POGOVOR Pri nas se govori slovensko

Transcription

MAREC 2014
letnik 63, številka 3
4
7
9
POGOVOR
Pri nas se govori slovensko
MLADINSKA STRAN
Vedeževanje
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Prešernove nagrade
FOTO VTISI
Naravna katastrofa prizadela Slovenijo
Prostovoljni gasilci opravili veliko delo, foto: Tatjana Splichal
V ledu, foto: Ana Kovač/Planet Siol.net
Ledeni oklep, foto: Iztok Sinjur
Porušeni daljnovodi, foto: splet
Utiranje poti do odrezanih vasi, foto: Klemen Korenjak/
Planet Siol.net
Onemogočena tudi železnica, foto: Ana Kovač/
Planet Siol.net
Rožnik, foto: Jaka Klun
Agregati iz tujine, foto: splet
Podrta drevesa, foto: Jaka Klun
Pomoč Sloveniji lahko namenite tudi prek Zveze Rafael na: Kirchenstiftung – PJ, Bank im Bistum Essen eG, št rač.: 20940026, BLZ: 360 602 95,
IBAN: DE96 3606 0295 0020 9400 26, BIC: GENODED1BBE, namen: ŽLED 2014.
NAŠA LUČ
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: Družina, SI-Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni
urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55, e-naslova: rafaelova.druzba@
siol.net in [email protected] • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih
CENA IZVODA: 2,45 EUR. CELOLETNA NAROČNINA ZA SLOVENIJO: 26,95 EUR • LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75 CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 9,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje
z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje je 41,25 evra. • LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 315 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija 53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD. •Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714,
DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava.
Oblikovna zasnova: Klemen Kunaver • Grafična priprava: Brane Beno • Prva stran ovitka: zaledenela »pomlad« v Mariboru, foto – Samo Skralovnik • Tisk: tiskano v Sloveniji.
Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: (+386) 1 438 30 50, faks: (+386) 1 438 30 55, e-naslov: [email protected]
www.rafaelova-druzba.rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
2
Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi
NAŠA LUČ marec 2014
Liebigstr. 10, 80538 München, T (*49) 089 2193 7900, M 0173 9876 372, F (*49) 089 2193 79016, predsednik: msgr. Janez Pucelj
UVODNIK
4
Blagoslov narave
KATEKIZEM
Sveti zakon
7
V
MLADINSKA STRAN
Vedeževanje
7
RAFAELOVA DRUŽBA
Ekskurzija v Videm
8
POGOVOR
Pogovor z Ivanom Klančarjem
Nekateri govorijo
o talentu za jezike
8
Premisleki
Novice
Pomanjkljivo znanje politike
9
9
10
ŽUPNIJE
11
KRIŽANKA / MALO ZA ŠALO
24
stopamo v marec, mesec prvih znamenj prihoda pomladi. V naravi
bo zaživelo na vseh koncih, vse bolj bo svetlo in toplo preko dneva
in noči in zemlja se bo zbudila in pognalo bo iz nje novo življenje.
Obet je lep.
Pa je tik pred tem prišel sprelet, ki je udaril po deželi ko strela z jasnega.
Nesreča se je zgrnila nad nas. Doberšen del Slovenije je zajel leden objem
naravnih sil, ki je posekal delo in načrte pridnih ljudi v takem obsegu, da tega ne pomni nobeden od najstarejših prebivalce naše domovine. Leden oklep, ki je trajal le nekaj dni, je bil uničujoč. Desetlejta bodo potrebna, da se okrepi naravno bogastvo gozdov in sadovnjakov.
Udarec ni prizadel le narave, ljudi je potrl. Je pa morda ledeni oklep in njegova uničevalna
moč tudi simbolen za stanje duha prebivalcev v deželi pod Triglavom?
Narava je telo blaginje, ki izhaja iz ekološke zavesti. To ni bilo vprašljivo, dokler je človek živel tesno povezan z naravo. Spoznal je njene zakone in jih spoštoval. Užival je njene sadove in
telesni napor mu je bil v veselje, ker je vsako jesen pobiral sadove svoje usklajenosti z naravo.
Tehnološki napredek pa je prinesel spoznanje, da je narava veliko bogatejša kot je njen doprinos iz pametnega obdelovanja zemlja na površju. Bogastvo zemlje v njenem nedrju je človeka
vrglo iz tira soodvisnega razmerja z njo. Začutil se je gospodarja nad bogastvom, k ga ni sam
pridelal in ga je želel izkoristiti v svoje namene. Ni se zavedel, da je narava neizprosna lastnica
svoje pravice. In vrača, kakor je prejela. Neodgovornost kaznuje s svojo neizprosnostjo.
Udarec po svojem okolju je načrtoval človek sam in na ta način je nesrečo izzval tudi na področju človečnosti za ljudi našega veka. Slovenska zemlja je popila silno veliko nedolžne krvi.
Iz njenih nedrji pa kljub prostosti, ki je nad prebivalci dežele zasijala po padcu komunističnega
enoumja, ljudje nis(m)o uspeli vzeti posmrtne ostanke svojih ljudi, ki so bili nasilno pomorjeni, in jim vrniti dostojanstvo, ki ga imajo iz Stvarnikove roke. Je krivda prebivalcev te deželel
morda le prehuda, da niti zemlja ne prenese več sprenevedanja, ki ga počno, in uveljavlja svojo
pravico na svoj način.
Najbrž se bo kdo zgrozil nad to pomislijo. Morda pa se bo kdo tudi zamislil in se zazrl vase in
v odgovornost, ki jo vsi skupaj nosimo za naš čas.
Janez Pucelj
ZVEZA
SLOVENSKIH
IZSELJENSKIH
DUHOVNIKOV,
DIAKONOV
IN
PASTORALNIH
ANGLIJA
FRANCIJA
NEMČIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
www.skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
govorec: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
PREDARLSKO
(glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA ŠPITAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJA, NIZOZEMSKA IN LUKSEMBURG
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
M (*32) 0489. 783 532
župnik dr. Zvone Štrubelj
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
marec 2014 NAŠA LUČ
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik: mag. Alek Zwitter
diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
KÖLN
(glej Essen)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
INGOLSTADT
(glej München)
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
www.skm-stuttgart.de
župnik: Aleš Kalamar
T (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228
SODELAVCEV
V
EVROPI
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
župnik v pokoju: Marjan Bečan
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Župa sv. Cirila i Metoda
Požeška 35, 11030 BEOGRAD
T (+381) 11 30 56 120
MT (*381) 665 105 509
župnik: Lojze Letonja CM
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 70 827 8757
www.slovenskamisija.se
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA
Naglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICH
T 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
3
POGOVOR
Irena AHČIN
Pogovor z Ivanom Klančarjem
Zadnjim desetletjem slovenstva v Švici je pustil
svoj poseben pečat tudi požrtvovalni Ivan Klančar. Vedno je bil vsestransko zavzet za dobrobit
naše skupnosti, med glavnimi organizatorji velikih in odmevnih prireditev, velikodušen dobrotnik in sponzor vseh dobrih in koristnih dogajanj med nami, uspešen podjetnik, izjemno
narodno zaveden rojak in kristjan v dejanjih.
Z njegovo pomočjo je tudi slovenska katoliška
misija lahko marsikdaj prebrodila nepričakovane težke trenutke. In nenazadnje: je tudi odgovorni predstavnik naše slovenske skupnosti v
Bernu, čemur se posveča z dušo in telesom. Ob
njegovih dopolnjenih sedmih desetletjih življenja se ga spominjamo tudi s tem intervjujem v
Naši luči, katere bralec in naročnik je od vsega
začetka.
P
rijazen sprejem v hiši Klančarjevih je obetal
zanimiv pogovor. Sin Janez se je že poslavljal in odhajal nazaj na delo v delavnico po
kosilu. Gospa Marica, Ivanova žena, mi je postregla z okusno domačo gobovo juho, zato značilno
slovensko pričnemo pogovor.
> Sami nabirate gobe?
No, sedaj ne več, ni časa, da bi za gobami letal.
Sem jih pa nabiral v Adelbodnu, kjer imam tudi
stanovanje.
(Gospa Marica pripomni, da jih kupujeta, ker
dobi zares dobre.)
> K najinemu pogovoru je spodbudila fotografija, objavljena na facebooku, kjer ste slikani
s torto, ki jo je spekla gospa Lojzka Sladič ob
praznovanju 70-letnice …
Tega pa sploh nisem vedel, da je objavljeno na
facebooku! Aja, David je slikal prejšnjo nedeljo v
Bernu. Glavno praznovanje sem imel v Sloveniji.
To so nam pripravili doma čuda, pri bratrancu, ki
ima kmečki turizem. Šli smo z avtobusom, cela fir-
ma, tam pa smo se srečali tudi s prijatelji Slovenci,
ki so se že vrnili nazaj iz Švice. Tako so se samo
nemško govoreči delavci lahko pogovarjali in res
smo se imeli dobro.
> Ste šli za več dni?
V Sloveniji smo bili dva dni, prespali pa smo v
hotelu pod Roglo. Sploh nisem vedel, kaj vse me
čaka na tem praznovanju, jaz sem organiziral avtobus pri prevozniku v Schönbülu in tako smo šli.
Te dni sem dobil DVD in fotografije v knjižni vezavi. Gospa Irena Štefanič zelo dobro dela te stvari. Pripravili so tudi posebno polnitev domačega
jegermaistra, 70 steklenic, ki so jih dobili udeleženci praznovanja. Prisoten je bil Tomaž Štefe, ki
je ob tej priložnosti napisal knjižico o meni. Ima
naslov Uspešna pot od blizu in je natisnjena v
stotih izvodih.
Gospa Marica: Organizirali smo, da je prišel
ansambel Toneta Rusa iz Horjula, ker ga Ivan rad
posluša.
(Gospod Ivan prinese v knjigo zvezane fotografije s praznovanja. Veselo razpoloženje, ples in vsa
pestrost dogajanja so zabeleženi, da spomin ne
zbledi. Tu je tudi fotografije cerkve karmelske Matere Božje na Ljubičnem.)
> Je to Vaša domača cerkev?
To je podružnica poljčanske fare, sem pa posebej
navezan nanjo, prav tako moj prijatelj Franc Štefanič. Pravi, da ga je prav Marija rešila, ko je bil že
klinično mrtev.
Od takrat gre vsak dan gor, ima pa tudi doma
tako narejeno, da lahko sproži zvonjenje. Pripravljenih je šestnajst melodij. Leta 2010 sem prispeval za nakup novega zvona, potrebno je bilo
tudi nadomestiti ukradeni kip Matere Božje. Bila
je lepa slovesnost ob blagoslovitvi novega kipa,
ko je prišel upokojeni mariborski pomožni škof
msgr. dr. Jožef Smej. Sedaj jih spodbujam za nakup novih orgel in sem jim obljubil financiranje
enega registra.
Postavil je delavnico in je v njej še vedno prisoten
4
Ivan Klančar
> Videti je, da Vam zdravje dobro služi ...
Ja, do praznovanja sem se že »poštimal«. Lahko bi
bilo vse drugače. Na začetku leta sem šel ponovno na odstranitev polipa v črevesju. Pripetila se je
nesreča. Zdravnik je bil nepazljiv. Napaka bi lahko
bila usodna.
Pred tremi leti sem šel na pregled, takrat mi je
odstranil dva polipa, tretji pa je bil premajhen za
odstranitev. Me je naročil kasneje, tako da sem
šel sedaj. Bolelo me je vedno bolj. Zdravnik je
rekel, naj se takoj vrnem. Po poti do tja sem že
bruhal, ker so bakterije že prišle v trebušno votlino. Dobil sem že narkozo za ponovno operacijo, pa sem moral počakati, ker je prišla gospa na
nujen porod s carskim rezom. No, tudi ta moja
operacija ni uspela, so jo morali ponoviti. Potem
sem bil na intenzivnem oddelku, dobival antibiotike. Zdravljenje se je nadaljevalo doma, ni bilo
»fletno«.
Gospa Marica: Mene pa takrat sploh ni bilo doma! Bila sem pri hčeri Dori, ki je invalidna. Cerebralno je hroma, ko je bila stara 7 mesecev, je dobila hudo vnetje možganske ovojnice. Vseskozi je
imela hude napade, enkrat bi skoraj umrla. No, takrat so zdravniki rekli, da bi ji koristil redkejši zrak
in smo kupili stanovanje v Adelbodnu. Rekli so
tudi, da bo najverjetneje s puberteto to prerasla.
Obrnilo se je tako, da je udarilo na živčni sistem. V
Avstriji smo našli Inštitut, kjer jo zdravijo z visoko
frekvenco elektrike. Tudi jaz grem dvakrat na leto
Prijateljstvo s sedanjim direktorjem Danielom Burkhalterjem
NAŠA LUČ februar 2014
POGOVOR
smo morali tudi stati, danes pa vsi sedimo. Tam
sem nekako zadolžen, da procesija tekoče poteka.
Da vsak ve, kdaj mora iti.
Gospa Marica: Veliko je mešanih zakonov, ko so
Slovenke poročene s Švicarji, ki pa pridejo z njimi
k maši.
V preteklosti smo kar pogosto organizirali romanja, bilo nas je za cel avtobus. Potem je število
upadlo in smo morali organizirati kombi. Sedaj
bova šla v Rim, sva se že prijavila na binkoštno
romanje.
Ivan je zvesti član slovenskega krščanskega občestva v Bremgartnu.
> Vsa finančna pomoč izhaja iz dejstva, da imate svojo firmo. Kakšni so bili začetki?
Je bilo kar težko, takrat leta 1979. Nisem bil znan,
a se je hitro obrnilo na bolje. Bil sem natančen pri
delu, kar se je kazalo že prej, ko sem prišel delat v
Švico. Že po pol leta so mi dali samostojno montažo. Pa sem se moral znajti kar z rokami in nogami,
ker nisem dobro znal jezika.
Vsako leto sem podaljševal dovoljenje na podlagi pogodbe za delo. Pet let po začetku samostojne poti sem imel zaposlene že druge delavce
in sem gradil industrijsko-poslovni objekt. Kar
dolgo je služil svojemu namenu. V letu 2005 pa
smo se vselili v nove, večje prostore poslovno-stanovanjskega objekta.
> Pa ste sedaj že v pokoju?
Upokojil sem se pred slabimi petimi leti z 52 leti
delovne dobe. Počasi se navajam, da bo potrebno
izpreči. Lastnik firme je že sin, a jaz še vedno pomagam. Se mi zdi, da imam sedaj še več dela! Mi
je v uteho, ko vidim, da se firma razvija. Že takrat,
ko sem začel, smo poslovali pod geslom »Vaš partner pri varčevanju z energijo«. Sedaj so časi temu
naklonjeni, ker se povsod gleda, da bi se kaj prihranilo. Nekaj let smo imeli kar krizo s kadri, ker se
ni nihče zanimal. Ko pa je prišlo varčevanje, se je
obrnilo na bolje. Sin Janez je inštruktor za vajence
in če se kdo izkaže, ga vzamemo v službo po končanem šolanju. Je pa zanimivo, da se za ta poklic
odločajo v veliki večini otroci priseljencev.
Večerja po slovenski maši v Bremgartnu
> Ali kaj poslovno sodelujete s Slovenijo?
tja in potem mi je bolje. Ne čutim toliko posledic
moje sladkorne bolezni.
> Pa pride Dora kaj domov?
Gospa Marica: Seveda, ob koncu tedna jo gre Ivan
iskat in je čez vikend doma. Pa tudi sedaj za praznike bomo skupaj. Mi pridejo pomagat, ko jo negujem, zelo dobro se razume z njimi.
> Kako ste pa povezani s Slovensko misijo?
Moram reči, da od vsega začetka. Najprej je bil tu
kapucin pater Fidelis.
Gospa Marica: On je krstil naša dva otroka in ju
včasih tudi popazil.
Potem je prišel pater Angel, sledil mu je pater
Damijan, ki je bil tu 19 let. Takrat sem v Bernu pripravljal zakuske po maši, ker je bil v župniji že zaposlen mežnar. Odkar so maše v Bremgartnu, pa
skrbim, da je odprto, pospravljeno. Če se zgodi, da
me ni, dam komu drugemu ključ.
> Je skupnost, ki se srečuje pri mašah, enaka ali
je kaj upada?
Manjkajo tisti, ki so se vrnili v Slovenijo, novi so
redki. Pridejo pa tudi drugi. To se na primer pozna
tudi pri vsakoletnem romanju v Einsiedeln. Včasih
februar 2014 NAŠA LUČ
Pred leti s p. Robertom Podgorškom
5
POGOVOR
Poslovno sem sodeloval z arhitektom, ki je izvedel, da se prodaja stara kmečka hiša v Iffwilu.
Potreboval je sovlagatelja in izvajalca. Skupaj še z
enim advokatom smo potem kupili ta objekt in ga
preuredili v dom. Na začetku smo dobili dovoljenje za 18 stanovalcev, sedaj jih imamo 32.
Gospa Marica: Ker je na vasi, je to stanovalcem
domače. Večina jih je namreč iz kmečkega okolja.
To je dom, imenovan Seniorenhof. Je nekaj samostojnih stanovalcev, ko pa obnemorejo, zanje
poskrbimo z zaposlenimi v domu. Pred kratkim
smo ga obnovili, da je sodoben in prilagojen novim zahtevam. Imamo tudi novega direktorja, s
katerim odlično sodelujem.
Večkrat sem poskušal s slovenskimi podjetji vzpostaviti poslovni stik, pa se je dogajalo, da so bili
predragi ali pa jim je manjkal material in zato niso bili časovno točni. Mi smo tu navajeni pedantnosti in točnosti, ne moreš stranki reči, da nimaš
materiala. Tako sem bil primoran poslovati le s
tistimi, ki so bili konkurenčni in so imeli material
na zalogi.
> Kako pa gledate na vedno večje priseljevanje
Slovencev?
Slovencev, ki prihajajo v Švico, sem vesel. Če se
integrirajo, je to odlično, nimam pa rad ljudi, ki
stalno nekaj kritizirajo. Naj ostanejo tam, kjer so
bili. Švicarji se ne bodo prilagajali. Če so zakoni takšni, so pač takšni. S Slovenci imamo veliko stikov.
> Kaj pa vračanje v Slovenijo?
Poznam samo tiste, ki so se želeli vrniti potem, ko
so začeli prejemati rento. Jaz sem bil na začetku
tudi tega mišljenja, da se bom vrnil. Tako sem v
Kot zastopnik Slovencev je pred leti pozdravil sv. očeta.
> Poleg dela potrebuje človek tudi sprostitev.
Ste si znali vzeti čas?
Rad skrbim za vrt, no, sedaj je zima in malo počiva. Vsako leto grem smučat in spremljam tekmovanje za svetovni pokal v moškem slalomu in
veleslalomu. Sin je igral tu v prvem moštvu nogometnega kluba in od takrat smo sponzorji kluba.
Tako imamo štiri sedeže v VIP-loži. Hobi je namenjen sprostitvi in zato se ni treba preveč obremenjevati. Gliser, ki ga imam parkiranega na Rabu,
bo pa potrebno prodati.
70-ih letih začel graditi hišo pri Slovenski Bistrici.
Sedaj tam živi sestrična, ki pa je sama. Prepisal jo
bom na sina, pa se bo videlo, kako se bodo časi
obračali - ali se bo prodala ali ne. Se nikamor ne
mudi. Jaz bom ostal tukaj.
> Torej imate izpit za čoln?
Pri svojih 50 letih sem ga naredil na Murtarskem
jezeru. Tu v Švici sem se navdušil nad čolnom in
na začetku imel manjši gliser. Potem smo pa veliko prevozili po Jadranu, tja do Albanije.
> Kakšno vlogo pri povezovanju Slovencev ima
veleposlaništvo?
Zelo je odvisno od tega, kakšen človek je veleposlanik. Pred leti je bil tu Stanko Buser in takrat se je veliko dogajalo. Prešernov dan in dan
državnosti sta bila velika dogodka. Potem smo
pa še sami poprijeli in organizirali martinovanje.
Potem je vse zamrlo. Bomo videli, če bo sedaj z
novim veleposlanikom kakšen premik. Res je, da
nas je manj, a potrebno je pritegniti tiste, ki so
prišli sedaj.
> Sin Janez nadaljuje Vaše delo. Ima družino?
Janez je poročen s Švicarko Tanjo in imata dva
sinova. Stanujejo nedaleč stran v novi hiši. Ko pridejo sem, pa želiva, da se z vnukoma pogovarjava slovensko. Tako bosta znala jezik, kar je vedno
dobro.
> Poleg izoliranja ste se ukvarjali tudi s socialno
dejavnostjo varstva ostarelih. Kako je prišlo
do tako zanimive kombinacije?
Preurejena stara kmečka hiša je sedaj dom mnogim
6
Gospod Ivan in gospa Marica sta me povabila, naj
se še kaj oglasim. Vrata njunega doma so vedno
odprta.
Ivan je izjemno dober kuhar
KATEKIZEM
SVETI ZAKON
264. Kaj ogroža zakon?
To, kar zakon resnično ogroža, je greh; kar ga obnavlja, je odpuščanje.
Zato zakon, kakršen izhaja iz Stvarnikovega reda, krepi molitev in zaupanje v božjo navzočnost.
Nasprotja med možem in ženo, ki ravno v zakonu zrastejo do medsebojnega odklona in celo sovraštva, niso znamenja nezdružljivosti spolov.
Tudi ne obstaja genska dispozicija za nezvestobo in ni nobene psihološke
ovire za dosmrtno vez. Mnoge zakone pa seveda ogroža pomanjkljiva
pogovorna kultura in pozornost. Povrh pridejo še ekonomski in družbeni
problemi. Odločilno vlogo za oddaljevanje zakoncev pa je realnost greha. Moč greha kaže: ljubosumnost, oblastnost, prepirljivost, poželenje,
nezvestoba in druge uničevalne sile. Zato v vsak zakon bistveno spada
odpuščanje in sprava.
Spoved je zakramentalna božja pomoč človeku, ki se je zapletel v grehe.
265. So vsi ljudje poklicani v zakon?
Ni vsak poklican v zakon. Tudi samski ljudje imajo lahko polno življenje.
Jezus je pokazal in nekatere povabil na posebno pot samskega življenja: vabi jih, naj 'zaradi nebeškega kraljestva' živijo samsko.
Brez te poklicanosti samski ljudje trpijo zaradi osamljenosti, ker jo razumejo kot hibo, lastno nemoč in pomanjkljivost. Vendar človek, ki nima
skrbi za družino in otroke, lahko najde področja, kjer se udejstvuje polno
in svobodno. Morda je božja volja, da se posveti ljudem, za katere nihče
ne skrbi. Lahko se duhovno udejstvuje in usposablja, kakor bi se v družini
nikoli ne mogel. Bog takega človeka lahko kliče v svojo posebno službo.
To je tedaj, ko človek začuti željo, da se 'zaradi božjega kraljestva' posveti
oznanjevanju blagovesti in se odpove družinskemu življenju. Ta poklic ne
pomeni zaničevanja zakona ali spolnosti. Prostovoljna samskost je možna samo iz ljubezni do Boga in sočloveka. KDOR DRUGEGA LJUBI, ga sprejema takega, kot je, kot je bil in kot bo.
Michel Quoist, franc. duhovnik in pisec
ČE SE MI IZNEVERIMO, on ostane zvest, kajti sebe ne more zatajiti.
2 Tim 2,13
KAMOR POJDEŠ TI, pojdem jaz; kjer boš prenočeval ti, bom prenočevala
jaz; tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog bo moj Bog. Kjer boš ti umrl,
bom umrla jaz in tam bom pokopana. Tako naj mi stori Gospod in tako doda, če me ne bo edinole smrt ločila od tebe.
Rut 1,16-17
MLADINSKA STRAN
Vedeževanje 2
Draga Petra! Prijateljičina mama zna vedeževati. Pogosto to dela iz
kavne usedline in iz kart. Na ta način se večkrat zabavamo in si krajšamo čas, zdi se mi pa, da večkrat dobro zadene. Ne vem, zakaj bi bilo kaj
narobe, če človek to počne kot družabno igro. Ali niso tudi v Svetem
pismu knjige, ki govorijo o prihodnosti?
Lea
D
raga Lea! Bog nam lahko pokaže prihodnost, če to želi, vendar tega
ne počne. V Svetem pismu vidimo sicer primere, ko Bog napove po
prerokih določene dogodke v prihodnosti. Včasih navajajo tudi v
življenjepisih svetnikov, da so imeli uvid v prihodnost. Tako je arški župnik
npr. večkrat videl dušo svojih spovedancev oz. jim je pomagal, da so lahko
povedali svoje grehe, včasih pa je videl tudi stvari, ki se bodo zgodile. Vendar je bilo to redko. Ko Bog dopusti tak izjemen dogodek, je to vedno v korist človeka – zato, da se sam lažje približa Bogu, da omogoči več molitve ali
Foto: skeptik.si
večje zaupanje vanj. Ko govoriš o Svetem pismu, imaš najbrž v mislih knjigo
razodetja oz. Apokalipso kot knjigo, ki napoveduje prihodnost. Ta knjiga, ki
je polna simbolov, res govori v mnogih prispodobah o zgodovini človeštva –
oz. o boju med dobrim in zlim, v katerem na koncu zmaga jagnje, Kristus, ki
je s smrtjo in vstajenjem dokončno premagal vso hudobijo. V njej najdemo
veliko drugih prispodob, za katere lahko sklepamo, da pomenijo Cerkev, božje ljudstvo; potem je opisana žena, ki ustreza Mariji. Vendar bi bilo zgrešeno
iz teh domišljijsko bogatih opisov napovedovati kakršne koli letnice, imena
ali dogodke ... Mislim, da nas knjiga s svojim sporočilom spodbuja, da ostanemo zvesti Jezusu, da se lahko zanašamo na njegovo pomoč in na nagrado
za zvestobo; da vemo, da kljub preganjanjem in težavam, ki jih lahko doživimo, dokončna zmaga pripada njemu. Lahko zaznamo, da je tudi božja želja,
da bi se čim prej v polnosti uresničilo božje kraljestvo.
Bog pa nikoli ne odgovarja na našo radovednost, ker bi nam to mnogo
bolj škodovalo kot koristilo. Če iščemo sposobnost, da bi videli naprej (ali
preteklost drugega človeka), iščemo poznanje stvarnosti, ki nam ne pripada.
Tudi v igri težko postaviš mejo, kdaj v nekaj verjameš, sprejmeš kot možnost
ali celo resnico, kdaj pa je to res samo za smeh ... Sploh pa, če se zabava na
ta način sistematično ponavlja. Razumljiva je naša želja, da bi poznali razvoj
dogodkov, da bi vedeli, kam nas bo peljalo življenje ... Toda ta radovednost
je v nasprotju z zaupanjem v Boga, pa tudi s tem, da Bog hoče našo svobodo, v kateri s svojimi odločitvami in koraki sodelujemo pri dogodkih v našem
življenju, obračamo strani na razpotjih ... Najpomembnejši trenutek, ki ga
živimo, je sedanji trenutek. Ta mi je na voljo – da ljubim, da storim korake za
to, da bi uresničil svoje načrte ali dosegel cilje, ki sem si jih zastavil v življenju, in obenem zaupam, da mi bo Bog pomagal uresničiti tisto, kar on ve, da
je zame dobro.
Katekizem pravi o vedeževanjih – »iskanje sveta pri horoskopih, astrologija, hiromantija, razlaga napovedujočih znamenj in kockanja, pojavi jasnovidnosti, zatekanje k medijem – vse to skriva v sebi voljo po moči, ki bi rada
gospodovala nad časom, nad zgodovino in končno nad ljudmi, hkrati pa težnjo za tem, da bi si pridobili skrite sile.« Želim vam, da bi odkrile drugačen
način prijetnega preživljanja časa!
Petra
7
RAFAELOVA DRUŽBA
Mihela ZAVELJCINA
Ekskurzija v Videm
J
anuarsko soboto smo izkoristili za študijski
obisk Vidma in bližnjega Špetra. Že med
vožnjo z avtobusom smo se začeli seznanjati s Furlanijo-Julijsko krajino, s poudarkom na
življenju Slovencev v Videmski pokrajini. V to temo sta nas uvedla dr. Matej Šekli in mag. Dejan
Valentinčič.
V Vidmu smo obiskali etnografski muzej, v katerem so predstavljene etnološke značilnosti Furlanije-Julijske krajine. Po lepo urejenem muzeju
nas je vodila Pamela Pielich, kulturna delavka iz
Rezije. Ob ogledu nam je Pamela približala tudi
svojo življenjsko zgodbo.
Pamela je odraščala v okolju, kjer so sicer doma govorili rezijansko, vendar pa se je v šolah
govorilo le italijansko. Pamela se zaveda, da so ji
»ukradli« identiteto s tem, ko ji v šoli niso privzgojili slovenskega knjižnega jezika. Tudi v muzeju smo zaman iskali
podnapise k razstavljenim fotografijam
in predmetom v slovenskem jeziku, pa
tudi slovenska manjšina v muzeju žal ni
omenjena.
Podobno kot Pamela tudi naš drugi gost, zgodovinar
Riccardo Ruttar, prvotno ni poznal slovenskega knjižnega
jezika, inkulturiran
Zgodovinar Riccardo Ruttar je bil v italijansko
Veseli in ponosni, da smo se lahko fotografirali z mons. Marinom Qualizzo.
okolje. Šele ob pisanju svoje diplomske naloge
je začel globlje spoznavati svojo zgodovino. Gospod Ruttar
nam je predstavil
življenje Beneških
Slovencev, ki so ga
živeli za časa Beneške republike vse
do danes, vodil pa
nas je tudi po mestu
Videm, kjer so svoje sledi pustili tudi
Slovenci – predvsem
slovenski duhovniki,
med katerimi je poPamela Pielich sebej izpostavil Iva-
na Trinka, pesnika, pisatelja, filozofa in buditelja
narodne zavesti.
Program smo nadaljevali v Špetru. Sredi decembra 2013 so na Inštitutu za slovensko kulturo odprli muzej Slovensko multimedialno okno.
Muzej je res vreden ogleda, saj preko sodobnih
umetniških instalacij prikazuje kulturno krajino
od Julijskih Alp do morja.
Ob koncu dneva smo se udeležili tudi sv. maše v beneškem narečju, ki jo je vodil mons. dr.
Marino Qualizza, beneški duhovnik, ki sicer živi v
Vidmu. Od pomladi 2013 mons. Qualizza mašuje
tudi v Špetru ob sobotah zvečer. Kot sam pravi, je
bila to velika prelomnica, da se je po 80-ih letih,
ko je bila uradno prepovedana slovenska beseda v cerkvi, zdaj ta vrnila v Špeter, ki je središče
Benečije.
Natalia BARIŠIĆ BEVC
Nekateri govorijo
o talentu za jezike
Sama si svoje obvladanje slovenščine razlagam
v procesu. Prepričana sem, da je zmeraj možno
– in povsem potrebno – razširiti svoj besedni
zaklad. Neprestan stik z drugačno ali večjezničnostjo je zbudil interes po »še«. Pri pripravah
na jezikovni izpit za prevajalstvo sem si tako v
lastni režiji poiskala mesto, kjer bi lahko aktivno vadila slovenščino: prakso oz. pripravništvo
v Sloveniji.
D
ruga generacija poznamo domovino s slik,
ki so nam jih opisovali starši. Na drugem
mestu stojijo slovenske ustanove. Pri prvi generaciji ohranjajo, pri drugi pa širijo znanje.
Dopolnilni pouk slovenščine posreduje slovnico,
zgodovino, književnost. Dijakom so v zvezi s tem
seveda bili simpatični izleti in šolske izmenjave
s Ptujem. Društva so nudila predvsem športna
druženja. Danes še delujejo folklorne skupine:
iz jezikovnokulturnega vidika so izvir in zgodbe
domačih pesmi, vseh narodnih noš ter plesnih
spletov (o nekdanjem načinu ženitve, pustovanja,
žetve, trgatve in še čem) prava znanost. Župnije
so najstarejše slovenske ustanove na Nemškem.
Pri slovenskih mašah in verouku je človek v stiku
8
Natalia (v sredini) in Mihela (na levi) na obisku pri Editi
Žugelj z Radia Veseljak, ki tedensko oblikuje oddajo o
Slovencih po svetu – Slovenija brez meja.
z verskim besediščem. Ob tem so možnosti, da
ostajaš na tekočem s slovenščino, Slovenci in slovenstvom, reden stik z ljudmi, spremljanje novic
in da – enostavno – greš v Slovenijo.
Prvi del svoje jezikovne prakse sem opravljala
na Rafaelovi družbi. Pripravila sem nekaj pogovorov, ki sem jih lani predstavila v Naši luči pod
rubriko Mlada srečevanja. Poleg tega sem imela
čast spoznati delo drugih ustanov, ki se že dolga
leta ukvarjajo s Slovenci po svetu. V okviru Svetovnega slovenskega kongresa sem se udeležila
(zame z mojimi mešanimi koreninami, ki segajo
tudi onstran slovenske meje in naprej) pestrega
predavanja Londonsko rojstvo današnje slovensko-hrvaške meje na Jadranu; pomlad 1943. Gledano
nazaj je to bil odločilni trenutek. Tu se mi je pokazalo, kako različni so lahko posamezni pogledi
– eni z argumenti, drugi pa glasno in jasno. Obiskala sem studio Radia Veseljak in dala intervju.
Ob sprejemu pri izseljenskem društvu Slovenija
v svetu (SVS) sem imela priložnost, da si ogledam
lepo zgradbo škofijske gimnazije. Človek v življenju sreča veliko ljudi – prijetne in manj vljudne.
Fascinantno je, da je mnogo tistih, ki so zbudili mojo pozornost v nadpovprečno pozitivnem
smislu, hodilo na – uganite kakšno šolo – ja, na
škofijsko gimnazijo! Tako oseben stik pri človeku
seveda vzbudi posebno zanimanje.
Sebe (in vsakega so-Slovenca) smatram kot
pomemben del širne skupnosti Slovenci po svetu.
Sem se pa zmeraj spraševala, zakaj je nam (ki nas
je v primerjavi, kot vemo, bolj malo) namenjeno toliko različnih ustanov, če smo le ena velika
enota.
Pri drugem delu prakse sem aktivno opravljala
to, na kar sem se pripravljala: prevajala sem pri
Slovensko-nemški gospodarski zbornici.
Vsak življenjski korak nekam vodi. Počaščena
sem, da so me v Sloveniji povabili čez svoj prag in
mi ponudili priložnost, da spoznam njih (ene bolje, druge pa na novo), njihova dela ter naš skupni
košček sveta. Srečala sem čudovite ljudi – take, ki
imajo utemeljena mnenja – in z novimi spoznanji širila obzorje.
Premisleki
Raziskovalec IGOR OMERZA na Časniku
o zapiranju arhivov
Torej kmalu po izidu mojega
Kocbeka je prišel protiudarec,
saj mi je bilo nezakonito preprečeno pregledati del udbovskega gradiva, ki sem ga
hotel preiskati zaradi pisanja
knjige o velikovškem bombnem atentatu. Zadeva je
dobila razsežnosti velike politične afere in leta 2011
vodila celo do referenduma o arhivski zakonodaji,
na katerem so bili »strici« prepričljivo poraženi. Toda to jih ni ustavilo, saj so jeseni leta 2011, preko internih navodil tedanjega direktorja Matiča, v arhivu
začeli anonimizirati gradivo, to pomeni, pregledovati in počrnjevati občutljive osebne podatke udbovskih žrtev. Perverzno je zaščita žrtev v tem primeru
pomenila zaustavljanje raziskovanja, kako jih je Udba maltretirala, saj arhiv tehnično ni bil usposobljen
za takšno pregledovanje in počrnjevanje.
Stanje se je izboljšalo s prihodom direktorja Jožeta Dežmana, ki je odpravil anonimizacijo. No,
zopet so se začeli pritiski s strani raznih dušebrižnikov varovanja občutljivih osebnih podatkov,
zato smo najbolj vneti raziskovalci, preko dovoljenja arhivske komisije, dobili neomejen dostop, ki
nas (začasno) varuje pred morebitnimi internimi
akti katerekoli že uprave arhiva. Novi zakon pa
je: prvič, izbrisal razliko med žrtvijo in krvnikom,
saj so sedaj zaščiteni tudi nosilci javnih funkcij,
drugič, anonimizacijo je vzpostavil kot zakonsko
Novice
ZLATOMAŠNIK DR. JURE RODE. Decembra je praznoval petdeset let mašništva dr. Jure Rode, od
leta 2000 dalje delegat Slovenske škofovske konference s potrditvijo Argentinske škofovske konference za slovensko dušno pastirstvo v Argentini. Jurij Rode je bil rojen leta 1937 v Ihanu. Maja
1945 je pred komunistično nevarnostjo skupaj
z domačimi in sorodniki bežal preko Ljubelja na
Vetrinjsko polje in nato v taborišči Lienz in Špital
ob Dravi, od koder je družina odšla v Argentino.
Bogoslovne študije je končal v Slovenskem begunskem semenišču v Adrogueju, v duhovnika pa
je bil posvečen 8. decembra 1963. Po nekaj letih
duhovniškega dela je nadaljeval študij v Rimu in
doktoriral iz cerkvenega prava. Od začetka leta
1964 do danes je deloval pretežno v slovenskem
dušnem pastirstvu v San Martinu, Carapachayu
Dr. Jure Rode
in zadnje čase v San Justu, dejaven pa je tudi pri
slovenskem tisku (Duhovno življenje, Oznanilo).
TISCHLERJEVA NAGRADA ŽUPNIKU STANKU
TRAPU. Narodni svet koroških Slovencev NSKS in
normo in, tretjič, zaostril pridobivanje dovoljenja
arhivske komisije, s katero bi se lahko preskočilo
to anonimiziranje. Zato sem podpisal zahtevo za
referendum proti tem zakonskim arhivskim spremembam in bom po svojih močeh deloval, da bo
do referenduma prišlo in da bo referendum še
drugič preprečil oteževanje pristopa do ohranjenega dela udbovske dokumentacije.
Sociolog dr. MATEVŽ TOMŠIČ na Siolu o aferi
Patria
Večina osrednjih medijev je
ob poročanju o razsodbi finskega sodišča navajala, da je
to kljub oprostilni sodbi povedalo, da »čeprav ni dovolj
dokazov za obsodilno sodbo, pa ostaja resen sum, da je prišlo do podkupovanja«. Kar je čisto zavajanje!
Po poročanju finskih medijev je namreč sodišče
ob tej priložnosti povedalo, da »ostaja razumen
dvom o tem, da so obtoženi dejanje storili«. (»However it said that a reasonable doubt remained that
they were guilty of the alleged acts.«) Sintagmo »reasonable doubt« so torej prevedli kot »resen sum«, s
čimer so popolnoma spreobrnili pomen povedanega. Gre za dvom o krivdi, ne pa za sum te. /…/
Vendar ni šlo za napako. Če bi bila to res napaka,
bi tisti, ki so jo zagrešili, nemudoma objavili popravek. Vendar ne samo, da tega sami niso storili.
Nekateri, kot na primer »osrednji« dnevni časopis
Delo, niso hoteli objaviti zapisov, ki so opozarjali
na dezinformacijo in ki so želeli izjavo finskega sodišča prikazati na korekten način. Očitno je torej
šlo za zavestno manipulacijo, namenjeno prikrivanju neutemeljenosti sodbe ljubljanskega sodišča.
Publicistka URŠKA MAKOVEC v Svobodni
Sloveniji o kulturnem dnevu
To je priložnost, da obnovimo poznavanje njegovega
dela, prispevka k razvoju slovenskega jezika in narodne
zavesti, je pa to tudi dan, ko
razmišljamo o kulturi in kulturnosti na splošno. O tem, kaj za nas kultura je
in kaj nam pomeni. Vsako leto znova se mi zazdi,
da Slovenija ta praznik resnično potrebuje. Je namreč verjetno edini dan v letu, ko se iz kakšnih ust
sliši, da je kultura srčika narodne zavesti in temelj
narodnega obstoja. Ostale dni poslušamo le o gospodarstvu, financah in športu. /…/
V vsej poplavi bednosti in nekulture je prav
presenetljivo, da se vsako leto med nagrajenci
vendarle najde vsaj nekaj takih, ki si ime kulturnik
resnično zaslužijo in slovenski razmislek o kulturi
usmerjajo na prave tire. Izmed lanskih in letošnjih
nagrajencev nam v spominu vsekakor ostajajo
akademik Zorko Simčič, pevca Bernarda in Marko
Fink, skladatelj Pavle Merku, jezuit p. Vladimir Kos,
režiser Jože Možina …
Ob teh imenih je nekaj zelo očitno. Tisti, ki znajo besedam dati pravo vrednost in jih postaviti na
pravo mesto, tisti, ki s svojo umetnostjo resnično
bogatijo, prihajajo iz zamejstva ali izseljenstva. Le
redke izjeme iz Slovenije lahko svoje prepričanje
utemeljujejo tako trdno kot tisti, ki so rasli in se
razvijali v svobodnem okolju.
Krščanska kulturna zveza sta Tischlerjevo nagrado podelila župniku in kulturniku Stanku Trapu
za njegova dolgoletna prizadevanja za ohranitev
slovenščine na skrajni jezikovni meji v Ziljski dolini. Stanko Trap ali kar »Stanko Ziljski«, kakor ga
kličejo domačini, se je rodil leta 1939 v Šmihelu
pri Pliberku. V mašnika je bil posvečen leta 1967
v Dvoru pri Šmihelu. Bil je kaplan v Šentjakobu
in župnik na Kostanjah, od decembra 1996 pa
je župnik v Bistrici na Zilji. Trap je edini slovenski
duhovnik v Ziljski dolini in nepogrešljivi steber
tamkajšnje slovenske kulture. Nagrajenec je ob
prejemu nagrade dejal, da ta nagrada ne velja
samo njemu, ampak vsem velikim delavcem za
slovensko kulturo na Zilji, da v imenu teh oseb
to nagrado rad in s hvaležnostjo sprejema ter da
bo morda s to nagrado dana spodbuda, storiti za
slovensko kulturo in slovensko besedo na Zilji še
kaj več.
sanne Weitlaner, predsednica Kulturnega društva
Člen 7 za avstrijsko Štajersko.
VISOKI PRIZNANJI MIHU DOLINŠKU IN ROMANU
VERDELU. Javni sklad RS za kulturne dejavnosti je
januarja podelil odličje zlati znak za enkratne izjemno odmevne dosežke v filmskem ustvarjanju z
mladimi Mihu Dolinšku, Romanu Verdelu pa srebrno plaketo za izjemne dosežke v dolgoletnem
in uspešnem kulturnem delu v Slovenskem prosvetnem društvu Borovlje, z ansamblom Drava, z
zbori Slovenske gimnazije in v Selah ter za strokovno vodenje Slovenske glasbene šole.
KATASTROFALNE POSLEDICE ŽLEDU. Ledeni
oklep je v začetku februarja v Sloveniji povzročal
velikanske težave: brez električne energije (potrgani vodniki in podrti daljnovodi) ali z moteno
preskrbo je ostalo okoli pet tisoč gospodinjstev,
prav tako je bila motena preskrba z vodo, uničena železniška proga Ljubljana–Koper, zaprte so
bile nekatere šole in vrtci, zaradi podrtega drevja
so bile zaprte mnoge ceste. V gozdu so izgube
izredno hude: poškodovanih je pet tisoč hektarjev gozdov, to je 42 odstotkov celotne površine
gozdov v Sloveniji. Žledolomu se je izognilo le
Prekmurje ter del Štajerske in Dolenjske. Ljudem
je v težavah pomagalo več kot 21 tisoč gasilcev,
SLOVENSKA MANJŠINSKA KOORDINACIJA SLO
MAK Z NOVIM VODSTVOM. Na mesto predsednice oziroma koordinatorke je bila izvoljena Su-
PRIZNANJE ZA ŽIVLJENJSKO DELO DR. AVGUŠTINU MALLEJU. Ministrica za Slovence v zamejstvu
in po svetu, Tina Komel, je podelila priznanje Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Avguštinu Malleju, zgodovinarju in publicistu, ki je izredno zaslužen na področju preučevanja slovenske
manjšine v Republiki Avstriji.
NEZAKONITI ODLAGALIŠČI Z NEVARNIMI OD
PADKI. Evropska komisija je na Sodišču Evropske
unije vložila tožbo proti Sloveniji, ker krši evropsko zakonodajo o odpadkih. Komisija je zaskrbljena zaradi dveh nezakonitih odlagališč z nevarnimi
odpadki na območju Celja (na območju stare Cinkarne in v Bukovžlaku), ki ogrožata zdravje ljudi
in okolje.
9
Pomanjkljivo
znanje
politike
S
Stane GRANDA
trahotne gospodarske težave Slovenije, čeprav je bilo v zgodovini kljub vsemu za Slovence že bistveno težje, je v teh dneh povečala še naravna katastrofa zaradi ledenega oklepa, ki
je prizadel skoraj vso Slovenijo. Ljudje so marsikje
že več kot teden dni brez elektrike, podrta drevesa onemogočajo promet. Dejstvo, da že 60 odstotkovv Slovenije pokriva
gozd, ima tudi svojo negativno plat.
V takih težkih časih v normalni državi ni časa za politične prepire, ampak stopijo politiki skupaj. Zapisali smo »normalni državi«, od katere pa
je Slovenija še svetlobna leta daleč. Vzrokov je več. Na prvem mestu je
nedvomno dejstvo, da nismo vajeni svoje države. Tudi za to je potrebno
znanje. Ljubezen do nje, ki je pri mnogih ne manjka, je premalo. Seveda
bi se tega lahko v četrt stoletja že naučili. Žal pa smo na videz preveč zabiti. Gre resnično za videz. V ozadju so namreč nekdanji komunisti, ki se z
izgubo oblasti in privilegijev ne morejo sprijazniti. Še naprej so prepričani, da je svet za to, da mu oni vladajo, saj edini vedo, kakšni so cilji prihodnosti. Kdor jim je pri tem napoti, je ne samo neumen in še vse najslabše,
ampak tudi fašist ali vsaj tihi občudovalec fašizma. Da bi bil komunizem
totalitarizem, ne priznajo, da je v bistvu izšel tako kot fašizem in nacizem
iz socialističnih idej, še manj.
Kot je znano, v Sloveniji po zamenjavi oblasti ni prišlo do obračuna s komunizmom, ne političV politiki je sodelovanje pri praknega ne moralnega. Kot se zdaj
tičnem delu potrebno. Z demokrapovsem nedvoumno vidi, je bil ta
ti je to nekaj povsem normalnega
ravno v Sloveniji najbolj sovjetski,
ne glede na politične razlike, ki so
leninistični. Včasih se nam zdi, da
nekaj običajnega.
je prekašal celo ruskega. Slovenci
smo pač radi temeljiti, zlasti v neumnostih. Slovenski komunisti so ustanovili in še vedno ustanavljajo različne stranke različnih imen in barv z
enim samim namenom: obdržati oblast komunistov in njihovih otrok.
Komunistične države so namreč, kot najbolj jasno kaže primer Severne
Koreje, v svojem bistvu fevdalne, ko ti je položaj v družbi določen že z
rojstvom v ustrezni družini. Prav zato si neverjetno prizadevajo, ne samo
da bi oblast za vsako ceno ohranili, ampak da ne bi nobene njene nekdanje veje onečastili. Zlasti si prizadevajo za ohranitev dobrega imena tajni
politični policiji, zloglasni UDB-i, na kateri ni samo slonela njena oblast,
ampak jo je ta dejansko tudi izvajala. Nad njo je bil le vsemogočni partijski šef. Pri nas zadnja leta Milan Kučan. Mnogi starejši izseljenci se spominjajo, kako so za njimi vohunili še nekaj časa po osamosvojitvi Slovenije.
Prepričani so namreč bili, da se bo komunistična oblast slej ko prej vrnila.
Če pogledamo današnje razmere v Sloveniji, se niti niso motili.
V politiki je sodelovanje pri praktičnem delu potrebno. Z demokrati je
to nekaj povsem normalnega ne glede na politične razlike, ki so nekaj
običajnega. Težje je sodelovati z ljudmi, ki imajo o tebi zaradi ideologije
najslabše mnenje. Za katere sploh nisi človek! Seveda pa je nekaj sodelovanje, nekaj pa ideološka kolaboracija. Na ideološkem področju poenotenja pogledov ni in ne more biti, razen če se odpoveš svojemu prepričanju. UDB-a je bila zločinska organizacija in glede tega ni kompromisa.
Na slovenski desnici, kot tako jo označujejo komunisti, so ljudje, ki bi
nadvse radi bili od vseh ljubljeni. Zato so pripravljeni zamižati tudi takrat,
ko je treba sprejeti načelna stališča o UDB-i. Nekaj takega se sedaj, tudi zaradi naravne nesreče, ki jo oblast zlorablja za svojo krepitev, dogaja v naši
nesrečni Sloveniji. Nekdanje DEMOS-ove stranke so si čedalje bolj narazen
in komunisti triumfirajo. Kot največji mojstri politične taktike v slovenski
zgodovini so demokrate zopet sprli. Kot med drugo svetovno vojno.
Še čudno, da je v Sloveniji zatorej. Da v imenu gospodarske krize in
naravne nesreče ne ustanavljamo nekaj podobnega, kot je bila OF. Nekaterim na desni se kolca po njej! Nekdo je zapisal: »Boljševiška polizobrazba je slabša kot kakršnakoli izobrazba.« V »naših« strankah je tega
odločno preveč.
Drugo leto bodo volitve!!!! Nekateri na »desni« si že žagajo vejo, na kateri sedijo. Ker so politično naivni in neizobraženi.
10
več kot 500 pripadnikov slovenske vojske, 350 pripadnikov civilne zaščite,
čez 1000 aktivistov Rdečega križa in Slovenske karitas in okoli 2000 predstavnikov gospodarskih družb, komunalnih in elektroenergetskih podjetij.
Iz Avstrije, Madžarske, Hrvaške in Italije so pripeljali veliko število akumulatorjev. Slovenija bo zaprosila za ugodna posojila mednarodnih finančnih
institucij. Odprava nastale škode bo trajala nekaj mesecev, v gozdovih pa
kar nekaj let.
PREŠERNOVE NAGRADE. Na
kulturni praznik, ob obletnici
smrti našega največjega pesnika Franceta Prešerna, so v
Cankarjevem domu podelili
Pavle Merkù
Vladimir Kos
Jože Možina
Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada. Nagradi za življenjsko delo sta prejela skladatelj Pavle Merkù in pisatelj Vladimir Kavčič. Nagrade Prešernovega sklada sta med drugimi prejela tudi
pesnik Vladimir Kos za pesniški zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo
tresoči se tokijski harfi in režiser Jože Možina za dokumentarni film Pedro
Opeka, dober prijatelj.
Akademik Pavle Merkù je ena najvplivnejših osebnosti kulturnega življenja
Slovencev v Italiji. Merkujev skladateljski opus sodi v nepogrešljiv del slovenske sodobne glasbe in tudi širše kulture. Skladatelj ustvarja za vse glasbene
sestave in zvrsti, posebno mesto pa je vedno namenjal tudi ljudski glasbi.
Skladateljski, raziskovalni in publicistični opus Pavleta Merkuja pomeni enega od vrhov slovenske ustvarjalnosti po drugi svetovni vojni.
Pater Vladimir Kos se je rodil leta 1924 v Murski Soboti. Med vojno je emigriral. Leta 1950 je v Rimu doktoriral iz filozofije. Kot univerzitetni profesor
in misijonar deluje na Japonskem že vse od leta 1956. Po letu 1954 je s svojo
poezijo ustvaril zgodnje dosežke slovenskega pesniškega modernizma. Vir
pesniškega navdiha sta mu japonsko, slovensko in krščansko izročilo.
Jože Možina je končal študij zgodovine in sociologije kulture. Na slovenski javni televiziji je opravljal novinarska in vodstvena dela ter se še posebej
uveljavil kot avtor odličnih in prodornih dokumentarnih filmov o slovenski
novejši zgodovini. S filmom Pedro Opeka, dober prijatelj se dotika ene od
največjih svetovnih težav – revščine, ki pa ni samo materialna. Z nagrajenim
filmom prinaša univerzalna etična sporočila, predvsem pa upanje, da je svet
mogoče narediti boljši. Možinov film je za slovenske razmere dosegel izjemno gledanost.
Nagrade Prešernovega sklada so prejeli še akademska slikarka in ilustratorka Alenka Sottler, gledališki režiser Jernej Lorenci, Slovenski tolkalni projekt in igralka Vesna Pernarčič.
ŠPORT
Skakalci Jurij Tepeš, Robert Kranjec, Jernej Damjan in Peter Prevc so v Zakopanah
dosegli zmago na ekipni tekmi v smučarskih
skokih. Peter Prevc je na posamični tekmi
svetovnega pokala osvojil tudi drugo mesto.
Srebro za Petra Prevca,
foto: novice.si
Na tekmi svetovnega pokala v Saporu na
Japonskem so naši skakalci dosegli zgodovinsko trojno zmago: najboljši je bil Jernej Damjan, drugi je bil Peter
Prevc, tretji pa Robert Kranjec.
Deskar Žan Košir je bil na tekmi svetovnega pokala v paralelnem slalomu v Bad Gasteinu drugi, Rok Marguč pa četrti. Košir je osvojil drugo
mesto tudi na tekmi svetovnega pokala v paralelnem veleslalomu na
Rogli, Tim Mastnak pa je bil četrti.
Smučarska tekačica Vesna Fabjan je na tekmi svetovnega pokala v
sprintu v Szklarski Porebi osvojila tretje mesto.
Smučarka Tina Maze je v Cortini v smuku zmagala, v superveleslalomu
pa je bila peta.
Slovenske skakalke Urša Bogataj, Barbara Klinec, Anja Javoršek in
Špela Rogelj so na mladinskem svetovnem prvenstvu v Val di Fiemmeju
osvojile srebrno kolajno.
V Kranjski Gori je potekalo jubilejno, 50. tekmovanje Zlata lisica. Zaradi
težkih vremenskih razmer je uspelo organizatorjem izpeljati eno od dveh
tekem - slalom. Naše tekmovalke niso dosegle vidnejših rezultatov.
Bloudkove nagrade (najpomembnejša priznanja v športu) so prejeli deskar Rok Marguč, nekdanji košarkar Peter Vilfan, hokejist Rudi Hiti in
Srečko Remih za življenjsko delo na športnem področju.
Začele so se zimske olimpijske igre v Sočiju (na
jugu Rusije), ki bodo potekale od 7. do 23. februarja. Na njih bo sodelovalo tudi 66 članov slovenske olimpijske reprezentance. Že drugi dan iger
je zablestel skakalec Peter Prevc in osvojil srebrno
kolajno na mali skakalnici. Tina Maze se je v superTina Maze,
zlata v smuku
kombinaciji uvrstila na četrto mesto, Maruša Ferk
je bila deseta. Tina je v smuku osvojila zlato! Ilka
Štuhec je bila deseta. Smučarska tekačica Vesna Fabjan je v šprintu osvojila bronasto odličje, prav tako pa je odlično tretje mesto na zasledovalni
tekmi osvojila biatlonka Teja Gregorin.
ŽUPNIJE
A N G L I J A
LONDON
N
aj naprej omenim, da se v
mesecu januarju na pastoralnem področju naše misije, razen slovenske svete maše za
rojake iz Londona in okolice na nedeljo Jezusovega krsta, ni kaj posebnega dogajalo. V kapeli »Našega doma« so bile redne dnevne in
nedeljske maše, ki pa so imele bolj
interni, hišni značaj – udeležba je
namenjena predvsem stanovalcem
Doma. Tako je bila v preteklem mesecu januarju le slovenska sv. maša
v kapeli Doma v Londonu na nedeljo Jezusovega krsta, kot je bilo to
vedno v navadi. K maši je prišlo kar
nekaj ljudi, ki so radi ostali v Domu
pri medsebojnem pogovoru še dolgo po bogoslužju.
V ponedeljek, 6. januarja, na praznik
Gospodovega razglašenja se je Dom
v Londonu razveselil obiska našega
ravnatelja za pastoralno delo Slovencev po svetu, msgr. Janeza Puclja, ki je prišel na prošnjo župnika
Cikaneka urejat letni obračun »Našega doma«, katerega so-skrbnik (v
resnici kar »glavni« skrbnik!) je prav
monsinjor sam, ki je naš dobri in
nam vsem priljubljeni poslanec slovenskih škofov in predsednik izseljenskih duhovnikov in pastoralnih
delavcev v Evropi. Hvaležni smo msgr. Janezu za vse naporno administrativno delo, ki ga je v tem tednu
opravil za »Naš dom« v Londonu.
Dobri Bog naj mu plača za vso njegovo požrtvovalnost s svojim blagoslovom.
V mesecu februarju smo slovesno
obhajali svečnico (tokrat na nedeljo) z blagoslovom sveč in se tako z
zaključkom božičnega časa poslovili
od lepih jaslic, ki so krasile kapelo
»Našega doma«. Na dan sv. Blaža tudi pri nas ni manjkal blagoslov grla
in prošnja za varstvo pred različnimi
boleznimi.
Še pred pepelnico (letos 5. marca)
bodo poslana Bogoslužna sporočila
Slovencem v Veliki Britaniji na naslovnike naše misije ali slovenske
skupnosti na Otoku. Ta Sporočila so
župnikovo pismo rojakom za postni
in velikonočni čas. V njih je poleg
drugega napisan tudi spored slo-
Srečanje s Slovenci v Bedfordu po pogrebni maši za Karlom Corjem
venskih sv. maš – tokrat predvsem
v Londonu. Starejša generacija rojakov, ki so bili predvsem vojni begunci, je že dokaj opešala in oltarne
skupnosti postajajo majhne. Med
mlajšimi, začasnimi slovenskimi prebivalci Anglije pa redko kdo še z
veseljem in redno prihaja k naši slovenski maši in v slovensko družbo,
a nekaj jih je vendarle. Obiskovalci Doma, ki prihajajo predvsem na
ogled britanske prestolnice ali na
začasno bivanje, se bolj malo zanimajo za pastoralno poslanstvo naše
misije in le kdaj pa kdaj vprašajo za
njeno duhovno ponudbo. Dandanes
celo tisti, ki se imajo za dobre katoličane, težko vprašajo za nedeljsko
mašo, za kako drugo slovensko bogoslužje pa še manj.
S. Cikanek, župnik
MAŠE IN NAŠA SREČANJA V POSTNEM
IN VELIKONOČNEM ČASU 2014
London: nedelja, 9. marca, ob 4.00 pop. – 1. postna nedelja
London: nedelja, 13. aprila, ob 4.00 pop. – 6. postna nedelja
London: VELIKA SOBOTA, 19. aprila, ob 4.00 pop., blagoslov
velikonočnih jedil v kapeli Doma.
London: VELIKA NOČ, 20. aprila, ob 10.00 dop., slovesna sv. maša v
kapeli Doma.
London: nedelja, 11. maja, ob 4.00 pop. – 4. velikonočna nedelja
London: nedelja, 8. junija, ob 4.00 pop. – BINKOŠTI
SPOVED – če boste hoteli opraviti velikonočno spoved, pridite v kapelo
vsaj pol ure pred začetkom bogoslužja.
OBISKI BOLNIKOV – v vseh krajih po predhodnem dogovoru.
Župnikov obisk pri Maksu Gregorcu v Bedfordu
11
ŽUPNIJE
AV S T R I J A
GRADEC
M
inulo leto 2013 je bilo za
katoličane posebej pomembno. Že sam odstop
papeža je odprl pot novemu obdobju za krščanstvo v svetu in pri nas.
Novo izvoljen papež Frančišek je že
na začetku jasno izrazil potrebo po
spreobrnjenju. Prav tako kliče ljudi
vsega sveta, da se mu pridružimo,
da navkljub vsem krizam in pretresom, v katerih se bomo verjetno
znašli tudi v mladem letu 2014, ne
obupamo, ampak sledimo svetlobi upanja in zaupanja v Kristusa in
le tako lahko pričakujemo čudovite
božje darove njegove milosti. Tudi
mi v naši slovenski cerkveni skupnosti v Gradcu smo se v začetku leta
2014 znašli pred mnogimi vprašanji,
na katera sami težko najdemo odgovor in srečni smo, da se lahko o vsem
pogovarjamo s patrom mag. Jožetom Lampretom. Na praznik sv. treh
kraljev ali epifanije (v epifaniji so
zajeti zlasti trije dogodki, ki so, vsak
pa svoje razglasili Kristusovo božanstvo: poklonitev modrih z Vzhoda,
Jezusov krst v Jordanu in ženitovanje v Kani) so nas pred sv. mašo obiskali trije kralji in s pesmijo popestrili
Obisk treh kraljev
pomen tega praznika. Po maši smo
se kot vedno sestali v Kolbejevi kleti
in se pri tem pogovarjali o različnih
dogodkih. Pravo razpoloženje nas
je spremljalo tudi na naše domove.
V nedeljo, 19. januarja, nas je gospa Matilda Furman po maši povabila v Kolbejevo klet, kjer je pripravila
presenečenje za vse, ki so rojeni v januarju. Tako smo vsi skupaj praznovali rojstni dan Ludwiga Gruberja,
mag. patra Jožeta Lampreta in moje
malenkosti ter ob dobri jedači, pijači
in s pesmijo Adijo, pa zdrava ostani … zaključili dan slavljencev.
Drugega februarja praznujemo
Gospodovo darovanje ali svečnico.
Štirideset dni po božiču se spominjamo Jezusovega darovanja v templju.
»To je spomin na dan, ko sta Jezusova starša Jožef in Marija prinesla svojega novorojenca v tempelj v Jeruzalem, da bi se zahvalila Bogu. Simon
je spoznal, da je Jezus Mesija, na katerega čakata Izrael in ves svet. Vzel
je otroka v naročje, se zahvalil Bogu
in dejal, da bo otrok luč celotnemu
svetu,« je med drugim dejal pater Jože Lampret pri pridigi in še dodal: »V
spomin na ta dogodek se po cerkvah
blagoslavljajo sveče. Tako se je ohranilo ljudsko ime praznika – svečnica.« Na svečnico nas je po dolgem
času obiskal gospod Mirko Barič in
sv. mašo popestril s svojim čudovitim tenorjem. Preden smo se razšli,
smo se v Kolbejevi kleti dogovorili
za pevske vaje v petek, 7. februarja.
Hotela bi dodati še to, da je društvo »Avstrijsko-slovensko prijateljstvo« Gradec v sredo, 5. februarja,
ob 15. uri organiziralo predstavitev Prešernove balade Povodni mož
v prireditvenem prostoru Štajerske
deželne knjižnice v Gradcu. Režijo in
izvedbo je izvedlo Družinsko gledališče Kolenc z Vač. Otroci iz OŠ Šentilj, NMS Straß in otroci, ki obiskujejo
pouk maternega jezika slovenščine
v Gradcu z učiteljico mag. Tatjano
Vučajnk, so z navdušenjem spremljali to prireditev. To je bilo hkrati
prijateljsko srečanje otrok in mladih,
kajti vsi potrebujemo drugega človeka, njegovo prijateljstvo in naklonjenost in to želimo graditi posebno
pri otrocih in mladih.
Vsem bralcem Naše luči želim
prijetne trenutke v ustvarjalnosti z
otroki in mladino, kajti oni so naša
prihodnost.
mag. Ivanka Gruber
Praznovanje rojstnih dnevov
Učenci OŠ Šentilj in NMS Straß na predstavi Povodni mož v Gradcu
posebej zaustavili ob bližnjem prazniku 65-letnice slovenske katoliške
misije v Limburgu, ki obsega severno Belgijo in južno Nizozemsko. Praznovanje pripravljamo za nedeljo, 9.
marca 2014. Visoko obletnico bomo
začeli ob 10.30 v rudarski katedrali,
v cerkvi sv. Barbare. Nedeljsko praznično mašo bomo obhajali skupaj s
flamsko skupnostjo, pri maši bo pel
Združeni pevski zbor Slomšek, ki je s
slovensko župnijo še posebej povezan. Po maši se bomo zbrali v bližnji
dvorani, kjer bo kulturni in družabni
program, na katerem bo nastopil
tudi slovenski zbor Zvon iz Heerlena
na Nizozemskem. Iz Slovenije bo za
to priložnost gostoval kvartet Pella.
Občni zbor SKM smo v Eisdnu končali s pesmijo in družabnostjo
B E N E LU K S
BRUSELJ
Občni zbor SKM v Eisdnu pred
praznovanjem 65-letnice slovenske misije v Limburgu
nkrat letno se člani odbora
Slovenske katoliške misije v
Eisdnu srečajo na občnem
zboru, letos je to bilo v petek, 17.
januarja. Na ta dan smo obhajali god sv. Antona Puščavnika, ki je
zavetnik župnika v Beneluksu, Zvoneta Štrublja. Občni zbor smo tako
izkoristili tudi za koline in skupno
druženje. Najprej je bil podan pregled dogajanja v preteklem letu,
nato smo načrtovali naprej in se še
E
12
ŽUPNIJE
Na svečnico v SPC
Udeleženci svete maše na občnem zboru društva Slomšek
Prizor iz občnega zbora društva Slomšek
Po kulturnem programu bo skupno
kosilo in družabnost.
Občni zbor kulturnega in pevskega društva Slomšek v Eisdnu
V nedeljo, 26. januarja, so se člani
katoliškega kulturnega in pevskega
društva Slomšek ob 15. uri zbrali v
prostorih SKM v Eisdnu. Najprej smo
imeli nedeljsko mašo, nato pa občni
zbor, kjer je bila podana bilanca dogodkov in računsko stanje društva
v preteklem letu. Predstavljeni so
bili tudi številni načrti za letošnje
leto. Srečanje smo sklenili s prijetno
družabnostjo, s kavo in slovenskimi
sladicami.
Januarja smo se v Bruslju spet
zbrali k skupni evharistiji in prijateljskemu druženju ob slastnih
kolinah
V nedeljo, 19. januarja, smo se
v polnem številu spet zbrali v hišni kapeli SPC (Slovenski pastoralni
center), kjer smo obhajali evharistijo. Tudi tokrat so otroci med prvim
delom maše, ko sta na vrsti besedno
bogoslužje in homilija, imeli poseben program. Na temo nedeljskega
evangelija so risali jagnje, Jezusa,
h kateremu molimo pri vsaki maši: Jagnje božje, ki odjemlješ grehe
sveta, usmili se nas. Duhovnik nato
pri obhajilu povzame besede Jane-
Zdravica godovnjaku Zvonetu s prijatelji v SPC
za Krstnika in pokaže posvečeno
hostijo, ter reče: Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta. Otroci so
zelo spontano ob Jezusu, Jagnjetu,
narisali križ, ki je znamenje našega
odrešenja.
Po lepo doživeti nedeljski maši
smo se zbrali v spodnjih prostorih
SPC, kjer nas je čakala pogrnjena miza s slovenskimi kolinami iz dolenjske domačije Štrubljevih. S tem smo
nadaljevali prijateljsko slavje, ki je bilo nedeljo prej, 12. januarja, v župnikovem domačem kraju, v Dobrepolju. Ob 10. uri je bila v župnijski cerkvi
sv. Križa na Vidmu družinska božična
glasbena maša, projekt pevske in
glasbene skupine Pesem tisočerih
zvonov, ki jo je direktno prenašala
slovenska televizija na prvem programu. Gre za drugi projekt omenjene ustvarjalne skupine, ki jo že skoraj
trideset let vodi sedanji benelukški
župnik. Po maši so bili vsi prijatelji,
pevke in pevci, ki so iz cele Slovenije,
povabljeni v gostišče Zora v Kompoljah, kjer smo slavje nadaljevali s
kolinami. V Bruslju smo nedeljo za
tem dokončali dobrote prašička, ki
ga je župnikov brat Andrej podaril
za letošnje godovno slavje. Prijatelji
in pastoralni sodelavci so nekaj zelo
dragocenega, počastiti jih in se z njimi poveseliti, je kakor ponovno doživeti veselje gostije v galilejski Kani.
Običaj januarskih kolin ob godu sv.
Antona Puščavnika smo pred nekaj
leti, za ožje pastoralne sodelavce, že
začeli v Stuttgartu; kar je dobrega in
lepega, je prav, da se nadaljuje tudi
na drugem delovnem mestu.
Svečnica je razsvetlila in poživila
slovensko skupnost v Beneluksu
Na praznik Gospodovega darovanja,
v nedeljo, 2. februarja, se je pri maši ob 9.30 najprej srečala slovenska
skupnost v Monsu, natančneje v Boussuju. Po blagoslovu sveč je sledila
sveta maša. Tu verniki zelo dobro
pojejo, imamo srečo, da imamo tudi
organistko. Ob 11.30 je bila prav tako
lepa in doživeta nedeljska slovenska
maša v Charleroiju. Ob 18. uri pa v
Bruslju, kjer smo obred prižiganja
sveč opravili v vhodni veži, ki jo krasi
krasen mozaik. V procesiji, s prižganimi svečkami, smo nato odšli v hišno kapelo in nadaljevali sveto mašo.
Po maši smo se zbrali v družabnem
prostoru SPC in si za sklep božičnega časa na velikem platnu ogledali
posnetek božične družinske glasbene maše, ki jo je iz Vidma v Dobrepolju penašala RTV Slovenija. Svečnica je dodobra razsvetlila prostore
SPC, kraja, kjer imajo sveče, glede na
zgodovino stavbe in kapele bivšega
vzhodno-krščanskega centra (Foyer
oriental chrétien pro Russia), svojo
domovinsko pravico.
župnik dr. Zvone Štrubelj
Dijaki slovenskih šol iz avstrijske Koroške so 6. februarja 2014 obiskali SPC v Bruslju
13
ŽUPNIJE
F R A N C I J A
FREYMING - MERLEBACH
O
semnajstega januarja smo
se Poljaki, Slovenci in domačini zbrali v cerkvi svetega
Mavricija v Freymigu k skupni službi
božji z namenom, da obeležimo papežev 100. dan migranta in begunca »boljšemu svetu naproti«. Okrog
daritvenega oltarja so se zbrali Alfred Schwartz, dekan iz Merlebacha, Urbain Bitassa iz Toga, ki je v
Freymingu duhovni pomočnik, Stanislas Sokol, ki oskrbuje poleg Hombourg-Hauta tudi poljsko skupnost,
dolgoletni misijonar v Afriki, oče
Adam, ki je sedaj v pokoju in glavni
celebrant Jože Kamin. V homiliji je v
duhu »Erga Migrantes Christi« poudaril, da je na ta dan dana še posebna priložnost, da poglobimo tematiko dneva, ki jo predlaga sveti oče
Frančišek in da skupno doživimo
dan molitve, darovanja in solidarnosti v službi migrantov in beguncev.
Pavel VI. je ob zaključku koncila dejal: »V katoliški Cerkvi nihče ne sme
biti izključen, nobeden ne sme biti
oddaljen.« V stvarnem svetu smo
vsak dan vpeti v dinamiko pozitiv-
nega in negativnega, napredovanja
in nazadovanja, smrti in vstajenja.
V Lukovem evangeliju 15,31-32 oče
izgubljenega sina odgovori: »Ti moj
sin, ti si vedno pri meni in vse moje
je tvoje. Veseliti in vzradovati pa se
je bilo potrebno, kajti tvoj brat je bil
mrtev in je oživel, je bil izgubljen in
je najden!« Nobena diskriminacija v
smislu razdelitve človeške skupnosti
ni možna in ne more biti legitimna
zaradi pripadnosti ali posebnosti.
Boljši svet ni torej sanjska iluzija,
temveč v svetu vedno večje človeške gibljivosti pomembno znamenje časa. Boljši svet je odgovor na
načrt, perspektivo, v kateri se gibljemo, gradimo in delamo. Božji načrt
za naš svet je učlovečen v Sinu, ki
je pričevalec povezanosti z Očetom
v Duhu in je vezni člen med Bogom in človekom ter človeštvom.
V tem smislu migranti in pribežniki, obogateni z osebnimi življenjskimi izkušnjami, morajo opomniti in
spomniti krajevno Cerkev in družbo
na pomembnost gibanja, srečanja,
sprejema, solidarnosti in prispevanja ..., z namenom, da se zgradi in
da zaživi boljši svet. K boljšemu ju-
Blagoslov in porazdelitev oplatkov med Slovenci in Poljaki na misiji v Merlebachu.
V župnijski dvorani v Freymingu so zadonele pesmi kar trojezično.
Poljaki in Slovenci pri skupni maši v slovenski kapeli v Merlebachu
Na praznik treh kraljev se je pita v Merlebachu odločila za dve kraljici in enega kralja
Časopis le Républicain Lorrain je pod to sliko komentiral dan migranta in pribežnika v Freymingu.
14
tri pa spada ne kvantitetno, temveč
kvalitetno življenje, ki se izkazuje
najprej v pravični razdelitvi dobrin.
Boljši človeški odnosi, v katerih so
v ospredju bratstvo, dialog in sprejem, slednji je del duhovne komponente v smislu communio in diakonije Jakobovega pisma 2,26: »Telo,
ki ne diha, je mrtvo, vera brez del
je mrtva.« Delo in služenje sta torej
življenjski dih vere. Med mašo so
peli združeni francoski zbori, poljski
pevci Lutnja iz Stiringa in pevci slovenske misije Merlebach.
Po maši smo se zbrali v župnijski dvorani, kjer nas je počastil župan mesta Freyming-Merlebach s
kozarcem prijateljstva. V nedeljo, 26.
januarja, smo se ponovno pod streho slovenske misije dobili s PoljaNAŠA LUČ marec 2014
ŽUPNIJE
V Mericourtu pa je fižol, skrit v piti, prišel pod zob dveh enodnevnih kraljic.
ki. Tokrat je v homiliji spregovoril
Stanislas Sokol. Po maši smo se na
njegovo povabilo zbrali v dvorani
slovenske misije, kjer je med vse
navzoče razdelil po lepem poljskem
običaju nekvašen kruh, oplatke. Slednje je blagoslovil in nato smo šli
k vsakemu navzočemu in odtrgali košček oplatka ter zaželeli drug
drugemu vse najboljše. Po končanih voščilih smo ob kuhanem vinu
okušali domače slovenske in poljske
dobrote, ki so jih napekle naše drage matere.
Desetletja smo po naših rudniških vaseh in mestih živeli v sožitju s
poljskimi, italijanskimi, nemškimi in
drugimi sosedi. Mgr. Stanko Grims
je vedno navajal Merlebach kot mesto sedemindvajsetih različnih narodnosti. Vrtovi so v duhu dežel, iz
katerih so prihajali, ozeleneli s specifičnimi rastlinami. Odmevali so v
melodiji različnih jezikov, roke in
srce pa so delili pridelke med vsemi
narodnostmi. Slovenske klobase so
pristale na nemških in italijanskih
mizah, na našo mizo je prihajalo italijansko grozdje, poljske kumarice,
izmenjali smo semena, recepte ...
Boljši svet smo gradili na preprost,
toda stvaren način, tega se po naših
ostarelih močeh spominjamo in skušamo še danes živeti kot vsakodnevni človeški in krščanski izziv.
župnik Jože Kamin
H R VA Š K A
PULJ
SKD Istra Pulj 2014
ot ste napovedali, nas je nova podoba mesečnika za Slovence po svetu Naša luč prijetno presenetila. Menila sem, da bo
mesečnik obsežnejši, presenečenje
pa je seveda v velikosti formata. A
vsak zakaj ima svoj zato, vsaki spremembi sledi prilagoditev, in kot je
videti, je možno sedaj še več izvedeti o rojakih po svetu.
Zakorakali smo v novo leto, zato
v imenu našega društva želim glavnemu uredniku Janezu Puclju in Rafaelovi družbi ter vsem bralcem in
bralkam zdravja, sreče in uspeha,
naj vas in nas vodi svetloba upanja
skozi leto 2014. Naše želje so namenjene tudi dolgoletnemu uredniku
Naše luči Ljubu Bekšu.
Mesec december je bil za naše
društvo zelo živahen in poln veselja.
Društvo je kot vsako leto tudi letos
ob sv. Miklavžu pripravilo program
za otroke v prostoru Galerije, ki je bil
skoraj pretesen. Prihod sv. Miklavža
K
je prižgal iskrice v otroških očeh, saj
so se z njim z veseljem družili, pogovarjali in deklamirali različne pesmi.
Vrhunec vzdušja je bilo obdarovanje
otrok, ki so poleg sladkarij prejeli tudi knjige v slovenščini.
Kot vemo, se obdobje zadnjih dni
v novembru do 25. decembra imenuje advent, latinsko »adventus«,
kar pomeni prihod. Advent je čas
notranje in zunanje priprave na božič. V adventnem času se je zbor Encijan pod vodstvom profesorice Paole Stermotić intenzivno pripravljal
na adventno-božični koncert, tokrat
v Pulju. Koncert je bil 19. decembra ob 19. uri v prekrasnem muzejsko-galerijskem prostoru Sveta srca.
Scenografija koncerta je vključevala
video projekcijo, ki je številno publiko še dodatno navduševala ob
posameznih pesmih in prispevala k
bližajočemu se prazničnemu razpoloženju. Instrumentalno spremljavo
zbora so izvajali: violinista Silvano
Kalagac in Srečko Savretić, Peter Na-
Božični koncert zbora Encijan v Pulju
Sv. Miklavž, profesorica dopolnilnega pouka slovenskega jezika Dragica Motik,
Andrej Rozman Roza in otroci
pret na citrah, ki je prav tako izvedel lastno skladbo »Veselo na pot«,
Sandro Vešligaj na klavirju in Adi
Koletnik na pozavni, ki je dodatno
samostojno izvedel skladbo Klausa Ogermanna »Sanjska melodija«
(nemško Traum Melodie) ob spremljavi Sandra Vešligaja na klavirju.
Sodeloval je tudi Ljubljanski trio, ki
ga sestavljajo Plamenka Dražil (violina), Rok Hrvatin (viola) in Matija
Potisk (klavir). Kot posebna gostja
je nastopila popularna istrska pevka
Vesna Nežić – Ružić. V koncertnem
programu je sodeloval tudi otroški zbor Osnovne šole Veli vrh pod
vodstvom profesorice Ane Brajković, kakor tudi izvrstna vokalistka
Jasmina Makota. Program koncerta
sta odlično povezovala članica društva in pevka zbora Jasmina Ilić Draković in predsednik zbora in pevec
Branko Velimirović. Repertoar je bil
zelo raznolik, od klasičnih božičnih
pesmi, kot so »Sveta noč«, »Jingle
Bells«, »Happy Christmas«, »Aleluja«, do drugih žanrov, kot so »Dan
ljubezni«, »Kad se sklope kazaljke«,
»Violine u noći« in druge. O prekrasnem večeru koncerta je zapisala
novinarka Vanesa Begić v časopisu
Istre v rubriki kultura, (dne 21. decembra 2013): »…vse je bilo izvedeno z navdihom, uigrano in čustveno.
Publika je zelo pozorno spremljala
koncert in z ovacijami nagradila vse
nastopajoče.«
Veliko priznanje našemu društvu
in delu zbora Encijan je bil posnetek
celotnega koncerta na sam božič na
regionalni televiziji (TV Nova).
Posebna zahvala velja naši neutrudni dirigentki Paoli, ki s svojo
ustvarjalno in pozitivno energijo prispeva k uspehu zbora, pri čemer se
njeno delo odraža tudi v celotni scenografiji tokratnega koncerta.
S temi enkratnimi občutki smo
stopili v novo leto in novim izzivom
naproti. V mesecu januarju smo ponovno pričeli z delom v društvu in z
vajami zbora, ki se že pripravlja na
nova koncertna gostovanja.
Ivanka Koletnik
15
ŽUPNIJE
N E M Č I J A
AUGSBURG
Slovo Jožka Plevnika
ože Plevnik se je rodil 15. februarja 1949 v Pišecah v Sloveniji. V družini so bili štirje
otroci, trije bratje in sestra. Eden od
bratov, Karlek, je že v večnosti. Drugi
brat živi v Avstraliji. Sestra, ki je zelo
bolehna, živi doma v Sloveniji. Mladost pok. Jožka je bila zelo težka. Ko
je bil star tri leta, mu je umrla mama,
stara komaj enaintrideset let. Jože
je služil že v rani mladosti pri raznih
družinah kot pastirček. V osnovno
šolo je hodil v Pišecah. Po končani
osemletki se je vpisal v vojaško letalsko šolo v Sarajevu z željo, da bi
J
BERLIN
S
lovensko katoliško misijo v
Berlinu sta v januarju zaznamovala dva dogodka. Najprej
nas je ob priložnosti sejma Zeleni teden obiskal slovenski kmetijski
minister Dejan Židan z delegacijo. Z
njim so bili tudi slovenski čebelarji,
Pokojni Jože Plevnik
postal pilot. Na žalost tega cilja ni
nikdar dosegel. Po odsluženem vo-
ki so nas spomnili na našo avtohtono kranjsko čebelo sivko. Ravno na
ta dan smo že tradicionalno slavili
dva godova: sv. Veroniko in sv. Antona Puščavnika, ko uživamo domače
specialitete, predvsem krače in druge dobrote iz Slovenije. Organizatorka večera je bila Vera Gabor in je
potekal v prijetnem druženju.
jaškem roku se je leta 1969 poročil. Z
ženo Štefko sta priklicala v življenje
dva otroka, sinova Jožka in Dušana.
Leta 1972 se je družina preselila v
Nemčijo v Augsburg. Pokojni je pri
firmi Šoba našel zaposlitev in stanovanje za družino. Tu je bil zaposlen
vse do upokojitve leta 2011. Želel
se je vrniti v Slovenijo in kot upokojenec bivati v domovini. To se je
tudi zgodilo, a le za nekaj mesecev.
Neozdravljiva bolezen je prekrižala
načrte. Zaradi zdravstvenega zavarovanja in uslug na tem področju
se je moral vrniti nazaj v Augsburg.
Od 13. februarja 2013 se je začela
njegova težka pot, zaznamovana z
kristalne pokale, je pa hkrati tudi
vodja nogometa v Kozjem.
Za nas je igral tudi nemški konzul
v Ljubljani, Markus Zimmermann.
Veseli pa smo bili obiska ministra
Dejana Židana, ki je predal prehodni pokal zmagovalcu - ekipi Kozje.
Predsednik našega nogometnega
kluba, Borut Blatnik, pa mu je poklonil žogo. Sledilo je druženje ob
Brglezovih dobrotah. Sodnik Darko
Denžič pa je našim nogometašem
organiziral ogled ženskih skokov na
skakalnici v Planici.
HANNOVER – ASEL
Sedaj imamo vedno prvo nedeljo
v mesecu sv. mašo. Kot vedno je
bilo tudi tokrat lepo po maši, ko
smo skupaj praznovali osebne praznike ob dobrotah, ki so jih pripravile pridne gospodinje. Prav zares vsi
skupaj komaj čakamo, da pridemo
skupaj.
HAMBURG
Nogometni memorial na Vranskem - nogometaši SKV Berlin
Barnabas in Erika praznujeta v skupnosti
v Berlinu.
16
Drugi dogodek pa je bilo gostovanje nogometnega kluba SKV Berlin
v Sloveniji. V Dorijevi rojstni župniji
Vransko so igrali v novi športni dvorani Vrana. Sponzor dvorane je bil
tamkajšnji župan Franc Sušnik, znani
pek Roman Brglez pa je bil soorganizator in sponzor bogato založenega bifeja in pijače. Organizirali smo
memorialni nogometni turnir Franca
Brodarja in Alojza Podgorška, nekdanjega župana Šmartnega ob Paki. Pri
organizaciji je pomagal njegov sin
Anže Podgoršek. Poleg berlinske sta
sodelovali še ekipi Kluba 81 iz Šmartnega ob Paki in kluba iz Kozjega.
Dani Štus, umetnik brušenja kristalnega stekla, je izdelal čudovite
boleznijo. Po raznih bolnišnicah je
iskal pomoč. Vsa prizadevanja niso
prinesla želenih sadov. V soboto, 4.
januarja 2014, mu je bolezen izpila
še zadnje življenjske moči. Dvojezični pogrebni obred z žaro je bil v
petek, 24. januarja, v Augsburgu.
Vodil ga je župnik Roman Kutin ob
številnih zbranih.
Pokojni Jože je zaprl oči za ta
minljivi svet in jih odprl za nov pogled pri Bogu v večnosti. Naj mu bo
usmiljen sodnik in bogat plačnik za
vse plemenito in dobro. Pri Njem naj
najde novo domovino, nov večno
srečni dom.
R. Kutin
Tudi v Hamburgu je vedno lepo, po
maši praznujemo z različnimi slavljenci, pojemo in plešemo po zaslugi zabavnega ministra Marjana
Marjan Jurič je prejel darilo od Kresnic za
rojstni dan (Hamburg).
Juriča, čigar rojstni dan smo tokrat
slavili. Skupnost je izjemno aktivna
tudi v nemški župniji, saj so teden
pred našim srečanjem čistili župnijske prostore. Predsednica ŽPS, Vera
Seme, vse skrbno organizira in vodi
različne programe z nemško župnijo. Tudi izleti, ki jih organizira, so zanimivi. Tokrat smo se peljali na kraj,
kjer pozdravljajo ladje, ki prihajajo v
hamburško pristanišče. Mi pa smo
se z ladjo vozili po reki Elbi. Bilo je
lepo, prijetno in domače.
M. Mošnik
Ministrantka Jasmina (na desni) in organistka Silvia na srečanju po maši v Aslu (Hannover)
ŽUPNIJE
ESSEN
V
prejšnji številki smo obljubili,
da bomo kaj več napisali o
slovesu naših dragih prijateljev – Milke in Ivana Škafarja. Obljuba se tukaj uresničuje.
Emilija in Ivan Škafar sta se iz
Düsseldorfa vrnila v Odrance. V
domovino sta se preselila le nekaj
dni pred božičem. Njuni prijatelji so
vedeli, da se bosta vrnila v Odrance,
kjer imata svojo hišo, in so se z njima
veselili, čeprav je bilo slovo za oboje
tudi težko.
Ivan in Milka sta bila odlična gostitelja, kot je to pri Prekmurcih
navada. V svojo hiško z vrtom v
Niederkasslu sta večkrat povabila
slovenske in nemške prijatelje. Bila
sta zelo priljubljena tudi v okolju,
kjer sta živela in delala, kar so ljudje, ki so ju obiskovali, radi sami
povedali.
Ivan se je v Nemčijo, v Schorndorf
v bližini Stuttgarta, odpravil meseca maja leta 1971 za svojo sestro in
njenim možem. Oktobra 1972 sta se
z Milko poročila in tudi ona se mu
je pridružila v Nemčiji. Ker takrat ni
takoj dobila vize, ni mogla ostati na
Württenberškem. Sledila je svojemu
bratu in odšla v Düsseldorf. Uspelo
ji je urediti formalnosti glede bivanja in v Düsseldorf se je preselil
tudi Ivan.
Naselila sta se v Niederkasslu, prijetnem predelu Düsseldorfa blizu
reke Ren. Leta 1977 se jima je rodil
sin Simon in v Nemčiji so nameravali
ostati samo do njegovega odhoda
v šolo. Hčerka Petra se je rodila leta
1985 in splet okoliščin je bil tak, da
so ostali v Nemčiji. Ivan je vse od prihoda v Düsseldorf do upokojitve delal v istem podjetju. Zanimivo je, da
se je od svojih sodelavcev naučil tudi
poljskega jezika. Milka je prvih petnajst let delala v gostilni v kuhinji,
potem pa v vrtcu in šoli. Ko sta bila
otroka majhna, je Ivan delal podnevi, Milka pa ponoči, da sta lahko izmenično pazila nanju. Otroka sta se
uspešno vključila v nemško okolje,
kljub temu da se je doma govorilo
slovensko, pravzaprav prekmursko.
Izšolala sta se in sta danes, vsak na
svojem koncu Nemčije, uspešna v
svojem poklicu. Oba sta se tudi ves
čas ukvarjala s športom: Petra je
odlična še vedno aktivna rokometašica düsseldorfske Fortune, Simon
pa nogometaš in nogometni trener.
V Düsseldorfu so se po njunem
pripovedovanju spletla mnoga prijateljstva. Kmalu po prihodu sta poiskala Slovence in spoznala slovenska
društva. V prvih letih ni bilo veliko
časa za druženje, ker so bile velikokrat delovne tudi nedelje. Kasneje
sta se pridružila slovenskemu društvu Slovenski zvon iz Krefelda, kjer
sta ostala aktivna člana do vrnitve
v Slovenijo. Vsako leto sta dvakrat
potovala v Slovenijo. Njuni starši so
sedaj žal že umrli, prav tako Ivanova
sestra, tako da sta ostala sama. Vesela sta, da njuna otroka dobro govorita slovensko in da imata rada domovino svojih staršev. Kakor sta do
sedaj vsako leto potovala v Slovenijo, verjamemo, da se bosta občasno
rada vračala Nemčijo. Poleg otrok, ki
živita tukaj, je v Düsseldorfu in okolici še veliko prijateljev in znancev, s
katerimi bi rada ostala v stiku.
Draga Milka in Ivan, želimo vama
čim več zdravja, da bosta lahko uresničila vse tisto, kar si želita. Vemo,
da nas bosta v Nemčiji še obiskala.
Veselimo se srečanja z vama na vajinem domu v Sloveniji. Zagotovo pa
bomo Slovenci letos na pustno nedeljo pogrešali karnevalsko zabavo
na vajinem vrtu. Srečno.
V imenu Društva Zvon pripravila
Martina
Škafarjeva sta se redno udeleževala
slovenskih maš v Krefeldu, romanj v
Kevelaerju, binkoštnih srečanj. Bila
sta redna naročnika Naše luči. Milka je nekajkrat presenetila župnika
s tipičnimi koristnimi prekmurskimi
pridelki. Tudi naša župnija vaju bo
pogrešala, draga Milka, dragi Ivan!
Hvala vama za toliko lepega!
Župnik Lojze Rajk
93-letni gospod Geza in 90-letna gospa Elizabeta Geber
Davorin Starec iz Repentabra – naslednik našega organista g. Geze
Dan staršev v Essnu bo v okviru celotne naše obširne župnije v nedeljo, 16.
marca. Pri sveti maši ob 9.30 in nato v
dvorani bo sodeloval tudi naš odlični
pevski zbor Slovenski cvet. Lepo vabljeni rojaki iz vseh koncev župnije.
Hilden, mali sonček pred oltarnimi
stopnicami. Bi rada ministrirala?
Krefeld, Milka in Ivan Škafar ob slovesu z župnikom Lojzetom
NAŠI JUBILANTI
Kolikor je meni znano – so v zadnjem času obhajali okrogle jubileje: gospa Elizabeta Geber – 80 let,
gospod Geza Geber – naš dobri zaslužni dolgoletni organist – 83 let,
gospa Pavla Wolfs – 90 let. V Wettru
– Apolonija Smrekar, ki se je z možem Janezom preselila v domovino
Slovenijo – 60 let. Gotovo je še več
drugih jubilantov. Vsem želimo še
mnoga blaga, srečna in zdrava leta!
Naša 90-letna gospa Pavla Wolfs v svoji sobi v domu sv. Monike
17
ŽUPNIJE
FRANKFURT
D
ruga polovica januarja (deloma pa že precej prej) je že
vrsto let zaznamovana s pripravo na prireditev ob slovenskem
kulturnem prazniku, ki ga v naši
slovenski župniji v Frankfurtu že desetletja največkrat praznujemo na
prvo februarsko nedeljo. Letošnjo
prireditev so popestrili pevci zbora Franc Zgonik iz Branika, njihov
zborovodja pa je skladatelj Miran
Rustja. Že pri maši so peli – Bogu v
čast – Vodopivčevo latinsko mašo
in seveda slovenske mašne pesmi.
Poleg njih pa so na prireditvi svoj
del prispevali tudi šolarji slovenske
dopolnilne in evropske šole v Frankfurtu z učiteljico Natalijo Robnik.
Nastopili so z zelo pestrim programom petja, branja besedil, recitacij
(zlasti Gregorčičeve Soči) slovenskih
pesnikov in pisateljev, in sicer: Prešerna, Simona Gregorčiča, Kosovela,
Jurčiča, Snoja, Vegrijeve, Rudolfa in
Gregorčič Gorenčeve.
Seveda so nam tudi pevci zapeli
nekaj uglasbenih pesmi tako Franceta Prešerna kot Simona Gregorčiča, saj je bil slednji skoraj desetletje
kaplan v Braniku. Po prvem pevskem
delu prireditve je vse nagovoril domači župnik Martin Retelj takole: 'Več slovenščine, prosim,' se je glasil naslov zapisa dobrih deset dni
nazaj na spletni strani Planet Siol.
net, napisal pa ga je publicist in
Pevci so na svečnico peli pri praznični maši
Za slovenski kulturni praznik smo v Frankfurtu napolnili dvorano Marijine cerkve.
Nastop otrok ob spremljavi harmonike z Abrahamovimi sinovi
Slavnostni nagovor je imel župnik
Martin Retelj.
Učiteljici Nataliji v zahvalo šopek rož
18
založnik dr. Samo Rugelj. Zapis je
nastal, ko je njegova znanka iskala neki znani tuji film s slovenskimi
podnapisi. In še v več slikah prikaže
izginjanje slovenščine iz javnosti v
domovini, zapis pa sklene:
»Knjižno založništvo tiskane knjige je srce ohranjanja in razvijanja
slovenskega jezika. Edina rešitev za
ohranjanje slovenske knjižne produkcije je kupovanje slovenskih knjig takega vsebinskega tipa, kakršnega si
želite, da bi izhajal tudi naprej. To je
edini način, da bo slovenščina dolgoročno živela in se kot jezik še tudi
razvijala.
Ne zanašajte se na to, da to pač že
počne kdo drug. Tudi vi ste pomemben, da ne rečem ključni člen te zgodbe. V nasprotnem primeru se vam
lahko zgodi podobno kot prijateljici
iz prve zgodbe v tej kolumni. Nekega
dne boste prišli v knjigarno, tam pa
boste ugotovili, da ni nobene knjige takega tipa, kot ga imate najraje.
Vprašali se boste: 'Zakaj se to dogaja
in kaj se je zgodilo?' (Planet Siol.net).«
Podobno sliko poznamo najbrž
vsi, ko gremo po slovenskih me-
stih in krajih. V napise in imena trgovin, delavnic in podjetij je vdrla
predvsem angleščina, pa še kakšna
španščina ali že celo kak azijski jezik. In to kljub temu da je zakonsko
menda kar dobro urejeno, da naj bo
slovensko ime na prvem mestu, in
če je potrebno, šele potem v tujem
jeziku. Žal pa upravno sodišče (ali
katera ustanova je že za to pristojna) očitno enostavno požegna vsa
mogoča imena prej omenjenih ustanov, kakšnega učinkovitega nadzora
pa, kot kaže, ni.
Pred nekaj več kot desetletjem
sem se znašel v sprejemnici nekega
hotela v znanem slovenskem mestecu. Nemški gostje so pisali razglednice in so želeli v naslovu po slovensko
napisati svojo domovino Nemčijo
(takrat je veljalo še pravilo, da mora
biti ciljna država napisana v jeziku
države, od koder pošta prihaja). Toda
uslužbenke so jih preprosto 'povozile': »Kar napišite po nemško.«
Naslednja slika je nastala na praznik treh kraljev v Beneški Sloveniji, v Čedadu. Že desetletja imajo na
ta dan Beneški Slovenci dan emi-
granta, ko se na ta praznik zberejo
izseljeni rojaki. Na ta dan je k njim
prišla tudi slovenska ministrica za
Slovence v zamejstvu in po svetu ter
jih pozdravila in nagovorila v nekaj
besedah v slovenščini, večino svojega govora pa je povedala v italijanščini. Predstavniki slovenske manjšine v Italiji so v državnem zboru na
pristojnem odboru prosili slovenske
državne predstavnike, ministre in
uradnike, naj vendar, ko pridejo k
njim (ali pa kam drugam), govorijo
slovensko.
Pevci, ki so med nami, prihajajo iz
Rihenberka, sedanjega Branika. Od
1873 do 1881 je bil v Braniku za kaplana 'goriški slavček', pesnik Simon
Gregorčič (1844–1906), prav gotovo
po Francetu Prešernu najbolj znani
in priljubljeni slovenski pesnik. Pred
stotimi leti pa se je začela prva svetovna vojna. Prav preroško je pesnik
Gregorčič v pesmi Soči zapisal grozote, ki jih je ta smaragdna reka videla
in občutila v tej štiriletni svetovni
moriji. Pa tudi v drugih pesmih najdemo veliko podobnih preroških misli glede jezika in narodne pripadnosti, predvsem pa eno samo ljubezen
do maternega jezika in svojega naroda, npr. v pesmi Naš čolnič otmimo: »Ta mali, a krepko boreči se brod,
/ naš mili je dom, v njem vrli naš rod;
/ zaganja vanj silno se morje tujine, /
požreti ga v svoje želi globočine. / Bog,
čuvaj ta brod, / Bog čuvaj naš rod!«
V duhu tega praznovanja lahko
jasno in odločno rečemo, in to naj
velja nam tukaj kakor onim doma:
»Več slovenščine, prosim! Bog, čuvaj
ta brod, Bog čuvaj naš rod!«
Prireditev smo zaključili z drugim
pevskim delom naših gostov iz Slovenije. Pesem pa se je oglasila še
kasneje oziroma po večerji. Gostje
so si v ponedeljek ogledali tudi del
Frankfurta, torek pa je bil zaznamovan z njihovim potovanjem domov.
K sreči so izbrali takšno pot, da niso
imeli ravno težav zaradi snega in žledu. Njim in vsem, ki so pripravljali to
našo letošnjo prireditev in na njej sodelovali, velja naša hvaležnost. Hvaležnost pa velja tudi vsem, ki so imeli
skrb zlasti za kuhinjo in postrežbo (to
so največkrat člani župnijskega sveta) ter delno tudi za prevoz gostov.
Kar nekaj odhodov v večnost je
bilo v mesecu januarju, za njih pa
smo izvedeli preko prijavne službe.
Na novega leta dan je umrla 84-letna
Olga Cander, roj. Vesiak, iz Treburja. Nekaj dni za njo je umrla v 83. letu
starosti Marija Beribak iz Erlenseeja,
sicer pa je bila rojena v Brežicah. V Erbachu pa je kakšen dan kasneje umrla v 53. letu starosti Božica Merz,
roj. Germ, rojena pa je bila v Slovenski Bistrici. Naj počivajo v miru!
rem
ŽUPNIJE
MANNHEIM
Slovo od škofa Reinerja Kluga
decembru lani je freiburški
pomožni škof Rainer Klug dopolnil 75 let in s tem izpolnil
pogoj za upokojitev.
Za vse katoličane nenemške narodnosti je bil dvanajst let škofijski
referent. Izkazal se je kot naš velik
prijatelj in zagovornik. Razumel je,
da ni vse v razumevanju in znanju
jezika, ampak je pomembno tudi
ohranjanje vezi s kulturo domovine,
iz katere izhajamo. On je zaslužen,
da se je v nemški škofovski konferenci spremenilo mišljenje o tujcih. Pod njegovim vplivom je počasi
utihnila zahteva: »Saj bi že morali
znati nemško, kaj je še potrebna narodna pastorala!« Še posebej je zagovarjal manj številne narodnosti,
kot smo Slovenci, Slovaki in Čehi. Ko
so zmanjšali število nekaterih pastoralnih centrov večjih narodnosti in jo
porazdelili med preostale, je vedno
poudarjal, da se majhnim narodnim
skupnostim ne sme vzeti njihove
pastoralne oskrbe. Razumel je, da
je za pošteno integracijo najboljši
slovenski vzorec, ko v nobenem kraju ni slovenska maša vsako nedeljo,
ampak samo enkrat na mesec. Na ta
noše, jih je že v cerkvi opazil. Po maši
je bil sprejem za vse v bogoslovnem
semenišču. V imenu Slovencev se
mu je s kratkim govorom zahvalil
Janko Humar ter mu izročil zahvalno
pismo z mnogimi podpisi in dobrimi
željami slovenskih vernikov, Slovenke v narodni noši pa so mu izročile
še slovensko pogačo. Obojega je bil
zelo vesel, posebno podpisov. V januarju je v zahvalnem pismu zapisal,
da so ga podpisi še posebej ganili.
Saj imajo tudi Hrvati, Poljaki ali
Slovaki lepe, pisane, lepo vezene narodne noše, a je zanimivo, da največ
pozornosti povsod vzbujajo prav
slovenske narodne noše, pa čeprav
maloštevilne. Mogoče zato, ker so
še najbližje nemškim, z izjemo avbe
na ženskih glavah, kar najbolj pritegne pogled.
V
Prvi del podpisov v zahvalo škofu
Narodne noše pred mašo v freiburškem Münstru - stolnici
način se lahko ohranja stik z versko
tradicijo in kulturo domovine, obenem pa vključuje tudi v krajevno
Cerkev. Za ponazoritev, kako nas je
zagovarjal, naj omenim dva primera: Ko je nekoč na sestanku starejši španski duhovnik iz Pforzheima
tarnal, da nima smisla, saj je samo
še okrog trideset Špancev pri maši,
je škof rekel: »Psst, tiho bodite, da
vas kdo ne sliši.« In ko sem enkrat
na ponovno opozorilo, naj sporočim
število ljudi pri maši, kar je potrebno
storiti dvakrat na leto, in sem odpisal, da zato ne sporočam števila, ker
ni dobro sporočati malega števila,
je odpisal: »Saj se razume, da jih ne
Slovo od pomožnega škofa Kluga
more biti dosti, ker so raztreseni na
tako širnem področju!« Dvakrat nas
je obiskal, enkrat v Vöhrenbachu ob
tridesetletnici slovenske maše, enkrat pa v Herbolzheimu. Zapomnili
si ga bomo po stalnem prijaznem
nasmešku na ustnicah.
Za svojo poslovilno mašo je izrazil
željo, da bi prišli k njej v narodnih
nošah, da bi bili bolj opazni, da obstajamo tudi druge narodnosti. K
poslovilni maši je med drugimi prišlo okrog dvajset Slovencev, predvsem iz širnega Schwarzwalda, iz
Mannheima nismo šli, ker je predaleč, kar dvesto kilometrov. Čeprav
so bile samo štiri slovenske narodne
Toni Kamenšek – 70-letnik
Na sam božični praznik je praznoval
svoj sedemdeseti rojstni dan Toni
Kamenšek, nepogrešljivi član slovenske župnije in slovenske skupnosti v Mannheimu. Doma je iz Stoperc
v Slovenskih goricah, hišo pa sta si z
ženo Mimi zgradila v Stanečki vasi
pri Majšperku, kjer rada preživita kar
precej časa. Do upokojitve je vozil
mestni avtobus v Mannheimu, še
prej pa tovornjak. Rad ima družbo,
rad povabi k sebi domov, posebno je
vesel petih vnukov. Najbolj je ponosen na četrtega vnuka Luisa, ki hodi
v prvi razred in pridno obiskuje tudi
slovenski dopolnilni pouk. V posebno veselje mu je vrt, njegov posebni
konjiček pa so oldtimerji, posebno
mopedi in motorji. V Sloveniji ima
starega »fička«, ki se sveti kot nov,
pa tudi star moped. Oba sta usposobljena za vožnjo in registrirana.
Janez Modic
Toni Kamenšek s sinovoma in najstarejšim vnukom
19
ŽUPNIJE
MÜNCHEN
Z
adnja seja ŽPS. 12. januarja
je potekala zadnja seja članov dosedanjega ŽPS. Na njej
so bili določeni postopki in odgovornosti posameznikov pri volitvah
novega pastoralnega sveta ter sodelovanje v pripravah na dogodke,
ki bodo potekali v naši fari v bližnji
prihodnosti. Za predsednico volilnega odbora je bila imenovana dr.
Gabrijela Gerber Zupan.
Alojz Grojzdek - slavnostni nagovor
dr. Gabrijela Gerber-Zupan ob recitiranju
Prešernove pesmi
Barbara Mars bere besedilo o resnici.
Volitve novega ŽPS. Letos je na
vsem področju nemških škofij potekel rok dosedanjim članom župnijskih svetov. Tako poteka ta čas
zavzeta priprava na volitve, ki so
napovedane za 16. februar. O rezultatih bomo poročali kasneje, v tej
izdaji NL bi radi le seznanili bralce
revije z obsežnimi dejanji priprave
volitev v naši župniji. Predsednica
volilnega odbora je s sodelavci pripravila obsežen načrt, da bi volilno
pravico moglo uresničiti čim več od
okr. 6000 slovenskih katoličanov na
20
področju nadškofije München-Freising, kjer ima nalogo pastoralne
oskrbe rojakov Slovenska katoliška
župnija v Münchnu. Po sedanjih podatkih se je naša župnijska skupnost od zadnjih volitev ŽPS povečala za okr. 400 vernikov. Večina
teh so novi priseljenci in študentje
v Münchnu. Največ ljudi dosežemo
z volitvami po pošti, to pa je seveda tudi najdražji način volilnega
postopka. Nimamo dovolj denarja
in ne aktualiziranih naslovov slovenskih katoličanov (ker se sami
ne javljajo in jih moramo iskati),
da bi poslali volilni material vsem
faranom, zato je nujen nek izbor
volivcev, ki ga naredimo po svojih
najboljših možnostih.
Predavanje. Kaj je z nami (da smo,
kjer smo)? je bil v župnijskem listu
napovedan naslov predavanja, ki naj
bi ga imel Jože Strgar. Ustavila ga je
višja sila in med nas je prišel zastopnik Jože Mlakar, nekdanji ravnatelj
Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu pri Ljubljani. Predstavil nam
je pobudo Prebudimo Slovenijo in
zbore na Otočcu, ki že nekaj let potekajo v njeni režiji. Jože Mlakar je
podal vzroke tej in mnogim drugim
pobudam, da bi iz vira zdrave presoje prebivalce Slovenije opogumili
za duhovno in strukturno prenovo
slovenske družbe, ki trpi zaradi nepoštenja in neresnice v ekonomskih
in političnih strukturah države Slovenije. Poslušalci so izrazili splošno
zadovoljstvo ob vsebini in pogovoru, ki je sledil predavanju. Podobnih
večerov si še želijo.
Zlata poroka. Zakonca Anica in Jože Božičevič sta praznovala zlato
poroko v Črnomlju, kjer sta si postavila nov dom. Vendar sta tako dolgo
povezana s slovensko skupnostjo
v Nemčiji, da z veseljem sprejemamo njuno željo, da objavimo nekaj
vrstic o tem lepem družinskem dogodku tudi v naši reviji. 30 let bivanja daleč od ljubljene Bele krajine,
večji del v Krefeldu, zadnjo dobo pa
v Bad Raichenhallu, 30 let zvestobe
naši reviji in ves ta čas zavzetega sodelovanja in prostovoljne pomoči v
slovenskih skupnostih je vredno ne
le omembe, ampak od srca iskrene
zahvale. Njuno delo samo kaže na
plemenito srce in dejavno zavzetost za Slovenijo v svetu. Vedno sta
bila praktična kristjana, redno pri
slovenski maši skupaj z otrokoma
Pavlino in Igorjem. Ko sta otroka odrasla in odhajala na samostojno pot
v življenje, sta srčno molila in skrbela in Bog je dal svoj blagoslov vsem
skupaj. Z veseljem gledata nazaj
na prehojeno življenjsko pot, štirje
vnučki so dovolj lepo znamenje, da
Anica in Jože sta potrdila zvestobo in ljubezen.
Zlatoporočenca z otrokoma Pavlino in Igorjem
njun iskreni trud, prošnje in vztrajna molitev za božjo pomoč ni bilo
zaman, ampak so danes vsi deležni
blagoslova in veselja.
Slovesnost z zahvalno mašo in obredom zlate poroke je opravil v črnomaljski cerkvi župnik Peter Kokotec,
ki je blagoslovil njun zakon in dom.
V nagovoru je opisal pota slovenskih
izseljencev z njuno življenjsko zgodbo in se veselil, da se je ta obrnila
nazaj v domovino.
Prešernov dan. Proslavo ob prazniku slovenske kulture smo obhajali
v soboto, 8. februarja. Najprej smo
se zbrali k sveti maši za domovino
v kapeli župnijskega doma. Treba
je veliko moliti za mir in pravičnost
v naši domovini in v svetu, saj je od
obojega odvisno naše dobro počutje, dar varnosti in miru. Po tem daru
hrepeni velika večina ljudi na svetu je bila glavna misel naše molitve in
prošnje pri sveti daritvi.
Župnijski zbor
ŽUPNIJE
Dvorana je bila polna.
Sledil je program, v katerega smo
stopili s slovensko himno. Ponosni
smo na našo državo in na vso kulturno dediščino, ki jo je vzpostavila.
Brez te osnove je ne bi bilo. Da pa
blagodejnost naroda in njegovega
kulturnega življenja ni za vse večne
čase zagotovljena dobrina, ampak je
to nenehno iskanje in osveščanje in
predvsem kulturno mišljenje, govorjenje in delovanje, smo začutili že ob
recitaciji Prešernove pesmi Elegija
za moje rojake ter kasneje ob razmišljanju o resnici in resnicoljubnosti v
Kvintet Koledniki iz Cerkelj na Dol.
današnjem družbenem ozračju v domovini. In to velja tudi za našo izseljensko skupnost. Celotno slovesnost
so spremljale pesmi, kakor so se slišale včasih na vasi, v izvedbi pevske
skupine Koledniki iz župnije Cerklje
ob Krki. Prinesli so med nas domačo
STUTTGART
Krstno slavje
župnijski cerkvi svetega Konrada je sveti krst prejela Anita Špelko. Gospa Anita je po
dolgem razmišljanju in iskanju Jezusa Kristusa vzela za svojega. In nato
je zbrala pogum in se prostovoljno
odločila, da želi prejeti sveti krst,
kajti ko človek enkrat vzljubi Jezusa
Kristusa, ga želi imeti v celoti. Skrivnost svetih zakramentov je velika,
ker po zakramentih Bog pride čisto
blizu človeku in milostni dotiki Boga v zakramentalnih dejanjih so dejanja svetosti, ki jo daje dobri Bog.
Sveti krst je prvi zakrament, ki odpira vrata vsem ostalim zakramentom
in po božji milosti molimo in upamo,
da bo gospa Anita sprejela še ostale
zakramente. Naši krstni slavljenki iz
srca voščimo vse dobro in Bog, ki je
v njej dobro delo začel, naj ga tudi
dopolni.
nih prireditvah. Spoštovana družina
Zajec, hvala vam za ves vaš prispevek za našo župnijo in dobri Bog naj
vas blagoslavlja na vsakem koraku.
V
Blagoslov družine Zajec
Blagoslov stanovanja in družine
Zajec
Kot se za božični čas spodobi, da se
vse do praznika svetih treh kraljev
blagoslovijo stanovanja in družine,
je to željo izrazila tudi družina Zajec.
Družina Zajec je tipična krščanska
družina, ki Jezusa Kristusa in zakra-
Sveti krst je prejela Anita Špelko.
pesem, ki jo vedno bolj radi slišimo
in smo spet uživali. Vso prireditev so
pripravili neutrudni župnijski sodelavci, eni za program, drugi za lepo
urejen prostor in tretji za bogato pogrnjeno mizo. Vsem iskrena zahvala.
župnijski sodelavci
mentalna dejanja Cerkve jemlje zelo
resno. Takoj se opazi, da jim je Jezus
Kristus opora in moč za vsakdanje
življenje – to se opazi v urejeni družini, v lepi krščanski vzgoji njihovih
štirih otrok, po molitvi za mizo in
kulturnem obnašanju. Družina Zajec
je tudi zelo aktivna v naši župniji in
prisotna pri svetih mašah in kultur-
Blagoslov stanovanja in zakoncev Rudolf
Tudi zakonca Rudolf sta si zaželela,
da po duhovniku in molitvi pride na
njiju in na stanovanje, kjer prebivata
in ustvarjata, božji blagoslov. Ob bogati božji besedi, prošnjah in molitvi
smo prosili dobrega Boga, naj jima
nakloni zdravja, zakonske sreče, veselja do življenja in dela. Zakonca
Rudolf sta bila tega dogodka zelo
vesela in počaščena. Lepo je videti,
kako mlada človeka izžarevata srečo, da sta lahko skupaj, da sta po
zakramentu svetega zakona postala
eno in da ju veže ljubezen, da imata
skupne cilje in izzive za vsakdanje življenje. Spoštovana zakonca Rudolf,
želim vama vse dobro v življenju in
Bog, ki vsak razum presega, naj vama nakloni vse tisto, kar ga prosita.
Blagoslov stanovanja pri zakoncih Rudolf
21
ŽUPNIJE
Naši slavljenci iz Heilbronna
V naši podružnici v Heilbronnu smo
praznovali jubileje kar štirih naših
rojakov in rojakinj. Kot prva med
njimi je naša šefica Milena Movrin,
ki je praznovala 75 let. Milena je gonilna sila in steber naše podružnice
v Heilbronnu. Naslednja slavljenka
je bila Anica Mikel, ki je praznovala
69 let. Nato sta sledila še dva slavljenca, in sicer Anton Primožič, ki
je praznoval 80 let, in Marjan Habič,
ki je praznoval 68 let. Naši slavljenci so nam pripravili zelo slovesno
večerjo, ki je bila po sveti maši. Vsi
skupaj smo jim zaželeli še mnogo
zdravih in veselih let. Spoštovani
slavljenci, hvala za vašo vztrajanje
v krščanski veri in domovinski zavesti. Vse dobro vam voščimo in Bog
vas živi.
Aleš Kalamar, župnik iz Stuttgarta
Naša zavedna Slovenca Milena in Milan Mušič
Zakonca Mušič
Že dolgo želim, da kot tukajšnji župnik napišem par lepih besed o zakoncih Mušič. Gospa Milena in gospod Milan sta moja desna roka v
naši podružnici v Pfullingenu, kjer
mi pomagata pri vseh stvareh za
svete maše in kulturne prireditve.
Na njiju se lahko vedno obrnem, ker
vem, da mi bosta vsakič priskočila na
pomoč. Zakonca Mušič prav tako pri-
Š V I C A ,
hajata k svetim mašim in na kulturne prireditve v Bad Urach, Esslingen
in Stuttgart. Srečamo ju povsod in s
svojo preprostostjo in pripravljenostjo sta nepogrešljiva člana naše župnije. Oba vedno nasmejana in dobre
volje ter zelo velikega srca. Spoštovana zakonca Mušič, iz srca hvala za ves
vajin trud in delo. To zelo cenim in
spoštujem. Naj vama dobri Bog nakloni še mnogo zdravih in srečnih let.
L I E C H T E N S T E I N
Hvaležen spomin na brata
kapucina p. Angela Kralja
. Angel Kralj, Bogomir Mirko
Kralj, se je rodil 7. septembra
1931 v Lahoncih, župnija sv.
Tomaža pri Ormožu, očetu Francu in
materi Mariji, roj. Majerič. Redovno
ime Angel je dobil, ko se je kot tretjerednik pridružil kapucinskemu bratstvu v Varaždinu, kjer je 1950. leta
tudi začel noviciat. Po prvih zaobljubah je moral služiti vojaški rok in se
bolehen za tuberkulozo leta 1953 vrnil iz vojske. Bolezen ga je spremljala
tudi v prihodnjih letih, tako da je bil
v duhovnika posvečen s spregledom
papeža Janeza XXIII. zaradi na smrt
hude bolezni, in sicer že po tretjem
letniku študija teologije. Posvetil ga
je škof msgr. Anton Vovk v Vipavskem
Križu. Duhovniško posvečenje je čudežno delovalo nanj in po njem ni
več potreboval zdravljenja in zdravil.
Po posvečenju je nadaljeval s študijem teologije na ljubljanski teološki
fakulteti, med letoma 1962 in 1964
poučeval nemščino in grščino na ka-
I N
V O R A R L B E R G
trebo po nekom, ki se bo s strani Cerkve mogel bolj posvečati otrokom.
P. Angel je odkril s. Avrelijo Pavel, ki
je bila v Švici od leta 1971 in vodila
gospodinjstvo pri nekih misijonarjih
v Fribourgu. S 1. aprilom 1976 se je
vključila v delo Slovenske misije. Potovala je iz kraja v kraj, od družine
do družine, učila otroke moliti, peti
in govoriti slovensko, obiskovala je
bolne, oblikovala bogoslužja. Ostala
je vse do leta 1990, dobrih štirinajst
let. P. Angel je vztrajal v Švici do leta
1980, čeprav je že leta 1974 zbolel za
hodkinsonovo boleznijo. A Gospod
ga je ohranjal pri življenju in po njem
naredil veliko dobrega do 21. avgusta 1980, ko je dobil naslednika v
osebi p. Damijana Frlana. Po prihodu
v Slovenijo je bil dve leti v Celju, med
leti 1982 in 1997 pa v Vipavskem Križu, kjer je opravljal tudi službo predstojnika in veliko spovedoval. Od leta
1997 je živel v Škofji Loki, kjer je v
letu 2009 obhajal slovesnost zlate
maše. Bratje kapucini so »na starega
leta dan« sporočili, da je 31. decem-
bra 2013 zjutraj v Gospodu zaspal.
Pokopan je v Škofji Loki na mestnem
pokopališču, kjer lahko vsak obudi
hvaležen spomin nanj.
Vittorio Rossi iz Berna je zaključil svojo zemeljsko pot.
Na fotografiji ob soprogi
Klemen, Tatjana in Sara so se iz Züricha
vrnili v Slovenijo. Hvala jim za vse!
P
P. Angel Kralj
pucinski privatni gimnaziji v Osijeku,
nato pa je bil na Reki vzgojitelj kapucinskih dijakov in iskan spovednik.
Med leti 1966 in 1972 je bil župnik
v Ljubljani – Štepanji vasi in predstojnik skupnosti. V Švico je prišel 14.
decembra 1972 kot težko pričakovani pomočnik patru Fidelisu. Sprejel je
delo v zahodni Švici, kjer sta oba patra uvedla več novih srečanj rojakov
in svetih maš na različnih krajih (St.
Gallen, Biel, Lausanne, Luzern, Engelberg, Visp, Ženeva, Basel). Veliko
število mladih družin je izražalo po-
Jožica Zupančič je v krogu rojakov v Amriswilu slavila
svoj 70-rojstni dan.
22
Naši slavljenci in slavljenki iz Heilbronna
Življenje je pisana mavrica
V Zürichu je bil 23. januarja poseben
dan. Od skupnosti in Švice sta se poslovila Klemen in Tatjana ter odšla s
hčerko Saro nazaj v Slovenijo. Le dobro leto in pol sta bila tu, a naredila
opazno sled. Pri rednih obiskih slovenskih maš sta aktivno sodelovala
z vodenjem molitve rožnega venca
in branjem beril. Rada sta obiskovala
rojake po drugih skupnostih v Švici
najprej sama, nato pa se jima je pridružila hčerka Sara. Sedaj je Klemen
zaključil službovanje v Zürichu in bo
opravljal službo v Ljubljani. Mlada
družina odhaja naproti novim barvam življenja.
Irena Ahčin
ZGODBA
Cecilija NOVAK
Mrzlo ognjišče
D
ružinska pripoved sega daleč nazaj v preteklost, v drugo polovico devetnajstega
stoletja. Razkriva življenjsko zgodbo podeželskega človeka, ki mu usodo kroji v zibelko
položeno siromaštvo. Zapisana je po resničnih
dogodkih, spremenjena so le nekatera imena. Posvečam jo spominu na svojo babico.
Na severovzhodu Slovenije se na široko razprostirajo moje Slovenske gorice. Pokrajino objemata
reki Drava in Mura, slikovit relief pa ji dajejo številni bregovi, ki jih pokrivajo skrbno negovani vinogradi. Slednji dajejo naravi še poseben čar, zato
jim domačini pravijo kar gorice. V osrčju te slikovite pokrajine leži Sveti Urban, rojstni kraj Ane
Simonič, ki je zagledala svet v začetku julija 1883.
leta. Kraj je dobil ime po svetniku v cerkvi, ki je le
ena izmed številnih cerkva v teh krajih. Zgradili so
jih naši predniki več stoletij nazaj, tako številne pa
so najbrž iz razloga, da bi vsak vernik zmogel prehoditi pot vsaj do ene.
Kraje so takrat med seboj povezovale maloštevilne gramozne ceste. Zaradi pomanjkanja le-teh
so nastali nešteti kolovozi in pešpoti. Avtomobili
še niso zašli tja, tudi mesta jih še niso videla. Le
od časa do časa je tod peljala osamljena konjska
vprega. Tamkajšnji prebivalci so razdalje premagovali kar peš, največkrat bosi. Zaradi tega so
nastale številne bližnjice, ki so dajale prijetno
mehkobo njihovim bosim podplatom. Le zakaj bi
hodili po ostri, trdi in daljši cesti?
Marela je bila njihov stalni spremljevalec, nikoli
se namreč ne ve, kdaj te preseneti slabo vreme na
tako dolgi poti. In seveda malica, če je bilo doma
kaj vzeti. Oddaljiti se nekaj ur hoda od domačega
ognjišča, to je bilo zanje pravo doživetje. Zaradi
enoličnega življenja doma se je človek med hojo
počutil kot pravi popotnik. Občudoval je vse, kar
je med potjo videl in slišal. Glas cerkvenega zvona so popotnikova ušesa slišala kot dobrodošlico
prav njemu v čast. Njegove oči so sprejemale vase vso lepoto te neoskrunjene narave, do katere
je čutil blagodejno pripadnost. Utrip življenja je
videl v veselih barvah, čeprav je že sama površina pokrajine tamkaj bivajočih razkrivala njihovo
socialno raven. Na ravninah so se razprostirale
mogočne kmetije, ki so dajale občutek nemoči tistim, ki svojega imetja niso imeli. Taki, ki so o blagostanju smeli le sanjati, pa so živeli višje, kamor
se z vzravnano hojo le s težavo pride.
Na teh bregovih so čemele med brajdami skrite
majhne bele cimprane hiše. Stiskale so se k tlom,
kakor da bi se le tako počutile bolj varne. Nastale
so že davno prej, iz slame, ilovice, vode in lesenih tramov. Pridne roke cimpermanov so znale to
mojstrsko narediti. Z apnom pobeljena zunanjost
se je čudovito skladala s slamnatimi strehami nad
njimi. Prijazno podobo so jim dajala še majhna
temna okna z železnimi križi, ki so služili kot v posmeh revščini kajžarjev, ki so tamkaj bivali. Tatovi
jim najbrž ne bi imeli kaj vzeti, četudi bi se splazili
skozi njihova okna. Stanovalci teh hiš so bili namreč viničarji, siromaki brez kruha in pravic. Njih
lastniki pa veliki posestniki, njihovi gospodarji.
Viničarji so zato, da smejo živeti v teh hišah, obdelovali gospodarjeve gorice in hodili k njemu na
taverh vedno, kadar jih je ta potreboval. Veliki posestnik je torej imel svoje tlačanske ovčice, ki jih je
s pridom izkoriščal. Revščina viničarjev se je vlekla
iz roda v rod, družina pa je nastala tako, da sta se
združila hlapec in dekla, spočela otroke in njuna
edina možnost je bila, da zaživita kot viničarja.
Razen zelo redkih izjem je bila njuna usoda zapečatena. Viničar je ponižno služil svojemu gospodarju, in če je bil ta vsaj malo dobrodušen, mu je
dal v najem še košček njivice, da si je tam pridelal
nujno potreben krompir za zimo.
Med viničarje so bili pomešani še mali gruntarji, ki so se od viničarjev razlikovali le v tem, da so
imeli svojo streho nad glavo in vsaj malo svoje
zemlje. Žal so bili ravno tako odvisni od velikih
posestnikov, le da so živeli na svojem.
Pokrajino je vsako leto nekaj dolgih mesecev
pokrival debel sneg, ki je za te kočarje pomenil
stradanje in zmrzovanje. Zakurjena peč v njihovih
izbah je bila za mnoge le božji dar v času zimskega životarjenja.
***
V eni izmed teh viničarskih hiš je v času avstro-ogrskega cesarstva živela družina Simonič s šestimi otroki. Oče Alojz, pijanec, in mati Terezija,
viničarska mati. Svoje zahtevne naloge materinstva ni mogla izpolnjevati v taki meri, kot si je želela. Mož je veliko pil, sama se je mučila in hodila
na taverh, kjer ni zaslužila toliko, da bi prehranila
svojih šest otrok. »Če bi denok deca siti bilí,« si je
ponavljala vsako noč ob pijanem in nasilnem možu. Ne glede na to, ali je kaj delal ali kar tako kolovratil naokoli, domov je prihajal pijan in v svoji
nerazsodnosti bil pripravljen pobiti vso družino.
Vedno, kadar so prestrašeni otroci zaslišali, da je
oče prirobantil domov, so se poskrili v vsa mogoča skrivališča. Večkrat so se zakopali v kup slame
in tiho kakor miške v strahu čakali, kaj se bo zgodilo. Razjarjeni oče jih je iskal vsepovsod. Čeprav
se je od pijanosti le s težavo obdržal na nogah,
je vzel železne vile in jih začel zabadati v slamo.
Sam Bog je otroke obvaroval, da ni nobenega zabodel. Pri tem se je Alojz kmalu ves pijan utrudil,
odkolovratil v hišo in se lotil še žene. Ona si je v
tistem trenutku celo oddahnila, da je le otroke
pustil pri miru. Ves zasopel se je nazadnje zvrnil
na posteljo in nezavedajoč se sebe v trenutku zaspal. Takrat je nesrečna mati poklicala premražene otroke, ki so se jokaje spravili na svoja ležišča
in otožni zaspali.
V eni postelji so spali mlajši štirje, v drugi Alojz
in Terezija, starejša dva pa na tleh. Ležali so na
slamnjačah, brez vzglavnikov in rjuh. Pokrili so se
z oblačili, ki so jih nosili podnevi. Pri siromakih ni
bilo nič nenavadnega, če je kateri od otrok zaradi
pomanjkanja postelje venomer spal na tleh, pri
peči ali na njej. Navajeni vsega hudega se niso
nikoli pritoževali. Da bi le imeli treznega očeta in
vsak dan vsaj malo kruha.
Zaradi podobnih stisk so se ljudje zatekali k molitvi, ki je prosila Boga: daj nam danes naš vsakdanji kruh. Redki so bili namreč tisti, ki so kruh sploh
imeli. Obupana Terezija je nenehno razmišljala,
kako bi svoje otroke rešila tega pekla. Želela jim
je lepšega sveta, v katerem bi lahko obstajali. Krivo in nesrečno se je počutila ob misli, da jim ne
more pomagati.
Prebivalstvo na tukajšnjem podeželju so pestili hudi, neizprosni časi. Ženske so rojevale doma,
otrok pa toliko, kolikor jih je Bog dal. Smrt porodnice ali novorojenega otroka je bil pogost pojav
v tistih časih. Po nekaterih pričevanjih se je zgodilo včasih tako, da si nosečnica ni vzela časa za
rojevanje. Ravnala se je po spominu iz prejšnjega
leta, ko je rojevala ves dan. Otrok jo je prehitel in
prijokal na svet kar na njivi. Dogodek rojstva je bil
ponekod celo tako nepomemben, da so starši pozabili pogledati na datum na koledarju in se tako
niso prepričali o dnevu otrokovega rojstva. Nekaj
tednov po tem so spraševali pri sosedih, ali morda
oni kaj vedo, katerega je bilo takrat, ko se je rodil
njihov Južek. Morda so si zapomnili le to, da je neki vaščan umrl na isti dan.
V času, ko je porodnica rojevala, so zatemnili
vsa okna, otroke pa odgnali daleč proč od hiše.
Sosedje niso imeli vstopa, predvsem moški ne,
vključno s plahim porodničinim možem. Mati, ki
je že večkrat rodila, je včasih s porodom opravila kar sama. Babica, ki je porajala otroke v tem
okrožju, je bila predaleč, ali pa je bila hiša v tistem
času preveč nepripravljena za tako intimni obisk
tuje osebe.
Siromaštvo namreč ni imelo meja. Možje so bili
nerazumevajoči, nekateri celo kruti do svojih prevečkrat nosečih žena. Za preveliko število otrok
in za spol le-teh so neuki, kot so bili, krivili prav
otrokove matere. Na njihovo srečo se je rojstvo
dvojčkov le redkokdaj zgodilo. Včasih so novega
družinskega člana pričakali z besedami: Še ena
lačna usta več. V takih razmerah so ženske trpele
v svoji materinski vlogi, saj so svoje otroke kljub
temu ljubile, pa čeprav je več naraščaja pomenilo
še večjo revščino. Bog je podaril ženski materinski
čut, za preživljanje svojih potomcev pa mora poskrbeti sama, vključno z otrokovim očetom.
Se nadaljuje
OGLASI
1301A12 Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36, D-40721
Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44562). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1301B12 Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna
besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +49-7157479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
23
Slovenske razglednice
MALO ZA ŠALO
Ptuj , foto: Klemen Kunaver
KRIŽANKA
»Jaz sem Bog v naši družini!«
»Kako to misliš?«
»Vsi se obnašajo do mene, kot da me ni!«
☺
Hčerka vpraša mamo: »Kako so nastali prvi starši?«
Mama: »Bog je ustvaril Adama in Evo. Imela sta
otroke in tako sta postala starša. Tudi njuni otroci
so imeli otroke in postali starši. In tako naprej ...«
Enako vprašanje hčerka postavi tudi očetu, ki ji
odgovori: »Veš, pred milijon leti so se opice počasi
razvijale v bitja, kakršna smo mi danes.«
Hčerka se presenečeno obrne proti mami: »Mami,
kako je to mogoče? Ti praviš, da je starše ustvaril
Bog, oče pa, da so se razvili iz opic.«
Mama: »Zelo enostavno, draga hčerka. Jaz sem
govorila o svoji družini, tvoj oče pa o svoji!«
☺
Janez se pritožuje prijatelju: »Ne zdržim več. Ta
moja žena me bo uničila!«
»Kaj je pa narobe?«
»Vedno, ko se kregava, postane historična.«
»Historična? Misliš reči histerična?«
»Ne, mislim historična! Prej ali slej mi z zoprnim
glasom začne očitati: Spomnim se, ko si mi takrat …«
☺
Zdravnik pregleduje poškodovanko in jo vpraša:
»Gospa, kako pa ste se opekli po ušesih?« Gospa:
»Veste, likala sem, nakar je zazvonil telefon in sem
namesto slušalke dvignila likalnik.«
Zdravnik: »Ampak, opekline imate na obeh ušesih?«
Gospa: »Seveda. Ko sem se opekla, sem hotela
poklicati rešilca!«
☺
Profesor na izpitu vpraša Janeza: »Midva se pa že
poznava, mar ne?«
Janez: »Da. Lani sem bil pri vas na izpitu in trikrat
mi je spodletelo.«
Profesor: »Brez skrbi, saj vam bo zato danes šlo
bolj gladko. Priznam vam izpit, če se spomnite,
katero je bilo lani moje prvo vprašanje.«
Rekli ste: »Midva se pa že poznava, mar ne?!?«
REŠITEV KRIŽANKE št. 1402
24

POGOVOR Pri nas se govori slovensko

Transcription

Similar documents

POGOVOR Z LJOBO JENČE Kultura utemeljuje

7. julij 2011.pdf - Župnija Jesenice

Naša luč - Družina

POGOVOR Šel sem kot Abraham v neznano

4 - Rafaelova družba

SVETA BIRMA - Župnija Sv. Anton

2014-6 - Salve

MESE Č NIKZASLOVENCEPOSVETU

December 2010 - Rafaelova družba

POGOVOR Z MIRELLO MERKŮ Seveda

Vaša vstopna vrata za nanotehnologijo v Srednji Evropi

TURIZEM V SLOVENIJI Turizem sodi med pomembnejše

24. nedelja med letom Šentilj - Župnija Št. Ilj v Slovenskih goricah

Osnovne informacije, kontakti

tule - Jin gibalne veščine