Miler Matija_razvoj arhitekture-OS MEZICA

UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ARHITEKTURO
RAZVOJ ARHITEKTURE
NOVA OSNOVNA ŠOLA MEŽICA
Matija Miler, 25006997
Ljubljana, januar 2007
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
ZGRADBA NOVE OSNOVNE ŠOLE MEŽICA
UVOD
O naselju
Naselje Mežica je imensko in zemljepisno središče Mežiške doline. Leži na
nadmorski višini 491 m, ob sotočju reke Meže s potokom Šumcem, kjer se
dolina prvič od izvira reke Meže razširi v plano kotlino. Na jugovzhodni in južni
strani jo obdajajo apniško dolomitni vrhovi Volinjaka (886m), Jankovca
(1231m), Velikega vrha (1166 m) in Gorne (1187 m). Med slednjima pa se
dviguje gora Peca (2126 m). Svet se na zahodu in severu v oblih skrilavih hribih
Brusniji in Hamunovem vrhu na Lomu (765 m) močno zniža. V Mežici se
končuje gorska veriga Karavank in pokrajina prehaja od tod navzdol v nižji svet
pohorskega Podravja. Zato tukaj najdemo ugodne nižinske prehode na
avstrijsko stran, kot sta meddržavni mejni prehod Mežica-Reht in mednarodna
prehoda Holmec ter Vič pri Dravogradu (www.mezica.si).
Dno kotlinice je zasuto s fluvioglacialnim prodom, ki ga je odložila Meža. Nasipavanje hudournikov izpod Jesenikovega vrha kaže vidne sledi v
jugozahodnem delu kotlinice, kjer so z mladim gozdom pokriti vršaji dolomitskega peska. Na videz kotlinice je učinkoval tudi velik nasip jamske
jalovine, ki so jo od leta 1886 do 1950 vozili iz centralne jame rudnika svinca in cinka (Š.Lednik, 1994).
Poselitev
Prvotno naselje se je oblikovalo na suhih terasah ob potoku Šumcu in ob cesti čez prelaz Reht v Podjuno. Staremu delu naselja ob današnjem
Trgu svobode in ob Celovški cesti je dal sprva pečat razvoj tovarništva, po osnovanju fužin l. 1776 razvoj furmanstva, s košatimi gostilniško
furmanskimi domačijami... ... Cesta ob Meži proti Prevaljam namreč do zgraditve železnice Prevalje-Celovec ni imela večjega pomena.
Novejša Mežica se je od tod pomikala vse bolj na raven svet ob Meži, ki so jo ob gradnji hidroelektrarne Polena l. 1907 in Pustnik l. 1917 ter
ozkotirne železnice med prvo svetovno vojno regulirali in prestavili v umetno strugo.
Današnje naselje je na široko razloženo, saj sega ob cesti
Dravograd-Črna od Senčne vasi do Polene 2.4 km daleč, na
najširšem delu od Meže do Stržovega pa nad 1 km daleč.
Mežica je bila dolgo središce svinčeve rudarske dejavnosti,
pa tega v podobi kraja na prvi pogled ni mogoče ugotoviti. V
okoliške hribe vzpenjajoči se travniki in bujni gozdovi, za
katerimi se vijejo slemena planinskih vršacev, ustvarjajo prej
videz mirnega stanovanjskega naselja in manjšega
alpskega turisticnega središča. Tudi v samem kraju in ob
njegovi glavni prometnici je obilo zelenic, okrasnega
grmičevja in drevja.
Po letu 1955 se širi naselje predvsem zaradi novih
stanovanjskih blokov, ki jih je gradil Rudnik Mežica in
stanovanjskih hiš, saj se je priseljevalo vse več ljudi od
drugod in iz bližnjih odročnejših zaselkov. Vendar je bila
Mežica do leta 1968 utesnjena v okvir starih, majhnih meja
naselja.
Danes je pretežno poseljeno celotno območje kotlinice z
izjemo dveh večjih degradiranih in neposeljenih območij
Vivodovih travnikov pod regionalno cesto in travnikov pod
Smrečnikovim. (www.koroska.net)
1
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
RAZVOJ NASELJA
naselje 1913
naselje po 1926
2
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
naselje v šestdesetih letih
naselje danes
3
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
Razvoj arhitekture šolske stavbe v Sloveniji
Šolske stavne spadajo med stavbne zvrsti, kjer so zaradi enake rabe elementi podobni in zahtevajo standardizacijo členov. Vendar pa ponavadi
niso obravnavane kot neambiciozne utilitarne stavbe, temveč tudi kot stavbe z estetskim oz. simbolnim presežkom.
Razvoj arhitekture šolske stavbe lahko razdelimo na tri značilna obdobja:
1.
prva leta 20.stoletja
2.
čas med vojnama
3.
čas po 1945
1. 19. stoletje predstavlja prvo fazo v razvoju tipologije šolskega stavbarstva, ki se izteče z zlomom avstrijske monarhije leta 1918. Poseldica
obveznega osemletnega šolanja je tipizacija objektov. Na eni strani nastajajo konfekcijske gradnje, večinoma na vasi, ki so v izrazu asketsko
racionalne in zato dostikrat monotone, na drugi strani še zmerom prave palače, posebno ko gre za trške ali mestne oz. meščanske šole.
Šola je institucija države, katere avtoriteto diha vsak šolski razred, organiziran le za frontalni pouk. Ta podolgovati pravokotnik po uradni
dolžnosti ni in ne sme biti »domačen«. Zato zadošča enostranska osvetlitev, za odstop pa ozek hodnik… Šolsko dvorišče ni namenjeno pouku,
zato je največkrat revno in kasarniško nezanimivo. Edini vsebinski dodatek meščanskih šol sta šolska dvorana in telovadnica. Učilnice so
nanizane v trakte, ki so, glede na glavni vhod nanizane simetrično. Zlasti fasade mestnih šol so bogato dekorirane. Zidovi so ometani,
monotono nameščena okna so pokončna. Šolska stavba se umešča v ambient kot urbani poudarek, praviloma lociran v os ali v središče
parcele na vasi kot poleg cerkve največji javni objekt.
Šolske stavbe iz začetka 20.stol. so masivni, vase zaprti objekti z ozkimi okni in s temačno nepregledno notranjostjo. Imajo malo prostega
zemljišča, stoje na izpostavljenih in hrupnih prometnih točkah, najraje na uglednem glavnem trgu, saj je morala tedanja šola vedno predstavljati
monumentalno javno stavbo. V tem obdobju so bile večinoma vse javne stavbe med seboj podobne ne le po stereotipni tlorisni rešitvi. Notranja
oprema teh šol je bilka pomanjkljiva, nefunkcionalna, nehigienska, zelo slabo prilagojena velikosti in starosti otrok. Vendar pa so se že tedaj
uveljavili nekateri higiensko tehnični predpisi za izgradnjo šolskih objektov…
2. V obdobju med obema vojnama se arhitektura dokončno odreče klasicizmu in akademizmu 19. st. in se vrača na konstruktivna in
funkcionalna izhodišča. To se še posebej kaže na šolskih stavbah. Pojavljajo se velika okna, skozi katera naj pride v učilnice čim več svetlobe.
Že na zunaj se kaže arhitektonska členitev, ki jo zahteva notranja uporabnost šolskega organizma. Pri izbiri in velikosti zemljišča, pri legi
šolskega objekta v mestnem območju ne odloča več težnja po monumentalnosti, temveč šolske potrebe. Oprava je bogatejša in prestižnejša ,
prilagojena velikosti in starosti otrok. Stoli in mize postopoma zamenjujejo nepomične šolske klopi. Razvoj šolske stavbe je vedno bolj posledica
napredka arhitekture in gradbene tehnike, medtem ko šola s svojimi oblikami pedagoškega dela ostaja še v tradicionalnih okvirih….
V navadni šolski arhitekturi je značilen močan antagonizem med šablonskimi tradicionalističnimi in izzivalnimi funkcionalističnimi uresničitvami.
Programsko so šole še vedno staroverske: v njih so še vedno stanovanja učiteljev. V nekaterih naprednih različicah se s šolo že veže otroški
vrtec…. (Fedja Košir: Šolska stavba kot normativ ali monument. V: Slovensko šolstvo (monografija), Educa Nova Gorica 2006, str. 51-67.)
4
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
NOVA OSNOVNA ŠOLA MEŽICA
Čas in lokalne razmere Da bi bolje razumeli ožje okoliščine nastanka te stavbe je potrebno razjasniti vzroke in duh časa v tistem obdobju v
Mežici. Na stavbo so vplivale lokalno in narodnostno politične razmere, izbira avtorja, avtorjeva izobrazba, gospodarsko stanje in pa odnos do
oblikovanja v tistem času.
Po prvi svetovni vojni se je število šoloobveznih otrok v Mežici močno povečalo. To povečanje je bilo posledica hitrega razvoja rudnika svinca in
cinka v kraju. Staro šolsko poslopje je postajalo premajhno za vse učence. Pomanjkanje prostora je prisililo Krajevni šolski svet, da je 1.
septembra 1924 sprejel sklep o graditvi 8 razredne osnovne šole. 13. septembra 1924 se je sestal stavbni odbor za graditev šolskega poslopja.
Veliko županstvo mariborske oblasti je gradnjo odobrilo 7. maja 1925. Takratni prosvetni inšpektor dr. Leopold Poljanc je svetoval, "naj se
zgradi novo poslopje, in sicer namesto nameravane 8 razredne osnovne šole raje 5 razredna narodna in 4 razredna meščanska šola". Krajevni
šolski svet je ta nasvet v celoti sprejel in na tej osnovi razpisal natečaj za načrte novega šolskega poslopja. (Mežiška šola včeraj in danes,
zbornik ob 80-letnici šolske zgradbe, 2006)
Po tisočletni pripadnosti slovenskega naroda nemški državi je Avstro-Ogrska habsburška monarhija leta 1918 razpadla. Slovenci so se tedaj,
brez Primorske in večine slovenske Koroške, priključili ustanovljeni jugoslovanski državi Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Pri mežiškem rudniku se je v času in med prvo svetovno vojno število delavcev zaradi potreb po svincu, zelo povečalo. Rudnik se že poprej,
posebej pa še med vojno, ni mogel dovolj posvečati reševanju stanovanjskih zagat svojih delavec. Rudarske družine, mnoge s številnimi otroki,
so se tiščale po okoliških kmetijah in zaselkih. V Mežici, Žerjavu in Podpeci pa tudi v starih neudobnih samskih domovih ali v zasilno urejenih
opuščenih obratnih zgradbah, celo v kleteh in nekdanjih hlevih. Delavstvo, poprej le slabo organizirano v nemških, slovenstvu nenaklonjenih
organizacijah, in dotlej ponižno utišano od mogočnega rudniškega vodstva, se je v novi državi prebudilo in se začelo zavedati svojih pravic.
Na srečo so tedaj prišli v Mežico trije učitelji, koroški rojaki iz Roža in Ziljske doline. Vsi trije so bili narodno zelo zavedni in zato zanje po
plebiscitu doma ni bilo več kruha. Slovenska oblast pa se je tedaj gotovo zavedala, da je treba v razvijajoči se kraj s pomembnim rudnikom in
močnim delavskim življem poslati v pomoč sposobne ljudi. Ivo Feinig je postal upravitelj šole že 1. 1. 1919 in nato ponovno leta 1921. Rudolf
Galob je vodil šolo po Feinigovem odhodu leta 1931. Tretji, Vinko Möderndorfer, pa je v razmeroma kratkem obdobju učiteljske službe od leta
1921 do konca 1926 storil za kraj toliko pomembnega, da se je mogoče temu le čuditi.
Kot levičarsko usmerjen politik tedanje socialne
demokracije je postal vodja mežiških rudarjev. Ko je
leta1923 prenehal mandat dotedanjemu občinskemu
odboru in županu – gerentu Ivanu Koslu, p. d. Stareju, ki
jih je ustoličil še Maistrov borec, kapetan Franjo Malgaj,
so na prvih občinskih volitvah premočno zmagali
socialisti. Takoj so sprejeli program najvažnejših ureditev,
ki naj bi jih s pomočjo rudnika uresničili. Program je
vseboval gradnjo novih stanovanj, zgraditev novega
šolskega poslopja, ureditev krajevnega vodovoda in še
druge zadeve. Möderndorfer je ugotovil in razkril, da je
rudnik, ki je tedaj izkoriščal najbogatejša nahajališča
rude, ustvarjal zelo velike dobičke, ki so odtekali iz
države. Zato je predlagal in tudi v zelo ostrih nastopih
utemeljeval, da bi rudnik zlahka mogel prevzeti večino
stroškov za izvršitev občinskega programa. Predvideno
je bilo, da bi mu občina in krajevni šolski svet močno
dvignila davke in šolske doklade. Z njimi bi občina nekaj
let odplačevala obroke posojila, ki naj bi ga rudnik dal
občini.
zapisnik seje stavbnega odbora l. 1924
Predvideni stroški za novo šolo in vodovod so narasli na okoli 3 milijone dinarjev, kar je bila tedaj zelo velika vsota. Rudniški ravnatelj, Anglež
George Bargate, ki so ga na prvi seji stavbnega odbora za šolo izvolili celo za njegovega predsednika, je tako velikim stroškom nasprotoval.
Zato je predlagal in skušal uveljaviti zamisel, da bi staro šolo le povečali. Ko pa je šolski svet vztrajal pri gradnji novega poslopja in o tem 1.
septembra 1924 sprejel, se je rudnik pritožil zaradi, po njegovem mnenju, nerazumnem povečanju davkov na Veliko županstvo v Mariboru,
tedanjo najvišjo upravno oblast v vzhodnem delu Slovenije. Vendar sta Veliki župan, dr. Otmar Pirkmajer, in njegov prosvetni referent Vinko
Poljanec zamisel nove šole v Mežici odločno podprla. Dodatno sta svetovala še ustanovitev meščanske šole. Verjetno sta svetovala tudi izbor
arhitekta Czeiko za projektanta šolskega poslopja. Načrti zanj so bili pripravljeni do spomladi l. 1925. Težave zaradi nesoglasij z rudnikom pa so
se še nadaljevale. Šele 28. septembra 1925 je bila sklenjena pogodba s šolskim svetom in rudnikom za posojilo 2.500,000 din ter o načinu
plačila ter vračanja posojila v letnih obrokih po 500.000 din. Zaslugo za sklenitev pogodbe gre vsekakor pripisati dr. Pirkmajerju, ki je bil na
pogajanjih navzoč in jih je – kot navaja Möderndorfer – zelo spretno vodil. (Mežiška šola včeraj in danes, zbornik ob 80-letnici šolske zgradbe,
2006)
5
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
šola po dograditvi leta 1926
Arhitekt Načrte za šolsko poslopje je napravil sodobnik Jožeta Plečnika, arhitekt Max Czeike graški in mariborski arhitekt namško-češkega
rodu, rojen 12.12.1897 v Novem Jichinu na Moravskem in umorjen morda pod Pohorjem konec maja ali v začetku junija 1945.
Max Czeike je bil učenec Otta Wagnerja na Dunaju in prijatelj arhitekta Jožeta Plečnika. Z njim je tudi sodeloval pri načrtovanju jezuitske kapele
srca jezusovega v magdalenskem predmestju in pri osvetlitvi bazilike frančiškenske cerkve v Mariboru. Njegovo delo arhitekturno in teoretsko
ni obdelano. Njegova arhitektura je tipično mestna, nežna in nevsiljiva. Czeikejeva ustvarjalna širina od tehničnih in urbanističnih rešitev,
načrtovanja vil in večstanovanjskih objektov, sakralne arhitekture do adaptacij, oblikovanja pohištva, keramičnih peči in grobnic izraža visoko
oblikovalsko kulturo. Bil je strokovnjak za drugi rokoko (Marko-Mitja
Feguš, Revija SRP 37/38 2000).
Podatkov o njegovem srednješolskem in visokošolskem šolanju do
zdaj niso našli. Verjetno je študiral arhitekturo na dunajski Akademiji
umetnosti kot njegov bratranec Heinrich Czeike, čigar ime so našli v
arhivih dunajske univerze. Glede na svojo starost Maks Czeike ni bil
več dijak Teophila Hansena tako kod njegov bratranec. Po pričevanju
sodobnikov naj bi bil dijak Otta Wagnerja. Podatkov, da je študij končal
ni.
Med pomembnejšimi Czekejevimi gradnjami je potrebno omeniti
naslednje:
Po njegovih načrtih je bil zgrajen leta 1926 trinadstropni objekt
stanovanjske hiše na Smetanovi ulici. Gre za značilno najemniško
stavbo. Leta 1928 je občina naročila tudi preureditev vile Langer v
otroško dnevno zatočišče.
Iz leta 1928 je tudi regulacijski načrt Koroške četrti v Mariboru. Czeike
in Jelenc sta z njim vnesla v ortogonalno zasnovo četrti diagonalno
ulico. Leta 1930 je Max Czeike izdelal obširen načrt frančiškanskega
pokopališča na mariborskem Pobrežju. Izvedli so samo del projekta.
Po njegovem načrtu je bil ob Dravi zgrajen večnadstropni stanovanjski objekt. V bližini so predvideli tudi gradnjo jezuitske cerkve, za katero je
napravil zelo zanimivo ureditev okolice, vendar projekt ni bil realiziran (Marko-Mitja Feguš, Revija SRP 37/38 2000).
O arhitektu in njegovih delih na slovenskem je leta 1998 izšla tanjša publikacija avtorja Roka Goloba z naslovom Arhitekt Max Czeike :
12.12.1879 Nový Jičín – 1945 Maribor
6
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
Zgradba in njena gradnja Gradnjo šolskega poslopja
je prevzela Slovenska gradbena in industrijska
delniška družba v Ljubljani – »Slograd«. Začetek
gradnje je bil 23. september 1925. Šola je bila
zgrajena na parceli št.151,154,155,157. katastralne
občine Mežica za Krajni šolski svet v Mežici
razmeroma oddaljena od takratnega naselja. Na pol
poti, med l. 1911 na južnem obrobju kraja zgrajenem
novem pokopališču in starim vaškim jedrom s
cerkveno dominanto.
Cena novega šolskega poslopja je znašala 2.814.352
din. Za izgradnjo šole so najeli 2.50.000 din posojila, ki
ga je dala Krajevnemu šolskemu svetu rudniška
družba The Central European Mines, Lmtd. Račun za
izgradnjo je bil močno prekoračen, saj je bilo potrebno
zgraditi še potrebno infrastrukturo (vodovod). Leta
1926 je bilo zgrajeno novo šolsko poslopje s
telovadnico, mlekarno, šolsko kuhinjo in otroškim
vrtcem.
stavba med gradnjo
glavna fasada šole
severna fasada
Max Czeike, je zasnoval zanimivo razgibano stavbo iz več samostojnih enot, pridruženih h glavnemu objektu z razredi, telovadnico, otroškim
vrtcem in stanovanjem za upravitelja. Ostrešja si sledijo od najnižjega nad otroškim vrtcem, do najvišjega nad mogočnim pročeljem z glavnim
vhodom ob republiški cesti. Slemena se posrečeno vključujejo v prav tako razgibano panoramo gozdnatih hribov, gričevja in vršacev, ki
obkrožajo mežiško kotlinico. Menda je arhitekta k izbrani obliki šolskega poslopja navdihnilo ravno opisano naravno okolje. Kot je menda
povedal nekdanji župnik Janez Hornböck, podpredsednik stavbnega odbora za novo šolo, se je tako izrazil sam arhitekt (Š. Lednik, 2006). Kar
pa verjetno ni res, saj je zasnova stavbnih volumnov, odgovarjajočih svoji vsebini in pomembnosti uporabnikov, značilna za čas v katerem je
bila stavba zgrajena.
7
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
Na oblikovanje arhitekta Czeike je verjetno vplivala tudi šola Otta Wagnerja. Zanimivo je, da je učenec za razliko od svojega učitelja vztrajal pri
strogem historičnem stilu, kljub temu, da se je učitelj v poznejših letih usmeril drugam in pri tem mu je sledilo mnogo njegovih bivših učencev.
Czeike je v Wagnerjevem duhu združil racionalnost strukture in tehnologijo, pri čemer je še vedno ohranil duh historicizma.
Za osvetlitev je treba dodati nekaj o razvoju arhitekture Otta Wagnerja, ki je svoje delo začel kot tradicionalni arhitekt. Pri svojem poučevanju na
Akademiji umetnosti je razvil arhitekturo, ki se je oddaljila od prevladujoče prakse dobesednega ponavljanja historičnih stilov. Wagnerjeva
arhitektura in poučevanje predstavlja prehod od historicizma do ideje o arhitekturi, ki govori svojemu času. Vendar se njegova arhitektura,
čeprav vrednotena kot za tisti čas moderna, nikoli ni otresla duha klasicizma in historičnega pridiha.
(www.ecfs.org/bome/cities/HBand2004/Vienna/SKendall/Wagner.html)
Vsekakor je očitno, da arhitekt ni bil zavezan zgraditi čim cenejše enostavne zgradbe. Morda ni odveč domneva, da sta arhitekta k razkošnejši
izvedbi, ne gleda na stroške, spodbujala funkcionarja Velikega županstva, češ: naj Angleži (takratni lastniki in upravniki rudnika) pač plačajo in
pustijo v kraju vsaj del velikih zaslužkov, ki jih vlečejo iz dežele. Tako domnevo potrjujejo tudi lepi štukaturni okraski na fasadah, kipca otroških
nagcev nad glavnim vhodom in bogata stenska slikarija nad polkrožnimi okvirji oken. Pa tudi lep vodnjak na dvorišču, ki so ga po nekem
asfaltiranju, žal, podrli (Štefan Lednik, 2006).
Enaka sreča, kot jo je imel stavbni odbor z arhitektom, se je ponovila tudi z izborom gradbenega podjetja SLOGRAD iz Ljubljane za izvajalca
del. Z gradnjo so pričeli 23. septembra 1925 in še tisto leto opravili zemeljska dela in postavili temelje z osnovnimi ploščami. Do naslednje
jeseni je bila stavba gotova. Le dogovorjeni rok do začetka šolskega leta 1. septembra so zaradi zelo slabega vremena nekoliko prekoračili.
Nova mežiška šola je bila takrat ena najlepših podeželskih šolskih poslopij v Sloveniji in glas o tem je kar močno odmeval. Ko se je pričela
gradnje šole se je izkazalo za nujno, da mora biti do začetka pouka zgrajen tudi vodovod. Javnega vodovoda dotlej Mežica ni imela. Nekaj hiš v
središču kraja, okoli današnjega trga svobode, je oskrboval le zasebni, nekdaj Krautov vodovod, z odkupom »hauzov« leta 1908 pa že v
rudniški lasti. Vodo je imel napeljano iz Smrečnikovega potoka. Ta voda je bila napeljana tudi v staro šolo. (Štefan Lednik, 2006)
južna fasada
V novem šolskem poslopju je začela v pritličju najprej (8. oktobra 1926) delovti 5 razredna Državna narodna šola, 6. novembra je začela s
poukom tudi meščanska šola, ki je bila ustanovljena z dekretom Ministrstva prosvete O. N. br. 10872, z dne 31. avgust 1926 s pravico, da v
šolskem letu 1926/27 začne s 1. razredom in da v naslednjih letih postopoma organizira višje razrede; 24. 3. 1927 pa še vrtec. Posebno skrb
vzbujajoče je bilo dejstvo, da sta morali skoraj dve tretjini učencev vsakodnevno prehoditi peš od 8 do 17 kilometrov dolgo pot v šolo. Veliko je
tem učencem pomagala rudarska uprava, saj je nekaj mesecev po otvoritvi šole dovolila brezplačen prevoz učencem s Prevalj, Žerjava in Črne
po svoji industrijski železnici vse do ukinitve. Verjetno gre iskati razlog za velikost šole v dejstvu, da ni bila namenjena zgolj prebivalcem Mežice
vendar širšemu območju zgornje mežiške doline, ki je bila tesno povezana zaradi rudnika svinca in cinka. V času Nemške okupacije od 9. aprila
1941 pa do spomladi leta 1945 so v okoliš meščanske šole vključili tudi učence občine Guštanj (Ravne na Koroškem), ki so prej obiskovali šolo
v Slovenj Gradcu.
Nova mežiška šola je bila takrat ena najlepših podeželskih šolskih poslopij na Slovenskem nacionalnem ozemlju. Bila je večja in mogočnejša od
podobnih šolskih stavb v dolini v tistem času.
8
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
Lokacija Zgradbo šole so zgradili na parceli št.151,154,155,157. katastralne občine Mežica. Lokacija je bila izbrana premišljeno na šolske
potrebe. Prav tako nakazuje smer razvoja poseljevanja kraja v prihodnosti, od strnjenega vaškega jedra s cerkveno dominanto na severu
kotlinice proti pokopališču zgrajenemu leta 1911 na jugu in rudniku po dolini navzgor. Na panoramskih fotografijah kraja je dobro vidna smer
širjenja naselja proti jugu. Lokacija ob glavni prometnici, saj je bila prometnica proti Pliberku (Avstirja) presekana z mejo, je omogočala lahko
dostopnost tudi za otroke od drugod, ne samo iz Mežice.
naselje s šolo po letu 1926 .
naselje v 70ih letih
9
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
Konstrukcija Vse nosilne stene so bile grajene iz opeke, debeline 60 cm.
Strop nad halo (avlo) v prvem, drugem nadstropju in nad kletjo je bil
železobetonski (armiranobetonski), stropovi nad učilnicami v pritličju in prvem
nadstropju pa leseni (debeli 45cm in pri statični sanaciji objekta leta 2006
zamenjani z armiranim betonom). Ostrešje je leseno trapezno vešalo. Streha je
danes krita z betonskimi strešniki. Osrednje stopnišče je betonsko, prav tako
ograje in stebri. Svetla višina prostorov je 3.85m, največji razpon
železobetonske plošče je 7.1m v širino ter 7.7m v dolžino nad vsemi avlami.
Fasada je ometana. V prilogi prilagam kopije originalnih načrtov v merilu. Slika
desno: šolska zgradba med gradnjo.
Prve spremembe zgradbe osnovne šole Po zasedbi Mežice so Nemci
preuredili tudi šolsko poslopje. Napeljali so centralno ogrevanje, z nadzidavo
stanovanjskega dela, z zazidavo in zasteklitvijo hodnika v pritličju proti
telovadnici in v prvem nadstropju v dekliško stranišče, z odstranitvijo odra in
galerije v "domačem slogu" v telovadnici, odstranitvijo dveh kipcev v pritličju ob
stopnicah v I. nadstropje (dečka z industrijskim zobniškim kolesom in deklico s
srpom in snopom) in zakritjem fresk v obliki polkroga, z zajčki, nad vrati vseh
razredov so tudi bistveno posegli v obstoječo arhitekturo. Freske nad vrati bi
bilo dobro ponovno odkriti in če so v ugodnem stanju, vsaj nekatere, ob upoštevanju restavratorske etike, obnoviti. Po napadu partizanov na
Mežico v noči iz 3. na 4. april 1943 so namestili v šoli vojake in jo spremenili v krajevno vojaško utrdbo z bodečo žico.
Nadzidava stanovanjskega dela je uničila obstoječo arhitekturno kompozicijo in podrla jasno strukturo členjenosti stavbnih delov od glavne
šolske stavbe preko stanovanj do terase. Izvedena je bila neljubeča in brez pridiha historičnega okrasja. Kljub temu pa je omogočila, da zgradbi
pozneje nikoli ni bilo potrebno dodati velikega prizidka, ampak je bilo možno z manjšimi intervencijami v notranjosti, ki niso bistveno spreminjale
podobe stavbe, pridobiti potrebne administrativne prostore in učilnice.
zgradba po drugi svetovni vojni
Zasteklitev vogalnih arkad v nadstropju ni velik poseg v arhitekturo, saj so ohranjene polkrožne arkade in zastekljene s primernim stavbnim
pohištvom. V pritličju pa so arkade zazidane in zastekljene s stavbnim pohištvom, ki se sklada z ostalo arhitekturo. Pri zazidavi pa je še vedno
nakazana struktura polkrožnih arkad. Zasteklitev je omogočila lažji prehod do športnih delov stavbe in pri zadnji širitvi šolskih prostorov leta
2006 prehod v nove prostore nad staro telovadnico.
Obnova Zaradi dotrajanosti šolskega poslopja in tudi zaradi spreminjanja med drugo svetovno vojno, je bilo potrebno šolo prenoviti. Prenovo
šole je opravilo »Gradbeno podjetje Stavbenik s Prevalj« in je trajala od 22. 6. 1970 pa do 23. 9. 1970. Telovadnica je ostala še vedno
zastarela, orodje slabo. Potrebna je bila adaptacija ali pa izgradnja nove. 19. 2. 1978 je bila iz sredstev krajevnega samoprispevka zgrajena
nova telovadnica, ki pa je terjala rušitev vrtca. Dograditev ogromne »hale«, ki ne sledi padajoči strukturi zgradbe šole je porušila kompozicijo
arhitekta Czeike.
Dograditev Ob 70 – letnici je šola dobila prizidek, ob pomoči občine in Ministrstva za šolstvo. Obnovljena je bila stara telovadnica, pridobili so
štiri nove učilnice nad in ob stari telovadnici. Z prizidavo plošče pod streho telovadnice so pridobili dve dodatni učilnici, ni pa bilo narejene škode
telovadnici, ki je bila tako ali tako premajhna za današnje standarde in ni imela nobene posebne vrednosti v notranjosti, ker so Nemci med
drugo svetovno vojno uničili inventar in ker v poznejših obdobjih ni bila dobro vzdrževana. Večina posegov je bila izvršena v notranjosti.
Zasteklitev arkad med drugo svetovno vojno pa je omogočila lahek in poceni izvedljiv prehod do novih prostorov. Z obnovitvenimi deli v
nadzidku stan. dela so pridobili zobno ambulanto, tehniško učilnico, upravne prostore in knjižnico.
10
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
Arhitekturni elementi Posebni arhitekturni elementi stavbe:
-
Mogočna neobaročna fasada osrednjega šolskega objekta s portalom, slikarijami in kipci:
fasada: zasnovana je osno z portalom v sredinski osi, fasadno okrasje je značilno neobaročno z za naš prostor značilnim
rastlinskim okrasjem, pilastri so konkavno profilirani prav tako njihovi kapiteli, na strehi je manjša frčada, ki je verjetno zasnova
baročnega rizalita v simetrijski osi,
portal: bogato členjena kompozicija s konkavno profiliranimi pilastri, na vrhu z zatrepnimi figurami in trikotnim konzolno
izpostavljenim zatrepom,
zatrepne figure: kipec dečka z orodjem na rami (simbolizira rudarstvo, delavstvo) in deklice s košaro plodov in živalmi pod
nogami (kmetijstvo).
11
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
-
Odprte vogalne arkade na prehodu med telovadnico in šolsko stavbo v pritličju in nadstropju (danes zazidano in zastekljeno).
-
Poslikava polkrožnih okvirjev oken: Sgraffito na polkrožnih zaključkih oken z motiviko iz rudarskega, delavskega in kmečkega
življenja.
Sgrafitto (it. Sgraffiare ´praskati´) praskani omet; proti vremenskim vplivom obstojna stenska slikarija, pri kateri so različno obarvani in drug nad drugim ležeči
sloji tako globoko izpraskani, da je vidna želena barva.
-
Pozelenitev fasade: Arhitekt je predvidel tudi ozelenitev severne in južne fasade glavnega objekta, s tem je zmanjšal velika fasadna
zaslona brez okenskih odprtin in okrasja. Danes pozelenitve ni več in ponovna zasaditev nebi bila več smiselna.
-
Fasada: barve historicistične »neobaročne« fasade so danes neprepoznavne, iz črnobelih fotografij po gradnji pa je razvidno, da so
bili arhitekturni elementi stavbe obarvani svetleje od stavbnega volumna. Pri obnovi je dobro to dejstvo upoštevati. Prav tako je
potrebno restavrirati vse stenske slikarije, ki so še vidne.
-
Vodnjak na šolskem dvorišču - na dvorišču se bo predvidoma v letu 2007 postavila replika vodnjaka (fotografsko gradivo mi ni bilo
dostopno).
12
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
Fotomontaže prikazujejo spremembe zunanjosti stavbe od originalnih načrtov pa do danes.
Prikaz sprememb zunanjosti stavbe – severna fasada
severna fasada v originalnih načrtih
severna fasada danes (brez nove telovadnice in pritiklin)
13
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
Prikaz sprememb zunanjosti stavbe – južna fasada
fasada po originalnih načrtih
južna fasada danes
14
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
Prikaz sprememb zunanjosti stavbe- pročelje
glavna fasada po originalnih načrtih
glavna fasada danes (levo nadzidano med drugo svetovno vojno)
15
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
Drvarnica in kurnik Na šolskem zemljišču je arhitekt Maks Czeike leta 1926 zasnoval tudi kurnik in drvarnico. Zgradba, krita s skodlami oz.
šitlni (skodlami) in grajena iz lesenih brun je ena redkih tovrstnih gospodarskih zgradb ohranjenih v Mežici. Tlorisno je bila 12.3m krat 6.3m
velika stavba razdeljena na tri dele po dolžini pri čimer je ena tretjina namenjena trem ločenim »boksom« za stanovalce, ostali del pa drvarnici
za šolo. Na jugozahodni strani pa je bil dodan še nižji kurnik. Stavba je zaradi svoje redkosti in tudi zaradi zanimivih detajlov prav posebna in
vredna ohranitve oz. potrebna temeljite a ustrezne prenove. Namembnost so ob zamenjavi kurjave na drva spremenili v foto laboratorij, nato v
nekakšno skladišče, danes pa je večinoma prazna in se ne uporablja. Poleg obnove bi bilo potrebno najti tudi nov program za stavbo, ki ima
velik lokalni pomen.
načrt drvarnice in kurnika za novo šolo v Mežici (arh. Maks Czeike, julij 1926)
16
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
ZAKLJUČEK
Nova osnovna šola Mežica je bila v času svoje izgradnje ena največjih in najlepših šolskih zgradb v svojem okolju, presegala je šolske zgradbe,
danes velikih, a takrat manj pomembnimi naselji kot so Ravne na Koroškem in Slovenj Gradec, pri tem je veliko vlogo odigral rudnik svinca in
cinka v kraju in zgolj splet ugodnih gospodarskih in političnih okoliščin je omogočil gradnjo takšnega objekta. Meščanska šola je bila namenjena
za območje celotne Mežiške doline in še danes zadostuje potrebam osnovne šole. Ravno takšna zasnova je omogočila, da je stavba »preživela
do danes«, v vseh drugih krajih so v času Jugoslavije zgradili »moderne« nove šole. V Mežici to nikoli ni bilo potrebno.
Kljub svoji mogočnosti na zunaj, tloris stavbe ni nekaj posebnega in je primerljiv z drugimi tovrstnimi objekti, res je da tipologija šolske stavbe
takrat ni dopušča dosti drugačne tlorisne zasnove. Osna zasnova pročelja je posledica oblikovanja stavbnega ovoja v duhu historicizma po
baročnem vzoru in je posledica arhitektovega izvora iz Wagnarjeve arhitekturne šole. Zanimivo so oblikovani konkavno strukturirani pilastri, ki
dajejo stavbi prav poseben pečat.
Padajoča struktura stavbnih volumnov, od dvonadstropne stavbe meščanske šole ob cesti, do pritličnega vrtca, ni posledica arhitektovega
navdiha iz okoliških hribov, temveč je za tisti čas tipično členjenje stavbnih delov šol po velikosti in pomembnosti njihovih uporabnikov.
Spremembe stavbe v različnih zgodovinskih obdobjih, od največjih posegov in prizidkov med drugo svetovno vojno do skromnih obnovitev v
času Jugoslavije, neprimerne telovadnice, manjših prizidkov v zadnjem obdobju; so naredile stavbo takšno kot je danes. Napak iz tistih obdobij
danes ne moremo popravljati. Šola ravno zaradi teh sprememb še vedno ustreza svojim uporabnikom in je kulturna ter arhitekturna vrednota v
svojem okolju, ki ni primerljivo z danes mestnim, je pa sama šolska stavba zato toliko bolj s takratnimi mestnimi ljudskimi šolami.
Šoli daje vrednost predvsem njena edinstvenost; je edina »neobaročna« meščanska šola v tem okolju, nikjer ni podobne. Je edina šola, ki jo je
zasnoval arhitekt Maks Czeike in je edina v Mežiški dolini, ki je še namenjena šolski dejavnosti. Staro stavbo šole na Prevaljah so podrli, na
Ravnah je v njej občinski urad, v Črni na Koroškem pa so jo »moderno« dozidali.
Danes je šolska zgradba, po zaslugi nedavnih sanacijskih del v dobrem stanju in izpolnjuje potrebe svojih uporabnikov. Potreba po obnovi
osemdeset let stare fasade bo postala dejstvo, če želimo preprečiti propadanje. Pozornost je treba nameniti izbiri barve opleska in pa razlikovati
med arhitekturnimi elementi (okrasjem) in stavbnim volumnom. V tem primeru je najboljša obnova po strogih konzervatorskih merilih. Prav tako
so potrebne obnove vse stenske slikarije.
Stavba Osnovne šole Mežica je vrednota v lokalnem okolju in v celotni regiji; zato jo je potrebno vzdrževati kot absolutno identiteto v prostoru.
Glede na padajoče število otrok v naselju bo še dolgo lahko izpolnjevala svoje poslanstvo, saj realno ni pričakovati porasta števila v
starajočem se kraju, kar pa je v odnosu z novimi pedagoškimi standardi za stavbo samo ugodno.
Osnovna Šola Mežica leta 2006 ob svoji 80-letnici
17
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
VIRI
internet:
- www.mezica.si
- www.wikipedija.si
- http://www.revijasrp.si
- www.kososka.net
- www.ecfs.org/bome/cities/HBand2004/Vienna/SKendall/Wagner.html
tiskana literatura:
- Rok Golob, Eva Dvořáková (1998); Arhitekt Maks Czeike 12.12.1879 Nový Jičín – 1945 Maribor; založila Slovensko češka liga, Maribor
- OŠ Mežica (2006); Mežiška šola včeraj in danes, zbornik ob 80- letnici šolske zgradbe v Mežici
- Lednik Štefan; Mežica 1994; O podobi in preteklosti kraja ob njegovi 840-letnici; Mežica: samozaložba, 1994
- Franček Lasbaher; Meščanska šola v Mežici; Slovenj Gradec (Koroški zbornik IV, Zgodovinsko društvo za Koroško 2005)
- Zbornik Mežica ob jubilejih, 1943-1983, 1154-1984; Ptujska tiskarna , 1983
- Wilfred Koch (1999); Umetnost stavbarstva: veliko standardno delo o evropskem stavbarstvu od antike do danes, Založba Mladinska knjiga,
Ljubljana
- Šolska kronika 1926 – 2006
- Šolski arhiv
- Mateja Ribarič (2006); HIŠE učenosti na Slovenskem na starih razglednicah, Slovenski šolski muzej, Ljubljana
- Fedja Košir: Šolska stavba kot normativ ali monument. V: Slovensko šolstvo (monografija), Educa Nova Gorica 2006, str. 51-67
- Kališnik, Miroslav; Fister, Peter; Ljubo Lah; Doris Dekleva Smrekar (2003), Uvod v znanstvenoraziskovalno metodologijo na področju
arhitekture in urbanizma, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana
vir fotografij:
- iz zbirk lokalnih zbiralcev
- šolski arhiv
18
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, arhiv »Korpus slovenske arhitekture«
Nova osnovna šola Mežica
PRILOGE
Fotokopije originalnih načrtov iz 1926 v merilu:
-
Tloris kleti
Tloris pritličja
Tloris drugega nadstropja
Prerez
Pročelje
Načrt severne fasade
Načrt južne fasade
Načrt drvarnice in kurnika
M 1:50
M 1:50
M 1:50
M 1:50
M 1:50
M 1:50
M 1:50
merilo 1m = 1,5cm
19