cepec se ga bo na mrtvo nalil. Temu moram narediti konec. Ko bo
pijandura zlezel pod mizo, je igra zaključena.«
Han ponovno prikima in poišče meglen kraljev pogled. Plemski zbor
vodi kralj in če se kralj ne oglasi, pač poteka po svoji poti. Tudi njegov
koščeni majordom Henor Teoniss vse skupaj nemo opazuje. Obubožan
pleidik nima pravice do poseganja v debate zemljiških gospodarjev.
Malahid počaka še nekaj minut, ko telo dvometraša grozeče skoči na
noge in grmeče zarjove:
»Vi škrateljni! Govoričite in sodite o nečem, česar ne veste!«
Nekdo mu hoče vskočiti v besedo, a ga grobo prekine:
»Tišina! Dovolj ste blatili mojega sina, mojo deželo in moje ljudi!
Kaj ste počeli v času nesreče pri Sipini? Kaj?« in vsi umolknejo. Zatem
mirneje, skoraj prijazno navrže:
»Ždeli ste med nogami svojih priležnic in priležnikov! Podobni se
najnižjim sužnjem in ne plemenitim gospodom. Pozabili ste na vse manire
dvorne etike!« in znova grozeče izbruhne, »torej dovolj!«
Udari po mizi z vso silno močjo svoje mogočne pesti. Nekaj
138
kozarcev se prevrne in ostali pribor presunljivo zažvenketa. Vsi v hipu
utihnejo. S pogledom, polnim švigajočih strel besa, prestreli prisotne. Vsi se
hipoma potuhnejo. Kralj sam zase nekaj šepetaje preklinja, saj se nanj
zvrne sveže napolnjen kozarec. Njega namesto brezplodnega prerekanja
jezi izguba čaše rujnega.
Ne ozira se na kraljevo kruljavo nerganje. Strogo nadaljuje:
»Verjemite mi, nočete me še bolj razkuriti,« in z jeznimi očmi šviga
med obnemelimi plemiči. Vsi so zamrznili v položaju, v kakršnem jih je
našla njegova jeza. Tiho in odločno nadaljuje:
»Moj sin ni pobegnil in nikogar ni silil k begu. Najbrž v svojih pijanih
glavah ne ločite taraga od desetih medrej. Šelgeac Zeolije je imel nalogo,
naj se domov vrne živ in zdrav. S svojim treznim odnosom in spoštovanjem
očetove volje je preživelim omogočil organiziran umik. Rešil je dve
konjeniški medreji, saj bi brez njegovega opozorila gotovo padli v past.
Brez njega bi zdaj namesto vašega, pokopaliških kurb vrednega prerekanja,
poslušal korake basilejine vojske. Han je pustil sovražnika v negotovosti.
Med umikom je dal požgati vse, kar je uporabnega od Sipin do prelaza,« in
globoko zajame sapo:
»Posvetimo se še porazu! Nehajte se slepiti! Za pokol je krivo
izključno zgrešeno načrtovanje, povezano z neverjetnim podcenjevanjem
sovražnikove sile. Žalostna katastrofa je posledica ignoriranja podatkov
sagraških izvidnikov in neupoštevanja osnovnih pravil vojskovanja. Napad
strnjenih falang, brez lokostrelcev in konjeniške podpore, se sploh ni mogel
drugače končati, kot se je, s popolnim porazom. Vbijte si v svoje trde
betice, ni kriv Han, temveč neverjetno malomarna priprava v navezi z
neverjetno idiotsko lahkomiselnostjo! Kateri cepec bo prečkal reko pred
nosom sovražnika?« in ostro dvigne bučno odmevajoč glas, »ako bi
plemenita Han in Leot napadala orčjo vojsko, ne bi zmogla s svojo peščico
vojske spremeniti izida bitke. Kraljevič, kdor že vlada vzhodnjaški vojski,
se zaveda svoje zmage. Dobro ve, zmage ni dosegel s prefinjeno taktiko,
temveč z dobro odmerjeno brco v nespretno postavljenega nasprotnika. V
139
bitki ni zmagal basilea, temveč so jo izgubile lahkomiselne neumnosti naših
mahibov. Če uporabim besede svojega sina, sovražnik je opravil povprečno
obrtniško delo samo zaradi naših neumnosti. A to je mimo,« stiša glas in
tiho nadaljuje, »prekinimo debato o krivdi, temveč se iz storjenih napak raje
česa naučimo. V prihodnosti ne smemo izpasti slabši od vajencev. Prisilimo
basileo, naj pokaže vse, kar zmore! Na svojih ravnicah, če do tega pride, ga
pričakajmo čisto drugače! Ne smemo mu dovoliti, da je dovolj samo drobna
obrtniška veščina. Zaradi umetnine mojega sina zdaj okleva in brusi
kremplje. Dopolnjuje svojo vojsko in jo pripravlja za naskok. Namesto
obtoževanja se raje vprašajte, kaj ste dosegli v tem mogosu? Koliko sveže
vojske ste pripravili?« zaključi in sede. Vsi nemo bolščijo v njegovo
mogočno postavo.
Vmeša se do zdaj molčeči dvorni upravnik majordom Teoniss:
»Oprosti dragi Zeolski bemej, mladega Tita in druge je verjetno
malce zaneslo z nespretnim postavljanjem nepotrebnih sodb. Naj mu bo
oproščena mladostna zaletavost. Pustimo to za sabo, raje najdimo dogovor
za skupno akcijo, za skupen napor. Vse drugo je izguba časa.«
S svojimi koščenimi rokami, udrtimi ličnicami in okorno zibajočo
hojo ga v mraku zlahka zamenjaš z goblinom. Glede tega kroži kar nekaj
zabavnih zgodbic.
Malahid se spogleda s starcem in se hitro pomiri:
»Prav imaš. Ta svet ni sklican za medsebojno obtoževanje in to naj
velja za vse. To je zadnje, kar potrebujemo. Dragi prijatelj, razgrni nam
načrte! Gotovo imaš kaj v mislih.«
Zaveda se, da z vzkipljivostjo ne more prispevati k rešitvi težav.
Dobro pozna Henorjeve sposobnosti. Stari pleidik je edini razumen človek v
kraljevi bližini. Sicer mu manjka intelektualne ostrine, a tovrstno
pomanjkanje obilno nadomešča s sistematičnostjo, redom in filigranskim
občutkom za podrobnosti.
140
Henor leno prikima, z brezizraznimi jeklenimi očmi preleti zbrano
plemstvo, in dolgočasno odvrne:
»Sovražnika moramo uničiti, preden potrka na naša mestna vrata. To
je menda vsem dovolj jasno.«
Vsi molče zrejo v njegov koščeni obraz, zato nadaljuje:
»Imamo štiri možnosti. Vse možnosti zahtevajo od nas napore,« in
dvigne v zrak tri prste ter jih sklene v pest. Zatem iztegne palec in pomaha z
njim:
»Prva in vsaj meni osebno najljubša je,« se ledeno nasmehne, »s
sovražnikom v najkrajšem možnem času opravimo sami. Hitro zberimo
potrebno vojsko. Vsak bemej naj prispeva svoj delež. Še preden se horde
živali razlijejo po plodni ravnici, udarimo preko prelaza. Pogoj za to je samo
en!« poudari besedo in vzdihne, »vsak bemej mora nemudoma zbrati
vojsko in jo v pospešenem maršu poslati na zbirna mesta pod prelazi. Časa
za junaško pesnjenje nimamo. Vsak izgubljeni dan je sovražniku podarjen.
To je prva, meni osebno najljubša opcija. Žal pa je v danem trenutku, ob
danih razmerjih sil, najtežje izvedljiva.«
Iztegne palec in kazalec:
»Obravnavajmo še verjetno možnost, če nam spodleti pri
pravočasnem zboru. Torej drugo,« dvigne še kazalec, »kaj lahko storimo,
če nas sovražnik prehiti in nas naskoči, preden se zberemo? Torej
razmislimo tudi o tej, za nas bistveno manj ugodni možnosti,« naredi
premor, zajame sapo in na svoj dolgočasni način nadaljuje, »resno
razmislimo o aktivni obrambi nekje na Ravnici. Vsako dodatno
zavlačevanje pomeni manj možnosti za uspeh. Globlje, kot se bo orčja pest
zarila v naše riti, bolj bo bolelo! Torej se pripravimo tudi na vojskovanje na
svoji dragoceni Ravnici.«
Vsi molčijo. Oči so uprte v moža z dvignjenim palcem. Oglasi se Tit
Langer in nestrpno prekine tišino:
141
»Kaj ostaja še več možnosti?«
Teoniss ga strogo prebode in dvigne še sredinec:
»Plemeniti bemeji, dolžan sem predstaviti vse možnosti. Naj
nadaljujem. Tretja možnost je po mojem mnenju še manj ugodna. Ima vsaj
dve pomanjkljivosti. Njena izvedba ni popolnoma odvisna od nas in, kot
drugo, zahteva določene koncesije v našo škodo,« in hitro premeri vse
prisotne. Kolikor zmore, dvigne glas in odločno nadaljuje:
»Cesar Shedanije nam je dolžan uslugo. Enrich naj s patentom
zaprosi Leona za pomoč in skupaj zbijmo orčje čekane tja, kamor sodijo.
Osebno nisem naklonjen tej opciji, vendar sem jo dolžan omeniti.«
Po krajšem premoru ponovno preleti omizje s svojim neizrazitim
srepim pogledom in dvigne stisnjeno pest. Molk leže na omizje. Priplazi se
duh morečega pričakovanja. Trpko doda:
»Obstaja pa še ena možnost, saj sem omenil štiri možnosti,« in vse
znova prestreli z mračnim pogledom, »ob pomisli na to, kar vam moram
ponuditi zgolj zaradi mirne vesti, me grabijo krči v želodcu,« in zajame
sapo. Vsi molče čakajo na njegove besede. Končno tiho reče:
»Ta odvratna opcija predvideva sledeče,« vzdihne in skoraj grozeče
nadaljuje, »ne skočite pokonci, kar bom rekel. Pošljimo kraljeviču, Basileju
ali kdor koli že vlada orčjim hordam, kurirja z mirovno pobudo. Poskusimo
ta spor rešiti na miren način. Mogoče za konec vojne ne bo zahteval
predragih koncesij. Najbrž se lahko odpovemo ozemlju na drugi strani
prelazov, saj so že izgubljena,« in se sreča z Malahidovim jeznim
pogledom, odkima, zamahne z roko in resno pribije, »ta zadnja možnost je
nekaj, v kar bi privolil samo na kraljev in vaš soglasni ukaz. Sam zanj ne
storim niti za mušji pljunek.«
Vsi še kar molčijo. Vse oči so uprte v koščenega uradnika. Nihče ne
polaga pozornosti na kraljevo nerazločno momljanje. Komu mar za tegobe
omamljene pijandure?
142
Teoniss ponovno zajame sapo in stisne roko v pest:
»Osnutek je preprost,« vse premeri in nadaljuje, »pod prelazi
zberemo vojsko v mogosu in pol, še pred koncem sezone. Glede na moč
sovražnikove vojske in prikazano veščino mora vsak bemej prispevati vsaj
dve medreji lemikov in dve medreji mašagov. Kdor nima dovolj vojske, naj
povrne stroške tistemu, ki vojsko ima. Šestnajst medrej je najmanjša možna
sila za uspeh. Vse, kar je manj, vnaša v ta načrt preveč nejasnosti.«
Takoj v besedo živčno vskoči Lin Langer:
»Hej, počasi! Kje naj tako hitro dobim toliko vojske in kdo jo bo
opremil?« Niti konča ne dobro, se oglasi tudi Paulis Quelverški:
»Se spoštovani gospodar Teoniss zavedate, koliko napora in
zlatnikov predstavlja zbiranje takšne vojske? V tako kratkem času, zlasti ne
pred jesensko žetvijo, ne morem zbrati teh štirih medrej! Preveč zahtevate.
Kdo bo pobral pridelek, če bodo moški v vojski? Ženske? Bi vi poslali
svojo ženo na polje? Ampak vi tega ne veste, saj ga še niste namočili v
žensko. Naj zabavo plača tisti, ki si jo je izmislil!« in jezno ošvrkne Arija.
Henor presliši neokusno opazko in ledeno pribije:
»Najbrž vam ni jasna resnost položaja. Brez predlagane akcije ne bo
nobene žetve. Edino žetev bo imel sovražnik s svojimi orki. Na ražnju ne
bo delal razlik med moškimi in ženskimi. Pravzaprav orkom na ražnju
najbolj teknejo dojenčki. Kaj namenijo plodnim ženskam, vam raje ne
povem, ker je to preveč za vaša nežna ušeska,« in njegov hladni glas se
zareže v prisotne, »verjemite, delo žensk pri žetvi ni vaš največji problem.
V prihajajoči vojni ne bo šlo zgolj za ozemlje ali nekaj kašč žita, temveč gre
za golo preživetje. Žal smo izgubili veliko dragocenih medrej in s tem se
moramo sprijazniti. Doživeli samo poraz v bitki. To nam ne sme vzeti
bojevitosti. Vojna za Medalar se šele začenja. Sovražnik je nakazal totalno
vojno brez viteštva. Ne gre za čast, gre za pravico do nasledstva Kadešaha.
Preživela bo samo ena stran, druga bo izginila izpred božjih obličij. Vse
napore moramo vložiti v preživetje svoje strani,« dvigne piskajoč glas in
143
mračno doda, »v nasprotnem nas čaka usoda pozabe.«
Malahid mirno doda:
»Zeolska grofija bo prispevala svoj delež na dogovorjeno lokacijo in
še dodatno vojsko v skladu s cenikom. Ker smo velikodušni, bomo na dan
zbora prišli s tremi poklicnimi in tremi sklicnimi medrejami,« zajame sapo in
ledeno pribije, »seveda bomo vojsko premaknili na izhodišče, ko boste tudi
preostali plemeniti bemeji sledili našemu zgledu,« in tiho doda, »primerna
bojna medreja tabori pred mestnimi vrati. Lahko jo takoj pošljem na vzhod.
Potrebujem samo vaše patente za prehod. V tednu dni lahko pošljem še pet
polno opremljenih medrej. Dve od teh bosta konjeniški, a dve bosta
opremljeni z oblegovalno tehniko. Potrebujem samo zborno mesto in
potrebne patente. Takoj sem pripravljen podpisati obvezujoč patent in ga
zapečatiti s svojim prstanom.« Dvigne pest s kopijo svojega legendarnega
vladarskega prstana:
»Seveda podobno velja za vse. Vsakdo mora vložiti ustrezno vojsko
ali primeren kup zlatnikov. Lahko se dogovorimo za drugačno razmerje
prispevkov v škodo moje mabeje, a potem v skladu s patentom o
sorazmernosti zahtevam vso odgovornost in pristojnost za izvedbo bojnega
načrta. Na koncu pa seveda pričakujem tudi ustrezen delež plena in
zemlje,« in prekine ponovno začeto prerekanje.
Zaveda se - poleg kraljeve hiše ima samo Zeolija dovolj vojske za
izpolnitev predlaganega načrta. Vsi ostali morajo najprej izvesti dolgotrajno
mobilizacijo v času jesenske žetve ali s stisnjenimi zobmi najeti pripravljene
medreje. V vsakem primeru jih bo ta vojna izčrpala. Kralj med dvema
kozarcema vina z močno alkoholno noto v glasu neodločno zamomlja:
»Moramo zbrati, karkoli je že potrebno. Moj zvesti služabnik je
navedel svojo oceno potreb. Verjetno od cenkanje ni koristi. Verjamem
Henorjevim besedam. Moj pokojni brat mi je zapustil same probleme.
Preden si spet športno skočite v lase,« poplakne grlo z vinom in še tišje
nadaljuje, »dajmo malce razumno, kako naj rečem,« zvrne kozarec in
zmedeno zapiska, »moj služabnik ima rad malce rezerve. Sagras recimo
144
sploh ni prisoten, saj so ga pojedli orki,« se malce zasmeji in z rokami se
komaj ujame na rob mize. Alkoholni hlapi že delujejo:
»Paulis in Lin, ne bodita taka škrta, a ti Malahid, bodi malce
skromnejši pri financah.«
Malahid že hoče nekaj reči, a mu Han prišepne:
»Pusti pijanduro. Saj ga vidiš. Kmalu bo padel pod mizo in se
pokozlal.«
Malahid prikima in kralj nadaljuje z vse bolj zapletajočim jezikom:
»Feowell bo dal dve konjeniški na konjih, pa dve kmetavzarski. Za
tri zlatnike na glavo dam pešake, za dva dodatna zlatnika pa še konja. Na
tržnico torej dajem medrejo pešakov, dve medreji kmetavzarjev in kakšnih
dva tisoč konj. Tudi ti bi lahko ponudil takšno tarifo. V teh časih, ko gre za
naš obstoj, si lahko dovolimo malce nižje cene. Pol svoje ponudbe dajem
na kredo, lahko plačate tudi z devicami, devičniki, konji, žitom, sužnji ali
ozemljem. Izberite sami, presenetite me,« mu glas zastane, a ga z novim
požirkom požene v tek, »če je radodaren večno plemeniti pokončni
Malahid, grem z radodarnostjo do konca. Drugi se zmenite za preostanek
in,« znova prekinitev zaradi žeje, »svoje kurbirske ženščine boste morali
nagnati, naj poleg valjanja po skednjih z vašimi smrdljivimi služabniki
počno še kaj drugega.«
V dvorani završi. Kralj znova zvrne čašo, služabnik mu nalije novo.
Zamahne z roko. Prevrne kozarec. Nekaj zamomlja in nadaljuje s svojim
govorjenjem:
»Dragi moji, ne zanima me, kako boste na kup zbobnali vojaštvo, a
ga boste morali. Med klanjem orkov vam niče ne bo pokradel kamre in
nategnil vaših skurbanih ženščin. Ljubček moj,« udari uradnika med
lopaticama, da se kar strese, »kar zmeni se z druščino, kje in kako!«
Henor stisne ustnice, prikima in ponovno vstane. Bliskovito zbrane
145
ošvrkne s srepim pogledom. S kretnjo utiša rojevajoče se prerekanje:
»Oprostimo njegovemu veličanstvu za malce nerodno izbiro besed,«
in se posveti načrtu, »Arij je za zbirališče izbral Leng. To je primerno
mesto, saj je dovolj globoko na ravnici za primer neprijetnega presenečenja
in omogoča enako hitre premike proti vsem trem prelazom. Tam se bomo
dogovorili o nadaljevanju kampanj.«
Ponovno spretno obrne kraljeve ne ravno plemenite besede. Takoj se
vmeša Tit:
»Pozabili smo na Leota Sagraškega,« in navrže, »njemu najbrž
najbolj gori pod ritjo. Zanj mora veljati enako.«
Na Sagraškega posestnika so kar pozabili, saj ni bil med povabljenimi
za ta zbor. Posestvo je najmanjša grofija. Posestniku že vsaj pet stoletij
niso priznavali statusa velike hiše. Mejna grofija ima že od nekdaj najmanj
prebivalstva in plodne zemlje. Zadnji dogodki so jo pahnili na rob
preživetja.
Nekdo vzklikne:
»Tako je! Sagras je najbolj ogrožena dežela in orki tam plenijo!
Mogoče so oni krivi, da so šli nad nas. Najbrž so jih izzivali!«
Ponovno se vname križno kričanje. Plemski svet se hitro pogrezne v
novo močvirje neplodnega prerekanja, ki je že velikokrat ohromilo vsakršno
razumno odločanje. Malahid nekaj časa posluša to bizarno tekmovanje v
blatenju Leota in njegove maloštevilne vojske. Slednja je, zaradi padca
Ningeje in ostalih ravninskih naselij, popolnoma zdesetkana. Malahid se
jasno zaveda vojaške nepomembnosti najvzhodnejše grofije. V vojni
takšnega obsega s preostankom svoje vojske nima nobene omembe vredne
vloge. Vsa njegova vojska je izgorela v neenakem boju za zahodni rob
Vzhodne ravnice. Od Sagrasa je ostalo nekaj nepovezanih zaplat težko
dostopnih gorskih dolin. Ponovno besno udari po mizi. Kozarci poskočijo.
Vsi umolknejo.
146
»Draga gospoda, to vaše skupinsko drkanje nad kozjo ritjo ne vodi
nikamor! Sagraško posestvo nima niti poštene falange ali taraga. Vse, kar so
imeli, so pokurili, ko ste se vi čohali po jajcih. Tam so mnoga leta krvaveli
za varnost vaših nehvaležnih gnezd in zdaj so končno izgoreli, skoraj
izginili. Sovražnik jih je dobesedno odplaknil s plodne ravnice. In vi? Tako
jim vračate? El naj vam iz devic naredi vlačuge in v vaše plemenite žene
položi seme brezkrvnih pankrtov!« zažuga s pestjo in besno zagrmi nad
prisotne, »brez našega odločnega in naglega odgovora bo Sagras kmalu
zgolj pokopališče. Te vaše neumnosti so vredne rezanja jezikov. Takšnega
nehvaležnega barabinstva, kot ste ga pokazali, ne najdete niti v med
brezkrvnimi hlapci konjskih dekel. Še najnižji med njimi so za vas plemeniti
gospodje. Namesto tekmovanja, kdo po velikodušno poplačal njegov delež,
ste pokazali podlost, vredno liberosa zastopniške pisarne. Zeolija bo znova
pokazala svojo veličino! Za Sagras bomo dodali poklicno in sklicno medrejo
in plemeniti Leot bo v boj jezdil poleg mene,« dvigne glas, ob katerem
vsem zaledeni kri v žilah. Po nekaj trenutkih tišine se oglasi kralj:
»Dragi prijatelj, namesto takšnega dvigovanja glasu in zmerjanja raje
zvrni nekaj kozarcev, da ne boš tako napet. Patent velja za vse ...« in
utihne, ko se mu na uho prisloni Henor. Ta se dobro zaveda politične
kočljivosti Malahidove ponudbe:
»Na prigovarjanje nekaterih bemejev niste povabili Posestnika, zato
je najmodrejše, da zdaj rešite to zagato.«
Kralj vse premeri z utrujenim in od pijače motnim pogledom in
neodločno nadaljuje:
»Nehajmo s ... Sagrasom. Tistih nekaj ... kmetov in kmetic pod
slamnjačah ... vredno. Malahid, ... razmeta... vojske, ... Leot naj jezdi ...
tebe. Spremljevalce si ... sam izbiraš. Vem ... ne...,« se znova zamaje. Med
tihim preklinjanjem prevrne kozarec in komaj razumljivo nadaljuje:
»Danes ... ne bomo ... pameti. Vaši ... bodo v skladu z običajem ...
Dvoru ... pripravi ... predloga za ... akcije. Upr... Teoniss ... formalno
...vor... Ne ... krič... v ... sobi.«
147
Kralj se sesede, dvigne kozarec, a mu zdrsne iz rok. Služabnik ga je
moral zadržati, sicer bi se zvrnil na tla. Besedo prevzame Henor:
»Torej prekinimo nepotrebno in brezplodno prerekanje. Naj
povzamem besede njegovega veličanstva. V skladu z običajem bo Dvor
pripravil predlog izvedbe. Poslali ga bomo vsem udeleženim. Saj dobro
veste, kako to poteka. Kakor hitro bo narejen kompromisni čistopis, bo
njegovo veličanstvo ponovno sklicalo ta Zbor. Torej pohitimo in se lotimo
dela.«
To je druga beseda za čim prej izginite izpred mojih oči.
Hana prešine.
Stvar je namerno razvlekel, da spere s sebe še tisto malo
odgovornosti, ki je ni preložil na upravnikova ramena. Kompromisni
čistopis je drug izraz za odlašanje. Najbrž še čez dva mogosa ne bo zbora.
Malahid znova skoči na noge. S srepim, pravzaprav grozečim
pogledom prebada vse prisotne. Ti so se najbrž vsaj malo ustrašili njegove
mogočne pojave. V njem narašča bes:
»Upam, da vi, krdelo prizadetih ovc, razumete moje besede! Cenik
poznate, predlog je tu, zame je konec pogajanja! Kar sami se zmenite, kdo
ga bo komu vtikal in kako! Mene zanima natančen kraj in dan zbora.
Zahtevam samo ustrezne kraljeve patente. Natančno na zahtevan dan in
kraj bo prikorakalo osem medrej. Drugo me ne zanima! Zeolija vedno
spoštuje dogovore in tudi tokrat bo tako! Do takrat bo naša vojska skrbela
predvsem za meje Zeolije!« ponovno dvigne glas in prisotne ošvrkne z
mračnim pogledom izpod nagubanega čela. Z Linom in Paulisom si
izmenjujejo ostre poglede. Roke že sežejo proti praznim nožnicam od
mečev. Henor poskusi zmanjšati nastalo napetost:
»Dragi bemeji, saj smo dogovorjeni.«
148
Malahid sikne skozi zobe:
»Vsekakor,« in tiho doda, »kraljev poziv za vojno velja za vse
enako, saj vsi enako plačujemo kraljevi davek. Dokler na moj dvor ne
prispe ustrezno pismo s kraljevim podpisom, pečatom in patenti, ne mislim
več izgubljati časa. Torej nimam tu več kaj početi!«
Namigne Hanu in Ariju, ter skupaj zapustijo zborovanje. Vse zadrži
na stolih njegov mogočni glas. Globoko v sebi so se strinjali z njim in to jih
je najbrž najbolj bolelo. On je vladar bogate Zeolije, njegov vladarski prstan
je del davnih legend in on je dedni naslednik, če izumre moška linija
Feowellov. Če že ne zaradi drugega, predstavlja osem ponujenih medrej
najmanj osem razlogov za izogibanje večjim sporom z Zeolijo.
Vrata se treskoma zaprejo in prekaljeni Henor spretno prekine zbor:
»Dragi velikaši, plemeniti gospodje, zdaj ni čas za razprtije. Še
preden boste doma, vas bo našlo kraljevo patentno pismo.«
Zeolci v poznem mraku zapustijo Notranje mesto. Malahid mrko zre
predse. Vse skupaj ga je navdajalo z nelagodjem. Tudi Han ob njem molči.
Nikomur ni za pogovor. Najedli so se slabih in zelo slabih novic. Mestni
pahadi nimajo nobenega dela z zagotavljanjem prehoda, saj so ceste prazne.
Čez nekaj časa, že blizu sveže postavljenega pohodnega tabora svoje
medreje, Malahid prekine mučen molk:
»Vidiš, seznanil si se s politiko, spletkami, kurbiščem in
nesposobnostjo. O tem kreditu ne sme nihče spregovoriti brez mojega
dovoljenja! Nihče!« in oba plemiča prikimata. Zatem reče:
»Enrich je šibka pijandura brez poguma. Ves čas se je nacejal in si
tako nabiral lažni pogum. Nima avtoritete za preprost kraljevski patent za
149
zbor vojske. Čeprav ima v primeru vojne vso pravico za sklic vsega, kar
lahko pomaga v vojni, on tega ne bo storil. Ker noče sprejeti nobene
odgovornosti, se bo skrival za lažnim iskanja kompromisnega dogovora.
Njegova največja odgovornost je skrb za poln kozarec in voljno mednožje,
ko se zvrne v posteljo. Kralj je nepričakovano postal po rodu. Bliža se
petemu desetletju. Po svoje bi mi odgovarjalo, da ostane brez potomca,
vendar tega ne smem javno pokazati. Najti mu moram užitno in plodno
ženo. Smili se mi tista, ki bo morala sprejeti to breme. Zeolci ne bomo prvi
kršili patenta o vzajemni dednosti. Zdaj nas čaka važnejša stvar,« in se
spogleda s svojim sinom. Ta trpko prikima in konča stavek na konici
gospodarjevega jezika:
»Ta vojna in priprave nanjo. Ne smemo se predati brezplodnemu
čakanju na kraljeve patente. Kralj bo k vsakemu od bemejev poslal
dvornega kurirja in do neskončnosti poizvedoval za stališči, ter tako
zavlačeval s sprejetjem odgovornosti za odločitev. Ves čas podrobnosti o
kampanji prelagal na nesrečnega Henorja. Na vsak način bo hotel s sebe
sprati vsak kanček odločanja in odgovornosti. Iz dna srca sovraži odločitve
izven kroga ženskih mednožij in pijače. Stvar se bo zavlekla vse do
trenutka, ko bo prepozno. Basilea bo s pomočjo ovaduhov na zemlji in v
zraku hitro dojel svojo premoč. Ne bo več okleval. Bliskovito in silovito bo
udaril proti zahodu.«
Malahid stisne ustnice in se spogleda s spremljevalci in poišče Arijev
trd pogled:
»Zanesti se bomo morali samo na svoje sile. Zjutraj boš odpotoval z
mojim patentom o popolni mobilizaciji celotne sklicne in ozadne vojske.
Delovanje celotne mabeje se mora podrediti totalni vojni na ožinah. Če ima
sovražnik dovolj podatkov o tukajšnjem dogajanju, se verjetno ne pripravlja
na dolgotrajno vojskovanje, temveč vse podreja hitrosti in natančnosti. V
tem primeru se čas za priprave izteče že čez kak mogos. Do takrat ne bo
pripravljen niti osnutek čistopisa kompromisnega dogovora, kot temu reče
pijani idiot, kaj šele operativna vojska. Prihaja tudi čas za unovčenje mojih
poznanstev in zvez. Moji sokoli bodo še danes vzleteli.«
150
Arij prikima:
»Gospod, vaše želje so zame ukaz. Zjutraj ob zori bom s
spremstvom pripravljen za pot na zahod.«
Skupina pride do vhoda v tabor. Poveljnik straže strumno pozdravi in
poroča:
»Gospodar, kraljeva vojska na obzidju je precej živčna ob naši
prisotnosti. Celo na ulicah Zunanjega mesta je neobičajno veliko pahadov.
Prepovedali smo vstopanje ali zapuščanje tabora brez izrecnega dovoljenja.
Domači trgovci, mešetarji, hotnice in hotniki so precej besni zaradi zaprtih
vrat tabora. Kakšni so vaši ukazi za to noč?«
Malahid se spogleda s Hanom in Arijem:
»S svojo aktivno pozornostjo opravljate dobro delo. Vendar pa
zaradi dobrih odnosov z županom ter velikimi trgovci in obrtniki ne smemo
zapreti tabora. Meščanom in meščankam z dovoljenji za delo dovolite
vstop. Samo oči dobro napnite in na vhodih podvojite straže. Mojo
odločitev sporočite županu in mu pripišite zasluge za zmanjšanje napetosti,
ki je ni zakuhal nihče od nas. Debelinko mora še naprej, zlasti v teh burnih
časih, ostati naš zaupnik. Zaupanje si tukaj lahko plačamo samo s poslom.
Redko kdaj tabori enota, večja od taraga, zato naj obilno služijo. Mogoče
bo kdaj prišel dan unovčenja uslug. Popazite samo na nepridiprave.
Izgredov res ne potrebujemo. To je vse.«
»Razumem,« strumno odzdravi in straža pri glavnih vratih se postavi
v pozdravne vrste. Malahid se zaveda svoje moči. Vse ostale bemeje je že
od nekdaj malce strah Zeolske vojske. Zeolska grofija edina redno plačuje
kraljevi davek, zato lahko zeolski bemej po potrebi čez kraljeve posesti
potuje kar s celo medrejo.
Znotraj lesenega obzidja, v kosih ga zaledni tarag vedno nosi s sabo,
151
so v vrste postavljeni šotori lemikov in improvizirani hlevi za konje. Kopja
stotnij in šeledin so zložena v kopice. Na sredini tabora so okoli visoko
dvignjenih zastav in muzuka medreje šotori jamitov taragov, mahiba
medreje in njegovega isitaha (štaba). Največji in najlepši je osrednji grofov
osebni šotor. Najživahnejši del tabora pa je na njegovem obrobju. Tam so
preprosta pokrita omizja, imenovana »družabni šotori«. Zeolsko bojno
medrejo vedno spremljajo namenski rokodelci, ti med taborjenjem svoje
usluge za ugodno ceno ponudijo tudi domačinom. Zeolci so znani kot
odlični kovači, krovci, tesarji, kopitarji in ranocelniki. Zaradi občutka za
posel vedno urno vzpostavijo prisrčne poslovne odnose. Vsekakor posel
poteka tudi v obratni smeri. Svobodni obrtniki, to so ljudje z osebnim
dovoljenjem za delo, imajo ob prihodu Zeolcev bogat poslovni izplen.
Župan venomer poudarja, dobri poslovni odnosi so temeljni pogoj za dobro
sožitje.
Posel mora biti opravljen. Zlatniki se morajo pretakati, je temeljna
filozofija Zunanjega mesta. Posel je edina resnična filozofija preživetja.
Zlatnik je edina valuta z zvestim jamstvom.
Jutranja zarja razganja temo noči. Han stopi pred šotor in se potopi v
svoje misli.
Temna pozornost basilea je uprta v bogato ravnico izpod Vidalskih
vrat. In mogoče te oči ne bodo pozorne na revne kmete na v visokih
dolinah in zatrepih, stisnjenih med mogočne kamnite zidove visokih gora.
Posadka trdnjave na prelazu ne bo mogla ustaviti navala hord. Obe
mogočni trdnjavi, povezani z veličastnim utrjenim mostom, je skoraj
nemogoče zasesti. V cesarskih časih je posadko tvorila poldruga medreja
s potrebnimi sredstvi za uspešno zajezitev prodora čez ozek prehod,
izklesan z vodami Južnega Vidala. Zdajšnja posadka ni sposobna resnega
boja. Debeli zidovi bodo odvrnili napadalce od dolgotrajnega obleganja.
A noben priseben poveljnik se ne bo ukvarjal z zasedbo trdnjav.
Maloštevilni in neprimerno opremljeni posadki obeh trdnjavskih stolpov
ne moreta nikogar uspešno ovirati pri prehodu skozi Vidalsko tesen. Vsak
152
pametni plemič se mora tega zavedati. Žal si vsi zatiskajo oči pred
slabostmi betežnih branikov dežele. Mogočne trdnjave so podobne
umirajočemu orjaškemu južnemu levu s polomljenimi zobmi in
obrabljenimi kremplji. Sicer je videti mogočen in nevaren, vendar ne
more ogroziti niti mrhovinarjev, ki že kljuvajo njegov otepajoči rep. Čas
nikakor ni več na strani Medalarja. Nihče se tega noče zavedati.
Sovražnik bo udaril naravnost. Po najkrajši poti se bo zaril v naše dežele
kot šotorski klin na mehko zemljo.
Nemrtvi lord Seth Ureus v tišini kleči pred zlatim oltarjem. Nekaj
mrmra. Njegov glas je pest koncentrirane moči volje po prevladi, strahotne
volje po vladanju nad življenjem. On je viharni kerkeš, esenca udarne
silnosti zatabov. Njegova volja je pest Elejlinega naklepa. Odvratnih besed
iz njegovih nemrtvih glasilk ne zmore poslušati noben smrtnik brez
blagoslova Elejle. Iznad umetelno oblikovanega tabernaklja se začne
zgoščevati sivkasta meglica. Dim so ustvarile štiri sveče štirih strani neba,
štirih polov življenjske energije. Meglice zasijejo in se oblikujejo v podobo v
belo kuto oblečene postave. Lord skloni glavo:
»Pozdravljam vas, o Božanska Osebnost, Elejla iznad in izpod
vod Abadona! Kaj ukazuje Vaša vzvišena vsečasnost?«
»Meašika Aleja je na pomembni nalogi. Zatorej je breme moje volje
prešlo na tvojo pokorno dušo Megšelema. Prišel je čas za prikaz moči
resnične Volje! Združi vse vojske svojih misli in zakorakaj nad bedne
brezbožnike. Z jekleno močjo orkov, zvitega biča kačjeglavcev in
neprebojno smelostjo Hendvejev uniči vse, kar se ne podredi moji Volji!
Tvoj udarec bo udarec žetvenega srpa. Udari s poljubom črne smrtnice!« se
vanj zareže glas Božanstva. Ta božanski glas ga je obudil iz smrtnega sna
med življenjem in smrtjo v temnem oblaku Moloha. Oči megličaste postave
bledo rdeče zažarijo:
»Moja meašika bo z ljubko milino spremljala tvojo jekleno pest.
153
Voljne bo sprejela v moj objem, a neverne naj polomi tvoje jeklo. Daruj mi
žetev, vredno veličine!« zasika in strahovita moč prestreli um mogočnega
lorda med življenjem in smrtjo. In v srž zavesti se mu zarije trepetanje
Megšelema. Napolni ga z novo močjo. On je navkljub svoji strahotni
veličastnosti zgolj služabnik Volje, sijoče iz krhkega telesa Božanske
osebnosti. Njegova mogota služi absolutnemu in temu je absolutno
brezpogojno pokoren. Svojemu bogu in njegovim čudovitim etirjem je
brezmejno hvaležen za novo življenje, kamor ga je obudila čudovita
čarovnija.
154
155
156
6. Knjiga
Boris se najprej prepriča, da ga nihče ne bo motil, zatem predse
svečano postavi Knjigo. Samo pogladi papirnat ovoj iz prastarih
porumenelih časopisov. Tedaj zabrni mobi. Pograbi ga in pogleda na zaslon,
kjer utripa neznana številka brez običajne slike. Čudno, danes skoraj nihče
ne uporablja zgolj glasovne povezave. Pritisne na gumb za vzpostavitev
zveze:
»Ja, halo?«
»Živijo! Te motim?« prepozna Mojčin glas, poln jeze:
»Zakaj si bil tako ignorantski?«
Kaj ji je? Kaj sem ji storil? Kateri ugli šit jo je štrafal?
»Kje? Kdaj?« dvigne glas. Naval Mojčinega gneva ga najde
popolnoma nepripravljenega. Iz nje vrejo besede:
»V knjižnici! Vem, kdaj me kdo zaničevalno zija. Tisti tvoj vzvišen
pogled. Misliš, zdaj si v A razredu, jaz v G in sem dobra samo za drgnjenje
tiča med joške. Vem, kdaj me kdo opazuje samo s hormoni! Vem!« skoraj
kriči z njemu nepoznano barvo glasu. To ni Mojca, kakršno pozna. Tiho
vpraša:
»Lepo povej, kaj je narobe?«
Mojca ima nov mobi brez videa. Ni mi poslala številke, kar je do
zdaj še vedno storila.
Vanj udari rezki glas gneva:
»Saj sam veš,« in za trenutek umolkne. Zasliši, kako je požrla slino.
157
Takoj nadaljuje z obtožujočim glasom, pokrivalom neizmernega strahu:
»Sandra ima prav! A pomeni aroganco. Vsak dobi svoje takrat, ko ga
udarec najbolj boli. Res si samo junfer, furajoč svoj fukalni safr!« in
prekine zvezo.
Spomni se besed iz verouka:
»Sovraži in osovražen boš. Namesto ljubezni boš delil, iskal in na
koncu tudi dobil samo sovraštvo. Postal boš suženj bolečine.«
Kaj je narobe z Mojco? Nikol ni sovražila. Glas se ji zatika od
strahu pred demoni, s katerimi jo je zastrupila tista ponorela
nedojebanka. Na zasejano sovraštvo odgovarja z zlobno jezo. Namesto
soočenja s strahovi se je prepustila vodenju tem strahovom zlobe.
Kaj sem jim storil tako žalega?
Odkima z glavo, saj želi pregnati neprijetne misli. Znova se posveti
nenavadnemu zavoju. Nekajkrat globoko zadiha. Šele potem previdno
odstrani porumenel časopisni papir. Nakremži se od dvigajočega se prahu,
ko ga zmečka in vrže v koš z odpadki. Zatem odmota še nenavadno čisto
belo platno in v rokah potežka nenavadno knjigo. Že na videz je starodavno
tuja in konkretno težka. Platnice so iz trdnega materiala, hladnega in
gladkega na otip. Platnico nekajkrat pogladi z roko. Vsakokrat ga preseneti
njena popolna gladkost. Črke so videti vgravirane, čeprav ne otipa nobene
vdolbine ali izbokline. Nikoli še ni videl te pisave. Niti najmanj se mu ne
sanja, kakšno je to pismo in kaj pomeni. Knjigo ponovno dvigne in potežka.
Kakor koli jo vzame, glede na svojo velikost je videti težka, pravzaprav
zelo težka.
Zakaj sem dobil to knjigo?
Prsti trdno ovijejo gladko površino platnic. Vogali so zaobljeni.
Previdno gladi knjigo, pravo umetniško delo, najbrž neprecenljive vrednosti.
Obide ga čudovit občutek miru in ločitve od shizofreno norega sveta okoli
158
sebe. Skoraj zaplava od zanosa. Ni več del tega sveta. Pozabi, kakšno
dragocenost krčevito drži v rokah. Svetloba v sobi, kamor svoje tipalke
iztegujejo poznopopoldanski sončni žarki, ustvari posebno svečano vzdušje.
Ne najde porekla občutkov vznesenosti. Trenutek se ustavi. Minevanje časa
utone v morju nepremične večnosti.
Središče univerzuma starinsko opremljene sobe je klubska mizica
muzejskega pedigreja. Na zbrane ljudi, ki jim je cvet mladosti odcvetel že
pred desetletji, dobesedno pritiska s svojo davninsko dušo. Vse skupaj je na
prvi vrg uča še najbolj podobno klepetu starejših dam in gospodov ob
popoldanskem čaju. To sceno bi zlahka zamenjali s prizorom iz filma o
viktorijanski Angliji. Ampak, to niti ni film, niti ni viktorijanski čas. Res,
čajnik na sredini mize, pladenj z vaniljevimi rogljički in starodavne
porcelanaste čajne skodelice so res, kot bi jih pljunili naravnost iz muzeja
viktorijanske dobe. A zavedajte se, ti rogljički, posuti s finim »štaub«
sladkorjem, niso neka navadna slaščica. Nikakor ne! Bertin ponos so
Rogljički. Prav ste prebrali, to so Rogljički z velikim R v imenu. Kdor ni
poskusil njenih rogljičev, ta nima pravice podajati mnenj o tem, kaj in
kakšni so pravi rogljiči. O svoji umetnosti se je, kljub prošnjam srečnih
ljudi, ki so jih imeli čast okusiti, spretno muzala in najverjetneje bi še grob
prej spregovoril o skrivnosti umrlih duš. Svoj recept bo gotovo odnesla
okoli dva metra pod rušo. Kakšna škoda za svet! Kakšno razmetavanje! Če
se to zgodi, bog zagotovo ni vsemogočen!
Starejši mož z nerazburljivim imenom Janez prekine zvoke mlaskanja
in srkanja:
»Vse skupaj je prenagljeno. Komaj devetnajst let je minilo od
začetka. Knjige ni modro tako na hitro zaupati s hormoni polnemu
najstniku! Pravim vam, nemogoče je, da bi se Tisti prikazal, še preden
Elejla razvije vse moči. Pa še prestar je za Tistega. Greta, občutki niso
vedno natančni in dobro veš, kaj je na kocki, če se je polasti nepravi
159
človek,« in zaskrbljeno nadaljuje, »zlobni ljudje v bližini Knjige postanejo
še radikalnejši v svoji zlobi. To je nevarno tveganje, posebno v teh ključnih
časih za našo stvar. Fant v ničemer ne ustreza Tistemu! Do zdaj je bil samo
siva točka v sivini povprečja. Bojim se,« naredi kratek premor in vse ošine
z resnim pogledom, »mogoče smo naredili napako.«
Janez Majer je običajno oblečen v obleko in brez kravate ne gre
nikamor dlje od bližnje špecerije. Kljub starosti ima silno mladosten obraz z
izstopajočimi žalostnimi rjavimi očmi. Malce krompirjast nos je v ironičnem
kontrastu z drugimi deli vedno urejenega obraza. Lasje so pobarvani in
vedno brezhibno urejeni. Skratka, mož je vedno skrbno negovan in veliko
časa posveča svojemu videzu. Poklic davčnega svetovalca zahteva popolno
zunanjost. Njegove stranke so mnogi premožni meščani. S svojo pojavo
mora vzbujati popolno zaupanje, saj ima opravke z velikimi vsotami tujega
denarja.
Greta Novak je po svoji navadi oblečena v silno dolgočasni kostim, z
njim še močneje poudarja svoje stroge poteze. Razen majhnih zlatih uhanov
z drobnima rubinovima kristaloma ne nosi nobenega nakita. Broško nosi
samo ob posebnih priložnostih. Oboje je dobila ob abrahamu od učiteljskega
zbora. Tanke ustnice so samo nežno poudarjene. Staromodna klasična
trajna rdeče pobarvanih las samo dopolnjuje videz prototipa filmske do
amena zatežene in hudobne profesorice. Glavni junaki v filmih takšnim
trdosrčnim hudobam, simbolom neusmiljenosti sveta odraslih, vedno
uspešno ušpičijo. Na tovrstnem izboru za miss bi bila miss z velikim M.
Toda to ni film. To je kruta resničnost.
Nekaj trenutkov brezizrazno čaka, ko se vanjo usmeri vseh pet parov
oči, zatem si nadene izraz prepričanosti v svoj prav:
»Janez, fant je tja zdrsnil popolnoma nenadzorovano. Njegovo telo si
je pri moji uri vzelo spanec pravičnega, a zavest je zaplavala v Drugotnost.
Še lokacijo njegovega izleta ti lahko povem. Dobro vemo, tega ni vsakdo
160
zmožen. Pravzaprav se lahko takšen zdrs zgodi samo eni sami osebi. V
celem vesolju je samo ena, česa takšnega sposobna oseba. Samo razodetju
živega boga v meso tega sveta je dan spontan turistični izlet v kraljestvo, ki
ni iz tega sveta. Vendar ne bomo ugibali, ker bomo preprosto vedeli,« in se
na koncu s strogimi modrimi očmi sreča Janezov radovedni pogled.
»Berta, kakšen se ti je zdel?« vpraša Leon.
Leon Kavka je izjemno vitalen mož in obožuje življenje. Njegova
običajna uniforma je športna oprava. Zdaj ima na sebi svetlo rjave športne
hlače, rdečo polo majico in odpet moder telovnik. Belo golf čepico je odložil
v predsobi. Jekleno sivi lasje so počesani nazaj, s čimer spretno skriva
začetek pleše. Zaradi športnega udejstvovanja vzdržuje vitko športno
postavo. Zagorel obraz krasijo skrbno negovane brčice. Govori z malce
hripavim glasom. Že tretje desetletje uspešno vodi svojo zasebno lekarno.
Prvi v Sloveniji je začel z za tisti čas tvegano prodajo popolnoma nove
generacije biozdravil. S tem si je ustvaril precejšnje premoženje. Vsi drugi v
združenju lekarnarjev so se sprva smejali prevzemu tveganega zastopstva
takrat še neuveljavljenega podjetja, pionirja simbioze narave in visoke
tehnologije. No, vse je smeh minil v hipu, ko je vsako leto skoraj potrojil
letni dobiček. Zdaj se njemu smeji, saj je ekskluzivni zastopnik za vse
pomembnejše proizvajalce teh biozdravil.
Berta odvrne z melodičnim glasom in se prijetno nasmehne:
»A meni? Hm ... Rekla bi, videti je bil malo presenečen.«
S počasno kretnjo si sname očala, jih odloži poleg čajne skodelice in
nadaljuje:
»Mogoče je zanimiv detajl iz najinega srečanja v mojem prašnem
hramu. Vsakdo bi se cedil od presenečenj po tem, kar sem mu rekla. On ne.
Vse je sprejel čisto normalno, morebiti celo malce stoično. Še predavanje o
luščenju orehov bi sprejel z več razburjenja. Meni se zdi prijeten mlad
161
fant,« zatem ponovno vzame očala, jih potežka ter jih natakne na obraz,
kot bi iskala premor za svoje misli:
»Moji občutki v tej debati ne morejo preveč veljati. Dobro veste,
Knjiga name nima svojega čarovniškega vpliva. Med vami sem predvsem
zaradi te svoje imunosti, če odštejem še nekaj drobnarij. Dobro veste,
Knjiga je bila v moji ropotarnici, zaščitena z mojimi uroki, popolnoma
nemočna in nevidna vsakomur s čutom za njene moči. Zdaj je izven moje
varne kamrice,« odvrne in se nasmehne.
Berta Kladnik je edini človek v vesolju s popolno imunostjo na vpliv
Knjige. Za takšno imunost je potreben samo en Čuvaj, ena oseba med
vsemi milijoni galaksij tega Univerzuma. Ta imunost gre kar dobro skupaj z
njeno mehkobo in venomer izžarevajočo prijaznost. To še zlasti poudarja
malce polnejša postava. Ona temu reče elegantna popolnjenost. Tudi ona ni
nikoli posebej naličena. Vedno nosi tradicionalna, toda živobarvna oblačila.
Tudi pričesko ima preprosto in samo zaokroža njen veseli in prijazni značaj.
Berta ima še en dar. Pravzaprav dva. Prvič, njena umetnost priprave čaja je
nenadkriljiva, zato se dobivajo pri njej. Le enkrat samkrat so bili pri Helgi, a
nikomur ni teknilo industrijskih piškotov s stotnijo »ejev« poplakniti s
čajem iz vrečke, takisto polne taistih »ejev«. Berta je za ljubitelje
prefinjenega okusa pravi dar. In seveda drugič, ne smemo pozabiti na njene
božanske rogljiče. Ako je z enako ljubeznijo, kot peče piškote, v mladih
dneh, preden jo je obsijala Luč, tako žurala, potem je razumljivo, da je
postala - ahem, legenda s tako cenjeno reputacijo.
Janez tiho pripomni:
»Draga Berti, v tem ključnem trenutku za našo stvar veljajo vsi vtisi,
tudi tvoji. Petindvajset let si uspešno varovala Knjigo, nekajkrat si uspešno
odvrnila Magdalce in danes si jo prvič dala iz rok. Mogoče smo našli,«
naredi premor in poudari, »njega, ki se ni pojavil že preko dva tisoč let.«
»Glejte,« se ponovno vmeša Greta. Zajame sapo in nadaljuje, »kdo
162
vse smo zbrani? Sami stari,« zakašlja, bliskovito vse premeri s hladnim,
prodornim pogledom, »osli, vezani na ta kraj. Berta, knjižničarka fantove
šole. Janez skrbi za davčne zadeve fantove družine. Leon je lekarnar,
kamor hodi vsa njegova družina po arcnije,« ki se rahlo nakloni. Nadaljuje:
»Ne smem pozabiti Helge, prodajalke, kjer njegova mati redno
kupuje špecerijo. Marko je zgodovinar in jaz slavistka, oba ga učiva v
srednji šoli. Jožef ga je krstil in pri njem je opravil verouk in vse
zakramente. Ob verskih praznikih in nedeljah njegova družina hodi v
kapucinski samostan, kjer je včasih maševal. Vsi smo tako ali drugače
povezani s fantom in njegovo okolico. Saj nismo v cenenem ameriškem
filmu. Tam morajo debilni Američani reševati svet, braniti kvazi
demokracijo in krpati svoje razdrte družine. V preteklosti so bili člani Reda
tudi v telesih Američanov, a tudi Rusov, Kitajcev ter še mnogih drugih.
Talenti so enakomerno porazdeljeni.«
Leon se namršči in izpod obrvi ošine Greto. V mislih ga prešine –
Hja, učiteljica pač in mora poučevati.
Marko odsotno potisne slasten kolač v usta in ga poplakne s
požirkom čaja. Greta vzdihne:
»Vsi imamo pet ali več križev na plečih in vsi smo na različne načine,
a istočasno prišli v Red Čuvajev. Saj lahko uporabim to besedo,« naredi hip
premora in vsi molče zrejo v njene stroge oči, »tokrat smo vsi Čuvaji zbrani
tukaj, v enem samem mestu. Verjetno se nismo znašli vsi na kupu brez
posebnega namena.«
Za kratek hip umolkne in srkne okusen čaj. Vsi molčijo. Malce
dolgočasno nadaljuje:
»Vseh zadnjih dva tisoč letih je bil Red razmetan po celi zemeljski
obli. Gotovo z namenom. Zadnja desetletja smo vsi členi tukaj, v tem
majhnem mestu sredi mikroskopske dežele, katere ime večji del sveta ne
zna niti izgovoriti, kaj šele najti na zemljevidu Evrope. Imam prav? Sami
veste, Čuvaji se ne utelesimo naključno, temveč vedno strogo namensko.
163
Naš tukajšnji zbor je poseg popolnega namena božje previdnosti.«
Ponovno srkne čaj, kar vedno počne z brezhibno eleganco. Njene
kretnje so vedno po bontonu.
»Izkazalo se bo, kam želi Knjiga. Fant je mogoče še premlad za
svojo vlogo,« reče Marko. Z živahnimi očmi prečeše prisotne in v usta hitro
vtakne kolač.
Pri profesorju zgodovine Marku Lesniku je z vstopom aganeala v
njegovo življenje začela prava avantura. Od vseh je najdlje Čuvaj in zato je
nekakšen neuradni vodja četice božjih bojevnikov in čarovnikov. Kot
pojava z ničimer ne izstopa, niti po oblačenju, hobijih ali pojavnosti. Še
najznačilnejša stvar njegovega »stila« je širok klobuk. Tega si natika na
drobno glavo od pomladi do jeseni. Najbolj fascinantne so njegove zelene
oči. Iz njih venomer izžareva vedrino in živahnost. Ima dve posebnosti.
Prva je vsakodnevno preoblačenje srajce. Baje ima celo omaro enakih belih
srajc. Nekoč so se norčevali, da je kupil skladišče v stečaju. Drugo, precej
manj znano posebnost, predstavlja pipa. Včasih jo v trenutkih samote
potisne v usta in z jezikom boža ustnik. Svoje dni je bil strasten kadilec
pipe. Kmalu po udejanjenju aganeala je opustil to navado, vendar v žepu še
vedno nosi umetelno oblikovano pipo. Posebno takrat, ko misli, da je
popolnoma sam in ga trejo kakšne skrbi, jo rad vtakne v usta. Ako ni sam,
pa porine roko v žep in jo nežno boža. Ljubezen do nikotina nikoli ne
ugasne.
Vmeša se Leon:
»Časa nam očitno zmanjkuje. Tema iz Megšelema napreduje. Ost
zlobe zatabov se zažira v kosti. Povsod čutim to kopreno Moloha! Čutim,
kako steguje svoje lovke in z njimi pije božji namen iz teles ljudi, ki jih je
premamila lažja pot skozi življenje. Samo večerna poročila poslušajte in
diagnoza je takoj znana,« in odločno doda, »zdravilo poznamo! Antibiotiku
je ime Mešarah. V celem vesolju je edini, ki lahko ustavi ognjeno stihijo
164
Megšelema. Za tako hitro udejanjenje gotovo obstaja utemeljen razlog. Bog
ne izgublja časa.«
Greto prešine – lekarnar pač, vedno mora deliti zdravila.
Berta otožno doda:
»Tema Megšelema - njenemu strahovitemu objemu najprej podleže
človeštvo. Vedno znova in znova ravno ljudje pokažemo, kje je dno
dostojanstva in miline,« in se hip zatem nasmehne. Še tako črne misli iz
njenih ust dobijo vsaj malce optimističnega naboja. Ona nikjer ne vidi zgolj
črnine.
Marko tiho navrže:
»Kako ironično,« in vrže rogljiček v usta: »Božja previdnost za
soočenje z utelešenjem Elejle vedno izbere človeško telo tega grobo
materialnega sveta,« in grižljaj poplakne s požirkom čaja. Še s polnimi usti
zamomlja:
»Pravzaprav je sreča, ker se Elejla ne more udejanjiti v telesu našega
gostega sveta. Bog si ga vedi, kakšen grozljiv kaos bi naredil človek našega
vesolja z reinkarnacijo vse groze Megšelema v sebi. O tem raje ne mislim,«
odmahne z glavo in z roko seže po še enem rogljiču, »utelešenje Elejle v
človeškem telesu gostega Univerzuma? O tem noče nihče resno razmišljati.
Vsem postane slabo že zgolj ob misli na to skrajno nemogočo opcijo. Bog
nam pomagaj ob Elejli v človeškem telesu! To bi bil konec živega in
neživega v celotnem vesolju.«
Berta se hudomušno nasmehne:
»Še Bog ve preprosto resnico. Ko človeško telo opravi svojo vlogo,
ga lahko preprosto odvrže. Zatorej se Mešarah naseli v človeško telo,«
srkne čaj in z mehkim glasom doda, »še skuham čaja?«
Marko odsotno odvrne:
165
»Ah, vsekakor,« izpije čaj in položi prazno skodelico na ličen
krožniček. Njegove kretnje so ves čas mirne. Preden ga je obsijala Luč, so
bili njegovi gibi sunkovito mrzlični. Podoben je bil naspidiranemu hrčku s
klobukom in pipo.
Vsi ti, gospe in gospodje, so po utelešenju Čuvajev postali počasnejši
in elegantnejši, čeprav je ta razlika najočitnejša ravno pri Marku. Čuvaji so
samo dopolnili osebnost gostitelja. Ljudje okoli njih niso opazili nobenih
sprememb. Čuvaj se vedno dobro skrije v senco gostiteljeve osebnosti. Med
Čuvajem in izvorno osebnostjo se vzpostavi posebna duhovna simbioza. To
je diametralno nasprotje od kerkešev, služabnikov Elejle. Ti s svojo
silnostjo neusmiljeno zasužnjijo in ugasnejo izvorno dušo ter strastno sledijo
svojemu demonskemu vladarju. Morebiti je primernejša primerjava z
Damejahi. A je pomembna razlika. Damejah poudari slabosti izvirne duše,
zlasti skoraj metodično iskanje najkrajše poti do cilja. In gostitelja si vedno
popolnoma podredi. Ne pusti mu niti za ščepec svobodne volje.
Berta vstane in stopi v kuhinjo, kjer napolni čajnik z vodo. Običajno
molčeči Leon znova poseže v pogovor:
»Nekaj je zagotovo! Če je fant res Tisti, se nam izteka čas priprav.
Zlo Megšelema še ni nikoli tako pritiskalo. A me nekaj bega,« in se pogladi
po laseh, kot bi hotel skriti rahlo plešo. S pogledom prečeše vse prisotne
okoli nizke klubske mizice ter resno nadaljuje:
»Elejla in njegov zbor tokrat deluje drugače. Ne vem natančno, kako
naj to opišem z besedami. Vsekakor je nekaj drugače. Odkar se je pojavila
tista navzočnost, ne čutim tako značilne nenadzorovane brutalnosti. Vse se
odvija na precej prefinjen način. Zlo tokrat ne udriha z gorjačo, ampak s
slastno simfonijo subtilnih vplivov.«
Berta se vrne iz kuhinje in z nasmehom na ustnicah vpraša:
»Bo lipov čaj z materino dušico in meto dober?«
166
Vsi prikimajo in ona ponovno izgine v kuhinji. Greta odvrne:
»Ne vem izkustveno, kako naj delujeta vzhajajoče zlo in udejanjenje
Elejle, ker s tem še nismo imeli živega stika. Bodi malce natančnejši, dragi
prijatelj,« in vanj usmeri svoj oster pogled. S hitro in natančno kretnjo si
popravi pričesko. Marka spreleti.
Ne more skriti, da je zajebana prfoksa. Ne more se izogniti
spraševanju, iskanje definicij in poučevanju.
Lekarnar umakne oči od njenega vrtajočega para oči in skomigne z
rameni:
»Ne morem opisati z besedami, a čutim neko prefinjeno urejenost,
metodičnost in zločesto varljivost,« in vse premeri s trpkim izrazom,
»verjetno lahko začnemo s pripravami na prihajajoče dogodke, saj nas bodo
že kmalu v mnogočem presenetili.«
»Hm, zanimivo. Vsekakor moramo pazljivo pripraviti svoje korake
tukaj in v Drugotnosti,« se na njegove besede naveže Greta. Tedaj se v
pogovor vključi do zdaj molčeča Helga.
Ravno Helga Uršič predstavlja zanimivost – edina od Čuvajev nima
neke družbeno ugledne poklicne kariere. Ona je namreč trgovka in dela za
pultom v majhni špeceriji. S svojim drugim možem živi v brezizraznem
starem bloku na Trubarjevi. Velja za komunikativno in ustrežljivo trgovko,
zato ima majhna trgovina kljub malce višjim cenam dovolj strank. Male
trgovine lahko brezdušnim pocenskim megamarketom konkurirajo zgolj s
prisrčnostjo, dušo in osebno všečnostjo. Vedno se najde dovolj ljudi, ki jim
nekaj nižja cena ne odtehta brezdušnega »bipanja« in naveličanih
barbikastih mladenk velikih centrov. Ogromne lupine nekdaj tako
popularnih centrov pred dokončnim izumrtjem rešujejo zgolj nizke cene.
Helga, klicali so jo Heli, se skromno, vendar lično oblači v enodelne obleke
hladnejših barv. Prosto spuščeni lasje ji padajo do ramen in kljub bližanju
šestim križem skoraj nima sivega lasu. Ob vsaki priložnosti se pohval, da
167
nima kje dobiti sivih las. Njena naravna inteligenca venomer navdušuje s
svojo premočrtno in preprosto neposrednostjo. Pomanjkanje formalne
izobrazbe spretno nadomešča bogata življenjska modrost. Ona je mojster
razsvetljujočih uvidov v bistvo problemov. Živahne sinje oči se skladajo z
njeno vitko postavo. Mladostno svež obraz je okrašen z elegantnimi
gubicami.
Vse oči se obrnejo proti njej:
»Najpomembnejše je trenutno naslednje,« in vse objame s toplimi
očmi, »morebitna potrditev udejanjenja Mešaraha v fantu. Ko bo jasno, da
je res on Tisti, ga moramo hitro vzeti v roke. Vsemogočni se ne bi utelesil
tako na hitro v telo s hormoni prepojenega devetnajstletnika in dal tako
jasnih znakov prisotnosti, če ne bi obupno zmanjkovalo časa. Mogoče je
točka razkroja ravnovesja Alisse že mimo in s svojo deročo vodo življenja
prebija mejo med Kadešahom in Megšelemom. Vsi vemo, kakšno tveganje
predstavlja pubertetniško telo z zmedo v glavi, ko se vanj udejanji tako
mogočna sila. Moč Devetih etirjev je veličastna izkušnja in skušnja. Med
nebesi modrosti in peklom norosti je zgolj tanka linija vod Alisse.«
Vsi za hip umolknejo. Ona jih prešine z milim pogledom sinjih oči:
»Seveda naj nam Bog pomaga, če je Knjiga v napačnih šapah. Če so
nas znaki tako zavedli, potem resnično drvimo proti samemu dnu
Megšelema,« in komaj opazno skloni glavo.
Marko pogladi obesek pod brezhibno zlikano srajco. Prekine trenutek
molka in vzdihne:
»Nimamo časa za okolišanje. Ne tukaj, še manj pa tam. Vse
pogosteje bomo morali v Drugotnost. In to za precej dlje časa, kot smo
navajeni. Vsaka takšna odsotnost pomeni določeno tveganje. Sonce zahaja
in fanta bo kmalu premagala radovednost. Upam, da si mu v glavo dobro
vbila osnovna pravila,« se spogleda z Berto, ki prikima:
168
»Vsekakor,« dvigne pogled proti stiliziranem ščitu nad starodavno
kredenco:
»Počakajmo še malo in izvedeli bomo, ali je Knjiga v rokah
Pravega. Sicer vedno obstaja minimalna verjetnost, da fant ni On, a
vendarle.«
Čajnik prodorno zapiska.
169
7. Methair, veliki El
Jeminov angel
Boris se končno odloči in odpre knjigo. Na prvi pogled ga najprej
zmede neznana pisava, zatem še neznan jezik. Vendar ne! Zmeda hitro
popusti in prepusti mesto nenavadno bistremu uvidu. V globino glave mu
prisotnost prišepne:
»Sprosti se in ne misli. Samo prepusti se in čuti. Ne misli. Pusti!
Naj stvari same plujejo skozi tebe, kakor veter nosi oblake na nebu. Bodi
kamen na dnu reke, naj v tišini tečejo živahne vode modrosti.«
Dvakrat globoko vdihne in za hip zapre oči. Nagajive misli
neprestano silijo v ospredje pozornosti. Tedaj se zave, kakšen hrup
predstavljajo navali misli.
Kako naj jih ustavi? Na kakšen način se bodo stišale?
Skriti glas od vsepovsod mu znova prišepne:
»Ne bojuj se z mislimi. Naj pridejo, zaplešejo svoj ples v središču
pozornosti in izginejo. Prižgi Luč pozornosti. Ne ustavljal plazu miselnih
bliskov! Ne bodi jim na hrupni poti. Samo bodi ti in pusti misli, naj
odtečejo po strugi božje pozornosti. Izreci molitev v dar Gospodovi
milostni ljubezni. Preženi misli na strah. Občuti in bodi ljubezen.
Ljubezen nima razloga. Kar je navznoter, naj se obrne navzven.«
Prepusti se in zaplava na valu vnesenega občutka svete navzočnosti.
Prešine ga - Misli in jaz. Jaz nisem misel, misli niso jaz.
Poplava miselnih slik, besed in krikov se počasi poleže. Hrup se stiša,
na obzorju nepremične pozornosti vzhaja veličastno sonce tišine.
170
Neznanska zmeda, hrupni vrvež skakajočih misli potihnejo, kot ob koncu
gledališke predstave utihnejo zvoki in luči. Objame ga sijaj niča, prežetega z
neskončno lučjo praznine. Odpre oči. Nežno spusti pogled na nenavadne
črke, svetlikajoče na temni sivini, podobni debelejšemu papirju. Iz neznanih
znakov se začne oblikovati čarobni ples nepopisne milosti. Oblije ga s svojo
toploto. Prisotnost v njem ponavlja:
»Občuti, občuti, ne misli, bodi pozoren.«
Naenkrat neznane in nerazumljive čačke postanejo skoraj domač
nabor črk, simbolov skrivnostne formule vesolja, zvokov udejanjenja časa
in prostora. Neznan jezik mu naenkrat postane bližji od materinščine. Tuj
jezik zaradi nedoumljivega čudeža božje navzočnosti postaja del njega.
Pojoč jezik blagih zvokov in lepih besed mu postane popolnoma domač,
znan že od nekdaj. Zdi se mu, da je s tem jezikom rojen, a ostalih jezikov
se je naučil. Vse drugo izgine, a ta lepota ostane in raste. Začne »brati«.
Najprej prebere naslovnico, izpisano s popolnoma neznanimi, čudovito
oblikovanimi simboli:
Zgornji zapis v Vilinščini: »SEHIR BAR JEMIN
– Mešarah ferwa ot Edanim«
»V neizrekljivih globočinah udejanjenja božje ljubezni mavrični
svet angelov živi. Njih telesa so od luči vseh ustvarjenih časov, sijajev,
plesov in prostorov. Njih soj sije skozi veke vekov in sij božji darujejo
modrosti in božjemu razumevanju. Od plesa Luči rojena je radost
Življenja.
Poslušaj skrito, kar je vsem na očeh.
Luč ni sama, saj brez sence ni svetlobe. Samo skozi Senco se Luč
proslavi.
Na drugi strani svet Teme biva, zbirališče razkroja vsega, kar
171
obstaja. V Temno solnce povrne se, kar je vstalo. Iz temnega pepela nova
Luč vstane, plahutajoč s krili ljubkosti.
Gospodova pesem ni samo bel sijaj ali črna tema. Ne, ni luč
življenja in senca smrti. Ni samo vode, bivajoče zgoraj in ni samo vode,
bivajoče spodaj. Niti ni reka med zgoraj in spodaj, ni brodarjev dar na
poti preko.
Tam, kjer sijajnost v temino prehaja, dva od mnogih sta svetova.
Eden straži pot v Temo, drugi pot v Luč. Svetova sta prekrivajoči
pahljači, kjer ni časa in prostora. Tam je samo Eli! O Eli, večnost v
svojem trenutku neizrekljive dovršenosti. Ko eden spi, drugi je buden.
Mladi in Stari, Ede so to, ločene in združene. Prerok to ve in hodi med
njima. Kot brodar prehaja iz enega na drugi breg reke. To namen je
njegov na reki svetov. On vzcveti iz temne in svetle tvari, z levico in
desnico drži prestole Luči in Teme, vsakega na svoji strani, vsakega nad
tem, kar je in česar ni.
Gorje, ako se odprejo portali štirih čarovnij, njih so Gospodje
postavili v svet Visoke pesmi. Varujejo Talismani Luči te vzvišene
Portale.
Strašno gorje prihrumi, če Talismane Luči prekrijejo Temni
Talismani. Gorje, če kri nedolžna oškropi sveta mesta. Takrat tema
Visoko pesem zakrije, jo v ponorju pozabe uduši.
Varujte se temnega madeža, o božji otroci ljubkega. Varujte se
njega sladkega zvena. Ljubezen prinaša milost, modrost in svetlobo.
Neskončno ste ljubljeni, o vi otroci Enega in On vas ljubi. Znak čistega
stremljenja k Njemu je vaš pogled navzven v svet Svetega.
Njega in sebe pusti tja, kamor moraš oditi. In čeprav nase vzameš
vso gorčino, to ni dovolj.
Hlepenje po moči, želja biti mu enak, hlastanje za ljubezen brez
darovanja, to odvrne te od Njega. Želel boš to, česar ne daješ. On bo vate
172
zarezal z žarečim znamenjem. Sovražil boš, trpeče sovražil, ker te bo
strah. Smrtnik, ti dobro veš, strast za močjo prinaša strah in sovraštvo. In
ti grešiš. Ti si jezen! Temna megla bo zakrila solnce in ne bo več Luči.
Ničesar ne bo, samo tvoja strast, zakrčena od peklenske jeze. In ta bo
pekla, žgala vsepovsod in na krilih krika odzvanjala v ušesih, ker ne boš
več slišal miline Gospodove pesmi. Visoka pesem bo utihnila. Preglasili
jo bodo grešni napevi pohlepa, strahu, sovraštva in strasti! Ker nočeš
čakati, ne boš dočakal.
A nebeški Gospod ni samo pravičen, je tudi milosten in čuten, kot
brzice Amaulskega skoka. V svetu trdnih stvari se bo rodil Mešarah, Edini
združitelj in Zveličani. Vstal bo v telesu iz mesa in krvi. Madež greha iz
krvi je rojen. In voda, ki spere ta madež, je iz krvi. Vstal bo ter božjemu
otroku s Temo pokazal Luč in sledili bodo hlepeči vrnitve v Njegovo
naročje ljubkosti.
V njem bo sijala vsa Luč. Izravnal bo vse poti. Posvetil bo v Temo.
Preko njega, preko mene, prihaja odrešenje. A prej utihnite. Umolknite!
Samo v tišini boste slišali šepet njegove neizmerne ljubezni. On je smisel
vašega obstajanja. Brez njega ste zavržene lupine prestrašenih.
Verniki, njegova kri bo rodila čistost. Ja, pomnite to! Najgloblji
padec v Temo bo ustvaril najvišjo Luč. In ta bo odlomila deset in zrušil bo
devet. To je skrivnost vseh skrivnosti.«
Luč se sama od sebe utrne. Prižgeta se sveči na svečniku pod
razpelom. Obraz trpečega Jezusa se spremeni. Obraz trpljenja postane
obraz zmagoslavja. Soj ognja utiša elektriko. Ne zaveda se, ko poklekne
pod razpelo. Mnogo let je minilo od zadnje molitve pred spanjem. Starši in
župnik Jožef so ga naučili večerne molitve, namenjeno zahvali blagostim
minulega dne. Spomni se očetovih besed tik pred birmo:
»Boris, saj ni pomembno, če Bog je ali ga ni. Pomembno je, da
173
imamo vero. Vera je ogenj, ki ogreje dušo pred zmrzaljo krutih okoliščin
tega zmešanega sveta na prelomnici. Od kod ogenj, ni pomembno. Moraš
biti hvaležen za vsak preživeti dan in nikoli ne smeš dvomiti, da ti je bilo
dano manj, kot ti je namenjeno.«
V mislih odzvanjajo očetove besede.
Kje je sedaj tista modrost? Kam je poniknila nekdanja smelost?
Pod razpelom se pojavi silhueta. Meglena postava dobiva vse
jasnejše poteze. Črke v knjigi modrikasto zažarijo. Ne občuti ničesar, razen
izredne vznesenosti. V njem nekaj oživi in to je hotelo ven na srečanje z
megleno podobo. V biserno belo tuniko odeta postava lebdi tik nad tlemi in
bledo osvetljuje prostor okoli sebe. Nad sijočimi zlatimi pramenastimi lasmi
ima spleten zelen venec. V roki drži umetelno oblikovan jarko svetleč meč.
Obraz izžareva na krilih poneseno popolno vzvišeno božanskost. Iz svetlih
sivih oči (mogoče je bil on, mogoče ona, tega ni mogel vedeti) sijejo
popolna svoboda, mir in ljubezen. Postava razširi bela krila in z njimi
neslišno zaplahuta. Svet preneha obstajati. Čas izgine. Obstaja samo ljubka,
belo sijoča podoba. Vse drugo izgine v trenutku večnosti.
»O sin človekov, jaz sem El Jeminov etir Methair, Sveti Glas,
njegova beseda, njihova modrost in njena ljubezen. Poklican sem, naj Ede
starih dni združim z Edami novih dni. Obudil me Sehir Bar Jemina klic,
naj Mešarahu vdahnem luč življenja. Skozi mene Najvišji, njena Veličina,
razodeva ravnotežje med Megšelemom in Kedašahom, med temo in lučjo,
med bivanjem in nebivanjem. Začetek poti postane konec poti, saj začetek
je konec in neskončnost v brezmejnosti.«
Boris nepremično zre v podobo. Glas lebdi nekje nad njim. Svetleča
oseba ne odpira ust. S svojimi milimi očmi daruje popolno blaženost,
prešerni nasmeh čiste duše.
»Gospod nad Nebesi obstaja in ne obstaja, Ona vse združi in vse
povrne v popolnem redu. Izkuša bivajoče, naj z napori potrdijo smisel
svojega trenutka. Za vsakim dnem pride noč. Tema prekrije Luč in nič se
174
ne vidi. Utelešena duša v napuhu sebe prepozna kot enakega Najvišjemu
in v temi ustvari lažno luč, lažno vizijo, lažne stvari. Strasti postanejo
močne in šibki služijo močnim. Lažno solnce temnega horizonta oživi
devet Zatabov, temnih talismanov smrti. Zakrijejo svetlobo talismanov
Luči in Najvišji je žalosten. Etirji Njegovi pojemo žalostinke, saj Ona se
odloči za uničenje časa. On želi zmleti prostore udejanjenih v brezmejni
nič. Samo ena je rešitev od zgoraj in spodaj. Moč devetih talismanov Luči
vzame telo iz mesa in krvi. Nadene si kožo iz trpečih. Nastopi čas
združitve.«
Etirju angelske podobe (angelu?) se utrne biserna solza in ob stiku s
tlemi se razblini. Angelske oči postanejo otožne. Trenutek tišine premine. V
mislih se znova razleže glas:
»Časi bodo spremenili svojo podobo. Mešarah bo na koncu
prepada združil Deveterico in vsaki duši povrnil ravnotežje. Iz pepela in
ognja vstal bo sad ravnoteženja Kedašaha in Megšelema. Vzel bo očetov
meč, zatemnil nebo in steber luči bo vanj vtisnil Najvišjega. Ples tistega,
kar je zgoraj in tistega, kar je spodaj, bodo pomešale Vode. Krog časa se
bo zaprl in vse je tako nejasno, tako prikrito. On, ki je skrit, se mora
zbuditi. V tvoje roke predajam Zamad Fegrill, sveti meč. Hoče v tvoje
roke. Sanje morajo oživeti. Pojdi in najdi sebe, saj samo tako boš sledil
Njemu. Stopi na pot in ne upaj, kar je naprej. Ne oziraj se za tem, kar je
nazaj! Prepoznaj pravo kri in jo pomešaj. Bodi pozoren in ko prepoznaš,
odvrzi spoznanje, zaužij ogenj in izbruhni pepel.«
Podoba izpuhti. Knjiga se mehko zapre in sveče sunkovito ugasnejo.
Šele tedaj opazi svetlobo imitacije sonca, ki jo daje lestenec na stropu.
Dvigne pogled proti razpelu. Iz oči kipa kaneta krvavi solzi in padeta na
podnožje. Znova ga prestreli vizija prahu in ognja. V glavi mu odzvanjajo
besede bitja Luči. Najbrž to niso bile besede, kajti z besedami je nemogoče
opisati, kar je slišal nekje v globini svoje duše. Hip zatem se zaveda
prelepega toka v naročju. Iz toka kuka čudovit ročaj. Zgrabi za ročaj in ga
izvleče. V roki drži izjemno oblikovan in nenavadno lahkoten meč. Zlahka
ga zavrti po zraku, pri čemer se razleže melodičen zven. Presenečeno
175
spozna, da meč vodi njegovo roko.
Začuti z mečem, pomisli z njim.
Čutila se mu izostrijo. Pretakanje časa se zdi počasnejše in
opreznejše.
V stoletni hiši z lepim vrtom, kljub pozni uri, še vedno gori luč. Trije
moški in tri ženske pričakujejo dogodek, ki se ni zgodil že preko 2000 let.
Smisel njihovega obstajanja je pravzaprav ta pričakovani dogodek. Čeprav
kramljajo o čisto običajnih stvareh, lebdi v zraku koprena napetega čakanja.
Din, don, zazvoni zvonec. Berta vzdihne:
»Končno je priracal naš župnik,« in odkoraka do vrat. Ni se motila.
Res jo pričaka prisrčen nasmeh debelušnega moža v talarju. Obriše si pot s
čela:
»Tega nikakor ne smem zamuditi. V Vatikanu niso navdušeni nad
tem, kako ste knjigo zaupali morebitnemu Tistemu.«
Greta se nasmehne:
»Jože, že na podbojih prodajaš cerkveno politiko. Najprej vstopi, se
razkomoti in potem, če že ne moreš drugače, se primi politike.«
Jože prikima, zakoraka v predsobo in se skoraj zaleti v Markov
klobuk:
»Brez klobuka pa nikamor,« komentira in odloži plašč.
»Glejte, koga sem našla na vratih!« veselo reče, ko novega gosta
skoraj porine v sobo z zbrano druščino. Jože se kislo nasmehne in sede na
176
prazen fotelj. Berta prinese še en pladenj piškotov in veselo reče:
»Dajte no, pokažite malce življenja. Saj ste postali podobni
prostitutkam pred spovedjo.«
Jože preseka trenutek malce nadležne napetosti:
»Prav ima. Malce prej sem govoril z Vatikanom,« in se sreča z
Markovim opreznim pogledom, »nekateri se ne strinjajo, ker je Knjiga
zapustila varno zatočišče. Tudi jaz se strinjam, da je en sam znak premalo
za tveganje. Saj se zavedate,« dramatično dvigne glas, »kakšno tveganje za
vse nas je puščanje Knjige iz varnega Bertinega zavetja.«
Marko pogleda ostale in tiho odvrne:
»Strinjam se s tabo. Odhod Knjige po toliko stoletjih varne hrambe
JE tveganje, ampak je razumno tveganje. Zaupam Gretini oceni in
Bertinem občutku. Fant ima Knjigo že nekaj ur in do zdaj še nismo občutili
negativne reakcije na neustrezno osebo. To je odličen znak.«
Preostali prikimajo. Jože se zavali v naslonjač, ki presunljivo zaškripa
pod njegovimi stodvajsetimi kilami:
»Sovražnik je že večkrat pri poskusih, da se dokoplje do Knjige,
uporabil različne trike. Ker so Magdalci izginili pred dobrimi desetimi leti, je
sovražnik našel nove, nam neznane sužnje. Saj ne dvomim o Gretinih in
Bertinih sposobnostih. Želim si samo nekaj več previdnosti. Samo to,« in
seže po piškotu.
Vmeša se Leon:
»Kako hitro se bo razkril Etir knjige, bomo vedeli. Samo še malce
potrpljenja.«
Aganeal, vtkan v niti Markove duše je Galaih Neš, Največja duša.
Popolnoma je prevzel nadzor nad Markovim telesom. Vsi začutijo mogočen
177
mentalni vpliv silnega etirja:
»Zakaj dvomimo, ko bodo dvomi razblinjeni? Etir knjige je tukaj,«
zre nekam v daljavo: »Fant in etir sta navezala nezlomljivo vez med dnom
Megšelema in svetlimi kronami Kadešaha. Skupaj sta stopila v sveto reko
Alisso,« in pripre oči, »čutim udejanjenje Zamad Fergilla. Čisti izliv božje
volje je prinesel vode od zgoraj v svet, tu spodaj. Druščina, zgodilo se je.
Bog se je utelesil. O tem ni več nobenega dvoma.«
Molk leže na prisotne. Tudi oni čutijo odmev čudovitega dogodka.
Jožefova zakrčenost od skrbi popusti.
Greta olajšano vzdihne:
»Hvala etirjem, da se nisem motila. Zdaj imamo Mešaraha, prvič v
novem veku.«
Marko vse hitro premeri z očmi previdne roparice:
»Naše pravo delo se šele začne. Elejla je gotovo začutil udejanjenje
in bo pospešil svoje načrte. Vojna na vzhodu Elem Jereda se bo hitro
razširila. Tudi tukaj si bo našel služabnike, ki bodo stregli po življenju zdaj
še nemočnemu Mešarahu. Soočimo se z dejstvom,« in vse premeri z
dramatičnim izrazom, »Boris Plahutnik je od zdaj naprej v nevarnosti. Vse
zveri pekla ga bodo lovile, dokler ga ne ujamejo. Osebno bom poskrbel za
stik in prva urjenja.«
Gregor se pogladi po bradi:
»Marko, mogoče si malce preveč dramatičen. Prejšnji Mešarah je
imel dovolj časa za svoj razvoj do Pemeja.«
Marko mrzlično odvrne:
»Boris nima te sreče. Sovražnik ga pričakuje. Tisti si je izbral prvo
telo, ki mu približno ustreza in to telo je neugodna lupina s hormoni
178
prepojenega maturanta.«
Vmeša se Helga:
»Strinjam se z Markom. Udejanjenje v telo najstnika v najmanj
ugodnih letih je posledica nuje. Fant ne sme biti nikoli brez varstva. Ves čas
moramo skrbno spremljati njegovo okolico in odstranjevati morebitne
grožnje.«
Jožef doda:
»Mogoče bi ga umaknili kam na varno. Razne izmenjave študentov
in podobno.«
Marko odkima:
»Žal ne bo šlo. Skrivanje mu ne bo pomagalo. Če sovražnik skupaj
spravi približno podobne Magdalcem, je skrivanje in bežanje popolnoma
brez smisla. Najboljši način je varovanje in pospešen trening. Osebno bom
prevzel to nalogo.«
Po lepem včerajšnjem dnevu se je rodilo turobno jutro. Neobičajen
hlad nemirno objema ozelenele pomladne trate. Vejevje drevja in grmovja
poplesava v ritmu nemirnega in zoprno hladnega severnega vetra.
Borisa v grlu stiska nekaj nedoločljivega. Ni več popolnoma
prepričan o tistem angelu, etirju ali karkoli že je, in vsem ostalim doživetjem
noči.
Sem mar sanjal? Se mi meša?
Odkima z glavo in si pomane oči, s čimer odstrani zaspančke in
dvome.
179
Jutro ni dobro za razmišljanje.
Srkne požirek sadnega čaja, dobrodošlo zdravilo proti nočni žeji.
Staršev že ni več doma. Danes ima začetek pouka uro pozneje, kar znese
pomembno uro dodatnega spanja. Sicer pa ... saj je v bistvu vedno sam.
Dopoldne šola, popoldne pa sta tastara pri svojih popoldanskih aktivnostih,
največkrat politiki. Če ni politika, pa so prijatelji iz politike.
Urno nase navleče kavbojke in karirasto srajco. Danes bom retro.
Odpre predal pisalne mize in ob pogledu na Knjigo ga prešine.
Nisem sanjal. Mogoče se mi je samo malo zmešalo. Še norcem v
Vojniku ne bi mogel prodati knjige, ki ...
S konicami prstov podrsa po platnici Knjige. Začuti mravljince
ugodja. Dogodivščina minulega večera oživi in podoživi tiste občutke. Misli
mu napolni šepet neznanega jezika. Čudežno dobro ga razume, v njem
lahko celo misli. na stran odriva logično vprašanje »kako«.
Šael Eatik Saehir ot Mešarah. Orat jaceil undias il saehir El
jemin. Nandi, nandi adani edamin! Nandi, nandi ...
Sunkovito umakne roko in razigrano pojoč jezik izgine iz njegovih
misli.
Kakšna tehnologija je izza te knjige? Katero čarovnijo uporablja za
vpliv na moje misli? Nandi, nandi ...
Tehnologija ... med ljudi je postavila nevidne meje. Zakon zveri
postaja pogonska sila funkcioniranja družbe. Sodobnost prinaša neskončno
možnosti in takisto nujnega sopotnika tega daru - neskončno brutalnosti.
Svet potrošništva neusmiljeno zmelje vsakogar, ki noče plesati po notah
hlastanja za vedno novimi in največkrat nepotrebnimi dobrinami. Spomni se
biblijske Apokalipse. V njej zapisano je proti grožnjam sodobnega sveta
nedolžen otroški peskovnik.
180
Pogleda na uro. Strese z glavo. Preneha z razmišljanjem o problemih,
na katere nima vpliva. Ob misli na knjigo ga je zaneslo na bit problema
sodobnosti. Hitro pospravi za sabo in odbrzi proti šoli. Hladen veter ga
dokončno oživi. Iz ležišča tablice potegne mobija in z njim aktivira
elektronske ključavnice, s čimer se hiša spremeni v zapečateno trdnjavo.
S hitrimi koraki pride do križišča čez Ljubljansko cesto. Ni mu mar
za vrvež okoli internata, niti za bučanje mladeži pred Poklicnim šolskim
centrom. Nekateri so tej šoli rekli Šola za klošarje. To je del nabora
običajnih žalitev za prihodnje šivilje, krojače, frizerje, šoferje in še mnoge
druge, brez katerih arogantna gospoda ne more živeti niti en dan svojega
hlastajočega bivanja. Na križišču stoji precej neugledno oblečen starec.
Divja brada že nekaj časa ni videla urejanja. Starec spregovori s hripavim
glasom, prepolnim zvena garanja:
»Oh, mladi gospod, imate kakšen drobiž za lačnega nesrečnika?«
Raskav glas, kljub brazgotinam prebijanja skozi najbrž ne preveč
srečno življenje, odzvanja zven skrivne melodije veličine, grobo potlačene
pod površino krute resničnosti. Boris začuti to neslišno melodijo, ta mu seže
v srce.
Sejal boš dobroto in žel boš ljubezen.
Seže v denarnico in potegne bankovec, vreden najmanj dostojnega
kosila:
»Izvolite, gospod,« zaupljivo prikima in mu ponudi bankovec,
»napolnite želodec in najdite srečo.«
Starec ga hitro zgrabi, kot bi se bal, da si bo premislil. Kratko se
zahvali s tresočim glasom:
»Hvala vam, mladi gospod. Bog vam bo povrnil dobroto.«
Njune oči se srečata. Borisa pretresejo njegove oči. Te oči je že videl
181
in ko jih enkrat vidiš, nikakor ne utonejo v meglicah pozabe. Droben lesk
luči se ga dotakne. Boris odsotno odvrne:
»Darovanje ne zahteva povračila.«
Še sam se ne zaveda, od kje mu te besede. Tedaj se prižge zelena
luč. Starec veselo odvrne:
»Če misliš dobri gospodič preko ceste, zdaj je pravi čas za to,« in
pokaže na semafor.
Boris nemo prikima in v misli mu posveti luč starčevih oči, oči etirja
minulega večera.
Hitro stopi čez cesto. Na drugi strani poskuša najti skrivnostnega
reveža. Zaman. Zagleda samo nekaj slehernikov in slehernic.
Kam je lahko tako hitro izginil?
Zamahne z roko. Ravno dobro stopi na pločnik in prestreže ga Aleš.
Le kaj bo danes potreboval, ga prešine in samo leno pozdravi:
»Haj djuk!«
»Helo djuke,« mu odvrne in takoj preide na bistvo:
»Imam litl trabl z zgodlo. Maš mejbi mišin komplete? Urgent,« in
naredi izraz obupanca. Zopet pesem obupa. S kotički oči še kar prečesava
nasprotno stran ceste in odsotno odvrne:
»Hm, ti imaš pa vsak dan kakšen trabl. Mene bi že zdavnaj safr v
tvojem skinu. Sori, moram te razočarat. Še sam nimam ničesar, zero, nul,
nafing.«
»Šit? Mi ga boš sendal?« proseče vpraša in ugotovi Borisovo
odsotnost, »skeniraš za čip fak robo univerze za klošarijo?«
182
»Sori, mislil sem, da sem videl starega frenda. Djuk, zgodlo imam za
tabo,« nestrpno odvrne. Govori o šit in fak robi, a po šoli se slini okoli
tega »šita«. Pijavkanje in nizkotna dvoličnost gresta z roko v roki z
večnim lenuhom.
Vedno eni in isti pijejo iz tujega vodnjaka. Naj se ga naučijo
izkopati. Takrat bodo cenili vodo, ki jo pijejo. Nič prej!
»Šit,« jezno odvrne in že pomaha nekomu, ki drvi s skuterjem proti
njima. Samo ena oseba lahko nekaznovano vozi po levi. Milanov oče je
krstni boter sina šefa policije in hkrati direktor mestne komunale. Že
neštetokrat je kar vpričo policista strgal listek za kazen. Potem je zadostoval
samo klic in bilo je urejeno. Roka roko umije.
Boris je ponovno sam. Olajšanje. Nikoli mu ni všeč neprestano
parazitenje enih in istih modelov. Pred barom »Snaki« sedijo »out« punce.
Njihova pisana oprava že na daleč pade v oči in vklopi alarm o prisotnosti
nenormalnosti.
Vraga, saj tako nemogoče našemljene kar same silijo v zbor norcev.
Zagleda Mojco in veselo jim pomaha. Nikakor noče izpasti
neprijazen pesjan, sin uspešnih staršev. V njihovih očeh opazi le čuden lesk.
Prešine ga nedoločljiv občutek neprijetne slabosti. Hlad objame njegovo
srce. One sploh ne opazijo ali nočejo opaziti njegove geste. Samo v
Mojčinih očeh najde iskro upanja, sled hrepenenja po begu iz lastne nevidne
ječe strahu.
Zakaj mi je mar za njih? Saj same sebi mečejo drek v obraz?
Strese z glavo in še odločneje pohiti proti vhodu v šolsko knjižnico.
Tam ni nikogar. Še sreča, saj nujno potrebuje malce samote. Stopi v senco
od grafitov poslikanih stebrov. Včasih so se še trudili in jih sproti prebarvali,
a danes temu ni več tako. Še vedno se ne more znebiti čudnega mrazenja,
ki ga je objelo okoli srca, ko se je spogledal s tistimi dekleti. Ne ve zakaj,
vendar je skoraj prepričan, v sebi nosijo nekaj težkega in temnega.
183
»Ah, kaj pa razmišljaš?« prekine samega sebe in dvigne pogled proti
steklenemu vhodu.
Zakaj se trudim s prijaznostjo tam, kjer je ni?
Odločneje stopi proti vhodu. Mimogrede se sreča z Lucijo. Ona se
samo plitvo nasmehne, mu nameni pogled z neverjetno osredotočeno milino
in pospeši korak. Nenavadno, v njeni bližini se takoj počuti mnogo bolje.
Objame ga prijeten drget, slastna mehkoba kolen.
Lucija je glavna igralka v mokrih sanjah praktično vseh fantov
zadnjega letnika. Hodi v paralelko in velja za »težko«. V prevodu to
pomeni, da se ni dala dol z nobenim od najpopularnejših fantov šole. Zaradi
te svoje, recimo ji fukalne nedostopnosti, si je prislužila vzdevek »kold bič«
in večno drugo mesto na lestvici popularnih. Navkljub tej nedostopnosti si
je mesto na lestvici zagotovila s svojo popolno postavo in čudovitim
obrazom brez sledi mozolja ali podobne nepravilnosti. Do vseh je prisrčna,
čeprav vedno postavi jasno mejo. Gal je nekoč izjavil legendarni stavek
generacije:
»D'vej mid his legs is miš'n imposibl.«
Boris se ob tej misli zahihita. S svojimi čudovitimi čutnimi ustnicami
in zapeljivimi očmi je mešala zgornje in spodnje glave vseh mladcev A in B
razreda. Rahlo velnasti svetli lasje elegantno padajo do odkritih ramen. Ima
izredno lepe lase.
Še hip in izgine v drenjajoči se množici. Borisu nekaj trenutkov
ostane v spominu njen nasmeh in predvsem osredotočen pogled čudovitih
oči. Rahlo se nasmehne in z očmi premeri senzorje in varnostnike. Pozdravi
Stevija, ki mu s kretnjo vrne pozdrav, in vstopi.
Zagleda zamišljeno postavo profesorja zgodovine. Sicer ne ve, kako
in zakaj, a zazdi se mu, da mora k njemu. Stari prfoks zgodle je ves čas
184
nekako v ozadju, čeprav zna neverjetno spretno obvladovati sceno. Nikoli
ne kriči, kar na primer serijsko počne naspidirana matematičarka. Baje je v
zbornici malce zapostavljen, saj nikoli ne podleže trendom. Imajo ga za
relikt zgodovine.
Kako pripravno. Prfoks zgodle je sam sebi model.
Zaradi vsakodnevne menjave srajce mu dijaki v medsebojnih
pogovorih včasih rečejo »Srajca«.
Gotovo ima doma polno omaro srajc.
Obvezna klasična obleka temnejših barv na svoj retro način elegantno
ovija njegov život. Vsem se zdi še posebno smešen njegov širokokrajni
klobuk. Iz razmišljanja ga obudi glas tega profesorja, ko prestreže njegov
zvedavi pogled:
»Boris, nekaj imam zate. Saj nisi pozabil.«
Saj res, k njemu sem namenjen.
Oblije ga božanski navdih neopisljive veličine. Enako je čutil ob
dotiku platnic Knjige.
Sta povezana? Ve za knjigo?
»Zame?« presenečeno vpraša. Stari profesor ima zanj nekaj
pomembnega.
Kako vem, da ima nekaj zame?
Pogladi z roko ob hlače in tanko šolsko torbo tesneje stisne pod
pazduho. Včasih so nosili kar težke nahrbtnike. Na srečo so tablice
razbremenile hrbte in roke. V razredih z naprednim programom imajo vsi
obvezne tablice. Posebej so zabavni hologramski modeli, saj jih zlahka
vtakneš v malce večji žep. Seveda fensi tehnologija ni za vse. Resnici na
185
ljubo so otroci v običajnih in zlasti prilagojenih razredih, prisiljeni v torbe z
okornimi tablicami in celo kakšnimi čisto pravimi papirnatimi knjigami.
Profesor namigne in sledi mu proti kabinetu. Med dijaki šole kroži
legenda o kabinetu profesorja Marka Lesnika. Govori se, da »Srajca« še
nikoli ni nikogar spustil v svoje neurejeno smetišče, oziroma svetišče. Vsi
vedo za nered, saj je komu kdaj pa kdaj, tako mimogrede, uspel
mimogredni pokuk. Glede na svojo siceršnjo urejenost je to nenavaden
paradoks. Red in kaos. Drugi del legende govori o nenavadnem starinskem
meču, obešenim na steni. Slednji žal nikakor ni viden od zunaj, zato še
vedno ostaja v domeni nepreverjenih šolskih legend. Vsaj tako pravijo.
Boris pomisli na te »legende« in odkima.
To so urbane legende, ker pač želi imeti v vsem tem hrupu svoj
zasebni kotiček tišine.
Vstopi tja, kamor pred njim baje še ni stopila dijaška noga. Globoko
vdihne in izdihne. Torej je svojevrsten prvopristopnik. Za trenutek obstane
pred podboji vrat. Najbrž zaželi zaužiti trenutek vstopa v legendo. Zaokroži
z očmi in naredi strumen korak v resnično ne preveč urejen (milo rečeno)
prostor. Profesor mu izpod čela namigne, naj stopi še nekaj korakov naprej.
Prikima in stopi še globlje v očem skrito svetišče.
Baje do sem še ni stopil noben dijak.
Marko hitro skoči do vrat in jih urno zapre. Z očmi neopazno šine po
hodniku. Boris se radovedno razgleduje.
Kje je tisti meč iz legende?
Najprej postane pozoren na čudovit obesek. Medeninasta podoba se
zdi znana, čeprav se ne more spomniti, od kdaj in zakaj. Nekako je domač
s tem čudnim kosom kovine. Prešine ga spomin na čudno Bertino okrasje
včerajšnjega dne.
Ti starci so čudaško povezani.
186
Marka zanimajo nepojasnjena poglavja zgodovine. To vedo skoraj
vsi. Dogodkom, ki jih uradna akademska zgodovina ne raziskuje ali noče
raziskovati, rad reče čudna prigoda. Pozorno opazuje Borisa in zatem
prekine trenutke tišine:
»Slutil sem, da se bosta z Ergonom prepoznala.«
Boris urno odvrne oči z obeska:
»S kom?« in nemirno išče točko, kamor bi usmeril svoj radovedni
pogled. Marko opazi nastalo zadrego. Tiho se nasmehne. Uživa v tem
trenutku Borisove negotovosti. Prekine tok malce mučne tišine:
»Nič ne de, če te malce zbegam,« se ponovno nasmehne, »Feol
Ergon En'Gilagh v stari Vliniščini pomeni Neprekinjena Volja Mogote. Tega
ne morem skoraj nikjer omenjati, saj bi me vsakdo, vsaj v mislih, na brzino
oblekel v pulover s prevelikimi rokavi,« se ponovno nasmehne, »malo jih je
dovolj potrpežljivih.«
Tudi Berta se je smehljala med govoranco o norih stvareh.
Stari mož nadaljuje:
»Najbrž si vsaj malce zbegan. Nisi še dobil možnosti spoznavanja z
malce manj uradno zgodovino,« se med zaključevanjem stavka prešerno
nasmehne. Borisa najbolj preseneti profesorjeva vedrina. Ta je nekakšna
zastirka spretno prikrivanega oceana neotipljive mističnosti. Nadaljuje z
mešanico iskrivega navdušenja in resnosti:
»Ne bom te vodil okoli kotla z vročo mineštro, saj vsi vemo, bika je
najbolje zgrabiti za roge. Vsekakor čas pred začetkom pouka ni
najprimernejši za detajle. Poklical sem te iz dveh razlogov,« dvigne v zrak
dva prsta. Boris jima radovedno sledi in radovedno čaka na profesorjeve
besede:
»Vidim, da si nisi čisto na jasnem, kaj in kako. Logično. A se dobro
187
držiš. Pričakoval sem malce več zmedenosti. Dobro. Res je, kar pravijo. V
svoj kaotičen brlog nikoli ne vabim dijakov in ti se sprašuješ, zakaj sem
naredil izjemo?« Boris nemo prikima. Profesor vedro nadaljuje:
»Preprosto. Omenil sem dve stvari,« se nasmehne na enak način, kot
Berta.
Namuzne se:
»Najprej najvažnejša stvar. Imaš danes zvečer čas?« in Boris
presenečeno prikima. Profesor veselo nadaljuje:
»Okoli sedmih zvečer pridi na obisk h knjižničarki Berti. To je druga
hiša v Oblakovi od krožišča Kersnikove. Ne moreš je zgrešiti. Tamkaj boš
seznanjen z zadevo in dobro veš, s čim je to povezano. Verjetno ti je jasno,
da o tem ne govoriš okoli, saj gre za strogo zasebno stvar, ki nikakor ne
sodi v javno obravnavo,« strogo reče in tiho pribije:
»Ampak ne morem si kaj, da te še jaz ne opozorim!« ga strogo
prebode z očmi, »ne govori o tem! Oba dobro veva glede knjige, izposojene
včeraj popoldne. V roke nisi dobil otroške slikanice. Vem, vse skupaj je
čudaško. To čudaštvo mora ostati med nami. Skratka, zapri zadrgo pred
usti v zvezi s Knjigo in drugimi ne ravno vsakdanjimi stvarmi. Čaka naju
samo še,« in pokaže z roko na nenavaden obesek, »poslovni del. Zaradi
njega si smel vstopiti. Vzemi obesek v roke,« strogo ukaže. Boris se zdrzne
ob silni moči sicer tihega glasu.
Ve za Knjigo. Bog vedi, kaj se mota v tej s slamnikom pokriti
betici. Te starine so na nek bizaren način povezane med sabo. Res lepa
oblazinjena soba in jaz sem v njej.
Boris prikima in kot uročen stopi dva koraka do stene, malce zastane
in zgrabi hladno kovino. V trenutku, ko z dlanjo objame obesek, ga
prevzame občutek, kakor bi se nenavaden predmet krčevito prilepil za
njegovo dlan. Previdno ga sname s kavlja, na katerem visi.
188
Profesor se zakrohota med opazovanjem oprezne Borisove
telovadbe:
»Daj no, zgrabi ga kot dec, menda nisi cmerava pusi. Saj ne grize!
Ta kos kovine te očitno pozna. Tako majhen, a z močmi, ki se zdijo
nemogoče še tako bujni domišljiji,« se nasmehne. Marko je glede na svojo
običajno resnost precej nasmejan in morebiti celo malček norčav.
Boris zgroženo odkima:
»Čakajte, malo, čakajte! Kako veste, da me ta kovina pozna? O
kakšnem poznavanju govorite? Od kdaj ima lahko kovina koga rada?« in
obupano vpraša, »kako ima lahko kovina nekoga rada? Tega ne morete
prodajati niti v Vojniku.«
Njegov život oblije iz dlani izhajajoča toplota. Naenkrat več ne drži
hladne kovine, temveč prežemajočo žametno toplino. Stari profesor
poznavalsko odvrne:
»Če bi bilo drugače, bi obesek urno ušel iz tvoje roke. Verjemi mi na
besede, najsi zvenijo še tako čudaško. Omenil sem ti moči obeska,« in z
očmi spremlja njegovo dlan.
On in njegova beseda čudaško. Tudi Berta je imela polna usta
besede čudaško. Kakšna je povezava med njima?
»Obesek ti bo pomagal pri lažjem sprejemanju raznih čudnosti, s
kakršnimi imaš in še boš imel opravka. Kar pogumno ga drži, saj te nima
namena bajtniti. Torej sva zmenjena za zvečer?« strogo vpraša in Boris
prikima. Kaj mu pa drugega preostane?
Profesor ga potreplja po ramenu:
»Odlično, fant. Ob dobrih piškotih in čaju se ti bodo obzorja vsaj
malo razjasnila.«
189
Prijazen nasmeh v trenutku okamni in mrakobno resno doda:
»Nisi bil tukaj in o vsem molči. Zvečer pri naši knjižničarki!« in
tiho nadaljuje, »obesek imej pri sebi, a ga ne kaži. Ni pocenska bižuterija,
namenjena osebnemu okrasu. Naj bo izpod obleke. In še nekaj,« strogo
doda. Strese ga tih, čeprav odločen glas:
»Ne preizkušaj njegovih moči. Talisman je namenjen tvoji zaščiti, ne
pa razkazovanju. Sčasoma se boš naučil nadzorovanja in usmerjanja
njegovih moči,« in s prstom lahkotno prikrije ustnice, »vse, kar zahtevam
je, to znova ponavljam, pokopališki molk. Zadrga naj ostane trdo
zariglana.«
Boris ima še nešteto vprašanj, a neka sila ga utiša in zgolj nemočno
prikima. Talisman je vpet na preprosti usnjeni vrvici, kakršne prodajajo za
en evro. Namesti ga izpod majice. Takoj ga oblije toplina. Začetna zmeda
misli se takoj zbistri in globoko v duši čuti nenavadno tišino, čudovit
božanski spokoj.
Profesor še pribije:
»Zdaj pa brž pojdi, da ne boš zamujal. Vidimo se pri Berti,« in ga s
kretnjo odslovi.
Boris hoče še nekaj reči in poskuša odpreti usta. Še zaveda se ne,
kdaj se znajde pred vrati kabineta, obkrožen z vrvežem običajnega šolskega
dne. Profesor se ga je res na brzinsko znebil. Na neki čuden način je
dosegel, da o zadevi niti ne razmišlja. Pravzaprav popolnoma pozabi na vse
doživete nenavadnosti. Saj res ... začelo se je včeraj, a zdi se mu, da je
pretekla cela večnost.
Kaj se dogaja? V kaj sem se zapletel?
Pri slovenščini takoj opazi, kako stara ledenoučna prfoksa ves čas
vsaj s kotičkom očesa bdi nad njim. Vse tesnejši stisk razdvojenosti med
Tem in Tistim postane skrajno neznosen.
190
Esesovka, Srajca, pa Berta so gotovo vpleteni. Kdo še? Upam samo,
da niso zraven še Out. Ne prenašam Sandrinega cvilečega gobcanja,
vključno z njeno fafaško šobo.
Predhodna blažena spokojnost se razblini. Pred oči se mu ves čas
vrača slika svetlečega bitja. Besede iz Knjige v spremstvu shizofrenih
odtenkov ozadja zavesti poplesavajo pred njegovimi odsotnimi očmi. Vsi
poskusi odganjanja teh vsiljivih misli in podob se izjalovijo v vse vztrajnejše
vsiljevanje neke tuje osebnosti, in to vedno znova in znova. Ta izmenjava
je vse silnejša. Vsake toliko ta brzeči tok bliskajočih in prelivajočih čutov
ujame kakšno besedo o Cankarju.
Lejif tek en Kedašah, lalec tek en Megšelem,
Lejif tjeg elah, lalec tales Elejla.
Profesoričine besede se mešajo z besedami prisotnosti:
»Zbirka Moloh je napisal Eliša (kako čudovit je vonj vijolične
krave) kar je izošubamej takratni Alissa ljubljanski tehagacah vet sibeteh
nadškof.«
Se mi meša? Sem zrel za blaznico?
Spomni se besed profesorja zgodle. Tudi on je govoril o čudnih
stvareh.
Dva ne moreva biti enako nora. Ni možno.
Odmahne z glavo, kar opazi profesorica Novak:
»Kaj je gospodič Plahutnik? Ste znova zaspali in v sanjah odganjate
komarje?«
Razred se zakrohota. Njegov obraz zardi. V mislih zasliši še odmev:
191
»Bodi pozoren. Preusmeri tok prisotnosti, kot struga usmerja reko. V
astralu si v tem stanju podoben črni luknji. Obvladaj ali boš obvladan. Vse
je v volji in pozornosti na tisto v tem.«
V spomin prikliče svoje nedavno razmišljanja o teh pesnikih in
pisatelji izpred skoraj dveh stoletij.
Nedvomno so morali biti premaknjeni. Toda kdo postavlja merila
premaknjenosti? Kaj je normalno in kaj ni normalno? Kje so meje? Kdo
postavi te meje? Kakšna avtoriteta je za to potrebna? Nandi keaba ...
Blodi po razburkanem morju svojih misli. Pravzaprav ne more
doumeti, čigave so burkajoče misli.
Kaj je plod izkrivljene domišljije in kaj je onkraj? Kaj so moje
misli? S kom delim svojo glavo?
Profesoričin pogled ga vsake toliko časa potegne iz besnečih blodenj.
Samo njen strog, nacistično hladen par oči omogoči občasni pogled v
normalni svet. Koj zatem znova potone v obarvan svet svoje razpadajoče
duše. Samo z največjimi napori drži glavo nad vodo psihoze. Za las se
izogne hlastajočim čeljustim shizofrenije. Premetava ga od depresije do
evforije.
Znova rahlo strese z glavo. Profesorica se komaj opazno nasmehne.
Moral bo v tisto zajčjo luknjo, dol, dol in dol, kjer se skriva tempelj s
štirimi zastavami. Med padanjem živo občuti razpadanje pri živem telesu.
Njen nasmeh dobi groteskno masko pošasti med štirimi zastavami. Tempelj
štirih zastav se razblini. Razširjenih rok stoji sredi vrta. Nenavadno urejeno
poplesavanje metuljev okoli lilij in vrtnic za trenutek pridobi njegovo
pozornost. Hip kasneje se preusmeri v profesoričine besede. Vrt v hipu
postane zlovešča meglena poljana. Omemba Cankarja in njegove Erotiko
odzvanja od vsepovsod. Tren zatem lebdi nad znova sončnim vrtom. Uzre
devet bitij s svetlečimi mavričnimi krili. Nepopisna lepota ga popolnoma
priklene. Sam zase začne v mislih recitirati besede neznanega jezika:
192
»Nandi, nandi kea mešah,
Neš mešarah nandi le'akal.«
V hrbet začuti odrešujoč sunek. Tuj svet se razblini, znova je sredi
učilnice:
»Djuk, esesovka te skenira. Še pohotni zlodej tako ne buli v
potrebnice,« ga Milan šepetaje ogovori, »dan's si litl u skeri fazi.«
Boris samo skomigne z rameni. Mogoče je celo priprl oči.
Res se počutim kot zombi.
Stroge profesoričine oči vedno znova in znova odganjajo psihedelične
vizije.
Komaj dočaka odmor. Steče ven, na zeleno travo. Potrebuje zrak!
Veliko zraka ... Skoraj nagonsko išče senco in tišino drevesa. Nikogar noče
v svoji bližini. Sam sebi je dovoljšna družba.
Hlad vetra pojenja. Svetloba sonca začne pridobivati drugačne barve.
Mehkost značilnega vonja pred kratkim pokošene trave se začne čudno
maličiti. S konicami prstov zazna mavrico vonjav in skozi nosnici ujame
mehkobo dotika nežnega pomladnega zelenila.
Saj sem faking zadet.
Utrujen se sesede ob drevo in poskuša opazovati komaj izrasle liste.
Skoznje poplesavajo prameni sončne luči. Ob sunkih nežnega vetra listi
kaotično trepetajo. Naenkrat zasliši ta vetrni ples listov. Zvoki dobijo barvo.
Vonj izginja. Z občutki zaplava v zraku. Izginejo nebo, šola in domači
občutki. Nagonsko zapre oči. Zadnji hip s kotičkom očesa zazna živahno
sinico. Sede na vejo nad njim in zažvrgoli. Vidi drobno ptičico skozi zaprte
oči.
193
Moram odpreti oči.
Pesem sinice se utrne. Zbere moči in previdno odpre oči. Na hrbtu
začuti varno drevesno deblo. Okoli njega se razprostira običajna trava.
Dvigne glavo in prestreli ga - šole ni. Nekam je izginila.
Mogoče jo je pojedla moja zadetost.
Pravzaprav izgine vse domače. Sedi ob drevesu, ki meče senco na
popolnoma ravno in brezhibno tlakovano cesto. Zdrzne se. Drevo pri šoli
vendar ne meče sence na tlakovano, temveč asfaltirano pot. Sunkovito
skoči na noge. Pomane si oči. Tolpi sončni žarki ga pobožajo po obrazu.
Sonce je malce višje, kot bi moralo biti. Tako torej je videti, ko si
metek zadetk. Edino nečesa ne vem – kje, kdaj in kako sem se šutiral?
Proti vzhodu, daleč, daleč zadaj kot silhueto zagleda gorovje, objeto
v oblačni pokrov. Spomni se tega prizora. Že včeraj je enkrat padel v ta
čuden svet.
Mogoče pa le nisem zadet, saj se narkoblodnje ne ponavljajo, vsaj
ne na takšen način. Tudi nor nisem, saj norci nimajo v svojih blodnjah
razpostavljenih kamer za lepši razgled. Barve! Adani! Adani!
Barve so drugačne! Vse je ovito v kopreno čudovitega bisernega sija.
Vonj v zraku je izrazitejši. Natančneje prisluhne. Zazna samo običajno
naravno zvočno kuliso. Nižje proti jugu se od ceste odcepi druga, enako
tlakovana cesta. Ta vodi do vasi na robu gozda. Takšne vasi še ni videl,
čeprav jo na čuden način dobro pozna.
Vse vasi Diluala so urejene centrično. Zakaj vem, kje sem? Sem v
sanjah? Kam so izginile domače stvari?
Zasliši čuden zvok približevanja nečesa neznanega. Refleksno steče s
ceste v grmovje in tiho opreza. Zvoki postanejo vse razumljivejši. Neznan
zvok se razlije v znane zvoke topota konjskih kopit ob spremljavi žvenketa
194
kovine.
Civilizacija! Torej le nisem zadet. V sanjah zadetih ni ljudi, pred
katerimi bi se dalo skriti.
Hip zatem se izza ovinka prikaže skupina konjenikov. Na glavah
imajo srebrno sijoče čelade. Vrh čelad krasi perjanica z dolgimi belimi,
tankimi peresi, ki elegantno plahutajo na zraku. Telesa so ovita v zloščene
oklepe iz iste srebrne kovine in na prsnem delu je nekakšen znak. Tega iz
svojega opazovališča ne more razbrati. Noge imajo do kolen prekrite z
nečim, podobnim belim usnjenim hlačam. Nežen veter se upira v vihrajoča
modra ogrinjala. Na ušesa vleče besede. Tega jezika še ni nikoli slišal in ga
zatorej ne more razumeti. Toda že naslednji trenutek, kot tukaj rojeni,
popolnoma razume neznano govorico.
Hm, zadeti slišijo neznane jezike.
»Imepei li healalea en medrian. Vsi višji govorijo o nekakšnih Edah
in prišlekih iz Onostranstva, ki ni Kedašah. Ne vem, kaj naj si mislim, niti
me ne zanima. Čudno, tudi vojni konzul je tam dol na jugu. Kaj počne
konzul tako daleč stran od senata? Slišal sem nekaj o nesoglasjih. Klinc
gleda to njihovo politiko.«
Malce globlji glas nadaljuje:
»Saj veš, kakšna je politika. Vsak saog se hoče drenjati pred baklami
pozornosti. Vojni konzul govori, da legije potrebujemo, ker so to priporočili
mogočni čarovniki Onostranstva. Državni konzul pa poje drugačno pesem.
Govori o čakanju na poziv Vilincev. Vem samo to,« naredi premor in tišje
nadaljuje, »verjetno ima prav vojni konzul, saj se včasih okoli njega
smukajo edami, ki zagotovo to niso. Res so v edamskih telesih, a nekaj
dobro vem,« in najbrž išče besede, »zagotovo v njih bivajo mogočni magi
velikih moči. Nekega dne sem ujel celo omembo Cesarstva. Baje to živi
nekje daleč na vzhodu. Že za časa deda mojega deda so učili, kako je
Cesarstvo izginilo pred dvema tisočletjema. Ti edami čarovnije zagotovo
niso iz starega cesarstva, čeprav veliko vedo o njem. Ne vem, kaj naj
195
verjamem? Kaj lahko živi izza Viharnega gorstva? Kaj lahko preživi
neprestano divjanje viharjev božjega srda? Mi smo srečni, živimo na
Zahodu v urejenem konzulatu, daleč proč od strašne temine divjega
viharnega Vzhoda! Od tam še nikoli ni prišlo nič dobrega. Konzuli so
pametni, ker so že pred stoletji začeli graditi obrambne stolpe in trdnjave
povsod tam, kjer je možno do sem priti z Vzhoda. Mogoče imamo toliko
časa mir zato, ker konzuli vse napore usmerjajo v mirno združitev celotnega
Zahoda. Zlo Vzhoda se boji moči naše vojske in naših strašnih čarovnikov.
V vsem tem slutim nekaj več.«
Oglasi se še nekdo tretji s skoraj smešno piskajočim glasom:
»O vzhodu smo se učili že v vaški šoli. Ampak še učitelj pravzaprav
ni dobro vedel, kaj je res in kaj je legenda. Sicer pa, tako pravijo, ni
pomembno, kaj je izza nas, pomembneje je, kaj je pred nami.«
Glasovi počasi zamrejo. Skupina kakšnih dvajsetih konjenikov izgine
v oblaku prahu. Nikakor ne razume, kako lahko prepozna besede
popolnoma tujega jezika. Pomisli na zvoke šole, vonj domačega drevja in
zelene trave.
Sinica poje svojo pesem. Zapre oči in jih ponovno odpre. Sedi pod
domačim šolskim drevesom. Tlakovana cesta je izginila. Iz veselega
žvrgolenja razbere:
»Zamudil boš na uro! Zamudil boš!«
Skoči na noge. Odžene spomin na doživetje drugega sveta.
Steče proti vratom, saj je že med zadnjimi.
Koliko časa je minilo v tistem drugem svetu?
Sredi šolskega hodnika v nosu še vedno nosi tisti tuj vonj, v ušesih
mu odzvanjajo odmevi tujih zvokov. Ta čuden svet neprestano sili v
196
njegovo zavest. Zareže ga hipna bolečina. Zazna samo dva stebra, enega
belega, drugega črnega. Ostane samo odmev, izven časa in izven prostora.
Kaj je v resnici resničnost? Je resnično to, kar tipam, okusim,
vidim, občutim? Je resničnost večja od mojih čutil?
Odmahne z glavo in stopi v razred.
Ta hip me čaka resničnost šole.
Komaj prestopi prag domačih vrat, že ga doseže mamino vprašanje:
»Boris, zakaj imaš gor neko smešno knjigo, polno čudnih čačk? Od
kod si jo prinesel?«
Boris prebledi. V goltanec se mu zagozdi cmok nedoločljivih občutij:
»A, tisto? Nič,« in se pomiri z nekajkratnim globokim vdihom, »dobil
sem jo od naše knjižničarke, ker mi je profesorica Novakova o njej naprtila
seminarsko. Res nimam pojma, kaj naj bi pomenila.«
Hm, Berta je imela prav. Moral jo bom dobro skriti. Tudi ovoj ne
premaga človeške radovednosti. Očitno res vabi poglede. Najti ji moram
dobro mesto.
Mati zlovešče vpraša:
»Berte?« in dvigne glas, »je to tista s preteklostjo?«
Verjetno je ob omembi knjižničarke občutila tresavico v njegovem
glasu. Mati ga je res neumno presenetila.
Zakaj je morala stikati po mojih predalih? Misli, pomisli! Privlači
šibke.
197
Hitro se zbere in odločno odvrne:
»Kaj me briga njena preteklost?« in nejevoljno, s kančkom jeze v
glasu nestrpno pribije, »mi je pač med brisanjem muzejskih špeglov dala
knjigo po navodilu profesor Novakove. Najbrž gre za neko staro knjigo ali
kaj podobnega. Ne vem, čemu to zasliševanje!«
Ona vztraja:
»Res čudna knjiga, saj še nisem videla nobene s takšno pisavo. Zakaj
seminarska o njej? Kako si jo dobil?«
Ponavlja se. Njen glas je drugačen. V njem je nekako podtalen
strašljiv ton, česar še nikoli ni pokazala. Je kriva Knjiga?
Še s tršim glasom odvrne:
»Za boljšo oceno,« in steče po stopnicah. Ona še kar vztraja. Njen
glas odmeva s prav grozljivim tonom:
»Mogoča bo ata vedel, kaj je v njej. Naj jo še enkrat vidim.«
Boris odkima:
»Saj ni pomembna,« in zadnjo besedo malce poudari s spontano
spočetim miselnim impulzom, kar ga preseneti.
Mati hip zatem utihne. Impulz, urok ali karkoli je že bilo, ji iz glave
izbije razmišljanje o nenavadni knjigi. Naenkrat spremeni ton glasu in
pozabi svojo sekundo nazaj izrečeno namero:
»Najprej naredi naloge in potem čvekaj s frendi.«
Kako sem to naredil?
Zatrese z glavo, kot bi hotel odgnati učinek posega svojih misli. Hip
postane, občuti strune gibkih tokov.
198
Usklajuj magnetni in električni fluid, bodi središče štiripolnega
božjega magneta.
Etui s tablico vrže poleg postelje in iztegne roko na dno omare. Otipa
hladno, vendar izredno prijetno kovino skritega meča. Ob dotiku s tujo
zlitino zasliši točno na sredini glave šepet neznanega jezika. Urno umakne
roko. Sede za pisalno mizo. Globoko diha. Pogled pade na predal. Skozi
nosnice na dolgo potegne zrak in z njim napolni pljuča. Odpre ga in zagleda
razkopan ovoj s Knjigo. Seže po njej.
Morala boš kam drugam, saj si kot luč za privabljanje vešč. Nikoli,
odkar hodim v srednjo šolo, mi ni brskala po predalu. Knjiga očitno
omrežuje in zapeljuje s svojo pogubno močjo.
Knjiga se odpre, kakor hitro jo poboža. Prostor dobi čudno barvno
ozadje. Začne brati na mestu, kjer se odpre.
»Sehir Bar Jemin se poveže s Pravovernim. Zgolj Mešarah,
blagoslovljena je njegova sveta duša, jo lahko odpre in prenese težo teh
besed. Vedno odkrije se sveto delo natanko tam, kamor posveti Luč. Poseg
božje previdnosti, svetosti nad vsemi svetimi je popoln. Blagoslovljene naj
bodo skrite misli Božje prisotnosti! Božja previdnost ne potrebuje razloga,
ker je razlog. Božja previdnost je venomer natančna. Nikoli ne poseže
prehitro ali prepozno. Nikoli ne poseže pravilno ali napačno, ker je iznad
omejene polarnosti. Je, ker preprosto je. Blagoslovljen naj bo, stopajoč po
poti in prejemajoč ta dar. In vedi, ta knjiga je v Mladih Edah varna samo
na dveh krajih strun univerzumov. Prvi kraj je prisotnost Čuvaja s pečati
Etirjev, drugi je posvečena pozornost Mešaraha.
Besede Knjige so za vse preostale smrtnike Mladih Ed smrtonosne.
Morajo biti, kajti smrtnikom Ed vlada zunanjost,
A Luč je od znotraj, je luč od plodov preko Abadona,
199
Segajoča od dna Megšelema do vrhov krone Kadešaha.
Ta Luč zažge srž vsakogar brez pečatov Etirjev.
Samo Etirji,
Plešoči mavrični plameni božje navzočnosti,
Silino besed iz smrti preobrazijo v plodnost življenje.
Štirje so sveti znaki Upodobljenega,
štirje so Portali pod varstvom Deveterice,
Štiri so gibala vsega, kar je povsod in v vsem,
Dvakrat po deset in še dva za povrhu je znakov,
Skritih znamenj Svetih na mestih Luči.
Odstrl jih bo neznan otrok,
Postal bo mogočen prerok,
Združil bo rituale veličine,
Skozi Svete Talismane,
Trije tehagaci so in trije sibeti.
Obstaja pa še nekaj,
Še ena skrivnost.
Devet je v enem,
Izravnal bo zgoraj in spodaj,
Krono Kadešaha bo vrgel v ogenj Megšelema,
Saj posejal bo seme Desetega,
Rojenega izmed dveh stebrov.
Smrtniki niso popolni in nikoli ne morejo postati popolni. Popolna stvar ne
more obstajati in meriti svojega bivanja.
Oj Sveti, pomni modrost Etirjev!
Naj bo vedno s tabo.
Nauči se pravilnega sprejemanja,
Pravilnega verovanja in
Pravilnega napora.
Pred tabo so tri smeri, a četrta je pot nazaj.
Skozi te namere se bodo Etirji obudili v tebi in objel te bo tok,
In z njim boš plaval.
200
Plavaj s tokom, ne bori se z vodami božje namere.
In te so vode zgoraj in te so vode spodaj.
Naj misel postane razodetje namere,
In delo naj postane njena pot.
A pazi!
Knjiga izredno privlači smrtnike.
Za njih je luč privlačnosti.
Smrtonosne privlačnosti.
Nihče ne more brati tega, kar Etirji so ubesedili,
A to iz njih izrezbari temno sonce,
To jih potegne skozi poljane praznih iluzij.
Vleče jih privid moči.
Ta moč jih bo obsedla, zasvojila, izopačila in do neprepoznavnosti izmaličila
njihove šibke duše.
Majhni grehi postali bodo veliki.
Življenje bo zakrito, vstal bo pekel živih.«
Zasliši korake približevanja, zato bliskovito zapre knjigo, jo urno
skrije v predal in seže po torbi. Tablico položi na mizo in vklopi
sinhronizacijo. Verjetno nihče iz A in B razreda doma ne uporablja hišnega
računalnika. Vsi uporabljajo tablice z raznimi podatkovnimi servisi. Od
očeta je podedoval skepticizem do vsega javnega, zato podatke redno
prenaša tudi v domač center. Vsi še niso pozabili podatkovnega mrka pred
10 leti. Hišne center ima skoraj vsaka hiša premožne družine, a redkim služi
kot skladišče družinskih spominov. Običajno so ti centri namenjeni
predvsem hišni multimediji, varovanju, nadzoru nad gospodinjskimi aparati,
pranju na daljavo in ostalimi hišnim funkcijami. Glede svojih digitalnih
spominov so Plahutniki silno konservativni.
Oče zakoraka v sobo brez običajnega trkanja. Njegovih skoraj dva
metra višine, z nekaj kilogrami preveč, orlovskim nosom in strogimi, s
sivimi obrvmi obrobljenimi očmi, zna delovati precej strašljivo. To poudari
201
še močan in artikuliran glas:
»Zdravo, sin!« Tokrat je njegov skoraj čudežno melodičen,
pravzaprav meden. Boris takoj nekaj zasluti.
Nekaj ima za bregom. Običajno potrka.
»Zdravo ati,« oprezno odvrne. Vse čute napne do popolnosti. V
ozadju mehkobno zvenečega glas zasluti tiho grožnjo:
»Slišal sem za neko čudno knjigo. Mama pravi,« zlovešče pribije,
»prinesel si jo od tiste Berte.«
Takšnega skoraj ne prepozna.
Čeprav je kot pocukran pudelj med dobrikanjem gospodarju za
konzervo Pedigreeja, je v ozadju nenavadno grozeč podton.
Med razmišljanjem o očetovem podtonu resno odvrne:
»Ja, včeraj mi jo je posodila v knjižnici. Saj veš, kako rad berem
papirnate knjige. Najbrž sem edini v razredu. O tej knjigi naj bi delal
seminarsko za izboljšanje ocene. Saj veš, vedno pograbi priložnost za
izboljšanje ocene.«
Za nobeno ceno ne sme spregovoriti o Knjigi. Saj res - Knjiga ga je
sama opozorila.
Oče nadaljuje enako ljubeče, kar ni njegov običajni način govorjenja:
»Mogoče ti lahko pomagam. Če jo preberem,« sladko napeljuje.
V misli se znova priplazijo opozorila o vplivu Knjige.
Knjiga je za neposvečene smrtonosna past.
Oprezno odkima:
202
»Ni treba. Danes grem v knjižnico in jo povprašam, za kaj sploh gre.
Mogoče je kakšna zanimiva uganka in njeno razkritje mi bo prineslo odlično
oceno,« doda ponižno tiho.
Oče nadaljuje, tokrat brez sladkobnega pridiha. Odvrže plašč
prijaznosti, torej od njega nekdo nekaj zahteva:
»V bistvu sploh nisem prišel zaradi knjige. Pravzaprav, gre za nekaj
drugega.«
Vedel sem.
Zajame sapo in še trše nadaljuje misel:
»Klical me je Mirko Petrič. Saj veš, direktor,« a ga Boris prekine in
zlovoljno recitira:
»In Aleš znova potrebuje narejeno nalogo. Je tako?« zavrti oster
pogled v očetov togi obraz. Oče spusti pogled v tla in ga znova strogo
dvigne. Boris zoži obrvi in vzdihne:
»Zakaj me vedno nadleguje, ko potrebuje kaj za šolo? Njega je
nujno treba cepiti proti kroničnemu delomrzitisu!« pihne skozi usta in
pogled mu pade na tla. Oče malce mehkobnejše prikima:
»Gospodu Petriču sem obljubil tvojo nalogo. Šel boš v knjižnico in
mu jo od tam posredoval. Saj tja očitno rad hodiš. Veš, dobro je z njim biti
na »ti«. Danes moramo paziti, kako urejamo odnose z ljudmi in s kom se
družimo. Naj nam je všeč ali ne, tako je in kdor se prilagodi, ta živi,« in
mračno zaključi, »kdor se ne prilagodi, potone v labirintu kakšnega od
slumov socialnega dna.«
Boris sovraži takšen način govorjenja. Nekateri se samo parazitijo.
Boris kljubovalno odkima:
203
»Ati, ni lepo mojih nalog v svojem imenu razdeljevati lokalnim
lenuhom. Poleg naloge se moram še pripraviti in nimam časa za skakanje do
knjižnice. Saj ni tako reven, da si ne more odpreti računa na Arnesu in
Infotechu,« in mračno pribije, »seveda potem ne bi mogel tako očitno
zlorabljati ljudi okoli sebe in vsem kazati, kako pomemben je njegov
lopovski foter.«
Oče nenavadno tiho, skoraj opravičujoče odvrne:
»Ne otežuj stvari! Spacaj nalogo do petka, pa mu jo posodi. Staremu
sem obljubil. Saj veš, kako zna zatežiti.«
Boris še samega sebe preseneti z ostrino kljubovanja:
»Veš, ne moreš se ti v mojem imenu dogovarjati za takšne stvari! Za
vse možne lumparije ima čas, za šolske naloge pa ne. Seveda si lahko to
privošči, ker najde potuho tudi preko mojega in še čigavega hrbta! S fotrovo
pomočjo je navajen ves svet jebati na suho,« in nenavadno ostro pribije,
»jaz sem se naveličal tega mazanja z vazelinom! Če si mu obljubil nalogo,
mu jo pa naredi.«
Oče sprva obmolkne. Zatem mu glas grozeče potemni:
»Takšnega tona pa od tebe nisem pričakoval.«
Boris se zave moči svojih besed, saj jih je podkrepil z nekakšnim
urokom. Enako je prej storil že mami.
Najbrž imam čudaško miselno moč.
Oče nadaljuje pridigo z manj temnim tonom:
»Na srečo ali pa tudi ne, tudi ti boš moral nekega dne pred žrela zveri
in tam preživeti. Vse delam samo zato, ker bi te rad obvaroval pred usodo
životarjenja v slumu. Tja lahko še prehitro zdrviš. Samo nekaj napačnih
potez, napačnih nejev in že si pripravljen na selitev na sever mesta. Delam
204
vse, resnično vse, da ti na vrh ne bo treba plezati iz čistega dna!« in skoraj
zakliče, »saj ni pomembno, koliko se strinjaš s sistemom, a zaradi lastnega
preživetja se mu moraš prilagoditi. Danes so kruti časi in če nisi plenilec na
preži, hitro postaneš preganjen plen,« ponovno grozeče dvigne glas. Boris
ne mara takšnega tona. Njegova starša sta se na različne načine komolčila, s
čimer sta se uspešno prerinila na dovolj udobno visoke kline družbene
lestvice. Lahko sta uživala življenje uspešnih plenilcev. Že hoče zapustiti
sobo, ko se urno obrne in sladkobno tiho z melodičnim zvenom vpraša:
»Še to, župan me je pobaral, kdaj se boš vključil v podmladek
stranke? Čakata te fina funkcija in prihodnost.«
Ob zmedi, ki ga je doletela, je politika zadnja stvar na seznamu
prioritet. Ponižno reče:
»Oči, saj dobro veš za moje mnenje glede politike in res ne mislim
nikomur nekam zlesti po politični poti. Sicer pa me ta hip najbolj zanimata
šola in matura, saj sta od tega odvisna moja štipendija in študij na Vegovem
inštitutu,« in z vso ostrino obtožujoče useka:
»Na svetu obstajata dve vrsti ritoliznikov. Prvi lezejo v rit na težji
način, saj si najprej glavo dobro natrejo z vazelinom, a drugi se primejo za
noge prvih. Jaz se ne bom mazal po glavi ali slučajno lovil noge, kajti eno in
drugo vrsto čaka pot po tunelu smrdljivega dreka.«
Kljubovalno najde očetov zmedeni pogled.
Oče najprej od presenečenja zadrži sapo. Potem jezno pihne:
»Sin, pazi, kaj govoriš in kako se obnašaš! Ostrina jezika še nikomur
ni rezala vsakdanjega kruha. Upam, da paziš, s kom se družiš in kaj počneš.
Danes po svetu hodi čuda ljudi,« in tiho doda, »večji del jih ne sodi na
ulice, še manj pa v družbo spodobnih ljudi.«
»Kaj hočeš s tem povedati?« ogorčeno vpraša. Danes so vsi nekam
zmešani.
205
»Nič! samo spomnil bi te rad, preden bo prepozno,« doda strogo.
Boris natanko ve, kaj misli in ta misel mu ni všeč. Oče še navrže:
»A glede vpisa v stranko resno premisli. Nikoli ne veš, kdaj ti lahko
prav pride. Saj veš, kako danes stvari laufajo. Pot do dobro plačane službe
je s pravo politično funkcijo v žepu bistveno lažja in krajša.«
Končno odide. Oddahne se. Zakaj vraga se je tako zapel ob vse?
Maloprej prebrane besede se mu znova pomudijo v mislih.
Knjiga izredno privlači smrtnike.
Postane mu popolnoma jasno, v kakšne težave še lahko pade zaradi
te knjige. Mrzlično tuhta, kam naj spravi ta nevaren magnet za vse v bližini.
Noče težav zaradi slabo izbranega skrivališča. Noče nesreče. Zadnja želena
stvar na svetu je možnost, da Knjiga pade v roke nepoklicanim. Občuti
toplino. Spomni se talismana okoli vratu. Tudi nanj bo moral paziti.
Res sem dobro zaglivil.
206
8. Mladenič in starci
Berta je pred desetimi leti v sorazmerno mirni ulici ugodno kupila
hišo. Po obnovi fasade in oživitvi vrta je hiši podarila novo življenje. V
javnosti daje videz dolgočasne knjižničarke (zakaj še vedno veljajo stari
stereotipi?) z rutinirano življenjsko potjo proti ne tako oddaljeni upokojitvi
in spokoju starosti. Izpod skoraj dramsko odigrane družbene vloge biva še
ena, popolnoma drugačna Berta. To je nesmrtni aganeal, mogočni duh
živega etirja. Samo dovolj pozoren sogovornik lahko opazi prehod iz ene v
drugo osebnost. Dobrodušen nasmeh se naslednji hip zlahka izgubi v noževi
ostrini neuklonljive pozornosti.
Boris takoj najde njeno hišo. Samo ena je druga hiša od krožišča z
velikim vrtom. Pravzaprav ima v celi ulici samo njena hiša tako velik vrt.
Skrbno negovana trata, grede z različnimi rožami, cvetoče in natančno
porazirano grmovje, takoj pokažejo na skrbno gospodarico. Tega ni moč
zgrešiti. Še posebno mu padejo v oči raznobarvne narcise. Prešine ga
spomin na mavrično prelivanje angelov. Hitro premeri tlakovano pot od
ograje do vhodnih vrat. Tudi stopnišče je natančno obnovljeno in
vzdrževano. Hrup ulice potihne, kot bi ga nekdo pokril. Močan vonj
cvetenja ga sili k nahodu. Bertin vrt dobesedno brsti od silnega pomladnega
življenja. Žuželke razposajeno brenčijo, nežna sapa meša vonje cvetlic.
Čeprav ni alergik, ga pahljača vonjav skoraj prisili v kihanje. Trenutek
postane. Pritisne na starinski, a popolnoma obnovljen zvonec. Še eno
znamenje njene ljubezni do starega. Zasliši »din don dong« in korake.
Začudi se zvoku prihajanja, saj imajo danes vse hiše avtomatiko za vrata.
Berta mu odpre, se nasmehne in veselo reče:
»Pridi fant, ravno prav si prišel.«
Boris samo prikima in stopi naprej. Z očmi premeri predsobo. Vse je
videti tako - retro. Kljub starinskemu videzu je vse brezhibno urejeno.
207
Pohištvo je na pogled novo, pravzaprav zelo sveže, čeprav z neizbrisnim
duhom antike. Nikjer ne zazna vonja po zatohli starini, neprijetnega okusa
desetletja nespremenljivosti.
Tudi pri opremi hiše je ta dvojnost. Zagotovo ni bila poceni.
Med potjo do odložišča čevljev se ves čas smehlja. Opazi še več
parov lepo zloženih čevljev.
Več nas je. Očitno bo to zabava v mnogo.
Radovedno ogleduje okoli sebe. Takoj naredi primerjavo z domačo
hišo. Čeprav stara, je zaradi modernizacije izgubila svojo starovečno dušo.
Sodobno pohištvo je sicer lepo, svetlo in funkcionalno, a nima tiste
izžarevajoče žlahtnosti. Posebno predsoba ga navdaja z nevsiljivim gotskim
vzdušjem. Pozornost pritegnejo nenavadni portreti ljudi v tujih nošah.
Ustavi se pri portretu v rdečo kuto odetega moža. Še zlasti ga pritegne
zanimiv emblem na oprsju kute. Spomni se svoje dopoldanske vizije.
Natanko takšen znak je videl na modri zastavici, nasajeni na kopje. Prešine
ga spomin neznanega porekla, občuti prisotnost. Zibajoč se na stopalih,
radovedno vpraša:
»Kako so se znašle slike pomembnih plemičev Diluala na vaši
steni?«
Hoče se ugrizniti v jezik, saj nima pojma, od kod mu pade na misel
beseda Dilual. Prisotnost ponikne.
Na poseben način vem, da gre za to. Raje se ne sprašujem o viru
znanja.
»Torej že nekaj veš. Danes se nobenemu gostu ne zdi vsaj malce
natančneje pokukati na slike. Ti Edamiti, ker tehnično niso ljudje, so
pomembni možje zgodovine. Možje se lepše sliši od samcev,« se
nasmehne, »a ne naše, temveč Drugotnosti,« premeri podobo na sliki. Hip
zatem resno nadaljuje:
208
»Najbrž glede na zadnje dogodivščine vsaj malo slutiš to
Drugotnost,« se nasmehne in z očmi objame skoraj pravo galerijo slik, pri
čemer spretno presliši besedo Dilual, »ljudje so dandanašnji silno nepozorni.
He, he. Ta nepozornost meji na nevljudnost. He, he. Sama sem jih narisala,
ko sem prejela dar etirja. O ja, kar lepo so mi uspele. He, he, najbrž so to
edine slike z ovekovečenimi možmi najvišjih časti. Dam žal ni, he, he, ker
imajo tipi tam zadaj nenavadno mnenje o svojih samicah, he, he, raje
uporabim besedo ženah. Še same o sebi gojijo nenavadne ideje. Resnično,
nenavadno, he, he. Drugi kraji, drugi običaji. He, he. No, pridi, pridi. He,
he, he.«
Ves čas se smehlja in ga povede mimo odprtih vrat do stopnišča.
Pokuka v sobo. Malce višji strop odločno poudari starinsko opremo.
Takoj opazi nenavaden meč, postavljen izza debelega stekla kredence.
Osvetljen je z mehko svetlobo. Obstane in očaran strmi v nenavaden
eksponat:
»Kakšen meč je tisto?«
On se znova nasmehne:
»O, tisti meč? He, he, ni tako slavnega porekla, kot je tvoj. Kljub
vsemu je Etzam Or strašno orožje tudi v rokah starke mojega kalibra. No,
ja, tako stara pa zopet nisem kajne?« in se z blagim gibom vzravna.
Ponosno zasije z bleščavo starodavne plemenite gospe. S takšno pozo je
verjetno v svojih burnejših letih obračala svoje vrstnike. V starem telesu se
skriva izjemna energija, čuječno čakajoča svojo priložnost. Njena sproščena
osebnost je v klobčič zvita kača na preži, vsak hip pripravljena izvesti
nenadni udarec.
Boris se zahahlja:
»No, nisem ravno strokovnjak za vaš letnik,« ter se resno obrne proti
njej, »Etzam Or je v svojih slavnih dneh posekal nekaj kerkešev, rojenih iz
zlobnega utelešenja Elejle,« in položi roko pred usta, s čemer hoče ustaviti
209
plaz spominov nekoga drugega. Zmedeno odkima:
»Kaj pa vem, od kod mi to znanje?«
V glavi vrejo spomini nekega drugega sveta, druge osebe in drugega
časa.
Elem Jered,Hadeš ošak, mades en Elem Jeder.
Kam sem padel? Kateri film je to? Kako poznam meč v kredenci?
Pri Kristusovih gatah, kakšen Elejla neki? Sem mogoče bolnik na zaprtem
oddelku in se mi sanja?
Vprašanja rojijo in brnijo po zmede polni glavi. Berta se le hahlja.
Tokrat pred njim stoji javnosti namenjena verzija. Ta je venomer
nasmejana, polna dobre volje, ki jo nesebično trosi okoli sebe. Večkrat je
tudi po nepotrebnem gostobesedna. Od včeraj pozna še drugačno Berto,
takšno, od mogočnega duha aganeala. Ta straši z jeklenim pogledom in
glasom, ki zamrzne še maslo na vroči ponvi. Z vprašanjem poskuša najti
izhod iz neznosnega pritiska tujih spominov:
»Kje so ostali? Videl sem čevlje, vendar.«
Prekine ga s kretnjo roke:
»V salonu so. He, he, danes je poseben dan in zanj sem izbrala
poseben prostor,« se smehlja. Nadaljuje z žametnim glasom:
»Kar naprej, kar naprej,« ga usmeri proti stopnicam. Odločno
zakoraka, ona mu sledi. Lesene stopnice zaječijo pod njegovimi grobimi
koraki, čisto nasprotje Bertinega lahkotnega gibanja. Počuti se kot slon med
porcelanom. Njegovo lomastenje spremlja njena zgodba:
»Stare stopnice iz brezdušnega cigla sem pometala stran. Raje imam
žlahtno mehkobo lesa. Les je lep, saj je v njem ujeta skrivnost dolgožive
stoletne rasti. Verjetno nisi navajen takšnih stopnic. Saj se boš navadil,«
210
reče prešerno. On samo nemo prikima.
Če nočem zmotiti mrtvih, bom moral trenirati hojo po jajcih.
Tudi zgornji hodnik je precej, kako bi temu rekli - gotski. A samo na
prvi pogled. V njem je nekaj živahnega, kontrastnega. Zvedavo opreza levo
in desno. Ugane, kaj daje temu hodniku ton življenja. Pohištvo je v
živahnem secesijskem slogu. Na stilski kredenci uzre živahno porcelanasto
vazo z narcisami. Tudi stene so svetlejše in svetilke imajo drugačno,
svetlejšo barvo.
Dve Berti, dva različna hodnika. Noro.
»Kar na levo,« reče in Boris odrine vrata. Najprej vanj udari vonj po
domačnosti. Okoli klubske mizice sedi nekaj starejših žena in moških.
Obstane in oprezno premeri prisotne. Zdrzne se. Vse prepozna – od prvega
do zadnjega. Vsi so z njim povezani na različne načine. Ves čas ga
obkrožajo v raznih vlogah.
Kakšen zbor je to? Saj sem prišel na kofetarsko druženje penzekov!
Kaj počnem tukaj? Kakšna je to druščina?
Prva se mu posveti Helga:
»Boris, saj lahko stopiš naprej. Ne grizljamo in ne teptamo.«
Kaj ona tu počne? Saj ne razvažajo robe na dom. Ali pač?
Pred očmi ima vedno prijazno in uslužno prodajalko majhne trgovine
v soseščini. Tri tamkajšnje trgovke poznajo skoraj vse svoje stranke in
poleg nakupa kdaj pa kdaj poklepetajo o otrocih ali vremenu. Stranka,
čakajoča zaradi klepeta, se nikoli ne pritoži. Trgovinica je oaza ljubke
ležernosti v morju histeričnega norenja. Tokrat njene besede zvenijo
drugače. Izgine tisti prizvok trgovske prijaznosti. Zamenja ga trda
odločnost, dasiravno ohrani odtenke uslužnosti. Pozornost zatem pritegne
profesor zgodovine:
211
»Boris, midva sva danes že kramljala. Vidim, da si točen,« reče
Marko vljudno. Na njem opazi drugo svežo srajco.
Preoblači se več kot enkrat dnevno.
Plaho odvrne:
»Nerad zamujam,« in negotovo stopi do prostega fotelja.
Pričakoval je vonj po starem usnju, vendar zazna samo svežino
novega pregrinjala. Nobenega sledu ni po starem, oziroma postanem. Na
mizici stoji lep porcelanast pladenj z virom omamnega vonja – slastno
dišečimi vaniljevimi rogljiči. Ti so vir tega že pozabljenega občutka babičine
domačnosti. Poleg pladnja je nenavadno velik čajnik. Pravzaprav samo ta,
moderni indukcijski čajnik, grobo ruši stilsko ravnotežje tega prostora.
Predstavlja kontrast med modernim in retro. Pred vsakim foteljem na
servirnem krožničku stoji enaka porcelanasta skodelica z art deco
poslikavami. V podobnem slogu je bil tudi velik stenski koledar.
Kje je staknila takšen servis z več kot šestimi kosi?
Boris plaho sede in zmedeno opazuje te starejše ljudi okoli sebe.
Pravzaprav so s svojimi kretnjami in klasičnimi oblačili podobni živemu
muzeju voščenih lutk. Berta za malenkost prestavi pladenj z rogljiči:
»Fant, kar po njih. To so moji rogljiči. Niso neka kupljena nesnaga,
zvarjena iz »ejev« in iz riti izbljuvane moke. Tudi čaj je iz čisto pravih
rastlinic, ki so svoje dni občudovale čisto gorsko sonce. Naj ti natočim,«
radostno reče in mu v skodelico natoči dišeč čaj. Srce vsakogar normalnega
mora vsaj malce poskočiti ob takšnih dobrotah. Zaupljivo doda:
»Sladkaj si ga po svoje. Samo ne pretiravaj s cukrom, saj sladkoba
pokvari nianse med dobrim čajem in osladno greznico.«
Boris je presenečen. Kako ne bi bil? Po nekaj vljudnostnih
prikimavanjih pozabijo nanj in se vrnejo k svojim pogovorom. Očitno
212
prisostvuje nekakšnemu uvodnemu obredu, kamor sodi hrustanje piškotov,
elegantno srkanje požirkov čaja in navzkrižno kramljanje. Opazuje jih med
pogovarjanjem o nepomembnih vsakdanjostih. Pri tem v usta tiščijo piškote
in srebajo čaj. Ne glede na razposajeno vzdušje, v njihovih starinskih telesih
zazna čudežni duh mogote. Vse njihove kretnje so svečano mirne.
Po nekaj minutah pasivnosti odločno opozori nase:
»Oprostite, ker prekinjam vaš idilični klepet. Najbrž sem upravičen
do precej izčrpnih pojasnil o mnogočem. Od včeraj se mi je na ogrlico
usode nanizalo nekaj biserov, primernih za knjigo o duševnih motnjah.
Vsekakor te stvari ne sodijo med običajna doživetja maturanta. Najprej
nenavadnost pri slovi in čuden namig profesorice Novakove,« se sreča z
njenim hladnim pogledom. Ona samo resno, komaj opazno prikima. Zatem
pozornost posveti osebi nasproti sebe:
»Gospa Berta mi nekaj ur kasneje na zares čuden način govori o
knjigi. Naj omenim še kasnejša, milo rečeno, nenavadna doživetja,«
bliskovito premeri prisotne. Ti se zvedavo odtegnejo piškotom, čaju in
kramljanju. Opazujejo ga neprizadeto, čeprav pozorno. Osveži svoje
spomine:
»Ne vem kako, a v glavi se z mano mešajo spomini, misli in tudi
sposobnosti še nekoga drugega. Psihiater bi najbrž postavil diagnozo, s
katero bi mi za določen del življenja zagotovil prenočišče v lokalni blaznici.
Aha! Dodajmo še meč izpod postelje. Ta mi je v roke padel dobesedno od
nikjer. Za lepšo mero lahko naštejem še kakšno noro dogodivščino. Krščen
Matiček, še zdaj dvomim o njihovi resničnosti. Naj poenostavim,« obupano
nadaljuje, »bi mi kdo izvolil olajšati razumevanje te med haus, kamor sem
padel proti svoji volji? Naj bo razlaga maksimalno preprosta in razumljiva,«
tiho doda in vse na hitro preleti z radovednimi očmi.
Vsi vanj usmerijo prebadajoče poglede in hipoma se počuti kot
zlomljena kost na rentgenu. Čeprav je v salonu prijetno hladno, občuti srage
lepljivega potu. Tišina pritiska. Končno se Berta spogleda z drugimi in se
nasmehne:
213
»Dragi mladenič, nestrpnost in naspidiranost zadetega zajca ne sodijo
v našo družbo. Nismo te takoj napadli z detajli, ker si moraš najprej s
piškoti in čajem napolniti baterije. Šele potem, lepo najeden in napit, sprašuj
vljudno in brez nestrpnega hitenja,« in pokaže z negovano roko na pladenj s
kolači. Boris sledi roki in spusti pogled, čeprav ta hip ni popolnoma
prepričan, če mu teknejo.
Marko vse hitro ošine, odloži čajno skodelico in prevzame besedo:
»Težko ti bomo zadevo opisali na kratko in hkrati razumljivo. Vidiš,«
vstane in z roko pokaže na omizje. Boris vse na hitro preleti z radovednimi
očmi in znova poišče Markove stroge oči. Profesor govori počasi, iščoč
primerne besede:
»To, v kar si padel, je zadeva vseh nas. Najbrž si sledeče že uganil,«
zapiči vanj svoj sijoči pogled, »vsak od nas je na nek način povezan s
tvojim življenjem. Tukaj sva tvoja stara zahojena prfoksa,« se malce
nasmehne in se spogleda s smrtno resno Greto, zatem mehko nadaljuje, »tu
je gospod magister Leon Kavka, lekarnar, gospa Helga Uršič, trgovka s
špecerijo, gospod Janez Majer, finančni skrbnik tvojih staršev in seveda
Berta Hladnik, šolska knjižničarka. Manjka samo celjski pomožni škof
Jožef Slemenc. Prečastiti te je krstil in pri njem si opravil vse zakramente.
Pridružil se nam bo malce kasneje. Naj zaokrožim!« dvigne glas. Vse
ošvrkne s svečano obrazno masko in blago nadaljuje:
»Vsi prisotni smo del tvojega življenja. Vsi te dobro poznamo, kar je
zelo pomembno zaradi tvoje in naše skupne vloge v prihajajočih dogodkih.
To se ni zgodilo zaradi naključja. Takšen razvoj lahko z malce teatralnosti
imenujem poseg Božje previdnosti,« s poudarkom zaključi govor. Zatem
seže po čajni skodelici in srkne požirek od vročine kadeče se tekočine.
Ustnice se mu razlezejo v plitek nasmeh. Odloži skodelico in zgrabi piškot.
Za hip postane. Pričakujoče išče zmeden Borisov pogled. Čaka njegovo
reakcijo. Mora dopustiti trenutkom mučne tišine pot med zbrane okoli lepe
klubske mizice. Boris s tresočim glasom prekine mučno napetost
214
pričakovanja:
»Gospod profesor, o čem sploh govorite?«
Takšni so bili torej ljudje na viktorijanskih čajankah ob petih.
Oblije ga toplota okoli talismana izpod majice. Tuji spomini in misli
nežno odrivajo njegovo pravo osebnost. Njegov pravi jaz, vsaj upa, da je
pravi, se čuti vse bolj odrinjenega. Zaveda se vse globljega tonjenja pravega
sebe v meglen ocean neskončne zavesti. Zenice se mu zožijo. Kaplja potu
na čelu obstane na sredini svoje poti proti korenu nosu. Strahovita teža
neznanega znanja potegne zmedenega in malce prestrašenega dijaka tik pred
maturo nekam v neznane globine labirinta podzavesti.
Strah je pot do strastnega boja za nedosegljiv cilj. Strah je začetek
zahtevanja več, več in več vsega. Bodi pozoren in prepoznaj, saj s
prepoznavanjem pride modrost.
Tresavica izgine.
Neodločen glas mladega fanta postane trd in poln jeklene volje:
»Moram vedeti vse, kar veste vi. Začnimo pri tem, zakaj znam nikoli
slišane tuje jezike? Zatem boste rekli kakšno pametno o Dilualu, Zahodni
skrivnosti in seveda Elem Jeredu. Član tega krožka gotovo nisem zaradi
kajenja napačnih travic. Torej?«
Marko odloži skodelico, se sreča z Borisovim srepim pogledom in
prikima:
»Dragi mladi fant,« zgrabi rogljiček, ga pohrusta in splakne s
požirkoma čaja, »vse boš izvedel po primernem vrstnem redu. Najprej
dihaj,« kar podkrepi s kretnjami, »saj veš, vdih, izdih. Žaba se počasi kolje,
če razumeš, kaj hočem reči. Tudi jaz nisem navajen lačen hoditi okoli
pečenke. Za prvič te ne bomo preveč zbombardirali s podatki. Preveč
215
zaporednega blebetanja zmede ostrino misli. Verjetno ti sprva ne bo veliko
jasno, mogoče nam celo ne boš verjel. Vsekakor si zmeden, saj dogodki
najbolj odpuljenih barv in oblik pritiskajo nate z naglico, ki ji nisi kos. Ob
vsem tem nimaš neke jasne in oprijemljive niti, zato se počutiš kot opica v
zraku, ko ji izpred nosu sunejo liano, kamor se hoče prijeti. Zatorej bodi v
nekaj naslednjih trenutkih ekstra potrpežljiv in ne prehitevaj z vprašanji. Na
vlak najlažje stopiš tako, da ga počakaš na postaji in ne s tekom za njim.
Torej?«
Boris nemo prikima in Marko nadaljuje:
»Knjiga, meč in talisman so predmeti iz drugačnega sveta. Najprej
malce fizike. Vsak dijak A razreda tehnične gimnazije se seznani z
osnovami kozmologije. Torej poznaš teorijo multiverzuma. Pred skoraj
dvajsetimi leti so neizpodbitno dokazali obstoj najmanj enega paralelnega
vesolja, a izračuni nakazujejo obstoj več njih. Torej veš za sekvenčno
bozonsko interakcijo in Alanov multiverzumski most. No, ne bom te utrujal
z umazanimi fizikalnimi detajli. Vsa ta vesolja sobivajo, ker imajo njihove
temeljne konstante različne vrednosti. Mistiki to vedo že nekaj tisočletij.
Sobivajoča vesolja imajo skupno poreklo, torej skupnega popolnega boga,
če lahko uporabim mitološko oznako. El, Elohim, Jehova, Bog,
Parabrahman, Re, Aton in drugi so samo različna imena za absolutni vir
obstajanja. Bog v neprekinjenem večnem zdaj sije luč - deus lux. V eni od
filozofij se temu reče tudi Kajebid ali tudi Kedašah, v nekaterih virih tudi
Kadešah. To je vir vsega obstajanja in vračanja luči, ki upraviči svoj obstoj
v razodetem multiverzumu. Ker imamo sfero rojevanja luči, mora po
zakonu analogije obstajati še sfera, kjer se ta luč utrne. Tej sferi rečemo
Megšelem, temni svet lupin, podsvet kaosa. Luč in tema sta soodvisna
elementa obstajanja. Kozmični red in kozmični kaos sta v medsebojnem
dinamičnem razmerju. Osrediščenje tega razmerja je ravno udejanjen
multiverzum z neznanim številom vesolj. Za uvod bo dovolj,« in se
pretegne kot mladi maček. Z roko seže po piškotu, ga nese k ustom in z
užitkom premelje in pogoltne. Znova nadaljuje pripoved:
»Navežimo se zdaj na naše zadeve. Filozofija in mitologija omenjata
216
Mlade in Stare Ede. Konkretno govorimo o svojem svetu in Elem Jeredu,
praktično imenovanem Drugotnost. Ta dva svetova obstajata v dveh
vzporednih vesoljih. Dovolj trdno lahko trdimo, da je multiverzum splet
najmanj enega para sobivajočih vesolj. V velikem poku sta nastali dve
prepletajoči vesolji, podvrženi medsebojnim vplivom. Veliko ugank
kozmologije je rešljivih z uvedbo tega drugega vesolja. Temu rečemo
princip luči in sence. Naš svet je Mlade Ede. Kakšen je? Predvsem je
sestavljen iz izjemno zgoščene energije. Vibracije našega vesolja so zelo
goste in zato z običajnim umom ne moremo neposredno vplivati na svet
okoli sebe. Drugo nam znano vesolje je stkano iz drugačnega notnega
zaporedja teh istih gibal. Drugotnost je redkejša, če veš, kaj mislim.«
Boris negotovo prikima. Profesor resno nadaljuje:
»Tam sta materija in energija podvrženi malce drugačni interpretaciji
istih zakonov in tam je zato magija zelo izrazita sila. S trenirano voljo se
lahko zelo očitno vpliva na dejavni svet. Voljni razum je tam zelo, zelo star.
Obe vesolji sta posredno povezani, saj gre za dve veličastni simfoniji enega
božanskega skladatelja. Čeprav obe vesolji sobivata in sta navidezno v
popolnoma drugačnih sferah, pa lahko energija zavesti prehaja iz enega v
drugega. Čeprav se akademska fizika temu upira, smo mi zaradi teh
interakcij precej trdno prepričani v multiverzum parov vesolj. Ravno ta
prehodnost daje obema vesoljema nekakšno ravnotežje. Oni našemu svetu
pravijo Onostranstvo in je nekakšna vmesna postaja do Kadešaha ali
Megšelema,« in zajame sapo ter vzdihne, »pač odvisno od čistosti oziroma
grešnosti življenja. Ti dve vesolji sta kot dve radijski postaji na različnih
frekvencah in med njima lahko preklapljamo. To počnemo s posebnimi
kristali ter v vilinščini spisanimi in recitiranimi uroki.«
Boris ga prekine:
»Kakšna Vilinščina? Saj nisem pri uri pravljic,« sklene roki in drgne
palca enega ob drugega. To vedno počne, ko ga nekaj resnično zanima.
Marko opazi njegovo nestrpno čakanje na odgovor:
»Ne nisi. Vilinščina je pradavni temeljni jezik sporazumevanja. Iz
217
njega so nastali vsi jeziki našega sveta in Drugotnosti. Vilinska pisava je
temelj vseh fonetičnih pisav. Ne boš verjel, a vilinske črke imamo med sabo
skoraj nespremenjene. Hebrejski Davidov alefbet je grafično popolnoma
ohranjena vilinska abeceda. Kljub isti grafični podobi se vilinsko pismo
drugače bere in črke imajo drugačne, predvsem kompleksnejše simbolne
pomene. 22 soglasnikov so črke, številke, simboli, duševna stanja in še
veliko tega. Tudi originalna Biblija je zapisana v teh črkah. Pravzaprav vse
svete knjige človeštva temeljijo na enem samem viru, vilinski modrosti.
Primerjaj koncepte recimo budizma, krščanstva ali islama. V svojem bistvu
so enaki, razlike temeljijo samo na geografskih, klimatskih in zgodovinskih
okoliščinah. To je logično, saj o eni stvari ne more obstajati več različnih, a
enako veljavnih resnic. Obstaja samo več različnih interpretacij te ene in iste
resnice. Vir vseh modrosti se imenuje Sehir Bar Jemin,« poudari ime
knjige, ki jo je včeraj dobil v varstvo. Naredi premor, da še bolj poudari
pomen knjige:
»To je Knjiga z veliko začetnico. Seveda ti je znana, saj si jo dobil v
začasno posedovanje. Tudi ta, najsvetejša od vseh svetih knjig, je zapisana
v alefbetu. Najbrž si v zvezi s tem že opazil nekaj posebnosti. Profesorica
Novak ti lahko pove kaj več o teh jezikovnih zadevah,« in se spogleda s
profesorico slovenščine. Greta prikima, odloži skodelico in reče:
»Skozi stalne medsebojne vplive so se oblikovali jeziki, pisave in
religije. Semitski koreni so zelo blizu korenom Vilinščine. Pogovorščina
Drugotnosti je mešanica vilinskih korenov in vplivov različnih jezikovnih
skupin, nekatere izhajajo tudi iz našega sveta. Celo jezik Elejle izhaja iz istih
korenin. Pač še en dokaz zakona analogije. Najbrž si že opazil svoje znanje
vilinščine in glavnih narečij Pogovorščine. To pride v paketu z
Mešarahom.«
Boris jo prekine:
»Kaj je Elejla? Ob tej besedi me zmrazi.«
Greta se spogleda z Leonom. Lekarnar poznavalsko prikima in
218
prevzame besedo:
»Nič čudnega. Vsakogar zmrazi ob omembi te besede. Ne vem, kako
ti bom lahko razumno razložil. Opisovanje Elejle z besedami je podobno
poskusom muhe enodnevnice, da si zamisli menjavo dneva in noči,« rahlo
zakašlja in nadaljuje, »Elejla je esenca, koncentracija kaosa, strašni razum s
strastjo po absolutni moči nad vsem živim in neživim. Elejla je otrok
kaotičnih lupin vesolj, odkruškov minulih časov in koncentrat vseh skrajnih
stanj zavesti. Gre za čisto personifikacijo samovolje, absolutističnega
stremljenja k sebi in sijajnosti za svojo slavo. Ključna beseda Elejle je JAZ.
Če je lastnost božjega DAROVANJE, je lastnost Elejle JEMANJE. Če
človek reče NAREDIM, Elejla reče UPORABIM. Človeški napuh, strast
za močjo in oblast, egoistični individualizem, plenilska mentaliteta in strah
pred izgubo so idealno vabilo Elejli, naj vstopi v zgodovino. Pravzaprav je
Elejla nekakšen bog nasprotovanja smislu bivanja in življenja. Je bog
kaosa, naproti Elu, bogu reda.«
Boris skomigne z rameni:
»Elejla je torej nekakšen Satan.«
Leon tiho odkima:
»Še huje. To je utelešenje najstrahotnejšega razuma, najsilnejšega
hrepenenja po samopotrjevanju. Naj ti povem še sledeče,« naredi nekaj
trenutkov premora. Z očmi vrti po stropu in išče najprimernejše besede:
»Elejla je središče Megšelema. Za utelešenje Elejle v telesu
nesrečnika v Drugotnosti mora nekdo izvesti poseben obred. Ta obred
lahko posebej treniran mag opravi tudi v našem svetu, a mora pri tem
žrtvovati novorojenčka, rojenega iz grešne zveze. Izvajalec obreda pridobi
izjemne moči. Moč uroka ga vzdržuje pri polni življenjski moči okoli
petdeset do šestdeset let. Umre v pozni starosti. Ob smrti to moč vedno
podeduje med tri in pet leti star otrok Drugotnosti s primernimi astrološkimi
danostmi. Telesu, prejemniku udejanjenja Elejle, mitologija iz ne vem
kakšnih vzgibov reče telo rešitve. V praksi pa strahotna zavest Elejle
219
popolnoma zasužnji darovalca telesa. Poleg Elejle se vedno utelesi še nekaj
strašno močnih duhov Megšelema.«
Janez se naveže na njegove besede:
»Tako pridemo do hierarhije tega, recimo mu temnega dvora. Elejla
po utelešenju udejanji devet zatabov, temnih talismanov Megšelema. Z
njimi oživi dva damejaha, strahotna lažna bogova. Ti dve bitji sta dva pola
istih skrajnosti, manifestirata se v skrajnem razumu in skrajnih čutenjih.«
Boris vzdihne:
»Nekakšen peklenski jin jang.«
Leon prikima:
»Tudi tako lahko rečeš. Naj nadaljujem. Tu je še šest kerkešev,
personificikacij tega, čemur rečemo leapal zatabah, zvezda zatabov.
Zasledili smo tudi zapis o skritem kerkešu. Ta se lahko udejanji v našem ali
drugem svetu in, kar je najhuje, če je res, med njima zmore prosto
prehajanje. Če sem pošten, to prehajanje je bolj legenda, ki ji osebno nisem
naklonjen. Devet zatabov ustreza Elejli, dvema damejahoma in šestim
kerkešom. Skriti kerkeš je po tej shemi nekakšen joker, ki nastopi v
kritičnem trenutku vojne.«
Boris bolj zase pripomni:
»Tega si ne izmislijo niti norci v Vojniku.«
Vskoči Helga:
»Seveda ne, a ravno ti si padel v to norišnico. Boš ti Marko?« se
spogleda s profesorjem zgodovine. Ta nemo prikima:
»Nas šest,« vse premeri s srepim pogledom, »in škof Slemenc smo
protiutež prej omenjenemu temnemu dvoru. Pravzaprav smo vrh ledene
220
gore, saj ostaja še pradavni bojevniško magijski red. Po spletu okoliščin ta
red deluje znotraj Rimskokatoliške cerkve in se imenuje Magna Ordo
Sanctum Spiritus. Ravno škof Slemenc je naša veza z njihovim vrhom.
Sicer poznam nekaj članov, a ne vem, kje je njihov sedež in kako so
organizirani. Zaradi varnosti jih ne poznamo in oni ne poznajo nas.
Pravzaprav nobeden od nas, razen Jožefa, ne bi smel vedeti za Magna Ordo
Sanctum Spiritus. Dogodki v Angliji pred dvajsetimi leti so nas prisilili v
odkrito sodelovanje.«
Boris vskoči v besedo:
»Kdo ste pa vi? Kaj predstavljate? Saj niste kakšna čudaška sekta?«
Marko se nasmehne:
»To bi bilo še najlažje. Mi smo Čuvaji, Red čuvajev. Tako se
imenujemo. Po božanski kozmologiji obstaja deset etirjev. Trije so
božanski, a sedem je tako imenovanih sedem živih etirjev, imenovanih
aganeali. Ti etirji, nekakšni angeli ali nadangeli, so koncentracija izjemnih
energij, če lahko uporabim to besedo. Ta silna energija se udejanji v
človekovo telo in zavest našega gostega sveta. Po kakšnem ključu? Če sem
pošten, ne vem. Najbrž udejanjenje temelji na duševnih, genetskih ali celo
astroloških predispozicijah. Vedno izbere zrelo osebnost, starejšo od trideset
let. Etirji ob udejanjenju z izvorno osebnostjo vzpostavijo simbiotičen
odnos. Etir se dopolni z izvorno osebo in izvorna oseba pridobi lastnosti
etirja. V primeru kerkeša ali damejaha gre za brezobzirno suženjstvo
najhujše vrste, a pri etirjih imamo opravka s popolno simbiozo. V tem je
razlika med potrjevanjem smisla bivanja in njegovim zanikanjem v imenu
lastne volje.«
Boris se pogladi po bradi:
»Kaj pa jaz tu počnem? Nekako odstopam od starostnega
povprečja,« se mu ustnice razležejo v nasmešek. Marko prikima:
»Ti si, če lahko tako rečem, nekakšen speš'l edišn. Enkratnemu
221
udejanjenju Elejle sledi enkratno uravnoteženje v obliki osebnega Elovega
razodetja, udejanjenje Elahale, živega boga, vilinsko mešahašim en
elahala. Temu udejanjenju rečemo Mešarah. Beseda izhaja iz izraza
mešijah, ki pomeni sestavljen in odposlan. Sliši se precej podobno
našemu mesija, vendar ne gre za odrešenika v krščanskem, muslimanskem
ali židovskem smislu. Ne bom te mučil s podrobnostmi. Tvoj duševni in
genetski ustroj je bil v trenutku kritičnega neravnovesja najprimernejši za to
udejanjenje. Sehir bar Jemin te je sprejela in inicirala duh Mešaraha.«
Borisu zastane sapa. Zaprepadeno premeri celotno omizje. Vsi ga
radovedno opazujejo. Z občutkom knedla v grlu zajeclja:
»Torej vi mislite, jaz ...« Nekaj trenutkov prebledelo molči, zatem
besno odmahne in odkima:
»Ne! Ne verjamem. Kako?«
Profesorica Novakova ledeno rezko prikima:
»Boris, natanko to je. Naj se sliši še tako neumno, Mešahašim en
elahala se je udejanjil med mojim predavanjem o Murnovi poeziji. Knjiga
je to vez potrdila in zapečatila s sijajem mešeaha. V gosti svet, konkretno
se je v tvoje roke udejanjil tudi Zamad Fegrill, fizično orožje Mešaraha.
Preko dve tisočletji je ta aurilski meč čakal v nekakšni opni med deli
multiverzuma, iblepei, in zdaj je našel pot v tvoje najstniške šape.«
Boris ostane brez besed. Leon nadaljuje:
»Nas sedem smo konstanta sveta. Nesmrtni aganeal se ob fizični
smrti Čuvaja preseli na rob Megšelema, na iblepea in se udejanji v
primernem mladem telesu. Na svoji poti iz enega v drugo telo ne prenese
ničesar od gostitelja. Prah si in v prah se povrneš, velja tudi za Čuvaje. V
tebi se je udejanjil enkraten poseg. S našo pomočjo in Knjigo se bo
Mešarah brezšivno spojil s tvojo izvorno osebnostjo. Pridobil boš različne
moči in ko boš pripravljen, boš s pomočjo tehagacev in sibetov izvedel
Pemej. Ta obred v multiverzum dokončno udejanji popolno inkarnacijo
222
elahala. V vmesnem času se moraš izogibati Elejle, damejahov in ostalih
sovražnikovih služabnikov. Na srečo se v Drugotnosti zabavajo z
vzpostavljanjem Božanskega carstva. Tako rečejo svojemu kraljestvu
suženjstva.«
Boris samo nemo sedi. Skloni glavo. Ostane brez besed.
Kakšen elahala, mešarah ali karkoli že? Kam sem padel? Kaj se
dogaja?
Naenkrat ga oblije toplina in vse se mu zdi popolnoma običajno.
Prisotnost izbriše vse dvome, nelagodje in strah. Pravzaprav ta prisotnost
postaja del njega.
Mučno tišino prekine lomastenje masivnega moža. Pozdravi jih z
močnim glasom:
»Pozdravljena druščina!«
Boris dvigne glavo proti izvoru glasu. Ugleda pomožnega škofa
Jožefa Slemenca, svojega veroučnega učitelja. Vstopil je brez trkanja ali
zvonca.
Najbrž lahko vsi udeleženi pri zadevi vstopijo brez zvonjenja ali
trkanja.
Vsi mu odzdravijo. Njegova obilna postava biva v preprostem
duhovniškem oblačilu. Okrogel obraz izžareva dobrohotno milino.
Otroci pri verouku ga imajo radi, saj zna izjemno tankočutno
prisluhniti otroški duši. Posebno spoštovanje si je pridobil pred desetletjem,
z ovadbo dveh ostarelih pedofilskih kolegov, naključno preživelih zadnjega
vala čišče moralne nesnage. Od nekdaj je načelen in moralen mož. Njegovo
imenovanje za pomožnega škofa pred slabimi tremi leti je še en dokaz
skoraj petih desetletij nove smeri Vatikana. Pod vodstvom svetniškega
223
papeža še odločneje nadaljuje s čiščenjem nemorale in politične navlake.
Škof je vez med Vatikanom in Čuvaji.
Proti Borisu usmeri svoje rjave oči izpod tankih obrvi:
»Saj nisi pozabil verouka. Vsakdo se rodi, ker je Bog to hotel in
vsakomur je v srce položena božja volja. Naj uporabim Leonovo štorijo z
maskami,« se za hip sreča z Leonovim pogledom in se hitro vrne na nit
svoje misli, »danes je pustni šov vse leto. Najbrž si vsi samo za pusta
nadenejo zrcala resnice. Na dan norosti imamo dovoljene za prikaz svojih
resničnih obrazov. Samo v pustnem času dovolimo božji previdnosti
delovanje skozi sebe. Žal se resnična človeška narava utaplja v vzhajajočem
plašču temine. Ljudje so zaradi naraščanja moči Elejle podlegli lažnivi veri,
da so maske njihov resnični obraz in maškarada njihov način življenja.
Pozabljajo svoj resnični namen in iz pozabljanja tega se rodi grešna narava.
Kot bi odsev v ogledalu želel nadomestiti resnično osebnost.«
Helga prekine škofovo skoraj pridigo:
»Jože, ti si vedno tako, kako naj rečem,« zavrti z očmi po stropu,
»religiozno dramatičen.«
Škof smehljaje sede na skromno leseno pručko, edino prosto sedišče.
Prekriža noge v gležnjih in roki položi eno v drugo. Precej smešna je to
prilika, ko tako obilen mož sedi na majhni pručki. Leon zakašlja, kar vedno
počne, ko misli povedati kaj pomembnega:
»Elejla, damejahi in drugi peklenski stvori se ne udejanjijo s polno
močjo, temveč se razvijajo in prilagajajo okoliščinam. Z rastjo njihove moči
se krepi njihov vpliv v deželah Drugotnosti in posledično tudi pri nas.
Plenilski finančni kapitalizem, požrešnost, egoizem, samovšečnost,
samovolja, jeza, maščevalnost in strah so zunanji znaki drvenja proti zlomu
ravnotežja. V nekem trenutku to naraščanje zanikanja bistva življenja
prečka kritično točko. Zrušenje ravnotežje se skoncentrira v udejanjenje
Elejle v bitju Drugotnosti.«
224
Boris vskoči v besedo:
»Ali pa naraščanje neravnovesij naše družbe ustvarja pogoje za
Elejlo?«
Marko previdno prikima:
»Mogoče je tudi tako. Klasično vprašanje, jajce ali kokoš? Naj Leon
nadaljuje,«
Leon se vrne na pripovedno nit:
»Samo tamkajšnja redka tvarina omogoča telesno pojavnost tako
radikalne zavesti. Ponekod uporabljamo tudi izraz temni gospodar, čeprav
gre za brezspolno bitje. Elejla je namreč ena od vilinskih brezspolnih
simetričnih besed. Črkovanje Elejla – ALILA sestoji iz petih črk, dveh
zrcalnih parov in osrednje črke. Naj tako mimogrede dodam zanimivost,
tudi Elahala - ALHAHLA in Mešahašim - MŠHŠM sta brezspolni zrcalni
besedi. Elejla je utelešenje neravnovesij, duševnih skrajnosti, samovolje in
absolutnih razmišljanj, usmerjenih zgolj v samega sebe in svojo sebično
voljo po dominaciji celotnemu Univerzumu. Temni gospodar je
nasprotovanje temu, kar pojmujemo pod božje, čeprav je, kako ironično,
sestavni del božjega. Kreacija je negacija kreatorja. To je skrajnost nasproti
zmernosti.«
Boris ga s kretnjo prekine:
»Zakaj samo tam? Zakaj se Elejla, Temni gospodar ali kakor že
pravite tej koncentraciji zla, ne more utelesiti v tem svetu? Saj ljudje nismo
neke perle. Pol mojih sošolcev bi svojo dušo zamenjalo že za neznaten
delež tega, čemur rečete Elejla.«
Leon smehljaje prikima:
»Pravo vprašanje. Vzrok temu je narava našega gostega vesolja. Če
zbanaliziram fizikalni mambo jambo, Planckova konstanta je pri nas za
225
nekaj razredov nižja od vrednosti v Drugotnosti. Fizik Mohamed Selimi je
tik pred smrtjo izračunal faktor razlike in njegove ugotovitve so se
skrivnostno znašle v omrežju. Tega nihče za njim žal ni znal empirično
dokazati. Mogoče je zato ostal nepriznan.« Vskoči Greta s trpko pripombo:
»Ali pa zato, ker je bil musliman.« Leon jo trdo pogleda in nadaljuje
pripoved:
»Vsekakor gre fizika redkega dvojčka našega vesolja v prilog
udejanjenju Elejle, a naš gosti svet nas varuje pred njeno, oziroma njegovo
radikalno razdiralnostjo. Noben človek našega vesolja ne more prestati
ekstremnih silnosti Elejlinih skrajnosti. Nihče. Udejanjenje Elejle v telesu,
čudežno sposobnim sprejetja te silovitosti, bi nesrečnika v trenutku
odrešujoče usmrtilo. Telo bi takoj odmrlo zaradi reakcije na burno
nevrokemijo možganov. Če bi telo, skupaj z izvorno osebnostjo, v primeru
skoraj nemogočega niza naključij preživelo strahoten šok takšnega
udejanjenja, bi ta v najboljšem primeru svojo temno vladavino izvajal v
hermetično zaprtem oddelku blaznice. Tam bi na odrešujočo smrt čakal pod
vplivom konjskih doz medikamentov. Farmacija je iznašla čuda sredstev za
prisilno skuliranje.«
Marko seže v pogovor:
»Narave našega gostega sveta preprosto ne dovoli preživetja Elejline
skrajnosti. Kot bi na nagnite lesene temelje sredi močvirja naložil betonski
kolos s sto nadstropji. Elejla se lahko udejanji samo v Drugotnosti.
Podobno je z damejahi. Zaradi strahotne silnosti svoje moči se praktično ne
morejo udejanjiti v našem svetu. No, prigode Marije Magdalene so izjemna,
še vedno nerazkrita skrivnost.«
Boris prekine pripoved:
»Zakaj je potem Elejla naš problem? Najbrž znajo tudi v Drugotnosti
vihteti gorjače.«
Vsi ga prebodejo z ostrimi pogledi. Boris umolkne. Nekaj v njem ga
226
potegne nazaj. Ponovi se tisti občutek prisotnosti, povrne se tonjenje v
globočine tuje zavesti.
Marko zajame sapo in odloži skodelico:
»Elejla je še kako pomembna sila tudi za naš svet. Znova zakon
analogije in potrditev teorije o parih vesolj. Čeprav si strahota najde telo v
Drugotnosti, posledice čutimo tudi mi. Vedno ima kanale za vplive. Samo
poročila poglej in vse ti bo jasno. Neravnovesja v enem svetu se vedno
prenesejo tudi v drugi svet. Če si nadeneš klovnski nos, ga imaš tudi pred
ogledalom. V tej točki nastopimo mi,« odločno pristavi in pripre veke. Boris
si veselo pomane roke, hlastno vdihne in glasno doda:
»Torej! Naj naredim obnovo, če sem prav razumel. Vi ste torej
nekakšni božji policaji, tožniki in honorarno še sodniki. Čistite drek iz
ventilatorja vesoljnega ravnotežja. Ko pa vanj prileti posebej grd kakec v
Elejlini mozoljasti podobi, se znajdete okoli skupne mizice s čajem in
piškoti. Ker sami nimate licence za čiščenje Elejlinih packarij, pride na
čajanko še Mešarah, ki mora porednega Elejlo našeškati po tazadnji. Je
tako?«
Marko se nasmehne, tudi drugim uidejo drobni nasmeški, in prikima:
»Nekako tako. Si kar zadel bistvo. Mešarah je enkratna
manifestacija. Udejanji se v predadolescentnem telesu, pri starosti okoli
deset do dvanajst let, še pred nastopom hormonskih sprememb. To je
nujno zaradi razvoja simbioze skozi obdobje adolescence. Tudi mešarah gre
skozi to burno hormonsko terapijo.«
Boris vskoči v besedo:
»Hm, torej me ta vaš božji duh smatra za desetletnega mulca,« in
vzdihne, »res fino! Samo še na kahlo sedem in zatežim za cucelj z mlekom.
Prava idila.«
Marko se nasmehne:
227
»Ne.«
Vzkipi in izbruhne:
»Potem mi pa povejte! Zakaj je našel skoraj devetnajstletnega
junca? Je imel vaš bog nesrečo pri delu? Se je nezmotljivi vsemogočnež
zmotil?« Na obrazu mu zaplava cinični nasmešek. Marku mu vrne nasmeh:
»Temu lahko rečem tudi delovanje Heisenbergovega načela
nedoločnosti. Saj ga poznaš iz kvantne fizike. To je druga beseda za to
tvojo božjo nesrečo pri delu,« in se zresni, »mogoče je bila posredi nuja ali,
kaj ti jaz vem, kakšna stvar. Pustimo to, ker ni pomembno. Mogoče bo
zaradi tvoje starosti na poti razvoja nekaj več nejasnih spremenljivk. S tem
se zdaj ne bi zapletal.« Spogleda se z ostalimi Čuvaji in globoko zajame
sapo:
»Na hitro ti bom podal nekakšen šnelkurs, Drugotnost za telebane.
Vse duhovne tradicije Drugotnosti trdijo, da gre duša po opravljenem
telesnem poslanstvu v Onstranstvo, kjer jo čaka preizkus vztrajnosti na poti
pravičnega smisla. Duša gre, če prestane test, v Kedašah oziroma Kadešah,
a tista, ki ji spodleti, potone v Megšelem. Gotovo opaziš sorodnost z našimi
Vicami, Nebesi in Peklom. Dobro veš, kako je z magijo v našem svetu.
Zlasti na Zahodu je skoraj kriminalizirana, za kar je zaslužna Cerkev,« in se
spogleda s škofom, ki zlovoljno prikima.
»V gostem vesolju je magija bistveno težje dosegljiva in še takrat je
njen domet precej omejen. A v svetu slepcev je enooki s sivo mreno v
bistveni prednosti. Človek mora za efektivno magijo prestati dolgotrajen in
zahteven trening s precej nejasnim rezultatom. Kljub izjemno strogim
varnostnim meram popolnoma uspejo le redki, a večini spodleti. Trening jih
uniči in iz dobrih ljudi naredi psihotične iztirjence. Zgodovina je polna padlih
izprijencev, ki so magijo zlorabili za uresničevanje osebnih sebičnih ciljev.
Ravno zaradi nerazumno visokega tveganja je Cerkev mogoče kanček
preveč ostro,« in mu v besedo skoči škof Jožef. V obraz mu butne rdečica:
»Cerkev je marsikoga obvarovala pred peklom norosti zaradi zlorabe
228
magije ali zgolj zaradi naključnih nesreč pri čaranju. Resnici na ljubo, mnogi
Čuvaji se tokom zgodovine niso strinjali s to strogo cerkveno politiko. Torej
ne glejte na Cerkev kot na zlodeja, ki preprečuje izražanje svobodne
človeške volje. V imenu svobodne volje je bilo storjeno nešteto gnusnih
zločinov.«
Marko ga pomiri:
»In tudi v imenu vere. A pustimo to. Saj nisem mislil nič slabega.
Magija je pri nas brez posebnih vplivov težko izvedljiva in predvsem skoraj
nenadzorljiva. Knjige z jasnimi in učinkovitimi napotki so dobro skrite in
tako je tudi prav. «
Oglasi se Boris:
»Kaj so Vilini? Omenjali ste vilinščino in njihovo magijo. Kdo ali kaj
so?«
Marko prevzame besedo:
»Vilini so najstarejša bitja vesolja in njihova telesa so nesmrtna.
Njihova biologija omogoča neprestano obnovo telesa. A Bog se je ironično
poigral z njihovo nesmrtnostjo. Če se vilinski par odloči za otroka, starša
postaneta smrtna. Vilinski par ima vedno trojčke ali četverčke. Starša
umreta nekaj desetletij po rojstvu otrok. Zanimivo, kaj ne?«
Svoje o Drugotnosti pove še glede tega molčeča Berta:
»Mogoče ti bo zanimivo še sledeče,« zajame sapo, »z Drugotnostjo
nas povezujejo sanje in različna umetno ustvarjena duševna stanja. Naše
duše so občasno s sanjami povezane z Drugotnostjo. Mnogo ljudi v svojih
sanjah pravzaprav živi v telesu tamkajšnjih bitij. Čas pri njih drugače teče,
ker so tam drugače razodeta gibala v drugačnem medsebojnem razmerju.
Naj ti povem primer, ki se je baje zgodil. Neki fant je neke noči v sanjah
zaživel kot pomemben plemič Drugotnosti. Naslednjo noč se je v sanjah
znova vrnil tja. Ugotovil je, da je v Drugotnosti od njegove prejšnje noči
229
minilo skoraj mesec dni. Celo njegovih dvajset sanjskih minut je pomenilo
nekaj mesecev tamkajšnjega bivanja. Takšni prehodi so nezavedni, ljudje se
redkokdaj spomnijo podrobnosti. Za zdaj te ne mislim gnjaviti s
podrobnostmi. Z vsem se boš osebno spoznal. Mogoče lahko še nekaj
dodam - v Drugotnosti živijo bitja, znana iz pravljic. Pravljice tam živijo
svoje življenje.«
»Pravljice?« presenečeno vpraša.
Leon se zareži:
»No, ne samo pravljice, temveč tudi najtemnejše nočne more.«
Boris se nasmehne.
Leon po svoji navadi zakašlja:
»Po vilinsko se aganealu, živemu etirju reče halaj aetir. Naj še nekaj
povem o teh razodetih entitetah. To so posebne manifestacije zavesti, s
katerimi El, bog ali kakor koli hočeš, balansira krhko ravnotežje v
razodevajočem svetu. Živi etir je, mitološko rečeno, izvršna sila posega
božje navzočnosti in se prenaša iz telesa v telo. Ne prekinjaj me zdaj!« s
kretnjo odločno utiša Borisa, ki hoče nekaj reči.
»Etir je večen. To že veš. Z bivanjem v telesu si nabira izkušnje,
dobljene v simbiozi z izvorno, smrtno osebnostjo. Tako dobljeno
izkustveno védenje vtke v svojo zavestno matrico. Človeka si nikoli ne
podredi, saj je temeljna božja stvaritev. Ta zavestnost ni nekakšna
obsedenost. Kerkeš ali kakšen nižji elemental, kot je ogajec kerkeš,
izvirajoč iz Elejline kanalizacije, obsede človeka, uniči izvorno osebnost in
telo zlorabi za svoje strastno iskanje moči. Etir živi v simbiozi z lastnikom
telesa. Etir lahko celo zapusti človeško telo in to telo bo živelo naprej. To je
pomembno dejstvo. In zdaj najpomembneje, zaradi česar sem mimogrede
ponovil nekaj danes že izrečenih dejstev. Naše fizično telo ne more v
Drugotnost, a Etir lahko preko posebnih portalov. Vstopu Etirja v človeško
osebnost pravimo obsijanje z Lučjo. Gre za sodelovanje dveh osebnosti,
230
navzven delujočih kot ena, čeprav vsaka s svojo, kako naj rečem,
pristojnostjo. Etir je strahovita moč. V naš svet prinaša resnično psihično
magijo. V religijah delovanju te božje magije rečejo čudeži. To tudi so, vsaj
z gledišča fizikalnega pogleda na svet.«
Naredi malce premora in pristavi:
»Te magije ne izvaja človek, ker je človeška zavestna energija za kaj
takšnega daleč prešibka. Magija je delo etirja. Sicer lahko precej časa
preživi v redkem telesu Drugotnosti, a temeljna nosilna struktura Etirja je
naše gosto telo. Zakaj se utelesimo v gostem svetu in ne tam, kjer je vir zla?
Elejla iz Drugotnosti nas ne more neposredno doseči. Čuvaji ne odmremo s
telesom, temveč si glede na potrebe najdemo sveže primerno telo. Tisto z
maskami je dobra primerjava. V praksi lahko govorimo o nekakšni
reinkarnaciji. Pridobljeno izkustveno modrost Etir prenaša iz enega v drugo
telo. Na ta način je esenca Čuvaja sorazmerno dobro zavarovana pred
sovražnikovimi zasedami. Etir je božja stvaritev, namenjena zakonom
gostega vesolja. Mi, tukaj zbran zbor skoraj upokojencev, smo Čuvaji in
hkrati navadni ljudje. Pomembno je še sledeče,« naredi premor in poudari:
»Kot prvo, v Drugotnosti lahko Čuvaj s posebno magijo menjava telesa,
ker je tam stopnja simbioze zelo površinska. Tukaj imamo od udejanjenja
eno samo telo do njegove fizične smrti. Kot drugo, morebiti še
pomembneje, bitja redkega vesolja Drugotnosti ne morejo v naš svet.
Njihova telesa so iz preredke materije in zato ne preživijo strukture gostega
vesolja. Za morebitno vzdrževanje njihovih teles v našem brutalno gostem
vesolju je potrebna enormna energija. Tega trajno ne zmore noben urok.
Prepad med sestavo obeh vesolj je še večji. Niti tamkajšnje duše se ne
morejo utelesiti v naših telesih. Struktura našega čas-prostora onemogoča
vsako omembe vredno magijo iz Drugotnosti. To nas na svoj način varuje
pred neposrednimi vplivi skrajnih stanj Elejline destruktivne zavesti. Kljub
vsemu nismo niti imuni, še manj varni. Elejla in damejahi delujejo preko
sanj in raznih še ne dovolj raziskanih mejnih in skrajnih stanj zavesti.«
Boris se prime za glavo:
231
»Koliko tega. Najprej rečete, varuje nas gosti svet, potem nas ne
varuje, ker iv'l deluje preko sanj.«
Leon dopolni misel:
»Drugotnost je zaradi redke snovnosti magiji prijazen svet. V napadu
na znanstvene instalacije je umrl tudi doktor Selimi, utemeljitelj
Drugotnosti. Če ga ne bi našla tista nesreča, bi danes o fiziki Drugotnosti
vedeli bistveno več.«
Boris vpraša:
»Kaj niso nadaljevali njegovega dela?«
Leon skomigne z rameni:
»Če sem iskren, ne vemo. Verjetno vse raziskave potekajo v strogi
tajnosti. Akademska znanost je posvoji navadi porinila glavo v zemljo in se
posipala s pepelom tako imenovanega pomanjkanja dokazov. A saj ni
važno, kaj o tem misli znanost, temveč so važne praktične aplikacije. Naj
kaj povem o prehajanju med vesoljema. Izmenjava poteka, kot že veš,
preko posebnih kristalov. Tja lahko potuje samo etir, ne pa tudi nosilec.
Prehod nastane s pomočjo kristalnega portala in uroka. Ta urok je kratek, a
zelo zahteven. Ko gremo tja, tukaj ostanejo naša telesa z našimi običajnimi
osebnostmi. Tam se udejanjijo začasna telesa, ki živijo, dokler je prisoten
Etir. Ko se Etir vrne domov, telo izpuhti. V mnogih legendah in religijah so
drobci opisov teh izmenjav. Mešarah lahko tja potuje s svojim zemeljskim
telesom. Religija ima za tovrstni turizem več imen.«
»Torej meni ne bo treba menjavati teles?«
Leon prikima:
»Sprva boš moral, a po pridobitvi določenih veščin se boš lahko
sprehajal tja in nazaj brez posrednikov. To je fino predvsem zaradi
varnosti.«
232
»Varnosti?«
»Seveda. Naša telesa so brez etirjev ranljiva. Tudi vstop in izstop
etirja v portalnem krogu je tveganje. Ravno zato nikoli ne gremo vsi hkrati.
Naša telesa brez etirjev potrebujejo varovanje. Največkrat tukaj ostane
Berta, ker je skupaj z Markom najbolj vešča napadalnih urokov.«
Berta se nasmehne. Boris zvedavo vpraša:
»Kdo bi vas pa lahko napadel?«
»Kdo?« Leon dvigne glas, »služabniki Elejle. Najkritičnejši trenutek
je točka prehoda preko iblepeje. Če nekdo pokonča telo, etir ostane ujet na
robu Megšelema.«
»Grdo,« pribije in vpraša, »naj se vrnem h knjigi. Kako me knjiga
lahko uči?«
Marko odvrne:
»Z branjem besedil knjige se tvoji možgani programirajo.«
»To in še kaj?« zvedavo doda.
Marko prikima:
»Poleg tega te čaka še naporni trening. Naučili te bomo marsikaj.
Pred izvedbo pemeja moraš obvladati precej veščin.«
Boris se pogladi po bradi:
»Kaj, če poskusim čim prej s tem obredom?«
Marko ledeno pribije:
»Pemej izvedeš v celoti ali te usmrtijo energije uroka. Naj te
potolažim, najprej te čaka nekaj let napornega dela, ki ga ne smeš z
233
nikomer deliti. Vse mora ostati skrivnost. Mi bomo medtem našli vse tri
tehagace in njihove sibete.«
»Kaj jih nimate?«
Marko odkima:
»Ne, a bom poskrbel, da jih pravočasno dobiš.«
Drugi mrmrajoče prikimajo. Oglasi se Leon:
»Naj še enkrat poudarim, kako je pomembno, da knjiga ni v dosegu
rok.«
Boris odvrne:
»Zadevo sem rešil. Starca sta me spraševala, a sem ju prepričal o
nepomembnosti.«
Leon si nadene resnobni videz in trdo reče:
»Ne bodi ponosen, ker nisi ničesar rešil, dokler njena moč naokoli
stika s svojimi lovkami. Nihče, razen tebe, je ne more prebrati, za vsakogar
so besedila neberljive čačke.«
Boris vskoči:
»V čem je potem problem?«
»Ravno te neberljive čačke zadostujejo za bližnjico do norosti. Moč
Knjige je pošastna že brez branja njenega veličastja. Knjiga dovoli zgolj
Mešarahu razumljiv uvid in branje besedila, spravljenega med njenimi
platnicami. Vilini so jo že davno tega skrili v naš svet. Ne sprašuj, kdaj in
kako, ker ne vemo. Zatorej ne bodi pretirano ponosen, saj nisi ničesar storil
s tem, če si jo zaklenil v predal,« reče strogo in se obrne proti Leonu,
»Razloži mu.«
234
Leon kratko pokašlja:
»Če sem pošten, mi za naključne firbce dol visi. Kaj pa brkljajo, kjer
jim ni mesto?« in znova zakašlja:
»Bistvo težave nezaščitene Knjige je v tem, ker poleg navadnih zijal
vabi tudi služabnike Elejle. Knjiga je pri tebi en dan. Vsi, tudi najmanj
pomembni služabniki, so jo že zaznali in iščejo način, kako do nje. Pri Berti
je bila zaradi njenih urokov nedosegljiva, zdaj ni več.«
Boris malce zlovoljno dvigne glas:
»In kaj naj še storim? Naj jo zakopljem?«
Vsi se nasmehnejo, oglasi se Marko:
»Okoli vratu imaš talisman. Položi ga na Knjigo in s tem nevtraliziraš
njeno strahotno privlačnost. Za začetek je to dovolj. Hitro se boš naučil
talismansko magijo za daljinsko nevtralizacijo privlačne moči knjige. Za
zdaj imej talisman na knjigi. Torej, imaš še kaj vprašanj?« ga opazuje z
malce igrivim pogledom.
Boris vzdihne:
»Kaj, če se vam zahvalim za zabavno popoldne in vam jutri pred
vrata kabineta položim meč, knjigo in talisman z zahvalnim listkom? Poleg
mature in zateženih starcev me vloga nekakšnega odrešenika prav nič ne
mika. Napolnili ste me z veličastnimi besedami o reševanju sveta. Zakaj
mislite, da bom ves srečen zgrabil meč in si zaželel rezanja porednih glav?
Se vam zdim primeren za čarovniške hedšote?«
Leon ga poskusi umiriti:
»Popolnoma razumemo tvoje dvome. Pričakoval sem, da boš že prej
prišel na dan s podobno mislijo. Očitno se je Mešarah že dobro usidral.«
235
Boris ga ogorčeno prekine:
»Vraga se je usidral! Poslušal sem vas in sodeloval, ker želim pred
določitvijo pridobiti čim več informacij. Nikogar nočem prizadeti s prehitro
odločitvijo! Kdor hitro plača, dvojno preplača.«
Jože vse preleti z mirnim pogledom in trpko vzdihne:
»Fant, saj nimaš nobene možnosti odločanja. Udejanjenje Mešaraha
ni stvar parlamentarnega odločanja, temveč aktivnega posega.«
Fant mu ogorčeno skoči v besedo:
»Ne nakladajte o božji previdnosti. Ne morete me prisiliti! Nikakor!«
trdo pribije. Marko se začne krohotati.
Boris zmedeno vpraša:
»Kaj je smešno?«
Marko v smehu izdavi:
»Ti in tvoj trenutni odpor.«
Boris vskoči:
»Ni trenuten. Jutri vam ...«
Marko se zresni:
»Jutri in naslednje dneve se boš uril, da ti bo z jajc kapljalo. Naj
nadaljujem prej začeto misel. Tvoj trenutni,« in ga strogo prebode z
jeklenim pogledom, »odpor je del gradnje simbioze z Mešarahom. Skoraj
vsi tvoji sošolci bi brez vprašanj sprejeli upanje na bližnjico do osebnih
ciljev. Vsakdo bi želel uroke za polaganje žensk, ali dobivanje srečnih
številk na Eurolotu. Ti si v srži drugačen. To kažeš s svojim
nasprotovanjem goljufanju v šoli, odprtostjo do vseh ali s spoštovanjem
236
ljudi z družbenega obrobja.«
Boris ostane brez besed. Znova ga prevzame prisotnost.
Druščina ostarelih ljudi se obrne proti njemu in ga prebada s svojimi
prodornimi očmi. Te nikakor niso v sozvočju s pojavami. Čeprav z
gubicami obkroženi pari oči izstopajo s svojo kot nož ostro močjo, hkrati
izžarevajo nenavadno prijetno toplino in iskrenost.
Tišino prekine večinoma molčeč Janez:
»Knjiga te bo na svoj način trenirala, saj so vse njene besede uroki.
Kot kamnoseško dleto se bodo zajedli v tvojo zavest. In izpolnjeval boš
naša navodila. Če te pošljem po cigarete, boš to hvaležno izvedel,«
zamahne z roko in se nasmehne, »hecam se. Naša navodila so dopolnilo
Knjige, dokler ne boš pripravljen za naslednji korak. To je vse, kar moraš
za zdaj vedeti. Preveč vsega ti ne bo koristilo,« strogo zaključi. Marko
precej ležerno doda:
»Vse potrebno boš sproti spoznaval. Ta hip se ne obremenjuj s tem,
kaj bo jutri, saj imaš dovolj težav s tem, kaj je danes. Kapiraš point?«
Boris skomigne z rameni:
»Po domače, naj se ne sekiram na zalogo.« Marko se kimajoče
nasmehne:
»Držimo se črnogorske modrosti – pusti za pojutrišnjem, kar si se
namenil pustiti za jutri. No, ker sem že pri jutri, pripravi se, ker se bova
dobila,« in zaokroži z očmi po stropu. Znova se sreča z Borisovimi
begajočimi očmi:
»Pravočasno boš izvedel, kje in kdaj,« pri čemer se skrivnostno
nasmehne. V pogovor vskoči Berta:
»Naredimo zdaj malce predaha,« in prinese pladenj s sveže
237
napolnjenim čajnikom in novo porcijo piškotov. Omamni vonj vaniljevih
rogljičev zapolni prostor. Vsi naenkrat postanejo lahkotnejši. Bertine
dobrote omehčajo še tako mučno in otrdelo vzdušje. Tudi Boris, maloprej
ves napet in obupno nemočen, se sprosti, ko po grlu, ob pomoči odličnega
čaja, potujejo koščki slastnih rogljičev. Srce mu še naprej razbija. V glavi se
rojijo neštete misli, prisotnost je vse trdneje navzoča. Želi postaviti nekaj
vprašanj, a nikakor ne najde besed. Knjiga, meč, talisman - vse te besede se
mešajo v čudno zmes svedrov, vrtajočih med razdivjanimi možganskimi
vijugami. Glasovi okoli njega so samo oddaljen odmev. Še enkrat se ponovi
tisti občutek potapljanja v ocean neznanih globin zavesti. Še enkrat
prisotnost postane vse skozi vse.
Knjiga in Razodetje sta eno. Dva obraza istega. Moč Talismana
varuje šibke pred pogubnim poljubom privlačne sile Knjige.
Iz razmišljanja ga zbudi glas. Leon s svojo značilno kretnjo zamaha
roke prekine sproščeno vzdušje:
»Mogoče ni odveč, če znova poudarimo sledeče,« in počaka na
primeren delež pozornosti:
»Vse v zvezi z zadevo ne sme do ušes ali rok nepoklicanih firbcev.
Saj vem, ponavljamo se. Vendar gre za preveč pomembno stvar, kjer
previdnosti ni nikoli dovolj,« poudari zadnji besedi in zakašlja:
»Predvsem Knjiga! Boris,« vse prestreli z zaskrbljenimi očmi:
»Najpomembnejše od vsega je urok talismanske magije za nevtralizacijo
moči Knjige. To je ta hip najpomembneje, edino, kar je vredno pozornosti.
Knjiga nikakor ne sme v doseg nepoklicanih rok, kajti nikoli ne vemo, kdo
je izza vogala. To znova in znova poudarjamo in ponavljamo! Moramo!« in
globoko zajame sapo. Dramatično nadaljuje:
»Tisočletja preciznega dela visijo na nitki, saj se dogodki vrstijo z
izredno naglico. Mešarah se je udejanjil v vsaj šest let prestarem telesu. To
kaže na naglico in skrajnost Elejline moči. Moč Elejlinega dvora bliskovito
narašča in samo vprašanje časa je, kdaj se bo resno začelo tudi tukaj,« se
238
sreča z Borisovim pogledom.
Janez se naveže na Leonove besede:
»Naj ti dam hitri napotek. Ko imaš talisman okoli vratu, moraš
kanček pozornosti neprestano namenjati Knjigi. Predstavljaj si, kako
podoba Talismana objema Knjigo. A stvar ni tako na izi! Keč je v detajlih!«
Borisa prešine. Znova ga prevzame prisotnost.
Zdaj bo prešel na bistvo, na najpomembneje o talismanu.
Znova sreča nit Janezovega govora:
»Urok talismanske magije za varovanje Knjige ima izjemno neugodni
stranski učinek. V prisotnosti Talismana zlo postane neučakano. Samovolja,
strasti, samovšečnost in tudi strah se na svoj način zoprno potencirajo.
Takrat moraš ostati neprizadet in se ne izpostavljaj. Samo poslušaj svoj
notranji glas, prisotnost, ki te šepetaje usmerja. Ta glas boš vse močneje
slišal na neshizofren način. V vsaki sceni ostani hladnejši od špricerja in
predvsem poponoma na izi!« podkrepi besede s srepim pogledom roparice
na preži.
Boris samo prikima in seže po piškotu ter ga nežno položi v usta.
Opazuje te starejše gospode in gospe. Prav po otroško grabijo piškote in jih
zalivajo s čajem. Tudi njega oblije občutek spokoja.
Marko zazna začetek spremembe v Borisovi duši.
Mlada zavest hitro sprejema. Čeprav ni idealne starosti, bo šlo.
Mora, kajti časa za oklevanje se je iztekel.
Druščina čudakov na videz ne kaže svoje pomembnosti. Globoko v
sebi pa VE, da mu bodo pomagali storiti tisto, kar z vsakim vdihom trdneje
čuti, da bo nekoč MORAL storiti. Ob vsej zmešnjavi se mu niti približno
239
ne sanja, kaj ga pravzaprav čaka. V sebi najde slutnjo popolnega zaupanja v
njihove namere, čeprav so ob teh piškotih in čaju še najbolj podobni
druščini starih čudakov.
Videz vara in prevara.
Premleva stvari, ki so mu jih povedali in pride do bolečega
spoznanja. Kljub iskrenemu trudu za razumevanjem mu je vse skupaj na
svoj način tako daleč.
Kako naj iz vse te zmede potegnem neko logično nit? Napolnili so
mi glavo s stvarmi, ki namesto med normalne ljudi, sodi v lokalno
blaznico. Kljub vsemu, čeravno ne vem natanko zakaj, so njihove besede
najiskrenejša resnica in o vsem tem čisto resno mislijo. Kaj je moja
vloga? Ves ta božji čira čara. To mi ne olajša pacanja v tej godlji. A po
drugi strani, to je vse tako domače, kot bi s tem živel že od nekdaj. Zadeva
je tako samoumevna.
Prekine njihovo navzkrižno kramljanje in basanje s piškoti:
»Upam, da me boste pravočasno opozorili na čudne stvari.«
»Naučil se boš krmariti med modrostjo in norostjo, dveh koncev
istega kroga,« se nasmehne Berta. Srkne čaj in seže po piškotu.
240
9. Prva lekcija
Sonce prav nesramno pripeka. Samo norci hodijo iz klimatiziranih
prostorov na to divje puhtečo žganino nenavadno vročega pomladnega dne.
Boris po sili prilike postane eden takšnih obstrancev. Ta hip se še ne
zaveda, koliko takšnih vročih dni bo preživel na prostem. To je šele prvi od
mnogih dni. Za telo, navajeno klimatiziranih prostorov, je nenavadno
močna pripeka zadnjih aprilskih dni zahtevna preizkušnja. V torbi prinese
vse naročeno. Kar malce je tuhtal, kako bo do sem brez vzbujanja
pozornosti prinesel legendarni Zamad Fegrill in Knjigo. Prebral je že njen
precejšen kos, če lahko svojemu početju reče branje. Po vsakem »branju«
se počuti nenavadno blaženega, pomirjenega s sabo in svetom okoli sebe.
Nekatere spremembe na sebi je že spoznal in si jih prizadeva prikriti pred
zunanjim svetom. Za največji uspeh šteje obvladovanje nenavadne
simbioze z neobremenjenostjo ob rasti prisotnosti, druge osebnosti v sebi.
To je zgolj in samo začetek. Pravi napori in resnični izzivi ga šele čakajo.
Živčno prestopa sredi jase, obdane s prehitro ozelenelim gozdom, polnim
zvokov živahnega življenja. Cvetni prah prehitrega cvetenja lebdi v mirnem
zraku. Brenčanje žuželk polni ušesa. Puhtenje vročega sonca z neslišno
močjo pritiska na že dobro prepoteno telo. Začne občudovati delavce, ki
svoje vsakodnevno delo opravljajo na prostem, pod žgočo pripeko. V
daljavi sliši v opoldanski vročini slaboten zvok skoraj popolnoma utišane
civilizacije. Obstane sredi jase in se posveti živahni naravi okoli sebe.
Zaključek aprila ob nastopajočem maju je razburljiv čas za naravo. Vse
kipi, brsti, prepleteno s čarobnim plesom cvetenja, vonjav in brenčanja.
Različni vonji gozdne jase se vrtinčijo v plesu omamne mešanice. Sopara
puha vanj kot eterični hlapi turške savne. Jasa je popolnoma osamljen oder
razigranega poplesavanja mogočne simfonije narave. Brenčanje mrčesa, ta
eksotična mešanica glasbil, hipnotično polni trepetajoč zrak s svojim
spletom bogatih zvokov. Razposajene ptice pevke, solisti nedoumljive
skrivnostne opere življenja, prepevajo svoje živahne melodije.
241
On čaka in upa. Spremljanje pomladne simfonije življenja prekine
glas iz sence:
»Si dolgo čakal?«
»Niti ne, a vsaka minuta na tej izparini postane ura. Relativnost sem
spoznal iz osebne izkušnje,« odvrne in z dlanjo potegne pot s čela.
Obrne glavo proti glasu in občuduje oprezno premikanje senčne
silhuete. Tako se pomika zver na preži med iskanjem pravega položaja za
skok na plen.
Vse zveri poskušajo ostati neopazne med oprezanjem. Življenje zveri
je odvisno od sposobnosti presenečenja. Stari profesor se ni odpovedal svoji
navadi, oblačenju klasične srajce in kravate živih barv. Eno roko ima v
žepu. Z njo gotovo otipava svojo vseprisotno pipo. Druga roka drži dve
torbi. Širokokrajni klobuk je itak del njegove poletne uniforme. Tokrat na
glavi čepi slamnik z res mogočnimi krajci. V tej pripeki mu je udobno
zasenčil glavo in vrat. Najbolj smešna stvar na njem so sončna očala. Z
njimi si je nadel videz maskote mafijskega dona. Boris komaj zadrži smeh,
čeprav mu ni ravno do smeha.
Marko se nasmehne:
»Ti kar verjamem, vsaj glede na to, kako strumno vztrajaš tam na
sredi pekla na zemlji. Najbrž te mama ti podučila, da ni zdravo postopati na
soncu. Saj nisi model na razprodaji. Mogoče se sprašuješ, zakaj sem izbral
ta izolirani kraj ob tej uri?« in stopi proti njemu, a samo do roba senčnega
pokrova mogočne smreke.
Utrujeno vpraša:
»Če sem iskren, me malce res zanima. Predvsem mi ni jasno, čemu
ob tej peklenski uri?«
242
Potenje v živahnem potočku zaliva razbeljen hrbet.
Zakaj nisem vzel s sabo antišvic traku?
Profesor živahno reče:
»Ob tej vročini tod ni nikogar. Vsi so se poskrili v klimatizirane
luknje. Sama sva in verjetno bova sama tudi ostala. Najino početje ne
potrebuje publike. Za začetek naredi premikovec v senco in odloži stvari.
Potem ti nekaj pokažem.«
Boris stopi do odrešujoče sence in Marka, kjer odloži stvari. Hlad je
pravi blagoslov in takoj se počuti bistveno bolje. Stari učitelj spusti
zajetnejšo torbo. Potegne roko iz žepa in si sname mafijska očala. Boris se
komaj opazno nasmehne. Marko ga strogo pogleda izpod čela:
»Saj sem smešen. To vem. Toda v tej megšelemski pripeki je to
edina primerna oprava. In tukaj nisva zaradi razkazovanja mafijskih očal.
Raje ugani, kaj nosim v tej torbi? Kaj skrivam?« vpraša in spusti pogled na
majhno usnjeno torbo ubornega videza, nevredno počenega groša.
Boris sledi Markovemu pogledu in odkima. Torbi se vidi stoletje
življenja brez spodobnega vzdrževanja. Profesor se zadovoljno nasmehne:
»Ni pomembna embalaža, temveč vsebina. Današnji problemi
izhajajo ravno iz tega neskladja. Vsi se kot roparice zapičijo v nepomembno
embalažo in skozi površne prste jim spolzi srčika stvari. Ampak pustiva
filozofijo. Tukaj nisva zaradi kramljanja o družbenih težavah. Vsebina te
neugledne torbe dokazuje nemoč tehnika ob soočenju z božjo voljo,« in
odpre torbo.
Bere me kot odprto knjigo.
Ven potegne pištolo z laserskim merkom in priloženim dušilcem.
Boris pretreseno zre v orožje in se čudi ravnodušnosti profesorjevega
ravnanja.
243
Saj se obnaša, kot da gre za otroško igračo, a ne za pravo orožje.
Od kod malce smešnemu prfoksu morilsko orožje, namenjeno polaganju
ljudi v horizontalo? Morebiti tista o mafijskem donu ni iz trte izvita.
Očala, ta pištola.
Resnično zmeden vpraša:
»Kaj boste s tem?« in stopi korak nazaj. Od profesorja bi prej
pričakoval govorečega zajca. Konkretno, čisto pravo strelno orožje, je izven
konteksta vsega, kar je do zdaj izvedel o zadevi. Na eni strani govor o božji
milosti, božji volji in podobnih pobožnjakarsko zvenečih besedah, potem
skoči iz torbe tako dokončno orodje za polaganje ljudi v krste. Podzavestno
stopi še dodatne tri koraka nazaj. Marko napolni orožje s čisto pravimi
naboji in si razglašeno žvižga pred desetletjem popularno melodijo Killing
pistols. Popolnoma ignorira Borisovo začudeno pretresenost.
Saj nima opravka s kemičnim svinčnikom.
Marko zazna Borisov pritajeni strah:
»Se bojiš, da bi te pokončal? Kaj, če sem sovražnikov zaupnik?
Lahko bi bil,« a se privoščljivo zareži, »čutim tvoj bridki strah, pred mano
ga ne moreš skrivati. Vsaj za zdaj še ne. Ampak pištole ne polnim zase. Jaz
ne bom revolveraš. Desperadosa boš ti igral. Primi pištolo!« prekine tok
misli in ugibanj. Sreča se z njegovim pretresenim pogledom.
Hip zatem mu v roke tišči napolnjeno pištolo:
»Daj no, pri deviškem pasu! Daj že! Primi! Saj ne grize. Z varovalko
se ne more sama od sebe sprožiti!«
Neprizadeto mu pred nos pomoli morilski kos kovine.
Še otrok se s pištolo igračo ne obnaša tako ležerno.
Boris zgroženo stopi korak nazaj:
244
»Zakaj?«
Še nikoli ni imel v rokah prave, pravcate pištole. Ne sodi v krog ljudi
s tovrstnimi nagnjenji.
Marko se kislo nasmehne:
»Daj no, ne mislim pognati korenin. Primi že to preklemano stvar!«
Boris oklevajoče opazuje iztegnjeno dlan, na kateri leži do sija
zloščena pištola. Sredinec krasi velik zlat prstan, ki ga še ni videl do
današnjega dne.
Kaj naj s pištolo? Kaj se gre?
Marko z očmi zaokroži po drevesni krošnji nad sabo. Boris
nezavedno odkima. Postava s smešnim slamnikom stopi dva koraka do
njega in prikima:
»Prva, ena pomembnejših vaj, je lekcija o nemoči sodobne tehnike
napram primerno treniranem magu. To vajo moraš dati skozi. Daj no, zdaj
je res dovolj tega pogajanja. Primi že enkrat to šmentano reč,« ter mu jo
odločno porine v roko.
Z orožjem nočem imeti nobenih opravil. Vsako leto jo kdo faše
zaradi frajarisnaja z orožjem.
Magična sugestivnost profesorjevega glasu končno razrahlja Borisov
odpor do orožja. Plaho pristopi in negotovo vzame pištolo.
Marko mu ukazovalno zabiča:
»Primi pištolo in meri v tla, dokler ti ne rečem drugače!« odklene
varovalko in naveličano bevskne, »usmeri jo v tla!«
Nagonsko stopi nekaj korakov nazaj pod peklenski sončev sij sredine
jase. Marko se skloni k večji torbi, jo odpre in iz nje izvleče bleščeč meč.
245
Zavihti ga. Čeprav je glede na velikost videti težak, v starčevih rokah
neverjetno lahkotno zapleše po razbeljenem zraku. Pravljična melodija
kovinskega zvena dopolni zvoke gozda. Preobrazba iz smešnega mafijskega
dona v izurjenega mečevalca je hipna in popolna. Boris zmedeno prestopa s
pištolo v roki:
»Kaj naj s to pištolo?« Drži jo s tremi prsti in se kremži, kot da je
kužna. Marko opazi njegovo zmedenost. Preža popusti in se nasloni na
meč, nežno zabit v izsušeno gozdno prst:
»Nikamor ne bova prišla s takšno drekojedno držo. Duhovna vrlina
je puzla iz treh osnovnih sestavin. Najprej je tu pravilno razmišljanje,«
razpre palec, »begajoči um se ne more osredotočiti, a neosredotočen um ni
zmožen pravilnega, recimo temu, umovanja. Potem je drugo,« razpre
kazalec, »pravilno zaupanje. In kot tretje,« razpre sredinec, »mogoče
celo najpomembneje, imamo še pravilno delovanje,« in malce naveličano
pristavi, »na kratko rečeno, zaupaj vrlini in modrosti ter ju pravilno
uporabi. Brez pravilnega delovanja ni napredovanja, kot kubanske kave ni
brez ruma. Vse troje, torej pravilno razmišljanje, zaupanje in delovanje,
uskladi v enotno vrlino.«
Prosto dlan stisne v pest:
»Bistvo je pozornost. To je prvi korak. S pozornostjo pride
prepoznavanje, nujni pogon pravilnega razmišljanja. S prepoznavanjem,
tihim pretokom skozi um, pride modrost, izkustveno védenje. Modrost,
prepletena z aktivno iniciativo, darovanjem, prinese ljubezen. Ja,«
prikima, »kakor se klišejsko sliši, ljubezen je aktivna stran neskončnosti.
Pomni to! To je bistvo vsega! Samo tako se boš vzpel po lestvah veščine,
modrosti in ljubezni do vira neskončne esence Elahale, bolj po domače,
božjega duha. Če želiš objeti to neskončnost in z njo prijateljevati, moraš
postati neizmerno pozoren. Očistiti se moraš vse nesnage, nabrane skozi
življenje. Te packarije je neverjetno veliko in ti, zaradi pisanih plasti iluzij o
resnici, onemogoča vpogled v pravo resnico. Brez pravega vpogleda ni
modrosti in ni ljubezni. To, kar danes večina pojmuje za ljubezen, je
246
navadno sebično ljubosumje, razžrto od strahu pred izgubo. Ampak ne
bova zdaj intelektualizirala. S tem nakladaškim bikovim kakcem sem želel
razbiti tvoj led strahu.«
Hvala bogu za slamnik.
Boris ga malce zmedeno opazuje:
»Oprostite, a ob tem duhovičenju še vedno ne vem, kaj mi bo nabita
pištola?« Objameta ga zgolj praznina in strah.
Marko strogo pribije:
»Ne bodi nestrpen!« in ga prebode s pogledom za ubijanje, če bi imel
to možnost in namen, »pri tej lekciji je pištola nepomemben nujni dodatek,
car scene je meč. Meč prinaša odgovornost. Meč v rokah ti daje moč
odločanja o življenju in smrti.«
Boris ga znova prekine:
»Kaj ni tudi pištola tovrstni car? Pritisneš na,« a ga Marko mrko
prebode:
»Ne prekinjaj me! Nauči se potrpežljivosti!« dvigne glas in ga znova
stiša, »meč v rokah je lahko veličastna moč ali smrtonosna poguba. Vse je
v veščini sposobnosti razlikovanja. Za učinkovito in pravilno sodbo moraš
prepoznati naravo svojih odločitev. Znova sva pri pozornosti in
prepoznavanju! Tu je ključ. Ne smeš podleči svoji osebni logiki in na
osnovi omejenih črno belih pravil deliti krvave pravice. Človeški um je
nezadosten za to početje, ker temelji na nepopolnih podatkih in nepopolnem
postopku. Morala je lepa, a nezadostna za vladanje veščini. Ko boš tišina,
ko boš iskreno čutil tok Elahale, boš eno z Mešarahom in mu pustil, naj
teče skozi tebe. Ponižno moraš negovati njegovo rast in sij skozse. Fiat
lux!« zatisne oči in obrne glavo proti žgočemu soncu. Skoraj šepetaje
nadaljuje:
247
»Meč je elegantno orožje in zahteva elegantno etiko,« ter se ponovno
obrne proti njemu. Prebada ga s svojimi prežečimi očmi:
»Meč je fizični podaljšek tvojega duha. Ko je duh popoln, postane
orožje podaljšek tvoje osebnostne popolnosti. Ni težko dvigniti pištole in
izstreliti naboja. Toda med strelom iz pištole in dejanskim učinkom tega
dejanja je neskončno, nenadzorljivo časovno okno. Neskončnemu duhu to
daje neskončne možnosti reakcije. To boš sam ugotovil. No, prišla sva do
pištole, ki jo strahoma držiš v roki,« in se zazre v njegov zmedeni obraz.
Ob profesorjevem govorjenju ga prešine.
Etika in še enkrat, etika. Potem je zraven še pozornost,
prepoznavanje.
Iztrga ga iz razmišljanja:
»Pridi, pokazal ti bom v praksi, kako se stvari streže. Samo s
kramljanjem ne bova prišla daleč,« in mu namigne, naj se oddalji. Boris
oklevajoče dvigne pogled in se negotovo ritensko umika. Marko se ob tem
njegovem početju tiho nasmiha. Zatem dvigne roko:
»Stoj! Dovolj si daleč. Fej in fuj, tvoj strah še kar enako smrdi,« in
elegantno zamahne z mečem. Zven! Stopi korak nazaj in se postavi v
prežečo držo. Z rokami zanesljivo in čvrsto drži meč in zakliče:
»Boris, streljaj name. Bodi brez skrbi, z mojim zvestim Ašeg
Omeagom sem popolnoma varen.«
»Streljam? Saj ...« zmedeno zajeclja. Besede ostanejo v grlu. Pištola
še naprej visi v roki, obrnjena v tla. Marko nestrpno zakliče:
»Ukazujem ti! Streljaj! Vidiš, mimogrede si deležen še ekstra
lekcije zaupanja. Učenec mora mojstru brezpogojno verjeti. Pravilno
zaupanje! Streljaj, mladi mož!« in Boris počasi dvigne pištolo proti
profesorju. Kri udari v glavo in besno zavre. Svet okoli njega dobi čudaške
odtenke rdeče. Prisotnost začne vleči starega Borisa v nedoumljive globine
248
neznanih dimenzij zavesti. Napetost in strah odrešujoče izgineta. Laserski
žarek merka je usmerjen naravnost v profesorjevo srce. Strel! Zadetek
pomeni takojšnjo smrt.
Nekaj trenutkov bi sicer minilo, a vse bi se precej hitro končalo.
Nikogar ne želim ubiti. Niti po nesreči. Ne morem.
Stari Boris poskusi ostati nad gladino oceana zavesti, čeprav irealne
vode iznad realnega vztrajno poplavljajo njegov um.
»Streljaj!« ga iz omame brstenja prisotnosti obudi profesorjev
odločni glas in ga prebada s prežečim pogledom. Z desnico lahkotno drži
meč.
Vsa ta čudna imena. Tecešec vet jediz.
Boris okleva:
»Ne morem,« reče, a Marko je neizprosen:
»Streljaj! Pri kristusovih gatah! Ne razmišljaj in zaupaj! Streljaj!
Nočem se reciklirati na tej podrasti! Streljaj! Streljaj!« odzvanja v glavi.
Odmev streljaj se odbija med možganskimi vijugami bizarnega fliperja
nočne more.
Boris sproži. Njegov stari jaz hipoma potone. Niti se ne zaveda
pritiska na sprožilec. Zamolkli »tup«, pospremljen z lahnim sunkom,
naznani let kovinskega drobca smrti proti človeku v senci. Pričakuje krik in
padec zadetega človeka. Ampak ne! Zasliši oster pok udarca kovine ob
kovino. Marko še naprej stoji. Boris z odprtimi usti presenečanja komaj
zazna sled bliskovito hitrega giba, ko kovina meča preusmeri naboj nekam
vstran, v nedoločljivo goščo gozda.
To ne more biti res. Tecešec vet jediz.
»Vidiš? Streljaj, kakor hitro moreš,« ukaže in se kratko nasmehne.
249
Boris pogumneje sproži. Naenkrat čuti nekakšno zamaknjenost. Oblije ga
prisotnost. Spusti rafal nabojev proti Marku, vendar ta z neverjetno
hitrostjo odbije vse naboje, ki se razpršijo po okolici. V resnici sploh ne vidi
zamahov meča. Vse se odvija silno hitro, prehitro za omejeno sposobnost
oči. Zazre se v cev pištole in presunjeno vpraša, ko si trenutek kasneje
opomore od šoka:
»Kako ste to izvedli?«
V filmih je videl veliko tega, a nikoli ni verjel, da je človek res
sposoben teh dejanj.
To ni film.
Marko pomaha z mečem po razbeljenem zraku in malce
pokroviteljsko, pomembno odvrne:
»Ni finta v izvajanju, temveč pozornosti. Nobeno strelno orožje ni
prezahtevna naloga, ker sem eno s svojim Aganealom. Saj sem ti govoril o
nujnosti prijateljevanja z v tebi živečim božjim duhom. Knjiga te to uči in ti
pomaga na poti združitve Borisa in Mešaraha v eni osebi, udejanjenju
Elahale. Mešarah je Elova izvršna moč v otipljivem svetu. Torej je od Boga
in, kar je od boga, je iznad vseh stvari in časov. V najinem konkretnem
primeru je božji zastopnik neskončno časovno okno med strelom in tarčo.
Ko si eno z božjim, si aktivni del božjega in zlahka presegaš omejitev čutil.
Ne pozabi, čas je linearna konstanta omejenega refleksivnega razuma.«
Boris vročično vskoči v tok mirnega pripovedovanja:
»Ampak čutila, kar vidim, slišim ...«
Marko ga pomirjujoče prekine:
»Čutila so od tega sveta in so namenjena temu svetu. Osvobajanje od
omejitev čutil bo iz sužnja pojavne vzročnosti naredilo gospodarja okoliščin.
Postani aktivna stran neskončnosti, postani prozorno okno božjega
250
fokusa v telesnem.«
Boris prikima in se nasmehne:
»Kaj pa protitankovska raketa? Ali še bolje, termonuklearni
disciplinski ukrep? Kako ti lahko tu pomaga božje?« spusti pištolo proti
tlom. Mehko obvisi na konici prstov. Šaržer je skoraj izpraznil in prazni
tulci so naključno razpršeni okoli njegovega stojišča.
Marko vrne nasmeh:
»Te veščine so nad vsem, kar lahko ta svet izstreli proti tebi.
Izmikanje nabojem in ostalemu hardveru je že zelo pozna faza aktivnega
poseganja. Ti bom kar pokazal. Imaš še kakšen naboj?« in z roko pogladi
po meču. Njegova kovina je, navkljub srečevanju z ostro kovino nabojev,
brezhibno gladka.
»Verjetno,« prikima.
»Odlično,« veselo navrže in spusti meč na mehka gozdna tla in se
ritensko umakne kakšnih dvajset korakov in obstane:
»Streljaj name. Najprej z laserskim merkom natančno nameri v
srce.«
»Kaj?« prebledi.
Marko položi roke na boke in naveličano pihne:
»Slišal si me. Pomeri in streljaj,« ter strogo pribije, »kje je
zaupanje? Je šlo na popoldanski počitek? Zdaj bi moral biti glede tega že
na čistem. Ta poduk bo ključen. Danes ljudje z meči niso ravno
vsakodnevni pojav. Pravzaprav boš večji del časa brez meča, a norcev s
pištolami je povsod dovolj.«
Borisa oblije pot. Veke mu živčno trzajo. Marko se zakrohota:
251
»Daj no, saj si kot junfer pred izkušeno milfico! Umiri roko, saj
nimaš koruzne mrzlice! Ustreli že!«
Boris oklevajoče dvigne pištolo in pomeri v srce. Rdeča pika pogube
sije na profesorjevih prsih. Skoraj občuti srčni utrip starega učitelja. Tup,
tup – tup, tup. Čuti tudi svojo vratno veno, njen besni utrip.
To je noro. Lahko pride do nesreče. Kako mi je uspelo pasti v ta
kolaž norosti? Kako? Nandi, nandi saehir.
Razmišljanje prekinja porogljivo profesorjevo klicanje:
»Streljaj, preden umrem od starosti. Streljaj!«
V nekem trenutku zavore popustijo. Prst potisne od potu mokro
kovino. Klik! Bum! Čuti sunek.
Kako noro. Ubil sem profesorja zgodovine, ki z mečem lovi naboje.
Odlična zgodba za napotnico za v lokalno blaznico. Še norci mi bodo
rekli, da sem nor.
Marko se še kar reži. Sekunda. Dve. Tri. Že zdavnaj bi se moral
poravnati s horizontalo. Štiri. Pet. On ne. Niti premakne se ne. Šest.
Sedem. Ves čas ima roke na bokih:
»Vidiš, vse to je pozornost.« poudari besedo, odločno zakoraka in se
ustavi nekako pet korakov pred njim. Dvigne roko in razpre dlan. Na njej
leži drobcen kovinski delec. Celo takšen orožni antitalent, kakršen je Boris,
prepozna naboj pištole. Od presenečenja odpre usta. Naboj na profesorjevi
dlani se zareže v dušo. Šele čez nekaj trenutkov ga iz transa presenečenja
predramijo umirjene besede:
»Vsa magija je v volji. Magija je usrediščenje aktivne neskončnosti,
preveč se o tem ponavljam. Nekdo je pred poldrugim stoletjem pravilno
zapisal – magija je umetnost in znanost o spreminjanju vzrokov pojavnosti.
Spreminjanje zunanje podobe pojavnosti je bedni iluzionizem. Je slepilo, saj
252
ne prinaša ničesar novega, zgolj premeša obstoječe lupine fascinacije.«
»Najbrž je Elejla vrhunski iluzionist. Če sem prav razumel, nikoli ne
deluje sam, vedno uporablja posrednike, vedno jemlje drugim in daje samo
sebi.«
Marko zaupljivo doda:
»Zagotovo. Ampak debato o tem lahko pustiva za klimatsko
ugodnejše okolje. Naj ti kaj povem o meču in odnosu do tega plemenitega
orožja?«
Boris prikima. Marko nadaljuje:
»Vitez in njegov meč sta eno. Meč je del viteza, njegova dodatna
okončina. Nikoli ne sledi svojim željam, saj te poganjajo strasti, ki so slepe.
Vsak mojster vitez je veličastno utelešenje izvrševanja božje volje. Ker
upravlja izvorno substanco razodetega Univerzuma, upravlja s svetom kot
takšnim. To je velika moč. Uporaba tega zahteva silno etičnost. Zatorej
mojster vitez nikoli ni maščevalen, ljubosumen in ne deluje iz strasti. Vitez
se ne naveže in si ničesar ne lasti. Navezanost pripelje do ljubosumja, a
ljubosumje je pot do strahu pred izgubo. Izguba potem prinese jezo in željo
po maščevanju. To so močne energije, vendar z njimi manipulira Elejla.
Seveda ti nisem rekel nič novega, vse to piše v vseh svetih knjigah,
kodeksih različnih viteških redov in to učijo vsi modri ljudje na svetu.
Ampak!«
Boris se namrdne:
»Vedno in povsod je kakšen, ampak.«
Marko pritrdi:
»Vedno je, ampak. Ljudje si želijo na pot viteštva, a jim spodleti.
Spodleti jim zaradi napačnih vzgibov. Viteštvo ne more biti izhod v sili, ker
so vse druge poti prinesle bridkost razočaranja in na koncu pokazale
253
ogledalo resnice. Ljudje ne marajo resnice, želijo samo cilj brez napora.
Človeškim ovcam je malo mar za viteško etiko, pozabljajo na vrline
darovanja in delujejo iz svojih najnižjih nagonov. Tem nagonom in željam
vladajo strasti, predvsem strast za močjo, položajem in takojšnjo
zadovoljitev. Najnizkotnejše vzgibe opravičujejo z najbolj vzvišenimi ideali.
Elejla ima lahko delo, saj ljudje želijo hoditi za njim in se uklanjati njegovi
Volji. Ljudje ljubijo sledenje Elejlini Volji, saj jih ta volja odrešuje
odgovornosti za posledice dejanj. Ta Volja jim omogoča obljubo lahke poti
do spolnitve. Vladar Megšelema sladkobno vabi v smrtonosne iluzije raja.
Najpogubnejša past Teme je privid lahke, z rožicami postlane poti do cilja.
Vedi sledeče!« globoko zajame sapo in poudari, »Elejla in njegova strašna
Volja sta eno in skupaj vladata šibkim. Ob združitvi z Zatabi, devetimi
Talismani Teme, ta Volja postane strahovit primež moči in vaba za slepe.
Kot klešče za drobljenje orehov, mogočna Elejlina strastna želja zdrobi
lupino razuma, nakar slastni plod duše ostane sam, razgaljen in zasužnjen.
Temna Volja zlomi slabotno lupino človeške vrline in na plan udarijo vsi
strahovi, strasti in nagoni. Tema se kot noč razširi med dušami in zavlada
jim sladek spanec pozabe. Iz spomina prežene resničnost živega Boga.
Elejla zlahka zapelje v strasti, navezanost in samovšečnost, ker ljudje
nagonsko raje hodijo po hribu navzdol namesto navkreber. Vendar je
razgled samo na vrhu hriba. Tja je treba priti. Pot je dolga, naporna, polna
pasti in skušnjav.«
Nekaj trenutkov molčita in opazujeta igro narave. Čez čas Boris
prekine zvoke soparnega popoldneva:
»Saj nisem noben vitez.«
Marko ga potreplja po rami:
»Pa še boš. Temu ne boš ubežal. Samo mojster vitez je gospodar
časa, gibanja in prostora. Ravno zato strelno orožje nima na resničnega
viteza nobenega učinka. Izstrelek je suženj časa in prostora. Viteza lahko
porazi samo enakovredna veščina,« reče in pobere meč. Nežno ga pogladi,
kot bi se mu hotel opravičiti:
254
»Do veščine in viteškega duha je dolga in s solzami namočena pot.
Vitez nosi breme odločanja o svojih akcijah. Ves čas je pred dilemo, kaj in
kako. Neprestano pleše po noževi ostrini etike. Tebi ni namenjena zgolj
vloga Viteza. Usoda je tvojemu, s hormoni zmešanemu truplu, namenila še
večjo vlogo in s tem povezano odgovornost. Marsikaj se ti bo silom prilike
odstrlo. Ves čas boš znova in znova presenečen, pretresen ali preprosto
presran od strahu. Udejanjenje v trupelcu najstnika tvojega kalibra pomeni
samo eno,« in vanj zapiči svoj hipnotični pogled:
»Prisiljen boš v akcije, preden boš popolnoma pripravljen. Moral boš
improvizirati, se zanašati na nepopolne veščine in najti balans med več
slabimi opcijami. Podajaš se na neznano, temačno pot. Naše delo je, da te
naučimo hoje po tej poti. Vse ostalo je na tebi,« skoraj šepetaje zaključi,
»pot moraš prehoditi sam. Popolnoma sam, s svojimi lastnimi stopali.«
»Govorite precej zavito,« radovedno poišče profesorjeve znova
oživele zelene oči. Ta skoraj šepetaje odvrne:
»Vsak začetek je težaven. Tudi sam sem prestal precej brutalno in
burno izkušnjo, ko me je obsijala Luč Aganeala,« in zamišljeno, skozi ples
sopar zre nekam na drugo stran jase. Znova nekaj časa molčita.
Marko stopi do večje torbe in iz nje nekaj vzame, se obrne proti
fantu in se hudomušno nasmehne: »Zdaj si ti na vrsti za malce miganja,«
prekine njegovo počasno sesedanje ob debelo deblo: »Nisva prišla zaradi
posedanja v senci in razpravljanja o problemih globalnega segrevanja. Kaj
imam v roki?« in nasmešek izgine.
»Ne bi vedel, a za ugibanje nisem preveč razpoložen,« nenavdušeno
odvrne.
»Razpoložen?« dvigne glas, »te besede ne smem več slišati v
kontekstu teh priprav!« in povzdigne obrvi, »marsikakšen opravek nam ni
všeč, ker pač nismo razpoloženi, vendar smo vanj primorani. Razpoloženje
ne sme nikoli vplivati na našo presojo in pripravljenost. Strast izhaja iz
razpoloženja! Okoliščine, ne razpoloženja, nas prisilijo v akcijo. Še posebej
255
ti moraš iz svojega besednjaka trajno dilitati besedo nerazpoložen. Vzemi
svoj Zamad Fegrill in se brž spravi v prežo!« precej ostro poudarja
posamezne besede.
Naj se le vtisnejo v vajenčev um.
Boris stopi do svoje torbe sredi razbeljenega travnika in potegne meč.
Tuja kovina nenaravno zasije, obsijana s sončno lučjo. Stisne za ročaj.
Znova se obudi prisotnost in objame sijoče orožje.
Meč se je zlil z mano. Saj je skoraj del telesa. Stari o tem ni
bulšital.
Očarano komentira svoje občutke:
»Nobene teže ne čutim, kot da je del mene.«
Zre v bleščečo kovino in popolnoma pozabi na svet okoli sebe.
Resničnost čudežno izgine. Zanj obstaja samo sijaj tuje kovine. Nenavaden
občutek objame ves preznojen život. Ostrino misli začuti na osti meča.
Pravzaprav on in prisotnost postaneta eno združeno bivanje.
Marko odobravajoče prikima in se nasmehne:
»V rokah ne držiš neke ničvredne krame. Zamad Fegrill je sveti
vilinski meč. Tukaj lahko obstaja samo zaradi izjemno močne magije,
vgrajene v samo substanco, iz katere je narejen. Skozi to mogočno orožje
se pretaka starodavna vilinska veščina. Na pogled je samo lep meč. Je
tako?«
»Da,« popolnoma odsoten zre predse. Med njim in prisotnostjo se
pretaka tok trepetajoče napetosti. Včeraj in jutri postane samo trenutni zdaj.
Pozabi na obstoj sveta okoli sebe. V ušesih odzvanja Markov glas. Oči
zaznavajo samo silni čarobni sijaj meča.
»To orodje Elove volje ima svoj lastni namen, skozenj se preliva
256
Previdnost. Samo s čistim in neomajnim duhom združena popolna veščina
ima sposobnost pravilne uporabe tega meča. Vsi v službi vesoljnega
ravnotežja na svoje orožje ne gledamo na nekaj, namenjeno sejanju smrti.
Sveti namen vesoljnega ravnotežja je iznad deljenja življenja in smrti. Vitez
z mečem se ne maščuje ali seje pokol dobrega naproti zlu. Nikoli ne uporabi
svojega orožja za zadovoljevanje svoje sebične želje po igranju pravičnega
sodnika.«
Boris se namrdne:
»Čemu pa potem služi orožje? Plesu s sabljami?«
Marko odkima:
»Rezanje glav v imenu maščevanje, pravice in dobrote je najhitrejša
pot pod okrilje Elejle. Res je, z orožjem režemo glave in rezbarimo črevca.
To je neizogibno dejstvo. A nasilje je upravičeno, ko uporaba sile prinaša
manj škode od njene neuporabe. Vitez gradi, ne ruši.«
»Kljub vsemu gre za rezanje betic. Samo temu se zdaj drugače reče.
Ni važno, če je mačka bela ali črna, važno je, da uspešno lovi miši,« se
nasmehne. Marko trpko prikima:
»Mojih besed ne jemlji prelahko.«
»Saj jih ne.«
»Lovi!«
Iz Markovih rok izleti svetleča krogla. Boris je sunkovito prestreže.
»Za začetek dobro. Maščevanje je otrok jeze. Dobrota je suženj
sebičnosti. Navezanost je otročiček strahu. Vse to vodi v sovraštvo in pod
veliko okrilje Elejle. Sužnji Elejle služijo samovolji, sebičnim željam,
samemu sebi in seveda Elejlinem stremljenju po lastni veličini. Vitez služi
drugim, ne sebi. Sveti vitez si ničesar ne želi, saj ima vse. Je popolnoma
257
prozoren Ne vodi ga njegova, temveč božja volja. Vitez je neprestano
osredotočen na Tisto, karkoli je že To.«
Boris zvedavo vpraša:
»Ni torej nasilje nepotrebno? Ni nasilje eno samo? Ni prava veščina
doseči cilj brez nasilja?«
Marko odkima:
»Žal ne gre.«
Proti njemu zaluča zaporedje pisanih krogel. Boris jih odbije in pihne:
»Toliko o nenasilju in mirovništvu.«
Marko resno odvrne:
»Poleg veščine in etike viteza je tu še znanost in umetnost čarovnika.
Vsi Čuvaji hodimo tudi po poti čarovnika. Vsi smo VITEZI in
ČAROVNIKI.«
Proti Borisu izleti neenakomerno zaporedje različnih ognjenih krogel.
Boris jih odbije in zamrmra:
»Upam, da ne bova zažgala gozda.«
Marko nadaljuje s svojim pripovedovanjem:
»Čarovniška veščina je del aganeala. Tudi Elejlini služabniki se lahko
udejanjijo v človeških telesih in zasužnjijo gostitelja. Takrat je čarovniška
veščina ena od opcij delovanja. Čarovništvo oziroma magija je, kar že veš,
znanost in umetnost o povzročanju sprememb vzročnosti pojavnosti v
otipljivem vesolju.«
»Uf, ne gre preprosteje?«
258
»Zanimivo,« reče Marko, sproži novo zaporedje in zamišljeno reče:
»Definicijo magije je postavil mož, v katerem se je utelesil Elejlin
služabnik,« in zamahne z roko: »Pustiva to. Vrniva se na prakso.
Kramljava lahko tudi kje na hladnem,« in si potegne pot s čela:
»Te elementarne ognjene uroke si zlahka odbil. Če jih ne bi, bi me
močno zaskrbelo. Reciva kaj o tebi. Tukaj si ti zanimiv.«
»Jaz?« vpraša. Marko prikima:
»Natanko tako. Ti si VITEZ in ČAROVNIK. Poleg tega si še ekstra
poseben, saj si enkratni trenutek v neprekinjenem valovanju vesoljnega
bivanja. Ti niso zgolj VITEZ in ČAROVNIK, temveč si usrediščenje
naporov VITEZOV in ČAROVNIKOV. Električni fluid je vgrajen v
viteško delo, a magnetni fluid je sestavina čarovniške umetnosti. Imamo
torej štiri branike, dve poti in vse je združeno in usrediščeno v Enem.
Tebi,« reče suho in zavihti svoj meč po zraku in vzdihne:
»Tega ti nihče ne zavida.«
Boris samo molči. Čuti zoprni cmok v grlu.
O kakšnem Edinem neki govori? Za zdaj sem Edini tepec, ki nori
po tem soncu. Kam me vse to pelje? Kaj se dogaja? V kaj sem vpadel? Vse
kaže na to, da sem res globoko zagreznil. Najbrž me v Vojniku že čaka s
pulover s prevelikimi rokavi. Tudi apartma že pripravljajo.
Vprašanja, vprašanja in samo vprašanja se rojijo po razgreti
najstniški glavi. Ves ta čas se v njegovi zavesti odvija drama prerivanja
dveh. Pride prisotnost, ga oblije s toplino in hip zatem znova izpuhti. Ob
tem se počuti kot plešoči nagec sredi pogrebne maše. Razkorak med
pričakovanim in doživetim je strahoten in to ga ne navdaja s pretirano dozo
radosti. Kljub zmešnjavi v glavi vse skupaj čudežno sprejema - kot vse
najbolj navadne stvari življenja. Vsako čudenje nad dogodki se hitro
zaključi v trenutku porajanja. Mogoče ga je začaral čuden urok. Neodločno
zamomlja:
259
»O tem sem nekaj bral.«
Kar se mu dogaja in, čemur je priča, je vsaj zadnje čase v hudem
nasprotju s tem, kar so ga učili njegovih skoraj devetnajst let teptanja tal.
Mogoče je vse skupaj iluzija, sanje na robu norosti? Bi se zavedal
lastne zadetosti? Zadet ali ne-zadet? Halaj vet nasig en'halaj. Se norec
zaveda svoje norosti? Se bog zaveda svoje nezavednosti?
Marko se hudomušno, morebiti celo privoščljivo nasmehne:
»Kar si bral, je bled odtenek resnice. Vsekakor si poln dvomov.
Vsako dejanje in misel tehtaš,« in zaploska, »dovolj sva blebetala. Čaka
naju delo. Raje se pripravi na malce resnejši krst svoje drangulije,« prekine
plaz njegovih misli in odpre dlan. Na njej iz nič zasije modrikasto žareča
kroglica iz neke čudne substance. Njena površina utripa z množico
kaotičnih izbruhov in ti ji dajejo občutek živosti. Česa takšnega še ni videl in
o tem raje ne razmišlja. Hitro ga premaga radovednost:
»Kaj je to?«
Profesor si popravi slamnik z mogočnimi krajci in se kislo nasmehne:
»Tvoja nova mora. Spravi se na sredino jase!«
Boris prikima in se zadenjsko odpravi v središče pekla sredi puhteče
trave. Marko vrže kroglo ob tla. Pojavi se dimni stožec. Bliskovito se
oblikuje okostnjak s kratkim mečem v roki. Boris uspe zaklicati samo
kratko vprašanje:
»Kako si to izvedel?« saj se s kančkom zavesti zave, da ta hip ni
pravi čas za debate.
Nenavadna risankasta podoba je po videzu sodeč skočila iz četrt
stoletja stare video igre. Neresnično telo nemirno trepeta. Groteskno smešen
okostnjak brez obotavljanja, v maniri iger, plane na Borisa. Zaradi
260
presenečenja komaj prestreže udarec. Ob besnem srečanju mečev sočno
zažvenketata.
Pri hudičevem kotlu. Ta nakaza resno misli!
Udarec ga skoraj vrže vznak. Zraven jezno preklinja. Marko se samo
smeji ob pogledu na Borisovo obupno nerodno odbijanje okostnjakovih
mehanskih udarcev. Ta s programirano vztrajnostjo neusmiljeno tolče in
rine Borisa proti gozdni senci. Marko ga že blizu roba gozdne sence malce
norčavo opogumi:
»Nehaj stokati in preklinjati! V rokah imaš najmogočnejši meč
vesolja, a trepetaš pred podhranjenim kupom krhkih kosti. Zberi se in uniči
tega otroka navidezne resničnosti! Daj no, ne bodi tako cmerav! Kaj nisi
nikoli igral spodobne igre? Si res takšen mama boy? Ti prinesem dudo?
Rabiš menjavo plenic?«
Nasloni se na drevo in ravnodušno opazuje Borisovo krčevito
obrambo.
»Kakšen vrag je to?« utrujeno vpraša in prestreza udarce. Moči mu
počasi iztekajo.
Profesor zakliče:
»Uporabi to, česar ta igračka nima! Razum! Mogoče ti ga sonce še ni
čisto stopilo!«
»Vraga, pa še to!« zarenči jezno in začne vračati udarce. Okostnjak
se ob tej nenadni pobudi opoteče, čeprav ne preneha s ponavljajočimi se
kombinacijami. Boris doume logiko svojega smešnega in nemarno
šklepetajočega nasprotnika. »Šklep, šklep, šklep.« Kjer ima človek srce,
kostkotu enakomerno in zložno utripa zelenkasta žareča krogla.
Tam ima tisto, kar je srce ali kaj podobnega, morebiti kakšen
čudaški vir energije.
261
Hitro naštudira zaporedje udarcev in jih bliskovito izvede. Ponovno
se zave svoje enovitosti z mečem. Oblije ga njegova moč. Bliskovito izvede
načrtovano akcijo in sunkovito prebode tisto, kar naj bi bilo srce. Zelena
krogla izgine. Okostnjak se hipoma razblini. Boris zmedeno obstane. V
nosnice mu udari vonj lastnega švica, pomešanega z aromo razelektritve. V
nasmejanega Marka zapiči radovedne oči. Zadihan se nasloni na meč. Še
nikoli ni videl svojega profesorja zgodovine tako prisrčno nasmejanega:
»Ha, ha, kar dobro za začetnika,« nikakor se ne neha režati, »ha, ha,
se vidi, mamin sinko in očkova maza ne igra video iger, drugače ta smeško
že sekundo po izvalitvi ne bi imel za plesnivi kebab in dietno kolo.«
»Vam je smešno, meni pa je jasen čisti nič. S kakšno kreaturo sem
imel opraviti?« in lovi sapo.
»Temu v vilinščini rečemo sereak, ali po naše skeletnik. Včasih so z
njimi utrudili sovražnika. Zdaj jih nihče ni uporabil že tisoče let. Bitka, kjer
se srečata armadi teh nakaz, ne prinese zmagovalca. Samo malce časa gre v
predstavo brez učinka. Primerno izurjen vojak se v boju s temi proizvodi,«
zakašlja, kot bi hotel premor za izbor besed. Globoko vdihne aromatičen
zrak in nadaljuje:
»Zemeljske čarovnije, če povem po naše, zgolj utrudi. Uporabni so
za začetniški trening. Ker so tako krhki, se nihče ne trudi z njihovo veščino.
Sam si videl njegovo omejenost. Ne bom te utrujal s podrobnostmi te
magije, saj ni pomembna,« zakašlja in si pobriše potne srage s čela, »malce
počitka ta hip ne bo škodilo, saj to sonce prav nemarno grdo žge, čeprav
sem v senci.«
»Kaj naj jaz rečem?« navrže Boris in se pridruži staremu profesorju
v hladu drevesne sence. Na robu razbeljene jase se usedeta na senčna tla.
Tod sopara vsaj malce manj udarja. Nekaj trenutkov molčita. Zvoki gozda
preglasijo vse drugo. Iz jase v ritmu nevidnih izparin puhti trepetanje
dišečega plesa. Marko prekine spokojno tišino:
»Naj nadaljujem s hitrim tečajem magijske fizike za telebane!« in
262
vzdihne, »poklepetajva o času. Čas teče samo našemu umu in temu umu se
mudi ta ali ona neumnost. Ujetništvo lastnemu umu pomeni ujetništvo v ječi
navidezne linearnosti časa. S preseganjem omejitev uma presežeš omejitve
linearne narave časa. V Knjigi si mogoče zasledil stavek:
S potopitvijo v svoje notranje čutenje se čas enega trenutka
spoji s časom drugega trenutka.
»Kako prav imate. Res sem prebral nekaj podobnega, preden sem se
prišel kuhat na to soparo. Če prav sklepam, govori o nekakšnem razširjanju
osebnega časa. Nisem čisto doumel. V praksi bi to pomenilo, če se seveda
ne motim, da mojih pet sekund pomeni zunanjo sekundo ali obratno. Za
zunanji svet postanem neskončno hiter ali neskončno počasen. Sicer se sliši
odbito, a do zdaj sem se že navadil na džankavost te scene. Drugače si ne
znam razlagati tega stavka.«
Marko zaupljivo prikima:
»Prav imaš. Ta stavek govori natanko o tem. Med branjem Sehir
Mašarik Earesah sem naletel na zanimivo pesem. Ob prvem branju je
name delovala, milo rečeno, kot blodenje zafiksanca. Kljub kaotičnemu
besedilu pove veliko, veliko več, kot je nemara na prvi vrg uča uvideti.
Verjetno je tudi v Knjigi. Nezgrešljiva je. Si ujel njeno bistvo?« skoraj
šepetaje vpraša. Najbrž noče motiti obkrožujočih zvokov narave. Neštete
žuželke in druga bitja hitijo za svojimi nagonsko pogojenimi opravili. Ves
svet je kaotičen ples urejenih naključij. Kaotična urejenost ali urejen kaos?
»Zdi se mi, da vem, kaj mislite. Res se mi je zdela malce čudna, če
lahko uporabim ta mili izraz. Občutke ob branju bi lahko imenoval prelet
topline. Ne vem natančno, kako to vem, toda ta občutek je na meni izveden
urok Knjige. Tako mi Knjiga predaja svoje skrivnosti. Čudaško, a
neizpodbitno,« skoraj zašepeta in opazuje pomladanskega hrošča šuštarja.
Ta sprva okleva. Končno se opogumi in vzleti s travnate bilke. Z očmi sledi
drobnemu hrošču, ko hip zatem pristane na pozibavajoči praproti.
263
Kakšen je namen tega hrošča? Hrošč in trava sta del popolnosti.
Feol en'hajakit.
Odkima. V misli se priplazijo vilinske besede.
Tabapet at en'jesodeg salajeh en'sešet golateh mešit tek maebi.
Razmišljam v vilinščini.
V resničnost ga privede povodec Markove pripovedi:
»Moč Sehir bar Jemina je mamljiva, pravzaprav smrtonosno
privlačna za nepoklicane. Niti jaz ali kdorkoli od nas je ne more brati, ker
nam ni namenjena njena neskončna modrost. Tega se veselim. Vsaka duša
ima svojo nalogo in najbrž je najtežja naloga ugotoviti, kaj ti NI
namenjeno,« in stiša glas, »prav nič ti ne zavidam tega začasnega lastništva
Knjige,« in zazna lesk v Borisovih očeh. Nežno pogladi svoj meč. Boris
opazi izredno čudovito filigransko natančno oblikovanje profesorjevega
meča. Nikjer praske, nobenih sledov uporabe.
To ni orožje, temveč umetniško delo.
»Najbrž lahko zavidam vsem ljudem, ker sem ravno jaz padel v ta
zos. Knjiga je res čudna. Posebno čudežni so tisti Etirji. Ne mine noč brez
sanj z njimi v glavni vlogi. Ko se prebudim, mi je skoraj malce žal. Njihov
spokoj je neizmeren. Vsaj nekaj lepega. Najbrž mi bo njihova bit še dolgo
precejšnja neznanka. Malce me spominjajo na angele,« nadaljuje in umakne
pogled z Markovega orožja. Pištola leži na jasi, kamor jo je odložil.
Marko znova pogladi meč in se nasmehne:
»Etirji SO najvišji angeli. Gre samo za semantiko. Njihov temeljni
namen je usmerjanje razodevanja božje volje. Kljub vsej svoji veličini
imajo ta bitja luči manj svobode od somalskih rudarskih sužnjev. So zgolj
neprekinjeni, večni božji služabniki, ne pa božanstvo. Tega ne pozabi. Oni
niso Bog. Vilini, Prvorojeni iz prahu, to, čemur mi pravimo bog, imenujejo
264
El Jemin, včasih kar El ali Eli. Od tod tudi podobno ime v svetopisemski
tradiciji. Mi imamo množico različnih imen. Še najbližje je to, kar v mislih
enačimo z Bogom. Če rečemo Bog, s tem mislimo na nedoumljive
skrivnosti bivanja El Jemina. O Bogu ni mogoče govoriti, kajti njegova ali
njena veličina je zastrašujoče mogočnejša od vsakršne umske predstave. V
Bibliji se je Bog razodel z besedami: Sem, ker sem - Ašer eheje ašer.
Vilinska ustreznica je Thebeg thesamae thebeg. On je vzrok in posledica,
moč razodevanja in samo razodevanje, je vse in ni nič,« zasanjano reče in z
očmi poleti nekam proti modremu nebu. Blagi obraz izžareva modrost
Starih. Samo ptičje petje in drugi mavrični zvoki gozda motijo popolno
tišino. Nekaj trenutkov molčita. Marko preseka tišino:
»Zdaj pa dovolj o transcendentalnih filozofijah. Dovolj je
zabušavanja, čas je za današnjo drugo lekcijo.« Prožno skoči na noge:
»Reciva kakšno moško še o prostoru. Značilnost dobrega viteza je
obvladovanje prostora. Brez obvladovanja prostora ni obvladovanja časa.
Vsak urok za manipuliranje s časom je neuporaben brez natančnega
obvladovanja prostora. Magična beseda izzveni v prazno brez podpore
veščine. Za sesutje sereaka, razen natančnega udarjanja, ne potrebuješ
kakšne dodatne veščine. Druga pesem so pravi sovražniki, še posebno v
organizirani skupini. Glej zdaj,« resno poudari in stopi na jaso. V zrak vrže
živobarvne kroglice:
»Še malce čarovnije,« zamrmra in kroglice se hipoma spremenijo v
skupino vojščakov. Ti se urno razpostavijo v bojni položaj. Boris si pomane
oči. Preseneti ga videz živih vojakov. Samo podrobnejši pogled razkrije
lesenost nepokritih delov obrazov.
»Tem navideznim vojščakom Vilini rečejo goleak. To pomeni vojak
iz gline in so predniki današnjih golemov. Seveda ne gre za oblikovano
glino. Ime se je ohranilo še iz časov, ko so z magijo oživljali ročno izdelane
glinene modele. Te krogle so precej elegantnejše in priročnejše. Tehnikalije
zdaj niso pomembne. Važno je to,« in vanj zabode svoj ostri pogled, »v
njih je z magijo vpisana bojna veščina povprečnega človeškega vojaka.
265
Mirujejo, ker jih z urokom še nisem oživel. Prepoznajo kar precej besed in
se na njih ustrezno odzivajo. V primerjavi z naprednejšimi golemi je ravno
proženje njihova največja slabost. Golemov se namreč ne proži za vsako
akcijo posebej, temveč se jim z magijo vgradi način delovanja. V našem
svetu so ti strički inu tetice iz zelo redke materije. Mi smo jih z magijo
dodatno okrepili, saj jih ni več od holografske slike. Njihova materija kljub
vsemu ni veliko gostejša od snopa fotonov. Nisem fizik, zatorej me ne
sprašuj o tem. Kljub vsemu pa še kako dobro znajo vihteti orožje in celo
povratni odziv je zelo realističen. Sicer pa boš vse videl v praksi.«
»Zdijo se mi podobni nekakšnim robotom, sproženim z gesli. Druga
pot do istega cilja,« komentira in si obriše pot s čela.
Tudi profesor si obriše pot, se nasloni na svoj meč in suho doda:
»Goleaki prekašajo naše robote in ostale inteligentne igračke.«
Obrne se proti negibni skupini:
»Zdaj gre zares! Glej me in se uči. Šelead omekhall!« zakriči urok
in bitja se nanj poženejo v urejeni formaciji.
Boris z odprtimi usti opazuje eleganco, s kakršno Marko obvladuje to
bizarno sceno. Vse se odvrti z neverjetno naglico. Najbrž ga oči varajo
zaradi kakšnega uroka, saj Marka sočasno opazi na dveh ali treh mestih
hkrati. V nekaj sekundah je vsega konec. Navidezni vojaki izhlapijo eden za
drugim. Povrne se običajna tišina, pospremljena z zvoki soparnega
sončnega dne.
Boris ostane z odprtimi usti. Zakašlja in zajeclja:
»Kaj ... se... zgodilo? Vse se je ... tako ... hitro.«
Še kar ima pred očmi megličast odsev prizorov iz hitro pospešenega
filma. Marko zadihano stopi do sence. Obraz je prepreden z gubami
izčrpanosti. Globoko hlastanje za zrakom mu še nekaj časa ne dovoli do
266
besede. Niti nekaj ur maratonskega teka ne pripravi telesa do tako težkega
dihanja. Mečeval le nekaj sekund in zdaj je popolna crka. Izčrpan se nasloni
na svoj meč in se sesede ob drevesno deblo. Pot se zliva po razbeljenem
čelu in nekajkrat si ga s tresočo roko obriše. Njegovo globoko dihanje
preglasi vse zvoke. Vsaj zdi se tako. Boris pričakujoče čaka. Radovedno
opazuje svojega profesorja. Kako je to mogoče?
Kakšna je to veščina, ki ga je spravila ob moči zgolj po nekaj
sekundah mečevanja?
Prej ali slej bo deležen pojasnila. Počasi se v Markovo telo vračajo
moči. Vzravna se. Opazi Borisovo pričakovanje:
»Verjetno so me tvoje oči videle na več mestih hkrati. Z razširitvijo
časa sem prevaral tvoje oči,« zasopiha in se s pomočjo meča spravi na
noge. Obraz je še kar zakrčen od agonije izčrpanosti. Hlastno golta vonj po
smoli iglavcev okoli njiju. Prsni koš se sunkovito dviga in spušča:
»Deset povprečnih vojakov sem pokončal v slabih desetih sekundah
našega časa. Ti vojaki so bili brez možnosti. Gibali so se v normalnem času.
Za njih sem bil neskončno hiter. Ta telovadba ima zoprn stranski učinek.
Hitro ti poidejo moči. Poglej me,« še kar zadihan nadaljuje, »ravno zaradi
te zoprnosti se ta urok uporablja izjemno previdno, zgolj v skrajni sili. Že
dobrih pet, največ deset sekund razširjenega časa te popolnoma izčrpa.
Nekaj naslednjih minut si lahka tarča tudi za novinca, ki prvič v življenju v
roki drži meč. Pomni to. Uporaba te veščine ob nepravem času pomeni
pogubo. Saj me vidiš. Pravilno moraš nadzorovati te zdrse v upočasnitev,
sicer je to zadnje, kar storiš.«
Počasi umiri dihanje naspidiranega hrčka, se ponovno vzravna,
popravi klobuk in doda:
»Vrsta je prišla nate. Stopi tja,« in s prstom pokaže puhtečo jaso.
Brez ugovora uboga. Vanj udari neusmiljena vročinska klofuta. Zazna
vsako, kot struna napeto mišico. Nedoločljivo pričakovanje mu izostri čute.
Med ščemenjem pričakovanja ga oblije prisotnost.
267
Pravzaprav se svojih občutkov ne zaveda, saj nima časa, kajti iz nič
predenj skočijo vojaki. Obraze popolnoma zakrivajo čelade z nenaravno
mirno stoječimi modrimi perjanicami. Oklepi prekrivajo vitalne dele v črne
kute oblečena telesa. V prvi vrsti jih je naštel vsaj dvajset.
»Šelead an'nunki!« se razleže Markov glas in vojaki strumno
zakorakajo proti njemu.
Uporabil je drugačen urok.
Umetni vojaki sočasno žvenketaje potegnejo bleščeče meče. Boris ne
okleva. Vse premeri z bliskovitim srepim pogledom. Pojave urejeno
zakorakajo proti njemu.
Zakaj jih je tako veliko načaral? Zanje bom potreboval veliko več
od nekaj sekund. Zakaj?
Nima časa za razmišljanje. Refleksno dvigne svoj meč in se bočno
usmeril proti bližajoči skupini. Prva vrsta je že čisto blizu, preostali dve
strumno obstaneta.
Tik preden ga doseže prva vrsta, prisotnost v mislih odvrti
nenavaden film, kako jih bo premagal. Počuti se drugače. Prisotnost
popolnoma obvlada njegovo telo in misli. Zamrmra urok upočasnitve časa.
Zvoki okolja zazvenijo skrajno čudno. Kot bi si na tablici zavrtel prastar
mp3. Svetlobe se prelivajoče trgajo in dobijo čudne psihedelične odtenke.
Vse postane obrobljeno z mavričnimi odtenki.
Uf, zdaj pa vem, zakaj ljudje kadijo nore travice.
Lei tecešet vet jedis.
Pozoren je samo na trepetajoče nepremične silhuete. Zvoki izginejo.
Zelena jasa dobi izrazit oranžen ton. Sence izginejo. Silhuete z izvlečenimi
meči obstanejo. Ostrica bajeslovnega Zamad Fegrilla modrikasto zažari.
268
Tek isabašea il leiki!
Požene se proti skoraj nepremičnim nasprotnikom. Z mečem preseka
prvega nasprotnika. Razblini se. Nadaljuje z naslednjim. Tudi ta ne ponudi
nobenega izziva. Ob udarcu hvaležno izpuhti. Tako se pregrize skozi celo
vrsto. Brez oklevanja se požene proti drugi vrsti, sestavljeni iz suličarjev.
Zasliši čudno odzvanjajoč glas, nerazumljivi odmev iz daljave. Meč zavrti
po zraku in poseka proti sebi usmerjene sulice. Skoči v zrak. Preseneti ga
višina skoka. Ne občuti nobenega zračnega upora. Mimogrede med salto
obratom potolče tri neskončno počasne, pravzaprav mirujoče nasprotnike.
Proti njegovim normalno hitrim gibom nimajo nobene možnosti. Znajde se
izza vrste. V trenutku jo pošlje v izbris. Začne izgubljati zavest. Mrmra do
tega trenutka neznan urok. Besede tujega jezika mu kar same padajo na
jezik. Skozi strune misli zaplava preplet samih temeljev univerzuma. Hip
kasneje ga oblije koprena nebeške beline. Zvoki znova popolnoma izginejo.
Objame ga vase srkajoč mehur praznine. Nekaj gre skozi njega. V zraku
obstane upočasnjen metuljev let. Vse zamrzne v mavrični bleščavi. Z
mečem bliskovito poseka nepremične postave. Izpuhti še zadnji vojak.
Zamrmra urok in naslednji hip čuti trdna tla pod nogami.
Vrne se v normalni svet. Tega se zave zaradi vročinske klofute.
Presenečeno se ozre okoli sebe. Nikjer sledov boja. Konstrukti izpuhtijo. Z
očmi najde maloprej v gibanju zamrznjenega metulja. Pisana živalca gre
svojo pot čez jaso. Marko priteče do njega in ga prime za podlaket:
»Je vse dobro? Kako se počutiš?« zaskrbljeno vpraša. Senca
širokega krajca skriva skrb.
Borisove ustnice se ukrivijo v kisel nasmeh:
»Odlično hvala,« se nasloni na meč, izgine vedrina in hladno vpraša,
»je kaj narobe?«
Njegove kretnje ne izdajajo nobene utrujenosti. Samo ta sopara. Ta
jemlje zrak za dihanje. Potrebuje več zraka, v pljučih ga duši neprijeten
pritisk. Nazadnje je to občutil pred tremi leti. Predolgo se je zadržal pod
269
vodo. Dobro se spominja neprijetnega občutka. Zdaj občuti popolnoma isto.
Marko razburjeno razširi roke:
»Zakaj? Se ti sanja, koliko časa si bil tam? Namen vaje je pravilno
načrtovanje uroka in ne brutalno klanje. Za prvič ne bi smel tako dolgo v
upočasnjen čas. Čudi me, ker si ostal na nogah,« in spusti podlaket. Stopi
nekaj korakov nazaj in si ga ponovno ogleduje:
»Je ta tvoj dolgotrajni izlet povezan s čudnim občutkom praznine? V
Drugotnosti bi takoj pomislil na duh Damejaha ali celo Elejle. Si res OK?«
Boris se plitvo nasmehne:
»Saj sem jaz s kostmi, vodo in špehom,« in ležerno nadaljuje, »ne
vem, koliko časa sem porabil, niti nisem o tem razmišljal. Verjetno ne
predolgo, saj se nisem posebej utrudil. Samo malce sape mi je zmanjkalo,
drugače sem dobro. Podobno je potapljanju na dah,« se ponovno leno
nasloni na meč: »Raje pojdiva v senco, saj ta pripeka ni preveč udobna za
pomenek.«
Marko razburjeno odvrne:
»Skoraj minuto in še stojiš na nogah. Naj ti dam primerjavo! Tudi
najmogočnejše viteze, vešče natančnega obvladovanja uroka, spravi na
kolena vse, kar je daljše od pol minute. Toda ti, pri Jezusovem prtu, celo
minuto si ločeval glave od trupel in nisi niti zadihan.«
Prvič vidi svojega učitelja resnično zaskrbljenega. Večna vedrina
izgine. Sveža količina švica mu na kožo lepi belo srajco. Pozorno spremlja
Borisovo ležernost.
Orožje je resnično eno z njim. Kako mu je uspelo? Od kod je vzel
toliko energije že pri prvi upočasnitvi?
Namesto utrujenosti iz fantovih oči sije hladno pričakovanje. V
profesorja usmeri svoj okamnelo miren pogled:
270
»Vmes se je pripetilo nekaj zanimivega. Tik pred koncem me je
začelo pobirati. V misli se mi je pojavil urok in zatem me je oblila
nenavadna bela luč. Občutil sem tudi čudno praznino. Šele tedaj se je čas
popolnoma ustavil. Ampak ne sprašujte me, kaj se je zgodilo, ker nimam
pojma. To nekaj je delovalo kot dodaten zrak, če razumete, kaj hočem
povedati,« se ponovno nasmehne. Marka nikakor ne mine zaskrbljenost:
»Prvič slišim za kaj takega. Kako se počutiš? Resnično mi povej!«
Boris tiho odvrne:
»Odlično. Nič mi ne manjka. Res, ne skrbite zame. Vse je tipi top!«
»Vseeno me skrbi. Takšen dolgotrajni zdrs v upočasnjenost ni
običajen. Pravzaprav ni mogoč,« resno zabrunda.
»Zakaj ni mogoč? Koliko teh stvorov sem potolkel?«
»Ta urok bojevnika silno izčrpa, izcedi, ožame kot limono. Najbrž ti
je kakšen urok, povezan s Knjigo, podaljšal izkušnjo preko splošno znane
meje,« zamišljeno odvrne in strogo doda, »ampak, naj te to ne premami.
Ne podleži iluziji vsemoči! Vedno pazi, kako se boš izvlekel,« in se olajšano
nasmehne: »Padlo jih je šestdeset, če te zanima športna plat dosežka. A na
resnem bojnem polju ne štejejo številke, temveč preživetje.«
»V Knjigi je napisano nekaj podobnega,« in recitira stavek v
Vilinščini:
»Hakom bel torh od en hadeš zaneh. Deli bel halajig ir morag at
en timor tinšen le enahak ani.« Zmagoslavno se nasmehne in poznavalsko
doda:
»V prevodu pomeni sledeče,« in recitira še prevod: »Modrost naj
prime za sveto orožje. Kdo naj živi ali umre, breme težko je v očeh božjih.
To se mi zdi precej pomemben del,« doda tiho in se ponovno nasloni na
meč. Oblivajočemu potu sploh ni več posvečal nobene pozornosti. Skupaj
271
stopita do sence, sedeta na tla in za nekaj dolgih trenutkov umolkneta.
Marko čez čas prekine molk:
»Naj te še malce nadlegujem s filozofijo.«
Boris skomigne z rameni:
»Če že ne gre brez tega.«
Marko nadaljuje:
»Dobro ti bo delo v luči tvojega, kako naj rečem, podaljšanega
bivanja v upočasnjenem času. Vsaka pridobljena moč je jalova brez
etičnega uravnoteženja. Zgolj krvava veščina ti prej ali slej izkoplje preran
nasilni grob. Vedno se najde spretnejši ali srečnejši bojevnik. Morala je po
naravi dvojna in takšen je njen vpliv na veščino. Zgodovina je bogato polna
velikih mojstrov, ki so prijeli za meč v imenu morale,« in trpko vzdihne, »in
zaradi te morale pristali v preranem grobu. Morala je, naj znova ponovim,
izbira. Vedno je ali, ali. Na drugi strani sta temeljni vitezov pogon Pravica
in Milost, pisani z veliko začetnico, s ključno besedo IN med njima.
Najpomembnejše za napredovanje veščine je subtilno ravnotežje med
pravičnostjo in milostljivostjo. Preveč milosti prinaša pretirano neodločnost,
kar ohromi vsako akcijo. To je pot v anarhijo. Milost je aktivna stran, a od
tega ni koristi zaradi pomanjkanja osredotočenosti. Pretirana pravičnost na
drugi strani pripelje do preveč akcije. Takšen odnos je hitra in popolna pot
v tiranijo. Hitra akcija ni nikoli usmerjena akcija. Tiranija je pasivna, saj
zatre vsakršno svobodno pobudo. Eno ali drugo pretiravanje pelje v propad.
Neusmerjena akcija ali pomanjkanje nje ni izkaz božje volje. Ravnotežje je
veščina vseh veščin. Božja previdnost in božja namera se morata pretakati
kot luč razsvetljenja skozi svetnikovo zavest.«
Boris se nasmehne:
»Kako veš, kdaj moraš od besed preiti k dejanjem?« in dvigne
272
pogled. Profesor tiho, skoraj zamaknjeno odvrne:
»Božja previdnost vitezu položi motiv za akcijo v dušo, ko se
modrost napolni s pozornostjo,« in mehko položi svoj meč poleg sebe. Oči
iščejo neki oddaljen motiv na robu jase. Profesor je videti izredno utrujen.
Gube izpod oči so še izrazitejše.
Sonce se počasi nagiba proti zahodu. Sence se daljšajo in hladijo.
Boris in Marko razpravljata o veličastnih stvareh.
273
10. Kriza
Berta se zadovoljno smehlja. Vsako druženje z druščino jo navdaja
z veseljem. Na tem svetu ni lepšega od dobrega zeliščnega čaja, ki v
zadovoljen želodček splakne domače čajne piškote. V nekaj dneh so pri njej
zbrani že tretjič. Dogodki diktirajo pogostost srečevanj. Njena brezmejna
domačnost naredi za prijetno tudi duhamorno in naporno delo. Prihajajo
težki dnevi. Prvomajski prazniki večini predstavljajo priložnost za počitek in
priprave za zadnja dva meseca pred časom dopustov. Druščina nima te
sreče. Tem počitnicam so se odpovedali.
Marko po običaju prekine uvodno kramljanje:
»Zvečer sem se vrnil. Čisto običajen obisk z ogledom gradnje ključne
trdnjave se je sprevrgel v nekaj drugega. Kako naj rečem, kriza je pred
nami,« in vse ošvrkne z bistrim pogledom.
S tem preveri pozornost prisotnih in zaskrbljeno nadaljuje:
»Mogoče smo že dobro zabredli v njeno, pasti polno blatno močvirje.
Bil sem ob Aeciju, ko je prejel pismo konzula Kleonisa.«
Pozno popoldansko sonce osvetljuje kotiček dnevne sobe. Berta
prinese že drugi pladenj in prekine trenutke osredotočenosti na Markove
besede:
»He, he, moji piškoti radi gredo v onostranstvo ...«
Z veselimi očmi v kotičku Markovih oči takoj razume namig. Zresni
se, najde svoj sedež in prime v roko skodelico čaja. Jožef dvigne glas:
»Kriza?« in pogleda Marka s svojim živahnim pogledom. Tokrat se
je namestil v udoben fotelj, skladen z obilno postavo. Marko suho doda:
274
»Najbrž nas je doletela najmanj pričakovana kriza,« in presliši
mrmranje presenečenja, »v brbotajoči kotel Elejlinega golaža so žlice
namočili tudi Vilini. Neposredno so se vpletli in v vse skupaj vnesli dobro
mero nejasnosti.«
»Vilini so proti nam?« prebledi Helga, »to se ne more zgoditi,« in
mračno doda, »kateri peklenšček bi jih prisilil v kaj takšnega?«
Marko odkima:
»Nisem rekel, da so neposredno proti nam. Želijo obdržati obstoječe
stanje. To stanje pa predvideva popolni monopol nad izkopom aurila in
zaustavitev vojnih priprav kot del odvračanja pozornosti od Zahoda. Izza
bleščečih zidov njihove ledene dežele jim odgovarja negibni status quo.
Njihova politika se oklepa nespremenljivosti zadnjih stoletij. Motivi so v
bistvu jasni.«
Berta živahno vpraša:
»Zakaj bi Vilini to počeli? Kaj niso oni prvi sovražniki Teme?«
Seže v pladenj s piškoti, položen na ljubki klubski mizici. Vesel
nasmeh izgine iz kotička njenih ustnic. Janez se skloni naprej in vsem
nameni oster pogled:
»Jasno je, čemu nočejo povečanih vojnih priprav v bližini rudnikov
aurila. Zahodna vilinska kraljestva s tem aurilom delajo dober posel. S
krepitvijo vojnih zmogljivosti Diluala in zlasti poskusom lastne predelave
aurila, pa čutijo grožnjo. Najbrž je pol senata, vključno z državnim
konzulom Kleosom Janiusom, na njihovi plačilni listi. Z njihove strani
prihaja nenadna omahljivost pri brezpogojnih zaključnih pripravah na
neizogibno vojno. Naenkrat imajo polno različnih zadržkov. In to ravno
zdaj, tik pred prvimi nujnimi akcijami. Vilini vedo, da pojava Mešaraha ni
moč skriti in njihovi sklepi so jasni. Mešaraha po obredu Pemej bo zasijal
na Elejlinem temnem nebu. Basilea bo iskal pot okoli Viharnega gorstva. Vsi
vemo, kod vodi ta pot. Veliko pove povečanje števila golemov na meji z
275
Medalarjem. Vilini hočejo s svojimi akcijami na Severu diskretno pokazati,
da ne bodo dovolili širjenja vojne. Vse močnejšemu basileju dokazujejo
svojo nevtralnost,« in sklene negovane prste na svojem zajetnem trebuhu.
»Tako nizkotnega kalkuliranja od Vilinov nisem pričakoval,« se
vmeša Leon, zakašlja in po trenutku premolka nadaljuje: »Vsaj ne na tako
smrdljiv način. O naravi Elejle in teme so bolj poučeni od vseh ostalih
ljudstev. Mnogi od njih so že doživeli grozoto carstva basilea. Zdaj s svojim
mešanjem v greznici kažejo predvsem svoje slabosti. Razgalili so svojo
nemoč. Naredili so neverjetno neumnost! In to Vilini, najmodrejši! Menda
niso pozabili, da se Elejla napaja s slabostmi.« tleskne z rokami.
Marko suho doda:
»Vilini sledijo svoji logiki, ki je tudi mi čisto ne razumemo. Ne glede
na naše nepoznavanje njihovega dojemanja stvari, s takšnim odnosom
izpričujejo zgolj svojo nemoč. Njihova kraljestva najbrž niso enotna.
Takšne akcije so mogoče zasebna pobuda koga od njihovih kraljev na
zahodu Ledene dežele. Zadeve bom raziskal,« strogo doda in čez vse
zapluje s srepim pogledom. Odločen je zadevi priti do dna.
Vsi so razočarani zaradi čudne vloge najmodrejšega ljudstva. Tisti, ki
jim je Bog namenil varovanje modrosti, so se predali kalkulacijam dnevne
politike. Vsaj pomemben del njih. Žalostno. Marko mračno zamrmra:
»Žal še nimamo prave predstave o novem Basileju, novem utelešenju
Elejle. Vemo zgolj dve stvari. Pojavil se je in njegova moč strmo narašča.
Območje krize je kljub temu še silno majhno. To me skrbi. Zadnja
inkarnacija Elejle je napadla na široki fronti z ogromno armado. Tokrat
deluje drugače.«
Boris se sprehaja proti domu. Ura je okoli enajst zvečer in običajni
276
dnevni vrvež se umika skrivnim zvokom noči. Večer poskuša s svojim
hladom odstraniti soparo pregretega asfalta. Zadnji dan prvomajskih
počitnic se izteka. Običajno objestno divjanje prazničnih dni se je poleglo.
Jutri je nov delovni dan.
»Kaj je Boris? Me ne poznaš?« zasliši piskajoč glas in ga predrami iz
razmišljanj o dogodkih te soparne nedelje. Biovremenarji so končno, po
letih zgrešenih napovedi, zadeli svojo vremensko prognozo. To bi jim
moralo, glede na statistično verjetnost, že zdavnaj uspeti. Sunkovito obrne
glavo proti viru glasu:
»Živijo Sandra!« in jo ugleda na leseni klopci pred grmovjem.
Presenečenje se meša z začudenjem. Za hip začuti ozadni trpet. Nenavadni
zven nevidnih strun potihne. Njen glas je tokrat neverjetno priljuden.
Običajno se vanj obregne s temačnim tonom, polnim nerazložljivega gneva.
Tokrat je drugačna, če odšteje nemogoče oblačenje in z ličili do
nerazpoznavnosti spremenjen obraz. Najbrž tako napravljena razkazuje
merilo estetike stanovalcev lokalne blaznice. Njim predstavlja ideal
oblazinjene lepote. Tokrat svojo temačnost potisne malce na stran. Mogoče
zato, ker je sama in nima shizo publike za dokazovanja svojega alfa statusa
psihotične safrke. Neverjetno mirno, skoraj nežno (če sploh obstaja možna
povezava med besedo »nežno« in »Sandra«) ga ogovori:
»Na fušu s'm b'la.«
Iz njenih ust nikoli ne pričakuje prijaznega tona in zdaj ga preseneti.
Najbrž je morala zaigrati normalnost, če je imela opravke z
normalnimi ljudmi.
»Fušu?« radovedno vpraša in zadrži korak. Še sam je presenečen
nad tem. Vsaj slišati je normalno, saj zaradi noči ne vidi njenih kričečih
oblačil z bizarnimi modnimi dodatki.
»Obvladam energijsko masažo hrbta,« ponosno reče in opazi njegov
izraz začudenja. Prijazno doda, kolikor je pač tega sposobna:
277
»Alešev foter me je na svoj način nafehtal, naj mu naštelam energije
v zarustalem hrbtu. Njegov ortoped s tarifo dvestotaka na uro je dvignil
zastavico game over. Predstavila sem mu tarifo. Keš jim ni problem, ko
drek zakikirika na njihovih truplih. Opravila sem za tri stotake.«
»Alešev puvaški foter?« presenečeno dvigne glas, »kako je sploh
izvedel za tvoje veščine?«
»Kaj misliš, od koga? Od Alija! Predlani sem se z njim malce
posladkala, pa mu je osteklenel njegov nerazmigan hrbet. In kaj sem storila?
Nisem imela izbire. Čeprav ni ravno alfa fukač, sem se mu lahko oddolžila.
Narihtala sem ga in čao Miki. Stari je najbrž cvilil od bolečin kot zaklan
prašič in bentil po bajti. Mladič se je naveličal starčeve tečnobe in mu dal
moj namber. Visoka gospoda preveč sedi in se zanaša na svoje diete in
drage personalne specialiste. Hrbtenica pa hitro zarusta od nedela. Na ulici
me nihče še poznati noče, a urno pozabijo na svoje puvaštvo, ko jih
bolečina spravi na kolena. Gotovina ne smrdi in nima ponosa. Tako to gre.«
»Nisem vedel, da to obvladaš. Mnogi pol meseca delajo za to vsoto,«
prikima in v njem se oglasi prisotnost. Hitro pospeši korak:
»No, lepo se imej. Jaz sem precej zbit in postelja kar kriči moje
ime.« Ne zaveda se, zakaj ga njena prisotnost vedno, ne glede na izkazano
prijaznost, tako utrudi. Kljub sorazmerno normalnemu pogovoru ga njegov
notranji čuvaj opozarja na pritajeno grožnjo. Vseprisotni angel varuh ga
odriva čim dlje od njene bližine.
Uf, še takrat, ko je videti normalna, mi je zoprna. To je že skoraj
pogojni refleks. Vidim njo in postane mi slabo. Grdo ...
»Lahko noč,« reče neverjetno prijazno. Čuti sumničav pogled na
hrbtu. Antipatija je najbrž podzavestno obojestranska. Pripadata različnima
svetovoma in, kar je najbrž pomembneje, različnima okoljema.
Kmalu ugleda domačo hišo. Dobro dene nežen piš hladnega vetra. V
bližini Savinje je skoraj venomer ta osvežilni vlek. Šelestenje listja
278
vsakokrat pričara blagodejni učinek. Zelenje je v nekaj dneh dobesedno
eksplodiralo iz popkov. Dva dneva dežja in zatem nekaj dni pripeke je
naredilo svoje. Razmišlja o dogodkih. S svojo silnostjo ga premetavajo iz
ene v drugo preizkušnje. Naredi korak. Naslednji korak ni več njegov.
Oblije ga toplota. Zavest prevzame prisotnost, zlita z njegovim izvornim
jazom. Za hip obstane. V glavi odmeva.
Alas, alaseh! Undias en Neš il nandah Eatik! Undias en neš il en
Fedajin! Združi združitev! Pripravi dušo na prihod srčike mogote!
Pripravi dušo na svetega bojevnika!
Zatrese z glavo. Spomni se na nikoli doživete dogodke, kraje in
veščine. Nikoli učena znanja napolnijo njegove misli. Pospeši korak.
Objame ga koprena neprijetne vročice. Prisotnost ga oblije s tančico
nemira. Še pospeši korak. Ušesa gorijo od vročine. Steče vzdolž ulice.
Vročica se spusti po životu. Vročina. Obstane sredi drevoreda ob Savinji. Z
očmi bega. Levo in desno. Kapljice znoja spolzijo. Začuti vizijo
neskončnega drevesa. Reka Abadona Alissa. Sibeti in tehagaci. Nekaj je
blizu. Nekaj daleč. In ta odmev praznine. Odmev.
Na srečo ni nikogar. Kaj se dogaja? Kdo sem? Zakaj sem? Kaj mi
je?
Vprašanja se vročično mešajo z novonastalimi mislimi in spomini.
Diha globoko, sunkovito. Barve noči se obarvajo z mavričnim pridihom.
Naenkrat se šumenje reke, šelestenje listja in drugi zvoki spremenijo v reko
bolečin. Vse preglasi neznosen hrup neprekinjenega šepeta tisočih.
Vonj pomladnega večera ga sili na bruhanje. Psihedelične mavrice se
slepeče prepletajo in zapre oči.
Hočem mir! Hočem tišino!
Krčevito poskuša zmanjšati boleči naval na svoja čutila. Mrmra urok,
čeprav se ne pomne, kdaj se ga je učil. Barve okolja dobijo svojo staro
279
podobo, čutila ga nehajo mrcvariti z bolečino. Naenkrat je vse po starem.
Globoko diha. Vdih - ena, dva tri, štiri, zadrži - ena, dva, tri, štiri, izdih –
ena, dva, tri, štiri, zadrži – ena, dva, tri, štiri. Ogleduje okoli sebe. Pot se je
izlil po hrbtu in tren kasneje mu postane neprijetno hladno. Pomirjen, se
obrne proti domu. Vročica mine. Pogled na luči domače hiše ga navdaja z
občutkom varnosti. Posebno zdaj, po tej mučni izkušnji, se razveseli
pogleda na dom.
280
281
282
11. Cesarstvo tam daleč
Cesar obrne papirusni list, udari po mizi in sunkovito skoči na noge z
masivnega belega stola. Neka sila ga zgrabi in požene v gibanje. Koraka gor
in dol po dvorani. Udarci lahkih usnjenih sandalov odmevajo v veličastnem,
čeprav skoraj praznem prostoru. Ponovno stopi do mize in s pestjo udari
poleg kipca enega od prednikov. Marmorni obraz poskoči. Bolj zase zasika:
»Presneto! Samo slabe novice. Kdaj bo kdo prinesel kakšno dobro
novico?«
Tisti trenutek vstopi knez Artus Orwen. Cesar dvigne pogled proti
prihajajoči togi postavi. Njegov zvesti služabnik vedno vskoči natančno
pravi trenutek. Pravočasno zazna gospodarjeve potrebe. Brez njega je
njegova cesarska moč podobna brezzobemu šereku.
Orwen pomirjujoče reče:
»Veličanstvo, zaradi te novice se ne bi smeli tako razburjati. Saj vse
skupaj ni tako pomembno. Nekateri želijo s tem odvrniti vašo pozornost od
važnejših težav,« in zakoraka proti veliki kamniti mizi. Na obrazu lebdi
zategnjen umeten nasmešek. Orwen se nikoli ne zna prisrčno zasmejati ali
iskreno pokazati svojih čustev. Nad svojo zadržano postavo venomer
navleče ledeni mrak stroge pozornosti. Hitro se zresni v okamnelo
brezizraznost vdanega uradnika:
»Ta stvar na severu po nepotrebnem preusmerja pozornost na
napačno stvar. Ukrepal sem, ko je bil še čas za uspešno reševanje spora.
Tja sem poslal Sonorskega malahida, ker je sorodstveno povezan z
najpomembnejšo zeolsko vazalno hišo. Ponudil sem jim možnost mirnega
izhoda iz krize, ki je niso zakuhali. Žal so zavrnili vse možnosti rešitve iz te
godlje. Še več. Dobesedno so poklicali vojno na svoje plodne ravnice. Pri
Elu, vse sem storil, da se izognemo temu, kar se je zgodilo. Naj se soočijo s
283
posledicami, ki so jih sami zakuhali.«
Cesarjev obraz zasenči mrak skrbi in nejevolje:
»Zakaj novica o vdoru sovražnika z vzhoda ni pomembna? Na treh
mestih je vdrl v Medalar in pri tem ni naletel na omembe vreden odpor.
Padec Medalarja pomeni razgaljeno severno mejo,« jezno zarenči. Desna
roka se mu trese od jeze. Nekoč globok glas je s starostjo postal raskav in
brez moči. Vpad z Vzhoda starodavni cesarski rodbini že zaradi
zgodovinskih dejstev vzbuja nejevoljo. Zadnja velika poguba je prišla z
Vzhoda in tja se Cesarstvo ni več trajno povrnilo. Vsi so pozabili na
nekdanja prostranstva in obale Vzhodnega morja. Pravzaprav nihče ni zbral
dovolj resne volje, da te dežele povrne v objem luči Shedanije. In kjer ni
luči, obstaja tema.
Orwen vljudno, vendar ostro prevzame besedo:
»Oprostite, gospodar, toda Medalar še posebej zdaj, ni naša skrb.
Zeolija je odkrito odklonila moje posredovanje. Reja Sonorskega in mojega
pisarja so dobesedno nagnali iz grofije. Pijandura, ki si je zaradi sorodstva
nadel krono, je zavlačeval in se izmikal resnim pripravam na vojno.
Vzhodni vladar je uvidel nesposobnost medalarske krone na glavi
kurbirskega pijanca. Še zdaj ne počne ničesar omembe vrednega. Vojni
mahibi izgubljajo čas s čakanjem, da se odlepi od ženskih mednožij in
ognjene vodice. Za zdaj še ne moremo govoriti o kakšnem sovražniku z
vzhoda, saj do nas ni sovražen in naredil bom vse, da bo pri tem čim dlje
ostalo. V tej vzhodni vojski so združena vsa plemena Vzhoda – od
rdečelasih belopoltih severnjakov do temnopoltih južnjakov in Hendvejev.
Orki, goblini in kačjeglavci so samo podporno krdelo. Naj vas opomnim na
neko dejstvo,« in se plitko nasmehne, »Medalar se na stisko vašega
častivrednega prednika ni odzval, ko je ta res potreboval pomoč. Dokler je
bila upravniška koalicija v ofenzivi, se je izgovarjal na varovanje lastnih
meja. Na pomoč je priskočil, ko je Upravništvo že padlo na kolena. Zakaj
bi mi morali pokazati kaj več velikodušnosti? Nimam srca za pošiljanje
naših medrej v bojni metež, a njihove lepo počivajo in čakajo na nekakšen
284
medsebojni kompromisni dogovor. Naš osnovni problem je južna meja, kjer
se hitro lahko skuha kaj vročega. Tam nam rožljajo z grozečo množico
medrej. Naša naloga je varovanje svojih ljudi in imetja, ne pa bojevanje
tujih vojn. Nič jim ne dolgujemo in, če sva iskrena, do zdaj nas niso prosili
za pomoč.«
Cesar nekaj časa molči in zre v nepremično postavo pred sabo,
zatem tiho prikima:
»Mogoče imaš prav,« in blago nadaljuje, »tvoje misli so jasne in
povezane. Položaj si razložil zelo razumno. Prav imaš, svojo vojsko so
nespretno zafrčkali. Ta njihova katastrofa me muči ravno zaradi dejstva,
ker v napadu sodelujejo vsa vzhodna ljudstva. To pomeni samo eno,« si
vzame nekaj trenutkov premora in hladno pribije, »na vzhodu se je
vzdignilo, kot sem prebral, Božansko carstvo,« in vskoči Artus:
»Takšno ime so si nadeli. Njihov vladar, basilea, si je dal ime
Božanska osebnost,« in zarenči, »kakšna predrznost! Imenovanje samega
sebe za božanstvo.«
Cesar utrujeno nadaljuje:
»To Božansko carstvo je dovolj močno za vojskovanje s
človeštvom. Zamisli si moč volje, sposobne nadzora nad tako pisano zbirko
ljudstev in jo pripeljati do zmage nad urejeno vojsko. Mogoče dogajanje na
severu in vzhodu še ne ogroža naših mej. Ampak, vedno je ta ampak!
Upam, da nismo pozabili zgodovinskega nauka. Nekoč so nad nas že
prikorakale horde pod vladavino strašne Elejline volje. Basilea je
častivredne vladarje spretno vlekel za nos in njegovo, sprva neznatno
carstvo, je požrlo ves današnji Vzhod. Takrat so moji nesrečni predniki
predolgo oklevali. Zadnji od častnih vladarjev je pri svojem priseganju na
čast in moralo podcenil basileo. Uštel se je. Da je tragedija še večja, ga je
odstranil takratni majordom.«
Orwen se namrdne:
285
»Gotovo ne mislite.«
Cesar ga s kretnjo utiša:
»Moj dragi Artus, varen sem zaradi tvojih koristi. Ti si človek,
sposoben maksimalizacije svojih dobičkov. Ironično, z mojo odstranitvijo
odstraniš tudi sebe. No, naj nadaljujem. Moj prednik in vilinska kraljica sta
končala pod noži zamaskiranih šadasov. Nekaj let zatem se je zgodil Padec.
Kakor je bilo Svetovno cesarstvo veličastno, tako veličasten je bil njegov
padec. V pičlem letu je tisočletno cesarstvo končalo v ruševinah poraza in
nastopila so stoletja Vesoljnega carstva. Naši predniki, milostna naj bo
sodba v Onostranstvu, so dolga stoletja plačevali ceno za neprevidnost. Jaz
ne bom ponovil njihove napake,« in trdo pribije, »ne bom dovolil hordam
nekaznovane skrunitve dediščine prednikov.«
Počasi stopi do reliefnega zemljevida na najbolj neugledni mizi v kotu
velike sobe. S tresočo roko namigne Orwenu. Ta se pogladi po brezhibno
počesanih laseh in nejevoljno, čeprav strumno stopi do mize. Cesar potegne
koščen prst čez severno mejo. Orwen z očmi molče sledi kretnji in usmeri
strog, brezizrazen pogled v cesarjev kazalec, položen na vzhodno mejo
cesarstva:
»Naj si dovolim glasno izreči najstrašnejše! Na Vzhodu ustoličen
basilea je udejanjenje Elejle. Obudil je spečo temno magijo zatabov. Z njo
je združil tamkajšnja neurejena plemena v učinkovito in dobro vodeno
armado. Spretno je napadel najšibkejši člen civiliziranega človeštva.
Medalar je s tistim neodgovornim megalomanom najranljivejše človeško
kraljestvo. Zvabil ga je v past, uničil nekaj medrej in zatem čakal pod
prelazi. Mogoče kdo misli, da je čakal, ker ni dovolj močan. Ne!« se mu
zasvetijo oči, »čakal je, ker je vedel, v kakšno stanje bo padlo kraljestvo po
kronanju neodgovornega izprijenca. V tem času je v miru dopolnjeval svojo
vojsko in taktiko. Postopal je s previdnostjo strateškega umetnika. Čakal je
in kmalu mu je nasprotnik pokazal vse svoje slabosti. Basilea je udaril
silovito in natančno. Potek napada je prava strateška umetnina, kar potrjuje
moj sum o udejanjenju Elejle. Prav si storil, ker si razpredel mrežo
286
izvidnikov in sokolskih zvez. Tako imamo na voljo sveže podatke. Ti
kažejo en sam cilj,« znova naredi premor in se nasloni na mizo. Orwen
hoče nekaj reči, a ga cesar prekine s kretnjo:
»Naj končam svoje misli,« in se zagleda nekam v steno pred sabo,
»vzhodna armada hiti na zahod. Primarni cilj ni popolna zasedba Medalarja,
temveč najhitrejša možna zasedba Severških vrat na zahodu Zeolije.
Medalar, kakršen je že, nima možnosti brez naše pomoči. Božanska
osebnost upa v naše oklevanje. Po svoji navadi igra na karte naši slabosti.
Južni bok svojega napadalne vojske ni pripravljen za naše morebitno
posredovanje. Ves srečen je, ker smo zaposleni na jugu. Vse svoje upe
polaga v tvoj način razmišljanja, v razumni odziv, saj mu ta daje potreben
čas za izvedbo načrtov.«
Orwen hiti razlagati:
»Vaše veličanstvo, kaj nam ostane drugega, če ne razumno odzivanje
na grožnje? Ves čas zbiramo podatke, jih urejamo in na njihovi osnovi
pripravljamo ustrezne odzive. Tudi vi dobite vse podatke,« in vrže pogled
na zmečkano pismo med vladarjevimi prsti. Previdno nadaljuje:
»Gospodar, to pismo vas je razumljivo vznemirilo, saj je prišlo iz
Sagrasa. Sami veste. Sagraško posestvo je skoraj iztrebljeno. Požgali so jim
vso ravnico, izgubili so večino ljudstva in ostanek dežele je odrezan od
kraljestva. To pismo ne bi smelo na takšen način priti do vaše milosti, saj ga
je prinesel kurir brez polnomočij. Se motim?« tiho doda in se ponižno
prikloni.
Cesar ga ošvrkne s srepim pogledom, ki ob pomirjujočem knezovem
glasu hitro izgubi ostrino. Knez zna silno spretno preusmeriti pešajočo
cesarjevo pozornost. Z dlanjo preleti južno mejo in pokaže na točko poleg
obmejnega mesta Lenem. Že hoče odpreti usta, ko ga prekine nenavadno
odločen vladarjev glas:
»Ne, dragi knez!«
287
Orwen presenečeno dvigne pogled in odstrani roko z zemljevida.
Cesar mirno nadaljuje:
»Kasneje se bova posvetila večno zabavnemu jugu. Zadnje čase me
radi prekinjate. Razumem vas. Naj nadaljujem svojo misel. Basilea bo, po
hitri zmagi nad Medalarjem, poleg strateško pomembnih severnih vrat na
zahod, obvladoval celotno severno in vzhodno mejo. Kaj mislite, kam se bo
potem obrnilo sovražnikovo oko? Lažje delo bomo imeli, če pomagamo
novopečenemu kralju, kakršen je že, reševati to, kar se še rešiti da.
Razmislimo o tem. Strinjam se, Enrich je nesposoben pijandurski in
neokusno kurbirski barabin, a je naš barabin. Ima hesed malahidski
rodovnik še iz svetejših časov in nekega dne ga bo nasledil nekdo
dostojnejši. Alternativa njemu je pošastno bitje med tem in onim svetom,
spočeto v jazbini razvrata.«
Orwen nekaj časa molči s stisnjenimi zobmi. Šele ob cesarjevem
namigu vzdihne:
»Gospodar, razumem vašo skrb, a basilejina zabava z Medalarjem,
za razliko od juga, ne zahteva takojšnega odziva. Pravzaprav bi se moral na
južno zadevo odzvati že včeraj, pa bi bilo verjetno prepozno. Ne vem, kako
naj začnem,« spusti pogled na južno mejo. Premika ustnice, bega z očmi,
zatem ne preveč uglajeno izbruhne:
»Njegovo svetniško veličastje, bodoči božanski cesar, vaš vnuk, je v
tem kratkem času, odkar ste ga počastili s pomembno nalogo, naredil
manjšo, kako naj rečem, nerodnost,« resno nadaljuje. Cesar dvigne pogled
proti točki, kamor kaže skrbno negovana knezova roka. Zajame sapo, si
vzame premor in tiho vpraša:
»Kakšno nerodnost? Kaj je tokrat ušpičil?«
Omemba edinega naslednika vzbudi nelagodno pozornost. Njegova
duša še ne sme iz telesa v Onostranstvo, dokler vnuk zlepa ali zgrda ne
postane vsaj približno sposoben na svoja nespretna pleča prevzeti bremena
Trona. Knez s komaj zadrževanim besom pojasni:
288
»Kakor hitro ste ga počastili s titulo mahiba južne armade, si je
umislil iluzijo o svoji vrhunski strateški umetnosti. V tem zanosu je zbral
vse medreje in jih prisilil v bojno korakanje proti Lenemu. Tam je morala
vsa ta vojska pripraviti en sam orjaški bojni tabor. Zdaj hoče okoli tabora
zidati nekakšen zid,« in strogo spremlja cesarjevo reakcijo.
Cesarjev pogled omahne na mizo, kamor utrujeno položi tudi roke:
»Zakaj je to storil?«
Knez jezno, s tresočim glasom nadaljuje:
»Ko bi bilo samo to. O ne! Ni samo to!« in trpko vzdihne, »tudi
zasebnim vojskam naših mešelov je ukazal isto in pri tem uporabil, kako naj
rečem – neokusne grožnje. S tem je užalil vse, ki kaj pomenijo v
Shedanijskem plemskem zboru.«
Cesar in knez nekaj časa molčita. Knez zatem otožno doda:
»A to seveda ni vse. O ne. Bodoče božansko veličanstvo ima celo
opravičilo za svoj idiotizem! S to potezo misli ustrahovati bivša južna
mešela. Idiot, oprostite izrazu, nima pojma, kaj je za južno mejo. Sploh se
ne zaveda, kako odlično darilo je podaril našim sovražnikom. Do zdaj so
oklevali. Zdaj vedo - samo z enim samim, dobro namerjenim zamahom
nam zlahka iztrebijo celotno Južno armado in si postrežejo s poljubnim
delom vašega cesarstva. Zgolj odločiti se morajo za takšen poseg in naša
vojska bo izpuhtela. O tej nori potezi božanskega naslednika me je osebno
obvestil mahib Lukij Midreos, poveljnik sedemnajste. Pomislite, častivredni
modrokrvni mahib se je osebno potrudil do mene. Raje pred vašim
veličastjem ne ponovim njegove zgroženosti in izrečenih groženj. Tukaj
sem zaradi teh peripetij, saj lahko vsak hip, če se lahko tako izrazim,
ostanemo brez hlač,« ponižno skoraj zašepeta. Cesar je občutljiv na kritiko
nespametnih potez naslednika. Mogoče je tokrat pri kritiki malce pretiraval,
a zdaj je šlo vse skupaj daleč preko običajne mladostniške norčavosti.
Cesar nekaj trenutkov zgroženo molči. Najbrž je bojeval dvoboj med
289
razumom in čustvi do potomstva. Končno se sesede na stol in dvigne
otožen pogled:
»Hm, moj vnuk je res občasno malce lahkomiseln. Postavil sem ga
za mahiba juga, torej moram sam rešiti to zoprno godljo.«
Orwen zlovoljno pihne in rahlo dvigne glas:
»Razmišljate o reševanju zagate? Lahko govorim odkrito?«
Cesar ga pogleda v hladne oči:
»Dragi Artus,« cesar razširi roke in jih ponovno sklene, »vedno
govori odkrito! Nikoli ne bi postal dvorni knez, majordom in čuvaj Krone,
če bi o tem odločalo tvoje poreklo. Vedno želim odkrito resnico, saj si že
ničkolikokrat pokazal svoje izjemne veščine opazovanja, svetovanja in
ukrepanja. Želim tvoje resnično mnenje, najsi bo še tako črno,« utrujeno
vzdihne in teža let se znova zgrne na njegovo izmozgano telo.
Knez hlastno skoraj zakliče:
»Odstavite Aldusa! Nemudoma! Dajte mu kakšno drugo armado,
samo ne te, ki je trenutno lahka tarča močnejšega in spretnejšega
nasprotnika. Naj gre na zahod in se spametuje v osrednji puščavi,« še
pribije s kančkom obupa.
Vladar utrujeno odkima:
»Dragi knez, ravno tega ne morem storiti. Ob njegovi premestitvi
bom prehitro priklical pozornost vzhodnjakov. Če ga popolnoma odstranim,
s tem priznam dokončno smrt tisočletja stare dinastije. Žal je Aldus edino
upanje za nadaljevanje tisočletij tradicije. Hitro bo moral pridobiti vsaj
osnovne vladarske veščine. Ne bom več mogel dolgo odlašati z razglasitvijo
sovladarstva. Če ga odrinem na stranski tir, je usoda dinastije dokončno
zapečatena. Prekleto!« udari po mizi in ponovno zakoraka po dvorani s
sveže pridobljeno energijo in preklinja v vilinščini. Orwen modro molči,
290
kajti cesar je v fazi, ko njegove cesarske misli potrebujejo svoj prostor in
čas. Zlasti med preklinjanjem ga ni modro prekinjati. Koraka gor in dol.
Njegovi koraki odmevajo v velikem prostoru. Knez sklene roke na hrbtu in
potrpežljivo čaka na izliv vladarjeve volje. Ob takšnih trenutkih so odločitve
običajno precej dokončne. Dvigne brado in stisne ustnice.
Kaj mu bo kanilo v staro glavo? Upam, da ne kakšna nova vojna
pustolovščina za nesposobnega bedaka.
Starec kmalu obstane, kot bi bral misli, in se počasi obrne proti
knezu, ter skrušeno prikima:
»Zavedam se Aldusovih težav. Nisem pričakoval njegovega
angažiranja v strateške odločitve. Upal sem, da bo sposoben učenja od
mahibov in jim ne bo stvari jemal iz rok. Fant je potreben uka o
zapletenosti življenja in upal sem, da se bo učil iz izkušenj drugih. Najbrž
nima preveč uspeha. Kaj nas čaka po vsem tem?«
Knez zlovoljno vzdihne:
»Odločilni mešeli so se želeli že danes zvečer sestati in sprejeti
odločitev o odpoklicu svojih vojska. Po patentnem pravu imajo do tega vso
pravico. Osebno sem posredoval in dosegel začasni odlog. Precej energije,
potrebne za druge posle, vlagam v izravnavo Aldusovih neumnosti. Svojih
zlatnikov sploh več ne štejem,« suho odvrne in poišče cesarjev upadel
pogled, »dlje časa bo daroval svojo vojno iniciativo tamkajšnji kampanji,
več nepredvidljivosti nas čaka. Nekako ga morate ukrotiti ali primerno
oklešite njegove trenutne pristojnosti. On je nesposoben za vodenje
svobodnjaškega konjskega hleva, kaj šele vojske. To je najmanj, kar lahko
storite in rešite zagato. Brez teh dvajsetih medrej iz malhe prispevka vaših
mešelov nas ne more bolečine poraza odrešiti niti mornarica. Udarili bodo in
zaradi neumnosti vašega nesrečnega vnuka, gre v njihovo korist tudi jeza
mešelov. Številke so zgovorne. Posebno vaš daljni sorodnik na
diktatorskem stolčku hlepi po vojni. Zdaj se mu gotovo smeji in s svojimi
mahibi že snuje smrtni zamah. Ko do tega pride, bodo dogodki šli svojo pot
in zmrazi me ob misli na najbolj črn od vseh črnih scenarijev.«
291
Stari mož vzdihne:
»Hm, torej nimam izbire. Osebno moram v južne kraje in zadeve
izravnati na štiri oči. Naj ostane v družini, bi rekli predniki,« in se nasloni na
stol.
Orwen presenečeno razširi oči:
»Kaj ni druge možnosti?«
»Ne,« pribije in nenavadno odločno doda, »svojo napako moram
popraviti. Osebna inšpekcija cesarja se mi zdi najprimernejše zdravilo.«
»Vaše veličanstvo, mogoče lahko stvar drugače rešimo,« pritajeno
dvigne pogled. Knez hoče preprečiti dodatno zapletanje te godlje.
»Ne! Osebno grem tja. Pripravite vse za moje potovanje v južne
kraje,« je odločen. Orwen spozna svojo nemoč. Tokrat ga ne more
pregovoriti za drugo možnost in sprijaznjeno prikima:
»Vaša želja je moj ukaz. Kdaj želi vaše veličanstvo odpotovati?«
»Zjutraj zarana,« živahno odvrne in z roko nakaže, da si želi samote.
Orwen razume namig. Strumno se prikloni in zapusti dvorano. Njegovi
koraki ostro odmevajo. Besno koraka vzdolž dolgega hodnika.
Tokrat bo res godlja. Južnjaki bodo v cesarjevem obisku razumeli
izzivanje. Starec resnično ne zmore več treznega političnega razmisleka.
Mladi norec je vse postavil na glavo. El nam pomagaj, če bo kdaj sedel na
Tron.
292
12. Kaos
Kraljeva palača je na zunaj miren kotiček sveta. A to je samo
zunanja fasada. V resnici njenim sobanam zadnja dva dneva vlada
mrzličnost, kakršne verjetno še nikoli ni bilo. Kurirji z vzhoda so en za
drugim prinašali same slabe novice. Vsebino vseh teh pisem lahko strnemo
v eno samo besedo: KATASTROFA.
Dvorni upravnik Henor Teoniss poskuša obdržati vsaj malo nadzora
nad slapom obupa. Uveljavljena načela reda in rutine so se razblinila na
čereh vse slabših novic in množici vse bolj paničnih kurirjev. Pred leti je
vpeljal natančen sistem organizacije sporočil. Ovojnice iz grofij se morajo
ustrezno označiti, sicer jih doleti vrnitev pošiljatelju. Nadaljnja pot vsakega
pisma je odrejena z njegovo pomembnostjo. Z manj pomembnimi stvarmi
se ukvarjajo ustrezno nižji uradniki. Najhujša mora za ljubitelja urejenega
ritualnega birokratskega protokola je trenutek sesutja te rutine. In ravno to
sesutje je zdaj zagrešila kaotična mešanica panike in strahu. Ves ta red je
sesut. Vsi tekajo iz ene pisarne v drugo, eden čez drugega, papirji več ne
najdejo poti v svoje urejene predalnike. Pisma obležijo, o groza, tam,
kamor pač naključno padejo. Groza, groza in še enkrat groza!
Popolnoma sam, odrezan od sveta, Henor ždi v svoji pisarni. Pred
vrata je postavil šeadace, saj nikogar noče spustiti v najvišje svetišče
birokracije – svojo pisarno. Ako dovoli vstop, bi se ta v hipu spremenila v
brezno kaosa. V veliki mizi ima poimenovane predale, kamor vestno zlaga
aktualne papirje glede na njihovo poreklo. Nekaj papirjev neurejeno leži na
mizi. Tudi njega se je dotaknil nered zadnjih dni. Vsa neurejena pisma so
po vsebini enaka in na vseh so žigi najvišjega ugleda – osebna pisma hesed
malahidov in njim podrejenih malahidov.
Pretegne se in z utrujenimi očmi preleti velike omare. Tudi v njih ima
293
red in to brezpogojno zahteva od celotne birokracije, ki je v času njegove
uprave ni malo. Vsak tegrapat ima svojo omaro, pisarno in osebje. Vsaka
mabeja ima lasten predal v ustrezni omari tegrapata.
In zdaj tebi nič, meni še manj, v to svetišče birokracije plane kralj.
Vrata se s truščem odprejo in neznosen hrup hodnika oskruni njegovo
zasebno svetišče. Henor skoči na noge. Šeadaci pred vrati smejo v sveti
prostor kralja birokracije spustiti eno osebo. Ta besna oseba zdaj grobo
prekine simfonijo reda in tišine. Oči dveh ljubiteljev protokola in rutine se
srečajo. Henor sunkovito vstane, rahlo skloni glavo in ponižno reče:
»Izvolite, vaše veličanstvo.«
Na hitro si popravi delovno togo, zapne si najvišji gumb.
Kralj je edina oseba kraljestva, pred katero je ponižen. On lahko
vstopi brez trkanja in čakanja na dovoljenje. Osebni sluga diskretno stopi
korak vstran. Kralj z okajenim in vročičnim pogledom hitro zaplava po mizi:
»Kaj je s poročili? Drhal me je zmotila pri jutranjem počitku, mi
odgnala sveže igračke in mi na mizo nasula kup neurejene papirusne krame,
ljubko imenovane poročila. In groza!« živčno zakrili z rokami, »na
nobenem od njih ni tvojega mnenja, kar je nujno za nadaljnji postopek.
Nisem vajen takšne nemarnosti. Uspeh kraljestvo je odvisen od uspeha
njegove uprave v krizi. Zdaj je ta uprava zmedena in neurejena! Pri deviški
češplji, namesto drkanja v tej jazbini se raje posveti delu!«
Za Henorja ni hujšega od kritike birokracije. Zadene ga v samo srž
duše. Po telesu občuti mravljince. Živčno mečka rob žepa uradniške toge.
Pred kraljem se počuti kot okaran malček:
»Oprostite, vaše veličanstvo. Uradi so preobremenjeni in nihče se
več ne drži protokola. Vsakdo, ki so mu banditi zažgali skedenj, svoje
jokanje pošilja naravnost sem. Ne vem, od kod imajo vsi pečate bemejev.
Očitno jih nekdo prodaja na tržnici. Tega norega navala ne more obvladati
še tako veličastna organizacija. Preprosto je preveč papirusa za ustrezno
294
obravnavo in veliko kurirjev se sploh ne drži predpisanega protokola,« se
opravičuje. Kralj je od svojega kronanja dalje naravnost zaljubljen v
birokratski protokol. S tem zlahka prikriva svojo neodločnost. S Henorjem
imata stično točko – užitek v brezhibni birokratski rutini. Ta rutina zdaj
razpada skupaj s kraljestvom.
Kralj se zaziba na stopalih:
»To je tvoja skrb. S svojimi dolžnostmi nočem imeti opravka, saj me
čaka preveč pomembnejših stvari. A kako naj sprejemam odločitve, če ne
dobim urejenih poročil in analiz? Kje se je izgubil osnutek čistopisa
kompromisnega predloga za patent o kraljevi kampanji na vzhod? Takoj
reši vse te težave, saj me spravljajo ob dobro voljo! To je ukaz!« zarohni,
se obrne in zapusti prostor. Za sabo grobo zaloputne vrata.
Henor se sesede v svoj stol in obupano spusti glavo med roki. Z
utrujenim pogledom ujame drobec kaosa pred sabo. V enem samem dnevu
je na mizo dobil dvomesečno količino pošte. Kdo naj bo temu kos?
Saj nisem Vilin.
V vsej njegovi dobi še ni bilo takšne zmede. Na srečo je večer in
pred jutrom, saj tako upa, ne bo novih papirjev. Mogoče jih bo uredil in
poslal do kralja. Čeprav do njega pridejo samo papirji z osebnimi pečati
bemejev, je zdaj tudi teh odločno preveč. V tisti uri po sončnem vzhodu, ko
ima uradne ure za osebne kurirje bemejev, pred vrati njegove pisarne vlada
nepopisen dren. Kakšna zmeda šele vlada v pisarnah njegovih podrejenih!
Tam urejajo tudi najmanj pomembne malenkosti. Zaveda se bližajočega
sesutja sistema. Bolj zase zaječi:
»Potrebujem več ljudi.«
Sluga mu prinese kozarec vina. Rdeče vino južnih gričevij učinkovito
okrepča utrujeno dušo. Izrazit cvet zdrami še tako zaspane možgane.
Tokrat res potrebuje okrepčilo. Noč bo dolga in naporna.
295
13. Temni angel
Mesto Zalaben tone v paniko. Orčje horde se mu približujejo iz dveh
smeri. Oddaljene so samo še tri, največ štiri dni ježe. Za debele zidove
stekajoči se begunci pripovedujejo zgodbe o mnogoterih grozodejstvih.
Največ besed omenja strahotne Set'Aruse. Zgolj omemba smrtonosnih
vojakov basilea Vesoljnega carstva ledeni kri v žilah.
Na ulicah že nekaj dni vlada popolni kaos. Niti vsi vpoklicani pahadi
več ne zmorejo obvladati nereda, kamor se mesto pogreza. Guverner Agel
II. Nivur besni v svoji palači sredi mesta. Ravno je odgnal uradnike zaradi
jadikovanja o nemogočih razmerah v mestu.
Samo jočejo in čakajo na druge.
Ostane sam in se sesede v svoj fotelj. Skozi odprto okno v tišino
sobe vdira hrup mesta. Sonce zahaja. Zadnji sončni žarki božajo dva
naknadno dozidana in precej nespretno oblikovana stebra. Mojstri Zlatega
eona so imeli izjemen občutek za finese, proti katerim so medalarski kiparji
manj od vajencev.
Zalaben je bil včasih precej pomembna vojaška postojanka. V palači
je svoje dni domoval in služboval mahib tekagot Zalabskega kvadranta.
Tako se je širše območje mesta imenovalo v času poznega Svetovnega
cesarstva. Pravzaprav ni bilo pravo vojvodstvo, temveč cesarska pokrajina.
Mahib tekagote je takrat imenoval sam cesar iz Wendenburga. Zalabski
kvadrant je bil za cesarske uradnike bolj kazen kot nagrada. Edini profit od
osemletnega službovanja je bil plemiški naziv. Tega je uradnik prejel
neposredno od cesarskega veličanstva. Ob zatonu Zlatega Eona in zlasti v
času naraščanja moči Vzhoda, postane središče precej opustelega severnega
dela vzhodne meje Cesarstva. Zadnja leta Svetovnega cesarstva postane
Zalaben vojno območje ob nemirni vzhodni meji, kjer postavijo pas trdnjav,
296
ki vojske strašnega Vesoljnega carja ni ustavil. Nekatere posamezne
postojanke so se ponekod leto ali več brezupno upirale poplavi orkov,
kačjeglavcev in drugih plemen.
V invaziji pred slabim mogosom so mejne trdnjave padle skoraj brez
boja. A to niso bile več trdnjave starega cesarstva ...
Precej manjša Zalabenska provinca je del vojvodstva Landogar, a
večina uporablja ime Langer, po vladarski družini. Guvernerja imenuje
bemej Langer in ni več neplemeniti uradnik, temveč drugorojeni pripadnik
kakšne od malahidskih hiš. Imenovanje je bolj odvisno od razmerij med
plemenitimi družinami in manj od sposobnosti upravljanja. Zdajšnji
guverner je sin svojega predhodnika in daljni sorodnik bemeja Langerja.
Svojo zajetno postavo le s težavo premika, kajti k tlom ga vleče precejšnja
količina odvečnega sala.
V dvorano vstopi jamit Cleon Nivur, njegov nečak in zaupnik. V roki
drži čelado s peresom. Oblečen je v lahka oblačila, saj pahadi ne nosijo
oklepov. Samo glavo in del vratu zakriva čelada, izdelana iz kovine in
trdega usnja. Drugega niti ne potrebuje za zaščito pred drhaljo, oboroženo s
kamni, gorjačami in drugo ulično oborožitvijo. Pahadi so namenjeni
vzdrževanju reda v mestih in obvladovanju neoboroženih množic, kjer je
potrebna predvsem okretnost.
Debelušni mož namigne in nečak pristopi:
»Dragi stric, ostane nam samo eno,« tiho reče. Mož počasi dvigne
svoj debeli obraz. Glede na starost je videti silno mladosten:
»Si dobil kakšne uporabne podatke?«
»Gospodar je med pripravami na umik obilno govoril o bližnji
bleščeči zmagi. Pravzaprav smo prepuščeni sami sebi,« ter po popotni torbi
brska za pismom.
297
»Kaj? Kje je kraljeva vojska? Kako naj branimo mesto? Kaj pravi na
moje pismo? Imaš odgovor?« sprašuje in dvigne svoje težko telo na
nenavadno tanke noge. Mladenič kislo prikima in ponudi stricu zapečateno
ovojnico:
»Bemej ti izroča tole.«
Guverner jo zgrabi z negovanimi debelimi prsti. Bistvo vsebine takoj
razbere že iz njene barve. Rumena barva je znak – vaš edini pomočnik je
vsemogočni El. Niti odpre je ne, temveč jo malomarno vrže na mizo, kjer
se že valja nekaj pisem. Jezno zabrunda v brado:
»Kako naj se sami znajdemo? S čim? Kako naj branimo mesto do
zadnjega moža, ko pa smo bolj podobni begunskemu taborišču? Kaj si že
rekel, da nam ostane?« uperi vanj srepi pogled, »umik proti zahodu. Iz
vzhoda in juga se nam bližajo tri dobro urejene horde orkov. Obzidje ne bo
dolgo zdržalo, saj imajo obilje oblegovalnih naprav. Orčje povodnji do zdaj
še nihče ni niti upočasnil, kaj šele ustavil. Kjer se razlije, tam ne pušča
preživelih. To ni vojna, temveč popolno iztrebljanje človeštva,« in povesi
glavo. Spomni se opisov strašnih zgodb.
Pravzaprav od tam, kamor pride sovražnikova vojska, ni nikakršnih
novic. Vse so samo opisi v smislu slišal od tega, ki pozna onega, ki je ...
Cleon se namrdne:
»Iztrebljanje. To je po tvojem mišljenju njihov namen? Zdaj je
jasno, čemu so njihove udarne horde namenjene predvsem hitremu
prodiranju. Njihovi poglavarji lahko z veliko naglico zapolnjujejo
prostranstva ravnice.«
Agel jezno pihne:
»Langer ta hip skrbi samo za svojo preklasto rit in razbojniško
gnezdo, ki mu reče dvor. Malo mu je mar za Zalaben ali katero koli drugo
mesto. Ne, dragi nečak, ne moremo se umakniti. Na odprtem smo
298
popolnoma nemočni. Orčji konjeniki so prehitri in premočni.«
Cleon prikima:
»Torej bomo morali zdržati, kar se da dolgo.«
Guverner nemo prikima:
»Žal ni druge rešitve.«
Nihče ne opazi drobne postave. Vsa nemočna, v tem vrvežu
prerivanja, kričanja in obupnega iskanja zavetišča, ne pritegne nikogaršnje
pozornosti. Koga zanima mlado dekle, skoraj otrok na robu ulice? Za
nikogar ni pomembna. Komu mar, če preko glave nosi tarih, tradicionalno
prekrivalo plemkinj Vzhoda? nihče ne polaga pozornost na drobno,
smukajočo postavo. Ne glede na precejšnjo gnečo se naokoli smuka hitro in
spretno. Nihče se ne posveča njeni drobni priliki. Spremlja jo nekaj silno
zanimivega. Vsepovsod, koder se giblje njeno drobno telo, izbruhnejo
neredi. Ima smolo pri izbiri poti? Mogoče.
Noč brez mesečine zagrne hrupno mesto, ki se nikakor ne utiša v
počitku. Na vzhodnem nebu ležijo težki oblaki. Na več mestih izbruhnejo
neredi s požigi, pretepi, posilstvi in ropanji. Nikogar ni za vzdrževanje vsaj
minimalnega reda, zato val nasilja hitro pljuskne tudi med do zdaj mirne
ulice. Izbruhne več požarov. Besna množica začne z obleganjem
pomembnih mestnih stavb, kar pospremi z brezumnim uničevanjem vsega,
kar je mogoče spremeniti v prah in pepel. Med ulicami se širi oslepljujoč
požar besa. Pahadi se ogorčeno upirajo brezumno razjarjeni množici,
vendar počasi izgubljajo bitko tudi za ugledno trgovsko - obrtniško četrt.
Nemoč, obup, brezperspektivnost se mešajo s sovraštvom in strahom.
Eksplozivna mešanica eksplodira.
Guvernerja naraščajoč hrup vrže na noge. Zasliši oddaljeno lomljenje
stekla, vse bližje razbijanje vrat in krike pobesnele množice. V spalnico
priteče prestrašen stražar:
299
»Gospod, drhal je ponorela! Sreča, da je jamit Cleon pustil spodaj
skupino pahadov za zadrževanje ponorelega gomazenja.«
»Kako nevarno je?« vpraša in stopi do okna. Soji plamenov, podobni
plesu eksotične hendvejske plesalke, razsvetljujejo nebo. Silhuete hiš se
spremenijo v groteskne spačke. Zagleda drhal, ki poskuša razbiti mogočna
vhodna vrata in mimogrede uničuje vse, kar je v bližini možno uničiti.
Palača je na srečo obkrožena s strmim, pet metrov visokim in dobro
vzdrževanim obzidjem. Edina vrzel so ta velika oblegana vrata. Njegov
nečak z obzidja nekaj kriči in maha pahadom. Ti napnejo loke. Vrata od
znotraj na hitro še dodatno okrepijo. V nosnicah začuti mrzlično napetost
pričakovanja.
Od česa se je zmešalo tej drhali. Mi jim odpremo vrata, oni nam
rušijo mesto.
Pahad ga zbudi iz razmišljanja o brezumnosti:
»Straža se za zdaj drži. A če vrata popustijo, bo pokol,« poroča
prestrašen pahad. Guverner prikima in ga s kretnjo odslovi. Temne silhuete
na obzidje prinašajo vrelo olje in gorečo vodo. V primeru potrebe lahko
množico pod sabo zalijejo z oljem in ognjem ter zasujejo s puščicami. A to
je skrajni ukrep.
Olje in bridko jeklo smo uperili proti lastnim ljudem. Kakšna je to
vojna?
V njegovih očeh se zrcalita mešanica sočutja in jeze. Zapusti okno in
se napoti do stopnišča. Odločno ogovori najbližjega pahada:
»Drhal nehvaležna. Izhod si bomo morali izsekati. Samo pripravim se
in gremo. Pokliči Cleona!« in se spogleda s stražarjem pred vrati. Čeprav
komaj premika svoje elegantno popolnjeno telo, je lahko v nuji precej hiter.
Stražar se zapodi po hodniku in steče po stopnicah. Osebje palače se
mrzlično pripravlja, kajti guvernerjev ukaz hitro potuje od ust do ust.
300
Agel ravno pride do pritličja, kjer se sreča s Cleonom. Ta takoj hiti
poročati:
»Stric! Nevarno postaja. Odred je nared, da nam izseka prehod.
Najbrž bo precej žrtev. Ne vem, od kod ta živalski bes! Izgubil sem stike z
vsemi ostalimi skupinami pahadov. Noben golob se ni vrnil s sporočilom.
Vsi so znoreli.«
Agel odločno odvrne:
»Tukaj nimam več česa iskati! Odhajamo! Mesto bomo prepustili
drhali. Res bi bilo neumno umreti od roke norca s polnimi hlačami kak'ca
strah'ca. Če ne gre drugače, si izsekajmo pot,« reče odločno. Njegova
postava, obložena z obiljem tresočega sala, je silno smešna z mečem v
negovanih rokah. Stopita pred palačo. Park osvetljuje soj plešočih
plamenov, ki hlastno požirajo trgovsko četrt. Vendar teh plamenov ni
zakurila jeza zaradi dviga cen kruha in piva. V ozadju tega razdejanja je
plašč temne navzočnosti.
Cleon se spogleda z Agelom, ki zakliče:
»Če bomo tukaj ždeli, nas bo roparska drhal pokončala! Naj se
malce pogrejejo z vrelim oljem in gorečo vodo! Zasujte jih s puščicami!
Tukaj nismo na pikniku z razvedrilnim programom!« zakliče in po zraku
nerodno pomaha z mečem. Cleon se zaveda, stričev meč je bolj okras kot
resno orožje. Preveč sala onemogoča učinkovit izraz bojnega poguma.
Tiho, s tresočim glasom odvrne:
»Stric, ne moremo svojih ljudi zaliti in zasuti brez dostojnega
opozorila.«
Agel razume nečakovo oklevanje. Besno odkima:
»To niso ljudje, to so zveri sredi roparskega in morilskega pohoda,«
in znova zamaha z mečem po zraku. Za hip se zamisli.
301
Razumem oklevanje pred začetkom pokola. Ni ga bolj umazanega
dela od klanja drhali. Celo pahadom se to upira.
»Mogoče bodo opozorilo vzeli dovolj resno in nas spustili brez
pokola. Saj so ljudje. Še pred sončnim zahodom so bili še čisto normalni.«
Agel jezno pihne:
»Če ti je že do klepeta, pa pojdi!« skoraj zakriči in besno prestopa.
Cleon prikima in steče na obzidje nad vzhodnimi vrati. Lemika mu odpreta
železna vrata. Na zidu leži polno kamnov in dogorelih bakel. Vonj po
zažganem ga udriha v nosnice. Stopi do roba in komaj se izogne letečemu
kamnu. Zakliče hrupni množici:
»Umaknite se od vrat, sicer si bomo prehod izborili s silo!«
Mimo glave mu prileti še en kamen. Kričanje čudežno potihne.
Čarobna roka ustavi ves vrvež in divjanje. Ti trenutki nenadnega miru
delujejo skrajno moreče. Cleon z očmi preleti množico. Ta poponoma
umolkne, skoraj nepremično obstane, nekako zamrzne in očitno nekaj čaka.
Iz stotin parov oči žari nenaravni bes, pomešan s strahom in brezumnim
sovraštvom. Podtalna speča sila zadržuje ta divji bes na nevidnem povodcu.
Čuti prisotnost nečesa nenaravnega. Nečesa grozljivega. Samo prasketanje
ognjev moti nastalo grobno tišino.
Razleže se nežen, skoraj otroški glas:
»Zakaj bi se umaknili? Ste kaj posebnega?« in počasi se približuje
drobna pojavica. Vsi se nagonsko umikajo v preveliko temno kuto odeti
postavi, a glavo z obrazom ima zakrito s tarihom.
Hitro se prebija med nagneteno množico. Tako daje še dodatni vtis
drobčkanosti in neznatnosti. Množica postaja nemirna, čeprav jo zlovešča
sila drži na mestu.
Drobcena deklica se lahkotno znajde pred koridorjem nagnetenih
302
ljudi. Zlovešče obstane pred velikimi vrati. Čas zastane. Glasovi popolnoma
potihnejo. Veter neha pihati. Zvezde zastre prehitro napredujoča plast
oblakov. Plameni ugasnejo. Luč plesa ognja bakel okoli obzidja meče
nenaravne sence. Cleona oblije hladen pot.
Mogoče pa moj poziv le ni tako dobra ideja. Nekaj je na tej drobni
postavi. Ampak kaj?
Pogoltne slino in zakliče proti drobni postavi:
»Malce premlada si za pogajalca. Kdo iz te drhali se skriva za
otroško nedolžnostjo?« in išče sled vzroka nereda.
Deklica presliši njegovo opazko:
»Pustiva podrobnosti. Tukaj nisem zaradi drhali. Te ni posebno
težko naščuvati,« in zlovešče mirno pribije, »spustite me notri!«
Ob dekličinih komaj slišnih besedah mu ledeni kri v žilah. Oblije ga
neprijetno hladen pot. Srce hitreje utripa. Pogoltne slino in zakliče:
»Zakaj bi kramljal s tabo?«
Pahadi na obzidju so napeti kot strune. Čakajo na znak za preboj iz
palače. Drobna postava počasi in neverjetno elegantno dvigne roki. Hip
zatem ji iz konic prstov švignejo slepeče strele in zaplešejo po obzidju.
Slepeči ognjeni biči objamejo nekaj mož na vrhu obzidja in jih pomečejo na
tla. Njihova trzajoča telesa glasu obležijo. Zatem povesi drobni ročici in
melodično zakliče:
»Ne bodi neumen! Škoda statistov! Povej zavaljenemu debeluhu, da
samo zaradi njega porabljam svoj dragocen čas! Pokliči ga!« ji glas okamni
in pekoči žig njenega ukaza se vtisne v njegov um.
Cleon prikima. Na njegov namig pahadi obstanejo ter povesijo loke.
V majhnem bitju se skriva čarovniška moč Teme. Proti temu nima orožja.
303
Zapusti obzidje in priteče do strica, obkroženega z gručo služabnikov,
uradnikov in spremljajočih pahadov:
»Majhna nakaza hoče govoriti s tabo,« in tresoče doda, »predlagam
ti, da se ji posvetiš.«
Globoko vdihne. Med očmi še kar čuti pekoči žig njene volje.
Agel prikima in stopi do obzidja. Počasi premaguje stopnice in pri
tem preklinja kot mornar v krčmi. Čas počasi odteka. Na vrhu stopnic
zasopiha in stopi do roba obzidja. Nevidni pokrov tišine leži nad mestom.
Spusti pogled na drobno postavo:
»Čemu ti bo moja vzvišena pozornost, ti mala gnusoba?« vpraša
zaničujoče.
»Najprej malce spoštovanja!« zakliče malo bitje in guvernerja stisne
v grlu. Misli mu zgrabi jeklen primež strašne volje. Nasloni se na zid. Stisk
moči popusti in deklica skoraj pojoče nadaljuje:
»Čeprav se meni osebno zdiš zavaljen prašič, Božanstvo na tvojo
srečo misli drugače. Božanstvo ima vedno in povsod prav! Njihova Volja je
nad voljo umrljivih. Je nad vsem ustvarjenim in nad samim ustvarjanjem.«
»Še vedno ne vem, kaj pravzaprav želiš?« se naredi neumnega. Hoče
dobiti na času. V krhkem telesu živi strašna pošast. Pomisli na Elejlo in dva
damejaha.
El ve, kakšna čarovnija je v drobno telo otroka naselila strašno
gnusobo. Je v njej preostalo še kaj nedolžne igrive deklice? Je še kaj v tem
telesu, česar strašni um ni obsedel in zasedel?
Potrebuje čas. Obupno potrebuje nekaj časa. Mora obstajati ukana.
Mora ...
Deklica skoraj zašepeta:
304
»Guverner mora prebirati misli med besedami, sicer je slab guverner.
Milostna Božanska osebnost ta hip ne želi preveč trupel. Vsaj ne nekoristnih
kadavrov. Noče carstva mrtvih. Kdo jih bo odstranjeval? Ti si politik! Vi
znate svoja prašična trupla spretno reševati s praznino gobcanja.«
Na vse prisotne pritiska grozeča tišina. Oboroženi pahadi na obzidju
nemo čakajo na razplet. Nihče niti ne pomisli na akcijo. Strašna moč jih drži
nepremične. Še veter po nekaj osvežilnih sapicah ponovno potihne.
Koprena tišine vse pokrije. To je mučna tišina.
Mogoče pa so grozodejstva Teme samo izmišljotina, da bi do
zadnjega branili gosposke riti.
Politik v Agelu se zbudi:
»Kakšna jamstva imam, da orčja povodenj ne bo pobila meščanov?
Namesto v orčji klavnici raje umremo v boju. Če že moram biti glavna jed
orčjega piknika, si bom sam izbral pot na roštilj. Zanimajo me jamstva,«
odločno dvigne glas. V tem hipu je rešitev zgolj v spretnosti diplomacije.
Tega se jasno zaveda.
Deklica prikima:
»Tako je že bolje. Božanstvena basilea vam zagotavlja nedotakljivost
mestnega življa. V načrtih nove svetovne ureditve je vašemu mestu
namenjena silno pomembna vloga. Požgano, poklano ali v sužnost prodano
nima nobene vrednosti,« in skomigne z rameni, »in imate izjemno srečo,
kajti vaša življenja so na pozitivni strani računa. Mnogi nimajo te sreče,«
mračno pribije in za hip umolkne. Tišina neznosno pritiska. Znova
spregovori:
»S podpisom predaje bo vaša patetična vojska vsaj začasno
nepotrebna. V službi boste obdržali samo pahade. Pred nikomer, razen pred
lastnimi neumnostmi, ne boste potrebovali zaščite. Vi boste taveakem,
malahid Božanske osebnosti v tem mestu in primerni okolici. Ob uspešni
vzpostavitvi potrebnega reda se bodo vaše posesti razširile. Poskrbeli boste
305
za plačilo letnega davka, enak temu, ki ga plačujete pokvarjenemu pijancu.
Vsi malahidi carstva ga plačujejo. Davek strahopetnemu in nesposobnemu
bemeju Langerju pa mirno vtaknite v svoj žep. Tako boste še vi imeli kaj
od te kupčije. Zatorej se vam celo izplača stopiti v službo Božanske. Samo
nečesa se zavedajte,« poudari in mračno pribije:
»Božanskosti ne morete nekaznovano izdati. Lahko poskusite, a vam
to odsvetujem. Set'Arusi bodo neusmiljeno učinkoviti. Takrat boste
preklinjali mamo, ker vas je izlegla v ta svet. Aha, ko sem jih že omenila. V
mestu imate vojašnico. Vanjo bom namestila mazob Set'Arusov. V njej ne
bodo zaradi vas, temveč so taktična rezerva Lorda armade. Zdaj je zgolj od
vas odvisno, sprejmete ali ne?«
»V mestu je nekaj tisoč beguncev. Kaj naj z njimi?«
»Do pojutrišnjem opolnoči imajo čas. Naj zbežijo, kamor jih pač
bodo nesle noge. Videli ste, česa so sposobni z malce spodbude. Varnost
jamčim samo mestnemu prebivalstvu. K mestu sodi tudi celotno območje
nekdanjega Kvadranta Zalaben. Saj se je tako imenovalo? Orčjim in
kačjeglavim vojaškim enotam in posameznikom ne bo dovoljen prehod čez
mesto ali naseljene vasi. Preko kvadranta se bodo premikali samo ob
poprejšnji najavi. Mazob Set'Arusov bo prevzel stvari v svoje roke, če vam
spolzi nadzor iz negovanih mastnih rok. Vaša pisarna bo še naprej
opravljala svoje naloge. Tu se nič ne spremeni. Znake bednega kralja in še
bednejšega bemeja odstranite, saj je simbol Božanskega carstva neprimerno
ličnejši za normalno človeško oko.«
»Koliko časa imam za odločitev? O tem se moram posvetovati s
svojimi poveljniki.«
»Kar tukaj bom počakala. Vi lahko greste v svoje prostore ali kamor
že morate in počnite, kar vam je volja,« reče in hladno pribije, »časa
zmanjkuje vam, ne meni. Za razliko od vas sem popolnoma varna.«
Guverner namigne Cleonu, naj mu sledi. Pahadi povesijo loke in
odložijo sode z oljem in gorečo vodo. Obzidje oblije nenavaden piš
306
olajšanja.
Počasi stopata do vrtnega baldahina z veliko mizo. Pristopijo
uradniki. Namigne jim, oni okoli mize posedejo in služabnik urno prinese
pijačo.
Agel nekaj časa samo opazuje prisotne, zatem besno udari po mizi:
»Pravzaprav nam grozi otrok!«
Celon trpko odvrne:
»Zelo nevaren otrok. V njej so silne čarovniške moči. Moramo
proučiti vse možnosti. Nekaj je gotovo. Proti bližajoči se povodnji orkov
smo nemočni. Voditi nas mora skrb za mesto in, konec koncev, tudi za nas
same.«
Razgreto ozračje pričakovanja znova zatrese vse močnejše nemirno
mrmranje množice. Deklica jih opominja, kdo je vladar scene.
Trenutek mučne tišine prekine razburjen jamit, poveljnik edine
vojaške falange:
»Gospodar, ne moremo se kar predati. Mogoče bomo dali čas našim,
da se poberejo in udarijo nazaj,« zajame sapo, saj želi še nekaj reči, a ga
guverner prekine:
»Gospoda! Nimamo veliko izbire. Pri odločitvi me vodi namen moje
službe. Ta ima prednost pred kraljem in pobeglim plemstvom. Ostane mi
samo ena izbira – sprejel bom velikodušno ponudbo mlade gospodične. Ne
moremo igrati junakov in se zaplesti v odprt boj brez vojske. To ne bi bila
bitka, temveč pokol. Komu na čast? Pobeglemu bemeju? Naj mesto
žrtvujem za pijanega kurbirja, ker nas je zakockal z zavlačevanjem?
Vojašnica, namenjena medreji, po polomiji na Sipini žalostno sameva.
Bemej Langer je izgubil nadzor. On še ima čas za pobeg na varno, kar je
zagotovo že storil, a mi smo ostali brez te razkošne opcije. Splavala je s
307
častivrednim pobegom plemenitih na zahod. Vse svoje posesti je prepustil
zaradi nič kaj plemenitega reševanja lastne riti. V naglici mi ni zapustil
nobenih ukazov, kaj naj storim za dobrobit zaupanega mi mesta,« sklene
roke na prsih in hladno nadaljuje, »v mestnem patentu je cel kup členov, ki
me zavezujejo k skrbi za mesto. Torej je v dani situaciji vsako oklevanje
odveč. Rešitev je samo ena. Tveganje je sprejemljivo, torej bom sprejel
pogoje. Edini razumni ukrep v smislu mestnega patenta je sprejetje pogojev
Temnega angela.«
Cleon vpraša:
»Kaj pa begunci?«
Agel skomigne z rameni in otožno odvrne:
»Odšli bodo. Zlepa ali zgrda. V mestnem patentu ni nikjer poglavja o
beguncih, dočim je vsaj trikrat zapisano, kako moram aktivno delovati za
dobrobit mesta in province. Begunci se bodo že znašli. Dokler ostanejo na
območju kvadranta in ne počnejo neumnosti, so sorazmerno varni. Zdaj mi
ponujajo celo širitev ozemlja. Tako bomo rešili še več življenj. Je čas za
vojno in je čas za mir. Glede na razmerje sil ne moremo dobiti te bitke,
torej dajmo priložnost miru.«
Jamit, ves zaripel, besno skoči na noge:
»Gospod, se zavedate, kaj počnete? To je izdaja!«
Na Cleonov namig pristopita dva krepka pahada iz guvernerjevega
osebnega spremstva. Jamit spusti roke ob telo in se sesede v svoj sedež in
strogo pribije:
»Bemej bo v uri obračuna vas in vašo družino iztrebil.«
Agel ležerno zamahne z roko:
»Ta ura je glede na razmerje sil zelo oddaljena. V teh okoliščinah ima
308
edini smisel sporazum z drobceno deklico pred vrati. Za naše mesto je
vojne konec in s tem razpletom sem zadovoljen. Če se rešitvi mesta pred
nesmiselnim klanjem reče izdaja, potem naj bom izdajalec. Zgodovina naj
me tako sodi. Samo neskončni El bo ob moji uri vrhovni sodnik,« reče
svečano in zapustijo omizje. Cleon mu tesno sledi.
Drobna deklica stoji natanko tam, kjer jo je pustil. Po tem, kar je
storila, se nihče ne drzne stopiti v njeno bližino. Pred vrati se spogledata in
prikimata. Cleon nakaže pahadom, naj previdno odprejo manjša vrata.
Deklica dvigne pod tarihom skrit pogled proti prihajajočemu guvernerju.
Molče čaka. Guverner se ustavi nekaj metrov pred njenim obličjem, razširi
roke in svečano zakliče:
»Sporočite basileju Božanski osebnosti novico. Zalaben izstopa iz te
vojne. Sprejemamo vse pogoje in smo pripravljeni na podpis pogodbe.«
Deklica se tiho zahihita:
»Lepo. Vi ste razumen človek, saj natančno veste, kdaj morate
spoštovati voljo močnejšega. Basilea bo gotovo zadovoljna z vašo
odločitvijo. Mesta, kakršno je Zalaben, je škoda za orčje lovišče. Za
mesnico lahko služijo manj koristni deli človeštva. Imate srečo, saj se vam
obeta uživanje blagrov Božanskega carstva.«
»Hvala,« odvrne tiho in poskuša skriti svoje ogorčenje nad
položajem, v kakršnem se je znašel. Njegov donedavni kralj nedaleč na
zahodu pripravlja protinapad. Če uspe, ga ob vkorakanju kraljeve vojske v
Zalaben čaka krajšanje za glavo. Ampak hitro odžene misli na krajšanje za
glavo. Trenutno je neprimerno bližja in realnejša orčja nevarnost. Glede na
dosedanji potek vojne je morebitno kraljevo zmagoslavje še zelo daleč v
prihodnosti. Guvernerjeva temeljna naloga je skrb za varnost tukaj in zdaj.
Nima časa za daljno prihodnost. Tokrat si je kupil nekaj dodatnega časa.
309
Pred baldahin, nedaleč od mesta, v spremstvu v rdeče oblečenih bitij,
podobnih ljudem, privihra na svojem mogočnem belem konju Lord Set
Ureus, gospodar in lord armade. Na dolgih drogovih vihrajo zastave.
Guverner sedi na svojem delovnem stolu, posebej prinesen za podpis listine
o pristopu k Božanskemu carstvu basilea Božanske osebnosti. Poleg njega
stoji nečak Cleon, za njima pa pražnje oblečen ducat pahadov. Vstane ob
prihodu Lorda. Slednji obstane pred šotorom nedaleč od baldahina in z
mrtvimi očmi brezizrazno zre nekam v daljavo. Iz šotora stopi drobna
deklica. Tokrat je oblečena v dragoceno obleko. Tudi tokrat ima obraz skrit
za tarihom. Ob mogočni pojavi nemrtvega lorda je še manjša in
neznatnejša. A videz vara. To je že dokazala. Lord se ji prikloni in ji nemo
sledi proti baldahinu, namenjenem podpisu pogodbe. Vsa lordova
mogočnost je neznaten dih v primerjavi z dekličino veličastno drobcenostjo.
On vlada sili, ona duhu. In duh vedno obvlada silo.
Agel se nasmehne preko dvometrski lordovi pojavi:
»Pozdravljeni, vzvišeni gosp ...,« a ga lord hitro prekine:
»Dajte no, nehajmo z igro. Pustite svoje vljudnostne fraze, saj oba
veva, kaj se tu dogaja. Vi ste človek, ki ne želi izgubiti. Vaš nekdanji
gospodar ni bil tako bister. Namesto hitrega bega na konju si je izbral
množico načičkanih kočij. Še bordel so imeli zraven. Moji nasoši so včeraj
zvečer dohiteli to karavano. Z njim in spremstvom so postregli za zajtrk.
Njegova nesposobna vojska se je znašla v obroču in še danes bomo z njo
naredili nabodala za malico. Basilea ima milost do vseh prestopnikov v
svoje carstvo,« zarenči z gromkim glasom.
Deklica dvigne roko in mogočni lord v hipu umolkne:
»Gospodar Ureus je vojak in ne diplomat, torej mu odpustite malce
grobo izražanje misli. Diplomacija je zaupana meni. On širi vojno, jaz mir.
A oba služiva eni Volji. Božanska se zaveda pomena vsakega, tudi
najmanjšega koleščka v veličastnem stroju svoje svetosti. Kmalu bodo vsa
bitja Univerzuma služila mogočni volji Božanstva. Tukaj je papirusni patent
v dveh izvodih. Moji kurirji enega odnesejo na Otok, dočim drugi ostane pri
310
vas. Orkom, goblinom in kačjeglavim preprečuje vstop na vaše ozemlje v ta
patent vtisnjen urok. Varni so vsi na ozemlju vaše grofije. Čuvajte ga na
varnem. Tukaj je tudi žezlo, simbol moči Božanskega carstva. To je znak
carskega malahida in nosili ga boste med uradnimi nastopi ali potovanji. Ta
umetelni izdelek seveda ni navaden kos kovine in lesa, saj je vanj vtisnjen
poseben urok Božanstva. Tako vas bo varovala sama Božanska Volja.«
Brezhibno urejen spremljevalec položi na mizo oba papirusa, žezlo in
kristalno kroglo na nenavadnem podstavku. Guverner spusti pogled na
mavrično kroglo. Opazi nenavadno prelivanje barv. Deklica opazi njegovo
zadrego:
»Ta krogla je vizios. Preko njega boste v stiku z Voljo in njenimi
vzvišenimi podaniki. Vanj vdelana čarovnija prenaša podobe in glasove
preko zraka, zemlje, gora in vod. Imeli ga boste v svojih prostorih ali na
poti. Tako ste vedno blizu Božanskosti, dasiravno je osebno tam daleč na
Otoku.«
Agel prikima in malce cinično doda:
»Lepo ste poskrbeli zame.«
Deklica se mračno nasmehne in za hip pokaže bledo kožo izpod bele
tunike. Z nežnim glasom doda:
»Žezlo moči je namenjeno tudi nadzoru nad Set'Arusi znotraj
mestnega obzidja. Božanska volja jih je primerno naučila, kdaj lahko
spoštujejo vaše ukaze,« in mračno pribije, »povedano bolj po domače, ne
morete jih obrniti proti nam,« Glas se ji znova omedi:
»Obljubila sem razširitve vaših posesti. Tukaj je prvo darilo vaši
zvestobi. V trenutku pojave vašega podpisa na obeh zvitkih ste malahid
vsega, kar ste še nekaj dni nazaj imenovali Lengrovo vojvodstvo. Zdaj je to
Vojvodstvo Zalaben.«
Agel prikima in podpiše oba rumenkasta papirusna zvitka. Napisana
311
sta v dveh jezikih. V jezika Božanskega carstva in standardni vilinščini,
jeziku diplomacije. Vzhodnega jezika ne pozna, niti ga ne zanima.
»Naj mi El odpusti,« zašepeta in izroči podpisana papirusa v drobne
ročice. Deklica urno doda svoj podpis, nazadnje svoj okorni podpis
prispeva še Lord. Deklica sklene roke pred sabo in svečano reče:
»Tako, dragi Agel, zdaj si vladar. Dokler boš služil, boš živel in
užival sadove razsvetljenja Božanske osebnosti. Raje ne izkušaj njihovih
milosti. Opomnila sem te, v primeru izdaje ali suma izdaje boš v mukah
preklinjal žensko, ki te je rodila. Glede tega se ne hecam.«
Dekličine oči se zasvetijo. Hip zatem zapusti prizorišče. Lord ji nemo
sledi.
312
14. Srečajo čarovnika
Malahid in Han s šeledino spremstva zapustita svojo medrejo. Ta se
začne utrjevati na Zeolski tesni, v običajnem jeziku imenovani Ožina.
Skupino pri mostu čez Lian, preden se malce južneje izliva v Veliki
Massaned, najde kurirski sokol z zadnjimi novicami.
»Kaj je oče?« vpraša Han. Malahid jezno zmečka pismo in odvrne:
»Langer in Quelverg več ne obstajata. Tudi Enrichov mabej je v
primežu klešč neverjetno hitrih sovražnikovih hord. Basilea natanko pozna
našo nemoč.«
Han doda:
»Sreča, za nas, ker si pravočasno predvidel tok dogajanja.«
Malahid prikima:
»Še sreča. Kir Taramah bo kmalu z dvema medrejama na Gelsyski
tesni, a Arij bo še dve svoji pripeljal na Zeolsko tesen. Zraven dam še tri
svoje. Teh sedem medrej bo moralo zdržati mogos in pol, toliko
potrebujemo za reševanje večine svojih ljudi.«
Han radovedno vpraša:
»Kaj pa kraljeva vojska?«
Malahid zamahne z roko:
»Do nas ni prišel noben patent, nobeno pismo. Na kraljevo vojsko
torej ne računajmo. Prešibka je za bojevanje na treh frontah. Če je zadnji
sokol prinesel točno informacijo, se glavnina zbira se pri Obvodniku. Tam
bo lahka tarča, saj jo bo lahko sovražnik hkrati napadel iz dveh smeri. Ko bi
313
le malo upočasnila sovražnikov prodor na zahod. Če bodo nadaljevali s
takšno naglico, bodo pred našimi vrati že čez en mogos ali še prej.«
Han sede poleg očeta in tiho vpraša:
»Kaj pa Shedanija? Bo Leon sedel in užival v razgledu nad
izginjanjem Medalarja?«
Malahid trpko odkima:
»Dokler bo politiko vodil tisti umazani liberos, si ne smemo nadejati
pomoči. Enkrat je že poskusil s svojimi spletkami.«
Han tiho reče:
»Mogoče v tem hipu, vsaj začasno, ne bi bilo slabo sprejeti njegove
ponudbe in se izviti iz vojnega primeža. Lahko se ti zgodi, da boš kmalu
postal vladar požgane zemlje. Saj vem, moje misli so na meji izdaje, a
vendarle! Vsaj temeljito premisli, kaj je najboljše za našo deželo.«
Grof jezno odkima:
»Nobenega odstopanja! Nisem nikogaršnja naložba! Če preživimo,
bomo zagotovo našli način za poplačilo nesrečnega dolžniškega patenta.
Tebe na srečo ne čaka blato vojskovanja. Sin, čas je za tvojo vlogo,« obrne
bistre oči v svojega sina. Han pogoltne slino:
»Kakšno vlogo?«
Grof se nasmehne:
»Z Leno Pendewar bosta odhitela do Aldene. Odrinila bosta že jutri
zjutraj. Ne gresta sama, temveč z mojim pomembnim prijateljem. Upam,
da se ni zopet kje zadržal,« vzdihne in blago nadaljuje, »v gradu vas že
čaka pomemben zaveznik grofije. Tam bosta dobila tudi primerno
preobleko za nadaljnjo pot.«
314
Han odvrne:
»Hm, torej si zato želel Leno v spremstvu?«
Malahid trdo doda:
»Lena je silno bistro dekle. Njena udeležba je izredno pomembna.
Šele v gradu bosta vedela, kam vas bo nesla pot. Mogoče je od te poti
odvisna naša usoda. Aha, prijatelj je že tukaj,« in s prstom pokaže na
silhueto na konju. Sproščeno se pogovarja s stražarji.
Malahid vstane in pomaha gostu. Ta požene konja v galop in kmalu
je pred grofovim šotorom. Han zija od presenečenja. Pred njim oživi ena od
legend Starih dni. Konjenik urno skoči s ponosnega konja. Za svojo starost
je silno okreten.
Malahid se gromko nasmehne:
»To je stari in zvesti prijatelj Arcus. On je vodja te poti,« in se
prikloni čarovniku. Han strmi v sloko postavo, zavito v rdeče ogrinjalo.
Gotovo gre za pomembnega prijatelja, saj se grof ne priklanja niti
kralju.
Za pasom ima v prelepem toku čudovit meč - Ašeg omeag. Vsak
plemič pozna to legendarno orožje. V roki trdno drži belo čarovniško palico,
vrh katere žari rdeči kristal, simbol Ešeje, najmogočnejšega čarovniškega
reda Starih dni.
Arcus je največji in od Padca edini resnični čarovnik Ognjenega reda.
Njegova dela so vtkana v zgodbe mnogih legend. Te govorijo o življenju v
začaranem dvorcu sredi Gozda in novem vzponu čarovnije Davnin.
Čarovnik spregovori z jasnim in čistim glasom:
315
»Iz Aldene bomo šli v Saranomverg na oni strani Zidu. Vse je že
pripravljeno in dogovorjeno. Tam dobimo nadaljnje napotke.«
Hanu poskoči srce, zastane mu cmok v grlu, oblije ga pot in jecljaje
izdavi:
»Vi-li-ni?« in s tresočim glasom nadaljuje, »vilini za Zidom se brigajo
zgolj zase in se jih naše tegobe ne tičejo. Res mislite potrkati na vrata Zidu
in vilini nas bodo spustili v svoje čarobno kraljestvo?«
Čarovnik se nasmehne:
»Fant moj, niso vsi Vilini enaki. Večina je res zadrtih in zanje ne
obstaja svet izven njihove ledene pušče. Toda med njimi so tudi pomembni
mogočniki, ki kljub vsemu čutijo odgovornost do sveta, saj so ga gradili
svoje dni. Naša naloga je očitno zanimiva enemu zelo pomembnemu
mogočniku, saj me je na svoj način povabil k sebi. Pripravljen je pomagati,
a moramo mi k njemu. Takšni pač so, odkar je njihova kraljica končala pod
nožem človeškega morilca.«
Han trpko doda:
»Ta umor se je zgodil pred tisočletji.«
Arcus vzdihne:
»Vilini so nesmrtni. Žal so nesmrtni tudi njihovi spomini. Za večino
njih se je tragedija zgodila včeraj.«
Han reče:
»Nesmrtnost se mi ne zdi posebej zabavna.«
Arcus ga potreplja po rami:
»Saj tudi ni. Previsoka je cena za večnost.«
316
Malahid z roko nakaže pot v varno zavetje velikega šotora:
»Raje v zavetju nadaljujmo debato o nesmrtnosti in se spravimo s
tega zoprnega vetra,« in vsi izginejo izza gostih vhodnih zaves. Grof vstopi
zadnji in še prej namigne stražarju. Ta prikima in steče do Leninega šotora:
»Gospa, gospod vas kliče v svoj šotor.«
Dekle prikima in nase navrže ogrinjalo. Hitro odkoraka proti
osrednjemu šotoru tabora.
Posedejo se okoli majhne mize. Služabnik jim postreže s prigrizkom
in pijačo. Slani oreščki so značilna zeolska poslastica. Ker so dolgo sveži, so
primerni tudi za pot. In fino se pije na njih. Vstopi še Lena, se kratko
prikloni in Malahid ji z roko nakaže prazen sedež. Nemo prikima in odločno
stopi do ponujenega lesenega stola. Arcus urno vrže v usta orešček in
začne:
»Ne bom vas utrujal z nepomembnostmi. Del tega, kar vam bom
povedal, mogoče že veste,« poplakne orešček s kozarcem vina na dušek in
nadaljuje:
»Elejla, utelešen v basileju, je na pohodu. Od trenutka udejanjenja
do začetka kampanje za podreditev sveta je preteklo nenavadno malo časa.
V neverjetno kratkem času je združil vseh devet zatabov. S temi temnimi
talismani je udejanjil oba damejaha in neznano število kerkešev. Moč
udejanjenja Elejle in damejahov je,« za hip pomolči, zatem trdo pribije,
»izjemna. Vse se je zgodilo, kot sem omenil, z izjemno naglico, kajti v
Onstranstvu je Mešarah udejanjen v prestaro telo. Mešeah se je moral
izjemno hitro odzvati na naraščajočo moč zatabov. Ni bilo možnosti in časa
za priprave optimalnega telesa in duše. Še El ne ve, kako se bo ta
neuravnovešeni osebek razvijal. Kljub vsemu, Mešarah je udejanjen in
pridobiva moči, potrebne za boj s prihajajočo Temo. Najbrž ste kaj slišali o
Nešezea Saehir. Devet je teh talismanov luči, vlada se jim s pomočjo treh
Tehagacev, čarovnih kamnov, vgrajenih v sibete, prstane moči. Sibeti in
tehagaci zaradi varnosti niso skupaj. Dva sibeta sta v Onostranstvu in sta
317
zgodba zase. Tukaj so trije tehagaci in sibet. Naša naloga je jasna. Moramo
jih zbrati in predati Mešarahu.«
Oglasi se Lena:
»Imate kakšno idejo, kje te dragocenosti so? Na kakšen način služijo
Mešarahu?«
Arcus potrpežljivo prikima:
»Počasi, vse boste izvedeli. Mešarah brez kristalov in prstanov ne bo
mogel izvesti obreda Pemej, Obuditve. Žal ne vemo natančnega položaja
vseh dragocenosti. Samo za dva sibeta sta sorazmerno varna v
Onostranstvu. To je edina dobra novica. Za preostanek dragocenosti vemo
samo grobo lokacijo – Aldeverg. Oziroma, kar je od njega ostalo. To mesto
je zdaj daleč sredi Divjine. Mojo misel potrjuje ta Elejlina naglica in silnost
prodiranja na zahod. Dela vse, kar omogoča hitro zasedbo Severških vrat.
Pomembni vilinski mogočnik rešmeag Amrokh Gideus nas bo sprejel.
Zagotovo ima s tem povezane koristne informacije. Tudi to je dobra
novica.«
Lena znova vskoči:
»Prejšnji Mešarah teh dragocenosti gotovo ni odvrgel v obcestni
jarek. Nekje je sled za njimi. Še jaz vem za legendo o Mešarahovih
kristalih Aldeverga, pa nisem nobena poznavalka modrosti. Še nekaj je. Je
tako?«
Arcus se plitko nasmehne in pritrdi:
»Prav imate! Kar dobro poznate zgodbo glede na to, da se imate za
nepoznavalko. V takratne zadeve z dragocenostmi so bili vpleteni tudi vilini.
Verjetno je tokrat isto. Pomoč rešmeaga Saranomverga nam bo olajšala
iskanje. Aldeverg je preveliko območje za iskanje. Vilin verjetno natančno
ve, kje so dragocenosti in predvsem, kako do njih. Pri iskanju nam želi
pomagati in njegovo pomoč bom hvaležno sprejel.«
318
Han se zakrohota:
»Vilin, ki ponudi pomoč ljudem?«
Arcus ledeno hladno odvrne:
»Plemeniti mladenič, modrost Vilinov presega vaš razum in njegova
pomoč je več kot dobrodošla. V prihodnje se o vilinih izražajte skrajno
spoštljivo. Naj nadaljujem,« rahlo zakašlja in srkne požirek vina, »spotoma
bomo v Aldeni pobrali še nekoga, prav tako nepogrešljivega za takšno pot.
Skupaj se potem, po najkrajši poti mimo Zidu, odpravimo v vilinsko mesto
Saranomverg. Tam bomo videli, kam in kako naprej.«
Lena vpraša:
»Če prav razumem, vse naj bi bilo odvisno od Vilina? Nekaj morate
vedeti. Gotovo je kakšen sum, kje natančno so dragocenosti. Saj ste, pri
Elovem Onostranstvu, Ešejev mag!«
Arcus se kislo nasmehne:
»Bistra punca si! Res je. Ne morem te pretentati, vendar me ne
prekinjaj več. Naj najprej povem svoje in me potem nadleguj z vprašanji!«
in mračno nadaljuje pripoved:
»Brez vilina nam ne bo uspelo. Če kdo pozna skrivnosti
Aldeverškega templja Eiše ali Cesarske knjižnice, potem je to samo on.
Pred časom sem tam že raziskoval, a sem ostal praznih rok. Brez njega bo
iskanje hujše od iskanja igle na dnu Massaneda. Žal trenutno nimamo druge
možnosti kot pot v ledeno deželo, saj on pod nobenim pogojem noče
zapustiti svojega črnega stolpa.«
Malahid želi hitro zaključiti posvet:
»Torej smo zmenjeni. Zjutraj odhitite do mojega počitniškega
dvorca, od tam pa preko Zidu v vilinsko deželo. Če bi lahko, bi šel z vami.«
319
Lena zlovoljno pihne:
»Torej nas čaka ovinek skozi deželo, kjer nas sovražijo zaradi
dogodka izpred dobrih dveh tisočletij. Res fino.«
»Lena!« dvigne grof gromki glas. Arcus ga pomiri:
»Pravilno sprašuje. Nisem zastonj uporabil besede žal. Vilini so v tej
zgodbi precejšnja neznanka. Ničesar ne vem o motivih rešmeaga. Mogoče
so njegovi nameni plemenito čisti, mogoče niso. Pokazal je željo in me
glede dragocenosti povabil k sebi. Rešmeag Amrokh Gideus je bil svoje dni
pomemben vilinski mogočnik in velik vojskovodja. Bil je celo osebni
zaupnik, tikepek, zadnje cesarske vilinske kraljice. Ona mu je v vsem
popolnoma zaupala. Poleg tega je bil, kar je še pomembneje, njen brat. In
ne pozabite, ta kraljica je umrla od človeške roke. Nobena magija
človeškega porekla nima moči vpogleda v skrivnost njegovih motivov.
Popolnoma nemočna je magija smrtnika proti magiji nesmrtnika. Upam v
pravočasno razkritje s tem povezanih skrivnosti. Mešarah potrebuje te
kristale. Samo tako lahko dokončno združi vseh Devet in postane Deset,
Elahala, Bog v živem telesu. Samo tako bo lahko zlomil Devet Temnih in
povrnil podirajoče ravnotežje.«
Dvorec Aldena stoji na majhni vzpetini s kuliso venca visokih gora.
Na vrhu najvišjih grebenov je vilinski Zid, za njim se proti severu
razprostira obširna vilinska Ledena dežela. Pred dvesto leti zgrajen dvorec v
starocesarskem slogu je severna rezidenca Zeolskega grofa. Do njega
pripelje čudovito tlakovana cesta. Zadnjega pol kilometra, ob prihodu na
območje posestva, je cesta speljana pod lepo vzdrževanim kostanjevim
drevoredom. Tik pred vhodnimi vrati v najožje območje posestva so med
drevesi na vsako stran postavljeni še po trije kipi. Poleg velikih vhodnih vrat
so na zahodni strani osem metrov visokega vitkega obzidja še manjša vrata,
z leseno brvjo povezana z bližnjim kamnitim stolpom.
320
Posestvo je vzorno obdelano in urejeno. Posebnih varnostnih
ukrepov ali kakšne številčne straže ni. Že sam zid je dovoljšna zaščita.
Edina vojska je desetina Prstanove straže. Ta spremlja grofa, ko želi
prebegniti pred poletno vročino. Sem se seveda skrije tudi zaradi diskretnih
srečanj.
Gore v zaledju skrbijo za blago podnebje. A najbrž zgolj klima ni bil
edini motiv gradnje dvorca. Udobna bližina Gozdarjev in Vilinske dežele je
bil najverjetnejši motiv za postavitev dvorca na tem mestu izven
najpomembnejših poti.
V senci roba drevoreda zagledajo osamljenega konjenika. Arcusu se
razleže prešeren nasmešek:
»Glej, glej, to je nekaj novega. Naš dragi prijatelj Eldar Eniha nas že
čaka,« in hudomušno pribije, »običajno je on tisti, ki ga čakamo.«
Šele takrat še Han in Lena postaneta pozorna na silhueto konjenika.
Han je že slišal za tega moža. Oče do njega in njegovih podanikov goji
neizmerno spoštovanje. Skrbijo za obširno, malo naseljeno območje ob
vilinskem Zidu in varujejo naravno ravnovesje.
Han tiho doda:
»Očitno sta stara prijatelja.«
Tudi konjeniku se ustnice razvlečejo v plitev nasmeh.
Arcus prešerno doda:
»Vsekakor. Čarovniki in severni gozdarji moramo sodelovati. Čeprav
se njihove prisotnosti skoraj ne zavedate, so izredno pomembni za Sever in
ostale, davno pozabljene dežele. Brez njegovega spremstva nihče od nas ne
bo prišel niti blizu Zidu. Tudi očetove insignije ne morejo veliko pomagati,
ko ti v obraz pred stražnimi vrati Zidu udari severni veter,« in se obrne proti
321
Hanu, ki zvedavo opazuje jezdeca na temno rjavem konju.
Oborožen je s kratkim mečem, majhnim lokom in štirimi sekiricami
za metanje. Vse na njem je videti preprosto, popolnoma podrejeno
funkcionalnosti. Nikjer nima nobenega okrasa. Skoraj deški obraz je
brezhibno obrit (ali pa ni obdarjen s kocinovjem - kdo ve?). Lase ima spete
v skoraj do pasu segajočo kito. Oči izdajajo neprestano osredotočenost na
okolico. Gozdarji so vedno na preži. Njihova posebna vrlina je skoraj
neslišno gibanje ob pomoči izjemnih čutil. Znan pregovor pravi: Ima
gozdarjeve čute.
Nikoli jih ni nihče preštel ali celo vpregel v vojne napore. Gibajo se v
skupinah po največ dvajset, a običajno jih je skupaj med pet in deset.
Arcus razširi roki:
»Prijatelj Eldar.«
»Dragi mojster Ešeje, gospodar Levjega templja, naš prisrčen
prijatelj Geldarus,« ga pozdravi temačen mož in se iskrivo nasmehne,
»zakaj si odet v te cape klateža? Ah, sem pozabil, prihajaš iz ostankov tega,
čemur rečejo spodobna družba.«
»Ravno pravi mi to govori,« se nasmehne med prisrčnim rokovanjem
starih prijateljev.
»Hej, hej, prijatelj, teh oblek ne zamenjam za nobene napudrane
plemiške cote.«
Spogleda se z Arcusom in skoraj cinično doda:
»Sta fantiček, grofov sin in lepa fina dama naša družba? Takole sta
eden drugemu za ljubek okras,« se zakrohota in obrne proti Zeolcema.
Spogledajo se. Oči divježa izdajajo veličino na vse pripravljenega moža.
322
Njegove kretnje so plemenito mehke, v popolnem kontrastu z robatostjo
noše. Zatem mehko doda:
»Takšni načičkani dami zagotovo ne moreta z mano. Nikakor ne.
Cela vilinska dežela se mi bo smejala, če tja pripeljem takšni lutkici.
Obvezno se bosta preoblekla v kaj primernejšega za kraje, kamor se
podajamo, ali pa bosta tukaj čičala in čakala. Grofov sin gor ali dol.«
Arcus alias Geldarus tiho prikima. Han želi nekaj reči, vendar raje
molči. Eldar se znova zakrohota in pomežikne Arcusu:
»Han Zeolski in Lena Pendewar, pojdimo v gradič. Najbrž bo
oskrbnik godrnjal, kar vedno počne, ko se oglasim brez grofove
navzočnosti,« in izpod čela pogleda Hana.
Grofov naslednik bo dober sopotnik. Lena v sebi skriva dvome in
tudi prepovedano ljubezen.
Lena se zagleda v Han:
»Ta Eldar je silno nenavaden mož. Arcusa Gozdarji kličejo Geldarus.
Brala sem o njem. Torej je oživela še ena legenda.«
Han samo prikima in ne spusti z oči čudno opravljenega moža:
»V razmiku nekaj dni sta v eni osebi oživeli kar dve legendi. El ve,
kaj nas še čaka,« in globoko vzdihne. Čudi se gracioznosti kretenj robatega
moža divjine. Lena šepetaje doda:
»Govori se, da oni pravzaprav sploh niso ljudje, temveč vilinske
duše, udejanjene v telesih ljudi. To je še ena dodatna legenda. Zadnje tri dni
je na našo pot stopilo skoraj preveč legend.«
Eldar se obrne. V nasmehu se iskri skrivnostno zastrta moč. Han se
zamisli.
323
Strah pred Gozdarji je neupravičen in najbrž nameren. Ti ljudje ali
karkoli so že, so zavezniki, kakršne potrebujemo. Oče dobro ve, čemu jih
tako visoko ceni in podpira.
Takoj zatem spodbode konja in ujame Arcusa. Vpraša ga:
»Arcus, kako ti je pravzaprav ime?«
»Različni časi, različne pokrajine in različne dogodivščine mi dajejo
različna imena. Za ljudi sem Arcus, za Gozdarje in Viline pa Geldarus.
Pravzaprav je Geldarus vilinski prevod Arcusa. V Pogovorščini Arcus
pomeni Skriti lok,« zamahne z roko in dobrodušno pribije, »ne vznemirjajta
se glede imen.«
Tudi Eldar se nasmehne:
»Tudi mene zanima, koliko še imaš imen in osebnosti?«
Starec se zakrohota:
»Kdo ve?« spusti povodec, razširi roke in ga znova zgrabi.
Grad je skoraj popolnoma zapuščen. Samo nekaj vljudnih strežajev
čaka na namige gostov. Sonce osvetljuje velike prostore, dišeče po
zapuščeni oddaljenosti od srčike dogajanja. Nikjer ni sledu o bližajočem se
viharju krvave vojne žehte. Ptičje žvrgolenje kaplja v velike prostore in
negibnim stenam palače vdihne vsaj malo življenja. Migetajoče sence listja
v svečano nepremično tišino vlivajo čarobnost spontane igrivosti.
V predprostoru na umetelno oblikovane obešalnike odložijo vse
plašče, ogrinjala, pasove in tudi orožje. Gozdar ima vso opremo po kmečko
preprosto, vendar izredno dobro vzdrževano. Nič ni strgano ali preveč
znošeno. Pozornost vzbudi modrikasta barva orožja.
Eldar opazi Hanovo radovednost:
324
»Naše orožje je kovano iz najboljšega aurila. Je trdnejši in pol lažji
od najboljšega legendarnega zeolskega jekla. Danes je težko priti do aurilske
opreme, saj je trgovina s Škratjim kraljestvom zelo omejena. Kljub temu se
znajdemo. Vsa naša oprema mora biti zaradi naših poslov strogo namenska
in predvsem kakovostna. Ne moremo si dovoliti razkošja slabega.«
Han prikima.
Vstopijo v veliko dvorano. Čakajo jih obilni obroki. V nišah okoli
omizja strežaji čakajo na dodatne potrebe gostov. Pričaka jih oskrbnik
gradu, starejši uglajen mož v rdeči livreji:
»Pozdravljeni prečastiti mladi gospodar. Vse je pripravljeno po
predhodnem naročilu njegove milosti.«
Han odvrne:
»Hvala Nur. Ne potrebujemo posebne strežbe. Prišli smo na delovno
večerjo, ne požrtijo,« in s pogledom ošine svojo druščino. Posedejo za
mizo in se brez posebnih ceremonij posvetijo obilni hrani. Arcus s kostjo v
roki pritegne pozornost:
»Ta hrana nam res tekne. Žal bomo že zarana zapustili gostoljubje te
hiše, torej si ne delajmo prevelikih upov glede nadaljnje strežbe. Eldar bo
povedal nekaj zanimivih novic.«
Eldar počasi vstane. Spusti ravnokar oglodano kost in začne pripoved
z gromkim, čeprav uglajenim glasom:
»Vsi me že poznate, zato bom preskočil običajne vljudnostne fraze.
Med vašim razgledovanjem po gradu je sokol prinesel zadnje informacije.
Ne kaže dobro. Sploh ne. Kralj Medalarja se je odločil za kockanje, saj
drugače ne morem opisati njegovih zadnjih potez. Vsi smo pričakovali bitko
pri Obvodniku. Blizu mesta lahko šibkejša vojska kar dobro namuči
močnejšega sovražnika. Ampak Enrich je vse skupaj zapletel!« in z očmi
premeri prisotne, »kralj se pripravlja na odločitev dan ježe pred Willarjem.
325
Osnovni načrt bi bil kar dober ob boljšem razmerju številčnosti, kakovosti
in sestavi sil. Ob neustrezno sestavljeni vojski je problem vodenje te vojske.
Znova je prišla do izraza Enrichova neodločnost. Najbrž se ga je nacedil in
odločitev prepustil ostankom svojega plemstva. Zaradi kratkovidnih
kompromisov so žezla mahibov prejeli popolnoma napačni in predvsem
neizkušeni možje. Ti se bodo zaradi lastne častihlepnosti požvižgali na
skupni načrt, če ta sploh obstaja. Vsak zase bodo naredili različne
neumnosti.«
Han se pogladi po bradi:
»Čudno mesto je izbral. Verjetno je to Teonissova odločitev. Pijani
ljubitelj cip je najbrž nesposoben vsakršne iniciative.«
Eldar nadaljuje:
»Verjetno. Vojsko je nespametno razdelil na tri dele. V sredini, na
širini kilometra, napreduje mešana zbirka falang. Lokostrelce je postavil
preblizu falangam. En del konjenica se pomika pet kilometrov severneje, a
drugi tri kilometre južneje. Vsa ta vojska je že dva dni na poti. Skupaj je
zbobnal sedem medrej kolikor toliko sposobne vojske. Zraven ima še
sedem medrej pomožne vojske s polj pobranih kmetov. Sovražnik je zaznal
zbiranje, zato je prekinil hitro prodiranje in začel s prerazporejanjem.
Nesrečna kraljeva vojska bo vkorakala naravnost v past bistveno močnejše
vojske. Poleg vsega bo utrujena zaradi neusmiljenega marša,« trdo pribije in
nadaljuje, »in basilea že ves čas vojne uporablja čudno taktiko. Nekatera
pomembna mesta pusti nedotaknjena in jim celo podari nekaj dodatnih
pravic. Drugje pa njegove horde popolnoma iztrebijo vse živo in od tam ni
nobenega glasu. Zalaben je postal bizarno vojvodstvo, a večji in strateško
pomembnejši Quleverg pa ena od orčjih mesnic. Nekdanje guverner
Zalabena je zdaj carski malahid Božanske osebnosti. Z gotovostjo lahko
potrdimo prisotnost vsaj ene obsežne medreje Set'Arusov. Da, prav ste
slišali. Ta medreja je del Severne armade, zadolžene za mesarjenje
Medalarja. Sokoli se ne motijo. Imam precej zanesljiva poročila o zbiranju
veliko mogočnejše Južne armade. Obstajajo celo govorice o Čezmorski
326
armadi.«
Lena zažvižga in odkima:
»Še vsaj dve takšni strašni armadi?« in čelo ji oblije hladen znoj
groze.
Eldar trpko doda:
»Te armade vodijo Temni Lordi, kerkeši, z močjo zatabov
udejanjeni v telesih, vzgojenih s črno magijo. Severno armado vodi Temni
Lord Set Ureus, za druge ne vem. A najsi so ti Lordi še tako zastrašujoči,
oni niso naša ključna skrb.« Zakašlja in vse premeri s srepim pogledom:
»Širijo se govorice o nenavadnih deklicah, pravzaprav otrocih,
zapečatenih s Temnim duhom Moloha. Glede na opise gre za strašne
damejahe. Če je to res, obstajata dve takšni bitji. Mi trenutno vemo samo
za eno. Majhno, na pogled nedolžno dekletce je posredovalo v Zalabenu.
Po mojem mnenju so ravno ta, na videz krhka bitja, vzrok resnične skrbi,«
in k ustom nese čašo vina, »o njih ali njej saj je mogoče samo ena, ne vemo
ničesar. So nova, pomembna spremenljivka. Pomislite!« nadaljuje tiho,
»drobna deklica spravi na kolena celo mesto. Brez boja, brez žrtev in to
mesto zatem priseže zvestobo mračni sili Vzhoda. Vzhodno carstvo teme se
torej lahko širi tudi z našo krvjo. In še to. Temno carstvo si je nadelo ime
Božansko carstvo. Elejla se še z imenom svojega zlobnega carstva norčuje
iz Ela.«
Arcus zaskrbljeno odkima:
»O teh stvorih ne vem veliko. Njihov tako odkrit nastop je tudi zame
nekaj novega,« in zamišljeno doda, »El nam pomagaj, če gre za
Damejaha,« in sklene roke pred sabo. Han se vmeša v pogovor:
»Torej lahko računamo na milijonsko armado golazni, podprti z
različnimi čarovniškimi triki. In zdaj, zdaj se bo vsa ta silnost razlila čez
meje proti Zahodu. Ne vem, koliko časa bo lahko moj oče zadrževal to
327
strašno poplavo.«
Vsi prikimajo, Eldar vzdihne:
»O tvojem očetu nihče ne dvomi. Zagotovo nam bo priboril dovolj
časa.«
Han nadaljuje:
»Tu se porajata dve vprašanji. Prvič, zakaj Enrich in moj oče nista
zmogla dogovora? Čigava trma je kriva? In drugič, kar je še pomembneje,
zakaj ta skrivnostna Božanska osebnost napada samo Sever? Zakaj med
drobljenjem Medalarja tako očitno izpostavlja južni bok armade? Saj ima
dovolj sil za vsa, še nikoli tako razcepljena človeška kraljestva. V čem je
trik?« in vse preleti z otožnim pogledom. Arcus trpko vzdihne:
»Tvoj oče je najbrž pravilno ocenil, da je boj na odprtem, tudi z vso
njegovo vojsko, že vnaprej izgubljen. Enrich in zlasti Teoniss pa ne želita
boja za kraljestvo na ožinah Zeolije. Raje izkrvavita vojsko na odprtem.
Malahid bo na ožinah zdržal, dokler ne bo proti jugu in zahodu umaknil
večino ljudstva. Zatem se bo taktično umikal proti zahodu in se na koncu
zabarikadiral v gorski trdnjavi Venegar Dar. Primerna pot umika ljudstva,
zlasti zahodnega dela, je tudi Landogar. Arij lahko zdrži vsaj deset dni. Do
takrat se bo ljudstvo umaknilo v Shedanijo.«
Na drugo točko odgovori Eldar:
»Basilea ve za Orwenov poskus izločitve Zeolije iz vojne. Ve za
Shedanijske težave na jugu. Razgaljen bok v zameno za hitrost je po oceni
basilea razumno tveganje. Kolikor poznam Orwena, bo gotovo poskusil tudi
z basileo skleniti kakšen dogovor. Vedno je na preži za morebitnimi posli.«
Han in Lena se spogledata in lena ravnodušno vzdihne:
»Liberosi vedno mislijo samo na dobiček. Plemenita dejanja in čast
so jim tuji.«
328
Eldar še doda:
»Moji sokoli ne morejo več prodreti globlje na carska ozemlja. Na
njihovem nebu je vse več nevarnih plenilcev, zlasti tzevogov, saj so
premočni za moje izvidnike. Nočem žrtvovati svojih ptic. Tudi svoje ljudi
sem popolnoma umaknil iz območja Medalarja. Zlahka se ravsamo z
naključnimi krdeli orkov in podobne golazni, a proti organiziranim vojskam
nimamo možnosti. Huda ura se zgrinja nad nas. Sovražnikov načrt je poln
zvijač in načrtov znotraj načrtov. Razpolaga z ogromnimi in osredotočenimi
viri. Mi smo razcepljeni, polni medsebojnih zamer in sumov. Za zmago
bomo morali pokazati kaj več od gole vojaške veščine. Za betico basilea ni
dovolj samo gorjača.«
Vmeša se Lena in vse ošvrkne s svojim bistrim pogledom:
»Kakšen je naš načrt? Kaj lahko sploh storimo? Omenili ste tzevoge.
Če prav vem, so to zmaji. Kaj naj proti zmajem?«
Arcus odvrne:
»Res je! Tzevogi so otroci magije zatabov. Na srečo je za vsakega
od njih potrebno veliko napora. Tudi Elejla ne more skupaj spraviti kaj več
od sto teh strašnih letečih zveri. Ker niso neranljivi, jih bo uporabil zelo
skrbno. To nas uči izkušnja zadnjega udejanjenja Elejle.«
Vsi izdajajo utrujeno resnobnost. Dve strani sveta stojita ena pred
drugo. Na eni je strahoten plašč črne magije, podprt z jekleno pestjo
obširnih temnih hord. Nasproti jim stoji gnojišče zamer, razcepljen svet
človeških kraljestev. Kaj slabi obeti. Eldar odloži kozarec in resno pribije:
»Na srečo smo nekateri sposobni presegati nepomembne zamere,
žalitve in odkrito sovražnost, zato ukrepamo. Naš prvi korak bo jutrišnja
pot na Sever. Po prečenju Zidu se naša prava avantura šele začne v vilinski
krčmi Dalalih,« s srepim pogledom premeri prisotne in nadaljuje, »našli
bomo edino orožja, ki lahko ustavi utelešenega Elejlo. Urnik je preprost.
Zarana bomo zapustili Zeolijo, zato priporočam kakšna primernejša, manj
329
vpadljiva oblačila,« in se sreča s Hanovimi zvedavimi očmi. Slednji prikima.
Arcus in Eldar stojita na velikem pokritem balkonu. Pred njima se
bohoti pogled na gore v daljavi. Balkon je iznad krošenj nizkih dreves, ki
prekrivajo znaten del posestva okoli griča, vrh katerega stoji dvorec. Sonce
je skoraj zašlo. V mirnejših časih je to čudovit prostor za uvid in nabiranje
moči. V vročih mesecih je prijetno hladno, a pozimi tople sape z juga
preprečijo vdor strupene severne zmrzali. Ptičje žvrgolenje se brezskrbno
utaplja v nežnem šelestenju listja. Redki oblaki se razposajeno podijo po
modrem nebu. Iz Vzhoda prihaja grožnja, da vse zagrne v ponor
suženjstva. Zahodno nebo čudovito žari. Zadnji sončni žarki pošiljajo šibko
toploto na velik balkon. Žvrgolenje ptic počasi pojenja. Arcus prekine
idilično tišino:
»Zahod! Vse naše upe polagam na Zahod, kamor se spušča sonce.«
Eldar se ponovno zaguga na stopalih, pogladi svoj meč in tiho doda:
»Naj nam bodo uslišani upi. Naj ne bodo zaman. Človeštvo ne bo
zmoglo samo premagati tega strašno pretkanega sovražnika, brutalno
učinkovitega pri izvrševanju svojih namer. Iskreno upam, da iz tisočletnega
dremeža zbudimo Viline. Tokrat sovražnik drugače deluje. Mogoče bo ta
brutalna natančnost napada prisilila Viline v prekinitev njihove tisočletne
užaljenosti in bodo končno potisnili nosove izza svojih bleščečih okopov.«
Veter preneha s svojim plesom med vejami gozda. Arcus odkima:
»Jaz raje ne bi polagal upanja v vilinski poseg. Tudi v tej vojni bodo
zunanji opazovalci in iskreno upam, da nas ne bodo aktivneje ovirali,«
dvigne oči proti silhuetam krošenj in zlovoljno vzdihne.
Eldar dvigne obrvi:
330
»Dilual? Zadnji iskra Svetovnega cesarstva?«
»Cesarskega guvernerja je formalno ukinil moj predhodnik. Vilini
čutijo rastočo moč Diluala kot grožnjo svoji varnosti.«
Eldar trpko odvrne:
»Pustimo času čas. Mogoče bodo spoznali, kje je resnični sovražnik.
Ta je na Vzhodu in ne na Zahodu. Sicer pa o tem nočem podajati sodbe,
saj smrtniki težko razumemo viline. Njihova modrost je tako veličastna in
daljnovidna. Naši omejeni smrtni umi niso sposobni doumeti poti njihovih
daljnovidnih namer. Nekaj, kar se nam zdi narobe, je mogoče daljnosežno
pozitivno. Mi razmišljamo v razponu nekaj let, njihove dimenzije pa
obsegajo stoletja in tisočletja. Osebno se ne bi preveč razburjal zaradi
vilinskega početja, kakršno že je.«
Čarovnik se nasloni na zid in tiho zamrmra:
»Ne glede na svoje mišljenje moramo vsaj poskušati pridobiti viline
za naše napore. Rešmeag Gideus nas bo sprejel, kar je dober znak.
Moramo jih prepričati o pravilnosti svojih načrtov.«
Sonce zaide izza silhuete oddaljenih visokih gora. Tišina leže na
pokrajino.
Han in Lena hodita sredi velikega hodnika med razobešenimi portreti
vseh grofov Zeolije. Vsi pripadajo dinastiji Zeolskih, ki je grofiji dala ime.
Šele po Koalicijskih vojnah so Zeolci postali hesed malahidi. Takrat so s
kraljevo dinastijo Feowell podpisali patent o vzajemnem dedovanju.
Medla svetloba bakel daje vsaki podobi pridih starosvetnosti. Vsi
portretirani so sami častitljivi možje, do katerih je ljudstvo gojilo globoko
331
spoštovanje. Dinastija Zeolcev ima korenine v legendarni davnini. O tem
krožijo različne zgodbe in pojejo se junaški epi. Najlepša legenda je tista o
skrivni poroki prvega grofa Nariha Zeolskega z vilinsko princeso Eleano
Arimojsko, sestro kralja iz Arimoe. Po tej legendi imajo vsi grofje v sebi
nekaj vilinske veličine. Vsekakor je Zeolijo utemeljil vilinski kralj iz Arimoe,
zato legenda o poroki ni tako iz trte izvita.
Lena prekine trenutke molke. Sklene roke na hrbtu in tiho reče:
»Han, malce slab občutek imam.«
Koraki votlo odmevajo. Popravlja si na videz neugledno prekrivalo.
Ni se še navadila na gozdarsko opremo. Hanu se zasvetijo oči:
»O čem?« in obrne proti njej svoj živahen pogled. Njune oči se
srečajo. Ona previdno doda:
»O vsem tem, kar počnemo,« in se zazre nekam v daljavo, »kaj
lahko storimo proti tako uničujoči sili? Človeštvo je razdeljeno. Nimamo
upanja na zmago, dokler z enim očesom pazimo na dovčerajšnjega
prijatelja, a z drugim motrimo sovražnikove gibe. Sovražnik je že v osnovi
na boljšem, saj lahko v nas usmeri oba svoja očesa. Volja Elejle je trdno
združila različna bitja. In ta bitja zdaj v strnjenih falangah v imenu svojega
basilea gazijo naše razkropljene vojske. Ali ni ta naša misija nekakšen beg?«
Han ravnodušno pihne:
»O tem nimam kaj veliko za reči. Sledim očetovim ukazom. Naše
edino upanje je ta pot, to iskanje. Človeštvo se tej grožnji ni sposobno
zoperstaviti pod eno zastavo. Na tej poti nismo brez možnosti. Imamo
Arcusa z vsemi njegovimi skrivnostmi in prijatelji. Pomisli na Gozdarje!
Edino moja hiša jih že od nekdaj podpira in neskončno ceni njihove
dragocene usluge. Vedno smo njihov zaveznik in oni naši. Oče je gotovo
točno vedel, kaj misli z besedami - prijateljstvo z Gozdarji je pomembnejše
od Medalarja ali Shedanije. Potem veš, kaj pomenijo, čeprav jih vsi
odrivajo. Edini dvor, kjer so deležni primernega sprejema, je očetova
332
prestolna dvorana. Pred stoletjem so se vsi madeji na kraljev poziv združili
proti Gozdarjem. Kdo jih je zaščitil? Moj ded je odločno stopil na njihovo
stran in jim javno, v brk vsem ostalim, ponudil zatočišče. Istočasno je
zaropotal z našimi medrejami. Seveda so se vsi podelali v svoje od strahu
poscane in posrane hlače. Pomisli, kralj jim je hotel naložiti davke in jih
prisiliti v izrekanje zvestobi kroni. To so plemeniti in močni ljudje. Njihova
vrednost se ne meri v številu. Basileo itak ne bomo porazili z golim
razmerjem sil. Vojaški spopad bo samo slepilo za odvračanje žarišča
Elejline volje od resničnega mesta udarca v njeno mehko tkivo,« in tiho
doda, »tudi najmogočnejši imajo mehko meso, šibkost. Bodiva srečna, dana
nama je možnost sodelovanja pri tem stranskem udarcu v mehko meso.
Prav užival bom, ko bom pomagal zbrcati Elejlo v jajca.«
Skrb prekrije njegov obraz.
Lena se namuzne:
»Nekam majhna odprava smo.«
Han odločno odvrne:
»Ne skrbi glede števila. Manj nas gre, bolje bo. Število je v našem
primeru nepomembno. Saj ne gremo v vojno mož na moža.«
Četica treh mož in ene ženske odrine v hladno jutro. Jutranja rosa
visi na nežnih tratah. Neobičajno svež zrak je poln vonjav. Objema jih
glasno petje ptičjega zbora. Najbrž hoče Življenje vliti moč upanja v
skromno skupino med tiho ježo proti severu. Vsi so oblečeni v enake temna
oblačila, saj na svoji poti po tujih krajih ne želijo vzbujati nepotrebne
pozornosti. Han in Lena sta svoji plemiški verižici z družinskim grbom
skrila izpod površnika. S sabo vzamejo tudi pet tovornih konj z živežem in
nekaj nujne dodatne opreme. Tudi jezdni konji so precej oteženi, saj niso
prepričani, kam jih bo zanesla pot. Na čelu sta Eldar in Arcus. Njiju so
vilinske nevidne oči poznale, varni so vsi v njuni družbi.
333
334
335
15. Overdoziranje
Boris ima za sabo mučno polovico noči. V glavi mu neznosno bobni.
Misli besno norijo po možganskih vijugah in brenkajo na živce bolečine.
Bog se nameni njegove misli oblikovati z grobim brus papirjem. Obrisi
neznanih dežel se izmenjujejo s čudnimi glasovi in vtisi minulih dni.
Zakaj moram to preživljati? Kaj je to?
Naenkrat potihnejo vse čudne besede in slike prepustijo svoje mesto
temini. Vonj grmenja se umakne pomladni večerni svežini. Tišina - tema tišina - tema ... Misli in slike v tujem jeziku se histerično prepletajo z
domačimi spomini.
V hipu ga, navkljub zaprtim očem, obsije slepeča luč. Šepetanja se
prepletajo. Zaman je napor ločevanja zmede popolnoma. Po nekaj trenutkih
upiranja trganju svojega jaza prepusti barko svoje zavesti divjemu viharju
raznoterih misli.
»Ora nun elles, Amin et saehir!« zasliši mehak glas nekje v sredini
glave. Istočasno občuti nenavadno lagodje vžiga novega sonca. Telo oblije
prijetna toplota. Skozi odprto okno ga objame omamni vonj pomladnega
cvetenja, pomešan z vlago bližnje Savinje. Luč pred zaprtimi očmi se
mavrično preliva. Drobni utrinki živahno poskakujejo in se veselo
pretakajo. Naenkrat je vsega konec.
Počasi sede, previdno odpre oči in si jih pomane.
Mogoče sanjam.
Svetleča silhueta še kar osvetljuje prostor. Skozi prosojno telo vidi
krošnje dreves ob Savinji s kuliso hriba nad parkom. Mavrično prelivajoča
svetloba lebdi znotraj vakuuma praznine med obema steklenima ploščama
336
velikega okna.
Mogoče kdo od zunaj vidi to luč.
Prelivajoča luč gotovo bere njegove misli, saj hip zatem odgovori v
tujem jeziku, ki ga, kako nenavadno, jasno razume:
»Samo tebi je namenjena ta Luč Božje milosti.«
Boris naredi korak proti oknu, iz katerega sije čarobno prelivajoča
luč. Zgolj grobo nakazana silhueta počasi pridobi obliko. Medla sijoča
prilika krilatega bitja se zgosti v skoraj otipljivo podobo. Čeprav ga
prisotnost sili, naj poklekne pred angelsko podobo, ostane vzravnan. Drug
glas, neka nova prisotnost ga prepričuje, naj ne kleči. Gospodarju vseh
oblik razodevanja ne pritiče klečanje. Mešarah je mades hemšeuea,
gospodar oblik in gospodar ne kleči pred nikomer. Vzravnan je nekaj
korakov pred lebdečim telesom. Okoli glave brez ust ima spleten venec s
tremi lebdečimi kristali. Namesto nosu ima dve drobni odprtini in oranžne
oči brez zenic. Na mestu ust vibrira nekaj dimu podobnega. Po srebrnem
telesu se mavrično prelivajo komaj opazni vzorci nenavadnih oblik. Bleščeči
angel ne odpira ust, čeprav se »glas« zareže v Borisove misli:
»Jaz sem Sarauh, Etir Vzvišenega Namena, njene Volje. Dvom v
tvoji duši bo izparel hitreje od moče popoldanske poletne plohe na vrelini
sonca. Luč lahko samo ob prisotnosti Teme pokaže svojo sijajno slavo.
Tema brez luči ne obstaja. Luč in Tema sta nujnost za ravnovesja sveta. In
bitje vsako odloči se o poti svoji. Poti in namere Vzvišenih so skrite do
konca časa. Šel boš na pot ter očistil prah in temo z Devetih. Ponesi jih
pred Sveto Obličje. Prepoznaj resnične prijatelje. Prepoznaj resnične
sovražnike. Snel boš vse maske in razodevajoče bo zacvetelo v resničnem
obličju sijaja. Spodnje obličje bo dobilo spoznanje o zgornjem obličju.
Obličja družno iz sebe ustvarjajo Ravnotežje.«
»Kje se začne moja pot?« izleti misel, ki se ne izteče na koncu
jezika. Mogočne neslišne besede odmevajo v njegovi glavi. Spomini, ki se
jih ne zaveda, polnijo njegove zmedene misli in postajajo del njega. Kaplje
337
znoja poplesujejo na razbeljenem čelu.
Kakšno drevo imam v spominu? Sadeži spoznanj in gorčin?
»Pot se začne pri tebi in odpelje te čez mnoge dežele, svetove in
čase. Namen bivanja se izgublja v strasteh in hitrih zadovoljitvah. Moč teme
se razodeva v nemoči ljudi. Elejla je nasprotovanje, posmeh in pazi, je tudi
nasmeh resničnemu smislu življenja. Hoja za Elejlo je pot skozi bleščeče
dvorane veličastja, ugajanje diamantnemu zrcalu in je pot brez velike
skrivnosti.«
Vanj s silino vdirajo etirjeve misli:
»Mešarah ni meso s krvjo, Mešarah je esenca božje navzočnosti.
Mešarah je namera sina živega človeka, ni pa človek. Mešarah si deli meso
s sinom človeka, je del njegovega neskončnega prahu nebeškega. Mešarah
je edini resnični živi Bog, edino udejanjenje Elahale.«
Etir zatem dobi grozeč prizvok:
»Toda gorje, če izbrani izbere sebe! Gorje vesolju, če izbranega
namesto volje Elahale vodi volja človekova. Tedaj bodo poti izravnave
postale poti ločitve, dokler ne zasije otrok luči. Pazi se pasti! Pazi ...«
Luč se v hipu razblini. V glavi ostane nenavadna praznina. Zapolni jo
nova, neznan moč s silnostjo vala povodnji divjega hudournika. Soj ulične
svetilke podari Jezusu na razpelu nenavadno grozeč izraz svarila. Pod srcem
začuti pekočo bolečino, ki izgine, še preden se dobro pojavi. Za hip se
pojavi vizija smrti, zavita v plašč ljubke nedolžnosti in se razblini. Ne
razmišlja o tem, kar ga spreletava. Skoraj popolnoma pozabi na bolečino.
Tako je daleč, Elejla je daleč, saj je čisto blizu ... Tukaj je, nobene vojne ne
bo. Ne bo ... Ne bo ...
Hitro ga premaga spanec.
338
Pred šolo vlada nenavaden vrvež. Policijski avtomobili so parkirani
pred samim vhodom, kamor ne sme zapeljati še ravnatelj šole. Možje v
uniformah so skrajno mrki. Obstane. Preplavi ga občutek ostrega mraza in
prisotnosti pritajenega neotipljivega zla. Od zadaj ga lahno pritisne Simon iz
paralelke. Ves čas piskajoče čeblja:
»Hej djuk, baje se je Rok komiral z overdozo klošarskega šita.
Pomisli! Tipčina, nikoli ni povohal šita, leži na ER! Ful skeri scena,« klati
svojo spakedravščino. Iz njegovih ust še nesreča dobi komičen prizvok.
Boris srepo ošvrkne mrzlično delujoče policiste:
»Kaj potem delajo pigiji?« Radovedno opazuje usklajeno akcijo
uniformirancev in civilnih policistov. Simon si popravi smešni klobuk in
odvrne:
»Stari jih je pognal v akcijo. Baje overdoze ni kasiral od svoje roke,
ampak od neke tuje! Glede na rezultat šitanja je vse možno.«
Boris odkima:
»Misliš, nekdo ga je hotel fentat?«
Fant ravnodušno skomigne z rameni:
»Mejbi, a mam filing, da se je zjebanem frajerju od vsega šita malce
tu mač odvilo. Itak je vedno v šusu,« in še kar klati komaj razumljive
besede. Borisa narejeno razumevajoče prikima in ga prešine.
Ko bi vsaj pravilno izgovarjal angleške besede, a jih ne.
V spominu se odvrtijo vsi Rokovi izpadi. Posebej znan je po svojem
sovraštvu do finančno manj premožnih. Njegova specialiteta so otroci
revežev severnega sluma, kot rečejo betonski džungli na severnem robu
339
mesta.
Rok je zgolj sinček edinček svojega očeta, strastnega zagovornika
vsemogočnosti nevidne roke trga in pravic, izhajajočih iz bogastva. Spomni
se predvolilnega govora izpred dveh let:
»Sposobni bodo v vsakem, še tako težkem položaju, našli oprimke,
in z njihovo pomočjo bodo splezali po družbeni lestvici. Država je dolžna
takšne ljudi spodbujati, jim dajati oprimke, saj jih bodo znali uporabiti za
svojo pot navzgor. Nesposobneži so sposobni samo pri enem samem
opravilu. To opravilo se imenuje molža sposobnih. Sodrga lenuhov pod
pretvezo lažne enakosti svoje sposobnejše državljane vlečejo v svoje dno,
jih tiščijo navzdol v blato povprečja. To tiščanje navzdol v imenu lažne
enakosti se mora nehat. Dovolj je tega! Dovolj je parazitenja pod pretvezo
socialne države! Hočemo državo, ki bo s teles sposobnih odstranila klope
in pijavke! Sposobni in močni zmoremo državo zavihteti proti vrhu. Samo
s sprejem proti zajedavcem se moramo posipati. Država je okvir, a
državljani smo slika. In umetnino cenimo po sliki, ne okvirju. Vsi
sposobni državljani bodo glasovali za sposobnost in ne jemanje iz
njihovih žepov za dajanje nesposobnim. Vitka država za vitke ljudi!«
No ja, Rokov oče ni ravno vzor vitkosti. Vsaj ne s svojimi skoraj
stopetdesetimi kilogrami, nameščenimi v skoraj dvometrski život.
Ravno v tem hipu uzre tega moža med živčnim klatenjem z rokami in
priganjanjem policistov. Resnično ima pravi nagon za ukazovanje. Bikovska
postava se popolnoma sklada z njegovo osebnostjo. Gromki bobneči glas
skozi debele ustnice glasno odmeva in preglasi vse druge zvoke. Iskreno
ljubi oblast in zdaj jo ima. Predsednik mu je namesto želenega načelovanja
sociali in delu dal oblast nad policijo. Ta policija je v teh dveh letih postala
silno dosledna, ko je šlo za drobne prekrške ljudi z roba. Postal je
poosebljanje pravičnosti brez milosti.
Simon ravnodušno komentira:
340
»Staremu biku se iz ušes kadita adrenalin in testosteron,« in previdno
doda, »Out druščina bo scala svoj agli safr!«
Svinja, križana z bikom, pomisli Boris in s Simonom stopita proti
vhodu. Policisti se že pripravijo za njuno pridržanje, a jih zadrži Stivijev
glas:
»Ta dva sta iz »A«, torej nista ciljna publika vašega šefa,« in jima
pomežikne. Policisti stopijo korak nazaj in se posvetijo skupini za njima.
Boris se spogleda z varnostnikom:
»Živijo! Danes pa imaš obilno veselico.«
»Ah staremu Kovačiču se je sin na mrtvo zadel, pa je cela hajka.
Nasrkali so ga vsi, ki niso iz »A« ali »B« razreda. Vsakega so odvlekli v
tisto učilnico,« in pokaže na staro učilnico strojnih elementov, »kjer je
verjetno precejšnja gneča. In do zdaj še niso nikogar spustili. Ne verjamem
v krivdo koga od tistih revežev. Mala zoprna baraba ni imel prisrčnih
odnosov z nikomer od njih. Občasno si je postregel s kakšnim lahkim
mednožjem, a to je tudi vse.«
Boris kislo doda:
»Vsi poznamo Kovačičevo sovraštvo do vseh, ki jih ima za
nesposobne. Zdaj se lahko izživlja. Zakaj ne počaka, da mulc pride k sebi in
sam pove, kdo ga je? Tako pa dela zgago in se dela pomembnega,« in
ogorčeno dvigne glas. Stivi srepo premeri bližnje policiste:
»Psst, da te ne slišijo,« in zatem z opreznim pogledom preleti vrvež
okoli njih. Simon tiho, po čudežu, kolikor toliko normalno, doda:
»Stivi ma prav. Stari je tu mač v slabem filingu in za majhno
napačno besedo ti bo za vrat obesil pigije. »A« gor ali dol, z njimi se ni za
fajtat. Ti boš tisti, ki ga bo pofafal, in to na dušek. Boš kot polnozrnata
štručka, polna pigijevskega semena,« živčno pristavi in po razbeljenem čelu
mu spolzijo kapljice znoja.
341
Stopita do garderobnih omaric. Pomisli na Mojco in »out« punce.
Takoj ga spreleti nedoločljiv srh.
Policisti se bodo z njimi kar podrobno ukvarjali in jih mrcvarili.
Poosebljajo družbeno dno. Sicer pa ... Same so krive za svoj položaj. Kdo
jih sili, da so takšne ljudomrzne kuzle? Nihče jih ni prisilil v vsakodnevni
pustni karneval. In Sandra gotovo ne bo držala fafaške goflje za zobmi.
Jezikala in pametovala bo.
Strese z glavo in prežene misli o našemljenkah. Zasliši pogovor med
Alešem in Domnom. Aleš jezno šepeta:
»Šur, fentala ga je tista skeri čarovniška nimfomanka. Rok je
zmešan, ni meu pod kontrolo svojega tiča. Agli čarovnica ga je na izi. Prvo
ga je s fufljo, za afterpartij mu je insertala šus v gobezdavo gofljo! Sem mu
reku, alarm pri gejmu z out coprnicami. Naokoli jih šita, potem bi z njimi
dajal baso iz ovoja. Seveda, joškarica mu je prezentirala finalni račun! Pri
out ni zastonj jebe.«
Domen smehljajoče prikima:
»Meu sem epizodo s skeri žabo! Okoli goflje sem jo šutiral, ker je
grizla s svojim pofarbanim gobcem. Kačje zasikala je, me bo v žabo
začarala. Ne vem, a naslednji dan sem biu skeri šit. Ponoči sem sanjal,
kako sem žaba, fentana od fotrov'ga bemfla. Še dan's mam v glavi ta grdi
mem. O ne, nikoli več z njo. Niti pod razno z njeno raso. Dobri joški gor ali
dol, lajf mi je lepši brez zabave med njenimi tacami. Mi je žal, ker sem jo
sploh naklobasal. Fak.«
Aleš se zakrohota:
»Pigiji jo bodo sfakali do amena. Končno nekdo!«
Borisa spreleti ...
Vsi na jeziku zaničujejo to zmešano Sandro. Ko pa mislijo, da niso
342
na očeh, se še kako radi zaganjajo med njene polne tace. Če ima kakšno
čudaško moč, je res prav, da jo malce uporabi.
Domen privoščljivo obešenjaško pristavi:
»O ja, pigiji jo bodo. Seveda bo čarovnica gobcala. Kar naj jo. Vse
njih bi dosmrtno insertal med pedre. Naj sredi vode fliknejo od žeje.«
Od nekje prileti vprašanje:
»Kok ji uspe misija, da vsakega inserta med svoje tace? V čem je
keč njen'ga trupla? Priznam, fukiš je, a njen grdi kolor fris bi počistil s
kislino.«
Boris ves čas molči. Nekaj hoče reči. Pa se premisli in hitro odkoraka
proti učilnici računalništva. Tudi njega ob misli na Sandro pretrese nekakšen
srh. Dekle resnično seva nekakšen temni urok, čudaško črnino in skrito
zlobo. Mogoče gre za kakšno maščevanje. Ravno Rok je običajni kolovodja
različnih večjih ali manjših hudobnosti. Naključje? Morda. Morda pa ne.
Pred vstopom v učilnico ga prestreže Marko. Zazna skrb na obrazu starega
profesorja.
»Stopi za hip k meni,« reče zaskrbljeno. Boris prikima in mu sledi v
kabinet.
Ponovno se znajde v središču majhnega kaosa. Marko je zaljubljen
svoj urejeni nered. V njem se najbrž najbolje znajde. Neugleden kabinet v
družbi umirjenega profesorja postane čudežna oaza miru, kamor ne seže
napetost dogodka, ki pretresa šolo. Malce mračno okolje gre skupaj z
vonjem po postanem prahu. Stari mož prekine mučne trenutke molčečega
pričakovanja:
»Neverjetno veliko zla čutim v ozadju navadnega overdoziranja
dežurne nadloge.«
343
Boris tiho prikima:
»Ne vem, kaj ste zaznali, a meni je nekako sredi noči dobesedno
obrnilo želodec. Zraven sem doživel precej odbito angelsko, oziroma etirsko
pridigo. Ne vem, mogoče sta zadevi povezani.«
Marko kimajoče stisne ustnice. Boris nadaljuje:
»Še zdaj čutim ogromne energije. V bistvu gre za pravi koktajl
eksplozivnih občutkov, prelivajočih se v mešanici vonjev barv in zvoka
dišav,« odkima z glavo, kot bi hotel izgnati mešanico, o kateri govori.
Ustnice mu trzajo v iskanju besed:
»Popolnoma prav imate. Sumljivo veliko zla se pretaka, če lahko
tako rečem. Nekaj posebnega se dogaja. Čutim temino iz nekega drugega
sveta, iz neke druge sfere, če veste, kaj hočem reči.«
Marko zaskrbljeno doda:
»Poklical sem te zaradi opozorila. Kljub buhtenju vseh mogočih sil se
ne smeš na noben način vplesti. Ostani postrani, tako ali drugače. Saj vem,
rad vidiš Mojco in vem, da ji lahko pomagaš, toda ne hodi v močvirje tega
šita, kot bi se izrazili vi mladi. Kar naj se ta gnojnica sama precedi. Težko
je, a to je edino, kar ti lahko trenutno svetujem. Vsaj za zdaj! Dokler nam
niso znane sile za tem dogodkom, moramo ostati postrani. Potrpežljivo
moramo čakati na znake iz ozadja tega zapleta. Mogoče bodo režiserji
postali neprevidni,« in se nasmehne, »in se pokazali. Kandidatov za igro iz
ozadja je kar nekaj,« vzdihne in strese z glavo, »vsekakor je zdaj ključno
sledeče,« in trdo pristavi, »moramo ohraniti trezno glavo in se držati v
ozadju. Samo to.«
Boris zmaje z glavo:
»Saj menda ne mislijo česa naprtiti ubogi Mojci. Če ima kdo kaj
masla na glavi, potem je to tista zmešana Sandra. Ona je namazana z vsemi
žavbami. Kolikor slišim, se z vsemi, oprostite izrazu, dol daje. Pravzaprav
344
čutim za tem njenim početjem nekakšno metodiko, celo načrt, čeprav ne
vem, čemu služi. Glede na travmo, ki jo je baje doživela, to sem slišal od
Mojce, se mi zdi vse skupaj skrajno čudno. Vsi jo zaničujejo zaradi njenega
porekla, a na koncu vsi končajo med njenimi jedrimi tacami. In očitno se
lepi na največje luzerje A in B razreda. Kot bi zbirala skalpe,« se pogladi po
kratkih laseh.
Marko si vzame kratek premor in tiho doda:
»Ne vem, kaj naj rečem glede te nesrečne deklice. Kaj si slišal od
Mojce?« zanima profesorja. Boris skomigne z rameni in trpko odvrne:
»Baje so jo pri dvanajstih precej brutalno posilili neki brezdelni
mulci. Žal so bili napačni brezdelneži in nihče ni bil kaznovan. V tej luči se
mi zdi njeno dol dajanje precej nelogično.«
Marko seže z roko v žep, gotovo otipava pipo, in zaskrbljeno
vzdihne:
»V njej je koncentrirano neverjetno veliko strahu in iz tega
izvirajočega sovraštva. Sovraštvo, rojeno na ognju strahu, je silno
eksplozivna mešanica. Pri njej je težava še drugje. Izjemno je nadarjena za
čarovništvo. Njena osebnost je eksplozivna zmes lastnosti, potrebnih za dar
magije. To ji je bilo položeno v zibelko. Odkar je na šoli, občutim ta
neverjetni potencial. Kar ti bom rekel, se ti bo zdelo skrajno neverjetno.« V
Borisov presenečeni pogled zapiči mirne oči:
»Mogoče je celo prihodnja članica Reda, bodoči Čuvaj. Mlada je še.
Aganeal se s človekom spoji po tridesetem ali celo štiridesetem letu, ko je
oseba duševno zgrajena. Mnogi Čuvaji so bili, smo bili, v mladih letih
obstranci, čudaki in malce zmešani tipi. V tej nori situaciji je zastrupljena s
svojim potlačenim strahom in sovraštvom, kar ni dobro. Še huje. V svoje
strahove in sovraštva je vpela ta izjemni dar za magijo. Zato je okoli sebe
zbrala nekaj nesrečnic, fasciniranih z njeno temačno bleščavo. Malce sem
raziskoval njeno magično delo. Resnično ima izjemne potenciale, a ji jasen
uvid onemogočata strah in jeza na ves svet. Strasti na eni in trpljenje na
345
drugi ji zamegljujejo vizijo. Ironično, ravno ta njena nevrotična nestrpnost
jo na svoj način varuje pred popolnim padcem v pekel psihoz.«
Boris s pogledom skozi okno ujame košček neba:
»Zakaj jih torej ne nadziramo? Vsaj Sandre?«
Profesor odkima:
»Če sem pošten, nisem preveč tipal. Nisem hotel tvegati, a sem
opazil, kako spretno se zna izogibati in je prava mojstrica v skrivanju svojih
resničnih moči. Kljub vsemu sem nekajkrat zaznal jasen okus temne
magije. Namesto razkritja v najmanj primernem trenutku raje tvegam malce
neznanja,« odkima in vtakne roki v žepe. Z desno roko je gotovo našel pipo
in jo skoraj neopazno gladi. To stori, če se mu stvari izmaknejo. Boris
mračno dvigne glas:
»Mogoče bi bilo dobro malce pritisniti na njen pofarban fris! Ta stisk
črnine je bil strašno močan. Ne vem, če je dobro,« in z očmi sreča
profesorjev pogled. Ta ga nenavadno živčno prekine in odkima:
»Ne, ne! Karkoli je že, ne vpletaj se! Zlasti ne v tej fazi svojega
razvoja,« in tiho nadaljuje, »izogibaj se je! Ne hodi ji pred oči. Ne misli
nanjo. Pozabi na njen temačni obstoj! Pri tej drogeraški zadevi ima gotovo
zraven svoje čarovniške prste. Malce policijske obdelave najbrž ne bo
škodilo, zlasti ne Mojci. Mogoče jo bo to izučilo in se bo vrnila med
normalne ljudi. Sama se mora izkopati iz jeklenega objema sovraštva in jeze
na svet okoli sebe. Sama, brez tvojega posredovanja. Druženje s Sandro je
poguba za vsakogar. Mojci in preostalim mora to kapniti v glavo in to brez
zunanjih posrednikov. Upam, da bo njihova zdrava pamet hitrejša od
norosti, ki vedno in zanesljivo pride pri takšni zlorabi magije. Umobolnice
so polne čarovnikov in čarovnic z nesrečami pri delu.«
»Verjetno imate prav,« prikima in znova začuti zaležan prah, »ta
odtis nenavadnega odtenka temne magije me bega. Sicer sem šele na
začetku, a imam kljub temu od te, recimo ji afere, zelo slab priokus.
346
Nekako moram temu priti do dna.«
Marko znova sunkovito odkima:
»Vem, želiš si akcije. Žal te moram razočarati. Ta vihar mora mimo
brez našega in predvsem,« poudari, »tvojega vpletanja. Zdaj pa le brž k
pouku,« in s kretnjo nakaže vrata kabineta.
Mogoče je res dobro, da pustim vnemar Mojco in njeno čudaštvo.
Zakaj se okoli mene zbirajo takšni ali drugačni friki? Sem kot kup gnoja,
okoli katerega brenčijo muhe.
Inšpektor Aleš Kotnik je prevzel vodenje te preiskave na izrecno
željo ministra Kovačiča.
Minister ga je pred poldrugo uro osebno klical:
»Aleš, v tej zadevi zaupam samo tebi. Najdi primernega krivca za to,
kar se je zgodilo mojemu sinu! Če uspeš, te čaka udobna ljubljanska
pisarna. Nič več terenskega ubadanja s klošarji in drezanje v nesnago
slumov.«
Aleš je odvrnil:
»Kaj ne bo šef določil, kdo bo?« a ne konča stavka. Minister
Kovačič ostro prhne:
»Jaz sem iber šef in moja želja je zakonodaja. Vsaj v mojem
ministrstvu. Ti boš vodil to preiskavo! Dobro te poznam in vem, da boš
kmalu spravil v čuzo klošarja ali klošarko, ki je tako umazano zafiksal
mojega Roka. Ti je jasno, kako občutljiva je ta zadeva?«
347
Aleš je prikimal:
»Razumem. Vaš sin bo gotovo znal povedati, kaj se je,« in znova ne
konča stavka:
»Moj ne ravno iznajdljiv sin bo povedal, kar mu zabičam, da mora
povedati. Priznam, mulc je neodgovoren bedak in do zdaj je že marsikaj
ušpičil. Pri božjem prestolu, položil ga je PCD! Zamisli si, kaj me čaka, če
nekdo objavi, kako se je moj mulc predoziral s svinjarijo, ki jo še klošarji
zavračajo. Pomisli! Ne bom tvegal svojega položaja zaradi mulčevih
neumnosti. Večkrat jo ušpiči kakšnemu nesposobnežu, a to ne sme biti
vzrok za tako drastično maščevanje. Kam bomo prišli, če se bodo lahko oni
nekaznovano spravili na nas? Ko jim daš prst, ti požrejo roko in nehvaležno
zahtevajo še več. Zaradi starih časov te prosim, najdi primerno nadlogo in
jo odstrani. Uredi to in jaz ti uredim fotelj v Ljubljani! Zmenjeno? Zdaj
sem na poti v Celje. Tako te bom najbolje podprl!«
Aleš je lahko samo pritrdil ministrovim besedam in pogoltnil cmok.
Vedno naspidiran bik ne pozna tankočutnosti. A ravno tankočutnost je
nujna pri delu z dijaki.
Za hip odkima in prežene misli. Stoji pred katedrom in opazuje
skupino skoraj še otrok. Velika večina ubogih par ne sodi v Lojzetov ali
njegov svet. Vse na njih poudarja njihovo drugačnost. V nosnice mu udari
neprijeten vonj strahu. Večina njih prihaja iz severne ali zahodne blokovske
džungle, statistično vsaj destina prisotnih že jezdi na konju kriminala.
Pripadnost družbenemu dnu je boleče očitna. Zdi se mu, da vonja cunje iz
druge roke.
Nanj pritiska nadležna tišina. Med temi otroki iz drugega sveta se
počuti neprijetno. Ob pogledu na te nesrečne mladiče ga prežema
nedoločljivo nelagodje. V strankinem programu jim imenujejo zajedalci in
pijavke na telesih sposobnih. A v lepi brošuri zapisana definicija obrobja
družbe in njenega zatiranja je zgolj nekaj abstraktnega. Boj proti družbenim
utežem, kot jim rečejo, je nekaj, kar privablja bogate sponzorje. Nesrečneži
348
pred njim pa so resnični ljudje, resnična čuteča bitja. So otroci krivi za
nesposobnost ali nespretnost staršev? Statistika je žal neusmiljena.
Izobraževalni sistem je jasen - brez denarja ni znanja. Zapori so polni ljudi z
dna. Neusmiljena teta statistika pravi, da je krivec najbrž nekdo v tej
množici. Moral bo nekako odstreti plašč skrivnosti. Kdo ga je? Kdo mu je
porinil PCD? V grlu čuti stisk neprijetnega občutka ob motivu preiskave.
Mogoče ga tišči slaba vest, saj ministru ni pomembna zakonitost preiskave,
temveč njena politična dimenzija. Minister Kovačič je obseden s političnimi
dimenzijami. Nima velike izbire in to mu vzbuja nelagodje. Prijateljstvo z
ministrom gor ali dol, če mu spodleti, bo žrtveno jagnje.
Je častno, da kriminalist izgublja čas s političnimi dimenzijami
overdoziranja in iz tega dela dnevnopolitično zgodbo? Je poklicna etika
podrejena političnim motivom?
Odmahne z glavo.
Kako lahko nekdo na dnu pade še nižje? Naj zapravim vse, za kar
se trudim celo življenje? Je pravica vredna žrtve?
S srepim pogledom preveri prisotne. Poskuša delovati avtoritativno:
»Nekdo je zagrešil gnusen poskus umora. Roka Kovačiča, sina
doktorja varnostnih ved Alojza Kovačiča, uglednega in spoštovanega
visokega državnega funkcionarja, notranjega ministra, so zgodaj zjutraj našli
zastrupljenega. Glede na znane podatke in indice je to mogoče storil kdo od
vas. Najbrž imate mnogi, tukaj zbrani, za kaj takšnega precej jasen motiv,«
poskuša biti kar se da vljuden, čeprav mu to ne gre od rok. Malce omehčan
glas znova otrdi
»Kolikor sem ugotovil, Rok Kovačič med vami ni bil preveč
priljubljen. Pravzaprav ima smolo, ker je sin napačnega človeka. A
nepriljubljenost še ne sme postati povod za poskus umora. Včasih smo
zažgali omarico, a danes,« jezno pihne, »ljubi bog! Poskus umora!
Uporabljena substanca ga je skoraj spravila med pokojne. Na srečo je
ostalo zgolj pri poskusu. Ta šit, naj se izrazim po vaše, imenovan PCD,
349
uporabljajo za omamo samo mladci in mladenke, ki želijo veliko omame za
malo denarja.«
Z očmi išče v množici. Z instinktom izkušenega kriminalista išče
napačen tren z očmi, nekaj, kar izdaja zločinca, ki je storil zločin v afektu.
Žal ne začuti sledi. Razočarano spusti pogled na tablico s seznamom
privedenih. Prestreli ga neprijetna misel.
Dva dni bomo porabili za zaslišanja vseh privedenih. Nekako
moram narediti razumno selekcijo.
Skoraj že obupa nad možnostjo za hiter zaključek zadeve, ko mu v
oči pade nekaj zelo čudno oblečenih in nemogoče naličenih deklet. Ves čas
se vztrajno izmikajo njegovemu iščočemu pogledu. Dilemo odreši neokusno
popackano dekle z izbuljenimi očmi. Grobo odrinjen stol presunljivo
zaškripa in dekle se ležerno vzravna. Nasloni se na roke in z izzivalno
globokim dekoltejem piskajoče prekine trenutke mrtve tišine:
»Zakaj bi moril kdo od nas? In PCD? Ste kdaj povprašali kakšnega
dilerja, če lahko nabavi fiks PCD-ja?« se nasmehne, »se mi je zdelo. PCDja nihče več ne uporablja. To vemo mi in to veste tudi vi. Je overdoziranje
umor? Vsako leto odvlečejo najmanj deset bogataških krot na pranje
vampa. Zafiksajo se s čim dragim, saj za en fiks odštejejo povprečno plačo
in potem to poplaknejo z dragimi viskiji.«
Aleš se nasmehne:
»Vi ste?«
Dekle grobo odvrne:
»Sandra Radosavljevič. Veste, vaša doslednost je silno čudna. Vsaj
po mojih izkušnjah. Vaša pravica je,« zamišljeno stisne ustnice in glasno
vzdihne, »silno selektivna, če lahko uporabim vaš besednjak. Zakaj je
nekdo od nas kriv overdoziranja brezdelnega nesposobneža in to z nečem,
kar nihče več ne dila? Zakaj smo tukaj zbrani samo dijaki razredov F do H?
350
Kje so A in B? Oni se radi gredo razne mejne igrice! Samo pokukajte v
seznam na Dobrni! Tam je njihova urgentna pralnica vampov!«
V oči mu takoj padejo njena pisana oblačila. Inšpektor kratko odvrne:
»Tukaj sem, da ločim zrno od plevela,« in se sreča z njenimi bizarno
obrobljenimi očmi. V srcu ga zmrazi ob srečanju s strupeno temo. Iz njenih
izbuljenih oči vanj skoči krik boleče krivice. Objame ga trenutek slabosti, ki
takoj zatem izgine. Kapljice potu se zlijejo po vratu. Odmakne pogled.
Skloni glavo. Stisk toplote ga ožame in popusti. Za hip se pogladi po žepu,
kjer ima inšpektorsko izkaznico in s spremenjenim tonom nadaljuje:
»Fantje lahko greste. Čeprav je med vami statistično gledano vsaj en
nepotešen peder, bom tvegal. Ubogi mladi gospodič Kovačič dokazano ni
ljubitelj klobasanja v dvoje. Lahko se spokate! Ajde, gremo, da si ne
premislim in poiščem potencialnega klobasožera!« dvigne glas in premeri
zbrane s strogim pogledom. Zdrzne se ob lastnih, ne ravno vljudnih
besedah.
Fantje urno poberejo svoje torbe in molče odbrzijo skozi vrata
odrešitve. Hkrati vstopi detektiv Roman Sekulič. Nekaj prišepne Alešu v
uho, hitro stopi korak nazaj in kolegu prepusti zabavo. Postavi se v skoraj
svečano držo. S srepim pogledom bliskovito zaobjame pisano druščino
prestrašenih deklet. Samo maloprejšnja predrznica kljubovalno naredi šobo
in dvigne glavo. Nagonsko umakne pogled od nje, čeprav se mu kotički oči
sami vračajo na precej odprt dekolte z bujnim oprsjem:
»Tako, drage dame! Ne bom vas vlekel za nos!« in pogled mu znova
pristane na izzivalno odprtem Sandrinem dekolteju. Pogoltne slino in s
težkim glasom nadaljuje:
»Izjave nekaterih prič in zapisi varnostnih kamer posredno kažejo na
možne osumljenke,« in Roman stopi v ospredje. V roki vrti miniaturno
tablico. Preda jo Alešu. Ta preleti vsebino zaslona in mirno ogovori zbrana
dekleta:
351
»Vsaka od vas ima vsaj en motiv za odstranitev mladega gospodiča.
Vemo recimo, kako naj rečem, za njegov precej nevljuden jezik.«
Prekine ga jezen Sandrin pisk:
»Ko bi bil samo jezik. Vse imamo rade dobro jezikovno delo,« se
zakrohota in tudi druge se poskusijo nasmejati. Aleš in Roman ostaneta
neprizadeto mirna. Aleš znova pogoltne slino ob srečanju s Sandrinimi očmi
in dvigne glas:
»A še tako pokvarjen gobec ne sme postati vzrok za tako drastične
ukrepe. Kljub njegovi gobčnosti je mnogim od vas jezikovno in še kako
drugače precej blizu.«
Sandra ga znova rezko prekine:
»Mnogim je blizu na ekonomski osnovi. Zagotovo ni jebač, po
katerem bi hlepele zaradi zadovoljitve in zadovoljstva, temveč zaradi
očetove kreditne kartice. Politiki se kurbate na enem nivoju, otroci politikov
pa na drugem. Vse je ponudba in povpraševanje, vse je ekonomija seksa,«
ponovi vajo piskajočega krohotanja. Aleš pogoltne cmok:
»Gospodična, lahko ste malce spodobnejši.«
Ona piskajoče odvrne:
»Zakaj? Mojo spodobnost so vzeli pankrti, kakršen je overdozirana
pokveka. Vi to zelo dobro veste! Je tako?« dvigne glas in izbulji žabji kugli.
Aleš prebledi:
»S tem govorjenjem kar ponujate svojo morebitno krivdo,« in
poskuša ustvariti vtis napetega pričakovanja, »večina tukaj prisotnih ga, na
svojo srečo, najbrž niste srečale na njegov zadnji večer. Če sem natančen,
so ga videli samo z eno,« hladno reče in z očmi išče poglede zbranih deklet.
Sandra ga predrzno prekine:
352
»Dajte no, nehajte z igro nadarjenega detektiva, kar to niste! Mogoče
ste bili dober nogometaš, a dober detektiv nikoli ne boste!« in ledeno
zasika, »naj vam olajšam delo, a vi spustite te uboge sirote, saj jih vaša
teatralnost samo plaši.«
Aleš se spogleda s kolegom in Roman glasno reče:
»Vse, razen Sandre Radosavljevič lahko zapustite ta prostor. Ajde,
hitro, preden si premisliva!«
Dekleta sunkovito skočijo na noge. Pripadnice Sandrine druščine se
spogledajo in kolegici namenijo zaskrbljene poglede. Ona jim samo
zaupljivo prikima in se nasmehne:
»Bom že uredila s tema prašičjima klovnoma.«
Preplašena dekleta urno izpraznijo učilnico. Sandra izzivalno sedi in
ogleduje oba detektiva.
Aleš prvi prekine nadležno tišino. Poskuša ohraniti avtoritativen glas:
»Gospodična, zadnji ste bili v družbi mladega gospodiča Kovačiča.
Imamo sliko nadzorne kamere nasproti hiše, potem je tu,« a ga Sandra
grobo prekine in ravnodušno pihne:
»Dobro vem, kako ujčkate barabinske riti! Naj vam olajšam ta bedni
izliv detektivske pronicljivosti. Tri ure pred vašim, z varnostno kamero
posnetim porničem, me je ogovoril. Saj vem, tip je esenca podna, a ima
finančne kvalitete. Naj vas razočaram, ni šlo za nasajanje na klobaso. Tudi
do transakcije ni prišlo, kar itak vesta. Ko sem se oglasila, je bil v alkoholno
obarvanem šusu. Po vonju sodeč je žrl nekaj s precejšnjim alkoholnim
deležem. Seveda zagotovo nisem preverjala, s čim je iz sebe izgnal še tisti
drobčkani ostanek homo sapiensa. Kaj je požrl, bo gotovo zapela preiskava
krvi,« ter ležerno vzdihne, »če je seveda ne boste ponaredili. Kar se
Janezek nauči, to Janezek zna,« in naveličano pristavi, »no, naj nadaljujem
s to tragedijo.« Nasmehne se. Aleš ostane brez besed. Nemogočnica ga
353
preseneti s skoraj odkritim priznanjem. Mučen trenutek izkoristi detektiv
Roman:
»Aha, gospodična,« zakašlja in pogleda na tablico, »vaš oče je po
odsluženi kazni ostal brezposeln, a mati je čistilka v Clean Express s.p. in
občasno še kje kaj počisti na črno. Res je!« vzklikne, vi ste zadnja znana
oseba v njegovi družbi,« reče in jo strogo ogovori, »bi naju hoteli razs ...«
Stavka ne konča. Sandra posmehljivo vpraša:
»Naj vam opišem z umazanimi podrobnostmi? Veste, precej
pikantno zna biti, posebno tisti del, ko se pokaže, da pes obilno in nemarno
laja, a gristi ne zmore. Vas tudi to zanima? Mogoče boste lahko zgodbo
kasneje prodali za scenarij porniča. Torej? Vse podrobnosti?« in se sreča z
detektivovim voščenim obrazom. Slednji hitro umakne oči od temačnega
izziva pogleda mlade dame. Pogoltne slino in razdraženo odvrne:
»Naj bo brez vročih podrobnosti, saj niso pomembne za našo
preiskavo. Predvsem pa,« naredi premor, »kdaj ste ga po vašem mnenju
zapustili?« zakašlja in živčno pogladi poročni prstan. Čuti hladne kapljice
potu, polzeče po neprijetno hladnem vratu. Prešine ga moreč duševni
odmev.
To je srečanje s služabnico dna pekla.
Ona se zakrohota:
»Draga ljubčka, začela bom pri koncu. Okoli desete zvečer sem
klicala taksi, naj me odpelje domov. Veste, noč ni prijateljica za sprehode
od Lave do Hudinje 3, oziroma severnega sluma, kot mu ljubkovalno
pravite. Detektiv Aleš ve, kaj te lahko najde na tistih ulicah. Rok je bil ob
mojem slovesu, če me spomin ne vara, še kako pri sebi, vendar na napačen
način. Nisem jaz kriva, če se je nacedil napačne pijače.«
Detektiv presliši njeno razmišljanje:
»Taksi? Kateri?«
354
»Tapoceni! Ne živimo vsi na tuj račun v lepih predmestnih hišicah
za poldrugi milijon,« zasika in nenavadno mehko nadaljuje, »najcenejši
prevoz je trenutno All Drive. Za desetaka te pelje iz enega na drugi konec
mesta. Da vam olajšam preverjanje, peljala sem se z osmico. Plačala sem s
kartico. Te dobijo ob rojstvu tudi otroci klošarjev.«
Aleš še kar ostane v ozadju. Iniciativo začasno raje prepusti kolegu.
Žre ga zoprni črv nenavadne mešanice strahu in jeze. Roman prikima.
Znova požre slino in nadaljuje z vprašanji:
»Zakaj ste ga zapustili?«
Ona zapiči vanj poželjiv pogled in odvrne:
»Nihče ne bi dolgo prenašal njegovega impotentnega rjovenja in
poskusov hitrostnega polaganja dlani na obraz. Celo vi, pedrski pigiji, bi
morali vedeti, dikec mora stati gor in ne dol. Ko bi vedeli, kako naspidiran
samec popizdi, če je orodje dol. Izdiral se je name. Vas zanima njegov
smrdokavrast bes? Hočete vedeti za njegove umazane besede? Veste,
njegov gobec zna izpljuniti precej jezične umazanije. Na mojo srečo je bil
preveč zadet za uspešno uporabo mojega frisa za boksarsko vrečo, sicer bi
me obdaril s kakšno modrino okoli oči. Aleš ve, kako je videti od batin
prebutan fris. Je tako?« prebode Aleša z izostrenim pogledom.
Aleš obriše hladen pot s čela. Švist peklenščkovega biča mu stiska
grlo. Vročično prikima. Znova poskuša prevzeti iniciativo. Glas obarva s
strogo resnostjo:
»Glede taksija bomo zlahka preverili. Dokler niso potrebne, nas ne
zanimajo umazane podrobnosti.« Odločnost se v prisotnosti nedoločljive
zlobe topi s hitrostjo masla na vrelini. Ostrina glasu izpuhti ob njenem
izzivanju. Prisotnost te peklenske prostakinje je skrajno neugodna. Ta
prikrita temačnost se vse globlje zažira v njegov um. Počuti se privezanega
na mravljišče, kjer po njem gomazi milijon mravelj.
Ona ledeno prikima:
355
»O tem ne dvomim,« in s svojimi temnimi očmi ponovno poišče
begajoč detektivov pogled. Njune oči se za hip ponovno srečajo in detektiv
urno umakne svoj modrooki pogled. Iz žepa potegne robec in si obriše
potno čelo. Ravno je doživel soočenje s peklensko temačnostjo Sandrinega
skozimožganskega vrtajočega pogleda. Aleš je z močmi na koncu.
Roman je občutil samo rob brezna Sandrine prisotnosti. Strogo
pribije:
»Torej je bil do vas precej grob. Kaj vas ni njegovo nevljudno
obnašanje razbesnelo?«
Sandra se znova glasno zakrohota in si prostaško oblizne ustnice:
»Detektivček,« frkne z roko po zraku, »namigujete, da sem mu v
jezi kaj dala? Ste res tako prozorno neumni? Žal ga nisem jaz. Vsekakor pa
vsaka čast neznanemu junaku ali junakinji za eksport izmečka v komo. Saj
menda ne mislite, da bi se vam tako nastavila?«
Roman prikima in poskuša ostati hladnokrven.
Joškarica ima resnično strupen jezik.
Izogiba se njenim izbuljenim očem. Poskuša govoriti mirno, a
avtoritativno, čeprav mu čisto ne uspeva:
»Veste, Rok se bo zbudil in dobili bomo tudi analize PCD-ja, ki ga je
položil. Preden bomo pokramljali o nadaljevanju te štorije, bomo zbrali še
ostale dokaze in podatke, torej,« zajame sapo in doda, »za zdaj smo
končali. Gospodična Radosavljevič, mogoče se bomo še morali videti.
Prosim vas, ostanite v mestu.«
Sandra zasika:
»Zakaj bi bežala? Čez teden ali dva boste ugotovili mojo krivdo, ker
bo za to ustrezna politična volja. Ne prodajajta mi svojega šita. Še nekaj.
356
Vaju ne zanima, čemu me je klinc zagamani klical?«
Roman skomigne z rameni:
»Kaj ni to jasno?«
Sandra ledeno odkima:
»Pajci! Res ste prisrčni. Menda nista mislila, da bi se z njim dol dala
za nekaj drobiža? Ali pač?« se zareži in doda, »zgrabila ga je hernija. Tip
ima popolnoma skrevsano hrbtenico. To zlahka preverite na zdravstvenem.
Zlahka lahko dobite posnetek njegovega klica. Je tako? Hotel je, da ga
rešim bolečih muk. Veste, če boste imeli vedno pred očmi samo seks, boste
še slabši detektiv, kot ste.«
Detektiva se spogledata in brez besed zapustita prostor. Trenutek
kasneje to stori tudi Sandra. Njena druščina jo pričaka na praznem hodniku.
Prva jo s tresočim glasom ogovori Mojca:
»Dobili so te na piko. Te ni nič strah?«
Sandra se le smehlja in z roko frkne pred sabo:
»Itak vesta, da sem bila z njim. Preverila bosta taksi firmo in
ugotovila resničnost mojih besed. Kdorkoli je tega debila zjebal s PCD, me
je izločil iz kroga krivcev. Moj prihod in odhod so na srečo snemale
kamere. Taksi sem plačala s kartico in tega ni mogoče goljufati. PCD je
učinkovitejši od ure prfokse za matematiko. Učinkov se ne da obiti ali
prilagoditi. To vedo tudi debilni pigiji. Ti so sicer prisrčno neumni in se
zaradi lastnih riti radi podrejajo političnim veličinam, a se vsaj temeljnih
dokazov držijo kot džanki svojega šusa. Še vedno se vsaj malo bojijo
polpismenih državnih advokatov. Mojca, ne bodi takšna posrana cmera!
Koga boš razrajcala, če se ti bodo tace šibile od strahu? Bodimo malce bolj
optimistične. Vse poteka v skladu z mojimi napovedmi. Je tako?« ter se
glasno zakrohota.
357
Mojca s trdnejšim glasom odvrne:
»To že. Njegov stari bo hotel glave in pri tem se ne bo oziral za
dokazi. Zgrabil bo priložnost za pometanje svojih smeti pod tujo preprogo.«
Razžira jo dvom o vsem dogajanju. Ni ji všeč to odkrito izzivanje. In
ravno Sandra, čeprav je že pred leti zaradi razuzdane arogance elite plačala
visoko ceno.
Sandrina predrznost nas bo vse drago stala. Zajebavanje s
prepotentnimi mladci je čisto nekaj drugega od jebanja policije.
Sandra zlovoljno zapiska:
»Ta sfakan svet ne more trajati za vekomaj. Cmerav in presran fris
bi morala narediti jaz. Poglejte se v špegu! Naj vas potolažim, stari vol me
ne skrbi. Saj sem rekla, vse se odvija po mojih načrtih. Vse!« bevskne in
brezskrbno zavrti kazalec po zraku. Očitno ne čuti nobenega strahu.
Aleš in Roman molče zapustita šolsko poslopje. Na vhodu ju iz
razmišljanja zbudi Stivi:
»Kako je šlo?«
Aleš strese z glavo in skomigne z rameni:
»Tukaj imate čudne tice.«
Stivi glasno vzdihne:
»Glede na reputacijo ministrovega sina ste najbrž zasliševali
napačne.«
Roman postane pozoren:
»Kako to mislite?«
358
»So mulca našli doma?«
Aleš prikima. Stivi se zareži:
»Torej sem prav slišal. Kolikor poznam tukajšnjo sceno, je mulec
svoje seme delil v ministrovem gnezdu ob Ljubljanski. Tja redno vodi
nesrečnice, ki od pokvarjenega pohotneža vzamejo denar. V špilu je še
nekaj njegovih sošolcev. O tem se marsikaj govori. Če to pride do
novinarjev, ne bi rad oblekel ministrove kože.«
Aleš se namrdne:
»Tokrat je bilo drugače. Pri njem je bila nekakšna čudakinja
Sandra,« in Stivi zaključi stavek:
»Radosavljevič. Ona je, na posebej čuden način, kako naj rečem,«
zavrti z očmi, »Posebna edicija. Prav ste rekli. Čudakinja,« in se zareži,
»ampak ona se ne goni za keš. Njen postranski biznis je, odkar skoraj sama
skrbi za družinski proračun, specialna masaža. In pri tem je silno uspešna.
Lani je tudi meni pomagala in me rešila peklenskih bolečin v vratu. Ker sem
bil jaz, je vzela samo stotaka. Drugače računa veliko več.«
»Stotaka?« je Roman zmeden, »kaj vam ni zraven ponudila še
deserta?«
Stiviju se omrači pogled, ju resno premeri in skoraj jezno odvrne:
»O čem govorita? Takšne namige raje obdržita zase. Sandra je silno
čudaška, občasno bizarna in nadležna, a se ne goni za keš. Poznam sceno in
vem. Ker njene usluge delajo čudeže tudi tam, kjer je odpovedala draga
nadstandardna medicina, zasluži za mojo in vašo plačo skupaj. Ajevci in
Bjevci jo na vsakem koraku žalijo in ji nagajajo, kot nagajajo vsem iz F, G
in H razredov, a zvečer drkajo na njene joške. Zaradi izpadov arogantnih
debilov in, če sem iskren, tudi zaradi svoje čudnosti, marsikaj požre.
Tukajšnje zajebancije ne meša s poslom. Kaj, če je mulec sam pokli ...,« a
ga Aleš vljudno prekine:
359
»Tudi sama je rekla nekaj v zvezi s hernijo. Žal nimam več časa za
kramljanje,« in po premoru doda običajni, »hvala za vaše sodelovanje,« in
namigne Romanu. Stivi zaskrbljeno zre za detektivoma in bolj zase
zamrmra:
»Tudi vama.«
Detektiva zagledata ministrovo postavo, obkroženo s tropom
zasebnih pogodbenih varnostnikov. Aleš med korakanjem proti njemu
zaskrbljeno pihne:
»Slišiš? Mogoče je v ozadju nekaj čisto drugega.«
Roman skomigne z rameni in vzdihne:
»Ne vem, kaj naj si mislim,« in zaostane za Aleševim mrzličnim
hitenjem proti ogromni ministrovi postavi.
Kakor hitro se srečata, izleti iz debelih ministrovih ust:
»Aleš, katero nesposobno maščevalno klošarsko dete ga je? Zakaj
nisem videl nobene aretacije? Novinarji bodo vsak hip tukaj! Hočem
nadlogo z lisicami na rokah! Hočem članke o učinkovitem policijskem
ukrepanju,« in postavi roke na boke. Zdaj je videti še zajetnejši. Brezizrazni
spremljevalci pozorno opazujejo okolico.
Aleša ob misli na Sandro za hip preleti srh. Neodločno reče:
»Najočitnejša osumljenka ima trden alibi in dobili smo še nekaj
dodatnih indicev. Veste, vaš sin ni ravno svetnik.«
Ministrov obraz dobiva vse bolj preteč ton. Prijatelj gor ali dol,
detektiv se zaveda, da Lojze v navalu besa ne izbira besed. Previdno doda:
»Njeno zgodbo bomo zlahka preverili, zato nima razloga za laž.
Vašega sina je zapustila vsaj tri ure, preden se je zastrupil. Učinkov PCD-ja
360
ni možno goljufati. Dobili bomo analizo PCD-ja in potem videli, kam nas bo
...«
Minister sploh ne registrira njegovih besed. Besno zasopiha in
zarenči:
»Ne mori me s tem svojim kriminalističnim kakcem! Do jutri mi v
čuzo spravi prasico, zaradi katere je mogoče odletel na intenzivno. Še
posebej tebi ne sme biti težko čiščenje umazanije, ki maže naše ceste! Čim
hitreje zaključi zadevo in nihče ti ne bo preprečil poti v Ljubljano. Vsaka
ura zavlačevanja škodi meni in tvojemu napredovanju. Počisti to nesnago!«
Aleš molče čaka zaključek besnenja in tiho doda:
»Oprosti, ampak počakajmo, naj vaš sin pride k sebi in spregovori o
imenu in priimku.«
Minister zarohni:
»Kaj in kako bo mulc povedal, ni tvoj problem. Raje še danes stori,
kar moraš storiti!« in zapusti prizorišče. Aleš v sebi preklinja. Stari bik ga je
stisnil ob zid. Spogleda se z Romanom, ko pristopi s tablico v roki in
ležerno prebira trenutne podatke:
»Prišla je preliminarna analiza ostankov PCD. Sledljivih snovi ne
moremo povezati z nobenim znanim kriminalnim virom. Torej nam
ostanejo,« a stavka ne konča. Aleš jezno, zavedajoč se nemoči, stokajoče
zarenči:
»Preklemansko sranje, ta debeluh nas bo vse pokopal. Od tega
maščevalnega pesjana lahko pričakujem marsikaj, saj mu gre samo za
politično kariero. Mene je hotel, ker me lahko žrtvuje in pri tem celo
požanje politični dobiček. Zanj sem najlažje pogrešljiv pion na političnem
igrišču.«
Roman sočutno prikima:
361
»Zoprno je reševati probleme pomembneža, ki se ima za tvojega
prijatelja,« in pomisli na Sandro. Nekaj na njej ga spravlja v slabo voljo. Ob
pomisli na njene izbuljene oči, polne vulgarne spogledljivosti, ga prežame
srhljiv občutek temačnega zla. Odkima z glavo. Prežene slabe misli. Zdaj se
že bolje počuti. Bistveno bolje.
362
16. Ni naključje
Boris iztegne roko proti obloženi mizi. Omamne vonjave piškotov in
hlapov čisto pravega čaja med uživanjem ob božanju vseh čutil ga zazibajo
v udobno meditativno mirovanje. Bertini kolači kar sami nase potegnejo
prste in veselo skakljajo v usta. Berta je srečna, ker so njene domače
dobrote tako čislane:
»O ja fant, ti kolači so babičina skrivnost. Marsikdo bi ubijal za
recept, a družinska prisega je pač družinska prisega,« se smehlja in z
zamahom roke odžene meditativno kopreno uživanja. Zresni se:
»No, nisi prišel poslušat legend o kolačih. Mogoče te zanima, Jožef je
v Rimu, a Marko je moral z manjkajočim delom druščine promptno v
Drugotnost. Pravzaprav so z njim odpeketali vsi moški udje, kolikor je od
njihove moškosti še ostalo he, he,« zaupljivo poudari zadnjo besedo,
pospremljeno z zvonkim smehom. V Borisovih ustih izgine še en kolač. Čez
čas zaupljivo reče:
»Meni so na hrbet zvalili nalogo tvojega turističnega vodiča.«
Boris tiho zavzdihne:
»Zanimivo. Čeprav sem se toliko učil o vsem, Drugotnosti
pravzaprav sploh ne poznam,« in vrne skodelico na ličen podstavek.
Udobno se nasloni na naslonjač in v gležnjih prekriža noge. Tako že od
nekdaj počne v trenutkih občutka popolnega udobja. In zdaj je udobno
najeden in napit. Sreča se z Bertinim veselim obrazom. Ona živahno reče:
»Ah, starci so te zasuli z goro podatkov. Ves zadnji teden si se družil
s fanti, ki bodo vedno ostali samo fantje. Napumpali so te z goro veščin,
namenjenih merjenju, kdo ima večjega. Vse skupaj pa je brez zveze, če ne
veš, kako se prikloniti Dilulaski plemeniti dami. Izvoljenost od bog ve koga
363
je strel v prazno brez poznavanja družabnih fines okolja, kjer boš kmalu
moral zaigrati kaj več od opazovalca.«
Srkne čaj iz lepo oblikovane skodelice. Elegantno jo odloži. Namršči
čelo:
»Vidiš,« in spusti pogled na skodelico, »pri nas, razen v Angliji, pa še
tam to ni več to, kar je bilo, čaj ni nič posebnega. Popolnoma drugače je v
malahidskih krogih Diluala. Tam je čaj poseben družabni dogodek. A njihov
čaj je drugačen od našega. Njihov je, če se lahko tako izrazim, precej
vesel,« se zahihita.
Boris postane pozoren:
»Vesel? Kaj mislite s tem?«
Berta se znova zahihita:
»Natanko to, kar sem rekla. Kateri čaj s skoraj pet odstotki THC-ja
ne bi bil vesel?« dvigne prijazne oči in se prešerno nasmehne.
Boris zavrti z očmi in zaprepaščeno vpraša:
»Se tam drogirajo z gandžo?«
Roka mu obstane na pol poti do pladnja. Berta se pomirjujoče
nasmehne:
»O da. Radi imajo vesele rastlinice in trava, oziroma gandža, kot ji
pravite mladi, je še najmanj, kar imajo. Veš, njihova merila dovoljenega in
prepovedanega so drugačna. Konoplja je pri njih to, kar je pri nas trta.
Ampak nimajo samo konoplje,« in skrivnostno doda, »obstaja cel mali
milijon travic z veselimi tvarinami. Ampak te tvarine niso namenjene
skupinskemu zadevanju. Njihova polfevdalna družba je glede tega manj
hipokritična od naše čislane čistunske demokracije. Mnoge od teh zabavnih
rastlinic so zdravilne in njihovo zeliščarstvo je izredno napredno. Lahko
364
rečem sledeče,« dobrodušnost zamenja stroga resnobnost, »naša dragocena
tehnomedicina, namenjena privilegirani eliti, je proti njihovemu zdravilstvu
precej nespretno amatersko šušmarstvo.«
Boris zmaje z glavo:
»Mislite, da so arcnije in polaganje rok močnejši od dragih
tehnoloških diagnosticiranj?«
Berta resno prikima:
»Leon je obogatel z biozdravili. To so v bistvu samo v drago
embalažo zapakirani izvlečki zelišč. Vrniva se na Dilual. Bodi brez skrbi,
poznajo tudi vino, kačjo slino in še druge, nam običajne radosti.«
Boris nemo prikima, Berta nadaljuje svoje predavanje:
»O zeliščih so naredili res mogočno znanost. Silno pomembna je
univerza v Diateji, kjer se vsaka generacija preko dva tisoč študentov in
študentk muči z umetnostjo zeliščne znanosti. Pravzaprav gre za
kombinacijo vrhunske preventive, diagnostike in terapije. Univerzo izdatno
financirajo skoraj prave zeliščne korporacije. Nekajkrat sem bila tam in
povem ti, Edamiti so res fantastični. Po svoje mi je kar hudo zaradi tega
močnega vpreženja v svoje neprostovoljno poslanstvo. Enostavno nimajo
več veliko časa za svoje tradicionalno običajne stvari,« za hip umolkne in
lagodno spusti pogled. Hitro odkima, kot želi odgnati kakšne neprijetne
misli, in nadaljuje:
»Poslanstvo ... Slepo sledijo svojemu izročilu iz časov Preloma. Kolo
Univerzuma se vrti in zdaj je za krojače prišla vrsta vesoljnega ravnotežja
na ljubke Edamite. Usoda jih ni vprašala glede sprejetja te vloge. Kljub
vsemu se natančno zavedajo prihajajočega časa. V nekem trenutku bo
njihovo ljudstvo v rokah držalo ključ usode vsega življenja. Oni bodo
odločali o temi in luči na koncu predora. Naš Red jih vsa ta stoletja
pripravlja. Pravzaprav so samo veliki otroci, če veš, kaj mislim,« zaključi in
Boris prikima. Še en kolač izgine v ustih, Momljajoče prikima:
365
»Tudi sam sem dobil ta občutek.«
Berta prikima:
»Kljub temu so v zadnjih osmih stoletjih zgradili fantastično
civilizacijo. Legenda o modrem vodstvu svetih ljudi iz Onostranstva jih
usmerja v dejanja, tuja njihovi duši. Upam samo nekaj,« zamišljeno
vzdihne, »da bodo zdržali kritične trenutke prihajajočih preizkušenj.
Neverjetno so bistri in disciplinirani. Dokler se zavedajo smisla svojih
naporov, so nepremagljivi. Saj si proučil vojaški del zgodovine Zahoda?«
rahlo dvigne glas. Boris prikima:
»To je zgodovina briljantnih konzulov in njihovih mahibov, zgodba o
ravnotežju med jekleno pestjo in obetom blagostanja. Palica in korenček sta
zimzelena klasika. Ne vem, ali so vam rekli. Marko mi je tja obljubil
potovanje, karkoli že to pomeni. Vse skupaj si bom malce bolj pobližje
ogledal,« razširi roke in se nasmehne, »po svoje sploh ni čudno, da zgolj
zadnjih osem stoletij hitreje gradijo svojo civilizacijo. Ob vsej tej množici
omamnih rastlin se gotovo raje zadevajo, kot rešujejo svet.«
»Ne bi rekla. Nikoli ni bil problem gandža, temveč njihov pogled na
smisel življenja. Zdaj pa nekaj resnejšega,« in njen obraz izgubi svojo
običajno vedrino. Resno nadaljuje:
»Ves čas so bili pod vilinskim pokroviteljstvom. Celo v zlatem času
Svetovnega cesarstva so bile njihove dežele tesno vezane na vilinska
kraljestva. Dilual se je začel postavljati na svoje noge šele po Padcu. Takrat
je izginila vez z vzhodom in pojavil se je vilinski Beli zid. Vendar Vilini, za
razliko od ostalega sveta, v Dilualu niso izginili iz zgodovine. Zahod je edini
del sveta, kjer vilinsko kraljestvo seže tudi južneje od Zidu. Vilini so močno
vpleteni v Dilual, mogoče celo premočno. V teh okoliščinah so začeli graditi
lastno civilizacijo. Ta proces se je pospešil šele v zadnjih desetletjih. Začeli
so se osamosvajati od vilinskega pokroviteljstva.«
Boris vskoči v besedo:
366
»Kaj niste k temu pripomogli Čuvaji?«
Berta trpko vzdihne:
»Vsekakor. Dilual so naši predniki ob zlomu basilea izbrali ravno
zaradi izoliranosti od umirajočega Vzhoda. Takratni Mašerah je nad
Viharnim gorstvom sprožil urok današnjega nevihtnega pasu. Tako je
neprekinjeno neurje popolnoma presekalo vse vezi med vzhodom in
zahodom. Z uroki smo to ločnico še okrepili. Tudi večna megla Začaranega
morja je naše delo. Kljub vsemu je prvih dvanajst stoletij vse skupaj
potekalo precej počasi. Presenetljivo, Vilini se do pred kratkim niso
vmešavali. Eden od vilinskih rešmeagov (vilinski velikaš) se je sprl s
Škratjim kraljestvom in dobave življenjsko pomembnega aurila so
popolnoma odvisne od rudnikov v Dilualu. Ostalo že veš.«
Boris se namrdne:
»Sama modrost še ni dovolj za veličino. Najmodrejši to dokazujejo.«
»Pustiva zdaj Viline in njihove igre. Posvetiva se pomembnejšim
zadevam. Poznaš simboliko templjev?«
»O tem mi je Leon že kar precej povedal,« odvrne. Ona se
zakrohota:
»Leon? Potem zagotovo ne veš niti tega, skozi katera vrata vstopiš in
katera izstopiš.«
Boris negotovo odkima in ona zaupljivo nadaljuje:
»Podučila te bom o praktičnih stvareh,« in ga na svoj način poduči o
tamkajšnjem trenutnem stanju. Boris pozorno spremlja njeno zgodbo.
Prekine jo zvonec.
»Ups, obisk imam,« reče in vstane. Izgine v hodniku.
367
Zasliši pridušeno kramljanje.
»Dober večer, gospa Novakova,« pozdravi učiteljico slovenščine.
Ona samo strogo prikima. Berta prekine trenutek mučnega molka:
»Greta ima nekaj novic, povezanih z našo zadevo,« razširi roke in se
nasmehne. Profesorica ostane hladno resna. Boris presenečeno odpre usta:
»Ja?«
Greta sede v fotelj med dobrodušno Berto in zvedavim Borisom.
Dva para oči čakata na njene besede:
»Boris, nekatere stvari bo treba,« in se hitro zazre v strop. Najbrž
išče besede, »pospešiti,« strogo pribije. Borisa prešine prisotnost, zajame
sapo, hoče nekaj vprašati, a molči pod težo Gretine ledeničnosti. V tem hipu
je verjetno še na pokopališču zabavneje. Po trenutku mučne tišine
nadaljuje:
»Stvari na šoli se zapletajo. Bojim se sledečega,« in Boris zaključi
njen stavek:
»Tesno so povezane z našimi zadevami. To tudi sam vem.«
Greta presliši njegovo opazko:
»Ta nezgoda z mladim Kovačičem ni naključje. Zlo v ozadju
dogodka je strahotno, nenavadno mogočno, vendar usmerjeno, pravzaprav
nenavadno ozko usmerjeno. Zraven sem jasno čutila odmev nečesa
domačega, a istočasno dobesedno spojenega s tem usmerjenim vplivom. O
poreklu tako silnega vala zla nimamo pametne in logične ideje.«
Boris vskoči v besedo in prisotnost govori z njegovim silno resno
zvenečim glasom:
»Ta sila ni od tega sveta. Njena usmerjenost in urejenost sploh ni bila
368
namenjena nam. Delovala je nekam mimo. Pravzaprav smo sredi vrtinca
sil, ki sploh ne bi smele biti v tem svetu. Tako sta me o tem prepričevala
Helga in Janez.«
»Res je,« doda Berta. Enako hladno, brez običajne vedrine.
Ledenica napolni prostor običajne domače topline. Borisove oči zaskrbljeno
begajo med Berto in Greto in se ustavijo na piškotih, edini poživljajoči
stvari. Obe ženski čakata na njegov odziv. Končno resno pristavi:
»Ta tuja entiteta je povsod okoli nas,« pripre oči in zasanjano
vzdihne, »zanimivo, ker me njen okus ne navdaja s strahom, temveč
nenavadno ljubkostjo. Prisotnost temne entitete bi mi morala zadajati z
neprijetnimi občutki. Vse naučeno o zaznavi temnih sil se mi zdi v tem
primeru nekako nekoristno. Mogoče gre za nekaj drugega.«
Greta osredotočeno sklene roki in preklopljena kazalca usmeri v
Borisa:
»Čudna definicija. Zlasti, če vemo, da Tema grozi z zastrtjem vsega
lepega.«
Znova vskoči Boris:
»Vsa ta scena okoli zafiksanja je nenavadno postavljena. Ne vem
kako, a vse mi govori,« zlovešče zaključi, »vir tuje magije je nekje blizu,
neugodno blizu.«
Greta in Berta skoraj soglasno odkimata:
»To je nemogoče!«
Boris mirno odvrne:
»Saj ni pomembno, kaj je in kaj ni nemogoče ali mogoče. Važno je,
kaj nas čaka in kako se odzvati. Najbrž se zavedata, kako nas dogodki
prehitevajo. Poleg tega imam težave s čisto začetniškimi stvarmi. Zavedam
369
se svojih slabosti. Elejla je neprestano najmanj korak pred nami. Vsaj videti
je tako. Ko bi bil bolj pripravljen,« potrto pogleda v tla. Trenutki mrtvaške
tišine pritisnejo na vse. Greta ga prebode s svojim značilnim »pogledom
skozi« in ledeno odvrne:
»Pripravljen?« in še močneje izostri pogled, »žal ne odločamo o
pripravljenosti za akcijo, temveč usoda sama odloči, kdaj nas vrže v tok
dogajanja,« ter suho nadaljuje, »Marko, Leon in Janez se bodo še danes
vrnili. Jožef bo mogoče pojutrišnjem priletel iz Rima. Vsekakor te v
kratkem čaka pot v Onostranstvo.«
Boris samo nemo prikima.
370
17. Ona ima alibi
Roman potrka in živčno vstopi v Aleševo pisarno. Aleš počasi dvigne
pogled in razširi roke:
»No, in?«
Roman pogleda na tablico:
»Čarovnica ni lagala. Vse se ujema. Imam tudi zdravniško poročilo.
Coprnica ga zagotovo ni. Malce sem pobrskal po arhivih in nisem ničesar
našel,« in malce nejevoljo poudari, »ničesar, kar bi jo povezalo z drogo.
PCD je najbrž edina packarija veselja, ki jo nikakor ne moremo povezati z
njeno bizarnostjo. Svoje sledne pse sem spustil med dilerje. Tudi med njimi
sem naletel na zid molka. S tem drekom se dejansko nihče več ne peča.
Nihče. Ampak nekaj kljub vsemu imamo,« zmagoslavno zaključi.
Aleš skomigne z rameni:
»In to je?«
Roman se znova nasmehne:
»Zastrupljevalec je kljub vsemu pustil sledi. Analiza vzorca droge
kaže na domač, unikatni izdelek, kar nam daje upanje pri iskanju avtorja
koktajla vesele kome. Avtorja bomo najbrž zlahka povezali z
zastrupljevalcem.«
»Kako domač?« razširi veke.
»Čisto domač. Zastrupljevalec je verjetno nekdo na šoli. Vsaj dve
sestavini imata nanodtis šolskega kemijskega laboratorija. Ekipa forenzikov
že intenzivno dela na tem. Mogoče že jutri popoldne dobimo prve sodno
certificirane podatke.«
371
Aleš vzdihne:
»Pospeši zadeve, kolikor jih lahko. Nadure niso problem. Gre za
naše riti, pod katerimi lahko zoprni debeluh vsak hip obilno podkuri.
Poznanstvo gor ali dol, pri ministrovem izboru šefa te preiskave si ne delam
utvar.«
Roman položi tablico na mizo in vedro doda:
»V teh treh dneh smo veliko odkrili. Ne smeva dovoliti politikom,« a
ga Aleš s kretnjo utiša in mračno odvrne:
»To lahko ti govoriš. Za prevzem odgovornosti imaš premajhen
plačilni razred. Minister mi je to naložil, ker sem politično najprimernejša
žrtev. Če mi spodleti, me bo brez pomisleka dal postaviti za rajonskega v
severni slum in to bodo trobili vsi pod vladnim nadzorom. Ker bo dal
odstaviti prijatelja zaradi nerešenega primera, se mu bodo dvignile politične
točke in mnogim se bodo zatresle hlače zaradi bikove brezobzirnosti. Vsi
ritomu bodo peli hvalnico načelnosti in uveljavljanju stroke pred politiko.
Vsak dan vsaj dvakrat zahteva aretacije in obsodbe. Ob novih dejstvih se
lahko krog osumljencev neprijetno razširi in morebitna aretacija se s tem
zoprno oddalji. Zaključek preiskave ni odvisen od zaključenega policijskega
dela, temveč od politične volje in metle za pometanje pod preprogo.«
Roman kislo pripomni:
»Ampak mulc se bo prej ali slej zbudil. Tako pravi zdravnik. Če
bova prva,« a ga Aleš znova prekine:
»Ne bova prva! Stari si je z dekretom zagotovil, da pred njim ne
sme nihče pokramljati z mulcem. Niti jaz ali ti.«
»Šit,« uide Romanu in znova pograbi tablico, »ko smo pri
potencialnih osumljencih, teh niti ni tako veliko. Lepota sodobnega
izobraževanja je v segregaciji.«
372
»Zakaj?«
»Preprosto. V ta laboratorij imajo vstop samo dijaki A in B razreda.
Na srečo lahko kar zaupamo varnostnim protokolom,« veselo zaključi.
Aleš se pogladi po bradi:
»Kaj pa drugi razredi? Kje imajo pouk kemije in zakaj bi bil ta
laboratorij kaj posebnega?«
»Laboratorij in vse, kar sodi k njemu, torej tudi skladišče markiranih
kemikalij, je dovolj učinkovito zaklenjeno. Saj mora biti, kajti v skladišču je
cel kup za zlorabo potencialno nevarnih kemikalij. Nadzor je izjemno
natančen in izpopolnjen. Zaradi te večstopenjske varnosti lahko takoj
odpišemo vse brez dostopa. In brez dostopa so vsi v razredih C do H.
Čisto vsi. Jutri zjutraj bodo naši hitro odkrili, kdaj so izginile kemikalije in
predvsem, kdo jih je dvignil iz laboratorijskega skladišča. Ravno to me
bega.«
Aleš resno pogleda svojega zaskrbljenega kolega in ustnice se mu
razležejo v plitev nasmeh:
»Zakaj? Seznam osumljencev se bo hitro zožil na eno ali dve imeni.«
Roman kislo odvrne:
»Tako je, a ravno to me bega. Preprosto je prelepo, da bi bilo res.
Naš zastrupljevalec ob svojem znanju za varjenje PCD-ja gotovo ni tako
neumen in bi odkrito iznesel potrebne kemikalije. Zakaj ni robe raje nabavil
na črnem trgu in s tem ostal varno zakrit? Sestavljanka je nelogična, saj
imamo na kupu medsebojno nerazdružljive delce. Ko sva izločila čarovnico
in njene, sva postavila delovno hipotezo Teorija zarote.«
Roman prikima:
»Tako je. V tej situaciji je to trenutno edini logičen motiv. Ni zločina
373
brez motiva. Kljub vsemu teorija političnega udarca ministru Kovačiču
preko sina stoji na vse bolj trhlih nogah. Morebiti morava razmišljanje
drugače zastaviti.«
»Razloži mi,« reče in se ponovno nasloni nazaj.
Roman oprezno nadaljuje:
»Naš skriti zastrupljevalec je vzel sestavine tam, kjer zlahka sledimo
sledovom. To je moral vedeti. Nekdo brez dostopa ne more v skladišče
brez zahtevnega vloma. Preden bi se prebil do iskanega, bi naši že
nepredušno zaprli celoten kompleks. Toda vloma ali sledov goljufanja
zaščite ni bilo. Zato sem začel razmišljati v drugo, manj dramatično in
precej banalnejšo smer. Ta smer izključuje zaroto, aretacije in obtožnice.
Dovolj je šolska administrativna kazen brez vpletanja tožilstva.«
»Kakšno? Razloži,« živčno vpraša in s prsti tapka po mizi in vsake
toliko pokuka na projicirni ekran namiznika.
Roman sklene roke:
»Pomislimo na nekaj drugega. Kovačičev froc ni ravno zlata ptička.
To vemo. Malce sem preiskal šolski varnostni dnevnik. Mulc je bil vpleten
v vse mogoče lumparije, a vedno se je čudežno izmazal. Gandža, haš,
ekstrakti gobic in podobno ga mogoče niso več zadovoljevali. Čeprav se
baje ni zadeval, je bil zraven pri igri s temi substancami. Mogoče je želel
poskusiti adrenalin zadetosti od nečesa res nevarnega. Pri PCD je meja med
zadetkom in komo silno tanka. Nabral je surovine, kjer so zanj najlažje
dostopne in se šel kemika. Recepti za varjenje PCD so, navkljub ukrepom
kiberpolicije, precej lahko dostopni. Če bi ga zasačili, bi se, kot že
ničkolikokrat, zanašal na očetovo zaščito. Pri svojem adrenalinskem
poskusu pa je precenil svoje sposobnosti. To niti ni čudno, saj ni znan po
intelektualni veličini. To je dokazal že s tem, ker je pred PCD
popotovanjem od Litije do Čateža, tako za pogum, šluknil malce preveč
kačje sline. Rezultat PCD eksperimenta? Zgodilo se je, kar se je. V tem
primeru ne potrebujemo nobenih dodatnih krivcev ali teorije zarote. S tem
374
se skladajo tudi vzorci njegovega obnašanja. Sodna identifikacija drugih
komponent bo potrdila moja razmišljanja. Na našo srečo so tri od sedmih
komponent PCD-ja na seznamu obveznega nanomarkiranja.«
Aleš položi roke za zatilje in zaskrbljeno vpraša:
»Kaj misliš, kako se bo na to odzval stari gad? To je zadnje, na kar
bo pristal. Vidiš, tvoja precej verjetna teorija me napeljuje k misli, da ta
politična kača upošteva tudi to možnost. Gotovo ne bo novinarjem razkril,
kako je njegov sin kradel v zaščitenih skladiščih, se šel kemika pri
proizvodnji prepovedanih snovi in se, mimogredno, s tem še do kome zadel.
Če je res to, kar si iznesel kot možnost, lahko začnem prazniti to pisarno z
oknom in osebnim namiznikom.«
Roman vedo doda:
»Bodi manj pesimističen. Ko bova zbrala dokaze o potovanju
surovin od skladišča do Rokovega trupla, bo imel minister Kovačič bistveno
manj možnosti za izogibanje resnici. Najprej bomo preverili v šoli. Kot sem
rekel, jutri zjutraj bo marsikaj jasneje.«
Aleš položi glavo med dlani in zaječi:
»Ti še ne veš, in bolje, da ne veš, kaj vse takšni naredijo za
reševanje svojih dobro plačanih položajev. Ko se spoprimeta argument
moč in moč argumentov, vedno zmaga argument moči. Vedno.«
Boris sedi pred namiznikom in lista po eni od zgodovinskih
enciklopedij in občuduje simulacijo gradnje rimskega Koloseja. Velik ekran
je kljub vsemu velik ekran. Naenkrat v glavi začuti nenavaden pritisk. Vanj
se zagrize hlad, mrzli dotik prisotnosti. Zdrzne se. Prisotnost se prerine v
ospredje in otipa ta odmev hladne navzočnosti nečesa tujega. Previdno
375
okuša to tujsko moč. Znova ga preseneti njen sijaj in skoraj zaljubljena
ljubkost. Kljub vsemu se izpod plašča čudovitosti skriva popolna praznina.
Previdno otipa divjanje viharja v svetu, lažjem od luči. Z neslišno mantro
očisti misli in znova se lahko posveti podobi na ekranu.
Ta občutek. Tega tukaj ne bi smelo biti.
Takrat potrka na vratih. Njegov oče tiho vstopi v sobo. Tega že
precej dolgo ni storil, vsaj ne na tako vljuden način:
»Te motim?« vpraša nenavadno mehko.
»Ne,« odvrne hitro in neopazno strese z glavo. Družba mu dobro
dene. Nenavaden stisk tuje sile izpuhti.
Sede na smešno pručko poleg vrat in mehko, skoraj priliznjeno
vpraša:
»Vaša šola je zadnje dni precej popularna.«
Obrne se proti očetu:
»Saj poznaš Roka Kovačiča.«
Oče vzdihne:
»Poznam sina ministra Kovačiča, četudi ga verjetno ne bi hotel. Po
govoricah sodeč je precej problematičen. Kar precej prahu se je dvignilo
zaradi njegove zadnje afere. Najbrž se mu je maščevala kaka uboga para.
Gospod Kovačič v vsakem intervjuju razlaga teorijo zarote nesposobnih
prebivalcev severnega sluma.«
Borisa prešine – celo oče je začel uporabljati poniževalni izraz slum
– in reče:
»Policija misli, da mu je pri tem nekdo pomagal. Bila je cela hajka.
Baje je bila osumljena neka precej čudaška frkla iz G razreda. Mogoče si jo
376
kdaj videl. Če si jo, je ne moreš zgrešiti in pozabiti. Vedno je nemogoča in
hoče izstopati s pustno opravo. Žal se z njo zadnje leto in pol druži tudi
Mojca. Saj jo poznaš.«
Oče prikima, Boris nadaljuje:
»Po govoricah sodeč ima trden alibi in policija ne ve, kaj naj stori.«
Oče strogo izostri pogled in obraz se mu nagrbanči v občutku
zgražanja:
»Najbrž se izogibaš čudnim in nespodobnim ljudem. Prihodnost si
najlažje uničiš z druženji z napačnimi ljudmi. Vsak mora držati s svojimi.
Časi Romea in Julije so davno mimo,« mračno pihne.
Boris previdno odvrne:
»Bodi brez skrbi. No, resnični falot te zgodbe je Kovačičev Rok. Ne
bi dvakrat rekel, da mu je spodletela kakšna nova lumparija. Vseeno me
čudi. Čeprav je arogantna baraba, se ni nikoli fiksal z nevarnimi šusi,« in
zavrti z očmi po stropu, »ampak pri njem nikoli ne veš.«
Oče zakrili z rokami:
»Saj teh etiket o ministrovem sinu ne deliš naokoli. Ministrov sin ni
biser, to tudi jaz vem, a tega zaradi ljubega miru ne delim okoli. Podobno
predlagam tudi tebi. Dobro pazi, kaj govoriš!« dvigne glas in pihne:
»Minister Kovačič je lahko zelo nadležen. In pri tem je silno učinkovit. Ne
poznaš ga.«
Boris se nasmehne:
»Ne reci mi, da se ga bojiš!«
Oče stisne ustnice:
377
»Hočem reči, bodi silno pazljiv. Sicer pa nisem prišel na debato o
težavah ministrovega sina.«
Boris odmakne pogled od ekrana:
»Verjemi mi, rad se držim postrani,« resno reče in začuti pritajeno
napetost. Prisotnost ga opozori na mrzličnost v očetovih kretnjah in način
izgovarjanja besed.
Mogoče podzavestno sledi vplivom Knjige.
»Upam,« hladno prikima. Boris je vedel za vprašanje, ki lebdi očetu
na robu jezika. Išče način, kako naj ga izreče. Pomaga mu:
»Ne skrbi zaradi tiste knjige. Nič čudnega ni v njej. Sicer sem jo že
vrnil.«
»V knjižnico?« dvigne glas. In v očeh se zrcali sumničavost.
Boris s kotičkom očesa ujame hladen pogled. Mračno prikima, na
obrazu mu lebdi hladen nasmešek:
»Da! V šolsko knjižnico. Običajno stvari vrneš tja, kjer si jih
izposodiš.«
Zgrozi se ob moči Knjiga nad neosveščenimi. Njena luč trga ljudi iz
vsakodnevnih tokov.
Knjiga kmalu ne bo več smela biti tukaj. Nekaj bom moral ukreniti
in to zelo hitro.
Pravzaprav bodo to namesto njega storile okoliščine ...
Sredi noči ga grobo predrami mešanica nelagodja in strahu. Precej
podoben občutek je doživel že nekaj noči nazaj. Kot bi nekaj velikega
stopilo v njegovo glavo in takoj tudi izstopilo. Bliskovito vstane in z očmi
378
tipa okolico. Zavesa lahno plapola, signalna lučka odganjevalca krvosesnega
mrčesa nežno utripa. Zazna samo vonj po svežem vlažnem zraku. V
enakomerno šumenje Savinje občasno vdrejo zvoki nočnega življenja. Ne
zazna ničesar nenavadnega. Navkljub vsemu miru okoli sebe jasno odčitava
nelagodje, neprijeten stisk pritajene zlobe. Ta zloba, kot vtiranje soli v
odprto rano, plane v občutek skeleče bolečine na točki iznad oči. Hoče
uporabiti očiščevalno mantro, logodinamo za odvračanje vpliva tuje magije.
Premisli si. Strah in bolečino naslednji hip odrine že znan občutek plavanja
v sladkem nektarju ljubezni in upanja. Bolečino zamenja ugodje, sovraštvo
odstopi ljubezni, strah izgine v ponor poguma. Kljub vsemu zven bolečine
ne izgine, se le pritaji v senci sijaja ljubke privlačnosti. Prešine ga.
Svet vendar ni samo strah, jeza in sovraštvo. Ne sme me zapeljati ta
nora zmešnjava. Niso vsi v A in B razredu arogantni napihnjenci. Tudi
vsi v F, G in H razredih niso nadležne pustne šeme. Recimo Lučka,
sošolka iz B. Ob misli nanjo mi je vedno prijetno. Ona je nekaj lepega,
svetlega in predvsem preprosto normalnega.
Sijalka še kar utripa, zvoki noči še naprej prihajajo do ušes. Uleže se.
Zatisne oči. Misli potihnejo. Zvoki noči izginejo. Pogrezne se v odrešujoč
spanec. Zven bolečine izpuhti, kakor se razblini lebdeč milni mehurček.
Pritisk se razblini v večnost. Prešine ga še zadnja misel, preden dokončno
ugasne.
Zjutraj urno skoči na noge. To je zanj silno neobičajno. Vsaj ob
pomisli neprestanega jutranjega boja z uro. Nenavadno bister za jutranjo
uro veselo prižge retro radio. Mati zakliče:
»Boris!«
»Tukaj!« zakliče nazaj, »saj sem na nogah!«
Obleče se in steče po stopnicah. Tablico stisne pod pazduho. Oče in
379
mati skoraj hkrati vanj usmerita svoje oči. V obeh parih oči razbere pritajen
nemir.
Knjiga ju bo spravila na rob blaznosti.
Molči, čeprav hoče postaviti vprašanje. Oče prvi prekine lebdeč plašč
neprijetne tišine:
»Boris, si poslal Alešu nalogo?« melodično vpraša, kar je nenavadno
glede na prežeč pogled roparice. Tudi mati bolšči nekam predse.
Nenavaden ton glede na srep ubijalski pogled.
»Ne, nisem imel časa,« zlovoljno odkima in vrže tablico na
kredenco.
Oče skoraj proseče nadaljuje:
»Saj veš.«
Boris ga nenavadno strogo prekine:
»Oče, ne morem ves čas raznim nesposobnim lenuhom delati
domačih nalog. Nekateri se mislijo v nedogled parazititi zaradi položaja
staršev. Ne! Nikomur ne bom lezel v rit!« grobo bevskne. Mati pogleda v
tla in odkima. Oče za hip presenečeno obmolkne. Strese z glavo. Dvigne
glas:
»Boris! Od tebe nisem pričakoval takšnega tona! Imava kar veliko za
pogovor glede tvojega odnosa. Zadnje čase si popolnoma odsoten. Ne
moreš in ne smeš se izločiti iz sveta, ki mu pripadaš. Z mamo trdo delava za
tvojo prihodnost. Mnogo gorja gre mimo tebe, ker sva izbrala pravo pot.
Zdaj ti ne bom razlagal, saj nimamo časa. Samo to ti povem,« ter zasadi
vanj obtožujoč pogled, »ne bom dovolil, da najin trud spolzi zaradi tvojih
najstniških muh.«
380
Bolje, da molčim. Ta njegov pogled ...
381
18. Skozi strune vesolja
Druščina se zbere v Bertini hiši. Iz svojega zbiranja so naredili pravi
obred. Janez, po običaju prvi, se tudi tokrat ne izneveri. Sledi mu Greta,
potem pripešači še Boris. Leonova natančnost je tako in tako že
dolgočasna. Helga in Jožef pripravljata portal. Marko manjka. Znova.
Pravzaprav je odsoten že nekaj dni. Boris to opazi:
»Kje je Marko?« in prekine kramljanje o banalnih običajnostih.
Profesor zgodovine v Markovem telesu vsekakor ni Marko tega zbora, saj
je bolj podoben blodečemu zombiju. Takšen vtis imajo samo posvečeni v
zadeve. Mogoče se originalni Marko niti ne zaveda odsotnosti svoje super
nadgradnje. Zaradi klica podzavesti se v trenutku aganealove vrnitve zapelje
do Kapucinskega samostana in se povrne k sebi. V javnem življenju ni
posebne razlike. Sodoben svet temelji na naglici in ljudje kaj hitro
spregledajo drobne razlike. Ko bo Marko zaključil življenje, si bo Čuvaj
našel novo, sveže telo, genetsko kompatibilno s svojo subprostorsko
konfiguracijo.
Berta se ležerno nasmehne:
»Marko je še kar v Drugotnosti. Tisto, kar blodi po šoli, je Marko
pred Lučjo. V svojem utečenem vsakdanjiku deluje dolgočasno normalno.
Ti poznaš predvsem njegovo drugo podobo in se ti zdi malce čuden brez
vgrajenega supermana,« in zasanjano zamrmra, »tako je z vsemi nami.
Brez Etirjev smo samo kofetarski klub skoraj penzionistov.«
Boris skomigne z rameni:
»Še vedno mi dela težave ta dvojnost vaših osebnosti,« in pestuje
Knjigo. Občasno z roko neopazno pogladi majico. Izpod nje na preprosti
usnjeni vrvici visi Talisman. Meč je shranjen v usnjeni torbi pod nogami.
Vse pripomočke ima na dosegu rok. Zdaj so prvič skupaj od doma. Čaka ga
382
prva nadzorovana pot v čarobni svet Drugotnosti. Vsi dosedanji zdrsi v tisti
čudežni svet so bili nenadzorovani. Sam sebi se čudi, ker zaradi tega ni
živčen. Ničesar ne čuti. Naj ga skrbi ta nenavadna skuliranost?
Berta radoživo pripomni:
»Pravijo, prvega ne pozabiš nikoli. Tako je tudi s potovanjem v
magično Drugotnost. Sčasoma ti bodo potovanja popolnoma običajna,
skoraj dolgočasna. Vsak od nas je bil na začetku malce zmeden, a leta te
utrdijo,« in elegantno odloži čajno skodelico.
Leon načne namen njihovega zbora:
»Posvetimo se tej tvoji prvi poti. Najbrž nisi pozabil načina prehoda s
pomočjo portala. O tem ne bomo preveč razpredali.«
Boris veselo prikima:
»Nekaj vem o tem. Pravzaprav ne gre za fizični prehod, temveč za
povezavo med dvema poloma čuvajeve osebnosti.«
Leon zakašlja in pridobi pozornost:
»V tem svetu Čuvaj živi v simbiozi s tukajšnjo kompatibilno osebo, a
v Drugotnosti se aganeal udejanji v nekakšnem začasnem telesu.
Pravzaprav portal iz našega sveta v Drugotnost ter obratno prenaša posebno
aganealovo pozornost, imenovano teceš. Gre za prehajanje nesmrtne
etirjeve pozornosti. Ti si drugačen. Za prehode ne potrebuješ portalov, saj
je Mešarah sam sebi portal. Mešarah ni razdeljen in večen, temveč enkraten
poseg božje navzočnosti. Še več,« se nasloni in roke ležerno položi na
naslonjala in Borisa prebode z bistrim pogledom, »ti boš tja prenesel celega
sebe in tukaj te ne bo čakal zablodeli mladenič. Mešarah ne biva v obeh
svetovih, vedno je lahko samo na enem mestu, v enem svetu. Tvoji
dosedanji izleti v Drugotnost so bili naključni in nepopolni, ker Boris in
Mešarah še nista dovolj usklajena,« smehljaje vzdihne, »če lahko uporabim
te besede,« in hudomušno pristavi, »v takšnih naključnih izletih zdrsneš tja
383
ob izgubi budnosti, a telo uspavane princeske ostane tukaj.«
Spogleda se z Greto, ki se ji ustnice razležejo v kisel nasmeh.
Zagotovo se je spomnila Borisovega prvega leta med njenim ne ravno
razburljivim predavanjem o zadetkih slovenske moderne.
Boris se spomni tiste izkušnje. Dejansko je tja odletel, ker je pri
pouku dobesedno zadremal. Radovedno dvigne obrvi in tiho vpraša:
»Ne razumem. Kako mislite s kostmi vred?«
Vskoči Janez, se pogladi po laseh in vanj zapiči mandljeve oči:
»Tudi mi ne vemo vsega, navkljub dolgoletnemu sobivanju s Čuvaji.
Mešarah v tebi še zdaleč ni pripravljen za popolni prenos,« poudari in se
sreča z Borisovimi negibnim pogledom, »kajti uskladitev in obuditev vseh
moči zahtevajo svoj čas in trening. Za zdaj se bo tukajšnje telo po prehodu
v Drugotnost razblinilo v Iblepejo, a tam se bo udejanjilo v nekakšno
začasno lupino. Ko se boš vrnil, bo tamkajšnje telo izginilo in iz Iblepeje se
bo vrnil tvoj tukajšnji špeh z vodo. Sčasoma boš napredoval in selil celotno
fizično telo. Tega najbrž ne boš sposoben pred obredom pemej. Čuvaji
imamo s temi prehodi lažje delo, ker ne selimo teles.«
Boris skomigne z rameni:
»Kaj pa fizika? Zadnjič jo je omenila profesor Novakova.«
Janez prikima:
»Mešarah je udejanjenje z nekaterimi finimi priboljški. En od njih je
tudi nadzor nad subatomsko strukturo lastnega telesa. Strune tvojega trupla
bodo žvrgolele, kot jim bo pela tvoja magija. Mi Čuvaji smo glede tega
manj opremljeni.«
Leon odloži skodelico, rahlo dvigne dlan in svečano nadaljuje:
384
»Zdaj pa zanimivejši del zgodbe. Bog je na srečo v svoji previdnosti
postavil srce Čuvaja v telo našega sveta in ne Drugotnosti. Če v Drugotnosti
koga od nas scvrejo, razsekajo, skurijo, zmrznejo ali utopijo, bo umrl
tamkajšnji gostitelj in samo majhen, zlahka nadomestljiv del Čuvaja.«
Boris trpko odvrne:
»Kaj ni smrt nekoga v Drugotnosti dovolj huda?«
Janez se kislo nasmehne:
»Seveda je, a Aganeal preživi. Če me nekdo tam štihne pod rebra,
me bo tukaj nekaj dni bolela glava, kaj hujšega pa mi ne bo. Že za dan ali
dva se bo moj Etir vrnil na sceno in tamkajšnjemu morilcu z novim telesom
preštel rebra.«
Boris resno vpraša:
»Kaj pa tukajšnja smrt?«
Janez se zresni:
»To je pa čisto druga pesem,« mračno poudari z ledenim lebdečim
nasmeškom. Boris vztrajno vrta:
»Recimo, stopite na cesto in vas avtobus stanjša na debelino
palačinke. Kaj takrat?«
Janez skoraj otožno doda:
»Aganel ima še vedno dovolj časa za umik v Šaeleam. Kmalu si prej
ali slej najde novega človeškega nosilca.«
»Koliko časa traja ta pavza?«
Janez skomigne z rameni:
385
»Ne vemo, ker se nam to še ni zgodilo. V vsakem primeru se morata
Aganeal in novo telo uskladiti, kar traja nekaj let. Tukajšnja smrt vzame
Etirju bistveno več energije in izgubi precej več moči. Naš svet je pač
gostejši.«
»Torej znova najebe telo, a Aganeal ima odstopnico.«
Janez prikima:
»Lahko bi tako rekli. Saj smisel nesmrtnega Etirja je ravno
nesmrtnost.«
Borisove ustnice se razležejo v plitek nasmešek:
»Torej smrt kogarkoli od vas pomeni samo manjšo zamudo in
mogoče kakšen pivski maček,« in pristavi, »kaj ni logičnejše, da bi bil
primarni nosilec v Drugotnosti?«
Leon zakašlja:
»Očitno nisi čisto razumel. V Drugotnosti je udejanjen Elejla in pod
njim mnogi z mogočnimi čarovnimi močmi, a tukaj ni tega. Samo Elejla
lahko uniči Aganeala. Nihče drug, niti kerkeš, niti damejah ne morejo
popolnoma uničiti Aganeala. Samo Elejla ima dovolj močan urok za razkroj
podprostorske etirjeve konstitucije.«
Boris zoži pogled:
»Ste prepričani?«
Leon se spogleda z Janezom in nemo prikima. Nastane moreča tišina.
Prekine jo Bertin zvonki glas:
»Dajte no, vse ste zamorili z debato o končnosti in neskončnosti.«
Janez previdno nadaljuje:
386
»Aganeali smo tukaj varni. Če komu od nas preveč zagori pod
nogami, je še vedno tu etirjev umik v varno zavetje Šaeleama. Po dobrih
dveh tisočletjih bivanja v tem svetu imamo prednost pred kerkeši in celo
morebitnim damejahom. Elejlini služabniki po udejanjenju v naš svet
potrebujejo nekaj let za prilagoditev tukajšnjim okoliščinam. Elejlini vplivi
so kljub vsemu na dolgi rok katastrofa. Najmočnejše Elejlino orodje v tem
svetu so sanje, kakor se to hecno sliši. REM faza je eden najmočnejših
kanalov Elejline volje. Tako vpliva na človekove slabosti in si ga tudi
podredi. Poleg tega so tu še razni drugi posredni vplivi. V boju z Elejlo je
najprej na vrsti ta gosti svet. Šele potem, ko je očiščen Elejlinih slug, nas
čaka še Drugotnost s svojo magijo.«
Boris ga prekine in trpko vzdihne:
»Ne vem, nekako nisem prepričan o nezmožnosti Elejlinega
utelešenja v našem svetu. Nerad verjamem v dokončnosti, ko ste vsi vi
polni besedičenja o nesmrtnosti in neskončnosti.«
Leon se plitko nasmehne in resno prikima:
»Na našo skupno srečo,« naredi premor, »kar verjemi v to. O tem
smo že govorili in nerad se ponavljam,« po svoji navadi zakašlja in
sproščeno nadaljuje, »mi smo močnejši v simbiozi z gostoto tega vesolja. V
prejšnji inkarnaciji Elejle, basileja ni pokopal Mešarah. Pravzaprav se
verjetno sploh ni srečal z vladarjem Carstva. Zlomil je magijo zatabov in
tako izenačil moči. Prava poguba za basileo, prikrajšanega za črno magijo
zatabov, je njegov pohlep po neskončnosti. Tvoja primarna naloga ni
rezanje kronane glave v Drugotnosti.«
»Kaj je potem moja naloga? Naj objamem tega basilea, ga napojim in
potem skupaj zapojeva Na planincah?«
Janez suho odvrne:
»Pusti svoj sarkazem.«
387
»In?« kljubovalno nagrbanči čelo.
Janez zlovoljno nadaljuje:
»Bodi potrpežljiv in poslušaj do konca. Mešarah je s svojim
nastopom zgolj pospešil že precej očiten razkroj Elejline zemeljske moči.
Elejla se kmalu po udejanjenju začne razkrajati zaradi notranjih nasprotij v
svoji naravi. Absolutno in neskončno se ne marata, zlasti ne v redkem
vesolju Drugotnosti. Vesoljni car je bil telesno nesmrten, vendar ga je
uničevala življenjska moč razodetega vesolja. Prepričani smo, da je Vesoljni
car padel zaradi svojih lastnih skrajnosti. Mešarah je zgolj preprečil propad
sveta, neizogibne posledice nenadzorovanega Elejlinega propada. S svojim
posegom je povrnil ravnotežje. Celo Elejla je na koncu koncev, skupaj z
dvorom Megšelema, po svoji naravi neuničljiv del Univerzuma. Smrt in
razkrajanje sta del razodevanja večnih gibal. Mešarah samo poskrbi, da
smrt in razkroj ne nadvladata življenja in gradnje. Zato je Mešarah božje
orodje ljubezni, miru in ravnotežja.«
Boris si pomane roke:
»Večji del tega sem prebral, vendar nisem popolnoma prepričan.
Fizični temelj zavesti Čuvajev je v tem svetu, ker si Temni tod domnevno
ne more postreči z živim truplom. Zlo vas zatorej tukaj ne more fizično
pokončati, lahko pa vas začasno ustavi. Je tako?«
Leon prikima. Boris nadaljuje:
»Ampak še vedno ne verjamem v dogmo o neudejanjenju Elejle v
naš svet,« in kljubovalno dvigne brado.
Leon trpko zamrmra:
»Pač ne verjameš.«
Janez ga premeri iz profila.
388
Mogoče je prestar za svojo vlogo. Ves čas ga razžirajo dvomi,
obdaja ga plašč nedoločljive zmede, včasih skoraj zagrinjalo teme. Bo kos
bremenu, ki mu ga je usoda oprtala na hrbet? Časa nam zmanjkuje in
stvari moramo pospešiti. Tisti izbruh energije pred dnevi ni dober znak.
Greta prekine morebitno nadaljevanje debate:
»Čas je za odhod. Še malo piškotov, čaja in debate, pa se nam ne bo
ljubilo zapustiti tega udobja.«
Vsi prikimajo in zapustijo hišo. Zbašejo se v velik enoprostorec.
Kmalu se pripeljejo do Kapucinskega samostana.
Tukaj je torej baza.
Jožef jih nestrpno pričakuje pred stranskim vhodom.
Janez se nasmehne in hoče nekaj reči, a ga škof zaskrbljeno prekine:
»Hitro, hitro. Zdaj ni čas za vljudnostne pozdrave. Nekaj se je
zgodilo. Helga je dvakrat vse preverila. Nobenega dvoma ni v odčitek
energije rašmaobov.«
Vsi prebledijo. Samo Boris ostane precej ravnodušen. Leon se
spogleda z Jožefom:
»Kaj se je zgodilo? Pohitimo!«
Urno sledijo obilni škofovi postavi. Boris še nikoli ni videl Jožefa
tako neobičajno živčnega. Kljub obilnemu telesnemu obsegu je ob naglici
nenavadno živahen in okreten.
389
Nekaj se je moralo zgoditi.
Skozi dvoje vrat pridejo do skrivnega prostora. Boris si urno ogleda s
svečami osvetljen prostor. Opazi preprosto oblikovanje brez vsakršnega
okrasja. Samo na sredini je nekaj dekoracije, pa še ta ima svoj namen.
»To je portal,« zašepeta in Helga nepremično čaka pred to
»dekoracijo«.
V njem se oglasi prisotnost.
Vsa je v objemu napetosti. Zgodilo se je nekaj, kar se najbrž ne bi
smelo. Do sem smrdijo njeni dvomi in predvsem strah.
»Končno,« živčno dvigne pogled in jim namigne. Pospešijo korak.
Boris prvič vidi portal od blizu. Krog je izdelan iz drugačne kamnine kot
okoliška tla. Vidi sledove preproge. Nežno se nasmehne.
Navihano - Tukaj stvari dobesedno pometejo pod preprogo.
Na sredini kroga je nenavadna kovinska plošča. Na vseh štirih
straneh neba so stojala z rašmaobi. Vsak od teh kristalov je drugačne
barve.
Aha! Vsaki strani neba po vilinskih pravilih ustreza določen
mineral, barva, znak in vilinska črka.
Iz razmišljanja ga potegne Helgin nenavadno nestrpen glas:
»Se spomnita tistega izbruha pred dnevi? Takrat, ko je Borisa tako
bolela glava?« Vsi prikimajo. Boris hoče nekaj reči, vendar molči. Namesto
njega se oglasi Leon:
»Nismo pozabili,« in se spogleda z Borisom. Helga z nenavadno
naglico nadaljuje:
»Nekdo je nekaj iz Drugotnosti poslal v naš svet in zatem to vrnil
390
nazaj. Saj vem, sliši se nemogoče, a rašmaobi ne lažejo. Popolnoma se
zanesem na svoje občutke v zvezi s tem,« mračno nadaljuje in vsem
nameni srep pogled, poln velikanske zaskrbljenosti. Še nikoli ji niso gubice
okoli oči tako nemirno trepetale. Leon prebledi in zajeclja:
»To ni, to ni mogoče! To, ...« jecljajoče pihne. Obraz mu okamni v
krču silovitega presenečenja. Namršči čelo in se živčno gladi po bradi. To
počne ob resničnem razburjenju. Ta hip je še posebno razburjen, kajti
slabše novice ni mogoče slišati.
Boris s kotičkom očesa opazuje Leona, ki nikakor ne neha trzajoče
gladiti sveže obrite brade. Ob vsaki omembi Drugotnosti so mu govorili,
kako ne more nič od tam priti sem. Zdaj pa to. V spomin si prikliče
Markove besed izpred dobrega tedna:
»Nobena stvar iz Drugotnosti ne more v naš svet. Še posebej to
velja za živo bitje. Na našo srečo vsa mogočna čarovnija tamkajšnjih bitij
ne zmore proizvesti niti delca energije, potrebne za takšen prenos. Tudi
portala za prenos ni moč zgraditi, saj za kaj takšnega ni kristala ali uroka
z dovoljšno koncentracijo energij.«
Prisotnost postane pozorna. Začuti odmev tujskih energij.
Te energije so se pojavile tudi tisto noč, ko se je komiral tisti lufter.
Zdaj se je po besedah Helge ta morá mogoče uresničila. Običajno
mirna in tiha ženska živčno reče:
»Sledovi energij so neizbrisni. Rašmaobi in tahad so natančno vsrkali
izbruh matrice tujske energije, ki zajamčeno ni od tega sveta,« mrzlično
razlaga in ga predrami iz razmišljanja o vtisih tiste noči. Njen glas je
neobičajno silovit. Še nikoli ni kazala tolikšnega razburjenja. Svoj živi dan
ni govorila tako hitro in energično. Leva veka ji začne drhteti v ritmu
zlogov.
Vsa je iz sebe!
391
Leon se še naprej gladi po bradici in nervozno zakašlja:
»Hm, če je to res, potem smo v grdi kaši. Mogoče je Elejla v tej
inkarnaciji sposoben neposrednega energijskega vpliva na naš svet,« in
mrzlično pribije, »kljub vsemu je možnost kakšne tesnejše in predvsem
nam nevarnejše vezave na naš gosti svet teoretično izključena. Popolnoma
izključena,« besno odkima in glas mu utone v živčni zaskrbljenosti.
Zakašlja in ponovno se živčno gladi po bradi. Helga hladno navrže:
»Vsekakor je nekaj iz Drugotnosti neposredno delovalo na naš svet
in tu pustilo neposredno sled,« in se nemirno spogleda s prisotnimi.
Borisove pozornosti sta izmenično deležna Leon in Helga. Končno se v
trenutku mučne tišine še sam oglasi:
»Čakajte, čakajte, ves čas papagajsko recitirate, kako iz Drugotnosti
v naš svet ni možno ničesar prinesti, zdaj pa to,« in oba premeri z ledeno
resnim pogledom.
Leon si z živčno kretnjo dodeli besedo:
»Naj znova ponovim. Elejla se zaradi osnov svoje nravi utelesi v
bitju Drugotnosti,« in mrzlično odkima, »in ob udejanjenju žrtvi ne pusti
niti kančka svobode. Zgrabi jo in popolnoma zasužnji,« hiti razlagat, a mu
Boris malce grobo skoči v besedo:
»Tega sem se že naposlušal. S tem ničesar ne razložite! Lajnate
svoje znova in znova,« in začuti šepet plašča sile drugega vesolja. Pripre oči
in tiho zaključi:
»Tukaj tega gotovo ne bomo rešili. Zakaj smo že tu?«
Leon ga strogo pogleda. Vmeša se Janez in olajšano odvrne:
»Boris ima prav. Samo čas izgubljamo.«
Leon samo razširi dlani in nemo prikima. Boris se kislo nasmehne.
392
Do zdaj molčeči Jožef si pomane dlani:
»Torej nehajmo filozofirati. Spokajmo že svoje lene riti!«
Do besede pride tudi molčeča Greta:
»Na drugi strani bomo o tej energiji poklepetali z Markom in verjetno
se bo vse razjasnilo. Ob takšnem vdoru v naš svet ima zagotovo
kraljevskega mačka.«
»Tako je!« pritrdi Berta, »raje pojdite in tam nadaljujte to svojo
filozofsko razpravo. Ušesa me že bolijo od ponavljanja enih in istih stvari.«
Boris se hudomušno nasmehne. Res je. Te starine se preveč
ponavljajo in dramatizirajo, čeprav je odgovor oddaljen samo en skokec v
drugo vesolje.
Leon nagrbanči čelo, resno prikima in vstopi v krog na kovinsko
ploščo. Boris mu brez oklevanja sledi in lahkotno zgrabi za vrh toka meča,
skritega pod dolgim sivim poletnim plaščem. Še preden se uspe temeljito
razgledati po dekoraciji portala, začne Leon izgovarjati urok. Sledi mu Boris
in skupaj ponavljata vilinske besede:
»Eš gadar, uleim nir habas, eš gadar, uleim nir habas, ...«
Malce mračen prostor začno bledeti v objemu vse močnejše biserne
avreole. Borisu se v nekem hipu okoli solarnega pleksusa svet obrne naokoli
in znova postavi na pravo mesto. Za hip ga obkrožijo mavrični oblivi.
Zaveda se trenutka, zatem hipno izgubi zavest in se v naslednjem utripu
srca ponovno zave sredi srebrno sijočega kroga.
Sijaj rašmaobov na čudovito oblikovanih stojalih hitro pojenja. To je
torej Drugotnost, Stare Ede, Elem Jered, Mebeab. Kristali sijejo z bisernim
393
sijem zaradi vibracij strun, ki med dvema nihajema v eni sami točki
vzpostavijo zgostitev časa, prostora, energije in gibanja. Zatem točka
preskoči iz enega v drugo vesolje in prenese vse, kar objame super nihaj
bistva konstitucije vesolj. Na robu kroga stoji visokorasla postava. Čeprav
je videti malce drugačen, ni dvoma o identiteti. Marko. Spogleda se z
Leonom, zatem z Borisom in veselo pozdravi:
»Prvopristopnik, dobrodošel v Drugotnosti,« in opazi njegovo
zadrego, »prvega nikoli ne pozabiš!«
Boris si negotovo ogleduje v pest stisnjene prste. Na sebi nima niti
krpice. Vrat še naprej objema verižica z bingljajočim talismanom. Meč in
Knjiga obležita na tleh. Tudi Leon stoji gol v na videz precej mlajšem
telesu. Čeprav je v edamitskem telesu videti drugačen, ga vendar zlahka
prepozna. Vsi trije so v edamistkih telesih, saj so najlažje obvladljiva. O tem
so ga poučili še doma.
Boris se razgleduje. Njegovo čudenje bliskovito pojema. Hitro začuti
domačnost. Z očmi zaobjame prostor in pogled mu zastane na dveh kupih
lepo zloženih oblačil. Marko opazi zadrego in z roko nakaže na večji kup in
se sreča z Borisovim radovednim pogledom:
»To je tvoja tukajšnja uradna obleka. Verjetno imaš okoli prehoda
tja in nazaj vprašanja.« Kislo se nasmehne:
»Zdaj ni čas za klepetanje. Žal.«
Boris nemo prikima. Ima sto vprašanj, ki izzvenijo v vprašujoče
beganje z očmi.
Leon pograbi svojo obleko. Boris mu nemo sledi. Oklevajoče pograbi
svoj kup, ga dvigne in pričakujoče obstane. Marko ga napoti proti lesenim
vratom:
»Tam se oblačimo. V te prostore nimajo vstopa niti najvišji edamitski
svečeniki. Za njih je potovanje s portali Elov čudež in ti prostori so
394
najsvetejša svetinja.«
Komaj izgine za vrati, prostor ponovno zasije. Za njima prihajajo še
drugi.
Vstopi v velik prostor, podoben garderobi s petimi vrati. Stopi skozi
ene od vrat in znajde se v nekakšni kabini. Svetloba prihaja skozi veliko in
lepo oblikovano okno iz mlečnega stekla. To bi po videzu zlahka zamenjal
za garderobo kakšne boljše savne. Vse je skrbno urejeno.
Oblečeni se zberejo pred izhodom kajebida, osrednjega dela
kašmeuga. Zadnji se prikaže Boris. Njemu je prvič in vsak kos oblačila ter
okrasja si natančno ogleduje. Marko se ob pogledu nanj navihano muza:
»Smo že mislili, da te ne bo ven.«
»Te obleke,« odkima, »ne sprašujte me,« zamahne z roko.
Vsi se nasmehnejo, Helga veselo doda:
»Samo enkrat je prvič. Od zdaj naprej imej to za nekaj
vsakodnevnega,« in Leon veselo pristavi:
»Kot tvoj običajni dvoboj s ponedeljkovim jutranjim vstajanjem za v
šolo.«
Boris se plitko nasmehne:
»Vam je lahko reči. Meni ta hip ni najbolj jasno, kaj naj počnem v
tem kostumu. Saj sem kot za cosplay.«
Drugi tokrat niso podobni upokojenskemu debatnemu krožku,
kakršnega je navajen. Telesa, kamor so se vtisnile njihove zavesti, so mlada
in prožna. Vsaj videti so takšna. Leon opazi zadrego in odvrne:
»Samo drži se nas in vse bo OK.«
395
Helga takoj preide na minule dogodke. Stopi do Marka, ga nežno
pocuka za rokav toge:
»Kaj misliš o današnjem izbruhu?«
Marko obstane od začudenja in malce podolgovat obraz se še
podaljša:
»Izbruh? O kakšnem izbruhu govoriš? Kar zaznavam zadnje dni, je
običajni magijski šum ozadja. Izbruh ni beseda, s katero bi to opisal. Kaj
je?«
Helga presenečeno okamni, kot bi pogledala Meduzi v obličje Vsi
obstanejo. Stisne pesti in naredijo :
»Običajni šum? Rašmaobi in tahad so pokazali nekaj čisto drugega.
Podobno je bilo poskusom prenosa materije, mogoče celo kakšnega
mikroba od tukaj k nam.«
Marko jo nežno prime za ramo in ošvrkne druščino:
»Moji občutki glede črne magije so natančni. Zagotavljam vam!
Elejla ni od tukaj ničesar poskušal. Že uspeh s kakšnim neškodljivim
subatomskim delcem, ali podprostorskim elementalom, bi mi zadal
veličastnega pijanskega tigra. Mogoče se rašmaobi in tahad drugače
obnašajo ob udejanjenju Mešaraha. Še nikoli nismo opazovali odziva
portala na Mešarahovo prisotnost. Preveč ste se razburili in po nepotrebnem
špekulirali, kaj je in kaj ni. Glede Elejle ste lahko mirni. Odkar sem tu,
sploh ni čaral niti običajnih urokov,« in se spogleda z Borisom, »kaj šele kaj
drugega.« Hoče nekaj reči, vendar samo molče izdihne. Marko se obrne in
razširi roke:
»Dajte se malo skulirat! Kar se tiče delovanja črne magije, imamo tu
že skoraj dolgočasno običajnost. Portal ni bil kalibriran za Mešarahove
valovne dolžine. Kdaj si čutila tako imenovani izbruh? Po kalibraciji?«
396
Helga s sklonjeno glavo oprezno prikima. Markove ustnice se
razležejo v nasmeh:
»No? Ste videli? To bo to. Lahko vas je vsaj malce sram, ker ob prvi
Borisovi poti čez portal niste pričakovali odziva. Takoj neka zarota,« se
zresni in vsi malce povesijo glave.
Borisa še naprej žre črv dvoma. Tiho reče:
»Mogoče bi se kljub vsemu temu posvetili. Tudi mene je zvijalo,« in
negotovo zaključi, »in mi čreva obračalo.«
Marko se spogleda z Greto in Leonom:
»Boris, tvoji čuti so v tej fazi zelo nenatančni. O tem se bomo
kasneje pomenili. Ni se čaralo od tu, torej končajmo s tem. Čakajo nas
gostitelji.«
Vsi prikimajo. Marko poišče Borisov pogled in tiho reče:
»Raje se posveti tukajšnjim zadevam. Danes boš spoznal nekatere
odličnike Konzulata. Z njimi občuj silno previdno. Tukajšnje zadeve niso
čisto premočrtne. Zaradi vsega tega boš moral na svoji poti spoznavanja
tukajšnjega sveta preskočiti kar nekaj stopnic.«
Greta resno doda:
»Ravno zaradi teh nejasnosti, če jim lahko tako rečem, že nekaj časa
nismo obiskali glavnega mesta s smešnim imenom Diateja. Zdaj smo v
Maradohu, sedežu admiralitete in vojnega konzula. Tu je pomemben
legijski štab in že nekaj časa naša tukajšnja baza. Kasneje ti bodo razložili
položaj v Konzulatu in pridruženih deželah. Natančneje boš spoznal
tukajšnje razmere in si tako ustvaril lastno sliko položaja. Dogodki nas
priganjajo, zato boš deležen zgolj brzinskega brifinga.«
Helga z roko pokaže proti velikim vratom:
397
»Res je skrajni čas za premikovec. Zunaj nas verjetno že kar
nestrpno čakajo. Nevljudno je gostitelje predolgo puščati pred lastnimi
vrati.«
Boris še kar razmišlja o izbruhih, overdoziranju, Helginih besedah in
reakciji pred odhodom in maloprejšnjih Markovih mislih. Prisotnost
mrzlično povezuje niti živahnega miselnega žuborenja. Vihranje prepleta
različnih misli se zlije v obliko enega samega miselnega bliska - Nobenega
iskanja Elejle ne bo. Elejla je ...
Helga prekine razsvetljujočo misel. Prisotnost se razblini. Postavi se
pred njim, ga z rokami trdno prime za rame in ga prečeše s strogim
pogledom:
»Naj preverim, ali je vse na svojem mestu. Prvič moraš biti kot iz
škatlice,« in bolj zase mrmra, »čelada lepo stoji na glavi. Na verižni srajci
imaš vtisnjeno zlato silhueto zmaja z razprtimi krili. Upam, da te pri hlačah
ne moti to kovinsko tkanje. Na srečo je iz aurila. Pas si dobro zategnil,
tako boš udobneje nosil tok z Zamad Fegrillom. Sandali so za letni čas in
pokrajino dovolj udobna obutev.«
Čuti blagost tukajšnjega podnebja. Vonja aromatične rastline. Malce
ga spominja na prijazno mehkobo Jadrana. Zakorakajo proti velikim
vratom.
Vrata se neslišno odprejo, ogrinjalo modre barve z zlatim zmajem,
simbolom starocesarske vladarske moči, elegantno zaplapola in znajdejo se
v veliki dvorani. Boris prvič zagleda Edamite, pravzaprav edamitske
svečenike. Odeti so v ohlapne snežno bele kute. Obrazov sploh ni videti
pod velikimi kapucami. Do njihovega prihoda so tiho kramljali, a zdaj zvok
njihove govorice popolnoma potihne. Z drobnim poklonom namenijo
prišlekom vso pozornost. Prepovedana vrata se znova zaprejo. V soj
sončne svetlobe najprej vstopijo Greta, Helga, Leon, Jožef in Janez. Tik za
njimi pa še Marko in Boris. Za hip obstanejo.
Tudi edamiti čakajo. Marko sune Borisa:
398
»Greva naprej. Naj te vidijo. Molči, dokler ti ne namignem, da
govori.«
Boris prikima in stopita proti njim. Tedaj v ospredje zbranega
svečeništva prerine v togo odet mož, pokrit s tiaro. Dvigne roko in svečano
spregovori:
»Lagamej, hadeš sor mebeab šelam, sajaleh!«
Marko dvigne roko:
»Sajaleh leceoh kašamoug!«
Vsi se priklonijo in pozdravijo novega prišleka iz Onostranstva.
Čeprav jezika še ni slišal, natanko prepozna njihove besede. Pozdravijo ga z
besedami:
»Aladali lagamej! Aladali!«
Med svečanim mimohodom se svečeniki znova rutinirano priklonijo.
»Zakaj se priklanjajo?«
Marko ga tiho poduči:
»Boris, tukaj nisi navaden človek, oziroma edamit, temveč utelešenje
legend. Že preko dva tisoč let si del njihovih mitov in religije. Upam vsaj, da
si pozorno poslušal Berto in si zapomnil nekatere pomembne osnove
tukajšnjega življenja. Časa za učenje je zmanjkalo.«
Z živahnim pogledom spretno preišče ves izredno prostoren in zračen
prostor.
Svečeniki jima sklonjenih glav molče sledijo.
Edamite si z zanimanjem ogleduje. Vsaj na prvi pogled so po rasti
malce višji od povprečnega človeka. Zatem se čudi v antičnem stilu
399
urejenem prostoru.
Saj sem v scenografiji antičnega spektakla.
Žal je scenarij drame, kamor ga je posrkal nedoumljivi tok usode,
krutejši od pocukranih sodobnih filmov.
Marko nakaže Borisu pot proti velikemu stebrišču pred mogočnimi
vrati. Obliva jih poživljajoča, med mogočnimi stebri poplesujoča svetloba.
Boris se ne more odtrgati od minulih dogodkov.
Mogoče bi bilo koristneje, da se posvetim tistemu izbruhu in
nenavadnemu overdoziranju. Nekaj je, kar se mi izogiba. Ves čas imam
pred očmi, a se mi izmika. Kaj?
Boris tiho vpraša:
»Kaj sploh pomeni moja vloga?«
»Za zadaj boš v živo spoznal tukajšnjo družbo, pomembneže in
seveda trenutno stanje. To sicer ni rožnato, a vendarle. Čeprav še nekaj let
ne boš pripravljen za svoje naloge, moraš nekako začeti. Formalno si
Lagamej primus, najvišji njihove panteistične religije. Kot že veš, ne boš
začel v prestolnici, temveč tukaj, na jugu.«
Boris zlovoljno pihne:
»Torej je tisto glede Vilinov točno. Je tako?«
Marko ne odgovori na vprašanja, temveč reče:
»Vojni konzul si je tod uredil svoje domovanje in čaka na tvoj
prihod. Tukajšnji pregovor pravi, kdor vlada vojski, vlada kraljestvu.«
Dvigne obrvi in zlovoljno zamrmra:
»Hm, povsod naletim na politična preseravanja.«
400
Marko pozorno opazuje Borisove reakcije. Od tega je odvisno, kako
bo sposoben soočenja s svojo nalogo.
Boris po nekaj trenutkih enakomernega sestopanja po velikanskem
stopnišču globoko vdihne:
»Politika je povsod enako pokvarjena vlačuga,« in ustnice stisne v
plitek, ironičen nasmeh.
»Vse kar moraš, boš izvedel v konzulovi rezidenci,« prišepne Marko
in mu nakaže smer proti vratom.
V obraze jim udari toplo sonce z vonjem po morju. Ob klofuti žarke
sončne bleščave si za hip zakrije oči in znajdejo se na še enem velikem
stopnišču. Tukaj očitno radi hodijo po stopnicah. Na vsakih nekaj stopnic
so ploščadi s po dvema vojakoma. Vsak ima v rokah dolgo kopje. Pod
modrikasto bleščečo konico je rdeča trikotna zastavica z zlato izvezenim
zmajem. Leon opazi Borisovo opazovanje vojakov. Nežno ga potreplja po
ramenu in tiho prišepne:
»To so alarejski elešeji. V sklopu alarejske manipule je še centurija
fedajin nenaui elešeh, po domače Smrtna straža. Kmalu jih boš spoznal,
saj bodo tvoja tukajšnja nevidna senca, ki ji ne boš mogel ubežati.«
Boris malce osuplo:
»V živo je vse drugače kot iz ust nekoga v po vaniliji dišeči starinski
sobi sredi zaspanega mesteca,« in usta se mu razširijo v nasmeh. V spomin
si prikliče vaniljeve rogljiče. Kar topili so se v ustih med Bertino razlago o
Alarejcih. Ves čas razlaganja je elegantno držala čajno skodelico in občasno
srknila svoj nepozabni čaj.
Dolgo stopnišče od svetišča na vzpetini se izteče v velik polkrožni trg,
stičišče petih širokih avenij. Stavbe se višajo od trga proti robu mesta in
tako tvorijo nekakšen amfiteater. Slog gradnje je neizbrisno podoben
401
mešanici starorimskega in staroegipčanskega. V oči takoj zbode strogo in
funkcionalnosti prirejeno načrtovanje. Na jugu se razprostira morje velikega
Maradoškega zaliva. Na zlato lesketajoči površini se pozibavajo velike
petjambornice. Spremlja jih krdelo manjših enojambornic. Tik ob
pristanišču se bohoti velika kamnita trdnjava. Izstopa njena popolnoma
kvadratna oblika z osmimi enakimi stolpi. Na vsakem stolpu vihra
velikanska zastava. Ob njeni mrakobni postavi se v zaprti in urejeni laguni v
vrstah pozibava množica popolnoma enakih trijambornih vojnih jadrnic.
Tudi njihova oblika izdaja, kot vse tukaj, vseprisoten čut za uporabno
estetiko. Vse v tem mestu sledi izjemnemu praktičnemu skladu. Nikjer ni
opaziti zmešnjave, prisotne v domačih mestih.
Ti ljudje, ali karkoli so že, ne poznajo tehnologije v našem pomenu
besede, a so pri svojih podvigih neverjetno učinkoviti.
Čez čas komentira tukajšnji smisel za urejeno in silno praktično
geometrijo:
»Vse je tako urejeno. Povsod čiste linije.«
Marko tiho pripomni:
»Mesto je pravzaprav precej mlada kolonija, saj je pred tremi leti
praznovalo petdesetletnico začetka gradnje trdnjave XX. legije Unukh.
Zlasti zadnjih dvajset let se hitro širi proti zahodu. Vaba za naseljence je
udobje odprtega prostora in blage klime. Pred nekaj leti je mesto dobilo na
pomenu s selitvijo vojnega konzula iz Diateje. V bližini je trenutno še pet
legij.«
»Koliko vojakov ima? Imajo vse legije imena?« zvedavo vpraša.
Marko mu razloži:
»Vse legije imajo imena. Legija Unukh je sestavljena iz petih kohort
poklicne vojske in gardne kohorte, del nje je alarejska manipula elešejev s
402
centurijo fedajinov, namenjenih tvoji osebni straži. Skupaj je to dvanajst
tisoč lemikov, kot tukaj rečejo poklicnim vojakom. Vsaka legija ima ime,
legijsko znamenje, lamej, legijski prapor, mazak, pet legatov, odgovornih za
vse, kar legija potrebuje in poveljujočega mahiba, nekakšnega generala
plemenitega porekla. Vse boš pravočasno izvedel.«
Svečeniki jim molče sledijo. Z ničimer ne kažejo zanimanja za
pogovor prišlekov. Za njih so ti ljudje v edamitskih lupinah od Boga
navdihnjeni labeu, nesmrtni čarovniki iz Onostranstva. Edamitom zaradi
njih pripada vloga izvoljenega ljudstva. El se je obrnil nanje in zato jih čaka
življenje v sijaju božje luči.
Leon tiho reče:
»Svečeništvo te priznava za vrhovnega svečenika in kralja vseh
svetišč, čeprav to ni noben uradni naslov. Kljub veličastnim nazivom nimaš
nobene resnično uporabne moči. Vse, kar imaš, je neformalna avtoriteta. Z
njo boš moral postoriti vse drugo. Z njo boš moral nekoč poseči v realni
svet. Ta trenutek še ni blizu, zato spoznavaj ta svet in odnose v njem.
Vsako novo spoznanje bo dobrodošlo. Ne vemo, koliko časa še imamo,
zato ga izkoristi.«
Boris hoče nekaj vprašati, a raje molči. Prisotnost ostaja potuhnjena.
Samo nakladanje in nič drugega. Tukaj sem torej nekakšen župnik.
Kaj naj s tem? Bo sovražnika premagala zmes očenaša in zdravamarije?
Trg je skoraj prazen. Vojaki naredijo polkrog za prihajajočo skupino.
Boris opazi v lahka rjava oblačila oblečene vojake s kratkimi meči in palico,
pripeto za pas. Glavo jim pokriva čepica z zataknjenim peresom:
»Kdo so tile?« pokaže na najbližjega moža. Leon odvrne:
»To so pahadi, ekvivalent naši policiji. Ime izhaja iz stare
Pogovorščine in pomeni redar. Ti so edini delujoč ostanek nekdanjega
Svetovnega cesarstva. Pero je namreč simbol cesarjeve pravičnosti. Njihova
403
vloga je izključno redarska. Organizirani so v tercije, decime, rekope in
centurije. Večjih enot ni, saj so nepotrebne. Maradoh ima recimo centurijo
pahadov,« se nasmehne.
Lemiki se postavijo v strumno držo. Boris se počasi premika.
Poskuša si nadeti svečano držo. Mogočna pročelja so popolnoma nova in
nekatera še niso čisto dokončana.
Koraki odmevajo po tlakovanih tleh velikanskega trga. Ozre se nazaj.
Daleč na vrhu širokega stopnišča stoji veličastna zgradba, osrednji mestni
tempelj. Marko ga nežno prime za podlahet in potisne naprej. Borisovo
zvedavo obračanje glave je videti malce neugledno. Namenjeni so proti
široki cesti. Ob njej narašča vrvež prihajajoče množice. Mnogi želijo osebno
pričakati napovedanega lagamej prima iz Onostranstva. Elešeji strumno
stojijo na robovih ceste. Visoko v zraku plapolajo rdeče trikotne zastave,
nataknjene na koncih dolgih sulic. Nosijo jih med pričakovanjem
pomembnih osebnosti. V bele kute odetim svečenikom se pridruži skupina v
črnino oblečenih lemikov z zlatimi oklepi. Obraze skrivajo pod kapucami,
okrašenimi z zlatimi stiliziranimi zmaji. Boris neopazno vpraša:
»Kdo so tile? So to fedajini?«
Marko šepetaje prikima:
»Zdaj so v svečanih paradnih uniformah. Drugače so funkcionalneje
opremljeni,« in oprezno doda, »moj prednik jih je uvedel pred
sedemdesetimi leti. Ko smo že pri njem. On je oče sodobne Dilualske
ureditve z uvedbo stanovskega senata. Tako je elegantno omejil moč precej
težavnega dilualskega dednega plemstva. Hkrati je omejil senatni nadzor
nad vojsko z delitvijo oblasti med vojnega in državnega konzula. Vojni
konzul je dobil precej samostojnosti pri izvajanju vojaškega programa.
Konzulat je mimogrede še formalno prekinil z davno izginulim Svetovnim
cesarstvom. Nekdo je pač moral najti pravno podlago za ukinitev rituala
petdnevnega čakanja na odločitve neobstoječega cesarskega guvernerja. Ob
koncu svoje precej neposredne vladavine je pospešil do takrat precej
ležerno pridruževanje drugih vojvodstev Zahoda. Za kaj več je žal zapustil
404
svet bivanja.«
Boris pripomni:
»Moral je biti kar pomemben mož.«
Marko prikima.
Helga prekine neformalno kramljanje:
»Da ne pozabiš, izbrati si moraš tukajšnje ime.«
»Brez skrbi,« odvrne in se posveti Marku, »zanima me, zakaj recimo
ti nimaš takšne moči delanja sprememb? Ravno zdaj potrebujemo nekoga z
avtoriteto. Manj mencanja in več akcije,« in si znova obriše srage polzečega
potu. Marko se zresni, nagrbanči čelo in trdo odvrne:
»Razmišljanje o še več avtoritete je nevarno. Meja med
učinkovitostjo in tiranijo je silno tanka. Glede tega sem precej previden.
Časi so čisto drugačni. V tej zmešnjavi moramo delovati precej bolj
taktno.«
Boris vskoči:
»Vilini.«
Marko prikima:
»Naše formalne funkcije so duhovniške, brez posvetnih moči. Ne
smemo preveč drezati v mlado, še ne dokončno uveljavljeno ureditev.
Plemstvo je novo ureditev sprejelo s stisnjenimi zobmi. Vse skupaj sovpada
s povečano vilinsko prisotnostjo na dilualskih dvorih.«
Vskoči Helga s plitkim nasmehom:
»Včasih so senat volili samo državljani plemenitega porekla. Danes je
drugače. Senat volijo vsi državljani. To so vsi Edamiti, rojeni znotraj mej
405
Konzulata. Žal še ni dokončno urejeno za Edamite, rojene v vojvodstvih, ki
še niso čisto del Diluala. Mogoče je to dobro, saj konzul in senat izven
prvotnega Diluala nimata neposredne oblasti. Vilini se vtikajo samo v Dilual,
kajti njihovih glavni interesov je nadzor nad rudniki aurila. Preko državnega
konzula in senata ovirajo vojne napore, ker želijo mir na Viharnem gorstvu.
Mi malce izkoriščamo držo lokalnega plemstva, saj rado kljubuje malce
arogantnemu dilualskemu plemstvu.«
»Viharno gorstvo,« vzdihne. Spomni se svojih sanj, obdarovanih z
nenadzorovanim izletom v ta svet. Znova začuti prisotnost. Stisne zobe in
resno doda:
»Hitro bom poskrbel za svet izven Diluala,« in jo prestreli s srepim
pogledom, »ne moremo živeti v razkošju razcepljenosti za hrbtom. Tudi
Vilinom se bom moral v pravem trenutku ustrezno posvetiti. Kakšen je ta
Aecij?« razširi oči, ki nenavadno zasijejo. Marka prešine.
To je torej drugi Boris, lagamej primus!
Zamahne z roko:
»Vojni konzul nam je naklonjen. Žal se njegov mandat izteka in čez
pol leta bo senat izvolil nekoga manj obremenjujočega za davčno zakladnico
in predvsem pokornejšega vilinskim željam.«
Boris vskoči v besedo:
»Saj tukaj ni nič drugače od našega sveta. Vedno gre za boj za vpliv
in oblast. Smrtni ali nesmrtni, vsi so enake politične kurbe.«
Marko tiho nadaljuje:
»Vilini poskušajo ustaviti naše napore s sladkimi besedami,
podkupovanjem in tudi magijo. Ne želijo sprememb. Obdani so s tistimi
bleščečimi zidovi in na svojih mejah skušajo obdržati obstoječe stanje. Naši
napori za njih predstavljajo nesprejemljive spremembe. Hočejo nemoten in
406
vse večji dotok aurila.«
Boris vsem nameni srep pogled in ledeno odvrne:
»Torej imam manj kot pol leta časa.«
Marko se nasmehne.
Fant hitro kaže poteze odločnosti, in se zresni – Je to dobro ali
slabo?
Greta skoraj šepetaje doda:
»Samo previdno. To so pravi edamiti in pravi vilini.«
Boris se preda navalu misli nekakšne drugačne, neobičajne
prisotnosti. Tako medene v naklepu, tako odločne pri odzivu:
»Vilini se bojijo. Strah preveva njihova večna telesa. Strah je zastava
šibkosti. To bom izkoristil,« in se sreča z Gretinim vprašujočim pogledom.
Marko oba ošine s sledjo nasmeška.
Na sredini trga jim naproti pride skupina v rdeča ogrinjala zavitih
mož, petnajst legijskih muzukov z mazaki. Samo mož na sredini ima
namesto rdečega modro ogrinjalo. Marko mu prišepne:
»Tisti v modrem je Aecij. Z njim skrajno spoštljivo.«
Boris ga hitro ošine s preiskujočim pogledom. Mož mu je takoj všeč.
Na njem je nekaj naravno plemenitega.
Večinoma svetle lase pokrivajo zlate čelade z modrimi perjanicami.
Vsi imajo trup zaščiten z zlatim oklepom. Na prsnem delu se v žarki sončni
svetlobi blešči rdeč zmaj. Samo Aecij ima popolnoma bel oklep z vtisnjenim
modrim zmajem z rumeno krono. Pasovi in nožnice s kratkimi meči so
prave umetnine kovaške obrti.
407
»Kaj se bo zgodilo? Kaj naj storim?« tiho vpraša in Marko mu
zaskrbljeno zašepeta na uho:
»Ne vem. Tega ni v programu, verjetno je Aecij pripravil na svojo
roko. Pozdraviti bi te moral samo z najbližjimi mahibi. A tile za njim so
muzuki skoraj vseh bojnih legij. Samo občutkom se prepusti in vse bo
OK.«
»Dobro,« odvrne.
Boris obstane in vsi za njim. Dvigne roko in Smrtna straža steče
naprej in ustvari koridor. Aecij dvigne zlato žezlo in skozi hitro nastali
koridor stopi proti Borisu. Marko prišepne:
»V roki ima staro vladarsko žezlo. Res ne vem, kaj se dogaja.
Priporočam ti, da to blagosloviš.«
Boris skomigne z rameni:
»Hm, nekaj podobnega smo v krutejših časih poznali tudi pri nas.
Blagoslavljanje orožja je malce neokusno početje,« skomigne z rameni in
vzdihne, »a tudi to bom preživel. Vse za ljubi mir v hiši.«
Marko nestrpno odvrne:
»Ne dlakocepi. Tukaj je drugače. Ne gre za blagoslavljanje orožja,
temveč za moralno in duhovno privrženost skupnim naporom. Zdaj mi ni
do razprave o moralnih zadržkih. Pusti jih na domačem tahadu.«
»Dobro,« prikima, ko začuti Markovo nestrpnost in se trudi postaviti
v kar najbolj svečano držo. Plemič počasi koraka proti njemu. Deset
korakov za njim mu sledi zastavonoša. Visoko v zrak drži drog z zastavo
rdeče barve in zlatim zmajem s krono. Pod zmajem je zapis v vilinščini:
»Seadir et'Malawad«, kar pomeni Čast in Čistost.
408
Čas se skoraj ustavi. Koraki nenaravno odmevajo. Svečana grobna
tišina prekrije trg in vse okoli njega. Aecij spregovori z globokim glasom v
obredni vilinščini:
»Tahog, le ed jagez tabapet tehou aladali itir badelog, (Vzvišeni, v
tem hudem času prejmite pozdrave od ponižnega služabnika)« in poklekne
na eno koleno, skloni glavo in iztegni roki z zlatim žezlom:
»Jidis eoc taod vet tatep ašuh takej bel teid boglah leo škazah en
jahulon jablet boglah mabej pah cegšoc kleih. Aecij Palanis vet madeji
Palanis at ver teid. (Sprejmite to breme in mi dovolite čast. Naj vam
služim, kot moja skromna hiša služi Zahodu že mnogo stoletij. Aecij
Palanis in plemenita družina Palanis je z vami.)«
Molk se zareže v tišino. Boris preseneti z brezhibno visoko vilinščino:
»Tatilam, Aliadah Hamal, jidis eoc en tekej vet berek orat en
bagala. Nandi en timor tabapet. Le voec tabapet rezigac ligor tubem
ušak lek tekej vet madgei Edamit. Lek celes le en bagala Eli. (Jaz,
Aliadah Hamal, sprejemam to čast in blagoslavljam tvojo službo.
Prihajajo težki časi. V teh časih grožnje naši svobodi potrebujemo vse
častne in plemenite Edamite. Vsi smo v službi Večnemu),« tiho zaključi,
vzame žezlo in potegne meč. Dvigne ga v zrak in auril zasije zaradi uroka
blagoslova. Z njim se dotakne najprej levega, zatem desnega ramena in ga
vrne v tok. Plemič vstane in Boris mu ponudi roko. Rokujeta se in
podrobneje si ogleda konzula. V sinjih očeh se zrcali navajenost ukazovanja
in odločanja o pomembnih rečeh. Visoki plemič je od mladih nog vzgajan za
vladanje in vodenje.
Skupaj stopita do drugih. Malce ga moti ta zategnjen protokol. To bo
moral malce razrahljati, saj se vsi držijo, kot bi imeli kol namesto
hrbtenice.
Stopita pred legijske muzuke. Aecij muzukom nameni kratek poklon
in svečano zakliče:
409
»Vzvišeni, blagoslovite mazake legij, sprejmite jih v službo za našo
sveto stvar. Njihova jeklena pest naj bo udarna pest vaše modrosti!«
Strumno poravnani muzuki spustijo proti tlom bogato okrašene
prapore z grbi legij na vrhu. Boris znova potegne meč, ki zažari. Z njim se
dotakne vsakega znamenja posebej:
»Seadir et'Jeah hasadin!« Aecij ob vsakem blagoslovu prikima in
poljubi vrh znamenja.
»Vzvišeni, teh petnajst bojnih legij se je zavezalo vaši službi,«
zaključi obred Aecij in se voščeno nasmehne: »Od zdaj najprej ste z njimi
povezani z nezlomljivo zavezo časti. Šle bodo tja, kamor jim ukaže vaša
blagoslovljena volja.«
Takrat v spremstvu bojnih dvokolesnih vozov pripeljejo veličastne
kočije.
Marko ga tiho pocuka za rokav in živčno poplesava z očmi:
»Tole se je zgodilo mimo našega védenja in volje. Se ti sploh,« a ga
Boris nič kaj nežno prekine:
»Dobro vem, kaj se je zgodilo! Aecij je v moje roke legalno predal tri
četrtine legij. Prešli smo od duhovne na posvetno oblast. Včasih je ob
odpovedi lepe besede potrebna pest na gobec.«
Marko živčno nadaljuje:
»To so sami plemiči. Veš, z njimi,« a Boris znova prekine njegovo
negotovo pripovedovanje:
»Ne skrbite, kako se bom znašel,« in z očmi ošvrkne še preostale
Čuvaje. Ti se samo spogledujejo in molčijo. Najbrž še nimajo ideje, kako
reagirati na Aecijevo gesto. Boris razmišlja o petih legijah, ki niso sledile
Aecijevi pobudi.
410
Najpomembnejše vprašanje je tistih pet legij.
Boris skomigne z rameni in vstopi v kočijo za deset ljudi. Sledijo mu
Čuvaji, na koncu se vkrca še Aecij in sede naproti Borisa, ki čez nekaj
trenutkov prekine kopreno nadležne napetosti:
»Kje je ostalih pet legij? Kaj je z njimi?«
Plemeniti mož se nasmehne:
»Tahog, očitno ste mojster postavljanja pravih vprašanj. Mahibi
tistih legij se ne strinjajo z našim načinom vodenja obrambnih naporov.
Oprostite mi, ker nad Domovinsko skupino na severu nimam potrebnega
nadzora. To je moj neuspeh. Jaz sem kriv. Nisem uspel pridobiti nadzora
nad imenovanjem njihovih mahibov in legatov.«
Boris prikima, se blago nasmehne in odločno doda:
»Ne krivite se za neposlušnost tistih, ki jih niste sami imenovali.
Vsekakor bo treba prej ali slej tudi legije domačega Diluala spraviti pod
pisarno vojnega konzula. Kmalu se bom posvetil tem mahibom in predvsem
načinu njihovega imenovanja,« in vzdihne, »ter tudi političnemu položaju v
senatu in ostalih deželah Zahoda. Hitro moram dobiti sliko dejanskega
stanja. Šele potem bova lahko ukrepala.«
Aecij prikima in tiho odvrne:
»Hvala.«
Marka prešine.
Boris že zdaj zna spretno obvladovati položaj. Izredno hitro se
prilagaja tukajšnjemu načinu življenja in razmišljanja. Upam, da je to
dobro in ne bo ušel izpod nadzora. Nikakor ne potrebujemo samovoljnega
in nepredvidljivega Mešaraha. Avtoritete ne sme pretopiti v avtoritarnost.
411
Državni konzul Diluala Kleos Janius rad posluje z vilini. Dokler
obilno podpirajo njemu zvesto plemstvo, je zadovoljen s potjo karavan
rudnine proti severu.
Na prostrani terasi konzularne palače položi s salom obteženo telo na
udoben fotelj pod velikanskim baldahinom. Vilinom je dovolil kar pod njim
postaviti portal. V vročih dneh je lahko tudi tukaj, precej severno, kar
zoprna sopara.
Vilina se pojavita v svetlobnem stebru, se spogledata in sedeta na
preprosta sedeža naproti konzula. Kleos hoče pokazati, kdo je alfa samec
Diluala. Vilina se znova spogledata. Konzul jima prikima:
»Olead,« in usmeri oči v sivolasega vilina s snežno belimi obrvmi.
Hip zatem se zagleda še v drugega z nenavadno temnimi obrvmi:
»Kefrin! Draga prijatelja, kaj vaju je prineslo v moje dvore? Današnji
dan ni preveč prijazen za ljubitelje debele snežne odeje.«
Olead naredi šobo:
»Spoštovani konzul, tukaj sem zaradi poslovnih težav.«
»Kakšnih?« je pozoren konzul in položi roke na mogočen trebuh.
Vilin suho zabrusi:
»Vaš kolega Aecij postaja vse večje breme našim poslovnim
interesom. Kraljestva so življenjsko odvisna od dobav. Od tega ste
posledično tudi vi odvisni. Brez naše radodarne podpore bi se vaša modra
vladavina hitro končala.«
Konzul razširi debele roke, si ogleda oba resnobna vilina in se
nasmehne:
412
»V čem vas ogroža? Zakaj bi lahko kratkovečni smrtnik ogrožal
modrost nesmrtnih? Kako lahko večnost ogrozi enodnevni mrčes?«
Olead se spogleda s Kefrinom in nič kaj tankočutno pristavi:
»S svojimi vse intenzivnejšimi vojnimi pripravami nad vašo
vladavino kliče nepredvidljive dogodke. Te priprave so zlasti v zadnjem
letu, kako naj rečem, nenavadno obsežne.«
Konzul se znova nasmehne:
»Malce natančneje me razsvetlite!«
Vilina se znova spogledata in do zdaj molčeči Kefrin spregovori s
počenim glasom:
»Zahod se spreminja v velikansko vojno taborišče. Ne vem, čemu
Aeciju služi toliko medrej, oziroma legij, kot jim tukaj pravite? Ko sem že
pri tem, čemu Dilual potrebuje vojne flote? Proti komu jih misli uporabiti?
Proti nam? Mogoče proti škratom ali divjakom?«
Kleos se pogladi po redkih laseh, zgrabi čašo vina, jo na dušek spije
in veselo premeri oba mrka gosta:
»Draga prijatelja, gotovo sta se šalila z omembo vaših veličastnih
kraljestev,« in se glasno zakrohota. Tudi vilinoma se ustnice razširijo v kisel
nasmešek. Konzul se zresni:
»Vidva sta doživela zgodovino, ki je zame,« z očmi zaplava po
nebesni modrini, »samo zgodovina. Ko je Svetovno cesarstvo pred dvema
tisočletjema dokončno umrlo, smo to izvedeli šele takrat, ko nihče ni prišel
po letni davek. Potem ni bilo nobenega kurirja, nobene ladje in seveda
nobene karavane. Minilo je leto, drugo, letni davek smo predajali
guvernerju, zastopniku cesarstva. In kaj je ta počel z njim? V imenu cesarja
je zgradil razkošno palačo.«
413
Olead prekine konzulovo pripoved:
»Ne vem, kaj mi želite povedati? Zgodovino sem, kot ste dejali,
osebno doživel, tudi njen najbolj tragični del.«
S konzulovega obraza izgine vsa dobrodušnost:
»Hočem vam dopovedati sledeče! Edamiti smo zvesti dogovorom in
se, ne glede na okoliščine, držimo sklenjenih pogodb! Formalno smo
institucijo guvernerja ukinili šele pred pol stoletja, ko so sveti ljudje iz
Onostranstva v šegmeji našli legalno možnost in jo primerno utemeljili z
veljavnimi patenti. Oni nas zadnjih petnajst let ...«
Stavka ne konča. Olead mu grobo skoči v besedo:
»Da, oni vas usmerjajo v te neumne vojaške igre in vam pomagajo
pri združevanju celotnega Zahoda pod eno, Dilualsko zastavo. Oni so v tem
kratkem poldrugem desetletju storili to, kar ste vi poskušali stoletja od smrti
cesarstva.«
Tudi konzul postane malce manj vljuden:
»Gospoda, najbrž tudi pri vas ni vljudno skakati v tujo besedo!
Vojsko gradimo za primer konca večne nevihta nad Viharnim gorstvom.
Kdor je izrekel urok za stvaritev tega neprehodnega viharnega zastora, ta ga
lahko tudi ukine. Glavni čarovnik Onostranstva je celo omenil to možnost
že v nadležno bližnji prihodnosti.«
Vilina se spogledata. Kefrin se pogladi po gladki bradi:
»Ti smrtniki iz Onostranstva, ali od koder so že, ne prinašajo nič
dobrega. Glede njihovega vpletanja vam svetujem previdnost. Za zdaj se
posvečajo južnim deželam, zato nas še ne zanimajo. Zadnje čase se na
vzhodu marsikaj dogaja. Čeprav je naš zid neprebojen, ni nobena
previdnost odveč.«
414
Konzul se nasloni v mehko naslonjalo, ležerno položi roke na obilen
trebuh in se nasmehne:
»Plemenita tegešaza, po nepotrebnem si delata odvečne skrbi.
Državni konzul, to sem jaz, ima polno oblast nad Dilualom in kvarti. Vaši
interesi so popolnoma varni. Kljub vsemu bom, vam na ljubo, malce
pritisnil in upočasnil Aecijeve napore. Najbrž je svojo vlogo prevzel s
preveč navdušenja.«
Vilina se spogledata in prikimata.
415
416
417
19. Skozi vilinsko trdnjavo
Skupinica konjenikov se vztrajno vzpenja proti visokemu prelazu,
edinemu prehodu med človeškimi deželami in Vilini, zahodno od Argaške
tesni. Ta edini prehod seka neprehodno Valgarsko višavje na dva dela.
Kmalu se pojavijo prve zaplate snega. Gozd nadomesti nizko ruševje.
Sprva obširne planjave teh nizkih iglavcev se z višino in bližino vilinske
čarovnije razredčijo na posamezne grmičke. Sredi praznine kljubujejo
ostremu severnemu vetru. Pokrajina je turobno zapuščena, odeta v odtenke
sive, barve odmiranja. Nikjer nobenega svežega rastja. Večji del leta tod
vlada ledena zima vilinskega besa. Samo kratek čas pihajo topli vetrovi in
uspejo ogreti od strašne jeze pomrznjeno zemljo. Zdaj ni ta optimistični
pomladni čas. Prihaja zima, zaznamovana z ledenimi vetrovi in debelo
snežno odejo. Še kakšen mogos in prelaz bo popolnoma neprehoden. Sveže
zapadel sneg je dodal ožaloščeni deželi vsaj ščepec svežine. Gibanje
drobnih snežink razbija togotno nepremičnost. Eldar glasno komentira:
»Letos bo zima hitra.«
Pravzaprav skoraj kriči, saj besede neusmiljeno odnaša močan ledeni
severni veter. Arcus samo nemo prikima in se še tesneje stisne v pobeljena
oblačila. Hana občasno do kosti zbode leden nož vztrajnega vetra. V sebi
poje hvalo Gozdarjem za ta silno praktična oblačila. V svoji uglednejši
opravi bi trpeče zmrzoval. Po tej vijugasti, vse bolj zasneženi stezi, je do
vrha prelaza še kar precej glodanja trpečih metrov. Vršace okoli zgolj sluti,
saj jih nepredirna megla ščiti pred pogledi popotnikov. Za hip ga objame
misel na nevidno zarezo prelaza z ledeno trdnjavo Zidu. Ozre se nazaj. Med
meglicami se kaže zelenje njegove domače dežele. Čeprav za njimi ni niti
dan poti, se mu zdi že cela večnost, odkar so šli mimo zadnjega zelenega
drevesa. Potovali so z največjo hitrostjo, kakršno pač zmorejo konji v teh
razmerah. Eldar gromko prekine tuljenje vetra:
418
»Hm, morali bomo prenočiti. Kmalu bomo pri zaklonišču.«
Arcus utrujeno prikima:
»V lepših dnevih je bila cesarska postaja namenjena hitrim kurirjem
med cesarjem človeštva in kralji Vilinov. To so bili lepi časi pred nastopom
temne ere basilea,« in otožno zaključi, »ko je Tema utrnila Luč.«
Eldar pribije:
»Raje reci, preden je zakrila za okopi brlečo vilinsko luč. Človeštvo
se je na koncu ubranilo in z božjo pomočjo raztrgalo kopreno Teme. Vilini
so po svoji volji ostali ujetniki svoje bolečine.«
Arcus odkima:
»Raztrgalo ja, ne pa odstranilo. Tema Elejle ponovno vstaja,
strašnejša kot kdajkoli. Na svojo smolo smo mi razbiti zaradi neumnih
zamer. Mogoče je ta pot jalovo mrtvo upanje, izguba dragocenega časa. Še
ena od veščih prevar te Božanske osebnosti. Če samo pomislim, kje vse bi
zdaj moral biti,« in veter odščipne njegove besede. Pogled obrne proti
zahodu.
Eldar suho zakašlja:
»Človeška smrtna omejenost je nemočna proti modrosti vilinske
nesmrtnosti. Več bomo izvedeli ob prihodu v krčmo. Amrokh je najbrž
edini pomemben vilinski mogočnež, ki mu jeza ni popolnoma zastrla
modrosti.«
Arcus vzdihne:
»Jeza ...«
Veter besno brije čez pusto pokrajino. Tudi tukajšnja narava žaluje z
419
Vilini. Nobena modrost ne more zadušiti trpljenja srca. Večno življenje
prinaša večno trpljenje.
»Kako neprijazna pokrajina,« se ozira Lena. Besede besno raztrga
grabežljiva moč vetra. Na srečo kmalu pridejo v zavetje visokega grebena in
veter je zgolj nadležen.
Neme priče izginulih let sreče so razbitine starodavnih kipov. Eldar
ob mimohodu ostankov še enega takšnega kipa suho pripomni:
»Na vsakih deset kilometrov je potnike pozdravil petnajst metrov
visok obelisk. Na njem je vihrala cesarska zastava. Cesarstvo - nekoč je
bilo simbol svobode in pravice za vse. Cesarski prapori so simbolizirali
opravičevanje pravice do bivanja na tem blagoslovljenem svetu. A to so bili
starinski dnevi Zlatega eona, svetočas pred utelešenjem basilea
Vesoljnega carja. On je želel svojo Voljo vsiliti vsemu življu sveta. S
strahoto zatabov je čez svet pljusknil val zla iz Megšelema.«
Lena mračno doda:
»Basilea je svojo ječo ljudstev imenoval Sveto vesoljno carstvo.
Kako bizarno.«
Arcus reče:
»Basilea je vladal zaradi šibkosti, brezbrižnosti do bližnjega in
predvsem strahu pred izgubo.«
Eldar zamišljeno navrže:
»Samo vilini so se izognili tej ječi. Doživeli so lepoto Zlatega eona in
tragedijo Vesoljnega carstva. Še danes žalujejo za svojo kraljico, padlo od
človeške roke.«
Lena zadovoljno zakliče:
420
»Srečna sem za svojo smrtnost. Zdi se mi lepo umreti, ko opraviš
svojo vlogo v verigi življenja in prepustiš svet mlajšim, smelejšim. S tabo
umrejo tudi tvoje zamere,« in skoraj zašepeta na Hanovo uho, »in zdaj nas
čaka nas srečanje s pomembnim vilinskim nesmrtnikom z nesmrtno zamero
do človeštva. Na srečo nisva sama.«
Han zaupljivo prikima:
»Upam, sicer bo naša naloga hitro zaključena.«
Čutil je obesek pod obleko. Ni se ločil od simbola plemstva Zeolije.
Znova začno naletavati drobcene ledene snežinke. Gora jih očitno ne mara.
Znajdejo se na bolj odprtem in veter se okrepi. Kot besna zver se zaletava v
skupinico navkreber napredujočih jezdecev.
Mrak se začne posedati na mrko pokrajino in kmalu zapustijo glavno
stezo. Eldar jih zanesljivo vodi po vratolomni stranski poti. S precej
spretnosti so preko nevarnih mest spravili svoje tovorne živali. Zlati časi te
poti so minili. Kmalu ugledajo silhueto zasilno obnovljene kamnite hiše,
čepeči na skalnati polici. Ograja nad prepadom je samo nakazana, saj jo je
zob časa skoraj dokončno pozobal. Pred vhodom je napol porušeno
stebrišče z nekaj viharniki, objedenih od neprijazne bližine vilinskega besa.
Veter je tod malo manj nadležen zaradi zaklona mogočne stene. To je bil
včasih prijeten kotiček za počitek na dolgi poti čez prelaz. Han začuti davno
minulo prijetnost in blišč tega kraja.
Nekdanji vrt je poln nekega rdečelistnega plevela. Fontana je samo
kup razmetanega kamenja, brez sledu nekdanjega obilnega razkošja
starocesarske graditeljske veščine. Suha struga potočka se izgublja na
prelomu vrtoglavo visoke stene. Namesto nekdanjega kamnitega mostu je
čez grapo nameščena uborna zasilna brv. O nekdanji lepoti priča ostanek
kamnitega loka, kljubujočega stoletjem divjanja pomladanskih hudournikov.
Značilnost starocesarskega sloga gradnje je stebrišče pred in za mostom.
Umetelni reliefi na stebrih so že davno izginili. Mogoče so reliefe izbrisali
namerno ali jih je izbrisal močan zob časa. Kdo ve in koga zanima? Ostal je
samo grob, od naravnih sil oblikovan kamen.
421
Vstopijo čez ostanke vhodnega stebrišča. Eldar z roko pokaže na
stavbo in suho pripomni:
»Tukaj bomo prenočili. Sicer ne prinaša udobja dvorca njegove
visokosti, a nudi streho nad glavo in nekaj spodobnih ležišč. Drugega niti ne
potrebujemo. Redki potniki z opravki v teh krajih ne iščejo udobja.«
»Bo že moralo zadostovati,« se Lena kislo nasmehne in z očmi
spremlja starodavne stebre.
Razjahajo konje in jih namestijo v leseno lopo za kamnito stavbo.
Opazna so samo najnujnejša, improvizirana popravila, izvedena brez čuta
za estetiko. Vse je podrejeno minimalni funkcionalnosti.
Han stopi do roba prepada. Zaradi vrtinčastih pramenov megle ne
vidi vrtoglavo globokega dna.
Eldar iz žepa potegne velik ključ in odklene težko verigo na
ničkolikokrat zasilno zakrpanih vratih. Hanu ne uide majhen znak orla z
zvezdo.
Ključ škrtne in z roko odločno odrine presunljivo škripajoča vrata. S
kresilom zakuri baklo in stopi v temen prostor. Svetloba odstre zatohlo
temo.
Počasi prižge vse bakle na stenah in osvetljen prostor postane precej
prijaznejši. Vstopi Arcus, za njim še Han in Lena ter z očmi pomerita
prostor. Osrednji prostor je malce zaprašen. Na sredini stoji podolgovata
preprosta lesena miza, obkrožena z grobo obdelanimi klopmi. V zgornje
nadstropje je speljana krhka lesena lestev. Že davno tega je zob časa
pohrustal spodobno stopnišče.
Han tiho komentira:
422
»Hm, ni ravno razkošje, je pa streha in toplota.«
Lena strese sneg z oblačil, se razgleda in vpraša:
»Kdo skrbi, da je drv in krme dovolj?«
Eldar se globoko zazre v njene oči in naveličano odvrne:
»Kdo? Skrb za oskrbo je na vseh uporabnikih tega dragocenega
zaklonišča. Tukaj ne poznamo strežbe v posteljo. Zgolj naglica naše naloge
nas odvezuje procedure dopolnjevanja zalog. Tako vama ne bo treba po
drva.«
Lena se kislo nasmehne.
Eldar postavi na mizo popotni kruh, sušeno meso in čebulo. Ravno
popotni kruh je posebnost, pravzaprav svojevrstna znamenitost Gozdarjev.
Nihče ne pozna njihove veščine priprave kruha, ki zdrži tudi tri polne
obraze Mogosa. V drugi polovici svojega veka trajanja postane precej suh in
brez vina težko zdrkne v želodec. To je nepomembno, saj Gozdarjem, naj
bo še tako čudno, nikoli ne zmanjka vina. To je še kako pomembno na
dolgih poteh brez oskrbe.
Eldar dvigne keramični vrč, napolnjen z rdečim vinom in zakliče:
»Na zdravje Zeolski modrosti in našemu prijateljstvu!«
Vsi dvignejo kozarce in Han vrne zdravljico:
»Modrost brez veščine je prazna modrost! Naj bo naše prijateljstvo
večno v luči in temi! Naj med Gozdarje in grofijo Zeolsko ne stopi noben
sovrag!«
Ponovno vsi dvignejo čaše in vino steče po izsušenih grlih. Arcus se
drži v ozadju. Svoj obrok jé odsotno počasi, zatopljen v svoje misli. Celo
med obedom njegov um zapolnjuje tisoče misli. Preveč sočasnih stvari
423
zahteva pozornost čarovnika, zato se ne more mirno predajati užitkom
hrane in pijače. Svoj jekleni pogled usmeri nekam pred lesen krožnik z
narezano čebulo, ki so ga praznili z lesenimi vilicami. Han opazi njegovo
odsotnost:
»Našega mojstra Arcusa preganjajo skrbi tudi ob tej uri uživanja
odličnega obroka.«
Čarovnik se za hip izvije iz primeža osredotočene pozornosti:
»Dragi mladi prijatelj, preveč usod zahteva mojo polno pozornost,
zato se od njih ne morem popolnoma odtrgati in se prepustiti razkošju
uživanja. Žal mi je brezskrbnost v teh napornih časih nedostopna dobrina.
Zdaj sem z vami, čeprav čutim, da sem enako potreben vsaj še na dveh
različnih koncih. Neprestano moram svojo pozornost najučinkoviteje
razporejati med veliko stvarmi in nikoli pravočasno ne vem, koliko sem pri
tem uspešen.«
Han se nasmehne:
»Razumem vašo dilemo. Ampak um je dobro kdaj pa kdaj spustiti z
vajeti pozornosti. Tudi konja je treba občasno razsedlati. Če je ves čas na
uzdi, pa naj bo še tako odličen, bo prej ali slej omagal. Tudi razum,
neprekinjeno v uzdah pozornosti, se začne upirati. Izrabi se, izgori in
postane breme gospodarju.«
Čarovnik se kislo nasmehne:
»Žal tokrat ni časa za popuščanje uzd. Preveč pomembnih stvari je
na kocki.«
Tenemija Eiša živi v svojem, smrtnikom nedostopnem svetu.
Bežno se je spomnil legend o sagenuših Zlatega eona, preden so
padli in izginili iz zgodovine.
424
Kmalu po večerji vsi dobesedno popadajo na ležišča. Han vzame
baklo in stopi v hladno noč. Srebrni obraz Mogosa je pokukal izza pobočja.
Zagleda silhueto. Prepozna jo – Arcus. Tudi silhueta ga začuti in se obrne:
»Mraz je dober za razmišljanje.«
Han sklene roke na hrbtu:
»Nisem vedel za to postojanko, čeprav je tako blizu Aldeni. Ko se
vrnemo, se bom o tem podučil.«
Čarovnik se opre na svojo palico:
»O tem ti lahko povem krajšo zgodbo.«
Han pričakujoče prikima. Čarovnik nadaljuje:
»Najprej nekaj o teh stebrih pred in za mostom. Na vsaki strani so
štirje stebri, simboli ljudi, vilinov, škratov in edamitov, štirih ras, združenih
v Svetovno cesarstvo Zlatega eona. Med stebri je vodila tlakovana pot,
izdelana iz posebnega rumenega granita. Tega so lomili škratje v svojih
kamnolomih v zahodnem delu Vzhodnega Suhovja in ga vozili v Drewed.
Tam so ga obdelovali in zatem preko Tredega ali Bereowa pošiljali v
različne predele širnega cesarstva. Preko Er'oa so ga pošiljali tudi v severne
predele. V času vladavine basilea je ta trgovina zamrla in se nikoli ni
obnovila. Cesarstvo se je od tod umaknilo že na začetku širjenja
Basilejinega carstva. Iz te postojanke je rekop pahadov skrbel za celotno
stezo od vznožja gora do vrha prelaza. Bili so redarji in vzdrževalci, saj so
opravljali drobna vzdrževalna dela. Pot navkreber je morala biti vedno
urejena. Z odhodom pahadov sta odšla tudi red in lepota tega kraja. Vilini
so spustili svojo ledeno magijo in preprečili orčjim bandam preboj do
prelaza in takrat še nedokončanega Zidu. Orke ni zanimal sever s svojo
besno ledeno puščo. Hitro so se vrnili na plenilski pohod v toplo dolino. Po
obnovi Cesarstva Shedanije se ni obnovila ta nekdaj živahna trgovska pot.
Strah pred vilinskim besom vsakomur že v dolini izbije iz glave misel na
potovanje po tej poti. Pot navzgor je nikogaršnja zemlja, namenjena redkim
425
izbrancem. Nekaterim so kljub vsemu vrata v Mealkud vsaj občasno še
odprta. Škratje so ostali v svojih deželah in Shedanija se je umaknila
vzhodneje od njihovega gospostva. Vse te vmesne dežele so dandanašnji
silno redko naseljene in se nikoli niso pobrale. Ljudstva so razcepljena na
mnoga plemena in rodove. Večina živi v blatnih in lesenih kolibah. Mesta,
kolikor jih je preživelo viharje propadanj in pozabe, so samo razkrajajoča
ostalina nekdanje slave. Med Zeolskim grofom in škrati se je ohranila šibka
povezava po ostankih Gornje trgovske poti Zlatega eona. Zeolski grof ima
že od nekdaj poseben položaj. V očeh vilinov in škratov je zadnji odmev
starodavne plemenitosti,« in zaključi, »tudi v tebi, mladi mož, čutim ta
odmev davnine.«
Jutranji zajtrk mine hitro in molče. Meglena zarja prežene še zadnje
ostanke noči. Hitro pospravijo in se pripravijo na pot. Nihče ne spregovori
kaj več od besede ali dveh.
Eldar jih priganja:
»Nimamo časa za drva, krmo in čiščenje. Dva dni imamo za
prečkanje prelaza in sestop do mesta sestanka. Gozdarji nikoli ne zamujamo
in tudi tokrat ne bomo, navkljub sopotnikom.« Arcus samo prikima in
skupaj stopita v mrzlo jutro. Megla ponovno zastira obširnejši pogled in
Eldar zlovoljno pribije:
»Viline moram poprositi, naj svoj ledeni plašč malce premaknejo. Ta
megla mi gre rahlo na živce.«
Arcus se togo nasmehne:
»Tvoja prošnja je prazno upanje.«
Gozdar molče prikima. Zaveda se moči vilinskega srda, ki je ustvaril
ledeni pekel.
Hitro se odpravijo. Na glavno stezo se vrnejo po isti vratolomni poti.
426
Sonce samo slutijo iznad plesa razposajeno prepletajočih se plasti megle.
Pred opoldnevom dosežejo prelaz. Na njem so razvaline nekdanje
kurirske postaje. Tukaj se začne Kerazah Healareš - Prepovedana dežela
Vilinov. Vse objame zlovešč občutek nemoči, odmev neskončne žalosti.
Velikanska pregrada nedaleč izza razvalin zapira nekdanjo osrednjo
cesarsko prometno žilo. ustavijo se pred velikanskimi vrati. Na gladki
površini ne najdejo nobenega znamenja. Zgolj bela bleščava gladkega zidu.
Hana prešine.
To je torej beli vilinski Zid. Tako so Vilini svoje dežele izločili iz
tega sveta. Ogradili so se od topline življenja.
Zaradi megle ne vidi vrha Zidu. Še nikoli ni uzrl veličastnejšega dela
rok. Z očmi znova objame veličastno gradnjo in se spogleda z Arcusom in
Eldarjem. Zatem navihano zakliče:
»Naj jaz potrkam ali bo kdo drug? Lena?«
Lena se nasmehne njegovi malce smešni gesti. Hkrati se ji poraja
vprašanje.
Kje so stražarji?
Eldar ji odgovori, kot bi bral misli:
»Golemi na vrhu se dobro zavedajo naše prisotnosti. Njihova
čarovniška čutila brez težav predrejo meglo. Tudi brez trkanja se bodo
odzvali. Midva z Arcusom sva garancija vstopa v ledeno kraljestvo.«
Komaj pove svoje, se začno velika vrata odpirati. Pravzaprav se ne
odpirajo, temveč izginjajo v zidu. Za hip ugledajo veliko in čokato silhueto
med prečkanjem ceste.
Arcus jih pozove:
427
»Gremo, preden si morebiti premislijo,« in požene svojega konja.
Drugi mu sledijo in odgalopirajo v visok in dolg obok.
Lena bega z očmi med veličastnimi, popolnoma gladkimi belimi
oboki:
»Iz katerega kamna je to narejeno?«
Eldar opiše fantomsko pojavo, povezujočo dva gorska grebena:
»Neka vilinska stvar. Skrivnosti svojih trdnjavskih gradenj z nikomer
ne delijo. Zid povezuje oba grebena, vmes je zarezan ta prelaz. Visok je
blizu petdeset metrov, dolg skoraj deset kilometrov, kjer se izteče v
neprehodno zobovje grebenov. Na njem je pet stolpov s skoraj petsto
golemi.«
»Kdo so golemi?« vpraša Lena.
Eldar odvrne:
»Rajši vprašaj kaj, saj niso živa bitja. Golemi so s pomočjo čarovnije
narejeni stražarji.«
»Vse je gladko zbrušeno. Se ne obrablja?« vpraša Han, ves očaran
nad mogočnostjo branika Prepovedane dežele.
Arcus odkima:
»Ne. Vilinska kamnina je posebej obdelana in dolga stoletja ostane
tako gladka. Naj te opomnim,« ustavi konja v Hana zapiči strog pogled,
»glede zidu in zlasti zgodovine. Ne postavljal nobenih vprašanj. Vilini
postanejo ob tem silno nervozni in nerazpoloženi. Verjemi mi, nočeš imeti
opravka z nerazpoloženim Vilinom.«
Koraki konj odmevajo v prehodu iz sveta ljudi v Prepovedan svet
Vilinov. Ob prihodu skozi dolg, belo sijoč predor, se Lena ozira in opreza za
428
golemi. Ničesar ne opazi. Zgolj zapirajoča vrata.
Arcus opazi njeno radovednost:
»Zaman upaš. Golemi so silno diskretni, dokler ni potrebe za njihovo
gorjačo. To je najprimitivnejše orožje Vilinov, zato si zamislite, kakšna vse
čudesa še imajo. Ko smo že pri tem,« se mu zaiskrijo oči, »vzdržita se
vprašanj o orožju. To vama iskreno priporočam. Pravzaprav kratko
odgovarjajta samo takrat, kadar vama postavijo neposredno vprašanje.«
Lena in Han prikimata. Ponovno začno naletavati nežne snežinke.
Čarovnik zakliče:
»Dobrodošli v Mealkud Arimoa, po naše Arimojsko kraljestvo, eno
od legendarnih sedmih vilinskih kraljestev. Od tega trenutka naprej nismo
sami. Vilinske oči predrejo še tako gosto meglo in premagajo silne razdalje.
Han navdušeno reče:
»Tako se torej vstopi v svet legend.«
Lena se namrdne:
»Zakaj ne morem deliti tvojega navdušenja?«
Pokrajina okoli njih je brez dreves ali drugih rastlin. Vsepovsod,
kamor seže pogled, je zgolj žalostna belina zamrznjene žalosti. Gaz je
odrezana neverjetno ravno.
Lena zgroženo komentira sterilno belino:
»Tod nič ne raste. Še mrtvi bi pobegnili.«
Eldar prikima in preglasi sunke ledenega vetra:
»Seveda ne, saj smo dobra dva kilometra nad dolino. Tudi brez
vilinske čarovnije bi tukaj srečali malo rastja. Najbrž ne bi uzrli česa več od
429
trav in kakšnega nizkega grma. Za nekaj časa kar pozabite na zelenje ali
živo naravo. V vilinski deželi ni nobene vegetacije. Čeprav večkrat zaidem
tod, mi ostaja nerešljiva uganka, kje in kako Vilini dobijo hrano.«
»Vilini so v vsem skrivnostni. Svojih namer ne delijo z nikomer,«
doda Arcus.
Na severni strani prelaza je snežna odeja popolnoma sklenjena.
Najbrž je tako ne glede na letni čas. Nikjer ni iz nje molelo kaj več od
starih, najbrž okamnelih viharnikov, uporno kljubujočih strupenemu mrazu.
Severni veter z ledeno ostrino reže v obraze. Zavijejo se v gozdarska
oblačila. Navzdol se nenavadno dobro vidna gaz izgublja v meglah, gnanih
od v kosti zarezujočega vetra. Beseda mraz tukaj dobiva nov pomen.
Skoraj že pozabijo na poživljajočo toplino druge strani. Arcusov močni glas
prekine monotono zavijanje vetra:
»Moramo se podvizati, saj nočem srečati noči sredi te poti.
Počivališče je pol kilometra nižje. Sicer ni prvovrstno gostišče in nima
postrežbe za goste, a je vsaj streha nad glavo.«
Njegov glas se razkroji ob zavijanju močnega vetra. Han in Lena se
še ozreta nazaj in spodbodeta svoja konja. Mogočni Zid samo slutita.
Nenaravno gladka snežna odeja je podobna steklenim tlom Kristalne
dvorane Zeolskega dvora. Z Arcusom in Eldarjem na čelu so popolnoma
varni. Kljub vsemu oba okoli srca čutita neprijeten stisk mrzlote. To ni stisk
sovraštva, rojenega iz strahu, temveč primež globoke žalosti in boleče
izgube.
V mraku zavijejo s steze (če lahko komaj vidni gaz imenujemo steza)
in pridejo do kamnite stavbe, podobni tisti na drugi strani. Ta je brez
stebrišča, tako značilnega za pravljično cesarstvo Zlatega eona. Vilini so
stebre najbrž podrli ali jih mogoče nikoli ni bilo.
Konje spravijo v prizidek, izdelan iz nenavadno gladke sive kamnine.
Vstopijo v obsežen osrednji prostor. Pravzaprav drugega niti ni. Na levi
strani so preprosta ležišča in na desni kamnita miza s kamnitimi stoli. Arcus
430
stopi do kovinske ročke in s kresilom vžge plamen, ki igrivo zaplava po
celem obodu zida.
Končno nekaj igrivega sredi tega mrzlega prekletstva.
Han se radovedno čudi plesu ognja in vpraša:
»Kako si to storil?« Arcus se nasmehne in si mane premrle dlani nad
plamenečo cevjo:
»Drva boste zaman iskali, saj Vilini uporabljajo ognjeni plin. Speljan
je po ceveh in tako gori zaradi vilinske obrtniške veščine. Nastali topel dim
je usmerjen čez tla in z njim dobijo tudi toplo vodo za prhanje. Vilini imajo
radi toplo prho.«
Izza kamnite mize iz stene moli ukrivljena cev z nenavadno ročko.
Čarovnik opazi zadrego. Z roko pokaže na ročko:
»Vidita, tam je topla voda za umivanje. Prha je izza tistega paravana.
Ko se nabere dovolj tople vode, se peščena ura obrne. Vsakomur na tej
ledeni poti se prileže topla prha.«
Han in Lena sta polna navdušenja nad vilinsko umetnostjo izdelave
uporabnih stvari. Radovedno očarana opazujeta poplesavanje modrih
plamenov okoli sobe. Na vsakih nekaj metrov so nameščene posebne zaprte
steklene cevi. Eldar pritisne nenavadno ročko, steklene cevi zaslepljujoče
zasijejo in prostor oblije čudovita biserna svetloba. Hladna kamnita tla se
sčasoma čudežno ogrejejo. Han in Lena z odprtimi usti presenečenja in
čudenja hodita po sobi. Zanju to predstavlja čudovito praktično čarovnijo.
Eldar se posveti pripravi hrane. Arcus v kot odloži svojo popotno torbo in
reče:
»Dragi gosta, tukaj gre samo za rokodelsko veščino. To je še daleč
od resnične magije. Vilini nimajo drv, zato so pač iznašli drugačen način
ogrevanja mrzlih domov. Tukaj ni rož, torej ni čebel in njihovega voska za
sveče. Torej so iznašli drug način za premagovanje teme. Vsakdo se ob
431
prvem srečanju z njihovimi iznajdbami čudi njihovi obrti.«
Večerja mine v precej sproščenem vzdušju. V velikem prostoru
kmalu postane precej toplo. Lena in Han pred spanjem skupaj obhodita
velik prostor in se čudita praktičnim čudesom. Največja uganka ostane
način dovoda vode do cevi v zidu.
Kako so Vilini speljali vodo skozi zid? Kako je voda po cevi s
takšnim curkom tekla celo navzgor?
Lena večer zaključi s prhanjem. Navdušeno razlaga:
»To si moram postaviti tudi doma!«
Arcus zase otožno zamrmra:
»Če bo sploh kaj ostalo od doma.«
432
20. Cesarjev obisk
Mesto Lenem pozdravlja svojega cesarja. To je prvi obisk Svetosti v
tem stoletju. Povorka s spremstvom jezdi skozi mesto proti mestni palači.
Njegova božanska visokost iz odprte kočije slabotno maha bučnim
množicam ob značilno široki osrednji aveniji. V to dolgo in neugodno pot ga
je prisilil njegov vnuk Aldus, kronski princ s krono svojih kronskih
neumnosti. Čaka ga mučno soočenje, ob čemer ga gorko stisne v starem
srcu. Znova preklinja nesrečo, ki mu je odnesla edinega sina.
Knez Artus Orwen mračno motri kočijo svojega cesarja. K njemu se
diskretno nagne pisar Ron Pelegar, bolj znan Welekhi, in previdno zašepeta:
»Artus, preveč očitno kažeš svoje nezadovoljstvo. Gospodar je
izjavil svojo odločitev in midva ne smeva pokazati nasprotovanja njegovi
vzvišeni volji. Ostane nama samo diskretno ukrepanje za zmanjšanje
nastale škode. Oba poznava nesposobnost arogantnega tepca. Vedno polomi
vse, kar dobi v svoje zmešane tace. Žal pa ta nesposobnež ni tako
nesposoben pri spletkarjenju. Zaveda se antipatij, ki jih do njega goji
dobršen del mešelov. Najbrž se bo poskušal odkrižati vseh, v katerih vidi
grožnjo svoji komedijantski vladavini. Samo pravo priložnost čaka. Če ne
veš, tudi midva sva na njegovi listi za ločitev glave od telesa.«
Knez stisne ustnice in napne vse mišice:
»Trenutno ima odlično priložnost za zafrčkanje množice cesarskih in
pogodbenih medrej, vključno z moderno floto. Za kaj takšnega sploh ni
potrebe za tepcem njegovega kalibra. Okoliščine so dovolj zapletene tudi
brez kronskega idiotizma. Medalar bo kmalu odstranjen s karte sveta, a vrlo
veličanstvo noče niti slišati o poskusu vzpostavitve stika z zmagovalci. Tako
bi si zavarovali hrbet. Še zvečer sem mu predlagal, naj Aldusa postavi na
kakšno protokolarno funkcijo,« jezno reče.
433
Ron suh pribije:
»Mogoče moramo mlademu norcu kar sami preprečiti nadaljnje
škodovanje našim interesom. Kar nekaj idej imam.«
Knez zasluti lesk v očeh svojega zvestega pomočnika in mu prišepne
na uho:
»Verjamem v tvoje sposobnosti čiščenja. Toda zdaj ni čas za
kotaljenje svetokrvnih glav. Za vse še pride čas. Zdaj potrebujeva samo
veliko potrpljenja in pazljivosti.«
Ron se hladno nasmehne. Vsaka spletka se je do zdaj dobro iztekla.
Povorka se ustavi na velikem trgu pred palačo, kjer na udobnem
fotelju čaka Aldus. Ob njem čepi ptici roparici podoben mož sumljivega
videza in mu nekaj prišepne. Princ ležerno vstane ob prihodu starega
cesarja. Stari mož negotovo stopi na trdna tlakovana tla. Med njima je
narejen prehod med vrstami strumno postrojenih lemikov. Preden cesar
zakoraka, se pred svečano napravljene lemike urno namestijo gohesi, novi
Aldusovi osebni stražarji. Značilnost južnjaških bojevnikov visoke rasti je
oborožitev – vsak od njih ima veliko bojno sekiro in dva kratka zakrivljena
meča.
Ron z nasmeškom komentira:
»Kdo si je domislil te žalitve mahibov? Pred cesarja je postavil
južnjaške plačance.«
Orwen skomigne z rameni in pritajeno vzdihne:
»To je Aldusovo maslo. On je ukazal njihovo razmestitev pred lemiki
in jaz seveda nisem ugovarjal,« in skomigne z rameni, »čemu bi? Tako je
užalil medrejske mahibe. Vsak užaljen mahib bo kmalu moj prijatelj, kajti
sovražnik mojega sovražnika zagotovo ni moj sovražnik.«
434
Ron si navdušeno pomane roke:
»Norec gre sam od sebe v Maraiška močvirja. Res je mojster za
povzročanje žalitev. Lepše skoraj ne more biti«
Knez ga prekine:
»Pssst. Pustiva podrobnosti za kasneje.« Pomočnikov obraz
zaznamuje pritajen izrez zadovoljstva.
Stari cesar z naporom premaga razdaljo od kočije do ploščadi mestne
hiše. Vnuk mu z ničimer ne olajša te poti. Končne se ded in vnuk
protokolarno objameta. Vsi čutijo neiskrenost te geste. Držeč za podlahti ga
svetokrvno božanstvo ogovori s slabotnim glasom:
»Dragi vnuk, v teh težkih časih imaš veliko odgovornost. Mogoče
sem ti v teh oddaljenih krajih naložil preveč bremen.«
Vnuk naredi previden nasmeh, se kratko spogleda s svojo temno
senco in režeče odvrne:
»Pusti zdaj delo! Saj veš, kako želim ugajati tvoji volji in podpori.
Tukaj, in žal tudi na tvojem dvoru, imam precej potuhnjenih sovražnikov.
Samo spletkarijo in čakajo. Dobro vem, kaj govorijo o meni,« in otožno
doda, »na srečo se motijo. V mojih žilah teče sveta kri najstarejše kraljeve
dinastije. Človeštvu vladamo še tisoče let in te vladavine še kmalu ne bo
konec. Žal vse ni odvisno zgolj od mene.«
Cesar slabotno odkima:
»Ravno zaradi tega sem se potrudil v tople kraje.«
Skupaj stopata po širokem stopnišču v palačo. Dvorni upravnik s
sumom na očeh opazuje oprezno Aldusovo temačno senco. Gibi
skrivnostnega pomočnika so urni, značilni za ljudi neplemenitega porekla. V
435
barvi njegove kože prepozna južnjaško, pravzaprav hendvejsko poreklo,
torej je podanik Božanskega carja.
Kaj počne južnjak, carski podanik na dvoru svetokrvnega šelgeaca?
Kaj niso že gohesi dovolj? S kom se je spečal?
Cesar in njegov vnuk se pojavita na terasi nad trgom. Skupaj
pomahata množicam in postrojenim lemikom. Cesarjevi elešeji so že
prevzeli nadzor nad palačo in se pomešajo z Aldusovimi temnopoltimi
gohesi neukročenega videza.
Molče opazujeta mesto pod sabo. Poslednjega dediča, šelgeaca
Krone štirih strani neba, štirih ljudstev, skrbi predvsem to, kaj o njem
drugi mislijo. Neprestano doživlja različne neuspehe, saj brezmejno
častihlepje vztrajno presega njegove sposobnosti. Stari cesar ugaša in samo
ta neuravnovešen mladenič je edini krvni naslednik. On je poleg cesarja
edini svetokrvni človek na svetu.
Leon čaka, kako bo vnuk odprl bolečo rano njunega odnosa. Končno
le najde besede:
»Čas je za odločitev glede sovladarstva. To si mi dolžan. Če se
odločiš za potovanje v Taziam pred tebhamom, cesarstvo ne bo dočakalo
konca mogosa. Potrebujem avtoriteto sovladarstva, sicer bo še pred
kronanjem splošni upor vseh proti vsem. Cesarstvo bo utonilo v krvavi
državljanski vojni, proti kateri so bile koalicijske vojne otroška igra.«
Cesar sklene tresoči roki in tih odkima:
»Okoliščine niso primerne za tebham.«
Vnuk besno odvrne:
»Zate ne bom nikoli dovolj dober. Nikoli!«
Cesar z bolečino v glasu odvrne:
436
»Želel sem drugačno usodo svoje svete krvi.«
Vnuk očitajoče zarenči:
»Najraje bi posinovil tistega brezkrvneža! Kar daj, Artusa naredi za
sina. To bi že storil, če ti tega ne bi preprečil strah pred uporom. Dobro
vem, kaj mešeli mislijo o tvojem Artusu! Dobro vem!« ves zaripel
sunkovito vdihne, »uničil bi me, svojo lastno kri bi prelil in jo zamenjal za
brezkrvno umazanijo! To bi storil! Zdaj vem,« zapiči obtožujoče oči v
presenečenega starca, »tudi jaz imam svoje kvalitete! Tudi jaz sem se učil
umetnosti in veščine tidiasa!« in besno odhiti po hodniku.
Cesar ostane sam. Vnuk ga je resnično presenetil in pretresel s
svojimi vihravimi, obtožujočimi mislimi.
Kaj je mislil s tem – svoje kvalitete?
Zamahne z roko in zakoraka proti svojim prostorom. Znajde se v
toplem objemu svoje straže in zaupanja vrednih ljudi.
Knez in njegov zvesti pomočnik sta si izbrala svojo začasno
rezidenco v manj uglednem delu palače. Pred vrati sta pustila elešeja, zvesta
knezu in predvsem njegovi valuti. Orwen redko razpne ozek ovratnik.
Tokrat to z olajšanjem stori. Ron stopi do sredine sobe in med zibanjem na
stopalih poišče gospodarjev pogled. Zlovoljno zarenči:
»Aldus se je za našim hrbtom spečal z Južnjaki. Zato je bil lahko
tako drzek celo do lastnega deda. Celo njegova osebna straža so hendvejski
gohesi. Za višek vtiranja soli v rano mahibskega ponosa je te divjaške
vojščake postavil pred častivredne cesarske lemike. S tem je žalitev
popolna. Razumem bes mešelov, mahibov in vazalov. Vsekakor moram
dobiti vpogled v skrivnost tiste njegove zločeste sence. Skoraj ne morem
verjeti, kako nizko je padel cesarjev dedič in za zaupnika izbral pripadnika
ceha morilcev. Vsekakor me pogled nanj navdaja z nelagodjem.«
437
Orwen se usede na rob velikega fotelja:
»Mogoče je tvoja zvitost dobila enakopravnega tekmeca. Glej nanj
kot na športni izziv,« in resno pristavi, »prav imaš, Južnjak je čisto pravi
šadas. Pogled nanj vsakogar navdaja z nelagodjem. Ti vrhunski
odstranjevalci ljudi imajo samo enega vladarja, njegovo veličanstvo cekin.
Ob tem se poraja vprašanje, na kakšne karte igra Aldus?«
Ron se gladi pod ustnico. To vedno počne v fazi globoke
zamišljenosti:
»Mogoče ste narobe zastavili vprašanje,« in se predrami iz
zamišljenosti, »ima Aldus kakšne zveze z novim gospodarjem Vzhoda?
Zaveda se nemilosti, ki jo uživa. Poglej, ima gohese za osebno gardo in
šadasa zaupnika. Kako je prišel do njih? Kdo in kje je njegova zveza z
Vzhodom?«
Artus oprezno odvrne:
»Mogoče nas je vse prevaral. Njegove neumnosti in drznosti dobijo
smisel, če je na Vzhodu našel mogočnega zaveznika.«
Ron osredotočeno prikima:
»Tudi to moramo vzeti v obzir. Če se je povezal s kakšnim
tramakošem ali tezgejem, dobi izigravanje domačih mahibov nekaj smisla.«
Artus odkima:
»Aldus je preveč aroganten za igračkanje z enim od hendvejskih
vojnih poglavarjev. Gotovo je našel vezi s kom pomembnim, nekom iz
bližine skrivnostnega dvora Božanske osebnosti.«
»Ampak koga? Do Leona še ni bil nikoli tako nesramen. Celo grozil
je. Izzival ga je s posinovljenjem. raje ne omenjam besed, ki so letele iz
njegovih ust. Omenjal je nekakšne svoje kvalitete. Ta skrivnostni zaupnik je
438
gotovo vpleten. Vsa ta vprašanja morava rešiti, preden bo prepozno. Časa
je tako malo,« vzdihne in se zazre skozi okno.
Knez jezno pihne:
»Zagotovo vem sledeče,« in tiho pristavi, »v vsakem od Aldusovih
načrtov sva skrajšana za glavo. Vedeti morava, kje, kdaj in kako misli to
izpeljati. Dlje, ko Leon okleva z tebhamom, večji sem mu trn v peti.«
Ron razširi roke:
»To je moje delo. Praviš, da šadasi služijo zgolj cekinom. Torej
izkoristimo to ljubezensko razmerje,« in olajšano vzdihne.
Orwen prikima in nastopi trenutek blagodejne tišine.
439
21. Vilinski stolp
Skupinica jezdecev uzre silhueto kamnitega mesta, stisnjenega okoli
visokega stolpa, znamenja rešmeaga. Za njimi je že dan in pol naporne ježe
ob Severnem Vidalu. Srečali so samo nekaj zaprtih kočij brez konjev.
Komaj vidne hiše iz belega granita se odlično stapljajo z negibno belino
večnega snega. Stolp je že od daleč na očeh prišlekov in tudi oni so najbrž
že na očeh prebivalca stolpa. Stolp je, za razliko od razkošno odmerjenih
hiš, grajen iz popolnoma črne kamnine. Vsako večje vilinsko naselje ima
takšen stolp, vrh katerega biva lokalni velikaš.
Saranomverg je bilo v Zlatem eonu precej pomembno mesto. Črn
stolp stoji v središču velikanskega osrednjega trga, od njega se zvezdasto
širijo široke avenije. Stolp je pradavni graditelj zaradi samo njemu znanega
vzroka postavil nad reko, zato je presekan z mostom čeznjo.
Skupinica tujcev vstopi v mesto na njegovem skrajnem zahodu.
Cesta se razširi v avenijo, povezano z osrednjim trgom. Nikjer ni nikogar.
Vse je podobno mestu duhov.
Lena prekine tišino:
»Nobenega odbora za dobrodošlico. Kje so vsi? Saj menda še ne
spijo,« in z očmi preiskuje mrtvo okolico. Ne uide ji množica že dolgo
zapuščenih ali zanemarjenih hiš.
Tudi Hanu ne uide zadah propadanja:
»Tole je precej podobno zapuščenemu pokopališču. Vsepovsod
čutim duh umiranja.«
Eldar se nasmehne:
»Vsakdo, prepojen z legendami o bleščavi Vilinov, je razočaran nad
440
dejanskim stanjem.«
Arcus previdno doda:
»Pesimizma in razočaranja si ne razdeljujte preveč naglas. Zagotovo
nas imajo na očeh in, če le hočejo, tudi na ušesih,« in nežno požene konja.
Vsi mu sledijo. Pravilno oblikovane hiše, vsaj tiste obljudene, so prekrite s
čudovitimi reliefi. Okolica hiš je očiščena. Najbolj nora je malce groteskna
čarovniška iluzija zelenja. Središče teh bizarnih vrtov so mrtvi vodnjaki.
Vsemu v tem mestu je skupno eno - nikjer ni vidnega znaka življenja.
Kdo lahko ima vrt, kjer nič ne raste? Kakšna logika je v tem? Res
sprevrženo.
Bele granitne plošče široke avenije so brezhibno zložene in ne kažejo
svoje tisočletne starosti. Na skupinico pritiska neprijetna tišina. Hiše se z
napredovanjem proti osrednjemu trgu večajo in pridobivajo na razkošju
lažnih vrtov in stavbnega okrasja. Kot kakšno bizarno pokopališče, kjer so
grobnice najbogatejših najbližje središču.. Koraki konjskih kopit prazno
odmevajo med hišami z vse večjimi vrati pod vse mogočnejšimi stebrišči.
Han komentira:
»Bližje, kot smo trgu, razkošnejše so gradnje.«
Lena hladno pribije:
»Kljub vsemu je živa samo vsaka tretja ali četrta hiša. Nikjer ni
nobene novogradnje.«
Arcus postavi prst pred usta:
»Malo manj ogorčenja.«
Ves čas nikogar ne srečajo. Nihče ne gre iz ali v hišo, nihče nikamor
ne potuje. Nikjer ni niti ene kočije z ali brez konjev. Tišina moreče pritiska
441
na njihova srca. Hanu in Leni se vrne na prelazu doživet občutek boleče
tesnobe. V valovih se ponavlja mrzli pritisk žalosti. Obračata glave, čeprav
njune oči srečajo zgolj sterilno praznino. Kmalu se vse oči uprejo v veliki,
blizu sedemdeset metrov visok stolp iz gladke črne kamnine. Njegov vrh se
izgublja v belini meglic. Čeprav pritiska strupen mraz, tod vsaj ne piha tisti
ostri veter. Han z vsakim vdihom v pljučih začuti zarezo mrtvega reza z
ledenim nožem tesnobe in mraza. Zlovoljno prekine svečano tišino:
»Upam, da imajo toplo krčmo.« Naenkrat več ne goji upanja o
toploti krčme in občutku popotovanja požirka toplega kuhanega vina skozi
izsušeno, premraženo grlo.
Lena jezno tiho doda:
»Mogoče je tudi njihova krčma zamrznjen pomnik minulega
življenja. Vilinom mogoče beseda krčma pove nekaj čisto drugega. Še
Zeolverško pokopališče je na dan plemiškega pogreba precej veselejši kraj.
Ta preklemanska tesnoba!« dvigne glas.
Eldar prekine njen izliv jeze:
»Naj te potolažim! Imajo krčmo z imenom Dalalih in popolnoma
ustreza tvojemu pojmovanju te besede. V njej bomo izvedeli vse potrebno
za svoj nadaljnji korak. Priporočam vam čim manj govorjenja. To mislim
na oba,« in se sreča s Hanovim pogledom.
Obraz se mu omehča v nasmeh in z roko pokaže proti sivi stavbi z
velikim stebriščem pred vhodom:
»Tam je krčma. Bodita vzdržna glede komentiranja te dežele. Vilini
so glede tega precej občutljivi.«
»Razumem,« prikima Han.
Sami so si ustvarili leden pekel in so jezni, če jim to kdo omeni.
Hvala lepa za nesmrtnost v takšni grobnici. Še na Megšelem obsojeni
442
mrtveci se lepše zabavajo. Tam jih vsaj ne zebe.
Konje pustijo v kamniti lopi za glavno stavbo gostišča. Vsaka vilinska
hiša, torej tudi gostišče, ima za glavnim poslopjem lope za konje, dodatno
prtljago gostov in obširni družabni prostor. Zdaj je ta prostor zapuščen,
prekrit s snežno odejo. Ribnik, v lepših časih obvezen del opreme vilinskega
bivališča, je samo neizrazita in žalostno zapuščena ledena površina. Tukaj
ni niti čarovniške imitacije. Vilini so očitno želeli iz svoje nekoč cvetoče
dežele narediti veličastno grobnico večnega trpljenja. Prava scena poljan
žalosti!
Vstopijo v velik, precej prazen in turobno tih prostor. Vse oči redkih
gostov se takoj obrnejo proti prišlekom. Večina njih prvič ugleda ljudi iz
Ozunja. Tako Vilini imenujejo vse prebivalce dežel izven svoje ledene
pušče.
Arcus šepetaje namigne:
»Molčite in se namestite v tisti kot,« in s kretnjo pokaže na omizje v
temačnem kotu. Hitro odkorakajo do tja in se tiho posedejo okoli para
skupaj postavljenih miz. Arcus se spogleda s prisotnimi Vilini in si hitro
prikimajo. Tukaj je očitno precej domač in se z nekaterimi vsaj na videz
pozna. Tudi Eldar ima tod večkrat kakšne opravke. Samo prvič videna
neznanca sta vzbudila pozornost redkih gostov. Ker sta prišla z znanimi
smrtniki, so svojo pozornost hitro usmerili nazaj k svojim poslom in
pijačam. Kdor je v družbi Takpo Seagemin in Šelaj saganuša Ešeje, je
tukaj zagotovo tudi v interesu kakšnega njihovega tegešaza.
»Vilini ... kako lepi so,« reče Lena, ko si na hitro postrani ogleda
brezbrižne goste.
Han hitro zašepeta:
»Lepi, nesmrtni in,« in trpko nadaljuje, »nevarni. Verjetno so vsi v
krčmi živeli, ko je celemu svetu vladal cesar s svojo vilinsko kraljico. Za
njih je dan nastanka Medalarja podoben našemu včeraj.«
443
Arcus in Eldar se naslonita na pult točilne mize. Pristopi svetlolas
Vilin, očitno natakar. Pojoče spregovori v Pogovorščini z močnim vilinskim
naglasom:
»Katero veselo opravilo je prineslo spoštovana gosta v našo skromno
krčmo?«
Arcus in Eldar tekoče govorita Vilinščino, toda Vilinci svojega jezika
ne govorijo z nikomer izven Mealkuda. Kljub vsemu je Vilinščina v Ozunju
že od nekdaj jezik učenjakov, svečenikov, svečenic, čarovnikov in legend.
Njena soglasniška abeceda omogoča različne načine branja, a samo
najplemenitejši Vilini govorijo tisto izbrano, žlahtno, Visoko Vilinščino.
Vsem drugim je, odvisno od okoliščin in priložnosti, namenjena Deželna ali
redkeje Obredna Vilinščina.
Arcus enako v Pogovorščini veselo odvrne:
»Sinerus, že dolgo nisem okusil vilinskega kuhančka. Isto za mojega
sopotnika in sopotnico,« veselo odvrne Arcus. Eldar prikima, ko Vilin vanj
kratko usmeri svoj, za viline značilen, globok sinji pogled. S kotičkom očesa
ošvrkne Hana in Leno:
»Hm, če se ne motim, si pripeljal mladega šelgeaca Zeolskega.
Zanimivo.«
Tudi Arcus ju na hitro premeri in zaupljivo odvrne:
»Pri rešmeagu Amrokh,« a Vilin dopolni stavek:
»Vem. Mades Gideus vas nestrpno pričakuje,« se zamisli in živahno
nadaljuje, »res nenavadno! Nestrpni rojak. Lom prapora minljivega
človeškega kraljestva na drugi strani Zidu je v njegovo plemenito dušo
prinesel nerazumljiv nemir,« zamahne z roko, »zakaj bi plemenitega rojaka
skrbelo dogajanje tam preko? Komu mar za še eno orčjo pojedino?« in
usmeri pogled proti jugu. Hitro zatrese z glavo in doda:
444
»Saj mi je vseeno za tuje skrbi, četudi so od plemenitega modreca!«
Eldar in Arcus se zaskrbljeno spogledata. Dobro vesta, kaj lahko
pomenijo te besede. Zapustita pult in se usedeta k družbi ter se ponovno
spogledata. Na Arcusovem obrazu se začrtajo linije skrbi. Han takoj spozna
čarovnikove skrbi:
»Kaj se je zgodilo? Kakšna je slaba novica?« nestrpno izstreli.
Arcus nekaj trenutkov molči. Lena spusti pogled na tla. Han
pričakujoče išče čarovnikov mračni pogled. Po nekaj trenutkih mučnega
molka dvigne otožne oči in se sreča s Hanovim pričakovanjem:
»Medalar je najbrž doživel še en hud poraz in bo kmalu dokončno
podlegel invaziji carskih hord. Zgodilo se je v teh dneh, ko smo brez
sokolske povezave. Kaj več nisem izvedel. Plemeniti Amrokh Gideus nas
že pričakuje. Svoje dni je bil tudi bleščeč vojskovodja vilinske armade,« in
mračno doda, »zdaj svoje neumrljive dneve posveča različnim veščinam.«
Natakar prinese velik vrč s kadečo pijačo in štiri keramične vrče.
Hana in Leno premeri z otrdelim obrazom. Mračno vzdušje za hip okamni
omizje. Arcus hip zatem razbije val turobnosti:
»Pijača je tu! Vsaj za hip odložimo bremena skrbi. Zeolija zagotovo
ni sodelovala. Prijatelj Malahid se ni izpostavil na ravnici,« nadaljuje vedro,
saj je hotel v srca prisotnih vnesti nekaj veselja.
Natakar zatem prinese še dva pladnja rjavih kolačev. Han se spomni
zgodbe o vilinskih kolačih. Povrne se v čas izpred nekaj let. Oče mu je
pripovedoval o njih:
»Vilini imajo silno nasitne kolače. Zarana poješ enega in do
naslednjega jutra ni treba tratiti časa za hranjenje, saj cel dan in celo noč
odganja breme lakote. Vilini po svoji navadi recepta z nikomer ne delijo.
Čisto majhna malha teh kolačev zadostuje za dolge dneve poti. Samo
zaradi teh kolačev so vilinske vojske tako preklemansko gibljive.«
445
Misli se mu povrnejo v sedanji čas, poln turobne žalosti. Spomin na
rodno deželo bledi.
Bom še kdaj videl grajski vrt in očeta?
Spogleda se z Leno. Ona mu prikima in kolač oprezajoče nese v usta.
Tudi sam ji sledi. Usta oblije zanimiv meden okus. Med požiranjem občuti
poživljajočo obnovo moči. Precej je lačen, saj od jutra ni zaužil ničesar
konkretnega. Kakor hitro prežene najhujšo lakoto in žejo, se radovedno
posveti notranjosti krčme. Tla so topla, torej ima talno ogrevanje. Za
razsvetljavo skrbijo že videne sijoče cevi, čeprav jih ne vidi. Najbrž so
vgrajene v zid.
Pijača kmalu naredi svoje. Vsi postanejo sproščeni. Sčasoma se celo
navadijo na komorno vzdušje. Vilini jih niti ne pogledajo. Vsi skrbijo samo
za svoje posle. V vilinskem svetu je zasebnost visoko čislana vrednota.
Han prekine precej neposlovno obarvan pogovor:
»Kam gremo po opravljenem poslu?«
Vanj se uprejo vse oči. Arcus prekine trenutek nastalega molka:
»Odvisno bo od jutrišnjega obiska. Srečali se bomo s pomembnim
modrokrvnim, mogoče bo drugo leto postal celo kralj Arimoe. Dal nam bo
namige in napotke za nadaljevanje iskanja Tehagacev. Naj vas še enkrat
opozorim!« dvigne prst v zrak, »z njim bom govoril samo jaz. Vi se boste
oglasili samo v primeru, če vas neposredno ogovori. Odgovarjajte kratko
in povejte samo to, kar vas vpraša. Nobenega nakladanja. Nobenih
dodatnih dejstev. Nič. Tegešaz je silno zvit in njegove sladke besede znajo
izvabiti marsikaj, kar mogoče ni potrebno, da je izvabljeno. On je od vseh
tegešazov in rešmeagov še najmanj sovražen do sveta izven svoje dežele.
Ostali so odkrito sovražni in iskreno upam, da nam ne bo treba obiskati še
kakšnega od njih. Vsekakor ne preizkušajte njegovega zgodovinskega
spomina, torej ne omenjajte zadnje cesarske kraljice. Dve tisočletji star
dogodek še danes slabo vpliva na vilinsko počutje in potrpežljivost. Zlasti
446
njegovo.«
Eldar hitro doda:
»Vilinski rešmeag je silno moder. Najbrž ima več znanja od vseh nas
skupaj. Stvari vidi zelo globoko in široko,« in nagne lepo oblikovano kupo.
Han ne more doumeti čvrstosti tako tanke lončevine.
Ali pa sploh ni lončevina.
Gostinski del zapustijo med zadnjimi. Vilin jih molče pelje do
prostorne sobe s štirimi posteljami. Nobene posebne zasebnosti za ženske.
Najprej odpre plin, iz žepa potegne sijočo kovinsko palico in iz nje izvabi
kresilni plamen. Nikoli konec čudes. Zatem pritisne na neko čudno belo
ploščico in žarilna cev skoraj v hipu zasije s svojo čarobno biserno svetlobo.
Han se ne more rešiti čudenja tej svetlobi. Vilin se hitro poslovi:
»Naj vam bo mirna noč.«
Han očarano zre v trepetajočo svetlobo:
»Te luči moramo imeti pri nas doma,« reče otroško navdušeno.
Eldar se zareži:
»O tem samo sanjajte. Vilini ne delijo svojih čarovnij,« odvrne in
kmalu pritisne na ploščico. Biserno luč se v hipu utrne. Zagrne jih tema
brezzvezdne noči vilinske dežele. Leno za hip prešine – kako lahko živijo
brez zvezdnega neba?
Zjutraj jih zbudi siva svetloba. Dneva seveda ne zaznamuje sonce,
temveč tmuren soj visokih oblakov. Na nebesnem svodu so čepeli kot
447
krokarji na preži. Vilinska dežela že dvajset stoletij ni videla sončne oble,
bisernega Mogosa ali oddaljenega rdečkastega očesa Lebene.
Brez besed zajtrkujejo. Sinerus nekaj prišepne na čarovnikovo uho,
slednji prikima in po kratkem premoru reče:
»Gospodar že sprašuje po nas. Za Vilina je res nestrpen. Ne smemo
ga prepustiti predolgemu čakanju.«
Hitro se zavijejo v svoja topla oblačila in stopijo po tlakovani stezi na
mrzlo in pusto ulico. Njihovi koraki odmevajo v praznini zgodnjega
dopoldneva. Nikjer ni žive duše na spregled.
»Šli bomo peš,« reče Eldar.
Zakorakajo proti stolpu. Zeolca se znova začudita višini in predvsem
neprekosljivi gladkosti zunanjih sten mogočne gradnje. Vsak zase se v
mislih sprašujeta, kakšna veščina je do brezhibne gladkosti obdelala trd, črn
granit? Predor razseka mogočni, navidezno monolitni steber, kjer je prostor
za široko avenijo in živahno žuborenje Severnega Vidala. Nikjer ni vrat ali
kakšnega drugega vidnega vhoda.
»Vhod je znotraj prehoda,« razbere Arcus njuno skrb, »gospodar si
je omislil nenavadna vrata. Odprejo se samo, kadar je pred njimi zaželen
gost.«
»Kako pa vrata vedo, kdo je in kdo ni zaželen?« zanima Leno.
»Hm, vilinska magija,« ji z nasmehom kratko odvrne.
Znajdejo se v sijajno osvetljenem predoru. Biserna svetloba daje
temnemu in popolnoma gladkemu oboku poseben nenaravni sijaj. Kot bi na
temnem kamnu v mogosini razsul bisere. Kljub lepoti ostaja ozadni pritisk
tihe žalostinke.
Arcus stopi pred sijoča vrata. Oboke vrat tvorijo svetlikajoči
448
ornamenti stiliziranih drevesnih vej. Han je nekoč v očetovi knjižnici našel
zapis o hadimi, svetem vilinskem drevesu. Slika na oboku je enaka obrobi
strani tiste knjige. Znotraj stiliziranih bleščavih vej sije neznan vilinski napis.
Arcus se z vsemi spogleda in zakliče:
»Sajaleh Galadari!« in s svojo na pogled neugledno palico trikrat
potrka na nenavadna vrata. Palica hipoma belo zasije, vrata se odpro.
Objame jih močna svetloba.
»Lahko vstopimo,« prikima čarovnik in vsi hitro smuknejo skozi
vrata. Dvorana je zelo visoka in na pol višine do stropa lebdijo nenavadno
veliki svetleči metulji. S svojo nenaravno močno belo svetlobo
razsvetljujejo veliko dvorano. Stene in strop so polni čudovitih reliefov,
pisanih mozaikov in slik v neverjetno velikih in izjemno tankočutno
oblikovanih okvirjih. Na nasprotni strani je široko stopnišče do obokanih
vrat. Povsod so stilizirane podobe nenavadnega drevesa hadima. Arcus je
vedel, da so to podobe vilinskega svetega drevesa, imenovanega tudi Aec
Hamim, Drevo mnogih Življenj. Han se čudi upodabljanju drevja, saj v
deželi do zdaj še ni videl živega drevesa. Lena si zaprepaščeno ogleduje:
»Kako ogromen prostor, vendar tako prazen,« ko s pogledom
dobesedno požira čudovito obdelano notranjost veličastne dvorane: »Kje je
gostitelj? Se tukaj pušča goste, naj se sami klatijo po sobanah?«
Eldar, najbrž naveličan Leninih črnogledih opazk, suho odvrne:
»Gospodar dobro ve, kje smo in kaj počnemo. Čaka nas. Tukaj
nismo zaradi slavnostnega sprejema. Za dva umrljiva človeka, človeškega
čarovnika in Gozdarja gotovo ne bo sahega slave. Tako je pač pri Vilinih.«
Lena zlovoljno prikima in ne odmakne pogleda od umetnin.
»Kakšna čarovnija daje luč tem nenavadnim letečim bitjem ali kar so
že?« zanima Hana.
449
Arcus odvrne:
»Te luči opravičeno vsakogar očarajo. To so saehir le'atuna. Čeprav
so videti žive, je v njih toliko živega, kot v meču za tvojim pasom. To so
samo malce dragocenejši predmeti. Posedovanje teh čudežnih lebdečih
svetilk je znak velike pomembnosti lastnika,« in tiho pristavi, »stopite za
mano, saj nismo na ogledu vilinskega domovanja,« in pokaže proti vratom
na koncu stopnišča.
Njihovi koraki votlo odmevajo med vzpenjanjem po belem stopnišču
do neuglednih vrat. Ta se pred njimi sama razprejo in vstopijo v precej
majhno sobo brez dodatnih vrat, kjer vse tri druge stene zapolnjujejo
čudoviti mozaiki. Nad njimi lebdi ena od metuljastih luči in na gladka tla
meče žametno mehke sence. Vrata za njimi se sunkovito zaprejo in za
trenutek jih zgrabi strah. Arcus jih pomiri:
»Ne bojte se! Če bi nam vilinski gospodar hotel kaj storiti, bi to storil
na elegantnejši način. Vstopili ste v dvigalo. Ta stolp nima stopnic, a
gospodar nas bo sprejel v eni od zgornjih soban.«
Hana prežema neprijeten občutek:
»Vseeno imam malce slab občutek. Kakšen je to gostitelj, ki ne
pričaka gostov pri vhodnih vratih?« in se spogleda z oprezno Leno. Arcus
se hudomušno nasmehne:
»Vilinski gostitelj.«
Telesa naenkrat postanejo težja in občutijo neprijeten pritisk v
stopalih. Trenutki tesnobe pridejo in hitro minejo. Vrata se odprejo in
hlastno vstopijo v sobo, polno nenavadnega pohištva ali kar so že nenavadni
predmeti. Oblije jih prisotnost čudodelne modrosti. Najprej ugledajo sijajno
biserno svetlobo, šele zatem razločijo visoko postavo v razkošnih oblačilih.
Kaže jim hrbet. Leno presune – kakšna je to vljudnost, gostom kazati
hrbet? Opira se na palico, vrh nje sije rdeči kristal. Arcusa in Eldarja vedno
znova presune ob pogledu na kristal. Tudi Han in Lena prepoznata ta
450
čudežni kristal. Hamakh Laeb, Združitelj modrosti, je namreč eden od treh
Tehagacev, namenjenih Mešarahu v Onostranstvu. V sebi združuje luči treh
najvišjih velikih talismanov Luči. Han mrzlično razmišlja.
V legendah je omenjeno, da so sledi za tem in ostalimi tehagaci
zabrisane. Ampak kristal je tukaj. Kje je sibet, njegov prstan? Tehagac
brez sibeta je podoben popečenemu kruhku brez masla.
Dolgi, snežno beli lasje ravno padajo do pasu visokega vitkega telesa.
Oblečen je v rdečo tuniko, polno zlatega okrasja. Opasan je z zlato
izvezenim pasom. Zadoni pretresljiv glas:
»Dobrodošli v mojem svetu,« ne da bi se obrnil proti njim.
»Pozdravljeni gospodar!« odzdravi Arcus in se rahlo prikloni. Za
njim enako storijo še drugi. Šele zatem se Vilin gibko obrne in obiskovalce
bliskovito preleti s sinjemodrimi očmi. Najbolj padejo v oči nenavadno
bujne in košate snežno bele obrvi. Izražene jagodice lepo dopolnjujejo
široke ustnice. Na bledem obrazu ni sledi gubic staranja. Veke so obogatene
z malce modrikastega tona. Vilin se liči. Ušesa mu rahlo štrlijo. Na vrhu
špice levega ušesa ima nenavaden dragulj. Zoži pogled in se osredotoči na
Arcusa:
»Danes si v družbi bolj ali manj smrtnih duš. Pričakoval sem tvoj
odziv. Zdaj berem tvoje naslednje vprašanje,« svečano reče. Naredi premor
napetosti in ga prebode s srepim pogledom, zrcalom jeklene odločenosti
jasnih misli:
»Hamakh Laeb je dragulj moje vladarske palice. Zanima te, kje je
njegov sibet! Se motim?« oprezno ošvrkne druščino. Arcus samo prikima.
Vilin brezbrižno skomigne z rameni:
»Prstan je na varnem.«
Čeprav čarovnik, je hkrati tudi smrtni človek. Oseba pred njim je
mogočni nesmrtni vilinski čarovniški plemič, morebiti celo prihodnji kralj.
451
Obdarjen je z neizmernim poznavanjem neprecenljivega obilja skrivnosti in
čarovnij. V mnogih knjigah je njegovo ime povezano z različnimi
starosvetnimi legendami.
Leno prešine moč vilinove dediščine - prihaja iz sanj ali nočnih
mor?
Ta legenda stoji pred njimi in jih mrko prečesava s svojim ostrim
preiskujočim pogledom. Iz njegovih oči, obraza in telesne drže veje
častitljiva modrost in navajenost obvladovanja situacije. Čarovnik prikima.
Vilin jih brezbrižno opazuje:
»In?«
Čarovnik prekine zoprno pričakovanje in bridko reče:
»Dragi gospodar, sem nas je pripeljala huda stiska. Elejla je pohitel s
svojim udejanjenjem, si nadel telo basilea in s svojimi hordami koraka nad
svet. Temni sij zatabov je vstal iz Megšelema in prekriva svet z enim
samim namenom - da ugasne luč življenja,« in ponižno spusti veke.
Amorkh mu vljudno, čeprav grobo skoči v besedo:
»Prijatelj, ne pozdravljajmo se s poslovnimi zadevami. Saj menda
niste potovali čez mrzli prelaz in skozi ne preveč živahno deželo zaradi
jadikovanja obupancev? Najprej vas moram, kot spodoben gostitelj,
udobno namestiti in pogostiti,« se mu glas omehča in skozi širok obok stopi
deset čudnih postav. Delujejo precej okorno in brezizrazno. Pravzaprav so
simpatično smešni. Han se spomni nekega opisa vilinskih kovinskih sužnjev.
»Le predajte mojim služabnikom prtljago, orožje in zimske plašče.
Saj vas menda ne zebe in orožja zagotovo ne potrebujete, vsaj ne v tej
hiši,« reče veselo. Celo Arcus je presenečen zaradi njegove nenadne
vedrosti. Namigne jim in sledijo mu. Mimogrede so v roke smešnih
kovinskih služabnikov odložili topla oblačila in rožje. Han se ni tako zlahka
ločil od svojega meča. Čudenje nad čudeži te dežele se meša s strahom pred
452
neznanim. Razgleduje se po sobi, polni čudes neznane namembnosti.
Vilinu sledijo po dolgem hodniku. Tla in strop sta iz belega marmorja,
slike v velikih okvirjih zapolnjujejo ravne stene iz rdeče kamnine. Vse je
gladko, zloščeno in brezhibno urejeno. Nad njimi neslišno lebdijo svetleči
metulji in jim osvetljujejo pot.
Skozi polkrožno obokana vrata z reliefom svetega drevesa vstopijo v
majhno, precej intimno urejen prostor. Na sredini čepi masivna miza, okoli
nje so razmeščeni razkošni oblazinjeni stoli. Vse je podrejeno
funkcionalnosti z obiljem čuta za estetiko. Na mizi že čakajo krožniki z
različnimi kolači, izredno lepo oblikovane kristalne kupe in vrči z različnimi
pijačami. Služabniki so urno pripravili vse potrebno za udobje gostov. Vilin
se obrne proti njim in jih z vljudnostno kretnjo povabi:
»Posedite, dragi gostje. Le posedite,« postane skoraj meden. Lena
dvigne obrvi.
Previdno se posedejo. Začuti njihovo zadrego:
»Spoštovani gostje, deležni ste vilinskega gostoljubja, zelo redke
dobrine v tem žalostnem in nehvaležnem svetu. Odvrzite vse svoje dvome
in strahove. Najprej se bomo okrepčali in zatem lahko preidemo na bolj
poslovne zadeve,« in se nazadnje še sam usede. Sebi je namenil malce višji
in razkošnejši stol. Na njegovi levi sedi Eldar in na desni Arcus, a Zeolca
postavijo naproti Vilinu.
Zadovoljno segajo po kolačih in jih zalivajo z različnimi pijačami.
Medtem v skladu z občimi civilizacijskimi običaji izmenjajo zgolj nekaj
nepomembnih vljudnostnih fraz. Med hrano je skrajno nevljudno
razpravljati o resnih zadevah. V glavnem govorita Arcus in Eldar, saj sta
dobro seznanjena z vilinskimi merili lepega vedenja. Zeolca molčita in
dogajanje spremljata zgolj z očmi. Naenkrat vilinski mogočnik uperi v Hana
svoje prodorne oči in prekine vljudnostno kramljanje:
»Han Zeolski, tvoj oče je v mojih očeh precej višje cenjen od večine
453
njegove vrste. To je eden od pomembnejših razlogov tvojega tukajšnjega
bivanja. On je nosilec še posebej častnega vladarskega prstana, saj njegovi
vladavini prinaša tudi blagoslov Mealkuda. Noben malahid ali jakil
človeštva si ne more pridobiti te časti. Malahid Zeolski je mogoče edino in
zadnje človeško upanje. Zeolijo ohranja zgolj Malahidova modrost. In če je
od sebe poslal svojega šelgeaca, je to storil po skrbnem premisleku. Zanima
me, s kakšno nalogo te tvoj spoštovani oče pošilja na to pot? Saj vem,
iskanje Tehagacev je en motiv. A ta motiv gotovo ni edini. Pot do
legendarnega skrivališča tehagacev gre tudi drugje, izven našega
blagoslovljenega Zidu.«
Vsi začutijo hlad njegovih misli.
Han zmedeno dvigne pogled. Najprej išče Arcusove oči, pa zatem
Eldarjevo strogo opazovanje, in se na koncu sreča z odločnim vilinovim
motrenjem:
»Pravzaprav še sam ne vem. Moja naloga je spremstvo vzvišenemu
Arcusu in spoštovanemu Eldarju na poti iskanja. Najbrž mi bo pravočasno
dana moja vloga na tej poti. Najverjetneje sem zraven zaradi pridobitve
dragocenih zaveznikov ali vsaj koristnih nasvetov za skupen napor,« tiho
odvrne in vzdihne, »oče se je odločil - zame nima naloge na bojnem polju
pogube.«
Zavestno se izogne besedama boj ali vojna.
»Dober odgovor, dober,« se zakrohota Vilin ter se v hipu zresni, »v
tebi je nekaj očetove modre pretkanosti. Najbrž upaš, da boš tod našel
kakšno pomoč za svojo očetnjavo, čeprav se ti ne sanja, kakšna naj bo ta
pomoč. Šel si na pot, čeprav ne slutiš, kam in kako te bo peljala. Ne
sprašuješ za motiv, samo greš, ker moraš zaradi čuta dolžnosti. Če bi
tvojemu zgledu sledili vsi malahidi človeštva, se ne bi znašli v teh stiskah.
Pohlep, strast za močjo, egoizem in samovšečnost vabijo Elejlo, naj stopi
na oder zgodovine,« in dramatično sklene roke, »in Elejla je to storil
hvaležno in hitro. Svojih volnilnic noče predolgo pustiti čakanju.«
454
Han nemo prikima. Vilin se obrne proti Arcusu:
»Dragi prijatelj nekatere stvari bi jim moral temeljiteje razložiti.
Osebno verjamem v dobre namene večine ljudi in vsi niste sposobni
strašnih zločinov, da bi se za vsako ceno dokopali do moči. Žal sem med
rojaki v tem mišljenju precej osamljen. Skoraj vsi svetokrvni rešmeagi
vidijo v puhlem napuhu ljudi največjo grožnjo varnosti našega sveta. Z
neodgovornim hlepenjem za močjo in oblast ste nespretno izzvali speči dvor
Megšelema. Človeštvo in Elejla ne moreta en brez drugega. Sta dva obraza
iste umrljive stvarnosti. Vsak človek nosi v sebi svoj zasebni košček Elejle
in damejahov. Najbrž se zato Elejla vedno, odkar človeštvo tlači ta svet,
udejanji v človeškem telesu. Ko se Elejla prerine do položaja vladarja, se
zravsa s sebi enakimi. Človek je človeku uteš.«
Lena se ogorčeno vmeša:
»Tudi Mešarah je človek.«
Vilin se ravnodušno nasmehne:
»El že ve, klin se s klinom izbije. Ko smo že pri Mešarahu,« in v
njenem nepopustljivem pogledu izostri svoje sinje oči, »mogoče je
pojavljanje Elejle in Mešaraha kakšna Elova zasebna zabava. Le kdo lahko
dojame neskončno večnost vsemogočnega Ela? Vilini se ne smemo in ne
moremo vpletati v te igre. Človeški problemi so vaši, ne naši,« in z zrncem
razočaranja v glasu doda, »s svojimi rojaki na vašo srečo ne delim sodbe o
človeštvu. Vsaj ne v celoti. Nekateri vašega rodu ste silno plemeniti in
častni. To je tudi eden od motivov mojega gostoljubja. Vedno se poskušam
postaviti na pravo stran.« Osredotočeno motri druščino in zaupljivo doda:
»Če je za dobrim namenom še nesebično darovanje, oplemeniteno s
čutom za odgovornost, potem lahko malce prekršim načelo nevmešavanja
izven Zidu.«
Lena stisne pesti. Vilin je z neverjetno lahkoto obtožil človeštvo za
vse zlo tega sveta. Nevljudno izbruhne:
455
»Vem, vi ste mogočni gospodar z močmi, ob katerih so naše legende
otroško igrišče. Kljub temu se nečesa ne zavedate dobro! Vaš vzvišeni svet
je del našega skupnega doma. Tudi vi živite na tem svetu in ste njegov
povezani del. Dihate isti zrak, pijete isto vodo, jeste isti kruh. Kaj mislite,
kam se bo usmerila temna Volja Elejle, ko opravi s človeškimi kraljestvi?
Mislite, da bo trpel konkurenco, pa čeprav je ta zakopana v led in sneg? Ne
upajte preveč, niti slučajno niste tako varni, kot si zamišljate. Hoteli ali ne,
povezani ste z dogodki izven svojih čistunskih zidov. Ne, dragi moj
prevzvišeni gospod! Nič bolj niste varni od naših obleganih domovanj!« in
kljub zgroženim grimasam Arcusa in Eldarja ogorčeno skoraj zakriči:
»Niste!«
V vilina zapiči obtožujoč pogled, poln srda:
»Kakor hitro basilea združi svet smrtnih v enovito Carstvo pod enim
elahjakilom, se bo usmeril proti vam. To vam zagotavljam. Lahko še
naprej tiščite svoje velecenjene častne glave v led in sanjate, kako ste svet
zase. Ampak niste!« dvigne glas in strastno nadaljuje, »Božanska osebnost
ne bo trpel konkurence svoji božanskosti. Prej ali slej bo nad vas
prihrumela pest njegove pogube. Na voljo so mu neskončni viri in vse
strahote temne magije. Vaša večnost bo izginila v nepovrat pozabe. In
takrat boste sami, čisto sami! Lahko pa poskusite pomagati in mogoče bo
vaša smrt vredna pesmi in legend. Umiranje za življenje je bolje od življenja
v strahu pred smrtjo. Izbira je vaša!« in silovito diha.
Han jo poskusi ustaviti. Občuti iskrenost njenih besed. Roka ostane
na pol poti. Vrne jo predse.
El ve, kako se bo Vilin odzval na to predrzno izzivanje. Le kaj si je
mislila, ko gre tako oštevati vilinskega mogočnika?
Vilin sprva ostrmi. Zatem v Lenin goreč pogled izostri svoje sinje oči.
Ona umirja sunkovite vdihe in izdihe. Arcus želi nekaj reči. Vilin ga s
kretnjo utiša. Nekaj trenutkov kasneje predse položi roke. Vzame si čas.
Zajame sapo. Če občuti jezo, je z nobenim gibom ne pokaže. Obvladovano
456
izbira besede:
»Plemenita Lena Pendewar, vzhodni vladar se z nami za zdaj ne
more boriti,« vse objame z resnim pogledom, ga znova zapiči v Leno, se
nasmehne in vse šokira: »Vendar imate popolnoma prav. Ravno to, kar
ste tako srdito izrazili, je eden od vzrokov tega srečanja.«
Arcus prvič, odkar so skupaj na poti, pokaže znake nelagodja.
Izkoristi premor med Vilinovimi besedami in poskuša vskočiti v besedo.
Vilin ga trdo prekine:
»Dragi Arcus, ne opravičujte gospodičnine vročekrvnosti!« ter
vanjo usmeri pogled, »mogoče je gospodična Lena spodbodla moje
razmišljanje. Svojih misli ne bom podal tako srdito,« se nasmehne zaripli
Leni.
»Torej, naj povem, kar mislim, preden še koga opogumim za tako
divji govor,« znova se sreča z Leninimi mandljevimi očmi, »mojo
pozornost je pritegnilo nenavadno vodenje vojne. Basilea popolnoma
ignorira najosnovnejša pravila vojskovanja.«
Končno Arcus pride do besede:
»Naš sovražnik ni oseba iz mesa in krvi,« reče grozeče in nadaljuje,
»temveč strahota Temnih Talismanov. Moč uroka je v zelo kratkem času,
brez posrednika, našla pot v telo iz mesa in krvi. Najti moramo orožje proti
Zatabom in Elejli. Boriti se moramo proti Damejahom, lažnim sijajem
Elejle. Razbiti moramo igmote. Sahameitu moramo odvzeti čarovnijo.
Brez tega so razmerja na bojnem polju popolnoma nepomembna.«
Vilin brezbrižno posluša. Vsakih nekaj trenutkov poišče goreč pogled
človeške plemkinje. Lagodno se iztegne in nasloni na naslonjač. Pusti nekaj
trenutkov pričakovanja:
»Prijatelj saganuš je približno lepo povedal. Bistvo obračuna z
basileo ne bo soočenje orožne sile,« in se ravnodušno nasmehne, »a
457
nenavadni napad še ni vse. Žal obstajajo pozabljene skrivnosti, ki v tej hudi
uri ne bi smele biti pozabljene. Mnogotere stvari so ostale skrite tudi meni in
to me dela nelagodnega. Še posebno me dela nelagodnega smer in način
udarca na Medalar. Ost napada je usmerjena v Aldes.«
Arcus ga prekine in razloži vilinovo misel:
»Aldes se prevede kot Os.« Vilin nadaljuje z enako svečanim glasom:
»Aldes je bil v zlati dobi duhovna os Cesarstva. Tam so
nerazpoznavne ruševine najpomembnejšega Eiškega portalnega templja.
Od templja in bajeslovne cesarske svetokrvne univerze s knjižnico ni ostalo
kaj veliko. Davno tega je srečno zapuščen in pozabljen in zato obvarovan
pred človeškim nagonom za uničevanje. Lokacijo templja se sicer še ni
izgubila iz kolektivnega spomina,« in Vilin se spogleda z Arcusom, »a to ne
velja za pokopano in pozabljeno klet, polno neprecenljivih skrivnosti. V
skrivni Knjižnici Eiše,« in se spogleda z Arcusom: »Celo ti ne veš za njeno
lokacijo,« in enako ravnodušno nadaljuje, »med množico svitkov in knjig
silne starosti so odrešilne skrivnosti. Tam je pot do preostalih dveh
tehagacev. Elejla se zaveda moči teh kristalov. Če se jih polasti, ali nam
onemogoči dostop do njih, kar je skoraj isto, se bodo stvari preveč
neokusno zapletle. Medalar je z nepismenim kraljem najlažja pot do
Aldesa.«
»Aldes?« Han presenečeno dvigne glas, »o tem nisem slišal česa več
od zgodb in legend. Te govorijo o Aldevergu v pozabljeni zahodni Aldeški
marki. Tam ni ničesar podobnega našemu pojmovanju civilizacije.«
»Pravzaprav imaš prav. Aldes ni ime mesta. To je starodavno,
čarovnikom stare dobe znano ime,« zaključi pripoved in spusti pogled do
Arcusa. Ta rahlo zakašlja, odpije požirek pijače in prikima:
»Gospodar ima prav. Govorimo o mestu, če mu lahko tako rečemo,
ki se je v najslavnejšem delu svoje zgodovine imenovalo Aldeverg. To pa
vsi poznate,« z očmi zapluje med prisotnimi. Ti prikimajo. Tiho nadaljuje:
458
»Danes je od mesta, glede na dvatisočletno barbarstvo, ostal kup
komaj česa. Nahaja se sredi nekdanje Zahodne Aldeške marke. V mladih
dnevih Cesarstva je bilo mesto zaradi svoje lege središče vseh poti, Meb en
elem - središče sveta. Skoraj sedem stoletij je bil duhovna in intelektualna
prestolnica Svetovnega cesarstva. Že samo ime, izhajajoče iz vilinskega
korena Aldes, pove vse o namenu tega mesta. Aldeverg je bil magična os
Cesarstva. Tam so bili osrednji templji vseh štirih magij. Raje ne pomislim
na tragično usodo nekdanjega cveta duha padlega cesarstva,« in z
nenavadno razburjenim izrazom premeri vse v sobi. Lena mračno pristavi:
»Spoštovani gospodar Vilinov nam ni povedal bistva njegove
nenavadne želje po raziskovanju tople človeške dežele. Tudi smrtniki
beremo zgodovino. Skratka, to še ni vse.«
Vse strese molk zadrege. Arcus prekine nastalo prekinitev:
»»Bi nam izvolili draga patrea Panderwar razložiti svojo misel? Naj
bo tokrat manj nestrpno.«
Ona hladno odvrne:
»Vilinskega tegešaza ne skrbi usoda človeštva. Vzrok njegove
zaskrbljenosti je drugje. Če se samo en tehagac znajde v rokah vladarja
Devetih, to pomeni konec Vilinske magije. Vaš Kristal moči, vaš ponos,« in
usmeri pogled proti vilinovi palici in prostodušno nadaljuje, »postane zgolj
neuporabna šara. Še huje, vaša dragocenost postane naslednja tarča tedaj že
skoraj neuničljivega basilea. Se motim? Tudi jaz sem prebrala nekaj o treh
tehagacih in njihovih sibetih. Poznam trojstva in njihova medsebojna
delovanja.« Ustnice se ji razležejo v plitev nasmeh.
Vilin ostane dostojanstveno miren. Uspešno skrije vsakršna čustva.
Eldar zgroženo odkima in obraz zakoplje med dlani. Nima besed. Nemo
odkima. Han obupano skloni glavo. Arcus postavi komolce na mizo in
položi obraz med dlani.
El pomagaj vročekrvni bojevnici. Drzne si izzivati vilinskega
459
rešmeaga z njegovimi lastnimi relikvijami. To se ne bo dobro končalo.
Vilin se sreča z Leninimi živahnimi očmi in hladno prikima:
»Bogastvo patreje je pronicljiv um. Prijatelj Malahid je vedel, koga
naj pošlje v spremstvo svojemu sinu,« se potopi v svoj veličastni stol in
ležerno nadaljuje, »smer napada potrjuje Lenine besede. Basilea igra silno
tvegano igro. A nagrada je Aldeverg in skrivnost tehagacev. Z vso silo je
napadel Medalar, najšibkejši člen človeštva. Na vzhodni meji Shedanije so
samo drugorazredne horde. Če bi bilo Cesarstvo Shedanija resnični
naslednik nekdanjega skupnega Svetovnega cesarstva, bi izkoristilo
priložnost in povrnilo dolg do Zeolije. Tako pa ima zaradi spletk brezkrvnih
preračunljivcev skoraj vso svojo vojsko na jugu. Basilea se tega zaveda, saj
noben pameten vojskovodja ne bi tako očitno izpostavil južnega boka
napadalne vojske. Vendar tudi to ni najpomembnejši razlog, da ste tukaj.
Ste presenečeni?« jih znova premeri. Vsi pričakujoče zrejo v vilinov leden
obraz:
»V delovanju basilea čutim izjemno silnost. Tudi jaz si ne znam
razložiti tolikšne Elejline moči. Kot bi svojo moč črpal iz Onostranstva, a to
je tod rojenim na občo srečo onemogočeno. Torej je vzrok drugje. Iskanje
vzroka te silnosti je najpomembnejši razlog mojega ukrepanja.«
Vsi nekaj časa molčijo. Končno Eldar zgroženo vpraša:
»Čemu tako mislite?«
»Čemu? Zaradi marsičesa,« suho odvrne, »pred petnajstimi leti ni
bilo nobenih sledi o novem vladarju Vzhoda. Sedem let kasneje že imamo
basileo z enotnim vzhodom. Za prvega tzevoga sem izvedel pred tremi leti,
a zdaj jih ima že preko sto. Še lani ni imel niti enega Set'Arusa, zdaj jih ima
za medrejo. Kako pojasniš to silovito rast moči magije zatabov? Kako je
smrtno bitje prišlo do takšnih moči?«
Eldar skomigne z rameni:
460
»Ne vem.«
Lena se kislo nasmehne:
»In kaj mislite storiti? Zgolj debata ne prinaša rešitve.«
Arcus in Eldar se spogledata. Vilin v Leno zapiči svoje sinje oči:
»Verjemite, nisem vas sprejel zaradi kramljanja. Tukaj ste, ker se
jasno zavedam nevarnosti. Draga gospodična, v nekaj letih, kolikor
spremljam razvoj vzpona basilea, sem marsikaj naredil. Kar vam bom zdaj
pokazal, je moja skrivnost in tako naj ostane,« in vstane, »gremo na kratek
izlet,« in jim namigne, naj mu sledijo.
S čudežno pomično sobo se spustijo precej globoko. Ves čas molčijo.
Končno se pot konča, začutijo sunek, vrata se neslišno odprejo in vstopijo v
velikansko dvorano. Najprej zaslišijo pridušeno brnenje. Kot bi bilo tukaj
tisoče čebeljih panjev. Oblije jih slepeča bela luč Vsi na široko izbulijo oči,
saj imajo kaj videti. V vrstah stojijo orjaški golemi. Vsak ima v krepki roki
sulici podobno orožje. V ozadju so ogromni štirinožni kovinski stvori,
podobni velikim lakošom.
Vsi se odprtih ust molče čudijo zbranim začaranim stvorom. Nihče
od njih še nikoli ni videl takšne čarovnije. Eldar prvi prekine moreče ozadno
brnenje:
»Kaj je to?«
Vilin se nasmehne:
»Moja zasebna orožarna. Izdelujem jih skoraj pet let,« in se zresni,
»imel bi jih še več, a je težko priti do vseh potrebnih surovin. Škratje so
ukinili vsako trgovino, a moji rojaki na Zahodu se izmikajo. Če se bo to
nadaljevalo, me čakajo zoprni ukrepi.«
Arcus doda:
461
»Zahodna kraljestva imajo dostop do precejšnjih količin aurila. Ne
vem, kaj počno z njim.«
Vilin kislo pripomni:
»Najbrž sedijo na zalogah in ob pogumnejšem povpraševanju bodo
veselo dvignili že dovolj visoke cene.«
V debato se vmeša Han:
»Kakšna je to vojska?«
Vilin odvrne:
»Pravo vprašanje. To je vojska Golemov. Vanje sem vgradil svoje
celotno taktično znanje,« reče in iz žepa potegne majhno ploščato čudo s
polkrožnim čarobnim kristalom na vrhu. Dotakne se modrikastega kamna
na strani in kristal zatrepeta. Naredi nekaj kretenj nad njim in vojska v
dvorani nenadoma oživi. Čarovne oči golemov oranžno zažarijo, konice
sulic modro zasijejo in postavijo se v prežo. Naredi še nekaj kretenj in
vojska se povrne v svoj mrtvi spanec.
»To pa je čarovnije!« vzklikne Han.
Eldar oprezno vpraša:
»Kam jih lahko napotite? Kakšen je njihov strateški pomen?«
»Dosegljivi so mi tudi z juga Shedanije. Trenutno lahko ustavijo
napad na Medalar.«
Lena ogorčeno vpraša:
»Res? Zakaj ga ne ustavite? Kaj čakate?«
Vilin ledeno odvrne:
462
»Zaradi notranjih zadev naših kraljestev. Spoštovana gospodična,
stvari niso tako premočrtno preproste, kot mislite, da so.«
Vskoči Arcus in pomiri nastalo napetost:
»Raje se posvetimo naslednjim korakom. Glavno vprašanje je,«
dvigne obrvi, »kako čim hitreje doseči Aldeverg in se dokopati do
dragocenosti? Zagotovo ima rešmeag Amrokh kakšne pomembne
podatke.«
Vilin resno nadaljuje:
»Med ogledom moje osebne orožarne so služabniki pripravili pet
posebnih paketov.«
»Pet?« je presenečen Arcus:
»Gre kdo še z nami?«
»Seveda gre!« Vilin veselo razširi roke, »saj menda niste mislili, da
vam bom v roke porinil zemljevid zakladov in vas pustil same na lov na
tiste kamne! Preveč let že čepim v svoji izbi!«
»Zakaj ravno zdaj?« je rahlo sumničav.
Vilin takoj opazi čarovnikove občutke:
»Odženi svoje sume! Naša dežela, naj bo še tako zaledenela in
neprijazna, bo prej ali slej tarča basilea. Trenutno sem edini rešmeag
Mealkuda z zavedanjem o nevarnosti. Moje ljudstvo z rešgeo na čelu žal
uspavano zaupa v moč vsemogočne vilinske čarovnije. Ta jih kljub
obrambnemu zidu ne bo za vekomaj varovala pred grozečo nevarnostjo.
Naša magija bo izpuhtela ob prvem soočenju s Temnimi talismani,
okrepljenimi z vsaj enim tehagacem. Torej moramo pohiteti in prehiteti
basileo. To je edini način za prevlado naše magije. Če se basilea dokoplje
do tehagacev, tudi moja vojska ne more obrniti vojne sreče. Čisto drugače
463
se obrne, če so kristali v naših rokah. Vedite,« in strogo doda, »mogoče vas
bo to presenetilo, a je resnica. Edina omembe vredna vojska, ki ne straži
Zidu, je v teh dvoranah. Ko pride čas za to, bodo ti umetni vojščaki sila
odločitve.«
Arcus dvigne obrvi:
»Torej se zavedate, te vojne ne moremo dobiti zgolj z orožno silo?«
Vilin prikima:
»Božanska osebnost ne izgublja časa samo z vihtenjem gorjače. Ve,
zakaj mu zadnjič ni uspelo. Želi se dokopati do Ihedea Saehir (Devetih
luči). Do njih pride samo preko tehagacev. Dovolj mu je en in vaš Mešarah
postane suha veja mrtvega drevesa.«
Arcus zaskrbljeno sklene roke:
»To moramo preprečiti,« reče in občuti olajšanje. Spremstvo tako
mogočnega čarovnika, kakršen je Amrokh Gideus, daje njihovi nejasni
misiji malce več upanja. Končno zasije luč na koncu dolgega, temnega
predora.
Vilin zvito reče:
»Moja pot mora ostati skrivnost. V ta namen sem izdelal svojega
osebnega golema,« in se med velikimi vojščaki v ospredje prebije v soj
biserne luči izrezan dvojnik Vilina. Vsi ob pogledu nanj ostanejo brez sape.
Popolna podobnost.
Dvojnik se malce okorno prikloni. Amrokh se zareži:
»No, kaj posebno bister ravno ni, a za publiko bo dovolj dober.
Pravzaprav bom zvečer jaz igral golema, a golem bo igral mene. Jaz bom
nosil golemski kristal, a moj golem bo nosil ploščico za vodenje. Osnovno
magijsko načelo se bo odigralo v neposredni praksi,« se plitvo nasmehne.
464
Arcus zadovoljno prikima:
»Pri meni doma velja - Zgoraj je kakor spodaj in spodaj je kakor
zgoraj. Lepo in neposredno,« in očaran strmi v vrste velikih golemov, nemo
čakajočih ukazov svojega gospodarja. Od nekdaj občuduje vilinsko magijo.
V njej je toliko učinkovite elegance. Vsak golem je umetelno oblikovan,
pravo umetniško delo. Njihovi oklepi svečano sijejo v objemu biserne luči.
Vilin tiho vzdihne:
»Starejše Ede so veliko stvari pozabile,« in jim nakaže pot v dvigalo,
»čas je, da jih prikličem v spomin.«
Vrata se zaprejo in sledi pot navzgor. Dvorana je precej globoko pod
ledeno površino, kar Han ugotovi glede na čas povratka na površje. Vilin na
koncu popotovanja poteši njegovo neizrečeno radovednost:
»Dvorane so sto metrov pod zemljo. Povezane so še s petnajstimi
velikimi dvigali. Tako lahko to vojsko hitro spravim na površje,« in v žep
vtakne čarovniško ploščico za vladanje strahotni uspavani vojski, »in ta
vojska mi lahko v sili vedno priskoči na pomoč.«
Vrnejo se v sobo in posedejo okoli mize. Čaka jih sveža pijača.
Najprej si potešijo žejo, zatem Vilin prevzame besedo:
»Zvečer odrinemo. Vse sem pripravil. Tudi namen moje vojske je
določen. Za vsak primer sem v program vgradil tudi posebne okoliščine.«
»Kdaj bo Božanska osebnost pripravljen za napad na vaše dežele?«
vpraša Han. Vilin smehljajoče odvrne:
»Napada ne pričakujem pred uničenjem Shedanije. Še tako noro
ambiciozen vladar si ne bo drznil tako obširnega tveganja. Shedanija bo,
glede na hitrost ustvarjanja hord zveri, napadena čez okoli tri, največ štiri
leta.«
Po krajšem premoru odločno nadaljuje:
465
»Na našo srečo bo basilea naletel na Zeolsko grofijo in njeno vojsko.
Tam se bo znašel v precepu. Malahid je vitez zlatega eona in ne bo
preračunaval svojih možnosti. Vztrajal bo, po potrebi do bridkega konca z
enim samim namenom,« in znova dramatično dvigne glas:
»Omogočil nam bo vsaj mogos, mogoče celo mogos in pol časa.
Osebno mi je obljubil boj do konca. Basilea bo na mejah Zeolije prvič
naletel na učinkovit odpor. Napadalna armada je organizirana in opremljena
za hitre premike in koncentrirane udarce. Vsa oskrba te sile je prilagojena
hitri zmagi. Tako zastavljena taktika bo uspevala do mej Zeolije, saj je
naletela v vseh ozirih na manjvrednega nasprotnika. Zeolija ima poleg
spretnega vladarja še srečo, ker pot do nje vodi samo skozi dve precej
lahko branljivi ožini. S tem se stopi tudi ogromna basilejina številčna
premoč,« in globoko vzdihne, »Malahidov odpor na ožinah bo prvi droben
korak na poti do zloma Božanskega carstva.«
Han prikima in doda:
»Moj oče je na ožini v okviru prvega vala poslal sedem medrej redne
vojske z vso potrebno podporo za daljše obleganje. Hitro bo zbral tudi
potrebne zaledne rezerve. Ostanek z večino prebivalstva bo umaknil na
varno. Verjemite mi, naši bodo na obeh ožinah zdržali tudi preko
potrebnega časa.«
Arcus nadaljuje:
»Mladi šelgeac ima prav. Malahid mi je osebno zagotovil, da nam bo
kupil časa, kolikor ga bo lahko zagotovil z vztrajanjem na branikih svoje
dežele. Tudi če padeta obe ožini, bo zadnjo obrambo postavil pri Venegarju
in tamkajšnji trdnjavi z ječo, kjer je umrl eden od damejahov. Na žalost ne
moremo uporabljati portalov,« in spusti pogled na Amrokhov kristal,
»tehagaci postavljajo določene omejitve.«
Han je presenečen zaradi očetovih odnosov z Amrokhom. O tem mu
ni nikoli govoril. Sicer pozna očetove zveze z Vilini in trgovanje z njimi, a
do zdaj ni slutil tako tesnih povezav. Naenkrat se v njegovi glavi zložijo
466
določene stvari, ki ga begajo te zadnje dni. Vprašanja dobivajo odgovore.
Njegova prisotnost na tej odpravi je samo znak. Oče verjetno že ves čas ve,
kaj se dogaja. Vse dobiva urejen smisel.
Sivina dneva jenja ob nastopanju mrzle noči. Amrokh hitro organizira
primerno kritje za odhod:
»Nihče ne sme izvedeti za mojo odsotnost. Če drugi rešmeagi
Arimoe izvedo za mojo pot, bom imel težave.«
Kolona petih odrine v mrzli večer. Ulica je popolnoma prazna.
Amrokhov dvojnik jih spremlja do roba vasi, zatem se vrne. Upajo v uspeh
majhne prevare.
Celo noč molče jezdijo. Hladen zrak reže v vse odprte dele teles.
Potujejo sredi ravnice. Nebo je brezoblično temno. Cesta je precej široka in
očiščena.
Ob prvem svitu se ustavijo v kurirski postaji. Vzdrževana je zaradi
občasnega trgovskega prometa med Saranomvergom in Zimnikom.
»Kdo biva tukaj?« vpraša Lena.
Vilin sunkovito obrne glavo:
»Nihče. Do Zidu je takšna oskrbovana postojanka na vsako tretjino
dneva normalne ježe. Ustavili se bomo v naslednji postojanki. Ta cesta je
verjetno edini stik z našimi južnimi sorodniki.«
Han dvigne obrvi:
»Sorodniki? Izven Zidu?«
467
Amrokh se kislo nasmehne:
»Temni vilini imajo svoje razloge za življenje v skrivnosti,« in
pospeši konja.
Konje spravijo v lopo tik ob cesti in vstopijo v pritlični del zgradbe iz
črnega marmorja. Enonadstropna stavba je že večkrat doživela večje ali
manjše popravke. Očitno vilinska veščina popravil le ni tako popolna.
Grajena je z mislijo na preprosto funkcionalnost. Spredaj je pokrito
stebrišče do glavnih vrat. Skoraj obvezna fontana je presušena in
zanemarjena. Vsa okna so pokrita s kristalnim steklom.
Leno prešine - Kristal za pokritje oken popotnega brloga. Kakšno
razkošje!
Amrokh pritisne ročico na nenavadni sivi škatli in ves prostor obsije
rumenkasta svetloba. Malce kasneje zagori še kamin in iz čudnih kovinskih
zabojev ob stenah začne toplo pihati.
Han in Lena se znova z odprtimi usti čudita čudesom vilinske
postojanke.
Vilin molče spremlja čudenje Zeolcev. Vsi se zberejo okoli velike
mize. Njena površina je topla na otip.
Arcus tiho reče:
»Za kakšen dan ali dva vas zapustim. To nerad storim, a žal nekatere
stvari nujno zahtevajo mojo pozornost.«
Han in Lena se spogledata. Čarovnik ju mehko pomiri:
»Saj vama brez mene ne bo hudo,« se spogleda z Amrokhom, »je še
vse na svojem mestu?« in Vilin kratko prikima. Čarovnik izgine na
stopnišču. Han in Lena zreta za njim.
468
Na mizo razgrnejo dobrote iz popotnih malh. Zadnji prisede Arcus:
»Ne pustita se motiti.«
»Kdaj odrinete?« vpraša Han.
»Po večerji. Vse sem pripravil,« dvigne roki in se usede na konec
mize. Seže po temnem popotnem kruhu, ga nalomi in zgrabi sušeno kračo
neke ptice. Kje dobijo ptice?
Med jedjo molčijo. Zora že precej napreduje.
»Kakšen dan je zunaj?« zanima Leno. Dvigne pogled proti vse
svetlejši kristalni plošči. Zunanja svetloba je malce manj turobna.
»Gospodar, zanima me,« spusti Lena pogled z okna na mizo, toda
gospodar jo prehiti:
»Vem, kaj sprašujete. Vsekakor bi se lahko tej naporni poti izognil.
Vendar zaupam samo eni osebi,« in pokaže nase, »sebi! Preveč je v igri,
preveč tveganja,« poudari besede.
Eldar se med vihtenjem krače obrne k vilinu in s polnimi usti vpraša:
»Kje je sovražnikova glavnina?«
»Prijatelj, še preden nadaljujemo s potjo, nas bo moj sokol obvestil o
zadnjih dogodkih. Glede dotoka informacij ste lahko brez skrbi,« se
nasmehne, »vsaj še nekaj časa.« Han in Lena se spogledata. Vilinski
gospodar z ničimer ne kaže zaskrbljenosti zaradi pričakovane negotovosti na
poti v neznane in pozabljene dežele.
Po večerji Han in Lena zapustita prostor. Zavijeta se v topla
gozdarska ogrinjala in stopita pred postojanko. Zrak je nenavadno miren.
Visoki oblaki so precej svetli in mrzel zrak ne reže pljuč s tako neprijetno
469
ostrino. Mogoče sta se navadila na vilinski mraz.
Lena zgrabi Hana za rokav in ga potegne nekaj metrov proč od vrat.
Do kolen zagrezneta v sneg. Han se vrne korak nazaj:
»Kaj je?«
Lena ga globoko pogleda v utrujene oči:
»Vse skupaj, ta pot, je burka. Ti ni jasno?«
»Ne vem, kaj govoriš? Ti je mraz zamrznil pamet?« stopi še korak
nazaj. Lena jezno spusti roke ob telo:
»Pomisli malo! Pomisli! Meni ni nič zmrznilo. Mogoče je tebe
uspaval ta vilinski kuhanček.«
Han nejevoljno odmahne z glavo in nestrpno prestopa:
»Ne vem, kaj se motovili v tvoji nori glavi? Razsvetli me!«
Lena vanj zapiči oster pogled:
»Čemu vilinu takšna želja za tehagaci? Zakaj je prekršil tabu svoje
dežele?«
Han zavrti z očmi in jezno pihne:
»Saj je vse razložil. Ni mi jasno, kaj je tu narobe?«
Lena skomigne z rameni:
»Res ti ni? Potem si slep. In ti, slepec, boš nekega dne zeolski grof,
mogoče celo medalarski kralj.«
»Tvoja težava je, ker vsepovsod vidiš zaroto. Bodimo srečni za
vilinovo spremstvo.«
470
Lena srdito zašepeta:
»Vilin kristale potrebuje zase in za nikogar drugega. Še najmanj jih
misli predati Mešarahu. Saj jih ne potrebuje za vladarstvo Arimoji. To že
ima v žepu. Z močjo tehagacev bo spodnesel aktualno rešgeo. Ti ni jasno?
Amrokh bi lahko sam zapustil deželo in se podal v iskanje. A se ne more.
Se spomniš njegove reakcije ob omembi rojakov izven Zidu? Predlagam
previdnost. Vsaj to. Tehagace potrebujemo za Mešaraha in ne Vilina.«
Han molči in zoži pogled. Roke jezno stisne na hrbtu:
»Molči in svoje sume obdrži v svoji vroči glavi,« in vanjo sunkovito
usmeri kazalec, »tvoje besede nam bodo prej ali slej nakopale nepotrebne
težave.«
Ona skomigne z rameni in vzdihne:
»Upam, da nas ne bo bolela glava.«
Vrata se odprejo. Eldar naredi nekaj korakov na kamnito pot:
»Vama je znotraj vroče?«
Han se nasmehne:
»Ne, samo malce sva si zaželela svežega zraka. Dobro dene pred
spanjem,« in nakaže Leni hišna vrata.
Pozno popoldne zapustijo postojanko. Do Zidu, neprebojne ločnice
posredi Mrzle dežele, je še za dve noči ježe.
Z največjo naglico potujejo celo popoldne in še vso noč. Ustavijo se
samo zaradi hrane. Šele zgodaj dopoldne si privoščijo nekaj ur
prepotrebnega počitka. Molče opravljajo svoje potrebe in skoraj ne
spregovorijo. Amrokhov sokol dvakrat prileti in hitro odleti v mrzle širjave.
471
Zatem se Vilin na skrivaj pomenkuje z Eldarjem. Vsakokrat stopita na stran
in kimajoče šepetata. S Hanom in Leno nihče ne spregovoril kaj več od
vljudnostnih fraz. Kakor hitro se dan prevesi v pozno popoldne, nadaljujejo
z divjo ježo. Samo pleadi, hranjeni z vilinsko krmo, so sposobni tako
hitrega potovanja. Amrokh jih ves čas priganja.
Ob zori tretjega dne uzrejo oddaljeno silhueto mogočnega Zidu.
Amrokh komentira:
»Najprej bomo malce odspali, saj je do Zidu še pol dneva ježe,« in
iztegne roko proti nizki stavbi:
»Tam je zadnja postojanka pred Zidom.«
Vilini so svojo deželo obkrožili z veličastnim zidom in sistemom
trdnjav, polnih ogromnih stražarskih Golemov. Zid je iz posebej obdelanega
kamna, odpornega na moč vseh orožij tega sveta. Vse na Zidu je narejeno
za večno neprebojnost. Kot nepretrgan zastor povezuje vrtoglave špice
gorovij in povezuje posamezne trdnjave, ki jih varujejo golemi. na zidu je
zelo malo vilinov. Vilini izvajajo nadzor neprebojne meje s pomočjo magije.
Po nekaterih navedbah je na zidu skupaj za okoli 4 medreje golemov.
Seveda nihče ne pozna točnega števila, saj je to skrbno varovana vilinska
skrivnost. Edini del vilinskih dežel izven Zidu je na skrajnem zahodu, na
meji s Konzulatom Dilula.
Pozno popoldne znova osedlajo svoje konje in zdirjajo proti vse večji
silhueti. Amrokh se ustavi blizu Zidu in se obrne proti skupinici:
»Tam je konec naše dežele in za zidom se začne negotovost,« in
glasno vzdihne, »do trdnjave nas čaka še tri ure hitre ježe. V njej bo še
zadnji postanek.«
Vsi prikimajo in Vilin spodbode konja v dir.
472
Silhueta Zidu se počasi veča in zaseda vse večji del južnega obzorja.
Oblaki postajajo svetlejši. Južni branik Prepovedane dežele se približuje.
Vsi očarano zrejo proti beli silhueti. Edini zvok je topot konjskega galopa.
Zidu se približajo okoli poldneva. Veličastna gradnja zakrije ves
horizont. Han in Lena se vnovič čudita veličini snežno bele gradnje. Tisto
na prelazu je proti temu samo drobcen izsek. Slišita težke korake nevidnih
golemov. Ustavijo konje in čakajo. Lena prijezdi do Amrokha:
»Kje so golemi? Slišim jih, ne pa vidim.«
»V notranjosti so. Samo v primeru nevarnosti so zunaj. Tako
skrivamo njihovo število,« odvrne in iz žepa potegne srebrno ploščico in
pritisne na svetleč rdeči kvadratek. V zidu nekaj zaškripa in mogočna
notranja vrata se začno odpirati. Amrokh namigne in sledijo mu do polovice
dolgega predora.
Lena zaostane in se pridruži Hanu:
»Z neko čarovniško pripravo je odprl vrata.«
On se kislo nasmehne:
»Saj je čarovniški gospodar.«
Zavijejo v stranski hodnik. Nad njih priletijo metuljaste luči. Lena
očarana dvigne pogled. Biserna svetloba se razliva po belini hodnika,
zaključenega s sijajnim hlevom za konje. Olajšano razjašejo. Od nekje
pritečejo smešni majhni možici. Takoj razberejo njihovo umetno poreklo.
Vilin jim razloži namen teh kovinskih pajacev:
»Ti gulethi bodo poskrbeli za potrebe naših utrujenih konjev.«
Zapustijo hlev in se podajo v utesnjeno sobo dvigala. Na Vilinovem
obrazu ves čas lebdi nedoločljiv nasmešek. Potovanje navzgor je kratko.
Dvigalo jih pripelje v prazen hodnik. Ves čas jim sledi svetleči metulj.
473
Povsod je popolnoma gladka belina. Nikjer ni sledi morebitne rabe. Han
potipa bel kamen:
»Kamen je popolnoma gladek.«
Lena pihne:
»Vse je tako mrtvo.«
Amrokh se nasmehne:
»Gulethi skrbijo za čistočo. To je zadnja postaja civilizacije. Kmalu
bomo zapustili gostoljubje Mealkuda. Pod toploto sonca najbrž ne bomo
srečali urejene civilizacije. V deželi temnih vilinov ne pričakujte gostoljubja.
Predvsem ne razkrivajmo namena svoje poti. Do Zimnika nas čakata dva
dneva ne prehude ježe. Pot do tja je varna. Za naprej pa ne vem.«
Eldar poznavalsko:
»Čeprav nisem ravno domač v zahodni divjini, pravo pustolovščino
pričakujem šele južneje od Zimnika. Srečali se bomo s starodavnimi
razbitinami duhovnega osrčja starega cesarstva.«
Amrokh prikima:
»Najprej poskrbimo za trenutno lakoto in žejo. S težavami se bomo
pozabavali, ko se bodo pojavile.«
Vstopijo v veliko jedilnico, kjer je pripravljen obed za lačne
popotnike. Skrivnostni skrbnik je poznal njihovo število. Vilini imajo
odlično organizacijo. Gulethi se urno umaknejo v namenske niše. Nihče
izven Prepovedane dežele nima česa takšnega. In zdaj zapuščajo ta svet
tisočerih presunljivih čudes.
474
Zmaji z natančnimi ognjenimi izbljuvki uničujejo nastajajoč tabor.
Kriki panike preglasijo ukaze nekaj treznih jamitov in mahibov. Zlasti
masagi, nevajeni črne magije, odvržejo vse, kar imajo v rokah in se podajo
v panični beg.
Teoniss položi glavo med roke in zaječi:
»To je torej konec,« skoči v šotor, zgrabi meč in steče na prosto.
Samo redki lokostrelci ostanejo prisebni in poskusijo sestreliti kakšno
zmajsko pošast. Pri tem so neusklajeni in temu primerno popolnoma
neuspešni. V zmedi jih mnogo konča pod kopiti lastnih konj, bežečimi pred
nebeškimi zvermi in njihovimi goblinskimi jezdeci.
Kakor hitro ena jata opravi, prileti druga in tako se izmenjujejo vse
do večera. Od osrednjega tabora ostane samo pogorišče z nekaj tisoč trupli
in stokajočimi ranjenci.
Temna plima se zjutraj znova obudi. Kristalno modrino neba
preletavajo jezdeci mogočnih tzevogov. Majhen grič sredi obširne ravnice
služi za začasni tabor Lorda Ureusa z njegovim cahatokom. V ozadju se v
nebo dviguje dim pogorišča, zapuščine včerajšnjega napada tristotih
tzevogov na zbirališče kraljevih medrej. Medalarsko vojsko je napad našel
popolnoma nepripravljeno. Preživeli so se razbežali na vse strani. Obvodnik
je na dosegu in pot do Lithninalla je prosta. Medalar je s tem ostal brez
vojske in Carstvo mora samo še fizično zasesti ozemlje do Ožin.
Kakor hitro se v lordovem šotoru zberejo poglavarji cahatov. Za njih
ima samo en ukaz:
»Počistite ostanke in nadaljujte do Obvodnika. Naberite si sužnjev in
mesa!«
475
Kmalu vzletijo tudi posebej veliki tzevogi s Hendveji na hrbtu.
Preletijo pogorišče in pristanejo v zaledju. Past se dokončno zapre. Bitka se
konča in začne se lov na sužnje.
Lord Seth Ureus je zvečer celo malce razočaran. Vojska ljudi se je
razbežala. Tudi hedvejski skok v zaledje ni prinesel kaj veliko koristi. Na
pogorišču je ostalo sorazmerno malo žrtev. Pričakoval je več odpora, večji
masaker in več trupel za pojedino zmagovalcev. Obvodnik jim je padel v
roke skoraj prazen. Našli so samo trop mrtvo pijanih in pobruhanih
plemičev. Glavna trofeja je bil do nezavesti zapit Enrich. Vsaj nekaj. Celo s
sužnji ni bilo pravega posla. Ostali so samo neuporabni garjavci, komaj
dobri za juho.
Pristopi drobna deklica, odeta v rdečo kuto. Obraz ji zakriva bel,
filigransko izvezen tarih. Ob lordovem priklonu frkne z drobno ročico:
»Ne bojte se! Še dolgo ne bo zmanjkalo dela, še se boste mastili s
človeškim mesom. Razgnali smo samo nepomemben del vojske. Ubežnike
bodo prej ali slej polovili lovci na sužnje. Bemej Zeolije nas čaka na ožinah
in zagotavljam vam veliko odličnega mesa. Božanska osebnost želi hitro
prečkati Medalar in za ta namen so dovoljena vsa sredstva. Ljudem nekaj
pripravlja in pri tem je hitrost ključnega pomena,« in vrže pogled na
žalostno pojavo kralja Enricha II. Feowella. Čepi na hladnih tleh in
grizljajoč spodnjo ustnico objema tresoča kolena. Ujeli so ga na mrtvo
pijanega. Takšnega še sestradan Ork noče niti za golaž ali obaro, kaj šele
raženj. Mogoče bo zabavna trofeja. Deklica z nogo sune otopelega moža:
»To je torej zadnji iz dinastije Feowell. Res viteški konec stare in
ponosne dinastije. Mogoče bo lahko zabaval naš Dvor.«
Lord Ureus zamomlja:
»Lahko ga skrajšamo za glavo in vržemo lovskim utešem.«
Deklica odkima:
476
»To lahko še vedno storimo. Za zdaj ga prihranimo. Sposoben vladar
zna vedno dobro uporabljati nesposobne s plemenitim poreklom. Mogoče
bomo kdaj v prihodnosti potrebovali kraljevsko figuro.«
Lord za hip spusti pogled na nesrečnika in zadovoljno zamomlja:
»Naš naslednji je cilj torej Zeolija,« in ustnice se mu razležejo v
plitev nasmeh. Drobno telo poleg njega ga stiska s strašnim urokom
osrečujoče pokornosti. V bližini tega krhkega telesa skoraj otroka čuti
resnično srečo, saj ga obliva toplina damejaha. Kakšna milina je šele
basilea? Samo enkrat je bil dovolj blizu udejanjenemu božanstvu in ne
more pozabiti te moči, toplo sijoče tam daleč na Vzhodu. Deklica prekine
njegov tok občutij:
»Medalar je prenehal obstajati,« in zadovoljno doda, »kmalu bomo
na njegovih zahodnih vratih.«
Lord previdno doda:
»Zeolija je še nedotaknjena, med zajetimi limoki ni niti enega
Zeolskega.«
Ona prhne:
»To sploh ni bila vojska, temveč zbirka na hitro zbranih kmetov in
služabnikov. Med njimi je bilo zelo malo pravih lemikov. Zeolski grof je
glavnino prvovrstnih medrej poslal na Zeolsko ožino. Ta bo nepomembna,
če nam uspe pri Gelsysu. Sotesko od Zeolije ločuje pas vilinskega
kraljestva Arimoa. Zeolci si ne bodo drznili prečkati vilinske zemlje.
Najhitrejšo polovico cahatov pošlji nad Zeolijo ravno čez Gelsys. Napad na
Ožino bo samo slepilni manever. Težišče bo Gelsys.«
Lord prebledi ob misli na prečkanje svete vilinske zemlje. Zgroženo
sikne:
»Preko vilinske zemlje? Še nihče ni,« a mu dekličin urok vzame glas:
477
»Vilini nimajo moči za protestiranje, zato bodo s svojega zidu zgolj
opazovali maširanje naših cahatov. Tiste glinaste spake bodo ostale tam,
kjer so že stoletja, na svojih lepih zidovih. Ko bodo s svojimi daljnovidnimi
očmi zagledali našo korakajočo vojsko, bodo samo uživali v prizoru. Na
našo srečo zaradi svoje nesmrtnosti še niso pozabili umora svoje kraljice.
Če pa se golemi slučajno spustijo v boj, jih čakajo naše ognjene kočije in
pajki. Zeolci bodo takoj, ko bodo izvedeli za naš kratek izlet čez vilinska
ozemlja, zapustili Ožinsko trdnjavo in se urno umaknili v Venegar. Njihov
vladar je predvidljivo preudaren mož in bo vedel, kdaj mora odnehati. Ko
bodo spravljeni v svoji gorski trdnjavi nad tisto slepo dolino, jih bomo
preprosto pustili. Naš namen ni uničenje Zeolije, temveč hitra zasedba
Severaških vrat. Celotno Božansko carstvo je življenjsko odvisno hitrosti
zasedbe. Vrata morajo pasti čez mogos, največ mogos in pol.«
Lord zvedavo vpraša:
»Kaj, če bo zeolski grof, navkljub vilinom, tja postavil svojo vojsko
in se odločil za obrambo Gelsysa? Tamkajšnja tesen je pripravna za
dolgotrajen upor peščice proti napadu velike vojske,« in živčno strese z
glavo, »tam so še tzevogi neučinkoviti.«
Ona stopi korak naprej in izpod tančice s pogledom prečeše pokrajino
pod sabo:
»Tu ni kaj za razmišljati. Pritiskali bomo na obe ožini, dokler ne
bodo podlegli goli premoči jekla in ognja,« in trpko doda, »prej ali slej jim
bo zmanjkalo vojske. Mi teh težav nimamo. Če jih ne bo zlomila orčja
gorjača, jih bo ognjena pest magije. Tisti frdamani prelaz hočem do konca
naslednjega mogosovega obraza. Kdor ima Severaška vrata, ta ima ključ do
zahoda in tamkajšnjih dragocenosti. Naproti nam ne stoji izvrsten strateg in
politik, temveč bolestno časten mož. Hitro bo ugotovil, da ne more dolgo
vztrajati na Ožini. V pravem trenutku mu bom dala ponudbo, ki je ne bo
mogel zavrniti. Poleg preboja nas čaka še zasedba južne meje. Shedanija
mogoče ne bo več dolgo izgubljala časa na jugu. Božanstvo ima načrte,« in
se zakrohota. Lord stisne ustnice. Ob milozvočni simfoniji dekličinega
478
smeha mu ledeni kri v žilah. Hip zatem ga oblije mavrično ščemenje
prisotnosti veličastne siline.
Deklica na koncu trdo pribije:
»Tega klovna mi odpeljite izpred oči,« in dva dekličina Set'Arusa
odvlečeta nesrečnega kralja.
Zeolska vojska se razpostavlja in pripravlja na odločilno bitko vojne.
Malahid pošlje na Gelsys podjetnega mahiba Kira Taramaha:
»Ne skrbite glede vilinov. Ne bodo vas ovirali pri prehodu skozi tisto
nenaseljeno zaplato nerodovitne zemlje. Sovražnik tam zaradi Vilinov
pričakuje lahko delo. Ne pričakuje vašega prečkanja vilinske zemlje.«
Mož bujnih las in divje brade se nasloni na mizo in zaskrbljeno
odvrne:
»Kaj, če nam vilini ne dovolijo prehoda? Proti golemom se ne
moremo vojskovati.«
Malahid odkima:
»Potem bodo enako zadržali tudi sovražnikove horde. Poznam viline
in oni mene. Zagotavljam vam, ne bodo vas ovirali. Čim prej odrinite na
pot. Vojsko utrdite, kot jo utrjujem tudi sam. Sovražnikove horde bodo
morale sprejeti vojno na dveh ožinah. Gelsys ne sme pasti. Če zdržite pol
mogosa, bo sovražnik okrepil napad na nas. Ne glede na vse, zdržati
moramo vsaj mogos in pol. Časa ne kupujemo zase, temveč za tajno nalogo
mojega sina. Če uspe, bo Carstvo samo ena od nesrečnih epizod tega časa.«
Kir sklene roke na hrbtu, se spogleda Iliadom Ferorjem:
479
»Moje medreje ne bodo odstopile. Borili se bomo do zadnjega.
Berek oezed et'šaeviz!«
Malahid trpko odvrne:
»Sinu sem obljubil čas in te obljube ne smem prelomiti. Tudi na
padec Ožine sem pripravljen. Vsi, ki niso potrebni v tem boju, se umikajo v
Venegar Dar.«
Kir odkima:
»Kaj ni možno s sovražnikom skleniti kompromisa? Medalar več ne
obstaja, a guverner Zalabena je ravno zaradi predaje brez boja ohranil
mesto in bližnjo okolico. Govori se, da,« a ga grof prekine:
»Z basileo v danem položaju ni možen noben kompromis!
Nobeden!« in ogorčeno udari s pestjo po mizi, »raje plemenito in svobodno
umrem v boju! Zeolija nikoli ne bo postala izdajalska dežela.«
Kir prikima:
»Torej boj.«
Malahid pribije:
»Boj!«
Taramahova vojska se ustavi pred območjem vilinskega kraljestva.
Edini znak vstopa v deželo Nesmrtnih je obelisk. Mogočni Zid je samo
sanjska silhueta na grebenu pobeljenih gora. Kir se spogleda s svojim
spremstvom:
»Torej smo vstopili v Vilinsko kraljestvo Arimoa. Vojska naj
480
počaka, a mi gremo naprej. Tako bomo pokazali vilinom svoje poštene
namene,« in požene konja. Stražarska skupina mu sledi. Brez težav
prečkajo jezik vilinske zemlje. Kir pogleduje proti oddaljeni silhueti Zidu.
Še isto popoldne se vrnejo in naslednje jutro se čez vilinsko ozemlje
napoti celotna vojska.
Velengar Dar bo zadnje zatočišče in zadnji zeolski branik. Mogočna
granitna utrdba je zgrajena na južnem odcepu Valgarskega višavja.
Trdnjava je strateško oporišče ob morebitnem preboju obeh življenjsko
pomembnih ožin. Za pol leta lahko sprejme štiri polno opremljene medreje.
Trdnjava ima pomembno skrivnost – v njenem granitnem vznožju je ječa,
kjer je v strahotnih mukah umrl zadnji damejah. Prednik današnjega grofa
je pošastno kreaturo ujel med osvobajanjem Zeolije. To je bil čas po zlomu
zatabov ...
Grof ostane pri Zeolski ožini. Svoj mebanej je postavil v gozdičku
blizu zadnje obrambne črte.
Tretji dan po razbitju kraljeve vojske pribežijo do Ožine prve
kraljeve čete. Prebegle jamite takoj napotijo v mebanej. Grof iz
pripovedovanj jamitov dobi približno sliko razkroja in padca kraljestva.
Zvečer se utrujen sesede v svojih zasebnih prostorih. Oblije ga plaz
misli in vtisov.
Sovražnikova vojska je šla skozi medalarsko obrambo kot nož skozi
maslo. Še kakšnega pol mogosa in znašli se bodo na ožinah. Kir nima
veliko časa za vkopavanje. Še dobro, da nisem upošteval pijandurinega
ukaza.
481
Na hitro se osveži in znova vstopi v prostor z zbranimi mahibi.
Prebada jih s srepim pogledom. Vsi pričakujejo ukaze svojega grofa.
Prešine ga – vse sami plemeniti in zvesti možje. Razširi roke:
»Gospodje, ogledali si bomo položaj katapultov in velikih lokov. Ti
so ključni za pokrivanje naše obrambe.«
Skupina odjezdi na položaje, kjer posadke pripravljajo vse potrebno
za bližajoči se boj. Lethake uporabijo za pripravljaje zemljank.
Arij Landogarski vzdihne:
»Vojska je še kar dobro sprejela to nečastno vkopavanje. Pričakoval
sem več odpora.«
Malahid se zareži:
»Ti rovi in luknje v zemlji jim bodo rešili glave. Ravno zaradi tega
sem na mesto glavnega udarca ukazal namestiti najboljše taroge. Običajna
praksa s svežimi se ne bi obnesla.«
Arij se namrdne.
Andrad Lemoj, mahib katapultov, poznavalsko ogleduje
pripravljanje rovov in zaskrbljeno doda:
»Naj vas opozorim, katapulti so preblizu zadnjim obrambnim
položajem. Glede potrebnega dosega nisem prepričan.«
Malahid ga potolaži:
»Doseg bo dober. Ognjene krogle bodo zasule sovražnikove horde
med zapletanjem med ovirami. Poskrbi za maksimalni doseg. Dolgi loki
bodo imeli samo eno nalogo,« in ošine strumne može, »ščitili bodo
katapulte pred tzevogi. Za napadajočo zverjad bodo zadostovali običajni
lokostrelci.«
482
Z griča imajo odličen razgled pregled nad položaji velikih katapultov.
Stisne pesti in trpko komentira nastali položaj:
»Torej, to je to. Imajo jezdece tzevogov, ne manjka jim konjenice in
oblegovalne tehnike. Nas je komaj dovolj za držanje položajev. Naše edino
upanje je boljše izhodišče. Gore okoli nas so neprehodne, prehodi so dobro
zavarovani.«
Mahib Tarik Kalhamed, poveljnik Pete medreje, prikima in reče:
»Ovire bodo otežile naš protinapad.«
Grof položi roki na pas, da je videti še zajetnejši, in se ozre proti
vzhodu:
»Gospodje, nobenega protinapada ne bo. Naša zmaga bo zgolj dovolj
dolgo držanje položajev. Nad nas prodira petkrat močnejša vojska z
neomejenimi viri. Torej si ne delajte utvar o zmagoslavju, ker ga ne bo. Naš
edini adut je, kot sem omenil, položaj branilca na teh dveh lahko branljivih
ožinah. Naš nasprotnik ni zaletav norec, temveč odličen strateg.«
Mahib Ferikh Salaid, poveljnik Šeste medreje, odkima:
»Prej bi rekel, da je do zdaj naletel na neumnega nasprotnika.«
Malahid ga prekine:
»Ne, naš nasprotnik je pretkan. Kraljeva vojska je bila razbita, še
preden se je zbrala, predvsem zaradi odličnega načrtovanja in pravilnega
predvidevanja nasprotnikovih potez. Sovražnika ne smemo podcenjevati.
Za nečasten način vkopavanja sem se odločil, ker se zavedam sovražnikove
moči in sposobnosti. Moji up je zadrževanje vsaj mogos ali mogos in pol.
To bo velik uspeh, vreden legend.«
Mahib skloni glavo. Njegov grof se še ni zmotil pri takšnih ocenah in
tudi zdaj ima prav. Tukaj so pred bitko, kjer ne morejo zmagati. Edino
483
zmagoslavje bo dovolj dolgo vztrajanje in čim daljše odlašanje častne, a
neizbežne smrti.
484
485
486
22. Grozljiva slutnja
Glavna jed je mimo in zbrana druščina v veliki jedilnici postaja
radoživa. Klasična edamitska večerja nikoli ne pomeni zgolj hranjenja.
Edamit je silno nesrečen pri večerji brez družbe. Obrok ima predvsem
družabni značaj. Pravzaprav je to družabnost z vključenim hranjenjem.
Ob nastopu mraka je čas za najpomembnejši obred, kajenje galaške
zelene trave. Služabniki prižgejo svečnike in v prostoru zavlada posebno
razpoloženje. Skoraj vsi moški uživaško vlečejo omamni dim iz svojih pip.
Ženske se nikoli niso navzele te navade, čeprav jim tega ne prepoveduje
noben patent. Pravzaprav sploh ne potrebujejo dima, kajti svojo dozo
omame zaužijejo z zelnim čajem. Nihče ne pomni drugačnih navad.
Boris ravnodušno opazuje vse bolj vesele Edamite.
Pri njih je zadevanje večerni obred. Zapuhali in napili se bodo
opojnih substanc. Potem bodo zaspali kot dojenčki. Šele zjutraj bodo
sposobni za resnejše delo. Vprašanje, kakšen bi bil naš svet, če bi se po
seji vlade tako po hipijevsko obredno zadevali? Bi se znašli v takšni
moralni godlji? Bi poznali tako grozljivo razslojenost? V opoju so vsi
enaki. Metek zadetek ne pozna socialnih in političnih razlik.
V globini duše začuti nedoločljiv pritisk. Znova se prebudi prisotnost.
Naenkrat ga objame koprena neprijetne mrščavice. Začuti hladne kapljice
potu. Nemirno se dvigne na noge in odkoraka do okna. V razbeljeno čelo
mu pihne hladna večerna sapa. Roke stisne na hrbtu in se živčno igra s
prsti. Sunkovito se obrne. Z očmi objame vesel prostor, poln lenih kopren
modrikastega dima. Leon opazi Borisovo živčno prestopanje. Vljudne se
odtegne od starejšega edamitskega mahdija:
»Kaj je? Vidim, kako si ves na trnih.«
487
Boris tiho odvrne:
»Presekala me je nekakšna slutnja.«
»Kakšna?«
Boris skomigne z rameni:
»Še sam ne vem. Povezano je z domom, verjetno s tistim
izbruhom.«
Leon ravnodušno zamahne z roko:
»Zakaj si delaš nepotrebne skrbi? Vedno so se dogajali večji ali
manjši poskusi prebojev energij in,« a ga Boris hladno prekine. Obrvi mu
zlezejo v gubo na korenu nosu:
»Ne! Ves čas sem priča izmikanju pravim vprašanjem. Dokler ne
postaviš pravega vprašanja, ne moreš pričakovati pravega odgovora.«
Leon mu skuša vskočiti v besedo, a Boris dvigne glas:
»Pred nekaj trenutki sem čutil enak odmev!« in ko vidi, da je
pritegnil pozornost bližnjih Edamitov, stiša glas in srepo zre v Leonove oči:
»Takoj se moram vrniti domov in preveriti, kaj se je dogajalo in
zlasti, kaj pravijo Bertini občutki!«
Leon končno pride do besede:
»In kaj boš ugotovil?« in skomigne z rameni in zlovoljno zamrmra,
»najbrž boš našel še eno dodatno vprašanje.«
»Mogoče,« trpko odvrne, »vendar sem prepričan, da gre za
povezane zadeve, za Elejlino delo.«
Leon nejeverno odkima:
488
»Tvoji občutki še niso dovolj natančni. To si čutil samo ti, a nihče od
nas, čeprav imamo več izkušenj z natančnejšimi čutili,« in ogorčeno dvigne
glas, »za tabo je komaj kaj več od začetniškega urjenja. Eno so
sovražnikove prikrite dejavnosti, drugo so sovražnikove prevare. Imaš dar
ločevanja? Lahko ločiš podtaknjen ogenj od naravnega požara?« izdihne in
motri Borisov zakrčen obraz, »se mi je zdelo.« Ni mu bilo mar, da je s
svojim govorom privabil pozornost nekaterih bližnjih edamitov.
Boris mirno doda:
»Imam slutnjo, grozljivo slutnjo in hočem domov! Zdaj!« zaključi z
ledenim glasom, podkrepljenim z urokom. Leon umakne pogled:
»Zame ne potrebuješ uroka.«
»Mogoče,« se namrdne in zlovoljno pihne, »kljub vsemu hočem
domov.«
Leon previdno reče:
»Zaradi vpliva urokov Sehir bar Jemina si zmeden, ne moreš se
zanesti na občutke. Vsaj za zdaj ne. Tu imaš resnejše in pomembnejše delo.
Pomisli raje na Aecijevo potezo. To je zdaj najpomembneje.«
Boris znova sklene roke na hrbtu in trdo odvrne:
»Mogoče je ta politična zmešnjava pomembna za vas! Zame ni.
Zame so pomembna ta kljuvanja, nedvomno z Elejlo povezanih energij. Se
motim? Ne vem, a se bom prepričal.«
Leon naveličano vzdihne:
»Res si trmast. Tukaj imaš neodložljive,« a ne konča stavka. Boris
ga znova nič kaj vljudno prekine:
»Ti hipiji bodo že počakali še kakšen dan ali dva. Skadili bodo
489
kakšno gandžo več in moje odsotnosti sploh ne bodo opazili. Mi boš, ali ne
boš pomagal?« povzdigne glas. Do zdaj neopazni fedajini postanejo opazni.
Leon jih oprezno premeri z očmi:
»Vidim, da že obvladaš urok priklica svojih stražarjev,« in položi
roke na boke, »rekel sem ti že,« nagrbanči čelo: »zame ne potrebuješ
uroka,« malce jezno utiša glas, »seveda te bom spravil domov,« in znova
ošvrkne fedajine. Edamiti se pustijo zmotiti samo hip, zatem se znova
posvetijo svojemu obrednemu vlečenju pip. Ko bodo imeli vsega dovolj,
bodo poparčakno poniknili v sobane.
»Torej? Greva? Prej greva, prej se vrneva, prej boš pri svojem
kozarčku.«
Leon pogoltne cmok in zlovoljno mršči čelo:
»Samo našim moram povedati, kam greva.«
»Samo diskretno,« vzdihne in se napoti proti vratom na teraso,
»malce se bom nadihal svežega zraka. Še zadet bom postal od tega
modrikastega oblaka veselja.«
Leon se obrne in v sebi preklinja Borisovo trmoglavost, skoraj že na
meji arogance. Komaj je prišel, pa se mu že meša. Kaj nas še čaka?
Edamiti samo za hip posvetijo pozornost »čudaškim« navadam
tujcev. Neprestano razmišljanje o skrbeh se jim zdi nedoumljivo
nenavadno. Še sredi kontemplativnega obreda kajenje galaške zeli ne
morejo brez skakanja iz ene na drugo skrb. Za posebno čudaštvo so šteli
tudi razmišljanje o svetu izven Konzulata, kjer se za dobro vzgojenega
Edamita konča civiliziran svet. Komu mar za nepomembnosti? Zakaj bi si
razbijali glave s težavami Divjine? Vilini trdijo, da je davno padlo Vesoljno
carstvo za sabo pustilo samo prazno in neplodno divjino. Vilini so nesmrtni,
doživeli so ta padec, spominjajo se ga, torej jim kaže verjeti na besedo. Oni
so videli in vedeli.
490
Na terasi ga osveži hladilna sapa z morja. V pristanišču daleč spodaj
vlada precejšen vrvež. Polno migetajočih lučk se premika sem ter tja. Na
ladjah v pristanišču in okoli njih brbota precejšen vrvež. Verjetno vsem ni
dana večerna omama. Veliko Edamitov mora trdo delati še v mraku
odhajajočega dne.
Povsod so vladajoči in vladani.
Boris se znova potopi v svoje misli.
Njihov svet je zdaj tudi moj svet. Edamiti, od vseh pozabljeno
ljudstvo, naj bi rešili svet pred Silino Kaosa. Mogočni Vilini, najmodrejši
od vseh bitij, so že pred tisočletji Edamite odpisali kot zgrešen poskus
Božje Volje. Ravno ti večni, super pametni Vilini igrajo precej čudne
vloge. Svojo božanstveno nesmrtnost so zbanalizirali v kratkovidno
dnevno politiko. Čemu služi njihovo podtalno zaviranje nujnega širjenja
na Vzhod?
Za sabo zasliši ženski glas:
»Milostljivi gospodar, zdelo se mi je, da ste zapustili našo hrupno
družbo.«
Obrne se in ugleda visoko žensko iskrih oči z vijolično pobarvanimi
ustnicami. Rahlo štrleča in malce podolgovata ušesa so okrašena z velikimi
uhani. Oči, značilno edamitsko velike, so rahlo pomodrene z umetno
poudarjenimi trepalnicami. Lase in obrvi ima popolnoma bele. Pričeska je
nenavadno preprosta. V laseh ima zataknjeno metuljasto sponko z rdečimi
dragulji. V oči mu pade stiliziran simbol zmaja.
Znamenje visokega plemstva.
Za svoj stan je precej skromno oblečena. Skoraj do tal padajoča
modra tunika je okrašena z diskretno nežnimi zlatimi vezeninami. Pas iz
sijočega aurila je posut z biseri. Na elegantno dolgih prstih nima nobenega
prstana. Nenavadno. Ličnice ima zdravo rdeče. Je to posledica barve ali
491
narave? Nos je naravnost ljubek. Tudi kretnje izdajajo plemenito poreklo.
On ironično odvrne:
»Patreja, moje življenje je otok samote. Usoda me vztrajno
dostavlja v okolja, kamor ne sodim in tam potem ostanem sam s sabo. Žal
me problemi vlečejo iz vaših soban večernega sproščanja po napornem
dnevu.«
Ona se pomakne nekaj korakov naprej, ga spretno preleti od nog do
glave in se nasloni na lepo oblikovano ograjo. Dolga, rumeno pobarvana
kita, zaključena z veliko modro pentljo, ji pada skoraj do pasu. Slabotna
večerna sapa vzvalovi lepo tuniko:
»Ošeik, pri nas je večer čas druženja in tako občutimo od Ela in
etirjev darovano življenje.«
V nosnicah začuti parfum. Njen pojoči glas ga udobrovolji. Dvigne
pogled in na višji terasi, obkrožajoči celotno mogočno palačo, ugleda
negibne silhuete. Seveda, smrtonosni fedajini ga imajo na očeh. Nič ne uide
pozornosti njegovih varuhov. Začutijo grožnjo, preden se ta sploh pokaže.
Njihova neprekinjena pozornost ima samo en smoter – varovanje aledaha
za vsako ceno.
Ona prekine hipec molčečnosti:
»Ošeik, ne bi smeli biti tako sami. Pravzaprav,« se nasmehne, »vi ne
morete biti popolnoma sami. Vaša straža,« in s pogledom zaokroži po
temnih silhuetah, »ima vašo svetokrvno milost neprestano na očeh. Še spati
ne boste mogli brez nadzora vsaj dveh parov budnih očes. Vsak od njih je v
hipu, brez oklevanja, pripravljen umreti za svojega aledaha.«
On počasi obrne pogled in poišče pogled sogovornice:
»Moje ime najbrž poznate, a jaz, patreja, ne poznam vašega,« in se
spomni Bertinih besed glede ogovarjanja edamitskih žensk. Ona se
nasmehne:
492
»Alesa Mildal, šea mahib Horija Mildala. Mogoče se ga spomnite.«
Boris veselo prikima. Seveda se spomni visokega moža popolnoma
belih las:
»Lepo ime, patreja,« reče in poudari zadnjo besedo. Ženska se mu
elegantno približa. Ločuje ju zgolj nekaj korakov. Zelo očitno ga premeri od
stopal do glave in se prikupno nasmehne:
»Za vas sem lahko Alesa. Zdaj se prvič pogovarjam z nekom iz
Onostranstva,« in se obrne proti morju. Veter rahlo vzvalovi njene snežno
bele lase. Tudi Boris se obrne proti morju. Hip kasneje se zagleda v njen
profil:
»Tega skoraj ne morem verjeti.«
Ona sunkovito obrne glavo in se sreča z njegovim pogledom:
»Res je. Ženske nismo vključene v moške politične in vojne igre. Na
srečo imamo pomembnejše opravke.«
Alesa se za tukajšnje razmere obnaša precej svobodneje, kot je za
njen stan spodobno. Mogoče je pogumnejša zaradi Borisovega porekla. On
ni Edamit, temveč raeg. Ne umakne pogleda. Boris usmeri oči proti
pristanišču.
Ni vljudno zijati v sogovornico. Še eno pravilo lepega vedenja
plemenitih Edamitov.
Veselo se nasmehne:
»Spodobne ženske se na samem ne zapletajo s tujci. A ne morem si
pomagati, če sem tako radovedna,« obrne oči v tla, zatem ponovno dvigne
živahen pogled in zatrese z glavo, »ošeik, vi ste mlad človek, skoraj otrok.
Popolnoma drugačen od vaših sopotnikov. Njihovi duhovi so tako stari. V
njih bivajo nesmrtni etirji. Mogoče so njihova telesa za naše pojme mlada, a
493
pravo starost določi duh. Ljudje imate precej kratka življenja. Brala sem o
tem,« živahno nadaljuje. Položi vitke dlani na rob ograje in se zazre nekam
v daljavo.
Boris se nasmehne:
»Kaj določa starost? Čas od rojstva ali preostali čas do smrti? Kako
lahko nesmrtnemu duhu rečemo star ali mlad? je večno mlad? Je večno
star?«
Mrak dokončno premaga še zadnji sij pojemajočega dne.
Ona tiho odvrne:
»Ne vem. Ravno v tem je problem nesmrtnosti. Izstopanje.«
Nizko na vhodu sije srebrni Mogos v spremstvu zlatega drobnega
diska Lebenoha. Boris v mislih naredi primerjavo z domačim nebom.
Mogos je malce svetlejši od domače Lune, a Lebenoh je malce
svetlejši od Venere. Torej tukajšnji svet le ni redka kopija našega sveta.
Umakne pogled z neba in preneha z razmišljanjem o paru lun:
»Mi ne razmišljamo tako. Sicer pa tam, kjer živim, poleg ljudi ni
drugih, zato nimamo primerjave. Ampak mene ne morete imeti za
klasičnega pripadnika moje vrste. Ves ta cirkus,« spusti pogled na fini
mozaik pod sabo. Ponovno dvigne pogled. V očeh se mu lesketajo
oddaljene pristaniške luči. Začuti božajočo prisotnost, ko Edamitka obrne
oči proti njegovemu profilu:
»Hm, to mora biti kar precej dolgočasno, svet s samo eno vrsto
civiliziranih bitij.«
Boris vzdihne:
»Na tem svetu je glede tega precej pestreje. Tod ste vi, Škrati, Vilini
494
in tudi ljudje, podobni meni.«
Ona odkima:
»Po zapisih sodeč ljudje vzhodno od Viharnega gorstva živijo kratka
in necivilizirana življenja. Samo v Megleni deželi životarijo usihajoči ostanki
nekdanje veličine. Oldorska grofija je verjetno edini dekadentni ostanek
nekdanjega veličastnega Svetovnega cesarstva,« zaplava z očmi po
horizontu in nadaljuje, »preko dva tisoč let je od časov vladavine
človeškega cesarja in vilinske kraljice,« in žalostno vzdihne, »ti časi se
verjetno nikoli več ne bodo vrnili.«
Boris opazi precej dober nočni vid udejanjenega edamitskega telesa.
To se mu zdi malce zastrašujoče. Na kratko pogleda proti njej:
»Če sem prav razumel glede vašega staranja, ste lahko starejši od
moje babice.«
Alesa smeje odkima:
»Ne bojte se, stara sem komaj petindvajset let. Pravzaprav sem za
tukajšnje razmere še skoraj otrok in zato si lahko dovolim malce
nepristojnega spraševanja,« in stopi še dva koraka bližje. Za hip pogleda
Borisov profil in se obrne proti morju. Nekaj trenutkov molčita. Potem
Boris njo opazuje iz profila. Njena polt je, razen ličnic, še bolj bleda kot je
v resnici. Edamiti so svetle polti in svetlih las. Njihove oči so skoraj brez
izjeme v odtenkih temno sive, sivomodre ali redkeje sinje modre.
Nekaj vilinskega je v njih.
Čez nekaj trenutkov se zareži:
»Otrok? Pri nas lahko imajo toliko stari ljudje že družine, hodijo v
službe in vzgajajo otroke.«
»Uf, saj potem nimate otroštva,« otožno reče in ustnice raztegne v
495
živahen nasmeh.
Boris z vzdihom zamrmra:
»Pri svojih sto petdeset in več letih si lahko dovolite tudi trideset let
otroštva.«
Ona se obrne proti njemu, njune oči se znova srečajo in hip zatem se
zresni:
»Otroštvo uživajo neplemeniti. Mi, rojeni v svetu plemenitih družin,
žal nimamo kaj veliko od otroštva in rane mladosti,« otožno zaključi in oči
znova usmeri v migetanje pristaniških luči. Boris ve, kaj misli.
Glede na tukajšnji sistem vzgoje zagotovo ne velja teorija o
dekadenci plemstva. Vsaj ne tod.
Tiho, skoraj neslišno vzdihne:
»Slišal sem nekaj o tem. Res vam ne morem zavidati,« nekaj
trenutkov neuspešno išče njen odsotni pogled in zatem povzdigne oči.
Najde njemu znana ozvezdja, samo malce višje so postavljena. Vsaj zvezde
so precej podobno postavljene. Spokojen veter prinaša vonjave morskih
prostranosti. Luna Mogos iznad Maradoških gora s srebrnim prelivom
osvetljuje morje velikega Maradoškega zaliva. Ovije se v ogrinjalo, saj
potegne močan veter z morja. To je baje vsakodnevni pojav poznega
poletja. Ob naslednjem polnem Mogosu bo ta veter prinesel padavine.
Takrat bosta Mogos in Lebenoh skoraj na nasprotnih koncih neba.
Leon previdno stopi na teraso. Najprej za hip obstane, kot bi okleval,
zatem odločneje stopi do Borisa. S pogledom oplazi elegantno žensko
postavo, se plitvo nasmehne in tiho reče:
»Oprosti, da motim. Pripravljeno je.«
Boris se obrne in prikima. Za hip se s pogledom potopi v globoke
496
tolmune Alesinih oči:
»Oprostite patreja, opravki me kličejo v svoje naročje,« in urno
obrne oči proti Leonu.
Ona samo prikima in tiho doda:
»Upam, da to ni najino zadnje srečanje.«
Leon ga prime pod pazduho in komaj slišno reče:
»Tukaj si pa hitro zašel v žensko družbo.«
»Sama je prišla za mano. Da le nisem prekršil kakšnega pravila
edamitskega pojmovanja spodobnosti, saj je plemenitega porekla.«
Leon se nasmehne:
»Poznam jo. Vendar ti priporočam skrajno pazljivost. Nikakor se ne
smeš zaplesti s tukajšnjo žensko, pa naj bo še tako plemenitega porekla.«
Boris kislo odvrne:
»Saj ji nisem podaril zaročnega prstana.«
»Že dobro, že dobro,« se hudomušno nasmehne.
Stopnišče ju vodi v višje nadstropje.
Smrtna straža je skoraj neopazna v svojih stražarskih nišah. Čuti
malce nelagodja ob njihovi negibni napetosti, pripravljeni na hipno
odstranitev morebitne grožnje.
Jih bom kdaj bolje spoznal? Bo kdo umrl zame, preden bom vedel
za njegovo ime?
Molče se vzpenjata. Boris čuti Leonovo nelagodje. Končno
497
spregovori, saj želi razbiti neprijetno napetost:
»Moram se prepričat!«
Leon malce trpko odvrne:
»Ne vem sicer čemu, a Marko se je takoj in brez komentarja strinjal
s tvojo potjo.«
Znajdeta se pred nenavadno neuglednimi vrati. Stražarja se strumno
odmakneta, jih odpreta in znova zapreta. Boris prepozna obrisa oseb, ki se
sklanjata nad kristali. Marko se dvigne in jima nameni malce kisel nasmeh.
Tudi Helga se vzravna iznad rašmaobov in se spogleda z Leonom in ne
kaže kakšne posebne radosti. Portal je enak tistemu v samostanu. Tahad,
srebrn krog, sveče in rašmaobi v vogalih. Marko sklene roke na hrbtu:
»Tudi jaz potujem, a ne v vajino smer. Ob vajini vrnitvi me najbrž še
ne bo nazaj,« zatem usmeri svečan pogled v Borisa, »danes je bil dan, poln
raznih presenečenj. Ne vem, če se popolnoma zavedaš teže Aecijeve geste.
Nihče ni slutil tega dejanja. S tem je tri četrtine bojnih legij postavil pod naš
nadzor. Po naslednjih volitvah bo novi vojni konzul samo lutka z lesenim
mečem. S to potezo je zagotovo povzročil zaplet z osrednjo oblastjo v
Diateji. Tistih pet legij na severu je nedvomno zvestih večini v senatu in ta
je pod jeklenim nadzorom Vilinov. Stvari se znajo hitro zaplesti.«
Boris kljubovalno dvigne brado:
»Dobro se zavedam Aecijeve poteze. Konzul teh legij ni predal nam,
temveč izrecno meni,« in prešine ga sij drugačne prisotnosti.
Leon in Marko se spogledata, Helga zaskrbljeno prekine mučno
napetost:
»Brž opravita in se hitro vrnita. Stvari se bodo že kmalu zapletle in
takrat vaju potrebujemo,« s kotički oči premeri Borisa, »zlasti tebe
potrebujemo. To nenadejano moč moramo previdno nadzorovati.«
498
»Do jutri?« vpraša Boris in široko razpre oči.
»Do jutri,« Marko odločno pribije in se posveti Leonu, »bodita
previdna. Za razliko od tebe se, zaradi svojega pesimističnega odnosa do
nevarnosti, raje zanašam na Borisove nenatančne občutke. Ocenita
nevarnost za naše tamkajšnje bivanje. Sicer dvomim o kakšni realni grožnji,
a previdnost ni nikoli odveč. Berta bo že povedala, če se je kaj dogajalo, če
se je sploh kaj dogajalo. Moramo se prepričati. Brezpogojno!« in pripre
veke, »ničesar ne smemo izpustiti, niti najmanjše, najmanj pomembne
slutnje.«
Helga strogo doda:
»Sicer se ne strinjam s to potjo, vendar je bolje dvojna sigurnost kot
nikakršna. Ko se bo izkazalo, da je Berta vse fino prespala, se brž vrnita.
Tja gresta vsak zase. Če se gremo varnost, naredimo to razkošno!«
Leon prikima in stopi na tahad:
»Gremo, vse je pripravljeno,« zakliče s sredine kroga, »čez deset
minut pridi še ti za mano. Čakal te bom pri gostilni.«
Zamrmra urok in izpuhti. Helga zapusti prostor. Marko in Boris
ostaneta sama.
»Imaš stvari na varnem?« navrže Marko. Boris kratko prikima:
»Seveda imam,« z roko pogladi talisman, »vem, da se vam to vrtinči
po etirjevih možganih.«
Profesor naredi utrujen obraz:
»Samo to ti lahko rečem, bodi previden. Občutki te lahko grdo
prevarajo. Še huje bo, če te prevarajo.«
Boris se nasmehne:
499
»Kam greste?«
Profesor vedro odvrne:
»V teh časih imam več nalog z več osebnostmi na več različnih
krajih. Mojo prisotnost zahtevajo druge naloge, po pomembnosti
enakovredne tukajšnjemu projektu. Vse je povezano. Zalom pri eni stvari
sproži plaz neuspehov in lahko, kot cunami, poruši vse naše napore.
Mogoče ta tvoja pot domov ne bo uspešna. Tvoji občutki so še vedno
precej nenatančni. Sam nisem ničesar zaznal in verjemi, moja zaznava je
kar natančna. Vendar,« naredi premor in se sreča z Borisovim radovednim
pogledom, »Ti si Aliadah Hamal, Mešarah, Elov Tasak in od nas
Čuvajev drugače zaznavaš energije. Tahad drugače reagira v tvoji
prisotnosti,« in ga stisne za nadlaket in opogumljajoče pristavi, »prepričaj se
in se hitro vrni. Tu te potrebujejo bolj, kot se tega zavedajo.«
Boris prikima:
»Še sam ne vem natančno, kaj je v ozadju. Slab občutek in to je to,«
tiho reče in spusti pogled na ugašajoče kristale, »kako naj vas najdemo, če
ugotoviva kaj pomembnega?«
»Leon bo že vedel,« Marko zaupno prikima in doda, »no, Temni se
ne glede na to, kaj si misliš, ne more dokopati do nas v našem svetu.
Mogoče je basilea tukaj zaradi združitve Deveterice Kaosa nadmočen, a naš
svet je izven njegovega neposrednega dosega. Naj počne karkoli, ne more
nas dobiti, dokler smo tam. Vsaj nekaj nam je v korist.«
Kristali ugasnejo. Boris se spogleda z Markom, vstopi v krog in
izvede obred. Ponovi se tisti malce neprijeten občutek. V skrivnem prostoru
pod samostanom je popolnoma sam. Rašmaobi okoli tahada medlo žarijo
in hitro ugasnejo. Boris ogleduje pojemajoče lučke.
Kristali rašmaobi reagirajo na energije. Vgrajeni so v pravilno
mešanico kovin in to omogoča svetlikanje.
500
Leonova zavest Čuvaja je že utelešena v Leonu gostega sveta, a
Leon Drugotnosti se razblini v iblepeji. Seveda je aganeal še vsaj nekaj časa
praktično slep in nemočen. Zaradi te slabosti etirjevega udejanjanja
redkokdaj potujejo skupaj.
Počakati moram pri gostilni. Kmalu bo tukaj.
Hitro zakorači s tahada in zapusti samostan. Presenečeno otipava in
ogleduje svojo obleko. Vse se brezhibno udejanji.
Kako se je materializirala celotna moja obleka?
Kakor hitro stopi iz samostana, ga klofutne nočni hlad.
Saj je minilo precej ur od potovanja v Drugotnost. Tamkajšnji in
tukajšnji čas gotovo nista usklajena.
Nikogar ni v bližini. Običajno brnenje mesta je utišano. Oprezno se
razgleduje. Hitro sestopi po kapucinskem stopnišču. Gostilna je zaprta.
Pozni gostje zaključujejo svoje zadnje runde. Prisluhne zvokom noči. Stopi
do ograje nad bregom reke. V naročju nežnega vetra se šelestenje vejevja
dreves Mestnega parka meša s šumenjem precej upadle Savinje. Kapucinski
samostan čepi v hladnem naročju severnega pobočja Miklavškega hriba.
Celotno panoramo proti severu objema nočni sijaj mesta. Samo na
severozahodu se nazira še poslednji pozdrav dolgega poznopomladnega
mraka. Mežikajoče lučke pomladnih ozvezdij so se že postavile na svoje
nebesne položaje. Vsaka od teh zvezd je sonce in mogoče katero od njih
gosti dramo, imenovano življenje. Ni šans, da smo sami v tem vesolju. Bog
gotovo tako ne razmetava s prostorom.
Naenkrat ga v temenu nekaj stisne. Nit misli za trenutek raztrga
strahovita bolečina. Prime se za glavo. Boleči krik prisotnosti udari v oči.
Nezavedno zašepeta urok in se povrne v ravnotežje. Mežika z očmi in v
mislih raziskuje naravo buhtenja energije. Ravno tedaj se tik pred njim
ustavi avto. Ustavi in pozicijske luči začnejo utripati. Boris se sunkovito
obrne. Olajšano prepozna Leona.
501
»Kaj je?« zaskrbljeno vpraša ob pogledu na Borisovo agonijo:
»Znova ta izbruh tuje moči. Ne vem kaj je, vendar jasno zaznavam,
česar nisem še nikoli. Vame je nekaj udarilo in poskušalo nekaj ven
potegniti. Ob trčenju z zaščitnim urokom je urno izginilo. Imate tudi vi
kakšen čuden občutek?«
Leon suvereno odvrne:
»Nekaj je zagotovo v zraku, kot temu ti praviš, a najbrž ne gre za
kakšno coprnijo Elejle ali njegovih najvišjih služabnikov. Mogoče gre za
učinek poti. Tvoje telo ne ostane tukaj, temveč se razdejanji in potem
znova udejanji. Če je kaj, bo vedela Berta. Kar nekaj je možnih vzrokov za
tvoje stanje,« in stopita do avtomobila. Odpeljeta se vzdolž Savinje.
Borisa za hip oblije vrela bolečina, kot bi mu nekdo v glavo nalil
tekočega svinca. V ozadju misli in razuma jasno začuti besneč udarec
kaotične sile, prekrite s plaščem nenavadno sijoče ljubkosti. Osupne ga
ravno ta optimistična lepota. Po kratkem premoru ga strese še en sunek
trgajoče gorčine. Ta je najhujši. Strese z glavo v upanju, da odžene zven
bolečine. Stisne ustnice. Omami ga dvoboj z neznano silo, ki želi na vsak
način odriniti prisotnost. Naenkrat pritisk izpuhti. Ostane samo nedoločljivo
ščemenje v zatilju. Leon opazi spremembo, upočasni in zaskrbljeno vpraša:
»Kaj je?«
Boris položi obraz med dlani:
»Nekaj je hudo narobe. Tisto, kar sem čutil v Drugotnosti, me je z
neverjetno močjo zgrabilo in streslo. Kakor je vdrlo vame, je tudi izpuhtelo.
Res nenavadno! Ostal je samo odmev kaosa, ovitega z iluzijo skoraj lepega.
Pohitiva do Berte!« reče s tesnobo v srcu. Droben pritisk v glavi nikakor ne
popusti. Ponovno zatrese z glavo:
»Če so moji sumi točni, se dogaja nekaj, kar se po vašem ne bi
smelo,« zaječi, »toda drugače si ne morem razlagati, kar sem doživel prej
502
tam in zdaj tu. Ni druge razlage.« Bolečina ponovno pritisne na teme. Kri
mu vre, srce divje razbija.
Leon upočasni, zaskrbljeno opazuje Borisov trepet. Avto pri
avtobusni postaji zapelje na rob ceste. Kljub pozni uri je na ulicah precej
ljudi.
Boris s tresočim glasom tiho spregovori:
»Upam, da se motim. Resnično upam. Vse bolj.«
»Kaj je?« Leon malce nestrpno vpraša. Boris nekajkrat globoko
zajame sapo in se k sebi spravi z urokom:
»Ne prekinjajte me, poslušajte me do konca,« in Leon nemo
prikima. Zatem zbrano nadaljuje:
»Nekaj je prebilo vez med našim svetom in Drugotnostjo. Podobno
je izlivu vroče magme iz Drugotnosti v naš svet. Tokrat je občutek
nedvoumen. Za izgon bolečine sem tvegal precej močan urok! Nedvomno
gre za tok energij iz Drugotnosti v naš svet. O tem ni več nobenega dvoma.
Vprašanje je samo, kdo je to naredil in kaj je prinesel?« dvigne glavo, pripre
oči. Ustnice se mu neslišno premikajo. Mrmra besede v Vilinščini. Saelijeh
rekoc Sea 'Nenba vet Tefea ... Hitro si povrne moči. Zaskrbljeno se obrne
proti Leonu:
»Med izvajanjem uroka sem ujel jasni odmev temnega uroka. Na
srečo ta urok iz Drugotnosti ni bil namenjen meni. Če bi, bi mag na drugi
strani poskušal moj urok prebiti ali zlomiti. Mogoče me sploh ni zaznal. Ne
vem, je to sreča ali grožnja,« utrujeno vzdihne.
Leon ga le nemo opazuje. Končno po trenutkih napetega molka
spregovori:
»Tudi jaz sem zaznal nekakšno šibko ščemenje in še to je po uroku
hitro izginilo. Ne vem,« izbira besede, »je to posledica odmeva tvojega
503
uroka ali čaranja od zunaj. Res ne vem. To bo vedela Berta. Ona je
specialist za subtilne vplive med vesolji. Torej,« ga zaskrbljeno pogleda v
profil, »lahko greva naprej?«
Boris z bolečo grimaso nemo prikima in avto spelje. Nista se ozirala
na lokalne klošarje. V svojih ponošenih oblekah kolovratijo okoli zaprtih
kioskov. Tudi nočne ptice, nujnost vsakega, še tako zaspanega mesta, se ne
ozirajo na speljujoč avto. Nekateri ljudje oživijo šele ponoči in svoj čas
zapravijo za postopanje po praznih ulicah. Boris pripre oči, si vizualizira
kačo, ki žre svoj rep in zamrmra:
»Melad salajeh!«
Po nekaj minutah vožnje parkirata pred Bertino hišo. Stopita iz avta
in zakorakata proti vratom. Samodejno se prižge luč. Leon se spogleda z
Borisom:
»Mogoče bo trajalo, saj je sredi noči. Berta že dolgo ni več nočna
ptica,« in pritisne na arhaični zvonec. Skoraj trenutek kasneje zaslišita tisto
znano:
»Prihajam!«
Berta na široko odpre vrata in njen obraz izrisuje skrajno resnost.
Besede privrejo iz nje z neobičajno naglico, pospremljene z nevsakdanje
mrzličnimi in sunkovitimi kretnjami:
»Vstopita, hitro! Še kar me boli glava. Blagor tebi, Leon, ker si
potoval in še nimaš prilagojenih čutov. Kar naprej, kar naprej. Bom
pristavila čaj, a rogljičkov žal nimam. Prej smo vse pohrustali, za nove pa
nisem imela časa. Žal. Kdo bi vedel, kako se bo to obrnilo? Vsa ta zmeda.
Nora noč.«
Leon in Boris se znova spogledata. Leon oprezno doda:
»Ne muči se s kuhanjem čaja. Tudi kakšen sok ali navadna voda bo
504
dovolj. Raje nama vse povej!«
Ona obstane, se ozre nazaj, in se spogleda z Borisom:
»Tudi ti si podoben ožeti limoni,« in ju pospremi ju v sobo. Borisa
prešine. Živčno se igra s prsti. Njene kretnje so hitre in živčne.
Vsa je na trnih.
Ko oba sedeta, poskuša delovati zbrano in osredotočeno:
»Torej naj bo sok. Ravno je sezona bezgovega sirupa. Bo dober?
Moral bo. Moj je. Sama sem nabrala bezgove cvetove.« ju ošvrkne s
pričakujočim pogledom. Oba nemo prikimata in urno ju zapusti.
Boris prvi prekine tišino:
»Ste videli? Vsa je iz sebe.«
Leon samo prikima. V glavi se mu pletejo različne ideje.
Kaj je doživela, ko nas ni bilo? Kaj ima to skupnega z Borisovo
ihto? Se je Elejla zabaval z našimi norci?
Berta se hitro vrne z vrčem rumenkaste tekočine in tremi kozarci.
Živčno sede in nekaj trenutkov molčijo. Zamoti se s točenjem pijače. Boris
preseka tišino:
»Nekaj iz Drugotnosti je vdrlo v naš svet. To ni bil samo nedolžen,
neuspešen poskus. Po glavi mi še kar odmeva odtis koncerta temnih
urokov. Upam samo, da to, kar je čaralo, ni zaznalo mojega zaščitnega
uroka. Vilinski uroki so precej osvetljeni,« se nasmehne, »če lahko tako
rečem. Najbrž pa to še ni najhuje,« in oba premeri s strogim pogledom,
»nezemeljske uroke je čaral nekdo na tem svetu. Vtisi v glavi so se
popredalčkali in s precejšnjo gotovostjo lahko trdim,« dramatično pribije,
»nekdo iz našega sveta je iz Drugotnosti v naš svet potegnil obilno energijo.
505
Če poenostavim, znašli smo se v resnični godlji.«
Berta nervozno odvrne:
»Malce sem ujela tudi tvoj urok. Res prava zmešnjava. Samo še
nekaj,« se za hip sreča z Borisovim živahnim pogledom. Sunkovito vstane
in živčno stopi do kredence. Nenavadno nemirno na mizo postavi tri
kozarce s podstavki. Roke se ji tresejo. Tudi ličnica vsake toliko
nenadzorovano strese.
Potrebuje čas. Veliko časa.
Zatem iz škatle strese na pladenj kupljene čokoladne piškote:
»Ti piškoti so železna rezerva. Bolje nekaj kot nič,« se nasmehne.
Zavlačuje.
»Saj vem, v njih je ta ali on E, a sok ne bo sam potoval v želodec.
Moj bezgov sok.«
Obupno zavlačuje.
Boris poseže v njeno živčno zavlačevanje:
»Gospa Berta, preidimo na bistvo. Tukaj nismo na debati o kemijski
sestavi kupljenih piškotov.«
Usede se naproti njiju. Seže proti vrču in napolni kozarce. Roke se ji
še kar tresejo. Boris znova prekine trenutke mučnega zavlačevanja in
pričakovanja:
»Tokrat ni šlo za nekaj nepomembnega. Jasno sem občutil moč
temnega uroka. Zagotovo ni iz tega sveta. Basilea ali njegov vazal, morebiti
damejah, je čaral tukaj, na našem svetu. Te brutalno fokusirane energije
niso značilne za kerkeše. Tega ni mogoče izpodbiti s tiščanjem glav v pesek
nemogočega. Očitno so se meje možnega premaknile. Tudi mi se moramo
506
temu prilagoditi. In to hitro.«
Berta se prime za glavo:
»Ta glavobol. Ne morem pozabiti tega stiska energij. Kaj takšnega še
nisem nikoli doživela. Grozljivka,« vzdihuje, »glede vrste energija ima Boris
mogoče prav. Kerkešove energije so manj osredotočene. Tudi kakšen
osamljen Magdalec ni. Njihove energije so drugačne. Ne vem, kaj naj
rečem. Premislimo!«
Boris skomigne z rameni:
»Saj sem rekel. Elejla je tu.«
Berta previdno prikima in se živčno igra s prsti. To je pri njej nekaj
novega.
Obupno je živčna in vsa na trnih.
Leon zlovoljno odkima:
»Ta Elejla je vsem zmešal glavo,« vstane, se prime za glavo in
vročično skoraj zakriči:
»Pa me le poslušajta! In to dobro! Mešarah je v telesu človeka
tega sveta zato, ker je ta svet zaprt za neposredni Elejlin udar. To je zlasti
pomembno zdaj, ker je Mešarah udejanjen v neuravnovešenem telesu!
Temu telesu vlada eksplozivni hormonski koktajl! Čista norišnica! Silnost
Mešaraha v takšnem duhu in telesu je preklemansko tvegana. Če v to
mešanico vlijemo še prisotnost Elejle, si lahko kar sami prerežemo vratove!
Bodimo, pri Elejlinem biču, vendar razumni in ostanimo pri logičnem!«
Berta in Boris nekaj časa molčita. Berti se ustnice ukrivijo v kisel
nasmešek:
»Leon, moral bi se snemati.«
507
Leon trdo odvrne:
»Zdaj ni časa za norčije! Si pozabila na možnost prevare? Ti bi
morala vedeti, kako nas lahko Elejla zmede s pomočjo kakšnega primernega
shizofrenika! Reci, da nisi pozabila!«
Boris strogo vpraša:
»Shizofrenika?« in odmahne z glavo, »to, kar sem občutil, ni delo,«
a Leon ga jezno prekine:
»Kaj pa ti veš! Pojma nimaš, kaj je in kaj ni delo shizofrenika!
Govoriš na osnovi izkušenj? Koliko naravnih magijskih talentov poznaš?
Koliko izkušenj imaš z padlimi v ogenj shizofrenije, epilepsije in psihoz
vseh barv in okusov? Koliko?«
Berta ju poskuša umiriti:
»Leon, bodi obzirnejši. Moramo,« a jo nevljudno prekine in jezno
zarenči:
»Ne še ti! Slabo mi je ob teh smešnicah o Elejli v domačem pesjaku.
Bodimo si na jasnem! Iz Drugotnosti ne more neposredno delovati noben,
še tako močan mag! Še hujša je ta o magiji zatabov s poreklom v našem
svetu! Kot bi v bordelu iskali devico! Naj vama dam nauk o
najuspešnejšem Elejlinem triku,« in ju razburjeno ošvrkne z vročičnim
pogledom, »iluziji! Iluzionizem je ena najnevarnejših zvijač, saj samo daje
vtis uroka, ki ga ni. Čutiš občutke nečesa, česar ni. Kot simulator bolečine
sodobnega igralnega avtomata.«
Boris komaj ohranja mirno kri:
»S tem ne pridemo nikamor. Razložite, kako lahko shizič ustvari tako
natančen urok? Čutila ga je gospa Berta, čutil sem ga jaz! Kako je lahko
iluzija tako usrediščena?«
508
Leon zavrti z očmi:
»Saj sem že enkrat povedal!« oba mrzlično prebode z jeznimi očmi,
»Elejlino najmočnejše orožje v našem svetu je povzročanje zmede z iluzijo.
To je že počel in še bo počel. Tvoja občutja in počutja dokazujejo, kako
veliko ti še manjka do resnih soočenj. Malce te strese majcen urok in že si
ves bojevit s polnimi hlačami Elejle!«
Berta se spogleda z Borisom. Roke se ji več ne tresejo. Povrnila se je
v svoje običajno stanje. Vzdihne in kislo pripomni:
»Verjetno ima Leon prav. Logika je njemu v prid. Naju oba je najbrž
stresla silnost iluzije, ki je lahko hudičevo pristna. Če bi Elejla tako zlahka
prehajal med svetovi in tukaj čaral, kot čara v Drugotnosti, bi bili že vnaprej
poraženi. Tokrat je gotovo našel kakšnega res odbitega shizofrenca s
potenciali enega od nas. Tudi meni je težko to povezati, vendar ni druge.
Iluzija je lahko včasih močnejša od resničnosti.«
Boris besneče jezno odkima:
»Tega ne morem požreti!«
Berta prikima:
»Etir v Leonu ima tisočletja izkušenj. Verjetno se ne moti. Vendar si
ne beli glave. Mešarah v tebi je nekajtedensko dete. To, kar se ti dogaja, je
odvajanje Mešaraha od dude in plenic.«
Leon pribije:
»Seveda se ne motim,« in tiho nadaljuje, »tvoji čuti so še silno
nenatančni in samovoljni‚« se spogleda z Berto, ki kislo prikima, »to si lepo
rekla, odvajanje,« in se posveti Borisu, »nimaš še popolnega nadzora, saj
ga ne moreš imeti. Mešarah se ne razvije v mesecu ali dveh, temveč v nekaj
letih, tako čez prst rečeno, v dvajsetih letih. Razvoj se začne, ko Elejla v
Drugotnosti že doseže vse svoje moči. Tako je to urejeno. V prejšnji
509
inkarnaciji se je Mešarah udejanjil šele po treh stoletjih Elejline vladavine.
Pri tebi je Bog precej pohitel. Zakaj? Ne vem. Odgovor bo gotovo prišel. In
takratni Mešarah je imel dovolj časa za razvoj moči in končno lomljenje
vira Elejline moči.«
Boris se s tem nikakor ne sprijazni:
»Mislita si, kar si hočeta! Prepričan sem, da nas tukaj čaka
soočenje s kerkeši, podprtimi z damejahi, če ne celo Elejlo. Iskreno bi vama
rad dal prav. Verjemita, iskreno rad. Kljub vsemu me slutnja nikakor noče
zapustiti.«
Leon pomirjujoče doda:
»Normalen, duševno zdrav človek, je popolnoma imun. To smo že
nekajkrat predelali, pa dajmo v službi ljubega miru božjega še enkrat!
Fiziološko živ človek lahko postane močni zaupnik Elejle, ko je zadoščeno
naslednjim trem pogojem,« in dvigne v zrak tri prste:
»Prvič! Oseba mora biti konkretno shizofrena. Takšne doze
motenosti nobena družba ne pusti na prostosti,« in skrije sredinec, »drugič!
Mora biti inteligentna, vztrajna in talentirana za magijo,« in stisne kazalec,
»to dvoje, čeprav nerazdružljivo v eni osebi, še ni dovolj,« ustnice se mu
razležejo v nasmeh, »in kot tretje, oseba mora imeti strašno voljo, podprto
z iskreno obsedenostjo z Elejlino absolutistično veličino. Dobesedno mora
imeti samo eno življenjsko željo, priklic sil Megšelema. Kombinacije teh
treh sestavin v telesu enega človeka je seveda samo teoretična. Zgolj
teorija! Medicina bi takšno osebo s kemijo trajno onesposobila,« in stisne še
palec ter roko položi klubsko mizico, »temni angel lahko uraduje samo v
kakšnem trojno zaprtem oddelku posebne ustanove. Tam z nesrečnim
vazalom Elejle razni šrinki delajo akademske kariere. Mogoče se je po
spletu res neverjetnih naključij to tudi zgodilo. Na srečo lahko to zlahka
preverimo,« dvigne kazalec v zrak in tiho doda, »shizofrenik ne more sejati
iluzije kar tako, iz nule. Energijo dobiva iz močnega uroka Drugotnosti.
Tam takšno čaranje dobi strahoten odziv. Ta morebitni pretok so naši
prijatelji v Dilualu boleče zaznali. Najbrž precej močneje kot vidva z
510
Borisom. Čuvaj brez zaščite goste materije našega sveta je še močneje
izpostavljen.«
Berta prikima:
»Leon ima prav. Pravzaprav sem lahko srečna. Res sem srečna, da
sem tja potovala samo kot turist in sem zaščitena pred tamkajšnjim
čaranjem.«
Boris ležerno skomigne z rameni:
»Torej,« dvigne glas, »še danes ste mi govorili, kako nič ne more iz
Drugotnosti v naš svet. Zdaj pa ta zgodba.«
Berta prikima:
»Saj ni šlo za materialni vpliv iz Drugotnosti, temveč za delo norca
ali norice ene od naših norišnic. Elejla je vpleten samo posredno, kajti
shizofren ali na poseben način psihotičen um je nekakšen prenosni
ojačevalnik med svetovoma. Elejla tako ustvarja zmedo in za kakšen dan
onesposobi druščino v Drugotnosti. Namen teh čaranj je motenje nas in
zlasti tebe. Saj si videl, kaj ti je storilo. Iluzija je namenjena zmedi. Zajčka
iz klobuka ne moreš speči na ražnju.«
Boris trpko vzdihne:
»Torej nas čaka pot nazaj. Tam nas čaka potrditev Leonove teorije.
Je tako?«
Berta strogo prikima:
»Natanko tako.«
Ta hip ji ni do smeha. Njena radoživost ponikne v ponor skrbi:
»Tam so ta čaranja opazovali boleče natančno. Razpolagajo z več
511
podatki. Potrdili bodo prenos energij med Elejlo in shizofrenikom v zaprtem
oddelku. Sama se bom potuhnila. Najbrž nas išče z branjem naših odzivov
na shizofrenikovo energijo. Sicer me s tem ne more doseči, a raje ne
tvegam,« se plitvo nasmehne.
Leon nadaljuje:
»Tega shizota bomo morali najti. Tedaokas bo natančno pokazal
izvor in tudi cilj delovanja iluzije. Žal bomo morali nesrečnega prenosnika
trajno onesposobiti.«
Boris vprašujoče dvigne pogled:
»Kako to mislite? Ga boste ubili?«
Leon suho odvrne:
»Saj veš, zakaj sprašuješ?«
Borisu zastane cmok v grlu. Do zdaj še niso govorili o ubijanju ljudi.
Zdaj pa to. Odmahne z glavo in radovedno vpraša:
»Kaj je to tedaokas?«
Leon malce nestrpno odvrne:
»Tedaokas je nekakšna krogla vizije. V bistvu je to prenosnik energij
in omogoča vpogled v delovanje magije. Res ti manjka še veliko čisto
osnovnih znanj,« in trdo pribije, »očitno naju čaka noč brez spanja. Tukaj
sva opravila. Greva torej,« prikima. Hitro zapustita hišo.
V portalni dvorani vlada tišina nočnega spokoja. Borisa razžira
nešteto misli in občutkov. Ta Leonova teorija je nekako v zraku. Prisotnost
ga prepričuje o zlovešči slutnji in ne o teoriji o shizofreniku, dirigiranem od
Elejle. Brez besed stopita na astraloploščo. Zrecitirata urok in izgineta.
Tren kasneje sta v portalu, od koder sta pred nekaj urami zapustila
512
Drugotnost. Brez besed se oblečeta in mimo negibnih stražarjev stopita na
dolg hodnik. Koraki votlo odmevajo. Budne so samo tihe straže. Vsi drugi
očitno mirno spijo. Leonu opazi to nenavadno tišino:
»Čudno. Ob vsej tej magiji bi moralo vrveti od budnosti. Takšen
slepeč glavobol še mrtvega iz groba pošlje po aspirin. Zakaj ni nikogar? So
se ga vsi tako zadeli in ne čutijo nobene bolečine?«
Boris se zaskrbljeno pogladi po bradi:
»Greva v glavno dvorano. Mogoče so tam,« in se kislo nasmehne,
»in bolečine odganjajo z modrim gandžinim dimom. Gotovo zabavneje od
aspirina.«
Pred visokimi vrati dvorane ni nobenega stražarja, nobenega vrveža,
zgolj nočni spokoj. Prisotnost se potuhne.
Čudno. Nihče ni buden. Vse spi. Nekaj se tu ne ujema.
Leon odrine vrata, ta nežno zaškripajo. Dvorana sameva v tišini
mirne noči. Spogledata se. Leon zaskrbljeno vzdihne:
»Presneto čudno,« živčno doda, »silnost energije bi jih gotovo
zbudila, ne glede na stanje zadetosti. Nekaj je narobe.«
Boris v temi opazuje silhueto Leona. Seveda je hudo narobe. To že
nekaj časa vem.
Oba sta napeta. Boris napne svoje čute. Tiho doda:
»Z ugibanjem ne bova ničesar naredila. Zbudiva jih.«
Leon prikima. Namigne stražarju, ki ju ves čas spremlja v spoštljivi
razdalji in ta se obrne proti Borisu:
»Želite, gospod?«
513
Boris odločno ukaže:
»Zbudite naše prijatelje! Naj pridejo v glavno dvorano. In to nujno!
Če vprašajo, čemu naj pridejo, jim recite, da je to moj ukaz!«
Vojak strumno prikima in pohiti izvršit dobljen ukaz. Leon se ob
Borisovih besedah moj ukaz samo nezadovoljno namrdne. Vraga! Mulc že
deli ukaze. Samo to nam še manjka - pampers mešarah z napadom
veličine.
Boris in Leon odločno stopita v dvorano. Prižgeta sveče na svečnikih
na mizi, zasedeta vsak svoj stol in se spogledata. Prvi spregovori Boris:
»Nekdo se moti ali pa gre nekaj resnično hudo narobe.« Leon
prikima:
»Počakajva, naj pridejo še drugi. Nesmiselno je špekuliranje brez
vseh podatkov. Tedaokas bo dal odgovore. Tako ali drugače!«
Boris se namrdne:
»Upajmo. Imam zoprni občutek, da se nisem motil.«
»Ne bova o tem.«
Boris prikima. Razžira ga črv dvoma.
Zagotovo bo tedaokas postavil več vprašanj, kot dal odgovorov.
Čaralo se je pri nas, zato tukaj niso ničesar občutili. Če bi, gotovo ne bi
sladko spali, temveč bi se zapuhali za odganjanje magijskega mačka.
Minute ležerno minevajo. Molčita. Posvetita se lastnim mislim.
Morata urediti vtise zadnjih ur. Dogodki so tako hiteli, se prepletali, ovijali
in previjali, zato šele v tišini dvorane najdeta čas za popredalčkanje nastale
možganske zmešnjave. Svetloba sveč pleše v tihem prostoru in ustvarja
igriv splet luči in senc.
514
Najprej vsa krmežljava vstopi Helga. Naveličano si mane oči:
»Kaj je? Čemu ta nočna seansa? Leon, kako si to dovolil? Ukaz?«
Leon samo skomigne z rameni. Hip zatem presenečeno vpraša:
»Se hecaš ali se ti res ne sanja, kaj se je zgodilo?«
Saj so morali zaznati prenos energije. Zakaj tako neumno sprašuje?
Zlovoljno sede na stol ob mizi, oba jezno ošine in zmedeno vpraša:
»Razsvetli me! Kaj se je zgodilo?«
Leon in Boris se spogledata. Boris nadaljuje:
»Kaj? Niste zaznali izliva temne energije v naš svet? Niste prestregli
Elejlinega klica našemu norcu? Elejla si je po Leonovem mnenju našel
nekega posebnega shizofrenika ali psihotika in zavrtel njegovo številko
norosti. Berta je še vsa pretresena in brez uroka bi tudi mene precej zvilo.
Po vaših teorijah bi moralo fino zviti ravno vas in zadnje, kar bi po tem
pričakoval, je spokojno spanje. A očitno,« razširi roke. Ravno tedaj vstopi
Greta, takoj za njo še Jožef in Janez. Marko se še vedno ni vrnil. Zaradi te
nočne budnice vsi kažejo enak izraz presenečenja. Vsi se samo krmežljavo
spogledujejo in zlovoljno posedejo na prazne sedeže. Jožef prekine trenutek
mučne tišine:
»Razloži mi, čemu sem moral prekiniti udoben spanec? Če nisi
opazil, je sredi noči.«
Boris jih hitro prečeše s srepim pogledom:
»Vsekakor vas nisem pozval na razvedrilni klepet. Niste ničesar
zaznali? Niste v zadnjih nekaj urah opazili ničesar čudnega? Kje je
tedaokas?«
Oni so še kar zmedeni. Med sabo nerazumljivo kramljajo in po
515
glasovih sodeč so precej nejevoljni.
Torej sploh niso opazili ničesar nenavadnega. Vse bolj imam jaz
prav, a Leon se moti.
Helga dvigne glas:
»Kaj naj bi bilo čudno? Povej že! Ti si nas vrgel na noge, dolžan si
nam odgovor! Tudi o tvojem ukazovanju se bomo morali resno pogovoriti.
Saj nisi nekakšen car in mi nismo tvoji podložniki!«
Boris jih s kretnjo pomiri:
»Z Berto sva imela precej močno izkušnjo temne magije. Leon trdi,
da je temni striček deloval preko shizofrenika, zaprtim s tremi ključavnicami
norišnice. Po tej logiki bi tukaj morali uživati v kraljevskem mačku,« in
ostro pribije, »čeprav niste spili ničesar veselega. Torej?«
Vsi se spogledajo in skomigajo z rameni. Greta se obrne proti Leonu
in kratko ošine Borisa:
»To ni mogoče. Tu bi gotovo še močneje zaznali takšno čaranje.
Potovanje urokov čez portale nam podari prav fini glavobol, oziroma kot si
se izrazil, mačka kraljevskih proporcev. Ampak mi nismo ničesar čutili.
Najbrž se nekdo moti. A temu se ne čudim,« poišče zaspane poglede
ostalih, »fant še nima izkušenj, niti ni izurjen, a Berta je Čuvaj knjige. V
tem začetnem obdobju brez knjige je precej labilna. Že malenkosti jo
sesujejo. Krivi smo, ker te nismo o tem podučili, a žal se vsega ne da
narediti v tako kratkem času,« in se usmeri proti Leonu, »kaj si ti čutil?«
Leon odvrne:
»Zgodilo se je takoj po prehodu, zato sem bil precej slep. Nisem čutil
česa več od nežnega odmeva. V takšnem primeru so glede tega Borisovi
čuti sposobnejši. Oba z Berto sta govorila o podobnem in verjetno se nista
čisto motila. Skrbi me, ker vi niste ničesar zaznali,« zakašlja, se s komolci
516
nasloni na mizo in glavo položi med dlani. Greta hoče še nekaj reči, a jo
Boris prehiti:
»Ne motim se! Vem, kaj sem čutil!« in vse vročično premeri, »naj
naredim kratek povzetek. Berta in jaz sva zaznala magijo v našem svetu.
Ona se je strinjala z Leonovo idejo o nekakšni iluziji, namenjeni širjenju
zmešnjave. Takšnemu Elejlinem klicu lahko prisluhne samo konkretno
motena oseba. Vi tukaj niste ničesar zaznali. Je tako?« in jih na hitro ošine s
srepim pogledom. Oni neodločno prikimajo. Zatem nadaljuje:
»Torej odpade možnost klica od tod k nam. Se strinjate?«
Leon previdno prikima:
»Bo že držalo. Za dobro mero preverimo še tedaokas.«
Boris vse premeri:
»Je možno, da nihče od vas, izkušenih magov, ničesar ne čuti, a
tedaokas bi imel o tem uporabne podatke?«
Helga in Greta se spogledata in odkimata. Greta tiho doda:
»Mi smo občutljivejši, a precej manj natančni od tedaokasa.«
Boris s ploskom sklene roke:
»Torej obstaja samo še ena možna razlaga.«
Leon dvigne glas:
»Kakšna?«
Boris čuti, da obvladuje sceno. Suvereno povpraša:
»Se spomnite omembe možnosti telesnega udejanjenja Elejle v
človeškem telesu našega sveta?«
517
Vsi zadržijo sapo. Vprašanje jih prikuje in zamrznejo v trenutku
presenečenja. Greta pride prva k sebi. Z jeklenimi očmi premeri vse
prisotne:
»Tudi s to idejo smo že izgubljali čas in povedali vse, kar je vredno
povedati. Res ne vidim razloga, čemu bi še enkrat šli skozi agonijo o
nemogočem?«
Tudi drugi Čuvaji prikimajo. Janez zaključi:
»Se strinjam. Raje se vrnimo v postelje. Mačkov nismo lovili, torej
lahko nadaljnja debata počaka do bistrosti jutra. Se strinjate?«
Boris skoči na noge in zakriči:
»Zdaj začnite o tem znova razmišljati!« in s pestjo besno udari po
mizi. Vse prežeče premeri, »moji občutki so dovolj natančni! Elejla ali
damejah je čaral pri nas, zato sva z Berto čutila, vi pa ne! Tako je in žal mi
je, če niste sposobni vsaj upoštevanja te možnosti!«
Vsi se zdrznejo. Samemu sebi se začudi nad grobo gesto. Vse znova
preleti s strogim jeklenim pogledom in vsem postane neprijetno. Po trenutku
mučnega molka umirjeno nadaljuje:
»Bodimo logični. Očitno energije niso šle skozi portale. Če niso šle
skozi, so se manifestirale v našem svetu. Pozabimo na magično kroglo, saj
ni mogla ničesar zaznati in tudi vi niste ničesar čutili. Leon ni zaznal, saj se
čuvaj izmenično udejanja zdaj v tukajšnjem, zdaj v zemeljskem telesu. Z
mano je drugače. Moje udejanjenje je tudi telesno, ne samo duševno. Je
tako? Je tako?« neprijetno ostro zapiči nagrbančen pogled v Leonove oči.
On negotovo prikima:
»Najbrž ima imaš prav. Mogoče nas izziva kakšen kerkeš.«
Boris prevzame besedo:
518
»Kerkeš nima tako urejene energije.«
»Kako veš?« vskoči Jožef.
Boris hladno odvrne:
»Berta je bila vsa iz sebe. Če bi šlo za kerkeša, torej prikaz znanih
energij, ne bi bila tako iz sebe. Celo poudarila je, da ne gre za energijo
kerkeša. Če torej ni nekdo skozi portale zavrtel številke naših norcev,
potem je nekaj ali nekdo izvajal temne uroke na našem svetu. Ni druge
razlage! Ni!« dvigne glas in vse premeri z jeklenim pogledom.
Jožef spusti glavo med dlani:
»Kljub vsemu najprej preverimo tedaokas. Mene ta nemogoča teorija
o temni magiji v našem svetu ne prepriča.«
Boris dvigne glas, a mirno doda:
»Glede na vse skupaj, tudi tisto overdoziranje dobi nekakšen smisel.
Zlo, nakopičeno okoli njega še nekaj ur po njem, ni zgolj naključje. Stvari
se kar lepo ujemajo, če jih pogledam iz drugačnega zornega kota.«
Leon nestrpno odkima:
»Ne vem, od kod zdaj mešanje tega čaranja z overdoziranjem? Ne
zapeljimo se v past udobne logike. Vsi vemo, z logiko lahko povežemo
karkoli s čimer koli. VirtuaBuilder omogoča vsakogar potunkati v mračno
zaroto. Takšni smo danes skoraj čisto vsi. Ostanimo torej na znanih
dejstvih in z njimi poskušajmo rešiti ta gordijski vozel mogočega in
nemogočega. Shizofreniki, zlasti moteni še na različne druge načine, so
nezavedno sposobni marsičesa. Vsak psihiater iz Polja, kjer imajo poseben
oddelek, ti lahko o tem drži koristno predavanje. Priporočam ti kakšno
izobraževanje,« in se cinično zareži: »najdi skupino interesentov, boš imel
še popust.«
519
Njegovo misel nadaljuje še Greta:
»Preberi si učbenik Gospodar vesolja za zidovi od doktorja Uweja
Schifrerja. Slovenski prevod je, če se ne motim, iz leta 2059. Knjiga ti bo
odgovorila na mnoga vprašanja in te odrešila mnogih napačnih sklepanj.
Presenečen boš, kaj vse se dogaja za zidovi posebnih ustanov. Skoraj v
vsaki imajo kakšnega Jezusa ali Satana.«
Jožef dvigne roke in tiho reče:
»Nehajmo s filozofijo in se primimo dela. Preverimo ta šmentani
tedaokas. Še ena možnost je.«
»Kakšna?« zapiči Boris vanj svoj mračni pogled.
Jožef skomigne z rameni:
»Na to ste vsi pozabili. Magna Ordo Sanctum Spiritus se je s tem
večkrat srečal med svojimi soočenji z Magdalci.«
Tudi Leon dvigne glas:
»In to je?«
Jožef se zmagoslavno nasmehne:
»To bi vsi morali vedeti!« in odločno pribije, »gre za resnično
mojstrsko usmeritev energije. Najverjetneje gre za to,« hladno odvrne, »kar
veste vsi, razen mogoče Borisa,« in se spogleda z razburjenim fantom. Ta
zlovoljno odvrne:
»Naj vas presenetim, tudi jaz vem za to. Ne vem pa, zakaj je to
pomembno? Berta je rekla, da ni šlo za energijo Magdalcev.«
Jožef se znova nasmehne:
»Dvignimo riti in se odpravimo do tedaokasa,« vstane in jih povabi,
520
naj mu sledijo do zastražene sobe z magično kroglo vizije.
Sobo, pravzaprav manjšo dvorano, stražijo alarejski elešeji. Ob
pogledu na Borisa se strumno umaknejo in pozdravijo s pestjo na prsih.
Vstopijo v veliko sobo. Helga s kretnjo prižge sveče.
»Torej, kje je tista krogla?«
»Tam,« odvrne Helga in pokaže na sijočo kristalno kroglo, lebdečo
nad okrašenim oltarjem.
Greta se spogleda z Leonom:
»Preberi jo.«
Leon prikima in položi dlani na površino krogle. Zapre oči in mrmra.
Sekunde pričakovanja se vlečejo kot minute. Vse oči so uprte v Leona.
Ustnice se neslišno premikajo. Sunkovito odpre oči. Vse prebode s
pozornim pogledom in se spogleda z Jožefom:
»Tvoja teorija o usmerjeni energiji je padla v vodo. Pravzaprav so v
vodo padle vse teorije. Krogla je zaznala en sam nič. V ta in iz tega sveta
ni nihče čaral,« mu besede za hip zastanejo in razočarano pristavi, »vsaj ne
zadnjih nekaj ur. Struktura energetskih anomalij je normalna. Ni nobenih
sledov o kakšnem strukturnem nihanju iz tega v naš svet ali obratno.«
Jožef živčno odkima:
»To je nemogoče. Soočeni smo z nemogočim! Kljub vsemu pa
imamo Bertino pričanje in Borisov občutek. Ostal sem brez idej.«
Boris prikima in počasi dramatično nadaljuje:
521
»Sem govoril o prenosu bitja? Draga druščina, saj me sploh ne
poslušate!« pritegne pozornost, »svoje sklepanje gradim na najstrašnejši
predpostavki,« hitro vse ošvrkne in odločno pribije, »Elejla se je namestil
v telesu človeka našega sveta. Njegove ključne lastnosti temeljijo na
človeških lastnostih. To je res slaba novica. Se zavedate moči urokov pri
nas? Združite kompleksnost človeške duše z zavestjo, udejanjeni v
Megšelemu! Pomislite na moč zatabov v rokah nekoga iz našega gostega
sveta!«
Greta skomigne z rameni:
»Kar si povedal, je zgolj možnost v okviru akademske debate. Znova
se ponavljam, a ne morem si kaj, da znova ne povem, saj ste nekateri trši
od kamna. Človeška duševnost ne more preživeti udejanjenja Elejle in se
mirno sprehajati po ulici. Zaključimo s to fantazijo! Dovolj imam! Dovolj
mi je tega, znova in znova, vračanja na nemogoče!«
Helga ji pritegne:
»Res je. Ves čas se vračamo na to nemogočo možnost. Tudi meni je
dovolj,« in se spogleda z drugimi, ki nemo prikimajo.
Boris se nasloni na stojalo in mračno zarenči:
»To ni več akademsko nategovanje,« s pogledom zaokroži med
zbranimi Čuvaji, »tokrat ne gre za akademsko masturbacijo, temveč
dejstvo!« dvigne glas in glasno nadaljuje, »čaralo se je na našem svetu, ne
tukaj. Krogla ni ničesar ujela, ker ni bilo ničesar, kar bi se dalo ujeti.
Potegnite glave iz peska in si nehajte zatiskati oči in ušesa pred dejstvom!«
udari s pestjo po kamnu. Hip okleva, kot bi iskal besede, spusti pogled in
naveličano izdihne:
»Elejla ni otrok Drugotnosti. Živi v telesu človeka iz mesa in krvi
našega sveta. Tako postane jasna Bertina in moja izkušnja, tako postane
jasnejše overdoziranje tistega falota. Vse se pokrije! Pripravimo se na to!
Izkoristimo morebitno prednost! Mi vemo za Elejlo, on mogoče ne ve, kaj
522
vemo! Dajte no! Nehajte lajnati nemogoče!«
Napetost vibrira v ritmu poplesavanja ognja sveč. Molčijo. Niti
dihanja ni slišati. Borisove besede se zarežejo v misli kot razbeljen nož v
maslo. Tišina. Vsi ostanejo brez besed. Oči so uprte v Borisa. Strog pogled
usmeri v svečo pred sabo. Očara ga nedolžni ples vročega plamena z
odsevom v zelenkastem siju kristalne krogle. Ne zaveda se svojega telesa.
Srce divje razbija. Znova tista drugačna prisotnost sije v središču zavesti.
Pojavijo se kapljice znoja, ki kot jutranja rosa navlažijo razbeljeno čelo.
Leon previdno prekine moreč molk:
»Mogoče je prav, če upoštevamo Borisovo misel. Mogoče ima v
kakšnem pogledu vsaj delno prav.«
Boris bliskovito premeri prisotne in jezno odvrne:
»Seveda imam prav! Popolnoma prav!«
Okamnelo obmirujejo, čeprav znotraj njihovih glav divja vihar
razburjenja. Zavesti Čuvajev so stoletja sobivala z mislijo o nezmožnosti
utelešenja Elejle v telesu človeka gostega vesolja.
Telo, ki nosi Čuvaja, pod nobenim pogojem ne more nositi
udejanjenja Elejle.
Vsako drugo misel glede tega so ves čas nagonsko zavračali. Narava
udejanjenja Elejle nasprotuje takšni misli. Tokrat se je zgodilo ravno to.
Leon zakašlja (tudi tu ni opustil te navade):
»Saj ni važno, koliko imaš, ali nimaš prav. Za vsak slučaj moramo
izdelati psihološki profil, sposoben razumnega sobivanja s takšno močjo.«
Greta cinično pribije:
»Ugotoviti moramo, v kateri norišnici ima ta Borisov Elejla svojo
523
rezidenco. Potem bo že lažje.«
Boris kislo pripomni:
»Orožje Elejle sta med drugim tudi podcenjevanje in cinizem.«
Helga razburjeno odkima:
»Nehajta! Ne glede na vse - razrešimo problem s silnostjo
inkarnacije? Žarnica za 6 V lahko teoretično prenese 220 V. Praksa pa
pokaže samo v hipu skurjen kupček nevarnih odpadkov,« nestrpno odkima
in doda, »ne, jaz ne morem požreti ideje o Elejli našega sveta. Zagotovo gre
za novo igro, novo iluzijo. Elejla se je poigral in mi smo nasedli.«
Greta in Jožef prikimata. Boris se sreča z Jožefovim širokim
pogledom.
Tudi v tem svetu je malce debelušen in okrogloglav.
Trdo pribije:
»Zgodilo se je to, čemur pravite, spust 220 V preko žarnice za 6 V in
ta ni pregorela. Torej gre za posebno žarnico. Takšna žarnica pa se v
ugasnjenem stanju ne loči od drugih, ki bi hipno pregorele. Te posebne
žarnice ne morete najti, dokler skoznjo ne spustite teh 220V. Sem dovolj
povedal?«
Greta se spogleda z Borisom:
»Težko si predstavljam takšno osebnost. To mora biti norec s
shizofrenijo in obiljem drugih duševnih bolezni. Bog gotovo ve, iz katere
norišnice uraduje.«
Boris hladno odvrne:
»Norec ne more igrati tako zapletene in spretne igre. Shizofrenija in
524
delujoča magija se ločita samo po tem, da je magija voljni proces, a
shizofrenija nevoljni. Udejanjen Elejla je popolnoma normalna, umsko
nadpovprečna oseba. Drugače ne bi mogel izpeljati tako široko
zastavljenega spleta spletk. Njegovo delovanje ni strastno in je neodvisno
od okoliščin. Ne, on ni suženj, temveč gospodar okoliščin. Sam najbrž ni
strasten, temveč je svoje sužnje prisilil v strastno delovanje.«
Janez se s kazalcem pogladi po bradi:
»Primerna oseba je morala biti ob inkarnaciji Elejline rušilne strahote
silno mlada, zagotovo še pred puberteto, saj bi hormonski vihar pubertete
ob stiku z Elejlo nesrečnika odpihnil v večna lovišča.«
Boris skoči v besedo:
»Zakaj?«
Janez ga pogleda pod očmi in odvrne:
»Čas hormonskih sprememb ni ugoden čas za sparjenje z Elejlo,
Damejahom in,« trpko vzdihne, »tudi Mešarahom,« ter osredotočeno
nadaljuje, »pravzaprav ni možnosti za sobivanja normalne človeške
osebnosti in brutalne moči Megšelema. Elejla, in v manjši meri Damejah,
ukine človeškost. Ukine osebnost, prepoznano kot normalno človeško bitje.
Socialno okolje takšno osebo hitro prepozna kot, milo rečeno, moralno
deviantno. O tem smo že razpravljali in v ponavljanju tega ne najdem
smisla. Raje vse skupaj prespimo in jutri nadaljujmo s čistejšim umom.«
Leon jezno zavzdihne:
»Če že moramo izgubljati čas s tem vrtenjem v nesmiselnih krogih,
ga dajmo kar zdaj. Nočem se še enkrat nategovati okoli tega.« Vsi se glasno
strinjajo, Janez nadaljuje svojo pripoved:
»Naj vam bo. Poskusil bom razložiti možnosti za scenarij, čeprav
tudi sam dvomim v Borisovo teorijo,« in počaka, da mu vsi prikimajo.
Zatem utrujeno nadaljuje:
525
»V kakšnih okoliščinah je teoretično možno utelešenje Elejle? Oseba
mora biti rojena v neurejenih socialnih razmerah v moralno spornem okolju.
To je otrok socialnega dna, saj se v teh okoljih razne moralne motnje skoraj
ne zaznajo ali se na njih ne reagira. Kjer je obilo droge, kriminala,
prostitucije in podobnih težav, duševne motnje ne pritegnejo pozornosti.
Seveda družbeno brezbrižno okolje še ni dovolj. Zraven mora biti še nekaj,
česar ni v takšnih okoljih, saj je to v nasprotju s kaotičnim okoljem.«
Vsi pozorno spremljajo Janezovo razlago:
»Gostitelj Elejle mora biti skoraj popolnoma, kako naj rečem,
duševno čist, izjemno močnega značaja in še marsikaj, medsebojno
nezdružljivega se najde. Sami veste, kako malo je za kaj takšnega
možnosti,« in dvigne glas, »da ne upoštevam še možnost preživetja 6 V
žarnice, ko preko spustimo 220 V.«
Ustnice se mu razvlečejo v plitev nasmeh.
Boris se naveže na to misel:
»Ne bi rekel. Ne moremo revežev slumov prednostno postavljati na
črno listo duševno inferiornih. Deviantne osebnosti so enakomerno
razporejene med vsemi sloji. V slumih se takšne osebe ne opazijo, ker ima
družba precej hujših težav od občasnih čudaštev. Na drugi strani se med
elito deviantnost zakrije z denarjem. Če samo pomislim na nekatere svoje
sošolce. Seveda je lahko še nekaj drugega,« naredi pest in se trkne v čelo,
»kako se tega nisem že prej spomnil? Kako? Seveda! Izmikalo se je!
Bežalo je izpred mojih oči! Joj, kako je jasno! Seveda!« evforično
vzklika.
Vsi pozorno zrejo v Borisa. Ne razumejo njegovih besed. On
navdušeno nadaljuje:
»Moral bi se že prej spomniti! O tem sem vendar pisal esej!« in
pritegne pozornost, »kaj pa bistri, samosvoji in značajsko malce
nenavadni ljudje? Ne veste, o čem govorim? Njihova prva generacija se je
526
imenovala, če se ne motim, indigo otroci! Pojavili so se okoli trideset let
pred vašim rojstvom. Ob svojem pojavu so sprožili silne polemike in ker
čas njihovega odraščanja čas razmaha prvega interneta, je o njih na
zaprašenih strežnikih še danes dovolj dokumentacije. Imeli so celo svoj dan.
Ta pojav sovpada z začetki naraščanja vpliva Megšelema. Pomislite malo!
Rojeva se že tretja generacija in, če je verjeti internetnim govoricam, so to
idealni kalupi za udejanjenje Elejle. Nekje pred petdesetimi leti se je okoli
njihovega pojava skoraj čez noč polegla vsa evforija. Dobesedno so izginili
iz fokusa javne pozornosti, kjer so bili zlasti v devetdesetih letih prejšnjega
stoletja in delno še v prvem desetletju tega stoletja. Na srečo sem v drugem
letniku pisal esej Drugačna družina. Sami sebe so imeli za nekaj več, za
nekakšno genetsko in duhovno nadraso. Ravno ti indigo otroci so bili v
tistem času vir mnogih težav v izobraževalnem sistemu. Avtizem, auspergov
sindrom, hiperaktivnost in še razni drugi sindromi so skokovito narasli ravno
med njihovo populacijo. Nekateri pedagogi so temu rekli razvajeni otroci
staršev razvajene generacije. Takratni izobraževalni sistem je bil pred
težkimi preizkušnjami. Razpasle so se grožnje in tožbe šolskega osebja.
Ogromno staršev je s šolami občevalo kar preko odvetnikov. Odvetniški bič
je doletel učitelje in učiteljice, ki so hoteli nadeti uzde razuzdani razvajenosti
in ekstremnega individualizma. In ta generacija, zavarovana z odvetniki
svojih staršev, je imela svoje otroke. Če sledim rezultatom svojega eseja,
pridemo do tretje generacije. Po moje so ti ljudje precej dobri kandidati za
sobivanje s takšno strahoto, kakršna je naš ljubki Elejla. Tako je! Ti ljudje
dobesedno kličejo kaos Megšelema. Res sem bil slep!«
Greta se pogladi pod tanko ustnico:
»Ti indigo so del mitologije preloma tisočletja. Te blodnje so odziv
na hiperpotrošniško histerijo. Ravno takrat je začela svoj uničevalni pohod
neomejena potrošniška norija. Vsaka generacija ima svoje posebnosti.
Indigo ljudje so iluzija, sanje nemočnih, saj njihovega obstoja ni potrdila
nobena resna študija. V šoli je šlo čez moje roke tisoče dijakov in dijakinj in
nikoli nisem zasledila nobenih indigo nadljudi. Niti kot profesorica, še manj
kot Čuvaj. Ob pojavu krize na prelomu prvega desetletja so fantazije o
indigo otrocih potihnile. Takrat so se ljudje začeli ukvarjati z resnejšimi
527
problemi.«
Boris prikima:
»Verjamem, da niste naleteli na ta pojav. Polemike so utihnile v času
sovpadanja s pojavom začetka druge generacije. Takrat so v dveh letih
izginile skoraj vse, s tem povezane spletne strani. Indigo otrok ni potrdila
nobenega resna študija, ker je sploh ni bilo. Če o nečem ni raziskave, potem
ni nujno, da to ne obstaja. Poglobimo se v psihologijo indigo ljudi. Tako so
se takrat imenovali in še danes se na obrobju neta uporablja ta izraz. Čeprav
se je prah okoli njih polegel, se še danes najdejo forumi z indigo
vsebinami.«
Greta se nasmehne:
»Na spletu se valja čudi stvari.«
Boris jo presliši:
»V luči teh dogodkov se mi zdi tisti esej kot poseg božje previdnosti.
Takrat sem brskal po zaprašenih forumih in raznih res muzejskih digitalijah.
Mogoče se sploh ne bi spomnil, če ne bi naletel na nekaj zanimivega,« in
vse preleti s strogim osredotočenim pogledom, »neka dvajsetletnica se je
razglašala za indigo otroka in pri tem opisala vse temeljne lastnosti Elejle in
damejahov. To je bilo v tridesetih letih, torej gre za drugo generacijo.
Dobesedno je rekla - jaz sem Elejla. Takrat se mi opis ni zdel kaj več od
napuha razvajene punčke, navajene trenutne zadovoljitve vseh mogočih in
nemogočih kapric. Zakaj se nisem že prej spomnil?« in se trkne s pestjo
po čelu, »nekaj me je slepilo!«
Greta se nasloni na naslon:
»Prav nelagodno se počutim ob misli na nekakšne nadljudi.
Razvajenost in, ...« stavka ne konča. Boris jo grobo prekine:
»Ne streljajte mimo! Ne gre za nadljudi, temveč nečemu prilagojene
528
ljudi. Elejla je predvsem egocentričen razum, absolutno prepričan o svoji
veličini. Gre za najstrašnejši razum, kakršnega si lahko zamislimo. In ta
hladni, absolutistični super um je stoletja razmišljal, kako premagati
slabosti, izhajajočimi iz porekla v Drugotnosti. Elejli se ne mudi. Ima ves
ljubi čas tega in drugega sveta in« in vzdihne, »kar je najpomembneje, ima
ljubi božji mir pred nadlegovanjem.«
Oglasi se Jožef. Pogladi se po bradi. Torej ima neko zanimivo misel.
Vse oči se obrnejo vanj:
»Spominjam se zanimivega sestanka izpred več kot 20 leti. Škof
Konrad Berger je opisoval zanimiva opažanja v zvezi z eksorcizmi. Zdaj,
ko poslušam Borisova razmišljanja, poskušam zadeve nekako povezati.«
Leon razširi roke in razdraženo odkima:
»Kaj imajo eksorcizmi skupnega z indigo otroci?«
Jožef zamišljeno nadaljuje:
»Najprej glede indigo avre, osnovne značilnosti indigo otrok. Saj od
tod so dobili to ime. Tudi Magdalci so sijali z indigo avro. Mogoče so te tri,
na videz nepovezane stvari, nekako povezane.«
Leon zmaje z glavo:
»Bog ti odpusti takšno, iz riti izvlečeno misel. Kako so lahko
povezani eksorcizmi, indigo otroci in prekleti Magdalci?«
Jožef skomigne z rameni:
»Samo povedal sem, kaj sem slišal pred davnimi leti. Škof Berger je
imel natančne statistike.«
Boris se nasmehne:
»Končno nekdo, ki vidi dlje od zapečatenih dogem.«
529
Vsi razen Jožefa se namrdnejo. Jožef prikima:
»Pokojni škof je omenjal zanimiv pojav. Prvi maksimum je dosegel
v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, drugi je bil okoli preloma prvega
desetletja, a tretjemu vrhuncu smo se bližali pred dobrimi dvajsetimi leti.
Nadaljnjih statistik nimamo, kajti Bergerjev naslednik ni tako natančen.
Škoda.«
Boris ga dopolni:
»Njegova natančnost je gotovo nekoga zmotila in preveč vestnega
škofa je odnesla kakšna kap. Lepo, naravno in nesumljivo.« Razen Jožefa
se vsem zarišejo nasmehni. Boris cinično vzdihne:
»Gotovo gre za nekaj zabavnega. Pri zadnjem vrhuncu se je,« in
dvigne glas, »rojevala zdajšnja, najbrž zadnja, oziroma tretja generacija
indigo otrok. Torej, dva in dva je štiri. Še nekaj je,« naredi sekundo malce
mučnega premora, »ta zadeva o indigo otrocih odlično sovpada z
nenavadnim padanjem rodnosti. Takrat je bilo veliko družin z enim samim
otrokom. Pomislite, na vrhuncu blagostanja se ljudje niso in niso hoteli
razmnoževati. To nasprotuje naravnemu ravnotežju. Vsa živa bitja
izkoristijo blagostanje obilja za pospešeno razmnoževanje. Tako je bilo
skozi celotno zgodovino. Edina izjema je pojav te nove vrste ljudi. Na
prelomu prvega desetletja je prišlo do novega padca rodnosti. Mnogi to
povezujejo s takratno krizo. Vraga pa še kriza! Vsi ti ciklusi sovpadajo z
generacijami indigo otrok. Posvetimo se njihovim lastnostim in,« mračno
zaključi, »odkrili bomo skrivnost Elejle.«
Vplete se Greta:
»Kaj pa zadnji,« kar pospremi z značilno kretnjo, »tako imenovan
indigo izbruh? Ta očitno odstopa. Nikjer ni posebej globokega padca
rodnosti.«
Boris odkima:
530
»Niti ne. Tokratni trend je samo malce bolj razvlečen. Zakaj je v
prvem letniku en razred manj?«
Greta odvrne:
»Ni prvič. Gre za posledice vnovičnega pohoda privatizacije šolskega
sistema.«
»Kljub vsemu imajo vsi ostali razredi manj dijakov. Moj oče se na
občini ukvarja s srednjimi šolami in je nekega dne tarnal, da bodo morali
zaradi manjšega vpisa odpustiti vsaj deset profesorjev.«
Leon in Jožef se spogledata in vprašata Greto:
»Je bilo res o tem govora?«
Greta jezno odvrne:
»Ob tej vladi, ki nikakor noče izgubiti volitve, je vedno govor o
krčenju. Minister Kovačič je nekega dne izjavil, da podpira zmanjšanje
davkov ob hkratnem zmanjšanju in privatizaciji javnih služb. To se že
dogaja. Manj otrok v srednjih šolah je posledica privatizacije in ne nekega
indigo fenomena. Drugače gre za čisto običajne cikluse rodnosti.«
Boris dvigne glas in pritegne pozornost:
»Oddaljili smo se od osrednje teme. Zdaj nastopa tretja generacija
indigo otrok. Ker je debata o fenomenu že davno tega utonila v pozabo, se
o tem ne piše, razpravlja, fantazira ali sanjari. Naredimo nekakšen pameten
zaključek, osnovo za nadaljnja razmišljanja.«
»Kakšen zaključek?« vpraša Jožef. Vse oči se uprejo v Borisa, ki
tleskne z rokami in dvigne palec:
»Prvič, indigo so se pojavili na dnu ali tik pred dnom drastičnega
padca rodnosti. Ta se po padcu ni vrnila na prejšnjo vrednost,« in vse
531
premeri s strogim pogledom. Dvigne kazalec:
»Drugič,« ter vse premeri z opreznim pogledom, »indigo so se
pojavili v razvitem svetu, kjer je rodnost že v osnovi nižja. Pač
razgledanost, osveščenost in malce konformizma. Vendar se indigo niso
pojavili v celotnem razvitem svetu. Kjer ni bilo tako drastičnega upada
rodnosti, se niso pojavili. Znova rezultat moje raziskave za esej. Ko je prva
indigo generacija prevzela družbeno odgovornost, je svet zadela prva
uničujoča kriza. Vse to je povezano. Potem je sledila druga generacija in še
ena katastrofalna kriza,« in vzdihne, »ob nastopu zadnje generacije pa nas
bo verjetno zadela zadnja,« in trpko pihne, »dokončna kriza.«
Leon skomigne z rameni:
»Čemu vse to? Logika je, to znova priznam, res navdušujoča. Kljub
vsemu pa ne vidim odgovora na preprosti zakaj. Zakaj?«
Boris se nasmehne:
»Odgovor je vendar na dlani. Še slepec bi ga spregledal.« Tudi Jožef
se nasmehne:
»Mislim, da popolnoma razumem Borisovo razmišljanje. Če
povežem ugotovitve pokojnega kolega Konrada, lastnosti Magdalcev, zlasti
njihovo presenetljivo izginotje, se pojavi neka logika. No Boris, kar ti
povej.«
Boris nadaljuje:
»Elejla je skozi indigo ljudi preizkušal možnosti za dejaven vstop v
naš svet. Na različne načine je izvajal razne poskuse in pripravljal svoje
prihodnje telo. Verjetno ne bomo nikoli izvedeli, koliko ljudi so ti poskusi
pahnili v objem umobolnic. Poleg tega je skozi te svoje avanture spoznaval
tudi vas. Ve za vaše prepričanje o nezmožnosti udejanjenja v gostem svetu.
Torej je imel idealne pogoje za iskanje vaših slabosti in slabosti naših
zaveznikov.«
532
Jožef zamišljeno doda:
»Tista prigoda pred dobrim desetletjem dobi nekaj smisla. Če se
Boris ne moti, je lahko Elejla deloval tudi na Magna Ordo Sanctum
Spiritus. Prej ali slej se bodo pokazali ti vplivi.«
»Ali pa tudi ne. Elejla deluje preko slabosti in posrednikov. Aktivno
pa je začel delovati šele pred kratkim.«
»Kako to misliš?«
Boris rahlo zakašlja:
»Zdaj pridemo na tretjo točko,« in dvigne sredinec, »vsi vi,« jih
hitro premeri, »ste se navidezno utelesili okoli mene. Vendar ste svoje
aganeale spoznali že nekaj let pred nastopom tretje generacije. Najbrž ste
hitro postali polno operativni, če lahko tako rečem. Ključno je to, da ste se
zgostili v tem majhnem mestu še pred nastopom tretje generacije. To mi je
rekel Marko. Torej je bil prožilec vaše koncentracije že aktiven. Zakaj?
Tega še ne vem, a je verjetno povezano ravno z energijami indigo otrok. Te
so z vsako generacijo bolj osredotočene, organizirane in močnejše. Moj
pojav je prišel hitro in silovito. Sami ste to priznali. Mešarah bi moral
udomačiti predadolescentno telo. Jaz sem na vrhuncu pubertete in zaradi
hormonske zmešnjave kar precejšnje tveganje. To so vaše besede. Najbrž
sem odziv na spuščajočo goščo Elejlinih vplivov. Naraščajoča tema
prevarantske magije zatabov nas je zaslepila. Vsi smo prevarani zaradi
usodnega pravila o nezmožnosti utelešenja Elejle na domačem dvorišču. Ta
strašni razum nas že dolgo uspešno vleče za nos. Udejanjenje Elejle je
najbrž nekje v naši domači bližini, drugače vi in jaz ne bi imeli smisla. Tako
sklepam glede na hitrost in silovitost dogajanja. Seznam kandidatov se
zaradi predpostavke o naši bližini udobno skrči na nekaj tisoč ljudi. Kje
iskati in kako? Najprej preiščimo Celje. Ni težko narediti računalniškega
filtra z ustreznimi lastnostmi.«
Leon z gibom dlani vskoči v Borisovo razlago:
533
»Razdalja nima vpliva na moč temnega uroka. Elejlina ali
služabnikova duša je lahko kjerkoli. To, da smo vsi na kupu, nima nobene
zveze z geografsko lokacijo Elejle. Ta tvoja teorija ni čisto jasna.«
Boris s srepim pogledom mračno prebode lekarnarja in nadaljuje:
»Razdalja ima pomen v našem svetu, saj nimamo portalov. Uroki,
naj bodo beli, sivi ali zeleni, pri nas nimajo neomejenega dosega. Tudi jaz
sem bral o hiper vektorjih enotnega polja. Ampak Elejla je vedno pred
nami, pred mano. Čutim to. Elejla je nekje v bližini,« in vzdihne, »čutim
ga.«
Ponovno vse preleti s srepim, jekleno jasnim pogledom. Greta dvigne
dlan in nenavadno mehko reče:
»Ta indigo teorija je precej majava, najbrž zgolj romantični odziv na
hiperpotrošniški turbokapitalizem. Ne moremo se zanašati na romantične
teorije. Vse, kar smo slišali, je razložljivo tudi brez mističnih hipotez. Vse,
od padanja rodnosti do eksorcizmov in našega skupnega bivanja. Vse to gre
brez nemogoče teorije o zemeljskem bivanju peklenskega bitja.«
Boris se sreča z njenim mirnim pogledom. Mrakobno odvrne:
»Verjetno sem tudi jaz indigo otrok.«
Vmeša se Jožef:
»Čakaj, to je malce čudno,« in nadaljuje, »maloprej si Elejli in
njegovemu temnemu dvoru pripisal nekakšno indigo poreklo. Ne vem, ali
razumem tvoje misli.«
Boris odločno odvrne:
»Saj ste v isti koš dali Elejlo, Damejahe in Mešaraha pri omembi
nevarnosti udejanjenja v adolescentnem telesu. Torej imamo nekaj
skupnega. Indigo ljudje smo, so, kakor pač hočete, samo posebna posoda,
534
sposobna sobivanja s posebej agresivnimi oblikami zavesti. Knjiga me je
podučila, da sta Elejla in Mešarah samo dva pola istega razodevanja. Nista
tako različna. Elejla je usrediščenje samovolje, absolutističnega napuha in
strastnega hlepenja po moči. Mešarah je na drugi strani utelešeno
darovanje, ljubeča pozornost in devocija čudežu svobodne volje. Ker gre za
komplementarni par lastnosti, se lahko manifestirata na precej podobne
načine. Obe obliki sta energijsko radikalni, vedno sta nekje na robovih
svojih polov stvarstva. Bog vedno poskrbi za ravnotežje. Zakaj bi duši
Mešaraha smrdela indigo zavest, če se v njej lahko hitreje razvija? Čeprav
so indigo morebiti proizvod zložnega delovanja Elejle, niso predstavniki
teme, dokler se v njih ne naseli zavestnost Megšelema. S prazno posodo se
ne moreš politi. Bog je v naglici izkoristil proizvod delovanja Elejle. Ljudska
modrost pravi, klin se s klinom zbija. In zdaj je ta modrost tukaj, pred
vami, v živo.«
Vsi nekaj časa molčijo. Na Borisovo razmišljanje ne najdejo
odgovora. Končno Helga prekine vse resnobnejšo tišino:
»To je samo teorija, sad logike. Kako naj se prepričamo?«
On hitro odvrne:
»Se ne morete! Lahko sprejmete ali ne. Vsekakor sem v svoja
razmišljanja vkalkuliral tudi tisto overdoziranje. Mogoče nas želi Elejla najti.
Drogeraška afera, prepojena s tako veliko zla, je samo vaba. Najbrž upa na
naš odziv. In ta prigoda umesti Temno visočanstvo v Celje z okolico. Zakaj
iskati ovinek, če lahko gremo naravnost?«
Helga odkima:
»Ne moremo biti tako prepričani. Mogoče gre za naključno
povezavo.«
Boris nestrpno odvrne, saj mu že malce najeda to verbalno vrtenje v
krogu:
535
»To ni bilo nobeno jebeno, oprostite izrazu, naključje. Na šoli je že
prišlo do raznih drogeraške peripetij. Toda vse so šle mimo brez mračnih
avreol zla. Marko mi je sam potrdil prisotnost neverjetno velike količine zla.
Tudi sam sem takrat nekaj občutil. Tega je preveč za navadno napako pri
zadevanju. In to zadevanje nekoga, ki najbrž ni nikoli segel po trši drogi.
Ponavljam, najbrž želi Elejla s to pripetijo pritegniti našo pozornost in
mimogrede odkljukati še nekaj svojih interesov. Sluti bližino Čuvajev. Voha
nas kot lovski pes voha svoj plen. Iskreno upa na naš odziv.«
Greta ga s kretnjo nežno prekine:
»Čakaj, čakaj. Preveč prozorno, da je možno. Zakaj bi se Temni, če
je iz našega okolja, šel takšno ceneno igro? Če nas voha, zakaj se ne zanese
na svoj voh in nas ne preseneti? Oprosti, toda tvoji argumenti so nepopolni.
Saj nisi ti kriv. Premalo veš o naravi Elejle in njegovega delovanja. Sicer je
tvoje razmišljanje demonstracija naravnost iskrive domiselnosti,« in
vzdihne, »a na koncu je tvoje razmišljanje primer študije delovanja uma
prebujajočega Mešaraha. Mi imamo stoletja izkušenj, vtkanih v zavesti
aganealov. A ti?« skoraj preteče pristavi, »si z nami komaj nekaj tednov.«
Boris hip počaka. Poišče njene modre oči. Tudi v telesu Edamita so
oči obdržale značilno strogost. Preleti še preostale in vsi prikimajo Gretinim
besedam. Rahlo se nasmehne in suvereno odvrne:
»Mislim, da se motite. Ves večer se neprestano vračate na isto in
ignorirate vse dokaze, ki nasprotujejo vašim dogmam. Oprostite moji
nerazvitosti in nerazgledanosti, ker moja izkušnja ne seže v stoletja. Kljub
vsemu, Elejla in sile Megšelema niso nekaj nepremičnega. Razvijajo se.
Sami ste poudarili poraz in izginotje Vesoljnega carja pred dvema
tisočletjema. Malce sem proučil čas zloma Vesoljnega carstva. Takratni
basilea je svoje carstvo ob pojavu Mešaraha zavestno prepustil pogubi.
Zavedal se je svojih možnosti in predvsem nezmožnosti. Ni ga uničil
Mešarah. Ni ga pokončala roka zmagovalcev. Umaknil se je, nasipal pesek
v kolesje zmagovalne koalicije in zasejal seme svoje vrnitve. Vsi vemo za
polstoletne Koalicijske vojne in njene grozljive posledice. Zaradi tega sta
536
Zahod in Vzhod ostala izven dosega izčrpane in od bolezni zdesetkane
cesarske moči Shedanije. Elejla je iz takratnega poraza potegnil nauk. Volja
po vladanju vsemu vesolju v sebi skriva strašen absolutistični razum. Ta um
ne potrebuje upoštevanja smisla svojega početja. Uči se na napakah in se na
okoliščine ozira samo toliko, da jih uporabi za svojo namero – vladanju
vsemu živemu in neživemu. Temna koprena intenzivnih Elejlinih priprav se
pospešeno gosti že stoletje ali še več. Sam bog ve, koliko je vsem zameglila
sposobnost prepoznavanja. Elejla se udejanji po posebnem obredu. Ta
obred je bil prekinjen, to ste mi vi rekli. Rekli ste mi tudi, da se je Elejla
prezgodaj pojavil. Tudi jaz prehitevam. Je tako?«
Jožef in Leon prikimata. Boris zavzeto nadaljuje:
»Zatorej vzemimo moj sum maksimalno resno, ker nimamo nobene
druge uporabne alternative. Mogoče se motim, vendar si postavimo
nekakšno delovno hipotezo, opornico za nadaljnje korake. Elejla se je
utelesil v nekoga blizu nas. Omejimo se najprej recimo samo na našo šolo.
Na njej ste Marko,« usmeri pogled v Greto, »vi in Berta zaposleni. Torej
dovolj velika koncentracija Čuvajev. Ostali ste čisto blizu. V šoli je bila
shranjena, bog ve kako dolgo, še Knjiga in nekateri predmeti od tod. Videl
sem vpliv Knjige na ljudi. Elejla gotovo ni slep. Ni spregledal prisotnosti
Knjige in Čuvajev. Z magijo smo vplivali na čas-prostor in delali razne
obrede. Vse to občutljivemu umu ne ostane neopaženo. Naj dodam še eno
predpostavko. Iskati moramo na dnu ali na vrhu družbene lestvice.«
Greta ga znova nežno prekine:
»Kdo zaboga bi v bližini šole sobival z Elejlo ali damejahom? Zaznali
bi anomalijo v strukturi gibal Univerzuma. Najvišje trojstvo Megšelema
smrdi do neba in prisotnost bi že zdavnaj zavohali. Ker je smrad
obojestranski, bi se zagotovo že zapeli. Elejla in damejahi niso znani po
potrpežljivosti. Če je naše gonilo potrpežljivost, je njihovo strast. Že kerkeš
bi nas že zdavnaj naskočil.«
Boris se nasmehne in odkima:
537
»Strast še ne pomeni norosti in nerazumnega odziva. Elejla se ves
čas zaveda vaše prisotnosti. Ve, da Čuvaji živite v človeških telesih. Vi pa
še zdaj odklanjate možnost življenja Elejle v telesu gostega človeškega
telesa. Zaveda se te svoje prednosti. Potuhnjeno čara in vleče svoje
smrtonosne poteze. Vaš dvom ga dela še močnejšega in pogumnejšega.
Mogoče se bo izdal, če ga bomo potrpežljivo iskali,« vzdihne in sklene
svojo razlago, »lahko še naprej ignorirate moje razmišljanje. Elejla lahko
nemoteno spletkari pred našimi nosovi, ker zavračamo misel na njegov
obstoj v tem vesolju. Zdaj se bo to nehalo. Delal bom na dveh frontah.
Elejlo še lahko presenetim in preprečim vojno. Druga fronta pa je tukaj.
Tudi na tej bom aktivno prestavil nekaj figur.«
Jožef izkoristi trenutek molka:
»Boris, ne prenagli se! Že z Aecijevo potezo boš imel preveč dela.
Ne nakoplji si na glavo še hipotetičnega iskanja Elejle. Najprej si moraš
urediti tukajšnji položaj. Sporazumeti se moraš s senatom in državnim
konzulom. Že to je hudo zavozlan vozel.«
Boris mračno vzdihne:
»Ta vozel bom enostavno presekal. Nimam časa za igre. Po sestanku
z mahibi bom obiskal vsa vojvodstva Zahoda in pridobil na svojo stran
celotno plemstvo teh dežel. Senatu in konzulu bom poslal dovolj jasno
sporočilo. Svojega časa ne bom tratil za brezplodna pogajanja. Vilini gor ali
dol, Zahod se mora združiti pod eno zastavo. In to se mora zgoditi zelo
hitro.«
Jožef zgroženo odvrne:
»Ne prehitevaj! Državni konzul in senat se ne bosta strinjala s tvojim
mešetarjenjem.«
Boris hladno pribije:
»Saj ju niti ne bom spraševal. Moj argument bodo legije in flote,« in
538
sikne, »če ne moreš zmagati z močjo argumenta, zmagaš z
argumentom moči.«
Greta skoraj moleduje:
»Boris, preveč se zaletavaš. Še vedno ti manjka precej vaje in
učenja. Ne hiti!«
Boris se znova nasloni na portalni oltar, oči za hip uperi v tedaokas in
vse preleti s strogim izrazom:
»Draga druščina, dovolj dolgo smo debatirali. Nekaj je zelo narobe.
Pustite za hip svoje šablone! Raziščite svojo intuicijo! Kaj vam pravi? Med
mojimi vrstniki, plus minus nekaj let se skriva udejanjenje Elejle. Tam je in
mirno tke svojo pogubno mrežo.«
539
23. Prebujen
Jutranje sonce igrivo posije v razkošno opremljeno bolnišnično sobo.
Rok počasi prihaja k sebi šele tretji dan po overdoziranju. Z očmi
objame sterilno bel strop in ga presune tuj prostor.
Kje sem? Nisem doma. Kaj se je zgodilo?
Razmišljanje o lokaciji grobo prekine srdito grmeč glas:
»Končno si se zbudil!«
Zbudil? Končno? Kje?
»Ati?« poišče korpulentno postavo, zavaljeno v udoben fotelj poleg
okna. Topli sončni žarki v razkošno zračen prostor iztegujejo svoje tople
prste skozi delno zasenčene žaluzije. Zopet se nakazuje vroč dan. Neslišna
klima skrbi za ravno pravšnjo toploto in vlažnost. Takšno klimo ima vsaka
nadstandardna soba.
Bolnica? Zakaj sem v bolnici? Kaj se je zgodilo?
Obilna postava se dvigne na hecno okorne noge in strogo zarenči:
»Cele tri dneve smo čakali na tvoje vstajenje iz sveta na mrtvo
zadetih in zdaj je čas za odgovore.«
S svojo mogočno postavo zapolni del še ne čisto jasnega sinovega
vidnega polja. Fant slabotno vzdihne:
»Ne vem natančno, kaj se je zgodilo. Imel sem obisk in pri tem nekaj
malega drinknil. Gledal sem nek muvi,« skuša zasanjano najti razpadle
spomine tiste noči. Oče ga grobo prekine:
540
»Naj ti malo pomagam! Pri tebi se je muvala neka Sandra
Radosavljevič. Kolikor vem, gre za osebo s kriminalnim rodovnikom.
Takšnih ljudi bi se moral izogibati! A ti, nesreča, siliš v pokvarjen objem
zgonjene pokveke iz sluma!« poudari besedo in nestrpno piha.
Rok boleče odkima in se težavno, z grimaso napora, spravi v
polsedeč položaj:
»Čakaj, čakaj.«
Z dlanjo si pomane oči:
»Nisem v filingu za pridige.«
Oče srdito zarenči:
»Si ali nisi v filingu, očitno si še bolj teflonski od mojih sekretarjev in
direktorjev! Dokler bodo namesto tvoje trde betice razmišljali furjasti
hormoni, boš skakal iz ene v drugo nesrečo. Kolikokrat sva že šla čez to?
Kolikokrat?« v narejenem obupu razširi roke, ki mu s tleskom padejo ob
obilen trup in grmeče nadaljuje:
»Čas je za terminacijo tvojih bed filingov! Če nisi sposoben sam,
bom jaz potegnil črto čez tvoje škodljive stupidnosti. Od tebe zahtevam
samo eno,« vanj grozeče uperi kazalec, »kakor veš in znaš, potrdi
zastrupitev od tac kuge iz sluma in čaka te hepi end.« odmakne se nekaj
korakov in zazre skozi okno:
»V nasprotnem te prepustim ne preveč zabavni usodi. Kazen za to,
v kar si se vpletel, je kakšnih pet let čuze. Tvoji domišljiji prepuščam, kaj
stari, fuka potrebni arestanti naredijo z deviško svežim meskom!« strogo
dvigne glas in začne hoditi po sobi gor in dol. To počne, kadar je živčen.
Krčevito postavi roke na boke in glasno sopiha. Sunkovito obstane, v sina
usmeri grozeč pogled in besno zarenči:
»Svoje politične kariere ne bom postavljal na kocko zaradi tvojih
541
norosti! Odloči se! Zgaga iz sluma ali ti? Kdo bo šel v arest? Koga bodo
krepki fantje sklobasali? Koga?«
Kaj mu je? O čem govori? Arest? Kakšen arest?
Napihuje se kot podivjan bik pred matadorjem. Nemirno išče sinov
meglen pogled. Krmežljav fant zlovoljno odkima:
»Kaj se je zgodlo? Zakaj sem tu? Ne vem. Nisem v pravem filingu.
Najprej sem ...« napenja obrazne mišice.
Oče ga znova brutalno prekine in zarohni s silino ranjenega leva:
»Nehaj s tem safrom! Ti ali ona? Kdo bo naklobasan? Kdo? Dost'
mam tvoj'ga sranja! Samo varnostniki pred vrati me vsako uro stanejo letne
plače tvojega neprilagojenega prfoksa zgodle.«
Grozeče se nagne nad posteljo in tiho zarenči:
»Ti ali ona! Be or not to be!«
Zakaj mi nihče ne pove, kaj se je zgodilo? Zakaj sem tu?
Stopi nekaj korakov nazaj in obupano zakrili z rokami:
»Ne zavedaš se, kaj moram prestajati! Ne dojemaš, kakšno
politično škodo predstavlja ta tvoja zastrupitev z drogo! Pomisli kdaj še
na koga drugega, razen nase in svoje zjebane hormone! Dal ti bom v
branje, kako me vlačijo po cajt'ngih. Ko bi videl komentarje! Ne veš, kaj
vse doživljava z mamo zaradi tvojih neodgovornih izpadov! Moji sovražniki
že pripravljajo mojo poslovilno čago!« in besno zakrili z rokami,
»mrhovinarji se ne bodo nažrli z mojim političnim pogrebom! Tega ne bom
dovolil! Ne! Politični pogreb bo, če znova rešim tvojo neodgovorno rit. Ker
sem zajeban prasec, boš sam plačal za pečanje s pokopališko kurbetino!
Čisto sam!«
542
Fant se pogrezne v blazino in zajavka:
»Sploh ne vem, zakaj sem tu! Težiš mi, a ne vem, čemu. Kakor
vem, nisem požrl nobenega šita! Sedel sem pred TV, žulil pir, padel v of in
se resetiral v ta hospit'l. Res ne vem, kaj me je resetiralo. Zakaj mi nihče
nič ne pove? Vse je tak' skeri!«
Minister sklene roke na hrbtu in zarjove:
»Junec zagamani, naj te razsvetlim! Poln si bil PCD-ja! Se ti sanja,
kaj je to?« in stopi dva koraka stran in odmahne, »ampak, dovolj mi je tega
šitoarja! Zadnjič te vprašam,« in ga prebode z grozečim pogledom, »ti ali
gniloba iz sluma? Majke mi, poskrbel bom, da te doleti še posebej trda
kazen! Pri tehtanju ti, ali moj politični položaj, zmaga moj politični
položaj. Vedno! Zapomni si to, junec zabiti!«
Rok se sunkovito postavi v sedeč položaj in si mrzlično porine
vzglavnik pod križ.
Kakšen PCD? Od kod? Kaj ga stari serje?
Zgroženo odkimava:
»PCD? Ta šit naj bi žrl? No vej! No vej!«
Oče grozeče pristopi:
»O ja, analiza krvi ne laže,« in z očmi živčno zavrti po stropu, »moj
sin se je zadel z zelo natančno odmerjeno dozo cenene droge,« grozeče
ponovi in zariplo zarenči, »samo vprašanje časa, kdaj bo do medijev
pricurljala analiza tvoje krvi.« Od srda izbuljene oči znova zapiči v sina:
»Res lepo. Ta droga se odmerja v miligramih? Vzameš pol miligrama
premalo, si samo omotičen, vzameš pol miligrama preko, padeš v komo, a
še s pol miligrama viška si zgodovina. To so mi zatrdili strokovnjaki. Si
vedel za to? Ti kurčev idiot,« zagrmi, »če mi ne daš želenega odgovora, ne
543
bo nobene milosti,« razpre roke v izrazu nemoči in z očmi besno šviga po
blago zelenem stropu.
Rok išče očetove svetle oči. Nisem žrl nobenega PCD? Od kod
PCD? Odkima:
»Stari, nisem žrl tega šita. Od en'ga pira pa nisem padel v of! Tista,«
mu zmanjka besed.
Minister ga utiša z živčno kretnjo roke in v zmedene sinove oči zapiči
svoj strogi pogled in glasno zarenči:
»Game over! Analiza krvi ne laže. Ravno ta nevarni šit so našli v
tvoji krvi! Moj sin ima v krvi konjsko dozo PCD-ja. Preživeti takšno dozo
pomeni samo eno,« zaplava z očmi na monitorje in besno skoraj zakriči,
»da si star PCD džanki. Naj mi bog pomaga!« Razrvano se grabi za lase in
rohni:
»Tako so mi rekli zdravniki! Bog mi pomagaj, moj sin je star PCD
zadetek. Veš, dragi sinček, diagnoze niso postavili lokalni mazači, temveč
najboljši švicarski in angleški strokovnjaki za narkotike na osnovi rezultata
akreditiranega laboratorija. Za mastno plačano zavarovanje sem deležen
najboljšega in najboljše ne laže. O tem ni dvoma in s tabo se o tem ne bom
pogajal! Jasno?« grozeče dvigne glas in vanj strogo usmeri debel kazalec z
velikim zlatim prstanom, »od tebe hočemo samo jasno ovadbo. Saj menda
nočeš v arest med tipe s stoječimi kurci. Ali pač? Nesnaga iz sluma ali špalir
mesnatih izmečkov! Izbira je tvoja,« dvigne obrvi.
Rok zavrti oči in zajeclja:
»Arest?«
»Kam pa drugam! Polnoleten si in odgovarjal boš za svoje norčije.
Nočeš pomagati in zaradi svojega političnega ugleda moram ukrepati. Moji
nasprotniki, teh ni malo, morajo vedeti,« in zlovešče pribije, »z mano se ni
zdravo jebati! In ti nisi nobena izjema. Nekdo mora z ulic. Zaradi tvojega
544
idiotizma me ne bodo zrušili! Ne bodo me sramotno odstavili, ker imam
sina džankija!« sklene roke, »imaš kakšno ime?« zapiči vanj svoj pogled
roparice.
Moram ukrepati, kajti mrhovinarski novinarji so se že razpisali.
Zlasti webzini so polni odvratnih špekulacij. Kaj bi dal za ukinitev
nekoristne opozicije? Zakaj obstajajo ti prekleti levičarji? Kdo jih
potrebuje? Samo lenuhe podpirajo.
Samo vprašanje časa, kdaj bodo sem vdrli. Brez mojega ukrepanja
bo mulc zasral, da bolj ne more. Še sreča, da sem pripeljal svoje
varnostnike.
Fant se zlomi in skrušeno zamomlja:
»Potem pa zgrabi tisto žabasto nadlogo, če ji lahko kaj
dokažete.«
Oče zadovoljno zarohni:
»Tako se govori!« in potegne mobija.
Aleš pritisne na gumb pred sabo. Na liniji je bil minister Kovačič
osebno:
»Moj sin ima izjavo. Tista mrha ga je. Saj to smo tako in tako
vedeli. Čas je, da jo odstraniš z ulice. Če zraven pade še kdo podoben, nič
hudega.«
Aleš oprezno odvrne:
545
»Sandra Radosavljevič? Ona ima kot solza čist alibi. Preverili smo in
dokazni postopki so še v teku.«
Minister besno zarenči:
»Alibije si nekam zarinite. Fant je pripravljen. Pridite!« in prekine
zvezo.
»Razumem,« reče Aleš v nem prenosni telefon in sam zase preklinja.
Ni hujšega od političnega vpletanja v čisto običajno kriminalistično
preiskavo.
Kako misli obtožiti tisto deklino? Sicer je zoprna jezikava nadloga,
kar pa še ni razlog za obtožbo. Njen alibi je neizpodbiten. Ob trčenju
verjetnega z dokazanim, običajno zmaga dokazano.
Nejevoljno odmahne z glavo in pokliče Romana:
»Baje ima sin tistega prašičjega bika pripravljeno izjavo. Naj bi ga
tista zmešana čarovnica z odprtim dekoltejem. Greva.«
Roman vzdihne:
»Očitno se je raven vajinih medsebojnih odnosov malce znižala. Vsaj
glede na tvoj ton,« in ob Aleševem nestrpnem namigu z obrvmi resno doda,
»to bo zanimivo. Ravno pred nekaj urami sem dobil podatke o osebah, ki
so dvignile tista dva praška iz šolskega varovanega skladišča. Gre za dve
osebi,« in svečano doda, »en del je dvignil naš tiček Rok Kovačič, drugega
pa Lucija Svetnik. Zanimiva kombinacija.«
Aleš ga prekine:
»Zakaj mi tega nisi takoj sporočil?«
Roman se skrivnostno nasmehne:
»Raje sem malce poizvedoval in tako prišel do nekaj zanimivih
546
ugotovitev. Kot prvo, Rok in Lucija nista v ničemer povezana. Prav z
ničimer. Zdaj pa enigma dneva,« zmagoslavno dvigne kazalec desne roke v
zrak. Aleš prikima in nestrpno prikima:
»Daj, povej že!«
»Lucija je sicer dvignila robo, vendar je ni odnesla iz šole. Ugani,
kdo je to storil?«
Aleš razširi dlani in nestrpno zaječi:
»Mogoče sveti Peter?«
Roman se zmagoslavno nasmehne:
»Znova se pojavi naš zadetek, ministrov sin Rok Kovačič. Od
Lucijinega dviga sestavin v skladišču do odhoda skozi šolska vrata je minilo
okoli pol leta. Pomisli! Najprej sta skoraj skupaj vzela vsak svoj del. Rok še
isti dan odnese ven svoj del. Registrator je jasno zabeležil ta trenutek.
Zatem se je v naslednjega pol leta zgodila primopredaja. Tako je drugi del
romal iz šole v času popravcev. Veš, Rok ni ravno briljanten učenec in
popravci so, navkljub očetovim posredovanjem, njegova redna praksa.
Nekaj Lucijinih sošolk sem povprašal glede Roka in nje. Vse so trdile, da
med njima dvema ni nobene možnosti komunikacije. Niti ni nobene
posredne ali neposredne povezave. Uporabil sem vsa socialna orodja in ta
so le potrdila pričevanja,« in mračno pribije, »Rok Kovačič in Lucija
Svetnik živita vsak v svojem kosu vesolja. Tudi njuni družini nista nikjer
povezani. Edina vez, politična, je zelo oddaljena in tudi tu ni nobenega
stika. Nikoli niso kandidirali en proti drugemu, niti se znašli na različnih,
konkurenčnih bregovih. Torej imamo problem, kako razvozlati ta čudaški
klobčič.«
Aleš zamišljeno sede v svoj fotelj. Pogled mu ostekleni. Glavo
mehanično obrne proti oknu in prazno zre v pobočje Anskega vrha. Roman
nadaljuje:
547
»Nikakor pa pri tej zadevi ne najdem nobene povezave s tisto
nesrečnico. Bila je pri njem, od tam je tudi odšla in se zagotovo ni vrnila.
Njen alibi je čistejši od device. Sem lahko odkrit?«
Aleš odsotno prikima. Pogleda ne umakne s hriba. Roman zavzeto
nadaljuje:
»Rok je s svojimi izpadi pregloboko zagreznil in nori bik hoče vso
stvar zakriti z lažno obtožbo. Zaradi vse močnejšega medijskega pritiska mu
gori pod tolsto ritjo. Njegovo politično preživetje je ogroženo, zato se hoče
izmazati z igro brezkompromisne borbe za moralo in pravico. Dovolj je
pokvarjen, da za položaj proda še lastnega sina. Sam bi se ustrašil takšnega
očeta. In še nekaj,« stiša glas in malce otožno doda, »vem, da si imel pred
leti neko zadevo z gospodično Radosavljevič. Kaj, kje in kako, me ne
zanima. Upam, da to ne vpliva na tvojo zdajšnjo presojo. Kakšen bo najin
naslednji korak?«
Oba molčita. Aleš še kar zre v zeleno pobočje, Roman nepremično
čaka na šefov in partnerjev odziv. Ve za šefovo povezanost z ministrom še
od akademskih časov. Njune poti so prepletene in povezane. Tudi prigoda
pred šestimi leti je del te zgodbe.
Aleš čez čas strese z glavo in jo sunkovito obrne proti partnerju:
»Greva v bolnico in se pogovoriva s tem zadetkom. Rad bi slišal, kaj
bo zapel. Še vedno nimava porekla tretje ključne komponente. Šele potem
se bo zadeva morebiti razjasnila.«
V bolnico se pritihotapita skozi stranski vhod. Vstopita skozi vhod za
strežniško osebje. Novinarji so vztrajno oprezali pred glavnim vhodom. Za
hip uzreta sekretarja Kovačiča pred novinarji, ko nekaj ognjevito razlaga.
Roman trpko komentira:
»Stari je v elementu.«
548
Aleš resno doda:
»Bojim se, da bo stari naredil neumnost. Najbrž bo pred novinarji
namesto naju končal preiskavo. Žabe ne moreva zgrabiti, ker to izjavi
njegov malopridni sin. Potrebujeva jasno zgodbo. Njen alibi je trden in
neovrgljiv, a Rok je že vpleten vsaj preko sestavin. Če je škandal, ki bo
nekoga odpihnil, že na obzorju, nočem, da še midva potoneva. Vsaj ne na
račun lažne obtožbe, prikrivanja ključnih dokazov ali malomarnosti. Če je
debeluh pripravljen žrtvovati svojega sina, bo naju še lažje odvrgel.«
Roman med hitrimi koraki po osvetljenem in praznem hodniku
prikima:
»Nič ne moreva brez verodostojne in logične izjave. Imava overjene
podatke o klicu taksija, izjavo taksista in izpisek plačila prevoza. Imava tudi
strokovno mnenje o časovnem poteku delovanja PCD-ja. Potem je na
spisku dokazov še poreklo dveh izmed treh ključnih sestavin in kmalu
dobimo izsledke izvora preostale komponente za PCD. Misterija raketnega
goriva, ki je mulca izstrelilo predaleč v nebesa, bo kmalu razkrita. Ko bo
ves mozaik sestavljen, bova natikala lisice. Nič prej.«
Na bolnišničnem oddelku ju najprej presenetijo zasebni varnostniki.
Mrkogledi mož trdih potez s čitalcem preveri tudi osebne krtice. Roman
jezno protestira:
»Saj nisva kriminalca.«
Mož grobo odvrne:
»Gospod minister je odredil strog varnostni nadzor zaradi varovanja
zasebnosti svojega sina. Novinarske hijene marsikaj poskušajo.«
Aleš kljubovalno sikne:
»Umaknite se! Saj nočete prijave zaradi oviranja uradnega
postopka!«
549
Še Roman je presenečen nad Aleševo odločnostjo. Mrki mož samo
zamahne z roko:
»Preden bosta zapustila oddelek, bosta podpisala izjavo o
molčečnosti. Tukaj imam odredbo,« a ne konča stavka. Aleš ga rezko
odvrne:
»Ničesar ne podpiševa, ker nama ni treba. Midva sva uradni osebi na
uradni dolžnosti!«
Kljubovalno odkorakata do primarijeve pisarne. Pričaka ju malce
smešen možic. Začetek pleše skriva z nazaj počesanimi in s črno
prebarvanimi lasmi. Obraz trikotne oblike neokusno podaljšuje bizarna,
rjavo pobarvana kozja bradica. Sedi na hecni pručki. Tanke nogice štrlijo iz
smešnega trupa z mogočnim jabolčnim trebuhom. Živčno tapka z dlanjo ob
bedro. Odsotno zre v sončen dan:
»Zaradi tega mulca imam norišnico.«
Aleš mu vljudno prikima.
Zdravnik živčno zamahne z roko:
»Saj ni važno,« in obupano zakrili s pajkovsko suhimi rokami,
»kakšna zmešnjava! Vse to zaradi bogataškega PCD odvisnika. Zakaj je
moral končati ravno na mojem oddelku? Kje sem se pregrešil, da me bog
tako kruto kaznuje? Kje?« razširi roke, se postavi na smešne nogice in
jezno pihne, »ves oddelek sem moral zapreti zaradi nadležnih žurnalistov.
Še picajzli so manj nadležni! Potem ta minister in njegovi razbojniki! Vsi
smo morali podpisovati nekakšne izjave o molčečnosti in podobnem, nad
vse je postavil giljotino astronomskih odškodnin,« in zažuga s krhko pestjo,
ki nikoli ni videla fizičnega dela: »s svojim nadležnim teženjem mi je
skrajšal življenje najmanj za dve leti,« in za podkrepitev sunkovito iztegne
palec in kazalec, »dve leti manj zaradi navadnega drogeraša, ki ne ve, kdaj
ima dovolj. Pa PCD? Joj mene joj!«
550
»Niste edini,« Aleš trpko odvrne. Roman prikima in iz žepa potegne
tablico. Primarij malce mirneje prekine tišino:
»Zbudil se je pred dobro uro. V glavi še nima vsega na pravem
mestu. Gospod minister je odhrumel s svojim tropom goril.« in pogleda na
starinsko stensko uro, »pred kakšne četrt ure. Mogoče ste ga srečali.«
Roman kislo odkima:
»Nisva imela te časti.«
Primarij razburjeno nadaljuje:
»Srečna vidva! Priporočam vama previdnost,« in spusti malce
nadležno visok glas, »imamo tudi dokončne analize porekla surovin PCDja, krivega za klinično stanje mulca. Analiza je prišla na moje namizje pred
pol ure. Minister je ni videl,« in se navihano nasmehne, »ni je zahteval, a
sam nisem hotel drzati v že dovolj nasršen sršenjak,« in vzdihne, »lahko jih
primerjate s svojimi izsledki.«
Roman na Alešev namig pritisne na gumb za sprejem. Nekaj
trenutkov kasneje, ob pogledu na izsledke, široko razpre oči:
»Ste prepričani, da so to točni podatki? Kako je to možno?«
Primarij ležerno prikima:
»Analize akreditiranega laboratorija ne lažejo. Veljajo še pred bogom,
na sam sodni dan. Napaka je skoraj izključena. Analizo so trikrat ponovili.
Tako velevajo predpisi in velja kot sodni dokaz. Vi se morate dogovoriti,
kako je storilec prišel do tega vira. Ponovno se je pokazala upravičenost
nano označevanja nevarnih snovi,« obrne glavo proti detektivoma, se
nasmehne in pogled urno, kolikor mu dopuščajo tanke krivenčaste nogice,
odraca proti odprtemu oknu. Gotovo si želi kril in odleteti nekam na lepše.
Aleš zlovoljno odkima:
551
»Sestavini, identificirani kot last šolskega laboratorija, nista sporni.
Zaskrbljen sem zaradi sestavine, identificirane kot naše. Pri nas nič ne
manjka. Nihče ni prijavil manka. Nad temi kemikalijami se izvaja temeljit
vsakodnevni nadzor. Kaj takšnega je nemogoče neopazno izmakniti. Ste res
prepričani o natančnosti analize? Vsaj glede kemikalije, domnevno
izmaknjene iz našega nadzorovanega skladišča,« in se spogledata z
Romanom.
Primarij se obrne, strogo prikima in malce naveličano bevskne:
»Analize so natančne. Elektronski odtis skladišča je nezamenljiv,« in
začne kazati znake slabe volje. Ob vseh teh nadurah, v družbi nadležnih
gorostasov, se najdejo dvomljivci v tehnologijo identifikacije skladišča.
Vsak okraj ima takšen laboratorij. Ni čudno, da pajci hodijo v
parih. Eden bere, drugi piše. Kmalu bodo hodili po trije skupaj.
Potrebujejo še nekoga za štetje do pet. Krucifiks, kako trdoglavi so, če se
nekaj ne sklada z njihovimi fantomskimi teorijami.
Roman prekine zadrego:
»Greva do našega lepotca.« Aleš olajšano prikima:
»Kasneje se oglasiva.«
Zapustita veliko pisarno in primarij se zlekne v udoben fotelj.
Olajšano vzdihne in čisto zase zašepeta:
»Prekleti zadetek, ravno meni pride v roke. Zakaj? Bog, kaj sem ti
storil?«
Pred vrati pokažeta izkaznice.
V veliki postelji leži utrujena postava. Na roki ima merilno zapestnico
in veliki stenski monitor izrisuje detektivoma neznane krivulje. Nekaj
trenutkov se samo opazujejo, zatem Aleš prebije led molka:
552
»Pozdravljeni. Gotovo veste, kdo sva in čemu sva tukaj. Zaradi
postopka bomo ta pogovor snemali,« dvigne službeno izkaznico, vklopi
službeni snemalnik in strogo vpraša, »ste vi Rok Kovačič?«
Rok naveličano vzdihne:
»Saj sta pismena. Na vratih piše. Za nepismene, da, jaz sem Rok
Kovačič.«
Aleš mračno presliši opazko in dvigne glas:
»Torej smo razčistili glede vaše identitete. Imava tudi službeni bralnik
osebnih kartic, a želimo tudi osebno potrdilo identitete zaradi pravil
postopka. Gremo naprej. Veste, zakaj sva tukaj?« se prisili v nasmeh in z
Romanom stopi proti postelji.
»O jes! Stari pravi, naj s scene dilitam tisto joškarico, ki se rada
brezplačno dol daje. Sori, a taka je. Redke danes dajo zastonj. Vse se
razprejo samo za keš. Mejbi mi je ona nastavila tisti šit. Mejbi mi ga je
ruknila v drink. Kdo ve,« zdolgočaseno zavrti z očmi po stropu.
Detektiva se hitro spogledata. Aleš odločno nadaljuje zaslišanje:
»Naj vas opozorim, krivo pričanje vas lahko pripelje v težave, proti
katerim je fotrova jeza nedolžen prdec. Gospodična Sandra Radosavljevič
ima precej natančne alibije. Tudi poreklo surovin tega, čemur praviš šit,
presega njene nabavne možnosti. Bodite torej skrajno previdni, preden
izjavite kaj obremenjujočega,« in spusti pogled na snemalnik.
On se pretegne in zlovoljno nadaljuje:
»Torej je ta športna fafačica postala gospodična. Saj je po poreklu
totalni podn, a stari, fafa carsko. Sori. Ta dan sem bil v slabem filingu.
Drinknil sem nekaj skočev in pir ali dva. Ona žuli samo tisto, kar priteče iz
kanalizacije,« strese z glavo in pogled se mu za hip zbistri, »stari ji krampa,
če sploh dobi kaj krampat, zato je pir za njih luksuz. Ne vem,« se ponovno
553
pogrezne v blazino in z meglenim pogledom zaplava po stropu. Čez nekaj
trenutkov znova slabotno spregovori:
»Preden je šla, sem šel scat in ona je rufnila taksi. Mejbi mi je kaj
sun'la v drink. Šefe, kaj je 'mela v svoji malhi, res ne vem. Gledal sem
muvi. Zlil sem pir, pa še en'ga in ... Out of memori. To je šefe, vsa mistik
štorija.«
Aleš strogo dvigne glas in grozeče pristopi:
»Out of memori? Mladi gospodič,« zoži pogled in ostro pristavi, »to
ni dovolj niti za o od obtožnice. Kdaj ste spili zadnjo, v njeni prisotnosti
odprto pijačo?«
Fant se ležerno dvigne in z motnimi očmi zaokroži po prostoru:
»Preden sem šel scat, sem stresel pir. Ona se je odfurala in ostal
sem, saj sem že reku, sam v temi. Šel sem do frižiderja in si odprl še enega.
Šit, bil sem v res bed filingu. Nucu s'm drink. Sori, da je moj odgovor
kilava štorija. Šit! Res sem bil v resetu. Šit! Hrbet me je besno zarenči.
Rdečica razburjenja mu zalije obraz. Hip zatem je ponovno ves bledikav.
Pogled usmeri proti steklenici, iz katere so ga hranili v žilo.
Aleš in Roman se spogledata. Aleš jezno spusti roki ob telo. Roman
stisne ustnice. Sandre ni za zdaj z ničimer obremenil. Njen alibi za kritični
čas je potrdilo veliko ljudi iz njene bližine. Starši in njuni trije znanci so
kljub vsemu verodostojne priče. Vse se ujema. Odpeljala se je s taksijem do
bloka v tisti betonski džungli nekdanjih socialnih stanovanj. Nikamor več ni
šla. To potrjuje celo posnetek čudežno preživele kamere na bankomatu,
nasproti vhoda v njihovo luknjo.
Aleš nestrpno odkima z glavo in strogo pristavi:
»Za zdaj še niste izjavili ničesar obremenilnega proti morebitni
osumljenki. Za začetek predkazenskega postopka potrebujeva otipljivo in
dokazljivo pričanje. Med vašo zadnjo pijačo in možnostjo zastrupitve s
554
PCD je prevelika časovna luknja. Če bi vam ona kaj vsula v pijačo, bi vas
sezulo nekaj ur prej. Vam je kaj pustila?« in naveličano pihne, »bom
drugače vprašal!« grozeče dvigne glas: »vas je mogoče zgrabila želja po
eksperimentiranju? Bolje za vas, če nam poveste čisto resnico.«
Rok nekaj časa molči in naveličano odgovori:
»Kot sem reku, pir sem ruknu, ko je ona še bla pr'men. Potem sem
iz frižiderja vzel še enega, a ga nisem odprl. Ona se je medtem odfurala. To
ponavljanje je že malce skeri.«
Aleš zlovoljno težka snemalnik in v sebi preklinja nerodnost naprave.
Položi jo na rob postelje in iz žepa potegne tablico:
»Preveč časa je minilo od tvojega zadnjega drinka do začetka
učinkovanja PCD-ja. Nekaj se tu ne sklada. Nikakor,« besno odkima, nekaj
prebere z ekrana in se spogleda z Romanom. Slednji stisne ustnice in molči.
Nič se ne ujema. Popolnoma nič. Nobena zgodba še ni logično zapolnila
treh odločilnih ur časovne praznine. Mulec je ni znal ali hotel zapolniti.
»Sori šefe, mogoče mi je vrgla šit v drink! Sem reku ... mogoče,«
ponovno naveličano zavrti z očmi okoli neke navidezne točke na stropu.
Alešev obraz okamni v masko avtoritarne strogosti:
»Za osvežitev naj vam predstavim ugotovitve izvidov krvi. PCD v
vaše telo ni priplaval v družbi etanola. Torej ga niste spili, zmešanega v
pijači. Nanj se je vezal šele v trebuhu. Lepota PCD-ja je občutljivost na
trebušno okolje in preprosta sledljivost njegovega potovanja po
džankijevem telesu. Naj vas pred nadaljnjim pogovorom razsvetlim s
časovnico vaše zastrupitve. Šele dve uri po zadnjem vnosu alkohola ste
konzumirali PCD. Poplaknili ste ga s kanalizacijo, kot rečete vodi iz
vodovodne pipe. Analiza tega, kar ste imeli v želodcu, krvi, seču, blatu in
ostalih izcedkih, lahko natančno določi potek zastrupitve s tako nevarno
snovjo, kot je PCD. Ste vedeli za to?«
555
Rok odsotno odkima:
»No. Da sem žrl iz kanalizacije? Nemogoče! Nemogoče!« zakrili z
rokami, »kanalizacija definitivno ni moj drink. Pir, kola, sprite ali kaj
človeškega. Šit iz kanalizacije? Nikakor! Nemogoče! Frendov foter ima
koncesijo in vem, kje in kako špara za jahto in kočice na Kreti, Kanarskih
in St. Moritzu. Da bi to pil? No vej!« še kar odkimava in maha s preklastimi
rokami. Aleš in Roman potrpežljivo čakata in opazujeta njegovo dirigiranje
z rokami. Zatem Roman jezno zarenči:
»Zdaj pa prekinimo igro!« jezno zarenči in izostri pogled na
zmedenih Rokovih očeh, »analize ne lažejo! Šus veselja je bil lekarniško
natančen za odvisnika z veliko PCD kondicije. Tudi rezultat nebeškega
letenja je podoben izidu šusa pri dolgometražnemu odvisniku! PCD
devičnik bi s takšno dozo ležal na obdukcijski mizi,« in opazi srage znoja na
Rokovem čelu. Še malce dvigne glas, »naj vas razsvetlimo, odkrili smo
poreklo ključnih surovin. PCD je nastal iz elektronsko označenih kemikalij!
Gospodično Radosavljevič bi lahko nekako obtožili, če bi vas v nebesa
izstrelil ulični izdelek. Ampak vas ni. Izdelek nirvane je nastal, ker je nekdo
kradel tudi v našem, policijskem skladišču!«
Rok vskoči v poplavo besedo:
»In kaj imam jaz s tem, kar so vam sunili? Tudi v vaših vrstah so
dilerji s tacami v žaklju.«
Roman rezko pribije:
»Kar veliko! Te sestavine je potem veseli kemik zmešal s
sestavinami, dobljene v skoraj enako varovanem laboratoriju vaše šole.
Izmaknjene so bile iz skladišča, kamor ima dostop samo elita A in B
razredov.«
Rok znova vskoči:
»In?« pogled se mu zbistri. Roman kislo doda:
556
»Vse vam bom osvežil in predvsem osvetlil. Mi lahko pomagate,
kako so odšle kemikalije iz vašega laboratorija? Vi imate prost dostop, a
gospodična Radosavljevič ne more niti blizu vrat.«
»Kako naj vem?« radovedno vpraša.
Roman se kratko spogleda z Alešem, se kratko nasmehne in skoraj
grozeče doda:
»Pomislite! Storilec je kradel iz najbolj napačnih skladišč, kar jih je.
Kot bi ropal banko z otroško pištolo in na kraju zločina odvrgel lastno
osebno SIM kartico. Naše skladišče je za petimi varovanimi vrati s petimi
šiframi. Pa še to ni dovolj. Tam vas najprej pozdravi prijazen nadzornik v
družbi vsaj petih parov budnih oči. Ko vas preveri pod očmi posebnih
kamer, vas čaka še desert. Nanomarkirane surovine so za dodatnimi
elektronskimi varovali. Torej gre za čedno število različnih varovalk,
policistov in kamer,« zavrti z očmi in jih zapiči v Rokov okajen pogled,
»šolsko skladišče je mogoče s svojo nevroparalitično mrežo še bolje
zavarovano. Tam je od predlani nameščen neopazen bralnik nanooznak in
je na smolo neumnih tatičev povezan s sistemom dijaških identifikacijskih
kartic. In oba pripomočka v petek in svetek udobno fino beležita vse
promet in ga za vsak slučaj shranjujeta za prihodnje rodove. Tako so dobili
že veliko nadobudnih kemikov z roko v marmeladi poželjivih snovi.«
Rok zavrti z očmi:
»Še vedno ne vem, kaj mi hočete reči. Sori šefe, a še vedno mi ni nič
jasno.«
Aleš resno pristavi:
»Očitno imate pamet v črnogorski. Bom povedal malce drugače.
Mogoče boste lažje razumeli. Da dijaki običajnih razredov ne bi mogli do
vaših dragocenih kemikalij, se morate na vhodu v lab identificirati. Vaši
starši ne plačujejo treh jurjev letno zgolj za fino zeleno kartico z UNCC
čipom, ki so vam ga podkožno injicirali pod blazinico palca leve roke. Kdor
557
nima pravilno obarvane kartice in UNCC-ja, ne more v posvečen kemijski
hram. Torej so vrata zaprta tudi za gospodično Radosavljevič. Vsako
goljufanje zaščite bi zaznal sistem trojne varovalne zanke. A sistem v
zadnjem letu ni zaznal nobenega poskusa goljufanja. Lažje je do robe priti
na črno med uličnimi dilerji. Baje maherji iz Bangladeša za primerno ceno
vse nabavijo.«
Rok naveličano bevskne:
»V čem je keč vaše štorije?«
Aleš s povišanim tonom pribije:
»Keč štorije je preprost. Glede na poreklo kemikalij, iz katerih je
zvarjen vaš PCD, je gospodična Radosavljevič zadnja na listi osumljenih. Je
čisto na repu tovrstne prehranjevalne verige. Omenjene gospodične,
navkljub željam vašega očeta, ne moremo zgrabiti. Preprosto nimava
ničesar, na osnovi česar bi nama to uradniki na Prešernovi dovolili. Imate
mogoče kakšno drugo, verjetnejše ime? Mogoče zgodbo? Zdaj je čas za
resnico.«
»Gospodična ... fensi se sliši,« se nasmehne in naveličano bevskne,
»naš kemolab je gotovo težko dosegljiv,« in ponovno zakrili z rokami,
»ampak šefe, saj ne trdim, da mi je ona dala šit. Ona je zadnja persona,
preden sem padel v of. Res se mi ne sanja o tej skeri sceni.«
Aleš pokroviteljsko doda:
»Torej se strinjava glede gospodične Radosavljevič?«
»Seveda šefe. Gospodična,« mu pogled zaplava nad obema
inšpektorjema.
Roman tiho vpraša:
»Kljub vsemu pa ne smemo zlahka mimo možnosti, da se
558
gospodična Radosavljevič dokoplje do robe ravno iz zaprtega in varovanega
skladišča. To moram vprašati, čeprav nima smisla,« in spusti pogled na
snemalnik in odločno vpraša, »ima gospodična Sandra Radosavljevič
sposobnosti, da bi lahko neopazno obšla varnostne sisteme? Ima obsežno
znanje iz informatike in programiranja sistemov na čipu? Ima dostop do
opreme, ki bi ji omogočala takšno početje?«
»Sandra? Frajla je mojster drgnjenja z joški, jezikanja, pustnega
oblačenja, posebne masaže, ki te odreši bolečin, a za nabavo robe je nula.
Če bi bile krekerske frajerke, ne bi klošarile s knjižnično robo. Njihov
domet zadevanje so krompirjevi zvarki! No vej, da bi ona ali njene frendice
znale vdreti v navadno ključavnico, kaj šele kaj zahtevnejšega,« besno
odkimava.
Roman pozorno dvigne obrvi:
»No vej?« ponovi in preteče dvigne glas, »si o tem popolnoma
prepričan? Bi dal roko za to? Ta tvoja izpoved se snema. Kasneje nočem
težav z verodostojnostjo.«
Rok trdo odvrne:
»No vej pomeni no vej!« in pihne, »kako naj zjebejo fensi frišno
varnost, če imajo doma kompe z odpada?«
Vmeša se Aleš in resno, razločno vpraša:
»Še enkrat vprašam! Imaš kakšno drugo ime?«
»No!« odvrne odsekano.
Roman pred sabo sklene roke:
»Torej ne poznaš nikogar dovolj sposobnega in z dovolj jajci za
rabutanje iz zavarovanega skladišča? Kaj pa možnost vdora v policijsko
skladišče? Podkupnine in te stvari?«
559
»Hja, Svetnikova kold bič ima starca, ki se pri vas pajcih muva.
Potem je tukaj še Peternikov debilček. A litl boy je za to prebutast,« hladno
odvrne, »ta bi prvega pri vratih lepo prosil za košček šita.«
Roman in Aleš se spogledata:
»Ste s kold bič mislili gospodično Lucijo Svetnik, hčer načelnika
magistra Ljuba Svetnika?«
»O, ja. Vaših nazivov ne poznam,« zabrunda v brado. Aleš odločno
nadaljuje:
»Gospod načelnik je najbrž zadnji, primeren za takšno obtožbo. S
tabo najbrž nima nobene veze, niti preko gospodične Lucije. Oni so ugledna
družina. Ni njuna hčerka vzorna učenka in zaradi uspehov na raznih
tekmovanjih večkrat nagrajena tudi z mednarodnimi priznanji? Kakor vem,
je tudi precej pomembna funkcionarka v podmladku vladne Zaveze za
Slovenijo. Ni njihov družinski prijatelj sam predsednik države Urban
Križnik? Je slučajno njen stric evropski minister Gal Svetnik?« Aleš zapiči v
Roka oster pogled in malce zajedljivo dvigne glas, »z vami verjetno nima
ničesar omembe vrednega.«
Rok besno odkima. Najbrž želi odgnati razmišljanje o tisti brezhibno
urejeni lutkici brez porivača:
»O ja! Kot sem rekel, njenih starcev ne poznam niti od daleč, niti od
blizu. Lutkica je devica od spredaj in zadaj. Še preklinjati ne zna. Prava
miss na tekmovanju nedojebanih nun!« in hlastno razlaga, »lani smo vsi
izgubili stavo, kdo ji bo prvi pokazal nebesa. Vsi smo bili luzerji. Šit
frdaman. Ona je še kar junfra,« a ga Roman nejevoljno prekine:
»Ne zanima me vaše razmišljanje o njej in njenih.«
Aleš grozeče dvigne glas:
»Kljub vsemu dobro premisli. Si res prepričan, da nimaš ničesar z
560
mlado gospodično Svetnik? Si prepričan?«
Rok ponovno naveličano odkima:
»No vej šefe!« naveličano zarenči, »zakaj bi drkal ob njeni sliki, če
lahko namočim v živo? Keš vse odpre in vse podre,« zaključi z režečim
glasom.
Roman cinično doda:
»Očitno ne vse. Očitno ne.«
Aleš prevzame besedo:
»Naj naredim zaključke! Gospodična Radosavljevič v tej igri odpade.
Ona nima sposobnosti za morebitno igračkanje s sofisticiranim varnostnim
mehanizmom. To si sam potrdil,« ga pozorno opazuje. Fant prikima.
Inšpektor enako strogo nadaljuje tok misli:
»Zanimivejša je, da, uporabil sem besedo zanimivejša,« se s
kančkom nasmeha spogleda z Romanom, »kako naj rečem,« zadovoljno
vzdihne, »skrivnost tretje sestavine PCD-ja. Ta je v šit, kot PCD-ju rečejo
na ulici, prišel iz našega varovanega skladišča. Če se osredotočim na bližnje
sorodnike dijakov in dijakinj A in B razreda, ostaneta natanko dve osebi,
zaposlena v naši hiši,« in zajame sapo, »oba naša uslužbenca imata dovolj
visok količnik za vstopnico v skladišče. Najprej je tu načelnik magister
Ljubo Svetnik. On ima neomejen dostop do skladišča, natančno tistega
dela, kjer je neznani storilec izmaknil tretji del surovine za PCD. Potem
imamo še inšpektorja Urbana Peternika,« in nekaj brska po zaslonu tablice,
»a glej ga šmetna. On ni nikoli imel dostopa do skladišča in nikoli ni bil v
njem. Torej ga ni možno na noben način povezati s primerom. Je tako?«
»Šefe, če tako pravite,« Rok naveličano vzdihne in se ponovno
pogrezne v blazino. Zlovoljno stegne roko proti kozarcu z vodo, »šit, raje bi
pir kot to brozgo. Gotovo je iz kanalizacije. Kakšna je to Medilux Elite A
zdravstvena polica, če je soba brez bara?«
561
Roman zlovoljno zašepeta:
»To je bolnica, ne pivnica.«
Fant naredi požirek, se nakremži in kozarec z grimaso na obrazu
odloži. S široko odprtimi očmi zvedavo premerja oba inšpektorja:
»Brrr, če ni drucga.«
Aleš se mora potruditi, da ohrani miren glas:
»Kaj pa vi pravite? Znova ponavljam, do zdaj niste povedali za
nikogar ničesar obremenjujočega. Tukaj kramljamo že kar nekaj časa,
zadevo smo osvetlili iz različnih zornih kotov. Rezultat?« skomigne z
rameni in tiho doda, »na osnovi vaših besed in rezultatov preiskave še
vedno ne moreva na nikogar pokazati s prstom,« in se spogleda z
Romanom. Ta odobravajoče prikima in kolegu pokaže zaslon tablice.
Alešev obraz zariše nasmeh zmagoslavja:
»Ampak vse le ni tako v oblakih, tako skeri misteri, kot pravite vi
mladi. Preden sva prišla do vas, mi je kolega Roman pokazal poročilo
šolskega skladiščnega lista. Tudi sam sem si omislil svoj izvod,« se skoraj
zareži, »niti v sanjah ne dobiš lepšega poročila. Takšnega, ki vse kocke
zloži v skulpturo. Res je. Torej?« in tudi na Romanov obraz se zariše sled
zadovoljstva. Aleš zmagoslavno nadaljuje:
»Ko odstraniš vse nemogoče in neverjetne možnosti, ostanejo v
mreži samo razne stopnje verjetnosti. Samo verjetne spremenljivke te
drogeraške igre. Slastna gošča je vedno na koncu!«
Oba se zresnita in v Roka usmerita mračni pogled. Fant zmedeno
bega od enega do drugega strogega obraza:
»Kaj?«
Aleš tiho, čeprav trdo reče:
562
»Mogoče se vam bo povrnil del spomina. Hja, vam podobni ste
namazani z vsemi mogočimi in nemogočimi žavbami. Iz izkušenj vem, česa
ste sposobni. Dobro vem, kaj lahko storite ljudem, ki jih imate za
manjvredne od svojih veličin. Najmanj eno od takšnih prigod bi rad, v luči
teh dogodkov, čim prej pozabil. Mogoče se bom odkupil s tem, ker bom
tokrat šel do konca in se ne bom upognil pred voljo mogočnih.«
Rok v hipu oživi:
»A? O čem ti to šefe?« in hitro umakne za hip oživel pogled.
»Nič A!« Aleš strogo zarenči in trdo zre v fanta in s kotičkom očesa
ošvrkne zaslon tablice. Jezno, čeprav umirjeno, nadaljuje:
»Mogoče gre za kakšno novo elitno igrico. Morebiti je spodletela ali
šla predaleč. Kaj me briga? Iz takšnega zornega kota kar nekaj stvari
postane jasnejših. Takoj postanejo verjetne sestavine, vsa dejstva okoli
scene,« in mrzeče resno nadaljuje, »morebiti je žretje nevarne droge, kot je
PCD, kakšna nova odbita oblika postavljaštva brezdelnih mulcev. Kaj, če
gre za kakšno stavo v stilu, kdo več zdrži? Mi smo svoje dni žrli neke
rumene tabletke. Toda PCD! Ljubi bog, svetu se je res zmešalo! Doziranje
PCD-ja se meri v miligramih, ne pa v naključnih dozah. Stvar bo jasnejša,
če nadaljujem štorijo s poreklom surovin. Vrnimo se na vaš šolski lab. Naj
ponovim, tisti iz nesponzoriranih programov, torej vsi izven A in B
razredov, vanj na svojo srečo nimajo dostopa. Za njih je hermetično zaprt.
Iz vašega laba sta dve, popolnoma nezdružljivi osebi, vsak zase, odnesli po
eno nanomarkirano sestavino s seznama nevarnih in nadzorovanih snovi.
Obe snovi sta dokazano del vesele substance, ki vas je izstrelilo v ta
medicinski raj.«
Rok vprašujoče dvigne pogled:
»Torej je vsa ta burka odveč. Imate krivce za moje tukajšnje
bivakiranje?«
Roman mračno stisne ustnice in prežeče zoži pogled:
563
»Imamo, in to z vsemi potrebnimi osebnimi podatki.«
Rok pripre oči:
»In? Zakaj me torej drkate? Saj vesta, da nisem kemik za Nobela!«
Aleš in Roman se znova spogledata in Aleš nestrpno odvrne:
»Zakaj vas drkava? Saj vas imava za kaj!« dvigne glas in skoraj
zakliče, »zvezda tega šova ste vi, gospodič Rok Kovačič. Vi ste pred
slabim letom, konkretno v sredo, šestega februarja 2064 ob devetih in
sedem minut dvignili eno od obeh substanc in jo še isti dan odnesli iz šole.
Markerji in elektronsko beleženje so natančni in neovrgljivi. Skladiščnega
lista ni možno prevarati. Njegov zapis ima sodno veljavo. Čeprav je po
šolskih pravilih prepovedano iznašanje kemikalij s seznama nevarnih snovi,
ste pripravek iznesli. Sami ste podpisali seznanitev s temi protokoli. Očitno
je ta del varnosti precej pomanjkljiv. A to zdaj ni važno. Se sprašujete, kdo
je vzel drugo substanco in kako je ta srečala prvo substanco? Nisva zastonj
debatirala o gospodični Svetnik,« in za hip umolkne. Rok zardi, oči mu
begajo in iščejo zatočišče. Aleš tiho nadaljuje:
»Saj bo te agonije hitro konec. Pripravek je iz skladišča iznesla
gospodična Lucija Svetnik, vaša kold bič. Pripravka ni iznesla izven
območja šole, torej ni v prekršku. Potrebovala ga je za kakšne dodatne
laboratorijske vaje. To sem preveril in v vašem učbeniku je vsaj deset
poskusov, kjer je potrebna vsaj ena od markiranih sestavin PCD-ja. Zato
jih tudi imate. Ona je podpisala skladiščni list natanko dvajset sekund pred
vami, torej ste vedeli, kaj je iznesla iz območja skladišča. Hvala bogu za
tehnologijo neopaznega sledenja nevarnih snovi.«
Rok ogorčeno vskoči v besedo:
»In kaj naj jaz imam z njenim dvigom? Mislite, da je prepovedano
zapuščanje skladišča v polminutnem razmiku?«
Aleš se zareži:
564
»Vsekakor ni!«
Rok bevskne:
»Najprej to,« dvigne glas, »vsi vedo, da se ne drogiram in po tej
logiki so mi to podtaknili. Ampak šefe,« zariplo pihne, »ne spomnim se
nobenega dviga. Nikoli nisem bil fan kemije. Kaj, če mi je kdo podtaknil ali
gre za napako?«
Roman se kislo zareži in Aleš mu prepusti besedo:
»Naj vas podučim, vsa lepota UNCC čipov je v tem, da jih je
nemogoče opetnajstiti! Vam je kdo odsekal palec?« pogled mu pade na
fantovo bledolično roko, »prste imate vse, torej ste vi potrdili dvig. Že
sedem let poskušajo največji krekerski frajerji razbiti kriptiranje UNCC
čipov, a nagrada deset milijonov ojrov za razbitje je še nepodeljena. Torej
me ne basajte s tem! Raje gremo naprej in se posvetimo sestavini
gospodične Svetnik!«
Rok se kljubovalno zareži:
»To bi tudi sam rad slišal.«
Roman rezko pribije:
»Naj vam ne gre na smeh. V vaše omarice ni tako težko vdreti in
mulci ste namazani z vsemi lump žavbami. Zadeva je preprostejša od
goveje župe. Odtujili ste pripravek in ona je molčala. Ni špec kahla in ni
prijavila kraje, čeprav bi jo morala. Če bi prijavila izginotje, bi mogoče
preprečili to, kar se je zgodilo. V tej sobi ste mogoče samo zaradi njene
brezhibne moralnosti.«
Rok živčno in besno prekine Aleševo hladno sklepanje:
»No vej! Šefe, za te besede vas lahko tožim! Saj vas tudi bom, če mi
ne narišeta dokaza,« skoraj kriči in krili z rokami, »sodno overjen
565
snemalnik dela tudi zame. Če ne jaz, vaju bo zašil moj ....« Stavka ne
konča. Roman grobo ga prekine:
»Utihnite! Nihče naju ne bo zašil, saj najboljše šele prihaja,« in se
znova nasmehne. Rok zmedeno odkima. Roman ležerno nadaljuje, kot bi
hotel zaužiti vsak trenutek tega pogovora:
»Upravičeno sumimo, da ste pripravek odtujili ravno vi, ker ste ga
odnesli iz šole pol leta kasneje, v četrtek, osemindvajsetega avgusta 2064!
Tisti dan ste imeli popravca iz matematike,« in strogo prikima, »ja! Dragi
gospodič, vi ste iz območja šole odnesli pripravek, ki ga je dvignila
gospodična Svetnik. Naše sume potrjuje vsa elektronska dokumentacija s
sodno veljavo. Še vedno se lahko izmažete s precej nedolžno prekrškovno
obdolžitvijo! Še zadnjič vas vprašam!« odločni dvigne glas, globoko vdihne
in poskuša zveneti kar se da prijazno, »res ni šlo za kakšno novo, tvegano
igro vas gospodičev s preveč prostega časa? Raje se izpovejte in vse bo šlo
mimo brez nepotrebnih lažnih obtožb.«
Rok poskuša razburjeno kriliti z rokami. Rdečica mu zalije obraz.
Ves zaripel besno odvrne:
»No vej! No vej! To so mi podtaknili! Ničesar nisem kradel! To so
mi nastavili!«
Roman neobičajno ostro prekine fantovo zbegano zanikanje:
»Potem me razsvetlite! Dovolj mi je tega nategovanja! Imamo
mulca, zastrupljenega s PCD. Sestavine te nevarne snovi so kradli v našem
zavarovanem skladišču in v vašem šolskem laboratoriju. Del teh snovi je iz
šole odnesel ravno ta, na urgenco dostavljen mulc, ki resnici na ljubo ni
ravno zgled lepega obnašanja. Že ta del s polno sodno veljavo zadostuje za
nadaljnji predkazenski postopek. Naj dava pod ključ hčer osebnega
predsednikovega prijatelja, ker ni prijavila kraje? Že samo s sodno
veljavnim potrdilom, da ste iz območja šole odnesli kar dve nevarni
kemikaliji, je dovolj za precej strog šolski disciplinski postopek, da ne
omenjam še utemeljenega suma posedovanja in razširjanja nevarnih snovi.«
566
Rok obupano zakoplje obraz med dlani. Roman nadaljuje s svojim
zmagoslavnim govorom:
»Edina enigma je zgolj surovina iz našega skladišča. Zaradi
postopkov, ki zadevajo morebitno odtujitev iz našega skladišča, še nimava
imena in priimka. Vmes stoji samo birokratski postopek. Ampak ne bojte
se, tudi to se bo razčistilo in, če se posvetimo sumu o nori bogataški igrici,
bo kmalu jasno. Torej je naslednji korak samo na vas. Imate zgodbo, ki vas
bo izvlekla iz te godlje? Imate ime?« grozeče stopi korak proti njemu in ne
umakne pogleda z njegovih begajočih in prestrašenih oči.
Fant samo slabotno odkima:
»No! No vej! Ničesar od tega se ne spomnim!« in počasi pridobiva
nalet poguma, »popolnoma ničesar ne vem! Bo že oči poklical kakšne
frajerske policiste iz Ljubljane in ti bodo počistili. Kaj bo z vama, če se moj
oči razkuri, pa prepuščam vajini domišljiji,« in se režeče postavi v sedeč
položaj.
Aleš položi roki na boke in se strogo nagne nad fanta:
»Tako torej? Ste zbrali pogum za grožnje? Naprej preverite, komu
lahko grozite in kakšne karte imate. Precej hitro lahko uredimo tretji
scenarij.«
Rok se zakrohota in nesramno bevskne:
»Bomo videli! Moj oči bo uredil. Bo!«
Aleš odločno prikima:
»Naj vas opozorim, da je ves pogovor shranjen na sodno veljavnem
snemalniku.«
Rok frkne z roko:
567
»Nekam si vtaknite vašo sodno veljavo. V Sloveniji velja samo
zakon močnejšega! Se vama sanja, kakšno moč ima moj oči? Vesta, koga
vse pozna in kdo vse mu bo pomagal? Velike ribe bodo poglodale vaju,
majhne ribice.«
Aleš se komaj zadržuje. Tiho odvrne:
»Gospod Rok Kovačevič, za zdaj hvala za vaše sodelovanje in na
osnovi Zakona o predkazenskem postopku odrejam prepoved zapuščanja
mesta v krogu osem kilometrov. Uredba velja od zdaj,« pritisne s palcem
na zaslon in s svojim UNCC čipom potrdi izrečeno uredbo. Mehanično
nadaljuje, »v primeru kršitve odredbe, veljavno od tega trenutka dalje, bo
vaš primer prevzelo Posebno tožilstvo. V tem času si lahko po potrebi
dobite uradnega zastopnika ali pa vam ga na vašo željo odredi Pravosodno
ministrstvo. V tej fazi postopka niste osumljenec, temveč pomembna
varovana priča.«
Takoj zatem izklopi snemalnik in ga spravi v žep.
Koraki votlo odmevajo na opustelem hodniku. Roman kot roparica
na preži ocenjuje, če sta dovolj daleč od najetih goril in previdno spregovori:
»Veliko si upaš. To z uredbo o omejitvi gibanja. Stari bo popenil.«
Aleš mračno odvrne:
»Zaradi te uredbe stari ne bo mogel prekiniti preiskave in naju
zamenjati s kakšnimi poniglavimi ljubljanskimi karieristi. Hvala bogu za novi
zakon o postopku,« in na zaslonu preveri sprejetje uredbe, »mulc je z vsem
namazan. Dve od treh sestavin sta izven nadzorovanega območja odšli v
njegovih šapah. Tista zjebana sisara pa ima granitno trden alibi. Res lepa
godlja!«
Roman zlovoljno pihne:
568
»Če sem pošten, sem kar srečen, da nisem v tvojem plačilnem
razredu. Ne bi rad bil zraven, ko boš biku podaril šopek rožic, natrganih z
nedolžno rokico njegovega sinčka debilčka. Dokazi in uredba imajo sodno
veljavo, zato te ne bo mogel kar tako napičiti na svoje samovšečne roge.«
Aleš zaskrbljeno stisne ustnice:
»Dovolj je visoko, da bo s pomočjo tožilskih pravniških mahinacij
zradiral sodno veljavne dokaze. A uredba ga bo upočasnila. Na voljo imava
kakšnih pet, mogoče sedem delovnih dni. Verjemi, dobro vem, kako pravni
sistem ščiti njemu podobne in njihovo barabinsko sorodstvo. Ker vem za
njihovo zaščito, tudi vem, kako upočasniti njihov sistem.«
Znova se znajdeta v primarijevi pisarni. Hecni možakar sedi pred
stenskim zaslonom in si gladi ostanke las. Takoj opazi njuno slabo voljo in
dvigne glavo. Izpod čela resno vpraša:
»Imata kaj oprijemljivega?«
»Popolnoma nič. Verjetno gre za novo adrenalinsko igro brezdelnih
frocov. Zadeva se je nesrečno iztekla in zdaj smo tukaj.«
Primarij kimajoče doda:
»Joj, kam svet gre? Vama lahko še kako pomagam?« stopi do vrat in
ju vljudno meče iz pisarne, »želite mogoče preveriti certifikat našega
laboratorija?«
Aleš zlovoljno odkima:
»Ne, gospod doktor,« in uradno doda policijsko vljudnostno frazo,
»če bomo kaj potrebovali, vas pokličemo. Hvala za vaše sodelovanje.«
»Velja,« odvrne in ju odpremi (ali vrže, odvisno od zornega kota) iz
pisarne. Vljudno ju pospremi do konca hodnika, kjer se rokujejo.
569
Pospešita korak v upanju izogiba novinarskega špalirja. Zadnje kar
potrebujeta, so novinarji in mrhovinarji v lovu na senzacijo dneva. Ves čas
molčita in vsak zase razmišljata o zanki, kamor so ju dostavile okoliščine.
Žal ju tokrat fortuna zapusti. Komaj stopita skozi vhodna vrata, ju
prestreže novinarska horda:
»Lahko daste izjavo? Ste govorili s sinom ministra Kovačiča?
Kakšno je njegovo zdravstveno stanje? Imate namige? Je res žrtev
maščevalne bivše sošolke s kriminalnim poreklom?«
Inšpektorja zlovoljno premerita krdelo drenjajočih se mož in žena.
Romana prešine - so kot sponzoruše pred razprodajo. Roman si nadene
uradni izraz in resno odvrne:
»O vseh podrobnostih poteka preiskave boste obveščeni na običajen
način,« zamahne z roko in nežno, čeprav odločno, odrine vsiljivega
snemalca. Po nekaj kletvicah vztraja:
»Imate kakšno sled?« in množica ju vztrajno oblega s kamerami,
tablicami, videofoni in ostalo tehnično kramo. Hitro iz posamičnih vprašanj
nastane neartikulirano besnenje. Aleš jih objame s srepim pogledom in
besno zamahne z roko:
»Preiskava je usmerjena v več različnih smeri. Kot sem rekel,«
glasno poudari, »javnost bo obveščena na običajen način,« in se prerivata
stran od gomazeče množice.
Preklete pijavke.
»Se strinjate z mnenjem ministra Kovačiča?« od nekje prileti
vprašanje.
Aleš zastane in jezno odkima:
»Žal ne poznam njegovega mnenja, zato ga ne morem komentirati.«
570
Hitro se prebijeta do svojega avtomobila in molče z rokami odrivata
vsiljevane snemalnike ter odganjata nadležne snemalce z raznimi
snemalnimi napravami. Avto hitro spelje v oblaku prahu, ki okopa
novinarski stampedo.
Aleš vzdihne:
»Uf. Prekleti novinarji. Bog ve, kaj jim je stari natrosil. Še picajzli
niso tako nadležni.«
Roman ostro zarenči:
»Verjetno je že imenoval krivca. Na njegovo žalost ga je mulc sam
napičil na mino, ker je kradel tam, kjer ne bi smel. Res pravi debil. Na
koncu bo debeluharja ujela njegova lastna nestrpnost.«
Aleša preseneti ostrina kolegovih besed. Poskuša urediti misli zadnje
ure. Znašla sta se sredi norega dogajanja. Glasno poskuša urediti miselni
vihar:
»Vse skupaj nima nobenega smisla. Imava do amena od klošarskega
fiksa sesutega sina pomembnega politika. Dve od treh sestavin je osebno
odnesel izven območja nadzora. To je edino res oprijemljivo, a hkrati tako
nerazumno noro. Šefi so nama servirali osumljenko, vendar nesrečnica
nima nobene razložljive možnosti za izvedbo zločina. Za zločin je potreben
motiv. Tega mogoče ima. To je edino, kar ji lahko naprtimo, a isto lahko
storimo še stotniji drugih ubogih par. Izvedba zločina potrebuje orožje ali
orodje izvedbe. Do tega pa ni mogla priti.« Roman vskoči v besedo:
»Razen če je Rok surovine predal Sandri, ji naročil naj mu pripravi
zvarek za letenje.«
Aleš se kislo nasmehne:
»Seveda, in potem je krava vijoličasta,« in se zresni, »in seveda
tretje, kar vsak zločin potrebuje!« skoraj vzklikne, »zločin je treba izvesti!
571
Tukaj pa trčiva v neizpodbitne alibije in poreklo identificiranih surovin. Ker
krava še ni vijoličasta, vsi ti fakti malce nadležno joškarco precej trdno
operejo neposrednega suma krivde. Je tako?« in se za hip spogleda s
kolegom in hlastno nadaljuje:
»Zanemariva zdaj možnost nove preseratorske igre brezdelnih
mulcev. Poskusiva s političnimi motivi. Mogoče je zadeti mulc orožje,
usmerjeno v resnično tarčo, v ministra Kovačiča. Mogoče je nesrečni
zadetek idiotsko nasedel in to nas znova vrne na neumno igro. Politika je
pač najstarejša vlačuga tega sveta in ima glede nategovanja največ delovne
dobe in izkušenj.«
Iz žepa potegne tablico in se poveže s policijsko podatkovno bazo
časopisnih in revijalnih člankov zadnjih deset let. Vnese iskalne pogoje in
molče čaka. Roman vklopi avtonavigacijo in prekine nelagoden molk:
»Kaj pa Peternik? Urban Peternik je inšpektor v finančni sekciji.
Žena je,« se skuša spomniti, »če prav vem, nekje na gospodarskem,« in
odkima, »ne vem točno. Vem pa, da bova morala obdelati vse povezava,
tudi najbolj nore in oddaljene. To je prvo, kar morava storiti. Saj veš, kako
je v slovenski politiki. Vedno nekdo nekoga nekje pozna. Mora obstajati
kakšna logična vez. Ampak brez podatkov o poslovanju našega skladišča
lahko samo ugibava.«
Aleš zasanjano pihne:
»Vedno se najde kašen zoprni ampak. Poskušal bom pospešiti ta
nadležno dolg postopek pridobivanja podatkov o usodnem dvigu. Najin
naslednji korak je vezan na razkritje morebitne kraje iz našega skladišča.
Mogoče sploh ne gre za krajo.«
Avto hiti proti policijski postaji. Detektiva čaka še dolgo in naporno
popoldne. Kljub računalnikom ni tako preprosto najti morebitnih političnih
ali osebnih povezav med ljudmi, na katere sta naletela v preiskavi.
Poznopopoldansko sonce ustvarja vse daljše sence.
572
»Aha,« Aleš tleskne z rokami, »program je že izpljunil vse v zvezi s
povezavami Kovačičev z drugimi starši Rokovega razreda,« in zlovoljno
reče, »vraga, kot zakleto, nobene uporabne povezave. Evo na primer,«
doda, »pred petimi leti je naš Ljubo, verjetno na osnovi bratovega
političnega pedigreja, odklonil ponujen položaj in prevzel ga je Kovačič.
Torej odpade morebitna Ljubova igra. Svetnikov in Kovačičev sploh ni
možno na noben način povezati sorodstveno, poslovno, službeno, zasebno
ali politično. Nikoli niso kandidirali eden proti drugemu. Sploh se ne
poznajo. Edina skupna točka je pripadnost strankam vladne koalicije. Tudi
v časih, ko Kovačič še ni bil politični kader, nista bila nikoli v nobenem
službenem razmerju. Svetnik se drži strokovnih funkcij, dočim se je
Kovačič vrgel v politiko. Nikoli se nista križala. Peternik je zaradi svojega
položaja nepomembna ribica in ga lahko kar izločiva,« odkima in
razočarano vrne tablico v žep, »dragi kolega, na terenu naše hiše se nama
vse izmika. Čisto vse!«
Roman nemo prikima in sam zase nekaj zabrunda. Zavzeto spremlja
cesto, čeprav ju vozi avtomatski šofer. Avto samodejno zmanjša hitrost, ko
zapelje mimo napisa Celje.
Tudi pri policijski postaji ju čaka zaseda nadležnih novinarjev. Komaj
smukneta mimo njihove »zasede«.
Roman vrže kartico na mizo in se usede na neugleden stol naproti
Aleša, ki se naveličano zvrne v mehkobo udobnega fotelja. Ta mu pripada
po zadnjem napredovanju. V sklop bonitete napredovanja sodi še čisto
lastna pisarna z lepo vgraviranim imenom, priimkom, frajersko zvenečim
nazivom in razkošnim pogledom na bližnje hribe. Svojo izkaznico z osebno
SIM kartico vstavi v režo terminala Jedra in po muzejsko priklopi še svojo
tablico:
»Zdaj pride trenutek odločitve. Upam, da so že na voljo podatki o
dvigu iz našega skladišča,« in se za hip zazre v blago utripanje lučke za
573
prenos. Podatki stečejo ...
Računalnik zapiska in na zaslonu zaplešejo vsi podatki o analizi
vzorca droge PCD. Aleš zadovoljno pomane roke:
»Odlično. Podatki so v Jedru. Pa poglejva, kdo je dvigoval ta rumeni
prašek,« in odtipka šifro vzorca. Hip zatem s strežnika Jedra prejme
zahtevane podatke. Inšpektor Aleš ima poln dostop do vseh podatkov. Ta
pravica je prišla skupaj z lastno pisarno, foteljem, pogledom na hrib in
ostalimi dobrotami. Hitro preleti tabelo in tleskne z rokami:
»Vse se ujema. Res je! Hvala bogu za markiranje teh zabavnih
snovi!« se sreča z Romanovimi otožnimi očmi, ki le prikima. Zatem
nadaljuje:
»Glej, no glej! Res nenavadno. To v simfonijo našega zadevanja
vnaša novo melodijo. Tretjo markirano substanco našega PCD je dvignila
čudna druščina na čuden dan pred,« in za hip zastane. Roman dvigne
brado:
»Kdo? Kdaj?«
Aleš oprezno nadaljuje:
»Ne vem, če je to možno.«
Roman vznemirjeno dvigne glas:
»Preberi! Bova videla, kaj je in kaj ni možno. Glede na dosedanja
doživetja je možno čisto vse.«
Aleš pozorno bere:
»Pred petimi leti, natančno 18. 4. 2060 so prašek dvignili naš ljubki
minister Alojz Kovačič, takrat še podsekretar za preprečevanje korupcije,
načelnik Ljubo Svetnik, takrat še namestnik načelnika za kibernetično
574
kriminaliteto in že pokojni inšpektor specialist Simon Robič. Torej lahko
odstraniva vse druge kandidate. Vse natančno piše. Datum, ura in minuta
potrditve dviga. Za sladico imava UNCC avtorizacijo od Alojza Kovačiča.
Takrat so jo ravno uvajali. Ljubo in Simon sta avtorizacijo izvedla samo s
službenima karticama. To je bilo takrat dovolj,« se pogladi po bradi. S prsti
podrsa po ekranu in oprezno zamrmra:
»Naj vidim namen. Hm, hm, identifikacija zajetega PCD-ja. To je
čudno. Zakaj bi Simon s sabo vlekel Ljuba in Lojza, saj nihče od njiju ni
niti blizu narko oddelka. Kaj vraga je počel dežurni, da ni preveril? Naj
najdem morebitno zajetje PCD-ja. Glej, glej, res čuden vzrok za dvig teh
snovi,« s kazalcem elegantno krmari po navidezni krmilni ploščici, »na
območju Slovenije že šest let niso zajeli nobenega PCD-ja. S tem se že
desetletje nihče več ne peča. Čemu so potrebovali pripravek in kaj so z njim
nameravali početi, saj ni bilo nobene najdbe nevarne droge? Kako je potem
ta prašek našel robo, ki je izstrelila Alojzovega sina?« in zavzeto zre v
ekran.
Roman vzdihne:
»Uf. Res zanimiva štorija! Načelnik, podsekretar in narko kriminalist
so odnesli surovino za PCD. Ampak vse skupaj stoji na silno trhlih nogah.
Ne smeva se prenaglit,« in si s čela obriše potne srage. Kljub polno delujoči
klimi se oznoji. Kdo se ne bi ob takšnem razkritju? Oči mu zasijejo:
»Mogoče je kdaj kaj videti popolnoma drugače, kot je v resnici. Že
vem!« in tleskne z dlanmi, »za hec preveri, kako so se tisti dan prijavljali in
odjavljali. To lahko preveriš s svojo kartico, jaz s svojo ne morem. Kot
praviš, dvig je bil potrjen s službenimi izkaznicami, brez njih itak nihče ne
more niti blizu vrat zavarovanega skladišča,« s prstom pokaže na veliki
holografski ekran in dvigne obrvi, »še nekaj! Preveriva še zaporedje
identifikacij.«
Aleš se živčno pogladi po korenu nosu:
»Prav imaš. Da vidimo izpis zaporedja. Noro!« vzklikne. Roman se
575
zdrzne ob kriku:
»Kaj je noro?«
»Na vseh vratih je Kovačičev UNCC označen kot primarna
avtorizacija. Moral je pokazati, kakšen dasa je! Samo na skladiščnem listu
je prevzem avtoriziran tudi z Robičevo službeno kartico. Inšpektorja Robiča
pač ne moreva povprašati o ničemer,« razočarano zaključi.
»Kaj ni?« prebledi Roman.
Aleš otožno doda:
»Inšpektor specialist Simon Robič, pomočnik načelnika oddelka za
narkotike, nama ne more pomagati, saj je že leto in pol mrtev.«
»Zanimivo naključje,« zamrmra Roman, »edini, ki bi lahko imel kaj
s praškom, je udobno mrtev. Dobro se spomnim tistega dne, saj sem sprejel
klic o streljanju v severnem slumu. Vse skupaj prav odvratno zaudarja po
spletki velikih in močnih,« in skoraj zašepeta, »umor je ostal na polici
nerešenih. Nikoli niso identificirali krogle, ki ga je položila v preran grob.«
Aleš z očmi preletava velik zaslon in prebledi:
»Hej, tu imava še eno čudaštvo! Poglej razpredelnico prihodov in
odhodov.«
Roman se nagne in zatopljeno z očmi hiti med podatkovnimi
vrsticami:
»Simon je registriral prihod ob sedmih in izhod ob šestnajstih. Na
malici je bil od enajste do dvanajste. Načelnik Svetnik je registriral prihod v
službo ob osmih. Vedno točen. Ob pol enih je zapustil stavbo, vendar brez
kartice. Tukaj je vratarjeva beležka in verifikacija z osebno kartico. Zapisal
je malica. Vrnil se je ob treh. Znova vratarjeva beležka in verifikacija z
načelnikovo osebno. Nekdo je v času Svetnikove odsotnosti dvignil robo z
576
njegovo službeno izkaznico. Vse je registrirano. Zadeva presega najina
trenutna pooblastila, saj morava ugotoviti, kje je bil Svetnik v trenutku
dviga surovine. Mogoče bova imela srečo s POS terminali. Za to pa
potrebujem šefova pooblastila. Čas je, da pokličem šefa.«
Roman vpraša:
»Kaj pa Lojze? Je tudi on skrivnostno kam odjadral?«
Aleš odkima:
»Lojze je tistega dne prišel na posvet o preprečevanju korupcije med
višjimi inšpektorji. Registriral se je ob 10:05 in odjavil ob 14:35. Vmes ni
zapustil območja policijske postaje.«
Roman stopi poleg Aleša:
»Jaz bom pa malce brskal,« ter stopi poleg svetleče tipkovnice. Aleš
kratko prikima in na seznamu izbere šefovo zasebno zavarovano številko.
Kmalu ekran zasije z resnim obrazom suhljatega moža. Pod videom utripa
znak za javno povezavo. Šef se torej ni javil preko zaščitene linije.
Poveljnik Luka Krajnik je pred dvema mesecema praznoval
abrahama. Zaradi suhosti je videti malce starejši. Gladi si drobne, skrbno
negovane brčice. Čelo z bujnimi, rdeče pobarvanimi lasmi, spetimi v kratko
kito, se zlovoljno nagrbanči:
»Imaš novico? Mi boš končno z vratu spravil nadležnega ministra
Kovačiča? Zadnje tri dni me je klical večkrat, kot prej v celem
podsekretarskem mandatu. Zanima ga predvsem, zakaj še nisem organiziral
primernega zaključka nadležne in politično občutljive preiskave? Ko
naslednjič pokliče, kaj naj mu rečem?« se vsuje plaz besed, zaključen z
grobim vprašanjem, »zakaj je, pri ljubem bogu, ministrov sin prijavljen kot
varovana priča v predkazenskem postopku? Zakaj si predkazenski postopek
prijavil na Posebno tožilstvo?« in zlovoljno zamrmra, »oni ti ne bodo z ulic
spravili nevarnih ljudi s kriminalno preteklostjo!«
577
Aleš trenutek molči, čaka, premišljuje, zatem mračno odvrne:
»Gospod poveljnik, raje preklopite na zavarovan kanal. Bojim se, da
zadeve niso primerne za javno omrežje,« in v sebi preklinja sefov privilegij,
da izbira vrsto povezave.
»Kaj se dogaja?« vpraša jezno. Aleš trmasto odvrne:
»Preveč delikatno za odrto linijo.«
»Naj bo,« nerazpoloženo zasopiha. Hip kasneje se pojavi okamnel
obraz s ključavnico v kotu:
»No, kaj je?«
Aleš odvrne:
»Pošiljam vam podatke,« in z roko naredi ustrezno kretnjo.
Poveljnikov obraz prebledi ob pogledu na podatke. Živčno začne s
členkom kazalca drgniti brado. Trenutki mučne tišine dolgo minevajo.
Nestrpno vpraša:
»So to vsi podatki?«
Poveljnikov glas grozljivo odmeva, saj navadno s podrejenimi govori
precej na glas. Hoče poudariti svoj šefovski status. V pisarni zavlada mučna
tišina. Aleš ponižno odvrne:
»Da, gospod poveljnik. Računalniki in akreditirani laboratoriji ne
lažejo. Imamo resen problem. Verjetno razumete, čemu sem za sina
gospoda ministra odredil status varovane priče. Ne bi vas klical, če ne bi,« a
stavka ne konča. Šefu se omrači obraz:
»Ti podatki ničesar ne spremenijo. Se zavedata tega? Zakaj sta
zapletla simpl nalogo? Minister Kovačič je dal jasno in preprosto nalogo. Je
res tako težko izpolniti ukaz gospoda ministra? Zaboga fanta, gre za
578
ministra! Dobro veš, kakšna je hierarhija. Še zlasti ti!« besno bevskne.
Aleš ostane ledeno hladen:
»Zapletla? Šla sva za sledovi. Spoštovani ministrov sin ni nikogar
identificiral. O tem imam certificiran zapis. Dve tretjini robe sta zapustili
nadzorovano območje v njegovih rokah. Pri tretji sestavini sva trčila v
načelnika magistra Ljuba Svetnika, našega šefa kibernetične varnosti, v
spoštovani družbi z našim ministrom, uganili ste, Alojzom Kovačičem. A po
verificirani beležki varnostnika gospod načelnik ni bil na območju skladišča.
Tam sta bila takrat še podsekretar Kovačič, inšpektor Robič in neznan
storilec, ki je v času Svetnikove odsotnosti sodeloval z njegovo službeno
izkaznico pri dvigu identificirane sestavine PCD-ja.«
Poveljnik vskoči:
»O kakšnem neznanem storilcu govoriš?«
Aleš rezko odvrne:
»Tistem, ki je uporabil Svetnikovo kartico v času njegove odsotnosti.
Torej, ker bi rad odstranil nemogočo možnost, da bi prijatelj predsednika
države kradel, moram preveriti POS poslovanje. Zadostuje samo čas
uporabe kartice, kar je sodno veljaven dokaz. Dovoljenje želim od vas, saj
tako izločimo možnost vpletanja širše javnosti. Saj se zavedate posledic,« in
znova ne konča stavka. Poveljnik zlovoljno zarenči:
»Si tudi ti poskusil malce PCD-ja? Ministrov sin je komaj pri zavesti
in ne more verodostojno pričati. Minister Alojz Kovačič bo v dnevu ali dveh
dobil vsa potrebna sodno veljavna dokazila in vama verjetno odvzel
preiskavo. Njegova želja je jasna!«
Tokrat Aleš jezno zarenči:
»Gospod poveljnik, kriminalna preiskava ni zadovoljevanje želja,
temveč resno in strokovno delo.«
579
Načelnik prebledi. Obraz mu zalije mešanice bledice in rdečice.
Inšpektor Kotnik je vedno kimajoče sprejemal naloge. Nikoli se ni
upiral jasnim ukazom. Minister je izrecno zahteval svojega nekdanjega
kolego. Nikoli se ni upiral in izpeljal je nekaj resnično delikatnih nalog.
Tokrat se je uprl. Še huje! Uprl se je volji samega ministra! Ta minister
lahko vsakega šefa postaje pošlje pobirat parkirnino.
»Ne hodi s tem pred gospoda ministra. Kako lahko sploh omenjaš
tako spoštovane ljudi, kot je minister in za dodatek še prijatelja
predsednika? Naj te opozorim, že zgolj omemba spoštovanega načelnika
magistra Svetnika v kontekstu te preiskave je politično silno nevarna! Pri
vseh svetnikih! On je vendar osebni prijatelj predsednika Križnika!
Pomislita! Oba! On je tako tesen osebni prijatelj našega predsednika, da
gresta obe družini vsako leto skupaj na ribolov v trope. Hčerki Luciji je za
njen osemnajsti rojstni dan poslal voščilnico z osebnim podpisom in
dragocene uhane. Vi pa želite taistega spoštovanega magistra načelnika
omenjati pri dilanju cenene droge. Saj niste pri pravi! Seveda se nista
ustavila pri predsednikovem prijatelju, omenjata še ministra! Pri vseh
svetnikih! Naloga naših organov pregona, preiskovalnih in sodnih institucij,
je varovanje spodobnih državljanov. Tega se primita!«
Aleš poskuša razložiti:
»Ampak gospod,« a ga načelnik jezno prekine:
»Brez ampak! Ne bom pobiral prometnih kazni zaradi nesposobnih
detektivov. Če ne bosta naštrikala, kako je tista klošarka iz sluma prizadela
sina spoštovanega ministra, bo minister iz Ljubljane pripeljal zaupanja
vredne strokovne delavce! Saj nisi pozabil, ravno ti si že enkrat rešil z njo
povezano težavico. Še kot smrklja je povzročala težave uglednim
meščanom,« in ledeno dvigne glas, »s to fantastično teorije zarote pa
prekini, dokler še nisem res slabe volje. Če mora kdo dobiti radar v roke,
boš to ti! Razumeš?« grozeče poudari besede.
Aleš hladno in grozeče dvigne glas:
580
»Gospod poveljnik, spremljevalne okoliščine so zdaj čisto drugačne.«
Poveljnik ga skuša prekiniti, a Aleš besno zarenči:
»Ne prekinjajte me! Danes ste že drugi, ki mi grozi in zdaj imam
dovolj tega! Klical sem vas, da avtorizirate dostop do časovnice POS
poslovanja spoštovanega načelnika Svetnika. S seznama morebitno
udeleženih želim odstraniti prijatelja predsednika Križnika. Nikakor ne bom
zavrgel ključnih dokazov. Za ponarejanje, prikrivanje ali odstranjevanje
sodno veljavnih dokazov me ne čaka radar, temveč celica na Dobu.«
Šef besno sopiha. Od srda izbulji drugače neizrazite oči:
»Saj nisi pri sebi! Zame je stvar zaključena! Ne bi rad bil v tvoji
koži!« in prekine zvezo.
Na zaslonu se vrti napis »Zveza prekinjena«.
Aleš skomigne z rameni:
»Vidiš? Kaj naj storiva? Nimava veliko možnosti,« iztegne v zrak
palec in kazalec, »prvič,« sklene kazalec, »sva brez dokaza o vpletenosti
jezikave joškarice. Pravzaprav njeno udeležbo zanikajo vsi najdeni dokazi.
Če jo vtakneva v čuzo, naju sesuje vsak pismen odvetnik. Od trenutka
gostovanja pri nas ima pravico do brezplačnega zagovornika. Ta sicer ni
bog ve kaj, a je pismen in to je dovolj za sesutje obdolženega
predkazenskega postopka. Ker gre za medijsko izpostavljen primer, bo
policija javno osramočena,« in sklene še palec, »in drugič, minister in šef si
bosta umila roke s tem, da me bosta žrtvovala. Tebe ne bodo dali na žrtveni
kamen. Zase vem,« globoko vdihne, »kot dolg in širok ne bom letel na ulico
z radarjem v roki, temveč me čaka predkazenski postopek. Ampak ne bom
arestantska tetka zaradi razvajenega mulca in kapric arogantnega fotra.
Enkrat sem že kril njihove razvajene riti,« vzdihne in se potopi v udoben
naslonjač.
Ne bom izgubil tega udobnega fotelja zaradi kritja šefovskih
581
lumparij.
Roman nemo obsedi. Čaka na Alešev nadaljnji korak. Kolega ima
kljub mladosti kar nekaj razredov višjo plačo in položaj. A če pride do
potopa v tej občutljivi zadevi, bo tudi on potonil. Ko se barka potopi, se
potopi enako za kapitana in zadnjega strežnika.
Čez nekaj trenutkov obrne pogled v Romana in tiho vzdihne:
»V lepi kaši sva. Šef nama ne pušča možnosti. Torej se morava
zanesti na dobro voljo. Nič me ne stane, če pokličem načelnika Svetnika,
mu vse razložim in ga poprosim za osebno avtorizacijo.«
Roman razumevajoče prikima. Tedaj se mu ustnice razležejo v
nasmeh in poskočijo obrvi:
»Spomnil sem se nekaj okoli nesrečne smrti inšpektorja Robiča.
Mogoče,« zamrmra.
Aleš od presenečenja izbulji oči:
»Kaj si se spomnil? Mogoče je kakšna povezava.«
Roman previdno nadaljuje:
»Se spomniš skrivnosti smrtonosne krogle? Zaradi nje je primer ostal
nerazrešen. Vse skupaj so precej hitro utišali in smrt pripisali narkomafiji,«
in vedro reče, »no, ti se pogovori s spoštovanim predsednikovim
prijateljem, a jaz bom malce povohljal po balistiki.«
Aleš prikima:
»Če boš potreboval mojo raven dostopa, jo imaš,« in pokliče
načelnika Svetnika.
Na zaslonu ugleda prijazen načelnikov obraz:
582
»Dober dan, višji inšpektor specialist Kotnik. Želite?«
Aleš je malce v zadregi zaradi načelnikove uglajenosti. Za hip okleva.
In zbere pogum za odkrit pogovor:
»Dober dan gospod. Verjetno veste za primer mladega gospoda Roka
Kovačiča, sina,« in ne konča stavka. Načelnik vljudno prikima:
»Niti zaprti v najbolj zaprtem oddelku se mu ne morejo izmuzniti.
Vsi mediji so ga polni,« in mračno doda, »če bi bil minister res vaš resnični
prijatelj, vam ne bi naprtil tega primera. To se prijateljem ne počne,« in se
oprezno nasmehne, »vam lahko pri tem kaj pomagam?«
Aleš požre slino in se opogumi:
»Ne bom okolišal. Nekdo je v družbi s tragično preminulim
inšpektorjem Robičem in zdajšnjim ministrom Kovačičem z vašo
identifikacijsko kartico v času vaše odsotnosti dvignil eno od identificiranih
sestavin droge PCD. Točno ta PCD je položil gospodiča Kovačiča. Na
srečo ste bili v času prevzema odsotni, kar dokazujejo vratarjevi verificirani
zapiski. Takrat smo šele uvajali UNCC za vse javne uslužbence s
posebnimi pooblastili, zato odsotnost UNCC verifikacije še ne moremo
vzeti za dokaz. Zanima me, če se spomnite tistega dne. Bilo je pred petimi
leti, 18. 4. 2060. Saj vem, daleč je nazaj. Ste v tistem času kje plačevali s
POS? Tako bi dobili še dodatno potrdilo, da v času dviga nevarnega
pripravka niste bili v bližini skladišča. Če nama avtorizirate dostop do POS
dnevnika, bi veliko pomagali in s tem zožili nabor morebitnih osumljencev.«
Načelnik nagrbanči čelo, se pogladi po bradi, zakašlja in zamrmra:
»Čakajte vendar. Res je, pet let je od tega,« še kar grbanči čelo in
vrti z očmi, »zanimivo, vendar se tistega dne kar dobro spomnim. Okoli pol
druge sem malico plačal z bonom, zatem sem v knjigarni »Moja knjiga«
kupil dve knjigi za mojo Lucijo. To je bilo okoli dveh. Potem sem nekaj čez
drugo obiskal še župana Gašperiča in se okoli treh vrnil v službo. Res pa
sem službeno kartico pozabil v pisarni, na to sem opozoril vratarja. UNCC
583
sem dobil šele pol leta kasneje.«
Aleš olajšano vzdihne:
»Ste torej v času zlorabe vaše službene kartice uporabili udobno
oddaljen POS? Odlično! Vam lahko opišem, kako so uporabili vašo
kartico?«
Načelnik zainteresirano prikima, Aleš razločno nadaljuje:
»Neznani storilec je pripravek dvignil skupaj z Alojzom Kovačičem,
takrat še podsekretarjem na notranjem ministrstvu in preminulim
inšpektorjem Robičem.«
Načelnik vzdihne:
»Pokojni inšpektor seveda ne more pričati. Pripravno. No, povejte
naprej.«
Aleš nadaljuje:
»Gospod minister je z UNCC odprl vsa vrata med 13:44 in 13:49,
razen notranjih. Gospod Svetnik zamrmra:
»Lojz se vedno rad postavlja.«
Aleš nadaljuje pripoved:
»Neznan storilec in inšpektor Robič sta potrdila svojo prisotnost v
istem časovnem oknu. Pred zadnjimi vrati je dežurni ob 13:57 samo
malomarno pritisnil na gumb, ko je zagledal ident inšpektorja Robiča in
Lojzov UNCC znak. Vse se na srečo ujema. Druščina je po predpisanem
postopku dviga pripravka zapustila zavarovane prostore. Mimo zadnje
kontrole so šli ob 14:15. Čas odhoda se do minute ujema. Razmik je manjši
od trideset sekundne natančnosti bralnika. Minister je zapustil postajo,
registriral se je z UNCC in službeno kartico ob 14:35. Moral je pokazati,
584
kakšen dasa je, ker je bil eden prvih s podkožnim UNCC.«
Načelnik strogo pripomni:
»Rešili ste skrivnost moje kartice, niste pa rešili povezav med
pokojnim inšpektorjem specialistom Robičem, spoštovanim ministrom
Kovačičem in drogo, ki je položila Kovačevičevega sina. Vmes je pet let.«
Aleš veselo prikima:
»Inšpektorja očitno ne moremo povprašati, a mladi gospodič bo
molčal, če kaj ve. Je pa ministrov odziv popolnoma razumljiv v luči teh
dokazov. Malce sem raziskoval. Hvala bogu za sodobna orodja družabnih
omrežij. Robičeva hčerka Veronika je v drugem letniku Zdravstvene. Robiči
niso niti daljni sosedi Kovačičev, zato verjetno sploh ne pozna Roka
Kovačiča. Ta povezava odpade. Je pa Veronika na družabnih omrežjih
povezana z vašo hčerko Lucijo.«
Načelnik se namrdne:
»Hm, otroci imajo danes ogromno vezi na družabnih omrežjih. Sicer
pa poznam to Veroniko. Kolikor se spomnim, ji ne bi mogel pripisati kakšne
nečedne rabote. Potrebujete še kaj?«
Aleš olajšano vzdihne:
»Hvala. Ne. Kdor se druži z vaši hčerko, se gotovo ne giblje v krogih
gospodiča Kovačiča. Rokov in Lucijin krog sta dva različna, popolnoma
nezdružljiva svetova. Že tako smo vas dovolj vpletli. Opravičujem se, ker
sem vas bil prisiljen nadlegovati in hvala za vaše sodelovanje.«
»Služba je služba in vsi smo enaki. Je še kaj?« vpraša načelnik, saj
opazi Alešev nemir, »mogoče vam lahko pomagam. Vi ste na svoj način
tudi meni, ker ste se obrnili neposredno name. Malce nerodno bi bilo, če bi
dobil poziv predkazenskega tožilstva. Kot Urbanov prijatelj bi bil takoj
deležen medijske gonje, da ne omenjam svojega brata.«
585
Aleš grizlja spodnjo ustnico in negotovo reče:
»Gospod, ta primer je res čuden.«
»Čuden? Kako?«
Aleš odvrne:
»Ves čas sva deležna pritiskov, naj aretirava osebo, ki sploh ni mogla
izvesti zastrupitve mladega Kovačiča. Za aretacijo bi morali zanikati nekaj
zelo konkretnih dokazov in prekršiti zakon o predkazenskem postopku.«
Načelnik zažvižga:
»Ljubi bog. Saj je logično. V družbi zdajšnjega ministra je bil
skrivnostnež z mojo kartico. Zdaj edino spoštovani minister ve, kdo je to
bil. Pritiski so popolnoma razumljivi. Sicer nisem v politiki, jo pa dobro
poznam.«
Aleš oprezno nadaljuje:
»PCD je storilec zamesil iz surovin, nabranih v elektronsko
varovanih skladiščih z jasno identifikacijo porekla. Res neumno početje.
Celo vaši Luciji so kradli, a je preveč moralna oseba, da bi to prijavila. Ker
sva dobro preverila pot nakradenih surovin, sva ugotovila, kdo je njen
pripravek odnesel iz šole.«
Načelnik se namrdne:
»Ničesar mi ni omenila. Se pa je nekajkrat igrala s precej nevarnimi
snovmi. A vse seveda v okviru dejavnosti kemijskega krožka. Evropske
medalje pač ne dobiš za izdelavo alkoholnega šusa iz mešanice vode in
cukra.«
Aleš veselo tleskne z rokami:
»Saj pravim! Po vseh indicih je vaši hčerki kradel ravno gospodič
586
Kovačič. On in Lucija sta dvignila vsak po en pripravek. Ona ga je
potrebovala za delo v krožku, a Rok,« zamahne z roko, »ne vem. Ni ga v
nobenem krožku, ki diši po intelektualnem početju. Kljub vsemu je ravno
Rok odnesel iz šole pripravek vaše hčerke. O tem imamo dovolj posrednih
in neposrednih dokazov. Kaj ima tu zraven minister, Rokov oče, nočem
ugibati. Mogoče so se brezdelni arogantni mulci šli nevarno igrico, ki se ni
izšla. V tej igri so očitno sodelovali tudi nekateri odrasli, saj si drugače ne
morem predstavljati zlorabe vaše kartice. Potem je tu skrivnostna smrt
inšpektorja Robiča. Mogoče je koga izsiljeval. Veste, minister Kovačič že
takrat ni bil ravno majhna politična riba.«
Načelnik se nasmehne:
»Danes je svet res čisto ponorel. Še enkrat se vam zahvaljujem, ker
ste se potrudili. Enako velja za mojo hčer Lucijo. Ona je res zadnja pri
kakšni lumpariji brezdelnih lenuhov. Vsekakor upam, da boste nemoteno
pripeljali to preiskavo do konca. Osebno se bom zavzel za vas. Veste,
vedno se najde še večja riba.«
»Hvala, gospod načelnik,« medeno prikima Aleš in po nekaj
vljudnostnih frazah prekine zvezo.
Aleš se nasmehne in obrne proti Romanu:
»To sva rešila. Šef se lahko zaradi mene zdaj obrne na glavo.«
Roman kislo doda:
»Pomisli. Imava nerazumljive kraje surovin iz zavarovanih skladišč.
V vseh krajah so udeleženi prečastiti člani dinastije Kovačič. Karkoli se je
dogajalo, s kakršnim koli motivom, vse se je sfižilo. Posledica je razjarjen
politik. Njegova politična prihodnost visi na nitki ravno zaradi drogeraške
prigode. Gre za dva paketa dogajanj. V prvem paketu je kraja surovin in
smrt morebitne ključne priče ali udeleženca. Nesrečnega inšpektorja je
pokončala krogla iz neidentificiranega orožja. Ravno sem s tvojo kartico
zagnal balistično analizo vseh službenih pištol, mlajših od petnajst let.«
587
Aleš vzdihne:
»Službenih?«
Roman kislo prikima:
»Seveda. Orožje izven policije in vojske so prečesali že dan po
umoru. Pomisli malo. Minister Kovačič je edini, ki lahko identificira
neznanega storilca. Čemu sploh zloraba Svetnikove kartice? Saj bi lahko
vedel, da je načelnik redoljuben človek in se bo prijavil in odjavil.
Upravičeno sumim, da je bil Kovačič vodja vsega cirkusa. Kaj je počel v
skladišču? Najverjetneje gre za kakšno mračno politično igro, ki je
spodletela. Ne vem, kako naj v to zmedo uvrstim zanimiv posnetek
varnostne kamere naproti Kovačičeve hiše.«
»In?« vpraša Aleš, »kaj je s kamero?«
Roman mirno odvrne:
»S kamero ni nič narobe, gre za posnetek. Po Sandrinem odhodu z
vidnega polja kamere je nekaj desetink sekunde nekakšne luknje. Kot bi
nekdo šaril po posnetku. Analitična aplikacija je prepoznala vdor v strukturo
posnetka,« in se spogleda s kolegom, »to se mi zdi malce čudno. Počakajva
še na balistiko, pa bova videla, kaj bo ostalo v vreči.«
Aleš prikima.
Po pol ure mučnega čakanja se na zaslonu pokažejo rezultati
primerjalne analize. Oba od presenečenja odpreta usta in skoraj soglasno
vzklikneta:
»Naboj je izstrelila službena pištola Alojza Kovačiča. Ujemanje je
popolno. Torej se je v mrežo ujela res velika riba.«
Edini zvok je tapkanje Aleševih prstov po mizi:
588
»To pa je res pravi zadetek.«
Roman razburjeno prikima:
»Prav imaš. Vendar imam glede tega odkritja, kako naj rečem,« išče
besede, »nespodoben predlog.«
»Naj slišim.«
Roman resno stisne ustnice. Znova išče besede:
»Balistične izsledke prihraniva, če nama zagori pod ritko. Minister te
bo gotovo nadlegoval in ti mu samo namigni, da držiš nož na vratu njegove
politične kariere. Samo namigni.«
Aleš obsedi in zre predse. Sploh ne opazi trenutne zamrznitve slike
na monitorju.
Detektiva nista vedela za poskus izločitve vseh dokazov in
odstranitev Posebnega tožilstva. Izpodbojni dekret direktorja Direktorata za
posebne postopke notranjega ministrstva o razveljavitvi dokazov Posebnega
tožilstva in njunem začasnem suspenzu je tehnično veljal le dvanajst
sekund. Detektiva še opazila nista svoje trenutne izključitve iz postopka. Že
nekaj sekund kasneje je prišel preklic in detektiva dobita dodatna pooblastila
z dodatnim dostopom do tehnično zaupnih virov. Očitno je načelnik Ljubo
Svetnik preko svojih zvez ekspresno izpolnil dano obljubo.
589
24. Iniciacija
Jasa v bližini Šmartinskega jezera na topel poznopomladni večer gosti
nenavadno druščino. Pet deklet je na travi najprej izrezalo krog in zatem še
pentagram. Oblečene so v pisane obleke, preko njih so navlekle doma
narejene kute, porisane z okultnimi simboli. Okoli in znotraj kroga
razpostavijo različne, na videz nerodno izdelane predmete.
Najmočnejše je tisto magijsko orodje, narejeno od magove roke.
Mag med izdelavo vanj vlije svojo voljo in posvečeno moč.
Glave pokrijejo s kapucami. Skozi ozke izreze v soju sveč žari pet
parov oči. Instrumentalna duhovna glasba iz prenosnega predvajalnika
preglasi nežni ansambel nočne narave.
Posedejo okoli magičnega kroga in snamejo kapuce. Identitete
zbranih ni težko uganiti! Angela, Karmen, Mojca, Helena in seveda
zvezdnica nočnih mor – Sandra. Nekaj časa molčijo, vsaka posvečena
svojemu labirintu misli. Sandra spregovori prva. Poskuša s svečanim
naglasom:
»Od danes naprej nas veže večna vez. Nismo samo prijateljice,
temveč magijski red zahodne šole. Vsi nas imajo za čarovnice. Torej jim
ustrezimo in bodimo čarovnice! Naša čarovniška veščina je resnična moč
vladanja nad svetom. Sile ognja, zraka, vode in zemlje bomo uporabljale
zase, za svoje gospostvo nad krivično pokvarjenostjo. Do danes smo bile
nekakšen krožnik, kamor je pljunil vsakdo s pet minut časa. Zdaj je tega
konec. Mogoče katera ne verjame v veščino resnične magije. Še se lahko
umakne. Zdaj, ta trenutek, je zadnji čas za poteg repa med mokre noge, za
odstop od veličine gospostva na zemlji. Priznanje strahu ni greh,« reče in v
zrak dvigne dolgo leskovo palico z izrezljanimi simboli, »pravi greh je
skrivanje strahu in s tem ogrožanje sestrstva.«
590
Vsako posebej prebada z izbuljenimi očmi. Išče sled dvoma ali
strahu. Utripanje plamena sveč naredi njen nemogoče naličen obraz še
grozovitejši. Iskre prikritega dvoma išče z bliskovitimi kretnjami krogel
žabjelikih oči.
Katera ni pripravljena? Ne smem dovoliti omahovanja. Za tem ne
sme ostati sled dvoma. Bolezen dvoma prinaša strah in strah prinaša
šibkost. Neodločnost je seme poraza. Ne smem več doživeti poraza.
Prihaja moj čas, čas je za mojo zmago.
Mojca prekine teh nekaj trenutkov lebdečega molka:
»Tukaj smo in gremo naprej. Vemo, kaj zmore magija in samo
magija nam lahko pomaga. Vse drugo je proti nam,« in dramatično zaključi:
»Naredimo to in enkrat za vekomaj postanimo magijsko sestrstvo Otz Roh
Kadeš, medsebojno vezane s prisego za večnost.«
»To si lepo povedala,« doda Helena.
»Čas je za magijsko prisego. Naj jo sestra Sandra prebere in
končajmo ta obred,« reče Angela in živčno gladi bizarni prstan s smešnim
vijoličnim plastičnim kamnom.
Karmen s pridihom nestrpnosti tiho doda:
»Dajmo, opravimo že.«
Helena prikima in poželjivo zašepeta:
»Dajmo.«
Sandra počasi vstane, pobere s tal precej obrabljen zvezek z ročno
okrašenimi platnicami. Vzravnana vse strogo premeri. Svetloba sveč
poplesava. S palico udari v tla in svečano ukaže:
»Pokleknite!«
591
Pokleknejo, vsaka na svojem kraku pentagrama. Vrh pentagrama je
tradicionalno obrnjen proti vzhodu. Tako velevajo navodila knjige. Ravno
ta knjiga je Sandrin kronski dragulj čudnosti. Pred šestimi leti, kmalu po
tistem travmatičnem posilstvu je dobila navdih. Zatem je navdih postajal
vse bolj oprijemljiv nabor veščin in moči. Končno je iz fragmentov
namigov, uvidov in skoraj čudežnih prebliskov nastal v knjigo urejen
sistem. Večino prisebnih ljudi bi ob njeni izkušnji potonila v brezup, strah in
norost. Toda ne ona! Brutalno posilstvo jo je okrepilo, sama Elejla so ji dali
dar Infinito Deus Lux. Zavedala se je svoje moči, svojih darov. Izklesala se
je v teh šestih letih zavestnega zoperstavljanja redu okoli sebe. Zdaj je
nastopil čas poplačil, čas izravnave vseh poti.
Vpijajočemu v puščavi bom ob reki Jordan odrezala jezik in ga
pribila na posušeno akacijo. Z njegovim tičem bom nahranila ribe.
Upor proti obstoječemu krivičnemu redu gradi palačo moči. Močne
okrepi, kar šibke pokonča. Iz upora proti utečenemu neofit črpa energijo
za svojo pot do dvoran veličastja. Kača strasti mora svobodno plavati v
reki zavesti. Spoznanje iluzije okovov dogem iz neofita naredi praktika.
Teoretik dojame zakaj strela Indre poruši stolp starega sveta. Padli
izginejo, teoretik se dvigne v filozofa.
In končno. Prva postaja na poti v palačo vseh duhov! Rdeča zora
smrti prinese čašo z nektarjem moči. Tam med dvema stebroma te objame
ukročena zver. In tam spoznaš ...
Svečano premeri vse štiri dekleta in zakliče mogočno, kolikor ji to
dopušča njen piskajoč glas:
»Naš red združuje vse najboljše od velikih magijskih šol Zahoda.
Rožni križ, Zlata Zora, Srebrna Zvezda, Ordo Templi Orientis in druge
so ustvarile mogočno reko modrosti. Na tej reki bo plula barka naše volje.
Obnovila sem izgubljeno knjigo naše magije, mogočni vir moči Sehir Jered.
Same smo, proti nam so vsi. Tako smo se odločile. Odpor do šibkosti
prinese odličnost. Za sošolce smo mokre čudakinje, a za širšo družbo manj
592
od smeti. Imajo nas za dno in tako se obnašajo do nas. Za sabo nimamo
bogatih in uglednih družin. V žepu nimamo keša za obdajanje z blagovnimi
znamkami. Imamo sebe in magijo, z njo bomo stresle temelje krivične
ureditve. Ves patetični svet bo zdrobljen in stopile bomo v deželo medu in
mleka. Oni, zdaj so na vrhu, kmalu bodo spodaj in poraženi. Zver bo vstala
in večno vladala. Elejla bo vladal skozi nas!«
Z očmi potuje od ene do druge klečeče punce. Pokaži se, ki dvomiš.
Pokaži! Ponovno s palico udari v tla in vse prekrižajo roke na prsih in
sklonijo glave. Groteskne sence teles poplesavajo na okoliškem grmovju.
Glasba odzvanja med simfonijo nočnih gozdnih glasov.
»Najprej vas bom blagoslovila z očiščeno krvjo zemlje,« reče in seže
po stekleni čaši in steklenici rdečega vina. Odpre zamašek in počasi napolni
čašo, »okrašeno« z lastnimi rokami. Iz žepa vzame drobno solnico in med
sipanjem zrnc soli v čašo izgovarja:
»Blagoslavljam in čistim te kri matere zemlje. Vsi duhovi Olam Ašie
naj bodo v službi tega blagoslova.«
Potopi dva prsta v čašo. Naenkrat obstane. Zmoti jo vsiljiv šum. To
ni zvok gozda, temveč približevanja.
Kdo vraga mora ravno danes priti sem s svojo šverc turo?
Sandra dvigne omočena prste iz čaše in z očmi poišče vir šumenja.
Tudi druge jezno obrnejo glave proti izvoru zvoka. Oslepljene so zaradi
osredotočenega zretja v luči sveč. Obdaja jih tema pod zvezdnim nebesnim
svodom. Sandra prekine pričakovanje in glasno vpraša:
»Kateri vrag se mota okoli?«
Karmen preklinjajoče vstane in zakliče:
»Kdo gre?«
593
Ni odgovora.
Poskusi še Mojca in pojoče zakliče:
»Kdo je?«
Odgovora ni.
Vse vstanejo in Angela prva opazi silhueto, oblečeno v nekaj
svetlega:
»Tam je nekdo. Približuje se! Kdo je?«
Silhueta ne odgovarja. Naenkrat začutijo nemir. Nekakšna prisotnost
se plazi in objema zbrano druščino.
Vseh pet deklet napenja oči in poskušajo ugotoviti identiteto
prihajajočega. Kmalu prepoznajo silhueto ženske postave, ki medlo sije z
lastno lučjo. Helena glasno in jezno vpraša:
»Kateri vrag si?«
Ne dobi odgovora.
Silhueta se približa soju sveč. Tedaj telo zažari v biserni luči. Sandra
stisne palico. Poskuša pogledati postavo, ki hipoma zasije. Premočna
svetloba jo skoraj oslepi.
V njej narašča jeza zaradi prekinitve in jezno zapiska:
»Kdo si? Kaj počneš? Nihče ni vabljen! To je samo za nas!«
Z vsako besedo se njena drznost topi kot maslo na vročini. V temenu
začuti stisk neznane sile. Oblije jo razdvojen občutek ljubkosti in strahu.
Poskuša kljubovati sijoči postavi. Leden nasmešek zalebdi na od ličil
zamazanem (umazanem?) obrazu. Čaka na odziv nenavadne gostje. Ta
obstane in skozi biserno kopreno zre nekam izza njih.
594
Mojca plaho sklene roke predse in prekine mučen molk:
»Kdo si? Kaj si?«
Sandra se ledeno nasmehne:
»To je magija. Jaz sem jo priklicale. Povezana sem z njo! Vedela
sem, samo ona je lahko,« in besede ji ugasnejo pod pritiskom silne
prisotnosti. Še sama ne verjame svojim maloprej izgovorjenim besedam.
Samozavest ji skopni hitreje od nedolžnosti na maturantski čagi.
Z bleščečim sijajem obkroženo dekle odmerja zbrano druščino.
Pravzaprav je njen pogled usmerjen v nedoločljivo daljno vizijo druge
dimenzije. Čeprav oči gledajo, ničesar ne vidijo. Vejevje okoli jase zašelesti,
plameni sveč zaplešejo in ona spregovori v srži njihovih mislih:
»Mene ne more nihče priklicati, kajti jaz sem povsod in za vedno,«
in biserni soj se okrepi. Vseh pet deklet globoko v temenu začuti topo
bolečino. Zaslišijo hrup šepetanja tujega jezika. Skozi koprenast biserni
preplet zasijejo oči z nenavadnim rubinastim leskom. Oblije jih hladen pot.
Hrup šepetanja je neznosen:
»Elejla vet Damejah nandi, Elejla at jakil Edanim!«
Šele takrat opazijo še eno podrobnost! Nenavadna gostja z nogami ne
stoji na travi. Kot kakšna prikazen lebdi kak centimeter nad tlemi. Vse pod
njenimi nogami ovene in sprhni v mrtev prah. Sandra ostane brez besed.
Prikazen pred njimi gotovo ni človek.
Ne more biti človek. To je angel. To je bitje moči - tašamog
medopej! Tako piše v knjigi! Natanko tako.
Angela si z roko prekrije oči pred nenavadno bleščavo svetlečih oči in
plašno vpraša:
»Kdo si? Kaj si? Smo te me priklicale iz globin sveta duhov?«
595
Gostja, ne meneč se za njene tresoče besede, počasi dvigne roko in
iztegne dlan. Iz nje zaplava nežna bela svetloba. Luč magije presvetli sveče.
Dekleta prestrašeno molčijo. Dih jim zastane. Otrpnejo. V mislih začutijo
zasanjan, medeno sladek šepet:
»Ni pomembno, kdo sem,« in v hipu okrepi moč misli do pekočega
glavobola, »ena je res blagoslovljena, ostale ste zraven,« naredi hip premora
in ledeno pristavi, »ker pač ste zraven,« znova nenavadno zmehčano doda,
»vse ste težavne frkle, polne frustracij, jeze in strahu. Temu se ne da
izogniti. Pač realnost tega poscanega in posranega sveta! Vendar je v tem
gnijočem blatu biser, vreden dvorov veličastja Megšelema. Ta biser ima
moč za zrušenje lažnih palač Kedašaha,« in vzdihne, »ostale?« zasanjano
zapoje, »ker pač ste, boste s svojim življenjem koristile vzponu novega
sveta. Obsedene ste z demonsko navlako.« Naredi premor in naveličano
doda:
»V magijo vas žene samo strastna želja po vzponu iz dna, kamor ste
se same postavile. Brez mojega božanskega vpliva vaša magija zaradi
pomanjkanja samozavesti še naprej ostaja zgolj krik nemočne frustracije.
Do vas sem odkrita. Čutim vaše strahove in vaš sveti srd. Čutim,«
zašepeta, se malce dvigne in še okrepi sijaj bisernega preliva, »z magijo ne
morete spremeniti posledic sranja, ki ste si ga nakopale. Ste del tega sveta in
njegovega reda. Tako je, hotele ali ne. Najprej morate spremeniti sebe in
potem se bo svet sam od sebe spremenil. Strah in jeza sta močna
zaveznika, a se ju šele morate naučiti uporabiti za spremembo samega sebe.
Patetični rituali in igranje z nevarnimi orožji vas bodo potunkali še globlje v
blato vaših kričavih slabosti. Svet se bo spremenil, ko bodo spremenjeni
vzroki njegove pojavnosti. To je edina pot svetih in odločnih. Sprememba
izhaja skozme iz fokusa božanskih vplivov. Jaz sem vladavina ljubeče
volje.«
Dekleta v ekstazi so popolnoma očarana in začarana od demonskega
sija oči. Potem mehko spusti roko in bleščava, sijoča iz dlani, nežno
pojenja. Znova prevlada luč sveč.
596
Helena se prva obudi iz nekakšnega transa in sunkovito vstane:
»Kakšna čarovnija je to? Sem jaz ta posebna? Začutila sem to
božansko moč. To izjemno skuliranost!«
Prikazen rezko odvrne:
»Ti nisi še košček P-ja od prve. Si samo p od piona v službi
močnih.«
Helena povesi glavo in umolkne. Sandro z nelagodjem navdaja
spoznanje, da ni več v središču pozornosti:
»Kaj hočeš od nas?« strogo vpraša.
Prikazen kratko prikima in jo prebode z boleče poudarjeno mislijo:
»Se bojiš za svojo vlogo? Te je strah, če slučajno ne boš alfa?« se
zareži in se zareže v njen um, »odkar se je vate razodel tašamot šaeviz,
imaš težave z ravnotežjem med strogostjo in ljubkostjo. Vedno padeš v
jamo težav. Draga Sandra, zaradi tebe sem tukaj. Samo zaradi tebe,«
poudari in mehko nadaljuje, »v se druge ste pač, ker ste. Vsaka igra
potrebuje tudi statiste,« in se znova obrne proti Sandri, »dar Sehir Jereda
je blagoslovljen dar. Vendar te omejuje in z nezgodami klofuta tvoje
neučakano stremuštvo,« frkne z roko po zraku. Sveče ugasnejo. Sandra
odpre usta, vendar iz grla ne pride noben glas. Trdneje stisne magijsko
palico. Svetleča prikazen prijazno razširi roke in vseh pet deklet napolni z
ugodjem, sijočim iz para rubinasto žarečih oči. Sveče ponovno čudežno
zagorijo. Še malo se približa. Znova ovene vse, kar obsije njena luč. Vnovič
obujeni plamenčki preskočijo na biserno telo. V njihovih mislih spregovori z
iskro radoživosti:
»Že nekaj časa vas opazujem. Priznam, zabavam se ob vaših
poskusih biti kul. Smešite se s svojim patetičnim gejmom. Najbolj hecni del
programa vaših lajfov je to špricanje safra. Sandrina strategija je
najzabavnejša,« in oči znova zasijejo z rubinastim sijajem, »arogantni mulci
597
mislijo, kakšna fafačica in jebačica for fre si, a vsakemu od njih skozi
Jubeac halaja vzameš konkretno dozo energije. Od njih ostane samo
propadla lupina, potopljena v vikend alkoholni paket. Fino služiš s posebno
energijsko masažo. Ampak,« sklene roke in se grozljivo zareži, »vedno ta
ampak! Redno te spodnaša tisti zoprni duh posilstva, nujnosti za vstop
mogočne entitete. Kar te dela močno, te tudi slabi. Kljub vsemu potencialu
in darovom si pustna šema brez občutka za pravo mero. Zaradi tega se kot
zadeta od flayerja opotekaš iz ene v drugo težavo. Dokler želiš biti kraljica
jame, toliko časa boš v tej jami.« Znova se posveti še drugim:
»Poznam vse vaše poskuse rešitve iz gnojišča, kamor ste se same
zalučale. Posebno poučna in zabavna je izkušnja s tisto arogantno
fukotožno kroto Rokom,« biserni sijaj ustnic se razveže v nasmeh.
Sandra se spomni neprijetnega policijskega postopka in zgroženo
vpraša:
»Si ga ti?«
Biserna podoba zatrepeta, ognji okoli njenega telesa zatrepetajo:
»Vsekakor! Kdo drug bi znal tega luftarja tako natančno komatizirati
in ga mimogrede narediti za starega PCD džankija? Seveda ni šlo brez tvoje
pomoči,« frkne in med demonskim smehljanjem nadaljuje, »čeprav je
ministrov sin, ga ni škoda. Pač kolateralna škoda, saj sem hotela ugotoviti
vaše sposobnosti pri spopadu z malce resnejšim izzivom. Pajci so vas
stisnili in ne bodo odnehali. Njihova osrednja tarča si ti!« zapiči ognjen
pogled v Sandrine izbuljene oči, »ti že imaš izkušnje s pajci. Je tako?«
Sandra nemo prikima. Znova, danes že drugič, podoživi strašno
izkušnjo. Štirje so jo mrcvarili. Policija je poneverila dokaze in njena
družina je plačala visoko ceno. Najbolj umazano delo je opravil takrat še
zeleni inšpektor Aleš Kotnik. Tudi v tej epizodi je zraven taisti Aleš Kotnik.
Zdaj je ukrepala. Ni več nemočna deklica, temveč močna čarovnica.
Sandra vzdihne:
598
»Tistega inšpektorja sem temeljito prešvicala. Moč moje magije le ni
tako nemočna. Pritisnila sem na trenutek njegove slabosti. Takrat sem ga
obrnila proti njegovim šefom. Mogoče me bo celo aretiral, vendar tega ne
bo naredil s srcem. Njegov odpor proti umazani igri bo vse močnejši. Na
koncu bo razkril prave capine in podrl barabinskega ministra. Z njegovim
rušenjem se bo začel rušiti ta, z nepotizmom in korupcijo prepojen sistem.
Eni imajo vedno več, drugi vedno manj. In tisti, ki imajo, nekaznovano
molzejo tiste, ki nimajo. Ta roparski sistem se mora nehati!«
Prikazen se nasmehne:
»Kaj pa, draga Sandra, če si ga na koncu ti spravila v nebesa? Res
sem ga jaz, a vendarle je delo opravila tvoja in ne moja roka.«
Sandra prebledi. Prikazen samozavestno nadaljuje:
»Na srečo sem poskrbela za tvojo varnost in varnost vseh vas,« in se
v hipu začutijo njen resnejši ton, »pošteno od mene, saj sem vas
potunkala.«
Sandra zajeclja:
»Jaz? Kako sem ga lahko? Kdaj?«
Oglasi se Angela:
»Tudi mene zanima, kako je to potekalo?«
Prikazen se še malo dvigne, moč plamenov se za hip okrepi in zatem
pojenja:
»Kako? Preprosto. Sandrin dar je od mene in kar je od mene, je pod
mojim nadzorom.«
Sandra znova piskajoče zajeclja:
»Ne razumem.«
599
Lebdeči stvor razširi roke in iz njih zaplešejo plameni:
»Urok te je vodil. Kako si ga zapustila? Vrata si pustila odprta.
Zaljubila bi se sama vase, če bi videla, kako mogočno energijo besa si
izžarevala. Se spomniš, kako si planila na cesto in v mobi zakričala ime
taksija? Draga moja, bes, pomešan z ostrimi noži usmerjene volje, je v
pravih rokah mogočno orožje. Vsaj v rokah osredotočene umetnice
čarovnije. A žal ne tebe,« in prikuje svoj rubinast pogled na Sandrine
izbuljene očesne krogle.
»Bes te na tvojo smolo naredi raztreseno in impulzivno. Na tem boš
morala garati, saj te ta raztresena impulzivnost lahko stane glave. No,
pustimo to. Delo mi je olajšala ravno ta tvoja raztresenost. Lepše od tvojega
razsutega stanja ne bi moglo biti. Kakšna parada zmedenosti!«
Helena in Karmen se nasmehneta, a se zresnita ob Sandrinem
vrtajočem pogledu:
»Kaj je z mojim besom? Na kakšno raztresenost misliš?« dvigne
glas. Nagne se naprej. Najbrž ne more verjeti, kar je slišala.
Prešine jo eden od naukov Sehir Jereda:
»Uporabi svoj bes. Na njegovih krilih premagaj sovražnika.
Prvinski bes je resnično središče moči. Usmeri ga z voljo in stopi na
prestol zmagoslavja.«
Zdaj pa to.
Pojava se skoraj prisrčno nasmehne in koprena okoli telesa se zgosti.
Migetanje milijonov sijočih zvezdic predira samo rubinast sij oči:
»Saj menda nisi jezna,« in se znova nenaravno predirljivo zakrohota,
600
»ojoj, draga Sandra, čisto sem pozabila,« naredi izraz obžalovanja in sijaj
oči malce pojenja, »ha, ha, ha, žal se ne spomniš drobcenega trenutka
najinega srečanja in takrat sem ti v prešvicano roko porinila tisti drek. Tako
neumno si me pogledala. Na srečo sem iz tvojega mema skenslala svoj
obrazek.«
»Meni? Sva se srečali?« zmedeno vpraša. Zalije jo rdečična
mešanica sramu in jeze.
Šit, mene je neki duh uporabil za orodje. Res sem v skeri šitu.
Overdoza šita.
Bes veličastno odmeva po dvoranah njene glave. Sijoča nakaza se
zakrohota:
»Ha, ha, vsekakor overdoza šita. Se moram strinjati s tabo,« in z
narejenim obžalovanjem doda, »uboga Sandra. Vsekakor se ne spomniš,
kako si se jezna obrnila in tisti pijani opici postavila na mizo pravilno
odmerjen kup fiksa. Potem si besno odkorakala, grozno zaloputnila z vrati
in se jezna vrgla v taksi. Ha, ha, res imaš luknjo v spominu,« se zakrohota
in v hipu zresni:
»Brisanje koščka tvojega spomina ni kak poseben podvig, ker te je
žrl bes zaradi krote s polnim gobcem verbalnih fekalij. Ko je bila roba
dostavljena, sem tisto gnido z urokom prisilila do nažiranja s šitom. Prava
parada kaprofilije. Preostanek zgodbe je že legenda. Seveda se kričeči
seronja, ko je prišel k sebi, ni mogel ničesar spomniti. Njegov stari zdaj kot
birič z bičem priganja vse v svojem prašičjem dosegu. Biti minister ima
precej prednosti,« se ponovno plitko nasmehne, »in tudi nekaj zoprnih
slabosti, kar bo debeloglavi vol hitro ugotovil. Ne morem si pomagati, z
enim zamahom sem veličastno fentala dve gnojni muhi.«
Ponovno se glasno zasmeji. Kljub demoničnemu smehu prikazen
izžareva nenavadno ljubko nedolžnost. Zatem se zresni in skoraj zašepeta:
»Ojoj, draga Sandra, to tvojo vrnitev s paketkom v taci je snemala
601
tista kamera.«
Sandra prebledi. Hoče nekaj reči, a zaradi šoka samo pihne. Nakaza
se prostaško zakrohota:
»Joj, kakšen fris si naredila! Desetka za umetniški vtis,« in mirno
pristavi, »ampak ne boj se! To sceno sem pobrisala. Aleluja za sodobno
omrežje!«
Sandra jezno prhne:
»Tako si me uporabila? Si res vse pobrisala?«
Ona, ki zase vedno trdi, da je nihče ne more v nič prisiliti, je mimo
svojega védenja zaigrala marioneto v tujih rokah. Ona je bila orodje.
Nezaslišano!
Bog ve, kakšnih trikov je ta pojava sposobna! Predrzno me je
uporabila! In to mene!
Prikazen prikima in se spusti skoraj do tal. Požge rastje, pod sabo
sterilizira zemljo in mehko odvrne:
»Ne bodi no jezna, ker sem te uporabila. Predvidevala sem potek
preiskave in poskrbela, da si zadnja na listi krivih. Fino je pomagala tudi
tvoja igra s pigijevimi občutki. A najbolj bo pomagal surovinski sestav
PCD-ja. Tam se skriva tvoja rešitev in potop prepotentnega bika. Ta
drogeraška igra je samo zažigalna vrvica, ki bo sprožila eksplozijo
sprememb,« odvrne, se zahihita in skozi kopreno z nežno roko potegne
debelo zlato verižico z velikim temnim obeskom z devetimi raznobarvnimi
kristali. Obrne ga proti dekletom. Sandra ga takoj prepozna. Pade na
kolena. Razburjeno zapiska:
»Takoj pokleknite! To je talisman Saratab Ur'Al. Pravzaprav sploh
ne bi smel obstajati! Vsaj ne v našem svetu, saj je del dragocenosti čuvajev
Moloha. V sebi nosi koncentrirano moč devetih zatabov, najstrašnejših
602
kamnov neskončne moči. Na ime tega talismana sem slučajno nabasala med
permutacijsko obdelavo grške verzije Nove Zaveze. Namige sem kasneje
našla še v različnih virih, tako ali drugače povezanih z evangeliji. V Sehir
Jeredu.« Stavka ne konča, v besedo ji seže nakaza dopolni njeno misel:
»To knjigo mogočne magije si dobila zaradi mojega navdiha. Jaz sem
ti poslala drobtinice in ti si jim znala slediti. Bivši lastniki Sehir Jereda so
zamočili in so postali odveč.«
Sandra evforično nadaljuje:
»V Sehir Jeredu sem našla še namige o obstoju devetih talismanov
teme, združenih v enem samem demonskem talismanu, ki ni iz tega sveta.
Verjetno je to medsebojno povezano in odgovor je tu,« in se zazre v
talisman, ležeč na goreči dlani.
Prikazen nežno prikima:
»Vidiš, zato si koristna. Rodila si se z naravnim talentom za resnično
magijo. Zaradi tega prirojenega daru sem ti v trenutku tiste travmatične
izkušnje darovala posebno moč, posebnega duha.«
Sandra zašepeta:
»Duh kerkeša, ene od sedmih veličin Megšelema.«
Naenkrat zapiha hladen veter. Plameni sveč zaplešejo in ugasnejo.
Ona se dvigne meter nad njih in nepremično lebdi z razprtimi rokami.
Pogled usmeri na zvezdno nebo. Klečijo in zasanjano čakajo.
»Šalah, šalah eli Saratab! Šalah, šalah nunim veakhaeve!
Šoleštem girom zatab! Šalah be zatab!« kliče urok v tujem jeziku. Med
dlanema se vzpostavi obok slepečih strel. Svetloba nenaravne svetlobe
osvetli pentagram in klečeča dekleta. Zaslišijo prasketanje sijočih strel
magije. Bleščeči obok obkroža zgornji del lebdeče prikazni in strele
preskakujejo iz ene v drugo dlan. Celo telo zasije. Melodično, nenaravno
603
vibrirajoče izgovarja urok. Sekunde se vlečejo v neskončnost. Dekleta
vihajo nosove med ovohavanjem sproščenega ozona. Dvignejo glave in
začarano zrejo v bleščeče telo, obdano s svetlim plesom nenaravnih strel.
Sijoči lasje zaplapolajo v metežu razelektritev. Biserna koprena, objemajoča
njeno telo, nežno trepeta v ritmu gibanja toplega zraka.
Oči pojave ponovno močno zasijejo in v misli se jim vrežejo trde
besede:
»Moja veščina ne potrebuje priznanja ali hvale, še najmanj vaše.
Sandra ve, kdo sem. Zdaj je onkraj dvomov. Popolnoma je prepričana. Je
tako?«
Sandra pade na kolena:
»Elejla! Samo Elejla ima takšno moč. Ampak, kako v našem
svetu?«
V luči odeta podoba se zareže v misli vseh petih deklet:
»To se bo razkrilo ob koncu časov. Kmalu bo. Zelo kmalu! Sandra,
si pripravljena na svojo prvo nalogo?«
Sandra prikima. Prikazen znova razširi roke in se spusti čisto na tla.
Trava pod njenimi nogami ovene in počrni:
»Samo z mano in skozi mene boste prejele resnične moči.
Združenih Devet samo skozi mene sije v ta in oni svet. Blagoslov moje
luči vas bo spremljal v tem in onem svetu. Skozi mene se pretaka resnična
magija tega in onega sveta in vsega, kar je vmes in okoli. Jaz sem center
vesolja in njegovo bistvo. Jaz sem vse!«
Oči prikazni še močneje zažarijo.
Naenkrat slepeče strele zadenejo vseh pet nepremičnih deklet. Oblije
jih svetloba magije. Za hip si nagonsko z rokami zakrijejo oči in omedlijo.
604
Prikazen izgine.
Sandra se čez čas prva zbudi in občuti težo obeska okoli vratu.
Elejla me je izbral. Moj čas prihaja.
Z roko potipa hladno kovino. Prikazen ji pusti tudi meč. Dvigne ga.
Neverjetno! Kako je lahek.
Zavihti ga in zvok rezanja zraka jo navduši.
Kmalu bom to, za kar sem izbrana.
Tudi poleg drugih deklet so ležali manj umetniško izdelani meči.
Njihov čas prihaja. Začuti nalogo.
Noč še prehitro mine. Brnenje ure je za Borisovo utrujeno telo pravi
električni udar. Strese se. Pritisne na gumb za prekinitev in z roko potegne
po čelu. Na hitro preleti dogodke večera in noči.
Joj, kako kratka je bila ta noč. Saj sem komaj legel.
Zasliši očetov klic:
»Vstani, ponočnjak!«
Skoči na noge in se hitro obleče. Zgrabi tablico in steče po stopnicah.
Pričakata ga dva para začudenih oči. Mati tiho pripomni:
»Nedeljsko ponočevanje ni najbistrejša stvar pod soncem.«
Boris naredi skisano utrujen obraz in odvrne:
605
»Se pač zgodi. Saj se ni zgodila naravna katastrofa.«
Usede se za mizo. Napeti molk leže v prostrano jedilnico. Oče jo
prekine:
»Je bilo kaj pomoči od tiste knjige? Jo še imaš?« in sede nasproti
njega. Zdrzne se. V očetovih očeh za hip opazi nenavaden lesk. Utrujeno
dvigne pogled proti materi. Ona izpraznjeno zre v njegov krožnik običajnih
kosmičev. Nekaj ju žre, to mora razčistiti:
»Kaj se je zgodilo? Saj sta kot pokvarjen jogurt,« ju vedro ogovori in
ustnice se mu razležejo v nasmeh. Z žlico zajame kosmiče. Očetova
zaskrbljenost, pomešana z nezadovoljstvom, ubije njegovo vedrino:
»Ta tvoja ponočevanja in družba, o kateri nič ne veva, naju skrbijo,«
in vzdihne, »upravičeno skrbijo.«
»Kakšna družba?« resno vpraša in žlico zadrži na pol poti od
krožnika do ust. Knjiga ju še kar drži v primežu svoje moči.
Mati jezno dvigne glas:
»Sploh ne veva, s kom se zadnje čase družiš. Res si malce čuden.
Včeraj zvečer je klicala tista Mojca. Nisem ji dala tvoje nove številke.
Njenega očeta so,« Boris jo s kretnjo prekine in žlica kosmičev končno
najde svoj cilj. S polnimi usti momljajoče odvrne:
»To nima nobene zveze z njo. A zakaj sem čuden jaz? Ne drogiram
se, ne pijančujem in se ne parazitim preko tujih hrbtov. Kaj je torej?«
izostri glas in pogoltne grižljaj. Še sam se zdrzne ob ostrini, podprti z
urokom.
Mati hladno odvrne:
»Odkar si prinesel tisto čudno knjigo, se čudno obnašaš. Neprestano
si odsoten na svoj čuden način in to mi ni všeč.«
606
Skoz in skoz ponavlja besedo čuden, čudno. Kaj jima je?
V pogovor se strogo vplete še oče:
»Danes do marsičesa prihaja. Sam veš, kako se je slaba družba
končala za mladega Kovačiča. Leži v bolnici, najbrž priklopljen na cevke in
aparate. Saj nočeš tako končati. Ali pač?«
Boris odloži žlico. Razpre dlani in razočarano odkima:
»Saj menda ne mislita, da se fiksam?«
»Glede fiksanja sam zase veš. Alešu nisi pomagal pri nalogi. Zaradi
tebe ima dvojko. Še te ne bi dobil brez očetovega posredovanja.«
Boris mračno zoži pogled in ogorčeno odvrne:
»Zaradi mene?« in bes mu zapolni glas, »sem jaz kriv za njegov
lenitis? Odkar se je izlegel, izkorišča ljudi okoli sebe. Kar se mene tiče, se
bo to nehalo. Nisem njegov suženj. Kar naj cepne!«
Oče ob ostrini glasu prebledi in se kratko spogleda z mamo:
»Mulc, še veliko se moraš naučiti o življenju. Gospod Petrič je
pomemben človek. Ni si pametno nakopati njegove zamere. S svojim
obnašanjem naju spravljaš v neprijetno zadrego. Pomisli še na kaj drugega,
razen na svoje moralne zadržke! Za naš zdajšnji status sva morala z mamo
trdo garati. Zaradi najinega truda živimo v mestu in ne na obrobju v eni od
zanemarjenih delavskih kock. Tja si gotovo ne želiš. Tudi nama ni vedno
všeč, kar morava početi, a tako je. Če nečesa ne moreš spremeniti, se
prilagodi.«
Boris ostane miren. Očetov obraz ob zadnjih besedah zalije rdečica.
Oba na hitro preleti z mirnim pogledom in zlovešče ledeno zamrmra:
»Nobenega ugleda ne kratim. Lezenje v tujo rit ni noben ponos!
607
Nisem in ne bom suženj izkoriščevalskim lenuhom. Če noče delati svojih
domačih nalog, je to njegov in ne moj problem. Naj spoštovani gospod
Petrič kar sam uredi s svojim sinčkom debilčkom. Namesto divjanja in
izživljanja nad manj srečnimi naj se raje prime domačih nalog in učenja za
maturo. Če bi petkovo zadevanje zamenjal za učenje, bi bil odličnjak!«
Mati ga z nežno kretnjo prekine. Nadene si blag izraz, pravo
nasprotje očetovega nagrbančenega čela in mrkih obrvi, izpod katerih se
lesketajo oči, polne jeze in razočaranja. Ljubeznivo vpraša:
»Boris, zakaj si postal tako neprilagodljiv? Zakaj nama ne pomagaš?
Zakaj se sam izločaš iz družbe primernih vrstnikov? Zakaj se družiš s
čudnimi ljudmi? Zadnje čase imaš čudne poti in domov prihajaš ob čudnih
urah. Da ne omenjam tiste čudaške knjige. Ne smeš si zapreti poti do
lastnih ciljev. O tem smo že nekajkrat debatirali in oba ti želiva samo dobro.
Pri tem nama moraš pomagati. Ne otežuj nama položaja!«
Boris tiho odvrne:
»Kako naj vama pomagam, če ne vem, kaj tako čudnega počnem?
Ne družim se z drogeraši, domov ne prihajam zadet in točk imam več kot
dovolj za nadaljnji študij. Z Rokom Kovačičem in podobnimi telebani pa se
ne mislim družiti. Oni so le neuspešni otroci uspešnih in iznajdljivih staršev.
Ti debilčki bodo morali prej ali slej pristati na trdnih tleh. Streznitev v šoli
lajfa bo verjetno boleča, saj so navajeni življenja preko tujih hrbtov in na
tuj račun.«
»In ti zdaj bolje veš, kako stvari funkcionirajo?« oče grozeče dvigne
glas, »vsi ti tako imenovani telebani vsaj držijo s svojo družino. Za nas ni
pomemben samo tvoj uspeh, temveč tudi ugled. Brez tega danes žal ne gre.
Znova in znova moram v to tvojo noro glavo vbijati te preproste resnice.
Težko je priti do ugleda, do spoštovanja uglednih ljudi, če tvoje obnašanje
ni ugledno. Treba je samo drobna neumnost in ugled si zlahka zafrčkaš.
Samo nepomembna zamera trenutno nerazpoloženemu pomembnežu in
vlak gre navzdol, kamor nočeva zaradi tvojega neumnega moraliziranja,«
ostro zaključi. Ves zaripel lovi sapo in se spogleduje z neko točko nad
608
Borisovo glavo. Boris spusti pogled.
Mati s svojim prijaznim glasom predstavlja pravo protiutež očetovi
ostrini:
»Daj, sin moj, zdrži še teh nekaj dni in si ne otežuj položaja. Štiri leta
si bil vzoren, ne zapravi zdaj vsega z nekaj malenkostnimi grehi. Čaka te
matura,« mati nežno doda,
»potem pa zasluženo Rdeče morje in Emirati. Naj ti razkrijem,« reče
s ponosno obarvanim glasom, »Svetnikovi so nas povabili na skupno
preživljanje počitnic. Pomisli! Osebni prijatelj predsednika države in brat
evropskega ministra nas vabi na skupne počitnice. Za njih do zdaj sploh
nismo obstajali. Očitno so moj in mamin trud opazili res pomembni in
ugledni.«
Imata prefinjeno taktiko. Eden pokaže palico, drugi korenček.
»Ravno zato zdrži še teh nekaj dni,« pribije oče. Boris spozna
nesmiselnost prepiranja s starši in samo nemo prikima. Nikoli nista tako
tečnarila. Kaj ju je obsedlo? Sta mogoče postala odvisnika od fizične
prisotnosti Knjige? Čutita ob njeni odsotnosti neke vrste abstinenčno
krizo? O tem bom med odmorom povprašal profesor Novakovo. Tako in
tako se morava najti zaradi seznamov.
Počasi hodi po poti v senci drevja. Ubere drugo pot, saj se želi
izogniti izogiba vrednim srečanjem. Misli mu uhajajo na minule dogodke.
Zadnji dnevi so res burni. Ne mudi se mu. Do pouka je še četrt ure. Kljub
vsemu se ne more izogniti srečanjem s čudaki šole.
Sranje. Izognil sem se s hormoni naspidiranim petelinom, sem pa
naletel na pustni festival. Čemu me na poti vedno najde smola?
Na koncu poti namreč zagleda »out« punce. V oči mu pade
sorazmerna normalnost njihovih oblek. Danes so videti neverjetno
609
normalne. So se začele drogirati, če se prej niso?
Počasi se jim približa. Prestreže njihove poglede. Prešine ga
nenavaden občutek opreznosti. Zakaj opreznost? Ob njihovem ciničnem
zijanju vanj ga prešine zoprna neprijetnost. Srečanje z njimi skvari vso
svežino poznopomladnega jutra. Zbudi se prisotnost. Ni še doživel tako
neposrednega buljenja. Običajno so pogledi teh nesrečnih deklet polni
temačnosti. Tokrat pa ne sijejo ničesar, izžarevajo zgolj popolno praznino.
Izginila je tudi najmanjša sled leska življenja. Zmrazi ga ta pretresljiv švrk
ledene praznine. Za hip ga prešine tesnoba in sunek v zadnjih dneh
nekajkrat občutene energije. Ta temni sijaj se hitro potuhne za mrtvaško
izbuljenimi očmi. Napolni ga val neotipljivega sovraštva. Želi se jim izogniti,
vendar zdaj tega več ne more storiti. Noče bežati. Prisotnost se potuhne.
Približa se jim. One še kar nepremično in izpraznjeno zijajo. Približa se na
slaba dva metra. Nekaj mora storiti. Znajde se. Veselo vpraša:
»Kaj bo dobrega?«
»Zakaj bi moralo biti kaj dobrega?« Sandra hladno vpraša. Sreča se z
njenim pogledom. Običajno ga od glave do pete premeri s strupenimi
žabjimi kuglami, a tokrat odsotno zre mimo njega, nekam v daljavo.
Pozdravi ga zgolj praznina. Boris se ledeno nasmehne:
»Nekam zamišljene ste,« in stopi mimo njih.
Mojca odvrne brezdušno, z mrtvaškim zvenom:
»Saj nisi edini na šoli z iluzijo, da imaš v glavi sol namesto slame.«
Boris se zdrzne. To ni Mojca. Ni njegova Mojca, najboljša prijateljica iz
vrtca in osnovne šole. Prešine ga spomin na njune srečne dni otroške igre.
Ona ni takšna. Ne more biti.
Kaj ji je? Od kod iz njenih ust takšne besede? Nikoli me ne
ogovarja s takšno hladno praznino?
Potlači vse svoje občutke. Kratko pihne:
610
»Ah, pa bodite še naprej jezne,« in pospeši korak.
Danes res ne potrebujem slabe volje. Nekaj se jim je zgodilo. Je
možno, da sem naletel na samega Vladarja? Je res lahko tako enostavno?
Odmahne z glavo. Mogoče je pa res tako enostavno. Čas bo pokazal.
Zatopljen v svoje misli ne opazi, kako se mehansko obrnejo proti
njemu. Prisotnost ne opazi njihovega bolščanja. Vse misli usmeri v
povezovanje lastnosti indigo ljudi, Božanskega carja in vsega tega s temi
petimi nesrečnimi coprnicami.
Hip zatem ga prešine olajšanje, saj zagleda Lucijo. Pogled na njeno
umirjeno pojavo ga vedno navdaja z občutkom miru. Popolnoma razume
njeno obnašanje do večine sošolcev. Ti v njej vidijo samo objekt
nedosegljivega petkovih alko-norij. Mirno sedi na leseni klopi in neprizadeto
opazuje običajni vrvež. Skoraj vedno je sama. Na tej šoli nima nobenih
prijateljic. Videl jo je samo s tistima dvema iz Zdravstvene. Todi o njiju
krožijo legende o nedostopnosti. S svojim preprostim, skorajda otroškim
oblačenjem in nevsiljivim obnašanjem niti ne išče družbe vrstnic in sošolk.
V čop spete lase povezuje velika bela pentlja. S tem še močneje poudari
svojo otroškost. Fantje so nad njo obupali, kajti vse osvajalne poskuse
šolskih mladcev vljudno zavrača z dovolj hladne odločnosti. »Prislužila« si
je naziv »kold bič«, ki jo spremlja vsa štiri leta srednje šole.
V oči mu pade predvsem zato, ker gredo skupaj na počitnice. Njeni
starši so jih povabili. Na hitro ji nameni pogled. Ona v tistem trenutku proti
njemu obrne svoj ljubki obraz. Njuna pogleda se srečata. Njene čutne
ustnice se razležejo v zarezo plitvega nasmeha. Pomaha ji in ona prikupno
prikima. Saj bomo tri tedne skupaj. Upam, da bo Tema ta čas mirovala.
Škoda, da je ni bilo na maturantskem plesu.
»Glej, glej holi djuke, ti pa ljubiš izzive,« se za njim oglasi Aleš,
»napad na kold bič je gotovo najvišji projekt naše generacije,« tiho doda.
Boris se obrne in prikima:
»Kdo ve!« Ona je popolni primerek indigo človeka. Za to ne
611
potrebujem računalniškega programa.
Svoje duhovne lovke previdno stegne proti njej. Poskuša zaznati
utrip prisotnosti temne sile zatabov. Saj je nemogoče, a poskusimo, pomisli,
to nenavadno in nenadno povabilo.
Ničesar ne zazna, ujame zgolj običajno praznino. Nobenega sledu o
delovanju temne sile. Na tako očitno vohljanje po glavi bi se gotovo
odzvala. Vendar nič. Čisti prazen nič. Pravzaprav ni zaznal prisotnosti
nobenih duhovnih dejavnosti.
Lucija gotovo nima nobene zveze s takšnimi aktivnostmi.
Absolutistična sila zatabov bi gotovo udarila nazaj. Ne bi dovolila
brskanja po nosilcu. V njej je zapakirana preveč čista popolnost. Še
preklinjati ne zna. Bog ve, kaj so ji Nebesa namenila?
Ne opazi hipnega leska njenih oči. Drugi opazijo odsotno buljenje
»out« peterice. Peter ga udari po rami:
»Stari, mokre out pičke pohotno buljijo vate. Lahko si na sekretu
pred začetkom ure privoščiš intermezzo in se kasneje posvetiš projektu
Mišn imposibl. Če je ostala devica štiri leta, lahko čaka še kak dan, pa še
lažje ti bo s praznimi jajci.«
Boris odkima:
»Hvala, ti odstopim.«
Peter navdušeno razlaga:
»Sandra je pohotna potrebnica in med njene joške bi ga z veseljem
dal,« se zakrohota in besede podkrepi s kretnjami. Boris se samo kislo
nasmehne:
»Saj pravim, postrezi si. Še kakšno besedo rečem zate.«
612
Peter poklekne in sklene roke:
»O nebeški oče, hvala ti za blagoslov. Oba sva ti hvaležna,« spusti
pogled, sunkovito vstane in sune Borisa po hrbtu. Danes me vsi samo
suvajo.
Vstopi skozi vhodna vrata in pomaha Steviju. Naenkrat se za njim
znajde Lucija. Nežno se ga dotakne po rami. Po životu ga prestreli elektrika
ščemenja. Sunkovito se obrne in se sreča z njenim omamljajočimi očmi:
»Se me bojiš?«
On odkima:
»Zakaj bi se bal?«
Čutne ustnice razleže v prisrčen nasmeh. Modre oči izžarevajo luč
sijočih dragocenih draguljev. Na njenem obrazu s polnimi ličnicami ni niti
sledu kozmetike. Popoln obraz brez ene same anomalije ne potrebuje
kemijske obdelave. Narava jo je obdarila s popolnim obrazom, okrasom
popolnega treniranega telesa. Znova se ga dotakne in ustnice obstanejo v
zarisu božanskega nasmeha:
»Ucvrl si jo skozi vrata, kot bi te priganjal sam zlodej. Najbrž si
edini, ki me vsako jutro v mislih ne slači in gnete. Veš, oči so kot knjige,
kdor je pismen, jih zna prebrati.«
Boris zasanjano odvrne:
»Ne vem, nisem pismen za branje oči.«
Skupaj se gneteta skozi zožen vhod. Od drogeraške afere so namestili
posebne kemijske senzorje. Ti zahtevajo ožji prehod. Ob dotikanju njene
svilnate kože ga ščemi. Vsake toliko mu nameni maslo topeč pogled in
ustnice so ves čas ukrivljene v rahlem nasmehu. Vse njene sošolke in
vrstnice so polne kozmetike in hlinjenja odraslosti. Ona vse to vztrajno
613
zavrača. To počne prijazno, čeprav silno hladno. Vse do zdaj. Kmalu gresta
vsak v svojo smer. Ona ga zadrži s konicami dolgih prstov:
»Mami mi je rekla za naše počitnice. Oči bi bil rad v družbi nekoga,
ki ni samo vazelinski ritoliznik. Natanko tako se je izrazil. Od njega nisem
pričakovala takšnih besed.« Boris ne umakne roke. Ona ga rahlo stisne in
ob stisku njene dlani občuti neizmerno ljubko toplino:
»Zdaj morava vsak na svojo stran,« in pospeši korak. On zre za njo.
Kakšna razlika ...
Od zadaj ga s komolcem pod rebra potisne Peter:
»Od kdaj se Luci zanima za fante?«
Prekleto, vsi me samo suvajo in tolčejo po hrbtu. Pristopi še Aleš in
izgubljeno zre za Lucijo. Naenkrat zna hoditi tako zapeljivo. Njeni boki kar
plavajo. To namerno počne in izziva.
Ti fukotrebni mrhovinarji se že slinijo. Zlovoljno odvrne:
»Ne vem, kaj naj si mislim. Še včeraj je bila nedosegljiva na svojem
deviškem Olimpu. Danes zjutraj pa ta razlika.«
Aleš razkoračeno obstane, prekriža roke in zre za njo:
»Oho, tvoj ljubezenski projekt! Kdo bi si mislil? Večno pridkan
fantek se spogleduje z večno pridkano punčko. Res ljubka štorija.«
Ona za hip obrne glavo in Borisu pošlje zapeljiv pogled.
»Ohoho,« vzdihne Peter, »kaj bi dal za ta pogled!«
Boris ji pošlje nasmeh in ji drobno pomaha. Ona mu vrne in pospeši
korak.
»Saj ni nič, samo prijazna hoče biti. Saj jo poznate.«
614
Aleš se namrgodi:
»Ravno zato, ker jo poznamo, je to nekaj novega. Prisežem, da sem
v njenih očeh videl migetajočo klobaso! Prisežem! Končno je zmagal safr
zaradi pomanjkanja klobasice! Pri kurbinem nedrčku! To je! Tiger v bodiju
nindža hrčka!« zakliče in besede podkrepi z gibi rok. Boris se samo kislo
nasmehne in ob vnovičnem hipnem pogledu Lucije samo skomigne z
rameni.
Vsi trije pospešijo korak do svojih omaric. Boris zasliši značilno
Markovo hojo. Obrne se in pozdravi v svoje misli zatopljenega profesorja
zgodovine:
»Dober dan, profesor Lesnik.«
»'Dan,« odsotno odvrne in okorno prikima. Seveda, zdaj je to samo
profesor zgodovine. Čuvaj se preganja nekje v Drugotnosti.
Komaj odklene omarico, začuti prisotnost še nekoga. Peter pihne:
»Ojoj! Danes je okoli tebe ful gost promet.«
Boris se obrne. Sreča se z Mojčinimi odsotnimi očmi. V praznini
njenega drugače živahnega pogleda prepozna temačno razočaranje. Hladno,
popolnoma brezbarvno ga ogovori:
»Zvečer sem te klicala. Najprej na staro številko, ker nisem vedela za
novo. Zatem se tvojim starcem zdim manj od zadnjega šita kanalizacije.«
Pristopijo še druge »out«. Vanj uperijo mitraljeze praznine svojih
mrtvaških oči. Običajno je deležen pogledov obtoževanja in nemoči. Ampak
ne zdaj. Tokrat je obdarovan z nedoločljivo, brezčustveno teme praznine.
Ne zaznava niti večno navzočega odmeva podzavestnega strahu. Zoprn
občutek. Naveličan je takšnih pogledov in takšnega odnosa. Nikogar ne
obsoja, nikogar ne zavrača in tokrat se mu zdi njihovo prazno zijanje malce
preveč:
615
»Zakaj pa to tebe zanima? Zakaj ta sovražni zbor ledenic? Čemu ste
se zbrale pred mojo omarico? Sem komu kaj dolžen? Sem komu kaj
storil?« mračno vpraša. Peter in Aleš se spogledata. Presenečena sta nad
brutalno noževo ostrino večno prijaznega Borisa.
Mojčin pogled za hip oživi, se otopli in izseva sunek ljubeče radosti.
Ampak res samo za hip. Hoče nekaj reči, a raje stisne ustnice. Nekaj jo
potegne nazaj v brezno mrtvaške odsotnosti. Misli se izgubijo onkraj besed.
Plašč zadušljive teme pokrije namen življenja. Jasno občuti trenutek ostre
zareze, ki takoj popusti. Ponovno usmeri pozornost nekam mimo njega.
Umakne svoj pogled in trdo stopi po hodniku. Sledijo ji druge. Premerijo ga
s kotičkom oči, polnim temne odsotnosti. Zasliši Sandrin komentar:
»Oni se parijo samo med sabo. Že zdavnaj sem ti rekla. Pozabi
nanj in na sodrgo njegove vrste. Prihaja naš čas in prosil bo ...« in besede
se izgubijo v hrupu in trušču polnega hodnika razposajene mladine.
»Joškata tečnoba nikakor ne more imeti zaprt svoj fafaški gobec. Kar
skeri mi je ob njenem šitastem safru,« komentira Peter njene besede. Strese
z glavo, kot bi želel nekaj odgnati, ravnodušno skomigne z rameni in se
zareži:
»Zakaj nisi izkoristil priliko. Mojč'ca je videti do amena mokra.
Odrešil bi jo fukotožnega safra. Do ure je pet minut. Ravno prav za
hitrostrelno fuk kitico,« in se zresni, »ampak žabja frača! Z njo se ni it
scene. Baje je Roka deportirala direkcijon v komo. Res je skeri žaba!«
Aleš doda:
»Vse jih je treba terminirati,« in se glasno zareži, »skozi vse luknje!«
Dogajanje prekine vsem zoprn signal za začetek ure. Zvoki vrveža
hipoma potihnejo. Zadnje tri leta morajo poslušati ta zoprno pocukran zvok,
izmišljijo bolnega uma nekakšnega strokovnjaka za duševnost adolescentov.
Verjetno noben zvok v ušesih pubertetnikov ne zveni tako zoprno. Še
pregovorno nadležno vreščanje profesor Lorberjeve je videti proti temu
616
skrpucalu »strokovnjakov« prava, ušesa božajoča poezija. Nekoč je Aleš v
preblisku modrosti med enim od njenih vreščečih monologov izjavil:
»Dragi djuk! To bi morali poslušati namesto onga agli mučenja ušesc.
Manj stresa in več smeha.«
Hrup se bliskovito umakne pokopališki tišini. Vse oči so uprte v
»esesovko«, profesor Novakovo. Še mrtvi niso tako tiho. Najprej izvede
svoj primarni vstopni ritual. Napetost tradicionalno dviguje s strogim
zrenjem v zaslon tablice. Sekunde se vlečejo kot minute, zatem se sreča z
Borisovim pogledom. Hladno se nasmehne:
»Mladi gospod Plahutnik, kako napreduje vaš remek o Cankarju?
Kako kaj projekt premagovanja spalne bolezni?«
Boris vstane, ji vrne ostrino pogleda in kislo zamrmra:
»Hvala, kar dobro. Pripravljena bo do roka.«
»Vsekakor poznam svoje det'lajnse. Med odmorom se zglasi pri
meni,« in ga ošvrkne z bičem svojega okamnelega obraza. Boris nemo
prikima in se usede.
Ura hitro mine. Odrešujoč svež zrak odmora mora zamenjati z
zatohlim kabinetom. Namesto sončenja v soju Lučkine mehkobe bo zijal
Gretino trdoto. Potrka na vrata in zasliši klic od znotraj:
»Naprej!«
Vrata odpre s pritiskom prsta na senzor in pogumno stopi v kabinet.
Ugleda pravo nasprotje Markovega razmetanega gnezda. Tod je vse
urejeno, zloženo in spedenano. Profesor Novakova je obkrožena s klinično
čistočo in brezhibnim redom. Takšna je po naravi. Kar malce drobcena je
videti, tako pogreznjena v velik fotelj, za moderno pisalno mizo. Z roko
nakaže, kar zatem podkrepi z besedami:
617
»Zapri vrata. Saj nočeva zijal!«
»Vsekakor,« prikima in urno zapre vrata. Stopi nekaj korakov mimo
knjižnih omar ob stenah. Z radovednim pogledom prečesava skladovnice že
nekaj časa nedotaknjenih knjig in papirjev. Nikjer ni sledu o prahu ali
pajčevini. Vse vzorno vzdržuje. Ona zazna njegovo dilemo:
»Te skladovnice sem podedovala. Knjige so že dvajset let
nepotrebne. Z nami so zaradi tradicije in vcepljenega občutka, da
intelektualca predstavljajo skladovnice papirnatih opek iz usmrčenih dreves.
Zame so knjige samo vonj po pionirstvu dobe razuma. Ravno pisana beseda
je simbol zmage gibkosti razuma nad togostjo dogme. Danes rabim samo
to,« in spusti pogled na tablico. Brezhibno sterilno čista površina mize gosti
samo tablico in šolski terminal z velikim, komaj centimeter debelim
holozaslonom. Drobna škatlica, pripeta na hrbtišče zaslona je povezana z
vsemi mogočimi podatkovnimi skladišči ministrstva za šolstvo.
Boris se kislo nasmehne:
»Potem vas ne bi jemali resno. Dogmatična predstava o profesorjih
vključuje skoraj ljubeč odnos do kupov navlake,« se nasmehne. Ona
prikima in vključi terminal:
»No, nisem te poklicala zaradi debate o tradiciji. Bom kar odkrita, saj
je tako najbolje!« poskuša izbirati besede, »tvoje vztrajanje glede Elejle
nam jemlje dragoceno energijo. Malce sem brskala in nikjer nisem zasledila
nenavadnih duševnih stanj. Preletela sem te indigo otroke. To so samo
razvajeni mulci in smrklje, ki so svojo neprilagodljivost upravičevali z
nekakšno genetsko premočjo. Od zadnjega pogojno uporabnega zapisa je
vsaj trideset let. Na osnovi teh fantazij ne moremo delati seznamov. Vzelo
bi nam preveč, drugod potrebnega časa in energije. Tudi teorija s
shizofrenikom je izgubljanje bistva. Res se ne moremo ukvarjati z
nesrečnim bitjem, zaprtim za desetimi vrati blaznice.«
Boris svaljka prste in pripre veke:
618
»Odsotnost novejših virov samo kaže na nastop Elejle. Njegovo delo
je že precej napredovalo. Nad nas se je spustil plašč temne megle in nas
oslepil. S tiščanjem glave v pesek ne bomo ničesar rešili,« in negotovo
doda: »Posebno sumljiva mi je tista odpiljena peterica,« ter vzdihne, »pa še
nekaj čudaških prigod,« se mimogrede spomni na jutranjo zgodbo s starši.
Greta ga pogleda izpod obrvi:
»Kaj se je zgodilo?«
On za hip molči. Zatem nemo prikima.
Profesorica nekaj odtipka na virtualno tipkovnico. Dvigne pogled in
zamrmra:
»Danes si precej odsoten. Je povezano s tem, kar se je zgodilo?
Vem, da se je nekaj zgodilo.«
Tanke ustnice se razležejo v plitev nasmeh. Boris resno odvrne:
»Starši so mi pridigali o moji družbi, porabi mojega prostega časa,
Knjigi in podobnem. Nekaj jih je obsedlo. Posebno oče je nataknjen.«
»Knjiga je bila dovolj časa v njuni bližini. Čutita spremembe v tebi,
predvsem učinke zlivanja Borisa, fanta, ki ga poznata, s tujsko entiteto,
Mešarahom. Zaznavata spremembe, čeprav se jima ne sanja o naravi teh
sprememb. Malce pazljivejši bodi in pozabila bosta. Mogoče ne bi škodilo
malce lezenja v rit, če se lahko tako izrazim.«
Ponovno se nasmehne. Boris s pogledom bega po prostoru. Ona tiho
nadaljuje:
»Ne bova debatirala o tvojih težavah, saj jih boš sam rešil. Skrbi me
tvoja fiksna ideja o poreklu Elejle. Deloval je na naš svet. O tem ni dvoma.
Zagotovo si je pridobil služabnike. Nevarni so kerkeši, vsak od njih je v tem
gostem vesolju močnejši od vsakega od nas. Temu se moramo posvetiti. Če
odkrijemo služabnike, jih lahko odstranimo in ga s tem pomembno
619
oslabimo. Kaj je s tistimi petimi nesrečnicami, ki jim je vsak dan pust? O
njih si hotel nekaj reči.«
Malce vrti pogled po stropu in tiho odvrne:
»Nekam čudne so postale. Kot bi neka sila iz njih izsesala življenje.
Pozorne so name. To mi ni všeč. Pri tem me nekaj bega. Sprememba se je
zgodila pred nekaj dnevi. Ta sprememba sovpada s tistimi izbruhi energij.
Ne vem, če lahko vseh pet uvrstim med indigo otroke. Ravno to me muči.«
Greta nekaj trenutkov razmišlja:
»Indigo fenomen je nepomemben. Boš videl. Tvoj razvoj še zdaleč
ni končan. Še vedno si na začetku in tako se tudi obnašaj. Ne izpostavljaj
se. Vsak magijski fajt prepusti nam.«
Boris spusti pogled v tla, ga hitro dvigne in obudi se prisotnost:
»Ampak še vedno mislim, da lahko preprečimo vojno. Elejla je
telesno nekje v bližini. Če nam ga uspe najti, vojna sploh ne bo potrebna.
Prisotnost samega Božanskega carja razloži vse moje in Bertine prigode.
Kljub vašemu razmišljanju bom malce brskal in čakal. Moja edina prednost
je,« mračno pribije, »jaz vem za njegovo skrivnost, a on ne ve za moje
znanje o njem. To je ključna prednost in ne bom je izpustil iz rok. Ne
bom,« zašepeta.
Greta odločno dvigne glas:
»Nobeno brskanje ne ostane skrito. Takšne igre ti ne dovolim. Ne
smem ti dovoliti, saj nas lahko ogroziš. Ne moreš tako mlečen naskočiti
samega basilea Božanskega carstva, osvajalca Drugotnosti. Ne moreš! Že
zgolj identifikacija manj pomembnih sužnjev je hudimano zahtevno in
nevarno opravilo. Zate so za zdaj premočan zalogaj že njegovi običajni
služabniki. Božanski car uporablja različne trike, s katerimi ljudi usodno
veže na svojo voljo. Želja po moči, bogastvu in slavi so najmočnejše
motivacije človeštva. Že brez čarovnije se je temu težko upreti. Ne
620
odsvetujem,« in ledeno trdno zarenči, »prepovedujem ti ukvarjanje že s
služabniki, kaj šele Elejlo,« pribije trdno neomajno: »prepovedujem!«
Gretin obraz ostane trdnjava neomajne volje. Boris hladno kljubuje:
»Motite se. Ne bi smeli dvomiti o mojih močeh in tudi mojih
ugotovitvah. Temni je nekje med nami in na našo srečo nas zaradi svoje
narave še ni našel. Prepričan sem o svojem prav. Upam, da boste
pravočasno spregledali skozi ta strašen plašč teme. Imam prednost. Jaz zanj
vem, on zame ne.«
Greta nemočno skomigne z rameni in jezno pihne.
Popoldne se dobijo pri Berti. Nekdanjo sproščenost zamenja
neprijetna negotovost. Najprej pasaže nadležnega molka prekinjajo zgolj
utrinki o nepomembnostih. Vsi se izogibajo neprijetne teme. Boris prekine
debato o vremenu:
»Tukaj najbrž nismo zaradi debat o vremenu. Malce sem za vajo
potipal Lucijo. Nisem začutil nobenega magijskega delovanja. Sandra in
njena druščina pa so iz drugega testa. V njih se je te dni naselilo nekaj
temačnega in gotovo ni iz tega sveta. Silno previdno sem samo malce
poškilil pod njihove psihopatske pokrove. To ni bila prijetna izkušnja.«
»Elejline kosti in špeh?« Berta živahno dvigne pogled. Greta
razočarano zavija z očmi in odkimava. Boris se ne posveča njenim
grimasam:
»Ne vem. Brez dvoma je na vseh pet v zadnjih dneh delovala temna
magija zatabov. O tem ni dileme! Njihove duše so v strahovitem primežu
tujske volje. V Knjigi sem iskal namig ali karkoli o tem. Previdno se jih bom
lotil,« mračno pribije.
621
Berto strese jekleno hladen ton njegovega glasu. Definitivno to ni
več tisti Boris izpred dveh mesecev. Kako hitro se preobraža. Prehitro?
Greta s kretnjo pritegne pozornost:
»Jutri moramo k Marku. On bo gotovo vedel, kaj storiti s tistim
pentagramom obsedenosti. Samo nekaj me bega. Zakaj bi Elejla izbral pet
popolnoma nepomembnih deklet? Zakaj jih je izpostavil? Njihove duše so
ogled na razstavi. To nima smisla. Kar naenkrat taka očitnost. Vprašajmo se
o motivu.«
Leon zakašlja in z očmi lovi pozornost:
»Smiselno ali ne, vsekakor ne smemo dopustiti širjenja te temne
kuge. Teh pet frčafel ne smemo pustiti svobodno hoditi naokoli. Našel bom
urok za nevtralizacijo.«
Boris odkima:
»Mislim, da to ni preveč pametna ideja.« Vse oči se vanj usmerijo.
Na hitro jih preleti z živahnim pogledom:
»Njihova očitnost dobi smisel, če velja moj sum o telesni prisotnosti
Elejle na našem svetu. Očitno se počuti dovolj močnega za odkrito
izzivanje. Pričakuje naš odziv. Pustne šeme so vaba in čaka, kdaj bomo
zagrizli. Ravno zato jih moramo pustiti pri miru. Še naprej bodimo pasivno
potuhnjeni. Zberimo vse podatke o prisotnosti zavesti zatabov in poskusimo
identificirati tega izmuzljivega Vladarja. Izkoristimo ključno prednost,« in
vzdihne, »svoje domače igrišče.«
Leon vpraša:
»Čemu? Če zgrabimo sovražnikove sužnje, bomo zlahka ugotovili
tvojo teorijo o Elejli v našem svetu.«
Boris ogorčeno odkima:
622
»Ne! Trenutno imamo prednost in to moramo unovčiti. Ne smemo
se razkriti. Ne še! Če bomo ukrepali proti tem nesrečnicam, nas bo basilea
zlahka našel. Ste prepričani, da ste skupaj kos razjarjenemu Elejli?«
Spogledajo se. Boris zamrmra:
»Se mi je zdelo. Elejlo ženejo strasti, čeprav ne deluje strastno,
temveč metodično. Kljub spretnemu načrtovanju bo zaradi občutka lastne
veličine bo prej ali slej storil napako. To bo naš trenutek. V te pustne šeme
se moramo spustiti previdno in načrtno. Osebno se jim bom posvetil. Moja
generacija so in Mojco dobro poznam. To bom izkoristil.«
Leon nemirno sklene roke:
»Torej sklenimo kompromis. Odločili se bomo, ko dobimo še
Markovo mnenje. Lahko se strinjam z Borisom, ne smemo se prenagliti in
se izpostaviti. Saj nam te karnevalske šeme ne bodo nikamor pobegnile.«
Greta odvrne:
»Ne vem, če se Boris lahko sam sooči z njimi.«
Boris tiho pribije:
»Saj se ne mislim z nikomer soočati. Samo previdno bom iz ozadja
opazoval delovanje vplivov temne zavesti. Šele potem, ko dobim dovolj
spoznanja o njihovi naravi, bom zategnil vrv okoli njihovih vratov. Nič prej.
Vedite pa, takrat bom brez milosti snemal glave z vratov. Naredil bom
genocid med vsemi, ki v sebi nosijo samo sum prisotnosti magije zatabov.
Elejla bo presenečen in to bo priložnost za vse nas. On izkorišča naše
slabosti, dajmo še mi njegove.«
Vsi se znova zdrznejo ob ostrini Borisovih besed. Mešarah naj ne bi
razmišljal tako enosmerno nasilno z grožnjo genocida, saj je vendar obet
ljubezni in usmiljenja. Mešarah je neskončen tok ljubeče božje volje.
623
624
625
25. Skrivnost
Zunanja vrata se neslišno zapro. Gladek bel zid je za njimi, pred sabo
ugledajo širno ravnino, obrobljeno z oddaljenimi pobeljenimi vršaci. Han in
Lena se še enkrat ozreta nazaj. Zid postaja vedno manjši. Mealkud ostaja
za njimi. Snežna odeja se tanjša in svetloba je vse manj turobna. Brezhibna
urejenost vilinske dežele izginja skupaj z robovi ceste, se kmalu spremeni v
neugleden kolovoz, presekan z zaplatami blata in snega. Amrokh opazi
čudenje nad nenavadno hitrim upadom urejenosti poti:
»Ta dežela je brez pravega gospodarja. Uporabniki ceste občasno
zakrpajo pot in postaje ob njej. Teh je zdaj silno malo, zato so postojanke v
slabem stanju. Še slabše bi bilo brez občasnega dela Arimojskih gulethov.
Kljub manjšim težavam z južnimi brati v te kraje vsaj za silo vnesemo
malce vilinske civilizacije. Žal Amaeh ne ceni naših naporov in vztrajno
poskuša odstraniti rano s svojega obličja.« Besede mu ugasnejo in tiho
nadaljuje, »naša zadeva je precej nujna, zato bomo hiteli, kolikor konje
nesejo njihove noge. Malce neprijetno se počutim, ker za potovanje ne
morem uporabljati česa letečega. Tehagac pač prinaša določene omejitve.«
Na začelju se Han in Lena spogledata. Vilin ima na tej poti svojo
računico. Lena v sebi previdno obnovi dogodke zadnjih dni. Mrko zre v
vilinov hrbet.
Vilin išče kristale zase. O tem ni nobenega dvoma. Najbrž gre za
prevlado v Vilinski deželi. Nihče ne pozna njihovih notranjih razmerij.
Mogoče ima ta potuhnjeno smehljajoči rešmeag še kakšne širše interese.
Kdo ve?
Civilizacija je daleč za njimi. Od nekdanje ceste je ostala zgolj komaj
prehodna pot. Med priganjanjem vilinskih konj komaj kaj polagajo
pozornost na ostanke nekdanje slave. Zdaj so v deželi gospostva Gozdnih
vilinov. Včasih je tod potekal izjemno gost promet.
626
Starodavna kurirska postojanka je odlično skrita med redkim
drevjem. Od Zidu so oddaljeni že dan in pol hitre ježe. Zaradi bližine
Ledene dežele nebo ni nikoli popolnoma jasno. Sonce je samo nemočno
brlelo skozi tkanje meglic mističnih skrivnosti. Jutranja zarja osvetljuje
nežno oblačno kopreno. Kočno čisto prava zarja novega dne. Očitno se je
vilinski oblačni pokrov malce umaknil.
Lena opazuje prvo zarjo po dneh brez sonca. Navdušeno se
preteguje:
»Kako je lepo uzreti rojstvo čisto prave sončne luči.«
Drugi ne posvečajo naraščajoči dnevni luči prav nobene pozornosti.
Želi uživati v rojevanju topline življenja. V sebi je nosila dediščino
prednikov južnih dežel. Prijaznejšo pokrajino nakazujejo tople sape z juga.
Tudi snega ni več. Travnata ravnica je posejana z redkimi gozdnimi in
grmičastimi zaplatami. Na vzhodu se v nebo vzpenjajo nazobčane silhuete
visokih in neprehodnih gora. Vrhovi so zaviti v oblake. Za temi gorami je
domača dežela.
Za sabo zasliši glas:
»Prvič izven svojega kraljestva?«.
Ogovori jo Vilin. Še vedno se ni čisto navadila na njegovo pojavo.
Njegova Pogovorščina v tej divjini zveni popolnoma drugače kot v
bleščečih dvorih Stolpa.
»Prvič,« odvrne. Vilin oprezno pristopi:
»Ta pozabljeni svet skriva veliko izgubljenih skrivnosti človeštva.«
»Kaj pa vilinskih?«
Vilin malce ravnodušno vzdihne:
627
»Povedal bom drugače. V svojih domovanjih hranimo neštete knjige
Starodavnih dni, a jih nihče ne bere. Naš spomin sega v čase pred
Svetovnim cesarstvom v legendarno dobo vilinskega gospostva nad celim
svetom. Spominjam se časov zadnje vilinske kraljice in njenega človeškega
cesarja. Stal sem čisto zraven nje pri njenem obrednem odrekanju
nesmrtnosti v službi skupne blaginje. Za vas je to legenda sive davnine,
pripoved izpred časov Vesoljnega carstva,« reče Vilin z bolečino v glasu.
Lena prepozna odjek bolečine. Prešine jo - Nesmrtnost je prekletstvo, saj te
obsodi na večno trpljenje.
Obrne živahen pogled proti blago smehljajočemu Vilinu:
»V teh dneh našega potovanja sem se srečala s kar nekaj legendami,
ki sem jih imela samo za,« glas ji za hip zastane, »legende.«
Vilin sname kapuco. Špicasta ušesa poudarijo njegov tog obraz.
Bleda koža dobi zaradi posebne kreme proti soncu še bolj nenaraven videz.
Koža po tisočletjih bivanja pod zastrtim nebom gotovo ne bi prenesla
neposredne sončne topline. Obrne pogled proti vzhajajočemu soncu in
mežika:
»Upajmo v srečo. Iskano legendo moramo najti pred sovražnikom.
Upanje mojih rojakov glede naše varnosti pred divjim svetom Elejle je
prazno,« zapre oči in tiho, skoraj zasanjano nadaljuje, »Čutim motnje v
Elem en šaevizu. Temna sila je drugačna. Njena brutalnost je tokrat skrita
pod plaščem nenavadne ljubkosti. Ne vem, kako naj to opišem. Tudi meni
je novo.«
Lena z rokami pogladi ogrinjalo. Pod rokami čuti mešanico grobosti
in finoče izdelovalca. Vprašujoče dvigne pogled:
»Kako drugačna?«
Skoraj šepetajoče odvrne:
»Vse zastira temni plašč, nad vse nas se nagiba strašno Zagrinjalo
628
teme,« odvrne mračno in skupaj opazujeta dvigovanje sončnega diska nad
prebujajočo pokrajino.
V daljavi se v nebo dviguje skoraj raven steber dima. To je prvi znak
prisotnosti ostankov civilizacije. Ves čas jih Amrokh opozarja na gozdne
viline. Očitno imajo nesmrtni nekakšen medsebojni spor. Lena neposredno
vpraša:
»Kakšen spor imate z gozdnimi vilini. Še sploh obstajajo? O njih sem
brala v preteklem času. V sodobnih kronikah jih nikjer ne omenjajo.«
Amrokh se zdrzne:
»Gozdni vilini gojijo drugačen odnos do sveta. Njihova velika dela so
ostala v legendarni preteklosti. To svojo privrženost so plačali s krvavim
soočenjem z Ureusovimi hordami. Niso želeli sprejeti našega nasveta.
Zavrnili so svojo novo kraljico. In ja, še vedno obstajajo, če lahko
njihovemu življenju rečemo neka vrsta obstajanja.«
Lena vrta naprej:
»In vi jim niste priskočili na pomoč, ko so vas krvavo potrebovali?«
Amrokh jo prežeče premeri in nestrpno zamrmra:
»Sami so se odločili.«
Han vzklikne:
»Tam zadaj je dim! Smo pred Zimnikom?«
Amrokh zadovoljno prikima:
»Res vidiš stebre dima iz dimnikov Zimnika. Včasih je bilo
pomembno mesto, zdaj o njem ne vem skoraj ničesar. Skrivnostnost jim je
očitno v interesu.«
629
»Kdo vlada Zimniku?« vpraša Han. Amrokh odvrne:
»Mogoče gozdni vilini ali kakšno človeško pleme. S temi
pozabljenimi deželami imamo samo posredne stike. V naših kronikah se ne
pojavljajo že od Padca,« in poudari, »k Zimniku sodi še nekaj bližnjih vasi.
Vse te vasi so jugozahodno, onkraj Zimniškega prehoda. Mogoče bomo
deležni gostoljubnosti katere od njih. Priporočam vam molk,« suvereno
zabiča in tiho doda, »najbrž ni primerno izpostavljati svojega porekla, še
manj pa namen poti.«
Han prikima. Zdaj so v popolnoma tuji, od spominov in kronik
pozabljeni deželi. Levo in desno se bohoti bujen, divji gozd. Nepredirna
zelena zavesa postaja vse mogočnejša, skoraj grozeča. Kot grabežljivi prsti
drevesa v tišini stoletij preraščajo nekdanje pašne ravnice in ostanke
opuščenih zaselkov.
Lena dvigne pogled proti zahodnemu nebu. Sonce počasi tone proti
nazobčanemu horizontu. Gorska veriga z množico ostrih vrhov daje videz
grozljivega neprehodnega zastora.
Je kdo imenoval vse te ostre vrhove na obzorju?
Temna senca gorskega hrbta je vse bližje. Zimnik čepi v naročju
edine vrzeli v zidu visokih gora.
Onkraj ožine se razprostira Zahodna Aldeška dežela s pravljičnim
Aldevergom, duhovno prestolnico legendarnega Svetovnega cesarstva.
Zimnik je bil v Starodavnih dneh blizu tega veličastnega ognja duhovne
moči. Zategadelj v bližini nikoli ni bivala večja vojaška enota. Ta dežela se
ni imela česa bati zaradi silne moči in slave tisočletne cesarske vladavine
miru. Prebivalci teh dežel do prihoda smrtonosnega Vesoljnega carstva niso
vedeli za vojno. To se je ob presenetljivem prodoru temne vojske izkazalo
za pogubno. Vesoljni car je kirurško natančno z enim samim zamahom
razsekal predhodno oslabljeno cesarsko tkivo. Kar naj bi trajalo za
vekomaj, se je sesulo v slabem letu. Samo absolutna silnost Elejle je lahko
630
pripravila in izvedla tako brezkompromisno velikopotezni načrt. Človeštvo
in redki zavezniki so bili nemočni v tragičnih dneh Padca. Niti vsa srčnost
najpogumnejših herojev ni zmogla ustaviti milijonskih armad, ko so
razrezale vzhod Svetovnega cesarstva in zahodne dežele potisnile v pozabo.
Redkim nesebičnim posameznikom se mora ves človeški rod zahvaliti za
zaščito pred izbrisom iz knjige zgodovine. Veličastna dejanja so postala
oddaljen, nejasen okamneli mit. Ob zatonu Vesoljnega carstva se tod ni
povrnila nova toplota Cesarstva Shedanije. V Koalicijskih vojnah se je v
bližini bílo nekaj manj pomembnih bitk, nakar je na te dežele legel prah
pozabe. Kasneje je bilo še nekaj želje po povrnitvi teh dežel v cesarski
objem, vendar je ostalo zgolj pri neuspešnih poskusih. Od takrat stare poti
prerašča plevel. Spomini na minulo slavo neusmiljeno izginjajo. In
zgodovina prešla je v legendo. Popotniki ne slutijo, kaj lahko pričakujejo.
Ozka steza postaja vse širša. Mrak hitro napreduje. Noč prihaja in
hitijo proti mestu. Ne želijo še ene noči preživeti na prostem v družbi
nočnega življenja širnih gozdov. Zaželeli so si gostoljubje civilizacije,
kakršna koli že biva v tej izgubljeni deželi. Z ugašanjem sončne luči ugašajo
tudi okoliški zvoki gostega gozda.
Amrokh prekine malce nadležno tišino:
»Čeprav je bil Zimnik svoje čase pomembno križišče, ni imel slavne
zgodovine, niti ni bil domovanje koga pomembnega. Danes je najbrž edino
živo mesto na poti do Aldeverga. Odvisni bomo od spretnosti ugajanja
tukajšnjim prebivalcem. O njih ne vem ničesar konkretnega. Ne vem, kdo
in kako jim vlada,« in pospeši konja.
Skupinica se požene v dir. Tema napredujoče noči jih bo ujela na
poti, kar jim ni niti malo všeč.
Han tiho reče:
»Ne vem, kako varno je sredi noči pridirjati v tuje mesto.«
631
Lena prikima in si popravi kapuco. Eldar in Arcus molčita.
Gozdovi ob ugašanju dneva postajajo svečane silhuete. Modrina neba
pojenja. Najsvetlejše zvezde se prižigajo in igrivo mežikajo dirjajočim
jezdecem. Na vhodu se začuti sij Mogosa, a drobceni Lebenoh ravno
pokuka iznad gozdne silhuete. Zvoki noči počasi, plazeče preglasijo pesmi
dneva. Cesta seka pokrajino s širokimi zavoji.
Gozd se zlagoma odmika od ceste, ki se popolnoma zravna v ravno
zarezo globokega izseka med dvema mogočnima grebenoma. Cesta jih vodi
čez veliko jaso. Han na desnem robu zagleda trepetajoč grozd lučk in
olajšano skoraj vzklikne:
»Civilizacija!«
»Upočasnimo!« zaukaže Amrokh, »ne smemo vzbujati nepotrebne
pozornosti. Vasica ima gotovo kakšne stražarje.«
Eldar, skupaj z Arcusom na začelju, previdno, skoraj šepetaje doda:
»Zakaj je ta otok civilizacije sredi divjine brez stražarjev? Če bi jih
imeli, bi nas že poskušali ustaviti.«
Arcus skoraj zašepeta:
»Ker Gozdarji pač ne hodite tako daleč na jug.«
Eldarju se obraz raztegne v kisel nasmeh.
Lena vzdihne:
»Zakaj bi potrebovali straže? Tod ni organizirane grožnje. Ta otok
vztrajanja civilizacije najbrž ne potrebuje oborožene straže.«
Arcus elegantno prijezdi med Leno in Hana. Na hitro si izmenjajo
oprezne poglede:
632
»Kolkor vem, je to Dežela Gozdnih vilinov, najbrž ne potrebuje
straže. Njihova zaščita je skrita in se pokaže samo ob grožnji. Verjetno ne
pričakujejo sovražnosti. Zimnik je zaradi odmaknjene lege mirni kraj
spokoja. Kljub vsemu bodimo previdni. Gozdni vilini nas mogoče zaradi
Amrokha ne bodo naklonjeno sprejeli. Vsekakor molčita in ne komentirajta
Mealkuda. Tudi o zgodovini medvilinskega spora ne sprašujta.«
Lena prikima in se spogleda s Hanom. Nikakor se ne otrese sumov
glede Amrokha. Ves čas jo žre črv dvoma glede njegovih namenov.
Vilin zagotovo ni zapustil dežele zaradi napada dobrote, temveč
osebnih interesov. Na roki ima sibet in v palico je vgrajen tehagac.
Najbrž želi še oba ostala prstana in kristala. Modrost, vklenjena v
neumrljivo žalost, zagotovo ni polna dobrote.
Arcus skoraj prebere njene misli:
»Svoje dvome drži globoko v sebi. Z njim smo na isti poti in šele na
cilju se bo odločilo,« in se nasmehne. Vrne mu nasmeh in komaj opazno
prikima.
Amrokh na čelu s svojimi vilinskimi očmi opreza za morebitnim
presenečenjem. Čeprav ni sledu o grožnji, je opreznost v tujih krajih več
kot dobrodošla.
Vilin ustavi konja, se obrne in zakliče:
»Mesto je dlje, kot sem mislil. Čas je za odločanje glede nadaljevanja
poti.«
Eldar požene konja in kmalu prijezdi do Amrokha. Enako stori
Arcus. Nekaj po vilinsko šepetajo. Han in Lena molče čakata na njihovo
odločitev. V gozdarskih oblačilih se odlično počutita. Posvetita se okolici.
Vonj zgodnje jeseni se prijetno meša z zborom nočnih ptic. Pogled dvigne v
nebo. Mogos je že razlil svoj srebrni sij, a Lebenoh s svetlim Semekhom
tvori nenavaden par čuječih oči na preži. Zadnja sled večernega mraka
633
prepusti nebo nočni temi. Srebrna nebeška reka Alissa s svojim sijem
razbija temo neba. Brodarjevi zvezdi Uliah in Heron sta točno nad njimi.
Nebeški čoln Zelaeh začenja svojo pot proti zahodu.
Znova se oprezno razgleda in prekine razmišljanje o nebesnih
znamenjih:
»Utaborili se bomo na robu gozda,« in išče primerno mesto za
bivakiranje.
Han vpraša:
»Zakaj se ne bi vrnili do vasice?«
Gozdar mu suho odvrne:
»Sam si rekel, da ne moremo sredi noči kar tako vdreti v njihov svet.
To bo še ena noč pod nebeško Alisso.«
Izkušeno gozdarjevo oko hitro najde primerni prostor. Požene konja
s ceste proti zastoru gozda. Drugi mu molče sledijo. Nihče ne dvomi o
njegovem čutu za bivanje v divjini. Brez besed pripravijo nočni bivak in si
razporedijo stražarske dolžnosti. Čeprav nikogar ne zasledijo, ne želijo
presenečenj.
Noč hitro mine. Še prehitro. Lena se prva zbudi in mežikajoče odpre
oči v jasno jutro. Dolge sence dreves segajo skoraj do ceste. Toda namesto
pogleda na travno jaso z nekaj nizkimi grmički in cesto jo pričaka pogled na
vojščake, odete v zeleno sijoče oklepe. Sunkovito skoči na noge. S
kotičkom očesa zagleda Eldarja. S povešeno glavo nemočno zre v travo pod
sabo. Orožje leži zraven njega.
Komu je uspelo izkušenega Gozdarja ujeti dobesedno brez hlač?
Namesto krika opozorila skozi grlo spusti zgolj nemočno šumenje
634
zraka. Z nogo nežno brcne Hana. Skoči na noge. Tudi on samo nemočno
pihne.
Prešine jo nenavaden občutek ugodja. Neka čarovnija je posredi. Ne
moreva dva hkrati ostati brez glasu.
Celotna druščina zre v nepremične, potrpežljivo mirno stoječe
postave. Celo Arcus, veliki čarovnik, zgolj nemočno sopiha in se šobi kot
riba na suhem. Amrokh se niti ne poskuša upirati. Neprizadeto, nepremično
stoji, očitno sprijaznjen s tem, kar jih je zajelo. Hanova pozornost se usmeri
proti negibnim vojščakom. Popolnoma so oklepljeni s kovinsko zelenim
oklepom. Oči imajo prekrite z modrikastim kristalnim steklom. Proti njim so
usmerjene bele sulice s trepetajočo modrikasto čarovniško konico. Eden od
njih, najbrž jamit, ima modro ogrinjalo in razkošno rdečo perjanico. V roki
drži žareč meč. Han razmišlja o možnostih. Hitro odmisli morebitna
junaštva.
To so torej lemiki Gozdnih vilinov. Zagotovo nas hromi njihova
čarovnija. Saj ni čudno, v to deželo smo tako hrupno prilomastili. Kakšna
čarovnija onemogoča Arcusa? Kdo lahko onesposobi tako mogočnega
čarovnika Eiše?
Opazi še en detajl. Vsak od bojevnikov ima zataknjen tudi kratek
žareč meč.
Nekaj časa, tako nemočni, močijo. Naposled se ravno Han opogumi.
Previdno odpne pas z mečem in ga položi na tla. Dvigne roko v znamenje
miroljubnega pozdrava. Arcus medtem preneha z upiranjem uroku.
Bojevniki nepremično stojijo in neprizadeto opazujejo prišleke. Tudi
Lena, Arcus in Amrokh odložijo svoje orožne pasove. Poveljujoči nemo
prikima. Druščina se nekaj previdnih korakov odmakne od gomile
odmetanega orožja. Z očmi pričakujoče iščejo odgovor domačinov. Nežen
veter zapiha in zaniha rumena stebla dozorelih trav. Zvoki gozda skoraj
popolnoma potihnejo v pričakovanju odgovora.
635
Od nikoder zaslišijo odločen glas, navajen ukazovanja:
»Pozdravljeni nepovabljeni gosti! Ta dežela je pod zaščito naših
milosti. Zagotovo veste, kdo smo. Še vaše legende so nas pozabile.«
Hana pretrese spoznanje ... Glas ne prihaja od zunaj, temveč iz
njegovih lastnih misli. Najbrž podobno doživljajo tudi drugi. Nekaj ali nekdo
jih ogovarja skozi misli. Nihče ne govori. Nepremične postave so svečano
nepremične. Amrokh poskuša nekaj reči. Neuspešno. Ustnice ostanejo
trdno zlepljene.
Glas nadaljuje:
»Kakšna druščina neki se potika po naši deželi? Zakaj bi vilinski
rešmeag, morebitni bodoči kralj Arimoe, poglavar Gozdarjev, Eišin
čarovnik Starih dni v družbi dveh modrokrvnih iz človeških kraljestev
hoteli skozi te pozabljene kraje? Je naključje, ker je urok Megšelema
spočel in udejanjil otroke Elejle in damejahov? Zakaj? Samo nevedni ne
znajo brati sledi vaše poti. Čeprav jezdite skupaj, vaše sledi vodijo v
različne smeri, k različnim ciljem.«
Amrokh uspe nekaj zamomljati (ali pa mu skrivnostna čarovnija pusti
besedo):
»Hitimo v ...« Stavka ne konča. Znova glas:
»Saj vem, kam hitite in po kaj! Kakšni interesi se prepletajo?
Kakšna je igra iz ozadja?«
Han in Lena se spogledata.
Moji sumi se potrjujejo.
Pojava s perjanico prikima in usmeri pogled proti Hanu in Leni:
»Zdaj govorim samo vama. Plemeniti Malahid Zeolski je za vašo
636
pot žrtvoval vse, kar lahko. Sem vaju je pripeljala njegova modrost.
Modrost sicer ni veščina človeških vladarjev, zato je zeolska sveta
kraljeva kri še posebej dobrodošla. Čakajo vaju trde preizkušnje. Soočena
bosta z izdajo, lažjo, strahom in nemočjo. Ločili vaju bodo, ranili,
potovala bosta od dna Megšelema in do višav Kadešaha.«
Zatem se očitno glavna pojava usmeri proti Arcusu:
»Arcus, težko ti je edinemu čarovniku Starih dni. Vsi tvoji bratje in
sestre so padli, samo ti si ostal na strani prozornih in voljnih za pretok
Elove volje. Zanima me, si tudi ti nasedel ali imaš svoje naklepe?«
Zatem se posveti Eldarju:
»Zanimiva pot za severnega moža. Kakšna je tvoja vloga? Te vodi
iskrenost ali lastni račun? Nagrada je moč uravnoteženja prihajajoče
vojne. Vendar se zadaj skriva skušnjavka po brezmejni moči. V pravem
trenutku sežeš po nagradi in v rokah imaš iluzijo absolutne moči,«
Čisto na koncu nagovora stopi pred Amrokha:
»Rešmeag Amrokh Gideus, žalujoči brat umorjene kraljice sveta.
Mogoče pa ni poti do dokončne modrosti, ker dokončna modrost nisi ti,
temveč je tvoje mesto v hiši Elove ljubeče milosti.«
Amrokh mračno spregovori:
»Kdor si že, Elejla se ne sme dokopati do kristalov. Moramo jih najti
pred Temnim gospodom. Ta cilj briše razlike med nami in našimi drobnimi
muhami. Zdaj smo na isti strani.«
Nastopijo mučni trenutki molka.
Vsi »slišijo«:
»Mi smo samo na svoji strani, saj nihče ni na naši strani.
637
Zavedajte se, ti kristali in, El ne daj, še prstani, so v rokah enega,
prepričanega v svojo resnico, silno nevarno orožje. Takšna moč ne sme
pristati v službi dobrega ali slabega, temveč samo v službi Elove krone
nad lotosovim cvetom v tolmunu Alisse.«
Glas umolkne za vse, samo Amrokh sliši glas na pragu bolečine:
»V vilinski duši smo prebrali željo.
Vsaka želja prinese trpljenje.
Želja se od želje ne loči.
Vsaka je obrnjena navznoter, k absolutnemu.
Želja je pogon strasti.
In strast požene iskanje absolutne moči zaradi strahu pred
neuspehom.
In neskončna moč rodi strah pred izgubo.
Strah pred izgubo požene sledi sovraštva.
Elejla samo odtrga ta plod in ga zasužnji z okovi iluzije moči.
Torej previdno z željami.«
Zatem znova vsi »slišijo« glas:
»Elejla vedno najde pot do dobrih namenov in preko njih si odpre
pot do srca. Pomnite, kristali niso orožje moči, temveč orodje ravnotežja.
Trojstvo tehagacev in sibetov so enkratni krog in volja Mešaraha jim
podari sveti obod nad Elovo krono.«
Amrokh jezno odvrne:
»Elejla prihaja sem in s svojimi vojskami ne bo izgubljal časa s
filozofskimi razpravami. Prihrumel bo in zasužnjil mrtve, manj mrtve, manj
žive in žive. Polastil se bo informacij o kristalih, naredil čisto mrtve vse, ki
so mu napoti, in se dokopal do kristalov. Takrat bo ta svet zajela tema
suženjstva Elejlini volji. Gotovo v svoji modrosti vidite to prihodnost.
Minule napake naj ne bodo pot do novih napak.«
638
Glas neprijazno odvrne:
»Vidimo in okušamo vse prihodnosti. To je ena od prihodnosti.
Vidim mnoge prihodnosti, mnoge poti in mnoge usode. Samo preteklost je
ena in dokončna. Prihodnost je nedoločljiva pahljača možnosti.«
Amrokh jezno pribije:
»Gotovo nas lahko izženeš iz te dežele.«
Glas mirno odvrne:
»Nimam tega namena. Čaka vas naloga. Nadaljevali boste svojo
pot. Našli boste kristale.«
Naredi premor:
»Izročili jih boste Mešarahu.«
Amrokh molči. Glas v mislih nadaljuje:
»Samo v njegovih rokah dragocenosti ne bodo sredstvo moči,
temveč ravnotežja. Ne gre za dobro ali zlo, gre za ravnotežje. Pomnite!
Ravnotežje!«
In poudari:
»Vse tri kristale lahko v službi božje slave uporabi samo Mešarah!
Samo on! Vsi drugi se mu morate pri tem pokloniti, ga poljubiti na
stopala in mu noge umiti s solzami samožrtvovanja. Čutim Mešarahovo
udejanjenje. Je tako? Plemeniti Arcus ali kakor te že kličejo, ti veš.«
Pozornost posveti čarovniku, ki hiti razlagati:
»Mešarah je že udejanjen in se pripravlja za svojo vlogo. Silovitost
Elejlinega plašča je tako strahoten ...« a ne konča stavka. Prekine ga glas v
glavi:
639
»Poznamo Elejline strasti. Zaradi izdaje,«
In usmeri glavo proti Amrokhu:
»Rojene iz jeze in žalosti smo že plačali visoko ceno. Naša magija
je močna, vendar z njo lahko samo gradimo in oživljamo, ne moremo pa
ubijati. V Zimniku se vam bo pridružil nov družabnik. Sprejeli ga boste in
mu sledili. On je naš poslanik na tej odpravi.«
Amrokh stisne ustnice. Špičasta ušesa stisne ob glavo. Lena zajame
zrak in vpraša:
»Kako bomo našli Mešaraha?« in jo prešine - »Vilinova spletka je
malce odložena. Končno je naletel na močnejšega od sebe.« Očitno jo
skrivnostnež »sliši«. Samo njej nameni pomirjujoče besede:
»Njegova spletka bo dobila drugačno obliko. Kar se je namenil
storiti, bo pripeljalo nove dogodke. Vse visi na nitki. Tudi on se zaveda
naraščanja moči vzhodnega sovražnika življenja. Njegova prisotnost je
nujna. Vsi boste skozi izkušnjo in skušnjo spoznali pravo bistvo te
preizkušnje.«
Znova ga vsi slišijo:
»Čaka vas srečanje z duhovi Aldeverga. Mešarah vas bo našel v
pravem trenutku. Pojdite po stezicah svoje usode.«
Nežen veter močneje potegne. Nepremične postave izginejo.
Ostanejo sami. Zbegano se spogledajo in znova začutijo svobodo.
Skrivnostni obiskovalec njihovih misli izpuhti v jutranji sapi.
»Kakšna predstava!« vzdihne Lena. Telo ji prežema prijetna toplina.
Amrokh sam zase zlovoljno preklinja in bruhne:
»Kakšna burka, ne predstava. Samo Gozdni vilini pridigajo tako
čistunsko.«
640
Lena poišče njegove oprezne sinje oči, za katerimi se plete nešteto
spletk znotraj spletk. Eldar razbije malce mučno razpoloženje:
»Kaj bomo storili? Bomo nadaljevali v Zimnik ali našli kakšno drugo
pot?«
Han odvrne:
»Verjetno nimamo posebnega izbora. Dobili smo jasno nalogo.
Najbrž ima skrivnostni vilinski plemič moč prepričevanja v svoj predlog.
Prvi cilj je torej Zimnik. Tam bomo videli, kako naprej,« in se komaj
opazno nasmehne.
Amrokh zakašlja:
»V Zimniku se bomo prepričali, koliko resna je predstava, ki ji smo
bili priča.«
Arcus prvi stopi do gomile z orožjem in iz nje potegne svoj meč in
palico. Sledi mu Vilin mračnega izraza na obrazu. Hitro se še drugi
oborožijo in pripravijo za nadaljevanje poti.
Han se nasmehne:
»Vprašanje, če so bili to živi gozdni vilini. Vidite, trava ni nikjer
poležana,« se zresni in obrne proti Amrokhu, »omenil je izdajo. O čem je
govoril? Kakšni izdaji? Skupaj bomo še nekaj časa, zato je mogoče čas za
iskrenost.«
Amrokh se izvije:
»Gradnja našega zidu je tukaj dobila drugačno interpretacijo. Kaj jaz
vem?« nestrpno vzdihne in z očmi išče traso ceste. Lena srepo zre v njegov
profil.
Nekaj prikriva. Amrokh je kraljičin brat in hoče postati kralj
641
Arimoe. Torej išče še več moči.
Eldar preseka moreče vzdušje in vzdihne:
»Ti gozdni vilini so pravi mali peklenščki! Zlahka so nas polovili in
onesposobili, pa nismo druščina naključnih branjevcev. Očitno dežela le ni
tako nebranjena, kot smo mislili,« in zamrmra, »vsekakor ne bo odveč
malce previdnosti. In kot je rekel Han, najprej moramo v Zimnik.«
Arcus doda:
»Ne vem, od kod gozdnim vilinom takšna magija.«
Lena se nasmehne:
»Od ljudstva, izginulega iz zgodovine, lahko še marsikaj
pričakujemo.«
Amrokh molči in nekaj sam zase razmišlja.
Hitro se pripravijo na pot in konji stopijo na cesto in zdirjajo proti
Zimniku. Toplo sonce jih ogreje, za sabo puščajo samo oblak prahu.
Njihova prava pot se pravzaprav šele začne. Skrivnost, zakopana v
preteklosti, šele postane prava skrivnost.
Leseno obzidje je vzdrževano, vendar prazno. Pri vhodu jih nihče ne
ustavi. Očitno se počutijo popolnoma varne. Glavna ulica je široka
tlakovana cesta. Dve- ali trinadstropne stavbe so tesno ena poleg druge.
Samo na vsakih pet, mogoče šest strnjenih stavb se odcepijo tlakovane poti.
Cesta je odlično vzdrževana. Pred hišami so lepo urejeni vrtovi. Na
nekaterih so znaki rokodelcev. Druščina se presenečeno spogleduje. Samo
Arcus se skrivnostno smehlja. Na ulicah so pešci in konjske vprege z enim,
642
dvema ali celo štirimi konji. Han zvedavo vpraša:
»Kje so gozdni vilini? Tu so samo navadni ljudje?«
Arcus oprezno odvrne:
»Najprej bi te prosil, ne zijaj tako očitno. Nihče ne mara zijanja.
Bodi brez skrbi, gozdne viline bomo srečali, ko bo čas za to. Sam El ve, kaj
nas še čaka.«
Kmalu naletijo na krčmo. Previdno razjahajo in oprezajo po široki
ulici. Ljudje jih oprezno opazujejo in občasno staknejo glave. Lesene stavbe
se mešajo s kamnitimi. Vse so spodobno vzdrževane. Pravzaprav gre za
mešanico različnih slogov in obdobij, tudi z elementi svojstvenih domislic,
kajti mesto je izolirano od glavnih tokov dogajanja. Zagledajo celo nekaj
značilno starocesarskih stebrišč. Konje privežejo, se molče spogledajo in
vstopijo. V nosnice jim udari običajni gostilniški vonj. Predvsem izstopa
vonj po močnem pšeničnem pivu. Han obožuje ta vonj, saj je oboževalec
žitnega napitka. Spomin mu za hip odtava v domačo krčmo.
Najprej se razgledajo. Gostje so čisto običajni ljudje. Vsi so dobro
oblečeni, nikakor jim ne bi mogli pripisati barbarstva. Nihče se ne zmeni za
prišleke. Vsak se drži svoje jedače, pijače ali pogovora. Zaradi trgovine,
čeprav skromne, so navajeni tujcev. Stopijo do velikega točilnega pulta. V
zraku se mešajo arome dima, hrane in pijače. Povsod opazijo urejenost in
čistočo. Krepki krčmar s košatimi brki in lasmi, spetimi v dve dolgi kiti,
stopi pred njih. Premeri jih s prijaznim, vendar rahlo sumničavim pogledom.
Očitno je vedel, kdo so in po kaj so prišli. S svetlimi očmi komaj opazno
namigne Arcusu. Čarovnik se počasi obrne proti mizi v temačnem kotu,
kjer čaka negibna silhueta. Kratko se spogleda z druščino, prikima in stopi
do skrivnostne postave, ki v hipu oživi s prijaznim pozdravom. Njegova
Pogovorščina ima močan tuj naglas:
»Mojster Arcus, lepo vas je videti,« in sname kapuco. Tedaj vidijo
podolgovato glavo s špičastimi vilinskimi ušesi. To je torej gozdni vilin.
Skoraj popolnoma črna polt je v nenavadnem kontrastu s svetlimi očmi in
643
snežno belimi lasmi.
Arcus stopi v ospredje in dvigne obrvi:
»Bojim se, da vas ne poznam,« reče in na namig prisede.
Vilin v urno odvrne:
»Se opravičujem. Vi me ne poznate, jaz vas dobro. Lin Oroth,« in
ponudi roko v pozdrav. Rokuje se s čarovnikom in namigne še drugim, naj
prisedejo.
Amrokh ne preveč zadovoljen vpraša:
»Končno vidim rojaka izven Šoleštema.«
Lin mračno odvrne:
»Gotovo te na pot ni pognala slaba vest. Vse te širne dežele nekdanje
Aldeverške marke so pod zaščito naših milosti. Jaz sem oči našega
svetokrvnega aerala,« in se sreča z Amrokhovim pogledom. Umakne oči
nekam stran, ko gre Linov sinji pogled dobesedno skozenj. Amrokh se
potopi v svoje misli.
Meni, bodočemu kralju, ne bo misli prečesaval pozabljen gozdni
vilin. Znova dvigne obraz in tiho, čeprav odločno reče:
»Torej vaše milosti vedo za novega Elejlo in ponovitev prodora
severne horde nemrtvega kerkeša?«
Lin z dobršno mero opreznosti tiho odvrne:
»Zavedamo se pogubne sile. Vemo za neizogibno, čeprav kruto
usodo. Žal z reševanjem sedanjosti ne bomo rešili prihodnosti. V naši deželi
je nekaj, kar potrebuje nenavadno hitro vstali Mešarah. Zaradi naših
naporov ta dežela ni postala del ostankov Svetovnega cesarstva. Tukajšnje
skrivnosti so preveč dragocene za plenilce zgodovine.«
644
»Mešarah, to besedo sem že slišal,« se oglasi do zdaj molčeči Han.
Lin se prijazno nasmehne:
»Mešarah je odrešenik predanih in prinaša življenje na poljane
smrti. On je Elahala, obdan z mesom udejanjenega vesolja. Odganja smrt,
sovraštvo, strah, napuh in samovoljo. Prinaša ljubezen, sočutje, radost in
milost. Njegova najvišja vloga je darovanje samega sebe. Samo Mešarah
lahko združi vse Talismane in z njimi zlomi moč Elejlinih zatabov,« odvrne
Lin in utrne se mu solza, »on bo vrnil Megšelemsko trojstvo v podzemno
trdnjavo daljnega otoka Taraf in ga zapečatil s pečati obeh stebrov. On bo
svoje meso daroval za nadaljevanje svobodnega življenja,« in svečano
dvigne glas, »in glej, štirideset dni bo blagoslovljeno telo dokazovalo
svojo žrtev in širilo vero v vstajenje v imenu žrtve.«
Lena se nasmehne:
»Torej nas čaka najpomembnejša naloga tega sveta.«
Lin prikima:
»Poznam pot do cilja. Na poti do Aldeverga nas bodo varovale naše
moči,« in znova poišče Amrokhove oči:
»Vsi moramo pri tem sodelovati. Brez izjeme. Naš edini cilj je,«
svečano pribije, »tehagace moramo predati Mešarahu. Vse ostalo je
neznatno, popolnoma nepomembno.«
645
26. Cesar odloča
Pozno popoldne cesar Leon s svojim spremstvom bučno zapusti
Lenem. Fanfare, trube in bobni odmevajo po ulicah mesta, polnem ljudi, ki
želijo pozdraviti božanskega cesarja. Ostareli vladar jim zadovoljno maha.
Ljudje ljubijo svojega božanskega cesarja.
Orwen s cesarjem ne deli te radosti. Pravzaprav je dvorni knez zelo
vznejevoljen. Pogrezne se v svoje misli. Vzkliki množice gredo mimo njega.
Vso svojo pozornost posveča neuspehu svojega zvestega pisarja. Kljub
desetim dnem bivanja v bližini Aldusovega dvora, obilni množici cekinov in
podkupovanja, ga je Ron pričakal praznih rok.
Kako je to možno? Zakaj ni nihče spregovoril o kakšni umazani
pikantnosti? Povsod samo zid molka ali nepomembnosti. Slutnja tu in
slutnja tam ni dovolj za jasno sliko. Vedno učinkoviti Ron je doživel
popolni neuspeh. Še orčja samica v suženjskih kurbiščih je vredna več od
tega, kar je prinesel za zajeten kup cekinov. To kaže samo na eno stvar –
zaroto širokih razsežnosti, o kateri se nam ne sanja. Kakšen je namen te
zarote? Mogoče je pomembneje, kje in kako najti izvor te zarote?
Maraisha je že nekdaj, navkljub nekaj zgrešenim vladarjem,
zahvaljujoč svojemu položaju, veličastno mesto. Okoli starega, z mogočnim
obzidjem zavarovanega jedra, se v vse strani neba širi novo mesto. Zunanji
zid je samo lesena improvizacija, saj Ladhaški mešel zanika možnost
obleganja. Cesarski sprevod pred mestom pričaka hesed malahid Feor
Ladahaški, mešel marke Ladahas. Majhen možic kratkih okončin in
popolnoma belih las je tipičen predstavnik svoje družine. S svojega
646
prenosnega prestola zviška opazuje prihajajočo povorko. Obdan je s svojim
pisanim spremstvom predstavnikov vazalnih malahidov.
Orwen opazi očitno, čeprav nerodno, kopiranje cesarskega Trona:
»Poglej si to. Patetična nakaza čepi v deformirani kopiji Trona. In
ravno ta, z vsemi žavbami namazan človeček, je gospodar ključnih
obmejnih zemljišč. To me nikoli ne razveseli.«
Ron oprezno doda:
»Najprej se bo prilizoval, zatem bo iz starega izvlekel nove koncesije.
Stara pesem. Na videz je pomilovanja vreden patron, toda pod slamo je
izjemno spreten in brezobziren pogajalec. Mastno služi s cesarsko vojsko na
svojem ozemlju. Ščitimo njegovo mabejo in to uslugo nam zaračunava.
Njegovo zvitost je treba krotiti enako zvito.«
Cesarjeva kočija se ustavi pred Feorjevem prenosnim prestolom.
Možic z ničimer ne želi olajšati pozdravnega protokola. Kočijaži urno
zložijo streho cesarske kočije in starega moža obsije zgodnjejesensko sonce.
Feor ob pogledu na cesarjevo sloko postavo dvigne roko in vzklikne:
»Pozdravljamo vas, sveti nebeški gospodar!«
Cesar se s pomočjo krepkih rok elešeja postavi na noge in slabotno
dvigne roko v tradicionalen pozdrav:
»Pozdravljam vas iz vseh strani neba.«
Grof zatem protokolarno zakliče:
»Vabim vas, o svetokrvni gospodar vseh štirih strani neba, bodite
gost v hiši ponižnega sluge. Skupaj bova razlomila kruh in si izmenjala kupi
vina.«
Cesar znova slabotno dvigne roko in kratko odvrne:
647
»Sprejmem vaše vabilo.«
Feorjevi pošljejo k cesarju svojega t. i. tijae. Mladenič se spretno
vzpne na kočijo, kočijaži jo znova zaprejo in čakajo na znak Feorjevega
spremstva, zatem se skupaj odpravijo proti mestni silhueti. Zemlja okoli
prestolnice je vzorno obdelovana. Veliko zemljišč je posredno v Orwenovi
lasti. Zlasti žitna polja in vinogradi predstavljajo pomemben del knezove
moči.
Na zadnjem križišču pred mestnimi vrati pa Feorjevi zavijejo z
glavne ceste. Leon nekaj trenutkov okleva, zatem vpraša Feorjevega tijae:
»Spoštovani tijae, kam gremo? Kolikor vem, ima vaš mešel dvor
sredi mesta.«
Mladenič se vljudno nasmehne in mirno odvrne:
»Mešel želi sprejem izven mestnega vrveža v svojem lovskem
dvorcu. Pogled na našo prestolnico boste lahko uživali z razgledne terase
dvorca. Ne bom vam žal.«
Orwen presenečeno reče:
»Kam nas vodi?«
Ron se prihuljeno zahihita:
»Vidiš, staremu je spretno vzel spektakel. Množice bi ob prisotnosti
cesarja doživele živo prisotnost Cesarstva. Ljudje bi videli, da je na svetu še
pomembnejša figura od njihovega smešnega mešela. Tako pa je množice
Maraishe ločil od cesarja. Res mojstrsko izpeljano.«
Orwen se kislo nasmehne:
»Saj ni pomembno, kam gremo. Stari bo dosegel svoje. Vbil si je v
glavo ta načrt in najbrž se ne bo omehčal. Novica o porazu Medalarja mu je
648
odvzela vsakršno razsodnost.« Ron se namrdne:
»Medalarja še ni konec. Zeolija se še upira. Vprašanje je, kako
dolgo? Grofovim šestim vrhunskim medrejam so se pridružile še nepopolne
štiri kraljeve, ki so se uspele izginiti pogubi in so jih hitro vključili v grofovo
vojsko. Kljub vsemu je razmerje najmanj pet proti ena za vzhodnega
vladarja. Osnovna matematika bo žal sama od sebe rešila zadnje dejanje te
vojne.«
Tudi Orwen se obrne proti oknu. Po glavi se mu podijo misli o godlji
na severu. Ron prekine enakomerno drdranje koles:
»Mogoče lahko s carstvom sklenemo druge vrste sporazuma.
Carstvo bi bilo, v primeru zastoja na ožinah, hvaležno za posredovanje
preko Semberije.«
Orwen ogorčeno odkima:
»Zeolija zaradi naravnih danosti ni brez možnosti. Navijam za grofa
in njegove. Bomo videli, kako se bo razpletlo in se bomo odločali, ko bo čas
za to.«
Ron zamrmra:
»Kakor želiš.«
Dvorec čepi na griču sredi pašnih ravnic. Majhen potok nedaleč stran
objema precej zanemarjen in slabo varovan lesen tabor ene od grofovih
bojnih medrej. Nihče ni preveč cenil bojnih sposobnosti marke. Grof je z
različnimi izgovori svojo vojsko spretno izvlekel iz vseh cesarskih zborov.
Pravzaprav je s tem cesarstvu naredil uslugo, kajti njegove medreje so slabo
opremljen in še slabše izurjen zbor brezkrvnežev najnižjega porekla. V
649
primeru oborožene akcije bi bile te medreje prej ovira kot korist.
Cesar je še pred odhodom v Lenem razposlal vabila za Jadaget zbor vseh zemljiških gospodarjev, v Maraishi. Hesed malahidi cesarstva so
se zbrali dva dneva po prihodu v Feorjev lovski dvorec.
Prvi s svojim spremstvom pride Madhaški mešel Ihtor Madhaški.
Vojvodstvo Madhas je po zemljiškem razkosanju Shedanije postala
najmočnejša pokrajina.
Artus Orwen besno zaloputne vrata in se vrže v globok fotelj in
zgrabi steklenico vina. Na dušek potegne res veličasten požirek. Šele tedaj
poišče Ronovo togo pojavo:
»Presneti nadutež! Ta madhaški volčin je odklonil srečanje z mano.
Pravi, da se ne bo mazal z brezkrvnim povzpetnikom.«
Ron se zareži:
»Si od nadute gospode pričakoval kaj drugega? S tabo se bo
pogovarjal samo preko svojega najnižjega brezkrvnega konjarja. To jim je v
krvi. Pri njem ima več veljave še vlačuga jamitskega kurbišča.«
Orwen besno udari po mizi:
»Pozablja, kdo mu je rešil kaščo, ko je poplava odplaknila žetev! Ko
je lakota potrkala na njegova vrata, je bilo moje žito po standardni ceni še
kako dobro.«
Ron pomirjujoče pristavi:
»Saj imaš tudi v Madhasu dragocene modrokrvne zaveznike. Ko bo
čas, bodo stopili v ospredje in,« skomigne z rameni, »saj veš, kako se bo
vse odvilo.«
Orwen stisne ustnice in si natoči vino v čašo. Na dušek jo zvrne in
650
dvigne pogled proti okamnjeni Ronovi postavi:
»Kako naj opravljam vlogo dvornega kneza, če se me vsi mešeli
izogibajo?«
»Glede tega ne skrbi. Vedno te najdejo in vedno je posel opravljen.
Ti vsaj ni treba gledati njihovih grdih načičkanih frisov.«
Orwen se blago nasmehne. Ron vedno najde prave primerjave.
Gostitelj Feor Ladhaški je Jadagetu namenil precej majhno dvorano.
Še ena taktična poteza zvitega grofa.
Po protokolu plenarni sestanek začne zastopnik Trona – knez Artus
Orwen. Vstane z daleč najnižjega stola, skoraj pručke, brez naslonjala:
»Veličastni modrokrvni mešeli in bemeji svete cesarske zemlje!« in
zajame sapo, »Njegovo nasjvetejše svetokrvno božansko veličastje, vladar
štirih strani neba in štirih ljudstev, gospodar Elem Jereda, prvosvečenik
etirjev Ela in dvorov Kadešaha, Leon XX. Simidal, so sklicali prevzvišeni
Jadaget Svetovnega cesarstva od severa do juga in od vzhoda do zahoda
Elem Jereda. Zbrani ste vsi s hesed malahidskimi rodbinskimi patenti.
Njegova svetokrvna vsesvetost so me pooblastili za usmerjanje tega
srečanja.«
Skoraj vsi čemerno opazujejo dvornega kneza in vmes ravnodušno
lomijo kruh, ki ga poplaknejo z vinom. S tem izkazujejo svoj prezir do
brezkrvnega cesarjevega majordoma. Cesarju ne uide ta malenkost, zato
začne uradni del:
»Spoštovani gospodje, moramo se odločiti glede nove kampanje.
Vzhodne mabeje so postale precej agresivne v odnosu do vsesvetega Trona
651
štirih strani Elem Jereda in zato se moramo odločiti, kako se bomo
odzvali na dogodke ob naših mejah.«
Orwen po zaključku z janimakom dvakrat udari in čaka na odziv
prisotnih. Po krajšem čakanju se oglasi Ithor Madhaški. Ošabno se dvigne,
vse premeri izpod čela, se izogne Orwenu in skoraj preteče dvigne glas:
»Kaj ni že dovolj vojnih kampanj? Moja meja z vzhodom je zelo
dolga. Prispeval sem za južno mejo, kako naj še za severno ali vzhodno?«
Takoj zatem vskoči Argus Kandall:
»Strinjam se z gospodarjem Ihtorjem. Smo mogoče ogroženi? Je
kakšen znak preteče grožnje? So se zgodili kakšni obmejni vdori, za katere
ne vemo?«
Nenavadno ostro se vmeša sam Leon:
»Spoštovani gospodarji, poguba še nikoli ni prišla z juga. Pravi
sovražnik je na vzhodu. Ravno zato moramo skleniti patent o Vzhodnem
bojnem zboru v Nievu in Severnem v Semberiji. Obstoječe medreje so
samo zametek bodoče vojske. Vsi boste stisnili zobe in prispevali.«
Ihtor glasno vpraša:
»Kdo bo to plačal?« in predrzno zarenči, »bomo deležni še več
brezkrvnega zlata?« in vrže na mizo Orwenov cekin.
Debata kmalu postane dolgočasno ponavljanje variacij istih fraz.
Orwen vse skupaj nemočno opazuje. Njegova edina vloga je udarjanje z
janimakom. Zaradi neplemenitega porekla nima pravice do besede. Govori
lahko samo v primeru, če ga kdo neposredno ogovori. To se seveda ne
zgodi.
652
Dan pred vrnitvijo domov ga cesar pokliče v starodavno prestolno
dvorano. Pričaka ga popolnoma sam. Pred skromnimi vrati samo dva
elešeja nakazujeta prisotnost cesarskega veličastja. Orwen brezizrazno
vstopi. On lahko pride ali odide, kadar želi. Cesar zanj ni odredil nobenih
omejitev.
V soju vzhajajočega sonca je cesarjeva silhueta za hip podobna
veličini mladih dni. Knez oprezno pristopi. Cesar ga ošine s prijaznim
pogledom:
»Kot vidiš, sem poklical samo tebe.«
Orwen se zdrzne ob pogledu na zemljevid. Hoče nekaj reči, a se
zadrži. Cesar je v fazi, ko ne bo trpel njegovih besed. Nekaj trenutkov
molčita, zatem cesar šibko reče:
»Prijateljem, krvavečim v strašnem boju, moram pokazati luč
upanja. Prvo, z osebnim patentom sem dal Linu Semberijskem pravico do
vojne odločitve. Drugo, z enakim patentom sem dve rezervni medreji poslal
na vzhod v Niev. Moramo pokazati vzhodnemu razbojniku meje njegove
pogoltnosti. Ukazal sem dvigniti vojne limoke in tehe.«
Orwen nekaj trenutkov molči. Presenečenje mu zapre usta. Končno
pride k sebi in suho pihne:
»Vašim osebnim patentom ne morem nasprotovati. Lahko še kaj
storim?«
Cesar prikima:
»Lahko,« in starčev pogled za hip pridobi mladostni lesk, »ne
poskušaj več moje volje zmesti s kupom papriusnih neumnosti.«
653
Orwena zadene v srž duše. Obraz se mu zakrči. Komaj pogoltne
slino, ki dobi priokus svinčene krogle. Komaj izdavi:
»Ne vem, ali vas razumem.«
Cesar ostane nenavadno bister:
»Mogoče sem star, a brati še znam. Če te cesarstvo ne bi
potrebovalo, bi te ta hip zgrabili elešeji in te vrgli skozi okno palače. Tako
so včasih kaznovali pisarje in komornike, ki so hoteli obiti vladarjevo sveto
voljo.«
Orwenovo čelo se zakrči:
»Gospodar, vedno služim interesom,« a ga cesar rezko prekine:
»Vedno služiš cesarstvu v službi tvojim interesom.«
»Zakaj me potem vaši elešeji še niso zgrabili in vrgli skozi okno?« se
napne.
»Tako bi najlažje rešil samo del problema in si nakopal deset novih
težav. Pravzaprav bomo velikodušni,« se nasmehne. Orwen postane
zmeden:
»Kako?«
Cesar sklene dlani in se kislo nasmehne:
»Patent, ki si mi ga podtaknil, bom pustil nedotaknjen. Preden bo
njegova pogubna moč prišla do veljave, bom že, če El tako hoče, udobno
lovil device na poljanah Kadešaha. Ti,« vanj uperi prst, »ti boš na lastni
koži doživel posledice. Iz najmogočnejšega človeka človeštva boš postal
eden od mnogih. Bolelo te bo, ker si iz gospodarja položaja postal suženj.
Beri mi z ustnic, karkoli že kaniš storiti v zvezi z Vzhodom, to te bo
na koncu porazilo.«
654
Orwen pogoltne cmok. Cesar zaključi:
»Zdaj me zapusti.«
Orwen se prikloni in zapusti svojega vladarja. Za hip ga prešine
slutnja. Odmahne z glavo in prežene nadležne slutnje.
Saj sem vendar najmogočnejši človek človeškega sveta.
Zeolska vojska zlahka odbije prvi napad vzhodnjaških hord. Lord
Ureus na predlog meašike Aleje najprej pošlje v boj običajne orke.
Jamit Karim Olod poveljuje enemu od najbolj izpostavljenih
taragov 4. medreje Alharad. Skupaj z ismag lemikom Orijem
Ahmadijem opazujeta grozljivo razlivanje črne gmote orčje horde. Karim
zarenči:
»Torej se je začelo. Prihajajo.«
Orij pristavi:
»Zadnja bitka naše dobe.«
Velikanska horda besno juriša. Mahib medreje Anor Aldarški jih
pusti čisto blizu. Orki se najprej zapletejo med gostimi ovirami. Splet trnja,
lesenih in železnih ovir takoj ustavi in onemogoči konjenico. Ko se horda
dovolj zaplete med ovirami, Anor izstreli rumeno puščico. Lokostrelci se
dvignejo in nesrečne zveri zasuje smrtonosen dež zastrupljenih puščic.
Grozljivo tuljenje umirajočih se sliši vse do osrednjih rovov. Grozljivo
rjovenje je rahljalo že dovolj zrahljane živce branilcev. Orij si zatisne ušesa:
»Zakaj jim je El ustvaril glasilke?« Soborec poleg njega režeče
odvrne:
655
»Kot prvo, te zveri je ustvaril Elejla. Glasilke jim je dal, da jih med
crkovanjem lažje slišimo. Kdaj bodo ukazali napad?«
Orij skomigne z rameni:
»Karim mi je včeraj za točilnim pultom rekel, da se ne premaknemo
iz teh lukenj. Tvoja žena in otroci se bodo še kar načakali,« in tiho, bolj
zase, zamrmra, »da bodo le koga pričakali.«
Po slabi uri neuspešnega juriša ostane med ovirami nekaj tisoč mrtvih
in umirajočih. Lemiki na okopih slavijo. Vendar ne za dolgo.
Lord besno odseka glavo poglavarju umikajoče horde in rezko ukaže:
»Pošlji tzevoge,« in poglavar jate nemo prikima. Kmalu z velike jase
vzleti nekaj desetin velikanskih letečih zveri. Anor iz svojega isitaha
(bojnega štaba) opazi pod težkimi dežnimi oblaki drobne pike. Kmalu tudi
drugi opazijo in jamiti kričijo ukaz:
»Vsi v luknje! Tzevogi!«
Tzevogi priletijo nad položaje in jih zasujejo z ognjeno ujmo. Kmalu
proti zverem poletijo velike puščice dolgih lokov. Trije tzevogi v spremstvu
nenaravnih krikov padejo, drugi se umaknejo brez posebnega uspeha.
Lemiki se bučno veselijo nove zmagovite runde.
Lord Ureus besno koraka po šotoru in poglavar jate se lahko zahvali
komaj prispeli Aleji, da je obdržal glavo na ramenih. Lord Ureus se zaveda,
da ima pred sabo odločnega in sposobnega nasprotnika.
Drobna deklica se smehlja ob besnenju nemrtvega lorda:
»Ha, ha, končno ste našli sebi enakega nasprotnika. To me silno
656
zabava. Za vsak grižljaj se boste morali potruditi. Opozorila sem vas na
Zeolijo. Tamkajšnji vladar ni neumnež, s kakršnimi smo imeli do zdaj
opravka. Zeolijo je moč odlično braniti na dveh ožinah z malo izurjene
vojske in grof je dobro izkoristil svojo edino možnost. Tega gospoda bi
želela imeti v svoji službi. Ima sposobnosti, ima iniciativo, ima pogum in
ima pamet.«
Lord ostane, se zagleda v drobno dekletce in zlovoljno prikima.
Gospodarica je navdušena, ker je njena vojska odbita.
»Kaj ni cilj te vojne hitra zasedba zahodnih vrat Medalarja? Se je
spremenilo kaj, česar ne vem?« in besno zarenči, »zjutraj bom poslal v boj
Set'Aruse. To grizenje čez ovire je delo za njih.«
Deklica se znova nasmehne:
»S Set'Arusi ne boste bistveno več opravili. Zeolski bemej se je
odlično vkopal. Točno se zaveda svoje usode. Najprej je treba odstraniti
ovire. Samo pošiljaj najmanj pomembne jepazake orkov, kolikor jih je
potrebnih za čistilno akcijo. Z vsako žrtvijo nadomestljivih živali se bomo
približali vkopanim položajem. Šele takrat bo nastopil čas dragocenejših
radagov.«
Lord samo prikima.
Še pred nastopom noči, med močnim nalivom, nad položaje zeolske
vojske pljuskne nov orčji val. Ponovi se zgodba. Za ceno nekaj uničenih
ovir jih nekaj stotnij pade v grozljivih krikih. Tzevogi ne tvegajo več z
napadi na dobro zavarovane velike loke, temveč se osredotočijo na
oskrbovanje in vasi daleč za obrambnimi položaji. Obeta se krvava in
dolgotrajna bitka.
657
Malahid je zadovoljen z začetnim potekom bitke. Arcusova ideja o
vkopavanju je odlična. Zahvaljujoč zemljankam je žrtev zaradi tzevogov
zanemarljivo malo.
Orij priteče do Karima:
»Kolegi sprašujejo, kdaj jim bomo vrnili?«
Karim se zresni in otožno odvrne:
»Ničesar jim ne bomo vrnili. To je zadnji boj Zeolije.«
658
659
660
27. Figure so razporejene
Boris stopi iz samostana. Sonce je ravno izginilo izza oddaljenih gora,
a v ponor horizonta ni potegnilo še tropske vročine. Kaj bi dal za dvojnost,
prirojeno Čuvajem. Čeprav je šele konec junija, je vročina požgala večino
trave. Očitno jih čaka še eno v nizu peklenskih poletij. Savinja nežno
žubori. Kako bi se prilegla kopel. Odmahne z glavo. Sam sem kriv za to
trpljenje vročine. Zakaj nisem oblekel vročinskih oblek?
Sredi obilice maturitetnih obveznosti skrbno usklajuje ostale
dejavnosti. Ves čas je razpet med oba svetova, v te peklenske okove
vzdrževanja ravnotežja.
Vstopi skozi domača vrata. Komaj olajšano vdihne ohlajen zrak,
odišavljen po domače, ga mati ogovori:
»Boris, Svetnikovi so nas v nedeljo povabili na kosilo. Si se danes
kaj videl z Lucijo?«
»To je pa lepo,« odvrne brez navdušenja. V glavi mu rojijo čisto
druge misli in Lucija trenutno ni najpomembnejša stvar na svetu:
»Lucije danes še nisem srečal. Včeraj sva se skupaj učilo slovo,« in
nagrbanči čelo, »upam, da za njo ne navijaš, ker je nečakinja evropskega
ministra.«
»Znova si nekam zlovoljen. Kaj nisi zadovoljen?« je mati
presenečena zaradi njegove osorne hladnosti, »Lucija je pred slabo uro
spraševala po tebi, zato vprašam. Veš, ona je spodobno dekle. Malo je
danes takšnih,« reče prepričano, kakor zna le ona. Oče sedi pred televizijo.
Nekaj sam zase komentira. Ujame zgolj nerazumljivo momljanje. Boris
hitro pomaha očetu in raztegne ustnice v nasmeh:
661
»Živijo oči!« in se po stopnicah napoti v svojo sobo. Oni o
nedeljskem kosilu, a mene skrbi položaj v Dilualu. Komaj stopi v sobo,
zacinglja mobi. Zgrabi ga in stisne tipko za zvezo. Ugleda vesel Lucijin
obraz. Rad posluša njen milozvočen glas:
»Kje si se danes potepal? Kaj ni mobi zato, da si dosegljiv?«
Njen vesel obraz, obogaten s prikupnim nasmehom, povrne v
njegovo dušo nekaj radosti. Kljub precejšnjemu družinskemu bogastvu je
ostajala otok nekih drugih, mogoče čistejših časov. Čeprav maturantka, je
na sebi obdržala nekaj otroškega. Mogoče je to njena čista neposrednost.
Mogoče nesposobnost igranja vlog. Vsekakor v njeni prisotnosti čuti
neizmerni mir. Tudi sam ji vrne nasmeh:
»Oprosti, ravno sem prišel in še nisem imel časa, da vržem uč nanj.
Nisem rad preveč zlepljen s tehniko. Kako si ti preživela dan?« vrne
vprašanje.
Skomigne z rameni, si z dolgimi prsti popravi kito in naredi otožen
izraz:
»Saj veš, dolgočasno, učenja polno popoldne. V nedeljo se vidimo na
kosilu pri nas,« razigrano zaključi. Polne ustnice se razprejo v omamni
nasmeh. Živahne oči s svojo radostno lepoto še poudarijo njeno izjemno
ljubkost. On prikima:
»Mi je že mama omenila, ko sem zakoračil v hišo. Na srečo tvoj stari
ni v fohu moj'ga. Tako ne bo mogel ves čas blebetati o službi.«
Lučka prisrčno skoraj zaploska:
»Slišala sem komentarje v zvezi s tabo in mano,« reče smeje in zoži
pogled. Narejeno jezno doda:
»Teleidijoti nimajo poleg opravljanja drugega početja.«
662
Boris prikima:
»Kjer ni prostora za pamet, se pač najde plac za opravljanje.
Volumen med ušesi je treba z nečim napolniti.«
Njen veseli obraz v hipu izgubi barve radosti in navrže s kančkom
razočaranja:
»Dobro vem, kako mi pravijo. Kold bič.«
Boris je razumevajoče potolaži:
»Ne smeš jim zameriti. Nadimki, s katerimi so te obdarovali, so
posledica njihovih neizživetih sanj. Pubertetniške fantazije se rade
materializirajo skozi vulgarno izražanja. Za njih so kold bič vse, ki se v
petkih ne zapijajo, drogirajo in dol dajejo. Petelini pač razmišljajo skozi
hormonske hlape, odišavljene z aromo po žganju raznih vrst. Saj menda nisi
jezna?« pozorno vpraša.
Tiho mu odvrne:
»Kje pa! Komu mar za blebetala?! Lahko sem srečna, ker sem vsa ta
leta preživela tako, kot sem. Prav nič mi ni žal, če se nisem udeleževala
pijanskih orgij. Tudi prijateljici Veronika in Helena sta deležni podobnih
vzdevkov. Posebej Veronika se mi smili. Izgubila je očeta. Nikoli niso našli
barabe, ki ga je. Kakšna je to policija, če ni sposobna najti morilca enega od
svojih? Edino zaradi maturantskega plesa mi je žal. Kako to, da se nisva že
tam našla? Ampak, kar je bilo, je bilo. Jutri je nov dan,« vedro doda. Prelep
obraz znova dobi rožnato barvo.
Boris prikima:
»Mogoče bi bilo drugače, če bi prišla na plesne vaje. Pa te ni bilo in
sem se moral mučiti s tisto samovšečno kokoško Hano. Ves čas je mislila,
da je državna prvakinja v plesu, pa je pri sambi ritala, da sem jo skoraj
vprašal, če ima orožni list za svojo rit.«
663
»Hana, ja, dobro si jo opisal. Res je prava kokoš. Posebej takrat, ko
obleče tisto modro krilo in obuje vijolične čevlje. Pa njena hoja,« se glasno
zasmeji, »še nesrečnice iz out so manj smešne v svojih pisanih opravah.«
Malce sta še klepetala. On znova poskusi najti vsaj sled prisotnosti
okultnega. Z urokom jo previdno potipa. In znova ne zazna ničesar. Vedel
sem. Niti preklinjati ne zna. Kako naj bo v njej kaj zlega, kaj šele Elejla?
A kaj mi je, da o tem sploh razmišljam? Tistim coprnicam se moram
posvetiti.
Odloži mobitel. V sebi začuti drugačno prisotnost. Ta ga za hip
poboža, mu pošlje tihi šepet ljubkega pričakovanja. Zgrabi tablico. Ekran
oživi. Začne utripati poštni program. Hm, pošto imam. Da vidim. Klikne na
povezavo in vidi, da je pismo Mojčino. Hm, dolgo mi že ni pisala. Kaj jo
je zdaj napeljalo na to dejanje? Pa je le našla mojo številko.
Odpre pošto.
»Dragi frend!
Saj ti še lahko rečem frend. Marsikaj se dogaja.
Nekaj je očitno, nekaj ni. A ni vse tako, kot se tebi zdi.
Pozabil si, kdo si. Le kaj sem pričakovala? Čudež? Teh
ni. So what! Itaq ne vem, kaj bluzim! Sori! Rimember, kaj
si mi rekel pred maturancem. Mogoče boš odprl oči in
spregledal. Ko boš na drugi strani, bo preppzno. Mrtev si,
a živiš ob svojem grobu.
Mojca.«
Ta je pa res postala premaknjena. Pisanje brez repa in glave ji ni
podobno. Ta Sandra jo je čisto zmešala. Kaj sem ji rekel? Pozornost je
mati previdnosti. Kaj naj s tem?
664
Najprej malce okleva. Na koncu pritisne na gumb za brisanje brez
odgovora o sprejemu. Kaj naj odpišem? Kako naj se spovem za greh, ki ga
ni? Stopi do okna in opazuje dogajanje mirne ulice pod sabo. Na srečo
živijo v zadnji hiši slepe ulice. Naproti je zavod za starejše. Tam je njegova
dementna babi.
Zakaj prekletstvo demence udari tako dobre ljudi, kot je moja babi?
Zakaj ni to doletelo staro mamo Jano? Skopuška popotnica vedno pozabi
tudi na moj rojstni dan. Za očijev abraham je bila v Jordaniji, za mamin
pa v Gvatemali. Vraga pozabila je an abrahama lastne hčerke.
Prednost tega je odsotnost hrupa motorizacije. Edini večni zvok je
šumenje Savinje. Nekaj časa že ni deževalo, zato zadnje čase tudi ta zvok
ni preveč v ospredju. Pomirja ga zbor ptičjega petja, prijetno izrazit zvečer
ali zjutraj, ko mu pomaga urediti vihar v glavi od vsega tega vrveža. Vsaj
zdi se mu tako. Za hip pomisli na Lucijo. Ob misli nanjo mu postane toplo,
prijetno toplo. Lahko jo pokličem in presenetim. Vendar odmahne z glavo.
Ah, raje ne, saj bo delovalo vsiljivo. Z njo je treba počasi. Ona je
resnično pravi projekt. Vsaj tokrat se tista opica Aleš ne moti.
Greta jezno udari po mizi:
»Tega nisi smel storiti! Nikakor! In to brez nas!«
Boris samo dvigne oči in se ravnodušno nasmehne:
»Ne vem, kaj vam je? Teden dni nazaj ste cvilili, ker smo brez
fizične moči. Aecij mi je predal skoraj vso vojsko. Normalno je, da se
hočem srečati z mahibi. Moram jih spoznati, oni pa mene.«
Leon jezno piha:
665
»Seveda imaš prav, vendar prehitevaš. Ti si vendar obličje miru,
ljubezni in ravnotežja.«
Boris skoči na noge, vse prestreli s strogim pogledom. Vsi so tu,
manjka samo Marko:
»Nisem vas sklical zaradi dovoljenja, temveč zaradi obvestila.
Zborovanje ureja Aecij. Čeprav upam, da bo Elejla padel brez vojne, se
moramo pripraviti tudi na to zoprno možnost. Samo s čakanjem in
neskončnim pogajanjem ne bomo ničesar rešili. In še to,« sunkovito diha in
strupeno sikne, »za sovražnika nisem nobena ljubezen ali mir, temveč bič
božji!«
Čuvaji se spogledajo. Nekaj časa sploh ne najdejo odgovora. Boris
stopi do okna in opazuje veliko pristanišče. Pogled na morje ga vedno
pomirja. Zdaj je potreben miru. Znova se prebudi tista drugačna prisotnost.
Začuti tok, zavit v čudovito kopreno moči. To je prisotnost, ki ne pristaja
na omahovanje. Bistvo je stremljenje k lepemu.
Zasliši Janezov oprezni glas:
»Tako ne boš ničesar rešil. Podrezal boš natančno v vilinski osir. Si
želiš soočenja z mogočnimi Vilini? Si pripravljen?«
Boris samo molči. Vsaka debata se mu zdi odveč in nepotrebno
tratenje časa. Raje uživa v razgledu.
Marko le uspe priti malce pred začetkom Jadageta. Čuvaji ga
zasujejo z očitki na Borisov račun. Boris, v spremstvu Aecija in obkrožen s
fedajini, sprejema visoke plemiče. Marku ne uide posebej veliko fedajinov.
Stopi do Borisa, se nasmehne in rokuje:
»Ne bom komentiral besed ostalih Čuvajev. Ti že veš, kaj počneš.«
Boris vrne vljudnostni nasmeh in mu nakaže fotelj.
666
Marko zaupljivo prikima se udobno namesti. Z očmi spremlja
posedanje mahibov legij in flot. Boris ga je resnično presenetil s to hitro
akcijo. Na koncu se posedejo še drugi Čuvaji in srepo zrejo v ponosno
vzravnanega Borisa. V senci stojita dve fedajina, še več jih je v nišah.
Glasnik potolče s ceremonialno palico:
»Vstanite zdaj! Vsečasni vladar, eleh tasak, aladeh, lagamej
Aliadah Hamal in mahib prima, vojni konzul Aecij Palanis!«
Čuvaji se spogledajo in oklevajoče vstanejo. Marka prešine. Res se je
tukaj zgodilo veliko novega. Takoj so nekateri dobili napad veličine.
Spogleda se z Greto in Leonom, ki samo nezadovoljno odkimata.
Boris in Aecij vstaneta. Boris nakaže glasniku, naj zasede svoje
mesto in s kretnjo preda besedo Aeciju:
»Zbrani smo se, ker ima Aliadah Hamal nekaj pomembnih novic.«
Boris prikima in glasno spregovori:
»Nimamo več časa za uglajeno politiziranje. Elejla v telesu basilea
Božanskega carstva na drugi strani sveta ne čaka in se ne pogaja, temveč
pod plaščem prevar uničuje naš svet. Vse nas so zaslepile različne predstave
in prej, ko pogledamo očitni resnici v obraz, prej bomo sposobni za svoje
poslanstvo. Delovati moramo na dveh frontah. Ena je v Onostranstvu,
druga se odvija tukaj. Obe sta enako pomembni in soodvisni. Konzulat se
mora hitro zbuditi iz tega omamnega spanca in se usposobiti za učinkovito
akcijo. Ne morem več trpeti tega političnega prerekanja, saj izgubljamo
dragocen čas in še dragocenejšo energijo. Moramo se poenotiti. V
naslednjih dneh bom obiskal še preostale častne šezeke in mahdije Zahoda.
Nekaj vtisov že imam. Vsi plemeniti možje, s katerimi sem se do zdaj
pogovarjal, podpirajo enotno fronto. Naše napore bodo še dodatno podprli
in spoštovani vojni konzul je deležen njihovega polnega zaupanja. Plemeniti
Aecij vam bo razložil naš načrt,« in preda besedo vojnemu konzulu.
»Državni konzul je znova vnesel nekaj zmede. Ravno zjutraj je sel
667
prinesel pismo senata. V njem je veliko besed o moči Vilinov in njihovi
zahtevi, naj se ne vtikamo v dežele za Viharnim gorstvom. Niti z eno
besedo pa ni omenjen kakršen koli napor Vilinov proti naraščajoči sili
Božanskega carstva ali Basileju. Po besedah japadokov iz Onostranstva,
silna vojska Vzhoda napreduje proti zahodu. Prej ali slej bo našla pot okoli
Viharnega gorstva. Viline je strah naše moči. Dovolj je pokornosti!
Pokažimo jim svojo moč! Senatu bomo poslali Patent o diktatorskih
pooblastilih v vojnem stanju. Osnutek je pred vami. Jadaget ne bomo
končali, dokler patent ne bo podkrepljen z vašimi podpisi.«
Leon s kretnjo prekine govor:
»Čakajte no! Se zavedata, kaj prinaša takšen dokument? Kaj vam
je?« in dvigne papirusni zvitek. Marko se prime za glavo. Vstane še Greta:
»Moj spoštovani kolega, japadok Leon, ima prav. S tem patentom
boste po nepotrebnem izzvali Viline. Pomislite! Je nečimrnost skoraj otroka
vredna gneva nesmrtnih?«
Okoli velikega omizja završi. Mrmranje je vse glasnejše. Boris ohrani
mirno kri. Namigne ceremonialu. Stari mož ostro udari s ceremonialno
palico in zakliče:
»Tišina! Zahtevam tišino! Aladeh imajo besedo!« in fedajini oprezno
stopijo bližje omizju. Marko opazi to malenkost in tiho zašepeta na Helgino
uho:
»Si opazila fedajine? Boris in Aecij sta se dobro pripravila.«
Boris vstane in hrup se v hipu poleže. Vse premeri s srepim
pogledom, dvigne roko in mračno odvrne:
»Ta patent, dragi gospodje in drage gospe, pomeni manj govoranc in
več akcije. Čas govorov in svečanih deklaracij je nepreklicno mimo. Sami
ste govorili o kritičnem položaju na vzhodu. Basilea ne okleva in se ne igra
neskončnih pogajanj za vsako malenkost. Če Vilinom niso všeč naše akcije,
668
je to njihov problem. Pravzaprav so te priprave, dragi mahibi, samo za vsak
primer. Iskreno upam, da legijam ne bo treba v vojno. Vojna je grda stvar.«
Leon mu vskoči v besedo:
»Kaj pa ti veš o vojni? S tem patentom jo boš prinesel pred prag
blagoslovljenih edamitov.«
Boris zoži pogled in zarenči:
»Še enkrat me prekini in boš odstranjen na hladno.«
Tik za Leonom se pojavita dve fedajina. Leon presenečeno bega z
očmi in se nazadnje nezadovoljno sesede v stol. Greta mu nekaj zašepeta.
Boris nadaljuje svoj govor:
»Moja glavna naloga je najti Elejlo pri nas doma. Obstaja velika
verjetnost, da si je Elejla našel telo v Onostranstvu. Trenutno imam
odločilno prednost, ker Elejla ni seznanjen z mojimi spoznanji. Najbrž ve za
obstoj Čuvajev, a za Mešaraha ni prepričan, dokler ne izvedem Pemeja. In
tega ne bom storil. Ne ve, da ga iščem tam, kjer me ne pričakuje. Če ga
ujamem nepripravljenega in ga presenetim, ne bo nobene vojne. Patent bo
izgubil veljavo in oblast se bo vrnila v roke senilnih starcev Diateje. naj jo
imajo, če so od nje odvisni.«
Greta zaprosi za besedo in Boris ji prikima. Sunkovito se postavi na
noge, vse ošvrkne z ledenim pogledom, kot to zna le ona:
»Samo trenutek. Ustavite konje! Boris, saj ne morem verjeti, kar
sem slišala,« stisne ustnice in z očmi razburjeno bega med prisotnimi,
»strinjam se z Leonovimi pomisleki. Naj dodam še svoj pomislek. Tehten
pomislek!« in se srepo zazre v mirnega Borisa, »ti vendar ne moreš biti
sočasno lagamej in aladeh. Prvosvečenik ni namenjen mahanju z
oboroženo silo. Čisto po nepotrebnem nam boš nakopal preveč
sovražnikov. Ne moremo uporabiti metod zastraševanja. Mešarah prinaša
blagost, ne pa ostrine meča. Tvoje metode niso metode Mešaraha, kakršen
669
naj bi bil. Tako se ne moremo iti! Zaboga, mi smo sila dobrega, ne pa,«
besede ji ostanejo v grlu.
Fedajini neslišno stopijo iz niš velike dvorane. Marko takoj opazi to
malenkost. Svojega Mešaraha bodo branili do zadnjega. Ta Mešarah je
drugačen, bolj impulziven, odločnejši in hitrejši.
Boris se nasmehne:
»Nisem hotel te razprave tukaj pred vsemi. Res ne moremo
lastnega umazanega perila oprati v svoji pralnici? Ko smo že pri tem.
To sem, kar mi je določila usoda,« in v dvorani završi mrmranje
navdušenja, »kakšen naj bo Mešarah? Česa se ne moremo iti? Zakaj?«
znova začuti čudovit objem drugačne prisotnosti, »je slabo, če hočem
preprečiti vojno? Je slabo, če bo Konzulat pripravljen na vojno? Razumem
pomisleke, a jih žal ne smemo upoštevati. Vilini so mogoče res mogočni,
toda nočejo pomagati. Pravzaprav želijo obdržati obstoječe stanje, kar
lahko za nas postane smrtno nevarno. Basilea bo zagotovo s svojimi
hordami našel pot okoli Viharnega gorstva in nas, zaradi debat o morali,
presenetil tako razdrobljene s spuščenimi hlačami. Saj vem, nisem še
popolnoma pripravljen, to že ves čas poslušam,« in glas mu otrdi, vsem
nameni ledeni pršec, »a basilea se požvižga na to. Delati moram na obeh
frontah. Naredil bom vse, da preprečim vojno in naredil bom vse, da
zmagamo v vojni, če do nje, El nam pomagaj, pride.«
Končno se vmeša še Marko:
»Zaključimo to neplodno debato. Na hitro sem preletel osnovna
določila patenta. V njem je vse dobro zastavljeno. Čeprav se popolnoma ne
strinjam z lagamejevimi razmišljanji, bom te zadržke v interesu sloge in
končne zmage zadržal zase. Res je,« in se spogleda z ostalimi Čuvaji,
»strinjam se z Borisom. Obstaja določena možnost, da preprečimo vojno.
Do pemeja nas loči še lov za tehagaci in sibeti. Lagamejev načrt,« izogiba
se imena Boris, »je res malce vihrav. Ampak trenutno nimamo drugega.
Položaj vzhodno od Gorstva resnično ni rožnat. Sovražnik se krepi, a
prijateljev je vse manj. Horde neusmiljeno pritiskajo na maloštevilno
670
obrambo. Cesarstvo Shedanija se je po zadnjih informacijah začelo zavedati
nevarnosti. Žal tudi njih dušijo razne politične igre in njihova vojska najbrž
ni kos carskim hordam. Pustimo lagameju, naj razporedi figure, kot se mu
zdi prav. Drugega zdaj nimamo.«
Greta odkima:
»Marko, od tebe nisem pričakovala podpore tako norim idejam. Saj
si slišal, kakšne titule si je nadel ta,« in nezadovoljno pokaže na Borisa,
»pubertetnik z napadom megalomanske veličine. On in njegova indigo
norišnica.«
Boris ostane ledeno miren. Aecij zmedeno preklaplja pozornost med
Markom, Greto in Borisom. Podobno počnejo tudi mahibi. Najbrž nihče od
njih ni pričakoval takšne razprave med raegi. Marko seže po čaši vina, jo
izpije in odvrne:
»Greta, zaključi s svojo jezo. To velja za vse vas. Zdaj ni čas za
moraliziranje ali debate o problemih pubertete. Aliadah in Aecij naj storita
vse, kar mislita, da je treba storiti. Slišala si. Ima podporo vseh tukaj
zbranih mahibov in mahdijev, ki jih je obiskal. Trenutno ima večino vojske
in tukajšnjega svečeništva. Moja ali tvoja podpora pri tem nima vloge.
Imam še preveč drugih opravil, da bi izgubljal čas za morebitne zadržke.«
Vmeša se Helga:
»Lahko je tvoje življenje, ker te še ni blagoslovil s svojo indigo
teorijo. Saj si ga slišal. Ta njegov govor. Mešarah se tako ne pogovarja. Za
razvoj Mešaraha so potrebna leta, ne pa tedni. Ljudje božji, komaj slaba
dva meseca sta mimo! In kaj imamo?«
Jožef se naveže na njene besede:
»S prerekanjem ne bomo ničesar rešili. Se res dobro zavedaš, v kaj si
se spustil?« in se sreča z Borisovim odločnim pogledom.
671
»Še kako dobro. Ampak tukaj nismo zaradi razprave o moralnosti in
demokraciji. Verjetno ste, dragi bratje iz Onostranstva opazili,« malce
cinično doda, »nikjer na papirusu ni vaših imen, ker so nepotrebni. Tukaj
ste, ker želim, da tudi mahibi slišijo vaše zadržke. Vidite,« razširi roke,
»ničesar ne skrivam. Prepričan sem v ta načrt in tukaj zbrane plemenite
edamite. Lepo sicer, da odkrito poveste svoje mnenje, a od zastavljenega ne
odstopam. Ne zaradi trme, temveč zato, ker ste brez enakovrednih
argumentov. Samo zato. Vse se pospešeno odvija. Ne bom si dovolil vzeti
drobne prednosti, ki jo imam,« in vse premeri s strogo srepim pogledom.
Trde besede še kar odzvanjajo v velikem prostoru. Fedajini nepremično
prežijo. Aecij prekine napetost:
»Vsa ta huda kri je odveč. Patent je pravičen. Senatu in državnemu
konzulu ne odvzema nobenih moči. Modro je združiti celotno vojsko pod
enim vodstvom, neodvisno od trenutnih razmerij med plemenitimi
družinami. Tudi reformacija trenutne organizacije legij se mi zdi smiselna v
luči novih nalog. Zaradi grozeče nevarnosti se mora ves Dilual s
prijateljskimi vojvodstvi pripraviti na morebitno vojno. Ko bo sovražnik
potrkal na severna vrata, je znak, da se je čas dokončno iztekel. Izkoristimo
torej blagodati Mešarahove modrosti.«
Jožef zakašlja in doda:
»Zaključimo torej s tem in pustimo Borisu, naj stori, kar se je
namenil. Dokler ne izvede Pemeja, ga Elejla ne more tako zlahka zaznati,«
in se spogleda z Borisom, ki zadovoljno prikima. Samozavestno nadaljuje:
»Če lahko Boris po čudežu prepreči vojno in celo ve kako, kdo sem
jaz, ki mu lahko to prepreči? Uničenje Elejle pomeni padec Božanskega
carstva na vzhodu. Ob uničenju Elejle bodo ugasnili tudi damejahi in
kerkeši. Sovražnik bo izginil in oblast bomo lahko, kot se je Boris izrazil,
vrnili starcem. Naj se to zgodi.«
Greta trenutek molči, zatem odkima. Tudi Leon, Janez in Helga
odkimavajo, vendar so tiho. Samo na Markovem obrazu se zarišejo črte
previdnega zadovoljstva. Boris se nasmehne in tiho reče:
672
»Vojni konzul bo uredil tukajšnje zadeve. Patent bom osebno predal
zboru senilnih starcev. Čas je za spoznavni večer.«
Helga se prime za glavo in odkima:
»Ta patent in tvoje namene še razumem. Ne strinjam se, a tako je in
sem se sprijaznila. Toda! ljubi bog! Res želiš zakuhati še konkretno
zmešnjavo? Sam greš tja? Sploh veš, v kaj se podajaš? Ljubi bog!«
Boris veselo prikima:
»Vsekakor. S sabo bom vzel,« in jih na hitro preleti z očmi in pogled
mu ostane na Leonu, »evo, vzel bom vas. Ves čas mi tako ali drugače
stopate na pot, zdaj pa vas vabim za sopotnika. Greste?« in se sreča s
pogledom presenečenega lekarnarja. Vse, kar zmore zaradi presenečenja, je
beganje med Helgo in Greto. Marko se smehlja. Očitno uživa v Borisovem
početju. Leon se, ne preveč zadovoljno, spogleda z Borisom:
»Se slučajno ne zafrkavaš? Te stvari niso smešne.«
Boris resno prikima:
»Ta hip mi ni do zafrkavanja. Greste ali ne?«
Vse oči se uperijo v Leona, ki obotavljivo prikima:
»Grem. Mi ostane kaj drugega?«
Boris veselo zaključi:
»To smo torej rešili,« in vse preleti z bistrimi očmi, »naj kar
prekinem razpravo o moji varnosti. Nihče me ne ogroža. Verodostojneje
bom deloval, če tja ne prihrumim s parado. Pokazati jim moram svoje
zaupanje. Tam imajo portale, zato ne bova izgubljala časa.«
Znova se oglasi Greta:
673
»Ne morem si kaj, da ne izrazim nasprotovanja tej avanturi. Zaradi
lastne vesti sem dolžna izraziti svoje dvome. Tam boš naletel na Viline.
Čisto prave in verjetno zelo jezne Viline. To tvoje mahanje z vojnimi
zastavicami jim ne bo niti najmanj všeč.« Prikimata še Helga in Jožef.
Marko se nasmehne:
»Tudi jaz sem malce skeptičen do tega početja. Ves ta cirkus mogoče
ni najboljši način za dosego sloge Zahoda. Žal pa trenutno, v danih
okoliščinah, ne vidim drugačnega scenarija. Mogoče je zdajšnji Mešarah
drugačen zaradi drugačnih okoliščin udejanjenja. Ne vem, nočem ugibati,
zato naj se zgodi ta pot v Diatejo,« in se sreča z Borisovim mirnimi očmi,
»Boris, izvedi, kar si se namenil. Vendar te moram opozoriti,« in se
oprezno spogleda z ostalimi, »tam ti nihče ne bo mogel pomagati. Če naletiš
na viline, se hitro umakni. Pod nobenim pogojem se ne spuščaj v kakšne
magijske boje, ker jih ne moreš dobiti. Pred Pemejem si prešibak za
soočenje z magijo zgolj povprečnega vilinskega plemiča, a okoli konzula se
smukajo precej močni in v magiji prekaljeni Vilini.«
Marko s tem prekine nekoristno prerekanje. Boris se je uprl večini
Čuvajev. Ne glede na nasprotovanje, svoj načrt mora izvesti. Začutil je
drobno prednost in to mora izkoristiti.
Pojavilo se je upanje. Lahko preprečim vojno. Samo Elejlo
zatečem brez hlač. Samo to!
Boris stoji na veliki terasi in opazuje pozibavanje velikih bojnih ladij
sredi zaliva. Če bi imeli daljnogled, bi lahko videli razobešene bojne zastave.
Leon medtem pripravlja portal. Čuvaji so se po kratkem sestanku razšli.
Nihče noče ostati z njim. Ostal je sam. Začuti prisotnost.
Mešarah pomeni samoto. Nikogar nisem prosil za to vlogo. Tistega
674
dne sem zaspal pri slovi in zdaj sem tu. Je prav, kar počnem? S kakšnimi
silami imam opravka? Elejla ... Nasprotovanje temu, čemur rečemo Bog.
Kaj je Elejla? Saj mi sploh niso povedali ničesar omembe vrednega. Vsi
govorijo samo o sili kaosa, uničevanja in brezobzirnega zatiranja. Kaj je
Elejla? Kdo je? Zakaj je? Je res ultimativno zlo ali je zlo samo zato, ker je
nekaj drugačnega? Zakaj vsi v imenu dobrega tako radi vihtijo orožje?
Kaj je potem zlo, če je dobro le še ena vojna napoved? Je res zlo? Je
nasilje jezik dobrega v boju za sebi lasten pogled na svet?Bom spoznal
nesrečnika, ki mu je vzel telo in dušo?
Strese z glavo in globoko vdihne po morju dišeč zrak. Kako dobro
dene ta zrak. Vrvež mesta komaj pride do visoke terase. Misli mu zapolni
drugačna prisotnost. Dvigne pogled v daljavo, proti osamljenemu otoku
Missilu. Na njem nastaja nova pomorska baza. Zakaj bi sploh moral koga
spraševati, kaj naj storim? Zakaj bi okleval? Čemu izguba časa s
prepričevanjem prepričanih? Če sem udejanjen Elahala, ne potrebujem
tujega pristanka. Vojne mogoče sploh ne bo. Saj ni potrebna.
Marko tiho pristopi:
»Malce si se prenaglil. Nisi še popolnoma pripravljen.«
Boris se obrne in se sooči s pojavo najpomembnejšega Čuvaja.
Otožno reče:
»Morje me od nekdaj pomirja. Kaj bi dal, da bi lahko živel v kakšni
mirni obmorski vasici. Nikoli nisem silil v hrup pozornosti.«
Marko zamrmra:
»Ironično, saj zdaj si v središču pozornosti vseh na Zahodu. Upam
samo, da ne boš še v pozornosti Elejle in damejahov. Pri nas te sicer ne
more zgrabiti,« in s kretnjo utiša njegov poskus komentiranja, »Greta in
drugi so me temeljito razsvetlili s tvojo indigo teorijo. Saj ne rečem, gre za
briljantno logično povezavo zadnjih dogodkov. Vendar se o tem sploh ne
675
mislim pogovarjati!« in znova prekine njegovo namero, da spregovori, »ne!
Ne poskušaj me prepričevati, ker me ne moreš. Nisem te podpiral zaradi
tvoje indigo teorije, temveč zato, ker te nočem ovirati, dokler ti ne oviraš
naših naporov. Tu si preživel komaj nekaj dni, a mi imamo nekaj stoletij
izkušenj. Torej ne bova o tem. Želim ti dati nekaj napotkov glede obiska
Diateje.« Boris se znova obrne proti morju in skoraj šepetaje odvrne:
»Saj vas ne mislim prepričevati. Vi pač živite v svetu svojih
prepričanj, in prav imate,« glasno zaključi, »res sem še zelenejši od
zelenega,« se obrne in vanj uperi nenavadno oster pogled izpod utrujeno
nagrbančenega čela, »kljub vsemu so mi predali veliko večino vojske,
podpirajo me skoraj vsi zemljiški gospodarji in predstavniki vseh stanov.
Edina bela lisa je osrednji Dilual s tamkajšnjim senatom.«
Markov pogled pade v tla:
»Prav imaš. Vendar te prosim, da s to podporo ne opletaš pred
konzulovim nosom. Zavedaj se sledečega,« znova dvigne pogled, »v ozadju
delovanja senata in državnega konzula so Vilini. Poskusi se izogniti sporom.
Nikomur ne grozi, niti ne mahaj z legijami na jugu. Nikakor se ne smeš
soočiti z vilinsko magijo. Z njimi ni zdravo zobati češenj. Leon bo že vedel,
kako se izvleči. Ko on reče, da je konec, je tudi konec. Patent predstavi v
najlepši luči. Prikaži ga nekaj, kar je nujno samo v vojni, a zdaj, v miru,
nima nobene vrednosti. Bodi diplomatski, igraj ponižnega podložnika volje
senata. Boš zmogel?«
Boris molči. Nemo zre v daljavo.
Marko čaka odgovor. Ne morem si misliti. Kako se je lahko tako
spremenil? Nekaj ni v redu. Nekaj me moti. Fant se je spremenil, njegova
temeljna osebnost je drugačna. Mešarah je drugačen. Namesto, da bi
ustvarjal okoliščine, jih uporablja. Zdaj želi še kockati s senatom in
konzulom. Vilini mu bodo že pristrigli peruti. Potem se bo vrnil v okrilje
svoje resnične vloge. Tej ne more in ne sme pobegniti. Boris skoraj bere
misli:
676
»Vsekakor bom zmogel. Ne bojte se,« in mu skoraj bere misli,
»resnica se večkrat ne pokorava našim željam in pričakovanjem. Marsikaj
je drugače. Jasno čutim klešče nekakšne nove zore. Ne vem, je to zlo ali
dobro. Vsekakor nas prekriva plašč Elejline prisotnosti, zato smo skoraj
oslepeli. Ne vidimo konca temnega predora. Elejla nas je prevaral in nas še
vara s svojo iluzijo. Doma sem zelo nazorno in direktno izkusil temne
uroke. Rad bi se motil, a se ne. Temni vladar je nekdo pri nas doma in zato
nas je tako spretno prevaral.« Marko mu vskoči v besedo:
»Rekel sem ti, ne utrujaj me s to teorijo. V dveh dneh sem jo slišal
že trikrat. Res nisem razpoložen,« a ga Boris nenavadno grobo prekine, kar
podkrepi z urokom. Marko od presenečenja umolkne.
»Dovolj! Tudi jaz nisem razpoložen za to neprestano
nasprotovanje!« in mirneje nadaljuje, »upam, da sem pravočasno
spregledal. Tudi on še ni popolnoma pripravljen. Moja edina možnost je
presenečenje. Ne glede na domače razmere,« zaključi resno, »tudi tukaj
moram stvari postaviti na svoje mesto. Z razčiščenim zaledjem se bomo
posvetili resničnim problemom. Ti ne čakajo na našo dobro voljo.«
Marko hoče nekaj reči, a molči. Ta izkušnja z Borisovim urokom je
zelo slab znak. Kaj mu je? Nadme je šel z urokom. Če bo šel takšen pred
Viline, naj si Bog kar začne iskati novega Mešaraha.
Marko se obrne in ga zapusti. Boris zre za njim in se znova posveti
svojim mislim. Sam. Kot vedno. Opazuje pozibavanje čudovitih ladij. Topla
sapa prijetno greje. Morje vedno dobro dene.
Službeni mobi zabrni. Šefova številka besno utripa. Aleš vzdihne:
»Šef kliče. Prvič, odkar sva dobila pooblastila.«
Roman se pogladi po bradi in nezaupljivo reče:
677
»Bodi previden. Saj veš tisto o ranjeni zveri. Tvoj prijatelj ve, da
nima več kaj izgubiti. Naredil bo vse, da se reši iz pasti.«
Aleš zaupljivo prikima in s kretnjo sprejme zvezo:
»Prosim?«
Pojavi se šefov izsušen obraz:
»Višji inšpektor specialist Aleš Kotnik, verjetno vam moram
čestitati!«
Sumničavo dvigne glas:
»Čestitati? Zakaj?« Šef me vika.
»Kaj niste slišali jutranjih poročil, predvsem sporočila iz Kabineta
predsednika republike? Pa menda vaša pisarna ni izoliran otok?«
Aleš skomigne z rameni:
»Posebno tožilstvo želi na vsak način začeti s kazenskim postopkom.
Zaradi starih časov sem hotel Lojzu, oprostite, ministru Kovačiču, kupiti
nekaj časa.«
Poveljnik se kislo zareži:
»Oba s kolegom sta srečna prasca!« in ne preveč navdušen
nadaljuje, »minister Alojz Kovačič je še samo Alojz Kovačič. Predsednik
ima uradno dovolj škandala in medijskega hrupa okoli zastrupitve Roka
Kovačiča. Med vrsticami je omenil, da je minister šel predaleč s svojimi
izjavami in prejudiciranjem preiskave. Na koncu je vzel metlo in počistil.
Moral je, saj se je tudi nanj začela lepiti nesnaga afere. Objavil je tudi ime
novega notranjega ministra.«
Aleš presenečeno vpraša:
678
»Vam lahko čestitam?«
Poveljnik odkima:
»Nisem jaz, a se drži regionalnega ključa. Nov notranji minister
Slovenije je načelnik magister Svetnik.«
»Ljubo? Kaj ta ni vedno govoril, kako ga politika ne zanima?« Aleš
dobro ve, da je poveljnik precej blizu Kovačiču, zato bo potreboval precej
sreče, da ne bo letel.
Poveljnik resno odvrne:
»Predsedniku in tesnemu prijatelju se ne reče ne. Verjetno bi rada
čim prej zaključila poročilo. Poskušajta to storiti čim bolj taktno. Saj se
razumemo.«
Aleš glasno vzdihne v znak olajšanja:
»Torej bova zaključila. Končno.«
Poveljnik nagrbanči čelo:
»Kar naj jih faše barabin, ki je hotel vse potunkati.«
Aleš oprezno pristavi:
»Kljub vsemu bom minimaliziral vpletenost bivšega ministra. Vse
skupaj bom predstavil kot prekršek in kaznovan bo samo Rok Kovačič.
Doletela ga bo šolska kazen zaradi iznosa nevarnih snovi iz območja šole.«
Poveljniku ni nič jasno:
»Zakaj bi bil tako milosten?«
Aleš trdo odvrne:
679
»Ker sem boljši od vseh, ki so me hoteli potunkati. Kaj pridobim,
če padlega še sam obrcam? Ničesar! Ta primer mi je pokazal, kako postati
boljši kriminalist in predvsem človek. Če pravica ni omejena z milostjo,
vodi v tiranijo.«
Aleš in Roman čutita olajšanje. Konec je iger. Končno je iskra
razuma počistila to greznico laži in prevar. Z veseljem napišeta še zaključek.
Roman olajšano vzdihne:
»Torej le ne bova pobirala prometnih kazni.« Aleš zadovoljno
prikima.
Državni konzul je resnično obilen mož. Salo se razliva preko smešno
majhnega stola. Komaj zadržuje presenečenje ob pogledu na Mešaraha in
enega od lagamejev. V veliki rezidenčni dvorani je popolnoma sam. Ob
najavi prihoda gostov je odslovil vse pisarje in druge goste.
Leon se prikloni:
»Konzul Kleos Janius, verjetno so naju najavili.«
Konzul zlovoljno prikima s svojim napudranim obrazom in hecno
pobarvanimi vekami. Z debelimi, bogato okrašenimi prsti seže po
papirusnem zvitku, zapečatenim s pečatom Mešaraha:
»Hm, še pečat imaš,« dvigne pogled proti Borisu, »in kaj mi
prinašata? Lagamej Leon in otroški Mešarah? Gotovo kaj predrznega glede
na dogajanje v južnjaških provincah,« sunkovito odlomi pečat in raztegne
rjavkast list, »nisem pričakoval česa podobnega. Res ne. Moram vam
priznati,« se odtrga od papirusnih listov, »resnično si pogumen v svoji
nesramnosti. Neverjetno! Kako silen napad veličine si dobil. Saj me ne čudi.
680
Me ne sme. Vilini me ves čas opozarjajo na norčije tam dol. Očitno ti je
sonce spražilo razum. Kako naj si drugače razlagam to, čemur vidva
burkeža pravita patent?« Leon prebledi, naredi dva koraka ritensko, a ga
Boris ustavi in mu z urokom podkrepljeno zašepeta:
»Bodite pri miru!«
Konzul se grozeče dvigne, malomarno odvrže papirusni zvitek in se z
obema rokama grozeče nasloni na dragoceno mizo:
»Tega ne morem niti brati. Nihče, še najmanj pa otrok, mi bo pod
nos tiščal nekakšne patente. Meni že ne! Jaz sem gospodar Konzulata in
vsaj raeg,« zapiči mračen pogled v Leona, »bi moral to dobro vedeti!
Postopek za sprejem takšnega patenta je jasen. Tu ni izjem. Jug nima
nobene pravice predlaganja osnutkov, kaj šele pisanja patentov. Je samo
kos nepopolno razdeljene zemlje, ki ga moramo še dokončno civilizirati.
Samo sodelovanje z Vilini nam bo omogočilo trajni mir in moč v rokah
tistih, ki so poklicani za vladanje napol divjakom!«
Boris zoži pogled in ledeno odvrne:
»Spoštovani konzul, saj nisem prišel na pogajanja.«
Konzul mu vskoči v besedo in ogovori Leona:
»Lagamej, ste mu vi dovolili, da govori? Jaz mu nisem!«
Boris oba stisne z urokom. Presenečeno umolkneta. Borisa oblije
drugačna prisotnost:
»Poslušajta! Oba! Vojna je mogoče pred našim pragom in v tem
položaju nimate nobene izbire. Vojni konzul Aecij Palanis ima v primeru
vojne nevarnosti polna pooblastila. Če bi patent prebrali do konca, bi videli
tudi podpise vseh pomembnih mahdijev pridruženih dežel in mahibov
bojnih legij. Njihovi podpisi temu patentu dajejo nesporno veljavo.«
681
Konzul se zdrzne in znova pograbi papirus in prebledi ob pogledu na
podpise. Hip kasneje se zbere:
»To ni postopek za sprejemanje patentov. Vilini nam,« a ga Boris
grobo prekine:
»Vilini se ne bodo borili za nas! Basilea bo našel pot do nas in z
njim ne bo pogajanj. Izkoristil bom vse možnosti, da vojno odnesem čim
dlje od vaših dragocenih domov. Domače zadeve, razen vojnih naporov, so
še naprej trdno v rokah senata in vašega veličanstva. Vojno pa v teh
nevarnih časih prepustite legionarjem! Naj upravičijo svoje plače.«
Od zadaj zaslišita močan vilinski glas:
»Mešarah, berit mekouk, teg bel taskim et'jetas mepai sepeas vet
et'genuih tabou.«
(Mešarah, oziroma otrok, ki naj bi to nekega dne postal in umrljiv
čarovnik. Res čedno.)
Boris in Leon se sunkovito obrneta. Konzul ponižno povesi glavo.
Vilin pred njima je podoben strogemu očetu, ko ta okrca svojega porednega
otroka. Boris prišleka preleti od nog do glave. Prvič v življenju vidi Vilina.
Glede na duhovitniške knjige v izložbah celjskih knjigarn je že na prvi
pogled precej odstopanj. Vsaj vizualnih. Vilinovo precej koščeno telo je
ovito v dragoceno togo, polno zlatih in aurilskih dodatkov. Popolnoma beli
lasje padajo skoraj do pasu in obrobljajo podolgovat obraz s špičastimi ušesi
z velikimi uhani. Skoraj bela koža je namazana z nečim, podobno pudru.
Ustnice so vijolično pobarvane z zelenimi progami, a veke nad sinje
modrimi očmi imajo rahel modrikast ton z nekakšnimi bleščicami. Saj je
našmikan kot žigolo v gejevskem baru. Obrvi sploh nima, so le nakazane s
črno črto. Na čelu ima z rdečim zapisan čuden simbol. Po začetnem
presenečenju zaradi nenavadne vilinove podobe tiho odvrne v čisti visoki
vilinščini:
»Salaji tegešaz, eag mirig teapakem?«
682
(Mojster Vilin, se mogoče poznava?)
Vilin se vzvišeno nasmehne:
»Et'foraš vet Kefrin.«
(Ime mi je Kefrin.)
Boris položi roke na bok in navrže:
»Kefrin šekak deakot lou itir šezakah et'jogamaj, katen negi Elem.
Itiš tatep vet mišok le et jalef?«
(Kefrin, nekam daleč ste od svojega zidu, kjer se skrivate pred
svetom. Kaj vas je prineslo v te kraje?)
Vilin sprva ne more verjeti, kako se z njim pogovarja človeški otrok.
Odločno stopi do konzulove mize, sede na njeno gladko površino in motri
prišleka. Ustnice se razširijo mu v leden nasmeh:
»Thaeo et'tapakhem iših! Et daeraz lo et'tevokut basilea.«
(Vaše nespretno razgrajanje odmeva do dvorov basilea.)
Boris začuti nežen Vilinov urok. Leon ga prime za nadlaket, a se mu
izvije. Zavrne urok:
»Kejic thaeo et tiper? Šejil thaeo ikotols genuih šek zegu!«
(Zakaj bi vas to skrbelo? Saj vas posli smrtnih ne zanimajo!)
Vilin ga prebode s sinjimi očmi, ki dobijo lesk grožnje:
»Otrok, ki zna čarati. Žal me mora zanimati ta neugodna dežela od
trenutka, ko ste ogrozili krhko ravnotežje tega sveta. Igrajte se na svojem
svetu, a nam prepustite našega.«
683
Boris znova začuti vilinov urok. Bliskovito ga razbije in s srepim
pogledom poišče vilinove oči:
»Raje ne čarajte! Ne izkušajte moje moči!«
Vilin se zakrohota:
»Lagamej Leon, takšno je tvoje tukajšnje ime! Ti razumeš zadeve
nesmrtnih. Prosim, odpelji tega mladiča, preden se ne poškoduje. Saj si
menda nočete iskati novega mučenca?« Leon otrplo čaka na nadaljnje
vilinove besede, ki se znova zapiči v Borisa:
»Zakaj se izpostavljaš? Kaj si jim dolžan? Naj te potolažim, z magijo
še sploh nisem začel. Vsaj ne malce resneje. Smrtniki bi že morali
doumeti,« in s trdim glasom zaključi, »ne morete se prerekati z
nesmrtnimi,« in razširi zenice.
Boris začuti pritisk v zatilju. Obudi se prisotnost. S protiurokom
takoj razbije neprijeten primež vilinove magije. Vanj usmeri svoj urok,
prežet z energijami, vsrkanimi med branjem Knjige. Začuti vilinov odpor.
Okrepi pritisk. Ne vidi, kaj se dogaja okoli njega. Ne sliši Leonovega
kričanja, ko ga hoče odvleči stran. Uide mu konzulovo krohotanje. Zapre
oči in začne mrmrati vilinske besede. Najprej vstopi v upočasnjen čas. Vse
okoli njega zamrzne. Slepeče niti ovijejo vilinov um. Začuti odpor. Ta je
vse močnejši. Tedaj se od nekod, tik na meji padca, pojavi druga
prisotnost. V hipu ga oblije občutek moči, čudovite in silne moči. Zasliši
melodičen, ljubko zveneč šepet. Zlomi ga. Polomi mu ta aroganten um.
Uniči ga. Naj bo opozorilo drugim. Uniči! Zlomi! Naenkrat ga objame ta
nova moč. Začuti poljub ljubke silnosti. Za njim se razprejo poljane ognjene
praznine. Od tam, izmed dveh stebrov, priteče nova energija uničenja.
Uporabi jo. Okrepi pritisk.
Vilin se iz napadalca spremeni v branilca lastnega uma. Nova
prisotnost še pritisne. Ne popušča, val silne praznine raste z odmevom
ljubke melodije onkraj vesolja. Strahotna energija valovi in grmi. Strele črne
magije rahljajo vilinove obrambne uroke. Zasliši vilinov pojemajoči odmev.
684
Smrtni, ne razumete! Ko se zbudi vilinski srd, boste zgoreli v peklu
Megšelema. Noče poslušati. Še v stiski je poln napuha. Pošlje mu misel.
Tukaj sem, pridi, najdi me, čakam te pred dvori Megšelema, med
stebroma Lebenah in Mogos, med stebroma nebeških devic smrti! Sem si
nihče od vas ne upa. Vedeli ste! Ta moč bi vas uničila. In zdaj je tu!
Prihaja po vas. Jaz sem tam, kamor si nihče od vas ne upa! Prihajam!
Vilin se upira, besno odganja niti dušečega uroka sinjih strel. Boris še
trdneje okrepi svetleče niti. Vilinov um začne popuščati. Zdrobil te bom kot
orehovo lupino. Zmlel te bom. Za vekomaj ti bom iz nadute glave izbil
idejo nadvlade. Pomagajte nam ali se umaknite. Vilin se poskusi izmuzniti.
Ne dovoli mu umika. Mrmra urok. Svet okoli njega popolnoma izgine.
Pred očmi se zvrsti neskončno zaporedje vilinovih spominov. Skozi
njih se prebije do središča vilinove moči. Upor njegovi sili pojema. Zagleda
kolektivni prastrah. Zaplava nad obrisom otoka Tarafa in začuti tamkajšnji
Tempelj Emen Mabemot, ki ni del tega sveta. Tam, v globinah podzemlja,
se skriva vir nasprotovanja vesolju. Nasprotovanje obstoječemu je seme
novega. V besnečih ognjih zagleda nekaj čudovito lepega, čeprav praznega.
Pritisne, še močneje razbija slike, ki se mu zoperstavljajo. Udari z vso
močjo. Še zadnjič Jedro vilinove moči se zlomi. Vilin krikne. Boris odpre
rdeče žareče oči. Leon presenečeno zre v negibno vilinovo telo. Nekaj
trenutkov samo zre s široko razprtimi očmi. Steče do njega, otipa pulz in
počasi dvigne otožen pogled:
»Ta vilin je komaj še živ. Kaj si mu storil? Vraga! Kaj ti je? Kaj si
počel? Ti nesrečnik!«
Boris spusti glavo, globoko vdihne in izdihne, oči dobijo naravno
barvo:
»Dovolj cmerjenja! Vsi mi ves čas nekaj pridigate! Dovolj mi je
tega vašega pametovanja! Vilin se je igral z ognjem. Požrl ga je lasten
požar!« se obrne proti prestrašenemu konzulu, »vaše veličanstvo, zdaj ste
gotovo prepričani o mojih sposobnostih. Nikoli več ne poskušajte name
naščuvati Vilina. Kaj naj zdaj z vami?« se zareži in sikne, »najbolje bo, da
685
na papirus takoj pristavite svoj podpis in pozabimo na to prigodo!«
Bridka ostrina zmrazi še Leona. Samo prime se za glavo in ne ve, kaj
naj stori:
»Kaj si nesreča naredil? Kaj se ti dogaja?«
Boris odrezavo bevskne:
»Nehajte se cmeriti! Dogaja se mi razplet vse te zmešnjave! Včasih
je najbolje vozel kar presekati,« spusti pogled na tresočo konzulovo roko in
mu nameni prijazen nasmeh, »gospod, iskreno upam, da bo ta patent ostal
zgolj črka na papirusu. Raje bi zmagal z mirom kot vojno.«
Konzul se sesede na svoj smešni stol. V očeh se še kar zrcali groza.
Kdo je to? Kako je lahko tako hitro položil vilina?
Leon še kar bolj zase mrmra:
»Kaj bodo rekli Vilini, ko bodo izvedeli? Kakšen bo njihov naslednji
korak? Bodo prihrumeli z legijami golemov?
Boris ga prekine:
»Še enkrat!« grozeče zarenči. »nehajte se cmeriti! Vsaj ne tukaj!
Greva zdaj. Dosegla sva svoje.«
Boris se zamisli. Brez tiste drugačne prisotnosti ne bi zmogel. Vilin bi
ga hitro nadvladal.
686
28. Končni obračun
Ljubljana je v zadnjih petnajst letih postala precej pomembno
univerzitetno središče tega dela Evrope. Boris ima v žepu maturitetno
spričevalo, ki mu je na stežaj odprlo vrata vseh fakultet. Podobno je z
Lucijo. Izbrala sta si popolnoma različne smeri. On računalništvo, ona
mednarodne odnose.
Sredi parka pri Miklošičevi si utrujena vzameta zaslužene trenutke
počitka. Vsakdo, ki se brez sprejemca vpiše na Mednarodni Vegov
računalniški inštitut (IVCI), si zasluži takšen počitek. Lucija igrivo prekine
tišino:
»Torej bova na predavanja hodila na popolnoma različna konca
Ljubljane. Le zakaj so morali Vegov inštitut postaviti tako daleč stran? Vsaj
z bivanjem ne bo težav. Očijevo veliko službeno stanovanje bo dovolj
veliko tudi za naju. Sem si ga že ogledala. Najino sobo bom jaz opremila.
Tvojemu okusu ne zaupam, saj si premalo praktičen.«
Boris dvigne pogled:
»In? Kakšno je?«
Lučka veselo odvrne:
»Zelo veliko. Pravzaprav gre za nesramno veliko prostora. Midva
bova imela manjši, zgornji štuk, on pa spodnjega. Tam je tudi manjša
konferenčna dvorana. Med tednom bova morala biti čez dan tišja od mišk,«
ga navihano objame, poljubi in igrivo zamrmra, »komaj čakam drug teden,
ko gremo na zaslužen dopust.«
Boris je samo delno tukaj, v tem parku. Lučkine besede sicer sliši, a
jih ne vpija. Ves čas razmišlja o tem, kako je zmogel zlomiti tistega Vilina.
687
Od kod tista drugačna prisotnost? Brez nje bi me vilin sesul. Po
vilinovem porazu sta konzul in senat brez oviranja sprejela vojni patent.
Kako se bodo odzvali vilini na to, kar se je zgodilo? Lucijine besede se
izgubljajo nekje v labirintu teh skrbi. Ona ga nežno sune:
»Hej, si buden zadremal?« in poišče njegove odsotne oči. On strese z
glavo in odvrne:
»Ah, nepomembne skrbi. Ja, dopusta sem res potreben. Vsa ta
norišnica zadnjih mesecev.«
Njej se na srečo ne sanja o mojih skrbeh. Bolje je tako. Ob vsej tej
umazaniji zadnjih tednov je ona kot antibiotik za bolezen.
Leon se zadnji usede. Ob Borisovi odsotnosti vsi čutijo nekakšno
olajšanje. Marka znova ni. Zaradi opravkov na Vzhodu se ne bo vračal z
njimi. Mogoče bo doma prej ali kasneje. Kdo ve? Greta se zamišljeno obrne
k Leonu:
»Mu res nisi pomagal?«
Leon odkima:
»Niti malo. Še mene je presenetila njegova moč. Poskušal sem
prodreti skozi njun metež, a sem zaznal le odmev. Povem vam, naš
Mešarah je moten. Zelo hudo moten!«
Jožefu zastane dih, pripre veke:
»Kako moten? Nalomil je tegešaza. Drugače bi morala bežati.«
Leon se spogleda z Greto, ki prikima. Opogumljen z njenim
odobravanjem odločno nadaljuje:
688
»Brisa je v nekem trenutku objel plašč temne moči Megšelema.
Jasno sem začutil odsev urokov, podprtih z značilno energijo zatabov. Še
sam sem bil popolnoma presenečen. Kar se dogaja, mi je vse manj všeč.«
Greta ga podpre:
»Strinjam se z Leonovo oceno. Bil je tam. Mešarah že nekaj časa ni
čisto pri sebi. Ta njegova norija glede Elejle v našem svetu in absurdna
indigo teorija. Same nore ideje, vredne sobe v Vojniku.«
Jožef proti njej uperi prst:
»Kaj naj storimo? On je, kljub vsemu, vendar Mešarah. Časi so
drugačni, zato je tudi on drugačen. Elahala se je udejanjil v pubertetniškem
telesu. Takšno telo sprejme božansko entiteto čisto drugače od deset ali
dvanajstletnika. Ne prenaglimo se v sodbah. Počakajmo, opazujmo in
poskušajmo vplivati.«
Helga prikima:
»Strinjam se z Jožetom. Mogoče je njegovo neravnovesje posledica
precej pogostih potovanj,« in zaskrbljeno vzdihe, »tega o temnih energijah
pa ne morem verjeti. Ne morem,« odkima in oprezno nadaljuje: »kako se
lahko v telo Elahale naseli še kaj iz Megšelema? To je še manj verjetno od
Elejle v našem svetu.«
Leon kljubovalno odvrne:
»Vem, kaj sem čutil! Popolnoma si zaupam. V nekem trenutku, ko
je vilin zmagoval, se je pojavil plašč temnih energij zatabov in prišlo je
do obrata. Povej mi,« se obrne proti Jožefu, »kako lahko komaj
nekajtedenski Mešarah zlomi tegešaza? In to ne navadnega, temveč
gotovo kakšnega močnejšega!« in srdito zaključi, »razloži mi!«
Jožef skomigne z rameni, Leon oprezno nadaljuje:
689
»Bodimo skrajno previdni. Ko bomo skupaj z Markom in Berto, se
bomo odločili, kako naprej. Povem vam, fant je neuravnovešen in to
postaja vse huje. Pripraviti se moramo na vse možnosti. Čisto vse.«
Jožef položi glavo med roke. Helga vrti z očmi po stropu. Janez
dvigne roko. Nikoli ne skače v besedo. Leon prikima, Janez vse ošine z
zaskrbljenim pogledom:
»Trenutno lahko samo čakamo. Predlagam takojšnjo vrnitev. Borisa
moramo nadzorovati. Ne sme biti v enem, mi pa v drugem svetu. Ko se
vrnemo, se dobimo pri Berti. Z malo sreče bo kmalu zraven tudi Marko.
Brez njega ne moremo odločati o skrajnih ukrepih.«
Leon zaključi:
»Torej se vračamo,« in skozi portal pošlje urok. Trenutni sunek bo
njihovim tamkajšnjim telesom poslal željo po obisku kapucinskega
samostana. Nezavedno jih bo vodilo v skrivno dvorano in portalski krog.
Takrat ga tik izpod čela nekaj prebode. Začuti bolečino. Temni urok.
Takšnega je sposoben samo nekdo. Prepozna poreklo. Elejla čara. In to
hudimano močno čara. Jaz sem pa tukaj. Lucija opazi trzaj:
»Kaj je?«
On odkima in ne preveč prepričljivo odvrne:
»Nekaj me je zabolelo v glavi. To bo gotovo od napetosti zadnjih
dni. Vsa ta norija z vpisom in vse drugo.«
Lucija se glasno zakrohota:
»Ti bučko ti! Komu na čast si na maturi hotel vse točke? Pohlepnež
690
si, da veš. Kar prav ti je za ta glavobol. Vsak pohlep je treba kaznovati.«
Boris se slabotno nasmehne:
»A ti pa nisi? Imela si cele tri točke več od mene. Samo ne reci, da se
nisi nič učila.« Istočasno čuti udarec tope bolečine. Hkrati se zbudita dve
različni prisotnosti. Ena ga napolni z opreznostjo, druga z ljubkostjo.
Prešine ga misel. Nekaj slabega se dogaja. Lova na Elejlo sploh ne bo. Saj
je vse jasno ... in izgubi misel. Odnese jo njen poljub. En drugemu zreta v
oči. Občudoval je njene sinje oči, dva čudovita kristala ljubke lepote. Če je
kje dom božje duše, je to ona. Zapre oči in uživa v njeni ljubeči prisotnosti.
Prepusti se ugodju lepega. Njen opojen glas ga predrami:
»Ne morem si pomagati, ker sem se pametna rodila.« Znova odpre
oči. Tisti obraz je še vedno pred njim. Svet je še kaj drugega, ni samo
igrišče Elejle in Ela. Svet je tudi središče ljubečega darovanja sebe za
vesoljni trenutek vsega. Za hip se zazre v tla. Ne more je gledati in hkrati
razmišljati o stisku Elejline temne volje. Ona čaka, da znova dvigne pogled.
Polne ličnice brez umetnih barvil, veki, zaključeni s čudovitimi trepalnicami,
so kot nebeški pokrov božanskih biserov oči. Ta čudoviti nosek in rajske
ustnice, polne življenjske radosti. Z rokami drži njene dolge prste. Zdaj ne
more razmišljati o koncu sveta. Njen pojoči glas ga obudi v poezijo ljubezni:
»Kdaj imaš vlak? Saj zaradi mene ga lahko zamudiš.«
Strese z glavo. Pogleda na uro in zašepeta:
»Še pol ure. Jutri se vračam. Presneti uradi. Ob vsej tej tehnologiji
moram osebno za okence.«
Lučka razigrano skomigne z rameni:
»Birokrati bodo vedno ostajali v vesolju svojih rutin. Še o koncu
sveta bodo hoteli zapisnik v treh izvodih.«
691
Na peronu se ločita. Samo pomaha ji in iz žepa potegne mobija.
Glede na to, kar je doživel, mora poklicati Marka. Samo on je tukaj. Pred
pol ure mu je poslal sporočilo o svoji vrnitvi. Ostali so še v Drugotnosti.
Verjetno ne bo imel nič kaj nežen dialog, saj mu je Leon gotovo povedal,
kaj je ušpičil. Ampak tisti Vilin je bil tako nesramen. Na zaslonu se prikaže
resen obraz profesorja zgodovine:
»Živijo! Za sekundo si me prehitel. Ravno sem te hotel poklicati.«
Boris mu hiti razlagati dogodivščino v Diateji, a ga Marko prekine:
»Pustiva zdaj tvoj fajt z Vilinom. Tokrat me je le našlo temno
čaranje. Ravno sem se začel pobirati. Drugi se bodo še danes vrnili, dobimo
se pri Berti,« veselo zaključi, »poslali so urok. Kmalu bo šla po njih.« Boris
se komaj opazno kisl