Heroji_FINAL.indd 1 23.9.2013 9:18:29

Transcription

Heroji_FINAL.indd 1
23.9.2013 9:18:29
Heroji_FINAL.indd 2
23.9.2013 9:18:29
Urednik: Božidar Jezernik
Heroji in slavne
osebnosti na
Slovenskem
Ljubljana 2013
Heroji_FINAL.indd 3
23.9.2013 9:18:29
Heroji in slavne osebnosti na Slovenskem
Zbirka: Zupaničeva knjižnica, št. 38 (ISSN 1855-671X)
Urednik: Božidar Jezernik
Lektorica: Danijela Tamše
Uredniški odbor zbirke: Mojca Bele, Jože Hudales, Božidar Jezernik, Boštjan
Kravanja, Mirjam Mencej, Rajko Muršič, Jaka Repič
Fotografija na naslovnici: Božidar Jezernik
Recenzenta: Boštjan Kravanja, Jaka Repič
Imensko in stvarno kazalo: Sara Špelec
© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2013.
Vse pravice pridržane.
Brez pisnega dovoljenja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, dajanje na voljo javnosti (internet),
predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli
obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki.
Odstranitev tega podatka je kazniva.
Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete
Izdal: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo
Ljubljana, 2013
Naklada: 400 izvodov
Zasnova zbirke: Mojca Turk
Oblikovanje in priprava za tisk: Jure Preglau
Tisk: Birografika Bori, d. o. o.
Cena: 24,90 EUR
Publikacija Heroji in slavne osebnosti na Slovenskem je nastala v okviru projekta Junaki in slavne osebnosti v Sloveniji in Srednji Evropi (J6-5558, 2013–2016, vodja:
Božidar Jezernik), ki ga omogoča Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
929(=163.6)(082)
HEROJI in slavne osebnosti na Slovenskem / glavni urednik Božidar Jezernik ; [imensko in stvarno kazalo Sara Špelec].
- Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013. (Zupaničeva knjižnica, ISSN 1855-671X ; št. 38)
ISBN 978-961-237-597-3
1. Jezernik, Božidar
268496640
Heroji_FINAL.indd 4
23.9.2013 9:18:29
Kazalo
7
Božidar Jezernik: Veliki možje in razvoj slovenskega narodnega
vprašanja
27
Božidar Jezernik: Slavni junak in učenjak, rojen v kmetski hiši
65
Mira Miladinović Zalaznik: Liberalec Anton Aleksander grof
Turjaški – predmarčni pesnik Anastazij Grün in njegov odnos
do Kranjcev
89
Jože Hudales: Rudarji so junaki, zmagovalci v bitki vsaki. Junaki
socialističnega dela in udarniško Velenje
115
Jože Dežman: Heroji vojne in revolucije
137
Rajko Muršič: Pomembneži v Sloveniji: velmožje in zvezde v slovenski
znanosti in popularni glasbi
151
Dan Podjed: Konec zgodovine Vélikih Mož? Samopromocijske
strategije instant zvezde Urške Hočevar Čepin in njihov odsev
v politiki
173
Neva Šlibar: Cesarica Lisi v popularni kulturi in v medijih svojega časa
195
Janez Vrečko: Bogomilina vera in Črtomirjeva mistika
213
Alojzija Zupan Sosič: Heroji in herojinje v sodobnem slovenskem
romanu
229
Sara Špelec: Kekec: Med literarnim junakom in filmsko zvezdo
247
Stvarno in imensko kazalo
5
Heroji_FINAL.indd 5
23.9.2013 9:18:29
Heroji_FINAL.indd 6
23.9.2013 9:18:29
Božidar Jezernik
Veliki možje
in razvoj slovenskega
narodnega vprašanja
Leta 1651, ko so upravitelji zbora svetega Hieronima v Rimu vprašali kranjske stanove, ali smejo
Kranjce prištevati k Ilircem, so jim ti odgovorili, da je
Kranjska del Svetega rimskega cesarstva, zato je njene prebivalce treba šteti za Nemce (Apih 1887: 405–6;
Lončar 1939: 18).1 Da so Kranjci nemško ljudstvo, je
menil še Valvasor (1689: I, 20). Korenite družbene
spremembe, do katerih je prišlo po marčni revoluciji,
so povzročile velikanske spremembe v pojmovanju
naroda, po sprejemu ustave, ki je proklamirala enakopravnost vseh narodov v Avstrijskem cesarstvu, pa
so »narodni buditelji« začeli iz »amorfne mase« (Vošnjak 1911: 78) oblikovati novo politično telo.
Slovansko prebivalstvo notranjeavstrijskih dežel
je bilo še v prvi polovici devetnajstega stoletja ljudstvo
brez narodne zavesti, sama ideja »naroda« je bila med
prebivalci Kranjske, Koroške, Štajerske in Primorske
novost, po večini neznana in nerazumljiva. Kot so v
tistem času ugotavljale Kmetijske in rokodélske novize,
takrat vsi »Slovenci« niti niso razlikovali med besedama narodno in nerodno (Jezernik 2008: 27–8). Zaradi razcepljenosti v cerkvenem in političnem oziru
1. Danes tako gledanje na narodno pripadnost prebivalcev Slovenije zveni
prav čudaško. Pa očitno za nekatere razvnete nacionaliste nobena zadeva ni
preveč čudaška, če se le zdi, da podpira njihovo razumevanje sveta. Tako je,
denimo, oktobra 2009 neki Peter Veluscek po elektronski pošti, naslovljeni
na različne naslove po svetu, razlagal, da Slovenia nima nobene zveze z Jugoslavijo. Kot argument za svojo trditev pa je navajal dejstvo, da je bila v letih
800 do 1806 del »velikega srednjeevropskega Svetega rimskega cesarstva«.
7
Heroji_FINAL.indd 7
23.9.2013 9:18:29
med slovanskim prebivalstvom notranjeavstrijskih dežel ni bilo
zavesti narodne celokupnosti. »Tako daleč je dospelo odtujenje
politično razdruženih bratov tiste matere Slovenije, da je Kranjec
pikal in zbadal Slovenca štajarskega grje in pikreje nego Nemca,
Laha itd.; bratu Kranjcu pa tudi Korošec in Štajarec nista kazala
toplejše ljubezni« (Apih 1888: 22–3).
Narodna prebuja v drugi polovici devetnajstega stoletja v slovenski besednjak ni prinesla samo nove besede národ – pomenila je
tudi radikalen prelom s preteklostjo in vzpostavitev nove kolektivne identitete. Če je bila v minulih časih pomembna zavest o pripadnosti mestu, stanu, državi, je narodna prebuja celotno javno življenje preoblikovala po načelu: »Vse, kar je narodno, je dobro, vse, kar
je nenarodno, je pa slabo in dekadentno« (Vošnjak 1913: 541).
»Narod, ki svojih môž ne časti, samega sebe
vreden ni«
Ustvarjanje slovenskega naroda znotraj multinacionalne
Dvojne monarhije ni bil preprost projekt. »Narodni buditelji«,
katerih cilj je bilo preoblikovanje slovanskega ljudstva v (slovenski) narod, so na najrazličnejše načine nagovarjali najširše množice, hkrati pa pazili, da njihova legitimnost ni bila vprašljiva in
da so predstavljali zgled lojalnosti. Vzpon nacionalizma v devetnajstem stoletju je poudarjal tri elemente, s pomočjo katerih naj
nove politične skupnosti – narodi – oblikujejo svojo samozavest:
ali ustvarjanje »velike politične celote«, ali poseganje v »boj za
velike ideale«, ali pa dajanje »velikih mož, ki so predstavitelji njegove kulture« svetu (dr. I. L. 1919: 2).
Slovenskemu narodu, ki se je oblikoval iz stoletja podrejenega in
zatiranega ljudstva brez politične samostojnosti, ki ni niti oblikovalo svoje države niti bojevalo velikih vojn (glej na primer Šubic 1904:
157), je preostala na izbiro le tretja možnost – veliki možje, zlasti
tisti med njimi, ki so govorili v slovenskem jeziku. Pri tem je bila
bistvenega pomena izbira oseb in dogodkov, ki naj bi se jih spominjali pripadniki slovenskega naroda, in tistih, ki naj bi jih pozabili.
Slovensko liberalno meščanstvo v devetnajstem stoletju je bilo
znotraj državnih okvirjev habsburške monarhije ekonomsko in
politično prešibko, da bi lahko oblikovalo nacionalne institucije in
javno kazalo težnje po oblikovanju svoje države. Zato je slovenski
nacionalizem prevzel navzven izrazito apolitično podobo, njegovi
napori so bili usmerjeni predvsem v skrb za slovensko kulturo.
Vendar je bil to zgolj videz. Dejansko je slovensko liberalno meščanstvo slovensko kulturo zavestno uporabljalo kot del strategije,
8
Heroji_FINAL.indd 8
23.9.2013 9:18:29
s katero so želeli ljudi, ki so bili do leta 1848 politično neopredeljeni, prepričati v obstoj njihove posebne narodne identitete. Pri izbiri
osebnosti so zato dajali prednost literatom, ki so svoja dela napisali
v slovenskem jeziku, najprej prvemu slovenskemu pesniku, Valentinu Vodniku (1758–1819), pa najpomembnejšemu slovenskemu
pesniku, Francetu Prešernu (1800–1849), ter utemeljitelju slovenske pisane besede, Primožu Trubarju (1508–1586). Spomin nanje
so hoteli okameniti v obliki tako imenovanih narodnih spomenikov, ki naj bi predstavljali oprijemljivo vez med pripadniki naroda in velikimi možmi. Brez njih bi bili Slovenci kot »narod brez
zgodovine«, kajti domnevno bi bili brez občutka lastne identitete
in predstave o časovni soodvisnosti dogodkov. Narodni spomeniki
so potemtakem ljudem pomagali oblikovati njihov odnos do preteklosti in jim dajali samozavest. Ali kot je zapisal Davorin Trstenjak:
Tudi mi moramo pokazati, da kakor drugi narodi tudi mi častimo
može, kteri so s svojim bistrim duhom in svojo mogočno besedo segnili
v dušo svojega naroda, da se je zavedel in slavno razvijati začel svoje
dušne moči. Zapomnite si narodno prislovico: Kdor se nepoštuje sam
sebe, ga tudi ne poštujejo drugi. (Trstenjak 1858: 1–2)
Mi in Drugi
Narodni buditelji so predstavljali velike može kot osebnosti z
najboljšimi oziroma najbolj želenimi lastnostmi, vrednimi širokega posnemanja. Poznavanje in čaščenje njihovega dela in zaslug
za narod sta bila »ravno tolika dolžnost, kakor njih slavne izglede
posnemati« (Kleinmayr 1881: 9). Posamezniki, ki jih je skupnost
sprejela za »velike može«, so bili tako spremenjeni v podobo naroda, ki jo je bilo mogoče občudovati, se iz nje učiti in se zanjo,
navsezadnje, tudi boriti. Iz narativne podobe velikih mož so se pripadniki določene skupnosti učili solidarnosti in skozi primerjavo
s pripadniki drugih narodov gradili občutek lastne vrednosti; s
tem pa so prispevali h kulturni homogenizaciji pripadnikov določenega naroda in k zarisovanju ločnic med Nami in Drugimi.
V tem procesu so imele poleg narativnih podob velikih mož
pomembno vlogo tudi njihove upodobitve v slikah oziroma spomenikih, »ker tudi mrtve slike na stenah nam poživljajo duha
ter nas vzpodbujajo k vztrajnosti v narodnem delu«. Kot je pisal
mladinski pisatelj in risar Franc Rojec: »Zlasti slike iz slavne narodove zgodovine in podobe znamenitih ter za narod zaslužnih
mož blagodejno uplivajo na gledalce ter jim s ponosom in zavestjo
navdajajo rodoljubna srca« (Selski 1900: 2) Zato je spodbujal izdajanje »pomnoženih tiskov« z doprsnimi podobami ali portreti
»naših slavnih ter velezaslužnih narodnih boriteljev in umetnikov,
9
Heroji_FINAL.indd 9
23.9.2013 9:18:30
kakor Bleiweisa, Vodnika, Prešerna, Gregorčiča, slikarjev Šubicev
in drugih ter poleg teh tudi nekaj portretov najznamenitejših rodoljubov drugih slovanskih narodov« (Selski 1900: 2–3). Po Rojčevem predlogu naj bi »naši najboljši portretni slikarji« narisali nove
portrete v enaki obliki in velikosti, ki bi jih razmnožili s tiskom.
Tudi ti odtisi naj bi bili vsi v enaki obliki in velikosti ter izdelani
radi cenejših tiskovnih troškov v enojni črni ali rjavi barvi na ličnem in
precej močnem papirju. Ti portreti pa naj bi imeli tudi dostojno velikost
in naj bi bili s praznimi robovi vred vsaj 70 centimetrov visoki in temu
primerno široki! In kaj mislite, dragi rojaki, ali bi se ne dobil tak slovenski
podjetnik, ki bi hotel založiti večje število takih tiskanih portretov? In kaj
mislite, da bi naš narod ne segel z veseljem po teh portretih? Mislim, da
ga ni slovenskega rodoljuba, da bi ne kupil nekaj teh portretov za svoje
stanovanje, in v vsaki slovenski gostilni, pisarni in društveni sobi morale
bi potem viseti podobe naših slavnih in zaslužnih mož, kajti narod, ki
takih mož ne pozna in ne časti, vreden ni, da živi! Pri tej priliki pa naj
tudi omenim, da je dobro podobe, tiskane na bolj tenak papir, prilepiti na
močan in trd papir, predno se jih dene v okvir in pod šipo, ker drugače se
zgubančijo, dobe v kratkem rjave lise ter jih na več krajih prejedo razne
papirne žuželke. Po tem prvem poskusu, ako bi se obnesel, naj bi naše
umetniško društvo poskusilo tudi z reprodukcijo nekaterih krajevnih
in zgodovinskih slik v enojni ali pa v naravnih barvah. S tem bi storilo
zopet korak naprej v čast in prosveto naroda slovenskega!
Korak za korakom pogumno naprej,
moj narod, povzpenjaj se k zmagi!
Ne z mečem, ne z zlatom, a z umom vseléj
Ti lahko se meriš s sovragi! (Selski 1900: 3)
Slika 1: Valentin Vodnik in Janez Bleiweis, V prid družbe sv. Cirila in Metoda v
Ljubljani, razglednica
10
Heroji_FINAL.indd 10
23.9.2013 9:18:30
S poudarjanjem veličastnega iz narodove preteklosti so
tako imenovani narodni buditelji gradili častno in slavno preteklost naroda. Ta pa je dajala oporo nacionalizmu v sedanjosti. Izbira herojev iz preteklosti, ki se jih je moralo ljudstvo
spominjati, da bi lahko gradilo svetlejšo prihodnost, je bila
strateškega pomena. Četudi narodni voditelji tega niso govorili na glas, so s svojo izbiro propagirali določene politične in
svetovnonazorske ideologije, določena družbena, politična in
kulturna hotenja. »Spomin«, je zapisal James Young, »se nikoli ne oblikuje v vakuumu; motivi za spominjanje niso nikoli
čisti« (Young 1993: 2).
»Pot prava v deželo duhov«
Geslo »Narod, kateri svojih velikih mož ne časti, jih vreden
ni« (Š. 1883: 802) oziroma »Narod, ki svojih môž ne časti, samega sebe vreden ni« (A. S. 1889: 1) je bilo pomembno gibalo v
konstrukciji slovenskega naroda od sredine devetnajstega stoletja dalje. Poleg Davorina Trstenjaka (1858: 1–2) in Lovra Tomana
(Kamnogorski 1850: 61) je podobno stališče zastopal tudi lavantinski škof Anton Martin Slomšek, češ:
Poštovali so starodavni Izraelci svoje očake Abrahama, Izaka in
Jakoba; sveto jim je bilo njihovo blago imé. Prepevali so Mojzeza,
svojega postavodajavca visoko modrost, Jozuetovo in drugih vojšakov
veliko hrabrost. Mogočne dela očakov bile so iskre serčnosti sinom;
njihovo pokopališče bilo je v sili mlajšim pribežališče. – Stavili so
stari Egipčani, nekdanji Helenci in Rimljani svojim junakom veličastne
spominke, so dajali svojim dobrotnikom hvalo in čast. Tud Nemci,
naši sosedje imajo Valhalo, svojih pesnikov in slovnikarjev veličastno
dvorano, ter obhajajo slavnih možev hvalni spomín. In naši južni bratje
Serblji svojih junakov lepe vojne pojó. Kaj mi Slovenci slavnih možev
pogrešamo, ne poznamo njihovih del, se ne glasijo med nami naših
očakov lepe imena? Tega Bog ne daj! Naših prednikov verlih častiti
spomín je živelj narodnega duha. Pometi starih junakov slavo, in si
pripravil mlajim pogín. (Slomšek 1862: 71–2)
Narodni buditelji so tako imenovanim velikim možem pripisovali tako pomembno vlogo še v prvi polovici dvajsetega stoletja, ker so izhajali iz prepričanja, značilnega za romantično
razpoloženje devetnajstega stoletja, da je zgodovina (Slovencev)
delo izjemnih posameznikov. Tako je Miroslav Malovrh v svojo
zgodovinsko povest vtkal sledeči dialog, v katerem »Kopitar«,
razlaga pomen velikih mož za razvoj in napredek slovenskega
naroda:
11
23.9.2013 9:18:30
Treba je le velikih mož in pokaže se, če je Slovencem sojena lepša
prihodnjost ali če morajo umreti kot sužnji.
– S posamičnimi možmi, pa naj so še tako veliki, se ne da nič
opraviti.
– O pač, je s poudarkom vzkliknil Kopitar. Vsi veliki prevrati so delo
posamičnih mož. Brez takih velikih mož, ki znajo razvneti dušo in srce
naroda. ki se v strastnem sovraštvu upro obstoječim razmeram, se ni
še nič velikega izvršilo. Nekaj takih mož naj nam da usoda, potem, to
je moje upanje, bi bila Slovencem zagotovljena prihodnjost. (Malovrh
1904: 242)
Prav posamezni velmožje naj bi s svojo jasnovidnostjo, delavnostjo, požrtvovalnostjo in vztrajnostjo slovenske množice
vodili v svetlo prihodnost. Tako so nacionalisti devetnajstega
stoletja velike može uporabljali za mobilizacijo množic za »narodno stvar« oziroma kot »zrcalo njih dobe ter vir navdušenja
in izpodbude« (Gangl 1905: 3). Slovenski »narodni buditelji« so
se pri tem opirali na zahodnoevropsko filozofijo zgodovine devetnajstega stoletja, zlasti na Thomasa Carlyla, ki je menil, da je
Zgodovina Človeštva, zgodovina človekovih dosežkov, v resnici
Zgodovina Velikih Mož, ki so tu delovali. Ti velikani so bili vodniki
ljudem, oblikovalci, ideali in v širšem smislu stvarniki … (Carlyle
1841: 1)
Najbolj izrecno se je na Thomasa Carlyla in njegovo filozofijo zgodovine skliceval Anton Aškerc v svoji zgodovinski epski
pesnitvi Primož Trubar in polemiki, ki jo je sprožila njena objava
(Aškerc 1905: 1; več o tem Jezernik 2010). Poleg Aškerca se je na
Carlylovo filozofijo zgodovine skliceval tudi Ivan Lah, in sicer
v svoji knjigi o »vodnikih in prerokih«. V njej predstavlja tiste
»velike može«,
ki so bili res vodniki, ki so kazali cilje in ideale, ki se dvigajo kakor
vrhovi nad našo zemljo, oni, ki so kakor kažipoti in mejniki na poti
našega narodnega življenja, oni, ki so se dvignili nad svoj čas, premerili
preteklost in bodočnost in v borbi in delu vodili naš narod skozi stoletja
sužnosti novemu življenju naproti, oni, katerih velja beseda Prešernova,
da so nam pokazali »pot pravo v deželo duhov«. Njih zasluga je, da se je
tako bujno razrastla kulturna njiva slovenska, naš ne edini, a največji
ponos. Stopajoč na čelu našega malega naroda, so nas spremljali v
kraljestvo svobode in ustvarili nesmrtna dela, ki se je v njih izražal in
razvijal naš narodni duh. (Lah 1927: 5–6)
Po Lahovi interpretaciji je bil slovenski narod brez lastne države, brez slavnih kraljev in cesarjev, brez knezov in vojvod, in
tudi brez
12
23.9.2013 9:18:30
narodnih junakov, ki bi se bili z orožjem v roki borili za našo
narodno in državno svobodo. V tem oziru je ves naš narod en sam
junak, ki je, dasi po duši Peter Klepec, vzdržal v najtežjih časih na svoji
zemlji, se trudil in boril za svoj obstanek in čakal lepših dni bodočnosti.
To so mu pripravljali njegovi veliki možje. Vsi ti naši veliki možje,
misleci in borci, vodniki in preroki, so izšli iz preprostih, kmečkih hiš,
kakor je lepo povedal naš pesnik S. Gregorčič v ‚Kmečki hiši‘:
Kar mož nebesa nam poslala, / da večnih nas otmo grobov, / vse
mati kmečka je zibala, / iz kmetskih so izšli domov. // Od tam nam
misleci globoki, / od tam klicarji k nebu nam, / od tam nam pesniki
preroki, / za dom borilci vsi od tam.
Zato stojijo rojstne hiše slovenskih velikih mož v »preprostih
kmečkih vaseh«, od koder so prinesli »svojo narodno dušo, svoj
jezik, svoj um« in v »borbi s tujim svetom in tujo učenostjo …
ustvarjali našo slovensko kulturo«. S slovensko kulturo pa so
»nas dvigali, vzgajali, budili, izpopolnjevali. Z njo so nas vodili v
krog svetovnih narodov« (Lah 1927: 5).
Podobno stališče je zastopal tudi eden najvidnejših slovenskih
politikov dolgega devetnajstega stoletja, dr. Josip Vošnjak, ki pa
se je pri tem opiral na Nietzschejevo filozofijo o nadčloveku:
Toda krivico bi delal Slovencem, kdor bi trdil, da je taka iz kruhoborstva izvirajoča brezznačajnost neka posebnost Slovencev. Nikakor
ne. Splošna je vsem narodom, najsi bode germanski, slovanski ali
romanski, ker je povsod število trdnih, neomahljivih značajev v
neznatni manjšini proti veliki ljudski masi, ki jo Nietzsche imenuje
»Herdentier«. Končno pa ravno ti četudi maloštevilni značajni borivci za
narodne ideale navadno v odločilnih trenotkih prosti narod potegnejo
za seboj k zmagovitemu boju. Nietszche s svojim »sverh-čelovekom«
– tako prestavljajo Rusi »Übermensch« – seveda predaleč sega, ker
mu dovoljuje vsako nasilje, celo zločinstvo nad »Herdentierom«, pa
jedro njegove misli je resnično, da se masa mora pokoriti in se tudi
navadno res pokori in podvrguje možem z duhom in značajem, njo
nadkriljujočim. To nam kaže vsa človeška zgodovina. Duh naroda se
teko rekoč koncentruje v eni osebi, katera ga potem vodi k zmagi, včasi
pa tudi v pogubo. (Vošnjak 1905: 102)
Podobno je razmišljal tudi etnolog in antropolog Niko Zupanič, ki je menil, da so veliki možje kardinalni vir,
iz katerega zajema narod svojo žitno in bitno energijo, svojo moč
in obliko. To so tisti izvoljeni ljudje, katerim je izročila usoda sredstvo,
vzgojo in izobrazbo naroda. Narod kot tak je nekaka brezoblična
masa, strukturo in obliko mu dajo šele njegovi reprezentanti, to so
vladarji, politični, intelektualni, etični in estetični, okoli katerih se
mase zbirajo in koncentrirajo kakor atomi okoli kristalizacijske točke.
(Županić 1907: 557)
13
23.9.2013 9:18:30
Heroji in izdajalci
Ko je bila narodnost povzdignjena na piedestal kot največja
in najpomembnejša vrednota, je bil tisti, ki je napadal narod,
sovražnik ali izdajalec. Politika je tako postala moralni spopad
med dobrim in zlim, podobe političnih akterjev pa popreproščeni liki. Herojske podvige ali zlodela so delali za svojo stvar,
pri čemer sta jih vodila ali ljubezen ali sovraštvo do naroda.
Zgodovinske tragedije so se tako spremenile v nezgodovinske:
vsa zgodovinska obdobja in dogodki so spominjali na aktualne
boje sedanjosti (Berend 2003: 72).
Pojmovanje naroda kot ljudi, ki jih druži skupna »kri«, pa
je bilo tudi zgolj konstrukcija. V Ljubljani, denimo, so v političnih bojih uradniki in meščani, ki so bili »po rojstvu slovenske
krvi«, ubirali skupno pot z Nemci. Nasprotno pa so bili nekateri plemiči, na primer baron Zois in grof Barbo, na strani Slovencev. V tem času je več mož izstopilo iz slovenske stranke in
se pridružilo Nemcem (Lončar 1906: 13–4). Najbolj notoričen
je bil izstop Dragotina Dežmana, ki je bil na volitvah v deželni
in državni zbor leta 1861 izvoljen kot kandidat slovenske liste.
Na Dunaj je prišel »pod slovensko narodno zastavo«, tam pa
je z nastopom proti govoru dr. Lovra Tomana, v katerem se je
ta zavzemal za narodno enakopravnost, »uskočil v nemški tabor«. Po tem je Karl Deschmann nastopil kot ognjevit nasprotnik prizadevanj slovenskih političnih voditeljev za priznanje
narodnih pravic. »Nobene, niti najmanjše prilike v mestnem,
deželnem in državnem zboru nij opustil, da ne bi bil na najgrši način grdil naroda slovenskega; da ne bi bil opisaval naše
dežele kot domovine najnevednejših, najneumnejših ljudij; da
ne bi bil z divjim germanskim srdom uničeval in teptal vsega,
kar nosi slovensko ime!« (Nepodpisano 1863: 2). Ogorčenje
nad njim je bilo tolikšno, da so ga slovenski visokošolci na
Dunaju dvakrat pozvali na dvoboj (Lončar 1906: 14). Dan po
tem, ko je na volitvah 30. junija 1879 v Ljubljani »narodni
kandidat« Josip Schneid dobil 494 glasov, »črni renegat« Karl
Dežman pa »samo 386«, je Slovenski Narod zmagoslavno pisal: »Odsekali smo glavo nemškutarskej kači« (Nepodpisano
1879: 1).
Goreč Slovenec je bil sprva tudi Teodor Drenik, ki je svoje
dni govoril, da hoče lastnoročno umoriti izdajalca Deschman
na, če le kdo prevzame skrb za njegove otroke. Vendar je nekaj let pozneje, ko je deželni zbor prišel v nemške roke, tudi
Drenik zamenjal stran in se »prelevil v baš tako fanatičnega
nemškutarja, kakor je bil prej fanatičen narodnjak« (Šuklje
1933: 125).
14
23.9.2013 9:18:30
Slika 2:
Karikatura
Dragutina Dežmana,
Pavliha 1870
Če je Dežman prestopil iz slovenskega v nemški tabor, pa se
je na drugi strani Etbin Costa »iz nadutega nemškega učenjaka čez noč prelevil v Slovenca« (Lončar 1909: 187). Pred vstopom v slovensko narodno stranko je Costa splošno pozornost v
Ljubljani vzbujal s svojo nenavadno nošo. Še pred izvolitvijo v
kranjski deželni zbor je prej vsakdanji frak zamenjal z narodno
»zurko«, belo ruto okoli vratu je vsaj izdatno reduciral, cilinder
pa ni bil več njegovo vsakdanje pokrivalo (Šuklje 1929: I, 28). V
slovenski tabor je na Ptuju prestopil tudi mlad nemški uradnik
Mihael Herman. Oblikovanje nacionalistične politike na podlagi latinskega natio je predpostavljalo homogenost biološke in
kulturne dediščine ljudstva – njegove »krvi« – na vsem narodovem teritoriju. Zato so mnogi v Costi videli »tuje gore list« in
ga imeli na sumu, »da je v naš tabor prešel iz osebnih nagibov«
(Šuklje 1929: I, 70). Božidar Raič je v recenziji biografije Etbina
Coste, ki jo je za Slovensko Matico napisal Viljem Urbas, zapisal, da »prodaja podlost in blaznost«, kdor z Urbasom meni,
da je Costa »umrl mučenik za narodno stvar«, in ocenil, da ta
biografija »služi Matici na sramoto« (–i– 1878: 1–3). Podobne
dvome je ob izvolitvi Hermana s strani kmetskih skupin na Štajerskem leta 1861 izrazil dopisnik Novic, češ: »Gospod Mihael
15
23.9.2013 9:18:30
Herman je sicer viditi učen mož; al ker ni naše kervi, ne vemo,
ali bo imel kaj serca za slovenski narod« (J. Ž. 1861: 106).
Simbolična konstrukcija skupnosti in njenih meja pa je imela
opozicionalen značaj: Slovenci in Slovenija sta bili identiteti, definirani v odnosu do drugih, do Neslovencev. Sočasno z »zbujanjem iz
stoletnega spanja« je rastel zid ekskluzivnosti, ki je Slovence ločeval
od neslovenskih sodeželanov. Tisti med njimi, ki niso bili »domorodci«, so postali »tujci«. Ta zid je izključil tudi rodbino Auerspergov, ki
je v stoletjih življenja na Kranjskem deželi dala izredno pomemben
pečat na političnem, vojaškem in gospodarskem ter nič manjšega
na kulturnem področju. Če je bil za zgodovinarja Petra pl. Radicsa
znameniti pesnik in politik Anton Alexander grof Auersperg še konec devetnajstega stoletja »največji sin Kranjske« (von Radics 1885:
19), je bilo v naslednjem stoletju njegovo ime tako rekoč povsem
izbrisano iz slovenskega kolektivnega spomina.
Kardeljanski prevrat
V dvajsetem stoletju je spoznanje, da zgodovino pišejo neosebne sile in ne posamezniki, obveljalo kot splošno priznana, kar
vsakdanja resnica (Segal 2000: 1), ki pa se zaradi specifičnih slovenskih okoliščin ni uveljavila tako kot na zahodu Evrope. Poleg
že navedenih avtorjev je podobno stališče zastopal tudi literarni
kritik in pesnik, personalist Francè Vodnik, ki je v svojem razmišljanju o ideji in kvaliteti med drugim zapisal:
Naši zgodovinski simboli so namreč sledeči: Trubar, Prešeren,
Levstik, Cankar, simboli slovenske zavesti, heroldi naše kulturne moči
in zmage, glasniki ideje svobode vesti in misli. Stanko Vraz, simbol
slovenskega duhovnega meščanstva, ki je bilo vedno maloverno,
kozmopolitsko in utilitaristično; Anton Mahnič, simbol enostranskega
poudarka abstraktne ideje, protisimbol liberalizma in »progresivnega«
naturalizma; in slednjič naš najstrahotnejši simbol, naše slovenske
laži simbol, Karel Dežman, ki nam bodi naša vest, ki naj nas vsevdilj
čuva pred dejanji, ki vodijo – v dosledni črti – v razkol narodnega
organizma, pred usodnimi alternativami, kakršnih ena je izražena
v besedah, češ, da ni Slovencev razen katoliških Slovencev, a druga
v njim nasprotni sodobni-ultramontanski alternativi: ali kristjan ali
umetnik. (Vodnik 1930: 4–5)
Carlylovi pogledi so bili v času, ko so se slovenski avtorji še
vedno navduševali nad takim naziranjem o zgodovini, že dolgo
predmet ostre kritike. Carlylov najostrejši kritik je bil sociolog
Herbert Spencer, ki je menil, da je pripisovanje odločilnih dogodkov talentom posameznikov pred temeljnimi zakonitostimi fizične in socialne evolucije »brezupno primitivno, otročje,
16
23.9.2013 9:18:30
romantično in neznanstveno naziranje« (Spencer 1873: 30). Po
Spencerju so bili namreč veliki možje bolj kot gibalo družbenih
sprememb produkt družbe, češ: »Preden more on [=veliki mož,
B. J.] preoblikovati svojo družbo, mora njegova družba oblikovati njega« (Spencer 1873: 35).
Slika 3:
Rudolf Gorjup, 1945,
Po poti Prešerna,
Levstika, Cankarja
za maršalom Titom,
plakat iz arhiva NUK
Pri nas je prelom s takim razumevanjem zgodovine prvi skušal narediti Edvard Kardelj v svojem Razvoju slovenskega narod
nega vprašanja, prvič objavljenem leta 1939 (Sperans 1939). Sperans je s študijo nameraval podati marksistično interpretacijo
slovenske zgodovine (Kardelj 1957: xxx). Kardelj je pri pisanju
Razvoja uporabil obstoječa dela o slovenski zgodovini (denimo
Lončar 1906 in 1921; Gruden 1912; Mal 1928; Slodnjak 1934),
in sicer »daleč od ambicij, da bi z 'Razvojem' 'popravljal'« slovensko »zgodovinarstvo«, torej »ne toliko zato, da bi ‚odkrival‘ nove
stvari, marveč zato, da bi vsaj s površno in posredno kritiko osvetlil nekatere tistih tez v slovenskem zgodovinarstvu, ki so bile
izrazit plod vpliva vladajočih reakcionarnih ideologij v preteklosti« (Kardelj 1957: xxx).
17
23.9.2013 9:18:31
V predgovoru ob drugi izdaji Razvoja je izrecno zapisal, da
njegov osnovni namen ni bil napisati »razpravo s pretežno zgodovinskoraziskovalnimi nagibi, marveč izrazito politično-teoretično delo, prispevek h konkretni politični akciji, ki jo je tedaj vodila Komunistična partija Jugoslavije v okviru Jugoslavije sploh
in Komunistična partija Slovenije v okviru Slovenije« (Kardelj
1957: xiii). Prav narodno vprašanje pa je bilo v letih pred drugo svetovno vojno »v Sloveniji še zlasti važno področje borbe za
množice, za njihovo revolucionarnodemokratično aktivizacijo«
(Kardelj 1957: xxvii).
Kardeljev Razvoj potemtakem ni bil zgodovinska študija,
temveč interpretacija slovenske narodne zgodovine kot boja
med dobrim in zlim s srečnim izidom: današnji junaki (»mi
smo kot oni«) so nadomestili stare junake, včerajšnje zločince
(»mi smo drugačni od njih«). Tako delo ne ponuja kakih novih
zgodovinskih dognanj, je pa zato toliko več karakterizacij posameznih zgodovinskih oseb glede na to, katero stran so zavzele
– tisto »naprednih sil« ali nasprotno. V kardeljanski interpretaciji razvoja slovenskega »narodnega vprašanja« so bili najodličnejši predstavniki naprednih sil lahko le posamezniki, literati
France Prešeren, Fran Levstik in Ivan Cankar. To dejstvo indicira, da njegova zavezanost tisti marksistični interpretaciji, po
kateri je zgodovina produkt (delovnih) množic, ni bila posebej
trdna. Zdi se, da je bila Kardeljeva ambicija, to je lastna umestitev na mesto vodilnega slovenskega ideologa in s tem dediča in
nadaljevalca navedene trojice, močnejša od njegove zavezanosti
marksistični teoriji.2
Za Kardeljem je podobno interpretacijo slovenske preteklosti podal marksistični filozof Boris Ziherl, ki je v govoru na seji
Ustavodajne skupščine Ljudske republike Slovenije povedal, da
se je slovenski narod izoblikoval kot nacija in dosegel svojo državnost »pod egido najbolj naprednih sil sodobne družbe« (Ziherl 1947: 2). V Drugem Trubarjevem zborniku pa je še podrobneje predstavil svoje videnje poti preoblikovanja slovenskega
ljudstva v narod:
V svoji politični taktiki so voditelji reformacijskega gibanja na
Slovenskem izpričevali nedozorelost in nebogljenost družbenega
razreda, ki so ga zastopali. Rezultati njihovega slovstvenega in
vobče kulturnega dela pa so ostali trajna pridobitev vsega slovenskega ljudstva. Katoliška protireformacija, ki je bila hkrati svojska
reformacija znotraj katoliške Cerkve same, je morala svoje delo v
2. Izdaje Razvoja, objavljene po drugi svetovni vojni (1957, 1970, 1977, 1980), so bile vedno bolj obširne in dopolnjene z zgodovinskimi podatki, ki so jih prispevali profesionalni
zgodovinarji (Grafenauer 1982). Kljub temu je osnovna teza knjige ostala nespremenjena.
18
23.9.2013 9:18:31
marsičem navezati na te rezultate. Ti rezultati obeležujejo začetek
poti, ki preko Linharta in Vodnika vodi k Prešernu, Levstiku,
Cankarju in Župančiču, k izoblikovanju slovenskega ljudstva v
narod. (Ziherl 1952: 14)
Kardeljev Razvoj slovenskega narodnega vprašanja je bil potemtakem bolj kot razpravi v akademskih krogih namenjen
mobilizaciji »širokih ljudskih mas«, ali po Kardeljevih besedah,
vzpostavitvi »narodnoosvobodilne in revolucionarnodemokratične platforme Osvobodilne fronte« proti »buržoazni platformi
izdaje, kvislinštva, strahopetnosti, pasivnosti in dezorientacije«.
Platforma Osvobodilne fronte naj bi bila takšna, da se »vsem tistim, ki jim je usoda lastnega naroda in delovnega človeka nekaj
pomenila ..., ni bilo težko odločiti med tema dvema platformama« (Kardelj 1957: xliii). Zato so komunistični aktivisti v času
pred in med drugo svetovno vojno intenzivno proučevali posamezna poglavja Kardeljeve knjige in o njih razpravljali na svojih
sestankih. Tako je, denimo, taboriščna organizacija Osvobodilne
fronte še v italijanskem koncentracijskem taborišču Renicci poleg študija zgodovine VKPb organizirala tudi študij narodnega
in kmečkega vprašanja. »Snov so preštudirali vodilni partijci in
inštruktorji, ki so jo potem prenašali drugim. Inštruktor se je dobil z dvema tovarišema na sprehodu po taborišču in ju poučeval«
(Jezernik 1983: 284).
Tako je »pravilno razumevanje« narodnega vprašanja, vpletenega v zelo razširjeno naracijo o obstoječih razmerah, dobilo
politične učinke in sooblikovalo pogled na obstoječe razmere,
s tem pa tudi njih same. Po drugi strani pa si je avtor znamenite knjige utrdil položaj »pravega ideologa«, ki ga je ohranil vse
do smrti. Kardelj je bil leta 1949 imenovan za častnega člana
Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 1960 pa je postal tudi redni član Srbske akademije znanosti in umetnosti.
Leta 1978 ga je Ekonomska fakulteta imenovala za izrednega profesorja za področje marksistične politične ekonomije,
čeprav ni imel univerzitetne izobrazbe. Od leta 1979 do leta
1990 se je po njem imenovala Univerza v Ljubljani, in sicer
Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani. Julija 1981 je bil z velikim slavjem odkrit njegov spomenik na sedanjem Trgu republike, nekdanjem Trgu revolucije. Pod glavnim spomenikom
revolucije so na nizek podstavek pritrdili še bronasto množico
s portretom teoretika samoupravljanja v sredini. Za izdelavo
kipa je bil v letih 1979 in 1980 razpisan vsejugoslovanski javni
natečaj, na katerem je zmagal kipar Drago Tršar. Med ponujenimi predlogi so naročniki izbrali rešitev, nastalo na podlagi fotografije Kardelja v spremstvu tovarišev, ki je povzemala
19
23.9.2013 9:18:31
maso Calaiških meščanov. V kiparjevi interpretaciji si je individualnost, torej prepoznaven obraz v upodobljeni množici,
zaslužil edinole Kardelj; obrazi njegovih spremljevalcev niso
izklesani oziroma so kar zabrisani, kar je spremljevalce same
spremenilo v brezimno množico. Slovensko pojmovanje velikega moža, ki vodi ljudske množice v svetlo bodočnost, je bilo
tako »ovekovečeno« v bronu.
Včerajšnji veliki možje, današnji zločinci?
V spremenjenih razmerah, nastalih po osamosvojitvi Slovenije in uveljavitvi novega družbenega reda, so bile pod vprašaj postavljene številne včerajšnje »večne resnice«. Med njimi tudi vloga in pomen Edvarda Kardelja v slovenski zgodovini. Leta 1990
se je Univerza Edvarda Kardelja preimenovala, izpred poslopja
rektorata pa so odstranili njegov spomenik. Nadalje je bil konec
leta 1995 v ljubljanskem mestnem svetu formalno sprožen postopek za spremembo odloka o razglasitvi spomenikov delavskega gibanja, narodnoosvobodilne vojne in socialistične graditve
za zgodovinske spomenike in za odstranitev »spomenikov delavskega gibanja, NOV in socialistične graditve«. Ta naj bi sčasoma
privedel do odstranitve spomenikov Kardelju in Borisu Kidriču,
ki sta imela ključni vlogi v narodnoosvobodilnem boju in socialistični revoluciji, pod »okriljem katere je bilo zločinsko pobitih
na tisoče Slovencev«.V nasprotju z vrednotenjem Kardelja (in Kidriča) kot »narodnih herojev«, je leta 1996 tedanji predsednik
ljubljanskega mestnega sveta Dimitrij Kovačič njune zasluge za
narod odločno zanikal, češ:
Če izhajamo iz dejstva, ki ne more biti sporno, da so fašizem,
nacizem in komunizem gibanja, v imenu katerih so se doslej v zgodovini
izvrševali najmnožičnejši zločini, potem težko zanikamo trditev, da sta
bila Kardelj in Kidrič – vodilna slovenska komunista – zločinca. Zato
njuna spomenika ne moreta stati na javnih mestih. Nikjer na svetu
zločincem ne postavljajo spomenikov. Lahko pa ju spravimo v neki del
muzeja, kjer bi pričala o časih, ko so postavljali zločincem spomenike.
(Kovačič 1996: 30–1)
Ideja predlagateljev postopka za spremembo odloka o razglasitvi spomenikov delavskega gibanja, narodnoosvobodilne vojne
in socialistične graditve je bila, da bi spomenike vodjem narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije na Slovenskem
nadomestili z novimi. Čigavimi, v javnosti ni bilo predstavljeno.
Šele mnogo let pozneje je učeni poznavalec francoske civilizacije ter slovenske kulture in zgodovine Boštjan M. Turk v svojem
20
23.9.2013 9:18:31
razmišljanju o velikem in največjem argumentiral, kdo naj bi bil
slovenski veliki mož, ki si zasluži takšno priznanje:
Vprašanje: je Slovenija v svoji zgodovini premogla osebnost
takšnega formata. V zadnjem tisočletju bi se lahko samo Primož Trubar
po redu objektivne presoje uvrstil na podobno mesto. Vendar je bil
Trubar prvi, Janez Janša pa edini, ki mu je uspelo ne samo vzpostaviti
razmere, v katerih se je lahko sploh začelo razmišljati o slovenski samostojnosti, temveč to idejo tudi domisliti in jo z neverjetno organizacijsko
sposobnostjo proti veliko večjemu sovražniku izpeljati, desetletje in pol
kasneje (2008) pa uveljaviti na najvišjem nivoju (predsedovanje EU).
Vse to v enem samem življenju.
Janez Janša je po teh kriterijih največji Slovenec, kar jih je spoznala
naša zgodovina. (Turk 2012: 35)
Slika 5: Spomenik Edvardu Kardelju, delo kiparja Draga Tršarja na Trgu republike
(nekdanjem Trgu revolucije). Foto: B. J.
V novejši slovenski zgodovini so se zgodili kar štirje radikalni
družbeni prevrati (1848, 1918, 1945 in 1991), v katerih in zaradi katerih se je spremenilo vse: ljudje, družbena in državna
ureditev. Na podlagi pričujočega pregleda pa lahko nazorno vidimo, kako je pojmovanje, da zgodovino ustvarjajo veliki možje,
tako rekoč neokrnjeno preživelo vse radikalne spremembe vse
do danes. Pa čeprav je že v dvajsetem stoletju postala splošna
in vsakdanja resnica, da zgodovine ne ustvarjajo posamezniki.
Personaliziranje političnih vizij prihodnosti je v očeh slovenskih
agitatorjev ohranilo tako veliko privlačno moč, da v svojem navdušenju nad slovensko posebnostjo vedno znova spregledajo, da
21
23.9.2013 9:18:32
je tisto, s čimer skušajo mobilizirati pristaše pod zastavo napredka, v resnici fosil iz zgodovine filozofije. Ki ga neutrudno obujajo
v življenje s svojim zaničljivim odnosom do preteklosti na eni in
s toliko bolj brezobzirnim prizadevanjem za naklonjenost posameznikov z večjo družbeno močjo na drugi strani.
Citirane reference
A. S.
1889 'Razkritje prvega spomenika v Ljubljani pred tridesetimi leti.' Slovenec,
29. maja, str. 1–2.
Apih, Josip
1887 'Plemstvo in národni razvoj.' Ljubljanski Zvon, str. 170–6, 282–7, 351–7,
403–7.
Aškerc, Anton
1905 Ali je Primož Trubar upesnitve vreden junak ali ne? Ljubljana: Komisijska
založba L. Schwentnerjeve knjigarne.
Berend, Ivan T.
2003 History Derailed. Central and Eastern Europe in the Long Nineteenth
Century. Berkeley: University of California Press.
Carlyle, Thomas
1841 On Heroes, Hero-Worship, & the Heroic in History. London: James Fraser.
dr. I. L.
1919 'Spomenik stare slovenske slave.' Jugoslavija, 19. marca, str. 2.
Gangl, E.
1905 Slava Prešernu! Ob odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani.
Ljubljana: Narodna tiskarna.
Grafenauer, Bogo
1982 Ustna informacija. Ljubljana.
Gruden, Josip
1912 Zgodovina slovenskega naroda. Celovec: Družba sv. Mohorja.
–i –
1878 'Dr. E. H. Costa.' Slovenski Narod, 10. februarja, str. 1–3.
J. Ž.
1861 'Od sv. Trojice na Štaj.' Novice gospodarske, obertniške in narodne, 27.
marca, str. 106.
Jezernik, Božidar
1983 Boj za obstanek. O življenju Slovencev v italijanskih koncentracijskih tabo
riščih. Ljubljana: Založba Borec.
22
23.9.2013 9:18:32
Jezernik, Božidar
2008 'Od vzpona nacije do nacionalizacije.' V Slovensko meščanstvo od vzpona
nacije do nacionalizacije (1848-1948). Jože Dežman, Jože Hudales in Božidar
Jezernik, ur. Celovec: Mohorjeva založba. Str. 17–66.
Jezernik, Božidar
2010 'Ali je Primož Trubar upesnitve vreden junak?' V Reformacija na Sloven
skem (ob 500-letnici Trubarjevega rojstva). Aleksander Bjelčevič, ur. Ljubljana:
Znanstvena založba Filozofske fakultete. Str. 53–72.
Kamnogorski, L. (= Lovro Toman)
1850 'O Prešernovim spominku.' Novice kmetijskih, rokodelnih in narodskih
rečí, 10. maliga travna, str. 61.
Kardelj, Edvard
1957 Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljubljana: Državna založba
Slovenije.
Kleinmayr, Julij plem.
1881 Zgodovina slovenskega slovstva. Celovec: Julij plem. Kleinmayr.
Kovačič, Dimitrij
1996 'Del zgodovine sta Kardelj in Kidrič in ne njuna spomenika.' Slovenec,
13. aprila, str. 30–31.
Lah, Ivan
1927 Vodniki in preroki. Ljubljana: Vodnikova družba.
Lončar, Dragotin
1906 Politično življenje Slovencev. Ljubljana: Založil pisatelj.
Lončar, Dragotin
1909 'Dr. Janez Bleiweis in njegova doba.' V Bleiweisov zbornik. Josip
Tominšek, ur. Ljubljana: Matica Slovenska. Str. 141–244.
Lončar, Dragotin
1921 Politično življenje Slovencev. (Od 4. januarja 1797. do 6. januarja 1919.
leta). Ljubljana: Slovenska Matica.
Lončar, Dragotin
1939 The Slovenes: A Social History. From the Earliest Times to 1910. Cleveland:
American Jugoslav Printing & Publishing.
Mal, Josip
1928 Zgodovina slovenskega naroda. Celje: Družba sv. Mohorja.
Malovrh, Miroslav
1904 Pod novim orlom. Ljubljana: Narodna tiskarna.
Nepodpisano
1863 'Panslavistiški renegat Dežman.' Naprej, 29. junija, str. 2–3.
23
23.9.2013 9:18:32
Nepodpisano
1879 'Izid slovenskih volitev 30. junija.' Slovenski Narod, 1. julija, str. 1.
Radics, Peter von
1885 Führer durch Krain. Laibach: Verlag von J. Giontini.
Segal, Robert A., ur.
2000 Hero Myths. A Reader. Oxford: Blackwell Publishers.
Selski, Fr.
1900 'Korak za korakom naprej!' Gorenjec, 29. kimavca, str. 2–3.
Slodnjak, Anton
1934 Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Akademska založba.
Slomšek, Anton Martin
1862 'Slava rajnim rodoljubom in utemeliteljem našega slovstva.' Drobtinice
za leto 1862, str. 71–79.
Spencer, Herbert
1873The Study of Sociology. London: Henry S. King & Co.
Sperans (Edvard Kardelj)
1939 Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljubljana: Naša založba.
Š.
1883 'Kako se je praznoval sedemdeseti god Miklošičev.' Ljubljanski Zvon,
št. 12, str. 802–807.
Šubic, Ivan
1904 ‚Cesarjev spomenik.‘ Ljubljanski Zvon, št. 1, str. 157–163.
Šuklje, Franjo
1929 Iz mojih spominov. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna.
Šuklje, Fran
1933 Sodobniki, mali in veliki. Ljubljana: Založba »Satura«.
Trstenjak, Davorin
1858 ‚Novoletnica.‘ Novice gospodarske, obertniške in narodne, 6. januarija,
str. 1–2.
Turk, Boštjan M.
2012 'Veliki in največji.' Reporter, 20. julija, str. 35.
Valvasor, Johann Weichard
1689 Die Ehre dess Hertzogthums Crain. Laybach in Nürnberg.
Vodnik, Francè
1930 'Ideja in kvaliteta.' Dom in Svet, št. 1–2, str. 4–8.
24
23.9.2013 9:18:32
Vošnjak, Bogumil
1911 'Dragotin Lončar: Dr. Janez Bleiweis in njegova doba.' Veda, str. 78–82.
Vošnjak, Bogumil
1913 'Študije k problemu jugoslovanske narodne misli.' Veda, str. 524–572.
Vošnjak, Josip
1905 Spomini. (Prvi zvezek. Prvi in drugi del 1840 do 1867. l.) Ljubljana:
Slovenska matica.
Young, James E.
1993 The Texture of Memory. Holocaust Memorials and Meaning. New Haven
in London: Yale University Press.
Ziherl, Boris
1947 'Govor na seji Ustavodajne skupščine LR Slovenije.' Slovenski poroče
valec, 17. januarja, str. 1–2.
Ziherl, Boris
1952 'Družbeno-politični temelji reformacijskega gibanja na Slovenskem.'
Drugi Trubarjev zbornik, str. 7–14.
Županić. Niko
1907 'Ilirija.' Ljubljanski Zvon, str. 486–492, 554–557, 615–620.
25
23.9.2013 9:18:32
23.9.2013 9:18:32
Božidar Jezernik
Slavni junak
in učenjak, rojen v
kmetski hiši
Do devetnajstega stoletja so bili spomeniki vezani predvsem na vladarsko in duhovniško dostojanstvo, na vladajoči družbeni sloj, spomeniki drugim
ljudem pa so bili vezani na cerkvene prostore in
pokopališča. Vzporedno s splošno demokratizacijo
se je razširil tudi krog osebnosti, ki so jim postav
ljali javne spomenike. Ovekovečevali so tiste posameznike, ki so imeli posebne zasluge za državo,
narod, za kulturo in javno življenje sploh. »Vsak
narod se ponaša s svojimi slavnimi možmí,« so v
tem duhu zapisale Novice kmetijskih, obertnijskih in
narodskih rečí,
to je z možmí, ki so kaj posebno imenitnega zmodrovali ali znajdli, ter šteje njihovo imenitnost – njihovo
slavo tudi sebi v čast. Spodobilo bi se toraj, da bi bil tudi
naš – slovanski – narod zavoljo slovečih mož, ki so se
med njim narodili, in kteri so tako rekoč svetle daníce
med drugimi zvezdami, – tako ponosen, kot so ponosni
zavoljo svojih slavnih mož drugi narodi. Narod, ki ne
častí imenitnih mož svoje kerví, narod, ki se mu serce ne
širi, kadar sliši kterega svojih slavnih sinov imenovati, –
tak narod ne vé še, kaj je kteremu narodu čast, kaj mu
je slava, – tak narod nima še pravega občutka zato, kar
narodovnost imenujemo. Zavoljo slavnih mož, ki so
našega naroda, moramo in smemo, izgled druzih narodov
posnemaje, ponosni biti tudi za to, ker ljudje po takih
bistrih glavicah vès narod sodijo. Sodijo, da narod, ki ne
more nobenega izmed svojih sinov imenovati, kteri bi
se bil s kakim posebnim delom postavil, je neomikaven,
to je tak narod, ki ne bo nikdar omikan ali prebrisan.
(Nepodpisano 1852: 138)
27
23.9.2013 9:18:32
Ker je po mnenju Novic po eni strani živelo »veliko mož našega velikega naroda slovanskega«, katerih imena so »v zgodovinskih bukvah s posebno častjo zapisana, v kamen z zlatimi čerkami vrezana, kaj, celò v zvezde na nebu vkovana«, po drugi pa
»marsikteri Slovan slovečih Slovanov« niti po imenu ni poznal,
so predstavile nekaj najslavnejših mož. Kot prvega »slavnega
moža«, katerega je »slovanska mati rodila«, so predstavile Jurija
barona Vego (Nepodpisano 1852: 138).
To so štele kot nujno za dvig narodne (samo)zavesti, saj tedaj
Slovani niso poznali svojih velikih mož. Nemške šole in v nemščini natisnjene knjige so namreč »rod slovečih mož slovanskega
roda rade prikrivale, ali jih celò po krivem nemškemu narodu na
čast Nemce imenovale«. O njih so se mogli prav poučiti le tisti
posamezniki, ki so slovanske knjige in časopise prebirali.
Priprosto, posebno slovensko ljudstvo, ki je malokaj slovenskega
brati imelo, je od tega po malem kaj soznavalo. Pa saj niso – da se
Bog usmili – pred malo leti vsi Krajnci še znali, da se Krajnci in tisti
Štajarci, Korošci, prebivavci po Goriškem, Primorskem, Ogerskem in
Benečanskem, kteri po naše govorijo, z eno besedo Slovenci imenujejo,
– nikar da bi bili priprosti Slovenci znali, da so Slovenci slovanskega
roda, – to je, da so ob enem tudi Slovani. Pa kdor vé, da še mnogo bolj
omikanih po rodu Slovencov pred malo leti tega ni vedilo, – ali se bo
čudil, da je bila ta reč priprostemu ljudstvu neznana?
Zdaj pa, ker – kakor mislim in želím, – tudi naši priprosti ljudje,
gotovo pa vsi marljivi bravci »Novic« že vedó, kdo je Slovenec, in da smo
tudi mi Slovenci sinovi velikega slovanskega naroda, da je tedaj slave
slovanskega naroda, kakor vsak drugi rod tega velikega naroda, tudi
slovenski rod deležen, – zdaj – menim – je že čas, tudi Slovencom po
malem od slavnih mož, od teh dragih in blišečih kamnov slovanskega
naroda pripovedovati – starjim v ponòs, da so tega naroda – mlajšim
pa v ponòs in izgled, – v ponos iz ravno tistega namena, v izgled pa,
da bi jih posnemali sebi in svojemu narodu na čast in slavo. (Nepodpisano 1852: 138)
Novice so v nadaljevanju popisale življenje Jurija Vege, »slavnega Slovana, našega naj bližjega rojaka«, sina »kmetiških revnih starišev«, ki se je »vedno dobro učil, posebno dobre glavice
pa je bil za računstvo«. Ker se je v bojih s »Turki« in Francozi »junaško obnašal« ter zaradi njegovih »velikih zaslug v računstvu«,
mu je cesar Franc II. leta 1800 podelil dedni baronski naslov (Nepodpisano 1852: 138).
Spomenik slavnemu Kranjcu
Obdobje historizma je zaradi splošnega zanimanja za zgodovino, ki je bilo povezano s »prebujanjem« narodne zavesti in
28
23.9.2013 9:18:32
političnim uveljavljanjem »podjarmljenih narodov«, z zavestnim
povezovanjem preteklosti s sedanjostjo, dodobra napolnilo
evropska mesta z upodobitvami »zaslužnih mož«. Misel na postavljanje javnih spomenikov se je v drugi polovici devetnajstega
stoletja začela širiti tudi po slovenskih deželah. Novembra 1858
je Peter Hicinger v Novicah gospodarskih, obertniških in narodnih
zapisal naslednje:
Zdaj je nastopil čas za spominike staviti tudi pri nas; pripravljajo ga
za grofa Radeckega, sklepajo za Vodnika, namenjajo za dr. Knobleharja;
za barona Vega je domoljub sprožil besedo, pa se še ni prijela; za barona
Valvazorja so ga kranjski stanovi postavili v Medii pri katoliški grajšinski
kapelici, pa je pozabljen, kot je kapelica opušena. (Hicinger 1858: 373)
Na prvi pomladni dan leta 1860 je glavno mesto Vojvodine
Kranjske dobilo svoj prvi javni spomenik. V parku Zvezda so tedaj slovesno odkrili doprsni kip feldmaršala Radeckega, naturaliziranega Kranjca (Nepodpisano 1860: 95). Ideja za postavitev
Vegovega spomenika je bila tedaj stara že več kot dve desetletji,
vendar se »še ni prijela«. Prvi domoljub je namreč omenil Vegov
spomenik v Ljubljani v dodatku k letnemu poročilu Deželnega
muzeja v Vojvodini Kranjski, objavljenem leta 1838. Tedaj je nepodpisani avtor biografskega zapisa o znamenitem kranjskem
rojaku izrazil željo, da bi postavili spomenik »temu slavnemu
Kranjcu«, na katerega je »Kranjska, njegova očetnjava, lahko
upravičeno ponosna« (Nepodpisano 1838: 15). Predlog je doživel
javno odobravanje leta 1846, ko je na zboru Historischer Verein
von Krain vodja društva prebral spis kaplana Kajetana Hueberja,
v katerem je pisec spodbujal občinstvo, naj Vegi postavi spomenik. Društveni odbor je takrat sklenil stvar vzeti v svoje roke,
vendar dlje od dobrih namenov ni prišel. Pozneje so hoteli, namesto da bi postavili Vegov spomenik, ustanoviti Vegovo štipendijo (Hauptmann 1883: 192).
Ob stoletnici Vegovega rojstva se je v letnem poročilu nižje
ljubljanske realke Michael Peternel znova zavzel za postavitev
spomenika, češ: »Vegovo ime, Vegovo delo je znano med učenjaki vsega sveta, in to tudi zasluženo. – Samo v njegovi očetnjavi Kranjski je videti, spomin nanj postopno izginja!« (Peternel
1854: 12). Leta so minevala, »evropsko znani mož« pa je bil v
svoji domovini »še naprej pozabljen«. Zato je ravnatelj in duhovnik Peternel objavil Vegov življenjepis, s katerim je hotel spodbuditi rojake, da bi v zvezi s postavitvijo javnega spomenika »Kranjcu« Vegi (Peternel 1854: 13) vendarle prešli od besed k dejanjem:
Vegovo ime ne rabi našega spomenika, kajti sam si je postavil
spomenik, ki bo trajal dlje kot kamen ali bron, toda mi Krajnci rabimo
29
23.9.2013 9:18:32
spominsko znamenje, da on za nas ne bo izgubljen; zakaj najnovejši
Wiener Konversations-Lexikon, ki ga je društvo tako imenovanih
učenjakov leta 1834 povsem na novo predelalo, pravi: Štajerski deželni
stanovi so ga imenovali za svojega člana!? (Peternel 1854: 13)
Ideja razvoja in napredka je bila eden temeljnih kriterijev za
izbiranje osebnosti, katerim so postavljali javne spomenike v devetnajstem stoletju. Peternel je Vego predstavljal kot učenjaka,
ki je s svojim znanjem prispeval k sodobni tehniki, tudi k nastanku železnice, »te čudovite stvaritve novega veka« (Peternel
1854: 3). Menil je, da bo »vsak patriotsko čuteč Kranjec rad po
svojih močeh prispeval k poveličanju našega slavnega deželana
in s tem k slavi očetnjave«. Predlagal je tudi lokacijo (bodočega)
spomenika: najprimernejše mesto naj bi bilo v bližini kolodvora
Laze, ker se »od tam vidi Vegov rojstni kraj zelo blizu«, ob Savi
pa je Vega tudi začel svoje službovanje kot navigacijski inženir.
Peternel si je zamislil tudi podobo spomenika: »Impozantna kamenita piramida druge na drugo naloženih bomb, okrašena s
primernim napisom, grbom in po možnosti z doprsnim kipom
velezaslužnega rojaka« (Peternel 1854: 13). O Peternelovem predlogu so z naklonjenostjo poročale tudi Novice:
V letopisu realnih šol z veseljem nahajamo življenjopis našega
rojaka barona Vega-ta, ki zavolj njegove učenosti slovi po celem svetu,
in, čeravno sin revnih kmečkih starišev iz Zagoríce Moravške fare, jo je
bil tako delječ prinesel, da je bil oberstlajtnant v topničarskem polku,
poslavljen z imenitnim viteškim redom Marije Terezije in povzdignjen v
žlahni stan barona. Vse to je dosegel borni »Vehovčev Juri« iz Zagorice
le s svojo bistroumno glavico in po svojih lastnih zaslugah. S takim
rojakom se smé domovina naša pač ponašati, in ker je svetu premalo
znano, da je Vega bil Krajnec, in ker v resnici zasluži, da se mu postavi
v domovini njegovi spominek, je po nasvetu častitega pisatelja tega
življenjopisa, vodja realnih šol gospoda Peternela, zares zadnji čas, da
ne odlašamo dalje te dolžnosti do sebe in do rajncega; ampak da mu
– ker je ravno letos sto let po njegovem rojstvu preteklo – napravimo
spodoben spominek, ki bi naj bolje stal poleg železnice pri kolodvoru
na Lazah – blizo njegove domačije in na mestu, kjer je začel svoj višji
poklic. Tù se bojo spomnili njega domači in ptujci, ki se bojo memo
vozili. Naj bi gosp. vodja, ki je to blago misel iznova sprožil, se lotil tega
početja, h kteremu bo gotovo vsak domorodec z veseljem pripomogel!
Vloga velikih mož v prebujanju naroda
Da se je lahko neka skupnost oblikovala kot narod, je morala
imeti določene povezovalne elemente. Romantično razpoloženje
devetnajstega stoletja je posebej pomembno vlogo pripisovalo
30
23.9.2013 9:18:32
velikim možem. Oni naj bi bili tisti, ki so s svojo jasnovidnostjo,
delavnostjo, požrtvovalnostjo in vztrajnostjo vodili množice v svetlo prihodnost. Zato je nacionalizem devetnajstega stoletja še potreboval tako imenovane velike može ali velmože oziroma heroje:
Slavni možjé so kakor repatice, ki se nam pokažejo le ob svojih
časih. Kakor imajo Francozje le jednega Napoleona Velikega, Avstrija
le jednega Radeckega, takó imamo Slovenci v tem zmislu le jednega
tako slavnega moža, ki se je dvignil od pluga do krone. Ta mož je bil Jurij
Veha, doma iz Zagorice, kesneje po vsi Evropi znan za silno učenega
matematika, c. kr. podpolkovnik v 4. topniškem polku: baron Jurij
Vega. (Bedének 1891: 1)
Izjemni pogum Jurija Vege na bojiščih, za katerega je bil leta
1776 odlikovan z viteškim redom Marije Terezije in leta 1800
povzdignjen v dednega barona, in njegovi dosežki na znanstvenem področju so navduševali bralce njegovih življenjepisov že
v prvi polovici devetnajstega stoletja. Za slovenske nacionaliste
druge polovice devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja pa je
bilo še posebnega pomena to, da se je Vega »vzlic tolikim častem
[…] vedno spominjal svojih ubogih starišev in svojega slovenskega naroda« (N. I. 1902: 393).
Baron Vega, sin slovenskega kmeta, znameniti junak in učenjak, kateremu je cesar Franc II. podelil baronstvo, je uspešno
prehodil dolgo pot »od pluga do krone« (Bedének 1891; glej tudi
U. 1903; Rozman 1904). Zato je v očeh mnogih postal pravo
orodje za preobrazbo kmetov v Slovence (Weber 1976).
Ni ga kmalu sinu preproste slovenske kmetice, ki bi se bil pospel
do večje časti nego Vega. Da, v ubogi kmetiški hiši mu je tekla zibel.
Siromašna sta bila njegova roditelja, a pametna kmeta. Zato sta dala
nadarjenega sina v šolo. V preprosto leseno skrinjico mu je mati naložila
najpotrebnejših stvari, da jih je ponesel s seboj v Ljubljano. To skrinjico
je hvaležni sin hranil kot drag spomin na Vehovčev dom v Zagorici, kot
spomin na ubožno svojo mater. Brez gmotnih sredstev je pričel Jurij
trnjevo šolsko pot. A priroda mu je naklonila izvenrednih duševnih darov
in pa tudi trdno voljo, vestno porabiti te darove v svoje izobraževanje.
Prirojena nadarjenost in jeklena pridnost je privedla Vehovčevega Jurija
do redke učenosti in do velike slave. Dognal je visoko vojaško dostojanstvo, cesar ga je pobaronil, a ves učeni svet, domači in tuji, je častil v Vegi
enega prvih veljakov na matematiškem polju. (Pirnat 1903b: 279–80)
Čeprav moderna doba ni bila naklonjena »različnim baronom, ki jim gosposka mati že v plenice všije baronski grb, da se
kričeči črviček že tam navaja k napuhu in preziranju kmetskih
žuljev«, pa je baron Vega Slovence navdajal s ponosom. Veselili
so se in bili ponosni, »da je Vega postal baron, baron po zasluženju, Vega, ki je naše gore list« (Nepodpisano 1903c: 295–96).
31
23.9.2013 9:18:32
Slika 1: Vegova rojstna hiša, razglednica, poslana 23. 4. 1910
Življenjske zgodbe velikih mož so veljale za čtivo »izobrazilnega in bodrilnega, torej velikega vzgojnega pomena« (Steska 1902:
115). S prikazovanjem Vegove podobe so njegovi življenjepisci
razvnemali »pravičen ponos« slovenskega občinstva, kateremu
so prikazovali »v čarodelnem zrcalu podobo enega svojih najboljših sinov« (Vrečko 1884: 106; glej tudi Bedének 1891: 252;
Rozman 1904: 127–28). Vegova uspešna kariera je potemtakem
lahko služila kot vzor in spodbuda. Z njegovim zgledom so tudi
spodbujali kmečke družine, da bi svoje otroke pošiljali v šole. Ali
kakor je Jakob Bedének pojasnil, zakaj je napisal svoj roman za
»priprosti narod«:
Da sem se sploh lotil romana, k temu me je nagibalo dvoje: prvič
Slovence seznaniti s preslavnim rojakom našim, česar je mož izvestno
popolnoma vreden, ter mu na tak način postaviti živ spomeník v
srci národovem; drugič pa sem hotel ž njim odpreti oči zlasti tistim
kmetskim očetom, ki imajo nadarjene sinove, toda jih ne dajó v
šole. S tem pa še nikakor ne trdim, da bi bilo že treba v šole tiščati
vsakogar, kdor se domá le šest resnic nauči brez težave. Ne, le tisti
pojdi v mestne šole, kdor je resnično nadarjen, izredno nadarjen, kar
se navadno pokaže že v domači šoli. Da ne bode vsakdo baron, kdor
gré s kmetov v mestne šole, umeje se samó po sebi, vender mislim, da
bode vsakdo izvestno zadovoljen, komur se posreči priti do boljšega
kruha, nego bi ga bil jedel domá. Če to dosežem, zadovoljen bodem.
(Bedének 1891: 2)
Življenjepisi velikih mož pa so bili namenjeni tudi temu, da
bi se šolajoča se mladina ogrevala in navduševala »na vzvišenem
obrazu svojega plemenitega prednika kot na vzgledu lastnega
32
23.9.2013 9:18:33
svojega prizadetja in truda!« (Vrečko 1884: 106). Zato – je menil
urednik Doma in Sveta – si je Vega »zaslužil, da bi mu vsaj Kranjci, ako ne vsi Slovenci, postavili spodoben spomenik« (Lampe
1891: 340).
Zanimanje za Vego je doživelo vrhunec s spominjanjem stoletnice njegove smrti in stopetdesetletnice njegovega rojstva na
začetku dvajsetega stoletja. Takrat so ga opisovali kot učenjaka
svetovne slave in junaka slovenskega poguma, ki si je »sam v
svojih nesmrtnih delih postavil dovolj trajnih spomenikov, da ne
potrebuje našega proslavljanja«, v prepričanju, da Slovenci potrebujejo »svojega 'Vehovčevega Jurija', da se navdušuje ob njem
naša mladina, da dokažemo z njim pred svetom, da smo Slovenci
doprinesli dovolj gradiva za ponosno stavbo evropske kulture in
znanosti« (P. G. 1902: 2).
Narodna slovesnost
Predlogi za Vegov spomenik, podani pred letom 1854, so
bili objavljeni v nemškem jeziku, zato tudi »niso mogli prodreti
med narod, da bi oživljali spomin na slavnega rojaka« (Hauptmann 1883: 192). Spremembo so vnesle šele objave v slovenskem jeziku. Tu so orale ledino Bleiweisove Novice, ki so 9. avgusta 1865 navdušeno podprle Peternelov predlog. Zanimanje
za Vego, ki so ga Novice vzbudile med ljudstvom, je Peternela
spodbudilo k vztrajnemu delovanju za realizacijo sprožene zamisli. Plod tega prizadevanja je bila slovesnost, s katero so v
Vegovi rojstni vasi Zagorica 26. septembra 1865 obhajali spomin »preslavnega rojaka svojega Jurja Vegata« (Nepodpisano
1865: 325; Vilinski 1865: 292). Slavnost je pritegnila »polno
kmetiškega ljudstva v prazničini opravi, vmes pa tudi gospôde«
in dogodek je prerasel v pravo »narodno slovesnost« (Nepodpisano 1865: 327).
Ob tej priložnosti so na cerkev sv. Križa pribili ploščo iz litega
železa, na Vehovčevo hišo pa leseno. Po končani cerkveni svečanosti je »brezštevilna množica« odšla pred rojstno hišo, kjer so
se zvrstili govori. Najprej je govoril dr. Janez Bleiweis, za njim
dr. Lovro Toman in naposled župnik Kajetan Hueber. Govorci
so kranjskega rojaka Vego pred navdušeno množico javno poslovenili. Postopek slovenjenja je začel Bleiweis, ki je dejal, da
je Vegova slava »slava kmetiškega stanú, slava Vaša, Zagoričani,
slava Krajne, slava slovenske naše domovine!« In ko je množico
povprašal »[K]do je mar – ta ko junak, ta učenjak?«, je zagrmel
»od vseh krajev svetá odgovor: 'taka glava korenine je slovenski
oratar!'« (Nepodpisano 1865: 326).
33
23.9.2013 9:18:33
Za »očetom slovenskega naroda« je povzel besedo Toman, ki je
pojasnil pomembnost vloge velikih mož za narodno (samo)zavest:
Današnja slovesnost je silno važna, pomembna. O visoki vrednosti,
učenosti neumrjočega rojaka ste slišali že poročilo gosp. dekana Tomana
in dr. Bleiweisa. On je zvezda na polji vednosti. Spoznavši moč številke
je stavil sisteme, kakor nikdo popred. Pa tudi djansko in praktično
je on svojo vednost razvil. On je povzdignil topničarstvo na najvišo
stopnjo iste dôbe, naša država se je oponašala z njegovimi znajdbami,
ki so pripomogle k jedni in drugi zmagi. Tako je on naš rojak, Slovenec,
branil cesarstvo na vojskinem polji, kakor naša zvestoba, dušna udanost
od nekdaj varuje obstoj njen. Slovil je po svetu tako, da ga vsi narodi
poznajo, da so posnemali Francozi in Angleži znajdbe njegove. Zakaj
je pa, čeravno ga Slovenci niso nikdar pozabili, zaostajala svečanost do
današnjega dneva? Ležala je gosta tma nezavednosti nad nami. Slovencu
ni bilo mar za Slovenca – ne za samega sebe. Drugi narodi se ponašajo
s svojimi možmi; kolikor več slavnih mož kak narod ima, toliko več
veljá. Mi pa, ki nimamo toliko slavnih mož, mi pa še nismo zidali »dóma
slave«, mi pa še nismo postavili vrednih spominkov. Kakošne zasluge
imajo za našo slavo raznoizvrstni naši prvaki: grof Auersperg, ki je
Turke premagal pri Sisku, baron Cojz, ki je slovil po celem svetu zavolj
svojega natoroznanstva, Valvazor, ki je pisal »čast kranjske dežele« in
žrtvoval vse svoje premoženje za to delo obširno, Linhart, ki je pisal
izvrstno zgodovino Jugoslovanov, Vodnik, ki je sebral jezikovno blago
v jezik slovniški za zavez vseh Slovencev, Kopitar, znan celemu svetu
ko preučen slavista, Dolinar, najbistreji pravoslovniški pisatelj, Prešern,
pesnik neumrjoč, Wolf, národni mecen itd. itd. itd. Med njimi svetí
pa Vega, ko nasvitlejši zvezda učenosti. Zginila bode megla, kadar se
spozná narod, in vse te zvezde bodo zabliščale in mu bodo svetile pred
vsem svetu na nebu slovenskem. Zato, moji dragi rojaki, spoštujte svoje
domače blago, svojo domovino, svoj národ, svoj premili materni jezik.
Zavedajmo se med drugimi narodi, da smo tudi narod, narod slovenski,
vejica velikega debla – slovanskega. Ponašajmo se s svojimi prvaki, da
so naši, kakor se ponašajo drugi narodi s svojimi. Če bodemo gledali na
zvezde obnebja naše slave, bodemo od narodne zavesti gnani za njimi
sledili. Mili bratje, v tem pomenu obhajajmo danes moža, ki slovenske
krvi po svetu sloví. Vega! slavni rojak! vodi nas, navdušaj nas s svitom
svoje vednosti neumrjoče. Neumrjoč si kakor dela tvoja:
Kakor iz nič številka v večnost sega
Tako po nji tud Tvoja slava, Vega! (Nepodpisano 1865: 326)
Zaključni govor je imel kaplan Hueber, ki je slavil Vegove zasluge za vojaštvo in znanost, »ktere ima Klijo zapisane v zlatih
knjigah zgodovinskih«, stališče organizatorjev shoda pa je povzel
z besedami, s katerimi je sklenil govor: »Vega čista je slovenska
kri, na veke naj Vega živi!« Tedaj so se »živio-klici zopet razlegali
čez hribe in doline« (Nepodpisano 1865: 326).
Po koncu govorov je dekan Toman, »oziraje se na to, da je
Vegata našega kakor malo kterega slavilo nekdaj Veličanstvo
34
23.9.2013 9:18:33
cesarsko«, pozval prisotne, naj zapojejo cesarsko pesem – »in v
tem hipu se oglasí cesarska pesem iz navdušenih src«. Po odpeti cesarski pesmi pa se je zbralo »krdelce rodoljubnih pesnikov
in popevaje naše domače ‘Hej Slovani’, ‘Naprej zastava Slave’ in
druzih več, in vsem pričujočim so srca igrala o pravi tej narodni
veselici« (Nepodpisano 1865: 327).
Obširno poročilo o »narodni slovesnosti« v Vegovi rojstni vasi
26. septembra 1865 so Novice gospodarske, obrtniške in narodne
zaključile z vzklikom: »Da bi Lazem nasproti kmali stal Vegatu
spominek!« (Nepodpisano 1865: 327).
Vegov spomenik je tudi to pot ostal zgolj v besedah, toda slavnost v Zagorici v njegov spomin je bila »res veličastna in narodno
slovenska«, z njo so odgrnili »svetlo zvezdo na obzorji slovenskem, katera je bila do takrat množici slovenskega ljudstva skoraj celo neznana« (Hauptmann 1883: 193–94).
Če je sama slavnost ljudem ostala v lepem spominu, pa se
je pred bližajočo se stopetdesetletnico Vegovega rojstva večkrat
slišalo mnenje, da je bilo tedanje obešanje »dilc« na šentkriški
cerkvi in Vegovi hiši pravzaprav »ponižanje« ter da bi Vega zaslužil primernejši spomenik tudi v Moravčah ali celo v Ljubljani
(Pirnat 1903a: 686–87; M. Š. 1903: 1; K. 1904: 247–48; Čermelj
1954: 59). Kritiki so hkrati tudi pozivali bralce, da naj žrtvujejo
kaj za ta »rodoljubni namen« (Pirnat 1903a: 687), da se ga štirideset let, odkar so ga »naivno proslavili prvič, proslavi primerno
kulturi, ki jo je v tem času dosegel naš narod, naj se pokaže – narodna radodarnost!« (K. 1904: 247–48).
Spominska slovesnost leta 1865 v Zagorici je med ljudstvom
ostala »v živahnem spominu« še desetletja pozneje (Pirnat 1903a:
686–87) in ni bila brez svojega »pomena za ljudsko probujo«.
Bleiweisa, Tomana in župnika Hueberja so ljudje menda pomnili
še na začetku dvajsetega stoletja (K. 1904: 248).
Poslovenjenje kranjskega junaka in učenjaka
V habsburških deželah z etnično mešanim prebivalstvom je
bilo težko definirati, čigava patria je bila katera dežela, manj
dvomov je bilo glede tega, kdo je pripadal kateri natio (Sugar
1997: 104–5). Prenos poudarka s (pojma) patria na natio pa je
povzročil tudi velike spremembe pri presojanju o tem, katerih
zgodovinskih osebnosti se je treba spominjati. To se je zgodilo v
obdobju narodne prebuje. Konec devetnajstega stoletja so se namreč deželni veliki možje, ki so jih počastili z javnim spominom
zgolj glede na njihove zasluge za deželo, začeli umikati novim velikim možem, ki so bili pomembni z vidika narodne pripadnosti.
35
23.9.2013 9:18:33
Skupinske identitete se v pomembnem deležu oblikujejo tudi
z rekonstrukcijo preteklosti, njenim problematiziranjem in spreminjanjem. Zato je izbira dogodkov, ki jih je treba izbrisati ali
pozabiti, strateško enako pomemben proces, kot je izbira dogodkov in osebnosti, ki se jih je treba spominjati. Procesi selekcije
potekajo sočasno: ob izbiranju spominov, ki jih je treba ohranjati, odrivamo v pozabo tiste, ki jih nismo izbrali (Smith 1995: 68).
Zanimanje za (slavno) preteklost je bilo podlaga za postavitev prvih javnih spomenikov v Ljubljani. Ni (bilo) naključje, da
je prvega dobil feldmaršal Radecký, (častni) meščan Ljubljane in
kranjski deželan. Ob njegovem spomeniku so se še složno zbirali
vsi Kranjci, ne glede na njihovo slovensko ali nemško narodno
pripadnost. Pozneje sta se slovenska in nemška stran srečali le še
ob spominskem znamenju padlim vojakom v bojih za okupacijo
Bosne in Hercegovine in spomeniku baronu Vegi, vendar ne prvega ne drugega (spomenika) niso zares postavili.
V tem procesu je Vega iz junaka in učenjaka, ki so ga visoko
cenili kranjski domoljubi, postal junak in učenjak oziroma učenjak in junak, katerega veličino so najbolj občudovali slovenski
rodoljubi. To se ni zgodilo naenkrat, temveč v nekaj korakih.
Najpomembnejši je bil narejen ob praznovanju šeststoletnice
združitve Vojvodine Kranjske s hišo Habsburžanov leta 1883. Takratne svečanosti so narodni buditelji izkoristili kot priložnost
za promocijo slovenske ideje.
Oblikovanje narodne zavesti je potrebovalo povezovalne
elemente, med slovenskimi narodnimi buditelji je imel pri tem
osrednjo mesto slovenski jezik, visoko so cenili tudi slavno preteklost, ljudsko kulturo, značilno pokrajino in velike može, s
katerimi so se pripadniki nove zamišljene skupnosti lahko identificirali. Vsi ti elementi so delovali vključevalno in budili (samo)
zavest, hkrati pa so iz skupnosti izključevali nekdanje sodeželane
nemškega in italijanskega rodu. V procesu kulturne konstrukcije
slovenskega naroda je po besedah Ivana Cankarja »evropejska
šega« terjala, da so se nekdanji, to je deželni veliki možje morali
umakniti junakom novega časa:
Toda slovenski narod se v mnogih ozirih čudovito razlikuje od vseh
drugih narodov na svetu in kar bi bilo drugod naravno in razumljivo, je
pri nas nenaravno in nerazumljivo. To je veselo znamenje, da smo si kljub
vsem tujinskim vplivom ohranili svojo individualnost. Drugod, recimo,
časti narod samo tiste može, ki so si bili pridobili večjih ali manjših
zaslug samo za tisti narod in ne kje drugod in za koga drugega. Narod
ljubi le tistega moža, ki je ljubil narod in je delal zanj. Za tiste ljudi, če so
bili slavni ali neslavni, ki so otresli s svojih podplatov domovinski prah
ter so šli iskat drugam zaslug, časti in slave, za tiste ljudi se narod ne
briga in pozabljeno je njih ime. To je evropejska šega. (Cankar 1907: 81)
36
23.9.2013 9:18:33
V Vegovem primeru se je ta moderna »evropejska šega« izkazala za oviro. Vega je v javno življenje svoje ožje domovine vstopil
kot Kranjec; tako ga je označil Valentin Vodnik v prvi omembi
Vege v slovenskem jeziku v Lublanskih Novizah:
Juri Vęha krajnz iz Moravſhke fare major per bombarderjih je od
ſvitliga Zeſarja poviſhan sa Barona, deſlih kmetiſhkiga ſtanu ſe je vuner
dobro obnaſhal, uzhene bukve od męrjenja piſal, inu ſkusi te ſtvari
miloſt pred Zeſarjam saſlushil. Majnſhi ſhole je ſliſhal v’ Lublani, potle
pa na Duneji ſe dalaj prebriſal. (Vodnik 1800: 4)
Za Kranjca se je štel tudi Vega sam. Četrti del svojih Vorlesun
gen über Mathematik, objavljenih leta 1800, je posvetil deželnim
stanovom svoje »ljubljene očetnjave« Vojvodine Kranjske (Vega
1800: xi). Prav tako je tistega leta kranjskim deželnim stanovom
iz hvaležnosti za podporo, ki je je bil deležen kot reven dijak pri
neki ljubljanski družini, in za nadaljnjo izobrazbo na ljubljanskem liceju, poslal po en izvod svojih del za deželno knjižnico in
osem spričeval o svojih junaštvih, ki so jih spisali najvišji vojaški
dostojanstveniki. Njegovo pozornost so kranjski stanovi povrnili s tem, da so ga, tedaj viteza vojaškega reda Marije Terezije in
topniškega majorja, 26. novembra 1801 za njegove zasluge brezplačno sprejeli za svojega sočlana (Nepodpisano 1838: 14).
Vego je kot Kranjca predstavljal še ravnatelj Peternel (1854:
12). Proti koncu devetnajstega stoletja pa je narodna zavest že
prevladovala nad deželno in v Vegi so zdaj videli slovenskega junaka in učenjaka. Uredništvo Kresa je leta 1882 nagovorilo Franca Hauptmanna, naj poskuša
v priprostih besedah slavnemu rojaku postaviti spomenik v slovenskem jeziku, edino želeč, da bi se ves narod zavedal svojega velikana;
kajti zavedal se bo samega sebe. In ko se bo narod zavedel ter si
utrdil dom in zgradil meje, naj postavi rojaku, ki je bil volje jekléne –
spomenik jeklén. (Hauptmann 1883: 194)
Profesor Hauptmann se je lotil realizacije te zamisli z veliko vnemo in leta 1883 ob praznovanju šeststoletnice vključitve Vojvodine
Kranjske med habsburške dedne dežele objavil življenjepis barona
Vege. Hauptmann je v njem objavil življenjsko pot kmečkega sina,
rojenega v leseni hiši s slamnato streho v odmaknjeni vasi na Kranjskem, ki je pri trinajstih letih zapustil rodno vas in se odpravil v
nemške šole v Ljubljano. Kmečki sin se je pozneje kot prostovoljec v
cesarskih vojnah izkazal s svojim neustrašnim junaštvom in zaslovel kot eden najpomembnejših matematikov svojega časa. Hauptmann pa je Vegov življenjepis uporabil tudi za novo interpretacijo
preteklosti. Ko je baron Vega kranjskim stanovom poslal »svoja
37
23.9.2013 9:18:33
dela in svedočbe«, se je po njegovi interpretaciji »hvaležnega izkazal
svoji ožji domovini slovenski« (Hauptmann 1883: 191), torej ne več
kranjski deželi, ampak slovenski domovini. Pri pisanju Vegovega
življenjepisa je imel profesor Hauptmann pred očmi širša kulturnopolitična vprašanja svojega časa. Sam jih je predstavil takole:
Slovenskemu narodu, ki je vsled tujih pritiskov in prirojenih mu
lastnostij cela stoletja mirno in potrpežljivo roboval tujim gospodarjem,
ne da bi bil dospel do kakšne samostalne državopravne veljave, zategadelj
neprijazni sosedje radi očitajo, da nima svoje zgodovine. Koliko je na tem
očitanji, nam je več ali menj znano, a koliko zgodovine imamo, še ni dovolj
rešena stvar in treba bo, jo svetu temeljito razkazati. Trdno se nadejam,
da vstanejo iz med naroda možje, ki častno rešijo to nalogo. In če ti možje
tudi ne bodo imeli mnogo poročati o mogočnih slovenskih kraljih, o
slavnih bitkah in podjarmljenih narodih, imeli pa bodo poročati, kako da
je slovenski narod odbijal krvoločnega Turčina neštevilne napade, koliko
je s tem koristil naši državi in omikani Evropi sploh, kako zvesto in udano
je nosil državna bremena, koliko hrabrih slovenskih sinov je prelivalo
kri po neštetih evropskih bojiščih za idejo avstrijske države. Slovenski
veleumniki bodo imeli dokazati, koliko našega narodnega blaga roma
po tujem svetu v tuji obleki: pravljice in bajke, pesmi in napevi: cvetlice,
ki so svoje kali po slovenskih tleh pognale. In opiraje se na slavna imena:
Valvazor, Cojz, Vodnik, Kopitar, Dolinar, Preširen, Miklošič i. t. d. bodo
imeli dokazati, kako nesebično se je slovenski narod udeleževal tistih
naporov, katerih sad je občni duševni in gmotni napredek – kultura –
kako si je kljub neštevilnim oviram iz svoje moči ustvaril slovstvo, ki se
ne dá več »pod pazduho odnest«. In naštevši slavna dela slovenskih sinov
bistroumnikov bodo imeli odgovoriti na vprašanje: Zakaj je ta narod
toliko zaničevan? (Hauptmann 1883: 169)
Za Hauptmanna je bila visoka obletnica potemtakem »najpristojnejša priložnost«, da se Juriju Vegi »stari častni dolg povrne«
(Vrečko 1884: 52). Avstrijsko cesarstvo pa je imelo enak dolg tudi
do svojih podanikov, pripadnikov slovenskega naroda, ki so bili
cesarju ves čas lojalni in so zanj prelivali kri po vseh bojiščih po
Evropi. S svojo lojalnostjo do cesarja in ljubeznijo do domovine
se je po Hauptmannovi upodobitvi odlikoval tudi Jurij Vega:
Vega se je odlikoval i kot avstrijski patrijot v besede najlepšem
pomenu. To nam pričajo njegova djanja in raznivrstni izreki v njegovih
tiskanih delih. Kar je storil slavnega kot vojak, storil je iz ljubezni do
Avstrije, da bi pomnožil slavo njenega orožja ter razodel zvesto udanost
do svojega vladarja; kar pa je slavnega storil kot učenjak, storil je tudi iz
ljubezni do Avstrije, da bi pomnožil duševne sile svoje široke domovine.
(Hauptmann 1883: 191)
Poudarjanje Vegove lojalnosti do habsburške dinastije in
njegovega avstrijskega domoljubja pa je hkrati uporabil kot
plašč, pod katerim je tega »zvestega sina avstrijske domovine«
38
23.9.2013 9:18:33
(Hauptmann 1883: 192) spremenil iz Kranjca v Slovenca. Vegovo
poslovenjenje je ovekovečila Matica slovenska, ki je »spomin na
tega velikega domoljuba posebej še s tem proslavila, da je njegov
životopis na svetlo dala v Spomeniku, v onej slovenskej častnej
knjigi, ktero je tudi našemu preljubljenemu, vzvišenemu cesarju
predložila« (Vrečko 1884: 52). V »slovenski častni knjigi«, podarjeni cesarju, je bil med drugim objavljen obširen Vegov življenjepis v slovenskem jeziku, tako da se je »naš narod« mogel dobro
seznaniti »s tem slavnim svojim sinom« (Vrečko 1884: 52).
Tako je baron Vega dobil ob šeststoletnici združitve Vojvodine
Kranjske s habsburškimi dednimi deželami podobo enega izmed
tistih »hrabrih slovenskih sinov«, ki so vsestransko koristili »naši
državi in omikani Evropi« in zaradi katerih bi si slovenski narod po pravici namesto zaničevanja zaslužil spoštovanje. O tem,
kako nizek ugled je v Avstrijskem cesarstvu kljub proklamirani
enakosti vseh narodov užival slovenski narod, pove največ dejstvo, da se je Vega v svoji prošnji za podelitev dednega plemstva
sam razglasil za španskega potomca (Žargi 2005: 314), da se je
potemtakem odrekal svojemu slovanstvu.
Slika 2:
Georg Freiherr von Vega,
Landesmuseum 1838
39
23.9.2013 9:18:33
Plemeniti španski predniki
V obdobju narodnih bojev je velik pomen dobilo vprašanje
Vegove identitete. Glede njegove deželne pripadnosti ni bilo dvomov, odprto pa je bilo vprašanje njegove narodne pripadnosti.
Jaromir Hirtenfeld je v svoji zgodovini reda Marije Terezije in
njegovih nosilcih, izdelani na podlagi »avtentičnih virov«, Vegi
pripisal špansko poreklo:
Eden njegovih prednikov, ki je bil v španski službi, se je preselil v
Ljubljano skupaj z nekim poveljnikom nemškega reda. Vega je prišel na
svet 24. marca 1754 v Moravčah na Kranjskem. Tam so njegovi starši
ubobožali, tako da je mogel študij na liceju v Ljubljani dokončati le s
pomočjo podpore. (Hirtenfeld 1857: 469)
Četrt stoletja pozneje je Hauptmann oporekal Hirtenfeldovi
predstavitvi Vege kot španskega potomca. Ko je Jurij leta 1767
vstopil v ljubljanski jezuitski kolegij, so ga v šolske zapisnike
vpisali pod priimkom Vecha (Hauptmann 1883: 170), torej tako,
kot je pisalo v krstnih knjigah.1 Svoj priimek je spremenil v Vega
šele leta 1780 po vstopu k topničarjem (Hauptmann 1883: 171).
Iz dejstva, da so bili njegovi starši »prosti kmetovalci, borno se
živeči s trudom svojih rok« in njegovega izvornega priimka je
Hauptmann prišel do »brezdvomnega« sklepa, »da je Jurij Veha
čiste slovenske korenine« (Hauptmann 1883: 170).
V zvezi s Hauptmannovim odnosom do narodne pripadnosti
barona Vege je zadržke izrazil profesor Andrej Vrečko. Za Vrečka
nikakor ni bilo sporno, »da je bil Vega pravi sin slovenskega naroda«. Njegovo slovensko narodnost naj bi namreč določevalo že
to, »da so bili Vegovi starši v resnici slovenski kmetovalci in da je
on svoj poduk in odgojo v šolah svoje slovenske domovine užival«
(Vrečko 1884: 105). Menil pa je, da tako pomembnega vprašanja,
kot je vprašanje Vegovega porekla, ni zadosti »lahkomiselno ga na
eno ali drugo stran razsoditi«, temveč ga je moč razrešiti le »po
spričevalnih pismih«. Zato je izrazil željo, »da bi se častilci Vegovi
v Ljubljani tega odprtega vprašanja poprijeli in po krstnih knjigah
dokazali, ali je res stari oče našega Vege ravno tisti Vega, o kterem
gospod Korn tukaj govori, ali ne!«2 (Vrečko 1884: 105–6).
1. V krstno knjigo je bil vpisan z enakim priimkom kot starejša sestra, in sicer kot Georgio
Fikh Vecha (Peternel 1862: 4; Vrečko 1884: 106; Kaučič 1886: 4). Mlajša sestra Jerica je bila
vpisana kot Vehovez, najmlajša Apolonija pa kot Weha (Čermelj 1954: 9).
2. Podpolkovnik A. Korn, ki je služil pri istem polku kot svoje dni Vega, je o Vegovem pokolenju poročal: »Poznejši nemški cesar Karol VI. se je, ko je španjski rod Habsburžanov
s Karolom II. leta 1700. pomrl, za pravico do španjske krone poganjal, kar je pouzročilo
boj za dedovno nasledstvo v Španiji. Toda on je le v Kataloniji resnih privržencev in prijateljev našel, ki so mu tudi pozneje, ko je moral po sklenenem miru v Utrechtu leta 1713.
40
23.9.2013 9:18:33
Vegovo slovensko pokolenje je tako kot Hirtenfeld in Vrečko
odločno branil tudi stotnik Kaučič, češ da je povsem nepredstavljivo, »kako bi se sin španskega soldata, ki je opravljal funkcijo
grofovskega nadzornika in užival ustrezno blaginjo, naturaliziral za ubožnega slovenskega kmeta« (Kaučič 1886a: 33).
Da bi dokončno zavrnil »one pristranske biografe, ki velikega
Vega ne privoščijo nam Slovencem« in da bi ovrgel mnenje o njegovem španskem pokolenju, je Hauptmann leta 1900 natančno
pregledal matrike farnega arhiva v Moravčah. Na podlagi tega
raziskovanja je ob stoletnici Vegove smrti prišel do nedvoumnega sklepa: »Opirajoč se na vse te podatke iz moravškega arhiva
smem pač z dobro vestjo obnoviti svojo že l. 1883 v 'Spomeniku'
izraženo trditev, da je Jurij baron Vega čiste slovenske korenine«
(Hauptmann 1902: 44).
A Vegovo poreklo je bilo še sredi dvajsetega stoletja pereče
vprašanje. Tako je leta 1954 fizik in publicist Lavo Čermelj izražal
prepričanje, da je bil Vega »nedvomno potomec stare slovenske
kmetske družine«, trditve, da njegov rod izvira od nekega španskega plemiča, pa je označil kot »zgolj izrodek fantazije«. Take »neutemeljene trditve« naj bi bile potrebne »Nemcu J. Hirtenfeldu,3
ki ni hotel omadeževati zgodovine vitezov reda Marije Terezije z
življenjepisom slovenskega kmetskega sina« (Čermelj 1954: 9).
»Slavimo slavno slavo Slovanov slavnih«
Konec devetnajstega stoletja je pobudo za postavitev Vegovega spomenika prevzel stotnik Fridolin Kavčič, ki se je v svoji publicistiki zavzemal za popularizacijo slavnih Slovencev in še posebej Jurija barona Vege. Od leta 1886, ko je objavil prvi Vegov življenjepis, je slovenske rojake »dregal po časnikih«, s čimer jih je
hotel spodbuditi k postavitvi Vegovega spomenika, »toda nesrečna nesloga in vedni domači prepiri niso dopustili, da bi se rojaki
navdušili za to idejo« (Kavčič 1904:2–3; Kaučič 1904b: 20–1).
Da bi presegel neslogo in domače prepire, je pod psevdonimom
vse Španjsko zapustiti, sledili v Avstrijo. Takrat so šli tudi trije polki ‘kirasirjev’ in dragoncev, namreč Vasquez, Cordova in Galbes s Karolom na Nemško. Ti so ostali osem let
v avstrijskih službah, a leta 1721. so se bili, ko jih je že bilo veliko pokončanih, v še dandanes obstojéči 5. štajersko-koroško-kranjski dragonski polk ‘Nikolaj I. car Rusije’, kterega
polkovni štab v Mariboru biva, združili. Med temi ljudmi je bil tudi vojak po imenu Vega,
ki je pozneje kot polinvalid izstopil in v Ljubljani skrb črez posestvo nekega grofa Attemsa
dobil. Ta Vega je bil stari oče slavnega mathematikarja in se je veselil nekega blagostanja,
dočim so stariši našega Vege bili popolnoma nepremožni« (po Vrečko 1883: 105–6; glej
tudi Hauptmann 1902: 38).
3. Avstrijski vojaški zgodovinar Jaromir Hirtenfeld, z izvornim priimkom Csikos, je bil
rojen leta 1816 na Sedmograškem, umrl pa je na Dunaju leta 1872 (Wikipedia).
41
23.9.2013 9:18:33
Sevničan februarja 1898 v Slovenskem Narodu objavil odprto pismo, naslovljeno na slovensko razumništvo s pozivom »Slavimo
slavno slavo Slovanov slavnih«. V pismu je pojasnil, da je že leta
1884, ko je nabiral gradivo za Vegov življenjepis, gojil »gorečo željo, da bi kdaj krasil belo Ljubljano kip našega znamenitega rojaka«. Menil je, da bi s postavitvijo Vegovega spomenika »mili rod
slovenski« pokazal, da radostno proslavlja »svoje slavne, cesarju
in državi udane sinove«, da je »'črno-žolt' do najskrivnejšega kota
v svojem srcu!«
Vega je bil velikan kot vojak in učenjak, ki je zaslužil, da se mu
postavi dostojen spomenik, kateri bi sporočal nam in našim potomcem
o neumrljivih Vegovih činih!
Vega je najslavnejši vojak slovenskega rodu! Njegovo ime se
spoštljivo imenuje v učenih krogih vesoljnega sveta.
S tem, da mu postavimo spomenik, počastimo cesarju zvesto
vdanega služabnika in pokažemo, da smo in hočemo ostati verni sinovi
našega presvetlega cesarja.
Najprimernejši čas, za izvršitev tega predloga je gotovo petdesetletnica jubileja vladarstva našega vitežkega cesarja. (Sevničan 1898: 3)
S povzdigovanjem Vege kot »slovenskega sina« pa se niso vsi
strinjali. Med njimi je bil tudi Ivan Tavčar, ki je menil, da je večji
»junak slovenske narodnosti« Janez Bleiweis, ki se je na začetku svojega delovanja znašel sredi »malega pozabljenega naroda,
brez zgodovine, in kakor se je tedaj sploh mislilo, brez prihodnjosti« (Tavčar 1883: 2). Narodu so zgodovino vzeli »tuji gostje«, zaradi njih je bil domači jezik »v lastni deželi zasramovan« (Tavčar
1883: 3). Dolgo je bilo slovensko ljudstvo »zapuščeno, neolikano,
brez narodne zavesti«, kar je bilo posledica tega, da ni imelo šol
v domačem jeziku. Olika domačega jezika je bila potemtakem
podlaga vsakršne omike in kdor je hotel delati v tem smislu, je
moral delovati v slovenskem jeziku.
Pač se čuje, slavna gospoda, tu in tam glas, da smo Slovenci tedaj,
ko še ni bilo prepira v deželah, imeli slavne može, ki so slavo dežele po
svetu trosili. Imeli smo Vego, logaritmov veljaka, imeli Dolinarja, ki je
pisal sedaj že pozabljeno knjigo o avstrijskih ženitovanjskih zakonih.
Resnica je, slavni možje so to! Ali če bi se bil narod slovenski zanašal
na take može, taval bi še dandanes po duševnih temah! Kaj je vedel
Vega in kaj Dolinar o slovenski revščini, o slovenskej bedi? Resnica je
torej tudi, da je narodu slovenskemu vsaka besedica, katero je govoril
ali zapisal dr. Janez Bleiweis, več koristila, nego vsi tisti foljanti, ki so
jih v nemškem jeziku spisali tako imenovani slavni kranjski Nemci,
ali pa slavni nemški Kranjci!
Napredek našega naroda ne pričenja se z Vego, ne pričenja se z
Dolinarjem. Ta napredek ima svoj pričetek od tedaj, ko je Janez Bleiweis
dvignil svitli meč narodnega boja iz nožnic, ter ga zasukal proti tujim
42
23.9.2013 9:18:33
tlačiteljem! Ali malo kazalo se mu je upanja do premage. Kamor je
pogled obračal: povsod puščava, povsod brezupnost, vse potujčeno, vse
mrtvo, in cela Slovenija kakor pokopališče! Da Janez Bleiweis pri tacih
razmerah ni obupal, da mu narodni ogenj ni ugasnil, da je tudi pri tako
obupnem položenji pričel boj proti mogočnemu nasprotniku: to pričuje
o neizmernem pogumu tega moža, to pa pričuje tudi o neskončnej
ljubezni njegovi do slovenskega naroda, katera ljubezen bo njegovo
podobo še v poznih časih s herojičnim svitom obdajala! (Tavčar 1883: 3)
Ko je Sevničan leta 1898 objavil odprto pismo, je zaradi političnega boja njegov glas ostal glas vpijočega v puščavi. Nepodpisan avtor pa ga je celo zavrnil, češ da morata še pred Vego dobiti
svoj spomenik France Prešeren in Primož Trubar:
V 55. št. tega lista priporoča gospod Sevničan svojim rojakom, naj
čim prej postavijo slavnemu matematiku in vojaku Vegi, ki je bil rodom
Slovenec, v Ljubljani dostojen spomenik. Vega dela gotovo čast našemu
narodu in Ljubljana je to tudi priznala s tem, da je krstila na njegovo ime
jedno svojih ulic. Kakih posebnih zaslug pa seveda Vega za svoj narod
nima. Njegovo delo je bilo občečloveško-znanstveno in narodu svojemu
je koristil le v toliko, v kolikor se narod naš vdeležuje občečloveške
kulture. V tem oziru nam je rojak Vega koristil n. pr. toliko, kolikor po
priliki Nemec Gaus ali Bunsen, Helmholtz ali Gutenberg ... Taki možje
so mejnarodni. Tudi hraber vojak je bil Vega, to je resnica. O, Slovenci
nismo ravno najzadnji, kadar treba dati življenje za državo. Tragično je
samo to, da vkljub svoji priznani vojaški hrabrosti še ne vživamo tistih
pravic, ki so nam zajamčene n. pr. v členu 19. osnovnih zakonov. Mi
moramo gledati najprej na tiste može, ki so bili ne samo naravni sinovi
našega naroda, ampak so se tudi čutili Slovence, in so tudi kaj storili za
ta svoj narod. Čez dve leti bomo imeli stoletnico rojstva Prešernovega.
Koliko stokrat večjega pomena je za nas Prešeren, nego pa – Vega! Če
že mislimo v kratkem v Ljubljani postaviti kak monunemt, potem bo že
moral najprej na vrsto priti Prešeren. Na usta Prešernova je naš narod
prvikrat spregovoril v poetični, umetniški besedi. To je bila prva ‘vox
humana’ iz slovenskih ust. Ta njegova beseda je našla odmeva v srcih
njegovih rojakov, jih budila k delu, jih učila zavedati se svoje narodne
individuvalnosti. Kaj je Vegova hladna in mrtva učenost, če jo primerjamo z vročoj in vživljajočoj muzoj Prešernovoj! Vegov spomenik stoji
lahko tudi na Dunaju – Prešernov more stati samo na slovenski zemlji!
Veliko večjega pomena nego Vega, je za nas Slovence že naš književni
Mozez – Primož Trubar s svojimi sotrudniki Dalmatinom, Bohoričem
in dr. Važnejši nego Vega je za nas celo Valvazor, imenitnejša nego
Vega sta za nas Kopitar in Miklošič. Prvi, ki mora dobiti v Ljubljani
bronast spomenik, je brez debate Prešeren, ker se, kakor rečeno, bliža
stoletnica njegovega rojstva. Potem pridejo na vrsto, če bomo denarjev
imeli, Trubar & consortes; Vega pa lahko čaka še par sto let! – Quidam.
Spomin na Jurija barona Vego je znova oživel ob stoti obletnici njegove smrti, ki je minila brez komemoracije. Fridolin Kavčič
43
23.9.2013 9:18:34
si je zdaj »s podvojeno silo« prizadeval za Vegov spomenik. V
vseh večjih nemških listih je objavil Vegov življenjepis in krajše
notice o njem ali o gibanju za spomenik. Tako je 29. septembra
1902 v vojaškem listu Die Reichswehr objavil kratek življenjepis,
ki ga je sklenil z besedami: »Ali bi ne bil že čas, da spomin velikega avstrijskega učenjaka proslavimo s tem, da mu postavimo
dostojen spomenik?« Kavčič je v vseh prispevkih tudi poudarjal,
da je bil Vega »sin revnega slovenskega kmetovalca« (Škerjanec
1904: 181). Ker je Vega tonil v pozabo, so se pojavili tudi kritični
glasovi, češ: »Čuden narod smo mi Slovenci: svojih najslavnejših
mož se spominjamo le neradi, kaj še, da bi jih dostojno častili!
Kdaj že bi bil zaslužil mož, kakršen je Vega, javen spomenik, a
šele zdaj se je začelo nekaj govoriti o tem, da pa se izvrši ta ideja,
poteče brez dvojbe še dokaj časa!« (-š- 1903: 640).
Ko je Hauptmann stoletje po Vegovi smrti dokončno
razjasnil »vso biografijo našega slavnega in vsemu učenemu svetu znanega rojaka«, je tudi moravški kaplan Škerjanec opozoril
Slovence, da je »sveta dolžnost Slovencev, da pokažemo svetu da
je Vega naš in da ga vemo ceniti« (M. Š. 1903: 1).
Ker se je v Ljubljani pričela doba spomenikov, bi se pač silno podal lep
spomenik baronu Vegi, ki bi pričal tujcem, da mi Slovenci nismo »inferijorni«, ampak imamo junake in učenjake, za katere nas lahko zavidajo.
Primorci so postavili dostojen spomenik junaškemu baronu
Čehovinu v Brunici, ki naj priča o junaštvu Slovencev v bojih zoper Lahe.
Vegov spomenik naj bi bil dokaz slovenske hrabrosti posebno v turških
bojih in priča, da imamo mi tudi med učenim svetom slavne može.
Te lepe in hvaležne naloge naj bi se podstopil pripravljalni odbor
za 25 letnico okupacije Bosne, ko dovrši spomenik v Bosni padlim
junakom ali pa naj se osnuje poseben odbor iz zastopnikov mož vojakov
in učenjakov. (M. Š. 1903:2)
Stoletnico smrti svojega znamenitega rojaka so »na primeren
način« obeležili le prebivalci Moravške doline, in sicer z enoletnim zamikom, 6. septembra 1903. Da bi med ljudstvom vzbudili zanimanje za Vegov spomenik in obudili spomin na »slavnega
rojaka, na katerega [so] po stoletnem molku že skoro pozabili«,
so priredili »ljudsko veselico« (Nepodpisano 1904d: 2) oziroma
»narodno veselico« (Moravčan 1906: 502).
Slavnostni program se je pričel z deklamacijama pesmi Koseskega »Kdo je mar?« in ljudske pesmi »Lavdon pred Belim
gradom«, sledilo je predavanje moravškega kaplana Škerjanca,
v katerem je Vego orisal kot »vzor delavnosti, ponižnosti, učenosti in hrabrosti«, iz katerega naj bi »ves narod zajemal moči v
stremljenju za duševnim in gmotnim napredkom« (Nepodpisano 1903c: 295–96). Nato je slovenska domžalska godba zaigrala
44
23.9.2013 9:18:34
nekaj »narodnih točk«, sledila sta predstava Divji lovec in zabavni del. V zabavnem delu so se menjavale pevske in godbene točke, šaljivo srečkanje, šaljiva pošta, napitnice itd. (Nepodpisano
1903b:3; 1903c: 295; Š. 1903: 3).
Čisti dobiček od veselice je bil namenjen postavitvi Vegovega spomenika pri fari v Moravčah (M. Š. 1903: 2; Nepodpisano
1903c: 295–96; U. 1903: 424). Pripravljalni odbor veselice je Vegove častilce pozival, da naj prispevajo za bronast spomenik »neumrlemu našemu velikanu« v Moravčah (Nepodpisano 1903b:3)
in sežejo globoko v žep, in to »ne samo domači rojaki, ampak
tudi drugi Slovenci – saj Vega ni bil samo Moravčan, ampak je
tudi Slovenec; pokažimo, da naše rodoljubje teži po dejanjih!«
(Nepodpisano 1903c:296).
Seme, ki sta ga sejala Vegova biografa, profesor Hauptmann
in stotnik Kavčič, je končno šlo »v cvet in klas« in ideja za Vegov
spomenik se je začenjala uresničevati. Pojavila pa se je nova ovira, strankarski spopadi, do katerih je privedla demokratizacija
političnega življenja in ki so se razširili tudi v moravško dolino:
Ker dandanes ni posebno lahko pri nas na Slovenskem vsled strankarskega boja uresničevati ideje, ki imajo pomen za našo narodnost,
smo bili tudi glede Vege zelo skromni in smo prvotno mislili zbrati vsaj
toliko denarja, da se nekoliko popravi zanemarjen Vegov dom in se
uzida kamenita spominska plošča. Tudi na Vegovo proslavo v Moravčah
dne 6. septembra nismo upali preveč vabiti. Postavili smo jo s težavo
nad strankarski boj, brez katerega tudi moravška dolina ni. (Š. 1903: 3)
Proslava v Zagorici je kljub političnim bojem žela »krasne
uspehe« in moravško ljudstvo je spoznalo Vego in njegovo dostojanstvo v »pravi luči«. Dan po slovesnosti se je oblikoval odbor
za postavitev spomenika pod predsedstvom moravškega dekana
Janeza Bizjana, ki je po »celi Avstriji« zbiral darila in prispevke
za uresničitev »vzvišene ideje« (Nepodpisano 1903c: 295–96; U.
1903: 424; Moravčan 1906: 502).
Dogodka se je udeležil tudi Kavčič, ki je organizatorje proslave opogumil za postavitev Vegovega spomenika v Moravčah.
Zagotovil je, da se bo potrebni denar dobil pri kapitlju viteškega reda Marije Terezije in sploh v vojaških krogih. Pripravljalni odbor za proslavo je postal Odbor za Vegov spomenik (Vega
-Denkmal-Comite). Ob stoprvi obletnici je odbor vložil prvo 101
krono v hranilnico z upanjem, »da se 102letnica obhaja še lepše
in slavnega rojaka vrednejše!« (Š. 1903: 3). Kavčič se je s pismom
obrnil na nekatere vojaške dostojanstvenike in na vse tovariše
Slovencev v armadi. Precejšnje število teh se je njegovemu pozivu odzvalo in začelo pošiljati darove za Vegov spomenik v Moravče (Kaučič 1904b: 22; Kavčič 1904:2).
45
23.9.2013 9:18:34
Glavni razlog za nenavadno hitro pozabo »slavnega Slovenca«
med njegovim »lastnim narodom« so nekateri videli v tem, da se
je Vega rodil (1754), živel in umrl (1802) v dobi, ko je bila »Slovenija narodno še bore malo probujena. Ob njegovi smrti je Vodnik ravno razpenjal krila …« (K. 1904: 246–47). Zato so ob stopetdesetletnici njegovega rojstva, 25. septembra 1904, v njegovi
rojstni vasi Zagorica ponovno organizirali »narodno slavnost«.
Poleti leta 1904 je moravški odbor za Vegov spomenik »prav lično popravil« Vegovo rojstno hišo v Zagorici. Ta je bila že »zelo
stara in zanemarjena hiša«, »na robu razpada in zato ne ravno
vabljiva za obiskovalce, častilce slavnega rojaka, ki so zadnji čas
začeli prihajati v zakotni njegov rojstni kraj«. V hišo so vzidali
spominsko ploščo z okvirjem iz domačega črnega kamna in belega kararskega marmorja (Nepodpisano 1904d: 2; Nepodpisano 1904g:1). Slavnosti se je udeležilo »mnogo ljudstva«. Ob tej
priložnosti je bila v cerkvi sv. Križa služba božja, ki jo je opravil
kanonik Tomo Zupan. Zupan je v vznesenih pesniških besedah
poudarjal Vegovo hrabrost, učenost in svetovno slavo ter njegovo
domoljubnost in poštenost. Govor je končal z besedami:
Kar nam mož nebesa dala,
da rešijo nas teme grobov,
vse kmečka mati je zibala,
vsi izšli iz kmetskih so domov.
Po končanem bogoslužju sta imela pred Vegovo rojstno hišo
govor moravški kaplan Škerjanec in Egidij Rožič. Godba iz Domžal je zaigrala cesarsko himno, nato pa »Naprej zastave slave«
(Nepodpisano 1904f: 3; 1904g: 1; 1904k:296).
Spomenik v Idriji
Vega svojega prvega javnega spomenika ni dobil ne v Moravčah
ne v Ljubljani, temveč v Idriji. Vodstvo idrijske realke je pri ljubljanskem kamnoseku Feliksu Tomanu za novo šolsko poslopje naročilo kip Jurija barona Vege. Sodobni avtorji so soglasno pozdravljali
odločitev vodstva idrijske realke, niso pa bili še enotnega mnenja o
tem, ali je bil Vega Kranjec ali Slovenec. Zgodovinar Peter pl. Radics je načrtovano postavitev njegovega kipa na pročelju idrijske šole
pozdravljal, ker naj bi s tem »enemu največjih sinov naše domovine,
odličnemu učenjaku in strokovnemu pisatelju, junaškemu bojevniku, zvestemu domo- in rodoljubu ter vsestransko izvrstnemu možu,
velikemu matematiku baronu« postavili »dostojen spomenik« (Radics 1902–3: 333). Arhivar Anton Aškerc pa je nekoliko pozneje v
46
23.9.2013 9:18:34
že odkritem spomeniku na idrijski realki videl »jako primeren in aktualen okras, doprsni kip slavnega matematika Jurja barona Vege,
ki je bil, kakor je sedaj dokazano, rojen Slovenec« (A. A. 1903: 637).
Vega se je tako iz junaka in učenjaka prelevil v učenjaka, nekdanji
Kranjec pa je dokončno postal Slovenec.
Idrijski kip je v dvakratni naravni velikosti iz istrskega marmorja izdelal Martin Bizjak; Vegovo podobo je posnel po znani
Wolfovi sliki iz ljubljanskega muzeja. Po sodbi sodobnikov je bil
kip »lepo umetniško delo, s katerim se Bizjak lahko ponaša«:
Portret Vegov kaže duhovito in energično individualnost. Za tem
visokim čelom so se bili porodili njegovi »logaritmi« in druge matematične skrivnosti. Slovenski Arhimedes! Kolikor je znano, je to prvi
kip učenega avstrijskega vojaka, našega rojaka, a idrijska realka se je
sama počastila s tem, da bo stal prvi ta Vegov spomenik nad vhodom
njenega poslopja. (A. A. 1903: 637–38)
Slika 3:
Kip barona
Jurija Vege
v Idriji,
delo Martina Bizjaka
(Slovan, 1902–3)
Fašistične oblasti so se leta 1932 »v svoji brezmejni besnosti
proti vsemu, kar je slovanskega«, odločile odstraniti Vegov spomenik in ga nadomestiti s kipom prirodoslovca Giovannija Antonia
Scopolija, ki je bil med letoma 1754 in 1769 rudniški zdravnik v
Idriji. »Fašistična Italija pa je očitno storila to samo zato, da lahko
odstrani kip Slovenca Vege in da z novim spomenikom prikrije
svoje barbarsko dejanje. Saj jim Scopoli ni bil posebno pri srcu,
kajti še nekaj let prej so ga v italijanskem tisku zasmehovali kot
'Tirolca' (La Lettura 1. maja 1929)« (Čermelj 1954: 60).
47
23.9.2013 9:18:34
Po kapitulaciji Italije je Idrijo zasedla nemška vojska in Scopolijev spomenik so menda »prerešetali z brzostrelkami«4 (Sitar 1983:
161), Vegov spomenik pa je konec vojne dočakal nepoškodovan.
Italijanske oblasti so namreč naročile furlanskemu gradbeniku
Cesaru Constantiniju, naj kip umakne. Constantini je kip odpeljal
na svoj vrt v Čedadu in ga leta 1951 vrnil odboru za proslavo petdesetletnice idrijske realke, tako da so ga ponovno postavili na prvotno mesto (Čermelj 1954: 62; Sitar 1983: 161).5 Idrijska gimnazija, ki je sedaj v nekdanjem poslopju realke, pa je ob dvestoletnici
Vegovega rojstva prevzela ime po Juriju Vegi (Čermelj 1954: 62).
Dostojen spomenik, vreden barona
Avstrijsko vojno ministrstvo in oficirski zbor so pokazali veliko naklonjenost ideji o postavitvi spomenika, zato so se odločili
v Moravčah postaviti Vegov doprsen bronast kip, v Ljubljani pa
»dostojen, barona Vege vreden spomenik« (Nepodpisano 1903e:
3). V ta namen se je novembra 1903 oblikoval odbor za Vegov
spomenik. V korist Vegovega spomenika so v Ljubljani organizirali dva vojaška koncerta, in sicer enega v Narodnem domu, kjer
so se zbirali pristaši slovenske ideje, in enega v Kazini, kjer so se
zbirali pristaši nemške ideje (Nepodpisano 1903g: 5).
Dne 12. novembra 1903 je bil stotnik Kavčič povabljen v mestno dvorano dunajskega mestnega zbora na konferenco o subvenciji Vegovega spomenika. Dunajski mestni svetniki so predlagali, da naj se Vegi postavi spomenik na Dunaju; v tem primeru
bi za spomenik agitirali in darovali nekaj tisoč kron. Pojasnili
so, da za nameravani ljubljanski spomenik ne morejo uradno
darovati, saj jim je višje sodišče to pravico v enakem primeru
odvzelo; vendar bi se osebno udeležili nabiranja prispevkov, četudi njihovi želji ne bo ustreženo. Kavčič je v imenu odbora za
postavitev Vegovega spomenika predlog, da se spomenik postavi
na Dunaju, odklonil (Nepodpisano 1903f: 2).
Osrednji odbor za Vegov spomenik v Ljubljani je v slovenskem tisku marca 1904 objavil javni poziv »na vse poznavatelje
in prijatelje znanosti, pa tudi na vse cenitelje in častitelje junaških činov s prijazno prošnjo, da bi mu dejansko pomagali zbirati doneske in tako izvršiti patriotično podjetje, čigar pomen ne
4. Sedaj ga »popravljenega« hranijo v idrijskem muzeju (Sitar 1983: 161).
5. Druga zgodba pravi, da so kip našli nekje pri Palmanovi, od koder ga je bilo treba
spraviti še mimo angleških in ameriških straž tedanjega Svobodnega tržaškega
ozemlja. Zdelo se je že, da bo akcija propadla na mejnem prehodu v Fernetičih.
Tedaj pa je zadevo rešil dežurni ameriški oficir, ki je izjavil: »Vašega Vego poznam
z vojaške akademije, ko sem se učil uporabljati logaritme« (Sitar 1983: 161).
48
23.9.2013 9:18:34
sega samo čez meje naše ožje domovine, ampak tudi čez meje
avstrijske države«. Odborov namen je bil
poskrbeti za to, da po vsem svetu znani in slavni matematik baron
Juri Vega, vitez Marije Terezije reda, prejme v deželnem stolnem
mestu svoje ožje kranjske domovine, v Ljubljani, dostojen spomenik
in da tako domovina častno povrne, kar je že dolgo dolžna odličnemu
učenjaku, vrlemu branitelju in pospeševatelju civilizacije. (Lukanc,
Detela in Hribar 1904)
Leta 1904 so praznovali 150-letnico Vegovega rojstva tudi v
prestolnici cesarstva. Ob tej priložnosti so 6. marca v slovenskem
izobraževalnem, zabavnem in podpornem društvu Zvezda priredili predavanje stotnika Kavčiča. Čisti dobiček od te prireditve je
bil namenjen postavitvi spomenika. Predavatelj je uvodoma ugotavljal, da »mali naš narod ni dal učenemu svetu edino le Vege«,
temveč se je »na obširnem učenjaškem polju« izkazalo mnogo
»naših rojakov, večinoma kmetijskega rodu«.
Toda to je in ostane naš greh, da se ne pobrigamo za te može, ki so
bili kri naše krvi, vzgojeni seveda v tujem, italskem ali nemškem duhu,
saj drugače to tisti davni čas ni bilo mogoče. Žalostno in značilno je za
nas, da se do današnjega dne ni našel mož-strokovnjak, ki bi nam podal
korenite, kritične življenjepise onih slavnih rojakov, ki bi nam ocenil njih
delovanje in ki bi imel dokazati, koliko našega blaga roma po svetu v tuji
obleki, in dokazati, kako nesebično se je slovenski narod udeleževal tistih
naporov, katerih sad je duševni in gmotni napredek – kultura! –
»Narod pa, kateri svojih slavnih mož ne časti, jih vreden ni!« – Jaz
sem se sicer trudil, da bi nekoliko razjasnil ono dobo, toda to, kar sam
nabral in objavil v »Ljubljanskem Zvonu« in v »Izvestjih muzejskega
društva« in drugod, to so le kamni in kamenčki za poznejšo zgradbo,
če ne palače, pa vendar lepe, dostojne hiše. Le arhitekta nam je treba!
Meni za tako delo nedostaje potrebnega časa in potrebne strokovnjaške
zmožnosti in vede. (Kaučič 1904b: 4)
Z zbranim denarjem so leta 1906 postavili Vegovo poprsje pred
župno cerkvijo v Moravčah, kjer je bil krščen 24. marca 1754. Na
slavnostno odkritje spomenika so vabili ljudi »širom domovine«:
Torej ni več daleč veseli trenutek, ko se spomenik Vege slovesno
odkrije. Takrat se povzdignite, vsi vrli Slovenci in prihitite v prijazne
Moravče. Naj bo to slovesni dan za Slovence, dan prevažnega zgodovinskega pomena. Pridite, da pokažemo svetu narodno zavest, ki združuje
nas Slovence pod enim geslom:
»Vse za vero, dom, cesarja!«
Pridite, zdaj bo ugodna prilika, da dvignemo prapor narodnega
ponosa pod zastavo majke Slave!
Vega pa nam sveti naprej z hrabrostjo in učenjaštvom. Zato:
Vegovemu spominu večna slava! (Moravčan 1906: 502)
49
23.9.2013 9:18:34
Slovesno odkritje spomenika je bilo v nedeljo, 16. septembra.
Moravče so se že na predvečer odkritja spomenika svatovsko
oblekle in se odele v zastave in zastavice. Kljub deževnemu vremenu se je na trgu, okrašenem s slovenskimi trobojnicami in
cesarskimi zastavami, zbralo »okrog 5000 ljudi«. Slavnosti se je
udeležilo tudi večje zastopstvo vojaštva 7. topničarskega divizijskega polka iz Ljubljane, ki je pred spomenik položilo »prelep
lovorov venec«. Slavnost se je začela s slovesno mašo dekana Bizjana; ta je orisal Vegove zasluge:
Vega, ki je s svojo neumorno, jekleno vztrajnostjo in pridnostjo
vedno vestno spolnjeval dolžnosti svojega vojaškega stanu, nam je
vzgled kristjana, ki vse svoje zmožnosti in talente porabi za to, da
koristi domovini in človeštvu, ob enem ohrani vero, ki mu jo je zasadila
njegova mati v nežni mladosti v srce. Tako je Vega ohranil v svojem
srcu ljubezen do domovine, a imel tudi pravi čut za krščansko vero v
svojem srcu, kar nam spričujejo njegovi neustrašni boji proti Turkom.
(Nepodpisano 1906a:5)
Po slovesni cerkveni maši je imel dekan Ivan Bizjan »dnevu
primerno pridigo«. Slovenski govor pred spomenikom je imel
profesor Makso Pirnat. Vojaka Vego je predstavil »kot učenjaka in ljubitelja domovine«, ki so ga slavili predstojniki, cesar in
domovina, učena društva in učenjaki, podal pa je tudi kratko
zgodovino Vegovega spomenika. Na koncu je pozval slovenske
dijake, vojake, učenjake in še posebej kmetovalce, »naj si vsak v
svojem stanu vzame za vzor Vega, mu sledi v zvestem izpolnjevanju dolžnosti svojega stanu in v delovanju za blagor ožje in širje
domovine«. Po Pirnatovem govoru je padla zavesa – slovenska
trobojnica. Pred odkritjem in po njem je igrala vojaška godba 27.
polka Leopold kralj Belgijcev iz Ljubljane.
Načrt za spomenik in doprsni kip je napravil akademski kipar Ivan Zajec.6 Na sodobne ocenjevalce je napravil dober vtis in
strinjali so se, da je »podobnost Vegovega obraza dobro zadeta«
in da »naredi najlepši, impozanten vtisek« ter predstavlja »res
pravi kras za prostorni, lepi trg pred veličastno dekanijsko cerkvijo v Moravčah« (Nepodpisano 1906a: 5; 1906b: 4–5; 1906c:
571; 1906d: 638).
6. Mavčni osnutek za ta spomenik je ohranjen, trenutno je spravljen v prostorih Društva
slovenskih matematikov, fizikov in astronomov. Leta 1969 so po njem odlili še en bronast
kip, ki so ga postavili v park pred Fakulteto za elektrotehniko ob Tržaški cesti v Ljubljani.
»Tako je Vega naposled le dobil svoj spomenik v Ljubljani, četudi veliko skromnejšega, kot
so si zanj prizadevale mnoge generacije« (Sitar 1983: 165).
50
23.9.2013 9:18:34
Odkritje Vegovega spomenika v Moravčah je vzbudilo med
tamkajšnjim prebivalstvom veliko navdušenje, češ:
Lepa je naša slovenska domovina. Nje ne diči le lepota zemlje, ampak
jo lepšajo še druge krasote. Slovenski narod se ponaša z dolgo vrsto za
ljudstvo prezaslužnih mož. Koliko vrlih junakov slovenskih je posekal
turški handžar! Ljubezen do vere očetov in domovine jih je gnala v boj,
ljubezen za narod jim je netila toliko junaštvo in vztrajno moč.
Junaški Slovenec se je odlikoval tudi v bojih 17. in 18. stoletja.
Mnogo kranjskih junakov počiva gori na Nemškem, mnogo jih krije
laška zemlja. Ti junaki, smelo rečemo, so dovolj storili za domovino,
saj so žrtvovali za njo kri in življenje.
Slovenski narod ima še druge slavne može, ki so se borili zanj z
»uma svetlimi meči«, za vednost in oliko.
Slovenija pa šteje med svoje sinove tudi moža, ki je delal za celo
Avstrijo. Ta slavni mož je slovenski junak in učenjak Jurij baron Vega.
Moravško ljudstvo se ob spominu nanj lahko raduje. (Moravčan 1906: 501)
Slika 4: Ivan Zajec, Spomenik Jurija Vege (Slovan 1904, str. 225).
Ponosni Slovenec
Ob stopetdesetletnici rojstva barona Jurija Vege je misel o postavitvi njegovega spomenika v Ljubljani začela postajati meso. V
Ljubljani se je osnoval »pod predsedstvom trudoljubivega g. polkovnika pl. Lukanca v Ljubljani velik centralen odbor, katerega
člani so veljavni možje obeh slovenskih strank in obeh narodnosti na Kranjskem plemenitaši in častniki. Tako je moja goreča
51
23.9.2013 9:18:34
želja vendar enkrat postala kri in meso« (Kaučič 1904b: 22). V
Kavčičevih očeh je bil Vega »v vsakem oziru velik mož«.
Kot vojak hladnokrven, pogumen in smel, je združeval v sebi
veliko svetovno izobrazbo s priprostostjo, odkritosrčnostjo in ponižno
skromnostjo. Pod njegovo vojaško suknjo je bilo junaško, gorko čuteče
srce. Ker je bil plemenit značaj, se ni sramoval svojega kmetiškega
rodu, niti svojega malega naroda ter je pripovedoval večkrat in rad, da
so bili njegovi starši in sorodniki ubožni kranjski kmetovalci. (Kaučič
1904b: 20; Kavčič 1904: 2)
Da bi narodni buditelji lahko konstruirali slovenski narod,
so morali vzpostaviti razlike med Slovenci in Neslovenci. Veliki
možje in še zlasti javni spomeniki, postavljeni njim v čast, so odigrali pomembno vlogo v definiranju naroda; izražali so razliko
med določenim narodom in vsemi drugimi. Narodnost je politični fenomen, še zlasti, kadar je narodna pripadnost sredstvo
v boju za oblast, ki se ga uporablja proti tistim, ki jih je mogoče
prepoznati kot kulturno drugačne (Mach 1993: 14). Zato je bilo
tako zelo pomembno dokazati in pokazati, da je bil Vega »slovenske krvi«, pa čeprav se sam ni opredeljeval tako.
Ob stopetdesetletnici Vegovega rojstva je zanimanje za njegov
spomenik »v vseh slojih v domovini in izven nje« tako naraslo,
da je odbor za postavitev spomenika v kratkem času nabral »čez
5000 kron« (Kavčič 1904: 2). Vztrajni stotnik Kavčič je bil zdaj
prepričan, da se njegova velika želja uresniči in »da bo kmalu v
Ljubljani stal krasen spomenik, ki bo še poznim rodovom in tujcem pričal o zaslugah našega velikana in s tem tudi poveličeval
ves slovenski narod« (Kavčič 1904:3; Kaučič 1904b: 20–1).
V dobi modernizacije je bila ideja razvoja in napredka eden
temeljnih kriterijev za izbiranje zaslužnih mož, katerim so postavljali javne spomenike. S tega vidika je bil sloviti učenjak in junak najprimernejša izbira. To je vodilo Fridolina Kavčiča v zavzemanju za Vegov javni spomenik v Ljubljani. Ker pri svojem prizadevanju ni dobil dovolj javne podpore, je na slovensko javnost
naslavljal vprašanje »[K]aj je domovina storila, da bi po Vegovi
smrti počastila enega svojih najodličnejših sinov?«, na katerega
je kar sam javno odgovarjal: »Bore malo, ali skoro da nič« (Kavčič
1904: 1; Kaučič 1904b: 18).
Na tisoče naših dijakov – mej te spadam tudi jaz – se je izšolalo in
učilo iz Vegovih knjig, ne da bi bili vedeli, da jih je spisal Slovenec Vega.
Nobeden učitelj ni zinil besede o Vegi, najbrž tudi sam ni vedel ničesar o
njem. Tujci pa so se prizadevali, da bi se izbrisal popolnoma spomin na
Vegovo slovensko pokolenje in proglasili so našega slovenskega rojaka
po krivem za – Španca! Večina njegovih častilcev ga je imela namreč
za Španca, toda ob stoletnici Vegove smrti je profesor Hauptmann na
52
23.9.2013 9:18:34
podlagi moravških avtentičnih matrik jasno in glasno vsemu svetu
dokazal to, o čemer Slovenci niso nikdar dvomili, da je Jurij baron
Vega naše gore list. V Ljubljani je nazivana ulica, ki vodi mimo realke,
Vegova ulica; tudi na Dunaju se neka ulica v Ober-Döblingu po našim
Vegi imenuje ... (Kavčič 1904: 1; Kaučič 1904b: 18–9)
Mars in Veda
Duša odbora za Vegov spomenik v Ljubljani je bil c. kr. stotnik
Fridolin Kavčič, ki je napisal Vegov življenjepis in ga objavil v
glasilu avstrijskega vojaškega znanstvenega društva, povzetke pa
tudi v Londonu in Leipzigu. Na Dunaju se je povezal s kiparjem
Ivanom Zajcem. Potem ko je leta 1903 končal osnutek za Prešernov spomenik v Ljubljani, je leta 1904 izdelal še osnutek za Vegov spomenik v Ljubljani (Nepodpisano 1904o: 192), s katerim
je predstavil zgodbo iz obleganja Beograda leta 1789.7 Osnutek
so si ogledali tudi »mnogi odlični Dunajčani, profesorji, kritiki,
umetniki in častniki« in se o njem izrazili »vrlo pohvalno« (Nepodpisano 1904c: 3; 1904n: 127). Septembra istega leta je odbor
za Vegov spomenik »na splošno« potrdil Zajčev osnutek (Nepodpisano 1904h: 3). Po besedah Frana Govekarja je kipar »Vegovo
delovanje ter Vegov značaj naravnost izvrstno individualiziral«:
Vega ni bil strasten poveljnik in vojskovodja z mečem v desni in
s pištolo v levi roki, nego v prvi vrsti miren učenjak, resnoben znanstvenik, ki je dosezal svoje sijajne uspehe v vojnah s Turki in Francozi le
s praktično uporabo svojih teoretičnih iznajdb. Zaradi tega je upodobil
kipar psihološko popolnoma pravilno Vego sedečega s papirji, računi
in knjigami v naročju, razmišljajočega in globoko zatopljenega v
znanstveno delo. Upodobljen je Vega v historičnem hipu, ko so ga
7. Vegova vojaška kariera se je začela leta 1789, ko je izbruhnila vojna z »neugnanim
Turkom«. Stotnik Vega se je pridružil četam avstrijskega cesarja, ki so pod vodstvom
»junaškega Lavdona« šle nad Beograd. Spopad je bil krvav, saj je »tekla turška kri, da bi
gnala mlinske kamne tri«. General Laudon z obleganjem ni imel posebne sreče. Toda kar
se ni posrečilo drugim, je dosegel Vega. Preosnoval je topove po svojih računih, in ko se
je danilo, je jel bombardirati mesto. Tako je prav Vega povzročil, kar poje narodna pesem:
Cesarski bombe mečejo,
se Turki z grada vlečejo.
S svojim junaštvom in matematičnim znanjem je bistveno pripomogel k temu, da so cesarske bombe zadevale branilce. Vegovi življenjepisci so večkrat pripovedovali zgodbo, kako
je general Laudon skupaj s poveljnikom topništva med nadzorom okopov našel Vego, ki je
mirno računal, ne da bi se menil za švigajoče krogle (Hauptmann 1883: 173; Vrečko 1884:
53–4; Lampe 1891: 338; Pirnat 1903b: 275; Kaučič 1904: 9; Moravčan 1906: 501–2). Vendar je bil po mnenju Sandija Sitarja ta dogodek »bolj legenda kot zanesljivo pričevanje«
(Sitar 1983: 163).
53
23.9.2013 9:18:34
stotnika dne 7. oktobra l. 1789. v utrdbah pred Belimgradom sredi
najgroznejše kanonade našli zaverovanega v matematičnih računih, na
podlagi katerih je prisilil Turke, da so že naslednjega dne kapitulirali
ter izročili Laudonu beligrajsko trdnjavo.
Vega sedi na prevrnjeni utrdbi, spleteni iz bičevja, ki sklepa ilovico,
pesek in kamenje v trdno obrambo proti turškim bombam. Kipar je
dal s pomočjo zanesljivih portretov Vegi duhovite markantne poteze
v licu, ki pa hkratu takoj izdaja – kranjskoslovenski tip visokega čela,
obritega ozkega obraza in mehkih ust. Oblečen je junak v historični,
dekorativni lepi artilerijski uniformi XVIII. veka. Pred spomenikom
na desni ležita na zlomljenem turškem repu avstrijski top in avstrijska
zastava; na levi pa stojita Mars (bog vojne) in Veda. Mars, impozantna,
silna, a vitka oseba s klasičnim, energičnim obrazom pod grško čelado,
ščiti Vego z odločno iztegnjeno desnico pred granato, ki se je pravkar
razpočila na tleh; Veda, nežna, čarobnolepa ženska, se dviga za Marsom
iz dima, ki se kadi iz iztreljenega, od Vege konstruiranega možnarja.
Nalahko se sklanja k učenjaku, kakor bi mu šepetala novo matematično
idejo, v levici pa drži topov nastavek: merilo razdalje in elevacije. Te
dve stranski figuri učinkujeta jako harmonično, ter je kontrast med
krepko muskulaturo Marsa ter med mehkimi, okroglimi oblikami
Vede izražen mojstrski.
Na zadnji strani spomenika pa je pridejal kipar še basrelief, ki
kaže kmetskega slovenskega dečka Jurčka Veho, kako se poslavlja
od očetovske hiše v Zagorici pri Moravčah in od svojih tovarišev
ter sprejema blagoslov svoje dobre matere, preden ga odpelje oče v
ljubljanske šole. Ta krasni relief, fino umetniško delo, polno idilične
poezije, dokumentuje v mramorju, da je bil Vega sin slovenske
kmetice ... (c. r. 1904: 256)
Govekar je svoj zapis sklenil v prepričanju, »da c. kr. naučno
ministrstvo genialni osnutek odobri ter da dobimo v Ljubljano
veličasten spomenik, ki bo delal čast slovenskemu učenjaku Vegi
in kiparju Zajcu ter možu, ki ima največje zasluge za poznanje
Vegovih del in za Vegov spomenik – c. kr. stotniku in slovenskemu pisatelju Fridolinu Kaučiču« (c. r. 1904: 256).
Govekarjevega navdušenja nad Zajčevim osnutkom niso delili vsi. Ljubljanski stolni kaplan in urednik Doma in Sveta Evgen
Lampe je denimo menil, da je bil Vega sam »modeliran jako izvrstno, kolikor moremo spoznati iz slike«. Prav tako podnožje
kipa in tudi izraz »na licu premišljujočega častnika, ki sedi na
prevrnjeni utrdbi«.
Vidimo ga nekako v takem položaju, kakršen je bil takrat, ko so
ga v utrdbah pri Belgradu našli sredi gromenja topov zamišljenega v
znanstvene račune. A tisti dve postavi, od katerih naj vsaj ena pomeni
bojnega boga Marta, druga pa Vedo, se nam ne zdita tako posrečeni.
Prvič se ne podasta nikakor v celoto. Zlasti pri pogledu od spredaj,
kakor vidimo spomenik v Kaučičevi knjigi, stran 38., takoj čutimo, da
sta odveč. Pri pogledu od Vegove desne strani že celo nič ne pomenita,
54
23.9.2013 9:18:34
in edino le od leve se dá doseči nekoliko harmoničen prizor. Tudi osebi
sami nista kaj posebno srečni izraženi. Zlasti »Veda« je ponesrečena.
Že to, da je »Veda« popolnoma naga, ne odgovarja niti klasičnemu
naziranju, katero je svojo Minervo ali Palado slikalo v veličastni, resni,
v dolge gube nabrani obleki, niti posebnemu značaju tega spomenika.
Ta ženska podoba, ki naj predstavlja »Vedo«, se zvija tako čudno, da ne
bo nihče v njej slutil simbola znanosti, kar naredi vtisk naivne radovednosti ali duševne revščine. Čitali smo nekje, da se »nalahko klanja
k učenjaku, ki mu šepeta novo matematično idejo«, a tega ne bo pač
noben gledavec prisodil ubogi revici. Boljši je Mart, vendar se tudi ta
v svoji popolni nagoti slabo prezentira poleg Vegove zapete uniforme
in visokih njegovih škornjev. S simboličnimi osebami pri spomenikih
je težavna stvar, in mi bi posebno pri spomeniku junaka in učenjaka
želeli, da se položi več poudarka na njegovo osebo samo, kakor pa na
nestalne stvore umetniške fantazije. (Dr. E. L. 1904: 567)
Lampetovi kritiki je 17. septembra 1904 pritegnilo tudi glasilo slovenske katoliške konservativne stranke Slovenec, češ:
Prešeren v ženski družbi, recimo pred justično palačo, to bi
še bilo. Vegov spomenik pa ne potrebuje ženske, katero nekateri
imenujejo bojno boginjo, drugi »Vedo«, tretji kdové kako. Hudomušni
ljudje jo bodo krstili drugače. Ako kdo opravičuje nagoto s tem, da
je videl na Dunaju, v Neaplu in drugod še kaj druzega, še ni dokaz,
da bi moral Vegov spomenik biti tak v Ljubljani. Vega naj bo v
svojem položaju v belgrajskih utrdbah. Boljšega se ne bo doseglo
po razpisu še tako vabljivih konkurenčnih nagrad. Pa tudi Marta
morda ne kaže zavreči. Kajti v Vegi gledamo pač premišljujočega
učenjaka, toda premalo junaka. To pa nadomesti bojni Mart s
svojim srditim obrazom in žilavimi udi, od katerih spodnji se lahko
malo bolj zagrnejo v smodnikov dim. Skoro tak, če ne boljši utis pa
bi napravilo par težkih turških topov ob obeh straneh, katerih je
menda cele skladovnice v dunajskem arzenalu, ali kaki drugi bojni
trofeji. Vpoštevati je treba tudi to, da bi pomen obeh kipov ne bil v
nobenem razmerju s ceno vsega spomenika; – 70.000 K ne bo kmalu
nabranih. (Nepodpisano 1904f: 2)
Vseavstrijska akcija
Na Dunaju so 15. marca 1905 v dvorani hotela Zur Post priredili slovesnost v proslavo 150. rojstnega dne Jurija barona Vege.
Čisti dobiček od prireditve je bil namenjen za Vegov spomenik
v Ljubljani. V dvorani je bil postavljen Zajčev osnutek Vegovega
spomenika, glede katerega so se vsi z občudovanjem strinjali, da
bo »kras slovenskega središča«. Slavnostni govor je imel c. kr.
deželni sodni nadsvetnik, državni in deželni poslanec dr. Andrej
Ferjančič, ki je »napravil na vse navzoče globok vtis«:
55
23.9.2013 9:18:34
Slavna gospoda! Zbrali smo se danes, da se poklonimo spominu
svojega velikega rojaka Jurija barona Vega. Rojaka, ki je po svojih
slavnih delih na polju znanstva, kakor tudi po svojih nesmrtnih
junaških činih na raznih bojiščih povzdignil svoje ime in naše domovine
slovenske. Pozno se je širše slovensko občinstvo vzdramilo do tega
spoznanja, malo da ni ostal Vega rodom Španec, za kar so ga bili
proglasili; zato so si stekli njegovi životopisci in poglavitni med njimi
g. stotnik Fridolin Kaučič nevenljive zasluge, da so to diko slovenskega
naroda oteli pozabnosti svojih rojakov ter dokazali, da je veliki Juri Vega
bil preproste slovenske matere sin. Zato pa, slavna gospoda, popravimo
zamudo, skažimo čast temu svojemu rojaku ter uporabimo vse sile, da
se mu čimprej v slovenski metropoli, beli Ljubljani, dvigne spomenik,
ki bode poznim rodovom pričal o slavi učenjaka in junaka, slovenskih
roditeljev sina Jurija Vega. (Nepodpisano 1905b: 2; 1905c: 255).
Na prireditvi je nastopila tudi vojaška godba bosansko-hercegovskega pešpolka številka 4. Godba je nastopila brezplačno,
koncert pa je v umetniškem in gmotnem oziru uspel. O dogodku so poročali najuglednejši dunajski listi. Dopisnik Slovenskega
Naroda je (o prireditvi) poročal, da je bil učenjak in junak Vega
»eden izmed mnogih, katere daje mali slovenski narod velikemu
nemškemu sosedu in kateri jih tako rad reklamuje za svoje učenjake«. Vego pa je predstavil kot
živ dokaz, da v slovenskem narodu se nahajajo duševne sile, katere
prodirajo na površje in si priborijo veljavo v kljub najneugodnejšim
razmeram, s katerimi se jim je boriti. Slovenski narod je mal po številu,
po nadarjenosti in duševnih vrlinah je velik narod.
Iz tega je sklenil, da
slovenski narod, sedaj tlačan svojih mogočnih sosedov, ne potrebuje
drugega, kakor da se prosto razvija. On potrebuje učilišč in to od
najnižjih do najvišjih in ne bode mu treba oddajati svojih veleumov
sosednim, s kulturo nasičenim narodom, slovenski učenjaki bodo dičili
naša učilišča in Slovenec bode tekmoval z drugimi narodi z uma svitlim
mečem za vse, kar je veliko in lepo. Za to nam je dokaz veleum, čigar
spominu se danes klanjamo – Juri Vega. – Slava njegovemu spominu!
(Nepodpisano 1905b: 3)
Akcija zbiranja sredstev za Vegov spomenik je vzbudila zanimanje med ljudmi vseh slojev v domovini in zunaj nje. V kratkem času se je nabralo »že več tisoč kron« (Kaučič 1904b: 22).
Predračunska vrednost postavitve spomenika je bila ocenjena na 72.000 kron (Nepodpisano 1904h: 3), od tega je odbor
do konca leta 1904 uspel zbrati 17.851 kron in 49 vinarjev (Nepodpisano 1905a: 3). Marljivo so prispevali pripadniki visokega plemstva, avstrijski oficirji, poveljstva avstro-ogrskih polkov
56
23.9.2013 9:18:34
in ugledni posamezniki, med njimi cesar Franc Jožef I. (2000
kron), tako da je v Kavčiču zraslo upanje, da bo Vega v Ljubljani »kmalu« dobil »krasen spomenik, ki bo še poznim rodovom
in tujcem pričal o zaslugah našega genija in s tem poveličeval
ves slovenski narod« (Kaučič 1904b: 23; Nepodpisano 1903i:3;
1904l: 3). Po poročilu Slovenca 1. septembra 1904, so tega leta
z odborovo namero seznanili tudi udeležence tretjega mednarodnega shoda matematikov v Heidelbergu in jih pozvali, naj
vsak v svojem okolju zbira denar za Vegov spomenik (Nepodpisano 1904e: 3).
Ljubljanski mestni svet je za Vegov spomenik sklenil prispevati tisoč kron, vendar šele po odkritju (Nepodpisano 1904b: 4.),
dunajske mestne oblasti pa so bile pripravljene darovati večjo
vsoto le pod pogojem, da bi spomenik stal na Dunaju, česar pa
ljubljanski odbor ni maral sprejeti.
Odbor za postavitev spomenika ni uspel zbrati dovolj sredstev, da bi spomenik postavili že leta 1904, zato so odkritje spomenika prestavili na leto 1906. Do tedaj naj bi ambiciozni kipar
izvršil potrebna dela ne več na Dunaju, temveč v Parizu. Zajec
je v želji po gotovejšem uspehu zares odpotoval »v Meko vseh
umetnikov«, a je doma doživel razočaranje (Šijanec 1949: 14).
Odkritje spomenika so namreč prestavili še za tri leta (Orožen
1909: 97). Vendar se to vse do začetka svetovne vojne ni zgodilo, po koncu pa te pobude ni nihče več sprožil. V prvem letu
velike vojne je Makso Pirnat z Vego, ki je postal slovenskemu
ljudstvu »v ponos, radost in – zgled« pri doseganju »delavnih
naporov, zatajevanja, junaštva, hrabrosti«, dvigoval borbenega
duha, češ:
Vegov duh prešinja slovenski narod sploh, ta duh napolnjuje tudi
naše može in mladeniče, ki z junaško roko in s pogumnim in neustrašnim srcem branijo našo domovino. Bog z Vami. Zmagal je Vega,
zmagali boste tudi vi. (Pirnat 1915: 2)
Če so bili domači politični boji ovira za postavitev Vegovega
spomenika, pa se zdi, da je bilo zanjo usodno poudarjanje Vege
kot avstrijskega junaka – prav to je dokončno odločilo usodo
njegovega spomenika v Ljubljani. Geopolitični prevrat, ki ga je
prinesel poraz centralnih sil, je zahteval nove heroje. In bistveno določilo zanje je bilo, da so se borili na protiavstrijski strani.
Josip Ciril Oblak je za slovenske vojake, ki so se borili v avstro-ogrskih enotah, celo izrecno trdil: »Mučeniki so – heroji ne!«
(Oblak 1920: 2).
Zanimanje za Vego se je na rahlo obudilo šele na začetku druge svetovne vojne, ko je Slovenski Narod spomnil, da
57
23.9.2013 9:18:34
nekdanja slavna Kranjska, ki ji je pel slavo znameniti Valvasor, je
dala svetu tudi nekaj velikih mož, ki jih pa dandanes ne znamo dovolj
ceniti in se mnogo premalo sklicujemo na nje. Ljubljana, ki ima sicer
precej spomenikov, bi jih lahko imela še mnogo več, ne da bi nam kdo
mogel očitati, da se kitimo s pavovim perjem. Ob tej priliki govorimo
o sorazmerno kratki ulici, ki ima v Ljubljani največ spomenikov in ki
se imenuje po slavnem Vegi, a Vega v nji nima spomenika. Najbrž je
malo mest na svetu, ki bi imele v eni sami ulici na tako kratki razdalji
toliko spomenikov kakor naša Vegova. (Nepodpisano 1941: 2)
Zajčev osnutek je srečno prestal tudi drugo svetovno vojno in
se po osvoboditvi znašel v posesti MLO Ljubljana (Šijanec 1949:
23), a že nekaj let pozneje je bil izgubljen (Čermelj 1954: 64).
V Ljubljani so Vegovo poprsje pred poslopjem elektrotehnične fakultete ob Tržaški cesti odkrili šele leta 1969 (Čopič, Prelovšek in Žitko 1991: 162).
Citirane reference
A. A.
1903 'Vegov kip.' Ljubljanski Zvon, št. 10, str. 637–638.
Bedének, Jakob
1891 Od pluga do krone. Zgodovinski roman iz minulega stoletja. Ljubljana:
Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.
c. r.
1904 'Vegov spomenik.' Slovan, št. 8, str. 256.
Cankar, Ivan
1907 Krpanova kobila. Ljubljana: L. Schwentner.
Čermelj, Lavo
1954 Jurij Vega. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Čopič, Špelca, Damjan Prelovšek in Sonja Žitko
1991 Outdoor Sculpture in Ljubljana. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Dimnik, Jakob
1902 Avstrijski junaki. Ljubljana: Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.
Dr. E. L.
1904 'Zajčev načrt za Vegov spomenik.' Dom in Svet, št. 9, str. 567.
Hauptmann, Franc
1883 'Jurij Vega.' V Spomenik o šeststoletnici začetka habsburške vlade na
Slovenskem, 1283–1883. Ljubljana: Matica Slovenska. Str. 167–194.
58
23.9.2013 9:18:34
Hauptmann, Franc
1902. 'O pokoljenju Jurija barona Vege.' Izvestja Muzejskega društva za
Kranjsko, str. 37–48.
Hicinger, Peter
1858 'Prošnja za Valvazorja.' Novice gospodarske, obertniške in narodne, 24.
novembra, str. 373–374.
Hirtenfeld, Jaromir
1857 Der Militär-Maria-Theresien-Orden und seine Mitglieder. Wien: Aus der
kaiserlich-königlichen Hof- und Staatsdrukerei.
Hueber, K. R.
1845 'Žlahta slavniga Krajnca barona Jurja Végata.' Kmetijske in rokodélske
novice, 17. Grudna, str. 204.
Južnič, Stanislav
2007 'Ljubljanski profesor Jožef Jakob Maffei, njegovi sorodniki, sodelavci
in učenci.' Kronika, št. 1, str. 17–27.
Kaučič, Fridolin
1886 Georg Freiherr von Vega. Wien: Verlag des Militär-wissenschaftlichen
Vereine.
Kaučič, Fridolin
1904a Georg Freiherr von Vega. Wien: Im Selbstverlage des Verfassers.
Kaučič, Fridolin
1904b Jurij Vega. Predaval Fridolin Kaučič v izobraževalnem, zabavnem in
podpornem društvu »Zvezda« na Dunaju dne 6. marca 1904. Moravče: Založila
posojilnica in hranilnica v Moravčah.
Kavčič, Fridolin
1886 'Slavni vojaki slovenski.' Ljubljanski Zvon, št. 12, str. 552–558.
Kavčič, Fridolin
1904 'Slovenski junak in učenjak.' Slovenec, 24. marca, str. 1–3; 28. marca,
str. 1–3.
Kavčič, Fridolin
1905 'Varijanta o Vegovi smrti.' Ljubljanski Zvon, str. 512.
Lampe, Frančišek
1891 'Jurij baron Vega.' Dom in Svet, št. 8, str. 337–340.
Lukanc, Mihael, pl. Savenburg, Oton pl. Detela in Ivan Hribar
1904 'Poziv za sklad, da se iz njega postavi Juriju Vegi spomenik v deželnem
stolnem mestu Ljubljani.' Domovina, 11. marca, str. 115.
59
23.9.2013 9:18:34
stolnem mestu Ljubljani.' Gorenjec, 18. marca, str. 114–115.
stolnem mestu Ljubljani.' Učiteljski Tovariš, 20. marca, str. 78.
M. Š. (= Martin Škerjanec)
1903 'Baron Vega.' Slovenec, 29. avgusta, str. 1–2.
Mach, Zdisław
1993 Symbols, Conflict, and Identity. Essays in Political Anthropology. Albany:
State University of New York Press.
Moravčan
1906 'Slovenski junak in učenjak.' Domoljub, 9. avgusta, str. 501–502.
N. I.
1902 'Jurij Vega. (Ob stoletnici njegove smrti: 26. septembra 1802).' Gorenjec,
4. oktobra, str. 392–393.
Nepodpisano
1838 'Notizen über Georg Freiherrn v. Vega.' Anhang zum Jahresberichte über
das Landesmuseum im Herzogthume Krain 1838. Laibach: Gedruckt bei Ignaz
Alois Edlen v. Kleinmayr.
Nepodpisano
1852 'Življenje slavnih Slovanov. Uvod.' Novice kmetijskih, obertnijskih in
narodskih rečí, 1. maja (poznoživna), str. 138–139.
Nepodpisano
1854 'Iz Ljubljane.' Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih rečí, 9. augusta,
str. 252.
Nepodpisano
1860 'Iz Ljubljane.' Novice gospodarske, obertniške in narodne, 21. marca,
str. 95.
Nepodpisano
1865 'Iz Zagorice v moravški fari.' Novice gospodarske, obrtniške in narodne,
4. oktobra, str. 325–327.
Nepodpisano
1891 'Od pluga do krone.' Slovenec, 16. oktobra, str. 3.
Nepodpisano
1898 'Vegov spomenik. Odprto pismo gospodu Sevničanu.' Slovenski Narod,
12. marca, str. 3.
60
23.9.2013 9:18:34
Nepodpisano
1903a 'Kip J. Vege.' Slovenec, 6. junija, str. 6.
Nepodpisano
1903b 'Vegova slavnost.’ Slovenski Narod, 9. septembra, str. 3.
Nepodpisano
1903c 'Jurij Vega v Moravčah.' Domoljub, 1. oktobra, str. 295–296.
Nepodpisano
1903d 'Vegov spomenik.' Domoljub, 15. oktobra, str. 316–317.
Nepodpisano
1903e 'Vegov spomenik.' Slovenec, 28. oktobra, str. 3.
Nepodpisano
1903f 'Vegov spomenik in dunajski občinski svet.' Slovenec, 16. novembra, str. 2.
Nepodpisano
1903g 'Vegov spomenik.' Slovenec, 21. novembra, str. 5.
Nepodpisano
1903h 'Splošni pregled.' Ljubljanski Zvon, št. 12, str. 771.
Nepodpisano
1903i 'Za Vegov spomenik.' Slovenec, 14. decembra, str. 3.
Nepodpisano
1904a 'Vegova 150letnica.' Slovenec, 28. marca, str. 4.
Nepodpisano
1904b 'Za Vegov spomenik.' Slovenec, 15. junija, str. 4.
Nepodpisano
1904c 'Zajčev osnutek Vegovega spomenika.' Slovenec, 22. julija, str. 3.
Nepodpisano
1904d 'Darovi za Vegov spomenik.' Slovenec, 8. avgusta, str. 6.
Nepodpisano
1904e 'Vegov spomenik.' Slovenec, 1. septembra, str. 3
Nepodpisano
1904f 'Vegov spomenik.' Slovenec, 17. septembra, str. 2.
Nepodpisano
1904g 'Obisk Vegovega doma.' Slovenec, 17. septembra, str. 2.
Nepodpisano
1904h 'Vegov spomenik.' Slovenec, 20. septembra, str. 3.
61
23.9.2013 9:18:35
Nepodpisano
1904i 'Obisk Vegovega doma.' Slovenec, 23. septembra, str. 3.
Nepodpisano
1904j 'Obisk Vegovega doma.' Slovenec, 28. septembra, str. 1–2.
Nepodpisano
1904k 'Moravče. Vegova slavnost.' Domoljub, 6. oktobra, str. 296–297.
Nepodpisano
1904l 'Za Vegov spomenik.' Slovenec, 25. novembra, str. 3.
Nepodpisano
1904m 'Deputacija Vegovega odbora pri naučnem ministru.' Slovenec, 14.
decembra, str. 3.
Nepodpisano
1904n 'Vegova rojstna hiša.' Slovan,št. 4, str. 127
Nepodpisano
1904o 'Vegov spomenik.' Slovan, št. 6, str. 192
Nepodpisano
1905a 'Za Vegov spomenik.' Slovenec, 24. februarja, str. 3.
Nepodpisano
1905b 'Vegova 150letnica na Dunaju.' Slovenski Narod, 30. marca, str. 2–3.
Nepodpisano
1905c 'Vegova slavnost na Dunaju.' Ljubljanski Zvon, št. 4, str. 255.
Nepodpisano
1906a 'Vegova slavnost v Moravčah.' Slovenec, 17. septembra, str. 5.
Nepodpisano
1906b 'Vegova slavnost v Moravčah.' Gorenjec, 22. septembra, str. 4–5.
Nepodpisano
1906c 'Vegov spomenik v Moravčah.' Dom in Svet, št. 9, str. 571.
Nepodpisano
1906d 'Slavnostno odkritje Vegovega spomenika v Moravčah.' Ljubljanski
Zvon, št. 10, str. 638.
Nepodpisano
1941 '13 spomenikov v eni sami ulici.' Slovenski Narod, 23. julija, str. 2.
Nepodpisano
1943 'Zagonetna smrt Jurija Vege.' Jutro, 16. avgusta, str. 2.
62
23.9.2013 9:18:35
Oblak, Josip Cir
1920 'Ne varajmo se!' Slovenski Narod, 5. decembra, str. 1–2.
Orožen, Fr.
1909 Kranjsko domoznanstvo. Dunaj: V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig.
Peternel, Michael
1854 Georg Freiherr von Vega, Ritter des militär. Maria Teresien Ordens,
Oberst-Lieutnant des 4. k. k. Feldartilierie-Regimentes, Landstand des Herzogthumes Krain, Mitglied der gelehrten Gesellschaften zu Göttingen, zu
Mainz, zu Erfurt, zu Prag und zu Berlin. Biografische Skitze. Zum Andenken
seines hundertsten Geburts- und seines zwei und fünfzigsten Sterbejahres.
Jahresbericht der Laibacher Unterrealschule.
Pirnat, Makso
1903a 'Prvič na Vegovem domu.' Ljubljanski Zvon, št. 11, str. 683–687.
Pirnat, Makso
1903b 'Jurij baron Vega.' Priloga Zvončku, 1. decembra, str. 273–280.
Pirnat, A.
1904 'Georg Freiherr von Vega von Hauptmann Fridolin Kaučič. Zweite
verbesserte und illustrierte Auflage.' Ljubljanski Zvon, št. 9, str. 567–569.
Pirnat, Makso
1907 'Slavnostni govor ob odkritju Vegovega spomenika v Moravčah dne
18. septembra 1906. Govoril in za obletnico slavnosti priobčil Makso Pirnat.
(Nadaljevanje).' Gorenjec, 12. oktobra, str. 3.
Pirnat, Makso
1915 'Iz domačije Jurija barona Vega.' Slovenski Narod, 28. avgusta, str. 1–2.
Radics, P. pl.
1903 'Baron Jurij Vega.' Slovan, št. 11, str. 333–335.
Rozman, J.
1904 'Jurij baron Vega.' Gorenjec, 26. marca, str. 126–128.
Sevničan
1898 'Odprto pismo,' Slovenski Narod, 9. marca, str. 3.
Sitar, Sandi
1983 Jurij Vega. Ljubljana: Partizanska knjiga.
Smith, Andrea L.
1995 Social Memory and Germany’s Anti-Foreigner Crisis: A Case of
Collective Forgetting. V The Labyrinth of Memory. Ethnographic Journeys.
Marea C. Teski in Jacob J. Climo, ur. Westport in London: Bergin & Garvey.
Str. 61–92.
63
23.9.2013 9:18:35
Steska, Viktor
1902 'Avstrijski junaki. Po raznih virih priredil Jakob Dimnik, učitelj v
Ljubljani.' Dom in Svet, št. 2, str. 115–116.
Sugar, Peter F.
1997 Nationality and Society in Habsburg and Ottoman Europe. Aldershot:
Variorum.
Š.
1903 'Ob 101letnici baron Vegove smrti.' Slovenec, 26. septembra, str. 2–3.
Šijanec, Franc
1949 Ivan Zajec. Ljubljana: Narodna galerija.
Škerjanec, Martin
1904 'Ob 150 letnici Vegovega rojstva. (Rojen 23. marca 1754.).' Dom in Svet,
št. 3, str. 180–181.
Tavčar, Ivan
1883 'Govor pri Bleiweisovej svečanosti.' Slovenski Narod, 3. decembra, str. 1–3.
U.
U.
1903 'Baron Jurij Vega.' Gorenjec, 10. oktobra, str. 424.
1904 'Ob 150-letnici rojstva barona Jurija Vege.' Domovina, 8. marca, str. 1.
Vega, Georg Freyherr von
1800Vorlesungen über die Mathematik. Sowohl überhaupt zu mehrerer Verbre
itung matemathischer Kenntnisse in den k. k. Staaten, als auch insbesondere zum
Gebrauche des kais. königl. Artillerie-Corps. Vierte Band. Die Grundlehren der
Hydrostatik, Aerostatik, Hydraulik, und der Bewegung fester Körper in einem
widerstehenden flüssigen Mittel enthaltend. Wien: Gedruckt den Johann Thomas
Edlen von Trattnern, kaiserl. königl. Hofbuchdrucker und Buchhändler.
Vilinski, Želko
1865 'Baron Juri Vega in slovesnost njemu v spomin v Zagorici 26. dne t.
m.' Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 6. septembra, str. 292.
Vodnik, Valentin
1800 'Dunej.' Lublanske Novize, 27. Kimoviza, str. 4.
Vrečko, Andrej
1884 'Jurij Vega.' Kres, št. 1, str. 51–56; št. 2, str. 103–106.
Weber, Eugen
1976 Peasants Into Frenchmen: The Modernization of Rural France, 1880–1914.
Stanford: Stanford University Press.
Žargi, Matija
2005 'Jurij Vega o sebi.' Kronika, št. 3, str. 313–318.
64
23.9.2013 9:18:35
Mira Miladinović Zalaznik
Liberalec Anton
Aleksander
grof Turjaški – predmarčni
pesnik Anastazij Grün in
njegov odnos do Kranjcev
Prispevek o Antonu Alexandru Bergenauu (Sienerth 1995: 125; Scharmitzer 2010: 74),1 ki je odšel
na sprehod kot dunajski poet, z njega pa se vrnil kot
državljanski pesnik Anastazij Grün (Janko in Schwob
1995; Miladinović in Granda 2009), se bo omejil na
nekaj izsekov iz njegovega življenja, ki naj ilustrirajo odnos, ki ga je imel do Kranjske in Kranjcev obeh
narodnosti, s posebnim poudarkom na odnosu do
Slovencev.
Grün je bil potomec Auerspergov:
Plemiška rodbina Auersperg je bila na Kranjskem, pa
tudi na vsem slovenskem ozemlju, rodbina presežnikov
– ena najstarejših, najdlje obstoječih, najuglednejših,
najvplivnejših, najpremožnejših, najbolj razvejanih in
nenazadnje najbolj »slovenskih« plemiških rodbin. Izraza
»slovenski« seveda ne moremo razumeti v nacionalnem
smislu, temveč v kontekstu zgodovine slovenskega
prostora. O Auerspergih kot tujcih pri nas ne moremo
1. V Wiener Theaterzeitung je z dobrimi osemnajstimi leti objavil pesmi, obe
pod psevdonimom Anton Alexander Bergenau: 8. marca 1825 pesem Hein
rich Frauenlob (eden najvplivnejših nemških pesnikov štirinajstega stoletja)
in 10. marca pesem Der Wahn (Norost).
65
23.9.2013 9:18:35
govoriti – le kateri argument namreč močneje priča o njihovi »slovenskosti« kot prav njihova tisočletna prisotnost na ozemlju, ki mu danes
pravimo Republika Slovenija. (Preinfalk 2009: 157)
Grün je bil najbolj znan (družbenokritični) pesnik (Javor Briški
2009: 79–93) svoje rodbine (Preinfalk 2005; 2006). Nadarjenost
je podedoval po očetu, ki je rad govoril v verzih in pisal rimana
pisma, ter pradedu, ki je »ob smrti zapustil drobno knjižico dvesto
petdesetih maksim, ki odsevajo njegova razmišljanja in njegov pogled na svet« (Preinfalk 2009: 169). Že pred Grünom so Auerspergi šteli nekaj danes pozabljenih pisateljskih peres: vitez Lovrenc
Auersperg (umrl 1479) je bil avtor latinskih in nemških nabožnih
pesmi; Ivan Auersperg je pisal vojna poročila o bojih proti Osmanom; Andrej Trojan Auersperg je leta 1655 v latinskih verzih spesnil delo Nobilitas et sapientia Kollonitschiana (Radics 1879: 179–
80); Volf Engelbert ml. grof Auersperg (1641–1709) je kot študent
izumil zahtevno zemljepisno družabno igro Orbis lusus seu Lusus
Geographicus (1659), ki zahteva poglobljeno znanje geografije in
splošno razgledanost (Preinfalk 2009: 157–61); Alojz grof Auersperg je leta 1750 na Dunaju izdal delo s področja prava Praelec
tiones academicae in partem III et IV digestorum; solnograški stolni
kanonik in krški škof Jožef grof Auersperg ter njegov brat Janez
grof Auersperg sta objavljala teološka dela, slednji tudi več spisov
o boleznih rastlin, zlasti dreves (Radics 1879: 181); grof Sigmund
Teodor (1757–1803) je pisal pesmi, pravna ter umetnostno-zgodovinska dela in se zavzemal za uporabo nemščine namesto takrat
prevladujoče latinščine;2 jurist Jožef Karl von Auersperg je v Pragi
objavil dve pravni deli, in sicer Geschichte des königlich böhmischen
Appelationsgerichtes (1805) in Balbin’s Liber curialis C. VI. von den
verschiedenen Gerichtshöfen des Königreichs Böhmen etc. übersetzt
und mit einem Commentar versehen von Johann Grafen Auersperg;
knez Vincenc Auersperg, c. kr. višji komornik in intendant dvornega gledališča, je leta 1848 v Pragi izdal svoje konservativno delo
Briefe eines österreichischen Edelmannes, ki mu je po krvavi bitki pri
Solferinu 18593 sledil politični spis o nalogah plemstva v Avstriji
Sustine et abstine, njegovo zadnje delo Zwischen Stamm und Rinde
(1862) pa je nastalo v času novega ustavnega življenja pod Schmerlingom; Evgen grof Auersperg je leta 1853 izdal prvi del knjige Das
große Drama der Geschichte (Radics 1879: 188–91).
2. Najbolj znan je njegov dnevnik iz časa francoske zasedbe (od 29. marca do 4. maja
1797). Kot član komisije, ki je zastopala vlado, je bil zadolžen za dopisovanje s francoskimi oblastmi. V dnevniku je nepristransko zapisoval vse pomembne dogodke v Gradcu
(Preinfalk 2009: 165–67).
3. Nekrvava posledica bitke je bila ustanovitev mednarodnega Rdečega križa. Pošta Slovenije je 150. obletnico njegove ustanovitve leta 2009 obeležila z izdajo priložnostne znamke.
66
23.9.2013 9:18:35
Anton Aleksander grof Turjaški (Auersperg):
oris življenja
Anton Aleksander grof Turjaški je bil rojen 11. aprila 1806 v
hiši na današnjem Trgu francoske revolucije 1 v Ljubljani. Poslopje, ki so mu rekli »nemška hiša« in je stalo v »nemški ulici« (Radics 1879: 3), sloni na sekularizirani križevniški cerkvi.4
Družina je sicer živela na samotnem gradu Šrajbarski turn5 pri
Krškem. Mama Marija Rozalija Cecilija (1786–1836) je rodila v
Ljubljani, kjer je bila boljša zdravniška oskrba. Njen prvorojenec
je bil potomec ene od dveh glavnih linij rodu Auersperg, pankra
cijeve oziroma kranjske, ki je izvirala z Nemškega. Na Kranjsko so
Auerspergi prišli leta 1264, in sicer 15 let pred Habsburžani, ki
so prišli leta 1279.6 Oče Marija Aleksander (1770–1818), pravnik
in veleposestnik v Ljubljani, je bil dobrodušen človek skromnih
intelektualnih darov in član plemiške družbe Diana, die Jägerin,
ki je bila privržena prostozidarski simboliki, kar je zaznati na
pečatu družbe, kjer so jasno vidni prostozidarski simboli: šestilo,
kotna mera in kamen (Radics 1879: 6–7; Scharmitzer 2010: 53).
Družba se je ukvarjala z umetnostjo in športom ter imela precejšen političen vpliv (Radics 1879: 181). Leta 1802 je bila zaradi
nevarnosti za državo tako kot ostala prostozidarska združenja v
monarhiji razpuščena (in to kljub temu, da je bil tudi cesar Franc
I. Štefan, mož Marije Terezije, prostozidar).
Oče je po pobožnem očetu, ki je nenehno in izdatno daroval cerkvi, podedoval že zadolženo imetje. Mondena mama se ni
ukvarjala z vzgojo otrok – raje jo je prepuščala poslom ter domačim učiteljem. Imela sta pet otrok, Anton je bil prvorojenec. Drugi sin Jožef je zaradi nepazljivosti dojilje umrl že kot dojenček.
Anton je imel še tri sestre, Terezijo, Marijo Ano in Sofijo.
Ko je bil Anton star tri leta, je Avstrija z Napoleonom sklenila
schönbrunnski mir. Kranjska je za obdobje štirih let postala del
francoskega ozemlja. Skupaj z drugimi ozemlji je tvorila Ilirske
province in Ljubljana je bila njihovo glavno mesto. Ko so se Francozi leta 1813 umaknili, je dal oče na okna svoje palače izobesiti
4. Grof je pozneje posedoval hišo na Novem trgu 22 (Turjaškem trgu 6), ki jo je prodal
sorodniku Rihardu grofu Auerspergu. Sodobniki so to hišo pomotoma imeli za njegovo
rojstno hišo.
5. Grad je bil v šestnajstem stoletju last uspešnega trgovca z majolikami Janeza Krstnika
Valvasorja, dobrotnika družine Janeza Vajkarda Valvasorja (Miladinović Zalaznik 2001: 96).
Lastnik gradu je bil tudi pisatelj Friedrich von Gagern (1882–1947), sin Beatrike (1848–1919),
zadnje grofice Auersperg. Gagern je bil avtor romanov, v katerih je dogajanje postavljeno
v kraje na slovensko-hrvaški meji in v katerih nastopajo člani rodbine Auersperg (Miladinović Zalaznik 2012: 219–29).
6. »Začetnik« rodbine Adolf je prvič omenjen leta 1067 (Scharmitzer 2010: 47–8).
67
23.9.2013 9:18:35
transparente, na katerih se je v slovenščini prištel k Slovencem:
»Ljubimo cesarja dobriga Slovenci« (Požar 1970: 17; Grdina
2006: 255; 2009: 64).
Doma pri Turjaških so govorili nemško, od poslov se je Anton naučil drugega deželnega jezika, slovenščine. Smemo celo
domnevati, da je bil to prvi jezik, ki ga je obvladal, pa ga je, ko
je prišel v šole in izgubil stik s Slovenci, pozabil. Bil je navihan
in živahen otrok, kar je očaralo francoskega maršala Marmonta, takratnega guvernerja Ilirije, ki je v času francoske zasedbe
Kranjske7 nekaj časa živel pri Turjaških. Otroka bi bil najraje vzel
s seboj v Pariz in ga dal tam izobraziti, kar pa je oče kot prepričan
jožefinec,8 zvest Habsburžanom, odklonil.
Antonov prvi domači učitelj je bil duhovnik Robert Lesjak.
Od 1. maja 1812 ga je v Gradcu, kjer je družina občasno živela,
poučeval zasebni učitelj opat Vincenc Murk. Toda oče ga je iz
strahu, da bi ga Francozi ne vzeli za talca, poslal na Dunaj, kjer je
25. maja 1813 začel šolanje na terezijanišču,9 znani akademiji za
otroke plemičev in diplomatov. V dveh letih šolanja so ga vzgojitelji ocenili za nepoboljšljivega in ga odpustili. Prav zaradi živahnosti, težke vzgojljivosti ter disciplinskih prekrškov je mladi
Auersperg na Dunaju kljub visoki nadarjenosti zamenjal precej
šol. Oče je 9. aprila 1817 ustregel njegovi prošnji in ga vpisal na
vojaško akademijo.
Po moževi smrti 8. februarja 1818 se je Auerspergova vdova
poročila z baronom Leopoldom pl. Lichtenbergom, ki je vzel pastorkovo vzgojo v svoje roke. Anton je 21. januarja 1819 izstopil
iz akademije ter zaprosil za dovoljenje za nadaljevanje šolanja
na terezijanišču, vendar prošnji niso ugodili. Zato ga je pobožni
očim 15. junija 1819 vpisal na Klinkowströmov10 inštitut. Na očimovo pobudo, s katero se je strinjala tudi mati in je temeljila
7. Francozi so spomladi leta 1812 dajatve naših ozemelj precej dvignili; tako se je skromno
finančno stanje družine še precej poslabšalo.
8. Vpeljava jožefinizma, tako imenovanega po razsvetljenskem cesarju Jožefu II. (sinu
Marije Terezije), je leta 1781 prinesla tolerančni patent. Nekatoličanom v habsburški monarhiji je bila priznana državljanska enakopravnost s katoličani in dovoljeno organiziranje
z omejenim bogoslužjem. Jožefinizem je pomenil odvrnitev od tradicionalne habsburške
verske politike. Z reformami na cerkvenem področju je začela že Marija Terezija, Jožef II.,
ki je odpravil številne samostane, sekulariziral cerkvene posesti, reorganiziral župnijsko
mrežo in ustanovil verske sklade za vzdrževanje cerkvene organizacije ter cerkvenih šol,
pa je z njimi nadaljeval (Golec 2011a: 105–11).
9. Terezijanišče je bilo ustanovljeno na pobudo Marije Terezije. Tu je bil Auerspergov sošolec poznejši hrvaški ban Josip Jelačić pl. Bužim.
10. Friedrich August Klinkowström (1778–1835, ps. F. Kindmann) je bil pisatelj, pedagog
in slikar. Leta 1811 je prišel na Dunaj, kjer je konvertiral v katolicizem – ena obeh prič je
bil nemški zgodnji romantik Friedrich Schlegel. V letih 1818–34 je po jezuitskih načelih
vodil vzgojni zavod, ki ga je ustanovil sam (Scharmitzer 2010: 63–70).
68
23.9.2013 9:18:35
na Klinkowströmovem poročilu o štirinajstletniku, se poleti leta
1820 ni smel vrniti domov na počitnice.
»Temačna samostanska disciplina« (Scharmitzer 2010: 68)
v zavodu spreobrnjenca Klinkowströma ni odbijala zgolj Auersperga, ki se je tam nekaj časa celo učil slovenščine11 in ki je od
takrat vse življenje čutil odpor do župnikov, temveč tudi njegovega zasebnega učitelja, rojaka Prešerna, ki je med letoma 1822
in 1824 v zavodu delal kot domači učitelj. Gojenca je seznanjal
s prepovedanimi knjigami in idejami ter mu vcepil ljubezen do
domovine in zgodovine. Skupaj sta prebirala Valvasorjevo Slavo
vojvodine Kranjske. Prešeren je dal mladeniču celo ključ do svoje
zasebne knjižnice. Ko je Klinkowström odkril, da je z učiteljevo
pomočjo gojenec bral prepovedana dela, je prišlo do škandala:
Prešerna so odpustili, gojenca pa izključili iz šole. Obstalo je
prijateljstvo stanovsko neenakih mož, ki je trajalo vse do Prešernove smrti.
Auersperg je moral z najvišjimi ocenami v vseh predmetih
30. oktobra 1824 zapustiti zavod tudi zato, ker je Klinkowström
ugotovil, da je risal karikature učiteljev in urejal satiričen list.
Istega leta je začel s študijem prava, med katerim je obiskoval
gledališča in kavarne, ki so jim posebno vzdušje dajali študentje,
pesniki in intelektualci; ti so se tu srečevali, razpravljali, prebirali domače in tuje časnike in časopise ter po potrebi uporabljali leksikalna dela, ki jih je imela vsaka poštena kavarna tistega časa.
Grün je najraje zahajal v »Srebrno kavarno« (Mádl 1995: 59).
Spoprijateljil se je z Eduardom Bauernfeldom, Adolfom Bäuerlejem, Eduardom von Feuchterlsebnom, Franzem Raimundom,
Franzem Grillparzerjem, Franzem Hermannom von Hermannsthalom12 in Nikolausom Lenauom, pozneje v Celju z Johannom
Gabrielom Seidlom13 in v Ljubljani z Ludwigom Halirschem. Očimu ta družabnost ni ugajala, zato ga je leta 1826 poslal študirat v
Gradec. Dve leti pozneje se je vrnil na Dunaj, kjer je ostal do leta
1830. Podatkov o tem, da bi diplomiral, ni.
Politično, duhovno in kulturno življenje sta v predmarčni
monarhiji nadzorovali policija in cenzura, ki sta onemogočali
prost pretok informacij v tiskanih medijih, zasebnih pismih in
gledališčih; tako kot predavanja na univerzah pa so nadzorovali
11. Zasebne ure so zaradi stroškov (30 goldinarjev mesečno, ki jih očim ni hotel poravnati) kmalu ukinili.
12. Hermannstahl je pozneje služboval v Ljubljani. Prek Auersperga je spoznal Prešerna in
njegov krog, s katerim je prijateljeval. Poročil se je s slikarko Amalijo Oblak in med letoma
1840 in 1842 kot drugi urednik urejal prvi kranjski beletristični in ilustrirani list Carniolia,
ki je izhajal med letoma 1838 in 1843.
13. Seidl je precej objavljal v nemških listih na Kranjskem in Štajerskem, od leta 1840
je bil cenzor za liriko. Poskusil se je celo kot prevajalec iz slovenščine (Radics 1879: 33).
69
23.9.2013 9:18:35
tudi pogovore. V takšnem družbenem vzdušju so ustvarjali vsi,
tudi Auersperg, ki je bil sicer kot grof nekoliko privilegiran.
Leta 1826 se je začel Auersperg ukvarjati s prevajanjem iz
slovenščine in pesnjenjem. Napisal je zbirko pesmi Blätter der
Liebe, prošnja za dovoljenje objave pa je na Dunaju ležala dve
leti. Zato se je odločil, da jo izda na tujem, kar je bilo zakonsko
prepovedano: Avstrijci svojih del niso smeli izdajati v tujini, da
bi se izognili cenzuri. Zbirka je leta 1830 izšla pod psevdonimom Anastasius Grün, ki evocira brstenje. Rodbina nad izbiro
psevdonima ni bila navdušena.
Grün, ki je vse življenje potoval, se je leta 1830 odpravil v
Nemčijo, Švico in Strasbourg ter na Tirolsko. Spoznal je nemške
romantike Gustava Schwaba, Ludwiga Tiecka, Ludwiga Uhlanda, založnika J. Fr. Cotta, ki je objavljal Goethejeva dela, kasneje
pa tudi Heineja. Julijska revolucija v Strasbourgu je nanj napravila močan vtis. Po vrnitvi na Dunaj ga je policija poostreno opazovala in zabeležila izjavo, da so mu na tujem odstrli meglo, s
katero so ga obdali doma.
Grof je leta 1831 postal polnoleten in od očima prevzel podedovano zadolženo posestvo Šrajbarski turn, del katerega je
bila tudi knjižnica, ki je štela 3.000 knjig (Radics 1879: 19). Posestvo, ki ga je v naslednjih letih gospodarsko saniral, je bilo
dodatno obremenjeno s finančnimi zahtevami matere, ki jo je
moral izplačati.
Marca 1831 je Grün pod vtisom julijske revolucije spesnil
zbirko liberalnih, takrat celo prekucniških pesmi Spaziergänge
eines Wiener Poeten (Sprehodi dunajskega pesnika). V njih opeva
nekdanjo veličino Avstrije, ki je potrebna reform. Po njegovem
mnenju je imela potencial za moralno in politično veličino, vendar bi se morali cesar in politiki zavedati svojega poslanstva in
dolžnosti do ljudstva. Kritičen je bil tudi do župnikov. Rokopis je
izročil prijatelju in ga prosil za posredovanje kakšnemu nemškemu založniku. Hkrati mu je zabičal, naj ne izda njegove identitete, češ da se bo, ko bo to mogoče, oglasil sam. Tako je anonimno,
kot prva tovrstna zbirka v predmarčnem obdobju, leta 1831 v
nemščini v Hamburgu izšla zbirka političnih pesmi liberalnega
grofa. Bila je izjemno uspešna. Upesnjevala je tisto, kar so mnogi čutili in mislili, vendar niso mogli in smeli izraziti. Doživela
je devet »uradnih izdaj«. Številni posnemovalci so po Grünovem
vzoru spesnili Kasselske, Berlinske, Lvovske in Dunajske sprehode (nekega drugega) pesnika. Zbirko so poznali in cenili vidni pesniki romantike in predmarčne dobe, med drugimi Jacob
Grimm, Adelbert von Chamisso, Gustav Schwab in Nikolaus
Lenau. Mladonemški pesnik Ludwig Börne je v pariškem azilu
izjavil, da so se mu pesmi usedle v srce.
70
23.9.2013 9:18:35
Knjižico so v Avstriji prepisovali in jo tihotapili po vsej deželi. Poznal jo je tudi Prešeren. V pesmi Salonscene Grün opisuje
Metternicha kot omikanega gospoda, lomilca ženskih src ter
vplivnega politika, ki se trdo pogaja s kronanimi habsburškimi
konkurenti, vendar nima posluha za lastno ljudstvo. To pred
njegovimi vrati čaka in sprašuje: »Dürft’ ich wohl so frei sein,
frei zu sein?«14 (Grün 1850). Pesem so objavili številni evropski
časniki. V nekem londonskem listu so priobčili Metternichov
življenjepis, ki so ga ilustrirali s prevodom te pesmi. Avstrijski
cesar Franc I. se je strinjal s splošnim mnenjem, da je Metternich dobro opisan. Menda se je celo zamislil nad zadnjim, tu
citiranim verzom.
C. kr. policija in cenzura sta si leta prizadevali razvozlati
psevdonim ter odkriti pesnikovo identiteto. Grüna so zasliševali na Dunaju in v Ljubljani. Povsod, kjer je živel, so odpirali, brali in zadrževali njegova pisma. Ko ga je pesnik in prijatelj Seidl v pismu vprašal po mnenju o Sprehodih dunajskega
pesnika, mu je odgovoril kar v rimah: da bi mu o sprehodih
lahko marsikaj povedal, da pa ne ve, o katerih. In da knjige
ne pozna. Če mu jo bo poslal, si jo bo ogledal in mu povedal
svoje mnenje (Scharmitzer 2010: 115). Kancler Metternich je
16. marca 1838 sprejel Grüna, skrit za vrati pa je pogovoru prisluškoval zloglasni policijski predsednik Sedlnitzky. Grün se je
bil prisiljen ukloniti njegovim zahtevam. V pismu Maxu von
Löwenthalu 11. februarja 1840 zapiše: »Vendar pa sem knezu
Metternichu v tistem pogovoru zagotovil, da se bom ali izselil
ali molčal. Prvega nisem storil, torej počenjam drugo. S cenzurno svojatjo nočem imeti več opravka. V njihovem smislu pa ne
morem pisati« (Mádl 1995: 65). Maja istega leta ga je zaslišal
še ljubljanski policijski predsednik Sicard; obsojen na plačilo
25 zlatnikov kazni je bil 15. oktobra. Na obsodbo se je pritožil,
vendar jo je višja instanca 21. januarja 1839 potrdila. Oblasti
so morale izreči nekaj opominov, preden je Grün 17. decembra
1839 kazen, ki jo je namenil ljubljanski ubožnici, plačal v višini
112 goldinarjev in 30 krajcarjev. Vendar pa so prepovedane pesmi grofa Auersperga navdahnile gibanje, ki se je kljub strogim
cenzurnim ukrepom znalo uveljaviti. Tako je nastala široka in
vplivna literarna opozicija Metternichovemu sistemu, zatiranju
javnosti in obvladovanju javnega mnenja.
V času najhujšega policijskega pritiska se je Grün 10. julija
1839 poročil z grofico Marijo Attems (1816–1880), slikarsko
nadarjeno hčerjo štajerskega deželnega glavarja grofa Ignaca iz
14. V prevodu (M. M. Z.) se verz glasi: Ali si smem dovoliti biti tako svobodno, da bi bilo
svobodno?
71
23.9.2013 9:18:35
mogočne in vplivne družine Attems. Auersperg, ki je bil – čeprav
je redno finančno pomagal (ne posojal!) ljudem v stiski – razvpit
kot skopuh, od tasta ni hotel sprejeti dote, da mu javnost ne bi
očitala zakona iz koristoljubja. Poročnega obreda v Gradcu se je
nepričakovano udeležil tudi nadvojvoda Janez, oblečen v enostavno kmečko opravo.
Grün je po smrti očima leta 1858 postal skrbnik njegovega sina
iz drugega zakona. Isto leto je umrla najljubša sestra Sofija, za njo
pa še svak, tako da je Auersperg prevzel skrbništvo za njunih osem
otrok. Dve nečakinji sta živeli pri njem, sporadično ga je obiskovalo vseh devet otrok, ki jim je nadomeščal očeta. In takrat se mu
je po dvajsetih letih zakona 28. februarja 1859 rodil sin Teodor
Ignac, ki je 4. maja 1881 umrl za posledicami nesreče pri ježi.
Auersperg je prebival v Ljubljani, Gradcu, na Šrajbarskem
turnu in Dunaju, po tastovi smrti tudi na ženinem gradu Dornava. Med drugim je bil častni občan Ljubljane (Pivec-Stelè 1930:
55–6), častni član ljubljanskega filharmoničnega društva (PivecStelè 1930: 71), član francoske in avstrijske akademije ter častni
doktor dunajske univerze. Delu Kranjskega deželnega zbora je
15. oktobra 1832 prisostvoval prvič (Radics 1879: 89), med letoma 1861 in 1867 je bil v njem poslanec veleposesti, leta 1861
pa je bil imenovan za dosmrtnega člana gosposke zbornice na
Dunaju. Zaradi sporov s kranjskimi Slovenci se je dal leta 1867
izvoliti za poslanca Štajerskega deželnega zbora. Na Dunaju si je
s pomočjo kranjskih somišljenikov uspešno prizadeval za odpravo konkordata (Pivec-Stelè 1930: 52–5), tega »srednjevešk[ega]
sramotiln[ega] znamenj[a] v 19. stoletju« (Pivec-Stel`
e 1930: 52),
kar je med drugim pomenilo, da je bila v monarhiji veljavna
tudi samo civilna poroka. V Kranjskem deželnem zboru je 11.
decembra 1865 odločno nasprotoval sistiranju ustave; za njeno
nadaljnjo veljavnost se je zavzel v ostri poslanici cesarju, s čimer
se je zoperstavil Bleiweisu, ki se je s poslanico zahvaljeval za sistiranje. Javno mnenje v Avstriji se je za kar nekaj časa povsem
posvetilo njegovi izjavi: »Če preidemo v vprašanju, ki se dotika
naše najsvetejše pravice [ustave, op. M. M. Z.], kar na dnevni red,
namesto da bi po moško izkazali svoje prepričanje, potem se bojim, da bo slej ko prej mimo vseh nas prešel na dnevni red absolutizem« (Scharmitzer 2010: 349–50). Več kot dvajset let se je zavzemal za pravičnejšo davčno politiko do Kranjske (Melik 1995:
93–4; Granda 2009: 31–45), bil je pobudnik izgraditve železnic
med Ljubljano in Beljakom (Pivec-Stelè 1930: 59) ter Ljubljano in
Trstom prek Škofje Loke (Pivec-Stelè 1930: 65) in pogozdovanja
Krasa (Radics 1879: 170).
Grüna je pet mesecev po sedemdesetletnici zadela kap, po
ženinem prepričanju tudi zaradi naporov ob praznovanju. Ker
72
23.9.2013 9:18:35
je dobil veliko čestitk in ker (vse svoje življenje) ni imel tajnika,
saj je bila osebna zahvala zanj dolžnost, ga je napor najprej stal
zdravja, nato pa še življenja. Kot je sporočil zdravnik dr. Suppan,
je bil po kapi pri zavesti, okončine niso bile hrome, pač pa je
imel delne motnje govora (Scharmitzer 2010: 449). V času umiranja ga je, kakor je objavila dunajska Neue Freie Presse in povzel
Laibacher Tagblatt, ki ga je Grün tudi finančno podpiral, obiskal
graški stolni vikar Hebenstreit, da bi ga spovedal, vendar sprva
ni mogel k bolniku. Popoldne se je Hebenstreit znova oglasil.
Auersperg, ki ni mogel govoriti, je na vikarjev poziv k spovedi
z veliko muko obrnil glavo proti steni. Monsignor je tako po uri
čakanja obred poslednjega olja odklonil, češ da je grof pri zavesti, se pa noče spovedati (Laibacher Tagblatt, 12. septembra 1876,
nepaginirano).
Grün je umrl 12. septembra 1876 v Gradcu. Na svojo željo
je bil pokopan poleg očeta v družinski grobnici na Šrajbarskem
turnu. Ljubljanski časniki, tako slovenski kakor nemški, so poročali, da je nadarjenim, nepreskrbljenim študentom s Kranjske
in Štajerske v oporoki namenil po dve štipendiji, ki naj se v višini
30.000 goldinarjev napajajo iz njegovih dohodkov od literarnih
honorarjev (Laibacher Zeitung, 15. september 1876, str. 1657).
Tako je odločil kljub temu, da je imel mladega, nepreskrbljenega
sina in da mu je Šrajbarski turn zadnjih deset let prinašal izgubo,
ki jo je pokrival iz drugih virov (Pivec-Stelè 1930: 71). O tem, da je
z nepovratnimi sredstvi redno podpiral kolege v stiski in celo institucije kot je bila Laibacher Tagblatt (Pivec-Stelè 1930: 63–4, 71),
predvolilno kampanjo ustavoverne stranke (Pivec-Stelè 1930: 50,
67) ali obnovo nemškega stanovskega gledališča, za katerega je
kot najemnik družinske lože prispeval 200 goldinarjev (Radics
1879: 112), že takrat ni poročal nihče. Grün se kot takten človek
s tem ni nikoli hvalil, prejemniki njegove pomoči pa tudi ne.
Zaradi liberalnih idej, ki po mnenju širše rodbine Auersperg
niso bile skladne z njeno aristokratsko tradicijo, so Grüna sorodniki že v času življenja odklanjali. Po smrti so onemogočali
oziroma oteževali dostop do njegove duhovne zapuščine. Bolj ali
manj smo se mu odrekli tudi Slovenci, ki smo mu zamerili odklonilen odnos do naših političnih aspiracij ter zavzemanje za
pravice Nemcev.
Auersperg in Slovenci
Na odnos Slovencev do Grüna so najbolj pozitivno vplivali
njegovi prevodi ljudskih pesmi (Janko 1995: 109–21; 2009:
67–77; Melik 1995: 93–108; Šlibar 1995: 39–54; Grdina 2009:
73
23.9.2013 9:18:35
47–65). Z njimi se je začel ukvarjati pod vplivom Herderja, Goethejevega prevoda srbske ljudske pesmi Hasanaginica, nemških
izdaj srbskih ljudskih pesmi in splošnih prizadevanj nemških
romantikov za ljudsko blago že leta 1826. Za zbiranje ga je kot
zavednega Kranjca, ki je razumel svoje nemške prevode ljudskih pesmi kot sinovsko dolžnost do ožje domovine (Lokar
1906: 195), aprila 1832 navdušil nadvojvoda Janez, vpliven
idejni vodja projekta zbiranja ljudskega blaga v monarhiji. Pomembno vlogo pri tem sta imela tudi Prešeren in njegov krog.
Pri zbiranju pesmi so mu pomagali Prešeren, Bleiweis, Kopitar,
Ravnikar, Vraz, Zalokar in v Ljubljano pregnani Emil Korytko
(Miladinović Zalaznik 2003: 223–30).
Da je Grün pri svojem delu upošteval nasvete slovenskih
prijateljev, da je prosil za njihovo pomoč, da so o tem pisale
tudi Bleiweisove Novice, vemo iz različnih pisem in časopisnih
objav. V Grünovem prevodu so slovenske ljudske pesmi Volksli
eder aus Krain v knjižni obliki v nakladi 750 izvodov izšle leta
1850 v Nemčiji (Scharmitzer 2009: 202), in sicer tako kot skoraj vsa njegova dela pri založbi Weidmann, ki je med drugim
financirala tudi nastanek in izdajo monumentalnega slovarskega dela bratov pravljičarjev Jacoba in Wilhelma Grimma
Deutsches Wörterbuch, ki je bil dokončan leta 1962. Glede honorarja Grün ni postavljal zahtev, saj je predvideval, da knjižica ne bo doživela velikega uspeha in bo založba komaj krila
svoje stroške (Scharmitzer 2009: 184). Posebej jo je opozoril na
pazljivost pri stavljenju črk č, š, ž in si izgovoril dvanajst avtorskih izvodov (Scharmitzer 2009: 196). Toliko bolj ga je razburilo, ko je v knjigi naletel na veliko »fatalnih tiskarskih napak«
(Scharmitzer 2009: 200). Tistim, ki so mu pomagali pri delu
in so bili še živi – Bleiweisu, Vrazu in Laschanu (Prešerna in
Korytka ni bilo več med njimi) – je Grün poslal izvode s posvetilom (Castle in Prijatelj 1909: 22). Novice so o izidu navdušeno
poročale kljub temu, da so se Slovenci z grofom politično razšli
že leta 1848. Recenzijo objave je napisal Dragotin Dežman, ki
prevoda ni ocenjeval, temveč opozoril, da Grün pri sestavljanju svoje zbirke ni upošteval zadnjega zvezka Kranjske čbelice.
Na to pripombo je Grün takoj reagiral in v pismu Bleiweisu
(12. decembra 1850) sporočil, da sploh ni vedel za izid petega
zvezka Čbelice, verjetno zato, ker je izšel leta 1848, sicer bi ga
uporabil kakor že prejšnje štiri, ki jih ima celo v svoji knjižnici
(Lokar 1908: 196). Kljub temu, da so nekatere Grünove zbirke
doživele veliko ponatisov in lahko pesnika prištevamo k avtorjem uspešnic, so bile Volkslieder aus Krain prvič ponatisnjene
74
23.9.2013 9:18:35
šele leta 1987 v založbi ddr. Rudolfa Trofenika15 v Münchnu. Se
pa je Grün s to tematiko ukvarjal vse življenje, saj je še mesec
in pol pred smrtjo (1. avgusta 1876) kolegu Petru Roseggerju
obljubil kranjske ljudske pesmi za revijo Heimgarten (Scharmitzer 2010: 448).
Grün je gojil stike s kranjskimi literati obeh jezikov. Prav poseben odnos je gojil do Prešerna. Srečevala sta se v Ljubljani ali
na Smoletovem gradu Prežak, kjer so njuna druženja odmevala daleč naokoli.16 Med letoma 1832 in 1834 je Prešeren delal
na prizivnem sodišču v Celovcu. Zanimal se je za prepovedane
Sprehode dunajskega pesnika. Takrat je nastala edina Prešernova
prepesnitev kakšnega Grünovega dela, rahlo erotične, nagajive
pesmi Venetianer Trias, ki jo je naslovil Tri želje Anastazija Zelenca.
Odveč je pripomba, da je Prešeren psevdonim Grün (Zelen) prevedel rahlo slabšalno z Zelenec, kar ne govori v njegov prid.
O naravi njunega odnosa priča ohranjeno Prešernovo pismo
grofu z dne 23. avgusta 1845, kjer ga v imenu prijateljev kazinskega plesa, kamor je bilo povabljenih več kot tisoč štiristo oseb,
med njimi »tudi več poznavalcev in častilcev pristne domače kapljice«, prosi, naj jim proda »10 veder belega in 2 vedri rdečega
namiznega vina s Šrajbarskega turna po običajni ceni«. In doda:
»Če bova jaz in moj gospod principal [odvetnik Blaž Crobath, op.
M. M. Z.] med njimi, ne bova pozabila na tihem vzklikniti: Živijo gospod Turjaški grof Anton Sander!« (Prešeren in Slodnjak
1964: 354), kakor se po slovensko glasi zadnji stavek tega sicer
nemškega pisma.
Prešernova smrt je Grüna presunila toliko bolj, ker je umrl na
isti dan kot je leta 1818 umrl njegov oče. Spesnil je žalostinko, ki
ji je za moto postavil verze Prešernove Pevcu v originalu in nemškem prevodu: »Kdo zna / noč temno razjasnit', ki tare duha!
15. Trofenik, zamolčani slovenski založnik, je leta 1956 kot politični emigrant po prestanem zaporu prišel v München, kjer je okoli leta 1960 ustanovil založbo za avtorje
jugovzhodne Evrope (Bartl 2001: 135–45). Pri tej založbi je leta 1968 v sodelovanju z
Mladinsko knjigo (izšel faksimile Dalmatinove Biblije, leta 1970 pa faksimile Valvasorjeve
Slave vojvodine Kranjske. Sodelovanje obeh založb je bilo dobrih deset let po Trofenikovi
emigraciji mogoče verjetno tudi zato, ker je imela takratna direktorica MK Zorka Peršič
politično zaslombo, saj je bila žena člana slovenske vlade v Ajdovščini in nekdanjega podpolkovnika UDBE dr. Bogomirja Peršiča – Marka (Vodušek Starič 2002: 384, 395, 397),
ki je bil pozneje profesor psihologije na Filozofski fakulteti. Ni pa Zorki Peršič, kakor
piše Kocbek v svojem dnevniku, uspelo posredovanje v njegovo korist pri partijskemu
ideologu Borisu Ziherlu (Kocbek 1987: 92).
16. Trdina na primer poroča, da sta prijatelja tri tedne intenzivno veseljačila in popivala.
Čez nekaj »dni se jima je pridružil še turnski grof, pesnik Anastazij Grün. Zdaj šele se je
začela črna vojska. Hrum in šum razposajenih gospodov se je razlegal cele dni in noči, vsa
družina je govorila: 'Takih norcev še grad ni videl'. Za srečo je trajalo to samo tri dni. Ko je
Turnski odrinil, sta morala razsajati sama« (Trdina 1958: 9).
75
23.9.2013 9:18:35
/ Kdo ve / kragulja odgnati, ki kljuje srce / od zore do mraka,
od mraka do dne!« (Prešeren in Slodnjak 1964: 33). Otožno se
spominja časov otroštva, ko sta si bila naroda Kranjske blizu in
so se njuni otroci družno igrali pod gosto senco nemškega hrasta
in slovenske lipe. Pesnikova smrt ga je pretresla: narodu je umrl
svetovljanski videc, njemu učitelj. Ne izogne se narodnostnim
nesoglasjem med Nemci in Slovenci, ki jih obžaluje.
Žalostinko je Grün, ki je med prvimi daroval za Prešernov
spomenik, nameraval objaviti v Ostdeutsche Post, vendar je urednik Ignaz Kuranda objavo odklonil. Tako je bila objavljena šele
leta 1859 v dvojezičnem Vodnikovem spomeniku v uredništvu
mladega Etbina Coste, pravnika, Bleiweisovega prijatelja ter sodelavca, tudi pri Slovenski matici, poznejšega ljubljanskega župana (med letoma 1864 in 1868) ter grofovega velikega političnega
nasprotnika (Pivec-Stelè 1930: 52, 54, 58). Kot župan je bil Costa
odstavljen zaradi pretepa nemških turnarjev s slovenskimi sokoli,
ki jih je med drugim tudi pomagal ustanoviti.
Publicist, urednik, pisatelj, pesnik in dramatik Leopold Kordeš (1808–1879; glej Miladinović Zalaznik 2007; 2008), pobudnik ustanovitve univerze in stalnega slovenskega gledališča
(kot delniške družbe) v Ljubljani že leta 1848, je deset let prej v
Ljubljani ustanovil prvi beletristični ilustrirani nemški list Car
niolia, ki mu je nameraval pridati slovenski politični in oziroma
ali kulturni časopis – odvisno od dovoljenja c. kr. policijskega
in cenzurnega dvornega urada na Dunaju. Tako je mesec dni po
začetku izdajanja Carniolie zaprosil za dovoljenje za izdajo političnega lista Kranjske novice s kulturno prilogo Zora, oba kot
prilogi k že izhajajoči Carniolii. Njegova prošnja je na Dunaju
povzročila škandal in cenzuro opozorila nanj. Dolgoletna Kordeševa brezplodna prizadevanja je zadnja leta nadaljeval tiskar
Jožef Blaznik sam (Miladinović Zalaznik 2010: 345–55), saj je
sprevidel, da mu Kordeševo sodelovanje v očeh oblastnikov zgolj
škodi. Po posredovanju nadvojvode Janeza in Kranjske kmetijske
družbe je začel izhajati strokovni tednik Kmetijske in rokodelske
novice (1843–1902). Na Kordeševe in Blaznikove zasluge pri tem
smo pozabili, zato pa toliko bolj izpostavljamo Bleiweisove, ki jih
pri ustanavljanju Novic nima veliko.
Ohranjenih je dvajset Kordeševih pisem Grünu (Miladinović
Zalaznik 2009: 203–25). Skoraj v vseh prosi ali za prednaročilo
na njegova Carniolio in graški Der Magnet ali za finančno pomoč,
ki jo je do pozne starosti od grofa redno dobival. Ta sklep izpeljujemo iz dejstva, da se v njih vedno sklicuje na Auerspergovo
velikodušnost. Prav tako iz pisem izvemo marsikaj neznanega
iz življenja takratnih književnikov, na primer to, da se je Kordeš preživljal z nastopanjem po garnizijah, kjer je imel literarna
76
23.9.2013 9:18:35
predavanja, tudi o Grünu (pismo Leopolda Kordeša Anastaziju
Grünu, 25. maja 1874). V pismu z dne 14. oktobra 1864 šestinpetdesetletni Kordeš piše, da se je, ker na Dunaju ni mogel najti
uredniškega dela, odločil poiskati srečo v Mehiki, kamor je ravno takrat odhajalo veliko Avstrijcev. Tam nameravajo zanje ustanoviti nemške liste. Mehiški konzul mu je zagotovil (povratno)
vozovnico zanj in za otroka (pismo Leopolda Kordeša Anastaziju
Grünu, 14. oktobra 1864). Načrt je bil skovan v času, ko se je
Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa I., odpravljal v Mehiko,
kamor so ga vabili srednjeameriški konservativci. Od 6000 prostovoljcev iz monarhije (Studen 2001–2003: 72), ki so mu prihiteli na pomoč, je bilo 433 slovenskih »Meksikanarjev« (Grdina
2001–2003: 70–2). Leta 1864 se je Maksimilijan oklical za mehiškega cesarja, Kordeš pa je v duhu nesrečne ekspedicije pričel kovati načrte o nemškem listu v daljni deželi. Seveda iz tega načrta
ni bilo nič. Maksimilijana so leta 1867 ustrelili, Kordeš pa je umrl
precej ubožne smrti tri leta za svojim dobrotnikom.
Postojnčan Peter pl. Radics (1836–1912; Žigon 2009), po očetovi strani Madžar, po materini pa Nemec,17 je avtor obširnih
del (Radics 1866) in prve znanstvene monografije o Valvasorju
(Radics 1910). Material zanjo je zbiral vse življenje, celo v Londonu pri Royal Society (Miladinović Zalaznik 2001: 96). Radicsu
je leta 1862 uspelo ugotoviti, da je Valvasor prodal svojo bogato
knjižnico, ki je ljubljanski deželni stanovi niso hoteli odkupiti, v
Zagreb, kjer je postala temelj za nastanek knezo-škofijske biblioteke. Ko so Radicsu cerkvene oblasti dovolile študij v knjižnici,
sta mu tako Grün kakor grofov prijatelj Otto baron Apfaltrern
poslala denar (Radics 1879: 198–99). Nastanek in izid monografije o Valvasorju je financirala kranjska posojilnica. Se pa je Radics ukvarjal tudi z raziskovanjem listin po različnih gradovih
razvejane kranjske rodbine Auersperg (Žigon 2009: 227–45), pri
čemer mu je Grün posredoval kontakte in ga finančno podpiral.
Neredko se je pri sorodnikih zavzel, da so Radicsevo delo denarno ali kako drugače podprli (bivanje in hrana).
Radics je objavil lepo število del o Auerspergih (danes znanih enaindvajset enot), o Grünu samem dve večji monografiji,
ki sta zaradi množice podatkov in virov – nekaj jih ni več dostopnih – še uporabni: Anastasius Grün und seine Heimat: Fest
schrift zum 70jährigen Jubiläum des Dichters 11. April 1876 (Cotta) ter Anastasius Grün. Verschollenes und Vergilbtes aus dessen
17. To je treba tu še posebej izpostaviti, saj so slovenski kolegi Radicsu pogosto žolčno
očitali nemškutarstvo, češ da ne zna oziroma noče niti svojega priimka napisati pravilno.
Prav tako so mu očitali, da se samovoljno baha s plemiškim nazivom, kar tudi ni bilo res
(Žigon: 2009: 28–9).
77
23.9.2013 9:18:35
Leben und Wirken (Foltz 1879). Radics v obeh delih hvali Grüna
na ponekod težko sprejemljiv način (Šlibar 1995: 40). Toda njegovo brezmejno hvaležnost, celo servilnost je treba razumeti,
saj je Grün tega publicista v svobodnem poklicu podpiral s stiki, ki so mu odprli marsikatera (tudi finančna) vrata, in z donacijami vse do svoje smrti.
Človeško najbolj presunljiv odnos je Grüna vezal na enainštirideset let mlajšega pesnika, pripovednika in prevajalca Josipa
Cimpermana (1847–1893),18 ki je bil od svojega dvanajstega leta
hrom. Po očetovi smrti je »mamka« družino, ki je živela na Žabjaku, preživljala sama (skupaj s sinovimi honorarji) kot neke
vrste trafikantka s cigarami (Radics 1879: 160–61). Cimpermana je v krog kranjske inteligence in avtorjev uvedel že omenjeni
Etbin Costa, ki ga je spoznal z Bleiweisom, Tomanom, Razlagom, Krekom, Levstikom in Stritarjem ter z navdušenkama za
književnost in kulturo Luizo Razlag in pesnico Luizo Pesjak,19
ki je tako njemu kot Kordešu finančno pomagala. Pesjakova je
leta 1873 opozorila Grüna na nadarjenega mladeniča. Postarani pesnik svobode20 ga ni samo finančno podprl, pač pa mu je
tudi literarno svetoval. Pohvalil ga je kot pesnika in prevajalca,
mu pomagal razumeti stališča Heineja in Börneja. Opozoril ga
je, da je v slovenščino bolje od modernih angleških del, ki jih je
poznal iz objav v London-Stage in obiskov londonskih gledališč,
ali francoskih dram, prevajati angleške klasične drame (Cimperman 1877b: 1437–438). Tu je zaznati vpliv Grünove klasične izobrazbe, saj je podobnega mnenja kot razsvetljenec Lessing, ki se
je prav tako zavzemal za prevajanje angleških, ne pa francoskih
del v nemščino. In kakor Schiller tudi Grün razume teater kot
institucijo, kjer je človek deležen višje izobrazbe in omike (Cimperman 1877c: 1445).
Grün se je v enem svojih pisem Cimpermanu razhudil nad
»zlorabo« njegovega talenta, saj je menil, da je naročen prevod
18. Cimperman je v slovenščino prevajal tudi Radicsa.
19. Njen oče Blaž Crobath je bil dolgoleten Prešernov delodajalec, mati, Poljakinja, pa je
v kulturni krog okoli Prešerna uvedla konfisciranega rojaka Emila Korytka, ki je bil pri
Crobathovih nekaj časa na hrani.
20. Franz Grillparzer, ki ni imel prav veliko življenjske vneme, je o Grünu in njegovih
prednikih napisal marsikatero pikro. Med drugim je že leta 1838 virtuozu svobode (»Ti,
Paganini svobode«) očital, da ne zna pesniti o ničemer drugem kot o svobodi (Šlibar 1995:
54). Vsaj nenavadno pri tem je, da je imel Grillparzer sam precej težav s cenzuro in bi si bil
takšne neokusne očitke lahko prihranil. Zdi pa se, da mu Grün tega ni zameril, saj je bil
član društva Grillparzer-Verein, ki ga je leta 1874 na Dunaju na pobudo Ludvika Germonika
ustanovil Radics. Prvi predsednik društva, katerega članica in glavna podpornica je bila
»večna« Grillparzerjeva zaročenka Katharina Fröhlich, je bil literarni zgodovinar in politik
Vinko Ferreri Klun (Žigon 2009: 160–76).
78
23.9.2013 9:18:35
slabega dela nedostojna ponudba Cimpermanu, ki ni imel na
pretek življenjskih energij ter denarja in jo je bil prisiljen sprejeti. Takšne ponudbe si naročnik ne bi smel privoščiti (Cimperman
1877c: 1445).
Cimperman je izvlečke iz dvajsetih Grünovih pisem objavil
leta 1877 v podlistku Laibacher Zeitung. Opremil jih je s kratko
skico njunega občevanja in izjavo, da se tako ne klanja ne pesniku ne politiku, »pač pa človeku in kranjskemu sonarodnjaku A.
Grünu« (Cimperman 1877a: 1413).
Politik Auersperg
Grof Auersperg je bil kompleksna politična osebnost. Leta
1831 je, kot vemo, anonimno izdal brizantno zbirko Sprehodi
dunajskega pesnika, kar je bilo eminentno politično dejanje. V
predmarčnem času, ko je postajal pritisk policije in cenzure vedno bolj nevzdržen, so se izobraženci vedno tesneje povezovali v
svojem nasprotovanju režimu. Tako je marca leta 1845 skupina
intelektualcev na Dunaju oblastem izročila spomenico proti stanju cenzure v državi, ki jo je podpisal tudi Auersperg skupaj s
triindvajsetimi drugimi kolegi, med katerimi so bili Eduard von
Feuchtersleben, Ludwig August Frankl in Grillparzer, čeprav je
bil prepričan, da je veliko premila in da zahteva premalo. Gospodarski in družbeni položaj je bil že desetletje silno težak tudi
zaradi oboroževanja Avstrije po julijski revoluciji v Franciji. Leta
1845 je bila zelo slaba letina (gniloba krompirja), ki je imela za
posledico masovne rubeže dolžnikov (Scharmitzer 2010: 190–
91) in lakoto. Marca leta 1848 je spričo vsega tega izbruhnila
marčna revolucija. Aprila je bil Auersperg na volitvah v Ljubljani
s 63 od 93 glasov izvoljen v nemški predparlament v Frankfurtu.
Proti so bili Slovenci, ki so se bali, da bo Nemška zveza nenaklonjena tako Avstriji kakor tudi Slovencem. Mandat je Auersperg
sprejel pod pogojem, da ga odloži, če bo večina njegovih volivcev
proti združenju z Nemčijo. V nacionalni skupščini v Frankfurtu
je pripadal liberalcem. Dne 11. aprila 1848 je – kljub nelagodju,
saj je bil slab govornik – v Pavlovi cerkvi, kjer so ga navdušeno
sprejeli kot avtorja takrat še vedno prepovedane zbirke Sprehodi
dunajskega pesnika, javno spregovoril ter odločno zahteval jamstvo za »nedotakljivost nacionalnosti avstrijskih Slovanov«, ki
jo je izrecno razširil na »Slovane na Štajerskem, Koroškem in
Kranjskem« (Scharmitzer 2010: 264).
Ko smo se v Habsburški monarhiji na naših tleh tako na
nemški kakor na slovenski strani nacionalno ostro ločili, se je bil
Auersperg prisiljen tudi sam opredeliti, kar mu kot pripadniku
79
23.9.2013 9:18:35
plemstva, ki je čutilo in razmišljalo nadnacionalno in bilo po poreklu multietnično, gotovo ni bilo lahko. Izbral je nemško stran
– in pri tem ostal Kranjec. Simptomatična za takšno naziranje je
njegova izjava v pismu Dežmanu (26. oktobra 1866), kjer zapiše:
»Če se v prvo vrsto postavi narodnostni princip namesto načela
izobrazbe in svobode, potem le-ta ne bo združeval in krepil, pač
pa slabil in razstreljeval« (Pivec Stele 1930: 47).
Medtem ko se je Auersperg odločil za ohranjanje tradicionalne oblike monarhije, so Slovenci v veliki meri stremeli za njeno
reorganizacijo in zahtevali Zedinjeno Slovenijo (Granda 1999). Na
program društva Slovenja, ki je bil objavljen v Gradcu, se je Auersperg odzval z besedilom An meine slowenischen Brüder, ki ga je
objavil v posebni prilogi Laibacher Zeitung. V spisu se je obrnil na
slovenske brate in pri tem zastopal svoja stališča ter svaril pred
ruskim vplivom v tem delu Evrope. Zlasti pa je dokazoval nujo,
ki je društvo Slovenja in dobršen del slovenske javnosti nikakor
nista uvidela, da se je za svoje pravice treba zavzemati še zlasti v
Frankfurtu. Slovenci so bili pripravljeni sprejeti Frankfurtski par
lament in Avstrijo v Nemški zvezi zgolj pod pogojem, da bi se ta
ustanovila kot zveza držav, ne pa kot zvezna država (Miladinović
Zalaznik 2008: 92–7).
V Frankfurtu je Auersperg ostal tri mesece, vendar so ga
osebni bankrot zaradi razpada sistema zemljiškega gospostva in
nezdrave razmere v Frankfurtskem parlamentu (intrige ter osebni interesi nekaterih poslancev) prisilili v vrnitev domov. Jeseni
leta 1848 je kot poslanec odstopil tudi zato, ker je vedel, da ga
Slovenci ne podpirajo.
Ko je Grün leta 1849 slovenskemu društvu v Ljubljani daroval
za Prešernov spomenik, je zapisal, da je Prešeren »dobro čutil, da
je kultiviran ljudski jezik dobrodelen tok, ki v svojih globinah
nosi zlato zrnje tiste višje omike, ki edina zmore pomiriti in na
novo izoblikovati svet v krčih« (Melik 1995: 98). Leto pozneje je
v predgovoru k prevodu slovenskih ljudskih pesmi zapisal eminentno politično izjavo: »Da se velikih vprašanj, ki prizadevajo
človeštvo, dolgoročno ne bo dalo rešiti brez sodelovanja mogočne družine Slovanov, je v najnovejšem času dovolj zgovorno pokazalo slišno šelestenje stare in razvejane slovanske lipe. Vejica
tega drevesa se je že davno tega ganila v pesmih naše zbirke«
(Grün 1850). Celo v govoru pred Kranjskim deželnim zborom
(28. januar 1863) se je zavzemal za enakopravnost slovenskega
in nemškega jezika:
Kultivirajmo blagozveneči, lepi deželni [slovenski op. M. M. Z.]
jezik, razvijajmo ga, bogatimo, oblikujmo […] vendar pustimo poleg
njega veljavo tudi nemškemu v njegovem pomenu za to deželo. V tem
80
23.9.2013 9:18:35
smislu gospoda moja! V tem resnično nacionalnem smislu so delovali
možje, ki so na Kranjskem še danes nepozabljeni in med njimi imena
kakor Vodnik in Kopitar, Zois, moj nepozabni učitelj Prešeren in drugi.
(Požar 1970: 69–70)
Auerspergovo zavzemanje za nemščino si je treba ogledati
skozi kulturno-politično prizmo takratnega časa in okolja. Šole
so bile latinske do srede osemnajstega stoletja. Pomembno vlogo pri utrjevanju državne zavesti v večnarodnostni Habsburški
monarhiji je prevzelo šolstvo z gojenjem nemščine. S širitvijo
znanja nemščine naj bi šole utrjevale državno enotnost, ki je
postajala, glede na njeno sestavo, politično organiziranost in
pravice posameznih etnij v devetnajstem stoletju, vedno bolj
krhka. Kljub vsemu temu je bil vodilni učni jezik šol od srednje
stopnje do univerze vse do reform sredi devetnajstega stoletja
latinščina (Golec 2011b: 135). To pomeni, da se je bilo treba za
položaj in uporabo nemščine v javnosti do neke mere še prav
tako boriti. Zato Auersperg tudi ni bil pripravljen popustiti slovenskim aspiracijam. Zahteval je enakopraven položaj obeh
jezikov in ni pristajal na koncesije zgolj v prid slovenščini, še
zlasti zategadelj, ker je imel nemško kulturo in jezik za razvitejša od slovenskega. In bil pri tem trdno prepričan, da to ni
nikakršna sramota, saj je Slovencev veliko manj od Nemcev.
Slovenski jezik pa se bo (s pomočjo nemške kulture in literature) sčasoma kultiviral.
V tej luči je treba videti tudi poznejše napetosti med grofom
in Slovenci, ki niso zbližali svojih stališč, o čemer pričajo tri zloglasne grofove izjave. Prva je iz pisma politiku in reformatorju
avstrijskega izobraževalnega sistema Leu Thunu, kjer 13. januarja 1866 zapiše strupeno trditev: »Naši Slovenci […] so učljive
opice vaših Čehov« (Castle 1909: cv–cvi). To izjavo stopnjevano
ponovi v pismu Dežmanu skoraj natančno petnajst let pozneje
(12. januarja 1871): »Naši Slovenci so produkt in podoba obrnjenega darvinizma; kajti te opice Čehov niso v primerjavi z
originalom nikakršna naprednejša, oplemenitena rasa, marveč zgolj zaostali, razvoja nesposobni organizmi« (Pivec-Stelè
1930: 64). Res je sicer, da sta obe izjavi napisani v zasebnih
pismih, vendar pa je bila tista v pismu Thunu izrečena v času,
ko so si Slovenci prizadevali za uvedbo slovenščine kot učnega
jezika v šolah.
Hujše so bile posledice njegove kulturno-politične izjave, ki
je bila po sebi resnična, je pa dobila v govoru, ki ga je imel Auersperg pred Kranjskim deželnim zborom 12. februarja 1866,
daljnosežne posledice. Šlo je za uvajanje slovenščine kot učnega
jezika v šole. Na svoj nastop se je Auersperg temeljito pripravil.
81
23.9.2013 9:18:35
Pomagal mu je rojak in prijatelj, prav tako poslanec Kranjskega
deželnega zbora, Dragotin Dežman oziroma Karl Deschmann,
ki je daljnega leta 1839 kot sedemnajstletni dijak na javnem pogrebu poljskega pregnanca Emila Korytka, ki so ga hotele oblasti
prepovedati, pa ga je župan Hradecky izrecno dovolil, nosil njegovo krsto ter bil še leta 1843 med prvimi naročniki in sodelavci
Novic. Dežmanu, ki je iz političnih razlogov (bil je liberalec) prešel v nemški tabor, je bila Bleiweisova preveč kmečko usmerjena
konservativnost odbojna. Poleg tega se nikakor ni hotel sprijaz
niti z južnoslovansko politiko svojih slovenskih rojakov in se je
zato priključil (nemški) ustavoverni stranki (Cvirn 2001–3a: 36–
8). Postal je soustanovitelj ljubljanskega liberalnega nemškega lista, ki je bil blizu ustavoverni stranki, Laibacher Tagblatt. Seveda
mu tega Slovenci nismo nikoli odpustili. Auersperg je Dežmana,
ki se je do zadnjega deklariral za Slovenca, v svojem pismu 30.
januarja 1866 prosil, naj mu v zvezi s »tako imenovanim vprašanjem enakopravnosti v študijskih zadevah« (Pivec-Stelè 1930:
45) in predlogom, ki ga je 13. januarja 1866 glede uvedbe slovenskega učnega jezika v šole podal deželni poslanec Janez Bleiweis,
preskrbi nekaj slovenskih učbenikov, da jih pregleda. V svojem
govoru pred Kranjskim deželnim zborom je Auersperg potem
izjavil, da Slovenci ne morejo zahtevati slovenščine kot učnega
jezika, ker bi lahko vse knjige, ki jih imajo v materinščini, vedno
nosili s seboj (omnia mea mecum porto), iz česar so poročevalci
skovali izjavo, kako lahko Slovenci vso svojo literaturo tovorijo v enem robcu. Čista resnica je, da sta bila takrat na tržišču
zgolj dva učbenika v slovenščini (za zoologijo in botaniko), vendar samo zato, ker se slovenščine ni smelo uporabljati kot učnega
jezika. Bes Slovencev je bil seveda neizbežen in upravičen. Auersperg je dosegel, da slovenščine takrat niso uvedli v šole.21
Ko je grof leta 1876 praznoval sedemdesetletnico, sta o tem
poročala oba ljubljanska nemška časnika (Laibacher Zeitung in
Laibacher Tagblatt) in en slovenski list (Slovenski Narod). V vesti
o ljubljanskem praznovanju je poročevalec omenil, da so nekateri odpadni (slovenski) grofovi rojaki organizirali njemu v čast
21. Prva stolica za slovenski jezik je bila ustanovljena v času Ilirskih provinc s cesarskim
odlokom 11. julija 1811 v Gradcu, kjer je imel 30. aprila 1812 Janez Primic preizkusno
predavanje. Ustanovljena je bila za dobo treh let in je bila precej slabše plačana od stolic
drugih živih jezikov. Na začetku oktobra 1813 je Primic psihično zbolel, tako da je mesto
vse do njegove smrti leta 1823 ostalo nezasedeno (Cvirn 2001–3b: 91). V Ljubljani je bila
stolica za slovenščino ustanovljena po Napoleonovem odhodu 18. decembra 1815. S poukom je Franc Metelko pričel leto in pol pozneje, 16. aprila 1817 (Cvirn 2001–3c: 122–23).
Šele leta 1851 je postala slovenščina eden učnih predmetov v gimnazijah in se je, ker je
niso imeli za materni jezik slovenskih dijakov, lahko uveljavila kot učni jezik višjih šol šele
v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja (Šuštar 2001–3: 400).
82
23.9.2013 9:18:35
slavnost, kjer je največji izdajalec slovenskih interesov Dragotin
Dežman rohnel proti slovenski ljudski stranki in pri tem pozabil,
kako grof zatira svoje kmete.
Ko je Auersperg čez pet mesecev umrl, so o tem poročali vsi
ljubljanski nemški časniki in en slovenski list. Slovenski Narod je
izpostavil Auerspergovo nasprotovanje uvedbi slovenščine v šole
(Slovenski Narod, 16. septembra 1876). Tista publikacija, ki mu
je pela slavo ob izidu slovenskih ljudskih pesmi v nemščini in jo
je grof po lastnih izjavah pridno prebiral, Novice, njegove smrti
ni omenila niti z besedo. O pogrebu samem pa se je v ljubljanskih časnikih poročalo, kakor da bi ne bil govor o zadnji poti
istega človeka. Kranjci slovenskega in nemškega porekla so bili
dokončno sprti.
Sklep
V spominu slovenskih rojakov Auersperg ni zapisan najbolje.
Do neke mere ga poznamo kot prevajalca slovenskih ljudskih pesmi v nemščino – kar mu štejemo v dobro – in kot grofa, ki se
je zavzemal za vse nemško, nemalokrat v izrecnem nasprotju s
slovenskimi interesi – česar mu seveda nismo nikoli odpustili.
Da se je v Frankfurtu leta 1848 zavzemal za slovanske interese
in bil še leta pozneje prepričan, da se političnih problemov v tem
delu sveta dolgoročno ne bo dalo reševati brez sodelovanja Slovanov, kar je celo objavil in kar so Slovenci, ki so brali Novice, da
ne omenjam nemških objav, tudi dobro vedeli, smo preprosto
izbrisali iz spomina.
Svojo domovino Kranjsko je Grün ljubil in častil. Velik del
svojega življenja je prebil v slovenskih krajih – v Ljubljani, na
posestvu Šrajbarski turn (kjer je pokopan poleg svojega očeta v
sramotno propadajoči grobnici ob prav tako sramotno propadajočem gradu, ki si ga Republika Slovenija zadnja leta neuspešno
prizadeva prodati) in na ženinem gradu Dornava. Družil se je s
Slovenci in prav tako kot oni obžaloval prezgodnjo Prešernovo
smrt. Morda je bila za nas tudi zato toliko bolj tragična, ker bi
se bil Auersperg pod svetovljanskim Prešernovim intelektualnim
vplivom kot Kranjec morda vendarle lahko razvil v enega naj
vplivnejših zagovornikov slovenskih interesov.
Ljubljana obeležja Anastaziju Grünu danes nima več. Ljubljanski Novi trg je bil za grofovo sedemdesetletnico kljub nasprotovanju slovenskih politikov preimenovan v Turjaški trg /
Auersperg-Platz. Kot vemo, se to poimenovanje ni ohranilo. Na
Grünovi rojstni hiši je kljub silovitemu nasprotovanju Slovencev
od njegove osemdesetletnice do konca prve svetovne vojne visela
83
23.9.2013 9:18:35
spominska plošča (odkrili so jo lahko šele 3. junija 1886 in ne
10. aprila, na predvečer rojstnega dne, kot je bilo predvideno).
Odstranili so jo kmalu po propadu monarhije 6. januarja 1919
kakor tudi spomenika znamenitemu feldmaršalu češkega porekla Radeckemu22 in Francu Jožefu.
In mi? Čas bi bil, da se v času medkulturnega dialoga in večjezičnosti spravimo z grofom Auerspergom. Čas, da neobremenjeno sprejmemo za svoj del kulture tudi v nemščini napisana dela
Kranjca Anastazija Grüna in dela vseh tistih Slovencev in Nemcev
obeh spolov, ki so izhajali iz slovenskih krajev in so v katerem koli
jeziku prispevali v zakladnico naše srednjeevropske kulture.
Citirane reference
Anonimno
1876a'Anton Graf Auerspergs letzter Wille.' Laibacher Zeitung, 15. 9. 1876,
str. 1657.
Anonimno
1876b 'Grof Anton Auersperg.' Slovenski narod, 16. 9. 1876, mikrofilm.
Bartl, Peter
2001 'Rudolf Trofenik. Ein slovenischer Verleger in München (1960–1991).'
V: Querschnitte. Deutsch-slovenische Kultur und Geschichte im gemeinsamen
Raum. Zach, Krista in Mira Miladinović Zalaznik, ur. München: Verlag Südostdeutsches Kulturwerk 2001. Str. 135–45.
Castle, Eduard in Ivan Prijatelj
1909 'Einleitung der Herausgeber.' V: Anastasius Grüns Werke in sechs Teilen.
Hrsg. mit Einleitungen und Anmerkungen versehen von Eduard Castle unter
Mitwirkung von Ivan Prijatelj. Fünfter Teil. Berlin – Leipzig – Wien – Stuttgart: Deutsches Verlagshaus Bong & Co. Str. 9–27.
Cimperman, Josef
1877a 'Anastasius Grüns (Anton Grafen v. Auerspergs) Briefwechsel mit
einem Landsmanne.' Laibacher Zeitung, 30. 7. 1877, str. 1413.
1877b 'Anastasius Grüns (Anton Grafen v. Auerspergs) Briefwechsel mit
einem Landsmanne.' Laibacher Zeitung, 2. 8. 1877, str. 1437–1438.
1877c 'Anastasius Grüns (Anton Grafen v. Auerspergs) Briefwechsel mit
einem Landsmanne.' Laibacher Zeitung, 3. 8. 1877, str. 1445.
22. Njegova žena je bila Kranjica in je imela posestvo v Tržiču, ki je v času Napoleonove
zasedbe v velikem požaru, ki je prizadejal Tržič, pogorelo. Radecký je od Francozov prejel
odškodnino, ki pa jo je v celoti izročil tržiškim oblastem za kritje škode požara. Radecký,
ki je bil najstarejši avstrijski službujoči oficir, je leta 1852 od Franca Jožefa I. dobil v dosmrtno uporabo Tivolski grad v Ljubljani.
84
23.9.2013 9:18:36
Cvirn, Janez
2001–3a 'Vražji Dežman, kaj si storil.' V: Slovenska kronika XIX. stoletja
1861–1883.
Cvirn, Janez idr., ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 36–38.
2001–3b 'Stolica slovenskega jezika v Gradcu.' V: Slovenska kronika XIX.
stoletja 1861–1883. Janez Cvirn idr., ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 91.
2001–3c 'Ustanovitev slovenske stolice v Ljubljani.' V: Slovenska kronika XIX.
stoletja 1861–1883. Janez Cvirn idr., ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 122–123.
Golec, Boris
2011a 'Od začetka novega veka do pomladi narodov 1848.' V: Slovenski zgodo
vinski atlas. Bajt, Drago in Marko Vidic, ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 105–111.
2011b 'Šolski obisk po političnih enotah v predmarčni dobi l. 1846.' V:
Slovenski zgodovinski atlas. Bajt, Drago in Marko Vidic, ur. Ljubljana: Nova
revija. Str. 135.
Granda, Stane
1999 Prva odločitev Slovencev za Zedinjeno Slovenijo. Dokumenti z uvodno
študijo in osnovnimi pojasnili. Ljubljana: Nova revija.
2009 'Anastazij Grün – gospodarstvenik.' V: Anton Aleksander grof Auersperg
Auersperg – Anastazij Grün. Razprave. Miladinović Zalaznik, Mira in Stane
Granda, ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 31–45.
Grdina, Igor
2001–3 'Viva México!' V: Slovenska kronika XIX. stoletja 1861–1883. Janez
Cvirn idr., ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 70–72.
2006 'Anastazij Zelenec ter slovenska in nemška (literarno)zgodovinska stvarnost.' V: Med dolžnostjo spomina in razkošjem pozabe. Grdina, Igor. Ljubljana:
Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Str. 241–256.
2009 'A. A. Auersperg ter slovenska in nemška (literarno)zgodovinska stvarnost.'
V: Anton Aleksander grof Auersperg Auersperg – Anastazij Grün. Razprave. Miladinović Zalaznik, Mira in Stane Granda, ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 47–65.
Grün, Anastasius
1850 Volkslieder aus Krain. Spletni vir: <http://gutenberg.spiegel.de/
buch/4427/1>, 27. 7. 2011.
1909 Anastasius Grüns Werke in sechs Teilen. Mit Einleitungen und Anmer
kungen versehen von Eduard Castle. Eduard Castle (ur.) Erster Teil. Berlin –
Leipzig – Wien – Stuttgart: Deutsches Verlagshaus Bong & Co.
Janko, Anton in Anton Schwob, ur.:
1995a Anastasius Grün und die politische Dichtung im Vormärz. München:
Verlag Südostdeutsches Kulturwerk.
Janko, Anton
1995 'Anastasius Grün und die slowenische Literaturgeschichte.' V: Anastasius
Grün und die politische Dichtung im Vormärz. Janko, Anton in Anton Schwob,
ur. München: Verlag Südostdeutsches Kulturwerk. Str. 109–121.
85
23.9.2013 9:18:36
2009 'Grün kot prevajalec ljudskih pesmi.' V: Anton Aleksander grof Auersperg
– Anastazij Grün. Razprave. Miladinović Zalaznik, Mira in Stane Granda, ur.
Ljubljana: Nova revija. Str. 67–77.
Javor Briški, Marija
2009 'Pfaff vom Kahlenberg Ananastazija Grüna kot družbena kritika.' V: Anton
Aleksander grof Auersperg – Anastazij Grün. Razprave. Miladinović Zalaznik,
Mira in Stane Granda, ur. Ljubljana: Nova revija. Str.79–93.
Kocbek, Edvard
1987 Dnevnik 1951–1952. Druga izdaja. Uredil in predgovor napisal Dimitrij
Rupel. Zagreb: Globus.
Kordeš, Leopold
1864 Pismo Leopolda Kordeša Anastaziju Grünu, 14. 10. 1864 (Karl-Franzens-Universität Graz, Institut für Germanistik, Zapuščina Anastasius Grün)
1874 Pismo Leopolda Kordeša Anastaziju Grünu, 25. 5. 1874 (Karl-FranzensUniversität Graz, Institut für Germanistik, Zapuščina Anastasius Grün)
Lokar, Janko
1908 'Anastasius Grüns Briefe an Prešeren und Bleiweis.' V: Carniola. Zeit
schrift für Heimatkunde. Festschrift zum sechzigjährigen Regierungsjubiläum
Sr. Majestät des Kaisers Franz Josef I. 1(3, 4): 187–201.
Mádl, Antal
1995 'Anastasius Grün und Nikolaus Lenau. Eine Dichterfreundschaft.' V:
Anastasius Grün und die politische Dichtung im Vormärz. Janko, Anton in Anton
Schwob, ur. München: Verlag Südostdeutsches Kulturwerk. Str. 55–108.
Melik, Vasilij
1995 'Anton Alexander Graf Auersperg und die Slowenen.' V: Anastasius Grün
und die politische Dichtung im Vormärz. Janko, Anton in Anton Schwob, ur.
München: Verlag Südostdeutsches Kulturwerk. Str. 93–108.
Miladinović Zalaznik, Mira.
2001 '»Ein Geschichtsschreiber, der wissendlich Romanen für Historien
ausgibt...« Johann Weichard Freiherr von Valvasor (1641–1693).' V: Quersch
nitte. Deutsch-slovenische Kultur und Geschichte im gemeinsamen Raum. Krista
Zach in Mira Miladinović Zalaznik, ur. München: Verlag Südostdeutsches
Kulturwerk 2001. Str. 91–124.
2003 'Emil Korytko und »Carniolia«, eine Vaterländische Zeitschrift und
Unterhaltungsblatt für Kunst, Literatur, Theater und geselliges Leben.' V:
Annäherungen. Polnische, deutsche und internationale Germanistik. Hommage
für Norbert Honsza zum 70. Geburtstag. Balzer, Bernd in Irena Światłowska,
ur. Wrocław: Officyna Wydawnicza ATUT – Wrocławskie Wydawnictwo
Oświatowe. Str. 223–230.
2007 'Die Laibacher Zeitschrift Carniolia (1838-1844) und ihr erster Herausgeber Leopold Kordesch.' V: Charles Sealsfield: Lehrjahre eines Romanciers
1808–1829. Vom spätjosefinischen Prag ins demokratische Amerika. Ritter,
Alexander, ur. Wien: Praesens Verlag. Str. 287–305.
86
23.9.2013 9:18:36
2008 Deutsch-slowenische literarische Wechselbeziehungen II. Leopold Kordesch
und seine Zeit. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Oddelek
za germanistiko s skandinavistiko in nederlandistiko.
2009 'Pisma Leopolda Kordeša Anastaziju Grünu.' V: Anton Aleksander grof
Auersperg – Anastazij Grün. Razprave. Miladinović Zalaznik, Mira in Stane
Granda, ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 203–225.
2010 'Der Laibacher Drucker und Verleger Josef Blasnik.' V: Literarische
Zentrenbildung in Ostmittel- und Südosteuropa: Hermannstadt/Sibiu, Laibach/
Ljubljana und weitere Fallbeispiele. Miladinović Zalaznik, Mira, Maria Sass in
Stefan Sienerth, ur. München: IKGS. Str. 345–355.
2012 'Lieber Freund! Was willst du? Friedrich von Gagerns Grenz-Dörfer
(zwischen Krain und Kroatien).' V: Dorf und Literatur. Danubiana Carpathica.
Jahrbuch für Geschichte und Kultur in den deutschen Siedlungsgebieten Südoste
uropas. Beer, Mathias, Harald Heppner, Gerhard Seewann in Stefan Sienerth,
ur. München: Oldenbourg Verlag. Str. 219–229.
Miladinović Zalaznik Mira in Stane Granda
2009 Anton Aleksander grof Auersperg– Anastazij Grün. Razprave. Miladinović
Zalaznik, Mira in Stane Granda, ur. Ljubljana: Nova revija.
Pivec-Stelè, Melita
1930 'Pisma Antona Auersperga Karlu Dežmanu.' V: Glasnik Muzejskega
društva za Slovenijo 11, št. 1–4. Str. 43–71.
Požar, Breda
1970 Anastasius Grün in Slovenci. Maribor: Založba Obzorja.
Preinfalk, Miha
2005 Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura. Ljubljana, ZRC SAZU.
2006 Auersperg. Geschichte einer europäischen Familie. Graz, Stuttgart:
Leopold Stocker Verlag. 2009 'Rodbina Auersperg in njeno kulturno udejstvovanje.' V: Anton
Aleksander grof Auersperg – Anastazij Grün. Razprave. Miladinović Zalaznik,
Mira in Stane Granda, ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 157–171.
Prešeren, France
1964 Poezije in pisma. Anton Slodnjak, ur. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Radics, Peter von
1866 Valvasor. Biographische Skizze (mit dem Portrait und Facsimilie Valvasors).
Graz: Leuschner & Lubensky, k. k. Universitäts-Buchhandlung.
1879 Anastasius Grün. Verschollenes und Vergilbtes aus dessen Leben und
Wirken. Leipzig: Verlag von Hermann Foltz
1910 Johann Weikhard Freiherr von Valvasor (geb. 1641, gest. 1693). Mit 5
Porträts und 15 anderen Abbildungen; samt Anhang, Nachtrag und der Genea
logie der Familie Valvasor. Laibach: Verlag der Krainischen Sparkasse.
87
23.9.2013 9:18:36
Sienerth, Stefan
1995 'Anastasius-Grün-Rezeption und der Standort der siebenbürgisch-deutschen Lyrik in der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts.' V: Anastasius Grün
und die politische Dichtung im Vormärz. Janko, Anton in Anton Schwob, ur.
München: Verlag Südostdeutsches Kulturwerk. Str. 123–135.
Studen, Andrej
2001–3 'Mi smo fajn ljudje, meksikajnarji, hoč'mo se vojsk'vat tam v Meksiki.'
V: Slovenska kronika XIX. stoletja 1861–1883. Janez Cvirn idr., ur. Ljubljana:
Nova revija. Str. 70–72.
Scharmitzer, Dietmar
2009 So eine Art lyrisches Kaffeehaus. Briefwechsel Anastasius Grün mit dem
Weidmann-Verlag 1832–1876. Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag.
2010 Anastasius Grün (1806–1876). Leben und Werk. Wien, Köln, Weimar:
Böhlau Verlag.
Šlibar, Neva
1995: '»Du Freiheitspaganini«. Biographisches von und über Anastasius Grün.'
V: Anastasius Grün und die politische Dichtung im Vormärz. Janko, Anton in
Anton Schwob, ur. München: Verlag Südostdeutsches Kulturwerk. Str. 39–54.
Šuštar, Branko
2001–3 'V glavnih šolah – med nemščino in slovenščino.' V: Slovenska kronika
XIX. stoletja 1861–1883. Janez Cvirn idr., ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 400.
Trdina, Janez
1958 Zbrano delo. Enajsta knjiga. Črtice in povesti iz narodnega življenja
(Sprehod v Belo Krajino). Ljubljana: DZS.
Vodušek Starič, Jerca
2002 Slovenski špijoni in SOE 1938–1942. Ljubljana: Samozaložba.
Žigon, Tanja
2009 Zgodovinski spomin Kranjske. Življenje in delo Petra Pavla pl. Radicsa
(1836–1912). Ljubljana: Knjižnica »Kronike« 12.
88
23.9.2013 9:18:36
Jože Hudales
Rudarji so junaki,
zmagovalci v bitki vsaki.
Junaki socialističnega dela
in udarniško Velenje
V kratki kroniki Ljubljane, v kateri so popisani dogodki med letoma 1945 in 1965, najdemo zapis: »13.
maj 1945, prvi partizanski miting v Ljubljani na Taboru; govor Borisa Kidriča po radiu: Junakom borbe naj
slede junaki dela« (Kronika Ljubljane 1966: 4). Omenjeni govor prvega predsednika slovenske vlade Borisa
Kidriča je bil po radiu objavljen le štiri dni po koncu
vojne, že 16. maja pa tudi v Slovenskem poročevalcu.
Iz njega povzemamo nekaj najpomembnejših apelov,
ki jih je Kidrič naslovil na »Slovence in Slovenke, državljane in tovariše«. Najprej ugotavlja: »Konec vojne
je!«, a vendar ni čas za »komodnost« in »lahkotno
navdušenost«; sredi vojnih ruševin je namreč »čas za
tisto globoko in pristno navdušenost, ki se izkaže v požrtvovalnosti, v borbenem premagovanju naporov, v
delovnih rezultatih in tempu, ki segajo preko vseh mirnodobskih norm«. Po njegovem mnenju je treba, da bi
dosegli »najhitrejši delovni tempo«, mobilizirati vse, in
nihče (od funkcionarjev do preprostih državljanov) ne
more in ne sme delovnega časa in delovnega odmora postavljati pod vprašaj – »Junakom borbe naj slede
junaki dela«. Od vseh pa zahteva zavestno podrejanje
koristim naše domovine, zahteva »vzgojno, državljansko in patriotično disciplino« (Nepodpisano 1945a : 1).
Navedki razkrijejo, kako zgodaj je bilo pri nas »izumljeno« geslo, ki so ga v prvih povojnih mesecih v
89
23.9.2013 9:18:36
skorajda vsakem izmed neštetih rdečih kotičkov podjetij, zadrug,
krajevnih in mestnih ljudskih odborov in tako naprej izobesili ali
pa namalali na zid.
Slika 1: Rekonstrukcija Rdečega kotička v muzeju Velenje (Foto: Blaž Verbič, Muzej Velenje)
Slika 2: Plakat Rudolfa Gorjupa
iz leta 1948 (NUK – DLIB:
http://www.dlib.si/?URN=URN:
NBN:SI:IMG-S0ZD803I)
Nekaj dni kasneje, 26. maja 1945, je predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito v Ljubljani, nato pa še v Mariboru, poudarjal
pomen tega novega, to je udarniškega dela. Slab mesec po predsednikovem obisku so v mariborskem Vestniku zapisali: »/Mladina/ se še dobro spominja … svojih obljub, ki jih je dala maršalu
90
23.9.2013 9:18:36
Titu, ko je podčrtal dolžnosti vseh, da očistijo in odstranijo iz
naših mest še zadnje ostanke vojnih grozot. Zato se je zbrala mladina iz mesta Maribora in okolice, da dela dva dni z udarniško
silo, da z delom dokaže pravo ljubezen do našega maršala Tita in
do naše domovine.« Pri udarniškem delu za »skupen dom novo
Jugoslavijo« so se mladincem pridružili tudi borci XVII. divizije
(Nepodpisano 1945d: 2).
Nedvomno gre pri junakih dela in udarniškem delu v prvih
povojnih mesecih za posnemanje ruske pooktobrske revolucionarne tradicije, za isto požrtvovalnost in navdušenje, ki so ju
za obnovo domovine, predvsem pa za dvig proizvodnje takoj po
koncu prve svetovne vojne zahtevali od vseh ljudi Sovjetske zveze. Uvajali so »socialistične sobotnike in nedeljnike« (Sobotnik
2013), to je prostovoljno (neplačano) delo ob sobotah in nedeljah, s katerim so urejali in čistili ulice, zbirali odpadne materiale
za potrebe industrije, gradili in urejali javna igrišča, parke ter
druge javne naprave in storitve. Prvi sobotnik, nad katerim je
bil navdušen tudi Lenin, je bil organiziran že 12. aprila 1919,
leto kasneje pa je bil v soboto na praznik dela, 1. maja 1920,
organiziran prvi vseruski sobotnik, v katerem je pri čiščenju in
odstranjevanju ruševin v Kremlju sodeloval tudi Lenin osebno.
V članku, ki ga je naslednji dan objavilo sovjetsko časopisje, je
Lenin zapisal, da so si vsi sobotniki trdno obljubili:
ne bodo nas prestrašile ogromne težave in napake, ki se bodo
nedvomno pokazale na začetku naše najtežje naloge: spremembe vseh
delovnih navad in šeg, ki zahtevajo desetletja. Svečano in trdno smo
obljubili drug drugemu, da bomo žrtvovali vse, in ne bomo odnehali,
dokler ne bomo zmagali v tem najtežjem boju – v boju proti sili navad…
Postopoma, toda neutrudno in neomajno bomo delali leta in če bo treba
tudi desetletja za dosego komunistične discipline in komunističnega
dela. (Lenin 1920)
Tako je bilo v Sovjetski zvezi kmalu po končani oktobrski revoluciji in v Jugoslaviji v prvih povojnih dneh in mesecih uvedeno
novo, »komunistično delo«, ki je potekalo v prostem času ob sobotah in nedeljah po vsej državi. Njegova glavna sestavina je bilo
udarniško delo (v Sovjetski zvezi udarny trud), to je visoko produktivno in predano delo s posebnim »revolucionarnim elanom in
navdušenjem«, ki naj bi ga bili po Leninovem mnenju sposobni
opraviti samo visoko motivirani, zavedni proletarci, ki jim je bilo
delo v korist domovine najvišja moralna obveza (Udarnik 2013a).1
1. Povezani termini so bili še udarna ali udarniška brigada in predvsem udarnik
komunističnega dela (»udarnik komunističeskovo truda« – Ударник коммунистического
труда) (Udarnik 2013a).
91
23.9.2013 9:18:36
Tako se pokaže, da je bil koncept udarniškega dela po sovjetskem vzoru, kot stalne sestavine socialističnega dela, v Jugoslaviji uveden takoj po koncu druge svetovne vojne; že v prvih dneh
so, da bi dosegli čim boljše rezultate, začeli organizirati različne
oblike udarniškega dela in proizvodna tekmovanja v številnih industrijskih panogah. Koncept je bil morda spočetka še precej nejasen in očitno so bili tudi odpori proti takemu sistemu dela veliki; retorika Franca Leskoška Luke2 iz junija 1945 to jasno nakazuje. Prekaljeni predvojni sindikalni delavec Leskošek je udarniško delo najprej predstavil kot ukrep, ki naj »delavstvu« omogoči
»z udarniškim delom pomagat« državi, da bo »cena produktom
padala« in da bodo uspešni tudi drugi ukrepi države – določitev
minimalnih in maksimalnih plač (1600 dinarjev in 6000 dinarjev), maksimiranje cen na ravni predvojnih jugoslovanskih cen
in predvsem preprečitev velikega pomanjkanja hrane in drugega
blaga, ki je zajelo državo. Franc Leskošek kot velik uspeh nove
države navaja: »Prihajam iz Beograda, kjer se svobodno prodaja bel kruh, cene pa so ostale iste kakor pod bivšo Jugoslavijo:
tako stane na primer 1kg kruha 5 din, pivo 4,50 din.« Takoj nato
minister pojasni, da je udarništvo pot do nove gospodarske učinkovitosti, pomoč, ki jo delavci lahko ponudijo obubožani državi:
»Delavstvo pa je (z)možno z udarniškim delom pomagat, s čimer
bo cena produktom padala.« In nato:
Udarništvo ni prekourno delo, temveč je pojačanje produkcije pod
istimi pogoji potom umskih in tehničnih iznajdb posameznika samega.
Ravno radi tega je potrebno, da se vse delavstvo trudi in sodeluje
umstveno, saj se lahko v tem oziru dosežejo novi uspehi. Udarništvo
tudi ni prekourno delo, temveč je to samo prekourno delo v prid
skupnosti. Z udarnim delom se morajo doseči pod istimi delovnimi
pogoji višji rezultati. Vsak lahko pomaga; s tem da na delu s pažnjo proti
vsakemu posamezniku razkrinkuje malomarneže in saboterje. Nekateri
imajo predsodke, češ nočemo denuncirati. Toda to ni denunciacija,
temveč čast in dolžnost vsakega delavca. Tovariši bodimo budni: zato
je odslej naprej vstop v tovarno vsakemu človeku razen zastopnikov
sindikatov ter oblasti strogo prepovedan … Nikomur ni treba vedeti
kaj in koliko se producira, kajti z molkom se čuva narodna lastnina.
To zahteva konspiracija dela. (Leskošek 1945: 1)
Nekaj dni kasneje so časopisi že obširno poročali tudi o
udarništvu mladih, ki so v zadnjem tednu pred II. kongresom
mladine Slovenije (začel se je 23. junija 1945) »združeni v delovnih četah in bataljonih« pomagali pri popravljanju mostov,
2. Franc Leskošek Luka, predvojni komunist in sindikalni organizator, je bil od leta 1938
do konca leta 1945 sekretar CK KPS, od leta 1945 (do leta 1948) pa je bil tudi minister za
industrijo v prvi vladi republike Slovenije (Čepič 1992: 139).
92
23.9.2013 9:18:36
obdelavi zemlje »in sploh povsod, kjer je bilo najbolj potrebno.
V zadnjem tednu je /mladina/ napravila 11.562 delovnih ur in
to v tovarnah, na polju, na stavbah itd. Vse svoje mlade sile je
zastavila za to, da spravi življenje zopet v normalni tek« (Nepodpisano 1945d: 2).
Tudi II. kongres slovenske mladine od 23. do 27. junija 1945
je bil v tem znamenju: vsak dan kongresa bil posvečen eni temi;
na predvečer kongresa, 23. junija, je »mladina širom naše domovine kurila kresove v proslavo kongresa«, na dan kongresa,
24. junija, so bili povsod »po okrajnih centrih slavnostni mitingi
s povorkami, kulturnimi prireditvami, športnimi prireditvami,
plesi in festivali«, naslednji dan je bil posvečen okraševanju grobov padlih borcev in »komemoracijam za padle borce s primernimi govori«. Junakom borbe posvečenemu dnevu je tudi na kongresu mladine sledil dan junakov dela; tretji dan kongresa, 26.
junij, je bil »dan udarniškega dela«:
Mladina po tovarnah in obratih bo ta dan delala dve uri preko
delovnega časa – v državnih podjetjih brez plačila, v privatnih pa naj
se delavci odpovedo plačilu v korist II. kongresa. Ta dan se bodo vršile
kolektivne akcije mladine … delovne skupine kmečke mladine /bodo/
obdelovale polja sirot partizanskih vdov, invalidov, državna posestva
itd. (Nepodpisano 1945c: 4)
Poleg mladine in borcev so pri udarniškem delu v Mariboru sodelovali tudi najmlajši; takoj po vojni so »pionirčki organizirali čete, ki imajo svoje četovodje in komisarje. V Radgoni
so četovodja, desetar in komisar svojo pionirsko četo izvežbali
in oborožili z lesenimi puškami, mitraljezi in revolverji: vsako
jutro in večer gredo z zastavo po mestu in pojejo partizanske
pesmi.« In ker paradiranje z lesenim orožjem in prepevanje po
mestu pač ni bilo kdo ve kako junaško in koristno, so nazadnje
omenili, da so se pionirji »izkazali tudi pri delu in so do sedaj
zbrali štiri vozove papirja, očistili celo pošto in zbrali precej stekla …« (Nepodpisano 1945b: 4).
V avgustu 1945 je izšel mladinski bilten celjskega okrožja z
naslovom Titovi udarniki, ki med Titove udarnike prišteva mladino iz Laškega in Rimskih Toplic, ki so partizanske ranjence v
obeh zdraviliščih obdarili s paketi z zbrano hrano; mladina je v
Laškem zbrala »14 kg krompirja, 24 kg moke in 2l mleka« in v
Rimskih Toplicah »67 kg sadja, 26 kg peciva, 10 kg bele moke,
2 l žganja, 1 kg sladkorja, 315 jajc, 10 pecilnih praškov, 10 robcev in 1 knjigo« (Nepodpisano 1945e: 2). Tudi revirska mladina
»zares postaja udarniška …, saj se je mladinsko gibanje v revirjih
zelo poživilo predvsem med pionirji«. Med znaki tega poudarjenega udarništva bilten na prvem mestu omenja, da so pionirji
93
23.9.2013 9:18:36
»tekmovali v nogometu s pionirji iz Litije. Rezultat za Trbovlje je
bil 12:1«, in plavalno tekmo, ki so jo mladina in pionirji organizirali v Hrastniku. Nazadnje o svojem udarništvu mladinci sporočajo še tole: »Pionirji pa sodelujejo udarniško tudi pri raznem
popravljanju. V Hrastniku se je javilo 10 pionirjev, kateri hodijo
popravljat progo … Komandant pionirske brigade Jordan Gustl
je naredil v 15 dneh 30 nadur.« In nazadnje še splošna ocena
udarništva zasavske mladine: »V rudniških obratih in obrtniških
delavnicah hvalijo šefi podjetij mladino, da je udarniška. Zgodilo
se je celo, da so opozorili mladino, naj se od zelo napornega dela
odpočije, toda ona dela z geslom: Preje smo se borili, da uničimo
sovražnika, zdaj pa vodimo borbo na gospodarskem polju« (Nepodpisano 1945e: 3). Sočasno je ljubljanska udarniška brigada
odšla na udarniško delo v okolico Brežic, kjer so mladinci – »borci pri obnovi domovine« – pomagali izseljenim kmetom, ki so
se vrnili na svoje domove, pri žetvi, košnji in mlačvi; že v prvem
tednu dela so naredili 6436 delovnih ur, od tega 1126 udarniških
ur. V tem času so povezali 19.200 snopov pšenice in 44.961 trt
nih sadik, zmlatili in v pod pospravili 20 vozov pšenice, poželi
in pokosili 25.700 m2 ter opleli in okopali več kot 38.300 m2. Pri
delu pa jih je vodila in krepila »neomajna volja v naše poslanstvo,
v poslanstvo borcev pri obnovi domovine« in svetli zgledi sovjetske mladine: »Vsak mlad komsomolec je stal v ospredju petletk,
tega herojskega boja za gospodarsko-kulturni podvig domovini.
Brezprimerna so bila ta junaštva, iznajdljivost in požrtvovalnost,
ko je nastajal Dnjeprostroj, ko so nastajale železnice in kolhozi«
(Nepodpisano 1945f: 4).
Za takratne najvišje predstavnike oblasti je bilo torej udarniško oziroma prostovoljno delo (po zaključku delovnega časa) že
v prvih dneh po koncu vojne očitno najpomembnejša značilnost
novega socialističnega odnosa do dela. Kult dela in kult delavcev-
junakov sta bila pomembno sredstvo za dosego najugodnejših
ekonomskih učinkov; tako postane komunistično delo povsem
drugačno od dela v kapitalizmu, razvija se kolektivni duh plemenitega tekmovanja, hkrati pa se nadaljuje borba z orožjem v
roki proti sovražnikom socializma (in režima). Udarniki so borci za obnovo domovine ter njen gospodarski in kulturni razvoj,
rudarski svedri in pnevmatska kladiva na stisnjen zrak »pojejo
kot mitraljezi« (Nepodpisano 1945h: 6), delavci oziroma udarniki »tolčejo« rekorde, se borijo za višjo proizvodnjo in tako dalje.
Ta vojaška retorika udarniškega dela, ki je močno opazna že v
Leskoškovem govoru, se nato le še stopnjuje. Tako retorika, organizacija in občutje udarniškega dela v resnici povežejo junake
borbe z junaki dela: glavna organizacijska oblika dela postanejo
čete, bataljoni in brigade.
94
23.9.2013 9:18:36
Slika 3: Rudarji iz velenjskega premogovnika med delom s pnevmatskim vrtalnim
strojem okrog leta 1950 (Foto Pajk, arhiv Muzeja Velenje)
Seveda so pri tej »militarizaciji« dela odigrali pomembno vlogo že najmlajši otroci in njihove pionirske čete in brigade. Najboljši učenci so za dobro delo v šoli vsako leto 25. maja dobili
»rdečo udarniško rutico« (Marinšek 2000: 16–7), slovenska Prva
čitanka pa je z besedili in ilustracijami ustvarjala podobo učenca,
»ki gradi porušeno domovino, je Titov borec, med vojno je bil aktivist ali vsaj kurirček … se navdušuje nad zadružnimi traktorji,
ponosno vije zastavo s peterokrako zvezdo in obljublja, da bo dober učenec, ki bo nekoč koristil svoji domovini« (Marinšek 2000:
95). In ko so se otroci v Prvi čitanki učili šteti, so jih poučili:
Eden – ni nobeden,
dva – se kar pozna,
trije – so že ljudje,
štirje – glejte pionirje,
pet – zgradili bodo svet …
deset – je že četa,
vihrava, razgreta,
lopato bo vzela,
na delo hitela.
(Štejmo, otroci … 1954: 135)
Morda iz te vojaške retorike udarniškega dela izvira še ena
zanimiva vsebinska poteza dela, o kateri je govoril Franc Leskošek; to je »konspirativno delo«, katerega vsebino morajo osveščeni delavci skrivati pred nasprotniki režima, ki nimajo dostopa v
tovarne in ne smejo izvedeti niti tega, kaj v posamezni tovarni
izdelujejo. Poleg tega pa režim od pravih junakov dela zahteva
95
23.9.2013 9:18:36
»budnost« in neusmiljeno naznanitev vseh tistih sodelavcev, ki
niso »za stvar«. Tako konspirativno delo je seveda v popolnem
nasprotju z idejo o udarniškem delu kot močnem propagandnem sredstvu, ki naj prekvasi novo družbo, vzpostavi delovni
entuziazem pri vseh »delovnih ljudeh« in jih napravi za nove socialistične delavce – junake dela.
Po drugi strani pa je udarniško delo vendarle služilo predvsem kot propagandno sredstvo za vse omahljivce ter domače in
tuje sovražnike režima. Uspehi udarnikov in udarniškega dela
naj bi spodbujali, služili kot vzgled in pokazali, da smo najboljši, najmočnejši in najbolj delovni … Učinke delovnih naporov
udarnikov, njihove zavzetosti, je bilo že v začetkih udarniškega
dela pri nas pogosto zelo težko presojati in ovrednotiti; da so
rekordni dosežki res rekordni je bilo treba največkrat verjeti kar
na besedo. Dosežki so bili največkrat predstavljeni v absolutnih
številkah in najpogosteje iz njih nikakor ni bilo mogoče ugotoviti, kolikšni deleži »dosežkov« se lahko pripišejo enemu udarniku
ali kakšen je bil učinek na merljivo časovno enoto, na primer
na uro ali na dan. Presoja učinkov je tako povsem nemogoča.
To (ne)zavedno prikrojevanje dejstev je značilno celo pri uporabi
vojaških terminov četa, bataljon in brigada.
Čeprav je večina ljudi v tem povojnem času vedela, koliko ljudi
take enote štejejo, so časopisna poročila te izraze uporabljala izjemno neskrbno: otroška izštevanka govori o četi iz desetih pionirjev in deset hrastniških pionirjev, ki so hodili popravljat železniško
progo, je bila že kar brigada. Danes navadno velja, da štejejo čete
med 100 in 150 vojakov, bataljoni od 300 do 500 in brigade med
1500 in 2000 vojakov; partizanske čete, bataljoni in brigade so bili
seveda bolj »prilagodljivi« in odvisni od bojev: Bračičeva brigada je
leta 1943 štela 620, ob začetku pohoda na Štajersko januarja 1944
okrog 560, ko se je pomladi 1944 rešila iz nemških obročev pa le
še 135 partizanov … Gradnikova brigada je na primer leta 1943
štela maja 360, avgusta 500 in novembra že skoraj 1500 partizanov. Koliko je potemtakem štela omenjena ljubljanska mladinska
udarniška brigada, ki je pomagala kmetom okoli Brežic, je povsem odprto vprašanje. Če bi jih bilo le toliko, kot je bilo partizanov
v najmanjših partizanskih brigadah, denimo okrog 300, je bil tedenski učinek enega udarnika komajda 21 ur z dodatnimi štirimi
urami udarniškega dela, pri čemer se takoj vprašamo, kakšna je
bila razlika med eno in drugo obliko dela. V tem času sta (povprečen) udarnik oziroma udarnica povezala le 65 žitnih snopov,
150 trtnih sadik, zmlatila 0,06 voza pšenice, požela ali pokosila
85m2 travnika in žitnega polja ter oplela in okopala 127 m2 njive.
Povprečen kmet bi tako delo opravil v dnevu ali dveh in tako je izračunano število ur dokaj ustrezno. Vprašanje pa seveda je, koliko
96
23.9.2013 9:18:36
je udarnikov bilo – ta podatek so navdušena poročila o učinkih in
rekordih udarniškega dela največkrat puščala ob strani.
Proces je bil torej mnogoplasten in je potekal vsaj v treh fazah;
v stihijski fazi do leta 1946, ko je največkrat res šlo za obnovo,
zbiranje surovin in hrane, smo lahko razširitev udarniškega dela
spremljali predvsem iz časopisja. Sledila je faza med letoma 1946
in 1950, ko se je udarniško delo najbolj razmahnilo, kar je bilo vsaj
od avgusta 1946 dalje tudi lažje spremljati, saj so uvedli evidenco
udarnikov; v Sloveniji je bilo na primer od tedaj pa do konca leta
1948 že 19.177 ljudi razglašenih za udarnike, največ med tistimi,
ki so dolgotrajno presegali normo (93,74 %), tistih, ki so prihranili pri materialu (racionalizatorjev) je bilo 3,5 %, novatorjev in
iznajditeljev pa med vsemi razglašenimi udarniki malo manj kot
3 %. Vse pravice in naziv udarnika (racionalizatorja, novatorja, iznajditelja) so razglašenci dobili za dobo treh mesecev in so lahko
bili ponovno razglašeni takoj, ko so v obdobju treh mesecev brez
prekinitev znova dosegli potrebne pogoje. Med udarniki je bilo sorazmeroma več moških kot žensk; število udarnikov je bilo trikrat
višje od števila udarnic, medtem ko je sicer število zaposlenih žensk dosegalo tretjino vseh zaposlenih (Šifrer 1949: 165–66).
Slika 4. Pohvalno pismo udarniku - rudarju Dominiku Klančniku iz premogovnika
Velenje (Zasebni arhiv Herme Groznik, Velenje)
Vsekakor je kult dela in delavcev, udarnikov in udarništva,
zadeval številna področja vsakdanjega življenja prvih povojnih
jugoslovanskih let, ki še niso dovolj dobro oziroma izčrpno dokumentirana. Zato lahko v tem prispevku podrobneje obdelamo
le nekatere zanimive vidike, med njimi predvsem udarniško delo
97
23.9.2013 9:18:37
med rudarji in fenomen udarništva v Velenju, kjer je to ostalo
živo vse do sedemdesetih let dvajsetega stoletja.
Udarništvo, proizvodna tekmovanja in
brigadni sistem dela
V industriji, predvsem v rudarstvu in težki industriji, je
udarniško delo postopoma postajalo tudi način dela v proiz
vodnji nasploh, in se nato razširilo tudi v kmetijstvu, šolstvu,
zdravstvu, celo v znanosti. Podobno je bilo tudi v Sovjetski zvezi od leta 1929, ko je bil proglašen prvi petletni plan in so se
delavci v vseh gospodarskih panogah zavezali doseči plansko
določeno proizvodnjo. Tedaj se je udarništvo povezalo s socialističnim tekmovanjem, trdneje postavljenimi delovnimi normativi in institucijo razglasitve udarnikov – najboljših delavcev
(Udarnik 2013a). Najmočnejši impulz temu gibanju, ki naj bi
vsemu svetu pokazalo premoč socialističnega sistema proizvod
nje, je gotovo dal Aleksej Stahanov,3 ki je kot rudar in heroj dela
postal slaven v svoji domovini in po vsem svetu, ko je na zadnji
avgustovski dan leta 1935 v petih urah in 45 minutah nakopal
102 toni premoga, nato pa 19. septembra svoj rekord presegel
za več kot sto odstotkov – na 227 ton premoga na eni izmeni.
Stahanov je seveda takoj našel mnoge posnemovalce in njegov
primer je bil močno propagiran po vsej Sovjetski zvezi, še isto
leto pa je bila njegova slika objavljena na naslovnici v decembrski številki tednika Time. Tako sta Stahanov in stahanovščina,
gibanje, ki ga je sprožil, postala simbol prizadevanj za povečanje produktivnosti dela in premoči socialističnega gospodarskega sistema nad kapitalizmom (Stahanov 2012). Za dosežke
udarniškega dela so od leta 1938 podeljevali nazive »heroj socialističnega dela«, pripadajoče odlikovanje – zlata zvezda s srpom in kladivom – pa je veljalo za eno od najvišjih sovjetskih
odlikovanj (Udarnik 2013a).
Udarniki – junaki dela
Junakom borbe so torej že v prvem povojnem letu sledili »junaki dela«, ki so jih takoj imenovali tudi udarniki, a do prvih
3. Aleksej Grigorijevič Stahanov (1906–1977) je bil ruski rudar, ki je potem, ko je dosegel svoj rekord, postal član komunistične partije SZ; poslali so ga študirat, po študiju pa
je delal kot direktor v številnih premogovnikih in na ministrstvu za premogovništvo,
bil pa je tudi član vrhovnega sovjeta – najpomembnejšega predstavniškega telesa v SZ
(Stahanov 2012).
98
23.9.2013 9:18:37
podelitev tega naslova je prišlo šele leto dni po vojni, ko so poleg
izraza udarnik za »junake dela« začeli uporabljati še izraza nova
tor in racionalizator. Tudi enotna pravna opredelitev udarništva
in proglašanja udarnikov je bila urejena. Leta 1946 je bil sprejet
Pravilnik o načinu in pogojih za razglasitev udarnikov v podjetjih in
ustanovah (Šifrer 1949: 161), ki je predvideval, da se za udarnike
razglasi tiste delavce, ki so v rednem osemurnem delovnem času
tri mesece sistematično vsakodnevno presegali postavljeno normo za 20 %, tam, kjer te še niso bile postavljene, pa tiste delavce,
ki so povprečni delovni učinek presegali za 30 % in se poleg tega
udeležili delovne tekme. Prav tako so bili za udarnike proglašeni
delavci, ki so v tri mesece trajajočem delovnem tekmovanju dosegali normo in hkrati za 10 % prihranili pri uporabi materiala,
ne da bi pri tem trpela kakovost izdelkov ali nastajale poškodbe
na strojih, in nazadnje tisti delavci, ki so s predlogi, iznajdbami
in izboljšavami tako povečali proizvodnjo, da so temu podjetju
prinesli znatno gmotno korist, pri čemer udeležba na socialističnem tekmovanju ni bila pomembna.
V letu 1949 so v noveli pravilnika za udarnike imenovali le
še delavce iz prve točke pravilnika (ki so bili zato lahko le fizični
delavci), medtem ko so delavce iz druge točke pravilnika običajno že imenovali racionalizatorji, iz tretje točke pa novatorji in
iznajditelji. Kasneje so te nove nazive uveljavili tudi v novem pravilniku, v katerem so bile poleg delovne prizadevnosti in drugih
odlik, povezanih z opravljanjem delovnih nalog, posebej poudarjene še druge kvalitete, ki krasijo »junake dela«. Pravilnik pravi,
da »mora biti udarnik ne samo pri svojem delu, ampak tudi v
svojem življenju za zgled drugim delavcem« (Šifrer 1949: 162–3),
sicer mu – če s svojim vedenjem zmanjšuje ugled udarništva in
ni za zgled ostalim delavcem – lahko uprava podjetja, ki »udarnike razglasi … v sporazumu s sindikalno organizacijo in delavskimi zaupniki« naziv tudi odvzame. Pravilnik pa je govoril tudi o
nagrajevanju udarnikov:
Denarne nagrade niso obvezne, so pa v navadi. Treba je poudariti,
da podelitev nagrade zaradi tega ni obvezna, ker se večkrat zgodi, da
podjetja zato ne podelijo zaslužnim delavcem naslova udarnik, ker
nimajo na razpolago denarnih sredstev za posebne nagrade udarnikom.
Udarniki dobijo posebno izkaznico, ki jim daje prednostno pravico
pri nakupu voznih listkov in vstopnic, pri sprejemih v bolnišnico
in podobno. Posebna dodatna nakaznica jim daje pravico do večjih
obrokov v zagotovljeni preskrbi. (Šifrer 1949: 164)
To je bilo v časih vsesplošnega pomanjkanja, ki je tedaj vladalo v Jugoslaviji, za velik del »junakov dela« zagotovo najpomembnejša motivacija za doseganje nadpovprečnih delovnih uspehov.
99
23.9.2013 9:18:37
A rudarji so junaki …
Že zaradi Stahanova in stahanovščine so bili jugoslovanski
rudarji nekako predestinirani za »junake dela«. V prvi povojni
slovenski Prvi čitanki to novo podobo socialističnega proletariata
in junaštvo rudarjev že najavljajo z verzi: »A rudarji so junaki,
zmagovalci v bitki vsaki …« (Kaj bo Mihec 1946: 14). In nazad
nje v pesmici, v kateri radovedni otrok svojo mater sprašuje o
tem, kdo vodi in uravnava naš svet in vesolje; ko mater vpraša,
kdo prižiga zvezde (kovač), kdo zaneti zoro (starček svetilničar)
in kdo ogreva sonce, dobi odgovor, v katerem rudarji postanejo
»polbožanski heroji«, Prometeji:
Kdo pa v soncu je zakuril,
mati, da ves svet ogreva?
To je očka tvoj, moj fantek,
on, rudar, ves svet ogreva. (Radovedni otrok 1946: 111)
Prva poročila o množičnih kolektivnih proizvodnih tekmovanjih v premogovnikih pri nas, ki še ne izpričujejo takega junaštva, so iz začetka leta 1946, ko so vsi slovenski premogovniki
napovedali tekmovanje za prehodno zastavico. To je najprej prejel premogovnik Senovo, nato Velenje, v mesecu juniju 1946 pa
so jo morali velenjski premogarji predati rudarjem iz Hrastnika,
ki so tisti mesec dvignili storilnost za 4,24 % in zmanjšali porabo
jamskega lesa za kar 21,75 % ter tako dosegli 993 od 1400 točk.
Za njimi so se uvrstili trboveljski in zagorski premogarji, četrti so
bili premogarji iz Zabukovice (Nepodpisano 1946a: 3).
Slovenski premogovniki so si proizvodna tekmovanja napovedovali tudi ob različnih drugih priložnostih. Na predvolilni
dan novembra 1946 je bilo napovedano tekmovanje za najvišjo
dnevno proizvodnjo oziroma, bolje, za najvišji dnevni presežek
proizvodnje nad plansko določenim. Tedaj je zmagal premogovnik Zabukovica, ki je plansko dnevno proizvodnjo presegel za 80
% in za sabo pustil Trbovlje (72 %), Senovo (58 %), Zagorje (34
%), Liboje (24 %), Hrastnik (17 %), Laško (7 %) in Kočevje (4 %)
(Nepodpisano 1946b: 1). Velenjski premogovnik ni tekmoval in
zdi se, da razen kratkotrajne osvojitve prehodne zastavice sredi
leta 1946 v tem prvem valu socialističnih tekmovanj ni bil posebno uspešen. To sicer velja tudi za druge premogovnike, zlasti če
njihove dosežke iz leta 1946 in 1947 primerjamo s kasnejšimi.
Med jugoslovanskimi premogovniki je gibanje zares ponovno
zaživelo v letu 1949, po razkolu z državami informbiroja. Takrat
so v vsesplošnih prizadevanjih postati boljši od SZ in njenih satelitov skušali doseči in preseči svetovni rekord prvega junaka socialističnega dela v SZ, rudarja Alekseja Stahanova, iz leta 1935.
100
23.9.2013 9:18:37
Alija Sirotanović je postal »največji« jugoslovanski junak dela 24.
julija leta 1949, ko je s svojimi osmimi »komarati« iz premogovnika Breza oziroma Rova vojvode Putnika v osmih urah dela izkopal 152 ton (253 vozičkov) premoga, s tem za 215 % presegel
normo, za 50 ton zrušil (prvi!) rekord Stahanova in, kot so takrat pisali časopisi, dosegel »svetovni rekord« v izkopu premoga
(Alija Sirotanović 2012). Rekordi so se nato kar vrstili, kmalu pa
se je tekmovanje med brigadami razširilo še na premogovnik v
Zenici, kjer so dosegli 323 % izpolnitev norme. V premogovnikih
v Bosni in na Hrvaškem so se Sirotanovićevemu rekordu že približevali, v Sloveniji še ne; najboljši so bili spet v Zagorju, kjer so
plan presegali za 111 % (Nepodpisano 1949d: 2).
V slovenskih premogovnikih za Sirotanovićem vsaj časovno
niso zaostajali – tekmovanje je očitno po vsej Jugoslaviji potekalo sočasno, kar seveda kaže na usklajeno (sindikalno in partijsko)
akcijo. V Velenju, tako poročajo časopisi, sta že dva dni pred rekordom Sirotanovića, 22. julija 1949, sindikalna podružnica in
rudniška celica Komunistične partije sklicala sestanek najboljših
kopačev, ki so jim razložili brigadni sistem dela. Takoj so sestavili
brigado številka 20, njen brigadir pa je bil Karl Rogovnik, ki je bil
rudar že trideset let. Brigado so poimenovali po jugoslovanskem
sindikalnem voditelju Svetozarju Vukmanoviću Tempu, sestavljale
pa so jo tri odkopne številke – na vseh treh izmenah. Cela brigada
je štela 36 ljudi, v njej pa so bili poleg najboljših kopačev še sami
najboljši mladinci. Takoj ko so razglasili rekord, so se »najboljši rudarji trdno odločili, da prekosijo rudarja Alijo Sirotanovića … takoj
ko bo to mogoče in iz svoje srede bodo izločili vsakega rudarja ki
bo kršil delovno disciplino … Med njimi pa vlada pravo tovarištvo
in vzajemno delo« (Nepodpisano 1949c: 1).
Brigada je začela tekmovati 1. avgusta 1949, vendar zaradi neugodnih prilik rekorda ni bilo vse do 11. septembra, ko je normo
prvič prekoračila za 200 %. Uspeh je k tekmovanju spodbudil še
druge brigade; brigada številka 40, ki jo je vodil Krofl, si je nadela
ime Brigada Mihe Marinka in kmalu dosegla skoraj enak uspeh –
normo je prekoračila za 197 %. Že v nedeljo, 25. septembra, je brigada Svetozarja Vukmanovića Tempa ponovno tekmovala in s štirinajstimi rudarji dosegla nov rekord – nakopali so skoraj 212 ton
premoga (15,13 tone na rudarja) ter normo spet močno presegli
– za 255 %. Za uspehi Stahanova ali drugih rekorderjev udarnikov
– Alije Sirotanovića, Nikola Škobića in Muja Bajevića – so velenjski
udarniki s svojimi petnajstimi tonami nakopanega premoga sicer
še vedno nekoliko zaostajali; ti so namreč nakopali tudi po dvajset
in več ton premoga na rudarja (Nepodpisano 1949c: 1;1949e: 1).
Rekord Alekseja Stahanova pa so že konec septembra zares
presegli v premogovniku Liboje, ko je Grčarjeva udarna brigada v
101
23.9.2013 9:18:37
premogovniku Zabukovica dosegla kar 24 ton izkopanega premoga na rudarja, nekateri rudarji pa so svojo normo presegli za kar
436 %. Še vedno pa brigada ni presegla rekorda Alije Sirotanovića.
Isti dan je tudi velenjska dvajseta brigada, ki je tedaj štela 14 rudarjev, za 255 % presegla normo in izkopala skoraj 212 ton premoga
(Nepodpisano 1949f: 1–2).
Kljub tem zaostankom za drugimi premogovniki pa je velenjski premogovnik zajela prava tekmovalna mrzlica; 25. septembra 1949 so na primer tekmovale vse tri tretjine, »da bi izpolnili
plan in zopet zadali težak udarec klevetnikom informbirojevskih
držav s Sovjetsko zvezo na čelu« (Nepodpisano 1949f: 1–2). Pri
nedeljskem delu so sodelovali tudi nameščenci in celo mladinke.
Med njimi so bile najboljše Zofka Miklavžin, Cilka Tajnšek, Milica
Pongračič, Mara Centrih in Vilma Sajtel. Zlasti prva je dosegla lep
uspeh, saj je sama nakopala in naložila enajst vozičkov, torej deset
ton in pol premoga, medtem ko je bila takratna norma rudarja
nakopati in naložiti približno osem ton premoga (Nepodpisano
1949g: 2). Rudniška partijska celica je proizvodno tekmovanje
ponovno organizirala prvo nedeljo v novembru 1949. Zbralo se
je 249 rudarjev in nameščencev, najbolj pa so se izkazali dijaki
Industrijske rudarske šole ( Nepodpisano 1949h: 4).
Tako so bili takrat tudi med velenjskimi premogarji »junaki
dela« – udarniki. Za svoja naprezanja so sicer včasih dobili tudi
kakšno nagrado – dodatni odrezek kart za živila ali pa morda po
1000 dinarjev – največkrat pa nagrada ni bila materialna. Nekatere rudarje so poslali na šolanje v rudarsko šolo, da so lahko kasneje napredovali, a v času šolanja so še vedno pripadali svoji številki – ob sobotah in nedeljah so se vračali na delo v jamo. Sicer
pa je bilo postati udarnik, še zlasti večkratni, takrat velika čast.
Udarnike so proglašali različno, največkrat v času napovedanih
tekmovanj glede na mesečno ali dvomesečno proizvodnjo; včasih so poleg udarnikov posameznikov razglasili za udarne tudi
cele številke, ki so dosegale dobre rezultate (Hudales 1981). Tako
so leta 1948 v Velenju razglasili 167 udarnikov, nekatere med
njimi večkrat, ter dva inovatorja in racionalizatorja (Nepodpisano 1948a: 4). Za leto 1949 pa razpolagamo tudi z nekaj poimenskimi navedbami večkratnih velenjskih udarnikov: desetkratna
udarnika sta postala Dominik Klančnik in Ivan Hriberšek, sedemkratni udarniki so bili Anton Verzolak, Franc Kotnik, Dušan Jakob in Avgust Lahovnik, šestkratni udarnik Jože Prebil,
petkratni udarnik je postal Karl Rogovnik, štirikratni Alojz Zajc,
trikratni udarnik pa Jože Breger (Nepodpisano 1949b: 3).
Najbolj znan velenjski udarnik je zagotovo Dominik Klančnik,
ki je bil 23. maja 1948 med tistimi 79 »najboljšimi borci za izvedbo
petletke«, ki so bili odlikovani kot udarniki (Nepodpisano 1948b:
102
23.9.2013 9:18:37
531), sicer pa je naziv udarnika prejel dvanajstkrat. Zaradi svojega
udarništva je bil po letu 1950 nekaj časa predsednik Upravnega
odbora velenjskega premogovnika, a je do konca svoje delovne
dobe delal kot rudar v jami. Danes je njegovo ime pozabljeno; njegova hči se ne spomni, da bi bil deležen posebnih časti, z izjemo
prvega »udarniškega darila« – radia Kosmaj, ki ga je menda dobil
že kmalu po vojni. Sicer pa je bil nekajkrat povabljen za nekaj dni
na »oddih«; kam, se hči ne spomni (menda v Bohinj), saj je bil vedno povabljen sam – brez družine (Hudales 2012–13).
Slika 5:
Dvanajstkratni udarnik –
velenjski rudar
Dominik Klančnik
z udarniško značko
na govorniškem odru
(Zasebni arhiv Herme Groznik,
Velenje)
Slika 6:
Udarnik Dominik Klančnik
na »oddihu« v Bohinju
(Zasebni arhiv Herme Groznik,
Velenje)
103
23.9.2013 9:18:37
Tudi za leto 1950 imamo še vedno precej podatkov o brigad
nem sistemu dela in proizvodnih tekmovanjih – predvsem v
jami. Januarja so poročali o tem, da so velenjski rudarji v letu
1949 pet dni pred koncem leta – 26. decembra – vendarle doseg
li plan (Nepodpisano 1950: 3). Hkrati so poročali, da so proizvodna tekmovanja in brigadni način ustaljena oblika dela tako pri
proizvodnji premoga kot pri drugih investicijskih delih. Posebej
zanimiva in izrazita je bila tedaj borba med dvema brigadama,
ki sta poglabljali nov jašek in iz stare jame v Škalah proti njemu
odpirali vpadnik. Obe brigadi sta dosegli pomembne uspehe, ki
pa se seveda niso odražali v tonah nakopanega premoga – prej je
šlo za premagovanje neštetih tehničnih problemov in ovir zaradi
skorajda povsem izrabljene strojne opreme oziroma mehanizacije. Sicer pa v velenjskem premogovniku kljub doseganju plana
niso bili zadovoljni niti s proizvodnimi niti z drugimi uspehi;
sočasno namreč poročajo tudi o premalo političnega dela v rud
niku, o »premajhni pozornosti za ideološko izgradnjo rudarjev
in premalo perspektivnem gledanju na razvoj rudnika« (Nepodpisano 1950: 3).
V obdobju po letu 1950 so socialistična tekmovanja v
proizvodnji v Sloveniji počasi izginjala, a ne povsem zamrla. Nasprotno, verjetno je bila ravno tu opisana oblika udarništva, ki je
bila še najbolj in najdalje razvita ravno v jugoslovanskih premogovnikih, vzrok, da se je udarniško delo v Velenju razvijalo tudi
kasneje – vse do začetka sedemdesetih let dvajsetega stoletja, ko
je udarništvo drugod po Sloveniji že izginilo oziroma prešlo v
domeno mladinskih organizacij, tako da so obstale samo še mladinske delovne brigade.
Kult (udarniškega) dela v Velenju
Vsi zgodovinski pogledi na nastajanje novega Velenja izpostav
ljajo dejstvo, da so Velenje zgradili Velenjčani sami – s svojimi rokami. Tudi pri tem je bilo eno najbolj priljubljenih gesel novega
časa, ki so ga »namalali« na zid v vsaki sejni in vsaki sindikalni
sobi, »Junakom borbe naj sledijo junaki dela!« To geslo je bilo
skupaj s kultom dela jasno zapisano tudi v ciljih in nalogah vseh
velenjskih »družbenih organizacij«, ki so poskušale voditi in oblikovati Velenjčane:
Ni dovolj, da veš, kaj in kam hočeš, temveč moraš tudi vedeti, kaj
in na kakšen način moraš delati, da zanesljivo dosegaš svoje cilje … Ni
namreč vseeno, kakšen je človek, ki usmerja, sodeluje in odloča o novi
vlogi Velenja. Naloga naših družbenih organizacij je, da bodo vzporedno
z razvojem in vlogo Velenja v naši komuni in izven nje oblikovale
104
23.9.2013 9:18:37
takšnega človeka, takšne može in žene, takšne fante in dekleta, ki bodo
dajale novemu Velenju pečat naprednega mesta. (Našim družbenim
organizacijam n. d.: 3–4)
Brošurica udarniško delo v nadaljevanju predstavlja kot bist
ven del življenja v Velenju, ki nastopi takoj, ko se poslovi zima in
začne »velenjska pomlad – pestro, veselo mravljišče na jezeru,
stadionu in gradbiščih, kjer se postavljajo in dokončujejo temelji
za srečno in veselo življenje v našem novem Velenju. V socialističnem rudarskem Velenju« (Našim družbenim organizacijam n. d.:
3–4). Pravo bistvo in pomen udarniškega dela se za graditelje
Velenja torej nista skrivala samo v varčevanju z denarjem, cenejši
gradnji različnih družbenih objektov, urejanju okolice stanovanjskih hiš in podobno, ampak predvsem v vplivu, ki ga je delo imelo na zavest tedanjih Velenjčanov. Prepričani so bili, da bo ravno
udarniško delo ljudi, ki so prihajali z vseh vetrov, spodbujalo k
pristnejšim medsebojnim odnosom, k lažjemu navezovanju dobrih sosedskih odnosov. Hkrati pa so ravno zaradi »političnega
dela«, ki je bilo pri udarniških akcijah nevsiljivo in manj opazno,
lažje sprejeli in uresničili vsako drugo koristno zamisel in akcijo.
V tistem času je bila vsaka udarniška akcija tudi družabni dogodek, priložnost za medsebojno spoznavanje in zbliževanje, za
veselo šalo in smeh, morda celo za ples, za katerega v tistih časih
trdega dela in nizkega osebnega standarda hkrati ni bilo dovolj
priložnosti. Direktor velenjskega premogovnika Nestl Žgank je v
svojih spominih o pomenu udarniškega dela, ki ga je spodbudil
po svojem prihodu v Velenje (decembra 1951), zapisal naslednje:
Vsa ta prizadevanja in udarniško delo na rudniku je bila dejanska
prelomnica za velenjski rudnik, ki je postal največji slovenski premogovnik. Udarniško delo je bilo še posebej pomembno, toda ne toliko
zaradi ekonomskih učinkov, zaradi tonaže izkopanega premoga,
ampak predvsem zaradi svojega političnega pomena in teže. Ravno
udarniško delo je ljudi v velenjskem rudniku aktiviralo, napravilo v
podjetju edinstveno vzdušje, v katerem se je v resnici dalo delati. Ravno
zato so se velenjski rudarji zlili v enoten kolektiv, s katerim se je dalo
doseči vse. (Žgank 1981: 7)
Nekatere (predvsem moške) vidike udarniškega dela razberemo tudi iz naslednjega odlomka:
Ali se še spominjate dragi Velenjčani, delavci, gospodinje, in nameščenci? Dom Svobode, jezero, letni kino, stadion, pomožna igrišča,
parki in nasadi, otroška igrišča in Paka? Dolga je vrsta objektov in
gradbišč, kjer smo ustvarjali in se veselili drobnih in velikih uspehov.
Več nas je, ki smo delali povsod, zelo malo pa, ki niso delali nikjer. Saj to
skoraj ni mogoče, ker ne bi bilo v skladu z velenjskim duhom in visoko
105
23.9.2013 9:18:37
zavestno moralo … Ali se še spominjate tovariši, kako so pod našimi
krampi in lopatami nastajali obrisi Velenjskega jezera? Kako smo mu
dajali njegovo končno obliko in ga napravili takega, kot ga pozna vsa
domovina? … Stadion. Ali ve naša mladina, ki se je brezskrbno izživljala
na teh prekrasnih napravah, koliko znoja so vgradili naši pridni rudarji
v zeleno preprogo in na nasipe, ki jo obdajajo?
Paka! S kratkim in suhoparnim naslovom je zbrana dolga vrsta
nepozabnih spominov. To ime je za vse nas pojem požrtvovalnega
dela, visoke zavesti in bleščečih delovnih zmag, ki jim je prisluhnila
vsa domovina. Če te pot zanese po novi cesti proti Paki, če se ustaviš na
mostu in zazreš po lepo urejeni strugi, ti bela kamnita posteljica, zeleni
nasipi in žuboreča voda začnejo buditi spomine. Mnogo, mnogo jih je.
Paka je bila nenasitna. Požirala je tisoče kubikov kamenja. Dati ga je
bilo treba, sicer bi delo zastajalo in stotine prostovoljcev vsak dan ne
bi imelo kaj opraviti. »Madona, nihče ne bo rekel, da zaradi nas ni šlo
naprej!« Zvenelo je kot prisega ... Ostali so le še spomini, lepi in svetli.
Spomini na ustvarjalno silo delovnega človeka, ki jo je sprostil veličastni
čas, v katerem živimo. (Velenje včeraj, danes, jutri n. d.: 18–22)
Udarniško in prostovoljno delo v številkah
Udarniško in prostovoljno delo – v glavnem ne tisto v jami,
ki ga je omenjal Žgank, ampak udarniško delo pri gradnji mesta
in njegovem »olepševanju« – je ob usmerjeni propagandi kmalu postalo najpomembnejši del diskurza o preteklosti Velenja.
Ob otvoritvi središča mesta leta 1959 so novinarjem postregli
s podatkom, da je v prostovoljnem delu sodelovalo več kot 70
% aktivnega prebivalstva, torej prebivalstva sposobnega za delo,
skupno število opravljenih prostovoljnih ur pa se je v letu 1959
bližalo 700.000, od tega je bilo samo v prvih sedmih mesecih
leta 1959 opravljenih 88.000 delovnih ur (Nepodpisano 1959: 1,
3). Kasneje se je pisalo in govorilo, da je bilo ob urejanju (in ne
toliko pri izgradnji!) mesta vsako leto opravljenih na stotisoče
ur, skupaj torej »milijon ur« prostovoljnega dela. Razlika med
»milijon urami« in 700.000 udarniškimi urami je seveda očitna.
Zato ni nenavadno, da pri natančnejšem pregledu teh podatkov
zasledimo precej pretiravanja in nedoslednosti.
Kljub skrbnemu iskanju je bilo namreč nemogoče najti natančne podatke o tem, koliko dela je bilo v posameznih letih dejansko opravljenega. Takih podatkov v časopisju, ki je vsako leto
objavilo nekaj člankov o prostovoljnem delu v Velenju, ni najti
oziroma so izjemno sporadični in konfuzni. Leta 1956 na primer
poročajo o kar nekaj izvedenih udarniških akcijah, tudi število
objavljenih podatkov o prostovoljnem delu je znatno, a edini popolni podatek, ki obeta možnost izračuna, poroča, da je »v 112
106
23.9.2013 9:18:37
dneh pri udarniškem delu sodelovalo 3437 ljudi, ki so opravili (dnevno?) 6607 ur, skupaj torej 61.048 ur«. Skupnega števila
opravljenih udarniških dni, ur in sodelujočih iz »vhodnih« podatkov nikakor ne moremo izračunati. Podatek je torej povsem
neuporaben oziroma napačen. Podobno je s podatkom, da je 2.
septembra 1956 »več tisoč Velenjčanov začelo regulirati Pako«
(Nepodpisano 1956a: 2).
To preprosto fizično ni bilo mogoče – vsi drugi podatki nam
reč kažejo povprečne dnevne udeležbe med trideset in sto ljudi;
dela za »več tisoč« ljudi še zdaleč ni bilo mogoče organizirati; če
ne drugače, ni bilo dovolj orodja. Sicer pa podatki o regulaciji
Pake v tem letu navajajo še, da so v enem samem mesecu opravili
več kot 18.000 ur, da se je del udeležilo 2200 prostovoljcev in
da je bilo v letu 1956 pri regulaciji skupaj opravljenih 36.145 ur
(Nepodpisano 1956b: 1).
Skupni podatki za naslednje leto pa pravijo, da se je v 67 delovnih dneh udarniškega dela udeležilo 2653 ljudi, kar je skoraj
40 ljudi na dan – v seštevku je to le nekaj več kot 10.000 opravljenih ur. Vsega skupaj se je prostovoljnega dela v letu 1957 udeležilo 70 % prebivalstva. Pri regulaciji Pake je bilo v letu 1957 oprav
ljenih 54.441 ur, povprečno je vsak sodelujoči opravil 20 ur in
pol; to pomeni, da je sodelovalo (povprečno) 2655 ljudi, skoraj
natanko toliko, kot je navedeno zgoraj – število opravljenih ur pa
se razlikuje kar za več kot petkrat (-ar 1957: 2).
Leta 1958 je poleg del na Kozjaku še vedno potekalo urejanje
»ljudskega parka« in predvsem centra Velenja. V kamnolomu v
Paki so za regulacijo Pake in za nasutje bodočega Titovega trga
udarniško kopali kamenje. Vseh akcij se je udeležilo 3558 ljudi,
ki so skupaj opravili 88.031 ur, kar je najvišja skupna letna številka opravljenega dela do takrat in pomeni, da je bilo povprečno
število opravljenih ur blizu 25 na vsakega udeleženca.
In nazadnje; leta 1959 je na delovišče v park v 15 dneh prišlo
1675 ljudi, ki so opravili 12.175 prostovoljnih ur; vsak je na delo
prišel povprečno dvakrat in opravil približno tri in pol ure, povprečno pa je na dan delalo 111 ljudi (Zor 1959: 2). Kasneje je bila
udeležba bolj množična; pri gradnji centra Velenja ter ureditvi
parka in zelenic v novem centru je bilo število opravljenih prostovoljnih ur najvišje – kar 113.016. Sodelovalo je povprečno 200
ljudi na dan, vendar nam ta podatek ne omogoča izračuna števila
sodelujočih in njihove povprečne delovne storilnosti.
Na osnovi zapisanega lahko torej v 700.000 opravljenih ur
udarniškega dela v Velenju do leta 1959 močno dvomimo. Letno
število opravljenih udarniških ur je namreč le v letih 1958 in
1959 omogočalo dosego takega rezultata, vendar bi moralo biti
ob tem od leta 1952 ali 1953 dalje vsako leto opravljenih skoraj
107
23.9.2013 9:18:37
sto tisoč udarniških ur. Podatki pa kažejo, da so bile številke pred
letom 1956 vsaj za polovico nižje, v letu 1952 ali 1953 pa sploh.
Dvom v natančnost navedenih podatkov utrjuje še eno dejstvo:
obstajalo je namreč pravilo, da je moral vsak rudniški delavec,
ki je želel v Velenju dobiti novo stanovanje, opraviti 200 ur prostovoljnega udarniškega dela. Tako bi morali tisti, ki so dobili
enega od približno sedemsto stanovanj, zgrajenih med letoma
1952 in 1959, opraviti najmanj 120.000 ur. Oziroma drugače:
velikanska razlika med povprečnimi posamezniki, ki so po podatkih udarniško delali med štiri in nekaj več kot dvajset ur na
leto, in med tistimi, ki so morali, da bi dobili stanovanje, eno ali
dve leti, kolikor so nanj čakali, udarniško delati po več kot sto ur
na leto, spet kažejo, da je pri udarniškem delu sodeloval manjši
delež ljudi in da je bilo število opravljenih ur manjše, kot ga navaja statistika.
Do zanesljivejših številk o prostovoljnem delu je poskusil priti
tudi natančen in nadvse skrben raziskovalec zgodovine velenjskega premogovnika Anton Seher (1998: 520–38), ki je pri računanju in predstavitvi prav vseh objektov, ki so bili v Velenju zgrajeni z udarniškim delom, upošteval vse arhivske in ustne vire,
a je pri tem poskusu obupal. Najbolj natančni podatki, ki jih je
našel, so povezani z opravljenimi urami dela pri regulaciji Pake v
letih 1956 in 1957. Ugotovil je, da jih štirje različni viri navajajo
povsem različno. Medtem ko so na transparent ob praznovanju
zaključka regulacije Pake zabeležili 57.190 opravljenih ur, jih je
drugi verodostojen vir,4 ki je prav tako nastal leta 1957 in ga je
zapisal uradni štabni evidentičar, naštel skoraj 66.000. Nato pa
so številke »poletele v nebo«; sociološka analiza izgradnje Velenja, ki je bila sicer izdelana izjemno profesionalno, je za isti čas
in isto udarniško delo na Paki izračunala že nekaj čez 90.000
opravljenih ur, nazadnje pa se je povsem verodostojen Velenjčan
v svoji diplomski nalogi leta 1992 ustavil pri 124.344 opravljenih urah prostovoljnega dela pri regulaciji Pake. Poudariti pa velja, da bi podatke iz leta 1957 lahko interpretirali kot nekoliko
propagandistično napihnjene, saj je šlo za proslavo ob zaključku
del, na kateri bi se pred obiskovalci, med kateri so bili tudi nekateri politično pomembni botri Velenja (med najpomembnejšimi
je bil Franc Leskošek Luka), vendarle veljalo nekoliko pohvaliti.
Takrat so torej našteli »komaj« 57.190 ur, »uradni« podatek je
konec istega leta znašal že 15 % ur več, resna študija raziskovalca
je leta 1965 »naštela« skoraj 60 % opravljenih ur več in nazadnje
je leta 1992 prav tako resna študija – diplomsko delo velenjskega
4. To so podatki Viljema Korena, štabnega evidentičarja za udarniško delo, ki je bil v tem
času zadolžen za evidenco ur in udeležencev (Seher 1998: 532).
108
23.9.2013 9:18:37
političnega delavca, ki je imel dostop do relevantnih podatkov
– število opravljenih ur več kot »podvojila«: navaja namreč kar
117 % ur več kot ob zaključku del. Velenjski zgodovinar Seher je
ob tem resignirano ugotavljal: »Razlike med gornjimi podatki so
prevelike. Kakšen je razlog, je zaradi pomanjkanja osnovne dokumentacije nemogoče ugotoviti« (Seher 1998: 533).
Morda lahko v luči vsega, kar smo o nastajanju in izgradnji
Velenja povedali doslej, kot enega od najpomembnejših razlogov za opisano, pa tudi za kakšno drugo opaženo anomalijo,
nedoslednost in nenatančnost, navedem predvsem to, da je
takratna oblastna elita že od samega začetka izjemne napore
vlagala ne le v gradnjo sodobnih industrijskih obratov in mesta, temveč tudi v »gradnjo« njegove nove zgodovine. S tem je
svoje – nedvomno epohalne – dosežke instrumentalizirala v
ideološko orožje, s katerim je dosegla, da so pogledi na pretek
lost Velenja vse do danes ostali močno ideološko izkrivljeni in
polni mitologije. Predvsem pa vse navedene nenatančnosti in
nedoslednosti kažejo, kako je bodisi lokalna bodisi republiška
ali celo zvezna oblast iz leta v leto nenehno »ustvarjala« »nove
dosežke« in na novo pisala »zgodovino«.
Za konec
Prostovoljno delo, udarništvo, proizvodna tekmovanja, junaki dela, brigadirji in večkratni udarniki so bile pomembne značilnosti povojnega časa, ki jih je javnost takrat, ko je bilo udarniško
delo v največjem razmahu, sicer spoštovala, a vzpostavitev pravega kulta junakov v Sloveniji očitno ni bila uspešna niti med rudarji, ki so bili med udarniki v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji močno eksponirani. Ker jim rekorda sovjetskega junaka Stahanova
ni uspelo preseči, so bili slovenski rudarji nazadnje očitno kar
zadovoljni z našim »jugoslovansko-bosanskim« junakom Alijo Sirotanićem, ki je za vse rudarje v tedanji državi oznanjal nov čas:
Mar veste za Kakanj, za Brezo, Trbovlje in Rašo,
kjer Alijev glas oznanja nov čas
za Tita, za partijo našo?
Za Alijem vsi, hitimo zdaj mi,
S kompresorji vrtamo v stene … (Macarol 1950: 236)
Imeli smo le primer Jožeta Husa, ki je bil morda najbolj populariziran udarnik v takratnem slovenskem časopisju. Naziv nekajkratnega udarnika si je prislužil v Tovarni metalnih konstrukcij v
Mariboru, za »heroja dela« pa je veljal zaradi dosežkov pri gradnji
109
23.9.2013 9:18:37
mostu čez Donavo pri Pančevu (Švanjcer 1980: 48). A je bil tako
kot drugi udarniki tudi on že čez nekaj let pozabljen, tako kot
večina udarnikov pa si je z udarništvom »prislužil« trajne zdravstvene posledice, ki so se pogosto končale s prezgodnjo smrtjo.
Je pa bil po drugi strani kult udarništva in junakov dela tudi
močno ideološko orožje, ki ga je lahko oblast nenehno uporabljala za dokazovanje večvrednosti svoje oblasti v primerjavi z
»gnilim« kapitalističnim zahodom. Pomembno je bilo predvsem
tekmovanje in pa dosežki (ali »dosežki«) – če so ti iz kakršnih
koli razlogov izostali, so jih pač izumili. Ta retorika junaštva in
junakov dela je za svojo učinkovitost seveda potrebovala tudi
protipol, ki je pri oblikovanju junakov in herojev igral izjemno
pomembno vlogo. Ti antijunaki so se med seboj razlikovali glede na lokalne razmere: v istrskih premogovnikih so bili to na
primer predvsem alkoholiki, ki so bili seveda hkrati tudi slabi
delavci, prav tako pa jim je bilo mogoče očitati, da med vojno
niso bili na pravi strani (Matošević 2011: 189). V Velenju je bilo
podobno; antijunaki so bili prav tako iz vrst lumpenproletariata in kar nekaj let se je stigma slabih delavcev držala polproletarcev – rudarjev, ki so bili doma na okoliških kmetijah.
Citirane reference
-ar
1957 'Na prvem mestu v državi.' Večer, 10. oktobra, str. 2.
Čepič Zdenko
1992 'Franc Leskošek Luka.' V: Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek, ur. Marjan
Javornik. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Heroji dela
2013 'Hero of Socialist Labour (USSR).' Spletni vir: <http://en.wikipedia.
org/wiki/Hero_of_Socialist_Labour_(USSR)>, 14. 7. 2013.
Heroji
2012 'Hero (title).' Spletni vir: <http://en.wikipedia.org/wiki/Hero_
(title)>, 25. 4. 2012.
Hudales, Jože
1981 Terenski zapisi: Grčar Jakob, Šilih Karl, Kovač Stane in Uranjek Karl.
2012–13 Terenski zapisi: Jože Hudales, st., Anica Podlesnik, Hermina Groznik,
roj. Klančnik.
Kaj bo Mihec
1946 'Kaj bo Mihec?' V: Prva čitanka. ur. Rudi Završnik in Josip Ribičič,
Ljubljana: Državna založba. Str. 14.
110
23.9.2013 9:18:37
Kronika Ljubljane
1966 'Kronika Ljubljane 1945–1965.' Kronika 13, št. 1. Str. 3–31.
Lenin, Vladimir Iljič
1920 'From The First Subbotnik On The Moscow-Kazan Railway to the allRussia May Day Subbotnik.' Spletni vir: <http://www.marxists.org/archive/
lenin/works/1920/may/02.htm>, 1. 6. 2013.
Leskošek, Franc – Luka
1945 'Govor Franca Leskoška Luka.' Vestnik mariborskega okrožja, 16. junija,
str. 1.
Majdin, Zoran
2011 'Alija Sirotanović.' Vreme, 5. maj. Spletni vir: <http://www.vreme.
com/cms/view. php?id=989288>, 30. 4. 2012.
Marinšek, Marjan
2000 Moje prvo berilo. Velenje: Založba Pozoj.
Matošević, Andrea
2011 Pod zemljom: Antropologija rudarjenja u Labinštini u XX. stoljeću. Zagreb:
Institut za etnologiju i folkloristiku in Sveučilište Jurja Dobrile u Puli.
Našim družbenim organizacijam
n. d. Našim družbenim organizacijam. Brošura, ki jo je izdal Rudnik lignita
Velenje okrog leta 1962.
Nepodpisano
1945a'Junakom borbe naj slede junaki dela.' Slovenski poročevalec, 16. maja,
str. 1.
Nepodpisano
1945b 'Naši pionirčki.' Vestnik mariborskega okrožja, 19. junija, str. 4.
Nepodpisano
1945c 'Mladina v pripravah na svoj II. Kongres.' Vestnik mariborskega okrožja,
19. junija, str. 4.
Nepodpisano
1945d 'Mladinci in mladinke Slovenije.' Vestnik mariborskega okrožja, 21.
junija, str. 2.
Nepodpisano
1945e 'Med mladino v celjskem okrožju.' Titovi udarniki: Mladinski bilten
celjskega okrožja 1, št. 2. Str. 2–3.
Nepodpisano
1945f 'Ljubljanska mladina, ki dela pri obnovi izseljeniškega Posavja.' Titovi
udarniki: Mladinski bilten celjskega okrožja 1, št.2. Str. 3.
111
23.9.2013 9:18:37
Nepodpisano
1945g 'O pomanjkljivostih v našem delu.' Titovi udarniki: Mladinski bilten
celjskega okrožja 1, št. 2. Str. 5.
Nepodpisano
1945h 'Mladinci – udarniki borskega rudnika.' Titovi udarniki: Mladinski
bilten celjskega okrožja 1, št. 2. Str. 5.
Nepodpisano
1946a 'Tekmovanje naših rudnikov se nadaljuje.' Na delo, 29. junija, str. 3.
Nepodpisano
1946b 'Zabukovca je zmagala.' Naše Delo, 9. novembra, str. 1.
Nepodpisano
1948a 'Delo mladinskih številk v naših rudnikih se stalno izpopolnjuje.'
Celjski tednik, 26. marca, str. 4.
Nepodpisano
1948b 'Udarniki, novatorji in racionalizatorji.' Tovariš, 4. junija, str. 531.
Nepodpisano
1948c 'V velenjskem rudniku z vsakim dnem, čimbolj se bližajo novemu letu,
stopnjujejo borbo za dosego plan.' Celjski tednik, 25. decembra, str. 1.
Nepodpisano
1949a 'Mladina mozirskega okraja je v zadnjih dneh pred kongresom pospešila svoje delo.' Celjski tednik, 2. aprila, str. 3.
Nepodpisano
1949b 'Delovni kolektiv rudnika Velenje je v pozdrav II. kongresu ZSS izpolnil
častne naloge.' Celjski tednik, 26. maja, str. 3.
Nepodpisano
1949c 'V velenjskem rudniku so ustanovili brigado, ki bo kmalu tekmovala
za dosego Sirotanovićevega rekorda.' Celjski tednik, 27. avgusta, str. 1.
Nepodpisano
1949d 'Novi rekordni uspehi naših rudarjev.' Celjski tednik, 27. avgusta, str. 2.
Nepodpisano
1949e 'V velenjskem rudniku presegli normo za 197 % in 200 %.' Celjski
tednik, 24. september, str. 1.
Nepodpisano
1949f 'Grčarjeva brigada v Libojah je presegla prvi rekord Stahanova.' Celjski
tednik, 1. oktobra, str. 1–2.
Nepodpisano
1949g 'Mladinke pomagajo rudarjem.' Celjski tednik, 1. oktobra, str. 2.
112
23.9.2013 9:18:37
Nepodpisano
1949h 'Velenjski rudarji sprejemajo tekmovanje kot stalen način dela.' Celjski
tednik, 5. novembra, str. 4.
Nepodpisano
1950 'Velenjski rudarji so zmagali v težki bitki za plan.' Celjski tednik, 7. januarja, str. 1.
Nepodpisano
1956a 'Velenjčani premagali Pako.' Večer, 25. septembra, str. 2.
Nepodpisano
1956b 'Velika zmaga delovnih ljudi Šaleške doline.' Celjski tednik, 5. oktobra,
str. 1.
Nepodpisano
1959 'Novo Velenje – velik uspeh: Z otvoritve Novega Velenja.' Večer, 21.
septembra, str. 1, 3.
Radovedni otrok
1946 'Radovedni otrok.' V: Prva čitanka. Ur. Bogomir Gerlanc, Josip Ribičič,
Venceslav Winkler in Rudi Završnik. Ljubljana: Državna založba. Str. 111.
Seher, Anton
1998 Zgodovina premogovnika Velenje. 2. knjiga. Velenje: Premogovnik
Velenje.
Sirotanović, Alija
2012 'Alija Sirotanović.' Spletni vir: <http://en.wikipedia.org/wiki/Alija_
Sirotanovi%C4%87>,28. 4. 2012.
2012 'Alija Sirotanovć: Čovjek kome je rad bio način života.' Spletni vir: <http://
rmubreza.ba/index.php?option=com_content&view=article&id=13:alija-sirotanovic&catid=6:istorija&Itemid=29>, 14. 7. 2013.
Sobotnik
2013 'Subbotnik.' Spletni vir: <http://en.wikipedia.org/wiki/Subbotnik> 1.
6. 2013.
Stahanov, Aleksej
2012 'Stakhanov Alexey.' Spletni vir: <http://en.wikipedia.org/wiki/Alexey
_ Stakhanov>, 20. 5. 2012.
Šifrer, Živko
1949 'Udarniki in prvaki socialističnega dela.' Ljudski pravnik, št. 5, str.
161–170.
Šturmovščina
2013 'Shturmovshchina.' Spletni vir: <http://en.wikipedia.org/wiki/Shturmovshchina>, 2. 6. 2013.
113
23.9.2013 9:18:37
Štejmo, otroci…
1954 'Štejmo, otroci štejmo, lepo pesem povejmo.' V: Prva čitanka. Ur.
Bogomir Gerlanc, Josip, Ribičič, Venceslav Winkler in Rudi Završnik.
Ljubljana: Državna založba. Str. 135.
Švajncer, Janez
1980 'Udarništvo in naši udarniški znaki.' Kronika, št. 28, str. 43–50.
Udarnik
2013a 'Udarnik.' Spletni vir: <http://www.soviethistory.org/index.php?pa
ge=subject&SubjectID=1929udarnik&Year=1929>, 16. 7. 2013.
Udarnik
2013b 'Udarnik.' Spletni vir: <http://en.wikipedia.org/wiki/Udarnik>, 1.
6. 2013.
Velenje včeraj, danes, jutri
1959 Velenje včeraj, danes, jutri. Celje: Celjska tiskarna.
Zor, I.
1959 'Videl sem Velenje…' Večer, 27. junija, str. 2.
Žgank, Nestl
1981 Spomini. Neobjavljen tipkopis intervjuja, ki ga je zapisal Jože Hudales.
Zgodovinski arhiv Celje, Fond Zveze borcev Velenje.
Žgank, Nestl
1999 Spomini »rdečega kralja«. Zapisala Damijan Kljajič in Vlado Vrbič.
Velenje: Pozoj.
114
23.9.2013 9:18:37
Jože Dežman
Heroji vojne
in revolucije
Po drugi svetovni vojni so se slovenski in jugoslovanski revolucionarji zelo potrudili, da bi na različne načine ljudi prepričali, da utopija komunizma
presega vso dotedanjo zgodovino. Skladno s tem so
s sistematičnim idejno-propagandnim delovanjem,
ohranjanjem in razvijanjem revolucionarnih izročil
branili tudi pridobitve revolucije.
Zaslužnim graditeljem nove družbe so izrekali številna priznanja in podelili mnoge privilegije. Eden od
teh je bilo odlikovanje z redom narodnega heroja, ki
je posamezniku omogočil poseben status, lahko rečemo, da ga je tudi sakraliziral (na primer s poimenovanji šol, ulic in tako naprej po njih).
Ena od bistvenih značilnosti hierarhične simbolne zgradbe v času Titove Jugoslavije je bila ponovitev
vzorca neke druge, v osnovi teocentrične strukture,
kjer se »pod krinko enakosti vzpostavi kastna piramida, na vrhu katere je diktator Josip Broz Tito kot
božanstvo, heroji in funkcionarji sistema so svetniki
in misijonarji, proletariat pa izvoljeno ljudstvo« (Dežman 2006: 349).
Red narodnega heroja so začeli podeljevati avgusta 1943.
Od 1322 odlikovancev jih je 175 (13,24 %) prihajalo iz Slovenije – 170 Slovencev, dva Srba in trije
Črnogorci (Petar Brajović, Arso Jovanović, Mile Kilibarda, Pero Popivoda, Milovan Šaranović) – deset
jih je bilo odlikovanih pred koncem vojne. Red narodnega heroja sta prejela tudi Varnostno-obveščevalna
služba Osvobodilne fronte in mesto Ljubljana (Klanjšček 1993: 312). Marijan Kranjc je zapisal 169 imen
(manjkajo Badovinac, Gregorčič in Mašera), seznam
115
23.9.2013 9:18:37
Wikipedie pa jih vsebuje 170 (manjkata Badovinac in Gregorčič)
(glej Kranjc in Wikipedia 2012).
V nadaljnji analizi, ki bo zajemala 172 narodnih herojev, od
tega dvajset žensk, izhajam iz domneve, da je ideološki okvir za
odlikovanje z redom narodnega heroja temelj titoističnega prilaščanja zgodovine in njenega antropološkega osiromašenja.
Z njim naj bi odlikovali »borce in voditelje partizanske vojske,
ki so se izkazali z brezprimernim heroizmom v borbi proti narodnim sovražnikom in so kot taki poosebljenje junaštva, ponosa
in slave partizanske vojske, ki so po svojih značajskih lastnostih
čisti, svetli in priljubljeni v vojski in med ljudstvom« (Klajnšček
1993: I, 4). Analiza pa pokaže, da sta bili temeljni merili za razglašanje narodnih herojev drugačni:
- Za jugoslovanske komuniste, ki so sprožili in vodili partizansko gibanje, je bil prvi cilj komunistična revolucija.
- V revoluciji so se najbolj izkazali člani Komunistične partije
in Zveze komunistične mladine.
Cilj povojnega komunističnega oziroma socialističnega sistema v Jugoslaviji je bil ohranitev in razvoj revolucionarnega
izročila, poudarjanje tako imenovanih pridobitev revolucije, varovanje titoističnih tabujev in simbolno odlikovanje komunistov
– ljudi nove dobe, morale in vesti – z naslovom narodnega heroja
(Dežman 2012b).
Kult revolucije
V okviru modela ohranjanja in razvijanja revolucionarnih
izročil prihaja po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije do
temeljnega obrata. Če je bil na primer v sedemdesetih letih na
uradnih prireditvah, ki so jih organizirale Zveza komunistov,
Socialistična zveza delovnega ljudstva ali druge organizacije, poudarjen kult revolucije, se danes kultno oboževanje osredotoča
na nacionalne teme. S tem premikom oziroma revizijo skušajo
nosilci in dediči lika in podobe Tita obraniti simbolno dominacijo iz časov socialistične Jugoslavije.
Temeljne težnje v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja posrečeno ponazarja Mitja Ribičič, takratni predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), ki je leta 1978 kult revolucije
označil za temelj sistema in ohranjanja revolucionarnih izročil
(poudarki so moji):
Knjiga Vodnik po partizanskih poteh je delo, ki nam približa najsvetlejše trenutke naše revolucije, delo, ki je neprecenljiv prispevek pri
116
23.9.2013 9:18:37
ohranjanju revolucionarnih tradicij. Izdaja knjige sovpada s prizadevanji, da bi zlasti SZDL, kot najširša demokratična sila naše družbe,
nakazovala primerna pota, metode in oblike pri podružabljanju revo
lucionarnih izročil. Obeleževanje revolucionarnih dogodkov in revoluci
onarnih osebnosti pri tem ne pomeni mistificiranja revolucije, temveč
le opomin na vrednote, iz katerih je izšla naša revolucionarna praksa
in ki so še danes spodbuda našemu gospodarskemu in kulturnemu
napredku. (Ribičič 1978: 7)
Partizansko mesto mrtvih je bilo zgrajeno kot opozicija katoliškemu. Na vrh so postavili grobnico herojev v Ljubljani (Dežman 2011: 159–65). Nad vsem pa je bil kult revolucije, ki so
mu služili tudi heroji. Zato je več kot značilno, da v simbolni
krajini ni spomenika zmage, imamo pa vrsto spomenikov revoluciji – omenimo samo spomeniški kompleks na Trgu revolucije
v Kranju, spomenike revolucije v Ljubljani, Mariboru, Kamniku,
Celju, Trbovljah in še kje, Cesto revolucije na Jesenicah in Breg
revolucije v Metliki (Jakopič 1978; Dežman 2012a).
V memorialni krajini povojne Jugoslavije so heroji poleg grobnic zasedli tudi druge pomembne prostore. Po njih so poimenovali vrsto šol (Premrl, Rozman, Žagar in Šlander so dobili po tri),
kasarn, ulic, različnih ustanov (na primer univerzo in inštitute),
postavljali so kipe, spomenike, spominske plošče in obeležja,
pripravljali spominske obrede, objavljali knjige, članke in drugo,
še živeči heroji so nastopali kot superjunaki, pridobili so si časti,
premoženje in druge privilegije. Dobršen del tega memorialnega
investiranja je preživel do današnjih dni. Le v nekaterih okoljih
so odpravili poimenovanja po herojih. Odmev te spominske vojne
se je zgodil med letoma 2009 in 2011, ob poskusu Mestne občine
Ljubljana, da bi spet poimenovala cesto po Josipu Brozu Titu in ob
obeleževanju stoletnice rojstva Franca Rozmana – Staneta.
Na seznamih slovenskih herojev ni Josipa Broza Tita, čeprav
je bila njegova mati Slovenka in čeprav je bil z redom narodnega
heroja odlikovan trikrat (v letih 1944, 1972 in 1977). Tito je bil
prvi med odlikovanimi za heroja, zato lahko dejanja teh herojev
ocenjujemo tudi glede na pravne, zgodovinske in druge raziskave, ki titoizem uvrščajo med totalitarne sisteme, katerih del so
bili številni, tudi najhujši zločini. Tako sodbo je Titovi »herojski«
dediščini izreklo slovensko Ustavno sodišče, ki je prepovedalo
poimenovanje ceste po njem, prav tako pa je večkrat obsojalo
totalitarne prvine titoizma (Ustavno sodišče 2011; Šturm 2012).
Ob izdaji dvoevrskega kovanca s podobo heroja Franca Rozmana – Staneta je predsednik Vlade Republike Slovenije Borut Pahor
izjavil, da »komandant Stane ni sprejemal odločitev, ki bi v tistem
času pomenile državljansko vojno ali razredni boj, ampak je postavil svoje življenje za osvoboditev slovenskega naroda« (Pahor 2011).
117
23.9.2013 9:18:38
Vendar pa Rozmana s številnimi drugimi heroji povezuje krvava sled, ki jo je puščal za sabo. Partizanskega poveljnika dolžijo
zločinov, s katerimi je komunistična stran izzvala državljansko
vojno (Žajdela 18. 3. 2004). Odgovoren je bil za dokončno zaostritev državljanske vojne s pobojem vojnih ujetnikov v Grčaricah in
na Turjaku septembra 1943 in za tisoče mrtvih v primorski vstaji
jeseni 1944. Pohod XIV. divizije na Štajersko v letu 1944 je bil verjetno izdan prav iz partizanskega glavnega štaba (Kranjc 1998).
V počastitev stoletnice njegovega rojstva so leta 2011 izdali
znamko in dvoevrski kovanec. O ideološkem horizontu članov
komisije, ki so odločali o izbiri motiva za kovanec, priča dejstvo,
da so spominu na revolucionarja dali prednost pred dvajsetletnico nastanka samostojne in demokratične slovenske države
(Dežman 2012b).
Če so bili narodni heroji izbrani zaradi svoje ideološke pripadnosti, agresivnosti in pripravljenosti na žrtvovanje življenja,
pa o njihovem življenju, družinah in osebnih motivih za odločitve izvemo malo. Rozmanov življenjepis je na primer zgodba o
družinski drami. Po očetovi smrti med prvo svetovno vojno se
je mati s štirimi otroki borila za preživetje; sina Franca je sčasoma dala v rejo. Franc je poskušal preživeti s pekarno, vendar je
bankrotiral in življenje ga je poneslo v svetovno revolucijo (Pavlin 1977). Podoben vzorec žrtve nesrečnega otroštva in zlorab
nam ponujajo tudi življenjepisi številnih drugih revolucionarjev,
vključno s Titom.
Spol, starost, poklic in pokrajinska
pripadnost
Podatki o spolu, starosti, poklicu in pokrajinski pripadnosti
narodnih herojev pričajo o mladih, agresivnih revolucionarjih,
koaliciji industrijskih in obrtnih delavcev ter intelektualcev, študentov, dijakov. Na nek način je to napoved novega razreda, v
katerem so se združili na oblastne in birokratske položaje po
vzdignjeni zmagovalci. Komunistična partija oziroma Zveza komunistov se je razvila v združbo proletarcev in oblastne elite, v
kateri so vedno bolj prevladovali različni aparatčiki.
Spol
Čeprav je bilo bojevanje predvsem moška stvar in je bilo
več kot 90 odstotkov žrtev (državljanske) vojne oziroma revolucije moških, so razglasili kar dvajset herojinj, kar je več kot 13
118
23.9.2013 9:18:38
odstotkov vseh herojev. Heroizirano ženstvo pooseblja generacijo borbenih mladenk, militariziranih, politiziranih in praviloma umrlih mučeniške smrti. Od žena herojev sta bili za herojinji
razglašeni Vida Tomšič in Lidija Šentjurc, ne pa tudi Pepca Kardelj in Zdenka Kidrič. Med herojinjami le Antonija Kuclar, edina
gospodinja, ni bila komunistka. Označena je bila za partizansko
mati. Moža so ji ustrelili, v partizanih je padlo njunih pet sinov
(Živković 1975: I, 415).
Takšnih družin, ki so utrpele strašne žrtve, je bilo še več. Tako
so Majcnovi s smrtjo staršev in petih sinov izginili, Šarhovi so
poleg očeta heroja izgubili še mater in tri sinove. Ker je stotine
družin na eni ali drugi vojskujoči se strani (nekateri člani istih
družin so bili tudi v sovražnih si taborih) izgubilo po tri, štiri
ali več družinskih članov, predvsem sinov, bo v prihodnje treba
viktimiziranim družinam posvetiti več pozornosti, zlasti načinu
žalovanja za izgubami in njihovi borbi za preživetje. Predvsem pa
bo treba raziskati, kakšne so bile usode družin, tako tistih, katerih mrtve je povojni režim častil, kot tudi tistih, katerih mrtve je
režim tabuiziral (Dežman 2008).
Starost
Leta 1941, ob začetku vojne in revolucije, je bilo tri četrtine
pozneje razglašenih herojev starih 30 let ali manj (rojeni so bili
med letoma 1911 in 1925). Po letu 1900 je bilo rojenih skoraj 95
odstotkov borcev.
Tabela 1: starostna struktura narodnih herojev.
Ženske
moški
vseh
do 1900
2
7
9
1901 do 1915
6
84
90
1916 do 1925
12
61
73
Skupno štetje
20
152
172
Podatek o starosti herojev priča o tem, da so bili udarno jedro revolucije zelo mladi ljudje, ki so nase vzeli najtežja bremena
in odločali o življenju in smrti.
Poklic
Tudi poklicna struktura herojev odstopa od tedanje slovenske družbe, v kateri je bilo največ kmetov. Čeprav je bila več kot
119
23.9.2013 9:18:38
polovica herojev delavcev oziroma obrtnih delavcev, je bilo med
njimi nekaj takih, ki bi jim lahko rekli poklicni revolucionarji.
Skoraj tri desetine je bilo intelektualcev in študentov oziroma
dijakov, kmetov pa manj kot pet odstotkov. Med ženskami je bila
kar polovica intelektualk in študentk.
Tabela 2: poklicna struktura narodnih herojev.
moški
ženske
vseh
vseh
delavec
43
6
49
28,5
obrtni delavec
45
3
48
27,9
študent
21
5
26
15,1
intelektualec
19
5
24
14,0
kmet
9
9
5,2
uslužbenec
8
8
4,7
razno
3
1
4
2,4
obrtnik
2
2
1,2
oficir
2
2
1,2
Skupno štetje
152
20
172
100
Pokrajinska pripadnost
Zanimiva je tudi pokrajinska pripadnost herojev. Skoraj tretjina jih prihaja iz Ljubljane z okolico in Zasavja, s Primorske
okoli 22 odstotkov, z Dolenjske več kot 18 odstotkov, s Štajerske,
Koroške in Prekmurja več kot 16 odstotkov in z Gorenjske več
kot 10 odstotkov, nekaj je bilo zamejcev.
Tabela 3: pokrajinska struktura narodnih herojev.
moški
ženske
vseh
% vseh
Ljubljana z okolico
39
4
43
25,0
Primorska
31
6
37
21,5
Dolenjska
28
3
31
18,0
Štajerska
19
3
22
12,8
Gorenjska
17
1
18
10,5
Zasavje
9
2
11
6,4
Koroška
3
3
1,7
Prekmurje
3
3
1,7
Razno
3
1
4
2,3
Vseh
152
20
172
100
120
23.9.2013 9:18:38
Skoraj polovica herojev torej prihaja z območja Ljubljanske
province, kjer je Komunistična partija s pobijanjem slovenskih
civilistov izzvala državljansko vojno (Žajdela 2011) in kjer je bil
tudi njen epicenter.
Manjšina se dvigne nad večino
Najpomembnejši pogoj za razglasitev za narodnega heroja, je
bilo članstvo v Komunistični partiji – posameznik je torej moral biti
borec za komunistično revolucijo. V drugi svetovni vojni je bilo med
prebivalstvom Slovenije več kot 97.000 smrtnih žrtev, med komunisti približno 5000, torej malo več kot 5 % (Križnar 1991: 236).
Tudi med preživelimi partizani in sodelavci partizanskega gibanja
odstotek komunistov (okoli 12.000 leta 1945) ni bil bistveno višji.
Pri herojih pa je razmerje ravno nasprotno. Od 172 popisanih
herojev jih, po podatkih v uradnih življenjepisih, le šest ni bilo
članov Komunistične partije. Ali drugače: skoraj 97 odstotkov
obravnavanih slovenskih narodnih herojev je bilo članov Komunistične partije. Narodni heroji so tako dober primer tega, kako
si je Komunistična partija prisvojila partizanstvo oziroma kako
je revolucionarno gibanje v imaginariju »lika in dela« Josipa Broza Tita dominiralo nad narodnoosvobodilnim.
Da je bilo nadvse pomembno heroju pripisati komunistični
predznak, kaže zapis o Janku Premrlu – Vojku: »Še ko je ležal
smrtno ranjen, je v taborišče prišla novica, da je imenovan za
komandanta brigade in sprejet v članstvo Komunistične partije«
(Živković 1975: II, 112)
Med tistimi, ki niso bili člani Komunistične partije, sta bila tudi
Sergej Mašera in Ljubo Šercer, oficirja vojske kraljevine Jugoslavije.
Šercer je bil partizan. Mašera, ki se je s Spasićem aprila 1941 razstrelil z ladjo vred, je bil za heroja proglašen šele leta 1973. Da so
bili herojski življenjepisi temeljito ideološko prečiščeni, priča zapis o
usmrtitvi Šercerja in tovarišev 22. decembra 1941: »Preden so odjeknile salve, so zavpili: 'Smrt fašizmu! Živeli slovenski tovariši!' Tako
poročajo italijanski dokumenti« (Živković 1975: II, 229). Italijanski
dokument, objavljen pred Šercerjevim življenjepisom, iz katerega je
vzet citat, pa priča, da so pred gornjimi vzkliki obsojeni zavpili še:
»Živel Stalin! Živela Sovjetska zveza!« (Regent1965: 501).
Med heroji skoraj ni katoličanov. Čeprav bi bil logičen predstavnik krščanskih socialistov Edvard Kocbek, jih med heroji zastopa razmeroma neznan Vinko Paderšič (o njegovi usodi pišem
v nadaljevanju). Drug tip odlikovanega krščanskega socialista pa
je predstavnik prestopnikov v komunistične vrste Marjan Brecelj,
ki so ga odlikovali zaradi njegove »zelo pomembne politične vloge
121
23.9.2013 9:18:38
pri podpisu Dolomitske izjave, s katero so vse skupine OF s svojimi podpisi potrdile enotnost te organizacije in priznale vodilno
vlogo v njej Komunistični partiji Slovenije« (Živković 1975: I, 108).
Slika 1. Pogreb Franca Rozmana – Staneta (1911-1944). Španski borec, komandant Glav
nega štaba NOV in POS. (foto Edi Šelhaus, fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).
Slika 2. Pogreb Borisa Kidriča (1912–1953). Boris Kidrič je bil vodilni predstavnik
slovenskih komunistov. Pokopali so ga v grobnico herojev v Ljubljani (foto Leon Jere,
fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).
Jurišniki in mrtve duše
Karakterno jedro herojstva je zamejil general in heroj Kosta
Nađ, ki je zapisal, da je bilo množično herojstvo splošna odlika
Titovih borcev.
122
23.9.2013 9:18:40
Spomnimo se, da je marca 1943 v grmenju velike bitke na Neretvi
tovariš Tito v depeši javljal Kominterni, da je z njim 20.000 herojev
partizanske armade, katere borci bodo – vsi do zadnjega – prej popadali
kot pa pokleknili pred sovražnikom ali opustili osvodobilni boj. Toda
take bitke, z večjimi ali manjšimi sovražnimi silami, v lažjih ali težjih
spopadih, so se bile s prav takim heroizmom po celi Jugoslaviji.
(Živković 1975: I, 7)
Ena glavnih značilnosti mitologije titoizma je pretirano opisovanje bojnih uspehov partizanskih enot. Herojske biografije
seveda poudarjajo boj proti okupatorju, vendar primerjave resničnosti in hagiografskih pretiravanj pogosto pokažejo precejšnje razlike. V biografiji Jake Bernarda na primer piše, da je
Cankarjev bataljon v spopadu v Dražgošah »vrgel iz stroja več
sto sovražnih vojakov« (Živković 1975: I, 64). Dejansko je v tem
spopadu padlo 27 okupatorskih vojakov.
Za Antona Okrogarja – Nestla so zapisali, da je »opravil velik podvig, ko je s šestimi tovariši vdrl med sovražne vojake v
Železni kaplji in v zasebnih stanovanjih ujel dva nemška generala. Okrogar je prisilil generala, da sta mu predala kamion, poln
orožja« (Živković 1975: II, 32). Dejansko pa so 13. maja 1944
borci 2. bataljona Vzhodnokoroškega odreda v Bistrici pri Pliberku vdrli v stanovanje »oberfirerja SA Huberta Welza«. Odnesli so
nekaj orožja, njemu pa prizanesli, ker jih je »pregovoril, da jim
bo dostavil kamion orožja, če ga pustijo. Drugi dan je namesto
kamiona orožja sledila hajka. 'Takrat sem se moral zelo potruditi, da sem rešil Nestla, da ni bil kaznovan', mi je zagotovil Franc
Sever – Franta« (Linasi 2010: 343; Linasi 2012).
Stanetu Koscu so kot »največji uspeh« pripisali »napad na
nemški štabni avtomobil pri vasi Rašica, 18. septembra, ko je bil
avto uničen in pobitih šest članov posadke. Po tej akciji so Nemci
zažgali Rašico kot prvo vas v Sloveniji, prebivalstvo pa so pregnali na Hrvaško« (Živković 1975: I, 385). V resnici so napadli
skupino, ki je določala potek nemško italijanske meje ter ubili
štiri Nemce in dva slovenska študenta (Šmarna gora 2012).
Zato bodo morale vsaj nekatere prihodnje raziskave temeljito
preveriti najbolj izstopajoče navedke v herojskih življenjepisih.
Neobčutljivost za ljubezen in družino
Le nekaj je primerov, ko hagiografi skupaj s heroji omenijo tudi njihove najbližje, njihove ljubezni. Pa vendar so bila to
razmerja, ki nam najbolj dramatično razpnejo silovite napetosti
dobe, obenem pa nastavijo ogledalo še eni od zmot iz partizanskih časov, in sicer, da je bila spolna askeza pomembna vrlina.
123
23.9.2013 9:18:40
Dne 14. junija 1943 se je na Dobravljah zabavala skupina
partizanov. Ostali so tudi čez noč in bili napadeni. Rozman je
bil ranjen v roko, v naročju pa mu je umrlo njegovo dekle, Vera
Šlander (Stante 1977: 211–14). Ko je bil Rozman 7. novembra
1944 smrtno ranjen ob eksploziji mine, je med operacijo ob umirajočem jokalo dekle (Ambrožič 2006).
Zora Dolničar – Ruška je opisana kot ženska borbene odločnosti: »osemnajstega marca je padel Vladimir Dolničar Rudi, s
katerim se je poročila šele v partizanih. Tedaj je Zora prisegla, da
se bo do zadnjega diha borila proti fašistom in njihovim slugam«
(Živković 1975: II, 150).
Poleg odrivanja erotične intime je bilo za zamrznjeno čustvovanje v pripovedih o narodnih herojih značilno tudi izključevanje žalovanja za mrtvimi. Omenjanje žalovanjske travme je izjema. Med italijansko ofenzivo se je Vinko Paderšič s skupino
partizanov zatekel v jamo na zemljišču posestnika Beceleta, ki pa
je partizane izdal. Predali so se, le Paderščič se je branil in se 24.
septembra 1942 ustrelil z zadnjim nabojem. Med ustreljenimi
sta bili izdajalčeva sestra in Paderšičeva zaročenka Meri Becele.
Vinkov brat je bil ujet in ustreljen leta 1943. »Stari Paderšič je od
žalovanja za sinom kmalu umrl« (Živković 1975: II, 43).
Preziranje smrti in samomori
V življenjepisih herojev so posebej poudarjeni prizori mučeništva in hrabrega soočanja z zadnjo uro.
Janko Brodarič je bil ranjen v obe nogi, eno so mu morali
amputirati. Ko so ga našli Italijani, se je zabodel z nožem in
tako so mislili, da je mrtev. »Brez noge, sam, ranjen, na konju,
oborožen samo s pištolo, je po nekaj dneh srečal Italijane. Ker
ni imel drugega izhoda, je planil nanje. Tako jih je zbegal, da
niso niti streljali in jim je ušel.« Potem so nepokretne ranjene
evakuirali na Kordun. Tam je kolona padla v ustaško zasedo,
padel je mitraljezec. »Tedaj je Janko pograbil njegov mitraljez
in skakajoč na eni nogi vsul rafal po ustaših. Partizani, ki jih
je opogumila njegova hrabrost, so z jurišem pregnali zasedo«
(Živković 1975: I, 115).
Lizika Jančar – Majda je med zaslišanjem pobirala kapo, ki so
ji jo zbijali z glave. Pavle Vošnar, ki je bil kasneje ujet in obsojen
na smrt v Kočevju, jo je začel klofutati, tako da ji je spet padla
kapa z glave. Tedaj je rekla: »Kamor grem jaz, gre tudi kapa.«
To je tako razbesnelo Vošnarja, da je izvlekel pištolo in trikrat
ustrelil v Liziko. Truplo so odvlekli v sadovnjak in ga pokopali
(Živković 1975: I, 291).
124
23.9.2013 9:18:40
Ko so Rezko Dragar 17. oktobra 1941 privedli na morišče,
ni dovolila, da bi ji prevezali oči. Preden so jo ustrelili, je zavpila: »Streljajte, ampak vedite, da ne boste zmagali« (Živković
1975: I, 183).
Slava Klavora pa naj bi potem, ko so ji prebrali smrtno obsodbo, vzkliknila: »Živela Komunistična partija!« Ni dovolila, da bi ji
zavezali oči (Živković 1975: I, 364).
Neustrašno vztrajnost poosebljajo heroji, ki so bili v bojih po
petkrat, šestkrat ranjeni (Andreana Družina, Anton Dežman,
Jože Ožbolt, Anton Okrogar, Tone Vidmar).
Vladimir Dedijer je preziranje smrti slavil kot »herojski samomor«. Tudi v življenjepisih herojev jih je bila verjetno več kot desetina takih, ki so si raje vzeli življenje kot da bi padli sovražniku v roke.
Omenimo Franca Bukovca, ki je, ko je potegnil kruh iz nahrbtnika, aktiviral bombo. Hudo ranjen je prosil tovariše, naj ga
rešijo muk. »Naročil je pozdrave ženi in otroku in tovariše zarotil, naj vztrajajo v borbi do zmage. Takrat mu je najboljši prijatelj
izpolnil željo« (Živković 1975: I, 123).
Neobčutljivost za trpljenje civilnega
prebivalstva
Razmerje med številom žrtev in doseženimi cilji v svetu revolucije nikoli ni bilo posebej upoštevano. Tako so ob zaničevanju lastnega trpljenja in smrti toliko manj pozornosti posvečali
trpljenju civilnega prebivalstva, ki je bilo posledica njihovega
delovanja.
Za Antona Šibeljo so zapisali, da je največji uspeh dosegel 2.
februarja 1944 v napadu na oskrbovalno kolono sovražnih postojank med vasema Komen in Rihemberk (Branik, op. J. D.), ko je
bilo »onesposobljenih in ubitih 36 Nemcev in 49 fašistov; zaplenjena je bila njihova oborožitev in oprema; uničen en oklepni avto
in več tovornih, zaplenjen osebni avtomobil« (Živković 1975: II,
231). Ob tem bi veljalo dodati, da je zaradi tega napada in izživljanja nad mrtvimi prišlo do maščevanja okupatorja; požgane so bile
vasi Komen, Rihemberk, Tomačevica in Mali Dol, prebivalstvo pa
izgnano v Nemčijo (Podbersič 2011: 71–4).
Politično-policijska divizija
V izboru herojev pa se kaže tudi komunistična interpretacija četrte točke programa Osvobodilne fronte, ki govori o spremembi slovenskega narodnega značaja. Slovenci naj bi iz naroda
125
23.9.2013 9:18:40
hlapcev postali narod junakov. Vendar pa se ob takšnih herojih
lahko vprašamo o značaju gibanja, ki je s svojimi zločini razkrajalo tradicionalno, na peto zapoved (»Ne ubijaj!«) opirajočo se vest.
Z redom narodnega heroja so odlikovali nekaj partizanskih vojaških enot in mest. Med temi kolektivnimi heroji je bila tudi Varnostno-obveščevalna služba, tajna politična policija Komunistične
partije Slovenije, ki je niso odlikovali nikjer drugje v Jugoslaviji.
Približno petdeset herojev je v tajni politični policiji, vojski državne varnosti ali korpusu narodne obrambe odigralo vidno vlogo
oziroma so bili osebno ali poveljniško odgovorni za umore civilnega prebivalstva in soborcev. Med heroji, ki so spodbujali in ukazovali ubijanje, so prav najbolj odlikovani: Edvard Kardelj, Boris
Kidrič, Ivan Maček, Mitja Ribičič, Aleš Bebler, Franc Rozman. Med
njimi pa začuda ni Zdenke Kidrič, ki je Varnostno-obveščevalno
službo vodila v njenih najbolj krvavih letih. Temelje za razvoj tega
morilskega stroja lahko iščemo v šolanju, ki ga je bilo ubijalsko
stalinistično jedro slovenske partije pred in med drugo svetovno
vojno deležno v Sovjetski zvezi in španski državljanski vojni. Aleš
Bebler je bil tako v Španiji kot v Sovjetski zvezi, v Sovjetski zvezi
so bili pred drugo svetovno vojno še Tončka Čeč, Lojze Hohkraut,
Albert Jakopič, Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Ivan Maček, Miha
Marinko in Jože Srebrnič, v Španiji pa Stane Bobnar, Jože Gregorčič, Dušan Kveder, Miha Pintar, Franc Rozman in Stane Semič.
Med izvajalci umorov Slovencev je bil posebej odlikovan ljub
ljanski krog eksekutorjev iz vrst Varnostno-obveščevalne službe.
V hagiografskih pripovedih so uboji nasprotnikov opisani v romansiranih odtenkih. Na primer pri Albinu Grajzeru:
Kot izkušen vosovec je sodeloval pri likvidaciji nekaterih belogardističnih organizatorjev bratomorilskega klanja in najnevarnejših
izdajalcev. V teh akcijah, ki so bile večinoma izvedene po belem dnevu,
na prometnih ulicah, v centru mesta, je zavestno postavljal življenje
na kocko, da bi druge rešil mučenja ali smrti ali da bi branil izročila
narodnoosvobodilne vojske. (Živković 1975: I, 248)
V prvih povojnih letih so te umore še poveličevali s povezavo
morilca in žrtve. Našteli so na primer nekaj žrtev Eda Brajnika
(letnik 1922), tudi neuspel poskus umora Leva Rupnika septembra 1941, leta 1942 pa je med drugimi ubil študenta Fanouša
Emmerja in industrialca Avgusta Praprotnika. Hagiografi ob
tem opišejo mehanizem spodbujanja sovraštva:
Znal je vzgajati svoj kader v ljubezni do domovine, v mržnji do
sovražnika, v predanosti do Partije, v globokem občutju pravilnega
odnosa do dela in stvari, znal je v vseh tovariših dvigniti globoko občutje
ponosnega dostojanstva človeka ter komunista še posebej. (Brajnik 1951)
126
23.9.2013 9:18:40
V herojskih življenjepisih prav tako ni omenjeno partizansko
pobijanje Slovencev, zaradi katerega so okupatorji postrelili številne talce. Stane Žagar, po katerem so podeljevali učiteljske nagrade, je bil vsaj soodgovoren za poboje devetih Gorenjcev v noči
na 2. december 1941.
Med njimi so bili kar trije usmrčeni z Dobrave in Lipnice,
torej najožjega območja delovanja Stanka Žagarja, četrti pa se je
uspel prikriti, njihova krivda pa ni dokazana. Med njimi je bil že
omenjeni Valentin Debeljak, ki je nedvomno pred vojno sporočal
žandarmeriji podatke o delovanju komunistov. Okupator se je zopet
maščeval tako, da je 4. decembra v Dragi ustrelil 28 talcev, med
njimi tudi nekaj že dalj časa zaprtih svojcev dobravskih partizanov,
5. decembra pa je z Dobrave in Mišač izgnal 42 družin s 148 člani.
(Deželak Barič 2012)
Ni še bilo odgovorjeno na vprašanje, koliko herojev bi moralo
za svoja dejanja odgovarjati na sodišču. Omenimo dve obsodbi
pred italijanskimi sodišči.
Rastislav Delpin – Zmago je po drugi svetovni vojni kot udbovec sodeloval pri napadu na goriški zapor, od koder so odpeljali aretiranega majorja Udbe. Zato so ga Anglo-Američani
novembra 1945 aretirali in obsojen je bil na pet let zapora. Po
dveh letih in pol je bil izpuščen. Kasneje ga je italijansko sodišče v odsotnosti obsodilo na sto dvajset let zapora (Živković
1975: I, 170).
Albert Gruden – Blisk je kot udbovec ilegalno deloval v Trstu.
Aprila 1947 so ga aretirali in čez sedem mesecev izpustili. Leta
1952 so ga Italijani v odsotnosti obsodili na dosmrtno ječo (Živković 1975: I, 257).
Vojskovodje
Več kot devetdeset moških herojev je bilo vojaških poveljnikov, od tega približno šestina političnih komisarjev. Če upoštevamo njihove najvišje funkcije, jih je bilo približno petnajst tako
v divizijah kot v brigadah, približno desetina v glavnem štabu,
manj kot deset pa v korpusih. Drugače povedano: dobra tretjina
moških herojev je bila na najodgovornejših položajih v partizanski vojski. Med preživelimi so številni dosegli generalske čine in
najvišje položaje v Jugoslovanski ljudski armadi.
Seveda nam te oznake le malo povedo o konkretnih dejanjih
oziroma vedenju odlikovanih. Tako so za Andreja Cetinskega –
Leva zapisali, da »je bil v naši ljudski revoluciji vzor partizanskega komandanta« (Živković 1975: I, 133).
127
23.9.2013 9:18:40
Tudi dejstvo, da je iz II. grupe odredov izšlo kar 33 herojev, ne
pove, ali gre res za izredne ljudi ali pa so postali heroji zaradi povezav z zmagovitimi tovariši (Žajdela 18. 3. 2004: 45). Povedno
je tudi dejstvo, da med heroji ni nikogar iz vrst prekomorcev ali
jugoslovanskih enot, ustanovljenih v Sovjetski zvezi – te so bile
smatrane za drugorazredne, saj so bile sestavljene iz borcev, ki
so bili pred tem mobilizirani v okupatorske armade (italijansko,
nemško, madžarsko).
Drugi bojevniki in junaki
Politično-ideološko izključevanje, na katerem je temeljilo
imenovanje narodnih herojev, je v pozabo potisnilo številne junake, ki niso bili komunisti, so se pa borili v partizanskem gibanju. To grobo komunistično izključevanje je na primer prizadelo
tigrovce. Omenimo naj samo vojaškega vodjo Tigra Danila Zelena, čigar boj in žrtev v prvem uporniškem spopadu 13. maja
1941 sta bila odrinjena v pozabo (Rutar 1995). Še hujša usoda je
doletela skupino tako imenovanih primorskih padalcev, ki so jih
zahodni zavezniki poslali k partizanskim enotam, tam oziroma
po drugi svetovni vojni pa so jih pobili ali odrinili na rob družbe
in v pozabo (Earle 2009).
Tako tigrovci kot slovenski pripadniki zahodnih obveščevalnih služb so vstopili v javni spomin z objavami, spomeniki, državnimi in drugimi prireditvami.
Neprimerni za herojstvo so bili tudi oficirji kraljeve jugoslovanske vojske, ki so pristopili k partizanom. Tak je bil na primer
Milan Malnarič, rojen leta 1906 v Podbočju (občina Krško), pomorski letalski oficir, komandant eskadrilje hidroplanov. Na razstavi o pomorskih letalcih kraljeve jugoslovanske vojske je predstavljen kot izreden vojak. Spominska plošča majorju Malnariču,
pilotu, komandantu 423. letalskega jurišnega polka partizanske
vojske, ki je padel 21. marca 1945 pri Valpovu, je bila odkrita na
njegovi rojstni hiši leta 1985 (Ministrstvo za kulturo RS 1998).
Je pa po njem imenovana ulica v Beogradu, vendar je priimek
pisan s ć. Tudi v literaturi o partizanskem letalstvu je zapisan kot
Malnarić (Pejčić 2006: 280–86).
Omenimo še Edvina Mekindo in Stanislava Mikšiča, Slovenca, mobiliziranca v nemško vojsko, ki sta 2. julija 1944
dezertirala in obvestila Sovjete o predvideni nemški ofenzivi
pri Kursku. Oba sta vojno preživela in utonila v anonimnosti
in diskriminaciji, ki so je bili deležni mobiliziranci v nemško
vojsko, žrtve enega najhujših okupatorskih zločinov (Dežman
1996; Mekinda 2001).
128
23.9.2013 9:18:41
Protijunaki
Še toliko večja sramota in pozaba pa je padla na vse vojaške
podvige tistih vojakov slovenskega rodu, ki so se borili v protikomunističnih in okupatorskih armadah. Spletni naslov na primer
omenja, da za IV. domobranski bataljon Dušana Meničanina velja, da je bil najbolj aktiven in je s svojo taktiko bojevanja povzročil največ žrtev med partizani. V nemški in italijanski vojski so
imeli pomembno vlogo tudi nekateri vojaki slovenskega rodu.
Hugo Primozic (1914–1996) na primer, po očetu iz Tržiča, je
bil prvi pripadnik podčastnik Wehrmachta, ki je bil odlikovan
s hrastovimi listi k viteškemu križcu in hkrati tudi prvi pripadnik jurišne artilerije s tem visokim odlikovanjem. Leta 1932 je
vstopil v Reichswehr, kjer je postal pripadnik artilerije. Udeležil
se je nemške okupacije Francije. Leta 1942 se je pridružil 667.
bataljonu jurišne artilerije, ki je bil napoten na vzhodno fronto.
Ko je rešil poškodovan jurišni top svoje enote, je prejel železni
križ I. razreda. V bitki za Ržev je 15. septembra 1942 uničil štiriindvajset tankov, za kar je prejel viteški križ železnega križa.
Januarja 1943 je seznam uničenih tankov dosegel število 60. Kot
heroj je 28. januarja 1943 prejel hrastove liste in bil povišan v poročnika; kot veliki nemški junak je junija je leta 1943 obiskal
Tržič. Ni podatkov, da bi bil obravnavan v postopkih denacifikacije, umrl je v Fuldi leta 1996 (Dežman 1984: 28).
Junaki nenasilja
Posebno smer iskanja mučeniške vrline je izkazal papež Janez Pavel II., ko je kot mučenca zaradi ljubezni posvetil Maksimilijana Kolbeja (1894–1941), ki ni bil ubit iz sovraštva do
vere, temveč je svoje življenje daroval, da bi izpričal veličino
krščanske ljubezni.
Takšna slovenska kandidata za mučence sta vsaj Izidor Završ
nik in Filip Terčelj.
Završnika so med petindvajsetimi talci ustrelili 10. marca
1943, ko je zavzel mesto talca namesto družinskega očeta Franca
Žvana (Kvaternik idr. 2006).
Pogum v nenasilju drugega kandidata, Filipa Terčelja, naj ilustriram z dvema primeroma iz spisov, ohranjenih v dosjeju tajne
politične policije Arhiva Republike Slovenije.
Takoj po prihodu Italijanov v Ljubljano je Terčelja zaslišal šef
centra italijanske vojaške protiobveščevalne in specialne službe.
Med zaslišanjem je priznal svoje antifašistično delovanje, poudarjal pa je, da je bil načelno proti nasilju nad narodnimi manjšinami
129
23.9.2013 9:18:41
in zato ne samo proti fašističnemu nasilju nad Slovenci, ampak
tudi proti nasilju Srbov nad Makedonci. Na koncu je izjavil: »želel
bi, da bi prišla vsa Slovenija pod Italijo, seveda z jezikovno in kulturno avtonomijo, kar so bile vedno moje aspiracije. V tem cilju se
obvezujem, da bom nudil italijanskim oblastem vse svoje sodelovanje.« Poudaril je svoj upor proti nasilju nad manjšinami in zahteval »jezikovno in kulturno avtonomijo« Slovencev. Zato ne čudi,
da je zasliševalec Onnis o zaslišanju obvestil Graziolija, pri tem pa
poudaril: »Iz vsega povedanega sledi jasno, kako velikodušna je
bila intervencija civilnega komisarijata v prilog Terčelja.«
Podobno se je Terčelj obnašal tudi poleti 1945, tokrat pred komunističnim zasliševalcem, pred katerim je med drugim izjavil:
Politično nisem bil nikjer organiziran. Odklonil sem vpis v JRZ.
Zahajal sem v družbo, ki se je zbirala okrog Finžgarja. (Fabjan,
Koblar, Fajdiga Vilko, Košir Jože, Pogačnik, Trstenjak, Mohorič,
Stanovnik Janez).
Ob prevratu 1941. smo v tem krogu razpravljali o OF. Sklenili smo
malo počakati. Bali smo se radi vodstva KP v OF. Enako je to plašilo mene.
Prvotno me je organizacija OF navdušila. Po umorih, ki so se izvršili
v Ljubljani in radi streljanja talcev sem postal oprezen. Prepričan sem
bil, da se bo pod vplivom direktiv, ki jih bo izdalo vodstvo, to stanje
in nepravilnosti korigirale. Uverjen sem bil, da to vršijo neodgovorni
ljudje brez vednosti vodstva.
Drugi pomislek proti OF je bila zaletavost mladine, zlasti po šolah.
Da bi se preprečilo to nepotrebno, včasih otročje, pa zelo nevarno
pisanje raznih parol, listkovne akcije in podobno, zato smo profesorji
svarili mladino (skoro vsi profesorji). To se nam je zdelo bahaštvo
mladine, ki ni nič koristilo, kvečjemu škodilo. (Arhiv RS)
Terčeljeva obsodba komunističnega nasilja in brezglavega izzivanja usode je razburila zasliševalca Dolenca, ki je k Terčevljevi
izjavi pripisal:
Med zaslišanjem skrajno nervozen, včasih celo jokal. Vse obtožbe
ovadbe odločno zanika. Sredinec in to prav tip sredinca, ki je špekuliral do zadnjega. Dijaki s Poljan mu očitajo, da so se ga bali. Imel je
tudi neko afero z dijakinjami. V preiskavi pa so stvar seveda potlačili.
Zelo ponuja svoje sodelovanje zlasti na Goriškem. Odločen nasprotnik
komunizma. (Arhiv RS)
Terčeljevo zavzemanje za preganjane je imelo skrajne razsež
nosti. Tako pismo matere narodnega heroja Toneta Tomšiča ljub
ljanski Ozni, v katerem zahteva Terčeljev izpust iz zapora, priča o
njegovi pomoči preganjanim komunistom pred drugo svetovno
vojno (Arhiv RS).
Filipa Terčelja je soriški župnik Franc Krašna za božič 1945
povabil k sebi. Tamkajšnje prebivalce so nemški okupatorji
130
23.9.2013 9:18:41
označili za nemški jezikovni otok. Moški so bili leta 1944 mobilizirani v postojanko finančne straže, kjer pa do večjih spopadov s partizani ni prišlo. Sredi maja 1945, po tem, ko so se javili novim oblastem, so bili aretirani. Osem so jih pobili, enega
obsodili na smrt in ustrelili novembra 1945. Decembra 1945 so
iz treh vasi izselili petnajst družin, ki naj bi bile »nemške«. Na
Svete tri kralje sta duhovnika med mašo v Sorici obljubila, da
bosta posredovala za izgnane.
Še istega dne so Krašno in Terčelja aretirali, naslednji večer
pa ubili v grapi pod Štulčevo hišo. Domačini so posmrtne ostanke obeh na skrivaj pokopali konec aprila ali v začetku maja 1947.
Za Filipa Terčelja je sprožen postopek za razglasitev za mučenca
(Dežman 2012c).
Sklep
Če so bili narodni heroji izbrani zaradi svoje ideološke
pripadnosti, agresivnosti in pripravljenosti za žrtvovanje življenja, pa je mogoče le malo izvedeti o njihovem življenju,
družinah, osebnih motivih za njihove odločitve. V senci ostajajo njihovi najbližji, njihove ljubezni, upanja in strahovi. Tako
prikrajanje in zoževanje zgodovinskega spomina in okupacije
simbolne krajine ima posledice do današnjega dne. Zagovorniki tovrstnega falsificiranja in privilegiranja skušajo na vse načine ohraniti stanje, ki ga je lahko vzdrževal le oblastni monopol
enopartijskega sistema.
Iz javnega spomina so bili po letu 1945 izrinjeni številni junaki tako iz vrst partizanskega gibanja kot številni prebivalci
slovenskega ozemlja, ki so se borili v drugih uniformah (na primer okupatorskih armad in protikomunističnih enot). Že nekaj
navedenih primerov pozabljenih in tabuiziranih usod nakazuje
nadaljnje smeri raziskovanja, s katerimi bi vzpostavili necenzuriran in bistveno bolj uravnotežen pregled izpostavljenih osebnosti v vseh bojujočih se taborih v letih vojne, zasedbe, odpora
italijanskemu in nemškemu okupatorju, revolucije, kolaboracije,
državljanske vojne.
Nasproti vojnemu in revolucijskemu nasilju, ki ga v veliki
meri predstavljajo narodni heroji, stojijo junaki nenasilja, ki so
v svoji zvestobi nenasilju tvegali, številni tudi izgubili življenje.
Raziskava razmerij med kulturami nasilja, sovraštva in nestrp
nosti na eni ter kulturami nenasilja, miroljubnega sožitja in strp
nosti na drugi strani je posebej zavezujoča, saj lahko predstavlja
prispevek k preseganju zgodovinskih bremen in delitev v dobro
odpuščanja, strpnosti in sočutja.
131
23.9.2013 9:18:41
Citirane reference
185. Eighenlaubträger Hugo Primozic
Spletni vir: <http://www.ritterkreuztraeger–1939–45.de/Infanterie/P/
Primozic–Hugo.htm>, 12. 10. 2012.
Ambrožič, Lado
2006 Odprti kop: Zora Konjajeva, intervju, 5. marec. Multimedijski center
Radiotelevizije Slovenija. Spletni vir: <http://www.rtvslo.si/odprtikop/
intervju/zora–konjajev/>, 26. 9. 2012.
Arhiv Republike Slovenije
Filip Terčelj, 2. 2. 1892: SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 402 (oznaka dosjeja) ZA–112).
Brajnik, Edo – Štefan
1951 'O življenju in delu naših herojev.' Slovenski poročevalec, 30. decembra,
str. 5.
Deželak Barič, Vida
2012 Politično delovanje komunista Stanka Žagarja na Dobravi pri Kropi in
okolici. Rokopis. Osebni arhiv.
Dežman, Jože
1984 Nacistična okupacija 1941–1945 – prispevek k zgodovini nacistične okupa
cije v Tržiču in okolici. Tržiški zbornik. Tržič: OK ZKS.
Dežman, Jože
1996 'Edvin Mekinda in Stanislav Mikšič, kje sta?' Večer, 28. septembra, str. 47.
Dežman, Jože
2005 'Narodni heroji in 120 let zapora.' Družina, 20. februarja, str. 11
Dežman, Jože
2006 'Sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil – religijski
temelj in režimski zgodovinski falzifikat titoizma.' V Mitsko in stereotipno v
slovenskem pogledu na zgodovino – zbornik 33. zborovanja Zveze zgodovinskih
društev za Slovenijo. Mitja Ferenc in Branka Petkovšek, ur. Ljubljana: Zveza
zgodovinskih društev za Slovenijo. Str. 347-360.
Dežman, Jože
2008 'Tranzicijska pravičnost.' V Poročilo Komisije Vlade RS za reševanje vpra
šanj prikritih grobišč 2005 – 2008. Jože Dežman, ur. Ljubljana: Družina. Str.
251–404.
Dežman, Jože
2011 'Tabuizacija in detabuizacija.' V Poročilo 3 – Resnica in sočutje: prispevek
k črni knjigi titoizma. Jože Dežman, ur. Ljubljana: Družina. Str. 131–248.
132
23.9.2013 9:18:41
Dežman, Jože
2012a'In zgodi se čudež.' Demokracija, 26. julija, str. 18–21.
Dežman, Jože
2012b 'Nasilje strahu in pogum nenasilja – med narodnimi heroji in mučenci.'
V Kako iz kulture strahu? Tesnoba in upanje današnjega človeka. Janez Juhant,
Vojko Strahovnik in Bojan Žalec, ur. Ljubljana: Teološka fakulteta Univerze
v Ljubljani. Str. 129–139.
Dežman, Jože
2012c 'Pozabljena dediščina nemške manjšine v Sloveniji.' V Represivne metode
totalitarnih režimov. Mateja Čoh, ur. Ljubljana: Študijski center za narodno
spravo. Str. 203–215.
Earle, John
2009 Cena domoljubja: SOE in MI6 na stičišču Italijanov in Slovencev med drugo
svetovno vojno. Trst: Mladika.
Klanjšček, Zdravko
1993 'Narodni heroji.' V Enciklopedija Slovenije 7. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Str. 312.
Kranjc, Marijan
1998 'Obveščevalno-varnostna zaščita pohoda 14. divizije NOV in PO
Slovenije na Štajersko (Skica za varnostno študijo).' Borec – revija za zgodo
vino, literaturo in antropologijo, štev. 561–563. Ljubljana. Str. 245–300.
Spletni vir: <http://users.volja.net/marijankr/Z28–stajerska.html>, 10.
10. 2012.
Kranjc, Marijan
Slovenski narodni heroji NOB (1941–1945). Spletni vir: <http://users.volja.net/
marijankr/Z13–seznami.html#heroji>, 22. 9. 2012.
Križnar, Ivan
1991 'Komunistična partija Slovenije.' V Enciklopedija Slovenije 5. Ljubljana:
Mladinska knjiga.
Kvaternik, Peter, France Oražem, Franci Vrhunc, Anton Nadrah, Anton Pust in
Jože Kužnik.
2006 Kraljica mučencev – slovenski mučenci XX. stoletja. Šmarnice za leto
2006. Ljubljana: Družina.
Linasi, Marjan
2010 Koroški partizani: protinacistični odpor na dvojezičnem Koroškem v okviru
slovenske Osvobodilne fronte. Celovec: Mohorjeva založba.
2011 Elektronska pošta Marjana Linasija Jožetu Dežmanu 21. septembra 2011.
133
23.9.2013 9:18:41
Mekinda, Tajda
2001 'Kratek življenjepis Edvina Mekinde, s poudarkom na času med 2.
svetovno vojno.' V Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni. Ludvik
Puklavec, ur. Celje: Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko
1941–1945. Str. 727–630.
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
1998 Opis enote nepremične kulturne dediščine. Spletni vir: <http://giskd2s.
situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=28712>, 18. 10. 2012.
Pavlin, Mile
1977 'Otroštvo in mladost.' V: Komandant Stane. Anton Bebler in Peter Stante,
ur. Ljubljana: Borec. Str. 9–56.
Pejčić, Predrag
2006 Prva i druga eskadrilj NOVJ. Spletni vir: <http://www.znaci.
net/00001/238_14.pdf>, 18. 10. 2012.
Podbersič, Renato
2011 Revolucionarno nasilje na Primorskem: Goriška in Vipavska 1941–1945.
Ljubljana: Študijski center za narodno spravo.
Regent, Ivan, ur.
1965 Zbornik dokumentov in podatkov o NO vojni jugoslovanskih narodov VI/1,
1941. Ljubljana. Ljubljana: Vojnozgodovinski inštitut Jugoslovanske ljudske
armade, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja.
Ribičič, Mitja
1978 'Uvodna beseda.' V Vodnik po partizanskih poteh. Albert Jakopič, ur.
Ljubljana: Borec. Str. 7.
Rutar, Borut
1995 Tigrovci v prvem spopadu s fašističnim okupatorjem Slovenije na Mali
gori pri Ribnici 13. maja 1941. Koper, Ribnica: Odbor pri Društvu TIGR za
Primorsko, Odbor pri združenju borcev in udeležencev NOB.
Seznam slovenskih narodnih herojev
Spletni vir: <http://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_slovenskih_narodnih_
herojev>, 10. 10. 2012.
Stante, Peter – Skala
1977 'Skozi vojno vihro.' V Komandant Stane. Anton Bebler in Peter Stante,
ur. Ljubljana: Borec. Str. 131–215.
Šmarna gora
Spletni vir: <http://www.smarna–gora.si/zgodovina11.htm>, 26. 9.
2012.
Jakopič, Albert, ur.
1978 Vodnik po partizanskih poteh. Ljubljana: Borec.
134
23.9.2013 9:18:41
Šturm, Lovro
2012 'Ustavnopravna presoja o razmejitvi totalitarnega sistema in svobodne
demokratične družbe temelječe na človekovem dostojanstvu.' Dignitas – revija
za človekove pravice 53–54. Str. 12-24.
Ustavno sodišče
Opravilna št.: U–I–109/10, akt: Odlok o določitvi in spremembi imen in potekov
cest in ulic na območju Mestne občine Ljubljana. Uradni list RS, št. 44/09, 2. člen.
Wachtmeister Hugo Primozic
Spletni vir: <http://www.wargamer.com/Hosted/Panzer/primozic.
html>, 12. 10. 2012.
Žajdela, Ivo
2004 'Franc Rozman – Stane.' Demokracija. 15. januarja, str. 41–42. 22.
januarja, str. 42–43. 29. januarja, str. 44–46. 5. februarja, str. 42–43. 12.
februarja, str. 44–46. 19. februarja, str. 44–46. 4. marca, str. 42–43. 11.
marca, str. 44–45. 25. marca, str. 44–46.
Žajdela, Ivo
2011 'Žrtev povojnih pomorov je bilo vsaj 14.817. Intervju z Vido Deželak
Barič.' Družina, 5. junija, stran 16–17.
Živković, Dušan, ur.
1975 Narodni heroji Jugoslavije I in II. Beograd: Mladost.
135
23.9.2013 9:18:41
23.9.2013 9:18:41
Rajko Muršič
Pomembneži v
Sloveniji:
velmožje in zvezde v
slovenski znanosti in
popularni glasbi
Zvezdništvo, medijska pozornost in oboževanje so
značilnosti sodobnega življenja, ki ga oblikujejo učinki popularne kulture, množičnih medijev in splošne
komercializacije vsakdanjega življenja. Ko poskušamo
razumeti pritlehnost oboževanja zvezd in zvezdic slovenske »estrade«, del katere so tako zabavljači in nastopači kot medijske zvezde in dežurni »znanstveniški« komentatorji (v zadnjem času so to skorajda samo še ekonomisti), se moramo vprašati, od kod pravzaprav izhaja vsesplošna fascinacija nad zvezdami in pomembneži.
Vpeta je v samo bistvo kulture, kot jo pojmujemo vsaj
od poznega 18. stoletja naprej. Med ključnimi pomeni
glagola colere, iz katerega izpeljujemo pojem kulture,
se skriva tudi čaščenje, ki se je v dvajsetem stoletju, na
podlagi učinkovanja medijev in sredstev neskončne reprodukcije dobrin in sporočil, zarilo dobesedno v vse
pore vsakdanjega življenja, ki ga vse bolj preživljamo
s svojimi vse pogosteje namišljenimi spletnimi »prijatelji«. Tako čaščenje še zdaleč ni več le v domeni religioznega ali političnega življenja, na kar je v obdobju
nacizma opozarjal Walter Benjamin (glej 1998).
Ta fascinacija nad zvezdami je s politiko ključno
povezana na dva načina. Na eni strani je postala kar
137
23.9.2013 9:18:41
umetnost, oropana svojih dotedanjih korenin, ki jih je imela v
kultu, politična, torej še bolj javna kot kadarkoli prej, na drugi
strani pa je povezana s karizmo, na prvi pogled večno in neunič
ljivo podlago oblasti in njene moči. Videti je, kot da bi v času
množičnih medijev glavnina politične moči izhajala iz karizme,
ki naj bi bila značilna le za arhaične načine tvorjenja politične
moči. Morda so nas množični mediji pahnili daleč nazaj v preteklost, v arhaične čase čarnih besed in dejanj velikih herojev in
nadnaravnih bitij.
Do očitnega pojava sodobnega zvezdništva je verjetno najhitreje prišlo v filmski industriji, ki jo zaznamujejo liki igralcev
oziroma prikazni na neskončno ponavljajočih se zaslonih fikcije.
Filmski igralec, ki ni več mogel (pri)čarati gledališkega »tukaj« in
»zdaj«, ampak je, oropan avre kultne umetnosti, postal prikazen,
katere začudenje pred kamero je bilo enako začudenju pred zrcalno podobo v ogledalu, toda z eno pomembno razliko: to zrcalno podobo je bilo – prvič v zgodovini! – mogoče ločiti od njega
in prenašati v občinstvo (Benjamin 1998: 162–63): »Na propad
avre odgovarja film z umetnim oblikovanjem personality zunaj
ateljeja« (Benjamin 1998: 163). To je seveda kult zvezdništva. Ne
kult umetnine, temveč njenega obrobja, oboda – družbe. Ta kult
zvezdništva ne ohranja le mika in »čara osebnosti«, temveč »gnili
čar njegove blagovne menjave« (Benjamin 1998: 163). Do kulta
osebnosti je le še en majhen korak:
Demokracije neposredno razstavljajo osebnost vladajočega, in to
pred poslanci. Njegovo občinstvo je parlament! Z novostjo, ki jo prinaša
kamera, da govornika med govorom posluša neomejeno število ljudi
in kmalu tudi gleda, prihaja v ospredje razstavnost politične osebnosti
pred kamero. (Benjamin 1998: 163)
V dvajsetem stoletju smo tako dobili dva nova tipa predmetov
čaščenja: estradne zvezdnike ter politične nastopače in diktatorje. Z nadaljnjim razvojem elektronskih medijev, prav posebej pa
po neskončnem uspehu večmedijskega in večsmernega delovanja medijskih prikazni na svetovnem spletu, smo se vsi skupaj
prebudili v svetu ne le enega, orvelovskega, temveč potencialno
neskončne množine kultov osebnosti in Velikih bratov.
Zvezdništvo je zatorej neizbrisno vpisano v procese modernega ustvarjanja odtujenih množic in sodobnih »neoplemen«
(izraz za občasno tesno druženje sicer strukturno nepovezanih
posameznikov in posameznic v sodobni odtujeni družbi je skoval
francoski sociolog Michel Maffesoli; glej 1995).
V nadaljevanju bom orisal nekaj podobnosti med pojavi zvezdniškega oboževanja v slovenski znanosti in popularni glasbi. Obe
138
23.9.2013 9:18:41
dejavnosti, pa naj si domišljamo, da sta si še tako daleč vsaksebi,
sta si v tem pogledu prav neverjetno podobni in – kot globalna
tokova v lokalnem okolju – nedvoumno razkrivata svojstvene značilnosti in identiteto slovenskega družbenega prostora.
Znanost je globalna in v svojem logično utemeljenem smislu
univerzalna, a se, ker je tudi družbena praksa, njen razvoj in
podoba v različnih delih sveta vendarle pomembno razlikujeta.
Enako velja za popularno glasbo, pri kateri so primeri kreolizacije veliko očitnejši kot v znanosti, saj pri uporabi univerzalnih
zvrstnih pravil dopušča bistveno svobodnejšo interpretacijo in
večji odmik od kanona neke forme ali sloga. V revnejših družbah
je znanost, kljub njeni univerzalnosti, veliko bolj omejena kot
umetnost: znanstveno delovanje je namreč v najelementarnejšem, a tudi najpomembnejšem smislu, ko deluje v okviru horizontov individualne in kolektivne izkušnje, zavezano materialnim omejitvam svojega okolja, zato se znanost ne more nikjer
razvijati neokrnjeno in v celoti. Njene omejitve pa niso le finančne in politične, temveč tudi religijske, kulturne in moralne. Ne
kažejo se le v družbeni pojavnosti, ampak tudi na individualni
ravni: prav zato se nam zdijo največji inovatorji »geniji«, ki naj
bi ustvarjali neodvisno od časa in družbe, v kateri delujejo. Kot
zvezde, ki svetijo same zase.
Pomembneži, zvezde in velmožje
Institucija pomembnežev in herojev je bržkone stara toliko
kot človeštvo. V medigri imaginacije in spomina postajajo »enaki
med enakimi« še bolj »enaki«. Kljub temu ostajajo viri pomembnosti in fascinacije nad posamezniki enako nejasni kot kadarkoli
v preteklosti. To fascinacijo lahko spremljamo skozi celotno znano človeško zgodovino. Njene sledove zasledimo v pripovedih
(na primer ko kot mitski utemeljitelj marsikaterega ljudstva v
Zahodni Afriki nastopi nihče drug kot Aleksander Veliki; primerjaj Jackson 2013), spomenikih (ogromni kipi Bude so še posebej
zanimiv primer) ali kot avtoritete, žive in mrtve, ki jim brez priziva sledimo (»Tito po Titu« je, sodeč po nenehnem viku in kriku v delu slovenske javnosti, še vedno med nami). Pred slabim
stoletjem, ob vzniku modernega kulta osebnosti, so si sociologi
začeli postavljati vprašanja o karizmatičnih voditeljih. Ne da bi
jih posebej iskali, so se antropologi na najrazličnejših delih sveta
srečali s pomembneži, poglavarji in nastopači, ki so si znali nagrabiti premoženje, družbeno moč in ugled. Na Papui Novi Gvineji so jih poimenovali »velmožje« (Big-men). Marshall Sahlins
jih je opisal takole:
139
23.9.2013 9:18:41
Melanezijski velmož je videti tako popolnoma buržujski, tako zelo
spominja na svobodnega podjetnega posameznika našega lastnega
nasledstva. Svoje dozdevno zanimanje za splošni blagor združuje z
globoko mero samointeresne zvijačnosti in ekonomskih računic. /…/
Toda povedna kvaliteta avtoritete velmoža je povsod enaka: to je
osebna moč. Velmožje ne pridejo na oblast; svojega položaja ne nasledijo
in tudi niso nastavljeni na obstoječe vodstvene položaje političnih
skupin. (Sahlins 1963: 289)
Za razliko od poglavarjev, ki so na ameriškem severovzhodu
občasno prirejali velike daritvene in uničevalne zabave, znane
pod imenom potlač, takšni velmožje niso podedovali niti naziva
ali titule niti premoženja, temveč so se, kot sodobni kapitalistični
tajkuni, ustvarili sami in z zvijačami dosegli svoj družbeni položaj.
Od kod prihaja skrivnostna privlačnost nekaterih posameznikov, ki se jim preproste duše ne morejo upreti? Možen odgovor
bi bil, da gre za talent, ki ga imajo redki. Prva takšna značilnost,
ki jo v vsakdanjem govoru neupravičeno psihologiziramo, je karizma. Karizmatična oblast po Maxu Weberju temelji na »vdanosti izjemni svetosti, herojstvu ali zglednem značaju posamezne
osebe, in normativnih vzorcih ali redu, ki ga razkriva ali vsiljuje
on« (Weber 1978: 215).
Toda karizma je družbena. Bolj kot v psiholoških značilnostih
jo moramo iskati v situacijah, v katerih jo vzpostavijo pričakovanja, upi, pogledi in hrepenenja. Vedno je usmerjena v prihodnost, četudi se vzpostavlja z ekonomijo želje že takrat, ko se ta
pojavi. Medigra pričakovanj in doseženega lahko spodbuja pozitivno povratno zvezo naklonjenosti ali negativno zvezo razočaranja. Druge še dodatno krepijo prve, naklonjenost se sčasoma
spremeni v navdušenje, to pa v čaščenje in kult. V zadnjih desetletjih ti procesi niso bili nikjer tako neposredni kot v (popularni) glasbi, kjer lahko spremljamo oblikovanje
in spreminjanje naklonjenosti, navdušenja in oboževanja na
podlagi – vsaj na videz – neposrednega afektivnega (čustvenega)
učinkovanja glasbe. Tudi če se lahko navdušenje najprej razvije
ob poslušanju glasbenih posnetkov, je pravi preizkus čarovnije
naklonjenosti in oboževanja v neposrednem stiku med oboževalci in nastopajočimi glasbeniki in glasbenicami.
Glasbeni nastop, danes mu po nizu naključnih premen pomena besede rečemo koncert, čeprav je ta beseda sprva označevala
plesno formo, je ritual par excellence (Frith 1996). Izvedbo nastopa lahko sicer opišemo kot enosmerno komunikacijo, ki jo v
celoti nadzorujejo nastopajoči, občinstvo pa pasivno sprejema.
Toda glasbeni nastop izhaja iz predhodne izkušnje občinstva, ki
pričakuje ustrezen način izvedbe glasbe (Pattie 1999). Brez pričakovanj se čarovnija ne zgodi.
140
23.9.2013 9:18:41
Pričakovanja občinstva in predvidevanja nastopajočih pa za
čarovnijo fascinacije ne zadoščajo. Potrebna je še točka preloma, ki vzajemno interakcijo, skupaj z vzajemnimi pričakovanji,
postavi na glavo. Do izkustvenega presežka na samem dogodku (enako velja tudi za rituale) lahko pride le spontano, ko se
med občinstvom in nastopajočimi vzpostavi nevidni kanal, po
katerem se pretakajo predstavne in druge investicije izkušnje
danega trenutka. Tako na koncertu ali partiju vsi nenadoma začutijo ta trenutek, ki pa se lahko zgodi tudi posredno in brez kakršnegakoli fizičnega stika med akterji. Filmski igralci na primer
fascinirajo občinstvo z odsotno prisotnostjo, s svojo (govorečo)
podobo, ki lahko v čaru filmske pripovedi postane resničnejša
od resničnosti. Pri pevcih je lahko vir (fetiške) fascinacije glas.
Podobno velja za gledališke igralce in radijske ali televizijske napovedovalce. Pri čarobnem učinkovanju glasu ni bistvene razlike
med njegovo fizično pojavnostjo in predvajanjem posnetega ali
posredovanega glasu. Ojačitev njegove fizične moči z elektroniko samo še okrepi to čarobno učinkovanje.
Pri glasbenem koncertu mora občinstvo verjeti v podobo izvajalca na odru, čeprav ve, da za osebami na odru, ki so vendarle bolj personae (to je nastopajoče maske), stojijo nezanimive
vsakdanje osebnosti. Nastopajoči so obenem akterji in proizvod
nastopa oziroma izvedbe (performance). Glasbeni nastop tako postane neka čarovnija sui generis: »Ključno vprašanje, tako za izvajalca kot za občinstvo, je, kot je videti, verovanje« (Pattie 1999).
Pristnost nastopa in spektakelske izkušnje izhaja iz spontanega
verjetja občinstva in izvajalcev v samo dejanje izvedbe, še posebej
takrat, ko gre za nastop že priznanih zvezd (Pattie 1999).
Blišč neskončne reprodukcije v množičnih
medijih
Čeprav se karizma kuje v performanci, sta njen uspeh in
družbeno učinkovanje odvisna od delovanja medijev. Množični
mediji eksponentno krepijo dejanja oseb, ki nastopajo v njih. Njihova pojava, videz in podoba, ki morda že v vsakdanjih interakcijah izžarevajo všečnost in privlačnost, z medijsko ojačitvijo skoraj nujno postanejo predmet oboževanja in celo čaščenja, tako
v estradi kot v politiki. Množični mediji, sistemi, ki omogočajo
samodejno, tako rekoč mehanično repeticijo, so pravzaprav zares povzročili neustavljivi množični plaz oboževanja in čaščenja
praviloma benignih človeških kreatur. V sodobni družbi se zato
venomer poraja množica profanih kultov, ki jih opazimo le še
141
23.9.2013 9:18:41
takrat, ko nas kakšen Justin Bieber spomni na to, da nepredvidljive množice vedno znova častijo in obožujejo mediokritetna,
če ne kar malovredna božanstva. Razum je že zdavnaj klecnil
pred veličino čaščenih podob in njihovih glasov.
Zvezdništvo se je v dobi neskončne reprodukcije podob, zvokov in besed razvilo v svojevrsten posveten kult zvezd, pomembnežev in medijskih nastopačev. Walter Benjamin je prvi pokazal,
kako je neskončna reprodukcija na glavo postavila samo bistvo
umetnine, ki jo je bilo do takrat mogoče častiti v njeni enkratnosti in ki je s svojo avro tlakovala pota v srečevanja s trancsendent
nim. Umetnine, oropane avre, nas pehajo v imanenco, v svet,
oropan transcendence, enorazsežni svet potrošnje vedno novih,
a v bistvu enako ničvrednih proizvodov. To je svet, ki ga poganja
pritlehna politika.
Parlamenti so opusteli hkrati z gledališčem. Radio in film ne spreminjata le funkcije poklicnega igralca, ampak tudi funkcijo tistega, ki
je tako kot oblastniki tudi sam pred kamero in mikrofonom. Smer te
spremembe je, ne glede ne specifičnost njunih nalog, ista pri filmskem
igralcu kot pri oblastniku. Ta smer teži v nekaterih družbenih okoliščinah k prikazu učinkov, ki jih je mogoče preveriti, celo prevzeti. To
vodi k novi izbiri, izbiri pred kamero, od koder izhajata zvezdnik in
diktator kot zmagovalca. (Benjamin 1998: 163)
Skupni imenovalec navdušenja nad zvezdami v popularni
kulturi in privrženosti (mediokritetnim) politikom sta denar in
moč, ne pa slava, karizma ali kakšna druga eterična kategorija.
V popularni kulturi je težko vedeti, kaj je vzrok in kaj učinek.
Ko zvezda zasveti ali sodobni velmož zasede svoje mesto v »demokratični družbi«, skorajda ni mogoče ugotoviti, ali zvezde zaslužijo veliko denarja zato, ker so zvezde, ali pa postanejo zvezde
zato, ker zaslužijo veliko denarja. Prav tako ne moremo vedeti,
ali ljudje volijo diktatorske, demagoške in populistične velmože zato, ker verjamejo, da so ti po naravi obdarjeni z močjo in
uspehom, ali pa dobijo moč zaradi njihovega glasu, ki izhaja iz
pričakovanj in verjetja v njihovo moč in zmožnosti. V vsakem
primeru se vzpostavi povratna zveza, ki se izteče v tragedijo ali
farso. To povratno zvezo med pričakovanji in oboževanjem, ki
jo na nepojmljiv način krepijo repetitivna sporočila množičnih
medijev, praviloma spoznamo, ko vidimo, da politiki le redko
obogatijo neposredno zaradi politike, saj se večinoma spečajo z
njo prav zato, ker so že obogateli in bi radi svoje bogastvo (in
»svoje« podobnike) zaščitili. Vez med fascinacijo nad osebo ali likom (zvezdo), njeno oziroma njegovo dejavnostjo, v kateri se sveti neka nova avra moči
ali transferne ljubezni, in njenim oziroma njegovim bogastvom,
142
23.9.2013 9:18:41
skriva ključ do razumevanja povezave med sodobnimi zvezdami in narativnimi junaki iz mitske večnosti. To je brutalno jasno v slovenski popularni glasbi, zato bo to naš vstop v polje
zvezdništva.
Biti velik v Sloveniji (in ne na Japonskem)
V slovenski popularni glasbi zadnjih desetletij se v trikotniku
medijske prisotnosti, finančnega uspeha in splošnega zvezdniškega nastopaštva prepletajo incestuozne zvezdniške kreacije (in
kreature). Vsako leto nam postreže z nekaj novimi pop zvezdniki
in zvezdnicami, ki so, neskončno prepričani v svojo izjemnost,
zaradi katere jim po njihovem mnenju upravičeno letijo cekini v
globoke žepe, sposobni tudi takole modrovati o drugih: Želim si na proteste, na katerih bomo izražali želje, hočemo to in
ono, ne pa, da vedno poslušamo le nočemo tega in onega. Na vstaji sem
videl kulturnike, ki so bili zelo glasni, vsako leto pa od države vlečejo
po sto tisoč evrov. Kar se trenutno dogaja v politiki, nikakor ni dobro,
gre za resničnostni šov, ki je škodljiv za vse. (Plestenjak po Tavčar 2013)
Pravo bistvo takšnega dušebrižniškega kapitalističnega pravičništva je na svojem blogu razgalil Miha Blažič (N‘toko), ki je
najprej opozoril, da slovenska popularna glasba vsaj za desetletje
zaostaja za svetovnimi tokovi: slovenski glasbeniki »ne tekmujemo med sabo, kdo bo bolj pritegnil ušesa poslušalcev z novitetami, jih bolj šokiral, zabaval, presenetil, zašarmiral ...« (Blažič
2012). Slovenska popularna glasba je, podobno kot gospodarstvo in celotna družba, bleferska, skorumpirana, pajdaška:
Ne, mi tekmujemo, kdo bo pisal dovolj dolgočasno, medlo, in
vsebinsko nevtralno glasbo, da zadosti kriterijem poslušalcev Radia
1. Po raziskavah sodeč so ti poslušalci naravnost nori na nevtralnost.
Mi tekmujemo, kdo bo prej postal »legenda« in se z ostalimi očaki
ponosno znašel v okencu »Mi smo SAZAS« na njihovi internet strani (z
nekaj izjemami je to pravi »kdo je kdo« pozabljenih slovenskih avtorjev
... zanimivo je raziskovati, koliko teh varuhov avtorskih pravic si je
kariero ustvarilo s podpisovanjem pod tujimi hiti). To kulturo torej
gojijo naša big shot glasbena imena, ki so poskrbela, da za slovensko
glasbeno tržišče veljajo čisto druga pravila, kot za ostali razviti svet.
Najbolje, da tujo glasbo popolnoma prepovemo in ne bo nihče mogel
slišati, da nekaj ne štima. Kot Kitajska. Najbolje prepovedati še internet
zraven. (Blažič 2012) Spretni povprečneži v takšnem sistemu vzajemnih uslug
poskrbijo za to, da se njihova glasba vrti ob nočnih terminih,
tako da na koncu pristanejo na vrhu največkrat predvajanih
143
23.9.2013 9:18:41
skladb in si s tem seveda zaslužijo levji delež pogače, ki jo na
podlagi uspešnega pogajanja z izvajalci in ponudniki glasbe ter
organizatorji glasbenih prireditev speče Sazas. Isti ljudje se lahko pojavljajo na različnih, morda celo vseh postajah tega kroga.
Popularna glasba je na prvi pogled globalna produkcija uspešnic,
ki jih proizvajajo v nekaj središčih zahodnega sveta in uspešno
prodajajo po vsem svetu. Do določene mere to drži, vendar pa
obstajajo tudi nasprotni tokovi, ki so sicer res absolutno šibkejši,
a za glasbeni razvoj vedno znova izjemno pomembni. Prav tako
pa obstajajo tudi regionalna središča, katerih proizvode kupujejo
le v širših ali ožjih svetovnih regijah (na primer tržišče japonskega J-popa ali korejskega K-popa), medtem ko izjemno pomembnega temeljnega dela glasbene industrije statistike prodaje nosilcev zvoka ali predvajanja po množičnih medijih ne beležijo:
to je lokalno muziciranje, tako v živo kot na lokalnih radijskih
postajah in v okviru lokalne distribucije nosilcev zvoka. Pri anonimnosti slednje produkcije je pomembno razumeti tudi to, da
ta glasba izpolnjuje pričakovanja lokalnega občinstva – pogosto
bistveno bolj kot tista »univerzalna«, ki nastaja v glasbenih središčih in prinaša univerzalizirano glasbo danega trenutka. Toda ni
nujno, da bodo vsa tržišča povsem usklajena s tistim središčnim.
Notorično nepredvidljivo je v tem pogledu japonsko glasbeno
tržišče, ki je približno enako veliko kot evropsko. Biti velik na
Japonskem (big in Japan) je res nekaj posebnega, zato ne preseneča, da si je znana britanska pop zasedba nekoč nadela ime
Big in Japan. So skupine, ki so zaslovele na Japonskem in nikjer
drugje. Ko je bila na primer slovenska pop skupina Moulin Rouge v Sloveniji že skoraj povsem pozabljena, se ji je odprlo na Japonskem. N'toko kljub zvestemu občinstvu na Japonskem, kjer
zadnja leta pogosto nastopa in deluje, kolikor je v moji vednosti,
ni »velik«. Sam sem pred dobrimi desetimi leti občudoval neverjetno navdušenje lokalnega občinstva nad nastopom ameriškega
kantavtorja oziroma bluegrass pevca Geoffa Muldaura v japonski
Kanazawi (glej Muršič 2012: 310–11).
Postati velik v Sloveniji je veliko preprosteje in bolj predvid
ljivo kot »biti velik« na Japonskem. In če si velik v Sloveniji,
gotovo ne boš velik v svetu, prav tako kot biti velik v svetu ne
pomeni biti velik v Sloveniji. Med slovenskimi popularnoglasbenimi skupinami je v svetu brez dvoma najbolj znana skupina
Laibach. In kakšne uspehe ta žanje v Sloveniji? Pomemben kriterij za določanje uspeha je gotovo čas, ki ga skupina zaseda v
medijih. Ker ne izvaja glasbe, ki bi bila po okusu demodiranih
odločevalcev in oblikovalcev komercialnega glasbenega polja
na Slovenskem, se komajda prebije na lestvice največkrat predvajanih skladb ali skupin. Tako so v letu 2008 s svojo skladbo
144
23.9.2013 9:18:41
zasedli neverjetno 406. mesto na seznamu petsto najpogosteje
izvajanih skladb (glej IPF 2005–2013), kot skupina pa zasedli
387. mesto – in se s tem niti na daleč približali radijsko pomembnejšim oziroma popularnejšim skupinam. Kasneje so seznam na Zavodu IPF skrčili najprej na dvesto petdeset, potem
pa na sto skladb, skupin in izvajalcev. Laibacha na teh seznamih ni več. Najdemo pa na njih tudi različne muhe enodnevnice (pardon, enonočnice), velike v Sloveniji.
Podobno usodo si Laibach deli s še eno rock skupino, znano in priznano zunaj meja Slovenije – ajdovska skupina Elvis
Jackson je v letu 2009 zasedla 187., med pesmimi, ki jih niso
prijavili na IPF, pa celo deseto in stoto mesto. Kasneje se niso več
prebili med prvih sto. Leta 2011 so se znašli na 461. mestu med
petsto najbolj predvajanimi solisti in skupinami.
Slovenska pamet: zvezde v znanosti in pop
znanost
Živimo v času, ko nas politiki in javnomnenjski voditelji prepričujejo, da je v državi vse narobe in da naj bo znanje le uporabno. Ker se le malokdo zaveda, kako uporabna je v resnici dobra
teorija, ne preseneča, da v našem okolju, podobno kot v glasbi,
uspeva lokalna pamet, svetovna pa ostane zunaj lestvic in obzorja tistih, ki jim je znanje španska vas.
Tako se je zgodilo, da se je ob intervjuju z v mednarodnih
krogih zelo cenjenim filozofom Mladenom Dolarjem v Delu (glej
Krečič 2012) razvila polemika, povezana z njegovim priimkom,
v kateri so razpravljavci kar tekmovali v tem, kdo ve manj o filozofiji in filozofih (na primer na portalu Politikis).
Slavoja Žižka v javnosti poznajo nekoliko bolje, pa vendar jih
je tudi med slovenskimi znanstveniki malo, ki bi ga res brali. O
tem je Mladen Dolar v omenjenem intervjuju povedal naslednje:
O Slavoju bi najbolj preprosto rekel, da je svojevrstni Rorschachov test – izjave, ki jih ljudje dajejo o njem, veliko več povedo o teh
ljudeh samih kot pa o njem. Povejo nekaj o tem, kaj so zmožni videti
in doumeti. Nekateri se zapičijo v njegovo ekscesno pojavnost ali v
obscene vice, ker je to edino, kar zmorejo razumeti, drugi se zataknejo
v njegove provokativne izjave, ki jih seveda nikoli ne manjka. Eni vidijo
v njem predvsem zabavljača in popteoretika. Eni se zapičijo v označevalec komunizem, ne da bi kaj prebrali – konec koncev je njegovo
oživljanje tega pojma prav poskus, kako prekiniti z vsemi praksami
komunizma dvajsetega stoletja, potegniti črto. Zdi se mi, da je to, na
katero raven Slavoja se nekdo zapiči, svojevrstni test tega, kaj je kdo
zmožen razumeti in kaj se mu zdi pomembno. (po Krečič 2012)
145
23.9.2013 9:18:41
Dolar v nadaljevanju opozarja, da je kljub Žižkovim provokativnim izjavam in nenavadnemu nastopu težko spregledati, da je
to radikalen in inovativen teoretik, »ki se nikoli ne ustavi pred
najtežjimi problemi in najtežjimi stranmi, ki so bile napisane v
celotni zgodovini filozofije; od Kanta in Hegla prek Marxa in
Freuda do Heideggra in Lacana, do nazadnje spoprijema z domala vsemi najpomembnejšimi teoretiki našega časa«. Vse to pa je
po mnenju Mladena Dolarja daleč od »instantnosti in popteorije« (po Krečič 2012). V domačih logih je – podobno kot svetovno uspešni Laibach
– spregledan, če ne celo zasmehovan:
Odkar je leta 1989 zaslovel z The Sublime Object of Ideology, na
zahodu obstajata dva ducata knjig o njem, sicer različne teže in
usmeritve (med njimi npr. Žižek’s Ontology Adriana Johnstona, če
omenim eno boljšo). Pa vsako leto stotine člankov, za in proti, pa Inter
national Journal of Žižek Studies. V Sloveniji, kjer je naokoli že štirideset
let (letos je štirideset let od njegove prve knjige), pa ni nastalo skorajda
nič. Ne le da nimamo nobene knjige, še enega poštenega kritičnega
in analitičnega članka nimamo, ki bi se ukvarjal z nekom, ki je daleč
najuspešnejši slovenski teoretik v zgodovini. Pokažite mi enega, ki
bi se poskušal – ni pomembno, ali za ali proti – argumentirano, s
kritičnimi in analitičnimi sredstvi soočiti z njegovo mislijo. Tisti, ki
obstajajo, sodijo prej v žanr obračunavanja ali celo denunciacije. To je
zelo slabo spričevalo tega intelektualnega prostora. Tu bi ga vsi najraje
instantno utopili v žlici vode zaradi te ali one izjave; tisto, kar sega prek
instantnosti, pač terja napor. (po Krečič 2012)
Napor pa zahteva vsako znanstveno delo. Znanje ni nekaj,
kar premore nek genialen (karizmatičen) posameznik po božji
milosti, temveč je nekaj družbeno posredovanega in pridelanega, nekaj, kar le nekateri posamezniki in posameznice preprič
ljivo predelajo v tehtno in uporabno vednost. Znanost je tisto
znanje, ki ga vse človeštvo akumulira skozi načrtno opazovanje, izkušnje in spoznavanje posameznikov in skupin, vendar je
zares kredibilno le tisto, ki je podano v obliki splošnih trditev.
V nasprotju s predstavami o znanosti, se v njej ne skrivajo težko
doumljive »večne resnice«, saj jih niti ne more biti. Znanstvene
so namreč le tiste trditve, ki jih je mogoče na podlagi novih
opazovanj, izkušenj in spoznanj zamenjati z boljšimi. Takšnih
trditev pa seveda ni mogoče omejiti na kakršnekoli nacionalno
ali kulturno utemeljene enote, čeprav se v praksi pogosto zgodi, da znanje pripisujemo posameznim skupinam vedežev in
vidcev, ki jih na podlagi lastne nevednosti častimo malodane
kot nezmotljive avtoritete. Živimo namreč »v skupnostih, katerih socialne vezi izhajajo iz predmetov, ki smo jih izdelali v
laboratorijih; ideje so zamenjale prakse, apodiktično (gotovo)
146
23.9.2013 9:18:41
sklepanje, nadzorovana doksa in univerzalno strinjanje skupine kolegov« (Latour 1993: 21).
Vero v znanost nam dajejo različne stvari, med njimi pa je pomembna ocena znanstvene uspešnosti, ki je lahko kvantitativna
oziroma bibliometrična ali kvalitativna (ocena kolegov). Prav ti
tehnični pristopi pogojujejo izgradnjo mitološkega univerzuma
za človeštvo pomembnega znanja, katerega svečeniki oznanjajo
večne resnice v strogo recenziranih in najbolj branih znanstvenih
časopisih. Enkrat letno se njihove oči obrnejo proti središču vseh
svetišč znanosti, Švedski akademiji znanosti, kjer ritualno proslavijo največje znanstvene dosežke zadnjega časa. Nobelova nagrada
je nekakšen sveti gral znanosti. Vanj verjamemo tako zelo, da vsako leto znova nasedemo tudi triku, utelešenem v nekakšni Nobelovi nagradi za ekonomijo, torej ponaredku, ki ga od leta 1968, ko
je uvedla Nagrado za ekonomske vede v spomin Alfreda Nobela,
podeljuje Švedska kraljeva banka. Bankirji so celo tako predrzni,
da to lažno Nobelovo nagrado že od začetka podeljujejo skupaj s
petimi avtentičnimi Nobelovimi nagradami (za fiziko, kemijo, medicino (ali fiziologijo), literaturo in mir), hkrati pa so Kraljevi akademiji podtaknili sklep, da istega trika ne sme izvesti nihče več!
Mar je kaj drugače v popularni glasbi in kulturi, kjer prav
tako vsako leto v vedno znova odmevnih spektaklih podeljujejo
različne nagrade in priznanja? In ali zares obstaja razlika med
množico glasbenih lestvic ter znanstvenimi citatnimi indeksi in
drugimi seznami znanstvene uspešnosti, torej med lestvico IPF
in znamenitimi Sicrisovimi točkami?
Zunanji obod pravšnjosti in zvezdništva
Tako v znanosti kot umetnosti so najzanimivejše stvari vedno
nastajale zunaj osrednjih institucij in prostorov čaščenja. Današnje zvezde znanosti so v preteklosti velikokrat sijale zunaj institucij (Tycho Brahe, Galileo Galilej, Karl Marx, Charles Darwin,
Ludwig Wittgenstein, Walter Benjamin, Jacques Lacan …). Morda še bolj izrazit je ta pojav v glasbi: za nič na svetu ne bi za vse
pop bleščice tega sveta zamenjal ene same minute z albuma Third
Reich‘n’Roll skupine The Residents ali zvočnega izbruha pokojnega Maria Marzidovška.
Zvezde popularne glasbe in popularne kulture je mogoče primerjati z zvezdami v znanosti oziroma slavnimi znanstveniki,
prodajo njihove glasbe z naklado znanstvenih in poljudnoznanstvenih publikacij, glasbene lestvice s citatnimi indeksi in sezname pesmi na radijskih postajah s seznami literature v študijskih
programih.
147
23.9.2013 9:18:41
Pa vendar obstaja ključna razlika med znanostjo in popularno glasbo. V popularni glasbi vedno znova občudujemo inovativnost alternativ in avantgard, ki nastajajo in se razvijajo na nekomercialnih ustvarjalnih otočkih zunaj medijskega blišča. Na
drugi strani pa si ne moremo želeti, da bi alternative znanosti
postavljale pravila: alternativne znanosti so, hočeš-nočeš, čudna
mešanica popolnih abotnosti in zablod, od čarovništva in letečih
krožnikov do duhovnih modrosti ter eko- in biofundamentalizma. Zunaj polja znanosti ni zares kredibilnega znanja, saj znanost opredeljujejo načini, kako in zakaj lahko nekaj vemo, ne pa
tisto, kar vemo (Casti 1990: 61). Zato je čaščenje – ali ignoriranje
– znanstvenikov in njihove vednosti toliko bolj abotno.
Citirane reference
Benjamin, Walter
1998 ‘Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati.’ V: Izbrani spisi.
Janez Vrečko, prev. Ljubljana: SH, Zavod za založniško dejavnost. Str. 145–76.
Blažič, Miha (N’toko)
2012 ‘Kaj je narobe s slovensko popularno glasbo?’ Ex shanti future shanti
(blog), 3. februar. Spletni vir: < http://ntokomc.blogspot.com/2012/02/
kaj-je-narobe-s-slovensko-popularno.html>, 3. 6. 2013.
Casti, John L.
1990 Paradigms Lost: Tackling the Unanswered Mysteries of Modern Science.
New York: Avon Books.
Frith, Simon
1996 Performing Rites: On the Value of Popular Music. Oxford: Oxford University Press.
IPF
2005–2013 Zavod IPF. Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev
fonogramov Slovenije. Spletni vir: < https://www.zavod-ipf.si/zavod-ipf.aspx>,
3. 6. 2013.
Jackson, Michael
2013 ‘The Migration of a Name: Alexander in Africa.’ V: Lifeworlds: Essays
in Existential Anthropology. Chicago: The University of Chicago Press. Str.
75–90.
Krečič, Jela
2012 ‘Vrednote so smrtno nevarna stvar: Pogovor z Mladenom Dolarjem, enim
najbolj znanih filozofov doma in v tujini, o politiki in splošnem stanju duha pri
nas.’ Delo, Sobotna priloga, 15. 4. Spletni vir: <http://www.delo.si/zgodbe/
sobotnapriloga/vrednote-so-smrtno-nevarna-stvar.html>, 3. 6. 2013.
148
23.9.2013 9:18:41
Latour, Bruno
1993 We Have Never Been Modern. Cambridge, Mass.: Harvard University
Press.
Muršič, Rajko
2012 ‘Večkrajevna etnografija prostorov popularnoglasbenega življenja v
Kanazavi in Krakovu.’ V: Antropološki vidiki načinov življenja v mestih. Jaka
Repič in Jože Hudales, ur. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Str. 299–320.
Pattie, David
1999 ‘4 Real: Authenticity, Performance, and Rock Music.’ Enculturation
2(2). Spletni vir: < http://enculturation.gmu.edu/2_2/pattie.html> ,
3. 6. 2013.
Sahlins, Marshall D.
1963 ‘Poor Man, Rich Man, Big-Man, Chief: Political Types in Melanesia and
Polynesia.’ Comparative Studies in Society and History 5(3): 285–303.
Tavčar, Matjaž
2013 ‘Jan Plestenjak v Operi. Plestenjak: »Uspel sem jeb*** počasi.«’ Planet
Siol.net. Spletni vir < http://www.siol.net/scena/glasba/glasbene_reportaze/2013/02/plestenjakuspel_sem_pocasi.aspx>, 3. 6. 2013.
Weber, Max
1978 Economy and Society: An Outline of Interpretive Sociology. Guenther
Roth in Claus Wittich, ur. Berkeley, Los Angeles in London: University of
California Press.
149
23.9.2013 9:18:41
23.9.2013 9:18:41
Dan Podjed
Konec zgodovine
Vélikih Mož?
Samopromocijske strategije
instant zvezde Urške
Hočevar Čepin in njihov
odsev v politiki
Uvod
»Univerzalna Zgodovina,« je sredi devetnajstega stoletja zapisal škotski filozof in zgodovinar
Thomas Carlyle v delu O herojih, čaščenju herojev
in herojskem v zgodovini (On Heroes, Hero-worship,
and the Heroic in History), »torej zgodovina človekovih dosežkov na svetu, je v bistvu Zgodovina
Vélikih Mož, ki so tod delovali« (Carlyle 1840: 3).
V tem prispevku trdim, da v sodobnem svetu drži
tudi nasprotno: zgodovine ne ustvarjajo več zgolj
izjemni, karizmatični, vplivni in nadarjeni posamezniki, temveč njen tok oblikujejo tudi navidez
nepomembni in obrobni ljudje (tako moški kot ženske), ki se jim uspe uveljaviti v družbi in umestiti
v središče omrežij s pomočjo informacijskih in komunikacijskih sredstev. S svojimi dejavnostmi praviloma ne vplivajo neposredno na politično ali ekonomsko stanje v družbi (čeprav je, kot bomo videli,
tudi to mogoče), so pa izjemno pomembni, ker so
pogosto pionirji pri vzpostavljanju novih strategij
151
23.9.2013 9:18:41
samopromocije, ki jih vse pogosteje posnemajo tudi posamezniki z večjim družbenim vplivom.1
Kot model za analizo strategij vzpostavljanja središčne vloge v omrežjih prikažem slovensko instant zvezdo Urško Hočevar
Čepin. Ta je svoj sloves ustvarila in vzdrževala na spletu, in sicer
predvsem s številnimi objavami na priljubljenem omrežju Facebook, z objavo biografije, ki opisuje njeno javno in zasebno
življenje, ter s številnimi nastopi in medijskimi predstavitvami
v revijah, časopisih, na televiziji in v drugih medijih. Nekatere
ključne dogodke iz njene kariere opišem na podlagi proučevanja
pisnih, ustnih in spletnih virov ter jih primerjam z delovanjem in
pojavnostjo podobnih zvezdnikov v Sloveniji in tujini. Natančneje se posvetim njenemu videoposnetku, ki je nastal v erotičnem
masažnem salonu in se naglo razširil po spletu. Kot bomo videli,
je zaradi tega posnetka Hočevar Čepinova postala še bolj znana
in prepoznavna tako na nacionalni ravni kot tudi onkraj nje.
Kot rečeno, podobne samopromocijske strategije za poveličevanje lastne slave, ugleda in moči vse pogosteje uporabljajo tudi
politiki in drugi »velmožje«, ki naj bi s svojim vplivom dejansko
spreminjali ali vsaj pomembno zaznamovali družbeno realnost. Na
izbranih primerih predstavim njihove strategije ustvarjanja javne
podobe in jih primerjam z dejavnostmi osrednje akterke tega prispevka. Ob koncu ugotavljam, da kopičenje in izrabljanje socialnega kapitala za vzpostavljanje ugleda in moči v družbi pravzaprav ni
nič posebej novega. Takšne strategije so namreč že pred desetletji
opisovali ključni antropologi, ki so v melanezijskih in polinezijskih
skupnostih proučevali institucijo vélikih mož, katerih družbeni
pomen se meri predvsem po številu povezav, ki jih zmorejo vzdrževati. Takšno početje pa lahko primerjamo s sodobnim kopičenjem tako imenovanih prijateljev in sledilcev na spletnih družbenih
omrežjih, po čemer izstopajo tako instant zvezde kot politiki.
Raziskovanje instant zvezd
Pri proučevanju zgodovinskih osebnosti, herojev in slavnih
osebnosti se pogosto srečamo s pomanjkanjem virov, s katerimi bi
lahko verodostojno rekonstruirali njihovo življenje in delo. Ko raziskujemo sodobne instant zvezde, je naš problem nasproten – virov
in podatkov je na voljo v izobilju, včasih celo preveč, poleg tega si informacije pogosto nasprotujejo in se marsikdaj ne skladajo. To pravzaprav ni nič nenavadnega, saj je temeljna dejavnost instant zvezd
1. Nekateri izsledki in izhodišča iz tega prispevka so predstavljeni v razpravi, objavljeni v
Glasniku Slovenskega etnološkega društva (Podjed 2012).
152
23.9.2013 9:18:41
ustvarjanje izobilja – ali pa celo preobilja – informacij, namenjenih
samopromociji in potrjevanju lastne slave. Ker so podatki, ki se pojavljajo v različnih medijih in na spletu, mnogokrat nenatančni, potvorjeni ali predelani, je pri rekonstrukciji najbolje uporabiti kombinacijo različnih virov, da se približamo dejanskim dogodkom.
Osnovni vir za predstavitev kariere Urške Hočevar Čepin do
leta 2009 je njena (avto)biografija (Zeneli 2009), v kateri opiše
predvsem svoj propadli zakon s poslovnežem ter predstavi zametke svoje javne podobe. Pomemben vir informacij so tudi prispevki v revijah in časopisih, v katerih se ta oseba pojavlja bodisi
kot sogovornica bodisi kot navdih za pisanje. Ker v prispevku
ne obravnavam le podobe Hočevar Čepinove v fizični realnosti,
temveč se v ravno tolikšni meri posvečam njenemu udejstvovanju v virtualnem prostoru, torej na spletu, sem analiziral še njen
profil in objave na omrežju Facebook ter pregledal spletne strani, na katerih se pojavlja. Podatke sem dopolnil z intervjujem, ki
sem ga nameraval izvesti v živo, a se za razliko od drugih slovenskih instant zvezd, ki sem jih predstavil v nekaterih drugih besedilih (Fredi Miler, Artur Štern in Damjan Murko), za srečanje nisva mogla dogovoriti, zato sva »pogovor« marca 2012 izvedla po
elektronski pošti. Zastavljena vprašanja so bila povezana z njeno
samoopredelitvijo (medijska oseba, voditeljica, zvezda …), s primerjavo njenega dela s svetovnimi zvezdami, ki živijo predvsem
od lastne slave (na primer z mednarodno instant zvezdo Paris
Hilton), z razlikovanjem od drugih domačih slavnih posameznikov, z močjo medijev pri ustvarjanju javne podobe, z vlogo splet
nih omrežij pri samopromociji, s pojavljanjem v resničnostnih
šovih in z vzpostavljanjem ločnice med javno in zasebno podobo.
Za primerjavo samopromocijskih strategij instant zvezd in
družbeno vplivnih posameznikov sem analiziral še tri spletne
profile slovenskih politikov na Facebooku.2 Pri tem sem se posebej posvetil njihovemu »samoupodabljanju« na omrežju, nakar
sem njihove samouprizoritvene strategije primerjal z javno-zasebno podobo Urške Hočevar Čepin ter ugotavljal, v čem so si
ti posamezniki podobni in po čem se sodobni »véliki možje in
žene« razlikujejo od instant zvezd.
Teoretska izhodišča
Kot temeljno teoretsko izhodišče uporabljam Boorstinovo
delo Podoba: Vodnik po psevdodogodkih v Ameriki (The Image: A
2. Politikov v prispevku ne izpostavljam z imeni, temveč jih poimenujem Politik 1, 2 in 3.
Za analizo sem izbral dva moška in eno žensko, ki so precej aktivni na spletu, vsi pa so sedanji ali nekdanji vidni oziroma vodilni predstavniki osrednjih slovenskih političnih strank.
153
23.9.2013 9:18:41
Guide to Pseudo-Events in America), ki je prvič izšlo leta 1961 in
v katerem je avtor opredelil, kaj naj bi bila slavna oseba; po njegovem gre za posameznike in posameznice, ki slovijo predvsem
zaradi svoje slave (1992: 57).3 V tem delu se je avtor posvetil še
psevdodogodkom, torej umetno ustvarjenim dogodkom, ki so »po
naravi bolj zanimivi in privlačni kot spontani dogodki« (Boorstin 1992: 37). Pojasnil je, da so v primerjavi z neinsceniranimi
dogodki bolj dramatični, hitreje se razširijo in postanejo opazni,
zlahka se ponavljajo, zahtevajo finančni vložek, lahko jih razumemo in se z njimi sprijaznimo, so družbeno sprejemljivi, poznati jih moramo, če želimo ostati »obveščeni«, poleg tega pa
se lahko eksponentno množijo. Kot bomo videli, te značilnosti
zlahka prepoznamo – morda celo v ekstremnejši obliki – pri nekaterih dejavnostih Urške Hočevar Čepin.
Pri analizi javne in zasebne podobe instant zvezd so še vedno aktualne razlage Ervinga Goffmana (1990), ki je uporabil
primerjavo vsakdanjega življenja z gledališčem, in sicer za opis
»odra«, na katerem se predstavljamo javnosti oziroma drugim,
in »zakulisja«, na katerem obstajamo »sami zase« (primerjaj
Mead 1997, kjer podobno piše o sebstvu kot prepletu individualnega in družbenega jaza). Kot bomo videli v prispevku, se pri
instant zvezdi Urški Hočevar Čepin javna in zasebna podoba pogosto prepletata in mešata, hkrati pa so njene podobe za javnost,
ki naj bi predstavljale utrinke iz zakulisja, načrtno izbrane in deloma inscenirane (so torej psevdopodobe). V vsakem primeru so
ustvarjene, umetne podobe pri njenem udejstvovanju prevladujoče in pomembnejše od dejanskih dogodkov (primerjaj Baudrillard 1999, kjer avtor pojasni, da je svet simulacij in replik postal
pomembnejši od dejanskosti).
Pomemben novejši prispevek k definiranju slavnih oseb je
prispeval Chris Rojek, ki je pojasnil, da so le-te kulturni konstrukt, s katerim smo v sodobnih družbah nadomestili izginjajočo avtoriteto kraljev in bogov (2001: 13). Podobno kot Weber
(1968), ki je predstavil tri oblike avtoritete (tradicionalno, racionalno-legalno in karizmatično), je Rojek pojasnil, da obstajajo
tri oblike zvezdniškega statusa: pripisan, pridobljen in prilaščen.
Pripisan status slavnih oseb je povezan z dedovanjem naziva; nekatere osebe, na primer filmski igralci, športniki in glasbeniki,
tak status pridobijo z izjemnimi dosežki; v tretjo kategorijo, ki je
za to razpravo najbolj zanimiva, pa uvrščamo tiste, ki jim slavo
pripisujemo, četudi ne izkazujejo nobenih posebnih talentov ali
3. Natančneje: Boorstin (1992: 57) je razložil, da lahko kot slavno osebo (angleško celebrity)
obravnavamo posameznika, ki je »znan zaradi svoje prepoznavnosti« (angleško known for
his well-knowness).
154
23.9.2013 9:18:42
veščin (Rojek 2001: 17–8). Takšnim osebam Rojek pravi celetoids,
kar nekateri prevajajo s slavoidi (Vovk 2011), sam pa uporabljam
izraz instant zvezda (glej Podjed 2012, kjer je izraz podrobneje
predstavljen). V nasprotju z Rojkom menim, da imajo takšni posamezniki lahko tudi daljši rok trajanja in da ni nujno, da njihov
zvezdniški status izgori po »petnajstih minutah slave«, o katerih
je v šestdesetih letih dvajsetega stoletja govoril osrednji predstavnik poparta Andy Warhol.4
Pri analizi dejavnosti sodobnih instant zvezd je pomembno
tudi poznavanje delovanja spletnih omrežij, ki so z naglim razvojem v novem tisočletju bistveno predrugačila način predstavljanja izjemnih oziroma izstopajočih posameznikov v javnosti in
jim ponudila priročno orodje za samopromocijo.5 Alice Marwick
in Danah Boyd v prispevku o zvezdniških praksah na omrežju
Twitter celo pravita, da so prav spletna družbena omrežja omogočila nastanek tako imenovanih mikrozvezd, ki z udejstvovanjem
v fizičnem in predvsem virtualnem prostoru nenehno skrbijo za
samooznamčenje (angleško self-branding), to je strateško samouprizarjanje in ustvarjanje takšne javne podobe, ki jo občinstvo
zlahka konzumira (Marwick in Boyd 2011: 141).
O spletnih omrežjih kot pomembnem sredstvu za samopromocijo piše tudi P. David Marshall. Nenehna samo(re)produkcija, ki jo ta omrežja omogočajo, je po njegovem mnenju temeljna
dejavnost posameznikov, ki jim pravim instant zvezde, saj je njihov spletni jaz postal za konstrukcijo in uprizarjanje sebstva vsaj
tako pomemben kot individualni oziroma zasebni jaz (Marshall
2010: 39). Marshall ob tem dodaja, da posamezniki svoj javni jaz,
ki ga predstavljajo po spletu in ki je ključni sestavni del njihove
identitete, nenehno popravljajo in dopolnjujejo (Marshall 2010:
42). Izdelava spletnega profila kot jedra virtualne identitete je
torej nikoli dokončano delo, v katero mora slavni za ohranjanje te slave vlagati veliko truda, sočasno pa mora komunicirati s
svojim občinstvom, torej s prijatelji oziroma sledilci na omrežju.
Kot bomo videli v prispevku, temelj za snovanje posameznikove javno-zasebne podobe še vedno ostaja podoba iz fizične
resničnosti, ki se sicer vse tesneje prepleta z virtualno podobo.
Dva svetova – fizični in virtualni – namreč nista ločena, temveč vplivata drug na drugega in ustvarjata nekakšen kibernetski
prostor, kot ga opisujeta Mitra in Schwartz (2001), v katerem
dogodki na spletu pomembno vplivajo na življenje v fizičnem
4. Tudi v tem prispevku predstavljeni Urška Hočevar Čepin in Paris Hilton že več let uspešno vzdržujeta svojo instant slavo.
5. O razrasti spletnih omrežij v novem tisočletju glej Boyd in Ellison (2008).
155
23.9.2013 9:18:42
prostoru – in obratno.6 Zaradi vseprisotnega in zlahka dosegljivega spleta (denimo s »pametnimi« mobilnimi telefoni in tabličnimi računalniki) je ločnica med svetovoma vse bolj zabrisana,
oba pa imata čedalje bolj izenačeno vlogo v posameznikovem
vsakdanu – in seveda tudi v življenju instant zvezd. Pri Urški
Hočevar Čepin bomo zato najprej pogledali njeno fizično podobo, s katero se predstavlja v medijih in na javnih nastopih, nato
pa se bomo posvetili še njeni virtualni podobi, ki jo ustvarja na
omrežju Facebook.
Ustvarjanje in preobrazba fizične podobe
Urška Hočevar Čepin (rojena 1985) se je širši javnosti prvič
predstavila z biografijo, v kateri je opisala predvsem zvezo s poslovnežem, lastnikom avtohiše, ki je trajala med letoma 2004
in 2009. V biografiji z naslovom Prekletstvo v zlati kletki, ki jo
je zapisala poznavalka slovenske estrade Nana Nataša Zeneli in
ki so jo ob izidu predstavljali kot »zgodbo o slovenski Pepelki«,7
je predstavila svojo transformacijo od naivne najstnice »brez
življenjskih izkušenj«, ki je svojemu partnerju »stoodstotno verjela« (Zeneli 2009: 12), do medijske osebnosti, ki so jo utrdile
in oblikovale življenjske izkušnje (Slika 1). V tem obdobju se je
preoblikovala tudi njena fizična podoba, med drugim z operacijo
prsi, za kar jo je s pregovarjanjem navdušil njen partner, ki mu
je bilo všeč, »če ima ženska ogromne« (Zeneli 2009: 35). Hočevar Čepinova pojasnjuje, da njena pojavnost pravzaprav nikoli
ni bila njen individualni projekt, temveč jo je s svojimi željami
vsestransko preoblikoval njen partner, ki je
vedno sanjal o glamurju in imidžu zvezd, zato me je gradil po svojih
željah, da bi se z menoj lahko razkazoval v medijih. Na njegove zahteve
in želje sem se morala v javnosti družiti samo z določenimi znanimi
ljudmi iz sveta medijev, oblačiti sem se morala izključno po njegovih
navodilih, in seveda sem morala voziti avtomobile prestižnih znamk,
da se je lahko postavljal z mano. (Zeneli 2009: 109)
6. Izraz »kibernetski prostor« se ne navezuje na kiberprostor kot soznačnico virtualnega prostora, temveč opisuje procese upravljanja, reguliranja in prenosa informacij
med elementi v sistemu (glej na primer Wiener 1954, kjer so predstavljene pionirske
zamisli o kibernetiki).
7. V povzetku, objavljenem na hrbtni strani biografije s podnaslovom Senzacionalna zgodba
Urške Čepin, je zgodba strnjena takole: »Pošteno, delovno in luštno dekle se poroči s princem
iz sanj, ki ji nudi razkošje, ki si ga le malokatero dekle pri tej starosti lahko privošči: razvaja jo z luksuznimi avtomobili, dragimi oblekami, eksotičnimi počitnicami, nenazadnje
dragimi lepotnimi operacijami in seveda lastno oddajo na televiziji. Res kot v pravljici, bi
lahko rekli – dokler je trajalo« (Zeneli 2009).
156
23.9.2013 9:18:42
V intervjuju pa je dodala, da so njeno podobo sčasoma oblikovali tudi mediji, ki so jo »izdelali /…/ po neki svoji podobi«. Tudi
ta podoba je pomagala k njeni prepoznavnosti, zaradi katere jo
ljudje, kot pravi, marsikdaj »obravnavajo kot nek idol«.
Poleg povečanih prsi so se sčasoma spreminjale tudi njene
obrazne poteze ter način oblačenja in ličenja. Skratka, podoba
Urške Hočevar Čepin je postajala vse bolj spremenljiva in nestalna. Njena »plastična«, »gnetljiva« in »prilagodljiva« pojavnost
precej dobro predstavi esenco sodobne potrošniške družbe, v kateri podobo nenehno (pre)oblikujemo po svojih ali tujih željah,
s čimer poudarjamo vizualno in se tako vse bolj prepuščamo
zahtevam sveta pogledov, zrcal in spektakla, v katerem postaja
osrednje čutilo oko, fokus pa ravno telo (Featherstone po Rogers
1999: 113). Ustvarjanje zunanjega videza instant zvezde, ki nastaja bodisi s kozmetičnimi popravki bodisi z novimi oblekami
in ličili, je tudi svojevrsten psevdodogodek, ki odmeva v javnosti in medijih. Tako postane instant zvezda s svojo pojavnostjo
dogodek zase oziroma nekakšen »človeški psevdodogodek«, kot
temu pravi Boorstin (1992).
Slika 1.
V biografiji Prekletstvo v zlati
kletki je predstavljena
transformacija
Urške Hočevar Čepin
od naivne najstnice
do medijske zvezde
(vir: Zeneli 2009).
Pri analizi ustvarjanja in promocije zvezdniškega lika Urške Hočevar Čepin so zgovorne tudi fotografije, s katerimi je
opremljena biografija. Od šestindvajsetih fotografij v knjigi jih
večina, natančneje osemnajst, prikazuje osrednjo akterko, ki se
fotografskemu objektivu nastavlja odeta v izzivalna oblačila in
v različnih položajih (zleknjena je na postelji, roke ima spete z
157
23.9.2013 9:18:42
lisicami, sloni na športnem avtomobilu, naslanja se na masažno
kopalno kad in tako dalje). Le na osmih fotografijah je prikazana v družbi drugih ljudi – predvsem tedanjega partnerja. Iz teh
prizorov vidimo, da je zasebnost instant zvezd v resnici družbeni konstrukt – posamezniki (vsaj deloma) odločajo in določajo,
katere informacije bodo ostale skrite in katere bodo dostopne
javnosti. Pri tem pa morajo instant zvezde upoštevati stopnjujoča »voajerska« pričakovanja svojega občinstva. »Pričakujemo,
da bomo videli vedno več. Želimo videti več. In mediji nam to
dajo,« pojasnjuje Clay Calvert (2000: 80). In v takšnem začaranem krogu ostajajo instant zvezde tako rekoč brez izbire. Občinstvo lahko nahranijo in ohranijo le, če razkažejo še več sebe in
svoje zasebnosti.
Afera z masažnim salonom
V biografiji Hočevar Čepinova predstavi tudi nekatere druge
komponente svoje življenjske zgodbe, in sicer osvojitev naslova
druge spremljevalke na tekmovanju Miss Hawaiian Tropic leta
2007, vodenje glasbene oddaje na komercialni televizijski postaji, začetke pevske kariere, medijsko obračunavanje po razvezi z
možem in tako dalje. Njena ločitev, ki je bila odmevna tudi – ali
pa predvsem – zaradi (samo)promocije v medijih, se je sčasoma
ravno tako prelevila v psevdodogodek, pri katerem ni bila več pomembna dejanska zgodba, temveč predvsem nenehna (re)konstrukcija podobe ločene zvezde, s katero je osrednji akterki uspelo ostati na očeh javnosti. Tudi gledalcem resničnostnega šova
Big Brother, ki se ga je udeležila leta 2010, so jo predstavili kot
»razvpito ločenko«, bralci prispevkov o tej oddaji na spletu pa so
spet imeli priložnost pogledati v njeno »zakulisje« – ob najavi
šova so namreč objavili fotografije, skozi katere je bila prikazana
njena življenjska zgodba od otroških in najstniških let do poroke
z možem. Zvezdnico tako vidimo pri prostočasnih dejavnostih,
denimo med ježo konja, pa tudi v družinskem krogu in med poročnim obredom (Rahne 2010).
Po ločitvi in izdaji biografije se je v javnosti sčasoma utrdila podoba hiperseksualne zvezdnice, ki jo je Hočevar Čepinova poudarjala z novimi dejavnostmi. Leta 2010 se je razgalila
za slovensko izdajo revije Playboy, istega leta pa je po naročilu
Urada Vlade Republike Slovenije za komuniciranje (UKOM) posnela tudi oglasno sporočilo v podporo predlagani pokojninski
reformi, v katerem je svoj pogled na spremembe pokojninskega sistema predstavila skozi niz parodičnih izjav, ki naj bi ljudem namignile, da je kvazistrokovno mnenje instant zvezde z
158
23.9.2013 9:18:42
globokim dekoltejem tako zgrešeno, da je smiselno glasovati ravno nasprotno kot ona. Sporočilo je sprožilo buren odziv v javnosti, zato ga je UKOM umaknil, tedanja vlada pa se je od njega distancirala; na spletnem portalu YouTube, kjer je ostalo dostopno,
pa je zabeležilo več kot sto tisoč ogledov. Leta 2011 se je Hočevar
Čepinova promovirala še v enem, tokrat srbskem resničnostnem
šovu Palača (Dvor). Javnosti se je predstavila v vlogi ognjevite in
»hiperseksualne« samopromotorke, s čimer je med tamkajšnjim
občinstvom utrdila stereotipe o Slovenkah, po mnenju nekaterih
gledalcev pa sočasno uspešno poskrbela za promocijo Slovenije
(glej Volčič in Erjavec 2013, kjer je objavljena podrobna analiza
nastopa Hočevar Čepinove v tej oddaji).
Najbolj odmeven dogodek v njeni karieri, ki je buril duhove
tako v domači kot mednarodni javnosti, je bila tako imenovana
afera masažni salon. Spletni tabloid je aprila 2012 poročal, da je
v nekem ljubljanskem masažnem salonu Urška Hočevar Čepin
izvajala erotično masažo, sočasno pa je objavil videoposnetek
njenega početja, ki se je kasneje razširil na nekatere pornografske portale. Na posnetku vidimo Hočevar Čepinovo, ki najprej
oblečena, nato pa vse bolj razgaljena masira nekega poslovneža;
medtem se z njim sproščeno pogovarja ter poizveduje o njegovem zasebnem življenju in delu. Med masažo ga najprej gladi
in gnete po hrbtu, na koncu pa ga še manualno zadovolji. Po
podatkih lastnika spletnega tabloida si je videoposnetek v nekaj
urah ogledalo približno osem odstotkov vseh uporabnikov spleta
v državi (Čakarić 2012), s čimer je postala Hočevar Čepinova še
bolj prepoznavna na nacionalni ravni, novico pa so komentirali
tudi mediji v tujini – predvsem v Srbiji, kjer je bila Urška Hočevar Čepin še vedno znana zaradi nastopa v resničnostnem šovu.
Na tej točki njene kariere lahko izvedemo primerjavo z mednarodno instant zvezdo Paris Hilton, pravnukinjo snovalca mednarodne hotelske verige. Tako kot Hočevar Čepinova je izdala avtobiografijo še preden je zares zaslovela, kasneje se je ukvarjala s
petjem, se preizkusila v različnih filmskih vlogah, nastopila v resničnostnem šovu in se lotila številnih drugih dejavnosti – predvsem pa se je ukvarjala z vzdrževanjem lastne slave. Hiltonova je
dosegla svetovno slavo predvsem zaradi amaterskega posnetka
spolnega odnosa s tedanjim partnerjem; posnetek se je leta 2003
razširil po spletu, dvoumno naslovljen z Noč v Paris/Parizu (One
Night in Paris) pa je kasneje izšel tudi na DVD-ju. Thomas Fahy
(2007) pojasnjuje, da ta posnetek ni postal izjemno priljubljen
le zaradi erotične komponente, temveč tudi zaradi privoščljivosti, ki jo gledalci doživijo, ko se bogata dedinja pred njihovimi
očmi razgali in javno poniža. V takšnem prizoru se, če sledimo
Goffmanu, prepleteta »prizorišče« in »zakulisje«, s tem pa se
159
23.9.2013 9:18:42
slavna oseba dejansko »počloveči« in povsem približa občinstvu,
torej »navadnim ljudem«.
Nekaj podobnega se je zgodilo Hočevar Čepinovi po aferi masažni salon, zaradi katere je postala še bolj slavna in priljubljena,
pridobljeni sloves pa je znala uspešno unovčiti na različnih koncertih in promocijskih nastopih (njena krajša turneja je potekala
celo pod naslovom Massage Party); zaradi svoje slave je dobila
tudi stransko vlogo v pornografskem filmu domače produkcije Gremo mi po svojo (2012).8 Novopridobljeni sloves je prenesla
tudi v virtualno okolje spletnega omrežja Facebook, kjer je podobo iz fizične realnosti nadgradila in utrdila. Kot bomo videli, pa
ji spletno družbeno omrežje ne omogoča le utrjevanja podobe,
temveč tudi rekonstrukcijo javno-zasebne zgodovine.
Analiza spletnega profila
Prva zadrega, ki se pojavi pri proučevanju spletne podobe
slavnih oseb je, da ne moremo zlahka ugotoviti, kateri profili z
njihovimi imeni so pravi in kateri lažni. Na družbenem omrežju Facebook najdemo kar šest profilov Urške Hočevar Čepin ter
prav toliko profilov osebe z imenom Urška Čepin. Bolj poglob
ljen pregled razkrije, da njeno spletno podobo najbolj zvesto
predstavi profil, ki je tudi najbolj priljubljen in obiskan, saj je
Hočevar Čepinova na njem zbrala pet tisoč tako imenovanih pri
jateljev, torej povezav na Facebooku, kar je pravzaprav največje
število, ki ga sistem dopušča, poleg tega pa je pridobila tudi več
kot tri tisoč sledilcev, torej ljudi, ki lahko ravno tako spremljajo
posodobitve njenega profila in si ogledujejo njene fotografije ter
druge objave, a niso neposredno v krogu ljudi, ki jih je instant
zvezda sama izbrala oziroma dodala svojemu omrežju.
Svoj spletni profil je Hočevar Čepinova odprla januarja 2008.
Že na prvi fotografiji, ki je bila objavljena na tako imenovani časovnici, takrat še zidu, torej strani, na kateri uporabniki omrežja
v kronološkem zaporedju predstavljajo dogodke iz svojega življenja, je deloma definirala svojo spletno identiteto, ki se navezuje
na njeno podobo v fizični realnosti. Objavila je namreč naslovnico neke revije, za katero se je fotografirala odeta v razpet zimski
plašč, ki je prevezan z vijoličnim pasom – ta nekoliko spominja
na mašno na darilu. Pod plaščem je skoraj povsem gola, le prsi
ima deloma prekrite z modrcem. V objektiv fotoaparata zre izzivalno, z rahlo razprtimi ustnicami, iluzijo medijske dive pa
8. Pornografski film, ki ga je režiral Max Modic, parodira priljubljen slovenski mladinski
film Gremo mi po svoje iz leta 2010. V filmu se Hočevar Čepinova pojavi kot planinka, ki
tabornicam razkazuje svoje oprsje.
160
23.9.2013 9:18:42
dopolnjujejo skrbno urejeni nohti in platinasti lasje. Celostno
zvezdniško podobo nadgradi še napis na naslovnici, ki jo opiše
kot »bejbo z belim Ferrarijem«.
Na njeni časovnici se zvrstijo številne podobne fotografije in
objave, s katerimi Hočevar Čepinova opiše svoj vsakdan. Pogosto navede kakšen spodbuden moto, denimo »Karkoli si zamislim, je mogoče. Življenje je kratko potovanje, zato ga živi vsak
trenutek«, ali pa »Kdor te bo želel videti, si bo vzel čas zate …
Kdor te potrebuje, te bo našel …« Njene objave obiskovalci strani
komentirajo, pri čemer pri komunikaciji skoraj dosledno uporabljajo tikanje in izraze, s katerimi utrjujejo iluzijo bližine z instant zvezdo. (Na primer: »Lep dan tudi tebi, Urška!«) Predvsem
pa je na njeni strani na Facebooku objavljenih veliko fotografij,
na katerih se zvezdnica izpostavlja kot osrednja akterka. Od 254
fotografij, ki jih je do februarja 2013 objavila na spletu, jih dve
tretjini prikazuje njo samo, in sicer navadno v izzivalnih oblačilih, ki poudarjajo njeno »hiperseksualno« podobo, kakršno je
ustvarila v medijskih nastopih oziroma udejanila v fizični realnosti. Druga skupina podob prikazuje njenega sina, ki se na fotografijah pojavlja bodisi z materjo bodisi brez nje, na tretji skupini
fotografij je Hočevar Čepinova z družinskimi člani ali pa so ti
ovekovečeni brez nje, le na eni fotografiji pa so upodobljene še
druge osebe (Tabela 1).
Tabela 1: Urška Hočevar Čepin (U. H. Č.) prevladuje kot osrednji motiv na fotografijah,
objavljenih na svoji strani na omrežju Facebook (stran pregledana februarja 2013).
motiv
U. H. Č.
U. H. Č.
z otrokom
otrok
U. H. Č. in drugi
število
fotografij
170
27
26
14
motiv
U. H. Č
in družina
družina
drugi
nerazporejeno
število
fotografij
6
5
1
5
Hočevar Čepinova s takšnim »egocentričnim« kreiranjem
profila, ki izpostavlja in poudarja njo samo, pritrjuje Dalsgaardovi (2008) tezi o Facebooku, ki posameznika umešča neposredno v središče družbenega omrežja in s tem utrjuje njegovo
prepričanje o nepogrešljivi družbeni vlogi. Na spletnem omrežju
je namreč vsak posameznik z lastne perspektive žarišče, kakor
se v žargonu teorije grafov, ki se posveča značilnostim omrežij,
161
23.9.2013 9:18:42
imenujejo najbolj omreženi vozli, torej točke stičišča, ki so medsebojno povezane precej bolj kot druge.9
Da je postavljanje sebe na osrednje in najvidnejše mesto pomembno za instant zvezdo, ki gradi svojo podobo prav na središčni poziciji v omrežju, s katere lahko vpliva na ljudi, potrjuje
tudi izjava iz intervjuja z osrednjo akterko tega prispevka:
Ja FB (Facebook, op. a.) pa mi pomeni bolj nek komunikator z
ljudmi, dobim fidbeke (povratne informacije, op. D. P.), predvsem pa
ugotavljam, da sama sebi prinesem ogromno zadovoljstva, ko s svojimi
objavami fotk, pozitivnih motivacijskih misli vzpodbudim in polepšam
dan mnogim neznanim ljudem. To, da jaz osrečujem druge ljudi, je
tudi zame nek pozitiven impulz in potrditev, da delam prav ... pa tudi
ljudje me tako spoznavajo v čisto človeški, vsakdanji luči.
Kot vidimo, je recipročnost med glavno akterko ter njenimi prijatelji in sledilci nekakšno dinamično razmerje, v katerem
Hočevar Čepinova, kot pravi, »osrečuje druge« z razkazovanjem
in opisovanjem svoje zasebnosti, obiskovalci njenega profila pa ji
z ogledi in komentarji prinašajo »ogromno zadovoljstva«. S tem
se znova potrjuje, da med spletnim ekshibicionizmom in voajerstvom obstaja dinamično sožitje, saj ena težnja zadovoljuje drugo.
Urška Hočevar Čepin se pri tovrstnem objavljanju na spletu
– in tudi v fizični realnosti – včasih zaplete v nenavadne kontradikcije. Potem ko se leta 2012 ni udeležila podelitve nagrade zlati
stojan za nadpovprečne dosežke s področja zabavne industrije za
odrasle, ki si jo je prislužila za vlogo v filmu Gremo mi po svojo,
se je v nekaterih medijih razširila informacija, da se je prireditvi
izognila, ker se je psihično zlomila, in sicer zato, ker naj ne bi
prejela honorarja za svoj nastop. Na spletnem profilu je to zanikala in pojasnila, da je razlog drugje:
PRI POLNI ZAVESTI SEM POTEGNILA ČRTO!!! Nočem biti nek
erotično-sex simbol, nočem, da me ljudje gledajo kot spolni objekt … sem
samo človek s srcem, dušo in čustvi ... želim živeti normalno življenje
... Hvala vsem, ki me razumete … ostali pa ... kvj ... (KVJ je kratica za
kletvico, ki izhaja iz srbskega oziroma hrvaškega jezika, op. a.)
Kontradiktorno pri tem je, da je k zapisu priložila svojo fotografijo, na kateri jo vidimo v kratkem krilu in z razpeto usnjeno jakno: poleg tega se tudi na kasneje objavljenih fotografijah
9. Takšne izstopajoče posameznike Malcolm Gladwell (2001) opiše kot povezovalce (angleško
connectors), ki imajo izjemno veliko prijateljev in znancev, ne le na spletu, temveč tudi v
fizični realnosti. Glede na to, da so s številnimi povezavami, pa četudi so te šibke, sočasno
prisotni v številnih omrežjih (kulturnih, strokovnih, prostočasnih …), so mnogokrat ključni
pri povezovanju ljudi iz različnih krogov (primerjaj Granovetter 1973 in njegove razlage o
moči in pomenu tako imenovanih šibkih vezi v družbenih omrežjih).
162
23.9.2013 9:18:42
še vedno pojavlja v oprijetih oblačilih in z globokimi dekolteji,
podobno izzivalna pa ostaja tudi njena naslovna slika, torej fotografija, ki se razteza nad profilom in jo vsak obiskovalec profila
na omrežju vidi najprej. Na njej vidimo žensko v kopalkah, ki se
dviguje iz bazena, ozadje pa krasi panorama obmorskega mesta
(Slika 2).10 Podoba spolnega objekta, ki jo je zgolj z besedami težko spremeniti ali izbrisati, tako ostaja.
Slika 2: Spletni profil Urške Hočevar Čepin nadgrajuje njeno podobo iz fizične real
nosti (vir: Facebook 2013).
Tako naslovna slika kot tudi posameznikova kronologija, ki sta
objavljeni na spletnem profilu, nista nespremenljivi, temveč lahko
uporabniki Facebooka te elemente – in tudi številne druge – nenehno preoblikujejo. Podobno kot je spremenljiva akterkina podoba v
fizični realnosti, je fleksibilna časovnica, ki dopušča popravljanje
oziroma brisanje neprijetnih dogodkov ali komentarjev. V primeru
Urške Hočevar Čepin je to najočitneje v navezavi na afero masažni
salon, po kateri je na omrežju v obupu potožila, da »življenje nima
več smisla«, zatem pa je svoje nadaljnje ukrepe najavila takole:
Slabo bom pustila za sabo, dobremu odprla vrata. Borila se bom
proti zlim silam in zlobnim ljudem. Borila se bom zase, za sinka, za
vse, ki me imate radi, ki mi stojite ob strani. Hvala vam dragi prijatelji
za vso podporo ... rada vas imam.
Vse objave in komentarji iz prve polovice leta 2012 so s časovnice kasneje izginili – verjetno v želji, da neprijeten del zgodovine
10. Obiskovalci profila najprej pomislijo, da je na fotografiji Hočevar Čepinova, a dejansko je upodobljena srbska pop pevka Jelena Karleuša – ena najbolj priljubljenih pevk v
jugovzhodni Evropi.
163
23.9.2013 9:18:42
izgine, ostanejo pa pozitivnejše podobe in objave. Spletni profil
instant zvezdam torej omogoča, da deloma nadzirajo svojo javno
podobo, in sicer tako, da s prilagajanjem zapisov iz preteklosti
ustvarjajo lastno podobo, kakršna bo v prihodnosti.11
Strategije kopičenja prijateljev
Hitra analiza pokaže, da je Urška Hočevar Čepin na nacionalni ravni med bolj »omreženimi« uporabniki Facebooka,
med katerimi je sicer veliko politikov in drugih slavnih osebnosti (Podjed 2009). Ti ljudje so namreč že leta 2008, ko je bilo
omrežje vsaj v Sloveniji še v začetni fazi, vzpostavili več tisoč
povezav, zdaj pa imajo številni med njimi že pet tisoč prijateljev, kolikor jih platforma dopušča.12 Pa je izraz prijatelj v tem
kontekstu sploh smiseln? Če ga razumemo kot simetrično, torej enakovredno zasebno povezovanje ljudi, prav gotovo ne.
Socialni psiholog in antropolog Robina Dunbar (1993, 2004,
2008) namreč pravi, da lahko posameznik naenkrat ohranja
takšno razmerje z največ 150 ljudmi (tako imenovano Dunbarjevo število), za kar naj bi obstajala celo kognitivna omejitev v
človeških možganih.13 Govoriti o tisoč in več prijateljih, ki naj
bi jih nekdo »zbral« na spletu, je zato nesmiselno. Seveda pa
se lahko takšno število povezav vzpostavi in ohranja v asimetričnem razmerju, ko se bolj ali manj anonimni posamezniki
povezujejo s slavnimi osebami – te pa niso nujno le zvezdniki, temveč so lahko to tudi politiki, športniki, znanstveniki …
Pozornost je v tem primeru predvsem enosmerna: prijatelji in
sledilci namreč spremljajo slavne, ti pa jim naklonijo splošno
pozornost predvsem z razdajanjem informacij o sebi.
Dunbar ugotavlja še, da se je z vzponom elektronskih komunikacij zmožnost vzpostavljanja in vzdrževanja razmerij dramatično povečala. Pomembna novost pri tem je, da ne živimo več v
omejenih skupnostih, v katerih se omrežja posameznikov v celoti prekrivajo – tako kot, recimo, v nekdanjih vaških skupnostih, kjer je vsakdo poznal vsakogar. Namesto tega smo prisotni
v številnih razpršenih skupnostih, ki so sestavljene iz niza podomrežij (družina, prijatelji, sodelavci, znanci, člani interesnih
11. Pri tem se spomnimo na znan citat iz Orwellovega dela 1984: »Kdor nadzoruje preteklost,
nadzoruje prihodnost. Kdor nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost.«
12. Ko posameznik zbere več kot pet tisoč prijateljev, lahko bodisi odpre nov profil bodisi
začne namesto prijateljev pridobivati sledilce.
13. Pogojno rečeno so prijatelji po Dunbarju tisti ljudje, do katerih čutimo obligacijo, ko
potrebujejo pomoč, in od katerih lahko pričakujemo nekakšno obliko solidarnosti, ko smo
sami v težavah (Dunbar 2008: 9).
164
23.9.2013 9:18:42
skupin …), ta pa se pogosto le bežno prekrivajo (Dunbar 2008:
9–10). Poleg tega člani posameznikovega omrežja niso več tako
močno vezani na fizične omejitve prostora kot včasih – stike
lahko namreč vzpostavljamo in ohranjamo tudi na daljavo.
Razmerja v fizičnem prostoru pa kljub vse večjemu pomenu
spletnih omrežij še zdaleč niso izgubila smisla. Raziskave kažejo, da drži kvečjemu nasprotno. Pollet, Roberts in Dunbar
(2011) tako ugotavljajo, da med časom, ki ga preživimo na družabnih medijih – recimo na Facebooku – in povečanimi družbenimi omrežji v fizični realnosti ali večjo emocionalno bližino
do ljudi v fizičnem ni pozitivne koleracije. Ob tem vidimo, da
udejstvovanje v tako imenovanem kibernetskem prostoru, ki
obsega tako fizično kot virtualno resničnost, prinese največ novih povezav. Na primeru Urške Hočevar Čepin je to še posebej
očitno. Če bi bila izjemno dejavna zgolj po spletu, hkrati pa se
ne bi udeleževala številnih prireditev in televizijskih oddaj ter
ne bi nastopala na različnih delih Slovenije (in, nenazadnje, če
ne bi bilo odmevnih dejavnosti v masažnem salonu), potem bi
njen zvezdniški status hitro izpuhtel. Šele preplet aktivnosti v
fizični realnosti in na spletu prinese instant zvezdam želeni izkupiček, torej veliko novih povezav.
Urška Hočevar Čepin, ki ima na spletnem omrežju najvišje
možno število prijateljev in več tisoč sledilcev, se vsaj na lokalni ravni uvršča med žarišča, kot se v besednjaku teorije omrežij
oziroma grafov imenujejo najbolj omreženi vozli – v družbenih
omrežjih so to seveda ljudje (glej na primer Barabási 2003). Pa
ima število povezav, ki jih je vzpostavila, še kakšen smisel – razen da služijo kot dokaz njene družbene »veličine«? Dalsgaard
(2008) meni, da so te povezave, pa četudi so šibke in neobstojne,
precej pomembne, saj lahko prek njih posamezniki vplivajo na
široko skupino ljudi in tako prenašajo svoje – ali pa tuje – zamisli v družbo (primerjaj Granovetter 1973, kjer piše o šibkih
vezeh, prek velikega števila katerih laže pridobimo službo kot
prek manj številčnih močnih vezi, recimo prek najožjih prijateljev). Spletno omrežje, kakršno je Facebook, torej služi kot nekakšen zasebni medij, prek katerega lahko svoje zamisli plasiramo
v družbeno omrežje; če so te ideje dovolj zanimive in če jih lahko
naenkrat posredujemo velikemu številu ljudi, se lahko izjemno
hitro razširijo po spletu (primerjaj Podjed 2009). S tega vidika so
najbolj omreženi posamezniki – med njimi je tudi Hočevar Čepinova – privilegirani, saj svoja sporočila naenkrat posredujejo
velikemu številu prijateljev in sledilcev, poskrbijo pa lahko tudi
za promocijo psevdodogodkov, ki jih sami ustvarjajo. Možnost,
da bodo vplivali na družbeno okolje, je tako precej večja kot pri
objavah ljudi z manjšim številom povezav.
165
23.9.2013 9:18:42
Odsev strategij instant zvezd v politiki
Na tak način svojih idej v javnost ne plasirajo le instant zvezde, temveč podobne strategije širjenja vpliva uporabljajo tudi
politiki, torej osebe, ki naj bi dejansko preoblikovale in zaznamovale tok zgodovine. Malokateri vpliven politik se v zadnjih
letih poda na volitve brez spletnega profila na enem od osrednjih
družbenih omrežij, saj so, kot kažejo raziskave, zvesti sledilci na
spletu pomembno volilno telo, ki se ga splača prepričati z nenehnim informiranjem o lastnih dosežkih. Dalsgaard (2008) s
tega vidika obravnava predsedniške volitve v Združenih državah
Amerike leta 2008 ter omenja, da je bil spletni profil Baracka
Obame pomemben dejavnik, ki je »jeziček na tehtnici« morda
prevesil na zmagovalno stran.
Iz Obamovih zvezdniških strategij za pridobivanje podpornikov – tudi s pomočjo spletnih omrežij – se je v nekem predvolilnem televizijskem oglasu ponorčeval štab njegovega protikandidata Johna McCaina. V tem oglasu Obamo opišejo kot »največjo
zvezdo na svetu« in ga primerjajo s pop pevko Britney Spears ter
instant zvezdo Paris Hilton, nato pa gledalce še vprašajo, če je
takšna egocentrična in plitva oseba po njihovem mnenju sploh
sposobna sprejemati usodne odločitve. Po objavi tega oglasa se je
v politično kampanjo vmešala tudi Paris Hilton, ki se je odzvala
na provokacijo. Na posnetku, objavljenem na spletu, je najprej
omenila, da jo je neki »belolasi možakar«, torej McCain, očitno
imel v mislih kot bodočo predsednico Združenih držav. »Popolnoma sem pripravljena na vodenje,« pravi Hiltonova, ki v kopalkah in na ležalniku prebira časopis, nato rutinirano zdrdra
dodelano vizijo energetske strategije ZDA, ki jo kani implementirati po zmagi na volitvah, za konec pa omeni, da bo po volitvah
Belo hišo predvidoma prebarvala v rožnato (Funny or Die 2008).
Strategije instant zvezd se ne zrcalijo le v ameriški, temveč
tudi v slovenski politiki. Tak primer je bil, recimo, uporaba lika
Urške Hočevar Čepin v oglasu v podporo pokojninski reformi.
Ostale podobnosti opazimo pri pregledu spletnih profilov, pri
katerih je sicer znova težko razbrati, kateri so pravi in kateri lažni. Trije politiki, katerih strani na Facebooku sem pregledal, so
se omrežju pridružili leta 2008 – deloma verjetno tudi zaradi
samopromocije pred takratnimi parlamentarnimi volitvami. Od
takrat so vsi trije redno posodabljali svoj profil in na časovnici
komentirali politične dogodke ter z besedami in fotografijami
predstavili tudi zasebnejše trenutke iz vsakdanjega življenja.
Politik 1, vodja nekdaj dokaj pomembne in vplivne stranke, se
obiskovalcem spletnega profila in svojim prijateljem z omrežja, ki jih je pridobil pet tisoč, ravno tako kot Hočevar Čepinova
166
23.9.2013 9:18:42
predstavlja predvsem s fotografijami, na katerih je sam, izjemoma pa v družbi žene, družinskih članov, prijateljev in znancev.
Ogledamo si lahko njegove prostočasne dejavnosti, denimo letenje s športnimi letali, streljanje s polavtomatskim orožjem,
obisk počitniških krajev in tako dalje. Tudi Politik 2, nekdanji
vodja parlamentarne stranke, danes pomemben državni funkcionar, ki ima na spletu kar devet profilov, od katerih jih je večina
predvidoma lažnih, se na kar 149 fotografijah od 579 na svoji
časovnici pojavi sam, na ostalih pa je večinoma ravno tako on,
le da v družbi »običajnih« državljanov in slavnih tujih politikov
(izjemoma je na fotografiji še s svojo partnerko). Na strani, na
kateri se predstavlja s podrobnim življenjepisom, je do februarja 2013 zbral skoraj 10 tisoč všečkov (angleško likes), s katerimi
mu ostali uporabniki omrežja sporočajo svojo podporo in kažejo
pozornost.14 Politik 3 je nekdaj osrednja političarka, ki se je že
na volitve leta 2008 podala z dodelano spletno podobo (spletna
stran, profil na Facebooku in Twitterju) in je do februarja 2013
zbrala več kot 16 tisoč všečkov. Tudi ona redno posodablja svojo
časovnico in na njej komentira družbeno-politično dogajanje. Na
fotografijah, ki jih objavlja, uporabniki Facebooka ne vidijo le
njenih obiskov različnih ustanov, temveč lahko pogledajo tudi v
»zakulisje« intimnejših dogodkov – vidimo jo, denimo, med ličenjem v toaletnih prostorih nekega kluba ali pa med dopustom
ob morju.
Vsi trije politiki se – podobno kot instant zvezde – očitno odločajo za izdelavo in redno posodabljanje spletnih profilov tudi
zato, ker se tako ljudem prikažejo v bolj vsakdanji, življenjski in
dostopni podobi. V komentarjih, ki jih objavljajo njihovi prijatelji
in sledilci, se namreč zelo pogosto pojavlja tikanje politika ali političarke ter nazivanje po imenu, s čimer se vsaj na spletu brišejo
hierarhične razlike med ljudmi in vzpostavlja občutek egalitarnosti, ki si ga v fizični realnosti običajno ne moremo privoščiti.
Obiskovalci politikovega profila v komentarjih k objavam pogosto pustijo tudi svoje nasvete ali vizijo o politični in ekonomski
podobi prihodnosti, s čimer dobijo občutek, da lahko vplivajo na
pomembne odločitve vélikih mož in žena.
Skratka, tako pri »velikih možeh in ženah« kot pri instant
zvezdah se zasebna podoba, postavljena na splet, vse manj skriva
in vse bolj razkriva. Na spletnih profilih politiki namreč pogosto
ponujajo vpogled v družinsko življenje in prostočasne dejavnosti
ter razgaljajo svoj vsakdan, ki je bil v preteklosti načeloma skrit
pred javnostjo – ali pa so ga deloma razkrili pred volitvami. »Javno zakulisje«, ustvarjeno s pomočjo spletnega omrežja, postaja
14. Všečki so na Facebooku označeni s simbolom roke z navzgor izproženim palcem.
167
23.9.2013 9:18:42
tako predvsem iluzija (primerjaj Marwick in Boyd 2011), njegovo
uprizarjanje pa strategija za povezovanje s prijatelji in sledilci, ki
redno spremljajo, kako se slavne osebnosti pojavljajo in predstavljajo na spletu. Če želijo sledilce obdržati, potem morajo svoj
profil pogosto posodabljati in na časovnici objavljati čim več zanimivih, privlačnih in odmevnih objav – pa naj bodo te vizualne
ali tekstualne.15
Sklep
Kot smo videli v prispevku, je za slavne osebnosti, kakršna
je Urška Hočevar Čepin, značilno, da morajo ostati nenehno in
povsod prisotne in vidne, če se želijo ohraniti nad povprečnostjo
in obdržati prijatelje in sledilce, kot se imenujejo njihovi privrženci na spletnem omrežju. Takšna nepretrgana omniprezenca slavnih posameznikov – še posebej instant zvezd – je ravno
nasprotna prezenci herojev, za katere je značilno, da morajo za
nekaj časa izginiti z družbenega horizonta, da se lahko nato zmagoslavno vrnejo in pokažejo v novi luči. Tako je vsaj Joseph Campbell v delu Heroj s tisoč obrazi (The Hero with a Thousand Faces)
razložil, kakšna je arhetipska pot heroja v tako imenovanem mo
nomitu. Prične se s posameznikovim odhodom dogodivščinam
naproti; po slovesu od domačega okolja se poda v neznano in
sooči z nepredstavljivimi nevarnostmi. Ob preizkušnjah doživi
razsvetljenje oziroma prelomno spoznanje in se naposled spremenjen in izkušen zmagoslavno vrne v znano, domače okolje,
kjer ga prepoznajo kot heroja (Campbell 1973). S tega vidika se
instant zvezde in druge slavne osebnosti, vključno s številnimi
politiki, ki za odhod v neznano nimajo časa, saj morajo nenehno
vzdrževati in nadgrajevati svojo podobo, bistveno razlikujejo od
herojev, ki jih obravnavajo drugi prispevki v tej knjigi.
Strategija, ki jo uporabljajo tako instant zvezde kot politiki,
je kopičenje povezav, s katerimi utrjujejo svojo privilegirano pozicijo v družbenem omrežju, povečujejo možnosti vplivanja na
druge in si podaljšujejo »rok trajanja«. Takšna strategija v antropološkem smislu dejansko ne pomeni posebne novosti, saj
so jo na bolj oddaljenem terenu proučevali »klasiki« vede, na
primer Marshall Sahlins, Marilyn Strathern, Maurice Godelier
in drugi raziskovalci skupnosti v Melaneziji in Polineziji. Posvetili so se namreč tamkajšnji instituciji vélikih mož, ki podobno
15. Za natančnejšo analizo strategij politikov na spletu bodo potrebne še nadaljnje raziskave
in povezave z dosedanjimi ugotovitvami o njihovem predstavljanju v tujih in domačih medijih (glej na primer Luthar 2008). V vsakem primeru pa bo pri raziskavah slave gotovo treba
upoštevati pojavnost izstopajočih posameznikov tako v virtualnem kot v fizičnem prostoru.
168
23.9.2013 9:18:42
kot instant zvezde veliko časa in truda porabijo za to, da ustvarjajo in utrjujejo svojo središčno pozicijo ter »napihujejo« privilegirano družbeno vlogo (glej na primer Sahlins 1963; Godelier in Strathern 1991). Sahlins, denimo, takole opiše tipičnega
Melanezijskega vélikega moža: »Vsako njegovo javno dejanje je
oblikovano tako, da ustvarja kompetitivno in individualno primerjavo z drugimi, da pokaže, kako se dviguje nad množicami
kot produkt lastne proizvodnje« (Sahlins 1963: 289). Njegova
izstopajoča središčnost se utrjuje z relacijami med posameznikom in njegovimi sledilci – več kot je slednjih, bolje je za posameznika, ki pa mora povezave nenehno negovati, če jih hoče
obdržati (1963: 290).
Spletna omrežja, kakršno je Facebook, ponujajo idealno
platformo za tovrstno kopičenje povezav oziroma tako imenovanih prijateljev in sledilcev, in sicer tako instant zvezdam kot
politikom in drugim slavnim osebnostim, ki želijo vzpostaviti
in utrditi svojo podobo. Realni dosežki pri tem pravzaprav niso
več pomembni; poglavitno je, da dogodke – ali pa psevdodogodke – vidi čim več ljudi. To pa je tudi ključna razlika med
slavnimi osebami in heroji, ki jo je omenil že Boorstin (1992:
61), ko je dejal, da je bil heroj prepoznaven po svojih dosežkih,
slavno osebnost pa prepoznamo predvsem po podobi oziroma
»blagovni znamki«. V nadaljevanju sicer omeni, da se heroji
ustvarijo sami, slavne osebnosti pa ustvarjajo mediji, s čimer se
v primeru Urške Hočevar Čepin ne moremo povsem strinjati.
Sodobni mediji in spletna omrežja namreč najbolj omreženim
posameznikom omogočajo, da svojo slavo dejansko ustvarjajo
in »razpihujejo« kar sami. Pri ustvarjanju lastne slave so torej
še kako dejavni. Gotovo pa še vedno – in pravzaprav vse bolj –
drži naslednja trditev: »Heroj je bil véliki mož; slavna osebnost
je veliko ime« (Boorstin 1992: 61).
Citirane reference
Barabási, Albert-László
2003 (2002) Linked: How Everything Is Connected to Everything Else and What
It Means for Business, Science and Everyday Life. New York: Plume.
Baudrillard, Jean
1999 (1981) Simulaker in simulacija; Popoln zločin. Ljubljana: ŠOU, Študentska
založba.
Boorstin, Daniel J
1992 (1961) The Image: A Guide to Pseudo-Events in America. New York:
Vintage Books.
169
23.9.2013 9:18:42
Boyd, Danah M. in Nicolle B. Ellison
2008 'Social Network Sites: Definition, History, and Scolarship.' Journal of
Computer-Mediated Communication 13(1): 210–30.
Calvert, Clay
2000 Voyeur Nation. Boulder in Oxford: Westview Press.
Campbell, Joseph
1973 (1949) The Hero with a Thousand Faces. Princeton: Princeton University Press.
Carlyle, Thomas
1840 On Heroes, Hero-worship, and the Heroic in History. London: Chapman
and Hall.
Čakarić, Nina
2012 'Elitna prostitucija med politiki ni zanimiva le za tabloide.' Spletni vir:
<http://www.delo.si/novice/slovenija/elitna-prostitucija-med-politiki-ni-zanimiva-le-za-tabloide.html>, 22. 11. 2012.
Dalsgaard, Steffen
2008 'Facework on Facebook: The Presentation of Self in Virtual Life and Its
Role in the US Elections.' Anthropology Today 24(6): 8–12.
Dunbar, Robin I. M.
1993 'Coevolution of Neocortex Size, Group Size and Language in Humans.'
Behavioral and Brain Sciences 16(4): 681–735.
2004 The Human Story. London: Faber & Faber.
2008 'Cognitive Constraints on the Structure and Dynamics of Social
Networks.' Group Dynamics: Theory, Research, and Practice 12(1): 7–16.
Facebook Newsroom
2013 'Timeline.' Spletni vir: <http://newsroom.fb.com/Timeline>, 14.
2. 2013.
Fahy, Thomas
2007 'One Night in Paris (Hilton): Wealth, Celebrity, and the politics of
Humiliation.' V: Pop-Porn: Pornography in American Culture. Ann C. Hall in
Mardia J. Bishop, ur. Westport in London: Praeger. Str. 75–98.
Godelier, Maurice in Marilyn Strathern
1991 Big Men and Great Men: Personification of Power in Melanesia. Cambridge
itd.: Cambridge University Press, Editions de la Maison des Sciences de'l Homme.
Goffman, Erving
1990 (1959) The Presentation of Self in Everyday Life. London: Penguin.
Gladwell, Malcolm
2001 The Tipping Point: How Little Things Can Make a Big Difference. London:
Abacus.
170
23.9.2013 9:18:42
Granovetter, Mark
1973 'The Strenght of Weak Ties.' American Journal of Sociology 78(6):
1360–80.
Luthar, Breda
2008 Proizvodnja slave: Politika v popularni kulturi. Ljubljana: Fakulteta za
družbene vede.
Marshall, P. David
2010 'The Promotion and Presentation of the Self: Celebrity as Marker of
Presentational Media.' Celebrity Studies 1(1): 35–48.
Marwick, Alice in Danah Boyd
2011 'To See and Be Seen: Celebrity Practice on Twitter.' Convergence: The
International Journal of Research into New Media Technologies 17(2): 139–58.
Mead, George Herbert
1997 (1934) Um, sebstvo, družba. Ljubljana: Krtina.
Mitra, Amanda in Rae Lynn Schwartz
2001 'From Cyber Space to Cybernetic Space: Retthinking the Relationship
between Real and Virtual Spaces.' Journal of Computer Mediated Communica
tion 7(1). Spletni vir: <http://jcmc.indiana.edu/vol7/issue1/mitra.html/>,
12. februarja 2013.
Podjed, Dan
2009 'Po sledeh požigalca: Antropološki pogled na spletna družbena
omrežja.' Glasnik Slovenskega etnološkega društva 49(3/4): 38–46.
2012 'Slovenske instant zvezde: Ustvarjanje in ohranjanje slave po svetovnem
spletu.' Glasnik Slovenskega etnološkega društva 52(1/4): 72–81.
Pollet, Thomas V., Sam G.B. Roberts in Robin I.M. Dunbar
2011 'Use of Social Network Sites and Instant Messaging Does Not Lead
to Increased Offline Social Network Size, or to Emotionally Closer Relationships with Offline Network Members.' Cyberpsychology, Behavior, and Social
Networking. 14(4): 253–8.
Rahne, Alma
2010 'Big Brother Slavnih: Urša Čepin vstopila v slavno hišo!' Spletni vir:
<http://www.24ur.com/ekskluziv/domaca-scena/big-brother-slavnihv-hiso-prihaja-razvpita-ursa-cepin.html>, 12. 2. 2013.
Rogers, Mary F.
1999 Barbie Culture. London, Thousand Oaks in New Delhi: SAGE Publications.
Rojek, Chris
2001 Celebrity. London: Reaktion Books.
171
23.9.2013 9:18:42
Sahlins, Marshall D.
1963 'Poor Man, Rich Man, Big-Man, Chief: Political Types in Melanesia and
Polynesia.' Comparative Studies in Society and History 5(3): 285–303.
Volčič, Zala in Karmen Erjavec
2013 'Commercial and Sexualized Nationalism on Serbian Reality TV.' Inter
national Journal of Cultural Studies (v tisku).
Vovk, Marjana
2011 'Slavoidi v slovenskih tabloidnih revijah.' Neobjavljeno diplomsko delo.
Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Weber, Max
1968 (1915) The Theory of Social and Economic Organization. New York,
London: The Free Press, Collier-Macmillan Limited.
Wiener, Norbert
1954 The Human Use of Human Beings: Cybernetics and Society. New York:
Doubleday.
Zeneli, Nana Nataša
2009 Prekletstvo v zlati kletki: Senzacionalna zgodba Urške Čepin. Tržič: Učila.
172
23.9.2013 9:18:42
Neva Šlibar
Cesarica Lisi
v popularni kulturi in v
medijih svojega časa
Ni veliko zgodovinskih osebnosti, ki bi bile kot
liki upodobljene v svetovno znanih stripih ali risankah: nemara najbolj izstopa Julij Cezar iz Astérixa,1
morda lahko omenimo še Kleopatro,2 v Disneyevih
risankah pa indijansko lepotico Pokahontas (1995),3
zgodba, v kateri je prej kot zgodovinsko dejstvo mit,
podoben tistemu o grškemu junaku Herkulu (1997).4
Povsem drugačno podobo kažejo regionalni stripi,
ne le ameriški, v katerih se politiki, znanstveniki in
veliki umetniki ali borijo z zlom ali so sami zlovešči
liki (Abraham Lincoln, Barack Obama, Nikola Tesla,
Leonardo da Vinci …),5 temveč tudi slovenski. Tako
v (žal le enostranskih) stripih Slovenski klasiki (Lavrič 2009) nastopajo Kralj Matjaž in Janez Janša,
Ivan Cankar in Josip Broz Tito, v nekaj daljših tudi
1. Primerjaj Astérix, le Page Officiel. Spletni vir: <http://www.asterix.com/
encyclopedie/personnages/jules-cesar.html>, dostop 3. oktobra 2012. Ta
enciklopedija likov iz Asterixa je dostopna v različnih jezikih, glej http://
www.asterix.com/encyclopedia/characters/julius-caesar.html, prav tako
3. oktobra 2012.
2. Primerjaj http://www.asterix.com/encyclopedia/characters/cleopatra.
html in http://www.rmc.edu/academics/classics/cleocomics.aspx, dostop
3. oktobra 2012.
3. Primerjaj http://www.imdb.com/title/tt0114148/ in http://en.wikipedia.
org/wiki/Pocahontas_(Disney), dostop 3. oktobra 2012.
4. Primerjaj http://www.imdb.com/title/tt0119282/ in http://en.wikipedia.
org/wiki/Hercules_(1997_film), 3. oktobra 2012.
5. Primerjaj http://marvel.wikia.com/Category:Historical_Figures in
http://www.toplessrobot.com/2011/03/10_real_historical_figures_who_
became_comic_badass.php?page=2, dostop 24. avgusta 2012.
173
23.9.2013 9:18:42
France Prešeren (Rozman – Roza 2010), v knjigi Sokol in go
lobica (Matič 2008) pa aktualnejši slovenski politični »vrh«.
Poleg tega poznamo tudi stripe ali risane romane za omejeno
publiko, pogosto za ljubitelje žanra ali določene zgodovinske
osebnosti. Med legendarnimi in najbolj cenjenimi je Spiegelmannov stripovski roman Maus (Spiegelmann 2006), v katerem Hitler sicer ne nastopa kot glavni lik, je pa posebej izvirno
prikazan holokavst z vsemi grozotami, preganjanjem Judov in
koncentracijskimi taborišči.
Če so v patriarhalni družbi že moški zgodovinski liki precej redko upodobljeni kot stripovski ali risani junaki, potem
je povsem jasno, da je ženskih še manj: poleg že omenjene
Kleopatre je v serijo stripovskih prikazov zgodovine za mlajše
vključena Elizabeta I., princesi Diani pa sta slovita avstrijska
avtorja, po družbenokritičnih romanih znan pisatelj Robert
Menasse (z družino) in ilustrator Gerhard Haderer, posvetila knjigo s pomenljivim naslovom Zadnja pravljična princesa.
Moderni miti, resnične pravljice. Z »Lady Di« ima veliko skupnega zgodovinska osebnost, kateri je posvečen ta prispevek;
njene mitske razsežnosti so soustvarile in sočasno pogojile
tematiziranje njenega življenja v različnih zvrsteh in medijih,
od tradicionalnih biografij do znanstvenih študij, od filmskih
upodobitev, ki so same dosegle kvazilegendarni status, do risanih filmov in muziklov, prav tako pa so navdihnile celo industrijo spominkov.
Menim, da lahko, če najde zgodovinski lik pot v strip, risani film ali muzikal, govorimo o skrajni obliki mitizacije neke
resnične slavne osebnosti. Avtor risanke, ki nam služi kot izhodiščna točka, si dovoli nepojmljivo: obraz, znan zaradi potez in neprimerljive lepote, nadomesti s svojim. Spremeni ga
v okrogel otroški obraz s pujskastimi očmi Bullyja (Michaela)
Herbiga, bavarskega komika, filmskega režiserja, producenta
in lastnika filmskega podjetja.6 Ali gre za blasfemijo ali za genialen štos, s katerim želi avtor razkriti delovanje človeškega
razuma in srca, ko so v igri slavne osebnosti? In kdo je deležen
take pozornosti? Naslov Lissi in divji cesar ter trailer za film
nam namigneta,7 da bo v središču pozornosti habsburška cesarica Elizabeta oziroma Sisi.8
6. Primerjaj http://en.wikipedia.org/wiki/Michael_Herbig, dostop 3. oktobra 2012.
7. Glej http://www.youtube.com/watch?v=1dMuw0jikgU, dostop 24. avgusta 2012. Film
si lahko ogledamo na portalu Youtube.
8. Gl. sliko 1.
174
23.9.2013 9:18:42
Slika 1: Amanda Bergstedt:
Cesarica Elizabeta okrašena
z bršljanom. Portret je
naslikala Amanda Bergstedt
leta 1855, leto pred
cesaričinim obiskom v
Ljubljani, ko je bila
cesarica stara 18 let.
Portret hrani Sisi-muzej
na Dunaju. Vir:
http://commons.wikimedia.
org/wiki/File:Amanda_
Bergstedt_001.jpg,
dostop 5. 7. 2013.
Filmski kritiki so v zgradbi zgodbe sicer odkrili nekaj tehničnih spodrsljajev in pomanjkljivosti, kljub temu pa je risanka
razigrana komedija o malce dekadentnem življenju ljubečega in
srečnega cesarskega para Franca Jožefa I. in Elizabete, v popularni kulturi znane kot Sissi oziroma Sisi ali Lisi, kar so okrajšave, s
katerimi se je tudi podpisovala. Oblika Lisi izhaja prav iz njenega
podpisa, ki se ga lahko zaradi podobnosti med velikim pisanim
S-jem in L-jem bere bodisi kot Sisi bodisi kot Lisi.9 Idilično življenje para ogroža sam hudič, ki vase zagledanemu važiču Yetiju naroči ugrabitev Lissi, Franc pa njeno odsotnost pomotoma razume kot beg k ljubimcu in izdajo njune ljubezni.10 S svojo naravno
prijaznostjo in razumevanjem drugega ter fizično spretnostjo in
močjo, ki spominja na sposobnosti Lare Croft, uspe Lissi spremeniti Yetijev značaj, svojim rešiteljem pomaga, da uničijo zlo,
na koncu pa osamljenemu Yetiju najde še prijatelja, ki ne more
biti nihče drug kot Reinhold Messner. Risanka izrablja številne
prvine in motive znanih stripov in stripovskih junakov, ki jih povezuje s sestavinami legend o Sisi, vendar hkrati razkrije, kako je
njen lik idoliziran: iz mita ustvari smešen, pritlehen in naravno
samozavesten lik, kar cesarica v resničnem življenju sicer ni bila,
bi pa lahko vsaj delno postala, če je ne bi življenjske in zgodovinske okoliščine silile v beg pred sovražnim in podcenjujočim
9. Primerjaj http://images.search.conduit.com/ImagePreview/?q=sisi+signature&ctid=C
T2786678&SearchSource=10&FollowOn=true&PageSource=Results&SSPV=&start=0&p
os=0, dostop 3. oktobra 2012.
10. Gl. sliko 2 z vsemi junaki risanke in avtorjem.
175
23.9.2013 9:18:43
dvorom ter dunajskim plemstvom. To je namreč samosvojo, izredno mlado in dvornemu življenju neprilagojeno cesarico preziralo, kratilo ji je vsakršno svobodo in jo s svojo morilsko »kulturo«
intrig, opravljanja in obrekovanja11 pahnilo v osamo in ekscentričen življenjski slog.
Slika 2: Protagonisti iz risanke Lissi in divji cesar Bullya Herbiga (2007). Vir: http://
www.bullybase.de.
Kaj je botrovalo odločitvi Bullyja Herbiga, da zamenja Sisijine glavne značilnosti in temeljni vir njene privlačnosti in čara
(kasneje seveda tudi njene moči), torej lepoto njenega obraza in
telesa, s svojimi lastnimi, lahko razlagamo različno. Morda so razlogi tehnični, morda je avtor želel izraziti določeno skromnost
v odnosu do zgodovinskega lika, morda je le upošteval filmska
pravila zamenjave ene podobe z drugo (kot jih poznamo iz treh
filmov o Sissi, v katerih je mlado cesarico igrala Romy Schneider), morda je želel pokazati, kako delujejo miti. Po ugotovitvah
Rolanda Barthesa se ti zaradi svoje nedorečenosti in difuznosti
vsebinsko izpraznijo in delujejo kot prazna platna, na katera
lahko projiciramo ter ne nazadnje naturaliziramo določene želje, potrebe in strahove (primerjaj Barthes 1964: 90–4, 98–109,
113–115). Želje po reprezentaciji, identifikaciji in nadomeščanju
11. Opravljanje kot umor, torej način, kako lahko družba nekaznovano ubija, je v svojih
romanih Malina, Knjiga o Franci in Rekvijem za Fanny Goldman tematizirala tudi pomembna avstrijska pisateljica in pesnica Ingeborg Bachmann (1924–1971). Družbo je označila
za »največje morišče«.
176
23.9.2013 9:18:43
ne bi mogli izraziti jasneje. Bully Herbig je najprej v sklopu Bullyparade, kratkih komičnih prizorov, skečev, v katerih igra cesarico Sissi (na primer Das Bully Spezial – Sissi 2002)12, posnel nekaj
prizorov, ki vključujejo cesarja in Sisi v obdobju menopavze; ker
se je pri tem soočil z nekaterimi konflikti in problemi, je raje
začel s tematiziranjem njenih zgodnjih let – tudi zato, ker so mu
ta omogočala spretno parodiranje legendarnih filmov o Sissi v
režiji Ernsta Marischkeja in z Romy Schneider v glavni vlogi.13
Če želimo kot publika zares uživati v Herbigovi risanki, moramo
poznati niz proizvodov popularne kulture, ki govorijo o Sissi:
poleg omenjenih filmov tudi različne risanke in vsaj del resnične in imaginarne biografije cesarice Elizabete (na primer tako
dejstvo, da je bila navdušena nad konji, kot tudi, da je njen oče,
bavarski vojvoda Max, na dvorišču svojega dvorca v Münchnu
občasno organiziral cirkus, v katerem je tudi nastopal, ali pa to,
da lik feldmaršala sloni na liku resničnega polkovnika Böckla, ki
ga je v filmih o Sissi upodobil legendarni igralec Josef Meinrat14).
Čeprav ima prenos resničnih zgodovinskih osebnosti v fikcijsko-likovne zvrsti, to je v stripe ali risanke, veliko družbenih
funkcij, prednjačita dve glavni in najočitnejši: posmehovanje in
občudovanje. Komični elementi, ki se lahko stopnjujejo do satire,
osvobajajo bralstvo z uporabo elementov (po)smeha, distance in
razlike, ki se ustvari med »malim« in »velikim« človekom. Slednji
se prek uvida, da so tudi velike osebnosti le ljudje s prednostmi
in napakami, spet dialektično približuje prvim. Toda drug brez
drugega ne obstajata: v posmehu je vedno tudi kanček občudovanja, v občudovanju pa nastavek za posmeh.
Občudovanje, ki pelje v heroizacijo in mitizacijo neke zgodovinske osebnosti, deluje ravno nasprotno; tu se že s postavitvijo
na imaginarni ali – pri spomenikih – realni piedestal ustvari razlika v višini in v pomembnosti med osebnostjo in »občinstvom«.15
Ta višinska razlika onemogoči enakopraven očesni stik; samoinscenacije vodij določenih nacij, naj bodo to kralji in kraljice,
diktatorji ali predsedniki, sledi družbeno sprejetim in ustaljenim
ter skozi čas spreminjajočim se pravilom. Uporabljeni so, kot dobro vemo, vizualni in simbolni znaki, na primer določena poza,
12. Na spletu si lahko ogledamo kar nekaj teh prizorov.
13. Gl. sliki 3 in 4 oziroma kombiniran posnetek (U. Š.).
14. Primerjaj<http://images.search.conduit.com/ImagePreview/?q=josef%20meinrat%20
als%20%20oberst%20b%C3%B6ckl&ctid=CT2786678&searchsource=10&start=0&pos=0>
in <http://images.search.conduit.com/ImagePreview/?q=Lissi%20und%20der%20wilde%20
kaiser%20&%3Bctid=CT2786678&%3BSearchSource=10&start=0&pos=23>. Dostop do
obeh 3. oktobra 2012.
15. V nasprotju s tem in o neopaznosti ter vlogi kot obliki kolektivnega spominjanja in
pozabe primerjaj Jezernik 2006.
177
23.9.2013 9:18:43
pogled, razkazovanje bogastva in blišča, ki vzbujajo občudovanje
in spoštovanje, predvsem pa zagotavljajo priznavanje nadmoči
in posebnega položaja te osebnosti, kar, če trezno razmislimo,
ni samoumevno, saj oblast pogosto stoji na zelo trhlih nogah.
Juliane Vogel je v svoji obsežni študiji z naslovom Elisabeth von
Österreich. Momente aus dem Leben einer Kunstfigur sledila različnim nitim mitizacije in »poumetninjenja« cesarice Elizabete, in
sicer v primerih povzemanja ustaljenih kraljevskih ikonografij,
predvsem pa pri odstopanju od njih in vnašanju literarnih pred
log (Vogel 1998: 11). Literarizacija in fikcionalizacija pa nista
proizvod kasnejšega časa ali kolektivnega imaginarija; Elizabeta
ju je v svoje življenje skušala vnesti sama (Vogel 1998: 18–9).
Sliki 3 in 4: Motiv iz prvega Sissi-Filma (1955), sprehod bodočega cesarskega para po
gozdu, v glavnih vlogah Romy Schneider in Karlheinz Böhm. Podoben motiv iz risanke.
178
23.9.2013 9:18:43
Kljub temu je zelo vprašljivo, ali bi odobravala sodobne
proizvode popularne kulture, to je nekatere knjige, filme,
risanke; naštejmo nekaj primerov, v katerih imamo opravka
z ustaljenim nadomeščanjem komičnega s sentimentalnim.
Pred Herbigovo celovečerno risanko je bila denimo posneta
risana nadaljevanka z naslovom Princeska Sissi16 – gre za francosko-kanadsko koprodukcijo iz leta 1992, ki v 52 epizodah in
v slogu zgodnjih in kasnejših Disneyevih princesk (na primer
Sneguljčice, Pepelke, Trnuljčice, Pokahontas, Ariel, Motovilke
in tako dalje)17 pripoveduje o številnih ovirah, ki jih morata
pred poroko prebroditi Sissi in njen Franc. Čeprav serija vključuje nekaj resničnih dogodkov iz življenja Elizabete, se povsem oddaljuje od zgodovinskih dejstev: celo princeska Sissi je
stereotipno spremenjena v modrooko dekle s plavimi lasmi.
Žajfasta serija je polna kiča in temelji na črnobelih zgodbah,
čeprav se lik Sissi oddaljuje od podob spodobnih deklet svojega časa. Risana junakinja počne neobičajne stvari, recimo
jezdi v hlačah, česar Elizabeta, kot pričajo številne fotografije,
seveda ni nikoli počela.18
Menim, da je pri tej seriji zanimivo predvsem leto produkcije, to je 1992, saj lahko domnevamo, da je finančno gotovo
zahteven podvig ustrezal zanimanju širše publike, po možnosti ne le deklet oziroma otrok. Prav v istem letu je nastal muzikal z naslovom Elisabeth, naročen s strani VBW, Združenih
dunajskih odrov, ki je Sisijin sloves ponesel po vsem svetu.
V tem času se je odvijala obsežna avstrijska turistična kampanja, ki je oglaševala in tržila življenje na dunajskem dvoru
v devetnajstem stoletju in s tem tudi nadgradila že obstoječe
in na novo zbujeno zanimanje širokih krogov za princese in
kraljeve družine. Ali je ta pojav, ki je postal še bolj očiten v
devetdesetih letih dvajsetega stoletja in je v prvem desetletju
tega stoletja še naraščal, povezan s popularnostjo Lady Di,
lahko le ugibamo. Kateri so družbeni, kulturni, zgodovinski
in politični razlogi za tako regresijo v nostalgijo? Ali lahko takšno nostalgijo po preteklih obdobjih, za zastarelimi življenjskimi slogi, za predmodernimi držami in načini mišljenja ter
vedenja razumemo kot posledico okvar in poškodb, ki nam jih
16. Primerjaj <http://www.imdb.com/title/tt0283213/> in<http://en.wikipedia.org/wiki/
Princess_Sissi_(1997_TV_series)>, dostop do obeh 3. oktobra 2012. Nekaj episod lahko
pogledamo na spletu.
17. Primerjaj <http://en.wikipedia.org/wiki/Disney_Princess>, dostop 3. oktobra 2012.
18. Glej na primer <http://images.search.conduit.com/search/?q=Reiterin+Kaiserin+Elisabeth+&ctid=CT2786678&SearchSource=10&FollowOn=true&PageSource=Results&SSPV>,
dostop 3. oktobra 2012.
179
23.9.2013 9:18:43
je zadala moderna v smislu Oda Marquarda (Modernitätsschä
den) ali pa kot posledico obrata k neoliberalizmu? Morda tem
pojavom ne bi smeli soditi tako strogo in bi jih morali videti kot pozitivne poskuse približanja in ponovnega vračanja k
zgodovini (primerjaj Jameson 1986: 63, kjer postavi tezo, da
historizem izniči zgodovino)? Ali vsaj kot poskuse ponovnega
branja in tolmačenja zgodovine in njenega približevanja prek
materialne dediščine, torej zelo čutnih oblik?
Take pozitivne domneve se zdijo malo verjetne, saj drugi
znaki, denimo komercializacija Sisijinega kulta v obliki leta
2004 odprtega muzeja o Sisi na dunajskem Hofburgu, katerega del so tudi trgovina z izdelki, povezanimi s Sisi in različni
muzeji, posvečeni Sisi na drugih lokacijah (v Bad Ischlu, ob
jezeru Starhemberg, v Miramaru in drugod), kažejo na površinskost, ki jo Fredric Jameson zaznava kot tipično za postmoderni čas (Jameson 1986: 50). Seveda je res, da je zgodovinski lik cesarice Sisi v marsikaterih vidikih moderen (njeno
odklanjanje dvornega življenja, reprezentančnih funkcij, neoabsolutizma in monarhije ter vztrajanje na individualizmu,
vitkosti, telovadbi in podobnem), vendar se zgodba muzikla
ne osredini na očitno dopadljiva (čeprav za mlado cesarico vse
prej kot prijetna) zgodnja leta, temveč na njeno borbo za svobodo, samoodločanje, individualnost in izpolnitev lastnih stremljenj. Osnovan kot mrtvaški ples, ples s smrtjo, ki jo ljubi in
spremlja vse življenje, naslavlja temnejše strani njenega truda,
da bi bila sprejeta takšna, kot je, in da ne bi bila ukalupljena v
številne vloge.19 Dramski muzikal se začne in konča z Luchenijem, morilcem cesarice Elizabete, postavljen pa je v svet sanj,
ki služi kot okvir za linearno in kronološko pripovedovanje
njene biografije, s poudarkom na srečanjih s smrtjo in izgubami (denimo prvorojenke Zofije in sina Rudolfa). Upodobitev
Sisi kot osebe, zaljubljene v smrt, povzema literarni motiv dekleta in smrti. Ta poudarek na grenko-sladkem, na cesaričinih
agonijah in njeni žalosti, je zelo daljnosežen in uvideven izbor
libretista Michaela Kunzeja (glasbo je napisal Sylvester Levay),
ki je zaznal in ujel sodoben odnos, ki ga imajo do življenja
predvsem mladi. To je popeljalo muzikal k velikemu uspehu
po vsem svetu. Podobno kot filmi o Sissi iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki so še danes najbolj gledani filmi v nemški
zgodovini, je postal Elisabeth najuspešnejši muzikal nemškega
govornega prostora vseh časov; doslej ga je videlo devet milijonov gledalk in gledalcev po vsem svetu (zelo popularen je v
19. Primerjaj <http://www.elisabeth-das-musical.com/> (dostop 3. oktobra 2012) in <http://
en.wikipedia.org/wiki/Elizabet_(musical)> (dostop 24. avgusta 2012).
180
23.9.2013 9:18:43
Aziji in še posebej na Japonskem, po krajšem premoru pa je od
septembra 2012 naprej spet del programa dunajskih odrov),
preveden je bil v kar sedem jezikov.
Moj »informator«, mlad slovenski študent prevajalstva, občudovalec cesarice Elizabete od višjih razredov osnovne šole (kar
me je presenetilo), resnično moderen navdušenec, ki se poglablja
v knjige in umetnine ter obiskuje kraje, kjer je Sisi živela dlje
časa, me je opozoril na pomembnost muzikla za oživitev Sissijinega mita, ki se je po svetu razširil v zadnjih dvajsetih letih.
Uspeh muzikla in mita ter svoje zanimanje zanj je »informator«
utemeljil s Sisijino »modernostjo«, ki presega bleščečo pozicijo
cesarice. Njeni nasprotujoči si občutki in nestrinjanje s konvencijami, ki jih je živela, njen uporniški in neortodoksni značaj, njeni
dvomi in osamljenost ter skepsa in žalost so poleg kulta lepote
in izjemnosti ustvarili lik, ki očitno ustreza nagnjenjem velikega
števila mladih v zadnjih dvajsetih letih. To ni prvič, čeprav pred
sto in več leti gotovo ni bilo tako množično: v svoji knjigi Juliane Vogel med drugim izpostavi paradigmatski pomen, ki ga je
v francoski recepciji po smrti pridobila cesarica kot ikona dekadence in esteticizma (primerjaj Vogel 1998: 24–30).
Tako identifikacija z Elizabeto omogoča postavitev posameznika na piedestal, hkrati pa njen lik vedno znova fascinira
tudi starejše generacije. Temu pripomoreta dva dejavnika, narejena iz iste snovi, kot so sanje: na eni strani večna ljubezen
Franca Jožefa I., v katero ne podvomimo (čeprav si je cesar
privoščil marsikatero avanturo in dolgotrajna izvenzakonska
razmerja), na drugi pa dejstvo, da je Elizabeta Avstrijska še
vedno – kljub zelo dobro dokumentiranem življenju na več
tisoč biografskih straneh – enigma, uganka, ki vedno znova
kliče k razreševanju.
Za začetek fascinacije s Sisi je odgovoren avstrijski režiser
in scenarist Ernst Marischka. Danes je skoraj pozabljeno, da
je v tridesetih letih dvajsetega stoletja, natančneje leta 1932,
to je pred priključitvijo Avstrije Nemčiji (Anschluss) in skoraj
sočasno z objavo obsežne biografije o Elizabeti, ki jo je napisal
nacistični simpatizer, zgodovinar in oficir Egon Caesar Conte
Corti (Caesar Conte Corti 1934), Marischka kupil gledališko
delo Ernsta Decseya in Gustava Holma in ga spremenil v glasbeno komedijo z glasbo Fritza Kreislerja. Sissy, kakor je bila
naslovljena komedija z legendarno Paulo Wessely v naslovni
vlogi, so igrali v Theater an der Wien (kot 60 let kasneje dramski
muzikal Elisabeth Levaya in Kunzeja). Uspeh se je nadaljeval še
po vojni, ko sta vlogi prevzela Oscar Werner in Elfriede Ott,
znana in priljubljena dunajska igralca. Josef von Sternberg je
leta 1936 posnel film z naslovom The King Steps Out, ki pa ni
181
23.9.2013 9:18:43
imel večjega uspeha. Marischka je po vojni zaradi avtorskih pravic napisal nov scenarij, tokrat je izhajal iz romana Sissi Marie
Blank-Eisman.20 Čeprav so v njem igrali številni znani igralci in
igralke (Karl-Heinz Böhm kot Franc Jožef I., Magda Schneider,
mama Romy Schneider, kot Sissijina mati Ludovika, Wilma Degischer kot Zofija, cesarjeva mati, Josef Meinrad kot Boeckl in
Peter Weck kot cesarjev brat in tako naprej) je bil film (in njegova nadaljevanja) uspešen predvsem po zaslugi očarljive in lepe
Romy Schneider, ki je bila v času snemanja stara prav toliko kot
Sisi, ko se je poročila s Francem Jožefom I. Trije filmi, posneti
med letoma 1955 in 1957,21 sledijo konvencijam avstrijskega (in
nemškega) sloga »domovinskega« žanra, torej sentimentalnega, nezahtevnega in povsem komercialnega filma z regionalnim ozadjem, kot so jih snemali pred vojno, v času nacizma
in po tem. Nudijo beg pred resničnostjo in zagotavljajo pogled
v prijeten idiličen svet. Čeprav filmski kritiki in zgodovinarji
niso mogli zanikati vpliva teh treh filmov o Sissi na popularno
kulturo – desetletja, do pred kratkim, so bili del priljubljenega
in tradicionalnega božičnega programa na avstrijski televiziji
– jim v svojih ocenah niso bili naklonjeni. Jasno je, da filmi
o Sissi niso služili le kot sredstvo za občasni beg občinstva iz
resničnosti, ampak so imeli tudi politične implikacije: prvega
so namreč predstavili javnosti leta 1955, torej v letu, ko je bila
podpisana državna pogodba in je Avstrija postala samostojna,
vse tri skupaj pa lahko razumemo kot sestavni del avstrijskega
zidu, ki preprečuje prevzemanje odgovornosti in spominjanje
nacistične preteklosti ter tvori lažne zgodbe o tem, kako je bila
Avstrija prva žrtev Hitlerjevega pohlepa; ta mit so nekateri avstrijski krogi vzdrževali do osemdesetih let dvajsetega stoletja,
to je do škandalov, ki jih je povzročila izvolitev Waldheima za
predsednika.
Filme o Sissi, snemane v bleščečem agfacoloru, običajno beremo
kot hibridni žanr Heimatfilma, zgodovinske drame, melodrame
in celo pravljice: nedolžna princesa se poroči s cesarjem, njuna
zveza, ki ponovno asociira na neuspelo »poroko« med državama
po Hitlerjevi aneksiji Avstrije, pa predstavlja zvezo med Nemčijo
in Avstrijo. (Schlipphacke 2010)
Te besede je izrekla Heidi Schlipphacke, ki si je zadala nalogo, da si v letu 2010 ponovno natančno ogleda filme o Sissi,
saj je želela razumeti in si razložiti njihov uspeh tako pri širši
20. Glej http://de.wikipedia.org/wiki/Sissi_(Film), dostop 24. avgusta 2012.
21. Gre za naslednje tri filme: Sissi – Dekliška leta cesarice (1955), Sissi – Mlada Cesarica
(1956) in Sissi – Usodna leta cesarice (1957).
182
23.9.2013 9:18:43
publiki kot znotraj gejevskih skupnosti. Njeno branje vključuje nekatere vidike gejevske teorije in temelji na argumentu, da osnovni namen filmov o Sissi ni prikaz harmoničnega
stapljanja zasebnega (osebnega) in javnega. Sissi namreč kaže
veliko znakov »melanholične cesarice« v freudovskem smislu;
gre torej za figuro, ki je užaloščena zaradi izgube (neznanega)
objekta, ki »do izgubljenega objekta (ki je lahko tudi abstraktna ideja ali projekcija) goji ambivalentna čustva, [kar] vodi v
samokaznovanje in vztrajno gnojenje narcistične rane« (Schlipphacke 2010). Melanholik je torej narcističen, nemiren, lahko
celo sadističen, nagnjen je k nespečnosti, anoreksiji in samomoru – vse to so simptomi želje po smrti. (Zanimivo je, da od
leta 1998 obstaja depresija, imenovana Sis(s)i sindrom; zanjo
naj bi bili značilni »nemir, nekoherentnost, telesna hiperaktivnost, hitre razpoloženjske spremembe, postenje, pretiran kult
telesa, težave s samozavestjo in številni poizkusi samoozdravitve«. Številni strokovnjaki v obstoj tega sindroma dvomijo.)22
Schlipphackejeva dvomi v očitno represivno in eskapistično
družbeno in ideološko funkcijo obravnavanih popularnih filmov; meni, da razkrivajo soodvisnost med »melanholijo, ki ne
dopušča žalovanja za potlačeno zgodovino ter posebno, nemško obliko melanholije, ki ne dopušča žalovanja za preteklostjo
zaradi krivde očetov nacije« (Schlipphacke 2010). Z dokaj bistro
analizo Schlipphackejeve se ne morem niti povsem strinjati niti
ji slediti (delno zato, ker imam težave z uporabljenimi stereotipi
gejevske estetike, delno pa zato, ker lahko številni opisani prizori delujejo ne le dekonstruktivno, temveč tudi tradicionalno),
opozori pa avtorica na nekatere filmske prvine, ki pripomorejo
k trajnemu uspehu filmov o Sissi in sodobnemu navdušenju
nad mitom o cesarici Elizabeti.23
In prav to vprašanje, torej zakaj postane neka zgodovinska
oseba ikona za pretekle in sedanje generacije, zakaj se spremeni v lik, ki prečka obdobja in povezuje zelo različne kulture, je
vodilo in poganjalo mojo raziskavo o odzivu popularne kulture
na osebnost, katere kruta in žalostna biografija ji nikakor ne
22. Primerjaj http://de.wikipedia.org/wiki/Sissi-Syndrom, dostop 3. oktobra 2012.
23. Pred legendarnimi Marischkejevimi filmi o Sissi in tudi kasneje so posneli še kar nekaj
filmov s cesarico Elizabeto kot protagonistko, in sicer v letih 1920, 1931, 1932 in 1936, omembe vredni pa so tudi filmi o bavarskemu kralju Ludviku II., v katerih ima sestrična Elizabeta
(v Viscontijevem filmu je cesarico ponovno igrala Romy Schneider) pomembno stransko
vlogo (za več podrobnosti glej http://de.wikipedia.org/wiki/Elisabeth_von_%C3%96sterreich-Ungarn, dostop 3. oktobra 2012). V zadnjem desetletju natančneje leta 2009, se je že
omenjenim risankam pridružila dvodelna televizijska miniserija Sisi znanega avstrijskega
režiserja Xaverja Schwarzenbergerja, ki je neuspešno želel nadomestiti stare filme o Sissi.
(Glej http://de.wikipedia.org/wiki/Sisi_(Film), prav tako 3. oktobra 2012).
183
23.9.2013 9:18:43
daje prednost pred drugimi. S tem je povezano tudi teoretično
vprašanje, na katerega poskušam odgovoriti v sklepu, in sicer
kaj je potrebno za preoblikovanje te osebe v mit, v ikono. Če
raje prevzamemo terminologijo naslova pričujočega zbornika
in govorimo o narodnih herojih in zvezdah, potem ugotovimo,
da cesarica Elizabeta oziroma Sisi zagotovo – razen za Madžare
– ni narodna herojinja, je pa nedvomno slavna osebnost (cele
brity) in morda bi lahko bila glede na to, da je njen lik desetletja
ostal v spominu prav zaradi idealne igre Romy Schneider24 v
evropski filmski produkciji hollywoodskega kova, tudi zvezda.
Ustvarjanje imidža, torej konstrukcija lastne podobe v očeh občinstva, je postalo del njenega življenjskega sloga, povezanega
z nenehnimi prekoračitvami mej pri upoštevanju pravil cesarskega protokola in pričakovanj njenega ožjega in širšega okolja.
Sisi je umetnost izogibanja, redkega pojavljanja in odsotnosti
namesto prisotnosti (kar je, kot vemo, lahko tudi izvrstna strategija vzdrževanja zanimanja širših množic) gotovo uspela razviti do popolnosti.
Raziskava je odprla vprašanje, ali je bila Elizabeta mitizirana kasneje, to je predvsem po smrti, ali pa lahko že v času, ko
je živela, najdemo jasne indikacije za ta kasnejši razvoj. Juliane
Vogel bi nedvomno pritrdila zadnjemu – njena knjiga namreč
zariše obseg in oblike zgodnjega Sissijinega zavedanja o učinkovanju na druge, izkoriščanja teh svojih adutov za dosego ciljev in
zavestnega ustvarjanja določenih podob o sebi. Kot dopolnitev
k prepričljivim ugotovitvam in argumentom Voglove oziroma v
nasprotju z njimi, je vprašanje predstavljanja cesarice v regionalnem tisku in vseprisotnosti ustreznih pogojev za njeno idolizacijo (torej tudi izven določenih krogov višjega sloja). Raziskave
na tem področju, ki dajejo vtis, da je bilo ravno nasprotno,25 so
omejene in ne povedo veliko; lahko bi zaključili, da Slovenke in
Slovenci do cesarice niso razvili posebno oboževalnega in radovednega odnosa. To po mojem mnenju niti ni presenetljivo; ne
le, da so jo redko omenjali izven državnega protokola (seveda
pa tudi takrat v ustreznem slogu), znana je bila tudi cesarjeva
občutljivost na sleherno kritiko nje, poleg tega je delovala stroga
cenzura. V tisku so se novice o cesarici omejevale na njena potovanja; novinarska srenja se je razpisala le ob senzacionalni smrti.
Vse to ustvarja vtis medsebojne (spoštljive) spregledanosti: kot
24. Osupljive so seveda tudi tragične vzporednice v življenju Sisi in Romy Schneider.
25. Resnično gre le za osebni vtis, saj bi morali za poglobljene izjave podrobno proučiti ves
tisk, ki je na slovenskem ozemlju izhajal med letoma 1852 in 1918 ter najti arhive s pismi,
posebno izpod peres žensk, ki bi se za Elizabeto morebiti zanimale. To je naloga, ki presega
pričujoči omejen pogled in je vsekakor deziderat za prihodnje raziskave.
184
23.9.2013 9:18:43
se je cesarica le malo zanimala za slovanske narode v monarhiji26 (česar pa ne bi mogli trditi v primeru intenzivnega boja za
madžarske interese, zaradi česar je postala skoraj narodna junakinja) in je skladno z dolžnostmi »matere naroda« sodelovala le
v dobrodelnih dejavnostih,27 je bilo tudi zanimanje slovanskih
narodov zanjo očitno omejeno na bolj ali manj uradne dogodke,
na katerih se je vse odvijalo po strogem protokolu. Morda je k takšnemu odnosu pripomoglo tudi pomanjkanje trdnih vezi med
kranjskimi višjimi sloji in dvornim plemstvom, ki je ustvarjalo
in razširjalo govorice o cesarici ter skrbelo za njihovo kroženje.
Rumenega tiska v nam znani obliki takrat še ni bilo, ohranila pa
se je neka omembe vredna publikacija, ki nudi popoln vpogled v
organizacijo in potek cesarskih obiskov v deželah monarhije. O
tej želim spregovoriti, saj nam razkriva prav tisto plat cesaričinega življenja, pred katero je kasneje bežala Elizabeta.
Naj spomnim: Franc Jožef I., prvi sin nadvojvode Franca Karla
in Zofije Bavarske, se je rodil leta 1830. Mati Zofija – teta cesarice
Elizabete – ga je vzgojila kot bodočega vladarja, saj je bil cesar Ferdinand, njegov stric, nesposoben, prav tako pa je pripravila njegovega očeta, da se je sinu v prid odpovedal prestolu. Po revoluciji in
padcu Metternichovega režima leta 1848 je mladi Franc Jožef zasedel prestol in postal cesar. Vpliv matere ni bil opazen le pri sprejemanju političnih odločitev, temveč seveda tudi pri iskanju neveste: po nekaj neuspelih poskusih je Zofija predlagala zvezo znotraj
lastne družine, z bavarskimi Wittelsbachi. Znano je, da se je Franc
Jožef leta 1853 namesto v najstarejšo Heleno (Néné) zaljubil v
šele petnajstletno Sisi, ki jo je na Dunaju omožil leto dni kasneje,
aprila 1854. Obisk cesarskega para na Kranjskem novembra 1856
in marca 1857 – na poti v in iz Italije – se gotovo ni odvijal pod
srečno zvezdo, vsaj politično ne. Kmalu po prevzemu oblasti se je
namreč moral Franc Jožef I. soočiti ter na različne načine bojevati
z nemirnimi Italijani, ki so v stremljenju po združitvi svojih dežel
in ustvarjanju nacionalne države nasprotovali neoabsolutistični in
centralistični habsburški monarhiji. Ker je cesar kmalu spoznal,
kako pomemben je vpliv njegove mlade žene na širše množice,28
je očitno upal, da bosta njena lepota in milina Italijane navdušili in
26. Primerjaj Hamann 1982: 87–91. Prvo uradno potovanje je cesarski par nekaj mesecev
po poroki leta 1854 opravil na Češkem in Moravskem, in sicer iz hvaležnosti in kot priznanje
za zvestobo in pomoč med revolucijo leta 1848. To je tudi razlog, da je cesarjeva mati Zofija
češko plemstvo vedno privilegirala, tudi na dvoru, iz česar morda izhaja Elizabetino odklanjanje čeških veljakov in plemiških družin. Njena antipatija do slovanskih narodov je morda
tudi plod prezira čeških plemiških družin do male bavarske kneginje (Hamann 1982: 89–90).
27. Primerjaj Hamann 1982: 88. Že ob prvem obisku na Češkem je Sisi z obiski sirotišnic,
šol, bolnic za revne in podobno navdušila množice.
28. Glej sliko 5.
185
23.9.2013 9:18:43
da bo zato sprejem manj sovražen, kar je bilo pričakovati zavoljo
njegove toge, reakcionarne in neprilagodljive politike, ki je pogosto trčila na neodobravanje in odprt prezir. Prvorojenka Zofija, ki
jo je cesarica rodila leta 1855, je umrla dva meseca po vrnitvi iz
Italije, medtem ko je leta 1856 rojena hči Gizela, ki je bila novembra, ko sta se starša s sestro odpravljala na pot, stara pet mesecev,
ostala pri cesarjevi materi na Dunaju. Ta prva dolga večmesečna
pot v Italijo in na slovensko ozemlje je morala biti za devetnajstletno cesarico sreča in mora hkrati: sreča, ker je lahko dokazala
svojo podporo Francu Jožefu in preživela čas s svojo starejšo hčerjo brez tašče in njenega vpliva, mora, ker je morala izpolnjevati vse dolžnosti »deželne matere« in slediti strogemu protokolu.
Poleg tega se je gotovo zavedala tudi nevarnosti, ki so jo za njeno
družino predstavljali italijanski domoljubi. Dogodki v Italiji, ki so
bili vse prej kot prijazni in prijetni, so očitno močno zaznamovali
potovanje in zasenčili tudi navdušen sprejem v Ljubljani in ostalih
kranjskih krajih. V Elizabetinih pomembnejših in podrobnejših
biografijah sta oba obiska Kranjske omenjena le mimogrede (glej
Corti 1934: 67) ali pa sploh ne (glej Hamann 1982: 115). Zato so
posebej dragoceni podrobni opisi dveh obiskov, nekajdnevnega v
Ljubljani in tistega Postojnske jame, ki jih je prispeval Ethbin Heinrich oziroma Henrik Costa. Zgodovinar in pravnik, kasneje tudi
župan Ljubljane, je opise naslovil z Denkbuch der Anwesenheit Al
lerhöchstihrer Majestäten Franz Josef und Elisabeth im Herzogthume
Krain in jih že leta 1857 objavil pri založbi Kleinmayr & Bamberg
v Ljubljani (Costa 1857).29 Knjiga je prava zakladnica informacij o
pripravah in poteku cesarskega obiska, v njej so zbrani in povezani odzivi tiska ter opisano okrasje v različnih krajih, v prilogi pa
daje vpogled v javne razglasitve in ponudi nemške, slovenske in
italijanske pesmi, ustvarjene cesarjevemu paru v čast. Delo gotovo
ni bilo mišljeno le kot obsežna dokumentacija obeh obiskov; Costa se ga je lotil, da bi oglaševal Ljubljano in še posebej Postojnsko
jamo, torej opozoril na znamenitosti, saj je skoraj četrtina knjižice posvečena opisu lepot in posebnosti jame. Knjiga se izčrpno
ukvarja z vsako prireditvijo, dokumentiran je vsak uradni korak,
navedena so imena nastopajočih in častnih gostov, objavljena navodila za prevoz prtljage in informacije o hišah, v katerih so bili
nameščeni dvorjani in spremstvo. Postaje programa so tako kot
ostali dogodki sledile očitno ustaljenemu in pričakovanemu redu,
ki je kljub natančnim pripravam dovoljeval manjšo mero spontanih čustev, tu pa tam posebno gesto zanimanja ali sočustvovanja oziroma topline in veselja ob visokem obisku. Kljub temu je
moralo biti nizanje govorov in izrazov poveličevanja za izredno
29. Glej sliki 6 in 7.
186
23.9.2013 9:18:43
občutljivo, neizkušeno in javnemu razkazovanju nenaklonjeno cesarico kljub veliki naklonjenosti paru na Kranjskem prava muka.
Veselje nad obiskom in čast, ki je doletela Kranjsko, predvsem pa
navdušenje nad milino in lepoto cesarice tudi slogovno preveva
toge papirnate in z retoričnimi okraski obtežene vrstice uvoda,
ki ga tu v opombi navajam v izvirniku,30 kot primer protokolarnega zapisa in dokaz osredinjenosti na cesarico: začne se namreč
z »upi in pričakovanji«, ki jih je prinesla cesarjeva poroka, da bo
Kranjska deležna njune posebne naklonjenosti v obliki uradnega
obiska. Potem ko se je
naš vitežki cesar in gospod v veselje svojih zvestih podložnikov
odločil, da bo dal svojemu prestolu z izbiro družice nov sijaj, in se je glas
o srčni dobroti in plemeniti veličastnosti naše mlade deželne matere
razširil po vseh deželah Avstrije – naša vedno zvesta Kranjska ni bila
ena zadnjih, ki bi si globoko v prsih vseh svojih prebivalcev želela in
vedno živahneje hrepenela po tem, da bi videla svojo cesarico znotraj
svojih meja, da bi ji izrekla priznanje dolžnega spoštovanja, iskrene
ljubezni, vedno trdne zvestobe in si morda tako priborila mesto v
njenem angelskem srcu, ki bi v dnevih stiske in nesreče priskočilo na
pomoč z rešitvijo in tolažbo. (Costa 1857: 1)
Slika 5.
Cesarica Elizabeta leta 1856,
ko je obiskala Ljubljano.
Litografija Adolfa Dauthage.
Vir:http://commons.wikimedia.org
/wiki/File:Dauthage_Kaiserin_
Elisabeth_1856.jpg,
dostop 20. 7. 2013.
30. Hoffnungen und Erwartungen. Alsbald nachdem S. k. k. apostol. Majestät unser ritterlicher
Kaiser und Herr zur Freude seiner getreuen Unterthanen beschlossen hatte, seinem Throne
durch die Wahl einer Gefährtin neuen Glanz zu verleihen, und der Ruf von der Herzensgüte
und edlen Erhabenheit unserer jungen Landesmutter durch alle Gauen Österreichs erschallte – war unser stets getreues Krain nicht der Länder letztes, das den Wunsch tief in der Brust
aller seiner Bewohner hegte und zu immer lebhafterem Verlangen ausbildete, seine Kaiserin
in seinen Grenzen zu sehen, ihr den Tribut schuldiger Verehrung, inniger Liebe, nie wankender Treue zu bieten und sich wo möglich so ein Plätzchen in ihrem Engelsherzen zu erobern,
das in den Tagen der Noth und des Unglücks rettend und tröstend ihm beispringen könnte.
187
23.9.2013 9:18:44
Sliki 6 in 7: Naslovnica in prva stran knjige o obisku cesarjevega para v Ljubljani in
Postojnski jami 1856.
Kar čudi v tej prvi povedi, je piščevo osredotočenje na cesarico, ki pa je povsem razosebljena: nima imena, vendar je pridobila
kvazireligiozno funkcijo angela rešitelja in tolažilne matere. Podobno kot je Marija tista, ki posreduje pri Jezusu oziroma Bogu,
je deželna mati, cesarica – in ne cesar, kar bi bilo veliko razumljiveje – tista, ki ji je treba izkazati ljubezen in zvestobo. Kaj izraža
ta premik? Ali si velja pridobiti cesaričino naklonjenost zato, ker
je znana cesarjeva ljubezen do nje? Ali smo morda priča specifičnemu kranjskemu samopomanjšanju in prepričanju, da si Kranjci ne morejo zagotoviti cesarjevega zanimanja neposredno? Ali
se v tem odraža posebna privrženost in prednost, ki jo tako avtor
kot prebivalke in prebivalci Kranjske dajejo cesarici? Ali pa gre za
povsem običajno formulo pri takšnih uradnih opisih?
Knjiga je v prvem delu zasnovana kot kronika dogodkov, ki
so si sledili med 17. in 19. novembrom 1856 in ob postanku v
Postojni 11. marca 1857, ko se je cesarski par vračal iz Italije. Na
poti od Trbovelj do Ljubljane so se nizali slavoloki, ob progi so
stali in vlak navdušeno pozdravljali mladi in stari, v večjih krajih
so bile postaje okrašene; potovanje od deželne meje do glavnega mesta je trajalo kar petnajst ur, cesarski par je prispel okrog
devete zvečer in se nastanil na Ljubljanskem gradu.31 Naslednje
dopoldne je Elizabeta skupaj z grofico Esterházy in nekaterimi
drugimi plemiči obiskala uršulinski samostan s šolo, nato pa
še »Kleinkinderbewahr-Anstalt«, torej neke vrste otroški vrtec.
Pri uršulinkah se je cesarica pozanimala za »Negermädchen«,
31. Shranjenih je nekaj risb neznanega avtorja, ki prikazujejo okrašeno Ljubljano. Gl. sliko 8.
188
23.9.2013 9:18:44
za zamorske deklice, ki naj bi jih duhovnik Olivieri odkupil v
Egiptu in razposlal po različnih avstrijskih samostanih. Te tri
temnopolte deklice so skupaj z natisnjenimi poročili o njihovem
krščenju predstavili visoki gostji. Iz tega dogodka, ki ga Costa
opiše trezno in stvarno, kakršen je verjetno tudi bil, saj ni razloga, da bi kakršnokoli odstopajoče cesaričino vedenje zamolčal,
vsaj namignil bi, da je do njega prišlo,32 je nastala ena od anekdot
o Elizabeti. Corti v svoji obsežni biografiji cesarice v zvezi s potovanjem na Kranjsko poroča le o tem in ničemer drugem – Sisi
naj bi se namreč povsem spozabila, zanemarila svoje dolžnosti in
protokol ter se le igrala s temnopoltimi deklicami. Ne glede na
dejanske dogodke (že natrpan cesaričin urnik, ki ga opisuje Costa, govori o natančnosti poročila) Cortijev opis dokazuje, da je
bilo obrekovanje s strani tistih, ki cesarici niso bili naklonjeni in
so se celo trudili, da bi jo prikazali v čim slabši luči, neupravičeno.33 Ljudstvo je znalo ceniti cesaričine spontane odzive oziroma
dejanja; zgodovinarka Elisabeth Hamann, avtorica ene izmed
zanesljivejših biografij cesarice, ugotavlja, da se je v tem času njena priljubljenost v nasprotju z njeno pozicijo na dvoru dvigovala
(primerjaj Hamann 1982: 109). Verjetno se je tega zavedal tudi
cesar, saj je njeno ljubkost izkoristil v politične namene; uspelo
mu je namreč, da je tako omilil strogost in brezkompromisnost
svojih ukrepov proti Italijanom, na dunajskem dvoru pa se je širil izrek, da sta Sisijina lepota in milina Italijo osvojili uspešneje,
kot bi lahko to storili vojaki in kanoni.34
32. Glej Costa 1857: 42–43, kjer piše: »Sedaj se je njeno veličastvo dvignilo s sedeža. Njenemu veličanstvu je bilo znano, da je več samostanov v Avstriji tako kot tudi v tujini sprejelo zamorske deklice, ki jih je človekoljubi duhovnik P. Oliveri odkupil na trgu sužnjev v
Egiptu in jih skuša nastaniti v ženskih samostanih v Evropi, da bi te nesrečne otroke iztrgal
iz dvojnega suženjstva. Njeno veličanstvo se je pomudilo najmilostnejše povprašati, ali ni
tudi tukajšnji konvent sprejel kakšno od zamorskih deklic. Tri tukaj nastanjene zamorke
so imele visoko čast, da jih je prečastitljiva prednica predstavila njenemu veličanstvu in
so ji istočasno izročili opis svojega krščenja 5. oktobra 1856 v tiskani obliki, nakar je tudi
prečastitljiva gospa prednica sama njenemu veličastvu izročila nekaj ročnih del nun.«
33. Glej Corti 1934: 67, kjer piše: »Kljub temu se poda cesarski par 17. novembra leta
1856 na pot v Benetke preko Trsta. V Ljubljani obišče cesarica med drugim tudi uršulinski
samostan. Komaj so ji malo razkazali samostan, že se je Elizabeta pri prednici pozanimala, če imajo podobno, kot ima njen oče zamorca, tudi samostan zamorske deklice, ki so
jih odkupili na trgih s sužnjami v Orientu. Na odgovor 'Da, Veličanstvo, tri!', jih da takoj
poklicati, jim podari sladkarije, se z njimi igra, pozabi prednico, nune, otroke in okolje,
morajo jo, ker je že skrajni čas za druge obiske, opomniti na odhod. Višja dvorna mojstrica grofica Esterházy, ki razmišlja v smislu nadvojvodine Zofije, je zgrožena. Elizabeta se
ji le smeje.« Corti ni zapisal, od kod je prevzel anekdoto; Elisabeth Hamann sprejema v
Ljubljani sploh ne omenja, piše le, da je »potovanje potekalo najprej z železnico iz Dunaja
v Ljubljano« (Hamann 1982: 115).
34. Glej Hamann 1982: 116, kjer piše: »Na Dunaju so kmalu kolportirali cesarjev izrek, da
je lepota Sisi njegovo 'Italijo boljše osvojila, kot bi lahko njegovi vojaki in kanoni'.«
189
23.9.2013 9:18:44
Slika 8: Razsvetlitev Kongresnega trga v čast obisku cesarja in cesarice 1856. (Avtor
neznan) Vir: http://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ljubljana_1856_(2).jpg,
dostop 10. 7. 2013
Slika 9: Belvedere v Postojnski jami, 1864, narisal Franz Kurz von Thurn und Golden
stein. Vir: http://commons.wikimedia.org/wiki/File:Franz_Kurz_zum_Thurn_und_
Goldenstein_-_Postojnska_jama,_belvedere.jpg, dostop 20. 7. 2013.
190
23.9.2013 9:18:45
Obisk cesarskega para je hitro potonil v pozabo, čeprav so se
tako kranjski veljaki kot široke množice trudili, da bi bil čim bolj
nepozaben in da bi se v spomin vtisnili kot zvesti in marljivi rojaki. Pomagale niso niti čudovita okrasitev in osvetlitev celotnega
mesta, obisk Postojnske jame.35 številne prireditve in ne nazadnje
Costova knjiga. Cesarica je bila še nekaj časa prisotna v imenu
otroške bolnišnice v Ljubljani, ki je letne prispevke prejemala tudi
iz njene šatulje. Istega leta je grof Hohenwart v Postojnski jami postavil spomenik v obliki stebra (glej Costa 1857: 116–17 ter prilogi
xxi in xxii); ta je bil kasneje odstranjen, verjetno v času italijanske
oblasti. Nostalgično vračanje v preteklost, ki se kaže v nekaterih
preimenovanjih ulic in diskusijah o odstranjenih spomenikih, ne
sme zamenjati resničnega ozaveščanja o zgodovinskem dogajanju
na slovenskih tleh.36 Veliko je še neodkritega in neraziskanega gradiva, ne nazadnje se je treba lotiti tudi vprašanja, zakaj se nekatere
oblike mitov v določeni kulturi bolj zasidrajo kot druge.
Namesto sklepa se vrnimo k začetnemu vprašanju: Kaj je tisto, kar zgodovinsko osebnost spremeni v ikono oziroma mit in
zakaj postane njeno življenje legenda? Vsekakor je potrebna neka
izstopajoča lastnost, izjemnost – v Sisijinem primeru sta bili to
lepota in pa seveda bistrost. Mitizaciji v prid so tudi tragedije
njenega življenja – denimo izguba dveh otrok in nasilna smrt.
Cesarica Elizabeta je izstopala zaradi svojega upiranja vsiljenim
vlogam in družbenim pravilom, bila je nekonformistka, ki se je
borila za lastno svobodo. Hkrati je izpolnjevala tudi pričakovanja: bila je zaščitnica deprivilegiranih in slabotnih, kar je poleg
vsega počela na neobičajne, pogosto spontane načine. Kot cesarica je bila postavljena nad druge in prav v tej vlogi je postala žrtev
in junakinja, ki se je kljub izobčenju in kritiki postavila za svoje
osebne pravice. Sčasoma je povsem obvladala umetnost samoinscenacije; znala je ustvariti bleščeč zunanji videz, kar je dosegla
z nego svoje lepote in intenzivno preokupacijo s telesom, ki je
vključevala tako pretirano telesno aktivnost na eni kot posebno
prehrano na drugi strani. Posebnost njenega čara je poleg lepote
in ljubkosti očitno obsegala tudi zmožnost, da kljub svoji značajski kompleksnosti in ambivalentnosti deluje povsem avtentično,
preprosto. Te že omenjene moderne mitske razsežnosti je poglobilo tudi Elizabetino nomadsko življenje, njen nemir in razseljenost. Z nenehnim izmikanjem in le občasnim pojavljanjem
35. Glej sliko 9. Tako je bila videti Postojnska jama približno v času, ko sta jo obiskala
cesar in cesarica.
36. Božidar Jezernik me je opozoril na oddajo Andreja Mraka Kako so Ljubljančani »po
spravili« za Habsburžani in se prikupili novim oblastnikom. Zamenjava imen ljubljanskih ulic
po prvi svetovni vojni, ki kaže na počasen obrat v zavedanju o potrebi po ponovnem vzpostavljanju zgodovinskega spomina, tudi v širši javnosti.
191
23.9.2013 9:18:45
je vzdrževala napetost, ostala je enigma, ki ji občudovalci želijo
priti na sled.
Celo njena zaprisežena sovražnica, cesarjeva mati Zofija,
je morala priznati, da ima karizmo. V svoj dnevnik je 1. maja
1865, po obisku cesarice v dunajskem Pratru, kjer so se njej v
čast zbirale velike množice ljudi, zapisala: »Cesarica je tista, ki
jih privlači. Saj je njihovo veselje, njihov idol« (Hamann 1982:
190). Grofica Fürstenberg pa je ob odkritju spomenika za cesarico na Dunaju leta 1907 izrekla preroške besede: »Tega,
kakšna je bila v resnici in kaj jo je naredilo tako privlačno in
očarljivo, ne moreta prikazati ne dleto ne čopič, to je bilo nekaj njej lastnega. Živela bo naprej: v legendi, ne v zgodovini«
(Corti 1934: v).
Citirane reference
Barthes, Roland
1964 Mythen des Alltags. Frankfurt/Main: Suhrkamp.
Corti, Egon Caesar Conte
1934 Elisabeth. »Die seltsame Frau«. Nach dem schriftlichen Nachlass der
Kaiserin, den Tagebüchern ihrer Tochter und sonstigen unveröffentlichten Tage
büchern und Dokumenten. Salzburg in Leipzig: Verlag Anton Pustet.
Costa, Ethbin Heinrich
1857 Denkbuch der Anwesenheit Allerhöchstihrer Majestäten Franz Josef und
Elisabeth im Herzogthume Krain. Ljubljana: Kleinmayr & Bamberg.
Hamann, Elisabeth
1982 Elisabeth. Kaiserin wider Willen. Wien-München: Amalthea.
Jameson, Fredrich
1986 'Postmoderne – zur Logik der Kultur im Spätkapitalismus.' V: Postmo
derne. Zeichen eines kulturellen Wandels. Andreas Huyssen in Klaus R. Scherpe,
ur. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt. Str. 45–102.
Jezernik, Božidar
2006 »Vedno zvesta Sloveniji.« Javni spomeniki ljubljanski in družbeni spomin.
Predavanje na 42. Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture. Spletni
vir: <http://videolectures.net/ssjlk06_jezernik_vzs/>, 3. 10. 2012.
Lavrič, Tomaž, ur.
2009 Slovenski klasiki v stripih. Ljubljana: Mladina, Forum. Spletni viri:
<http://www.ljudmila.org/core/o/klasiki/index.html>, <http://www.
bukla.si/?action=books&book_id=3054>, <http://www.rtvslo.si/kultura/
razstave/stripovska-podoba-tolminskega-punta-in-slovenske-kulturne-zgodovine/291435>, 3. 10. 2012.
192
23.9.2013 9:18:45
Matič, Lovro – Toto
2008 Sokol in golobica. Epska romanca. Ljubljana: Mladina. Spletni vir:
<http://www.mladina.si/trgovina/?detajl=39959&p=1&ptip=4>, 3. 10.
2012.
Menasse, Elisabeth, Eva Menasse in Robert Menasse
1997 Die letzte Märchenprinzessin. Moderne Mythen, reale Märchen. Mit Ilustrationen von Gerhard Haderer. Frankfurt/Main: Suhrkamp.
Mrak, Andrej
2012 'Kako so Ljubljančani »pospravili« za Habsburžani in se prikupili novim
oblastnikom. Zamenjava imen ljubljanskih ulic po prvi svetovni vojni.' Multi
medijski center Radiotelevizije Slovenija. Spletni vir: <http://www.rtvslo.si/
kultura/drugo/kako-so-ljubljancani-pospravili-za-habsburzani-in-se-prikupili-novim-oblastnikom/278607>, 3. 10. 2012.
Rozman – Roza, Andrej
2010 Passion de Pressheren – zgodovinska akupressura. Ljubljana: KUD France
Prešeren Trnovo.
Schlipphacke, Heidi
2010 'Melancholy Empress: queering empire in Ernst Marischka’s Sissi
films.' Screen 51(3): 232–55. Spletni vir: <http://screen.oxfordjournals.
org/content/51/3/232.abstract>, 3. 10. 2012.
Spiegelmann, Art
2006 Maus. Zgodba o preživetju. Ljubljana: Založba ZRC.
Vogel, Juliane
1998 Elisabeth von Österreich. Momente aus dem Leben einer Kunstfigur. Frankfurt: Velag Neue Kritik.
Spletni viri
http://www.asterix.com/encyclopedie/personnages/jules-cesar.html, 3.10.2012.
http://www.asterix.com/encyclopedia/characters/julius-caesar.html, 3. 10. 2012.
http://www.asterix.com/encyclopedia/characters/cleopatra.html, 3. 10. 2012;
http://www.rmc.edu/academics/classics/cleocomics.aspx, 3. 10. 2012.
http://www.imdb.com/title/tt0114148/, 3. 10. 2012.
http://en.wikipedia.org/wiki/Pocahontas_(Disney), 3. 10. 2012.
http://www.imdb.com/title/tt0119282/, 3. 10. 2012.
http://en.wikipedia.org/wiki/Hercules_(1997_film), 3. 10. 2012.
http://marvel.wikia.com/Category:Historical_Figures, 24. 8. 2012. http://www.
toplessrobot.com/2011/03/10_real_historical_figures_who_became_comic_
badass.php?page=2, 24. 8. 2012.
http://en.wikipedia.org/wiki/Michael_Herbig, 3. 10. 2012.
http://www.youtube.com/watch?v=1dMuw0jikgU, 24. 8. 2012.
http://images.search.conduit.com/ImagePreview/?q=sisi+signature&ctid=CT2
786678&SearchSource=10&FollowOn=true&PageSource=Results&SSPV=&
start=0&pos=0, 3. 10. 2012.
193
23.9.2013 9:18:45
http://www.youtube.com/watch?v=AVqqZZQZIeA, 3. 10. 2012.
http://www.youtube.com/watch?v=veZ1KNXg7KA&feature=related, 3. 10. 2012.
http://www.youtube.com/watch?v=CtQnpwy5TcY&feature=related, 3. 10. 2012.
http://images.search.conduit.com/ImagePreview/?q=josef%20meinrat%20
als%20%20oberst%20b%C3%B6ckl&ctid=CT2786678&searchsource=
10&start=0&pos=0, 3. 10. 2012 in http://images.search.conduit.com/
ImagePreview/?q=Lissi%20und%20der%20wilde%20kaiser%20&%3Bctid
=CT2786678&%3BSearchSource=10&start=0&pos=23, 3. 10. 2012.
http://www.imdb.com/title/tt0283213/, 3. 10. 2012- http://en.wikipedia.org/
wiki/Princess_Sissi_(1997_TV_series), 3. 10. 1012.
http://en.wikipedia.org/wiki/Disney_Princess, 3. 10. 2012.
http://images.search.conduit.com/search/?q=Reiterin+Kaiserin+Elisabeth+&c
tid=CT2786678&SearchSource=10&FollowOn=true&PageSource=Results&
SSPV=, 3. 10. 2012.
http://www.elisabeth-das-musical.com/, 3. 10. 2012.
http://en.wikipedia.org/wiki/Elizabet_(musical), 24. 8. 2012.
http://de.wikipedia.org/wiki/Sissi_(Film) , 24. 8. 2012.
http://de.wikipedia.org/wiki/Sissi-Syndrom, 3. 10. 2012.
http://de.wikipedia.org/wiki/Elisabeth_von_%C3%96sterreich-Ungarn, 3. 10.
2012.
http://de.wikipedia.org/wiki/Sisi_(Film), 3. 10. 2012.
194
23.9.2013 9:18:45
Janez Vrečko
Bogomilina vera
in Črtomirjeva mistika
I
Pri interpretiranju Krsta pri Savici so raziskovalci
preprosto pozabili analizirati poganstvo, ki prav tako
kot krščanstvo pozna pojem večnosti, le da jo pojmuje
ciklično. Poganski posamezniki in skupnost so imeli do
narave celovit odnos. Ko pa jim je krščanska vera vsilila pojem osebnega boga, je narava postala človekovo
začasno in s tem nebistveno domovanje, osebni bog pa
ločen od tragičnega, samotnega in osamljenega človeka
ter povezan z njim le še z besedo, kar ga je preobrazilo
v upajoče, hrepeneče in verujoče bitje. Eliade je zapisal,
da je krščanstvo religija padlega človeka, kolikor moderni človek nerešljivo pripada zgodovini (Eliade 1992:
131). Ciklično in s tem matriarhalno dojemanje sveta,
ki je omogočalo hkraten pogled na svet bivajočega in
tako spodbijalo razliko med preteklostjo, sedanjostjo in
prihodnostjo, in sicer tako, da je z nenehnim ponavljanjem ritualov osrednjo vlogo dobila večna sedanjost, se
je z nastopom krščanstva in njegove patriarhalne linearnosti uklonilo novemu dojemanju časa in prostora,
kjer je osebni Bog postal vse, človek v primerjavi z njim
pa nič; približal se mu je lahko le skozi molitev in upal
v združenje z njim ob koncu sveta, torej na koncu časovno-prostorske linearne osi. Eliade označuje ciklični
čas kot ontološki, parmenidovski čas, ki je vedno enak
samemu sebi (Eliade 1986: 88), drugega pa označi z
Evklidovskim prostorskim linearizmom (Eliade 1992:
73). To pa pomeni, da v Krstu ne gre samo za pokristjanjevanje v ideološko-religioznem smislu, ampak tudi za
spremembo časovne osi, ki se je nepovrnljivo prevesila
195
23.9.2013 9:18:45
iz ciklične v linearno paradigmo, iz čutnega in miselnega dojemanja bivajočega kot totalitete v zgolj miselno in duhovno, kjer sta bila
živost in draž bivajočega popolnoma spregledana.
Problem torej ni bil v tem, da bi devica Marija pri Bogomili
kratkomalo nadomestila boginjo Živo, in sicer zato, ker naj bi
Bogomila med Črtomirjevim vojskovanjem z Valjhunom spoznala, da bo v primeru njunega ponovnega snidenja smrt kaj kmalu
zapečatila njuno veliko ljubezen. Problem je bil v tem, da ji je
spoznanje o končnosti zemeljske ljubezni vsililo prav krščanstvo,
saj je šele zdaj postalo jasno, da bo sleherno zemeljsko prizadevanje, torej tudi ljubezen, prešlo:
... ko val, ki veter ga zažene,
al hrepenečih src želje narslaji
ogasil vse bo zemlje hlad zelene,
al mesta ni nikjer, ni zvezde mile,
kjer bi ljubjoče srca se sklenile.
(Prešeren 1999: 166)
Krščanstvo, ki je botrovalo opisani spremembi, pa je Bogomili ponudilo priložnost za drugačno, novo večno skupno sožitje s
Črtomirjem. Za dosego svojega cilja bi se Bogomila oklenila tudi
katerekoli druge vere.
Torej se je Bogomilin občutek za minljivost vsega zemeljskega vanjo prikradel šele ob prihodu krščanstva. Dokler sta se po
prvem srečanju, smrtno zaljubljena, čutila kot eno telo, dokler je
njuna sreča trajala leto in dan in je bila tolikšna, da je ni bilo sposobno upesniti Prešernovo pero, pa je to prepustilo kakšnemu
drugemu pevcu, dokler je to njuno srečo s strani radostno opazoval tudi Bogomilin oče, njuna ljubezen ni bila niti za trenutek
podvržena dvomu in misli o končnosti vsega zemeljskega.
Se pravi, da bo za naše razumevanje treba ostro razlikovati
med ljubeznijo, kakršna se je vzpostavila na začetku njunega srečanja in je trajala ves čas njune poganske zveze, v kateri sta bila
telesa en‘ga, in pa ljubeznijo, s kakršno sta se srečala po porazu
poganske vojske, ko je Bogomila že docela pripadla novemu krščanskemu svetovnemu nazoru in skušala s njim uskladiti tudi
medsebojno ljubezensko razmerje. Ker je bilo to znotraj krščanskega kozmosa razumljeno izrazito časovno in prostorsko omejeno, mu je bilo treba podeliti večnostno dimenzijo, se pravi nekaj,
kar je njunemu razmerju v poganstvu že a priori pripadalo in se o
tem preprosto ni bilo treba spraševati in razmišljati. Brezčasje se
v krščanstvu sicer ne bo udejanjilo takoj in vsako leto znova kot v
poganskem cikličnem razumevanju, značilnem za boginjo Živo,
tudi ne na določenem kraju, v svetišču – božji veži, ampak šele
ob drugem Gospodovem prihodu, ob vstajenju mrtvih, ko bo ob
196
23.9.2013 9:18:45
sodnem dnevu konec sveta. Takrat bo tudi krščanstvo v svojem linearnem poteku časa, ki ga je sprejelo od judovstva, udejanjilo to,
kar se je v cikličnem času dogajalo kar naprej, namreč, da se bodo:
... temkej božji sklepi mili
te, ki se tukaj ljubijo, sklenili.
Zato ni res, da bi Bogomila krščanstvo sprejela samo zato, ker
bi novi bog ljubezni podaril zajubljencem večno življenje, saj sta
prav to imela zagotovljeno s ciklično ponovljivostjo smrti in vstajenja tudi v času optimističnega poganstva, se pravi v času boginje Žive, boginje ljubezni in življenja. Bogomilino konvertitstvo
torej nikakor ni bilo utemeljeno v simpatijah do krščanstva, ampak v njenem ženskem prepoznanju dejstva, da ji je prav krščanstvo vsililo vedenje o minljivosti zemeljske ljubezenske sreče. In
Bogomila se je kot ženska temu v trenutku prilagodila in sprejela
novo časovno paradigmo kot nekaj zanjo povsem samoumevnega in hkrati v novih časih prav tako odrešujočega. Boginje Žive
torej novi bog ljubezni ni nadomestil (Kos 1991: 131), ampak ji
je po požigu njenih božjih vež kvečjemu nasilno sledil. S tem pa
se je vse zemeljsko, ki je bilo dotlej zapisano večnemu kroženju
med smrtjo in življenjem, razpolovilo na zemsko, zapisano pogubi in uničenju, in nebeško, zvezano z večnim trajanjem, kot je
tudi človek razpadel na ničvredno telo in čisto dušo.
Pokazalo se je, da vsa resnica o Bogomili nikakor ni v nabožni videz religioznega dogodka preoblečen romantični motiv o
hrepenenju po neskončni ljubezni (Kos 1991: 131), ampak zares
usodno in prelomno dejanje v življenju nje, ki se je bila kot polna
in zemeljska ženska ob prepoznanju eksistencialne praznine in
ničnosti vsega obstoječega prisiljena odreči narslaji željam in posvetni sreči življenja v dvoje in postati nebeškemu ženinu nevesta,
vse zato, da bi se tudi Črtomiru:
odkrila ... unstran groba
ljubezni moje (njene) čistost in zvestoba
Bogu in tebi bom ostala zvesta,
v nebesih čakala bom pri očeti
čez majhen čas deviška te nevesta.
II
Nove težave v Krstu pa se začnejo v trenutku, ko želi Bogomila ta svoja spoznanja prenesti na Črtomirja, saj je jasno, da se bo
197
23.9.2013 9:18:45
moral tudi on prilagoditi novemu razumevanju časa in ga sprejeti,
če naj bi se njuna sreča unstran groba uresničila in dopolnila. Težava je v tem, da zaenkrat še ni jasno, ali bo Črtomir sploh prestopil
magično mejo, ki jo je pred njim že Bogomila, ali pa jo bo prestopil
na prav poseben, samo njemu lasten način, ob katerem bo lahko
zadržal oziroma uveljavil svojo pogansko herojsko in viteško držo.
Da bi bila problematika med Bogomilo in Črtomirjem razum
ljivejša, jo bomo primerjali z dvojico Ahil – Brizejda iz Homerjeve Iliade. Homerja tu ne obravnavamo samo zaradi podobnosti
motivov, ampak predvsem zato, ker lahko v njem opazujemo pomene, razsežnosti in funkcioniranje poganstva, kar je za analizo
Krsta bistveno. Pa tudi zato, ker se Prešeren v nekem pismu prijatelju v zvezi z Bogomilo sklicuje na ljubljeno Brizejdo.
Kot je znano, je trojansko vojno sprožila ugrabitev lepe Helene, ki je s tem postala najpomembnejše žensko ime v Iliadi. Drugo pa je Brizejda, Ahilova velika ljubezen, ki je prav tako doživela
ugrabitev, to pa je povzročilo Ahilovo jezo in njegov umik v zasebnost. Ahil je v resnici svoj odnos do Brizejde enačil z Menelajevim do Helene, Agamemnonovim do Hrizejde in z odnosom
vsakega drugega do ljubljene ženske.
... vsak mož, plemenit in razumen,
svoji družici skrbljivo je vdan, kot jaz sem bil svoji,
z dušo bil vso sem pri nji, čeprav sem ugrabil jo z mečem.
(Homer IX, 342)
Ahil je potemtakem Brizejdo ljubil, z vso dušo je bil pri nji,
čeprav jo je kot številne druge ženske dobil v spopadu kot nagrado za hrabrost. Homer začetke spora med Ahilom in Ahajci
razlaga kot posledico prizadetosti Ahilove časti, saj mu je bilo
vzeto, kar mu je bilo dano, viteški kodeks pa je prelomil prav
vrhovni vojaški poveljnik Grkov, Agamemnon. Globina razmerja
med Brizejdo in Ahilom je vidna iz opisa nasilne odvedbe dolgonoge lepotice:
Deklica gre le nerada ... Ahiles pa joka,
žalosten družbo pusti in sede tam daleč na samem,
k sivemu morju na breg, gledaje v neizmerno gladino.
(Homer I, 345)
Tudi na tej ravni je podobnost med Iliado in Krstom več kot očitna. Homerjev Ahil je na začetku vsem na očeh užival v neizmerni
ljubezenski sreči s svojo Brizejdo, čeprav to srečo Homer opisuje
zelo skopo. Po mnenju poznavalcev in razlagalcev zato, ker zaradi
prenaglasitve javnega v epski pesnitvi še ni znal upesniti človekove osebne sreče in intimnih človeških čustev. To se mu je posrečilo
198
23.9.2013 9:18:45
pokazati le v nekaj skopih potezah v zgoraj citiranem slovesu, ob
katerem Brizejda pretresljivo joče in se ozira nazaj k Ahilu, ki se
ob tej nasilni odvedbi ljubljene vrže na tla, si puli lase, se bije po
prsih in tako joče od bolečin, da ga sliši ves ahajski tabor, potem
pa se, obupan, sam in osamljen, odpravi na morsko obalo. Ahil
brez Brizejde ni bil več pravi Ahil, saj je očitno, da ga je nanjo vezalo globoko ljubezensko čustvo, za katerim je bilo ob izgubi vredno
tudi jokati. In Homer pravi, da mu poslej:
V boli zbog nje kopnela je volja.
(Homer XVIII, 445)
Tudi v Krstu izvemo kaj malo o neizmerni, leto dni trajajoči ljubezenski sreči med Črtomirjem in Bogomilo na blejskem
otoku, ki se je spočela v trenutku, ko je prišel Črtomir darovat v
svetišče boginje Žive.
Ko bliža z njimi se devici mladi,
zadene ga, ko se narmanj nadja,
iz nje oči v srce ljubezni strela,
plamen neugasljiv je v njemu vnela.
Kot pri Ahilu in Brizejdi je bila tudi v tem primeru po usodnem strelu ljubezni sreča zaljubljencev tako neizmerna, da se je
Prešernu zgodilo podobno kot Homerju: ni je zmogel opisati in
je to prepustil kakemu drugemu pesniku:
Naj pevec drug vam srečo popisuje,
ki celo leto je cvetla obema.
Podobno kot Homer, je Prešeren zmogel upesniti le trenutek
slovesa, bolečino ob ločitvi, ko se je Bogomila kot ženska odločila
za vlogo čakajoče nebeške neveste, medtem ko je moral Črtomir
zapustiti sfero erotično-javnega in se predati drugi, za epski svet
po pomenu nič manj pomembni dejavnosti javnega vojskovanja.
Prešernovo pero je torej zmoglo opisati le slovo med ljubimcema
in prav iz tega opisa je, podobno kot pri Homerju, mogoče sklepati na globino in resnost zveze med Bogomilo in Črtomirjem.
Primer Ahila in Brizejde smo navedli prav zato, ker bo pomagal razrešiti zapleteno problematiko odnosa med Črtomirjem in
Bogomilo. Kot v Iliadi se tudi tu javna in vsem očitna ljubezen z
začetka pesnitve kani spremeniti v zasebno, trajanju zapisano
zvezo, le da to prepreči Bogomila, ko se po svojem notranjem
199
23.9.2013 9:18:45
prevratu zapiše krščanstvu, s tem pa zvezo s Črtomirjem prestavi
v hiliastično onostransko prihodnost.
Ko so bila Bogomili spodrezana njena poganska tla, ko ji je bil
odvzet ključ svetišča boginje Žive, tempelj sam pa porušen, in ko
ji je bilo hkrati s tem vsiljeno krščansko pojmovanje minljivosti
zemeljske sreče, se je lahko že povsem suvereno zatekla k novi
veri, v kateri je bog bog ljubezni.
Tako v Iliadi kot v Krstu gre za srečna zaljubljenca, ki sta bila
že takoj na začetku svoje ljubezni ločena, pri tem sta doživljala
številne peripetije, polne trpljenja, na koncu pa se spet našla in
ko bi lahko začela uživati svojo ljubezensko srečo, to ni bilo mogoče. Zato bi za obe pesnitvi lahko rekli, da je konec v začetku
in da je bil začetek potemtakem tudi že v koncu. Ahil je znova
prejel, kar mu je bilo odvzeto, Črtomir je znova našel, kar je bil
zaradi višje sile zapustil. Toda ali je to res? Ali se ni skazalo, da je
nemara v obeh primerih konec vendarle drugačen od začetka, da
gre le za navidezno podobnost, ki dokazuje, da se nazaj, k izviru,
v mrtvo in preseženo preteklost, ni mogoče vrniti. Brizejdi in
Bogomili je bilo to popolnoma jasno.
Precej drugače je bilo v primeru Ahila in Črtomirja. Oba
stojita na meji dveh svetov, kjer na mogočni nadrejeni podlagi
skupnega in javnega izstopata z jasnimi epskimi obrisi pravega herojskega junaka, docela predanega herojskemu etičnemu
kodeksu. Njun svet je bil sprva še docela svet polnega smisla, v
katerem še ni bilo nobene notranjosti, saj ni (bilo) za dušo nobene drugosti, zunanjosti. Ko gre duša v pustolovščino in ko jo
prestaja, sta ji resnična bolečina iskanja in nevarnost odkritja
neznani; same sebe nikdar ne postavi na kocko; ne ve še, da se
lahko izgubi, in ne misli na to, da se mora iskati. To je svetovna
doba epa, kjer je Grk poznal samo odgovore, a nobenih vprašanj,
le rešitve, a ne ugank; Grk je imel odgovore preden je imel vprašanja. Svet smisla je bil dosegljiv in pregleden, šlo je le zato, da je
v njem vsakdo našel odmerjeno mu mesto (Lukacs 2000: 23–5).
Takšna sta bila Ahilov svet do ugrabitve Brizejde in Črtomirjev
položaj vse do poraza poganske vojske, kot je prikazana v Uvodu
Krsta. To je bil svet tako imenovane absolutne preteklosti (Goethe, Schiller), katere izročilo je bilo sveto, saj je bila edini vir in
začetek vsega dobrega tudi za prihodnost, zato se je nanjo vezal
spomin, ne pa spoznanje (Bahtin 1982: 19). V Črtomirjevem spopadu z Valjhunom mu je prav absolutna epska preteklost določala položaj spoštljivega stojišča potomca (Bahtin 1982: 19), ki se
bori za vero staršev, lepo bog’njo Živo, za črte, za bogove nad oblaki.
Črtomir je bil v epskem Uvodu notranje in zunanje skladen epski
junak, njegova in njegovih bojevnikov herojska dejanja so bila
smotrno položena v prav tako urejen herojski svet.
200
23.9.2013 9:18:45
V Iliadi namreč prav skozi Ahilovo usodo spoznavamo, da poleg pomembnega in odločilnega javnega obstaja tudi zasebno, in
to ne kot nekaj obrobnega, manj pomembnega, ampak kot tisto,
kar poganja, usmerja, zavira in pospešuje samo epsko dogajanje.
Podobno velja tudi za osrednji del Prešernove pesnitve, za Krst.
Zasebno kot temeljna eksistencialna opredelitev tako Ahila kot
Črtomirja ostaja odločilna in bistvena kategorija, ki jo bo treba
znova podrobneje opredeliti, pri obeh pa je vezana na ženski element – junaka namreč v določenem trenutku nepreklicno zgubita svojo veliko ljubezen in ostaneta sama.
Ahilova zasebnost in samota sta vzpostavljeni v trenutku, ko
odpeljejo prelepo Brizejdo, deklico vitko, na katero bo Ahil poslej
velikokrat mislil, pa tudi Brizejda bo šla le nerada od njega. V tej
samoti in osamljenosti si je Ahil začel postavljati vprašanja, ki
nikakor niso bila tipična za tradicionalni, vase zaprti in smisla
polni epski svet in na katera ni našel odgovorov. Vse bolj pa mu
je postajalo jasno, da je z Brizejdo izgubil nekaj zelo bistvenega
in da se je s tem nepreklicno sesul herojski svet očetov in praočetov, svet prvih in najboljših (Bahtin 1982: 17). Zato Ahil v tem
trenutku podvomi o herojski slavi in časti. Vse postane ničevo in
nezanesljivo, edina zanesljivost, ki mu v tej samoti in osamljenosti še preostane, je njegova lastna smrtnost in premišljevanje o
njej. To je edino področje, ki ga v svoji hoteni zasebnosti še lahko
obvladuje, ker je to tudi edino področje, ki ga je zasebnost šele
zares vzpostavila.
Preobrat od javnega k zasebnemu je v enaki meri in celo v
podobnih okoliščinah mogoče videti tudi v Črtomirjevi usodi.
Po izgubljeni bitki, ko je čez noč propadlo vse, kar je zadevalo
veliko in slavno preteklost očetov in praočetov, je samoten in
zapuščen od vseh ugotovil, da se je čas nepreklicno spremenil,
da nov čas kliče po novem odnosu in prilagoditvi, pri čemer je
zanj postalo posebej pomembno, da so prav te nove razmere
presegle in premagale vse staro, tisto torej, s čimer je dotlej
utemeljeval svoje junaško početje v okvirih epske herojske etike. Edino področje, za katerega upa, da se še ni spremenilo, je
področje ljubezni, v kateri bo poslej skušal poiskati izgubljeno
epsko presežnost, ki mu jo je v obilni meri ponujal prav propad
li (epski) svet.
Črtomirjeva težava ni bila ta, da bi dvomil o bogovih, saj jih
je sprejemal kot del sveta, ki mu je pripadal in za katerega je
skupaj s tovariši tvegal svoje mlado življenje; težava je bila v tem,
da je stara vera doživela najokrutnejši poraz z smrtjo vseh, ki
se s prihajajočim novim svetom niso strinjali oziroma ga niso
bili pripravljeni sprejeti. To je posebej jasno iz opisa, v katerem
pesnik opozarja, da so stare vrednote, v katerih je bil utemeljen
201
23.9.2013 9:18:46
svet začetkov in vrhov, svet prvih in najboljših, doživele svoje
brutalno izničenje:
Na tleh leže slovenstva stebri stari,
v domačih šegah vtrjene postave,
v deželi parski tesel gospodari,
ječe pod težkim jarmom sini Slave:
le tujcam sreče svit se v Kranji žari,
ošabno nosjo ti pokonci glave.
Pogumni, srčni borci prejšnje poganske skupnosti v ničemer
niso bili deležni plačila, ostali so brez časti in slave, dveh temeljnih herojskih vrednot, te pa so bile dodeljene tujcem, zmagovalcem, kristjanom, ljudem novega časa, za katere Črtomir ob porazu svoje vojske še ni vedel, da je njihov bog bog ljubezni.
Ko ga je svet epske celovitosti in polnega smisla izvrgel, je bil
Črtomirjev položaj na las podoben Ahilovemu; po porazu vseh
starih vrednot sta se oba znašla na bregu in srepo strmela v vodno gladino, razmišljujoč o lastni končnosti in tudi koncu:
Premagan pri Bohinjskem sam jezeri
stoji naslonjen na svoj meč krvavi,
z očmi valov globoki brezen meri,
strašne mu misli rojijo po glavi,
življenje misli vzet si v slepi veri …
To seveda ni več epski junak s povsem samoumevnim in smisla polnim pogledom na svet, saj je vse staro izgubilo svojo trd
nost; to je sesut posameznik, ki išče nove oporne točke, na katerih bi lahko znova zgradil svoj svet. Njegovo spoznanje, da se je ta
nepreklicno spremenil, je dokončno, zato bi bila kakršnakoli pot
v preteklost nemogoča in nesmiselna. To pa pomeni, da se mora
odreči javnemu, vojaškemu, kolektivnemu. In edina še mogoča
pot pelje v območje zasebnosti, ljubezni in osebne družinske sreče, ki jo je poprej, v času poganstva, lahko doživljal izrazito javno
in vsem na očeh. V trenutku, ko misli storiti samomor:
... nekaj mu predrzno roko ustavi –
bila je lepa, Bogomila! tvoja
podoba, ki speljala ga je z boja.
Na mesto starih, preseženih vrednot iznenada stopi misel na
ljubljeno žensko, na Bogomilo, kar v tistem trenutku prepreči
samomor. Črtomir želi izvedeti:
202
23.9.2013 9:18:46
… al gleda svetlo sonce, je še živa,
al so obvarvale jo mokre straže,
al pred pred sovražniki drugej se skriva.
...
Pri slapi čakal jutro bo Savice,
vesele ali žalostne novice.
Od kod Črtomirju možnost za preobrat od javnega razumevanja ljubezni k njeni zasebni razsežnosti? Ali nemara ne podoživi
prav sredi brezupnega krvavega klanja na Ajdovskem gradcu in
kasneje ob Bohinjskem jezeru samega sebe le še v razmerju do
Bogomile in nič več v razmerju do kolektivne zavesti svojih poganskih prednikov, saj zanj v območju javnega ni več pomembne
naloge, ni več herojskega sveta in herojske etike? To lahko zelo
jasno razberemo iz prvih besed, ki jih po končanih spopadih z
Valjhunom nameni Bogomili ob srečanju pod slapom Savice:
O, sem na srce moje Bogomila!
...
naj brije zdaj okrog viharjov sila,
naj se nebo z oblaki preobleče,
ni meni mar, kar se godi na sveti,
ak smejo srečne te roke objeti.
Prešeren je tu spet zelo natančen, saj mu je jasno, da ob pokristjanjenju vsega Črtomirjevega ljudstva za nekdanjega heroja
ni več epskih nalog, zato sme vse, kar se godi na svetu, torej vse
javno, zamenjati za objem ljubljene ženske, za intimno srečo z
njo. Črtomir je torej od tega trenutka naprej z enako gorečnostjo
kot se je prej predajal javnemu ter viteškim in herojskim idealom, pa tudi javni ljubezni, služil najbolj zasebnemu, pred javnostjo umaknjenemu in celo skritemu čustvu ljubezni. Vendar pa je
moral to storiti iz zgodovinske nuje, da bi se še vsaj na področju
zasebnega lahko videl in razumel za svobodnega.
Tako je postala ljubljena Bogomila kot ženska z veliko začet
nico dovoljšen razlog za njegov obstoj, njegova trajna zvestoba
in popolna predanost intimni ljubezni pa je v novih razmerah
in v drugačnih časih izpričevala staro občutenje časti in junaške
vzdržljivosti, ki sta se zdeli sprva povsem izgubljeni in pokopani
skupaj z vero staršev in lepo boginjo Živo. Tako naj bi v Črtomirjevem svetu otok zasebnosti postal in ostal prostor, kjer bi se še
lahko uveljavljale vrednote, iz katerih je izhajal v času svoje epske poganskosti. Če mu je poganski ciklizem vnaprej zagotavljal
večnost ljubezenskega trenutka, se je lahko v krščanstvu zanesel
samo na trenutek večne ljubezni, upanje v onostranstvo pa je
203
23.9.2013 9:18:46
želel preprosto spregledati, ker je bilo zanj to vprašanje še zmeraj
neobstoječe.
A tu se je zgodil nov, povsem nepričakovan preobrat. Kot
se je v okviru epskih herojskih idealov in etike Črtomir spopadel s krščansko vojsko in pri tem doživel popoln poraz, pa tudi
degradacijo omenjenih vrednot, tako je zdaj v svoji celoviti predanosti ljubezni do edine ljubljene ženske z njeno zavrnitvijo
doživel nov poraz in s tem razvrednotenje komajda vzpostavljene, pa čeprav le na intimni ljubezenski svet zamejene herojske
etike in viteške ljubezni.
A Črtomir je po porazu svoje vojske herojsko prenesel tudi
Bogomilino zavrnitev, saj je bilo to edino bitje, ki se mu ni mogel
odreči. V njem je bila trdnost in stanovitnost nekdanjega bojevnika, ki si ne bi pustil omadeževati svoje herojske časti. Pristal je
na krst, da bi tudi s tem poslednjim dejanjem pred njenimi očmi
dokazal svojo popolno privrženost. Zato je treba reči, da krst za
Črtomirja ni bil zakramentalno, ampak dejanje skrajne ljubezni,
poslednje vidno znamenje njegove popolne zavezanosti Bogomili, saj prav zato:
ne brani(m) se je vere Bogomile.
Vse, kar bo sledilo, bo ponovno postavljeno izven okvirov
strogo zasebnega erotičnega sveta v območje javnega, kjer bo
Črtomir pod plaščem misijonarske gorečnosti naprej gojil svojo
veliko ljubezen do Bogomile, za katero je bilo vredno plačati vsakršno ceno. To je bila namreč edina možnost, da je lahko ostal z
njo v trajnem duhovnem stiku tudi še tu na zemlji, ki jo je Črtomir tako ali tako razumel kot svoje edino domovanje.
Ob nepreklicnem spoznanju, da se ne bosta več videla na svetu, se je Črtomir iz spretnega epskega govorca, kakršnega poznamo iz Uvoda, spremenil v molčečneža, in to prav v tistem trenutku, ko je postala Beseda, pisana z veliko začetnico, v krščanstvu
osrednja. Za razliko od mitskih bogov se namreč judovski Bog
človeku razodane le skozi Besedo. »V začetku je bila beseda in
beseda je bila pri Bogu in Bog je bil Beseda,« pravi Janezov evangelij. Prav zato je bila miselnost Judov časovna, miselnost Grkov
pa prostorninska. Gre torej za razliko med dvema različnima pojmovanjema časa: ciklični se vrti v krogu in vedno znova prinaša
enake dogodke – ciklični svet je bil popoln prav zato, ker se v
njem ni zgodilo nič novega –, linearni napredujoč, odtekajoč in
izgubljen judovski in s tem tudi krščanski čas pa postavlja cilj na
konec prostorskega pojmovanja zgodovine, v čas drugega Kristusovega prihoda. Takšen čas in pripadajoča mu Beseda zato nista
204
23.9.2013 9:18:46
mogli biti ustrezen nadomestek za izgubljeni Črtomirjev epski
jezik z Ajdovskega gradu, s katerim je svoje sobojevnike silovito
in povsem samoumevno odvezal celo vojaške pokorščine in zaprisege. (»Kdor hoče se predati, mu ne branim.«) Zato je bil Črtomir to izgubo prisiljen nadomestiti z molkom. Ali to pomeni, da
bo tudi njegovo oznanjevanje nove vere potekalo molče? Da bo,
kot je to veljalo za številne evropske mistike, njegov molk postal
resničnejši od njegovih besed (Rougement 1999: 164)?
Je pa ta Črtomirjev molk tudi nadvse zgovoren, saj izpričuje
in potrjuje njegovo ogrožajočo notranjo razklenjenost na telo in
duha, ki je dotlej ni poznal in v katero ga je pehalo krščanstvo.
Molk govori o njegovi negotovosti in osamljenosti, o ignoranci
herojske etike, najbolj pa priča o tem, da Črtomir kratkomalo ni
imel več na voljo jezika, v katerem bi še lahko samoumevno govoril epski skupnosti svojih vojščakov, novega jezika, s katerim
je govorilo krščanstvo, pa še ni poznal. V nobenem trenutku dotlej ni Črtomir navzven deloval tako sam in osamljen kot ravno v
trenutku krsta, saj ga šele zdaj uvidimo popolnoma odtujenega
od nekdanjega epskega, hkrati pa tudi od novega sveta, kateremu bo slej ali prej moral pripadati in ga sprejeti, če bo želel ostati
Bogomili zvest do groba. Črtomir je stari jezik moral pozabiti,
saj mu je bil na silo odvzet, novega jezika pa se še ni naučil. To
se bo zgodilo šele v Ogleju. Vendar Prešernova pesnitev o tem ne
poroča. Tu se je tudi pesnik sam zatekel k molku.
III
Vendar pa ne smemo spregledati dogodka, ki ga je pesnik
postavil pred samo odločilno dejanje Črtomirjevega krsta, torej
preden se je ta vsaj navzven dokončno ločil od vere staršev in
poganstva. Potem ko mu je Bogomila kot edino možnost predočila pot v Oglej, kjer bo postal mašnik, duš varuh, je Črtomir
ugledal svojo usodo le še kot usodo ubežnika in brezdomca, ki ga
venomer preganja nesreča, zato bi bila kakršnakoli zveza z njim
nesmiselna, saj:
beg je moj up, gojzd je moj dom pričjuči.
Nespametna bila bi z mano zveza.
Ob tem spoznanju, ki je prišlo, ko se je Bogomila že tako rekoč
vrnila na očetov dom, kjer je preživela svojo pogansko mladost in
doživela največjo ljubezen, in ko je Črtomir že nameril svoj korak
v Oglej, se za vse navzoče pripeti naraven pojav mavrice na nebu.
205
23.9.2013 9:18:46
V mavrici, ki je nad Bogomilinim bledim obrazom lepote svoj
čisti svit izlila, se je za trenutek lahko povrnil le poganski bog narave, nikakor pa ne abstraktni, nevidni krščanski Bog; narava za
hip ni bila več hladno zelena, kot jo je v času svoje velike krize znenada ugledala Bogomila, ampak je znova postala topla, prepojena
s soncem in mavrično jarko svetlobo. Mistično iluminacijo sami
razsvetljenci pogosto opisujejo kot svetlobo, kot preplavljenost z
bleščečo lučjo, kjer je diskurzivno, abstraktno spoznanje zamenjano z neposrednim, intuitivnim (Hocheisel 1998: 35). Pod mav
ričnim lokom so se vsi navzoči ob slapu Savice čutili kot v domu
pričjočem, saj mavrica priča o neposredni zavezi človeka in bogov
in hkrati napoveduje srečne dogodke (Chevalier 1983: 352). Ob
pogledu na ta prizor se je Črtomirju povrnila njegova poganska
podoba Bogomile z blejskega osredka, kjer sta se, popolnoma predana drug drugemu, ljubila leto in dan, ne da bi se za ceno večnega trajanja njune zveze morala odreči svoji ljubezni. Prav zato se
mu je za hip zazdelo, da se je nad njim odklenilo nebo:
da je na sveti, komej si verjame,
tak Črtomira ta pogled prevzame.
Plotinus zrenje duše, ki dojame onostranski sij, vzporeja z ljubezensko strastjo zaljubljenca, ki se ob uztrju ljubljenega bitja
spočije in sprejme resnično svetlobo, ki razsvetli vso dušo (Plotin
1996: VI, 9, 4). Črtomirjevo doživetje razsvetljenja, v katerem se
mu ob pomoči ženskega elementa bivajoče znova razodane kot
bivajoče, narava kot dom pričjoči, je mogoče primerjati z znanim
Pascalovim opisom lastnega doživetja: »Od približno pol enajstih do približno pol enih ponoči Ogenj ... Gotovost, gotovost.
Doživetje. Veselje. Mir. ... Radost, radost, radost, jok od sreče«
(Pascal 1986: 213). Tudi v Pascalovem primeru gre za redkobesednost, ki ustreza vsemu povedanemu, hkrati pa je potrjeno v
izjavi Dionizija Areopagita, po katerem govor ob vzponu duše k
najvišjemu pojenjuje in na koncu obmolkne. Pascalove Misli si je
Prešeren lahko sposodil pri Čopu, saj si jih je ta priskrbel za študij janzenizma. Gotovo pa je poznal tudi Schellingovo filozofijo
mitologije in razodetja.
Črtomirjev preskok iz Bogomiline religioznosti v območje mistike lahko dodatno osvetlimo s pojmom numinoznega (numen
= bog), kot ga je uveljavil Otto, da bi z njim pokazal na iracionalne elemente religiozne skušnje. Podobno to področje opredeljuje
Eliade, in sicer s sintagmo ontološka žeja. V obeh primerih pa
je objekt numinoznega doživetja arreton, neizrekljiv, vezan na
molk, pojmovno pa opredeljiv samo z negacijo.
206
23.9.2013 9:18:46
Ob pojavu mavrice je Črtomir v mističnem videnju našel stik
s krščanstvom, s tem pa z Bogomilino nezemsko ljubeznijo. Črtomirjeva nesojena nevesta se mu poslednjikrat razkrije v svoji
večni poganski in s tem zemeljski lepoti, oba se za hip vrneta
k svojim poganskim temeljem, k predkrščanski resnici sveta, ki
je zase zahtevala ples, glasbo in pa molk mitsko polne besede,
ki je predpostavljala enotnost besede in dejanja, ne pa Besede, s
katero se je začel judovsko-krščanski svet, v katerem je ta zveza
razpadla. Že sam pojav mavrice kaže na del pojavne bivajočnosti,
do katere je človek v krščanstvu izgubil vsakršen odnos, saj sta v
njem narava in človek povsem razločena, narava je vedno nekaj
manjvrednega, zaradi izgubljenega stika z njo pa je smrt izstopila iz življenja kot samostojna entiteta.
V soju mavrice se je Črtomirju razodelo, da je bila njegova želja po Bogomili, ki je bila najprej svečenica boginje Žive, zdaj pa
se je z enako svetostjo zavezala materi Mariji, nerealna, saj je pripadala vsemu občestvu in ne le njemu. Telesno se je tu izmaknilo
pojmovanju lastnine, ki je mističnemu doživetju povsem tuje. Potemtakem je mavrično pobožanstvenje Bogomili odvzelo njeno
zemeljsko težo in jo spremenilo v božansko ljubezen, v duhovno
popolnost, kjer je odpadla kakršnakoli možnost posedovanja in
lastnine. Vsekakor je bilo to dovolj, da bo Črtomir molče in prostovoljno pristal na krst, saj je bilo po vsem, kar se je dogodilo,
vse odveč in nepotrebno. Mojster Eckhart bi rekel, da je Črtomir
umrl temu svetu, da bi ostal z njim v najtesnejšem stiku. Prizor,
ki nam ga opiše pesnik, natančno sledi tej misli:
se bliža ji, presrčno jo objame,
molče poda desnico ji k slovesi,
solze stojijo v vsakem mu očesi.
In če je ob pogledu na z mavrico obžarjeno Bogomilo še lahko
skril svoje solze, jih zdaj, ob drugem in hkrati poslednjem slovesu od svoje ljubljene, ni mogel več, ker to tudi ni bilo potrebno,
saj so bile to solze sreče, ki so ga končno ločile od nekdanjih
upov. In tako kot se je molče poslovil od nje, je tudi molče in prostovoljno pristal na krst, četudi je za duhovnikom ponavljal molitve v novem krščanskem jeziku, ki se ga bo moral šele naučiti
in sprejeti. Vendar pa nas pesnik opozori, da se je v Ogleju naučil
novega jezika, prostga vsake zmote. Njegov poganski in hkrati mistični molk je bil temu zanesljivo blizu.
Zakaj nas pesnik tik pred vstopom junaka v krščanstvo vrne
v območje poganstva, zakaj to poganstvo še enkrat pokaže v
mavričnih barvah in sončni svetlobi in zakaj potem v uradnem
207
23.9.2013 9:18:47
krščanstvu Črtomirju ne preostane prostora ne za beg in ne za up,
ampak le za zgodnjekrščansko mistiko, ki mu šele zares omogoči, da mu
v prsih umrejo nekdanji upi.
V zadnjih verzih pesnitve zvemo, da je Črtomir učil med svojimi rojaki in dalej čez njih mejo, od dežele do dežele in do smrti
tam preganja(l) zmot oblake. Če je bil na začetku beg še njegov
up in gozd še dom pričjoči, zdaj, po Ogleju, ugasneta nekdanja
up in beg, notranji pričjuči dom postane mistično doživljanje sveta, edini zunanji dom pa je prostor misijonske dejavnosti med
rojaki. Črtomir se je dokončno prepoznal v vlogi samotnega in
osamljenega, vendar ne tudi tragičnega posameznika, saj mu je
mistično doživetje ljubljenega bitja odprlo vrata k neverbalni komunikaciji z njim že tukaj na zemlji in mu s tem neizmerno razširilo prostor njegovega bivanja. V tej novi vlogi se je ovedel svoje
nekdanje viteške časti in junaške drže in zato nujnosti vztrajanja
do konca. Do zadnjega je ostal zvest samemu sebi, ker je samo
tako lahko ostal zvest svoji Bogomili.
S tem je bila znova potrjena njegova poganska vera, ki je našla svoj pendant prav v tisti obliki krščanstva, ki ji je bil najbližji, v zgodnjekrščanski mistiki. Vrhunec mistične poti je namreč
dosežen prav v zedinjenju subjekta in bivajočega, ko odpadeta
vsakršna dvojnost in razločevanje. S padcem te dvojnosti pa je
povezana še druga od dveh osrednjih značilnosti mističnega zedinjenja, neizrekljivost doživetega (James 1989: 295). Dvojnost
mislečega in mišljenega je torej v mistiki presežena s popolno
odsotnostjo govora in mišljenja, na kar kaže že beseda mistika,
ki prihaja iz grške besede myo, ki pomeni molčati, držati roko na
ustih. Protestantski teolog Paul Tillich je v mistiki prepoznal najbolj neposredno uresničitev človekove religiozne potrebe (Tillich
1976: 3). In Prešeren na koncu pesnitve govori prav o tem.
Dejstvo je, da je misticizem prek novoplatonizma in judovske
kabale prodiral na Zahod v času propadanja antične civilizacije. Novoplatonistična mistika je v krščanstvo vstopila med petim in šestim stoletjem s Psevdo-Dionizijem in zajela ves tedanji krščanski
svet, deloma kot upor proti nastajajoči sholastični teološki misli,
deloma kot nadaljevanje poganskega pogleda na svet in življenje.
Črtomir potemtakem ni mogel slediti novi religiji, ki je bila v
svoji abstraktnosti tuja njegovemu poganskemu dojemanju sveta, zlahka pa je sprejel krščansko mistično dojemanje sveta, v
katerega je lahko vstopil prek mističnega doživetja, povezanega
z ljubljenim bitjem – že sveta Terezija je vedela, da so strastni
208
23.9.2013 9:18:47
ljubimci prav gotovo mistiki (Rougemont 1999: 170) –, saj to ni
bilo v nasprotju z njegovim poganskim svetovnim nazorom.
Ali lahko po vsem povedanem na Črtomirja še gledamo kot
na nekoga, ki se je predal resignaciji in fatalističnemu obupu, kot
ga vidi večina razlagalcev? Črtomir je s svojo herojsko držo vzdrževal zvezo med novim bogom ljubezni, svojo herojsko pogansko telesnostjo in ljubljeno Bogomilo. Sposoben je bil pogovora
z ljubljeno osebo onkraj vseh prostorskih ločitev. S tem pa se (je)
mistična duša v svojem hrepenenju počuti(la) uslišana.
Pesnik sam nas namreč navaja k temu, da moramo Črtomirjev molk ob koncu pesnitve vzeti resno. Ta mistični molk, ki zanikuje, da bi bila judovsko-krščanska Beseda edini način razodevanja Bogomilinega boga ljubezni, se tako ob duhu odpira tudi
telesnosti. Po Bogomilini zemeljski in človeški zavrnitvi se je Črtomirju z judovsko-krščanskim razumevanjem človeka in boga
odprla nova pot do presežnosti prav prek odpovedi konkretni
telesni ženski. To ga je napotilo v njegov novi in hkrati stari dom
pričjoči, v območje mističnega, to pa tako, da je lahko o tem le
molčal. Tisti, ki so prišli najdlje, so bili najbolj redkih besed, beremo pri Strniši. Z zemeljsko izgubo ženske je znova vstopil v
območje svoje bivanjske dopolnitve in miru.
Po razsvetljenju Črtomir ni več niti vojaški poraženec niti samotni spreobrnjenec in ne resigniran ljubimec, ampak človek, v
katerem so morali umreti vsi nekdanji upi, da bi se v njem naselila nova moč ljubezni in popolne predanosti bivajočemu. Črtomirjeva mistika torej ni pomenila njegovega umika pred svetom,
ampak utelešenje njegove ljubezni v svetu.
V zadnjem verzu nam je dano zvedeti le to, da se Črtomir in
Bogomila od krsta naprej nič več nista videla na sveti. Je to tisti
preostanek in presežek, ki je veljal za oba junaka pesnitve, medtem ko je za pesnika, ki sta se mu junaka izmaknila v območje,
kamor jima ni mogel slediti, še zmeraj preostajal le prostor, kjer
ni več upanja na beg, kjer je bog beg in nebo ne-bo? Ta vprašanja
vendarle ostajajo odprta.
Citirane reference
Bahtin, Mihail
1982 Teorija romana. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Eliade, Mircea
1992 Kozmos in zgodovina: mit o večnem vračanju. Ljubljana: Nova revija.
1996 Zgodovina religioznih verovanj in idej I–III. Ljubljana: DZS.
1986 Sveto i profano. Novi Sad: Književna zajednica Novog Sada.
209
23.9.2013 9:18:47
Hadot, Pierre
1998 Plotinus or Simplicity of Vision. Chicago in London: The University of
Chichago Press.
Hoheisel, Karl
1998 'Die Bedeutung der Mystik in der Geschichte der Religionen.' V: Die
Botschaft der Mystik in den Religionen der Welt. Hermann Kochanek, ur.
München: Kösel Verlag. Str. 22–42.
Homer
1965 Iliada. Ljubljana: DZS.
James, William
1989 Raznolikosti religioznog iskustva. Zagreb: Naprijed.
Kos, Janko
1966 Prešernov pesniški razvoj. Ljubljana: DZS.
Kos, Janko
1991 Prešeren in njegova doba. Koper: Lipa.
Lukacs, Georg
2000 Teorija romana. Ljubljana: LUD Literatura.
Meadows, Gilbert
1995 Mali antični leksikon: priročnik o ljudeh, krajih in dogodkih, povezanih
z grško in rimsko mitologijo. Ljubljana: Mihelač.
Otto, Rudolf
1993 Sveto. Ljubljana: Nova revija.
Pascal, Blaise
1986 Misli. Celje: Mohorjeva družba.
Paternu, Boris
1976 Prešeren in njegovo pesniško delo, 1. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga.
1994 'Črtomirova spreobrnitev.' Slavistična revija: časopis za jezikoslovje in
literarne vede 42, št. 1. Str. 17–24.
Prešeren, France
1999 Krst pri Savici. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Rougemont, Denis de
1999 Ljubezen in Zahod. Ljubljana: *cf.
Schmaus Alois
1969 'Prešerens Taufe an der Savica.' V Studia Slovenica Monacensia. In
honorem Antonii Slodnjak septuagenarii. Hans-Joachim Kissling, ur. Mȕnchen:
Trofenik. Str. 112–26.
210
23.9.2013 9:18:47
Plotinus
1996 O Dobrem ali o Enem. Filozofija na maturi 3, št. 1. Str. 18–29.
Tillich, Paul Johannes
2008 Ausgewählte Texte. Berlin: De Gruyter.
Vrečko, Janez
1994 Ep in tragedija. Maribor: Obzorja.
211
23.9.2013 9:18:47
23.9.2013 9:18:47
Alojzija Zupan Sosič
Heroji in herojinje
v sodobnem slovenskem
romanu
Ali v današnjem svetu še obstajajo heroji in herojinje? Osebe, ki so storile izredno pogumno, junaško
dejanje in pri tem pokazale svoj nenavaden pogum,
ki že meji na božanske lastnosti mitičnih junakov ali
polbogov? To vprašanje postane še bolj zapleteno, če
ga prenesemo na polje literarne vede in ga poskušamo
literarnoteoretsko razpreti. Beseda heroj je v tem kontekstu zamenjana z besedo junak, ki predstavlja glavno
zanimanje avtorja in bralca. Kot osrednja oseba romana ali drame junak namreč ni samo nosilec nekega dogajanja ali sodelovanja v njem, ampak tudi utelešenje
neke ideje, pogosto pa še stekališče (Živković 1992:
324) osnovnih teženj in nasprotij neke dobe, kulture
ali nekega naroda. Odkar junaki številnih del niso več
moralno ali kakorkoli superiorni je v rabi nevtralnejši
izraz protagonist (Baldick 1996: 98), saj se z njim izog
nemo običajnemu pomenu herojstva kot občudovanja
vrednega poguma in plemenitosti. Če so naša pričakovanja heroičnih kvalitet radikalno neizpolnjena, lahko
glavni lik imenujemo antijunak ali antijunakinja. Medtem ko je Aristotel trdil, da so Homerjevi junaki del dejanja oziroma dogajanja, v tragediji pa obstajajo v imenu literarne celote, je nova kritika demitizirala junake
in rajši poudarjala celoto in enotnost literarnih prvin.
Koncept junaka je tesno vpleten v diskusijo o dramski
ali dramatični strukturi, je pa ta izraz danes nadomeščen z bolj nevtralnimi kot so na primer lik, oseba, karakter (Childs in Fowler 2006: 105–6).
213
23.9.2013 9:18:47
Sodobna evropska književnost je začela sistematično spreminjati svoje koordinate junaka že na začetku dvajsetega stoletja, z
vdorom modernizma po letu 1910. Tako je v pripovednih delih
antipozitivistična in antiracionalistična usmerjenost modernizma, prepojena z metafizičnim nihilizmom, zamenjala dogajalnost z refleksivnostjo, meditativnostjo in diskurzivnostjo, kar je
močno preoblikovalo tudi romanesknega junaka. Njegovo moč
in pomen je oslabila razrahljana tradicionalna pripovedna struktura, kar je povzročilo tudi preimenovanje junaka v lik, osebo
ali karakter. Izguba samozadostnosti, samozaupanja in enotnosti je na pripovedni ravni opazna v njegovi reduciranosti na zunanjost, saj je večkrat predstavljen kot objekt, in na notranjost,
kadar je omejen na tok svoje zavesti. Ker je v tem smislu njegova
identiteta nedoločljiva – zaradi podobnosti se lahko podvaja ali
marginalizira – postane njegova junaškost ali herojskost vprašljiva in celo neuporabna.
Tudi za sodobni slovenski roman je primernejša oznaka literarni lik ali oseba, saj so protagonisti pretežno pasivni, brez
moči in možnosti po spreminjanju sebe in okolja. Le nekaj je
takšnih, za katere bi lahko ohranili »zastarelo poimenovanje«
junak in jih opredelili v heroičnem smislu njihove subverzivnosti ter aktivnega vplivanja na družbene odnose romanesknega
sveta. Da bi nakazala pestrost njihovega aktivizma, sem si izbrala pripovedno, žanrsko in tematsko različne romane, v katerih
glavni junaki delujejo še v tradicionalnem smislu svojega poslanstva: romana Vitomila Zupana Menuet za kitaro in Levitan, romana Marjana Tomšiča Óštrigéca in Zrno od frmentona ter romana
Berte Bojetu Filio ni doma in Ptičja hiša. Vseh šest romanov bom
najprej analizirala skozi poetiko posameznega avtorja in njegovega časa, nato pa se poglobljeno posvetila herojstvu – v izbranih
romanih liki niso samo upravičeni do klasičnega poimenovanja
junaki, ampak bi jih zaradi njihovih heroičnih značilnosti lahko
poimenovali celo heroji.
Pri določanju stopnje njihove heroičnosti sem se naslonila na
tipologijo Northropa Frya (Živković 1992: 324), ki je junake razdelil glede na njihovo nadpovprečno, povprečno ali podpovprečno moč na pet vrst književnih junakov, značilnih za pet osnovnih
razvojnih teženj v zgodovini evropske književnosti. Prva vrsta
vključuje junaka, opremljenega z nadpovprečno močjo in preseganjem ostalih ljudi – ker je polbog, zgodbo o njem imenujemo
mit. V pripovedkah, bajkah, pravljicah in legendah, lahko pa tudi
v romanu, se pojavi druga vrsta junaka. Ta presega običajne ljudi
in njihovo naravno okolje in če se identificira kot človeško bitje,
se junak giblje v nekem fantastičnem svetu, za katerega ne veljajo naravni zakoni. Zmore delati čudeže, ki so nenaravni glede na
214
23.9.2013 9:18:47
resničnost, a povsem običajni v svetu, ki mu pripada. Tretji tip
junaka se razlikuje od prejšnjih dveh, saj ni postavljen nad ljudi
in naravno okolje, a je kljub temu močnejši, hrabrejši, modrejši
in vzdržljivejši od ostalih likov, prav tako so močnejša in usod
nejša njegova čustva. Pojavi se v epski pesmi ali tragediji, kjer
je to, proti čemur se bori, ponavadi podrejeno zakonom narave
ali družbe, zato se njegov boj večkrat zaključi s smrtjo (tragični
junak). Ker je takšen junak moralni vzor določene dobe, je idol,
podoben bogovom, hkrati pa človeški in smrten, kar ga naredi
še bolj vrednega občudovanja. Če so kriteriji za prve tri skupine
Fryeve tipologije nadpovprečna moč in oziroma ali presežnost,
sta zadnji dve skupini vezani na povprečno moč ali celo podpovprečne sposobnosti. Medtem ko četrta skupina zaobseže junake,
ki niso povzdignjeni nad ostale in okolje ter so podobni nam – na
primer tipične heroje realistične književnosti – so junaki pete
vrste pod našimi intelektualnimi in duhovnimi sposobnostmi
ter tako pripadajo ironični književnosti. Včasih so bili tipični za
komedijo in satiro, pozneje tudi za književnost absurda, danes
pa se lahko pojavijo v katerikoli sodobni književnosti.
Že bežen vpogled v zgornjo tipologijo nakazuje, da se bodo
poteze heroičnosti različnih vrst junakov med seboj mešale, tako
da se v izbranih romanih junaki ne bodo uvrščali samo v eno
skupino. Prav ta prepletenost različnih vrst književnih junakov
je značilna za oba Zupanova literarna junaka, Berka in Levitana,
osrednja lika Menueta za kitaro (1975) in Levitana (1982). Vitomil Zupan (1914–1987) je eden najzanimivejših predstavnikov
slovenskega modernizma in eksistencializma, pri katerega romanih najdemo zametke obeh literarnih smeri. Težko namreč
natančno določimo, kakšen je v njih delež modernizma, saj je
celotna problematika te literarne smeri v slovenskem prostoru
še vedno odprta (Zupan Sosič 2004: 161), hkrati pa tezo o doslednem modernizmu v njegovem romanopisju ovržeta njegovi romaneskni stalnici, erotični vitalizem in humanistična morala, ki
mehčata radikalne nihilistične položaje. V oba romana, Menuet
za kitaro in Levitan, so vpisane bistvene določnosti modernizma
in eksistencializma: metafizični nihilizem, Sartrovi eksistenciali
ter številne pripovedne novosti. Med Sartrovimi eksistenciali sta
svoboda in vprašanje odgovornosti zanjo, povezana z neodločnostjo in krivdo, ter tesnobno tavanje v svetu brez jasno razpoznavnih vrednot, med pripovednimi novostmi pa večlinijskost, frag
mentarnost, asociativnost in premik dogajalnosti iz stvarnosti
v tako imenovano notranjo resničnost subjektivnosti. Zupanov
modernizem je najlažje opredeliti kot nedosledni modernizem
(Zupan Sosič 2004: 162), saj erotični vitalizem in humanistična
morala preglasita fluidni subjekt, ki je nihilistični zapisovalec
215
23.9.2013 9:18:47
zunanjih in notranjih vzgibov. Erotika predstavlja pripovedno
žarišče vseh Zupanovih romanov; je osrednja tema in vodilna
perspektiva, skozi katero je pisatelj oblikoval »velike« (zgodovinske) zgodbe. Berk in Levitan doživljata erotiko romantično, kot
nekaj bistvenega, presežnega in herojskega, njen vitalizem pa je
povzdignjen do metafizičnih razsežnosti, čeprav nadnaravne dimenzije ljubezni nikoli ne utišajo telesa. Za oba junaka je erotika
izvir vitalističnega aktivizma; ker pa sta pisatelja, tudi vir literarnega navdiha in pripovednih zgostitev. Med erotiko in pisanje
sta postavila enačaj, saj sta zanju oba vzvoda notranjega osvobajanja in sredstvi vztrajnejšega upora. Pisateljev erotični aktivizem je podoben uporništvu Henryja Millerja,1 ki je pri metafizičnem osmišljevanju spolnosti prav tako romantično povzdignil
tudi pomen umetnosti.
V romanu Menuet za kitaro (s podnaslovom Na petindvajset
strelov, 1975) je glavni junak Berk postavljen v dve vzporedni
zgodbi: slovensko partizansko in špansko počitniško. V prvi je
Berk v času druge svetovne vojne najprej pomemben ilegalec,
nato pa partizan in funkcionar, medtem ko se v drugi zgodbi,
na dopustu v Španiji, spominja vojnih dni. Heroične poteze se
izrisujejo v Berkovem značaju, njegovem delovanju v boju in
obračunu s preteklostjo, saj je Berk pogumen, odločen, neustrašen, vztrajen, moralen, humanističen in kritičen že pred vstopom v narodnoosvobodilni boj, v izrednih vojnih razmerah pa
se te značilnosti še bolj izostrijo in pridobivajo nadnaravne konotacije. Berkova herojskost je najbolj izpostavljena v najtežjem
boju v romanu, v času hajke, ko se sestradana partizanska četa
zaradi usodnih izgub skriva pred sovražnikom, lačna, žejna in
prestrašena. V teh nečloveških naporih se ne izkaže samo Berkova fizična, celo nadnaravna moč, za katero je v romanu trdil,
da je posledica njegovega športnega duha, ampak tudi nadpovprečna psihična vzdržljivost. Zadnja je vidna v neuklonljivem in
neustrašnem boju z ideologijo in v demitifikaciji oziroma demistifikaciji različnih avtoritet, saj Berk ne podlega demagogiji partizanstva ali komunizma, čeprav je pogumen partizanski borec
in učinkovit komunistični funkcionar. Neizmerno notranjo moč
črpa iz lastne individualne posebnosti, privrženosti umetnosti in
erotiki, ki mu pomagata preseči nečloveško trpljenje, ga osmisliti in ponotranjiti.
Heroičnost Berka bi po Fryevi tipologiji lahko določila kot
učinkovito zmes tretje in pete skupine herojskosti, spoja dveh
1. Sam pisatelj trdi, da je med tujimi avtorji zelo cenil Henryja Millerja (Pibernik 1983:
30), najbolj njegovo trilogijo Nexus-Plexus-Sexus, eksplicitno pa avtorja omenja v Levitanu
in Komediji človeškega tkiva.
216
23.9.2013 9:18:47
različnih kategorij. V tretji je junak postavljen nad ljudi in naravno okolje in je zato močnejši, hrabrejši, modrejši in vzdržljivejši
od ostalih likov, prav tako so močnejša in usodnejša njegova čustva. To, proti čemur se bori, je ponavadi podrejeno zakonom narave ali družbe, zato se njegov boj večkrat zaključi z neuspehom.
Ker je takšen junak moralni vzor določene dobe, je idol, hkrati
pa človeški in smrten, kar ga naredi še bolj občudovanja vrednega. Da ne bi njegove izredne humanistične poteze in herojskost
delovali preveč idealistično ali celo izumetničeno, jih vseskozi
meša s prvinami pete skupine, v kateri se junaki lahko pojavijo
kot liki pod našimi intelektualnimi in duhovnimi sposobnostmi
ter tako pripadajo ironični književnosti, značilni že za katerokoli
sodobno književnost. Tako se Berk skozi avtorefleksivne odlomke, nosilce ironije in humorja, norčuje iz svoje pretirane zagretosti za ženske (sočasno pa je njegova heroičnost vezana prav nanje) ter hkrati tudi demitizira pretirano »resnost« partizanskega
boja. V spodnjem odlomku se humor in ironija pojavita že na
poti v četo, ko Berk spozna Vesno in z njo nadaljuje pot proti
najbližji partizanski postojanki:
»Ti si pravzaprav lep cipež«, je rekla. Tega izraza nisem slišal še
nikoli. Izgubila je torej vse spoštovanje do mene. Mislil sem, da sem v
njenih očeh postal imeniten ljubimec – zdaj pa sem nenadoma spoznal,
da sem čisto navaden, umazan, majhen – cipež. Trudil sem se, da bi
ji zadevo pojasnil. Vadil sem priljudnost. [...] Smehljala se je in me
pogledala – nenadoma sem opazil, da se spogleduje. Kakor da bi bilo
slučajno, se me je dotaknila na hlačah – in prav dobro zadela. »Ali bi?«
je šepnila. Človek nikoli ne sme reči, da pozna ženske. Zadnja kozja
pastirica bi presenetila Casanovo. [...] Zablodila sva s ceste, našla sva
osamljen senik. Srečal naju je bosopet dečko s košarico medenih hrušk.
Pogostil naju je. No, zdaj je treba še priti v naselje in izvedeti, da sva
vse zamudila, kajti ravnokar je bilo vojske konec. Hodila sva po mehki
poti čez travnik proti cesti, kjer so korakali partizani in civilisti v obe
smeri. Kakor da v vetru utripajo vrste raznobarvnih, tenko izvezenih
banderc. (Zupan 1980: 90–1)
Podobna herojskost, zmes tretje in pete kategorije, označuje
tudi Levitana, glavnega junaka romana Levitan (1982). Čeprav je
žrtev dachavskih procesov in je njegovo trpljenje v zaporu opisano zelo naturalistično, prvoosebni pripovedovalec ne želi obsojati
(socialističnega) sistema, ampak prikazati ječo kot šolo življenja.
Jakob Levitan poudarja njeno spoznavno vlogo, pri preživetju pa
mu pomagata vzhodnjaška filozofija zmernosti in starogrško pravilo srednje poti. Ker je Levitan individualist in nekomformist, je
v zaporu še bolj kot njegovi sojetniki-sleherniki izpostavljen krutim mehanizmom kaznovanja in razčlovečenja. Najprej mu odvzamejo papir in pisala, saj se zavedajo, da prav pisanje predstavlja
217
23.9.2013 9:18:47
pisatelju v zaporu glavno potrebo in način osmišljevanja življenja
brez svobode, hkrati pa je tudi pospeševalnik časa, ki v ječi prepočasi odteka. Prepovejo mu celo branje knjig in osvežilne pogovore
s sojetniki in ga – zaradi neuklonljive drže – zaprejo v samico, kjer
ga mučijo še bolj prefinjeno in zahrbtno. To bi za vse ostale jetnike
lahko bila točka, na kateri bi popolnoma klonili in se zaradi fizičnega in psihičnega uničenja uklonili oblasti, a Levitan premaguje
jetniško represijo herojsko, že z nadnaravnimi sposobnostmi in
spretnostmi. Papir in pisalo si naredi sam; papir iz pozabljenih
ostankov papirja, čopič iz lastnih las, črnilo iz rje, celo šah naredi
iz kruhove sredice in barve. Iznajdljiv kot je, ne poskrbi samo za
eksistenčne potrebe, ampak tudi za zabavo, saj skupaj s sojetniki
oblikujejo kitare in gledališke kostume.
Njegov neizčrpni vitalizem izhaja iz prepričanja, da je obsojen
po krivici in da mora sovražnika, v tem primeru jetniško oblast,
premagati častno in herojsko. Da bi ga lažje premagal, zmanjšuje
njegovo moč s posmehovanjem krutosti sistema, ki se najizraziteje kaže v odvzemu okna v Levitanovi samici. Ker oblast z vsemi
ukrepi (odvzem papirja in pisala, prepoved branja in druženja) niti
v samici ne zlomi Levitana, mu sredi najhujše zime pod pretvezo,
da je potrebno popravila, odvzame okno v celici. Junak zaradi tega
absurdnega ukrepa ne zasovraži socializma in ne projicira svojega
sovraštva na celotno revolucijo, saj se zaveda, da je to zapleten proces, ki ga je treba opazovati z razumske in ironične razdalje. Prav
tako se zaveda, da nasilje samo podaljšuje nasilje in da bi mu agresivna reakcija na ta drastičen ukrep še bolj škodovala, medtem ko
sta mu vzhodnjaška filozofija zmernosti in starogrško pravilo srednje poti pravzaprav pomagala iz nevzdržnih razmer: zaradi mraza je tako zbolel, da so ga morali premestiti v bolnišnico, tam pa
so mu dokazi o krutem mučenju pomagali k premestitvi v boljšo
celico in omehčanju zaporniških mehanizmov.
Levitanova herojskost je, kot sem že omenila, močno podobna Berkovi, saj sta obe zmes tretje in pete kategorije herojskosti
po Fryevi tipologiji. Umestitev v tretjo kategorijo je posledica že
opisane izredne, celo nečloveške Levitanove moči, okrepljene s
pogumom in vzdržljivostjo. Da lahko Levitana umestimo v peto
kategorijo pa kaže odlomek v nadaljevanju. V njem želi Levitan
z oddajanjem lastne humoristične oddaje ohrabriti sojetnike, pri
tem pa si pomaga z življenjsko filozofijo, ki pravi, da so humor,
ironija in erotika najboljši upor proti brezizhodnosti represivnega sistema:
Ko je strašni Kaligula govoril na forumu, se je na vozičku, kamor sta
bila vprežena dva pujska, pripeljal pod tribuno ljudski šaljivec. Kaligula
je držal v rokah žezlo, šaljivec obgrizeno gnjat. Kaligula je govoril,
218
23.9.2013 9:18:47
šaljivec se je norčeval iz njegovega govora. Šaljivec je pokazal ljudstvu
zadnjico – na njej je bil naslikan obraz vladarja, ki je vsak dan napravil
spisek ljudi, ki jih je treba pobiti – in so jih tudi res pobili. Šaljivca se
pa ni dotaknil – to bi bilo lahko nevarno. [...] Oddaja o humorju mi
je precej uspela in ravno sem se pripravil, da preidem na vremensko
napoved (ponoči precej oblačno, slutimo zasliševanja, jutri precej jasno,
da smo nadrajsali kot rumeni mački ...), ko so se silovito odprla vrata
in v moj mirni radijski studio so planili trije uniformirani ljudje, prvi
z revolverjem v roki – tega ne bo nihče verjel. Roke gor! Hudiča, pa me
menda ne mislijo fašisti ugrabiti partizanom?! [...] Tolažil sem se – ko
sem se počasi oblačil – da mi je ostala še domišljija. No, ostal mi je tudi
radio »Luknja«. Ker so mi odnesli tudi smodečo se vrvico, sem začel
žvečiti cigareto, fej. Pa tale ta mali mi je ostal; ko bi oni vedeli, koliko
mi pomaga, bi mi ga gotovo zaplenili. (Zupan 1982: 46–7)
Herojskost Berka in Levitana pa si ni podobna samo po zlitini
nadnaravne moči, poguma, vzdržljivosti in humornega samonadzora, ampak tudi po nenaivni zavesti, da naj literarni junak
najprej spremeni sebe, s spreminjanjem celotne družbe pa naj si
ne dela prevelikih utvar in se torej zadovolji z majhnimi prelomi in premiki. Motor njune herojskosti sta nadčloveška vzdrž
ljivost in uporniškost, ki ju proizvaja ničejanski neoromantični
vitalizem (Zupan Sosič 2004: 172), tako imenovani metodični
vitalizem, saj vojak Berk in zapornik Levitan preživita, ker sta
erotomana in skribomana.
Povsem drugačna heroja sta Boškin in Tonina, junaka romanov Óštrigéca in Zrno od frmentona Marjana Tomšiča. Oba romana najlažje obravnavamo v kontekstu pokrajinske fantastike,2
ki je širše poimenovanje za nekatere romane, nastale v devetdesetih letih dvajsetega stoletja, v katerih se je znatno povečal
delež fantastike. Tako kot Feri Lainšček in Vlado Žabot je tudi
Marjan Tomšič3 v svojih romanih aktualiziral slovensko obrob
je, ga remitiziral, hkrati pa obnovil tako imenovano regionalno
eksotičnost. V svoje romane je vključeval ljudske pravljice in
2. Pokrajinska fantastika (Zupan Sosič 2006: 69–94) je le navidezno podobna magičnemu
realizmu, smeri, s katero je literarna kritika napačno označevala romane Marjana
Tomšiča. Njegovi romani črpajo fantastiko iz posebnih pokrajinskih pogojev (na primer iz gričevnatosti in izoliranosti) in arhaičnega odnosa ljudi do (naravnih) pojavov in
medčloveških odnosov v arhaični vaški skupnosti. S stališča razlike med fantastiko,
magičnim realizmom in postmodernistično fantastiko medbesedilnosti lahko fantastiko
v Tomšičevih romanih obravnavamo kot vzporednost dveh konfliktnih svetov, resničnega
oziroma verjetnega in nadresničnega oziroma neverjetnega, saj se nenehno povezujeta
pravljična in realna, neresnična in objektivno preverljiva Istra, čeprav sta vseskozi dihotomno nasprotni.
3. Marjan Tomšič (1939) je Štajerec, ki se je preselil na Primorsko in tam ustvaril svoj tako
imenovani istrski ciklus. Morda mu je posebno perspektivo na položaj ljudskega izročila
omogočil prav status prišleka in veliko navdušenje nad ljudsko književnostjo, ki jo je v osemdesetih letih kot pedagog zbiral s svojimi učenci.
219
23.9.2013 9:18:47
preoblikoval vraže, nenavadne stare zgodbe, ljudska verovanja
in prepričanja, vzporedno pa vanje vnesel tudi miselno ozadje
arhaične pripovednosti, sprožilko različnih magičnih učinkov
(Zupan Sosič 2003: 85). Óštrigéca in Zrno od frmentona sta v
svoji pokrajinski fantastičnosti najbolj dosledno vezana na tradicijo pravljice, zato sem prvega poimenovala pravljični roman,
drugega pa roman s pravljičnimi značilnostmi. Fantastika se je v
obeh romanih napajala iz ljudske pravljice in se podredila pravilu pravljičnih konvencij.
V pravljičnem romanu Óštrigéca (1991) je glavni junak Boš
kin, vaški posebnež, ki kroži po istrskih vaseh in s svojo čudežno
močjo pomaga ljudem in živalim, ves čas pa se bori s hudobnimi
silami ali črno magijo, ki jo uteleša baba Štafura. Pomenljiv je
že sam naslov romana, istrska beseda za čarovnijo. Boškinova
nadnaravna moč, značilna za heroje, je uganka, ki ne sme biti
pojasnjena že zaradi samega značaja fantastike, razpete med racionalno in iracionalno razlago, brez dokončnega pojasnila. Prav
dvojnost Boškinove heroičnosti je kazalka vseh romanesknih
razmerij. Ko je Boškin samo vaški posebnež in tako predstavnik
resnične, preverljive Istre, se mu vaščani posmehujejo in le redki ga obravnavajo kot sebi enakega. Drugačno veljavo dobi kot
predstavnik pravljične, nadnaravne Istre, ko zdravi bolezni, dela
čudeže in s paranormalnim pomaga ljudem. Takrat so vaščani,
ki so ga prej zasmehovali, začudeni, zaprepadeni in pretreseni
zaradi njegovih heroičnih dejanj in ga, sicer samo začasno, spoš
tljivo občudujejo.
Poseben tip herojskosti, kjer se junak ne zaveda svoje moči,
ki se vedno razkrije v fantastičnih položajih, je Frye imenoval
druga skupina heroičnosti. Ta nastopa v pripovedkah, bajkah,
pravljicah in legendah, lahko pa tudi v romanu, ter presega običajne ljudi in njihovo naravno okolje. Če v tej kategoriji junaka
identificiramo kot človeško bitje, se giblje v nekem fantastičnem
svetu, za katerega ne veljajo naravni zakoni. Sposoben je delanja
čudežev, ki so glede na resničnost nenaravni, a povsem običajni
v svetu, ki mu pripada. Ker pa je v sodobnem romanu zelo težko
srečati junaka, ki ne bi imel združenih več lastnosti, lahko tudi
za Boškina trdimo podobno kot za Berka in Levitana; vsi trije
so zmes dveh kategorij, Boškin druge in pete, saj tudi njegovo
herojskost mehča humorna in ironična pozicija pripovedovalca
do junaka. Pripovedovalec se namreč posmehuje Boškinovi nerodnosti, naivnosti in počasnosti, humoren in ironičen odnos
do njega imajo tudi literarni liki in nenazadnje še junak sam do
sebe. Tako čudežna ozdravitev krave v spodnjem odlomku ne
odraža samo Boškinove »božje« moči (že samo ime Boškin napeljuje na božjost, saj pomeni mali bog) in pretresenosti zaradi
220
23.9.2013 9:18:47
nje, ampak to nadnaravnost relativizira humorna zavest, da se
čudodelnik ne zaveda svojih sposobnosti niti med čudežnim dejanjem, kaj šele v običajnih situacijah:
Boškin se je popraskal in ni mu bilo jasno, zakaj se je malo prej
tako hudo vznemiril in zakaj neki se je tako grozno začudil, ko so rekli,
da bodo morali Vijolo zaklati. [...] Boškin je že hotel sesti, ko ga je kar
odpihnilo iz hleva. Z njim se je dogajalo nekaj, sam ni vedel kaj. Nekje
je potem hodil, po travnikih menda, ali po gozdu, za nekakšnim pučem
je trgal nekaj, nabiral, tu in tam nabiral, tipal v temi okoli sebe in s
prsti zaznaval, kaj je ta pravo in kaj ni za odvzeti. [...] Pokleknil je h
kravi in ji začel natirati bolne noge s travami. Zelo se je mučil. Drgnil
je in drgnil, gnetel, vtiral skozi kožo sokove skrivnostnih rastlin. Potne
kaplje so mu pronicale na čelo in padale na njegove roke in noge bolne
živali. In vsakikrat, ko je katera od teh kapljic padla na Vijolino dlako,
se je žival zdrznila, kot da bi jo speklo. (Tomšič 1991: 15)
Poteze nadnaravne, pravljične herojskosti označujejo tudi Tonino, glavno junakinjo4 romana Zrno od frmentona (1993). Če
se je Boškin boril proti črni magiji, se Tonina bori proti povsem
zemeljskim silam: omejenosti in hudobnosti ljudi, zaslepljenih
od političnega sistema. Obrat od mitske k realistični Istri ni tako
radikalen, da ne bi mogli v njem začutiti ostankov vaške skupnosti, osnovnega družbenega okolja prejšnjih Tomšičevih besedil.
Tu koreninijo tudi pravljice in fantastične zgodbe, ki sestavljajo
roman, katerega povezovalni okvir je pripovedovanje – Tonina
in njene sojetnice si tako krajšajo in lajšajo zaporniški čas. Tonina je Šavrinka,5 potovka, ki preživlja družino s prodajo jajc in
ostalih dobrin iz Istre v Trst, kamor se peš odpravi vsaj enkrat
tedensko. Problem nastane, ko Tonina nadaljuje svojo tradicijo
jajčarstva še po drugi svetovni vojni (druge zaposlitve takrat tako
ne bi našla), čeprav je postalo trgovanje po razdelitvi na cono
A in B kar naenkrat prepovedano. Ker se je Tonina, sicer brez
lastne krivde, iz potovke spremenila v tihotapko in protidržavni
element, so jo zaprli in obsodili še za »kontrabant«.
Njeno težko življenjsko pot, prestajanje krivične kazni v zaporu, že na začetku romana napovesta jata nenavadno splašenih golobov in hude sanje. K pravljični karakterizaciji Tonine,
4. Tonina je del galerije ženskih likov, ki jih je Marjan Tomšič v svojem opusu sistematično
postavljal na mesta glavnih oseb. Njegovo romanopisje je edinstven primer uspešnega in pronicljivega posvečanja ženskam kot glavnim junakinjam romanov v slovenski književnosti.
Čeprav se je v zadnjem času zelo povečal delež ženskih likov v romanih, ugotavljam, da je
pri večini pisateljev (na primer pri Jančarju, Skubicu, Mercu) ta sprememba samo sledenje
modni zahtevi, ki v novem tisočletju odpira osrednje literarne prostore ženskam.
5. Šavrinke so bile »potovke« oziroma pogumne prekupčevalke z jajci med Istro in Trstom,
glavne prehranjevalke družine. Pri tem se je zgodovinska oseba zaradi težkega življenja
čedalje bolj mitologizirala, jajčarica pa je postajala zgolj Šavrinka.
221
23.9.2013 9:18:47
predvsem njeni heroičnosti, prispevata primarni vitalizem, saj
v zaporu iz želje po preživetju premaga nečloveške napore, in
katoliški moralizem.6 V primerjavi z negativnimi stranskimi
liki je Toninina krščanska etika neomajna, saj ji uspe premagati celo sovraštvo do krivcev ter pokazati sočutje do tistih, ki ga
niso vredni. Motivno je boj za preživetje izražen v mrzličnem
umivanju telesa in potrebi po gibanju, saj je Tonina Šavrinka
in je zato hoja njeno bistvo. Že v romanu Šavrinke (1985) ima
podoba Šavrinke simbolno vrednost, ki jo ohrani tudi v Zrnu od
frmentona. Ta namreč postane simbol notranje nezmotljivosti
pri premagovanju sveta in tudi simbol človekove združitve z
večnostjo, od koder se napaja Toninina pravljična heroičnost.
Njena duhovna rast je kljub številnim mučenjem v zaporu (ali
kljubovalno prav zaradi njih) samopozitivna, njena heroičnost
pa se z vsako krivico povečuje.
Po Fryevi tipologiji bi lahko njeno heroičnost povezali z drugo
in tretjo kategorijo. Tako kot Boškin je tudi Tonina predstavnica
druge kategorije herojskosti, ki nastopa v pripovedkah, bajkah,
pravljicah in legendah, lahko pa tudi v romanu. Ta presega običajne ljudi in njihovo naravno okolje in čeprav se ne giblje v fantastičnem svetu (kot na primer Boškin), ima nekatere nadnaravne
sposobnosti. Zna razložiti sanje in znamenja v naravi kot slutnje
bližajoče se nesreče, ima parapsihološke spretnosti in neverjetno
močno intuicijo. Vse te lastnosti se mešajo z značilnostmi tretjega tipa junaka, ki ni postavljen nad ljudi in naravno okolje, a je
kljub temu močnejši, hrabrejši, modrejši in vzdržljivejši od ostalih
likov, prav tako so močnejša in usodnejša njegova čustva. To, proti čemur se bori tovrstni junak, je ponavadi podrejeno zakonom
narave ali družbe, zato je Toninin boj večkrat neuspešen. Ker je
takšen junak moralni vzor določene dobe, je idol, podoben bogovom, hkrati pa človeški in smrten, kar Tonino naredi še bolj občudovanja vredno. Združitvi druge in tretje kategorije je umanjkala
ironična komponenta, zato Toninina heroičnost deluje zelo resno
in povzdignjeno, obsijana je že kar z nadčloveškim, skoraj svetniškim sijem. Predvsem je v tej mučeniški figuri poudarjeno njeno
tiho trpljenje in tako se približa arhaični junakinji. Pri oblikovanju njene heroičnosti je bila za karakterizacijo pomembna tudi
katoliška koncepcija junaka (Živković 1992: 324–25), po kateri se
ta spreminja glede na razumevanje človeškega življenja kot niza
6. Katoliški moralizem je viden v stopnjevanju čustvene razklanosti ob moralnih in fizičnih
napakah ljudi v zglednih zgodbah, kjer so grešniki kaznovani ali pa se kar sami spokorijo.
Na bralčev čut usmiljenja in vrednotenja vplivajo tudi opisi pomanjkanja, katerih krona
je anekdota o zrnu od frmentona (koruznem zrnu), naslovni besedni zvezi. Toninin ded je
namreč moral pri bogatem kmetu tri dni orati za eno samo koruzno zrno, v treh letih pa
so iz njega pridelali toliko koruznih zrn, da so z njimi posadili celo njivo.
222
23.9.2013 9:18:47
izkušenj, skozi katere se junak spreminja glede na moralne principe, greh, spoznanje in kesanje. Toninina notranja moč je najbolj
očitna v odlomku, v katerem po dolgem času v zaporu vidi svoje
otroke. Zaporniški sistem je namreč v mučenje vštel tudi namerno zavajanje z informacijami; tako otrokom, ki so iskali mamo v
zaporu, niso hoteli povedati, kje je:
Ko je potem vstopila v sobo, je onemela. Tam so jo čakali vsi njeni
otroci: Peter, Danjel, Rožinca, Mira in Mihec. Obstala je, ni se mogla
premakniti. Vse se je zamajalo in zameglilo. Tolikokrat si je želela, da
bi se to zgodilo, in zdaj, ko se je uresničilo, je bila brez moči. Gledala
jih je kot privid in prav tako so tudi oni gledali njo. To je trajalo celo
večnost. Nazadnje se je le zbrala in se bolj opotekla kot stopila k njim.
Z osornim glasom, ki je prihajal iz nje proti njeni volji, jih je okregala:
»Zakaj niste prej prišli?« Peter se je v zadregi prestopil, tudi Danjelu
je bilo nerodno, a Rožina je rekla: »Mati, povsod smo vas iskali. V
Sežani, v Pazinu, na Reki, v Rovinju ... anka leti v Puli. Spraševali smo,
pa so nam rekli, da vas ni. Tu, v Puli, smo vre tretji bot ... Šele danes
...« [...] Tonina je odtavala v celico. Bila je trda ko kamen. Ni mogla
jokati, oči se ji niso niti orosile. Vedela je: če bi se sprostilo to, kar se
je nabralo v njej, ne bi jokala, ampak tulila, da bi jo slišal celi svet ...
(Tomšič 1993: 282–85)
Štirje junaki, Berk, Levitan, Boškin in Tonina, so podobni
drug drugemu po nadnaravni moči, vztrajnosti in uporniškosti, razlikujejo pa se glede na romaneskno razdaljo do heroičnosti. Čeprav se pri prvih treh pojavita tudi humor in ironija,
obe tovrstni razdalji znižujeta bolj resnost sovražnika kot moč
heroja. V romanih Berte Bojetu Boeta (1946–1997), Filio ni doma
in Ptičja hiša, ki jih bom obravnavala v nadaljevanju, bo herojskost osrednjih oseb prav tako vezana na neizčrpni vitalizem in
humanistično moralo, vendar bo drugačna že zaradi žanrskega
konteksta, saj sta obe deli sodobna antiutopična romana. Filio in
Kalino, junakinji obeh romanov, namreč zaznamuje antiutopični determinizem, v katerem antiutopični kod junaka že vnaprej
določi za boj proti absurdnemu družbenemu redu antiutopije, na
koncu pa še na njegov propad, saj sam proti družbi ne more zmagati. Glavno idejno sporočilo vseh klasičnih antiutopij (George
Orwell, 1984; Aldous Huxley, Krasni novi svet; Evgenij Zamjatin,
Mi) je škodljivost totalitarizma in nedemokratičnosti, ki hočeta z
različnimi tehničnimi izumi spremeniti ljudi v stroje. Roman Bojetujeve Filio ni doma (1990) je to idejo ohranil, a se je tradicionalni antiutopiji izmaknil z odsotnostjo natančnih opisov znanstvenofantastičnih eksperimentov ali tehnoloških podrobnosti ter z
idejo, da romaneskne like bolj kot družbeni poškoduje napačen
družinski sistem. Antiutopičnim učinkom se v romanu pridružujejo še alegorični, parabolični in groteskni, v katerih lahko
223
23.9.2013 9:18:47
najdemo reference na aktualno sodobnost. To odgovarja tudi na
vprašanje, zakaj se je prav konec tisočletja v Sloveniji pojavilo
kar pet antiutopičnih romanov, prej pa so bili tovrstni žanrski
poskusi prava redkost. Na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta
leta se je začela politična scena spreminjati: osamosvojitveni napori s strankarskimi boji so dnevno napolnjevali medije, ljudi je
prestrašila slovenska vojna, ki sta ji hitro sledila nastanek samostojne države Slovenije in tragična bosanska vojna.
Poteze herojskosti v romanu Filio ni doma označujejo naslovno junakinjo Filio in njeno babico Heleno. Obe sta vstopili v prostor dogajanja, nedostopni otok, po brodolomu in zato šele počasi
spoznavata razmere v tem represivnem okolju. Otok je namreč
razdeljen na Zgornje in Spodnje mesto; v prvem bivajo ženske, v
drugem moški, vsem pa življenje strogo kroji otoški sistem. Ta ne
nadzira samo njihovega dela, ampak tudi intimno življenje, saj zapoveduje ločene družine in določa urnike7 spolnih srečanj. Moški
in ženske se lahko vidijo le ob nedeljah pred cerkvijo, srečajo pa
samo ponoči. Ker je vsak odklon od otoških zapovedi strogo kaznovan, pristaneta Filio in Helena kmalu v zaporu, kaznovani pa
sta tudi z odvzemom minimalnih človeških pravic. Obe sta upornici proti sistemu, v katerem delujeta sistematično in nevpadljivo.
Sistem skoraj nevidno, a vztrajno rahljata s kršenjem prepovedi in
zadovoljevanjem lastne individualnosti: Helena na primer nagovori prebivalke Zgornjega mesta, da začnejo prenavljati svoje hiše po
lastnem okusu, uči jih samostojnosti in neodvisnosti, organizira
šolo ter s svojim zgledom postopoma vpliva na obnašanje drugih
žensk. Njena individualnost je vidna v branju prepovedanih knjig
in nošenju netradicionalnih oblačil ter svobodnejši vzgoji Filio, ki
je prav tako individualistka. Obe se močno zavedata pomembnosti umetnosti, vzgoje, izobraževanja, predvsem pa svobode mišljenja. Njuna heroičnost se lahko nepozornemu bralcu zazdi rahlo
domestificirana, saj se upirata predvsem na ravni družine in gospodinjstva – njuno kršenje družinskih in gospodinjskih pravil
pa je toliko bolj smiselno, če upoštevamo dejstvo, da je Bojetujeva
utopični poskus razveljavitve družine, prvič prisoten že v Platonovi Državi, postavila v ospredje romana. Tako se je kot Margaret
Atwood uprla enodimenzionalni vlogi žensk v antiutopijah, to je
požrtovalnim ženam, hčeram in ljubicam, spremljevalkam bistrih
moških, sanjajočim vidkinjam, ironizirala pa je tudi stereotipno
zaprtost žensk v kuhinje, salone in spalnice, kar je Snodgrassova
7. Država nadzira ljubezenska srečanja v vseh klasičnih antiutopijah. V Huxleyevem Kras
nem novem svetu (1932) so ljudje na primer že od rojstva naučeni, da je prepovedana trajna
ljubezenska navezanost, partner pa je zgolj meso. Podoben tipični antiutopični poseg v
intimnost v romanu Filio ni doma spremeni osebno v državno, ljudi pa z urnikom spolnih
srečanj razosebi in skrajno odtuji, kar je predpogoj za (politične) manipulacije.
224
23.9.2013 9:18:47
(1995: 561–63) kritizirala kot pretvorbo v njihovo zgolj dekorativno vlogo. Ne samo zanikanje stereotipnih ženskih vlog, v naslednjem odlomku ženski vitalizem pridobiva celo metafizične
razsežnosti, kar je značilno za Helenino herojskost:
Minil je čas, ki ga ne znam določiti. Pozimi so me odpeljale iz hiše,
ki smo jo urejale, in zdaj je zgodnja pomlad. Menda so zapirale tudi
druge. Hitro so se vračale, mi je povedala gospodinja, najbrž zato, ker
ni dovolj ljudi, da bi delali. Tukaj teče vse počasi, do lastnika na celini
neka Helena Brass ne seže tako hitro. [...] Pripovedovale so mi o urejanju
dvorišč in hiš. Dogajale so se pomembne reči, same so nadaljevale začeto
delo. Stvari so se dogajale, kakor bi jih kdo sprožil. To me je veselilo in
lažje sem čakala, kaj se bo zgodilo z menoj. V začetku sem štela noči in
pozneje to opustila, ker mi je nestrpnost povzročala velike skrbi. Pustila
sem, da me nosi, kakor na ladji. Tako potem nisem čutila slabosti. Naj
me nosi, vedno me je premaknilo tja, kamor sem si zares želela, odločila.
(Bojetu 1990: 73)
Herojskost Helene in Filio je tesno povezana s heroičnostjo Filio in Kaline v naslednjem romanu Berte Bojetu Boeta. To je Ptičja
hiša (1995), nadaljevanje zgodbe Filio, ki je v prejšnjem romanu
pobegnila z otoka in se povezala z zgodbo Kaline, druge glavne
junakinje. Če je roman Filio ni doma na prehodu v devetdeseta leta
apokaliptično prerokoval in hkrati svaril pred nasiljem, je Ptičja
hiša njegovo absurdnost in nesmiselnost prelila v vojno grozo s
simboličnimi razsežnostmi. Apokaliptično razpoloženje v tem romanu ne dopušča nobenega smeha, tako da se je od grotesknosti
prejšnjega romana ohranila le še antiutopična groza – v tej radikalnost sledi žanrskim zahtevam, saj je antiutopija v ožjem smislu delo, ki vnese grozo za usodo človeštva, pri tem pa ne daje
nobenega upanja (Polić 1988: 16). Družbeni aparat razosebljanja
(Zupan Sosič 2003: 91) je v tem romanu podivjal v neštetih mučilnih različicah, očitne podobnosti z bosansko vojno (pastirske vasice, bosanska noša, taborišča, »bratski spori«) pa nakazujejo, da je
agresija toliko bolj grozljiva, ker je skoraj identična s kruto agresijo nedavne vojne. Najbolj krvava je Kalinina zgodba, zgodba vojne
ujetnice v posebnem vojaškem zaporu-javni hiši. V tako nevzdrž
nih razmerah je njena edina obramba upor oziroma namerna izključitev iz dogajanja, ki se spremeni v agresijo psihične bolezni.
Kafkovsko absurdni brezizhodnosti se lahko ujetnice uprejo le z
destrukcijo, ki jo izvajajo v stanju neprištevnosti. Tako Filio v napadu duševne bolezni razstreli moškega, Kalina pa napade vojaka
v javni hiši. Če so se v romanu Filio ni doma diskriminirane ženske
še poskušale neagresivno boriti proti sistemu, so v romanu Ptičja
hiša zaradi preživetja prisiljene prevzeti »moški način« eksistence,
to je nasilje. Ker jih je k temu primoral njihov ženski vitalizem, ki
225
23.9.2013 9:18:48
jih žene k preživetju, jih njihova »nujna« agresija ni zaznamovala s trajnimi posledicami, saj je zamaskirana v fantastično vizijo.
V spodnjem odlomku se v Kalini sproži nenadzorovano nasilje v
obliki zobajoče ptice, kar spominja na ptico maščevanja v romanu
Hladnokrvno Trumana Capota:
Ptica je od roke, ki je stresla Kalinino telo, zatrepetala in se zbudila,
v enem premiku porinila krila v Kalinine roke, da je zaskelelo, izsušilo,
se napela za napad in piknila že spet in vsakič, ko je našla zrno, se
obračala po Kalini in ji brisala zadnje mokre kotičke. Kalina je z
zamahom glave zagrizla v roko, ki jo je stresla, na drobno, kot bi pobrala
zrno, še enkrat in še enkrat. A vojak še vedno ni vedel, če je to igra, zato
je Kalina še grizla, hitro in s kriki, vedno hitreje, z vedno jasnejšimi
kriki in gibi glave, glasno ter podivjano in moški je samo še stal in se
otepal nenadnih drobnih ugrizov v vrat, lice, roke. (Bojetu 1995: 144)
Tri junakinje, Heleno, Filio in Kalino, lahko po Fryevi tipologiji uvrstimo v tretjo kategorijo junakinj. Niso postavljene nad
ljudi in naravno okolje, a so kljub temu močnejše, hrabrejše,
modrejše in vzdržljivejše od ostalih likov, prav tako so močnejša
in usodnejša njihova čustva. Ker nastopajo v antiutopičnem romanu, v katerem so po žanrskih pravilih že na začetku obsojene
na propad (antiutopični determinizem), njihovi heroičnosti ne
moremo preprosto zmanjšati veljave skozi primerjavo s heroičnostjo ostalih obravnavanih junakov, temveč moramo upoštevati njihovo vztrajnost v boju in neustrašnost kljub izolaciji. Njihovi uspehi so majhni, vendar razrahljajo sistem, predvsem pa
močno spremenijo junakinje same.
Sklep
Primerjava junakov šestih romanov, Menuet za kitaro in Le
vitan Vitomila Zupana, Óštrigéca in Zrno od frmentona Marjana
Tomšiča ter Filio ni doma in Ptičja hiša Berte Bojetu Boeta, je nakazala, da se junak ali junakinja najkompleksneje oblikujeta v
izrednih razmerah, to je v vojni, zaporu in zaprtem totalitarnem
sistemu. Za njihov razvoj (razen pri Boškinu, ki ga določa prav
ljična ciklična logika) je zelo pomembna časovna komponenta,
zanimanje pripovedi vseh obravnavanih romanov pa je naravnano na notranje življenje ter junakov spor s svetom in samim
seboj, kar je značilno za moderni in sodobni roman dvajsetega
ter enaindvajsetega stoletja, v katerem je junak utelešenje neke
posebne vizije človeškega življenja. Junaki obravnavanih romanov, Berk, Levitan, Boškin, Tonina, Helena, Filio in Kalina, so
si podobni po posedovanju nadnaravne moči, individualnosti,
226
23.9.2013 9:18:48
nekonformizmu, metodičnem vitalizmu, vztrajnosti in uporniš
kosti, razlikujejo pa se glede na romaneskno razdaljo do njihove
heroičnosti. Tako se pri prvih treh junakih pojavita humor in
ironija, vendar obe tovrstni razdalji bolj kot moč njihovega herojstva znižujeta resnost sovražnika. Pri vseh štirih junakinjah (Tonina, Helena, Filio in Kalina) ti razdalji umanjkata, kar je glede
na romaneskni žanr in tip karakterizacije logično: Helena, Filio
in Kalina nastopajo v represivni antiutopiji, ki sloni na negativni
viziji prihodnosti in skrajnem pesimizmu, Tonino pa zaznamujeta druga in tretja kategorija herojev, ki poudarjata nadnaravne
sposobnosti, moč, pogum, modrost in vzdržljivost in je kot taka
moralni vzor določene dobe. Toninina heroičnost deluje zelo resno in privzdignjeno, saj se njena mučeniška figura napaja tudi
iz katoliške koncepcije junaka, po kateri se herojinja spreminja
glede na tri moralne principe, greh, spoznanje in kesanje.
Večina junakov si je podobna tudi zaradi prepletenosti različnih kategorij herojstva; po Fryevi tipologiji so mešanica predvsem dveh kategorij: Zupanova junaka Berk in Levitan tretje in
pete, Tomšičev Boškin druge in pete, Tonina pa druge in tretje,
junakinje Bojetujeve, Helena, Filio in Kalina, pa predstavljajo
samo eno, tretjo kategorijo herojstva. Od vseh naštetih podobnosti bi najbolj izpostavila nadnaravni vitalizem vseh junakov,
ki sem ga poimenovala kar metodični vitalizem. Kot motor preživetja v izrednih razmerah vojne, zapora in totalitarizma je v nekaterih položajih povzdignjen že do metafizičnih razsežnosti. Ne
glede na različne izvire svojega nastanka izhaja iz prepričanja, da
so junaki v izredne razmere potisnjeni po krivici in da naj sovražnika premagajo častno in herojsko: Zupanovi junaki metodični vitalizem črpajo iz ničejanskega neoromantičnega vitalizma,
Tomšičevi iz pravljične in katoliške logike, junakinje Bojetujeve
pa iz antiutopičnega determinizma. V literarnem smislu je pomembno tudi to, da se je metodični vitalizem uspešno izogibal
spolni stereotipizaciji, tako da herojinj ni diskriminiral ali jim
namenil le domestificiranega herojstva. Tu razvita razprava pa
tudi pritrdilno odgovarja na uvodno vprašanje.
Citirane reference
Baldick, Chris (ur.)
1996 The concise Oxford dictionary of literary terms. Oxford: Oxford university press.
Bojetu, Berta
1990 Filio ni doma. Celovec, Salzburg: Založba Wieser.
227
23.9.2013 9:18:48
Bojetu, Berta
1995 Ptičja hiša. Celovec, Salzburg: Založba Wieser.
Childs, Peter in Roger Fowler
2006 The Routledge dictionary of literary terms. New York: Routledge.
Frye, Northrop
1979 Anatomija kritike. Zagreb: Naprijed.
Pibernik, France
1983 Čas romana. Pogovori s slovenskimi pisatelji. Ljubljana: CZ.
Polić, Branko
1988 Poetika i politika Vladimira Majakovskog. Zagreb: Globus.
Snodgrass, Mary Ellen
1995 Encyclopedia of utopian literature. California: ABC-Clio literary companion.
Tomšič, Marjan
1991 Óštrigéca. Ljubljana: Založba Mladika.
Tomšič, Marjan
1993 Zrno od frmentona. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Zupan, Vitomil
1980 Menuet za kitaro (Na petindvajset strelov). Murska Sobota: Pomurska
založba.
Zupan, Vitomil
1982 Levitan. Murska Sobota: Pomurska založba.
Zupan Sosič, Alojzija
2003 Zavetje zgodbe. Sodobni slovenski roman ob koncu stoletja. Ljubljana:
Literarno-umetniško društvo Literatura.
2004 'Pregibanje okrog telesa (o erotiki v romanih Vitomila Zupana)'. Slavi
stična revija 52(2): 157–80.
2006 Robovi mreže, robovi jaza: sodobni slovenski roman. Maribor: Litera.
Živković, Dragiša (ur.)
1992 Rečnik književnih termina. Nolit: Beograd.
228
23.9.2013 9:18:48
Sara Špelec
Kekec:
Med literarnim junakom in
filmsko zvezdo
V pričujočem članku bom predstavila Kekca, ki je
vse do danes izjemno priljubljen, če ne celo najbolj
priljubljen slovenski literarni in filmski lik. Moj cilj je
ugotoviti, kaj botruje njegovi priljubljenosti, zato moram najprej predstaviti zgodovino Kekčevega obstoja,
začenši z njegovim rojstvom.1 Njegovo rojstvo je sicer
povezano s knjigo, njegova prepoznavnost, bolje rečeno slava, pa s filmskim platnom, zato moram kljub
anahroniji začeti pri filmski poti, ki jo naj uvedejo te
besede:
Publika je živela s filmom in njegovimi junaki. Galetov
film Kekec je značilno narodnostno obarvan, hkrati pa
prav toliko mednarodno doživet. Mlada publika po svetu
je doživljala film, ne oziraje se na barvo kože z enakim
zadovoljstvom. Filmu podeljujemo nagrado Grand Prix
d’argent. (Tarman 1992: 20)
Tako je leta 1952 komisija na Mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah pojasnila, zakaj si film Ke
kec zasluži zlatega leva v kategoriji otroškega filma.
Slovenci tedaj morda nismo imeli lastne države, a nič
zato – imeli smo filmsko ikono svetovnega formata,
zaradi katere so v kinodvorane trumoma drli celo
Kitajci. Film je namreč odkupilo več kot trideset držav, med drugim Velika Britanija, Japonska, Indija,
1. Ime Kekec bom poslej zapisovala v kurzivi samo, kadar bom imela v
mislih naslov filma oziroma skrajšan naslov knjige. V nasprotnem primeru
govorim bodisi o literarnem bodisi o filmskem liku.
229
23.9.2013 9:18:48
Združene države Amerike, Egipt, Čile, Avstralija, Poljska, Rusija
in že omenjena Kitajska. O Kekcu se še danes marsikje piše in
govori kot o našem najboljšem filmu, ki je slovensko kinematografijo uveljavil v svetu.
Slika1:
Matija Barl v prizoru
iz filma Kekec v režiji
Jožeta Galeta iz leta 1951;
vir: knjiga Kekec na hudi poti,
Založba Karantanija,
str. 100, leto 1995
Kaj je torej vzrok za takšno priljubljenost filma, ki smo ji priča še danes? Pohvalili bi lahko več dejavnikov, začenši s prisrčno,
naravno otroško igro, ki je v sodobnem slovenskem filmu ni mogoče najti niti z lupo, glasbeno podlago in, ne nazadnje, tehnično
dovršenost. Naj omenim, da so za potrebe filma postavili osem
metrov visoko in dvaintrideset metrov dolgo brezno, ki ločuje
Bedanca od Kosobrina, kar je menda največja umetna filmska
scena pri nas. Čeprav je našteto izrednega pomena za ustvarjanje pristnega filmskega vzdušja, bo razlog za uspeh najbrž tičal
nekje drugje, natančneje: v nekom drugem. Ta »nekdo drugi«
je, seveda, neustrašni deček, ki se pogumno zoperstavlja zlim
silam, jemlje pravico v svoje roke in se zanjo vedno znova bori
povsem sam. Marcel Štefančič Kekca označi za filmsko osvežitev,
ki je osvobojena večne partizanske tematike z začetka petdesetih
let, zaradi česar je prešel s kolektivne na individualno raven. Najprej ga okliče za pop junaka, ki se v vas odpravi čisto sam, malo
kasneje mu nadene vzdevek podalpski Dirty Harry, nazadnje
pa ga poviša celo v narodnega heroja, ki »vzame zakon v svoje
roke, naelektri množice in jih popelje v nove zmage« (Štefančič
230
23.9.2013 9:18:48
2005: 12). Otrok po njegovem mnenju nadomesti partijo ali se
z njo, bolje rečeno, poistoveti; ker otrok nihče ne jemlje resno,
najlažje zaznajo, kdo je naš in kdo ne, prav tako pa jih je zaradi
te socialne izmuzljivosti povsod polno, kar pomeni, da dejansko
opravljajo delo partije. Kekec naj bi zaradi vsega naštetega postal
nevaren, zato so se filmski ustvarjalci poslej morali potruditi, da
svojim junakom dodajo še kakšno slabo lastnost, kar je lepo razvidno v filmu Ne joči, Peter. Naslovni junak zdaj ni več neustrašni
deček, temveč prava pokora, s katerim imajo partizani malodane
več težav kot z Nemci.
A dovolj o filmu: seznaniti se moramo še s Kekčevimi izvornimi, torej literarnimi koreninami.
Na straneh časopisov Vrtec in Zvonček se začne v začetku
dvajsetega stoletja pojavljati ime Cvetko Slavin, ki je nič drugega
kot psevdonim Kekčevega očeta: Josipa Vandota. Leta 1884 se
je kot deseti od dvanajstih otrok rodil v Kranjski Gori, kjer je
najprej odraščal ob zvokih materinih pripovedi, kasneje pa ob
pripovedih pastirja Joka. V njegovih proznih besedilih in poeziji
je poleg vplivov ljudskih pripovedi mogoče zaznati še literarne
vplive Župančiča, Ketteja, Levstika in Jurčiča. Zgodbe o Kekcu
je med letoma 1918 in 1924 izdajal v omenjenih časopisih, za
časa življenja pa je leta 1936 izdal le eno knjigo v samozaložbi, in
sicer Kekec z naših gora. Pripoved danes poznamo pod naslovom
Kekec na hudi poti, k trilogiji, ki je v celoti izšla po njegovi smrti,
natančneje po letu 1951, pa je treba prišteti še knjigi Kekec na
volčji sledi in Kekec nad samotnim breznom.
Slika 2:
Doprsni kip Josipa Vandota
pred njegovo rojstno hišo
v Kranjski Gori
(http://www.ptuj2012.net/
all-albums/!/oa/
6541838-80109076/,
21. 7. 2013)
231
23.9.2013 9:18:48
Vandot nikdar ni bil del osrednjega literarnega toka, ki ga je
zanimala predvsem družbena tematika tedanjega časa; v Kekcu
so izpostavljene predvsem individualne lastnosti kot so zvitost,
bistrost, odločnost, neustrašnost in tako dalje. Morda je tudi ta
individualni pristop razlog, da njegova dela vse do danes niso
bila ne zbrana ne ocenjena in so v veliki meri še raztresena po
časopisju, revijah in predvsem v rokopisih. Še bolj razžalosti
dejstvo, da si avtorji različnih člankov in predgovorov o Josipu
Vandotu niso edini niti v datumu njegovega rojstva (med 1884
in 1885 je vendar leto razlike!) niti v vzroku njegove smrti - ta je
enkrat bombni napad, spet drugič odvržen tovor zavezniškega
letala. A povsod je mogoče prebrati, da je bil dober človek, zato
ni nenavadno, da je prav plemenitost tista lastnost, ki odlikuje
njegovega literarnega otroka.
Nemci so med vojno uničili Vandotovo bogato knjižnico, v
kateri je bilo tudi nadaljevanje Kekčeve trilogije. Kekec žal ni
dočakal ponovnega rojstva, pa tudi Vandot je že leta 1944 v izseljenstvu na Hrvaškem umrl. Nekaj let kasneje je knjigo odkril
Jože Gale in iz pozabljenega knjižnega junaka se je rodila filmska
zvezda, ki vse do danes ni povsem ugasnila.
Po drugi svetovni vojni naj bi vzporedno narastlo zanimanje za knjigo in film, kar pomeni, da za Kekčevo literarno
obuditev ni zaslužna zgolj privlačna sedma umetnost, temveč
bržkone privlačne poteze zvitega, neustrašnega fantiča. »Vračanje« h Kekcu lahko opazimo tudi v drugem, za slovenski
narod pomembnem prelomnem obdobju: v obdobju skorajšnje osamosvojitve. Jugoslovanska revija Kurirček se je namreč preimenovala v revijo Kekec, ki naj bi poslej obravnavala
literaturo nove dobe (podčrtala S. Š.). Tedanji urednik Jože
Horvat preimenovanje pojasni z besedami, da »v slovenski literaturi težko najdemo soroden lik, ki je tako izredno širok,
odprt, ki se senzacionalno odziva na svet, ljudi in živali, je
obenem podjeten, optimističen, ni zamerljiv, je celo galanten
in samozavesten« in zato »v današnjih časih spodbuden« (Horvat 1991: 15). Pri izrečenem se mi zdi ključna predvsem trditev, da je lik v današnjih časih spodbuden, ker ni zamerljiv,
kar lahko razumemo kot poskus odpiranja novega zgodovinskega poglavja in puščanja starih razprtij ob strani. Ker sem
zelo podoben odgovor dobila od Borisa A. Novaka, nekdanjega urednika Kurirčka, sklepam, da je v Kekcu marsikdo videl
spravljiv, nadčasovni element, ki zaradi širokega diapazona
pozitivnih lastnosti deluje združevalno.
232
23.9.2013 9:18:48
Slika 3:
Zadnja številka revije Kurirček,
ilustracija Jelka Godec Schmidt.
Slika 4:
Prva številka revije Kekec,
ilustracija Matjaž Schmidt.
Bi potemtakem o Kekcu lahko govorili kot o slovenskem idealu, h kateremu vsi stremimo? Morda, a o tem nekoliko kasneje.
Je Kekec danes res le še kekec?
Najbrž smo že vsi slišali za pejorativno rabo imena Kekec,
ki jo prepoznamo v vzkliku: »Joj, si pa res en Kekec (kekec)!«
Vendar zaradi etimologije besede sklepam, da ljudje v primeru
233
23.9.2013 9:18:48
tovrstnega naslavljanja v mislih nimajo zvezde slovenskega
filma oziroma knjižnega junaka. A preden pojasnim zakaj, si
oglejmo etimologijo občnega imena kekec, začenši z ljudsko,
kjer velja: pokekati = pokakati. Kekec je torej tisti, ki se je
večkrat pokakal ali umazan otrok in »drekec«, zasledila sem
celo, da tudi tisti, ki večkrat ni držal besede. Očitno gre za
kakofonično ime, ki prikliče nove kakofonične asociacije iz
otroške govorice, zato v našem primeru nastane zvočna analogija, v kateri je kekec enak kakcu. Oglejmo si še strokovno
etimološko razlago.
kěka I ‘majhno leseno kladivo’, dem. kěkica ‘tolkač, kladivo’, tudi
kěkec (m.), g. kěkca ‘tolkač’. Zaradi cgn. Kek, Kekec, Kekič poleg Kikec,
Kikelj bi se dalo sklepati, da gre za staro besedno družino, kjer se je
ohranil samo apel. z metaforičnim pomenom. Izhodišče: *kъk- oz. kyk-,
vendar je pomen nejasen.
kěka II ‘človek, ki pohuljeno hodi’ (vzh. štaj.); verjetno spada
zraven tudi kâčka ‘grbec’ (dol.). Izhodišče je *kъk-, sorodno je lit. kùkti
‘upogibati se, kriviti se’ itd.
(Bezlaj 1982: 28)
Strokovna jezikoslovna razlaga se sicer od ljudske precej
razlikuje, pa vendar imata skupno točko: pejorativni pomen.
Kekec več kot očitno nima nič skupnega s kakcem, mogoče pa
ga je povezati bodisi z orodjem bodisi s pohuljeno hojo, kar za
zvezdo Kekčevega kova tudi ni preveč dobra iztočnica. Če se
torej izrazim v prispodobah in povežem obe etimološki razlagi, je apelativ kekec »majhno kladivo s pohuljeno hojo«. Nobena od omenjenih konotacij, predvsem pa kakofonična podoba
besede, ne prikličejo podobe pokončnega, neustrašnega dečka, temveč nekoga z jezikovno in telesno izmaličeno podobo.
In najbrž imamo prav to podobo v mislih takrat, ko nekoga
žalimo: ne s Kekcem, temveč s kekcem. Pisatelj sicer napiše,
da je bilo junaku ime Gregec, ki so ga vsi klicali Kekec, vendar
o tovrstni navezavi strokovna literatura molči, zato bom tudi
jaz. Lahko bi rekli, da je Kekčeva prisrčna literarno–filmska
upodobitev zasenčila neprijetno zvočno podobo besede in,
upoštevajoč Kekčev značaj, uveljavila njen diametralno nasproten pomen.
Zasledila sem sestavek, v katerem se avtor pritožuje nad novo
podobo paštete Kekec, zaradi katere naj bi imeli Kekca danes za
kekca, ali drugače: za nerodneža, butca in nepriljubljenega človeka (Pompe 2008: 8). Trditev je najbrž pretirana, a nedvomno
drži, da živimo v času, kjer je vizualna podoba najpomembnejša,
zato moramo biti pri upodabljanju priljubljenih likov spoštljivi
in pazljivi.
234
23.9.2013 9:18:48
Kekec – heroj oziroma junak, zvezda ali oboje?
Preden si ogledamo nekaj teoretskih izhodišč, ki nam bodo
olajšala opredelitev, je prav, da začnemo na začetku, torej pri izvoru besede. Oglejmo si etimološko razlago besede heroj in njenega slovenskega sinonima junak.
herôj -a m (20. st.), prevzeto prek frc. héros ‘junak’ iz gr. hḗrōs
‘junak, polbog, zaščitnik’, kar etimološko ni dokončno pojasnjeno.
(Snoj 2003: 202)
junák - a m (16. st.), cslovan. junakъ ‘mladenič’, hrv., srb. jùnāk
‘junak’, ukr. junák ‘mladenič’, češ. junák ‘mladenič, junak’, psl. *junakъ
je izpeljano iz *junъ ‘mlad’, znano tudi v nar. in star. sln. jûnъ ‘mlad’.
Prvotni pomen je torej ‘mladenič’.
(Snoj 2003: 244)
Ko govorimo o Kekcu, je po mojem mnenju etimološko veliko bolj upravičena raba besede junak, katere prvotni pomen je
‘mladenič’, kar Kekec nedvomno je. Poslej bom o Kekcu govorila
le kot o junaku in nikdar kot o heroju – če se izkaže, da mu junak
sploh lahko rečemo, seveda.
Škotski zgodovinar Thomas Carlyle je zapisal tole:
Svetovna zgodovina naj bi bila zgodovina človeških dosežkov, a je
v resnici zgodovina dejanj velikih mož. (Carlyle 1913: 239)
V kolikor se s tem strinjamo, so heroji resnično pomemben,
če ne najpomembnejši člen v verigi človeštva, ki jih slednje potrebuje za osmislitev lastnega obstoja. Carlyle tekom zgodovine
prepozna različne oblike heroizma in vzorcev oboževanja, začenši
s poganstvom, kjer je heroj izenačen z Bogom. Naslednja stopnja
je mohamedanstvo, v katerem heroj ni več Bog, temveč zgolj božji
odposlanec oziroma prerok. Prvi stopnji sta del stare dobe, medtem ko je glasnik nove dobe heroj v podobi nadčasovnega pesnika,
kakršna sta zanj Dante in Shakespeare. Če nam preroki razkrivajo
moralno plat tako imenovane božanske skrivnosti, potem so pesniki glasniki njene estetske plati, na katero – za razliko od drugih
ljudi – nikoli ne pozabijo.2 Nadaljuje s herojem v podobi duhovnika, ki je prav tako neke vrste prerok, natančneje posrednik med
ljudstvom in njihovim nevidnim božanstvom. Kot primer navede
Martina Luthra. Še sodobnejši heroji so učenjaki, katerih inspiracijo in nauke je po vsem svetu ponesla tiskana beseda, zato je
njihov vpliv na ljudske množice toliko večji. Za zadnjega na lestvici
2. Božanska skrivnost je po Fichteju božanska prapodoba sveta, katere utelešenje smo vsi
ljudje in vse stvari.
235
23.9.2013 9:18:48
herojev Carlyle razglasi kralja, ki poveljuje in vlada množicam, s
čimer uteleša zemeljsko veličino vseh do zdaj naštetih stopenj.
A vsi našteti heroji imajo nekaj skupnega: prvinski pogum in
iskrenost, ki jim je lastna do te mere, da brez nje sploh ne morejo, zato se jim kakršnokoli izkrivljanje resnice upira.
Ko govorimo bodisi o literarnih bodisi o mitološko–pravljičnih protagonistih, je v slovenščini v rabi tudi sinonimni termin
junak, ki ga bom poslej uporabljala. Ne bom torej govorila o mitoloških, pravljičnih ali literarnih likih nasploh, temveč zgolj o
glavnih likih, okrog katerih se vrti celotno dogajanje. Zbrala sem
nekaj teoretskih vidikov, ki natančno, a vendarle precej univerzalno opišejo mitološkega in pravljičnega junaka.
Po Josephu Campbellu sta tako prvi kot drugi posameznik, ki
se iz našega sveta odpravi v območje nadnaravnega; tam se bori
z nadnaravnimi silami, izbojuje zmago in, kar je najpomembneje: »Junak se s te skrivnostne dogodivščine vrne obdarjen z
močjo, da pomaga soljudem« (Campbell 2004: 28). Zapiše še, da
je neznano področje, kjer se odvija junakova dogodivščina, upodobljeno v obliki gozda, visokega gorskega vrha (tudi Kekca povezujemo z visokogorjem!), podzemnega kraljestva in podobno
in je hkrati bivališče spremenljivih ter polimorfnih bitij.
Ruski folklorist Jeleazar M. Meletinski, ki se je ukvarjal s
preobrazbo mitoloških junakov v pravljične, meni, da v ospredju pravljice ni več kolektivna usoda plemena, temveč junakova
osebna usoda, pravljični predmeti in cilji pa niso več naravne ali
kulturne prvine, temveč vse, kar je pomembno za junakovo blagostanje. V pravljici ne gre za prvobitno nastajanje prvin, temveč
za njihovo prerazporejanje, s katerim jih junak skuša pridobiti
zase ali za svojo omejeno skupnost. Če mitološki junak ukrade
sladko vodo prvotnemu čuvarju in jo na tak način kot kozmično prvino šele ustvari, potem junak čudežne pravljice dobrino
porabi zase ali za nekoga drugega. Altruizem junaka, ki ukrade živo vodo za svojega očeta, je od kolektivizma in etiološkosti
mita enako oddaljen kot egoizem tistega, ki dobrino porabi zase
(Meletinskij 1976: 262–76).
V kolikor Vladimirju J. Proppu verjamemo, da je pravljični
junak lik, ki skuša zapolniti bodisi lasten manko bodisi manko
drugih likov (Propp 1928: 59), opazimo jasen prehod od kolektivnega k individualnemu. Če je bila v mitu pozornost usmerjena na okolje, iz katerega junak izhaja, torej na junakovo vlogo
v določeni skupnosti, se pravljica na to požvižga: junak deluje
za lastno dobrobit, a ostaja kljub svoji včasih bolj, drugič manj
izraziti egocentričnosti ljubljenec bralcev.
Na osnovi zapisanega bom poskušala ugotoviti, ali Kekec
združuje lastnosti, ki jih našteti avtorji pripisujejo zgodovinskim
236
23.9.2013 9:18:48
herojem in mitološkim ter pravljičnim junakom, ali pa ostaja
zgolj izjemno popularen literarni junak.
Kekec kot folklorni in zgodovinski junak
Vandotova trilogija ima nedvomno pravljično strukturo, v kateri igra Kekec vlogo neustrašnega junaka, ki se bori proti zlim
silam in priskoči na pomoč nemočnim. Z zapisanim sem tako
rekoč zadostila Proppovi opredelitvi pravljičnega junaka, kar
Kekca že takoj prikaže v univerzalnejši luči. Ker se bori proti bajeslovnim bitjem, ki imajo že dolgo mesto v slovenski folklori,
na primer proti Pehti in Bedancu, težko rečemo, da gre zgolj za
izoliran literarni lik z junaškimi lastnostmi, temveč ga lahko kar
hitro umestimo v ljudsko pripovedno tradicijo. Kekčeve dogodivščine ustrezajo tako Campbellovi opredelitvi pravljično–mitološkega junaka, ki se iz vsakdanjega sveta odpravi na področje nadnaravnega, kakor tudi trditvam Meletinskega o junakovi porabi
dobrin. Kekec se nikdar ne bori za obče pravice, temveč predvsem za pravice svojih ali tistih, ki jih vzame za svoje, pri čemer
se ne pozabi postaviti tudi zase. Čeprav je nastal v domišljijskem
svetu znanega avtorja, ima vendarle veliko skupnega z junaki
ljudskih pravljic, ki mu dajejo avreolo brezčasne junaškosti.
Nedvomno ima tudi lastnost, ki jo je mogoče pripisati vsem
stopnjam Carlylovih zgodovinskih junakov: neustrašnost. Ta
ugotovitev ga iz literarno–folklornega povzdigne v pravega zgodovinskega junaka, vpetega v realne prostorsko–časovne okvire,
zaradi katerih ga bralci še raje vzamejo za svojega. Zaljubijo se v
tega navihanega, neustrašnega dečka, ki v njihovih očeh postane resnični junak, torej nekdo, ki jih bo rešil pred sovražnikom,
nekdo, ki pozna vse odgovore in – kar je najpomembneje – nekdo, na kogar se lahko vedno zanesejo.
Po eni strani mu folklorne karakteristike in vpetost v pravljično okolje podarjajo brezčasnost, po drugi pa ga zaradi poguma
in čuta za sočloveka dojemamo kot pravega junaka v realnih prostorsko–časovnih komponentah. Dihotomija univerzalnosti in
enkratnosti Kekca povzdigne nad običajne literarne in pravljične
junake, katerih individualnost ne more biti brezčasna in katerih
brezčasnost z individualnostjo nima prav veliko skupnega.
Kakšen junak je potemtakem Kekec? Zagotovo nima nič
opraviti z nacionalnimi simboli, ki jim avtor v knjigi ne posveča nobene pozornosti, kar pomeni, da mu bomo le s težavo
pripenjali takšne in drugačne nacionalne oznake. Z lahkoto pa
ga umestimo v prelepo gorsko pokrajino, ki s preraščanjem v
motivno–tematske sklope spremlja vse Kekčeve dogodivščine in
237
23.9.2013 9:18:48
postane njegov glavni sopotnik. A Kekca si lastimo vsi Slovenci,
tudi tisti, ki imamo od gora zgolj kakšen poletni pohod ali razglednico, zato bi ga bilo krivično in preozko poimenovati junak
naših gora. Je vse hkrati: kralj divje gorske pokrajine, ki bi mu
v prispodobi lahko rekli Bog, prerok, ki okolico poučuje o tem,
kaj je prav in kaj narobe, in pesnik, ki svoje melodije prepeva in
piska na piščal. Vendar je, upoštevajoč vse, kar smo povedali o
junakih, v knjigi vendarle najbolj prisotno pravljično junaštvo, ki
mu daje zavetje pravljične brezčasnosti in ga umešča v nadčasovni okvir. Kekec je potemtakem junak za vse čase.
Kekčevo zvezdniško rojstvo
Leta 1952 se je na slovenskem oziroma takratnem jugoslovanskem nebu rodila nova zvezda, od katere nas je ločilo le čarobno filmsko platno: pogumni pastirček Kekec. Film je s široko,
celo s svetovno prepoznavnostjo nedvomno prehitel in zasenčil
kasnejšo priljubljenost knjige, kar pomeni, da je bil Kekec najprej zvezda, šele kasneje pa tudi junak.
Rojstvo zvezdništva je povezano s Hollywoodom v začetku
dvajsetega stoletja. Radio in filmsko platno sta postala čudežna
posrednika, ki sta zvezde občinstvu in poslušalstvu po eni strani
približala, po drugi strani pa sta jih od »navadnih« ljudi ločila z
nepremostljivo slušno in vidno pregrado. Na drugi strani platna in radijskega sprejemnika so nastopali ljudje, ki se jih ni bilo
mogoče dotakniti ali pokramljati z njimi, kar jih še danes ovija v
tančico čarobnosti. (Inglis 2010: 155)
Ne moremo zanikati, da je Kekec otrok filmske industrije, ki je
naslovnega junaka osvobodila filmskega, kasneje literarnega sižeja,
zaradi česar je v glavah množic oživel tudi zunaj omenjenega konteksta. Da ima lik univerzalne junaške lastnosti, zaradi katerih bo
težko povsem utonil v pozabo, sem že govorila, zato naj zdaj spregovorim nekaj besed o zvezdniškem sijaju, ki lahko hitro ugasne.
Pred šestdesetimi leti je Kekec prvič in zadnjič zasijal v vsej
svoji veličini: naslednja dela filmske trilogije nista uspela ponoviti prvotnega uspeha. A Kekec je skoz leta kljub vsemu obstal
in se v zavesti Slovencev iz zvezde prelevil v priljubljenega filmsko–literarnega junaka, ki ga danes slabo poznajo kvečjemu najmlajše generacije. Po vsem, kar sem prebrala, sklepam, da zaradi
razmaha množičnih medijev ne moremo več govoriti o herojih
oziroma junakih, ki so stvar preteklosti, knjižnih zapisov in arhivov, zato je Kekčeva prihodnost lahko samo zvezdniška (kot
seveda tudi usoda vseh ostalih bodisi folklornih bodisi zgodovinskih junakov oziroma herojev).
238
23.9.2013 9:18:48
Ker so zvezde neločljivo povezane z videzom, denarjem in
privlačno storitvijo, bo treba Kekčevo podobo v prihodnje promovirati in ustvarjati tako, da bo pritegnila novejše generacije,
vajene sijočih in privlačnih oblik. Da ne bo pomote: zaradi že
omenjenih Kekčevih folklornih korenin ne moremo reči, da je
njegova usoda povsem odvisna od zvezdniške podobe, vendar si
prav tako ne moremo zatiskati oči pred hitrim upadanjem bralne
kulture in morebitno zaprašenostjo Kekčevih strani. Kljub vsemu
menim, da ga bo, upoštevajoč zakonitosti časa, treba ponovno
obuditi v vizualni obliki.
Ali ne bi bilo lepo, če bi v prostorih Walta Disneya ponovno
kraljeval Kekčev kipec za najboljši mladinski film?
Žanrske zakonitosti literarnega dela
Med pravljico in pripovedko, med izmišljenim in
resničnim junakom
V prejšnjem poglavju sem s pomočjo različnih teoretskih pregledov ugotovila, da je Kekcu mogoče pripisati tako junaške kot zvezdniške lastnosti, s čimer sem pravzaprav že odgovorila na vprašanje
o njegovi priljubljenosti. A moja želja je, da na isto vprašanje odgovorim še enkrat, upoštevajoč notranjo strukturo literarnega dela.
Literarno delo je nedvomno hibrid med pripovedko in pravljico, na kar je v članku Shema in značilnosti Vandotove planinske
pripovedke opozoril že Miran Hladnik. In resnično so fantastični
elementi skrčeni do te mere, da čtivo ni primerno samo za najmlajše, temveč po njem z veseljem posegajo tudi otroci, ki so že
na pragu najstništva. Po mnenju Zavoda Socialistične republike
Slovenije za šolstvo (predhodnik današnjega Zavoda Republike
Slovenije za šolstvo) otroci omenjeno fantastiko sprejemajo do četrtega razreda, kasneje pa se raje lotijo branja knjig, ki v ospredje
postavljajo druščine in podobno. Število fantastičnih elementov
v Kekcu je omejeno na darovalce (Vila Škrlatica), škodljivce (Bedanec) in čarobna sredstva (zdravilne kapljice), in je zato ravno
pravšnje za ohranjanje sižejske napetosti, ki jo bralec posledično
vsaj delno dojema za resnično (Hladnik 1980: 310–24).
Preden nadaljujem, naj povem, da sta Marko Terseglav in Milko Matičetov podrobneje opredelila tako pravljice kot pripovedke
(Terseglav in Matičetov 1992: 119–38). Pravljični žanr sta razdelila
najprej na pravljice v ožjem pomenu besede, med katere sodijo
čudežne in realistične pravljice, nadalje pa na živalske pravljice,
basni in šaljive zgodbe ter smešnice. Ta razdelitev Kekca umešča
239
23.9.2013 9:18:48
v prvo skupino in mu pripisuje lastnosti tako čudežnih kot realističnih pravljic. Vpliv čudežnih pravljic je začutiti v prisotnosti
čarobnih elementov, vpliv realističnih pa v junakovi prevladujoči
iznajdljivosti, prisebnosti in zvijačnosti, s katerimi si zna sam pomagati iz stiske. Pripovedke sta Terseglav in Matičetov razdelila na
bajke oziroma bajne pripovedi, na zgodovinske pripovedke, razlagalne oziroma aitiološke pripovedke in na legende oz. krščanske
pripovedke. Po tej delitvi Kekec še najbolj sodi med zgodovinske
pripovedke, ki so zaradi določenega časovnega okvira povezane z
zgodovino, v kateri živijo resnične osebnosti. Vendar se pripovedovalec in poslušalec ne menita za zgodovinsko resničnost zgodbe
– pomembnejša sta mikavnost in vzbujanje občutka resničnosti.
Lahko bi rekli, da je v skladu s pravljičnimi zakonitostmi Kekec
izmišljen, v skladu z zakonitostmi pripovedke pa resničen junak.
Na podlagi izpisa realno–domišljijskih komponent v Kekcu
bom poskušala ugotoviti, kam se nagiba tehtnica: v smer resničnosti ali izmišljenosti. Svojo delitev na realne in izmišljene komponente bom utemeljila na spoznanjih, do katerih je v že omenjenem članku prišel Miran Hladnik. Njegovim ugotovitvam, ki
so plod primerjave Vandotovih mladinskih del s Proppovo pravljično shemo, sem znotraj realne sfere dodala Kekčeve človeške
lastnosti in občutenje tujine, znotraj izmišljene pa Kekčevo vsemogočnost ter skope opise likov.
-
-
-
-
-
-
-
-
Resnični elementi ali značilnosti pripovedke:
visokogorske zemljepisne značilnosti Julijskih Alp: goščava,
trata, hrib, snežniki;
opis zgodovinske realnosti: otroci služijo kot pastirji;
naštevanje predmetov: cula, sveča, izba, skedenj;
navezava na slovenski prostor: citre in medena potica;
gorenjska oziroma slovenska navezanost na gore;
naslovne prostorske opredelitve: Kekec na hudi poti, Kekec
na volčji sledi, Kekec nad samotnim breznom;
Kekec ima čisto človeške lastnosti: nagajivost, zvitost;;
občutenje tujine, o katerem v pravljicah ni govora: Jerica
pravi, da gre služit v grenko tujino.
Izmišljeni elementi ali značilnosti pravljice:
prisotnost čarobnih pomočnikov (volk, sova), pomočnika–
darovalca (Pehta), škodljivca (Bedanec), darovalca (Vila Škrlatica) in darovalca–škodljivca (Pehta);
- iskanje čarobnih sredstev: zdravilni mežikelj, zdravilne
kapljice;
- junakovo potovanje, na katerem opravi s škodljivci in zlimi
silami, s čimer svet ponovno vrne v prejšnje tire;
-
240
23.9.2013 9:18:48
-
-
-
prisotnost motiva mačehe in pastorke: Jerica in Kekčeva mati;
Kekec je uspešen v vsem, česar se loti;
skopi opisi zunanjosti nastopajočih likov.
Zastopanost realističnih in pravljičnih elementov je očitno
precej uravnotežena, zato se mi zdi najpravilneje reči naslednje: pripovedka vsebuje pravljične elemente junakove poti,
boja s škodljivcem, reševanja težkih nalog in vrnitve domov, ki
jo umeščajo v nadčasovni okvir. Drugače: pripovedka z omembo različnih krajev, predmetov, običajev in tako naprej vsaj
delno prostorsko in časovno umesti dogajanje, ki mu pravljica
nato podari univerzalen, brezčasen okvir. Kekec zato ni junak
v določenem času in prostoru, temveč nekdo, ki se v univerzalnih pravljičnih časovnih komponentah uspešno bori z nasprotniki in pomaga nemočnim. In ne, Kekec potemtakem ni zgolj
naš junak, ki bi si ga imeli pravico lastiti, ampak je last vseh,
bolje rečeno: je nikogaršnja last. Ponosni smo lahko le, da tak
univerzalni junak govori v slovenskem jeziku, kar je tudi najpomembnejša vez, ki si jo lahko sploh zamislimo, vez, ki kot tak
šna težko postane predmet razprtij, političnega predalčkanja,
ideoloških delitev in medsebojnega obračunavanja. Spomnimo
se: tudi »za nemške romantike je bil glavni znak narodnosti
jezik« (Jezernik 2008: 151). To je vez, ki vzbuja ponos in zaradi
katere bi lahko Kekca metaforično označili za »nikogaršnjega
slovensko govorečega junaka«.
Zaradi vsega naštetega ga imamo radi in se k njemu vedno
znova vračamo z lahkim srcem in nasmeškom na ustih, brez bojazni, da bi se komu zamerili ali odpirali črna poglavja preteklosti. Kekec nas navdaja z veseljem, dobro voljo in ljubeznijo, zato
si ne morem kaj, da mu ne bi zaželela: »Srečno, Kekec!«
Po Kekčevih sledeh
Od prve ekranizacije in knjižne izdaje so minila desetletja,
a Kekec še zmeraj ni utonil v pozabo. Vedno znova se najde
kdo, ki ga na tak ali na drugačen način obudi v življenje: bodisi s slikanico, gledališko predstavo, filmom, raziskovalno ali
diplomsko nalogo bodisi s poimenovanjem vrtcev, slaščičarn
in restavracij.
V Kranjski Gori so si izmislili potovanje v tako imenovano
Kekčevo deželo, kjer ljudi popeljejo po »njegovi« dolini, s čimer
oživljajo izmišljen lik, ki naj bi pasel celo tamkajšnje krave. Že
sama ideja priča o izjemni priljubljenosti, ki je literarno–filmskega junaka povzdignila v pravega, še živečega junaka. Jasno
241
23.9.2013 9:18:48
je, da so posredi reklamni nameni in želja po zaslužku, a dejstvo je tudi, da so v te namene vedno izpostavljene prepoznavne figure, ki prinašajo dobiček. Na kratko: kdor gre po Kekčevi
poti, ga ima tako rad, da označevalec izenači z označencem,
zato čisto pozabi, da Kekca nikdar ni bilo in da krave, ki se pasejo po dolini, v resnici niso njegove. Pogosto se lotevajo tudi
gledaliških priredb, ki obujajo kekčevsko tematiko, med katere
sodita na primer Partljičeva predstava, uprizorjena v Šentjakobskem gledališču v sezoni 1989/1990 in predstava Enoplastni
Kekec v izvedbi Mladinskega gledališča iz leta 2004. Tu so še
filmske uprizoritve, ki so bodisi priredbe bodisi aluzije na literarno–filmske predloge: radovljiško Projektno učenje za mlade je predstavilo premiero filma Kekec se vrača, v katerem sta
Pehta in Bedanec, pomislite, par, po nekaterih interpretacijah
pa naj bi tudi slovenski film Zadnja večerja govoril o sodobnem
Kekcu z zamegljenim razumom.
Leta 2011 je izšel ponatis slikanice Kekec in Pehta avtorjev
Andreja Rozmana Roze in Zvonka Čoha, katere nova likovna
podoba naj bi like približala prihodnjim rodovom. Bogdan Novak za revijo Kekec piše celo nadaljevanja Vandotovega Kekca,
raziskava Zveze bralnih značk pa je leta 2004 pokazala, da je
med četrtošolci prav Kekec najbolj priljubljen književni junak.
Leta 2002 so mariborske osnovnošolke v raziskovalni nalogi z
naslovom Kekec je zakon ugotovile, da je med osnovnošolsko
populacijo Kekec še vedno najbolj priljubljen film. Pred nekaj
leti so iz občinske knjižnice Jesenice poročali, da so otrokom
najbolj všeč zgodbe o Kekcu in zgodbe Primoža Suhodolčana;
zasledila sem, da se je z obnovo vrtca, imenovanega Kekec,
pred nekaj leti ukvarjala novogoriška občina. Nikakor ne smemo pozabiti, da je priredbo Kekčeve pesmi pred kratkim naredil »štajerski slavček« Damjan Murko. Leta 2010 je spletni portal Planet Siol naredil raziskavo o najbolj priljubljenem slovenskem filmu, v okviru katere je s precejšnjo prednostjo (30,4 %)
zmagal Kekec; sledita mu Ne joči, Peter z 19 % in Petelinji zajtrk
s 15,9 % glasov. (http://www.siol.net/trendi/kalejdoskop/top_
pet/2010/07/kekec_najbolj_priljubljen_slovenski_film.aspx, 7.
julij 2013). V anketi je sodelovalo 8226 uporabnikov portala,
kar ni ravno zanemarljivo število. Zasledila sem tudi, da obstaja
na Mariborskem Pohorju Camping Center Kekec, na internetu
spletna stran imenovana »Heroj Kekec«, na družabnem omrežju Facebook pa profil »Kekec Srečno«, na katerem je »Kekec«
pred nekaj meseci pozival k protivladnim demonstracijam. In,
ne nazadnje: srčni utrip prebivalcev Ljubljane pospešuje kava iz
bara Kekec na Viču.
242
23.9.2013 9:18:48
Kekec skozi tisočletja
Vsi heroji in zvezde lahko v procesu odpiranja novih zgodovinskih poglavij ali v oblikovanju novih trendov potonejo v pozabo, zato je nanjo bržkone obsojen tudi naš Kekec. A dejstvo
je, da je njegov »rok trajanja« v veliki meri odvisen od okolja,
iz katerega izvira, ali drugače: Slovenci moramo z njim ravnati
spoštljivo. Najprej se moramo vprašati, kaj terja od nas doba, v
kateri živimo, in kako moramo potemtakem ravnati v skladu z
njenimi zahtevami. Zavedati se torej moramo, da živimo v času,
v katerem prednjači storitev, kar pomeni, da je vprašanje kaj skorajda v celoti podrejeno vprašanju kako.
Za primer iz sveta risanih junakov vzemimo Smrkce, na katere bi skoraj pozabili, a jih je v življenje ponovno obudila sodobna
tridimenzionalna tehnologija, zaradi katere sploh niso več stari,
nezanimivi, »oguljeni« Smrkci, temveč povsem nova, čudežna
bitja, ki jih svet še ni videl. Avtor članka, ki se je pritoževal nad
novo podobo paštete, zaradi katere je Kekec bil ponižan v kekca,
ima torej prav: njegov videz se mora podrediti sodobnim tržnim
in človeškim zahtevam, ki so iz besednjaka odstranile staro in ga
povsem nadomestile z novim.
Malo za šalo, malo zares bi lahko rekli, da je že skrajni čas za
Kekčevo stilsko preobrazbo, ki jo bo zelo verjetno krasila tridimenzionalna tehnologija.
Beseda za konec
Svoje razmišljanje lahko strnem v ugotovitev, da se je Kekec
rodil kot zvezda na filmskem platnu, ki bo zaradi svojih univerzalnih junaških lastnosti težko utonila v pozabo. Izrečeno trditev
še dodatno podkrepi hibridnost Vandotovega literarnega dela,
v katerem prepoznamo vsebinsko–oblikovne značilnosti pripovedke in pravljice. Če je v pripovedki upodobljen resničen fantič
v konkretnih prostorskih in časovnih komponentah, potem je v
pravljici dogajanje prestavljeno v nadčasovne univerzalne okvire; znotraj teh okvirov Kekec postane nadčasovni junak, v katerega prav zaradi žanrskih značilnosti pripovedke vsi verjamemo.
A ker vse to še zdaleč ne pomeni, da bo Kekec za vedno ostal v
narodnem, kaj šele v mednarodnem spominu, bo njegovo podobo treba vedno znova čim bolj privlačno oživljati in osmišljati.
Upam, da sem s pričujočim člankom k njegovi privlačnejši podobi pripomogla tudi sama.
243
23.9.2013 9:18:49
Citirane reference
Bezlaj, France
1982 Etimološki slovar slovenskega jezika: druga knjiga K-O. Ljubljana:
Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Campbell, Joseph
2004 The hero with a thousand faces. Princeton (NJ): Princeton University
Press.
Carlyle, Thomas
1913 On Heroes, Hero-worship and the Heroic in History. London: J. M. Dent
& Sons; New York: E. P. Dutton & Co.
Čuk, Silvester
2004 'Josip Vandot.' Ognjišče, 7. julija, str. 70–71.
Faletič, Mateja
1994 'Radovedneži še iščejo Kekca in Pehto.' Republika: nova nedeljska repu
blika, 26. avgusta, str. 9.
Felc, Vlasta
1997 'Nesmrtnost so mu podarili njegovi Kekec, Mojca, Bedanec, Kosobrin.'
Delo, 2. septembra, str. 8.
Golob, Anja
2004 'Enoplastni Kekec.' Večer, 14. septembra, str. 11.
Gregorčič Gorenc, Barbara
2006 'Kekec in jaz.' Kekec, 15. julija, str. 3.
Hladnik, Miran
1980 'Shema in značilnosti Vandotove planinske pripovedke.' Slavistična
revija 28, št. 3. Str. 310–324.
Horvat, Jože
1991 'Kurirček je postal Kekec.' Večer, 28. avgusta, str. 15.
Inglis, Fred
2010 A short history of celebrity. Princeton (NJ): Princeton University Press.
Jezernik, Božidar
2008 'Dva obraza podobe Primoža Trubarja.' Stati inu obstati 7/8: 147–164.
Kajzer, Janez
1994 'Izmislil si je Kekca.' Rodna gruda, februar, str. 2.
Kavčič, Igor
2002 'Madona, Kekec, ej.' Gorenjski glas, 14. junija, str. 36.
244
23.9.2013 9:18:49
Klemenčič, Lijana
2011 'Kekec in Pehta: tednikova knjigarnica.' Štajerski tednik, 22. julija,
str. 10.
Kolšek, Peter
2011 'Če je Kekec Štajerc.' Delo, 2. marca, str. 8.
Matičetov, Milko in Marko Terseglav
1992 'Ljudska proza.' Enciklopedija Slovenije zv. 6: 119–138.
Marussig, Mitja
2006 'Kekčeva nova oblačila.' Primorske novice, 28. septembra, str. 225.
Markelj, Miran
2005 'Svetla zvezda slovenskega filmskega neba.' Dolenjski list, december,
str. 48.
Meletinskij, E. M.
1976 Poetika mifa. Moskva: Nauka.
Novak, Bogdan
1991 'Kekec in divji mož.' Kekec, september, str. 1.
Peternel, Urška
2010 'Najbolj so jim všeč Kekec in zgodbe Primoža Suhodolčana.' Jeseniške
novice: časopis občine Jesenice, 14. maja, str. 6.
Pezdirc, Slavko
2000 'Zmagovita dobra volja.' Delo, 5. oktobra, str. 5.
Pompe, Andrej
2008 'Če je Kekec res en kekec.' Večer, junij, str. 8.
Popič, Sanja, Janja Rukelj in Nataša Zorec
2002 Kekec je »zakon«: filmska umetnost. Raziskovalna naloga. Maribor: OŠ
Tabor II.
Propp, V. J.
1928 Morfologija skazki. Leningrad: ACADEMIA.
Rešek, Laura
1996 Mladinska pripovedna proza Josipa Vandota. Diplomsko delo. Ljubljana:
Filozofska fakulteta.
Snoj, Marko
2003 Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan.
Spletni vir 1
<http://www.siol.net/trendi/kalejdoskop/top_pet/2010/07/kekec_
najbolj_priljubljen_slovenski_film.aspx>, 7. 7. 2013.
245
23.9.2013 9:18:49
Šinkovec, Črtomir
1975 'Beseda o Josipu Vandotu.' Jeklo in ljudje, str. 461–464.
Štefančič, Marcel
2005 'Kekec ali prvi slovenski filmski junak.' Ekran: revija za film in televizijo,
str. 12.
Tarman, Slavko
1992 'Kekec na vseh kontinentih.' Gorenjski glas, 13. marca, str. 20.
Vandot, Josip
1991 Kekec nad samotnim breznom. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Vandot, Josip
1997 Kekec na hudi poti. Ljubljana: Karantanija.
Vandot, Josip
1997 Kekec na volčji sledi. Ljubljana: Karantanija.
Vurnik, France
1989/90 'Kekec je pobalin.' Gledališki list Šentjakobskega gledališča 2, str.
14–15.
246
23.9.2013 9:18:49
Stvarno in imensko
kazalo
A
B
C
Č
D
E
Auersperg, Anton
Aleksander
(Anastazij Grün)
65–88
Barthes, Roland 176
Bizjak, Martin 47
Blätter der Liebe 70
Blažič, Miha (N'toko)
143–4
Bojetu, Berta 214, 223–7
bojevniki 115 – 35
Brežice 94, 96
Broz, Josip – Tito 90–1,
93, 95, 109, 115–
8, 121–3
Campbell, Joseph 236–7
Carlyle, Thomas 12–7,
235–7
Carniolia 76
cenzura 69–71, 76–9
cesar Franc Jožef I. 175,
177–9, 181–92
cesarica Elizabeta – Sisi
173–94
cesarski obisk na
Kranjskem 185–91
ciklični čas 195–7, 203–4
Corti, Egon Caesar Conte
181, 186, 189, 192
Costa, Etbin Henrik
186–7, 189, 191
časovnica 160–1, 163,
166–8
delovne norme 97–9,
101–2
Denkbuch 186
Diana, die Jägerin 67
Dolar, Mladen 145–6
Dunaj 37, 41–3, 48,
53–5, 57
Dunbarjevo število 164
Elisabeth – muzikal
179–81
247
23.9.2013 9:18:49
Facebook 152–3, 156, 160–7,
169
Filio ni doma 214, 223–7
filmska zvezda 229, 232, 234,
238–9, 243
filmski lik 229–31, 238, 243
Gale, Jože 230, 232
Hauptmann, Franc 33, 35,
37–41, 44–5, 52–3
Herbig, Michael (Bully) 174,
176–7, 179
heroji 11, 13–6, 18, 20, 151–2,
168–9, 213–28, 235–7,
243
herojinje 213–28
Hilton, Paris 153, 155, 159, 166
hiperseksualnost / hiperseksualna podoba 158–9, 161
Hočevar Čepin, Urška 151–72
Homer 198–9
Hus, Jože – udarnik 109
Idrija 46–8
ikona 181, 183–4, 191
Iliada 198–201
Ilirske province 67–82
individualni jaz 154–5
instant zvezda 151–72
Jameson, Fredric 180
Japonska 143–4
javna podoba 152–5, 164, 169
javni jaz 155
jožefinizem 68
junaki dela 89–114
Kardelj, Edvard: 17–21
karizma 138–42, 146
Kavčič, Fridolin 41, 43–5,
48–9, 52–4, 56–7
Kekec 229–46
Kekec – film 229–32, 237–8,
242
Kekec na hudi poti 231, 240
Kekec na volčji sledi 231, 240
Kekec nad samotnim breznom
231, 240
Kekec – revija 232–3
Kekec z naših gora 231
kibernetski prostor 155–6
Kidrič, Boris 89, 122, 126
Klančnik, Dominik – udarnik
97, 102–3
Kmetijske in rokodelske novice 76
komunistično delo 91, 94
Kranjski deželni muzej
»Rudolfinum« 29
Krst pri Savici 195–211
krščanstvo 195–8, 200, 203–9
kult 138, 140–1
kult dela 94, 97, 104–6
kult osebnosti 138–9
kultura 137, 143, 147
Kurirček 232–3
Lady Di 174, 179
Laibach 144–6
Laibacher Tagblatt 73, 82
Laibacher Zeitung 73, 79, 80, 82
Leskošek, Franc – Luka 92,
94–5, 108
Levitan 214–20, 223, 226–7
linearni čas 195–6, 204–5
F
G
H
I
J
K
L
248
23.9.2013 9:18:49
M
N
O
P
R
Lissi in divji cesar 174–6
literarni junak 229, 231–2,
234, 236–43
Ljubljana 31, 35–7, 40–4, 46,
48–58
Marischka, Ernst 177, 181–3
McCain, John 166
Meletinski, Jeleazar 236–7,
239–41, 243
Menuet za kitaro 214–20, 223,
226–7
metodični vitalizem 219, 227
mikrozvezda 155
Miler, Fredi 153
mistika 195, 205–9
mitizacija 174–8, 181–4, 191
mitološki junak 236–7
množični mediji 138, 141–4
močne vezi 165
Moravče 35, 37, 40–1, 44–6,
48–51
Murko, Damjan 153
narod 7–16, 18
narodna identiteta 7–9, 17–9
narodni buditelji 7–9, 11–2
narodni heroji 115–35
nasilje 130–1
nenasilje 129–31
Neue Freie Presse 73
Nobelova nagrada 147
Obama, Barack 166
Óštrigeca 214, 219–23, 226–7
pet kategorij herojstva 214–
23, 226–7
Peternel, Michael 29–30, 33,
37, 40
poganstvo 195–8, 200–9
politika 137–43, 145, 151–3,
164, 166–9
popularna glasba 137–149
popularna kultura 137, 142, 147
Postojna 186, 188, 190–91
pravljica 236–7, 239–41, 243
pravljični junak 236–8, 240–1
premogovnik Velenje 95, 97,
100, 102–5, 108, 110
premogovnik Zabukovica 100,
102
preteklost – pomen 11, 14–6,
18, 20–2
Prešeren, France 9–10, 16, 18,
69, 71, 74–6, 78, 80–1,
83, 195–9, 201–8
prijatelji (na spletu) 152, 155,
160, 162–9
pripovedka 239–41, 243
prizorišče 159
Propp, Vladimir 236–7
psevdodogodek 153–4, 157–8,
165, 169
psevdopodoba 154
Ptičja hiša 214, 223, 225–7
Radecký, Josef 29, 31, 36
razvoj slovenskega narodnega
vprašanja 7–25
rdeči kotički 89
revolucionarji 115–35
revolucionarne tradicije 116–7
Rozman, Franc – Stane 117–8,
122, 124, 126
rudarji 89 – 114
249
23.9.2013 9:18:49
Salonscene 71
samopromocija 151–72
Schlipphacke, Heidi 182–3
Schneider, Romy 176–8, 182–4
Sirotanović, Alija 101–2
Sissi – filmi 176–8, 180, 182–3
Slava vojvodine Kranjske 69, 75
slavna osebnost 152–5, 159–
60, 164, 167–9
sledilci (na spletu) 152, 155,
160, 162, 164–9
Slovenija 115–8, 121–3, 126,
129, 130, 138–9, 143–6
Slovenska matica 39, 76
Slovenski narod 82–3
sobotniki 91
socialistična tekmovanja 98–
100, 104
sodobni slovenski roman
213–228
sokoli 76
Spaziergänge eines Wiener
Poeten 70
Spears, Britney 166
spletni jaz 155
spletno omrežje 152–3, 155–6,
158–69
Stahanov, Aleksej 98, 100–1,
109
stalno slovensko gledališče 76
šibke vezi 162, 165
Štern, Artur 153
Šrajbarski turn 70, 72–3, 75, 83
Terčelj, Filip 129–31
terezijanišče 68
titoizem 116–7, 123
Tomšič, Marjan 214, 219, 221,
223, 226–7
Trubar, Primož 9, 16, 21
turnarji 76
udarne brigade 91, 96, 101
udarniško delo 90–100
udarniško reguliranje Pake
107–8
umetnost 138–9, 142, 147
Vandot, Josip 231–2, 237,
239–40, 242–3
Vega, Jurij 27–64
Velenje 90, 95, 97–8, 100–10
veliki možje 7–25, 27–36, 38,
42–4, 46, 49, 51–2, 57,
58, 151–3, 167–9, 235
Venetianer Trias (Tri želje
Anastazija Zelenca) 75
voajerstvo 158, 162
Vodnik, Valentin 9–10
Vodnikov spomenik / VodnikAlbum 76
Vogel, Juliane 178, 181, 184
Vojvodina Kranjska 29, 36–7,
39
Volkslieder aus Krain 74
vozel (v družbenem omrežju)
162, 165
všečki 167
Zajec, Ivan 50–1, 53–5, 57–8
zakonitosti pravljice 239–41,
243
zakonitosti pripovedke 239–
41, 243
zakulisje 154, 158–9, 167
S
Š
T
U
V
Z
250
23.9.2013 9:18:49
Ž
zasebna podoba 153–5, 158,
162, 166–7
Zedinjena Slovenija 80
znanost 137–49
Zrno od frmentona 214, 219–
23, 226–7
Zupan, Vitomil 214–7, 219,
226–7
zvezda 152–8, 161, 164–6
zvezdništvo 137–149, 238–9
žarišče (v družbenem omrežju) Žižek, Slavoj 145–6
161, 165
251
23.9.2013 9:18:49
23.9.2013 9:18:49
Zupaničeva knjižnica / Zupanič's collection
1. MESS, Vol. 3. Edited by Zmago Šmitek and Rajko Muršič. Ljubljana 1999.
2. Urban Symbolism and Rituals. Edited by Božidar Jezernik. Ljubljana
1999.
3. Cultural Processes and Transformations in Transition of the Central
and Eastern European Post-Communist Countries. Edited by Rajko
Muršič and Borut Brumen. Ljubljana 1999.
4. Kolesar s Filozofske: Zbornik v počastitev 90-letnice prof. dr. Vilka
Novaka. Ljubljana 2000.
5. Zemljevidi časa/Maps of Time. Zbornik ob 60. obletnici Oddelka
za etnologijo in kulturno antropologijo. Uredila/edited by Zmago
Šmitek in/and Borut Brumen. Ljubljana 2001.
6. Mirjam Mencej, Gospodar volkov v slovanski mitologiji. Ljubljana
2001.
7. MESS, Vol. 4. Edited by Bojan Baskar and Irena Weber. Ljubljana
2002.
8. Besede terorja: Medijska podoba terorizma in nasilja. Uredil Božidar
Jezernik. Ljubljana 2002.
9. Vladimir N. Toporov, Predzgodovina književnosti pri Slovanih.
Poskus rekonstrukcije. Ljubljana 2002.
10. MESS, Vol. 5. Edited by Rajko Muršič and Irena Weber. Ljubljana
2003.
11. Mateja Habinc, Ne le rožmarin za spomin. O spominskih predmetih
in njihovem shranjevanju. Ljubljana 2004.
12. Dediščina v očeh znanosti. Uredila Jože Hudales in Nataša Visočnik.
Ljubljana 2005.
13. MESS, Vol. 6. Edited by Boštjan Kravanja and Matej Vranješ. Ljubljana 2005.
14. Dediščina v rokah stroke. Uredila Jože Hudales in Nataša Visočnik.
Ljubljana 2005.
15. Post-Yugoslav Lifeworlds Between Tradition and Modernity.
Edited by Zmago Šmitek and Aneta Svetieva. Ljubljana 2005.
15/I. Post-Yugoslav Lifeworlds. 2nd Edition. Edited by Zmago Šmitek
and Aneta Svetieva. Ljubljana in Skopje 2008.
16. Ethnography of Protected Areas. Edited by Peter Simonič. Ljubljana
2006.
17. »Zakaj pri nas žive Cigani in ne Romi«. Narativne podobe Ciganov/
Romov. Uredil Božidar Jezernik. Ljubljana 2006.
18. Mirjam Mencej, Coprnice so me nosile. Raziskava vaškega čarovništva v vzhodni Sloveniji na prelomu tisočletja. Ljubljana 2006.
19. Jaka Repič, »Po sledovih korenin«. Transnacionalne migracije med
Argentino in Evropo. Ljubljana 2006.
253
23.9.2013 9:18:49
20. Europe and its Other. Notes on the Balkans. Edited by Božidar Jezernik, Rajko Muršič and Alenka Bartulović. Ljubljana 2007.
21. Places of Encounter. In memoriam Borut Brumen. Edited by Rajko
Muršič and Jaka Repič. Ljubljana 2007.
22. Špela Kalčić, »Nisem jaz Barbika«. Oblačilne prakse, islam in identitetni procesi med Bošnjaki v Sloveniji. Ljubljana 2007.
23. Boštjan Kravanja, Sveti svet. Topografija religioznega prostora na
primeru Breginjskega kota. Ljubljana 2007.
24. Uršula Lipovec Čebron, Krožere zdravja in bolezni. Tradicionalna
in komplementarne medicine v Istri. Ljubljana 2008.
25. Space and Time in Europe. East and West, Past and Present. Edited
by Mirjam Mencej. Ljubljana 2008.
26. Prostori soočanja in srečevanja: Spominski zbornik za Boruta Brumna. Uredila Rajko Muršič in Katja Hrobat. Ljubljana 2008.
27. Jože Hudales, Slovenski muzeji in etnologija. Od kabinetov čudes
do muzejev 21. stoletja. Ljubljana in Velenje 2008.
28. MESS and RAMSES II, Mediterranean Ethnological Summer School,
vol. 7. Edited by Jaka Repič, Alenka Bartulović and Katarina Sajovec
Altshul. Ljubljana 2008.
29. Miha Kozorog, Antropologija turistične destinacije v nastajanju. Prostor, festivali in lokalna identiteta na Tolminskem. Ljubljana 2009.
30. Peter Simonič, Kaj si bo narod mislil? Ritual slovenske državnosti.
Ljubljana 2009.
31. Kulturna dediščina in identiteta. Uredil Božidar Jezernik. Ljubljana
2010
32. Niko Zupanič, njegovo delo, čas in prostor: Spominski zbornik ob
130. obletnici rojstva dr. Nika Zupaniča. Uredila Rajko Muršič in
Mihaela Hudelja. Ljubljana 2009.
33. Med prezentacijo in manipulacijo. Uredil Božidar Jezernik. Ljubljana
2010.
34. Nataša Visočnik, Hiša kot prostor identitet. Oblikovanje identitet
skozi percepcije prostora in telesa v bivalnem okolju na Japonskem.
Ljubljana 2011.
35. Alenka Bartulović, »Nismo vaši!«: Antinacionalizem v povojnem
Sarajevu. Ljubljana 2013.
36. Antropološki vidiki načinov življenja v mestih. Uredila Jaka Repič
in Jože Hudales. Ljubljana 2012.
37. Politika praznovanja. Prazniki in oblikovanje skupnosti na Slovenskem. Uredil Božidar Jezernik. Ljubljana 2013.
38. Heroji in slavne osebnosti na Slovenskem. Uredil Božidar Jezernik.
Ljubljana 2013.
254
23.9.2013 9:18:49

Heroji_FINAL.indd 1 23.9.2013 9:18:29

Transcription

Similar documents

prospekt - IMAG kamini

PRIPOROČILNI SEZNAM ZA 5. RAZRED

Smernice za izdelavo izjave o varnosti z oceno tveganja za kmete

GLEDALIŠKI LIST - Dve nevesti

elektroncek.si

oznanila oznanila oznanila - župnija Ljubljana Sv. Križ

JARNÍ VYDÁNÍ PLNÉ LÁSKY Na co myslí Vojta

Ženske na vrhu Deloitte SheXO Klub

Kada bol zahvati živac - HDLB, Hrvatsko društvo za liječenje boli