52. Prepovedan spomin na Tita. Ob odločbi ustavnega sodišča

14
DELO, sobota, 5. novembra 2011
O odločbi ustavnega sodišča
Prepovedan spomin
na Tita
artizansko srečanje na Ilovi gori
v spomin na boje leta 1943, ko
so bile požgane tri vasi in je padlo okrog 100 partizanov, ki so
se pridružili preko 30 tisočim
padlim partizanom v Sloveniji,
je bila primerna priložnost, da
sem se ob odločbi ustavnega sodišča, ki je
ukazalo izbrisati Titovo cesto v Ljubljani, postavil v bran zgodovinske vloge Josipa Broza
– Tita kot vrhovnega komandanta NOV in
kot predsednika države, ki je zrasla iz štiriletnega NOB (DFJ, FLRJ, SFRJ).
Nobenega dvoma ni, da je bilo partizansko
odporniško gibanje v Jugoslaviji pomemben
vojaški dejavnik v protifašistični koaliciji.
Zaradi vojaškega pomena partizanskega
odpora so zavezniki zapustili Dražo Mihailovića in podprli Tita. Winston Churchill je 22.
februarja 1944 v spodnjem domu ugotovil,
da Titovi partizani v Jugoslaviji zadržujejo
nič manj kot 14 nemških divizij od dvajsetih,
kolikor jih je bilo na Balkanu, in dodal: »V
maršalu Titu so partizani našli izjemnega voditelja, slavnega po svojem boju za svobodo.«
Partizanska vojska pod Titovim vodstvom je
bila priznana kot zavezniška vojska in maršal
Tito kot eden od cenjenih vojaških poveljnikov zavezniških sil.
Partizanski upor proti okupatorju pod
Titovim vodstvom je jugoslovanskemu in
s tem tudi slovenskemu odporniškemu
gibanju zagotovil častno mesto v okviru
protifašistične koalicije, ki se je uprla največjemu zlu 20. stoletja, to je nacifašizmu. Ob
odprtju muzeja holokavsta v Washingtonu
spomladi leta 1993 je bila med zastavami
zmagovitih vojská tudi zastava IX. korpusa
slovenske partizanske vojske.
Tito je zaslužen za to, da je Jugoslavija
med podpisniki ustanovne listine ZN. Še
preden je bila formalno ukinjena Kraljevina
Jugoslavija in je namesto nje nastala FLRJ,
je enotna vlada Demokratične federativne
Jugoslavije pod Titovim predsedstvom imenovala delegacijo, ki je 26. junija 1945 v San
Franciscu podpisala ustanovno listino ZN.
Tito se je leta 1948 uprl Stalinu. Če se takrat, ko je Stalin govoril, da mu je treba samo
s prstom migniti, pa bo Tito odletel, in ko
so se na jugoslovanski meji kopičile divizije
Varšavskega pakta, Tito ne bi uprl Stalinu, bi
Jugoslavija doživela usodo vzhodnoevropskih satelitskih držav, ki jih je osvobodila
Rdeča armada. Tito se je Stalinu uprl z vso
moralno pravico, ker se je lahko skliceval na
zmagoviti NOB, v katerem ni dopustil, da bi
nas kdo drug osvobodil in bi nam potem
kot »osvoboditelj« vzel izbojevano svobodo. Podlago za to stališče je Tito postavil že
septembra leta 1944, ko je z vrhovnim poveljstvom Rdeče armade podpisal sporazum
o sodelovanju pri končnih bojih z Nemci na
jugoslovanskem ozemlju. Po tem sporazumu
je morala Rdeča armada po končanih bojih
zapustiti naše ozemlje. To pomeni, da Rdeča armada ni mogla imeti našega ozemlja
Foto Jože Suhadolnik
P
Ivan Kristan
za okupirano ozemlje, s katerega je treba
pregnati okupatorja, ampak kot ozemlje
suverene nove jugoslovanske države. Upor
proti Stalinu leta 1948 je doživel velike simpatije v svetu, ker je Jugoslavija pokazala,
da je pripravljena braniti svobodo in neodvisnost, ki si jo je izbojevala kot članica
protifašistične koalicije.
Tito je bil priznan za nespornega voditelja neuvrščenih držav in Jugoslavija je zaradi
tega v svetu uživala velik ugled. V Beogradu
je bil leta 1961 prvi vrh gibanja neuvrščenih
držav, ki se je oblikovalo kot protiutež blokovski delitvi sveta in je imelo velik vpliv
na Združene narode.
Predlog za poimenovanje ulice po Josipu
Brozu - Titu je leta 2009 dal pokojni pisatelj
in dramatik, mestni svetnik Peter Božič.
Oblast v prejšnji Jugoslaviji do Petra Božiča
ni bila nič kaj prijazna: za pet let so ga vrgli
iz šole, zaradi političnih razlogov je bil zaprt, zaradi njegovih tekstov ga je SDV večkrat
privedla na zaslišanje in podobno. Vendar
Božič preganjanja, ki ga je nad njim izvajal
prejšnji režim, ni enačil s Titom, ampak se
je pri ocenjevanju Tita dvignil nad to, kar
se je njemu dogajalo, in je poudarjal Titovo
zaslugo, da smo prišli do tega, kar imamo
zdaj. Predvsem je treba upoštevati, da je bil
Božič izgnan v Nemčijo in da se je zavedal,
da je bil Tito zaslužen za njegovo vrnitev iz
izgnanstva. Božič je šel predlog za Titovo ulico zagovarjat tako rekoč z bolniške postelje.
Kmalu po sprejetju odloka o imenovanju
Titove ulice je umrl.
Mineva sedemdeset let, odkar so našo
družino nemški vojaki odpeljali v zbirno taborišče Rajhenburg, od tam naprej pa v prvo
taborišče v Breslauu, od koder so nas selili še v sedem taborišč v Nemčiji. Tako sem
osebno doživljal del usode, ki jo je Hitler ob
obisku v Mariboru izrekel v znani zapovedi:
Naredite mi to deželo spet nemško! Hitlerjeva zapoved pomeni, da v okupirani Sloveniji
ne sme biti več Slovencev, točneje: ne sme
biti narodno zavednih Slovencev, ostati so
smeli samo tisti, ki bodo na podlagi rasne
ocene primerni za germanizacijo, in izdajalci
slovenskega naroda.
Za izgnance torej ni bilo rešitve. Naše
kosti bi trohnele v kakšni Hudi jami na Nem-
škem. Pa vendar se to ni zgodilo. Doma so
Titovi partizani po štirih letih pregnali nacifašistične okupatorje, nas pa so osvobodile
anglo-ameriške čete. Neizmerno hvaležni
Titu in njegovim partizanom smo se vrnili
domov. Nobenega dvoma namreč ni bilo,
da se brez oboroženega odpora partizanov
pod Titovim vodstvom tisti, ki smo preživeli štiriletno izgnanstvo, ne bi nikdar vrnili
domov. Tudi Peter Božič ne. Zaradi tega je
v očeh izgnanca, ki izraža hvaležnost in
spoštovanje do partizanov in Tita, odločba
ustavnega sodišča nerazumna in krivična.
Prav tako je krivična v očeh aktivistov OF
in borcev, ki so bili udeleženi v oboroženem boju proti okupatorju. Tito je bil njihov
vrhovni komandant. Odločba ustavnega sodišča kaže globoko nerazumevanje usodnega
časa leta 1941 in podcenjevanje veličine narodnoosvobodilnega boja zoper okupatorja,
ki je slovenski narod obsodil na smrt. Če se
pred sedemdesetimi leti ne bi uprli, bi nas
danes kot naroda ne bilo več. Bili bi samo
germanizirani slovenski hlapci nemških
gospodarjev.
Odločba nima logične zveze z ustavno
pristojnostjo ustavnega sodišča, da odloča o
zakonitosti in ustavnosti predpisov, ampak je
ideološka odločba o zgodovinskih dejstvih,
o katerih ustavno sodišče ni pristojno razsojati. Dr. Jože Pirjevec, ki je napisal verjetno
najbolj kompleksno knjigo o Titu, je ustavnim sodnikom zameril, da so se postavili v
vlogo zgodovinarja, pri čemer so Tita ocenjevali samo na podlagi enega vidika, vse druge
pa zanemarili. Pirjevec je ustavne sodnike
opomnil, da so spregledali, da brez Tita ne
bi bilo Slovenije, kakršno imamo, saj je Tito
z uporom Stalinu »ustvaril klimo intelektualne tolerance, v kateri so se oblikovali in se
profesionalno uveljavili vsi člani ustavnega
sodišča«.
Zelo sporna je pravna podlaga odločbe, saj
zanjo ni izkazan utemeljen pravni interes.
Pravo norčevanje iz instituta pravnega interesa je primer prvopodpisanega pobudnika
Jerneja Vrtovca, rojenega 1985. V pobudi so
Vrtovčev pravni interes utemeljili z ugotovitvijo ustavnega sodišča (v dveh odločbah),
»da so vsi, ki so živeli v nekdanji državi v tedanjem komunističnem sistemu, desetletja
bili podvrženi trajnemu in sistematičnemu
ogrožanju človekovih pravic in temeljnih
svoboščin in bili prikrajšani za uživanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Ne
glede na to, da je prvopodpisani pobudnik
rojen po Titovi smrti, je živel še v prejšnjem
totalitarnem režimu.«
Predvsem je tendenciozno in pravno neutemeljeno stališče ustavnega sodišča, da je
ponovno uvedbo ulice po Josipu Brozu - Titu
mogoče objektivno razumeti kot priznanje
nekdanjemu nedemokratičnemu režimu. To
stališče kaže, da je ustavno sodišče globoko
v zmoti. Titova ulica namreč ne pomeni
priznanja nedemokratičnemu režimu, ampak za Slovence pomeni priznanje Titu kot
simbolu osvobodilnega boja, ki je ustvaril
združeno Slovenijo in s tem postavil teritorialno podlago za današnjo samostojno
slovensko državo.
Z diskreditiranjem Titove osebnosti, ki
naj bi ne bila vredna zgodovinskega spomina z označbo ene ulice v glavnem mestu
Slovenije, ustavno sodišče ni zanikalo samó
objektivne zgodovinske zasluge Tita za zmagoviti partizanski odpor v Jugoslaviji, za
ohranitev državne neodvisnosti Jugoslavije
v sporu z informbirojem in za uveljavitev
gibanja neuvrščenih držav, kar je Jugoslaviji zagotovilo ugled v svetovnem merilu,
ampak je zanikalo tudi objektivno zaslugo
Tita za priključitev Primorske med NOB in
za pravičnejše meje Slovenije, kot so bile v
Kraljevini Jugoslaviji. Če za nič drugega, bi si
Tito za priključitev Primorske in za pravične
meje Slovenije zaslužil spominsko obeležje v
glavnem mestu Republike Slovenije.
Vsekakor pa odločba, ki prepoveduje
Titovo ulico v Ljubljani, ne more zanikati
objektivne zgodovinske vloge Tita in njegovega ugleda v svetu. Njegovemu spominu so
se na pogrebu poklonili šefi držav in vlad na
čelu z 209 delegacijami iz 127 držav.
Jugoslovanski diplomati so bili v svetu
zelo spoštovani prav zaradi Tita, ki so ga v
svetu spoštovali predvsem zaradi zaslug za
gibanje neuvrščenih držav. Dr. Ernest Petrič
se je ob izvolitvi za predsednika ustavnega
sodišča s ponosom spominjal, da je v Indiji
veleposlanik Jugoslavije predsedoval gibanju
neuvrščenih držav, kar mu je med diplomati
dajalo posebno težo.
Ustavno sodišče z odločbo, ki je krivična
do objektivne zgodovinske vloge Tita v zadnjih sedemdesetih letih in žali zgodovinski
spomin generacije, ki je doživela zmagoviti
narodnoosvobodilni boj in boj za državno
neodvisnost v sporu s Stalinom, potem pa
živela v relativno urejeni socialni državi, ni
(ne bo) prispevalo k narodni pomiritvi, ampak bo protislovja med nami še poglobilo.
Poleg tega bo odločba škodila mednarodnemu ugledu Republike Slovenije, saj iz nje
izhaja, da se odrekamo priznani zgodovinski
vlogi Tita v zmagoviti protifašistični koaliciji. Negativni učinek te odločbe v tujini se
kaže že v Italiji: Združenje istrskih izgnancev
(ANVGD) odločbo pozdravlja in zahteva, da
bi v Italiji izbrisali ali preimenovali vse Titove ulice. •