Odgovornost mednarodnih organizacij in/ali držav za ravnanja

Transcription

Univerza v Ljubljani
Pravna fakulteta
Katedra za mednarodno pravo
Odgovornost mednarodnih organizacij in/ali
držav za ravnanja njihovega osebja v mirovnih
operacijah
DIPLOMSKA
NALOGA
V E RO N IK A P IŠ O R N
Mentorica:
doc. dr. Vasilka Sancin
April, 2010
Kazalo
Kazalo............................................................................................................................................... I
Povzetek .......................................................................................................................................... II
Summary ....................................................................................................................................... IV
Seznam okrajšav .............................................................................................................................. V
1.UVOD ........................................................................................................................................... 1
2. PRAVNI OKVIR MIROVNIH OPERACIJ ................................................................................ 4
3. OSEBJE IN IMUNITETA ........................................................................................................... 6
4. ODGOVORNOST DRŽAV IN MEDNARODNIH ORGANIZACIJ ....................................... 12
4.1. Pripisovanje ravnanja mednarodnemu subjektu .................................................................. 13
4.2. Kršitev mednarodnopravnih obveznosti.............................................................................. 16
4.3. Odgovornost za ravnanje drugega mednarodnopravnega subjekta ..................................... 17
5. DELITEV ODGOVORNOSTI V MIROVNIH OPERACIJAH ............................................... 19
5.1. Osebje OZN......................................................................................................................... 19
5.2. Nacionalni kontingenti ........................................................................................................ 20
5.3. Pristopi k pripisovanju – doktrina in sodna praksa ............................................................. 24
6. MEDNARODNOPRAVNE OBVEZNOSTI V OKVIRU MIROVNIH OPERACIJ ............... 28
6.1. Mednarodno humanitarno pravo ......................................................................................... 28
6.2. Pravo človekovih pravic ...................................................................................................... 31
7. SODNA PRAKSA ..................................................................................................................... 33
7.1. Zadevi HN v. State of the Netherlands in Association 'Mothers of Srebrenica' v. State of
the Netherlands and UN ............................................................................................................. 33
7.2. Zadeva Behrami in Saramati ......................................................................................... 34
8. ZAKLJUČEK ............................................................................................................................. 40
LITERATURA ..................................................................................................................................i
MONOGRAFIJE ...........................................................................................................................i
ČLANKI IN RAZPRAVE ............................................................................................................i
DOKUMENTI .............................................................................................................................. v
SODBE ..................................................................................................................................... viii
SPLETNE STRANI ....................................................................................................................xi
Povzetek
Mirovne
operacije
se
odvijajo
v
kontekstu
sodelovanja
med
mednarodnimi
organizacijami, državami ter njihovim osebjem, ki v veliko primerih uživajo določene
imunitete in privilegije. Pri ugotavljanju, kdo naj odgovarja za ravnanja, ki predstavljajo
kršitve mednarodnega prava, se izpostavita dve glavni vprašanji - določitev
mednarodnopravnih obveznosti izvajalcev mirovnih operacij in pripisovanje ravnanja
katerim od mednarodnih subjektov. Različnost in število vpletenih subjektov otežujeta
jasno določitev njihovih mednarodnopravnih obveznosti, postopek pripisovanja pa je
dodatno zapleten zaradi nejasnih razmejitev vpliva, ki ga imajo vodilni subjekti nad
ravnanjem posameznikov. Na področju odgovornosti držav in mednarodnih organizacij,
se je, v odgovor na vprašanje pripisovanja ravnanja posameznikov oziroma skupin oseb,
razvil standard dejanskega nadzora. Vendar neenotna uporaba tega in drugih pravnih
standardov ter nepripravljenost sodišč, uporabiti možnosti, ki jih imajo na voljo za
dodelitev odgovornosti, prispeva k nejasnosti na tem področju in pomanjkanju
učinkovitega varstva pravic v kontekstu mirovnih operacij.
Naloga želi orisati opisano problematiko s pregledom obstoječih pravil in sodne prakse
na tem področju. Začne s pregledom pravnega okvira operacij. Temu sledi pregled
različnih skupin osebja ter podrobnosti vezi med vodilnimi subjekti in posamezniki. V
tem delu se obravnava posebna ureditev privilegijev in imunitet s poudarkom na OZN.
Naloga preide na vprašanje odgovornosti mednarodnih organizacij in držav ter v zvezi s
tem preuči delo Komisije ZN za mednarodno pravo, sodno prakso in standard
dejanskega nadzora. Poglavje o delitvi odgovornosti opisuje različne pristope k
pripisovanju ter določitev mednarodnopravnih obveznosti izvajalcev mirovnih operacij,
posebej na področju mednarodnega humanitarnega prava in mednarodnega prava
človekovih pravic. Naloga se konča z obravnavo sodne prakse s področja ugotavljanja
odgovornosti za kršitve mednarodnega prava v okviru mirovnih operacij.
II
Ključne besede
mirovne operacije, odgovornost držav, odgovornost mednarodnih organizacij, OZN,
dejanski nadzor
Key words
peacekeeping operations, responsibility of States, responsibility of International
Organizations, UN, effective control
III
Summary
Peacekeeping operations take place within the context of cooperation between lead
organizations, states and their respective personnel, upon whom are bestowed certain
immunities and privileges. When determining who should be held responsible for
actions
signifying
a
violation
of
international
law
that
occur
during
such
operations,there are two imperative issues which need to be addressed: the international
legal obligations of those conducting peacekeeping operations and the attribution of the
conduct in question to an international subject. The variety and number of subjects
involved make it difficult to clearly define an operation’s legal obligations, while
attribution is further complicated by the unclear delineation of the leading subjects'
influence on an individual peacekeeper’s actions. In the area of responsibility of states
and international organizations, the standard of effective control has been developed as
an answer to the question of attribution of an individual's or group's conduct. However,
inconsistent application of this and other legal standards, in addition to the courts’
unwillingness to make use of available options for assigning responsibility, contribute to
the remaining uncertainty surrounding these issues and lack of effective remedy in the
context of peacekeeping operations.
This thesis begins with a review of the legal framework of peacekeeping operations,
followed by a review of the different groups of personnel, the ties between an
operation's leading subjects and individual personnel and the operation's system of
privileges and immunities, with an emphasis on the UN. A review of the responsibility
of states and international organizations includes a discussion of the work of the
International Law Commission, relevant jurisprudence and the standard of effective
control. The chapter on the division of responsibility within peacekeeping operations
describes different approaches to attribution and a discussion of the obligations of those
conducting an operation, specifically in the areas of humanitarian and human rights law.
The thesis ends with a review of jurisdprudence regarding the determination of
responsibility for violations of international law within peacekeeping operations.
IV
Seznam okrajšav
ARSIWA – Articles on the responsibility of States for internationally wrongful acts
čl. – člen
DARIO – Draft articles on the responsibility of international organizations
ECHR – European Court of Human Rights
EKČP – Evropska konvencija o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin
ESČP – Evropsko sodišče za človekove pravice
EU – Evropska unija
ILA – International Law Association (Združenje za mednarodno pravo)
ILR – International Law Reports
Inter-AmCHR – Inter-American Court of Human Rights (Medameriško sodišče za
človekove pravice)
Inter-AmComHR – Inter-American Commission on Human Rights (Medameriška
komisija za človekove pravice)
Konvencija o varnosti – Konvencija o varnosti ZN in spremljevalnega osebja
KPI - Konvencija o privilegijih in imunitetah ZN
Nato - North Atlantic Treaty Organization (Severnoatlantska zveza)
odst. – odstavek
OMO - Oddelek za mirovne operacije
op. – opomba
OZN - Organizacija Združenih narodov
OPLAN - Operation plan (Operativni načrt)
OVSE – Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi
Posebni predstavnik – Posebni predstavnik Generalnega sekretarja OZN
str. – stran
UL OZN - Ustanovna listina Organizacije združenih narodov
UN - United Nations (Združeni narodi)
VS - Varnostni svet OZN
ZDA – Združene države Amerike
ZN – Združeni narodi
V
1. UVOD
Mirovne operacije so oblika ukrepa za ohranjanje miru, preprečitev spopadov ali njihove
širitve – sredstvo za obvladovanje groženj mednarodnemu miru in varnosti. 1 Njihovo
delovanje temelji na nepristranskosti in omejeni uporabi sile ter soglasju države ali
izvrševalcev oblasti na območju sporov. 2 V ta namen lahko OZN preko Varnostnega
sveta ustanovi mirovno operacijo ali delegira tak ukrep državi, skupini držav ali drugi
mednarodni
organizaciji
(npr.
vojaško-obrambni
zvezi).
Sodobne
operacije
se
razlikujejo v ciljih in nalogah, od vojaških operacij z nalogami na področju varnosti do
civilnih operacij z nalogami na socialnih in pravnih področjih. Operacije odsevajo to
kompleksnost v svoji sestavi, ki lahko vključuje različne skupine osebja (npr. civilne in
vojaške), ki so povezane z različnimi mednarodnimi organizacijami ter državami.
Mirovne operacije lahko delimo tudi glede na subjekt, ki jih izvaja. Operacije OZN (UN
operations, UN-led operationsin UN command and control) so povsem vključene v
organizacijo OZN. 3 Njihovo osebje, tako uvrščeno, je zajeto v varstvo 105. člena UL ZN
in Konvencije o privilegijih in imunitetah ZN. Nacionalni vojaški kontingenti pri tem
ohranijo svoj položaj sestavnega dela nacionalnih oboroženih sil države pošiljateljice in
odgovarjajo nacionalnim organom. Tudi operacije, ki potekajo zunaj OZN (UNauthorized, UN-mandated) imajo podlago v mandatu VS, čeprav je nato poveljstvo in
nadzor prenesen na regionalno organizacijo, skupino držav ali posamezno državo. 4
Glavne organizacije, ki pri tem sodelujejo so Nato, 5 EU, 6 OVSE 7 in Afriška
1 Häuβler, U., str. 11; Türk, D., str. 531.
2 Mirovne operacije se razlikujejo od kolektivnih prisilnih ukrepov po sedmem poglavju UL OZN glede sporazumne podlage in omejene uporabe
sile,čeprav so lahko mandati mirovnih misij včasih povezani z mandati predhodnih ali istočasnih prisilnih ukrepov ter sami vključujejo elemente
prisilnih ukrepov. Avtor navaja UNITAF in UNPROFOR, Häuβler, U., str. 19-20; tudi Sancin, V., Švarc, D. in Ambrož, M., str. 215;
Wickremasinghe, C., in Verdirame, G., str. 469-470.
3 Nekateri avtorji jih uvrščajo med pomožne organe OZN po drugem odstavku 7. člena UL OZN. Saura, J., str. 484.
4 Francoska Operacija Turkiz v Ruandi je primer mirovne operacije, izvedene s strani posamezne države, Resolucija VS 929 (1994). Operacija
MNF je primer večnacionalne operacije pod vodstvom ZDA, Resolucija VS 1529 (2004), operacija UNITAF je primer operacije, ki jo je
resolucija VS prepustila vodstvu ene države (ZDA), kateri so se kasneje priključile druge države.
4 Sancin, V., Švarc, D. in Ambrož, M., str. 259.
5 Primeri operacij pod poveljem in nadzorom Nata sta IFOR (kasneje KFOR) in ISAF. Häuβler, U., str. 12-13, 22.
Unija. 8Partnerske ali hibridne operacije predstavljajo še tretjo skupino, v kateri lahko
ločimo integrirane, koordinirane, vzporedne in zaporedne operacije OZN in drugih
organizacij. 9
Med razvojem mirovnih operacij se je mednarodna skupnost morala soočati z neuspehi
(pokoli civilnega prebivalstva v Srebrenici, Ruandi in drugod). Poleg neizpolnitev
mandatov, pa so problematični tudi številni primeri zlorab prebivalstva s strani
mirovnikov. Mediji, nevladne organizacije in sami organi ZN poročajo o spolnih
zlorabah, trgovanju z ljudmi za namene prisilne prostitucije, mučenju in ubojih. 10Najbolj
sporno pri tem je vloga mirovnikov kot oseb, ki naj bi predstavljale zaščito pred
nasiljem in drugimi grozodejstvi, ki pogosto spremljajo oborožen spopad. 11
Imuniteta in privilegiji osebja mirovnih operacij predstavljajo omejitev možnosti
sankcioniranja
posameznikov,
kar
daje
poseben
pomen
možnosti
vključitve
odgovornosti mednarodnih organizacij in držav, ki vodijo operacije. Pri tem sta
pomembni obveznost OZN poiskati alternativne oblike poravnave ter institut odreka
imunitete.
Ravnanje osebja, ki sodeluje v mirovni operaciji, se lahko na različne načine pripiše
vodilnim subjektom operacije na podlagi njihove vezi s posameznikom ter vplivom na
sporno ravnanje. Razrešitev tega vprašanja pripomore k pravilni ugotovitvi relevantnih
mednarodnopravnih obveznostih določenega subjekta in morebitne kršitve pravnega
6 Sodeljuje v vojaških, policijsko-varnostnih, opazovalnih in upravnih operacijah ter v operacijah za razvoj pravnega sistema. Primeri operacij so
EUFOR Artemis, EUFOR Althea in EULEX Kosovo.
7 Sodeluje z misijami na področjih človekovih pravic, uprave, opazovanja medijev in volitev ter razvoja pravnega sistema. Glej
http://www.osce.org/item/43692 (preverjeno 16.3.2011).
8 Sodeluje v večih mirovnih operacijah, samostojno- AMIS, AU-OZN UNAMID in v sodelovanju z OZN - UNOCI, UNMEE ipd.
10 Gaja, G., Drugo poročiloo mednarodni odgovornosti mednarodnih organizacij z 2. 4. 2004. A/CN.4/541 (2004), str. 16, odst. 33, op. 51;
Simić, O., glede UNCIVPOL v Bosni in Hercegovini; Rawski, F., str. 104, op. 6; EU Soldiers Accused of Torturing Civilians in the Congo,
Deutche Welle, (29. 3. 2008); Torture by Army Peacekeepers in Somalia Shocks Canada, New York Times (27. 11. 1994); Judge dismisses
lawsuit by family of Somali teen, CBC Canada, popravljeno 10. 11. 2000 in Torture as Tort: Comparative perspectives on the Development of
transnational Human Rights Litigation, Oxford, Hart Publishing, 2001.
11 OZN se na to odziva s številnimi ukrepi, glej npr. bilten Generalnega sekretarja o posebnih ukrepih za zaščito pred spolnim izkoriščanjem in
zlorabami (Special Measures for Protection from Sexual Exploitation and Sexual Abuse, UN Docs.ST/SGB/2003/13 (2003)) in t.i. Zeidovo
poročilo: A Comprehensive strategy to eliminate future sexual exploitation and abuse in United Nations peacekeeping operations, UN Docs.
A/59/710 (2005).
2
pravila. Izpolnitev obeh pogojev mednarodne odgovornosti držav in mednarodnih
organizacij vodi do uveljavljanja odgovornosti in učinkovitega varstva interesov žrtve.
Naloga želi preučiti možnost uveljavitve odgovornosti države ali mednarodne
organizacije, ki vodi mirovno operacijo za ravnanje osebja, kot način zagotavljanja
varstva pravic žrtev. Cilj je ugotoviti relevantna pravila, metode pripisovanja ter
mednarodne obveznosti, ki obvezujejo izvajalce mirovnih operacij. Skuša odgovoriti na
vprašanja različnih načinov pripisovanja ter standarda dejanskega nadzora, zahtevanega
praga ali oblike vpliva mednarodnega subjekta na ravnanje in položaja pripadnikov
vojaških enot v mednarodnih operacijah, kjer so izpostavljeni vplivu več subjektov
hkrati. Drugo pomembno vprašanje je obstoj kršitve mednarodnega prava oz. vprašanje,
katere obveznosti zavezujejo subjekte, ki izvajajo mirovne operacije. Pri tem se
izpostavijo vprašanja glede ekstrateritorialne uporabe mednarodnopravnih instrumentov,
pomen običjnopravnih pravil pri operacijah, v katerih sodelujejo subjekti z različnimi
obveznostmi
(mednarodne
organizacije
npr.
običajno
niso
podpisnice
mednarodnopravnih instrumentov) ter nejasna vloga mirovnikov v oboroženih spopadih
v zvezi z uporabo mednarodnega humanitarnega prava.
3
2. PRAVNI OKVIR MIROVNIH OPERACIJ
Pri razmejitvi nalog, pristojnosti ter odgovornosti, je treba pogledati pravni okvir
operacije skupaj z dejanskim stanjem. Vendar, zaradi njihove kompleksnosti in
raznovrstnosti ne obstaja enoten, celovit pravni okvir za vse mirovne operacije. Okvir
vsake operacije je tako sestavljen iz določenih splošnih in partikularnih pravnih virov.
Med splošnimi so posebnega pomena konvencije, ki uokvirjajo naloge OZN, določajo
njene privilegije ter zagotavljajo posebno zaščito in imuniteto njenemu osebju, ter tisti
pravni akti, ki podobno zaščito zagotavljajo drugemu osebju operacij. Partikularne vire
sestavlja vrsta sporazumov, ki urejajo sodelovanje držav in mednarodnih organizacij kot
so sporazumi o statusu sil, vojno-tehnični sporazumi in sporazumi o prehodu čez
ozemlje tretjih držav.
Pristojnost za ustanovitev in pooblastitev mirovnih operacij izhajata iz teleološke
razlage UL OZN, ki organizaciji omogoča ukrepe za dosego svojih ciljev in namenov.
Takšno utemeljevanje lahko najdemo v členih UL OZN, npr. 39. in 40. čl., ki
pooblaščata VS za oceno grožnje miru in varnosti ter sprejem začasnih ukrepov ter 29.
čl., ki ureja ustanovitev pomožnih organov. 12 Resolucija VS (izjemoma Generalne
skupščine), v kateri določi cilje in naloge operacije ter podeli pristojnosti med
sodelujočimi subjekti predstavlja temelj pravnega okvira konkretne operacije. 13VS pa
lahko pooblasti za izvajanje mirovne operacije tudi druge mednarodne organizacije ali
koalicijo držav.
Sporazum o statusu sil ali misije (angl. SOFA in SOMA), 14 med vodilnimi subjekti in
državo gostiteljico, izraža njeno soglasje. Določa status operacije oz. privilegije in
imunitete misije in osebja, jurisdikcijo ter vprašanje civilne in kazenske odgovornosti
13 Häuβler, U., str. 47.
14 Glej npr. Sporazum med pogodbenicami severnoatlantskega sporazuma o statusu njihovih sil, Uradni list RS, št. 83/2004 z dne 29. 7. 2004 in
Sporazum o sodelovanju enot slovenske vojske v sestavi mednarodnih varnostnih sil za pomoč (ISAF) v Afganistanu, Uradni list RS, št. 105/2005
z dne 23. 11. 2005.
4
pripadnikov operacije. 15 Sporazum o sodelovanju sil med ZN in državo pošiljateljico, ki
mirovnim operacijam prispeva osebje in opremo, določa število in kategorije osebja ter
vrsto nadzora, ki ga bosta subjekta nad njimi izvajala, kot tudi razmejitev njunih
pristojnosti v tem pogledu. 16
Temeljnega pomena so vzorčni sporazumi OZN in drugih mednarodnih organizacij, ki
predstavljajo podlago posebnih dogovorov med strankami. Lahko se uporabljajo tudi za
mirovne operacije zunaj OZN ali v obdobju pred sklenitvijo dogovorov za konkretno
operacijo. 17
Pravni okvir operacij izpopolnjuje še vrsta dodatnih sporazumov (npr. za ureditev
položaja posebnih skupin osebja 18) in notranjih aktov organizacij in operacij, ki določajo
prispevke, vloge in pravila ravnanja (npr. operativni načrt OPLAN, ki predstavlja
vojaško razlago mandata in podrobneje uredi delitev pristojnosti in nadzora med
subjekti). 19
15 Häuβler, U., str. 50; Sancin, V., Švarc, D. in Ambrož, M., str. 272-273.
17 Vzorčni sporazum o statusu sil - Model Status of Forces Agreement, UN Docs. A/45/954; sporazum o statusu sil Severnoatlantske zveze
(1951); sporazum o statusu sil EU (2003).
18 Avtor navaja primer sporazuma o dodatnih privilegijih in imunitetah pripadnikov UNCIVPOL. Simić, O., str. 15.
19 Fleck, D., str. 494; Sancin, V., Švarc, D. in Ambrož, M., str. 261.
5
2. OSEBJE IN IMUNITETA
Razvoj bolj kompleksnih mirovnih operacij je zahteval tudi širitev vključenih skupin
osebja, od katerih ima vsaka svojo vez z vodilnimi subjekti. 20 Naloge in pravni položaj
so lahko različno urejene za posamezno skupino. 21
Vzorčni sporazum o sodelovanju sil v sedmem odstavku 5. člena določa, da oborožene
sile, ki jih država prispeva,ostajajo v službi države pošiljateljice, vendar hkrati preidejo
pod povelje OZN. 22 Vojaško osebje je organizirano v nacionalne kontingente s
poveljnikom iz države pošiljateljice. Pripadniki pridobijo status mednarodnega
uslužbenca, vendar ostanejo v službi domačih oboroženih sil in odgovarjajo nacionalni
vladi. 23 Sporazum v osmem odstavku odgovornost za splošen red in disciplino operacije
določa vodji misije, disciplinsko odgovornost pa nacionalnemu poveljniku. 24 V 6. čl. se
poudarja nadzor OZN s prepovedjo nacionalnim silam, da bi zahtevale ali sprejele
navodila s strani lastnih držav.
Drugače je pri civilnem osebju,kjer je vez med posameznikom in vodilno organizacijo
močnejša, ne sodelujejo namreč v vlogi predstavnikov države. V Konvenciji o
privilegijih in imunitetah ZN (v nadaljevanju KPI) je civilno osebje razdeljeno na
skupino uslužbencev ZN (v to skupino so uvrščeni tudi prostovoljci 25) in strokovnjake
na misiji (angl. experts on mission), kar vključuje civilno policijo, vojaške opazovalce
in civilno osebje, ki ga prispevajo države pošiljateljice. 26 Konvencija o varnosti ZN in
20 Za pregled skupin osebja in njihovega statusa, glej: Grabrovec, S., Odgovornost pripadnikov mirovnih operacij Združenih narodov za kazniva
dejanja, diplomsko delo, Ljubljana, 2007.
21 Simić, O., str. 15: primer posebne ureditve imunitete UNCIVPOL.
22 Vzorčni sporazum ZN o sodelovanju sil; Sancin, V., Švarc, D. in Ambrož, M., str. 275.
23 Sancin, V., Švarc, D. in Ambrož, M., prav tam.
24 Vzorčni sporazum ZN o sodelovanju sil, glej op. 88; Sancin, V., Švarc, D. in Ambrož, M., prav tam.
25 Program ZN za prostovoljce, http://www.unv.org/ua.html (preverjeno 15. 3. 2011).
26 Vzorčni sporazum o statusu sil, 6.čl., 26. odst.; Vzorčni sporazum o sodelovanju sil, 7. čl., odst. 17-18. Civilno osebje vključuje posebno
skupino svetovalcev in individualnih sopogodbenikov, katerim se lahko naknadno podeli status strokovnjakov na misiji. Grabrovec, S., str. 16.
Avtor navaja Administrative instruction Consultants and Individual Contractors, UN Docs. ST/AI/1999/7 (1999).
6
spremljevalnega osebja 27 medtem ureja varstvo osebja ZN (člani vojaških, policijskih in
civilnih komponent) in skupine spremljevalnega osebja. 28
Osebje mirovnih operacij je zaščiteno s sistemom privilegijev in imunitet, brez katerih
bi vmešavanje držav gostiteljic in drugih lokalnih akterjev zlahka preprečilo učinkovito
delovanje operacij. 29 Rawski izpostavi dodatno težavo: nepripravljenost držav prispevati
sile in osebje v misije pod jurisdikcijo tuje države, posebej v luči vprašljivih pravnih
standardov in spoštovanja človekovih pravic na območjih spora. 30 Rešitev predstavlja
izključitev kazenske in civilne jurisdikcije države gostiteljice s procesno imuniteto
osebja ter določitev jurisdikcije nacionalne države posameznika. Obseg imunitete je
omejen s pogojem funkcionalnosti 31: po UL OZN v obsegu, ki je potreben za neodvisno
delovanje, po KPI pa za dejanja, ki jih oseba izvrši v »uradni funkciji«. 32 Imuniteta
osebja in agentov OZN je tako funkcionalno omejena v dveh pogledih - izvrševanje
uradne funkcije in nalog je odločilno pri ugotavljanju uporabe določb o imuniteti za
konkretno osebo in za sporno ravnanje. 33
Imuniteta večjega dela osebja operacij izhaja že iz pravnega okvirja ZN: dve
konvenciji 34, Vzorčni sporazum o statusu sil, resolucije VS 35 in UL OZN (105. čl.).
KPI predpisuje imuniteto trem skupinam osebja. Za prvo skupino osebja, uslužbence in
prostovoljce, velja procesna imuniteta za besede in ravnanja, izrečena ali storjena v
okviru uradne funkcije. 36 Drugi skupini, t.i. strokovnjakom na misiji sta podani osebna
27 Konvencija o varnosti ZN in spremljevalnega osebja, 2051 UNTS 391 (1994). Zaščita ne velja za operacije, ki se vključujejo v oborožen
spopad (v tem primeru velja zaščita mednarodnega humanitarnega prava) niti za tiste, ki vključujejo elemente prisilnih ukrepov.
28 Sem spadajo osebe, ki jih angažira Generalni sekretar OZN, ali jih pošlje država, mednarodna organizacija, specializirana agencija OZN oz.
osebje humanitarnih in nevladnih organizacij, pod pogojem soglasja OZN. Konvencija o varnosti, 1. čl..
29 Za podrobno obravnavo sistema imunitet agentov ZN glej International Peacekeeping and International Humanitarian Law, Mallesons
Stephen Jaques Humanitarian Law Perspectives Research Project (2009). http://www.redcross.org.au/ihl/media/9883421_1_HLP_2009__Peacekeepers.pdf (preverjeno 13. 3. 2011).
30 Rawski, F., str. 104.
31 Nekateri menijo, da se imuniteta preširoko tolmači ter da presega pogoj funkcionalnosti. Simić, O., str. 15.
33 Glej npr. Mazilu - Applicability of article VI, section 22, of the Convention on the privileges and immunity of the United Nations, svetovalno
mnenje z dne 15. 12. 1989. ICJ Reports 1989 in Cumaraswamy - Difference Relating to Immunity from Legal Process of a Special Rapporteur of
the Commission on Human Rights, svetovalno mnenje z dne 25. 4. 1999. ICJ Reports 1999.
34 Konvencija o privilegijih in imunitetah ZN, 1946 in Konvencija o privilegijih in imunitetah specializiranih agencij ZN, 1947.
35 Avtor navaja resolucije VS za mirovne operacije s pooblastili za prisilne ukrepe, Rawski, F., str. 109.
36 KPI, 5. čl..
7
nedotakljivost in procesna imuniteta. 37 Vzorčni sporazum kot pripadnike te skupine
določa vojne opazovalce, civilno osebje in civilno policijo. 38 Določenim višjim
uradnikom ZN (pomočnik Generalnega sekretarja in višje) pa je predpisan položaj
diplomatskega predstavnika, kar vključuje absolutno procesno imuniteto. 39
Vzorčni sporazum o statusu sil predstavlja prilagoditev zaščite KPI posamezni operaciji.
Pogosto rešuje ta vprašanja na drugačen način oz. za osebje, ki sicer ni zajeto v KPI40
posebej pripadnike nacionalnih kontingentov, ki so izvzeti iz varstva KPI. V 46. odst. z
izrecnim sklicevanjem na KPI razširja njeno uporabo na posameznike iz držav
nepogodbenic, ki sodelujejo v mirovnih operacijah. 41 Vzorčni sporazum podeli procesno
imuniteto vsem pripadnikom mirovnih operacij glede ravnanja v zvezi z uradno
funkcijo– tudi npr. osebju z vrst lokalnega prebivalstva. 42 Osebju z diplomatskim
statusom prišteje najvišje uradnike operacije: posebnega predstavnika Generalnega
sekretarja OZN, poveljnika sil, vodjo misije in vodjo civilne policije. 43
Izključitev možnosti ugotavljanja odgovornosti (preko sistema privilegijev in imunitet)
pa vendar ni brezpogojna. KPI v 5. čl. nalaga ZN obveznost sodelovanja z državami
članicami pri uporabi prava, zagotavljanju spoštovanja pravil in preprečevanju zlorab
imunitete. 44 V sporih, ki izhajajo s področja zasebnega prava ali ravnanja uslužbenca
OZN, pri katerem pride do uveljavitve imunitete, KPI nalaga OZN odgovornost najti
primeren alternativni način reševanja spora. 45 Najbolj neposredna možnost, ki omogoča
ugotavljanje odgovornosti, pa je odrek imunitete. Po besedah KPI ima Generalni
sekretar OZN pravico in dolžnost osebi odreči imuniteto, kadar s tem ne bi škodoval
interesom OZN in kadar bi imuniteta ovirala izvrševanje pravičnosti. 46 Sweetser
37 KPI, 6. čl..
39 KPI, 5. čl..
41 Vzorčni sporazum o statusu sil, odst. 3 in 15.
42 Vzorčni sporazum o statusu sil, odst. 28 in 46.
43 Vzorčni sporazumo statusu sil, odst. 24.
44 KPI, odst. 21.
45 KPI, 8. čl.: »UN shall ‘make provisions’ for ‘ appropriate settlement’«.
46 KPI, 5. čl., odst. 20 in drugje. Rawski trdi, da čeprav se pojavlja vprašanje, ali je morda odrek diskrecijska pravica ali dolžnost Generalnega
sekretarja, je široko sprejeto, da je v primerih hudih kršitev mednarodnega prava to dolžnost. Rawski, F., str. 114. Sicer bi si bilo težko zamisliti,
8
poudarja, da kljub vsemu imuniteta predstavlja veliko oviro pri uveljavljanju
odgovornosti mirovnikov, saj tudi v primerih, kjer ravnanje ne spada v izvajanje uradne
dolžnosti, nacionalna sodišča raje čakajo na izrecno izjavo ZN o morebitnem
uveljavljanju imunitete, kar odloži hitro sojenje in zaščito žrtev. 47
Meddržavno sodišče v zadevi Cumaraswamy poudari, da je vprašanje imunitete različno
od vprašanja povračila škode, ter da lahko ZN odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči
njihov agent med izvajanjem uradne funkcije, čeprav ne bodo odgovarjali pred
nacionalnimi sodišči. 48 Oblika ali način poravnave nista podrobneje določeni. 49 Za
mirovne operacije je v 51. odst. Vzorčnega sporazuma o statusu sil predvidena stalna
komisija za poravnavo (standing claims commission), medtem ko v praksi pogosto
zavzamejo obliko odbora za pregled zahtevkov znotraj posameznih operacij (claims
review boards). 50
Ob izključeni jurisdikciji države gostiteljice kršitve pravil privedejo do drugih oblik
uveljavljanja odgovornosti: znotraj sistema OZN ter po sistemu disciplinskih ukrepov
nacionalnih kontingentov.
V primeru obtožbe pripadnika civilnega osebja se začne notranja preiskava, ki
pripomore k odločitvi o izpolnitvi pogojev za imuniteto oz. o njenem odreku, o
morebitnem začetku kazenskega pregona ter o začetku disciplinskega ali upravnega
postopka. 51
da večina nepravilnosti s strani mirovnikov (spolne zlorabe, umori, korupcija, ipd.) izpolnjuje pogoj funkcionalnosti. Glej Rawski, F., str. 113.
Sweetser, C., str. 1654.Za opis postopka glej Grabrovec, S., str. 20.
47 Sweetser, C., str, 1653.
48. »Immunity from legal process is distinct from the issue of compensation [...]. The UN may be required to bear responsibility for
damages.«Cumaraswamy, odst. 66.
49 Avtorji navajajo sodbo v zadevah Waite and Kennedy v. Germany in Beer and Regan v. Germany, sodbi z dne 18. 2. 1999 ECHR (Ser A.) v
kateri je sodišče odločilo, da je lahko priznanje imunitete mednarodne organizacije odvisno od dostopa do razumnih alternativnih sredstev
poravnave, pri čemer je sodišče odločilo, da lahko zunajsodni tribunali zadovoljijo pravico do sodnega varstva. Meddržavno sodišče je v
svetovalnem mnenju Effect of Awards of Compensation made by the United Nations Administrative Tribunal z dne 13. 7. 1954, ICJ Reports 1954,
odločilo, da je upravni tribunal ZN primerno alternativno sredstvo. Glej Reinisch, A., str. 287.
50 Shraga, D., str. 409.
51 Vzorčni sporazum ZN o statusu sil, odst. 49 in drugje. Za civilne pripadnike so posledice kršitev pravil ravnanja lahko notranji ukrepi OZN,
odstranitev iz operacije, prepoved sodelovanja v nadaljnih operacijah, razdor pogodbe, prepoved zaposlovanja v sistemu OZN ipd. Sankcija
kršitev s strani individualnih pogodbenikov je prekinitev pogodbe. Odločitev o začetku kazenskega postopka lahko privede do ukrepov kot so
zavarovanje dokazov, prič ipd. Grabrovec, S., str. 56-57.
9
Pripadniki vojaških kontingentov so na enak način izvzeti iz jurisdikcije države
gostiteljice, 52 država pošiljateljica ima izključno disciplinsko jurisdikcijo glede kršitev
disciplinskih pravil države ter pravil ravnanja operacije. V primeru suma nepravilnega
ravnanja vojakov se začne preiskava z namenom odločanja o odpoklicu vojaka iz
operacije in vrnitve v državo pošiljateljico. 53 Vzorčni sporazum Generalnemu sekretarju
nalaga obveznost pridobiti zagotovilo države pošiljateljice, da bo izvrševala svojo
pristojnost v primerih kaznivih dejanj ali kršitev pravil s strani njenih vojakov. 54 Avtorji
opozarjajo na problematičnost izključne jurisdikcije države pošiljateljice zaradi nizke
pripravljenosti države za pregon in milejše kaznovalne politike v primerih, ko pride do
pregona, oteženega dostopa do dokazov, prič ipd.55V primeru neukrepanja države
pošiljateljice ima OZN na voljo le omejene možnosti, npr. prošnjo za odpoklic in vrnitev
v nacionalno državo in priporočilo pristojnim državnim oblastem, da ukrepajo. 56
Imuniteta ostaja razpeta med dvema interesoma, ki močno vplivata na uspeh mirovnih
operacij. Po eni strani je nujna za nemoteno delovanje operacij, hkrati pa se je treba
zavedati, da je namenjena zaščiti delovanja mirovnih operacij in ZN in ne zaščiti
posameznika. Preširoko tolmačenje imunitete lahko omejuje uspeh operacij, saj ustvarja
dvojna merila in spodbuja nesprejemljivo ravnanje pripadnikov, ki ne pričakujejo
sankcij, kar lahko vodi v izgubo podpore operaciji lokalnega prebivalstva. 57 Na
območju, kjer je spoštovanje uveljavljenih pravnih garancij in človekovih pravic v
postopku lahko vprašljivo, ZN nudi pomoč 58 in tako zagotovi pravilno izvedbo
postopka. 59
Posebno vprašanje o primernosti imunitete se pojavi v situacijah, ko je OZN v vlogi
oblasti (operacije prehodne uprave). Rawski npr. navaja, da v teh operacijah ni težav s
52 Vzorčni sporazum ZN o statusu sil, odst. 47.
53 Grabrovec navaja Revidiran Osnutek sporazuma o razumevanju med ZN in državo pošiljateljico, 2007, ki vsebuje obveznost sodelovanja
poveljnika nacionalnega kontingenta. Grabrovec, S., str. 60.
54 Vzorčni sporazum ZN o statusu sil, 6. čl. odst. 48.
55 Rowe, P., str. 79; Sancin, V., Švarc, D. in Ambrož, M., str. 382; Grabrovec, S., str. 29-34.
56 Zeid Report, UN Docs. A/59/710 (2005) odst. 19; Simić, O., str. 19.
57 Podobno navajata tudi: Zeid Report, UN Docs. A/59/710 (2005) in Report of the group of Legal experts on ensuring the accountability of the
UN staff and experts on mission with respect to criminal acts committed in peacekeeping operations, UN Docs. A/60/980 (2006). Glej Rowe, P.,
str 78 in nadalje.
58 Glej op. 44.
59 O pomenu lokalne jurisdikcije in možnosti pomoči ZN glej Grabrovec, S., str. 21 in 22.
10
posredovanjem zunanjih
akterjev,
poskusi
oviranja
operacije
ter
spoštovanjem
človekovih pravic, ki so sicer navedene med utemeljevanjem potrebe po imuniteti in
privilegijih osebja in držav pošiljateljic. 60
60 Glej Rawski, F., To waive or not to waive (2002).
11
4. ODGOVORNOST DRŽAV IN MEDNARODNIH
ORGANIZACIJ
Elementa mednarodno protipravnega ravnanja, ki sproži mednarodno odgovornost sta
enako določena za države in mednarodne organizacije: da se dejanje (storitev ali
opustitev) pripiše mednarodnemu subjektu ter da predstavlja kršitev njegovih
mednarodnopravnih obveznosti. 61 Ker lahko država in mednarodna organizacija po svoji
naravi delujeta samo preko ljudi in skupin ljudi, svojih predstavnikov in agentov, 62 so
postopek in pravila določanja, katera ravnanja teh oseb lahko pripišemo mednarodnemu
subjektu, ključnega pomena. Od določitve subjekta, ki se mu pripiše ravnanje, je
odvisna tudi določitev obvezujočih mednarodnopravnih pravil ter njihova kršitev.
Mednarodna odgovornost pri tem izhaja iz mednarodnopravne osebnosti. Pravno
podlago odgovornosti držav predstavljajo pravila mednarodnega običajnega prava,
razvita v praksi mednarodnih arbitraž in sodišč ter v delu Komisije ZN za mednarodno
pravo. 63 Medtem je mednarodnopravna osebnost mednarodnih organizacij ostala dlje
časa nedoločena, čeprav je njihova pravna sposobnost bila priznana v nacionalnih
pravnih redih. 64 Meddržavno sodišče je to vprašanje končno rešilo za OZN v zadevi
Reparations, 65 kar je tudi drugim mednarodnim organizacijam odprlo pot do
61 1. čl. ARSIWE: Responsibility of a State for its internationally wrongful acts,2. čl. ARSIWE: Elements of an internationally wrongful act of a
State in 4. čl. DARIA: Elements of an internationally wrongful act of an international organization.
62 Crawford, J., str. 82, odst. 5; Brownlie, I., str. 12; Türk, D., str. 284.
63 Sancin, V., Švarc, D. in Ambrož, M., str. 185. Avtorji navajajo številne primere iz mednarodne sodne prakse. Že l. 1927 je Stalno meddržavno
sodišče v zadevi Tovarna Chorzow izreklo, da vsaka kršitev dolžnosti vključuje obveznost odškodnine. Factory at Chorzow, Sodba št. 8, 1927
PCIJ, Ser A, No. 17 (13. 9. 1928).
64 Hohler, B., diplomska naloga (2006), str. 15.
65 Povračilo za škodo povzročeno med službovanjem v OZN – Reparations for Injuries Suffered in the Service of the United Nations, svetovalno
mnenje z dne 11. 4. 1949, ICJ Reports 1949.
12
mednarodnopravne
osebnosti, 66
iz
česar
sledi
možnost
ugotovitve
njihove
odgovornosti. 67
Odločilnega pomena so pravila o odgovornosti držav (Articles on the Responsibility of
States for Internationally Wrongful Acts – ARSIWA) 68 ter osnutek pravil o odgovornosti
mednarodnih organizacij (Draft Articles on the Responsibility of International
Organizations – DARIO). 69
4.1. Pripisovanje ravnanja mednarodnemu subjektu
Obstajata dva glavna načina pripisovanja ravnanja državi. Prvi način, urejen v 4. čl.
ARSIWE 70, ravnanje pripisuje državi na podlagi institucionalne vezi – oseba ali skupina
oseb, ki izvrši ravnanje, je organ države po njenem notranjem pravu. 71 V 5., 6. in 7. čl.
je pripisovanje razširjeno na ravnanja oseb, ki formalnopravno niso organi države,
vendar izvršujejo državna pooblastila, kadar izvršujejo ta pooblastila. 72 Za status de
facto organov mora oseba ali skupina biti pod popolnim nadzorom države tako, da je le
instrument države in je vsa samostojnost le navidezna. 73
Drugi način pripisuje ravnanje oseb ali skupin oseb na podlagi nadzora ali vpliva, ki ga
država vrši nad njimi glede specifičnega ravnanja. Dejanski nadzor je treba dokazovati
66 To je že potrdila sodna praksa. Glej npr. Interpretation of agreement between WHO and Egypt, ICJ Reports 1980, Nuclear weapons, ICJ
Reports 1996, Reparations in Cumaraswamy, Poročilo Komisije ZN s 55. zasedanja, UN Docs. A/58/10 (2003), str. 41, odst. 7. Za razliko od
držav se njihova pravna sposobnost ne predpostavlja, temveč se presoja na podlagi ustanovitvenih aktov, namena ustanovitve in prakse
organizacije in držav. Türk, D., str. 314.
67 Hohler, B., diplomska naloga (2006), str. 46 in dalje. Na področju odgovornosti mednarodnih organizacij je vplivno delo Komisije ZN za
mednarodno pravo in delo Združenja za mednarodno pravo (International Law Association - poročilo z Berlinske conference, 2004).
68 Kodifikacija teh pravil je trajala od 1949, ko je Komisija ZN določila cilj kodifikacije tega področja, kar je Generalna skupščina potrdila z
resolucijo 799 (VIII), 7. 12. 1953, do sprejetja celovitega osnutka pravil o odgovornosti držav l.2001, ki ga je nato Generalna skupščina sprejela v
resoluciji 56/82 (2001).
69 Poročilo Komisije ZN z 60. zasedanja, UN Docs. A/63/10 (2008). V diplomski nalogi so navedeni citati (in naslovi členov) s poročila Komisije
z njihovega 61. zasedanja. UN Docs.. A/64/10 (2009). Glej npr. Hohler, B., Responsibility of International Organizations, 2008.
70 4. čl. ARSIWE:Conduct of organs of a State.
71 V zadevi Genocid je Meddržavno sodišče izrazilo pojem organa kot sestavni del države, ki deluje v njenem imenu. Application of the
Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide, (Bosnia and Herzegovina v. Serbia and Montenegro), sodba z dne 26. 2.
2007, ICJ Reports 2007, odst. 385-388.
72 5. čl. ARSIWE: Conduct of persons or entities excercising elements of governmental authority.
73 Genocid, odst. 392.
13
za vsako ravnanje posebej. 74 Pri razvoju tega načina pripisovanja, ki je sicer urejen v 8.
čl. ARSIWE 75, je sodna praksa dala odgovor na vprašanje zahtevane stopnje nadzora.
Širok obseg pripisovanja po 5. čl. DARIA zaobjame vse tri situacije, ki jih urejajo 4., 5.
in 8. čl. ARSIWE. Določa, da se ravnanje pripiše mednarodni organizaciji, če je bilo
izvedeno s strani njenega organa ali agenta, v kolikor je sporno ravnanje povezano z
izvrševanjem uradnih nalog in funkcije. 76
Že v tretjem odstavku 2. čl. DARIA je podana široka definicija agenta, ki pravi, da je to
oseba 77, preko katere deluje organizacija. Sodišče je v zadevi Reparations v pojem
»agent« vključilo vsako osebo, ki izvršuje naloge, določene s strani organizacije (OZN),
ne glede na status zaposlenega ali odplačno naravo dela, skratka »vsako osebo, preko
katere deluje«. 78 Status agenta tako izhaja iz njegove funkcije. 79 Pri določanju statusa
organa ali agenta so v pomoč pravila organizacije, vendar izrecna določba ni nujen
pogoj. 80
V obeh primerih je posebej urejena odgovornost za ravnanje organov, ki so preneseni v
razpolaganje drugega subjekta. V primeru državnega organa, s katerim razpolaga druga
država, se ravnanje pripisuje državi prejemnici, če organ vrši elemente državne
avtoritete te države oz. ko organ ravna začasno in izključno v prid države prejemnice ter
pod njeno oblastjo. Takšen vpliv prekludira odgovornost države pošiljateljice. 81 Pri
mednarodni organizaciji ne moremo govoriti o državnih pooblastilih, zato je določeno,
da se ravnanje organa pripiše mednarodni organizaciji, ki ga je dobila v razpolaganje,
74 Milanović navaja pomen razmejitve med prvi dve kategoriji (de iure organi – 4. čl., de facto organi - 5. in 6. čl.) in tretjo (ne-organi, država
vpliva preko navodil, vodstva ali nadzora - 8. čl.).Odgovornost za ravnanja ultra vires (7. čl.) velja samo za ravnanja državnih organov in ravnanja
državnih organov se avtomatsko pripisujejo državi, medtem ko se mora za ne-organe dokazovati vez za vsako ravnanje. Milanović, M., str. 313314.
75 8. čl. ARSIWE: Conduct directed or controlled by a State.
76 5. čl. DARIA: General rule on attribution of conduct to an international organization.
77 Pravne in fizične osebe.
78 Poročilo Komisije ZN s 56. zasedanja (2004), str. 106, odst. 4. V komentarjih Komisija ZN navede, da takšno razumevanje velja tudi za druge
mednarodne organizacije.; Gaja, G., Drugo poročilo (2004), str. 25-26.
79 Cumaraswamy, odst. 66, navedeno v Poročilu Komisije ZN z 56. zasedanja (2004), str. 105. Komisija navaja tudi Mazilu, kjer je sodišče
poudarilo, da je odločilna narava misije oz. naloge in ne določitev položaja v organizaciji.Poročilo Komisije ZN z 61. zasedanja, str. 63.
80 Poročilo Komisije ZN s 56. zasedanja (2004), str. 107, odst. 9. UL OZN npr. uporabi termina »organ« in »pomožni organ« v 7., 22. in 30. čl.
Prav tam, str. 104, odst 2.
81 6. čl. ARSIWE: Conduct of organs placed at the disposal of a State by another State.
14
kadar ta organizacija izvaja dejanski nadzor nad konkretnim ravnanjem. 82 Ravnanje se
pripiše mednarodni organizaciji tudi v primeru, da prizna ravnanje za svoje. 83 Vredno je
poudariti, da tako pravila odgovornosti držav kot pravila o odgovornosti mednarodnih
organizacij dopuščajo odgovornost več subjektov za isto ravnanje. 84
4.1.1. Pripisovanje na podlagi nadzora ali vpliva in standard dejanskega nadzora
Pri pripisovanju na podlagi vpliva nad osebami in njihovim ravnanjem se presoja, če so
osebe ravnanje vršile na podlagi navodil, usmeritev ali kontrole mednarodnega subjekta
nad konkretnim ravnanjem. 85 Cassese poudari, da pomen pripisovanja (državi) ravnanja
ne-organov leži v preprečevanju uporabe posameznikov, s katerimi (država) nima
formalnih vezi, za izvršitev spornih ravnanj, da bi se izognila odgovornosti. 86 Avtorji
izpostavljajo, da je to po drugi strani omejeno z zahtevo po skrbnem dokazovanju
dejanske vezi med državo in ravnanjem posameznika, da bi država odgovarjala le za
svoja ravnanja. 87
Pri vsem tem se pojavi vprašanje praga dejanskega nadzora, 88 ki je potreben za
pripisovanje. Različni standardi in testi za preverjanje stopnje nadzora so se razvili v
pravnih virih in sodni praksi mednarodnih sodišč na področju odgovornosti držav. 89
Milanović navaja standarde popolnega nadzora (complete control), dejanskega nadzora
(effective control) in splošnega nadzora (overall control). 90 Sodna praksa v primeru
standarda dejanskega nadzora govori o pomenu preverjanja nadzora v konkretnih okoliščinah
glede posameznih aktivnosti osebja, ki predstavljajo sporno ravnanje (zadevi Nikaragva91 in
82 Poročilo Komisije ZN z 61. zasedanja (2009), str. 66-67. 6. čl. DARIA: Conduct of organs or agents placed at the disposal of an international
organization by a State or another international organization. Kot primer je naveden nacionalni kontingent mirovne operacije ZN. Poročilo
Komisije ZN s 56. zasedanja (2004), str. 110, odst. 1.
83 8. čl. DARIA: Conduct adopted and acknowledged by an international organization as its own.
84 47. čl. ARSIWE: Plurality of responsible States in 47. čl. DARIA: Plurality of States or International organizations.
85 Crawford, J., str. 110; Türk, D., str. 285.
86 Cassese, A., str. 663.
88 Izraz effective control ima več prevodov. Türk (str. 286) govori o državnem nadzoru, vendar za sam pravni standard uporabi izraz dejanska
kontrola, medtem ko Sancin z ostalimi avtorji (str. 186) navajajo izraz učinkovit nadzor oz. kontrola. V nalogi uporabljam izraz dejanski nadzor.
89 Higgins, R., str. 7.
90 Milanović, M., str. 318-319.
91 Vojaške in paravojaške aktivnosti v in proti Nikaragvi - Military and Paramilitary Activities in and against Nicaragua (Nicaragua v. United
States of America), sodba z dne 27. 6. 1986. ICJ Reports 1986. Odst. 115:»For this conduct to give rise to legal responsibility of the United States
15
Genocid92).V drugih zadevah so sodišča uporabljala druge standarde: v zadevi Tadić93 test
splošnega nadzora (overall control), npr. na stopnji celotne misije ali širše zastavljenih ciljev; v
zadevi Loizidou94 dejanski nadzor nad območjem in v zadevi Coard et al. proti ZDA nadzor nad
posameznikom (in ne celotnim območjem).95 V zadevi Behrami in Saramati96 je ESČP zopet
spremenilo zahtevano stopnjo nadzora z uporabo standarda končnega nadzora in poveljstva
(ultimate control and command). Komisija ZN ter mnogi avtorji so vendar izrazili nestrinjanje s
tako uporabo pravil in ponovno izpostavili potrebo po ugotavljanju dejanskega nadzora nad
konkretnimi ravnanji, tudi v primeru mirovnih operacij.97
4.2. Kršitev mednarodnopravnih obveznosti
Za ugotovitev odgovornosti mednarodnega subjekta je treba ugotoviti njegove
mednarodnopravne obveznosti in presoditi, če sporno ravnanje predstavlja njihovo
kršitev. Podrobnosti kršitev so urejene v 12. do 15. čl. ARSIWE ter 9. čl. DARIA,
medtem ko primarni viri določajo vsebino in naravo obveznosti. 98 Mednarodne subjekte
obvezujejo splošne in partikularne pogodbe, katerih stranke so, pravila mednarodnega
običajnega prava ter splošna načela mednarodnega prava. 99
Ko gre za sodelovanje več mednarodnopravnih subjektov, pridejo v poštev določene
posebnosti. Državne obveznosti je treba presojati v luči skladnosti z nadrejenimi
it would in principle have to be proved that that State had effective control of the military or paramilitary operations in the course of which the
alleged violations were committed.«.
92 Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide, (Bosnia and Herzegovina v. Serbia and
Montenegro), sodba z dne 26. 2. 2007. ICJ Reports 2007. Odst. 401: »Genocide is attributable to a state if and to the extent that physical acts
constitutive of genocide that have been committed by organs or persons other than the State's own agents were carried out, wholly or in part, on
the instructions or directions of the State, or under its effective control. This is the state of customary international law, as reflected in the ILC
Articles on State Responsibility.«.
93 Prosecutor v. Duško Tadić, ICTY Appeals Chamber, Case no. IT-94-1-A, z dne 15. 7. 1999.
94 Loizidou v. Turkey, ECHR App. No. 15318/89, sodba z dne 18. 12. 1996.
95 Coard et al. v. United States, Case 10.951, Report no. 109/99 (1999), navedeno v Cerone, J., str. 477.
96 Ter v zadevah Kasumaj v. Greece, App. no. 6974/05 ECHR, sodba z dne 5. 7. 2007 in Gajić v. Germany, App. no. 31446/02 ECHR, sodba z
dne 28. 8. 2007, kot navaja Komisija ZN. Poročilo z 61. zasedanja (2009), str. 68, odst. 9.
97 V komentarju 6. čl. DARIA, Komisija ZN obširno obravnava uporabo tega člena pri ugotavljanju odgovornosti mednarodne organizacije za
ravnanje mirovnikov in posebej pripadnikov nacionalnih kontingentov. V teh primerih potrjuje uporabo standarda dejanskega nadzora (Poročilo
Komisije ZN z 61. zasedanja (2009), str. 67, odst. 7) in ugotavljanja tega za vsako konkretno ravnanje (str. 64, odst. 1).
98 12. čl. ARSIWE in 9. čl. DARIA: Existence of a breach of an international obligation.
99 38. čl. statuta Meddržavnega sodišča, 33 UNTS 993 (1945).
16
obveznostmi, npr. nadrejenost obveznosti držav članic do OZN, ki jo določa 103. čl. UL
OZN 100 in posebej primarnost univerzalno obvezujočih pravil ius cogens. 101 Zaradi
posebne narave mednarodnih organizacij, v večini ustanovljenih z mednarodno pogodbo,
so lahko tudi notranja pravila organizacije pomemben vir njihovih obveznosti.
4.3. Odgovornost za ravnanje drugega mednarodnopravnega
subjekta
Pravila DARIA posebej urejajo odgovornost za kršitev, ki jo izvrši drug mednarodni
subjekt. Mednarodna organizacija odgovarja (poleg subjekta, ki izvede kršitev) v
primeru pomoči 102 ter v primeru, da drug subjekt izvede kršitev pod nadzorom ali na
podlagi navodil organizacije. 103 Organizacija nosi izključno odgovornost, če je
povzročila kršitev z uporabo sile. 104 Pravila DARIO prav tako določajo odgovornost
države za ravnanja mednarodne organizacije (ne glede na članstvo) v primeru pomoči,
navodil in nadzora ter uporabe sile, ki bi povzročilo kršitev s strani mednarodne
organizacije. 105
V obeh primerih pravila poskušajo preprečiti subjektom, da se izognejo lastni
odgovornosti z uporabo drugega subjekta za izvršitev ravnanja, ki predstavlja kršitev
njihovih obveznosti. Odgovornost mednarodne organizacije za svoje odločitve,
avtorizacije in predloge ravnanj svojim članom (16. čl. DARIA) izhaja iz posebnega
odnosa članstva, ki nima analogije v pravilih državne odgovornosti. 106 Podobno
odgovarja država članica v primeru kršitve svojih obveznosti, tudi če jih izvede
mednarodna organizacija, če je država prenesla področje obveznosti v pristojnost
100 Enako določa tudi 59. čl. ARSIWE. Crawford, J., str. 314.
101 53. člen Dunajske konvencije o pogodbenem pravu, 1155 UNTS (1969).
102 13. čl. DARIA: Aid or assistance in the commission of an internationally wrongful act.
103 14. čl. DARIA: Direction and control exercised over the commission of an internationally wrongful act.
104 15. čl.DARIA: Coercion of a State or another international organization.
105 Od 57. do 59. čl. DARIA. Ugotavljanje tega vpliva je posebno težavno v primeru držav članic, ki po notranjih pravilih organizacije in
običajnem delovanju vplivajo na ravnanja organizacije. Komisija ZN ne navede splošnega pravila in poudari pomen števila članic in način
vplivanja. Poročilo Komisije z 61. zasedanja(2009), str. 164, 166-167.
106 16. čl. DARIA: Decisions, authorizations and recommendations addressed to member States and international organizations. Nekatere
odločitve organizacij so obvezne za člane in celo ustvarjajo mednarodnopravne obveznosti. Pravilo je omejeno z zahtevo, da je akt mednarodne
organizacije vzrok konkretnemu dejanju. Poročilo Komisije z 61. zasedanja (2009), str. 93, odst 12.
17
organizacije, sama pa ni zagotovila spoštovanje le-teh. 107 Na ta način se prepreči prenos
pristojnosti na organizacijo v izogib lastni odgovornosti.
Pojavlja se vprašanje splošnega pravila o subsidiarni ali solidarni odgovornosti držav
članic za kršitve organizacije ter možnosti spregleda pravne osebnosti. 108 Stumer
poudarja pomen neodvisne odgovornosti mednarodnih organizacij kot ključni del
njihove mednarodnopravne osebnosti. 109 Amerasinghe izpostavi zaskrbljujočo možnost,
da bi v primeru takšnega pravila države skušale nepravilno vplivati na ravnanje
organizacije. 110 Sodne prakse ni veliko 111 in se zdi, da se avtorji in strokovna združenja
strinjajo o neobstoju splošnega pravila, ki bi predvideval solidarno ali subsidiarno
odgovornost članic. 112
107 61. čl. DARIA: Responsibility of a member State seeking to avoid compliance. Komisija ZN navaja zadevi Waite and Kennedy v. Germany in
Bosphorus v. Ireland. Poročilo Komisije z 61. zasedanja(2009), str. 170.
108 Glej Liability to Third Parties of Member States of International Organizations: Practice, Principle and Judicial Precedent, Amerasinghe, C.
F., American Journal of International Law, Letnik 85 (1991), str. 259-280 in Stumer, A., Liability of Member States for Acts of International
Organizations: Reconsidering the Policy Objections, Harvard International Law Journal, Letnik 48 (2007), str. 553-580.
109 Stumer, A., 559.
110 Amerasinghe, C.F., str. 278.
111 Avtor navaja zadevi International Tin Council in Eurochemic. Amersasinghe, C.F., str. 272. V primeru tožbe proti državam članicam Nata se
je sodišče izreklo za nepristojno. Legality of use of force (Serbia and Montenegro v. Germany, Netherlands, Portugal,…), sodba z dne 15. 12.
2004. ICJ Reports 2004.
112 Amerasinghe, C. F.; Stumer, A.; resolucija Instituta za mednarodno pravo: The Legal Consequences for Member States of the Non-fulfilment
by International Organization, posebni poročevalec Higgins, R., Lisbona, 1995; Poročilo Združenja za mednarodno pravo (ILA) z Berlina, 2004.
»Membership does not as such entail…international responsibility.« Poročilo Komisije z 61. zasedanja (2009), str. 171, 2. odst..
18
5. DELITEV ODGOVORNOSTI V MIROVNIH OPERACIJAH
Mirovne operacije same nimajo mednarodnopravne osebnosti in se mora zato sporno
ravnanje pripisovati vodilnim subjektom operacije. Na delitev odgovornosti vplivajo
število in vrsta vodilnih subjektov ter njihov vpliv na ravnanje osebja. Bistvenega
pomena so pogodbe in sporazumi, ki tvorijo pravni okvir operacije. Pomembno je
upoštevati tudi dejansko stanje in dejanski nadzor, ki ga subjekti vršijo. Generalni
sekretar OZN je tako predpisal ugotavljanje mednarodne odgovornosti vodilnih
subjektov (v skupnih operacijah) glede na operativno poveljstvo in nadzor, ki se
ugotavlja na podlagi ureditve sodelovanja v pravnem okviru operacije ter z oceno
stopnje dejanskega nadzora v konkretnem primeru. 113
5.1. Osebje OZN
Kot navaja Hohler, odgovornosti OZN za ravnanje njihovih organov, osebja, uradnih
predstavnikov in izvajalcev z individualnimi pogodbami ni težko vzpostaviti. 114 Te
osebe niso v funkciji predstavnikov države, temveč v pogodbenem razmerju z OZN v
svojstvu posameznika. Pridobijo status agenta po notranjih pravilih organizacije in
dejanskem izvajanju funkcij organizacije. Pripisovanje na tej podlagi je utemeljeno v 5.
členu DARIA in spremljajočem komentarju Komisije ZN ter sodni praksi (Reparations),
kar velja tudi za osebje drugih mednarodnih organizacij. Glede osebja ZN so ključnega
pomena tudi ocena vezi med ravnanjem in izvrševanjem uradne dolžnosti, pristojnost
Generalnega sekretarja pri odreku imunitete ter vprašanje, če lahko imuniteta ščiti
osebo, katere ravnanje predstavlja kršitev mednarodnega prava. 115
113 Poročilo Generalnega sekretarja OZN, Financing of the United Nations Protection Force, the United Nations Confidence Restoration
Operation in Croatia, the United Nations Preventive Deployment Force and the United Nations Peace Forces headquarters; Administrative and
budgetary aspects of the financing of the United Nations peacekeeping operations: financing of the United Nations peacekeeping operations, UN
Docs. A/51/389 (20. 9. 1996); Poročilo Komisije ZN z 61. zasedanja (2009), str. 67, odst. 7.
114 Hohler, B., 2008, str. 15.
115 Kot navajajo avtorji, ni splošne izjeme, ki bi preprečevala uveljavljanje imunitete v primeru kršitev mednarodnega prava in ni jasnega pravila,
ki bi določala obveznost odreka v teh primerih. Glej op. 46.
19
5.2. Nacionalni kontingenti
Ker so oborožene sile, ki jih države prispevajo v mirovne operacije formalno integrirane
v strukturo mednarodne organizacije, bi lahko na prvi pogled zaključili, da imajo
nacionalni kontingenti status organa OZN (tako je določeno v vzorčnem sporazumu o
statusu sil) 116 ter da se na podlagi tega statusa in širokem razumevanju agenta in organa
v pravilih odgovornosti mednarodnih organizacij, ravnanje posameznikov v kontingentu
pripisuje OZN po 5. čl. DARIA. 117 Takšen sklep potrjujejo tudi izjave predstavnikov
OZN, v katerih predpostavljajo, da ima OZN izključni nadzor nad nacionalnimi
kontingenti. 118 Te predstavniki označujejo kot pomožne organe, katerih ravnanje se
pripisuje ZN ter, če predstavlja kršitev mednarodnega prava, vključuje njihovo
odgovornost. 119
Tudi praksa ZN potrjuje takšen pristop. Avtorji navajajo primer operacije ONUC v
Kongu leta 1965, ko so ZN prevzeli odgovornost in se pogajali z državami, ki so želele
uveljaviti diplomatsko zaščito svojih državljanov, ki so utrpeli škodo s strani mirovnih
sil. 120 Z enako utemeljitvijo, da so sile delovale pod avtoriteto ZN, so ti prevzeli
odgovornost za škodo, ki jo je povzročil angleški kontingent v operaciji UNFICYP na
Cipru. 121
Prav
tako
so
prevzeli
odgovornost
in
poravnali
škodo
v
primeru
neavtoriziranega streljanja ter posledične smrti Egipčanov med operacijo UNEF. 122
Generalni sekretar je glede tega vprašanja povzel sledeče stališče ZN:
»In recognition of its international responsibility for the activities of its forces, the
United Nations has, since the inception of peacekeeping operations, assumed its liability
116 Vzorčni sporazum ZN o statusu sil, 4. čl., 15. odst. Takšno stališče zavzame Cerone, J., str. 46; Saura, J., str. 484 in nadalje.
117 Komisija ZN obravnava to vprašanje v komentarjih k 6. čl. DARIA, v poročilu z 61. zasedanja (2009), str. 65, odst. 5.
118 Poročilo Komisije ZN s 56. zasedanja (2004), str. 110, odst. 5.
119 Pismo predstavnika pravne službe ZN: »As a subsidiary organ of the United Nations, an act of a peacekeeping force is, in principle,
imputable to the Organization, and if committed in violation of an international obligation entails the international responsibility of the
Organization and its liability in compensation. The fact that any such act may have been performed by members of a national military contingent
forming part of the peacekeeping operation does not affect the international responsibility of the United Nations vis-à-vis third States or
individuals.« Navedeno v Gaja, G., Drugo poročilo (2004), str. 18. Leck navaja odgovor Sekretariata na poziv Komisije ZN, v katerem enako
obravnava mirovne operacije kot pomožne organe. Leck, C., str. 4, posebej op. 20; Häuβler, U., str. 48, op 153; Sari, A., str. 160.
120 Gaja, G., Drugo poročilo (2004), str. 17; Hohler, B., 2008, str. 20; Leck, C., str. 5; Sweetser, C., str. 1663.
121 Gaja, G., prav tam; Leck, C., prav tam.
122 Hohler, B., 2008, str. 20.
20
for damage caused by members of its forces in the performance of their duties. [...] The
undertaking to settle disputes of a private law nature submitted against it and the
practice of actual settlement of such third-party claims [...] evidence the recognition on
the part of the United Nations that liability for damage caused by members of United
Nations forces is attributable to the Organization.« 123
Ob navedbi primerov, kjer je OZN prevzela odgovornost za mirovnikovo ravnanje
nekateri avtorji omenjajo prakso razlikovanja med ravnanjem mirovnikov na dolžnosti
in ravnanjem zunaj dolžnosti, nepovezanim z uradno funkcijo, pri katerem ZN zavrača
odgovornost. 124
Po pozornejšem pregledu vendar lahko ugotovimo, da uporaba pravil o pripisovanju
ravnanja organov mednarodnih organizacij (5. čl. DARIA) ne bo primerna za ravnanja
nacionalnih kontingentov. 125 Nacionalni kontingenti kljub vsemu obdržijo naravo organa
države pošiljateljice in države pošiljateljice obdržijo znaten formalen in neformalen
vpliv nad njimi. Sari poudarja, da je prav zaradi te dvojne vloge treba presojati vsako
sporno ravnanje posebej ter ugotoviti, za koga oz. v čigavem imenu je bilo izvršeno. 126
Tudi 6. čl. DARIA v ureditvi odgovornosti za ravnanje organov in agentov, ki jih
pridobi mednarodna organizacija v razpolaganje predvideva posebno rešitev za
nacionalne kontingente mirovnih operacij in določa ugotovitev dejanskega nadzora. 127
Pri ugotavljanju vpliva različnih subjektov na posamezno ravnanje ne smemo zanemariti
formalne in praktične razmejitve poveljevanja.
Struktura poveljevanja ZN sega od VS do Poveljnika sil in preko nacionalnih
poveljnikov celo do posameznih pripadnikov kontingentov. 128 V Dnevnem redu za mir
Generalni sekretar govori o treh stopnjah poveljevanja: splošno politično usmerjanje
(resolucije
VS),
izvršilno
usmerjanje
in
poveljevanje
(pristojnost
Generalnega
123 Poročilo Generalnega sekretarja o financiranju mirovnih operacij, navedeno v Gaja, G., Drugo poročilo (2004), str. 17.
124 Hohler, B., 2008, str. 18-19; Leck, C., str. 6.
125 Čeprav se v nalogi obravnava položaj nacionalnih kontingentov v operacijah ZN, so navedena pravila in praksa uporabni tudi v primeru
operacij pod vodstvom drugih mednarodnih organizacij.
126 Sari, A., str. 159-160.
127 Glej op.Napaka! Zaznamek ni definiran. 107.
128 Poročilo OMO: Mirovne operacije OZN; načela in smernice, 2008, posebej 7. poglavje o vezi med ZN organi in pripadniki operacij na
terenu.
21
sekretarja) in operativno poveljevanje na terenu (vodja misije ali poveljnik sil). 129 Vodja
misije je običajno civilna oseba, ki koordinira delovanje različnih komponent operacije.
V praksi je odgovoren za ustanovitev preiskovalnih ali poravnalnih teles, presojo o
imuniteti ipd. Poveljnik sil, oseba iz vojaških vrst ene od držav pošiljateljic, skrbi za
upoštevanje pravil ravnanja in splošno disciplino ter izvršuje operativni nadzor. 130
Poveljniki nacionalnih kontingentov pa v skladu z načelom enotnega poveljstva
sprejemajo ukaze Poveljnika sil 131 ter odgovarjajo za disciplino svojih vojakov in
spoštovanje pravil operacije. 132
V primerih operacij s pooblastilom ZN pod vodstvom koalicij držav ali drugih
mednarodnih organizacij lahko države uporabijo lastne strukture poveljevanja ali
določijo skupnega poveljnika. 133 V primeru Nata so vojaške enote držav pošiljateljic
vključene v strukturo organizacije, pri čemer velja načelo enotnega poveljstva. 134
Nekateri avtorji vendarle omenjajo večji vpliv držav pošiljateljic na delovanje Nata kot
na OZN. 135 Gaja v primeru Nata celo zagovarja ugotavljanje skupne odgovornosti
organizacije in držav članic ali skupine držav članic na podlagi njihovega vpliva pri
načrtovanju in izvrševanju vojaških načrtov. 136
Glavni razlog, ki govori proti obravnavanju nacionalnih kontingentov kot organov
mednarodne organizacije, je vpliv, ki ga država (ali organizacija 137) pošiljateljica obdrži.
Ta vpliv se izrazi v kazenski in disciplinski jurisdikciji nad svojimi pripadniki, 138 lastni
129 Navedeno v Sancin, V., Švarc, D. in Ambrož, M., str. 264.
130 Prav tam, str. 260 – 266.
131 Prav tam, str. 265. Kot bo v kratkem navedeno, v praksi ni vedno tako preprosto.
132 Prav tam., str. 266.
133 Prav tam, str. 267.
134 Severnoatlantski svet določa mandat operacije (v svojih izvršilnih direktivah) podobno kot VS OZN. Vrhovno poveljstvo zaveznikov v
Evropi vodi operativno delovanje operacij, koordinira sodelovanje držav članic in postavi poveljnika in štab za poveljevanje na terenu.
135 Leck, C., str. 14. Glej npr. zadeve Banković v Belgium and others, App. no. 52207/99 ECHR, odločba z dne 12. 12. 2001 (kjer se kot primer
vpliva država članic navaja vsakodnevni dostop in pregled spiska tarč bombardiranja); Legality of use of force, ICJ Reports 2004 in Behrami and
Behrami v France in Saramati v France, Germany, Norway, App. nos. 71412/01; 78166/01 ECHR, sodba z dne 2. 5. 2007.
136 Gaja, G., Drugo poročilo(2004), str. 4.
137 Navedeni primeri vpliva države pošiljateljice ne držijo vedno za mednarodne organizacije, ki dajo svoje organe na razpolago drugi
organizaciji (npr. izključna kazenska jurisdikcija države pošiljateljice). V 6. čl. DARIA je vendar urejen primer prenosa organa med
mednarodnimi organizacijami, kot npr. sodelovanje Nata, OVSE-ja, in EU v mirovnih operacijah ZN.
138 Glej Poročilo Komisije ZN s 56. zasedanja (2004), str. 112, odst. 6; primer UNMIK uredba 2000/47, Cerone, J., str. 486. Glej del 7.2.4 (o
kritiki odločbe v zadevi Behrami in Saramati).
22
interpretaciji pravil delovanja 139 ter v vlogi poveljnika nacionalnega kontingenta. Kot pri
prevzemu odgovornosti s strani OZN se v praksi mirovnih operacij pojavljajo primeri
priznanja oz. prevzema odgovornosti s strani držav. Navajajo se primeri poravnave s
strani kanadskih oblasti za škodo, ki so jo povzročili kanadski mirovniki 140 ter
poravnava škode s strani ZDA, ko je bilo kitajsko veleposlaništvo zrušeno med Natovim
bombardiranjem Beograda, leta 1999. 141
Po pravu številnih držav je prenos poveljstva tujim poveljnikom prepovedan. 142 Pri
sodelovanju njenih oboroženih sil v mirovnih operacijah pod vodstvom mednarodnih
organizacij se država temu lahko izogne s prenosom operativnega nadzora in ne
poveljstva samega. 143 V sporazumih o prenosu nadzora ZN ali drugi mednarodni
organizaciji, države lahko določajo časovne omejitve in dovolijo delovanje svojih
pripadnikov samo na določenih območjih ali nalogah. 144 Poveljnik kontingenta lahko da
soglasje k nalogi izven vnaprej dogovorjenih omejitev, v primeru dvoma pa se lahko
obrne na domače oblasti. 145Sancin z ostalimi avtorji navajajo, da se v praksi pogosto
dogaja, da pripadniki sil dobivajo ukaze po več različnih verigah poveljstva in daje
podrejenost nacionalnih kontingentov nadzoru ZN v praksi odvisna od države in
posameznega poveljnika. Poudarjajo, da večja verjetnost uporabe sile povečuje
verjetnost, da bodo nacionalni poveljniki zahtevali usmeritev s strani nacionalne verige
poveljstva in domačih organov. 146
139 Cerone trdi, da to vodi v uporabo de facto različnih pravil za vsak nacionalni kontingent. Cerone, J., str. 480.
140 Wickremasinghe in Verdirame navajata več primerov, ko so kanadske oblasti vstopile v pogajanja ter zagotovile izplačilo kompenzacije
družinam in plemenom žrtev nasilja s strani kanadskih mirovnikov v ZN operacijah. Wickremasinghe, C., in Verdirame, G., str. 474, glej op. 28.
141 Gaja, G., Drugo poročilo(2004), str. 4.
142 Leck, C., str. 7.
143 »In the case of military personnel provided by Member States, these personnel are placed under the operational control of the United Nations
Force Commander or head of military component, but not under United Nations command«. Poročilo OMO: Mirovne operacije OZN; načela in
smernice, 2008, str. 68; Leck, C., str. 7.
144 Leck, C., str. 10. Avtor navaja različne definicije poveljstva in nadzora, na podlagi katerih se lahko zaključi, da operativni nadzor poveljnika
sil ali vodje misije vsebuje pristojnost dodeljevanja kontingentom konkretnih nalog znotraj omejitev, ki jih je določila država pošiljateljica. Leck,
C., str. 7-9.
145 Leck, C. str. 11. Nekateri avtorji govorijo o postopku »rdečega kartona«, kjer poveljnik nacionalnega kontingenta preprosto zavrne izvršitev
nekega povelja podanega s strani poveljstva operacije.V takih primerih gre za močno stransko linijo poveljevanja, ki se konča pri državi
pošiljateljici. Glej npr. Cerone, J.
23
Kljub trditvam ZN o izključnem poveljstvu,poudarjanju potrebe po enotnosti poveljstva
za uspeh operacij ter prepovedi ravnanja po navodilih države pošiljateljice, 147 je iz
navedenega razvidno, da lahko v praksi nacionalni kontingenti delujejo zunaj nadzora
ZN. 148 Kot navaja Leck, je v tem primeru edini ukrep, ki ga imajo na voljo ZN,
odstranitev kontingenta iz operacije. 149 Zato se mora pri pripisovanju ravnanj in
ugotavljanju odgovornosti uporabiti standard dejanskega nadzora in presojati dejansko
stanje. 150 Nadzor nad svojimi pripadniki, ki ga obdrži država pošiljateljica odpre vrata
njeni odgovornosti za njihova ravnanja. 151
5.3. Pristopi k pripisovanju – doktrina in sodna praksa
Razvili so se trije pristopi k ugotavljanju odgovornosti in pripisovanju ravnanja
mednarodnim subjektom v mirovnih operacijah. 152 Prvi način predpostavlja dejanski
nadzor vodilne mednarodne organizacije ter pripisovanje ravnanja in morebitne
odgovornosti njej. Ravnanje se le izjemoma pripisuje državi, če je s svojim vplivom ali
navodili prekinila vez med mirovniki in vodilno organizacijo in prevzela dejanski
nadzor. 153 Zdi se, da 6. čl. DARIA določa tak pristop ter da določa pripisovanje enemu
ali drugemu vodilnemu subjektu. 154 Komisija ZN je potrdila ta pristop sodišča v zadevi
HN v Netherlands 155, kjer je sodišče predpostavilo dejanski nadzor ZN in potem iskalo
147 Avtorji poudarjajo pomen vključevanja držav pošiljateljic na začetku operacije (v načrtovanje, določanje pravil ravnanja ipd.) pri
preprečevanju njihovega kasnejšega vmešavanja glede konkretnih odločitev. Sancin, V., Švarc, D. in Ambrož, M., str. 266; Leck, C., str. 11.
148 Navaja se UNOSOM II: »The Force Commander of UNOSOM II was not in effective control of several national contingents which, in
varying degrees, persisted in seeking orders from their home authorities before executing orders of the Forces Command. Many major operations
undertaken under the United Nations flag and in the context of UNOSOM’s mandate were totally outside the command and control of the United
Nations, even though the repercussions impacted crucially on the mission of UNOSOM and the safety of its personnel.« S/1994/653, str. 45,
odstavki 243-244, navedeno v Poročilo Komisije ZN s 56. zasedanja (2004), str. 114, odst.7 in Gaja, G., Drugo poročilo (2004), str. 20.
149 Leck., C., prav tam.
150 Gaja, G., Drugo poročilo (2004), str. 20, odst. 41; Poročilo Komisije ZN s 56. zasedanja (2004), str. 114, odst. 8. Komisija omeni implicirano
pravilo ne-pripisovanja mednarodni organizaciji ravnanj, ki potekajo zunaj linije poveljstva: »For instance, the articles do not say, but only imply,
that conduct of military forces of States or international organizations is not attributable to the United Nations when the Security Council
authorizes States or international organizations to take necessary measures outside a chain of command linking those forces to the United
Nations.« Poročilo Komisije ZN s 56. zasedanja (2004), str. 102, odst. 5.
151 Poročilo Komisije ZN z 61. zasedanja (2009), str. 67.
152 Leck, C., str. 12.
153 Glej npr. Hohler, B., 2008, str. 16.
154 Čeprav je drugje v osnutkih členov in spremljujočem komentarju obravnavano pripisovanje večim subjektom in odgovornosti več subjektov.
155 HN v Netherlands, sodba z dne 10. 9. 2008, št. zadeve: 265615/HA ZA 06-1671.
24
dokaze o morebitnih navodilih državnih oblasti, preko katerih bi Nizozemska v
konkretnem primeru prevzela dejanski nadzor nad svojim kontingentom. 156 Tudi v
zadevi Behrami in Saramati je sodišče utemeljevalo dejanski nadzor Nata s
pomanjkanjem strukturnega ali dejanskega vpliva držav članic, ki ne bi bil v skladu z
dejanskim nadzorom. 157
Sweetser utemeljuje pripisovanje spornega ravnanja OZN kot najprimernejšo iz več
razlogov:
nezmožnost
države
gostiteljice
za
ukrepanje,
nepripravljenost
držav
pošiljateljic za ukrepanje ter dobre možnosti OZN za nadzor mirovnikov. 158 Avtor
poudari pomen obveznosti poravnave OZN v primeru uveljavljanja imunitete za
učinkovito varstvo pravic žrtve in kot način spodbude osebja, posebej vodilnega, za
izboljšan nadzor ter disciplino v prihodnjih operacijah.
Drug pristop zagovarja pripisovanje državi (organizaciji) pošiljateljici na podlagi
vpliva, ki ga obdrži nad pripadniki mirovnih operacij – odgovornost za spoštovanje
pravil operacije ter disciplinska in kazenska pristojnost. 159 V zadevi Attorney-General v.
Nissan 160, je npr. britansko sodišče državi pripisalo odgovornost za škodo, ki so jo
povzročili britanski vojaki pri okupaciji hotela med mirovno operacijo na Cipru. Sodišče
je izpostavilo, da kasnejša vključitev angleške enote v UNFICYP ni vplivala na
odgovornost Združenega Kraljestva, ki je izhajala iz njihovih nadzornih in disciplinskih
pristojnosti. 161 Ta pristop medtem ni v splošni veljavi. Gaja npr. izrecno zavrača
disciplinsko in kazensko pristojnost države kot dovolj močan razlog, da bi se izključila
možnost pripisovanje ravnanja vodilni mednarodni organizaciji. 162
Tretji način pripisovanja temelji na oceni dejanskega stanja in presoji stopnje
dejanskega nadzora, ki ga izvajata vodilna organizacija in država pošiljateljica v
določenem trenutku, glede konkretnega ravnanja.
156 Poročilo Komisije ZN z 61. zasedanja (2009), str. 70, odst. 12.
157 Behrami and Behrami v France in Saramati v France, Germany, Norway, App. nos. 71412/01; 78166/01 ECHR, sodba z dne 2. 5. 2007, odst.
139.
158 Sweetser, C., str. 1672.
159 Leck, C., str. 12.
160 Attorney-General v. Nissan, 1 All ER 629, 1969.
161 Navedeno v Wickremasinghe, C. in Verdirame, G., str. 487.
162 Gaja, G., Drugo poročilo (2004), str. 19, odst. 40.
25
Gaja predlaga presojo sporazumov, dejanskega stanja in pravil mednarodnega prava za
ugotovitev stopnje (angl. degree, extent) nadzora enega in drugega subjekta nad
ravnanjem. 163 Leck poudarja, da je tak pristop najbolj prilagodljiv in priznava
kompleksnost mirovnih operacij. 164 Najširše zaobjame možna dejanska stanja in
dovoljuje pripisovanje in odgovornost več subjektov, ki je predvidena tako v pravilih o
odgovornosti držav in mednarodnih organizacij kot v sodni praksi. 165 Gaja npr. oriše
položaj, v katerem bi se subjekti znašli v primeru kršitev prava človekovih pravic ali
humanitarnega prava – kršitev enega subjekta bi samodejno vključila odgovornost
drugega subjekta za opustitveno kršitev obveznosti preprečevanja. 166 Gaja opozori na
neizključno naravo odgovornosti mednarodnih subjektov in kot primer, kjer bi lahko
prišlo do skupne odgovornosti mednarodne organizacije in držav članic, navede zadevi
Legality of use of force in Banković. 167 V zadevi Corfu Channel 168, sodišče ni omejilo
niti izključilo odgovornosti Albanije zaradi morebitne odgovornosti drugih držav. 169
Tako Komisija ZN kot Združenje za mednarodno pravo izrecno obravnavata možnost
pripisovanja državi in mednarodni organizaciji ali celo več mednarodnim organizacijam
z utemeljevanjem,da odgovornost enega subjekta ne prekludira odgovornost drugega, če
ravnanje predstavlja kršitev njegovih obveznosti. 170
Leck na podlagi vpliva države članice na delovanje operacije zagovarja predpostavko
skupnega nadzora mednarodne organizacije in države pošiljateljice v primeru mirovnih
163 Gaja, G., Drugo poročilo (2004), str. 20 in nadalje.
164 Leck, C., str. 17.
165 V komentarju k 47. členu odgovornosti držav je poudarjeno, da velja splošno načelo samostojne polne odgovornosti vsake države za isto
ravnanje. Ker je podano le kot splošno načelo, ne preprečuje možnosti podelitve različnih stopenj odgovornosti različnim subjektom za večjo
skladnost z dejanskim stanjem. Crawford, J., str. 272, glej op. 51.
166 Gaja, G., Drugo poročilo (2004), str. 20, odst. 42. Enako v poročilu Združenja za mednarodno pravo (ILA) z zasedanja v Berlinu (2004), str.
30.
167 Gaja, G., Drugo poročilo (2004), str. 3-4.
168 Krfski zaliv – Corfu channel case, UK v Albania, sodba z dne 9. 4. 1949, ICJ Reports 1949.
169 Leck, C., str. 18.
170 Poročilo Združenja za mednarodno pravo (ILA) z zasedanja v Berlinu (2004), str. 28. Poročilo Komisije ZN s 56. zasedanja (2004), str. 101,
odst. 4.: »Although it may not frequently occur in practice, dual or even multiple attribution of conduct cannot be excluded. Thus, attribution of a
certain conduct to an international organization does not imply that the same conduct cannot be attributed to a State, nor does vice versa
attribution of conduct to a State rule out attribution of the same conduct to an international organization. One could also envisage conduct being
simultaneously attributed to two or more international organizations, for instance when they establish a joint organ and act through that organ.«
26
operacij. 171 Prevzem dejanskega nadzora (in posledično odgovornosti) s strani enega od
vpletenih subjektov bi tako predstavljalo bolj izjemo kot pravilo. Avtor v sodelovanju
države in nadzoru poveljnika sil vidi soglasje države k delni odgovornosti za ravnanje
mirovnikov, posebej zaradi dejstva, da na njej leži končno breme zagotavljanja
spoštovanja pravil. 172
171 Leck, C., str. 14-15.
172 Prav tam, str. 15.
27
6. MEDNARODNOPRAVNE OBVEZNOSTI V OKVIRU
MIROVNIH OPERACIJ
V
obravnavi
mirovnih
operacij
se
vprašanja
mednarodnopravnih
obveznosti
najpogosteje nanašajo na pravo oboroženih spopadov – mednarodno humanitarno
pravo 173 – in pravo človekovih pravic. 174
Ob tem se je treba zavedati, da ravnanje mirovnikov ne bodo vedno predstavljala kršitve
mednarodnega prava. 175 Velja izpostaviti tudi splošno pravilo, izraženo v ARSIWI in
DARIU, 176 ki prepoveduje, da bi se subjekt izognil lastni odgovornosti s prenosom
pristojnosti na drug mednarodnopravni subjekt. 177
6.1. Mednarodno humanitarno pravo
Uporaba pravil mednarodnega humanitarnega prava, z omejenim obsegom glede oseb, ki
jih ščiti in katerih spopade ureja, v primeru mirovnih operacij ni vedno jasna. 178 Sancin
z ostalimi avtorji glede tega izpostavlja naslednja odprta vprašanja: nejasno določen
prag neposredne vpletenosti v spopade, ki se zahteva, da bi bile osebe vključene v
varstvo, enotna uporaba pravil humanitarnega prava v večnacionalnih operacijah ter
pravna podlaga pridržanja oseb v mirovnih operacijah. 179
173 Glej Švarc, D.,: Uporabljivost mednarodnega humanitarnega prava v mirovnih operacijah, REVUS, 9. št. (2009), str. 11-27.
174 Häuβler npr. navaja, da sta status in avtoriteta misije, določena v resoluciji VS, omejena z mednarodnim humanitarnim pravom, pravom
človekovih pravic, obveznostmi mednarodne organizacije, ki vodi operacijo in splošnimi načeli mednarodnega prava. Häuβler, U., str. 47.
175 Poročilo o mednarodnem humanitarnem pravu in mirovnih operacijah izpostavi dva pomembna pomisleka glede primernosti postopka
mednarodnega kazenskega sodišča v primeru zlorab s strani mirovnikov. V 27. členu statuta Mednarodnega kazenskega sodišča je izrecno
poudarjeno, da osebna imuniteta na podlagi uradne funkcije ali položaja ne izključuje pristojnost sodišča. Hkrati je v 98. členu določeno, da
sodišče ne sme zahtevati izročitev ali pomoč države, ko bi to pomenilo kršitev njenih obveznosti glede diplomatske imunitete predstavnika tretje
države. Tako je izročitev v teh primerih odvisna od odreka imunitete. V tem položaju bi se znašlo sodišče glede mirovnika na področju države
gostiteljice. Druga težava je v kvalifikacijah dejanj, ki spadajo v pristojnost sodišča: obarvan naklep, masovni obseg ali podrobna organiziranost
zločinov ipd. Dejanja mirovnikov predstavljajo osamljena dejanja posameznikov, brez posebnih namenov ali obširnih načrtov. Glej International
Peacekeeping and International Humanitarian Law, Mallesons Stephen Jaques Humanitarian Law Perspectives Research Project, 2009. Glej tudi
Sweetser, C., str. 1657 -1658.
176 Glej 57. čl. ARSIWE, 57-59. čl. DARIA in 61. čl. DARIA: Responsibility of a member State seeking to avoid compliance.
177 Glej npr. zadevi Bosphorus v. Ireland in Matthews v. UK. Glej op. 247.
178 Švarc, D., str. 12.
28
Kot prvo, mednarodno humanitarno pravo obvezuje stranke oboroženih spopadov, kar ne
vključuje vedno mirovnikov. 180 Načelo nevtralnosti in sporazumna podlaga operacij
predpostavljata nevpletenost mirovnikov v spopade. V praksi je to pogosto drugače
zaradi razširjenih mandatov in implicitnega dovoljenja za širšo uporabo sile ter
dejanskega stanja na terenu, kjer mirovniki lahko posegajo na področjih aktivnih
spopadov. 181 Konvencija o varnosti, ki vsebuje podobno varstvo kot humanitarno pravo,
to upošteva z omejitvijo uporabe Konvencije na tisto obdobje, ko mirovniki ne
sodelujejo v spopadih in so tako izvzeti iz varstva mednarodnega humanitarnega
prava. 182 Končno rešitev tega vprašanja predstavlja pravilo običajnega mednarodnega
humanitarnega prava, kot ga določa Študija Mednarodnega odbora Rdečega križa, da
mirovniki uživajo zaščito civilnih oseb, dokler se neposredno ne vključijo v
sovražnosti. 183 Pravilo izhaja iz običajnopravnih pravil (prvega in šestega) navedenih v
študiji, ki vsebujeta načelo razlikovanja med civilisti in borci. Nedoločenost pomena
izraza »neposredno sodelovanje v sovražnostih« 184 lahko vodi v nejasno določitev meja
zaščite mirovnikov, vendar je to vprašanje natančneje urejeno v Biltenu Generalnega
sekretarja OZN, kot bo spodaj navedeno. 185
Dodaten zaplet predstavlja dejstvo, da spori, v katere posegajo mirovne operacije
pogosto vključujejo nedržavne akterje. Avtorji so začeli govoriti o tretji kategoriji
internacionaliziranih notranjih spopadov, a niso povsem enotni glede uporabe
mednarodnega humanitarnega prava v teh primerih. 186
Nejasnost lahko tudi izhaja iz dejstva, da OZN (niti druge vodilne mednarodne
organizacije)
ni
pogodbenica
Ženevskih
konvencij
ali
drugih
instrumentov
180 Več o tem: Saura, J., str. 495.
181 Cerone, J., str. 470; Švarc, D., str. 14. Saura navede, da pravila humanitarnega prava ne omejujejo njegove uporabe na čas, ko se stranke
dejansko spopadajo, temveč predpisuje širšo uporabo in poudari razliko med tem in ozko interpretacijo OZN. Avtor nato opomni, da mirovniki
pogosto delujejo na območjih, kjer obstajajo dejanske okoliščine, ki bi vključile uporabo humanitarnega prava. Saura, J., str. 501-502.
182 Konvencija o varnosti, 2. člen; Shraga, D., str. 409.
183 Pravilo 33 v Študiji o mednarodnem običajnem humanitarnem pravu, Henckaerts, J. (slovenski prevod), str. 29. Dostopno na
http://www.icrc.org/eng/assets/files/other/slo-irrc_857_henckaerts.pdf (preverjeno 17. 3. 2011).
184 Henckaerts, J. (slovenski prevod), str. 18.
185 Glej op.193.
186 Glej Sancin, V., Uporaba mednarodnega humanitarnega prava v internacionaliziranih notranjih oboroženih spopadih, Zbornik znanstvenih
razprav, Letn. 65 (2005), str. 301-320.
29
mednarodnega humanitarnega prava. 187 Ključnega pomena je narava običajnega prava
pravil s tega področja (npr. skupni 3. člen konvencij), ki zavezujejo tudi mednarodne
organizacije ter države nepogodbenice. 188 Pri operacijah pod vodstvom države ali
skupine držav to predstavlja manjši problem, saj posameznike obvezujejo akti, katerih
stranka je njihova država. 189 Obveznost mednarodnega humanitarnega prava v mirovnih
operacijah potrjuje tudi pristop mednarodnega prava, ki skuša preprečiti izognitev
lastnim obveznostim s sodelovanjem ali prenosom pooblastil na druge subjekt pripadnike
vojaških
kontingentov
obvezujejo
pravila,
ki
obvezujejo
državo
pošiljateljico. Vprašanje ostaja, če jih obvezujejo obveznosti države pošiljateljice, samo
kadar se njihovo ravnanje lahko pripiše državi, posebej v luči dejstva, da so obveznosti
na področju humanitarnega prava pogosto tudi obveznosti preprečitve. Saura pri tem
navaja dolžnost države, ki je vsebovana v skupnem 1. čl. Ženevskih konvencij, da skuša
zagotavljati spoštovanje humanitarnega prava tudi s strani drugih mednarodnih
subjektov. 190
Avtorji navajajo, da so se, po začetnem odporu OZN, da sprejme formalno obveznost
spoštovanja humanitarnega prava, v aktih mirovnih operacij pojavljale določbe tudi s
tega področja. 191 Vzorčni sporazum o sodelovanju sil tako določa spoštovanje »duha in
načel« glavnih mednarodnih sporazumov, ki urejajo ravnanje oboroženih sil. 192 Na poziv
Mednarodnega odbora Rdečega križa je Generalni sekretar OZN izdal poseben bilten, v
katerem
je
za
operacije
pod
nadzorom
OZN
določil
obveznost
spoštovanja
mednarodnega humanitarnega prava, če in dokler so vpletene v oborožene spopade kot
borci (combatants), za operacije z mandatom uveljavljanja miru (peace enforcement) ter
187 Rowe, P., str. 72.
188 Wickremasinghe, C. in Verdirame, G., str. 473; Sancin, V., Švarc, D. in Ambrož, M., str. 347.Cerone, J., str. 481, op. 60; Henckaerts, J.
(slovenski prevod), str. 14, op. 33 in drugje. Študija vsebuje spisek pravil mednarodnega humanitarnega prava z naravo običajnopravnih pravil.
189 Švarc, D., str. 16; Shraga, D., str. 408. Pri tem se mora rešiti vprašanje ekstrateritorialne uporabe teh aktov.
190 Saura, J., str. 494. Avtor poudari različne oblike ukrepov, npr. opazovanja in poročanja o morebitnih kršitvah s strani drugih subjektov.
191 Shraga, D., str. 407. Avtorji navajajo sporazume (npr. UNAMIR, 1993), ki so vključevala obveznost spoštovanja »duha in načel«
mednarodnega humanitarnega prava. Sancin, V., Švarc, D. in Ambrož, M., str. 344-345; Shraga, D., str. 407; Wickremasinghe, C. in Verdirame,
G., str. 472.
192 Tu so mišljeni Ženevske konvencije, Protokola in UNESCO Konvencija o kulturni dediščini. Vzorčni sporazum ZN o sodelovanju sil, 10. čl..
30
za tiste operacije, kjer je dovoljena uporaba sile v samoobrambne namene. 193 Določbe
Biltena nalagajo OZN dolžnost zagotovitve spoštovanja humanitarnega prava in
seznanitev vojaških pripadnikov operacij z vsebino pravil, kar lahko utemeljuje
odgovornost OZN za morebitne kršitve in kompenzacijo. 194
6.2. Pravo človekovih pravic
Kjer je mednarodno humanitarno pravo namenjeno zaščiti posebnih kategorij oseb v
izrednih okoliščinah, je pravo človekovih pravic namenjeno zaščiti vseh pred posegi
države. Uporablja se v miru in vojni, s predvidenimi omejitvami v izrednih
okoliščinah. 195
Podobno kot pri humanitarnem pravu se pojavi vprašanje obveznosti nepogodbenic,
držav 196 in mednarodnih organizacij (posebej OZN). V odgovor avtorji tudi tu
poudarjajo obvezujočo naravo običajnopravnih pravil s tega področja za vse
mednarodne subjekte ter prenos obveznosti držav na nacionalne kontingente. 197 Dodaten
pomen prinaša izrecna določitev varstva in širjenje človekovih pravic kot enega izmed
temeljnih ciljev OZN. 198 Na podlagi tega in pravil o primarni naravi obveznosti držav do
ZN lahko predpostavljamo obveznost spoštovanja človekovih pravic v mirovnih
operacijah.
Razvoj posebne vrste operacij prehodnih uprav pomeni, da so organi in agenti OZN in
drugih organizacij pogosto v vlogah klasičnih državnih organov. 199 Rawski zavzema
stališče, da v kontekstu širokih pooblastil in avtoritarne vloge mirovnih operacij
193 Bulletin on the Observance by U.N. forces of International humanitarian law, UN Docs. ST/SGB/1999/13. Avtorji poudarjajo, da se pri tem
Generalni sekretar ni omejil na najmanjši skupni standard pravil ali pravila običajnega humanitarnega prava. Sancin, V., Švarc, D. in Ambrož, M.,
str. 348, 350; Shraga, D., str. 410.
194 Saura, J., str. 521-522.
195 Sancin, V., Švarc, D. in Ambrož, M., str. 172. Saura, J., str. 488.
196 Rowe navede primer Pakistana, ki prispeva največ uniformiranih sil v operacije OZN in ni pogodbenica glavnih sporazumov s področja
človekovih pravic. Rowe, P., str. 74, op. 17.
197 Sancin, V., Švarc, D. in Ambrož, M., str. 366; Wickremasinghe, C. in Verdirame, G., str. 473.
198 1. čl., 3. odst. UL OZN.
199 Wickremasinghe, C. in Verdirame, G., str. 466-467. Avtorji navajajo primere operacij prehodnih uprav v Kambodži (UNTAC, 1991-1993),
Vzhodnem Timorju (UNTAET, 1999-2002) in Kosovu (UNMIK, 1999-), kjer so organi mednarodnih organizacij igrale vloge vseh vej oblasti.
Saura, J., str. 482; Rawski, F., str. 117-118.
31
prehodnih uprav in omejenih možnosti varstva pravic, 200 široka institucionalna in
posameznikova imuniteta ter široko razumevanje izrednega stanja niso v skladu s
standardi človekovih pravic. 201 Cerone poudarja pomen razlage instrumentov s tega
področja v skladu z njihovim namenom zaščite posameznikov, kot narekuje načelo
učinkovitosti. 202
Posebno vprašanje pri tem se nanaša na obveznosti države za njeno ravnanje zunaj
njenega ozemlja ter v odnosu do tujcev. 203 V prid ekstrateritorialni uporabi mednarodnih
pogodb s področja človekovih pravic govorijo sodna praksa in načelo učinkovitosti ter
določbe pogodb samih, ki državam nalagajo odgovornost, da zagotovijo pravice vsem
pod njihovo jurisdikcijo. 204 Cerone zagovarja stališče, da se lahko na podlagi zahtevanih
standardov nadzora za ekstrateritorialno uporabo instrumentov prava človekovih pravic
v primerih Loizidou 205 in Coard 206, predpostavlja njihova ekstrateritorialna uporaba v
primeru oseb, ki spadajo pod nadzor države, katero instrument obvezuje - dejansko,
neposredno preko vojske ali posredno preko upravnih organov. 207 Treba je ugotoviti le,
če sodelovanje v mirovni operaciji predstavlja katero od teh oblik nadzora.
200 Največkrat urad varuha človekovih pravic, ki nima izvršilnih pooblastil in ni vedno neodvisen od Posebnega predstavnika Generalnega
sekretarja OZN. Rawski, F., 121 in 125. Posebej o pridržanju, str. 121, op. 91.
202 Načelo določa, da bi se morali instrumenti prava človekovih pravic razlagati na tak način, da bodo njihove določbe praktične in učinkovite.
Avtor med drugim navaja zadevi: Loizidou v. Turkey in Velasquez-Rodriguez. Cerone, J., str. 480, op. 58.
203 Zaradi meddržavnega svojstva večine mednarodnih organizacij ne moremo govoriti o ozemlju v istem pomenu. V tem primeru je bolj
relevantno vprašanje obveznosti organizacije do nečlanic in njene odgovornosti na njihovem ozemlju.
204 Takšne določbe vključujejo Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (2. čl., UN Docs. A/6316 (1999)), EKČP (1. čl., 213
UNTS 222) in Ameriška konvencija o človekovih pravicah (1. čl., 1144 UNTS 123). Povzeto po Cerone, J. str. 470, op. 2.
205 Sodišče je odločilo, da je za ekstrateritorialno uporabo EKČP dovolj, če država pogodbenica izvršuje dejanski nadzor nad območjem zunaj
njenega ozemlja, ne glede na to, ali oblast izvršuje neposredno, preko oboroženih sil ali podrejene lokalne uprave. Loizidou v. Turkey, sodba z dne
18. 9. 1996, ESČP (1996) 40/1993/435/514, odst. 57, navedeno v Cerone, J., str. 476.
206 Medameriška komisija za človekove pravice je v tem primeru zožila zahtevo na nadzor nad posameznikom. Coard et al. v. United States,
Case 10.951, Report no. 109/99 (1999), navedeno v Cerone, J., str. 477.
207 Cerone, J., prav tam.
32
7. SODNA PRAKSA
Čeprav je zaradi ravnanja mirovnikov med mirovno operacijo že večkrat prišlo do tožb
pred nacionalnimi in mednarodnimi sodišči, se sodišča izogibajo meritornemu
presojanju ali pripisovanju odgovornosti lastni državi 208 in sodna praksa na tem področju
ostaja redka.
7.1. Zadevi HN v. State of the Netherlands in Association 'Mothers of
Srebrenica' v. State of the Netherlands and UN209
Zadevi se nanašata na ravnanje prisotnega nizozemskega kontingenta glede na dogajanje
pred in med pokolom Muslimanov v Srebrenici. Nizozemsko sodišče, ki se je spustilo v
meritorno odločanje, je ugotovilo, da Nizozemska ni odgovorna za ravnanje mirovnikov
med mirovnimi operacijami ZN. V zadevi H.N. je sodišče zahtevek zavrnilo, ker je
ugotovilo, da je Nizozemska dala svoje mirovnike na razpolago ZN (UNPROFOR) ter
da se njihovo ravnanje pripisuje ZN in ne državi pošiljateljici. Pri tem je ugotovilo, da
ni dokazov, da bi Nizozemska »presekala« linijo nadzora ZN z lastnim ravnanjem ali
navodili. 210
208 Primer mučenja in umora Shidane Arone s strani kanadskih mirovnikov v UNITAF misiji, 1993. Glej Torture as Tort: Comparative
perspectives on the Development of transnational Human Rights Litigation, Oxford, Hart publishing, 2001.Tudi primer tožbe proti Nemčiji zaradi
sodelovanja v bombnem napadu v akciji Nata 1999 zaradi dogodkov v Varvarinu. Za pregled odločb o tej zadevi glej: http://www.deutscheswehrrecht.de/WR-Urteile_Text_02.html (preverjeno 16.3.2011). Hohler navaja NK v. Austria, kjer je sodišče odgovornost za ravnanje avstrijskega
mirovnika pripisalo ZN, ker naj bi deloval kot organ ZN v trenutku spornega ravnanja. Hohler, B., 2008, str. 20.
209 HN v. State of the Netherlands (Ministry of defense and Ministry of Foreign affairs), case no. 265615, sodba z dne 10. 9. 2008 in Association
‘Mothers of Srebrenica’ v. State of the Netherlands and United Nations, case no. 295247, sodba z dne 10. 7. 2008.
210 Komisija ZN je v navedbi zadeve HN v. Netherlands potrdila predpostavko sodišča, da so bile sile pod nadzorom ZN in da bi bilo potrebno
naknadno dokazovati, da je država s svojim postopanjem, dajanjem navodil ali drugim vplivanjem na ravnanje prevzela dejanski nadzor. Poročilo
Komisije ZN z 61. zasedanja (2009), str. 70, odst. 12.
33
V zadevi Association se je sodišče glede zahtevka proti državi naslonilo na prejšnjo
odločbo o neodgovornosti Nizozemske. Glede zahtevka proti ZN je izjavilo svojo
nepristojnost ratione personae. 211
Ob tem se pojavlja vprašanje obveznosti zagotavljanja spoštovanja človekovih pravic in
humanitarnega prava s strani drugih subjektov. 212 Saura navaja, da je pomembno, da
subjekt skuša po svojih močeh ukrepati na način, ki bi preprečil kršitve s strani tretjih
oseb, medtem ko je zahtevana stopnja ukrepanja še nedoločena. 213
7.2. Zadeva Behrami in Saramati 214
Po Natovem zračnem napadanju Srbije in Kosova leta 1999 je ZR Jugoslavija v vojnotehničnem sporazumu privolila v umik svojih in prihod mednarodnih sil na Kosovo. V
resoluciji 1244 215 je VS določil ustanovitev mednarodnih varnostnih sil s strani držav
članic in relevantnih mednarodnih organizacij pod pokroviteljstvom ZN 216. Na podlagi
tega je bila ustanovljena misija KFOR s štirimi večnacionalnimi brigadami pod
operativnim nadzorom in poveljstvom Nata. Hkrati je bila ustanovljena misija prehodne
uprave UNMIK, ki jo je vodil Posebni predstavnik Generalnega sekretarja OZN,
podpirali pa so jo mednarodne organizacije OVSE, UNHCR in EU.
7.2.1 Behrami v. France
Marca l. 2000 je skupina fantov med igro odkrila neeksplodirane bombe. Eksplozija je
enega od tožnikovih sinov smrtno ranila, drugega pa resno poškodovala. UNMIK-ova
preiskava je dogodek označila kot nenamerni uboj, kosovski urad za tožbe (Kosovo
claims office) pa je tožbo posredoval nacionalnemu uradu za tožbe. 217 Nacionalni urad je
211 ZN so v pismu izrecno uveljavili svojo imuniteto.
212 V konkretnih zadevah je pomembno vprašanje tudi obveznost mirovnikov, da zaščitijo civilno prebivalstvo. Problematično je predvsem
delovanje mirovnikov in označitev t.i. varnega območja (safe zone), ki je privedlo do situacije v kateri bi lahko civilno prebivalstvo pričakovalo
zaščito mirovnikov. Sancin z ostalimi avtorji trdijo, da bi imeli mirovniki obveznost zaščite civilistov samo v primeru, ko je takšna obveznost
določena v njihovem mandatu (iz česar sledi, da bi jim morala biti podeljena tudi dovolj široka pooblastila za uporabo sile). Sancin, V., Švarc, D.
in Ambrož, M., str. 362.
213 V nekaterih virih je relativno nizka – npr. opazovanje in poročanje. Glej Saura, J., str. 494 in 512.
214 Admissability of Behrami and Behrami v. France (Application no. 71412/01) in Saramati v. France, Germany and Norway (Application no.
78166/01), sodba z dne 2.5. 2007.
215 Resolucija VS, S/RES/1244 z dne 10. 7. 1999.
216 »under UN auspices«, Resolucija VS 1244, 5. odst; navedeno v Behrami in Saramati, 4. odst.
217 Vsak nacionalni kontingent ima svojega.
34
tožbo zavrnil z obrazložitvijo, da je odstranjevanje min spadalo v pristojnost KFOR-ja,
samo dokler ni bila operacija UNMIK sposobna prevzeti te naloge, ter da sporni
dogodek spada že v obdobje UNMIK-ove pristojnosti. 218 Tožnik je tožil Francijo za
kršitev pravic po EKČP (2. člen – pravica do življenja) pred Evropskim sodiščem za
človekove pravice zaradi opustitve dolžnosti odstranitve ali označitve bomb, ker je kraj
dogodka del območja, ki ga je nadzoroval francoski kontingent in ker je francoski
poveljnik vodil večnacionalni kontingent v širšem sektorju Mitrovice v obdobju
dogodka. 219
7.2.2. Saramati v. France and Norway
Tožnik je pred Evropskim sodiščem za človekove pravice vložil tožbo proti Franciji,
Nemčiji 220 in Norveški za kršitev svojih pravic po EKČP 221 zaradi protipravnega pripora
in omejevanja svobode gibanja (med drugim). UNMIK-ova policija ga je aretirala zaradi
suma umora in nezakonite posesti orožja. Pred začetkom postopka je Vrhovno sodišče
na Kosovu ugotovilo protipravnost pripora in ga spustilo na prostost. Ko so ga oblasti
povabile, da prevzame svoje stvari, so ga ponovno aretirali in ga na povelje poveljnika
KFOR-ja priprli (vpletena poveljnika sta francoske in norveške narodnosti). V postopku
je sodišče ugotovilo izključno pristojnost KFOR-ja za njegov pripor in ga spoznalo za
krivega. Vrhovno sodišče Kosova je kasneje zavrnilo to sodbo ter vrnilo zadevo v
ponovno sojenje. 222
7.2.3. Glavna vprašanja in odločanje
Evropsko sodišče za človekove pravice je kot glavno določilo vprašanje svoje
pristojnosti za odločanje o ravnanju sil, ki so jih države prispevale v civilne in varnostne
sile, ki so takrat vršile dejanski nadzor nad območjem. 223 Toženci in stranski
intervenienti so trdili, da sta KFOR in UNMIK mednarodni strukturi, ki ju je ustanovil
218 Behrami in Saramati, odst. 5-7.
219 Prav tam, odst. 63.
220 Kasneje je tožbo proti Nemčiji umaknil.
221 5. čl. - pravica do svobode in varnosti in 6. čl. - pravica do poštenega sojenja.
222 Prav tam, odst. 8-16.
223 In ne vprašanje ekstrateritorialnega nadzora držav podpisnic. Prav tam, odst. 71.
35
VS in ki odgovarjata njemu. Tožniki so medtem trdili, da je v obeh primerih ravnanje
(ali opustitev) pripisljivo državam, ki so delovale preko KFOR-ja. 224
Sodišče je odločilo, da se sporna ravnanja v obeh zadevah pripišeta ZN in da je zato
sodišče nepristojno za odločanje ratione personae. Odločba je temeljila na ohranitvi
končne avtoritete in nadzora ('ultimate authority and control') OZN. 225 Sodišče je
ocenilo, da je bil samo operativni nadzor prenesen na drug subjekt ter svojo odločitev
utemeljevalo z zakonitostjo delegacije pristojnosti VS na Nato. 226
Kasneje v sodbi je sodišče ugotavljalo linijo poveljevanja in morebitno prekinitev te
linije z vplivanjem držav članic v KFOR. Potrdilo je prejšnjo ugotovitev končne
avtoritete in nadzora VS 227 ter zakonitosti prenosa pristojnosti na Nato. Sodišče je
odločilo, da je bil morebitni vpliv držav pošiljateljic v skladu z Natovim dejanskim
nadzorom, strukturno in dejansko. 228
Sodišče je potrdilo tudi UNMIK-ov status pomožnega organa ZN, ki neposredno
odgovarja VS in čigar ravnanje se pripisuje ZN. 229
7.2.4 Kritike
Mujezinović Larsen izpostavi pomen te sodbe, kot prvi primer presojanja pripisovanja
odgovornosti v okviru EKČP za ravnanja med mirovno operacijo ZN ter prvi primer
ugotavljanja odgovornosti za domnevne kršitve človekovih pravic na območju pod
upravo ZN. 230 Odločbo sodišča o svoji nepristojnosti mnogi avtorji označujejo kot
zožitev varstva tretjih oseb v primeru kršitev s strani mirovnikov. 231
224 Prav tam, odst. 123 in nadalje.
225 Presoja situacije, ki pripiše Natu poveljstvo in nadzor ('unified command and control') ter opiše linijo poveljstva je vsebovano v mnenju
European Commission for Democracy through Law (Venice Commission), Opinion on Human Rights in Kosovo: possible establishment of review
mechanisms (no. 280/2004, CDL-AD (2004) 033), navedeno v Behrami in Saramati, odst. 50.
226 Behrami in Saramati, odst. 128-129.
227 Prav tam, odst. 133-134. Pri tem je navedlo obveznost poročanja VS-u kot izraz splošne avtoritete in nadzora ZN.
228 Prav tam, odst. 135-139.
229 Prav tam, odst. 142-143.
230 Mujezinović Larsen, K., str. 510.
231 Sari, A., str. 167; Breitegger, A., 173-174, avtor navaja zadevi Kasumaj v. Greece,Gajić v. Germany in Berić et al. v. Bosnia and
Herzegovina, v katerem sodišče določa svojo nepristojnost na podlagi Behrami in Saramati.
36
Problematična je opredelitev glavnega vprašanja pristojnosti in pristop sodišča. 232
Milanović in Papić trdita, da bi moralo sodišče najprej odločati o svoji pristojnosti –
vprašanje interpretacije 1. čl. EKČP in njene ekstrateritorialne uporabe 233 (vprašanje
primarnih pravil prava mednarodnih organizacij ter interpretacije mednarodnih pogodb).
Sodišče je medtem odločitev uokvirilo kot vprašanje pripisovanja ravnanj, ki je
vprašanje sekundarnih pravil mednarodne odgovornosti. Nekateri izpostavljajo, da bi
sicer lahko prišlo do presojanja pripisovanja med obravnavanjem vprašanja kompetence
sodišča, ampak le kot del ugotavljanja vezi, ki povezuje državo in območje ali osebo in
omogoča ekstrateritorialno uporabo Konvencije. 234
Milanović in Papić navedeta tudi sporno uporabo pravil o odgovornosti držav in
mednarodnih organizacij, posebej 6. čl. DARIA. 235 Sodišče se je npr. zadovoljilo s
standardom »končne avtoritete in nadzora« ZN, kljub uveljavljenosti drugačnih
standardov. Na najbolj kritične odzive je naletelo sodišče za pripisovanje ZN zunaj
sodnega pridržanja s strani KFOR-ja, 236 čeprav se je pojavilo nestrinjanje tudi s presojo
sodišča, da sta razminiranje in markacija bomb v spornem trenutku spadala pod
pristojnost UNMIK-a. 237
Milanović in Papić izpostavita, da je sodišče moralo za takšno interpretacijo zanemariti
mnoge vplivne vire in prakso mednarodnih organizacij in sodišč. 238 Kot je že navedeno v
nalogi, je Komisija ZN pri svojem delu obširno utemeljila uporabo standarda dejanskega
nadzora. V komentarju k 6. čl. z 61. zasedanja je ponovno poudarila pomen tega
standarda in v izrecni navedbi te zadeve določilo operativni nadzor kot odločilni
dejavnik za vzpostavitev dejanskega nadzora. 239 Tudi Generalni sekretar je v poročilu o
operaciji UNMIK kot mejo odgovornosti ZN za ravnanje mirovnikov ponovno določil
232 Sari, A., str. 158-159.
233 Milanović, M. in Papić, T., str. 4. Avtorja navajata sodno prakso ESČP: Loizidou, Banković in Illascu.
234 Breitegger, A., str. 164. Avtor navaja še ostale avtorje, ki delijo njegovo mnenje: Mujezinović-Larsen, K., Milanović, M. in Papić, T. Sari, A.,
je edini, ki je proti takšnemu postopku.
235 Milanović, M. in Papić, T., str. 17-21.
236 Hohler recimo podpira pristop sodišča v zadevi Behrami, a ne v zadevi Saramati, kjer dvomi o pravilnosti pripisovanja ravnanja KFOR
Združenim narodom. Hohler, B., 2008, str. 22-23; podobno tudi Sari, A., str. 158 in 163-164.
237 Breitegger, A., str. 165 in 166, op. 33. Avtor izpostavi, da je Nato izvršilo bombardiranje in s tem imelo najbolj točne podatke o lokacijah
bomb.
238 Milanović, M. in Papić, T., str. 22-25.
239 Poročilo Komisije ZN z 61. zasedanja (2009), str. 68, odst. 9 in str. 70, odst 10.
37
dejanski operativni nadzor. 240 Mnenje svetovalnega telesa Sveta Evrope Venice
Commission je določilo, da se ravnanja mirovnikov KFOR pripisujejo Natu ali državi
pošiljateljici in ne ZN, saj KFOR (za razliko od UNMIK-a) nima statusa pomožnega
organa in se dejanski nadzor konča pri Natu. 241 V nalogi je navedena tudi praksa samih
mirovnih operacij ZN, kjer so predstavniki ZN večkrat razlikovali med končnim
nadzorom in vodstvom operacij ter poudarjali pomen dejanskega nadzora nad
konkretnim ravnanjem. 242 Pristop sodišča postavlja meje pripisovanja preširoko, ko
zahteva le avtorizacijo VS in ZN vodstvo operacije – s takšnimi merili bi se ravnanja
mirovnikov vseh operacij pripisovale OZN.
Nekateri avtorji so kritični do ocene sodišča, da države članice Nata niso vplivale na
ravnanje na način, ki bi vzpostavil njihov dejanski nadzor v spornem trenutku. Navajajo
številne okoliščine KFOR operacije, ki so omogočale državam članicam znaten vpliv
nad ravnanjem pripadnikov, 243 npr. pristojnost držav odločanja o prerazporeditvah in
akcijah, postopek »rdečega kartona« 244 ter uporaba nacionalnih pravil ravnanja države
pošiljateljice za pripadnike KFOR. Pripadnikom operacije je tudi bila podeljena širša
imuniteta kot običajno - pristojnosti glede prijetja in pridržanja ter odreka imunitete so
bile v rokah držav pošiljateljic. 245
Breitegger trdi, da se pri tem pojavi dodatno vprašanje odgovornosti držav za ravnanje
mednarodnih organizacij in dolžna skrbnost držav članic pri sodelovanju v in z
mednarodnimi organizacijami. 246 Več avtorjev trdi, da je sodišče državam odprlo pot, da
se izognejo odgovornosti za kršitve prava človekovih pravic tako, da prenesejo na
mednarodno organizacijo operativni nadzor. Menijo še, da s tem dosežejo ravno
nasproten učinek od tistega, ki ga je sodišče želelo določiti v prejšnjih zadevah s tega
240 Poročilo Generalnega sekretarja o Prehodni upravi ZN na Kosovu, S/2008/354, odst. 16.
241 European Commission for Democracy through Law (Venice Commission), Opinion on Human Rights in Kosovo: possible establishment of
review mechanisms (no. 280/2004, CDL-AD (2004) 033), str. 18, čeprav je sodišče drugje podpiralo svoje argumente prav s tem poročilom (glej
op. 20).
242 Glej op. 143 in op. 148.
243 Milanović, M., in Papić, T., str. 21-22; Breitegger, A., str. 170-172.
244 Države so lahko preprečile neko operativno odločitev, s katero se niso strinjale. Breitegger, A., str. 171. Glej op. 145
245 Cerone, J., str. 486.
246 Breitegger, A., str. 160 in 172; 28. čl. DARIA: International responsibility in case of provision of competence to an international
organization.
38
področja, npr. Bosphorus. 247 Po vsem tem nekateri navajajo tudi odločitev sodišča, da
zanemari možnost pripisovanja ravnanja in odgovornosti več subjektov. 248
247 Bosphorus Hava Yollari Turizm ve Tikaret Anonim Sirketi v. Ireland, App. no. 45036/98 ECHR, sodba z dne 30. 6. 2005; Sari, A., str. 169,
op. 153; Breitegger, A., str. 173. Breitegger spodbija odločitev sodišča, da se okoliščine v Behrami in Saramati razlikujejo od tistih v Bosphorus
in poudarja, da je pri ugotavljanju odgovornosti države za prenos svojih pristojnosti na mednarodno organizacijo, ki ne zadovoljuje standarda
enakega varstva (equivalent protection), sporno tisto ravnanje državnih organov, s katerim prenesejo pooblastila. Breitegger, A., str. 173. Glej tudi
del 4. 3. o odgovornosti za ravnanje drugih mednarodnih subjektov
248 Mujezinović Larsen, K., str. 520.
39
8. ZAKLJUČEK
Zaradi kompleksnosti vpletenih subjektov, njihovih različnih pravnih položajev in
obveznosti ter vpliva na delovanje operacije ne moremo govoriti o enotnem pravilu o
odgovornosti mednarodnih subjektov za ravnanja v mirovnih operacijah. Pri presoji je
treba upoštevati pravni okvir mirovne operacije ter pravila mednarodnega prava. Treba
je vključiti spremljajočo prakso mednarodnih organizacij in držav ter sodno prakso.
Ključnega pomena so relevantne določbe v členih o mednarodni odgovornosti držav in
osnutku členov o mednarodni odgovornosti mednarodnih organizacij ter spremljajoči
komentarji strokovnih teles. 249 Ti viri uokvirjajo pripisovanje ravnanj posameznikov
mednarodnemu subjektu po formalni (položaj organa) in neformalni (izvrševanje
funkcije) institucionalni vezi ter preko dejanskega vpliva na ravnanje. Pravila skušajo
preprečiti
instrumentalizacijo
drugih
subjektov
z
namenom
izognitve
lastne
odgovornosti. To je zamisel, na kateri temeljijo 8. čl. ARSIWE, široko razumevanje
agenta v 5. čl DARIA ter pravila, ki urejajo odgovornost za ravnanje drugih
mednarodnopravnih subjektov. 250 Navedeno še posebej velja za mirovne operacije,
pojavno obliko kompleksnega sodelovanja več subjektov mednarodnega prava.
Viri in sodna praksa različno določajo zahtevano stopnjo in obliko vpliva, vendar lahko
na podlagi utemeljevanja Meddržavnega sodišča v zadevi Genocid ter stališča večine
avtorjev predpostavljamo sprejetost standarda dejanskega nadzora. Komisija ZN za
mednarodno pravo posebej oriše stanje prava za primer mirovnih operacij in poudari
pomen dejanskega nadzora, ki se izrazi v operativnem nadzoru. V luči dvojne vloge
nacionalnih kontingentov ter mešanih vplivov na osebje s strani več subjektov je nujno
upoštevati tudi dejansko stanje v spornem trenutku glede konkretnega ravnanja.
249 Uporaba ARSIWA zaradi omejenega dometa in redkosti mirovnih operacij pod vodstvom ene države včasih ne bo primerna za reševanje
vprašanj odgovornosti pri mednarodnih mirovnih operacijah. 57. člen ARSIWE določi, da je presoja odgovornosti mednarodnih organizacij kot
tudi odgovornost države članice za ravnanje mednarodne organizacije zunaj dometa teh členov. Crawford, J., str. 310 in komentar. Kot predhodno
razvit instrument mednarodnega prava, katerega razvoj vpliva na razvoj pravil o odgovornosti mednarodnih organizacij, lahko še vedno ARSIWA
igrajo pomembno razlagalno vlogo.
250 Npr. 16. in 61. čl. DARIA.
40
Zaradi posebne ureditve privilegijev in imunitet organizacij in osebja, ima možnost
pripisovanja odgovornosti mednarodnemu subjektu dodaten pomen pri zagotavljanju
učinkovitega varstva pravic žrtev. 251 Privilegiji in imunitete so sicer omejeni s pogojem
funkcionalnosti ter »omejitvenimi varovalkami« odreka imunitete in obveznostjo OZN
za alternativno poravnavo, vendar tudi te ne zagotavljajo vedno zaščite žrtve. OZN je
edina mednarodna organizacija s takšno obveznostjo, čeprav številne druge mednarodne
organizacije sodelujejo ali vodijo mirovne operacije. V primeru, da OZN ne poišče
alternativne načine poravnave, oseba, ki je žrtev kršitve mednarodnega prava, ostaja
brez drugega sodnega varstva. V primeru nepravilne odločitve o uveljavljanju imunitete
posameznika (npr. preširoka ocena funkcionalnosti) je posameznik zopet brez
učinkovitega varstva. Presoja odločitve Generalnega sekretarja OZN o odreku imuniteti
namreč spada med spore o interpretaciji in uporabi KPI, za katere je predpisana
pristojnost Meddržavnega sodišča, ki je posameznikom nedostopno. Dodatno otežuje
varstvo žrtev dejstvo, da so države izvora (in kraj spornih dogodkov) redko v položaju,
kjer bi lahko zagotavljale zaščito svojih državljanov.
Poleg pravilnega pripisovanja pa je pomembno tudi vprašanje mednarodnopravnih
obveznosti mirovnih operacij. Obvezujoča so vsa kogentna pravila ter pravila
mednarodnega običajnega prava. Posamezne subjekte naprej obvezujejo pravila,
izražena v sporazumih, katerih pogodbenice so, tudi med sodelovanjem v mirovni
operaciji. S tem je povezano pravilo, ki prepoveduje izogibanje lastnim obveznostim s
prenosom pristojnosti ali nalog na drug subjekt. Na področju humanitarnega prava so za
operacijo obvezna pravila, ki so prešla v običajno pravo, ter pravila, ki jih vsebuje
posebni bilten Generalnega sekretarja za to področje. Tudi na področju človekovih
pravic izvajalce operacij obvezujejo običajnopravna pravila. Posebnost tega področja je
tudi v tem, da je zaščita človekovih pravic pogosto izražena med temeljnimi cilji in
nameni mednarodnih organizacij (posebej OZN). Že zaradi tega poudarka se lahko
predpostavlja obveznost spoštovanja temeljnih človekovih pravic v operacijah, ki
delujejo pod vodstvom mednarodne organizacije s tako zastavljenimi cilji. Dodatno
251 Glej Rowe, P.: United Nations Peacekeepers and Human Rights Violations: the Role of Military Discipline, Harvard International Law
Journal, Letn, 51, 2010, str. 69-81. Avtor izpostavlja pomanjkljivosti mednarodne odgovornosti kot načina varstva pravic žrtev. Navaja časovne in
finančne ovire, nedostopnost mednarodnih sodišč za žrtve ter kompleksnost zadev in daje prednost preventivnim ukrepom znotraj operacij.
41
vprašanje se pojavi glede uporabe instrumentov mednarodnega prava zunaj območja
države podpisnice, posebej v praksi ESČP. Široka interpretacija 1. člena EKČP in široka
pristojnost sodišča v zadevah s področja mirovnih operacij ali drugih primerov
mešanega delovanja držav in mednarodnih organizacij, bi omogočila sodišču uporabo
kompleksnih pravil odgovornosti. Sodišče do sedaj ni imelo prakse, da se izreče za
nepristojno v zadevah, kjer je vpletena mednarodna organizacija. 252
Prilagodljiva uporaba pravil na podlagi dejanskega nadzora nad konkretnim ravnanjem
in različne možne kombinacije odgovornih subjektov omogočajo izčrpno in pravilno
pripisovanje ravnanj in odgovornosti.
Leck poudari, da pravilno pripisovanje pripomore k preprečevanju neskrbnega ravnanja
in pretiranega tveganja enega subjekta, v primeru da je zagotovljena izključna
odgovornost drugega subjekta. 253 Nejasna razmejitev odgovornosti med različnimi
mednarodnimi subjekti, nepripravljenost sodišč pristopiti z analizo dejanskih vplivov in
vezi med posamezniki in temi subjekti ter široka razlaga imunitete OZN so še posebno
problematični pri učinkovitem zagotavljanju varstva pravic. V tem smislu bi se sodišča
lahko poslužila kompleksnih rešitev, ki jih nudi pravna ureditev tega področja –
možnosti hkratne odgovornosti več subjektov, odgovornosti subjekta za opustitev
dolžnosti preprečevanja ipd. Vendar bi za to sodišča morala preko vprašanj pristojnosti
preiti v meritorno presojanje zadeve. Trenutni pristopi in sodna praksa pa vodijo v
dejansko nedostopnost sredstev za zaščito pravic posameznikov, ki že tako pripadajo
ogroženi skupini ljudi, kar gotovo ni v skladu s cilji in nameni mirovnih operacij oz.
OZN. To bi lahko tolmačili kot politiko neodgovornosti v mirovnih operacijah in
predstavlja oviro za uspešno izvedbo mirovnih operacij in poskuse izboljšanja
standardov ravnanja osebja v njih.
252 Matthews, Beer and Regan, White and Kennedy, Bosphorus ipd.
253 Leck, C., str. 19.
42
LITERATURA
MONOGRAFIJE
Crawford, J.: The International Law Commission's Articles on State Responsibility:
Introduction, Text and Commentaries, Cambridge University Press, Cambridge, 2002.
Fleck, D.: The Handbook of the Law of Visiting Forces, Oxford University Press, New
York, 2001.
Grabrovec, S.: Odgovornost pripadnikov mirovnih operacij Združenih narodov za
kazniva dejanja, diplomska naloga, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana,
2007.
Hohler, B.: Mednarodnopravna subjektiviteta mednarodnih organizacij, diplomska
naloga, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2006.
Häußler, U.: The International Law Commission's Articles on State Responsibility:
Introduction, Text and Commentaries, Wolf Legal Publishers Nijmegen, 2007.
ČLANKI IN RAZPRAVE
Amerasinghe, C. F.: Liability to Third Parties of Member States of International
Organizations: Practice, Principle and Judicial Precedent, American Journal of
International Law, Letnik 85, 1991, str. 259-280.
Both, M. in Dörschel, T.: The UN Peacekeeping Experience, objavljeno v: Dieter Fleck
(urednik): The Handbook of the Law of Visiting Forces, Oxford University Press,
Oxford, 2001, str. 487-505.
Breitegger, A.: Sacrificing the Effectiveness of the European Convention on Human
Rights on the Altar of the Effective Functioning of Peace Support Operations: A
Critique of Behrami & Saramati and Al Jedda, International Community Law Review,
Letnik 11, 2009, str. 155–183.
i
Brownlie, I.: State Responsibility and the International Court of Justice, objavljeno v:
Malgosia Fitzmaurice and Dan Sarooshi (urednika): Issues of State Responsibility
before International Judicial Institutions, Hart Publishing, Portland, Oregon, 2004, str.
11-18.
Cassese, A.: The Nicaragua and Tadić Tests Revisited in Light of the ICJ Judgment on
Genocide in Bosnia, The European Journal of International Law, Letnik 18, 2007, str.
649−668.
Cerone, J.: Minding the Gap: Outlining KFOR Accountability in Post-Conflict Kosovo,
European Journal of International Law, Letnik 12, 2001, str. 469-488.
Conderman, P. J.: Jurisdiction, objavljeno v: Dieter Fleck (urednik): The Handbook of
the Law of Visiting Forces, Oxford University Press, Oxford, 2001, str. 99-155.
Conforti, B.: Exploring the Strasbourg Case-Law: Reflections on State responsibility
for the Breach of Positive Obligations, objavljeno v: Malgosia Fitzmaurice and Dan
Sarooshi (urednika): Issues of State Responsibility before International Judicial
Institutions, Hart Publishing, Portland, Oregon, 2004, str. 129-137.
European Commission for Democracy through Law (Venice Commission): Opinion
on Human Rights in Kosovo: possible establishment of review mechanisms (no.
280/2004, CDL-AD (2004) 033).
Evans, M. D.: State Responsibility and the European Convention on Human Rghts:
Role and Realm, objavljeno v: Malgosia Fitzmaurice and Dan Sarooshi (urednika):
Issues of State Responsibility before International Judicial Institutions, Hart Publishing,
Portland, Oregon, 2004, str. 139-160.
Fleck, D.: Multinational Units, objavljeno v: Dieter Fleck (urednik): The Handbook of
the Law of Visiting Forces, Oxford University Press, Oxford, 2001, str. 33-46.
Goodwin-Gill, G. S.: State Responsibility and the “Good Faith” Obligation in
International Law, objavljeno v: Malgosia Fitzmaurice and Dan Sarooshi (urednika):
Portland, Oregon, (2004), str. 75-104.
ii
Henckaerts, J., (prevod Sancin, V.): Študija o mednarodnem običajnem humanitarnem
pravu: prispevek k razumevanju in spoštovanju vladavine prava v oboroženem spopadu Study on customary international humanitarian law: A contribution to the understanding
and respect for the rule of law in armed conflict, International Review of the Red Cross,
št. 857, 31. 03. 2005. Dostopno na: http://www.icrc.org/eng/assets/files/other/sloirrc_857_henckaerts.pdf.
Higgins, R.: Issues of State Responsibility before the International Court of Justice,
objavljeno v: Malgosia Fitzmaurice and Dan Sarooshi (urednika): Issues of State
Responsibility before International Judicial Institutions, Hart Publishing, Portland,
Oregon, 2004, str. 1-9.
Higgins, R. (posebni poročevalec): Resolucija Instituta za mednarodno pravo: The
Legal Consequences for Member States of the Non-fulfilment by International
Organizations, z zasedanja v Lisboni, 1. 9. 1995.
Hohler, B.: Responsibility of International Organizations: The Element of Attribution
in the Context of Peacekeeping Operations, predstavljeno na: Second Global
International Studies Conference, Ljubljana, Slovenija, 26. jul 2008.
International Law Association: Accountability of International Organizations, Berlin
Conference Final Report, Berlin, 2004.
Leck, C.: International Responsibility in United Nations Peacekeeping Operations:
Command and Control Arrangements and the Attribution of Conduct, Melbourne Journal
of International Law, Letnik 10, 2009, str. 346-364.
Mallesons Stephen Jaques Humanitarian Law Perspectives Research Project:
International Peacekeeping and International Humanitarian Law, 2009. Dostopno na
http://www.redcross.org.au/ihl/media/9883421_1_HLP_2009_-_Peacekeepers.pdf.
McGoldrick, D.: State Responsibility and the International Covenant on Civil and
Political Rights, objavljeno v: Malgosia Fitzmaurice and Dan Sarooshi (urednika):
Portland, Oregon, 2004, str. 161-199.
iii
Milanović, M.: State Responsibility for Acts of Non-State Actors: A Comment on
Griebel and Pluecken, Leiden Journal of International Law, Letnik 22, 2009, str. 307324.
Milanović, M. in Papić, T.: As Bad As It Gets: The European Court of Human Rights’
Behrami and Saramati Decision and General International Law, International and
Comparative Law Quarterly, Letnik 58, 2009, str. 267-296.
Mujezinović Larsen, K.: Attribution of Conduct in Peace Operations: The “Ultimate
Authority and Control” Test, European Journal of International Law, Letnik 19, 2008,
str. 509-531.
Rawski, F.: To Waive or Not to Waive: Immunity and Accountability in U.N.
Peacekeeping Operations, Connecticut Journal of International Law, Letnik 18, 20022003, str. 103-132.
Reinisch, A.: The Immunity of International Organizations and the Jurisdiction of their
Administrative Tribunals, Chinese Journal of International Law, Letnik 7, 2008, str.
285-306.
Rowe, P.: United Nations Peacekeepers and Human Rights Violations: the Role of
Military Discipline, Harvard International Law Journal, Letnik 51, 2010, str. 69-81.
Sari, A.: Jurisdiction and International Responsibility in Peace Support Operations: The
Behrami and Saramati Cases, Human Rights Law Review, Letnik 8, 2008, str. 151-170.
Saura, J.: Lawful Peacekeeping: Applicability of International. Humanitarian Law to
United Nations Peacekeeping Operations, Hastings Law Journal, Letnik 58, 2007, str.
479-532.
Shraga, D.: UN Peacekeeping Operations: Applicability of International Humanitarian
Law and Responsibility for Operations-Related Damage, American Journal of
International Law, Letnik 94, 2000, str. 406-412.
Stumer, A.: Liability of Member States for Acts of International Organizations:
Reconsidering the Policy Objections, Harvard International Law Journal, Letnik 48,
2007, str. 553-580.
iv
Sweetser, C.: Providing Effective Remedies to Victims of Abuse by Peacekeeping
Personnel, New York University Law Review, Letnik 83, 2008, str. 1643-1677.
Švarc, D.: Uporabljivost mednarodnega humanitarnega prava v mirovnih operacijah,
REVUS, 9. št., 2009, str. 11-27.
Wickremasinghe C. in Verdirame G.: Responsibility and Liability for Violations of
Human Rights in the Course of UN Field Operations, objavljeno v: C. Scott (urednik):
Torture as Tort: Comparative Perspectives on the Development of Transnational Human
Rights Litigation, Hart Publishing, Oxford, 2001, str. 465-489.
DOKUMENTI
Mednarodne pogodbe
Ameriška konvencija o človekovih pravicah, 1144 UNTS 123, 22. 11. 1969.
Dunajska konvencija o pogodbenem pravu, 1155 UNTS 331, 22. 11. 1969.
Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 213 UNTS
222, 4. 11. 1950.
Konvencija o privilegijih in imunitetah Združenih narodov, 1 UNTS 15,13. 2. 1946.
Konvencija o privilegijih in imunitetah specializiranih agencij ZN, 33 UNTS 61, 21. 11.
1947.
Konvencija o varnosti osebja Združenih narodov in spremljevalnega osebja, 2051 UNTS
391, 9. 12. 1994.
Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, 999 UNTS 171, 19. 12. 1966.
Sporazum med pogodbenicami severnoatlantskega sporazuma o statusu njihovih sil,
Uradni list RS, št. 83/2004, 29. 7. 2004.
Sporazum o sodelovanju enot slovenske vojske v sestavi mednarodnih varnostnih sil za
pomoč (ISAF) v Afganistanu, Uradni list RS, št. 105/2005, 23. 11. 2005.
Sporazum o statusu sil EU, Uradni list EU, 2003/C 321/02, 31. 12. 2003
Sporazum o statusu sil Severnoatlantske zveze, 19. 6. 1951.
v
Statut Meddržavnega sodišča, 33 UNTS 993, 26. 6. 1945.
Statut Mednarodnega kazenskega sodišča, 2187 UNTS 90, 1. 7. 2002.
Ustanovna Listina OZN, 1 UNTS 16, 24. 10. 1945.
Poročila ZN
Brahimijevo poročilo - Report of the Panel on UN Peace Operations, UN Doc A/55/305
– S/2000/809, 21. 8. 2000.
Gaja, G. (posebni
poročevalec), Drugo
poročilo o odgovornosti mednarodnih
organizacij, UN Doc A/CN.4/541, 2. 4. 2004.
Gaja, G. (posebni poročevalec), Peto poročilo o odgovornosti mednarodnih organizacij,
UN Doc A/CN.4/583, 2. 5. 2007.
Poročilo Generalnega sekretarja o prehodni upravi ZN na Kosovu, UN DocS/2008/354,
12. 6. 2008.
Poročilo Generalnega sekretarja o financiranju mirovnih operacij - Financing of the
United Nations Protection Force, the United Nations Confidence Restoration Operation
in Croatia, the United Nations Preventive Deployment Force and the United Nations
Peace Forces headquarters; Administrative and budgetary aspects of the financing of the
United Nations peacekeeping operations: financing of the United Nations peacekeeping
operations, UN Docs A/51/389, 20. 9. 1996 in UN Doc A/51/903 (1997), 21. 5. 1997.
Poročilo Komisije ZN za mednarodno pravo, 55. zasedanje, UN Doc A/58/10 (2003).
Poročilo Komisije ZN za mednarodno pravo, 60. zasedanje. UN Doc A/63/10 (2008).
Poročilo Komisije ZN za mednarodno pravo, 61. zasedanja. UN Doc. A/64/10 (2009).
Poročilo OMO: Mirovne operacije OZN, načela in smernice - DPKO UN Peacekeeping,
Principles and Guidelines, 2008,
Poročilo posebnega odbora za mirovne operacije - Report of the Special Committee on
Peacekeeping Operations and Its Working Group on the 2007 Resumed Session, UN Doc
A/61/19,12. 6. 2007.
vi
Poročilo
skupine
strokovnjakov
o
zagotavljanju
odgovornosti
osebja
ZN
in
strokovnjakov na misiji za kazniva dejanja med mirovno operacijo - Report of the group
of Legal experts on ensuring the accountability of the UN staff and experts on mission
with respect to criminal acts committed in peacekeeping operations, UN Doc A/60/980
(2006).
Zeidovo poročilo - A comprehensive strategy to eliminate future sexual exploitation and
abuse in UN peacekeeping operations, UN Doc A/59/710 (2005), 24. 3 2005.
Resolucije ZN in drugo
Resolucija Generalne skupščine Združeni za mir - Uniting for Peace, UN Doc
A/RES/5/377, 3. 11. 1950.
Resolucija Generalne skupščine 799 (VIII), Prošnja za kodifikacijo splošnih načel
mednarodnega prava o odgovornosti držav, 7. 12. 1953.
Resolucija Generalne skupščine 52/247, Odgovornost tretjih: časovne in finančne
omejitve, UN Doc A/RES/52/247, 22. 6. 1998.
Resolucija Generalne skupščine 56/82,Poročilo Komisije za mednarodno pravo o svojem
delu s 53. zasedanja, UN Doc A/RES/56/82, 12. 12. 2001.
Resolucija Generalne skupščine 56/83, Odgovornost držav za kršitve mednarodnega
prava, UN Doc A/RES/56/83, 12. 12. 2001.
Resolucija Varnostnega sveta 929 (o ustanovitvi mednarodne humanitarne operacije v
Ruandi), UN Doc S/RES/929 (1994), 22. 6. 1994.
Resolucija Varnostnega sveta 1244 (o vprašanju Kosova in ustanovitvi mednarodne
operacije), UN Doc S/RES/1244, 10. 6. 1999.
Resolucija Varnostnega sveta 1529 (o vprašanju Haitija in ustanovitvi mednarodne
operacije), UN Doc S/RES/1529 (2004), 29. 2. 2004.
Administrativno
Administrative
navodilo
instruction
o
svetovalcih
Consultants
and
ST/AI/1999/7 (1999).
vii
in
individualnih
Individual
sopogodbenikov-
Contractors,
UN
Doc
Bilten Generalnega Sekretarja o spoštovanju mednarodnega humanitarnega prava s
strani sil ZN - Bulletin on the Observance by U.N. forces of International humanitarian
law, UN Doc ST/SGB/1999/13 (1999), 13. 8. 1999.
Bilten Generalnega Sekretarja o posebnih ukrepih za zaščito pred spolnimi zlorabami Special Measures for Protection from Sexual Exploitation and Sexual Abuse, UN Doc
ST/SGB/2003/13 (2003), 9. 10. 2003.
Dnevni red za mir - Agenda for Peace, Preventive diplomacy, peacemaking and
peacekeeping, UN Doc A/47/277 – S/24111, 17. junij 1992.
Dodatek k Dnevnemu redu za mir - Supplement to An Agenda for Peace, UN Doc
A/50/60 – S/1995/1, 3. 1. 1995.
Vzorčni sporazum ZN o statusu sil - Model status-of-forces agreement for peacekeeping
operations, UN Doc A/45/954, 9. 10. 1990.
Uredba UNMIK 2000/47 (o statusu, privilegijih in imunitetah KFOR, UNMIK in
njunega osebja), UN Doc UNMIK/REG/2000/47, 18. 8. 2000.
Vzorčni sporazum ZN o sodelovanju sil - Model Agreement Between UN and Member
States Contributing Personnel and Equipment to Peacekeeping Operations (Model
Contributing Agreement), UN Doc A/46/185, 23. 5. 1991.
SODBE
Meddržavno sodišče v Haagu
(Cumaraswamy) Difference Relating to Immunity from Legal Process of a Special
Rapporteurof the Commission on Human Rights, svetovalno mnenje (29. 4. 1999), ICJ
Reports 1999
Določeni izdatki OZN (17. člen UL OZN) – Certain Expenses of the United Nations
(Article 17, paragraph 2 of the Charter), svetovalno mnenje (20. 7. 1962), ICJ Reports
1962
viii
Genocid - Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the
Crime of Genocide (Bosnia and Herzegovina v Serbia and Montenegro), sodba (26. 2.
2007), ICJ Reports 2007
Interpretacija sporazuma med SZO in Egiptom - Interpretation of the agreement of 25
March 1951 between WHO and Egypt, svetovalno mnenje (20. 12. 1980), ICJ Reports
1980
Krfski kanal – Corfu Channel Case, sodba (9. 4. 1949), ICJ Reports 1949
Tovarna Chorzov – Factory at Chorzow, Judgement no. 8, 1927 PCIJ, Ser A, No. 17 (13.
9. 1928)
(Mazilu) Applicability of Article VI, section 22 of the Convention on the Privileges and
Immunities of the United Nations, svetovalno mnenje (15. 12. 1989), ICJ Reports 1989
Povračilo za škodo povzročeno med službovanjem v OZN – Reparation for Injuries
Suffered in the Service of the United Nations, svetovalno mnenje (11. 4. 1949), ICJ
Reports 1949
Učinek dodelitve odškodnine s strani Administrativnega tribunala ZN - Effect of Awards
of Compensation made by the United Nations Administrative Tribunal, svetovalno
mnenje (13. 7. 1954), ICJ Reports 1954
Uporaba jedrskega orožja v oboroženem spopadu - Legality of the use by a state of
nuclear weapons in armed conflict, svetovalno mnenje (8. 7. 1996), ICJ Reports 1996
Vojaške in paravojaške aktivnosti v in proti Nikaragvi (Nikaragva proti ZDA) - Military
and Paramilitary Activities in and against Nicaragua (Nicaragua v. United States of
America), sodba v glavni stvari (27. 6. 1986), ICJ Reports 1986
Zakonitost uporabe sile - Legality of use of force (Serbia and Montenegro v. Germany,
Netherlands, Portugal, et al.), sodba (15. 12. 2004), ICJ Reports 2004
.
Evropsko sodišče za človekove pravice
Banković and Others v. Belgium and 16 Other Contracting States, App. no. 52207/99
ECHR, sodba (12. 12. 2001)
ix
Behrami and Behrami v. France in Saramati v. France, Germany, Norway, App. Nos.
71412/01, 78166/01 ECHR, sodba (2.5. 2007)
Berić v. Bosnia and Herzegovina, App. No. 36357/04 ECHR, sodba (16. 10. 2007).
Bosphorus Hava Yollari Turizm ve Tikaret Anonim Sirketi v. Ireland, App. no. 45036/98
ECHR, sodba (30.6. 2005)
Gajić v. Germany, App. no. 31446/02 ECHR, sodba ( 28. 8. 2007)
Kasumaj v. Greece, App. no. 6974/05 ECHR, sodba ( 5. 7. 2007)
Loizidou v. Turkey, App. No. 15318/89 ECHR, sodba (18. 12. 1996)
Waite and Kennedy v. Germany in Beer and Regan v. Germany, App. nos. 26083/94,
28934/95ECHR, sodba (18. 2. 1999)
Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY):
Prosecutor v. Tadić, Case No. IT-94-1-T, sodba (7. 5 1997)
Medameriška komisija za človekove pravice (Inter-AmComHR)
Coard et al. v. United States, Inter-AmComHR, Case 10.951, Report no. 109/99 (1999),
sodba (29. 9. 1999)
Medameriško sodišče za človekove pravice (Inter-AmCtHR)
Velasquez-Rodriguez v. Honduras, Inter-AmCHR Series C. no.4., sodba (29. 7. 1988)
Nacionalna sodišča
Attorney-General v. Nissan, House of Lords,sodba ( 11. 2. 1969), 44 ILR 359
International Tin Council: Macclaine Watson & Co Ltd v. Dept. of Trade and Indus.,
1988, 3 All E.R. Reports 257; J.H. Rayner Ltd v. Dept. of Trade and Indus., 1989, 3
W.R. L. 969
x
R. (Al-Jedda) v. Secretary of State for Defence, House of Lords, 12. 12. 2007
NK. v Austria, Vienna Superior Provincial Court, sodba z dne 26. 2. 1979, 77 ILR 470
HN v. State of the Netherlands (Ministry of defense and Ministry of Foreign affairs),
District Court of the Hague, case no. 265615/HA ZA 06-1671, sodba (10. 9. 2008)
Association ‘Mothers of Srebrenica’ v. State of the Netherlands and United Nations,
case no. 295247/HA ZA 07-2973, sodba (10. 7. 2008)
SPLETNE STRANI
http://news.bbc.co.uk
http://untreaty.un.org/ilc/index.html
http://www.africa-union.org
http://www.cbc.ca
http://www.cnn.com
http://www.deutsches-wehrrecht.de
http://www.dw-world.de
http://www.eurunion.org
http://www.globalpolicy.org
http://www.icrc.org
http://www.isaf.nato.int
http://www.nato.int
http://www.nytimes.com
http://www.osce.org
http://www.un.org/en/peacekeeping/operations/
http://www.un.org/Depts/oios/
xi
http://www.un.org/News/
http://www.un.org/en/pseataskforce/
http://www.un.org/en/peacekeeping/
http://www.unmikonline.org/
http://www.unv.org/ua.html
xii

Odgovornost mednarodnih organizacij in/ali držav za ravnanja

Transcription

Similar documents

Prenesi seznam (pdf)

Prelistaj knjigo

Prosimo, da zahtevane podatke navedete na uradnem

1. PDF dokument

Doba odvetnikov kot poustavljalcev Ali pomeni vlaganje pravnih

november 2014 - Društvo za Združene narode za Slovenijo

doc. dr. Etelka Korpič Horvat

Monitoring Newsletter br. 55

3. februar 1966 (št. 828)

Omizje 2: Vodilne teme TVU KAJ KDO KAKO

Zakaj potrebujemo insolvenčno pravo?

1. PDF dokument