docCelotno besedilo diplome – PDF
download 
Report Transcription
Celotno besedilo diplome – PDF
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO DIPLOMSKO DELO LJUBLJANA, 2012 SABINA TURK UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO SABINA TURK Etika veganstva in veganstvo kot oblika aktivizma Diplomsko delo Študijski program: Etnologija in kulturna antropologija – E Mentor: dr. Božidar Jezernik Ljubljana, 2012 Zahvala Zahvaljujem se mentorju dr. Božidarju Jezerniku, ter sogovornikom Jadranu, Tiji, Tei in Alenu. Slednjemu se zahvaljujem tudi za pomoč pri končnem oblikovanju naloge. Hvala staršem in prijateljem za podporo. “The animals of the world exist for their own reasons. They were not made for humans any more than black people were made for white, or women created for men.” Alice Walker, ameriška avtorica, pesnica in aktivistka IZVLEČEK Etika veganstva in veganstvo kot oblika aktivizma Diplomsko delo predstavi (etično) veganstvo ne le kot način prehranjevanja, ki izključuje meso in ostale produkte živalskega izvora, temveč kot življenjski slog, ki temelji na sočutju in neizkoriščevalskem odnosu do soljudi, živali in okolja. Naloga temelji na delno strukturiranih intervjujih z vegani, izkušnjah avtorice ter prebrani literaturi. Vključuje torej tako teorijo kot primere prakse. Avtorica najprej predstavi kaj vse veganstvo obsega. Nato sledi zgodovinski pregled odnosa človeka do živali. V nadaljevanju dobi bralec vpogled v etiko veganstva, katere temeljni ideji sta abolicionizem in antispecizem. Navedeni so ključni vzroki za veganstvo, med katere spadajo sočutje do živali, ekološki in ekonomski motivi, zdravje in vera. Na koncu avtorica zagovarja tezo, da je veganstvo oblika aktivizma. Razloži zakaj ter tezo podkrepi s primeri. Ključne besede: veganstvo, živali, človek, etika, aktivizem ABSTRACT The ethics of veganism and veganism as a form of activism The paper presents (ethical) veganism not only as a diet, which excludes meat and other animal products, yet as a lifestyle based on compassion and nonexploitative relationship with people, animals and environment. The task is based on partially structured interviews, author's experience and read literature. It includes theory and practice. At the begining author presents veganism. Further on follows historical preview of human relationship with animals. Reader gets a closer look into ethics of veganism and it's basic ideas: abolitionism and anti-speciesism. In the next chapter are stated main reasons for veganism, including compassion for animals, ecological and economical motives, health and religion. In the end author defends a thesis that veganism is a form of activism. She explains her thesis and reinforces it with examples. Key words: veganism, animals, human, ethics, activism KAZALO 1. UVOD ............................................................................................................................ 1 2. VEGANSTVO ............................................................................................................... 2 2.3. Cilj veganstva ............................................................................................................. 5 3. ZGODOVINSKI PREGLED ČLOVEKOVEGA ODNOSA DO ŽIVALI V ZAHODNIH DRUŽBAH ...................................................................................................... 6 4. ETIKA VEGANSTVA .................................................................................................. 9 4.1. Od utilitarizma do abolicionizma ............................................................................. 10 4.2. Moralni status živali.................................................................................................. 11 4.3. Antispecizem ............................................................................................................ 12 4.4. »Hišni ljubljenčki«, zoološki vrtovi in cirkusi z živalmi .......................................... 14 5. MOTIVI ZA VEGANSKI ŽIVLJENJSKI SLOG ....................................................... 15 5.1. Sočutje do živali........................................................................................................ 16 5.2. Mesna, mlečna in jajčna industrija ........................................................................... 16 5.2.1. Med..................................................................................................................... 18 5.3. Ekološki in ekonomski motivi .................................................................................. 20 5.4. Zdravstveni motivi .................................................................................................... 22 5.5. Vera ........................................................................................................................... 23 6. VEGANSTVO KOT OBLIKA AKTIVIZMA ............................................................ 24 6.1. Boj za pravice živali ................................................................................................. 26 6.2. Dobrobit živali (spremembe) ali pravice živali (abolicija) ....................................... 28 6.3. Direktna akcija .......................................................................................................... 29 6.4. Peticije in protesti ..................................................................................................... 30 6.5. Javna veganska večerja ............................................................................................. 31 7. ZAKLJUČEK ............................................................................................................... 34 8. LITERATURA IN VIRI .............................................................................................. 37 9. PRILOGE ..................................................................................................................... 43 1. UVOD Ljudje s celega sveta zaradi različnih razlogov iz svojega jedilnika izločajo meso. Nekaterim vegetarijanstvo zapoveduje vera, nekateri preprosto ne marajo okusa mesa, mnogi pa ga zavračajo iz sočutja do živali. Poleg tega obstaja še kup drugih osebnih in zdravstvenih razlogov. Vedno pogostejša praksa pa postaja tudi veganstvo. Tudi sama sem se pred dobrima dvema letoma odločila za ta življenjski slog. Besedno zvezo življenjski slog uporabljam, ker menim, da ne gre le za način prehranjevanja – vsaj pri etičnih veganih ne. In ravno etičnim veganom se bom v svoji diplomski nalogi posvečala. S tem izrazom poimenujem tiste vegane, ki imajo tudi neka skupna ali vsaj podobna načela in za katere veganstvo ni le način prehranjevanja ali modna muha, temveč življenjski slog, za katerega se odločijo pretežno iz etičnih razlogov. Ob osebnih izkušnjah, opazovanju z udeležbo, delno strukturiranih intervjujih in prebrani literaturi, bom najprej predstavila, kaj pomeni biti vegan in se spraševala o vzrokih za ta način življenja. Tukaj bi rada predstavila, zakaj po mnenju veganov vegetarijanstvo ni dovolj in zakaj nasprotujejo ne le mesni, temveč tudi mlečni in jajčni industriji, ter vsem ostalim oblikam uporabe živali. Predstavila bom tudi etiko veganstva in njen glavni temelj – abolicionistični pristop. Na koncu pa bom razmišljala, ali je veganstvo tudi oblika aktivizma in zakaj. Menim, da je, to pa bi rada podkrepila z mnenji sogovornikov, primeri ter literaturo. 1 2. VEGANSTVO Na začetku diplomskega dela naj predstavim, kaj je veganstvo in katere aspekte v življenju obsega. 2.1. Biti vegan Beseda »vegetarijanec« je bila skovana sredi 19. stoletja, čeprav je ta način prehranjevanja poznan že tisočletja. S poimenovanjem pa so se začela deliti mnenja, kdo je in kdo ni vegetarijanec. Vsi so se strinjali, da tisti, ki se ne prehranjuje z mesom živali, nekateri pa so pod pojmom vegetarijanske prehrane smatrali tudi izogibanje mlečnim izdelkom in jajcem. Sto let pozneje je Britanec Donald Watson leta 1944 skoval besedo vegan, ki pomeni zavračanje vseh živalskih produktov – mesa, rib, jajc, mlečnih izdelkov in tudi medu. (Marcus 2011: 5-6) Etični vegani pa so poleg prehrane pozorni tudi na druge izdelke, na primer oblačila – ne nosijo usnja, krzna, volne, puha (perja) ali svile. Prav tako ne uporabljajo kozmetike ali čistil, ki vsebujejo živalske sestavine ali ki so testirana na živalih. Poznamo tudi različne podveje veganstva: - Fruitarijani - vegani, ki uživajo izključno plodove rastlin, kot so na primer jabolka, paradižnik, oreški in tako dalje, izogibajo pa se rastlin, ki bi jih za svoje prehranjevanje morali ubiti – na primer korenje, krompir, špinača itd. - Presnojedci - vegani, ki uživajo le presno hrano. - Biovegani - se izogibajo rastlin iz družine razhudnikov (paradižnik, jajčevci, paprika, krompir…), saj ti ustvarjajo kislost v jetrih ter posredno vplivajo na genetski zapis v našem telesu. (Pribac 2008: 3) Svoje sogovornike sem vprašala, kaj jim pomeni biti vegan. 2 Tea iz Novega Mesta, stara petindvajset let, trenutno zaposlena v veganski restavraciji Loving Hut v Ljubljani, ki se je pri šestnajstih letih odločila za vegetarijanstvo, sedem let pozneje pa za veganstvo, pravi: »To pomeni, da živiš na način, da ne izkoriščaš živali, se pravi, da ješ na tak način, se oblačiš na tak način in podobno.« Alen iz Umaga (Hrvaška), ki študira v Ljubljani, star štiriindvajset let, pravi, da se kot vegan dobro počuti, saj ima »čiste roke«. Jesti meso se mu ne zdi etično. Vegan je že več kot pet let, pred tem pa je bil vegetarijanec. Jadranu iz Umaga (Hrvaška), ki prav tako študira v Ljubljani, staremu štiriindvajset let, ki je vegan že približno osem let, biti vegan pomeni, »da se trudiš čim manj škoditi svetu, živalim«. Tija iz Ljubljane, stara enaindvajset let, ki je veganka dve leti, pred tem pa več let vegetarijanka, navaja, da to pomeni: »da spoštuješ vsa živa bitja, da ne podpiraš mučenja in ubijanja živali za to, da bi se potešilo nekaj, kar ni nujno potrebno. Da se ne podpira ne le določene prehranske industrije, ampak tudi, da se ne oblačiš v živalske materiale in da ne podpiraš izkoriščanja živali za zabavo – na primer cirkuse, filme, živalske vrtove...« Vsi so dejali, da je bil zanje pomembnejši motiv za ta življenjski stil sočutje do živali, kot lastno zdravje. 2.2. Veganstvo kot življenjski slog Življenjski slog ali življenjski stil lahko opredelimo kot »specifičen način življenja, ki ga določa kombinacija vrednot, potreb, mnenj, drž, želja, predsodkov, prepričanj, teženj, verovanj, upanj, strahov… Je kompleksen konstrukt, ki zajema vsak trenutek v posameznikovem življenju in vsa področja njegovega življenja: prehranjevanje, preživljanje prostega časa, oblačenje, potrošnjo, skrb za telo…« (Habjan 2004: 3) 3 Veganstvo obsega ne le način prehranjevanja in način oblačenja (izbira materialov, ki niso živalskega izvora), temveč pokriva tudi druga področja. Skupaj z odločitvijo za ta življenjski slog pride tudi etična obveza izboljšati sebe in svet okoli sebe. Ne gre le za materialno in otipljivo, gre za odnose, zanimanja, politične poglede, način zabave in tako dalje. Ni pomembno le, kaj ješ, temveč kdo si. Malo je aspektov v življenju, ki se jih veganska etika ne dotika ali ne vpliva na njih. Seveda se ne vedejo vsi vegani enako in nimajo enakih interesov. Določene točke pa so skupne vsem. Gre za proces, ki se ne zgodi čez noč (verjetno ne bo nihče še isti trenutek zamenjal oblačil, vse kozmetike in navad), temveč postopoma. (http://www.vegan.hr/bitivegan.aspx) Jadran je povedal, da se za ta življenjski slog ni odločil čez noč, temveč je šlo za prehod iz vegetarijanstva, kot pri večini. Pravi: »Po mojem je bilo to tam nekje v prvem letniku srednje šole. /…/ Zaradi živali sem malo začel brati knjige o tem, kako te živali živijo. Oziroma na začetku me je bolj zanimalo kaj jemo, potem sem prišel do te literature, kaj počnejo z živalmi in tako je vse šlo naprej.« Sogovorniki so dejali,da odkar so se odločili za ta življenjski slog sicer ne kupujejo oblačil živalskega izvora, vendar se mnenja glede stvari, ki jih imajo že od prej, ločujejo. Dobra poteza se zdi podariti takšna oblačila in obutev komu drugemu, kakšni dobrodelni organizaciji, nekateri pa ponosijo, kar pač imajo, saj se jim ne zdi smiselno metati stran. Jadran pravi: »Ko sem bil v prehodnem obdobju, sem še nosil usnje /…./, ker toliko, kot je pomembno veganstvo, je pomembno tudi antipotrošništvo. Zdaj če greš v vegetarijanstvo in veganstvo, je to nov življenjski slog, to pomeni, da moraš ogromno stvari na novo kupiti in to prihaja tam s Kitajske in drugod, kjer tudi ljudje živijo v težkih pogojih, enako kot živali, katerih ne jem iz tega razloga – zato ker živijo v zelo slabih pogojih.« Pazljivi so tudi pri kupovanju kozmetike in čistil – kupujejo proizvode podjetij, ki ne testirajo na živalih. Tea je izpostavila problem, da si zaradi finančnega stanja lahko privošči izdelke nižje cenovne vrednosti, a se kljub temu trudi izbrati netestirane. Na spletu obstaja tudi tako imenovana črna in bela lista podjetij. Na črni listi so tista podjetja, ki 4 testirajo na živalih, na beli listi pa tista, ki ne. Na sivo listo se uvrščajo podjetja, za katere (še) ni čisto jasno. Listo ves čas obnavljajo organizacije, ki se ukvarjajo z vprašanjem pravic živali. Večina izdelkov z bele liste ima oznako, da niso testirani, niso pa vsi avtomatično tudi veganski (lahko vsebujejo na primer med, mleko, svilo in podobno). Zato so vegani – kot pri prehrani – tudi pri kupovanju kozmetike in čistil pozorni na sestavine, navedene na embalaži. Ko sem sogovornike povprašala, če koristijo farmacevtska (lekarniška) zdravila, glede na to, da so tudi ta testirana na živalih, so se malce obotavljali. Jadran je povedal: »Že dolgo nisem bil bolan, da bi rabil antibiotike ali kaj takega, da bi bil v bolnišnici in bi bil prisiljen. Na primer Aspirin in takšna sekundarna zdravila, ki so brez recepta, ta ne uporabljam. Zdravila na recept, ki so bolj resna, za kakšne bolj resne bolezni pa bi.« Poskušajo se jim izogibati, prehlade zdraviti s čaji in zaužiti čim več vitaminov z ustrezno hrano, ko pa je »nujno«, pa vseeno koristijo tudi lekarniška zdravila. Nujno je na primer ob hudih bolečinah, pa tudi ob hujših boleznih bi sebe postavili na prvo mesto in šli čez ta princip. Clements navaja, da je ob odločitvi za veganski način življenja občutila olajšanje in da je šlo bolj za osvoboditev kot za samodisciplino. Pravi, da vegani vedno dobro poskrbijo, da ne zaužijejo živalskih sestavin, ne zaradi svoje morale, temveč tudi zato, da pokažejo ostalim, da se da zdravo živeti brez njih. (Clements 1995: 51-52) Menim, da gre vseeno tudi za moralo in za ohranjanje čiste vesti. Navsezadnje je etično veganstvo moralni princip. 2.3. Cilj veganstva Veganstvo je samo po sebi cilj, ki stremi k prekinitvi nasilja nad živalmi ter izkoriščanja najšibkejših. Bistveno je odpovedati se moči nad šibkejšimi v vsakdanu – od nakupa živil do osebnih odnosov. »Živeti in razmišljati vegansko je začetek nenasilnega in neizkoriščevalskega življenja. Veganstvo je samo miselnost in način življenja, ki ceni in 5 spoštuje vse oblike življenja, ter si prizadeva za uveljavitev takega življenja.« (http://www.veganstvo.net/veganstvo/cilji-veganstva/) Tija pravi, da bi vegani želeli doseči: »da se humano ravna z živalmi, da ni kletk, da ni pobijanja. Vsak vegan je tega mnenja, da človek ne potrebuje mesa, da se ga da nadomestiti /…/. Da se ne oblači v živali, ker je to totalno nepotrebno. Vidiš na primer kakšno žensko v Sloveniji pri petih stopinjah v krznenem plašču, kot da ji je tega res treba. Cirkusi in živalski vrtovi mene najbolj razjezijo. Da mora biti žival v kletki, da mora lev skakati pred bičem, zato da se otrok smeji – v tem ni nobene logike. Skratka, da živali živijo, kot živali živijo, ne da se jih obravnava kot predmete. Ker ljudje mislijo, da če je žival vzgojena za to, da bo ubita, za to da bo meso, ali pa za to, da bo dajala mleko, je pa to v redu. Ampak ni res, ta žival še zmeraj trpi, čeprav od rojstva trpi.« Clements meni, da veganstvo ne prinaša osebne materialne koristi, temveč pripomore k morebitnemu napredovanju do bolj civiliziranega načina življenja, saj »dokler družba opravičuje zakol živali ali vivisekcijo, ne bomo imeli mirne družbe« (1995: 80). Vseeno menim, da prinaša tudi osebno korist – čisto vest in (pri določenih osebah) zdravstvene prednosti. 3. ZGODOVINSKI PREGLED ČLOVEKOVEGA ODNOSA DO ŽIVALI V ZAHODNIH DRUŽBAH Kulturna antropologinja Barbara Noske opredeljuje antropologijo kot antropocentrično vedo, ki se ukvarja z ljudmi in ne posveča kaj dosti pozornosti živalim. Za antropologe so živali pasivni subjekti in sestavni del ekosistema, obravnavane so kot ekonomski vir, sredstvo za proizvodnjo blaginje za človeka ali pa kot objekti prestiža, totemov in darovanj, kjer ne služijo direktno človeški uporabi. Zanima jih simbolna in metaforična moč živali, zato se osredotočajo tudi na vloge živali v religijah, zanimanje za vprašanja povezana z živalmi samimi pa prepuščajo biologiji ali etologiji; po drugi strani pa, poudarja, tudi biologi svojo stroko 6 raje držijo ločeno. (http://www.upc- online.org/thinking/anthro.htm) Veliko raziskav se dotika človekove uporabe živali v različne namene: v kmetijstvu, živinoreji, prevozništvu z vprego živali, pridelavo volne, usnja, krzna in svile, pa vse do človekovega prehranjevanja z mesom. Marsikdo trdi, da je človek že od nekdaj mesojedec. Da je to le mit, sta dokazala antropologa dr. Walker in dr. Brynt. Prvi je pri raziskavah fosiliziranih zob pokončnega človečnjaka oziroma homo erecticusa ugotovil, da se je hranil izključno s sadjem, drugi pa je postavil tezo, da se so bila glavni vir prehrane človeka pred nekaj deset tisoč leti sadje in semena, občasno zelenjava, meso in jajca le redko, vse pa je užival surovo. Ob pregledu okostij ni odkril nobenega pomanjkanja snovi v prehrani. (Persič 2008: 15 po Znanost življenja 2003: 51) Mnenje kulturnih antropologov je, kot pravi Tim Ingold, da je človekova nadvlada nad živalmi del več ideologij zahodnih tradicij. Ugotovili so, da druge (nezahodne) kulture nimajo teorije o nadvladi človeške vrste nad živalmi in naravo. Kot možno razlago za to vidi dejstvo, da je po verovanju zahodnih družb stvaritelj sveta moški, torej si ljudje lastijo živali, medtem ko drugje zavračajo misel na človeškega stvaritelja. Po totemskih verovanjih in kultu, naj bi bile živali tiste, ki so ustvarile svet za ljudi. (Ingold 1994: 11-12) Skrb za trpljenje živali lahko zasledimo v hinduizmu in budistični ideji univerzalnega sočutja do vseh živih bitij. Intelektualna tradicija Zahoda pa ima korenine v starogrški in judovsko-krščanski tradiciji. Grška filozofija sicer izhaja iz spoštljivega odnosa do živali, vse do preloma, ki je zaznamoval mišljenje vse do danes. Poznali so štiri šole antičnega mišljenja: animizem, vitalizem, mehanizem in antropocentrizem. (Lah 2006: 9 po Ryder 2000: 17) Glavni predstavnik animistov Pitagora (okrog 569-475 pr. n. št.), je verjel, da imajo ljudje in živali neuničljive duše, ki se preseljujejo iz ljudi v ljudi ali v živali in obratno. Zato je poudarjal spoštljivo ravnanje z živalmi in prepoved uživanja mesa. (Lah 2006: 9-10) Glavni predstavnik vitalistov Aristotel (384-322 pr. n. št.) je v Stari Grčiji govoril o naravi kot hierarhiji, v kateri tisti z več razuma dominirajo nad manj razumnimi bitji. Tako naj bi po njegovo rastline obstajale za dobrobit živali in živali za dobrobit človeka, da mu zagotovijo hrano in obleko. Celo manj racionalni barbari naj bi kot sužnji služili Grkom. (Singer 1985: 1-10) Za mehaniciste ljudje in živali nimajo nikakršne duše in se zato ne razlikujejo od nežive narave. Bistvo antropocentrizma, ki je kot nekakšna poenostavljena Aristotlova 7 filozofija, pa je zopet misel, da je vse ustvarjeno za dobrobit človeka, ki je v nadrejenem odnosu do živali in narave. (Lah 2006: 10) Tudi v judovski in krščanski tradiciji je govora o dominaciji človeka nad živalmi. Takšno prepričanje se je ohranjalo, dokler ni rimskokatoliška cerkev prevzela idejo teologa svetega Tomaža Akvinskega (1225-1274), ki je menil, da lahko kruto ravnanje z živalmi vodi do krutega ravnanja z ljudmi. To pa je bil edini argument, zakaj takšno ravnanje ni pravilno. (Singer 1985: 1-10) Še vedno pa je obveljala misel, da so živali človeku v uporabo, predvsem v prehranske namene. V obdobju renesanse, ki v ospredje postavlja posameznika, postane vse bolj popularen lov na različne vrste živali, za zabavo pa tudi kamenjanje zajcev in kokoši, metanje mačk in podobno. Takšen odnos do živali se nadaljuje z racionalizmom,katerega predstavnik je René Descartes (1596-1650), ki pravi, da žival ni nič drugega kot stroj brez zavesti in duše, ki ne čuti ugodja ali bolečine, ter da so glasovi, ki nastanejo ob fizičnem poseganju v živali, le mehanične narave in jih ne moremo primerjat s človeškimi. V obdobju razsvetljenstva filozof Immanuel Kant (1724-1804) živali vidi kot bitja brez razuma, ki se svojega obstoja ne zavedajo in so zaradi odsotnosti avtonomne volje le sredstva za doseganje naših ciljev. Usmiljenje do živalih po njegovem ni pomembno zaradi njih samih, temveč zaradi medčloveških odnosov. Prelom šele v utilitarizmu naredi etična filozofija Jeremyja Benthama (1748-1832) s principom koristi oziroma sreče, pri katerem je pomembno, koliko neko dejanje vpliva na skupno srečo vseh vpletenih, pri čemer so vsi udeleženci enakovredni. Krog nosilcev moralno upoštevanih interesov tako razširi tudi na živali. Ker pa še vedno ohranja mišljenje, da se živali ne zavedajo samih sebe, jih lahko človek uporablja v svojo korist. Po njegovo ubijanje živali za hrano ni mučenje in je zato edino sprejemljivo. Bentham je med prvimi govoril o potrebi po priznavanju pravic živali in o neposredni dolžnosti človeka do živali. (Lah 2006: 14-18) Predstavnik modernega utilitarizma je danes Peter Singer. Prakse ubijanja živali za hrano so torej že od nekdaj označene kot nujno, da ljudje dobijo tisto hrano, ki jo želijo. Devine (1978: 485) pa se sprašuje, če je to zadostno opravičilo. Danes vemo, da hrana živalskega izvora človeku ni nujno potrebna. Dokaz za to so mnoge znanstvene študije ter praksa veganov. Na kruto in neprimerno ravnanje z živalmi 8 se na splošno gleda strožje kot nekoč. Na primer metanje mačk ali kamenjanje zajcev za zabavo bi se nam zdelo sporno, na drugi strani pa je ne tako redka praksa ubijanja živali – lov – zakonsko dovoljena in za mnoge sprejemljiva. 4. ETIKA VEGANSTVA Peter Singer v delu Praktična etika razloži, da etika ni idealen sistem, ki bi bil v teoriji dober, v praksi pa se ne bi obnesel. Ne gre za vrsto prepovedi, ne moremo jo obravnavati le v povezavi s spolnostjo ali vero. Etika tudi ni subjektivna, niti objektivna, temveč, kot pravi, relativna. Etičnega načela ne moremo upravičiti glede na pristransko ali omejeno skupino, temveč se etika postavlja na univerzalno stališče. Singer meni, da tisti, ki je prepričan, da je njegovo ravnanje pravilno in ga zna zagovarjati in upravičiti, živi v skladu z etičnimi načeli, čeprav morda ne v skladu s splošno sprejetimi etičnimi načeli. (Singer 2008: 14-22) Etika zahodnih tradicij »zarisuje mejo moralnega upoštevanja okoli vseh čutečih bitij in zunaj pušča druga živa bitja«. Veliki, za mnoge okoljevarstvenike nesprejemljivi posegi v naravo naj bi bili torej sprejemljivi, če ne vplivajo negativno na čuteča bitja. (Singer 2008: 264) Tej trditvi bi ugovarjalo kar nekaj pripadnikov zahodnih tradicij, ter prav tako nekaj nezahodnih družb, ki imajo do narave večje spoštovanje. V pogovoru s sogovorniki sem jih povprašala, kaj je po njihovem mnenju etika na splošno in kaj je etika veganstva. Alen razume etiko kot: »skupino nepisanih pravil lepega obnašanja. Zdaj to obnašanje pomeni odnos do vsega, se pravi etično je biti spoštljiv do drugih ljudi;, etično je ne imeti raznih negativnih predsodkov do tega, kar ne poznaš; etično je ne delati drugemu škodo in pustiti druge, da živijo.« 9 Etika veganstva pa je po njegovem mnenju »živi in pusti živeti in zraven poskušaj narediti še kaj, da se to prenese tudi na druge«. Tija pravi, da je etika: »pravilno ravnanje, sigurno nekaj subjektivnega, ampak, da ravnaš tako, kot je prav. Da ravnaš z drugimi tako, kot si ti želiš, da se s tabo ravna. Tukaj gre tudi za živali. Nobenemu človeku in pa sebi ne bi privoščila, da bi bila v eni kletki, da bi me mučili in pitali z enimi hormoni in pomirjevali zraven in ne vem čim. Ja, da ravnaš z drugimi tako, kot hočeš, da se s tabo ravna. /…/ Po navadi dojemajo ljudje to ozko, samo za človeka, ampak v bistvu gre etika še daleč naprej, gre naprej še do živali. Ne rečem, da imajo ista čustva, kot mi, zagotovo pa bolečino čutijo isto kot mi in strah, ta primarna čustva, te občutke imajo. Tako da ja, veganska etika se potem raztegne preko ljudi še na živali, pri dosti ljudeh pa tudi na okolje.« 4.1. Od utilitarizma do abolicionizma Gibanje za pravice živali lahko po večini delimo na dva konteksta. Prvi, ki ga predstavlja Peter Singer, izhaja iz utilitarističnega filozofskega pristopa in pravi, da je možno položaj živali spremeniti le z izboljšanjem ravnanja z njimi ter izboljšanjem njihovih pogojev. Osredotoča se na trpljenje živali in na posledice. Drugi kontekst, ki ga predstavlja Tom Regan in izhaja iz deontološkega pristopa, pa govori, da s prizadevanjem za dobrobit živali in ne tudi za njihove pravice, ni možno doseči trajnostne spremembe v delovanju in mišljenju ljudi in osvoboditve živali. Pomembno je torej zavedati se, da imajo tudi one pravice in v skladu s tem z njimi tudi ravnati. Zavrača specizem in se zavzema za enako obravnavo vseh čutečih bitij. Regan trdi, da posameznik ni le sredstvo nekoga drugega, ampak ima inherentno vrednost, da imajo tudi živali moralne pravice in da bi morali izkoriščanje živali popolnoma odpraviti in ne le regulirati. Po njegovo inherentno vrednost sestavljajo tisti pogoji, ki bi jih lahko opisali kot »podobnost ljudem«, Gary L. Francione pa moralno upoštevanje razširi in utemelji teorijo abolicionizma. Pravi, da potrebujejo živali le eno pravico, ki pa za seboj potegne vse ostale, to je, da jih ne obravnavamo kot lastnino. (http://www.zazivali.org/besedila/prispevki/gibanje-za-pravice- 10 zivali-in-druga-emancipatorna-gibanja-kratek-oris) Abolicionistični pristop so posvojili tudi etični vegani. Beseda abolicionizem izvira iz angleške besede »abolition«, ki pomeni odprava, ukinitev. V tem primeru gre za odpravo vsakršne vrste zlorabe živih bitij. Abolicionisti so bili vojni nasprotniki suženjstva v Ameriki, povezani z evropskimi borci proti suženjstvu. Leta 1775 je prišlo do prvega poskusa upora suženjstvu, ko sta Benjamin Franklin in dr. Benjamin Rush dokazala, da le ta ni v skladu z Deklaracijo neodvisnosti. Od 1830 so se abolicionisti zavzemali za popolno ukinitev suženjstva po vsej Ameriki, tudi na jugu, kjer je bilo zaradi pridelave bombaža le to velikega ekonomskega pomena. Leta 1833 so prepovedali suženjstvo v Veliki Britaniji, 1863 ga je Abraham Lincoln zakonsko prepovedal v južnih državah Amerike, 1865 pa se je z ameriško ustavo suženjstvo dokončno prepovedalo. (http://stop- specizmu.org/index.php/clanci/81-sto-je-abolicija) Če se je v 19. stoletju abolicionizem osredotočal na odpravo suženjstva, torej na enake pravice vseh ljudi, se je danes abolicionistični pristop razširil – doseči želi svobodo in enakovredno obravnavo vseh živih bitij. 4.2. Moralni status živali Garner poda tri možna razumevanja moralnega statusa živali: 1.) Živali nimajo moralnega statusa, do njih imamo le indirektne dolžnosti, saj a) imajo pomanjkanje občutenja (o tem je govoril na primer Descartes) ali b) sicer čutijo, a nimajo moralnih interesov (kot sta govorila Kant in Frey). 2.) Živali imajo moralni status, a ni enakovreden človeškemu, saj a) živali nočejo trpeti, a še zmeraj je pomembnejši dobrobit avtonomnega človeka ali b) vedno se najdejo primeri, kjer je zloraba živali nujna. 3.) Moralna ortodoksnost, ki pravi, da imajo živali pravice in pod katero spada Singerjeva utilitaristična teorija. (Garner 2005: 14-15) Zagovorniki pravic živali pravijo, da imajo živali moralni status, kar pravzaprav pomeni moralna zaščita, ki narekuje, kaj je dovoljeno in kaj naj se ne bi počelo živim 11 bitjem. Argument za to je, da živali, prav tako kot človek, čutijo, trpijo in mislijo. Negativen argument pa ločuje človeka od nečloveka, predvsem glede na inteligenco. (Zamir 2007: 17-19) Moralna ali inherentna vrednost je vrednost onstran lastninske klasifikacije. Etični vegani in mnogi zagovorniki živalskih pravic se strinjajo, da živali to vrednost imajo in da niso le subjekti. Tukaj bi, kot pravi Singer, marsikdo uporabil argument, da z živalmi lahko ravnamo kakor želimo, saj smo za razliko od njih racionalni, imamo razum in znamo govoriti. Vendar opozarja, da ta argument ne drži zmeraj, za primer pa poda novorojence in ljudi z raznimi možganskimi napakami, ki ne znajo uporabljati razuma, govoriti ali ki morda nimajo vseh tistih lastnosti, ki naj bi ločile človeka od živali. Mnogi zagovorniki pravic živali trdijo, da torej ni pomembno, ali lahko živali razmišljajo, temveč, ali trpijo. Spominja nas tudi na dejstvo, da smo še manj kot 200 let nazaj izključevali temnopolte. Afričane so poljubno tovorili in preprodajali v Ameriko kot delovno silo. V Avstraliji so pobijali prvotne prebivalce, kot danes pobijajo kenguruje. Kot se je končalo obdobje rasizma, suženjstva in kolonializma, Singer meni, da je čas da se konča tudi obdobje specizma. (Singer 1985: 1-10) 4.3. Antispecizem Antispecistična ideologija nasprotuje specizmu. Specizem oziroma speciesizem (angleško speciesism, po besedi species – vrste) je diskriminacija na podlagi vrste oziroma človeška diskriminacija drugih vrst na podlagi fizičnih razlik. Lahko ga postavimo ob bok drugim vrstam diskriminacije, kot sta na primer rasizem in seksizem, ki ignorirajo ali podcenjujejo podobnosti med tistimi, ki diskriminirajo in tistimi, ki so diskriminirani. »Vsaka večja institucija podpira specizem, vključno z izobrazbo, medicino, znanostjo, prehransko industrijo, vlado in zabavo. In skoraj vsak človek ima od zlorabe živali neposredno korist: živalski produkti obsegajo velik del naše prehrane, oblačil, uporabljeni so v proizvodih za osebno higieno; celo živalim prijazni potrošniki kupujejo poceni materiale, narejene iz stranskih produktov živali, kot so določena lepila, zdravila za prehlad in kozmetika.« (Joy 2008: 17) Zato se vegani tej splošni brezbrižnosti upirajo. Pred 12 nakupom vseh vrst izdelkov preverijo sestavine in ne podpirajo industrije, ki na kakršenkoli način zlorablja živali. »Nemara je uporaba živali v poskusih področje, kjer je specizem najočitnejši. Tu problem še posebej bode v oči, saj izvajalci poskusov te pogosto skušajo opravičiti s trditvijo, da nas vodijo do spoznanj o ljudeh. Če je to res, potem morajo izvajalci poskusov priznati, da so si ljudje in nečloveške živali v pomembnih pogledih podobni.« (Singer 2008: 71-72) Zamir podaja štiri specistične argumente, zakaj naj bi bil človek pomembnejši od živali in zakaj naj bi bila testiranja na njih sprejemljiva. Prvi je, da ljudje vrednotijo in cenijo človeške zmogljivosti bolj od živalskih. Druga razlaga je, da nam več pomeni človekovo trpljenje kot sočutje do živali. Tretja razlaga je, da naj bi imeli ljudje veliko večjo moralno vrednost in da je zato sprejemljivo vzeti življenje nekaj živalim, da bi rešili življenje enega človeka. Četrta razlaga pa je, da bi prenehanje eksperimentov na živalih škodovalo ljudem, saj naj tako ne bi odkrili produktov, ki bi lahko rešili življenja ljudi. (Zamir 2007: 58) Singer pa razlaga, da je prepričanje, da je poskuse na živalih moč upravičiti z argumentom, da služijo pomembnim medicinskim ciljem, zmotno. Na voljo so namreč tudi drugačne metode testiranja, ki ne vključujejo živih bitij. Prav tako argument, da poskusi rešijo več življenj, kot jih odvzamejo, ne drži. »Trije eksperimentatorji s Princetonske univerze so imeli 256 podgan zaprtih brez hrane in vode, dokler niso poginile. Prišli so do sklepa, da so mlade podgane v pogojih pogubne žeje in gladu veliko dejavnejše od normalnih odraslih podgan, ki imajo na voljo hrano in vodo.« V takšnih in podobnih poskusih ni nobene koristi za ljudi. (Singer 2008: 72-73) Če vsa bitja obravnavamo enako, pomeni, da tudi živalim podelimo sposobnost »biti subjekt pravic«, inherentno vrednost, in jih ne obravnavamo več kot objekte. To pomeni popolna opustitev izkoriščanja živali v naše namene – za hrano, medicinska testiranja, razvedrilo (reja živali, prodaja in kupovanje živali za hišne ljubljenčke…) in podobno. Francione pa tukaj izpostavi dve intuiciji našega odnosa do živali. Prva se ravna po načelu humanega ravnanja z živalmi - imamo dolžnost, da jim ne prizadenemo nobenega nepotrebnega trpljenja. Druga intuicija, ki jo navaja, pa je, da v izjemnih 13 situacijah človeka postavimo na prvo mesto, pred žival (primer goreče hiše – koga bomo prej rešili). (Lah 2006: 51-52) Strinjam se, da gre za intuicijo, da človeka avtomatično postavimo na prvo mesto, saj je večini ljudi priučeno, da človeško življenje – bolj ali manj podzavestno – več vrednotijo. V praski torej ne ravnamo vedno v skladu s teorijo. 4.4. »Hišni ljubljenčki«, zoološki vrtovi in cirkusi z živalmi Načeloma etični vegani in nasploh aktivisti za pravice živali ne podpirajo trgovin z malimi živalmi in ne plačujejo rejcem za določeno pasmo, temveč skušajo rešiti življenje tako, da posvojijo iz zavetišč ali ponudijo dom živali s ceste. Zavračajo misel, ki se je skozi stoletja zarila tako globoko v naše glave, da živali obstajajo za nas, da si jih lastimo. Ne podpirajo zapiranja živali v kletke in si ne lastijo eksotičnih živali, ki spadajo v naravo. Vsaka trgovina z malimi živalmi, ter vsaka kletka, jim predstavlja stopnjo trpljenja. Ker je človeška posesivnost prišla do te meje, da si podrejamo druga živa bitja, mnogi živali tudi obravnavajo kot objekte. Ali je pravilno reči, da žival »pripada« nekomu, da si jo lastimo? (Clements 1995: 65-66) Če si žival lastimo, pomeni, da jo obravnavamo kot objekt, ki pripada nam, torej po tej logiki lahko z njo počnemo kar želimo. Mnogi zato zavračajo takšno pojmovanje, ter prav tako besedno zvezo »hišni ljubljenček« in raje uporabljajo besedo spremljevalec (»companion«). Žal so vedno pogostejši tudi primeri zapuščanja »domačih ljubljenčkov«. Menim, da kdor razmišlja nesebično, ne vzame živali, če ni prepričan, da bo zanjo lahko primerno skrbel. Vedno več ljudi se odloča za novega prijatelja iz živalskega sveta, veliko preveč psov, mačk in ostalih živali pa vsakodnevno pristane v zavetiščih ali pod uspavalom, ker se jih njihovi lastniki naveličajo ali jih iz drugih razlogov ne morejo obdržati. Mnogi so ravno zaradi tega mnenja, da je kupovanje živali (na primer psov) določene pasme nesmiselno, ob tolikšnem številu zapuščenih živali, ki potrebujejo dom, ter zato nasprotujejo pasemski reji. Zoološki ali živalski vrtovi (ZOO) po mnenju veganov niso kraj za prave ljubitelje živali in jih ne podpirajo. Prvi argument vzdrževanja živalskih vrtov je, da so namenjeni 14 izobraževanju. Obiskovalci pa se ob ogledovanju živali ne zavedajo, da si pravzaprav ogledujejo popačeno parodijo živalskega sveta, saj se nobena žival v ujetništvu ne bo obnašala tako, kot bi se v svojem naravnem habitatu, ne bo si sama lovila plena ali nabirala hrane, temveč bo zdolgočaseno čakala, da jo nahranijo. Bolj primeren način izobrazbe so po mnenju Clements knjige in filmi, ki opisujejo in prikazujejo živali v divjini. Drugi argument živalskih vrtov je, da pomagajo ohranjati ogrožene vrste. Argument veganov pa, da bi za zaščito ogroženih vrst morali poskrbeti na drugačen način – z zaščito njihovega naravnega habitata. Tako bi zaščitili več pripadnikov določene vrste in ne le nekaj primerov. Ker te redke primere zapirajo v ZOO-je, je nemogoče, da bi se na novo množili v svojem naravnem okolju. (Clements 1995: 68-69) Tea je povedala: »Kar se tiče živalskih vrtov sem seveda proti, ker gre za ujetništvo in mi je nasploh grozno, da plačaš in vstopiš v živalski vrt, da gledaš potem tiste živali v kletkah.« Vegani nasprotujejo zlorabi živali za zabavo človeka, zato ne obiskujejo cirkusov, kjer v predstavah nastopajo živali. Tudi tam so levi, opice, sloni, žirafe in ostale živali zaprte v kletkah, zelo sporno pa je tudi prisilno izvajanje točk (na primer skakanje čez ognjeni obroč in podobno). Seveda pa nasprotujejo tudi ostalim oblikam zlorabe živali za zabavo, kot so na primer bikoborbe, plavanje z delfini, konjske dirke in lov. 5. MOTIVI ZA VEGANSKI ŽIVLJENJSKI SLOG Tukaj bi, na podlagi opazovanja z udeležbo, intervjujev in literature, rada predstavila štiri glavne motive za veganski način življenja. 15 5.1. Sočutje do živali Devine, ki sicer piše o morali vegetarijanstva, navaja dva pristopa vegetarijancev k argumentiranju, da sta vzreja in ubijanje živali za hrano moralno sporna. Prvi poudarja bolečino, ki jo živali občutijo, drugi pa, da je ubijanje samo po sebi napačno. Izpostavi argumenta Petra Singerja, da se trpljenje živali lahko prepreči le z bojkotom vseh živalskih produktov, ter da s tem, ko oseba ne podpira mesne industrije, reši življenja določenemu številu živali. Devine pri tem poudari napačno razumevanje besede bojkot. Meni, da ni osebno, temveč politično orodje, zato bi bila po njegovem mnenju primernejša beseda upor. Z drugim, ekonomskim argumentom se delno strinja, a hkrati navaja možen scenarij: zaradi manjšega povpraševanja, bi cena mesa padla, mesna industrija pa bi svojo izgubo nadomestila z intenzivnejšimi in morda še bolj krutimi metodami produkcije mesa. (Devine 1978: 482-484) Vegani vseeno stremijo k svetu brez živalske industrije. Za razliko od vegetarijancev vegani menijo, da sta tudi mlečna in jajčna industrija odvisna od nemoralnih praks in da je zato vegetarijanski način prehranjevanja premajhen korak v pravo smer, saj je ubijanje živali za meso le en aspekt v sistemu izkoriščanja živali in dobičkonosnosti na njihov račun. Menijo, da etični vegetarijanci sicer razumejo, da človeški užitek ni vreden trpljenja in smrti živali, a se ne zavedajo, kaj vse specistična kultura obsega. Nekateri etični vegetarijanci se strinjajo, da bi bilo mlečno in jajčno industrijo potrebno radikalno reformirati, etični vegani pa so za popolno ukinitev. (Zamir 2007: 95) 5.2. Mesna, mlečna in jajčna industrija Na tem mestu bi rada predstavila, zakaj vegani zavračajo ne le meso, temveč za razliko od vegetarijancev tudi ostale produkte živalskega izvora. Ne podpirajo nobenega izkoriščanja živali in se zavedajo, kako deluje živalska industrija. Kaj je tako spornega? »Udomačitev današnjih farmskih živali naj bi se začela na različnih koncih sveta med 8.000 in 10.000 leti nazaj. Prve takšne živali, ki si jih je lastil človek, so bile verjetno ovce, koze, prašiči, govedo, perutnina in konji. Udomačitev zajcev se je začela dosti 16 pozneje, verjetno ne pred časi Rimljanov, ter šele pred kratkim reja živali za krzno, reja jelenov in ostrig.« (Broberg 2006: 41) Od leta 1950 dalje je število manjših farm začelo močno upadati. Ekonomske sile, vladna politika ter slab zaslužek so poskrbeli, da je večina kmetov prenehala z gojenjem živali za meso, mlečne izdelke in jajca. Ti izdelki pa so na trgu začeli naraščati. Temu je botrovala razrast ogromnih farm, ki na enem posestvu držijo na tisoče živali, ki jim pripada vedno manj oziroma komaj kaj prostora. Prav tako pa se povečuje tudi okrutno ravnanje z njimi. Včasih so kokošje farme zahtevale določeno število delovne sile, ki je skrbela za hrano in vodo, ter pobiranje jajc. Danes je pomemben le dobiček, do katerega v primeru jajčne industrije proizvajalci pridejo s čim večjim izvozom ter omejitvijo nepotrebnega dela. To dosegajo s tlačenjem čim večjega možnega števila kokoši na eno mesto, saj »več kokoši gre notri, več jajc pride ven«, po metodi baterijske reje. Vsaj šest kokoši natrpajo v majhno kletko, kjer imajo komaj kaj prostora, te kletke pa ena na drugi segajo tudi po šest metrov v višino. Baterijske kletke avtomatično dovajajo hrano in vodo, prav tako se jajca avtomatično ujamejo na dno in pozneje skotalijo na tekoči trak. Človeška roka torej ni več potrebna. Kljub temu, da gre za tehnološki napredek, gre hkrati tudi za najbolj nehuman možni način reje kokoši. Po enem letu v takšni kletki, si kokoši niso več podobne – izpada jim perje, telo pa jim prekrivajo rane od žic. Če bi jih spustili na prosto, ne bi več znale hoditi. (Marcus 2011: 13-20) Mlečna industrija za trženje pogosto uporablja podobo srečnih krav v hribih. Realnost je seveda drugačna. Večina mleka pride iz tovarniških farm, kjer krave, zvezane eno zraven druge, držijo v brejem stanju vsako leto po devet mesecev, da bi proizvedle čim več mleka. Ob skotitvi navežejo močno vez z mladički, ki pa so jim že po nekaj dneh odvzeti. Samce prodajo kot »mlado meso« - teletino, samice pa vzgojijo za nadaljnje pridobivanje mleka. Večina jih nikoli ne vidi trate in prostosti. Dočakajo starost srednjih let, saj takrat donos mleka upade in so poslane v zakol. (Marcus 2011: 20-21) Krave imajo, tako kot ostali sesalci, mleko določen čas po skotitvi. Letna količina mleka, ki ga je krava zmožna dati, se je iz 1500 litrov povečala na 5000 litrov. (Clements 1995: 22) Povprečna življenjska doba krav naj bi bila v naravnem okolju 25 let, na industrijskih mlečnih farmah pa nekje do 5 let. Govedo, vzrejeno za meso, morda mladost preživi zunaj (vendar ne brez muk – režejo jim rogove in samce tudi kastrirajo), kmalu pa jih transportirajo v ogromne zaprte 17 krmilne prostore, v katere spravijo tudi na tisoče privezanih živali. Krma temelji na koruzi (ki povzroča težave z jetri), poleg hrane pa dobivajo tudi hormonske vsadke, ki pospešijo njihovo rast. Po štirih do petih mesecih jih odpeljejo v klavnice. (Marcus 2011: 21-22) Poleg tovarniških farm poznamo tudi pašo na prostem, kjer so živali spuščene in si same nabirajo hrano - travo. Takšen sistem je pogosto označen kot »živalim prijazen«, saj jim dopušča veliko svobodnega gibanja in ker naj bi se tam obnašale »naravno«. Tudi ti sistemi pa ne zagotavljajo dobrobit živalim. Teren je lahko preverjen le redko, na nekaterih območjih so lahko izpostavljene kot plen drugim živalim ali težkim vremenskim razmeram (poplave) in tako dalje. (Broberg 2006: 42) Kaj pa je narobe z jajci s proste reje ali z ekološkimi jajci in mlekom? Tam živali ne trpijo in umrejo od starosti? Ne. Živali, ki jih kmetje redijo za pridobivanje jajc in mleka, pustijo živeti nekje do sredine njihovega življenja. Ker potem donos jajc ali mleka pade, niso več koristne in jih raje porabijo za meso. A še vedno je takšna reja označena za humano. (Marcus 2011: 28) Seveda to zagotovo ne velja za vse kmete, nekateri – manjši kmetje, ki ne stremijo k zaslužku, pustijo živali umreti naravne smrti. Singer (2008: 69) je mnenja, da večina med nami ne more upravičiti prehranjevanja z mesom, zlasti ko gre bolj za razkošje, kot nujo. Kot možno izjemo navede le Eskime, ki jih okolje, v katerem živijo, prisili v ubijanje živali, saj gre za njihovo lastno preživetje. 5.2.1. Med Etični vegani ne konzumirajo medu, saj se jim ne zdi etično sprejemljivo, »da so čebele zreducirane na golo instrumentalno vrednost za človekove potrebe, ter da se jim zadaja nepotrebno trpljenje« in menijo, da je čebelarstvo »še ena od neštetih praks izkoriščanja, prilaščanja, kraje, povzročanja trpljenja in manipuliranja z živalmi«. V naravi čebele bivajo v votlih drevesnih deblih ali skalnih votlinah, čebelarji pa jih hranijo v čebelnjakih. Med bolj problematične prakse spada na primer rezanje kril čebelam maticam, da bi jim preprečili izlet iz panja. Ta postopek je v ekološkem čebelarjenju prepovedan. Druga problematična praksa, ki je v tujini dovoljena, je umetno oplojevanje matic. Prav tako se veganom ne zdi etično, da čebelarji po navadi poberejo ne le odvečno količino medu, temveč ves med, ki ga čebele skladiščijo v celicah satja. Tako čebele čez zimo 18 ostanejo brez hrane, namesto tega jih hranijo z mešanico vode in sladkorja, kar pa ni njihova naravna hrana. Posledično se jim zmanjšuje življenjska doba in storilnost ter povečuje dovzetnost za bolezni. Naslednja sporna praksa čebelarjev je, da so ob vhodu v panj nameščeni smukalniki, naprave, ki čebeli ob vstopu osmuka iz tačk cvetni prah, ki so ga nabirale, da bi nahranile ličinke. Zato se morajo večkrat odpraviti na novo nabirati cvetni prah. Čebelarji jim odvzamejo tudi vosek in pa propolis, skupek smolnatih snovi, ki jih čebele naberejo ter njihovih lastnih snovi, s katerim zavarujejo svoje domove pred mrazom, vetrom in mikroorganizmi. Poleg naštetega si čebelarji koristijo tudi matični mleček, produkt mladih čebel dojilj, ki je hrana za čebeljo zalego in čebeljo matico. »Pridobivajo ga tako, da čebelji družini brez matice dodajo enodnevne čebelje ličinke, ki se jih vcepi v posebej pripravljene lončke iz voska. Ker si hočejo čebele vzrediti novo matico, začno ličinke bogato pitati z matičnim mlečkom, tako da dobesedno plavajo v njem. Po 72 urah čebelar lončke odvzame, odstrani ličinke in s posebno žličko ali sesalko pobere matični mleček. Matičnike nato ponovno cepi z novimi ličinkami in jih vstavi nazaj v čebeljo družino. Odslužene ličinke pobije oziroma zavrže.« Našteti produkti naj bi imeli določene zdravilne učinke za ljudi. Medicina pa posega tudi po čebeljem strupu, ki ga dobiva tako, da čebele draži z zadajanjem impulzov električnega toka z namenom, da pikajo v steklene plošče, pri čemer se jim naravno izdere želo, kar povzroči njihovo smrt. (http://www.veganstvo.net/ali-ves/med/) Potrebno pa je poudariti, da se čebelarji zavzemajo za ohranitev čebel. Čebelarska zveza Slovenije želi s kampanjo Ohranimo čebele! edino zaščiteno vrsto čebele v Sloveniji, to je kranjska čebela, razglasiti za ogroženo vrsto. Drugi nameni kampanje so še osveščanje javnosti o pomenu čebel, izobraževanje čebelarjev, sajenje rastlin in dreves za čebeljo pašo in tako dalje. Do ogroženosti je prišlo zaradi intenzivnega kmetijstva z uporabo fitofarmacevtskih sredstev (pesticidov), onesnaženosti okolja, klimatskih sprememb in drugega. Znano dejstvo je, da brez čebel ne bi bilo hrane, saj so glavne opraševalke, ki oprašijo več kot 80% rastlin. (http://www.ohranimo- cebele.si/default.asp?sif_co=51) Čebelarji torej skušajo rešiti situacijo, za katero je kriv človek sam. Človek namreč na vse mogoče načine onesnažuje okolje. Človek je tisti, ki pri kmetovanju uporablja pesticide, ki zastrupljajo čebele. Torej je po mojem mnenju edino logično, da človek tudi nekaj naredi, da svoje napake popravi. 19 5.3. Ekološki in ekonomski motivi Med argumenti za veganski življenjski stil ima pomembno vlogo tudi skrb za okolje, kar lahko povežemo tudi z ekonomskimi motivi. Pri prekomernem poseganju človeka v naravo, so ekološke spremembe neizogibne. Naj najprej predstavim problem obsežnega ribolova. Le ta povzroča veliko škodo v svetovnih oceanih. Ena od posledic intenzivnega ribolova se na primer kaže na obali Nove Fundlandije, kjer je bil lov na polenovke svetovno gledano najbolj razširjen, celo toliko, da so jih popolnoma iztrebili. Ekosistem je trpel ogromno škodo, polenovke pa se po več kot desetih letih še zmeraj niso vrnile. (Marcus 2001: 9) Do ekološke katastrofe je prišlo tudi na Japonskem, kjer so do leta 1992 za ribolov uporabljali ribiške mreže, ki so jih raztegnili na tisoče milj čez ocean. Vanj so se poleg rib ujele tudi ptice in ostale morske živali. (Clements 1995: 31) Kot pa ribolov uničuje vodni ekosistem, povzroča živinoreja močne spremembe na kopnem: onesnaževanje, erozijo tal…, ter širše - toplogredne pline. ZDA trdi, da naj bi živina povzročila 18 procentov vsega globalnega segrevanja. Glavni toplogredni plin, ki ga proizvajajo živali na farmah je metan. Veliko večino metana proizvedejo živina in prašiči. Velike industrije z govedom sicer že poznajo opremo, ki izvleče metan iz izločkov živali. Plina se tako neškodljivo znebijo. (Marcus 2001: 10) Razvijajo se torej nove metode, ki bi omejile toplogredne pline, a poleg problema globalnega segrevanja, gojenje živali prinaša tudi druge okoljske spremembe. Intenzivna reja prinaša ogromne količine odpadnih snovi, od iztrebkov živali, njihovih ostankov (kri in ostalo, kar ni uporabno za predelavo v hrano), do umazane vode in podobnega. Te odpadke je potrebno nekam transportirati, odložiti v reke ali zažgati, kar vodi v nove oblike onesnaževanja. Ob razkroju teh odpadnih organskih snovi nastaja plin amonij, ki povzroča kisel dež in škoduje rastlinam. Poročilo Worldwatch inštituta iz leta je leta 1991 pokazalo, da amonij, ki nastane pri reji živali, v Holandiji povzroča več kislega dežja od avtov in tovarn. (Clements 1995: 23-24) Posledice živalske industrije in preobsežnega pašništva z različnih koncev sveta se kažejo v lokalnih ekoloških spremembah, od erozije tal in posledičnemu nastajanju puščav, do prekomernega krčenja gozdov. Ideja etičnih teoretikov na področju pravic živali in 20 ekologov je, da bi se namesto razširjene reje živali sadilo drevesa in ostale rastline, saj so najpomembnejši obnovljiv vir pridobivanja hrane, goriva, oblačil, kozmetike in ostalih človeku pomembnih dobrin. (Clements 1995: 30) Trenutno živinoreja koristi 30 procentov Zemljine površine. Pridelava krme za živino zavzema 33 procentov vseh obdelovalnih površin, živinorejska industrija pa ima vse večje potrebe po poljih in pašnikih za pridobivanje krme. Ker primanjkuje prostora, krčijo deževni gozd. Zahteva tudi velike količine vode – za kilogram govedine naj bi porabili 3700 litrov vode, medtem ko je za kilogram žita potrebnih le 120 litrov. Prekomerna paša na velikih površinah vpliva tudi na vodni cikel in močno onesnažuje vodo. Poleg tega ni za prezreti vprašanja lakote po svetu. V kilogramu mesa je približno 2800 kalorij, v kilogramu žita pa 3300. Opozarjajo, da bi s sojo in žitom, s katerima hranijo živali, lahko namesto tega nahranili milijardo ljudi na svetu, ki trpi za lakoto. Količina žita, s katero v ZDA vsakodnevno hranijo rejene živali, naj bi zadostovala za dva hlebca kruha za vsakega človeka na svetu. (http://www.veganstvo.net/okolje/) Tu torej vidimo ekonomski problem živinske industrije – problem slabo izkoriščenih naravnih virov. Sočutje se, kot pravi Clements, ne začne in konča le pri živalih, pomembno je zavedati se enotnosti vsega živega. S tem misli, da so vredna pozornosti tudi druga vprašanja, povezana z načinom prehranjevanja, na primer kdo je umrl od lakote, medtem, ko je bila z žitom nahranjena živina, kdo so delavci na plantažah in tovarnah ter kakšni so njihovi delovni pogoji. Vprašanj je ogromno in med seboj niso izključujoča. (Clements 1995: 71) Menim, da se vedno bolj zavedamo pojava izkoriščanja delavcev (in to ne le v tako imenovanem tretjem svetu), zato so mnogi pozorni na »fair trade« izdelke oziroma tako imenovano pravično trgovino, ki zagotavlja marginaliziranim proizvajalcem in delavcem, predvsem tistim iz manj razvitih dežel, več pravic. Ti izdelki pri nas še niso tako pogosti, se pa njihovo število veča, in ker gre za pravično trgovanje, je tudi njihova cena višja in zato niso dostopni vsem. Ekonomsko moč zagotavlja globalizacija in transnacionalne korporacije, ki imajo večjo moč kot nacionalne vlade, zaradi česar njihovi interesi (to je dobiček) prevladajo nad interesom nacionalnih državljanov. Zato vse, kar korporacijam prinaša izgubo dobička, lahko postane ilegalno. Dobiček pa začne padati, ko se začnejo upoštevati človekove pravice, dobrobit živali in zaščita okolja. Na splošno ni dobičkonosno in je pretežko zavarovati vse oblike življenja. Zato antiglobalizacijska gibanja, ki se borijo za obnovitev 21 demokracije, postavljajo dobrobit ljudi, živali in okolja pred dobiček podjetij. (Joy 2008: 27) Po tej logiki ravnajo tudi vegani, ki se skušajo čim bolj izogibati kupovanju izdelkov velikih korporacij, ravno zaradi njihovega nespoštljivega in izkoriščevalskega odnosa do živali, ljudi in okolja. 5.4. Zdravstveni motivi Ameriško dietetično združenje (ADA), je v članku združilo raziskave o vegetarijanski prehrani – vključno z vegansko. Ugotovili so, da je ob pravilnem kombiniranju živil tovrstni način prehranjevanja zdrav, hranilen in primeren za vsa življenjska obdobja, vključno z nosečnostjo in otroštvom. Pri nekaterih veganih lahko pride do manjšega vnosa vitamina B-12 in D, kalcija, cinka te omega-3 maščobnih kislin. Zato so na tržišču vedno pogostejši veganski izdelki, kot je na primer sojino mleko, ki imajo dodane potrebne vitamine in minerale. Vitamin B-12 vsebujejo nekatere alge, pogosto pa je dodan tudi v izdelke iz predelane soje in riža. D-vitamin nam zagotavlja zmerna izpostavljenost soncu, s hrano pa ga vegani zaužijejo v sojinem in riževem mleku, nekaterih kosmičih in margarini. Omega-3 maščobne kisline, potrebne za dobro delovanje možganov in boljši vid, lahko vegani zaužijejo s sojinim mlekom, orehi, lanenimi semeni in algami. Zaviralci absorpcije železa so na primer razna zrna, fižol, grah in semena. Cink najdemo v sojinih produktih, stročnicah in semenih. Dobri viri kalcija pa so na primer zelena zelenjava (brokoli, kitajsko zelje, ohrovt, blitva…), tofu, sezam, mandlji, pogosto pa je dodan tudi sojinemu mleku. Z ustrezno izbiro prehrane torej vegani brez težav zaužijejo vse potrebne vitamine in minerale. Takšen način prehranjevanja prinaša tudi nekatere zdravstvene koristi: nižjo stopnjo holesterola v krvi, nižji pritisk, manjšo možnost srčnih bolezni, manjšo možnost sladkorne bolezni stopnje B, manjšo telesno težo… (Craig in Mangels 2009: 1266-1269) Nekateri se ravno zaradi preventive v zdravju, ali pa ob določenem že obstoječem zdravstvenem problemu (na primer previsoki stopnji holesterola ali previsokem krvnem tlaku), odločajo za veganski način prehranjevanja. Menim pa, da je potrebno vsaj osnovno znanje o tem, katera hrana vsebuje določene vitamine in minerale, ki so potrebni za zdravje, da ne bi prišlo do pomanjkanja določenih snovi v telesu. 22 Sogovornike sem povprašala, če so z veganskim načinom prehranjevanja opazili kakšne zdravstvene spremembe – dobre ali slabe, ali spremembe počutja. Tija poleg izboljšanja prebave ni ugotovila večjih sprememb. Tea je povedala, da se fizično in psihično zelo dobro počuti. Pravi, da v dveh letih, odkar je veganka, še ni zbolela. Alen hodi redno na pregled krvi, da bi se prepričal, če mu katerih snovi primanjkuje. Povedal je, da je njegova krvna slika vedno odlična, saj pazi, da zaužije vse potrebne snovi. Vsaj enkrat letno tudi daruje kri. Tudi Jadran je darovalec krvi in pravi, da je popolnoma zdrav in mu nič ne manjka. 5.5. Vera Večina verovanj se poleg odnosa do sočloveka dotika tudi odnosa do ostalih živih bitij. Nekatere bolj, druge manj strogo zapovedujejo odnos do njih. Po islamu so živali čuteča bitja, ki se jih ne sme mučiti, ubijati in izkoriščati v zabavo ljudi (ujetništvo, športne igre). Tudi judovstvo zapoveduje spoštovanje do vseh živih bitij. Nekateri verski rodovi v krščanstvu podpirajo (delno) vegetarijanstvo, adventisti celo veganstvo. (Habjan 2004: 16) Kot vemo, se vsi verniki svojih zapovedi ne držijo, tako da gre dostikrat bolj za teorijo oziroma miselnost kot za prakso. Verjetno najbolj od vseh ver sočutje do vseh živih bitij in nenasilje poudarja jainizem. Največ jainistov je v severozahodni Indiji, nekaj pa tudi v vzhodni Afriki, Angliji in ZDA. Vseh skupaj naj bi bilo okoli štiri milijone. Zanje so vsa življenja sveta, človek je le eno izmed bitij in ni vreden več kot katerakoli druga vrsta. Zato si jainisti ne jemljejo pravice do nadziranja ali podrejanja ostalih življenjskih oblik. Poznajo 24 Velikih Osvoboditeljev, vsak od njih ima svojo živalsko maskoto. Menijo, da »ljubezen ni ljubezen, če ne vključuje ljubezni do živali«, ter da so za osvoboditev duše pomembni nenasilje, zmernosti in preprostost. Ne izobražujejo drugih, saj verjamejo, da je resnic mnogo. (http://www.pozitivke.net/article.php/Duhovna_Rast_Nenasilje_Jainizem_Zmernost) Skrbno pazijo, da ne bi niti pomotoma ubili ali poškodovali kakšne živali – celo med hojo. Glede na prehrano so torej strogi vegetarijanci, nekateri pa vegani. 23 Za budiste sta izrednega pomena modrost in sočutje. Vse ostale človekove lastnosti, kot sta na primer splošna solidarnost in odgovornost, izvirajo iz teh dveh. Smrt je zanje le podaljšek življenja, skozi smrt vstopajo na nek nov teritorij. Ker verjamejo v karmo, je kvaliteta posmrtnega življenja odvisna od tega, kakšna je bila ta oseba v času svojega bivanja na Zemlji. Verjamejo, da neka oseba po ponovnem (posmrtnem) rojstvu lahko prevzame šest različnih oblik, med drugim tudi živalsko. Skozi svoje življenje skušajo čim manj škodovati živim bitjem (ljudem in živalim), saj so prepričani, da je njihova sreča povezana s srečo ostalih in bi poseganje v živalski svet škodovalo njim in obratno. (Chevassut 2006: 137-139) Budisti zato bolj ali manj zavračajo meso. Prav tako hindujci, pri katerih je prepovedana predvsem govedina, višje kaste pa prakticirajo vegetarijansko prehrano. Sicer niso vegani, je pa sočutje do živali in njihovo spoštovanje zanje kar velikega pomena. Spoznali smo štiri najpogostejše motive za veganski življenjski slog, ki pa med seboj niso izključujoči. Lahko se prepletajo, lahko so nam enako pomembni, ali pa nam je mar le za enega od njih (redkeje). Poleg teh, se ljudje odločajo za vegansko tudi iz drugih, osebnih razlogov. 6. VEGANSTVO KOT OBLIKA AKTIVIZMA Aktivizem je namerno prizadevanje promovirati, ovirati ali usmerjati socialne, politične ali ekonomske spremembe. Obsega lahko širok spekter oblik: od pisanja pisem časopisom ali politikom, političnih kampanj, pa vse do gospodarskega aktivizma, kot so bojkoti ali podpiranje določenih podjetij ali industrije, ulični pohodi, stavke… Aktivistične metode so: državljanska nepokorščina, ustanavljanje skupnosti, aktivistična industrija, transformacija konfliktov, zadruška gibanja, nenasilje in mirovniška gibanja, prostovoljstvo in lobiranje. Oblike aktivizma so tudi politične kampanje, propagande in protesti (demonstracije, direktne akcije…). Poznamo medijski aktivizem, pod katerega spadata tudi hekerstvo in internetni aktivizem, ter gospodarski aktivizem, pod katerega spada bojkot podjetij ali organizacij, zaradi nestrinjanja z njihovo politiko ali družbenimi 24 vrednotami. Takšna oblika bojkota sta tudi vegetarijanstvo (bojkot mesnih izdelkov) in veganstvo (bojkot vseh izdelkov živalskega izvora in uporabe živali). Pod gospodarski aktivizem uvrščamo tudi dezinvestiranje kot nasprotje investiranju. (http://en.wikipedia.org/wiki/Activism) Veganstvo je torej že samo po sebi oblika aktivizma, ki poudarja neizkoriščevalski odnos do živih bitij in želi doseči tako socialne, ekonomske, kot tudi politične spremembe. Gre za bojkot – zavračanje živalskih produktov in ostalih oblik uporabe/zlorabe živali. Poleg bojkota pa se mnogi etični vegani pridružujejo tudi drugim oblikam aktivizma, kot so protesti in promocija tega načina življenja oziroma širjenje ideje. Vegani to počnejo na primer z izobraževanjem širšega kroga ljudi - pisanjem knjig in člankov o veganstvu in veganskih kuharskih knjig, objavljanjem receptov na spletu ali pisanjem blogov in kolumn. Takšno pisanje se mi zdi zelo pozitivna stvar iz več razlogov. Prvi je, da pripomore k izobraževanju tistih, ki niso vegani – z boljšo predstavitvijo tega življenjskega stila se lahko odpravi marsikateri predsodek ali navduši ljudi za živalim prijazen način življenja. Drugi razlog pa je izobraževanje veganov samih. Menim namreč, da je potrebno vedeti kar nekaj stvari, zlasti iz področja nutricionizma, na primer kako zaužiti vse telesu potrebne snovi, vitamine in minerale. Ideja oziroma etika veganstva se širi tudi preko socialnih mrež, kot je na primer Facebook, preko podpisov v elektronski pošti, z nalepkami, letaki in plakati, značkami, motivi na oblačilih in podobnim. Menim, da tudi znane osebnosti, ki se odločijo za ta življenjski slog pritegnejo še nek krog ljudi, kateremu predstavljajo vzor. Zlasti mladi si pogosto izberejo vzornike in če so ti vzorniki vegani, se morda tudi sami začnejo zanimati za veganstvo. Pri tem nimam v mislih zgolj znane aktiviste, temveč tudi ljudi iz modne, igralske in glasbene industrije ter razne teoretike in tako dalje. Ideja se tako nevsiljivo širi. Sogovornike sem vprašala, če menijo, da je veganstvo oblika aktivizma in zakaj. Jadran meni, da je veganstvo oblika aktivizma, ker: »smo v manjšini in vsak dan se moraš dokazovati drugim /…/, tako da ja, na nek način je vsakodnevni aktivizem«. 25 Tudi Alen se strinja, da gre za obliko aktivizma: »Če nas je vse več in več oziroma, če se širi dobra beseda in dober krožnik, se enostavno ruši tudi ta tabu. /…/ Vpliva se tudi na trg, glede na to, da se manjša poraba mesa. /…/ Največja oblika aktivizma je, se mi zdi, naučiti ljudi, da si sami kuhajo; stvari kot so sejtan, tofu in podobno, je zelo poceni narediti tudi doma in na sploh je tudi zelo zdravo. Glede na to, da se ukvarjam s tem, tu pa tam kuham tudi v kakšnih centrih in tako, se mi zdi, da sem neke vrste mini aktivist.« Pravi, da gre za obliko aktivizma tudi zato, ker veganstvo »ni pasivno in če ni pasivno, je potem aktivno. Glede na to, da hočemo spremeniti nekaj, trenutno stanje, in glede na to, da imamo čvrsto idejo«. Tija se strinja: »Aktivizem je, da nekaj delaš. In če si samo prepričan v pravice živali, to še ni aktivizem in če ješ zrezek in govoriš »ja, ja, jaz podpiram to«, v bistvu ne podpiraš, podpiraš ravno tisto nasprotno – mesno industrijo. Ampak, če si pa vegan in rečeš »ne« temu, v bistvu tudi sebi nekaj odreka; pa saj se ne gre tukaj ravno za odrekanje, ker se mi zdi, da več pridobiš - na čisti vesti ali pa na duši, kakor se to že čudno sliši. Ampak ja, je aktivizem, ker nekaj delaš.« 6.1. Boj za pravice živali Zavzemanje ljudi za pravice živali zagotovo ni nov pojav, a spremembe se dogajajo počasneje, kot bi aktivisti želeli. Leta 1820 je bil v Angiliji zapisan zakon, ki je prepovedoval nepotrebno kruto ravnanja z živalmi, ki bi jim povzročalo bolečino. Na primer kmet, ki je dal svoji živali dovolj prostora za gibanje, po zakonu ni ravnal kruto, saj jo je redil z namenom – za hrano. Prav tako tudi testiranje na živalih ni bilo označeno kot kruto, ker je šlo za znanstvene namene. (Singer 1985: 1-10) V Franciji so leta 1850 uvedli zakon, ki kaznuje kruto 26 ravnanje z živalmi, bolnim živalim pa zagotavlja zdravljenje. Zakon naj bi ščitil živali same in ne le kot objekt človeka. (Fontenay 2006: 32) Leta 1877 je bila ustanovljena organizacija Ameriško humano združenje (American Humane Association), ki se je poleg humanega odnosa do otrok dotikala tudi humanega odnosa do živali. Vse bolj je naraščalo tudi nasprotovanje testiranju na živalih in leta 1883 je bila ustanovljena Ameriška antivivisekcijska družba (American Antivivisection Society), trinajst let pozneje pa tudi angleška. 1952 je bil ustanovljen Inštitut za dobrobit živali (Animal Welfare Institut). Sledile so številne organizacije, ki so se prav tako ukvarjale s pravicami živali, na primer Odbor živalske politične akcije (Animal Political Action Committee), Živali v politiki (Animals In Politics), Združena akcija za živali (United Action for Animals), mreža Glas narave (Voice of Nature Network)… Vedno bolj popularno je postajalo tudi pravo s tega področja. O 80. letih 20. stoletja bi lahko govorili kot o dobi razširitve aktivizma za pravice živali. (Silberman 1988: 162) »Aktivisti za osvoboditev živali morajo govoriti namesto žrtev, ki dobesedno ne morejo govoriti same zase. To predstavlja velik izziv. Neposredne žrtve imajo veliko več moralne avtoritete privleči pozornost na svoje trpljenje; pogosto jim je dovoljeno ali celo pričakovano od njih, da so ogorčeni ter brez dlake na jeziku. Po drugi strani pa advokati žrtev delujejo bolj moralni, ko govorijo v imenu žrtev.« (Joy 2008: 18) Glavni razlog, da se je, posebej v zadnjih nekaj desetletjih, povečalo zanimanje za pravice živali, naj bi bilo vedno boljše poznavanje njihovega delovanja, psihologije in obnašanja. Dokazi za razširjeno zanimanje za to temo so močna medijska pokritost, pisma javnosti, reference parlamentarnih diskusij, zahteve po znanstvenih dokazih o dobrobitu živali in njihovo financiranje in določene aktivnosti znanstvenih in svetovalnih odborov. Močno se je povečalo tudi izobraževanje o blaginji živali in število konferenc. (Broom 2006: 14) »Prvi dokazi o reakcijah proti intenzivnim živinorejskim sistemom so se pojavili 1946 ob izidu knjige Animal Machines Ruth Harrison. Knjiga se osredotoča predvsem na piščance, pridržane za mesno industrijo, kokoši v baterijskih kletkah in teleta, rejena za belo meso.« Močne kritike so zahtevale spremembe – boljše pogoje za živali. Svet za dobrobit farmskih živali v Angliji naj bi zaradi vedno večjega pritiska po zagotavljanju boljših pogojev za živali dodelal pet osnovnih svoboščin: živali ne smejo biti žejne ali 27 lačne, ne sme jim biti neudobno, ne smejo biti podvržene bolečini ali boleznim, ne smejo biti podvržene strahu in imeti morajo svobodo do naravnega obnašanja. (Broberg 2006: 4445) Tem pogojem pa še danes ni (vedno) zadoščeno. Prav tako ti pogoji živalim le olajšajo življenje, na koncu pa jih čaka enaka usoda. 6.2. Dobrobit živali (spremembe) ali pravice živali (abolicija) Zagovorniki pravic živali se izboljšav na tem področju načeloma lotevajo na dva različna načina. Določeni posamezniki in pripadniki nekaterih organizacij, kot je na primer PETA (People for the Ethical Treatment of Animals) se zavzemajo za izboljšanje situacije – reforme - in skušajo zagotoviti živalim nekaj več kot le minimalni življenjski standard. »Takšni reformisti pogosto vidijo abolicioniste kot nerealne ter se ne strinjajo z njihovimi radikalnimi zahtevami, s katerimi naj bi se le odtujili od javnosti. Njihov argument je, da ker se izkoriščanje živali ne bo še kmalu končalo, morajo biti prizadevanja usmerjenja proti zmanjševanju trpljenja živali.« (Joy 2008: 23) Prizadevajo si torej za spremembe, za dobrobit živali. Zahtevajo na primer več prostora v kletkah in čim manj bolečo smrt živali ob zakolu (bolj »etični zakol«). Vendar se tukaj poraja vprašanje, ali lahko rečemo, da obstaja kaj takšnega kot »etični zakol«? Na drugi strani pa so abolicionisti, ki ne pristajajo na nobena pogajanja in zahtevajo popolno opustitev izkoriščanja živali za kakršnekoli namene. Tem delovanje prvih ni dovolj in jih, kot pravi Joy (2008: 23-24), »obtožujejo, da se prodajajo, da njihovo delovanje nima učinka in celo, da zaustavljajo napredek gibanja s tem, ko dajejo tistim, ki imajo moč, zakonodajo, za katero se lahko skrijejo. Trdijo, da se lahko na primer eksperimentatorji na živalih v očeh javnosti legitimirajo z navedbo upoštevanja Akta za dobrobit živali, kot dokaz, da živalim ne škodujejo.« Abolicionizem je torej aktivizem, ki se zavzema za enakost in pravico do življenja vseh živih bitij. Ker so etični vegani posvojili abolicionistični pristop, je veganski življenjski slog že sam po sebi oblika aktivizma. 28 6.3. Direktna akcija Primer aktivistov Animal Liberation Front Med ekstremnejše oblike aktivizma spada direktna akcija. Taktika direktne akcije osvoboditve živali se prakticira že od začetka 70. let. Leta 1972 je nekaj ljudi iz aktivistične skupine Hunt Saboteurs Assotiation, ustanovljene dve leti prej, izvedlo direktno akcijo uničevanja avtomobilov in ostale lastnine lovcev. Tako je nastala nova skupina Band of Mercy. Jeseni 1973 so dejavnost razširili tudi na ostala področja zlorabe živali in novembra istega leta izvedli dve akciji v laboratorijih, ki so testirali na živalih in kmalu za tem na ladji, namenjeni v lov na tjulne. Načrtno uničevanje lastnine tistih, ki zlorabljajo živali naj bi pripomoglo k prekinitvi s takšnim virom zaslužka. Pri tem so pazili, da ne bi kogarkoli poškodovali. Čeprav so nekateri pristali v zaporu, je bil to šele začetek. (Roberts 1986: 9-10) Leta 1976 se je oblikovalo novo aktivistično gibanje A.L.F (Animal Liberation Front), ki še danes po celem svetu rešuje živali iz kletk laboratorijev in tovarniških farm, ter jim priskrbi primerno veterinarsko pomoč in primeren življenjski prostor. Njihov cilj je osvoboditi čim večje število živali in hkrati povzročiti finančno škodo tistim, ki živali v kakršnekoli namene zlorabljajo, brez da bi pri tem poškodovali katerokoli živo bitje. Zaradi uničevanja (požiganja, razbijanja) lastnine jih nekateri obravnavajo kot (eko)teroriste, čeprav nikoli niso poškodovali nikogar. Z uničevanjem lastnine želijo lastnikom povzročiti tolikšno škodo, da bi bili svojo dejavnost prisiljeni opustiti. Ne gre za koordinirano organizacijo; ravnajo v nasprotju z zakonom in zato delujejo anonimno, v manjših skupinah ali kot posamezniki. Kot A.L.F se lahko opredeli vsak vegetarijanec ali vegan, ki se drži navedenih smernic: 7. Rešiti živali iz prostorov zlorabe, kot so laboratoriji, tovarniške farme, farme s krznom, itd. in jih namestiti v domove, kjer bodo lahko živeli naravno in brez mučenja. 8. Povzročiti ekonomsko škodo tistim, ki jim beda in izkoriščanje živali prinaša dobiček. 9. Razkriti grozodejstva storjena živalim za zaklenjenimi vrati, z nenasilnimi direktnimi akcijami in osvoboditvami. 29 10. Uporabiti vse potrebne varnostne ukrepe za preprečitev vsakega škodovanja živalim in ljudem. (http://www.hedweb.com/alffaq.htm) Jadran meni, da: »to ni terorizem, zato ker nobeno življenje ni uničeno. Uničiti lastnino tistih ki škodujejo, stroje, ki delajo masaker, se mi ne zdi narobe.« Terorizem je nasilje, usmerjeno proti civilistom ali civilnim ustanovam. Gibanje A.L.F. pa življenja živali rešuje, zato že teoretično ne gre za terorizem. Gre za vandalizem, vendar le tega nikakor ne moremo enačiti s terorizmom, kot zmotno počno nekateri mediji. Direktna akcija je tudi reševanje živali s ceste, odvzem živali neprimernim lastnikom ob primeru mučenja in podobno. 6.4. Peticije in protesti Primer peticije za prepoved prodaje na živalih testirane kozmetike na tržišču EU »Zakonodaja o regulaciji uporabe živali v znanstvene namene sega nazaj do akta o krutosti do živali, ki je bil vzpostavljen v Angliji leta 1876. V mnogih državah je bila zakonodaja o dobrobitu živali sprejeta v 19. ali 20. stoletju in ponekod pokrivala tudi eksperimentiranje na živalih.« Znanstveniki so se temu upirali. Namen zakonodaje pa je bil izboljšati pogoje laboratorijskih živali in omejiti testiranje na njih na tisto »nujno«, za katero naj bi obstajali etični razlogi. Vsi eksperimenti pa ne grejo skozi evalvacijski proces, saj predstavlja le dodaten strošek. (Kolar 2006: 71-73) Večina etičnih veganov in ostalih zagovornikov pravic živali nasprotuje testiranju na živalih nasploh in so mnenja, da za takšno obliko zlorabe živali ne obstaja etični razlog. Zato vedno znova pišejo in podpisujejo peticije po celem svetu, v katerih zahtevajo, da se izvajanje takšnih poskusov prekine. Direktiva o kozmetičnih izdelkih je leta 2003 sprejela amandma, po katerem bi morala marca 2013 na evropskem tržišču začeti veljati prepoved prodaje kozmetike, ki je bila testirana na živalih. Datum želijo prestaviti, ker naj ne bi bili prepričani, da bodo do 30 takrat dosegljive primerne nadomestne metode testiranja. Prepoved naj bi morala priti v veljavo že leta 1998, a je bila zaradi koristi industrije večkrat prestavljena. Vse večje število priznanih strokovnjakov meni, da se s testiranjem na živalih ne da predvideti učinkov na ljudi in da so zato bolj primerne drugačne metode, na primer tehnologije, ki bi uporabljale človeško tkivo. (http://www.ban-it-all.com/sl/node/142) Zato peticije pozivajo Evropsko Unijo, naj se rok za prepoved prodaje na živalih testiranih izdelkov spoštuje in ne podaljšuje. Obstaja pa še veliko drugačnih peticij s področja človekovega odnosa do živali oziroma mučenja živali, na primer peticije proti krznarski industriji in prodaji krznenih izdelkov, proti raznim oblikam lova, proti oblikam zabave, kjer se izkorišča živali (cirkusi, bikoborbe in podobno). Povečini se jih da podpisati na spletu, na raznih shodih, pri društvih za zaščito živali in tako dalje. Morda še bolj opazna oblika protesta so shodi - protesti, kjer želijo aktivisti s transparenti, deljenjem letakov in glasnimi slogani opozoriti na določen problem, ali k nečem pozivajo, izobražujejo ljudi o problemu, ter nasploh želijo doseči neke spremembe. Pogosti so na primer shodi proti krznu in krznarski industriji, proti vivisekciji, cirkusom in ostalim oblikam zlorabe živali. 6.5. Javna veganska večerja 23. septembra 2008 je ekipa mladih, ki sodelujejo v [A]Infoshopu, socialnem prostoru za raziskovanje in razvijanje teorije in prakse anarhističnih gibanj, v avtonomnem kulturnem centru Metelkova mesto v Ljubljani, začela z javnimi veganskimi večerjami. Med njimi je bil tudi Alen, ki je povedal: »Razdeljeni smo bili v skupine, vsaka skupina je takrat prav tekmovala kdo bo boljše skuhal. Ni bilo omejeno, koliko jih je lahko v skupini, čim več, tem boljše. Kupovala se je hrana za nekje 50 ljudi povprečno, včasih tudi več – čez poletje, julija, je znalo biti tudi 60 ali 70 ljudi, pozimi pa jih je znalo biti 20. In potem smo pobirali prispevke. Dva evra je bil zaželen prispevek, ampak seveda, da če kdo ni imel, je bilo totalno v redu. Denar za hrano so založile ekipe iz svojega žepa, na 31 primer če jih je bilo pet, je vsak dal 10 evrov, skupaj so kupili hrano in na koncu od prispevkov vzeli ta denar nazaj. Če je bilo kaj več od plusa, se je dalo v blagajno, iz katere se je pozneje tudi kupoval plin, pribor za kuhinjo, včasih za organiziranje kakšne »gala večerje« in za kupovati kakšne drage, bolj eksotične sestavine. V glavnem obrača se, fino je še vedno, zdaj je že drugo leto vsak torek, ker so (večerje) enostavno bile hit.« Veganske večerje trenutno koordinira Jadran. Za kuho se lahko javi kdorkoli, saj so novi kandidati in novi recepti zmeraj zaželeni. Alen pravi: »Cilj je promovirati vegansko prehrano nasploh in še cilj svobodne poceni menze, da se ljudje pridejo podružiti, pogovoriti, pojesti kaj dobrega. /…/ Promovirali smo od najbolj zdravih stvari do klasičnega »junk food-a«, zabavnega in hitrega. Imeli smo razne juhice, raznorazne solate, pa vse do pohanih sejtanovih zrezkov z restanim krompirjem, veganskih hrenovk, burgerjev, falaflov, kitajsko kuhinjo s tofujem, samose, enolončnice z domačimi gobami…« Tudi sama sem že nekajkrat pomagala pri kuhi. Hrana se pripravlja v kuhinji in potem odnese v prostor za druženje, nekaj metrov stran. Vsakdo si lahko vzame kolikor želi, dokler ne zmanjka hrane. Večerje vedno potekajo ob prijetnem vzdušju in debatah. Nato vsak za seboj pomije svoj krožnik. »Več ljudi pride, ki jih niti ne poznaš in jih vidiš vsak torek tam. Vzame svoj krožnik, se lepo naje in gre domov vesel. Čisto tako, vzame si ta dan za to, kot nek ritual.« Je povedal Alen, ki meni, da je vegetarijanska in veganska prehrana bolj raznolika, saj: »ko ješ meso, se omejuješ na nekatere stvari, potem pa dejansko začneš razmišljati kaj lahko vse ješ in kako sploh hrana v tvojem krožniku funkcionira, kako se deli in začneš eksperimentirati, včasih še sam sebe presenetiš. Jaz veliko več jedi jem odkar sem vegan.« To vidi kot aktivizem. S temi večerjami se nikogar ne izključuje, saj kot pravi, ravno zaradi tega, ker je vegansko, lahko poje vsak, tudi mesojedci, katerim, kot je povedal, »če skuhaš kaj dobrega in narediš vtis, lahko kakšen tabu v glavi zrušiš«. 32 Če bi kuhali mesne jedi, bi bili vegetarijanci in vegani avtomatično izključeni. Namen veganskih večerij je tudi spletanje novih mrež, ter širjenje veganske ideje in receptov. Pomemben je tudi podatek, da gre za prostovoljstvo, saj tisti, ki kuhajo, niso plačani oziroma nimajo od tega nobene posebne koristi kot take, opravijo pa koristno delo za druge, saj se lahko pridejo ljudje najesti za minimalni denarni prispevek, oziroma če ga nimajo tudi brezplačno. Spoznali smo torej, da je veganstvo že samo po sebi aktivizem, saj bojkotira vse živalske proizvode. Nekateri vegani pa se poleg tega poslužujejo še drugih taktik, zaradi katerih jih lahko označimo kot aktiviste. Te taktike so: ozaveščanje ljudi o veganskem načinu življenja, boj za pravice živali (društva, protesti, zbiranje podpisov, pisanje pisem oblastem in tako dalje), pomoč zapuščenim živalim (posvojitev iz zavetišč, delovanje v določenih društvih…) in taktika direktne akcije. Govorili smo o etičnih veganih, ki se ne osredotočajo le na način prehranjevanja. Vendar tudi prehranski vegani pripomorejo k spremembam že z zavračanjem živil živalskega izvora, pa če tudi le iz lastnih (zdravstvenih razlogov), zato tudi tukaj lahko govorimo o (morda nezavedni) obliki aktivizma. 33 7. ZAKLJUČEK V diplomskem delu sem najprej želela predstaviti veganstvo kot življenjski slog. Pri tem govorim predvsem o veganih iz Zahodnega sveta (z izjemo nekaterih poglavij), kjer je dostop do različnega spektra prehrambnih in drugih izdelkov bolj pester. Opredelila sem se na etične vegane, torej tiste, ki bi kot eno izmed glavnih vrednot opredelili sočutje oziroma tiste, ki menijo, da je tudi diskriminacija na podlagi vrst neprimerna, tako kot vsaka druga oblika diskriminacije. Poleg etičnih veganov poznamo tudi prehranske vegane – tiste, katerih glavni motiv je skrb za lastno zdravje in ne etika (v tolikšni meri). Zanimali so me predvsem etični motivi za ta življenjski slog. Prišla sem do ugotovitve, da imajo sogovorniki Alen, Jadran, Tea in Tija zelo podobna, skoraj enaka stališča. Glavni motiv vseh pri odločitvi za veganski način življenja je bilo sočutje do živali. Enako bi lahko rekla zase. Za vegetarijanstvo sem se samostojno odločila pri trinajstih letih. Jesti meso – živali se mi je zdelo enostavno napačno. Šele pozneje, pri osemnajstih letih, ko sem se bolje začela zavedati realnega položaja živali v jajčni in mlečni industriji, sem se odločila za veganstvo. Skupaj s spremembo jedilnika so prišle tudi ostale spremembe: več pozornosti pri kupovanju kozmetičnih in drugih izdelkov (izbirati sem začela le tiste, ki niso testirani na živalih), želja ozaveščati ljudi o problemih izkoriščanja živali v razne namene (tako prehranske, kot tudi zgolj v zabavo ljudem) ter zanimanje za pravice živali na splošno. Naj na kratko povzamem še glavne ugotovitve, do katerih sem prišla v zadnjih dveh letih ob opazovanju z udeležbo in še bolj poglobljeno med pisanjem diplomske naloge ob prebiranju literature. Poleg sočutja do živali in zdravstvenih motivov, so glavni vzroki veganov pri odločitvi za veganski življenjski stil še ekonomski (nasprotovanje globalnemu kapitalizmu in izkoriščanju, problem slabo izkoriščenih naravnih virov) in ekološki motiv (problem močnega onesnaževanja okolja pri živinoreji in rušenja ekosistema), ter vera. Ugotovila sem tudi, da se etični vegani ravnajo po etiki (ki jo lahko razumemo kot skupek moralnih principov) antispecizma. Nasprotujejo specizmu – diskriminaciji na podlagi vrste, ter vrednotijo vsa živa bitja enako. Po tej logiki so posvojili abolicionistični 34 pristop – zavračajo vse oblike uporabe živali; od prehrane, oblačil, za zabavo, vivisekcijo in tako dalje. Ravno zaradi tega lahko, kot kažejo tako pisni viri kot tudi moji sogovorniki, o veganstvu govorimo kot o obliki aktivizma, pri katerem je vsakodnevno uporabljena taktika bojkot. Gre za bojkot tiste industrije in podjetij, katerih izdelki so živalskega izvora ali testirani na njih, pogosto – še posebej pri etičnih veganih - pa tudi za bojkot velikih korporacij, zaradi njihove kapitalistično usmerjene naravnanosti. Poleg te se nekateri vegani poslužujejo tudi drugih taktik aktivizma, od ozaveščanja širšega kroga ljudi, pisanja, protestiranja, do direktne akcije in ostalega. Tudi sama menim, da je veganstvo vsakodnevni aktivizem, ki manjša dobiček industriji, ki služi na račun uporabe živali. Poleg škode tovrstnim korporacijam pa prinaša korist okolju in živalim, ter tudi lastno korist – boljše zdravje in »čisto« vest. Skozi lastne izkušnje in iz raziskave sem opazila, da se za ta življenjski slog odloča vse več ljudi, posebej na Zahodu, kjer imamo povečini raznolik dostop do hrane in ostalih produktov. Na tržišču je tudi vse več izdelkov rastlinskih sestavin, ki imitirajo mesne in mlečne izdelke. Širi se tudi ponudba v restavracijah, čeprav imamo v Sloveniji za enkrat poleg več vegetarijanskih restavracij (kjer imajo tudi vegansko ponudbo) le dve popolnoma veganski. Javne veganske večerje se odvijajo po več mestih po Sloveniji, kar pripomore k seznanjanju ljudi s tem načinom prehranjevanja. Živeti vegansko pomeni živeti na način, ki ne izkorišča živali. Pomeni razmišljati o tem kaj jemo, v kaj se oblačimo, kaj z nekim nakupom podpiramo. Pomeni živeti sočutno in čim bolj prijazno okolju, živalim in soljudem. In nazadnje – pomeni spoštovanje vseh živih bitij. 35 Summary The paper presents vegan lifestyle, which contains the way of eating, dressing, thinking, entertaining and other. Vegan diet excludes all animal products, such as meat, milk, eggs and honey. Vegans also oppose any other animal exploitation; they don't dress in leather, fur, wool, feathers or silk, they don't buy products tested on animals and don't visit circuses with animals, bullfights, ZOOs, etc. The thesis displays how human and animal relationship has changed through time. Western cultures see man as that creator of the World. That is why they see people among animals and nature. Non-Western cultures gain more respect to them. Greek philosophy was based on a respectable relation to animals almost until anthropocentrism. Jewish and Christian tradition speaks of human dominance above other living creatures. In Renaissance, Rationalism and the Age of Enlightenment animals were simply understood as subjects of people. The break happened with utilitarianism and Jeremy Bentham's »pleasure principles« theory holding that the proper course of action is the one that maximizes the overall "happiness" (including animals). Ethics of veganism includes the abolitionist approach, which requires the abolition of any animal exploitation. Vegans also adopted anti-speciesism, the idea that speciesism (discrimination of other species) is inherently wrong in every way. Partially structured interviews, author's experience and literature have shown that the main motives for a vegan lifestyle are compassion for animals, economic and ecological motives (badly used natural resources, pollution caused by livestock industry, etc.), health (vegan diet reduces blood pressure, diabetes possibilities and cholesterol level) and religion (Jainism and other). The author argues that veganism is a form of activism with tactics as boycott of all animal products, protests, media activism, promotion of veganism and expansion of the idea. The author reinforces her thesis with few examples of vegan activism. The first is direct action, which is used, for example, by extreme activists Animal Liberation Front; the second is the example of petition for prohibition of selling cosmetic products tested on animals in European Union; the third example of veganism as activism are public vegan dinners at Metelkova City, Ljubljana. Ethical veganism is a lifestyle which boycotts animal exploitation. It means living with compassion and respect to animals, humans and nature. 36 8. LITERATURA IN VIRI Activism 2012 'Activism.' Internetni vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Activism, 6.5.2012. Ban it all 2012 'Tržna prepoved prodaje kozmetike testirane na živalih ne sme biti ponovno odložena.' Internetni vir: http://www.ban-it-all.com/sl/node/142, 19.4.2012. Biti vegan 2012 'Biti vegan.' Internetni vir: http://www.vegan.hr/bitivegan.aspx, 25.3.2012. Breznik, Urška 2011 'Gibanje za pravice živali in druga emancipatorna gibanja: kratek oris.' Internetni vir: http://www.zazivali.org/besedila/prispevki/gibanje-za-pravice-zivali-indruga-emancipatorna-gibanja-kratek-oris, 14.7.2011. Broberg, Birte 2006 'Farming and rearing.' V: Ethical Eye: Animal Welfare. Council of Europe Publishing, ur. Belgium: Council of Europe. Str. 41-54. Broom, Donald M. 2006 'Introduction – Contepts of animal protection and welfare including obligations and rights.' V: Ethical Eye: Animal Welfare. Council of Europe Publishing, ur. Belgium: Council of Europe. Str. 13-28. 37 Chevassut, Daniel 2006 'Buddhism.' Ethical Eye: Animal Welfare. Council of Europe Publishing, ur. Belgium: Council of Europe. Str. 137-139. Clements, Kath 1995 Why Vegan: The Ethics of Eating and the Need for Change. London: Heretic Books Ltd. Craig, Winston J. in Ann Reed Mangels 2009 'Position of the American Dietetic Association: Vegetarian Diets.' Journal of the American Dietetic Association 109 (7): 1266-1282. Devine, Philip E. 1978 'The Moral Basis of Vegetarianism.' Philosophy (53): 481-505. Fontenay, Elisabeth 2006 'Do animals have rights?' V: Ethical Eye: Animal Welfare. Council od Europe Publishing, ur. Belgium: Council of Europe. Str. 29-38. Garner, Robert 2005 Animal Ethics. Cambridge: Polity Press. Habjan, Urška 38 2004 'Vegetarijanstvo kot življenjski stil.' Neobjavljeno diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Ingold, Tim 1994 What is an animal? London: Routledge. Jainizem: nenasilje, preprostost in zmernost 2007 'Jainizem: nenasilje, preprostost in zmernost.' Internetni vir: http://www.pozitivke.net/article.php/Duhovna_Rast_Nenasilje_Jainizem_Zmernost, 27.6.2007. Joy, Melanie 2008 Strategic Action for Animals: A Handbook on Strategic Movement Building, Organizing, and Activism for Animal Liberation. New York: Lantern Books. Kolar, Roman 2006 'Animal experimentation.' Ethical Eye: Animal Welfare. Council of Europe Publishing, ur. Belgium: Council of Europe. Str. 65-78. Lah, Miha 2006 'Pravice živali.' Neobjavljeno diplomsko delo. Ljubljana: Pravna fakulteta. Marcus, Erik 39 2011 The Ultimate Vegan Guide: Compassionate Living Without Sacrifice. United States of America: Vegan.com. North American A.L.F Supporters Group 2012 'Animal Liberation Front (A.L.F.): Frequently Asked Questions.' Internetni vir: < http://www.hedweb.com/alffaq.htm>, 20.4.2012. Noske, Barbara 2012 'The Animal Question in Anthropology: A Commentary.' Internetni vir: http://www.upc-online.org/thinking/anthro.htm, 4.4.2012. O kampanji 2012 'O kampanji.' Internetni vir: http://www.ohranimocebele.si/default.asp?sif_co=5, 10.5.2012. Persič, Evelina 2008 'Družbeni razlogi vegetarijanskega preobrata.' Neobjavljeno diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Pribac, Teja Brooks 2008 Kratek vodnik po veganskih nakupih. Padna: samozaložba. Roberts, J.J. 1986 Against All Ods: Animal Liberation 1972-1986. London: Arc Print. 40 Silberman, Morton S. 1988 'Animal Welfare, Animal Rights: The Past, the Present and the 21st Century.' The Journal of Zoo Animal Medicine. 19 (4): 161-167. Singer, Peter 1985 'Ethics and the New Animal Liberation Movement.' V: In Defense of Animals. Peter Singer,ur. New York: Basil Blackwell. Str. 1-10. Singer, Peter 2008 (1993) Praktična etika. Ljubljana: Krtina. Stop specizmu! 2012 'Što je abolicija?' Internetni vir: http://stopspecizmu.org/index.php/clanci/81-sto-je-abolicija, 9.5.2012. Veganska iniciativa 2012 'Cilj veganstva.' Internetni vir: <http://www.veganstvo.net/veganstvo/ciljiveganstva/>, 25.3.2012. Veganska iniciativa 2012 'Zakaj vegani pravimo NE medu?' Internetni vir: http://www.veganstvo.net/ali-ves/med/, 5.5.2012. 41 Veganska iniciativa 2012 'Veganstvo in okolje.' Internetni vir: http://www.veganstvo.net/okolje/, 25.3.2012. Zamir, Tzachi 2007 Ethics and the Beast: A Speciesist Argument for Animal Liberation. Princeton: Princeton University Press. 42 9. PRILOGE Priloga 1 (izjava o avtorstvu) Izjava o avtorstvu Spodaj podpisana Sabina Turk izjavljam, da je diplomsko delo Etika veganstva in veganstvo kot oblika aktivizma v celoti moje avtorsko delo in da so vsi viri in literatura korektno navedeni. Ljubljana, 28. maj 2012 Sabina Turk 43 Priloga 2 (dovoljenje objave) Izjava kandidatke Spodaj podpisana ________________________________________ izjavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in dovoljujem objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh. Datum: Podpis: 44
