September 2012 - Rafaelova družba

september 2012, letnik 61, številka 9
M E S E Č N I K
Z A
S L O V E N C E
P O
S V E T U
Frankfurtski in mannheimski Slovenci skupaj pri maši za domovino
Dr. Jože Plut pridiga pri Maria Einsiedel.
Tenorist Jernej Žagar poje
slovensko himno.
Frankfurtski in mannheimski Slovenci pri Maria Einsiedel
Zborček družine Zavolovšek
Učiteljica Natalija Robnik z otroki iz
Frankfurta
Po maši in počastitvi slovenske samostojnosti je bil
piknik.
Slovenci iz Mainza in Darmstadta
so poskrbeli za pogostitev.
Slovenska zastavica je naznanjala, da tu proslavljajo
Slovenci.
Bremena pastirjev
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vprašanja
Naš častni gost je slovenska
beseda
Etične vrednote –
up za prihodnost
Molitev
Služiti kot duhovnik?
Rafaelova družba
Mlada srečevanja
Komentar meseca
Prisluhnimo domovini
Iz življenja naših župnij
Zgodba
Križanka
2
6
8
9
10
11
12
13
16
39
41
Prva stran ovitka: www.Sportida.com:
Zlata olimpijka Urška Žolnir
Druga stran ovitka: Arhiv SKM Frankfurt in
Mannheim: Frankfurtski in mannheimski Slovenci
skupaj pri maši za domovino
Tretja stran ovitka: Arhiv SKM Mannheim:
Slovenska šola v Mannheimu
Četrta stran ovitka: Arhiv SKM Stuttgart:
Na družinskem seminarju v Meersburgu ob
Bodenskem jezeru
Slomškovo leto, Slomškov mesec in
Slomškov god – vse to se strne v septembru v duhovno praznični vrh slovenskega katoliškega občestva. Škof, izjemnega pomena za Cerkev, za narod
in slovensko državnost, v svojem času
ni bil tako enoglasno cenjen v javnosti. Danes v širokem družbenem konsenzu gledamo v njem izjemno osebnost našega naroda in Cerkve. Razburjal je
duhove svojega časa tako, da so se ob njem razhajali duhovi. Ne le v družbi in
politiki, ampak tudi znotraj Cerkve je veljal, kot vsi preroki, za sporno osebnost. Deležen je bil odobravanja in hvale, obenem pa je moral prenašati napade in zmerjanje do te mere, da so mu ob smrti eni izražali veliko slavo, drugi
so pljuvali v njegov grob.
O škofih se to poletje veliko piše v naši domovini. In slovenskim pastirjem božjega ljudstva res ni lahko. Na dva upokojena ordinarija ter na celotno škofovsko konferenco pada težko breme gospodarskega poloma mariborske nadškofije in odgovornosti zanjo. Časnikarska scena se neutrudno ukvarja s tem
in novinarji zapisujejo hude besede, ki cefrajo tudi osebno življenje voditeljev Cerkve. Mnogi verniki so vznemirjeni in pričakujejo jasnih besed, ki pa
jih najbrž res ni mogoče dati na hitro, dokler niso zaključene preiskave, kje so
vzroki in pri kom odgovornost za te hude zablode, ki so mnogim ljudem odnesle vse prihranke.
Nekateri ljudje postajajo negotovi in tudi jezni. Marsikomu zmanjkuje zaupanja v cerkveno strukturo. Komentatorji velikokrat poenostavljeno obremenjujejo celotno Cerkev, češ da je vse, kar uči, neverodostojno. Jemljejo ugled evangeliju, ki vendar ni človeški, ampak božji. Tako nastaja razdor tudi znotraj
katoliške skupnosti. Na to je že večkrat opozoril predsednik Slovenske škofovske konference nadškof Anton Stres. Prosi in poziva kristjane, naj zaradi hudih napak in grešnega početja nekaj ljudi v Cerkvi ne zavržejo upanja, ki mu
je osnova zaklad odrešenja v Jezusu Kristusu.
Škof Slomšek bi danes govoril soglasno z našimi škofi, da pripadamo Cerkvi, v
kateri imamo istega Kristusovega Duha edinosti vsi, laiki in škofje. Tega poslušajmo! In molimo drug za drugega in za svoj narod, da pride do veljave božja
pravica in njegovo usmiljenje. Kristjan se bo temu lahko pridružil le iz osebnega zaupanja do Boga, gotovo pa ne zaradi zmot ljudi ali težkih razmer in
bremen našega časa.
Janez Pucelj
POGOVOR MESECA
Naš častni gost
je slovenska
beseda
Pogovor z Danico Malovrh
Danica Malovrh se je rodila slovenskim staršem v Argentini. Od malih nog je živela Slovenijo, ki so jo veliki domoljubi
po drugi svetovni vojni ustvarili daleč od matične domovine. Kot učiteljica je zaposlena v argentinskem šolstvu, poučuje pa tudi v slovenski šoli Franceta Balantiča. Vendar je to
zastonjsko posredovanje znanja le del časa in darov, ki jih
poklanja slovenski skupnosti. Nedavno je denimo na oder
postavila veličastno uprizoritev Pepelke z devetdesetimi nastopajočimi. Njeno življenje se zdi kot eno samo razdajanje
za druge, za boljšega človeka, za ohranitev skupnosti. Doslednost in zahtevnost se zlivata s toplino, profesorska drža z
otroško zvedavostjo. Po daljšem strokovnem usposabljanju
pred desetletjem in pol je letos znova obiskala Slovenijo in
škoda bi bilo izpustiti priložnost za pogovor.
Nedavno je v Sloveniji gostoval pevski zbor iz San Justa,
jeseni pa prihaja oktet iz Mendoze. Skoraj ne mine
leto, da bi kaka skupina iz Argentine ne gostovala v
Sloveniji. Dve vprašanji: kakšen pomen imajo za vas
take povezave? Kaj vam v slovenski skupnosti pomeni
slovenska pesem?
Pomen teh povezav je vsestranski in izredno pomemben:
najprej se s takimi srečanji v živo povezujemo s slovenskim
narodom, s slovensko stvarnostjo, s konkretnimi ljudmi, ki
živijo na slovenski zemlji in srkajo njeno vsakdanjost. Pred
nami zaživi slovenska zgodovina, slovenski prostor, slovenska zemlja. Ko je še nismo od bliže poznali in smo samo
sanjali o njej, smo imeli pred seboj neko idilično predstavo
o domovini naših staršev ali starih staršev. Po drugi strani
pa, ko enkrat stopiš na to zemljo in se potopiš, dobesedno,
v njeno lepoto, se zaveš, v čem si bil prikrajšan in se zdrzneš ob grozotah, ki se še skrivajo pod rušami teh čudovitih gozdov in pokrajin ...
Kaj nam slovenski skupnosti pomeni slovenska pesem? Je
tista nevidna nit, ki v naših srcih tke ljubezen do slovenske besede in slovenskega izročila. Preko pesmi razkrivamo naša čustva. Slovenski človek je po značaju bolj zaprte
2
Danica Malovrh
narave, je pa toliko toplejši, globlji, pristen in čuteč v svoji notranjosti. In ko svoja čustva domotožja, veselja, igrivosti, bolečine izraža s pesmijo, te besede sežejo globoko v srce in se nehote v določenih tenutkih življenja pojavljajo in
bodrijo človeka.
Rojeni ste v Buenos Airesu in do začetka osnovne šole
niste prav obvladali jezika okolice, španščine. Kakšni
so bili prvi koraki in kako je bilo potem, ko ste že vsi v
družini znali špansko? Je bila skušnjava, da bi govorili
prevladujoči jezik, velika?
Kot mala deklica sem bolj malo znala španščine. Naučila
sem se jo predvsem zato, ker je starejša sestra že hodila v
šolo. Ne pomnim, da bi imela kdaj težave glede jezika. Je pa
tudi res, da v tistih časih učitelji niso zahtevali od otrok, da
bi aktivno sodelovali v razredu. Pričakovali so od nas, da bi
bili čim bolj poslušni. Danes je to vsekakor drugače. Otroke prav posebej spodbujajo pri govorjenju, da bi ga razvili. Ko smo pa že obvladali jezik, nas je velikokrat premagala
skušnjava in smo prav lepo “navijali” po špansko. A so nas
starši kar lepo spravili s spodbujanjem in tudi karanjem na
pravo pot. Slovenski jezik je vrednota. Ne zapravi je!
Po poklicu ste učiteljica. Učite peto- in šestošolce na argentinski osnovni šoli, pa tudi v slovenski šoli. Opažate
pri svojem pedagoškem delu spremembe med generacijami? Ali so kakšne razlike med otroki slovenskega
porekla in drugimi?
POGOVOR MESECA
Gotovo so generacijske spremembe vidne. Če lahko omenim
vzgojo, se opazi razlika med otroki slovenskega in argentinskega porekla. Tudi Argentino je zajel zloglasni “globalizacijski val potrošniške miselnosti in egoizma” in vrednote, kot
sta družina in krščanske zapovedi, potisnil v ozadje. Žal tekmujemo, kdo ali katera politična stranka bo bolj napredna v
razbrzdanosti. Ta miselnost je preplavila občila in način življenja. In to v zelo kratkem obdobju … V Argentini je čedalje več razbitih družin, kjer so otroci opeharjeni za enega
izmed staršev ali pa imajo na razpolago kar “dve družini”. Istospolni zakoni so enakopravni družini z mamico in očkom.
V slovenski skupnosti se skušamo tej miselnosti upirati,
saj vemo, da moramo plavati proti toku, ker smo bili deležni milosti vere. Kljubovati temu je kar težko … Gotovo pa
moramo biti Bogu hvaležni, kajti velika večina slovenskih
otrok živi v urejenih družinah, ki se trudijo, da bi mladino
čim lepše vzgajali. In sadovi so tudi vidni. Imamo lepe kulturne domove, ki delujejo kot varne oaze sredi mest, kjer
se mnogo argentinske mladine izgublja. Otroci slovenskega porekla se v njih družijo in razvijajo talente. Pri tem delu pa jih spodbujajo starši in jim stojijo ob strani. Res pa je,
da se moramo zavedati, da se tudi ti problemi lahko kaj hitro ugnezdijo med nami, če se bomo podrejali splošni miselnosti in postali povprečni, površinski ljudje.
Eno leto ste preživeli med rojaki na avstrijskem
Koroškem. Kje vidite razlike med izseljensko in zamejsko stvarnostjo?
Čeprav je moje bivanje na avstrijskem Koroškem potekalo
pred dvajsetimi leti, je še vedno vidna razlika v problematiki med izseljensko in zamejsko stvarnostjo. Lahko rečem,
da glede jezika danes še bolj spoštujem Korošce. Kajti za
obstoj slovenskega jezika in življa se morajo boriti dan za
dnem. Mnogi živijo kot drugorazredni državljani, še posebno, če javno izražajo svojo zavednost. Ni jim lahko postlano.
V Argentini pa, čeprav smo potomci politične emigracije,
nimamo nikakršnih zaprek glede ohranjevanja le-tega. Radi pozabljamo, da je od nas odvisno, če bo jezik med nami
živel še v prihodnjih rodovih. Kot učiteljica venomer spodbujam učence, naj se pogovarjajo slovensko. Obenem jim
tudi rečem: “Slovenski jezik je stvar srca. Le kolikor ga boš
ljubil, toliko ga boš govoril in razvijal.” Marsikdo si te besede zapiše v srce, marsikdo jih tudi pozabi. A mi sejemo naprej. Zagotovo pa vem, da vse, kar se seje, posebno če je narejeno z ljubeznijo in dobroto, nekoč obrodi sad …
Slovenci v Argentini ste prispevali k osamosvojitvi
Slovenije, k priznanju nove slovenske države, ki ste jo
skoraj soglasno navdušeno pozdravljali. Kakšen je bil
pogled na Slovenijo takrat, kakšen je danes?
Spominjam se dne, ko se je Slovenija osamosvojila. Za nas,
argentinske Slovence, je bil en sam praznik. Povsod smo
lahko s ponosom povedali, da smo potomci Slovencev. Vsi
so tedaj lahko na zemljevidu označili malo državico z imenom Slovenija. V vseh nas se je podvojila slovenska zavest.
Tedaj je Argentina lahko razumela, da nismo Jugoslova-
Naša sogovornica v slovenskem razredu
3
POGOVOR MESECA
ni. Ta zavest, ta ponos je pri nas v Argentini izredno živ. V
okolišu, na delu, v šoli nas poznajo in poimenujejo Slovenci, pa čeprav smo mi le potomci slovenskega naroda in že tu
rojeni tretji ali četrti rod … Imamo tisto razpoznavno, kar
še gojimo: slovenski jezik, pesem, navade, kulturo. S ponosom obhajamo vsako novo obletnico osamosvojitve Slovenije z izredno prireditvijo. Prav posebno slovesnost imamo
za to priložnost v sobotnih slovenskih šolah, da osveščamo
šolsko mladež o neizmernem pomenu tega praznika za našo slovensko državo. Z osamosvojitvijo smo si Slovenci priborili pravico, da nas priznajo kot enakopravni del evropskih narodov in držav.
Danes, ko sem na obisku v Sloveniji, pa opažam, da bi “nekateri” Slovenci radi nekako skrili, da so svobodni na svojih tleh. Toži se jim po prejšnjem sistemu oblasti. Stati na
lastnih nogah pa pomeni, da si lahko krojiš bodočnost, da
lahko prečistiš preteklost, da popraviš napake, da se opravičiš, da širokosrčno podaš roko v imenu sprave … Ali nas
je res strah teh novih izzivov, odgovorov? Ali si res želimo ostati vedno le hlapci? Jaz mislim, da ne! Slovenci imamo v svoji BITI nekaj zelo močnega, tako neizpodbitnega,
ki nam je skozi tisočletja vlivalo poguma, da smo se upirali izginotju … Zato vem, da sta ponos in slovenska zavest
vklesana v tega človeka, ki kljubuje vsem zaprekam zgodovine. Le vstati mora, spopasti se s preteklostjo in zreti z zaupanjem v prihodnost. Danes velikokrat govorimo o tem, kako se stvari v
Sloveniji slabšajo, vendar tudi takrat ni bilo lahko.
Mnogi rojaki, Slovenci, da bi bolj ne mogli biti po vseh
mogočih kriterijih, so imeli velike težave pri prido-
bivanju državljanstva. Kako je bilo to pri vas, pri vaši
družini?
Glede pridobivanja lastnega državljanstva sama nisem
imela kakih velikih težav. Mislim, da tiste normalne, ki se
porajajo, ko država stopa na pot demokracije in se vse nekako še utirja ... Imela pa sem resne zapreke leto kasneje,
ko sem le-tega skušala pridobiti za lastnega nečaka, ki je bil
takrat star eno leto. Zavlačevali so postopek v nedogled in
se sprenevedali ob tem, kaj si jaz želim. Če se moji starši niso brigali že petdeset let za Slovenijo, kaj naj sedaj pričakujem. Pa sem jim lepo povedala, da znam slovensko govoriti
po lastni in starševski zaslugi, pa ne po tem, ker bi domovina Slovenija kaj za to naredila zame. In da se v demokratični državi ne ravna tako z državljani. Druga državna uslužbenka je bila tako vljudna, da mi je takoj uredila papirje in
o tem ni bilo več govora.
Vrnimo se še malo k letošnjim gostovanjem, ko tudi
Slovenija lahko občuti pristno domoljubje, narodno
kulturo in zavest, ki je bila doma zatirana. Kakšne
občutke imate, ko kot »someščanka« opazujete izjemne
uspehe takega gostovanja?
Uspeh vsakega gostovanja, in teh je bilo že mnogo med vami, me napolnjuje z veseljem in tudi, zakaj ne, z zdravim
ponosom. Z veseljem, ker v resnici čutim, da oboji izpolnjujemo tisto poslanstvo, za katerega smo bili ustvarjeni in
za katerega Bog ve, da ga v teh časih najbolj potrebujemo:
drug drugega dopolnjujemo in si vlivamo poguma v ohranjanju vrednot, v katerih je danes resnično težko vztrajati … Ko se snidemo, pride na dan tisto najlepše, najčistejše, kar premore človeška duša. Srca se spojijo v eno in krog
Mešani pevski zbor iz San Justa prepeva v Šentjoštu nad Polhovim Gradcem.
4
POGOVOR MESECA
Nastopajoči na predstavi Pepelke v režiji Danice Malovrh
se sklene. Ni potrebno besed … Ostaja samo pretakanje tistega pristnega življenja slovenskega človeka z ene poloble
na drugo in obratno.
Kako gledate na to, da se po slovenskih domovih v
Argentini neprestano vrstijo dogodki, od katerih so
mnogi na izjemnem nivoju in bi prav tako zaslužili
pozornost vseslovenske javnosti? Vendar vsi in vedno
nimajo možnosti, da bi potovali v Slovenijo …
Lepo in prijetno je, ko kak zbor ali gledališka skupina obišče Slovenijo in predstavi svoje delo. Sami pa vemo, da le ni
ta končni namen teh kulturnih dogodkov. Le-ta naj bi bil v
prvi vrsti povezovanje med rojaki v izseljenstvu pri utrjevanju narodne zavesti.
Zelo razveseljuječe pa bi bilo dejstvo, da bi se o predstavah
ali koncertih, ki dosegajo izjemni nivo, bolj pogosto objavljalo v časopisju in podrobneje predstavljalo slovenski
javnosti. Pohvala, spodbudna beseda in priznanje vlivajo
novega zagona delu, ki je za ohranjanje slovenskih korenin
mnogokrat naporno… Sami ste kot režiserka nedavno na oder postavili
Pepelko, impozantno predstavo z devetdesetimi nastopajočimi. Kako leto prej podobno Kekca. V Ramos Mejii
so lani vrhunsko uprizorili muzikal Fantom iz opere,
kako leto prej Hvalnico družine Trapp. Vmes pa je še
nešteto drugih dogodkov po vseh domovih. In to že 60
let. Uprizoritve doživijo kvečjemu dve ponovitvi. Zdi se
kot posebne vrste razsipnost …
Nikakor ne govorimo o razsipnosti … Morda se za Slovenca, ki živi v domovini, to zdi nekako pretirano. Zakaj neki toliko dela, truda, neprespanih večerov, če delaš samo za
enkratno uprizoritev? Sama kot režiserka menim, da imajo te gledališke predstave toliko uprizoritev, kolikor je bilo
vaj, da smo lahko dramsko delo postavili na oder. Te so tiste ponovitve, ki obrodijo največji sad. Zbiramo se dan za
dnem in naš častni gost je slovenska beseda. Pilimo jo, z
njo se spopadamo, ker nam ne teče gladko, poizvedujemo,
kako se pravilno naglaša, spoznavamo njen globlji pomen.
Skratka, postajamo bogatejši ob njej; in tisto najvažnejše,
spletejo se med vsemi tiste nevidne vezi prijateljstva, ki se
ne pretrgajo nikoli. Zato pripravljamo igre, ki so množične v igralcih. Čim več nas je, tem lepši bodo zasidrani v nas
čudoviti spomini na preživete dni. Predstava pred gosti, pa
čeprav enkratna, in tudi kaka solza v očeh, pa je le potrdilo, da smo na pravi poti.
Ni mogoče zanikati, da je argentinska skupnost opravila
izjemno poslanstvo, saj se je tam kot v skrinji zaveze
čuvala resnica in normalnost slovenskega naroda. Kje
vidite vlogo argentinske skupnosti v prihodnje?
Argentinska skupnost je v slovenskem prostoru odigrala res
vredno poslanstvo. Vsak, ki nas obišče, se čudi “slovenskemu
čudežu”, katerega pa jaz ne bi imenovala tako. To je tista sila,
ki jo v sebi nosi slovenska duša. Iz težkih in brezupnih zgodovinskih razmer je lahko ustvarila cvetoče, bogato družinsko
in kulturno življenje. Oklepala pa se je vedno dveh vrednot:
Boga in domovine. Mislim, da se tu nadaljuje naše poslanstvo: svetu še vedno pričati o krivicah, ki jih je rdeči režim
storil nad slovenskim narodom; zahtevati, naj se žrtve evidentirajo in pietetno pokopljejo – narod, ki tega ne stori, je
obsojen na izginotje –, obenem pa biti luč in upanje za boljšo prihodnost, saj pravi biser se rodi, ko se v trpljenju prekali.
Jasmina Arambasić in Lenart Rihar
5
ROMANJE TREH SLOVENIJ
Etične vrednote
– up za
prihodnost
Poudarki v predavanju dr. Jožeta Trontlja na romanju
treh Slovenij na Svetih Višarjah
Sedma božja zapoved ukazuje, da govorimo resnico. A pomembno je tudi, kako jo povemo. Novinarju ali politiku ni
treba lagati. Dovolj je, da spretno izbere in razvrsti dejstva.
Živimo v času velikih sprememb. Spremembe pogosto pomenijo nekaj dobrega za ene in nekaj slabega za druge. Za
vse pa pomenijo negotovost. Naenkrat opazimo, da se ne
moremo več zanesti na stvari, ki so se zdele stabilne, ki so
pomenile neko stalnost, neko varnost. ... Sedanjo krizo doživljamo kot posledico izdajalskega ravnanja nekaterih posameznikov in delov človeške družbe, tako v svetu kot pri
nas doma. Korenine krize so globlje, kot lahko seže odgovornost posameznika ali posameznih skupin.
Kljub temu so ljudje globoko prizadeti in jezni. So razočarani nad tem, kako človeštvo ravna s svetom in s samim seboj. Težko sprejemajo, da se je naenkrat, v manj kot letu dni,
sesula splošna vizija neke razmeroma varne ali vsaj napovedljive prihodnosti.
6
Vse to se marsikomu zdi kot hude sanje. Posebno tistim, ki
so jih posledice kriz zadele že neposredno, osebno. ... Čisto
normalni ljudje, tudi izobraženi, si privoščijo poljubno, neodgovorno zanikanje splošno priznanih dejstev in pričakujejo, da bo to sprejeto kot njihova osebna, legitimna resnica. Beg od znanosti in razuma bo prej ali slej pospremil
tudi beg od vrednot.
Z gotovostjo pričakujemo, da se bo treba sprijazniti s precej bolj skromnim življenjskim slogom, kot smo ga bili vajeni doslej. To velja za ves razviti svet. Zdaj se že večina ljudi
zaveda, da velik del človeštva že desetletja živi, kot rečemo,
nad svojimi razmerami. Prekoračili smo tako imenovano
nosilnost planeta. Zemlja je prenaseljena z ljudmi, ki zahtevajo zase več dobrin, kot jih lahko odvzamejo živi in neživi
naravi brez trajne škode. Če želimo spodobno preživeti, ne
da bi trpeli lakoto, raznovrstna pomanjkanja in razrast nasilja, potrebujemo novo svetovno ureditev.
V času, ko se že dogajajo in se bodo še naprej dogajale drastične spremembe, je nedvomno še bolj kot prej potrebna solidarnost in dobrodelnost. Ne bo se nam smelo zgoditi, da bi zaradi sebičnega pehanja za čim boljšim lastnim
preživetjem žrtvovali ti dve vrednoti. Še manj bomo smeli zaradi kratkovidne pohlepnosti popustiti pri pravičnosti
in poštenju. Oboje se v slabih časih dogaja v obilni meri. In
naposled, vse bolj škodljivo, neumno in neetično bo, če bomo še naprej hoteli pridobivati stvari, ki jih pravzaprav ne
potrebujemo. Prav želja po materialnih rečeh je zasužnjila
človeka, ga spremenila v ubogljivega porabnika in ga vpregla v sistem, ki je moral voditi v krizo. Čeprav tega pogosto ne ve, mu je prav ta želja vzela dobršen del sreče. Še več
– tej želji na ljubo se je marsikdo odrekel svoji moralni in
etični doslednosti. To pa ni majhna stvar.
Zakaj govorim slovenskim romarjem o svetovnih zadevah,
na katere nimamo vpliva? Ker mnogi želimo ravnati prav,
pa smo se znašli znotraj velikih združb, ki jih ni sram neetičnega vedenja. Že samo s pasivno navzočnostjo smo del
sistema, ki dela grde stvari. V današnjem globalnem svetu to velja še bolj.
Morda bi morali začeti graditi na skupnih zdravih temeljih.
To so moralne vrline, to je spoštovanje, ki ga ljudje vseh ras,
religij in kultur že skozi mnoge rodove, skozi tisočletja gojimo do teh vrlin.
Le na videz je vseeno, kaj je motiv za pravo ravnanje. Ali je
to notranja etična nuja, ali je religijska zapoved, ali je zakonska regulativa, ali je strah pred kaznijo. Eno pa je gotovo res. Brez poprave vedenja na ravni posameznika, naro-
ROMANJE TREH SLOVENIJ
da in svetovne skupnosti je sedanja civilizacija obsojena na
konec. Konec, ki bo s seboj potegnil tudi dobršen del planetarne žive in nežive narave. Ni videti, da bi kdo že imel pripravljen moder, splošno sprejemljiv in uresničljiv odgovor
na ta eksistenčna svetovna vprašanja.
Še največ morda lahko naredimo na podlagi večanja zavesti o nujnosti etičnega vedenja.
Na SAZU že nekaj časa razmišljamo o potrebi po nacionalnem projektu za vrnitev vzgojnih in etičnih prvin v slovenske šole. Znano je, da so bile te prvine v šolstvu skozi desetletja zanemarjene, celo namerno izločene.
Moja stroka, nevrofiziologija, je prispevala k spoznanju o
nenadomestljivosti učenja v zgodnjih obdobjih življenja.
Za nekatere prvine vzgoje je človek dojemljiv samo v majhnem časovnem oknu. Okno je lahko res presenetljivo ozko
– od nekaj tednov do nekaj mesecev ali let. To velja za prav
raznovrstne stvari: denimo za razvoj vida. Če novorojenčke
pustite prve tedne življenja v temi, bodo vse življenje slepi.
Prikrajšanje za dražljaje iz okolja in učeče izkušnje v kritičnih obdobjih lahko dramatično okrni temeljne sposobnosti gibanja, jezik in govor, pa tudi sposobnost empatije, čustveno inteligenco – in še malo pozneje tudi sposobnost za
sprejemanje vrednot. Tu ne moremo računati na poznejše,
nadomestno vseživljenjsko učenje. Pomen tega spoznanja
je preprosto neprecenljiv. Od tega, kar bomo storili za vzgojo otrok od prvih tednov, mesecev in let naprej do odraslosti, bo odvisna ne samo njihova usoda, ampak tudi usoda
naroda, če pogledamo globalno, tudi človeštva.
Dr. Kristjan Musek Lešnik in Marjan Musek sta pred šestimi leti izdala knjigo z naslovom Odraslim Slovenije. To je
knjiga risb, misli in sporočil, ki so jih otroci namenili odraslim. Knjigo bi morali vzeti v roke vsi, ki imajo otroke ali
so vpleteni v njihovo vzgojo. Velik del teh spontano nastalih
pisemc razkriva otroške želje, da bi starši z njimi prebili več
časa, da bi se z njimi igrali, da bi bili prijazni do njih in med
seboj, da bi bili več doma. Pisemca in risbice nas pretresejo, še bolj, ker nam nastavljajo zrcalo. V njem smo mnogo
manj lepi, kot sami mislimo. V njem uzremo tudi hrepeneče oči otrok, ki jih prikrajšujemo ravno za tisto, kar najbolj
potrebujejo – za naš čas, za našo čustveno toplino. Kot da
ne vemo, da je samo v ljubeči vzgoji mogoče srečno otroštvo in uspešno odraščanje v zrele ljudi, ki bodo tudi sami
znali dobro vzgajati svoje otroke, ko pride njihov čas. Sedanja slovenska in svetovna ureditev tega ne podpirata. Kapitala ne skrbi sreča prihodnjih generacij.
Kako smo pravzaprav mogli zabresti tako globoko, se
sprašuje marsikdo. A krize niso prišle kot popolno presenečenje. Na področju podnebnih sprememb so se napovedi kopičile že dolgo prej. Na neizogibnost gospodarske
in vrednotne krize pa so prav tako opozarjali modri ljudje že pred desetletji. Filozof Erich Fromm je ti dve krizi napovedal že pred 30 leti. Spoštljivo omembo si zasluži že zato, ker je kot eden redkih podal tudi nasvete,
kako spremeniti cilje človeške družbe. Predvsem v delu
Imeti ali biti, pa tudi v drugih, je vrsta dragocenih navodil, kako vzgojiti novega človeka za novo, srečnejšo družbo, ki bo znala živeti v ravnovesju sama s seboj in s svetom okrog sebe.
Za tako ravnovesje je treba razviti drugačne ambicije, drugačne cilje. Odpovedati se bo treba pohlepu, razsipnosti in
dirki za materialno blaginjo, ki presega potrebe. Nekateri ste me že slišali navajati Aristotela in Kanta: etični cilj
človeka naj bi bil dobro življenje z drugimi in za druge v
pravičnem redu. Krščansko resnico pa tudi poznate: teže bo spraviti bogataša v nebesa kot kamelo skozi šivankino uho. No, pravilnejši prevod ne govori o kameli, ampak o sidrni vrvi.
Prvo pa je neizkrivljeno razumevanje sveta, ki ga je treba vsaditi v osebni svetovni nazor. Za to potrebujemo dobro splošno izobrazbo – dovolj temeljito znanje, a umeščeno v sistem vrednot.
O nečem ni treba dvomiti. Več etike med ljudmi pomeni
več sreče. Ljudje so spoznali, in takih je po nedavni oceni
že blizu devet desetin, da za srečo niso bistvene materialne
dobrine. Pri Slovencih je že več let zaznati pravo lakoto po
etičnih razpravah, in to velja tudi za javnost, tudi za sredstva javnega obveščanja. Ni pa dovolj o etiki samo govoriti. Upamo, želimo in pričakujemo, da bo govorjenju sledilo
drugačno razmišljanje. Temu pa drugačno vedenje. Dejanja, ki bodo pomagala Slovencem sedanjega in prihodnjih
rodov k večji sreči. Dejanja, ki bodo pomagala reševati globalne probleme človeške prihodnosti.
Naj sklenem z ugotovitvijo, da potrebujemo nov načrt sonaravnega, odgovornega in zdržnega razvoja Slovenije, ki
ne bo več temeljil na spodbujanju gospodarske rasti, niti na
kraji dobrin našim otrokom in vnukom.
Ni treba, da bi bili povsem črnogledi. Začeti pa bo treba z
vzgojo k drugačni miselnosti. In s ponovnim negovanjem
etičnih vrednot.
akad. prof. dr. Jože Trontelj,
predsednik SAZU
7
KATEKIZEM
Molitev
Jakob pa je odgovoril:
Ne spustim te, če me ne
blagosloviš.
1 Mz 32,27
PRI IZVIRIH MOLITVE
558. Kateri so izviri krščanske molitve?
Izviri molitve so: božja beseda, ki nam podarja »vzvišeno spoznanje Kristusa« (Flp 3,8); bogoslužje Cerkve, ki oznanja, posedanja in priobčuje odrešenjsko skrivnost; božje kreposti; vsakdanje razmere, ker moremo v njih srečati Boga.
Plapolaj, plapolaj,
večna luč pred Marijo.
JOSIP MURN-ALEKSANDROV
(1879–1901, slovenski pesnik)
»Ljubim te, Gospod, in prosim te le za eno milost: da bi te
večno ljubil. Moj Bog, če moj jezik ne more vsak trenutek
govoriti, da te ljubim, hočem, da bi moje srce to ponavljalo ob vsakem mojem dihu.«
(sveti Janez Marija Vianney)
Človek, ti si siromak, ki mora
Boga prositi za vse.
SV. JANEZ-MARIJA VIANNEY
(1786–1859, arški župnik)
Tudi papež je preprost berač
pred Bogom - še bolj kakor vsi
drugi ljudje.
POT MOLITVE
559. Ali je v Cerkvi več poti molitve?
V Cerkvi so različne poti molitve, povezane z raznimi zgodovinskimi, družbenimi in kulturnimi miselnimi zvezami. Cerkvenemu občestvu pripada naloga, da
presoja, koliko so te poti zveste izročilu apostolske vere. Stvar pastirjev in katehetov pa je, da razlagajo njihov smisel, ki je zmeraj usmerjen na Jezusa Kristusa.
560. Katera je pot naše molitve?
Pot naše molitve je Kristus. Naša molitev se usmerja na Boga, našega Očeta. Do
njega pa imamo dostop samo tedaj, če - vsaj vključno - molimo v Jezusovem
imenu. Njegova človeška narava je namreč edina pot, po kateri nas Sveti Duh uči
moliti k našemu Očetu. Zato se bogoslužne molitve končajo z obrazcem: »Po našem Gospodu, Jezusu Kristusu.«
561. Kakšna je vloga Svetega Duha v molitvi?
Ker je Sveti Duh notranji učitelj krščanske molitve in mi »niti ne vemo, kaj je treba prositi« (Rim 8,26), nas Cerkev spodbuja, da ga v vsaki priložnosti kličemo in
prosimo: »Pridi, Sveti Duh!«
562. V kakšnem pogledu je krščanska molitev marijanska?
Zaradi njenega edinstvenega sodelovanja z delovanjem Svetega Duha Cerkev rada moli k Mariji in z Marijo, popolno molivko, da z njo poveličuje in kliče Gospoda. Marija nam namreč »kaže pot«: svojega Sina, edinega Srednika.
8
BENEDIKT XVI.
Biti morajo ljudje, ki molijo
tudi za tiste, ki nikoli ne
molijo.
VICTOR HUGO (1802–1885, ateistični
francoski pisatelj)
Začetek vsake pastoralne
dejavnosti naj bo češčenje
Najsvetejšega.
ANDREJ GLAVAN
(novomeški škof)
Kristus Jezus, ki je umrl, še
več: ki je bil obujen, sedi
na desnici Boga in prosi za
nas. Kaj nas more ločiti od
Kristusove ljubezni?
Rim 8,34-35
MLADINSKA STRAN
Služiti kot duhovnik?
Ker so mi všeč tvoji odgovori, te bom vprašal nekaj, kar sicer bolj zadeva kakšna druga »ušesa«. Premišljujem o tem,
ali sem morda poklican v duhovništvo. Vendar imam več vprašanj, največje pa je, kako naj vem, da me Bog res kliče. Moja želja, po kateri prepoznavam klic, da bi bil Bogu in ljudem na voljo, je namreč uresničljiva tudi kako drugače, ne le v duhovniškem poklicu. Hvala za odgovor.
Simon
Všeč mi je tvoja želja, da bi bil Bogu in ljudem na voljo.
Kjer koli jo boš uresničeval, boš z njo približal Kristusovo ljubezen ljudem. To pa je najlepše poslanstvo. Šele človek, ki zaživi v razmerju do Boga, do Ljubezni, lahko izrazi svoje bistvo, tisto, kar je v njem prvobitno in najlepše.
Bog nas kliče k tej rasti v njem po različnih poteh. Vedno,
ko o tem premišljujem, mi je najlepše spoznanje, da noben
življenjski stan v božjih očeh ni več vreden kot drugi; nasprotno: neporočenost, živeta za Boga, kaže na svetost zakona in zakon kaže pomen posvečenja v celibatu zaradi
božjega kraljestva.
Biti na voljo pomeni služiti. To pa ima tudi božji pečat, ki
je nepreklicen. Družina je kraj služenja za tiste, ki živijo v
njej: služenje med zakoncema, otrokom z vzgojo in darovanjem zanje. Obenem je to skupnost, ki postane močna pričevalka za okolico, ko se njeni člani trudijo živeti v krščanski ljubezni. Z dobroto, ki jo mož in žena živita med seboj,
postajata priči Kristusove ljubezni do Cerkve. Tako kažeta
na zavezo, ki jo je Bog sklenil s človekom; zavezo, v kateri
je Bog z gotovostjo zvest človeku. Čeprav je tudi za družino potrebna odprost do drugih, ima določene meje. Za zakonca je potrebno, da znata dati najboljše v sebi drug drugemu in otroku.
Tudi duhovništvo nosi v sebi Kristusov pečat, za katerega Cerkev verjame in ve, da je neizbrisen. Zato je služabnik cerkvene skupnosti in oznanjevalec božjega kraljestva
in delivec njegovih znamenj - zakramentov. Cerkev je kot
živ organizem, v katerem so nujno potrebni organi z različnimi vlogami ... in v tem organizmu duhovnik po evharistiji in zakramentih prinaša Kristusa v življenje vernikov.
Za zvestobo svojemu poklicu potrebuje duhovnik dobre
družine, ki ga z molitvijo in zgledom podpirajo. Družina pa za rast v dobroti potrebuje zakramente in oznanjevalce, ki jo krepijo in prenavljajo. Zato smo drug drugemu služabniki.
Če si spoznal, kaj je duhovniški poklic, je idealna možnost
ta, da se srečaš ali celo nekaj časa preživiš z verno družino,
v kateri zakonca svoje življenje živita kot darovanje. Obenem je potrebno, da se srečaš z duhovniki, ki svojo poklicanost živijo v osebni predanosti. Toda za dokončno odločitev potrebuješ čas molitve in samote, ki ti bo omogočil
spoznati, kam te vleče srce, ki skuša biti poslušno božjemu glasu.
Petra
Med telovsko procesijo v Frankfurtu
9
RAFAELOVA DRUŽBA
24. romanje treh
Slovenij na Svete Višarje
Nedelja, 5. avgust – dan vseh tistih, ki so se želeli srečati z
rojaki iz domovine, zamejstva in izseljenstva na čudovitem
kraju in doživeti nekaj več! Veliko smo prejeli od osrednjega predavatelja, akademika prof. dr. Jožeta Trontlja, ki je bil
v svojem predavanju z naslovom »Etične vrednote – up za
prihodnost« še kako aktualen. Svoje predavanje je takole
sklenil: »Potrebujemo nov načrt sonaravnega, odgovornega
in zdržnega razvoja Slovenije, ki ne bo več temeljil na spodbujanju gospodarske rasti niti na kraji dobrin našim otrokom in vnukom. ... Med prednostnimi cilji morajo biti trajnostna samozadostnost, na nov način pojmovana blaginja
in ustvarjalen odnos med ljudmi in do sveta. Ni treba, da
bi bili povsem črnogledi. Lahko se zanesemo na dvoje. Prvič, kljub opozorilom, ki sem jih izrekel v tem nagovoru, je
tudi res, da se je med ljudmi nabralo že kar veliko modrosti. Narašča število takih, ki se ne pustijo indoktrinirati, manipulirati in zlorabiti. In drugič, lahko računamo na biološki samoohranitveni nagon, ki bo pogubno vedenje znal ob
pravem času ustaviti. Začeti pa bo treba z vzgojo k drugačni miselnosti. In s ponovnim negovanjem etičnih vrednot.«
Slovesno sveto mašo je po predavanju skupaj z večinoma
izseljenskimi duhovniki vodil msgr. Metod Pirih. Tudi upokojeni koprski škof se je ustavil ob gospodarski in moralni
krizi sveta in zbrane spodbudil k doslednemu krščanskemu
življenju in delu, saj kot katoličani lahko največ naredimo
za duhovni in kulturni napredek našega naroda s svojo zvestobo evangeliju in z življenjem iz evangelija.
Na ploščadi za cerkvijo je bil po sv. maši kratek kulturni program, na katerem so zbrane nagovorili številni ugledni gostje: Matjaž Longar, državni sekretar z Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Mojca Kucler
Dolinar, mestna svetnica, Lojze Peterle, evropski poslanec,
prof. Tomaž Pavšič, član častnega razsodišča pri Svetovnem slovenskem kongresu in drugi. Pri sv. maši in kulturnem programu je sodeloval Cerkveni mešani pevski zbor
iz Podbrezij, kulturni program so popestrile tudi mlade pesnice z avstrijske Koroške – Verena Gotthard, Kvina Huterrer in Amina Majetič.
Z romanjem treh Slovenij so se zaključili tudi višarski dnevi, ki so potekali od 2. do 5. avgusta. Sedemnajst mladih
udeležencev iz Slovenije in sveta je druženje začelo v Celov-
10
Romarji treh Slovenij na Sv. Višarjah
cu, program pa nadaljevalo na Gosposvetskem polju, Vetrinju in Bilčovsu ter ga zaključilo na Svetih Višarjah.
Sončna nedelja je na Višarje privabila več kot 2000 ljudi, po
ocenah pa je bilo romarjev, ki so se udeležili predavanja in
svete maše, več kot 600. Velike udeležbe in dobrega vzdušja smo se posebej razveselili organizatorji romanja - Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov.
Prišel sem iz Argentine, kjer so mi že večkrat svetovali, naj se
udeležim višarskih dnevov. Letos mi je uspelo in se ne kesam.
Zelo sem se veselil ogleda Koroške; zanimivo se mi je zdelo
predvsem spoznanje usode koroških Slovencev in delo, ki ga
vlagajo za nadaljnji obstoj slovenske kulture na tem delu Avstrije. Poleg tega sem spoznal skupino dobrih ljudi, ki cenijo
slovenski narod, se zanimajo za slovensko zgodovino in katerim ni vseeno, kaj se dogaja v Sloveniji.
Glede romanja treh Slovenij me pa zelo veseli, da so še ljudje, ki se zavedajo, da je veliko Slovencev, ki zaradi zgodovinskih razmer ne živimo na slovenskem ozemlju, a smo
ponosni na svoje korenine in smo aktivni del slovenskega naroda. Srečanje je bilo nepozabno. Upam, da se ga bom lahko
še kdaj udeležil.
Sandi
Na Svetih Višarjah sem bil prvič. Prišel sem z Janezom Pucljem iz Münchna, kjer sem bil en mesec na študijskem dopustu. Na Višarjah me je posebej nagovorilo predavanje
akad. prof. dr. Jožeta Trontlja, ki je poudaril pomen vrednot
za vsestranski razvoj mladih ljudi in za razumevajoče sobivanje v današnji družbi. Po predavanju sem z njim spregovoril tudi nekaj besed - navdušila me je njegova odprtost in
dovzetnost za probleme ljudi.
Robert
Mihela Zaveljcina
MLADA SREČEVANJA
»Višarski dnevi mladih širijo zavest, da smo Slovenci narod,
ki presega meje naše države Republike Slovenije«
Jože Rožanec se je letos prvič udeležil višarskih dnevov. Prišel je iz Argentine in veseli smo bili, da ni bil le udeleženec
višarski dni, temveč tudi naš gost, ki nam je nazorno predstavil življenje slovenske skupnosti v Argentini.
Mihela
– Jože, obiskali smo Koroško – kako si doživel zamejstvo
in kaj te je od tega, kar so povedali naši gostje, posebej
nagovorilo?
Vesel sem, da smo obiskali Koroško, ki je pomemben del slovenskega naroda in slovenske zgodovine. Najbolj so me razveselile anekdote, ki pričajo o iznajdljivosti Slovencev v borbi za
svoje pravice in prizadevanja za ohranjanje narečij. Ob tem pa
je tudi boleče slišati pripovedi o Slovencih, ki slovenstvo tajijo.
majhnih nog nas učijo v sobotnih slovenskih šolah učiteljice in
učitelji, ki darujejo svoj čas. Za nas je skoraj samoumevno, da se
kasneje vključimo v slovenske mladinske organizacije, kjer prirejamo razne športne, kulturne in duhovne dejavnosti. Ob delovanju se ne oziramo preveč na napore, ki jih bo priprava dejavnosti zahtevala, ampak se z veseljem lotevamo teh. Skupno delo
nas druži in služi povezovanju, utrjevanju medsebojnih vezi ter
postane tudi prostor, kjer se mnogo naučimo.
– Pot smo iz Celovca, Gosposvetskega polja, Vetrinja in
Bilčovsa nadaljevali v Kanalsko dolino. Iz Žabnic smo se
povzpeli na Svete Višarje. Si že prej poznal ta romarski kraj?
Nisem poznal Svetih Višarij, sem pa o njih bral, in sem si jih želel obiskati. Slišal sem tudi za višarske dneve mladih, in sem se
odločil, da uskladim obisk Slovenije z datumom, ob katerem bi
potekali ti dnevi.
– Kako bi z nekaj besedami nekomu predstavil, kaj so to
višarski dnevi in kaj romanje treh Slovenij?
Višarski dnevi so dejavnost, ki jo organizira Rafaelova družba,
ki poteka med prvim četrtkom in prvo nedeljo v mesecu avgustu. V teku teh dni se udeleženci povzpnejo na Svete Višarje, kjer
poslušajo predavanja, od koder se odpravijo na kakšen izlet, poleg tega pa se vsako leto tudi obišče in spoznava zamejske Slovence. Višarski dnevi mladih širijo zavest, da smo Slovenci narod, ki presega meje naše države Republike Slovenije. Zadnji
dan se ti mladi udeležijo r0omanja treh Slovenij, ki začne s predavanjem, nadaljuje s sv. mašo in zaključi s kulturnim programom. Romanje treh Slovenij poveže v molitvi Slovence iz Slovenije in zamejstva na kraju, kamor že stoletja romajo trije narodi
in je stičišče treh meja: slovenske, italijanske in avstrijske.
– Petkov večer si bil naš gost. Precej si govoril tudi o tem,
kako dejavni so mladi v slovenski skupnosti. Kaj žene,
spodbuja mlade, da so pripravljeni žrtvovati za skupnost
svoj prosti čas?
Veže nas slovenstvo, skupna zgodovina, korenine. Žrtve so izraz
zvestobe slovenstvu in našim prednikom. Skupnost je pomemben del našega življenja. Vse delo v njej je zastonjsko. Že od
Jože (na sredini v črni majici) z višarci med vzponom na Svete Višarje
11
KOMENTAR MESECA
Iz vročega
poletja v vročo
jesen
Po lanskih volitvah ni v Sloveniji nič več tako,
kot je bilo nekdaj. Pred Janševo vlado, ki je
morala prevzeti krmilo, ker se tranzicijska
levica ni mogla poenotiti, se je odprlo brezno,
ki ogroža vse. Tudi slovensko državo. Glavni
vzrok je nedvomno svetovna gospodarska
kriza. Na to so se naslonile še nekatere
slovenske posebnosti. V mislih imam
predvsem prehod iz komunizma v
kapitalizem, ki ni bil nikoli dosledno izpeljan.
Res je, da so razglasili tržno gospodarstvo.
Še bolj pa je res, da so nekdanji oblastniki
v akciji, ki so jo začeli pripravljati že v
desetletju pred osamosvojitvijo, vse
organizirali tako, da ne bi nastala nova
demokratična elita. Vse želijo ohraniti v
svojih rokah, pri čemer pa ne izbirajo
sredstev. Poleg denarja, ko so ga »pretočili«
v tujino, zanj se ne ve natančno, niti koliko
ga je, obstajajo različne ocene, niti kdo z njim
dejansko upravlja, je bil tu še slovenski
bančni sistem. Z bankami so ravnali tako
kot nekdaj v Jugoslaviji. Tam so denar trošili,
novega pa natiskali, po osamosvojitvi pa so
denar enako trošili, luknje prazne blagajne
pa mora polniti država z denarjem
davkoplačevalcev.
Da bo tragedija še toliko večja, so v to nepregledno »tranzicijo« iz komunizma v kapitalizem z vrhunsko spretnostjo, ki
ji je prišla nasproti kombinacija neskončne naivnosti in do-
12
mišljave nadutosti, vpletli
tudi katoliško Cerkev, zlasti del vodstva mariborske
škofije. V vso zadevo se je z
dokaj nesrečno roko vpletel
še Vatikan, ki bi rad v slovensko Cerkev vpeljal nujno potreben red in jo vrnil
k njenemu poslanstvu. Kot
vse kaže, je glavna žrtev delanja reda upokojeni ljubljanski nadškof Uran, ki je
pri ljudeh izjemno priljubljen. Verniki imamo vtis, da bo po
lastni neumnosti komunistom uspelo v njej izpeljati tisto,
kar niso zmogli pol stoletja: diferenciacija in ekonomsko izničenje. Vera s tem ne bo bistveno prizadeta, Cerkev pa stopa v eno najtežjih obdobij v slovenski zgodovini.
Zaplete s Cerkvijo in v Cerkvi smo izpostavili, ker mediji,
ki skoraj vsi strežejo željam nekdanjih oblastnikov, ustvarjajo vtis, da je to osrednji slovenski problem. Ne želimo
zmanjševati njegove teže, res pa vseeno ni. Osrednji slovenski problem, zavit v celofan gospodarske, pravilneje bi
bilo reči vsesplošne krize, so prizadevanja, da bi Slovenija
postala nekakšna Jugo-Slovenija, država, ki bi bila pomanjšana nekdanja Jugoslavija, kjer bi še vedno častili Tita, revolucijo, predvsem pa bi nekdanji vodilni komunisti, preoblečeni v kapitaliste, s pomočjo svojih satelitov v raznih
strankah, živeli in delali kot nekdaj. Zato si na vse kriplje že
od osamosvojitve naprej prizadevajo, da v Slovenijo ne pride tuj kapital ter z njo povezana poslovnost in se pri tem
sklicujejo na nacionalni interes. Stalno grmijo proti »tujcem«, ki naj bi nam hoteli vse pokrasti. Sami ne znajo voditi podjetij. Z njihovim lastninjenjem so s pomočjo bank
spravili državo na kant. Ta mora sedaj strahotno varčevati, saj denarja praktično ni. Edini denar za investicije je dejansko tisti, ki namensko pride iz Evropske skupnosti. Njihov osnovni cilj ni reševanje države, ampak prizadevanje,
da vlada ne bi z reformami uspela, da bi še vedno lahko ribarili v kalnem.
Slovenski državljani zaradi politične neizobraženosti slabo dojemajo situacijo in vlade zaradi vsesplošnega, včasih
ne povsem domišljenega varčevanja, večinsko ne podpirajo. Kaj bo, če bo vlada, ker je parlament v njenih reformnih
prizadevanjih ne bo podprl, odstopila? Bo v Sloveniji zavladal Balkan slovenskega porekla?
Stane Granda
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Rekli so …
Ljudmila Novak ob 12. obletnici NSi-ja
Padec bonitetnih ocen je posledica neenotnosti v politiki, zaradi katere Slovenija še ni zapisala fiskalnega pravila
v ustavo. Pozvala je k bolj konstruktivni vlogi opozicije, pa
tudi k poenotenju v koaliciji in med socialnimi partnerji.
Od aktualnega dogajanja se je predsednica NSi posebej dotaknila padanja bonitetnih ocen, ki ga pripisuje neenotnosti v slovenski politiki. Novakova si želi, da bi bila opozicija bolj konstruktivna in ne bi zavračala vseh predlogov
koalicije, pač pa bi sodelovala in predlagala tudi svoje rešitve. Spomnila je na sestanek parlamentarnih strank, na katerem so se dogovorili o preložitvi glasovanja o fiskalnem
pravilu na jesen. »Mislim, da se nekateri pomembni politični akterji niso dovolj zavedali, kaj pomenijo take otroške
igrice,« je povedala. Nazadnje so vendarle sklenili dogovor
in Novakova upa, da se ga bodo tudi vsi držali.
O nizki javni podpori vladi je Novakova povedala, da je ta
»nizka vsakič, ko vlada mora ljudem jemati«. Verjame pa
tudi, da se vse več državljanov zaveda, da so ukrepi potrebni in da država ne more trošiti preveč. O morebitnem razpadu koalicije ali celo predčasnih volitvah v primeru, če bi
vnovič prišlo do težav pri sprejemanju fiskalnega pravila,
pa je povedala, da na drugi strani ne vidi alternative in voditeljev, ki bi bili Slovenijo zmožni voditi bolje.
Sicer pa obžaluje, da se tudi nekatera nesoglasja v koaliciji
pojavljajo v medijih oz. na različnih spletnih omrežjih, saj
bi se po njenem mnenju morala reševati znotraj koalicije.
»Mislim, da v tem trenutku ni prav, da vsaka stranka egoistično gleda na svoje volivce ali na svoje cilje, ampak je treba gledati na naš skupen cilj,« je poudarila.
Lojze Peterle za Delo o novi vladi
Tudi tisti, ki Janeza Janše ne marajo, bi morali stisniti zobe in se pogovarjati o rešitvah, je za Sobotno prilogo dejal
evropski poslanec Lojze Peterle. Pri vprašanju o izbrisanih
pa pravi, da se ne čuti odgovornega za izbris.
Glede sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice glede izbrisanih, po kateri bi moral po mnenju nekaterih tudi
on prevzeti odgovornost za izbris, pravi, da se sam ne čuti odgovornega. »Vidim, da se je ponudila lepa priložnost
za kriminaliziranje osamosvojiteljev. Ne bi se čudil, če bi se
kdo kar doma lotil samih temeljev osamosvojitve,« je dejal.
Sam izhaja iz stališča ob prvi razsodbi ustavnega sodišča.
»Leta 1991 in 1992 v vladi nismo načrtovali nobenega kra-
tenja človekovih pravic. Hoteli smo imeti navznoter in navzven jasno formalno sliko prebivalstva. Ukrepi na administrativni ravni so bili sprejeti na podlagi razumevanja
zadevnega zakona,« je pojasnil.
Vlada, kot je zatrdil, ni nikoli odločala o kakšnem izbrisu,
če pa bi se takrat pojavile pritožbe, bi se temu kot premier posvetil. Kot je dejal, je privrženec pravne države, vendar tudi za individualno obravnavo, če je res šlo za kršitev
človekovih pravic. Ne verjame namreč, da se ljudje, ki jim
je bilo do življenja v Sloveniji, ne bi podučili o posledicah
svojih odločitev.
Sicer pa pravi, da »Evrope ne zanima, kdo pri nas koga ne
mara, ampak kdo bo reforme izvedel«. »Obrniti bi bilo treba paradigmo - želeti bi si morali, da vladi uspe, iskati skupne pozicije in prevzeti odgovornost za nujne in tudi boleče
reforme,« je ocenil. Tudi reformna politika iz devetdesetih
let je neprimerljiva z »mencanjem zadnjih let«, pravi.
Če relativnemu zmagovalcu volitev Zoranu Jankoviću ni
uspelo sestaviti vlade in če je to uspelo Janši, »vzemimo to
na znanje in iščimo rešitve, ki nam lahko pomagajo v boljšo prihodnost«, je pozval. Težava je po njegovem mnenju v
tem, da ni prave dinamike, zato »izgubljamo zaupanje doma in na finančnih trgih«.
Zapisali so …
Rok Čakš za Drugi svet
Želeli smo si novih parlamentarnih obrazov, sedaj jih imamo: ponarejevalce, goljufe, plagiatorje, prepisovalce, špiclje … če bo šlo tako naprej, bodo kmalu tvorili največjo
poslansko skupino in kdo ve, morda celo postavili svojega
premiera. Zakaj pa ne, navsezadnje v Ustavi piše, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva, torej tudi barab vseh vrst
in obrazov. Teh pa, sklepajoč po okradeni in izropani državi, v Sloveniji očitno ne primanjkuje.
Sicer pa so pri nas politiki, od prvega do zadnjega, stalno
na tapeti ostrih jezikov ljudskih množic – oni so najslabši,
najgrši, nič ne delajo, samo kradejo ter na tisoč in en način molzejo davkoplačevalski denar. Posledično imajo demokratične institucije, kot so parlament, politične stranke,
vlada, opozicija, zaskrbljujoče nizek javni ugled. Po mnenju
javnosti je politikom potrebno vzeti vse – plače, privilegije,
službena vozila, računalnike in telefone, potovanja, nadomestila … nekateri bi jih kar postavili pred zid in postrelili.
Tako bi bilo z njimi še najmanj škode, pravijo.
13
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
V Murski Soboti so obhajali praznovanje 100. obletnice posvetitve stolnice sv. Nikolaja. Slovesno sveto mašo je ob somaševanju domačega škofa Petra Štumpfa in duhovnikov
daroval apostolski nuncij nadškof Juliusz Janusz. Zbrane je
v pridigi nagovoril škof Štumpf, ki je izrazil veselje ob prisotnosti nuncija pri slovesnosti, saj prek njega lahko utrjujejo svojo povezanost s svetim očetom. Dan kasneje so v
Pokrajinski in študijski knjižnici predstavili še monografijo z naslovom Utrinki iz stoletne zgodovine stolnice v Murski Soboti.
*
Slovenski in ruski politični vrh se je srečal pri ruski kapelici pod Vršičem, kjer so se s tradicionalno slovesnostjo spomnili ruskih vojnih ujetnikov, ki jih je med prvo svetovno
vojno zasul snežni plaz. Premier Janez Janša, častni pokrovitelj slovesnosti, je v nagovoru pred zbranimi kapelico
označil za simbol prijateljstva, ki povezuje slovenski in ruski narod. Temu je pritrdil tudi vodja ruske delegacije, namestnik predsednika zgornjega doma ruskega parlamenta
Jurij Vorobjov, ki je med drugim dejal: »Mislim, da se bodo
vsi prisotni strinjali, da ruska kapelica ni le kraj spomina
na tragične dogodke prve svetovne vojne, ampak tudi potrditev duhovne sorodnosti in vzajemne naklonjenosti obeh
narodov.« Že večer pred slovesnostjo pod Vršičem je škof
Anton Jamnik v cerkvi v Kranjski Gori daroval sveto mašo
za umrle v nesreči. Njej je sledila še molitev predstavnikov
Ruske pravoslavne cerkve za pokojne s koncertom Komornega zbora katedrale Smolni iz Sankt Peterburga.
*
Bonitetna agencija Moody‘s je znova znižala oceno kreditnega dolga Sloveniji, in sicer z A2 na Baa2; tudi njeni obeti
za naprej so negativni. Kot glavni razlog je navedla težave
naših bank, ki potrebujejo dodatno dokapitalizacijo, s čimer povečujejo tveganja za državni dolg. Agencija Moody‘s
med drugim navaja, da je država za dokapitalizacijo Nove
ljubljanske banke doslej namenila že odstotek bruto domačega proizvoda, v prihodnje pa bo verjetno za dodatno kapitalsko ustreznost treh največjih bank, h katerim sodita še
Nova kreditna banka Maribor in Abanka Vipa, morala nameniti skupaj med dva do osem odstotkov BDP-ja.
*
Od 28. julija do 4. avgusta je na Vojskem nad Idrijo potekal tradicionalni tabor slovenskih otrok, ki ga je organiziral
Svetovni slovenski kongres oz. njegova Slovenska konferenca. Na taboru je bilo 44 otrok iz Hrvaške, Srbije, BiH, Avstrije, Italije, Švedske, Nemčije in Anglije. Tabor vsako leto organizirajo v drugem kraju, tako da otroci spoznajo različne
14
slovenske pokrajine. Dopoldne poteka pouk slovenskega jezika, ki ga imajo učiteljice iz tamkajšnjih šol. Želijo si namreč, da bi otroci izpopolnili znanje slovenščine. Popoldne
pa imajo različne športne igre in družabne dejavnosti, tako da se otroci med seboj spoznajo, družijo in navežejo stike. Z otroki govorijo v slovenščini, če otrok ne razume, pa
se sporazumevajo v njegovem jeziku.
*
Maturantje iz Argentine so bili mesec dni na obisku v Sloveniji. RAST, kar je kratica za roj abiturientov slovenskega srednješolskega tečaja, z letnico 2012 ima zaporedno številko
41. Pet let so obiskovali slovenski srednješolski tečaj »ravnatelja Marka Bajuka« v Buenos Airesu oz. sorodni tečaj »dr.
Vojka Arka« v Bariločah. Pred zaključkom so kot njihovi
predhodniki obiskali Slovenijo. Letos obiskuje tečaj 158 dijakov, uči jih 17 profesorjev pod vodstvom ravnateljice prof.
Nede Vesel Dolenc. Slovenijo je obiskalo pet abiturientov iz
Bariloč in 36 iz Buenos Airesa. Med spremljevalci je bil tudi predsednik Zedinjene Slovenije, Franci Žnidar. Tečaj obiskujejo pet let vsako drugo soboto popoldne. Kot vse slovenske šole v Argentini je brezplačen. Učitelji in profesorji učijo
iz ljubezni do otrok in do slovenstva. Na tečaju učijo slovenščino, ki vsebuje slovnico in slovstvo, verouk, slovensko zgodovino, zemljepis, etnografijo, svetovne nazore, živo besedo, družbeno vzgojo in petje. Njihova rodna domovina je
Argentina, a njihove korenine so v Sloveniji. Zato ohranjajo in gojijo zaklad slovenstva in ga ponosno predajajo iz roda v rod. Tako povezujejo slovensko in argentinsko kulturo.
*
Na Krištofovo nedeljo, ki jo zaznamuje misijonska akcija
Miva, je po slovenskih župnijah tudi letos potekala prostovoljna nabirka za misijonska vozila in blagoslov vozil pod
geslom Z veseljem darujem - življenja rešujem. Verniki in
ljudje dobre volje so z akcijo Miva povabljeni k solidarnosti
s tistimi, ki jim darovi za misijonska vozila posredno lahko rešijo življenje ali vrnejo zdravje. Vozila, ki jih uporabljajo misijonarji, med drugim namreč omogočajo njihov
prevoz in prevoz šoloobveznih otrok k pouku, uporabljajo
pa jih tudi za prevoz gradbenega materiala za vzdrževanje
in gradnjo cerkva, šol ali dispanzerjev. Do sedaj so na Misijonsko središče prejeli 109.307 evrov, vendar pa niso prejeli še darov iz vseh župnij. Glede na izkušnjo iz preteklih let
so prepričani, da bo ta znesek na koncu precej višji, saj je
darežljivost slovenskih voznikov neizmerna. Prošnje za vozila so letos poslali s. Tadeja Mozetič iz Paragvaja, s. Bogdana Kavčič iz Centralne Afrike in Tone Kerin z Madaga-
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
skarja. V lanskem letu so v akciji Miva zbrali 268 tisoč 200
evrov, s katerimi so pomagali misijonarkam in misijonarjem v sedemnajstih misijonskih postojankah.
*
Volitve predsednika republike bodo 11. novembra letos, je
odločil predsednik državnega zbora Gregor Virant. Roki za
volilna opravila pa so začeli teči 20. avgusta. Od takrat naprej je možno vlagati kandidature. Kot kaže, se bo glavni
boj bil med aktualnim predsednikom Danilom Türkom,
nekdanjim premierom Borutom Pahorjem in evropskim
poslancem Milanom Zverom. Vsi ostali po mnenju večine nimajo večjih možnosti za izvolitev. Predsednik državnega zbora je po podpisu akta poudaril, da gre za izjemno
pomembne volitve. Predsednik republike sicer v Sloveniji nima močnih izvršilnih pooblastil, a se voli neposredno,
kar mu daje visoko stopnjo politične in moralne avtoritete.
*
Finančni minister Janez Šušteršič je zanikal informacije, da
bo Slovenija jeseni potrebovala okoli 1,3 milijarde pomoči. Minister poudarja, da izvajanje proračuna poteka po načrtih, likvidnostnih težav pa ni. Številka, o kateri se govori, zato ne drži, poudarja minister. Ta tudi pojasnjuje, da naj
bi se do konca leta država zadolžila za okoli 500 milijonov
evrov, pri čemer so to minimalne potrebe financiranja. Vendar pa skušajo na ministrstvu vedno ustvariti rezerve, zato
bi bila lahko ta zadolžitev tudi višja. Minister je povedal še,
da po tem, kar na ministrstvu vedo trenutno, tudi zaradi sanacije bančnih bilanc ni razloga za razmišljanje o pomoči.
*
Odnosi med Slovenijo in Hrvaško so nekoliko zaostreni zaradi še vedno nerešenega vprašanja Ljubljanske banke. Dodatno je prah dvignil zunanji minister Karl Erjavec z izjavo, da »je rešitev vprašanja Ljubljanske banke pogoj za
ratifikacijo hrvaške pristopne pogodbe v slovenskem parlamentu«. Minister je sicer prepričan, da Slovenija in Hrvaška lahko najdeta ustrezno rešitev, ki pa mora biti takšna,
da bo Hrvaška spoštovala zaveze, ki jih je dala v pristopnih
pogajanjih z Evropsko zvezo, torej da bo to vprašanje reševala v okviru nasledstva. Slovenija po njegovih besedah povezuje vprašanje Ljubljanske banke z ratifikacijo zato, ker
se v primeru, da to vprašanje ne bo rešeno, lahko zgodi, da
slovenski parlament ne bo želel ratificirati pogodbe. Njegova hrvaška kolegica Vesna Pusić pa je dejala, da je slovenska
stran sprejela hrvaško pobudo, da se vprašanje Ljubljanske
banke loči od evropskega partnerstva obeh držav. Obenem
je ocenila, »da je neprimerno govoriti o blokadi Slovenije«,
in poudarila, »da je ne pričakuje«.
ŠPORT
∗ Na olimpijskih igrah v Londonu je sodelovalo 65
športnikov in športnic iz Slovenije. Že na četrti dan iger
smo lahko prisluhnili slovenski himni, saj je judoistka Urška Žolnir osvojila prvo odličje za našo državo, in
to kar zlato. Tako je olimpijskemu bronu iz Aten 2004
in sedmemu mestu iz Pekinga 2008 dodala še najžlahtnejšo olimpijsko medaljo, pri čemer ni mogla skrivati veselja.
∗ Na šesti dan olimpijskih iger sta veslača Iztok Čop
in Luka Špik v dvojnem dvojcu priveslala bronasto medaljo in tako kompletirala odličja na olimpijskih igrah.
Bronasta junaka sta tako kot pred njima Urška Žolnir
ob tem prejela številne čestitke, tudi slovenskega državnega vodstva. Iztok Čop je s tem nastopom in bronasto
medaljo končal svojo bogato športno kariero. V Londonu je tako osvojil že svojo četrto olimpijsko kolajno,
skupaj s partnerjem Luko Špikom je bil pri svojih 40 letih v dvojnem dvojcu bronast. Skupaj sta blejska veslača
posegla po zlatu leta 2000 v Sydneyju, leta 2004 sta bila v Atenah srebrna, tokrat pa komplet dopolnila z bronom. Čop je tako na šestih olimpijskih igrah štirikrat
stal na stopničkah, prvič leta 1992 v Barceloni, kjer je
z Denisom Žvegljem osvojil prvo odličje za samostojno
Slovenijo. Poleg olimpijskih medalj ima še štiri naslove
svetovnega prvaka. Prvega je osvojil leta 1995 v enojcu,
preostale tri pa (1999, 2005 in 2007) v dvojnem dvojcu
skupaj z Luko Špikom.
∗ Za še eno bronasto medaljo pa je poskrbel 49-letni
Rajmond Debevec, ki je v streljanju z malokalibrsko
puško osvojil tretje mesto. To je njegova tretja medalja na olimpijskih igrah: v Sydneyju leta 2000 je bil prvi z malokalibrsko puško v trojnem položaju, v Pekingu
leta 2008 pa je v strelskem maratonu zasedel tretje mesto. Debevec je tudi slovenski rekorder po številu nastopov na olimpijskih igrah. Londonske igre so že njegove
osme, pred tem je nastopil v Los Angelesu leta 1984, Seulu leta 1988, Barceloni leta 1992, Atlanti leta 1996, Sydneyju leta 2000, Atenah leta 2004 in Pekingu leta 2008.
∗ Zadnje odličje, srebrno medaljo, pa je osvojil zlati s
prejšnjih olimpijskih iger, Brežičan Primož Kozmus v
metu kladiva. Vsem našim športnikom iskrene čestitke za tako velike dosežke, ki nas med dobitniki medalj po številu prebivalcev postavlja v sam svetovni vrh
uspešnih nacij.
15
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
še duhovniku za portugalsko katoliško skupnost v Londonu.
A
N
G
L
I
J
A
LONDON
Življenje v Našem domu je v času letošnjega poletja v pastoralnem oziru potekalo morda manj pestro kot v
tem času lani, ko smo v westminstrski
katedrali slovesno obhajali 20-letnico
slovenske osamosvojitve. Tudi za letošnji dan slovenske državnosti je naš
veleposlanik Iztok Jarc s soprogo Heleno organiziral lep sprejem za mnoge
v prostorih britanskega parlamenta.
Sprejema se je udeležil tudi slovenski
župnik v Londonu. So pa koncem julija in prvo polovico avgusta življenje
v Našem domu močno popestrile OI v
Londonu. Tudi tokrat je k nam prišlo
na obisk ali pri nas bivalo kar lepo število raznih študentov, dijakov in ljudi, ki so prišli z namenom, da si ogledajo znamenitosti Londona in v času,
ki sem ga omenil, predvsem za ogled
olimpijskih iger. V naši hiši so bili nastanjeni nekateri starši in sorodniki nastopajočih slovenskih olimpijcev
(npr. Golobovi, Šimicovi, Kobetovi in
nekateri drugi). Sicer pa študentje in
dijaki predvsem hodijo k nam zaradi
tečajev angleščine ali obiskujejo kake
druge študijske dejavnosti. V prostem
času si študirajoči ogledujejo znamenitosti angleške prestolnice.
Bili smo zelo veseli nekaterih slovenskih duhovnikov, ki so bivali v Našem domu ali pa so bili v času poletnih počitnic kako drugače povezani s
slovensko katoliško misijo, ko so bivali v Londonu.
Župnik S. Cikanek pa je v času poletnih počitnic poleg skrbi za Dom in
za slovensko pastoralno delo pomagal
16
V večnost je odšla Marta Sekolec
V nedeljo, 22. julija, je prezgodaj v komaj 60. letu življenja odšla v večnost
naša dobra Marta, ljubeča žena našega londonskega Slovenca Luke Sekolca in prav tako ljubeča in nadvse
dobra mati njunih dveh otrok: sina
in hčerke.
Družina Marte in Luka Sekolca je sicer ves čas živela v Švici, kjer je Luka
vrhunski strokovnjak na področju nuklearne fizike, a zadnja leta so tudi pogosto in napol stalno živeli v Sloveniji, kjer so si zgradili in ustanovili svoj
drugi dom. Marta je verjetno podlegla zahrbtni bolezni raka in odšla v
večnost v bolnišnici v Sloveniji. O njenem odhodu v večnost nas je tukaj v
Dom z žalostjo obvestila njena dobra
prijateljica Slavica Jančar iz Bristola
in naročila sveto mašo, ki naj se daruje za blagor Martine duše v kapeli Našega doma na dan njenega pogreba v
petek, 27. julija. Martin pogreb je ob
približno isti uri potekal v Sloveniji.
Svete maše za pokojno Marto so se
udeležili zlasti Kogojevi iz Londona,
Martina in Slavkina prijateljica Metka z vnukinjo Ester in pravnukinjama
Leo in Tinkaro. Pri sveti maši za pokojno Marto so vse zelo lepo in pobožno sodelovale. Pri sveti maši smo se
spominjali tudi pokojnega očeta prof.
Franja in matere zdravnice Bernarde
Rihar Sekolec ter Metkine sestrične Nives, ki je pred kratkim odšla v večnost
v Oxfordu.
Našemu londonskemu rojaku Luku
ter hčerki in sinu pa ob boleči izgubi
žene in matere Marte globoko sožalje
slovenske katoliške skupnosti v Londonu in župnika za Slovence S. Cikaneka. Zagotavljamo jim našo povezanost z njimi v molitvi in spomin na
Marto pri svetih mašah, ki se darujejo
v Našem domu v Londonu.
V Sloveniji je v večnost odšel tudi
oče naše dobre in zavedne slovenske
rojakinje, Damjane Derham, doma
iz Celja in živeče v Stockportu (Cheshire). Naše molitve ob tej težki uri
spremljajo Damjano in njeno družino ter dušo njenega pokojnega očeta.
Metka Kogoj z vnukinjo Ester in pravnukinjama Leo in Tinkaro po maši v
kapeli Našega doma na dan pogreba pok. Marte Sekolec
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
tako učencem kakor tudi staršem, ki
svojim otrokom pomagajo pri reševanju nalog. Tako otroci tudi med počitnicami aktivno mislijo na prihodnje
šolsko leto, ki se bo začelo v sredini
septembra. Prijetno druženje ob jedači in pijači se je zaključilo z mislijo na
dolgo in toplo poletje.
Učiteljica: Tatjana Vučajnk
Borut in Tanja ter slovenski župnik v Londonu ob kraškem vrtu na Chelsea
Garden Show v Londonu
Prav tako se te dni v molitvi in zlasti
s svetimi mašami spominjamo pokojnega Toma (Tomaža) Drnovška, brata naše dobre Fanike Šarić - Drnovšek
ter strica zdravnice dr. Vide Shaunak
– Šarić iz Kenta. Tomo je odšel v večnost 30. julija 2012 v starosti 77 let v
Trbovljah v Rudarski privatni bolnišnici. Živel pa je v Zagorju ob Savi.
Rojen je bil 21. januarja 1935 Francu in Antoniji Drnovšek pri Sv. Urhu
15 – Na Kraju – župnija Zagorje ob
Savi. Bil je najmlajši brat Fanike (Sajovic) Drnovšek. Smrt njenega 15 let
mlajšega brata je Faniko zelo prizadela – zato naše molitve spremljajo tudi
Faniko ob tej težki uri odhoda njenega brata v večnost.
Nazadnje pa ne moremo mimo spodrsljaja ob opustitvi objave v prejšnji
št. NL slike o »Pepini zgodbi« s Krasa, za katero je Borut Benedejčič iz
Škrbine pri Komnu prejel na prestižni razstavi cvetja in vrtov (Chelsea
Flowers and Gardens Show) v Londonu zlato-srebrno medaljo – prestižno
2. mesto. Borutu in njegovi sodelavki
Tanji iz srca čestitamo.
S. C.
A
V
S
T
R
I
J
A
GRADEC
Počitnikovanje: Učenci slovenščine
v Gradcu so zaključili šolsko leto z
gledališko predstavo. Obiskala jih je
otroška gledališka skupina iz Vogrč in
jim zaigrala Malo čarovnico. Po končani predstavi je učiteljica zagnanim
bralcem podelila bralno značko ter
prvenstven in edinstven časopis Mali novostnik, ki so ga med šolskim letom ustvarjali učenci. Namenjen je
Hotela bi dodati še to, da mi v naši slovenski cerkveni skupnosti Marija Pomagaj v Gradcu tudi občutimo
čas dopustov. Pri nedeljski maši nas je
včasih manj, ampak smo vseeno zadovoljni. Kajti pri nas se vedno nekaj dogaja. Tako so se nam v nedeljo, 1. julija, pri sv. maši v naši zakladni kapelici
pridružili bogoslovci Ivan, Rafael in
Anton iz Romunije, ki so v soboto z
letalom prispeli iz Bukarešte. Pater
mag. Jože Lampret jih je pričakal na
letališču Schwechat na Dunaju in jih
pripeljal v Gradec. Po maši jih je pater peljal v Ljubljano in nato v Vrabče, kjer so prisostvovali pri obhajanju
nove maše. Vsi trije so končali Teološko fakulteto v Romuniji, potem so bili osem mesecev v Ljubljani, kjer so se
učili slovenščino, da bi kasneje lahko
tukaj službovali. Sedaj bodo tri tedne
v samostanih: Olimje, Ptujska Gora in
Zaključek šolskega leta 2012
17
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Bogoslovci Ivan, Rafael in Anton iz Romunije pri sv.
maši
Piran. Koncem septembra se bodo vrnili v Romunijo na duhovne vaje ter
se pripravili na prejem diakonskega
posvečenja.
Mimogrede še to - veseli smo, da gre
naši gospe Kumpusch, ki je v domu
za ostarele Senecura v Gradcu, kar
dobro. Tako so namreč dejale gospe
Mathilda Furman in Marija Missija,
ko so jo pred kratkim obiskale. V sredo, 3. julija, smo z Mathildo in Ludwigom obiskali gospo Sofijo Fruman v
zdravilišču v Lasnitzhöhe, kjer mora
biti na dnevni terapiji in raznih terapevtskih vajah po operaciji. Počuti se
Gustl Glavač praznuje rojstni dan.
18
Družina Britovšek iz Završ je prišla k sv. maši v našo
zakladno kapelico.
že zelo dobro. V nedeljo, 29. julija, pa
nas je Gustl Glavač po maši povabil v
Kolbejevo klet, kjer smo v veseli družbi praznovali njegov rojstni dan.
V nedeljo, 5. avgusta, pa nam je mašo s petjem popestrila družina Britovšek iz Završ (prej St. Vid nad Valdekom). David in Denis (dvojčka
družine Britovšek) pa sta ministrirala. Potem smo si po prijetnem pogovoru v Kolbejevi kleti in ob kavici ter
kolačih, ki jih je pripravila naša Marija Friedl, ogledali še znamenitosti mesta Gradec.
mag. Ivanka Gruber
SPITTAL
Od zadnjega oglašanja so bili v naši
oltarni skupnosti krščeni David Jost,
Viktorija Grintal in Jakob Plank.
Umrla sta Ignac Andžinski, po rodu
Poljak, poročen s Slovenko in Anita
Vinko, doma z Bizeljskega.
Prvo nedeljo julija so na mestnem pokopališču sorodniki iz ZDA obiskali grob 1948. leta umrlega Petra Bajda. Grob je še vzdrževan, kot še nekaj
iz tistih let in ima tudi slovenski napis. Pri skupni sv. maši je bila Marijina
kapela polna kot malokdaj. Pri obisku
pokopališča in kosilu v bližnji gostilni smo izmenjali nekaj spominov na
skupna leta in seveda, kako je nam
kot onim uspelo v tujini preživeti. Starejši iz skupine so po vojni nekaj let
preživeli v tukajšnjem taborišču. Trije rodovi Bajdovih iz ZDA, vseh je bilo čez 60, so to leto obiskali Slovenijo,
da mlajši spoznajo deželo in se srečajo
s sorodniki, ki so prišli od vsepovsod.
Nekaj dni za tem je v mesto Spittal
prišlo skoraj 400 pevcev iz vseh delov
sveta, letos prvič tudi Japonci, ki so bili deležni posebne pozornosti, posebno medijev. Prvi počitniški konec tedna je vsakoletno tekmovanje zborov,
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
letos je bilo to 49. po vrsti. Vstopnice,
posebno za večer narodnih pesmi, so
že dva meseca razprodane. Ljubitelji
petja pa pevce lahko zastonj poslušajo v Millstattu pod stoletno lipo v nedeljo v opoldanskih urah. Čisto drugi krog poslušalcev pa presenetijo pri
dopoldanskih mašah v bližnjih cerkvah. Nerazumljivo pa je, da slovenski
zbori te ponudbe, letos že petič po vrsti, niso sprejeli. Pa jih je gostitelj prvi večer tako lepo pozdravil s pesmijo »Je angel Gospodov«. So pa odnesli
v umetni pesmi 1. mesto, v narodni
pa drugo. Slovenci so kot najbližja država pogosteje izbrani za nastop, nimajo časovnega zamika, kar je gotovo prednost.
V tem delu Koroške, kjer je vse nemško, je veliko zanimanje za slovensko, najsi bo za posvetno ali cerkveno
ljudsko pesem. Tako je bilo, ko je lansko leto nastopil Oktet Suha v Gornji
Dravski dolini in v Beljaku; Slovenski oktet v Spittalu in Millstattu, vedno v cerkvah.
Tudi naš maloštevilni, a dobro uglašeni zborček prepeva, ne samo v špitalski okolici, temveč tudi v celovški
stolnici ob vsakoletnem srečanju, nedelji narodov.
Ob skupnem obisku Slovenije oblikujejo bogoslužje.
V preteklem letu so nas obiskali oz.
vrnili obisk pevci iz Boštanja in Radeč, ožje domovine našega požrtvovalnega dušnega pastirja Jožeta
Andolška, ki se vsa leta razdaja za koroško dijaško mladino. Ima vedno tudi manjšo faro. Ob nedeljah pa večkrat pove, da je ta naša, že tretja maša;
pri nas sedaj šele ob 11.30. Čeprav težko, smo pristali na to pozno uro, ki jo
občutimo posebno poleti.
Tako se še vedno nekaj dogaja, čeprav
se naša oltarna skupnost manjša. Sta-
Diamantna maša Alojzija Ilca v
Stični
rejši umirajo, mlajši pa dobijo zaposlitev v drugih krajih in se le občasno vračajo.
Spittal – Stična
Julija 1947 je imel v takratnem taborišču ponovitev nove maše 13. julija 1947 v Solnogradu posvečeni Alojzij Ilc. Nobeden iz njegove družine,
kjer je bilo deset otrok, ni bil navzoč,
le stric z družino. Odšel je v Brazilijo, kjer je izpostavil vse svoje moči in
znanje; govori več jezikov. Po 50 letih
se je vrnil v Slovenijo, kjer so ga patri
cistercijani sprejeli v svojo skupnost.
Tam je 15. julija praznoval 65-letnico mašništva. Dva, ki sta bila pri novi
maši, sta se udeležila tudi diamantne.
Majda Starman
F
R
A
N
C
I
J
A
PARIZ
Pariški Slovenci med prvimi praznovali dan slovenske državnosti
V soboto, 9. junija, je Društvo Slovencev v Parizu v sodelovanju z Veleposlaništvom Republike Slovenije
v Franciji, Hišo slovenske poezije v
Franciji in Slovensko katoliško misijo
organiziralo praznovanje ob slovenskem dnevu državnosti.
Kulturnega praznika se je udeležilo skoraj sto pariških Slovencev, med
njimi veleposlanica RS Veronika Stabej, veleposlanik RS pri OECD Andrej
Rant, pater prof. dr. Edvard Kovač, diakon Ciril Valant s soprogo, večina
članov društva Slovencev v Parizu ter
precejšen del sodelavcev tukajšnjih
slovenskih diplomatov.
Shod se je kot običajno začel s sveto mašo za domovino, ki jo je v kapeli sv. Križa daroval Alek Zwitter, kot
predstavnik pariške Slovenske katoliške misije, ki je tudi posodila svoje prostore za proslavo. Somaševal je
p. dr. Edvard Kovač in asistiral diakon prof. Ciril Valant. Pater Edvard
je v mašnem govoru izpostavil povezavo med domovinskim občutjem in
veliko željo izseljencev, da si zgradijo svoj dom. Slovenci namreč cenimo
domače hišno ognjišče, ki nam je še
posebej blizu. Prav občutek domačega
ognjišča pa prebuja in ohranja slovensko tradicijo gostoljubja, ki je lepa priprava na evharistično slavje. Mašna
daritev ni več krvava daritev predbiblijskega sveta in tudi ne več starozavezna žrtev, pač pa je postala daritev
ljubezni, ki je slovenskemu občutju še
posebej blizu.
Kulturni program je z Zdravljico začela mezzosopranistka Rebeka Hren
Dragolič, sledili so slavnostni nagovori: predsednice Društva Ane Stegu
Vičič, ki je izpostavila delež pariških
Slovencev pri mednarodnem priznanju slovenske države, Aleka Zwitterja, ki je poudaril, da smo Slovenci dobili državo tudi po božji previdnosti,
in veleposlanice Republike Slovenije
v Franciji Veronike Stabej, ki je izpo-
19
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
24. junija smo v Chatillonu imeli zaključno mašo za našo veroučno skupino.
stavila pomen slovenske države za vse
Slovence po svetu.
Koncert kulturnega programa Poti
Ljubezni je bil sestavljen iz pesmi slovenskih skladateljev in opernih arij,
ki sta jih odlično interpretirali Rebeka Hren Dragolič in Barbara Camille Tanze ob spremljavi pianista Vladimirja Mlinarića.
Mateja Bizjak Petit, direktorica Hiše
slovenske poezije v Franciji, je za to
priložnost pripravila izbor poezije na
temo prijateljstva in ljubezni, lektorica slovenskega jezika, mag. Meta Klinar, pa je predstavila izredno številko
društvenega glasila Korenine, ki je po
16 letih premora ponovno izšlo. Tokratna številka Korenin je bogata kronika, ki je poleg aktualnih razmišljanj
zabeležila vse društvene dogodke za-
Vsi partnerji in sodelujoči
20
Po celodnevnem kosilu še igre z našimi veroukarji v
župnijski dvorani v Chatillonu
dnjih let. Za naslovnico je svojo fotografijo prispeval 13-letni fotograf Loic Thiriet-Vičič.
V nadaljevanju je predsednica Društva obudila spomin na dejavnosti
pariških Slovencev v obdobju osamosvajanja Slovenije, delo dveh predsednikov društva: najprej Cirila Valanta in prelata Naceta Čretnika, nato
dr. Janeza Zorca, ter predstavila potujočo razstavo izseljenskega društva
Slovenija v svetu z naslovom Slovenci po svetu v času osamosvajanja, ki
je te dni na ogled v društveni dvorani. Prisluhnili smo tudi desetletnemu Alexandru Radigueu, ki nam je na
klavirju zaigral Kramerjevo Romanco.
Ob zaključku kulturnega programa
se je predsednica Društva zahvalila
vsem sodelojočim ter se poslovila od
Barbare Hunt Vodopivec in Mete Klinar, ki ji je posvetila svojo zadnjo pesem tudi pesnica Mateja Bizjak Petit.
Sledil je družabni del večera. Ob prijetnih zvokih harmonikarja Milana
Matejčiča smo spletali nove prijateljske vezi s pariškimi Slovenci, ki so
prišli prvič v châtillonsko slovensko
skupnost.
p. dr. Edvard Kovač
FREYMINGMERLEBACH
Čas leta se nam odmika z izredno hitrostjo. Obdobje, ki je za nami, nam
je nudilo v krogu Slovenske katoliške misije že bogate trenutke. Veseli
dogodki, pa tudi žalostni so se vrinili. Nekateri so se že uvrstili med vrstice revije Naše luči, nekateri so pa v zaostanku. Saj se moram vrniti prav na
začetek leta 2012.
Pri decembrskem celodnevnem srečanju sta gospod in gospa Bregar izrazila željo, da za 80. rojstni dan gospe Valerije, ki ga je praznovala 2.
januarja, nazdravimo s sorodniki
in prijatelji pri celodnevnem srečanju v januarju. Toda Bog je prekrižal
njune načrte. Gospod Jakob je moral iskati zdravniško pomoč ter oditi v bolnico, od koder se ni več vrnil
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Čestitke in zahvale 80-letni Valeriji
Bregar.
v objem drage žene Valerije. Zaspal je
v Bogu v jutru 8. aprila, na velikonočno soboto. Žalost je objela vso slovensko skupnost, saj smo izgubili dobrega
slovenskega rojaka. Tako so nam bili velikonočni prazniki prežeti z zmago Kristusovo nad smrtjo in prepojeni
z žalostjo izgube gospoda Bregarja.
Na zadnjo pot smo ga pospremili 11.
aprila. Kako je bil priljubljen, je pričala prisotna množica vernikov.
Gospod Bregar se je rodil 13. marca 1930 v Merlebachu kot sin slovenskih staršev. Oče Jakob in mati Angela
sta položila v domačo zibelko sinova
Draga, Jakoba in hčerko Angelo. Starejši Drago je bil rojen še v Sloveniji.
Družini Bregar je tujina odprla vrata
Pokojni Jakob Bregar
leta 1925. Gospod Jakob je nosil v srcu
plemenit značaj, zelo je bil priljubljen
med domačini in slovenskimi rojaki. Iz njega je dihala duša slovenskega moža. Za življenjsko družico si je
izbral Valerijo Skoracki, po rodu Poljakinjo. Ljubezen je zmagala in pred
Bogom sta si 5. avgusta 1955 obljubila
večno zvestobo. Gospa Valerija je zelo
ljubila slovensko govorico in vse vrline kot soprog Jakob.
Bila sta zelo prijeten zakonski par, iz
katerega je odsevalo spoštovanje, razumevanje in ljubezen.
V življenju je bil zelo aktiven in sposoben za vsako delo. Ko so zavihrale vojne razmere po Balkanu in je Slovenija
sprejemala množice beguncev konec
leta 1991, smo tudi v krogu slovenske
katoliške misije zavihali rokave in organizirali akcije od zdravil, obleke in
prehrane za potrebe beguncev v Sloveniji. In še pozneje že v samostojni
Sloveniji smo več mesecev zbirali in
odpeljali v Slovenijo kar 27 tovorjakov
in kombijev pomoči beguncem. Besedam podpore samostojnosti na misiji in našega duhovnika Jožeta Kamina
na televiziji RTL so sledile tihe akcije
v konkretnih potrebah. Gospod Bregar je bil med prvimi in vsa družina je
bila vključena v akcijo Karitas.
Bil je navdušen pevec. Dolga leta je
sodeloval pri moškem pevskem zboru
sv. Jožefa v Merlebachu. Z veseljem sta
se udeleževala celodnevnih srečanj. In
vsakič ko se je oglasila pesem v dvorani, je z veseljem prepeval zraven. V srcu je nosil dragocen simbol, da pesem
bogati dušo in utrjuje prijateljstvo.
Po večmesečnem premoru in težki življenjski preizkušnji nas je gospa Valerija v nedeljo, 10. junija, razveselila
pri celodnevnem srečanju. Izkoristili smo zamujeno priložnost in trčili z
njo s prijateljskim kozarčkom, ji za-
želeli vse dobro za njen že minuli življenjski praznik, tolažbe, zdravja in
srečnega življenja v bodoče.
80. rojstni dan je 22. maja praznovala tudi naša gospa Ani Čeplak.
Kar okrog visokih obletnic se vrtimo in vse to priča, da naši člani doživljajo častitljiva leta. Obiskala sva jo z
možem Léom prav ob tem jubileju na
domu v Jeanne d’Arcu in smisel obiska kar podvojila, saj sva obenem obiskala tudi moža Franca, ki je že kar
dobro okreval po operaciji srca. Kljub
trdnim slovenskim koreninam telesne
moči pešajo. Gospod Čeplak je prestal
v kratkem obdobju kar dve težki operaciji. Prva je bila koleno, v maju 2012
pa srce. Hvala Bogu je hitro in dobro
okreval. Njemu kar lahko prištejemo
lastnosti, da sta korajža in močna volja del naravnega zdravljenja in hitrega okrevanja.
Ob slovesu sva jima zaželela vse dobro. Obljubila sta nama, da se kmalu vidimo na Slovenski misiji. Držala sta besedo in že sta bila gosta pri
skupnem kosilu v soboto, 16. junija.
Kosilo je bilo znak zahvale vsem dobrotnikom, ki neutrudno skozi leto
pomagajo v dobro Misije. Kosilo je bi-
80-letna Ani Čeplak
21
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Domača večerja prija učencem dopolnilnega pouka slovenščine potem, ko so vse leto bili učljivi in marljivi.
lo pripravljeno z veliko ljubeznijo in
hvaležnostjo.
Hvala Fani in Jožici za tovrstno idejo,
saj sta pripravili izvrstno kosilo, prav
pocrkljani smo se počutili ob gostiji.
Ob zaključku dneva smo izkoristili še
priložnost in poklonili gospe Ani Čeplak v imenu vseh navzočih Prijateljev Slovenske katoliške misije lončnico, v katero smo vložili naše tople želje
za vse dobro za njen jubilejni praznik.
Zaželeli smo ji predvsem potrebnega
zdravja, razumevanja in topline družinske sreče.
Jožica Curk
H
R
V
A
Š
K
A
SKD Istra v Pulju
V mesečniku za Slovence po svetu Naša luč smo v majski številki poročali o delu prvega četrtletja Slovenskega
kulturnega društva Istra v Pulju.
Pošteno smo že zakorakali v mesec junij. Obveznosti so še pred nami, a naše
misli so že malo pri dopustu.
Nekatere dejavnosti lahko s ponosom
omenimo.
31. marca smo pod motom Primorska poje gostili šest zborov. Seveda
22
Dve tretjini učencev in učenk dopolnilne šole slovenskega
jezika na zaključnem večeru v mlinu
smo kot gostitelji sodelovali tudi sami, in sicer z mešanim pevskim zborom Encijan.
Od 4. do 30. aprila je bila v Galeriji društva v ulici Hermana Dalmatina 4 razstava dvestotih velikonočnih
razglednic iz kolekcije gospoda Draga Podobnika.
Rodil se je 1. marca 1950 v Herceg Novem. Je zbiratelj in restavrator. Stare
razglednice je začel zbirati leta 1970.
Do danes se jih je v zbirki nabralo
preko tisoč. Pred petimi leti je v organizaciji SKD Istra Pulj razstavil več
kot 200 razglednic na temo Žena, lepota in moda.
Na razstavi sta spregovorila gospod
Oto Širec in predsednica našega društva Klaudija Velimirović, ki je nazorno
opisala pomen velike noči in simboliko tega največjega krščanskega praznika. Posebej za to otvoritev nas je iz Ljubljane obiskal kvartet Slavček, ki smo
mu razkazali Slovenski dom, 50 metrov
stran od Galerije. Ves večer je v polni galeriji odmevala slovenska pesem.
V kinu Valli v Pulju so 19. aprila predvajali film Metoda Pevca Aleksandrinke. Film je uvrščen med 60 najboljših filmov na svetu.
V soboto, 28. aprila, smo uspeli uresničiti naš že dvakrat odpovedan iz-
let. V zgodnjih jutranjih urah smo se
ob čudovitem vremenu in dobrem
razpoloženju odpravili v arboretum
Volčji Potok. Ogledali smo si ga v najlepšem letnem času, ob glavni letni
razstavi. Del ogleda smo se vozili z
vlakcem, saj bi bilo za nekatere preveč
hoda. V napolnjenem avtobusu je bilo tudi nekaj pevcev. Spontano smo ob
vrnitvi v našo drugo domovino zapeli:
Slovenija, od kod lepote tvoje.
24. maja je bilo v galeriji društva zanimivo predavanje gospe Anite Kodrič, članice slovenskega kulturnega
društva Oljka iz Poreča. Seznanila nas
je s pojmom bioresonance in pokazala možnosti te metode v izboljšanju
zdravstvenega stanja.
Med 23. in 26. majem so v marini Veruda bivali otroci s posebnimi potrebami iz Slovenije. To je bil sklop
projekta Jadranje za jutri 2012 v organizaciji športnega društva Sappa
iz Kamnika. Tudi naše društvo jim je
priskočilo na pomoč, za kar so nam
bili zelo hvaležni. Iskrice veselja v
očeh otrok so bile največje plačilo.
Vedno hitreje se je bližal 17. junij – 43.
tabor slovenskih pevskih zborov Šentvid pri Stični, z naslovom Vse najlepše
rožice s tem pa tudi dodatne vaje pevskega zbora Encijan, saj smo na pred-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
večer, 16. junija, tudi samostojno nastopili s skladbami Domača kapljica,
ki smo jo prvič javno izvedli, Ružo crvena in Na Golici. Naša zborovodkinja prof. Paola Stremotić je znana po
tem, da se zadovolji samo z najboljšim. Skupen trud in njen strog kriterij je bil v Stični poplačan z gromkim
aplavzom in pohvalami.
17. junija dopoldan je bila generalka z
zborovskim dirigentom Igorjem Švaro. Opoldan je sledil mimohod zborov in ob našem prihodu na glavno prizorišče je napovedovalka rekla:
»Pozdravljeni Encijan, ne moremo
pozabiti vašega včerajšnjega čudovitega nastopa.« Bili smo zelo ponosni.
Vzdušje je bilo čudovito, dobre volje
ni manjkalo in tudi vreme nam je bilo naklonjeno.
20. junija je sledila promocija knjige Kronika SKD Istra v Pulju, ki jo je
predstavila avtorica sama, Maja Tatković. V knjigi je opisana pot od ustanovitve našega društva pa vse do danes. Pred samo predstavitvijo Kronike
je Tina Širec Đodan odprla razstavo
Dražena Turkovića z naslovom Reka,
ki združuje.
Za SKD – Istra
Ivanka Koletnik
N
E
M
Č
I
J
A
BERLIN
Dve poroki in krst
Mladi pari, ki se v današnjem času odločijo, da svojo ljubezen kronajo s poroko, so zagotovo odgovorni
do sebe, do partnerja, do širše družine in jim ni vseeno, kako bodo odraščali njihovi otroci. Veselimo se njihovih odločitev.
Marcus in Diana Hozjan s hčerko
Niko
Timo in Monika Ipavec sta stopila
na skupno pot.
Osmega junija sta se poročila Marcus
in Diana Hozjan, starša hčerke Nike, ki je njuno veliko veselje. To je bila
spet ena čudovitih slovenskih porok,
ki je imela trojni, slovensko-poljsko-nemški, priokus veselja, saj je Marcus sin Vlada Hozjana iz Prekmurja in
Stefke Hozjan iz Poljske (oba zelo aktivna in v veliko pomoč v župniji), nevesta Diana pa je Nemka. Pri obredu
in slavju je bilo vsakega po malo. Starši mladoporočencev so se maksimalno angažirali, da je bilo kot v pravljici.
Mladi družini želimo božjega blagoslova in veliko sreče.
V naši župniji sta se šestega julija poročila tudi Timo in Monika Ipavec.
Tudi to je bila prekrasna poroka s čudovitim petjem prijateljice, ki je vse
očarala. Tudi cerkev je bila podobna
prelepi nevesti Moniki, ob kateri je sijal ponosen ženin Timo. Kot vedno je
bilo tudi tokrat navzočih veliko mladih iz Berlina in od drugod.
Timo je zelo aktiven mladinec v župniji, v zadnjem času mu je veliko pomagala tudi Monika, zato smo jima iz
srca hvaležni za vse njuno delo in po-
moč in upamo, da ostaneta še naprej
tako zvesta sodelavca.
Dva dni kasneje, osmega julija, je bil
Timo boter nečaku Arthurju, sinu
sestre Simone in njenega pridnega in
dobrega moža Armina Hartmanna
(imata že hčerko Melijo). Praznovali so v naših skupnih prostorih, spet v
družbi z mnogimi mladimi prijatelji.
Simona je vedno zelo lepo prebirala berila pri maši, sedaj pa ima veliko
Krst Arthurja, sina Simone in
Armina Hartmanna
23
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Ob 40. obletnici poroke Antona in Marinke Bačovnik
dela z otrokoma. Njen mož Armin pa
je odličen nogometaš našega nogometnega kluba, kakor tudi boter Timo.
Štiri desetletja skupnega življenja
V mesecu juliju sta v krogu svojih
otrok in vnukov srečna praznovala
40 let skupnega življenja Marinka
in Anton Bačovnik. Zanju je župnik
Dori, poln hvaležnosti za njuno predanost župniji, daroval zahvalno sveto mašo. Brez njiju si je težko predstavljati slovensko župnijo, saj sta poleg
še nekaj ljudi gonilni sili vseh del in
prireditev v župniji. Tega se ne da povrniti. Povrne jima lahko samo dobri Bog z zdravjem in blagoslovom v
družini.
Tudi rojstni dnevi
Julija sta z nami praznovali rojstni
dan Vera Gabor in Betka Bonifar-
ti. Vera je napravila pravo pojedino in
smo ji v čestitki izrekli iskreno zahvalo za njeno nesebično delo v župniji,
saj se neizmerno žrtvuje za dobrobit
in urejenost naše župnije, pri prireditvah in pomoči drugim pri pripravah
praznovanj.
Enako je naredila tudi Elizabeta, ki z
Vero odlično sodeluje in sta zelo priden in nepogrešljiv par v skupnem
delu za dobro vseh nas. Naj jima Bog
nakloni še veliko zdravja in energije za naprej.
M. Mošnik
HAMBURG
Tudi v poletnih mesecih so bile svete
maše pri sv. Bonifaciju zelo dobro obiskane, kar je bilo v veliko zadovoljstvo
župnika Dorija in seveda nas vseh.
Med mašami in po njih smo se kot ve-
Tanja Potrč, študentka, se poslavlja. Na sliki skupaj s
starši in bratom.
24
Slavljenka Elizabeta Bonifarti
dno z veliko hvaležnostjo spominjali
vseh, ki so imeli rojstne dneve in jubileje, saj vsak posameznik veliko naredi za našo skupnost. Že pri junijski
sveti maši sta praznovala rojstne dneve dolgoletni kletar Slavko Lovrec ter
prav tako zvesti obiskovalec naših srečanj Toni Krističevič. Mala Magdalena
Žaja, ki jo starši in stari starši pripeljejo skoraj redno k slovenski maši, pa je
napolnila dve leti. Pri julijski maši, na
Krištofovo nedeljo, pa smo nazdravili Emi Lovrec, Lilijani Edl, zakoncema
Majdi in Mladenu Ugrina ter njuni
hčerki Manueli. Slavljencev bi bilo še
več, toda bili so še na poletnem dopustu. Mize v skupnih prostorih so zopet
ponujale obilo najboljših dobrot. Tudi tort ni manjkalo. Nepozabni vesel
večer sta dopolnjevala pesem in ples.
Skupaj z družino Edl smo se razveselili njihovih nečakov Tilena in Alena,
Lilijana, hči Maja in mož Willi Edl
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Slavljenca Mladen in Majda Ugrina
Telovska procesija v Scheyernu
AUGSBURG
Dobrodošla najmlajša Zemljana,
Tilen in Alen.
ki sta zagledala luč sveta 23. maja v
rodnem Mariboru. Tetica Lilijana pa
jima obljublja, da ju bo prišla večkrat
obiskat in se z njima poigrat.
Medtem ko smo se na junijskem izletu vozili z ladjo po hamburškem pristanišču, smo julija naredili lep izlet
na otok Sylt, ki je že kar tradicionalni
v tem času. Tudi tokrat nas je ta mondeni otok očaral z novimi naravnimi
pojavi in lepoto.
D. Dyllong
Nastop učencev ob dnevu državnosti
Praznik sv. Rešnjega telesa in krvi
v Scheyernu
Slovenski verniki iz Ingolstata, Augsburga in Ulma s svojima župnikoma,
Stankom Gajškom in Romanom Kutinom, so se že drugo leto zapored zbrali v Scheyernu, kjer je velik benediktinski samostan z lastno pivovarno. Skupaj
z nemško skupnostjo tega kraja so praznovali praznik sv. Rešnjega telesa in
krvi. Navzoči so bili tudi gostje iz Slovenije, pihalni kvintet iz Moravč ter župan
tega kraja. V samostanski cerkvi je bila
najprej slovesna dvojezična maša, nato je sledila procesija po mestu. Obred
pri drugi postaji telovske procesije sta
v slovenskem jeziku oblikovala že omenjena župnika s svojimi verniki in gosti
iz Slovenije. Po končanih obredih se je
druženje nadaljevalo v velikem šotoru
na samostanskem vrtu, kjer je bilo dobro poskrbljeno za vse lačne in žejne.
Dan državnosti
Slovensko društvo Drava iz Augsburga
je v soboto, 23. junija, pripravilo kulturno prireditev ob dnevu državnosti. V programu so sodelovali učenci
slovenskega dopolnilnega pouka pod
vodstvom učitelja Velimirja Brunskega, prepeval je združeni pevski zbor iz
Augsburga in Ulma, plesala je folklorna skupina, sestavljena iz parov augsburških in ulmskih plesalcev ter bralci tekstov prozne in rimane besede. Z
igranjem na harmoniko je vse navdušila Annamaria Savski. Po končanem kulturnem programu je za zabavo in prijetno vzdušje igral ansambel
Ognjeni muzikanti iz Slovenije.
Bad Wurzach – maša v naravi
V nedeljo, 24. junija, so se slovenski
rojaki iz Münchna, Augsburga, Ulma,
Ravensburga, Kemptna in Oberstdorfa zbrali k maši v naravi v kraju Bad
Pri maši v Bad Wurzachu
25
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Wurzach. V cerkvi na gričku, ki se dviga nad mestom, je bila slovesna maša.
Pevci iz Augsburga in Ulma so z ubranim petjem olepšali bogoslužje in na
koncu prejeli zaslužen aplavz. Sedaj že
upokojeni pastoralni referent v Ulmu,
dr. Marko Dvořák, je ob koncu maše
navzočim natrosil obilje bogatih misli z domovinsko vsebino. Kosilo po
maši iz popotne torbe je bilo to, kar
si je vsak prinesel s seboj. Kmalu se
je oglasila harmonika in petju ter rajanju v senci za cerkvijo ni hotelo biti
konca. Do poznih popoldanskih ur so
daleč naokrog donele slovenske pesmi
in zvenele slovenske melodije.
Skupni farni praznik v Ulmu
Slovenska župnijska skupnost v Ulmu
je že več let souporabnica prostorov v
nemški župniji Sv. Duha. Tam je poleg cerkve tudi pisarna in dvoranica,
kjer se Slovenci po maši srečajo. Redno nedeljsko sveto mašo ima vsaka
skupnost zase. Le za veliko noč in za
farni praznik se verniki obeh župnij
zberejo skupaj k evharističnemu slavju. Letošnji skupni farni praznik je bil
v nedeljo, 1. julija. Slovesno dvojezično mašo je vodil slovenski župnik Roman Kutin. Dobro so se odrezali tudi
pevci iz Augsburga in Ulma. Ko se je
končala slovesnost v cerkvi, so že čakali čevapčiči in druge dobrote, ki si
jih je vsak z veseljem privoščil.
Maša narodov v Augsburgu
V nedeljo, 8. julija, je bila slovesna maša v cerkvi sv. Ulricha. Ob somaševanju
župnikov tujih narodnosti je mašo vodil msgr. Wolfgang Miehle, ki je v okviru augsburške škofije pristojen za pastoralo tujcev. Lokalni radio Horeb je
sv. mašo direktno prenašal v eter. Ob
tej priložnosti je združen pevski zbor iz
Augsburga in Ulma ubrano prepeval latinsko mašo Vinka Vodopivca „Missa in
honorem s. Catharinae“. S petjem so pri
maši sodelovali tudi pevci madžarske
skupnosti. Po maši je v prostorih slovenske župnije sledilo kosilo za pevce iz
Augsburga in Ulma. Ob petju in zvokih
harmonike se je prijetno druženje zavleklo do poznih popoldanskih ur.
voščil slavljencem. Že v februarju je dočakal okrogli 60. rojstni dan Jože Vizlar.
Sedaj živi v Weingartnu pri Ravensburgu. Rodil se je 14. februarja 1952 v Volovniku pri Krškem. Leta 1970 ga je pot
zanesla v Nemčijo, kjer si še vedno služi
kruh kot šofer z volanom v roki.
Okrogli rojstni dnevi
Čas hitro beži. Tu pa tam pride do precejšnjega zamika, ko gre za objavljanje
Milena Šribar ima za seboj 60 let.
Šestdesetletnik Jože Vizlar
Mašo narodov je v živo prenašal radio Horeb.
26
Prav tako je okroglo 60-letnico praznovala Milena Šribar, rojena Arh.
Luč sveta je zagledala v Brežicah 13.
marca 1952. V Nemčijo je prišla pred
43 leti. Sedaj živi v Baindtu pri Ravensburgu.
Med okrogle šestdesetletnike se je v
Ravensburgu vpisal tudi Gero Kotorič,
rojen v Bosni, 8. junija 1952. Z ženo
Miro sta v soboto, 9. junija 2012, slovesno pogostila prijatelje in znance.
Okroglih 70 je letos pustil za seboj
Alojz Mlakar. Na svet je privekal v nemirnem času druge svetovne vojne,
Slavljenec Gero je zaplesal s svojo
ženo Miro.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Alojz Mlakar z ženo Mimico
Slavljenka Minka ob možu Herbertu pozdravlja goste.
12. junija 1942, v kraju Reute blizu
Bad Waldsee v Nemčiji, kamor je bila družina iz Slovenije nasilno izseljena. Slavljenec in njegova žena Mimica
živita v Baindtu. Veselita se vsake priložnosti, ko se lahko srečata z vnuki.
Dolgo let je kot pastoralni sodelavec v
Ulmu služboval dr. Marko Dvořák. Na
njegov 70. rojstni dan, v petek, 6. julija,
sta se srečala z župnikom R. Kutinom
in okrogli jubilej primerno obeležila.
Na tem mestu naj bo slavljencu izrečena zahvala za vse tisto, kar je delal
in še vedno prispeva v prid slovenske
župnijske skupnosti. Marko, hvala ti!
Kdo drug kot Minka Kestel je v Ravensburgu srce slovenskega življenja.
Tako v društvu kot v župniji je nepogrešljiva oseba pri vseh dejavnostih.
Stvarnik življenja jo je 10. julija 1952
postavil v lepi slovenski haloški svet.
Pot jo je kmalu zanesla v Nemčijo. Ob
njeni okrogli 60-letnici ji kličemo vsi,
ki jo poznamo: Bog te ohrani zdravo
in veselo še na mnoga leta!
Dr. Marko Dvořak je v družbi župnika Romana praznoval 70 rojstni dan.
Po koncertu je župnik Roman organistki Snežki izročil šopek rož.
Orgelski koncert Snežke Podpečan
v Augsburgu
V nedeljo, 22. julija, je bil v kapeli sester elizabetink v Augsburgu vrhunski
glasbeni dogodek. Ob 18. uri je bila
najprej maša. Sledil ji je bogat orgelski koncert. Umetnica na orglah, mag.
Snežka Podpečan, je nase opozorila že
med mašo, pri kateri je spremljala domači pevski zbor in ljudsko petje. Da
dobro obvlada bele in črne tipke, pa
je v polnosti dokazala z igranjem po
maši, po kateri je odlično izvedla dela
Scarlattija, Vivaldija in Bacha. Ob kon-
cu koncerta so navzoči umetnico nagradili z zasluženim aplavzom, župnik
Roman pa ji je izročil šopek rož in ji
zaželel novih uspehov v bodočnosti.
Slovo Cirila Javornika
Rodil se je kot dvojček na Nizozemskem, 28. maja 1931, skupaj z bratom
Markom. Poleg njega je pokojni imel v
družini še dve sestri in mlajšega brata.
Ko je bil Ciril star sedem let, se je družina iz Nizozemske preselila v Slovenijo
v bližino Krškega. Tam je odraščal, hodil v šolo in se izučil za zidarja. Po odsluženem vojaškem roku je kmalu spoznal življenjsko sopotnico Slavico in se
z njo leta 1954 poročil. Iz njune ljubezni
se je 1955 rodila hčerka Majda. Ciril je
leta 1961 odšel v Nemčijo. Nastanil se je
v Ehingenu in kot zidar takoj našel za-
Pokojni Ciril Javornik
27
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
poslitev. Po enem letu sta k njemu prišli
tudi žena Slavica in hčerka Majda. Družina je bila spet skupaj. Tu sta se rodili
še Greta 1963 in Klavdija 1969. Po nekaj letih službe na zidarskem področju
je našel novo zaposlitev v tovarni papirja v Ehingenu. Tu je delal do upokojitve
leta 1994. Ciril je bil delaven in umirjen
človek. Pomagal je, kjer je mogel. Pred
osmimi meseci, 23. novembra 2011, ga
je močno oplazila možganska kap. Od
takrat se je njegovo življenje zelo spremenilo. Prikovan na posteljo je bil odvisen od pomoči drugih. Žena Slavica
je bila v teh težkih časih stalno ob njem
in gotovo zanj tudi najbolj dragocena
pomoč. V torek, 24. julija 2012, je za vedno obmirovalo njegovo srce. Na pokopališču v Ehingenu je bilo v petek, 27.
julija, poslednje slovo.
R. Kutin
ESSEN
Po tednih letnega dopusta se spet veselimo naših srečanj pri slovenskih
mašah na vseh naših »podružnicah«,
saj smo v avgustu imeli nedeljsko mašo od druge nedelje naprej le v Essnu.
Verjetno bo potrebno nekatere dosedanje ustaljene termine naših srečanj
spremeniti. Vse kaže namreč, da bom
moral slovenski župnik v Essnu prevzeti skrb tudi za drage rojake v Hildnu in Solingenu, za katere je do zdaj
skrbel požrtvovalni upokojeni duhovnik Martin Mlakar. Njega so namreč
poklicali, naj se vrne v domovino, kjer
so mu dodelili službo duhovnega pomočnika v župniji Kranj. (Naj povem,
da mi je ugledni gospod v prostorih
nadškofije Ljubljana čisto resno rekel,
naj se čim prej vrnem tudi jaz. Sem
mu rekel, da so tudi v Nemčiji zelo dobri in hvaležni slovenski verniki, katerih ne moremo kar tako zapustiti.)
28
Po svojih močeh se želim truditi, da
nihče ne bo prikrajšan v možnosti
udeležbe pri slovenskih svetih mašah.
Seveda ne bo moglo vse ostati kakor
doslej. Spremembe bodo objavljene v
našem župnijskem glasilu, ki ga pošiljamo na 400 naslovov. Prepričan sem,
da boste tako uvidevni in boste spremembe sprejeli z razumevanjem, pa
tudi s hvaležnostjo, da sploh imamo
možnost slovenskega bogoslužja.
Obenem se iskreno priporočam, da me
podpirate z molitvijo in z vam značilno prijaznostjo ter hvaležnostjo. Seveda to velja za vse izseljenske duhovnike. Veste, tudi duhovniki smo ljudje, ki
si želimo podpore tistih, katerim smo
poslani kot delivci božjih skrivnosti.
Pokažite, da nas potrebujete. Naj vam
bodo pri srcu duhovne dobrine, katere
vam z božjo pomočjo z vso pastirsko
gorečnostjo želimo posredovati. Radi
prihajajte k slovenskim mašam.
Moj dopust
Trenutno nimam drugih tekstov. Bilo je namreč nekaj slovesnih praznovanj življenjskih jubilejev. Pričakujem
kakšno poročilo in kakšno fotografijo teh oseb, ki so bile deležne množičnega praznovanja v krogu prijateljev in znancev.
Na letošnji dopust imam zelo lep spomin.
V soboto, 7. julija, sem v Vidmu pri
Krškem poročil nečaka Borisa z nevesto Katjo. Zelo razveseljiv dogodek
za strica duhovnika, pa tudi za ostale sorodnike. (Borisu sem bil tudi birmanski boter.) Bog jima daj blagoslov,
srečo in zvesto ljubezen do konca življenja.
Deset dni sem nato posvetil delu v na
novo ustanovljenem samostanu sester klaris v Turnišču v škofiji Murska
Sobota. V pogovoru z njihovo predstojnico opatinjo m. Katarino sem izvedel,
da stanujejo na delno obnovljeni mansardi 500 let stare stavbe brez strešne
izolacije, brez ometa, brez vrat. Takrat
je bila v Sloveniji zunanja temperatura 35 °C in več, na mansardi pa gotovo
več kot 50 °C. Mati Katarina je v šali rekla: »Še dobro, da nimamo termometra, da ne vemo, kako vroče nam je …«
Odločil sem se, da jim grem pomagat.
Bil se dobrodošel in potreben. Stavba
namreč nima ne oken ne vrat - razen
vrat v kapelo in v govorilnico. Prepih
se neovirano sprehaja skozi prostorne
hodnike in sobe nekdanjega samostana. Namesto oken v kapeli so začasni
okvirji s plastično folijo od embalaže.
Po tem »patentu« sem iz odpadnih lat
Turnišče – samostan klaris. Kapela, okrašena ob slovesni blagoslovitvi.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
naredil okvirje in na njih napel odpadno plastično folijo. V šali sem rekel,
da ponujam patent za dvokrilna okna
iz plastične folije. Pa še veliko drugih
del je bilo potrebno opraviti v samostanu, ki se obnavlja izključno s prostovoljnimi darovi bližnjih in daljnih
dobrotnikov, pa tudi s prostovoljnim
delom domačinov in sorodnikov sester klaris. Sestram sem izročil tudi
darove nekaterih naših faranov in darov, poslanih na naš karitativni račun.
Bog povrni vsem! Potrebe tega samostana priporočam še drugim, če je komu od vas možno kaj prispevati. Hvaležne bodo za vsak evro. Sestre klarise
zelo veliko molijo tudi za Slovence po
svetu in za izseljenske duhovnike. Smo
torej del njihove redovne družine. V
družini pa je prav, da si med seboj pomagamo. (Denarno pomoč za obnovo
samostana lahko izročite vašim duhovnikom, nakažete na naš karitativni račun ali naravnost na račun samostana:
Samostan klaris, Štefana Kovača 72,
Turnišče, IBAN SI56 1010 0005 0864
176, BIC – SWIFT BAKOSI2X.)
Kaj pomeni novi samostan sester klaris v Turnišču, je ob blagoslovitvi samostana in kapele 28. junija letos povedal škof dr. Peter Štumpf.
V nagovoru je dejal, da se s tem
dogodkom uresničuje stoletni sen
njihovih nekdanjih narodnih buditeljev. „Imamo kontemplativni samostan. Bogu in Materi Mariji smo
neizmerno hvaležni za ta dar! Verujem, da so nam ga v nebesih izprosili
naši duhovniki, dobri očetje in matere, skriti svetniki, ki jih nihče ne
pozna, pa so se v življenju posvetili.“
Birmanka iz Essna
16. junija je v cerkvi sv. Ruperta v Krškem prejela zakrament svete birme
naša mlada faranka Tatjana Cerjak,
Bimanka Tatjana Cerjak iz
Altenessna z botrico Emico Strnišnik
hčerka Ivana in Sonje, r. Novak, roj.
1996 v Essnu. Pripravljala se je s pomočjo domače družine pod vodstvom
župnika Lojzeta.
Draga Tatjana, ostani zvesta sveti veri,
katero si globlje spoznavala in si bila
pri birmi potrjena za Kristusovo pričevalko. S tabo in z vso družino se veselimo in ti čestitamo.
Romanje v Kevelaer
Prosim, da si pravočasno zabeležite v
koledar naše vsakoletno romanje na
prvo nedeljo v oktobru. Letos je to 7.
oktober. Sveta maša bo v spovedni kapeli ob 13. uri. Od 12. ure naprej – priložnost za sveto spoved.
FRANKFURT
Telovo ...
Na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi
smo nekatere župnije drugačnega maternega jezika, med njimi tudi slovenska, sodelovale pri praznični maši in
procesiji v središču Frankfurta. Prva
prošnja za vse potrebe je bila v slovenščini, prebrala pa jo je Helena, oblečena
v narodno nošo. Tudi ob takih priložnostih in na ta način se pokaže slovenska
prisotnost v Frankfurtu in v Hessnu.
... domovina tukaj ...
V soboto, 16. junija, popoldne pa smo
v slovenskih župnijah v Frankfurtu in
Mannheimu pripravili ob slovenskem
državnem prazniku mašo za domovino. Temu našemu srečanju pri romarski cerkvi v Maria Einsiedel pri Gernsheimu pravimo kresovanje. Kresa že
vrsto let ne zakurimo več, kajti tradicionalno imamo vsako leto na ta dan
vsaj nekaj ploh in neviht. Letos je prišel med nas msgr. dr. Jože Plut, vojaški
vikar iz Ljubljane, iz Bočne v Savinjski dolini pa zopet družina Zavološek.
Prvi je vodil somaševanje slovenskih
duhovnikov iz Mannheima in Frankfurta ter nas v pridigi nagovoril in
spodbujal, drugi pa so nam polepšali
praznovanje s prepevanjem pri maši
in še po njej. Ob koncu maše je nekaj
recitacij z nekaterimi šolskimi otroki
pripravila učiteljica Natalija, okvir temu nastopu pa je dala s svojim petjem
družina Zavolovšek. Vse pa nas je presenetil s svojim glasom in petjem himne ter pesmi Slovenec sem Jernej
Žagar, študent petja iz Mannheima,
prihaja pa iz Trebelnega. Z molitvijo
za domovino ter pesmijo Marija pomagaj nam sleherni čas smo zaključili srečanje ob oltarju in se preselili h
koči, kjer so nas že čakale jedi z žara,
pijača in pecivo. Veselo razpoloženje,
ki so ga razširili s petjem in igranjem
Zavolovškovi, se je razširilo na vse, tudi nevihta, ki se ni izneverila tradiciji naših junijskih srečanj, ga ni zatrla.
V koči je bilo veselo, prepleteno s petjem in igranjem harmonike, tja do
desete ure zvečer. Nazadnje je ostala
samo še ekipa iz Wiesbadna in Darmstadta: v popoldanskem času je pripravila prostor in vse drugo za to naše srečanje, zvečer pa seveda tudi vse
pospravila. Hvala jim za delo in pripravo tega našega praznovanja, hvala
29
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Tudi po maši v Frankfurtu so nam Zavolovškovi zapeli.
pa tudi gostom, ki so nam polepšali ta
dan, družina Zavolovšek pa naslednji
dan še nedeljsko mašo v Frankfurtu.
Hvala pa tudi vsem, ki se jim je zdelo
vredno priti na to našo prireditev ob
dnevu slovenske državnosti.
Dan pred praznikom apostolov Petra
in Pavla je limburški pomožni škof dr.
91-letna tržaško-zagrebška Slovenka
Karla Herche iz Frankfurta
Thomas Löhr s pogovorom s pastoralnimi delavci in pastoralnim svetom
pastoralnega območja Frankfurt-jugovzhod ter mašno daritvijo sklenil
vizitacijo tega dela mesta Frankfurta.
Na zadnjo junijsko nedeljo pa smo
se v Frankfurtu po maši poslovili od
družine Cevec. Pred nekaj manj kot
tremi leti sta prišla Martina in Mirko
med nas, z Julijo, katere rojstni kraj
je Frankfurt, pa so se vrnili v Slovenijo, zaenkrat v Pivko (Šempeter na
Krasu).
... in v večnosti
Mesec junij in julij pa sta bila v naši župniji kar močno zaznamovana s
smrtjo in pogrebi. V začetku junija je
umrla 64-letna Valerija Krtanjek, rojena Kašič iz Frankfurta. Izhajala je
Julija, Martina in Mirko Cevec so se vrnili v Slovenijo.
30
Prva prošnja pri praznični maši v
Frankfurtu je bila v slovenščini.
iz družine devetih otrok iz Migolice pri Mirni na Dolenjskem. Bila je
dolgoletna naročnica Naše luči. Malo pred smrtjo je prejela zakrament
bolniškega maziljenja. Pokopali smo
jo v Frankfurtu. Kmalu za njo je v isti hiši v Frankfurtu umrl 66-letni Janez Grešak, doma pa je bil iz Knezdola pri Trbovljah. Tudi on je umirajoč
prejel bolniško maziljenje, pokopali
pa so ga v domovini v Kočevju. Sredi
julija pa je umrla skoraj 92-letna Karla Herche, rojena Zadnik iz Frankfurta. Bila je med najstarejšimi našimi
župljani. Njena družina izhaja iz Trsta
in se je kot mnoge druge po prvi svetovni vojni umaknila pred Mussolinijem v takratno kraljevino Jugoslavijo
ter se naselila v Zagrebu. V šestdesetih letih pa je prišla v Frankfurt in od
Pokojni Janez Grešak (na desni) z družino
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
mostanski cerkvi sester frančiškank.
Zakrament svetega krsta je prejel Jannis Zemljak, sin Despine Merzios in
Petra Zemljaka. Poleg staršev in botrov Nicolasa in Martine so s svojo
navzočnostjo počastili slovesni obred
tudi stari starši, sorodniki in prijatelji. Jannis se je kljub močnemu nahodu dobro držal in po svoje sodeloval
pri svetem krstu. Novokrščenca smo
s posebnim blagoslovom izročili njegovim staršem v njihovo ljubeče zave-
Pokojna Valerija Krtanjek iz
Frankfurta
Pokojna Ana Colović iz Norwicha
Jannis Zemljak pri krstu s starši, sestrično in botri
tukaj podpirala svoje brate in sestre v
domovini. Zelo rada je brala in je bila
naročnica Naše luči, Družine, Ognjišča
in mohorjevih knjig. Tudi ona je nekaj dni pred smrtjo prejela zakrament
bolniškega maziljenja. Že v maju pa je
v 97. letu umrla Ana Colović. Živela je
sicer v Norwichu v Angliji, kjer je tudi
pokopana, vsako poletje pa je do pred
dvema letoma za nekaj mesecev prišla k sorodnikom Schäffer v Weiterstadt, vedno pa tudi k slovenski maši v
Darmstadt. Naj vsi pokojni počivajo v
božjem naročju, vsem domačim in sorodnikom pa izražamo naše sožalje.
tje in varstvo; po božji volji jim je zaupana vzvišena naloga, da za svojega
otroka skrbijo ter ga vzgajajo v dobrega človeka in kristjana.
Zlatoporočenca. Naša rojaka iz Wettstettna pri Ingolstadtu Justi in Tone
Tessmann, oče in mati dveh sinov ter
oma in opa petih vnukov, sta 15. junija imela 50-letnico svojega zakonskega življenja. Štajerka Justi iz Velenja
in Dolenjec Tone iz Žvirč v Suhi krajini sta se našla v Porurju in 15. junija
1962 ju je v Oberhausnu poročil slovenski duhovnik Ivan Ifko. Svoj zlati jubilej sta potrdila in se Bogu zahvalila pri slovenski maši v nedeljo,
17. junija, po maši sta nas pogostila
v Slovenskem centru, kjer smo jima
s stiskom roke in domačimi pesmimi izrazili svoje dobre želje za nadalj-
rem
INGOLSTADT
Krst. V soboto, 30. junija, smo imeli
krst v Ingolstadtu, v Gnadenthalu, sa-
Zlatoporočenca Justi in Tone
Tessmann
nje skupno življenje. S svojimi domačimi, sorodniki, prijatelji in znanci pa
sta Justi in Tone obhajala svojo zlato
obletnico poroke v soboto, 23. junija.
Povratnika v Slovenijo. V soboto, 30.
junija, sta se pri slovenski maši v Erlangnu od nas poslovila naša draga
rojaka Manica in Hinko Šerbinek, ki
se vračata domov v Veržej, kjer sta si
zgradila in uredila prijazen dom. Tako se je med nami končala ena bogata
slovenska zgodba. Manica je bila učiteljica slovenskega dopolnilnega pouka, dokler je bilo potrebno število slovenskih otrok, nakar je poučevala na
nemški šoli in Hinko je bil zaposlen
pri Simensu; oba sta zelo dejavno sodelovala ne le v naši slovenski župniji in s Slovenci v Erlangnu z okolico,
ampak tudi v nemški župniji sv. Ksiksta v Büchenbachu, kjer je bila Manica
dolga leta članica Župnijskega pastoralnega sveta. Po njuni zaslugi je prišlo do pobratenja župnij Büchenbach
in Veržej, kot člana nemške župnijske
Kolpingove družine sta bila pobudnika pri ustanovitvi Kolpingove družine
v Veržeju, preko katere so po njunem
posredovanju tekle mnoge dobrodelne pomoči v Sloveniji. Skratka, bila sta
pri vseh naših dejavnostih nepogrešljiva. Ko odhajata, nam je težko in ju
31
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Po maši v Erlangnu sta se od nas poslovila Manica in Hinko.
bomo pogrešali, vendar se z njima veselimo in jima s hvaležnim srcem želimo srečno vrnitev ter dobro počutje v domovini, v ljubljenem Veržeju.
Poroka. V soboto, 7. julija, sta v samostanski cerkvi Gnadenthal sklenila
zakrament svetega zakona Marlen in
Boris Krajnčič. Po zelo dobri pripravi sta si pri slovesni poročni maši ob
navzočnosti njunih najožjih sorodnikov, obeh prič Karoline in Marina, nekaterih rojakov in prijateljev obljubila
pred Bogom svojo ljubezen in zvestobo v sreči in nesreči, v bolezni in
zdravju ter si izmenjala prstana v znamenje medsebojne pripadnosti. Marlen in Borisu ter njuni družini želimo
srečno in blagoslovljeno prihodnost.
Maša v naravi. Julija smo imeli zadnje maše pred dopustom, v Weißenburgu smo imeli tokrat našo vsakomesečno mašo v nedeljo, 8. julija, v
Pri maši na vrtu pri Mahleinovih
32
Novoporočenca Marlen in Boris Krajnčič
naravi, na vrtu pri Mahleinovih, petje pri maši je lepo spremljal na flavto gospod Thomas Mahlein. Po maši
smo se zbrali k agape, prijateljskemu
druženju ob z dobrotami bogato pogrnjeni mizi. Kar ostali bi še skupaj
v prijetnem vzdušju, a je bilo treba
iti v Ingolstadt, kjer smo imeli zvečer mašo.
Stanko Gajšek
Jubilej
Na dan sv. Alojzija, 21. junija, je okroglih
70 let dopolnil župnik Slovenske katoliške misije iz Ingolstadta, gospod Stanko Gajšek. Domača kapela v hiši „KIM“
v Ingolstadtu ga je pričakala ozaljšana z
ogromnim šopkom vrtnic različnih pastelnih odtenkov. Za vsako leto ena je
bila. Oltar je bil okrašen s svečo, ki je
bila dar sester samostana Gnadenthal,
kjer Stanko mašuje dvakrat tedensko in
pa z bršljanovo blazino, na kateri je bilo
z belimi cvetlicami izpisano število let.
Župnik Stanko je vidno ganjen pristopil
k oltarju in se zahvalil za pozornost, ki
smo mu jo namenili. S hripavim in prehlajenim glasom, ki se mu je do konca
maše skoraj že čudežno povsem povrnil, nas je vodil skozi bogoslužje.
Presenečenj pa s tem še ni bilo konec.
V prostorih Slovenske katoliške misije
smo njemu v čast pripravili praznovanje in kratek program. V dvorano sta
ga pospremila Enrico in Simon ter njegovo pot posipavala s pisanimi cvetnimi listi vrtnic. V spremljavo je zadonela melodija diatonične harmonike
Draga Kisilaka ter pozdravna pesem
vseh prisotnih. Danila je v imenu vseh
spregovorila zahvalne besede, na kratko orisala njegovo bogato življenjsko
pot in nam priklicala v spomin številna čudovita skupna doživetja, skupna
potovanja, izlete in druge prireditve.
70 let je dopolnil Stanko Gajšek, župnik SKM iz Ingolstadta.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Ministranti Daniel, Gregor, Enrico in Simon z župnikom
Stankom Gajškom
Stanka so s svojo prisotnostjo in darilom prijetno presenetili tudi predstavniki slovenske skupnosti iz Weissenburga. Večer je minil ob prijetni glasbi,
petju ter dobri hrani in kapljici. Tudi
torta in sladice niso manjkale. Spoštovali smo njegovo željo, naj mu daril ne
kupujemo. Zato smo zbrali denar, ki ga
bo Stanko prenesel v dobre namene, in
sicer bo znesek, kateremu bo še sam
kaj dodal, podaril slovenskemu misijonarju na Madagaskarju Petru Opeki.
Dragi župnik Stanko, Bog vas živi še
na mnoga zdrava, srečna in zadovoljna leta! Zahvaljujemo se vam za
vso vašo skrb in dobroto, še posebej
pa smo hvaležni za vašo odločitev,
da nam boste v moralno in duhovno
oporo tukaj v ingolstadtski skupnosti
ostali še nadaljnje leto.
Lidija Schneeweis Gumilar
Po jubilejni maši smo šli v Herzogenried-park
to. Poleg vernikov v Mannheimu duhovno oskrbuje še naše rojake daleč
okrog, tudi do 250 kilometrov daleč.
To je gotovo zelo naporno, a nas vse
rad obiskuje. Skrbi za naše duše, včasih pa nam priskoči na pomoč tudi v
kakšni drugi zadevi. Na žalost nas je
vedno manj, saj so se nekateri vrnili v
domovino, nekateri so odšli v večnost,
naši otroci pa so šli po svoje: službe in življenje v narodnostno mešanih zakonih jih je oddaljilo od slovenske skupnosti.
Gospod župnik, lepo se vam zahvaljujemo za vso dušno in telesno pomoč.
Hvaležni so vam tudi naši vnuki, ki
ste jim priskrbeli prostor, da jih lahko gospa učiteljica Mira tako lepo poučuje slovenski jezik. Prav tako smo
vam hvaležni, da pomagate organi-
zirati razna srečanja, proslave, romanja in izlete.
Marija Kamenšek
Spoštovani gospod župnik Modic,
leta 1972 ste se pri mašniškem posvečenju odzvali naročilu: »Pojdite in sejte seme evangelija po zemlji.« To delo uspešno opravljate že štirideset let.
Bogu hvala!
Zdaj ste pri nas, ko okolje ni naklonjeno božji besedi. Kljub temu moramo biti optimistični, saj nam je Jezus
zagotovil, da bo z nami vsak dan do
konca sveta. Ob tej lepi obletnici vam
želimo ne najprej človeške moči, ampak moči Svetega Duha.
Želimo vam, da bi imeli eno uho obrnjeno k nebeškemu Očetu, drugo pa
proti zemlji, kjer smo mi.
MANNHEIM
40 let mašništva našega župnika
Janeza Modica
Pred štiridesetimi leti je v ljubljanski
stolnici potekalo posvečenje številnih novomašnikov in med njimi je bil
tudi naš župnik Janez Modic. Obljubo, ki jo je takrat dal Bogu, da mu bo
služil v dušno korist vernikov, spolnjuje še danes. V slovenski župniji v
Mannheimu deluje že šestnajsto le-
Po jubilejni maši v Herbolzheimu
33
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Da bi imeli oči za lepoto in veličino
božjega stvarstva, za božja čudovita
dela, ki se vršijo dan za dnem in nas
nanje opozarjali, saj smo zanje postali
več ali manj slepi.
Da bi imeli še naprej srce, ki ima dovolj prostora za nas vse. Čeprav smo
včasih težki, vas imamo radi. Želimo,
da bi še dolgo in vztrajno prihajali k
nam in odhajali sproščeni in v veselju s hvalnicami ob zavesti, da so nekatera semena vendarle padla na rodovitna tla. In kaj je lepše in boljše,
kot da naše želje priporočamo Jezusu in Mariji.
Janko Humar, Herbolzheim
Slovenska šola v Mannheimu
Izteka se še eno šolsko leto na slovenski šoli v Mannheimu, za katerega
lahko zatrdimo, da je bilo zelo zanimivo in uspešno. Zame je bilo to prvo
leto službovanja kot učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Nemčiji, kamor me je napotilo Ministrstvo
za izobraževanje, znanost, kulturo in
šport. Poučevanje mi je v veliko veselje in ga opravljam z veliko ljubeznijo
ter predanostjo.
Slovensko šolo v Mannheimu sestavljata oddelek otrok in oddelek odraslih. Slednji je nastal letos na pobudo
odraslih udeležencev, med katerimi
je čedalje večje zanimanje za učenje slovenščine in spoznavanje kulture domovine svojih staršev ter dedkov in babic.
Vsako soboto smo se zbrali najprej
pri gospodu župniku Janezu Modicu, ki nam je pomagal tudi zagotoviti prostor za poučevanje in smo mu za
to in za njegovo nesebično pomoč zelo hvaležni. Ob deseti uri smo začeli s
poukom. Otroci so spoznavali bogastvo slovenskega jezika, naučili so se
veliko slovenskih ljudskih pesmi, od-
34
krivali so naravne in kulturne znamenitosti Slovenije, se poskusili v peki in
slovenskih ljudskih plesih itd. Otroci
so ob veliki skrbi staršev redno prihajali k pouku in pridno sodelovali.
Za novo šolsko leto imamo v obeh oddelkih veliko idej in z veseljem pričakujemo, da jih bomo septembra lahko
začeli uresničevati.
dr. Mira Delavec
Rekord na Sv. Višarjah
Letos je na srečanje treh Slovenij prišlo rekordno število faranov iz slovenske župnije v Mannheimu. Skupaj nas
je bilo kar šestnajst, pa še precej sorodnikov iz Slovenije smo pripeljali. V
čudovitem vremenu sta nas navdušili
starodavna božja pot in čudovita gorska pokrajina, ki bi jo lahko imenovali kar gorska katedrala. Ob spoznanju,
da ni dovolj, da rečemo, »sem že bil
tam«, ampak da je vredno priti vsako leto, smo se z božjim blagoslovom
razšli zadovoljni in polni lepih vtisov.
MÜNCHEN
Dar Svetega Duha
Dva nekdanja učenca v naši župnijski šoli Marvin Mušič in Žan Hengelmann sta bila 22. junija v župniji sv.
Floriana v Münchnu Messestadt Riem pri sveti birmi. Slovesnost je bila
v petek ob peti uri popoldne, kar je za
nas malo nenavaden termin, tukaj pa
je to povsem običajno. V Sloveniji so
takšne slovesnosti v nedeljo pri glavni župnijski maši. Kljub ‚nerodnemu‘
terminu je bil obred in vzdušje v cerkvi ob prejemu zakramenta Svetega
Duha enkratno in globoko doživetje
božje bližine in veselja zbranega občestva. Preko 50 birmancev je bilo tako
navdušenih, da je bilo tudi med verniki v cerkvi zaznati neko posebno raz-
Marvin je bil očitno vesel škofove
spodbudne besede.
Žan zbrano sprejema dar svete birme.
položenje in odprtost za sveto dogajanje in sad tega je bilo živo sodelovanje
birmancev in vsega občestva.
Vsak posamezni birmanec je stopil
v spremstvu svojega botra pred škofa, da je prejel zakrament potrditve,
dar Svetega Duha za življenje po veri.
Drug za drugim so pristopali zbrano
in slovesno in so kar cveteli od ponosa. V skrbno izbranih oblekah so bili
videti skoraj kot odrasli. Očitno so se
zavedali, da stopajo v dobo samostojnosti v svoji veri in osebni odgovornosti za življenje po njej.
Bil je res krasen, topel večer in udeležencev se je dotaknila lepa slovesnost,
da so odhajali skupaj z birmanci kot
prerojeni, obogateni in ponosni na te
mlade ljudi, ki stopajo v življenje. Naj
jih spremlja božja milost in jih vodi
Sveti Duh.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Novi člani božjega kraljestva
Že v aprilu je bila v domovini krščena
Tamara Režonja. Deklica je prvorojenka mlade družine Andreje in Janeza Režonja. Andreja je zaradi ljubezni
do zaročanca in sedaj moža sprejela z njim skupno pot zunaj domovine
in živita v Münchnu. Janez pa živi že
od svoje mladosti v našem mestu. Oba
zavzeto sodelujeta v župnijski skupnosti. Andreja se je kmalu po preselitvi v
glavno mesto Bavarske pridružila župnijskemu pevskemu zboru, ki se je v
zadnjih letih dobro pobral in se postavil na noge in potrebuje mlade glasove.
Starša sta se silno razveselila svojega
prvega otroka in njuni prijatelji v skupnosti z njima.
Krst je bil 1. aprila 2012 v cerkvi svete Marije Vnebovzete (cerkev Marije
pod Logom) v Turnišču, krstitelj pa je
bil msgr. Franc Režonja, generalni vikar soboške škofije in stric Tamarinega očeta Janeza. Botra sta bila Stanka
in Robert Žalik. Čestitamo in želimo mladi družini polno mero božjega blagoslova.
V naši župniji pa je v juliju prejel sveti krst Felix John Salter. Njegov oče
Timothy Peter Salter in mati Margaret Salter, roj. Colnarič, sta prišla pred
kratkim v našo župnijo iz Amerike.
Za krst njunega drugega otroka sta se
Felix John Salter je postal božji otrok.
priglasila v slovenski župniji. S posebnim veseljem sta iz Slovenije prišla na
ta veliki družinski dogodek mamina
starša. Po očetovi strani pa to ni bilo
mogoče, saj njegovi živijo na Novi Zelandiji, kjer je rojen tudi Felixov oče.
Bili pa so duhovno navzoči, saj so se
tudi tako daleč veselili božjega življenja, ki ga je prejel njihov vnuk. Botrstvo sta sprejela Sabina Sideco, roj.
Cassetto, in Neil Sideco.
Posebej pa se je veselila Felixova sestrica Katarina, ki je zelo pozorno sledila obredu krsta. Pokazala pa je vsem
tudi to, da ima bratca zelo rada.
Staršema in botroma in vsem njihovim sorodnikom čestitamo, krščencu
pa želimo polno mero blagoslova v življenju, da bi se nekoč zavedal svojega
božjega otroštva.
Drugi župnijski dogodki
Telovska procesija se je začela po tradiciji na Marijinem trgu. Slovesno
praznovanje svete maše na praznik
svetega Rešnjega telesa in krvi je vodil
kardinal Reinhard Marx. Slovensko
župnijo je zastopala kar lepa skupina župljanov v narodnnih nošah, tudi
iz društva Lipa so prišli, ostalega ljudstva pa je bilo bolj malo v slovenskem
delu procesije. Ta čas je veliko faranov doma, mnogi starejši pa ne zmo-
rejo biti več ur na nogah, in to v vročini na nekaj kilometrov dolgi procesiji.
Vedno pa zbudijo pozornost narodne
noše, ki smo jih naslednji dan spet našli na časopisnih straneh.
Maša v naravi je vedno v režiji župnije Augsburg, vendar se nekaj naših
faranov z veseljem in koristjo pridruži. Letos je bila 2. junija v Bad Wurzachu pri Memmingenu. Zelo navdušeni
so se udeleženci vrnili s tega celodnevnega srečanja.
Bennofest je bil v soboto, 30. junija, na
velikem trgu Odeonsplatz. Slovenska
župnija se je predstavila na stojnici in
v programu na glavnem odru. Nastopile so citrarke in nekaj mladih z melodijami narodnih pesmi, folklorna
skupina društva Lipa pa se je predstavila s prekmurskimi plesi. Na stojnici
smo nudili turistični material o Sloveniji, zgibanko o župnijskem življenju
in nekaj slovenskih dobrot: potice, salame, kruh in vino.
Lojze Grojzdek in Tadej Rifel sta zjutraj postavila stojnico. Preko dneva so
se pri stojnici menjavali sodelavci. Bil
je zelo vroč dan, vendar je vse potekalo v prijetnem sodelovanju in veselem vzdušju.
Župnijski izlet je bil 7. julija v Freising.
25 faranov se ga je udeležilo. Odpeljali smo se z vlakom in doživeli bogat in
Med mašo na praznik SRT na Marijinem trgu v Münchnu
35
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Plesna skupina društva Lipa pozira po uspešnem nastopu.
zanimiv dan v zares lepem vremenu.
V starem škofijskem dvorcu je za nas
Slovence še posebej zanimiv hodnik,
kjer so predstavljena nekdanja posestva freisinških škofov, med njimi je
tudi Škofja Loka. Posebne pozornosti
je vredna baročna stolnica. Tam smo
imeli tudi mašo. Na freisinškem griču in popoldne v mestu sta nas spremljala vodiča, ki sta razlagala zanimivosti. V skupini pa smo imeli tudi g.
Pavkoviča, ki je slep, vendar se je izkazal z neverjetno obširnim znanjem
o brižinskih spomenikih in zgodovinskih dogodkih, ki so povezani z našim
narodom. Udeleženci so ugotavljali, da
so od njega zvedeli veliko več zanimivih podrobnosti in razlag kot od vodičev. Zalo zadovoljni s hvaležnostjo so
se udeleženci vrnili na večer domov.
STUTTGART
Utrinki z družinskega seminarja
Od 7. do 10. junija sva oba duhovnika
iz slovenske župnije Stuttgart skupaj z
dvanajstimi družinami preživela lepe
in nepozabne trenutke na družinskem
seminarju, ki je potekal v Meersburgu
ob Bodenskem jezeru. Lepo okolje z
jezerom in lepim mestom je že takoj
na začetku pomenilo lepo dobrodošlico. Ob pomoči vzgojiteljice Karoline Meglič Štuhec in ostalih sodelavcev iz društva Parnas ter Michaela
Stahla smo našim družinam pripra-
36
V freisinški stolnici po maši
vili zelo kakovosten zaključek delovnega tedna, od katerega smo vsi imeli
zelo veliko, tako starši kakor otroci in
vsi ostali udeleženci.
Ob zbiranju v četrtek zvečer smo si zastavili cilje in naloge ter smernice našega dela in druženja. V vseh je že takoj
na začetku plamenel žar tiste pristne
motivacije in hotenja, da želimo od tega seminarja vsi odnesti največ za svoje
vsakodnevno življenje. V petek pa smo
delo organizirali tako, da smo se najprej posvetili otrokom in se pogovarjali o nasilju, fizičnem, verbalnem in psihičnem in ob tem imeli še delavnice na
to temo. Župnik dr. Zvone pa se je posvetil staršem. Odprli so temo svetovnega etosa, ki v svoji ideji nosi tudi takšne probleme. Tako starši kakor otroci
so na teh področjih spoznali nekatere
nove smernice in pasti sodobnega načina življenja in vzgoje ter odraščanja.
Kakor se za takšne seminarje spodobi,
smo si med našim delom vzeli dovolj
časa tudi za odmor in druženje ter
pogovor o teh aktualnih vprašanjih. V
petek popoldne smo dobili gosta, Michaela Stahla, ki je za vse nas pripravil zelo poučno popoldne. Preko svoje zgodbe odraščanja, dela, trpljenja
in spoznanj je predstavil temelje samoobrambe preko nenasilnega odreagiranja in postavljanja samega zase.
Ob njegovih delavnicah smo spoznavali svoje telesne in tudi psihične za-
konitosti, ki so skrite v nas in čakajo,
da jih udejanjimo v življenju.
Popoldne smo si z otroki še pogledali
mesto in jezero in ob otroški razigranosti res doživeli lepo in prisrčno popoldne. V soboto so naši gostje iz Slovenije iz zavoda Parnas pred nas postavili
skrivnosti Trubarjevih “malerij” in fresk.
Otroci in starši so bili razdeljeni v delavnice, v katerih so sami izdelovali freske
in knjige in tako odkrivali lepoto pisane
besede kakor tudi cerkvene umetnosti.
Za vse nas so te delavnice bile zelo poučne in zanimive, kajti naši končni izdelki so potrdili našo prizadevnost, da
želimo spoznati čim več za življenje. V
soboto popoldne smo si pogledali še biblični muzej in odkrivali skrivnosti Svetega pisma. Tudi v tem muzeju so otroci in starši prišli do izraza in vsak izmed
nas je odnesel veliko bogastva za življenje. Presenetil pa nas je še mestni glasnik novic, ki nas je spomnil, da je sobota in da je delo dokončano ter je pred
nami nedelja, Gospodov dan.
V nedeljo smo se vsi pripravljali na
mašo s pesmimi, uvodi, branjem, sodelovanjem, tako da je maša res bila izraz
vseh prisotnih. Otroci s svojo radoživostjo, starši s svojimi talenti, duhovnika s svojo posvečenostjo in naši gostje
ob nas s svojimi talenti smo ta družinski seminar zaključili na najlepši možen način. In misel staršev in otrok, da
se naslednje leto spet vidimo, pove vse.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Maša za domovino v Bonnigheimu
Maša za domovino v Bönigheimu in
Esslingenu
Ko pride mesec junij, državljanke in
državljani Slovenije obujamo spomin
izpred 21 let, ko se je slovenski narod
odločal o svoji avtonomnosti in neodvisnosti od naše bivše države, v kateri
smo bili 50 let sužnji oblasti, krivic, zloveščega sistema, nedemokratičnosti in
terorja. In tako smo Slovenci in Slovenke 17. in 23. junija letos slovesno obhajali in darovali mašo za domovino, pri
kateri smo se spomnili naše države, naših ljudi doma, naših korenin in vseh
tistih pripadnikov takratne teritorialne
obrambe in slovenske policije, ki so v
tistih dnevih položili na oltar naše domovine svoje življenje za vse nas. Spomnili smo se vseh naših ustvarjalcev
od politikov, kulturnikov, umetnikov,
duhovnikov in slovenskih ljudi za svobodno državo SLOVENIJO, nekateri izmed njih so že pokojni, in prosili vsemogočnega Boga, naj ohrani Slovenijo
in njene ljudi v zavetju svojega varstva,
naj blagoslavlja vse napore naših ljudi doma in po svetu za lepši in boljši
svet. Dobri Bog, ohrani slovensko bitje
na obličju te zemlje, kjer smo si našli
prostor za življenje, delo, trud in obstoj.
In pri obeh mašah se je zbralo lepo
število naših ljudi, ki so molili, prosili in darovali to daritev za našo državo, ki naj nadaljuje plemenito začrtano pot življenja. Slovenski človek je
Po maši za domovino v Esslingenu
vedno bil božji otrok, domovine sin in
hči in nikomur hlapec.
Po slovesnih mašah smo se zbrali k druženju in proslavi kulturnega društva Slovenija – Stuttgart, ki so skupaj z župnijo pripravili lep večer ob dobri slovenski
hrani in pijači ter pesmi. Naši otroci so
nam v Esslingenu skupaj s cerkvenim
zborom pripravili kulturni program in
nas vse razveselili. Vrh pa je dodala glasbena skupina Panonija. V Bönigheimu
pa smo si vzeli čas in prostor za lepo slovensko navado druženja ob kulinariki, in
tudi tu je slovenska pesem prišla do izraza. Bogu hvala za slovensko državo in za
naše ljudi. Bog čuvaj Slovenijo!
Veronika Vugrinec je praznovala 60 let
V mesecu juniju je v naši slovenski
skupnosti praznovala svoj 60-letni jubilej Veronika Vugrinec. O sebi je napisala svoj življenjepis, ki nam pove njeno življenjsko zgodbo. Prisluhnimo ji.
»V najlepšem Marijinem mesecu maju, 22. 5. 1952, sem se rodila v majhni prekmurski vasici, v Strehovcih. V
Plečnikovi cerkvi Gospodovega vnebovzetja v Bogojini sem bila krščena z
imenom Veronika. Odraščala sem v dokaj skromni družini z dve leti starejšim bratom Štefanom. Obdelovali smo
majhno kmetijo, oče pa je imel kovaško delavnico, ker je bil kovaški mojster.
Moja otroška leta so bila zelo lepa, polna starševske ljubezni, dokler nam ma-
ma ni zbolela in se leta 1965 po kratki
in težki bolezni od nas poslovila v večni
dom. Obiskovala sem dvojezično šolo v
Dobrovniku, kjer sem se učila tudi madžarski jezik. Po končani osnovni šoli
sem se vpisala v srednjo trgovsko šolo v
Murski Soboti in jo uspešno končala v
smeri trgovske živilske stroke. Zaposlila
sem se v trgovini na Kobilju, v rojstnem
kraju mojega moža Petra, kjer sva se tudi spoznala. Peter je že bil na začasnem
delu v Nemčiji, zaposlen v tovarni Mercedes v Esslingenu. V maju 1972 sva se
poročila v farni cerkvi v Bogojini, kjer
sem prejela tudi svete zakramente. Odločila sva se, da se za kratek čas oba zaposliva v tujini, da bi si doma zgradila
najin skupni dom. Leta 1973 se nama je
rodila hčerka Sonja in nekaj let pozneje, leta 1979, se je rodil sin Simon. Dnevi najine vrnitve v domovino so se vedno bolj oddaljevali. Otroka sta začela
tukaj v Nemčiji obiskovati šole, obenem
tudi slovenski dopolnilni pouk pri župniku Turku v Stuttgartu. Oba sta bila pridna učenca, hčerka Sonja je diplomirana državna inšpektorica, v službi je
pri nas v Ostfildernu, voditeljica oddelka za zdomce. Sin Simon je diplomirani
živilski kemik, zaposlen je v laboratoriju Synlab v Stuttgartu. Oba sta poročena
s tukaj živečima Nemcema. V Slovenijo,
v moj rojstni kraj se vsi radi vračamo,
saj smo si tam zgradili hišo. Še posebej
pa moj zet Harald, ki je očaran nad na-
37
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
ravnimi lepotami Slovenije, snaha Sandra pa uživa v tihoti neokrnjene narave. Vse nas pa z velikim veseljem doma
pričakujejo moj brat in svakinja ter njihovi otroci z družinami, enako tudi sestre moža Petra z družinami.«
Draga Veronika, v imenu slovenske župnije sv. Cirila in Metoda vam voščimo
vse najboljše in naj vas dobri Bog čuva
kot punčico v svojem očesu in vso vašo
družino. Hvala vam za vse, kar vi in vaša družina storite za slovensko župnijo.
Krstno slavje
V soboto, 23. junija, je bil v cerkvi sv. Jakoba v Hildnu krščen tretji otrok staršev
Valentine in Roberta Roliha, Tjani Juani Rolih. H krstnemu slavju se je zbralo
veliko sorodnikov in prijateljev, še posebej veliko je bilo mladih družin z otroki.
Župnik krščevalec, dr. Zvone Štrubelj, je
v krstni obred vključil tudi sodelovanje
otrok, zato je bilo petje še posebej razigrano in veselo. Valentini, Robertu, novokrščenemu Tjanu Juanu, bratcu Lijanu in sestrici Andželini želimo, da bi
rastli v lepem družinskem vzdušju in s
podporo božjega blagoslova.
Poročno slavje
V soboto, 21. julija, sta se v romarski
Marijini cerkvi v Neusaßu, blizu samostana Schöntaal, poročila Robert
Pelc in Beate Schäfer. Skrbno pripravljeno poročno slavje je vodil slovenski
župnik dr. Zvone Štrubelj, ki je v dvojezičnem obredu poudaril pomen kr-
Tjani Juani Rolih pri krstu
38
Novoporočenca Robert in Beate Pelc
ščanskega zakona. Gostje iz Slovenije,
kamor sta se pred leti preselila starša Roberta Pelca, sorodniki in prijatelji neveste Beate in vsi povabljeni gostje
so mogli v prijateljskem in družinskem
vzdušju uživati lepoto Marijinega svetišča, posebnost poročnega obreda in
gostoljubnost, ki so jo na tisoč in en način ponudili naši slovenski verniki in
rojaki. Robertu in Beate želimo srečen
in uspešen zakon, veliko božjega blagoslova in družinske sreče.
Aleš Kalamar in Zvone Štrubelj
Zlata poroka
V soboto, 14. julija, sta se v Tamu pri
Ludwigsburgu zahvalila Bogu za 50 let
skupnega življenja Jožica in Horst Kraiss. V cerkvi Marije Tolažnice sta ob sebi zbrala številno družino in prijatelje,
ki so z besedo in pesmijo živo sodelovali pri evharistični daritvi. Ženski zbor
iz Besiegheima, vnukinja Johana kot solistka, pevski zbor Obzorje iz župnije sv.
Cirila in Metoda iz Stuttgarta, slovenske
in nemške pesmi ob spremljavi orgel
so obogatile zahvalno bogoslužje. Sveto
mašo je daroval nemški župnik dr. Leo
Gramer, ki je že nekaj let v misijonih v
Argentini. Ob spremljavi njegove kitare
smo zapeli Slavo v petih jezikih.
Jožica, rojena Podjavoršek na Paškem
Kozjaku, je prišla pred 52 leti v Nemčijo, da se nauči jezika in si prisluži
nekaj denarja. Pot jo je privedla iz Esslingena v Stuttgart, kjer je spoznala
Horsta. Ostala je, čez leto in pol sta se
poročila. Bog je njuno ljubezen blagoslovil. Dobila sta pet otrok. Dolga leta sta bila aktivna sodelavca slovenske
župnije, otroci pa člani mladinskega orkestra. Danes imata 12 vnukov,
ki so jima v veliko veselje. Slovenska
župnijska skupnost jima čestita in želi obilo zdravja in božjega blagoslova.
Cilka Novak
Obvestilo
Zaradi pomanjkanja prostora nismo
mogli v tej številki Naše luči poročati o zelo zanimivem in uspešnem gostovanju (6.–8. 7.) župnijskega zbora
Obzorje pri Sv. Juriju ob Ščavnici in
na Stari gori. Prav tako manjka poročilo o mednarodnem srečanju mladih,
ki je bilo pri sv. Georgu v Stuttgartu v
soboto, 7. 7., in kjer so sodelovali naši
mladi. Zmanjkalo je prostora tudi za
zaključni praznik ob sklepu šolskega
leta (14. 7.) in o skupnem župnijskem
prazniku nemške, albanske in slovenske župnije pri sv. Konradu v Stuttgartu (22. 7.). O vsem tem v naslednji številki Naše luči. Zvone Štrubelj
Zlata poroka – Jožica in Horst Kraiss
ZGODBA
Tanja Mlakar
KJE RASTE DEŽ?
»Sem že mislila, da si pozabila name,« je prikimala in jo
močno objela.
»Kako bi lahko kdo pozabil nate? Nikoli ne bom pozabila
na tvojo dobroto in rada te imam, saj to veš,« je tiho dodala
Marina in še vedno objemala staro ženico. Kako je šele ona
imela rada to deklico, je pomislila Meta, ki si je obrisala solzne oči. Še sama ni vedela, kdaj se je razvilo to njuno prijateljstvo. Ona, poročena žena, in majhna Marina, ki je rada
zahajala v njen dom. Meta se je pogosto vprašala, kaj jo tako vleče k njej, saj pri njej ni bilo otrok, le ona in njen mož.
»Prisedi. Bi šla notri ali raje sedeva na vrtu?« jo je vprašala.
Marina je pokazala na vrt. Obe sta se nasmehnili.
»Zakaj so mi tvoje reakcije tako znane? Vnaprej vedno vem,
kako se boš odločila,« je rekla Meta.
»Čemu me potem sploh sprašuješ?« je nagajivo odvrnila
Marina, Meta pa je zmajevala z glavo.
»Skuham nama čaj. Saj ga še vedno piješ?« Prikimala je. Ko
je sama ostala zunaj za mizo, se je ozirala okoli sebe. Metina
hiša in mamina hiša sta si bili podobni. Obe sta bili nizki,
podolgovati. Pred vsako hišo je bila zelenica, ob eni strani
so rasle cvetlice, ob drugi strani je bila postavljena brajda,
na katero se je vzpenjalo grozdje, zadaj za hišo pa je svoj
prostor dobila zelenjava.
»Kaj gledaš? Ni več tako lepo urejeno, ne zmorem več. Prej,
ko je bil Jože še živ, je skrbel za okolico. Zdaj pa ne zmorem.
Saj, marsikaj še opravim, vsega pa ne zmorem več.«
»Pogrešaš Jožeta, kajne?«
»Zelo ga pogrešam, navsezadnje sva štirideset let živela sama. Bog nama ni naklonil otrok, pa sva se še bolj navezala drug na drugega. Živela sva v slogi in ljubezni, pa saj to
veš,« je tiho dejala Meta.
»Vem, kako ne bi vedela. Zato sem tako rada prihajala k vama, vedno je bilo tukaj tako lepo.«
»Povej, kaj počneš? Nekam dolgo si že doma,« je obrnila
pogovor Meta.
»Dobila sem ponudbo za službo,« je rekla Marina.
»Res? V današnjih časih je treba vsako ponudbo zgrabiti z
obema rokama.«
»Z občine me je klicala tajnica,« je nadaljevala.
»Z naše občine?« je osuplo vprašala Meta. Marina je prikimala.
»Bi delala na naši občini?«
»Ne vem.«
»Je mama prosila za to službo?« je še vprašala Meta. To je
bilo vprašanje, ki je grizlo tudi Marino. Ker mami še ni povedala za to ponudbo, je tudi ni mogla o tem vprašati.
»Ne vem. Mami še nisem nič povedala o tem. V mestu sem
oddala nekaj prošenj za službo, a povsod me obveščajo, da
trenutno ni prostega delovnega mesta. Tukaj pa ne prosim
za službo, a pride klic in dobim ponudbo.« Meta se je popraskala za ušesi.
»Ne vem, kaj naj ti rečem. Navsezadnje ne bi bilo slabo, če
bi sprejela. Tukaj imaš zastonj bivališče, mama pa je verjetno tudi malo drugačna, kot je bila, kaj?« Marina je vzdihnila. V mestu nima več sobice. Najeti bi si morala kakšen
prostor, morda garsonjero. Res, ponudba ni od muh, pa
Na družinskem seminarju v Meersburgu
39
ZGODBA
vendar … Kaj bi to pomenilo zanjo in za njen odnos z mamo? Zadnja dva meseca sta zgradili nov odnos, drugačen.
Mama je postala mehkejša, zdaj se je z njo lahko pogovarjala, bolje rečeno, lahko ji je pripovedovala, ker so njuni pogovori zdaj tekli vedno enako. »Pripoveduj!« je prosila, vedno znova. In Marina je pripovedovala. Vsak dan eno
zgodbo, ali vsak drugi dan. Odvisno, koliko je mama prenesla. Včasih je naslednje dopoldne ostala v postelji, tako je
bila utrujena. »Je to sploh možno?« je na koncu njene pripovedi ponavadi vprašala. Marina se je spet ozrla k Meti.
»Res, zgradili sva lepši odnos, toda da bi ostala doma in se
tu celo zaposlila?« Meta je nekaj časa premišljevala.
»Otrok moj, ne vem, kaj naj ti svetujem. Morda je vredno
poizkusiti. Še vedno si lahko premisliš in se vrneš v mesto.«
»Vem, odločitev je moja. Pogovoriti se bom morala tudi z
mamo, morda pa niti ne bo hotela, da ostanem doma. Ko
sem prišla nazaj, mi je dejala, da bi bilo bolje, ko bi se čim
prej vrnila nazaj v mesto.« Meta se je nasmehnila.
»Verjetno ni hotela, da bi se počutila obremenjena. Mislim,
da je čas, da prerasteš stare zamere in odpustiš. Drugega človeku ne preostane. Odločitev pa je najtežja, vse ostalo je lažje.«
»Dobro je, da sem prišla k tebi. Ti znaš povedati tako, da
človeku pokažeš pot odločitve.«
»Jaz bom vesela, če boš ostala, saj veš.« Marina je prikimala.
»Pogrešala sem te, ko si bila v mestu.«
»Tudi jaz tebe,« je rekla Marina, potem pa vstala.
»Pa pridi še kaj naokoli!« je za njo zaklicala Meta.
Marina je prikimala in pomahala. Čeprav je bila odločitev
še vedno na njenih plečih, ji je bilo zdaj lažje.
»Povej še kaj,« je zvečer zaprosila mama. Marina jo je pogledala. Na njenem obrazu ni mogla razbrati, ali morda že
kaj ve o ponudbi za službo.
»Tarik je bil star šest let, ko sem ga spoznala. Bil je priden in
ubogljiv deček, nežnih potez in plahih oči. Rad se je igral z
drugimi otroki, a zdelo se mi je, da se jih nekako boji. Ko sem
prišla k njemu in ga vprašala, če bi se žogal z mano, je prikimal. A pravega veselja na njegovem obrazu nisem videla. Nihče ni mogel priti do njegovega srca, niti otroci niti animatorji. Ko smo neko popoldne izdelovali zapestnice, je on izdelal
najlepšo. Vsem se je zdela nekaj posebnega. Prikimaval je našim pohvalam, a zdelo se je, kot bi se ga ne dotaknile. Ko smo
se naslednji dan z avtobusom peljali v živalski vrt, je sedel poleg mene v avtobusu. ‚Kako si?‘ sem ga vprašala. ‚Dobro sem,‘
je odvrnil. Prikimala sem. Kako vzpostaviti stik s tem otrokom, mi je neprestano rojilo po glavi. ‚Lepo zapestnico si na-
40
redil. Najlepšo!‘ sem spet poizkusila. Nekaj trenutkov mi je zrl
nepremično v oči, potem je snel zapestnico z rok in mi jo ponudil. ‚Zate!‘ je rekel. Takrat so mi prišle solze v oči. Nisem vedela, kaj naj naredim. Naj jo vzamem ali ne? Zrla sem v njegove mile oči in zapestnico, ki je še malo prej visela na njegovi
roki. ‚Ni prav, da jo podarjaš meni, ker si jo naredil zase!‘ sem
skušala darilo zavrniti. V istem hipu sem videla, da sem ga polomila. Povesil je oči in si zapestnico nadel nazaj na svojo roko. Potem se je obrnil k oknu. Kaj storiti? ‚Tarik, oprosti, nisem hotela vzeti tvoje zapestnice, ker je tako lepa, da se mi zdi,
da mi ne more pripadati,‘ sem poskušala navezati stik. Otrok
pa je vztrajno gledal skozi okno. ‚Tarik!‘ sem spet poskusila. A zdelo se je, kot bi otrok vstopil v nek svoj svet, saj nisem
več prišla do njega. Tako hudo mi je bilo, pa nisem mogla nič
več storiti. Polomila sem ga. Potem, zvečer, sem od vzgojiteljev izvedela, da je fant sirota. Oče je bil ubit v vojni, mama pa
medtem, ko je desetmesečnega Tarika držala v svojem naročju.« Tu se je Marina ustavila. Ko je pomislila na ta prizor, ji je
zmanjkalo besed. Čeprav se je zdelo, da je postala odporna na
te zgodbe, se je vedno izkazalo, da še zdaleč ni tako. Ozrla se je
k mami in videla, da ima siv obraz in povsem modre ustnice.
»Mama!« je skočila pokonci. Mama pa ni mogla spregovoriti. Marina je stekla v kuhinjo in ji prinesla kozarec vode.
»Mama, pomiri se. Tarik je zdaj star osem let. Dobro mu
je,« ji je nežno prigovarjala Marina.
»Pa otrok, je bil tudi on ranjen?« je komaj slišno zamrmrala. Hvala Bogu, prišla je k sebi, je pomislila Marina in odkimala.
»Ne, otrok je preživel brez sledi. No, vsaj vidnih. Nihče pa ne
more vedeti, kaj se dogaja v njegovi duši.«
»Spat grem,« je nenadoma zašepetala mama in počasi odšla. Njen hrbet je bil sključen in podrsavala je s korakom.
Marini se je zdela stara sto let.
Naslednje jutro je mama prišla v kuhinjo, ko je Marina že
pojedla zajtrk. Ko je sedla za mizo, je Marina vstala in ji prinesla kavo. Spogledali sta se.
»Ali Tarik potrebuje kakšno pomoč?« je bila prva beseda, ki
je v tem jutru prišla iz njenih ust.
»Kolikor vem, je zanj dobro poskrbljeno. Stanuje pri stricu,
hodi v šolo, ima bratrance in sestrične.«
»Misliš, da bi prišel k nama na počitnice?« je v tistem prišlo iz
maminih ust. Marini je vzelo sapo. Tudi ona si je večkrat želela, da bi kakšnega otroka še videla. Čeprav so jih psihologi
pripravljali na te skušnjave in jih učili, kako se zaščititi pred
njimi, so bile vedno prisotne, na vsakem taboru. Toda, da bo
ta ponudba prišla iz maminih ust?
Se nadaljuje
KRIŽANKA
41
MALO ZA ŠALO
Direktor uradnega tujega zastopništva za vozila visoke kategorije je poskušal ministru za storjene usluge podariti avtomobil.
»Tega pa ne smem sprejeti, saj me bodo zaprli!« je ogorčen minister.
»Saj vam ga damo za simbolično ceno 100 evrov.«
»No, potem bom vzel pa štiri - še za ostale člane moje družine.«
☺
»Mravlje delajo brez odmora več kot pol dneva, in to vsak
dan,« razlaga profesorica biologije. »Kaj nam to pove?«
»Da imajo slabo organiziran sindikat,« se oglasi Miha.
☺
»Pojdite domov, umijte si noge, nato pa ponovno pridite
na pregled!« reče doktor pacientu s smrdljivimi in umazanimi nogami.
»Ja, to sem pa že slišal od mojega osebnega zdravnika, ampak sem se prišel prepričat še k specialistu.«
☺
Menedžer med odmorom dvoboja reče svojemu boksarju:
»Zmagal bo on, zato gre slavje njemu, slava bo pa tvoja, saj
bodo najlepši televizijski posnetki posvečeni tebi.«
☺
Poletne olimpijske igre. Dva Črnogorca gledata prenos atletike.
»Poglej to žensko, kako se vleče!« je rekel eden.
»Pa saj to je naša, črnogorska tekmovalka v teku!« je rekel drugi.
»A tako? No, le poglej jo, kako podi vse pred seboj!«
☺
»V zadnjem času prejemam grozilna pisma,« potoži Milan
prijatelju Filipu.
»Povej policiji, pa ti bodo pomagali!«
»Ne verjamem. Pisma so iz davčne uprave.«
☺
»Tone, ali si že slišal, da so staro Majdo odpeljali iz službe
direktno na urgenco zaradi zastrupitve?«
»Zaradi zastrupitve? Potem se je pa verjetno ugriznila v
svoj jezik!«
☺
Gospa nervozno že dalj časa poskuša pritegniti pozornost
natakarja, da bi naročila kosilo. Ko natakar končno pride k
njeni mizi, ga vpraša:
»Nimate ušes?«
»Seveda jih imamo. Svinjska. Jih boste s krompirjem ali
brez?«
42
»Zakaj imajo policisti nad banjo zgrajen meter visok zid?«
»Da pri kopanju ne odplavajo na odprto.«
☺
»Očka, kaj bi mi kupil za darilo, če bi v šoli pri matematiki dobil petico?«
»Kupil bi ti kilogram bombonov!«
»No, potem mi kupi pa dvajset dekagramov, ker sem dobil cvek.«
☺
Postal sem vzoren moški! Ne pijem drugega kot vodo, ne
kadim, jem skromno, nikamor ne hodim, ne v kino, ne v
gledališče, ne na nogometne tekme, še v gostilno ne. Denarja ne zapravljam, kart in biljarda ne igram več. Ležem
ob osmih, vstanem ob šestih, se umijem z mrzlo vodo in
grem na delo. PS.: Ko bom prišel iz zapora, bo pa spet malo drugače.
☺
»Tri hude prekrške ste storili!« je hud policist. »Še tistega,
ki vam je dal vozniško dovoljenje, bi bilo treba kaznovati!«
»Saj so ga že zaradi ponarejanja dokumentov!«
REŠITEV KRIŽANKE ŠT. 7–8
OGLASI
0712A01 – Na Ptuju prodamo dvostanovanjsko družinsko hišo z dvojno garažo (glej
sliko). Skupna izmera parcele je 737 m2, od tega je 321,65 m2 stanovanjske površine.
Cenitev nepremičnine po sodnem izvedencu znaša 270.000 €. Do hiše vodi asfaltirana
cesta z vsemi komunalnimi priključki. V podaljšku garaže sta še dve sobi za hobi. Hiša
je v celoti opremljena in vredna ogleda. Informacije po tel. 00386 2 782 69 41.
1201A11 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. –
Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36, D-40721 Hilden pri
Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v
slovenščini ali nemščini.
1104B11 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike:
uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov:
[email protected], tel. +49-7157-479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
AKTUALNO
Odlikovanje za pisatelja Alojza Rebulo
Pisatelj Alojz Rebula je v dneh okoli 21. julija 2012, ko je
obhajal 88. rojstni dan, prejel brzojavno sporočilo, da ga
je predsednik Giorgio Napolitano imenoval za velikega
častnika Viteškega reda za zasluge za Republiko Italijo.
To je drugo najvišje državno odlikovanje na področjih
kulture, gospodarstva, javnega ali človekoljubnega dela.
Visoko priznanje je še en dokaz o tem, da projekt Rebula, ki ga je izvedla Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta v sodelovanju z založbo Edizioni San Paolo iz Milana in s finančno podporo deželne uprave Furlanije
Julijske krajine, da bi italijanska javnost temeljiteje spoznala delo tržaškega pisatelja in po njem tudi našo narodno skupnost in sploh slovensko kulturo, rojeva pozitivne sadove.
Poleg javnih predstavitev in odmevov v tisku je prof. Rebula 31. marca letos v kraju Riva del Garda doživel podelitev literarne nagrade Mario Rigoni Stern. V imenu
italijanskih oblasti pa mu je 3. aprila 2012 med srečanjem v tržaški vladni palači čestital tržaški prefekt in
vladni komisar v deželi Furlaniji Julijski krajini dr. Alessandro Giacchetti. Takrat je med drugim izjavil, da je
lahko pisatelj Rebula s svojim literarnim delom, a tudi s svojo zavzetostjo svetel zgled za današnjo mladino.
Ivo Jevnikar
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.
Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelj in založnik: DRUŽINA, SI-1000 Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni urednik: Ljubo Bekš, Ljubljana •
Uredništvo: Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438-30-50, faks: 01/438-30-55 • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana,
tel. 01/360-28-28, E-naslov: [email protected], E-naslov: [email protected]
LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75
CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje
je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 315 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za
Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk:
tiskano v Sloveniji.
43
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: NAŠA LUČ, POLJANSKA C. 2, SI - 1000 LJUBLJANA, TEL.: +386 1 438 30 50, FAKS: +386 1 438 30 55
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
A N G L I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
SLOVENSKA ŽUPNIJA VORARLBERG
v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJA, NIZOZEMSKA
IN LUKSEMBURG
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER
BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
e-naslov: [email protected]
F R A N C I J A
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik in delegat: Jože Kamin
e-naslov: [email protected]
Diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
rektor msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849
M (*39) 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: [email protected]
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
NEMČIJA
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
predstavnik pri NŠK: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV
V NADŠKOFIJI KÖLN
informacije pri J. Pucelj, München
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
Aventinstr. 25, 85051 INGOLSTADT
T (*49) 0841. 590 76, T/F 0841. 9206 95
M (*49) 0179 880 9762
župnik: Stanislav Gajšek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: http://skm-ingolstadt.2hp.eu
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
župnik: dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. MISIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
tajnica in pastoralna sodelavka: Barbara Alič
spletna stran: www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Župa sv. Cirila i Metoda
Požeška 35, 11030 BEOGRAD
T (+381) 11 30 56 120
MT (*381) 665 105 509
župnik: Lojze Letonja CM
e-naslov: [email protected]
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 70 827 8757
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ZÜRICH
Hallwylstrasse 60, 8004 ZÜRICH
T (*41) 044.3013 132, M 079. 7773 948
F (*41) 044. 3030 788
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
RAFAELOVA DRUŽBA, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (*386) 1-438 30 50, faks (*386) 1-438 30 55,
e-naslov: [email protected] • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
Slovenska šola v Mannheimu
Med poukom
Kratek oddih med poukom
Med pripravo palačink
Med ogledom slovenskega filma
Zaključni nastop na vrtu
Spričeval so bili veseli tudi najmlajši.
Pred odhodom domov še skupna
fotografija
Na družinskem seminarju v Meersburgu ob Bodenskem jezeru
Družinski seminar smo začeli z molitvijo in pesmijo.
Naša četica koraka na ogled v lepo mesto.
Obiskali smo biblični muzej in zvedeli veliko novega.
Na seminarju smo se preizkusili tudi v ročnih spretnostih.
Obiskal nas je mestni glasnik in nam recitiral pesmi.
Naučili smo se vezati knjige.
Otroci med delavnico pozorno poslušajo svoje vzgojitelje.
Starši in otroci med izdelovanjem fresk
Starši pozorno poslušajo predavatelja ob resnih življenjskih vprašanjih.
Freske, ki so jih otroci in
starši izdelali.
Knjige, ki so jih otroci in
starši vezali.