Arhitekturna zgodovina - zbornik
Transcription
Arhitekturna zgodovina - zbornik
2011 ZBORNIK POVZETKOV arhitekturna zgodovina Arh Zb ovitek izbrana2011Potrjena.indd 2-3 18.11.11 10:03 ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 1 ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 2 Zbornik povzetkov znanstvenega simpozija Arhitekturna zgodovina: med starim in novim Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center, Poljanska 40, Ljubljana, 24. – 26. november 2011 Uredila: Renata Novak Klemenčič © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2011 Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Oblikovanje in prelom: Uvid, Barbara Filipčič in Žiga Okorn; www.uvid.si Fotografija na naslovnici: Žiga Okorn; www.okorn.si Tisk: Birografika Bori d.o.o. Naklada: 200 izvodov Povzetki niso lektorirani. Simpozij in tisk zbornika povzetkov je finančno podprla Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Publikacija je brezplačna. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 72:7.072(082) ZNANSTVENI simpozij Arhitekturna zgodovina (2007 ; Ljubljana) Zbornik povzetkov Znanstvenega simpozija Arhitekturna zgodovina, Ljubljana, 30. november - 1. december 2007 / [organizatorja] Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani [in] Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije ; [uredila Renata Novak Klemenčič in Matej Klemenčič]. - Ljubljana : Filozofska fakulteta, 2007 ISBN 978-961-237-218-7 1. Arhitekturna zgodovina 2. Novak Klemenčič, Renata 3. Filozofska fakulteta (Ljubljana). Oddelek za umetnostno zgodovino 4. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije 236317440 Med starim in novim 24. – 26. november 2011 Arhitekturna zgodovina ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 3 Arhitekturna zgodovina 3 ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 4 Programski in organizacijski odbor dr. Joško Belamarić, Institut za povijest umjetnosti, Zagreb prof. dr. Peter Fister, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani doc. dr. Metoda Kemperl, Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani izr. prof. dr. Matej Klemenčič, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani Martina Malešič, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani izr. prof. dr. Predrag Marković, Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu doc. dr. Renata Novak Klemenčič, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani doc. dr. Robert Peskar, Zavod za varstvo kulturne dediščine RS doc. dr. Helena Seražin, Znanstvenoraziskovalni center SAZU dr. Luka Skansi, Dipartimento di storia dell'architettura, Universita` IUAV di Venezia prof. dr. Aleš Vodopivec, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani Organizacija Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Aškerčeva 2 SI – 1000 Ljubljana Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Restavratorski center Poljanska 40 SI – 1000 Ljubljana Zavod za gradbeništvo Slovenije Dimičeva 12 SI -1000 Ljubljana 4 ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 5 Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Restavratorski center Zavod za gradbeništvo Slovenije Zbornik povzetkov znanstvenega simpozija Arhitekturna zgodovina Med starim in novim Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center, Poljanska 40, Ljubljana 24. – 26. november 2011 Arhitekturna zgodovina 5 ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 6 “ 108 Program Dubravka Botica, Utjecaj i interpretacija tradicije u arhitekturi 17. i 18. stoljeća u sjeverozapadnoj Hrvatskoj 10 Neža Čebron Lipovec, Koper v povojnih letih: primeri posegov v historično tkivo mestnega jedra 11 Živa Deu, Meje novega v razvojnem varstvu arhitekturne dediščine 12 Jasna Galjer, Da li je modernizam još uvijek aktualan? Sraz realnosti i utopije na izložbama stanovanja 1950ih 12 Mateja Golež, Tomaž Pazlar, Tomaž Majcen, Pomen informacijskega modeliranja za trajnostni razvoj grajenega okolja 13 Nataša Jakšić, Karin Šerman, Novo u starom: Denzlerova Upravna zgrada Gradskih poduzeća u Zagrebu iz 1935. godine u historicističkom tkivu zagrebačkog Donjega Grada kazalo 14 Tina Jazbec, Murska Sobota – modernistično mesto Ferija Novaka 15 Predrag Marković, Graditeljska tradicija i arhitektonska invencija između 6 starog i novog – kameni krovovi-svodovi katedrale sv. Jakova u Šibeniku 16 Renata Novak Klemenčič, Obnova spomenikov v Dubrovniku v prvi polovici 15. stoletja 17 Aleksander Ostan, Staro kot navdih za novo. Principi naselbinske dediščine kot vir za sodobne urbanistične in arhitekturne rešitve 18 Mija Oter Gorenčič, Različni pogledi na posege v srednjeveške cerkve 18 Tina Potočnik, Staro in novo v razvoju naselja: Mengeš v drugi polovici preteklega stoletja 19 Eva Sapač, Umetnostna zgodovina in spomeniško varstvo v odnosu do prostora kot merila urbanistične umetnosti 20 Igor Sapač, Novo staro v arhitekturi na Slovenskem. Problematika rekonstrukcijskih posegov ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 7 20 Helena Seražin, Delovanje in vloga graškega Društva za domovinsko varstvo na južnem Štajerskem (1909–1918) 21 Lara Slivnik, Tadej Brate, Hradeckega most v Ljubljani 22 Marko Špikić, Transformacije i kontinuiteti u Dioklecijanovoj palači u Splitu od Roberta Adama do Aloisa Riegla 23 Petra Šušteršič, Plečnikov Novi magistrat 23 Aleš Vodopivec, Ravnikarjev odnos do preteklosti in tradicije 25 Naslovi Arhitekturna zgodovina 7 ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 8 Četrtek, 24. novembra 2011 18.00 Slavnostna otvoritev simpozija in predstavitev zbornika Arhitekturna zgodovina Okrogla miza Med starim in novim v arhitekturi danes moderatorja: Polona Vidmar (Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru), Samo Štefanac (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) 9.00 Renata Novak Klemenčič (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) Obnova spomenikov v Dubrovniku v prvi polovici 15. stoletja 9.30 Dubravka Botica (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu) Utjecaj i interpretacija tradicije u arhitekturi 17. i 18. stoljeća u sjeverozapadnoj Hrvatskoj 10.00 Predrag Marković (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu) Graditeljska tradicija i arhitektonska invencija između starog i novog – kameni krovovi-svodovi katedrale sv. Jakova u Šibeniku 10.30 Odmor 11.00 Helena Seražin (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti) Delovanje in vloga graškega Društva za domovinsko varstvo na južnem Štajerskem (1909–1918) 11.30 Marko Špikić (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu) Transformacije i kontinuiteti u Dioklecijanovoj palači u Splitu od Roberta Adama do Aloisa Riegla 12.00 Mija Oter Gorenčič (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti) Različni pogledi na posege v srednjeveške cerkve program “ Petek, 25. novembra 2011 “ 8 Odmor moderatorja: Sonja Ana Hoyer (Piran), Robert Peskar (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije) 15.00 Živa Deu (Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani) Meje novega v razvojnem varstvu arhitekturne dediščine 15.30 Mateja Golež (Zavod za gradbeništvo Slovenije), Tomaž Pazlar (Zavod za gradbeništvo Slovenije), Tomaž Majcen (STIK – Muzej Laško) Pomen informacijskega modeliranja za trajnostni razvoj grajenega okolja 16.00 Igor Sapač (Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana) Novo staro v arhitekturi na Slovenskem. Problematika rekonstrukcijskih posegov 16.30 Odmor 17.00 Eva Sapač (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije) Umetnostna zgodovina in spomeniško varstvo v odnosu do prostora kot merila urbanistične umetnosti “ ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 9 17.30 Aleksander Ostan (Atelje Ostan Pavlin) Staro kot navdih za novo. Principi naselbinske dediščine kot vir za sodobne urbanistične in arhitekturne rešitve 18.00 Aleš Vodopivec (Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani) Ravnikarjev odnos do preteklosti in tradicije “ Sobota, 26. novembra 2011 moderatorja: Marjeta Ciglenečki (Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru), Marko Špikić (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu) 9.00 Lara Slivnik (Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani), Tadej Brate (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije) Hradeckega most v Ljubljani 9.30 Nataša Jakšić (Arhitektonski fakultet, Sveučilište u Zagrebu), Karin Šerman (Arhitektonski fakultet, Sveučilište u Zagrebu) Novo u starom: Denzlerova Upravna zgrada Gradskih poduzeća u Zagrebu iz 1935. godine u historicističkom tkivu zagrebačkog Donjega Grada 10.00 Petra Šušteršič (Ljubljana) Plečnikov Novi magistrat 10.30 Odmor 11.00 Tina Jazbec (Ustanova Maks Fabiani) Murska Sobota – modernistično mesto Ferija Novaka 11.30 Tina Potočnik (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti) Staro in novo v razvoju naselja: Mengeš v drugi polovici preteklega stoletja 12.00 Jasna Galjer (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu) Da li je modernizam još uvijek aktualan? Sraz realnosti i utopije na izložbama stanovanja 1950ih 12.30 Neža Čebron Lipovec (Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Univerza na Primorskem) Koper v povojnih letih: primeri posegov v historično tkivo mestnega jedra Arhitekturna zgodovina 9 ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 10 “ Dubravka Botica, Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu Utjecaj i interpretacija tradicije u arhitekturi 17. i 18. stoljeća u sjeverozapadnoj Hrvatskoj Pozivanje na rješenja iz arhitektonske prošlosti najprisutnije je u 19. stoljeću i historicističkim interpretacijama građevina iz gotike, renesanse ili baroka. No ugledanje na građevine iz ranijih razdoblja imalo je velikog utjecaja i na arhitekturu 17. i 18. stoljeća. Ta pojava ranije je tumačena kao „sklonost arhaizaciji“ (prema A. Horvat, Između gotike i baroka, 1975.), ali raširenost i složenost tih pojava zahtijevaju detaljnije razmatranje. Iz korpusa arhitekture 17. i 18. stoljeća sjeverozapadne Hrvatske u izlaganju će biti predstavljeni primjeri u kojima se utjecaj i interpretacija ranijih razdoblja manifestira u različitim rješenjima. Elementi gotike posebno su rašireni u sakralnoj arhitekturi 17. stoljeća, tzv. „gotika u baroku“ zastupljena je u čitavom srednjoeuropskom prostoru, a primjera za to nalazimo i u zagrebačkoj biskupiji. Zagrebačka katedrala posebno je zanimljiv primjer posezanja za rješenjima ranijih razdoblja, od portala koji ponavlja oblike romanike, svoda svetišta koji se obnavlja u gotičkom stilu do zvonika u oblicima renesanse. Uz ove pojave, posebno su zanimljivi primjeri utjecaja lokalne arhitekture, građevina koje su postale uzori za gradnju zbog svoje važnosti: tako zvonik zagrebačke katedrale postaje model za gradnju zvonika u čitavoj biskupiji na kraju 18. i početku 19. stoljeća, ili cilindrične kaptolske obrambene kule u novoj funkciji u 18. stoljeću koje ulaze u rječnik profane arhitekture razdoblja. Neke građevine se faksimilno obnavljaju, ponavljajući u potpunosti oblike ranije arhitekture, primjer dvorca Lukavec. Na temelju dokumenata i novih istraživanja moguće je interpretirati kontekst nastanka ovih djela, istražiti različite motivacije za posezanjem za starijim rješenjima, koje nisu samo odraz „sklonosti k arhaizaciji“. Uvidom u široki raspon ovih pojava jasnije se ocrtava izrazito pluralistička slika arhitekture 17. stoljeća, u nešto manjoj mjeri i 18. stoljeća, koja je udaljena od uvriježenih predodžbi stilske povijesti arhitekture. “ Neža Čebron Lipovec, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Univerza na Primorskem Koper v povojnih letih: primeri posegov v historično tkivo mestnega jedra Obdobje po drugi svetovni vojni je temeljito spremenilo podobo in identiteto severnoistrskih obalnih mest, med temi je bil največjim spremembam podvržen Koper. Pred znanimi rušitvami pod vodstvom arhitekta Eda Mihevca konec 50-ih let pa so bile v mestu izvedene številne adaptacije in sanacije zgradb, ki kažejo drugačen odnos do novopridobljenega prostora. Poseben primer predstavljajo posegi v nekaterih koprskih samostanih, kjer odkrivamo tudi do sedaj neznane in neopažene avtorje povojne obnove. V raziskavi se obenem sprašujemo, v kolikšni meri so ti posegi – predvsem gre za nove funkcije – zaznamovali današnje vrednotenje zgradb kot dediščine. V prispevku bodo predstavljeni nekateri primeri po- 10 “ ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 11 stavljanja »novega ob staro«, ki so predmet tekočih raziskav, in pa širša slika gradbenih posegov v Kopru med letoma 1945 in 1957. “ Živa Deu, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani Meje novega v razvojnem varstvu arhitekturne dediščine Arhitekturna dediščina je neločljiva celota prostora in časa, prebivalstva in njegove materialne, duhovne in socialne kulture. V prostoru se odraža v regionalnih urbanističnih in arhitektonskih značilnostih, ki jih je potrebno, v skladu s sodobnimi načeli kakovostnega urejanja bivalnega okolja, varovati. Splošne usmeritve so vpete tudi v slovensko zakonodajo in druge z razvojem grajenih struktur povezane dokumente. V sozvočju z njimi je pri načrtovanju, oblikovanju in urejanju prostora potrebno upoštevati dediščino graditeljstva preteklih obdobij in pri tem uravnovesiti sodobna tehnološka in oblikovna izhodišča z obstoječimi vrednotami. Toda pogled na sodoben razvoj naselij kaže, da se zaveza za razvojno varstvo naše arhitekturne dediščine ne udejanja. Med številnimi vzroki je zagotovo neupoštevanje in nepoznavanje obstoječe arhitekture, ki je dediščinsko vredna in v okolju prevladujoča, njenih meril in vrednot, ki jih je mogoče in potrebno prenesti v sodobno arhitekturo na način, da v sožitju starega in novega arhitekturna dediščina, neodvisno od njene pomenske vrednosti, ne bo degradirana, prostor pa bo z novim ohranil že izoblikovano urbano in arhitekturno prepoznavnost (celovito varstvo stavbne dediščine). V prispevku je predstavljen model oblikovanja novega z upoštevanjem smernic, razvitih iz spoznanih trajnih vrednot in meril dediščinsko vredne, v prostoru gradnje prevladujoče arhitekture. Trajne vrednote in merila arhitekturne dediščine, pridobljene s podobno analizo obstoječih materialnih in pisnih virov, so bile izoblikovane v usmeritve s primerjavo uporabnih, okoljskih, zgodovinskih, kulturnozgodovinskih usmeritev in ugotovitev, povezanih s sodobnimi zahtevami kakovostnega bivanja. Smernice po vsebini tako povzemajo le tiste vrednote in merila arhitekturne dediščine, ki so trajne in z razvojem nepresežene. Model je sklenjen z aplikacijo, vzorčno predstavitvijo oblikovanja novega, ki ne posnema starega, temveč le upošteva kakovostne, v stoletjih s prostorom domišljene in obrušene ter še vedno nepresežene kakovosti dediščine. S ciljem celovitega varstva stavbne dediščine – arhitekturne dediščine in varstva kulturne podobe slovenskih krajin. Arhitekturna zgodovina 11 ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 12 “ Jasna Galjer, Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu Da li je modernizam još uvijek aktualan? Sraz realnosti i utopije na izložbama stanovanja 1950ih Tema izlaganja su propagandne izložbe posvećene kulturi stanovanja iz razdoblja 1950ih godina u SFRJ, s težištem na dva karakteristična primjera: ljubljanskoj izložbi Stan za naše prilike i zagrebačkoj izložbi Porodica i domaćinstvo. Usprkos povećavanju znanstvenog interesa za kulturološke aspekte modernizma u bivšim socijalističkim državama, brojni segmenti su još uvijek neistraženi. Među njima su i navedene izložbe, koje se razmatraju u kontekstu odnosa "starog i novog": složenih odnosa tradicije i suvremenosti: (dis)kontinuiteta modernizma i avangarde, ideologije, didaktičke uloge i umreženosti u suvremene trendove promoviranja arhitekture i dizajna pedesetih godina 20. stoljeća na Zapadu i Istoku u hladnoratovskom okruženju te sagledavanje navedenih modela u kolektivnoj memoriji danas. Polazište je teza o navedenim izložbama kao manifestima moderne arhitekture i oblikovanja prostora namijenjenog stanovanju, odnosno modernizmu kao kulturnoj dominanti i ključnom aspektu strategije društvenog napretka. U državama koje su nastale raspadom SFRJ politiziranje društva i kriza identiteta dodatno otežavaju historiziranje kontinuiteta modernizma u kulturi, zbog bitno izmijenjenih okolnosti društvene i ideološke strukture, gdje su "nacionalno" i "internacionalno" (još uvijek) nerijetko označitelji suprotstavljenih pojava. Pri tome se koncept modernizma najčešće definira kao sraz između represivnog sistema i realnog utopizma, čija se tipologija razmatra na razini formalnih obličja reprezentativnih uzoraka arhitekture, dizajna ili umjetničke produkcije. Cilj je analizirati značenjski okvir koji određuje stambeni prostor i kvalitetu stanovanja kao jednu od središnjih tema ideologije, imaginacije, svakodnevnog iskustva i kolektivne memorije u navedenom razdoblju, te locirati temeljne razlike i promjene njihovog značenja danas. “ Mateja Golež, Zavod za gradbeništvo Slovenije, Tomaž Pazlar, Zavod za gradbeništvo Slovenije, Tomaž Majcen, STIK – Muzej Laško Pomen informacijskega modeliranja za trajnostni razvoj grajenega okolja Informacijsko modeliranje zgradb predstavlja pogosto uporabljeni, a morda ne najbolje pojasnjeni termin na področjih, ki so na kakršenkoli način povezana z grajenim okoljem. O informacijskem modeliranju zgradb lahko govorimo vse od renesanse dalje, ko so pričeli objekte pred gradnjo konsistentno in celovito risati ter na ta način sestavljati projektno dokumentacijo. Z razvojem posameznih strok, predvsem pa z uporabo računalniških modelov so se uveljavili ozko orientirani modeli z omejenim naborom informacij, s čimer se je informacijsko modeliranje nekoliko 12 “ ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 13 oddaljilo od enega izmed svojih ciljev, to je od zagotavljanja konsistentnosti. Sodobno načrtovanje oziroma opisovanje zgradb se zato usmerja k uporabi enotnega informacijskega modela zgradb, ki ga največkrat označujemo s kratico BIM (Building Information Model), v njem pa so zbrane vse informacije o objektu v času njegove življenjske dobe. Sodobno informacijsko modeliranje se usmerja predvsem v obvladovanje novogradenj, čeprav so njegove prednosti tudi na področju učinkovitega ohranjanja stavbne dediščine. Pri ohranjanju posebej kvalitetnih prostorov, kamor z raznoliko stavbno dediščino v prvi vrsti prav gotovo sodijo biosferna območja, je odnos staro - novo še posebej pomemben. Za njegov razvoj in kakovostno vrednotenje razvojnih učinkov pa je bistveno, da so informacije o objektih zbrane na enem mestu in dosegljive vsem deležnikom tega razvojnega procesa. V prispevku bodo predstavljene prednosti uporabe informacijskega modela zgradb na primeru Stegenškove domačije, ki se nahaja v Biosfernem območju Kozjansko in Obsotelje. Predstavljeni zgled je primer prikaza izdelave informacijskega modela z vsemi podatki, ki so na razpolago o tej stavbni dediščini in ki bodo osnova za načrtovanje novogradnje v prihodnosti. “ Nataša Jakšić, Arhitektonski fakultet, Sveučilište u Zagrebu, Karin Šerman, Arhitektonski fakultet, Sveučilište u Zagrebu Novo u starom: Denzlerova Upravna zgrada Gradskih poduzeća u Zagrebu iz 1935. godine u historicističkom tkivu zagrebačkog Donjega Grada Uspješni susret novoga i staroga – kvalitetan odgovor nove arhitektonske intervencije u definiranom urbanističkom i arhitektonskom kontekstu – postojani je izazov arhitektonskog djelovanja u povijesnim urbanim sredinama. Kako postojeće datosti iz naoko ograničavajućih i sputavajućih preokrenuti u poticajne i inspirativne, iz čega nastaje nova i jedinstvena urbana kvaliteta, težnja je svakog odgovornog projektanta. Studiranje primjera koji su to neosporno postigli i čiju je uspješnost vrijeme višestruko potvrdilo ispravan je put učenja adekvatnog projektantskog reagiranja. Ovaj rad stoga predlaže analizirati primjer nastupa i implementiranja moderne arhitekture 1930-ih godina 20. stoljeća u definirano historicističko tkivo donjogradskog Zagreba. Povijest modernog Zagreba i njegova Donjeg grada započinje sredinom 19. stoljeća. Tadašnje uredbe o gradnji rukovode prvu fazu urbanizacije: generalne regulatorne osnove iz 1865. i 1887. definiraju temeljni ortogonalni sistem i princip blokovske stambene izgradnje, kao i njegov reprezentativni sloj – tzv. Zelenu potkovu – potez reprezentativnih parkova-trgova s kapitalnim kulturnim i nacionalnim monumentima. Krajem 19. stoljeća, u razdoblju visokog historicizma, dolazi do intenzivne izgradnje i stvaranja “provincijalne metropole”, a početkom 20. stoljeća nastavlja se s upotpunjavanjem zacrtanih gradskih blokova. Novi moment u razvoju grada nastupa 1930-ih godina, kada se u tako definiranoj matrici počinje realArhitekturna zgodovina 13 ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 14 izirati značajan broj istaknutih primjera moderne arhitekture, nastalih u okvirima funkcionalističkog opredjeljenja i internacionalnog modernizma. Taj susret novoga i staroga rezultirao je čitavim nizom iznimno kvalitetnih interpolacija i urbanih situacija. Jedan od paradigmatskih primjera – na koji predlažemo staviti težište u ovome radu – jest Upravna zgrada Gradskih poduzeća iz 1935. godine arhitekta Jurja Denzlera, jednog od glavnih protagonista hrvatske moderne arhitekture. Zgrada je zanimljiva s više arhitektonskih kao i urbanističkih aspekata: jer (1) pažljivo ulazi u povijesnu blokovsku strukturu, dapače rješava sam ugao donjogradskog bloka; (2) pritom i sama spaja zatečeno “staro” – protomodernu stambenu zgradu Viktora Kovačića iz 1912. godine, s jedne strane, i “novo” – modernističku zgradu Ede Schöna iz 1932. godine, s druge; (3) unosi isključivo poslovnu namjenu u dotad pretežno stambeni gradski blok; (4) suvremeno i prostornofunkcionalno oblikuje poslovnu zgradu koja je i danas u upotrebi, u nepromijenjenoj namjeni; te konačno (5), unatoč svojoj suzdržanosti i formalnoj disciplini, postiže izuzetnu oblikovnu inventivnost, eleganciju i kvalitetu. Cilj ovoga rada je sustavnom i sveobuhvatnom analizom prikazati i valorizirati sve elemente ove zgrade i ocijeniti uspješnost njezine implementacije u postojeći donjogradski blok. Analiza će biti bazirana na ključnim aspektima zgrade, kojima će se obuhvatiti glavni arhitektonski atributi kao što su program, koncept, prostorni oblik, pročelja, dodatno pak vrednovani perceptivnim i konceptualnim čitanjem zgrade. Namjera rada je na primjeru ove zgrade, disciplinirano no inventivno implementirane u zahtjevno postojeće urbano tkivo, ukazati na ovdje uistinu ostvarenu mogućnost “novog” da se kreativno izrazi u “starom” i time očuva – ali i višestruko obogati – zatečenu vrijednu urbanu cjelinu. “ Tina Jazbec, Ustanova Maks Fabiani Murska Sobota – modernistično mesto Ferija Novaka Murska Sobota je bila še sredi 19. stoletja panonska vas, ki ji je poseben pomen dajala baročna graščina z obsežnim parkom. V drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja so predvsem madžarski arhitekti in stavbeniki naselje zaznamovali z novimi secesijskimi stavbami. France Stele` je leta 1936 v svojem članku Problem varstva spomenikov v slovenskih mestih (Kronika slovenskih mest III, 1936, str. 31–37) ugotovil, da gre v primeru Murske Sobote za mesto, ki ima le nakazano mestno mrežo in nima dokončno oblikovanega mestnega centra. Glede na situacijo je predlagal, da mesto dobi regulacijski načrt, ki bo ohranjal obstoječe prostorske vrednote, poudarek pa bo na novem oblikovanju prostora. Če sledimo Steletovi trditvi, da predvojna Murska Sobota ni bila izgrajeno mesto, so povojni urbanistični in gradbeni posegi iz stare Sobote naredili novo mesto. Izhodišče »nove Murske Sobote« je delo arhitekta Ferija Novaka, ki je na delno že obstoječe urbano tkivo apliciral v modernističnem duhu zgrajeno mestno jedro. Arhitekt Novak je že pred vojno v Murski Soboti projektiral nekaj kvalitetnih 14 “ ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 15 modernističnih arhitektur, ki so s svojo umeščenostjo v zelenje in drugimi značilnostmi nakazovale Novakovo sprejemanje modernističnega urbanizma. Pri tem je Novak poskušal povezati obstoječe zazidalno jedro z graščinskim parkovnim kompleksom v celoto. V letu 1938 je nekaj mesecev delal na velikih urbanističnih projektih v Le Corbusierovem biroju v Parizu, kar je dodatno izoblikovalo njegove urbanistične poglede. Njegov urbanistični načrt za Mursko Soboto kaže jasna modernistična izhodišča, saj gre za umestitev prostostoječih objektov v zelenje in jasno delitev mesta po conah. Z novim načrtom je poskušal nadgraditi starejšo zazidavo in povezati obstoječe prostorske in arhitekturne kvalitete naselja v celoto. Posebej jasno je začrtal stanovanjski del s stanovanjskimi stolpiči ter novo mestno jedro z različnimi javnimi objekti. Zgrajenih je bilo nekaj objektov, ki sledijo njegovemu načrtu. Po njegovi smrti leta 1959 so izgradnjo mesta prevzeli drugi projektanti, v naslednjih desetletjih pa se je mesto izgrajevalo po različnih konceptih, parcialno, brez enotnega načrta. Rezultat je konglomerat različnih urbanističnih in arhitekturnih konceptov brez prave medsebojne komunikacije in predvsem potrebne hierarhije, ki bi bolj jasno izoblikovala mestni prostor. V razvoju Murske Sobote se izrazito kaže nemoč konservatorske stroke nasproti urbanističnemu projektiranju, kar je priznavala tudi sama konservatorska stroka. “ Predrag Marković, Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu Graditeljska tradicija i arhitektonska invencija između starog i novog – kameni krovovi-svodovi katedrale sv. Jakova u Šibeniku Jedinstveni kameni pokrov katedrale sv. Jakova u Šibeniku koji se nad okolnim kućama pojavljuje u pravilnim stereometrijskim formama ogoljelih bačvastih svodova nesumnjivo jest kuriozum u graditeljskoj praksi reprezentativne arhitekture srednjega vijeka. U široj slici grada zaobljene i napete forme srebrno-sivih krovova katedrale sv. Jakova izdignute nad razlomljenim crvenkastim krovovima okolnih kuća tu iznimnu građevinu ne izdvajaju samo kao osobitu skulpturalno-graditeljsku intervenciju u prostoru već je ujedno pretvaraju u enigmatičnu povijesnu činjenicu. Očigledno ovakva spomeničko-historijska interpolacija otvara mnoga pitanja, no za ovu priliku posebno su bitna ona koja daju odgovore na pitanja: da li je današnja slika ista ona koja se pružala i u vrijeme njezina nastanka i što je sve moglo utjecati na upravo ovakav izbor "pete fasade" prve dijecezanske crkve? Pitanje geneze idejnog rješenja tako neobičnog pokrova ove dalmatinske crkve do sada je ponudilo brojne ali uglavnom nezadovoljavajuće ili ono bar nepotpune odgovore. U nedavno objavljenoj knjizi pokušao sam i sam ponuditi neke od njih, uglavnom dokazujući kako oblik njezina jedinstvena pokrova nije uzrok već posljedica trolisnog zaključka zapadnog pročelja ("forma ne slijedi konstrukciju"), i kako je postulat D. Freya o "organskom jedinstvu" kamenoga zdanja zapravo više estetska činjenica post festum i zgodna sintagma iskovana s ciljem dokazivanja Arhitekturna zgodovina 15 ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 16 stilskog jedinstva cjeline zdanja, točnije Jurjevog autorstva idejnog projekta, nego stvarni uzrok njezine prividne formalno-stilske koherentnosti ali neosporno i teško objašnjive materijalne homogenosti. Pri tome je možda izostao potpuniji odgovor na pitanje: kakva je bila ta graditeljska tradicija na koju se u sredinom druge polovice XV. st. mogao ugledati Nikola Ivanov Firentinac, arhitekt i idejni tvorac kamenih krovova katedrale, i što mu je mimo njegova vlastita iskustva moglo ponuditi onodobno graditeljstvo, točnije da li su mu kao inspiracija i poticaj poslužila neka suvremena djela ili pak neka ostvarenja još iz starije srednjovjekovne pa i antičke tradicije Dalmacije? Upravo s tog povijesnog aspekta u izlaganju će se nastojati rekonstruirati položaj te jedinstvene građevine unutar svog neposrednog ali i nešto šireg prostorno-vremenskog okruženja te naznačiti neka od mogućih idejnih i estetsko-tehničkih polazišta u kreiranju tog jedinstvenog arhitektonskog rješenja europske rane renesanse. “ Renata Novak Klemenčič, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani Obnova spomenikov v Dubrovniku v prvi polovici 15. stoletja V dubrovniških arhivskih virih najdemo podatke vsaj za dva spomenika iz prve polovice 14. stoletja, ki sta bila stoletje kasneje do te mere poškodovana, da ju je bilo potrebno temeljito obnoviti. To sta južni portal dominikanske cerkve in del križnega hodnika frančiškanskega samostana. Južni portal dominikanske cerkve se v literaturi običajno datira v dve fazi. Notranji del s stopničastim ostenjem in polkrožno luneto se zaradi podobnosti s portalom zadrske cerkve sv. Stošije oz. sv. Anastazije povezuje z zadrskima mojstroma, ki sta leta 1317 delala na dubrovniški dominikanski cerkvi, zunanji okvir pa velja za dokumentirano delo Bonina iz Milana iz konca drugega desetletja 15. stoletja. Doslej neznana pogodba pa dokazuje, da je bil tudi notranji del takrat v celoti zamenjan, zahteve v pogodbi in slogovni elementi notranjega portalnega okvira pa pričajo o tem, da je šlo za zavestno posnemanje starega romanskega portala. Le nekaj let kasneje so se, najverjetneje prav tako pod vodstvom Bonina iz Milana, lotili obnove enega trakta frančiškanskega križnega hodnika, ki je nastajal postopoma vsaj od četrtega desetletja 14. stoletja dalje. Kamnoseka Božidar Bogdanović in Radin Bogetić sta leta 1426 sklenila pogodbo, da bosta postavila en trakt križnega hodnika, ki se je podrl, po vzoru ostalih treh traktov in z uporabo starih elementov. Da verjetno ni šlo le za preprosto obnovo, ampak je posnemanje starih elementov imelo tudi globlji pomen, bo pojasnila gradnja cerkve sv. Vlaha oziroma sv. Blaža, ki je v vsaj nekaterih elementih sledila precej starejši stolnici in pri kateri je prav tako sodeloval Bonino iz Milana. 16 “ ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 17 “ Aleksander Ostan, Atelje Ostan Pavlin Staro kot navdih za novo. Principi naselbinske dediščine kot vir za sodobne urbanistične in arhitekturne rešitve Predavanje bo strukturirano dvodelno: za začetek bom na hitro preletel nekaj simptomov stanja stvari v urbanizmu in arhitekturi danes (kaj se je v zadnjih letih spremenilo glede na večplastno globalno in lokalno krizo...), da bi v daljšem drugem delu prikazal primere snovanja »sodobne« arhitekture, ki se napaja pri naukih iz arhitekturne zgodovine. Na nekaterih recentnih projektih bom demonstriral različne možnosti branja starejših plasti prostora, naselbinske dediščine oz. posebnosti kraja (genius loci, site specific...), ki v povezavi z »avtorsko« ustvarjalnostjo rojevajo nove, a kontekstualne rešitve. Dotaknil se jih bom v razponu od velikega do majhnega merila, od urbanizma do arhitekture, od snovanja posameznih stavb preko javnih prostorov do mestnih predelov. Ob tem igra razmerje med starim in novim vedno izjemno pomembno vlogo: kakovostna sodobna arhitektura ne more nastati v praznem prostoru »tabule rase«, temveč se vedno znova, v raznolikih oblikah in na različne načine poraja iz starega. Podoben je odnos med delom in celoto; delček zrcali notranja razmerja celote podobno, kot stavba uravnava strukturiranje detajla. Mesta (vsaj kakovostna zgodovinska mestna središča) predstavljajo v tem kontekstu poslednje velike celostne umetnine, v katerih se nalaga spomin kraja in v katera je z novimi posegi prav zato potrebno vstopati ne le s potrebnim znanjem, temveč tudi s posebno občutljivostjo. Pri predstavitvi projektov bom pričel z majhnim merilom, na primer s postavitvijo razstave v »staro-novem« ambientu Jakopičevega razstavišča, se sprehodil preko »mikro-arhitektur« v različnih regionalnih kontekstih Slovenije (kot reinterpretacij arhetipov nadstrešnice/pra-kolibe oz. prvobitne »hiše«), se dotaknil »infrastrukturnega« projekta kolesarskih poti v Bohinju (speljanih v kulturno in naravno zelo občutljivem prostoru), demonstriral celovit pristop od urbanizma do arhitekture (ter od delavnic do realizacije) na srednje velikem mestnem središču Črnomlja, da bi navsezadnje prispel do velikega merila načrtovanja celotnih mestnih predelov (npr. reurbanizacije degradiranih območij bivšega kamnoloma Podutik ali industrijske cone Murske Sobote sever). V kontekstu celostnega pristopa, ki sledi principom trajnostnega (vzdržnega, sonaravnega) razvoja naselij, bodo skozi različne projekte prezentirani tudi metodološko raznoliki pristopi, ki segajo od delavnic preko natečajev do klasičnih projektov z naročilom. Arhitekturna zgodovina 17 ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 18 “ Mija Oter Gorenčič, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti Različni pogledi na posege v srednjeveške cerkve Odnos do srednjeveških cerkva je bil na slovenskem ozemlju v poznejših stoletjih zelo mačehovski. To dokazuje že kvantitativni pregled intaktno ohranjenih zlasti romanskih, pa tudi (zgodnje)gotskih tako podeželskih kakor najpomembnejših, stolnih in samostanskih cerkva. V kontekstu simpozija, ki postavlja v ospredje odnos do starejše arhitekture ter odzivanje arhitektov in naročnikov ob konkretnih posegih v spomeniško gradivo, želim spregovoriti o odnosu do srednjeveških cerkva v poznejših stoletjih ob treh izbranih primerih, ki nazorno ilustrirajo tako različne pristope do starejše arhitekture ob želenih dozidavah in prezidavah kakor tudi različno percepcijo izvedenih del pri naročnikih, vernikih (ljudstvu) in stroki. Izbrani spomeniki so nekdanja spodnja cerkev Žičke kartuzije v naselju Špitalič pri Slovenskih Konjicah, stara ljubljanska stolnica in srednjeveška cerkev v Bogojini. “ Tina Potočnik, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti Staro in novo v razvoju naselja: Mengeš v drugi polovici preteklega stoletja Mengeš, ki se prvič omenja že v 12. stoletju in je znan tudi kot sedež prafare, je bil nekdaj izrazito agrarno naselje. Leta 1867 je dobil trške pravice, v času pred drugo svetovno vojno je bil že lokalno središče, po vojni pa je postal gospodarsko in industrijsko urbano središče ter pridobil status mesta (1964). Do danes se je naselje z dvema historičnima jedroma – vaškim in trškim jedrom, srednjeveško cerkvijo, dvema gradovoma, ki ju obravnava že Valvasor, ter kopico vaških in trških stavb iz 19. stoletja, spremenilo v del ruralno-urbanega kontinuuma v severnem zaledju Ljubljane. Razvoj v preteklem stoletju, še zlasti pa izgradnja naselja po drugi svetovni vojni, sta močno vplivala na morfogenezo Mengša, njegovo oblikovno podobo ter posamezne grajene strukture, danes ovrednotene kot del naše nepremične kulturne dediščine. Namen prispevka je odgovoriti na vprašanje, kakšno usodo sta doživljali naselbinska in stavbna dediščina v času od konca druge svetovne vojne pa do osamosvojitve, predvsem pa orisati, kako se je spreminjalo vrednotenje obstoječega naselbinskega sestava in stavbnega fonda v omenjenem časovnem okviru. Sprememba v odnosu do dediščine oziroma v njenem vrednotenju bo prikazana na primeru dveh historičnih jeder Mengša. Vrednotenje obstoječega prostora in struktur v njem v projektu Jožeta Plečnika iz sredine 50. let bo primerjano z vrednotenjem in vlogo dediščine v okviru razvoja naselja v desetletjih po drugi svetovni vojni, ki je sledil potrebam in zahtevam socializma. Jože Plečnik je leta 1955 načrtoval ureditev starega vaškega jedra Mengša oziroma prostora pred 18 “ ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 19 cerkvijo, njegova nerealizirana ureditev pa bi močno posegla v značaj vaškega jedra. Nasprotno se je v okviru načrtovanja razvoja naselja v desetletjih po vojni težilo k ohranitvi tega ambienta ter nekaterih drugih dediščinskih vrednot. »Staremu delu naselja« se je pripisovalo pomembno vlogo, kot bistven del identitete naselja pa je bila razumljena tudi mengeška industrija. Razvidno je, da v okviru obravnavanega naselja odnos do dediščine v polpretekli zgodovini ni črnobel, marveč se kaže v vsej svoji kompleksnosti. “ Eva Sapač, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Slovenije Umetnostna zgodovina in spomeniško varstvo v odnosu do prostora kot merila urbanistične umetnosti Medtem ko se je na podlagi historizma spomeniško varstvo na prelomu 19. in 20. stoletja skoraj izključno posvečalo posamičnemu spomeniku, so se vse bolj pojavljale tendence vključevanja okolice v spomeniško varovanje. Spoznali so pomembnost prostorske odvisnosti posamičnega spomenika in prostora, ki je tvorila umetniško sozvočje. Korak za korakom so se poslej pojavljali pojmi kot Gruppendenkmal ali Denkmalenseble ali Denkmalzone. Pod temi pojmi razumemo večje urbanistične celote spomeniškega značaja. Po Moravanszkem so bili predvsem umetnostni zgodovinarji tisti, ki so prvi začeli govoriti o arhitektonskem prostoru. Pri tem bistveno vprašanje ni bilo namenjeno volumetriji stavbnega telesa, pač pa raziskovanju procesov dojemanja pri opazovanju in preučevanju arhitekture. Razvoj optike in njene znanstvene terminologije je bistveno pripomogel h kasnejšemu razvoju bolj z vizualnostjo povezane umetnostne in arhitekturne teorije. Rezultati eksperimentalne psihologije so kmalu pripeljali do novih teorij estetike. Umetnostni zgodovinarji so začeli z novimi potmi s tem, ko so oblikovanje prostora uporabili za temelj novih sistematizacij. Razširitev spomeniškega pojma v odnosu do arhitekturnih spomenikov se je sprva nanašala na neposredno okolico posamičnih spomenikov. Od 70. let 20. stoletja nimamo več opravka zgolj s posamičnimi spomeniki, pač pa lahko govorimo o urbanističnem spomeniškem varstvu. Za urbanizem in gradnjo posamičnih objektov, pa tudi za prometne ureditve in infrastrukturne objekte velja, da njih primarna intenca marsikdaj ni, biti umetnost, kar pa še ne pomeni, da se lahko zadovoljimo z razlago o odsotnosti umetnostne komponente v pojavnosti tovrstnih realizacij. Tudi umetnostnozgodovinska topografija zato ne bi smela temeljiti na popisovanju in opisovanju ključnih umetnostnih spomenikov kot točkovnih, singularnih artefaktov v tipološko zamejenem smislu. Arhitekturna zgodovina 19 ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 20 “ Igor Sapač, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana Novo staro v arhitekturi na Slovenskem. Problematika rekonstrukcijskih posegov Pri načrtovanju in izvajanju prenovitvenih posegov na starejših arhitekturnih in urbanističnih celotah se pogosto pojavljajo vprašanja v zvezi s ponovnim pridobivanjem oz. postavljanjem v preteklosti izgubljenih delov. Skozi zgodovino konservatorstva na Slovenskem moremo spremljati številne in raznolike posege, ki jih je mogoče razumeti kot odgovore na ta vprašanja. Za številne od teh posegov se pogosto uporablja termin rekonstrukcija. Ta termin je pogosto uporabljen, pa tudi zlorabljen, za označevanje najrazličnejših posegov, ki z njegovim pravim pomenom nimajo ničesar skupnega. Pri nenehno kontroverznih in običajno z velikim zanosom podžganih razpravah za in proti rekonstruiranju izgubljenih arhitekturnih spomenikov, ko se mnenja na široko razhajajo in so si med seboj pogosto diametralno nasprotna, so povsem ob stran potisnjeni in pozabljeni številni, v praksi izvedeni, zelo različni poskusi ponovnega vzpostavljanja izgubljenih vrednot, ki bi sicer lahko bistveno pripomogli k uspešnemu reševanju teh vprašanj. Iz takšnih razprav je običajno mogoče na prvi pogled razbrati le, da so pogledi na problematiko rekonstrukcijskih posegov odsev različnih vrednot in različnega pojmovanja estetike. V praksi so se vprašanja poskusov ponovnega pridobivanja izgubljenega pogosto izkazala za veliko bolj kompleksna, kot se to zdi na prvi pogled. Za obrabljenim ponavljanjem tez za in proti »rekonstrukcijam«, ki smo jim vse prepogosto priča v spomeniškovarstveni, umetnostnozgodovinski, arheološki, etnološki in arhitekturni teoriji, se skriva širok razpon vprašanj in odgovorov, ki so vselej lahko le zrcaljenje širšega dogajanja v določenem času in prostoru. “ Helena Seražin, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti Delovanje in vloga graškega Društva za domovinsko varstvo na južnem Štajerskem (1909–1918) Štajersko društvo Verein für Heimatschutz je bilo ustanovljeno leta 1909 v Gradcu. Nastalo je po vzoru nemških meščanskih društev s konca 19. stoletja v okviru gibanja, ki si je poleg ohranjanja kulturne krajine prizadevalo tudi za varovanje in razvijanje t. i. »domovinske gradnje«. Kritizirali so uničevanje starih mestnih in krajinskih vedut, drastične spremembe mestnih središč zaradi novogradenj in reklam, nenadzorovane črne gradnje špekulantov in nastajanje industrijskih con. Med člani graškega društva so bili najvidnejši štajerski arhitekti, od tega trije učenci Otta Wagnerja, in izobraženci kot npr. »Dr. Augustin Stegenšek, Professor in Marburg als Konservator der k. k. Zentralkommission für Denkmalpflege«, prvi vodja društva pa je bil kasnejši deželni konservator Walter von 20 “ ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 21 Semetkowski (1886–1965). Po letu 1918 so bile ideje in program društva na Štajerskem že povsem udomačene in vpete v ljudsko miselnost in kulturo, odmevi pa so vidni tudi v sodobni štajerski bivanjski kulturi. V času med obema vojnama se je društvo kompromitiralo, po letu 1945 pa ponovno zaživelo v obliki društva za Ortbildschutz ali za zaščito podobe naselij, zanimivo pa je, da so načela, po katerih je delovalo, v sedemdesetih letih 20. stoletja uzakonili. V referatu bo predstavljeno nekaj primerov delovanja graškega društva za domovinsko varstvo in njegovega tesnega sodelovanja s spomeniškovarstveno službo na ozemlju današnje slovenske Štajerske do leta 1918. Na Kranjskem leta 1914 ustanovljeno podobno društvo za domovinsko varstvo, med ustanovitelji katerega je bil tudi tedanji deželni konservator France Stele, nikoli ni zares zaživelo; morda bi ga morali oživiti, saj civilna iniciativa, ki ji za ohranjanje podobe že močno degradiranih slovenskih mest in naselij ni vseeno, v današnjem času težko najde sogovornika tako v oblastnih strukturah kot v spomeniškovarstveni službi, ki naj bi delovala v njeno dobrobit. “ Lara Slivnik, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, Tadej Brate, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Hradeckega most v Ljubljani Hradeckega most je skozi 144 let obstoja že nekajkrat spremenil svojo prvotno podobo: zaradi njegove enkratne konstrukcijske zasnove so ga postavili že na treh različnih lokacijah v Ljubljani. Hradeckega most je prvi litoželezni most iz sive litine na Slovenskem. Prvič je bil postavljen na mestu starega, dotrajanega lesenega mostu in je premoščal Ljubljanico ter povezoval Trančo z Jurčičevim trgom na mestu današnjega Čevljarskega mostu. Most je načrtoval nadinženir Johann Hermann (Herman ali Herrmann) z Dunaja, konstrukcijo iz sive litine so ulili v Auerspergovi livarni Dvor pri Žužemberku, temelje in oporno konstrukcijo je sezidalo podjetje Gustava Tönniesa iz Ljubljane. Most so odprli 18. oktobra 1867 in ga poimenovali po Janezu Hradeckem (Janez/Johann Nepomuk Hradecky, 1775–1846), ki je bil v letih 182046 ljubljanski župan. Litoželezni most so prvič prestavili leta 1931, ko je arhitekt Jože Plečnik urejal obrežja Ljubljanice in je ob tem načrtoval tudi novi Čevljarski most. Stari litoželezni most so premestili na novo lokacijo ob Zaloški cesti pri mrtvašnici in ga po Plečnikovih načrtih dopolnili. Postal je znan pod imenom Mrtvaški most in ostal v uporabi do leta 2004, ko so ga zaradi dotrajanosti zaprli za avtomobilski promet, saj je zaradi prevelikih obremenitev prišlo do poškodb mostne konstrukcije. Most je pozimi leta 2010 odstranilo gradbeno podjetje SCT. Po temeljitem pregledu, obnovi in zamenjavi dotrajanih delov je most po načrtih arhitekta Saše Dalla Valle ponovno postavilo gradbeno podjetje Gradis skupina G spomladi leta 2011, tokrat na novi lokaciji, na kateri premošča Ljubljanico in povezuje Krakovo z Žabjekom. Arhitekturna zgodovina 21 ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 22 Izredno zanimiva je konstrukcija mostu, ki je tehnično inovativna, hkrati pa tudi umetnostno zanimiva. Ohranjena je prvotna nosilna konstrukcija, sestavljena iz tovarniško narejenih litoželeznih paličnih elementov trikotne oblike, ki so medsebojno spojeni z vijaki. Palični elementi sestavljajo šest enakih samostojnih konzol, ki so vpete v breg in se stikajo v členku na sredini ter tako tvorijo tri enake ločne konstrukcije. Litoželezni most z razponom 96 dunajskih čevljev (30.3 metra) je eden prvih na svetu, pri katerem so kot konstrukcijski element uvedeni členki: ti dopuščajo zasuk mostne konstrukcije. Pri zadnji prestavitvi mostu se je izkazalo, da je ograja mostu zaradi prevelikih deformacij popolnoma dotrajana, zato so jo izdelali na novo, vendar ohranili vse prvotne neogotske detajle. V predavanju bo torej prikazana bogata zgodovina najstarejšega litoželeznega mostu na Slovenskem. Razloženo bo, zakaj je Hradeckega most tehnični dragulj devetnajstega stoletja. Opisane bodo arhitekturne spremembe v posameznih postavitvah mostu, specifičnosti posameznih lokacij in prikazana bo uporaba novih gradiv, ki se razlikujejo od predhodno uporabljenih. “ Marko Špikić, Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu Transformacije i kontinuiteti u Dioklecijanovoj palači u Splitu od Roberta Adama do Aloisa Riegla Objava knjige Ruins of the Palace of the Emperor Diocletian Roberta Adama 1764. godine pomogla je povećanju zanimanja europskih antikvara za antičku baštinu istočnoga Jadrana. Iako je o Dioklecijanovoj palači kao povijesnom spomeniku pisalo od srednjovjekovlja, počevši od sredine 18. stoljeća opisima putnika su pridružene povijesnoumjetničke poredbe i valoriziranje na tragu Winckelmannovih koncepata autopsije, ideala i dekadencije. Do 1850. godine se, pak, može pratiti geneza dviju vrsta rekonstrukcija: antikvarno-historijske i konzervatorsko-restauratorske, koje spaja favoriziranje arheoloških otkrića posvećenih antičkih spomenika. U izlaganju će biti riječi o povijesti recepcije sklopa, koja je utjecala na poimanje vrijednosti Palače i na prijedloge za preinake u drugoj polovici 19. stoljeća. Posebno mjesto u izlaganju pripast će problemu percipiranja i tretiranja Palače u doba europske rasprave o konzerviranju umjesto restauriranja odnosno o uspostavi altruističkog umjesto diskriminacijskog principa, koja je trajala od utemeljenja austrijskog Zentral-Kommission 1850. do smrti Aloisa Riegla 1905. godine. 22 “ “ ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 23 “ Petra Šušteršič, Ljubljana Plečnikov Novi magistrat Referat bo obravnaval enega od neuresničenih načrtov za Novi magistrat, ki je bil eden od projektov za poslopja z državno in mestno funkcijo, s katerimi je arhitekt Jože Plečnik želel Ljubljano iz provincialnega mesta povzdigniti v prestolnico države. S tem projektom se je ukvarjal vse od takrat, ko se je leta 1922 iz Prage vrnil v Ljubljano in tu začel poučevati na Tehnični fakulteti. Že od vsega začetka je želel Novi magistrat postaviti zraven verskega središča Ljubljane, torej ljubljanske stolnice, obenem pa tako tudi zapolniti vrzel, ki je nastala po porušitvi ljubljanskega liceja po potresu leta 1895. Med različnimi načrti, ki jih je pripravil od sredine dvajsetih let naprej, sta najbolj dodelana nastala v letih 1932 in 1939. V obeh je predvidel rušenje večine objektov okoli stolnice. Drugi načrt sta mestna občina Ljubljana in Dravska banovina sprejeli in sta ga želeli izvesti, a zaradi vojne in pomanjkanja finančnih sredstev projekt ni bil uresničen. V začetku dvajsetih let, ko se je Plečnik vrnil v domovino, je staro mestno tkivo spoštoval, se mu prilagajal in ga uporabljal kot navdih za svojo arhitekturo. Z leti pa se je njegov odnos do starega spreminjal, tako da je vedno več starejših stavb želel zamenjati z novejšimi. Med bolj znanimi neuresničenimi načrti poznega obdobja je tudi načrt zidave parlamenta na mestu ljubljanskega gradu. V referatu bom prav na primeru Novega magistrata predstavila Plečnikov spreminjajoč odnos do starega mestnega tkiva. “ Aleš Vodopivec, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani Ravnikarjev odnos do preteklosti in tradicije Običajno razumemo Plečnika kot arhitekta, ki je v preteklosti iskal pobude za svoje delo, Ravnikarja pa nasprotno kot našega najvidnejšega predstavnika modernizma 20. stoletja, ki je zrasel na zanikanju preteklosti. Nasprotno pa Ravnikarjevi zapisi in arhitekturni projekti kažejo poglobljen interes za preteklost in tradicijo. Skratka, tudi Ravnikar je razumel našo kulturno dediščino kot izhodišče ali temelj svojega ustvarjalnega dela. Ravnikarjev interes ali raje čut za zgodovino je bil širok in poglobljen. Njegovi teksti se z enako intenzivnostjo ukvarjajo z moderno arhitekturo in umetnostjo kot z njeno preteklostjo, ne le z našo kulturno in stavbno dediščino, temveč tudi s svetovno zgodovino umetnosti in kulture, s filozofijo in splošno zgodovino. Prav temeljito raziskovanje prostora, njegovih fizičnih, oblikovnih in kulturnih posebnosti pa je bilo zanj tudi najbolj trdno izhodišče arhitekturnega načrtovanja. To je očitno že v njegovih zgodnjih delih, kot npr. v nerealiziranem projektu počitniških hiš na Krasu, v memorialnih kompleksih in grobiščih 2. svetovne vojne, kot tudi v številnih stavbah in urbanističnih ureditvah. Gradnja v mestnem okolju je Ravnikarju pomenila izziv kako uskladiti novo, moderno arhitekturo s staro gradArhitekturna zgodovina 23 ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 24 beno strukturo. Samozadostno ali z njegovimi besedami »egocentrično« arhitekturo je odklanjal. Ravnikar je večkrat poudarjal, da se arhitekti »učimo [...] od starih«. Obenem je trdil, da so pionirji modernizma, kot so Loos, Mies, Gropius, Aalto idr., pravzaprav klasicisti. To je zanj pomenilo predvsem trajno veljavo klasične arhitekture, ne v smislu slogovnih posebnosti, temveč miselne in ustvarjalne discipline. Takšno razumevanje klasične arhitekture je bilo vodilo njegovega arhitekturnega ustvarjanja. Prispevek bo prikazal Ravnikarjev odnos do preteklosti in tradicije, tako v njegovem teoretičnem kot načrtovalskem delu. 24 doc. dr. Dubravka Botica Odsjek za povijest umjetnosti Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu I. Lučića 3 HR-10000 Zagreb [email protected] mag. Nataša Jakšić, dipl. ing. arh. Katedra za teoriju i povijest arhitekture Arhitektonski fakultet Sveučilišta u Zagrebu Kačićeva 26 HR-10000 Zagreb [email protected] mag. Tadej Brate Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Metelkova 6 SI-1000 Ljubljana [email protected] Tina Jazbec Ustanova Maks Fabiani Štanjel 1a SI-6222 Štanjel [email protected] izr. prof. dr. Marjeta Ciglenečki Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Koroška cesta 160 SI-2000 Maribor [email protected] Tomaž Majcen Muzej Laško Center za šport, turizem, informiranje in kulturo Laško - STIK Aškerčev trg 5 SI-3270 Laško [email protected] mag. Neža Čebron Lipovec Univerza na Primorskem Znanstveno-raziskovalno središče Koper Inštitut za dediščino Sredozemlja Garibaldijeva 1 SI-6000 Koper [email protected] dr. Tomaž Pazlar Zavod za gradbeništvo Slovenije Dimičeva 12 SI-1000 Ljubljana [email protected] prof. dr. Živa Deu Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani Zoisova 12 SI-1000 Ljubljana [email protected] izr. prof. dr. Predrag Marković Odsjek za povijest umjetnosti Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu I. Lučića 3 HR-10000 Zagreb [email protected] izr. prof. dr. Jasna Galjer Odsjek za povijest umjetnosti Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu I. Lučića 3 HR-10000 Zagreb [email protected] doc. dr. Renata Novak Klemenčič Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Aškerčeva 2 SI-1000 Ljubljana [email protected] mag. Mateja Golež Zavod za gradbeništvo Slovenije Dimičeva 12 SI-1000 Ljubljana [email protected], Aleksander Ostan Atelje Ostan Pavlin Ulica na grad 8 SI-1000 Ljubljana [email protected] izr. prof. dr. Sonja Ana Hoyer Tartinijev trg 5 SI-6330 Piran [email protected] naslovi ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 25 Arhitekturna zgodovina 25 ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 26 dr. Mija Oter Gorenčič Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana [email protected] doc. dr. Robert Peskar Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije OE Novo mesto Skalickega 1 SI-8000 Novo mesto [email protected] mag. Tina Potočnik Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana [email protected] doc. dr. Marko Špikić, Odsjek za povijest umjetnosti Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu I. Lučića 3 HR-10000 Zagreb [email protected] prof. dr. Samo Štefanac Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani SI-1000 Ljubljana [email protected] Petra Šušteršič Kolezijska 19a SI-1000 Ljubljana [email protected] dr. Eva Sapač Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije OE Maribor Slomškov trg 6 SI-2000 Maribor [email protected] doc. dr. Polona Vidmar Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Koroška cesta 160 SI-2000 Maribor [email protected] dr. Igor Sapač Muzej za arhitekturo in oblikovanje Pot na Fužine 2 SI-1000 Ljubljana [email protected] prof. dr. Aleš Vodopivec Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani Zoisova 12 SI-1000 Ljubljana [email protected] doc. dr. Helena Seražin Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana [email protected] doc. dr. Lara Slivnik Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani Zoisova 12 SI-1000 Ljubljana [email protected] 26 doc. dr. Karin Šerman, dipl. ing. arh. Katedra za teoriju i povijest arhitekture Arhitektonski fakultet Sveučilišta u Zagrebu Kačićeva 26 HR-10000 Zagreb [email protected] ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 27 ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 28 28