SLIKE BREZ OBRAZOV
Transcription
SLIKE BREZ OBRAZOV
1 Jože Hradil SLIKE BREZ OBRAZOV Ilustrirani roman v elektronski obliki s popravki in dopolnili izvirnega besedila, ki je bilo natisnjeno v knjižni obliki leta 2012, ISBN 978-961-6817-88-2 COBISS.SI-ID 68738305 © Jože Hradil, 2013 2 PRVI DEL 1. Ni mogel odmakniti očesa od treh strumnih oficirjev v škornjih, od škornjev, ki so se lesketali kot s tisočerimi sonci obsijana zatemnjena zrcala, od obrazov pod okroglimi krožnikastimi kapami s ščitniki z zlatimi obrobami, od mladostnih, veselih, nasmejanih mož s sivimi ovratniki z našitki iz črnega žameta ter od puščic na njih, dvojnih puščic, prelomljenih v obliki dveh oglatih črk S, in od suknjičev z zlatimi gumbi ter od nekakšnih živopisnih zastavic iz navpično narisanih črtk, nič večjih od njegovega mezinca, ki so v ravnih vrsticah krasile desni del oprsja, pa tudi od širokih jermenov s križcem s prelomljenimi konicami, in prav tako od hlač, ki so se zožile pod kolenom in prav gotovo zlahka zdrsnile v škornje. Kako naj bi torej Jurij, prevzet od tega nepozabnega prizora, ostal brezbrižen? Tako blizu so mu bili, da bi se katerega od njih lahko celo dotaknil. Dva tarzanska skoka, nič več. A kaj, ko pa je oče ravno v tistem trenutku trdo prijel njegovo desnico in jo povsem umiril v svoji veliki dlani. Večji od običajnih. Kot da ne čuti, da jim je ravno tedaj hotel pokazati svojo iztegnjeno desnico, jih pozdraviti tako, kot se oni pozdravljajo med seboj, pravzaprav tako, kot jih pozdravljajo tudi nekateri drugi ljudje po soboških ulicah! 3 Pa se je domislil: stegnil je levico in pozdravil z njo! Uspelo mu je, skorajda, samo da mu je potem še bolj presenečeni oče nekaj siknil, nič kaj prijazno, in ga celo udaril po roki. Eden od oficirjev pa je tedaj naglo pristopil in ju prav tako pozdravil, enako kot Jurij, vendar bolj odločno, kakor da bi hotel bliskovito izstreliti puščico iz loka in s prsti pokazati njeno pot, pokazati očetu, kam naj strmi, saj jo je prav njemu, njegovemu očiju, zapičil pod nos in jo tam dolgo časa, nenavadno dolgo držal tako. Negibno. Besede, ki jih je potem povedal in jih Jurij niti malo ni razumel, pa je izgovarjal nenavadno glasno, odrezavo in zajedljivo. Oče pa je potem prav vljudno in spoštljivo jel nekaj razlagati, z besedami, ki jih prav tako ni razumel. Udaril sem ga, saj je vendar pozdravljal Hitlerjeve oficirje. Hitlerja. Morilca. Kako pa naj bi mu v tisti naglici pojasnil, da s takimi pozdravi razpihuje ogenj, ki so ga zanetili prav oni, nemška in madžarska in italijanska vojska. Vojaki, s kakršnimi se je pravkar srečal … Pa četudi se je hotel samo izkazati, pokazati svoje otroško občudovanje do živahnih ljudi v blestečih uniformah … Jaz pa sem ga grobo prekinil, zatrl nasmeh na njegovih ustnicah, ki so se že v naslednjem trenutku povesile in se pripravile na jok. Udaril sem ga po ročici, šestletnega otroka, s katero je hotel pokazati samo to, da se jih veseli … po ročici, ki je bila vse dotlej vajena le nežnega božanja … 4 Udaril sem jo, kot strela z jasnega, kot blisk in grom iz daljave, ki se je nenadoma pojavil, udaril tako rekoč po najinih vezeh, nikoli skrhanih niti za las … Kako sem mogel? Kako pa naj bi? Kako naj bi ravnal, da bi zaleglo, da bi tudi moj sinko doumel, zakaj je tak pozdrav za vse nas, ki nismo vojaki, neprimeren? Pa tudi zgodilo se je v enem samem trenutku. Ni bilo časa, da bi mu razložil, zakaj je treba pozdravljati po domače, ne pa s tisto nedostojno držo … Že prej, preden sva stopila na ulico, bi mu moral povedati… s preprostimi besedami razložiti tisto, kar je na primer mene doletelo po prvi svetovni vojni, ko sem že mislil, da je gorje mimo, v resnici pa sem še vedno moral nositi vojaško suknjo, v kateri so me v Nagykanizsi postavili celo pred vojaško sodišče in odločali o mojem življenju ali takojšnji usmrtitvi. Pa saj ne bi razumel. Kot tudi ni razumel, da sem se jim opravičil z lažjo, češ da sem sina udaril zato, ker je pozdravil z levo roko, kar so oficirji naposled vendarle razumeli … on pa ne bi razumel, tudi če bi razumel moje besede … Ne bi razumel, zakaj sem se jim zlagal. Očetova laž ima v otrokovih očeh težo najhujšega, hujšega od zločina. Vsaj tega nisem zagrešil … Toda svojim otrokom, zlasti starejšima, bi vendarle moral nekako dopovedati, naj prezirajo politiko, naj se vse življenje izogibajo politiki, tisti manjšini, ki vlada nad večino … pa naj imajo še tako vabljive uniforme in naj še tako lepo govorijo ... Jaz pa 5 sem ga utišal s silo, mu vzel besedo, besedico, ki jo je hotel izreči, besedo veselja … podobno kot so jo vzeli takrat meni, v Kanizsi, ko so sodniki, vojaški biriči, zavrgli moje pojasnilo, iskrene besede, ko sem jim rekel, da smo takrat na železniških tirih samo prepevali in da nismo imeli niti pojma o tem, kaj besedica revolucija v resnici pomeni … kaj pomenita besedici Bela Kun … Kaj pomeni komunizem. Vse to mu bom moral še pojasniti. Ko bo lahko razumel. Olgi bi to laže razložil, ona že zna razmišljati, lahko ji kaj dopoveš, poleg tega je z dekleti tudi sicer laže, ne odletijo tako zlahka z doma. Za Vladimirja pa je, žal, prepozno … Tudi njemu bi moral vse to pojasniti, toliko prej, saj je najstarejši. Že pred leti. Takrat bi še razumel … Prehitro je dočakal svojih osemnajst let. Sem tudi njega ranil? S čim prizadel? Sem ga morda celo sam spodil od sebe? Sem navsezadnje jaz kriv, da odhaja, prostovoljno odhaja na fronto? Z Madžari, skupaj z Nemci …? Čim sta prišla domov, je oče skušal Jurija poučiti, kaj je prav in kaj narobe. Sin pa ga je razumel le napol, spominjal se je le, kako ga je oče prosil, naj si vendar skuša za vse čase zapomniti, kako je treba koga pozdraviti … in to brez kretenj, brez najmanjšega opletanja z rokami, je povedal, le z besedami, kot so: Dobro jutro, dober dan ali lahko noč, jó reggelt, jó napot, jó estét … samo z besedo in s priklonom glave. 6 Na dolgo in široko mu je potem tudi razlagal, zakaj je ravnal tako z njegovo desnico, jo obdržal v svoji, in zakaj je potem sledil udarec po levici, za kar da mu je bilo sicer žal, zelo žal. In tvezel mu je potem še nekaj, zakaj je moral biti z oficirji prijazen, pa o nekakšni politiki, ki da je grda in je poštenemu človeku sovražna in da se je zaradi nje, zaradi politike zgodil tudi udarec … Še huje, je dejal, zaradi politike so mene, nekoč, mladega vojaka, postavili pred naglo sodišče in hoteli ustreliti … Po vsem tem pa je Jurija zanimalo samo še to, kaj je politika. Kaj je politika? je spraševal mamo, sestro, toda obe sta samo skomigali z rameni. Ko pa je vprašal brata, mu je ta skušal razložiti s primerom, ko je bil nekoč tudi on kaznovan zaradi nekakšne politike. V drugem razredu nižje gimnazije, ko je med šolsko uro kar tako strmel v odprto šolsko knjigo pred seboj, potem pa nenadoma zaklel, jebenti Királya, polglasno, vendar dovolj, da ga je učitelj slišal in usekal s šibo po hrbtu, pri tem pa še zarjul: Kaj, falot, zdaj boš pa še našega kralja preklinjal? In Jurijev brat je zletel iz šole, kot bi mignil, in ni pomagalo nikakršno opravičevanje, češ da je bil jezen na trgovca K–i–r–á–l–y–a, ki ga je opeharil za tri kovance, niti za las pa ne na jugoslovanskega kralja Aleksandra… V njegovo sliko je sicer res buljil, v fotografijo v čitanki pred seboj, vendar s praznimi očmi, saj sploh ni vedel, da ima pred 7 seboj odprto knjigo, kaj šele kraljevo podobo. Ko je zaklel, je imel v mislih izključno in samo p–e–k–a Királya, ki ga je tistega dne v pekarni resnično opeharil za nekaj drobiža. Drobiž, ki pa je bil za njega velik denar. In pojasnil mu je tudi, kako zelo je potem zasovražil učitelje, šolo in vso državo, pa tudi kralja Aleksandra za povrh, je še dodal, tako da sem bil potem še toliko bolj srečen, je poudaril, ko so nas napadli Nemci in Madžari. Pa še to, da boš vedel, da si v madžarsko vojsko želim predvsem zaradi tega, da se bom maščeval za vse krivice, ki so se mi zgodile. Vidiš , je dejal, takšna pa je moja politika. Grda torej, si je potihoma razložil Jurij in postal še bolj zmeden. Če torej brat sili med vojake, je to politika, in če je politika grda, kot pravi oče, pomeni, da je slabo, če si želi v vojsko. In razmišljal je naprej, sklepal, da torej očetova politika, ki prepoveduje pozdravljati z iztegnjeno roko, ne more biti poštena, kakor ne more biti pošteno tudi očetovo zavzemanje za nekakšnega profesorja Branka Rudolfa, ki ga tudi Vladimir ne mara, saj je tudi on slišal, kakšen je v resnici: raztresenec z debelimi očali, z vselej razkuštranimi lasmi, človek, ki nikoli ne bo delal in bo dobival za to celo denarje. In tudi mama mu je povedala, da dela oče to uslugo pravzaprav svojemu prijatelju Gumilarju – zaradi 8 politike. Taka politika naj bi bila torej dobra, medtem ko naj bi bilo slabo, če pri belem dnevu dvigneš desnico in lepo pozdraviš s heil1 oziroma s kitartás2 ? Kaj pa je potem tisto, bi najraje vprašal očeta, ko lažeš in praviš, da nekdo sešteva številke, v resnici pa kar tako, namesto da bi delal, reže tobak? Kar počne Rudolf. Ne dela in dobiva plačo, tako da ga potem spet zaradi politike Madžari pustijo pri miru in ga ne zapro. Beseda politika mu ni in ni šla iz glave. Ni vedel, kje ima svoj začetek in kje konec, kaj je črno in kaj belo. Po vsem tem razmišljanju pa se je, zmedenec, še najraje zavlekel med igrače, k svoji priljubljeni puški s cevjo iz bezgove veje, ki so jo polnili s popljuvanim karbidom in zamašili s predivom, da je pokalo kot le kaj. Pa tudi to mu ni vedno pomagalo, na koncu se mu je znova in znova postavljalo vprašanje: Kako to, da se je oče zlagal, pa četudi tujemu človeku, nemškemu oficirju, ki da nam ni bil naklonjen? Laž je laž, si je dejal, in politika je tudi laž, si je razložil, potem pa odločno sklenil, da bo vse skupaj pozabil, saj je imel očeta zelo zelo rad. 2. Po levitah, ki jih je slišal zaradi nedostojnega pozdravljanja nemških oficirjev, je Jurij že naslednjega dne brž odhitel k Dragu. Drago je bil drugačen, nič tak kot on. Imel je spretne roke, iz nič 9 je znal narediti vse. Celo iz sovražnika prijatelja, na primer takrat, ko so se šli za vojake in so vsi, prav vsi, stopili na Dragovo stran. In kaj je preostalo njemu, Juretu, nesojenemu vojskovodji, nerodnežu, ki pravzaprav ni znal ničesar drugega kot v enem samem trenutku spremeniti vse v nič? Nič drugega, seveda nič, zato pa prav tako kot vsi drugi stopiti – na stran svojega najboljšega prijatelja. Razlikovala pa sta se tudi po tem, kako sta se oblačila. Najbolj je bilo to opaziti ob nedeljah. Tedaj se je Drago vsaj za spoznanje bolj svečano oblekel. Mati mu je namreč privoščila le kake manj pokrpane, vendar sveže oprane, bele dokolenke, vse drugo pa je bilo na njem kot vsak dan, ko niso bili prazniki. In prevelike čevlje, najpogosteje bratove, hlače s krpo in slabo zlikano srajco. 10 Cerkev Sv. Ladislava v Beltincih Jurija pa je njegova mama vselej oblekla mašno, od pet do glave, spodobno, je rekla, tako da je bila lahko ponosna nanj, zlasti takrat, ko je pred očmi vseh vernikov praviloma prav on s posebnim ključkom odklepal vhodna vratca v drugo vrsto cerkvenih klopi. Njihove klopi v cerkvi svetega Ladislava so stale posebej, kar nekaj metrov odmaknjene od drugih klopi, od tistih, v katera so lahko posedali vsi preostali Beltinčarji. Klopi grofičinih najtesnejših sodelavcev so bile postavljene na levi bok cerkvene ladje, čisto blizu glavnega oltarja, v neposredno bližino mašnika in ministrantov. V prvi vrsti je seveda sedela velečastita grofica Mária Zichy, v drugi družina Voglerjevih – glavnega upravnika celotnega Zichyjinega posestva – v 11 tretji pa so molili že Juretovi. Šele v četrti je potem sedela družina Cimer. Cimer bácsi je upravljal z grofičinimi gozdovi. In Jure je rad dražil sošolca Gezo, češ da je njegov oče več, ker upravlja z mlinom in z žago in z oljarno, vendar mu tudi Geza ni ostal dolžan in mu prav tako zabrusil, da je en gozd tisočkrat večji od mlina in žage in oljarne skupaj. Beltinski mlin z žago Večji je in več je vreden! O svojem enajst let starejšem bratu Vladimirju pa ni mogel reči, da ga je sploh kdaj videl v cerkveni klopi. On je namreč očeta in mamo prelisičil, se zlagal, in to z besedami: 12 Pri moji duši! pri čemer se je še zvijal, se zaklinjal in obračal oči na vse strani, češ da je prisoten pri vsaki maši, od začetka do konca, do besede amen, samo da raje stoji s svojimi vrstniki, zadaj, pri vhodu v cerkev. Juriju pa je nekoč vendarle priznal, da se tu in tam sicer res prikaže, vendar le za trenutek, toliko da ga stara dva vidita, potem pa raje pobere šila in kopita. Jurij sicer ni razumel, kaj je Vladimir mislil, da pobere šila in kopita, vendar je kljub temu uganil, da jo je brat raje pobrisal iz cerkve. Pobrisati jo iz cerkve pa je bil že stavek, ki ga je rad uporabljal Drago, ki prav tako ni zahajal v cerkev. Skoraj nikoli. A z njim je bilo spet drugače. Njegovi starši ga sploh niso silil k maši. Pojdi, so mu baje rekli, sicer ti bomo poiskali že kako primerno delo tudi doma … V resnici pa se je njegov iznajdljivi prijatelj velikokrat znašel tudi tako, kot je bilo zanj najbolje: doma je povedal, da bo šel k maši, tako da si je potem smel obleči najmanj zakrpane hlače in bele dokolenke, poleg tega pa se je na ta način izognil tudi delu na domačem vrtu. V cerkev pa torej ni zahajal – le zakaj, namesto tega se je vendar lahko sprehajal nedaleč od grofičinega parka, tri ali štiri korake oddaljenega od cerkve in od tam mahal Juriju, češ, glej, ti si sicer res v grofičini družbi, toda v mrzli cerkvi, jaz pa sem v prijetnem hladu pod njenimi drevesi. V senci grofičinega klobuka pa res ne bi mogel niti za hipec posedeti, pa tudi v vašo gizdalinsko klop me 13 ne bi mogli živega zvleči, je Juriju tako ali podobno zabrusil vsakokrat, ko ga je pričakal po maši. Grofica Mária Zichy Za Jurija je bila to dobra šola, saj je po prijateljevih očitkih tudi sam začel iskati izgovore, podobno kot Vladimir, češ da želi v cerkvi tudi on stati skupaj s prijatelji … Zlagal se je sicer ravno tako kot brat, si je dejal, vendar greh kljub vsemu ni tako velik, saj se, medtem ko je prosil, sploh ni sprenevedal in ni obračal oči in se tudi zvijal ni. Tudi brez tega je uspel. Z manjšo lažjo se tudi kam pride, ga je pohvalil Drago, ki je najraje slišal, če so ga klicali Bagi. Jurija pa so kaj kmalu začela motiti tudi srečevanja z grofico. Ugotovil je – sam, skoraj čisto sam, ne da bi kaj dosti poslušal Bagijeve nasvete – da grofice enostavno ne mara več pozdravljati na tak način, kot so to tudi od njega zahtevali: z rahlo upognjeno nogo v 14 kolenih in s poljubom roke. Na primer takrat, ko je prihajala v očetove pisarne, na mlinsko dvorišče, kamor se je v svoji imenitni kočiji petkrat ali šestkrat na leto prizibala, da je lahko pogledala očetove knjige, zapisnike, obračune. Grofica Mária Zichy – »na svojem «, v Beltincih /Foto – last P. Šraj/ Kadarkoli so ob takih in še kaki drugi priložnosti zaslišali rezgetanje konj, so ji morali vsi člani družine, računovodja in glavni mlinar prihiteti naproti in po vrsti poljubiti orokavičeno roko milostljive grofice. Resnici na ljubo pa je treba tudi povedati, da se je le mlinar, Vanek, vselej samo globoko priklonil in nič več. To pa zato, je opazila najprej Olga in povedala tudi Juriju, ker grofica mlinarju sploh ne ponuja roke! 15 Zakaj? je Jurij vprašal tudi brata, ta pa mu je odgovoril: Ker se boji, da bi jo okužil. Jurij ni razumel, kaj pomeni okužil. Da bi ji z moknato roko pomokal že tako ali tako z belim moknatim pudrom popudrane bele rokavice, je pojasnil Vladimir. In tako je postala beseda kezétcsokolom3 najbrž prva tuja beseda, ki si jo je Jurij zapisal v svoj zvezek. Od trenutka, ko ga je Drago oštel, češ, kako se vendar morete vsi po vrsti sliniti na eni in isti poslinjeni rokavici velečastite grofice! se je tudi Jurij začel zavedati, da so v resnici njegovi starši tisti, ki se obnašajo nespodobno. In da je torej njihovo ravnanje nespodobno, ne pa spodobno, kot je trdila mama. Pa tudi Vladimirja si na primer ne bi mogel niti zamisliti, da bi se lahko njegovo koleno kdaj upognilo, ustnice pa približale rokavički. Ko je grofica prišla k očetu v mlin, je Vladimir praviloma vselej izginil kot kafra. Veš, oči, kar sapo mi jemlje, je nekoč potožil Jurij, kar na lepem mi je prišlo, da ne morem in ne morem več prenašati grofičinih vonjav! Dražijo mi usta, nos in oči. To ali kaj podobnega je verjetno govoril in začel pri tem kašljati in tudi tako dokazovati, da mu 16 grofičina vodica pljuskne v obraz celo takrat, ko samo pomisli na njo. Oče pa je presenetil tudi njega, saj je razumevajoče dodal: To bo alergija, se nasmehnil in sina rahlo oplazil po riti, kar je Jurij razumel, da gre sicer res za neko bolezen, a nenevarno, in da mu bo torej v prihodnje odpuščeno, če ga ob grofičinem obisku kdaj pa kdaj ne bo doma. Le mama mu je potem še velikokrat poočitala, kako bi se vendarle spodobilo, da bi se vsaj včasih pojavil pred grofičinim hintovom4. Jo pozdravil, kot se spodobi. Skoraj nihče v Beltincih nima te sreče, je trdila, ti pa se ji celo odpoveduješ. Naneslo pa je tudi, da se srečanju z grofico kljub vsemu ni mogel vselej izogniti. In tako je povedal tudi Dragu, ki je njegovo pojasnilo sicer sprejel. Vendar pod pogojem, je dejal, če mi prisežeš. Pri mojoj vöri5, je rekel, tako da bo tudi on imel kaj od tega njegovega ponižanja. Kako čokolado, napolitanko ali kaj podobnega. Ko jih je ob božiču, Veliki noči ali še kdaj grofica povabila v svoj prelepi beltinski grad sredi negovanega parka, so pravzaprav vsi povabljenci z velikim veseljem prihajali k njej. Tudi Vladimir. Da, tudi on, ki je prav tako vedel, da grofica nikoli ni skoparila. In roko na srce, vedno so dobili kak kos lepega oblačila, takšnega, kakršnega ni bilo mogoče kupiti niti v soboški trgovini, kaj šele v Beltincih. 17 Beltinski grad, leta 2010 Juriju, samo njemu osebno, pa se je nekoč nasmehnila neka posebna priložnost! Povabili so ga, naj pride v grad in se igra z grofičinima nečakoma iz Budimpešte oziroma z Dunaja, ki sta bila kakšno leto ali dve starejša od njega. Njuna nemščina in njegova prekmurščina ter začetniška madžarščina, s katero so Jureta in njegove sošolce od leta 1941 posiljevali v prvem razredu osnovne šole, so se tako zelo razlikovale, da je bilo njihovo sporazumevanje dobesedno nično, obsojeno v glavnem samo na kazanje z rokami in nogami, na kremže, na spakovanja in podobno. Njihovo prvo srečanje je kljub vsemu še kar nekako minilo. Igrali so se pač in razkazovali svoje znanje, sposobnosti, spretnosti, tako da je bil Jurij 18 pravzaprav zelo zadovoljen, predvsem zato, ker se je na koncu lahko do sitega najedel vseh mogočih dobrot, s katerimi jim je v majhni, zato pa prelepi priložnostni jedilnici postregla grofičina kuharica. No, pa tudi Bagiju je prinesel čokolado, ki jo je ta tedaj prvič v življenju zaužil. Naslednje leto, prvi dan v avgustu, je Jurij trenutek ponovnega srečanja z pričakal z nestrpnim veseljem. Vse leto je po tihem upal, da se bo njihovo druženje po vsej verjetnosti celo polepšalo. Začetek njegovega drugega obiska obeh fantov pa ni bil ravno obetaven: Gustav in Benedikt sta ga sicer pričakala, vendar ne pred gradom, pač pa kar znotraj gradu. Nista mu prišla naproti, kot prvič, in tudi odprla sta mu šele po tem, ko je moral seči v zabetonirano vdolbinico ob glavnih vratih in kar nekajkrat potegniti velik obroček, ki je bil povezan s trdo žico, na koncu katere je bingljal zvonček. Šele po tistem sta mu končno, milostno in nič kaj gostoljubno odprla stranska vratca, in mu hladno podala roko. Pa tudi v naslednjem trenutku se je pokazalo, da nad njegovim obiskom nista niti najmanj navdušena. Namesto da bi se podali v sobe, kot zadnjič, ko sta mu razkazala tudi vse svoje imenitne pripomočke od sulic, lokov, pušk, helebard in vsega drugega, česar niti Bagi ni poznal, sta mu tokrat nazorno, z rokami in nogami pokazala, da se bodo igrali samo na dvorišču. Nobenih igric torej, na primer tistih na gladki lesketajoči mizici z zlatimi ukrivljenimi 19 nogami, na kateri so leto poprej raztresli tanke, ošiljene palčice in se veselo igrali mikado. Mikado, ki si ga je dobro zapomnil, saj sta ga grofičina nečaka, ki sta govorila zdaj nemško zdaj madžarsko takrat nadirala in kazala, kako okorne, debele prste ima, ker ne zna izvleči niti ene palčke, ne da bi se ta ali ona premaknila! On pa si je ravno tedaj želel, da bi se igrali mikado in to ravno zdaj, ko ga je sestra s svojimi prijateljicami in živinozdravnikom Farkasem naučila, kako je treba potrpežljivo in brez ihte pobirati palčico za palčico. Zdaj ko bi ju gotovo premagal, si je dejal. Onadva pa sta bila očitno proti, kot da bi slutila, kako je izurjen. Še bolj pa ga je razžalostilo, ko se je spomnil tiste druge mize v sobici zraven salona, ki je bila lani polna sanjsko okusnih in pravljično lepih dobrot, s katerimi so jim postregli natanko ob petih. Do takrat bo treba nekaj početi, potrpeti tako ali drugače, je sklenil, in potrpežljivo čakal napotkov svojih gostiteljev. Tokrat naj bi se torej igrali samo na dvorišču. Prav, je pomislil in se odločil, da ju bo kljub vsemu on skušal speljati na svoj mlin. Začel ju je učiti pöcketeš 6, igro z dolgo palico v roki ter z drugo palčico, ki je morala, malo nagnjena v eno stran, štrleti iz majhne jamice. Pri tej igri pa sta bila omenjena pajaca – oblečena v nekakšne usnjene kratke hlače s poklopcem in širokimi naramnicami – še bolj nerodna, kot je bil pričakoval. Bil je prepričan, da bo tokrat on osmešil njiju. In res, 20 zgodilo se je, niti toliko nista spravila skupaj, da bi znala z veliko palico udariti po mali palčki, da bi se leta zavrtinčila v zraku kot propeler pri letalu, kaj šele da bi jo potem z naslednjim udarcem znala spraviti čim dlje. Benedikt je udaril s tako silo, da bi se lahko stresla vsa vas, v resnici pa je dosegel le to, da se je zaprašilo, paličica pa je štrbunknila kak meter vstran in negibno obležala, ne da bi se bila vsaj malo zavrtinčila. Nič bolj pa ni bil uspešen njegov mlajši brat, ki v prvo paličice sploh ni zadel, udaril je mimo in šele z drugim udarcem čofnil toliko, da se je zganila in nekaj centimetrov naprej prav tako obležala. Na tem bojnem polju se jima je torej lahko on privoščljivo smejal, glasno, dokaj glasno, čeprav še vedno ne tako hrupno, kot sta se lani onadva pri igri z mikadom. Oba njegova udarca sta namreč zadela v polno in paličica je pristala na drugem koncu dvorišča, kjer pa k sreči ni razbila okenca, pač pa le oplazila košček ometa na zidu. Tudi Bagi bi ga moral, pa če bi hotel ali ne, za to pohvaliti, če bi ga videl, si je mislil. Če bi bil dobre volje. Jurijeva gostitelja pa sta se brž domislila nekakšne svoje igre. Eden od njiju ga je začel s kretnjo vabiti proti vratom. Jurij ga je ubogal in prišli so nazaj do velikih, močno okovanih vhodnih vrat. Pomislil je: skoznje ne bi mogli vdreti niti Turki – kaj šele on, ki naj bi jih, tako sta velela, odpiral kar od zunaj. Pa zapiral in odpiral. Tako naj bi se torej odtlej igrali. Jurij pa se ni hotel niti za las premakniti. Je že 21 vedel, zakaj. Stal je in ugibal, ali bo končno vendarle napočil čas za čaj s piškoti, s čokoladami in s tistim nevsakdanjim sadjem. Gustav pa se je tedaj še bolj potrudil in najbrž mislil, da Jurij ne razume, kaj naj bi mu bilo storiti. Ni mu torej preostalo drugega kot to, da je sam stopil z dvorišča in Juriju z zunanje strani nazorno kazal, kako naj tudi tokrat povleče, kot tedaj, ko je prišel, da bo zvonček zazvonil, in kako mu bosta potem onadva odprla vrata in ga povabila na čaj z dobrotami. Ampak Jurij je zaslutil, kaj imata za bregom: ostal naj bi zunaj, onadva pa bi se lahko potem sama nažirala in basala. Zato je vztrajal in ostal na mestu. Kot vkopan. Z obema rokama v žepih, z dvojnima figama: s štirimi figami iz desetih prstov. Grajska vrata z vdolbinama za zvonec 22 Premaknil ga je šele zvonček – ne tisti pri vratih, ki sta mu ga hotela podtakniti, temveč zvonček na pozlačeni vrvici iz salona, ki jih je vabil k pogrnjeni mizici. Dobrote ga tudi tokrat niso razočarale. Kaj razočarale, bilo je vsaj tako imenitno kot lani, če ne še bolj, si je govoril in na skrivaj polnil tudi svoja žepa. Ni bilo težko, in tudi tisti del naloge, ki mu ga je naprtil Bagi, je tokrat še laže opravil kot lani, saj sta bila gostitelja tako zelo razočarana in pobita, ker ju je ta Slav prelisičil, da sta se posvetila sama sebi in se živčno predajala najbrž le polovičnim užitkom v ustih. Juriju nista privoščila niti pogleda. Niti gledati ga nista več mogla, kaj šele, da bi nadzorovala, kaj počne. Tako da se je potem, čez nekaj časa, kar zlahka odpravil proti izhodu in z dvignjeno glavo odkorakal. Rok sicer ni mogel več potisniti v prepolne žepe, zato pa je lahko obe dlani toliko laže skrčil v pest in gostiteljema privoščljivo zažugal v slovo. Vsi trije so vedeli, da se ne bodo nikoli več srečali. Bil je božansko sit in odžejan, predvsem pa zadovoljen, ne nazadnje tudi zato, ker je vedel, da bo svojega prijatelja razveselil z vsem, kar je imel v žepih in pod srajco. Misel na ponižanje, ki naj bi ga tudi tokrat začutil zaradi poljuba grofičine roke, je že takoj na začetku 23 v kali pregnal z nasmehom … nič lažjega, saj je vedel, kaj bo odgovoril Bagiju, ki ga bo gotovo tudi tokrat vprašal: Si ji spet kušnil roko? Ne bo mu pozabil poudariti, da je bila tokrat grofičina desnica gola – neorokavičena! Torej mu ne bo mogel očitati, da je odpoljubljal sledove drugih priliznjencev, ki so običajno poljubljali milostljivi rokavico pred njim. In tudi tedaj, ko je Bagi kar se da počasi použil grofičine piškote, se oblizoval in cmokal, kot bi užival tudi pri tem, da ga Jurij ni mogel posnemati, je bilo kljub temu na dlani, da je njegov prijatelj, takrat bi mu namesto Drago upravičeno lahko rekel Bagi, le delno zadovoljen. Še več, spet je napadel in zbodel s pripombo, češ da se nekateri kopljejo v izobilju, drugi pa nimajo niti za sproti. Jurij pa mu je odgovoril: Priznati moraš, da ima grofica dobro srce, saj daje mnogim ljudem kruha. Tudi tistim, ki ne delajo na njenih njivah, posestvih ali gozdovih. Samo spomni se, mu je poočital, kakšnih božičnih daril so deležni mnogi siromaki. Lahko bi se spomnil, kako je vselej ob kakem prazniku prijazno odprla svoj park in vabila mimoidoče, naj si vzamejo, kar potrebujejo. Puloverje, hlače, srajce. 24 Zavladal je molk. Jurij je povedal, kar je mislil, Bagi pa je molčal. Jurij je postal še bolj korajžen in je podražil prijatelja: Kar spomni se, tudi midva nisva odšla ravno praznih rok … Bagi je še vedno molčal, preslišal Jurijevo opazko, ki mu gotovo ni bila všeč, potem pa siknil: Grofičino miloščino – tako je rekel, da, miloščino – pa je pobral celo tvoj veliki brat, ki se ima za nekakšnega upornika, ki da kljubuje tudi grofici in vsem svetim šolnikom v Prekmurju! Pa tudi tvoja sestra – čeprav imate vsi polne riti. Tudi Jurij mu ni ostal dolžan, saj ga je vprašal: Kako pa bi ti ravnal, kaj bi počel, če bi te povabila v grad? Povej, po pravici! Bi se odpovedal piškotom, ki si jih malo prej s takim užitkom snedel? In sploh, si se kdaj odpovedal tistemu belemu Sokolu, ki ga tako rad jašeš, ko ti grofičin konjušnik dovoli? 3. Kako prav ima Vladimir, ki sili med prostovoljce, v vojsko, je razmišljal, četudi se je zavedal, da brata, če bo odšel, potem nekaj časa le ne bo videl. Ve pa, se je tolažil, da jim bo izboril lepše življenje. Da ne bo samo grofica živela v preobilju, pač pa enako tudi vsi, vsi, tudi Bagi in njegovi. Pri tem se je spomnil prizora 25 s plakatom, ki ga je nemški vojak kljub hudemu nalivu z mirno roko potrpežljivo lepil na pročelje Rituperjeve gostilne, obrnjenim proti Gančanom. Velikanski rdeči plakat z belim krogom v sredini, v njem pa črn križ z nagnjenimi konci. Heil, je tedaj najbrž vzkliknil Jurij in pozdravil nemškega vojaka v lesketajočem gumijastem plašču, ki je tako varno pokrival stasitega vojaka. Opazoval ga je, bolj zase in z zadržanim dihom, na skrivaj, in sicer zato, ker se je zavedal, kako ostro bi ga spet oštel oče, ko bi videl, da občuduje početje nemškega vojaka in celo dviga svojo desnico, potem pa še levico. Da bi bolj držalo, si je mislil in sanjaril naprej. Pred očetom bom molčal, si je dejal, bratu pa bom povedal, kako lep je bil videti v lesketajoči se čeladi, ki je odbijala deževne kaplje kot prave krogle na fronti, oborožen do zob, in kako je kljub hudemu nalivu nosil strojnico prek hrbta, in kako uspešno je lepil prečudoviti plakat na zid stavbe, ki bo odtlej prav gotovo najimenitnejša hiša daleč naokoli, in sploh ... Vladi ga bo razumel, še hvaležen mu bo in bo še raje stopil v njihove vrste, šel v vojsko, na fronto … Vladimir bo kmalu dopolnil osemnajst let in se bo tudi brez očetovega dovoljenja lahko podal v vojsko. Res je sicer, da bo to le madžarska vojska, kot mu je malce razočarano pripovedoval tudi brat, ne pa nemška. Žal pa je prav tako res, je priznal Vladimir, da v madžarski vojski ne pozdravljajo z iztegnjeno 26 desnico, pač pa le z izravnano dlanjo ob sencah. Pa tudi oblečeni niso tako fino kot nemški vojaki, se je spomnil še Jurij, medtem ko je Vladimir poudarjal, da je navsezadnje najpomembnejše to, da so kljub temu zavezniki in bodo skupaj premagali Ruse in komuniste in bodo potem vsi v en glas vzklikali Heil! * In leta 1942 so se Vladimirjeve želje uresničile. Bil je vesel, srečen, nasmejan, in govoril je, da se počuti kot ptiček na veji. Tisti modrikasti ptiček v soboškem parku, ne pa tale oskubljenec v grofičinem grmovju, je še veselo pripominjal. Soboški grad po 1. svetovni vojni Jurij pa je bil po drugi strani globoko v sebi vendarle manj vesel kot brat, pa četudi je verjel 27 njegovim besedam in obljubam. Kljub vsemu pa je po tihem spraševal, kako mu bo brez njega, ko ga dolgo časa ne bo videl in ne bo slišal njegovih pripovedi o raznoraznih potegavščinah, o takih in drugačnih dogodivščinah. Kako slikovito mu je na primer opisal, kaj vse se je zgodilo, ko so ga vrgli iz soboške šole in je moral v Ljutomer, kjer prav tako ni mogel ostati, saj so ga, spet po krivici, kot zadnjič, premestili v lendavsko šolo. Zgodilo se je to iz čiste neumnosti, je pripovedoval Vladimir, ker sem hotel staršem preskrbeti dobro žganico, ta pravo slivovko, ki so jo v Ljutomeru premogli v potokih. Za očeta sem vedel, kako rad jo je ob jutrih zvrnil ob koščku slanine in čebule, zato sem mu povedal, da mu, če bo hotel, ne bo treba več skrbeti, kje naj jo dobi. Jaz mu jo bom lahko prinašal, kadarkoli bo želel. Vse bi bilo v redu in prav, če se naša mati ne bi čisto po nepotrebnem in brez zveze vpletla v mojo povsem nedolžno in brez dvoma povsem dobronamerno potezo, je razlagal. Ravnatelju ljutomerskešole se je namreč njuna mati hotela pohvaliti – pohvaliti sebe in svojega sina – naj si šolniki niti slučajno ne mislijo, da so njenemu sinu, ko so ga sredi šolskega leta skorajda milostno sprejeli medse, naredili kakšno posebno veliko uslugo, zaradi katere bi se jim morala vsa družina klanjati do tal. Ne, je poudarila mati, moj sin je bil pošten, a so ga tisti v Soboti kljub temu vrgli iz 28 šole, samo zato, ker se je obregnil ob peka Királya, nikakor pa ne ob našega dragega kralja, kot so trdili oni. Iz soboške šole je moral oditi zaradi neskončno pokvarjene domišljije svojega učitelja, ki je tudi v navadnem peku videl kralja! se je posmihala najina mati, je navajal Vladimir materine besede in nadaljeval prav tako z njenimi besedami, češ: Moj sin je bil pošten takrat in je pošten tudi zdaj v Ljutomeru, samo vedite, je dejala, da je na vaši šoli, da, na tejle šoli, vendarle nekaj zelo zelo narobe. Nekateri vaši šolarji pijančujejo in vabijo medse tudi mojega sina, in hočejo, naj od njih za debele denarce odkupuje žganico, je dejala. In tudi pri vratih je potem še potegnila svoj prekmurski stavek, ki je žalil prleška ušesa, saj je sklenila: Moj Vladi ne potrebuje nobene potuhe, nobene milosti, nobene protekcije – pač pa dobro šolo! Zdaj jim je v Soboti že gotovo žal, je pripovedovala še vedno med vrati, da so ga odpustili. Le glejte, da tudi vam ne bo žal, če morda razmišljate o tem, da bi med svoje pokvarjene dijake, ki hodijo v gorice popivat, prišteli tudi mojega … kot se govori, da hočete kaznovati svoje mulce. Moj je doma povedal vse po pravici in zato vem, da se on gotovo ni pritaknil niti ene kupice. Pa kaj ji je bilo treba to tam ponavljati? se je čudil tudi Jurij. Zato, dragi bratec, ker me je hotela obvarovati pred morebitno novo izključitvijo. In to ne brez razloga, 29 saj so ji prišle na uho tudi druge podrobnosti, ki sem jih jaz pozabil povedati, da smo takrat v ljutomerskih goricah vsi malo preveč okušali razna vinca, tudi jaz … In prav to se je razneslo po celem Lotmerki7, in tudi po šoli … Jaz pa sem se hotel – že zato, da bi prehitel kakršne koli govorice, ki bi se znale razširiti tudi po Soboti – že vnaprej odkupiti, prilizniti očetu, češ da sploh nisem pil, in da so pili le drugi, domači pjebi8, in da sem se v goricah jaz samo pogovarjal, če bi lahko očetu prodali kako kapljico pijače proti prehladu, po ugodni ceni seveda. A se je, kot vidiš, vse skupaj po nepotrebnem zapletlo. Bal sem se, zlasti tedaj, ko je mati prišla iz šole in povedala, kako jim je povedala svoje, vse, čisto vse, kar je imela na srcu in na jeziku, in kako odtlej samo še čaka, da bo iz šole prišlo sporočilo, ki bo gotovo pohvala, ne pa morebitna kazen, saj se je vendar njen Vladi od daleč – da, tako je rekla – od daleč izognil domačim barabam. Sporočila pa ni bilo, kaj? Tretjega dne je težko pričakovano pismo končno le prispelo. Bral ga je oče, počasi, jecljaje, požrl kako nezanimivo besedo in poudaril tisto, kar naj bi bilo pomembno. Še zdaj se spomnim nekaterih poudarkov, se je nasmehnil in posnemal očetov glas: Zaradi neprimernega obnašanja vašega sina …. zaradi kupovanja in prodajanja alkoholnih pijač … šolski odborniki … trajno izključitev … 30 In tako sem bil spet brez šolske strehe nad glavo. No ja, kmalu zatem pa sem se vendarle znašel na novi šoli, v Lendavi. Skupaj s pajdašem, ki mi je žganje prodajal, je sklenil Juretov brat svojo ljutomersko zgodbo. Na lendavski šoli pa mi je bilo – v tretje gre rado – resnično najbolj všeč, veliko bolj kot v Soboti ali Ljutomeru, je pripovedoval vsem zavistnim sošolcem iz bivših dveh šol. Vse je šlo po maslu, dobro sem se učil, čeprav je prav tako tudi res, je pravil, da se je bilo treba v Lendavi manj učiti. Pa tudi lendavsko vino je boljše, tudi starejši ga zvrnejo raje kot žganje, ker da je, pravijo, veliko bolj zdravo kot tisti šnops. Samo očetu sem hotel dobro, saj veš , je Juriju še enkrat ponovil, ker sem vedel, da ima stari rad tisto pijačo. A kaj, ko pa mu je nisem mogel izročiti, kolikor bi mu lahko in kolikor bi najbrž tudi stari rad sprejel – ker je potem najina mati vse skupaj samo zasrala. Zdaj veš. Sicer pa, ni kaj reči, tudi v Lendavi premorejo dobro žganje, samo da mu tam pravijo palinka. O tej pa nerad govorim, tako da mu je po tistem niti omenil nisem, je končal, zavzdihnil, in tudi Jurij je uganil, kaj se je pletlo v bratovi glavi. * Tisto, kar je Jurija tedaj najbolj zanimalo in vznemirjalo, so bili avtomobili. Ne samo tisti majčkeni za v žep ali za po tleh, ki jih je prav tako zbiral, pač 31 pa pravi avtomobili, kakršen je bil tudi ford, ki ga je premogel njegov oče, prvi računovodja v Benkovi tovarni mesnih izdelkov, in poleg njega seveda tudi sam tovarnar – ki je imel le nekaj centimetrov daljšega – in predvsem vsemogočni Hartner ter le še nekaj premožnejših ljudi v Soboti. Jurij jih je večkrat prešteval in bil zadovoljen, da je lahko zavezal jezike nekaterim sošolcem, ki so se mu posmihali, češ da znajo oni z rokami početi vse, kar je treba početi, on pa da je reva s potolčenimi prsti, ki si jih poškoduje, še preden vzame kako reč v svoje okorne roke, na primer kako kladivo, ki je zanj vedno pretežko, žagico, ki je vselej preostra ali pa nož, s katerim se vselej poreže. Vsega tega sicer res ni mogel zanikati, zato pa se je znal pobahati, da je pravzaprav tudi njegov oče bolj nerodne sorte, kar se tiče uporabe rok in nog in žag in kladiv in tako tudi pedalov in zavor v avtomobilu – a kljub temu premore svoj osebni avtomobil! Na fordu, na skupnem dvorišči Ilke in Vilme –z Olgo inJurijem ter Zorko, Lacijem in Mirkom ter šoferjem. Vsi pa so mu priznali, da je njegov brat Vladimir pravi fant od fare, saj zna poprijeti za vsako delo, ki mu seveda diši, tako da ni le spreten pri ravnanju z 32 orodji, in to z levo roko, ampak tudi pri sukanju volana – pa čeprav je še premlad in mu samo zaradi tega nočejo dati vozniškega dovoljenja. 33 Vladimir pa je znal svojo nadarjenost dokazati tudi 34 brez tistih dovolilnic, tako da je bil Jurij skupaj z 35 drugimi prepričan, da bi znal Vladimir z avtom poleteti 36 vsaj tako hitro kot tisti nepotrebni očetov poklicni šofer Anti Fujs – Antek! In take reči, kako je treba ravnati z rokami na volanu in z nogami na pedalih, mu je brat rade volje tudi pokazal. Samo njemu, kaj pa. Takole na pol, ko sta, žal, brez ključev, sedela za volanom. Razložil mu je vse, čisto vse, kako je treba voziti, kako držati volan, nenehno gledati na vozišče, pa tudi, kje je treba pritisniti, da zaropota, zabrni, se zatrese, kako povečati hitrost, da poleti celo do šestdeset na uro, in kako ga je mogoče ustaviti. Za strahopetne sopotnike počasi, mu je pokazal in počasi pritiskal na zavoro, za vse nas pa velja, da je treba na vso silo pritiskati na plin, če pa je kaka nevarnost na cesti, pa v hipu pritisniti na zavoro, takoj zatem pa 37 spet kot blisk naglo po pedalu za plin in zdrveti mimo kure, kamna ali zajca na cesti. Zajce je treba pustiti, da prečkajo pot in šele potem voziti naprej. Prav tako srne in jelene, ki ne zbežijo, ko bi bil še čas, pač pa kar s celim bokom rinejo pod kolesa. Čez nekaj časa pa se je potem še sam dopolnil: Če je cesta prazna, je pravi užitek, ko zagledaš zajca pred seboj. Ta je tako neumen in slep in zmeden, da ne zna odskočiti, in se kar sam ujame v soj avtomobilskih luči, iz katerih ne najde več poti v življenje. Z Antkom se nama je tako že nekajkrat zgodilo, in tedaj sva še bolj pritisnila na plin in zajca povozila. Jaz sicer potem niti gledati nisem mogel, kako ga je urno pobral s cestišča in vrgel v prtljažnik – pa tudi to le v primeru, če kolesa ponesrečenca niso preveč zmrcvarila, ampak to je že druga zgodba, pri čemer moram povedati, da tako dobrega golaža ne zna skuhati niti najina mati, je končal Vladimir in z mislimi najbrž ponovno odtaval v kuhinjo Antekove mame. Šofer Antek je rad vozil njihovega očeta, še raje pa njegov avto brez očeta. A taka sreča se mu je le redkokdaj nasmehnila, saj je bil oče vedno na sedežu zraven Antka, in to ne le tedaj, ko si je oče z družino ali s prijatelji privoščil izlete po Prekmurju ali še kje, pač pa predvsem v primerih, ko je opravljal službena potovanja. Zelo redko pa se je zgodilo, da je Antek vozil sam. Čisto čisto sam pa tudi ne, saj je moral biti ob njem vselej navzoč še kdo, kak očetov sodelavec ali 38 vsaj Vladimir. Ta je Antku še najbolj ustrezal, zlasti tedaj, ko je uresničil njegov namig in mu je na iztegnjenem kazalcu prinesel bingljajoče avtomobilske ključe … da sta jo lahko mahnila na kak potep. Velikokrat pa ga je Antek znal pridobiti tudi za to, da je mali Vladek povedal očetu kako reč malo drugače, čisto malo drugače, kot se je v resnici zgodila – da sta bila na primer tam, ne pa tam. Antek se je dobro zavedal, da vsa Sobota ve, kakšen strokovnjak da je in prav to mu je kot le kaj udarilo v glavo. Nemalokrat se je sam pohvalil in rekel: Vladek, srečo imaš, da se lahko učiš pri meni, saj boljšega učitelja ne bi našel nikjer, nindri indri ga nega, pa či glij bi ga isku s posvejtun po svejti9! Antek in Vladimir sta se peljala iz Lendave proti domu. Vozil je Antek in razlagal, kako previden je treba biti, vselej, je rekel, zlasti če je megleno. Pri Rakičanu se je megla precej razpršila in očitno je tudi šoferjeva pozornost malce popustila, tem bolj, ker je Antka dajal tudi spanec – najbrž zaradi lendavskega vina, pa četudi ga je spil le nekaj kapljic. Antek me je vedno svaril pred pijačo, je pripovedoval Vladimir. Pred vožnjo ne smeš nikoli piti, tudi kozarca ne – kvečjemu nekaj kapljic za boljši okus v ustih, je govoril. In tega se je tudi držal, ni kaj, je trdil Vladimir, saj je vsakokrat, ko je nagnil iz kozarca in požvrkljal vince v ustih, brž za tem tudi 39 vse izpljunil. Mislim, da čisto vse. Samo zaradi okusa v ustih, je vsakokrat znova pojasnil Antek. A kaj, ko pa nesreča nikoli ne počiva, je nadaljeval Vladimir. Na zamegljeni cesti pred Soboto pa je tedaj, križana gora, Antek prepozno opazil pijanca, ki je ležal na cestišču. In zgodilo se je prav njemu, odličnemu in pazljivemu šoferju – da je nesrečneža povozil. Do smrti. Antek je tedaj otrpnil, ni se mogel premakniti, ničesar izustiti, zdelo se mi je, da sva celo večnost sedela v avtomobilu in čakala, ne vem, kaj, čakala pač. Tudi jaz sem bil najbrž bled in brez besed, je nadaljeval Vladimir, in šele čez nekaj časa se je Antek zbral in me jel nagovarjati, prepričevati, naj se zlažem, ker se meni, tudi če bom pred sodniki priznal, ne more nič zgoditi. In obljubil sem mu, da bom očetu povedal tako, kot želi – da sem jaz vozil avto in da sem jaz povozil človeka, pešca, ki je bil tako ali tako pijan. Toda oče mi ni verjel, zavrnil me je z eno samo kretnjo, z drugo pa Antka, ki je hotel ponoviti, kar sem že jaz povedal. Po dolgotrajnem razpravljanju je Antek nekako vendarle pregovoril tudi očeta …Toda oče je potem Antkovo laž – ki jo je pozneje na sodišču prodal kot svojo trditev, češ da sem jaz, njegov mladoletni Vladimir, povozil nesrečnika na rakičanski cesti – drago plačal. Zadeva se je končala tako, da so Antka spoznali za nedolžnega, tako da je lahko ohranil svoj poklic in postal prvovrstni taksist v Ljubljani, tik 40 pod nebotičnikom – oče pa je bil obsojen, kaznovan z vrtoglavo visoko odškodnino, ki nam je pobrala tako rekoč vse, razen ene hiše in vrta. O nesreči, zlasti o posledicah, ki je usodno udarila po vsej družini, je Vladimir velikokrat govoril in ni skrival slabe vesti. Skoraj vsakokrat, ko jo je še posebno boleče občutil, je poudaril, da vidi edino tolažbo v tem, da bo kmalu postal polnoleten, tako da bo lahko izginil v vojski. V množici vojakov … Jurij pa je bil prepričan, da si je brat zadevo kljub vsemu preveč gnal k srcu. Pri vsaki gesti, pri vsem, kar je počel, je bilo očitno, da trpi, da ga nekaj pesti. In ko je to opazil tudi oče, ga je poskušal potolažiti, češ da za nesrečo ni kriv on. Pa navsezadnje tudi Antek ne, je dejal, pač pa jaz sam, je poudaril oče in to odtlej še ničkolikokrat ponovil, vsakokrat, ko se mu je zdelo potrebno. Zlasti tedaj, ko je videl, da je Vladimirja močneje zapekla vest, ko je začutil, da mora svojega Vladija odvrniti od misli na prostovoljni odhod v vojsko. Najraje je poudarjal, češ da je prav on, družine poglavar, izkušeni računovodja, ki je poleg vsega nekaj let delal celo pri advokatu, resnično moral bolje poznati zakonodajo, ne pa da je kot osel na ledu nasedel prebrisanemu taksistu. Take in podobne tolažbe pa Vladimirja kljub vsemu niso pomirile. Vedel je, slutil, da gre za očetovo narejeno popuščanje, zaradi strahu, da bo zgubil sina. 41 Jaz pa sem bil poleg vsega prav tako do vratu sit tudi vseh teh svojih šolanj, tehle soboškoljutomerskolendavskih, kjer sem predolgo trgal hlače in povešal glavo pred ušivimi in hinavskim šolniki. Tudi jaz želim delati to, kar znam – najprej z drvečim avtomobilom pomendrati vse sovražnike, jih pognati do Sibirije, doma pa potem poskrbeti za lepo življenje, za to, da se bomo lahko veselili in prepevali in pili in plesali z lepimi dekleti, jahali grofičine konje in se vozili z avtomobili. Bili so to stavki, ki jih je Vladimir tako in drugače začinjene vse pogosteje ponavljal, vendar le svojim najtesnejšim prijateljem. Včasih tudi svojemu bratu. Vladimir je dopolnil osemnajst let in tako mu je bila pot do samostojne odločitve tudi zakonsko priznana. Odločil se je torej, da bo postal önkéntes katona10 v madžarski vojski. Najbrž ni nikogar pod tem nebom, v Beltincih prav gotovo ne, niti enega, ki bi si prostovoljno nadel puško in odšel v vojsko, na fronto, je poskusil oče še poslednjič prepričati svojega sina, ki naj vendarle ne bi rinil v pekel. Vsi normalni ljudje, vsi Beltinčarji, vsi tvoji prijatelji tu in v Soboti in Lendavi ali Ljutomeru se upirajo že sami misli, da bi morali z doma. Gostilničar Rituper si je na primer s sekiro hote zdrobil desni kazalec, samo da so ga proglasili za nesposobnega! Ljudje si zlivajo kislino na noge, na roke 42 in celo v oko, in trpijo Kristusove muke, drugi pa zbežijo z doma, se skrivajo po gozdovih, je na koncu že ves obupan vpil oče, ti pa se hočeš kot slepo ščene pognati med volkove? Vse to pa je bilo le bob ob steno. Kljub trdni odločitvi pa tudi Vladimirju ni bilo lahko narediti poslednjega koraka. Naslednjega jutra se je še najlaže poslovil od Jurija, s katerim sta se objela in Vladimir ga je – da bi mu solza laže kapnila iz očesa – samo nežno udaril po ramenu. Sestre ni bilo doma, mama pa je tako zelo jokala, da se ji je prav zato dokaj lahko iztrgal iz objema. Slovo od očeta pa je bilo nekaj posebnega. V očetu so se tedaj, kot je pozneje sam povedal, zgostili spomini na čas, ko je bil vojak polnih osem let, brez enega samega trenutka v civilni obleki. Na čas, ko je bil štiri leta v kasarni in štiri leta na fronti, o kateri je še zdaj sanjal najhujše prizore, saj so se mu še vedno sprevračali v nočne more. Po vsem tistem je bil torej še bolj prepričan, da bo naslednja vojna, sinova vojna, še hujša, še bolj pogubna, kruta, tragična, zato si je govoril, da ne sme in ne sme dovoliti svojemu sinu, da bi si sodil sam, da bi sodil drugim, da bi pogubil sebe, da bi pogubljal druge. V prvem trenutku sta se oče in sin na ozkem hodniku samo sprašujoče pogledala, potem pa je sin objel očeta, oče prav tako sina, a ga je naglo zasukal in stisnil v kot ter z vso silo zadrževal objem, ki se je 43 tedajci sklenil med njima. Sprva je bil to resnični objem dveh, ki se imata rada, potem pa je Jurij videl, kako sta se bratovi roki razprli, popustili, razdrli objem in začeli odrivati očeta. Vse močneje, vse bolj nasilno, grobo. Ampak tudi očetovi roki, še vedno s prsti trdno sklenjenimi okrog sinovega hrbta, sta vse bolj popuščali in kmalu povsem popustili. In tedaj se je oče naglo sklonil, z levico segel po vedru, ki ga je bil očitno sam pripravil, ter z enim samim močnim pljuskom izlil vodo na zmedenega sina. Sin se je stresel, presenečen in omotičen ter za trenutek otrpnil. Oče pa je to izkoristil in sunil sina skozi odprta vrata dnevne sobe, da bi jih zaklenil. Toda Vladimirjeva noga se je pred tem znašla na pragu, odbrcnila vrata … in sin, ki je odsunil očeta, je zdrvel po stopnicah navzdol. Spodaj ga je že čakal majhen odprt poltovornjak. V kabini pa le šofer, na tovornem delu pa nikogar. Urno se je pognal čez platneno ograjico in se usedel na tla. Avtomobil, na katerem ni bilo nobenega vojaka, kaj šele kakega prostovoljca, je krenil in naglo odbrzel. Kot da bi se tudi ta leteča škatla – ki so jo naredili za prevoz norcev na morišče – bala, da bo izgubila svoj edini tovor, se je pretakalo tudi prek možganske skorje profesorja Rudolfa, ki se je ravno tedaj znašel ob glavni cesti. Tudi oče je pridrvel, za njim tudi mati, medtem ko je Jurij skozi okno zagledal samo še velikansko zastavo, rdečo belo zeleno, ki je prav tako 44 sama, osamljena plapolala v pišu vetra in v hipu zakrila prostor, v katerem je poniknil njegov brat. Na dvorišču mlina/žage: kot da bi Olga tudi s kepo snega hotela preprečiti Valdijev odhod med prostovoljce Oficirji v kasarni so ga gotovo sprejeli z obema rokama, sta najbrž tarnala oba, oče in mati. Oče je premleval vse podrobnosti v zvezi s sinom, brskal po svojih napakah, si očital, zakaj se mu je premalo posvečal, zakaj mu ni znal odpreti oči, postopoma, z zgledi, ne le z besedami, zakaj mu je šele zadnji čas poskusil nekaj razložiti in ga v zadnjem hipu poučiti. Zakaj se ni posvetoval z drugimi, s starimi prijatelji, z 45 Benkom, pa tudi pri grofici bi nemara naletel na iskrenejšo besedo … ne pa da se je zatekel k državnemu uradniku, notarju, s katerim sta se bila prav tako spoprijateljila in mu je bil obljubil, da bo že kako uredil, da Vladimir ne bo mogel postati prostovoljec. V resnici pa je kaj kmalu pokazal svoj resnični obraz: Vladimirjev odhod je celo spodbudil, pospešil ga je, očeta pa samo potrepljal po ramenih in mu dejal, da je lahko ponosen na svojega sina. Tvoj sin je ravnal prav in tvoj omajani madžarski ugled bo z njegovim prostovoljstvom ponovno zrasel. Opravil si svojo državljansko dolžnost … Omajani madžarski ugled, da mi bo zrasel? Baraba. Tako imenovani ugled v njegovih očeh in v očeh njemu podobnih ljudi se bo najbrž res dvignil – ne pa v očeh domačinov, s katerimi živim in diham. In bom dihal, če mi bodo dovolili in odpustili … In zgodilo se je, žal, tisto, česar se je že od začetka bal: marsikdo v vasi ga je začel gledati postrani, odvračati glavo, umikati pogled. Mlinar Vanek na primer ali pa celo gostilničar Sapač, njegov sosed in eden najboljših prijateljev. In seveda devetprsti Rituper. Pa krojač Lutar. Opazil je tudi, da se mnogi nič kaj radi ne pogovarjajo več z njim. Postojijo ob kaki besedi, ob hladnem pozdravu, in to je največ, kar premorejo, ali pa kvečjemu še káko na pol izgovorjeno vprašanje o vremenu. Nič drugega. 46 Tako tudi tistih običajnih, sproščenih šal ni več, tistih, ki so se utrnile med kartanjem ali kegljanjem. Pa tudi sicer, je potožil svoji ženi, saj že celo večnost nismo vrgli kart. Meni sicer ni do igre, vendar je tudi res, da me že dolgo ne vabijo medse. Očitno me sploh ne pogrešajo. Pa tudi po gostilnah vidim in občutim, kako neradi mi natakajo. Če pa že, mi največkrat odmerijo kako kislico in potarnajo, da je drugo vino pač pošlo. Pa trgovec Števančec, ki mi je nekoč pred nosom zaprl vrata, pa čeprav bi moral imeti trgovino odprto vsaj še kakih deset minut. K sreči pa se je čas vendarle začel obračati tudi na bolje, začelo se mu je dozdevati, da je sinov madež začel malce bledeti. Resnica je prihajala vse bolj na dan, najbrž zato, si je razlagal, ker mu je kar nekaj Beltinčanov kljub vsemu ves čas stalo ob strani. Zlasti Branko Rudolf, ki je ostal tak, kakršen je bil: razumevajoč, hvaležen, spoštljiv in uslužen. Naključje je namreč hotelo, da je bil v trenutku, ko sta se stepla s sinom, v njuni neposredni bližini. Sam mu je povedal, da ga je videl, kako je z vso silo skušal z očmi, zobni, s kričanjem in z besnim vpitjem, s telesom in z rokami in nogami potisniti sina v kot. In takrat je, tega se je natanko spomnil tudi on, profesor stopil k njemu in pobral vedro, ki je bilo tedaj že brez vode, in mu prišepnil: Vojna je zlo, je rekel, z vsakim dnem je hujši njen davek ... 47 Tudi Jurij si je zelo želel, da bi prehitel čas, da bi preskočil svoja leta, ki so ga ovirala, da ni mogel niti med levente11, stopiti v vrste mladih predvojaških obveznikov, komaj kakih osem let starejših dečkov, ki so lahko tako strumno korakali in imeli prečudovite kape na glavah, na njih pa zaobljeno srebrnkasto svetlečo trikotno ploščico z vtisnjenim dvojnim križem in s krono v sredini. Vse kaj drugega kot oguljena uniforma sokolov, je menil. Nekoč pa se mu je vendarle zazdelo, da bo lahko preskočil svoja pičla leta in se nekako bolj približal svojemu bratu: zagledal je dolgo kolono vojakov, pred katero je najprej odbrzelo motorno kolo s prikolico. Počasi, ponosno, kot grofičin izletniški čolniček po Muri. Vojak v čeladi z velikimi lepimi očali v prikolici zraven voznika je imel pred nosom celo brzostrelko! In Jurij je pomislil, morda pa se bodo kje srečali z njegovim bratom, ki tudi tako vozilo obvlada kot nič. Enkrat je že pisal in sporočil, da mu je dobro in da vozi polkovnika. Ne le na motorju, ampak tudi v pravem avtomobilu. Terenskem. Kaj bi dal, če bi lahko zdajle ustavil tega motorista z očali in mu povedal, da je njegov brat na njihovi strani, in da je že nekje na ruski fronti. Toda motorno kolo je izginilo, za njim pa je k sreči prikorakala četa do zob oboroženih madžarskih vojakov. Korakali so proti Rakičanu, vasici kakih šest kilometrov oddaljeni od Beltinec. Dohitel jih je, dohitel zadnja dva vojaka v koloni in ujel tudi 48 njun korak, čeprav je moral narediti kar dva svoja, da je lahko ostal v ritmu vojaške čete. Enega od vojakov je prepričal, da mu je posodil kapo, ki si jo je oni tako ali tako kar naprej jemal z glave in si jo spet nejevoljno natikal nazaj na preznojeno mesto. Ustregel mu je in jo, lepljivo in prašno kapo, poveznil na njegovo premajhno glavo, pri tem pa s kazalcema nad svojimi uhlji pokazal nekaj, kar je Jurij razumel, da ga primerja z oslom. Zakaj? Iz Jurija pa so potem začele teči besede, počasi, a vendarle, beseda za besedo, madžarske in prekmurske. Dobrotniku, ki mu je privoščil svojo kapo, je hotel povedati, da ima brata, ki na ruski fronti prav gotovo nosi enako kapo kot on. In kakršno bom imel tudi jaz, je rekel, ne sicer čisto tako, a bo prav tako zelo lepa, levente kapa. In povedal je še, da ima Vladimir najbrž tudi prav takšno puško in čevlje in širok pas kot on, čeprav služi pri šoferjih. Brr–brrr– brrrrr, je nazorno podkrepil svojo razlago, da bi oni laže razumel besedo šofer, predvsem pa to, da je brat šofer madžarskega vojaškega avtomobila. Velikega avtomobila in tudi motornega kolesa, če tako nanese. Tako ga bo najbrž lažje prepričal, naj mu vendar, za božjo voljo, posodi tudi svojo čelado, ki mu je tako ali tako samo brezvezno poskakovala nad mokrim tilnikom. Vojak pa je bil očitno bolj gluh kot ne in tudi bolj slep kot ne. Ni se zmenil zanj, niti odgovarjal mu 49 ni, le vlekel je svoje noge in stopal za tistim pred seboj. Ni in ni mogel razumeti, zakaj ga vojak noče sprejeti za prijatelja, za zaveznika, tudi zdaj ne, ko ve za njegovega brata. Ni mu torej preostalo drugega, kot da se je kar sam tolažil in si dopovedoval, da so vojaki najbrž utrujeni, morda celo žejni in lačni. Vladi z Jurijem - z »levente« kapo Nenadoma pa je vojakom očitno vendarle odleglo: zaslišali so poveljnikov pihenj12 in se kot eden, kot 50 ena sama vreča moke, vrgli v obcestni jarek, zastokali in zakleli. Zavladala je tišina. Za Jurija nerazumljiva, predvsem pa predolga, saj se ni nič dogajalo. Nič vojaškega. Potem pa, hvala bogu, nov ukaz: Pozdrav! In vreče so se dvignile. Bili so spet na nogah, obstali kot vkopani in salutirali – nemškim oficirjem, ki so se v odprtem osebnem avtomobilu počasi peljali mimo. Prekleti Fritzi13, je polglasno zaklel eden od vojakov. Bil je glas komandirja. In dopolnil ga je še drug oficir, ki je imel manj zvezd od komandirja, in rekel: Posrani Fritzi, niti rok se jim ne ljubi več izteg- niti po predpisih, odpravijo nas le z malomarno skrčko v komolcu, kot da hočejo kar z dlanmi lopniti po kaki muhi pred seboj. Od tegale našega mulca brat pa jim je celó prostovoljno zlezel v rit, se je potem še kislo zarežal vojak zraven Jurija. Saj se ni pridružil Nemcem, ga je hotel Jurij popraviti, malo popraviti, a ni upal. Prav dobro ga je razumel, saj je nazorno pokazal na svojo rit in potem še izgovoril besedico német, torej Nemec. Bil je zelo zelo razočaran. Celo stemnilo se mu je pred očmi, kar se mu je sicer zelo redko primerilo. Pa ne zaradi mraka, ki je že legal nadnje, ampak predvsem zaradi 51 sramote, ki so jo tile vojaki delali madžarski vojski. Vladimirju. Doma pa novo razočaranje: oče ga je pričakal v svoji pisarni v pritličju. Stanovali so zgoraj, v prvem nadstropju, medtem ko so bile očetove pisarne v pritličju. Oče je gledal skozi odprto okno, in ko je trenutek pozneje zagledal Jurija, se je sklonil, ga prijel za naramnice, dvignil bingljajočega za kak meter in ga že drugič v življenju udaril, po riti, z upogljivim pisarniškim ravnilom, pri tem pa šepnil, dovolj slišno: Ker posnemaš svojega brata. Udarec, bolj nežen kot ne, pa je Jurij že v naslednjem trenutku pozabil, spodila ga je njegova večna radovednost, saj ga je bolj zanimalo to, kako neki je mogel oče zvedeti, da je bil z bratovimi vojnimi tovariši? Pa tudi solze, ki si jo je oče takoj zatem naglo obrisal, si ni znal razložiti. Zakaj? se je spraševal. Kako naj razumem šibo, potem pa še solzo? se je vprašal. 4. Brata ni bilo več. Izginil je, vzela ga je tudi cesta, ni pa izginil iz Jurijevega spomina, iz njegovih želja, pričakovanj, kaj vse bo v Rusiji dosegel, zmagal in se vrnil, prekrit z medaljami. Vse bolj je postajal prepričan, da je brat ravnal prav, saj je vendar treba Ruse in komuniste premagati, da bodo lahko potem 52 vsem vrlim ljudem razdeljevali slastnih čokolad in strumnih škornjev, kakršne že zdaj nosijo Nemci. Oče se brez dvoma moti, ko se boji za Vladimirja, ker pač pozablja, da je vojska, v katero se je podal njegov najstarejši sin, madžarska, skupaj z nemško pa je nepremagljiva. V skrivnem kotičku, ko je bil čisto čisto sam, pa si je kljub vsemu priznal, da tudi njemu ni ravno lahko pri duši, tem bolj, ker je enako zaskrbljenost bral tudi z maminega in sestrinega obraza. Da o očetovi sploh ne razmišlja. Vsi so postali zamišljeni, potrti, redkobesedni. Starši toliko bolj, najbrž tudi zaradi tistega, kar so nemalokrat občutili ob kakem srečanju na cesti, na ulici, po trgovinah, v gostilni, med prijatelji in znanci, ki so bili pred tem, do Vladimirjevega odhoda, vselej prijazni in so se radi predajali klepetu, poslej pa se je vsakomur, večini, vselej samo mudilo. Srečanje z njimi ni več tako kot nekoč, je slišal, ko je mama potožila očetu. Vsi ljudje na svetu, vsa vas in cela Sobota so zvedeli, je jadikovala, da se je najin sin prostovoljno javil v vojsko. Oče pa je njene besede vsakokrat pospremil celo s pripombo: V tujo vojsko in v tujo vojno. Zakaj v tujo vojno, se je spraševal Jurij, saj bi se navsezadnje tudi oče moral zavedati, da je treba sovražnike, Ruse, komuniste in Žide kaznovati. Kako je 53 mogel pozabiti, da bi on sam skoraj zgubil glavo v Kanizsi, kjer so ga hoteli po krivem kaznovati prav zaradi komunistov. Vse manj ga je razumel, pravzaprav oba z mamo, pa seveda tudi ljudi po Beltincih in Soboti, če je bilo res tako, kot sta pravila, da so jih zaradi tega vsi gledali postrani. Pa tudi Bagi ni bil nič drugačen, je Jurij občutil že naslednjega dne, ko je Vladimir odšel. Bagi se je tedaj na primer med pogovorom kar na lepem obrnil, zasukal na petah in mu pokazal hrbet, medtem pa celo govoril: Veš, Jurij, ti si največji norec na svetu, če misliš, da je Vladimirjeva vojska pravična. Tudi moj brat Franjo, sošolec tvojega norega brata, mi je povedal, da bodo Nemci in Madžari vojno zgubili, ker jo morajo izgubiti, saj pobijajo nedolžne ljudi. Pravica pa vedno zmaga, mu je še zabičal in za dolgo časa izginil. Sicer pa se je tudi Jurij kar nekajkrat zdrznil ob lastni misli, ko je začutil, da mora celo sebe vse bolj prepričevati, da bo vojne resnično kmalu konec in da se bo Vladimir resnično vrnil kot zmagovalec. Če pa je morda res ne bo še kmalu konec in bo vojna trajala, si je govoril, pa bo dozorel tudi moj čas, da bom lahko tudi jaz končno zavrgel svojo sokolsko uniformo, in se bom smel pridružiti Horthyjevim leventom. Bodo že videli, tudi Bagi, kakšen bom v novem oblačilu. Lepem, da bi ga polizal, si je dejal. Kaj bi dal, ko ne bi bil enajst let mlajši od Vladimirja, ko bi 54 bila razlika med nama vsaj za polovico manjša! Vsaj toliko, da bi bil že zdaj med leventi. Velikokrat je tako razmišljal in skušal tudi na tak način odgnati neskončno dolgo sivino dni. Čas pa se ni in ni hotel premakniti, vse je ostajalo pri starem. Tudi po trgovinah še vedno ni bilo mogoče ničesar dobiti, ničesar kupiti, ne hrane, ne sadja, ne obleke, niti radirk niti svinčnikov niti navadnih in niti redis peres ne. Pa šolskih zvezkov, tudi teh ni bilo. Namesto njih so morali nositi šolske tablice, nekakšne črne glinene ploščice, obrobljene z lesenimi okviri, Šolska tablica 55 h katerim so bile z vrvicami pripete gobice za brisanje, manjše od tistih šolskih za brisanje table. Nanjo so namesto s svinčnikom pisali z nekakšnim kamnitim strugalom, ki je puščalo še kar lepo svetlo sivo sled, a kaj, ko pa se je tisto, kar je kdo napisal za domačo nalogo, skoraj vedno kar samo zbrisalo. Učiteljici pa ni bilo mogoče dopovedati, da je bila naloga v resnici napisana in da se je s tablice sama zbrisala. Pa jih ne nosite pod pazduho, pač pa na dlaneh! je rohnela tudi njihova učiteljica Pesti Piroska, ki je take in podobne napake vselej znala kaznovati. Osnovna šola v Beltincih, tik pred rušitvijo 56 Madžarski učiteljici: E.Varga in G. Dubovai Rdečka, tako so prevedli njeno ime, jih je kaznovala z ravnilom ali s tanko palico. Švistnila je nekajkrat, trikrat ali petkrat, v hudih primerih pa tudi po 57 desetkrat. Po dlani ali po prstih. Slednja kazen je bila najhujša, najbolj je bolela, saj je bilo treba vseh pet prstov strniti v kupček, narediti hruško – pa je bilo, da si videl vse svéce14. Njim, prvošolčkom, pa so misli uhajale na vse strani neba, na vzhod, od koder bodo prišli boljši časi. Glede tega so se strinjali vsi Jurijevi pajdaši, ki so se obračali proti ruskemu nebu, od koder se bosta vrnili zmagoviti vojski, madžarska in nemška, in prav tako Bagijevi, ki so prav tako zrli proti vzhodu, od koder pa se bodo, kot je trdil Bagi in potrjeval to tudi s cepetanjem nog, pripodili ruski tanki in pregnali fašistično golazen. Golazen? je vprašal Jure. Kaj je to? Toda tudi prijatelj je molčal in šele čez čas izdavil: Vrag, kaj pa drugega, ko pa je fašističen. Pokazalo pa se je, da so ju prav rdečke na prstih in dlaneh, ki sta jih nekoč po enem od takih velikih prepirov dobila oba hkrati, združile in ju povezale z željo, kako bi bilo za oba najbolje, če bi njuna šola pogorela. Kaj bomo z njo? sta se z enakim navdušenjem spraševala oba, medtem pa, zaradi božjega miru, zamolčala tisto, kar je bilo najpomembnejše – kdo naj bi jo požgal, Rusi ali Nemci? Zgodilo pa se je, le malo je manjkalo, da bi jo v resnici zažgal, in to sošolec Klepcov Peter, Peterček, ki je 58 živel v hiši natanko prek ceste, malo poševno stran od šole, in na lastnem dvorišču zažgal oslico slame. Nekateri, Bagi in njemu podobni, so prikrito navijali za Ruse, Jurij in Éva ter Vereševa Berta, in včasih tudi Zadravcov Joužek pa so želeli, da bi bili Rusi premagani. Pa Židje. O slednjih so navsezadnje pisali vsi časopisi, zlasti tisti najlepši, je zatrjeval Jurij: madžarski ilustrirani Magyar futár15, ki je tudi s slikami pokazal, torej tudi dokazal, zakaj se je treba zgražati nad početjem komunistov, torej Rusov in Židov, in nekakšne rdeče armade. Rusi so na primer sežigali tudi knjige in zvezke, prave zvezke – oni pa morajo medtem mečkati tablice z gobicami. Ali je to pravica? je spraševal nasprotno stran. Še več: Juriju je jemalo sapo, ko je videl, na lastne oči videl, spet črno na belem, prave pravcate fotografije v barvah, kako so ruski vojaki ponujali otrokom zastrupljene bombone, pa kužke iz porcelana, ki so pozneje eksplodirali in pobili nedolžne. 59 Jurijeva priljubljena revija Magyar futár Rusi so počeli to tudi doma, ko so že čisto premagani ponujali madžarskim vojakom svoje izdelke, in Židje, ki so to počeli po Budimpešti in Berlinu in povsod po svetu. Nobene razlike ni med njimi, vsi so komunisti, si je rekel in skušal ponovno prepričati tudi Bagija. 60 Rešekova trgovina v Beltincih, pred 2. Svet. vojno Ta pa je kar planil nanj in ga nahrulil: Ali res misliš, da Židje delijo otrokom bombice? Da imajo puklaste nosove in da so kosmati, ker da se briti sploh ne znajo? Zakaj pa potem ne priznaš, da je tudi beltinski uradnik Koós Žid, saj ima nos za dva krompirja, ki sta zrasla drug prek drugega? Jurij pa njemu: Oglej si Magyar Futár, pa boš videl. Zakaj naj bi si ga jaz ogledoval? Niti povohati ga ne maram. Tebi pač ne more priti nič do živega, tudi to ne, da se s tvojimi Futári večina ljudi briše rit! Najhuje pa je šele sledilo. Bagi ga je začel spraševati: Povej, kako ti je všeč živinozdravnik Farkas, dobri prijatelj tvojega očeta? Všeč mi je in rad ga imam, ga je že sredi vprašanja prekinil, skupaj z Olgo in z njim igramo ping–pong. Če bi videl, kako drajfa!16, me že ne bi spraševal tako neumno. Ta pravi je. Bagi pa je samo stal in se muzal. Kaj torej prdiš , ga je vprašal, in kakšno zvezo ima to z Rusi? 61 Oh, seveda ne, z Rusi nima nobene zveze. Pomolčal je, potem pa ga je še bolj osupnil s pripombo: Z Rusi sicer ne, z Židi pa! Ni ga razumel. Bagi pa se je še naprej pomenljivo smehljal, se še bolj pomenljivo zasukal na petah in zadovoljno odšel. Bagi je rad prelagal stvari, vlekel za nos, zbujal radovednost, namignil na kaj, potem pa odšel, vedoč, da ga bodo potem še raje poprosili za rešitev uganke, ki jim jo je bil nastavil. Jurij pa tokrat, izjemoma, ni pohitel za njim, ni ga niti vprašal, zakaj povezuje Žide in živinozdravnika. Šele pozneje se mu je začelo svitati, ko se je spomnil, kako ga je doktor za živino nekoč resnično udaril po prstih, ker je med igranjem namiznega tenisa, nič hudega sluteč, začel prestavljati njegov suknjič. Preložil ga je z enega stola na drugega, da bi pač spraznil po nepotrebnem zasedeni stol in tako pridobil tudi zase prostorček za oddih. Oni je namreč zasedel kar dva stola. Škoda, da je tak sebičnež, ko pa je po drugi strani tako dober športnik, si je rekel in nadaljeval z urejanjem prostora na stolu, da bi se lahko končno usedel. Bilo je vroče, igrali so pod brajdami za mlinom in bili vsi le za silo oblečeni: Jurij v kratkih hlačah, sestra Olga pa prav tako le v krilcu in bluzici, Kreslinov Pubi in Klepcov Stanko pa prav tako v kratkih hlačah. Živinozdravnik pa seveda – v 62 dolgih hlačah, in v beli srajci. S suknjičem. Tega je imel na sebi ali ob sebi, kjerkoli je že bil, kamorkoli je že šel. Suknjič je bil vedno z njim. Pri igri si ga je sicer slekel, to je res, vendar ga je vsakokrat, preden ga je odložil, skrbno prepognil na dve polovici, in sicer tako, da je bila notranja, podložena stran suknjiča, ki je bila iz gladke svetleče se svile, vselej na zunanji, vidni strani. Potem pa je še tega prekril z zdravniško torbico, ki jo je prav tako imel vedno s seboj. Za vsak primer, je pojasnil, če bi ga veter hotel odnesti. Torba pa je bila težka, da je niti vihar ne bi mogel premakniti, je sumničavo pomislil Jurij, ki je bil torbo nekoč na skrivaj potežkal. In tudi ti je ne boš , je siknil Farkas in ostro pogledal Jurija, ko je opazil, kako je premeščal njegove reči. Po tako ostro odmerjenem pogledu Juriju seveda ni kazalo drugače, kot da se je ponovno usedel kar na tla. Nič čudnega, da se je Jurij po tistih pomenljivih Bagijevih besedah ponovno spomnil svojega neuspelega prestavljanja Farkasevih reči, in da so mu začele misli begati na vse strani, vendar očitno brez prave zveze, saj ni in ni mogel najti prav ničesar, kar bi mu pokazalo kakršno koli zvezo med zdravnikom in židovstvom, na kar je Bagi tako očitno namigoval. Vedel je le to, da nosijo Židje rumeno zvezdo, medtem ko je Farkas ni nosil. In tako se je odločil, da 63 bo začel živinozdravnika bolje opazovati, skrbneje, skrivoma, tako kot delajo to detektivi. Nemški ali madžarski. In res, kmalu je imel kaj videti. Živinozdravnik Farkas tistega dne ni prišel k njim, da bi igral namizni tenis, pač pa zato, da bi spet vlekel na uho, kot je temu rekla Jurijeva sestra. Poslušat radio. Prišel je in tudi tokrat po svojih pravilih odložil suknjič, položil nanj torbico in pokimal Olgi, ki je takoj zatem zbežala do vznožja stopnišča, od koder je lahko videla na dvorišče in hkrati tudi živinozdravnikovo glavo – prislonjeno na radijski sprejemnik. Z vznožja stopnic bi zlahka opazila vsakogar, ki bi prihajal, in Farkas bi v primeru njenega znaka skočil s pručke, na kateri je stal, da je lahko prislanjal uho čisto zraven visoko nameščenega sprejemnika. Jurij je zvedel, da dobiva sestra za to stražarjenje tudi darilce, največkrat kako ping–pong žogico, ki jo je, ko je le-ta počila, Farkas, vsevednež, zalil z acetonom, da je bila spet kot nova. No ja, čisto kot nova pa že ni bila, saj je kar nerodno odskakovala in jih med igro jezila. Sestra, ki je bila, kot je sama povedala, že toliko stara, da je lahko vse razumela, je zvedela marsikaj. Marsikaj, kar ni za tvoja umazana ušesa, je znala povedati in se tudi pobahati, kako pomemben je njun oče, ki lahko uživa nekakšen privilegij, saj mu 64 madžarske oblasti niso zaplombirale tujih radijskih postaj, tako da je bilo mogoče samo na njegovem sprejemniku znamke hornifon poslušati tudi vse druge postaje. Predvsem London, na katerega se tako strastno obeša naš živinozdravnik, je znala prišepniti sestra bratu. Zakaj? je vprašal Jurij. Ker je Žid in čaka dobrih novic, je izblebetala sestra in se brž ugriznila v jezik: Ti pa zato prisezi pri moji veri, sicer bom očetu povedala, da letvic niso ukradli nikakršni tatovi, pač pa si jih na Lebarovo stran zmetal ti! Jurij, ki je videl, da misli sestra resno, je brž vrgel iz sebe zahtevane besede – pri mojoj düjši – potem pa napel ušesa, saj mu je sestra, ki je bila takrat zgovorna kot še nikoli, zaupala tudi druge podrobnosti, ki so ga zelo zanimale: Veš, Farkas je celo tak Žid, da mora po pravilih nositi tudi veliko rumeno šesterokrako zvezdo, povsod in vedno, na srajci in na suknjiču, doma in na ulici in na javnih mestih. Rumeno zvezdo? Rumeno. Vendar on ni tak, mu je v isti sapi zatrjevala sestra, kot bi si lahko kdo mislil. Drugačen je, saj vidiš, kako je dober, prijazen in kako odlično zna z loparjem. Po krivici mora nositi prišito rumeno zvezdo, 65 vendar jo zna k sreči zelo spretno zakriti, v glavnem s svojo torbico pod pazduho! Ni mogel verjeti svojim ušesom, zato je sklenil, da bo po nerodnosti prekucinil Farkasev stol in vsaj pokukal, kakšna je v resnici rumena zvezda. Pa naj ga stane karkoli, tudi klofuto bo prenesel, pa kaj! Šesterokraka, pravi da je, se je čudil, Bagi pa pravi, da veruje v rdečo in to samo s petimi kraki. Kakšna je potem razlika med njima? Zakaj so ene zvezde s petimi, druge pa celo s šestimi kraki? Doktor navija za Angleže in zato mora imeti njegova zvezda en krak več, medtem ko imajo tisti, ki navijajo za Rdečo armado, en krak manj … Kdo jih lahko razume? Je tudi to politika? Bo že Vladi povedal. Tisto, kar je potem še slišal od sestre, pa ga je še bolj zbegalo: Veš, zvezdico mu je prišila naša mama, takole bolj spodaj, blizu komolca, da jo laže prikriva in tudi odkriva, če je treba. Včasih sem mu morala tudi jaz priskočiti na pomoč, saj je želel, da je bila zvezda pritrjena vselej le z enkrat speljano nitko, z enim šivom, po enem vbodu, tako da jo lahko v kaki boljši družbi kadarkoli tudi naglo sname. Nekoč jim je Farkas pripovedoval, kako se je tresel in potil, ker se je prestrašil, ko je nekega dne prišel v beltinsko lekarno po zdravila. Tam je namreč dobival vse potrebno tudi za živino. In ravno takrat, ko je bil že na tem, da z izjemno velikim zavojem zdravil odide 66 iz lekarne, je vstopil mož s strah zbujajočim trakom na rokavu Szálasyjevih puščičarjev17, ki so zadnje leto vojne, kot sta o tem govorila Farkas in tudi oče, ustrahovali po vsej državi. In mož, ki je vstopil, je bil po besedah lekarnarja Miskovskyja poveljnik puščičarjev cele županije Zala. Na vprašanje, zakaj toliko zdravil, komu jih nosi, se je živinozdravnik seveda moral najprej vljudno predstaviti, povedati, da je Farkas in da je živinozdravnik. Poveljnik je nekaj časa hmkal, hm – hm, nato pa mu je podal roko in pozdravil s kitartás, z iztegnjeno desnico. Za las sem ušel, za las, je baje tarnal Farkas, ko je o tem pripovedoval očetu in Olgi. Jurij seveda takrat ni mogel biti zraven, bil pa je vesel, ko je zvedel, da se je končno tudi madžarska vojska začela pozdravljati z iztegnjeno desnico! Samo da svoje roke ni pospremila z besedico heil, pač pa s kitartás. Tebi tako pomembnih življenjskih stvari ne bi zaupal, je porekla neskončno let starejša sestra svojemu mlajšemu bratu, tako da si je potem kar sam postavljal vprašanje: Kako bi bilo, če bi bilo tako, da bi bil takrat z živinozdravnikom tudi Vladimir, kako bi on gledal na njihov ping–pong, ali bi odobraval, da je sestra Židu prišila rumeno zvezdo, in to celo čisto na rahlo? Pa tudi o tem se je po tihem spraševal, ali bi brat Farkasa morda celo izdal? In jaz, je plaho razpredal še o sebi, kaj bi bilo, če bi bil jaz že levente, ali bi ga prav tako moral zatožiti? Vsaj 67 učiteljici Rdečki? Bi se torej moral odpovedati tudi ping–pong žogicam? In lekcijam o posebnih drajfih? Takih misli, tako čudno zamešanih, si je dejal, pa se res ne da kar tako rešiti. Pa tudi sicer je rad razvozlaval vprašanja, ki si jih je sam zastavljal: Kako naj razumem, da je tisto šivanje rumene zvezde na Farkasevih oblekah opravljala tudi naša mama, za katero vendar vsi vemo, da ne mara budimpeštanskega Józsija, moža svoje sestre Paule, predvsem zato, ker je Žid, in nekoliko manj zato, ker je za teto prestar? Ko je o tem nekoč povprašal očeta, mu je ta povedal, da ima njegova mama v resnici zelo rada svojo budimpeštansko sestro, pa čeprav je nanjo iz več razlogov tudi jezna, vendar se je v tistem vojnem času, ko so tako surovo preganjali Žide, tudi ona zbala zanjo. Bala se je, da bodo Hitlerjeve čistke pogubile njenega Józsija in s tem tudi njo. In zato je bila že prvi trenutek brez najmanjšega pomišljanja pripravljena ustreči živinozdravniku in mu prišiti rumeno zvezdo – tam in tako, nizko in bolj prikrito, tako, kot je to on želel. Da bi si vsaj tako, posredno, oprala vest zaradi spora s sestro, je Olga prišepnila Juretu. Sicer pa ti tega tako ali tako ne razumeš, je še dodala, niti tega ne veš, kaj je to vest … 68 Pa vendar, se je spraševal, kaj je hotel oče povedati, ko je rekel, da surovo preganjajo Žide? Pa tisto, ko je omenil nekakšne Hitlerjeve čistke? je vrtal po svoji glavi. Kaj pa spet to pomeni? Čistka je vendar lepa beseda, toda zakaj jo je oče izgovoril s takim zaničevanjem? Je pa potem tudi sam malce zacincal, saj je, roko na srce, včasih tudi on navijal zanj, za Farkasa. Za Žida torej. Kdaj drugič pa tudi proti njemu, razumljivo. Z njim bi potegnil vsakokrat, ko bi ga na primer spomnili, da ga je Farkas naučil udariti žogico iz zapestja. Bekhend18. Od njega se je vendar naučil udarca, s katerim je velikokrat presenetil in tudi porazil svoje vrstnike. Brez Farkasa tega ne bi znal. Po drugi strani pa mogoče ne bi navijal zanj, če bi se na primer ravno takrat spomnil, kako grobo ga je oštel in celo klofnil po licu, ko je prelagal njegove zložene obleke na stolu. Še najbolj pa ga je zaskrbelo, ko mu je nekoč sestra povedala, da v Soboti zapirajo Žide. Vse po vrsti, stare, mlade in otroke, je rekla. Tem bolj, saj se je ob tem, sam ni vedel zakaj, prikradla vanj slutnja, nekak nejasen strah: dolgo časa ni vedel, zakaj je ravno ob tej sestrini novici pomislil na Tedija, ki je bil njegov najboljši prijatelj v soboškem vrtcu. Z njim sta si delila vse, kar sta premogla, na primer slastne potice, ki jih je Tediju spekla mama. In iz nekakšnih meglic so se takrat prebudili v njem tudi spomini, kako nepojmljivo, nerazumljivo se jima je s Tedijem zdelo, 69 ko sta nekoč skupaj odšla v soboško martinišče. Tja je Jurij velikokrat zahajal, seveda ne zaradi obveznih maš, pač pa zaradi igrač, ki so jih tam, v domu, v imenitnem internatu za katoliške učence, salezijanci hranili v treh ali štirih zabojih. V glavnem za njih, pa tudi za druge otroke, če so prihajali k maši. Po vsakem cerkvenem obredu, tudi po večernicah, so se lahko po mili volji igrali, včasih vse do teme, dokler kateri od staršev ni prišel po njih. Najraje so se podili za žogo, za pravo napihnjeno usnjeno žogo, kakršne ni bilo mogoče kupiti nikjer na svetu, kar so potrjevali tudi duhovniki. V martinišče pa je smel zahajati le tisti, ki je imel člansko knjižico. In čim več je bilo v taki izkaznici konjičkov oziroma žigov v obliki konjička, ki so dokazovali, kolikokrat je bil kdo pri sveti maši, tem lažja je bila pot do igrač. In do žoge. Predvsem žogo je hotel nekoč pokazati tudi Tediju, ki pa mu je z žalostnim obrazom priznal, da nima knjižice in ne more v martinišče. Ni razumel, zakaj je bilo tako, vendar je tudi Tedi vedel le to, da so mu starši brez pojasnila strogo prepovedali, da bi se smel sploh kdaj smukati okrog velike enonadstropne, zelo lepe stavbe soboškega martinišča. Pa tudi v evangeličanskega mu niso dovolili, čeprav je bilo res, se je tolažil, da tam tako ali tako ni bilo toliko in takšnih igrač. Ko pa je Jurij malo bolj natančno opisal, kaj vse počnejo po maši, ki se pravzaprav kar hitro konča, so se Tediju oči zaiskrile. In Jurij je že kar zaslutil, da 70 bo prijatelj najbrž pretrgal obljubo, ki jo je bil dal doma. Jurij je tudi tedaj, kot vselej, odšel k maši sam, Tedi pa se je medtem skril za visoko ograjo, čez katero je pred tem na skrivaj zlezel in skočil v grmovje in čakal, počakal tako dolgo, da se je lahko prislinil – sam je tako rekel, lepo rekel – prislinil, torej pridružil veliki skupini šolarjev. Ki so že opravili s sveto mašo. Ni bilo težko, se je veselil Tedi, saj je truma otrok, ki se je zgrnila iz kapelice in hitela proti igrišču, v trenutku zakrila ograjo, v kateri sem te tako živčno čakal, je naglo zdrdral in se skupaj z Jurijem že naslednji hip zapodil za skupino, ki jo je vodil kaplan Gregora. Z žogo pod pazduho. Bila sta srečna, zlasti Tedi. Jurij pa se je že vnaprej veselil, kako bosta potem spet in spet srečna – morda že naslednjo nedeljo in teden dni pozneje … Kjer bo Tedi, si je dejal, tam bom tudi jaz. Šele nekaj nedelj pozneje, čeprav utrujen zaradi enournega sedenja na zadnjem priklopnem sedežu ženskega kolesa, ki ga je mati neumorno poganjala iz Beltinec do Sobote, otrplih nog in tudi malo prašen od osemkilometrske makadamske ceste, se je končno spet postavil pred Tedija. Toda prijatelj ga je že po prvi besedi zavrnil in odločno povedal: Nikdar več ne bom stopil v martinišče. Jurij ga je najprej debelo pogledal, se čudil, saj ni mogel niti pomisliti, da bi se 71 prijatelj mogel naveličati iger, v katerih je bil zadnjič prav on med najboljšimi, ne glede na to, kaj so igrali, nogomet ali pocketeš ali postavljanje gradov v peskovniku. Odločil se je torej, da ga bo na vse to še enkrat spomnil, tako da je že po dveh ali treh zgubljenih sapah začel na vse pretege hvaliti, poudarjati, naj se vendar spomni, kako spretno se je zadnjič zvlekel iz ograje in kako sijajno je brcal žogo in zabil dva gola od treh. Pokazalo pa se je, da je bil Tedi trmast. On, ki je njega vedno rad poslušal, pozorno in spoštljivo – ne tako kot Bagi, ki je vedno gnal samo svoje in se pri priči obrnil vstran in mu ves čas kazal samo hrbet. Tedi pa je zatem povedal samo še to, da bosta lahko ostala dobra prijatelja le v primeru, če mi nikoli in nikdar ne boš več omenjal besedice martinišče! Zdaj pa, ko mu je sestra Olga povedala, da v Soboti zapirajo Žide, je Jurij spet pomislil na Tedija – sam ni vedel natančno, zakaj – in se spomnil besede, ki jo je takrat moral dati svojemu prijatelju, obljube, da ga ne bo več nikoli vabil v martinišče. V katoliško cerkev torej, je sklepal. In kot strela se mu je – spet ni vedel, zakaj – nejasna misel povezala v vprašanje: Olga, koga vse so v Soboti zaprli? Sestra mu ni znala odgovoriti, in šele čez nekaj dni je potem po naključju slišal, kako je oče potožil, češ 72 da so odvedli tudi njegovega dobrega prijatelja, gospoda Andrijo. Tedijevega očeta torej, je ostalo v Jurijevem ušesu in se povezalo z novim vprašanjem, ki ga je tedaj, cepetaje z nogami, postavil očetu: Kaj pa je s Tedijevo mamo? O njej je vedel tudi to, da je delala skupaj z očetom v Benkovi pisarni, da je bila vselej nasmejana tetka, ki mu je nekoč dala karamelni bombon, in to še prej, preden je postal Tedijev prijatelj. In kaj je s Tedijem in z Babiko, s Tedijevo sestro? Oče pa je naredil sprašujoč obraz, skomignil in molčal. Namesto da bi karkoli povedal. Tudi v naslednjih dneh so se doma kar naprej pogovarjali samo še o tem, kaj se je zgodilo s Sobočani, koga vse so že zelo zgodaj zjutraj, ko so drugi še spali, zvlekli v soboško sinagogo, in med njimi naštevali imena, tako kot so zvedeli zanje, vse polno tistih, ki jih je tudi Olga v strahu ponavljala, saj jih je poznala, tako ali drugače, prek svojih sošolcev ali sošolk – obe svoji vrstnici, nebogljeni sestrici Eriko in Sariko Fürst, njune starše, pa družine Hiršl, Hahn, Preis, Heimer, Nadai, Király …. Šele nekaj dni pozneje je znal oče povedati, da Tedija in njegove sestre ter njune matere puščičarji niso odgnali. Zaščitil jih je tovarnar Josip Benko, ki je dokazal, da Tedi in sestra Babika nista Žida, saj sta bila krščena, tako kot njuna 73 mama, katoličanka. Vsega tega Jurij sicer ni prav dobro razumel – mešani zakon, eden Žid, drug katolik, vendar je bil srečen, ko je zvedel, da je z njegovim prijateljem v Soboti vendarle vse v redu. Vse se je torej razjasnilo, razen vprašanja, ki ga ni in ni mogel razvozlati: Ali je Tedi vedel, zakaj ni smel v martinišče? Je vedel in tajil le pred njim? Ali pa so starši skrivali resnico tudi pred lastnim sinom? Kako dolgo? Do odgona očeta v taborišče? Sodu pa je izbil dno prizor, ki mu je bil zatem priča Jurij, in to samo on in nihče drug od njihovih, saj so vsi še spali, on pa ni mogel, ker ga je bolel želodec. Slonel je tedaj pri oknu in pogledoval na drugo stran ceste. In nenadoma sta po cesti – ni mogel verjeti svojim očem – pridrvela dva madžarska žandarja, oba s petelinjim perjem za klobuki in s puškama z nataknjenima bajonetoma v desni roki … vodil pa jih je črno oblečen civilist, visok kot gora. Na njegovem rokavu je Jurij tudi od daleč prepoznal v bel krog zarisan puščičarski znak, ki so ga obdajale rdeče in bele proge. Pognali so se skozi glavna dvoriščna vrata in izginili za hišo. Nedolgo zatem je videl, na lastne oči videl, ni bila laž, niso bile sanje, ne govorice, je pripovedoval pozneje tudi očetu in mami, seveda tudi Bagiju, kako so iz hiše, Sapačeve gostilne, prignali vklenjenega živinozdravnika Farkasa, bledega kot stena, v suknjiču 74 z dobro vidno rumeno zvezdo. Pod suknjičem ni imel ne srajce in ne zdravniške torbe pod pazduho. In bil je v čevljih z dolgimi nezavezanimi vezalkami. Jurij se je čudil, kako je vse to sploh mogoče: Farkas je bil vendar živinozdravnik in je bil velikokrat z njimi, jedel in pil je pri njih, skupaj z očetom in mamo, kakor tudi z njunimi prijatelji, celo z notarjem in njegovo ženo, pa z župnikom ter z dvema Sapačevima. Vsak god ali rojstni dan tega ali onega so proslavljali skupaj in skoraj vedno je bil z njimi tudi Farkas. Zdaj pa to. Kaj bodo vsi ti prijatelji porekli, ko bodo zvedeli, da so ga odgnali? Vklenjenega. Tudi sunil ga je tedaj nekdo s kopitom puške in Jurij si je zakril oči. Ga bodo izpustili? Kmalu? Ko bodo ugotovili, da je nedolžen. Pa kmetje, kaj bodo porekli beltinski in odranski in lipovski in bratonski in gančanski in črenšovski kmetje in vsi, ki so ga vsevprek hvalili, ker jim je rešil prasico, konja, telička ali kravo. In pomislil je pri tem tudi nase, samo nase, če bi njega vprašali, bi jim prav tako povedal, da je bil Farkas sicer strog človek, ki ga je včasih ostro pogledal, pa morda, resnici na ljubo, prevečkrat pošiljal po zablodelo žogico med koprive … vendar se je zgodilo tudi to, bi jim povedal, da mu je nekoč prav prijazno obvezal koleno, še prej pa poškropil s tekočino, kar je sicer malo tudi bolelo, toda k pravemu zdravniku mu vseeno ni bilo treba iti. Tisti hudič v belem bi mu gotovo pokazal, kako se preštevajo zvezde na nebu. Farkas pa je bil vrhu vsega 75 tudi lepo oblečen, v civilni obleki, ne pa v tisti grozljivi beli halji, ki jo je nosil uradni zdravnik. Zanj je bil Farkas celo boljši zdravnik od tistega ta pravega doktorja Sereca. Da tistega, kar je Farkas počel okrog mize za namizni tenis, sploh ne bi omenjal. Pa še se je spomnil, kako spretno je znal postavljati in pritrjevati pingpong mrežo, ki se je njim, ko njega ni bilo, vedno podirala, on pa jo je znal pripeti, nategniti, tako da je obstala kot pribita. Pa zalepljenih žogic, pa še marsičesa se je spomnil, kar bi jim prav tako lahko povedal, saj žogic takrat sploh ni bilo mogoče kupiti … Zdaj pa to. 5. Nekega dne so se razveselili dopisnice – poslal jim jo je vendar njihov sin oziroma brat Vladi! Poslal jo je od nekod z ruske fronte, tako da se je lahko Jurij še posebej razveselil odtisov treh zanimivih žigov v rdeči in črni barvi … pa lepo oblikovanih razprtih kril mogočnega orla in križca, ki je na tej sicer gosto popisani vojaški dopisnici zakrival orlove kremplje. Posebej pa ga je pritegnil nagnjeni križ, podoben tistemu, kakršnega je pred letom dni v deževnem jutru videl na plakatu na Rituperjevi gostilni. Tule pa ima zdajle, v rokah ga drži, mogočnega orla, čeprav le na papirju, a vendarle! In to od svojega dragega brata. 76 Z zmagovitega pohoda proti Rusom. Vse to, si je rekel, gotovo pomaga vojaku na fronti, ga spodbuja in priganja k še pogumnejšim dejanjem. Dopisnica je še zdaj berljiva, prav tako oznaka in datum na njej: FELDPOST – 15. V. 1942. Opremljena je bila tudi z nekim Hitlerjevim citatom, ki pa ni nikogar zanimal, in tako tudi Jurija ne … Zato pa je debelo zazijal – in bi najraje oporekal, branil svojega Vladimirja – ko so starši tudi njemu povedali, češ da je dopisnica, ki so je bili vsi zelo veseli, v resnici prazna, da ničesar ne pove, da je polna nepovezanih misli in nesmiselnih vprašanj ter povsem izmišljenih imen. Na koncu pa je tudi on moral zamižati in priznati, da je bilo na primer ime njihovega psa – ki je bil vsekakor Roko, v nobenem primeru pa ne Luksi, kot je to zapisal brat – resnično brez zveze! In tudi vse drugo, kar je še napisal na dopisnico, je bilo baje prazno čvekanje in spraševanje tja v en dan, povsem nelogično . 77 Vladijeva dopisnica z ruskega bojišča leta 1942 Pokazalo pa se je, da je bilo očetu že od začetka vse popolnoma jasno in razumljivo – ker da je bila vsa reč vnaprej dogovorjena. Pozneje so zvedeli, da sta se oče in Vladi nekoč, ko je oče še učil sina tega in onega, takih in drugačnih veščin in tudi reševanja križank, pa nekakšnih posebnih trikov s črkami, dogovorila, da si bosta, če bo kdaj potrebno, nikoli se ne ve – dopisovala na skriven način, in si tako povedala najvažnejše stvari, ki jih bosta razumela samo onadva. Takrat je šlo za zabavo, za nekakšno vzgojno igro, je poudarjal oče, zdaj pa da se je to na dopisnici tako imenitno potrdilo, je Juriju govorila sestra, ki je te 78 reči razumela, saj je navsezadnje hodila že v srednjo meščansko šolo. Takole mu je razložila: Zapomniti si je treba samo prve napisane velike črke vsakega stavka. Oziroma začetnice vsakega stavka, je ponovila, tako da jih lahko potem, če želiš in si kratke pameti, tudi prepišeš na list papirja, potem pa skupaj prebereš, kot je treba. Tako da bi jih mogoče znal celo ti prebrati, ga je tudi pri tako resnih stvareh dražila sestra in končala svoje veliko predavanje. Jurij, ki je seveda zaznal sestrine zafrkljive besede, kljub temu ni planil, ni ji zabrusil, da je tudi njemu že skoraj vse jasno, pač pa je molčal, raje kot da bi tvegal in bi si ona najbrž premislila in ga pustila kot tele pred novimi vrati. Splačalo se je: Olga je namreč izpisala vse začetnice, tako da je potem tudi on pohitel in izjecljal tri čudne, predvsem pa žalostne besede: V BOLNICI ORLI. In čas je pozneje potrdil, da je bil brat resnično v ruskem mestu, imenovanem Orli, in to v bolnišnici. Ranjen. No, ga je vprašala sestra, ali zdaj razumeš, zakaj si je tvoj Vladi izmislil ime Luksi? Ker je potreboval besedo s črko el, se je odrezal in bil deležen – končno enkrat tudi od svoje vzvišene sestre – vsesplošne hvale. Tudi očetove. 79 Juriju pa kljub vsemu ni bilo še čisto vse jasno, zato je vprašal: Zakaj pa se je sploh treba igrati takih skrivalnic? Vprašanje je obviselo, oče in mati sta še naprej buljila v dopisnico, sestra pa je molčala in se najbrž sprenevedala, kot da ve, a ne pove. Zakaj takšna kolobocija? je vztrajal Jurij. Zaradi cenzure, je mimogrede odgovoril oče in se zazrl v oblake cigaretnega dima, ki so postajali vse gostejši. Juretu ni ostalo drugega, kot da je začel dopisnico obračati, težkati, kot da bi želel, da bi iz nje padla še kakšna beseda. Bolj razumljiva. Cenzure? je ponovil Jure, enkrat, dvakrat, potem pa še poslednjič, precej glasno, tako da je predramil očeta, ki mu je potem vendarle pojasnil, da je Vladimir spisal vse to nalašč tako zamotano in nerazumljivo, ker je hotel, da bi jo razumeli samo oni, ne pa tudi kdo tretji. Kdo? Na primer kaki radovedneži, pregledovalci tujih dopisnic ali pisem, ki jim pravimo cenzorji, njihovo nečedno vtikanje nosu v tujo stvar pa – cenzura oziroma cenzuriranje. Jurij ga je napeto poslušal, malo tudi razumel, na koncu pa spet manj, saj ni razumel, kaj je mislil z vtikanjem nosu v tujo stvar. Kakšen nos, kakšna stvar? 80 Z nosom v dopisnico? Nastala je torej nova uganka, ki pa jo je takoj tudi pozabil, saj je oče nadaljeval: Vidite, nemškemu vojaku, ki je pregledoval Vladijevo dopisnico in je pritisnil nanjo žig, da so jo lahko potem poslali naprej, je bilo znanje njegovega nemškega jezika – in morebiti tudi madžarskega jezika – še vedno premalo. Premalo, da bi lahko razumel pravo vsebino dopisnice. V celoti jo lahko razume le tisti, ki zna tudi tretji jezik – slovenski. In ti si se ga naučil, je pripomnila Olga, oče pa se je samo rahlo nasmehnil in tako vsaj malce pokazal, da mu je hčerka polaskala. Jurij ga tudi tokrat ni čisto razumel, a se je raje zadržal in molčal. Potem pa se je nenadoma nečesa spomnil, zacepetal z nogami in vzkliknil: Jaz pa vem, zakaj je Vladimir v bolnici! Naš Vladimir je vendar ranjen v nos … Da, v nos, saj pravite, da je sam zapisal Orli ali kako že. Or pa je po madžarsko nos. Mar ne? Kaj ste vsi nori ali pa ste požrli metlin ročaj? Namesto pohvale ali vsaj prikimavanja pa ga je užalil izbruh smeha, za njim pa še bolj nerazumljivi molk. Tako da mu ni preostalo drugega, kot da se je jezno zravnal in poškilil proti drugim, izzivalno, a očitno neuspešno, tako da mu je preostala samo še lastna tolažba, prepričanje, da bo že še napočil čas, ko se bo vrnil Vladi in potrdil njegovo sklepanje. In tedaj bo, 81 vsaj enkrat v življenju, tudi Olga priznala, da je včasih tudi on lahko pametnejši od nje. Pa tudi od matere in celo očeta …. Molk pa se mu je potem vendarle zazdel predolg, zato se je moral ponovno obregniti ob sestro: Kaj se važiš in vihaš nos, raje priznaj, da je moje odkritje z nosom ta prava pogruntavščina! Kaj praviš? O čem govoriš? je vprašala sestra. Zacepetal si, kot da te kam tišči, vmes pa bleknil nekaj neumnega, tako neumnega, da mi jemlješ sapo …. Oče, ki je zaslutil, da se bosta otroka zdaj zdaj spoprijela, je vpadel v hčerkine besede in razložil: Madžarska beseda za nos je sicer res or – vendar jo pišemo z dvema r–oma. Torej orr, in ne or. Orli pa je gotovo mesto, ki ga moramo takoj poiskati v atlasu. Pa še tole, je poudaril, zapomnite si, da ne sme nihče od nas, nikoli in nikdar, niti z besedico črhniti česarkoli o tejle dopisnici! Jebenti, je po tihem zaklel Jurij in razmišljal o tem, da je s tem zgubil tudi možnost, ki se je je že vnaprej veselil, ko bi tudi Bagiju lahko razložil, kako je zvedel za vojno tajno, kako se je dokopal do zanimivega sporazumevanja s šifrirano govorico na papirju, kot je igro s prvimi črkami imenoval baje Vladimir, in o katerih tudi njegov prijatelj in vojni sovražnik gotovo ni imel pojma … 82 Očeta je imel Jurij seveda zelo rad, vendar je njegovo vlogo, vlogo očeta, vzornika, prijatelja, v marsikaterem pogledu že zgodaj vse bolj prevzemal brat. Bil je enajst let starejši, tako da je Jurij prav rad poslušno capljal za njim. Kadarkoli mu je to dovolil. Rad ga je na primer poslušal, ko mu je pripovedoval kakšno zanimivo zgodbo, njemu, samo njemu, na štiri oči, čeprav je moral priznati, da so ga še bolj zanimale tiste pripovedi, ki jih je slišal na skrivaj, posredno iz bratovih ust, a niso bile namenjene njemu, pač pa bratovim prijateljem, zlasti Pančiju. Jurij jih je rad lovil v svoja ušesa, ki jih je moral prilepiti na vrata ali okna, samo da bi jih bolje slišal. Bile so v glavnem smešne, na primer tista, kako je brat nekoč skočil z okna v prvem nadstropju, ker da je šlo za življenje in smrt. Povedal je, da ga je tedaj gotove smrti rešil visoko nametani sneg pod oknom zdravnikovega stanovanja nasproti beltinske cerkve svetega Ladislava. Sneg da je bil dovolj visok, tako da sta za njim varno pristala tudi oba pajdaša, Panči in Tubiš. Smejal se je, čisto čisto po tihem, saj Vladi ni smel niti zaslutiti, kaj šele opaziti, da ga je njegov bratec poslušal tudi takrat, ko tega ne bi smel. Čisto vsega sicer ni razumel, pravzaprav samo to, da je bilo skakanje v sneg z visokega nadstropja zelo smešno, ni pa razumel, zakaj so fantje to sploh počeli, ko pa so gotovo vedeli, da so taki skoki nevarni. Zakaj niso raje odšli, kot so prišli? 83 Pri tem pa mu je spet pomogel njegov Bagi, ki mu je najprej povedal, ti vendar ne boš mogel biti nikoli detektiv, saj ne vidiš dlje od svojega nosu. Ker ničesar ne veš, niti tistega ne, kar ve cela vas: Da ima, da ima, je med nasmihanjem vlekel Bagi besede iz sebe, Jureta pa za nos, da ima mlada žena starega doktorja – rada mlade fante. Ker pa mu kaj več tudi Bagi ni znal razložiti, se je po razlago zatekel k svojemu učenemu visokošolcu, ki je nosil tisto lepo rdečo žametno kapo svoje trgovske šole. To je pač moral storiti, saj ga je zdaj, ko brata že tako dolgo ni bilo doma, še bolj zanimalo vse, kar je lahko kje zvedel o njem. Sprva se ni ravno zlahka odločil za Kreslinovega Pubija – ta je namreč včasih govoril preveč učeno, tako da mu na primer tudi o svojem priimku ni znal ravno točno razložiti … kaj to pomeni, da ima eno sestro in eno polsestro, da se onadva pišeta Kreslin, najmlajša pa Sapač … in to je pojasnjeval, da je tako, ker imajo skupno mamo, medtem ko je njima zdajšnji oče pravzaprav očim, Sapač, ne pa oče, ki se je pisal Kreslin. Kakšna je v resnici razlika med očetom in očimom pa v resnici ni natančno razložil, le približno. Tokrat pa je kljub vsemu upal, da mu bo vendarle razložil, kaj pomeni, da ima nekdo ženo, ki pa je ljubica nekoga drugega, tistega, ki mu raje in več in boljše kuha. Ljubčku, ne pa možu. 84 In Pubi mu je potem res razlagal, za kaj je šlo, in to s pomočjo dogodivščine, kako nervozen in prepirljiv je nekoč postal doktor, ko je prišel v Števančecovo bunto19, kjer je videl račun, ki je izkazoval nakup gospe Serec, ki da je prejšnji mesec porabila štirikrat več moke in petkrat več sladkorja in trikrat več marmelada ter kar šestkrat več jajc kot mesec dni pred tistim. In? je vprašal Jure. So pač več pojedli. Tako je, je pribil tudi Pubi, iz tebe bo že še kaj! Pomolčal je in čakal. In to tisti isti, je pomagal in vlekel Jurija za jezik, ki so pred tem pojedli toliko manj, kaj? Jure ga je še vedno samo gledal in premišljeval. Zaman. Pogledal je svojega novega učitelja, ki pa je tedaj že samo še zmajeval z glavo. In takrat ga je spreletelo, Jureta, spomnil se je, kako rad je imel njegov brat palačinke, in to prav tiste z mnogimi jajci, zelo sladke in z marelično marmelado. Mogoče pa jih je gospa pripravila za mojega Vladija, pa za Pančija in Tubiša? No vidiš, saj pravim, da si boš tudi ti zaslužil takole žametno kapo…Uganil si, kaj so dobili ljubimci in kaj mož…Zdaj moraš samo še razdeliti vloge, povedati kdo je kdo, pa bo, je bil na koncu pameten Pubi, ki se je potem samo še zasmejal in odšel. 85 Toda Jurij še vedno ni razumel, zakaj se je doktor tako jezil, ali zato, ker je bil tako skopuški … ali pa so … ali pa so trije prijatelji jedli na skrivaj? Brez zdravnika? In da so zato morali, hoteli ali ne, poskakati skozi okno? Vladimirja pa je Jurij zelo rad tudi posnemal, in opazoval, kako se je sukal v družbi, kako se je česal, oblačil in podobno. Po drugi strani pa je bil seveda zelo navezan tudi na očeta, vedno bolj, saj je občudoval, kako je bil omikan in vsesplošno razgledan, kako rad je bral, bral debele knjige, leksikone, kar naprej brskal po njih, in znal odgovoriti na vsako vprašanje. Že zelo zgodaj pa se mu je zdelo prav imenitno, da se je znal oče, tako se mu je zdelo, pogovoriti tako rekoč z vsakim, ki ga je srečal, na ulici, dvorišču ali v svoji pisarni, in to ne le v prekmurskem, madžarskem ali nemškem jeziku, temveč tudi v dokaj pravilni slovenščini, kot ga je znal pohvaliti tudi profesor Rudolf. Šele veliko pozneje pa je tudi Jurij dojel, kako imenitno je bilo, ko je oče postal celo urednik slovenskega tednika Murska krajina. Pa četudi je bilo to nekoč, davnega, predpotopnega leta, leta 1932–1933. 6. Minevali so tedni, meseci, polni negotovosti, vprašanj, kako je Vladi, kaj je z njim, zakaj leži v 86 bolnišnici nekje v neskončno daljni in prostrani Rusiji? Mama je veliko jokala in tudi v očetovo oko se je nemalokrat prikotalila solza, ki pa si jo je vselej kar se da naglo obrisal. Oče je imel veliko znancev, poznali so ga daleč naokrog, prijateljev pa je imel najbrž le nekaj. Brez dvoma pa sta se on in ravnatelj lipovske osnovne šole odlično razumela. Nadučitelj Gumilar je imel številno družino in veliko sorodnikov, ki pa so, podobno kot mnogi ljudje vsenaokrog, težko shajali. Od rok do ust, so rekli temu drugi. In oče, tedaj upravnik grofičinega Mlina in Žage, je Gumilarjevim velikokrat pomagal. Nevesta ob možu B. Rudolfu, nad njim stoji Gumilar, nevestin oče , brez pokrivala z belim cvetom v gumbnici in Branko Rudolf Največkrat z vrečo moke, ki jo je mlinar Vanek znal spretno skriti na voz kakega kmeta, ko je ta ali oni pripeljal zrnje v mlin, ki so mu ga tam zamenjali za sveže zmleto moko, rženo, belo pšenično, koruzno ali 87 ajdovo. No in prav tam se je velikokrat znašla tudi kaka vreča za uglednega nadučitelja iz Lipovec. Pa nekaj litrov olja, bučnega seveda, ki so ga stiskali v veliki oljarni zraven mlina, pod isto streho torej, in sicer moški v modrih predpasnikih, ki jim je tudi Bagi rekel šörci, s klobuki na glavi, ki so jim rekli kranščaki, in seveda ženice v tesno zavezanih rutah in z dolgimi kuhalnicami za mešanje praženih semen, ki jim Bagi prav tako rekel – kijanjce. In na jesen se je Jurij rad pomudil v oljarni in opazoval, kako so bučna semena najprej zmleli v drobno kašasto gmoto, jo spražili v velikih okroglih ponvah, vse to pa po odmerjenih kupčkih zavili v krpice iz grobe žaklovine, te pa potem položili pod navpično vreteno s ploščatim koncem, malo večjim od kupčka s praženimi semeni v žaklovini, in potem se je iz še vedno vročih krpic začelo počasi cediti gosto olje. Pod temno zeleni curek sta z Bagijem prav rada pristavljala rezino kruha in se mastila, da so jima pognali zelenkasti brki, ki so spravljali delavce okrog njiju v glasen krohot. Poleg Bagija pa so v oljarno, k Juriju, radi prihajali tudi drugi njegovi prijatelji, celo tisti, ki ga na cesti največkrat sploh niso hoteli prepoznati – kot da bi to, da je bil le pet ali šest let mlajši od njih, sploh kaj pomenilo, na primer Olgin sošolec Kociprov Joužek, ki mu je tedaj Jurij prav tako prinesel nekaj oljnih pogačic, tistih kep iz grobih krpic, zadnjih ostankov po stiskanju. Za svinje, je rekel Joužek, naj se 88 mastijo. Ob takih pripombah pa je Bagi vedno kaj dodal, na primer: Pravijo, da za svinje, v resnici pa se z njimi hranijo tudi sami … Bagi je tudi tedaj ponovil besede, ki jih je rad ponavljal, češ da so nekateri ljudje pravi reveži, drugi pa ne vedo, kam bi s polnimi ritmi. Po tihem mu je takrat tudi on pritrdil, še bolj pa je z veseljem pomislil, da bo prišel čas, ko bo Vladijeva vojska zmagala in poskrbela za vse poštene ljudi, da bodo do grla siti in lepo oblečeni … Jurij je čutil, da ju delavci v oljarni niso ravno radi gledali. V napoto sta nam, je sicer vljudno povedal Vanek, za kar pa se onadva nista ravno kaj dosti zmenila, saj je tudi mlinar dobro vedel, da je Jurij upravnikov sin. Poleg tega pa ga je Vanek, ki je bil torej tudi pri takem delu glavni, imel rad in je znal zamižati kar na obe očesi, na primer tedaj, ko je ob Juriju mimo njega smuknil tudi Bagi. Lebarovega Franja pa tudi Vanek ni maral, češ da mu je Franjev oče, ključavničar, biciklin celo pokvaril, ne pa popravil. Franju je torej moral odnašati oljne pogačice na skrivaj, pod srajco, kar pa ni bilo ravno lahko opravilo, saj je kolut hudo pekel, tako da je moral že zaradi tega steči iz oljarne na dvorišče, kot je le mogel hitro. Tisti, ki so opazili njegov brezglavi tek, so najbrž mislili, da ga je vroče olje pognalo na veliko potrebo, tako da so se mu potem samo še bolj privoščljivo smejali. On pa je slišal, kako je drug mlinar, ki pa je imel Vaneka v želodcu, vzkliknil za 89 njim: No, tudi gospodi zna naškoditi predobra hrana! Rekel rána, namesto hrana… Na drugem koncu velikega dvorišča, v dvorišču ob zidani ograji, kjer je v kotu tik ob potoku Črnec stala Lebarjeva ključavničarska delavnica, pa ga je že čakal nasmejani Franjo in ga takoj začel tolažiti: Ni hudo, to bova pozdravila s studenčnico, je rekel in ga spravil do studenca. Je pa tudi res, da si je Jurij, če pogledamo na zadevo še z druge strani, s takim dejanjem, z oljnimi pogačicami, pridobil Lebarovo naklonjenost, kar pa tudi ni bilo od muh, saj mu je oni celo obljubil puško s kovinsko cevjo, ki da bo boljša tudi od Bagijeve bezgovke. Prav rad pa se je spominjal tudi drugih dogodkov, ne le teh, s prijatelji, pač pa tudi kakih v zvezi z Vanekom, s katerim sta na primer vadila štetje do deset, pa do dvajset in več. Preštevala sta na primer vreče z moko, ki so jih od časa do časa nalagali na kmečke vozove. Takrat sta jih štela Vanek, on in voznik. On je štel na glas, ker je lahko tudi tako vadil računstvo, šolski predmet, ki mu je delal težave, Vanek pa le zase, zaradi kontrole. In ko sta preštela do konca, jih je Jurij vselej preštel vsaj za eno, včasih pa tudi za dve in celo tri vreče več kot Vanek. Toda mlinar se je vedno samo namrdnil in ga celo pokaral: Dičak20, še dostikrat boš moral premetavati številke, zato bo najbolje, če si boš pomagal kar s 90 prsti ene in druge roke. In če jih bo premalo, si sposodi še prste na nogi, je prav tako nesramno dodal. Tiste tvoje računske vaje ti očitno niso kaj dosti pomagale, se je Vanek tudi kdaj drugič ponorčeval iz Jurija, češ da se je pri štetju vreč spet zmotil on, le on, nikoli pa Vanek ali voznik te ali one kravje vprege. Slednji, voznik, je bil očitno prav tako eden od Gumilarjevih in očetovih prijateljev, in v tej navezi tudi Vanekov zaveznik, kot je Jurij ugotovil nekaj let pozneje, ko se mu je posvejtilo v glavi – tako je vedno govoril Bagi – ko je torej doumel, za kaj je šlo. Vse skupaj pa se mu je vendarle zdelo le malce čudno, bi rekel, prav gotovo sta onadva, Vanek in kmet, tista, ki ne znata dobro šteti, ne pa on. Takihle dedcev gotovo ne bi vzeli v madžarsko vojsko, si je dejal Jurij in se na koncu takih računskih vaj vendarle vsaj malo potolažil. Očetovo prijateljstvo z učiteljem se je vse bolj krepilo, tako zelo, da je presegalo že vse razumne meje, je zatrjevala tudi Jurijeva mama in glasno poudarila, tako da je tudi Jurij slišal, kako nasprotuje zaposlitvi Gumilarjevega zeta. Tistega raztresenca, je ponavljala v resnici Vanekove besede in se že vnaprej norčevala iz njega, še preden ga je videla. Mama je iz drugačnega testa, je slišal nekoč govoriti Vladimirja, ki se je pogovarjal s Pančijem. In prav tega se je Jurij večkrat spomnil, zlasti takrat, ko je ugotovil, zakaj ga je brat kdaj pa kdaj nagovarjal, naj 91 raje prosi mamo za kako reč in ne očeta. Dobro ju je znal oceniti, saj je natanko vedel, kdaj je treba za kaj prositi očeta in kdaj mamo. Za vsako nespametno reč, kot je oče imenoval vse, kar je bilo po njegovem nepotrebno ali celo škodljivo, se je bilo torej treba obrniti na mamo. Ona je verjela skoraj vsaki Vladijevi besedi in skoraj vedno izprosila od svojega moža nekaj fillerov21, ki pa jih ni porabila za popravilo šivalnega stroja ali za nakup zlomljenega vrčka, pač pa jih je spustila v žep svojega najstarejšega sina. Samo pazi, da ne bo za tobak, je vselej govorila in upala, da bodo filerčki morda res za stekleničko briljantine za sinove lepe lase. Kot morje valovite lase. In tudi Vanek je prav dobro vedel, kdaj se je treba obrniti na upravnika in kdaj na njegovo ženo. Če je na primer počil veliki jermen na pogonskem kolesu ali pa so se razleteli zobci na veliki žagi ali pa je prišlo do kakršnekoli večje okvare, so bili Vanekovi koraki k očetu hitri, direktni in samozavestni. Take težave so bile namreč vsakokrat odpravljene, četudi je bilo v vojnem času zelo težko priti do rezervnih delov, zlasti usnjenih izdelkov. Mlin pač mora mleti, je za očetom ponavljal tudi Vanek. Vse bi bilo lepo in prav, je razmišljal Vanek, če se nekega dne nesreča ne bi zgodila ravno takrat, trenutek zatem, ko je stopil v strojnico tudi gospod upravnik, kot so imenovali Jurijevega očeta. 92 Jurij je v strojnici vedno rad opazoval, kako umirjeno in hitro sta plavali in se pozibavali obe dolgi podolgovati ploskvi enega in istega jermena, prva, ki je drsela s strojnega kolesa proti zidu in tudi izginila v njem, ter druga ploskev istega jermena torej, ki se je skozi enako odprtino malo nižje vračala nazaj proti istemu kolesu, prav tako naglo, enakomerno pozibavajoče in valujoče. Ko sta takrat z očetom stopila v strojnico, pa je bilo poplesavanje jermena vse kaj drugega kot enakomerno drsenje. Ravno tedaj je kot strela z jasnega glasno udarilo, plosknilo nekje na vrhu, tik ob odprtini v zidu. Spodaj, pri spodnji odprtini pa cmoknilo – huje, tisočkrat glasneje kot široki rezanec, ki ga je vedno preglasno srebnil Évin oče v Sapačevi gostilni. In tega se je Jurij spomnil tudi v teh kočljivih trenutkih, nič čudnega, saj je bilo nepozabno, kako sta se z Bagijem takrat neustavljivo hihitala, čeprav prikrito in pod mizo Sapačeve gostilne, in opazovala, kako je Évin oče jedel govejo juho z rezanci. Očitno je imel rezance zelo rad, dolge, zelo dolge in široke, saj jih je z užitkom potegnil vase, drugega za drugim, z ustnicama ujel prvega, srknil, in testenina je pljusknila proti ustni odprtini, še prej pa s koncem, z repkom, oplazila žandarjev nos, se podrgnila ob ostrih kocinah brkov, se nasekljala na še drobnejše kosce, ki so potem še dolgo krasili žandarjevo kosmato okrasje, medtem ko je glavni del tako okrnjenega šopa rezancev vendarle 93 poniknil v požrešnih ustih. Tokrat, v strojnici, pa je hudič prav zares spodil celo najdrobnejšo šalo, s katero je znal mojster Zadravec vselej popestriti vsakršno delo, pa naj je bilo še tako zahtevno, se je ovedel tudi Jurij, ko je videl, kako besen je postal oče, ko je pregledoval uničeni jermen. Raztrgal bi se lahko samo star, obrabljen jermen. In to bi se lahko zgodilo šele po enoletnem pogonu, kajne, mojster Zadravec? Da, gospod upravnik, saj, ta pa je star le dober mesec … Vsi so prebledeli: mojster, Vanek in strojnikov pomočnik vrli stric Viktor Horvat, ki je Juriju nemalokrat dovolil, da mu je z lastnimi rokami zavihal sivkaste brke. Upravnik, ki pa ni bil bled, pač pa rdeč, se je samo zasukal na petah in še preden je zaloputnil vrata za seboj, je preteče siknil: Za to bo nekdo še grdo plačal. Kraja, tatvina, ni kaj. In oče je pojasnil tudi svoji ženi – Jurij jima je prisluškoval, češ da so stari jermen pred enim mesecem najbrž samo zakrpali in ga ponovno speljali nazaj na kolesje, novega pa ukradli. Vsi so vedeli, da je bilo tako, nihče pa ni vedel, kdo je bil tat. Zgodilo pa se ni nič. Upravnik je napisal nekaj težko razumljivih besed in jih pritrdil na razglasno desko. Bilo je obvestilo, da bodo stari jermen razrezali, tako da bodo vsi delavci 94 beltinskega mlina in žage dobili vsak za en par usnjenih podplatov. Mlin pa je molčal, nič več ni momljal. Stari jermen bodo seveda z veseljem razrezali in razdelili … o tem ni dvomil nihče, saj so vedeli, da upravnik drži besedo … Ampak, kako, kaj bo, kaj bodo brez jermena? so se spraševali. Bodo ostali brez dela? Brez kruha? Zakaj nagrajevati ljudi, vsepovprek, torej tudi tistega, ki je novi jermen ukradel? … In kaj bo jutri, ko bodo pometli vsako ped v mlinu in v strojnici? Ko bodo opravili zadnje opravilo, ki jim ga je upravnik v zadnji ihti še naložil? Nemo so zrli predse, razmišljali, se spraševali, ali naj naslednjega dne kljub vsemu pridejo? Bila je že trda noč, oče, ki ni povedal ničesar določenega, ničesar o tem, ali naj še vedno pridejo na delo ali ne, pa je še kar vztrajal v svoji zaklenjeni pisarni. Mama je znala povedati, da je legel šele proti jutru, samo za nekaj ur, potem pa ponovno stekel nazaj v svoje prostore, kjer je najbrž prebedel do naslednjega jutra. Ko je naposled odprl vrata, da bi odšel, pa mu je korak zastal. Otrpnil je: nedaleč od vhodnih vrat v mlin je zagledal velikanski kolut novega pogonskega jermena. Tistega, ki ga je grofica kupila pred kakim mesecem dni. Mlinska kolesa so se ponovno oglasila in zdelo se je, da so zadušila tudi vprašanja: Kdo je to storil? Kdo jim je hotel odvzeti kruha? 95 Upravnik pa se je odločil, kot se je odločil: zgodbo je pometel pod preprogo. Juriju pa je postalo vse skupaj še bolj nejasno. Spraševal se je, ugibal, in ker so vsi molčali, se mu je v glavi zavozlal nov vozel, vprašanje, zakaj ni bil nihče kaznovan in zakaj je potem to politika, kot je to imenoval njegov oče? Saj pravim, si je pravil, da je politika grda reč. Olga pa je potem zvedela od mame nekoliko več, razložila ji je, da zadeve oče ni hotel raziskati, saj bi moral odpustiti marsikaterega delavca, tega pa si v vojnem času, ko je mlin moral nenehno mleti po cele dneve in noči, ni mogel privoščiti. Sestri je postalo vse to povsem jasno in razumljivo, medtem ko je postal Jurij samo še bolj zmeden. Ni mogel razumeti, zakaj so bili ljudje tako zelo veseli enega samega koščka iz usnja … Ker pa je bila Olga takrat dobre volje, mu je razložila zadevo s pomočjo vprašanja, ali ve, kakšno neprecenljivo vrednost ima tisti, ki ima dolgo dolgi jermen iz pravega pravcatega usnja? Ni znal odgovoriti. Z njim bi lahko potumplali punčukov22, je izračunala. vsaj petdeset Prazen čvek, je pomislil Jurij. Njegovi čevlji so čisto v redu, je še pomislil, in jih pokazal tudi njej, s tem pa še podkrepil, da je še vedno ne razume. 96 Sestra pa se je tedaj še bolj razigrala in celo zapela neko krizno pesem, ki je bila v času vojnega pomanjkanja zelo popularna. Takole je zacvilila: Jaj de jó, a fatalpu cipő/ abban jár a Pesti nő/ Ha nincsen tüzelő, jaj de jó a fatalpu cipő …23 Mlinar Vanek, ki je tako kot Vladimir dobro vedel, kako je treba z očetom in kako z mamo, kdaj se je mogoče obrniti na očeta in kdaj raje na njegovo ženo, je nekoč vendarle poskusil najprej pri upravniku. Šlo je za profesorja, ki naj bi ga oče sprejel v službo. On, prvi mlinar in upravnikov pomočnik pri žagi in v strojnici in v oljarni, pa je temu odločno nasprotoval. Branka Rudolfa je orisal kot povsem neprimernega in nesposobnega človeka: Tudi v njegovi vasi, v Lipovcih, se ga vsi izogibajo, in sploh, ojoj, Jezuš Marija, je zajavkal in se zaskrbljeno praskal po zatilju, kjer so se prsti dotaknili roba bele kape, in jo, njen prednji del, z rahlim sunkom od zadaj spravil do vrha nosu, tako da mu je široki beli senčnik zakril skoraj vso polovico obraza – očitno zato, da bi, tako si je najbrž predstavljal, zbudil v upravitelju vsaj malo več zanimanja. Pa tudi deca lezejo za njim kot bolhe za psom in se norčujejo iz njega! Ker pa je ostal oče tudi glede tega neomajen, je prav malo manjkalo, da mlinarja ni spodil iz pisarne. Trdoživi Vanek, ki ni nikoli padel na hrbet, pač pa pristal na nogah, kot mačka na vseh štirih, se je potem brez najmanjšega pomišljanja zatekel h gospe 97 upraviteljici, kot jo je ogovarjal, ko se ji je hotel še posebej prikupiti. Tudi tedaj ni potrkal praznih rok. V naročju je imel velik kup nasekanih drv. Skalje kak skaline24, skaline pa su kak zobotrebci, gospa upraviteljica. Po vrsti zdrdranih komplimentov – ki jih je upraviteljeva žena sicer rada slišala, pa četudi je poznala njih težo in cenenost – je Vanek prišel na dan z besedo, z vprašanjem: Vej pa gospa, ka pravite k tumi, je začel, zakoj si je vaš gospoud vtepo v glavou, ka de ud toga ijpa naprej profesor odo po vijno v grofičino klejt? Ka san ges več nej za nüc?25 Šlo je za vino, ki ga je upravnik, pletenko vina, vsak petek v tednu dobil od grofice. Prinesti pa ga je bilo treba iz Grenara, kot so imenovali velikanski silos na robu Beltinec. Običajno sta ga prinašala Jurij in Vanek. Mlinarja je gospa upraviteljica vedno nagradila še s kupico vina – ali pa kar z dvema. Zdaj pa naj bi se torej Vaneku napovedovali težki časi, saj je kazalo, da si ne bo mogel več odpravljati želodčne kisline, ki mu je, glej ga šmenta, po vsakem kozarcu vinca čudežno izginevala. Zlasti v primeru, ko si je že pri kletarju izprosil kak uvodni požirek. Samo toliko, da preverim, ali bo gospodu bolj teknilo iz tega ali iz onega soda, je vselej dejal delavcu v kleti, ki je rad slišal, če ga je Vanek ogovoril s kletarjem. Prihod profesorja je tudi Jurij nestrpno pričakal. Ni vedel, kaj je to profesor, niti tega ne, ali gre za kakšno stroko ali za poklic. Tudi njemu se je zdelo, da 98 profesor že ne bo kaj prida, saj je znal Vanek – ki je nesrečneža videl na lastne oči, pri Gumilarjevih, kjer je od časa do časa odložil kako vrečo iz mlina, kot se mu je nekoč zareklo celo pred Jurijem in njegovo mamo – povedati, da je raztresen in razkuštran in smešen kot ptičje strašilo. Jurij si je predstavljal, da bo tudi profesor, podobno kot očetov uslužbenec, uradnik striček Višnjeji, sešteval dolge kolone številk, stolpec za stolpcem, in da bo potem tudi delal tako kot striček in bo s tintnim svinčnikom od zgoraj navzdol vlekel nevidne sledi, pri tem pa momljal in se jezil ali celo zaklel in šele na koncu kolone pripisal tiste brezzvezne kilometrske številke. Že prvega dne pa je Jurija pričakalo debelo presenečenje. Povsem drugačno od tistega, s kakršnim je bil računal. Videl je, kako se je profesor marljivo lotil številk, naglo drsel s svinčnikom od zgoraj navzdol, zapisoval številko in spet skočil na začetek naslednje navpičnice, in potem, na koncu te kolone, spet naglo zapisal novo številko, in tako naprej, enako torej, kot je to delal tudi stric Višnjeji, vendar veliko hitreje in brez kletvic. Torej le ni kak brezveznik, kot ga je imenoval Vanek. Kmalu pa se je Juriju – ob dogodkih, ki so sledili – ponovno zafecljalo. Profesor je namreč kar na lepem pospravil svoje velikanske plahte listov, jih zložil in vtaknil v predal svoje mize. Kot da bi se njegovo delo, ki naj bi trajalo osem ur, 99 skrajšalo na pol urice. Pokazalo pa se je, da se je novi pisar šele po tem lotil dela, tistega pravega dela, ki ga je najbrž tudi doma najraje opravljal, je ugotavljal začudeni Jurij. Z velikim veseljem je iz drugega predala privlekel predse tobačne lističe in jih začel rezati. S pravim, neprikritim užitkom, in to na drobno, čisto čisto na drobno. Na drobno kot lasek, je pozneje povedal tudi Bagiju. Bila je to prava pravcata paša za Jurijeve oči, za njegove prikrite poglede, s katerimi ni smel izdati, da pravzaprav ne piše domače naloge, pač pa da ob tako nenavadnem prizoru uživa tudi on. In očitno tudi profesor. Njemu se je namreč, najbrž od prevelike vneme in predanosti, kaj kmalu pocedila celo slina: tanka nitka, ki se je nabrala v levem kotičku ustnic in se od tam pocedila in skorajda zacingljala nad rezilom nožička. S posebnim nožičem, ki je imel na koncu grebenček, je profesor najprej odločno zarezal v zvitek tobačnih lističev, potem pa z naglimi gibi zrezal do konca vse, kar je prišlo pod neizprosno rezilo. Proti koncu jih je že rezal skoraj tako hitro in spretno, kot je to počela Jurijeva mama, ko je delala prave rezance. In ko so narezanci – tako je tisto reč poimenoval Jurij za razliko od maminih ta pravih rezancev – narasli v primeren kupček, jih je profesor spravil v lepo škatlo. Bila je tako lepa, da bi jo tudi on prav rad sprejel v svojo zbirko. Profesorjevo delo pa očitno še zdaleč ni bilo končano. Najbolj zanimivo je namreč 100 šele sledilo, tako da je kljub znojni kapljici, ki mu je kalila pogled, vztrajal do konca in opazoval, kako je Rudolf odpiral škatlo in jemal iz nje tobačne nitke, narezance, toliko, kolikor jih je pač s palcem in z dvema prstoma želel zagrabiti, in jih jel tlačiti v razprto kovinsko cevčico. Ko jo je, naphano s tobakom, na koncu dobro zaprl, tako da je prijetno poknilo, je lahko s paličico potisnil tobak skozi cevko, na katero je bil še poprej navlekel tulec iz cigaretnega papirja. In to je bil prizor za bogove! si je dejal in se že veselil, kako bo vse to podrobno opisal svojemu prijatelju. Nič čudnega torej, da je Jurij odtlej, ko je le mogel, taka profesorjeva opravila srčno rad opazoval, pa četudi na račun polovično opravljene domače naloge, ki jo je vedno raje pisal v profesorjevi bližini… Tam delam lažje, saj vidim, kako sta oba tvoja delavca pridna, pa še mene potegne, je razložil očetu in tudi materi, ki se še vedno ni sprijaznila s profesorjevim prihodom. V pravi tobačni tovarni ne more biti nič drugače, je razlagal Bagiju, samo da je tam vse večje, tudi več delavcev dela, le cevčice morajo biti povsod enake, saj morajo tudi iz velikih tovarn pošiljati prav takšnele majhne, povsem enake cigarete. Profesor mu je torej postajal vedno bolj všeč. Gotovo je znal tudi sicer dobro računati, in ne samo 101 seštevati dolge kolone številk, je bil Jurij prepričan, in se spet spomnil, kako hitro je takrat, prvega dne, seštel dolge stolpiče. Kot za šalo, se je čudil, a se je kljub temu vprašal, ali so bili seštevki v resnici tudi točni ali pa je brzel po kolonah samo zato, da bi zbudil njegovo, upravnikovega sina občudovanje. Kakorkoli že, to bo že oče preveril, je menil, in se raje vnaprej veselil, ko bo spet lahko opazoval profesorjeve vragolije, kako iz zmečkanih tobačnih listov pricopra dolge vrste snežno belih cigaret. Če ga bom dobro opazoval, se je navduševal, se bom mogoče tudi sam naučil, kako je treba spraviti tobak v tulec. In z njimi bom nagradil Vladija, s celo goro cigaret, ko se bo vrnil! Bagiju pa pokazal, da so tudi moje roke vredne zlata. Pa tudi sicer je bil že prepričan, da je bil Rudolf čisto nekaj drugega, kot ga je opisoval Vanek. Poleg tega pa ga je profesor tudi večkrat pobožal, najraje po glavi, in se vsakokrat prijazno nasmehnil, tudi tedaj, ko se je Jurij držal kislo. In tudi to mu je bilo všeč, da je znal celo cepiti drva – kot nihče drug. Vsak dan jih je prinašal njegovi mami. Po novem. On, namesto Vaneka. Mama se je sicer branila teh in podobnih uslug, toda profesor jo je zavračal in rekel, češ da delo krepi srce. Drži pa tudi, da je včasih naredil kak slabši vtis, saj se je med prinašanjem polen po strmih stopnicah včasih tudi spotaknil in padel, zakrilil z rokami, spustil drva, se z roko oprijemal stopnic, z drugo pa iskal očala, ki so mu zdrknila z 102 nosu, tako da jih je moral kar nekaj časa iskati, tipati okrog sebe in jih končno vendarle tudi najti, si jih nerodno natakniti in šele potem spet pobrati polena in jih nekako privleči do kuhinje. Sprva se mu je Jurij glasno smejal, pozneje pa le nasmihal, na koncu pa je kar priskočil in mu pomagal. Nič mu ni zameril, profesor Juriju, in tudi Vanek je nekoč povedal, da se je profesor spreobrno na boukše26. Vsi so vedeli, zakaj. Profesor je namreč očetu potožil, da ga daje bolečina v križu in da bi bil zelo vesel, če bi pletenko iz grofičine kleti lahko spet nosil Vanek. Jurij pa je vedel, da je bila ta profesorjeva razlaga samo politika. Profesor vendar ne bi mogel cepiti drv, je zaupal tudi svojemu očetu, če bi ga križ v resnici bolel, in bil presrečen, ker mu je prišla na misel tako odlična razlaga za besedo politika. Tega se niti Bagi ne bi spomnil, je pomislil in ostal ves dan dobre volje. S profesorjem pa zadeve kljub vsemu niso potekale tako gladko, kot se je zdelo najbrž samo Juriju. Nekoč je slišal, kako je oče pojasnjeval mami, zakaj je pravzaprav zaposlil Rudolfa. Povedal je, da ne samo zaradi prijateljstva z Gumilarjem. Še zdaleč ne, je rekel, pač pa zato, ker bi sicer profesorja zaprli, saj bi ga lahko obtožili sodelovanja z nekakšnimi prevratniki, potem pa, kdo ve, kaj bi se lahko zgodilo. Prepričati jih moramo, dokazati, da tudi on dela za madžarsko oblast, je pojasnjeval oče, za dobrobit 103 vseh nas, kot zahtevajo novi gospodarji, in ne za bandite … Oče je umolknil. Škoda, je pomislil, ravno zdaj, ko je bilo najbolj napeto. Besede dobrobit se nismo učili v šoli, se je Jurij popraskal po glavi, vendar molčal in ni vprašal, kaj pomeni, ker ni želel, da bi preslišal še kaj drugega, kar bi oče morebiti še povedal. Pa ni, ker je najbrž opazil, da vlečem na uho, si je razlagal in začel razvozlavati drugo besedo – bandit. Tudi to je razumel le na pol, morda le v povezavi s tistim, kar sta mu očitala grofičina nečaka, ko sta ga zmerjala z isto besedo, takrat, ko ju ni hotel ubogati, da bi od zunaj pozvonil z zvoncem in tako najavil svoj prihod v grad. Zgodilo pa se je tiste dni tudi, da sta prišla v očetovo pisarno dva civilista, ki sta baje samo površno pogledala v očetove in Višnjeijeve papirje, medtem pa začela po skladovnicah profesorjevih številk brskati vsaj debelo uro, kot da iščeta nekaj določenega. Odpirala sta tudi omarice okrog profesorjevega sedeža in pokukala tudi v miznico. Zagledala sta kup tobačnih lističev in rezil, pa tudi šilček, predvsem pa nekaj škatel lepo zloženih cigaret. In tedaj se je, je povedala Olga, oče brezbrižno nasmehnil ter pojasnil, češ, taka je včasih moja prijetna zaposlitev, s katero se rad pozabavam, zlasti po težkem delu. Ponoči, ko oba uslužbenca odideta, imam resnični mir, tako da me takole rezljanje odlično 104 pomirja. Prepričan sem, da smo tudi danes vsi mi, kar nas je tukaj, prav tako dobro opravili svoje delo, zlasti vidva, gospoda inšpektorja. Zato mi dovolita, da skupaj pokadimo moje najslajše, povsem sveže cigarete. Naredil sem jih prav to noč, in to iz najboljših lističev. Naslednjega dne je mama pokomentirala tudi to, kako se je potem vse lepo izteklo. Oče je baje zaigral vlogo, ki mu je niti ona ne bi pripisala. Ponudil je cigarete, najprej inšpektorjema, ki sta imela na rokavu puščičarske znake – skoraj tako lepe, kakršne so imeli nekateri nemški vojaki, se je spominjal Jure, potem pa še gospodu Višnjeiju, medtem ko je profesorja izpustil. Fašista sta se baje spogledala, oče pa jima je takoj le mimogrede povedal, češ da gospod Rudolf ne mara niti videti tobaka, kaj šele kaditi. Ko je Olga svojemu bratu vse to tako dobro in zanimivo opisala, je bil tudi on vesel, ne le sestra, da se je vse končalo dobro, da niso nikogar zaprli, niti njunega novega prijatelja ne, profesorja Rudolfa. Jurija pa je nekaj kljub vsemu motilo. Laž. Spet se je zgodila laž, si je rekel. In to spet iz ust njegovega očeta. Kot takrat s tistimi nemškimi oficirji. Pa čeprav je bila tehtnica v nekem smislu tudi tokrat na očetovi strani, so zatrjevali vsi njegovi. A vendarle. 105 Začel je spet malce dvomiti, vendar se je tudi tokrat spomnil brata, ki mu je nekoč rekel: Zapomni si, bratec, da se včasih zlažejo tudi najboljši ljudje. Vsi se kdaj po malem zlažemo. Ali pa si kaj izmislimo. Ali pa zamolčimo. Zamolčimo? ga je tedaj sprašujoče kot obtožujoče. Jurij pogledal bolj Seveda. To je vendar jasno. Zamolčati kaj ali se zlagati, kako naj ti povem – med jezikom za zobmi, med nalašč negibnim jezikom za zobmi, in med izgovorjeno lažjo je le majceno majhna razdalja. Samo malo napni svojo betico in se spomni česa, kar morda tudi pri tebi ni bilo ne krop ne voda. Brat je imel spet prav, saj se je Jure ob tem spomnil, da je nekoč tudi on zamolčal resnico in jo zadržal zase, skril v sebi, pa čeprav bi jo moral zaupati svojemu najboljšemu prijatelju. A mu je ni, ker je ni in ni mogel spraviti iz sebe. Ni mogel povedati, kar tako spraviti z jezika, da se je zaljubil. Zaljubil v Évo. Da, res je, jezik je obtičal za zobmi. Zamolčal jo je, in niti omenil je ni, mogoče je samo namignil, pa še to tako mimogrede, če sploh. Zakaj? Ker bi se mu Bagi gotovo smejal, je menil in branil sebe pred samim seboj. Ali pa drug primer, z nekega slavja pri grofici, kjer je dobil veliko sladkarij, a jih je vse snedel sam – Bagiju pa niti črhnil ni. Res je, je pomislil, samo en korak bi bil potreben, pa bi se Bagiju tudi jaz zlagal. Samo vprašati bi me moral, kaj pa 106 sladkarij ti njena gnada ni dala? In ker sem poprej molčal, držal jezik za zobmi, bi se torej moral zlagati. In če bi me vlekel za jezik, tako kot je to znal, bi mu moral povedati tudi to, da sem sladkarije zamolčal, ker sem jih hranil za Évo, za dekle torej, o katerem pa sem prav tako molčal in držal jezik za zobmi. Še zmešalo se mi bo, kako prav je imel Vladimir. Drug tak primer, ki bi ga lahko prištel sem, se je spominjal, se veže na Lebarjevega Franja – vendar takrat ni zamočil on, pač pa Franjo. Ta mu je zatrjeval, da se bosta šla pravične vojne, dvobojev z metanjem letvic. Zmagal bo tisti, mu je dejal Franjo, ki bo z letvicami najhuje poškodoval nasprotnika. In začela sta z metanjem prek ograje, prek visokega betonskega zidu, ki je s treh strani obdajal mlinsko dvorišče. Jurij je zmetal že celo goro lepo stesanih, kot ravnilo ravnih polmetrskih letvic, ki so letele kot nemški propelerji, medtem ko je z nasprotne strani priletela na dvorišče le kaka posamezna letev, pa še ta je bila ena od tistih, ki je pred tem zletela iz Jurijevih rok, ali pa kvečjemu kaka škrbinasta korenina izrutega drevesa, ki se je v zraku premetavala kot preganjana raca – prava podoba ruskih letal torej, če jih ti sploh premorejo, je šlo skozi pogumno glavo. Franjo je vsak Jurijev lučaj pospremil z bučnim kričanjem in s stokanjem: Joj, ojoj, zadel si me. Še v isti sapi pa je tudi dodal: Ampak jaz se ne predajam, Angleži se ne predajamo Madžarom … In spet je 107 zalučal kako palico ali ročaj kake oskubljene metle na Jurijevo stran, ta pa njemu – zakaj pa ne, saj je bil razgret od bližajoče se zmage – spet novo serijo lepih letvic, vrtečih se kot propelerji na nemških letalih. Dokler ni izpraznil vseh skladovnic, ki so bile pripravljene za resničnega lastnika. Bitka se je končala, Franjo je bil poraženec, sam je priznal tedaj že drugič v tistem mesecu, Jurij pa si je še vso naslednjo neprespano noč belil glavo, kdo je bil resnični zmagovalec, on, ki ni dobil niti praske ali pa Franjo, ki je poleg nekaj čudnih praskic postal lastnik imenitnih letvic. Zmagovalec je zmagovalec navsezadnje tudi zato, ker lahko zapleni sovražniku vojni plen, je vztrajal Jurij, zato mi vrni moje naboje, je tedaj že milo prosil, oni pa: O tem nisva govorila, tako se nisva dogovorila. Pa spet Jurij: Ne laži, saj sem ti povedal, da se morava prej dogovoriti in pri priči sprejeti pravila, ti pa si govoril, da to sploh ni važno, da bo za take podrobnosti čas tudi pozneje, po vojni. Zamolčal si tisto, kar je bilo najvažnejše, najina pravila, in me nalašč zmedel z vsem dolgim nakladanjem, samo da bi me odvrnil. Zavedel si me, zamolčal si bistvo in to je laž. Da, da, si je ponavljal, Vladi je imel vedno prav. Po obujanju bratovih trditev, iz katerih je povzel, da obstajata dve vrsti laži: ena, ki je podla, kakršna je 108 bila Lebarjeva, in druga: čisto drugačna, kakršna je bila očetova, ki je z drugačno lažjo v resnici zaščitil Rudolfa, in mu z njo najbrž rešil celo življenje. Po drugi strani pa očetu kljub vsemu ni mogel kar tako verjeti, saj je vendar trdil, da zna profesor Rudolf več kot vse beltinske učiteljice skupaj. Celo več kot šolski inšpektor. Več kot lepa Dubovai Gizella in Varga Etelka in Pesti Piroska? ga je vprašal in ni mogel verjeti niti svojemu vprašanju, da očeta lahko kaj takega sploh vpraša. Navsezadnje, je ugovarjal očetu, bi moral priznati vsaj to, da učiteljici dišita, če že drugega ne, dišita kot vijolice v grofičinem parku, tale profesor pa smrdi po tobaku. To bi že moral priznati! Molčati, zamolčati pa je ravno tako kot lagati. No ja, skoraj tako … Oče pa je le gnal svoje in govoril in poudarjal, da zna profesor Rudolf poleg vsega tudi perfektno slovensko in nemško in rusko ter francosko in še vse druge predmete, o katerih se njegovim učiteljicam niti ne sanja. Jurij pa je, zase, po tihem, še naprej gnal svoje in se spraševal, kako je vendar mogoče, da pripisuje oče temu raztresencu – ki ga je ob tej misli začel spet malo manj ceniti – celo več znanja kot sebi in obema učiteljicama skupaj. Ker se z vsem tem ni in ni mogel sprijazniti, je še bolj razmišljal, s čim bi lahko očetu dokazal, da se moti. In porodilo se mu zmagovito vprašanje. 109 Oče, ampak tale tvoj profesor, ki zna toliko jezikov, sploh ne zna madžarsko! Niti toliko madžarskih besed ne spravi skupaj, kolikor jih imam jaz v svojem zvezku. Oče pa se je tudi tedaj samo nasmehnil in rekel: Zato pa zna odlično slovensko. Svoj materni jezik. In to je ravno toliko vredno, kot če zna Madžar pravilno svoj materni jezik. Ali to pomeni, da se moraš najprej znati pogovarjati s svojo mamo in šele potem z vsemi drugimi? Torej se tudi ti lažje pogovarjaš s svojo mamo kot pa s svojo ženo? se je vse bolj čudil. Tako je, je povzel oče, moja mama je bila Avstrijka, vendar je znala enako dobro tudi madžarsko, saj se je s svojim možem, z mojim očetom torej, pogovarjala samo v madžarščini. Zakaj? Ker tvoj dedek ni znal dobro nemško in ker smo živeli ves čas na Madžarskem. In zato znaš ti tako dobro madžarsko in avstrijsko. Pa prekmursko, ker si se oženil s Prekmurko, ne? Točno tako, v tem vrstnem redu, samo da avstrijščine ni, je samo nemščina. To je približno tako kot s prekmurščino in slovenščino. Preveč je kompicirano, je sklenil Jurij in se raje lotil domače naloge. 110 Ni kompicirano, pač pa komplicirano, lepše pa je, če rečeš: zamotano. Kompicirano! Bagi mi je povedal to besedo, njemu pa njegov starejši brat, ki je starejši celo od našega Vladija. Potem pa mu ti povej, da je prav: komplicirano. In Jurija je kar dvignilo, pozabil je na nalogo in odvihral k svojemu prijatelju, vesel in srečen, saj ga bo po dolgem času spet lahko enkrat premagal. 7. Imel je skrivnost. In ker je bila res največja skrivnost, jo je hotel zaupati enemu samemu človeku. Bagiju. Ampak, kako naj mu jo pove, ko pa si Drago le redkokdaj zasluži svoj ljubkovalni vzdevek Bagi. Njegovo muhavost poznajo vsi Jurijevi in tudi Dragovi sošolci, a se kljub temu potegujejo za njegovo prijateljstvo, čisto vsi ga hočejo imeti za prijatelja – njega, ki je najbolj spreten od vseh in tudi od mnogih starejših fantov. Spreten je in iznajdljiv in zna narediti vse, kar mu pride pod roko in česarkoli se loti – žaganja, odžaganja, prežaganja, izrezovanja, vrtanja, sekanja, oblanja, dolbenja ali zabijanja. Ali pa privijanja, ovijanja, izvijanja in še marsičesa, o čemer se vam, gosposki deci niti ne sanja, bi se znal považiti tudi sam Drago, če bi ga premalo hvalili. 111 Bila sta nerazdružljiva prijatelja, in tudi Drago mu je včasih, takrat ko je bil Bagi, priznal, da je najraje v njegovi družbi – a kaj, ko pa ga zdaj, ko gre za največjo stvar v njegovem življenju, najbrž spet ne bo hotel razumeti. Kako naj mu vendar zaupa zdaj, vsaj zdaj, ko njegova Éva odhaja. Odhaja za vse večne čase. Neznano kam. Kako naj spravi iz sebe svojo skrivno bolečino, ko pa se mu je tudi še pred tem na vsa usta smejal, pa čeprav mu je samo namignil, le mimogrede izustil njeno ime. In tak je tudi zdaj, ko je zgolj zaslutil, o čem bi rad govoril z njim. Režal se je, kot da je res uganil, se tolkel po kolenih in ga zmerjal z babjekom ter siknil: Vem, kaj te muči! Ni odgovoril, pač pa se je raje zatekel med spomine, kako je bilo, ko jo je prvič zagledal. Takrat je prišla z avtomobilom, pred štirimi leti, zdaj pa odhaja na razmajanem vozu. Zamižal je in jo raje klical v spomin, da bi jo videl spet táko, kakršna je bila, ko je prihajala z dolgimi plavimi lasmi, v beli jopici, ki so jo krasili veliki zlatorumeni gumbi, od katerih je bil najvišji prišit nad prvim poganjkom deklištva. In obudil je že tudi včerajšnji dan, dan, ko sta poslednjič sedela na velikanskih hlodih beltinski žage in ko si je, najbrž zaradi njega, oblekla beli, tedaj že precej tesni pulover z zlatorumenim okrasjem. 112 Jurij in Olga na hlodih beltinsk žage Zdajle, sredi ceste, ki vodi proti Soboti, pa ni hotel gledati, kako sedi na vozu sredi velikega kupa krame, ki so jo njeni starši hoteli rešiti pred rusko vojsko. Še vedno jo je hotel videti, kako sedi na hlodih, na njunih hlodih, kjer sta še ne tako dolgo tega preštevala srebrne ptiče, leteče pošasti, ki so v nekem Mariboru metale bombe. Ko jo je prvič videl, je bila stara sedem let, zdaj jih ima že enajst. Pa je čez čas vendarle spet malce poškilil za njo, za vozom, s katerim je odhajala vsa žandarjeva družina. Samo enkrat, pa še to na hitro, saj ni hotel videti niti njenega z zimskimi oblačili naphanega plašča, v katerega je bila kljub toplemu pomladnemu dnevu 113 oblečena – tako je zahteval njen oče, komandir madžarskih csendőrov27, ki je zatrjeval, da jim Rusi, če jih bodo ujeli, ne bodo odvzeli tistega, kar imajo na sebi. On pa je take ni hotel videti, strmeti za odhajajočim vozom in gledati, kako žalostno sedi njegova ljubezen med skrušeno materjo in mrkim očetom, na vozu sredi velikega kupa vse mogoče krame. Voz pa je še vedno vztrajno drdral, škripal in se majal po glavni cesti proti Soboti, mimo velikanskega Grenara, grofičinega silosa, se nevarno nagibal na eno, pa spet na drugo stran, očitno zaradi teže, se tresel in tresel tudi trojico ljudi, ki so bili kot kepe, ne take iz snega, bolj take iz cunj, kot lutke iz cunj, vse bolj zabrisane in zmanjšane v eno samo kepo, kepico, gmoto, v balo iz cunj, v piko, pičico, samo še hip, očesa tren, in dalja je izbrisala tudi pičico. Njo. Pogoltnila jo je. Ostal je le njegov pogled, ki je tipal v nič in ni videl več Éve, samo zaznaval je še orjaške zidove Grenara z mogočnimi, s težko okovanimi vrati, ki jih najbrž tudi roka Évinega očeta ne bi mogla premakniti. 114 Beltinski Grenar z okovanimi vrati, okt. 2013 Zdaj prav gotovo ne več, zdaj, ko se tako strahopetno predaja. Takrat se je še ustil, da bo zdrobil vsakega sovraga, sto orjakov na en mah, če bo treba … In spomin ga je ponesel še bolj nazaj, v čas, ko je lani nekega večera v družbi svojih prijateljev opazoval ljubko igrico deklet, ki so zbirale kresničke. Tistih ljubkih brlivk je bilo okrog precej velike mlake nedaleč od Grenara nešteto. Deklice so jih lovile in jih skrbno zlagale v škatlice za vžigalice. Skakale so, se podile za svetlimi drobtinicami, fantje pa za njimi. In ko so jih nabrale že kar precej, so jih drugo ob drugo spravile v zibelko iz spletene trave, pokrito z enakim pokrovčkom, pri tem pa upale, da bo skupek, brleča svečava, zažarel v lepem, predvsem pa v drugačnem siju, kakršen se je bohotil nedaleč od njih, tam, kjer so njihovi starši posedali okrog velikega kresa, takoj za Ülenovim kegljiščem, pekli krompir, ga mehčali z zaseko, pili vino in zbijali šale. Bilo jih je veliko, mater in očetov. Tudi njegova dva in Évina dva, pa Sapačeva, Puklavčeva, Vereševa, Miskovskyjeva, Zadravčeva in še kakšna. In ravno takrat, ko so otroci hoteli naznaniti, naj si tudi starši ogledajo mravljišče kresničk, so njihovi koraki nenadoma obstali. Koraki vseh deklic in fantkov za njimi. Obstali so kot eden. Strmeli so in videli, kako naglo se je ves čas premikala 115 velikanska žandarjeva roka, nejevoljno, kot da bi odganjala nevšečne obade. Pa ni šlo za nadležne živali, s tistimi je najbrž že prej opravil, ne, bile so prav tako kresničke. Teh pa se vendar ni treba otepati, saj niso komarji ali obadi, in ne grizejo, so najbrž pomislili vsi otroci. Pa ne le otroci. Tudi odrasli, ki pa so prav tako raje molčali. Žandarja pa je očitno zelo zelo motilo povsem neslišno preletavanje gosto posejanih lučk. Njegovi zamahi so bili sunkoviti, odločni, trdi. Vse kaj drugega, je pomislil Jurij, kot so počele ročice žandarjeve hčere, ki je nežno, kot tudi vse druge njene vrstnice, segla za vsako kresničko, jo zvabila v gnezdo svojih petih prstov, ki pa jih ni niti za trenutek stisnila v trd prijem, nikakor, samo toliko, da jih je zadržala, za trenutek, da ji živalca ni pobegnila – in že jo je spravila v zeleno zibko, v zavetje zloženih travnih bilk in listov. Njen oče pa je kar sekal po zraku, ujel prvo, drugo, tretjo, in Jurij je videl, kako je žandarju ena od ujetnic skušala zlesti iz pesti na svobodo, oni pa jo je s kazalcem druge roke nasilno porinil nazaj, v pripravno pest, kot da bi v grlo steklenice zabodel debel zamašek. Otroci, dekletca in fantki, ki so ga odprtih ust opazovali, so po tihem vendarle upali, da bo svoj ulov priložil v zibko njihovih božičnih okraskov sredi pomladne noči. Zmotili so se. Évin oče je vstal in se gotovo zavedal, da ga opazujejo. Vsi, ne le otroci. In ponesel je svojo 116 stisnjeno pest malo nad jezike najvišjih plamenov, jo za trenutek še bolj stisnil, razprl dlan in s prsti druge roke pometel kresničke v plamene. Spogledali so se, zgroženi, otrpli. Stari in mladi. Jurij pa je opazil tudi solzi, ki sta v istem trenutku spolzeli iz Évinega očesa, in si porekel: Oba čutiva enako, Éva in jaz. Vedel je, da tudi ona ni mogla prepoznati svojega očeta. Vsem je zastal dih, tudi Olgi, s katero sta kmalu zatem, okrog polnoči, z roko v roki stopala pred skupino odhajajočih ljudi. In se čudila, da so bili med njimi nekateri, sicer redki, a vendarle tudi taki, ki so žandarjevo gesto pospremili celo z odobravanjem. Zlasti tisti, ki so stali v bližini komandirja beltinskih žandarjev oziroma vsi, ki jih je imel oni tedaj na očeh. Vsi pa le niso taki, je spregovorila sestra. Nekateri se pač radi postavljajo z možatimi dejanji, toda tvoja Éva prav gotovo ne misli in ne čuti tako kot njen oče. Saj veš, žandarji so posebneži. Ostal je brez diha. Tudi drugič. Olga torej ve, je pomislil, ve, da je zaljubljen v Évo. Le kako je zvedela, ko pa te svoje največje skrivnosti ni mogel nikomur zaupati. In kako je mogoče, da se mu sestra ne posmehuje? Ona, ki mu zna vedno kaj poočitati, kaj popraviti na njem, frizuro, obleko, pobrati las z nje in ga, denimo, tudi kam čisto po nepotreben poslati, naj 117 ji prinese to, pobere ono. In začutil je potem, kako je, pravzaprav nevede, stisnil njeno roko. Molčala sta, on pa se je – misleč, da bo tako tudi Évo odvrnil od temnih misli, saj je vedel, da jo boli – raje spomnil, kako mu je nekoč Éva pritrjevala, ko je tudi sam odobraval spretno početje njenega očeta, ki je pred Sapačevo gostilno z golo pestjo ukrotil veliko skupino pijanih pretepačev. Takrat mu je ponosno rekla: Veš, moj očka ne mara pijancev, tatov, razgrajačev in pretepačev. Samo take lovi in jih kaznuje. Tak je njegov poklic, skrbeti mora tudi za red. Takrat je bil tudi on vesel, saj ga je lahko hvalil, njenega očeta, in ji tudi tako izkazal svojo ljubezen. Vsaj to, vsaj toliko, ko pa ji, po drugi strani, še ni upal povedati, da je zaljubljen vanjo. V resnici pa je vendarle mislil malo drugače, ne čisto tako, kot ji je govoril. Spomnil se je namreč tedaj tudi marsičesa drugega, kar ni bilo povezano z orožnikovo skrbjo za ohranjanje miru, tistega, kar je njen oče počel takrat, ko ga njegova hčerkica ni mogla videti. In ko ni šlo samo za red in mir. Na primer dogodkov po kegljiščih. Kar troje kegljišč je bilo takrat v Beltincih – pri Sapaču, Rituperju in pri Ülenu. Komandir žandarjev je rad prihajal med domačine, čeprav ga ti niso bili ravno veseli. On pa je prišel, kadarkoli je mogel, se prislinil med igralce, pa četudi sredi njihove tekme. Jo je pač prekinil in po žandarsko zahteval, da začno novo igro, z njim, s 118 silakom v uniformi. Nekoč, ko je prišel pijan, je začel kegljati s tistim svojim smešnim oblim klobukom na glavi, ki je še najbolj spominjal na materino ponev za stepanje jajc. Drži pa, da so morali vsi priznati njegovo moč, njegov lučaj, saj je pognal kroglo resnično tako silovito, da so se soigralci okrog njega zdrznili in umaknili glave še bolj proti zidu, iz strahu, da jih ne bi udaril, pa četudi si je že pred metom znal prisvojiti tako obsežen prostor, da le kaj. Da o strahu, ki so ga medtem prestajali prestrašeni postavljavci kegljev – ti so ob vsakem njegovem lučaju pobegnili skozi lino zaščitne hiške in skočili celo na dvorišče, samo da bi si rešili glave – sploh ne govorimo. Vrnili so se šele potem, ko je vse potihnilo, ko se je povsem umirila tudi migljajoča ograja iz navpično visečih, medsebojno zvezanih hlodov, debelih kot moška noga, ki so pred iztekom kegljišča blažili in zadrževali divje kotaleče se krogle. Prilezli so tedaj na pravcato bojišče, med porušene keglje in jih jeli s trepetajočimi se rokami ponovno postavljati na označena mesta. Pa še to je držalo, bolj kot katerokoli drugo napisano pravilo, da si postavljavci kegljev – ko je kegljal Évin oče – niso nikoli upali zahtevati odmora in terjati plačila: pinke! To so lahko počeli le takrat, ko njega med kegljači ni bilo. Šele tedaj, samo tedaj, so se znali korajžno postavljati za svoje pravice in po vsakem tretjem krogu zahtevati pinko. Pinkooooo! Ko pa je bil zraven tudi on – Rituperjeva Fanika bi mu 119 rekla krščak s kukouton28 – pa so prišli po svoje plačilo samo tedaj, ko jim je veliki žandar namignil in dal znak, da lahko pridejo. To pa je hkrati tudi pomenilo, da je zmagoval. Ko pa je izgubljal, pa se je običajno pognal na konec kegljišča, med keglje, ki jih ni mogel pokončati z meti, in z visokimi škornji pobrcal vse, kar je mogel, ne le neposlušne keglje. In izginil, naglo kot kafra. Brez pozdrava, le vrata je silovito zaloputnil za seboj. Plačal pa prav tako ni nič. Klobuk madžarskih orožnikov, ki je spominjal na »kukouta« Ko je Jurij ugotovil, nedvoumno spoznal, da je voz z Évo dokončno izginil, si je zakopal glavo v dlani in začel razmišljati, kako naj zbere pogum in na vrat na nos zdrvi za vozom. Vse tiste, že stokrat premlete besede, ki jih je pripravil za to, bi vrgel žandarju v oči, mu očital, očital mu bo, ja, pognal se bo za njimi, zdaj zdaj, vsak trenutek, samo še malo, povedal mu bo, 120 zavpil, naj se vendar spomni, kako je nekoč rohnel pred svojimi žandarji in se junačil, kako neusmiljeno in nedvomno bodo pognali Ruse nazaj v njihove hleve. Kajti Hitlerjev prst je že na petelinu, je govoril, in njegovo čudežno orožje, fau tri, bo v trenutku pobilo vso rusko vojsko. Zakaj torej beži? Ustavi naj voz, saj lahko navsezadnje tudi na lastne oči vidi, da ni nikjer nobenega Rusa! In četudi bi se kak prikazal, bi ga lahko prav njegova pest zmlela v makova zrna. Tako kot takrat, ko je z njo tolkel po mizi, da se je hrup in trušč prepolne gostilne v hipu spremenil v gluho tišino. Naj se le spomni, bi mu govoril, mu bo govoril, ga spomnil, s kako silo je takrat dvignil hlod pred njihovo žago, hlod, ki sta ga potem šele dva krepka delavca z okovanimi drogovi le s težavo odkotalila nekaj metrov do vozička na tirih. Kje je zdaj vaša pest, da bi jo zasadili prvemu Rusu v gobec? Ko bo prišel. Če bo prišel. Če bodo Rusi sploh prišli. Obe cesti sta vendar prazni, gančanska in odranska, bi zakričal in vpil, bo torej vpil, naj se vrne, naj se vrnejo, saj je jasno, ni kaj, da oni ne bodo prišli, saj so revčki. Rusi so prava figa, draga Éva, tako je govoril tvoj oči. Se spominjaš, vedno in povsod je to govoril, vse do predvčerajšnjega dne. Spomni se, kako lepo je bilo takrat, ko ste prihajali v Beltince, in to ne na vozu, pač pa v bleščečem avtomobilu, v pločevinasti lepotici, ki se je takrat, pred štirimi leti, ustavila točno 121 nasproti Rituperjeve gostilne, na mestu, kjer sem zdaj jaz, tukajle na tem mestu, kjer te še vedno vidim – táko, kakršno si želim. Povej, da so grde sanje mimo … 8. Z Bagijem sta odhitela h gostilni Rituper, kjer so se zbirali najpogumnejši Beltinčani. Od tam je bilo mogoče videti vso gančansko cesto, po kateri naj bi prišli ruski tanki. Gostilna Rituper v Beltincih, med obema vojnama, /Lastnik fotografije Peter Šraj/ Panči jim gre naproti! sta slišala in videla. Mlad fant, bodoči apotekar, je lahkotno tlačil pedale kolesa, počasi in brezbrižno krajšal razdaljo do Gančan. Kot da se obotavlja, se je zdelo Juriju. Jurijeve noge so vse bolj kamenele. S težavo se je premikal, kaj šele da bi stekel naprej po cesti, od koder naj bi prišli njegovi sovražniki oziroma prijateljevi zavezniki. A si je vseeno želel dohiteti 122 Draga, ki je hitel za kolesarjem. Pa menda ja ne bo tekel za njim, v objem ruskih tankov, se je zgrozil. Tako se vendar nista dogovorila! Počasi in plaho je potem vendarle zastopical naprej in si rekel, da naprej od tistih dveh nenavadnih polkrožnih ograj z vsake strani gančanske ceste ne bo naredil niti koraka. Pa tudi treba mu ni bilo, saj mu je Bagi – ki se je že povzpel na nasutje iz trdo zbite zemlje in debelega kamenja, obrobljenega z ograjo iz navpično zabitih orjaških hlodov v obliki dveh podkev na vsaki strani gančanske ceste, kar naj bi onemogočilo prodor ruskih tankov – kar s kazalcem pokazal, naj se prav tako povzpne na nasprotno postavljeno protitankovsko utrdbo, tako da bosta lahko, vsak s svoje strani ceste, izza varnega objema resnično mogočnih hlodov, kukala skozi line in videla osvoboditev. S tem, da se je v Bagijevi glavi vrtela misel, da gre za osvoboditev, v Jurijevi pa, da gre za zasedbo. In Jurij je tudi upal, da bosta njuni utrdbi že od daleč presenetili in prestrašili ruske tanke ter jih pognali nazaj v beg. Že prej, preden bi se jima približali. Toda strah je kljub temu postajal vse večji, poglabljal ga je spomin na Évin beg, pa tudi tisočkrat ponovljeno rotenje matere, naj v tem času, za božjo voljo, nikar ne hodi z doma, ker ga bodo Rusi prav gotovo ugrabili. Najbrž so se tudi njej, podobno kot njemu, prikradli v misli enaki prizori s fotografij iz Magyar Futára – beg ljudi, ki so 123 krilili z rokami in drveli iz gorečih hiš naravnost pod bajonete ruskih razcapancev z rdečo zvezdo na kapah. Tankov pa od nikoder. Namesto njih sta šele čez nekaj časa zagledala možakarja na kolesih, ki sta se iz Gančan počasi peljala po cesti proti Beltincem. Prvi je bil že od daleč prepoznavni apotekar, drugi pa vojak. In odkotalila sta se mimo. Mimo njunih tankov. Kot da zožitve ceste sploh nista opazila, a bi jo morala, saj sta morala vendar svoja kolesa zapeljati kar drugega povsem zraven drugega, da sta se lahko zrinila skoznjo in se šele potem peljala v normalni medsebojni razdalji naprej. Panči mora vsekakor vedeti, kaj pomenita taki dve utrdbi, je pomislil Jurij. Pa tudi Rus ne more biti ravno slep, moral je videti, kako velikanski sta utrdbi. Mogoče pa ga Panči celo nalašč vleče mimo hlodov. Mogoče pa samo igra brezbrižnost, da bi ga laže zvabil v past, je upal Jurij. No, če pa oni niti tega ni opazil, kaj v resnici tako grozovito preti njihovim tankom, potem pa res ne vem, zakaj bežijo ljudje pred takimi … takimi vojakeci? se je vprašal Jurij. Ja kaj nam pa more takle vojakec? se je spraševal naprej in nabiral korajžo, ki mu je kljub vsemu kopnela, čeprav se mu je v glavnem zdelo, da je na vrhu neosvojljive utrdbe. Pa še to: če vojakec potrebuje Pančijevo pomoč in išče celo nasvete domačinov, je gotovo bojazljivec, s katerim bi opravil 124 zadnji žandar v četi Évinega očeta, se je še naprej opogumljal in že hotel nekaj reči Bagiju, ta pa ga je ustavil, pristavil uho in rekel: Pst, poslušaj, gotovo bo izdal kako važno komando. Pred gostilno Rituper, kjer sta Panči in vojak ustavila svoji kolesi, je vojak vprašal: Germanov njet? 29 Ko so mu maloštevilni vaščani – ki se niso mogli načuditi vojakovi brezbrižnosti, hladnokrvnosti, pogumu, saj mu je celo avtomat visel kar zadaj na hrbtu, prej za okras kot za takojšnjo uporabo – povedali, da je vsa madžarska vojska odnesla pete, je ta samo zamahnil z roko, zamomljal svoj harašo30 in se spet odpeljal proti Gančanom. Brez Pančija. Bagi in Jurij pa sta ostala zavezanih jezikov. Nista in nista mogla verjeti, da se vojna lahko tako hitro konča. Juriju pa toliko bolj ni hotelo v glavo, zakaj je morala Éva tako sramotno pobegniti, zlasti njen oče, orjak, ki bi lahko z lahkoto opravil s takimle vojakcem, in tudi s Pančijem, če bi se pokazalo, da je na ruski strani … In spet se je spomnil Éve in pomislil na njenega očeta, komandirja žandarjev, in si ga spet naslikal kot neustrašnega človeka, takšnega, kakršen je na primer bil, ko je nekoč stopil v gostilno in najprej z obredno natančnostjo odložil svoj veliki črni žandarski klobuk s petelinjim perjem na prazno mizo in ne na obešalnik, na katerega so obešali svoje plašče 125 vsi drugi gostje. Usedel se je k mizi in morali so začeti novo igro. Ker pa mu karte niso šle od rok, je kot za šalo prekucnil težko gostilniško mizo in vihravo odšel, ne da bi zaprl vrat za seboj. Ob tem pa se je oglasil eden od domačih gostov in zaklical za njim: Ka balavci nemrejo niti dveri več zaprejti za seuf?31 In tedaj je orjaški žandar prihrumel nazaj ter zavpil: Ki pofázott itt nekem?32. Ljudje so sklepali, da je žandar najbrž razumel besedo dveri in tako tudi uganil, kaj je nekdo zaklical za njim, zato je ponovno zagrmel: Še eno besedo, pa ga bom na vrata! In Jurij se je zasanjal, dal orožniku prav, saj bi Évin oče prav gotovo znal sneti vrata s tečajev in z njimi zdrobiti tudi Ruse, ki morda res prihajajo … Kak hipec pozneje pa je že začutil, da je položaj veliko bolj resen. Bagiju je kar zaigralo v srcu, Juriju pa bolj v želodcu. Bagiju pa prav gotovo tudi v grlu, saj je od veselja celo zavriskal. Zagledala sta namreč skupino ruskih konjenikov! Strelov pa kljub vsemu nobenih. Nikakršnih bomb, kaj šele tanka, samo peketanje konjskih kopit, ki so drobili prah in šoder pod seboj. Bagi je začel kmalu glasno vzklikati in mahati s papirnato zastavico, ki jo je bil seveda on, pogumnejši, potegnil iz svojega skrivališča pod puloverjem. Šele čez nekaj časa pa se je tudi Jurij opogumil in dvignil svojo papirnato plahto, ki je sicer bila rdeče barve, taka kot Bagijeva, a kaj, ko pa prilepljena bela zvezda na njej ni imela pravilnih 126 krakov – le nekakšne rogljičke, od katerih so trije zgubljeno štrleli proti vrhu, preostala dva pa navzdol. Šesterokrako zvezdo bi mu lahko naredila kar Olga, je pomislil, z lahkoto bi mu jo znala izrezati iz lepenke, prav táko, kakršno sta videla na živinozdravnikovem suknjiču. Zvezda s petimi kraki pa je bila tudi zanjo pretrda naloga. Tako pa je tole, kar je naredila, še najbolj spominjalo na triglavske vrhove, ki pa so v tem primeru stali, najbrž samo zaradi lepšega, še na dveh kozjih nogicah. Bagi pa je s svojo zastavico seveda lahko mahal kot nor, saj mu jo je sestra Ruža znala natančno prerisati iz neke skrivne knjige. Njuno mahanje, predvsem pa Bagijevo vpitje stoj, stoj, je naposled vendarle pritegnilo pozornost brezbrižnih ruskih konjenikov. Dva sta se namreč odločno ustavila, eden blizu Bagijeve, drugi pa tik pod Jurijevo utrdbo – in ju povabila: Pridi, pridi suda! 33 Dragu ni bilo treba dvakrat reči in že je sedel v sedlu prostega konja, ki ga je z uzdo vodil eden od vojakov. Pridi! Pridi! je tudi Jurij slišal prigovarjanje drugega vojaka, ki je njega prav tako vabil v prazno sedlo utrujenega konja. Za hipec je Jurija obšlo drobno veselje, saj je pozabil celo na strah pred konjem. Bagiju, ki je že veselo sedel v sedlu, je celo zavpil 127 besedi, ki ju je slišal. Pridi, pridi, je ob vsem tem nenavadnem dogajanju zavpil, vidiš, saj sem ti rekel, da tudi Rusi govorijo naš jezik, in se pri tem spomnil stave, ko je nekoč temule svojemu trmastemu prijatelju zagotavljal, da so tudi Rusi Slovani, in da torej tudi oni govorijo slovansko. Bagi ga je bil tedaj zavrnil: Kaj si domišljaš, Rusi so pa res več kot Slovani, saj jih je tisočkrat več kot nas! Bagijeve oči pa so se očitno kljub izgubljeni stavi veselo zaiskrile. Ves iz sebe in nasmejan je rekel: Potem pa pridi, pridi, pridi torej, če si upaš k našim Slovanom! Ugotovitev, da je Jurij vsaj enkrat po dolgem času ponovno ugnal svojega prijatelja, pa mu je še zanesljiveje pregnala strah. In bilo je dovolj, da se je Jurij prvič v življenju približal vsega spoštovanja vrednemu štirinožcu. Bilo je sicer laže, kot bi lahko bilo tako početje kdajkoli poprej, saj se mu je bilo treba z vrha ograje iz hlodov samo previdno spustiti na tako rekoč podstavljeno sedlo – in že je lahko sedel na pravem, živem, a vendarle bolj prhajočem kot rezgetajočem konju. Z Bagijem je bilo drugače, on je že večkrat sedel v sedlu, saj je stanoval blizu hlevov z grofičinimi konji. Dokler je bila ježa počasna, je šlo vse kot namazano. Sveže pečena jezdeca sta prekipevala od sreče, oba. In od ponosa. Peščici sošolcev in vaščanov, ki so izza ograj opazovali prihod ruske konjenice, sta torej 128 pokazala, kaj zmoreta in kaj si drzneta. Ježa v koloni, v družbi oboroženih ruskih konjenikov res ni bila mačji kašelj. Marsikateremu Beltinčarju so se ob pogledu na dva paglavca v ruskih sedlih zašibila kolena … In niso bili redki, ki so pri priči spodili svoje otroke v hiše, saj so se bali, da jim jih bodo Rusi ugrabili. Gospa Miskovszky, ki je vodila Pančijevo lekarno, medtem ko je bil ta nekje na šolanju, je vsa zgrožena v madžarščini zavreščala: Jezuš Mária, Rusi že peljejo Jurija, in pri priči pozaprla vsa polkna in zapahnila tudi velika vrata v Szepessyjevo hišo. Malo naprej, za ograjo župnišča, pa sta opazila tudi Klepcovo Julo, kako je prestrašeno kukala na cesto. Ko ju je prepoznala, in to na konjih, se je naglo pokrižala, dvignila do tal segajočo krilo, kričala: Peterček, kje si, Peterček? in prav tako izginila v hišo. Peterček, Julin vnuk Peter je bil Jurijev sošolec, droben fantek, tisti, ki je torej nalašč zažgal kopico Klepčeve slame. In tedaj je Jula ravno tako vzklikala in jadikovala: Naš Peterček je pa s špicami oslico zažgo34. Gotovo se je tisti trenutek tudi Bagi spomnil tega Julinega stavka – ki je odtlej postal prvovrstna šala vse vasi – saj sta se z Jurijem spogledala in se pomenljivo nasmehnila. 129 Bagi v suknjiču in Jurij Njuno zmagoslavje je kmalu dobilo krono – ki pa je okrasila le Bagijevo glavo. Ruska vojaka, ki sta držala uzdi njunih konj, sta očitno uganila pomen Bagijevih besed, ki je vpil: Daj, daj, daj hitreje, saj sta jih vojaka prav gotovo pravilno prevedla v svoj: Davaj, davaj, davaj bistreje!35 Kolikšna podobnost dveh slovanskih jezikov, je vsaj za trenutek malo lažje utripnilo Jurijevo srce. In tedaj se je po cesti okrog cerkve očitno lahko začel ples, pravi pravcati ples. Za Bagija nepopisno 130 veselje, neizmeren užitek. Za Jurija pa – peklenski ples! Najhuje je bilo, ker Jurij ni držal uzd v rokah, Bagi pa jih je dobil in celo vodil je svojega konja tako, kot je sam hotel in se spretno ter z lahkoto držal v sedlu in enakomerno poskakoval na prav tako zadovoljnem konju. Jurij pa, on pa se je samo lovil, se oprijemal sedla, zdaj spet konjeve grive, pa spet sedla in spet grive, kakor je pač naneslo. Visel je, se upogibal kot šiba v vetru, na levo in na desno, naprej in nazaj, in najbrž je kar verjel, da so ga Rusi v resnici ugrabili in ga skušali zbiti na tla, pomendrati. Cestni prah okrog cerkve se je vrtinčil, se zavrtinčil še enkrat, pa še v drugo, in v tretje, dokler se končno, križana gora, konji vendarle niso ustavili. Tudi Jurijev. Kar nenadoma so se ustavili, vsi konji hkrati, in to zato, ker so zaslišali tisti značilni glas Rusa: Brr, brrr, brrrrr. Pa še enkrat, enako, vsakokrat, ko je bilo potrebno, če se konj še vedno ni povsem umiril. Brkanje – kot so to pozneje imenovali vsi Beltinčarji, ko so govorili o zaustavljanju ruskih konj – je postala prva ruska beseda, ki sta jo brez dvoma prva zaslišala prav Bagi in Jurij. Midva sva jo prva slišala. Prva sva si jo zapomnila! sta ponosno poudarjala prijatelja, Bagi in Jurij, kjerkoli so se pozneje o tem smešnem pojavu, uspešnem ustavljanju ruskih konj, pogovarjali vaščani. 131 Ko pa sta se Jurij in Bagi sprla, ko je torej Jurij rekel prijatelju Drago, oni pa njemu Pulouži, se je Bagi norčeval in trdil, da je v resnici samo on slišal tisto brkanje: Kaj se važiš. Ti si imel takrat polne hlače, ušesa pa naphana s cerkvenim prahom, in sploh nisi slišal, kako sva midva z vojakom ustavljala konje. Tudi tvojega, ko sem ti reševal življenje. Rekel sem mu brrrrr, pa se je ustavil in bil si rešen. Jurij se je sicer upiral in trdil, da je tisto brkanje prav dobro slišal, a je kljub temu moral popustiti, saj se je navsezadnje le spomnil, kak junak je bil Bagi v resnici: takrat na koncu ježe, ko je zmagoslavno skočil s konja in preprečil njegov padec. In sicer tako, da je razprl roki, da se je lahko potem on z vso težo zakotalil prav v njegovo naročje – in da sta se lahko potem oba znašla na tleh. Na trdih, a vendarle trdnih tleh. Vsaj to, si je oddahnil Jurij. Eden od vojakov je potem obema pomagal na noge, ju objel, oba, Bagiju pa celo poveznil svojo kapo na glavo. In tedaj je Jurij prvič videl, kako je znal njegov najboljši prijatelj ponesti stisnjeno pest na desno stran svoje glave in po vojaško pozdraviti, nemo, brez besed, fantovsko razigrano, s polnim smehom, ki so ga oživljali kratki vriski zahvale, medtem ko je vojak vzel njegovo obnašanje prav tako resno in je prav tako odzdravil s pestjo in z besedami: Služu Sovjetskomu 132 sajuzi i krasnoj armiji36. Bil je to stavek – pozdrav, nekakšna sprotna, vsakokratna zaobljuba vojakov ob salutiranju, ki sta ga potem prijatelja še velikokrat slišala in o njem govorila, pripovedovala. Pa tudi uporabljala, ko sta se igrala vojsko – takrat sicer že malo manj otroško, bolj zresnjeno, bolj odraslo, a vendarle, še vedno sta se igrala skupaj s svojimi prijatelji, vojaki, in takrat je Bagi v resnici pozdravljal tako: Služu Sovjetskomu sajuzi i krasnoj armiji! Ampak samo on in njegovi privrženci, medtem ko je ostajal Jurij še vedno na drugi strani in ni hotel priznati ruske zmage. Igranju z Bagijem in z njegovimi vojaki pa se prav tako ni hotel odpovedati. Po ježi, potem ko jima je torej vojak pomagal na noge, pa Jurij kljub vsemu ni ostal praznih rok: njegov uzdovodec ga je, potem ko je Bagija razveselil z lastno kapo, prav tako nagradil in mu okrog vratu in čez rame obesil svoj avtomat z dvainsedemdesetimi naboji. Ki je bil natančno tak, se je v hipu zdrznil, s kakršnim ga je bil Bagi vedno dražil, rekoč, da je ruski izum in da lahko neprekinjeno strelja ves dan in vso noč … Jurij se orožja ni niti dotakniti, kaj šele da bi pokazal kakšno veselje. In spet je bil Bagi tisti, ki mu je priskočil na pomoč, mu snel orožje, lahkotno, kot da bi bil frača, in ga vrnil vojaku. Jurij pa – pot pod noge! Mimo šolskega poslopja, čez mostiček na Črncu, do ovinka pri Klepčevi trgovini na desni. Pa tudi od tam na desno, kjer je pred vhodom v 133 Sapačevo gostilno zagledal nasmejani obraz Puklavčevega Števeka, ki je njega, osnovnošolca, pozdravil s širokim nasmehom in s svojo lepo rdečo šolsko žametno kapo v roki, ki jo je zalučal visoko v zrak. Bila je to najlepša kapa, ki jo je visokošolskemu sosedu vedno zavidal, si jo tudi sam želel, skoraj tako kot levente kapo, ne pa, denimo, tiste okrogle, modre šolske kape, kakršno je nosila na primer njegova sestra, dijakinja meščanske šole, ki si je ne bi dal na glavo, pa če bi ga klali, kaj šele tiste preznojene kape, ki jo je malo prej videl na Bagijevi ostriženi glavi. Na Števekovo mnenje je tudi sicer zmeraj veliko dal, bil je vendar že v ekonomski šoli in njegovi napotki so ga vedno spodbujali. Je torej tole zdajle, tole njegovo ploskanje, pomenilo, da ga je morebiti videl, kako je jahal na ruskem konju? Ga bo pohvalil? Pohvalil in povedal tudi Kreslinovemu Pubiju, ki ga je imel še rajši, saj mu je ta ničkolikokrat posodil svojo lepo rdečo žametno kapo ekonomske šole? Zdaj pa ga, žal, ni bilo doma, saj so ga prisilili, da je moral na nekakšno prisilno delo… Mu bo pač sam povedal, ko se bo vrnil, da sta bila z Bagijem res pogumna … morda pa bo kar priznal, da ga je bilo v resnici strah? Zelo strah. 9. In nedolgo zatem se je Vladimir nepričakovano vrnil. Vrnil s fronte, z ruske fronte. Kot bi padel z neba. In to ne kot vojni ujetnik. Ne kot ruski ujetnik z 134 nataknjenimi lisicami ali kaj podobnega, ne, pač pa kot ruski obveščevalni oficir. Kot ruski oficir v pravi pravcati ruski uniformi z epoletami na ramenih. In v rubaški37 z navpičnimi gumbi na pokonci stoječem okroglem ovratniku, ki tiči kot obroč okrog vratu. V rubaški pač. Kar na lepem se je torej prikazal, kot strela z jasnega. Prišel je, vstopil, potem ko se je zunaj pozdravil s sovjetskimi sobojevniki, kot jih je sam imenoval. In sledili so vzkliki veselja, objemi, poljubi in ne nazadnje tudi izrazi veselja zaradi obilnega paketa s hrano, ki ga je prinesel. Mami pa je z velikim veseljem izročil še zajetno culo, ki je bila polna naphanega finega blaga, o katerem je znala Olga takoj povedati, da je skoraj táko kot svila. Kot nalašč za prelepe srajce in podobne reči. Za srajce, ki bodo zanj in za očeta, je Jurij brž pomislil, ter za mamine in sestrine bluze. Z napihnjenimi rokavi, je vzkliknila Olga, mati pa dodala: Z nabranimi košaricami okrog ramen. Veselje je bilo neizmerno, toda Vladimir jim je kljub temu zaukazal, naj o blagu ne črhnejo nobene, zlasti ruskim sobojevnikom ne, ker da je šlo za padalo, ki ga – kot je mimogrede zdrdral – ne potrebuje več, pa tudi Sovjeti ne, je še dodal. Poudaril je besedo Sovjeti in jih ob tem tudi brž poučil: 135 Zapomnite si, da ne gre samo za rusko vojsko, temveč za sovjetsko vojsko, v kateri so najrazličnejši narodi. In te je Lenin združil v najmočnejšo državo na svetu, je učil Jurijev brat in še posebej poudaril: Tega ne smete pozabiti, saj bi se vojakom lahko hudo zamerili. Z očetom je Vladimir potem še dolgo časa posedel v spodnjih prostorih pisarne, kjer sta se pogovarjala v nedogled. Veselje vseh je bilo neizmerno, saj so bili srečni, njihov Vladi se je vendar vrnil živ in zdrav! Zvedeli pa so tudi, kako hudo mu je bilo takrat po bolnišnici v Orliju, kjer mu niso mogli pomagati in so ga poslali v szombathelysko vojaško bolnišnico, kjer pa so mu hoteli za vsako ceno odrezati nogo. Vladi pa si seveda ni mogel niti za trenutek predstavljati, kako bi lahko pri svojih letih postal invalid, za vse življenje nemočen in iznakažen. Podpisal je tedaj torej izjavo, da operacijo odklanja, pa čeprav mu je bilo jasno in glasno razloženo, da gre za vprašanje življenja ali smrti, za nogo ali za življenje. No, na koncu se je vendarle končalo vse v najboljšem redu: noga je ostala, globoka brazgotina v bedru desne noge pa prav tako. Tragične zgodbe pa s tem še ni bilo konec. Za svojo trmo in nepokorščino je moral plačati tudi visok davek: užaljeni primarij vojaške bolnišnice se je zaradi vojakove nepokorščine, odrezavosti in nespoštovanja maščeval in Vladimirja že po nekaj mesecih ponovno poslal na fronto. 136 Po vseh teh pripovedih pa so bili Vladijevi starši očitno kljub vsemu zadovoljni, najbrž so skomignili z rameni, zavzdihnili in porekli, da je navsezadnje tudi tako dobro, ker je konec dober. Juriju pa se je podrl svet! Njegov brat je bil sicer res živ in zdrav in krepak, hvala bogu, si je dopovedoval, kot tudi to, da edino to šteje, vse drugo pa da ni pomembno. A vendarle: to ni bil več tisti njegov brat, s katerim sta skupaj gradila povsem drugačne svetove! Že prvi hip, ko je vstopil, se je Jurij ob pogledu na bratovo rusko uniformo – vso prašno, ponošeno, popacano – zgrozil. Ni mogel verjeti svojim očem, saj je vendar njegov Vladi nosil enako umazane cape kot vsi vojaki na njihovem dvorišču. Kako je zdaj s tem? On pa ga je ves čas tako težko čakal, čakal, čakal, molil, naj pride – vendar ne tak! Ne takšen, pač pa v imenitni uniformi, o kateri sta nekoč oba sanjarila. V madžarski ali nemški uniformi, okrašeni z odlikovanji in s čini, z zvezdami – ne pa v tujih capah, pa četudi z nekakšnima zvezdama na epoletah na ramenih. Niti pomisliti ni mogel, da se bo odslej njegov brat celo objemal z razcapanci, s tolovaji, ki kradejo kokoši po dvoriščih. Na primer s podoficirjem Aljošo, ki zavija kuram vratove. Škrt, škrrrt, potem pa jih zavihti nad svojo prepoteno glavo, enkrat, dvakrat, in šele nato naglo odvrže, odvrže tisto, kar je pograbil z roko, v pesti pa obdrži le glavo, kurjo ali račjo ali piščančjo. Trupelca brez glav, 137 gmote perja z golimi vratovi potem sfrčijo po dvorišču, tlesknejo v prah, še vedno tolčejo z nogicami in s krili, ne obmirujejo, premetavajo se, brcajo in meljejo prah pod seboj, ga mešajo z lastno krvjo in se, šele čez čas, čez nekaj časa, po neskončno dolgem času, naposled vendarle umirijo, še malo pobrcajo. Trzljaj in konec. Aljoša pa tedaj zavrešči: Hazjajka pridi suda, kurica, kurica na obed38! V roki, v roki dolgega Aljoše, pa je še vedno ena kura, poslednja žrtev, poslednji trzljaj tokrat cele kure, ki je ni odvrgel, le vrat ji je zavil, tako kot vsem poprej, škrt, škrt, škrrrt in čakal gospodinjo, da ji jo izroči … Tákole célo, v enem … Tole naj vzame, za začetek, zanj in za Vasilija bo dovolj, ostale naj pobere pozneje. Tole tukaj ji navsezadnje podarja, podarok oziroma darilo, zato naj jo kar takoj prevzame, jo drži, on pa bo kuri do konca odluščil glavo, čeprav ve, razume jo, hazjajko, da ne prenese pogleda, in da zato pogleduje drugam. Zato pa brž, davaj, tudi meni se mudi, tudi jaz se hočem znebiti krvi, jo obrisati ob hlače, v rubaško ali kam – jih bo potem že ona oprala, že kdaj, pozneje, potem, saj drugega dela tako ali tako nima …. Tako, tako, no, vidiš! Vidiš, da vendarle gre. Zato še takle nagradni nasmeh. Nasmeh, ja, pa čeprav skupaj s slino, kaj pa je to takega, če se slina že vnaprej pocedi, ob misli na paprikaš. 138 Ostale kure, tiste tam po dvorišču, prhutave, pa poberi pozneje, ostali soldati lahko jedo pozneje, tudi uro za nama s kapetanom. Jurij pa bi mami tako zelo rad pomagal. Vsaj toliko, kolikor bi mogel, kolikor bi zmogel, ji znosil perjad na en kup. Potem bi že šlo, bi že kdo prišel, kak mlinar, Vanek, in pomogel, pospravil, odnesel, kamorkoli, samo čim dlje od oči, od maminih oči, polnih solz, stran od žagovine, od ostankov žagovine, rumenkaste žagovine v kupčkih, kjer, se mu zdi, seveda samo zdi, ječi tudi drobir iz lesa, les v drobcih, nekoč žagovina, rumenkasta, rumenkasto bela, prijazna in topla in voljna, zdaj pa le kepa, kupčki kot kepe, sprijeti v eno, kupčki lesa, prahu in krvi. Nič več njegova žaganca, kot so tople drobce razžaganega lesa imenovali otroci, največkrat onadva z Bagijem, ko sta po cele ure čepela v njej, včasih zakopana vse do vratu, do nosnic, zlasti pozimi. Se grela v velikih kupih lesenega drobirja, ki so ga jekleni zobci stresali podse in spuščali v njuno skrivališče, v njun najbolj varni kraj, ki je bil tako rekoč tik pod ostrim zobovjem iz desetih, petnajstih poskakujočih jeklenih žag. Zobci – ki so kot narezljane britve z bliskovito naglico in oglušujočim hrupom rezali hlode v deske – pa so ju kljub svojemu grozljivemu opravilu nagrajevali s pomirjujoče toplo odejo. 139 Demontirani del beltinske žage /Foto Peter Šraj/ Zdaj, ko za hipec pomisli na to, ga zmrazi, zmrazi ob misli, da se nikoli več ne bo mogel zariti vanjo, nikoli več izbrisati slike – lažne, kakopak, saj ne more biti resnična – slike z drobci, z zmletjem lesa in krvave pajčevine. Strah pa vendarle tudi popušča, vsaj malo, z vsakim korakom, ko stopata z mamo v hišo, kjer je tudi brat, k njegovemu bratu, k bratu, ki ni brat bratskih vojakov … Vladimir je njegov brat, samo njegov, in sestrin, in se z njimi, s temile Rusi, samo pozdravlja, a 140 nikoli ne objema, le pozdravlja jih, najraje bolj od daleč, le po službeni dolžnosti, kot imenuje to Vladi. Ker da so taka službena pravila. Službena pravila? Besedi sicer ne razume čisto dobro, a si ju vendarle razloži in postavi med tiste bratove zloženke, ki jih ta tako rad ponavlja, a vselej samo mimogrede, pa še te skupaj z zamahom roke, ko se hoče česa otresti, se česa znebiti, odvreči odvečno. Kot takrat, med pogovorom z očetom, se spominja minulega dne, ko je dejal: Jebi ga ! Rus naj flanca! in zamahnil z roko. In to na enak način kot takrat pri tistih besedah: službena pravila ali kaj. In misel mu skoči še k Lebarjevemu Franju, ki si je prav tako vedno izmišljal nekakšna pravila, tako tudi vojna pravila, ko sta se igrala vojno, pa jih je ravno tako vedno, čisto vedno prekršil. Gotovo je tako tudi z Vladijem, ki najbrž čaka samo še trenutek, da se znebi te službene dolžnosti in se zasuče na petah in pokaže zobe … Ruse pa spelje v nemško past. Tistega dne, po pokolu kur na dvorišču, je bila vsa družina brez teka, nihče ni niti pomislil, da bi lahko zaužil kak grižljaj, kaj šele paprikaš iz kur. Tudi Vladi ne. Jedli so sicer posebej, vojaki najprej, družina za njimi, le mama je morala vsakokrat jesti z vojaki ali vsaj pokusiti tisto, kar je skuhala. Ni vedela, zakaj, a 141 so rekli, da se tako spodobi. In ker se spodobi, je tudi objazatelno39. Nekega dne je Aljoša spet zahteval, naj jim mama pripravi golaž. In to iz posebno dobrega mesa. Kozjega mesa! je poudaril in se že vnaprej obliznil. Mama se je upirala, povedala, da že vse jutro pripravlja nekaj drugega, in da za pripravo golaža prav gotovo ne bo več časa. Aljoša pa je vztrajal in se bahal, kako lepo meso da ji je priskrbel. Sveže kozje meso. Ki ji ga je nato tudi pokazal – le stopiti je morala do okna, odpreti oči in uzreti kozo. Kozo, ki je sestradana in žejna meketala ob kolu, h kateremu je bila privezana tik pod kuhinjskim oknom. Juriju seveda tudi tedaj ni ušlo, kako malo je Vladi cenil sovjetskega vojaka, saj je spet samo zamahnil z roko, pokazal s kazalcem na čelo in siknil: durak40, potolažil mamo in zdrvel h kapetanu, ki se je prav tako strinjal, da je Aljoša durak. Jurij pa si je dopovedoval in pri tem tudi odločno odkimaval z glavo, češ, Aljoše tudi za vse na svetu ne bi sprejel za soigralca pri kartanju duraka. Čeprav bi ga premagal kot nič. In tako je začel vendarle malo bolj upati, bratu pa vse bolj odpuščati, saj se mu je po vsem tem zdelo, da brat vendarle nekaj snuje. Kaj? Morda pa ve, on že ve, gotovo ve, kdaj se bodo Madžari vrnili in skupaj z Nemci pregnali Ruse! 142 Razmajani, kašljajoči kamioni in poskakujoče topovske cevi, pa sestradana kljuseta, ki so se vlekla po cesti pod njihovim stanovanjem pred mlinom, so bili prizori, ki so se kar naprej ponavljali. In dan je bil enak dnevu, vojska, nastanjena v veliki hiši in na dvorišču beltinskega mlina pa je še kar naprej počivala, si nabirala moči, so rekli, in čakala na povelje za odhod. Jurij pa je samo čakal, vsak dan čakal, da se bo kolona zasukala in se začela umikati pred novim taktičnim napadom madžarske in nemške vojske. Sovjetski vojaki pa so postajali – glej jih, slepce, si je dejal – še bolj brezbrižni, podnevi so poležavali, kaj malega čistili in včasih tudi kaj počistili, po večerih pa so se podili za ženskami, da bi kakšno posilili, za tistimi, ki se niso utegnile pravočasno skriti, tako kot je to uspelo Jurijevi mami in sestri, ki sta jo pobrisali vsakokrat že dovolj zgodaj, pred večerom. Najpogosteje sta zbežali kar čez cesto, v veliko Sapačevo gostilno, kjer sta skupaj s sosedo, gostilničarko, in njeno hčerko Gabiko izginili neznano kam. Osameli in osamljeni stražar, naglušni Griša Horčikov z dolgo puško na vrvi iz cunj, pa se prav gotovo ni nikoli dolgočasil, pa čeprav so ga vsak dan postavljali na eno in isto stražarsko mesto, saj je vsak trenutek čakal, čakal, da mu bodo izročili pismo, pismo od milega vnuka, vojaka. Moj milij, moj milij, je ponavljal skoraj po slovensko. Ta se je boril nekje v prvih 143 bojnih vrstah, on, njegov dedek, pa je prostovoljno capljal za njim v globokem in varnem zaledju. Rad je pomagal in opravljal vsakršno delo, ki ga je zmogel, samo da so mu dovolili, da je lahko čutil bližino svojega edinega potomca. Juriju pa se je tudi to zdelo smešno … no ja, če že ne ravno smešno, kot ga je opozarjal oče, čudno pa vsekakor … Čudno že zavoljo tega, ker so takega starčka uporabljali v tako resni zadevi, kot je vojna. Še en dokaz torej, da bodo Rusi vojno zgubili. S takimle vojakcem hočejo dobiti vojno? se je stotič vprašal in se ponovno čudil: Le kako morejo ljudje – tudi njegov oče – verjeti, da bo vojne konec in da bodo Nemci vojno izgubili? Motilo pa ga je tudi, in hkrati tudi skrbelo, da se je njegov oče z drugimi sovjetskimi vojaki kar normalno sporazumeval, prijazno, nič kaj odklonilno. Kapetana Vasilija sicer res ni maral, saj se je, nenasitnež, poleg marsikatere druge nevšečnosti hotel na vsak način dokopati tudi do njegove žepne ure. Do posebne ure, ki je bila hkrati tudi budilka. Zvonila je, kjerkoli je že bila, v majcenem žepu ali v rokah ali na mizi. Nič čudnega torej, da se je ruska soldateska rada zbirala okrog očetovega žepa in čakala, ali se bo čudežna napravica tudi tedaj oglasila. Že pri prvem odkritju, ko so zaslišali, da v očetovem žepu nekaj cinglja, so postali najprej močno začudeni, skorajda prestrašeni, pa nejeverni, potem pa so se hoteli kar sami prepričati, da 144 zvončka ne stresa očetova roka, pač pa da se tista reč morda vendarle oglaša po nekakšni svoji čarovniški moči. Ko so prisluhnili očetovi razlagi, da se zvonček v uri oglaša samodejno, potem ko se kazalci postavijo na določeno številko, so ostali kljub vsemu še vedno sumničavi in so celo zahtevali, naj drži obe roki v odročenju in tako dokaže, da ura sama zazvoni. In začudenje je bilo nepopisno. Vsakdo bi dal vse za tako uro. Tudi kapetan, tudi on ni mogel prikriti začudenja in občudovanja. Toda kapetan Vasilij je bil tudi zvit, ni kaj, tako da je sčasoma, potem ko je videl, da očeta zaman prosi zanjo, spremenil svoje prvotno navdušenje nad švicarsko tehniko, nič več je ni občudoval, pač pa kar na lepem opustil tudi svojo ponudbo, da bo očetu dal v zameno za njegovo majhno urico kar dve veliki budilki, iz katere bi znal vsak dober urar narediti vsaj štiri druge. Za bregom je imel nekaj drugega: zagrozil je, pa čeprav le namignil, da bo očeta morda moral kar odsloviti iz mlina, saj lahko meljejo tudi brez njega. Tako zahtevajo tudi nekateri beltinski funkcionarji, je še dodal. Jurij pa je bil vesel tudi tega, da se oče glede na vse to v resnici vendarle ne razume z vojaki, pač pa se na njihov račun celo zabava, tako zelo, da mami včasih sredi solz pripoveduje: Pomisli, kapetan Vasilij misli, da je mogoče iz dveh budilk narediti več žepnih ur, ker da so manjše, in me 145 hoče celo preplačati s preostalimi deli, ki da bodo po takem razrezu ostali od dveh velikih budilk! Dokaz več, da taki ljudje ne morejo dobiti vojne. Po drugi strani pa ga je kljub vsemu znova razočaral očetov odnos do vseh drugih vojakov, saj je bil, spet kdaj drugič, do njih celo prijazen, razumevajoč in sočuten. Tak je bil na primer z Grišem Horčikovom. Njega je imel prav rad. Sveta nebesa, si je dejal Jurij in rad ponavljal mamine besede, tega pa res ni mogoče razumeti. Že prav, da se mu vojak smili, ker je star, ampak kako je zanikrn in vse drugo. Če bi že moral izbirati med Grišo in Dimitrijem, bi se brez obotavljanja odločil za slednjega – ta vendar zna na račun Griše zbijati take šale, da lahko počiš od smeha. Nekoč je na primer Dimitrij poklical starega Grišo, ki je kinkal blizu vhodnih vrat na dvorišče pri vodnjaku, kjer je vedno stražaril in z dolgim zateglim glasom zaklical njegovo ime: Griša, ti gluh? Oni pa nič. Dimitrij pa spet, le malo glasneje: Griša, ti gluh? In spet nič. Zato pa Dimitrij še glasneje: Griša, ti gluh? Griša pa še vedno nič. In Juriju se je zdelo, kot da starega vse to samo še bolj uspava, zato je tudi on 146 ujel Dimitrijev ritem in se mu pridružil, tako da sta potem oba hkrati zavpila, gromko kot le kaj: Griša, ti gluh? In Griša Horčikov se je tudi tedaj samo malo zazibal, se stresel, otrpnil in šele potem potegnil s svojim hripavim glasom, načetim od prevelike količine tobaka, ki ga je kar naprej grizljal, potem pa tudi izpljunil kot račji drek: Hm, čto? Njet, ja ne gluh, ja tolko ne slišu.41 10. Vladimir je ves čas svojega nagradnega dopust poležaval, počival, se pogovarjal z očetom, kadil njegove božanske cigarete, ki so ostale tudi še po odhodu profesorja, na večer pa hodil k prijateljem, od katerih pa se je rad naglo vračal, običajno bolj pobit kot zadovoljen. To je dober znak, se je muzal Jurij, gotovo ni zadovoljen. Ni zadovoljen s stanjem. Z Rusi. Torej le ni to, za kar se izdaja in igra, samo igra, da so sobojevniki … Nekega dne, zgodaj zjutraj, pa sta na dvorišče nenadoma priropotali dve motorni kolesi s prikolicama, civilista s peterokrakimi zvezdami na kapah. Dvignila sta velik prah, pomešan z žagovino, naredila vratolomen polkrog in še enkrat bučno zabrnela s povečanim dodajanjem plina, bi rekel njegov starejši brat, pokazala, kako močna sta – motorja in šoferja. 147 Bila sta mlada civilista s titovko in z rdečo zvezdo, opasana pa vprek in počez in navzkriž z jermeni in s pištolo na levi strani. Motorja sta utihnila. Sovjetski stražar, ki je očitno vedel za njun prihod, jima je samo pomignil, da lahko gresta naprej. Odšla sta proti pisarni, kjer jima je prišel naproti upravitelj mlina. Bled kot stena. Eden od obeh ga je brez pozdrava kar takoj nadrl z vprašanjem, kje je Vladi? Vladimirja pa ni bilo nikjer, udrl se je, neznano kam. Jurij je medtem urno stekel v mlin – po ozkih in strmih škripajočih lesenih stopnicah tik ob zidu po desni navzgor, skozi komaj vidna pomokana vratca v kotu. Pridrvel je v svoje skrivališče, ki sta ga poznala samo Vladi in Bagi. Ko ga je brat kdaj iskal, in ga ni našel doma, če ga je potreboval, da bi mu naredil kako uslugo, odnesel kako pisemce temu ali onemu dekletu, je vedno vedel, kje ga lahko najde. Tudi tokrat je bilo tako, tudi zdaj, ko so ga iskali njegovi vrstniki iz Sobote. Dobro je predvideval, kje bo našel svojega bratca. In res, ni minila minuta in že je stal pred njim ter na listek v naglici napisal nekaj besed in številk, mu vse skupaj izročil in zabičal, da gre za življenje in smrt! Za strogo zaupno stvar, zato naj listek pozneje izroči kakemu sovjetskemu oficirju, tistemu, ki bo imel na ramenih, na epoletah vsaj štiri zvezde. Nikakor pa da ga ne sme pokazati njihovemu oficirju ali komurkoli drugemu na dvorišču. Zbeži ven iz vasi in 148 tam pomahaj oficirju, ki se bo s kolono peljal po cesti, pa mu predaj ta listek, je dejal, s prstom pa pokazal pst, pssst! In tiho odšel. Jurij si je vsako bratovo besedo dobro zapomnil. Vladi je medtem izginil po stopnicah navzdol in odvihral v strojno delavnico, ki je bila na zadnji strani mlina. Kmalu zatem pa ga je že videl, kako je počasi, predvsem pa brezskrbno pricapljal pred mlinsko poslopje, kjer sta ga prestregla začudena civilista z rdečo peterokrako zvezdo na kapah in ga pri priči izročila nadrejenemu pajdašu, ki se je medtem pripeljal s tretjim motorjem. In videl je tudi, kako je brata eden od trojice naglo kot strela z jasnega brcnil v rit, tako da se je opotekaje znašel v prikolici. In že so mu čez glavo in prek obeh ramen vrgli vrv, jo še nekajkrat ovili čez prsi, zategnili, zavozlali – pa je bilo. Vladimir je bil ujet, ukročen, pa naj se jim je dotlej še tako upiral in klical kapetana, poveljujočega v mlinu: Vasilij! Motoristi in kapetan Vasilij so se pozdravili in civilisti z rdečimi zvezdami so nato počasi odrinili in se prav tako počasi peljali skozi dolgo vas. Počasi, naj Beltinčarji vidijo, kakšno debelo mursko ribo so ujeli. Pogledni pogledni, kakšni štrk se je vrno v domačo gnejzdo42, je razprostrl roki Tunč, kot da nakazuje toplo dobrodošlico svojemu prijatelju. Stal je sredi 149 dvorišča, razkoračen, za njegovim hrbtom pa je stala lepa, enonadstropna vila, last beltinskih Voglerjev. Zaradi sunka, ki ga je dobil Vladimir od zadaj, je malodane padel pred Tunča, a se je kljub tesno povezanim rokam vendarle zravnal in pristal pred svojim znancem iz šolskih dni. Ta pa je držo svojih razširjenih rok v trenutku spremenil in z eno roko pokazal, kam naj gre. Prispeli so v sobo, kjer so ga s sunkom spravili na stol. In tedaj so se pred Vladimirjevimi očmi kot v filmu naglo in natančno odvrteli prizori o tistem, kako sta se nekoč fantovski skupini, ena iz Odranec, ki jo je vodil prav Tunč, in druga iz Beltinec, ki jo je vodil on, tudi takrat stepli, kot že tolikokrat poprej, v Odrancih ali Beltincih ali Turnišču ali na Bistrici, kamor so eni in drugi prav radi hodili na proščenja, pa čeprav jo je tam marsikdo pošteno skupil: skoraj vedno so morali koga zasmijcanoga43 spraviti domov ali k doktorju. Prizor, na katerega se je Vladimir v tistem trenutku spomnil, pa je bil pretep med odranskimi Cuzeki44 in Sklepanimi45 Marki, Beltinčarji, ki pa se je takrat končal drugače kot običajno. Zmaga se je močno nagibala na stran Odrančanov, saj so branili čast vaškega dekleta, ki jo je baje eden od Beltinčarjev hotel prevzeti sinu odranskega veljaka, in domačini so prešli v silovit napad, ki bi osovražene sosede gotovo pognal v sramotni beg – a kaj, ko pa je v tistem trenutku 150 prihrumel tovornjak z madžarskimi žandarji, ki so vse odranske fante spravili na tovornjak in jih za nekaj dni pozaprli, medtem ko se beltinskih fantov okrog Vladimirja niso niti dotaknili. In po vaseh se je kot blisk raznesla vest, ki je obtoževala beltinske gizdaline, češ da so jih tudi tokrat, kot že večkrat poprej, so trdili vsi Odrančani, zaščitile madžarske oblasti. In zdaj sta se torej Tunč in Vladimir spet gledala iz oči v oči. Povsem drugače kot nekoč, tega sta se zavedala oba. Tunč je iz udobnega fotelja s kričečo peterokrako zvezdo na titovki prezirljivo in vzvišeno pogledoval na Vladimirja, ki je na stolčku, pritlikavo nizkem, bil vsaj za eno glavo nižje. Bil je še vedno od ramen do riti prevezan z vrvjo. No, kakšno vojno pa boš zdaj napovedal Cuzekom? Zdaj, ko nimaš več madžarskih žandarjev, ki bi ti priskočili na pomoč. Kaže, da si se odločil za drugačno taktiko. Zdaj si vendar v drugačni preobleki, nič več v svoji priljubljeni repenčasti uniformi madžarskega prostovoljca. Praviš, da si dvignil svoj oslinjeni prst, ugotovil, od kod piha veter, pa si se odločil za Ruse. Ja, prebegnil sem k Rusom in še zdaj delam za njih! se je začel braniti Vladimir. Tunč mu je samo prikimaval, potem pa nadaljeval v enakem tonu kot poprej: Najpoprej si bil torej prostovoljni baka46, potem pa si se, naveličani 151 madžarski prostovoljec, enostavno prelevil v ruskega soldata. Sin prvega služabnika častitljive grofice Marije Zichy se je torej spametoval in s fronte prebegnil k Rusom! Lepa zgodba, ni kaj. Rusi pa so ga seveda sprejeli z obema rokama, je povzel drugi, saj so verjeli, da se bo izdajalec enostavno prelevil direktno v zvestega Rdečearmejca. Neman kaj cuj povedati47. In verjeli so njegovim lepim besedam, ga hranili in odeli v svojo uniformo. Potem pa so ga tako zapakiranega poslali domov, na počitnice, v beltinski mlin, kjer vsak dan mesijo beli kruhek! je končal Tunč in prav tako ponovil: Tüdi ges nemam kaj cuj povedati.48 Pikri stavki so se vrstili drug za drugim, se valili iz ust enega, pa spet drugega zasliševalca. Priznaj! je ponovno zavpil Tunč. Ne, poslali so me najprej na kurs. Sprejeli so me, ker znam madžarsko, nemško, in razumem tudi rusko. Najprej in najbolj pa sem jih prepričal seveda s tem, ker se nisem prebil k njim sam, praznih rok, temveč skupaj z nemškim polkovnikom, ki sem ga razorožil in povezal s štrikom. Vsaj tako dobro, kot delate to vi. Zasliševalci so se najprej spogledali, potem pa vsi hkrati bruhnili v neukrotljiv smeh, iz katerega je bilo moč razbrati posamezne besede: Glej ga, junaka! 152 Fantazija na kvadrat! Laž na kubik. Polkovnika? Zakaj pa si nisi izbral kar generala? To bi še bolj vžgalo … In polkovnika si jim prinesel v dar, kot darilo, zapakiranega v svilenem papirju, kajne? In to kar nemškega! Boš mogoče povedal tudi to, da si medtem, takole za spremembo, prebegnil tudi malo k Nemcem, ki jim je na fronti vsekakor vedno bolje kazalo kot Vougrun.49 Ne. Če bi vi kdaj slišali za mesto Voronež ob reki Don, kjer so se bili krvavi boji kar polovico leta, šest polnih mesecev, bi vedeli, da je tam padlo ogromno človeških žrtev. Na obeh straneh. In tam sta se v zadnjih mesecih 1942 bojevali madžarska in nemška vojska tako rekoč z ramo ob rami, stisnjeni v klešče … 153 Voronež v letih 2. svetovne vojne In ti, ki si imel tam veliko časa zase, si se neke noči domislil, da prestopiš kar med esesovce. Saj so vendar stokrat imenitnejši od madžarskih prostovoljcev – drugo noč pa te je spet obšla drugačna misel, pa si se odločil, da preskočiš Don in se prilizneš ruskim batjuškom. 50 Ne, ni šlo kar čez noč. Marsikaj sem moral pretrpeti, preden sem spoznal, kakšno neumnost sem zagrešil in kaj mi je storiti. Bil sem ranjen in sem le za las ušel smrti ali vsaj amputaciji noge. Da, takrat v bolnišnici sem res imel čas za premišljevanje. Ko pa sem po operaciji v szombathelyski vojaški bolnišnici za silo okreval, pa so me pesjani ponovno poslali nazaj na 154 fronto. In takrat je v meni dozorelo spoznanje, da moram popraviti, kar se še da, kolikor se še sploh da. Vsaj to, sem si dejal in se kesal, zakaj nisem ubogal očeta, zakaj sem bil tak osel in odšel v vojsko …. Slišita? se je ponovno zakrohotal Tunč. Sam pravi, da je to, kar je. Dodeljen sem bil k 3. polku, in kmalu sem moral priskočiti na pomoč nemškemu oddelku in njihovega polkovnika prepeljati v madžarski štab. In tedaj se mi je nasmehnila priložnost: ustavil sem avtomobil in začel pregledovati vojaško karto. Delal sem se, kot da sem se izgubil in ne najdem prave poti, medtem pa je besni polkovnik vpil, da me bo ubil, če pri priči ne najdem poti iz tistega dreka. In drek mi je tedaj tudi v resnici rešil življenje: nasmehnila se mi je tudi drugačna vrsta sreče, saj je oficirja prav tedaj pritisnilo srat, tako da se je moral olajšati in pohiteti do prvega grmovja. Jaz pa sem moral za njim oziroma pred njim, kot mi je ukazal. Pozorno me je gledal, pazil na vsak moj gib, saj mu je postala moja zgrešena vožnja brez dvoma sumljiva. Počepnil je, odložil pištolo na doseg roke in začel opravljati svoje. In tedaj je napočil moj trenutek: sunil sem ga na kupček njegovega lastnega dreka … zakrilil je z rokama, lovil po zraku, kričal in mahal, se poskušal na hitro obrisati, postaviti na noge, jaz pa sem mu naglo kot blisk pobral pištolo in ga prisilil, da je potem, za spremembo, on vozil mene, in to tja, kamor sem jaz hotel z belim 155 robcem nad streho … Posranca so bili Rusi seveda zelo veseli, meni pa so ob tem pomembnem dejanju kar prècej zaupali. Z vsakim dnem vse bolj in bolj. Ne nazadnje jim je ugajala tudi moja prekmurščina, ki sem si jo dajal na jezik zlasti takrat, ko smo že nazdravljali – jaz s svojim êšče51, oni pa s svojim eščó52, pri tem pa so me hvalili, trepljali po ramenih, in seveda ves čas opazovali, zasliševali, bolj mimogrede, da ne bi posumil, kako mi še vedno ne verjamejo stoprocentno… Razvozlaval pa sem na primer raznorazne znake, označbe na zemljevidih in skicah, ki so jih našli pri polkovniku, in podobno. In potem sem moral opraviti tudi kurz … … pa sveto mašo in še marsikaj! Seveda, točno tako, a vedi, da si nam napolnil samo uhlje, ušes pa ne, zato ti svetujem, da svoje pravljice prihraniš za kako ljubico, če boš še kako videl, je ostro zaključil očitno naveličani Tunč. Naslednjega dne, po prestani gluhi noči v eni od Voglerjevih kleti, se je zasliševanje spet začelo s prvim grobim sunkom in z brco nekoga, ki je Vladimirja že zelo zgodaj odvedel v pisarno, v isti prostor kot dan poprej. Stražnik se je usedel in začel navidezno kinkati, dremuckati in narejeno smrčati. Eno uro, morda več, pa je moral Vladimir stati, stati in prestopati z ene na drugo nogo, dokler niso prilezli še drugi štabovci. 156 In prilezli so, tudi tokrat opasani s pištolami, jermeni in s titovkami na glavah. Najprej je odjeknil pozdrav: Smrt fašizmu, takoj zatem pa tudi njegovo nadaljevanje: Svobodo narodu. Pa tudi pomenljivi dodatek: Smrt fašistom in izdajalcem, ki ga je razvlečeno izgovoril Odrančan. Vladimir je vedel, da bo ta dan veliko hujši, kot je bil minuli, tako da je še bolj razmišljal o tem, kaj naj jim pove, kaj prizna, koliko jim sploh sme povedati, da mu ne bo kaj nehote zletelo iz ust, kar bi bilo proti prisegi, ki jo je dal Rdeči armadi, in sploh, kaj naj bo tisto, kar bo tele vojne skrivače in majske hrošče kljub vsemu prepričalo, da si je takrat res premislil in prestopil na drugo stran. Tedaj pa, kot strela z jasnega, vsi so onemeli: zaslišali so hrup, ki ga je povzročil avtomobil pred hišo. Zavore so zacvilile in džip se je ustavil. Izstopila sta dva sovjetska vojaka – oficir in šofer. Štabovci so se spogledali, prebledeli, ostrmeli, skočili najprej k oknu, trenutek pozneje pa so pred seboj že tudi strumno pozdravili sovjetskega oficirja, ki je privihral v sobo in jih začel brez pozdrava nadirati, z grobimi besedami, med katerimi se je kar naprej ponavljala na splošno priljubljena kletvica: Čort vazmi53. Jurij, ki je poslušal bratovo pripoved z mešanimi občutki, si je kletvico sicer zapomnil, za vse čase, tem 157 bolj, ker jo je zvedel sredi vsesplošnega družinskega veselja, po drugi strani pa se ni mogel potolažiti z bratovimi besedami, razločno jih je slišal: Sovjetski oficir me je osvobodil … Čeprav je hkrati res, da je njega tedaj tudi jasno in glasno pohvalil, povedal tisto, česar mu doma niso verjeli: da ga je z listkom, ki ga je izročil v prave roke – v resnici on osvobodil. Radi pa so poslušali tudi druge zanimivosti, ki jim jih je Vladimir pripovedoval še istega dne. Na primer tisto, ko je bil kar nekaj mesecev na Dunaju, kjer je med zasliševanjem nemških ujetnikov tolmačil pri evidentiranju in preverjanju pomembnejših osebnih podatkov. Sovjetska zasliševalca, za katera je delal, je predvsem zanimalo, kakšen čin so imeli ujetniki, kakšne naloge so izvrševali in v kakšnih oddelkih vojske so delovali. Glede na to so jih potem razporejali v take in drugačne skupine. Visoki nemški, pa tudi nekateri madžarski oficirji so na velikem dvorišču večinoma hodili vzravnano, dvignjenih glav, saj so računali, da bodo tudi zmagovalci upoštevali mednarodno konvencijo o ujetnikih, po kateri se je oficirjem godilo bolje kot drugim. Bili pa so tudi taki, ki so svoje resnične čine poskušali skriti, zlasti SS–ovci in drugi imetniki visokih odlikovanj, križcev in podobnih odličij. Nekateri pa so si že pred predajo ali zajetjem omislili navadno uniformo, slekli pobitega tovariša ali kaj po- 158 dobnega in se odločili za sprenevedanje oziroma igranje takih in drugačnih vlog. Vojni ujetniki so vse to počeli predvsem zato, ker so vedeli, da lahko pride zlasti pri prvih zaslišanjih do hitrih in usodnih odločitev. Velikokrat se je namreč res pokazalo, da se zasliševalec ni mogel ravno brzdati in je ukrepal nagonsko, sledil prvemu navalu besa in na slepo odkljukal na formularju tisto mesto, ki je ujetnika uvrstilo v takšno in ne v drugačno skupino in ga poslalo na primer na težko delo, za živi ščit, za utiranje neznanih in nevarnih poti, za pobiranje min ali pa za opravljanje težaških del v rudnikih, v tovarnah, v Sibiriji ali drugod. Ni bilo torej vseeno, kam so koga pahnili. Poznejša zasliševanja, ki so bila na vrsti kak teden ali dva za tem, pa so bila že bolj selektivna, saj so jim običajno sledila še nova, dopolnilna, natančnejša zasliševanja. Teža izrečenih kazni je bila odvisna tudi od trenutnega razpoloženja izpraševalca, od tega, kdaj je bil kdo zaslišan. Čim pozneje, tem milejše so običajno bile izrečene kazni. Ujetniki so se tega dobro zavedali, zato so si na vse kriplje prizadevali, da bi prišli čim pozneje na vrsto. Šteje vsak dan, so bili prepričani ujetniki, z vsakim dnem vse bolj popušča prvi naval besa in z njim tudi želja zasliševalcev po maščevanju, po kaznovanju iz afekta. Marsikdo, ki je danes prisodil komu najhujšo kazen, bi lahko kdaj pozneje, ko bi se v njem polegel naval prvega besa, istemu ujetniku prisodil milejšo kazen. 159 Tudi Vladimir je opazil, kako različne kazni je njegov nadrejeni oficir, Volodja, za katerega je prevajal, odmerjal za povsem enaka dejanja. Ne bom pozabil, je pripovedoval Vladimir, kako je Volodja nekega dne med zasliševanjem zavpil na nekega visokega nemškega oficirja, o katerem je bil prepričan, da ga je nekoč v neki vasi videl s pomočjo daljnogleda, kako je z lastno roko, s pištolo, pobil sedem Ukrajincev, starčkov in žena. Nemški oficir, mlad plavolasec s svetlimi brki pa se je na vse kriplje zaklinjal, da ga je oni gotovo zamenjal s kom drugim, ker da ni bil nikoli v nobeni vasi, še najmanj v kakem vojaškem kabrioletu, saj je vedno delal samo v štabu, v pisarni, nikoli na terenu. In tudi mene je skoraj povsem prepričal, je pripovedoval naprej Vladimir, tako da sem se pri prevajanju resnično potrudil, da bi svojega oficirja Volodjo prepričal, da se nemara res moti, naj premisli, naj se ne prenagli, naj ga ne pošlje v rudnik, v gotovo smrt. Kljub temu pa je postalo očitno, da je bil Volodja tako neizmerno prežet s spominom na grozoviti prizor, da je oglušel in da se mu je celo pogled nekoliko zameglil, postal srep in samo buljil je še v sovraga pred seboj, sunkovito dihal, potem pa kar nenadoma segel k pasu, izvlekel pištolo in ustrelil. Plavolasi mladenič je bil v trenutku mrtev. Zasliševanje se je preložilo za nedoločen čas, Volodjo so vklenili in ga odvedli. Nikoli več ga nisem videl. Le premišljeval sem lahko – dozoreval ob novem spoznanju, kako surova je vojna, 160 kako krivična je – in ugibal, ali se je ta zmotil ali pa se je oni zlagal. Je bil plavolasec nedolžen ali pa je bil le prepričljiv igralec? Nikoli ne bom zvedel, je končal Vladimir, potem pa čez čas spet nadaljeval: Obnašanje ujetih oficirjev je bilo dokaj različno: eni so bili zelo nervozni, drugi manj, tretji pa so igrali umirjenost, da bi tudi tako pokazali, da so nedolžni, da so pač opravljali le tisto, kar jim je bilo ukazano. Ne morem pozabiti zlasti ujetnika, je pripovedoval, ki sem ga opazoval, še preden je prišel na vrsto, kako skrbno si je čistil škornje, si popravljal obleko, hlače, pas, si zapenjal gumbe, podrsal s krpico po vsakem posebej, poskrbel za videz svojih odlikovanj, tudi tistih na blazinicah, pripetih na prsih, te je še posebej drgnil z belo krpico, medtem ko se je s popravljanjem železnega križca, najvišjega odlikovanja, na katerega je bil očitno najbolj ponosen, zadržal najdlje, pa čeprav je šlo le za širok črno–beli trak s križcem, s katerim navadni zemljan res ne bi znal kaj početi. On pa si ga je kar naprej natikal, tik pod Adamovim jabolkom, loščil, puhnil nanj paro iz ust, in spet drgnil, pa si ga spet natikal, ga popravljal, da se ne bi zasukal in podobno. In ko je prišel na vrsto, se je vzravnal, izprsil, pred tem pa še enkrat poljubil križec. Pozdravil je po vojaško, salutiral, običajno, ne z iztegnjeno roko, in eden od naših oficirjev mu je vrnil pozdrav, iz dolžnosti, bi rekel, po pravilih, čeprav le 161 mimogrede in na hitro. Tega nenavadnega nemškega oficirja sem si zapomnil tudi po tem, ker je bil edini, ki je zdrdral vse svoje podatke natančno, brez obotavljanja, brez izvijanja in praskanja za ušesi, iskanja podatkov po spominu, brez oziranja v nebo in vzdihovanja. Niti malo ni spominjal na veliko večino, ki ji je šlo marsikaj težko z jezika. Marsikomu je bilo treba vleči z jezika sleherno besedo, tale pa je povedal še več, kot je bil vprašan. Omenil je tudi dva sinova in hčerko, vsakega z imenom in priimkom in z rojstnimi podatki, in pri tem poudaril, kako zelo se mu zatorej mudi domov, saj so vsi trije ostali brez matere … sporočili da so mu to pred kratkim, in on jim mora pomagati in poiskati svojo ženo, njihovo mater. Poslušali smo ga, jaz sem vse prevajal, s tesnobo pri srcu, saj sem videl, kako hudo je bil ujetnik prizadet. Moja nadrejena pa sta se začela pri tem kratkočasiti, zabavalo ju je in dejala sta tudi: Končno malo spremembe, nekaj novega, drugačnega. Glede na to sem pač moral, rad ali nerad, nadaljevati tudi jaz in prevajati povsem nepotrebna vprašanja in odgovore. Njuna vprašanja so bila namreč polna zafrkljivosti, vojaške zajebancije, cinizma in posmeha. Ujetnik pa jih je vse sprejemal, kot da bi šlo za povsem regularna in običajna vprašanja, tako da je še vedno odgovarjal skrbno in neposredno. Sledilo pa je tudi zadnje vprašanje, ki ga je skoval prvi oficir, Sergej, namesto Volodje. Skoval ga je iz iztočnice, ki jo je dal ujetnik, 162 ko je povedal, da želi, naj mu nemudoma preskrbijo avtomobil, saj vidijo, da je njegova zadeva resna in nujna. Sergejevo vprašanje je tedaj glasilo: Ali si gospod oficir ne želi, poleg avtomobila seveda, tudi kako sopotnico, negovalko, medicinsko sestro, pa še kaj za pod zob, saj bo vožnja dolga, tako da najbrž ne bi smeli pozabiti tudi na pijačo. Pri slednji besedi je malce zastal in mi prav tako velel, naj ujetnika vljudno povprašam, kakšno vino si želi, natančno naj pove, katero vrsto in za kateri letnik trgatve se je odločil. Zabave je bilo konec in lotili smo se naslednjega dela, naslednjega ujetnika. Vse je šlo spet po istih šablonah, enolično, jaz pa sem se še vedno pogostokrat oziral proti prejšnjemu nesrečnežu, ki se je po tistem spet mirno usedel na staro mesto in čakal. Kadarkoli sem ga potem še pogledal, vselej se mi je zdelo, da sedi v enakem položaju in se sploh ne premakne. Le čakal je, mirno, disciplinirano. Svet okrog njega pa je bil povsem drugačen. Vsi drugi, velika večina, so se prestavljali, hodili gor in dol, se usedali in vstajali, brskali po torbicah, tipali po žepih, po žepih suknjičev, po levem žepu in po desnem žepu, po prsnem žepku na levi in po onem na desni strani zgoraj, po velikem žepu na suknjiču in še enkrat po vseh žepih, kar so jih premogli, in iskali, iskali najbrž nekaj, česar morda sploh nikoli niso imeli, otipavali so to in ono, praskali po šivih, razporkih in gubah, pod zavihom, pod ovratnikom, pa spet po žepih, 163 jih preobračali, stresali prah iz njih, pri tem pa najbrž upali, da bo kaj kanilo iz njih, vsaj malo tobaka, tista fotografija. Zvečerilo se je, končali smo. Naš znanec – ujetnik, zaskrbljeni oče dveh nepreskrbljenih otrok pa je še vedno sedel, tudi tedaj, ko smo že tudi vse druge ujetnike spravili v vrste. On pa se ni niti tedaj zganil, ko je prav tako moral opaziti, da se okrog njega vse spraznilo. Videl sem ga, kako je strmel in mogoče celo videl avto, ki ga bo odpeljal k njegovim otrokom. Jurij, ki je brata poslušal z ušesi in z očmi in s komolci, na katerih je nepremično slonel, je bil nemara od vseh v družini najbolj razočaran, ko je slišal Vladimirjev stavek: Tako, to je vse, kar sem vam lahko povedal. O drugih rečeh pa spet drugič, ko se vrnem. Razumel ga je, no ja, recimo, da pač mora ponovno oditi, ker je dopusta konec, vendar je on kljub vsemu hotel slišati, kako se je tisto zasliševanje v resnici končalo. Čakal je vendar vsaj kak namig, ki bi razkril, da so se nemški oficirji vendarle uprli, strnili svoje vrste in pognali Ruse v tri božje … 11. Počutil se je najbrž tako kot pred enim letom Éva, saj je tokrat tudi on, podobno kot takrat ona, sedel na 164 vozu, ki jih je z njihovim pohištvom in z vso njihovo kramo, ki so jo premogli, peljal mimo Grenara, naprej po ravni cesti, po tisti isti, ki je odnesla tudi njo, samo da je tale njihov voz kaj kmalu zavil na stransko cesto – njen pa takrat naravnost in neznano kam – na desno proti Lipovcem. Novonastala občinska oblast v Beltincih jih je namreč spodila, vrgla očeta iz mlina in žage oziroma iz hiše na velikem dvorišču, v kateri so živeli že pet let. Morali so čez noč pobrati šila in kopita in z vsem, kar so premogli, na dveh ali treh velikih vozovih, kreniti v bližnjo vas Lipovci. K dobri družini Sraka. Grofičinih podrepnikov in izkoriščevalcev ne potrebujemo v svojem kraju, je dejal neki gologlavec, ki je v Beltincih bržkone odločal o vsem. Podprli pa so ga najbrž tudi vaški majski hrošči, kot so imenovali tiste, ki so se v času vojne držali materinih kril, se ves čas skrivali kjerkoli že, ob prihodu Rdečearmejcev pa so s titovkami na glavah prilezli iz skrivališč in si prisvojili položaj oblastnikov – predsednikov, podpredsednikov, poveljnikov, upravnikov, upraviteljev, načelnikov, odbornikov, oskrbnikov, šefov, direktorjev, tajnikov, blagajnikov, paznikov, čuvajev – in se v vedno večjem številu izdajali za nekakšne partizane, o katerih v Prekmurju ni bilo ne duha ne sluha. Vsaj za Jurija je bila beseda partizan povsem neznana beseda, pojem, ki ga nikoli pred tem sploh ni slišal, kaj šele, da bi razumel njegov pomen. 165 Z očetom sta sedela na prvem vozu, mati z Olgo pa na drugem. Imeli so srečo, da jih je družina Sraka v Lipovcih rade volje sprejela v svojo kmečko hišo, dokaj veliko, a kljub temu premajhno, saj je morala Olga prenočevati pri Gumilarjevih. Njihova družinska hiša v Murski Soboti je bila namreč oddana v najem podnajemnici gospe Kroflič. Oče pa tudi sicer ni niti pomislil, da bi silil pod svojo streho, saj je vedel, da je gospa Kroflič, poleg tega, da je ovdovela, že tako težko shajala, saj so ji puščičarji odgnali sina Draga v Dachau. Podobno kot Stanka, je pojasnjeval oče, in gospoda Fišerja in še mnoge. Pot do vaških dobrotnikov jim je seveda utrl nadučitelj, ki je bil v vasi zelo priljubljen ravnatelj osnovne šole. Pomagal nam je Gumilar, je svoji družini pojasnil oče, medtem ko jih je Olga takoj spomnila, da je bil profesor Rudolf mož Gumilarjeve hčere, Juriju pa je prav tako dobro delo, ko je ob tem lahko pomislil, kako prav je ravnal, da se je na koncu s smešnim razkuštrancem dobro razumel. Zakaj? ga je vprašala sestra. Ker mi bo morda spet na skrivaj podaril cigarete, ki jih je naredil, več, kot bi jih moral. In ti jih boš prišparal za Vladija, kajne? Seveda. Pa za Bagijevega starejšega brata Dušana, ki že tudi rad potegne. 166 Jaz pa bi jih dala raje staremu stricu Sraki. Odstopil nam je vendar polovico hiše! Mogoče. Če me bo res naučil jahati. Ti je obljubil? Je! Potem pa jih kar pripravi tudi zanj! On že ne bo prelomil besede, saj vidiš, kako je dober. Če mi jih bo profesor zares tudi dal. Saj. Življenje v vasici Juriju seveda ni bilo všeč, ni se znašel brez svojih prijateljev, brez Bagija in vsega drugega. Pa tudi profesorja ni videl nikoli več, in tudi stric Sraka se mu je opravičil, saj konju ni smel nadeti novih podkev, češ da bi mu ga tedaj vojaki takoj pobrali … K sreči pa ni trajalo dolgo. Kmalu so namreč pridrveli vojaki z Aljošo na čelu, naložili vse njihovo imetje na velik vojaški kamion in v nekaj urah so bili spet na starem mestu. Je pač tak, ka v mlijni nikak ne melejo več tak kak bi trbelo54, je pritrjeval Vanek Vasiliju, ki se je potem odločil, da očeta ponovno prikličejo nazaj. Pa tudi mamo, hazjajko55 so očitno zelo pogrešali, saj so jo že takoj ob vrnitvi pozdravili s polno kletjo domačih kur in pišk, pa tudi z zajci, belimi, angorskimi, rdečih oči. Vendar tudi z njimi ni šlo vse tako, kot bi moralo. Spravili so jih sicer v klet pod hišo in jih od tam kar 167 naprej prinašali hazjajki, zdaj to ali ono žival, naj pripravi, kar so si pač zaželeli, a kaj, ko pa so se kmalu preobjedli tudi takih dobrot, medtem pa pozabili, da je treba za preživeto perjad skrbeti tudi naprej, vsak dan – tako da je moral mlinar Vanek kakšen teden dni zatem počistiti klet in odpraviti smrad po crkovini, ki se je začel vse bolj širiti. Vsjo pogiblo, je potarnal tudi Horčikov, kar sta brat in sestra na hitro zložila v slovenski stavek: vse je poginilo. Da, poginili so tudi Jurijevi rdečeoki prijateljčki, ki so se mu še posebej smilili, saj jih je vzljubil, čim jih je zagledal in videl, kako preplašeno so se stiskali med drugimi nepridipravi, kot bi se bali, da tudi on ne bo znal skrbeti zanje. Zatorej je že prvi hip sklenil, da jih bo, vsaj te, rešil gotove smrti. Za to je imel še poseben razlog: zelo si je želel, da bi se vsaj tokrat nekako odkupil za napako, ki jo je bil, žal, nekoč v resnici sam zagrešil, ko je zakrivil pogin treh svojih zajčkov, prav tako rdečeokih in enako angorsko belih dolgodlakcev. Zgodilo se je to nekoč, ko so mu zajčke podarili za rojstni dan. Nekaj časa je vzorno skrbel zanje, jim prinašal sveže natrgane deteljice, seno, vodo, počistil grozde njihovih kakcev in sploh – potem pa je, prav tako kot zdaj soldati, pozabil nanje. Po nekaj dneh, ko je tedaj odprl kletko, jih je našel mrtve. In tudi tedaj se je ponovilo razdejanje, in Jurij je vedel, da je tudi za ta zločin enako kot Rusi malo kriv tudi on. 168 Kmalu pa je postalo kar očitno, da se vojaki niso dobrikali samo njegovi mami, pač pa tudi njegovi šestnajstletni sestri, zlasti mali kapetan Vasilij, komandir, ki je rad razkazoval svojo moč, svoje mišice in atletsko postavo, pa seveda tudi svojo neomejeno oblast. Nemalokrat si je privoščil, da je neusmiljeno tolkel po klavirju, pil najboljšo vodko, kašljal zaradi posiljenega mohorka56, ki ga je vlekel, čeprav ni bil kadilec, a je mislil, da bo tudi na tak način zbujal vtis avtoritete. Najraje pa je ukazoval, zlasti takrat, ko se je lahko postavil na stopnice, postal višji in je lahko gledal na vse druge zviška, pod seboj. Bil je zelo nizke rasti, več kot za glavo nižji od Vladija in čisto malo višji od Olge. Nekega dne se je kapetan Vasilij pripeljal na dvorišče v rdeče prepleskanem džipu in ukazal, naj se Olga usede zraven njega, za njen sedež pa tudi Jurij. Med vožnjo proti Ižakovcem, zlasti pri kakem ostrem ovinku, pa se je spomnil tudi na svojo prvo ježo z Bagijem okrog cerkve. Na začetku se mu je zdela vožnja prav prijetna, pozneje pa ga je začelo motiti. In opazil je tudi, kako čudno je začelo kapetana pri vsakem ovinku metati na Olgina ramena, ki je morala zaradi trdnega oprijemanja za sedež sedeti potrpežljivo in odrevenelo … Sprva ga je samo odsunila, kapetan pa se je spet zravnal in vozil naprej. 169 Nedaleč od zlovešče reke: gostilna Kuhar, Ižakovci, 1. V. 1931(last potomcev Kuhar) Čez čas pa se ga je morala že otepati, na vso moč, saj je vozil le z levico, razkazoval tudi to svojo sposobnost, medtem pa z desnico segal po sestrinih kolenih in stegnih. Branila se je, se ga otepala, toda kapetan ni odnehal. Še več. Nenadoma je zavrl, avto se je ustavil in nehal tudi brneti. In potem jo je začel loviti okrog pasu, po glavi, po kolenih in povsod. In tedaj se je Jurij vrgel nanj, toda nasilnež ga je z lahkoto odsunil. Pa vendarle, bilo je ravno dovolj, da je lahko sestra medtem skočila iz avtomobila in zdrvela naprej proti Muri. Kapetan pa se je kljub temu samo hihital in počasi vozil za njo. Od časa do časa se je 170 ustavil, ji vrgel kako nerazumljivo besedo, nič kaj spodobno, se mu je zdelo, pripomnil to in ono … Kdo bi ga razumel? Sestre pa kljub vsemu ni mogel uloviti, saj je tekla na vso moč in delala ovinke, zdaj v eno, zdaj spet v drugo smer, pa spet naprej, na levo in desno … Dokler se nenadoma niso vsi trije ustavili. Pritekla je do deroče Mure. Takoj za njo tudi Jurij in kapetan. Avtomobil pa je še naprej brnel sam zase. Čisto zase, se je zdelo Juriju, saj je z njega stopil tudi kapetan in prav tako obstal. Kot vkopan. In tudi onadva s sestro sta le stala in se tresla pred šumečo reko. Pred Muro, kakršne še nikoli ni videl, ne on, ne njegova sestra in prav gotovo tudi Vasilij ne. Videli so ljudi, vaščane in vojake, ki so z dolgimi koli bezali v pritajeno šumečo Muro. Otipavali, tipali in stikali s koli ob bregu, kjer se je voda samo še vlekla, počasi in zlovešče. Tok je bil tam upočasnjen, gladino reke ob levem bregu so pometali številni grmički, veje z obrežnih dreves in dolge trave. Iz reke pa so kdaj pa kdaj zvlekli na breg kakega mrtvaka, sovjetskega vojaka. In zagledali so truplo mladega fanta. Morda celo vnuka Horčikova, je spreletelo Olgo. In tudi drugi in tretji in naslednji so bili nabrekli, zabuhli, nemočni kot vreče v beltinskem mlinu. Polagali so jih v vrsto, drugega zraven drugega. V vrsto poravnanih mrličev. 171 Stala sta tam s sestro, nema, onemela, osupla, in se jela, kot da sta se dogovorila, ozirati proti gornjemu toku reke, samo da sta lahko umaknila svoja pogleda vstran od trupel, vstran od resničnosti, tja proti kraju, kakih deset kilometrov vstran, kamor sta še pred enim letom hodila metat ploščate kamenčke, žabice, in od koder sta jima še ne dolgo tega z druge, nemške strani Mure, mahali Prleki; Prleki pod Nemci, njima in drugim Prekmurcem pod Madžari. In tam daleč po Muri navzgor, sta zvedela nekaj dni pozneje, so pred nekaj dnevi sovjetske vojake pričakale cevi, brzostrelke, ostri naboji dobro skritih in zamaskiranih nemških vojakov. Sredi deroče reke Mure je utonilo na desetine sovjetskih vojakov. Popadalo v reko, utonilo. Vot, smotri, smotri!57 jima je tedaj ves zaripel v obraz zavpil kapetan in s kazalcem kazal na pobite vojake. Kot da obtožuje tudi njiju. Kakorkoli že, v tistem trenutku, ko je tako boleče zavpil, se je njegovemu kriku najbrž s še večjo gotovostjo primešalo tisto, kar je ves čas čutil: védenje o tem, da ga tudi onadva – kot njun oče zaradi svoje žepne ure, ki je izginila ali njuna mati, ki nobeno noč ni upala prespati v domači postelji – sovražita … Da tudi onadva pravzaprav sovražita njega in njegovo 172 vojsko in da morda samo zaradi strahu izpolnjujeta nekatere njegove ukaze. Najbrž je res začutil vse to in hotel povedati, povedati veliko tega, in v navalu groze in besa zliti vse to v en sam krik: Ali vidita, vidita zdaj, zakaj naši dnevi niso taki kot vaši? Vasilijev kazalec pa ju je gotovo tudi svaril, naj ne pozabita, da se sovjetska vojska bori za njihovo svobodo, in s krvjo plačuje zanjo. In Juriju se je tedaj zazdelo, najbrž tudi sestri, da bi se po vsem tem prav rad spet usedel v njegov avtomobil … Toda kapetan Vasilij je takoj za tem skočil v svoj džip in naglo odbrzel proti Beltincem. Njiju pa pustil tam, kjer sta obstala kot vkovana, sama samcata, nedaleč od mrličev in od odvrženih kavljev, kolov, ki so nehali bezati, grabljati, otipavati, iskati. Privoščil jima je to, kapetan Vasilij, brez dvoma tudi zato, da bi jima pognal strah v kosti … pa tudi v zavest. 173 Mura v Ižakovcih leta 2013. - leta 1945 pa so prav tam izvlekli trupla sovjetskih vojakov Kar sta videla, se jima je zrinilo v glavo, napolnilo ušesa, jima zameglilo pogled, omrtvičilo roke in noge, noge, ki se kar na lepem niso mogle več premakniti. Čeprav bi rade, rade bolj kot kadarkoli poprej. Čez čas pa sta se vendarle zganila, korak za korakom, stisnjena drug k drugemu, obrnjena s hrbtom od Mure, vstran od reke, vstran, vstran, v drugo smer, v nasprotno smer, proti Ižakovcem, Beltincem, proti domu. In šla sta, šla, obtežena s svincem, s svincem v nogah in z meglo v očeh. Opotekala sta se, kašljala, bruhala ali pa ju je le sililo na bruhanje. Jurija je oblila bledica, ki se je prilepila tudi na sestrina večno rdeča lica … Kasneje pa se mu je prikradla v sanje, že 174 prvo noč, se pomešala z bledimi obrazi pobitih vojakov in se združila s pripovedmi o tem, kako hudo je bilo tudi pri porušenem lesenem mostu v Veržeju, kjer so se trupla vojakov, kar nekako sama od sebe obešala na kole, na late in deske ter železje, na ostanke porušenega mostu, prek katerih je vztrajno drla reka in skušala odtrgati, kar je bilo obešeno, nataknjeno, pripeto, zadrgnjeno, priščipnjeno ali pa tisto, kar je priplavalo mimo, mimogrede, to in ono, truplo, in vse to odnesti naprej, do obrežja v Ižakovcih ali pa še naprej proti Melincem, kjer so reševalci s kavlji prav tako kot v Ižakovcih in pri veržejskem mostu reševali tisto, kar je ostalo za vselej nerešljivo. In nepojmljivo. Jurijeve izkušnje z osvoboditelji pa so se kopičile tudi potem, ko se je družina ponovno vrnila v svojo soboško hišo na Grajski ulici. Ker so se radi kopali in veliko plavali, so se – skupina mladih soboških fantov – nekega dne že pred kopalno sezono, že prve dni v maju, pognali v Ledavo, poskakali z mostu zraven kopališča v reko in odplavali do Malega gada. Ustavili so se kakih dvajset metrov pred Šiftarjevim mlinom, kjer je bila Ledava od časa do časa po potrebi pretočna ali pa zaprta, zajezena. In tistega dne je bil njen tok preusmerjen v Mali gad. Zlezli so na vrh zapornic in od tam poskakali v globoko nabrano vodo, ki je v glavnem obmirovala in tvorila pravcato malo jezero: Mali gad. 175 Povsem nepričakovano pa se jim je tedaj pridružila tudi večja skupina sovjetskih vojakov. Brž ko so se mladi vojaki slekli, so brez sramu ali kakršnih koli pomislekov vrat na nos poskakali v Mali gad. Bili so drugačni, pa ne samo zaradi tega, ker so bili nagci in so imeli malo drugačne luleke – tisto, ki so jim Marki rekli püjčki – pač pa zato, ker so se tudi sicer obnašali divje, brezobzirno in ker so poskakali v vodo vse povprek, na noge, ki so štrlele na vse strani neba. Soboški fantje pa so se postavljali s svojimi lastovkami, z lastovičjimi skoki, pri čemer sta se vselej najbolje odrezala Ringbauerjev Rudi in Rakanaci, ki nista le elegantno poletela v vodo kot lastovice, saj sta se znala skupaj s Peršovim Petrom celo prekucniti v zraku, narediti salto. Vojaki, ki so jim od navdušenja celo zaploskali, pa so v glavnem samo čofotali v prijetni vodi. Vsi Jurijevi urni soplavalci pa so se kar na lepem naglo pobrali iz vode. Spoznali so najbrž, da bo najbolje, če prostor prepustijo razgrajaškim vojakom. Le Jurij se je predolgo obiral in ostal v vodi dlje od drugih, ravno dovolj, da je med množico obritoglavcev, ki so čofotali kot pujski, ko jih zmečeš v vodo, nenadoma opazil, kako se je eden od vojakov začel utapljati. Nihče od njegovih tovarišev ga ni jemal resno ali pa ga, nesrečneža, sploh niso opazili, kajti brcanje in vsesplošno norenje vojakov je bilo tako ali tako eno samo prerivanje, kričanje, pljuvanje, 176 kašljanje, sopihanje, tako da je gotovo vsak mislil samo nase, ne pa tudi na sokopalce. In Jurij je šele tedaj opazil, da pravzaprav skoraj nihče od vojakov sploh ni znal plavati, saj so se znali le za nekaj trenutkov obdržati nad gladino in se z nekaj zamahi prikobacati do roba, do ograje iz navpično zabitih hlodov, ki je zapirala levo stran skoraj povsem negibnega jezerca. Vojak, ki ga je Jurij najbrž edini opazil, pa je neumorno mahal z rokami, hropel in zajemal sapo. Bilo je očitno, da se utaplja, tako da je Jurij začel šteti sekunde, in premišljevati, kako naj se mu približa. Tudi njega je obšla nenavadna slabost, njegov plavalni pogum je naglo plahnel, postalo ga je strah, tem bolj, ker so se pod njegove za trenutek zaprte veke ponovno vrnili prizori s prestreljenimi trupli sovjetskih vojakov ob deroči Muri. Mogoče pa ga je ravno spomin na mlade žrtve, ki so jih takrat izbezali iz reke, toliko bolj priganjal, opominjal, hkrati pa tudi oviral in hromil. V naslednjem trenutku pa se mu je spet zazdelo, da ga spomin na grozo ob Muri celo opogumlja, mu nalaga dolžnost, naj ga reši, reši Horčikovega vnuka. Vedel je, da se bo utapljajočega nesrečneža lahko lotil šele potem, ko bo omagal in prenehal mahati in kriliti z rokami. Zavedal se je, da bi se ga sicer oni brez dvoma oklenil in pogubil tudi njega. Ni se mu še torej smel približati. Vedel je tudi, da z vleko za lase ne bi šlo, saj je bil vojak ostrižen, povsem brez las, tako da je moral tudi zaradi tega 177 počakati do konca. Da omaga in bo že povsem nemočen, nenevaren. Nesrečnikovi udarci so končno vendarle postali povsem neznatni, pa tudi obrita glava je bila že dodobra pogreznjena, tako da je lahko Jurij potem naglo odplaval k njemu in ga z lahkoto porinil na kopno. Vojaki okrog njega so svojega tovariša kmalu oživili. V glavnem z udarci, s tolčenjem po hrbtu in z valjanjem po travi. Odleglo je tudi Juriju, pa še kako. Prvič v življenju je nekomu rešil življenje. Bil je vesel, ponosen, srečen. A le nekaj trenutkov. Po vehementnem razpravljanju so namreč vojaki svojemu ponesrečenemu tovarišu s prstom pokazali na Jurija, ki je sprva mislil, da ga bo nesrečnik po vsem tistem od sreče objel – namesto tega pa se je oni divje zapodil proti njemu in začel kričati, vpiti nekaj takega, kot da ga bo ubil. Najbrž zato, ker ga je tako dolgo napajal z vodo, je Jurij ugibal zlasti pozneje. Tedaj pa je tekel, tekel kot nor, za življenje. Vojak ga ni dohitel in Jurij se še zdaj sprašuje, kako je nesrečnik sploh vedel, da je on v tistih usodnih trenutkih nekaj časa resnično okleval in nekoliko čakal, preden ga je potegnil iz vode. 12. Skozi povojna leta so se prebijali s pomočjo nekakšnih točk na listkih in z njimi dokazovali, da ima družina pravico do nakupa določene količine hrane, mleka, kruha in podobnih osnovnih živil. Toliko in toliko na osebo, preračunano za en dan oziroma en mesec. 178 Najbolj so bili veseli tako imenovanih UNRA paketov, ki jih je od časa do časa dobivala vsaka družina. Ko so začeli odpirati zajeten paket, se je zbrala vsa družina in vsakokrat se jim je zdelo, da se jim odpirajo vrata v nebesa. V Jurijevi domišljiji pa se je pojem Unrinih paketov povezal s predstavo o ameriškem izobilju, o nebesih torej, ki jih je odtlej enačil s pojmom Amerika. V paketih so bile raznorazne konzerve, namazi, siri, mleko v prahu in jajca v prahu, ki so jih potem ljudje poimenovali po Trumanu, predsedniku ZDA: Trumanova jajca v prahu. V paketih pa je bilo še marsikaj drugega, česar ljudje daleč naokoli pa tudi prek meja sploh niso poznali, na primer eksotičnega sadja v konzervi ali pa žvečilnih gum, za katerimi je norela predvsem mladina. Podolgovate gumirane lističe so si otroci vsakokrat odščipnili le za kak centimeter, da so jih lahko žvečili čim dlje. Jurij seveda ni bil edini, ki je ob pošiljki plaval med oblaki, saj so vsi njegovi prijatelji, sošolci, že ob prvem srečanju staknili glave in med cmokanjem gume začeli hvaliti blagodati USA. Jurij se je v tistem času najbolj razveselil nečesa, česar ni bilo mogoče primerjati z ničimer – prispelo je obvestilo, ki je naznanilo vrnitev Stanka. Bratranec Stanko, približno enakih let kot Vladi, je bil njegov drugi vzornik. Že dolgo je pogrešal njegove močne roke, ki so ga znale zalučati visoko v zrak in varno spet prestreči. Pa tudi drugih vragolij, ki sta jih bila 179 počela z lokom ali s fračo, največkrat ob peki krompirja na paši. Bratranca: Stanko in Jurij Že zgodaj zjutraj se je Jurij tistega dne oziral prek ceste proti püngradu58 s Szapáryjevim gradom, od koder naj bi prišel Stanko. Ko se je sonce že močno nagnilo proti zatonu, je stekel čez cesto, Grajsko 180 ulico, preskočil jarek med njo in prvim grmovjem v parku, in tam med drevesi čakal, čakal. Po nekaj dneh se je bratranec končno vendarle pojavil. Bil je za dve glavi višji od njega, silno visok – toda tokrat nič več orjaški, nobenih mišic in nobenega nasmeha. Sključen je bil, upadlega obraza, bled, poten, zasopihan, predvsem pa slok, mati bi rekla, da je bil slouki, kot je slouka beseda slouki. Ko ga je zagledal, se je tudi Juriju zazdelo, da bi lahko pomislil celo na besedo: okostnjak. Tedaj mu seveda ni bilo do besednih iger, niti črhniti ni mogel, saj ga je ob pogledu na neznanega prišleka kar odneslo. Obrnil se je, naglo kot žrebiček Cveki, ki sta ga imela s Stankom nekoč tako zelo rada, in zdrvel nazaj, v nasprotno smer, stran od okostnjaka, proti domačemu dvorišču, pred hišo svoje tete Vilme in njihove hiše, ki ju je od püngrada ločila le ozka cesta. Na skupnem dvorišču dveh družin so bili zbrani vsi Stankovi: sestra Zorka, brata Laci in Mirko, mati Vilma, njegova mati in sestra Olga. Vladimirja ni bilo, tudi njegovega očeta ne in tudi Atija ne, Stankovega očeta. In Stanko je tedaj počasi pristopil, solznih oči, z nasmeškom, s plahim, komaj zaznavnim, nič več deško nagajivim, ki se mu je nekoč tako lepo podal in se vsakokrat razlezel v širok, prešerno razprt smeh ter odkril pahljačo belih zob. Vsi so samo stali, otrpli, pogledi so samo tipali in spraševali, kje so njegovi bujni, krtačasto pokončni lasje, od kod preozko čelo, 181 izbuljene oči, štrleče ličnice, in od kod tako poudarjeno Adamovo jabolko, štrleče nad ovratnikom. In telo, kot telo deska, ovito v nekakšno blago. In potem so, čez čas, vendarle sledili objemi, nežni, obzirni, previdni, najbrž zaradi strahu, da ne bi bili presiloviti, da ga ne bi ranili, kot ptico splašili, pa ponovno spodili. Mati Vilma ga je vprašala: Stanko, Stankec, od kod, kje si bil? Iz Dachaua. Takoj zatem pa je tudi on vprašal: Kje je Ati? Povedali so mu, da je pred letom dni umrl. V szombathelyski bolnišnici. Njegov ati, njegov oče, njegov najdražji. * Soboškim otrokom se je zdelo, da je postajal svet okrog njih vse lepši, boljši, lažji. Brezskrbnežem, šolarjem, ni bilo treba skrbeti, kaj bo za pod zob, kako priti do lepših oblek, čevljev in podobnega. Bosta že mama in oče, so pomislili, če so o tem sploh kaj razmišljali. In tudi Jurij je postajal bolj zadovoljen, navsezadnje so zaživeli v mestu, veliko večjem kraju, kot so bili Beltinci, in tudi prijateljev in sošolcev je imel veliko več, prav tako spretnih kot Bagi ali celo bolj, se mu je zdelo. In tudi rdečo pionirsko rutico je začel raje nositi, in zdelo se mu je, da mu je ta celo 182 pomagala, saj ga je učiteljica Štublova postavila med izbrance, med tiste učence osnovne šole, ki so lahko nekega popoldneva s šopkom pozdravili osvoboditelje Prekmurja. V Valijevi vili so zadnjega dne v aprilu 1945 goreli vsi lestenci. Valijeva vila. Okt. 2013 Četica izbranih pionirjev je bila zaslepljena od bleščav velikega lestenca, lesketajočega parketa in sijočih stekel v velikih zrcalastih vratih. Plaho, a ponosno je vkorakala v sprejemno dvorano, kjer jih je čakala polkrožna vrsta ljudi v civilnih oblekah in nekaj oficirjev z medaljami na prsih. Cele vrste, dve ali tri vrste odlikovanj sta imela na prsih na primer oba sovjetska oficirja, zraven njiju pa še nekdo s titovko na glavi. Ta je bil brez medalj, pa tudi sicer je bil v 183 nekakšni domači obleki, samo da je bil čez prsi in prek ramen prepleten z jermeni. Pozneje je Jurij zvedel, da je bil borec, ki da je pomagal Rdečearmejcem pregnati Nemce. Prišel naj bi z drugega brega Mure in poskušal organizirati nekakšno partizansko četo. Eden od sovjetskih oficirjev je imel veliko okroglo, kot krožnik oblikovano pokrivalo s senčnikom, pa tudi tisti zraven njega je imel na glavi nekakšno pokrivalo, vendar se je Juriju zdel smešen, ker je še najbolj spominjal na nekoga, ki je pravkar zlezel iz postelje – kar je navsezadnje potrjevala tudi njegova čepica z nakodrano bunkico na vrhu, ki je nedvoumno spominjala na spalno kapo. In napočil je čas, ko so se trije pionirji ločili od svoje četice in se postavili vsak pred enega predstavnika osvoboditeljev. Prva je prišla na svoje mesto Fujsova Olgica, ki je stopila pred domačina, delavca, predstavnika oblasti, ki je postal prvi župan mesta, pozneje pa prvi delavec soboškega kopališča. Zraven Olgice je bil Dragec, ki se je postavil pred komandanta Murske Sobote, majorja Rdeče armade Fedorja Barsukova, nazadnje pa se je ravno njegov, Jurijev korak, moral ustaviti pred tistim s spalno čepico. V rokah so imeli velike šopke, rdeče vrtnice. In zgodilo se je, da sta oba, pionirka Olgica in Dragec, že izpolnila svoji nalogi, izročila šopka, tako da se je Olgica že zadovoljno smehljala, prav tako Dragec, 184 medtem ko je Jurij svoj šopek še vedno skopuško stiskal nekje nižje od pasu, saj se vendar ni hotel dvigniti v višave, kjer je stal smešni oficir. Ne morem ga vendar dati nekomu, ki gotovo še nikoli ni imel v rokah puške, si je govoril, pa tudi sicer je najbrž prišel sem po pomoti. Postalo mu je vroče, potil se je kot še nikoli, zardeval, kako ne, ko pa se je vse okrog njega nervozno premikalo, ne le ljudje, tudi predmeti, okna in zavese, mize in stoli, predvsem pa pojava pred njim. Samo obrazek pod kapo s cofom se mu je prijazno smehljal, niti najmanj se ni posmihal, kot se je tedaj prav gotovo posmihala in se jezila tovarišica Štublova … tako da se mu je zazdelo, da bo najbolje, če najprej zamiži in potem počasi povleče pogled od tal navzgor. In storil je tako, zamižal, dvigal oči in že na začetku, tam spodaj zagledal še nekaj, nekaj, kar je bilo še bolj smešno od spalne čepice – bitje pred njim je imelo vendar bele dokolenke s cofki … in bilo je v krilu, v pravi pravcati kockasti džanki59. Smeh, ki ga je najbrž povzročila njegova okamenelost, je kar pljusknil iz ust vseh navzočih, tovarišičin glas nedaleč od njegovega ušesa pa mu je očitno hotel nekaj dopovedati, se mu je zdelo, tako da se je zbral in tudi sam opazil, kako se mu spuščeni roki kar sami dvigata in izročata šopek. Možiclju pred seboj. Muk pa še ni bilo konec, še več, še bolj mu je začel zastajati dih, saj je začutil, da je bilo to vse, kar je mogel storiti, ker je moral storiti, in zavedel se 185 je tudi, da se mora za vsako ceno otresti tujčevih rok, ki so ga medtem veselo ponesle nekam gor. K sebi. V naročje. V Škotov objem! In še bolj ga je spreletelo, dobil je najbrž tudi kurjo polt, postalo mu je vroče ali pa mrzlo, treslo ga je pač po vsem telesu, zelo, tako da je potem ob ponovnem pristanku na tleh pozabil celo pozdraviti, pa čeprav jim je bila tovarišica na vajah kar naprej vtepala v glavo, kako morajo na koncu pozdraviti, glasno in jasno, s stisnjeno pestjo ob senceh in izreči besede Smrt fašizmu – svobodo narodu! Zasukal se je na petah in, kdo bi si mislil, pospremilo ga je hrupno ploskanje. In smeh. Posmeh? se je vprašal in zbežal na dvorišča. Ven iz vile. Tam zunaj pa se mu je v glavi zavrtel ves svet. Drevesa so plavala, četudi v trdi temi, veje tolkle po glavi, mračilo se mu je pred očmi. Bilo je temno kot v rogu, trda tema je še bolj okrepila grozljive podobe obrazov, ki jih je pravkar prinesel s seboj in jih pomešal s tistimi z bregov Mure. Pa iztegnjene desnice s temile, zdajšnjimi, nocojšnjimi, pestmi ob senceh. Vzklike heil, heil in kitartás ter najnovejše pozdrave smrt fašizmu, svobodo narodu. Tito - Stalin. Vse je bilo pomešano, razločno in spet nejasno, pomešano s tistim, kar je še naprej prihajalo iz vile, z glasbo, s smehom, s krohotom. Z žvenketom in z zdravicami. 186 Angleški oficirji v M. Soboti salutirajo z odprtimi dlanmi, (prvi z leve je bil najbrž omenjeni Škot), sovjetski, v belem »strehasto« dlanjo. suknjiču, pa z običajno /foto. last Pokrajinskega muzeja v M. Soboti/ Potem pa še to: njegovo nesrečo so poglobili še sošolci, ki so prihiteli s proslave – razposajeni, razigrani, veseli, zadovoljni. Kar naprej je slišal hvalnice, kako je bilo dobro, kaj dobro, imenitno, kako sladki so bili piškoti, kako božanska je bila čokolada. Malinovec pa nebeški, je vzkliknila Olgica, ki se ni nič več jezila, ker jo je bil Drago polil z rdečkasto pijačo. Jurij pa si je prekril ušesa z dlanmi in zbežal proti domu. 187 V naslednjih dneh pa mu je bilo v šoli prav tako težko, saj so se poročila o tem, kaj se je zgodilo z njim in z njegovo oficirko raznesla po vsej šoli, in najbrž tudi po vseh domovih njegovih sošolcev in sošolk. Juriju se je celo zdelo, da so nesramni jeziki razbobnali dogodek po vsem Prekmurju, če ne še dlje. Puba in Krampi sta se kar zvijala od smeha in Verenov Janez mu je celo vrgel v obraz in mu zabrusil, saj sem vedel, da nisi za noben hasek, kaj šele za škotske oficirkinje. Rdeče rutice Jurijevih sošolcev pa so bile naslednjega dne spet vzorno postavljene v vprego poslušnih šolarjev, saj so odkorakale na otvoritev spomenika, ki ga je sovjetska oblast postavila na Trgu zmage sredi Sobote. Njegove rute ni bilo zraven. Nikoli več si je ne bom zavezal, je sklenil. Ponovno pa ga je hudo prizadelo tudi nekaj dni kasneje, ko mu je nekdo zabrusil: Veš kaj, Jurij, ti nisi več Jurij, temveč Micka, je rekla Olgica, ki se je – tako si je domišljal – najbrž hotela maščevati, ker se je raje oziral za Komotarjevo Kukico kot pa za njo. In še to je dodala: Ker so le tebi namenili posebno čast in te nagradili s pravo pravcato oficirkinjo, ne pa s čokoladami, piškoti in malinovcem. Zato bo najbolje, da te kličemo samo še Micka! 188 Naslednjega dne, po otvoritvi spomenika, se je vsesplošno rajanje nadaljevalo v püngradu, v zaledju novega spomenika. Spomenik osvoboditeljem v M, Soboti Občinstvo so navduševale vojaške godbe, ki so bile razporejene na naravnem odru – na okrogli vzpetinici, ki sta jo senčila dva orjaška hrasta. Strumne udarne pesmi, ki so zabučale iz instrumentov sovjetske vojske, so očitno spravile mnoge v dobro voljo. Z zanimanjem pa so proti koncu glasbenega sporeda prisluhnili tudi povsem tujim melodijam in še bolj neobičajnim ritmom tistih instrumentov, ki so prihajali iz nenavadnih glasbil angleških muzikantov. 189 V prvi vrsti z leve trije sovjetski in en angleški oficir tik pred »obratom« na levo, na slovesnost ob otvoritvi soboškega spomenika na Trgu zmage/foto. Pok. muzej/ Slednji so namreč presenetili z nekakšnim jazzom, proti katerim pa so nekateri znali protestirati in poudarjati, da je taka glasba razpršena, razglašena, neubrana in divjaška. Takega mnenja je bil zlasti tisti, ki je kar kmalu pridrvel na oder – bil je tovariš Janko s titovko na glavi in z debelimi naočniki pod čelom – zakrilil z rokami, s kazalcem pa pokazal, naj se razbijači pri priči poberejo z odra. Ni bil Prekmurec, še manj pa domačin, je pozneje razlagal Jurijev oče, saj začudenih nesrečnežev ni 190 podil z domačimi besedami, kot sta vkraj ali doj, pač pa s tujimi: preč, ustran in dol. Na ukaz novopečenega funkcionarja – ki je nekje v Slavoniji med vojno baje ubogljivo tolmačil v korist Nemcev – so začudeni in prestrašeni angleški muzikantje pri priči zapustili oder, pa tudi Soboto. Zmeda, ki jo je prekaljeni lisjak povzročil, je bila velika, strah ljudi pred grožnjami s pestmi in s pištolo ob boku pa nič manjši. Jurijev oče je znal tudi povedati, da je postal tovariš Janko, ki je spodil škodljivo muziko, nekakšen oznovec. In kot tak se je lahko požvižgal na angleško– ameriške bojevanja proti Hitlerju. Živinozdravnik Farkaš jih gotovo ne bi spodil, se je spomnil tudi Jurij, saj je tako rad poslušal angleška poročila po radiu. Nič čudnega, je povedal oče, da je tovariš Janko lahko svoje početje opravičil z izgovorom, češ da je šlo za odkritje spomenika, ki že s postavljenima kipoma ruskega vojaka in partizana pod dvema topovoma jasno kažeta na edine osvoboditelje. Kaj naj bi torej počela tam angleška muzika? Čemur je seveda prikimal tudi novopečeni župan. * Sledil je čas veselja in bolečine, veselja ob Stankovi vrnitvi in tudi žalosti, saj so kar na lepem aretirali Jurijevega očeta. In Jurij jih je videl, vse tri, dva 191 tujca v civilnih oblekah s titovkami na glavi ter očeta med njima, prestrašenega, začudenega, opotekajočega se do avtomobila, ki jih je odpeljal … odpeljal, podobno kot takrat živinozdravnika … nič drugače, samo da so takrat odmevale madžarske kletvice, tokrat pa slovenske … teh pa Jure, ki je ob tej zgodnji jutranji uri v spalni srajci nemočno stal pri zaprtem oknu, ni mogel slišati. Kot tudi njega ni mogel slišati oče, njegovih besed, vprašanj, ki so obtičale sredi stisnjenega grla. Ni vedel, kaj bi, kam naj pohiti, koga naj poišče in prosi za pomoč. Stanka? Kaj pa, če so bili ti, ki so odgnali očeta, Stankovi zavezniki? So sploh drugačni od tistih, ki so njega še ne tako dolgo od tega odgnali v taborišče? Bi ga lahko mogoče osvobodili Rusi? Bi ga hoteli, no, če bi bil Vladi še doma? In sledile so noči, noči brez očeta, brez moža, brez razumne besede, očetove, ki je vedno našla pot do svetlobe in znala poslati sen pod veke. Ponoči ni mogel spati, čez dan pa je le stežka premagal utrujenost in zaspanost. Zlasti med poukom. Dneve je zamenjal z nočmi, tako da se je potem še težje spopadal z uganko: Kdo koga zapira? Ali ne gre navsezadnje vselej za iste ljudi? Kako je mogoče, da vedno zapirajo nedolžne ljudi? Živinozdravnik je bil nedolžen, pa so ga zaprli, Stanko je bil nedolžen, pa so ga zaprli, in oče je nedolžen, pa je tudi zaprt. Odgnali so ju žandarji s perjem za klobuki … očeta pa 192 miličnika z zvezdami na kapah. Je kakšna razlika med njimi? Med perjem in zvezdo je razlika gotovo velika, med imeni tudi, je s posmehom davila iz sebe mati, ko jo je Jure spraševal. Pa tudi po oblekah, ki jih nosijo se razlikujejo – le tisto, tisto, kar obleke zakrivajo, pa je isto, eno in isto. Pokvarjeno. Tako si je razlagal tudi on, vendar nemočen, zmeden, in prav zanimalo bi ga, kaj bi o tem menil njegov beltinski prijatelj. Drago. Ne, pač pa vendarle Bagi. In razmišljal je naprej: očeta so v resnici zaprli tisti, ki so osvobodili Stanka. Kdo je kdo? Eni in drugi pravijo, da delajo pošteno. Celo vpijejo na vsa grla po ulicah, kjer skoraj vsak dan v dolgih vrstah demonstrirajo. Delavci, kmetje, uradniki in šolarji s transparenti… Kako pa naj odtlej on hodi po ulicah? Enako veselo kot prej? Kot pred tem, ko je vsa tista vpitja po cesti sprejemal enako kot vsi drugi učenci? Z velikim veseljem predvsem zato, ker so odpadle šolske ure? Tega gotovo ne bo več počel. Pridružil se bo Jarniju, ki ravno tako pravi, da nima volje do vpitja lažnih parol. Tem bolj, je Jurij zaupljivo razložil svoji materi in rekel, da ga razume, njega še najbolj, toliko bolj, ker je tudi on izgubil očeta. Ki so ga prav tako zaprli in odgnali v neki kraj… 193 V Kidričevo … Naš je gotovo na boljšem, se je glasno tolažila mati. Pa tudi bliže je, je tolažila še sebe. Že to je veliko! Zakaj si ne upaš k njemu? K Majeriču, h glavnemu pazniku? Saj sem bila, tudi pri njem, je odgovorila. Pa? Naprej od svojih vrat v dvignjenem prizidku me sicer ni pustil, vendar sem mu povedala, kar sem imela na duši… čeprav sem vedela, da me sploh ne posluša … da posluša svoj radio in koračnice, tako da sem le brezupno vpila: Zakaj? Zakaj ste ga zaprli? Česa je kriv? Kaj vam je storil? Kaj je komu hudega storil? Kaj? Komu? Soboški zapori - tudi danes z enakim statusom 194 In? Odgovor je bil vedno le molk in dolga, potegnjena cinična kremža, je dokončala Olga. Čas se je vlekel in Jurij je vsak dan čakal na naslednji dan. Čakal vsako jutro posebej, da je lahko odnesel očetu mleko, pol litra mleka, in potem spet naslednji dan, ko je lahko ponovil pot do zaporov, tistih zraven sodišča … Prihajal je lahko vsakokrat le do glavnih vrat zapora, tam se je moral ustaviti in počakati, da so ga opazili in mu dovolili, da jim je izročil mleko. Čuvajem, temu ali onemu, odvisno, kdo je bil dežuren. In če je bil v čuvajnici kdaj pa kdaj glavni paznik zaporov tovariš Majerič, se je moral Jurij pri priči pobrati in oditi domov: Čim prej, mu je grozil, sicer bomo še tebe pod ključ, je zasikal. Če pa ga je pričakal navadni čuvaj, je bilo skoraj vedno lažje: tedaj se je lahko posprehodil mimo zaporov, enonadstropne hiše, dolge kakih dvajset metrov. In med potjo je lahko pomahal očetu, ki je takrat vedno slonel ob oknu v prvem nadstropju in mu prav tako veselo pomahal. Spodbudno, nikoli potrto. 195 Omenjeno okno soboškega zapora– v letu 2013 Nekoč, ko je šel mimo Železničarskega doma, velike, takrat največje in najmogočnejše večstanovanjske hiše v Soboti, je pri ograji povsem nepričakovano zagledal očeta. Njegov oči je tam žagal debelo vejo, najbrž za kurjavo. Pozneje mu je povedal, da je bilo tisto njegovo delo vzgojno, saj je moral on, sovražni element, s svojim delom pokazati hvaležnost do proletarcev, ki so živeli v Železničarskem domu. V hipu, ko ga je po tako srečnem naključju zagledal, je seveda kar poletel proti njemu, da bi ga objel, tesno objel in nikoli več izpustil – toda stražar, s puško na rami, ga je odločno zavrnil in spodil. Le od daleč je potem še dolgo časa gledal proti Železničarskemu domu, iz varne razdalje, skrit pred očmi stražarja, 196 kakih dvajset metrov stran, stisnjen k zidu velikanskega poslopja, v katerem je bilo skladišče madžarske in nemške vojske, medtem pa pozabil na prijatelja Draga Klemenca, ki je postal njegov drugi Drago – soboški Drago oziroma Dragec, h kateremu je bil namenjen. Gledal je očeta, ki je tedaj prav divje potegnil svojo vsiljeno žago na lok. Dolgo časa je potem še lovil kak nejasen prizor, kak poteg žage, kako kretnjo, dlan, s katero si je oče obrisal čelo … vse do mraka, dokler ni pribrzel manjši tovornjak brez ponjave, se ustavil pred Domom, na katerega je potem poskakalo še nekaj drugih jetnikov. In njegov oči. Železničarski dom z omenjenim orehom, 2013 Naslednjega dne si je seveda srčno želel, da bi očeta spet videl, tako da je potem ob isti uri kot dan poprej ponovno zdrvel proti Železničarskemu domu – 197 in spet zagledal očeta pri enakem delu. Pri istem orehu. Toda tedaj mu je isti stražar že od daleč pomignil, dovolil, da je smel stopiti bliže in se z očetom tudi malo pogovoriti. O povsem vsakdanjih rečeh, kakopak. Ko je Jurij ves zasopel prihitel domov in do podrobnosti opisal vse, kako in kaj je bilo, o čem sta govorila, je tudi materi očitno odleglo, saj je prvič po dolgem času spet pokazala malo več veselja do življenja. Še več, pošalila se je s sinom, porekla, da je bil stražarju v drugo najbrž všeč, ker je imel takrat rdečo pionirsko ruto okrog vratu. Res je bilo tako, takrat je odhajal v mestni park, še prej pa po Drageca. Šla sta na tako imenovano udarniško delo, kot so tudi njihovo pionirsko delo v parku tedaj uradno imenovali, in ob takem početju, čiščenju cvetličnih gred in podobnem, so vedno nosili pionirske rute. Ko je torej materi in sestri skrbno ponovil skoraj vsako besedo, ki mu jo je oče povedal – zlasti tiste, s katerimi ga je oče tolažil, naj vendar ne skrbijo, ker mu je dobro in da mu ni nič hudega in da ga bodo najbrž kmalu zaslišali, potem pa gotovo tudi izpustili, je na koncu povedal tudi, da mu je oče hkrati tudi naročil, naj steklenico vsakokrat dobro operejo, preden zlijejo mleko vanjo. 198 Pri teh besedah pa sta mama in sestra kar ostrmeli. Premišljali so, kaj neki je hotel oče s tem sporočiti. Nihče od njih ni mogel razvozlati uganke, zakaj jih je opozarjal na pomivanje steklenice, ko pa jo je sestra, skrbna in natančna kot apotekarica, vselej brezhibno oprala. Temu je prikimaval tudi Jurij, ki je sestro vselej priganjal, češ, saj je že dobro, dobro, čista je že, čista – ker se mu je vselej zelo mudilo. Očeta je pač hotel čim prej videti, pa tudi bal se je, da bi zamudil in mu steklenice ne bi več hoteli vzeti. Bil je tudi edini, ki mu je bilo takšnole kurirsko delo sploh dovoljeno, saj tega dela nista mogli opravljati niti sestra, kaj šele mati. Predpisi pač. Na predvečer naslednjega dne, ko je sestra steklenico še posebej skrbno pomivala, jo za vsak primer ponesla proti oknu, svetlobi, da bi bolje videla in preverila njeno jasnino, je nenadoma vzkliknila: Poglej, poglej, kaj piše na notranji strani listka! In vsi trije so zagledali košček belega papirja, etiketo z očetovim imenom in priimkom, ki je bila vselej prilepljena na steklenico, vendar je bila tokrat, pod njo oziroma na drugi, notranji strani, napisana še beseda: K Rudolfu. Uganka je bila rešena. Takoj so vedeli, da morajo o aretaciji očeta obvestiti profesorja Rudolfa, ki je živel in delal v Mariboru. Zvedeli so le toliko, da je opravljal več pomembnih funkcij. Jurij se ni več spominjal, kako je potem vse potekalo, spomnil pa se 199 je, da je profesor Rudolf kmalu zatem prišel na soboško sodišče, morda tudi v zapore, in zadevo uredil. Očeta je družina že nekaj dni po tistem pričakala doma – z velikim veseljem in olajšanjem. Ni prišel sam, z njim je prišel še nekdo. Neznanec. Oba kaj klavrna na pogled, utrujena, a vendarle zadovoljna, srečna. Imela pa sta tako pomečkane hlače in srajco, kakršnih Jurij še nikoli ni videl. Kot da bi jih kravi iz riti potegnili, bi rekla njegova mati, ko je bila še najstnica, čeprav se je tudi pozneje, v zrelejših letih znala znebiti kake sočne besede, ki si jo je vselej rad zapomnil zlasti njen najstarejši sin … Zgodba o nepozabni zmečkanini pa se je prav tako razjasnila: oče jim je povedal, kako so v zaporu čez dan, ko je bilo vroče, ležali na tleh, na prijetno hladnem cementu, vendar so si, ker so bila cementna tla povsem gola in tudi brez zglavnika, morali pod glave položiti, kar so pač premogli – hlače in srajco. Čez dan so bili torej slečeni in so ležali na tleh, ponoči, ko jih je zeblo, pa so večinoma stopicali na mestu, vendar oblečeni v srajce in hlače. Tako in samo tako je bilo, iz dneva v noč, iz noči v dan, dvaintridesetkrat. Jurij pa med drugim prav tako ni mogel razumeti, zakaj so tedaj, ko sta prišla, tisti trenutek, ko sta se prikazala, nekaj časa vsi samo stali kot vkopani. In si niso skočili v objem … njega, ki je hotel kar planiti k njemu, pa je mati prav tako zadržala, rekla pa ni 200 nobene. In tudi oče ni razširil rok za objem, samo smehljal se je, nekaj korakov vstran. Mati je očitno vedela, da je bil poln uši, a prvi trenutek prav tako ni vedela, česa naj se loti, kaj naj bi in česa naj ne bi. Potem pa si je oče, pa tudi neznanec, slekel srajco in hlače, po obratu vstran pa tudi spodnjice. Mati je medtem zakurila, kar tam zunaj, na dvorišču, in čakala, da je voda v velikem kotlu zavrela. Bivša jetnika sta se najprej dodobra zdrgnila, najprej vsak sebe, potem pa drug drugega, nato pa izmenjaje tudi začofotala v škafu z vročo vodo. Uši so bile najbrž pregnane, tudi z glave, če jih je tam, na balin ostriženih glavah, sploh lahko kaj bilo. In šele potem so lahko sedli skupaj in se pogovarjali. Samo neznanec je molčal, ves čas. Ker ne zna našega jezika, je pojasnil oče. Čez nekaj dni pa je tudi on odšel in Jurij je pozabil vprašati očeta, kdo je bil in od kod. Marsikaj so hoteli zvedeti, toda oče je postal še bolj molčeč, kot je bil sploh kdaj pred tem. Premišljeval je, kar naprej, in Juriju se je zdelo, da ima polno glavo. Hodil je gor in dol po sobi, po dvorišču, in si najbrž belil glavo, kaj bo, kako bo. Še vedno pa jih je seveda zanimalo, zakaj je bil sploh zaprt. Strah pred možnostjo, da ga bodo lahko spet zaprli pa je naraščal vsak dan bolj. Če so ga prvič zaprli kar tako, brez razloga, brez zaslišanja, potem lahko še vse to tudi ponovijo. Pa tudi brez dela je bil. Brez službe. Tako kot ne dolgo tega Rudolf, ki so ga rešili, ker so mu dali 201 delo. Jurij pa si je zapomnil očetovo trditev, češ da je pravzaprav tudi tokrat šlo za podobne razloge kot nekoč v Nagykanizsi, le da so ga takrat obsojali zaradi komunizma, zdaj pa zato, ker ni bil komunist. Jurij se je kar pogosto spomnil profesorja, najbrž kar tako, največkrat v zvezi s kakšno šalo. Pozneje, ko je slišal, kako je rešil očeta iz zapora in celo to, kar so znali povedati očetovi zaupni prijatelji, da je bil Rudolf tisti, ki je že po nekaj mesecih očetu preskrbel tudi službo, delo računovodje pri soboškem trgovskem podjetju Navod, pa mu ni prišla na misel nobena šala več, vsaj taka ne, ki bi nosila oznako njegove nekdanje lahkomiselnosti, nagajivosti, pa tudi razposajenosti ne. Oče, ki je moral prehraniti dva šolarja in ženo, je bil dotlej brez dohodkov, brez enega samega fičnika. Nič čudnega torej, da so take življenjske okoliščine izučile tudi mladega Jurija, tako da je začel korenito spreminjati predstavo, kakršno je imel do takrat o profesorju Rudolfu. Kdo bi si bil sploh kdaj lahko mislil, da bosta nekoč profesor in oče zamenjala vlogi, je premišljeval, in da bosta drug drugemu priskrbela zaposlitev – oče nekoč profesorju, da ga niso izobčili zaradi komunizma, tokrat pa profesor očetu, da komunisti njega niso izobčili iz svoje ureditve. 202 13. Malo maturo ste sicer opravili, ni bilo slabo, pa tudi vaše delovne ročice niso bile med delom na gredicah v parku vselej od muh. Nabrali ste si torej že tudi nekaj drobnih izkušenj in moči, kar vam bo še kako prišlo prav, ko boste pomagali zgraditi tudi državno avtomobilsko cesto med Beogradom in Zagrebom. Cesto bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti. Mislimo, da se boste tam, v naši bratski republiki, prav tako izkazali in si tako pridobili naše zaupanje za prihodnje, tako da vas bomo lahko nekatere sprejeli tudi v višjo gimnazijo, je razlagal dvometrski in menda še trinajst centimetrov visok ravnatelj Miroslav, ki je medtem razdeljeval tudi natipkana obvestila za starše, na katerih jih je pozival, naj svoje otroke brez odlašanja vpišejo v prostovoljno mladinsko brigado. O doslednosti tega sicer priljubljenega ravnatelja Miroslava in dobrega nadučitelja ni kazalo dvomiti, saj je bilo znano, da uresniči vse, kar si vtepe v glavo. O tem so se lahko na vsakem koraku prepričali tudi njegovi učenci, na primer tistega dne, ko je Jurijev razred, 3. a razred nižje gimnazije, nalašč izostal od pouka oziroma ko je šprical eno od šolskih ur. Učenci so se sprenevedali, češ da niso vedeli, da bo obolelo profesorico sploh kdo nadomeščal, še najmanj pa, da bo njeno uro nadomeščal prav on, ravnatelj šole. Ker jih torej tedaj celo šolsko uro ni bilo k pouku, jih je 203 ravnatelj pričakal pred začetkom naslednje ure. Postavil se je zraven visokih vrat 3. a razreda in jih po vrsti, drugega za drugim, tako kot so prihajali, prijel za zalizce, malce dvignil, nato pa naglo spustil in še bolj naglo z isto roko klofnil po licu. Prava mojstrovina klofutanja, ki je tudi na tem področju dokazovala ravnateljevo vsestranskost. Ko je privzdignil tudi Jurija, se je tresočemu dolginu v ravnateljevih rokah zdelo, da ga je dvignil še više kot druge, in zdelo se mu je tudi, da sliši vprašanje: Lej ga tička, kako na dolgo si zrasel! Ne misli pa si, da me boš lahko sploh kdaj ujel. Ali pretental. Juriju je bilo hudo, tem bolj, ker je bil že tako ali tako najvišji dolgin v razredu, vsem sošolcem v posmeh, zdaj pa še taka oznaka, in to vpričo vseh sošolk in sošolcev. Tudi Komotarjeve Kukice. In tudi pozneje, ko jim je ravnatelj pridigal o pomenu prostovoljnega udarniškega dela za socializem, za lepšo prihodnost, je Jurij zaslutil, da misli ravno nanj, saj poudarja, da je treba nežne in razvajene ročice, ki so vajene le teže Karlov Mayev in drugih del pohujšljivih avtorjev, izenačiti z rokami proletarskih otrok. Točno tako je rekel, izenačiti in se okrasiti z žulji, kakršni krasijo roke mnogih drugih sošolcev, na primer tistih iz Turopolja. Turopolje, imenovano po visokem zidanem znamenju iz zidakov, ki naj bi ga nekoč postavili v zvezi s Turki, 204 je veljalo za območje najbolj revnih Sobočancev, večinoma proletarcev. Mladinec, če je prihajal iz Turopolja, Bakše ali Male Kaniže in pokazal vsaj malo zagnanosti za graditev socializma in bil vsaj poprečno nadarjen, je imel veliko več možnosti, da se je dokopal do želenega položaja kot pa tisti, ki je bil otrok nedelavskih staršev, četudi nadpovprečno sposoben. Pa tudi kmečki otroci so bili na boljšem kot polizanci iz mestnega središča – a tudi ti le v primeru, če niso bili iz premožnejših vrst, iz vrst velikih kmetov, kulakov, in če njihovi starši pred nacionalizacijo niso premogli več kot deset hektarjev zemlje. Mladeniči iz tako imenovanega proletarskega obrobja so lahko navsezadnje celo z žulji in z otrdelo kožo na dlaneh dokazovali, da znajo delati in da ne spadajo med mevže pomehkuženih uradnikov ali sumljivih izobražencev. Njihova pot s pomočjo hitrih tečajev s skrčenimi učnimi programi jih je znala po tako imenovanem hitrem postopku postaviti tudi na vodilne položaje. Jurij si je ob teh rečeh, nenapisanih pravilih v prid tako imenovanih nepokvarjenih proletarskih otrok, kaj lahko predstavljal, kako bi bilo z Vladijem, če bi doraščal v teh okoliščinah, v nekem smislu podobnim tistim iz časov kralja Aleksandra … Če bi namesto kralja očrnil tovariša Miho Marinka ali pa, bog ne daj, Tita, ki je prav tako širokosrčno naročil, naj ga vsi državljani kličejo kar tovariš Tito. 205 In tudi Tone Ferenc, komandant prekmurske mladinske delovne brigade, gimnazijec, ki je bil nekaj let starejši od svojih sošolcev, maturantov, je prav rad ponavljal ravnateljeve prispodobe, celo nekatere njegove geste, in besede, cele stavke – samo sfriziral jih je, pa je bilo … zlasti pozneje, na delovišču, ko so bili novopečeni brigadirji že v taboru, v barakah, v vrstah mladincev, ki so gradili cesto Zagreb – Beograd. V Okučanih, pošta Dubovac, daleč od soboških domov, pa so komandantove, tovariša Toneta besede postale drugačne, trše, pogled pa strumnejši. Koltaijev Pali je dodal še svojo učeno oznako: vizionarski. Tone namreč svojih brigadirjev, pozneje, ko je bila brigada že na delovišču v Okučanih, ni nič več gladil – kot nekoč, v šoli. V brigadi jih je znal tudi oštevati in govoriti celo o nekaterih tipih, ki so med njimi, o pomehkužencih, ki prenežno vihtijo krampe po lepi bratski slavonski ravnici – pri čemer seveda ni povedal, da je šlo za razlaščeno, odvzeto, nacionalizirano slavonsko zemljo. Kdaj pa kdaj pa je znal celo zagrmeti in tudi nazorno pokazati, kako je treba z zemljo ravnati: Zemljo z lopato v polno zajeti in kar najhitreje napolniti samokolnico, potem pa tudi njo, voziček, nosila ali karkoli, naglo izprazniti in ponovno pridrveti nazaj k nakladalcu. V takem zanosu, poskočnem ritmu, se mu je posrečilo narediti celo korak več, so priznavali vsi štabovci, saj je sestavil 206 celo svojo priložnostno pesem, ki jo je skomponiral po vzorcu zelo popularne, povsod prepevane partizanske pesmi Milana Apiha, Nabrusimo kose: Lopato zdaj v roke / in v polno zajemi, /jo hitro napolni in odpelji kot blisk, / v trenutku izprazni / in prvi se vrni / da zmagal bodeš spet. Puba, gotovo prvi glasbenik med brigadirji, ki je znal igrati na harmoniko in na klavir svoje mame, pa je ob tej novotariji – ki so jo brigadirji sicer kar sprejeli in tudi peli – znal takoj pripomniti, da besedilo sicer lovi melodijo: Na–bru–simo–ko–se ali Z–lo–pa–to zaje–mi … vendar je trdil, da je plantava oziroma šepava. Zato je predlagal, da bi sestavili svojo pesem, in to popevko, in nič več koračnico. In dela se je lotil Hrastelov Dreja, nabriti Radgončan, ki je bil hkrati tudi prvi zabavljač že zaradi svoje sočne prleške govorice, s katero je rad zabaval zlasti skupaj z ljutomerskim Tunčekom Kapunom. In tako se je rodila priljubljena Angelina oziroma Andželina, ki so jo potem vsi brigadirji z veseljem peli. Ko so le mogli. Ko so si to lahko privoščili, predvsem takrat, ko so vedeli, da je bil komandant odsoten. Poveličevala je namreč komandantovega namestnika Draga Novaka in neko izmišljeno italijansko dekle, ki jim je krepilo upanje, da bodo tudi oni kdaj uzrli rajski Zahod. Pesem je bila nagajiva, hudomušna, ne pa žaljiva, tudi do Toneta ne, ki so se ga sicer bali, niso pa ga sovražili. Najraje so jo prepevali po večerih, ko se je domotožje 207 štirinajstletnih fantičev oglašalo najsilovitejše in se predajalo lahkotnejšemu razpoloženju pesmi: Ko brigada vsa že spava, /Ferenc noge ošlatava, /Andžolina – Andžolina./ Ko pa nogce zasmrdijo,/ fantki iz postelje sfrčijo,/ Andžolina – Andžolina./ Zamenika mamo radi, / ker se s Tonetom rad svadi/ Andžolina – Andžolina … Dragotu je bila pesem, ki je ga je častila, všeč, vendar se je moral kljub temu sprenevedati in zlasti komandantu pokazati, da nima z njo nič, da ni zrasla na njegovem zelniku. In to je najlažje dokazoval, ko je tudi on ponavljal, prepričeval, češ da bodo samo s trdim delom tudi oni postali trikrat udarna brigada. Zato je prav rad pokazal, kako zna tudi on odsuniti polno samokolnico, izsuti iz nje zemljo in zdrveti nazaj po nov zalogaj. Nič ne dene, je rekel Tonetov namestnik Drago – tudi on je po svoje, po prleško potegnil glas e, kot Dreja in Tunči, ko si je ogledoval Pubekove dlani. Tudi ti boš dozorel, še kak teden pa se bodo tudi tvoji žulji spremenili v suho skorjo. In tudi tebi se bo zdelo, da ti gre lahko tako delo zlahka od rok, kot Žikiju iz Turopolja, ki sploh ne čuti, da jih ima, kadar vihti kramp, neumorno, da se vse iskri. 208 Delo, gradnja avtomobilske ceste Bratstva in enotnosti, je bilo trdo, zlasti za najstnike. Moč in morala sta zatorej z vsakim dnem vse bolj popuščali, izginevali. Pa tudi strah zaradi domačinov – ki so izgubili zemljo in so zato nemalokrat napadali tudi taborne stražarje in celo zastrupljali vodnjake s pitno vodo – se je posebej med mladimi brigadirji vse bolj razraščal. Šteli so dneve. Koliko jih je še? so spraševali drug drugega in s prsti vsak dan pokazali en prst manj, pri tem pa so od južnih bratov – kot so imenovali vse Neslovence – radi prevzeli njihov refren, ki je štel: Još deset dana, pa civilna hrana … još devet dana, pa civilna hrana ...60 In tako vsakokrat za en dan manj. O skupini, v katero je sodil tudi Jurij – poleg njega pa še Flegarov Pubi, Krambergerov Jožko, Feferov Mirko in Koltaijev Pali ter občasno tudi Martinuzijev Jožko – so drugi brigadirji radi govorili, češ da so klapa posebnežev, najbrž zato, ker so že ob prihodu v tabor zbujali pozornost s svojimi nenavadnimi pričeskami, katerih posebnost se je kazala v tem, da so bili njihovi lasje nad tilnikom – dodobra naoljeni z briljantino – počesani z leve in desne strani glave tako, da so se sklenili v navpično črto. 209 Julija 1951- Puba (6), Krampi (7), Jurij (5)in Pali (3) - dve leti pred tem, ko so Palija pokončali na državni meji Kot da bi vam hrbtenica nad tilnikom pokukala ven in pograbljala lase v takole klavrno črto! Nič kaj lepo to ni, se je spominjal Jurij dr. Pečana, Bebinega očeta, ki mu je nekoč kar na cesti pokukal pod veki in iskal nekakšen trahom. Nosite pa jo, to svojo črto, se je Juretu smejala sestra, kot da bi jo sestavili iz prstov obeh rok, sklenjenih k molitvi, in to kljub temu, da ste na Boga že čisto pozabili. 210 Takšen si, kot da si požrl metlin ročaj, je negodovala tudi mati, medtem ko se je oče očitno le zadržal in ni rekel nobene – pravzaprav se je sprenevedal, kot da spremembe sploh ni opazil. Za še večje posebneže pa so jih imeli tudi vsi drugi brigadirji, ki niso bili v njihovi klapi, zlasti fantje iz Turopolja, manjša skupina, predvsem tisti, ki ob prihodu niso verjeli razlagi štabovcev, da bo zelo dobro in koristno, če bodo vsakega brigadirja oprašili z nekakšnim DDT praškom. In tistega dne so imeli ti razlog več, da so lahko porekli: Poglejte ptička, važnjakoviča, ki jim leze v rit z nekakšnim praškom, ki da ga bo pozdravil, pri čemer je kar pozabil, da so tudi njega pretentali in mu prav tako obrili glavo, in mu uničili petelinjo frizuro. Očitno se niti tega ne boji več, da mu bodo odrezali tiča …Ga s praškom posuli in zadušili …Da ga bodo laže oskubli, kot raco… Pali je bil tedaj res prvi, prvi od vseh brigadirjev, ki je brez pomislekov stopil naprej, si sprostil vrvico na spodnjih hlačah in dovolil, da so mu oprašili vse, kar je imel tam spravljeno. Svoji klapi je bil že nekaj dni pred napovedanim velikim dogodkom – ki so ga označili za Dan higiene in čistoče – podrobno razložil, kar je bil on že pred tem prebral v več časopisih in revijah v angleškem jeziku, in zagotavljal, da je DDT odlično 211 zdravilo, navsezadnje že tudi zato, ker je izdelano v Ameriki. Saj je vendar ta prašek tak kot mleko v prahu! Ali kot Trumanova jajca, ki so prav tako v prahu! je še vzkliknil, ko je videl, da tudi njegovi najožji prijatelji – Puba, Krampi, Jurij – ne verjamejo v zdravilo, pa četudi jih bo morda le samo pošlatalo in nič drugega. Pa so mu potem, naposled, vendarle sledili, najprej klapa, na koncu pa tudi vsi drugi. Palijev ugled je tako še bolj narasel, saj je bil tudi sicer redoljuben in dober prijatelj, ki je imel še to srečo, da je lahko pokukal celo v ameriško evangeličansko časopisje svojega očeta, seniorja Koltaija, cerkvenega inšpektorja, ki je iz Amerike dobival sanjsko lepe in bogato ilustrirane revije in tudi druge dobrote … oblačila in hrano, nekoč pa celo nekaj povsem novih koles. In enega je dobil tudi Pali. Dobil je pravo pravcato sinjemodro lesketajoče kolo, ki so ga tedaj smeli do vogala in nazaj preskusiti tudi Krampi, Puba in Jurij. Po tem vrstnem redu. Jurij je bil torej zadnji na vrsti – in sploh zadnji, ki je sedel na Palijevo novo kolo. Tudi on se je prav tako uspešno odpeljal do določenega vogala kot Puba in Krampi, le zasukal je malo bolj nerodno, potem pa pred velikim kamnom zavrl, z vso silo, tako da se je znašel na tleh, kolo na njem, pod Jurijem pa tudi nekakšen obroč: bilo 212 je kolo, zvito v osmico in okrašeno s tremi špicami, ki so štrlele iz gume. In Jurij se je tedaj, v brigadi, pred veliko odločitvijo, med drugim spomnil tudi tega dogodka, in zato prvi za Palijem spustil hlače ter se dal oprašiti. In potem so ju posnemali tudi drugi. Pravzaprav vsi hvaležni jezdeci Palijevega enodnevnega kolesa, je pomislil Jurij, ki si je tudi sicer – od tiste največje škode, ki jo je bil dotlej sploh komu povzročil – na vse kriplje prizadeval, da je lahko svojemu nesebičnemu prijatelju vsaj tako izkazal kar največ hvaležnosti. Pali je vendar tedaj, ko je videl, kako se je sesulo njegovo ameriško kolo, samo kriknil, stisnil iz sebe besedico ali dve, pa brž umolknil in dovolil, da so mu solze zalile obraz. Kolo sta Krampi in Puba odnesla v hišo, na Koltaijevo dvorišče, Pali pa je v svoji prekmurščini – Juretova mati bi rekla, da je govoril v vöplunjeni evangeličanščini61 – rekel samo še toliko: Sakšumi bi se lejku tou zgoudilo62. Klapa enako čutečih in enako mislečih dijakov, ki so jo drugi brigadirji potem še precej časa zasmehovali in zbadali z vzdevki, češ da so Diditijevci in ameriški frajeri s Trumanovimi jajci v hlačah, pa je bila vendarle pohvaljena. Javno pohvaljena in nagrajena s prostim dnem. Tako je odločil štab, Tone plus Drago pa še nekdo. Najbrž Lahova Micka. In to je bila tudi prva njihova zmaga, toliko pomembnejša, saj so 213 navsezadnje pomehkuženci premagali Turopolčane in njim enake. Toda Kramberger ne bi bil Krampi, če se ob Tonetovi nagradi – Brigadirji, s svojim zglednim in nesebičnimi dejanji ste si ob Dnevu higiene in čistoče zaslužili polovico dneva za počitek – ne bi nasmehnil in predlagal, da bodo svoj prosti čas izrabili po svoje, čisto po svoje. Zamikale so ga namreč prelepe slavonske slive, ki jih je nosil v spominu od trenutka, ko jih je ob prihodu v tabor opazil v sadovnjaku nekega kmeta. In klapa jo je mahnila proti Okučanom, kjer so v velikanskem sadovnjaku z debelim slavonskimi slivami, urno kot veverice zlezli na štiri slive. Vsak na svoje drevo. Za vsak primer, je rekel Martinuzi, čevljarski vajenec, edini med njimi, ki se je takrat že poslovil od nadaljnjega šolanja. Marti, tako so ga klicali, je imel za take reči očitno dober nos. Kmalu se je namreč pokazalo, kako prav jim je naročil, da so se ločili in zlezli vsak na svoje drevo. Lačni, kakršni so vedno bili, so se lakomno lotili slastnih debelih slavonskih sliv in se jih kaj kmalu tudi preobjedli in se začeli z njimi že tudi obmetavati – dokler jih ni prestrašil krik in vik, ki ga je zagnal kmet, očitno lastnik sadovnjaka. V rokah je držal vile. Fantičem pa je ledenela kri. Zahteval je, naj drug za drugim prilezejo dol in se usedejo v travo, kamor je pokazal s palico, ki jo je 214 imel v drugi roki. Otrpnili so, vsak na svojem drevesu. Kmet je čakal, oni pa tudi. Zvečerilo se je in bili so že tudi utrujeni, vse bolj utrujeni in nejevoljni in živčni, saj bi že zdavnaj morali biti na zbornem mestu. Kakih deset kilometrov od tabora … navsezadnje od tistega zavetišča, so si priznavali, ki jih je navsezadnje ščitil tudi pred takimle sovražnim elementom, kot so štabovci imenovali domačine – veliko večino, ki je zahtevala, da jim vrnejo podržavljeno zemljo. In čevljarček Marti se je tedaj domislil in v prekmurščini razložil svoj načrt. Ker so bili na štirih drevesih, oddaljeni vsaj deset korakov drug od drugega, je ubogega kmeta najprej on pretental in ga zvabil pod svojo slivo, in sicer tako, da je zlomil vejo, ki je pri tem seveda močno tresknila, se hkrati prijel za drugo vejo in z vsemi štirimi zabingljal v zraku … in kmet, zgrožen, ker mu uničujejo tudi drevo, ne le sliv, se je urno kot le kaj zapodil proti drevesu in se že vnaprej veselil, da bo prestregel vsaj enega osovraženega gobezdača in slivokradca. Kot maček spretni Marti, ki je le za trenutek ali dva zabingljal v zraku, se je z lahkoto in s tankim hihitanjem zavihtel nazaj, zlezel še više, še dlje od grozečih vil in zadovoljno poslušal, kako je obupani gospodar kričal in tolkel in za nameček tudi s palico stresal drevo, žugal z vilami, skakljal in preklinjal bandite, ki mu uničujejo celo tisto, česar mu ni odvzel niti Tito. Trenutek za tem pa se je kot na povelje ponovno umiril, našpičil 215 ušesa, nekaj zaslišal, počakal, se ponovno ozrl še v drugo smer, proti drugemu drevesu, od koder se je slišalo novo zateglo hreščanje veje, kot da se je hotela razklati na dvoje, pa brž zatem tudi proti tretjemu in četrtemu drevesu. Bil je zmeden, saj je kar naprej nekaj hreščalo, zdaj z ene, zdaj z druge strani, z vseh strani, tako da je lahko le jezno zajemal sapo in razmišljal, za katerim od tolovajev naj se požene. Oni pa v dir, vsi trije hkrati, vsak v svojo smer. Odločil pa se je tudi kmet, se pognal za najbližjim, bolj počasnim Flegarjem – medtem ko se je lahko Marti čisto počasi spuščal po deblu navzdol. Zakaj bi tvegal skok s tiste višine? Lahko bi se mi ravno zadnji skok ponesrečil, pa bi imel vraga in pol, se je Marti še naprej šalil in ujel korak s pajdaši. Kmet bi ti gotovo preskrbel trajno zaposlitev, tako da bi lahko celi Slavoniji popravljal opanke, je ponagajal Pali. Zasliševanje novopečenih nagrajencev oziroma najnovejših potepuhov, ki so svoje proste ure podaljšali prek polnoči, se je začelo naslednjega dne, še pred odhodom na delo. Priznali so, morali so, in po pravici povedali, da so si ob nagradi v resnici privoščili še nekaj, česar ne bi smeli, zato pa enoglasno izjavljajo, da svoje dejanje iskreno obžalujejo. 216 Nič enoglasno! In nič skesano! Jaz se ničesar ne kesam, je zarenčal tedaj večni upornik, čevljarski vajenec, in nasprotoval, da bi zapisali besedico enoglasno. Mojega glasu niste slišali, je nadaljeval. Jaz vam pa po pravici povem, da sem prav načrtno zamudil vašo večerjo, vaše pomije, in sem jo prav rad zamenjal z božanskimi slivami. In to skupaj z mesom, s tistim, ki nam ga tukaj nikoli ne privoščite! Tudi črvi v slivah so bili boljši, ker v sadež niso prilezli po lestvi, kot vaši, ki se pozibavajo po gladini jutranje črne kave … Klapa se je zdrznila, prebledela, vsi obrazi na en mah, saj si takih besed nihče od njih ne bi upal niti prisanjati, kaj šele izreči. Njih je vendar čakalo še šolanje, sprejem v prvi razred višje gimnazije, medtem ko se je Martinuzi lahko zafrkaval, ker je vedel, da mu čevljarske pručke ne bodo mogli odvzeti. Štabovci so staknili glave in izrekli kazen: teden dni dela s krampi. Krampanje. Nobenega lopatanja, nobenega porivanja vozičkov po tirih ali lenobnega naslanjanja na lopate. Kazen je bila huda, kruta, pretežka za fantiče, stare trinajst, štirinajst, petnajst let. Vihtenje krampa, najtežjega orodja, ki so ga vsi razen Martija komaj dvignili le malo nad glavo, ni bila mačja solza. Žulji na ročicah, vajenih mehkih gredic, kot bi rekel ravnatelj Miroslav, pa so se seveda podvojili, potrojili. Minilo pa je tudi to. 217 Zadeva, povezana z rabutanjem sliv, pa se kljub vsemu še ni povsem končala. Od stražarja, starejšega brigadirja, ki je z nabito puško čuval brigadirski tabor, so namreč zvedeli, da se je pred glavnim vhodom pojavil neki kmet in zahteval, naj kaznujejo štiri tolovaje, ki so mu uničili slive in razdejali sadovnjak. Kot dokaz je prinesel gumijasto opanko, izgubljeno v njegovem opustošenem sadovnjaku. Opanka je bila resnično brigadirska, narejena samo zanje. Enakih, niti podobnih ni bilo mogoče dobiti nikjer, saj so bile narejene samo za jugoslovanske brigadirje. Kmet je imel torej trden dokaz – ki pa so ga štabovci, namestnik Novak, odločno zavrnili in ubranili čast brigadirjev. Ne le naših, ampak s tem tudi čast sosednjih brigadirjev, vseh brigadirjev širom Jugoslavije! je razložil Novak. Kulaka sem oštel, ga trdo prijel in mu ukazal, naj se pri priči pobere, sicer bodo prav njega obtožili za uboj enega od brigadirjev, ki je bil pred dnevi umorjen prav v tejle naši stražarnici, v katero si je zdaj celo on, debeli kmet, drznil vstopiti! Nekaj dni pred obljubljenim odhodom domov si je komandant Tone dal ponovno ostriči lase. Po treh tednih torej še enkrat, tudi tokrat na nularico. Presenečenje pa tako! so dejali vsi in buljili v svojega komandanta, brez besed, saj niso mogli uganiti, kaj ima za bregom. Najbolj so še verjeli Hrastelju, ki je rekel, da gre najbrž le za manever, za uvod, po 218 katerem jih bo potem skušal prepričati, naj si še oni postrižejo lase in podaljšajo delo še za en mesec in s tem dosežejo, da bodo postali trikrat udarna brigada … Ni se zmotil. Tone je res spregovoril: Dragi brigadirji, morali bomo še malo delati, postali smo že dvakrat udarni, in ne vem, zakaj ne bi tako dobra brigada dokazala, da lahko postane celo trikrat udarna! Samo še en mesec bo treba potrpeti in dokazati, kako neizmerno ljubimo svojo domovino in predragega maršala Tita. In tudi ta mesec bo minil, kot bi mignil. Ko je umolknil, je napočila nenavadna tišina, ki je trajala kar nekaj časa. Marsikateri brigadir se je tedaj najbrž spomnil, kako jih je Tone, takrat v Soboti, na železniški postaji, še pred odhodom v brigado torej, tolažil, tolažil bodoče brigadirje in njihove starše, tudi Jurijeve, in na vsa usta obljubljal, da bo fizično delo le delček dolgega dne, ves preostali del pa da bo posvečen izobraževanju in številnim družabnim igram, druženju in plesu, plesu bratov z brati, plesu Srbov s Slovenci, Makedoncev s Hrvati, Bosancev in ... vseh z vsemi v enem kolu bratstva in ljubezni … 219 V logorju mladinske delovne brigade In poudaril je tudi, svečano obljubil, da se bodo brigadirji vrnili domov natanko po tridesetih dneh. Jure pa se je tudi spomnil, da je že takrat na železniški postaji v Soboti nekdo od staršev plaho, a vendarle glasno pripomnil: Samo da ne bo eden mesec nabreknil v dva! Odločni in samozaverovani Tone pa je tako možnost odločno zavrnil, se je spomnila tudi Pečanova Beba, za njo pa tudi Puba, Pali, Krampi in Marti, ki so ob Tonetovem vabilu, naj ostanejo še en mesec, staknili glave in zbirali pogum. Šepetanje zbranih brigadirjev pa se je tudi sicer vse bolj širilo, postajalo vse glasnejše in kazalo je, da se bodo uprli. Tone pa je ponovno zajel zrak in nadaljeval, poskusil z novim nagovarjanjem: 220 Ne bomo se vendar osramotili pred drugimi bratskimi brigadami. Pokazati jim moramo, da smo tudi mi iz pravega mesa in krvi. Brigadirji, ki so sedeli v krogu okrog brivca in Toneta, so postali še bolj nemirni in vse je kazalo, da bo res počilo. Tedaj pa se je zazdelo, kot da je zapihal drugačen veter, nič več razdiralen – pesniško navdahnjeni Dreja Hrastelj ga je opisal kot blagodejni piš, ki je prinesel na plan tudi besede Bebe Pečan, in pisnil vprašanje: Kaj pa tvoja obljuba, da boš plačal z glavo, če bo treba ostati še kak dan ...? Besede so bile točne, vsi so se jih spomnili, saj jih je bil Tone pred odhodom v resnici izrekel. Dobesedno tako, nedvoumno. Med brigadirji je završalo, in isto vprašanje se je potem še nekajkrat ponovilo. Odgovora pa ni in ni bilo. Najbrž se je zadrgnil v grlu presenečenega komandanta, je dokaj glasno vrgel Marti. In zdelo se je tudi, da se je vse ustavilo, utihnilo celo šumenje vode, ki jo je nedaleč stran nekdo iz velikega kuhinjskega kotla prelival v posodo. Tedaj pa si je Marti, ki ga je sestankovanje vselej dolgočasilo, očitno zaželel jabolka. Olupljenega seveda, tako da je brezbrižno segel v žep, privlekel iz njega sadež in svoj patentni žepni nož na vzmet. Odprl ga je – pri čemer pa se je vzmet sprostila z običajnim pokom, ki se je zaradi tišine očitno podvojil. In zadostovalo je, da so se vsi ozrli proti njemu. Tudi 221 Tone. Predvsem on. Izbuljil je oči, opazil tudi odblisk jeklenega rezila, tako da si je z naglo kretnjo snel brigadirsko kapo in odločno zaukazal: Tam vidim nož. Brico! Tu jo imaš, odreži! In spet tišina, v njej pa prizor za bogove: negibna glava je v resnici čakala na dejanje. Tišino je tedaj razklal spontani smeh brigadirjev, vseh po vrsti, brez zadržkov in tudi brez strahu. Še najbolj je odmeval Martijev glas, iz katerega je bilo moč razbrati, kako jeclja, češ da si je res zaželel jabolka, nikoli pa komandantove glave. Saj ni slab človek, je še dodal, po svoje ga imam celo rad. Pa tudi on nas. Po svoje pač, takole bolj po partijsko. Ob pogledu na zmedenega brivca in odločno predanega Toneta pa so se porodila tudi druga vprašanja, ki pa jih je, vsakega po vrsti, pospremil brezbrižen jebivetrovski zamah z roko: Daj no, Tone! Ne seri! Kaj se pa greš? Dvakrat udarna mladinska delovna brigada pa je postala kljub vsemu trikrat udarna, pa čeprav se je vrnila v Soboto natanko po enem mesecu. 14. 222 Vladimir se je vrnil, iz Avstrije, kjer je tolmačil in opravljal prevajalska dela za sovjetsko vojsko. Tako je povedal svojim in enako tudi oblastem. Tokrat so mu verjeli, tudi na Ozni. Verjeli so mu, ne pa tudi zaupali. In lahko se je ponovno zaposlil, kot poklicni voznik, šofer. Bili so to časi, ko se je bilo še vedno težko prebijati iz dneva v dan. Po zidovih raznih zgradb, imenitnejših hiš, pa tudi po podrtijah in ograjah so bila izpisana imena Tito, Stalin, Partija. Uslužbenci, stranke in vsi, ki so se srečevali po uradih in vseh drugih javnih prostorih, so ob odhodu pozdravljali s pozdravom Smrt fašizmu, svoboda narodu in z enakimi besedami se je sklenilo tudi sleherno pismo, vsaka prošnja, odločba, sodba, po ulicah pa so se velikokrat vile dolge vrste ljudi, ki so skandirale iste parole, slavile delovne zmage in izražale brezmejno ljubezen do Tita in Stalina, med Titom in Stalinom. Potem pa je tako rekoč čez noč – počilo. Veliki Stalin je kar na lepem postal sovražnik številka ena, Tito pa je kar čez noč postal v ustih vzhodnoevropskih radijskih postaj najbolj zaničevan izdajalec, v madžarskem tisku in vseh drugih občilih pa tako imenovani láncos kutya oziroma pes na verigi. Vzklikanj vznesenih parol na demonstracijah – ki so jih po ulicah jugoslovanskih mest kričali predvsem nahujskani in na silo privlečeni državljani – je bilo kot 223 listja in trave: šolarji ali dijaki so se na primer v trenutkih svojih težav v šoli zapodili na ulice in z vzklikanjem dokazovali svojo privrženost Titu in partiji. Enako so ravnali tudi delavci po tovarnah, iz leta v leto, enako in podobno, nekoč s sedemzložnimi gesli: Tito – Stalin – Partija, po oseminštiridesetem letu pa z dvema zlogoma manj: Tito - Partija, brez Stalina. Po šolah pa je na primer med poukom ruščine utihnilo vse dotlej tako priljubljeno petje ruskih pesmi, ki so jih mnogi dijaki prej radi peli, zlasti zato, ker so lahko s tem zavlačevali in skrajšali šolsko uro ruskega jezika. Pouk ruščine je sicer še ostal, čeprav skrajšan za kako uro na teden, toda ravnatelj na soboški gimnaziji si je seveda moral pošteno razbijati glavo, kako bi lahko kar se da neopazno preprečil, da dijaki vendarle ne bi več peli ruskih pesmi, zlasti tistih ne, ki so postale najbolj spotakljive, na primer pesem Široka strana moja rodnaja63. Dijaki so jo tedaj, nalašč, še posebej radi peli in jo celo raztegovali, da so z njo čim bolj skrajšali drugi del šolske ure, ko so bile na vrsti osovražene slovnične vaje ali kaj podobnega. Ravnatelj pa se je tedaj tudi domislil in poudarjal, kako zmotno in nepremišljeno so nekoč ravnali, ko so kar na slepo peli omenjeno pesem, ki navsezadnje trdi, da je mogoče samo v Stalinovi deželi dihati resnično svobodno. Kaj pa pri nas? je vprašal, ali pri nas ni svobodnih dihov? V novi Jugoslaviji vendar dihamo svobodno in na vsa pljuča – 224 tam, tam v Stalinovi zvezi pa ljudje samo še vzdihujejo! je znal povedati ravnatelj – včerajšnji Stalinovec. Na Trgu zmage, na spomeniku zmage, pa so prav tako zamenjali velikansko medaljo s Stalinovo podobo za enako z Leninovo. Tak korenit politični zasuk v drugo smer je seveda silno razveselil tudi tiste Vladimirjeve znance, ki so ga še nedolgo tega, pred tremi leti, z velikim užitkom aretirali, potem pa so ga morali, ravno zaradi sovjetskega ukaza, povešenih glav, izpustiti in se mu celo opravičiti. Opravičiti do tal, kot je rad pripovedoval Vladimir. Tokrat pa so torej lahko ponovno dvignili glave, tako tudi Tunč in njegovi tovariši, ki so Vladimirja že v naslednjem trenutku, brž po resoluciji informbiroja, z največjim užitkom ponovno vrgli v Voglerjevo klet. Voglerjeva hiša –: 2013. 225 Zgodil pa se je tedaj tudi nemajhen čudež, je priznal tudi Vladimir, saj so ga že po nekaj dneh izpustili. Preden pa je lahko zapustil prostore Ozne, Voglerjeve vile, mu je Draš – ki ni maral nikoli prijeti za domači plug in se je tudi med vojno znal samo spretno skrivati, potem pa, ko je bila vojna mimo, ponosno prikorakati na svetlo in postati Tunčev sodelavec – posmodil še s pripombo: Prijateljček, če ne boš priden, ti bomo spet postlali v naše kleti. Sicer pa ne pozabi: vsak tretji dan se blagovoli pojaviti tukaj, da bomo videli, za koliko so ti zrasle brčice pod nosom. Lahko si misliš, kaj bo s teboj, če se ti bodo preveč zgostile in začele konkurirati Stalinovim mustačun64 … Svojemu vzorniku pa se res ne smeš izneveriti, kaj? In Vladimir je potem vsak tretji dan ob isti uri prihajal k oznovcem, pozvonil, pozdravil, dežurni pa mu je navadno brez besede prikimal, tako da je lahko ponovno odšel. Niti bev niti mev mi ne rečejo, vse poteka neverjetno lahko in gladko, je razlagal sin očetu in ga spraševal, kaj na stori. Čutil je, z vsakim dnem bolj, da ne bo mogel več dolgo vzdržati. Govoril mu je, da je tišina, ki vlada med njim in njegovimi ječarji, kot jih je imenoval, vse globlja in tudi vse bolj zlovešča. Čutim, kot da bi hodil sam samcat po povsem odprtem, golem, 226 nepokošenem travniku, nad menoj, na prežah, pa ždijo raznorazni Tunči … Oče mu tokrat ni znal svetovati, priznal je, da so bile nekoč razmere na dlani, očitne, da mu je pred vojno znal svetovati, zdaj pa je vse zavito v meglo, nihče ne ve, kakšne karte mečeta Stalin in Tito. Najbolje bo torej, če bom odšel tja, je menda rekel sin očetu, kjer bom morda videl, kakšne poteze vlečejo za Zahodu. Pa je šel, ponovno odšel, je zelo zaskrbelo tudi Jurija, ki je bil vsekakor manj vesel kot prvič, ko je bil brat odšel na fronto. Takrat ste vsi, razen mene, vedeli, kako neizmerno nepremišljen je bil naš Vladi, se je vpletel v družinski pogovor Jurij, zdaj pa vsi vemo, da se spet podaja na težke poti, ki pa bodo, upajmo, vendarle lažje. Lažje, predvsem pa lepše in bolj človeške, je sklenil oče, medtem ko je mama ravno takrat ugotovila, da sin ni odšel peš, pač pa z njenim kolesom. Ne vem pa, koliko lažje bo odslej nam, ko bomo morali shajati brez edinega kolesa, ki smo ga premogli, je povedala Olga – tisto torej, česar mati najbrž ni hotela izreči, je pa enako mislila. Ko se bo vrnil, pa nam bo prinesel – vsakemu po enega! je sklenil pogovor Jurij. 227 * Z bratom se je potem Jurij, veliko let pozneje nekajkrat srečal tudi v Budimpešti in Győru. Veliko sta zvedela drug o drugem in se veselila vsaki dobri novici. Jurij je bil med drugim vesel, da se je Vladimir v Avstriji dokaj dobro preživljal – kot taksist, lastnik imenitnega mercedesa. In tudi Vladimir je bil vesel vsega, kar mu je on povedal o življenju v Jugoslaviji, kjer so se takrat že ponašali s takimi potnimi listi, s katerimi je bilo mogoče priti v marsikateri del sveta. Jurija je seveda še vedno zanimala bratova preteklost, zlasti kaka podrobnost o času, ko je med vojno prebegnil k Rusom. Kar naravnost ga je vprašal: Povej, si kdaj potegnil za petelina? Ubil človeka? Direktnemu vprašanju je sledil odgovor, povsem kratek – nikalen. tudi direkten Med vojno sem bil ves čas šofer, tako da sem le redkokdaj potreboval orožje oziroma pištolo. Pa tudi njo sem imel na fronti vselej le za pasom, skoraj nikoli v roki, polavtomatsko puško pa največkrat na sosednjem sedežu, je odgovoril. Jurij je postajal še bolj neusmiljeno direkten: Tudi takrat ne? Sredi bojev, ko si bil ranjen? In Vladimir je začel pripovedovati daljšo zgodbo: 228 Po tistem, ko sem svojo mlado bučo odnesel na fronto, se je seveda zgodilo marsikaj. Bila je vojna, fronta, bili so boji in nihče ni mogel držati križem rok. Tudi jaz ne. Zato naj ti povem, česar nisem povedal še nikomur. Predvsem pa vedi, da gotovo ni najhuje, če se sredi bojev, sredi vsesplošnega streljanja začneš tudi sam braniti, če si želiš rešiti lastno glavo, in prav tako kot vsi okrog tebe začneš tudi sam streljati – in če tedaj koga ubiješ … Gotovo je človeku najhuje, ko ubije prvega človeka. Ko morda celo sam vidi, kako je ustreljeni padel – tisti, katerega je pobil, mu vzel življenje … O tem pripovedujejo vsi, ki so to doživeli, saj pravijo, da v njihovem podoživljanju, kadar se spominjajo dogodkov iz minulih časov, sčasoma zbledijo podobe na celoto, zbledijo podobe obsežnih bojev, potihnejo vsesplošni poki, neskončni rafali, grozovita bučanja, zavijanja in treskanja in hreščanja bomb in granat. Vse to izgine iz spominjanj. Ostane pa odmev enega samega strela. Strelec ne more pozabiti svojega prvega strela, strela, ki je bil za drugega človeka usoden. Naslednji, drugi strel, pa je, pravijo, že malce laže prenesti. Odgovarjati z rafalom na rafale – ko človek, vojak, avtomat oziroma robot ne misli več s svojo glavo, ko sploh ne misli, pač pa samo počne – pa je pravzaprav že opravilo brez polne zavesti in tudi brez vesti. Vsaj oglaša se ne več, vest, sredi splošnih krikov in stokov in hrupa, hrumenja, valjanja gosenic, usekov topov. Vest človeka sredi 229 množice, enega med sto tisočimi. Gotovo je tako, kot pripovedujejo, čeprav teh izkušenj resnično nimam. V sebi pa nosim nekaj, kar je morda še huje. Pomolčal je in se zamislil. Zgodilo se je, ko sem bil ranjen, malo pred tistim. Sedel sem za volanom tovornega avtomobila, ki sem ga takrat vozil, zraven mene pa moj sovoznik. Čakala sva na zamah z zastavico, na znak vojaka, ki je stal na najini strani ceste, od koder smo v veliki ihti odvažali ranjene vojake v bolnišnico Orli. Bilo jih je nešteto, cela vrsta. Najmanj deset tovornjakov je čakalo še za nama, da bi se čim prej umaknila, odpeljala in da bi lahko prišel na najino mesto naslednji tovornjak. Z enako nalogo. Najin tovornjak je bil že poln ranjencev, stokajočih, vpijočih in tudi povsem molčečih, poln krilečih rok in onih, ki svojih rok ali nog niti premakniti niso mogli več. In ko jih je bilo že toliko, tesno drug ob drugem, v treh ali celo štirih vrstah, sva midva s sovoznikom skočila iz kabine, dvignila zadnjo stranico tovornjaka, jo vsak s svoje strani prislonila na stranski dve in vse skupaj zagozdila z zatičem, potem pa naglo odhitela nazaj v kabino. Jaz za volan, on zraven mene. Zastavica je zašelestela, vojak ob strani nama je dal odločni znak za odhod, in jaz sem pritisnil na plin … močno … skoraj do dna … naglo, kot sem mogel in kot sem moral, in že smo se peljali navkreber, čeprav le malo navkreber, a vendarle dovolj, da se je najino vozilo nagnilo, saj sva 230 takoj zatem, že ob naglem odrivu in sunku, ki je sledil, zaslišala, začutila, kako se je za nama vsa skladovnica ranjenih teles, pa tudi trupel, zganila in začela drseti … prvi hip počasi … kot eno … kot ena plast … potem pa v hipu – kot pljusk zdrknila na tla. Na tla, na cesto za menoj, tja za moj hrbet. In hrbet je v trenutku občutil, da ni hrbet, da ni del med tilnikom in križem, pač pa ena sama plast, en sam sloj, ki ga je neka sila na mah potegnila navzdol, potegnila s telesa. Srh. Mrazenje. Obup. Brezup. Ustavil sem, zavore so zacvilile kot še nikoli, skočila sva iz kabine in videla, kako je medtem pripeljal za nama že tudi naslednji tovornjak in, in … pomendral tisto, kar je bilo pred njim – kup pred seboj. Gmota teles – ki sem jo videl še za trenutek, dva, in začutil vzdolž celega hrbta, po vsem telesu – je izginila, prekrilo jo je zlovešče vozilo, železje z ogromnimi kolesi … s kolesi, ki so se ustavila, se vkopala, zasopihala, kot da ne bi občutila mehkobe pod seboj, mehkobe, ki je skelela, pekla, žarela, se dvigala s tal, prežela kabino, šoferja, ki je prav tako kot jaz zakrilil z rokama, krilil in mahal v vroči pločevini, spraševal in pojasnjeval, opravičeval, obtoževal … In tedaj sem izginil, še prej pa občutil v nogi nekaj toplega, v levem bedru, potem pa me ni bilo več. Po nekaj urah, so mi rekli drugi, sem se tudi sam znašel med ranjenci bolnišnice Orli. Tiste bolnišnice, v katero 231 sem zvozil že toliko drugih nesrečnikov. Tokrat pa sem bil med njimi tudi sam, a brez svojega tovora … Drugo veš , je še rekel. Vse, le tega ne, česar tudi sam ne vem – kateri od naju, jaz ali moj sovoznik, kdo je preslabo zataknil zatič na zadnjih pregradnih vratih… Umolknil je in tudi Jure ni našel nobene primerne besede, da bi pregnal bol, ki je prav gotovo oživela, saj je videl, kako je brat mrzlično segel po priljubljenem aspirinu, s katerim je preganjal svoje dokaj pogoste glavobole. Tokrat jih je vzel kar tri hkrati. Preveč jih bo, mu je namignil in se spomnil novega stavka: Kako pa ti je zadnjič uspelo pobegniti? Vprašanje je bilo povsem drugačno, saj ni bilo več povezano s trenutno temo. Preskočilo je vojno, vrsto let, in namigovalo na bratov prebeg v Avstrijo. To bo lažje, in morda mu bo spodilo misel na greh, ki si ga je pripisal, sebi in ne sovozniku, si je mislil Jurij. Vladimir pa je tedaj namesto odgovora nenadoma potegnil iz denarnice dva bankovca in ju brez pomisleka, brez uvodnih pojasnil položil na mizo. Bilo je očitno, da je tudi on hote zasukal pogovor v tretjo smer. Da ne bom spet pozabil. Prosim, kupi mami žensko kolo. 232 Jurij ga je debelo pogledal, saj se mu niti sanjalo ni, kaj naj bi to pomenilo. Toda brat je že začel svojo drugo pripoved, v kateri pa je Jurij vendarle zaslutil, da mu bo odgovorila tudi na vprašanje v zvezi s prebegom v Avstrijo. Bil sem že do grla sit obljub, da bo jutri bolje. Zlasti pa tistih nenehnih javljanj na Ozni, ki sem jih moral opravljati. Vsak tretji dan. Dva dni nič, potem pa spet. Prosto, prosto – zdaj. Prosto, prosto – spet. To je bilo nemara najhuje, ritem: tak, tak, tik. Tak, tak, tik se je spremenil v tik, tik, tik ali v serijo tiktiktik. Kapiraš, bratec? Si lahko predstavljaš, kako rafinirano je lahko tudi tako navidezno povelje: pridi vsak tretji dan. Razumeš? Da. Lahko si predstavljam, saj me spominja na Poejevo zgodbo o Nihalu. O vodnih kapljicah, ki počasi kapljajo na eno in isto mesto. Na teme. V sredino temena nepremično vkopane glave v neizprosno trdih tleh – kapljica za kapljico, kap, kap, samo trideset v eni minuti, nič več, samo sto osemdeset v eni uri. Pa čeprav nežnih, nežnih kapelj, ki jih žrtev na začetku komaj zazna. Točno tako. Njihova budilka mi je torej zlezla na tilnik in me kar naprej priganjala, tudi tedaj, ko ni bil čas za to. Nenehno me je opozarjala, da bo po meni, če bom pozabil, če bom zamudil, tudi v primeru, če bom imel okvaro na avtobusu, če bom zbolel ali padel 233 in si zlomil nogo. Ves čas sem se bal, da me bodo tudi sicer, četudi bom natančen in skrben, nekega dne kljub vsemu zvlekli na Otok brez povratka. Hkrati pa sem tudi vedel, slišal od mnogih, kako je svet onstran Mure povsem drugačen, in da si človek z dobrim delom lahko pridela tudi dostojno življenje. Odločil sem se in se z maminim kolesom odpeljal do Radgone, kjer sem zavil na cesto proti Mariboru oziroma Apačem. Kolo sem odvrgel v gosto zaraščen del nedaleč od reke, tam pa potem preždel ure in ure, opazoval mimohode graničarjev, čakal, čakal na najugodnejši trenutek. In dočakal trenutek, ko se je pred menoj pahljačasto razprla reka, ki je bila v tistih trenutkih brez graničarjev. Za dobrega plavalca, boš porekel tudi ti, kakršen sem bil, je bila reka prava figa, kaj? Saj se še gotovo spomniš, kako sem za stavo, za škatlo cigaret, kadarkoli dvakrat, v eno in drugo smer, preplaval soboški triintridesetmetrski bazen pod vodo. Plavanje prek Mure se mi je v prvih trenutkih prav tako zdelo le pasja figa, se je nasmehnil in nadaljeval. A je bilo vendarle drugačno, saj me je stiskalo prepričanje, da gre vendarle za plavanje, ki odloča o življenju ali smrti, za plavanje, ko se te poloti strah, da te bodo odkrili in zasuli s kroglami. To pa je bilo seveda vse kaj drugega kot pasja figa. Kaj praviš? Plavati iz Apač – celo kak kilometer više od kraja – do levega brega vrtinčaste in močno deroče Mure pri Radkersburgu 234 seveda ni bilo tako enostavno, kot sem si bil predstavljal. Sicer pa, kot vidiš, mi je uspelo. Tam pa, ko sem po vseh štirih zlezel čez mejo, tako rekoč brez vsega, razen najnujnejšega, kar sem stlačil v avtomobilsko zračnico – pa me je čakala še ena nepredstavljivo težka odločitev, ali naj na skrivaj zlezem naprej, čim dlje od meje, ali pa naj se oblastem prepustim na milost in nemilost. Slednjega sem se bal kot hudič križa. Niti predstavljati si nisem mogel, da bi mesece in mesece čakal, kam me bodo vtaknili, kakšno delo bom moral navsezadnje opravljati v kaki vasi, pri kakem trdosrčnem kmetu ali kaj podobnega. Odločil sem se torej za dolgo pot, pot do Dunaja. Peš, kako pa. V glavnem ponoči., v bližini glavnih cest, čim dlje od čuječih hiš s psi. Vladimirjeva pripoved je bila z vsemi podrobnostmi vred zelo zanimiva. Pripovedoval je, kako je moral od časa do časa poskrbeti predvsem za hrano in vodo – to da je bilo najtežje, saj se je bal, da ga bodo zalotili pri kraji hrane in pri tem zagnali vik in krik. Najbolj se je bal psov in kur, ki bi se gotovo vznemirile zlasti sredi gluhe noči. Če bi ga zalotili, bi bilo gotovo po njem. Obdolžili bi ga kdo ve česa, ne le tolovajstva, morda celo špijonaže, sabotaže. In takega bi znali pognati tudi nazaj, nazaj prek Mure … Poldrugi mesec trajajoča peš hoja ga je močno izčrpala, pa četudi je podnevi počival ali spal. Napredoval sem lahko samo ponoči, kar pa je bilo huje od hoje, ki bi jo opravljal 235 čez dan. Noč pa ima tudi večja ušesa kot dan, sleherni pok zaradi pohojene veje odjekne glasneje kot tresk sredi dne, ki se najpogosteje zaduši ob prometni cesti, je živopisno opisoval. Večerilo se je in pred nekim velikim dvoriščem z mnogimi negovanimi drevesi in okrasnim grmičevjem, pred srednje veliko vilo, sem nenadoma zagledal tri sovjetske vojake, precej pijane. Opotekali so se in se bližali vhodnim vratom v lepo hišo. S pestmi so tolkli po njih in zahtevali, naj jih odpro. V istem trenutku sem zagledal tudi žensko, je pripovedoval, smuknila je skozi zadnja vrata, tekla proti sosednjim hišam, oddaljenim sto, sto petdeset metrov. Sovjetski vojaki pa za njo. Dohiteli so jo, pa četudi so se bili le s težavo podali v tek, a vendarle, slo je bilo očitno močnejše od pijače. Ujeli so jo, podrli v visoko travo – in tedaj se je v meni porodila nenadna odločitev. Nekaj urnih korakov, med njimi pa moje glasne, odločne, premišljeno izbrane ruske besede, ki so v trenutku opravile svoje. Omotični vojaki so se kar hitro pobrali s tal, salutirali in odšli. Kako so ti lahko kar tako nasedli? Tebi, v civilu. Zaradi nekaj besed? Zavpil sem, da sem njen mož, in to v njihovem jeziku in tudi dodal še nekaj kagebejevskih kletvic, ki so jim dali slutiti, da gre najbrž res za izvedenca iz njihovih vrst… in stvar je vžgala kot nafta, je smeje dodal. 236 Poleg tega pa so bili pijani, a so vseeno vedeli, da hudo grešijo proti vsem pravilom, tako da so se najbrž bali že tudi sence, vsakršnega hrupa, ki bi lahko priklical vojaško policijo. In potem sem začel živeti v raju, je nadaljeval in jel obujati spomine, ki so se zdeli, da jih zajema iz najlepših pravljic, ne pa iz razrušene povojne Avstrije. Elke je bila bogata grofica – vsaj jaz sem jo tako imenoval, je rekel, čeprav je ona trdila, da je sicer res bogata, a da ima plemiški naslov po možu, natanko triindvajset let starejšim od sebe. Imela je več vil, v tisti pa je živela od dvainštiridesetega leta naprej, od trenutka, ko je njen mož moral na fronto, s katere pa se ni vrnil. Povedala mi je tudi, da je tedaj, pred večerom, ko sem ji rešil življenje, ne le čast, kot je to tudi kdaj pozneje rada ponovila, tekla k sosedom, kjer se je skupaj z nekaterimi drugimi mlajšimi ženskami skrivala v kleti neobljudene podrtije. Hrane – mesa in moke in vina in vsega – sva imela dovolj. Poskrila jo je bila pred vojsko. Ničesar nisem pogrešal. Tudi ljubezni ne, je še dodal, potem pa kar bahaško nadaljeval o neizmernih strasteh, ki se niso oglašale samo ob večerih, temveč tudi čez dan, po jutrih ali popoldnevih. Samo cigarete sem zelo pogrešal, zato sem se večkrat podal v Winnerneuestadt in nekajkrat celo na Dunaj, kjer sem si lahko v zameno za hrano omislil 237 tudi cigarete. Bilo nama je lepo, Elki z vsakim dnem bolj, meni pa po nekaj mesecih z vsakim dnem manj. Vedno bolj sem pogrešal svoje, vas, Soboto. Toda domov nisem mogel, tudi po prihodu Bulganina v Ljubljano ne, in četudi so se odnosi dveh starih zaveznikov očitno spet otoplili, so se v meni kljub temu porajali novi strahovi. Zapustil sem svojo Elke in odšel na Dunaj in začel živeti, sprva kot taksist mestnega podjetja, pozneje pa že kot sam svoj gospodar. 15. Jurij se je tudi med delom – karkoli je že počel – rad prepuščal sanjam, opravljal eno, razmišljal in sanjaril pa o čem drugem. Bilo mu je prijetno zlasti tedaj, ko je vse to lahko počel tako rekoč izmenjaje, ko je prehajal iz enega stanja v drugo, ko je najprej razmišljal in sanjaril o prijetnih rečeh, potem pa, če se mu je le posrečilo, o njih tudi sanjal. Zlasti ko je hotel pregnati temne misli, spomine, ali celo more, ki so ga na nek način morda celo zaznamovale, se mu prilepile na čelo, kot mu je to nekoč povedal Klemencov Drago in tudi pojasnil: Pazi, na obrazu nosiš tudi tisto, kar bi gotovo rad prikril … Ne želim si jih samo prikriti, tudi skriti jih hočem, izločiti, iztrgati, in to ne le pred njim, ne le pred 238 drugimi, pač pa predvsem pred samim seboj, je priznal sebi. Samo sebi. Iz spominov je hotel pregnati grozljive podobe, ki so se mu za nameček vrinjale celo med sanje in se sprevračale v vse hujše more. Čas je mineval, in namesto da bi splahnele, so se pojavljale vse pogosteje, podnevi in ponoči. Najhujši so bili prizori z utopljenci ob Muri v Ižakovcih ali pa tisti z zalučanimi kurami brez glav, krvavih vratov brez glav, ki se niso pomirile niti sredi belih kupov žaganja. Po večerih, ko je slutil, da ga bodo sanje spet zamorile, je bilo najbolje, če se je vrgel na posteljo in zamižal, si na silo zatiskal oči in čakal trenutek, ko bo zagledal le temo, črnino pod vekami, v njej pa raznorazne krogce, črte, vijuge, s katerimi se mu je v glavnem posrečilo zbrisati nadležne prizore … Samo ohraniti jih je moral, se poigravati z njimi, jim ponagajati, jih zmanjševati, krogce v pikice, črte v črtice in vijuge v vijugice… pa spet povečevati, pa ponovno drobiti, in se tako zamotiti, zaposliti. Če drugače ni šlo, je opravil to s prsti, ki jih je le rahlo pritisnil na veke … in uspaval samega sebe. Podnevi, ko je bil buden, je bilo laže. Takrat si je pomagal z utrjevanjem prizorov, ki jih je videl okrog sebe ali pa z obujanjem spominov, z mislimi … na primer na pocketeš, ki so ga nekoč igrali na grajskem dvorišču ali na dobrote grofičine kuharice ali pa na padec s kolesom, ko je pomendral mamine cvetlične gredice ali pa na ožgane roke, ko je 239 moral po ukazu živinozdravnika seči med koprive in najti ping–pong žogico … Da, celo take misli so bile boljše od vseh onih, ki jih je preganjal. Najbolj pa ga je pomirjal spomin na Évo! Ko mu je uspelo misliti na primer na drobce, ki so sestavljali njeno podobo, od njenih zlatorumenih gumbov na beli jopici do kratkega krilca, pod katerega je kdaj pa kdaj pokukal, na skrivaj, pa še kako na skrivaj, ko je bil na primer v svojem brlogu, pod ogromnimi drevesnimi hlodi, kjer ga je Éva čakala in morda brezbrižno sedela na njih ali pa stopicala prek mrtvih dreves, kot je hlode imenovala, skakljala čeznje, s prvega na tretjega, on pa s prvega hloda kar na četrtega, Bagi pa z enim zaletom celo na petega … Nekoč, ko ga je želja po pozabi morečih misli prav tako vrgla na posteljo, se je z veseljem oklenil zgode z Bagijem, kateremu je tedaj – kakšna malenkost v primerjavi z izbezanimi trupli ob Muri – zameril, ker ga je, ko sta govorila o sanjah, spet napadel z očitkom: Ti niti sanjati ne znaš tako, kot je treba. Sam si povedal, da tudi tam spodaj, pod vekami, nimaš reda, da je tudi tam vse nametano, razmetano, kot so pomešane tudi tvoje misli, tiste v zvezi s Faniko ali Évo … tako, kot je pomešano tudi vse tole, kar imaš na mizi, se je norčeval Bagi, od svinčnika do šalice, do razlitega črnila in klobase in srajce, dokolenk in sploh. Ničesar ne obvladaš, ničesar ne znaš, in to je razlog, 240 to, take reči, slišiš, zato sanjaš vse mogoče neumnosti, tako nemogoče pomešane reči. On pa si je tedaj, se je spominjal, začel kar s predivom – namesto z vato, ki je seveda ni našel – mašiti ušesa, da Bagija ne bi slišal, pri tem pa hkrati pazil, da prijatelja ne bi razjezil, da ne bi zaloputnil vrat in odšel, saj mu je takrat resnično hotel zaupati nekaj posebno pomembnega. Zamašitev s kosmi prediva je sicer pomagala, a vendarle samo na pol, saj je kljub temu še vedno predobro slišal hvalnice, s katerimi si je po takem uvodu Bagi dal duška, dajal duška in se postavljal, pa tudi sklenil svoj govor z bahaško pripombo: Jaz pa ti prisežem, da sanjam izključno in vedno samo o lepih rečeh. Praviš torej, da sanjaš samo o tem, kako si pomagal svoji mami, ji nasekal drv, prinesel vode, in seveda še o Rusih, ki te bodo osvobodili. Tako je. O čem pa naj bi še sanjal? Če ne o svojem pravem življenju … o tvojih Futárih prav gotovo ne. O njih mi, hvala bogu, ni treba sanjati, ker si jih ne spravljam na kupe, kot ti, ki pregleduješ vsako posrano številko posebej, da lahko potem še in še listaš po njih in si jih pripravljaš za naslednje lepe sanje. Pa menda ne boš rekel, da se tebi, edinemu na svetu, o čem drugem sploh nikoli nič ne sanja? Na primer o resnici, ki je gotovo resnica, ko v resnici tudi ti kot mi vsi prav tako grešiš in lažeš in pozabljaš, pozabiš svoji mami nasekati drv, prinesti vode? 241 Prvič, moje stvari se tebe ne tičejo, in pika. Drugič pa, saj si vendar ti začel s to neumno debato … poleg tega pa tudi vem, kako zelo si želiš, da bi mi spet kaj povedal. Poslušam te. Naj ti bo … Molčala sta, nekaj časa. In potem je Jurij vendarle začel: Veš, res je, tudi nocoj se mi je nekaj sanjalo, pa čeprav čez dan nisem niti malo razmišljal o tem. O rečeh, ki so se mi že zdavnaj zgodile in sem jih že tudi čisto pozabil, a so se mi ponovno prikazale … Čudno pa je, da so se mi tokrat ponovile v čisto drugačni obliki. V čisto drugačni obliki! Slišiš, poslušaj in ne zehaj! Iste stvari so se mi enostavno povedano postavile na glavo. Postale so bistveno drugačne kot sicer … drugačne od tistih, kakršne sem doživljal in o njih tudi enako sanjal. Povej že vendar, naravnost, je zagrozil Drago in pokazal, da bo v nasprotnem primeru odšel. No … o Évinem očetu, na primer … In Drago je tedaj očitno bolje potegnil na uho, debelo pogledal, prisluhnil in pomenljivo pokašljal. Jurij pa je nadaljeval, saj ga je zelo zelo zanimalo, kaj bo njegov vsevedni prijatelj porekel, tokrat, zdaj, ko se je on odločil, mukoma, da mu bo vendarle razkril nekaj – njemu, samo njemu in nikomur drugemu na svetu – in sicer tisto, kar bo prav gotovo tudi njemu všeč. Povedal mu bo, kar njegove besede bo uporabljal, da zna tudi on scati proti vetru … Proti 242 vetru. Lahko je plavati s tokom Mure, je ponavljal prijateljeve besede, težko pa je plavati proti! Običajno je sicer res bolje, če med hojo lulaš tako, da ti veter piha v hrbet, tega še vedno ne zanikam, toda zdajle tudi jaz priznam, priznam tebi, da se je včasih res potrebno tudi obrniti in scati proti vetru, pa čeprav veš, da si boš poscal tudi hlače. Za trenutek je umolknil, zmotilo ga je Bagijevo privoščljivo hihitanje: Glej ga glej, polizanca, tudi ti si začel uporabljati moje izraze, moje nespodobne besede, ki si mi jih vedno spodnašal? Molči in me vsaj enkrat v življenju poslušaj do konca. Povedati ti hočem, da si imel glede scanja prav, zato ker … … Saj pravim, glede tistega, kar si vedno preganjal s svojimi pametnimi razmišljanji in me prepričeval, da bo bolje, če bom tudi jaz hodil z vetrom, s tistim, ki mi bo pihal v hrbet, ker se tako ne bom poscal, oziroma kot si ti rekel, spodobno, seveda, da se ne bom polulal. In tudi zdajle mi hočeš soliti pamet? Pozabil pa si, bratec, da jaz nikoli ne spreminjam svojih misli. Pač pa ponavljam, da se moramo upreti vsem grdobijam. Vougre65 je treba poscati, z vetrovne ali z nevetrovne strani, in jim vsaj tako pokazati, da jih ne maramo. Poslušaj me vendar in si zapomni: priznam, res je, da uporabljam tvoj jezik, in to ne slučajno, pač pa zato, 243 ker sem si premislil. Poslušaj me torej, pa boš tudi ti zadovoljen. Povedati ti hočem nekaj, kar ne bo hvalilo žandarja. Govoriti ti hočem o Évinem očetu, o katerem zdaj že vem, da je krut žandar, ki v resnici ni nikoli skrbel za red, kot se je hvalil, in vem, da je pretepal nemočne ljudi, trezne in garaške … Pa še to, nikar ne misli, da ga zavračam samo v sanjah, ne in ne, sovražim ga tudi, ko se zbudim. Pri odprtih očeh. Zavedam se, zavedam, da ga je treba resnično sovražiti. Sovražiti z odprtimi očmi. Ne le pod vekami ... In pri polni zavesti! je poudaril Bagi. In tako se mi je potem tudi vse, kar je žandar počel, začelo prikazovati čisto drugače kot nekoč. Zadostovalo je že to, da sem samo pomislil na kresničko, in že sem ga videl, kako jo meče, kako jih spet meče v ogenj, ali pa na njegove udarce po gostilniški mizi, ali pa na starega Kotnjeka, ki je prišel v gostilno na šalico čaja, da bi se vsaj malo ogrel in potem laže odpeljal voz z ledenim vejevjem, in kako ga je pri tem komandir žandarjev prav tako odsunil od šanka, ker da se ni znal spraviti v čiste cunje … pa tistih brc v fanta najinih let, se spomniš, Bagi, ki sva ga videla ležati v jarku in si ti takoj zaklel in rekel, trdil, da je bil tudi on žandarjeva žrtev. Na vse to gledam zdaj drugače, kako naj ti povem, kako naj ... Si že povedal! ga je pretrgal Bagi. Vse si povedal. Vse sem razumel. Razumem pa tudi tisto, česar ti še 244 vedno ne moreš povedati … to, da si si pred resnico zapiral oči samo zato, ker si mislil na svojo Évo. Po drugi strani pa bi tudi v resnici hotel verjeti, da res samo zato! In zgodilo se je, prvič, da je bil tudi Bagi zadovoljen. Očitno z vsem, kar mu je prijatelj povedal, saj se je poslovil celo z vprašanjem: Čuj, Uri, kdaj se torej jutri dobiva? Vprašanje za bogove! je pomislil Jurij, saj ga je Bagi ogovoril celo z ljubkovalnim vzdevkom, ki ga najbrž nikoli dotlej ni izustil. In povprašal, kdaj se dobita. Z Évo sta se veliko pogovarjala, največkrat na mogočnih hlodih, med njimi ali pod njimi, pod debli dreves, v glavnem iz polanske šume, ki so bila v velikanskih kupih nametana, za silo zložena po dvorišču beltinske žage. Pogovarjala sta se o vsem mogočem. Samo o dveh rečeh ne – o tem, kako jo ima rad in o tem, kako grob je pravzaprav njen oči. Pa tudi sicer je v njeni družbi najraje molčal, jo gledal, brez besed, in poslušal, poslušal njeno govorico z velikim številom nerazumljivih besed, povedal pa le tisto, kar je moral, ne nazadnje tudi zato, ker se je bal, da bi se mu lahko kaj zareklo. Molčati je moral zlasti o gostilni, ki je bila le nekaj korakov prek ceste in kamor si je Éva vselej tako zelo želela. Samo malo bi pokukala, je večkrat rekla, da bi videla, kakšna je tista tvoja igra z rdečimi, belimi, rumenimi in zelenimi 245 kroglami iz slonovih kosti in s palicami, ki so na konceh obarvane z modro kredo, in kakšno je kegljišče, v kateri, praviš, da zmaguje moj oči, ti pa mu neustrašno postavljaš nove in nove keglje. Tega, da so ji doma prepovedali prestopiti prag Sapačeve gostilne, pa je Jurij bil še posebej vesel, in sicer zato, ker je navsezadnje zahajala tja tudi Fanika, nečakinja drugega beltinskega gostilničarja Rituperja, s katero se je nekoč še najraje igral. Da, zaradi Fanike, si je z nasmeškom obnavljal spomin, ki je Éva ni marala že od trenutka, ko ji je povedal, kako mu je prav Fanika prva povedala, da se je takrat in takrat pred njihovo gostilno ustavil avtomobil, ki je pripeljal neko gizdavo hčerko, tako je rekla Fanika, mamo in orožnika s petelinom na klobuku. Že tedaj mu je pri priči vrgla pod nos: Nikoli več mi ne govori o taki kozi, ki sploh ne loči lepega perja na očetovem klobuku od žive kure, od kure, o kateri ne ve niti tega, da ima na repu perje samo tedaj, ko želi postati petelin. Jurij se je zavedal, da je bila njegova Éva zelo občutljiva, zato se je bal celo možnosti, kako bi bilo z njo, če bi ji kakorkoli prišlo na uho, na primer to, da je bil njen oči prijazen možak samo doma, medtem ko je v vasi in daleč naokrog veljal za velikega grobijana. In bal se je, da se bo resnica o njegovih početjih tako zelo razširila, da bo prišla na uho tudi Évi. Lahko bi jo izvedla navsezadnje tudi od sošolk in sošolcev ali kogarkoli že. Na primer od tistih, ki ji zavidajo, da je 246 vselej lepo oblečena in da dobiva najboljše šolske ocene, in to pri vseh predmetih, četudi po krivici, kot so govorili vsi, ker zna najbolje madžarsko. Kako ne bi, saj zna samo vogrsko, prekmursko pa niti besedice, je gobcal celo Drago. Zato se bo moral pripraviti, da ji bo stal ob strani tudi v takih primerih. Pa čeravno bo moral pri tem jasno pokazati, da jo ima rad. Tolažil jo bo, prepričeval, naj ne verjame zlobnim jezikom, naj ne verjame niti svoji najljubši sošolki, ki jo morda prav tako želeli prizadeti zaradi tega ali onega. Po tako dobro sestavljenih načrtih je bil Jurij kar zadovoljen, in tudi z Évo se je odtlej laže pogovarjal. Zgodilo pa se je nekaj, čemur se očitno ni bilo mogoče izogniti: resnica je Évi kar sama pljusknila v obraz. In sicer tistega večera s kresničkami. Po tistem sramotnem dogodku z očetom je kar nekaj dni ni bilo na spregled, tudi v šolo je ni bilo, tako da si je potem moral on – seveda on, kdo drug kot njen bodoči mož? – izmisliti posebno izbrane besede, ji dejati: Éva, pa saj si videla, da so tvojega očija takrat ob ognju nalašč nagovarjali, in se mu tudi s tem prilizovali, naj jih zabava, naj uprizori kako norčijo … on pa jih je pač ubogal, ubogal … in tudi natakali so mu tedaj več vina kot drugim, tako da se pravzaprav ni opijanil po svoji volji, in najbrž niti ni vedel, kaj sploh 247 počne s kresničkami … ali pa si je morda celo mislil, da si baše pipo s tobakom. Čisto mogoče. In da je v tistem trenutku mislil, da iz pipe stresa pepel v ogenj. Saj tudi sama veš, da ni nikoli pil. Si ga že videla kdaj pijanega? jo je vprašal in ona je odkimala in se tako vsaj malo potolažila. In zgodilo se ti je, je povzel Bagi, da si tem svojim izmišljotinam začel že tudi sam verjeti. Priznaj, da si na vse stvari gledal z njenimi očmi in pika. Mogoče. Takrat. V tistih trenutkih. Čez nekaj časa, po tolikšnem razočaranju, po tolikih grobostih, ki so se mi kmalu potem začele že kar zgoščati pred očmi, sem začel gledati nanje drugače. Lahko bi rekel, da sem z enim očesom videl samo njo, ločeno, z drugim pa njenega očeta. Nikoli več skupaj, nikoli več ju nisem maral videti skupaj, niti v mislih ne. V mojih očeh je postal žandar res samo žandar. Osovraženi žandar. Grobi žandar. Na drugi strani pa ona, daleč vstran od njega, ona, moja Éva. In Bagi ga je takrat potrepljal po ramenu, najbrž prvič v življenju, pa tudi z besedami ni skoparil. Rekel je: To pomeni, da nisi več v megli, da nisi več zaslepljen, slep, da ne misliš več z njenimi solzami, pač pa, končno, s svojo glavo. Zato pa jo imaš. Upam, da boš prisluhnil tudi drugim zgodbam, tistim, ki jih ne najdeš v svojih Futárih, in da boš dal kaj na to, o čemer na skrivaj govori célo Prekmurje – na primer o 248 strelih iz žandarskih pušk, ki so zadele marsikoga, tiste, ki jim niso bili po volji, ki se niso znali spraviti v čiste cunje in so bežali, bežali tudi zato, ker niso hoteli v vojsko, v madžarsko vojsko, v Horthyjevo vojsko, v Szálasyjevo soldatesko. Zgodilo se je torej tisto, kar si je Bagi ves čas želel: Jurij je dokončno postavil žandarja na pravo mesto. Pa tudi povezoval ga ni nikoli več z Évo, tudi če je še kdaj pomislil nanj. Razmišljal in sanjaril je samo še o Évi. Pa tudi vse sramotne laži, ki jih je dotlej pobiral iz napihnjenih madžarskih časopisov, je brez pomislekov spodil iz spominov. 16. Če so po kaki zabavi, praznovanju Pubekovega rojstnega dne, nekateri dijaki soboške gimnazije govorili, da je bila zabava resnično ena A s črtico, so s tem priznavali, da je bil za to zaslužen predvsem Jurij, ki se je takrat dobesedno prelevil, saj si je nadel, so rekli, povsem drugačno vlogo, kakršno je igral skoraj vedno, takrat, ko so ga dražili z oznakami, češ da je potegnjen, zategnjen, dolgočasen, zaprt vase, odmaknjen, zasanjan – stokrat zasanjan, so ponavljali – in velikokrat tudi zagrenjen. Bilo je na dlani, da se je tokrat na novo vlogo zares skrbno pripravil. 249 Čisto enostavno, šlo ti bo kot namazano, mu je pred tem prerokoval Bagi, podoficir trgovske mornarice, nabrit in namazan z vsemi žaubami in vragolijami vseh oceanov sveta, kot je sam rekel, ko se je ravno v tistih dneh vrnil na dopust. Samo presenetiti jih moraš, takoj na začetku slavja, že s tem, da se spraviš v nov videz, da si natakneš tole mojo čelado, ki sem ti jo prinesel iz tropov, tropsko čelado. In da nastopiš s povsem drugačnimi gibi, si omisliš drugačno hojo, spremeniš svoje geste, svoj večno kisli nasmeh pa obarvaš z zadovoljnimi nasmeški … Lahko pa se tudi s kakim panterskim skokom poženeš v fotelj in si tam prav uživaško greješ križ, med udobnimi, mehkimi blazinami, z nogami na mizi – ne pa s čevljem ob čevlju kot priden Janezek. In s tem moraš začeti takoj na začetku, od prvega trenutka, lahko celo tedaj, ko bo še Pubekova mama z vami. Predvsem pa se potrudi in pripoveduj, povej vse, kar ti bo prišlo na misel. Spomni se, je nadaljeval podoficir Bagi, kako si takrat rešil utapljajočega se ruskega vojaka … ne, ni bil vojak, izmisli si in povej, da je bil najmanj kapetan, zakaj pa ne … Pa tudi tistega ne pozabi, kako te tedaj sploh ni bilo strah, ko te je skoraj utopljeni podil, lovil … Oh, ne, tega sploh ne omenjaj, raje obrni reči še bolj na glavo in povej, da je tedaj vsa ruska vojska tebi v čast naredila špalir in se ti zahvaljevala, ker si bil pogumen, saj se nisi obotavljal in nisi čakal, da bi onemu pošle moči, pač pa si kot za šalo in brez najmanjšega 250 obotavljanja odplaval v razburkane vode Malega gada in nesrečneža, ki se te je oklepal kot pijavka, da bi skoraj utonila, oba utonila, potegnil iz vode na celino … hočem reči na kopno, saj o celinah vi tako ali tako ničesar ne veste … na kopno torej, iz vode, njihovega visokega oficirja, pa čeprav je oni med tvojim nesebičnim reševanjem ves čas divje tolkel in mlatil, smrtno nevarno, in bi lahko še tebe pogubil, tebe, Tarzana, Johnnyja Weissmüllerja, svetovnega prvaka v plavanju. Zabava je uspela, se je spominjal Jurij in se že vnaprej veselil prihodnjih zabav, na katerih se bo, je sklenil, še bolje odrezal. Tedaj seveda še ni vedel, da bo to tako kmalu – le nekaj let, ki so kar hitro pribrzela, in že je s starejšo glavo gimnazijskega višješolca začel spoznavati, da sonce kljub vsemu ne razdaja svoje toplote vsem ljudem povsem enako, kot je potožil svojemu Bagiju, ki se je za nekaj dni spet vrnil na dopust, in to v čedni, povsem novi uniformi mornariškega podoficirja, medtem ko je on že lep čas premogel le en sam suknjič in dolge hlače. Ravno takrat mu jih je moral krojač obračati: razparati suknjič in razparati hlače, ki jih je nato, kos za kosom, prelikal in potem ponovno sestavil, sešil, povsem enako kot prej, le tu in tam je kaj podaljšal – hlače in rokave – tako da obleka ni bila nič več ponošena, zato pa vendarle drugačna, saj so pravi vzorci blaga izginili na notranjo stran blaga, namesto 251 njih pa so postali vidni le njihovi odtisi: stari vzorec na blagu je na drugi strani kazal le nekakšne nagrizene obrise kvadratkov, na hlačah pa neravne črte, ki so bile videti, kot da jih je bil veter privlekel s kopic posušenega sena. In vse to je Jurij tudi občutil, ko je opazil, da ga kdo opazuje, od strani, in gotovo vidi, da je prilezel iz krojaške popravljalnice, kot mu je to nekoč zabrusil Franček iz prve klopi, ki je veljal za najboljšega dijaka v razredu … Najbolj pa je bil nesrečen zaradi prsnega žepa na suknjiču, ki po obračanju ni bil več na levi, srčni strani, pač pa na desni … pa gumbi, ki so se zapenjali z leve na desno in ne narobe, tako da je imel odtlej suknjič raje odpet, tudi ko je bilo hladno. Njegovi občutki manjvrednosti pa so se poglabljali tudi zaradi nekaterih drugih reči: zaradi tesnih prostorov, ki so jih doma v majhni hiši premogli, zaradi obrabljenega pohištva, tudi v kuhinji, kamor je kdaj pa kdaj prišel tudi kak sošolec, da sta v njej skupaj napisala kakšno šolsko nalogo … Kuhinja je bila tesen prostor z mizo in s stoli in štedilnikom pa s kredenco, kot drugod … In to s stoli, na katere se je bilo nevarno usesti, saj je iz njih znal pokukati tudi kak zrahljani žebelj v premehkem lesu … pa so bile hlače kaj kmalu strgane … tudi sošolčeve …zvezki pa tudi popacani, saj se je iz emajlirane cevi štedilnika, ki je bila slabo povezana z dimnikom, marsikdaj spustila kaka saja, prav na rahlo, kot krhka snežinka, samo da ni bila bela, ampak črna, še bolj črna pa na zvezkih, ki 252 so bili dragi, in sploh… Na pomlad in na jesen je bilo lepše: takrat je raje sprejemal kakega sošolca, pod cvetočo hruško, pod katero sta pisala domače naloge, saj je nanje priletel kvečjemu kak list, kaka vejica. Najlepše pa je bilo vendarle poleti, na kopališču, kjer je s Krampijem, Pubekom, z Melešem sestavljal plavalno štafeto … Kopališče v M. Soboti, med vojnama /Foto last Slov. etnograf. muzeja/ Tam so bili deležni tudi mleka, po pol litra vsak – če so marljivo trenirali. Na kopališče pa je rad zahajal tudi zato, ker se je tam lahko prav on, tudi on, postavljal s kopalkami, vsaj s tem, z minimalkami, ki 253 mu jih je znala sešiti mati, ki je nekoč uspešno opravila vse izpite na šiviljskem tečaju Singer. Sešila mu jih je take, kakršnih ni imel nihče drug: z rdečimi obrobami, kdaj drugič pa spet z zelenim robki, včasih z gumicami v pasu, drugič brez gumic, zato pa z vezalkami ob straneh. In sploh, si je dejal, tudi jaz se lahko pobaham s kakšnim modnim izdelkom, ne samo Puba ali Krampi, ki sta si že takrat lahko privoščila tudi kako kravato, celo metuljček… Sicer pa, saj ni nikoli tožil, samo s težkim srcem je prikrival, da je pri njih pač težko, ker živijo kar štirje od ene mesečne plače. Potem, potem pa je, žal, napočil tudi čas, ki je nemara vsem ljudem pognal strah v kosti. Grozo. Zgodilo se je, da se je vsa Sobota, če že ne vse Prekmurje, zavila v molk. V molk, ki se je zdel kot popotresje, čeprav ga je povzročilo le nekaj strelov. Nekaj strelov v porajajočem se jutru, še pred zoro, na soboškem pokopališču. Nekaj strelov, tik ob izkopani jami, v katero se je zvrnilo telo tovarnarja Josipa Benka. Nekaj strelov, ki so zadeli tilnik, in sunek telesa v jamo, v jamo kot jarek zunaj ograje, brez rodovitne prsti, brez rož za pokojnega … za pokojnika, ki ne sme biti pokojni, pač pa brezimnež, številka, le zaznamek. Zaznamek v tajnih knjigah tajnikov. In Jurij se ni več zbujal brez sanj … Ne le on, tudi Krampi je tožil, da ne more spati. Ali pa Vili, predvsem 254 Žižekov Vili, ki je ves zgrožen povedal, da je slišal tiste strele… in potem o njih kar naprej sanjal, sanjal samo še o raztreščenih tilnikih, o tilniku, ki ga sploh ni videl, ne prej ne tedaj in ne poslej, le govorili so tako, o tilniku, o tem, da so ga v tilnik, ker da se take reči tako delajo. Njemu pa so se streli, je jecljal, streli zavlekli v uho, od tam nekam v glavo, pa pod veke … Sicer pa je molčal, utihnil in molčal, kot so odtlej molčali vsi sošolci, in kljub vsemu še naprej hodili v šolo, pobiti, prestrašeni, zgroženi, povešenih glav. Pa tudi Dragec, tudi z njim je bilo tako, podobno, saj Jurija odtlej, po vsem tem ni nič več opozarjal, kako čuden je v obraz … Najbrž se je bil tudi sam pogledal v ogledalo in videl, da tudi z njegovega obraza izgineva tisti brezskrbni žar, ki ga je tako prijetno barval … Pa tudi pri drugih sošolcih je bilo opaziti, da so se kar čez noč – zresnili. V Soboti, v Tešanovcih, v Benkovem rojstnem kraju in še daleč naokrog po Prekmurju je zavladala posebne vrsta tišine. Kvečjemu redkobesedje – tako značilno za prestrašena mesta, za vsako mesto, za vsak kraj, v katerem kdaj zavlada nasilje – ki se je priplazilo tudi v ta del sveta. Ljudje so se potuhnili in le z veliko ihto postorili najnujnejše, to in ono, doma, pa tudi v mestu, če so morali skočiti po najnujnejše, in spet naglo odhiteli domov. Na varno, k svojim, kjer pa so se besede prav tako navzele molčečega mesta, se spreminjale v šepet, že zaradi sten, ki so imele bojda 255 prav tako ušesa. Povsod so šepetaje izgovarjali ime: Josip Benko. In čisto po tihem ponavljali, da je bil dober, dober človek, bogat, zelo bogat, a pošten, da je dajal delo in kruh. Ugibanja o usmrtitvi brez razloga so še dolgo časa zaposlovala domala vsakogar, daleč naokoli, in se vselej končala z vselej istim vprašanjem: Zakaj? Zakaj! Josip Benko In tako so živeli ljudje še dolgo zatem, s kletvijo na zamašenih ustih, predvsem pa v strahu, kdo bo naslednji – kot je bil slikovit tudi Jurijev oče, ki se je 256 prav tako kot najbrž tudi Berke, Dajčer, Fišerjeva, Rusanov in drugi, bal, da bodo pobijalci, da bodo njihovi kazalci, ki so se pravkar umirili po potegu za petelina, začeli drseti po seznamu imen in priimkov navzdol, po abecednem redu tovarnarjevih tesnih sodelavcev – in določali ljudi za nov odstrel. To, da je pri Josipu Benku vrsto let delal tudi Jurijev oče, je bilo za Jurija razlog več, da se je še bolj bal prihajajočih večerov. In spomnil se je tedaj tudi nekega bežnega dogodka – prijaznega strička, ki se mu je v očetovi pisarni nekoč tako prijazno nasmehnil in mu potisnil nekaj sladkega v drobno pest … Zdaj pa, zdaj, ko ni bil več fantič, se je lahko samo še bolj bal, ker je vedel, da mu bodo nove sanje prikazale strička povsem drugačnega. Iznakaženega. Spremenjenega v krvavo telo, v nabrekli tilnik, ki ga zakriva gmota zlepljenih las, kot rdeča žagovina na dvorišču beltinske žage. Podil jih je, že vnaprej je podil take misli, iz katerih so se mu že začele izrisovati nove predstave, ki so prilezle na plan že tudi sredi belega dne. Čas pa je preraščal tudi take spomine, mladost je prinašala nova doživetja, in tudi nove upe. Bližala se je gimnazijska matura, in tudi Jurij je sanjaril o univerzi, o poklicu, o lepšem življenju … Potem, potem pa spet strela z jasnega. 257 Zgodil se je še en zločin, drug zločin, nov zločin. Streli so pokosili tudi sošolca, prijatelja iz njihove klape, Palija Koltaija. Starega sedemnajst let, fantiča, ki še pred nekaj leti, med vojno, ne bi bil goden niti za fašistično vojsko, niti tja ga ne bi vzeli, niti Hitlerjevi klavci mu – na začetku vojne – ne bi dovolili vzeti v roke puške, je ob tem pomislil Jurij in se spomnil svojega brata, ki je moral celo v vojnem času, ko so na veliko nabirali vojake za fronto, čakati še eno leto, da je dozorel, ko so mu potem vendarle zaupali orožje. Pali pa jih je imel sedemnajst… malodane otrok, ki je hotel še z dvema prijateljema čez mejo. Prek meje, tja čez, kot srne, ki so silile z enega konca travnika na drugega. Ker so hotele najti polno pašo. Čuvaji, graničarji pa so morali fantku z rafali spodrezati noge, drobne kot srnine, samo zato, ker so želele steči tja čez, na drugi konec gozdiča, na bolj zelen travnik. Dogajalo se je to ravno v tistih trenutkih, ko so bili Puba in Krampi in Jurij in Tedi pa Beba in Majda in Estika pa Olgica ter Babšika na domači zabavi, na žurki, na imenitnem hausbalu. Jedli so ocvrte piške, navijali plošče, skrivoma pili jajčne likerje, pa tiste, ki so bili zelo gosti in zeleni … medtem ko se je Pali najbrž že vlekel skozi grmičevje v bližini Gederovec. Hausbalovci sredi plesa in smeha, malce okajeni in zadimljeni … on pa, morda prav tedaj, pred zadnjim skokom do črte, umetne črte, krute črte, rdeče črte, 258 nevidne črte, nikoli dotaknjene, nikoli prestopljene črte. Oni s poskoki do stropa – on pa nič več od tega, zaradi strela, strela v hrbet. Klec in padec. Še kak trzljaj, potem pa mir, večni mir. Nekaj ur pozneje, ko so srne ob meji že zdavnaj polegle in ko so razposajenci z likerji v očeh le stežka krotili majave noge, je žurko pretrgal glasen škrip nenaoljenih vrat in v sobo je stopil zdravnik, doktor Vlado. Bled v obraz. Vsi drugi – rdeči, žareči, a že v naslednjem hipu prav tako beli kot zid. Sprva so se zbali, kaj bo, ko pa je bila v njihovi družbi, v družbi toliko in toliko let mlajših fantičev bila tudi gospa, doktorjeva žena, ki je živela s svojim možem v dveh sobah pod isto streho Flegarjevih … bila je pač z njimi in se zabavala kot oni. Molčali so, vsi, tudi zdravnik, in ugibali, kaj bo porekel, kako jih bo oštel, nahrulil, nje in tudi svojo ženo … Doktorjeve skrbi pa so bile nekje drugje, saj je molčal, in še vedno samo stal med podboji, ker ni vedel, kako naj jim pove … Potem pa je vendarle iztisnil nekaj … nekaj o tem, da ne more, a mora, ker hoče, čeprav ne bi smel, a naj zvedo, zvedo prvi, saj je vedel, kakšni prijatelji so bili … In povedal je, da so v gozdičku, blizu obmejnega potoka Kučnica, ustrelili njihovega Palija. Ubili in tam tudi zagrebli. S Palijem da je poskušal prebegniti tudi drugi, prav tako njihov sošolec, Mirko Fefer, ki pa se je k sreči prestrašil in ob prvih strelih omedlel, se zgrudil, obležal, in ostal živ. Vsaj to, je dejal zdravnik in jel 259 glasno razmišljati in tako spoditi najhujšo novico in jo nadomestiti z milejšo, z manj krutim podatkom, s tem, da čaka Mirka Fefera hudo obdobje socialistične prevzgoje … Ki pa je, moj bog, se je malce nasmehnil najstarejši med njimi, Krampi, in nadaljeval: ki pa je seveda milijonkrat lepše in boljše – kot truplo v listju. Za vse, razen za Palija, za vse sošolce pa je tudi potem napočil nov šolski dan, kot vsak drug dotlej. Kot da se ni nič zgodilo … In sledil je spet naslednji šolski dan, pa spet vsi drugi, polni dnevi in še daljše noči. In učenci so hodili še naprej v šolo, tako kot nekoč s Palijem. Kot vedno dotlej. Skoraj tako. A vendarle malce drugače … Morda pa je kdo opazil, opazil, da je bilo vendarle vse drugače, da so se po Palijevi smrti nekdanji koraki, razposajeni in mladostno poskočni, v resnici predrugačili. Se unesli, upočasnili, se sprevrgli v drugačno hojo. In tudi glave so se odtlej, glave sošolcev – bi lahko opazilo tretje oko – prav tako nekoliko drugače sukale kot tiste pred nekaj dnevi. Nič več zvedavo in vihravo, na vse strani, počez in povprek. Tele zdaj so tičale skupaj, njih glavice, zdaj že glave, iz glavice glava prek ene same noči. Staknili so jih, zarotniško pripravljene na šepet, za šepetanje, za premlevanje vsega, kar ni smelo na plan. Med drugim tudi lepe sanje o lepem življenju, ki da je tam čez, tam, kamor si je tako neizmerno želel njihov Pali in kamor so pribrzele le srne, ptice ... In vse bolj so 260 postajali prepričani, da vse tisto, kar jim govorijo, govorijo v šoli, trobijo po zvočnikih, pišejo in slikajo po plakatih, po zidovih, po plotovih, po hodnikih, po drogovih, okrog cerkva, blizu cerkva, blizu intimnih domov, ni resnica. Da je laž. Je gnilo, kot je rad poudarjal sošolec, Kuharjev Stanko, ki se je zanimal samo za dve stvari, za matematiko in za železniške vozne rede – te je najbrž vse poznal na pamet – in zadnje čase tudi za kanček politike, saj je znal s kako pripombo, na primer z verzom iz Shakespeara, pičiti na pravem mestu. Pomenljivo, le z zvitim nasmeškom, nikoli s komentarjem. Tako se je zgodilo, da je ob Palijevi smrti, ko so vsi povprek pripovedovali kaj iz skupnega življenja, Stanko povedal samo en verz, ga parafraziral: Je že tako, je rekel, da je nekaj gnilega v deželi Danski. Po nekaj nemih pogledih naokoli pa je še dodal vprašanje: Danski? 17. Bratranca, Vladimir in Stanko, se nista razumela, kdaj pa kdaj sta se celo sovražila. Dachauec pač ni zaupal prostovoljcu tiste vojske, ki je njega aretirala in poslala v taborišče. Poleg vsega pa Stanko prav tako ni verjel zgodbi o bratrančevem prebegu v vojsko 261 osvoboditeljev Prekmurja. Jurij je razumel oba, pa čeprav je znal bratrančevo zadržanost nekako bolje opravičiti, saj je bilo navsezadnje njegovo trpljenje tako rekoč na dlani, otipljivo. Stanku se ni nikoli mudilo, počasi je delal, čeprav skrbno in natančno, dobro premislil in pretehtal in šele potem vprašal, šele potem odgovarjal. Vladimir, je tehtal Jurij, navsezadnje ni pretrpel takih muk kot bratranec, ni poznal takega gladu kot Stanko. Spomnil se je tudi, kako doživeto in slikovito mu je bratranec nedavno opisal lakoto, glad, ki so ga trpeli v taborišču. V Dachau sem spoznal njen pravi obraz, obraz lakote, je opisoval taboriščnik, in občutil samo to, da sem prazen, votel. In ta praznost in votlost, ki sta se začeli najprej v želodcu in nekje v požiralniku, sta se potem razlezli po vsem telesu, po rokah, nogah, vratu, tilniku, glavi in v očeh. Tudi ko sem gledal, kaj opazoval, se mi je zdelo, da gledam skozi zamegljena očala. Pa to še ni bilo najhuje, saj sta mi omotičnost in nenehna megla pred očmi celo prizanašali, v nekem smislu tudi tako, da sem sicer gledal, buljil, vendar nisem ničesar videl. Da mi ni bilo treba ničesar videti. Strmel sem v trupla, a jih nisem zaznaval, nisem dojemal njihovega bistva, videl sem le obrise nekakšnih rok, nog, glav. Celote nikoli. Delov ni bilo več treba sestaviti v celoto. Najhuje je bilo nemara to, da je bilo tako tudi, ko sem zaprl oči: oblike so izginile tudi tam, namesto njih pa se je izrisalo vse polno 262 obrisov, nasekljanih črt, vijug in krogov. Podobe so izginile, prav tako vonji, celo barve, barva mleka, barve jajc ali barve mesa ni bilo več. Niti sanje jih niso znale več priklicati. In Jurij je tudi opazil, da Stanko, ko sta kaj skupaj jedla, tudi takrat, ko sta rekla, da sta lačna kot volk, ni nikoli hlastnil po hrani, pa čeprav bi mu lakota v Dachau lahko ostala v krvi, v podzavesti, v refleksih, da bi ravno on prvi planil po čem boljšem, lepšem. A ni bilo tako, ta vloga se je očitno naselila v tiste, ki za to niso imeli razlogov. Take in podobne primerjave so se mešale v Jurijevi glavi, in tako se je zgodilo, da se je njegova tehtnica pravičnosti nagibala največkrat malce bolj na bratrančevo stran. Kaj storiti? Kako zgladiti spor med bratrancema? Ju zbližati. Ko pa je razumel oba in imel oba rad. Enako? Včasih je dal prav enemu, drugič spet drugemu, a le v sebi, medtem ko si je pred enim ali drugim vselej prizadeval, da sta ostali posodici na tehtnici vedno v isti, vodoravni črti. Zato pa je tekal, sem ter tja, od enega k drugemu, kot kurir, ki hoče žgoči spor čimprej zgladiti ali vsaj omiliti s kakim predlogom, s kako domislico. In tako se je najbrž tudi sam spreminjal, dozoreval, bogatile so ga nove in nove izkušnje, in spoznal je, da je treba kdaj pa kdaj kakšno stvar enostavno zmanjšati, si je govoril, če je prevelika. Ali pa omiliti, 263 če je preostra. Pri bratrancu pa je tudi s takimi potezami dosegel le bore malo. Pri bratu za spoznanje več. Brata je potem vendarle prepričal, da se je potrudil in je poleg pozdrava, namenjenega Stanku, izustil še majceno vprašanje: Kako si? No in tudi bratranec je potem prav tako raztegnil svoj pozdrav z dodanima besedicama: Hvala, dobro. In tako sta se bratranca počasi vendarle nekako pobotala, ne nazadnje tudi s pomočjo skupnega vzornika – Vladimirjevega očeta, Stankovega strica torej, ki sta mu oba zaupala in ga spoštovala. Vladimir ga je že od nekdaj spoštoval, tudi zato, ker je na svoji koži skusil, kako se mu je maščevala mladostna zaletavost, in kako pametno mu je bil oče takrat svetoval, naj ne hodi med zveri – Stanko pa je svojega strica prav tako spoštoval in mu bil hvaležen, saj je vedel, kako je pomagal njegovi družini, jo ves čas vojne zalagal s hrano, zlasti z moko iz beltinskega mlina. Predvsem pa je znal ceniti stričevo načelnost in neuklonljivost, saj se je glede tega celo sam pozanimal in zvedel, mnogi ljudje so mu to tudi potrdili, da se ni nikoli vdal, nikoli popustil pred pritiski madžarskih puščičarjev, ki so ga želeli za vsako ceno pridobiti na svojo stran, mu obljubljali gradove med oblaki, tem bolj, seveda, ker je bil madžarskega porekla. 264 Že za to je bil potreben pogum, to, da si je tvoj oče sploh upal reči ne, in to takrat, ko so puščičarji neusmiljeno pobijali in reševali vsako reč po najkrajšem postopku, naglo, brez cincanja, kaj šele usmiljenja, so bile Stankove besede, ki si jih je Jurij rad zapomnil. Vzdržal je, ker je ostal pri svojih načelih, je še tako potrdil Stanko in sklenil: Klobuk dol, ni kaj. Jurij pa tudi potem, ko je dosegel, da sta se bratranca pobotala, skoraj spoprijateljila, pravzaprav ni nehal skakljati, kot je to bratovo početje označevala tudi Olga, saj ga je – kot nalašč – pričakal podoben zaplet, ki ga je bilo v nekem smislu mogoče prav tako reševati samo s tekanjem, od enega konca do drugega, od matere, Ilke, do tete, materine sestre Vilme. Iz ene hiše v sosednjo, in nazaj, nekaj skokov po skupnem dvorišču, pa je bilo. Spor med sestrama je pravzaprav trajal vse od otroških let. Otroški prepirčki so se z leti spreminjali in postali v dobi njunih najstniških let kar močno zaostreni. Preden sta se poročili, je bilo njuno prizorišče skupno, saj sta živeli pod isto streho in celo v isti postelji. Pozneje, ko sta se že poročili, pa je bilo v njunih odnosih zaznati še večjih sprememb. Takrat pa že kar izza okopov, kot je temu rekel Vladimir in znal tudi razložiti: Potem pa, ko se jima je zazdelo, da čepita vsak v svojem varnem zakonskem gnezdu, sta 265 raztegnili svoj meh in ga z leti vse bolj raztegovali in napihovali. Kar si navsezadnje tudi ti občutil, je dejal Juriju, ko si – potem, ko sem jaz odšel v neznani svet – ti prevzel mojo vlogo in si ju prav tako skušal spraviti, zlasti po kakem prepiru, ki se je znal, pa čeprav je bil na začetku čisto drobcen, kajne, kaj hitro sprevreči v pravcati ogenj v strehi. Ti si počel to bolj vestno, saj ti moram priznati, da sem ju jaz miril bolj iz zabave, pa tudi malo iz koristoljubja, saj sem ničkolikokrat zasukal kako besedo tako, da je ugajala enkrat materi, drugič pa spet teti Vilmi. In od vsake sem dobil tedaj kak priboljšek, vsaj kak drobiž, ki sem ga pognal, kot veš, v glavnem za cigarete. Velikokrat sta me nagradili celo za eno in isto stvar. Nagrajevali sta me obe, ena in druga, je poudarjal, vendar ločeno, se razume. Samo paziti sem seveda moral, da sem ju prepričal na štiri oči: vsako posebej, vsako zase in na samem. Živeli sta v prepričanju, da prinašam vsako novico, vsak sosedov čvek in vse živo, kar pripovedujem izključno samo njej … In niti v sanjah nista mogli slutiti, da govorim obema enako, pravzaprav eno in isto, da tolažim obe z eno in isto besedo, da obiram in zasmehujem eno in drugo, v enaki meri, enako silovito, z enakim obračanjem oči in s kriljenjem rok, z vzdihovanjem, jadikovanjem in s pripombami, češ, kako je vendar mogla teta oziroma mama to in to pa ne tega ali tistega… Skratka, 266 vsakokrat je šlo za eden in isti poklon ali pa za eno in isto grajo, v prid ene oziroma druge. Pošiljatelj je bil torej vselej eden in isti, prejemnik pa zdaj eden, zdaj drugi, je sklepal in prikimaval Jurij, v sebi pa tudi odkimaval. Vladimir se je tudi med pripovedovanjem ves čas privoščljivo hihital in poudarjal, da se je pravi boj med sestrama spočel, ko sta se začeli spraševati, katera se bo s kom poročila, kateri od dvorivcev je – prvo kot prvo – lepši? Vilmin Franci ali Ilkin Jožef? Oba sta bila prišleka, eden s Primorske, drugi iz Madžarske, eden do potankosti obrit blondinec, drugi črnolas in z brki. No in ko sta pozneje že obe dovolj dolgo kukali iz svojih zakonskih gnezd in ko zunanjost tudi zanju ni bila več tako zelo pomembna, je prišlo na vrsto – kar sta tudi sicer obe tako radi vpletali v svoje besedišče – prestižno vprašanje. Kaj pomeni več, kaj je vredno več, če imaš Jožefa z dobrim zaslužkom pri nadvse ugledni grofici ali pa če imaš Franca, ki se lahko postavlja z visokim uradniškim položajem med finančniki? Temu vprašanju pa je potem sledilo tisto naj–naj–naj pomembnejše: Kaj pomeni, če ima Jožef manjšo hišo, vendar povsem novo, Franci pa veliko večjo, a staro? In ravno hiši, je na dolgo vlekel Vladimir, sta bili razlog za žgoč prepir o tem, kateri del skupnega dvorišča mora biti glede na vse to večji in kateri 267 manjši. Velika hiša, veliko dvorišče, mala hiša pa malo dvorišče? Ali pa ravno zato narobe? Pa še to, kdo naj popravlja skupni studenec, zabije late ob straneh in nabavi kak dostojnejši ključ, novo vedro za zajemanje vode. Kakor tudi to, kdo naj zapira velika dvoriščna vrata, ali tisti, ki jih je pred večerom zadnji pustil odprta ali pa oni, ki jih je zjutraj prvi odprl. Porodilo pa se je tudi vprašanje, kdo je kriv, da Vilmine koze glodajo mlade cepike v Ilkinem sadovnjaku in kdo je potem kriv, da imajo eni koze brez sadovnjaka, drugi pa sadovnjak brez koz. Slednje vprašanje – prepir zaradi koz – pa je v primerjavi z vsem drugim povzročalo pozneje tudi Juriju najmanj težav, saj ga je zaposlovalo samo takrat, ko se je koza sploh lahko pasla, torej poleti, medtem ko je bil pozimi mir. Zato pa so se pozimi rojevali spet drugačni prepiri – kdo je na primer kriv, da je z ene strehe padlo več snega na eno in ne na drugo stran skupnega dvorišča? Ker je bilo vse tako, kot je bilo, se tudi Jurijeva tekanja od matere do tete oziroma od tete do matere niso mogla nikoli končati. Reševati jih je pravzaprav začel že zelo zgodaj, prej, kot si je to mislil njegov brat. Pa tudi posnemal ga ni, svojega brata, se je Jurij bahal pred samim seboj, saj je počel to iz nekakšne notranje potrebe, zaradi prijetnega občutka, da dela prav, medtem ko mu je brat sam priznal, da je opravljal ta prijetni posel, tako je rekel, le iz čiste zabave, iz koristoljubja in privoščljivosti. 268 Najlepše pa je bilo Juriju seveda tedaj, ko je med sosedama, sestrama, napočilo obdobje prave sestrske ljubezni. Čas, ko sta Vilma in Ilka kar tekmovali, kako bi druga drugi ustregli, kako bi druga drugo hvalili. Druga drugo, in nič več vsaka sebe. In tudi vsi drugi so bili ob tem veseli, ne le Jurij, obe hiši, oba stara, Jožef in Franci, pa otroci obeh družin. Bil je to čas, ko sta sestri hvalili celo to, kako lepo je ta oziroma ona oblečena, kako pozornega moža ima ena oziroma druga, in kako je lahko sestra srečna, da se njen sin tako pridno uči. Obe sta imeli sinova, torej sta se po njunem prepričanju oba dobro učila. Ali pa, kako odlično jabolčno pito je na primer spekla Vilma in kako odlična je bila Ilkina prikuha. In tako je šlo to kar naprej, dan, dva, največ tri – vse dotlej, dokler se nekega dne Vilma ni obregnila ob Ilkino pokašljevanje, ki ga je ona razumela, da se sestra Ilka pravzaprav posmehuje iz njene peke, in da se samo izgovarja, češ da kašlja, ker da se ji je zaletelo. Ne, je napadla, saj vem, da ne kašljaš, ker vem, da nisi prehlajena – ti v resnici pokašljuješ! Pomenljivo pokašljuješ! Pa se je vnelo in gorelo kot slamnata streha, ki je nekoč skoraj do tal uničila Šajtovo cimpračo, oddaljeno komaj pol lučaja. Ni res, pokašljuješ, ker lahko namiguješ, da so moji orehi žarki. tako prikrito 269 Pa naj bo, če tako hočeš, res so žarki, da veš, ker so žarki, testo pa prismojeno in zažgano. Zažgana je tvoja torta pa tvoja že tako ali tako prismojena pamet. In tako je tudi Juriju postalo v hipu jasno, da bo moral spet najmanj dva tedna hoditi drugam po mleko. Nič več k teti Vilmi, pač pa v Černelavce, če že ne celo v oddaljeno Polano. Najraje je seveda hodil po mleko k teti Vilmi, pa četudi je moral za liter mleka prebiti svoj dragoceni čas z njihovo Baro, na triurni paši. Vsak dan tri ure. Za liter, za poldrugi liter mleka. Premalo sladkega za njegov okus, veliko slabšega od kozjega, ki je bilo sladko kot med. Zlasti ko je na skrivaj na paši potegnil kak curek iz vimna sosedove koze! Ko je bil dan lep in je sonce počasi zahajalo, je bilo na paši prijetno, saj so na konec Grajske ulice – kjer so se košatile travnate poti nikogaršnje zemlje, nikogaršnja paša – prihajali tudi drugi pastirčki. Pašarji. S svojimi kravami, pa tudi kdo s kako kozo. In z raznoraznimi vragolijami. Hudo pa je bilo, ko je deževalo in je moral Jurij vztrajati pod razmajanim dežnikom in to prav tako tri ure, premočen in tudi prezebel, največkrat sam, brez knjige pod pazduho – pa ne zato, ker je ne bi imel, pač pa zato, ker si jo je izposodil in jo je bilo treba brati spoštljivo in s čistimi rokami … predvsem pa z upanjem, da bo po dežju 270 sonce – in z mislimi na pečen krompir ali pečeno koruzo, ki so ju pašarji pekli ob sobotah. Če ni bilo dežja. Hudo, zelo hudo pa je bilo predvsem takrat, ko se je vračal s paše le čisto malo prej, kot bi moral, in ga je teta Vilma pričakala že na terasi in mu vrgla: Naša Bara pa je danes bolj stradala kot ne, saj nima niti poravnane püte, kaj šele izbočene. Mislila je na obe püti, na tisti jamici na obeh straneh nad zadnjim delom trupa, ki sta bili pred pašo vedno vdolbinasto pogreznjeni, prazni, medtem ko sta morali biti po dobri paši celo malce izbočeni. Polni, kot se šika, je znala poudariti teta. Ali pa zagodrnjati: Danes si pa že nisi zaslužil celega litra. Mleko je bila njihova vsakdanja hrana, zlasti za večerjo, saj brez mleka mati ni mogla pripraviti mlečnih juh s krompirjem ali vsaj zdrobovih žličnikov v mleku. Če je bilo mleka manj, pa je bil mlečni zdrob bolj voden in manj nasiten. Naglo odraščajoči Jurij je bil v tistih letih velikokrat lačen. Najlepše pa mu je bilo, ko so šli na obisk k Vilagoševim, k bogatemu mesarju, ki je s čiščenjem svinjskih črev za krvavice, klobase in tlačenke obogatel in zaslovel tudi prek državnih meja. Toda sprehod do Vilagoševih dveh hiš in črevarne pa ni bil ravno z rožicami posut. Te bi dišale, sta si večkrat mislila Jure in Olga, ki sta si morala, kot vsi drugi, ki so kdajkoli šli k Vilgoševim, dodobra zatiskati nosove, saj je bil smrad neočiščenih in očiščenih črev 271 neznosen. Tako neznosen, da ga Jurij gotovo ne bi mogel prenesti, če ga ne bi bile dobrote, ki so jih na koncu poti čakale, močnejše od vsega drugega na svetu … Mize pri Vilagoševih, očetovih in maminih prijateljih, so bile namreč vedno polne dobrot. Mesnih dobrot. Zlasti ocvirkov, ki so bili veliki tudi kot polovica dojenčkove pesti. 18. Zakaj si sploh šel v partijo, ko pa si jo potem obesil na klin? je Jurij vprašal Stanka. Stanko pa mu ni odgovoril, vsaj direktno ne, pač pa je začel pripovedovati zgodbo o svojem prijatelju Kiralyu, ki ga je spoznal v Dachau. Z njim sem se najraje pogovarjal, zlasti pozneje, ko sva prišla domov. Bil je preprost človek, v glavi pa je hranil marsikaj, marsikatero modro misel. Vestno je opravljal svoje delo, saj ga je imel rad. Povedal mi je, kako je kmalu po vrnitvi z internacije kar nekajkrat zavrnil ponudbo, ki so mu jo ponujali, da bi se lotil kakega drugega dela. On pa je zaslutil, da bi šlo gotovo za kako nečedno početje. Vem, kam merijo, je tedaj dejal Kiraly, ponujajo mi svinčnik, namesto brivskega čopiča, z njim pa funkcijo, s katere pomočjo bi lahko odbiral ljudi in jih delil na bele in rdeče. Jaz pa sem jim zabrusil, da rad delam le tisto, kar znam: s čopičem in s škarjami, in da 272 tudi njim svetujem, naj se raje lotijo dela z motikami, če so bili pred vojno kmetje ali pa s svinjami, če so prej delali v hlevu, in naj si ne drznejo niti pomisliti, da sme vsakdo brskati po človeških telesih – če niso zdravniki – zlasti če so pred tem brskali po hlevskem gnoju. Pa so te pognali skozi zaprta vrata? sem ugibal, je nadaljeval Stanko, saj mu nisem mogel kar tako verjeti… Vedel sem, da ima oster jezik, oster kot britev, vendar sem kljub temu podvomil, da bi jim upal vse tisto tudi povedati. Ne, niso me pognali skozi zaprta vrata, da veš. Sam sem jih odprl in tudi zaprl za seboj. Zaloputnil, če hočeš. In se torej vrnil brit in strič. Nekaterim svojim prijateljem, tistim, ki so imeli preveč rdeče obraze in potemtakem tudi visok krvni pritisk – pa si pomagal s polaganjem pijavk, sem nekako sklenil tudi jaz. V meni ni niti kančka židovstva – tistega torej, zaradi česar so nas Žide pognali v taborišče smrti … in niti drobtinice kakršnekoli krščanske vere, kaj šele kakšne komunistične brezvernosti. V meni sicer živi vera, ki pa ima svojega boga. Brezimnega. In to je bilo nekaj, se je Stanko spominjal frizerjevega pripovedovanja, kar me je zelo pritegnilo in povezalo z njim, saj sem tudi sebe označeval s povsem enakimi besedami. Hkrati pa je bil moj 273 prijatelj človek, ki je dosledno in nedvoumno spoštoval notranji svet vsakogar, njegovo vero torej, tisto in táko, kakršno je kdo nosil v sebi. In zato v resnici ni nikogar presenetilo, da se je nekaj let po vojni brez pomisleka poročil s katoličanko, ki mu je povila hčerko in ki so jo prav tako brez najmanjšega negodovanja krstili v katoliški cerkvi. Kot je želela žena, Rozalija. In tega mu ne bi mogel prepovedati niti rabin in niti partijski načelnik Sobote. In s tem si se tako rekoč kar sam zapisal na seznam sumljivih, sem pripomnil. Tem bolj, ker nisi hotel v partijo, ga je dopolnil nekoč tudi Andrija, ki je prav tako kot jaz rad prihajal k njemu v brivnico in na njegov dom. Da, tako je bilo. Vidiš , je povedal Andrija, nam pa je pomagala prav vera. Katoliška vera, in to celo takrat, ko je bilo najhuje. Madžarski puščičarji so takrat odvlekli samo mene – sina in hčerko ter ženo pa je rešilo prav to, da so bili katoliške vere. Ti pa si dobil po hrbtu zato, ker nisi vzgojil hčerke v ateistko, sem pripomnil tudi jaz, in ker si si drznil oditi na občino in jih oštel. Da, tudi drugič sem se odvlekel tja, še vedno z obema nogama, čeprav je eni že grozila amputacija, je povedal Kiraly, in nadrl sem jih, zelence, ki niso imeli pojma, kakšni so bili boji v tej drugi svetovni moriji, 274 kaj vse so ljudje pretrpeli, kakšne so bile muke po koncentracijskih taboriščih …in jih vprašal, ali se zavedajo, kakšno svinjarijo spet počno, tudi zdaj, ko bi morali samo graditi in se veseliti vsaki novi opeki, oni pa zdaj rušijo sinagogo, svetišče … tisto, česar ni podrl niti Hitler! In spominjam se, je nadaljeval Stanko, kako se je ravno v tistem času po nekaj mučnih letih življenja in stradanja v Izraelu z ženo in s štirimi otroki vrnil tudi Andrija. Povedal nam je, da so bili vsi izraelski in nemški mediji polni natančnih številk, ogromne odškodnine, ki jih je Jugoslavija dobila za Žide – Tito pa jih porabil za svoje sladko življenje, za jahte in bahanja … In tedaj je še bolj zaneslo tudi Kiralya, ki je poudarjal, kako Josip Broz Tito jemlje ljudem vero, zasmehuje Boga in bogove, posnema svoje ruske vzornike – in se skuša znebiti vseh ver, vseh Židov, katoličanov, evangeličanov, pravoslavcev, muslimanov, njihovih svetinj, njihovih znamenj, njihovih križev, dvojnih križev in polmesecev, cerkva in sinagog in mošej in molilnic – ker misli, da bo s tem poenotil vse narode in narodnosti svoje države. Poenotil. Združil v eno. Zlil v eno. In znal se je izraziti tudi slikovito, tako da smo kar ostrmeli, ko je dejal, da bi Tito za poenotenje svojih podložnih državljanov prav gotovo žrtvoval celo Alpe, jih sklestil in poravnal s Panonsko nižino, Triglav pa s Kosovim poljem, samo, da bi bilo 275 vse ravno in jasno. Očitno pa se boji tudi barv, saj vidi le belo in črno, ker pač premišljeno sledi svoji logiki – kdor ni naš, je proti nam, kdor ne govori istega jezika, ne govori našega … In temu nenavadno duhovitemu izlivu misli in čustev se je tedaj pridružil tudi Hiršl, ki je bil enako poetičen, povedal je, da bi naš voditelj najraje spremenil dimije v pumparice, te pa v hlače, da bi ostale samo gaće. Avbe, peče, polhovke, šubare in kučme bi pa kar sparil s šajkačami, iz njih pa naredil seveda same titovke. Polko pretaka v kozaračko kolo, in se divi/da se sliši/ samo Marš na Drini. Bravo, je vzkliknil tedaj tudi Jurij in zaploslkal. Ploskam tebi, Stanko, je dejal, ko si si vse te rime tako lepo zapomnil, še posebej pa bi rad seveda čestital vsem akterjem, zlasti Hiršlu, ki ga nikoli nisem poznal. K temu pa bi jaz morda lahko dodal še nekaj svojega, je na koncu bratrančeve pripovedi povedal tudi Jurij, ki je tudi sicer zelo rad govoril o jezikih. Trdil je, da se slovenski jezik že tako ali tako pretaka v srbohrvaščino. Kar sproti se to dogaja, vzemiva samo izvesno tablo na soboški železniški postaji. Kaj je z njo? je vprašal Stanko. Na njej vendar piše Murska Sobota, vmes stoji vezaj in v cirilici ponovno ime Murska Sobota oziroma kar njen prevod: Subota. Čez čas bo tako ali tako obveljala le slednja, in tako bo namesto vseh bratskih 276 jezikov, številnih narečij in dialektov ostala samo še srbščina. Cirilica. Мурска Субота. Pogovor s Stankom se je potem spet zasukal v prejšnje vode, najbrž zaradi vprašanja, ki ga je radovedni Jurij postavil bratrancu, ko sta govorila o prijateljstvu. Si v internaciji sploh lahko imel kakega prijatelja, ali drugače, ali misliš, da bi na primer vidva s Kiralyem ali z Andrijo – če bi se srečali že takrat, v tistih groznih okoliščinah – lahko prav tako postali prijatelji? Težko ti bom odgovoril na to vprašanje, gotovo je več vrst prijateljstev, ki so v izrednih razmerah drugačna od teh, ko ima naš želodec vse, kar potrebuje, je razmišljal Stanko in nadaljeval, vem pa na primer, da sem se tedaj navezal na nekega Romuna, ki je tudi tam nekako prebil moje zamegljene poglede … Presenetil me je – in najbrž tudi vse druge, ki so to videli – ko ni planil in ni pograbil skorje tako imenovanega kruha, ki mi je padel iz rok in se zakotalil naravnost k njegovim nogam. On ga je namreč samo pobral in mi ga s tresočo roko, brez oklevanja vrnil. In tista njegova spontana, povsem naravna, zanj pa očitno povsem samoumevna vzdržnost, poštenost, ki mu ni dovoljevala, da bi pograbil, kar se mu je ponudilo, se mi je za vse čase zapisala v spomin. Mi segla do srca, do srca, ki sem ga tedaj, za trenutek, 277 spet občutil drugače kot ves čas, ne le kot glasno tolkalo nekega organa, temveč kot občutljivo struno… Je ta vajina vez ostala, vzdržala? je vprašal Jurij. Je. Še zdaj bi znal našteti vrsto drobnih dejanj, ko sva si delila vse, kar sva imela. Kar sva kje staknila … v spominu mi je ostal tudi njegov domači naslov, ki mi ga je z večkratnim ponavljanjem vbijal v glavo, saj je bil prepričan, da se bova na koncu vendarle zvila iz pekla, in da ga bom na njegovem domu jaz prvi obiskal… Pa ga še imaš? Imam, zapisanega, pozabil pa sem ga, seveda. Vem samo, da je bil iz Temišvara in da je znal kar dobro madžarsko. In francosko. Jurij je čez kak mesec začel bratranca nagovarjati, da bi jo družno mahnila v Romunijo. Tem bolj, saj si je sam že vrsto let močno želel obiskati rojstni kraj svojega očeta, romunsko vasico Egres. Toda Stanko se ni dal prepričati – njegovo načelo je bilo, nikoli več čez nobeno državno mejo, nikoli mimo stražarjev s puškami, ki so vselej pripravljene ubiti … In tako je tudi ta načrt spodletel, saj se Juriju samemu ni ljubilo na pot, dolgo časa ne, vse do tedaj, ko je nekega pomladnega dne naneslo tako, da je vendarle odpotoval tudi tja, pa potem zgodbo o tem podrobno opisal svoji sestrični Gizelli. Vasico Egres sem iskal zaman, saj so jo medtem že preimenovali v Igris, pa tudi dokumentov, matične 278 knjige, ki so me zanimali, nisem našel več v tam, pač pa v večjem sosednjem kraju. Igris, mestna tabla in pravoslavna cerkev, 2010. Bil sem seveda zelo vesel, ko sem naposled lahko pogledal v matično knjigo z očetovimi rojstnimi podatki, o katerih se seveda očetu niti sanjalo ni. Kako vesel bi jih bil, ko bi mu jih bil prinesel! Kopirane ali preslikane. Veselje, ki me je v tistih trenutkih obšlo pa je bilo nenadoma izničeno, vrata v sobo na matičnem uradu, kjer mi je uslužbenec dovolil fotografirati dokument, so se namreč tedaj hrupno odprla, in sledil je udarec po roki, po fotoaparatu, in 279 po kratkotrajnem nadiranju v romunščini mi je postalo jasno, da moram v nekaj urah zapustiti državo. Ni bilo lahko, večerilo se je že. Vožnja do Debrecena je bila kar dolga, moje težave pa še večje, saj so bile banke in menjalnice že zaprte, avtomobil pa brez bencina. Nemočen sem stal pred prvo črpalko, stikal po žepih, nobene gotovine. K sreči se je pripeljal avtomobil, lep in velik, zlasti za takratne romunske razmere, in izstopil je lepo oblečen lovec. Natočili so mu bencin in jaz sem v angleščini pojasnil, kaj se mi je zgodilo, oni pa je le prikimal, ni črhnil nobene, povedal pa nekaj točaju in tudi moj rezervoar je bil kmalu poln. Neznancu sem medtem napisal svoje podatke, naslov, mu jih ponudil in seveda skušal razložiti, kako mu bom poslal denar in podobno. Toda dobrotnik se je za korak umaknil, pritisnil kazalec čez ustnice, se nasmehnil in odpeljal. Listek pa je z zgovornim pogledom prav tako zavrnil. Neznanec je bil brez dvoma ugleden državljan in njegov socialni položaj visoko nad povprečnimi ljudmi, nad tisto veliko večino stradajočih ljudi, ki so komaj vezali konec s koncem. Najbrž je bil tudi v političnem pogledu dobro zapisan, a je, kot ogromna večina Romunov, z vsem svojim bistvom sovražil Nicolae Ceausesca, njegovo železno in krvavo pest. Neznancu se, žal, nikoli ne bom mogel zahvaliti. V meni pa je ostalo še nekaj, česar najbrž zlepa ne bom pozabil. Zabolelo me je, čim sem pomislil na 280 uslužbenca na matičnem uradu. Po tistem dogodku torej, ko sem jo tako rekoč popihal iz njegovega urada, so uslužbenca prav gotovo trdo prijeli. Kaznovali? Ga kam pahnili? Kako globoko? V ječo? Najmanj, kar ga je doletelo, pa je to, da so ga vrgli na cesto. In o teh doživetjih v Igrisu se je Jurij, prav tako konspirativno, pogovarjal veliko let po tistem, tudi s profesorjem Samujem Benkőjem v Cluju, oziroma po madžarsko, v Kolozsváru, desetega oktobra 1988. Konspirativno? Pa še kako. Že na debrecenski letni univerzi so Juriju priskrbeli profesorjev naslov in telefonsko številko, pri tem pa strogo zabičali, da mu sme telefonirati izključno in samo, tako so poudarjali, iz telefonske govorilnice v Cluju. Že pred odhodom v Romunijo pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. V imenitnem hotelu Bika v Debrecenu – prav v tistem, ki ga je njegov oče, petnajstletni sirotišnik, tako zelo občudoval – mu je natakar prinesel velik hlebec kruha, kar tako, na svojo roko, in nekaj parov klobas. Stopil je kar k Jurijevemu odprtemu prtljažniku in, tebi nič, meni nič, položil paket vanj. 281 Hotel »Bika« v Debrecenu, po 2. vojni Povedali ste mi, kam ste namenjeni, in svetoval sem vam, je govoril natakar, kaj ponesite s seboj, branili ste se, zdaj pa se srečno vozite in prepričan sem, da se boste spomnili te moje vsiljivosti, ki ji boste tam prek rekli povsem drugače. Jurij se je še malo branil, oni pa je odšel, še prej pa povedal: Pa ga vrzite ven, če ste tako pametni. In siti. Ni mu verjel, le zakaj, si je dejal, saj je bil sit do grla, dolarjev pa je imel tudi dovolj za nekaj dni. Kruh in klobase pa so ga po vsem tistem seveda morale pospremiti vse do Cluja, Kolozsvára, do transilvanske lepotice, kot ji pravijo, do mesta s slovito Babeş- 282 Bolyai univerzo in s spomenikom kralju Matiju CorvinuHunyadiju. V imenitnem hotelu – imeniten naj bi bil že zato, ker so vanj sprejemali le goste iz tujine – ga je zvečer, ko je prispel na cilj, presenetila pomanjkljiva razsvetljava, ena sama petindvajsetvatna žarnica na stropu, pa nobene druge, nikjer, v nobenem prostoru. Vrata v kopalnico je moral torej pustiti na stežaj odprta, sicer bi ostal prostor sicer v trdi temi. V sobi je bil tudi televizor – z eno samo samcato postajo, ki je ves čas kazala izključno in samo nasmeške njihovega prvega moža. Že naslednjega jutra pa se je spomnil natakarjevih besed iz Debrecena, saj je že po zajtrku ostal lačen. Po čaju, žemlji in koščku mesa v sumljivem ovitku, ki je zaudarjal že takrat, ko ga je natakar nesel mimo, kaj šele, ko ga je položil na mizo. Jurij se ga seveda ni pritaknil, tako mu je velel že pogled, in tako bi gotovo ravnal tudi v primeru, če bi imel hud nahod in ne bi ničesar vohal. Jurijevo začudenje pa se je podvojilo, ni mogel verjeti svojim očem, saj je videl, kako urno in veselo je k njegovi mizi prihitel natakar, in to v trenutku, ko je opazil, da je bila skodelica s čajem prazna, mesnina pa nedotaknjena. Urno je torej pospravil vse, kar je bilo na mizi, in zadovoljno odracal proti kuhinjskemu okencu, kamor je izročil krožnike – vendar brez preostale žemljice in smrdečega izdelka! 283 Priti do profesorjevega stanovanja, ni bilo niti najmanj enostavno. Jurij se je ravnal po kratkih, odrezavih profesorjevih besedah, ki jih je slišal po telefonu, po stavku, v katerem ni bilo nobenega imena, le to: Ko pridete do stanovanjske hiše, vstopite skozi glavna vhodna vrata, potem pa po stopnišču gor, dokler ne boste zagledali rahle svetle črte na dnu priprtih vrat. In to je bilo tudi vse, kar mu je profesor zdrdral po telefonu, nič več, nič manj, ni omenil niti nadstropja, ničesar drugega. In prispel je do hiše, katere hišno številko je dobil že prej na Madžarskem. In sledilo je tavanje, tipanje v temi, saj ni bilo nikjer nobene luči, tipal je, stopal, više, še više, dokler ni zagledal svetle črte na tleh – in vstopil. V stanovanju pa je bila prav tako ena sama luč, ena sama brleča žarnica. Čeprav je bil šele začetek oktobra, je bilo med debelimi zidovi hladno. Pozimi pa je res mraz, je dejal prijazni profesor Samu, ki je uganil, kaj ima Jurij v mislih. Nikoli ne zakurimo, elektrika je predraga. Kako pa? Kako … Pač tako, da si vse, kar moremo in premoremo, zvlečemo nase, se ovijemo v blazine, odeje. Če bi imeli dve žarnici, bi že v nekaj dneh presegli normativ, ki pravi, da bo cena elektrike desetkratna, če bomo porabili toliko in toliko kilovatov. 284 Pogovor se je seveda zasukal predvsem na madžarski jezik in književnost, na stroko, ki jo je profesor predaval in o njej tudi veliko napisal, ves čas pa, tako kot večina ljudi na Romunskem, hrepenel po osnovnih pravicah, ki jih je z nasmeškom imenoval – dobrine. Bil je, in še vedno je, hvala bogu, velika osebnost, čeprav skromen, vendar dostojanstven. Vsa njegova pojava je izžarevala osebnost velikega strokovnjaka in humanista. Težko je šlo Juriju z jezika, vendar ga je ob slovesu vprašal, ali ga res ne bo žalil, ali ne bo žalil njega in njegove družine, če mu bo izročil tisto, kar je po naključju prinesel s seboj. Šlo je seveda za velik kolač kruha in za slastno in zelo dobro znano klobaso vrste gyulai. Jurij ni vedel, kako bi začel, katero besedo izbral, zato je jel mencati in skorajda jecljati besedo za besedo, tudi zato, ker ga seveda za nič na svetu ne bi hotel žaliti, kakorkoli prizadeti … zlasti tam, na njihovem domu, sredi lepe prostorne sobe z bidermajerskim pohištvom in s krajinskimi slikami v enakem slogu, z dvema oljnima slikama in s sledjo, ki je povedala, da je od tam prav gotovo izginila neka druga slika … očitno so jo prodali, zaradi stiske, je menil. Profesor je uganil Jurijevo zadrego in uganil vse, kar mu je hotel povedati. 285 Ko je človek lačen, je povzel profesor, ko je družina lačna, ne misli na srebrn pribor, na lep prtiček ali na umite roke. In že je tudi priklical ženo s fantkom, v katerega očeh je opazil solzo. Od veselja, in najbrž tudi žalosti. Ob slovesu je profesor še rekel: Kruh, ki ste nam ga prinesli, je madžarski, torej je tudi simbol, simbolno darilo … vedite, da ga bomo na tanko rezali vsaj deset dni. Jaz pa bom vašo knjigo gotovo moral pazljivo prebirati vsaj deset let, je s hvaležnostjo sklenil Jurij in z veseljem potežkal knjigo njegovih esejev, Bolyaijeve študije, ki mu jih je Samu podaril, s posvetilom, seve. 286 DRUGI DEL 287 1. Prva in največja želja Lajosa, Jurijevega starega očeta in njegove žene Terezije, je bila povsem običajna – imeti čim več otrok, jih nahraniti, obleči in izšolati. Učiteljska plača pa je bila komaj dovolj za njiju, za usta revnega enorokega učitelja in njegove žene, gospodinje. Njun izračun je bil prav tako dokaj preprost, je pripovedoval József, Jurijev oče. Izšel se nama je, je dejal, saj so že mene, prvega otroka, sprejeli v sirotišnico za učiteljske otroke v Debrecenu, kakih šestdeset kilometrov od mojega rojstnega kraja Egres. Državna učiteljska sirotišnica v Debrecenu (konec 19. stoletja) 288 Prvotna sirotišnica – danes – na Peterfia ulici – je postala institut za atomsko fiziko Za menoj pa so potem prihajali tudi drugi moji bratje in sestre, vsako leto po eden. nEgresa, male banatske vasi, ki je bila po prvi vojni priključena Romuniji in je dobila tudi drugo ime, Igris, se spominjam, je obujal svoje prve spomine Jurijev oče, samo po drobcih, ki si jih otrok lahko zapomni, predvsem po šoli, kjer je oče poučeval v vseh štirih razredih, po velikem šolskem dvorišču, rojstni hiški, cerkvi in ribniku. 289 Ribnik v Igrisu/Egresu, 2010. Dokaj velik ribnik je bil od hiše – v kateri so živeli Jurijev stari oče Lajos in stara mati Aloisia, rojen Fürstinger, ter njun najstarejši sin József, Jurijev oče, pa še kopica bratov in sester – oddaljen le za streljaj. Poleti so se vsi otroci, skoraj vsa vaška deca, naučili v njem plavati, pozimi pa so ga prav tako radi obiskovali, a le v primeru, če so jim starši to posebej dovolili. Skrivnostni ribnik je namreč vzel življenje marsikateremu vaščanu, zlasti otroku. Voda je bila precej globoka, led pa ni bil vselej dovolj debel. Dokler so bili otroci edinega učitelja na vasi doma, ko jih torej še niso sprejeli v sirotišnico, je bila skrb, kako in s čim nahraniti otroke, velika. Največja pa je bila skrb za obutev. Čevlji so bili velik izdatek za vsako družino, tudi za tisto, ki je imela veliko več pod palcem kot kak vaški učitelj. Poleti je bilo laže, otroci so bili zvečine prav radi bosi. Že od aprila pa vse do 290 novembra. Pozimi pa je bilo povsem drugače. Nekateri, zlasti otroci kakega trgovca ali kmeta z večjo krpo zemlje, so imeli po dva ali celo tri pare usnjenih čevljev, deca Jurijevega starega očeta pa so imeli le polovičnike, kot so privoščljivci – bolj premožni učenci – radi rekli čevljem z lesenimi podplati. Sicer pa to, da so imeli lesene podplate, ni bila največja sramota, to so še nekako prikrili: stopali so pač bolj previdno, tako da je bil odmev njihovih korakov z lesenim podplati skoraj tak kot odmev tistih, ki so se pozibavali na usnjeni podlagi. Bolelo jih je predvsem to, da so jih drugi otroci gledali zaničljivo zaradi čevljev v celoti. Niso se jim namreč posmehovali samo zaradi lesenih podplatov, pač pa še bolj zato, ker je bil gornji del njihovih čevljev le iz nekakšnega debelega in gosto tkanega platna – ne pa iz imenitnega usnja, ki je bil praviloma podložen in to z ovčjim kožuhom. Tako mehkim in tako toplim, je znal glasno povedati Ferko, ko si je nekoč smel obuti prijateljev čevelj, pa tudi takrat samo enega, da ne bi pobegnil. Najtežje pa so kljub vsemu prenašali prepoved, ki so jo morali v učiteljevi hiši vsi brezpogojno upoštevati. Prepovedano jim je bilo, da bi se ribniku pozimi sploh približali, kaj šele stopili na led. In tako so lahko samo od daleč opazovali, kako veselo so nekateri njihovi vrstniki drseli po kristalno jekleni ploskvi. Na primer Jani, sin bogatega soseda, lastnik štirih parov 291 usnjenih čevljev, kot se je rad bahal, ko je le mogel, in jih ničkolikokrat kazal tudi prek ograje. Če bi me kdo vprašal, si je Jurijev oče nekoč postavil vprašanje, ali se spominjam, kaj me je v tistih, kljub vsemu brezskrbnih letih najbolj razveselilo in kaj najbolj razžalostilo, bi imel odgovor v trenutku na jeziku. Kot iz loka bi izstrelil oba odgovora in povedal, da mi je bilo najlepše, ko sem dobil za božič nove čevlje, najbolj žalosten pa sem bil, ko mi je to isto darilo pogoltnila voda. Zgodilo se je tako, je podrobneje pripovedoval Olgi in Juriju, ki sta očeta vlekla za jezik, kadarkoli se je bližal večer in sta morala v posteljo. Zgodilo se je, ko sem se neko zimo vrnil z debrecenskega šolanja oziroma prebivanja v sirotišnici. Visoki, črni, povsem usnjeni čevlji, spravljeni v veliko spletenico iz koruzovine, so bili položeni pod božično jelko, zraven pa še nekaj priboljškov za moja brata in sestrico. Ko sem jih pomeril in naredil prve korake, se mi je zdelo, da hodim po oblakih. V nebesih. Vsi smo žareli od sreče in tudi oba brata sta si jih seveda takoj za menoj prav tako pomerila in prav tako naredila nekaj korakov, prav tako božanskih, kot je od veselja vrisnila tudi Nora, ki jih seveda ni mogla niti zavezati, a je kljub temu postala v njih in prav tako vzdihovala od moje in svoje sreče. In veselje se je nadaljevalo tudi naslednjega dne, celo stopnjevalo se je, saj nam je oče dovolil, da smo smeli vsi štirje za eno uro na 292 ribnik. Na ribnik, ki je bil prekrit z ledom. Stopal sem spredaj, na čelu naše gosje vrste, ponosno, zravnano, nasmejano in kar čakal sem na zavistne poglede starih znancev. Za mano je stopal Miska, za njim pa najmlajši, Feri, ki je vlekel za sabo tudi Noro. Ta je sedela na zasilnih saneh, zbitih iz dveh, na sedalo prekucnjenih kuhinjskih stolih. Vesela, pa čeprav brez obuvala, le v debelih nogavicah. In podrsal sem prvič, drugič, že zelo daleč, pa še v tretje, po ozki, pometeni lesketajoči se ravni črti, ki smo si jo v tistih trenutkih delili še s kopico drugih otrok. Ti so seveda premogli vsaj take čevlje, kakršne sem imel jaz. Po uspešnem krstu sijajnih in sijočih čevljev sem se usedel k Nori, sezul čevlje in jih ponudil Miski. Tudi on je bil presrečen in kaj kmalu se je tudi on pognal po vabljivi progi. Nekajkrat, uspešno, in tudi on je padel samo enkrat kot malo pred njim jaz. Na vrsti je bil Feri, najmanjši, z najmanjšim stopalom. Že Miska si je moral v čevlja naphati nekaj koruzne slame, medtem ko je bila pri Feriju težava še večja. Noga je bila resnično premajhna, slame pa je bilo premalo, vezalke pa so samo ohlapno stisnile usnje okrog gležnjev. Toda solze v njegovih očeh so premagale mojo pamet, tako da sem popustil. In Feri se je previdno in zelo na drobno poganjal naprej, počasi napredoval, očitno prepočasi, saj so ga drugi nejevoljneži za njim priganjali in celo podili s proge. Hotel jim je ustreči, za vsako ceno, samo da ga 293 ne bi izločili. In tako se je močneje odsunil in zdrsnil dlje, veliko dlje, kot smo to počeli vsi drugi pred njim. Tam pa je padel, a še vedno drsel vse do čisto tanke skorje ledu, kjer je sicer naglo skrčil nogi in – do vratu občepel v ledeni vodi. Ko so najbližji pridrveli do njega, se je že nekako prikotalil nazaj na debelejšo ploskev – vendar brez enega čevlja. V enem samem čevlju. In to je bil dogodek, ki bi ga ob prejšnjem vprašanju lahko brez pomislekov označil hkrati tudi za najbolj nesrečnega. V sirotišnico sem se sicer vrnil brez novih čevljev, vendar me je že pol leta zatem razveselilo, da so bili v našo sirotišnico sprejeti tudi drugorojeni Miska, za njim pa potem vsako naslednje leto še Feri in Nóra ter Jani. Najmlajša Valika, Jenő, pa sta se vsako leto drug za drugim znašla v drugih sirotišnicah, v Kőszegu, medtem ko sta najmlajša, Lajos in Gyula zaživela v Turčišču oziroma Csörnyeföldu. Dnevni red nalog in opravil, ki smo jih morali v debrecenski državni učiteljski sirotišnici do pičice natančno opraviti, je bil tako skopo odmerjen, da na kakšno podaljšano spanje ali sanjarjenje nisem mogel niti pomisliti. Poleg tega pa so nas tudi obvestili, da se bo tistega dne število naših bratov in sester spet povečalo – pridružila se nam bo sestrica, zaživela z nami, prvošolka, nova učenka debrecenske sirotišnice torej, Nóra. In tako bomo odslej kar štirje iz enega družinskega gnezda, z istim priimkom. In s tem se bo 294 seveda tudi število vseh gojencev debrecenske sirotišnice povzpelo na šestinsedemdeset. Toplo, prisrčno jo bo treba sprejeti, Nóro, da se bo čimprej otresla strahu, tako kot smo se vsi mi, ko smo ravno tako, polni strahu in negotovosti, prihajali sem, drug za drugim, vsak iz svojega rojstnega kraja, od tam, kjer je pač v tistem trenutku učiteljeval naš oče. Pokazati ji bomo morali to in ono, razložiti to in ono, pa tudi od nje kaj zvedeti, vsaj nekaj, kolikor bo naša sedemletna sestrica sploh znala odgovoriti, kolikor bo sploh vedela, vsaj kaj malega, na primer o tem, kako je oče, kako mati, kako živita, kakšno je življenje zdaj, ko sta se ponovno preselila najprej v Turčišče in nato v Csörnyeföld. Bila sta to kraja nekje na jugu, tam nekje nedaleč od morja, o katerem sem sanjal, kar pomnim. Odkar sem vedel, kako prostrano je in kam vse je mogoče prek tiste širne vode priti. Spraševali smo jo seveda tudi o tem, kako shajata z eno učiteljsko plačo, in kakšen je najmlajši bratec Lajos, ki bo prihodnjo jesen dopolnil sedem, a bo dobil streho nekje drugje. Naša nepopolna družinica v sirotišnici je bila že zaradi svoje številčnosti v središču pozornosti, in kar čutil sem, kako se vsi drugi sošolci smukajo okrog nas, kako zadovoljni so ob tem tudi oni, saj bodo navsezadnje lahko vsi sirotišniki z drugimi priimki kar nekaj tednov zapored počivali. Nikomur od njih se namreč ne bo treba ubadati z molitvijo, za katero je 295 bil vsak gojenec zadolžen, da je glasno, pred vsemi drugimi dijaki molil in zmolil molitev pred vsakim zajtrkom, pred vsakim kosilom in vsako večerjo, pa še pred spanjem, tik pred ugašanjem petrolejk. Sleherni sirotišnik, izbran po abecednem redu, po en cel teden. Štiri tedne so bili torej vsi drugi priimki na dopustu, smo govorili mi, bolj potrto, vsi drugi pa so najnovejši urnik sprejeli z velikim olajšanjem. Jaz sicer nisem sanjal o kaki čudežni paličici, s katero bi se morda rešil tako dolge tlake, ne, meni se je takrat sanjalo nekaj veliko pomembnejšega. Kljub prekratkemu spanju, pretrganim sanjam, sem si zapomnil tisto, kar je bilo najpomembnejše – to, da moram ujeti zalučano culo, si s tem zaslužiti sanjski znesek, ki bo ta mesec narasel že na 30 kron, in z njim odpluti v Ameriko. Z vlakom do Fiume, Reke, od tam pa z ladjo, z veliko čezoceanko naravnost v New York! V sirotišnici smo prebivali v tesnih sobicah, se učili v veliki učilnici, v kateri smo tudi jedli, tisto, kar je pač bilo, v glavnem vedno malo, premalo. Kakorkoli že, sirotišnica je bila kraj, v katerem so se v meni porodile predstave o drugačnem svetu in z njimi želje, ki so se strnile v dve besedi – Amerika, Nevijork. Rojevale pa so se nam seveda tudi drugačne želje, tiste vsakodnevne, ki nam jih je naša mladost prinašala kar sproti. Ob pogledu v to ali ono okno, v ta ali oni krožnik v gostišču Bika – kamor smo radi zahajali že 296 zaradi lastnikove imenitne železno-bakrene izvesne tablice iz leta 1799, predvsem pa zato, ker smo tam lahko opazovali lepo oblečeno gospodo, ki je tam prenočevala – pa so se seveda tudi nam pocejale sline. In tam, v središču mesta, smo slišali razne pripovedi, ki so jih gospodiči stresali kot za šalo. Najraje sem poslušal tiste, ki so me prepričale, kako imenitno je lahko potovanje v Ameriko, kjer so zgradbe desetkrat višje od gostišča Bika, tega palčka, ki so mu ravno takrat, komaj takrat, je rekel eden od gospodičev, nadzidali prvo nadstropje. Hotel »Arany bika« na začetku 20. stoletja Po takih naključnih pripovedovanjih na cesti sem bil vselej ves omamljen, tako da sem se še bolj predajal 297 sanjarjenju. Pot od Bika oziroma Zlatega bika do naše sirotišnice, ki je bila dolga kvečjemu kak kilometer, sem prav rad opravil tudi po večkrat na dan – sem ter tja, v eno in drugo smer, če sem le mogel, predvsem zato, da bi o lepo oblečenih, pa vendarle zdolgočasenih fantih, ki so tako radi postopali okrog gostišča, zvedel še kaj, čim več. Bil sem prepričan, da se mi bo pot v Ameriko posrečila edinole v primeru, če mi bo dobro šlo v šoli in če bom imel tudi nekaj sreče. Do nje pa se bom lahko prebil le tako, če bom vsaj enkrat zmagal na naših tekmovanjih. Šlo je za povsem nenavadno tekmovanje: za lovljenje cule. Cule s kamenjem, vržene v zrak, ki jo je bilo treba ujeti in si zaslužiti denar. Veliko denarja. Ferko je bil prvi in najuglednejši učenec, saj so ga v sirotišnico sprejeli že leta 1894, ob dnevu osnovanja te edinstvene državne ustanove za otroke učiteljskih družin na Madžarskem. In prav s tem se je Ferko rad postavljal: Jaz sem prvi, najmočnejši, edini vaš poveljnik. Kdor je proti meni, naj poskusi, je poudarjal in rad pokazal svojo velikansko krvavico, ki mu je nabrekla ob pazduhi, ko je upognil roko v komolcu. Odločal je o vsem in prav tako tudi določal, kdo bo kaj počistil, pometel, pospravil, odnesel, prinesel in celo popil in pojedel, saj je bil glavni tudi pri delitvi hrane. In bil je tisti, edini, ki je poročal učiteljem, kako se je ta ali oni vedel med 298 odmorom, po pouku, ob sobotah in nedeljah. Ti pa so mu zaupali, verjeli, zlasti ravnatelj, ki je bil sošolec njegovega očeta. Tekmovanje s culo si je seveda prav tako izmislil on, Ferko Tólnai. S tekmovanji s culo je zaslužil lepe denarce. Zbiral je prispevke, obvezne prispevke, poskrbel za culo z drobirjem s puste, pomešanim s kamenjem, jo zalučal visoko v zrak, in kdor jo je ujel, prestregel v naročju nad trebuhom, jo zadržal, da ni padla na tla, tekmovalec pa ne na kolena, je bil nagrajen z enim delom zbranega denarja. Vsi smo si želeli, da bi postali kdaj zmagovalci, a kaj, ko pa je v največ primerih ostal zmagovalec le eden. Vedno eden in isti: Ferko. Čeprav sam ni nikoli pokazal, kaj zna, nikoli ni tekmoval, le delil je denar, grabil zase, odžiral tistim, ki so za to največkrat zaman trpeli. Le enkrat se je primerilo, da je nekdo vendarle zmagal. Nekoč se je to posrečilo Jánosu, poleg Ferka najmočnejšemu gojencu zavoda, ki je bil Ferku tudi sicer v napoto, saj se je okrog njega začela zbirati nova skupina gojencev, ki je grozila, da bo z njim na čelu prevzela Ferkovo vodilno vlogo. Ferko pa ni bil le razsoden, ampak tudi zvit, tako da se ni dolgo obotavljal. Ko je János takrat sicer ujel culo in jo tudi obdržal, kakor so določala pravila, je prišlo do nenadnega presenečenja, saj bi János moral vzdržati vseh petnajst sekund čepe in z objeto žogo v naročju in tako potrditi ulov, kot smo tekmo tudi imenovali, toda 299 Ferko je že prvo sekundo, ko je videl, da János ne bo vzdržal ujete cule v naročju, nepričakovano zamižal na eno oko in veliko časa prej, kot bi smel, razglasil Jánosa za zmagovalca. Kako je to mogoče, smo se spraševali. V vseh primerih dotlej je bil vendar Ferko neusmiljen, priznal je le tistemu, ki je resnično vzdržal do konca njegovega štetja do petnajst. Tokrat pa jih je Ferko zdrdral naglo kot blisk. Mi pa smo se lahko samo še začudeno spogledovali. Hkrati pa jeli tudi upati, da se je Ferko zmehčal za vse čase, in da bo odslej vselej ravnal bolj človeško. Da bo omilil svoja kruta pravila. Zlasti tisto počasno, zateglo štetje do petnajst … Ferkovo hinavstvo pa se je kaj kmalu pokazalo v pravi luči. Dosegel je, kar je hotel, saj je s svojo pravkar uprizorjeno potezo z lahkoto podkupil svojega najnevarnejšega tekmeca in ga enostavno naredil za svojega zaveznika. Jánoseva skupina je kmalu razpadla, Ferko pa je postal še močnejši. Bližala se je tudi moja nedelja: odhod v pusto, v hortobaško pusto. Vanjo smo sicer lahko zahajali vsako prvo nedeljo v mesecu; v pusto, v to svojstveno in edino evropsko stepo, kamor smo prav vsi radi zahajali in se predajali čarovnijam prostranega morja tisočerih meglic drobtinastega prahu in peska. Tam, v družbi motečih rojev komarjev in obadov, smo občudovali tudi preletavanje ujed, ptic, čiger – 300 elegantnih letalk, kanj, skobcev, rdečenogih škurhov in ponosnih sokolov, pa okornih štorkelj in seveda črede, krdela živali, svinj, ovac, bivolov in konj, pa pastirje z dolgimi biči, s palicami ali šibami. Zlasti jaz sem se rad predajal fatamorgani, ki sem jo slutil tam daleč na zahodu, tam, kjer se na koncu ravnice nebo in zemlja zlijeta v ravno, migetajočo črto. Hortobaška pusta In tam sem, potem ko sem lahko ostal sam, z vso predanostjo sledil skrivnostnim pripovedim njenih nedorečenih obrisov, iz katerih sem ničkolikokrat stkal oprijemljive, določno izrisane obrise cele vrste ameriških hotelov, desetkrat višjih od Zlatega bika, med katere bi rad priplul na ladji, ki sem si jo narisal v tistih čarobnih trenutkih. Ko sem se predramil, sem seveda vedel, da gre le za privide, vendar sem jim kljub temu pripisoval tudi drugačno moč. Skrivno moč, ki je prav gotovo ne smem zavreči, sem si dejal. Vsak obisk puste me je poleg odkrivanja prelestnega okolja 301 nagrajeval tudi s posebnimi predstavami, s sporočili, s katerimi sem se rad skril tudi pod odejo in se jim tudi tam predajal. Dajali so mi moč, bogatili domišljijo, zbujali radovednost, kovali načrte. Hotel sem se izšolati in kreniti v veliki svet. * Zadnje leto svojega šolanja bom pomnil do konca dni, in to zaradi zaključnega izleta, ko so nas, male maturante, s tremi vozovi odpeljali v osrčje puste, kjer se mi je, meni in najbrž večini učencev, uresničila velika želja, saj smo prebili ves dan in vso noč pa še naslednji dan v neposredni bližini mostu z devetimi luknjami in devetimi oboki. O tem znamenitem mostu smo poznali kar nekaj vznemirljivih legend, predvsem tisto o preganjanem Sándorju Rózsi, ki je za las ušel žandarjem, in sicer tako, da je preskakoval hrbte devetih deklet, ki so se druga ob drugi sklanjala nad potokom Hortobágy. 302 Znameniti most v hortobaški pusti Drugi razlog, zaradi katerega sem si zapomnil devetsto peto leto, pa je bil v zvezi s tekmovanjem. Tekmovanja za culo se je moral udeležiti vsak gojenec in vsako nedeljo vplačati deset fillérov. Zbrani denar se je povečeval, saj skoraj vse leto ni bilo nikogar, ki bi zmagal – ujel svinčeno težko culo, prekleto culo. Po vsakem tekmovanju, ki se je končalo brez zmagovalca, je polovica denarja vsakokrat poniknila v Ferkovem žepu, druga polovica pa se je povečevala s tem, da so ji dodali sproti pobrane nove prispevke. In tako naprej. Tisto nedeljo je bil torej moj dan. Odločil sem se, toliko laže, ker so me k temu nagovorile tudi zgovorne sanje. Sanjal sem, sanjal tako lepe sanje, da bi si jih najraje za vse čase vtisnil v spomin, jih obujal, in z 303 njimi ponovno zaspal – če bi seveda smel še malo zaspati ali vsaj za hip podremuckati in si tako temeljiteje vtisniti v spomin tisto, kar se mi je zdelo v tem neresničnem doživljanju pomembno, tako zelo pomembno, tako zelo mogoče, tako zelo verjetno, da bi za to storil vse, dal vse, ko bi le mogel vse, kar sem sanjal, vsaj s kakim zapisom iztrgati pozabi. Da bi se pozneje spomnil in nadaljeval, dograjeval načrte, ki sem jih v resnici koval že dve leti, buden in čuječ, povsod, na vsakem koraku. In zdaj so se mi spet pokazali v novi luči, pa čeprav le zamegljeni, v sanjah. Pa sem se odločil in jih začel kovati, kovati pri polni zavesti, ob naprezanju vsega, kar sem nosil v glavi in srcu. In okleniti sem se jih hotel, zdaj, zlasti zdaj, ko se mi je nedvoumno sanjalo, kako naj ravnam, da bom končno tudi jaz zmagal. Strah v meni se je stopnjeval in v misli so se mi vrivali prizori prejšnjega tekmovanja, ko je Feri sicer ujel culo, vendar je ni mogel obdržati, ker se mu je zlomila roka, ali pa tisti prizor z Istvánom, ki je prav tako le za las zgrešil in omahnil tik pred dobljeno bitko, saj ga je svinčeno težka cula prehudo udarila v levo bedro, tako da je klecnil. In tudi tedaj je Ferko razveljavil tekmo, pobral svoj delež in še naprej čuval ves preostali denar. Moj strah pa se je še povečal, ko me je v petek zvečer na skrivaj obiskal István, se usedel na mojo posteljo in jel pripovedovati, kako ga je pred njegovo 304 tekmo Ferko ustrahoval in zaničeval ter govoril, naj odneha, ker je preslaboten in da bo prav gotovo poražen. Nisem hotel odnehati, je nadaljeval, ker sem vedel, da sem dobro pripravljen, pa tudi denarja sem si zelo želel. Saj veš , je pojasnil, moja mati je, odkar je umrl naš oče, brez vsakršnega dohodka. Izogibaj se ga, mi je še rekel, ker te bo prepričal, da te že zdaj boli tisto, kar te v resnici sploh ne boli. Tudi z mojo nogo je bilo tako, veš, je nadaljeval, kar naprej se je norčeval, kako čudno stopam, pravzaprav vlačim levo nogo za seboj in mi pravil, da je z njo gotovo nekaj hudo narobe ... In kot veš, se je zgodilo prav to. Ko je videl, da ne bom odnehal in bom kljub temu tekmoval, me je podrl na tla in z vso silo brcnil v stegno. In tudi vse drugo, kar je sledilo, se je odvilo in končalo po njegovem natančno skovanem načrtu. Ko sem tistega usodnega dne culo že zanesljivo držal v naročju, se mi je prvotna bolečina v nogi v trenutku spet podvojila, neznosno me je zabolelo, in kot veš, preden je Ferko preštel do deset, sem klecnil. Moja srečna številka je bila trinajst. Že dolgo časa sem verjel vanjo, tokrat pa se mi je ponovila tudi v sanjah. Zato sem vsak dan marljivo vadil, pred zajtrkom in pred večerjo. Bratje so mi pri tem pomagali, spodbujali so me in mi po vsakem teku in opravljenih dvesto počepih položili na trebuh vedno 305 večje kose kamenja, kolikor sem jih pač zmogel. In tako sem že petič zapored z lahkoto prenesel celó težo velike skale, ki sem jo moral, z zadržanim dihom seveda, držati v naročju kar celih petnajst sekund. Zdelo se mi je, da so bile opeke, dvanajst opek, ki sem jih zmogel pred tem, prava figa v primerjavi s tisto velikansko skalo. Prišla je sobota, dan pred odločitvijo – in res, Istvánova napoved se je uresničila. Ferko je že pred jutranjo molitvijo stopil k meni, pokleknil kraj mene in začel moliti, polglasno, tako da sem ga najbrž samo jaz slišal. Momljal je nekakšno drugo besedilo, vendar v istem ritmu kot vsi molivci, pa tudi vzdihoval je enako kot drugi. Medtem ko so drugi drdrali Zdrava Marija milosti polna Gospod je s Teboj – mi je on drdral Niti sveti Jožef ti ne bo pomagal, Jožef, ker si preveč grešil, Jožef, v nedeljo boš klecnil, Jožef, je ponovil še dvakrat, potem pa si je v tretje izmislil spet novo besedilo in zdrdral: Zdrava Marija, kaznuj ga, bedaka, slabiča, pokveko ... Kdo je pokveka, sem ga vprašal, ko smo končali molitev in se lotili zajtrka. Ferko se je samo smehljal, se muzal in molčal. Ti, ki se bojiš mene, ker hočeš brez mojega boja pobrati ves denar, pokasirati nove prispevke vseh nas in se po možnosti spet izogniti novi tekmi, sem odgovoril namesto njega. 306 Glej ga, fantiča, govoriš, kot da si pozabil, koliko jih že pred teboj klecnilo v prah. Tudi nje sem posvaril, Istvána in njemu podobne šleve. Zakaj pa si potem z mnogimi drugimi ravnal povsem drugače in jih celo nagovarjal, naj poskusijo ujeti tvojo prekleto cunjo? Ferija, Imreta in Pála, za katere si vedel, da so v resnici preslabotni. Nagovarjaš le drobnjak, sem rekel, otepaš pa se vseh drugih, ki bi te res znali premagati. Mera je bila očitno polna, saj je Ferko brez besed z vso silo prekucnil moj še nedotaknjeni piskrček z ječmenovo kavo, da se je razlila čez vso mizo, potem pa je čez nekaj časa prilezel za menoj tudi v stranišče in tudi tam končal svojo lekcijo – in me močno udaril v trebuh. Prvega nedeljskega jutra v juliju mesecu leta 1905 ne bom nikoli pozabil. Pa tudi takrat ne samo zaradi nenavadno lepe hortobaške puste, ki smo jo iz najbližjega zaselka Nagymacs – kakih trinajst kilometrov oddaljene vasice od Debrecena – vsakokrat znova občudovali v vsej njeni razprostranjenosti. Tudi tokrat nas je omamljala s prostranostjo svoje peščene brezmejnosti. Kamorkoli je seglo oko, povsod morje meglic in velikanska odeja rahlo trepetajoče mehkobe, nad njo pa sinje nebo. Vse tiho, mirno. Od nekod pa samotni kva–kva, grlice glas, pa še drugi in tretji, vse 307 bližji, vse določnejši, vse prepričljivejši kva–kva, tiste grlice, ki je priplavala nad nas. Pesek, čeprav sivkasto peščene barve, se mi je zazdel kot sinje modro morje, pozibavajoči bivolji rogovi pa kot dolge ladje. Neskončne naplavine peska s šopi suhih trav, ki so jih pod dolgodolgimi rogovi mleli bivoli, velikanske krave, so kar naprej, kadarkoli sem jih pogledal, obnavljale v meni nove in nove želje po morju, po mehkem, pozibavajočem plutju proti Ameriki. Bil sem srečen. Stal sem, do gležnjev pogreznjen v pesek, ki sem ga čutil kot dražeče in vabeče morje, pogled na nenehno lenobno pozibavajoče rogove strnjenih bivolov pa mi je prišepnil še nekaj o ladji, ki me bo odpeljala v obljubljeno deželo. Ptica nad pusto se mi je pred očmi sprevrgla v culo, vendar brez kamenja, prav lahka se mi je zdela, in kar na lepem se je ustavila nad menoj, kot da je hotela obtičati prav tam. Nič več ni letela … stala je … postala, potem pa kot zadeta začela mrtva padati proti meni. In cula je poletela visoko proti nebu, višje kot kadarkoli, se mi je zdelo, saj se je ustavila šele po dolgem času, po celi večnosti, zabingljala, potem pa vse hitreje in hitreje padala, padala proti meni, v hipu udarila, silovito sunila v trebuh, ki sem ga stisnil, oboje stisnil, prižel k sebi, tam nekje spodaj, se ju oklenil, trebuha in cule na njem, kot da bi jo imel rad, 308 ne pa preklinjal, za vselej preklel, culo, culo s kamenjem, ki je bila težja od ptice, težja od opeke, težja od skale. Prvič sem zaklel glasno, so rekli moji tovariši, drugič in poslednjič pa stokajoče, so pripovedovali tisti okrog mene. Šele veliko pozneje pa so tudi povedali, kako je bilo, ko sem jo prestregel, napol čepe, z razkrečenima nogama. In tak, v takem položaju tudi ostal – zgrbljen, skrčen, okamnel, ne le do konca Ferkovega štetja do petnajst, pač pa še kako uro dlje. Dokler me na nosilih iz vej in posušene travače – ki so jo na hitro nabrali, naskubli s skope puste – niso odnesli v sirotišnico. Ko sem se ovedel, sem čutil le gorečo bolečino v trebuhu, in ko je ta šele čez nekaj mesecev povsem popustila, sem ob postelji zraven sebe zagledal kuverto in v njej trideset kron66. Celotni znesek, brez odbite polovice. Napisal sem ji vse, ovdoveli materi, kako se je zgodilo, zakaj sem to počel, zakaj tako ravnal. Najbolj zgovorni brat Feri pa ji je v pismu pripisal tudi druge podrobnosti, tudi tisto o nosilih, na katerih so me bili takrat odvlekli v sirotišnico in o hudih bolečinah v trebuhu. V želodcu oziroma trebuhu, ki mi ga je nekaj dni zatem s krpami nežno prekrivala moja sestrica Nora. Skrbelo jo je zame, navezala se je name, na najstarejšega brata, hkrati pa je bila, vsaj v mislih, zelo povezana z domom, z materjo, ki ji je vselej vse zaupala, kot mi je povedala in posebej poudarila, da ji 309 bo morala napisati vse najpomembnejše, kar je v sirotišnici doživela, kot tudi to, je rekla, da si zbolel in da ti je zdravnik povedal, da boš odslej vse življenje živel s ponižanim želodcem ... Jenő pa, ki je moral pismo skleniti, je po njenem nareku moral vse to tudi v resnici zapisati, vendar s popravkom, kot je pripomnil tudi on, češ da se reče znižan želodec, ne pa ponižan želodec. In od takrat smo ga vsi klicali Učitelj in nič več Jenő. Prijelo se ga je. Očitno res tako zelo, da se je pozneje tudi v resnici odločil za poklic učitelja. Pismo je naredilo svoje, je rekel spet naš bratec Učitelj, ko smo dobili odgovor, v katerem je mati poudarila, kako naj pazimo nase, saj je zdravje, ki ga imamo, največ, in je hkrati tudi vse, kar sploh premoremo. 2. Trideset pengőjev sem potreboval najbrž bolj kot marsikdo drug, saj sem ne nazadnje moral odšteti kar nekaj denarja tudi za pas – ki bo za vse življenje, kot je dejal zdravnik in mi tudi povedal, da sem si nakopal trajno bolezen – povešeni želodec. Denar pa sem potreboval predvsem zato, ker je bila pred menoj velika neznanka – dolga pot. In nanjo sem se odpravil najprej peš, saj sem upal, da me bo včasih pobral tudi kak voz, mene in moje edino premoženje, ki sem ga nosil v kovčku iz lepenke, 310 ne čisto novem, malce načetem, zlasti na vogalih, vendar sem ga bil vesel, že zato, ker sem ga dobil kot darilo za odlično opravljeno šolanje. V njem sem nosil dve srajci – ena je bila prav imenitna, saj je bila dolga in skoraj snežno bela. Iz lanu. Imel pa sem še dolge in kratke hlače, in seveda tudi trebušni pas, ki pa sem ga raje porinil med perilo, ne pa zvezal pod trebuhom. Bil je prav tako iz domačega platna, le notranji del je bil iz finejšega tkanja, v njem pa je bilo mogoče otipati nekakšne palčke, ki naj bi podpirale pogreznjeni želodec. Najvažnejše, kar sem sploh imel in sem prav tako hranil v kovčku, pa je bilo spričevalo o opravljenem šolanju. V šoli so mi zagotavljali, da bom s spričevalom, kakršnega sem si v resnici tudi zaslužil, lahko dobil kar dobro službo, in to po vsej ogrski oblini, so rekli. Tem boljšo, čim manjši kraj službovanja si boš izbral, je poudaril ravnatelj. Naj ne sanjam torej o velikih mestih, so rekli, pač pa o krajih, ki imajo le nekaj tisoč prebivalcev, pa bo. Jaz pa sem jih poslušal samo z enim ušesom, saj sem verjel predvsem svojemu prijatelju Ferencu Horvatu, ki mi je – nekoč, ko je bil doma na dopustu in se je hkrati tudi odpravljal nazaj v Fiume, v tamkajšnjo ladjedelnico Ganz–Danubius – dejal, češ da bo najbolje, če se oglasim pri njem, pa mi bo pomagal na pot v Sebenic, Šibenik torej, kjer so na madžarski šolski ladji šolali bodoče mornarje. Povedal mi je tudi, da se bom moral v mornariški šoli učiti najmanj eno 311 leto, ki pa tako ali tako mine kot piš, potem pa bom zrel za odhod v Ameriko. Z ladjo Carpathia, je dejal, na kateri poveljuje njegov dobri prijatelj Bocskai. Veselil sem se vseh teh novic in zdelo se mi je, da govori resnico, o kateri pa sem začel kmalu tudi malce dvomiti, saj se mi je na koncu najinega pogovora zazdel njegov izgovor, češ da je trenutno brez prebite pare, ker da je pozabil denar v drugem suknjiču, sumljiv – saj sem moral ves gostilniški račun poravnati jaz. Moji naslednji koraki pa so bili potem kljub vsemu usmerjeni na pot, ki mi jo je bil prav on začrtal. Med potjo pa se je k sreči potem kljub vsemu pokazalo, da si Ferenc ni izmišljal stvari, saj je bil prvi vlak, na katerega sem se potem prvič v življenju usedel, zares tiszavideški in me je res odpeljal do Cegléda. Skoraj do Cegléda, ker se je ravno takrat parna lokomotiva pokvarila, tako da sem potem moral spet peš do mesta in se šele od tam odpeljati do Budimpešte. Toda potem je vsa pot spet potekala natanko tako, kot mi je bil opisal Ferenc. Tudi naprej do Dombovara in Zagreba je šlo vse kot po maslu. Pa tudi to sem moral šteti Ferencu v dobro, da sem plačal za vozovnico točno toliko, kot mi je bil takrat izračunal. Res pa je tudi, sem se spomnil, da sem mu moral za tisti njegov izračun za železniško vozovnico plačati dvakrat po eno pivo. 312 Fiume alias Reka v času pred 1. svetovno vojno Iz Zagreba pa nisem nadaljeval poti proti Fiume, pač pa sem jo mahnil kar v Csörnyeföld, v vasico, kjer je bil pokopan moj oče, 28. januarja 1901. Bil je star le štirideset let, tako da oče svojega zadnjega sina, devetega otroka, Gyule, ni nikoli videl. In našel sem njegov grob, grob prvega učitelja vaške šole, tik ob cerkvici, zraven katere je stala šola. Stopil sem vanjo in se zahvalil učitelju – še vedno enemu na vsej šoli – ter učencem, ki so tako vzorno skrbeli za njegovo poslednje počivališče. In potem spet pot pod noge, peš in z vozovi do Csáktornye oziroma Čakovca, od tam ponovno na vlak in v Fiume. Še vedno sem bil trdno odločen, da pojdem 313 v šolo in potem v Ameriko – v deželo izobilja, zaslužka in napredka. Fiume, veliko mesto, pa se mi je že takoj na začetku zazdelo predvsem turobno in mrko, in prav taki so bili, se mi je zdelo, tudi ljudje, pristaniški delavci, ki sem jih srečeval, pri čemer je v meni naraščal tudi strah, nekakšno obotavljanje, kaj pa če bi vendarle ostal, na trdnih tleh… Pa tudi ladje, ki sem jih videl, niso bile nič kaj prijazne, niti malo nežno zasanjane in zaljubljene v morje, še več, bile so umazane, zarjavele, in da bi bila mera polna, niti svojega Ferenca Horvata nisem mogel nikjer najti. Tudi v ladjedelnici ga niso poznali. Niti v glavni pisarni Ganz Danubius ne. In zvedel sem tudi, da je mornariška šola, ki mi jo je Ferenc priporočil, napolnjena kot tale konzerva, mi je pravil tudi neki možakar in pokazal na ribe, ki so se mu usule na časopisni papir. Z novim sobesednikom sva potem izmenjala še veliko besed, pa tudi nekaj koristnih misli, nakar mi je sam predlagal, da bo morda prav on našel rešitev zame, kot je to že storil za marsikoga pred menoj, je dejal. Obljubil mi je, da me bo spravil v Ameriko brez enoletnega šolanja. Prepričal me je in že sem bil nared, da bom sledil njegovim napotkom. In tudi on je bil skoraj na nogah, a je vendarle obsedel, Mare, nekako tako mu je bilo ime, ker je postal ravno takrat prav tako žejen kot nekoč Ferenc Horvat. V tistih trenutkih sem verjel tudi njemu. Kako da mu ne bi, saj me je 314 prepričal, kako žejen postane človek, če poje takole ribo. Takole ribo, je rekel in me posilil z neskončno slano surovo zdrizasto ribo. In Mare je potem še brž naročil tudi vina, liter malvazije, natakarju pa prav tako ni pozabil s prstom pokazati name, najbrž zato, ker mu je dal razumeti, naj ne skrbi, ker bom plačal jaz. Njegovo malvazijo sem moral tudi jaz pokusiti, nekaj požirkov, ravno toliko, da sem občutil nekaj kislega, pa tudi grenkega. Maretu pa je moja kiselkasta kremža v hipu razodela, da najbrž res ne maram pijače, tako da je lahko potem kar samoumevno odrinil oba kozarca in pil kar iz steklenice. Sam, do dna. In čez čas sem že stopical za njim, za ladijskim kuharjem, ki me je brez težav pretihotapil mimo zaspanega stražarja. In znašel sem se na velikanski ladji, na kateri je delal, in jo je, kot mi je zatrdil, poznal kot svoj žep. Obljubil mi je, da bom kmalu lahko postal pomožni kuhar – če bom marljiv in če bom opravil vse, kar mi bo ukazal. In tako sem že prvo noč pospravil kuhinjo, pomil velikanski kup loncev in kozic in vilic, nožev, krožnikov, oblepljenih s posušeno hrano. In ko sem sredi prve noči, ki sem jo kdaj koli preživel na kaki čezoceanski ladji, opravil vse delo, sem bil že tako utrujen, da so me noge komaj še marale. Tresle so se in nad njimi sem drgetal tudi jaz, vse moje telo, kot šiba na vodi, in zato me je tudi zlahka spodneslo, saj sem padel na tla, in to kar tam, kjer sem trenutno 315 stal. A kaj, ko pa so se že čez kako uro pritepli pijani mornarji in pokozlali ves prostor, v katerem so spali. Dobil sem novo delo, ki sem ga le s težavo opravil, takole napol miže, tipaje in majavo, prav gotovo pa tudi površno – a je bilo do zgodnjega jutra vendarle vse nared. Ne vem, koliko ur sem potem lahko še kaj malega spal, vendar sem se zbudil, odprl oči in ugotovil, da ležim tik ob ograji. Ladja je oživela, vse je tekalo mimo mene, ta ali oni me je brcnil, jaz pa sem zajokal in jokal in čakal, kaj bo. In je bilo. Velikanska lupina se je odlepila, odrinila, se začela obračati, težko, okorno, hrupno, in tudi obrnila se je, zasukala, zatulila, enkrat, dvakrat, meni pa parala srce. In takrat sem se dokončno odločil. Svoje edino bogastvo, ki sem ga imel v temnorjavem kovčku – kratke hlače, dve majici, laneno srajco, par čevljev in spričevalo – sem odločno zalučal prek ograje. Trenutek zatem pa sem se seveda že tudi sam strahoma zazrl v globino pred seboj. Stemnilo se mi je pred očmi, najbrž le za nekaj trenutkov, kajti zavedal sem se, da brez kovčka ne morem nikamor. Zaželel sem si samo eno, čim dlje od ladje in potem samo še naprej, le po kopnem. Kamorkoli, morda v kak kraj blizu očetovega poslednjega službovanja ali v Kőszeg, k materi, ki se je tam borila za to, da so v sirotišnici obdržali mojega brata Gyulo, ki tedaj, ko je naš oče umrl, ni mogel več biti sirota po učiteljskem očetu. Še enkrat sem pogledal okrog sebe, potem pa za en sam 316 hip še v globino pred seboj, kjer sem opazil, da je začel kovček toniti. In premaknil sem se, se nekako prekotalil čez ograjo in padal, padal. Ladja Carpathia v tržaškem pristanišču Ne vem, kako se mi je vse to posrečilo, vem samo, da sem se znašel v nekem čolnu, najbrž ribiškem, in se oklepal razmočenega kovčka. Držal sem ga, trdno, kot takrat tisto stokrat prekleto platneno cunjo – pa vendarle drugače, saj je bilo v kovčku vse kaj drugega kot kamenje, v njem sem vendar hranil upanje, da bom zmogel tudi to. 3. Čez nekaj časa sem se znašel v Cörnyeföldu, potem pa v Muraszombatu, Murski Soboti. V kraju pač, 317 naključnem, o katerem sem slišal, da je v njem veliko ljudi, a vendarle ne preveč, kot mi je bil svetoval moj ravnatelj. Upal sem, da bom našel tudi kako zaposlitev. Bil sem sam, čisto sam, zato se mi je najbrž zdelo, da moram ostati vsaj nekje v bližini očetovega groba oziroma ne tako daleč od Kőszega, kjer je ovdovela mati gospodinjila pri raznih meščanskih družinah. Znašel sem se torej v mestecu, kjer sem se nekaj dni ubadal s čiščenjem in pospravljanjem advokatove pisarne. Naneslo je tako, da sem v pleteni košarici za smeti zagledal velik popisan list, ki se mi je zdel, da se je pomotoma znašel med odpadki, tem bolj, saj se je zadnji stavek glasil, da bo rok pritožbe potekel do določenega dne, do takrat in takrat. Do tistega datuma pa je bilo samo še nekaj dni. Nemogoče, da bi ga odvetnik odvrgel prej, sem si mislil, pred dnevom, ko naj bi se neka zadeva zaključila. Pokazal sem ga odvetniku dr. Lajosu Sömnu – in nikoli ne bom pozabil njegovih sijočih oči, veselja, zlasti pa besed, rekel mi je: No, fant, smetišnico bova zamenjala s svinčnikom. Prav kmalu pa sem se tudi zaljubil, vendar ne v svojo poznejšo ženo, tvojo mamo, temveč pred njo še v njeno starejšo sestro Etelko, ki pa se je kaj kmalu odselila v Pešto. Za njo mi je postala všeč njena mlajša sestra Paula. Toda tudi ona mi je kmalu po prvem srečanju namesto najmanjšega znaka, da sem ji všeč, 318 raje pokazala neko drevo v soboškem püngradu67 – na katerem so bili izrezani obrisi ženske glave v profilu, dve inicialki, avtorjevi začetnici ter začetnici imena in priimka moje bodoče žene. Priznam sicer, da sem pozneje tudi jaz vzljubil tisto drevo s spretno vrezanim profilom tvoje mame, drevo Ilkine mladosti, njene prve ljubezni z vrezano letnico 1912 in z inicialkama M.I. in W. V, vendar sem v trenutku, ko sem vse to videl, zaslutil tudi Pauline neizrečene besede, ki naj bi mi povedale, da me pač ne mara. Zakaj torej taka predigra, razkazovanje sicer zanimivega drevesa, a vendarle, zakaj vse to, sem se spraševal in nekaj dni pozneje doumel, da mi je Paula nemara z vsem tem namignila, naj se raje zasučem okrog njene mlajše sestre. Spominski vrezi v gabru leta 1912 319 Helena, po madžarsko Ilona oziroma kar Ilka po domače, kot so jo vsi klicali, pa mi je nekaj dni zatem s svojim opisovanjem nadebudnega, a vendarle malce preveč smešnega slikarja – ki jo je na tak nenavaden, čeprav domiseln način ovekovečil na mladem gabru – nemara želela med vrsticami povedati, da sem ji pa jaz, za razliko od slikarja, všeč. Nitke so se začele torej prepletati in jaz sem ji sprva kar tako ponagajal in tudi zbodel, na primer z vprašanjem, ali se je torej začela ozirati za fanti že pri šestnajstih letih. Toda Ilka mi je odgovorila: Očitno sem mu bila res všeč že takrat, ko me je slikal, vendar je tudi on uvidel, da mora dati času čas. Odpotoval je, a se je že po nekaj mesecih vrnil in povedal, da me ne more pozabiti, in da me bo čakal do mojih godnih let. In kako se je končalo? sem jo vprašal. Tako, kot sem čutila in tudi želela, je povedala Ilka. Rekla sem mu, da mi bo najino drevo gotovo ostalo v trajnem spominu, toda tistih nekaj črk na gabru je vendarle premalo, da bi lahko izrazile kako resnično iskreno izpoved. Presenetila me je, saj ji nisem mogel pripisati tako premišljeno skovanega stavka. Duhovito in pametno, sem dejal, ona pa je začutila mojo sumničavost, zato se je dopolnila in priznala, da misli in besede res niso bile njene, pač pa očetove. 320 Jaz pa sem se tudi ob tem močno začudil in še bolj podvomil, saj sem njenega očeta poznal kot vselej nasmejanega možiclja z dolgimi brki, ki je najraje objemal čevelj, se sklanjal nad njim, zamenjaval pete ali pa ga kar celega podplatil, ampak da bi znal zbrati tudi take misli in sestaviti take stavke, pa si vendarle nisem mogel predstavljati. Takole moje razglabljanje pa je znala Ilka – kdo bi si mislil? – prav tako razvozlati in pojasniti: Veš, oba, oče in mati sta me hudo zmerjala, ko sta zvedela, da me je neki spretnež naslikal na drevo, vendar sta se unesla, saj je slikar kmalu odpotoval, s slikarijo na gabru pa me je potem zlasti oče zelo rad dražil, najraje, ko mi kako delo ni šlo ravno od rok. Takrat je dregnil vame in rekel, črke so samo črke, dve ali tri črke ne povedo nič. Treba je poznati vso abecedo in šele potem lahko spraviš kaj na papir – kaj šele na drevo. In to sem si zapomnila, je še dodala, pa povedala po svoje. In to dobro, sem jo pohvalil in začutil, da sva si bliže. Toda z besedami nisva še končala, spremljale so naju tako rekoč vse življenje. Delo pri advokatu je potekalo v madžarščini in nemščini, vsi zapiski in zagovori in vse drugo, kar se je zapisovalo, medtem ko so zaslišanja, pogovori z ljudmi, zlasti z domačimi, 321 nešolanimi kmeti potekali v glavnem v prekmurščini. In jaz sem jih moral razumeti, če sem hotel dr. Sömnu kaj pojasniti. In ravno pri tem mi je največ pomagala moja izbranka, s katero sva kovala že tudi načrte, da bi se vzela. Rad sem se učil njenega jezika, ona pa je prav tako rada sprejemala moje popravke, saj je bilo njeno znanje madžarskega jezika prav tako borno. Veliko pa sva tudi pela, madžarske in prekmurske, najraje ljudske, in z melodijo so se tudi tuje besede tako rekoč kar same trajno zapisovale v uho in spomin. In tako so se začele sestavljati najine zgodbe, spomini. Bili so edino, kar sem ponesel s seboj v vojsko. Odšel sem, in z Ilko, s tvojo bodočo materjo, sva se tolažila, da bo navsezadnje minilo tudi troje dolgih let. Vpoklicali so me v Nagykanizso, v dvajseti pešpolk. 322 Sestre Markovič: Etus, Vilma in Helena / Ilka Od tam pa, po treh neskončno dolgih letih, po treh letih trdih vaj in ukazov, maršev, pohodov in životarjenja za visokimi zidovi kasarne, pa nismo odkorakali domov, pač pa zlezli v nove uniforme, v boljše čevlje, trpežnejše obleke, pod kovinske čelade, plinske maske, z novimi puškami v rokah, s pravimi ostrimi naboji v ceveh, z neusmiljeno ostrimi bajoneti. Namesto kasarniških streh in visokih škrtih zidov – golo nebo in požrešna prostranost ruskih dalj. 323 Namesto znoja – kri. Po treh letih pa nova leta, štiri leta, dolga kot stoletje, čas brez konca. Prva svetovna vojna. Zvrstile so se bitke, mene so ponesla proti Ravaruški, Zaleščiku, Kolomeji, naslednje bitke pa v kraje, kot so Kirlibaba in Radautza, za njimi pa še v krvave bitke v Karpatih … v Ukrajino. Jurijev oče na fronti - obritoglavec na levi strani In vrstili so se prizori, ki sem jih najraje kar sproti brisal iz spominov. Ko sem le mogel. In se prisilil, da sem trenutke brez hrupa, brez bojev in treskov kar se da hitro napolnil s spomini, s kakršnimikoli že, a le s tistimi, ki niso poznali vojne, saj so bili vsi lepši, predvsem pa človeški, pa čeprav so me od časa do časa popeljali tudi tja, kjer mi je bilo v mlajših letih hudo – ko sem se na primer spomnil na tisti siloviti 324 udarec cule v trebuh ali pa na padec v morje za kovčkom, na izgubljeni čevelj pod ledom, na Etelkino in Paulino zavrnitev – ali pa seveda na najlepši gaber na svetu v soboškem parku, na prepevanje prekmurskih pesmi s fanti pod okni, pa na pesmi, zlasti tistih, ki sva jih prepevala s tvojo mamo, pa na večer med ličkanjem koruze, ko so Ilko vso premazali s koruzno smolo, ali pa na šepet iz ušesa v uho, ko sva si s tvojo mamo obljubljala zvezd z neba, predvsem pa potrpežljivega čakanja, dokler se ne vrnem z vojske … Hranil sem jih, spomine, se ves čas trudil, da sem jih čim dlje zadržal, jih podaljševal, da bi trajali, trajali, da se ne bi ponovno prelevili v plazeče živali, v zveri na trebuhih, prihuljene kot lisice pred napadom, vsevprek in počez, v blatu in snegu, v krvi in znoju, da ne bi več, nikoli več, kričali in vpili, rjoveli, lačni in žejni, v dežju in vetru, na brezpotjih, po krvavih poteh pod nogami, pa spet kdaj brez njih pod nogami, le z žulji v čevljih, pa z žulji brez čevljev, bosi in goli in trudni, in vse to še tolikokrat ponovljeno, eno in isto, kot božič za božičem, kot božiči tam zunaj, štirje po vrsti, in šele potem, potem – končno spet Nagy Kanizsa! 325 Omenjena vojašnica v Nagykanizsi Nagykanizsa. Po štirih letih vojnega pekla. Kanizsa, tista, ki smo jo že prva tri leta pred vojno do konca prekleli – njene vlažne zidove, mraz in vročino, zelje, fižol, pa repo s fižolom in zelje s fižolom, in zelje z repo, pa repo z zeljem, le eno in isto, pa še tega premalo, pa vode, tudi vode ni bilo, pošla je, so rekli in to vselej med ekserciri68, najbrž kar nalašč, da bi spet upali in tako zdržali, zdržali, pa četudi tudi brez sline v ustih, ker da bo pozneje spet voda, so rekli ali pa tudi ne, in le še molčali, potem pa spet vpili, lezi, vstani, skoči, plani, trk in stoj, obrat na levo in na desno, ena, dva, ena dva, iz leta v leto, vsako leto, trikrat po eno … Ko pa smo se tedaj, po štirih letih morije, vračali spet vanjo, smo kljub vsemu drugače začutili in rekli, da prihajamo v svojo ljubo, predrago, najdražjo 326 kasarno. Celo vriskali smo, na ves glas, kot ponoreli, čeprav utrujeni, pobiti, a vendarle – živi! Nekega večera, ko sem sedel v kotu prostranega kasarniškega dvorišča, opustelega, ker je vsa vojska odšla v mesto, sem pod drevesom našel svoj mir. Ostal bom, sem si dejal, čeprav sem tudi jaz kot vsi drugi rad zapuščal kasarno in prav tako odhajal kamorkoli, samo da sem laže pozabil kasarniške zidove, laže zabrisal spomine na vojaščino, na vojsko. Tokrat pa me je prevzela nenavadna tišina, mir, kakršnega zlepa ne premorejo kasarniška dvorišča. Sedel sem in razmišljal, obujal te in one spomine, na dom, na brate in sestre, na Soboto, obnavljal govorice, ugibal, kdaj nas bodo naposled vendar spustili domov. Po sedmih letih, ni hudič ... In tedaj sem zaslišal pasji lajež, lajež v polno luno, pa čeprav je bila ura šele sedem zvečer, naš izhod pa je lahko trajal do desetih. Lajež je bil nenavaden, dolg, zategel, vlekel se je do bolečine, se večkrat ponovil, vsakokrat na las enako kot prvič, tak, kakršnega sem poznal iz otroških let v Debrecenu, še prej pa tudi v Egresu. Tudi tam je zavijal, tisti večer, ko sem naslednjega jutra zapuščal svojo rojstno vasico in odšel v neznani svet. Pa spet enak na pusti, sredi brezmejne ravnice, ko smo pekli koruzo, skrivaj seveda, saj smo pobegnili iz Doma. Tudi tam je potegnil kak pes in vlekel svoj au–auu–auuu in najbrž opozarjal, da nas bodo kaznovali, morda celo pognali iz 327 sirotišnice, na cesto, beračit ... Tokrat, v kasarni, pa mi je lajež dobro del, tudi zato, ker ga že vrsto let sploh nisem slišal, niti za trenutek. Vojna, streli, žeja, lakota in drugo je pregnalo tudi pse, vse, iz cele vasi, od povsod, od Karpatov do tehle ravnic. Tale pa se je vrnil, eden, vsaj eden, nedaleč od kasarne. In zadržal moj korak. Spremenil sem načrt in nisem odšel v mesto, v katerem bi se tako ali tako spet srečeval le s številnimi vojaki, z uniformami. Tu, v trenutno povsem gluhi kasarni, pa me je nagradil glas drugačnega bitja, ki se mu je na moje veliko veselje pridružilo še drugo bitje, mijavkasta muca. Pravkar je naskočila visoki zid, vojaško ograjo, saj je najbrž tudi njo prijetno presenetil nevsakdanji glas zavijajočega sredi tišine, in previdno odtacala proti kasarniški kuhinji, od koder pa se je potem spet kmalu vrnila, mi mijavknila, razočarano, obtožujoče, saj tudi tam ni našla ničesar, niti drobtinice. Niti miši ne, saj se tudi te, kot je vedela, ne smukajo ravno po povsem golih cementnih tleh ali okrog praznih loncev. Mojo idilo pa je nedolgo zatem pretrgalo naglo brnenje težkega tovornjaka, ki je prihrumel in zdrdral svoj pozdrav, grmeči ropot, in razgnal meglice mojih zasanjanih načrtovanj. Še več, spet me je spomnil, da se spomini na nedavne vojne vihre ne dajo kar tako zbrisati, pregnati z neslišnimi korakci štirinožcev. Muca je dokončno izginila, pes pa je prav tako prenehal opozarjati na čuden svet. Tudi on potemtakem ni bil več tisti, ki bi se znal ob 328 nenadnem velikem hrupu še bolj razrepenčiti in se s še glasnejšim, srditejšim laježem zoperstaviti sovražniku. Ni bil torej več on, tisti, ki je nekoč, pred vojno, pogumno oblajal vse, kar se je zganilo v njegovi bližini. Tudi njega je štiri leta trajajoča vojna potisnila v nerazumno otopelost. V trenutku pa je tudi mene obšla misel, da moram vstran, tako da sem se pri priči pognal proti velikanskim vhodnim vratom, proti mestu, tem laže, saj sem pomislil, da bo najbolje, če bom zavil proti železniški postaji. Noge so me kar same prinesle tja, kamor smo vojaki ob prostih nedeljah radi zahajali in vsaj tavali po peronu, se zvedavo ozirali na vse strani in upali, upal sem tudi sam, da bomo morda, morda zagledali koga, kogarkoli, ki bo oblečen – drugače kot jaz. Ki bo hodil po svoje … torej drugače, kot hodimo vojaki. Ki bo nosil kak cekar ali culo – ne pa puške, bajonete. Ki bo nosil klobuk, tisti črni klobuk, malce postrani – in ne kape s trobojniškim gumbom nad čelom. Ki ne bo hodil strumno, čim bo zaslišal pisk, in hrupno zakorakal, s podplati tolkel ob tla – pač pa bo s pozibom v ramenih hodil majavo in plaho. Kot hodijo možiclji v mojih spominih, ljudje okrog moje Ilke, skromno, nevsiljivo, nevpadljivo, takole tako, kot je znal stopicati tudi njen plahi oča, z dobrosrčnim nasmehom, s kako besedo, povsem tiho, da ja ne bi kogarkoli zmotil. Od daleč bi ga prepoznal, od daleč bi jih prepoznali. Pa ne le po hoji, obnašanju, pač pa tudi 329 po vonju ali pa po narejenem kašlju, s katerim bi majhen človek v velikem mestu in na velikem peronu laže spravil besedo na dan, plaho vprašanje, kdaj odpelje vlak, pa vse to, táko in podobno. Razveselil bi se vsakogar, kogarkoli, ne le znanca, ne le Prekmurca, ne le Debrecenca, pač pa tudi tujca, morda koga iz Reke ali Budimpešte, ki bi mogoče znal povedat kaj o tem ali onem, kaj je novega tam, od koder prihaja, od tam, kjer ni spominov na gole bajonete, na prestreljena trupla. Pa četudi bo samo tarnal o odmerjeni skorji kruha, o težaškem delu, o kaki kuri, ki je poginila, pa o zajcu ali pujsku ali kravi v hlevu, ki je mukala ob pičli krmi. Samo da ne bo spominjalo na vojsko. Bile pa so to vendarle – kot že tolikokrat na temle peronu te tuje železniške postaje – samo želje na enem kupu, ki sem jih tudi tokrat nosil v glavi, na duši, v srcu. Neuresničljive sanje. Nikjer nobenega obraza, ki bi mi privoščil besedo, povedal karkoli, o čemerkoli, samo o minulih dneh naj ne bi govoril, samo ne o teh dneh, tehle dneh, še vedno polnih včerajšnjega dne, pač pa o tistih, ki pridejo, prav gotovo pridejo. Čez čas pa – čez čas pa vendarle nekaj, nekaj, kar zna odgnati bolečino, nekaj, kar dobro de, kar potolaži, razvedri. Nenadoma sem zaslišal petje, polglasno, ubrano. Bilo je brezskrbno petje mladih ljudi, nemara toliko prijetnejše, ker ni bilo madžarsko, ker ni bilo v jeziku mojih poveljnikov, pač pa v jeziku 330 moje Ilke, vaše matere, sem menil, da bom nekoč rekel svojim otrokom. In poletel sem tja, od koder je prihajalo petje – tam pa so v krogu stali mladi fantje, pet jih je bilo, Prekmurci, prav tako vojaki v uniformah. In prav tako iz Nagykanizse, a iz druge kasarne. Objeli smo se, izmenjali veliko besed. Od kod? Kje si se boril? Kdaj si bil doma? Kaj ti pišejo z doma? Potem pa smo zapeli, jaz v glavnem mrmraje, razen pri dveh ali treh pesmih, ki sem jih znal. Ne vem več, katerih, toda ena je bila zagotovo med njimi – Regiment po cesti gre. Pri tej koračnici, ki smo jo vsi prav dobro poznali, smo se takole objeti podali kar tako na slepo, tja v en dan, in peli ter strumno korakali, kar med tiri. In tako smo nevede prikorakali tudi do tistih tirov, na katerih je stala sklenjena vrsta zaprtih tovornih vagonov. Če bi bili prišli tja dan poprej, jih morda še ne bi bilo. In če bi prišli naslednjega dne, vagonov z municijo mogoče prav tako ne bi več bilo. Toda takrat, ravno takrat so bili, bili so tam in najbrž kar čakali, da pokažejo svoje. Očitno tudi tedaj, ko je bilo vojne že konec, ko je bilo tudi revolucije konec, ko si je velika večina ljudi iz vsega srca želela, da streliva nikoli ne bi več poznali, da 331 nikoli več ne bi nihče segel po njmj, kaj šele, da bi si streliva kdo spet zaželel. Pa se je kljub vsemu našel nekdo, ki se je okoristil s strelivom, ga uporabil sebi v prid, za dokaz svoje neusahljive moči, ki naj ga popelje naprej, še višje, do imenitnejšega vojaškega čina … Zato nas je najbrž kar čakal, čakal nas. Pričakala nas je njegova vojska. Njegova straža. Njegov up, da bo koga ujel, koga zašil, koga pribil, pobil. Naperjene cevi z bajoneti, oglušujoči žvižgi ostrih piščalk in streli pod noge. Divji glasovi: Komunisták, komunisták. In spet njegov glas, ostri glas, njegov glas. Stoj! Lezi! Roke na hrbet! In že so nas naglo kot blisk obstopili. Do zob oboroženi stražarji, čuvaji vojaškega tovornega vlaka s strelivom. Vklenili so nas in odsuvali do tovornjaka. Klet je bila vsa v temi, gole opeke, vlaga, plesen, mlaka na sredi. Stokamo, se tresemo od mraza in bolečine. Tisti zraven mene je vlekel nogo iz mlake, prav tako stokal in vprašal, zlogoval, kje sem, kaj je ... Ugibali smo in uganili, bili smo v vojaškem zaporu. V njem pa naša vprašanja: Zakaj, zakaj? Zakaj to? Odgovora pa nobenega. Mi pa le svoje: Zakaj, zakaj, zakajzakaj? 332 Naslednjega dne, pa vendarle odgovor – a kakšen! Zato, je povedal prvi udarec s puškinim kopitom po hrbtu tistega, ki je vprašal prvi. In še drugi udarec, z enakim pojasnilom. Zaaatooo in s pojasnilom, ki se je znašlo že na hrbtu tistega, ki ni vprašali ničesar. Ker je sumljivo molčal. Zgrmel sem na tla velike sobe, tokrat na tla iz belih, toplih desk, za menoj pa prav tako drugi, tretji, četrti, peti in šesti. Potem pa popadljiva vprašanja, dveh, treh oficirjev – in zahteve, naj priznamo, da smo mi, Vendi, izdajalci, hoteli zaseči orožje iz tovornih vagonov, ukrasti puške, bajonete, naboje in granate, lastnino regularne Horthyjeve vojske. Da smo hoteli ponovno zanetiti požar rdeče revolucije. Naš odgovor pa je bil ves čas isti, ne, ne, sploh ne, samo srečali smo se, rojaki, sosedje, znanci, in peli, peli smo in bili srečni. Njihova vprašanja pa so bila prav tako ena in ista, premlevajoč ene in iste črke, zlepljene v lažne, obtožujoče besede: Napad, sabotaža, vagoni s strelivom, Bela Kun, revolucija, kri, komunisti, komunizem ... Potem pa vojaško sodišče. Naglo sodišče. Sodišče, ki že s svojo oznako obljublja, da bo čas minil, kot bi trenil. Od tod tudi upanje, da bodo v hipu prišli do spoznanja, da smo nedolžni. Da nam bodo svojo odločitev na hitro prebrali in nas pri priči izpustili. V 333 resnici pa se je vse, kar je sledilo, vleklo po polžje. Enako je bilo tudi z branjem obtožnice, pa čeprav je bila zelo kratka – nekaj skopih podatkov, nekaj stavkov in obtožba. Potem pa je tisto, kar je sledilo, utemeljevanje končne sodbe, trajalo in trajalo, kajti sodnik z drobcenimi brki pod kljukastim nosom – ki si je črke zaradi lepšega najprej samo ogledoval, v resnici pa ugibal, za katero črko pravzaprav gre – je nakopičene črke le s težavo spravljal v posamezne besede, kaj šele v stavke. Poleg tega pa je po vsaki izgovorjeni besedi najprej zakašljal, velikokrat tudi zavihal leve, potem pa tudi desne kocine rumenkastih brkov pod nosom, in tako počasi, zelo zelo počasi prilezel do pike zadnjega stavka. Do sklepa. Do sodbe. Obsodbe. Nas pa je medtem, ves čas tega mukotrpnega čakanja stiskalo v grlu, stiskalo pri srcu, tako da sem se še veliko let po tistem, vse do zdaj pravzaprav, spraševal, ali je bil sodnik resnično četrtpismen ali pa je bilo njegovo dolgodolgotrajno branje celo namerno sadistično dejanje, s katerim nas je hotel dodatno mučiti. Da bi trajalo čim dlje. Sodbe, ki so jih izrekala nagla vojaška sodišča, so bile lahko samo smrtne ali oprostilne. Odločili so se za najhujšo. Noge niso več vzdržale, kolena so se vdala in vsi obsojenci smo se znašli na tleh. Kot da bi se 334 dogovorili. Oni pa so nas pustili, dovolili, da smo nekaj časa ležali. Tedaj pa smo dobili cigarete, vsak po eno. To je poslednja – je šlo skozi razbeljene glave. Pokadili smo jo seveda v trenutku. Dvakrat, morda trikrat sem potegnil, vdihnil in morda kako sapico dima tudi izdahnil – in že me je ožgalo pri nohtu. Poklonili pa so nam tudi – tako je poudaril sodnik, pa čeprav si tega po njegovem nismo zaslužili, a naj nam bo – eno vprašanje, ki naj bi ga smel postaviti eden v imenu vseh. Staknili smo glave in se zmenili. Postavil sem ga jaz, saj sem znal edini med njimi odlično madžarsko. Mit jelent az hogy – komunista?69 sem vprašal, iskreno, saj je šlo za besedo, ki je nihče od nas ni razumel. Hoteli smo pač zvedeti, zakaj so nas zaradi nekakšnega komunističnega dejanja obsodili na smrt. Med oficirji je završalo, in slišal sem psovke, kako da sem nesramen, saj se celo zdaj sprenevedam in norčujem iz madžarske države, in to jaz, ki sem med vsemi obtoženimi edini Madžar, pa bolj nesramen, žaljiv in lažniv kot vsi usrani Vendi skupaj. Noč do naslednjega jutra mi je seveda prehitro minila, pa čeprav nisem mogel niti za trenutek zatisniti očesa. Kako naj bi vendar mogel noč, poslednjo noč v življenju, prespati? Vso noč sem hodil kot mesečnik, jokal in stokal, vzdihoval pa preklinjal in 335 kričal in se spraševal o rečeh, ki sem jih že stokrat pregnetel. Potem pa se mi je porodilo vprašanje, na katerega prav tako nisem znal odgovoriti. In prav to mi je vlilo kanček novega upanja. Zakaj nam niso povedali, kdaj nas bodo usmrtili? Nagla vojna sodišča so vselej in povsod opravljala vse v največji naglici – kratka zaslišanja, obtožnica, sklep in takojšnja izvršitev sklepa. Takoj v smrt ali pa takoj na prostost. Misel, da bi šlo za namerno podaljšano mučenje, in da bi nas s tem še bolj in dlje trpinčili, sem ovrgel. Raje sem se oklenil upanja, da sodba morda še ni pravnomočna. In spomnil sem se tudi tega, da je bil odvetnik, ki nas je branil po službeni dolžnosti, vse prej kot ubogljiv, pohleven sluga višjih oficirjev, saj ni dajal niti najmanjšega vtisa, da bi skupaj z drugimi oficirji brenkal na eno in isto struno. Zdelo se nam je, da se je resnično zavzemal za nas in odločno pobijal sodnikove trditve. Glavni sodnik ga je moral celo večkrat ostro zavrniti in grobo utišati. Izrečenih pa je bilo tudi nekaj misli, ki jih nisem razumel, saj so bile preveč strokovne, nekatere tudi v latinščini ali nemščini. Po takem premišljevanju pa je iskra upanja v meni ponovno zaživela. Dva dni pozneje smo se spet znašli v pisarni. V pravi pravcati pisarni. Ne pred cevmi. Iskra se je spremenila v drobceno lučko. 336 Odločba ali kaj, raport, ki nam jo je prebral kar neki komandir, je glasila: Višje vojaško sodišče je ugodilo branilčevemu ugovoru in zavrglo obtožnico. Nekaj dni pozneje, ko smo dobili civilne obleke in smo se srečni, presrečni poslavljali, nas je komandir, tedaj že bivše jetnike, še enkrat povabil v pisarno in nam razložil, kar je o naši zadevi še izvedel. Povedal je, da je bil naš odvetnik Vend – mi bi ga seveda najraje popravili in rekli, da je bil Prekmurec ali kvečjemu Muravidéki70 – da je bil hkrati tudi zapriseženi sodni tolmač za nemški, madžarski in vendski jezik, in da mu je prav to, slednje, najbrž najbolj pomagalo, saj je za svojo pritožbo prevedel celo pesem, ki nas je najbolj bremenila, koračnico Regiment po cesti gre, in zapisal, da gre za ljudsko pesem, ki seveda ne kliče k revoluciji in da strumni koraki ob zvokih koračnice niso bili vojaško strumni, vojaško trdi, pač pa hvaležni in srečni, saj jo je pel zaljubljeni fant s šopkom, ki mu ga je dala ljubica. Tako nekako bi moral skleniti svojo najpomembnejšo življenjsko zgodbo, izkušnjo, ki je postala vodnica mojega življenja. Veliko sem razmišljal. O koncu, ki bi me skoraj doletel pri starosti osemindvajsetih let. Za las smo ušli. Lahko bi nas pokončali, šest mladih fantov, starih med štiriindvajsetimi in osemindvajsetimi leti, in to samo zato, ker se je oficir, sodnik, en sam človek 337 torej tako odločil. Da nas postavi pred naglo sodišče, ker je najbrž sledil svoji ideologiji, svoji pripadnosti belemu terorju ali pa zato, ker se je s tako obsodbo morda želel povzpeti više. Ali pa zgolj zaradi svoje ideološke zaslepljenosti, služenju domovini – želji, ki pa bi bila lahko tudi diametralno nasprotna tej, če bi naneslo drugače, če bi se znašel v obrnjeni situaciji, če bi na primer zmagal Bela Kun, on pa bi se hotel tudi tedaj, v isti koži, z isto glavo, z istim srcem in dušo prav tako povzpeti više in se klanjati – v tistem primeru pač Kunovemu režimu, režimu, ki bi nosil le drugačno oznako, drugo ime. Pa kaj potem. Zavedel sem se, takrat prvič, pozneje pa še stokrat, da terja pripadnost kaki stranki slepo pokorščino. Brezpogojno vdanost, s tem pa izgubo svobode, izgubo vesti, izdajo samega sebe. Glej, sinko, je Juriju po tej svoji dolgi pripovedi rekel oče, če mi verjameš zdaj, te prosim, verjemi mi tudi jutri. Vselej. In to enako trdno tudi tedaj, ko bodo te moje besede bledele in zbledele, torej tudi tedaj, ko te bo morda na vso moč gnalo v kako smer, na eno stran, v eno stranko, ko te bodo vabili in omamljali z obljubami – takrat se spomni tega trenutka. Tega, kar čutiš zdaj, ob tejle moji pripovedi. Iskreni. Obljubi mi, če moreš, da boš ostal vselej svoboden. 338 Molčala sta, Jurij ga je razumel. Razumel in občutil je, kako srečen je bil oče, ker je ostal zvest samemu sebi in tako ostal svoboden. Kar čutil je svojo trdno odločenost, da se nikoli ni in se nikoli ne bo prodal. Očetova pripoved je bila podoživeta in tako iskrena, da Jurij ni potreboval niti trenutka več za kakršnokoli razmišljanje – in kar padlo mu je z jezika, z dna duše: Obljubljam, je zatrdil. In pri tem sta ostala. Oba. * Zatišje po prvi vojni pa je bilo tudi za Jurijevega očeta polno negotovosti, saj je bil pred velikimi odločitvami, kaj storiti, ostati v novi državi, pri svojem advokatu, ki mu je tudi za naprej zagotavljal dobro delo, ali pa se odpraviti čez novonastalo mejo, nazaj v okrnjeno Madžarsko, k svojim bratom in sestram, v Debrecen, Budimpešto, Kispest, Cegléd ali Gárdony, kjer so si njegovi ustanavljali svoje družine, domove. Na svojo rojstno vasico, ki je, poleg vsega, po trianonski odločitvi, postala romunska vas, seveda sploh ni pomislil. Kaj naj bi tam počel? In kaj v Debrecenu, kjer se je sicer šolal in imel polno spominov, morda tudi nekaj prijateljev, a kaj, kaj naj bi počel tam? Fiume, kraj, v katerem je nekaj dni preživel, in morje ob njem, ki ga je na poti proti Ameriki skoraj pogoltnilo, seveda prav tako ni prišlo niti najmanj v poštev. V njem pa se je porodilo spoznanje, ugotovitev, da poleg debrecenskih časov in 339 osemletnega življenja po kasarnah, pravzaprav nikjer ni preživel več kot nekaj dni – razen v Murski Soboti. Pa tudi ljudi ni nikjer pobliže spoznaval, le nekaj, mimobežnih, največ pa vendarle v Prekmurju. In z njimi je izmenjal vsaj nekaj sto besed na dan. Madžarskih, prekmurskih in nemških. Odločil se je torej, da bo zaživel z njimi … z dobrimi ljudmi in z njihovim čudnim jezikom. Potreba po temeljitejšem poznanju novega jezika se mu je porodila že v prvih trenutkih, ko se je v advokatski pisarni srečeval z mnogimi domačini, navsezadnje pa tudi zaradi srečevanj z brhkimi dekleti, z najlepšo Etelko, s prelepo Paulo ter z lepima Vilmo in Ilko – s hčerkami čevljarja Franca. S človekom, ki ga je spoznal na božični večer, in ki je s svojo številno družino živel v majhni hiški, kakih petdeset korakov od Szapáryjevega gradu – okrog katerega se je nekega dne pred božičem zaman smukal, da bi si našel prvo streho nad glavo. Čevljarček ga je tedaj brez pomisleka pri priči sprejel, toliko laže, saj je enako mislila tudi njegova žena, ki tujca na tak sveti večer prav tako ni mogla kar tako odsloviti. In ostal je kar celo leto. O novonastali državni meji z Madžarsko pa sploh ni razmišljal, čeprav se je tudi zaradi narave svojega dela pri advokatu srečeval tudi s tovrstnimi težavami, vendar se je zavedal, da je treba živeti predvsem svoje življenje, v svoji koži, in ne misliti na zunanje 340 okoliščine. Še najmanj pa na politične. Na novozačrtano državno mejo. In tako je ostal na tej strani, kot je to imenoval njegov delodajalec, advokat Sömen, ki mu je zaupal vedno bolj zahtevna dela. Zadnje, ki ga je zanj opravil, je bilo sistematično zbiranje podatkov, s pomočjo katerih je advokat reševal tudi hujše mednarodne zaplete med sosednjo Madžarsko in novonastalo kraljevino Srbov, Hrvatov, Slovencev, SHS. Tako delo pa je zahtevalo dobro obvladanje predvsem madžarskega jezika, pa seveda tudi slovenskega oziroma prekmurskega. Delo je bilo zanimivo, a vendarle ne tako, da bi ga hotel opravljati do smrti, si je dejal. In omislil si je boljše delo, delo glavnega računovodje v Benkovi tovarni, tik pred drugo vojno pa delo upravnika Mlina in Žage v Beltincih, pri beltinski grofici. 4. Sorodnike, nekatere strice in tete, bratrance in sestrične ter druge je Jurij prvič srečal kot osemletni fant. Takrat je svoje prve počitnice na Madžarskem preživljal pri stricu Feriju, Feri bácsiju, ki je bil pek in je imel pekarno. Zlasti te ne bo nikoli pozabil. Koliko je pomenilo vedno lačnemu fantku, da je lahko vsako jutro vsaj vohal sveže pečene žemlje, je lahko podoživljal samo on. 341 Pekarija v Kispestu, Feri s prekrižanimi rokami Bilo je opojno, je povedal tudi Bagiju, na kratko, ki nad njegovimi zahajanji med Madžare ni bil ravno navdušen. Že tu jih imamo dovolj, se je znašal nad Jurijem in s tem tudi zatrl prijateljeve pripovedi. Pa čeravno bi mu kdaj pa kdaj rad povedal tudi kaj takega, kar bi Bagiju bilo všeč, na primer o tem, zakaj 342 ga teta Juliska ni marala ali o tistem, kako so tudi Peštanci jamrali, ker jim je prekleta vojna vzela vse in jih na silo zvlekla proti Rusom. Pa o tem, da so tudi Madžari živeli v pomanjkanju, saj je bilo celo stricu Feriju, lastniku pekarne – ki je sam stresal veliko vrečo moke, jo nasolil, polil z vodo in zmesil in iz tega spekel štručke in hlebce in žemljice – najstrožje prepovedano speči kak hlebček več ali manj na dan od tistega, kolikor je bilo z vojnim zakonom določeno. Da je bila moka do grama natančno odmerjena in tudi teža posamezne žemlje, ki so jih takrat na Madžarskem, torej tudi v Kispestu, v predmestju Budimpešte, delili prav tako na karte. Vse to bi jim Bagi gotovo privoščil iz vsega srca, pa tudi potolažil bi se nekoliko, ker bi videl, da trpijo tudi drugod. Gotovo pa bi se namrdnil, ko bi mu povedal, da mu je stric kljub vsemu skoraj vsako jutro na skrivaj odrinil kakšno slastno opečenko. Na skrivaj – navsezadnje ne samo zaradi tega, ker tega ni smela zvedeti oblast, ampak v prvi vrsti zato, ker tega prav tako ni smela zvedeti stričeva žena Mariska, Jurijeva teta torej. Ta ga ni marala, ker je bil zanjo le slavski71 pritepenec ali Vend, kot so jih Madžari v tistih časih imenovali. To bi Bagi užival, če bi mu povedal, si je mislil Jurij, in povedal tudi sestri, ki mu je pritrdila in rekla: Kar vidim ga, kako bi ti vrgel v obraz, češ, zakaj se jim pa vlečeš v rit? 343 Teta Mariska pa ga je še najbolj zasovražila tistega dne – vsaj njemu se je zdelo tako, ko mu je zaupala pomembno nalogo, in sicer pašo šestih rac. Odvesti jih je moral nekaj sto metrov naprej od hiše, vzdolž neskončno dolge ulice Bathányi, k malo bolj oddaljenemu obcestnemu jarku, poraslem s travo. Opravilo se mu ni zdelo težko, saj je nalogo z lahkoto opravljali že pred tem, toda tistega dne se je zasukalo drugače. Zamikal ga je tramvaj, osemnajstica, ki pa je vozila kakšen kilometer dlje, malo vstran in počez od ulice, kjer je stala stričeva pekarna. Ker je bil v družbi treh psičkov, ki so ves čas veselo poskakovali okrog njega, in velikega starega in počasnega bernskega pastirskega psa, se je počutil dovolj varnega. Toda takrat se je primerilo, da so psički odbrzeli tudi nekoliko dlje kot običajno, pravzaprav tja, kamor je tudi njega že od nekdaj vleklo – do tramvajskega postajališča. No, in tako so se znašli tam vsi, razen račk, tik pred tramvajskimi vagončki, in celo pastirski pes je kmalu pritacal za njimi. In Jurij se je tedaj lahko predal posebnim užitkom: občudovanju drsečih hišk, ki so druga za drugo drsele po železnih tirih in se na večer začele spreminjati v še lepše sobice, okrašene z mnogimi lučkami. Pa cingljale so in ga vabile, naj še ostane in popazi tudi nanje. In tako niti opazil ni, kako zelo se je zvečerilo. Težko bi našel pot domov, najmanj cel kilometer dolgo, če ga tedaj ne bi rešil najokornejši, najstarejši in 344 najbolj leni pes, ki se je tudi zaradi starosti samo še vlekel, kamor koli je že šel. Psički so jo popihali že veliko prej, česar seveda vzhičeni Jurij ni mogel opaziti. Prijel je torej Sultanov košati rep in ga držal, se ga oklepal, kar z obema rokama, saj se je zavedal, da le on pozna pot do pekarne. Na račke pa je sploh pozabil. Nanje ga je spomnila šele teta Mariska, ki je še dolgo v noč kričala in vpila in grozila, da mu bo odrla kožo ali kaj. Ni in ni se odmaknila od vrtoglavo visoke murve, na katero je bil Jurij pravočasno zlezel. Z drevesa pa se je potem vendarle spustil, a šele v trdi temi, potem ko se je Mariska očitno naveličala stražarjenja in odšla z besedami: Bova že jutri obračunala! Rešil ga je seveda stric Feri, ga varno odvedel do postelje, in ga ob njej še dolgo tolažil, naj se ne boji, saj se teta samo šali. Ker pa je bil stričev glas še bolj pridušen kot sicer, se je Jurijev strah le povečal, postal je prepričan, da se je tudi stric Feri bal svoje Mariske. Drugega očetovega brata pa se je spominjal le bežno. Pri njem, stricu Gyuli, je nekoč vsa družina preživela del svojih počitnic – ki pa so se nepričakovano skrčile samo na nekaj dni. Preživljali so jih – naj bi jih – v veliki večstanovanjski nadstropni hiši blizu Zahodnega kolodvora, nedaleč od znamenite Eifflove umetnine, v ulici Podmanicky številka 10. Stanovanje je bilo veliko lepše od tistega v Kispestu. Bilo je meščansko, polno bidermajerja – očetov brat 345 je bil namreč ugledni človek, prvi kuhar imenitnega hotela na Margaretinem otoku – z lepim pohištvom torej, s steklenimi vitrinami, klavirjem, z globokimi naslonjači, s knjižnimi policami. Vse je bilo lepo, veliko lepše tudi od tistega, kar so sami premogli v Beltincih – samo da je tudi pri stricu Gyuli bilo treba zelo paziti, kam se je kdo usedel in kaj prijel v roke. Tudi tam zaradi tete, strica Gyule žene. Da, zaradi tete, ki je imela že tako čudno ime, Ica, da ga je vse minilo, še preden jo je prvič zagledal. Ica, Icus, ijca, ijcava, vroče, vrelo so bile besede, s katerimi se je poigraval in jih povezal torej z neprijetnim znojem, z ijco, ki v prekmurščini pomeni znoj, znojenje, potenje … Tistih dni se je najbolj spominjal predvsem zato, ker so se iz Budimpešte, kamor so komaj prispeli na daljše počitnice, na vrat na nos morali predčasno vrniti domov. Tretji ali četrti večer so namreč doživeli bombni napad. Tedaj je tudi Jurija najbolj skrbelo zaradi očeta, enako kot je tistega večera skrbelo tudi vse ženske v trinadstropni hiši. Zelo zelo ga je skrbelo, saj so mu povedali, pa tudi na lastne oči je videl, da mora njegov oče, enako kot vsi moški v velikem stanovanjskem bloku, nositi glavo v torbi. Tudi oče je moral – s čelado na glavi, in ob siju številnih reflektorjev, ki so lovili letala v zraku, jih osvetljevali, da bi jih potem sestrelili – stražariti in opazovati, ali se je morda kje zgodila kaka nesreča, ali je kje kaj zagorelo, se zrušilo, podrlo, usulo, zasulo, utrgalo, 346 zlomilo in podobno. Vse druge stanovalce pa so spravili v mračne kleti, kjer se jih je nagnetlo preveliko število otrok in žensk. In vse so vpile, klicale, suvale druga drugo, in se – ni vedel zakaj – prepirale. Čez nekaj časa, ko je bilo že slišati bombe, ki so zabobnele po mestu, pa so se vse pomirile. Vse je utihnilo, ženske in otroci so se strnili, primaknili so stole, klopi ali pručke, in se stisnili drug k drugemu. Vse, kar je malo prej rinilo narazen, hlastalo po prostoru, ki bi bil najvarnejši, ki bi bil samo njihov, zase osvojen, do konca napada zaseden, se je kot na ukaz zlilo v eno samo gmoto objetih ljudi, ki jih je družilo pridušeno stokanje, cviljenje, vzdihovanje. Kakor hitro pa so se oglasile sirene, se je ponovno vse razpršilo, ženske in otroci so pohiteli ven, spet s komolci in z grdimi besedami, čim prej do svojih mož, očetov. Oče se je že naslednjega jutra odločil, da bodo pri priči odšli domov. Pobrali so vse svoje stvari in se z vlakom odpravili proti Soboti. Vožnja je trajala od zgodnjega jutra do poznega popoldneva, najmanj deset ur, se mu je zdelo, in tudi takrat še vedno niso prispeli do doma, pač pa le do Körmenda, kjer so morali čakati na naslednji vlak. Zelo dolgo, saj so s postaje morali na mestno pokopališče, da bi laže pričakali nov vlak. Kam pa naj bi? Jurij se je spominjal, da je kar tam zaspal, kot klada, na prvem grobu, pri katerem so se ustavili. V senci, blizu smrek ali podobnih dreves. Bilo je neznosno vroče, vožnja do 347 doma pa je potem še trajala, in še dvakrat so morali presesti. Spominjal se je tudi tega, kako je tedaj sam trdil, da nikoli več ne bo šel v Budimpešto. Ko so končno vendarle prispeli domov, v Beltince, na svoje dvorišče z mirnim nebom, pod svojo streho s tihimi stenami, jim je očitno odleglo. Z Dragom pa sta že naslednjega dne smuknila v njun brlog, pod številne hlode na levi strani žage. Drago je seveda hotel zvedeti vse, kakšna je Budimpešta, kako živijo Jurijevi bogati strici in drugi. Drugi, ki nimajo ničesar, je vztrajal Bagi. Zanimalo ga je pravzaprav vse, vse o vsem in tudi to čim bolj podrobno. Najbolj žgoče in nestrpno pa je terjal odgovor v zvezi z letali: Kakšna letala so jih bombardirala, koliko jih je bilo, kakšne oznake so imela, tiste na trupu in tiste na krilih, koliko jih je bilo, koliko bomb so zmetali, kaj vse so porušili, ali tudi mostove, koliko, katere? Koliko da jih je bilo? Kaj misliš, da smo kar zaradi lepšega zapustili kleti in se posprehodili na balkončke in jih lepo počasi preštevali? je bil Jurij bolj odrezav kot običajno, že zato, ker je bil navsezadnje bogatejši za dragocene izkušnje in ker je videl nepopisno velikomesto, o katerem se njegovemu prijatelju niti sanjati ni moglo, in, ne nazadnje, ker se je njegov oče 348 tako junaško boril proti sovražnikom. Tako da je imel razlog, da je lahko Bagija posmehljivo vprašal: Ali sprašuješ o tem, koliko bomb so zmetali? Vsaj približno naj ti povem? Čakaj, da se spomnim. Aha, bombe smo sproti odnašali na mestno tehtnico, kjer smo stehtali najprej vse skupaj, potem pa še vsako posebej. Zaradi natančnosti. Bagi pa tokrat kljub temu ni zavihal nosu, ni se zasukal na petah, pač še naprej rinil z vprašanji. Katere mostove so zadeli? Nobenega, da veš. Ruske bombe so kar odskakovale z mostov in kot bumerang odfrčale nazaj v tvojo Moskvo. Tako je, Jurijkec, se je ponorčeval Drago, tako je, če prijde paver v velki varoš 72. Niti tega ne veš, da so Rusi pametni in uporabljajo za tako reč malo manj vredne Angleže in Amerikance. Oni se morajo poditi po nebu, Rusi bodo pa gvinali73 vojno na zemlji. Pogovori o preživetih dneh v Budimpešti so se še dolgo časa vrteli po njihovih glavah, zlasti po Jurijevi, pa tudi po Olgini, ki je tožila, da je takrat med bombnim napadom izgubila svojo zlato verižico, spomin na krstno botro, drago gospo Vilagoševo. Jurij pa se je tudi pozneje spomnil še marsikaterih podrobnosti, ki jih je videl v tistem velikem mestu in je bil prepričan, da bi z njimi tudi v Bagiju zbudil veliko zanimanja. Bile so tako pomembne, da bi se lahko s prijateljem – če bi 349 mu jih opisal, tako, kot jih je videl – ponovno pobotala … Na primer prizori z velikimi tovornjaki, ki so takrat sredi Budimpešte lezli mimo njegovih oči, on pa ni mogel gledati, kako so prevažali ranjene vojake in civiliste, medtem ko je vedel, da si njegov Bagi pri tem gotovo ne bi zatiskal oči, pač pa najverjetneje veselo vzkliknil: Zmagali bomo, saj je živih sovražnikov že v tem trenutku za cel kamion manj … Sestra Olga se je ob takih bratovih prebliskih samo nasmehnila, ali pa še to ne, in rekla: Zakaj se ubadaš s tistimi prizori. Take reči niso za naju, ti si že tudi dovolj star, da bi po našem obisku lahko razmišljal o čem drugem! O čem? O prepiru na primer, ki sva ga tedaj oba slišala. Se ne spomnim. Seveda se ne, ko pa imaš majhno glavo, pa še ta je polna neumnosti. Med mamo in očetom. Vem, takrat sta se prepirala, ker sploh nismo obiskali mamine sestre, pa kaj? In kdo je bil tega kriv? Kdo, da nisva spoznala tete Paule? Oče. Figo. Mati … oče jih je hotel obiskati, mati pa ne. In to zato, ker najina mati ne mara Židov. 350 Tudi jaz ne. Farkaseve drajfe pa si požiral z očmi, z uhlji in z usti. Jurij je popustil: sestra je tako ali tako morala imeti vselej prav. Na tihem pa si je vendarle priznal, da je živinozdravnik imeniten človek, da mu pravzaprav nima česa očitati, in da v resnici ne mara samo tistih Židov, ki jih kažejo v Futáru – z dolgimi nosovi, grbastimi hrbti, in s skopuškim prsti … 5. Jurija je enako kot sorodnike po očetovi strani zanimala seveda tudi razvejanost sorodnikov po materi, predvsem tistih njenih sester, ki so odšle v veliko mesto s trebuhom za kruhom. Eni in drugi – oče na Slovenskem, materina teta in materine sestre pa na Madžarskem – so se znašli v novem okolju, v novem fizičnem, geografskem, jezikovnem in duhovnem prostoru, v kotlu, v katerem so se stapljali eni v druge, prevzemali eno, opuščali drugo, pa naj je šlo za vsakdanje opravilne navade ali celo za prevzemanje drugega jezika, za spreminjanje priimkov in celo verskih pripadnosti. Priimek z značilno češko končnico –dil se je v slovanskem okolju novonastale države Srbov, Hrvatov in Slovencev seveda brez težav ohranjal, medtem ko je bilo z istim priimki na Madžarskem drugače, tam je postal moteč, zato so ga 351 nekateri očetovi sorodniki raje pomadžarili in vnesli v svoj novi priimek končnico – gyil, ki je vsaj očesu in ušesu namigovala, da gre za značilni madžarski glas gy. Če pa se jim je zdelo, da je bilo za madžarsko družbeno–politično okolje, za duha madžarskega jezika tudi to premalo, so postali radikalnejši in v celoti spremenili svoje priimke v Balsai-je in celo Hegyaljai-je in Hargitai-je. Prihod treh žensk iz Prekmurja s tipičnimi slovanskimi priimki pa glede tega očitno ni povzročal posebnih težav, dve sestri s priimkom Markovič sta ob poroki z Madžaroma tako ali tako dobili druga priimka, medtem ko njuna teta Guszti s svojim imenom, izpisanim z madžarskima črkama sz, ni imela nobenih težav, pa tudi zamenjava črke č v madžarski cs je očitno prav tako zadostovala – Dervarics. Sicer pa so jo tako ali tako poznali le kot Guszti néni oziroma teto Guszti. Predvsem pa kot odlično kuharico, ki se je hvalila, da je kuhala za grofa Szapáryja. Z doma pa so jo prav tako radi poslali predvsem kot nekoga, ki je s svojo iznajdljivostjo vlivala upanje, da bo v bogatem okolju znala pripraviti pot za prihod drugih, ki so si iz lačnega Prekmurja želeli v Budimpešto, v kraj, o katerem so sanjali kot o mestu izobilja. In res je že prvo pismo tete Guszti iz sanjskega velemesta domače seznanjalo, da je bil uspešen že njen prvi korak – komaj da je začela delati v kuhinji pri neki razvajeni meščanski družini, že se ji je 352 nasmehnila priložnost, ko je lahko pokazala, da zna poleg pomivanja tal in posode početi tudi kaj drugega. In to v kuhinji, je že v svojem naslednjem pismu izpisala z bolj debelimi črkami, in nadaljevala še s pojasnilom, da je nenadoma zbolela hišna kuharica in da gospa ni imela pojma, kako in kaj je treba pripraviti vsaj kaj malega za pod zob za njeno veliko družino, medtem ko ji je teta Guszti pri priči skuhala omako, ki je odišavila vsa nadstropja velike hiše. Pripravila sem jim omako iz bučk, smetane in koprovih vejic, krompirjev pire in pečenko – pa je bilo, je pisala, in bilo je vse kaj drugega kot tiste omake iz bučk, kakršno so poznali v Pešti. In tudi moje naslednje poteze niso bile nič manj navdušujoče, se je hvalila in zapisala, da bi si gospoda prav gotovo polizala vseh pet prstov, če bi jim to bonton dovoljeval. In tak glas je segel tudi v sosednjo hišo in od tam tudi naprej in okrog, je pisala teta Guszti, vse do zasanjane vile gospoda veleposestnika Miske Tólnaija. Ni minil niti mesec – in že sem se znašla med prelepo posodo, med kozicami, lonci, okroglimi in podolgovatimi pekači, pa seveda tudi med kristalnimi kozarci in skodelicami iz porcelana z zlato obrobo. Ne gre mi v glavo, ji je baje rekla njena edina prijateljica, ki je prav tako prišla z njo iz Prekmurja, kako si mogla tako rekoč čez noč izriniti Tólnaijevo dotedanjo glavno kuharico. Jaz sem pri Körtvélyessyjevih le s težavo preskočila pomivalko 353 posode in dobila mesto druge pomožne kuharice, je potarnala prijateljica Justa prijateljici Guszti. Preveč si skromna, ničesar se nisi naučila. Premalo si samozavestna in preveč sramežljiva. Tudi jaz bi lahko ostala pri krompirjevih olupkih, ji je baje dejala teta Guszti, vendar je treba včasih tudi malo positnariti, kot sem čisto na začetku tudi jaz. Poskusi takole: smukaj se malo več okrog štedilnika in piči kuharico s kako bežno pripombo, po možnosti tako, da jo bo slišal še kdo, češ, mi pa smo pri gospodu grofu Szapáryju to tako, tisto pa tako, in si izmisli pripombico, češ da je imel častiti gospod grof rad to z manj moke in ne preveč prežgano, tole pa z malce več soli in nikoli brez smetane. Izmišljuj si, draga Justa, več kot nagnati med krompirjeve olupke te pa res ne morejo, saj vidiš, kako nas iščejo, je končala. In Miska Tólnai je teti Guszti kupil celó štirisobno stanovanje, samo da mu ne bi ušla, je baje izjavil. Postala je kar premožna gospa, saj veliko stanovanje na ugledni cesti Váci, vis a vis Eifflove Zahodne železniške postaje, prav gotovo ni bilo od muh. Bilo je premoženje: osebna lastnina iznajdljive tete Guszti. Osrečila me boš, draga Etelka, če se boš v tem mojem stanovanju resnično počutila kot doma. Kadarkoli se boš iz Sobote vrnila spet sem, vedi, da si v resnici prišla v svoj drugi dom, je teta Guszti 354 iskreno razlagala svoji nečakinji, ko jo je Etelka prvič obiskala v Pešti. Pa sem prišla, kot si rekla, draga teta – z doma domov! je Etelka veselo označila svoj prihod, ko je drugič prišla k teti Guszti. Takrat se ji ni niti sanjalo, da je prišla za vse čase, in da se v Soboto nikoli več ne bo vrnila. In tudi njeni starši, oče Franc Markovič, čevljar in kmetovalec, in mati Tereza, rojena Dervarič, so bili veseli, ko so prebirali pisma, kako dobro se njihova hči počuti v tujem svetu. In to v svetovljanski Pešti, kjer ji ni treba garati za skorjico kruha, je prikimaval tudi Franci, čevljarček, ki je vselej pritrdil svoji ženi, ki je po svoji odločnosti dobesedno odslikavala korajžne značilnosti svoje iznajdljive sestre Guszti. Nič čudnega, da je dobrodušnež, garač na krpici zemlje in tudi s čevljarsko dreto v rokah brez pomislekov popustil še drugi želji svoje žene, ki je bila prepričana, da se bo v Budimpešti tudi njuni hčeri Pauli enako dobro godilo. Minevala so leta, spomin na izginuli hčerki pa je kljub vsemu skelel, pa tudi vse bolj bledel in se vse bolj unesel, tako da je, roko na srce, prevladalo kar neko zadovoljstvo, saj so se z odhodom hčera povečali tudi bivalni prostori v pretesni hiši Markovičevih. Pa tudi denarčki, ki jih pošiljata deklini domov, dokazujejo, da jima je lepo, in tudi nama z očetom je lažje. Lažje skrbiva za vse vas, je poudarila hišna 355 poglavarka in po vrsti ošinila hčeri Vilmo in Heleno oziroma Ilko, ki sta si brisali solze, medtem ko je vedela, da možu Franciju tega sploh ni treba več razlagati, saj ji je ta tako ali tako vselej prikimaval. Guszti néni, vsi so jo že zdavnaj klicali tako, ni nikoli držala križem rok. Zlasti potem ne, ko je pod streho svojega budimpeštanskega doma želela čim dostojneje poskrbeti tudi za svoji nečakinji. Njena preudarnost in iznajdljivost pa sta velikokrat dobili celo krila. V svoje veliko budimpeštansko stanovanje je torej teta Guszti, samotarka, najprej zvabila Markovičevo najstarejšo hčer Etelko, kmalu za njo pa prav tako tudi mlajšo Paulo. Z domom so jo vezale močne vezi, predvsem pa obljuba, da bo svojima dragima nečakinjama – levemu in desnemu srčnemu prekatu, kot je znala slikovito povedati – omogočila pot do veliko lepšega in lažjega življenje kot doma. Lepotičkama iz Sobote je postala najprej mati in vzgojiteljica, pozneje pa tudi prijateljica in gardedama. Pokazala jima je vse, kar je znala in zmogla, opozarjala na to in ono, pa naj je šlo za vrtoglavi promet v velemestnih ulicah ali pa za tančico na obrazu kake zanimive dame. Predvsem pa ju je znala popeljati na plesne tečaje, pozneje pa tudi na imenitne plesne zabave, kakor tudi na sprehode po znamenitem Donavskem sprehajališču, ki mu je pripisovala pomembno socialno vlogo, kot je rekla, pri čemer ji ni bilo žal, da je morala »Teti s torbo« 356 odšteti kar trikrat po dvajset fillérov, in to za nekajurno sedenje v imenitnih Buchwaldskih stolih, pred katerimi se je rad ustavil marsikateri gospodič, gizdalin ali fičfirič s sprehajalno palico v roki in je med poželjivim pogledovanjem visoko dvignil svoj cilinder ter ponosno odkril lesk svojih naoljenih las, ali pa ga je, če se mu je napovedovala pleša, dvignil le za spoznanje, pozdravil pa enako vljudno in dostojno kot prvi, gostolasec – če ne celo vljudneje in dostojneje. In to obe dami, pa seveda tudi gospo spletično Guszti. To, da je lahko neznanec pozdravil tudi neznano damo in s tem izrazil svoje spoštovanje, je navsezadnje dovoljeval tudi splošno uveljavljeni bonton. Vljudni pozdrav, dvig pokrivala, nasmešek, in upanje, da se bodo še kdaj videli – je bilo hkrati tudi vse, kar je še sodilo v okvir spodobnega obnašanja. Do prvih seznanitev dveh ljudi je najpogosteje prišlo na bálih. Bil je to čas, ko so po evropskih mestih in vaseh prirejali različne plesne prireditve, bále, zlasti pustne plesne prireditve. V Pešti so jih pripravila cehovska združenja, zdravniška, notarska, tiskarniška. Vabila so glasila na izbran krog ljudi, na člane cehov in na njihove sorodnike ter prijatelje, kakor tudi na ljudi iz drugih združenj, ki so želeli tudi na tak način razširiti krog svojih prijateljev in znancev. Vsaka družina se je ob takih prireditvah postavljala s svojimi hčerami ali sinovi, zlasti če so bili godni za zakonske zveze. Marsikateri ples se je končal tudi z 357 najavo zaroke, s slovesno predajo zaročnih prstanov, do česar je prihajalo v glavnem po dveh ali treh podobnih balih. Vloge gardedam oziroma spremljevalk mladih deklet so bile na tako pomembnih prireditvah seveda neprecenljive. In zakaj je to tako pomembno, da mladenič izroči svoji bodoči zaročenki prstan, je vprašala Paula. Zakaj je treba to obesiti na veliki zvon? Na vprašanje, ki je bilo postavljeno teti Guszti, pa je odgovorila nestrpna Etelka: Kako, da niti tega ne veš? S tem postane vendar obljuba trdna obljuba. Ne razumem. To sem tudi pričakovala, je pripomnila in odnehala s prevzgojo svoje mlajše sestre. Zato, je povzela teta Guszti, ki ni marala prepirov svojih varovank, ker si potem ni mogoče več izmišljevati izgovorov, če si kateri od zaročenih premisli. Svečano izjavo si zapomnijo vsi navzoči, tako da bi tisti, ki je prelomil besedo, zapravil svoj ugled. Kako pa prideš do tega? je Paula še naprej rinila v teto. Do česa? Do prstana ali snubca? se je Etelka ponovno obregnila ob vprašanje, s katerim je svoji mlajši in neuki sestri očitno spet hotela pokazati svojo poznavanje meščanskih pravil. 358 Do zlatega prstana, je kar tako padlo iz naivne Paule, ki se je najbrž spomnila, kako je nekega sončnega dne mimo njihove hiše pripeljala kočija z damo, ki je gizdavo razkazovala svoj veliki, kot oreh velik prstan na mezincu, na najmanjšem prstku, ki je – kot da se je opekel – štrlel vstran od ostalih štirih prstov, s katerimi je držala sončnik z ebenovinastim ročajem. Vsi so se ga spominjali in vsakokrat pospremili z vzdihljaji in velikokrat tudi dolgo govorili o prelepem zlatem okrasku, o katerem so menili, da je vreden več od desetih krav ali šestih konj. Toliko je vsaj izračunal oče Franc, medtem ko ga je žena zavrnila in pomenljivo dodala: Toliko in še našo hiša za povrh. Oče Franc je odkimaval in nekaj zamomljal, ugovarjati pa tudi tokrat ni upal. Kakorkoli že, v Paulini domišljiji je dobival prstan vse večjo privlačnost in Etelka se je spomnila tudi tega, kako je sestra, čim je kočija izginila za vogalom, zatrjevala, da jo je takrat resnično oplazil zlati žarek z daminega prsta in še bolj podkrepil njeno upanje, da si bo nekoč morda tudi ona lahko omislila tak lesk s svojega mezinca. Pa četudi za polovico manjšega, a vendarle: Delala bom, pa četudi na vseh štirih in po kolenih, je zaupala takrat sestram, torej tudi Etelki, ki se je vsega tega tedaj najbrž prav tako spomnila in si svojo mlajšo sestro privoščila z besedami, češ, že takrat sem ti povedala, da te je oplazil sončni žarek, ne pa odblesk zlata. 359 Guszti, ki je začutila, da se med sestrama pripravlja pravcati prepir, je najprej glasno zakašljala, dala znak, naj bo dovolj, potem pa ju je ponovno poučila, obe, pri čemer je tudi pazila, da ni pokarala ali kar oštela samo ene, pač pa obe hkrati. Tokrat pa je ubrala tretjo pot in poudarila, da sploh ni važno, kakšen je prstan, tak ali drugačen, z leskom ali brez, zlat ali srebrn ali kovinski, pač pa je pomemben le snubec. Najprej hlev, potem pa teliček! je sklenila. Sestri sta se dobro zavedeli, da tudi njuna snubca ne bosta padla z neba in da se bosta morali vsaj potruditi in ubogati teto Guszti, ki ima prav gotovo še več palic v ognju. Ona prav gotovo ve, zakaj ju poučuje na vsakem koraku … Pa tudi opazili sta, kako globoko vzdihuje njuna dobrotnica, kadarkoli omenja kako novico o peštanskih plesnih prireditvah. Kadarkoli je namreč izgovorila besedo bal, je zaprla veki, dahnila oh, in si popravila pričesko, sebi ali nečakinjama. Kar brali sta z njenega obnašanja, kako trdno je pravzaprav prepričana, da bosta njeni varovanki nekoč srečni, da ju bo dobro poročila, pa četudi samo tako, da slovesnih razglasitev na balu sploh ne bo. Kakorkoli že bo, si je dejala, gizdalinčku, pa naj bo videti še tako omikan, je že ne bom dala, nobene, niti ljubke Paule, še manj pa prelepe Etelke. Takemu in podobnemu sanjarjenju se je rada predajala. Za kratek čas, saj se je vselej znala prav tako hitro postaviti na trdna tla in se lotiti pravega 360 dela. Poučevanja. Najprej ju je pridobila za to, da sta z veseljem poskrbeli za svojo zunanjost, za nego telesa, od spodnjic do vrhnjih oblačil, in da sta kmalu kar sami znali ločiti spodobne reči od nespodobnih, lepe in dovršene od neokusnih in popačenih. Obleka je pomembna, v njej pa lepo, urejeno dekle, jima je razlagala. Vendar to še zdaleč ni vse, je zatrjevala, pomemben je tudi vsak gib, najmanjši premik, vsak korak, vsak obrat, zasuk, pogled, nasmeh in ne nazadnje način, kako vstaneš od mize, kako sedeš k njej, kako zajameš z žlico, kako uporabljaš vilice, nož, kako režeš in kje odrežeš, kakor tudi to, kje imaš pri tem komolca – prav gotovo ne smeta štrleti na levo oziroma desno stran, kot v domačem hlevu, ko suvaš telička, je bila teta Guszti nazorna in tudi vnaprej besna že ob sami misli, če ji take lekcije ne bi stoodstotno uspele. O tem sta se navsezadnje veliko let pozneje lahko prepričala tudi Vladimir in Olga, ki sta morala teden dni pred nekim kosilom pri gospodu veleposestniku Tólnaiju vaditi, kako se je treba vesti, zlasti pri pogrnjeni mizi. V tetini kuhinji na cest Váci sta morala pred kosilom vsak dan vaditi, kako je treba rezati zrezek na krožniku – s knjigo pod pazduho! Če je kateremu knjiga padla na tla, je teta siknila: Pa si jo dregnil, dregnila s komolcem, kravo Máro! 361 Tak je bil torej delček tetinih neizprosnih lekcij, ki so že Olgi in Vladimirju dali slutiti, kako trda je morala biti nekoč tudi pot tete Etelke in tete Paule, preden sta lahko stopili pred javnost, kot je poudarjala teta Guszti. Preden ju je sploh spustila v areno snubcev, je bil takrat zloben Vladi, pa čeprav sta s sestro komajda zapustila tetino kuhinjo, kjer sta bila tudi ona deležna nekaj uric pouka o lepi omiki. Teta Guszti se je dobro zavedala, kako pomembno je vabilo na prvi cehovski ples tiskarnarjev, na katerega je Miska Tólani povabil tudi njo in njeni nečakinji, o katerih je vedel samo to, da sta na obisku pri njegovi skrbni, zvesti, natančni, vselej lepo urejeni gospodinji in prvi kuharici. Naj si malo ogledata svet, si je porekel, svet, ki je drugačen od tistega, ki ga vidita v domači kuhinji. Teta Guszti se je seveda že nekaj mesecev pred balom ubadala z vsemi nadrobnostmi, tokrat pa samo še z najpomembnejšim vprašanjem, kakšna naj bo toaleta njenih varovank. In ubrala je pot do nekakšne modistke, ki je znala ustreči tudi njenim dokaj čudnim željam. Kakšni naj bosta svečani obleki, je bilo načelno vprašanje, ki sta ga modistka in teta Guszti kar hitro rešili. Težje je bilo ugoditi teti Guszti, ko je vztrajala pri svoji kaprici, češ da morata biti obe obleki povsem enaki, iz enakega blaga, enako krojeni – kot da bi šlo za namerno poudarjanje dvojčic. Morata pa imeti dva 362 povsem različna poudarka. Ene čipke naj bodo povsem bele, druge pa modrikasto sinje. Teta Guszti je vztrajala, modistka pa je na vso moč nasprotovala, na koncu pa vendarle popustila. In na koncu so bile vse štiri zadovoljne, teta Guszti pa že vnaprej ponosna, saj je kar zavriskala, ko je svoji ljubljenki postavila pred velikansko ogledalo in pred svoje nezmotljive oči ter tako občudovala do tal segajoči dolgi obleki iz bele svile, oprijeti v pasu, poudarjena hrbta, dekolteja čez ramena, dolge rokavice iz tankega žameta, ki so prek komolcev segale skoraj do podpazduh in seveda čeveljce z visokimi petami, in sploh in ojojoj ... Vse je tako, kot je treba, jima je rekla, samo vidve ostanita taki, kot je prav, kot se spodobi, kot se vama poda, torej povsem naravni in nenarejeni. Pa bo. Na plesišče Berlin, ki je od ceste Váci oddaljeno kake četrt ure hoda, so prispele sicer peš, česar drugi prav tako prihajajoči povabljenci niso opazili, saj so se iznajdljivo pridružile dolgi vrsti gostov, ki so na stranski cesti stopali iz kočij ter prav tako imenitno kot one odstopicali do glavnega vhoda, samo lučaj daleč do Margaretinega mostu. 363 V pritličju nekoč priljubljeni »Berlin« Józsefa Vinczeja – na »Szent István körútu« Sledili so pozdravi prijateljev s prijatelji, znancev z znanci in neznancev z neznanci – polni prijaznih nasmeškov, pohval, komplimentov, pa tudi privoščljivosti in nevoščljivosti ter zavisti, je znala pripovedovati teta Guszti svoji prijateljici Justi, ki se ji je med tem prav tako posrečilo prilesti do vloge prve kuharice pri ugledni družini Körtvélyessy. Teta Guszti je že prvi trenutek, ko so vse tri stopile v dvorano, občutila, kako dolgi so bili pogledi, ki so trajali, trajali, občepeli na Etelki in Pauli. Srečanje z Miklósem Tólnaijem je bilo drugačno, kot si je teta Guszti predstavljala doma, ko se je velikokrat 364 vprašala, kakšen vtis neki bosta njeni nečakinji naredili na gospoda. Pričakovala je sicer, da mu bosta dekleti všeč in da ju bo prijazno sprejel. To pa je bilo tudi vse in največ, kar si je mogla želeti. Pa vendarle, teto je tedaj, ko so stopili skozi glavna vrata, presenetil nenavadno dolg, nekako podaljšan pogled njenega gospodarja, ki je tako kot pogledi vse dvorane precej dolgo obležal na Etelki, in na Pauli. Izmenjaje, zdaj na eni, zdaj na drugi, na koncu pa vendarle najdlje na Etelki. Teta Guszti je že takrat občutila, da bodo doživeli nekaj, veliko več, kot je smela sploh kdaj upati. Še več, Miska Tólnai, ki je bil eden najuglednejših povabljencev, je svojemu sosedu brž šepnil nekaj na uho, tako da je lahko ta, očitno vodja prireditve, že v naslednjem trenutku slovesno pokazal, kam naj se kdo usede. In tako sta se Paula in Etelka znašli na najbolj uglednih mestih, zraven gospoda Tólnaija, Paula na njegovi levi, Etelka pa na desni strani. Teta Guszti pa je doživela tudi drugo presenečenje. Ker je bilo v dvorani seveda mnogo gardedam, ki so z budnim očesom spremljale vsak korak svojih varovank, si niti v sanjah ni mogla predstavljati, da bi kdo od teh vzvišenih gospa opazil tudi njo. Gardedame so se zvečine dobro poznale, saj so se na podobnih balih pogosto srečevale. Prav dobro so vedele, katera od varovank je najlepša, najlepše oblečena, najlepših 365 navad, in katera ima največ pod palcem – tako da so glede na to znale natančno izmeriti tudi razdalje med seboj, par distance, in ugotoviti, komu seže kdo od kod do kam. Vrstni red lepotičk v dvorani Berlin je ostajal že kar nekaj časa ustaljen, saj ga zlepa ni spremenil noben nov obraz, obraz kake nove dame z novo gardedamo. Tokrat pa je očitno zapihala drugačna sapica, si je dejala teta Guszti, ki je za nekaj časa odtrgala poglede od svojih varovank, in seveda tudi od Miklósa Tólnaija, in odplavala z njimi na balkonsko prizorišče, kjer je hitro izluščila obraz dotlej najbolj ponosne gardedame: Magdolne Karinthy, katere zadovoljni smehljaji so spremljali sleherni gib njene lepe varovanke, in prav ti prevzetni smehljaji gospe Karinthy so v trenutku otrpnili, pa tudi razprte deščice njene pahljače so tlesknile in se zaprle kot pavji rep ob udaru strele. Osorni pogled gospe Karinthy, ki se je najprej zapičil v zadovoljne oči tete Guszti, je začel begati od ene gardedame do druge, iskati potrditev, da je ona, ona oziroma njena varovanka, še vedno v središču vsesplošne pozornosti … Toda teta Guszti je tedaj že vedela, da sta prav njeni varovanki skalili ustaljeni ritem celotne prireditve. Spodaj, v glavni plesni dvorani so napovedali otvoritveni ples, zgoraj, v veliki loži pa so gardedame, vse razen ene, že obstopile teto Guszti. Prvi ples je počastil veleposestnika Miklósa Tolnaija in Etelko 366 Markovics, drugi pa novinarja Józsefa Vinczeja in Paulo Markovics. Tam zgoraj pa so druge spletične s vprašanji zasule gospo Guszti Dervarics, saj niso mogle prikriti, kako zelo so ji v resnici zavidali, ker je lahko varovala lepotici, ki sta bili tako domiselno oblečeni, tako uglajenih drž, tako brezhibnega vedenja. Eni od njih se je tedaj celo zareklo, se je spomnila Guszti, saj je ob občudovanju plesa Etelke s Tólnaijem preglasno zavzdihnila in nehote priznala, da je bila pravkar priča sanjsko lepega plesa. Prebrisana teta Guszti je že pred koncem plesa vedela, kako se bodo stvari poslej odvijale. Ples je uspel in dekleti sta poželi največje število priznanj, največ poklonov, tako da ni bila niti malo presenečena, da je postala pot domov, do ceste Váci, dobesedno krajša in udobnejša – za to sta poskrbela gospoda Tólnai in novinar ter tiskarnar Vincze. No, pa tudi vabilo, ki je sledilo, je povedalo vse. Skoraj vse. Najmanj to, da si želita gospoda tudi v prihodnje enake družbe, večerje pri Gundlu – v družbi obeh sester. In njune tete. Kakorkoli že, teta Guszti in Etelka sta se čez nekaj mesecev, čez pol leta, preselili v Miska bácsijevo trinadstropno hišo. K teti Pauli, ki je medtem stanovala v izpraznjenem stanovanju tete Guszti, pa se je kakšno leto pozneje priselil József Vincze. 367 Usodi Paule in Etelke, ki sta se začeli izpisovati z najbolj blestečimi črkami, pa sta, žal, kaj kmalu pospremila dva povsem različna akorda. Etelka je kar nenadoma hudo zbolela in umrla že pri štiridesetih. Pa tudi neutolažljivega Miska Tólnaija so proti koncu druge svetovne vojne odgnali – najprej v židovski geto – ki je bil postavljen okrog sinagoge, le streljaj daleč od druge njegove razkošne hiše – od tam pa v Auschwitz, od koder se ni nikoli več vrnil. József Vincze, star 103 ali 104 leta Teta Paula, stara približno 95 let 6. Veliko več sreče je imela teta Paula, ki je zaživela v srečnem zakonu z Józsefom Vinczejem, Józsi bácsijem oziroma stricem Józsefom. Zdelo se jima je, 368 da imata vse, in tako bi nemara dolgo časa tudi bilo, če ju prav tako ne bi prizadel hud udarec, pa četudi povsem drugačne narave. Vsi Paulini domači v Soboti so bili namreč odločno proti nezaslišanemu koraku, ki si ga je njihova Paula predrznila storiti in se spraviti z nekim Židom, je baje najbolj glasno vpila njena mati Terezija, ki je odločno zavračala tako zakonsko zvezo. Vzkipela je že v prvih trenutkih, ko je zvedela nepojmljivo novico. Vprašala je: Kaj pravite, da se je Židof oženil s katoličanko, starina z detetom. Skupaj sta se spravila, ne pa oženila. To je zakon, ki nima blagoslova! Dva naglavna greha da je naredila, ne le enega, sta menili tudi obe Pulini sestri, Ilka in Vilma. On je Žid in starec, dvajset let starejši dedec, ki bi ji bil lahko oče, so se strinjali vsi domači in enako tudi privoščljivi sosedje. Jeziki so se stegovali, obirali, natolcevali, ugibali, pobirali sproti nastajajoče izmišljotine in jih trosili po vseh sosednjih dvoriščih, tako da se je poglavar družine, Paulin oče Franc, začel že bati, da bodo govorice preskočile tudi ograjo, ki je bila samo nekaj korakov čez cesto in je trdno ločevala njegovo nizko hišo od parka, sredi katerega je stal Szapáryjev grad. Čevljarček se je tedaj upravičeno zbal, kaj bo, če bodo govorice okužile ušesa njegovih strank, grofovih pomožnih delavcev, katerim je vsem po vrsti popravljal čevlje. Saj mu bodo pokazali hrbet, on pa bo lahko ostal le z motiko na svoji krpici zemlje. 369 Tako da mu je prekipelo, da, tudi njemu je prekipelo. Nekega dne, ko je obiranje in obrekovanje čez židovskega zeta in lastne hčere doseglo višek, pa je povsem nepričakovano udaril po veliki kuhinjski mizi, okrog katere so sedeli prav vsi Markoviči, vstal in odločno stopil tudi vstran od mize. Da so ga bolje videli. Če ne boste nehali, enkrat za vselej, vas bom vsak dan pošiljal v konjušnico, od koder boste prinašali pomije za svinje. Ki jih bomo redili, ne le dveh, ampak vsaj deset. Da boste imeli kaj jesti, je dvakrat ponovil, če se že tako bedasto odpovedujete pomoči, ki vam jo je vse do današnjega dne pošiljala naša vrla Paulica. Umolknili so, vsi po vrsti, Paulini sestri Ilka in Vilma, pa njun brat Franci in ne nazadnje tudi žena Tereza, Trejza. Tudi slednja ni mogla verjeti svojim očem ne ušesom, ki so vendar videle, slišale, kar je povedal, kaj naredil. Že to, kako se je pri tem dvignil in postavil odločno na svoje noge! Na tiste noge, ki so se – ko je nameraval kdaj oporekati – le zelo poredkoma zravnale, največkrat pa ostale kar skrčene pod nizko čevljarsko mizico in tam potihoma zacepetale. To je bilo dotlej največ, kar so storile, iz ust pa prav tako ni prišla nobena glasna beseda, niti zlog, niti jecljaj. Zdaj pa je celo stal pred njo, pred vsemi, in to zravnano. In tudi nanjo, na svojo ženo, je zrl od zgoraj 370 navzdol. Njej pa je jemalo sapo, za trenutek ji je obstala tudi žlica na poti do ust, padla na mizo in zavladali so trenutki nepojmljive tišine. Čez čas pa se je tudi Trejza počasi dvignila, stopila prav tako korak vstran od mize, se prav tako zravnala v vsej svoji potegnjenosti in ponovno pokazala, da je za glavo višja od svojega moža. Vedela je seveda, da bo tudi tokrat zadostoval le pogled. In ta je že prvi hip obtičal nekje nad njegovo glavico, se začel počasi spuščati prek njegove pleše, čela, majcenega noska, obdanega z rdečeličjem, prek brkov, zvitih iz tankih kocin, do brade, potem pa naglo zdrsnil do čeveljčkov, najbolj zanikrnih od vseh čevljev v hiši, se tam ustavil, za hip, in že so se ji oči zapičile v izbuljeni zrkli možiclja, kar je zadostovalo, da so ga zbodle, prebodle in da se je oča potem moral sesuti, pasti na stolček, se zgrbiti nad koleni, toliko težje, saj koleni tedajci nista stiskali čevlja, ki bi se ga mogel okleniti. Obsedel je in čakal. Še na misel mu ni prišlo, da bi še enkrat zacepetal. Mati Trejza pa je kljub zmagi, o kateri ni niti za trenutek podvomila, povzela svoje misli in jih namenila onemeli družini. Začela je z vprašanjem, ki je bilo namenjeno v prvi vrsti možu: Ali hočeš reči, da ne gre za greh? Ti bom pa jaz povedala, da je tvoja hči naredila kar dva velikanska 371 greha, in eden je hujši od drugega. V prvo: Židof je, pa pika. V drugo: Stara mrha je, pa pika. In spet je zavladala tišina, vsi so molčali, molk je pa kar trajal, trajal in vsi so prav tako vedeli, da bo njihov oča odslej zagotovo ostal tih. Tih kot rit, je šepnila Ilka, vsaj deset let. Potem pa je vendarle završalo, in prvi glas je prekril drugega, Ilka je bila glasnejša od Vilme, potem pa spet Vilma bolj glasna od sestre, medtem ko je njun brat Franci samo molčal. Kot oča. In ko je to opazila tudi Vilma, ki je bila sicer vajena, da je bil njen brat tudi v tem pogledu najbolj podoben očetu, ga je najbrž zato tudi izzvala. Hotela je, da bi tudi on potegnil z materjo, zato je vprašala: Ali te ne moti, da se bo tvoja sestra Paula odslej morala odpovedovati naši cerkvi, svetim mašam? In spovedim. Čez kakšno leto ali dve pa se niti pokrižati ne bo več znala? In ponovno je zavladala tišina, ki se je zaradi Francijevega molka samo še poglobila.Pauli so tedaj brž napisali pismo ter z njim sporočili, naj ne hodi več domov. 372 Franc in Tereza Markovič, rojena Dervarič Paula pa kljub vsemu ni mogla verjeti svojim očem. Dobro je poznala svoje domače in vedela je tudi, da bodo nasprotovali njeni odločitvi – a vendarle ni pričakovala, da jo bodo tako do dna ponižali in se ji za vselej odrekli. Žalili njo in človeka, ki ga sploh niso poznali, nikoli videli, nikoli spregovorili z njim. Dolgo, zelo dolgo je slonela nad pismom in ga kmalu prekrila z močo svojih solz. Podčrtani stavek v pismu – ne vračaj se več domov – jo je spremljal vse dolge dneve in še 373 daljše noči, kamorkoli je šla, kjerkoli se je usedla, kamorkoli ulegla. Po prvi jezi in žalosti, ki sta jo obšli, si niti predstavljati ni mogla, da bi še sploh kdaj odšla domov. Kaj kmalu pa se je začela spraševati, kaj ko bi – saj navsezadnje nima česa izgubiti – vendarle odšla domov, pojasnit, povedat vse, vse, kar ji leži na duši in kar mora iz nje, da bi tudi domačim odprla oči, odprla njih srca, jih poučila, da ne kaže več živeti s predsodki, predsodki so predstave, so videz, videz pa vara … videz vara, nikoli pa ne vara vest … onadva z Józsijem jo imata, čisto vest, ne izogibata se pogledu iz oči v oči, zato naj oni doma vidijo – brat, sestri in starši – kakšen je Józsi v resnici. Prestar da bi bil? Potem ne bi, kadarkoli bi naneslo, s tekaškimi koraki kot za šalo premagal Hriba treh mejnikov. Dolgočasnež da bi bil? Potem na imenitnih plavajočih krožnih deskah sredi jezera v Hévizu s svojimi dovtipi, šalami in vici ne bi nasmejal sivolasce, gospode, čofotajoče v topli vodi atomskih toplic. Črkostavec da je? Seveda, tudi to, vendar tak, ki jih zna sestaviti v glavi, zapisati v beležko in natisniti v časopisu, v knjigi – v nemščini, madžarščini, italijanščini in latinščini. Zakaj ga torej ne bi smela predstaviti svojim najdražjim? Življenje v Budimpešti, ki ga je začela živeti, je njen rojstni kraj, njen resnični dom, že tako ali tako kar samo od sebe odrinjalo in ga vse bolj izročalo tujini. Zakaj ne bi storila vsega, da bi se vendarle povezala z 374 domačimi, s svojim domom, zakaj ne bi še bolj negovala spomine na svojo mladost, na vse, kar jih je povezovalo … spomine na sosedovo hruško, ki so jo otroci obrali, še preden je dozorela … na Kološevo kočijo, ki so jo smeli vleči brez prave vprege in se voziti v njej kot prava gospoda po dvorišču – če so seveda pred tem že potrgali koruzo in znosili krme kravam … na opojno dišeči beli vrtanik s kislim mlekom, na makovo in orehovo potico, na ocvirkove pogačice … Vse to naj bi čimprej utonilo v vrtincih novega sveta? Zato, predvsem zato, ker ga domači ne sprejemajo, ker da je Žid in tako star? Samo enkrat bi ga morali videti, si je dejala, pa bi se prepričali, da je uren in gibčen, starejši le na papirju, v resnici pa veliko mlajši od mnogih, ki pravijo, da imajo le toliko in toliko let. Matematika ni vse, si je ponavljala, ponavljala tisto, o čemer je bila sama tako trdno prepričana. Prav gotovo jim bo vzelo sapo, se je veselila že vnaprej. Onemeli bodo, pa tudi odleglo jim bo, ko bodo videli, kakšna dobričina je, kako je uglajen, omikan, umirjen. In prepričali se bodo, da ni kak slabovidni knjižni molj, saj jih bo mimogrede lahko navdušil s svojim znanjem … tudi o zemlji in poljih in sadovnjakih in vinu, pšenici in kruhu, si je dejala. Bala se je edinole predsodkov, ki jih imajo zaradi njegove vere, zaradi druge veroizpovedi, moj bog, si je dejala in celo v sebi zadržala besedo: židovske. A je vendarle upala, da 375 bodo tudi to spregledali, saj je njegova formalna vera vidna prav tako samo na papirju … S čela mu tega ni mogoče prebrati … Pa tudi preširoko je in odprto, svetovljansko. In odločila se je, da bo poskusila. Pa tudi neustrašni Józsi, večni optimist, je porekel takole: Prav imaš, pojdiva, mislim, da tudi onim tam pri Muri ne bo žal. In napisala sta pismo, čisto kratko: Ljubi vsi, prihajava, ker vas imava rada. In res sta odšla. Žal sva se zmotila, je Juriju potarnala teta Paula – kar pol stoletja pozneje – ko jih je prvič obiskal v Budimpešti in ko je bila neizmerno srečna, da jih je končno obiskal tudi nekdo od njenih – in vsa v solzah je jela pripovedovati svojo zgodbo: Takrat, ko sva prišla v moj rojstni kraj, se je vse sprevrglo, prekucnilo na tisto stran, na katero s stricem Józsijem sploh nisva računala. Predvsem moraš vedeti, je opozorila Jurija, da je premogla naša domačija v Grajski ulici le troje malih prostorov, kuhinjo in dve sobi, od katerih naj bi tedaj v eni prenočevala tudi midva. Vsi ostali naj bi se torej stiskali v drugi, edini sobi … Poleg tega ni bilo niti kopalnice, le umivalnik na hodniku, voda pa v triindvajset korakov oddaljenem studencu. Zapomnila sem si to razdaljo, izmerili smo jo nekoč otroci, ko smo se igrali in si razdeljevali igrišča. In kar je bilo najhuje – stranišče, zbito iz desk, je bilo prav tako na 376 prostem, na drugem koncu dvorišča – nič manj korakov kot do studenca. Na vse to sva seveda računala, pa razmišljala, kako bi in kako ne bi – pa sva se odločila že nekaj dni pred obiskom mojega rojstnega kraja rezervirala sobo v hotelu Dobray. In prav to, je sklenila teta Paula, je izbilo sodu dno, tako da so nama že prvi trenutek, ko smo se srečali, potem torej, ko sva prvo noč prespala v hotelu, vrgli v obraz, da bi lahko svojega razvajenega gosposkega Žida navsezadnje popeljala tudi v soboško sinagogo, k novemu rabinu, in prebila noč kar tam, kjer je gotovo vse v svili in žametu. Hotel Dobray tik po prvi vojni Vse drugo pa najbrž veš, vsaj tisto in tako, kot so ti doma opisali. 377 7. O Teti Pauli in njeni družini se je še najlažje pogovarjal z očetom, ki je na zakon Paule in Józsija gledal povsem drugače. Nekoč mu je razkril celo neko skrivnost, o kateri seveda ni vedela niti Ilka, in sicer to, da je nekaj let pred drugo svetovno vojno priskrbel potrdilo, ki je potrjevalo, da je Paulin mož, József, izstopil iz židovske vere in postal vernik evangeličanske vere, pa tudi táko, ki je potrjevalo, da je enako vero sprejela tudi Paula, tako da sta se lahko potem tudi poročila – kot evangeličan z evangeličanko … Jurij je zvedel tudi to, da je potrdilo v resnici rešilo življenje strica Józsija, tako da sta se lahko József in teta Paula v hudih časih, ki so napočili, zavlekla v neko vasico, in tam, daleč od hlastave Budimpešte, dočakala konec druge svetovne vojne. Stricu Józsiju torej skrajni madžarski fašisti, Szálasyjevi puščičarji, ki so prevzeli oblast po Miklósu Horthyju, niso prišli do živega. Drugače pa je bilo z njuno hčerko Gizello, Gizo, ki je seveda morala ostati s svojim možem Palijem, inženirjem, doma, v Budimpešti, kjer sta se s pomočjo služb, ki sta ju imela, vendarle nekako prebijala skozi vsak dan. 378 Gizin soprog Pali Skozi vsakega posebej, je opisovala Gizi, iz dneva v dan, iz leta v leto, štiri leta zapored, skoraj štiri polna leta, če se čas ob koncu morije, štitiinštiridesetega leta, ne bi skoraj povsem ustavil. Vse dotlej sem bila namreč iznajdljiva, saj sem znala s kako drobnarijo tudi puščičarje speljati na led, je dejala. A le za nekaj časa, dokler naju ni izdal hišnik, ki je policiji povedal, da je Pali Žid … Odgnali so naju, zasliševali, nekaj minut oba skupaj, zadrgnjena kot psa na verigi … njega le toliko časa, da so mu po dveh ali treh vprašanjih samo še strgali hlače, ga napol slekli in se sredi bučnega krohota tudi tako prepričali, da je bil obrezan, potem pa so naju odgnali, suvajoč mene na eno stran, Palija na drugo … njega skozi prva vrata na 379 desni, mene pa po dolgem hodniku do neke sobice, kjer me je prevzela policistka. Tudi ona je bila v enaki črni obleki kot drugi policisti, in tudi njen pogled ni bil nič manj prezirljiv in osoren kot njihov, in tudi ona je pokazala, da ni nič manj groba, saj je prav tako vse moje odgovore pospremila s širokim krohotom … Potem pa sem, povsem nenadejano, onemela in otrpnila, je rekla Gizella in ponovno prižgala že ugaslo cigareto. Vstala je, visoka svetlolasa policistka, in opazila sem, da je bila visoko noseča. Moj bog, sem se zgrozila in v trenutku pozabila na največjo bol, ki me je dušila zaradi strahu, zaradi slutnje, da sem morda malo prej poslednjič videla svojega Palija … Prevzela me je ena sama misel, skrb, da moram za vsako ceno prikriti tudi najmanjšo sled, s katere bi zasliševalka mogla ugotoviti, da sem tudi jaz noseča, se je Gizi zakopala v lastni cigaretni dim in tudi tako zaživela z bolečimi spomini. Spomnila sem se splošno znanih pripovedi, ki so govorile o grozodejstvih Hitlerjevih klavcev, tako imenovanih zdravnikov, ki so eksperimentirali z dojenčki in celo z nekaj mesečnimi zarodki … Moj bog, saj tudi Szálasyjevi ne morejo biti drugačni … In pomisli: ravno tedaj, ko so me obhajale te grozljive misli, ko sem se najbolj zavedala, kako pomembno je, da policistka ničesar ne posumi – me je izdala narava, saj me je ravno takrat začelo siliti na bruhanje. Pri tem pa je nenadoma onemela tudi policistka, najini pogledi so se srečali, njene oči, ki so v trenutku 380 zgubile osornost, in moje, polne solz, ki jih je neustavljivo prinašal moj kašelj, siljenje na bruhanje … In pomisli, je rekla in vsa zažarela, kar na lepem sem zagledala pred seboj kozarec in roko, tresočo roko, ki mi je ponujala vode … Zgodil se je čudež: najina pogleda nista bila več pogleda dveh sovražnic, ne, nič več, bila sta stik dveh človeških bitij, dveh žensk, bodočih mater. Popila sem vodo in zaslišala nežen, a odločen glas, nasvet in ukaz: Pojdi! Niti sama ne vem, kako sem se kar naenkrat znašla pred velikimi vrati, pred katerimi so stali policisti, ki niso mogli skriti svojega začudenja, najbrž zato, ker niso računali, da me bo policistka izpustila. In že sem jih videla, kako so staknili glave, se postavili v cikcakasto vrsto, tako da sem se morala izogniti vsakemu posebej. Požvižgavali so, psovali, eden med njimi pa je zabrusil: Kar potolaži se, candra, za svojega možiclja ti prav gotovo ne bo treba nikoli več skrbeti. In tako se je tudi zgodilo, Palija nikoli več nisem videla, nikoli se ni vrnil in nikoli ni videl svoje hčerke, Judite, ki se je rodila še istega leta 1944, je pripovedovala Juriju. Lahko si predstavljaš, kako mi je bilo, ko sem se znašla povsem sama. Sama sredi gluhih zidov, v mestu, kjer so vsi moji prijatelji kar nekam izginili, se odselili 381 ali pa so jih izselili, pohabili v vojni, na primer brata moje najboljše prijateljice Klare ali pa sina naših prvih sosedov v stanovanjskem bloku: sina Márie in Jánosa, ki sta takrat po žalnem, hladnem, birokratskem sporočilu na koščku listka zvedela, da sta ostala brez sina … Pa sta se tedaj prav tako kot jaz zarila med svoje zidove. Zidovi med nami so bili tanki, vselej pretanki, saj smo skoznje vedno kaj slišali. Bili smo na tej, oni na drugi strani, in oboji smo se jezili zaradi preglasnega radia ali hrupa ali treskov razbitih črepinj. Po gluhoti, ko sem ostala brez Palija, brez staršev, pa sem si želela, srčno želela, da bi spet zaslišala tisti preglasni radio,tisti hrup in tiste treske razbitih črepinj. Da bi bilo spet vse tako kot nekoč, da bi drugi druge spet motili, da bi spet tolkli z dlanmi ali s pestmi po steni in vpili, naj vendar ugasnejo radio, saj je že polnoč … Da, kako lepo bi se bilo spet jeziti, tolči po zidu, samo da bi se ponovno povrnili stari časi. Da bi prevpili tisto tišino … Spet sem si želela, sva si želeli, kot je potrdila to tudi soseda, da bi se pod okni oglašal otroški živžav, da bi s pločnika spet odjeknili koraki, glasni, odločni, hrupni, samozavestni in bi zamenjali zdajšnja podrsavanja plahih nog. Bilo bi lažje, sem bila prepričana, meni in sosedoma, njima, ki sta tedaj prav tako kot jaz sredi negibne tišine gotovo samo še prisluškovala: Se bo kaj zganilo? Ju bo vendarle še kaj razveselilo? Kak korak s sporočilom Rdečega križa, da je njun drugi sin, 382 pogrešani vojak, živ in zdrav … Prisluškovala sem tudi jaz: Kaj pa, če se bo kak korak ustavil tudi pred mojimi vrati? Prepoznala bi ga, moževega, malce potegnjenega, malce drsečega zaradi rane na peti, ki se zaradi sladkorne, so rekli, ni in ni mogla zaceliti. Znala pa sem tudi drugače prisluškovati! Nisem pa kar naprej vlekla na uho, ne zato, ker je bilo zaman, pač pa zato, ker sem lahko to počela s svojimi dlanmi! Lovila sem utrip pod svojim srcem. Kar naprej, vsak trenutek: kdaj se bo zganilo? Kdaj? … Pa se je! Čisto na rahlo! In nič več nisem bila sama, bila sva dva, jaz in moj otrok. In bila sem na preži: pred vsako brco z nožico in po vsaki, ki je še sledila … preden je potrkalo, med trkljajčki, pa spet, ko je odnehalo. Ko je zamrlo. Zamrlo? Se bo še oglasilo? Bo še brcnilo? Bo, bo, sem tedaj slišala Palija, njega, ki je našel vedno pravo besedo v pravem trenutku. In ugibala sva, skupaj, tukajle zraven mene je bil. Kaj bo, fantek, dekletce? Vseeno, sva rekla. Kakšen bo? Tvoje čelo naj ima, sem dejala, široko in pametno že na oko. Prav, je odgovoril, a le, če bo fant. Če pa bo deklica, pa bi si na njenem čelu – ne preveč širokem in ne prepametnem …. saj veš, je namignil in me pri tem pogledal – pa bi si na njenem čelu želel kodrčkov. Vidiš , je čez čas nadaljevala Gizi, jaz sem takrat enostavno morala, morala najti izhod, pot iz teme, globoko globoke … Ti pa praviš, da te dajejo skrbi. Tisočere skrbi, kot si povedal zadnjič in se pri priči 383 po oblomovsko zleknil na kavč … Želim ti samo povedati, da imamo lahko ljudje res tisočero skrbi, vendar prav te skrbi govorijo – ne pozabi, kar ti bom povedala – govorijo o polnem življenju. O tem, da si zdrav. In da skrbi niso prave skrbi. In prav je, da so, da obstajajo, kajti – hudo je resnično tedaj, šele tedaj, ko vse po vrsti izginejo, vseh tisoč – ko ostane samo ena. Samo ena skrb, samo eno in isto premišljanje o eni isti stvari! Takrat, takrat je resnično hudo. 8. Pozvonil je natančno ob dogovorjeni uri, v tretjem nadstropju večstanovanjske hiše, na vrata s hudomušno skopim izpisom dveh imen: Paula és Józsi. Led je bil prebit že prvi trenutek, ko je stopil v njihov dom. Bili so sproščeni, iskreni, neposredni, prisrčni, veseli srečanja z bližnjim, kot je to imenovala teta Paula, ki ga je pri priči posadila zraven svojega naslonjača, z obema rokama prijela njegovi roki, se mu s solzami zazrla v oči in rekla: Povej, kako ste, pripoveduj! Vsi sorodniki po očetovi veji, s katerimi se je Jurij do takrat srečeval, so bili povsem drugačni od tistih, ki so ga pričakali pri Vinczejevih – po zunanjosti seveda. Niso si bili tako podobni, kot so si bili to očetovi bratje in sestre, ki so bili taki, kot da bi 384 prilezli iz ene in iste lupine. Tile, Vinczejevi, bili so štirje, so bili bolj profilirani. Vsak je bil svoj, bi rekel. Najbolj ga je presenetila materina sestra Paula, ki je tudi pri skoraj osemdesetih letih kazala svojo privzgojeno lepovedenjsko zadržanost, pa tudi kanček nečimrnosti. Kakor da bi z njo hotela pokazati – da je navsezadnje vendarle ona tista, ki je iz težkih prekmurskih razmer, iz oskubljenega gnezda, znala priti najdlje in poleteti najvišje. Zdelo se je, kot da živita teta Paula in njen mož Józsi še vedno na samem začetku dvajsetega stoletja, v obdobju, ko sta bila na višku svojih moči in blagostanja, medtem ko se trenutnega stanja, pomanjkanja tega in onega, sploh ne zavedata, zlasti stric ne, in da novih razmer socialističnih zablod niti ne zaznavata. Stric Józsi je bil tako ali tako že več desetletij zakopan v svoje knjige, njegova soproga Paula pa se je vse življenje ukvarjala z urejanjem stanovanja, s pospravljanjem, čiščenjem porcelana, jedilnega pribora in ne nazadnje tudi s kuhanjem. Paula ni imela pojma, kaj šele njen Józsi, od kod v resnici prihaja denar za to in za ono, pa za vse skupaj, vse od toaletnega papirja do zobotrebcev, za katere je bilo prav tako treba najti denar, da o živilih, vinu, tobaku in desertu sploh ne govorimo. Vse to je ležalo na ramenih njune neumorne hčerke Gizelle. In tudi njena hči Judita je bila dekletce, ki se ni oblačilo slabše od svojih sošolk, pa tudi pozneje ne 385 od lepo urejenih študentk glasbene akademije. Zanjo je bilo storjeno vse, da se je lahko predajala študiju in sanjam, da jo bodo klavirske tipke dvignile najvišje. Stric Józsi pa je bil resnično tak, kakršnega si je Jurij predstavljal, ko je slišal in verjel tetinim oznakam, češ da je stric dobrosrčen, umirjen, uglajen, s smislom za humor in vsestransko razgledan. Anglista Jurija je že tedaj, ob prvem obisku – in vsakokrat, ko je prihajal – rad podražil s kako angleško frazo, ki si jo je bil najbrž pripravil že pred njegovim prihodom na obisk. Da ti bo bolj teknilo, je razlagal in mu postavljal vprašanja, začinjena s kako težko frazo ali kaj podobnega. To počneva zaradi ogrevanja, je pojasnjeval, da ne boš pozabil svoje angleščine … in ko boš dovolj ogret, bova tudi laže razvozlala vozle v madžarskem jeziku. Toda že pri prvem takem ogrevanju iz angleščine mu je pripravil zelo trd oreh, saj ga je vprašal, tega ni mogel pozabiti, kako bi prevedel: The skin of our teeth. Jurij se je zavedal, da te skovanke ne kaže prevesti dobesedno, to bi bilo prelahko, tako da je namesto odgovora namrščil čelo in dejal: Bom že kam pogledal … Njegov nabriti stric pa je tudi potem samo zamencal in najbrž upal, da bo Jurij prihodnjič, ko se bo vrnil, priznal poraz ali pa zaigral, da je pozabil pobrskati po slovarju ali kaj podobnega. Po takem fiasku – to besedo je stric rad uporabljal – pa je vsakokrat 386 postavil tudi kako tolažilno vprašanje in vprašal nekaj povsem lahkega, na primer, kaj pomeni beseda house ali knife ali water ali wine. Ko mu je Jurij nalašč ponagajal za napačnim odgovorom: streha – vilice – vino – mlaka – je sicer stricu dal vedeti, da se ob tem tudi sam zabava, vendar je nabriti sogovornik sprejel to najnovejšo vlogo sprenevedanja in nedvoumno prikimaval vsaki Juretovi napaki, kot da bi bil odgovor pravilen. Da je potem lahko na koncu počil s svojim bičem in odgovoril: Tudi meni je najljubše, če je izid neodločen. Njegova hudomušna zafrkavanja torej niso bila izraz bahaštva samovšečnega starčka, pač pa samo dokaz njegove delavnosti, marljivosti, radovednosti in predvsem iskrene namere, da bi Jurija nenehno spodbujal, kako je treba delati, čim več delati in čim več zvedeti. Stric je jih je imel takrat krepko čez devetdeset! Rad se je šalil, ko je le mogel, šale je zbijal na račun tega ali onega, vendar se je znal ponorčevati tudi iz samega sebe. Jurij je že v prvih trenutkih ugotovil tudi to, da stric Józsi ni maral nikoli slišati nobene hvale, še manj pa zahvale, ki bi mu jo hotel kdo izreči. Tako je preslišal tudi Jurija, ko se mu je posredno zahvaljeval, rekoč, da mu je seštevek vseh njegovih drobnih lekcij iz madžarskega jezika v resnici veliko pomagal. Kar je bilo tudi res, saj se je Jurij tako rekoč mimogrede naučil veliko koristnih reči. 387 Ničkolikokrat je bil namreč pogovor s stricem bolj koristen kot marsikatero predavanje na fakulteti, ki je bilo velikokrat suhoparno. Poleg tega pa je vsako svojo lekcijo, pa naj je bila še tako drobcena, vselej rad začinil s kakim dovtipom. Ki je pomagal, da je tudi kaj težjega laže zlezlo v uho in še kam. Ko je združeno mesto Budimpešta 1973. leta slavilo stoto obletnico, čas združitve dveh oziroma vseh treh mest, Budima, Starega Budima oziroma Obude in Pešte v eno mesto Budapest, Budimpešto, jih je imel stric Józsi tri leta več, torej natanko sto tri. Paula Vincze, roj. Markovič in József Vincze, ki je bil tri leta starejši od združenega mest BudimPešte 388 Mestni funkcionarji so za to priložnost, je pripovedoval stric József, našli tudi neko žensko iz Budima, ki je bila prav tako starejša kot slavljeno združeno mesto. Seznanili so ju in ju potem skupaj razkazovali po mestu, kot je to tolmačil stric, po proslavah, sprejemih, slavnostnih banketih. In tako so mene in Budimko, ki sva bila torej starejša kot mesto, kot deveto in deseto čudo prevažali po proslavah, pred kamere in fotoaparate, na intervjuje, vlekli iz naju spomine, fotografirali z vseh strani ter naju tako tudi na radijskih in televizijskih oddajah ovekovečili še za prihodnja stoletja, je pripovedoval stric. Nikar pa ne misli, da se jim nisem znal zahvaliti. Poklonil sem jim priložnostno pesem, ki sem jo skoval kar tam, na kolenih, ko sem moral v tistih dolgoveznih urah poslušati njihove samohvalne govore o socialističnih zmagah, s katerimi so mesto še bolj obogatili in tako dalje. Tedaj sem imel torej dovolj časa, da sem se poigraval z besedami, pri tem pa mislil, da bodo na koncu morda kar radi sprejeli verze, ki sem jih zložil. Si jih ohranil? Zapisal? Zapomnil: Vodili ste naju, /oba že v letih /po banketih /in parketih, /jedli smo in pili, /pili, da bi v ihti, /tudi Donavo izpili. 389 Pesmi sem dal tudi naslov, ki sem mu pripisal vprašaj: Jubilare necesse est?74 Po teh besedah je stric nenadoma umolknil, vendar se je Juriju zazdelo, da je hotel še nekaj povedati. Molčala sta, nekaj časa, in ko se je stric ponovno ozrl v še vedno sprašujoče Jurijeve oči, je pojasnil: Oh, seveda, vem, kaj bi me rad vprašal – ali sem dobil kako priznanje. Ali so naju najzaslužnejši možje te naše lepe prestolnice na koncu vendarle s čim nagradili, kajne? So, seveda so. Izročili so nama svitek papirja s privešenimi trakovi, zastavicami, peterokrakimi zvezdicami in s svečano napovedjo, da nama bodo veliko nagrado poslali po pošti. Juriju pa se je kljub vsemu še vedno zdelo, da mora imeti stric še nekaj za bregom. Stric Józsi je počasi segel po ugasli pipi in se začel kratkočasiti s praskanjem po notranjosti svoje igračke, drezati v tobak, v upehano žerjavico, ki je očitno ponovno oživela in razžarila še vedno mladostna lica, rožnato rdečo kožico, in napovedovala še nekaj. Molk pa je še kar trajal, starčeve oči so se solzile za spoznanje bolj kot običajno, in zdelo se je tudi, da je kopel v debelo nabranih solzah še posebej dobro dela očem, drobcenima kroglicama pod visokim razprtim čelom, saj so se bleščale kot še nikoli. Izražale so hudomušnost, ki je tudi sicer pogosto gostovala v njegovih igrivih očeh. Pa tudi zadovoljstvo. 390 Kaj misliš, je vprašal, kako je partijski funkcionar prebral naslov moje pesmi, Jubilare necesse est? Jurij je skomignil, stric pa pojasnil: Prebral ga je pač tako, da je postavljal besedo k besedi, da ne rečem črko zraven črke … Bral je, kar je videl napisano, dvojni črki ss je prebral po madžarsko, necešše, zadnjo besedo, latinski pomožni glagol est pa je enostavno prebral kot madžarsko besedo est, torej ešt, ki pomeni večer. In ob tem mu je vidno odleglo, saj je njegov prevod tudi navzočim povedal, da gre za pesem z naslovom Jubiláris est75. Pa je bilo. Jubilejni večer torej. In niti sanjalo se mu seveda ni, da sem pesem v resnici naslovil kot zafrkljivo vprašanje. Kakorkoli že, funkcionar je bil srečen, prepričan, da je nalogo dobro opravil. Razlog več, da se je brž predal veseljačenju, o katerem pa ti jaz ne znam povedati nič več. Niti besedice ne. Boš že uganil, če se boš dovolj trudil, je uščipnil tudi Jurija. In nagrado si potem dobil po pošti? Stric se ni dal motiti, pač pa je spet odgovoril z vprašanjem: Ali veš, zakaj sem dal pesmi z vprašanjem na koncu naslov, Praznovati je treba? Ki bi ga morali razumeti kot vprašanje: Ali je treba praznovati oziroma ali imamo sploh razlog za praznovanje. Po vsem tem, kar človeštvo ves čas svojega bivanja počne … Mar res mislimo, da smo se iz preteklosti vendarle česa naučili? Smo si zapomnili lekcijo, ki 391 pravi, dovolj je bilo gorja, greha nikar, vojne nikar, pokolov nikar? Spraševal sem se, ko sem tisto pisal in sprašujem se še vedno, ali ima človeštvo sploh pravico do slavljenja, ali ima sploh kakšen razlog za to, da lahko s čisto vestjo kaj slavi? Mar nismo, mi ljudje, navsezadnje celo sežigali drugih ljudi, človek človeka, na grmadah, in to ne le poslednjič tam nekje v 17. stoletju – pač pa celo v dvajsetem! Tisti ogenj za čarovnice na prostem smo vendar čisto enostavno zamenjali. Zamenjali s plinom v komorah! Pa je bilo. Sulico smo zavrgli, segli pa smo po atomski bombi. Ali naj torej po vsem tem slavimo nekakšne obletnice? Tako imenovane zmage? Zato, ker se nam je posrečilo ustvariti tako visoko razvito pamet? Ker smo znali nadgraditi ogenj s plinom … In spet molk, potem pa novo vprašanje : In kaj smo torej ob stoletnici mesta v resnici praznovali? Izračunal sem tudi to, zelo preprosto: Devetinosemdeset let pred mojim rojstvom so tod, za vogalom torej, v Španiji, zažgali človeka, tako imenovano čarovnico. To je bilo vendar še v času moje babice in dedka – jaz pa sem dedek Juditinemu sinku Rubenu! Je to sploh razdalja? Je to tako davna davnina, da bi jo smeli pozabiti? Od moje babice do mojega vnučka? In s čim smo zapolnili ta čas od mojega dedka do mojega Rubena? S koraki, ki so vodili navkreber? Od gosjega peresa do kemičnega svinčnika? In temu naj človek ploska? Ploska sebi, da 392 je to dosegel? Da je pogasil grmade, zavrgel sulice? Da je združil dve mesti? In kakšno je zdaj to združeno mesto, ki smo ga povezali z novim mostom, ki seveda sega do Moskve. Da, to je dvosmerni most, po katerem odteka naše bogastvo, pritekajo pa tanki z napisom o bratstvu in svobodi. No, ampak tistega svitka, ki so ti ga takrat izročili, in nagrade pa si bil kljub vsemu vesel? je vprašal Jurij, zato da bi odrinil temne misli svojega potrtega strica. Bil, bil, kako da ne. Z razlogom. In tudi moja partnerica iz Budima. Vsi pa smo morali še kar nekaj časa potrpeti in čakati, vmes pa ugibati, koliko ga bo. Denarja, seveda. Po tolikih letih ga bo gotovo toliko, kot ga še nisva videla na enem kupu. Proslavili pa smo to že prej, doma, po svoje in na svoj račun… še preden sem sploh kaj dobil. Tudi Budimka mi je po telefonu povedala, da je bilo tudi okrog nje že vnaprej vse veselo. Pa tudi naša Gizi se je potrudila in popraskala vse forinte, in povabila še soseda iz hiše, da smo se že pred prihodom pismonoše malo poveselili. No, in po dveh tednih sem končno vendarle zaslišal pričakovani cingelček na vratih. To je poštar, tako zvoni samo on, sem rekel. Tisti je, ki vsakega prvega prinaša pokojnino. In tedaj sem zaslišal tudi veseli glas tvoje tete: Prišlo je! Nakazilo. Od mestne uprave Budimpešta. 393 No ja, sem si porekel in si že izmišljal kraj, kam bom povabil svoja tri dekleta. V slovito slaščičarno Gerbaud ? Ne. Na kosilo k nič manj imenitnemu Gundlu? V restavracijo Gellért? Ne. Pač pa v moj priljubljeni – Berlin. Tako naj bo in pika, sem si dejal. Odločil sem se, šli bomo v mojo domicilno kavarno in restavracijo, ki si jo bom po dolgem času lahko spet po svoje privoščil. Nič več kot opazovalec, kibic, pač pa kot opazovanec svojih kavarniških znancev. Ti bodo kar zijali, ko bodo videli, kaj vse si bomo privoščili. In pri teh besedah je takrat sto štiri let stari stric nenadoma umolknil. Jurij je mislil, da gotovo sestavlja besede za posebno izrezljano poanto. A nič. In še vedno nič in tudi Jurijev sprašujoči pogled ni premaknil strica. Oglasil se je šele po tistem, ko je opravil vse potrebno v zvezi s svojo pipico, potem ko je dobro potegnil iz nje. Vprašal je: Kaj misliš, koliko je privlekel pismonoša? Pri tem pa vedi tudi to, da takrat ni prišel peš, kot običajno, ampak z mopedom! Tudi sanja se mi ne. Toliko, je rekel, da bi se lahko s taksijem odpeljali do Gundla in od tam spet nazaj. Niti fičnika več. Kar pomeni, da bi se morali tja odpeljati, ko je restavracija enkrat v tednu zaprta, se vrniti, in ostalo bi nam ravno toliko, da bi poravnal voznino – najbrž kar brez napitnine. 394 Nehaj že zavlačevati in raztegovati, Józsi, ga je dregnila Paula, povej že vendar, da si dobil natanko petsto forintov. Vedno si samo približna, se je tudi tedaj pohecal stric Józsi, pozabila si na poštne stroške, ki so jih odtegnili – odstotkov. petdeset forintov oziroma deset Jurij je molčal in na tihem izračunal, da je bila stričeva, lahko bi rekli kar življenjska nagrada, natanko šestkrat manjša od njegove štipendije, ki jo je dobival vsakokrat – za en mesec. Od ene in iste države. Teto, ki je bila zraven, pa so spomini na dogodek prav tako ponovno vznejevoljili, saj je kar na lepem vstala, jezno odvrgla knjigo, ki jo je dotlej prebirala in odvihrala v kuhinjo. Stric se je nasmehnil in rekel: Vidiš, kaka je, ne zna se brzdati, pa čeprav so konji že zdavnaj odbrzeli. Prav na hitro ti moram povedati nekaj, da ne bo slišala, preden se spet vrne, in to zagotovo, boš videl, s kozarcem vode. Veš, kot nalašč me je pred kratkim prosila, kot da bi vedela, da jo bo spet kaj pognalo s tirnic, naj ji pomagam v leksikonu poiskati razlago za tako imenovani bioritem. Tudi v svojo glavico želi namreč spraviti odgovor, kako pomembna je skrb za pravilno, uravnoteženo življenje, kako mora spoštovati in negovati svoj bioritem in tudi tako poskrbeti, da se 395 ne bo več razburjala. Ne čudi se torej, da se je tudi zdajle spomnila tega in pohitela po osvežitev. Česa nisem razumela? je odjeknilo Paulino vprašanje, ki se je v resnici vrnila s kozarcem vode. Tvojemu nečaku pripovedujem, da nisi do konca prebrala, kaj pišejo o bioritmu. Pa sem tudi njemu poudaril, kako pomembno je, da se človek ne prepusti zunanjim sunkom, pač pa poskrbi za enakomerno gibanje svojega telesa in duha. Ali drugače, razlagam mu, da ne smemo dovoliti, da bi nam ena in ista stvar ponovno zagrenila življenje. Če bi takrat dobili desetkrat ali stokrat več, bi bili danes natanko tam, kjer smo, in to tukaj in pika. Pravim torej tudi, da bi se morali vprašati, zakaj se ne bi mogli držati enakomernega tempa, ritma – pri delu, pri hoji, med jedjo, povsod. Enakomernih odmerkov, enakih obrokov, vedno ob istem času, uri in minuti. Na to nam navsezadnje namiguje tudi narava, ki nam je že ob rojstvu – čim smo privekali na svet, čim smo zajokali in zajeli sapo – naročila, da sledita vdih in izdih, vdih in izdih, in utrip srca, prav tako ubran: tik tak, tik tak – in ne tiktak, tik, tiktiktiktik, je bil nazoren in moder. Zakaj naj bi komu, na primer natakarju, kuharju, sprevodniku, poštarju ali komurkoli na tem svetu dovolil, da bi on narekoval moj tempo, me spravljal s tirov in rušil moj ritem? In jaz naj bi torej tedaj iztiril? Iztiril, ker so mi poslali petsto forintov 396 namesto petsto dolarjev? In da bi se še zdaj jezil, dve leti po tistem? … Stavka pa ni končal, saj se je težka knjiga spet znašla na stolu. Paula je še hitreje kot prej izginila v drugo sobo. Ni šla v kuhinjo, je šepnil, ni tako hudo, saj ne potrebuje novega požirka vode. Jurij se je spomnil posebne lekcije, ki mu jo je bil nekoč nehote pripravil stric, ko je nekoč zamudil kosilo, pa čeprav samo za pet minut. Tedaj je namreč moral počakati, da so Vinczejevi v jedilnici opravili kosilo, medtem ko se je moral sam zadovoljiti s kosilom v majhni kuhinji. Spomnil se je celo stričevih besed, da se lahko bioritem poruši v enem samem trenutku, kaj šele pet minut po dvanajsti. Tega svojega reda pa se stric ni držal le doma – kjer je znal na primer pred kuhanjem najprej potežkati jajce, presoditi njegovo težo in natančno določiti čas kuhanja, pri enem jajcu sekundo več, pri drugem, malo lažjem, trenutek manj – pač pa tudi zunaj svojega doma. Ko se je na primer dal z najetim čolnom odpeljati na Margaretin otok. To je bila sicer poleg pipic in cigar ter kozarčka po kosilu ali kibiciranja v Berlinu njegova edina razvada, ki si jo je od časa do časa rad privoščil. Njihovo stanovanje v ulici Fürsta Sándora je bilo le streljaj daleč do Donave, vožnja od obrežja do obrežja na otoku pa je trajala približno tri 397 minute. Za tak izlet, ki mu je sledil dolg sprehod po otoku, pa je izbral vselej istega čolnarja, saj si je zapomnil, da je bila vožnja le z njim povsem enakomerna in nikoli sunkovita. Tudi Jurij je seveda vedel, enako kot vsi drugi, ki so strica Józsija pobliže poznali, da ni šlo za nesmiselne kaprice ali za kakšno špartansko vzgojo, s katero naj bi posiljeval tudi druge ljudi. Šlo je zgolj za njegov način življenja, ki pa se je kljub vsemu širil tudi na krog njegovih najožjih ljudi. Njegova hči Gizella je vedno rekla: Moj oče je človek, pri katerem vedno veš, pri čem si in s čim lahko računaš. In res je bilo tako, stric Józsi je nehote obvladoval prostor, v njem je bilo vedno čutiti mir, spokojnost, nikoli nobene naglice, nobene ihtavosti, neučakanosti, napetosti. Kakor da bi trosil pozitivno energijo, je znala povedati Gizi. Temu bi gotovo vsi, ki so ga poznali, pritrdili. In ga poskušali posnemati. Red in disciplina morata biti osnovni vodili. Njun največji sovražnik je površnost, približnost, je nekoč poudaril stric in pomenljivo poškilil proti Juriju, ki tega vse do danes ni pozabil. Proti slednjima se boš moral še malo boriti, kajne? Veš, tudi jaz nisem bil od zibke tak, pač pa sem moral pošteno zavihati rokave, če sem hotel biti pri svojem delu predvsem natančen, skrben. Zavedal sem se, da brez velikega truda, trdega dela, ne bom mogel postaviti pravih črk na pravo mesto, pa naj je šlo za tiskarniško ali novinarsko 398 delo. Ena sama napačna beseda, in že se lahko zamaje ves svet, je rad govoril. Tudi v najtežjih časih smo se trudili, da smo lahko obdržali njegovo ravnovesje, je nečaku pripovedovala teta Paula, čeprav velikokrat nismo vedeli, kaj bomo dali naslednjega dne v usta. In vendarle je šlo, minevalo, saj je za to ves čas skrbela naša Gizella, Gizi, ki je poprijela za vsako delo. O tem, o delu, ki ga je morala opravljati, je znala marsikaj povedati seveda prav ona, Jurijeva sestrična, Gizi. V Rákosijevem času sem morala sprejeti vsakršno delo, ki so mi ga določili, in tako sem vrsto let delala tudi v neki kemični tovarni kislin. S kislino smo čistili, kislino smo prevažali, jo pretakali, redčili, medtem pa nam je ona razjedala telo in načenjala dušo. Delo je bilo težaško in nevarno, niti debeli gumijasti predpasnik, v katerega sem bila ovita od vratu do stopal, ni kaj dosti pomagal. Doma sem o tem seveda lagala, svoje delo sem opisovala kot prijetno in zanimivo. Rekla sem, da delam v pisarni neke tovarne. Prikrivala pa sem tudi vse drugo in poskrila predvsem tisto, kar sem morala po delu prinašati tudi domov. Pri tem sem bila zelo natančna, saj sem se zavedala, kaj bi bilo, če bi moji doma odkrili, kakšno je v resnici moje delo. Največ skrbi mi je povzročal vonj, ki sem ga prinašala na vsakem koščku obleke, na vsakem 399 milimetru kože. Omislila sem si torej najrazličnejše parfume, pudre, ki pa so mojim prav tako šli v nos, saj so me potem prav zaradi tega oštevali, češ da so zanič in zakaj jih sploh kupujem. Tovarniško delo smo morali vsi zaposleni spoštovati in biti nanj ponosni – v skladu s svetovno parolo vseh proletarcev sveta, so dejali. Delu čast in oblast, smo skandirali tudi mi in gotovo tudi vi in vsi, ki smo žulili Leninove puhlice. Na množičnih shodih, ki jih je seveda prirejala tudi naša tovarna, smo neumorno ploskali, vzklikali in nazdravljali tej in oni delovni zmagi. Tudi jaz, kakopak – vendar vselej sama. Na shode, ki smo jih prirejali v tovarni, nisem nikoli vabila svojih ljudi, čeprav se je tovarniško vodstvo hotelo vselej pobahati tudi pred svojci slehernega delavca. Da bi še njim pripovedovali o zmagah in bla bla bla. Izgovarjala sem se na vse mogoče načine, pojasnjevala, kako stara in nemočna sta moja starša, medtem ko sem hčerkino starost prikrivala, kolikor se je dalo. Toliko časa, dokler se je dalo. Pred svojo Judito sem vendar hotela prikriti vse, kar bi jo lahko prizadelo in zmotilo njene predstave o mojem delu, saj sem ji hotela omogočiti, da bi čim bolj nemoteno študirala in diplomirala na glasbeni akademiji, in da bi vsaj ona kdaj opravljala delo, ki bo dostojno človeka. Gizella je sicer kadila, bolj mimogrede, občasno in brez vdihavanja, pri čemer je znala poudariti, da ima v 400 pljučih že dovolj drugih strupov. Toda zdaj, ko je Juriju pripovedovala o svojem delu v tovarni, je očitno kljub vsemu morala prižgati, močno povleči in se zamisliti. Kot da so jo tudi tedaj, več desetletij pozneje, še vedno skelele misli, ki jih je očitno tudi tedaj le težko spravljala z jezika. Vprašala je: Si lahko predstavljaš, kako mi je bilo, ko me je nekega dne moja Judita presenetila in stopila pred mene na mojem delovišču? Kako te je našla? Modro tovarniško vodstvo je tudi nanjo naslovilo vabilo, naj se udeleži enega od množičnih shodov … Judita pa je prišla v tovarno že nekaj dni prej. Na shod ni mogla ali pa ni hotela priti, še zdaj ne vem. Najprej je potrkala na pisarniška vrata, kjer so se uslužbenke le spogledale in rekle, da gre verjetno za pomoto, saj med njimi ni nikogar s takim priimkom, zato so ji svetovali, naj me poišče tam in tam. In našla me je, tam in tam … In me zalotila, kot najhujšega tatu … Ko sem jo zagledala, sem prvi hip kar instinktivno pohitela proti njej, strmeči razočaranki, potem pa kar obstala, in se nisem mogla več premakniti. Stala sem sredi pare, ki se je mešala z razredčeno kislino in se dvigala s cementnih tal, in zdelo se mi je, da sem prikovana na mokra spolzka tla, in bila sem v težkem oklepu, v gumijastem valju okrog vsega telesa … in želela sem si zakriti usta, da ne bi 401 kriknila, pa tudi tega nisem mogla storiti, saj sem imela tudi roke v težkih rokavicah, s katerih se je cedila kislina … Tako pa sem samo stala pred njo, brez besed, in zdelo se mi je tudi, da sem gola, vsa razgaljena pred njo, da me ne pokriva več niti težki gumijasti oklep … Odtlej mi seveda ni bilo več treba kupovati ničvrednih parfumov ... in tako, vsaj to, smo prihranili nekaj forintov za nakup česa potrebnejšega … Najhuje pa je šele sledilo, je nadaljevala po krajšem premolku. Spoznala sem, doumela, da sem bila ponižana. Ponižana, vendar ne samo zaradi resnice, ko me je videla táko, kakršna sem v resnici tudi bila – pač pa zato, ker sem ji vse to prikrivala. Torej lagala. Zalotila me je vendar na laži! Sledil je prižig naslednje cigarete. Molk, potem pa je spet nadaljevala in trpela, kot da bi se tragedija dogajala pred njunimi očmi. Sama sebe sem postavila na laž. Na laž, ki je dotlej nisva poznali. Vselej sva si zaupali, vselej. Razumela sem jo, se zavedala, da je ob tem izgubila hkrati tudi svojo lastno vero, vero vase. V svojo samozavest. Kaj kmalu so se namreč zrahljale tudi njene vezi s prijatelji! Očitno se je njen odnos spremenil tudi do drugih ljudi. Do prijateljev, ki je kar na lepem niso več spremljali do doma, nič več niso prihajali k nam, pa tudi ona ni več odhajala drugam. In tudi med naju se 402 je zrinil molk. Nobenega srečnega trenutka si nisva več delili, nobene bolečine razkrili ... O Gizellini dvojni vlogi pa stric Józsi ni ničesar vedel, saj je njegova hči napela vse sile, da je lahko vsaj njen ljubljeni oče ostal zvest in dosleden samemu sebi, zvest ostalinam svojih navad in razvad. Jurij je razumel Gizo in tudi strica, za katerega je vedel, kako ga je življenje oblikovalo, teplo, gnetlo in tudi kdaj nagrajevalo. A vselej le po trdem delu. Razumljivo je bilo tedaj, da se je oklepal vsega, kar je že dosegel. Nakopičene izkušnje, ki si jih je nabral v celi vrsti dolgo dolgih let življenja, so ga pravzaprav kar same postavljale na čelo vseh ljudi, s katerimi je živel, z ljudmi, ki jih je poznal, ki jih je še poznal. Lahko bi rekli, da so ga ljudje radi spraševali, marsikaj, za nasvet glede tega ali onega, saj je bil najstarejši med vsemi, kamorkoli je prišel. In že s prvo opazko je znal pritegniti pozornost, pa četudi z najdrobnejšo. Nikoli se ni vtikal v tuje misli, nikoli ni solil tuje pameti, kot je znala to povedati tudi njegova zvesta sopotnica teta Paula, ki jih je prav tako dočakala šestindevetdeset. Odgovarjal je le na vprašanja, sicer pa molčal oziroma plaval v svojih mislih. Kot kolobarčki dima nad njegovo plešasto glavo – ki jo je doma, vselej le doma in v krogu svoje družine in najožjih prijateljev – pokrival s tesno prilegajočo se okroglo svileno črno čepico. To je pravzaprav edino, kar lahko koga spominja na mojo versko 403 pripadnost, je pojasnil nekoč tudi Juriju, ko sta se prvič srečala. Sicer pa veš, da sem jaz sam svoj, da me ne vežejo nobene institucije, nobene relikvije, nikakršni simboli – vse te, vse to sem ustvaril po svoji meri, je dejal. Odgovori so mu vselej kar polzeli z jezika, in povedal jih je, kot če bi rekel: Vzemi ali pusti, tvoja stvar, jaz sem svoje povedal. Ljudje so mu verjeli, zaupali, ker so vedeli, da si jih ni izmislil, saj so navsezadnje prihajale iz stoletnih izkušenj. Povsem drugačen pa je bil v družbi kvartašev, največkrat v kavarni Berlin, v kateri je najraje prevzemal vlogo kibica. Tam pa ni znal nikoli niti za trenutek ostati v svoji koži, je znala povedati Paula. Bil je kot na žerjavici – pravo pravcato nasprotje samemu sebi, je dejala. Najbrž nikoli ne bom vedela, katera je bila pravzaprav njegova prava koža, katera od njegovih kož ni igrala in kdaj je bil igralec, ali takrat, ko je umirjeno sedel doma v svojem kotu, molčal, bral in brkljal po pipi? Ali pa v Berlinu, kjer je skakljal, se križal in vzdihoval, predvsem pa sikal v tuja ušesa in vsiljeval svoje poteze ali kaj? Doma, v krogu svojih domačih, pa je seveda znal biti tudi pokroviteljski, je povedala celo njegova vnukinja, Gizellina hči Judita. Dedek me je namreč kar odločno posadil h klavirju in mi svetoval, naj segam po tipkah, ki so daleč, visoko nad menoj, da bom potem gotovo z lahkoto opravila s temile na klaviaturi. Moraš si postaviti najvišje cilje, nedosegljive, in potem boš 404 gotovo z lahkoto zadela v tiste pred seboj ... podobno kot otrok, ki želi doseči zvezdo, ta orok, je dejal naš učitelj, se bo nekoč brez dvoma lahko razveselil kresničke v dlani. Rad se je postavljal predvsem s svojim bratrancem Zsigmondom, ki je postal eden prvih madžarskih glasbenikov, dirigent in skladatelj svojega časa. Hodil sem na vse njegove koncerte, sprva sam, pozneje, ko se mi je pridružila tvoja teta, pa sem popeljal seveda tudi njo. Na koncertih, največkrat na operetah, sem sedel vedno v prvi vrsti, v bližini njegove taktirke, se oplajal z njegovo glasbo, medtem ko sem doma, ob svojem klavirju lahko le upal, da se moje tipke, po Zsigmondovem imenitnem koncertu, vendarle ne bodo več tako nevljudno opotekale. Trudil sem se in užival ob glasbi – kot poslušalec, pa torej tudi kot tipkotolkec. To pa samo zato, ker sem torej želel v svet glasbe zvabiti tudi svojo hčer, najprej njo, potem pa za vsako ceno svojo edino vnukinjo. Da bi morda nekoč tudi oni ubrali enako pot kot njihov slavni stric. Gizelle seveda nisem uspel postaviti na koncertni oder, čeprav je bila za klavirjem marljiva, pridno je vadila, vendar sva ji lahko ploskala le midva s Paulo. Zato pa me je vedno bolj razveseljevala Judita. Ko pa je na akademiji za glasbo diplomirala z odliko, pa tako ali tako nisem našel besed, ne robca za srečne solze. 405 Pri teh besedah je nenadoma vstal, stopil do dveh oken, ju zaprl, se usedel h klavirju in zaigral, potem pa vprašal: Jo poznaš? Zaigral je seveda Zsigmonda Vinczeja Szép vagy, gyönyörű vagy, Magyarország76. Da, je odgovoril Jurij, že takrat sem uganil, ko sem te videl, kako skrbno pozapiraš vsa okna. Vedel sem, da bo sledila še vedno prepovedana skladba, ki jo še vedno tišajo zaradi njene tako imenovane domoljubne, šovinistične narave. Niti tega ne vedo, da je glasba brez meja in da je ni treba povezovati z zgodovino oziroma s politiko. Moj Zsigmond jo je izvabljal iz svojih občutij, ne pa iz nekakšne politike ali ideologije. To, da jo je on, Žid Zsigmod uglasbil, jih v resnici ne bi niti motilo – ne prejšnjih puščičarjev in ne tehle komunistov. Toda tega, da je tudi libreto napisal Žid, nek drug Žid, tega pa oboji niso mogli prenesti ... židovskih besed v svojih ustih. 9. Ko je Jurij nekoč obiskal teto Paulo in strica Józsija – Gizella je bila takrat že pri svoji hčerki in vnukih v Kanadi – ga je stric kar naravnost vprašal: Kaj, ko bi mi kdaj preizkusili ta tvoj avto, ali res drvi sto dvajset na uro? Nekaj dni zatem so že vsi trije, teta Paula in Józsi ter Jurij, sedeli v NSU Prinzu 120 in se 406 podali, tako sta hotela oba, teta in stric, kar na tristo dvajset kilometrov dolgo pot v Mursko Soboto. Zakaj pa ne bi midva s Paulo vsaj zdaj, pol stoletju po tistem, ko smo ga tako hudo polomili, obiskali tvojo in Paulino rojstno mesto? Obljubljava tudi, da se bova tokrat na veliko izognila hotelu Dobray, je še sklenil in polglasno prišepnil: Saj za hotel tako ali tako ne bi imela denarja. Nabriti stric je zadnje besede seveda samo šepnil v Jurijevo uho – saj ni hotel, da bi ga slišala še vedno nečimrna žena. Ker se je Jurij med vožnjo ves čas bal, da bosta njegova sopotnika, kljub zagotovljanju, da se odlično počutita, mogoče vendarle omagala, je vozil previdno in počasi. Bilo pa je tudi vroče, tako da je blizu Blatnega jezera zavil do najbližjega hotela, ustavil v debeli senci siofoških platan in predlagal: Stopimo malo na sveži zrak in si malce odpočijmo, pa kaj popijmo. Stric pa ga je zavrnil, kratko, jasno in odločno: Vidva kar pojdita, sam pa se je zleknil in najbrž demonstrativno naredil tudi požirek iz steklenice, ki so jo imeli s seboj za vsak primer, tudi za žejo. In tedaj se je tudi dvajset let mlajša teta samo nasmehnila, njej je bilo tako ali tako vse, kar je bilo v zvezi s soprogovo vzdržljivostjo, povsem jasno, razumljivo in pričakovano. 407 Pa sta ga ubogala, oba, Jurij in Paula, tako da je Prinz lahko še naprej kazal svoje sposobnosti. Kar na lepem pa si je stric premislil, prosil Jurija, naj ustavi. Ko se je to zgodilo, je vstal, zapustil zadnji sedež in se usedel na sedež zraven šoferja. Če te bo strah, ženka, je dejal in pogledal svojo osamljenko na zadnjem sedežu, me primi za rame, saj bomo tako morda še hitreje prelezli teh nekaj kilometrov, ki nas še čakajo. Moje roke sicer ne boš dosegla, ker jo bom mogoče tudi sam potreboval, zlasti levico, če bo treba šoferju kaj pomagati. Ti pa se me lahko kljub temu okleneš, tudi okrog vratu, če ne boš mogla brez mene. Jurij je vedel, da ima spet nekaj za bregom. In res, stric ga je kmalu vprašal: Se nisi nekoč ustil, da gre ta tvoja ropotulja sto trideset na uro? Juriju ni bilo treba dvakrat reči, in že je pognal nekaj čez sto deset. Stric pa ni niti trenil. Pač pa teta, in to po slovensko: Pomali, bole pomali pelaj.77 Kar dvoje presenečenj hkrati: prvo je bilo to, da je strica očitno res razveselil, ko mu je dokazal, da zmore avto tudi sto trideset in da oni pri tem ni niti trenil, in drugo, drugo presenečenje pa je bilo ravno tako osupljivo, celo bolj, saj je teta tokrat prvič spregovorila v maternem jeziku. 408 Si je mogoče to pojasniti z njenim strahom zaradi prevelike hitrosti in zaradi strahu, da bi Jure še hitreje vozil? Ali pa je kar na lepem spregovorila slovensko ne da bi se sama zavedala, kaj ji je zletelo z jezika? Je bilo to načrtovano brskanje po spominu, iskanje besed, ki ga je pogojevala bližina rojstnega kraja? Ali pa je kar počilo iz nje, od strahu, ker ni hotela, da bi jo mož razumel? Je torej vendarle znala še kaj več kot nekaj piškavih prekmurskih besed? Njenega neznanja oziroma popolne pozabe maternega jezika si Jurij tako ali tako ni znal nikoli razložiti. Tako da je tudi tokrat začel računati, ponovno seštevati – njena leta, ko je odšla iz Sobote in leta njenega bivanja v Budimpešti. Izračunal je, da je šlo za petinštirideset let nepretrganega bivanja na Madžarskem, za čas ko ni slišala nobene slovenske besede. Kadarkoli jo je pred tem ogovoril in nagovarjal, naj se vendar potrudi, pove vsaj nekaj prekmurskih stavkov, mu je lahko ustregla samo z nekaj besedami. Nikoli ni zmogla sestaviti nobenega stavka, niti najpreprostejšega vprašanja ne. Zdaj pa, nenadoma kar dva stavka! Kratka, a vendarle. Kaj vse čepi na dnu naše notranjosti? Pokopano v podzavesti? se je spraševal in ugotavljal, da je tedaj okrog nje, po nekaj urah vožnje, po tolikih letih navsezadnje vendarle zaživel svet iz njenega otroštva. Prizori, ki so se ji ob pogledu iz avta zarisovali v oči, drveče in nekam znane hiše ter znana pokrajina in vse drugo so 409 najbrž povzročili, da je preskočila iskra med dvema zavojema v možganih in prebudila tudi zdavnaj pozabljeno besedo. Kdo ve, mogoče pa se ji je nekoč, v otroških letih, ko se je morda ravno tako bala hitrosti, že primerilo, da je prav tako vzkliknila, naj peljejo počasneje? S čimerkoli se je že peljala, z avtom že ne, pa četudi z vozom, po strmini navzdol? Na potrditev teh predvidevanj pa mu ni bilo treba dolgo čakati. Kmalu so namreč prispeli v Soboto, na Lendavsko cesto, po kateri je Jurij nalašč vozil zelo zelo počasi, da bi gosta že takrat lahko videla čim več. In Jurij je ponovno zaslišal tetino nenavadno vprašanje: Ka su te našo sinagogo porüjšili?78 Sinagoga v Murski Soboti 410 In res, peljali so se mimo tako imenovanega Židovskega stanovanjskega bloka, ki je stal natanko na tistem mestu, kjer se je nekaj korakov pred njim še ne tako dolgo postavljala ponosna, velika, lepa sinagoga. Stric Józsi je seveda kar zahlipal, ko je zaslišal tudi njemu dobro znano besedo sinagoga. Kaj, kaj je bilo z zsinagogo?79 Komunistáknak nem kellenek műemlékek. Elég nekik a vörös csillag80, je sklenila teta Paula, žal, že spet v madžarščini. Ko je Jurij zaslišal te pomenljive besede, je zapeljal samo še malce naprej, ne naravnost proti Grajski ulici, kar bi bilo najkrajše, temveč po levem ovinku kakih dvajset metrov naprej, kjer se je lahko ustavil pred novodobnim spomenikom, ki so ga postavili sovjetski osvoboditelji Prekmurja. Ko so si kar skozi okna ogledovali bele kvadrataste ploskve, ki močno spominjajo na kremeljsko obzidje, je stričevo oko takoj opazilo veliko zvezdo, ki je stala na samem vrhu. Res je, da so nas osvobodili, nas in vas, je rekel, in prav je, da se spominjamo njihovih ogromnih žrtev … prelili so veliko krvi, vendar bi kljub vsemu morali tudi tukaj uporabiti svojo priljubljeno rdečo barvo. Tista zvezda tam na vrhu je vendar rumenkasto siva, se je čudil. 411 Če dobro pogledaš , mu je pojasnjeval Jurij, lahko vidiš, da je ob vsakem kraku peterokrake zvezde tudi pet okroglih lučk. Vidiš? In te naj bi, ko bi gorele, žarele v rdeči barvi. Vidim, seveda vidim, in kot vidiš, vidim tudi brez očal, da že zdaj ne gorijo več, in še to, da je zvezda v resnici rumena in pika. Rumena je, ker so rekli, da je pozlačena, torej skoraj zlata, enako kot velika medalja pod njo s profilom Lenina, je pojasnil Jurij. Naj bo tako ali drugače, žalostno je, da ne znajo počastiti tistega, kar si čaščenja in hvale resnično tudi zasluži. Mene vso to okrasje prav zares spominja na rumeno zvezdo, saj tudi ta zvezda, obdana z lučkami, resnično spominja na jelenove rogove in s tem na pravi szar–vas81, medalja z Leninovim profilom pa je prav tako zarjavela, kar spet govori, da gre nedvoumno za szarvasa. Če so že hoteli narediti trajni spomenik, potem se ne bi smeli lagati s ponaredkom, saj so se tako spravili v zobe tistim, ki se njihovim resnično velikanskim žrtvam samo posmehujejo. In prispeli so na domače dvorišče, ki je skrivalo številne Pauline spomine. In Paulin obraz se je v hipu spremenil, pobledel, bilo je očitno, da jo je bilo kljub vsemu strah, kako ju bodo sprejeli njeni najbližji. Humornost strica Józsija pa je tudi takrat, v prvih trenutkih, vsaj na videz pometla s predsodki, saj se je 412 kar samo pokazalo, kako čil je še – kaj pomeni biti dvajset let starejši od žene, in celih petinšestdeset od šoferja. Jurij in teta sta se pri priči vrgla na posteljo in zaspala kot kladi, medtem ko je stric Józsi izrazil željo, da bi se malo posprehodil po vrtu in sadovnjaku. Spimo vendar ponoči, zdaj pa je šest popoldne, je dejal in zaprl usta vsem, ki so najbrž mislili, da bodo starca morali takoj odnesti k počitku … Tudi naslednji dan se je za strica Józsija začel povsem običajno, zjutraj z obveznim britjem, z belo srajco in z zajtrkom, opoldne pa s kosilom, z enim decilitrom vina in z dimnimi krogci iz cigare. In tako naprej, v utrjenem ritmu. Za Paulo pa je bil dan povsem drugačen. Prvič po svoji poroki se je srečala tudi z drugo sestro, z Vilmo, s Stankovo mamo, in z nekaterimi sosedi. Beseda se jim je zatikala zlasti zato, ker je bilo Paulino znanje prekmurščine resnično porazno, tako da se je vse skrčilo samó v pripovedovanje domačink, ki so Paulo v glavnem seznanjale z drobci iz preteklosti. Med njimi pa je bila tudi Zorka, Vilmina hči oziroma Stankova, Lacijeva in Mirkova sestra, ki so jo predvsem zaradi njene izjemne lepote pred drugo vojno kar nekajkrat privabili na počitnice, zlasti teta Etelka in njen premožni mož Miska. 413 * Jurij se je tedaj spomnil, kaj jim je nekoč pripovedovala mati, ki je bila prav gotovo polna zavisti zaradi Zorkine lepote. Povedala je, da so tudi za Vilmino hčer Zorko pripravljali podoben scenarij, kot so nekoč za Etelko in Paulo. Bilo da je že vse nared, da bi Zorko, petnajstletno lepotičko, šolali in vzgajali pri Etelki Tólnai. Zora torej ne bi šla v Pešto s trebuhom za kruhom, pač pa bi se že na začetku znašla na sijočem parketu premožne tete Etelke oziroma njenega moža Miske. Stvar pa se je izjalovila, saj je Vilma zbolela, poleg tega pa je tudi sicer, še pred svojo boleznijo, nasprotovala taki vzgoji, in je baje tudi porekla, da ne bo šla, če že zavoljo drugega ne, zato, ker je Budimpešta predaleč. V resnici pa jo je najbolj motila že sama misel, da bi njena hči kljub vsemu živela v istem mestu kot osovražena sestra Paula. Drugi razlog, zakaj je Vilma še odločneje nasprotovala taki, roko na srce, kljub vsemu nadvse vabljivi možnosti, pa je bil skrit v njeni duši. Tako je vsaj trdila njena sestra, Jurijeva mati, Ilka: Samo sebi je Vilma priznala, in le enkrat tudi meni, da je o podobni poti sanjala tudi sama, potem pa, čez čas, postala celo prepričana, da bo tudi ona, navsezadnje nič manj lepa kot sestri, zaživela v velemestu in se tam – to je poudarjala – sama postavila na lastne noge. 414 In to brez miloščine kakega starca, še manj pa Žida, pač pa z ramo ob rami z gospodom, ki je bo vreden. * Vilma se je tudi ob prihodu Paule in njenega moža vse bolj zavedala sveto zapisane resnice, kot je temu rekla sama, da je svojo Zorko, brez sumljivega šolanja v Budimpešti, znala tudi doma odlično vzgojiti in dobro izšolati. In to ne za kuharico ali šiviljo, pač pa za uslužbenko v občinski upravi Murske Sobote, je ponavljala zase in se tudi tako pripravljala, da bo to najprej vrgla Pauli pod nos. Še več, je dejala, še enkrat ji bom zabrusila tisto nesramnost, ki jo je uprizorila z najetjem sobe v hotelu Dobray. To ji bom povedala natanko v trenutku, ko se bosta Peštanca odpravljala spat. In to v našo posteljo, je bila maščevalna, če ne zlobna. Toda sestra Ilka jo je vendarle brzdala, da bi vsaj tokrat pozabila na stare zamere: Saj bosta ostala le dan ali dva, potem pa ju tako ali tako nikoli več ne bo nazaj, je menila, toda Vilma je vztrajala in jo vprašala: Se ne spominjaš, kako zviška je vse svoje življenje gledala na nas? Kak je bilou, tak je bilou, na čemere pa trbej pozabiti, pa gotova meša82, je Ilka prepričevala Vilmo. 415 Vilmina zarota pa se k sreči vendarle ni uresničila, na koncu je tudi ona popustila, predvsem zato, ker so jo opozorili, da je Peštanca navsezadnje povabil Jurij, in to v soglasju z vsemi sorodniki. Tudi z njenim. In tako se je tudi zgodilo, teta Vilma se je raje ugriznila v jezik in skoraj ves čas molčala. Jurijev strah je začel popuščati, še več, pogovor je celo naplavil vrsto vedrih mladostnih spominov. Kmalu pa se je pokazalo, da je šlo le za zatišje. Pretrgala ga je Zorka, nesojena budimpeštanska lepotica, ki je že ob prihodu jasno pokazala, da tete Paule ne mara. Že pozdravila jo je le s kiselkastim nasmeškom, s kratkim objemom, brez poljuba, zato pa z naglim zasukom na petah, ki ji je omogočil, da se je usedla nekoliko vstran od mize, predvsem pa daleč od ponujenega sedeža zraven Paule. S takim obnašanjem ni nihče računal, saj jih je navsezadnje obiskal nekdo, ki je prihajal iz Budimpešte, iz mesta, ki si ga je nekoč tudi Zorka tako srčno želela, in bila v njem obakrat, ko ga je obiskala, tako srečna. In vsi so vedeli, kako pridno se je tedaj učila madžarščine, lovila Jurijevega očeta za rokav in spraševala, kako se reče to in ono po madžarsko in kar naprej prepevala madžarske pesmi in sanjarila, naj se ji želje tudi uresničijo. Zdaj pa je postalo očitno, da nič več ne razmišlja o mestu svojih sanj, ki ga je nekoč zgrešila, še več, postalo je celo očitno, da niti mesta ne mara več, niti slišati kaj o 416 njem, še manj pa mara teto Paulo, ki jo je potem celo takole napadla: Teta Paula, zakaj si nam pa takrat v Pešti zabičala, da nikomur ne smemo niti črhniti o tem, da imamo doma štalo, hleve, krave in pujske in muhe … Da, muhe, prav take, kakršne ti tudi zdajle lezejo po krožniku. Zdaj se očitno vsega tega ne sramuješ več, kaj? Zorka in Vilma sta tedaj kot na povelje zapičili oči v prevajalca, Juretovega očeta, in pazili na vsako njegovo besedo, saj se jima je spet zdelo, da je Jožef omilil njune besede. Zato pa je Zorka potem še s prstom pokazala na muho, ki je lezla po Paulini potici in nekajkrat ponovila besede: Dobro, jó, jó, enni, finom …83 Mera je bila polna, Pauli je padel kos potice na krožnik, s katerega je bila pred tem tako zadovoljno odlamljala domačo dobroto. 10. Juriju se je zdelo, da se je teta Paula po vsem, kar se je zgodilo, po novi izkušnji, po dokončnem slovesu od svojih ljudi in svojega kraja, očitno tudi sama močno spremenila. Že z obraza ji je lahko bral – ne le v trenutkih, ko jo je nečakinja tako hudo prizadela, pač pa tudi pozneje, kar nekaj let pozneje, ko je bil ponovno pri njih v Budimpešti – kako je še vedno 417 blodila po spominih, brskala po svojem življenju in se želela vsaj Juriju izpovedati, mu povedati, kako jo je življenje obračalo in obrnilo po svoje, drugače, kot je obračalo sestre in brata doma. Hotela je biti nepristranska, in si želela tudi z njegovo pomočjo, z njegovo razčlembo priti do resnice. Popravi me, kadarkoli boš v moji pripovedi zaznal kaj nenavadnega, nejasnega, dvomljivega, je rekla in se predala spominjanju: Ko sem se, kot veš, po tvojem dolgem prigovarjanju naposled vendarle odločila za pot na svoj dom, sem storila to v velikem upanju, da mi bo po srečanju z domom, po srečanju s svojimi bližnjimi, lažje preživeti preostale dni. Upala sem, da me bodo razumeli. Da mi bo odpuščeno, je sklenila. Odpuščeno? jo je vprašal in se oklenil besede, ki mu jo je sama ponudila. Da, odpuščeno, je ponovila. Dobro se zavedam, da sem ravnala drugače, kot so pričakovali doma, ko so me spustili v svet. Ubogala sem jih in jim kar precej časa pošiljala del svojega zaslužka. Težko je bilo, trdo sem delala, vendar sem k sreči v Pešti spoznala tudi življenje, ki je bilo radodarno. S pomočjo tete Guszti sem spoznala tudi Józsija, marljivega in uspešnega tiskarja in novinarja, ki je bil, poleg mnogih vrlin, ki jih je imel, tudi nadvse zabaven, duhovit in zelo izobražen. Popeljal me je na parket, na plesišče, 418 operetne predstave, v prve vrste velike Opere. Z veseljem sem mu sledila, saj je odpiral vrata, ki so popeljala v svet, v svet, o katerem nisem niti vedela, da sploh obstaja: oder, luči, lestenci, kristali. Naj povem še to: vselej je bil spoštljiv in vse do najine poroke sva se srečevala le v družbi tete Guszti. Po poroki z Józsijem - ki so ji, kot veš, vsi nasprotovali, še zlasti po najinem ponesrečenem bivanju v hotelu Dobray, ko se je rodila zamera, ki je naredila svoje – so se pretrgale domala vse vezi, tako da so potem, po dolgih letih molka, tudi podobe male Sobote vse bolj bledele, zamenjale so jo palače, vile, mogočni mostovi čez Donavo. Predala sem se novim okoliščinam, novim razmeram, udobju. Bili pa so tudi neprijetni dnevi, meseci, ko mi je na primer madžarska družba, ki me je sicer sprejela v svoj strogo skrojeni krog, nekoč kljub vsemu vrgla v obraz, češ da sploh ne znam madžarsko. Kakšen naglas pa imate? Kako čudna, kmetavzarska je vaša izreka! Od kod ste se pravzaprav vzeli, gospa Vincze? Jaz pa sem stisnila zobe in storila vse, da bi zbrisala sledove, ki niso sodili v novo okolje … Najprej sem se zatekla k učenju lepe in čiste in slovnično pravilne madžarščine. Imela sem srečo, saj mi je pomagal človek, ki je bil za to najbolj primeren. To boš razumel, Jurij, kajne, saj ga zdaj že tudi ti dobro poznaš. Težave z jezikom so bile pravzaprav najtežje, tega sem se zavedala in zato sem ubogala svojega 419 strogega učitelja in storila vse, da sem čez nekaj časa že tudi mislila po madžarsko, tako da svojih misli nisem več prevajala iz prekmurščine. In moj novi jezik se je vse bolj bogatil, materni pa vse bolj kopnel. Pa tudi zabičala sem si, trdno sklenila, da ne bom nikoli več izustila nobene prekmurske besede. Ta bojazen pa je bila pravzaprav nepotrebna, saj k nam ni prihajal nihče, s komer bi lahko poklepetala po domače. Teta Guszti in Etelka sta umrli. Koga naj bi se torej oklenila, če ne svojega soproga? Razumeš, ne? Družba, v kateri sem zaživela, je bila meščanska in malomeščansko vzvišena, in tega se je prav dobro zavedal tudi moj mož, ki je moral ščititi sebe in mene, in storiti vse, da sva lahko ostala med ljudmi, od katerih sva bila navsezadnje tudi odvisna. Zgodilo pa se je, da me je ena od znank sredi družabnega klepeta nenadoma vprašala, od kod sem pravzaprav prišla. Ali sem v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, v SHS, živela v mestu ali na vasi? Najhuje pa me je seveda prizadelo, ko me je soseda, s katero sva se dotlej kar lepo pomenkovali, nenadoma vprašala: Pa menda ja niste živeli kar na vasi? Med pujski in kravicami? Vprašanje je bila seveda pravcata poslastica, saj sem kar na lepem opazila, kako hitro se je zbralo okrog mene lepo število radovednic, ki so čakale na moj odgovor. In tedaj me je seveda ponovno rešil on. Moj iznajdljivi mož. Čeprav sem se, mimogrede povedano, v 420 kriznih trenutkih, ki so še sledili, ničkolikokrat vprašala, sama sebe, ali me je res rešil? Je bilo dobro, da sem ostala v tujem okolju, ki se je kljub vsemu zapiral v svoj sebični krog? V krog s tradicijo, kot so rekli, s tisočletno preteklostjo, s tisočletno zgodovino tisočletne Madžarske. Stric Józsi pa je takrat vsem naokoli, celi družbi, vsem zvedavim damam na visokih petah in radovedni gospodi z monokli hladnokrvno povedal, glasno povedal, da prihajam iz Maribora. Iz tistega lepega mesta ob Dravi, ki ga prav gotovo vsi poznate, se je sprenevedal, saj veste, da je tam naš Sándor Petőfi napisal pesem … Katero že? je nepričakovano, nadvse resno, s profesorsko strogostjo vprašal osuple damice. In čakal na odgovor. Čakal je, molčal in zavlačeval in izzival, potem pa pomogel z besedico: No, no, dajte, povejte, saj veste, gospa Várady, vi, ki tako zelo obožujete našega Petőfija … In nabriti Józsi je igral naprej in se delal, kot da sliši, kot da kljub grobni tišini vendarle sliši nekaj, nekoga, tako da je celo prikimaval nevidnemu gospodu ter dami ob sebi. Povejte, izustite vendar … Tako je! Prav imate, kolega! Gre za pesem Na Dravi. Kdor ne pozna te pesmi, seveda ne more trditi, da pozna svojega največjega pesnika, kajne? Kajne, gospa Várady? In stric Józsi je potem še malo počakal, prisluhnil tišini in prepadenosti, vmes pa še naprej vrtal z očmi in jih zabadal v umikajoče se poglede. 421 Da, tako je, gospod! Žal vas še vedno ne slišim, a vem, da želite povedati tisto, kar tudi vi zagotovo veste … to, da jo je bil Petőfi napisal, ko je bil tam vojak. Tako je. Kajne gospa Várady, tudi vi ste imeli ta pravilni odgovor na konici svojega jezička, kaj? In najbrž je marsikomu prav tako znano tudi to, je neumorno nadaljeval, da je Maribor imenitno mesto, ki je prav tako daleč od svinjakov in hlevov, kot so od Pešte oddaljeni pujski in kravice v Vácu ali Višegradu. In moj Józsi se je potem elegantno priklonil in se zasukal v smer, od koder je pred tem prišel. No, in prazne glave – kakršna je bila, priznam, tudi moja, ki so se v glavnem šopirile v varnem zavetju svojih uglednih soprogov, priznam, podobno kot jaz, ki sem prav tako tedaj prvič slišala o velikem pesniku, ki da je bil tudi v Mariboru – so potem samo še povesile nališpane očke in utihnile. Mene pa za vse čase nehale zbadati. Kakorkoli že, spet je bila izrečena laž. Laž v mojem imenu, čeprav brez mene. A vendarle, ubranil me je z lažjo. Ubranila ga je laž, ubranila naju je laž, je zamišljeno ponavljala teta Paula, bolj zase kot za Jurijevo uho. Tisti družabni popoldan novinarjev, tiskarjev in njihovih soprog pa se je seveda kljub vsemu nadaljeval in končal, kot vselej, s poslovilnimi vzkliki: Na 422 svidenje, na svidenje! Na svidenje, gospod Vincze. Na svidenje, gospa Várady … Jaz pa po tistem še dolgo nisem mogla zaspati, in enake noči so se vrstile tudi poslej. Laž, najina laž, ki sva jo skupaj z možem spočela, je ostala in naju zadolžila, da sva pri njej ostala. Pri njej vztrajala. Z njo živela. Zlagala sem se in s tem zatajila tudi svoj dom, ki seveda na noben način ni bil Maribor. Zatajila sem navsezadnje tudi svoje domače, svoj dom. Pa čeprav sem takrat samo prikimavala, pritrjevala svojemu možu, njegovi duhovitosti, zafrkljivosti, ciničnosti – kakorkoli, bila sem zraven in soglašala. Navsezadnje mi je tudi odleglo s pomočjo laži, nekdo me je vendar zaščitil, in mi tako za vse življenje omogočil bivanje v madžarski družbi. Umolknila je in zavladala je mučna tišina, ki pa jo je še bolj poglobila s priznanjem, z obtožbo proti sebi. Rekla je: Zatajila sem svoje poreklo, svoje korenine. V takih okoliščinah, zaradi takšnih razmer sem morala torej skrivati svoj resnični obraz. Pred Peštanci in pred Sobočanci. A kaj, ko pa sem morala, morala vse svoje sorodnike, tvojo mamo in očeta in sestro in Zorko pa še kake znance, ki so kdaj pa kdaj vendarle prišli tudi k nam, nagovarjat k laži, jih prositi, naj tudi oni povedo, če bo potrebno, da prihaja moja družina iz 423 mesta, iz lepega, znamenitega Maribora. Iz mesta torej, kjer ni krav in svinj … 11. Zgodilo se je, ko je bil stric Józsi star devetindevetdeset let. Takrat je padel, padel na poti v svojo kavarno Berlin, na pločniku, po katerem je zadnjih deset let vselej tako previdno podrsaval zraven Gizelle. Padel je in si zlomil nogo. Nič čudnega, pri njegovih častitljivih letih, je povedal zdravnik in mu obložil nogo z mavcem. Ko so ga po kakih dveh tednih odpustili iz bolnišnice, je zdravnik Gizelli povedal, da bo stric odnesel mavec najbrž tudi na oni svet. Stric Józsi, natančnež, pa se ni dal kar tako odpraviti, saj je od mladega zdravnika zahteval, naj mu na mavec napiše datum, ko mu bodo mavec tudi sneli. Zdravnik mu je, gotovo z nasmeškom na obrazu, ustregel in napisal datum, natančne številke, tiste, ki jih je že tolikokrat napisal, vendar vselej le pacientom, ki so bili veliko mlajši. Stric Vincze se pač nikoli ne vda, se je Jurij smehljal, ko je novico o stričevem padcu prebral iz Gizinega pisma, in se veselil, da se stric tudi po taki nesreči ni zanemaril. Pri tem je imel v mislih Gizine pripombe: Tvoj Józsi je – kako je znala polaskati Juriju – ostal tak, kakršen je bil, zvest samemu sebi … skrbi za svojo zunanjost, je miren in potrpežljiv, 424 sprijaznil se je, da ne more hoditi kot nekoč, da zna zaenkrat le podrsavati, najhuje pa mu je, pravi, ker si lahko umije vsakokrat samo eno nogo, čeprav ima še vedno obe. Po poldrugem mesecu se je Jurij spet lahko razveselil drugi novici, ki jo je po telefonu zmagoslavno razložila teta Paula: Kot vsako jutro se je tudi danes – natanko devetdeset dni pozneje, je poročala teta iz Budimpešte – stric Józsi spet obril. Kot vsak dan. Nič nenavadnega torej. Oblekel si je tudi svežo srajco. Nič čudnega, je pripomnila po telefonu teta, vsak dan jo je imel na sebi. Svežo, čeprav ni bila vselej bela. Belo je imel običajno ob nedeljah, takrat, tistega dne, pa ni bila nedelja. Sledilo pa je nekaj, česar že vrsto let ni več počel vsak dan – zavezal si je tudi kravato. Vse okrog njega je strmelo vanj, se spogledovalo, on pa jih je z začudenjem in razočaran začel priganjati, vse tri ženske, mene, Gizo in Judito, naj se vendar zganemo, za božjo voljo. Onemeli smo, lahko si predstavljaš, kako je bilo, ko smo morale vse tri pohiteti, se podvizati in preobleči, poklicati taksi in odbrzeti v bolnišnico. Poiskat Józsijevega zdravnika. Katerega že? Tistega s kozjo bradico, je narekoval – kdo drug kot strica Józsija spomin. Bili smo seveda brez napotnice in vsi smo tudi pozabili, kako je bilo njegovemu zdravniku ime. Zgodba pa se je končala natanko tako, kot si jo je bil predstavljal Józsi. Na 425 kratko: sneli so mu mavec in ga z rešilcem odpeljali domov. Ko ga je Jurij spet obiskal, kakih šest mesecev pozneje, ga je stric pričakal v udobnem naslonjaču, v dnevni sobi. Bil je vesel in kmalu je pokazal, da je imel tudi takrat nekaj za bregom. Vstal je in oddrsal do knjižne police ter mu zmagoslavno pokazal eno od svojih zadnjih knjig, ki jo je bil sam nekoč zdavnaj natisnil. Kakih dvajset let sem jo iskal, zaman, pred kratkim pa sem jo končno vendarle našel. Bila je roman slovitega madžarskega klasika Móra Jókaija. Knjige se je razveselil tudi Jurij, bil vesel izvirnih odtisov, sledov iz tolikšne davnine, še bolj pa ga je najbrž veselil pogled na stričevo gibčnost, saj je vendar videl, kako je pred njim podrsaval stoletnik, napredoval korakec za korakcem, trdno odločen, da nekam pride, nekaj vzame, izbrska, pricaplja nazaj, se oprime naslonjala in se ponovno usede. Jurijevo zadovoljstvo pa je opazil tudi stric, takole mimogrede zaznal z enim očesom in povzel: Vem, čudiš se, ker ti tokrat ne bom dal priložnosti, da bi oddrsala do Berlina. Moja noga si mora še malo odpočiti, sicer pa, iskreno rečeno, nič več me ne vleče nazaj. Zdajšnji kvartači niso več pravi, vedno bolj smrkavi so in tudi karte mešajo drugače, kot smo jih mi ... ne igrajo več tistih iger, ki smo jih nekoč mi. Kaj hočeš, je že tako, da se današnja mladina vse manj uči 426 in vse manj zna. Za poker pa moraš imeti tudi glavo, in to na pravem mestu … Ti pa ne kvartaš, kaj? Tako si mi vsaj nekoč povedal, če se še spomniš. Jure je sprejel izziv, izkoristil priložnost in poskušal nasmejati svojega učitelja, vzornika. Pač. Igram. Črnega Petra. Stric se tudi tedaj ni predal, ni ga zavrnil, ni rekel, da črni Peter sploh ni igra, pač ga je uščipnil na drugem koncu in vprašal: Od kdaj pa si ti za črne? Kdaj si se upal odločiti proti rdeči barvi? Nikoli ne znaš izbirati, komunistično si sicer občutil, in verjamem, da ti smrdi, nič manj pa ni zaudarjala črna, njena predhodnica, da boš vedel. 12. Jurij in Gizella sta uživala blagodati izolskega letoviškega doma upokojencev. Lepo je, mu je rekla po nekaj dnevih, ko se je že dodobra navadila na novo okolje, čeprav moram priznati, da sem bila v začetku precej razočarana. Ko jo je vprašal, zakaj, je kar butnilo iz nje, njemu pa vzelo sapo. 427 Gizi, 17. avgusta 2000 pri Juriju v M. Soboti Zato, je rekla, ker sem pri mizah, ko sva prvič stopila v jedilnico, zagledala samo svoje vrstnike. Same stare ljudi. No ja, v resnici so bili vendarle nekaj let mlajši, se je popravila, pa tudi dodala: Pa kaj potem? Saj veš, človek si želi mešane družbe. Sivina pa ubija. Stare in mlade, moške in ženske. Družine in samske. Jurij je vedel, kaj ima njegova šestindevetdesetletna sestrična v mislih, vendar se je raje poigral s tem, da jo je pobaral, ali bi se 428 potemtakem rada pogovarjala s kakim primernim gospodom. Zasmejala se je, razumela, a vendarle nadaljevala po svoje. Kot veš, se jaz rada pogovarjam z vsemi ljudmi, vesela sem, ko lahko s kom poklepetam. Zdi se mi, da živim tedaj bolj polno. Vendar počnem to najraje z ljudmi različnih starosti, s starimi in z mladimi. Če ni tega, teh mešanih podatkov, bi rekla, potem ne moreš spoznati poprečja, potem nimaš pregleda nad življenjem. Skrajnosti nista poprečji. In to je bil razlog, da sem se ob prihodu semle zgrozila, saj sem videla samo starejše ljudi, da ne rečem povsem stare. Samo stare. Se kaže v tem tudi kaj tvoje nečimrnosti? Nečimrnosti, ki jo tako načrtno gojiš vse življenje – najbrž ne brez razloga. Podedovane od tvoje mame Paule? je vztrajal še vedno na svojih tirnicah. Če šteješ k nečimrnosti tudi to, da se rada lepo oblačim, živahno in pestro, da se ličim, uporabljam parfume ter pudre in dišave in kreme, ki se mi zdijo primerni in se ujemajo s trenutnim programom, če poskrbim za svojo pričesko, zdaj takšno, drugič drugačno, potem ti lahko pritrdim. Moraš pa tudi vedeti, zakaj ženska to počne. In kdaj to počne. Ko sem delala med kemikalijami, o teh rečeh prav gotovo nisem razmišljala. Razen v primerih, ko sem se hotela znebiti kemičnih vonjav, ki sem jih preganjala zaradi 429 domačih, kot veš. Takrat si seveda nisem želela družbe zunaj svojih ljudi, zunaj svojega kroga. Bil je to čas, ko sem se zavila v molk, ker je bilo tedaj najbolje, če si držal jezik za zobmi. Ko pa so se razmere spremenile, ko sem si ponovno lahko zaželela družbe, ljudi, da bi me opazili, sprejemali in me ne bi zavračali – potem sem začela spet malo bolje skrbeti tudi za svojo zunanjost. Če si zanemarjen, zanikrn, jih odbijaš in odvračaš, oni pa se požvižgajo nate. Če pa zbudiš pozornost s kako prijetno dišavo ali z lepim okrasjem, pa lahko slišiš vsaj kako pripombo: Oprostite, tale vaša ogrlica pa je res lepa. Pa jo imaš, pa ga imaš, pa imaš novo znanko, prijateljico ali prijatelja! Strogo pa ločujem nečimrnost od spogledljivosti. Slednjo sem si rada privoščila, ko sem bila še zelo mlada, zdaj bi se pa z njo gotovo osmešila. Nečimrnosti pa pripisujem drugačno moč, pravzaprav jo povezujem z radovednostjo. Takole mislim, je nadaljevala po krajšem iskanju svoje definicije. Ko sem nečimrna, sem torej tudi aktivna. Kaj boš z nečimrnostjo, če si zapečkarske narave? Ne, če hočeš občevati s svetom, moraš med ljudi in te mora zanimati to in ono, moraš skočiti zdaj sem, zdaj tja. Če združiš aktivno nečimrnost in radovednost, ugotoviš, da gre za gibanje. Dobesedno! Gibati se moraš, preznojiti se moraš … Nenadoma je utihnila, se nasmehnila in nadaljevala: 430 Treba se je preznojiti/, če želimo/ vsaj stopinjo/ za seboj pustiti … Jurij je iskreno zaploskal, sestrična pa ga je prekinila in rekla: Jaz sem ti jo samo povedala, napisal pa jo je … Ne boš uganil. Stric Józsi! In Jure je še enkrat plosknil: Imenitna. Ona pa je molčala in očitno tudi čakala. Gotovo se je ponovno navezala na začetne misli, saj je spregovorila, pikro vprašala: Si zdaj zadovoljen? Zvedel si, kar si želel vedeti, zvedel, v čem je skrivnost mojega življenja, ki traja že skoraj sto let. To si me hotel vprašati, kajne, bratranček, uporabiti tisto tako zelo obrabljeno vprašanje, ko starčke sprašujejo, naj jim za božjo voljo vendarle razkrijejo recept za dolgo življenje. Ti pa ga zaradi najine naveze seveda nisi upal izustiti. Ti raje skrivaš svoj jezik in misliš, da si s tem obzirnejši. Končajva torej! Mislim, da si zvedel vse. Če želiš še kak recept, pa se oglasi. Kdaj drugič. Nekaj dni zatem jo je Jurij vendarle vprašal, previdno, na vsak način pa vljudno: Ali si tudi zdaj želiš kake sebi primerne družbe, pogovora s kom, ki zna nemško. Giza ga je pri priči prekinila in potarnala; 431 Veš, priznati moram, da so vsi tile ljudje okrog mene, vendarle pre-mladi. Debelo jo je pogledal, saj je pobila, kar je povedala ob prihodu v jedilnico. Gizella je molčala. Molčala sta. Ona je iskala besede, Jurij pa ni vedel, o čem naj sploh razmišlja. Takole ti bom povedala: tile ljudje okrog mene niso dovolj stari. Premalo let imajo. Prekratke spomine, da bi lahko tisto, kar nosim jaz v spominih, obogatili s kakšno svojo mislijo, četudi le z malenkostjo. S kakim svojim spominom iz iste davnine … Jurijevo ugibanje je postalo še bolj brezplodno. Prelepo bi bilo, če bi na primer srečala kakega svojega vrstnika ali seveda, to bi bil že čudež, nekoga, ki bi bil starejši od mene In bi bil iz teh krajev, je posebej poudarila … Ki bi bil rojen, vzemimo, je glasno računala Gizella, leta 1895. Torej bi bil zdaj star samo sto šest let. Toliko jih je imel stric Józsi, ko je umrl. Pripoved je nadaljevala šele naslednjega dne, spet ob obvezni kavici in cigareti v dolgem ustniku, ki ga je, kot vedno, držala med polakiranimi nohti, med kazalcem in sredincem. In uganka se je kmalu pokazala v zanimivi in resnični zgodbi. Govorila je o krajih, ki pa, zanimivo – niso bili daleč od Izole. Ko si me vprašal, kam naj me odpelješ, katere kraje bi rada videla po Sloveniji, Bled, Piran ali Izolo, sem 432 takoj zastrigla z ušesi, saj me je beseda Izola povezala s pojmom Isonzó. Upala sem, da gre za isto besedo v dveh različnih jezikih! Da gre za znamenito reko Isonzó, in da se mi bodo ob pogledu nanjo odprla skrivnostna vrata. Vrata iz neke pripovedi v času moje mladosti. Vrata, skozi katera me je nekoč s svojimi pripovedovanji vodil prvi moški v mojem življenju. Kot veš , je nadaljevala, sva z očetom veliko hodila v kavarno Berlin, saj me je že zgodaj hotel navaditi na branje, in vedel je, da bom ob malinovcu in slastni tortici doboš z veseljem polistala tudi po tam razprostrtih revijah. Vzljubila bom revije, lepe slike v njih, ob njih pa črke, in tako, je menil, bom vzljubila tudi črke brez slik. Vedno je govoril, kako je tudi on najprej vzljubil črko, pa čeprav le smrdečo, v črkostavnici. In kot vidiš , je rekla, jaz niti zdaj ne morem več brez knjige. No, da ne bom predolga, moj oče me je v kavarni nekoč predstavil nekemu staremu prijatelju in njegovemu sinu Imreju. Bil je dolg kot ti, suh pa ni bil tako kot ti. Še bolj da je bil suh kot jaz? se je pošalil na svoj račun. Res ti ne bi škodilo, če bi že nocoj preskočil večerjo. Gizella je sicer trdila, da so post, vzdržnost pri uživanju hrane, zelo koristne reči, veliko bolj kot kakršnakoli dieta. Telo se mora očistiti, želodec pa mora tudi kdaj spati, je trdila, tebe pa sem že 433 ničkolikokrat videla, kako sladko si spal, tvoj želodec, ki si ga pred spanjem dodobra napolnil, pa je moral delati. Namesto, da bi oba spala. Imre je bil takrat star osemindvajset let, jaz pa sedemnajst. Dve leti pozneje, ko sva se z gospodom s tankimi brčicami, v beli lanéni obleki, jaz pa s primernim sončnikom v rokah, na Margaretinem otoku srečala, po naključju, sem jih imela jaz že devetnajst. Margaretin most v letih Gizinih spehodov po Otoku In spominjam se, kako rada sem tedaj govorila, da sem že v dvajsetem. Njegovim letom pa seveda nisem prištela dodatnih dveh, čeprav me razlika v letih sploh ni motila. Združevala naju je predvsem knjiga, ki sva 434 jo odtlej imela skoraj vedno s seboj. Jaz v veliki pleteni torbi, on pa kar pod pazduho, vendar vselej ovito v časopis. In to pod levo pazduho. Takrat sem prvič opazila, da svoje roke oziroma prstov pravzaprav ni premikal, vendar sem to podrobnost že v istem trenutku zaznave tudi pozabila. Govorica najinih src, pogledi, nasmehi, pritrjevanja temu in onemu, so bili takrat najpomembnejši. Najin najljubši pisatelj je bil Jókai. Knjige sva si posojala, drug drugemu, zvečine sem jih posojala jaz njemu, saj veš, moj oče je Jókaija poznal tudi osebno. Najino romantično zvezo sva spretno skrivala. Predvsem zaradi let, je dodala. Jurij pa, nebodigatreba, jo je pičil z vprašanjem: Kako dolgo pa je trajala? Kako dolgo je ostala samo romantična? Giza, ki je imela velik smisel za humor, mu tega ni zamerila. Vsaj očitno ne. Odgovorila pa ni. Ostala je resna, celo zasanjana. Pripovedovala mu je, kako obzirno, dostojno in tankočutno je pravzaprav bilo vsako njuno srečanje. Pogosto sva analizirala like iz najinih skupnih čtiv, njihova dejanja. Vsako besedo, je nadaljevala Gizella, vsaka beseda, zapisana tako ali drugače, se nama je zdela pomembna. V ta svoja razmišljanja pa nisva nikoli vnašala svojih osebnih zgodb. Nikoli nisva govorila o sebi, vedno le o drugih ljudeh, o likih iz knjig. Jaz najbrž nisem imela kdo ve 435 kaj povedati, se je spominjala, saj nisem doživela ničesar, kar bi utegnilo Imreta zanimati, zlasti zato, ker sem vedela, da je on že zelo veliko izkusil. Sicer pa se je tudi on izogibal osebnih zgodb. Nekoč sem kljub svojim pravilom, ki so govorila drugače, silila vanj, naj mi vendar pove, kako je bilo, ko se še nisva poznala. Oče mi je bil namreč povedal, da je bil Imre v vojni, da je bil ranjen in da se je vrnil kot invalid. Kakšen, sem se spraševala, saj nisem opazila nikakršnih posledic. Med najinimi sprehodi ob Donavi, najraje na Margaretinem otoku, pa sem večkrat začutila, da vendarle nekaj prikriva, kakor da bi kdaj zadrževal dih in si ne bi upal na dan z besedo. Vsakokrat, ko sva tako hodila, pa je, kot sem ti že povedala, pod levo pazduho tiščal knjigo, omotano v časopis – in tako prikrival svojo hibo. Šele pozneje sem postala bolj pozorna in videla, da je z desnico knjigo zmeraj z lahkoto in spretno potegnil na kolena, pri čemer prstov leve roke ni niti za las premaknil. Tako se mi je zazdelo, nekoč, na začetku najinih srečanj, potem pa na to nisem bila nikoli več pozorna. Vsebine, ki sva jih polagala drug drugemu v spomin, niso potrebovale rok. Ja, poleg tega pa moraš vedeti, da sva se srečevala vedno le zunaj, nikoli v zaprtem prostoru. V parku sva imela 436 vselej navlečene rokavice, jaz skvačkane, on usnjene. Tako je narekovala moda, pa tudi higienično je bilo, saj veš, dotikanje vsega mogočega po tramvajih in to. Tu in tam pa sem vendarle opazila, da je bil Imre nemiren, kot da se boji in išče pravi trenutek, primerne besede, za nekaj, kar je teklo mimo trenutne struge najinih pogovorov. Kot da mu nekaj leži na duši, se mi je zdelo. In potem je bil nekega dne, ko je hotel nekaj pobrati s tal, neroden – saj je v desnici držal knjigo, ki je v tisti naglici ni mogel nikamor odložiti. Zravnal se je, potem pa je iz njega je bruhnilo: Poglej, to mi je ostalo od soške fronte. Čez nekaj časa, ko sem seveda tudi jaz ostala brez primernih besed, je še pristavil: Kakor da ne bi bilo dovolj, da sem enajst let starejši od tebe. In tako mi je začel pripovedovati svojo zgodbo. In tako tudi o reki Isonzo, ki torej nima nič skupnega s temle letoviškim krajem, kjer sva zdaj. Kako praviš, da imenujete vi tisto reko na Slovenskem? Soča. Soča. Torej Isonzó. In kako pravite tisti fronti, Isonzói front? Soška fronta. In isonzói csaták? Soške bitke. 437 Giza na kopališču hotela Delfin v Izoli Sicer pa je vseeno, saj tako ne bom znala ponoviti. Opisoval mi jih je, mnoge, bilo jih je natanko dvanajst. Zapomnila sem si število. Povedal je, kako sestradani so bili vojaki, utrujeni do kosti, lačni in žejni. Imre je kot vodja oddelka osemnajstih konjevodcev, ki so na prirejenih sedlih prenašali mitraljeze, prilezel do neke žičnice, s katero so prevažali vojake. Kot vodja – ne vem s kakšnim činom, z dvema zvezdicama na obeh straneh visokega okroglega trdega ovratnika, ki se je zapenjal tik pod brado – se je Imre zadnji usedel na gola tla ene od visečih, bingljajočih, povsem odprtih žičnic brez zaščitne ograje ... In tako so kot na kakem splavu, pod dvema kolesoma na razpeti žici nad seboj, 438 drseli čez previs prelepega sveta nedaleč od Kobarida. Še zdaj vidim tisti fotografiji, ki mi ju je pokazal, eno s skupino vojakov na žičnici, vendar brez njega, in drugo fotografijo, na kateri je bil tudi on in trije ranjenci ter medicinske sestre. Bili so pred lepo veliko hišo z napisom, še zdaj ga vidim: K.u.K Notreservespital. Bila je poljska bolnica, lazaret. Gizella je utihnila, zamislila se je, Jurij pa jo je vprašal: Je Imre padel z nje? Z žičnice? Ne, hvala bogu ne, potem bi bilo še huje, usodneje. Pač pa ga je, ko so stopali s tistega bingljajočega splava, zadela krogla v podlaket leve roke. In roko so mu potem morali odrezati, nekje nad zapestjem. Spominjam se, je kar nadaljevala, kako mi je pripovedoval, pesniška duša, o prečudovitem svetu pred nekim Kobaridom in o pokrajini okrog Gorice, kjer so porazili italijansko vojsko, in o tem, kako je tedaj iz svojih predstav, iz svojih sanj, načrtno podil mučne prizore množičnega pokola, ko so Nemci z bojnim plinom pobili veliko število italijanskih vojakov. Znebiti se jih je hotel, otresti predstav, ki so ga zasledovale in mučile, kamorkoli je stopil, in se spreminjale v pravo moro. Odganjal jih je, kakor je vedel in znal, med drugim tudi tako, da je krotil spanec in si dopovedoval, da ne sme zaspati … zaspati, ker ne sme sanjati. Sanj ne moreš brzdati, preusmerjati, je dejal, ko pa si pri zavesti, ko bdiš, pa 439 lahko prikličeš drugačne misli, lepe, da preženeš grde. In tako se je prisilil, da je čim več gledal, gledal, opazoval in videl čudoviti svet okrog sebe … dolinice in hribe in ozke stezice, in z njimi izrinjal črnino minulih bojev. Samo sanjati ne, je ponavljal. Po daljšem premolku je spet nadaljevala: Vidiš, tako živo se spominjam njegovih opisov, da bi jih tudi sama znala ponoviti, nemara z istimi besedami, kadarkoli bi me o tem kdo povprašal. Seveda nimam v mislih opisovanja bojev, trpljenja, pač pa Imretove živopisne pripovedi o prelepih krajih, o dolini te reke, o smaragdni barvi, je dejal, o reki, ki je čista kot solza, žuboreča, ob njej pa stojijo mogočni hribi, spokojno čepeči alpski velikani. Spominjam se seveda – na izust jih znam ponoviti, saj sem si misli zapisala v dnevnik – s kakim ogorčenjem se je znal moj pesnik vprašati, le kaj, kaj neki je v človeku, v tem zemeljskem bitju, ki si drzne dregniti v naravo, pa četudi le z mezincem, kaj šele s topovi, obarvati solzo na rdečo, čepečim velikankam pa odkrušiti del, delček, pa četudi le najmanjši drobec, en sam drobir. Vidiš, in ko si me takrat vprašal, kam naj me odpelješ, sem se z lahkoto odločila za tvojo Izolo. Upala sem, da me boš pripeljal v kraje, o katerih mi je pripovedoval Imre. In veselila sem se snidenja z njegovimi spomini, s prelepimi kraji, z naravo, ki ga je ohranjala pri življenju tudi sredi najhujših bojev. 440 Jaz pa sem te razočaral. Žal mi je, zelo. Dolino reke Soče bi tudi sam rad obiskal, saj me je kar sram, da je še nisem videl. Da še nikoli nisem bil v Bovcu, Kobaridu, v tamkajšnjem muzeju. Škoda, saj bi lahko tudi za to našla priložnost. Ko pa niti zaslutil nisem, zakaj si se tako nedvoumno odločila za Izolo … Pred potjo proti domu pa sta se z Gizo kar na hitro odločila za pot, ki se jima je kar sama pokazala na avtokarti. Trst in obe Gorici. Vsaj nekaj tistega, je rekel Jurij, kraj ali dva od tistih, ki ti še po tolikih letih brlijo v ušesih. Oh, je rekla, ko sta se ustavila v italijanski Gorizi, spomnila sem se, da mi je pripovedoval, kako so ravno v tem mestu slavili svojo bitko. Moramo se ustaviti in kaj popiti, je še rekla, nazdraviti spominu. Jaz plačam, je veselo vzkliknila in še povedala, kako prisrčno so baje, po Imretovem pripovedovanju, domačini sprejeli avstro-ogrske vojake, saj so bili enako siti vojne morije kot oni. Spomnila se je tudi, da se je Imre tam po dolgem času spet do sitega najedel in odžejal. Pa menda tudi poslednjič, poslednjič s takim užitkom in tekom, je sklenila, saj je bil kmalu zatem ranjen, tik pred koncem vojne, v znameniti 12. soški bitki. Ko sta bila z Gizo že zelo daleč od Italije, oba zavita v molk, v razmišljanja, ugibanja, se je Giza nenadoma spet oglasila in s polnimi usti smeha naravnost izstrelila tudi svoje veliko priznanje. Povedala je še, da ga je takrat – ko je bilo Imretu med 441 pripovedovanjem nemara najhuje, ko je tožil, da ju poleg velike razlike v letih ločuje tudi njegova hroma roka – ona nenadoma in brez obotavljanja poljubila. Jaz njega! je bila še tedaj presenečena nad seboj. Kar predstavljaj si tako početje v tistih časih, ko so vsak naš korak odmerjali drugi. Bil je to najin prvi in zadnji poljub. Nekaj mesecev zatem je umrl. Kako, kar nenadoma? Izčrpanost. Pljučnica. Lahko si predstavljaš, kako mi je bilo. Ugasnila je moja prva ljubezen, usahnil prvi poljub. Ostala je bolečina, ki sem jo poskušala omiliti z drobnimi spomini. Zato sem kar naprej obujala najine pogovore, znova in znova prebirala knjige, ki sva jih nekoč skupaj prebrala in se o njih pogovarjala., in seveda svoj dnevnik. Skušala sem ohraniti vse, česar sem se spominjala, in tako tudi pozobati vsako njegovo besedo. Prva ljubezen in platonska ljubezen sta brez dvoma po krivici zanemarjena pojma, je po tihem nadaljevala in izjemoma prižgala še drugo cigareto. Zavladala je neprijetna tišina, in Juriju se je zazdelo, da ne gre več samo za obujanje davnih spominov, pač pa za resnično vživljanje v težave, zdajšnje in tukajšnje, bi lahko rekel, kakor da bi se Gizella celo tedaj predajala žalovanju, še vedno tako odmevnemu. In odločil se je, da jo bo vprašal, karkoli, nekaj, samo da pretrga njeno otožnost. 442 Je bil Imre vedno tako resen, trezen, preudaren? Nikoli nobene vedrine, nobene šale? Ona pa že v naslednjem hipu: Oh ne, ni bil samo resen in preudaren, čeprav mi je bilo pri njem prav to najbolj všeč. Tudi šaliti se je znal, seveda, pa vendarle, je za trenutek zastala, njegove šale so bile, saj res, bile so bolj premišljene kot spontano lahkotne. Rad pa se je posmehoval sprenevedavosti tedanjih politikov, ki so takrat krojili tudi najini življenji. Znal jih je zavračati s ciničnimi pripombami. Takole na skrivaj seveda, ko je na primer prebiral sprotno časopisje. Spominjam se, je nadaljevala, kako glasno se je zakrohotal, ko je za trenutek nehal brati časopis in mi jel pripovedovati, kaj pišejo na primer o tem, kako suhi in šibki da so pravzaprav bili tedaj vsi madžarski vojaki, med vojno in zlasti proti koncu vojne. To vem, temu pritrjujem, je tedaj pokomentiral Imre. Na soški fronti smo res dobivali samo sto petindvajset gramov kruha na dan, je prikimaval. Zdaj pa lahko počim od smeha, ko berem tele njihove hvalnice o tem, kako lepo da se zdaj na Madžarskem izboljšujejo življenjske razmere. Lej tale članek, poglej, beri, kako smešno je, ko pravijo, da je bila na soški fronti povprečna teža madžarskega vojaka petdeset kilogramov – zdaj pa, pomislite in zaploskajte, dragi bralci: Zdajle pa naše oblasti celo zavračajo vsakega rekruta, ki nima že pred vojaščino vsaj petdeset kilogramov! Naš rekrut 443 se bo torej – tisti, ki ga bodo potem še kakšni dve ali tri leta krmili – spričo dobre življenjske ravni, ki jo omogoča zdajšnje življenje na Madžarskem, celo poredil! se je še kar naprej hihital Imre in pokomentiral, dodal, sklepal, da jih bo imel madžarski vojak celo več, kot so jih imeli tedaj oni med vojno! Hura, hura, hura! Imel jih bo več kot petdeset – če bo seveda stopil v vrste madžarske vojske! Imre se je še dolgo hihital in sklenil: Miklós Horthy očitno krvavo potrebuje tako bedasto propagando, ni kaj. Gotovo si zdaj misliš svoje, se čudiš, kako lahko stoletna ženska tako neznansko veliko čveka, kajne? In to o svoji prvi ljubezni. No, le misli si svoje, nekoč pa boš morda tudi sam spoznal, da se ljudje proti koncu oklepamo tudi tistega, kar je bilo na samem začetku. Pravijo, da se proti koncu življenja naš film vselej zavrti od samega začetka in od tam steče naprej do poslednjega trenutka … Saj veš, govorila sva o tem, kako povsem drugače bi lahko bilo, če ne bi naredili koraka na levo, pač pa na desno. Kaj je mislila s tem, se je spraševal in bil prepričan, da odgovora ne bo nikoli našel. Ugibal pa je vendarle. Morda je mislila, kako drugače bi bilo, če bi Imre ozdravel in bi se poročila. Seveda bi bilo vse drugače, vendar bi bilo tako razpredanje o njeni usodi preneumno. Je menil, in menil, da je najbrž enako menila tudi ona … 444 13. Lik strica Józsija se je pogosto vračal v Jurijeve spomine, skozi vse življenje. Če si ga ni ravno namenoma priklical iz spominov, ko je na primer iskal kak odgovor, kakršnega bi mu morda stric lahko dal, se je pojavil tudi sam, se kar na lepem izvil iz spomina, nenaročen, in spomnil Jurija, opomnil ali usmeril, mu svetoval, naj raje tako, ker bi on tako in ne drugače. Nekoč, se je spominjal, je stric začel z vprašanjem: Povej, se ti je že kdaj zgodilo, da bi si zaželel zapomniti ali celo zapisati imena ljudi, s katerimi si se v življenju rokoval, komu stisnil roko, se z njim seznanil. Imena ljudi, ki so ti podali roko, ljudi, ki si jim ti podal roko, je vprašal. Jurij se je seveda vprašal, kako vendar more stric vprašati kaj tako nemogočega. Ali je mogoče, da sprašuje o imenih ljudi, ki so si kdaj podali roke? Vprašal ga je torej: Zakaj pa to? Zaradi nevidnih vezi, ki se pri tem porajajo. Da bi jih na tak način ohranil, prihranil, da bi jih kdaj, morebiti, povezal. Jurij je molčal. Bil malce zbegan. Stric pa je nadaljeval: Zaradi stikov. Z dotikom tuje roke se ne dotaknemo samo njegove, tujčeve roke, temveč se v prenesenem 445 smislu hkrati dotaknemo tudi tiste, ki jo je bil on, tujec ali kdorkoli drug, stisnil pred tem komu drugemu, drugim, in tako naprej. Neskončnemu številu rok. Molk je postajal še globlji, Jurijevo začudenje pa še večje. Kombinacij je seveda neskončno, toda mene navdušuje že golo dejstvo – to, da sem jaz stisnil roko temu in temu, on pa onemu in tretjemu, tretji četrtemu, in tako bi lahko prišel do podatka, da sem se pravzaprav tudi jaz dotaknil, pa četudi le posredno, a vendarle, na primer kraljičine desnice. Jurij se je samo nasmehnil, smeh pa iz vljudnosti zatrl. Tisto, kar zbuja v meni tudi nekakšen poseben, neopredeljen srh, pa je misel, da lahko potemtakem seže moj stisk v čas, ki se je zgodil pred tisočimi leti. In tako se lahko zaziblješ v razmišljanja, da si se pravzaprav dotaknil Adama in Éve, je za šalo, a le za polovično šalo pripomnil Jurij. On pa: Zadeva je preprosta in neizmišljena. Saj ti navsezadnje lahko povem, da si se ti prek moje roke dotaknil desnice nekoga, ki je napisal največje madžarske mojstrovine. Jurij, ti si se potemtakem, prek mnogih stiskov rok, v nekem smislu vendarle 446 dotaknil roke enega od največjih klasikov madžarske književnosti. Jókai? Da, Jókaija Móra, ker sem imel to čast, da sem mu lahko kar nekajkrat stisnil roko. Rečeva torej lahko, da si se ti z dotikom moje roke dotaknil roke, ki je sto deset let starejša od tvoje. Veš, kdaj je bil rojen? Jurij je molčal, toda molk je stric pri priči zamašil s podatkom: 1825. Stric Józsi pa s tem še vedno ni končal svojih čudnih razmišljanj o povezovanjih, saj je očitno imel še vedno nekaj za bregom. Poigraval se je z mislimi, ki so se mu tedaj podile po glavi in s krogci, ki jih je risal dim iz pipice. Po daljšem premolku je nadaljeval. Mislim pa, da niso zanimiva samo taka, vertikalna razmišljanja, ko hodiš po lestvi navzgor, segaš v preteklost. Pomembna so tudi tista, ki so na levi ali desni strani. Kaj pa spet to, je pomislil Jurij in se kljub vsemu potrudil in pripomnil: V mislih imaš torej horizontalne stiske rok. Vertikalno brskanje, bi rekel, je imenitno početje predvsem takrat, ko želimo najti kakega uglednega prednika. Nanj se navsezadnje lahko sklicujemo in se celo okitimo z njegovim naslovom, z oznako tudi pred 447 njegovim imenom … plemeniti ali von ... Po drugi strani pa je lahko prav tako zanimivo, pa tudi bolj priročno, če iščemo vezi po horizontalni ravni, je še rekel. Bolj praktično je, pa tudi lažje, mu je pritrjeval Jurij, saj imamo lahko od tega tudi kako korist. Stric je prikimaval, pomolčal, praznil pipico, jo izpraznil, vmes pa pokukal, ali ga bo Jurij še s čim dopolnil. Jurij je sprejel izziv in poiskal najbližji primer: Dobri odnosi s sosedom so včasih vredni več kot tisti, ki so nekje nad nami visoko. Na primer, kajne! je pritrdil in nadaljeval. Ko ti pušča vodovodna pipa, sosed pa ti jo zna zatesniti. Pa kak drug primer, drug in drugačen … Neki moj prijatelj v Ameriki, Ernest, tam živi nemara še danes, velik bogataš, mi je opisal svoje doživetje, kako je bil nekoč, ko se je ustavil pred uličnim beračem, zelo dobre volje. Takrat je bil namreč resnično posebno dobre volje, saj mu je tistega dne šlo vse lepo od rok in so mu posli lepo cveteli, tako da je hotel fantka z iztegnjeno roko primerno nagraditi. Z malo večjo miloščino. Stopil je k njemu, a je že naslednji hip opazil, da nima drobiža. In postalo mu je nerodno, saj je zaman brskal po praznih žepih. Fantek pa ga je gledal, gledal, željno, upajoč, da bo tokrat res kaj dobil. In Ernest se je odločil, odprl denarnico in mu poklonil celih sto dolarjev. To je bilo seveda veliko 448 več, kot je načrtoval, da ga bo stalo kosilo s poslovnimi partnerji. Pa je vendarle spustil tisti stotak v beračevo tresočo roko, ki prav gotovo še nikoli ni priberačila tolikšnega denarja. Najbrž niti v enem letu ne. Tedaj pa kar v enem samem hipu! No, in kaj se je zgodilo po tistem nenavadnem dogodku, ki je pravzaprav presenetil oba? je vprašal stric in tudi odgovoril: To, da je Ernest odtlej velikokrat opazil tistega fantka, ki mu je potem kar tako, iz spoštovanja in hvaležnosti sledil, ga od daleč spremljal, kamorkoli je že šel. Nikoli pa ni pokazal niti najmanjšega znaka, da bi še kdaj iztegnil svojo beraško roko. In tudi Ernest si je razlagal to izključno kot izraz fantkove hvaležnosti. In to je navsezadnje lahko tudi razbral iz cele vrste primerov, ki so sledili, na primer iz tistega, ko je Ernestu padlo nekaj iz rok, tako da je v svoji opravi, v dolgem plašču in s cilindrom na glavi, le nerodno motovilil z rokama – toda tedaj je kot po naročilu pribrzel mali berač, mu izročil, kar je pobral in že v naslednjem hipu tudi izginil. Ali pa, spet drugič, ko je videl, kako je Ernest zaman ustavljal brezbrižne taksiste, se je prav tako postavil na cestišče in na silo ustavil prvi taksi, ki je tako kot drugi hotel, najbrž zaradi dežja, kar mimo. In fantek je spet izginil, pred tem pa se je Ernestu, kot vselej, spet priklonil in se nasmehnil. Poanta pa šele sledi – naključje pa tako. In zgodilo se je, da so Ernesta z rešilcem odpeljali v bolnišnico. Fantek pa 449 spet za njim. Skrajšal bom, Ernest je nujno potreboval transfuzijo, a kaj, ko pa primerne krvi v tistem trenutku ni bilo. Zadrege zdravnikov so bile na višku. Panika. Stric je pomolčal, potem pa vprašal: Zdaj boš gotovo tudi sam uganil, kaj se je izcimilo iz te zares neverjetne zgodbe, kajne? Kar mislim si, je dejal Jurij in sklenil: Fant je imel pravšnjo kri in Ernest je bil rešen. Seveda, tako in nič drugače. Pa še to, Ernest je potem fantka, siroto, posvojil. Stric je pomolčal. Čez nekaj časa pa vprašal, kaj meni o zgodbi, in Jure mu je povedal, da je bila zgodba zanimiva, nevsakdanja, kar filmsko začinjena in ne nazadnje tudi poučna. Da, brez dvoma, je dejal, in še vedno nadaljeval. Pa še nekaj bi bilo treba definirati. Kam bi uvrstil to pripoved, med najine vertikale ali horizontale? Jurij ga je gledal in razmišljal. Vsekakor med navpične. Tako je, samo da je imela spremenjeno smer, je kar sam nadaljeval stric, bogataš se ni oziral navzgor, ni iskal zvez s komerkoli, ki bi bil nad njim, pač pa s tistim, ki je bil pod njim. Poleg tega pa je bil bogataš star vsaj trikrat več kot berač. Poduk? Ernestu njegovi nazivi in titule ne bi nič pomagali, če se ne bi sklonil navzdol. Po navpičnici navzdol. 450 Že prav, stric, a vseeno … pa da ne bo zamere, naj te vendarle nekaj vprašam: Zakaj po vsem tem še tako natančno seciranje? Kaj imaš od tega? Moj nauk je takle, je nadaljeval, ljudje se ne zavedamo, da smo enakovredna živa bitja. Ne domišljajmo si vendar, da smo zaradi mošnjička v žepu kaj drugačni od drugih. Oholi ljudje so slepi, morali bi se zavedati, za božjo voljo, da na presadku oziroma na podarjenem srcu ne piše, da je belec dobil srce od črnca, milijarder od berača ali narobe. Še sreča …! Vse lepo in prav, soglašam z vsako tvojo trditvijo, a vendar, kljub vsemu, ne vem, kaj se pravzaprav greš, nekaj imaš gotovo še za bregom. Seveda vem, da se ti zdi vse to le prazno besedičenje, a vendarle upam, da boš po tem mojem nenavadnem uvodu laže razumel tisto, kar ti želim povedati. Kmalu, ne takoj, šele potem, ko se bom na videz spet oddaljil in se ponovno poigral s svojimi otroškimi, mladostnimi spomini. Saj veš, starci se radi zatekamo v preteklost, nič čudnega, saj se nam je tudi telo ponovno pootročilo, tudi jaz laže hodim s palico, in prav kmalu mi bo najlaže, ko se bom spustil na vse štiri, je bil spet hudomušen in povedal še to, da se je z mislijo o podajanju rok, o tkanju vezi z neznanimi ljudmi kar veliko ukvarjal. S tem sem se pravzaprav zabaval že v mladih letih, ko sem prebiral pravljice, ki sem jih na koncu vselej s 451 čim dopolnil in vselej vpletel vanje tudi sebe. Največjo pašo pa je imela moja domišljija v zvezi z neko zelo priljubljeno osebnostjo … in njeno fotografijo sem nosil s seboj vse do fantovskih let, pa tudi pozneje sem si jo z veseljem ogledoval, pravzaprav vse do današnjih dni. In Jurij je uganil, na koga je meril, zato je demonstrativno odstopical h klavirju in si začel ogledovati celo vrsto fotografij, ki so visele na steni v šestih povsem enakih ovalnih okvirih zlato rumene barve. Bile so to podobe njegove mame, soproge Paule, hčerke Gizelle, vnučke Judite, Etelke – Pauline sestre in – Sissi, kraljice Elizabete. Same ženske, je pripomnil in pomenljivo umolknil. Moški so v drugi vrsti, se je ubranil stric, čeprav sta oba vedela, da druge vrste sploh ni. No, ga je spodbujal, malo zavihaj svoj spomin ali pa vsaj priznaj, da moški in ženske ne morejo nenehno tičati skupaj, niti na steni ne … pa se boš spomnil, da so moški najbrž kje drugje. Spomnil se je, stopil v predsobo, kjer je moral najprej prižgati luč, majčkeno žarnico na visokem stropu, in razsvetliti ozki vselej temačni predprostor. In na steni je tedaj zagledal, kar je iskal: slike stričevega očeta, strica Józsija in njegovega le dve leti mlajšega brata Zsigmonda ter Juditinega očeta, 452 Gizinega prvega moža, zraven njega pa tudi njenega drugega moža, Juditinega očima. Nekoga pa vsekakor pogrešam, se je tedaj sprenevedal Jurij in izzival strica. V mislih je imel cesarja Franca Jožefa, ki naj bi, logično, je menil, dopolnjeval slikarsko razstavico v dnevni sobi. Stric je vedel, na kaj namiguje njegov nečak, tako da je le mimogrede navrgel: Sissi smo oboževali vsi Madžari, kar nas je bilo. Vsi. Razumeš? Kadarkoli smo jo omenjali, smo rekli Sissi, naša kraljica! Medtem ko njemu nikoli nismo rekli madžarski kralj, pač pa le – Kajzer. Nikoli torej kralj, še manj pa naš kralj. Onim tam čez smo tudi na tak način sporočali, češ, vi ga le imejte, svojega Kajzerja, naša madžarska kraljica je vendar za sto vaših kosmatobradatih dedcev. Poleg tega pa smo znali na ta račun skovati tudi nekaj besednih iger in govoriti o dehtečih žemljicah, ki jih je tudi Sissi imenovala kajzerce. Šalili smo se in postavljali retorična vprašanja, kot so bila: Kaj ima rada in koga ne mara naša kraljica? Odgovora sta bila vselej enako ubrana: Kajzerce! Kajzerja pa ne! Haha, to so bili časi. Pomolčal je, prižgal pipico, stopil v drugo sobo in se vrnil z lepo vezenim albumom. Smejal se boš, najbrž, a vedi, da je ta zbirka dokumentov še danes moj dragi spomin, čeprav je nastala v moji zgodnji fantovski dobi, ko je v meni še 453 vedno odmevala otroška misel, odgovor otroka, ko so ga vprašali, kaj boš, ko boš velik, pa sem rekel to ali ono. Na vprašanje, s kom pa se boš oženil, sem tudi jaz, kot vsi otroci, povedal enako: Z mamo. Potem pa, poslušaj tole, potem pa sem baje kaj kmalu namesto mame rekel, da bo to Sissi. Pri tem, da ne boš mislil, nisem bil nikakršna izjema. Vsa Madžarska je tako rekoč norela za njo, torej tudi jaz in tako tudi moji najboljši prijatelji. Pa sem si omislil album, tudi jaz, in vanj zlepljal vse njene fotografije, ki so mi prišle pod roko. Prva slika je bila iz učbenika, druga in naslednje pa iz časopisov in drugih tiskov. Spominjam se, kot bi bilo včeraj, kako smo se nekoč napotili v Gödöllő, trije fantiči, v kraj, kjer je imel kraljevski par svoj prelepi dvorec. Upali smo, da jo bomo morda videli, vsaj od daleč, zato smo dobrih dvajset kilometrov brez pomislekov – prepešačili. Pa še na kakem vozu ali kočiji, kajne? 454 Dvorec v Gödollöju Sissi Na vozu, seveda. Kočije nas niso nikoli uslišale, tudi tedaj ne, ko je bil na njih samo kočijaž. A se je kljub vsemu splačalo, sem menil tedaj in ponavljam tudi danes, ni kaj! Ko smo prispeli v Gödöllő, smo se skrili za visoko ograjo in čakali. Čakali, kaj pa če se bo prikazala, ona, naša kraljica. Kaj pa če se bom lahko dotaknil kake roke, ki se je rokovala z njo? Imeli smo srečo. Kar na lepem smo zagledali skupino dam in gospodov, ki je bila očitno namenjena na drug konec dvorca. Mi pa za njimi, drug za drugim, sklonjeni, z glavami pri kolenih, mimo visoke ograje iz gosto posajenega grmičevja. In kmalu smo imeli kaj videti: tri velike pogrnjene mize in nekaj lepo oblečenih strežnikov v livrejah. Stregli so najbrž čaj. Žvenket porcelanastih skodelic pa je čez čas kot na ukaz potihnil, gospoda je odložila pribor in se globoko 455 priklonila. Potem so zaploskali – v rahlem galopu je prijezdila Sissi. Zravnana, na belem konju, z majcenim klobučkom, ki ga je pod tilnikom pospremil širok splet dolgih las. Bila je v dolgi rdeči obleki, sedela pa seveda ni okobal, pač pa od strani, počez, z obema nogama na levi strani konja. Ko je konj, kot solza čisti in beli lipicanec, počasi prikorakal do sredine zelenice, je dvignil najprej eno nogo, zakrožil z njo, jo podržal v zraku, zakoračil z njo na odrček iz desk – visok kakih dvajset centimetrov, v premeru krajši od štirih metrov – in prav tako zelo počasi povlekel za sabo tudi drugo prednjo nogo, jo enako kot prvo malce potežkal, narisal krogec in obmiroval. Nato pa je spet počasi – to je bilo najbrž najtežji del, saj so vsi zavzdihnili – potegnil naprej tudi obe zadnji nogi, obe hkrati. Vsa teža je nekaj trenutkov očitno močno obremenila prvi dve krhki nogici, in šele potem sta se, po dveh ali treh neskončno dolgo trajajočih sekundah, tudi obe težki zadnji nogi postavili na oder. Odleglo je seveda vsem, nam in v krč ujetim damam ter gospodi, ki so v en glas puhnili iz sebe zadržano sapo. Tudi naš izdih je bil tak, le tišji, previdnejši, pomešan s strahom, kaj pa če bi nas zalotili. Sledilo je dolgotrajno ploskanje, temu pa veriga kraljičinih očarljivih smehljajev, ki jih je na počasi obračajočem se konju delila na vse štiri strani. In zdelo se mi je, da bom omedlel, od navdušenja in ponosa. Kaj in koga so vendar uzrle moje oči, in to od 456 tako blizu, da bi jo lahko s tremi, štirimi skoki dosegel in podržal vsaj svoj hrbet, da bi lažje stopila s konja …. sem si vtepal v povešeno glavo, ves presunjen, ganjen, srečen … potem pa, potem pa sem z razdalje kakih desetih metrov pred seboj zagledal dolgo roko, iztegnjeno prek žive ograje na našo stran in zaslišal tudi tlesk klofute, ki je priletela na glavo prvega, takoj zatem pa enako, še močnejšo, ki bi morala osrečiti drugega … Pravim osrečiti, saj sem si je, enake zaušnice, četudi močnejše, zaželel tudi jaz, jaz, ki me je tedaj kot strela preblisnila misel na dotik, na to, da se je lakajeva ali stražnikova ali kogar koli stegnjena roka gotovo že kdaj dotaknila Sissine … pa sem skoraj kriknil: Še meni, še meni, gospod! Medtem pa sta jo ona dva brž ucvrla proti izhodu, in se, tako sta mi pozneje povedala, morala ustaviti, saj sta zaslišala moj proseči glas, ki je rotil: Tudi jaz sem bil zraven! Pa si jo potem tudi ti dobil? Dobil, dobil, pa še kako, pospremljeno z iztisnjenimi besedami – prav tako pridušenimi, saj nihče ni smel zvedeti, da je storilec, čuvaj, slabo stražaril ob ograji: Capin! Nesramnež! Klofuta je bila vsaj enkrat močnejša, sta pozneje prav tako povedala moja pajdaša in dodala: Saj si se mu kar postavil pod nos, prosil zanjo, kot da se ti je zmešalo … Tilnik se mi je baje obarval na rdečo kot nabrekel kuhan rak, je pokomentiral starejši, ki se ni nikoli znal pravilno, kaj 457 šele lepo izražati – premalo je bral – toda, kar ju je pri vsej dogodivščini najbolj začudilo, je bilo seveda najprej to, da sem si klofuto celo izprosil, poleg tega pa še to, da sem jaz tudi po njej ves čas – na skrivaj, seveda – prav vriskal od veselja, medtem ko sta onadva zaradi zaušnice le s težavo brzdala jezo in zadrževala solze. Pa kaj te je obšlo, je vprašal prvi, se ti je zmešalo? Še prosil si ga, naj te klofne! se ni mogel načuditi drugi. Jaz pa sem samo molčal, še vedno prevzet, očaran od prizora, ki so ga hranile moje oči. Bil sem srečen. Saj sem se je vendar dotaknil. Dotaknil roke, stražnikove, lakajeve ali kogar koli, roke, ki se je prek drugih stiskov prav gotovo nekje povezala tudi s kraljičino desnico. Morda še pred kratkim, pa četudi prek dotikov tistega konja, trepljanja … Samo to sem ponavljal, samo sebi seveda, medtem ko sta pajdaša strmela vame, se spogledovala in šepetala: Moj bog, saj se mu je res strgalo. Videl sem sicer, da ju je resnično skrbelo, kaj je v resnici z menoj in tudi sam sem si priznal, da je bilo moje vedenje zares precej nesmiselno, brezumno, vendar sem sklenil, da ju bom pustil še malo v negotovosti, me bosta vsaj pustila pri miru … pozneje, na koncu, pa bosta kar sama ugotovila, da se mi ni zmešalo in da imam pač o prizoru, ki smo ga videli, 458 svoje mnenje in tudi svoje zamisli. Svoje hipoteze jima seveda ne bom razlagal, saj me tako ali tako ne bi razumela … In tako smo se ulegli na eno od senenih kopic, dovolj velikih tudi za šest ljudi, toda jaz sem raje zlezel do naslednje in se nemoteno prepustil svoji domišljiji. Naslednjega jutra pa si jima vendarle razložil, za kaj je šlo, kajne? Stric se je nasmehnil in rekel: Ne, nikoli nista zvedela, za kaj je šlo. In spet je ošinil Jurija, se ponovno nasmehnil in dejal: Tebi pa sem, kajne. Tretjemu človeku v svojem življenju. Rad obujaš spomine? Rad. Rad se zatekam v čas zgodnje mladosti. Kakršnokoli je že bilo takrat življenje, pa četudi je bilo le redkokdaj obdarjeno s čistim veseljem, se tistega časa vselej rad spominjam. Spominjam se lepih reči, neprijetne pa se kar same izgubijo. Je že tako, je modroval naprej, da se običajno spominjamo otroškega smeha, razigranosti, norčij, pa sonca in zvezd in cvetja – pozabljamo pa, hvala bogu, na stiske, celo na tiste najhujše, na udarce, na viharno nebo brez sonca in zvezd. Spomini na mladost kar sami odpihnejo bolečino in mrak, namesto njih se na stara leta prižigajo vselej samo sonca. In Sissi je bila sonce. 459 Da, bila je moja mladost. Tako kot vse Madžare je Sissi očarala tudi mene – kot kraljica, kot mati, kot izredno lepa in ljubka ženska in ne nazadnje kot veliki um. Jaz sem seveda še zlasti občudoval njeno poznavanje tujih jezikov, saj je znala poleg nemščine tudi angleško, francosko, češko, na koncu pa tudi madžarsko in novogrško. In ko sem zvedel o njej vse to, sem se zaobljubil, da jo bom posnemal, tako da sem k svoji madžarščini in nemščini prištel tudi srbohrvaščino, takole za silo, in prav toliko tudi angleščino, pozneje pa še francoščino, da bi jo skoraj ujel, se je nasmehnil. Po njenem brezumnem uboju, ko je postala žrtev useka z nožem nekega anarhista v Ženevi, pa so leta 1903 na naše veliko veselje preimenovali dotedanji budimpeštanski most v Most kraljice Elizabete. Veselje je bilo neizmerno, in mi trije radovedneži iz Gödölőja smo takrat celo Donavo počastiti s polaganjem šopkov na njeno gladino. Mene in mojega druga pa je ponovno pretreslo, hudo prizadelo – samo dva sva še ostala – ko so pred koncem druge vojne Elizabetin most dobesedno vrgli v zrak. Videl sem to, na lastne oči. Leta 1964 smo ponovno dobili lep most z njenim imenom. O tem pa veš dovolj tudi ti, saj si me na otvoritev odpeljal prav ti s svojim NSU–jem, se spomniš? Kot veš, takrat sem bil že sam, brez šopka, brez šopkov svojih že zdavnaj pokojnih gödölőjskih prijateljev. 460 Dolgi pogovor sta končala pozno v noč, Jurij pa je še vedno čakal, kdaj bo stric razkril tisto, kar je celo sam napovedal. Toda tistega večera sta se poslovila prej kot običajno in stric je dejal, da se bosta drugič že še kaj več pogovorila. In zgodilo se je, da jih je Jure obiskal šele čez pol leta – tedaj že samo oba starčka in Gizello, saj se je njihova mlada družina medtem že odselila v Kanado. Jurij je predvideval, da bo njun pogovor po tolikšnem času skrenil in blodil med kakimi drugimi spomini – toda ne, stric je nadaljeval natančno tam, kjer sta takrat končala, kot da bi bilo včeraj, kot da je svojo izpoved malo prej samo za trenutek pretrgal, ločil z vejico, ne s piko. Tisto štorijo sem ti povedal – in vse one pred tem – predvsem zato, da bi laže razumel, kdaj se je v meni spočela misel o podajanju rok, ki se ti najbrž še tudi zdaj zdi neumna. Povedal pa sem ti jo z določenim namenom: uporabiti jo želim namesto uvoda, da jo bom jaz laže povedal, ti pa bolje dojel. Zelo rad bi te namreč prepričal, pa ne na silo, še manj pa vsiljivo, in sicer to, kako zelo sem hvaležen tvojemu očetu … Prav to mi že pol stoletja leži na duši, je počasi oblikoval svoje misli. Tvojemu očetu nisem mogel nikoli, nikoli povedati, kaj sem čutil do njega, dobrotnika. Nikoli se mu nisem mogel zahvaliti, niti zdaj ne več, saj si povedal, da je umrl … Ni mogel brez svoje pipe. Tokrat pa si ni izbral tiste majcene, naglo zasukane trebušaste pipice, ki mu je segala le do brade in tam 461 tudi obtičala, ne, tista je bila za pogovore ali pa za jedke pripombe, za nasvete kibicom. Tokrat je namenoma segel po drugi, največji, prav tako poveznjeni prek brade, vendar daljši, veliko daljši, segajoči skoraj do popka. Taka je kot nalašč za premišljevanje, za ocenjevanje, za presojanje, tuhtanje, je trdil. Si lahko predstavljaš, da bi kdo z drobceno pipico v ustih bral kak težak filozofski sestavek? Za težke tekste se je vendar treba znati najpoprej udobno namestiti v kakem mehkem naslanjaču, si od brade do popka gladiti dolgo cevčico in šele tako spuščati tiste najbolj primerne dimne kroge – velike, počasne. K drobceni pipici pa sodijo drobceni krogci, ti pa so, s tem se moraš strinjati, najprimernejši ob branju drobcenih, le nekaj vrstičnih verzov …verzov, ki jih zobaš, drobiš, seciraš po stopicah in ugibaš. Kdaj pa se lotiš cigare? je tedaj vprašal Jurij in tudi sam nasedel stričevemu odmiku od glavne struge pogovora. Stric pa se je nasmehnil in rekel: Cigare si prižigamo v družbi, v širokem krogu, med besedičenjem vse povprek, ko ni treba ravno globoko razmišljati, temveč le bahavo ponavljati že stokrat premlete stvari. Pa cigarete? je postal še bolj radoveden. Cigarete so za dame, jaz jih nikoli ne vzamem v usta. Si me že kdaj videl s cigareto v roki? Pač pa Paulo in 462 Gizi, to pa ja. Sta pač ženski, ki se jima prav gotovo ne bi podale kake trebušaste pipe ali težki, debeli svaljki. Vendar se onidve tudi v tem pogledu bistveno razlikujeta. Si opazil kako naglo kadi Giza, vedno se ji mudi, vleče hitro, poteg za potegom, pet ali šestkrat, vmes pa ne zna prikriti svojih mislih, ki so vselej nekje pred njo, za deset korakov pred njenim trenutnim početjem. Paula pa si za cigareto vzame čas. Ne kadi iz potrebe, pač pa zavoljo, kako bi rekel, zaradi dogajanja ob kajenju. Najprej si počasi pripravi vse potrebno, vžigalnik, cigareto in obvezno vselej tudi ustnik. Čim daljši, tem ljubši ji je, tem imenitneje se počuti med listanjem revij, pogledovanjem naokoli, pa s ponovim kukanjem med liste in spet z očmi na paši, reciva v kavarni Berlin. Jurij ga je tedaj z zanimanjem poslušal in tudi tokrat se je spomnil, kako mu je prikimaval, pritrjeval z zadovoljnim izrazom na obrazu, pa tudi z vprašanjem v očeh. Stric je pri priči razvozlal nečakov dvom in rekel: Če bi ti zdajle povedal še to, da smo se nekoč predajali filozofskim razmišljanjem in kadili dehteči in dišeči tobak iz težkih trebušastih pip, bi nemara uganil, da se to ni dogajalo včeraj ali zdajle, ko kadimo smrdeči tobak, pač pa v nekem drugem obdobju … Ali o cigarah, bolivarkah, močnejših od tvoje slivovke, bi ti prav tako znal kaj povedati … 463 Jurij se je zdrznil, saj je opazil, kako se je stric nenadoma ponovno vrnil iz svojih davnin in se zavedel svoje trenutne téme: Kdaj praviš, da je umrl? Umrl je že 1969. Dogajalo se je pač eno in drugo, vojna in zaprte meje, jaz pa enostavno nisem našel priložnosti, da bi se srečal z njim. Poprej pa, kot veš, so ženske, moja Paula in tvoja mama ter tete in nečakinje in še kdo vsakokrat, ko smo se hoteli zbližati ali vsaj pobotati, skuhale kako godljo in naju s Paulo kar dvakrat pognale, od koder sva prišla. In tako tudi s tvojim očetom nisem nikoli imel priložnosti, da bi se pogovorila. Kajti, je začel, potem pa si je naglo premislil in rekel, moja desnica se je torej nekoč zdavnaj dotaknila Pauline, Paulina desnica pa veliko prej desnice tvoje matere, njena desnica pa desnice tvojega očeta. In krog je bil sklenjen. Tvoj oče, upravnik mlina, nam je v najhujših časih pošiljal veliko moke, bele in ržene, vsakršne, še kašo in proso, vse tisto, o čemer med vojno nismo mogli niti sanjati. Reševal nam je življenje. To pa ni bilo vse, še zdaleč ne. Že pred tem, pred vojno, ko smo že vedeli, kam moli Hitler svojo taco, mi je tvoj oče preskrbel potrdilo, ki je dokazovalo, da sem se leta 1938 odpovedal svoji judovski veri in prevzel evangeličansko. In tako sem bil pred režimi, ki so 464 sledili, na nek način vsaj v formalnem pogledu varen! Si lahko predstavljaš, kolikšen kamen se nam je zvalil od srca? Priznam, zlasti meni, saj je bila Paula tako ali tako katoličanka, najina Gizi prav tako … Bali pa smo se seveda kljub temu, ker smo slutili, da bo lahko postala tudi najmanjša nitka kakršnekoli povezanosti z enim samim Židom – usodna za vse. Jurija je vse to, kar je tedaj slišal, močno presenetilo, saj se mu o čem podobnem ni niti sanjalo, tem bolj, ker je moralo biti to dejanje hkrati tudi nadvse tvegano, za vse, za strica in očeta, poleg tega pa je Jurij s to zgodbo navsezadnje zvedel celo tisto, česar njegov oče gotovo ni zaupal niti svoji ženi … 14. Gizella je prihajala z letalom, čisto sama, večkrat zapored, stara enaindevetdeset let in ob vsakem naslednjem prihodu je bila potemtakem eno leto starejša, kar seveda ni bilo kar tako. In prišla je potem še trikrat, iz Toronta v Budimpešto, tudi v Soboto, pa malo naokrog ter sem ter tja in spet nazaj v Kanado. Obiskal pa jo je tudi Jurij, na njenem novem domu, dvakrat, v Hamiltonu blizu Toronta, kamor se je bila za stalno odselila k svoji Juditi in njenemu možu Davidu z otrokoma Rubenom in Godvinom. Jurija je kar naprej vabila k sebi – in to v emajliranih pismih, kot je sama duhovito poimenovala elektronsko pošto, 465 kar pa tudi ni bilo ravno od muh. Vabila ga je, iskreno, tudi zato, ker je želela vedeti, kako so, kako živijo, kaj je novega pri njih, v Sloveniji, in kaj na Madžarskem. Pogrešam zlasti madžarsko besedo, madžarsko govorico, ki je v Kanadi zaman iščem, je znala velikokrat potožiti Gizella. Ko bi jo lahko slišala vsaj po radiu ali televiziji ali pa da bi jo lahko brala. Ob tem, kar je Jurij opazil na svojih obiskih v Hamiltonu, se mu je porajalo vprašanje, zakaj ji vendar dokaj premožna družina ni mogla ustreči in ji naročiti cele omare madžarskih knjig, skladovnice glasbenih cedejev, in samokolnico križank, ki jih je tako rada reševala? Za tisto njeno samoto, kjer je resnično vse govorilo samo angleško. Ob tem vprašanju se je spomnil tete Paule, jo povezal z njeno vnukinjo Judito ter vse bolj ugotavljal presenetljivo podobnost dveh usod, usod tete Paule in Judite. Obe sta za vselej zapustili svoj dom, svojo domovino … Da, si je prikimaval Jurij, primerjava je na dlani, jasna je, kot da si jo je kdo nalašč izmislil: teta Paula je nekoč, zdavnaj, zaradi novega okolja in spremenjenih okoliščin, v katerih se je znašla, dobesedno zatirala v sebi slovensko besedo, samo da bi se čimprej dokopala do madžarščine – Judit, njena vnukinja, pa je prav tako počela ravno to, samo da je še bolj zavestno zavračala tako rekoč vse, kar je bilo povezano z Madžarsko. Medtem ko je teta Paula – je razmišljal 466 Jurij, ko je v Kanadi opazoval, kako se Gizella pogovarja s psičko Copper, za katero je ona, njegova lastnica in oskrbnica in prijateljica rekla, da je edino živo bitje, ki razume in tudi hoče razumeti njeno madžarsko besedo – morala na nek način resnično tajiti svoj izvor, svoje kmečko in slovensko poreklo, so bile kanadske razmere, v katerih je Judita svobodno zaživela, povsem drugačne. V Kanadi bi se lahko tudi ona, enako kot velika večina priseljencev, celo postavljala s svojim poreklom in zahajala v madžarsko cerkev, se družila v izjemno dobro organiziranih in delovnih madžarskih klubih, igrala na klavir – pela in pisala v madžarščini, kot je dejala Gizella – toda ne, ona je ravnala drugače: pred očmi vsega svojega okolja, vseh ljudi, s katerimi se je srečavala, z njimi živela, je zabrisala vse sledi, ki bi jo kakorkoli spominjale na Madžarsko. In te svoje misli je Jurij nekoč – jezen, zamera gor ali dol, si je dejal, in ne glede na to, da je bil njihov gost – povedal Juditi v obraz. Očitku, da pušča svojo mater v popolni osami, sámo samcato na gluhonemem otoku, kjer nihče ne pozna niti ene same madžarske besedice, se je Judita sicer poskusila izogniti z izgovorom, češ da hočejo mami omogočiti lažjo pot do sporazumevanja, vsaj s sosedi, in pri tem poudarila, da se bo angleščine morala hočeš nočeš tudi ona naučiti … vsaj za silo, vsaj toliko, da se bo vsaj s kakim stavkom znala zahvaliti, da dobiva od Kanade celo desetkrat 467 večjo pokojnino kot Madžarska, v kateri je garala vse svoje življenje, v Kanadi pa niti enega dne … Tako, to so dejstva, je zaključevala, tudi zato se mora naučiti angleščine. Zakaj? Judita mu je odgovorila z začudenim pogledom, Jurij pa je nadaljeval, vprašal: Pri triindevetdesetih? Ne, draga Judita, je nadaljeval, sama veš, da se angleščine ne bo nikoli naučila. Pa tudi potrebovala je ne bo. Pravi odgovor tiči v še bolj slaboumni odločitvi, ki si jo ti izdelala zase, in to zato, da tudi tako pretrgaš vse vezi z Madžarsko kot táko. Z domovino kot tako, če ti je ljubše. Judita pa: Ti vendar tega ne razumeš. Ne razumeš, ker ne veš, tudi ti ne, iz kakega pekla smo se morali izvleči, preden smo lahko prišli sem. Vaš socializem ni bil tako krut kot tisti na Madžarskem, jaz pa sem enostavno hotela in morala pozabiti vse gorje. Vse gorje, razumeš? In nočem, da bi si tudi tole lepo življenje tukaj kvarila z eno samo mislijo na preteklost. Z nenehno mislijo, kako so nas na Madžarskem zasmehovali, nas odrinjali, kako so nam jemali mladost, materi in očetu ter dedku in babici pa so tako ali tako do konca poteptali življenje. Tega naj bi se spominjala? S tem naj bi bremenila to svoje življenje? Življenje zdaj in tukaj? 468 Razumel jo je nekoliko bolj kot pred tem, a ji je vendarle moral povedati, da kljub vsemu ne more razumeti, zakaj nasprotuje vsemu, zakaj na primer zavrača madžarsko književnost, umetnost, glasbo, vso madžarsko kulturo. Saj vendar ne premorejo nobenih knjig, nobenih not. Ne razumem, kako moreš zanikati veličino Jókaija, tako rekoč dedkovega prijatelja, in seveda Liszta, Bartóka, Kodálya, svoje profesorje na glasbeni akademiji … In tudi brati si nehala in tudi svoji materi ne omogočaš, da bi lahko brala … ne igraš madžarskih skladb, s katerimi si odrasla. Na klavirju, ki ga imaš očitno samo za okras … Pri slednji besedi ga je pretrgala: Samo o glasbi mi ne govori. Ne le da sem jo spoznala, tudi občutila sem jo, kulturo madžarske glasbe, ne vem pa, ali veš, kako so sprejeli moj prvi klavirski koncert? S čim so ga zavrnili? S čim poteptali? Me osramotili. In to samo zato, ker sem bila v njihovih očeh in očitno tudi v njihovih ušesih še vedno zaznamovana z rumeno barvo, brez priljubljene rdeče … in me tako za vedno odvrnili tudi od tegale … pri čemer je pokazala na klavir, h kateremu ni nikoli več sedla, pa čeprav je bil kupljen v Kanadi, in so ji ga tako rekoč podtaknili, zlasti njen preudarni mož in starejši sin, da bi si morda kdaj vendarle premislila. Pogovor se je potem kaj hitro končal, četudi je ostalo še veliko neizrečenega, nepojasnjenega, je menil Jurij. Verjetno samo on. Marsikaj je sicer bolje 469 razumel, vendar je Juditino zgodbo tudi potem še bolj enačil s Paulino. Zlasti konec njunih zgodb, odločitev, da odideta z doma, da zapustita svoji rojstni gnezdi, in se za vselej naselita v tujini. Pa tudi razloga za taka dejanja sta bila očitno enaka. Obe sta odšli, ker sta hoteli živeti bolje, v boljših socialnih in tudi političnih razmerah. In obe sta si posledično izbrali drug jezik, drugačno govorico, drugačne navade in običaje. Razlikovali pa sta se vendarle po tem, zakaj sta ravnali tako. Paula zaradi okoliščin, ki jih je morala upoštevati, govoriti madžarsko in tako rekoč načrtno pozabljati svoj jezik, saj bi jo družba v nasprotnem primeru zavrnila, medtem ko je Judita prišla v tuji svet, ki je bil povsem drugačen, na široko odprt za vse mogoče priseljence. V moderni kanadski svet so vendar prihajali z vseh koncev sveta, vsak s svojim jezikom in s svojimi navadami, ki se jih v moderni demokratični družbi ni bilo treba sramovati. Še več, Juditino okolje v Kanadi je naravnost hlepelo po raznolikosti, pestrosti. In kljub temu se je Judita odločila za celotno predajo, za hoteno asimilacijo. Njena stara mati je morala torej nekoč izbrati laž – se lagati in reči, da ne prihaja z vasi, iz zanikrnega okolja nekakšnih slovanskih hlapcev, medtem ko si je njena vnukinja odločila za laž kar tako, zaradi lepšega, četudi bi se s svojo evropsko omiko lahko v Kanadi celo ponašala. Pauli se je laž torej zgodila, Judita pa jo je zavestno porodila. 470 Jurij je v resnici šele tedaj, tam v Kanadi, doumel, občutil, kakšno more biti življenje štiriindevetdesetletne Madžarke, ki skorajda ves božji dan ne sliši niti ene same domače besede. Judita in David sta ves čas govorila v angleškem jeziku. Zaradi vaje, sta se izgovarjala. Samo nenehna vaja dela mojstra. Govoriti morava, in to angleško, sicer bova ostala brez besed – je duhovičila Judita – in praznih rok. Jurij je bil nekoč celo priča, kako je hči očitala svoji materi, zakaj si ni zapomnila tiste lepe in pomembne fraze v lepem angleškem jeziku, ki ji jo je tako skrbno zlivala z lijakom v glavo. V hišo so namreč prihajali obiski, tako da se ji je najbrž zdelo, da mora svojo mater opozoriti, naj raje ves čas molči in naj ne sprašuje, kot je počela vselej, ko je bila v njihovi družbi, ko je kar naprej spraševala, kaj so rekli? kaj so povedali? o čem se pogovarjate? Gizi se je nekoč pošalila, češ da bi jo njeni k angleškemu slovarju najraje spodili, in to z metlo, če bi mogli, in če ne bi tudi sami vedeli, da bi bilo zaman. Pozabili so, kako je v resnici z mano: kakor hitro se naučim ene besede, že pozabim prejšnjo, tako da mi vselej ostane samo ena. Televizija in radio za Gizo prav tako nista obstajala. Kvečjemu glasba ali slike na ekranu. Preostale so ji torej samo madžarske knjige – nekaj romanov, kolikor 471 jih je pač premogla. Znala jih je že na pamet, tolikokrat jih je že prebrala. Novih pa ni dobivala. Kdorkoli je že prihajal k njim na obiske iz Madžarske, se je praviloma vsakdo izgovarjal, da na kakšno knjigo res ni bil pomislil, pa tudi sicer so knjige tako težke … Pa tudi ob ponovnem obisku istih gostov je bilo mogoče slišati spet podobne izgovore, samo da so dodali še kakšno opravičilo, je sklepala Gizi, in jih posnemala: Oh, knjige! Saj res, pa ne zaradi cene, ampak tako nerodno jih je prevažati in potem še prenašati, pa tudi sicer, za prekoračeno težo je treba kar pošteno plačati. O tukajšnjih sosedih sprašuješ? Zame so vsi po vrsti gluhonemi, je tožila. Bolje, da jih ne slišim in ne vidim. Ko jo je Jurij obiskal drugič, se je razveselil njene duhovite opazke, ki jo je izgovorila, ko je v njegovih rokah zagledala kup knjig in rekla: Črke! In to vse madžarske. In koliko jih je v teh šestih knjigah, ki si mi jih prinesel? Upam, da nisi nobene izgubil. Saj veš, ko je lakota, so tudi drobtinice iz zlata. Te črke so vsaj normalne, je vrisnila in s prstom kazala nanje, na sz in cs in zs, in se kot otrok poigravala z madžarsko abecedo, medtem pa privlekla na dan tudi angleški učbenik, ga odprla in kot nalašč našla v njem besedo, ki jo je razumela in znala tudi prebrati. Bila je beseda chalk84, a je tudi tedaj pripomnila, poglej, saj se vendar enako izgovarja kot naša csók85, pomenita pa vsaka nekaj drugega. Ali pa tale, pišejo much86, 472 izgovarjajo pa mač. Ko bi šlo vsaj za macska87. Ali pa glej tele njihove neumne člene, ki jih je več kot vsega drugega, tile the–ji. Če jih hočeš izgovoriti, se moraš pošteno potruditi, da ti jezik pravočasno zdrkne prek proteze, sicer jo boš lahko iskal po prostranem ozemlju Kanade. Nič manj pa ni bila vesela celega šopa križank, ki jih je reševala kot za stavo. Le kako bi mogel pozabiti nanje, saj mu je že ob prvem obisku pokazala, kako jih je – stare križanke, potem ko jih je že rešila – zradirala, zbrisala rešitve, počakala, potem pa jih je čez čas ponovno začela reševati. Kot njen oče, stric Józsi, se je spomnil. Ta ga je nekoč vprašal: Kako naj jih rešujem, samo po vodoravni smeri ali pa samo navpično? 15. Primerjava Józsija z Gizello se je Juriju ponujala tako rekoč na vsakem koraku. Odkar jo je poznal, in kolikor je o tem vedel tudi prej, je bila Gizi vse življenje zdrava, zdrava kot dren. Kot stric Józsi. In tudi njo je vse življenje čisto vse zanimalo. Kdo praviš, da je telefoniral? Kaj je hotel zvedeti? Kako se že piše? Ali gre za tistega, ki mi je nekoč rekel, da sem hitra kot srna? Le kako se je lahko tako uštel? Saj bi moral vedeti, da vozi šestica čez Margaretin most in da bi moral pri Zahodnem kolodvoru prestopiti na 473 trolejbus, na dvainsedemdesetico. Sedmica vendar ne vozi čez Margaretin most, pač pa prek Elizabetinega. Naj mu posodim svoj daljnogled? Ne bo pomagalo, saj zaznava samo od tod do Madžarske … In prav tak je bil tudi njen oče, za vsako reč, ki ga je zanimala, je vstal in celo počepnil ali se stegnil ali odšel v drugo sobo in podobno, pa četudi je šlo samo za kako malenkost. Teta Paula pa je bila, kar se tega tiče, drugačna, po njej je Gizi nemara podedovala le nečimrnost, nenehno kukanje v ogledalo ali v izložbo. Če je šla mimo nje, je, podobno kot nekoč Paula, pokukala vanjo – čeprav je v resnici ni zanimalo, kaj je v izložbi – zanimal jo je pač odblesk zunanjosti ali pričeske. In popravila si jo je, pa če je bilo potrebno ali ne. Spominjal se je: teta Paula je počela to še tik preden je za vselej zaspala, pri devetindevetdesetih. Vsakokrat, ob vsakem zvoncu na vratih se je zdrznila in se najprej pogledala v ogledalo, in si brž, če že drugega ne, popravila vsaj kak lasek, in šele potem vprašala, kdo zvoni in šele potem jih je odprla – ali pa tudi ne. To ji je prešlo v navado, v kri, bi rekel, saj je te svoje kretnje uporabila tudi takrat, ko je pozvonil telefon, ko se ji torej ne bi bilo treba bati, da jo bo kdo videl. Gizella pa je počela to prav tako tudi, ko je bila stara šestindevetdeset let, ko sta se z Jurijem sprehajala mimo soboških izložb. Med sprehodom se je tedaj spomnil tudi svoje matere, Ilke, ki se je 474 zlasti pred izložbami obnašala povsem enako. Natanko tako kot njena sestra Paula v oddaljeni Budimpešti. In Giza, tokrat zraven njega oziroma izložbe. Kri zares ni voda, je pomislil. Tudi njegova mati ni in ni mogla mimo ogledala, ne da bi se pogledala vanj, pa naj jih je imela prav tako kar petindevetdeset. Vsi pa so se radi spominjali, tudi Jurij, Vladimirjevih besed, s katerimi je opisal, kako je svojo mamo nekoč na motornem kolesu peljal iz Beltinec v Soboto. Ko sta pribrzela do ostrega ovinka pred Rakičanom, je Vladimir močneje pritisnil na plin, se nagnil, svojo mater na zadnjem sedežu pa – izgubil. Opazil pa je to šele čez čas, pravzaprav občutil, da matere ni več za njegovim hrbtom. Obrnil se je, naglo kot blisk, se tresel od strahu, saj ni vedel, kaj bo videl, kako in káko jo bo našel. Njej pa ni bilo nič. Čisto nič. Še naprej je sedela v jarku, in to s klobučkom na glavi, ki si ga je medtem skrbno popravljala, kako da ne, je opisoval Vladimir in kazal njene geste. Tudi tam in takrat jo je skrbelo, kaj bodo o njenem videzu, obleki in pričeski porekli sorodniki, predvsem zavistna sestra Vilma in hčerka Zorka, pa sploh, vsi sosedje. Vselej se je potrudila, da jim je znala zamašiti usta. Naj si ne mislijo, si je dejala, da živi zdaj kaj slabše, ker se je začasno preselila iz mesta na vas, v Beltince. Seveda pa je tudi pozneje, ko so se iz vasi preselili nazaj v mesto, pazila na svojo zunanjost in si na primer omislila nenavadno pentljo ali pa si nadela kak 475 pozlačen obesek in podobno. Skrbno pa je tudi pazila, da se njen soprog ni predolgo zadržal po gostilnah. Če je kdaj zamujal in ga ni bilo ob običajni uri domov, se je gospa Helena oziroma Ilka brž podvizala, si oblekla primerno obleko in na videz brezbrižno odstopicala proti mestu. Možu naproti, tako sva domenjena, je dejala, če je bilo treba. V resnici pa je zavijala v gostilne. Svoj pohod – tako je to imenoval njen prvi sin – je začela malo pred katoliško cerkvijo, od tam pa naprej, od gostilne do gostilne. Kot so se vrstile: najprej je poskusila pri Vargovi gostilni, in če ga ni bilo tam, je nadaljevala v ravni črti proti zahodu. Proti gostilni oziroma Bacovemu hotelu, pa proti Banfijevi gostilni, Turkovi, Horvatovi, Flisarjevi, Faflikovi kavarni, Dobrayjevemu hotelu in gostilni, Sočičevi kavarni, gostilni gospe Kirbiš, pa proti gostilni tovarnarja Benka, in Benkičevi, pa tako vse do poslednje gostilne Flegar. Če je bilo treba, in ko je bilo treba, se je hihital Vladimir, ker ga pač ni našla v tej, je šla v ono. Kar nekaj kilometrov hoda, in to v čevljih z visokimi petami. Vselej táka, samo táka in le takó, je bil piker Vladimir, ki je rad opletal z jezikom in se poigraval z naglasi na eni in isti besedi ter si mislil, da tudi tako dokazuje, kako dobro je v resnici obvladal slovenščino – pa so ga kljub temu poganjali iz šole v šolo. Ob petkih in sobotah, ko je Helenin možek najraje kartal, so prišle v poštev le Benkova, Faflikova, Sočičeva ali Dobrayjeva gostina. In njeno opravilo je 476 bilo tako tudi lažje, predvsem pa krajše, je poudarjal Vladimir. Če pa ga ob sredah ni in ni bilo domov, je vedela, da bo gotovo na kegljišču pri Benkiču. Sprva so bile te njene poti naporne, saj se je v svoji vnemi – da bi moža čim prej zalotila in se z njim še ob dnevni svetlobi vrnila domov, pod njegovo roko, seveda – velikokrat bolj utrudila kot njen Joži. Ni šlo le za fizični napor, ki ga je moral navsezadnje tudi on premagovati, temveč predvsem za psihičnega, za nekakšno tlako, za pritisk, ki pa ga je čutila samo ona, predvsem zaradi pogledov ljubeznivih gostilničarjev in gostilniških gostov, zlasti tedaj, ko so videli, da je prišla gospa zaman, ko ni bilo njega, ker je bil kje drugje. K sreči pa si je kmalu znala omisliti posebno orožje, s pomočjo katerega se jim ne bo nič več dajala pod zobe, je rekla, medtem ko jo je Vladimir popravil: Ne pod zobe, pač pa med zobe. Končno ji je uspelo, in to s pomočjo psičkov! Pri hiši so imeli dva psa, klicali so ju Niki in Nuki. Nanju je bila še posebej ponosna – in zato ju je imela tudi rada, je govoril Vladimir, če jo je hotel podražiti, ker sta bila navsezadnje darilo beltinske grofice, ki je medtem že zbežala pred Rusi, psička pa podarila upravnikovi ženi. To, da sta štirinožca nekaj posebnega, sta kazala navsezadnje tudi s svojo zunanjostjo. Pozimi sta bila oblečena, ali bolje, ovita v pasja plaščka, v črna plaščka z rdečo, drugi pa z modro obrobo. 477 Pa ju je poklicala in ju uporabila kot izvidnika. Za laže odkrivanje, v kateri gostilni neki je spet obtičal njen mož oziroma, kot je to ona rekla: v katero gostilno so ga spet zvabili njegovi navidezni prijatelji, sin Vladimir pa: v kateri oštariji so se zbrali pivski bratci. Olga pa je bila brez dvoma najbolj objektivna, saj je vedela, da je njen oči kdaj pa kdaj globlje pogledal v kozarec, vsekakor le občasno, tu in tam. Vladi je gotovo pretiraval, najbrž zato, da je s tem lahko prikril svoje grehe, ki so bili podobne narave, je pripominjala Olga. Nov način zasledovanja se je začel najpogosteje v restavraciji Dobray. Tam je priprla vrata, jih z nogo zaskočila, le toliko, da sta Niki in Nuki z veseljem skočila notri, ona pa je počakala, da sta se izvidnika vrnila. Vrnila pa sta se vsakokrat, prav kmalu – če ju tam notri ni kaj zadržalo, kak zalogaj na tleh ali pa kar tisti, osebno tisti, ki sta ga iskala. Če je bilo tako, sta pač pozabila na nalogodajalca, občepela pod mizo, saj sta tako ali tako vedela, da se jim bo kmalu pridružila tudi gospodarica. Če pa sta se psička vrnila, so pač morali vsi trije naprej – do druge gostilne. Če je bilo treba, pa tudi do zadnje. Na vrsti so bila vrata gostilne Kirbiš, noga med priprta vrata, pol minute, in spet naprej. Vrata gostilne Benko, odmik vrat, pol minutke in naprej. In spet vrata gostilne Benkič, priprta vrata, pol minutke in nazaj do kavarne Faflik, na katero je bila kdaj pa kdaj pozabila. Kavarna je bila 478 zadnja možnost, v kateri je oče prav tako zelo rad kvartal, kaj pojedel in malenkost več kot bi bilo ravno spodobno tudi popil. Vsa zalezovanja – kot jih je imenoval Vladimir – so se na koncu vselej končala z zmago Nikija in Nukija, predvsem pa njune delodajalke. Če se psička po kaki minutki ali dveh nista vrnila, je bila Ilka prepričana, da lahko na široko odpre vrata in nasmejano vkoraka ter odkoraka do svojega moža, do mize – vselej iste, na koncu v levem kotu zraven okna – pri kateri je njen mož metal karte, medtem ko sta Niki in Nuki pod mizo tako ali tako že nekaj minut delala družbo gospodarjevim nervoznim nogam. Ilki oziroma gospe Heleni je bilo seveda prav tako pri priči postreženo, z majčkenim pivom, če je bilo poletje ali z rumovim čajem, če je bilo mraz. Vsi so bili zadovoljni in gospa Helena je mislila, da vsi mislijo tako kot misli ona, češ da se je bila za tale obisk dogovorila s svojim dragim, rekoč: Pridi ženka za menoj, ko boš utegnila, pa jo bova potem skupaj mahnila domov. 16. O čem premišljuješ? je Gizi v Soboti nekega jesenskega dne leta 2000 – bila je torej v petindevetdesetem letu starosti – vprašala Jurija, pri tem pa odložila knjigo, ki jo je po naključju odkrila na njegovi polici. 479 O tebi, je odgovoril na kratko. Kaj? To in ono. Na primer? Kako rada bereš. Vse, kar ti pride pod roke. Tako, kot je to počel tvoj oče, je še dodal. Da, tudi tokrat sem imela srečo in našla pri tebi dobro knjigo, Sándora Máraija roman Sveče so dogorele. Si jo vsaj prebral? je vprašala in s konico nohta demonstrativno povlekla po strnjenih listih, ki so kazali, da knjige ni še nihče niti prelistal. Ne, nisem, poslali so mi jo, fundacija, ki predlaga in ponuja dela za prevajanje. No in? Ne utegnem, nimam časa za take knjige – zlasti pa ne za staromodne romane iz časa pred drugo svetovno vojno. Staromoden da je? Najprej jo preberi in potem boš lahko sodil. Če jo boš prebral, sem prepričana, da jo boš z veseljem tudi prevedel. Nasmehnil se je, vendar ni niti za trenutek pomislil, da bo za to sploh kdaj našel kaj časa in volje. In to je bil najbrž tudi razlog, zakaj je pogovor zasukal v drugo smer: 480 Všeč ti je, kajne, če te kdo primerja s tvojim očetom? Vsekakor. Žal pa je zelo malo tistega, kar imam po njem. Je pa nekaj, kar imaš po njem, pa se morda niti sama ne zavedaš , jo je začel vleči v svoje vode. Molčala je, čeprav ne brezbrižno. Čez čas ga je sprašujoče pogledala, on pa ji nalašč ni odgovoril. Boš že še prišla na dan z besedo, s točno izgovorjenim stavkom, z vprašanjem, je bil prepričan in še naprej čakal. Ona pa nič. Še vedno nič. Potem pa je vendarle napadla: Začel si, namignil, potem pa umolknil. Tudi to me pri tebi spominja na Ilko, na tvojo mater. Jurij ni hotel sprejeti nove teme, ki mu jo je Gizi ponujala, pa tudi sicer je vedel, kaj pripravlja – gotovo kak primer, podoben tistemu razvpitemu, kako si jo je njegova mati privoščila, nekoč, ko je bila kot dekletce v Soboti na obisku. Njegova mama jih je imela tedaj sedemnajst, Gizi pa le šest let. Gizi je seveda morala ubogati svojo teto, stopiti v špecerijsko trgovino Čeh, pozdraviti z ‘Dan, ker je bilo krajše kot Dober dan, in Giza, ki seveda ni znala nič slovensko, je morala potem na posodico zraven blagajne položiti najmanj vredni kovanec in reči: Pišimevrit. Te anekdote se je torej spomnil tudi tokrat in pomislil, da mu sestrična najbrž spet pripravlja kako 481 posebno paralelo, kot je sama rada uporabljala ta izraz, s katerim bi mu pokazala in dokazala, češ, dragi bratranec, tudi ti si poln takih potegavščin, pri čemer si celo domišljaš, da ti vlečeš drugega za nos, ne veš pa, da je v resnici za to najbolj primeren prav tvoj. Ne zavedaš se, morda pa se tudi nočeš, da imaš veliko po svoji materi, veliko več kot po očetu. K sreči pa je Gizello očitno vendarle zelo zanimalo, kaj je imel Jurij v mislih, saj je naposled le vprašala: O kakšni paraleli z mojim očetom si torej razmišljal? Razmišljal sem o tem, je začel, kako je strica Józsija zanimala pravzaprav vsaka podrobnost, najmanjši pripetljaj, najnovejša novica, vse, kar je zletelo mimo njegovih ušes ali oplazilo njegovo oko, bi lahko rekel. Tega se je najbrž priučil ali navzel, ko je bil novinar pri Neues Pester Journalu, kajne? Na vsakem koraku je bilo opaziti, kako ga zanima prav vse, tako da se ni nihče čudil, da se je ravno tako zanimal tudi za povsem nenavadna ali povsem običajna vprašanja, ki jih je kot strela z jasnega izustil in nemalokrat spravil tudi marsikoga v zadrego. Na primer: O kom ste govorili? Kdo je bil to? Kaj pišejo, o čem poročajo? V Urugvaju? Za koliko so se podražili? Kakšna preproga? Turška ali perzijska? To sta vendar dve reči, povsem različni. So vzorci temne barve ali načeto svetli? Se končajo s tkanim robom? Kako so robljeni? So obzankani? So iz istega materiala kot vozli? 482 Hočeš torej reči, da sem tudi jaz radovedna? Tako kot oče – kar pa si lahko pripišeš med poklone. Molčala sta. Jurij je nehal govoriti, ona pa bi očitno rada še kaj slišala, a se je nekako morala odločiti za molk. In čakati, le na videz nezainteresirano. Čez nekaj časa je Jurij spet nadaljeval, povedal, kako je bil tudi Gizin oče, podobno kot ona, vselej poln načrtov, vedno je govoril o prihodnosti. Tako kot ti, Gizi, ji je polaskal. Tako je, spominjam se, se je oglasila, kako me je nagovarjal, naj mu že vendar, njemu in seveda tudi mami, preskrbim vozovnico za Kanado. Tja bi rad šel, je vztrajal, kjer še nikoli nisem bil, čeprav vem, da mi kake nove Amerike Koromandije tudi tam ne bodo znali pokazati. No, ampak našo Judito in Davida pa bi vendarle še rad videl. In seveda Rubena, svojega drugega pravnuka. Njemu bi bilo treba še kaj pojasniti, I guess88, je še dodal in skril solzo. Koliko jih je imel tedaj? Čakaj, da izračunam – ne vem, a zagotovo kako leto čez sto. Misliš, da je mislil resno? Si je res želel leteti z letalom? Devet ur? Seveda, celo očital mi je in rekel, da ne znam misliti naprej, da ne mislim na jutri, ne mislim na svoj rod. To željo smo mu pa vendarle nekako izpolnili. Saj veš, 483 njegovi in Paulini ostanki so že nekaj let v družinskem mozaiku žar v Kanadi… Ker si Jurij ni niti najmanj želel, da bi njun pogovor obtičal v nekakšni žalni preteklosti, je vztrajal pri prejšnji temi in takole povezal njun pogovor: Seveda je prav, zelo prav, draga Gizi, da te še vedno vse zanima. Svojih misli pa ni mogel končati, saj je Gizi planila z vprašanjem: Kaj pomeni tale tvoja pripomba, češ da mene še–ved– no vse za–ni-ma? je raztegnila. Stvari te vendar morajo vedno zanimati, vse te mora zanimati, vsaka reč. Vsaka reč je življenje! Zapomni si to! Vsaka najdrobnejša reč, ki je okrog tebe, je del življenja, ki ga zdajle živiš, od tele drobtinice na mizi, kruha, peke v krušni peči, od drv, ki prasketajo v njej, ki so jih posekali drvarji v gozdu, v zelenilu, med zelenimi listi, kjer pojejo ptice, skačejo srne, lezejo mravlje. To je življenje. Treba je videti, čutiti, povezovati, se spominjati, ne pa ostajati v minulem ... nikoli zaustavljati ure, ta se bo že sama ustavila … Sva si midva kaj podobna? Je kaj skupne krvi? Zakaj pa naju ne primerjaš? Da, naju! Mene in sebe. Zakaj ne potegneš paralel? je vprašala in tudi odgovorila: Ker je ni, ker se ne moreš primerjati z menoj, ker si drugačen, tebi se vendar ne ljubi niti vstati, kaj šele skočiti do predalov v sosednji sobi in poiskati kako 484 fotografijo. Predvsem pa priznaj, da se ti takrat sploh ne bi spravil v Benetke, če te jaz ne bi prosila zanje. In Jurij se je spomnil njune resnično zanimive poti v Benetke, še prej pa vseh pomislekov, preden se je odločil, da izpolni sestričnino veliko željo. Gizella ni bila od muh, izigrala je tedaj tudi zadnji adut in napadla z vprašanjem: Zakaj si se tako vajeniško izmikal? Česa te je bilo strah? Denarja, ki ga nisi imel ali pa si se v resnici bal, da bi štrbunknil iz gondole? Res je, se je spominjal, takrat si niti malo ni želel z njo v Benetke, kjer je navsezadnje bil že večkrat – po drugi strani pa je videl, kako srčno si je želela videti mesto svojih sanj. Razum ga je opozarjal, da bo pot do Benetk za štiriindevetdesetletno žensko vendarle prehuda – hkrati pa se je tudi tolažil, da je še vedno neverjetno krepka in čila – navsezadnje je tudi takrat povsem sama priletela z letalom iz Kanade. Moderna ženska, trdoživa in neuklonljiva. Kdo še pozna koga, starega blizu sto let, ki piše elektronska pisma? In tako kot ona sporoča, naj pride po njo, na letališče, ker da ima preveč prtljage, s katero se ne misli prerivati po avtobusih in tramvajih. On jo je seveda tudi tedaj z velikim veseljem pričakal, na letališču Ferihegy, in opazoval, kako je ponosno prikorakala do carine in mu, nič bolj utrujeno kot kdorkoli drug zraven nje, veselo pomahala. Vsakokrat, ko sta se ob 485 takih njenih prihodih ali odhodih objela, je zavzdihnila in rekla: Kako lepo je spet doma. Enako je vzdihovala, ne glede na to, ali je prišla na Madžarsko ali pa v Kanado. In enako, ko se je vračala. Vselej je zavzdihnila: Kako lepo je spet doma. Če pa bi kdo bolje prisluhnil, bi lahko nemara vendarle ločil neznatno razliko med vzdihljajem na madžarskih tleh in onega v Kanadi. Beseda doma, če je bila izrečena na Madžarskem, je izzvenela vendarle drugače, za čustveni odtenek drugače od tiste, kakršna je bila izrečena v Kanadi. V Torontu je beseda odjeknila bolj premišljeno, malce zadržano, kot da je padla z jezika, medtem ko je v Budimpešti kar planila iz srca in z jezika, brez kančka zadržanosti. Za njena odhajanja – zdaj sém zdaj tja – pa je bil prav tako zanimiv njen značilni in nedvoumni optimizem, ki je vel iz njenih pozdravov ob slovesu. Vedno je pozdravila s preprostim stavkom, na svidenje prihodnje leto. Nikoli pa ni izustila tistih običajnih besed, ki jih najbrž večina starejših ljudi, kaj šele starcev, domala po vsem svetu uporablja in reče, na svidenje prihodnje leto – če bomo živi in zdravi. Če sem zmogla pot iz Kanade do tebe prek oceana, bom nemara sposobna prebresti tudi tole lužo, ki vas loči od Benetk! je bila tiste dni odločna Gizi. O tejle vaši ladji, ki ste jo poimenovali po kormoranu, sem imela drugačne predstave, da veš , je takrat med potjo proti Benetkam govorila Gizi, vsa čila in vedra, 486 pa četudi tiste noči pred odhodom, kot je povedala, ni zatisnila očesa. Vsekakor sem si predstavljala, da bo tudi tale ptička kar poletela in skupaj z nami pridobivala na hitrosti tudi pod vodo. In da bomo uno– due–tre v Benetkah, je še pripomnila in s tem najavila, da njen jeziček tudi to pot ne bo ravno miroval. »Natanko s tem« katamaranom v Benetke in nazaj v Piran, na desni ptica kormoran Jurij se je nasmehnil in jo le plaho popravil, povedal, da ne gre za ptico, pač pa za katamaran, za ladjo z dvojnim trupom. Kaj več pa tudi sam ni mogel dodati, saj ni vedel, kakšna ptica je v resnici kormoran, ki jo je omenila Giza, kakšne so njene lastnosti, da jih lahko tako nedvoumno primerja z ladjo. Menil je le, da je sestrična najbrž zamenjala besedi kormoran in katamaran, in je šele doma, nekaj dni pozneje, iz knjig izvedel, da se je njegova vseveda sestrična pravzaprav dobro spominjala tovrstnih šolskih lekcij o 487 pticah, o kormoranih, ki znajo v resnici urno in spretno uloviti ribe tudi pod vodo. Tako da njen spodrsljaj mogoče sploh ni bil spodrsljaj, pač pa inteligentna povezava pojmov, kdo ve? Tedaj pa je k sreči držal jezik za zobmi, tem bolj, ker se je vrhu vsega spomnil tudi neke njene pripombe, ko je še nedavno tega končala njun prepirček z nedvoumnim dokazom, da je imela ona prav. Takrat je rekla: Veš, Jurij, vse preveč šolskih klopi si podrsal v življenju, ker si mislil, da je v glavo mogoče strpati vse, kar si zvedel in slišal na svojih visoko visokih šolah. Na koncu pa boš spoznal, da je bolje, če se ustaviš pri prvem pojmu in ga ponavljaš, dokler ti ne zleze tudi pod kožo, in da lahko šele potem sežeš po naslednjem, po naslednjih modrostih. Tako boš sicer nabral manj znanja, veliko manj kot ga bodo nabrali drugi hlastajoči zraven tebe, vendar je bolje, če ti ostane v naročju vsaj nekaj, pa četudi prav malo cvetlic, saj se lahko tiste, ki so jih natrgali čez mero, vse usujejo … Učeno, ni kaj, si je mislil in se spomnil še ene podobnosti, ki je govorila, da sta bila hči in oče, Gizella in stric Józsi, resnično iz istega testa. Ko je Gizella malo prej omenila prepočasnost ladje, kot je rekla, ki ju je vozila proti Benetkam, se je spomnil tudi dogodka, ko ga je stric priganjal, naj že vendar požene svojo kreaturo, avtomobil, če želi tudi on v doglednem času pridrsati v Soboto. Pa tudi sicer je bil 488 takle Jurijev miselni skok več kot posrečen, saj je bilo katamaranu prav tako ime princ, Prince of Venice, njegovemu nekdanjemu avtu, s katerim je peljal strica in teto domov, pa NSU Princ. Etus in Miksa v Benetkah Čim so stopili v prvo skupinsko gondolo, so se Juriju dvignili lasje, medtem ko se je Gizino navdušenje samo še stopnjevalo in naraščalo z vsakim veslajem gondoliera, ki jo je tudi sicer očaral, kot je pozneje povedala in poudarila njegovo vitko postavo in eleganco njegovega lahkotnega pripogibanja, nasmejani obraz in podobne reči. Manj pa je bila pozneje navdušena nad ropotajočo motorno ladjico, s katero so se naposled bližali h glavnemu cilju. Tudi 489 tedaj je bila nemirna, neučakana kot otrok, kar naprej se je premeščala in se še veliko pred pristankom pririnila do izhoda. Končno so se ustavili pred Markovim trgom, ki ga je Gizi pravzaprav ves čas nosila tudi v torbici – na fotografiji s svojo oboževano teto Etelko in z njenim premožnim soprogom, v klobukih in z golobi vse naokoli. Kljub glasnemu opozorilu, naj stari in starejši počakajo na pomoč, in to na koncu vrste, je prav ona, brez dvoma najstarejša v Benetkah, prva skočila na trda betonska tla – vendar le z eno nogo, saj je druga obtičala na ladjici. Predolgo. Motorni čoln se še ni povsem umiril, le približal se je pristajalni stopnici, se le za hipec dotaknil, brž za tem pa se je jel ponovno odmikati. In tako je odmikal tudi Gizellino drugo nogo. In ju tudi razmaknil! se je veliko pozneje Jurij smejal v svojo pest, da je tudi tako obrzdal strah, kaj bi se lahko zgodilo … Ena noga je ostala na stopnici, druga na čolnu, tako da je Gizi, razkrečenih nog, za trenutek obstala kot črka A. Na dveh krajih hkrati, na morju in na kopnem. Ljudje so vrisnili, tudi Jurij, ki pa se je k sreči znašel, še sam ni vedel, kdo ga je tedaj obdaril s tako prisebnostjo, saj jo je urno sunil tja čez. Ona pa je padla tja čez na betonsko stopnico – a se po kratkem stoku spet pobrala, si popravila krilo in rekla: Zakaj se obiraš? 490 Nič, prav nič se ji ni zgodilo, le praska na komolcu je postala kratkotrajni tujek na njenem telesu. V istem trenutku se je spomnil, kako si je Gizin oče pri devetindevetdesetih letih zlomil nogo – in po nekaj mesecih spet shodil. Pozneje, šest let za tem, pa je ugotavljal, da ju je tudi smrt vzela na podoben način, oba sta omahnila, ona s fotografijami v rokah, on pa s knjigo. Oba stara čez sto, Giza sto in samo še dan, dva. Stric Józsi pa sto in šest let. 17. Nekoč, v Hamiltonu, pozno zvečer, ko sta z Gizi sklenila enega od dolgih pogovorov – dolgih tudi zaradi madžarskega jezika, ki bi ga ona, je rekla, poslušala in 491 govorila tri dni in tri noči zapored – ko je Jurij odhajal proti svoji sobi, je v dnevni sobi še vedno gorela luč. Neobičajno, saj je hiša ob tako pozni uri vselej trdno spala, saj so vsi, razen Gizi, zgodaj odhajali na delo. V sobi sta ga pričakala Judita in David. Hudo je, je kar naravnost povedal David in tudi on zadrževal solze. Veš, že nekaj dni iščeva besede, kako bi Gizi povedala, da se Ruben ne bo nikoli več vrnil. Da je umrl. Pokopali smo ga, ko sta bila vidva z Gizo v Soboti. Umrl je prej, že dva dni pred njenim odhodom v Evropo, je nadaljevala Judita, vendar ji tega takrat, tik pred odhodom, nisva in nisva mogla povedati. Zdelo se nama je tako bolje, primerneje, je spet povzel David in pomolčal. Jurij je čutil, da mu še vedno nista povedala vsega. Umrl je torej, komaj petintridesetletni Ruben – prvi in že zato najbolj ljubljeni Gizin vnuk. O njem je Jure vedel v glavnem le to, da je zadnje čase živel na drugem koncu mesta, sam in trmasto osamljen, kot sta razložila tudi oba starša. Jurij se je spomnil, kako radi so imeli tega otroka, mlada družina, z odliko diplomirani elektroinženir in nadarjena profesorica glasbe, ki sta že v prvih otrokovih letih znala o njem povedati: Glejte, pa saj je že zdaj tako pameten kot stric Józsi. Temu je pritrdil 492 tudi Jurij, ko jih je nekega jutra obiskal in ga je mali naravnost zbudil z vprašanjem: Kaj les, da si palkilal pod nasim oknom svoj novi fiat? Tudi on je bil, podobno kot vsi fantki tega sveta, nor na avtomobilčke, kaj šele na ta prave avtomobile. Res je sicer, da se je zelo razveselil Jurijevega darilca, avtomobilčka, ki ga je takoj vzljubil, vendar je na vsak način hotel otipati tudi tistega ta pravega pod oknom. Bil je ves iz sebe, ko se je lahko usedel za volan in si predstavljal, kako ga vozi. Ko pa so se tedaj vrnili s ceste in so vsi mislili, da jim bo Ruben polnil ušesa z opisovanjem, kako in kaj je bilo v avtu, so se pošteno ušteli, saj se je njegov razgreti in dotlej veseli otroški obraz nepričakovano spremenil, zresnil in vprašal: Stlic, kako to, da imaš tako lep avtomobil, nimaš pa niti ene zobne scetke! Jaz jih imam tli. Judita je Juriju v smehu pojasnila, da je tudi tokrat, kot vselej, po umivanju zob Ruben vtaknil svojo ščetko v kozarec, pri tem pa presenečeno ugotovil, da je bil stric Jurij edini brez nje. Brez kozarca in brez krtačke … Kadarkoli so pozneje kaj govorili o Rubenu, si kaj pisali in ga tako ali drugače omenjali, so se vedno spomnili tudi lekcije, ki jo je bil Ruben dal Juriju že pri svojih štirih letih. Zdaj pa ga ni bilo več. Kako povedati Gizi? Tudi Jurijevo iskanje najbližje poti, ki ne bi prehudo prizadela Gize, je bilo kaj klavrno, tem bolj, ker sta Judita in David Juriju povedala tudi hujšo resnico – 493 to, da je Ruben naredil samomor. Kmalu zatem pa sta s težavo spravila iz sebe tudi to, da je bil njun Ruben narkoman. Lahke rešitve seveda niso našli, tudi nekaj dni pozneje ne. Odločiti pa se je bilo vendarle treba, saj je Gizi, čim sta z Jurijem prišla domov, nenehno vrtela vnukovo telefonsko številko. Pa tudi to se ji je zdelo zelo nenavadno, da Ruben ni priletel k njej, pa četudi samo za nekaj trenutkov, že prvi trenutek, ko se je vrnila njegova najdražja Babi. Odšli so tedaj na pokopališče – tako se je vsem zdelo najprimerneje – na kraj žalosti, kamor so pred kratkim iz Budimpešte prenesli tudi posmrtne ostanke tete Paule in strica Józsija, vzidane v majhne predalčke z žarami z Davidovimi lastnoročno vklesanimi zaznamki. Zdelo se je, da bo Gizella tam laže prestala udarec. Niso se zmotili. Gizi je očitno slutila, da je bilo nekaj v zraku, in to jim je pozneje tudi povedala. Odtlej je Gizi Rubena kar naprej vpletala v pogovor, tudi takrat, ko so se pogovarjali o čem desetem. Najhuje mi je, je zaupala svojo bol Juriju, ker vem, kako me je Ruben nekoč, pozno ponoči prosil, naj ga starši vendarle spustijo v hišo. Mene je prosil, naj še jaz poskusim pregovoriti njegovo mamo in očeta. Toda vsi v hiši so se držali zaobljube, ki so jo dali sebi in njemu, da ga ne bodo sprejeli pod streho, dokler se ne bo vdal in sprejel zdravljenja. Gizi pa si je tedaj med drugim očitala, da je tudi ona kriva, da so izgubili njej najdražje bitje, saj mu tiste 494 noči tudi ona ni pomagala, čeprav jo je prosil, rotil po telefonu, naj gre vsaj z njim v kino. Jaz pa v kino? Ponoči? sem mu odgovorila in potegnila z ostalima. V resnici je hotel denar, ki pa mu ga tudi jaz nisem smela dati … Kakršenkoli je že bil tisti njegov neprepričljivi izgovor, morala bi ga sprejeti, si je očitala. Morala bi mu dati denar, četudi sem vedela, da ga ne bo porabil za vstopnico ... Ko je bilo najhuje, sem poskusila z Godvinom, s svojim drugim vnučkom, z Rubenovim bratcem, je pripovedovala, tudi njemu sem se posvetila, seveda. Tudi on se je usidral v mojem srcu, brez dvoma, vendar, kako naj povem, Godvin je drugačen, zato se nanj nekako počasneje navajam. Brata sta se razlikovala – kot dan od noči, bi rekla. Žal pa sta tudi Judita in David prav tako vse bolj odkrivala, kako drugačen je njun najmlajši sin, in se, kako naj povem, preveč glasno veselila njegovih odlik, temu torej, da je Godvin bolj marljiv in skrbnejši in natančnejši in preudarnejši in pametnejši od Rubena ... kar sta potem tudi nepremišljeno omenjala, žal, tudi vpričo njega, Rubena, je Gizella trgala iz bolečih spominov … Oh, Godvin! On je drugačen, vedno je bil drugačen, od prvih korakov, bi rekla, je govorila Gizella, bolj sebi kot Juriju. Bog ne daj, da bi me to motilo, se je izgovarjala, samo toliko, da govoriva, ker pač govoriva o tem, kako različni smo, hvala bogu, ljudje. Za nič drugega ne gre, je ponovila isto, le z drugimi 495 besedami. Če pa bi hotela najkrajše opisati razliko med njima, bi dejala, poudarila, da se je Ruben rodil na Madžarskem, v Evropi, Godvin pa v Kanadi, Ameriki. Rekla bi lahko, da je bilo pri Rubenu čutiti, kako je bil madžarsko topel, poreden, širokosrčen, objemal nas je in stiskal k sebi, pa tudi madžarsko je dobro znal. Godvin pa je bil vselej bolj zadržan, previden, premišljen, tako da tudi nikoli ni od veselja stekel proti nam, ko nas je zagledal, pa četudi je kdo prišel s kake dolge poti. Ruben se je s svojimi vrstniki, prijatelji, raztrganci, bojevniki prepiral in skakal naokoli – Godvin pa jih je kvečjemu opazoval z varne razdalje, še raje pa se je poglabljal v knjige, od prvih slikanic do poznejših leksikonov. Ruben se je težje učil, bil pa je ročno spreten, Godvin pa se je prepiral celo z učitelji, zlasti če je kaj drugače prebral v knjigah, kot so oni razlagali. In Godvin je postal, kot veš, mlad filmski zvezdnik, v treh imenitnih filmih je zaigral, obakrat glavni vlogi. Kratkohlačnik v osnovni šoli je z lahkoto zaslužil vrtoglave honorarje, in kmalu odplačal tudi tole hišo, v kateri sva zdaj! Mulc. Potoval je s filmarji in s ponosno materjo, po Ameriki in Evropi, v Italiji. Bivala sta v najrazkošnejših hotelih, snemal je filme. Služil, zaslužil – medtem pa sta Ruben in David čepela doma, ob ribiških palicah ali pa sta skrbno popravljala okrog hiše in v hiši. Davidove elektrotehničnosti pa se Ruben, žal, ni nalezel, šol ni končal, zadnje delo nočnega čuvaja v neki tovarni mu 496 je navrglo le žepnino, domačega izobilja, ki je prosto padalo z mize mlajšega brata, okrog katere smo veselo posedali vsi štirje, pa Ruben, peti član družine, ni mogel več dolgo prenašati. Ni maral biti peti, ker je čutil, kdo je prvi, kdo je vedno prvi in zakaj je prvi vedno prvi, je Gizella iskala krivdo tudi pri sebi. Skoraj vsak pogovor se je odtlej končal na podoben način. Preden je Jurij po drugem obisku odšel, ga je povabila v svojo sobo, v kateri je bila sicer najraje sama, pa tako tudi ni marala, da bi vanjo stopil kdo, ko nje ni bilo v sobi. Pospravljam si sama, je dejala, druge pomoči pa ne potrebujem, in upam, da je tudi nikoli ne bom. Pa tudi posteljem si sama, kot najbrž vsi ljudje, saj tudi jaz pravim, kakor si postelješ, tako pač spiš. Zakaj bi bil kdo drug kriv, če jaz ne morem spati? Takih izgovorov pa res ne potrebujem … zvaliti krivdo na koga drugega, ko nisem dobro spala, se je pošalila. Veš, samo tako sem lahko zavrnila Judito, ko ji niti prvič, ko je to hotela – ko sem se priselila v Kanado – nisem dovolila, da bi mi postiljala in pospravljala sobo. Tudi njo sem poučila, da dobro spiš, če za to sama poskrbiš. To je približno tako kot s telesom … Vsako telo si sámo najde najudobnejšo lego, pa naj je za oko drugega povsem nerazumljivo, kako more na primer 497 kdo ležati na tak in ne na drugačen način, s spodvito nogo in s tako čudno zasukano glavo… Tule v temle kotičku najdem svoj najgloblji mir. Med knjigami, pa čeprav jih je tako malo. Predvsem pa med svojimi fotografijami. Z njimi si krajšam predolge noči, in odganjam temne misli. Dovolj je, da sežem po katerikoli fotografiji in že se znajdem v drugem svetu. Segla je po eni od treh ali štirih škatel iz kartona, katerih pokrovčke je na vseh štirih upognjenih robovih okrasila s šivi iz rdečih, zelenih, modrih in najbrž rumenih volnénih nitk. Vsaka barva mi pove, je pojasnjevala, kaj je v kateri. Vsak košček teh spominov čuvam kot svoje oko in nikomur ne dovolim, da bi šaril po njih, po mojih spominih. Razen, če jih gledamo skupaj. Tako kot zdajle midva. Fotografije so segale v njeno zgodnjo mladost, nič čudnega torej, da se jih je nabralo izjemno veliko. Pokazala mu je predvsem tiste, ki so bile kakorkoli povezane z njim. Tudi takih je bilo kar precej, spominov pa ničkoliko. Tu ni kaj dodati ali česar odvzeti, vse so v glavnem povezane z mojo Madžarsko, ki pa se ji je moja Judita, kot veva, žal, odpovedala. Bilo bi vse drugače, če bi tudi ona ohranila svoje spomine, svoje vezi z 498 domovino, ki ne pomenijo povezav z državo, s politično ali s kakšno že ureditvijo … Posprehodila se je po svoji lepi sobici s pogledom na vrt, premišljevala in sama sebe vprašala: Le kam bodo Kanadčani spravili te moje spomine, kako se jih bodo lotili? Kam odnesli? Jih bodo pospravili, že kam, do takrat, za primer, ko si jih bodo morda spet kdaj zaželeli? Zdaj kaže vse drugače, zdaj enostavno nočejo več vedeti, kje je Budimpešta, kje je Fürst Sándor ulica, kje je japonski vrtiček na Margaretinem otoku. Posrečilo se jim je, hvala bogu, pobegniti komunistom, odpovedali so se tisti državi, in prav je tako. Dobro živijo, hvala bogu. Ker je gledala skozi okno in je bila od Jurija obrnjena s hrbtom, se je zdelo, da govori bolj zase, prikrito, čeprav ne z namenom, da je on ne bi slišal. Potem pa je tudi njen šepet zamrl, pogled se je podaljševal in Jurij je bil prepričan, da njene oči ne zrejo v vrt pod seboj, pač pa segajo daleč vstran, gotovo prek oceana. Potem pa je – kot da se je zavedala, da je Jurij sledil tudi njenemu šepetu – kar butnila iz nje glasna ugotovitev: Kaj, ko pa je v njih najbrž za vselej zamrl tisti široki sproščeni smeh, široki smeh, ki je znal že ob pogledu na kupico rdečega vina, na visoko nabrekli pšenični kruh, na ta pravi kruh s krastavo, hrustljavo skorjo in 499 na papricirani špeh, na rdečeglavo čebulo – ki je znal spraviti v dobro voljo in razpihniti vse skrbi! In odjekniti na vse strani naše ravnice. Tu, v Kanadi, pa smo se le redkokdaj smejali, če pa že, pa prav gotovo ne z mislijo na kake dogodke iz naših doživetij na Madžarskem. Kje pa! Če pa smo se vendarle kdaj, potem je šlo kvečjemu za kako sprotno, bledolično smešnico. Brez širine, in tudi svet okrog nas se ni stresel, niso zabingljale luči nad našimi glavami, niso popokala okna, ni škripnila omara, niso zahreščala tla pod cepetajočimi nogami … kot nekoč. Tale smeh tukaj je kratek, kiselkast, niti plamenčka na sveči ne bi utrnil, trenutek, dva in že bi ga zagrnila trezna preudarnost skrbnih poslovnih ljudi. 18. Ko je Jurij stopal po ozkih, strmih in škripajočih stopnicah – po katerih se je Gizella še pred dobrim mesecem brez pomoči vzpenjala ali spuščala in šla v kuhinjo v pritličju ali v dnevne prostore, še najraje pa na teraso s cvetličnim vrtom – je njegov korak nekje sredi poti v sestričnino sobo za nekaj časa zastal. Pa ne zaradi sape, ki bi mu pohajala, pač pa zavoljo spominov na pogovor z njo, ko mu je bila prav tam v svoji sobi razkrila marsikakšen odtenek iz svojih stisk. Tale svoj postanek pa si je razlagal tudi kot znamenje, nekakšno opozorilo, da ga v sobi najbrž čaka še kakšno 500 odkritje. Koraki, ki so potem vendarle sledili, so postali drugačni, bolj ubrani, enakomernejši. Spoštljivejši. Pomislil je tudi, kako ljubosumno in krčevito je Gizella čuvala ta svoj kotiček, v katerega ni smela stopiti nobena noga brez njene prisotnosti – stopiti v zbirko njenih spominov. Ki bodo odslej živeli samo še v pismih, na fotografijah po zidovih in v mnogih kartonskih škatlah, pa v sporočilih, ki jih hranijo njeni spominki, tudi tisti, ki so za tuje oko cenéni, zanjo pa so bili vsakršen navdih, studenec, iz katerega je znala splesti cele zgodbe. Taka je bila na primer Sissina fotografija – ki jo je s posebno skrbjo prenesla z očetove stene v Budimpešti in o kateri je seveda znala pobrati marsikatero zgodbo iz ust svojega očeta, ne le tiste, ki jo je poznal tudi Jurij. Tak je bil nemara tudi nenavadno dolg bič z zelo kratkim ročajem, ki ga je še kot otrok dobila od hortobaškega csikósa, konjskega pastirja. Ali pa, tamle na nočni omarici bo, si je govoril, komaj opazen majhen Poskočnež – Áljfeljancsi, lesena figurica, imenovana Kvišku, Jakec. Figurica, ki se je vselej postavila nazaj na noge, pa četudi jo je roka postavila na glavo. O Jakcu bi znala Gizi gotovo pripovedovati na dolgo in široko, kot njen oče, zlasti če bi na primer hotela razložiti svoje poglede, kako pomembno se je v življenju vselej postaviti na noge, se pobrati, zlasti po najtežjih krizah, in nikoli kloniti. 501 V sobi je bilo vse tako kot nekoč: zidovi s fotografijami, miza s pisali, predali in z vazo, tokrat prazno, knjižna polica, radijski aparat, staromodni gramofon, plošče Bartókovih, Kodályevih, Lisztovih in Kocsisevih mojstrovin – in postelja. Široka francoska postelja, še vedno nepostlana, saj je bil Jurij, na Juditino željo, prvi in edini, ki je stopil v sobo po Gizellini smrti. Na tleh pa veliko razmetanih fotografij, med njimi tudi škarjice, s katerimi je še ne tako dolgo odpisovala obraze ljudi, ki so pomrli pred njo. Med njimi tudi malo večja družinska fotografija prednikov, sorodnikov po materini strani, stoječih v ozadju: Vilma, Franc, Vilmin mož, Paula, Jurijev oče, sedeči spodaj pa: Jurijeva babica in dedek ter njuna hči, Jurijeva mama torej – z dojenčkom, Vladimirjem v naročju. Slika je bila iz leta 1923. Jurij jo je poznal tako rekoč na pamet – enaka kopija iste je krasila tudi njegovo steno v Soboti. Pogled na sliko pa je bil grozljiv: telesa brez obrazov. Vse jih je izrezala, le obrazek dojenčka je ostal nedotaknjen. Jurij je odprl okno in skušal pregnati zadušljivi zrak. In spomnil se je, kako mu je takrat, nekoč, ko je prav tako hotel odpreti njena okna, dejala: Nikar, nikar, saj ni tako zatohlo. Tako pa bi pregnal ta pravi domovinski štimung, ki ga hranijo samo tile zidovi. Nikoli ne spim pri odprtem oknu, je takrat dejala, saj lahko le tako ohranim glasbo, ki sem jo pred tem poslušala … pa tudi tisto blagodejno ozračje ostane z menoj, ki sem ga 502 ustvarila z branjem kake svoje knjige. Da, da, kar glej me, je bila še pribila Gizella. Ti seveda ne moreš razumeti, da se tudi zidovi prepojijo s spomini in ostanejo vsaj čez noč s teboj. Kot na primer tudi zdajle tale tvoj vonj, ki si ga prinesel s peštanskega letališča. Sveži zrak pa mu tokrat ni kaj dosti pomagal, glava mu je nabrekala od nakopičenih vtisov, predvsem od novonastalega vprašanja, ki ga je mučilo od trenutka, ko je zagledal slike brez obrazov. Zakaj so jo misli, četudi kalne in zmedene, prisilile, da se je na svoje drage spravila s škarjami? In izrezala skoraj vsak obraz na vsaki fotografiji, razen zadnjega spodaj, v naročju … Vladimirjevega, ki pa je tedaj že prav tako umrl … Naslednjega dne sta z Judito pregledovala Gizelline kartonske škatle, pisma in fotografije. V enem od pisem sta odkrila tudi šop z vrvico prevezanih pisem, od Olge, naslovljenih še na budimpeštanski naslov. Med njimi, moj bog, med njimi pa spet odkritje: ovojnica s črno obrobo, v njem pa črn paspartu okrog oznanila o Vladimirjevi smrti. List je bil prepognjen in med prepogibom je bilo tudi nekaj tablet Bayerjevega aspirina. Zraven osmrtnice je bilo tudi Olgino pismo, ki je opisalo, kaj se je zgodilo z Vladimirjem, ki je novembra 1979 nenadoma vstal od mize, hotel narediti korak, a je le zajecljal besedo – aspirin. Bilo je 503 prepozno, kap je bila hitrejša in mu vzela življenje. Pretresena Gizella je prav gotovo še večkrat prebrala pismo – pa se je, kdo ve zakaj, odločila, da je zraven osmrtnice priložila tudi tabletko aspirina. Namesto rož, bi lahko pomislili, ki jih ni mogla položiti na prerani grob svojega komaj šestinpetdeset let starega bratranca. Pogrebni obred za Gizello je minil dostojno, spokojno. Zdelo se je celo, da so pogrebci v cerkvi svetega Štefana – četudi zvečine niso bili madžarskega porekla, pač pa sosedje iz vseh vetrov – z odobravanjem spremljali madžarsko obarvanost maše zadušnice in polglasno orgelsko spremljavo, ki je blažila poslovilne besede – madžarske besede madžarskega duhovnika, namenjene madžarski pokojnici. Je dolgo bolehala? Ne, sploh ne, saj sva jo še teden dni prej peljala v fitnes, je povedal David. Je pa bolj meditirala kot telovadila, je svojega moža dopolnila Judita, ki je potem opisala tudi to, kar ji je vaditeljica v fitnesu povedala, da je Gizi takrat, med vadbo, povzela kretnjo, ki jo je videla pri telovadcih okrog sebe, eno, eno samo kretnjo, en sam gib, ki pa ga ni znala več povezati z naslednjim, pač pa ga je, iztegnjeno roko, pospremila le s pogledom in ostala tako nekaj trenutkov povsem negibna. Povsem otrpla. 504 In otrpnil je tudi njen pogled, pogled na lastno roko, potem pa se je nenadoma obrnila in odtavala v slačilnico, kjer pa se ni preoblekla, je povedala vaditeljica, temveč je odstopicala proti izhodu, brez slovesa, česar pred tem ni nikoli storila. Pa tudi tedaj, ko smo jo pripeljali domov, se ni nič več obirala, niti Copperju ni odvrgla priljubljenih piškotkov, pač pa zavila, kar je mogla hitro in brez naše pomoči v svojo sobo, kakor da bi tudi tam morala opraviti še kako nujno delo. Z Davidom sva se ob tem samo spogledovala in čutila, da je nekaj nenavadnega v zraku. Čudno se nama je zdelo, da je kar tako odšla v svojo sobo in ostala v njej vse do poznega večera, pa tudi to, da pred tem ni oddrsala v kopalnico, kjer se je vsakokrat, pa naj je bila še tako utrujena, vselej zelo dolgo zadrževala. In potem sva se tudi midva odločila za neobičajen korak in potrkala na njena vrata. Ura je bila že precej čez polnoč. Potrkala sva, je rekel David, bolj plaho kot sicer, vendar nisva pričakala nobenega odgovora. Poprej, vse dotlej, se je praviloma vselej, brez izjeme vsakokrat na veliko obirala, kaj pospravila, postorila, zaprla kak predal ali kaj umaknila ali pa poskrila pred nenajavljenim obiskovalcem in šele potem dahnila besedico – prosto. In sama odprla. Ker pa torej tedaj nisva slišala nobenega glasu, sva naglo vstopila. Gizella je sedela na postelji, pred njo veliko fotografij, razsutih po tleh. Eno je držala v levici, v desnici pa 505 škarjice. Tiste za nohte. Pogledala naju je, se začudila, da sva še pokonci in to tudi povedala. Tistih nekaj besed je izgovorila mimogrede, toliko da jih je spravila z jezika, nič več. Povsem brezvoljno. Kot da govori iz megle, se mi je zdelo, ga je dopolnila Judita in si obrisala solze. In tako je tudi odgovorila na moje zgroženo vprašanje: Kaj pa počneš? Kaj? Zakaj delaš te luknje, mami, za božjo voljo, saj jih boš vse uničila! Kaj je to? Kaj si naredila? Zakaj si jih izrezala? sem ji očital in kar resno prijel, saj sem pozabil na strah, ki me je še obhajal, preden sva vstopila, je pripovedoval Juditin mož. Na tleh je namreč ležal kup fotografij, velikih in malih, razcefrani sledovi fotografij s sorodniki in prijatelji in znanci – brez obrazov. Moja draga mami pa se je tedaj začudila in povsem mirno vprašala: Kaj pa naj bi? Z njimi. Odšli so. Vsi. Ni jih več ... 506 Giza in njen psiček Copper v Kanadi 507 508 Tolmačenje tujih in narečnih besed: 1 (nem) v zvezi s Hitlerjem – »Naj (živi)« oziroma: »Zdravja« (Hitlerju) 2 (madž) »Vzdržati!« (pozdrav, podoben Hitlerjevemu s prav tako iztegnjeno desnico) 3 (madž) Poljubljam roko 4 (madž) kočija 5 (prekm) Pri moji veri 6 (prekm) vrsta igre s palicama 7 (prleško) Ljutomer 8 (prleško) fantje 9 (prekm) Nikjer drugje ga ni, pa četudi bi ga iskali s svetilko po svetu 10 (madž) vojak prostovoljec 11 (madž) predvojašnik 12 (madž) »Odpočij si« – vojaško povelje: »Na mestu voljno« 13 (nem) posmehljivo ime 14 (prekm) svetnike 15 (madž) naslov časopisa, če bi ga prevedli –: Madžarski sel/kurir 16 (angl) udarjal, tolkel 509 17 Po padcu Horthyja je oblast prevzel Ferenc Szálasy, nasilnež, ki je še naprej podpiral Hitlerja. Oznake, ki jih je uvedel za svoje pripadnike, so imele podobo križajočih se puščic. 18 (angl) poslovenjeni športni izraz 19 (prekm. – markovsko) trgovina 20 (prekm) fant 21 malovredna stara madž. denarna enota 22 (prekm) podplatili – čevljev 23 (madž) Kako dobri so čevlji z lesenimi podplati/v njih hodijo dame iz Pešte/če ni drv v pečeh/ so podplati zlata vredni. 24 (prekm) treske kot treščice 25 (prekm) Poglejte gospa, kaj porečete k temu – zakaj si je vaš gospod vtepel v glavo, da bo od tega trenutka naprej profesor hodil po vino v grofičino klet? Ali jaz torej nisem več za nobeno rabo? 26 (prekm) spremeniti na bolje 27 (madž) orožnikov 28 (prekm) klobuk s petelinom 29 (rus) Nemcev ni? 30 (rus) V redu. 31 (prekm) Tile ničvredneži ne morejo zapreti niti vrat za seboj. 510 32 (madž) Kdo mi je tukaj kaj gobcal? 33 (rus) Pridi, pridi sem. 34 (prekm) z vžigalicami zažgal kopo slame 35 (prekm / rus) Gremo, gremo hitreje 36 (rus) Služim Sovjetski zvezi in Rdeči armadi 37 (rus) srajca 38 (rus) Gospodinja, pridi, pridi sem, kura za kosilo. 39 (rus) obvezujoče 40 (rus) bedak 41 (rus) Hm, kaj? Ne, jaz nisem gluh, jaz samo ne slišim. 42 (prekm) Poglej, poglej, kakšna štorklja se je vrnila v domačo gnezdo. 43 (prekm) zabodenega 44 (prekm) s konjički iz Odranec (vzdevek, aluzija na konja) 45 (prekm) iz glagolske oblike: klepati, tanjšati – :sklepan, npr.: neumen kot sklepana kosa) 46 (madž) vojak – prostak 47 (prekm) Nimam česa dodati 48 (prekm) Tudi jaz nimam česar pripomniti 49 (prekm) Madžarom 50 (rus) očka, ljubi moj 511 51 (prekm) še 52 (rus) še 53 (rus) Hudič naj ga vzame! 54 (prekm) Je pač tako, da v mlinu nič več ne meljejo tako, kot bi bilo treba. 55 (rus) gospodinjo 56 (rus) slabša vrsta tobaka 57 (rus) Tole poglej, poglej! 58 (prekm) park 59 (prekm) krilu 60 (srbohrv) Še deset dni, pa civilna hrana … še devet dni… 61 (prekm) v» izplunjeni«, evangeličanskem jeziku torej 62 (prekm) Vsakomur bi se lahko to primerilo 63 (rus) moja rodovitna, prostrana dežela 64 (prekm) brkom 65 (prekm) Madžare 66 (madž) stara denarna enota 67 (prekm) park 68 (nem) vojaška vaja 69 (madž) Kaj pomeni beseda komunist? 70 (madž) madžarski izraz za Prekmurec tipičnem 512 71 (madž) slovanski 72 (prekm) Če pride kmet v veliko mesto 73 (prekm) dobili, zmagali 74 (lat) Praznovati je treba 75 (madž) jubilejni večer 76 (madž) Lepa, prelepa si, dežela Madžarska. 77 (prekm) Počasi, počasneje pelji. 78 (prekm) Ja, kaj, ali so našo sinagogo porušil? 79 (madž) sinagoga 80 (madž) Komunisti ne potrebujejo spomenikov. Njim zadostuje že sama rdeča zvezda. 81 (madž) szar – drek; vas – železo; szarvas – pa je jelenček z rogovi. Pojasnilo: zvezda, obdana z lučkami, je res videti kot jelenček z rogovi – če pa besedi združimo v enotno, novo besedo, pa pomeni, da gre za jelena – ki je v resnici iz drekastega železa. 82 (prekm) Kakorkoli je že bilo, je kljub vsemu treba pozabiti na jezo, in maše je s tem pri kraju. 83 (madž) Dobro, dobro, jesti, fino 84 (angl) kreda 85 (madž) poljub 86 (angl) mnogo, veliko 513 87 (madž) maček 88 (angl) Mislim, menim