E-publikacija Ex oriente lux - Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Transcription

IV. Mednarodni kongres Zveze raziskovalcev svetil, ILA
Ptuj, 15. do 19. maj 2012
Rimskodobna svetila in oljenke iz Slovenije
Verena Perko, Aleksandra Nestorović, Ivan Žižek
s sodelovanjem Nataše Magajne, Mihe Kunstlja, Vesne Tratnik
in
Polone Janežič, Eve Kovačič, Nine Vošnjak ter Uroša Koširja,
študentov seminarja za rimsko arheologijo Arheološkega oddelka
Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
MESTNA OBČINA PTUJ
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
738.83(497.4)”652”
MEDNARODNI kongres o svetilih (4 ; 2012 ; Ptuj)
Ex oriente lux : rimskodobna svetila in oljenke iz Slovenije / IV. mednarodni kongres ILA o svetilih, Ptuj, 15. do
19. maj 2012 ; avtorji Verena Perko, Aleksandra Nestorović, Ivan Žižek ; s sodelovanjem Nataše Magajne ... [et
al.] ; [fotografije D. Badovinac ... et al.]. - Ptuj : Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, 2012
ISBN 978-961-6438-35-3
1. Vidrih-Perko, Verena 2. Nestorović, Aleksandra, 1971- 3. Žižek, Ivan
261483008
Ex oriente lux
Priložnostna publikacija ob IV. Mednarodnem kongresu Zveze raziskovalcev svetil, ILA, Ptuj, 15. do 19. maj 2012
Avtorji: Verena Perko, Aleksandra Nestorović, Ivan Žižek
in
Lektoriranje: Judita Babnik
Prelom, oblikovanje, grafična zasnova: Lucija Perko
Fotografija na naslovnici: Spletart
Tisk: Uprint
Naklada: 500 izvodov
Fotografije: D. Badovinac, B. Farič, T. Lauko, F. Novak, M. Paternoster, J. Hanc, I. Bizjak, E. Primožič, S. Firšt,
J. Jerončič, M. Lavrič, A. Ogorelec, V. Berk, T. Jeseničnik, V. Doberlet
Založil Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, zanj Aleš Arih, direktor
Ptuj, Kranj, maj 2012
03
dr. Štefan Čelan,
župan Mestne občine Ptuj
Z velikim veseljem sem se odzval povabilu organizatorjev letošnjega kongresa, da zapišem nekaj uvodnih misli
k tematiki, ki je posvečena svetlobi in
svetilom, kot orodjem za odstiranje pogleda v temo.
Razvijanje mita o zahodni civilizaciji kot
sijočem svetilniku, ki naj privede preostali svet v miren pristan, iz dneva v dan
izgublja svetilnost in pridobiva vedno
več temnih senc.
Številni raziskovalci in drugi uporabniki
pričujočega zbornika bodo lahko s pridom uporabljali mnoga tehnična, tehnološka in ekonomska spoznanja, povezana s proizvodnjo in z uporabo različnih
tipov svetil. Še zlasti pa so pomembna
spoznanja, povezana s pomenom svetlobe in simboliko svetil.
Organizatorjem in udeležencem tega
posveta želim, da bi vsa tehnična spoznanja o pomenu svetlobe in svetil razširili tudi na spoznanja o pomenu razsvetlitve vedno bolj zasenčenega etosa
zahodne civilizacije.
04
Aleš Arih,
direktor Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož
Pokrajinski muzej Ptuj Ormož sodi med
najstarejše muzeje v Sloveniji. V letu 2013
bo slavil 120 let svojega delovanja. Njegov
nastanek sega v leto 1893, ko so na Ptuju
ustanovili Muzejsko društvo in razstavili
arheološke najdbe v tedanji nižji gimnaziji. Z ustanovitvijo Ferkovega muzeja
v nekdanjem dominikanskem samostanu so bili položeni temelji današnjega
splošnega muzeja, ki se ponaša z zbirkami
nacionalnega pomena. Danes je ptujskoormoški muzej zakladnica umetniških del
in arheoloških najdb, ki s svojo prezentacijo govorijo o bogati preteklosti Ptuja
in njegove okolice.
Letos je Ptuj zaznamovala Evropska prestolnica kulture 2012, saj je mesto tudi
njen partner. Med muzejskimi projekti,
ki so posvečeni temu dogajanju, ima
posebno mesto IV. mednarodni kongres ILA. Zelo me veseli, da je muzejskim
arheologom uspelo pridobiti organizacijo tega znanstvenega srečanja. Zaradi
njihove volje, znanja in izkušenj sem
prepričan, da bo kongres strokovno,
organizacijsko in družabno v celoti uspel. Več kot 120 prijavljenih udeležencev
potrjuje mojo optimistično napoved.
Ta je še toliko bolj verjetna, saj sta organizacijo kongresa ILA podprla Zavod
2012 Maribor in Mestna občina Ptuj.
Muzejski delavci Pokrajinskega muzeja
Ptuj Ormož smo v sodelovanju z Gorenjskim muzejem v Kranju - pod vodstvom
prizadevnega organizacijskega odbora
- storili vse, da bo Ptuj upravičil sloves
enega najpomembnejših zgodovinskih
mest v regiji.
05
Aleksandra Nestorović,
Verena Perko,
Ivan Žižek
Pričujoča publikacija je nastala kot
gradivo za IV. Mednarodni kongres o
svetilih, Mednarodne zveze ILA, ki je
potekal na Ptuju med 15. in 19. majem
2012 ob podpori Mestne občine Ptuj,
Zavoda EPK in je sad sodelovanja med
Pokrajinskim muzejem Ptuj Ormož in
Gorenjskim muzejem iz Kranja. Publikacija prinaša informativni pregled rimskodobnih svetilk, posebej keramičnih
oljenk, njihovih kalupov in peči, odkritih
na prostoru današnje Slovenije. Temelji
na objavljenem gradivu, na kratko pa
omenja tudi gradivo iz pomembnih, še
neobjavljenih arheoloških izkopavanj.
Opozarja na prispevke raziskovalcev,
pripravljene posebej za predstavitev na
ptujski konferenci in objavljene v kongresnem zborniku.
V prvem delu je Aleksandra Nestorović
kratko orisala širjenje rimskega imperija
in potek romanizacije na ozemlju današnje Slovenije. Oboje je neločljivo povezano z ustanovitvijo latinske kolonije
Akvileje, glavnim vojaškim, upravnim in
gospodarskim središčem na Severnem
Jadranu – od koder se je širila rimska
oblast s pomočjo vojske in številnih trgovskih družin. Najzgodnejše rimske najdbe
so bile odkrite na obalnih najdiščih: Sermin pri Kopru je eno najpomembnejših
med njimi. Sledijo najdišča v notranjosti, med njimi Razdrto, Navport, Emona,
Karnij in Celeja. Zavest, da si bogata odkritja iz Petovione zaslužijo posebno pozornost, pa nas je vodila pri organizaciji
kongresa na Ptuju.
Največ oljenk na današnjem slovenskem
ozemlju je bilo odkritih v grobovih, ob
tem brez dvoma prednjačita Emona
in Petoviona, izjemno veliko najdb pa
izhaja iz podeželskih grobišč na Dolenjskem. Pregled je pripravila Verena
Perko s pomočjo študentov seminarja
za Rimsko arheologijo Univerze v Ljubljani. Prispevek prinaša tudi kratek prikaz poznoantičnih in bizantinskih oljenk
in svetil, odkritih v Sloveniji.
Petovioni in Ptuju, kot gostitelju konference, pripada posebno mesto. Antično
06
mesto je bilo kot upravni in carinski
sedež večje, kot je sodobni Ptuj, in vsaj
desetkrat obsežnejše ter neprimerljivo
bogatejše, kot je bila Emona. Poleg ostankov številnih svetišč in javnih zgradb,
vodovoda, mostu in cest ter obsežnih
grobišč so bile na Ptuju odkrite tudi
številne keramičarske delavnice s pečmi.
Pregled petovionskega gradiva s posebnim ozirom na najnovejše arheološke
raziskave je pripravil Ivan Žižek.
organizacija ptujske konference, kamor
smo poleg tujih povabili tudi številne
slovenske strokovnjake. K sodelovanju
smo pritegnili posebej mlade slovenske
arheologe in jih zaprosili, naj predstavijo
v javnosti doslej še neznano gradivo.
Pričujoča publikacija je v skladu z organizacijo konference nastala v želji
spodbuditi objave obsežnih fundusov
izkopanega gradiva, katerega množine
so začele skokovito naraščati s sistematičnimi arheološkimi raziskavami ob
gradnji avtocest. Gradivo, ki je danes
shranjeno v slovenskih muzejih in zavodih za spomeniško varstvo, je strokovni javnosti poznano predvsem iz
sprotnih izkopavalnih poročil in krajših
objav. Širši slovenski, pa tudi mednarodni javnosti pa ostaja vse prevečkrat
nepoznano. Naša želja je bila, da bi pripomogli k čim boljši podobi o rimskodobnih svetilih na današnjem slovenskem prostoru – s posebnim poudarkom
na bogastvu Ptuja.
Upamo, da bo k temu pripomogla tudi
Na tem mestu se želimo zahvaliti vsem,
ki so nam pri delu nesebično pomagali,
posebej mestu Ptuju, ki je naša prizadevanja ves čas zavzeto podpiralo.
07
SLOVENIJA IN PTUJ MED
VZHODOM IN ZAHODOM:
RIMSKA DOBA ALI ČAS PRVE
GLOBALIZACIJE
Aleksandra Nestorović
Geografska lega Slovenije je izrazito
prehodna. Tu se stikajo mediteranski,
panonski in alpski svet, obenem pa se
križata dve pomembni povezavi: najlažji
prehod iz Panonske nižine na Apeninski
polotok in najkrajša pot med Baltikom in
Jadranskim morjem – t. i. jantarna pot
(Horvat, Dolenc Vičič 2010, 11).
Vrhunec prazgodovinskega obdobja pomeni razcvet železnodobne halštatske
kulture, ki jasno izpričuje povezave z visokimi kulturami Mediterana. Na zahodu
je imela stik z Etruščani, z vzhoda pa so
preko Balkana do sem segali tudi grški
vplivi. V mlajši železni dobi so se s severa
doselili Kelti; njihova kultura je mestoma
izpodrinila staroselsko, ponekod pa se
je z njo zlila. V tem času se območje in
njegovi prebivalci prvič omenjajo tudi v
pisnih virih; antični pisci opisujejo Histre, Japode, Tavriske, Karne, Norike – če
omenimo le poglavitne (Horvat 2003).
V drugem stoletju pr. n. št. je območje
med Jadranom in Panonijo postalo zanimivo za rastočo rimsko državo. Ta je
z ustanovitvijo latinske kolonije Akvileje
postavila branik pred vzhodnimi sosedi,
a hkrati izhodišče za vojaški in gospodarski prodor čez jugovzhodne Alpe in
vzdolž jantarne poti v Panonijo ter na
Balkan. Mesto je kmalu postalo sedež
trgovskih družin, ki so svoj poslovni interes videle v trgovanju s surovinami
in z naravnim bogastvom v Alpah in
Panoniji. Tovrstne povezave z Akvilejo
so dobro izpričane na epigrafskih spomenikih rimskih naselbin na današnjih
slovenskih tleh. Akvilejski ager je zaobsegal najpomembnejšo prometnico z
Balkanom, ki je vodila preko Vipavske
doline, čez prelaz Hrušica do Nauporta,
– pristanišča na Ljubljanici. Meja je bila
tik pred mestnimi vrati kolonije Emone
(Šašel Kos 2002).
08
-
Ozemlje današnje Slovenije v času zgodnje rimske dobe
z glavnimi cestami in naselji (risba: A. Preložnik)
Prvi arheološki sledovi rimske prisotnosti na območju današnje Slovenije so
znani iz staroselskih naselbin zahodne
Slovenije – iz severne Istre in Notranjske – iz sredine 2. stoletja pr. n. št.
Obalni pas je bil v 1. stoletju pr. n. št. že
močno romaniziran, ob Jadranu so že
stale obmorske vile. Kras in Notranjska
na jugozahodu današnjega slovenskega
ozemlja sta sodila pod kolonijo Tergeste,
ki je bila drugo najpomembnejše severno–jadransko pristanišče in izhodišče
cestnih povezav za Istro in Liburnijo z
zaledjem. Za razumevanje procesa ro-
manizacije so ključne raziskave, opravljene na Serminu (Horvat 1997) in bližnji
rimski vili na Školaricah (Žerjal 2008), pa
tudi na območju Razdrtega – prehoda,
skozi katerega je jantarna pot zapustila
mediteranski svet (Horvat 1995). Naslednja ključna postojanka je Vrhnika, antični
Nauport, kjer se je začela – ali končala –
vodna pot, ki je tekla po istoimenski reki
(današnji Ljubljanici), Savi in Donavi do
Črnega morja (Horvat 1990).
Trgovskemu osvajanju je kmalu sledilo
tudi vojaško. Noriško kraljestvo je bilo
sicer priključeno na miren način, južni
Po
09
in vzhodni del današnje Slovenije pa je
bil osvojen šele po srditih bojih, ki so
potekali od druge polovice 2. stoletja
pr. n. št. do začetka 1. stoletja n. št. Na
gradiščih v zahodni Sloveniji so pogosti
sledovi rimskih obleganj. Posebej velja
omeniti najdišče Šmihel pod Nanosom in
veliko depojsko najdbo rimskega orožja
(Horvat 1999). V osrednji Sloveniji se
že znanim zgodovinskim virom o vojnah v Panoniji, uporu legij pri Vrhniki
pridružujejo tudi sodobne topografske
raziskave. Arheološka izkopavanja so
odkrila sledove rimskih legij, izpričanih
z ostanki legijskih taborov in vojaških
postojank na Čatežu, Obrežju (Mason
2008) in v Ločici (Kandler 1979).
Vojaški tabor na Ptuju, o katerem pričajo
Pogled iz zraka na Razdrto pod Nanosom in Vipavsko dolino (Arhiv Notranjskega muzeja Postojna, foto F. Novak)
010
zgodovinski, epigrafski in topografski
viri, pa je še vedno predmet arheoloških
raziskav. Kaže, da je njegove sledi zabrisalo vodovje narasle Drave (Horvat
2003).
Po smrti cesarja Avgusta sta romanizacija in utrditev rimske oblasti jugovzhodnoalpskega prostora potekali mirno, za kar
je poskrbela vojska. Nadzirala je ozemlje, gradila je ceste, mesta, mostove in
skrbela za nadzor na mejnih območjih.
Ko je meja rimskega imperija dosegla
Donavo, so se iz nekdanjih legijskih taborov razvile mestne naselbine.
Status mest pa so dobile tudi nekatere
staroselske naselbine in postale središča
romanizacije (Šašel Kos 1999, 186–188).
Morda je bila že v Oktavijanovem času
(35–27 pr. n. št.) v bližini staroselske
naselbine ustanovljena italska kolonija
Maketa Emone (Arhiv Muzeja in galerij mesta Ljubljane, foto M. Paternoster)
er)
011
Kolaciona z označenimi območji rimskega naselja (Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja. Računalniška postavitev: TrueCAD, d. o. o. / Podlaga: izsek
letalskega posnetka s karte 1 : 5000 DOF5, Geodetska uprava RS)
Emona, na prostoru današnje Ljubljane.
Emona je bila administrativno središče v
Ljubljanski kotlini in hkrati najbolj vzhodno mesto Desete italske regije. Njen
ager je na vzhodu segal le do Višnje
Gore in do cestne postaje Atrans (Trojane), proti severozahodu pa je zajemal
celotno Zgornjesavsko dolino z naselbino
Karnij (Kranj) in vključno z mengeško–
kamniško in škofjeloško ravnico (Plesničar Gec 1999; Gaspari 2010).
Pomembno noriško središče Celeia je
dobilo status rimskega municipija v
Klavdijevem času. Je najbolj južno mesto province Norik in hkrati edino, ki leži
na območju Slovenije. Celeianski ager
je segal na zahodu do Atransa, proti
jugu čez Savo, na severu pa je vključeval
pomembno postojanko Kolaciono, ob
cesti za Virun. Na vzhodu je segal do
Kolpe, na severovzhodu je verjetno južno od Drave mejil na ager Petovione in
012
Flavie Solve (Lazar 2002).
Keltske korenine ima tudi Neviodun (Drnovo), ki je postal rimski municipij
pod Vespazijanom. Neviodun je bil pomembno rečno pristanišče, njegov ager
je obsegal jugovzhodni del današnje Slovenije, Dolenjsko, ob cesti Emona – Siscija, vzdolž reke Krke in se je raztezal preko
Gorjancev.
Poleg Nevioduna sta pomembni naselbini še Pretorij Latobikov (Trebnje) in Romula (Ribnica pri Brežicah). Neviodun je
bil skrajno jugozahodno mesto Panonije,
poleg njega je v tej provinci ležala še
Petoviona (Ptuj). (Horvat 1999, 189–192;
Horvat 2003).
Ozemlje današnje Slovenije je po ustalitvi provincialnih meja spadalo pod Deseto regijo Italije (regio decima), Norik
in Panonijo ter bilo razdeljeno med agre
mest: Akvileje, Tergesta, Emone, Celeie,
Flavie Solve, Nevioduna in Petovione.
Prebivalstvo se je večalo z dotokom kolonistov iz Italije in z naseljevanjem veteranov; predvsem podeželje je obdržalo
velik delež staroselskega prebivalstva,
ki je v nekaterih mestih s predrimskimi
koreninami, kot sta Celeia in Neviodun,
obdržalo pomembne upravne funkcije
(Horvat, 1999, 216).
Arheološke raziskave mest imajo dolgo
tradicijo. Z novejšimi arheološkimi raziskavami se naše vedenje o njih še poglablja.
Sistematični terenski pregledi in obsežna
arheološka izkopavanja ob izgradnji avtocestnega omrežja so omogočili boljši
vpogled v manjša najdišča in rimsko poselitev zunaj urbanih središč, marsikje pa
Celeia, del tlakovane rimske ceste (Arhiv Pokrajinskega muzeja Celje, foto T. Lauko)
o)
013
Pogled na arheološko najdišče pri vasi Mošnje (Arhiv Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Kranj, foto J. Hanc)
odprla povsem neznane strani rimske
provincialne arheologije. Raziskana so
bila številna podeželska posestva, tako
imenovane ville rusticae, v okolici Maribora, v Posavju, na Gorenjskem in Primorskem, v Ribnici na Dolenjskem je bila
odkrita pomembna cestna postojanka
Romula (Djurić et al., 2003).
Romanizacija prebivalstva se kaže tudi
skozi pridatke v grobovih. Na začetku so
se v njih pojavljali le posamezni uvoženi
rimski predmeti, medtem ko je pogrebno
obredje ostalo staroselsko. Z romanizacijo pa so se predvsem med višjim
slojem razširile rimske religiozne, simbolne in estetske predstave. To nazorno
odražajo nagrobni spomeniki, najlepši
primer so antične grobnice iz Šempetra
(Kastelic 1998, Horvat 1999). Posebnost predstavljajo gomilni pokopi, ki se
zgoščeno pojavljajo od Dravsko–Ptujskega polja proti severu. Povezujemo jih
s staroselsko tradicijo, ki pa še ni povsem
pojasnjena (Pahič 1972).
014
Pogled na zahodni del rimske nekropole v Šempetru z rekonstruiranimi nagrobniki (Arhiv Pokrajinskega muzeja Celje, foto T. Lauko)
Med posebnosti rimske dobe na območju Slovenije sodi tudi obrambni sistem
zapornih zidov Claustra Alpium Iuliarum,
zgrajen konec 3. in v 4. stoletju. Ta obrambni pas je varoval vzhodne prehode
v Italijo (Ciglenečki 1999, 291). Razteza
se od Julijskih Alp do Kvarnerskega zaliva in zapira prehode na glavni poti med
prelazom Hrušica in Vrhniko, pa tudi druge lahko prehodne doline. Vozlišče sistema in glavna trdnjava na vhodu v Vipavsko dolino je bil kastel Kastre v Ajdovščini,
katerega stolpi in obzidja so mestoma
še dobro prepoznavni (Osmuk 1997).
Na območju sistema se je odvijalo več
zgodovinsko izpričanih bitk, brez dvoma šteje med najpomembnejše bitka
med Teodozijem in Evgenijem leta 394
(Bratož 1994).
V drugi polovici 5. stoletja se je naselbinska slika korenito spremenila. Prehodna
lega slovenskega prostora, ki je nekoč
omogočila razvoj mest, je v nemirnem
času vpadov nomadskih plemen prinesla njihovo uničenje in zaton. Zaradi
velike nevarnosti in propada mest so
se prebivalci umikali na zavarovane višinske naselbine. V drugi polovici 5. in
v 6. stoletju mestnih naselbin ni bilo
več, edina omembe vredna naselbina v
Po
(A
ko)
015
Pogled na Ajdovščino z vzhoda, s srednjeveškim stolpom in z ostanki antičnega obzidja Kastre
(Arhiv Narodnega muzeja SLovenije, foto J. Hanc)
ravnini je bil Karnij, današnji Kranj.
Večina prebivalstva se je zaradi napadov
barbarov umaknila v obalna mesta, kot
sta npr. Koper in Gradež, v notranjosti dežele pa so nastale številne utrjene
višinske naselbine. Poznamo jih s celotnega območja Slovenije, številne so bile
tudi načrtno raziskane, npr. Tonovcov
grad, Ajdna, Rifnik, Ančnikovo gradišče,
Pogled na zahodni del Ančnikovega gradišča
(Arhiv Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Maribor, foto I. Bizjak)
Zidani Gaber, Kučar in druge.
Posebej pogoste so višinske naselbine
na Kozjanskem oz. na prostoru med rekami Savo, Savinjo, Sotlo in Dravinjo,
za katerega velja, da naj bi predstavljal
v pisnih virih omenjen Polis Norikon oz.
območje, kamor se je umaknilo prebivalstvo ogroženih mest Petovione in Celeie
(Ciglenečki 1992).
016
Poetovionem in hibernia tertiae decimae legionis convenerant. Illic agitavere placerente obstrui Pannoniae Alpes, donec a tergo vires universae consurgerent, an ire comminus et certare pro Italia constantius foret (Tacit 3.1).
Zbrali so se v Petovioni v zimski garniziji 13. legije. Tam analizirali, ali bi bilo bolje
zabarikadirati Panonske Alpe, dokler ne bi organizirali v zaledju vse razpoložljive sile,
ali pa bi bilo bolj smotrno iti na nož in se boriti za Italijo (Šašel 1979, 1).
Petoviona je imela zaradi rudogorskega
zaledja in strateške lege ob reki bogato
prazgodovinsko tradicijo (Tomanič Jevremov 1992). Na območju Petovione,
današnjega Ptuja, se križata stari magistrali – kopenska jantarna pot, ki se tu z
obrobja Panonske nižine usmeri proti
jugozahodu, ter plovna in obrežna pot
ob Dravi, ki povezuje osrčje Vzhodnih
Alp s spodnjim Podonavjem. Markanten, dobro branjen ptujski grajski grič z
odličnim pregledom nad okolico in prostor ob njem, sta bila skozi vso prazgodovino poseljena. Arheološke raziskave so
odkrile ostanke poselitve iz eneolitika,
bronaste dobe, kulture žarnih grobišč
Pogled s Spodnje Hajdine čez reko Dravo na Ptujski grad (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, foto B. Farič)
ič)
017
Arheološka karta iz časa po letu 1946, z vrisano domnevno lego legijskega tabora
na Spodnji Hajdini (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, foto B. Farič)
in starejše železne dobe (Tomanič Jevremov, Šubic, Tušek 2001). Staro je tudi
ime naselbine, ki ima domnevno še predkeltske korenine. Tudi iz ptujske okolice poznamo zgodnje keltske najdbe,
ki najverjetneje pripadajo plemenom,
znanim pod skupnim imenom Tavriski.
Predrimsko naselje je sodilo k noriškemu
kraljestvu (Božič 1993, 197-198).
Rimljani so v avgustejski dobi, med osvajanjem Panonije, postavili legijski tabor na desnem bregu Drave, na Spodnji
Hajdini. Njegove natančne lege ne poznamo, verjetno je njegove ostanke odplavila reka med pogostim spreminjanjem struge. V Petovioni je bila nastanjena
8. legija Avgusta, ki je verjetno prispela z
vzhoda v času panonsko–dalmatinskega
upora. Okoli leta 45 je bila prestavljena
v Trakijo, zamenjala jo je 13. legija Gemina iz Zgornje Germanije. Pozneje je bil v
mestu nameščen tudi oddelek panonske
mornarice Classis Flavia Pannonica.
Iz kanab, naselja trgovcev, rokodelcev
in vojaških družin, ob legijskem taboru
– in najverjetneje tudi iz bližnje staroselske vasi – je zrasla Petoviona in se
sčasoma razvila v največje rimsko mesto
na ozemlju današnje Slovenije. Vojaški
tabor ob Dravi je imel zelo pomembno
vlogo med osvajanjem Ilirika. Pod Trajanom (98–117), ko je bila 13. legija Gemina premeščena na Donavo, je mesto
dobilo status kolonije z nazivom Colonia
018
Ulpia Traiana Poetovio. Nekaj desetletij
je bila eno od upravnih središč province
Panonije.
Petovionski ager se je na zahodu raztezal do meje med Norikom in Panonijo,
ki je potekala na obrobju Pohorja oz.
zahodnega dela Dravskega polja. Na
vzhodu je ager vključeval tudi naselje
Akve Jazov (Varaždinske Toplice). Severna meja agra je najverjetneje potekala
po reki Muri, južna pa med Rogatcem in
Ivančico (Horvat 2003).
V mestu so se naselili predvsem trgovci
in vojaški veterani iz severne Italije, od
koder so najbrž izvirale tudi vodilne aristokratske družine v Petovioni. Z epigrafskimi napisi je izpričano tudi keltsko prebivalstvo, morda so pripadali Seretom
in Serapilom, ki jih omenja Plinij Starejši.
Staroselci, kot kaže, niso imeli v javnem
življenju mesta nobene pomembnejše
vloge. Pod Hadrijanom (117–138) je Petoviona postala sedež davčne uprave in
uradov ilirske carine publicum portorii
Illyrici. Mesto je bilo v tistem času kozmopolitsko z veliko mestnih in državnih
uradnikov, svečenikov, trgovskih družin,
z oficirji in vojaštvom ter z mnogo osvobojencev in sužnjev.
Priseljenci so z različnih koncev imperija
prinesli svoje verovanja in bogove ter jih
Nagrobnik z motivom Orfeja, v središču mesta Ptuj
(Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, foto B. Farič)
tuj
č)
019
Del notranjosti prvega mitreja na Spodnji Hajdini (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, foto B. Farič)
častili poleg uradnih kultov in staroselskih božanstev. Ohranjene so sledi čaščenja rimskega panteona, poleg glavnih
bogov pa tudi kult Jupitra Depulzorja in
Jupitra Kulminalisa ter v Noriku priljubljenega Marmogija. Za Petoviono je
posebej značilen kult Nutric, sorodnih
keltskim materinskim boginjam, katerim je bilo posvečenih več svetišč (Šašel
Kos 1998; Šašel Kos 2001). Od 2. stoletja
je bil v Petovioni močno uveljavljen kult
boga Mitre. Odkritih je bilo pet mitrejev,
od katerih sta dva, na Zgornjem Bregu
in na Spodnji Hajdini, predstavljena in
situ (Tušek 2009; Vomer Gojkovič 2001;
Vomer Gojkovič, Djurič, Lovenjak 2011). Z
vzhoda so se s priseljenci razširili tudi kult
Kibele in razna egipčanska verovanja.
Močno je bilo razširjeno tudi krščanstvo.
V mestu je bilo odkritih tudi več ostankov
zgodnjekrščanskih cerkva, tako na Panorami, v Rogoznici in na mestu proštijske
Petoviona z okolico, 2.–3. stoletje
(Arhiv Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, M. Lubšina Tušek)
020
cerkve sv. Jurija. Od konca 3. stoletja je
bil v Petovioni tudi sedež škofije. Prvi
znani škof je bil Viktorin (Bratož 2001).
Petoviona se je razvila v vplivno upravno,
obrtniško in trgovsko središče z močnim
kmetijskim zaledjem. Razprostirala se je
na obeh bregovih Drave, vzdolž glavne
ceste Celeia–Savarija. Razvila se je iz dveh
jeder, vojaškega na desnem in civilnega
na levem bregu reke. Bregova je sprva
povezoval lesen, nato pa kamnit most.
Razvile so se štiri mestne četrti, ki so
ležale na Spodnji Hajdini, Zgornjem Bregu in Vičavi (Lubšina Tušek 2004; Lubšina
Tušek 2009). Prostor je bil poseljen že v
zgodnjem 1. stoletju, naselbina v Rabelčji
vasi pa je zrasla konec 1. stoletja. Posamezni mestni predeli znotraj četrti so
imeli pravokotno ulično mrežo, ki se je
opirala na smer glavne ceste. V času največjega razcveta se je mesto raztezalo
v dolžini 3,5 kilometra in je imelo morda
Ptuj, pogled na mesto z Grajskim gričem in s Panoramo z vinogradi (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, foto B. Farič)
ič)
021
okoli štirideset tisoč prebivalcev.
Središče mesta s forumom in pripadajočimi stavbami je stalo na levem bregu,
med grajskim gričem in Panoramo.
Razkošni stanovanjski predeli so ležali
zahodno in južno od foruma, na Vičavi
na levem bregu Drave in na Zgornjem
Bregu, na desnem bregu Drave. Ob legijskem taboru in kanabah se je v 2. in 3.
stoletju razvila premožna poslovna četrt
s sedežem carinske uprave, skladišči in
z obrtniškimi delavnicami. Četrt se je
imenovala Vicus Fortunae, na njenem
vzhodnem robu je ležal svetiščni predel s templji Fortune, Vulkana, Izide,
Venere, Nutric, Kibele in mitreji. Velika obrtniška četrt se je razvila tudi na
območju Rabelčje vasi, kjer so bile odkrite lončarske, livarske in steklarske delavnice (Tomanič Jevremov 2004; Žižek
2004; Žižek 2005; Horvat, Dolenc Vičič
2010, 14). Petoviona je bila med drugim
tudi pomembno središče kamnoseštva
in trgovine s pohorskim marmorjem
(Djurić 2004, 162–165).
Vodo v mesto sta dovajala dva vodovoda; za potrebe legijskega tabora in mesta na desnem bregu je bil čez Dravsko
polje speljan vodovod izpod Pohorja,
drugi je bil speljan z Vurberka po dolini
Grajene do Panorame. Zidani kanali, po
katerih je dotekala voda, so bili speljani
pod zemljo, v hišah pa je voda tekla po
svinčenih ceveh.
Pokopališča so se širila vzdolž glavnih
cest proti Savariji in Celeji in so sledila
razvoju ter obsegu mesta (Curk 1976;
Kujundžić 1982; Istenič 1999; Istenič
2000). Med številnimi nagrobnimi spomeniki iz pohorskega marmorja prevladujejo stele, najznamenitejša je monumentalna, pet metrov visoka stela družine
Valerijcev, reliefno okrašena z osrednjim
Slovanski nakit s Ptujskega gradu
(Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, foto B. Farič)
022
Pogled iz zraka na srednjeveško jedro mesta Ptuj z gradom (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, foto B. Farič)
č)
023
prizorom iz mita o Orfeju in Evridiki, ki
je v srednjem veku služila kot sramotilni steber in še danes urbanistično
zaznamuje mesto. Petovionska posebnost druge polovice 2. in prve polovice
3. stoletja so reliefno okrašene pepelnice, namenjene shranjevanju žar več
družinskih članov (Djurić 2001).
Od 3. stoletja je Petoviona doživljala korenite spremembe. Sredi 3. stoletja je
Drava spremenila svoj tok in razdejala
ter odplavila del mesta. Zadnji razcvet je mesto doživelo s prezidavami
v 4. stoletju, potem pa je začelo hitro
zamirati in se je skrčilo na forum ter
bližnjo okolico. Mesto prvotno ni bilo
utrjeno, zato se je prebivalstvo umikalo na varnejša območja, predvsem na
gričevnat svet med Dravinjo, Sotlo in
Savo, kjer je zaživela vrsta višinskih
naselbin. Prostor je danes prepoznan
kot znameniti Polis Norikon (Ciglenečki
1992; Šašel Kos 1994).
Petoviona je dobila v pozni rimski dobi
utrdbi na vrhu Panorame in Grajskega
griča. V posadki, ki ju je varovala, so bili
germanski federati, izpričani so z značilnim gradivom, odkritim v grobovih
na grajskem griču. Grob hunskega bojevnika, odkrit v Rabelčji vasi, simbolno
predstavlja zaton rimske Petovione. To
je trenutno edina sled hunske prisotnosti, ki pa je najverjetneje prinesla konec
rimskodobnega mesta. Toda kljub krizi
poznega časa in propadu Zahodnega
rimskega cesarstva Petoviona ohrani
škofijski sedež še vse do konca 6. stoletja (Ciglenečki 1999, 291).
Iz tega časa izvirajo tudi številne sledi
poselitve, prevladujejo pa grobovi (Horvat 2003).
Novo poglavje v bogati preteklosti Ptuja
se je začelo z naselitvijo Slovanov.
Izjemne grobne in naselbinske najdbe
pričajo o pomembni vlogi kraja v času
slovansko–panonske državne tvorbe in
najverjetneje tudi tesne povezave z dvorom kneza Koclja (Tomanič Jevremov
1993; Korošec 1999).
Bogato zaledje in pomembna strateška
vloga sta omogočila, da je Ptuj postal
eno pomembnejših srednjeveških mest
na območju današnje Slovenije (Lamut
1997; Curk 1998).
024
SVETILA NA PROSTORU DANAŠNJE SLOVENIJE V ANTIKI
Verena Perko
Prispevek prinaša pregled rimskodobnih svetil s poudarkom na keramičnih
oljenkah, ki so bile odkrite na območju
današnje Slovenije. Delo temelji na objavljenem gradivu, opozarja pa tudi na
še neobjavljene najdbe, ki so prišle na
dan s številnimi novimi arheološkimi raziskavami. Cilj pregleda je opozoriti na
bogato tovrstno gradivo, ki je bilo doslej deležno premalo pozornosti in ki
posredno omogoča relevanten vpogled
v ekonomske in trgovske tokove ter tudi
v proces romanizacije na naših tleh.
***
Prodor rimskega imperija in širjenje
romanizacije na prostor današnje Slovenije sta neločljivo povezana z ustanovitvijo latinske kolonije Akvileje leta 181
pred Kr. (Šašel Kos 1997). Mesto, ki je
bilo že od vsega začetka načrtovano kot
rečno pristanišče, je postalo pomembno vojaško, upravno in gospodarsko
središče. V času zgodnjega imperija se je
razvilo v eno najpomembnejših prometnih in kulturnih središč na Severnem
Jadranu in postalo osrednje strateško
izhodišče za vojaška osvajanja na Balkanu. V Akvileji so bile stacionirane tri
legije. S številnimi officinami, ki so proizvajale opremo in potrebščine za vojsko,
ter z drugimi delavnicami, s skladišči in
prekladališči je mesto prevzelo vlogo
najpomembnejšega izvoznega središča
na Severnem Jadranu (Sotinel 2001). V
Akvileji in okolici sta bili posebej živahni
opekarska in lončarska dejavnost, med
to pa spada tudi proizvodnja oljenk (Di
Filippo Balestrazzi 1987).
Najzgodnejši italski importi na slovenskih najdiščih so največkrat povezani
z Akvilejo: bodisi, da so prihajali skozi
tamkajšnji emporij ali pa so celo bili
izdelani v številnih akvilejskih delavnicah. To še posebej velja za keramične
izdelke, med njimi tudi za oljenke (Horvat 1997, 118–122; Horvat, Bavdek 2009,
140). Ustanovitev mest in prodiranje
romanizacije na podeželje na območju
današnje Slovenije je spodbudilo nastanek
025
lokalnih lončarskih delavnic in s tem tudi
proizvodnjo oljenk.
Najobsežnejša proizvodnja je bila v Petovioni, ki je poleg lokalnih trgov pokrivala prek rečnih poti tudi medregionalna
tržišča (Tomanič Jevremov 2004). Lokalna proizvodnja oljenk je z obstojem
kalupov izpričana tudi v Emoni in Celeji,
brez dvoma pa je od konca 1. stoletja
obstajala tudi v manjših podeželskih
središčih. Z manj kakovostnimi izdelki
je zadoščala potrebam lokalnega ali
kvečjemu regionalnega tržišča, vendar vse do srede 2. stoletja ni pomenila
prave konkurence italskim importom –
kar pa gotovo ne velja za petovionsko
proizvodnjo (Istenič 1999, 168–170).
Oljenka z najdišča Sermin (Horvat 1977, t. 25; 8)
ZAHODNA SLOVENIJA
Najstarejše sledi rimskega prodora so
bile odkrite na slovenskem obalnem
območju. Segajo v čas po histrski vojni
leta 178 in 177, čemur je sledila rimska
poselitev obalnega istrskega območja.
Posebno mesto pripada multiperiodnemu najdišču Sermin v bližini izliva reke
Rižane v današnji Koprski zaliv (Horvat
1997). Gradivo je bilo odkrito v premetanih arheoloških plasteh, najizpovednejše
so zgodnjerimske najdbe. Intenzivna
Odlomka oljenk z najdišča Fornače (Stokin 1992, t. 1: 4, 5)
026
Oljenke z najdišča Razdrto Mandrga (Horvat, Bavdek 2009, t. 2: 6, 9; tab. 21: 22-24)
poselitvena faza sega v poznorepublikansko dobo, medtem ko so zgodnje
imperialne najdbe pičlo zastopane. Med
zgodnjo importirano keramiko je bil tudi
odlomek črno premazane, na vretenu
izdelane cilindrične oljenke s trakastim
ročajem. Prepoznana je bila kot izdelek
severnoitalskih delavnic, kakršni so bili
razširjeni v Lombardiji v 1. stoletju pred
Kr. (Horvat 1977, 107, t. 25; 8). Odlomki
poznorepublikanskih oljenk so bili odkriti tudi v obalnem najdišču Fornače pri
Piranu (Stokin 1992, 86, t. 1: 4, 5).
Oljenke so bile prepoznane tudi med zgodnjerimskim gradivom s konca 2. in začetka
1. stoletja pred Kr., odkritim na naselbini italskih trgovcev na Mandrgi na Razdrtem pod
Nanosom. Trije odlomki oljenk s črnim premazom sodijo najverjetneje k tipu Eskvilino
(Horvat, Bavdek, 2009, 67, t. 21; 22). Dve
oljenki sta brez premaza, prva je prepoznana
kot severnoitalska cilindrična, morda je
izdelek akvilejskih delavnic. Druga, v obliki
bikonične posodice z dvignjenim robom
diska, pa sodi najverjetneje med redke
izdelke poznorepublikanskih jadranskopadskih delavnic (Horvat, Bavdek, 2009,
67, t. 2: 9, t. 2: 9, t. 21: 24).
Tudi v notranjosti sedanjega slovenskega
ozemlja so najzgodnejše najdbe oljenk
povezane z nastankom najstarejših rimskodobnih naselbinskih kompleksov.
Med gradivom starejših izkopavanj iz
Navporta prevladujejo oblike, značilne
za zgodnjecesarsko dobo. Med starejše
sodi odlomek na lončarskem kolesu
izdelane severnoitalske poznorepublikanske cilindrične oljenke. Oblika se navezuje na starejši tip Esquilino, ki je bil
v rabi v poznem 2. in v prvi polovici 1.
stoletja pred Kr. (Horvat 1990, 218, t. 5;
3, 4). Preostale najdbe pripadajo večidel
reliefno okrašenim, zgodnjecesarskim
volutnim tipom, medtem ko so oljenke
pečatnega tipa redko zastopane (Horvat 1990, 218, t. 13; 6).
Pri raziskavah zgodnjerimske naselbine
pod ljubljanskim Grajskim gričem, na
desnem bregu Ljubljanice, je bilo odkritih tudi nekaj zgodnjerimskih oljenk
(Vičič 1993; Vičič 1994; Vičič 2002). Plasti
so datirane od cezarjanske do flavijske
dobe, glavnina najdb pa sodi v srednjo- in
poznoavgustejsko dobo. Najzgodnejše
oljenke so zastopane z odlomki poznorepublikanskih cilindričnih in poznohele-
027
Ljubljana, Štefanova ulica, ostanki rimske lončarske peči (Arhiv Muzeja in Galerij mesta Ljubljana, foto E. Primožič)
nističnih tipov (Vičič 1994, t. 1; 11, t. 10;
2). Pojavlja pa se tudi odlomek t. i. Tigellampe.
Prevladujejo zgodnjeimperialne, reliefno okrašene volutne oljenke, med njimi
je tudi primerek oljenke Loeschcke I A
z reliefnim okrasom dveh delfinov in
hipokampa (Vičič 1994, t. 1: 11, t. 10: 1).
Najnovejše raziskave, ki so dale obsežno,
še neobjavljeno gradivo, kažejo obstoj
istočasne vojaške postojanke v neposredni bližini raziskane naselbine pod
Grajskim gričem (prispevek na konferenci).
Največja množina oljenk na prostoru
današnje zahodne Slovenije je bila odkrita pri raziskavah poznoavgustejsko/
zgodnjetiberijanske kolonije Emone na
levem bregu reke Ljubljanice. Žal je gradivo dosedanjih izkopavanj emonskih
naselbinskih predelov še vedno objavljeno le delno (Gaspari 2010).
Lokalno izdelavo oljenk v Emoni so z
ozirom na kakovost in makroskopske
značilnosti posameznih izdelkov domnevali že starejši raziskovalci, dokončno pa
je bila dokazana z naravoslovnimi analizami, ki so potrdile dotedanje domneve.
Lokalni izdelki oblik Buchi Xa/b, Buchi Xb
in Buchi Xb/c rangirajo od dobre do slabe
kakovosti, opremljeni so z žigi italskih
delavnic FORTIS; QGC, VIBIANI in morda tudi VERI (Istenič, Daszkiewicz, Schneider 2003, 90, sl. 6). Pri analizah je kot
temeljna baza podatkov služilo posodje,
odkrito v peči iz Štefanove ulice, čeprav
Oljenki, odkriti v zgodnjerimskih plasteh naselbine ob vznožju ljubljanskega Grajskega griča (Vičič 1994, t. 1; 11, t. 10; 1)
028
Model oljenke iz Emone (Šubic 1975, t. 13, 63)
med tem gradivom ni bilo neposrednih dokazov za proizvodnjo oljenk.
Med starejšimi najdbami iz Emone, brez
natančnejših podatkov, pa je znan tudi
model za oljenke.
Najboljšo sliko k poznavanju oljenk še
vedno nudijo emonska grobišča, ki sodijo med bolje raziskane rimskodobne
nekropole (Petru 1972; Plesničar Gec
1972). Splošna ocena velja, da število
odkritih emonskih grobov, skupaj s
tistimi, izkopanimi pred koncem 19.
stoletja – in od katerih so danes mnogi
izgubljeni –, presega tri tisoč. Grobove,
izkopane do leta 1960, hrani Narodni muzej Slovenije, gradivo kasnejših izkopavanj pa Mestni muzej v Ljubljani. Gradivo,
vključujoč oljenke, je bilo predmet številnih
raziskav in objav (Iványi 1935; Bonis 1942;
Šubic 1975; Plesničar Gec 1977).
Oljenke so ob keramičnem posodju
najpogostejši grobni pridatek v emonskih
grobovih.
Na severnem emonskem grobišču z 977
grobovi so bile oljenke pridane v 311 grobov, 247 grobov je imelo po eno oljenko, 17
po dve in 13 po tri ali več oljenk (grob 368,
Plesničar Gec 1972, t. 97; grob 374, Plesničar
Gec 1972, t. 100; grob 395, Plesničar Gec
1972, t. 107; grob 413, Plesničar Gec 1972, t.
112). Zastopani so domala vsi pomembnejši
tipi zgodnjecesarske dobe, prevladujejo
volutne oblike z reliefnim okrasom, kasneje jih izpodrinejo oljenke pečatnega
tipa. Od posebnih oblik najdemo nekaj
primerkov oljenk v obliki pinijevega storža
(grob 317, Plesničar Gec 1972, t. 81, 12, grob
403, Plesničar Gec 1972, t. 109: 15 in grob
659, Plesničar Gec 1972, t. 152: 9). Med zelo
redke sodi tudi oljenka četverokotne oblike s srčastim okrasom (grob 691, Petru
1972, t. 47: 13).
Med reliefnim okrasom se ponuja pester izbor motivov, za številne najdemo
analogije med akvilejskim gradivom (Di
Filippo Balestrazzi 1988).
Oljenke s severnega emonskega grobišča (Arhiv Muzeja in Galerij mesta Ljubljana, foto M. Paternoster)
029
PREGLEDNICA MOTIVIKE OLJENK Z EMONSKIH GROBIŠČ
MOTIV
TIP
GROB št.
Bakh z vencem na glavi in s panterjem v ozadju
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 176
Mars Ultor ali Victor
Loeschcke 1 A (?)
Plesničar Gec 594
Venus pri kopeli
Loeschcke 1 B
Petru 109
Victoria?
nedoločen
Petru 908
Gorgona
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 423
Janus
Loeschcke X B
Petru, t. 98: 9
Hefaist
Loeschcke 1 B
sirena na skali
Loeschcke 4
Plesničar Gec 901
sfinga
Loeschcke 1 C
Plesničar Gec 920
Kupido
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 395
Pegaz
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 347
Selena
Loeschcke 8
Plesničar Gec 372
Satirova maska s tirsom
Loeschcke 1 B/C
Plesničar Gec 135
triton
Loeschcke 4
Petru 48
grifon
nedoločen
Petru 813
Telef, sesajoč pri košuti
nedoločen
Petru 545
rog izobilja
nedoločen
Petru 32
satir, maska
Loeschcke 4 (?)
Petru 624
silen, maska
Loeschcke 1 B
Petru 414
venec hrastovih listov z želodom
Loeschcke 4
Plesničar Gec 917
utež (s podobo Selene/Lune)
Loeschcke X B
Petru 78
školjka
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 975
Jakobova školjka
Loeschcke 4
Petru kv. M (tab. 76)
lunin krajec
Loeschcke 8
Petru 793
Božanstva in mitološka bitja:
Atributi, maske, predmeti:
030
Kupido
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 395
Pegaz
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 347
Selena
Loeschcke 8
Plesničar Gec 372
Satirova maska s tirsom
Loeschcke 1 B/C
Plesničar Gec 135
triton
Loeschcke 4
Petru 48
grifon
nedoločen
Petru 813
Telef, sesajoč pri košuti
nedoločen
Petru 545
rog izobilja
nedoločen
Petru 32
satir, maska
Loeschcke 4 (?)
Petru 624
silen, maska
Loeschcke 1 B
Petru 414
venec hrastovih listov z želodom
Loeschcke 4
Plesničar Gec 917
utež (s podobo Selene/Lune)
Loeschcke X B
Petru 78
školjka
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 975
Jakobova školjka
Loeschcke 4
Petru kv. M (tab. 76)
lunin krajec
Loeschcke 8
Petru 793
rozeta
Loeschcke 4
Petru 857
krater
Loeschcke 4
Plesničar Gec 329
skifos
Loeschcke 1 B/C
Plesničar Gec 374
amfora
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 374
kantaros z vitico
Loeschcke 8
Petru 11
cista na treh nogah
Loeschcke 1 C
Petru 666
cista na treh nogah s palmovo vejo in
Loeschcke 1 C
Petru 950
ara z baklama ob strani
Loeschcke 1 C
Petru 764
oltar s Herkulovo masko in kijem
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 528
pigmejski plesalec z inštrumentom
Loeschcke 1 C
Petru kv. B (t. 74)
Atributi, maske, predmeti:
Obredno posodje:
kaducejem
Oltarji:
031
Gladiatorji,
Gladiatorji, atleti,
atleti, plesalci
plesalci in
in erotični
erotični prizori:
prizori:
gladiatorski
gladiatorski boj
boj
Loeschcke 11 A
A
Loeschcke
Petru 207
207
Petru
gladiator
gladiator
nedoločen
nedoločen
Petru
Petru kv.
kv. II (tab.
(tab. 74)
74)
plesalec
plesalec ss palico
palico
Loeschcke 4
4
Loeschcke
Petru 932
932
Petru
trije
trije na
na ležišču
ležišču
nedoločen
nedoločen
Petru
Petru 932
932
par
par na
na postelji
postelji
Loeschcke
Loeschcke 4
4
Plesničar
Plesničar Gec
Gec 341
341
nedoločen
nedoločen
Petru
Petru 932
932
Loeschcke 11 B
B
Loeschcke
Petru t.
t. 97:
97: 55
Petru
ibis
ibis
nedoločen
nedoločen
Plesničar Gec
Gec 474
474
Plesničar
ptica
ptica
Loeschcke
Loeschcke 11 B
B
Plesničar
Plesničar Gec
Gec 148
148
pav
pav
Loeschcke
Loeschcke 11 B
B
Plesničar
Plesničar Gec
Gec 95
95
pav
pav ob
ob granatnem
granatnem jabolku
jabolku
Loeschcke
Loeschcke 11 A
A
Plesničar
Plesničar Gec
Gec 900
900
pav
pav zz vejico
vejico zz granatnimi
granatnimi jabolki
jabolki
Loeschcke
Loeschcke 4
4
Petru
Petru 72
72
golob
golob zz vejico
vejico
Loeschcke
Loeschcke 11 B
B
Plesničar
Plesničar Gec
Gec 407
407
orel
orel
Loeschcke
Loeschcke 11 C
C
Petru
Petru 487
487
petelin
petelin
Loeschcke
Loeschcke 4
4
Petru
Petru 758
758
kozel
kozel
Loeschcke
Loeschcke 11 B/C
B/C
Petru
Petru t.
t. 97:
97: 77
zajec
zajec
Loeschcke
Loeschcke 11 B
B
Plesničar
Plesničar Gec
Gec 192
192
lev
lev
Loeschcke
Loeschcke 11 B
B
Plesničar
Plesničar Gec
Gec 744
744
košuta
košuta
Loeschcke
Loeschcke 4
4
Petru
Petru 857
857
medved
medved (?)
(?)
Loeschcke
Loeschcke 11 B
B
Plesničar
Plesničar Gec
Gec 144
144
krokodil
krokodil
Loeschcke
Loeschcke B
B
Plesničar
Plesničar Gec
Gec 600
600
riba
Loeschcke 4
Petru 883
Vojak:
Vojak:
konjenik
konjenik ss ščitom
ščitom
Ribič?:
Ribič?:
moški
moški vv kratkem
kratkem plašču,
plašču, obrnjen
obrnjen nazaj,
nazaj,
vv teku
teku proti
proti desni,
desni, zz nosili
nosili na
na ramenu
ramenu
Živali:
Živali:
Divje
Divje živali:
živali:
032
ptica
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 148
pav
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 95
pav ob granatnem jabolku
Loeschcke 1 A
Plesničar Gec 900
pav z vejico z granatnimi jabolki
Loeschcke 4
Petru 72
golob z vejico
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 407
orel
Loeschcke 1 C
Petru 487
petelin
Loeschcke 4
Petru 758
kozel
Loeschcke 1 B/C
Petru t. 97: 7
zajec
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 192
lev
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 744
košuta
Loeschcke 4
Petru 857
medved (?)
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 144
Morske
krokodilživali:
Loeschcke B
Plesničar Gec 600
riba
1C
Loeschcke 4
Petru 883
delfin
med valovi
lev v naskoku
na konja
Loeschcke 1 B (?)
nedoločeno
Plesničar
Petru
136 Gec 407
želod
petelin s palmovo vejo
C
Loeschcke 1 B
Petru 660Gec 703
Plesničar
pes davi zajca
Loeschcke 4
Plesničar Gec 129
pes s hlebcem kruha
nedoločen
Petru 773
pes grize vrat merjascu
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 194
pes v skoku
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 319
pujs
Loeschcke 1 B/C
Petru 202
kozel
Loeschcke 1 B/C
Petru t. 97: 7
bikova glava
Loeschcke 1 B
Plesničar Gec 152
riba
Loeschcke 1 C
Petru 883
delfin med valovi
Loeschcke 1 B (?)
Plesničar Gec 407
Divje živali:
Sadeži:
Domače živali:
Morske živali:
Sadeži:
želod
Loeschcke 1 C
Petru 660
Na j p o g o s t e j š a o b l i k a o l j e n k , o d k r i t i h n a
e mo n s k i h g r o b i š č i h , s o o l j e n k e p e č a t n e g a
t i p a . B r e z d v o ma j e k t e mu p r i p o mo g l a n j i h o v a
033
Najpogostejša oblika oljenk, odkritih na
emonskih grobiščih, so oljenke pečatnega
tipa. Brez dvoma je k temu pripomogla
njihova ekonomičnost in posledična velika
priljubljenost na tržišču, pozabiti pa ne
smemo niti njihovega širokega časovnega
razpona uporabe do začetkov 5. stoletja
(Wunderlich 2006).
Zastopanost tipov keramičnih oljenk v emonskih nekropolah po deležih: Loeschcke IX 9 %, Loeschcke X 46 %, volutne
oljenke 41 %, drugo 4 %
034
GRAFIKON 1: ZASTOPANOST PEČATOV NA OLJENKAH Z EMONSKIH GROBIŠČ
Grafikon 1: Zaradi preglednosti v grafikonu ni prikazanih žigov, ki se pojavijo posamično: AGILIS, CAMPILI, CERIALIS,
COELI, CPSF, GANNIE, GERIO, GSC, IANVARI, IEGIDI, INGENI, I PAVLIN, LLC, LNARI, LNG, LVST …, MIA, MVRRI, NICEPOR, PROBI, PROCLI, Q..M, RCTAVA, RVFIN, SABINI, SGA, SINA …, TESAEI, VEREGVN, VETII, VIBVLE in IPP.
035
GRAFIKON 2: ZASTOPANOST PEČATOV NA OLJENKAH TIPA LOESCHCKE IX
036
GRAFIKON 3: ZASTOPANOST RAZLIČNIH ŽIGOV PRI OLJENKAH TIPA LOESCHCKE X
037
Pridatki iz enega od novoodkritih grobov v Emoni. (Foto David Badovinac)
Z emonskih nekropol je znanih tudi
nekaj bronastih oljenk, ena iz groba,
datiranega v drugo polovico 1. stoletja
(Plesničar Gec 1972, grob 594, tab. 137, 1).
V grobu 76 iz druge polovice 1. stoletja
po Kr. pa je bila odkrita steklena oljenka,
ki so na splošno dokaj redke najdbe (Petru 1972, 100, tab. 88, 7).
V letih 2009–2011 so bili pri arheoloških
raziskavah Kongresnega trga v Ljubljani
odkriti novi grobovi, do zdaj najzgodnejši na emonskih grobiščih; datirani so v
avgustejsko dobo (Zidanšek Bekljanov
2012). Oljenke so tudi v teh grobnih
celotah pogost pridatek in pomenijo
pomembno dopolnitev k dosedanjemu
poznavanju emonskega gradiva (prispevek na konferenci).
Steklena oljenka z emonskega grobišča (Petru 1972, grob 76)
(Narodni muzej Slovenije, foto T. Lauko)
Bronasta oljenka z emonskega grobišča
(Arhiv Muzeja in galerij mesta Ljubljane, foto M. Paternoster)
038
PODEŽELJE DESETE REGIJE
Moderne stratigrafske raziskave vile rustike v Školaricah pri Ankaranu so dale relevanten vpogled v poselitev rimskodobnega podeželja. Izkopavanja arhitekturnega
kompleksa z bivalnim in gospodarskim
delom iz 1. do 5. stoletja so potekala leta
2002 (Žerjal 2008). V ruševinskih plasteh so bile odkrite tudi oljenke. Med
zgodnjimi so bile prepoznane volutne
reliefno okrašene in oljenke pečatnega
tipa, večinoma severnoitalske ali istrske
proizvodnje. Poleg regionalnih izdelkov je bila odkrita tudi korintska oljenka
tipa Loeschcke VIII/Broneer XXVII (Žerjal
2008, tab. 26, 571). V ruševinskih plasteh
termalnega kompleksa vile rustike pa
so prišli na dan odlomki keramične lanterne valjaste oblike, z ravnim dnom in s
polkrožnim držajem za obešanje. Zgornji
del je okrašen z viticami in s stiliziranimi
grozdi. Lanterna je prepoznana kot
izdelek lokalnih delavnic (prispevek na
konferenci).
Oljenka z vile maritime v Simonovem zalivu (Pomorski muzej Piran)
Školarice pri Spodnjih Škofijah, lanterna lokalne izdelave (foto S. Firšt)
Oljenke so bile odkrite tudi na obsežnem,
toda še vedno nepopolno objavljenem najdišču luksuzne ville maritime v Simonovem
zalivu ter na zgodnjerimskem najdišču v
Predloki (prispevek na konferenci).
Medtem ko so raziskave poznorepublikanskega naselja italskih trgovcev na Mandrgi na Razdrtem pokazale rabo oljenk
že v najzgodnejši dobi, jih med gradivom
notranjskih gradišč z začetkov rimske
dobe ne zasledimo (Horvat 1995). Edina
izjema med najdbami, ki sodijo že v čas
napredujoče romanizacije v drugi polovici
št)
039
1. ali celo v 2. stoletju, je odlomek ramena pobliže neidentificirane oljenke
pečatnega tipa z Ambroževega gradišča
(Horvat 1995, t. 13: 28).
Iz tega časa pa so znane najdbe oljenk
domala z vseh najdišč, tako npr. iz naselbinskih plasti v Ajdovščini, Biljah, Kolenovici, Lokvah in Mostu na Soči (prispevek na konferenci).
Povsem svojstveno najdbo pa predstavljajo oljenke iz Šmarske jame blizu
Sežane. Značaj najdišča v podzemni jami
in značilnosti najdbe izpričujejo, da gre
za kultno mesto. O značaju in vrsti kulta
ne vemo ničesar in tudi analiza gradiva,
odkritega v jami, ponuja zgolj negotovo interpretacijo. Glede na prisotnost
gradiva iz bronaste in železne dobe
(Osmuk 2006, 208-209) ter izpričano
kultno vlogo nekaterih podzemnih jam
na Krasu lahko sklepamo, da je bila
Šmarska jama najverjetneje staroselski kultni prostor. Po najdbi številnih
odlomkov keramičnih oljenk smemo
morda sklepati, da gre za romanizacijo
neznanega staroselskega kulta in pojav
sinkretističnega zlivanja prastarih obrednih praks z novimi verovanji, ki so se
s prodiranjem romanizacije razširile od
drugod. Prevladujejo reliefno okrašene
oljenke, medtem ko je pečatnih precej
Oljenka iz Šmarske jame (foto J. Jerončič)
manj. Odkritih je bilo tudi šest novcev iz
1. do srede 2. stoletja (prispevek na konferenci).
Za jamsko najdišče pa gre tudi v primeru
oljenke tipa Loeschcke X B. Na odlomke
keramike in oljenko so naključno naleteli
jamarji tudi v jami Mačkovice na severovzhodnem robu Planinskega polja, v bližini vasi Laze. Značaj najdb kaže, da so
to najverjetneje ostanki pokopa, oljenka pa je bila bržkone grobni pridatek
(Bavdek 2009, 84).
Odlomek oljenke iz jame Mačkovica (risba T. Korošec)
040
Volutna oljenka, odkrita v ruševinah vile rustike pri Mošnjah (foto M. Lavrič)
Intenzivne arheološke raziskave, ki zadnji dve desetletji potekajo v mestnem
jedru Kranja, so dale sicer sorazmerno
majhne količine gradiva, a to zelo izpovedno. Kratkotrajne naselitvene plasti
so pripisane postojanki, ki je nastala ob
procesu oblikovanja emonskega agra.
Med tipičnim zgodnjerimskim gradivom, kot so sigilata s pravokotnimi žigi,
skodele tipa Sarius, keramika tankih
sten in drugo, so bili tudi odlomki
poznorepublikanskih, na lončarskem
kolesu izdelanih oljenk, odlomki volutnih oljenk in delno ohranjena oljenka
Loeschcke III. Slednja je najverejtneje
izdelek srednjeitalskih delavnic (Sagadin
2003; Josipovič, Sagadin 2006).
Novih spoznanj pa si lahko obetamo
tudi od sodobnih raziskav vile rustike v
Mošnjah na Gorenjskem. Med gradivom,
ki še čaka na sistematično objavo, je tudi nekaj odlomkov oljenk. Med drugim je prišla na
dan tudi volutna oljenka z motivom petelina.
Volutna oljenka oblike Loeschcke I C z reliefnim okrasom grifona je bila najdena tudi
med ruševinskimi plastmi rimskodobne
kmetije pri vasi Rodine na Gorenjskem,
raziskani v šestdesetih letih prejšnjega
stoletja (Valič, Petru 1964-1965, t. 3: 2).
Oljenke pečatnega tipa Loeschcke IX in X
pa so bile odkrite tudi v ruševinskih plasteh rimskodobnega stavbnega kompleksa v Šentpavlu blizu Domžal iz poznega 1.
in 2. stoletja (Jerončič 2005, 68, t. 6: 30).
PODEŽELSKA GROBIŠČA X REGIJE
Sodobne raziskave grobišča na Križišču
Ankaran, ki je pripadalo v bližini odkriti
vili rustiki v Školaricah, pomenijo opazen napredek pri raziskovanju in poznavanju podeželskih grobišč (Novšak 2010,
36–43). Oljenke so najdene v 24 grobovih.
Oljenka, odkrita v zgodnjerimskih naselbinskih plasteh v Kranju (foto A. Ogorelec)
041
V dveh grobovih sta bila odkrita po dva
primerka. Italske reliefne oljenke so zastopane s tremi primerki, oljenki iz groba
3 sodita k tipu Loeschcke IV, oljenka iz
groba 19 pa pod tip Loeschcke VIII. Vse
preostale so pečatnega tipa Loeschcke
X, z žigi FORTIS, pet primerkov, CRESCES,
štirje primerki, VIBIANI, CDESSI in LVPATI
po en primerek (Novšak 2010, 36–43).
Večina oljenk je prepoznanih kot izdelek
bližnjih italskih delavnic. Posebno pozornost je vzbudila oljenka Loeschcke IV
z motivom steklopihalca. Enaki oljenki
sta znani iz Asserije in Ferrare, slednja
je slabo ohranjena. Primerjava oljenk
s Križišča in iz Asserije kaže, da gre za
izdelka iz istega kalupa (prispevek na
konferenci).
Najdbe oljenk pa so znane tudi s preostalih podeželskih grobišč na zahodu
današnjega slovenskega ozemlja. Grobišče na Socerbu je bilo odkrito že konec 19. stoletja, gradivo je shranjeno
v tržaškem Mestnem muzeju. Pokopi
sodijo v čas železne in rimske dobe, natančnega števila grobov zaradi skupnih
pokopov v grobnih jamah pod kamnito
ploščo ni bilo mogoče ugotoviti. Oljenke
so bile odkrite v treh grobovih, kar je
presenetljivo malo z ozirom na število
oljenk, odkritih na zgodnjih nekropolah
Oljenka z grobišča Križišče pri Ankaranu (foto D. Badovinac)
tega območja. V grobu 40 je ležala oljenka tipa Loeschcke I A z upodobitvijo
dionizičnega kulta z golo figuro točaja z
obrednim vrčem v roki (potasos) in leopardom (Vidulli Torlo 2002, 119, sl. 56). V
grobu 30 je bil najden odlomek oljenke
tipa Loeschcke I A z upodobitvijo krave
s teletom (Vidulli Torlo 2002, 119, št. 57).
V grobu 19 pa je bila oljenka z upodobitvijo Amorja, tip Loeschcke 1 B. Prvi dve
sta datirani v avgustejsko dobo, slednja
pa v sredo 1. stoletja (Vidulli Torlo 2002,
119, sl. 58). Brez grobnih celot sta še dve
oljenki, ena z žigom FRONTO, ki je danes
izgubljena, in druga, delno ohranjena
volutna oljenka z upodobitvijo leva, ki je
brez grobne celote.
042
V petdesetih letih prejšnjega stoletja sta
med naselbinskimi raziskavami na kaštelirju nad Kortami nad Izolo prišla na dan
tudi dva groba, ki sta bila najverjetneje del
nekropole bližnje naselbine, morda vile
rustike. Med grobiščnim gradivom je bilo tudi nekaj odlomkov zgodnjerimskih
oljenk, ki so danes izgubljene. Med njimi
dve oljenki pečatnega tipa Loeschcke X
A z žigom FORTIS in odlomka volutnih
oljenk z reliefnim okrasom. Prva je bila
okrašena z reliefom orla, na drugi pa je
bukoličen prizor z ovcami na paši (Boltin
Tome 1958-1959, t. 1: 1 in 2, t. 2: 1, 2 in 4).
Vipava, odlomek oljenke z grobišča v Lavrinovi ulici
(risba R. Vidmar)
Oljenke z grobišča na Socerbu (Vidulli Torlo 2002, sl. 56–58)
Med novejše najdbe sodi odkritje manjšega podeželska grobišča v Volarijah,
Žirje pri Sežani. Med gradivom je bila
najdena ena sama, fragmentarno ohranjena oljenka oblike Loeschcke IA z reliefnim okrasom gladiatorja s ščitom in
z mečem, datirana v avgustejsko dobo
(Bavdek 2005, 246, t. 4: 2).
043
V i p a v a , o d l o me k
o l j e n k e
Na delno raziskanem rimskodobnem grobišču v Vipavi, v Lavrinovi ulici, je bil odkrit en
sam odlomek pečatne oljenke. Pripada tipu
Loeschcke IX B, z apliko z motivom gledališke
V z(Tratnik
a h 2012,
o dt.n13, i156).
h Br k i
maske
V zahodnih Brkinih, nad vasjo Rodik, je
m emed
d letoma
l e t 1979
o m
1979
d
bilo
doa1985
odkrito
malo staroselsko grobišče Pod Jezerom, ki je ležalo tik pod prazgodoving r o b i š č e Po d J e
sko in antično naselbino na vrhu griča.
Odkritih je bilo 14 grobov, v njih je bilo
p r a šest
z goljenk
o d (Istenič
o v i 1987).
n s k o
najdenih
Tudi v 41 grobovih grobišča, odkritega v
sedemdesetih
g r i č a letih
. Oprejšnjega
d k r i stoletja
t i hv
Cerknici, je bilo najdenih 14 oljenk. Sodeč
po značaju gradiva pripada grobišče stab i l o prebivalstvu,
n a j d evečina
n i grobov
h š
roselskemu
sodi med drugo polovico 1. in prvo polovico 2. stoletja (Urleb 1983, 313).
z
g r o b i š č a
v
L a v r i n o v i
u l i c i
(r i
V emonskem agru, v neposredni bližini LjuV i d ma r )
bljane, je bilo odkrito majhno staroselsko
grobišče v bližini vasi Podlipoglav. Ležalo
je nedaleč od prazgodovinskih gomil na
n i Molniku.
h , n aTudi
d nav tem
a s grobišču
j o Rsoo bile
d i k , j e b i
oljenke pogost pridatek (prispevek na
o 1985
o d k r i t o ma l o s t a r o s e
konferenci).
V emonski ager pa sodi tudi grobišče
z e Bobovek
r o m ,prikKranju,
i j kjer
e jel bilo
e vž petdea l o t i k p o
setih letih prejšnjega stoletja odkritih 29
grobov. Datirani so v drugo polovico 1. in
i nprvoapolovico
n t i 2.čstoletja.
n o Tudi
n atosgrobišče
e l b i n o n a v
kaže značilnosti staroselstva. V grobovih
j eso bile
b i poleg
l opridatkov,
14 g kot
r osobnpr.
o lokalv , v n j i h j
no izdelana kuhinjska keramika in številni
železni noži, odkrite tudi oljenke. Ležale
e s sot v devetih
o l j grobovih,
e n k vse
(I pa
s pripadajo
t e n i č 1987).
pečatnemu tipu (Petru, Valič 1958-1959).
OL J E NK E S S T A ROS E L S K E GA
OLJENKE S STAROSELSKEGA GROBIŠČA NA RODIKU
TIP
PEČAT
GROB I Š ČA NA RODI
GROB
št.
Loeschcke X B
THALI
1
Loeschcke IX B
FORTIS
2
Loeschcke X B
FORTIS
3
Loeschcke X B
6
Loeschcke VIII z okrasom rozete na disku
6
Tu d i
v
41 g r o b o v i h
s e d e md e s e t i h
g r o b i š č a , o d k r i t e g a
l e t i h
p r e j š n j e g a
v
s t o l e t j a
044
s o d i
me d
d r u g o
s t o l e t j a
p o l o v i c o
(U r l e b
1. i n
OLJENKE Z RIMSKODOBNEGA GROBIŠČA V CERKNICI
PEČAT
GROB I Š ČA V CE RK N
GROB
št.
Loeschcke X A (?)
AGILIS
1
Loeschcke X B
8
Loeschcke X A
9
Dno oljenke
FORTIS
19
Loeschcke X B
OCTAVI
27
Loeschcke X A/B
FORTIS
28
Loeschcke X A
29
Loeschcke X A
p o l o v i c
1983, 313).
O L J E N K E Z R I MS K O D O B N E G A
TIP
p r v o
FORTIS
33
pozna oblika Loeschcke X C
40
Loeschcke I B (?)
28
Loeschcke I (?)
30
Loeschcke I B z motivom amfore
34
Loeschcke I B z motivom Selene (?)
37
Zastopanost tipov oljenk po deležih z grobišča v Cerknici
045
Oljenke z grobišča Podlipoglav (Arhiv Muzeja in galerij mesta Ljubljana, foto M. Paternoster)
g r o b o v i h , v s e
046
(P e t r u , V a l i č
p a
p r i p a d a j o
p e č a t n e mu
t i p
1958-1959).
OL J E NK E S S T A ROS E L S K E GA
GROB I Š ČA B OB OV E
BL I Z U KRANJ A
Olj
mu
OLJENKE S STAROSELSKEGA GROBIŠČA BOBOVEK BLIZU KRANJA
TIP
PEČAT
GROB št.
Loeschcke IX B
Nečitljiv žig
1
Loeschcke X B
CDESSI
3
Loeschcke IX B
ATIME
4
Loeschcke X B
VIBIANI
9
Loeschcke X B
VIBIANI
10
Fragmentirana oljenka pečatnega tipa
13
Loeschcke X B
FORTIS
15
Loeschcke X B
VIBIANI
16
Loeschcke X B
CDESSI
18
Loeschcke X B
VIBIANI
20
Zastopanost tipov oljenk z grobišča Bobovek pri Kranju
Za s t o p a n o s t
t i p o v
o l j e n k
z
g r o b i š č a
Bo b o v e k
p r i
Kr a
Ke
(Fo
047
Oljenka z Brezij (Fototeka Gorenjskega
muzeja Kranj, foto T. Lauko)
Po nepopolnih podatkih je moč sklepati,
da sta grobni najdbi tudi oljenki z Brezij
blizu Radovljice. Nanju so naleteli pri
gradbenem izkopu v petdesetih letih
prejšnjega stoletja. Ležali sta v plasti
oglja, skupaj z odlomki keramičnega
posodja. Ena od oljenk pripada tipu Loeschcke X B z žigom FORTIS, druga je
reliefno okrašena z upodobitvijo psa,
leva in merjasca. Domnevno gre za najdbi z manjšega podeželskega grobišča, ki
naj bi se razprostiralo nedaleč od prazgodovinskih gomil (Petru, 1958-59).
Tudi zgodnjerimske najdbe iz Polhovega
Gradca, med katerimi sta dve oljenki, pripisujemo posameznim grobovom manjšega podeželskega grobišča. Domnevno
gre za pokopa prebivalcev vile rustike,
katere ostanke predvidevajo v bližini.
Keramično posodje in oljenki iz grobov, odkritih na Bobovku pri Kranju
(Fototeka Gorenjskega muzeja Kranj, foto T. Lauko)
Najdbe iz Polhovega Gradca z manjšega podeželskega grobišča
(Arhiv Muzeja in galerij mesta Ljubljane, foto T. Lauko)
Oljenka iz Polhovega Gradca (Petru 1974, t. 11: 10)
Grobne najdbe so prišle prvič na dan
med zemeljskimi deli sredi 19. in nato
še v začetku 20. stoletja. Najdeno je
bilo luksuzno bronasto posodje, stekleni skodeli in keramika iz prve polovice
in srede 1. stoletja. Poleg sta bili tudi
dve oljenki, prva je bronasta, druga
keramična, Loeschcke tip III z reliefnim
okrasom v obliki palmete na trikotnem
ročaju. Oljenki sta, podobno kot preostali grobni pridatki, izdelka italskih
delavnic (Petru 1974, t. 10: 1 in t. 11: 10).
048
NORIŠKI IN PANONSKI DEL OZEMLJA
Slovenska Koroška in del Štajerske
sta sodili k Noriku (Horvat 1999, 254).
Celeia, ki je dobila municipalne pravice za časa Klavdija, je bila že v dobi
noriškega kraljestva eno od pomembnih središč noriških plemen. Raziskave
na Miklavškem hribu ob Heraklovem
svetišču so osvetlile pomen naselbine v
času pred nastankom municipija. Odkrito
je bilo srednje in pozno avgustejsko gradivo, analogno gradivu zgodnjerimskih
naselbinskih plasti, odkritih pod ljubljanskim gradom in v Kranju. Vendar med
celjskim gradivom ne najdemo poznorepublikanskih oblik oljenk, znanih pa je nekaj odlomkov zgodnjecesarskih volutnih
oljenk (Vičič 1997, t. 2: 15, t. 4: 23).
Municipij Celeia je bilo obsežno in bogato rimsko mesto. Raztezalo se je od
spodnje terase Miklavškega hriba na
jugu, do Levstikove ulice na severu,
železniške postaje na vzhodu in Gledališkega trga na zahodu. Središče antičnega mesta je bilo konec 19. in na
začetku 20. stoletja gosto pozidano in
je zato le slabo raziskano (Lazar 2002).
Iz starejših naselbinskih raziskav Celeie
je ohranjenega sorazmerno malo drobnega arheološkega gradiva, najnovejše
Oljenka s Stanetove ulice (Arhiv Pokrajinskega muzeja Celje)
raziskave pa še niso objavljene. Poznavanje celejanskega gradiva je zatorej
omejeno na nekaj preglednih objav.
Izkopavanja na Kreuhu, ki so potekala konec osemdesetih let prejšnjega
stoletja na zelo zamejenem prostoru ob
poznoantični zgodnjekrščanski baziliki,
so prinesla pomembna nova spoznanja
Bro
je)
049
(Vogrin 1991). Med delno objavljenim
gradivom najdemo tudi pečatni oljenki
tipa Loeschcke X B, eno z žigom CDESSI (Vogrin, 1991, 38 in 39), ter oljenko
Loeschcke VIII z okrasom vinske vitice
z grozdi na ramenu (Vogrin 1991, 38).
Iz izkopavanj na Stanetovi ulici je znana
volutna oljenka Loeschcke I B z okrasom
are z baklama ob straneh. Iz ruševinskih
plasti v atriju Mohorjeve družbe prihajajo odlomki pečatnih oljenk s pečatom
FRONTO/F in reliefno podobo Kupida.
Navkljub številnim predvidevanjem o
lokalni produkciji keramičnih oljenk pa
neposrednega dokaza še nimamo. Tudi
najnovejša, še neobjavljena izkopavanja
lončarskih delavnic v Celju niso ponudila
nobene evidence o tamkajšnji izdelavi
oljenk.
Živahno obrtno proizvodnjo bronastih
predmetov, ki je očitno obsegala tudi
izdelavo oljenk, izpričuje najdba keramičnega kalupa za bronasto svetilko v obliki doprsne moške figure. Kalup je bil
Bronasta miška, morda s pokrova svetilke (Arhiv Pokrajinskega muzeja Celje)
Kalup za oljenko (Pokrajinski muzej Celje, foto V. Berk)
odkrit med regulacijo Savinje na južnem
predelu Celeie, imenovanem Breg, kjer
je sicer izpričan tudi obstoj lončarske
četrti (Lazar 2002, 93).
V Pokrajinskem muzeju v Celju hranijo
tudi drobno bronasto miško, upodobljeno stoje, oblizujoč si prednje tačice.
Navezujoč se na v antiki priljubljeno
zgodbo o požrešnih miškah, ki so v
svetišču Ateni kradle olje za razsvetljavo, bi figurica lahko sodila k pokrovu
svetilke iz zgodnje cesarske dobe (Bailey 1996, 53, Pl. 63: Q 3734- Q 3736).
Ob treh celejanskih vpadnicah so se razprostirale nekropole (Lazar 2002, 86–90).
Njihov natančen obseg ni poznan, saj nobena še ni bila sistematično raziskana.
050
K severnemu grobišču so sodili tudi grobovi, odkriti na Gubčevi ulici. V osrednjem grobu 4 iz srede 1. stoletja s kar sto
štirimi grobnimi pridatki so bile odkrite
tudi tri volutne oljenke tipa Loeschcke I
B. Oba nepoškodovana primerka sta reliefno okrašena – prva oljenka ima motiv ribiča s košarama na ramenu, druga
okras v obliki arma gladiatoriae z dvema paroma golenic in dvema mečema
(Kolšek, 1972, Y 152 (5), 4: 50-51). V grobu 3 istega grobišča je bila oljenka tipa
Loeschcke IX B odkrita skupaj z odlomkom dna pečatne oljenke, oba primerka imata žig FORTIS (Kolšek, 1972, Y 151
(3) 22 in 23).
S celjskega podeželja je znanih še nekaj
najdb oljenk. Tako je bila npr. v poznoantični naselbini na Rifniku pri Šentjurju v
hiši 3 odkrita tudi volutna oljenka tipa Loeschcke I C z reliefno upodobitvijo satirove
maske s tirsom (Bolta 1981, 22, t. 22: 42).
Na Ilovici pri Vranskem, kjer so arheološke raziskave potekale ob gradnji avtoceste konec devetdesetih let, so bili
odkriti ostanki dveh lončarskih peči. Odpadni keramični material in opeke s civilnimi in pretežno vojaškimi žigi je potrdil
lokalno opekarsko proizvodnjo, posebej
živahno v času prisotnosti legije II Italice.
O lokalni produkciji keramike ali oljenk
ni bilo odkritih nobenih neposrednih
Celeia, oljenke iz groba 4 (Kolšek, 1972, Y 152 (5), 4: 50-51)
051
Trojane, odlomek diska oljenke z reliefno upodobitvijo
Merkurja (Medobčinski muzej Kamnik)
dokazov. Med gradivom, odkritim v bližini peči, je bil tudi odlomek oljenke pečatnega tipa, ki pa ne kaže značilnosti lokalne
izdelave (Vidrih Perko 1997, fig. 1: 29).
Za obstoj lokalnih lončarskih peči vemo
tudi iz starejših arheoloških raziskav na
Trojanah. Med še neobjavljenim keramičnim gradivom je bilo prepoznanih tudi
nekaj oljenk. Z ozirom na makroskopske
značilnosti posameznih keramičnih izdelkov je z gotovostjo moč prepoznati tudi
izdelke petovionskih delavnic. To potrjuje
tudi naključna najdba dveh oljenk, ene s
pečatom TATIO, druge s pečatom URSIO;
slednji je dobro poznan petovionski lončar.
Med najpomembnejšimi raziskanimi
grobišči celejanskega agra je gotovo
šempetrsko. Šempeter leži blizu Celja.
Antična naselbina je ležala ob državni
cesti Emona–Celeia. Pripadajočo vzhodno nekropolo je na južni strani zamejevala Savinja. Sodeč po napisih na
šempetrskih nagrobnikih je celejanska
aristokracija imela tod okoli svoje posesti. Ostanke nekropole so odkrili že leta
1947, raziskave pa so stekle v šestdesetih
letih prejšnjega stoletja. Grobni inventar
iz kamnitih grobnic ni bil ohranjen, med
gradivom revnejših grobov pa so bile odkrite tudi oljenke (Kolšek 1976).
Zastopanost po deležih tipov oljenk z grobišča v Šempetru
V ager Celeie je sodila tudi obcestna naselbina Kolaciona, današnji Stari trg pri
Slovenj Gradcu. Med arheološkim gradivom starejših izkopavanj dr. Hansa Winklerja, ki je danes shranjeno v graškem
muzeju, je bilo tudi nekaj oljenk. Oljenka
oblike Loeschcke III je bila odkrita nad
žganino v zidanem grobu, odkritem leta
052
1911 (Djura Jelenko 2004, t. 11: 94). Oljenka
ima reliefno okrašen disk z upodobitvijo
Fortune z ladijskim krmilom in rogom izobilja v rokah (prispevek na konferenci). V
grobu 2/V sta bili oljenki tipa Loeschcke X
B z žigom QCC in VIBIANI (Djura Jelenko
2004, t. 24: 184-185), oljenki istega tipa sta
bili odkriti tudi na tempeljskem predelu
najdišča (Djura Jelenko 2004, t. 2: 10, t.
17: 57). Kasnejše raziskave grobišča Kolacione so odkrile še osem grobov. Največ
pridatkov je bilo odkritih v grobu 1/1977 s
Hadrijanovim novcem in z delno ohranjeno volutno oljenko z upodobitvijo delfina
(Strmčnik Gulič 1981, t. 18: 14).
***
VIII legijo Avgusto je leta 45 zamenjala
legija XIII Gemina. Po odhodu vojske za
časa Trajana je Petoviona dobila status
kolonije. Središče mestne uprave s forumom in templji je našlo prostor pod
grajskim gričem, na levem bregu reke.
Na nekdanjem prostoru kanab je zraslo
obsežno naselje s sedežem uprave carinskih služb Ilirika, portorium publicum
Illyrici, templji in obrtniška četrt Vicus
Fortune. Zaradi velikega strateškega,
upravnega in gospodarskega pomena
se je mesto razvilo v bogato kulturno
središče, s številnimi razkošnimi urbanimi vilami na Panorami in Vičavi ter
z obsežnim proizvodnim središčem v
Rabelčji vasi (Horvat 2003, 161). Trgovina
Petoviona se je razvila na območju staroselske naselbine z bogato keltsko
lončarsko tradicijo. Zaradi izjemno pomembne strateške lege prostora je v
avgustejski dobi zrastel tabor legije VIII
Avguste na desnem bregu reke Drave.
Kolaciona, Winklerjeva izkopavanja, oljenka s Fortuno iz zidanega groba in oljenki pečatnega tipa iz
groba 2/V, original hrani Universalmuseum Joanneum, Archäologie & Münzkabinett. (Foto T. Jeseničnik)
053
Ptuj, kalupi za oljenke (Šubic 1973, t. 14)
s petovionskimi izdelki je stregla potrebam lokalnih trgov in segla po plovnih
rečnih poteh tudi na medregionalna
tržišča (Djurić 2004, 165). O moči petovionskega gospodarstva veliko pove npr.
podatek, da je bilo v mestu doslej odkritih nad 150 opekarskih in lončarskih
peči. Mnoge med njimi so proizvajale
oljenke, kar izpričujejo številne najdbe polizdelkov in kalupov za oljenke
(Lubšina Tušek 2004, 94-99).
Lokalna proizvodnja oljenk je bila najprej
znana po pečatih tamkajšnjih lončarjev,
konec devetdesetih let prejšnjega stoletja pa je bila potrjena tudi z naravoslovnimi analizami izbranega gradiva.
Obsežne raziskave gradiva z Zahodnega
grobišča so pokazale, da so v Petovioni delovale podružnice znanih italskih
delavnic, kot so npr. FORTIS, CRESCE,
DECIMI, LITOGENE, APRIO, CERIALIS,
C. DESSI in druge. Lokalna produkcija
pečatnih oljenk Loeschcke IX je datirana že v neronsko-zgodnjeflavijski
čas (Istenič 1999, 151). Poleg podružnic
pa so delovale tudi neodvisne petovionske delavnice, ki so svoje izdelke
označevale s pečati EXORATI, IUSTINIANUS, PRUDE, VER(U)S, URSUL(I), URS.
Produkcija je bila zelo obsežna, saj so
petovionske oljenke in druge izdelki z
imeni petovionskih mojstrov odkrili tudi
na oddaljenih panonskih, mezijskih in
dačanskih najdiščih (Istenič 1999).
054
Petovioni so pripadala obsežna
pae ljek slika
drug r o b groi š č a , p Na
r e Severnem
v l a d u j egrobišču
j o i z d
i l o
k a l n i h
bišča. Poleg že omenjenega ob zahodni
gačna. Med oljenkami, odkritimi v grod e l a v n i c , k bovih
i d e tega
l a j grobišča,
o p o d m
o č n i m i izdelki
t a l s k i m
vpadnici so se v mestu razprostirale
prevladujejo
nekropole tudi ob vzhodni vcesti
ki delajo
p l i proti
v o m (K ulokalnih
j u n d ždelavnic,
i ć 1982).
I s t a pod
o p močnim
a ž a n j a
Savariji. Na Spodnji Hajdini je bila oditalskim vplivom (Kujundžić 1982). Ista
v eSeverno
l j a j o t u dopažanja
i z a V veljajo
z h o d ntudi
o n za
e k Vzhodno
r o p o l o ne(T u š e k 1993).
krita manjša skupina grobov,
grobišče pa se je najverjetnejeRnadaljevaa z l i k e n a jkropolo
v e r j e(Tušek
t n e j 1993).
e l aRazlike
h k o pnajverjetr i p i š e mo
lo na osrednji del Rabelčje vasi. Nadalje
neje lahko pripišemo različnemu izvoru,
l i č n e m u družbeni
i z v o r strukturi
u , d r u žinb epremožnosti
n i s t r u k pot u r i i n
so bila grobišča odkrita tudir va znaselju
bratov Reš, na Vičavi, Prešernovi
p r eulici
m o žinn o s t kopanih.
i
p o k oMedtem
p a n i h .koM ejed na
t e Zahodnem
m k o j e n a
na Panorami (Horvat 2003, 165-166).
grobišču, sodeč po grobnih pridatkih
Z a h o d ran e m g rino tudi
b i špo
č u odkritih
, s o d enagrobnikih,
č p o g r o bprevlan i h
Kot že omenjeno, so bile poglobljene
ziskave grobnega gradiva s poudarkom
italsko
p r i d a t k i h idovalo
n t u d
i p o ino premožnejše
d k r i t i h ndomače
a g r o b n i k i h ,
na lokalni keramični produkciji in oljenkah
prebivalstvo, sta Severna in Vzhodna nep r e v l a d o v a kropola
l o i t anajverjetneje
l s k o i n pslužili
r e m opredvsem
ž n e j š e d o ma č e
opravljene na Zahodnem petovionskem
grobišču (Istenič 1999; Istenič
p r e2000).
b i v a l s t manj
v o , premožnemu
s t a S e v e r prebivalstvu
n a i n V z bližnjih
h o d n a
Isteničeva je ugotovila, da je razmerje
obrtniških četrti.
e k r o p o l a n
j v e r j e t grobišču
n e j e je
s lnajbolj
u ž i lpogost
i p r e d v s e m
med uvoženimi italskimi in ndomačimi,
Naa Vzhodnem
petovionskimi oljenkami iz grobov
m a nZahodj p r e m o žtip
n Loeschcke
e m u p r e X,
b ki
i vjeazastopan
l s t v u s b13l oljeni ž n j i h
nega petovionskega grobišča 2 : 1. Med
kami (od tega jih je šest najverjetneje
o b r t n i š k i h č e t r t i .
lokalnimi izdelki ni zaslediti tipov
oljenk
lokalnega izvora). Tipa Loeschcke I so tri
Loeschcke I A, IV, V in VIII, maloštevilne so
TIPI OLJENK
NA ZAHODNEM
GROBIŠČU
TIPI OLJENK
NA ZAHODNEM
GROBIŠČU
tudi oljenke tipa Loeschcke I B, B/C in IX.
V 2. in 3. stoletju pa se razmerje spremeni Neopredeljene oljenke
33
Ivanyi IX
1
v prid domačih izdelkov. Sprememba je
Loeschcke XIII
1
opazna pri pečatnih oljenkah tipa Buchi
Loeschcke VIII
1
Xa/b in Xb, kjer opazimo popolno prevLoeschcke V
1
Ivanyi X
2
lado lokalnih izdelkov (Istenič 1999, 172).
Ivanyi XXII
3
V 3. in 4. stoletju uvoženi izdelki domala
Loeschcke IV
3
Loeschcke IX
63
izginejo, prevladajo izdelki lokalnih in druI
77
gih panonskih delavnic (Istenič 1999, 168). LoeschckeLoeschcke
X/ Buchi X
110
0
20
40
60
število oljenk
80
100
120
TIPI OLJENK NA VZHODNEM GROBIŠČU
1
Neopredljene oljenke
055
2
Figuralne oljenke
I Xb , e n a
1
Loeschcke IXc
Loeschcke IXb
2
Loeschcke I (B)/C
2
p a L o e s c h c k e
I Xc , d v e
neznan izvor
o l j e n k i
s t a
o k r a lokalna
š e izdelava
n i .
f i g u r a l n o
TIP LOESCHCKE
X/BUCHI
Loeschcke
IBX NA ZAHODNEM GROBIŠČU
1
14
Buchi X
Loeschcke
X X TYPE NA ZAHODNEM GROBIŠČU
TIP LOESCHCKE
X/BUCHI
Buchi Xc TIP LOESCHCKE
X/BUCHI X NA ZAHODNEM GROBIŠČU
2
0
1
2
3
4
5
14
Buchi X
Buchi Xb/c
število oljenk
6
Buchi Xa/bBuchi
oz.…Xc
Buchi
Buchi
XbXb/c
Na
6
neznan izvor
13
Buchi Xa/b
t i p
t i p
L o e
o l j
13
0
20
L o e s3 c h c k e
Buchi Xa
16
0
1
2
1
40
Loeschcke IXb
2
Loeschcke I (B)/C
2
neznan izvor
lokalna izdelava
j uvoz
e n a j b o Loeschcke
l j IB p o 1g o s t
t i p
Loeschcke X
60
2
X z 38 o l j e n k a m i ,0 t 1 i p
u3število4oljenk5
20
število
oljenk 40
7
6
6
7
8
60
oljenke, Loeschcke I B je oljenka lokalne
10 o l j e n k (s e d e m t i p a
izdelave, I (B)/C pa dve, tip Loeschcke IX
N a S e v e r n ejem
g r o bs tremi
i š čprimerki,
u j e dve
n apripadata
j b o l j p o g o s t t i
zastopan
s c h c TIP
k eLOESCHCKE
I (BI )/C
,
t
r
i
p
a
t
i
p
a
L
o
e
s
c
h
c
k
e
I
B
),
tipu Loeschcke IX B, ena pa Loeschcke IX
GROBIŠČU
TIP LOESCHCKENA
I NAZAHODNEM
ZAHODNEM GROBIŠČU
o l j e n k L o e s c h c k e X z 38 o l j e n k a m i , t i p u
C, dve oljenki sta figuralno okrašeni.
TIP LOESCHCKE I NA ZAHODNEM GROBIŠČU
u Loeschcke
L oI (B)/C2b
e s c 55h c k e I X p 41r Li ope as dc ha cj koe Na
tI Severnem
r p i r i op l agrobišču
jd ae n10kjeoelnajbolj
(e n ka (s e d e m t i p a
j e n pogost
5
Loeschcke
I (B)/C2a
41
Loeschcke
I (B)/C2b
5
tip oljenk Loeschcke X z 38 oljenkami, tipu
5
neznan izvor
Loeschcke
I (B)/C1
5
Loeschcke
I (B)/C2a
3
uvoz
a Loeschcke
I Loeschcke
Xa
,
e
n
a
t
i
p
a
I
X
b
,
e
n
a
t
i
pI a(B I)/C
XI,cpripada
ip oljenk
p ut i (sedem
neznan
izvor
1
L
o
e
s
c
h
c
k
e
t ),
r it 10
a
p a L tipa
o e s c h c k e I B ),
Loeschcke
I
(B)/C1
I (B)/C
3
lokalna izdelava
uvoz
1
Loeschcke IB
I (B)/C
Loeschcke
20
lokalna izdelava
Loeschcke I (B)/C, tri pa tipa Loeschcke I
4
p u i Lno eI svcB),
c y
k Loeschcke
ei I XX pp a
r ipripadajo
j oa
t r i o l j e n k e (e
s c Loeschcke
h cLoeschcke
kIA eIB1 I 4 V , I 20v a n y i t Ii V
ah n
pp oa d ea tri
n
tipu
IX
oljenke
1
Loeschcke IA
0
10
20
30
40
50
(ena tipa IX A, ena tipa IX B, ena tipa IX
0
10
20 oljenk30
40
t i50 p a I X a , e n a t i p a I X b , e n a t i p a I X c ), t i p u
število
število
e n k a . Ne o p r e
doljenk
e l j e n i h j e p C),
e tipu
t oLoeschcke
l j e n IV,
k Ivanyi
.
IV in Ivanyi X
L o e s c h c k e paI po
V ,ena
I voljenka.
a n y i Neopredeljenih
I V i n I vjeapet
n y i X p a p o e
oljenk.
TIPI OLJENK NA SEVERNEM GROBIŠČU
L o e s c h c k e
L o e
8
Figuralne oljenke
uvoz
43
S e v eBuchi
r Buchi
n Xbe 3m g 16r o b i š 43č u
Xa
o l j e n k
7
Neopredljene oljenke
Loeschcke IXc
6
Buchi Xa/b
6
neznan izvor
62
Buchi Xa/b oz.…
7
TIPI
OLJENK NATIPI
VZHODNEM
GROBIŠČU
OLJENK NA VZHODNEM GROBIŠČU
6
I
p r število
i poljenk
a d a
TIPI OLJENK
o l NA
j eSEVERNEM
n k a . GROBIŠČU
Ne o p r
N a NVaz h
g r g or bo ib ši čš ču u j je e n naaj j bb oo l l jj
V zo hd on de nmeNeopredeljenke
m
5
oljenke
e d e l j e n i h
pp o
o gg oo ss tt t t i i pp
L o eL so ce sh cc hk ce k eX , Xk , i k ij Ivanyi
ej eXz a
e nn kk aa mmi i (o
(od d
z as1 st to op pa ann ss 13
13 oo ll jj e
Ivanyi IV
1
Loeschcke IV
1
L o eL so ce sh cc hk ce k eI
1
Loeschcke IXb
I B
B
j ej eo lo jl je en nk ka a l l ookk aa l l nn ee
1
Loeschcke IXa
Ivanyi X
1
1
Loeschcke IV
ii zz dd ee ll aa vv ee, , I I
1
(B )/C p a d v e , t i p L o e s c h c k e I X j e z a s t o p a n s
(B )/C
p a d v e , t i pLoeschcke
L o e
I X j e z a s t o p a n s
I B s c h c3 k e
t r e mi
t r e mi
p r i me r k i , d v e
p r i m e r kLoeschcke
i , dI (B(/C
v e
p r i p a d7 a t a
p r i p a d a t a
t i p u
t i p u
Loeschcke IXc
1
Loeschcke IXb
1
Loeschcke IXa
1
L o e s c h c k e
L o e s c h c kLoeschcke
e
IB
Loeschcke X
3
5
10
15
20
število oljenk
38
7
Loeschcke I (B(/C
0
o l j e n k .
5
Ivanyi IV
oo l j ee nn kk ee , ,
p e t
TIPI OLJENK NA SEVERNEM GROBIŠČU
t e gt ae gj a i jh i jh e j e
š eš se ts t n an ja jv ve er rj j e et t nnee j j ee ll o k aa ll nn ee gg aa Neopredeljenke oljenke
c h
i z vi oz rv oa r).a T).i Tpi ap aLLoeschcke
oL eo se IXc
cs h
c 1ck ke e I I s soo t t rr ii
j e
Loeschcke X
25
30
0
35
5
38
40
10
15
20
število oljenk
25
30
35
40
Loeschcke X
1
Loeschcke I B
1
Loeschcke I (B)/C
6
0
1
2
3
v
o s r e d n j e m d e l u
s e d e m o l j e n k
t i p a
t i p a
L o e s c h c k e
)/C ). O l j e n k i
5
6
Ra b e l č j e
Na
g r o b i š č u
L o e s c h c k e
I B, š e s t
I
t i p
(o d
v a s i
n a
t e g a
L o e s c h c k e
p a L o e s c h c k e
P a n o r a mi
j e
X, k i
o l j e n k a ma . Š e s t
t i p a
L o e s c h c k e
I X s t a
2 (o d
j e
o l j e n k
j e
n a j b o l j
z a s t o p a n
z
j e
e n a
p o g o s t
d v e ma
j e n e o p r e d e l j e n i h .
TIPI OLJENK NA GROBIŠČU NA PANORAMI
Na grobiščih v osrednjem delu Rabelčje
o p r e d e l j e n a k o t t i p TIPI OLJENK NA GROBIŠČU NA PANORAMI
vasi je sedem oljenk
tipa Loeschcke I
(od tega je ena tipa Loeschcke I B, šest e s c holjenke
6
s c h c k e X b ), t i p L o e s c h k e V I I I i n L o Neopredeljene
c k e
pa Loeschcke I (B)/C). Oljenki tipa Loe2
e z a s t o p a n zschcke
e n oIX sta
o l 2j (od
e ntega
k o je
, ena
v s natančneje
a j 5 o l j e n Loeschcke
k p aX
opredeljena kot tip Loeschcke X B), tip
0
1
2
3
4
5
6
n e o p r e d e l j eLoeschke
n i h (v
r jLoeschcke
e t n o X
j je
e zastopan
b i l o v
število oljenk
VIIIe in
z eno oljenko, vsaj 5 oljenk pa je neob o v i h n a j d e n o v e č j e š t e v i l o o l j e n k , a v
določen (šest oljenk zaradi fragmenpredeljenih (verjetno je bilo v grobovih
večje
a v a h n i z a b najdeno
e l e ž e
n a število
t o č oljenk,
n a š at ve objavah
v i l k a ). tarnosti ni bilo mogoče podrobneje
opredeliti). Na prvih treh grobiščih sledi
ni zabeležena točna številka).
pečatnim oljenkam Loeschcke X tip LoeTIPI
OLJENK
RABELČJIVASI
VASI
TIPI
OLJENKNA
NAGROBIŠČU
GROBIŠČU V
V RABELČJI
schcke I B s prevlado variant Loeschcke I
5
Neopredeljenke oljenke
B in Loeschcke I C. Na vseh treh grobiščih
Loeschcke VIII
1
sledi na tretjem mestu po številčnosti
1
Loeschcke IXb
tip Loeschcke IX, ki pa se na Vzhodnem
Loeschcke IX
1
grobišču izenači s tipom Loeschcke
Loeschcke X
1
1
Loeschcke I B
I B. Na Severnem grobišču v Rabelčji
Loeschcke I (B)/C
6
vasi je slika malce drugačna, saj je tu
0
1
2
3
4
5
6
7
najpogostejši tip Loeschcke I B (oz. podštevilo oljenk
tip I (B)/C), temu pa sledi tip Loeschcke
Na grobišču na Panorami je najbolj poIX, šele nato sledi tip Loeschcke X, ki
g r o b i š č u n a gost
P a tip
n o Loeschcke
r a m i j X,
e ki
n aje j zastopan
b o l j zp o g o jes tpo številu oljenk enakovreden tipu
dvema oljenkama. Šest oljenk je neopreLoeschcke VIII. Na Severnem grobišču
L o e s c h c k e deljenih.
X , k i j e z a s t o p a n z d v e m a se redkeje pojavljajo še tipi Loeschcke
IV, Ivanyi IV in X, na Zahodnem pa LoeRaziskave kažejo, da so na Zahodnem,
e n k a ma . Š e s t o l j e n k j e n e o p r e d e l j e n i h .
Vzhodnem, Severnem grobišču ter na
schcke IV, Ivanyi XXII in X, Loeschcke V,
VIII in XIII ter Ivanyi IX.
grobišču na Panorami oljenke tipa LoeTIPI OLJENK
NA GROBIŠČU NA PANORAMI
schcke
X najpogostejši
pridatek. Vendar
je treba omeniti, da je na Panorami to
6
Neopredeljene oljenke
edini tip oljenk, ki je bil natančneje
a
7
število oljenk
056
g r o b i š č i h
4
n a t a n č n e j e
Loeschcke X
2
0
1
2
3
4
število oljenk
5
6
7
7
057
PEČATI
Na Zahodnem grobišču se na oljenkah tipa Loeschcke IX, italskega izvora,
pojavljajo pečati ATIMETI oz. ATIME
(6); CHRISANT (1); COMMUNIS, COMMUNI (5), FESTI (1), FIRMI (1), FORTIS,
FORTIS/F (12); FRONTO (1); LITOGENE
(1); PASTOR/I (1); PHOETASPI (1); SABINI
(2); STROBILI, STROBILI/P (5); THYMELIC (1). Prevladuje pečat FORTIS.
Žigi FORTIS (4), STROBILI (2), ATIMETI (1), FESTI se pojavljajo na oljenkah
neznanega izvora, medtem ko se žigi
COMMUNIS, COMMUNI (4); DRACO (1);
FORTIS (3); FRONTO (1); STROBIL (1),
COMMUNIS oz. COMMUNI in FORTIS
pojavlja tudi na oljenkah Loeschcke IX
lokalnega izvora.
Oljenke tipa Loeschcke X, italskega izvora imajo žige AGILISF (1); ANNEI (1);
APRIO/F (1); ATIMETI (1); C.DESSI (2);
FAOR (1); FESTI (1); FORTIS (7); LVCIVS
(2); L.L.C (1); M.I.A (1); OCTAVI (3); OPTATI (1); VIBIANI (1). Oljenke Loeschcke
X lokalnega izvora imajo žige VRSVL(I)
(3); CERIALIS (1); CPSF (1); VRSVL(I) (7);
LITOGENE (1); VIBVLEI (1), APRIO/(F)
(1); CRESCE, CRESCE/S (5); DECIMI (2);
C.DESSI (1); EXORATI (1); FESTI (1); FOR-
TIS (8); IVSTINIANVS (2); LITOGENE (1);
LVCIVS (1); OPTAT(I) (1); PVLLI (2); VER(u)
s (1); VRS (1); VRSVLI (12); PRVDE (1).
Izdelki tipa Ivanyi X se pojavljajo z žigi
INGE/NVS (1) in IVSTINIA/NVS (1).
Na Vzhodnem grobišču srečamo oljenke
tipa Loeschcke IX z žigi FORTIS (3), oljenke tipa Loeschcke X pa z žigi CRESCE (1),
CERIALIS (1), FRONTO (1) in FORTIS (1).
Figuralna oljenka lokalne izdelave ima
pečat CDESS (1).
Žigi LITOGENI oz. LITOGENE (2), APRIO
(1), ATIMETI (1), VIBIANI (1), FORTIS (1),
FRONTO (1) se pojavljajo na tipološko
neopredeljenih oljenkah.
Na Severnem grobišču odkrite oljenke
tipa Loeschcke IX nosijo žige FORTIS
in SECUND(I), medtem ko je tip Loeschcke X žigosan z imeni FORTIS (8),
CDESSI (2), AGILIS (1), AGILIS, pod njim
je oznaka F (1), AETIME (1), ATIME (1),
CRESCE (1), LVA (1), OCTAVI (1), PVLII (1),
SEXTI (1), VIBIVS (1), VRSVS (1), VRSV (1),
VRSVLI (1) in VRSV (LI) (1). Na tipološko
neopredeljenih pa se pojavljajo žigi (VE)
RECVN(VS) (1), VIRVS (1) in VRSVL (1).
Grobišče na osrednjem delu Rabelčje
vasi ima oljenko tipa Loeschcke IX B z
žigom ATIMETI. V grobovih na Panorami je bila odkrita oljenka Loeschcke X z
žigom IVSTINIANVS.
058
MOTIVIKA NA OLJENKAH IZ PETOVIONSKIH NEKROPOL
RELIEFI
ZAHODNO GROBIŠČE
Dva stilizirana cvetova
Loeschcke I A: (grob
265; Istenič 1999, 160)
Doprsje Jupitra s
sceptrom na njegovi
levici
Uvožene Loeschcke I
B: (grob 234; Istenič
2000, 86)
Pegaz
2000, 93)
VZHODNO
GROBIŠČE
SEVERNO
GROBIŠČE
RABELČJA VAS
Loeschcke I (B)/C
(grob 605, Istenič
2000, 199)
Štirje srčki s konicami
proti sredini
2000, 153)
Dolgonoga ptica
2000, 154)
Pes
Lokalne Loeschcke I
2000, 232)
Loeschcke I (B)/C
(morda panter; grob
318, Istenič 2000,
107))
Pes v skoku
2000, 155)
Lokalne Loeschcke I
B:
(grob 490; Istenič
2000, 160)
Pes na verigi
2000, 165)
Lev
2000, 182)
Loeschcke I (B)/C
(grob 473; Istenič
2000, 154)
Zajec, ležeč
2000,124)
Loeschcke I (B)/C:
(brez številke
groba)
PANORAMA
059
RELIEFI
ZAHODNO GROBIŠČE
Herakles
2000, 134)
Loeschcke I (B)/C
(grob 636, Istenič
2000, 163)
Viden tris, morda z
masko
2000, 166-167)
Dva gladiatorja
2000, 224)
Gladiator v popolni bojni
opremi
Neopredeljen tip:
(volutna oljenka,
grob brez št.)
Človeški skelet z
neprepoznavnim
predmetom
B: (grob 721/1; Istenič
2000, 236)
Žival v skoku
Lokalne Loeschcke I
2000, 160)
Žival v teku
Loeschcke I (B)/C
(grob 303; Istenič
2000, 103)
Žival v galopu
Loeschcke I (B)/C
(grob 777; Istenič
2000, 250)
Ptica
Ptič na veji
VZHODNO
GROBIŠČE
SEVERNO
GROBIŠČE
Loeschcke I B:
(grob 293;
Kujundžić 1982,
46)
Loeschcke I (B)/C:
(grob 211;
Kujundžić 1982, 35)
Loeschcke I (B)/C:
(grob 252;
Kujundžić 1982,
40)
Lokalne Loeschcke I
2000, 112)
Loeschcke I B ali IV:
(grob 81; Istenič
2000, 38; grob 564;
Istenič 2000, 181)
Ptič v letu s posodo v
kremplju
Loeschcke I (B)/C 1:
(grob 570; Istenič
2000, 183)
Ptica roparica v desno
Loeschcke IV: (grob
473; Istenič 2000,
154)
RABELČJA VAS
PANORAMA
060
RELIEFI
ZAHODNO GROBIŠČE
Moška bradata glava z
vencem na glavi na
oltarju (Silen)
Loeschcke I (B)/C
(grob 473; Istenič
2000, 155)
Štirje podolgovati listi,
razporejeni v križu
Loeschcke I (B)/C
(grob 473; Istenič
2000, 155)
Pes, ki zasleduje zajca
Loeschcke I (B)/C
(grob 168; Istenič
2000, 65)
Košara, v njej vrč, redkev
in kruh, okrog napis
PAVPERIS.CENA.PANE.VI
NV.RADIC
Loeschcke I (B)/C
(grob 437; Istenič
1999, 137)
Ribič z dvema košarama
Loeschcke I (B)/C
(grob 473, Istenič
1999, 163)
Bradata maska na
trinožniku, spredaj palica
Loeschcke I (B)/C
(grob 41; Istenič 1999,
163)
Bakhantska maska v levo,
spredaj s sadeži
napolnjen rog, iz njega
visi grozd, za masko
morda cimbale
Loeschcke I (B)/C
(grob 518, Istenič
1999, 163)
Templju podobna stavba
Loeschcke I (B)/C
(grob 344, Istenič
1999, 163)
Koza (?), ki se vzpenja po
drevesu
Loeschcke I (B)/C
(grob 647; Istenič
1999, 163)
Hrastova veja z dvema
listoma
Loeschcke I (B)/C
(grob 313, Istenič
1999, 163)
Dve hrastovi veji, zvezani
v venec
Loeschcke IV: 1 (grob
344; Istenič 2000, 115)
Glava konja
Loeschcke I (B)/C:
(grob 174; Žižek 1996,
324)
Lokalna Loeschcke I
(B)/C (grob 554;
Istenič 1999, 163)
Neopredeljen tip:
(volutna oljenka,
grob brez št.)
Loeschcke I (B)/C
(grob 653; Istenič
2000, 22 in grob 131;
Istenič 2000, 55)
VZHODNO
GROBIŠČE
SEVERNO
GROBIŠČE
RABELČJA VAS
PANORAMA
061
RELIEFI
ZAHODNO GROBIŠČE
Oltar, ob strani bakli ali
cipresi z ovitima kačama
Loeschcke IV: (grob
782; Istenič 2000,
255)
VZHODNO
GROBIŠČE
SEVERNO
GROBIŠČE
RABELČJA VAS
Loeschcke I (B)/C 2b:
(grob 78; Istenič
2000, 258)
Rozeta- 8 listkov
Loeschcke V: (grob
292; Istenič 2000,
100)
Jajčni niz na ramenu
Loeschcke VIII: (grob
473; Istenič 2000, 155)
Na dnu oznaka X
Loeschcke X: 1 (ni
številke groba)
Preluknjane izbokline na
ramah
Loeschcke IXb: (z
žigom FORTIS in
STROBILI, številka
groba ni znana)
Maska
Tragična maska
Loeschcke I (B)/C:
(grob 5; Jevremov
1985, 422)
Loeschcke X: (grob
44, Mikl-Curk 1996,
165)
Loeschcke IXc: (z
žigom ATIMETI;
številka groba ni
znana)
Loeschcke I (B)/C:
(grob 5; Jevremov
1985, 422)
Neopredeljen tip:
(volutna oljenka, brez
številke groba)
Ženska (?) postava
Loeschcke I B ali IV
(grob 473; Istenič
2000, 155)
Loeschcke IXb:
(grob 17, Mikl-Curk
1996, 163)
Loeschcke IXc:
(grob 17; Mikl-Curk
1996, 163)
Dve povezani veji
(grob 630; Istenič
2000, 211)
Doprsje Amorja
(grob 646; Istenič
2000, 216)
Sirena
Neopredeljen tip: (ni
številke groba)
Luna ali Selena
Neopredeljen tip:
(brez številke groba)
(grob 473; Istenič
2000, 154)
Loeschcke I (B)/C:
(grob 35; Mikl-Curk
1996, 164)
Loeschcke I (B)/C:
(Izida?), grob 252;
Kujundžić 1982,
40)
PANORAMA
062
RELIEFI
ZAHODNO GROBIŠČE
VZHODNO
GROBIŠČE
Želod
Loeschcke I (B)/C:
(grob 17; Mikl-Curk
1996, 163)
Bunčice na ramah
Neporedeljen tip:
(ni številke groba)
SEVERNO
GROBIŠČE
Bunčice na disku
Eros
RABELČJA VAS
PANORAMA
Loeschcke X:
(venec; brez
številke groba)
Loeschcke X:
(pečat IVSTINIANVS;
brez številke groba)
Loeschcke I (B)/C:
(grob 209;
Loeschcke X: (grob
147; Kujundžić
1982, 28)
Kantaros
Loeschcke I (B)/C:
(grob 209;
Vrezan cvetlični okras
okrog diska
Ivanyi X: (grob 332;
Nejasna podoba
Disk, okrašen z vencem
kroglic
Človeška podoba, morda
Silen
Heraklova/Bakhova
maska na žrtveniku
Žrtvenik
Pečat ATIMETI, okrašen s
3 kanelurami
Biserni niz na disku
(grob 289; Istenič
2000, 99)
Loeschcke X: (grob
342; Kujundžić
1982, 51)
Ivanyi X: (grob 452;
Istenič 2000, 141; žig
INGE/NVS)
Loeschcke X: (grob
242, Kujundžić
1982, 39)
Neporedeljen tip:
(grob 272;
Loeschcke X: (z
žigom VRSVLI;
grob 362;
Loeschcke X: (grob
276; Kujundžić
1982, 43)
Loeschcke I (B)/C:
(grob 5; Jevremov
1985, 422)
Loeschcke I (B)/C:
(grob 5; Jevremov
1985, 422)
Loeschcke IXb:
(grob 5; Jevremov
1985, 422)
Neopredeljeno (brez
številke groba)
063
RELIEFI
ZAHODNO GROBIŠČE
Delfin
Loeschcke I (B)/C
(grob 196; Istenič
2000,75)
RELIEFI
Delfin
ZAHODNO GROBIŠČE
RELIEFI
VZHODNO
GROBIŠČE
VZHODNO
SEVERNO
SEVERNO
GROBIŠČE
RABELČJA VAS
Loeschcke I (B)/C
GROBIŠČE
GROBIŠČE
(grob 315; Istenič
2000,
106)
Loeschcke
I (B)/C
ZAHODNO
GROBIŠČE VZHODNO
SEVERNO
(grob 196; Istenič
2000,75)
Loeschcke I (B)/C
Delfin
I (B)/C
(grobLoeschcke
204; Istenič,
77)
Loeschcke I (B)/C
(grob 196; Istenič
(grob 315; Istenič
2000,75)
Kača v boju s krokodilom
Loeschcke I (B)/C
2000, 106)
(grobLoeschcke
216; Istenič
I (B)/C
Oven v teku desno
Loeschcke
I (B)/C
(grob
315; Istenič
2000,
81; grob
319;
(grob 204;
Istenič,
77)
2000,
106)
Istenič 2000, 107;
Oven v teku desno
grob 473; Istenič
Kača v boju sOven
krokodilom
Loeschcke I (B)/C
v teku desno
Loeschcke I (B)/C
2000, 155)
(grob 216; Istenič
(grob 204; Istenič, 77)
2000, 81; grob 319;
Sedeč Amor,
se igra
z
Loeschcke
Istenič
2000,Loeschcke
107; I (B)/C
Kača ki
v boju
s krokodilom
I (B)/C
zajcem
(grob
233; 216;
Istenič
grob 473;
Istenič
(grob
Istenič
2000, 155)
81; grob
2000,2000,
85; grob
473;319;
Istenič
Istenič
2000,2000,
154)107;
Sedeč Amor, ki se igra z
Loeschcke I (B)/C
grob 473; Istenič
zajcem
(grob 233; Istenič
2000, 155)
Maska v levo (s profila),
Loeschcke I (B)/C
2000, 85; grob 473;
za njo thyrsos in syrinx
270; Istenič
2000,
154)
Sedeč Amor, ki Istenič
se igra(grob
z
Loeschcke
I (B)/C
zajcem
2000,(grob
94) 233; Istenič
Loeschcke I (B)/C
2000, 85; grob 473;
za Maska
njo thyrsos
in syrinx
Istenič
IsteničI2000,
v levo
na oltarju(grob 270;
Loeschcke
(B)/C154)
2000, 94)
(grob 220, Istenič
Loeschcke I (B)/C
2000, 82) grob 444,
thyrsos inLoeschcke
syrinx
Maska v levoza
nanjo
oltarju
I (B)/C
(grob 270; Istenič
Istenič 2000, 138)
(grob 220, Istenič
2000, 94)
2000, 82) grob 444,
Maska, zraven
2000,Loeschcke
138) I (B)/C
Maska rog
v levo naIstenič
oltarjuLoeschcke
I (B)/C
izobilja
Istenič
(grob(grob
677; 220,
Istenič
Maska, zraven rog
Loeschcke
I (B)/C
2000,
82) grob
444,
2000,
227; grob
340;
izobilja
(grob 677; Istenič
Istenič 2000, 138)
Istenič
2000, 114)
2000, 227; grob 340;
Maska, zraven rog
I (B)/C
Istenič 2000,Loeschcke
114)
Želod na izobilja
hrastovi vejici
Loeschcke
I (B)/C
(grob 677; Istenič
(grob,
333;227;
Istenič
Želod na hrastovi vejici
Loeschcke
I (B)/C
2000,
grob 340;
111; grob
455,
(grob, 2000,
333; Istenič
Istenič
2000,
114)
2000, 111;
grob 2000,
455, 145;
Istenič
Istenič
2000,Loeschcke
145;
Želod na hrastovi
vejicigrob
I
(B)/C
473; Istenič
grob 473; Istenič
333; Istenič
2000,(grob,
154; grob
651;
2000, 154; grob
651;111; grob 455,
2000,
Istenič 2000, 219)
Istenič 2000,Istenič
219) 2000, 145;
grob 473; Istenič
Medved
v teku
desno Loeschcke
Loeschcke
I (B)/C
Medved
v teku
desno
I (B)/C
2000, 154;
grob 651;
(grob 52;
Istenič
(grob
52; Istenič
Istenič
2000, 219)
2000, 31;
grob31;
473;
2000,
grob 473;
2000,Loeschcke
154)
Medved v teku Istenič
desno Istenič
I (B)/C
2000, 154)
(grob 52; Istenič
Cista s pokrovom,
Loeschcke I (B)/C
2000, 31; grob 473;
Cista svejica,
pokrovom,
Loeschcke
(B)/C
palmova
kaducej
(grob 473,
čeIstenič
je res I2000,
154)
palmova vejica, kaducejcista; Istenič
(grob2000,
473, če je res
cista;
Istenič
2000,
155; grob 385;Loeschcke
Istenič I (B)/C
Cista s pokrovom,
palmova vejica, 2000,
kaducej
(grob
473, Istenič
če je res
125;
621-a
155;grob
grob
385;
tu pokrova
cista;
2000,
2000,ne
125; Istenič
grob 621-a
omenja; Istenič
2000,
155; grob
tu pokrova
ne385; Istenič
206)
2000, 125; grob 621-a
omenja; Istenič 2000,
tu pokrova ne
206) omenja; Istenič 2000,
206)
GROBIŠČE
RABELČJA VAS
GROBIŠČE
PANORAMA
PANORAMA
RABELČJA VAS
PANORAMA
064
RELIEFI
ZAHODNO GROBIŠČE
Oltar, na njem maske (?)
iz profila
Loeschcke I (B)/C
(grob 366; Istenič
2000, 121)
Glava Meduze v
enoročajni skodelici na
visoki nogi
Loeschcke I (B)/C
(grob 488; Istenič
2000, 159)
Veja z želodom in enim
listom
Loeschcke I (B)/C
(grob 473; Istenič
2000, 154)
Otrok, ki igra na liro
Lokalna Loeschcke I
(B)/C (grob 303,
Istenič 2000, 103)
Školjka (fusus ali murex)
Lokalna Loeschcke I
(B)/C (grob 86; Istenič
2000, 41)
Deček s piščalmi
Lokalna Loeschcke I
(B)/C (grob 493;
Istenič 2000, 161;
grob 646; Istenič
2000, 216);
nelokalizirana
1 (grob 341; Istenič
2000, 115)
Fortuna z rogovoma
izobilja
(grob 106, Istenič
2000, 45)
VZHODNO
GROBIŠČE
SEVERNO
GROBIŠČE
RABELČJA VAS
PANORAMA
065
Današnja Dolenjska, to je prostor med
Ljubljansko kotlino, Krimom, Blokami
ter Potočansko planoto na zahodu, današnjo hrvaško mejo na jugu, Kolpo
in Savo na vzhodu in severu, je sodila
v provinco Panonijo. Ozemlje je prišlo
pod rimsko kontrolo verjetno že v času
Oktavijanovih vojn z Japodi, medtem ko
je bil proces romanizacije zaključen v flavijski dobi z ustanovitvijo mest (Horvat
1999; Fitz 2003, 49). Najpomembnejša
mestna naselbina s statusom municipija
je bil Neviodun, današnje Drnovo pri Krškem. Manjši naselji, vendar pomembni
prometni točki vzdolž državne ceste
Emona–Siscia sta bili Praetorium Latobicorum, današnje Trebnje, postojanka
z vojaško posadko, in Romula, današnja
Ribnica na Dolenjskem, ki je bila hkrati
tudi rečno pristanišče na Savi.
Mesto Neviodun ne kaže poselitvene
kontinuitete. Za nastanek in razvoj flavijskega municipija sta bili presodnega pomena lega ob reki Savi in bližina državne
cesta Emona–Siscia. Mesto se je razvilo
v živahno trgovsko in obrtno središče
z rečnim pristaniščem in s skladišči. V
okolici so bile odkrite lončarske in opekarske delavnice z obsežno dejavnostjo.
Gospodarsko uspešnost meščanov dobro odražajo neviodunske nekropole
z zidanimi in s poslikanimi grobnicami
(Petru 1978, 36–38). Arheološke in topografske raziskave so potekale sredi in
konec 19. stoletja, v šestdesetih letih
prejšnjega stoletja pa je bilo raziskano
ožje območje rečnega pristanišča in ostanki obsežne opekarske delavnice v Veliki vasi (Lovenjak 2003, 95-96).
Odlomki figuralno okrašenih oljenk, odkritih v letih 2001-2002 na najdišču Ribnica na Dolenjskem (Izkopavalna dokumentacija, Zavod za
varovanje kulturne dediščine Novo mesto)
066
Večina objavljenega arheološkega gradiva izhaja iz starejših raziskav grobišča,
grobne celote niso poznane (Petru
1978). Med objavljenim gradivom je kar
89 oljenk. Posebne omembe je vredna
bronasta oljenka, za katero je v katalogu
omenjeno, da ima stiliziran rog izobilja
na prehodu diska v nos (Petru 1978, t.
23: 10). Reliefno okrašenih oljenk je bilo
odkritih 44 (Petru 1978, t. 56-57, t. 58:
1–5). Med motiviko so na prizorih upodobljeni Sol, Izida, doprsje fantiča (?),
Bakh z vinsko vitico, Satirova maska s
tirsom, bahkantske maske, gladiatorske
scene, plesalec z glasbilom v roki, ladja z
jamborom, ležeči pes, pes v lovu za zajcem, riba, delfin, kača, grifon, školjka,
ara z baklama, kantaros, ptica v letu in
hrastova vejica z želodom.
Oljenka z upodobitvijo Sola iz Nevioduna (Petru 1978, 56)
Pečatnih oljenk je bilo 39, na njih najdemo žige FORTIS, NERI, VERI, COMVNI(S),
Oljenka v obliki ležečega psa iz Nevioduna (Šubic 1975, t. 10; 46)
067
Zastopanost tipov oljenk po deležih z Drnovega
CRESCES, AGILIS, OCTAVI, CAMPILI,
CERIALIS, FESTI, FAOR, MVRRI, IEGIDI,
LEONT TINS, ATIME. FORTIS se pojavi na
12 primerkih, VERI na štirih, preostali pa po
dvakrat ali enkrat. Od oblik so zastopane
Loeschcke I B in I C, Loeschcke V, Loeschcke VIII, prevladujejo pečatne oljenke
Loeschcke IX in X. Med poznimi oblikami
pa najdemo zeleno glazirano oljenko oblike Ivànyi XXII (Petru 1978, 60: 7).
O lokalni proizvodnji lahko sklepamo po
velikem številu slabo izdelanih oljenk in po
najdbi kalupa za zgornji del oljenke z območja Drnovega (Petru 1978, 23).
Največ oljenk s prostora današnje Dolenjske je bilo odkritih na podeželskih
grobiščih. Izmed zgodnjih, keltsko-rimskih grobišč, raziskanih na Dolenjskem,
je najbolje poznano gradivo z najdišča
Beletov vrt v Novem mestu, medtem ko
sta Mihovo in Verdun večinoma še neobjavljena. Na Verdunu pri Stopčah je bilo
leta 1989 in 1990 med obsežnimi izkopavanji odkritih 221 grobov. Oljenke so bile
pridane v grobovih kasnejše grobiščne
faze iz druge polovice 1. in prve polovice
2. stoletja (prispevek na konferenci). Med
njimi je tudi oljenka oblike Loeschcke IV z
reliefno upodobitvijo Viktorije na globusu
z venčkom in s palmovo vejo (Breščak
1991, 214-215, sl. 43).
Oljenka s podobo Viktorije z grobišča Verdun (Breščak 1991,
sl. 43)
068
O L J E N K E Z G R O B I Š Č A B E L E T O V V R T V N O V E M ME S T U
OLJENKE Z GROBIŠČA BELETOV VRT V NOVEM MESTU
MOTIV
TIP
GROB št.
Ara z dvema baklama ob strani
Loeschcke I B
78
Pes
Loeschcke I B
80
Pes, ki davi zajca
Loeschcke I B
93
Neohranjen disk
Loeschcke I B
60
MOTIV
TIP
GROB št.
Delfin
Loeschcke I C
5
Plesalec z glasbilom v rokah
Loeschcke I C
20
Z oslom v diru
Loeschcke I C
36
Z boksarjema
Loeschcke I C
96
Telef pod košuto
Loeschcke I C
97
TIP
PEČAT
Loeschcke IX B
COMVNI
63
Loeschcke IX B
STROBILI F
66
GROB št.
Loeschcke IX B z masko
ATIME
65
Loeschcke IX C
FORTIS
159
Loeschcke X A
FORTIS
172
Loeschcke X A
CERIALIS
210
Loeschcke X A
FORTIS
219
Loeschcke X A
Brez grobne celote
Loeschcke X B
77
Loeschcke X B
VETTI
83
Loeschcke X B
SEXTI
84
Loeschcke X B
T GELLI
87
Loeschcke X B
MVRRI
88
Za
a s
s tt o
o p
p a
a n
n o
o ss tt
Z
p o
o vv
tt ii p
o ll jj e
e n
n kk
o
p o
o d
d e
e ll e
e žž ii h
h
p
zz
g rr o
o b
b ii šš čč a
a
g
Be
e ll e
e tt o
o vv
B
vv rr tt
vv
No
o v
v e
e m
m m
me
e ss tt u
u
N
069
O
O ll jj e
e n
n kk e
e
v
v
zz
g
g rr o
o b
b ii šš čč a
a
g
g rr o
o b
b o
o vv ii h
h
s
s o
o
o
o b
b ll ii kk e
e
p
p o
o zz n
n e
e
B
Be
e ll e
e tt o
o v
v
v
v rr tt
g
g rr o
o b
b ii š
š č
č n
n e
e
L
L o
o e
e ss cc h
h cc kk e
e
II
B
B ii n
n
L
L o
o e
e s
s c
c h
h c
c k
k e
e
X B
B ii n
n L
L o
o e
e s
s c
c h
h c
c k
k e
e
II X
L
L o
o e
e s
s cc h
h cc kk e
e
X
X A
A ii n
n
z n
n a
a č
č ii ll n
n ii
z
a d
d rr u
u g
g o
o
zz a
p o
o ll o
o v
v ii c
c o
o
p
jj e
e
II
C
C ,,
X C
C tt e
e rr
II X
B
B .. N
Na
a š
š tt e
e tt ii
1. ii n
n
1.
p rr v
v o
o
p
Zastopanost tipov oljenk po deležih z grobišča Beletov vrt v Novem mestu
2.
2. s
s tt o
o ll e
e tt jj a
a .. O
Op
p a
a zz n
n a
a
p
p o
o jj a
a v
v ll jj a
a jj o
o
ff a
a z
z e
e ,, z
z a
a s
s tt o
o p
p a
a n
n e
e
L o
o e
e s
s cc h
h cc kk e
e
L
L
L o
o e
e s
s c
c h
h c
c k
k e
e
s
s e
e
o
o d
d s
s o
o tt n
n o
o s
s tt
tt ii p
p ii
s
s o
o
p o
o ll o
o v
v ii c
c o
o
p
z
z g
g o
o d
d n
n jj ii h
h
p o
o zvv grobišča
o tt Beletov
e n
n p
pvrt
L pojavo e
e s
s c
c h
h c
c k
kNašteti
e II tipi
A ,, p
p
a v
v tt za
a k
kdrugo
o
tt ii p
,, kk o
jj e
rr ..se
L
o
e
A
a
a
o
Oljenke
sorr značilni
polovico
ljajo v grobovih pozne grobiščne faze,
1. in prvo polovico 2. stoletja. Opazna je
tt u
ii o
d
ii tt n
p
e
z
u d
d ii n
n so
ooblike
d kk rr Loeschcke
n o
o b
b e
eI n
nB in
p rr ii m
m odsotnost
e rr e
e k
k p
p o
ozgodnjih
z n
n ii h
h ,,tipov, kot je npr.
zastopane
Loeschcke
d e
e g
g e
e n
n e
eI rrC,ii Loeschcke
a n
n ii h
h IX
o b
bBll in
p a
a Loeschcke
L o
o e
e s
s c
c h
hI A,
c k
kprav
e X
Xtako
C .. tudi ni odkrit
d
rr a
o
ii kkLoett ii p
L
c
e
C
schcke IX C ter Loeschcke X A in Loenoben primerek poznih, degeneriranih
schcke X B.
oblik tipa Loeschcke X C.
O
OL
L J
J E
EN
NK
KE
E Z
Z G
GR
RO
OB
B II Š
ŠČ
ČA
A N
NA
A L
L J
J U
UB
BL
L J
J A
AN
NS
SK
K II
C
CE
ES
ST
T II
NO
OV
VE
EZM
MGROBIŠČA
ME
ES
ST
TNA
U LJUBLJANSKI CESTI V NOVEM MESTU
OLJENKE
N
M
U
TIP
TIP
PEČAT
PEČAT
GROB št.
št.
GROB
Loeschcke
Loeschcke IX
IX C
C
FORTIS
FORTIS
11
Oljenka
Oljenka vv obliki
obliki pinijevega
pinijevega storža
storža
Brez
Brez grobne
grobne celote
celote
Železna
Železna oljenka
oljenka zz verižico
verižico za
za pritrjevanje
pritrjevanje
Brez
Brez grobne
grobne celote
celote
Loeschcke X
XA
A
Loeschcke
STROBILI
STROBILI
Brez
Brez grobne
grobne celote
celote
Loeschcke X
XA
A
Loeschcke
VIBIANI
VIBIANI
Brez
Brez grobne
grobne celote
celote
Loeschcke X
XB
B
Loeschcke
IEGIDI
IEGIDI
Brez
Brez grobne
grobne celote
celote
Loeschcke
Loeschcke VIII
VIII zz motivi
motivi rozete
rozete na
na disku
disku
Brez
Brez grobne
grobne celote
celote
OLJENKE
OKRAJNO
GLAVARSTVO
V
OLJENKE Z
Z GROBIŠČA
GROBIŠČA
OKRAJNO
GLAVARSTVO
V NOVEM
NOVEM MESTU
MESTU
OLJENKE
Z GROBIŠČA
OKRAJNO
GLAVARSTVO
V NOVEM MESTU
TIP
TIP
PEČAT
PEČAT
ESKVILINIO
ESKVILINIO
Loeschcke X
XB
B
Loeschcke
GROB
GROB št.
št.
Brez grobne
grobne celote
celote
Brez
FORTIS
FORTIS
Brez grobne
grobne celote
celote
Brez
V
V
070
Pristava pri Trebnjem in druga podeželska grobišča na Dolenjskem
Večje grobišče je bilo odkrito pri Pristavi
pri Trebnjem (Knez 1969; Slabe 1993).
V 18 grobovih, izkopanih v šestdesetih
letih prejšnjega stoletja, so bile odkrite:
volutna oljenka Loeschcke I B z motivom
žrtvenika (grob 1, Knez 1969, t. 8: 3), volutna Loeschcke I C (grob 2, Knez 1969, t.
9: 5), Loeschcke X B z žigom BIC (grob 8,
Knez 1969, t. 11: 5), Loeschcke X B z žigom
ATIMETI in XB (grob 11, Knez 1969, t. 12:
2 in 3), Loeschcke IX B z žigom FORTIS
(grob 9, Knez 1969, t. 13: 2), Loeschcke X
A (grob 12, Knez 1969, t. 13: 6), Loeschcke
X B z žigom FORTIS (grob 14, Knez 1969,
t. 14: 5) in Loeschcke X A z žigom QNS
(grob 16, Knez 1969, t. 14: 9) in Loeschcke
IX B (grob 17, Knez 1969, t. 15: 5).
Iz 132 grobov, izkopanih v sedemdesetih
letih prejšnjega stoletja, pa so znane
naslednje najdbe: volutna oljenka Loeschcke I C z motivom dečka (?) (grob
27, Slabe 1993, t. 2: 1), volutna oljenka
Loeschcke I B (grob 32, Slabe 1993, t.
3: 1), pečatna oljenka Loeschcke X A z
žigom CASSI (grob 48, Slabe 1993, t. 5:
17), pečatni oljenki Loeschcke X B in Loeschcke X C (grob 47, Slabe 1993, t. 6: 7
in 9), pečatna oljenka Loeschcke X B z
žigom OCTAVI (grob 56, Slabe 1993, t. 7:
9), pečatna oljenka Loeschcke X B (grob
61, Slabe 1993, t. 7: 20), pečatna oljenka
Loeschcke X B z žigom AGILIS (grob 58,
Slabe 1993, t. 8: 2), pečatna oljenka Loeschcke X B (grob 59, Slabe 1993, t. 8: 17),
odlomek volutne in pečatna oljenka Loeschcke X B (grob 78, Slabe 1993, t. 11: 5
in 6), odlomek volutne oljenke (grob 84,
Slabe 1993, t. 12: 7), oljenka Loeschcke VIII
(grob 91, Slabe 1993, t. 13: 2), odlomek volutne (grob 99, Slabe 1993, t. 14: 1), dno
pečatne oljenke z žigom FORTIS (grob
101, Slabe 1993, t. 14: 8), pečatna oljenka
Loeschcke X A z žigom FORTIS (grob 103,
Slabe 1993, t. 14: 20), volutna oljenka Loeschcke I C z motivom plesalca z glasbilom
(grob 104, Slabe 1993, t. 15: 2), pečatna
oljenka Loeschcke IX B z žigom ATIMETI
(grob 111, Slabe 1993, t. 17: 10), pečatna
oljenka Loeschcke X B z žigom CASSI z
venčkom (grob 126, Slabe 1993, t. 20: 21),
pečatna oljenka Loeschcke X B (grob 129,
Slabe 1993, t. 20: 18).
Oljenke so tudi med gradivom brez ohranjenih grobnih celot: volutna oljenka Loeschcke
I B z motivom hrastove vejice z želodom in
pečatne oljenke Loeschcke IX C , Loeschcke
X A z žigi APRIO z venčkom, Loeschcke
X B CRESCE, Loeschcke X B LITOGENE in
Loeschcke X B PASTOR (Slabe 1993, t.
071
Zastopanost tipov oljenk po deležih z grobišča Pristava pri Trebnjem
21: 1-5), pečatne oljenke Loeschcke IX B z
žigom COMUNIS, Loeschcke X B z žigom
CRESCE ter Loeschcke X C z žigom VIBIANI (Slabe 1993, t. 22: 1, 5 in 10).
Na grobišču Globodol, odkopanem konec
tridesetih let prejšnjega stoletja in okvirno
datiranem v prvo polovico 2. stoletja, je
bilo odkritih 44 grobov. Med gradivom je
bilo najdenih sedem oljenk, od tega šest
pečatnega tipa Loeschcke X A in X B, trije
primerki z žigom FORTIS (grob 8, Petru
1969, t. 4: 5 in grob 20, t. 6: 7) in ena z
žigom CRESCE (Petru 1969, t. 8: 1).
Na Otoku pri Podzemlju je bilo konec
19. stoletja odkrito manjše grobišče,
med odkupljenimi predmeti pa so tudi
oljenke pečatnega tipa Loeschcke X B z
žigom FORTIS, Loeschcke X C brez žiga
in Loeschcke IV z reliefnim okrasom z
motivom zajca (Dular 1976, t. 13: 14–16,
t. 14: 1-2).
V Štrekljevcu je bila odkrita pečatna
oljenka tipa Loeschcke X C (grob 2, Dular 1976, t. 9: 2).
V Velikem Lipovcu je bila v grobu najdena
tudi oljenka Loeschcke X B z žigom VIBIANI
(Breščak 1986, 276, sl. 47).
V Zloganju je bila odkrita skupina 21
grobov, med njimi tudi s kupolasto
grobnico. Med grobnimi pridatki je bila
najdena tudi oljenka Loeschcke X B,
okrašena z motivom kupida (Breščak
1981, 266, sl. 89).
Med gradivom z desetih grobov z
grobišča pri Petrušnji vasi pri Stični so
znane štiri oljenke pečatnega tipa Loeschcke X B z žigom CRESCES (grob 1/1952,
Petru 1969, t. 26: 2) in volutni oljenki
Loeschcke I B z reliefnim okrasom z motivom satirove maske s trsom (Vencljev
grob, Petru 1969, t. 27: 2) in z motivom
psa (grob 6, Petru 1969, t. 29: 9).
Z najdišča Rakovnik blizu Novega mesta
je znana oljenka pečatnega tipa Loeschcke X A z žigom NERI (Knez 1969, t.
1: 8).
Z najdišča Račje selo izvira bronasta
oljenka z osrednjo zanko za obešanje in
je shranjena v Narodnem muzeju v Ljubljani (inv. št. 1737, Slabe 1993, t. 21: 13).
072
Starejša izkopavanja z Ribnice na Dolenjskem so dala 37 grobov, v njih so bile
najdene tri oljenke – oljenka pečatnega
tipa Loeschcke X B z žigom FORTIS (grob
2, Petru 1969, t. 16: 2), pečatnega tipa
Loeschcke IX B z žigom STROBILI (grob
6, Petru 1969, t. 17: 8) in pečatnega tipa
Loeschcke X C (grob 38, Petru 1969, t. 21:
4). Skupina grobov, ki so bili izkopani v
letih 2001–2003 ob gradnji avtoceste, še
ni objavljena (prispevek na konferenci).
V grobu 2 z Vrha pri Križu je bila odkrita
oljenka tipa Loeschcke I B, najverjetneje
z motivom medveda (Knez 1969, t. 1: 7).
V grobu z Dolenjega polja je oljenka
Loeschcke X A z žigom CASSI (Knez
1969, t. 2: 2), med naključnimi najdbami
iz Ruhne vasi sta tudi oljenki Loeschcke
X A z okrasom ovnove glave z žigom IEGIDI (Knez 1969, t. 3: 3) in Loeschcke I
B z žrtvenikom in dvema baklama (Knez
1969, t. 4: 4).
Z Roj pri Šentjerneju iz groba 1 izvira dno
oljenke pečatnega tipa z žigom FORTIS
(Knez 1969, t. 5: 4).
Na Rakovniku odkrita pečatna oljenka
tipa Loeschcke X A z žigom NERI je sodila med najdbe uničenega groba (Knez
1969, t. 1: 8). Oljenka tipa Loeschcke X
z nečitljivim žigom je bila odkrita tudi v
Doljnem Ajdovcu (Breščak 1987, 266,
Zastopanost tipov oljenk s podeželskih grobišč Dolenjske
sl. 34). Iz uničenega groba izvira tudi
oljenka pečatnega tipa z žigom VETTI
(Breščak 1987, 259-60). Pečatna oljenka
je bila odkrita tudi v grobu iz Stranske
vasi, Loeschcke X B z žigom FORTIS
(Breščak 1977, 270, sl. 140: 4).
V Straži pri Novem mestu je bilo odkritih
10 grobov, v grobu 8 z zidano grobnico
je bila odkrita tudi pečatna oljenka Loeschcke X B z žigom CPS (Knez 1964-1965,
t. 4: 4). Med gradivom iz šestih grobov,
odkritih pri Štrekljevcu, je znana tudi
oljenka Loeschcke X C pozne, degenerirane oblike (Dular 1977, t. 9: 2).
Manjše, staroselsko grobišče v Dragi pri
Beli Cerkvi je prišlo na dan z raziskavami
ob gradnji avtoceste leta 2002. Odkopanih je bilo 20 žganih grobov in grobnic ter pet skeletnih pokopov, en grob
je bil odkrit že leta 1958, del grobišča pa
se razteza po zemljišču, ki je ostalo neraziskano. Med grobnimi pridatki je bilo
odkritih 12 oljenk, od tega 10 pečatnih
in dve pozni oljenki Iványi 22 in 23 (Križ
2003).
ske
073
Z dolenjskih rimskodobnih najdišč izvira
velika množina arheološkega gradiva,
vendar so grobišča veliko bolje objavljena in poznana kot naselbinske najdbe.
Obsežna izkopavanja v zadnjih dveh desetletjih ob gradnji avtocestnega križa
so temeljito spremenila to podobo, vendar gradivo še čaka na objavo (Djurić
2003).
Objavljeno grobiščno gradivo z Dolenjske kaže zelo enotno podobo. Razen v
primeru poznorepublikanske oljenke z
grobišča Okrajno glavarstvo v Novem
mestu (Božič 2008, 178, t. 28: 4) ne zasledimo zgodnejših tipov. Prevladujejo oljenke tipa Loeschcke I B in I C ter pečatne
oljenke, značilne za drugo polovico 1. in
prvo polovico 2. stoletja ter kasnejše. Pojav gotovo odraža proces romanizacije, ki
je v tem času že dala opazen pečat tudi
življenju podeželskega, večidel staroselskega prebivalstva. Tudi na dolenjskih
najdiščih se zdi, da so med gradivom do
srede 2. stoletja pogosti izdelki italskih
delavnic, kasneje pa jih nadomestijo izdelki lokalnih in regionalnih delavnic, vendar
brez natančnejše analize te trditve ni moč
sprejeti z gotovostjo.
Obstoj obsežnih opekarskih in lončarskih
obratov in najdba kalupa podpirata domnevo o neviodunski produkciji. Žigi in
značilnosti posameznih oljenk, odkritih
v Neviodunu in Ribnici, cestni, pretovorni postaji in pristanišču Romula,
pa potrjujejo prisotnost petovionskih
izdelkov tudi na dolenjskih najdiščih.
****
V konstantinski dobi je med Akvilejo,
Alpami, Emono in Tarsatiko zrasel obsežen obrambni sistem Claustra Alpium
Iuliarum z zidanimi zaporami, s cestami,
z obrambnimi stolpi in opazovalnicami
ter z glavnima trdnjavama Ad pirum na
Hrušici in v Kastrah, danes Ajdovščina
(Horvat 1999, 255). Akvileja je postala
osrednje strateško in logistično središče
s pristaniščem, skladišči in z vojaškimi officinami. Znotraj Klavster je dobila Emona
kot najvzhodnejša utrjena postojanka
pomembno strateško vlogo, kar dokazujejo številne vojaške najdbe in obsežne prenove emonskih mestnih četrti
v pozni antiki (Plesničar Gec 1999). Urbanizmu in materialni kulturi pozne rimske
dobe je dalo zaznaven pečat krščanstvo;
Emona, Celeja in Petoviona so postala
škofijska središča (Knific, Sagadin 1991,
11-32 in tam citirana literatura). Kot
074
posledica negotovih, kriznih časov pa so
od konca 3. stoletja nastajale številne višinske postojanke, kamor se je umaknilo
prebivalstvo iz izpostavljenih ravninskih
naselij (Ciglenečki 1999, 292).
S hunskimi vpadi sredi 5. stoletja je bil
razvoj mest nasilno prekinjen. Mestno
in podeželsko prebivalstvo se je zaradi
vojnih nevarnosti in gospodarske krize,
kot posledice splošnega razpada organiziranosti rimske države, izseljevalo
v istrska in italska obalna središča ter
na bližnje utrjene višinske naselbine
(Ciglenečki 1999, 290). Navkljub kritičnim razmeram so Emona, Celeia in
Petoviona obdržale škofijska središča
še vse do avaroslovanske selitve konec
6. stoletja. Cerkveni kompleksi na vseh
pomembnejših višinskih naselbinah
kažejo, da je Cerkev prevzela upravno,
kulturno in obrambno vlogo nekdanje
države (Ciglenečki 1999, sl. 2). Stalne
Upravna in poselitvena podoba prostora med Siskom in Padovo v času pozne antike (Avbelj 1999, 298)
075
Kranj z Alpami (foto V. Doberlet)
trgovske povezave z vzhodnimi in afriškimi agrarnimi središči so posebej
razvidne v primeru importov afriške keramike in transportnega posodja za vino
in olje (Vidrih Perko, Zupančič 2005).
Redne trgovske stike z oddaljenimi
proizvodnimi središči je moč v okviru
sorazmerno avtarkičnega gospodarstva
višinskih postojank razumeti predvsem
v sklopu potreb cerkvenega obredja. K
cerkveni opremi pa so verjetno sodile
tudi mnoge oljenke afriške produkcije,
okrašene s krščansko simboliko.
Obalna mesta so prišla v času pozne antike pod neposredno bizantinsko oblast,
kar se odraža v številčnosti importov iz
vzhodnosredozemskih in severnoafriških
agrarnih središč. To je najvidnejše v poznoantičnem gradivu iz Kopra (Cunja 1994).
V notranjosti je Karnij v 6. stoletju postal močna vojaška postojanka germanske vojske in daleč naokoli edina
omembe vredna nižinska naselbina s
številnim staroselskim prebivalstvom in
z izpričanim zgodnjekrščanskim središčem (Sagadin 2000). Podobno vlogo je
imel tudi Črnomelj (Mason 1998). Med
poznoantičnim gradivom, odkritim v
Kranju in Črnomlju, so bili prepoznani
številni vzhodnosredozemski in afriški
importi (Vidrih Perko 2005).
POZNE NAJDBE OLJENK IN SVETILK S
SLOVENSKIH NAJDIŠČ
Tudi za poznorimske najdbe oljenk so
dale sodobne stratigrafske raziskave
na prostoru vile rustike v Školaricah pri
076
Ankaranu relevanten vpogled (Žerjal
2008, 101–118). Kot eden najzgodnejših
primerkov iz začetnega obdobja afriških
importov na Jadranu je bila prepoznana
oljenka z zaobljenim noskom tipa Deneauve VIII B z reliefnim okrasom v
obliki Apolona in grifonov, odkrita v
ruševinskih plasteh 3. stoletja. Preostale
najdbe fragmentarno ohranjenih oljenk
sodijo k tipu Atlante VIII, varianta C 2d
z reliefnim okrasom v obliki školjke v
žarkovnem polju, varianta Atlante VIII C
2c in varianta Atlante VIII A 1a z okrasom
palmete na ramenu in reliefnim okrasom
na disku. Slednja je značilna za sredozemske kontekste prve polovice 5. stoletja
(Žerjal 2008, 115). Raziskave ruševinskih
plasti iz vile rustike v Školaricah so pokazale istočasnost afriških importov s še
nadaljnjo rabo oljenk pečatnega tipa Loeschcke X, ki so izdelki lokalnih lončarskih
delavnic iz 4. in delno še 5. stoletja (Žerjal
2008, 118 in prispevek na konferenci).
Afriške oljenke najkasnejših oblik pa se
najpogosteje pojavljajo na obalnem predelu in v neposrednem zaledju, tj. na
prostoru, ki je bil pod neposredno bizantinsko upravo. Do zdaj jih je bilo največ
odkritih v Kopru, na najdišču Kapucinski
vrt (prispevek na konferenci).
Afriška oljenka z motivom psa in vreza-
Oljenki iz kapucinskega vrta v Kopru in z neznanega najdišča
na Severnem Jadranu (Knific, Sagadin 1991, sl. 68)
nim okrasom palmove veje na ramenu,
zelo blizu tipu oblike Atlante VII B, je bila
naključno odkrita v Biljah (Osmuk 1978,
467, sl. 1). Posamezne najdbe poznorimskih oljenk so znane tudi iz Solkana in
poznoantične naselbine na Svetem Pavlu nad Vrtovinom in iz Škocjana (Knific,
Sagadin 1991, sl. 68).
Oljenka iz Bilj (Osmuk 1978, sl. 1)
077
Oljenka s Svetega Pavla nad Vrtovinom, iz Škocjana in Solkana
(Knific, Sagadin 1991, sl. 68)
Najdbe afriških oljenk so znane tudi z
najdišč Klavster. Na Hrušici so med plastmi
poznoantične utrdbe prišli na dan pečatne
oljenke tipa Loeschcke X B in Loeschcke X
C ter odlomek dna pečatne oljenke z žigom
CRESCES (Giesler 1981, 91, Taf. 44: 1–4, 8,
9 in 12). Pet nadaljnjih odlomkov pripada
afriškim oljenkam (Giesler 1981, 91, Taf. 44:
5–7, 10-11). Odlomek Atlante VIII C 1b je bil
odkrit v kontekstu 3. stoletja, drugi odlomki iz kontekstov 4. stoletja pa so okvirno
prepoznani kot Atlante VIII C in Atlante X A
(Giesler 1981, 107). Odlomki afriških oljenk
so bili odkriti tudi v ruševinskih plasteh
Kaster, današnja Ajdovščina (prispevek na
konferenci).
V celoti ohranjena oljenka afriške proizvodnje je bila odkrita tudi v Predjami.
Nepretrgano okrasje na ramenu kaže
značilnosti tipa Atlante XD C1/2 Bonifay,
tip 59 (Bonifay 2004, 390, fig. 217).
Naselbinske raziskave iz poznoantične
Emone na Starokrščanskem centru
pri šoli Majde Vrhovnik ponujajo kompleksno sliko o raznovrstnosti svetil
poznega časa (Plesničar Gec 1983).
Odlomki afriških oljenk, ki jih okvirno lahko prištejemo k tipu Atlante VIII A, so
bili odkriti med gradivom tretje in četrte
gradbene faze iz druge polovice 4. in
začetka 5. stoletja (Plesničar Gec 1983,
t. 33: 11; t. 37: 3). Med gradivom je bilo
odkritih tudi nekaj odlomkov pečatnih
oljenk, posnetek afriške in odlomek oljenke v obliki pinijevega storža. Slednjo
lahko tolmačimo kot rezidualno gradivo
(Plesničar Gec 1983, t. 37: 1). V primerjavi
Oljenka iz Predjame (Notranjski muzej Postojna, foto T. Lauko)
078
z najdbami iz zgodnje gradbene faze
istega najdišča, kjer je odkritih domala 30 oljenk volutnega in pečatnega
tipa, preseneča pičlo število odkritih
keramičnih oljenk med gradivom poznih
gradbenih faz. To vsaj delno pojasnjuje številčnost odkrite steklovine, med
katero so brez dvoma mnogi odlomki
pripadali svetilkam. Z veliko gotovostjo
moremo prišteti k svetilkam odlomke
z značilnim ušesastim ročajčkom (Plesničar Gec 1983, t. 23: 1, 5; t. 27: 10 in 19;
t. 28: 2, 3; t. 29: 4, 7).
Oljenki z okrasom kristograma iz Emone
(Knific, Sagadin 1991, sl. 68)
Nekaj poznorimskih oljenk je znanih tudi
z emonskega grobišča. Primerek oljenke
iz groba 214, v starejši literaturi znan kot
Warzenlampe, je bil odkrit skupaj z novcem Decija Trajana (Plesničar Gec 1972,
t. 60: 1). Pod vplivom najzgodnejših
afriških izdelkov je verjetno nastal tudi
okras oljenke tipa Leibundgut 35 (Petru
1972, t. 98: 5, 8). Med starim emonskim
gradivom najdemo tudi oljenko mandljaste oblike, imenovano tip Sidon, in
obliko, ki je nastala pod vplivom vzhodnih delavnic (Petru 1972, t. 97: 8 in 9).
Pod vplivom zgodnjih afriških izdelkov je
skoraj zagotovo nastal primerek oljenke
iz groba s podeželskega, poznorimskega grobišča v Javorjih blizu Ljubljane,
datiranega v drugo polovico 4. stoletja
(Guštin, Knific 1973, 847, sl. 5, 2–69).
V grobu je ležala tudi na lončarskem
kolesu izdelana oljenka z ročajem oblike
Iványi XXII, ki je izdelek bližnjih delavnic.
Med starejšimi emonskimi najdbami pa
sta že dolgo znani dve afriški oljenki s
krščanskim motivom, odkriti na insuli
XXX in XII. Oljenki sodita k obliki Atlante VIII C 2a in Alante VIII C 2c; prva
je značilna za sredo 5. stoletja (Atlante
1981, 195).
Oljenki iz groba iz Javorij blizu Ljubljane, druga polovica 4.
stoletja (Guštin, Knific 1973, sl. 5, 2–69)
079
Petoviona je še v 3. in 4. stoletju ohranila
status premožne, politične in kulturne
metropole. V pozni antiki se je mesto
močno zmanjšalo in dobilo močno vojaško posadko (Horvat 2003).
Lokalne lončarske delavnice so še vse
4. stoletje izdelovale pozne oblike
pečatnih oljenk: v 3. in na začetku 4.
stoletja je še vedno dejavna delavnica,
ki označuje svoje izdelke z žigi IVSTINIANI
in morda še tudi VRSVLI (Istenič 1999, 158159). Čedalje pogosteje pa so v rabi oljenke oblik Iványi XXII in Iványi XXIII, delane
pretežno delno ali v celoti na lončarskem
vretenu, ki se pojavljajo tudi z rjavo ali s
temnozeleno glazirano površino (Šubic
1975, 83, t. 6: 24. Istenič 1999, t. 2: 1).
Afriških izdelkov med ptujskim gradivom
ni bilo veliko odkritih, kar čudi glede na
velikost in pomembnost antičnega mesta. Oljenka Atlante X A 1a je prišla na dan
na Hajdini, kjer so bili poleg ostankov
mnogih templjev odkriti tudi temelji
zgodnjekrščanske bazilike (Šubic 1975,
t. 5: 19).
Posebne pozornosti sta vredni dve bronasti svetili iz Ptuja – lučka v obliki pava
in bronast svečnik. Prva je bila odkrita
na Zgornjem Bregu, kjer se je razprostiralo obsežno poznorimsko grobišče.
Svetilka je le delno ohranjena, brez
repa. Verjetno je prav to dejstvo vodilo
k dolgoletnemu prepričanju, da gre za
krščansko simboliko – in kar je pripomoglo k pozni dataciji najdbe, v 4. in
5. stoletje (Knific, Sagadin 1991, 76, sl.
74). Menzel je objavil podobno, v celoti ohranjeno bronasto svetilko (Menzel 1969, fig. 90: 4). Primerek se od
ptujskega razlikuje po tem, da je brez
odprtine za ogenj na trebuhu in s široko razprtim repom. Pav s pahljačastim,
Ptuj, oljenka, izdelana na lončarskem kolesu, z glazirano
površino (Šubic 1975, t. 6: 25)
Afriška oljenka s Hajdine, Ptuj
(Šubic 1975, t. 5: 19)
080
razprtim repom pa je simbolna govorica zgodnje rimske dobe in ne znamenje krščanstva. To potrjuje tudi ptujski
povsem analogna svetilka, odkrita v
galo-romanski vili na švicarskem najdišču
Morat/Combet in datirana v drugo polovico 2. stoletja (Agustoni 2005, fig.
1–3). Glede na prostor, kjer je bila ptujska
svetilka odkrita, je moč sklepati na njeno
dolgotrajno rabo. Podobno je mogoče
sklepati tudi za bronast svečnik, odkrit v
bližini pozne Vzhodne nekropole Petovije (Vomer Gojkovič 1996, t. 20: 17).
Med najodličnejše ptujske poznorimske najdbe pa sodita bronasta svečnika,
odkrita leta 1858 na Rogoznici v predmestju sodobnega Ptuja. Oba predmeta sta bila zaradi velike kulturne in
umetniške izpovednosti prenesena v
Umetnostnozgodovinski muzej na Dunaju. Okoliščine odkritja niso povsem
Bronast, zložljivi podstavek za svečo, Ptuj, Dijaški dom
(Vomer Gojkovič 1996, t. 20: 17)
Bronasta svetilka v obliki pava, Ptuj, Zgornji Breg (Knific, Sagadin 1991, sl. 74)
znane. Z ozirom na mesto najdbe, ki je
bilo tik ob Vzhodni petovionski nekropoli,
in dejstvo, da sta bila svečnika najdena v
paru, se domneva, da sta sodila k opremi
pokopališke cerkve (Korošec 1980, 55–
61). Masivna bronasta svečnika sestavljajo trije deli: spodnji, ki je bil pritrjen na postament, osrednji del v obliki kristograma
z vrezanim napisom in zgornji del s podstavkom za sveče v obliki cvetnih čašic.
Svečnika sta domala identična. Razlikujeta se le pri obliki čašic in njihovi pritrditvi na kristogram. Pri prvem sta petlistni
čaši pritrjeni na podstavek v obliki rok,
pri drugem svečniku pa je štirilistna čaša
za svečo pritrjena neposredno na kristogram. Napis na prvem svečniku se glasi
VOTVM PVSINIO POSVIT, na drugem
pa INTIMVS, MAXIMILIANVS FRATRES
CRISPINO POSVERVNT (Knific, Sagadin
1991, 48).
Stilna interpretacija posameznih elementov svečnika odraža kopske duhovne
prvine. Svečnika sta datirana v drugo
polovico ali na konec 4. stoletja, posamezni raziskovalci pa povezujejo najdbo
081
Bronasta svečnika z Rogoznice pri
Ptuju (Knific, Sagadin 1991, 48)
svečnikov z obstojem kopske cerkve v
Petovioni (Korošec 1980, 57).
Ptujski svečniki pa niso osamljen primer bronastih svetil z današnjega slovenskega ozemlja. Odlomek bronastega
svečnika je bil odkrit tudi v Črnomlju (Mason 1998; Bitenc, Knific 2001, 37, sl. 102 in
prispevek na konferenci).
Predmeta sta ohranjena le fragmentarno, na obeh so pritrjeni kaveljčki za
verižice, ki so najverjetneje služili za
obešanje steklenih svetilk. Kristograma
sta s konca 4. stoletja in verjetno je, da
Kristogram z Vipote (Pokrajinski muzej Celje, foto T. Lauko)
Štirilistna čaša za svečo, del bronastega svečnika iz Črnomlja
(Zavod za varovanje kulturne dediščine, OE Novo mesto,
foto T. Lauko)
Dva kristograma sta bila odkrita tudi
na višinski postojanki na Vipoti, kamor
se je v pozni dobi umaknilo prebivalstvo
iz Celeie in iz bližnjih izpostavljenih nižinskih naselij (Ciglenečki 1999, 290).
sta pripadala cerkveni opremi celejske
bazilike. Predmeta sta bila najverjetneje ob umiku občestva iz Celeie prenesena na bližnjo višinsko naselbino na Vipoti (Bitenc, Knific 2001, 18, sl. 30 in 31).
V neposredni okolici Šentjurja pod Rifnikom, kjer je našla prostor obsežna
poznoantična višinska naselbina, sta bili
082
odkriti tudi poškodovani srebrni oljenki
(Pirkmajer 1994, sl. 45). Najdbi sta bili
odkriti med oranjem na bližnjem polju.
Svetilki sta delno poškodovani in rahlo
sploščeni. Prva ima odprt kanal s privzdignjenim robom, druga pa privzdignjen
osrednji del brez kanala. Šest majhnih
odprtinic na prehodu v nosek je najverjetneje služilo za pritrjevanje verižice,
na kateri je svetilka visela izpod stropa.
Podobne bronaste svetilke iz Britanskega
muzeja so okvirno datirane med leti 200
in 400. Zaradi njihove dragocenosti so
bile brez dvoma zelo dolgo v uporabi.
Oljenke v Šentjurju so bile najdene pri
oranju, zato je domneva, da so del zakopanega zaklada, več kot upravičena.
Morda sta bili svetilki del tempeljske opreme bližnjega, epigrafsko obeleženega
lokalnega božanstva Akvonija. Ali pa sta
bili, podobno kot bronast kristogram z
Vipote, preneseni v cerkev na Rifniku kot
del opreme iz celejske zgodnjekrščanske
bazilike in konec 6. stoletja, ob uničenju
rifniške naselbine, zakopani na bližnjem
polju.
S preostalih poznoantičnih najdišč v notranjosti današnje Slovenije, posebej z
višinskih postojank, so znane le redke
najdbe keramičnih oljenk. V poznoantičnih kontekstih so običajni odlomki ste-
Srebrni oljenki, odkriti pri oranju v bližini Šentjurja pri Celju
(Pirkmajer 1994, sl. 45)
klenega posodja; med njimi so zagotovo
tudi svetilke, kot npr. z višinske naselbine
Vranje pri Sevnici (Petru, Ulbert 1975, t.
27: 40; Knific 1979, sl. 35–38).
Iz Celeie je znana afriška oljenka z upodobitvijo menoraha
(Arhiv Pokrajinskega muzeja Celje, foto T. Lauko)
083
Keramična oljenka iz groba 230 z grobišča V Lajhu
(Narodni muzej Ljubljana, foto T. Lauko)
Odlomki steklenega posodja, odkriti pri izkopavanju steklarskih peči na dvorišču Khislsteina v Kranju
(Gorenjski muzej Kranj, foto T. Lauko)
Odlomki steklene svetilke iz 6. stoletja
so bili odkriti tudi med raziskavami prezbiterija cerkve na višinski postojanki Ajdna nad Potoki (Bitenc, Knific 2001, 44, sl.
120). Z Ajdne je poznana tudi keramična
oljenka, posnetek afriške oblike Atlante
X z upodobitvijo menoraha (Bitenc, Knific 2001, 44, sl. 120). Oljenka je bila odkrita v neposredni bližini cerkve.
Nekaj izpovednih poznoantičnih najdb
prihaja tudi iz Kranja. Ostanke poznoantične naselbine Karnij odkrivajo domala na celotnem območju današnjega
Ajdna nad Potoki, oljenka in odlomki steklene čaše,
najverjetneje svetilke (Gorenjski muzej Kranj, foto T. Lauko)
starega mesta. Lega na skalnatem pomolu med Savo in kanjonom Kokre je
bila velikega strateškega pomena za
obrambo savskih prehodov proti Italiji.
V 6. stoletju je Karnij postal postojanka
germanske vojske, dobil je močno obzidje z obrambnimi stolpi. Med nedavnimi
raziskavami so bili odkriti tudi ostanki
dveh steklarskih peči z velikim številom
odlomkov steklenega posodja, med njimi
tudi svetilk.
Z obsežnega, pripadajočega kranjskega grobišča V Lajhu pa je poznana keramična oljenka. Svetilka z visokim,
presegajočim ročajem brez premaza je
izdelana na lončarskem kolesu. Odkrita je
bila v grobu 230 (Stare 1980, 67; Bitenc,
Knific 2001, 63, sl. 190).
S poznimi afriškimi oljenkami iz obalnih
mest, steklenimi lučkami in preprostimi,
na lončarskem kolesu izdelanimi svetilkami se je zaključila antična doba na tleh
današnje Slovenije. Če parafraziramo
besede Adrea Carandinija, velikana italijanske arheološke misli, lahko rečemo,
da je s propadom mest in pretrganjem
trgovskih poti – in s tem množičnega
uvoza oljčnega olja, ugasnila luč antične
civilizacije.
084
v Gradcu. Fischbach je oral ledino pri proučevanju tovrstnega gradiva pri nas.
Kratko študijo, ki je precej vključevala
tudi petovionsko gradivo, je objavila
Zorka Šubic v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (Šubic 1975). PETOVIONA - PRODUKCIJSKO
SREDIŠČE OLJENK
Ivan Žižek
Ka
Ptuj predstavlja v rimskem času pomemben produkcijski center keramičnih
izdelkov. Med drugim so tukaj izdelovali tudi oljenke, ki pa so po kakovosti
različne. Proizvodnja je obsegala od kakovostnih izdelkov volutnih oljenk do
pečatnih. Dokazana je s kalupi in z odpadki, z deformiranimi izdelki.
Številno arheološko gradivo je bilo
vzrok, da so na Ptuju nastale tudi najzgodnejše študije oljenk. S ptujskim
gradivom se je ukvarjal Otto Fischbach
v delu Römischen Lampen aus Poetovio,
Mittheilungen des Historischen Verreins
für Steiermark XLIV, ki je leta 1896 izšlo
Deformirane oljenke iz odpadne jame na Spodnji Hajdini
(Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož)
ini
ož)
085
Karta Ptuja z označenimi rimskodobnimi komunikacijami, nekdanjo strugo reke Drave in odkritimi ostanki obrtniških delavnic in lončarskih peči.
Konec devetdesetih pa je Janka Istenič
v poglobljeno raziskavo Zahodne petovionske nekropole vključila tudi oljenke
in pri tem uporabila sodobne naravoslovne metode (Istenič 1999, 148 – 165).
Isteničeva je na podlagi kemičnih analiz
dokazala, da so bili tudi kalupi izdelani v
lokalnih petovionskih delavnicah. Naravoslovne analize gradiva sta opravila
Daszkiewiczeva in Schneider (Istenič
1999, 173 - 190).
Otto Fischbach: Römischen Lampen aus Poetovio
(Arhiv pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož)
086
Vzroke, da se je v Petovioni razvilo
močno središče za izdelavo oljenk že v 1.
stoletju, je treba iskati v bogati staroselski lončarski tradiciji in odličnih naravnih
pogojih. Na levem dravskem bregu so
obsežna nahajališča ilovice, ki na nekaterih mestih dosega do šest metrov debeline. Zgornji sloj gline, debel do štiri
metre, predstavlja rumeno ilovico, pod
njo pa ležita še dva metra kakovostne
sive gline. Ilovica je dobra, z zelo malo
primesmi, z obdelavo je mogoče hitro
pridobiti ustrezno glino za izdelavo
najrazličnejših keramičnih izdelkov.
Na Ptuju je bilo do zdaj odkritih okoli
150 opekarskih in lončarskih peči. Oblike peči so različne: okrogle, ovalne
in kvadratne. Domnevamo, da so bile
oblike peči pogojene z vrsto izdelka in
načini žganja. Mogoče pa je tudi, da so
mojstri prenesli znanje o izdelavi peči
in njihovi rabi iz okolja, v katerem so se
naučili tovrstne obrti in s tem nadaljevali
tradicijo v petovionskem okolju.
Peči so bile grajene posamično ali v kompleksu dve in več – s skupnim manipulativnim prostorom. Velikosti peči so
približno enake, obsegajo med 1 in 1,10
metra premera. Grajene so bile tako, da
je bil spodnji del vkopan v zemljeno podlago. Prav tako je bil pred njo vkopan
tudi delovni prostor, ki je bil s spodnjim
delom peči povezan s krajšim kanalom.
Kanal je služil sočasno tudi kot kurišče.
V spodnjem delu se je lahko nahajal
stebriček, ki je podpiral glineno rešetko,
tako da je topel zrak skozi njo prodiral
do zgoraj naloženega posodja. Zgornji
deli peči s kupolo se niso ohranili, tako da
njihovih oblik ne poznamo. Menim, da
so bile nekatere kupolasto oblikovane,
Okrogla in kvadratna peč za žganje keramičnih izdelkov (Ptuj, Rabelčja vas in Rimska ploščad)
Ko
(Ar
ad)
087
Kompleks dveh lončarskih peči iz obrtniške četrti
druge pa cilindrično; najverjetneje je
lončar zaključek peči vsakokrat pred žganjem zamazal z glino, oblikoval odprtine za
vleko in jih po potrebi zaprl. To nam nakazujejo najdbe velikih količin zdrobljene,
ožgane ilovice, ki jo najdemo v okolici peči
in ki so jo najverjetneje kasneje primešali
glini za izdelovanje posodja.
V bližini peči in delavnic za izdelovanje
keramičnih izdelkov so ležale ena ali več
sušilnic za sušenje glinenih izdelkov. Odkriti temelji in podstamenti za lesena vertikalna bruna nam kažejo, da gre za objekt z dvokapno streho. Takšna objekta
sta bila raziskana na Rimski ploščadi in
ob gradnji porodnišnice, eden od teh se
je raztezal na površini 27,7 x 14 metrov
(Vomer Gojkovič, 1993, 451–453).
Poizkus rekonstrukcije lončarsko – opekarskega obrata
na podlagi terenske dokumentacije (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož)
Temelji rimske stavbe s sušilnico na Rimski ploščadi
Terenski načrt izkopavanja porodnišnice 1999 in idealizirana rekonstrukcija (Avbelj 1999, 252)
088
Oljenke, shranjene v Pokrajinskem muzeju Ptuj Ormož, omogočajo tudi dober
vpogled v trgovino – na eni strani kažejo
na vrste importov na drugi strani pa na
lokalno produkcijo in njene izvoze.
Med reliefnimi oljenkami je na začetku
treba omeniti uvoz iz italskih produkcijskih središč v Modeni, Ticinu, Akvileji in
verjetno še katerega od številnih padanskih. Upodobitve na oljenkah so pestre,
z antropomorfnimi in zoomorfnimi ter
vegetativnimi motivi, nekaj je tudi prizorov, ki so vezani na arhitekturo. Posebej
pogosti so motivi s Heraklom, z Dionizom, s Satirjem, s plešočimi menadami, z
Luno ali pa vsakdanji motivi kot so ribič,
gladiator, erotični prizori itd.
V Petovioni izdelana reliefna oljenka (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož)
V Petovioni je najbolje izpričana proizvodnja pečatnih oljenk, arheološke raziskave so prinesle na dan veliko kalupov,
ki so bili po obliki in kakovosti različni,
pa tudi po sami izdelavi. Vsi kalupi so
dvodelni. Spodnji del sega do ramena
oljenke, zgornji pa je služil za odtis diska
z noskom. Kalupi so bili skrbno zmodelirani na zunanji in notranji strani, narejeni
iz dobro prečiščene gline. Na stranicah
smo na nekaterih zasledili poševne ali
vertikalne zareze, s katerimi je obrtnik
zagotovil prekrivanje in prileganje obeh
delov kalupa.
Gornji in dva spodnja dela kalupa za izdelavo figuralnih oljenk z upodobitvijo Dioniza (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož)
089
ož)
Kalup za izdelavo oljenk (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož)
Za boljše prileganje kalupov pa so služile
vdolbine oziroma grbine na notranjih
robovih, kjer se oba kalupa prekrivata.
S tem so dosegli, da so bile oljenke
natančno narejene in da ni prišlo do zamikov pri odtisu izdelka.
Pri nekaterih kalupih je na dnu odtisnjeno ime izdelovalca oziroma delavnice.
Ime so odtisnili v kalup še pred žganjem,
ko je bila glina še sveža, kar je omogočalo
reliefno izvedbo napisa na končnem
izdelku.
Do danes je znanih mnogo petovionskih
izdelovalcev oljenk oziroma delavnic,
morda pa tudi podružnic, ki so izdelovale
kopije izdelkov iz večjih središč. Znani so
žigi: FORTIS, COMMUNIS (COMMUNI),
DRACO, FRONTO in STROBIL, ki se pojavljajo na oljenkah tipa Loeschcke IX iz 1.
in 2. stoletja (Istenič 1993, 315), lončarji
URSUL(I), CERIALIS, CPSF, LITOGENE,
Spodnji del kalupa z imenom delavnice VRSVL (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož)
090
Kalup z žigom FORTIS, OCEANUS in URSULI s končnim izdelkom (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož)
VIBULEI, APRIO/F, CRESCE (CRESCES),
DECIMI, C.DESSI, EXORATI, FESTI, FORTIS, IUSTINIANUS, IULIUS, LITOGENE,
LUCIUS, OPTAT/I, PULLI, VER(u)S, PRUDE
ter OCEANUS pa so izdelovali oljenke
tipa Loeschcke X v 2. in 3. stoletju (Istenič
1993, 317 – 319).
Arhetip, model za izdelavo kalupov za oljenke
Med ptujskim gradivom je tudi model za
izdelavo kalupa oljenk, t. i. arhetip, ki je
služil za izdelavo oljenk tipa Loeschke X.
To je bil tudi vodilni tip keramične svetilke
Petovione v 2. in 3. stoletju.
Ni jasno ali so imeli vsi kalupi za osnovo
podobne modele, arhetipe, ali pa so
morda služili za izdelavo kalupov tudi
končni, žgani izdelki. Menim, da je v veliko primerih služila za izdelavo kalupa
kar oljenka sama.
In kakšne so vse te oljenke in kakšno
zgodbo nam lahko povedo?
Zgodba, ki se nam sama po sebi poraja je
vezana na moč svetlobe, premagovanje
teme, s tem pa tudi beg pred neznanim
in povezovanje z imaginarnim duhovnim
svetom, ki je vez med onstranskim in
vsakdanjim, stvarnim življenjem. S svetlobo je pri Rimljanih povezane veliko simbolike, saj se vedno pojavlja kot protiutež
Olj
rel
091
Svetilka na loj ali lojenka
Oljenka izdelovalca IVSTINIANVSA in OCEANVSA, slednji je izdeloval tudi
reliefno okrašene oljenke (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož)
teme in gre za večni spopad med dobrim
in zlom ter življenjem in smrtjo.
V rimski Petovioni so si svetili na različne
načine. Kot osnovno svetilo so se najpogosteje uporabljale oljenke, nekoliko
redkeje svetilke na loj. Oljenke so lahko
bile obešene, prostostoječe ali so imele
ročaje za prenašanje. Brez dvoma pa so
za razsvetljavo pogosto uporabljali tudi
bakle in trske. Najdeni svečniki pa nam
dokazujejo, da so si razsvetljevali tudi s
svečami. Nekaj imamo ohranjenih tudi
svetil, ki so svetile na goveji loj.
Med rimskimi oljenkami Petovione najdemo domala vse tipe, ki se pojavljajo
tudi v drugih najdiščih province Panonije.
Tako imamo zastopane svetilke z dvema
nasproti stoječima si noskoma, ki so bile
obešene, pa svetilke z dvema ali več noski
z držaji in ročaji. Najdemo pa tudi oljenke
okrogle, kvadratne in pravokotne oblike.
Oljenka z dvema noskoma (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož)
092
Po okrasu z raznolično motiviko pa lahko prepoznamo svetilke, ki so bile uporabljene v verske in ritualne namene
v politeizmu in monoteizmu, kar pa
velja predvsem za čas pozne antike, ko
se krščanska motivika pojavlja tudi na
svetilkah in svečnikih.
Poleg keramičnih oljenk, lojenk in podstavkov za sveče najdemo med ptujskim
gradivom, veliko bronastih svetil, odlomkov kandelabrov in latern.
Med vsemi nekaj tisoči svetil je že dolgo
med najbolj priljubljenimi oljenka, odkrita
na Ptuju že pred drugo svetovno vojno,
na kateri je vrezan znani napis PANE
VINO RADIX, PAUPERIS CENA.
Na Ptuju odkrita oljenka z napisom PANE VINO RADIX PAUPERIS CENA
093
NAMESTO ZAKLJUČKA:
VELIKA MOČ MALIH PODOB
Verena Perko
Keramične oljenke so se v rimski dobi
uveljavile zaradi cenenosti in velike
funkcionalnosti. Oljenke so nudile, posebej tiste pečatnega tipa, daleč najboljši
izkoristek goriva in so bile v primerjavi
s svečami veliko bolj varne. Gorele so
na olivno olje, lahko tudi na katero koli
drugo rastlinsko olje ali celo loj. Za razliko od živalskega loja olivno olje pri
gorenju ne smrdi in se ne kadi s sajastim
čadom kot druga olja rastlinskega izvora, pri izgorevanju pa se celo sprošča
prijeten vonj. Olivno olje je imelo za vsa
stara sredozemska ljudstva globok simbolni pomen, ki je neločljivo povezan z
oljko, v Sredozemlju svetim drevesom.
Z rabo oljenk je tesno povezano intenzivno pridelovanje olivnega olja, ki je bilo
poleg vinarstva in žitarstva ena temeljnih
dejavnosti rimskodobnega kmetijstva
in s tem tudi ekonomije (Kehoe 2007,
556). Gojenje oljk je povezano s prodo-
rom Feničanov. V zgodnji rimski dobi je
bilo razširjeno že po vsem Sredozemlju.
Vendar je oljkarstvo in oljarstvo v Italiji
začelo skokovito naraščati šele v zadnjih
dveh stoletjih pred Kr. (Mattingly 1996).
Pojav je tesno povezan z nastajanjem
klasičnih poznorepublikanskih veleposesti s suženjsko delovno silo v Kampaniji,
Laciju in Etruriji, kasneje tudi v Španiji in
severni Afriki (Carandini 1999).
Proizvodnja, transport in distribucija olivnega olja in žita so bili neločljiv
del državne politike in vir bogastva
za tedanjo elito (Morley 2007, 577).
Država je za oskrbo vojaških postojank
in administrativnih centrov organizirala
posebno institucijo, imenovano annona
(Lo Cascio 2007, 639). Annona je temeljila na zapletenem državnem sistemu pobiranja dajatev v naravi, organiziranih
in iz državne blagajne subvencioniranih
najemniških prevozov ter distribuiranja
prehrambnih izdelkov v mesta in administrativna središča ter na vojaške postojanke širom celega imperija. S tem sistemom je bila tesno povezana tudi oskrba
prostega tržišča, ki je temeljila na tržni
ponudbi in povpraševanju ter se je pogosto pridružila državnim transportom
velikih količin žita in olja. To je eden od
poglavitnih vzrokov, da so ob dobro
094
organizirani agrarni produkciji zrasle poleg nujno potrebnih delavnic transportnega posodja tudi številne delavnice fine
keramike in oljenk. Njihov tržni uspeh
pa je bil največkrat neločljivo povezan z
rednimi, od države subvencioniranimi
prevozi prehrambnih izdelkov po imperiju (Lo Cascio 2007). To je omogočalo
transportiranje keramičnih izdelkov, tudi
oljenk, v obliki balastne robe na tovornih
ladjah po znatno nižjih cenah.
Keramične oljenke so bile, podobno kot
vse druge vrste lončarskih izdelkov, poceni blago in vemo, da so jih iz velikih,
napol industrijskih središč, kot sta bili v
severni Italiji Mutina in Akvileja, izvažali
na milijone (Di Filippo Balestrazzi 1988).
Ocene kažejo, da za njihov prevoz ni
potrebnega veliko prostora. Tako npr.
lahko kar 11.520 kosov oljenk povprečne
velikosti zložimo na zgolj dva kvadratna
metra prostora.
Če sta ceni transporta in izdelka zanemarljivi, to ne velja za porabo olja. Preizkus je pokazal, da je za 134 ur razsvetljave potreben cel liter olja in že preprost
izračun pokaže, da bi mesto z 10.000 prebivalci za samo eno uro razsvetljave porabili okoli 27.000 litrov olja. Izračuni pokažejo, da so v Rimu zgodnje cesarske
dobe porabili zgolj za osnovno razsvet-
ljavo okoli tri milijone litrov olja v enem
letu (Mattingly 1996, 224). Oceniti porabo olja v rimskem cesarstvu je izjemno
težko. Kljub vsemu približne ocene porabe obstajajo in se gibljejo okoli 20 do
50 litrov na leto na prebivalca (Mattingly
1996, 239).
Vprašati se je torej treba, kaj neki je botrovalo tej gigantski porabi olivnega olja, ki
jo je imperialna politična ekonomija tako
očitno podpirala in k čemer je znatno
pripomogla tudi razsvetljava. Raziskave
kažejo, da gre prej kot za realne potrebe
za umetno ustvarjena tržišča in potrebe,
ki podpirajo identiteto ter procese romanizacije – čemur moremo prišteti tudi
masovno rabo oljenk. Ni mogoče prezreti, da množična produkcija oljenk, izdelanih v kalupu, sovpada z zgodnjeimperialno dobo. Ta tehnična rešitev ponuja
prostor za okras in omogoča izdelavo na
deset tisoče popolnoma enakih izdelkov.
Z izumom oljenk pečatnega tipa v drugi
polovici 1. v 2. stoletju pa proizvodnja reliefno okrašenih oljenk kmalu zamre.
Masovne proizvodnje oljenk in velike
potrošnje olja ter drugih izdelkov rimskih
produkcijskih središč ne moremo pripisati zgolj zakonom tržnega povpraševanja
in ponudbe. Treba jih je razumeti kot
pomemben instrument romanizacije,
095
kot vidne, zunanje znake romanitas. Kot
znamenje kulturne identitete politične
in vojaške elite, v kontekstu jezika moči
(Zanker 1990).
V času zgodnjega imperija so urbana
središča služila kot najprepoznavnejši
simbolni jezik imperialne moči. S
pripadajočo likovno govorico so močno
vplivala na tedanjo družbo: stavbarska
umetnost, kipi in reliefni okras javnih
zgradb ter trgov, mozaiki in freske v notranjosti rimskih domusov so oblikovali
okus tedanje dobe, ki se je odražal tudi
na tako banalnem področju, kot je okras
keramičnega posodja in oljenk.
Dejansko se šele z volutnimi oljenkami
na disku pojavi veliko prostora za okras,
kar je novost tega časa in česar predhodni tipi niso poznali (Ceci 2005). Hkrati
je izdelava v kalupu, ki se je v polni meri
dejansko množično uveljavila prav z volutnimi oljenkami, omogočala visoko
kakovostno, hitro in dovolj enostavno
produkcijo velikega števila izdelkov (Chrzanovski 2006). In kar je še bolj pomembno, kalup je omogočal tudi kakovostne
reprodukcije pomembnih umetniških
stvaritev, upodobitve znamenitih javnih
zgradb, mostov, svetilnikov in spomenikov itd. Zaradi cenenosti in masovnosti
so izdelki zlahka našli pot tudi v najbolj
oddaljene predele rimskega cesarstva.
Že bežen pogled na motiviko reliefnega
okrasa na oljenkah zgodnjecesarske
dobe pokaže, da gre za prikrito, simbolno govorico moči, ki širi zavest pripadnosti grško-rimskemu svetu, tega pa je
utelešalo rimsko cesarstvo. Najpogostejši
so motivi iz grško-rimskega panteona,
božanstev s pripadajočimi atributi in njih
junaška dejanja. Skoraj domala z vseh
zgodnjecesarskih najdišč so znane upodobitve kapitolinske triade z Jupitrom,
Junono in Minervo, Jupitra s strelo v rokah ali z orlom, Jupitra Amona, Minerve,
Diane, Lune, Sola, Merkurja s kaducejem,
petasosom in talario. Ne manjkajo Kibela in Atis, pa Herkul, Venus in Bona dea,
Fortuna z rogom izobilja, s koščičastim
sadjem in z novci. Sledijo mitološki in fantazijski prizori, ne manjkajo upodobitve
vojakov, gladiatorskih bojev in cirkuških
iger kot jasno prepoznavnih znakov rimske civilizacije. Pogoste so tudi na videz
povsem banalne upodobitve predmetov,
kot npr. živali – medveda, psa, zajca, ptic,
ribe ali školjke, pa tudi roparske živali s
plenom, npr. psa z zajcem v gobcu. Vendar tudi tu ne moremo mimo mnogoterih
pomenov, ki so jih podobe živali privabljale v danes pogosto povsem zastrti
simbolni govorici. Tudi pri domiselnih in
096
likovno pogosto dovršeno upodobljenih
erotičnih prizorih se najverjetneje nanaša
njihovo sporočilo na sodobnemu človeku
neznano plat prikazane vsebine.
Dejstvo je, da večina motivov na zgodnjecesarskih oljenkah izvira iz zakladnice
grško-rimskega sveta. Nemalokrat pripoveduje zgodbe o herojih iz mediteranskih
mitov ali celo pesniških in gledaliških
del, ki so bili v nasprotju z alegorijami in
atributi sreče, plodnosti in izobilja razumljivi v prvi vrsti italskemu prebivalstvu ter
romanizirani eliti. To dobro kažejo npr.
upodobitve na šempetrskih nagrobnih
spomenikih (Kastelic 1998).
V simbolični govorici podob je bila
izražena arhetipska moč imperija.
Okras oljenk in raba olivnega olja imata
torej podoben pomen kot npr. upodobitve na kovancih. Imata vlogo identitetnega instrumentarija in cesarske propagande. To potrjuje velika pozornost, ki
so jo izdelovalci namenjali izboru okrasja
in napisom, česar zlepa ne srečamo ne
prej ne kasneje, temveč predvsem v času
največje ekspanzije rimskega imperija.
Priljubljenost reliefno okrašenih oljenk
traja še vse v 2. stoletje, čeprav so se že v
šestdesetih letih 1. stoletja pojavile oljenke pečatnega tipa. Te so bile tehnično
najbolj izpopolnjen tip svetilke in so daja-
le daleč največji izkoristek za porabljeno
količino olja (Wunderlich 2006). Takoj lahko opazimo, da je pri pečatnih oljenkah,
vodilnemu tipu srednje cesarske dobe,
okrasna motivika postala postranskega
pomena. Včasih se pojavijo na disku reliefne maske, največkrat pa nosi izdelek zgolj
napis, ki jasno izpričuje njegov izvor in s
tem zagotavlja kakovost izdelka (Krunić
2009). Brez velikega pretiravanja lahko
ugotovimo, da je simboličnost predmeta prerasla v kompleksno, splošno znano in sprejeto semiotično identitetno
sporočilo. Sporočilo se je zožilo na njegov najpomembnejši del in bogata simbolika posameznih likovnih elementov,
vsebinska in arhetipska podpora, nista
bili več potrebni. Srž semiotičnega identitetnega sporočila je postal tehnično
dovršen predmet sam.
Najverjetneje prav identitetna vloga
izdelka pojasni, zakaj v prvem stoletju
in pol zgodnjega rimskega cesarstva ob
tolikih delujočih provincialnih delavnicah
glavnina oljenk, odkritih širom imperija,
še vedno pripada italskim.
Oljenke so seveda še tudi v naslednjih
stoletjih rimskega imperija ostale pogost
svetilni pripomoček. Vendar že druga polovica 2. stoletja pomeni konec izvažanja
iz italskih centrov, s čimer se pospeši rast
097
lokalne proizvodnje. Potrebe po identitetnih podobah so ugasnile in proces
romanizacije je končan, kar se v 3. stoletju posredno kaže tudi s ponovnim uvajanjem proizvodnje oljenk, izdelanih na
lončarskem kolesu.
Med poznoantičnimi oljenkami, izdelanimi v kalupu in reliefno okrašenimi, so
le še afriške oljenke. Vendar se v primerjavi z zgodnjeantičnimi neprimerljivo redkeje pojavljajo. Njihov okras, nemalokrat
povezan s starokrščansko motiviko,
tudi v teh primerih kaže, kako zelo uporaben medij kulturnega in/ali verskega
sporočila so lahko bile oljenke.
Kalup za oljenko iz zbirke Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož
(Šubic 1975, t. 11, 49)
Oljenki iz zbirke Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož (Šubic 1975, t. 2)
AGUSTONI, C. 2005, Ex pavone lux. – L. Chrzanovski (ur.): Lychnological acts 1. Actes du 1er Congrès international d’études sur le luminaire antique (Nyon - Genève, 29.IX - 4.X.2003), Monographies Instrumentum
31, 15-16.
ATLANTE I 1981 = Atlante delle forme ceramiche 1. Ceramica fine romana nel bacino mediterraneo (medio e
tardo impero). Enciclopedia dell’arte antica, classica e orientale. Istituto della Enciclopedia italiana. Roma.
AUBELJ, B. (ur.) 1999, Zakladi tisočletij. Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov. Ljubljana.
BAILEY, D.M. 1996, A Catalogue of the Lamps in the British Museum, Volume 4: Lamps of metal and stone
and lampstands. London.
BAVDEK, A. 2005, Rimsko žarno grobišče Volarije pri Žirjah na Krasu – Arheološki vestnik 56, 235-262.
BAVDEK, A. 2009, Pregled skozi najstarejšo zgodovino. – A. Bavdek in P. Jakopin: Planinska dolina: ljudje in
kraji ob Unici, Planina pri Rakeku, 79-89.
BITENC, P. in KNIFIC, T. (ur.) 2001, Od Rimljanov do Slovanov. Predmeti. Ljubljana.
BOLTA, L. 1981, Rifnik pri Šentjurju: poznoantična naselbina in grobišče. Katalogi in monografije 19. Ljubljana.
BOLTIN TOME, E. 1958-59, Arheološke najdbe na kaštelirju nad Kortami – Arheološki vestnik 9-10, 237-250.
BONIFAY, M. 2004, Etudes sur la céramique romaine tardive d’Afrique. BAR International Series 1301.
Oxford.
BÓNIS, É. 1942, Die kaiserzeitliche Keramik von Pannonien (ausser den Sigillaten) 1. Die Materialien der
frühen Kaiserzeit. Dissertationes Pannonicae ex Instituto Numismatico et Archaeologico Universitatis de
Petro Pázmány nominatae Budapestinensis provenientes II/20. Budapest.
BOŽIČ, D. 1993, O latenskih najdbah na območju Ptuja. – B. Lamut (ur.): Ptujski arheološki zbornik: ob
100-letnici muzeja in Muzejskega društva, Ptuj, 189-204.
BOŽIČ, D. 2008, Poznolatensko-rimsko grobišče v Novem mestu: Ljubljanska cesta in Okrajno glavarstvo.
Študije o fibulah in o relativni kronologiji pozne latenske dobe. Katalogi in monografije 39. Ljubljana.
BRATOŽ, R. 1994, Bitka pri Frigidu v izročilu antičnih in srednjeveških avtorjev. – Zgodovinski časopis 48/1, 5-45.
BRATOŽ, R. 2001, Verske razmere v Petovioni v drugi polovici 3. stoletja v luči poročil škofa Viktorina –
M. Vomer Gojkovič in N. Kolar (ur.): Ptuj v rimskem cesarstvu, mitraizem in njegova doba. Mednarodno
znanstveno srečanje, 11.-15. oktober 1999, Ptuj, Archaeologia Poetovionensis 2, 313-325.
BREŠČAK, D. 1977, Stranska vas pri Novem mestu. – Varstvo spomenikov 21, 270.
BREŠČAK, D. 1981, Zloganje. – Varstvo spomenikov 23, 265-266.
BREŠČAK, D. 1986, Veliki Lipovec, Novo mesto. – Varstvo spomenikov 28, 275-276.
BREŠČAK, D. 1987, Mrzlava vas, Brežice. – Varstvo spomenikov 29, 259-260.
BREŠČAK, D. 1991, Verdun pri Stopičah, Novo mesto. – Varstvo spomenikov 33, 214-215.
CARANDINI, A. 1999, La villa romana e la piantagione schiavistica. – A. Giardina in A. Schiavone (ur.): Storia
di Roma, Torino, 775-804.
CECI, M. 2005, Le Lucerne. – D. Gandolfi (ur.): La ceramica e i materiali di età romana: classi, produzioni, commerci e consumi, Quaderni della Scuola interdisciplinare delle metodologie archeologiche 2, Bordighera, 311-324.
CHRZANOVSKI, L. (ur.) 2006, LVMIERE! L’éclairage dans l’antiquité. Catalogue de l’exposition internationale, édition revue et augmentée. Milano.
CIGLENEČKI, S. 1992, Pólis Norikón: poznoantične višinske utrdbe med Celjem in Brežicami. Ljubljana.
CIGLENEČKI, S. 1999, Izsledki in problemi poznoantične arheologije v Sloveniji. – Arheološki vestnik 50,
287-309.
CUNJA, R. 1994, Poznorimski in zgodnjesrednjeveški Koper: arheološko izkopavanje na bivšem Kapucinskem vrtu v letih 1986-1987 v luči drobnih najdb 5. do 9. stoletja. Knjižnica Annales Majora. Koper.
CURK, I. 1976 Petovio I. Katalogi in monografije 7. Ljubljana.
CURK, J. 1998, Ptuj. – Avguštin, C.: Srednjeveška mesta. Dnevi evropske kulturne dediščine, Ljubljana, 154-158.
DI FILIPPO BALESTRAZZI, E. 1987, Officine di lucerne ad Aquileia. – Vita sociale, artistica e commerciale di
Aquileia romana, Antichità Altoadriatiche 29/II, Udine, 445-466.
DI FILIPPO BALESTRAZZI, E. 1988, Lucerne del museo di Aquileia. Lucerne romane di età repubblicana ed
imperiale 2. Aquileia.
DJURA JELENKO, S. 2004, Dr. Hans Winkler in njegov prispevek k arheologiji Mislinjske doline. Slovenj
Gradec.
DJURIĆ, B. 2001, Ossuaria Poetovionensia: iconography and structure. – T.A.S.M. Panhuysen (ur.): Die
Maastrichter Akten des 5. Internationalen Kolloquiums über das provinzialrömische Kunstschaffen-im
Rahmen des CSIR: Typologie, Ikonographie und soziale Hintergründe der provinzialen Grabdenkmäler und
Wege der ikonographischen Einwirkung, Maastricht 29. Mai bis 1. Juni 1997, 117-129.
DJURIĆ, B. 2004, V Saksanovem svetu. Rimsko pridobivanje belega marmorja s Pohorja. – I. Lazar (ur.):
Rimljani: steklo, glina, kamen. Katalog razstave, Celje, 147-203.
DJURIĆ, B. et al. 2003, Zemlja pod vašimi nogami. Arheologija na avtocestah Slovenije. Vodnik po najdiščih.
Ljubljana.
DULAR, A. 1976, Rimski grobovi iz Rosalnic, Štrekljevca in Otoka pri Podzemlju. – Arheološki vestnik 27, 191-223.
FISCHBACH, O. 1896, Römische Lampen aus Poetovio: im Besitze des steiermärkischen Landesmuseums
“Joanneum”. Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark 54. Graz.
FITZ, J. 2003, Die Städte Pannoniens. – M. Šašel Kos in P. Scherrer (ur.): The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Pannonia I, Situla 41, Ljubljana, 47-52.
GASPARI, A. 2010, “Apud horridas gentis...”: začetki rimskega mesta Colonia Iulia Emona. Beginnings of
the Roman town of Colonia Iulia Emona. Ljubljana.
GIESLER, U. 1981, Die Kleinfunde. – T. Ulbert (ur.): Ad Pirum (Hrušica). Spätrömische Passbefestigung in
den Julischen Alpen: der deutsche Beitrag zu den slowenisch-deutschen Grabungen 1971-1973, Münchner
Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 31, München, 53-102.
GUŠTIN, M. in KNIFIC, T. 1973, Halštatske in antične najdbe iz Javora. – Arheološki vestnik 24, 831-847.
HORVAT, J. 1990, Nauportus (Vrhnika). Dela SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede 33. Ljubljana.
HORVAT, J. 1995, Notranjska na začetku rimske dobe: Parti pri Stari Sušici, Ambroževo gradišče in Baba pri
Slavini. – Arheološki vestnik 46, 177-216.
HORVAT, J. 1997, Sermin: prazgodovinska in zgodnjerimska naselbina v severozahodni Istri. Opera Instituti
archaeologici Sloveniae 3. Ljubljana.
HORVAT, J. 1999, Roman provincial archaeology in Slovenia following the year 1965: settlement and small
finds. – Arheološki Vestnik 50, 215-257.
HORVAT et al. 2003, Poetovio: Development and Topography. – M. Šašel Kos in P. Scherrer (ur.): The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Pannonia I, Situla 41, Ljubljana, 153-189.
HORVAT, J. in BAVDEK, A. 2009, Okra: vrata med Sredozemljem in Srednjo Evropo. Opera Instituti archaeologici Sloveniae 17. Ljubljana.
HORVAT, J. in DOLENC VIČIČ, A. 2010, Arheološka najdišča Ptuja: Rabelčja vas. Opera Instituti archaeologici
Sloveniae 20. Ljubljana.
ISTENIČ, J. 1987, Rodik – grobišče Pod jezerom. – Arheološki vestnik 38, 1987, 69-136.
ISTENIČ, J. 1993, Oljenke z zahodnega grobišča Petovione. – B. Lamut (ur.): Ptujski arheološki zbornik: ob
100-letnici muzeja in Muzejskega društva, Ptuj, 311-330.
ISTENIČ, J. 1999, Poetovio, zahodna grobišča I: grobne celote iz Deželnega muzeja Joanneuma v Gradcu.
Katalogi in monografije 32. Ljubljana.
ISTENIČ, J. 2000, Poetovio, zahodna grobišča II: grobne celote iz Deželnega muzeja Joanneuma v Gradcu.
Katalogi in monografije 33. Ljubljana.
ISTENIČ, J. in TOMANIČ JEVREMOV, M. 2004, Poetovian wasters from Spodnja Hajdina near Ptuj. Z dodatkom: M. DASZKIEWICS in E. BOBRYK, Wasters from Spodnja Hajdina - determination of “firing” temperatures. – Arheološki vestnik 55, 313-341.
ISTENIČ, J., DASZKIEWICZ, M. in SCHNEIDER, G. 2003, Local production of pottery and clay lamps at Emona (Italia, regio X). – Rei Cretariae Romanae Fautorum acta 38, 83-91.
IVÁNYI, D. 1935, Die Pannonischen Lampen: eine typologisch-chronologische Übersicht. Dissertationes
Pannonicae ex Instituto Numismatico et Archaeologico Universitatis de Petro Pázmány nominatae Budapestinensis provenientes II/2. Budapest.
JERONČIČ, J. 2005, Šentpavel pri Domžalah: rezultati izkopavanja iz leta 1999. Diplomsko delo. Univerza
v Ljubljani.
JEVREMOV, B. 1985, Novosti o obrtniških dejavnostih in nekaj drobcev iz arheoloških izkopavanj v letih
1970-1980. – Ptujski zbornik 5, 419-429.
JOSIPOVIČ, D. in SAGADIN, M. 2006, Kranj. – Varstvo spomenikov 39-41, 78-79.
KANDLER, M. 1979, Zu den Grabungen F. Lorgers im Legionslager Ločica. – Arheološki vestnik 30, 172-207.
KASTELIC, J. 1998, Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih: Šempeter v Savinjski dolini. Ljubljana.
KEHOE, D.P. 2007, The Early Roman Empire: Production. – W. Scheidel, I. Morris in R.P. Saller (ur.): The
Cambridge Economic History of the Greco-Roman World, Cambridge, 543-569.
KNEZ T. 1964 – 1965. Rimski grobovi v Straži. – Arheološki vestnik, 15/16, 145-164.
KNEZ, T. 1969, Novi rimski grobovi na Dolenjskem. – Razprave SAZU, Razred za zgodovinske in družbene
vede VI, 109-138.
KNEZ, T. 1992, Novo mesto II. Keltsko-rimsko grobišče: Beletov vrt. Carniola archaeologica 2. Novo mesto.
KNIFIC, T. 1979, Vranje pri Sevnici: drobne najdbe z Ajdovskega gradca (leto 1974). – Arheološki vestnik 30, 732-763.
KNIFIC, T. in SAGADIN, M. 1991, Pismo brez pisave. Arheologija o prvih stoletjih krščanstva na Slovenskem. Ljubljana.
KOLŠEK, V. 1972, Les necropoles de Celeia et de Šempeter. Inventaria Archaeologica Jugoslavica 16.
KOLŠEK, V. 1976, Vzhodni del antične nekropole v Šempetru. Katalogi in monografije 14. Ljubljana.
KOROŠEC, P. 1980, Starokrščanska svečnika iz Rogoznice v Ptuju. – Arheološki vestnik 31, 55-61.
KOROŠEC, P. 1982, Predjama konec 4. do sredine 5. stoletja. – Arheološki vestnik 33, 84-114.
KOROŠEC, P. 1999, Nekropola na ptujskem gradu: turnirski prostor. Ptuj.
KRIŽ, B. 2003, Draga pri Beli Cerkvi, antična nekropola. Stoletja ob cesti. Katalog razstave: Dolenjski muzej
Novo mesto, 21. november 2003-18. maj 2004. Novo mesto.
KRUNIĆ, S. 2009, Motivi maske na svetiljkama iz Singidunuma. – Zbornik Narodnog muzeja, serija: Arheologija 19/1, Beograd, 235-255.
KUJUNDŽIĆ, Z. 1982, Poetovijske nekropole. Katalogi in monografije 20. Ljubljana.
LAMUT, B. 1997, K začetkom visokosrednjeveškega Ptuja. – M. Guštin in K. Predovnik (ur.): Drobci nekega
vsakdana, Archaeologia historica Slovenica 2, Ljubljana, 89-106.
LAZAR, I. 2002, Celeia. – M. Šašel Kos in P. Scherrer (ur.): The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Noricum, Situla 40, 71-101.
LO CASCIO, E. 2007, The early Roman Empire: The state and the economy. – W. Scheidel, I. Morris in R.P.
Saller (ur.): The Cambridge Economic History of the Greco-Roman World, Cambridge, 619-647.
LOVENJAK, M. 2003, Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum. – M. Šašel Kos in P. Scherrer (ur.):
The autonomous towns of Noricum and Pannonia. Pannonia I, Situla 41, 93-105.
LUBŠINA TUŠEK, M. 2004, Petoviona in njene mestne četrti. – I. Lazar (ur.): Rimljani: steklo, glina, kamen.
Katalog razstave, Celje, 90–93.
LUBŠINA TUŠEK, M. 2009, Zgodovinski pregled območja Občine Hajdina – S. Radovanovič et al.: Hajdina,
Maribor, 9-51.
MASON, P. 1998, Late Roman Črnomelj and Bela krajina. – Arheološki vestnik 49, 285-313.
MASON, P. 2008, The Roman fort at Obrežje and Augustan military activity in the Sava Valley in Slovenia.
– J.S. Kühlborn et al.: Rom auf dem Weg nach Germanien: Geostrategie, Vormarschtrassen und Logistik.
Internationales Kolloquium in Delbrück-Anreppen, vom 4. bis 6. November 2004, Bodenaltertümer Westfalens 45, 187–198.
MATTINGLY, D.J. 1988, Oil for export? A comparison of Libyan, Spanish and Tunisian olive oil production in
the Roman empire. – Journal of Roman Archeology 1, 33-56.
MATTINGLY, D. J., 1996, First fruit? The olive in the Roman world. – J. B. Salmon in G. Shipley (ur.): Human
Landscapes in Classical Antiquity: Environment and Culture. Leicester Nottingham Studies in Ancient, 6.
London, New York, Routledge, 213-253.
MENZEL, H. 1969, Antike Lampen im Römisch-Germanischen Zentralmuseum zu Mainz. Mainz.
MIKL CURK, I. 1976, Poetovio I. Katalogi in monografije 13. Ljubljana.
MIKL CURK, I. 1996, Arheološki vir k vlogi ženske v rimskem Ptuju. – Ptujski zbornik 6/1, Zgodovinsko
društvo Ptuj, 157-187.
MORLEY, N. 2007, The Early Roman Empire: Distribution – W. Scheidel, I. Morris in R.P. Saller (ur.): The
Cambridge Economic History of the Greco-Roman World, Cambridge, 570-591.
NOVŠAK, M. 2010, Školarice - rimsko grobišče. Križišče pri Spodnjih Škofijah. Magistrsko delo. Univerza v
Ljubljani.
OSMUK, N. 1978, Nove najdbe iz časa preseljevanja narodov v spodnji Vipavski dolini. – Arheološki vestnik
29, 464-476.
OSMUK, N. 1997, Ajdovščina - Castra: stanje arheoloških raziskav (1994) – Arheološki vestnik 48, 119-130.
OSMUK, N. 2006, Šmarje pri Sežani. – Varstvo spomenikov 39-41, 208-209.
PAHIČ, S. 1972, Nov seznam noriško-panonskih gomil. Razprave SAZU, Razred za zgodovinske in družbene
vede 7/2. Ljubljana.
PETRU, P. 1958-59, Brezje. – Varstvo spomenikov 7, 299.
PETRU, P. 1969, Rimski grobovi iz Dobove, Ribnice in Pterušnje vasi. – Razprave SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede VI, 7-82.
PETRU, P. in ULBERT, T. 1975, Vranje pri Sevnici. Starokrščanske cerkve na Ajdovskem gradcu. Katalogi in
Monografije 12. Ljubljana.
PETRU, P. in VALIČ, A. 1958-59, Drugo začasno poročilo o izkopavanjih v Bobovku pri Kranju. – Arheološki
vestnik 9-10, 133-145.
PETRU, S. 1969, Rimski grobovi iz Globodola. – Razprave SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede
VI, 85-106.
PETRU, S. 1972, Emonske nekropole, odkrite med leti 1635-1960. Katalogi in monografije 7. Ljubljana.
PETRU, S. 1974, Rimsko steklo Slovenije – Arheološki vestnik 25, 13-34.
PETRU, S. in PETRU, P. 1978, Neviodunum (Drnovo pri Krškem). Katalogi in monografije 15. Ljubljana.
PIRKMAJER, D. 1994, Rifnik, arheološko najdišče. Vodnik. Celje.
PLESNIČAR GEC, L. 1972, Severno emonsko grobišče. Katalogi in monografije 8. Ljubljana.
PLESNIČAR GEC, L. 1977, Keramika emonskih nekropol. Dissertationes et monographiae 20. Ljubljana.
PLESNIČAR GEC, L. et al. 1983, Starokrščanski center v Emoni. Katalogi in monografije 21. Ljubljana.
PLESNIČAR GEC, L. 1999, Urbanizem Emone. Ljubljana.
PLESNIČAR GEC, L. 2006, Emonski forum. Annales Mediterranea, Koper.
SAGADIN, M. 2000, Poznoantična steklarska delavnica v Kranju – Kranjski zbornik, 13-22.
SAGADIN, M. 2003, Zgodnjeantični Kranj – Avguštinov zbornik. 50 let Gorenjskega muzeja, 1953-2003,
Kranj, 71-81.
SOTINEL, C. 2001, L’utilisation des ports dans l’arc adriatique à l’époque tardive (IV.-VI. siècles). – Strutture
portuali e rotte marittime nell’Adriatico di età romana, Antichità Altoadriatiche 46, 55-71.
SLABE, M. 1993, Antična nekropola na Pristavi pri Trebnjem. – Vestnik 12, Zavod RS za varstvo naravne in
kulturne dediščine.
STARE, V. 1980, Kranj: nekropola iz časa preseljevanja ljudstev. Katalogi in monografije 18. Ljubljana.
STOKIN, M. 1992, Naselbinski ostanki iz 1. st. pr. n. št. v Fornačah pri Piranu. – Arheološki vestnik 43, 79-92.
STRMČNIK GULIČ, M. 1981, Antično grobišče v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. – Arheološki vestnik 32, 348-389.
ŠAŠEL KOS, M. 1994, Romulovo poslanstvo pri Atilu: ena zadnjih omemb Petovione v antični literaturi. –
Zgodovinski časopis 48/3, 285-295.
ŠAŠEL KOS, M. 1997, The end of the Norican Kingdom and the formation of the provinces of Noricum
and Pannonia. – B. Djurić in I. Lazar (ur.): Akten des IV. Internationalen Kolloquiums über Probleme des
provinzialrömischen Kunstschaffens, 8. - 12. Mai 1995, Celje, Situla 36, Ljubljana, 21-42.
ŠAŠEL KOS, M. 1998, Autochthonous cults between Emona and Poetovio. – F. Jenő (ur.): Religions and
cults in Pannonia, exhibition at Székesfehérvár, Csók István Gallery, 15 May - 30 September 1998, Bulletin
du Musée Roi Saint-Étienne 33, 17-22.
ŠAŠEL KOS, M. 1999, Rim osvoji jugovzhodnoalpski prostor. – B. Aubelj (ur.): Zakladi tisočletij. Zgodovina
Slovenije od neandertalcev do Slovanov. Ljubljana, 186-188.
ŠAŠEL KOS, M. 2001, The Nutrices of Poetovio - three lost fragments – M. Vomer Gojkovič in N. Kolar (ur.):
Ptuj v rimskem cesarstvu, mitraizem in njegova doba. Mednarodno znanstveno srečanje, 11.-15. oktober
1999, Ptuj, Archaeologia Poetovionensis 2, 343-347.
ŠAŠEL KOS, M. 2002, The Boundary Stone between Aquileia and Emona – Arheološki vestnik 53, 373-382.
ŠAŠEL KOS, M. 2003, Emona was in Italy, not in Pannonia. – M. Šašel Kos in P. Scherrer (ur.): The autonomous towns of Noricum and Pannonia. Pannonia I, Situla 41, Ljubljana, 11-19.
ŠAŠEL, J. 1974, Die Limes-entwicklung in Illyricum. – D.M. Pippidi (ur.): Actes du IXe Congres International
d’Études sur les Frontieres Romaines, Mamaia, 6-13 septembre 1972, Bucharest, Cologne and Vienna, 195199. Ponatisnjeno v: Opera Selecta, 1992, Situla 30, Ljubljana, 397-403.
ŠAŠEL, J. 1979, Avgust 69: vojaški puč v Poetovioni. – Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 27/3, 1-7.
ŠUBIC, Z. 1975, Rimske oljenke v Sloveniji. – Arheološki vestnik 26, 82-99.
TOMANIČ JEVREMOV, M. 1992, Podoba Ptuja v prazgodovinskih obdobjih. – Kronika: časopis za slovensko
krajevno zgodovino 40/3, 157-160.
TOMANIČ JEVREMOV, M. 1993, Slovanski grobovi iz nekropole na grajskem griču v Ptuju, odkriti v letih
1971, 1987 in 1988. – B. Lamut (ur.): Ptujski arheološki zbornik: ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva,
Ptuj, 581-599.
TOMANIČ JEVREMOV, M. 2004, Obrtniške delavnice. . – I. Lazar (ur.): Rimljani: steklo, glina, kamen. Katalog razstave, Celje, 94-99.
TOMANIČ JEVREMOV, M., ŠUBIC, Z. in TUŠEK, I. 2001, Poetovio. Materiali dalla necropoli orientale di Poetovio lungo la strada Celeia-Savaria. – M. Buora (ur.): Da Aquileia al Danubio, Trieste, 92-115.
TUŠEK, I. 1993, Rimsko grobišče ob novi obvoznici ob Potrčevi cesti v Ptuju. – B. Lamut (ur.): Ptujski
arheološki zbornik: ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva, Ptuj, 385-448.
TUŠEK, I. 2009, Mitraizem in Hajdinčani – S. Radovanovič et al.: Hajdina, Maribor, 52-75.
TRATNIK, V. 2012, Vipava – naselbina na obrobju akvilejskega arga. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani.
URLEB, M. 1983, Antično grobišče v Cerknici – Arheološki vestnik 34, 298-346.
VALIČ, A. in PETRU, S. 1964-65, Antični stavbni kompleks na Rodinah. – Arheološki vestnik 15-16, 321-337.
VIČIČ, B. 1993, Zgodnjerimsko naselje pod Grajskim gričem v Ljubljani. Gornji trg 15. – Arheološki vestnik 44, 153-201.
VIČIČ, B. 1994, Zgodnjerimsko naselje pod Grajskim gričem v Ljubljani. Gornji trg 30, Stari trg 17 in 32. –
Arheološki vestnik 45, 25-80.
VIČIČ, B. 1997, Rimske najdbe izpod Miklavškega hriba pri Celju. – Arheološki vestnik, 48, 41-51.
VIČIČ, B. 2002, Zgodnjerimsko naselje pod Grajskim gričem v Ljubljani. Gornji trg 3. – Arheološki vestnik 53, 193-221.
VIDRIH PERKO, V. 1997, The roman tile factory at Vransko near Celeia (Noricum). Part two: ceramic finds Rei Cretariae Romanae Fautorum acta 35, 165-172.
VIDRIH PERKO, V. 2005, Seaborne trade routes in the north-east Adriatic and their connections to the
hinterland in the late antiquity. – G. Brogiolo in P. Delogu (ur.): L’Adriatico dalla tarda antichità all’età carolingia: Atti del convegno di studio, Brescia, 11-13 ottobre 2001, Firenze, 49-77.
VIDRIH PERKO, V. in ŽUPANČIČ, M. 2005, Amphorae in western Slovenia and in northern Istra. – J.M. Gurt
i Esparraguera, J. Buxeda i Garrigós in M.A. Cau Ontiveros (ur.): LRCW 1. Late roman coarse wares, cooking wares and amphorae in the Mediterranean. Archaeology and Archaeometry, BAR International Series
1340, Oxford, 521-536.
VIDULLI TORLO, M. (ur.) 2002, La necropoli di San Servolo. Veneti, Istri, Celti e Romani nel territorio di
Trieste. Civici Musei di Storia ed Arte. Trst.
VOGRIN, A. 1991, Arheološko najdišče Kreuh. – Celeia antiqua, razstavni katalog, Celje, 17-20.
VOMER GOJKOVIČ, M. 1993, Lončarsko opekarska delavnica v rimski obrtniški četrti na Ptuju: prve ugotovitve o izkopavanjih pri ptujski bolnišnici – B. Lamut (ur.): Ptujski arheološki zbornik: ob 100-letnici muzeja
in Muzejskega društva, Ptuj, 449-479.
VOMER GOJKOVIČ, M. 1996, Grobišče pri Dijaškem domu v Rabeljčji vasi na Ptuju. – Ptujski zbornik 6/1,
Zgodovinsko društvo Ptuj, 229-312.
VOMER GOJKOVIČ, M. 2001, Petovionski mitreji – M. Vomer Gojkovič in N. Kolar (ur.): Ptuj v rimskem cesarstvu, mitraizem in njegova doba. Mednarodno znanstveno srečanje, 11.-15. oktober 1999, Ptuj, Archaeologia Poetovionensis 2, 105-124.
VOMER GOJKOVIČ, M., DJURIČ, B. in LOVENJAK, M. 2011, Prvi petovionski mitrej na Spodnji Hajdini. Ptuj.
WUNDERLICH, C. H. 2006, Éclairage antique high-tech. – L. Chrzanovski (ur.): Lumière! L’éclairage dans
l’antiquité. Catalogue de l’exposition internationale, édition revue et augmentée, Milano, 40-45.
ZANKER, P. 1990, The Power of Images in the Age of Augustus. Jerome Lectures 16. University of Michigan
Press. Ann Arbor.
ZIDANŠEK BEKLJANOV, I. 2010, Najstarejši emonski grob na Simpoziju v spomin dr. Ljudmile Plesničar Gec.
Emona med Akvilejo in Panonijo (v tisku).
ŽERJAL, T. 2008, Rimska vila rustika v luči drobnih najdb: primer najdišča Školarice pri Spodnjih Škofijah.
Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani. Ljubljana.
ŽIŽEK, I. 1996, Zahodna ptujska nekropola-Veronekova njiva. – Ptujski zbornik 6/1, Zgodovinsko društvo
Ptuj, 314-348.
ŽIŽEK, I. 2004, Opekarstvo Petovione. – I. Lazar (ur.): Rimljani: steklo, glina, kamen. Katalog razstave,
Celje, 100-102.
ŽIŽEK, I. 2005, Rimske peči za žganje apna. – M. Hernja Masten (ur.): Ormož skozi stoletja V, Ormož, 144-158.
Ex oriente lux
Priložnostna publikacija ob IV. Mednarodnem kongresu Zveze raziskovalcev svetil, ILA, Ptuj, 15. do 19. maj 2012
Avtorji: Verena Perko, Aleksandra Nestorović, Ivan Žižek
in
Lektoriranje: Judita Babnik
Prelom, oblikovanje, grafična zasnova: Lucija Perko
Fotografija na naslovnici: Spletart
Tisk: Uprint
Naklada: 500 izvodov
Fotografije: D. Badovinac, B. Farič, T. Lauko, F. Novak, M. Paternoster, J. Hanc, I. Bizjak, E. Primožič, S. Firšt,
J. Jerončič, M. Lavrič, A. Ogorelec, V. Berk, T. Jeseničnik, V. Doberlet
Založil Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, zanj Aleš Arih, direktor

E-publikacija Ex oriente lux - Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Transcription

Similar documents

Hildegardina domača lekarna, Dunja Čebulj Istenič D

Ste kdaj pomislili, da delate preveč?

Zvonovi "Pogreb"

profesor dr. Stojan Plesničar, dr. med., 85-letnik

Priponka

brošura - FORTIS MARIBOR, inženiring, obdelava kovin in ostale

Volume 2 - Viminacium

Osnovna šola Hudinja Celje RAZISKOVALNA NALOGA Mestna

An Early Roman dagger from the vicinity of Štanjel