- Dom starejših občanov Preddvor

Ob 60 letnici
Doma starejših občanov Preddvor
starost v sožitju z naravo
Zarja rujna se razliva
čez plavoto čisto neba,
veličastni se snezniki
kopljejo v tresočem zlatu.
In meglice nezne, lahke
plavajo po zračnem morju
kakor ladjice leteče;
v nebu dirno veslajoče,
zlato solnce se pripelje,
iz svetov nam še neznanih
se vzdiguje na obnebju
svit in zar krog razlivaje.
Spoštovani!
V letu 2008 mineva 60 let od tistega davnega sedemnajstega novembra leta
1948, ko so na grad Turn v Potoče pri Preddvoru, prišli bivat prvi oskrbovanci.
To so bili bolni, stari, v vojni prizadeti in pomoči potrebni ljudje. Danes si
zelo težko predstavljamo pogoje za bivanje in za skrb varovancev, ki so bili
na razpolago na začetku delovanja Doma, saj tedanja stavba še zdaleč ni bila
namenjena niti primerna oskrbi starega in bolnega človeka. Dejavnost se je
pričela skromno, saj je med grajskimi zidovi stalo le 40 negi neprilagojenih
postelj, na dvorišču pa je bila le ena sama vodna pipa.
Prvih začetkov in razvoja dejavnosti institucionalnega varstva v preddvorskem
Domu se dobro spominjajo naši takratni sodelavci, ki so nam pri orisu zgodo­
vine tudi pomagali.
Ob sprehodu skozi čas vidimo, da so prva leta dejavnosti potekala ob rednih
popravilih in adaptacijah gradu. Leta 1977 se je dejavnost razširila z zgrajenim
novim delom, ki mu je bil leta 1984 dograjen še prizidek. V zadnjih 25 letih je
Dom v okviru finančnih zmožnosti uspešno izboljševal tehnični standard in si
prizadeval k dvigu bivalnega standarda. Visoke cilje je dosegal pri strokovnih
in kvalitetno opravljenih storitvah.
Danes je Dom starejših občanov Preddvor institucija namenjena skrbi za
starega človeka, ki s toplino, z dobrimi medsebojnimi odnosi, s sodelovanjem
4
in profesionalno izvedenimi storitvami uspešno premaguje mit »velike
institucije« in soustvarja skupnost velike družine, katere člani smo stanovalci,
svojci, delavci in zunanji sodelavci.
Vizija zaposlenih za prihodnost je v prizadevanju, da bi se naši stanovalci pri
nas dobro počutili in da bi bile naše storitve opravljene strokovno in kvalitetno.
Poleg rednega vzdrževanja in obnavljanja obstoječih objektov je naša velika želja
v izboljšanju bivalnega in delovnega standarda. V ta namen ima Dom starejših
občanov Preddvor izdelan načrt adaptacije. Projekt je zelo obsežen, realizacija
le-tega pa je predvsem odvisna od razpoložljivih finančnih sredstev.
Zasluga za to, da je Dom starejših občanov Preddvor prerasel v dom pravega
pomena, gre zaposlenim in vsem, ki so kadarkoli bivali in delali v našem Domu
ter tistim, ki so vanj prihajali ob različnih priložnostih.
Zato gre ob koncu uvodnih besed zahvala tistim, ki so na kakršenkoli način
pripomogli k razvoju Doma in njegove dejavnosti; torej vsem stanovalcem,
zaposlenim, obiskovalcem, predvsem pa predhodnim direktorjem in vodjem.
Bili so dobri gospodarji bogati zapuščini in so soustvarjali tradicijo staremu
človeku kvalitetnega in prijaznega bivanja.
Andreja Valant
Direktorica Doma starejših občanov Preddvor
Dom starejših občanov Preddvor – 60 let – Starost v sožitju z naravo
5
O zgodovini gradu Turn
Grad Turn je bil prvič omenjen leta 1408. Mnogi viri omenjajo Turn kot stražaja
pri vhodu v dolino reke Kokre. Lastniki so bili celjski grofje.
Na prehodu iz 15. v 16. stoletje, v bojih za celjsko dediščino in po uboju
zadnjega Celjana pri Beogradu (1456), je bil grad zelo poškodovan. Leta 1439
ga je razrušil Jan Vitovec. Grad je bil ponovno poškodovan leta 1473, in sicer
zaradi turških vpadov po dolini Kokre na Koroško. Za Turki ga je leta 1611
poškodoval še rušilni potres, ki je razdejal tudi Ljubljano.
Grad, kakor ustreza zapuščinskim inventarjem, je nastal po prezidavah v
17. stoletju, ko ga je kupil Adam Dinzl, pl. Angenburg, od baronov Egkh (1677).
To potrjuje polkrožno oblikovan portal s kamnito heraldično ploščo z grbom
Adama Dinzla in letnico 1680. Po njegovi smrti je gospostvo Turn leta 1696
pripadlo njegovemu sinu Antonu Krištofu Dinzlu. Leta 1772 ga je nasledil
nečak Ludvik Ksaver, sin njegovega najstarejšega brata Franca Benedikta
Dinzla. Ludvik Ksaver je leta 1760 pred vhodom v grad zgradil baročno ka­
pelo, posvečeno Materi božji. Notranjost je poslikana s freskami, na oltarju je
slika Pieta baročnega slikarja Valentina Metzingerja.
Po smrti Ludvika Ksaverja leta 1772 je na osnovi oporoke postala lastnica
gradu njegova hči Marija Jožefa Gandin, pl. Lilienstein, ki pa je marca
6
1788 izročila gospostvo svojemu sinu Vincencu Gandinu, pl. Liliensteinu.
Vincenc Gandin je bil lastnik gospostva pet let. Leta 1793 je sklenil z
Martinom Urbančičem kupoprodajno pogodbo za gospostvo Turn. Prodal
mu ga je aprila istega leta. Vendar je ostal Martin Urbančič še nadalje
upravitelj gospostva Brdo pri Antonu Zoisu in je tam tudi živel.
Martin Urbančič je bil začetnik rodbine Urbančič, ki je obdržala gospostvo
Turn vse do dvajsetega stoletja. 25. novembra 1783 se je v Velesovem poročil
s Konstanco Dietrich, hčerko Franca Ksaverja Dietricha, lastnika gospostva
Strmol. Martin Urbančič je umrl 6. junija 1796 na Brdu in vdova Konstanca se
je preselila na Turn. S prisojilno listino z dne 22. septembra 1800 sta postala
lastnika gospostva mladoletna sinova Martina Urbančiča, Alojz in Janez
Nepomuk. Alojz Urbančič je v soglasju z varuhom 7. januarja 1823 izročil
svojo polovico gospostva mlajšemu bratu Janezu Nepomuku Urbančiču, ki je
postal sam lastnik gospostva Turn pod Novim gradom.
Mladi graščak se je poročil z Jožefino Terpinc, Kranjčanko po rodu. V zakonu
so se jima rodili trije otroci. Najstarejša je bila Josipina. Grad Turn je ostal
v rokah Urbančičevih do leta 1909, ko ga je od Janka Urbančiča kupil Oton
pl. Detela, ki je bil lastnik do druge svetovne vojne. Po vojni so bile v gradu
nastanjene vojaške enote.
Leta 1948 so v grad Turn nastanili prve oskrbovance.
Vir: Delavec, Mira: Nedolžnost in sila. Kranj: Gorenjski glas; 2004.
Dom starejših občanov Preddvor – 60 let – Starost v sožitju z naravo
7
Josipina Urbančič Turnograjska
Josipina Urbančič Turnograjska, prva slovenska pisateljica in skladateljica, se je
rodila 9. julija 1833 na gradu Turn pri Preddvoru.
Oče Janez Nepomuk Urbančič ji je umrl, ko je bila stara osem let. Njena mati
Jožefina je po njegovi smrti prevzela ves nadzor nad gospostvom in vzgojo otrok.
Josipina je bila najstarejša in je imela še dva brata, Janka in Fidelisa. Preddvorski
župnik Lovro Pintar ni bil pomemben samo kot Josipinin učitelj, ampak jo je
seznanil tudi z njenim kasnejšim možem Lovrom Tomanom. Z Josipino sta se
spoznala 24. avgusta 1850. Med njima se je razvilo bogato triletno dopisovanje.
Glavnina njunih pisem je shranjena v Rokopisnem oddelku Narodne in uni­
verzitetne knjižnice v Ljubljani. Josipina in Lovro naj bi po pripovedovanjih in
zapisih veljala za zelo lep in zanimiv par. Oba sta bila kulturno dejavna. Predvsem
sta se zavzemala za večjo uporabo slovenskega jezika.
Na Lovrovo željo se je Josipina tudi fotografirala in slikarsko upodobila.
Matevž Langus (1792-1855) jo je imel za osnovni model, ko je risal sv. Lucijo
v šentflorjanski cerkvi v Ljubljani. Zveza Josipine in Lovra se je vedno bolj
poglabljala, zlasti potem, ko je Lovro konec junija 1852 doktoriral in je iz
Gradca prišel v Kranj.
Za datum poroke sta določila 24. avgust 1853, saj sta se na ta dan pred tremi leti
tudi spoznala. A zaradi Lovrovih zahtev po višji doti je bila poroka prestavljena
na 22. september. Poročila sta se v grajski kapeli na gradu Turn. Po poroki sta se
8
skupaj z Josipinino mamo in bratom preselila v Gradec, kjer je Josipina kmalu po
porodu umrla, in sicer 1. junija 1854. Stara še ni bila enaindvajset let.
Josipina Urbančič velja za prvo slovensko pisateljico in skladateljico. Ustvarjala
je pod psevdonimom Turnograjska, ker je bil njen dom grad Turn. Ustvarjati je
začela pri sedemnajstih letih in končala s smrtjo. Največ del je napisala v prvih
dveh letih dopisovanja z Lovrom, in sicer leta 1850 in 1851. Sprva je pisala
kratke poučne zgodbice z moralno tendenco. Pogosto so te Josipinine zgodbe
polne opisov in prispodob iz narave, ki jo je zelo občudovala. Največ je napisala
zgodovinskih povestic. Napisala je tudi posvetilo Francetu Prešernu, ko je obis­
kala njegov grob. Na željo zaročenca Lovra Tomana je spisala tudi nekaj pesmic
(ohranjene so štiri), vendar mu je v pismih omenila, da se bo rajši držala proze,
saj je menila, da pesniško ni dovolj nadarjena. Josipina je bila tudi skladateljica.
Njenih skladb se ni ohranilo veliko. Komponirala je klavirske skladbe in napeve
s klavirjem za slovenske tekste.
Josipinin jezik je bil čist, pravilen in gladek. V pismih in povesticah je uporabljala
čisto slovenščino. Ustvarjala je v dobi, ko se je pripovedništvo na Slovenskem
šele začelo razvijati, poleg tega pa so bili do takrat ustvarjalci samo moški, zato
so njena dela še toliko bolj pomembna.
Poleg sedemintridesetih povestic, štirih pesmi in nekaj skladb je za seboj pustila
veliko idej, ki jih je imela. Bila je mladenka, zabavna, polna vitalizma in mladost­
niških želja. Bila je nekaj posebnega. Bila je Josipina, ena in edina.
Vir: Delavec, Mira: Nedolžnost in sila. Kranj: Gorenjski glas; 2004.
9
Po gozdičih in po gajih
zadonijo čudni zbori,
nezni, bistri mili glasi
pevajoči slavo Boga.
Rahli veter v polju ziblje
rozic kronice leskeče,
iz pereščkov njih gorečih
se zasveti svetla solza
nemo znamenje radosti,
Stvarniku solzica hvale.
Sprehod skozi čas
1948
Začetki socialne dejavnosti v gradu Turn v Potočah nad Preddvorom segajo v
prva povojna leta. Prvi stanovalci, vojne sirote, stari in bolni ljudje so prišli v
Dom 17. 11. 1948, in sicer iz Doma slepih na Okroglem in iz Škofje Loke. Zavod
še ni deloval samostojno, ampak v sklopu Kmetijskega posestva Preddvor.
V gradu je bilo 40 postelj s slabim standardom. Edina vodna pipa je bila na
dvorišču.
Petdeseta leta
Z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Kranj je bil 22. 10. 1954 ustanovljen
Dom onemoglih. Leta 1959 se je zavod preimenoval v Dom oskrbovancev in
upokojencev Preddvor.
»Prve stanovalce so pobirali na cestah ali pa so jih morali iti iskat v hlev. Ljudje so
opozarjali oblasti, ti pa so jih pobirali.«
»Pralnice leta 1959 še ni bilo. Pri kapelici je bila streha in kotli. Vse so prali
na roke, tudi povoje. Kopalnic ni bilo. Oskrbovance so vozili ven in jih zunaj
umivali. V pritličju gradu je bila ena sama banja, kamor so nosili nepokretne,
da so jih tam umivali.«
»Takrat so bili v atriju še ganki in iz njih si šel v sobe. Pozimi so bili vhodi v
sobe zameteni s snegom. V sobah so bile stare peči, ki jih je bilo treba vsak dan
zakuriti.«
Šestdeseta leta
Leta 1962 je bil narejen prvi projekt načrtne adaptacije gradu. Pridobljeni so bili
prvi prostori za kuhinjo, skladišče in jedilnico, napeljali so centralno ogrevanje in
zgradili bolniško dvigalo.
Dom je dobil novo ime, in sicer Dom oskrbovancev Albina Drolca Preddvor.
Sodelavci so povedali:
»Brivec in frizer Tinko je v Dom hodil 50 let. Poznal je vse stanovalce Doma, bil
je duša Doma, vsi so mu zaupali.«
Sodelavci so povedali:
»Za zabavo takrat ni bilo nič posebnega. Iz ekonomske šole so hodili vsako leto,
da so jih obdarovali, to delajo še vedno. Bila pa je ena televizija. Spominjam
12
Dom starejših občanov Preddvor – 60 let – Starost v sožitju z naravo
13
»Bolniške sobe so bile zelo velike, v eni sobi jih je bilo tudi dvanajst. Nepokretne
so veliko vozili ven na zrak.«
Sodelavci so povedali:
»V času pred pridobitvijo novega Doma, ki je bil sezidan leta 1977, so vsi stanovalci
prebivali v gradu. Tam so jih od zunanjega sveta ločevala velika grajska vrata, ki
so se vsak večer ob devetih zaklenila in vsako jutro ob petih odklenila. Stanovalci
so lahko zunaj ostajali dlje, če so nas obvestili, kam gredo in kdaj pridejo.«
»Pokretni so pomagali pri delu v Domu, skupaj z nami so hodili na njivo. Hrano
smo v glavnem pridelali doma.«
»Namesto plenic smo uporabljali rjuhe, nočne posode so bile slabe, invalidskih
vozičkov nismo poznali.«
»Prvi direktor je vse urejal sam; denar za plače, ko smo začeli popravljati stavbo,
hodil na njivo, zalival vrt itd. Drugi direktor je vozil vso hrano in pošto. Pošto je
razdeljeval oskrbovancem in se je hkrati lahko z njimi tudi pogovoril. Vsak je imel
dostop do njega. Tako je imel vse pod nadzorom, ker čez dan ni imel časa.«
»Dom ni imel prevoznih sredstev. Nune so imele v tistem času en avto za potrebe Doma.«
se starejšega žandarja, ki je vsak večer prišel sedet pred televizijo, vedno se je
napravil v obleko in kravato, ker je bil prepričan, da ga napovedovalka vidi.«
Sedemdeseta leta
Zaradi dotrajanosti ostrešja in stropov je bilo grad potrebno temeljito obnoviti,
s čimer so se zagotovili minimalni normativi za bivanje. Celotna dejavnost
Doma je bila v času obnove preseljena na Šmarjetno goro nad Kranjem
(1974‒1975). Neekonomičnost poslovanja je narekovala gradnjo novega
Doma. Z novo gradnjo se je pridobilo 18 enoposteljnih sob, 28 dvoposteljnih
sob in dnevni prostor. Zmogljivost Doma se je povečala na 130 postelj. Prvi
stanovalci so v novi Dom prišli konec leta 1977.
14
Osemdeseta leta
V letu 1983 je bil grad prenovljen in v njem urejen negovalni oddelek. S tem
so se precej izboljšali bivalni in delovni pogoji. Napeljana je bila topla voda ter
adaptirana kuhinja in pralnica. S prizidkom k novemu Domu so se pridobili
prepotrebni prostori za ambulanto, fizioterapijo, delovno terapijo, večnamen­ski
prostor s knjižnico, garderobe, upravni prostori in stanovanje za hišnika.
Leta 1986 je bila zgrajena kotlovnica, sončni kolektorji, plinska postaja, pod­
porni zid za grajsko kapelico, asfaltiralo se je dvorišče ter uredila ekonomija in
sadovnjak. Leta 1988 se je z adaptacijo podstrehe pridobilo dodatnih 38 postelj
in kapaciteta Doma se je povečala na 173.
Dom starejših občanov Preddvor – 60 let – Starost v sožitju z naravo
15
V sodelovanju z Zavodom za spomeniško varstvo Kranj je bila obnovljena
kapelica s freskami. Leta 1989 se je s posebno pozornostjo uredila in opremila
spominska soba Josipine Urbančič Turnograjske.
Ob praznovanju 40-letnice je bila Domu podeljena Velika plaketa občine Kranj za
uspešno delo in pomemben prispevek k izboljšanju kvalitete bivanja stanovalcev.
Iz časopisnih prispevkov:
»Dom v Preddvoru dobiva podobo, ki je bila zamišljena: to je Dom, ki stanovalcev
ne drži za štirimi stenami in jim ne nudi le žlice in postelje. Gre za dom starostnikov,
v katerem prihaja do zanimivih sprememb, do nekoliko drugačnega življenja na
stara leta – delovna terapija, interno glasilo, izleti, pikniki, enotedenska izmenjava
stanovalcev z Domom upokojencev Izola, prenove, pridobitve …«
(Gorenjski glas; marec, 1985)
»Morda je pomenil začetek sprememb že novozgrajeni del, ki so ga naredili pred
osmimi leti, zagotovo pa prihod novega direktorja Petra Starca, ki je vnesel v
Dom toliko razgibanega življenja, da stari ljudje nekako ne morejo in očitno tudi
nočejo biti več stari v tistem slabem in onemoglem pomenu besede.«
(Gorenjski glas; maj, 1986)
Sodelavci so povedali:
»Razvoj nege se je pričel, ko je prišla sestra Marinka. Vse je obrnila na glavo, od
posode do pleničk. Za nas je bilo to nekaj neverjetnega. Zamenjala je zavese, prte,
16
uvedla je pogrinjke, cvetje v hiši ... Spremenil se je način dela. Vse je šlo na bolje
in takrat smo začele uživati.«
»Uvedba skupin za samopomoč je bila ena svetlih točk, ki je prišla v domove.«
Devetdeseta leta
V devetdesetih letih je bilo zgrajeno novo dvigalo do podstrehe gradu,
obnovljene kopalnice v gradu, zgrajena sodobna čistilna naprava itd.
Dolgoletna želja po moderni novi kuhinji z večnamensko jedilnico, s skladišči,
prostori za pripravo in čiščenje hrane, se je uresničila leta 1995.
Leto 1996 je bilo v znamenju obnovitve starega gradu. Obnovljeno je bilo
pritličje, podbetonirani so bili temelji, vgrajene dodatne jeklene vezi in armirana
poškodovana mesta, izvedena izolacija vlažnih zidov, zamenjani so bili tlaki in
napeljane nove instalacije. Grad in novi Dom sta dobila povezavo s podzemnim
hodnikom, zgrajeno je bilo novo dvigalo, ki je skrito v stolpiču, obnovila se je fasada.
Za svojo dejavnost so v gradu na novo dobili prostore delovna terapija, frizerski
salon in pedikura. Dom je pridobil novo digitalno telefonsko centralo, zgradile so
se frčade na prizidku novega Doma, hortikulturno se je uredila okolica.
Dom oskrbovancev Albina Drolca se je leta 1996 preimenoval v Dom starejših
občanov Preddvor.
Dom starejših občanov Preddvor – 60 let – Starost v sožitju z naravo
17
Iz časopisnih prispevkov:
»Bil je lep sončen dan, ko smo se zbrali na pikniku v Domu oskrbovancev v Potočah.
Ta delovni kolektiv res lepo skrbi za svoje varovance. Znajo prisluhniti njihovim
željam, zato so na srečanje povabili tudi svojce. Po pozdravnem nagovoru so
vsem postregli z jedačo in pijačo. Priredili so tudi tombolo s prav lepimi dobitki,
vmes pa nas je zabaval harmonikar s pevko, tudi citre niso manjkale. Prav lepo
je bilo videti srečne obraze oskrbovancev in svojcev. Kolektivu tega Doma pa gre
vsa pohvala.«
(Gorenjski glas; september, 1990)
»Ali bi otroci kaj spremenili? Če jih imaš ali jih nimaš, se na starost znajdeš
v domu!« je pribila na koncu. Ampak s prav nič grenkobe v glasu, kajti ona je tu
rada. Nihče je ne bi spravil ven.«
(Gorenjski glas; februar, 1993)
»Enega zadnjih lepih jesenskih dni so šolarji Osnovne šole Matije Valjavca iz
Preddvora skupaj s stanovalci Doma v Potočah pekli kostanj.«
(Gorenjski glas; oktober, 1995)
»Dom starejših občanov v Preddvoru si je pridobil sloves odprtosti, humanosti
in odličnosti. Prijazno osebje po čim boljših močeh skrbi za prijetno počutje
svojih stanovalcev.«
(Gorenjski glas; julij, 1999)
18
Dom starejših občanov Preddvor – 60 let – Starost v sožitju z naravo
19
Novo tisočletje
V letih novega tisočletja se je uredila recepcija z novo telefonsko centralo, park
z vodnjakom in svetilkami ob gradu, prostor za verske obrede, na novo so se
začele opremljati sobe.
V novembru 2003 se je Dom priključil na daljinsko ogrevanje z biomaso iz
Preddvora.
Leta 2005 se je dokončala preureditev stare kotlovnice v pralnico in toplotno
postajo, zamenjala so se okna v gradu.
Prostori za dnevno varstvo v pritličju gradu so dobili končno podobo v maju
2006 in zunanjim uporabnikom smo ponudili novo storitev – dnevno varstvo.
V letu 2007 smo začeli s storitvijo razvoza kosil na dom zunanjim uporabnikom.
Pripravili so se idejni projekti za adaptacijo gradu ter adaptacijo in dozidavo
novega dela z upoštevanjem sodobnih oblik domskega varstva starejših.
Neprestano spremljamo novosti dela na vseh področjih varstva za stare.
Iščemo različne novosti ter le-te vpeljujemo v že utečeno delo. Razvijamo nove
programe, ki dvigujejo kvaliteto bivanja in življenja naših stanovalcev. Poseben
poudarek pri tem dajemo izobraževanju zaposlenih.
Z rednimi dnevnimi raporti, mesečnimi sestanki zaposlenih in s timskim
delom želimo storitve čim bolj približati željam in potrebam posameznega
stanovalca. Stanovalci preko rednih sestankov po nadstropjih, preko sveta
stanovalcev in z individualnimi pogovori prispevajo k soustvarjanju novih idej
za lepše in kvalitetnejše bivanje.
S sprotnim reševanjem problematike, z različnimi aktivnostmi za ohranjanje
in dvig preostalih sposobnosti posameznika in razvojno naravnanostjo v danih
pogojih, dosegamo visok nivo dela. Delo vseh služb je opravljeno odgovorno in
v zadovoljstvo naših stanovalcev in njihovih svojcev.
Tudi v bodoče se bomo trudili, da se bodo naši stanovalci v Domu počutili varno, da bodo
s svojimi željami, potrebami in pričakovanji dostojanstveno in strokovno obravnavani.
Iz časopisnih prispevkov:
»V Domu starejših občanov Preddvor so ta teden doživeli zanimivo srečanje s
preteklostjo. Pripravili so modno revijo starih oblačil, ki jih je za to priložnost
priskrbela Ana Žorž iz Škofje Loke, zbirateljica zanimivih starih predmetov.
Manekeni so bili zaposleni in stanovalci.«
(Gorenjski glas; marec, 2002)
»V spomin na pred 150. leti umrlo umetnico Josipino Urbančič Turnograjsko
sta v torek zvečer na pročelju gradu ministrica za kulturo Andreja Rihter in
direktor Doma Peter Starc odkrila doprsni kip.«
(Delo; junij, 2004)
20
Dom starejših občanov Preddvor – 60 let – Starost v sožitju z naravo
21
»V začetku novega tisočletja so bila v ospredju dogajanja, kulturno družabne
prireditve in odnos država – domovi za ostarele, katerih srečanja in tiskovne
konference je gostil Dom starejših občanov Preddvor.«
(Bizaj; Zgodovina Doma starejših občanov Preddvor, 2006)
»Rada bi bila seveda mlajša, vendar kar dobro prenašam svoja leta. Rada
pojem v domskem pevskem zboru, prej sem veliko šivala, saj sem po poklicu
šivilja, sedaj pa raje pišem spise za domsko glasilo, ki izide vsak mesec. Med
stanovalce tudi raznašam časopise.«
(Gorenjski glas; januar, 2005)
»Kdor je prišel v Dom s pozitivnim pristopom, ima tu veliko početi,« pove
socialna delavka. »Najbolj smo veseli, kadar nam stanovalci rečejo, da se lepše
kot sedaj v Domu, v življenju še niso imeli.«
(Gorenjski glas; marec, 2008)
Stanovalci so povedali:
»V Domu sem že tretje leto, prišla sem iz bolnišnice Golnik. Zdaj se počutim bolje
in sem zadovoljna. Imam svojo sobo, ki sem si jo tudi uredila po svoje. Obiskujem
skupino za samopomoč, sem v pevskem zboru, s katerim nastopamo na proslavah.
V Domu mi ugaja, ker je toliko življenja. Veliko je tudi predavanj, predstavitev.
Najbolj pa sem se začudila, kako dobro znajo organizirati družabne prireditve.
Tukaj imam več družabnega življenja, kot sem ga imela v prejšnjih letih.«
»Zjutraj me pripelje sin, popoldne me pride iskat snaha, vmes pa se v Domu
družim z ljudmi, ki tu prebivajo. Sama se še ne bi odločila za življenje v Domu,
rada sem doma. S hojco in z invalidskim vozičkom hodim okoli, grem na
križanko in kviz, zjutraj sem pri telovadbi, kar mi je všeč.«
(Uporabnica dnevnega varstva; op. a. )
(Gorenjski glas; marec, 2008)
(Vzajemnost; junij, 2004)
»Ne počutim se še staro. V Domu mi je lepo, še vedno kaj malega postorim in
si tako krajšam čas. Pomagam v pralnici in s preddvorskimi upokojenci grem
velikokrat na izlete.«
(Gorenjski glas; januar, 2005)
22
Dom starejših občanov Preddvor – 60 let – Starost v sožitju z naravo
23
Penice srebrne spušča
po kamničkih skoz livado
potok čisti in prepeva
zuborečo svojo pesem
skupno z zbori vsega stvarstva.
In z radostjo napolnjeno
mora srce izdihniti:
O prekrasna je narava!
Iz dnevnika stanovalke …
Nočna sestra je zjutraj naredila še svoj zadnji obhod in povabila jutro v sobo.
Nekaj vaj v postelji, da se te stare kosti spravijo v pogon, potem pa bo.
Počakam in malo pomislim. Pa saj imam vse v tej moji mali sobici. Posteljo, na
kateri počivam in premišljujem, mizo, ki mi je v pomoč pri ročnih delih, branju
knjig in časopisov, gugalni stol stoji v kotu – spomin na moje otroke, na televiziji
pa zelo rada pogledam poročila in nadaljevanke. Omara pa tako in tako mora
biti, da nudi prostoru obliko. Na balkonu, s katerega je lep pogled na Krvavec,
uživajo moje lončnice. Poleti se na njem tako rada sončim in s pogledom
lovim okoliške vasi in hribe. Še nekdo je v sobi. To je zadnja leta moja najboljša
prijateljica – hodulja. Povsod me spremlja in varuje, pa tudi »tovore prevaža«. S
fizioterapevtko sva jo skupaj izbrali, kupili pa so jo moji otroci.
Ob sedmih vstanem. Grem v kopalnico, ki je poleg moje sobe. Oblečem se in
urejena »odhitim« v dnevni prostor. Danes sem dogovorjena s hišnikom, da
mi pritrdi novo sliko na steno v sobi. K sreči pridem dovolj zgodaj, zato lahko
še malo poklepetam s stanovalci, ki že spremljajo jutranji program na televiziji
v dnevnem prostoru.
delovni terapevtki. Danes nas vabita na vaje za spomin in branje zgodb s
prostovoljko. Po zajtrku me čaka telovadba z našo fizioterapevtko. Tako
uvidevno in zagnano dekle je, da je telovadba mala malica.
Malo čez deveto uro sem ponovno v sobi. Za sosedo skuham kavo; en teden
kuha ena, drugi teden pa druga. Skupaj jo spijeva in malo poklepetava.
Nekdo trka. Vstopi strežnica, ki je prišla počistit sobo. Spregovoriva besedo
ali dve o podtaknjencih rož, ki jih obe zelo radi vzgajava in ugotoviva,
da veselo rastejo.
Ura se bliža deseti. Ugotovim, da moram na poti do pralnice še v ambulanto. Po
naročilu zdravnice mi trikrat dnevno merijo sladkor v krvi. Medicinska sestra
to zelo spretno opravi, tako da se zamudim največ pet minut.
V pralnici me naša dekleta že pričakujejo, da skupaj pogledamo nekatera
oblačila. K sreči nisem pozabila vzeti s seboj očal, tako da grem lahko kar
naravnost v delovno terapijo. Čeprav ura še ni pol enajstih, nisem prva.
Tu so že drugi moji sostanovalci. Danes imamo miselne vaje za boljši
spomin, tako da bo še veselo. Tudi brez smeha ne gre. Škoda, da ta ura
vedno prehitro mine.
S hoduljo se odpravim v jedilnico na zajtrk, ki se zjutraj še kako prileže in
spotoma na oglasni deski preberem današnji program, ki sta ga pripravili
Pred kosilom v sobi še malo preletim časopis, da vidim, kako je kaj danes z
našimi politiki in športniki. Potem pa v jedilnico, da ugotovim, kaj so nam naše
vrle kuharice in kuharji pripravili za kosilo.
Po kosilu se vedno prileže ura počitka, zato tudi meni ne uide ta zaslužen
kra­­tek popoldanski spanec. Ampak samo do dveh, ker sem četrt čez dve že
26
Dom starejših občanov Preddvor – 60 let – Starost v sožitju z naravo
27
dogovorjena s frizerko, da mi uredi frizuro. Jutri me namreč obiščeta dve
dekleti iz osnovne šole, ki k meni prihajata vsak mesec kot prostovoljki. Vsako
jesen se s socialno delavko pogovorimo, kdo bi si želel obiske otrok in tako
k meni prihajajo že tretje leto. Na koncu mi frizerka v roko stisne listek, na
katerem je napisan datum, kdaj naj pridem k pedikerki.
Nazaj grede za las ujamem še naše punce v pisarni, da plačam račun, potem
pa se usedem pred ambulanto in počakam, da me sestra pokliče na pogovor
k zdravnici. Po razgovoru z njo se odpravim v svojo sobo, se usedem v svoj
gugalnik in počakam na mojo najljubšo nadaljevanko. Ob štirih popoldne
pride prostovoljka, ki nam bere zanimive zgodbe, največkrat iz časov
naše mladosti. Veliko nas pride, ker gospo zelo radi poslušamo in se z njo
prijetno pogovarjamo.
A ura teče prehitro. Moj želodec se ponovno oglaša in zahteva topel obrok.
Nekaterim enkrat odgovarja mlečna večerja, drugič pa navadna, še dobro da
lahko izbiramo.
Po večerji si zaželimo lahko noč in se odpravimo vsak v svoj najljubši kotiček;
v svojo sobo ali dnevni prostor. Pogledam še poročila in ugasnem televizor.
Uredim se za spanje. Mika me, da bi še malo brala knjigo, a kaj, ko je spanec
močnejši. Nočna sestra naredi svoj nočni obhod in mi zaželi lahko noč.
stanovalka
28
Dom starejših občanov Preddvor – 60 let – Starost v sožitju z naravo
29
Zahvaljujemo se donatorjem :
ECOLAB d.o.o., Maribor
MM SVETOVANJE, DRUŽBA ZA POSLOVNO SVETOVANJE, d.o.o., Zgornja Besnica
ZAVAROVALNICA TRIGLAV, D.D., OBMOČNA ENOTA KRANJ, Kranj
SIMPS´ S d.o.o., Trzin
MERCATOR d.d., Ljubljana
KVIBO d.o.o., Tržič
SINET d.o.o., Hrastnik
Ob 60 letnici Doma starejših občanov Preddvor, oktober 2008
Izdajatelj: Dom starejših občanov Preddvor
Uredniški odbor: Irma Čebašek, Mojca Sajovic, Katja Gaber, Lidija Grašič, Neža Mravlje
Lektoriranje: Mira Delavec
Fotografije: Mojca Sajovic, Irma Čebašek
Oblikovanje in priprava: marioana.si
Tisk: Sinet d.o.o.
Verzi so iz pesmi Josipine Urbančič-Turnograjske — Zmiraj krasna je narava.
30
fotka
Dom starejših občanov Preddvor
Potoče 2, 4205 Preddvor
www.dso-preddvor.si
1948 - 2008