Cerkveni glasbenik 2011 - 05.indd

5
Letnik 104, leto 2011
Revija za cerkveno glasbo
Notna priloga
Piše:
Ivan Florjanc
Ivan Florjanc, Pesem Ceciliji
Skladba Pesem Ceciliji želi ustreči slovenskim zborom, ko iščejo primerno pesem za praznik sv. Cecilije.
Po svoji zasnovi, besedilu, kompozicijskem slogu in himničnem značaju je zložena tako, da je primerna
za praznično bogoslužje ob godu sv. Cecilije, pa tudi za svečane akademije ali podobna slavja. Skladba je
melodično (t. 1–2, 6–7) v tesnem sorodstvu z glasbenim citatom, ki je logotip Slovenskega Cecilijinega
društva. Melodija tega glasbenega logotipa, ki jo je ob oživitvi društva leta 1996 izbral Tone Potočnik, je
začetek tretje antifone drugih večernic za praznik sv. Cecilije. Besedilo Pesmi Ceciliji izvira iz istega bogoslužja in je dobeseden prevod prve antifone Cantantibus organis istih prazničnih večernic iz latinščine.
Nov prevod besedila je oskrbel skladatelj. Želel je ostati čim bližje pristnemu okolju praznika, hkrati pa
besedilo urediti, da v svoji metriki omogoča uglasbitev iste melodije v slovenščini in/ali latinščini.
Skladba je zasnovana v več inačicah: za mešani zbor in orgle ter za tri visoke oz. ženske glasove (SAA), ki
jim izvajalci lahko dodajo srednji moški glas oz. bariton, z orglami. Dodani moški glas je namenjen sodelovanju pomutacijskih pevcev v dostopnem glasovnem obsegu. Skladba je izvedljiva tudi kot enoglasna
pesem, ki jo pojejo otroški, mladinski, dekliški, ženski, moški ali mešani zbori, s pridom pa jo lahko povzame tudi cerkveno občestvo, v vseh glasovnih kombinacijah samostojno med seboj in/ali pa vsi skupaj.
Pesem je sicer zamišljena z obvezno spremljavo orgel, izvedljiva pa je tudi a cappella. Spremljevalne orgle
so malo zahtevnejše, saj pri nas zadnji čas izšolanih organistov ne primanjkuje, orgelski delež pa lahko
igrajo tudi ustrezno prepisana glasbila: skupina pihal, trobil in/ali godal; tudi z inštrumenti ali/in z orksterom, spet z orglami ali pa samostojno.
Pred nami je tako večnamenska skladba, ki je kot nalašč za praznovanja, ki želijo združiti več različnih
zborov v istem okolju, kraju oz. župniji ali na dekanijskih srečanjih zborov in revijah. Če dobro pomislimo,
je prav to misel, ki jo sporoča sv. Cecilija od renesanse naprej, ko je v 16. stoletju postajala vse bolj in bolj
ne le zavetnica glasbe, marveč njen simbol oz. sopomenka za glasbo in tako stopila v jedro nosilnih stebrov evropske ne samo glasbene kulture. Znano je, da so orgle oz. pozitiv, na katere Cecilija običajno igra,
simbolična ponazoritev harmonije, sozvočja sfer, točneje v Platonovem smislu osme nebesne sfere. Zato
sv. Cecilijo simbolizirajo kot poosebljeno sozvočje - harmonijo sicer raznolikih delov, ki pa se med sabo
ujemajo v enovito ‘krasno in trdno’ celoto. Tak pomen imajo tudi v pečatniku naše Academiae philharmonicorum Labacensium. To pa so tudi nameni in pomeni, ki jih je skladatelj želel položiti v skladbo.
Cāntāntibus ōrganīs Cāecília vīrgo īn cōrde súō sōlī Dominō dēcāntābat dicens: Fīat, Dómine, cōr meūm
ēt cōrpūs meūm īmmaculātūm, ūt nōn cōnfūndar.
Devica Cecilija je ob zvokih glasbil v svojem srcu čast in hvalo samo Gospodu pela: Daj, Gospod, naj bo
moje srcé in moje teló neomadeževáno, da ne omahnem.
Popravek
Tiskarski škrat naši reviji pogosto, kar prevečkrat ponagaja. Tokrat je v prejšnji številki ni zagodel samo
odgovornemu uredniku oz. uredniku notne priloge, ampak najbolj skladateljici Tadeji Vulc. Pri objavi njene skladbe Laudate Dominum je kljub skrbni korekturi grafičnega preloma ‚zamolčal‘ tretjo stran te skladbe in namesto nje ponovil 3. stran njene naslednje, v isti notni prilogi objavljene skladbe O, da bi danes
poslušali božje besede! Zato psalm Laudate Dominum Tadeje Vulc objavljamo še enkrat v celoti, skladateljici pa se za spodrsljaj opravičujeta odgovorni urednik in urednik notne priloge.
Svoja besedila za Cerkveni glasbenik št. 6 prispevajte do vključno
1. decembra 2011, na naslov: [email protected] ali
Cerkveni glasbenik, Družina d. o. o., p. p. 95, 1001 – Ljubljana.
Veseli bomo Vaših poročil, pobud, razmišljanj in tudi kritike.
Uredništvo
Vsebina
Uvodnik
Piše:
Matej Podstenšek
2
Pogovor – Ivo Kralj
Ivo Kralj/ Rossana Paliaga
8
Pogovor – Andraž Ristič
Andraž Ristič / Blaž Dobravec
10
50 let Mavove
pesmarice
Matej Podstenšek
15
Poletni obisk v Španiji
Jurij Dobravec
18
Obletnica – Georg Böhm
Domen Marinčič
19
Kako postati zvonar?
Mark Česen
21
Petje ob svečanostih
Franc Černelič
23
Odmevi
Franci Svoljšak, Katarina
Šter, Alenka Hrovatin, Mitja
Medved, Kristina Mikelj
28
Izšlo je – Organo pleno
Matej Podstenšek
31
Nove orgle v Srpenici
Matej Podstenšek
32
K Ramovševi Fanfari
Klemen Karlin
Sprednji ovitek: Ivo Kralj
Foto: Marjan Smerke
Zadnji ovitek: Nove orgle v Srpenici
Foto: Marjan Smerke
Cerkvenoglasbeno izobraževanje na
razpotju
V začetku avgusta smo lahko na spletni strani celjske škofije zasledili novico,
da nameravajo na Orglarski šoli pri Sv. Jožefu s šolskim letom 2011/12 uvesti
nov sistem izobraževanja za organiste. V osmih letih delovanja šole se je namreč
pokazalo, da so stroški za redni pouk previsoki, da bi jih Dom sv. Jožefa ob
podpori škofije še lahko zagotavljal. Posledično so se odločili za uvedbo sistema, pri katerem pouk orgel in glasbeno-teoretskih predmetov poteka na glasbenih šolah v Celju in okolici, šola pri Sv. Jožefu pa poskrbi za dopolnilno izobraževanje na področjih, povezanih s cerkvenoglasbenim delom. V ta sistem
bi se lahko vključili tudi aktivni organisti, ki si določeno znanje želijo osvežiti
ali na novo pridobiti. Spremembe v Celju bodo morda koga začudile, a je jasno,
da se izobraževanje cerkvenih glasbenikov pri nas že dlje časa sooča z dvema
precej perečima problemoma: kako zagotoviti potrebno financiranje učnega
programa in kako doseči razumevanje vseh vpletenih, da je za delo na področju cerkvene glasbe v župniji nujno potrebno ustrezno znanje, ki seveda obsega precej več kot le osnovno igranje na orgle.
Poglavitna težava pri financiranju izobraževanja cerkvenih glasbenikov je, da
nacionalni program glasbenega šolstva – v mislih imamo nižjo in srednjo stopnjo – tovrstnih vsebin ne pozna, tako da državno sofinanciranje za njih že v
osnovi ni mogoče. Po drugi strani je bilo v zadnjem obdobju ustanovljenih kar
nekaj ‚cerkvenih‘ glasbenih šol, ki sicer imajo koncesijo za izvajanje s strani države določenih učnih vsebin, med katerimi so tudi orgle, brez dodatnih virov
financiranja pa ne morejo ponuditi drugih predmetov s področja cerkvene
glasbe. Ker ravno individualni pouk orgel predstavlja pomemben del stroška
za izobraževanje organistov in ker je za predmet orgle zagotovljeno sofinanciranje države, so se v tem šolskem letu tudi v Mariboru in Murski Soboti odločili, da dosedanje škofijsko izobraževanje organistov prenesejo pod okrilje obstoječih glasbenih šol s koncesijo. Finančno breme, ki ostaja pri drugih predmetih, je v tem primeru gotovo lažje. Ne smemo pa pozabiti, da državni učni
načrt za predmet orgle ne predvideva poučevanja vsebin, ki se neposredno
nanašajo na igranje orgel pri bogoslužju. Za nekoliko drugačno pot so se že od
vsega začetka odločili na novomeškem konservatoriju, kjer so s cerkvenoglasbenimi predmeti dopolnili osnovni program umetniške gimnazije. Predmetnik
za glasbeno smer umetniške gimnazije se dejansko v precejšnji meri pokriva z
vsebinami, ki se ‚tradicionalno‘ poučujejo na orglarskih šolah, vendarle je pri
tem modelu treba iskati dodatne rešitve za vse tiste, ki niso vključeni v srednješolski program. V Ljubljani in Novi Gorici zaenkrat še ohranjajo obstoječi model orglarske šole, ki se financira izključno iz šolnin in škofijske podpore.
Nekoliko nenavadno je, da skuša vsaka škofija organizacijske in finančne težave cerkvenoglasbenega izobraževanja reševati po svoje in da se ne najde neka
enotna rešitev, ki bi bila uporabna za vse. Skupni nastop bi gotovo pomagal,
da bi tudi za tovrstne programe nekega dne lahko zagotovili državno sofinanciranje. Seveda pa je pred tem marsikaj potrebno postoriti. Dejstvo je, da za
področje cerkvenoglasbenega izobraževanja še vedno nimamo enotnega učnega načrta, kaj šele kataloga znanja, ki bi natančno definiral, kaj mora cerkveni glasbenik obvladati po zaključku šolanja. Vzporedno pa je v slovenski Cerkvi
nujno potrebno okrepiti zavest o tem, da lahko za cerkveno glasbo v neki župniji skrbi samo nekdo, ki je za to nalogo primerno usposobljen.
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
1
Pogovor
Pogovarjala se je:
Rossana Paliaga
Organist prvi pride na kor in zadnji odide
Pred nekaj meseci se je
po 45-letni neprekinjeni
zborovodski dejavnosti
pri moški skupini Fantje
izpod Grmade upokojil
Ivo Kralj, ki ohranja
vlogo zborovodje
cerkvenega zbora v
Šempolaju in člana
godbe na pihala
Nabrežina. Prepričan je,
da je prišel čas za
zmanjšanje glasbene
dejavnosti, kar nikakor
ne pomeni zatajitve
ljubezni, ki ga spremlja
od otroških let. H glasbi
je pristopil kot samouk,
osnove teorije pa je
pridobil pri Petru
Grassiju. Postal je
harmonikar, organist,
pevec in pevovodja,
obdeloval je družinsko
kmetijo v Slivnem in bil
delovodja v kamnolomu
v Nabrežini.
V povojnem času je igral v orkestru Planinka v Slivnem, nato v godbi v Nabrežini, katere član je še danes. Leta 1966,
ko je skupina prijateljev ustanovila zbor
Fantje izpod Grmade, je postal njihov
zborovodja in ga vodil rekordno dolgo
obdobje do letos. Prejel je priznanje in
zahvalno listino Republike Slovenije za
dolgoletno in prizadevno delo na področju zborovske glasbe ter za prispevek h krepitvi slovenske narodne skupnosti v Italiji, s svojim zborom pa še
Černetovo priznanje ter priznanje Zveze cerkvenih pevskih zborov Trst.
Glasba je čisto naravno stopila v njegovo življenje kot del družinske dediščine, saj je zasidrana v domačem okolju,
kateremu je vedno ostal zvest. Postala
je nenadomestljiv del vsakdana, sredstvo za utrjevanje narodne zavesti, prepletala se je s prijateljskimi vezmi, za
katere so visoke ambicije pravzaprav
nepomembne. Besede in strokovne
analize zato lahko le delno ujamejo bistvo preko sedemdesetletnega (!) udejstvovanja, ki ne temelji le na stroki, temveč na sami življenjski izkušnji.
Ivo Kralj je v tem dolgem obdobju doživel velike spremembe in hiter razvoj
zborovskega in sploh glasbenega sveta,
je dedič generacije vsestransko usposobljenih samoukov, narodnozavednih
prostovoljcev, idealistično navdahnjenih graditeljev povojnega preroda, ki
so jih postopoma nadomestili sinovi
tehnološke, finančno solidnejše in širše
kompetitivne dobe, za katere so meje
domačega kraja in umetniško skromnega delovanja ‚za obstoj‘ postale odločno
preozke.
V dnevni sobi lepe kraške domačije iz
polovice 19. stoletja v Slivnem, v mirnem kotičku zahodnega Krasa, je na
klopi položena harmonika, na katero
najraje igra stare pesmi, pri vratih pa
stoji njegov bas, s katerim se bo zvečer
podal na vajo nabrežinske godbe.
2
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
Ivo Kralj v domači cerkvi sv. Marije Magdalene v Slivnem
(Foto: Marjan Smerke)
Harmonika hrani spomine na prve korake glasbenika, ko
je bila želja močnejša od zmožnosti …
Veselja je bilo veliko, da sem kot otrok
včasih igral in pihal na namišljeno glasbilo v upanju, da bom kdaj lahko pritisnil prave tipke in gumbe. Od nekdaj
sem želel igrati harmoniko, a ni bilo
denarja. Na kmetijah so takrat čakali, da
bi vsaj enkrat na leto prodali telička,
drugače ni bilo velikih dohodkov.
Končno pa je moj oče prodal vola in mi
kupil harmoniko iz druge roke.
Kdo vas je učil igrati?
Dejansko sem samouk na vseh področjih. Enkrat sem šel k učitelju v Komen,
da bi me učil harmoniko. Napotil sem
se seveda peš, po snegu in s težko harmoniko na rami. Vlekel sem jo s seboj
po nepotrebnem, saj je on imel doma
enako, poleg tega pa mi je svetoval, naj
preberem metodo za harmoniko. Ko
sem povedal očetu, kako je potekala
lekcija, se je moj tečaj v Komnu končal
in sem začel vaditi sam doma. Solfeggio
pa me je učil Peter Grassi. V času vojaške službe je bil Grassi zaposlen pri
Pogovor
godbi, kjer je študiral teorijo glasbe. Ko se je vrnil,
je zbral okrog sebe nekaj vaških fantov in jih učil po
učbeniku Bona. Pridobil sem si tako potrebne osnove, da nisem nikoli imel problemov z branjem not.
Takrat je večina glasbenikov igrala po posluhu. Ko
sem se vključil v nabrežinsko godbo, je moral npr.
kapelnik na vajah zapeti melodijo in ritem, da bi
glasbeniki razumeli, kaj morajo igrati.
Dogajalo se je pred nekaj desetletji, danes pa bi si težko predstavljali
orkester, v katerem večina glasbenikov nima prave glasbene izobrazbe.
Takrat ste tudi prepisovali skladbe.
Vse sem prepisoval ročno, bilo je res mučno. Moral
bi uokviriti ohranjene rokopise, saj so postali redkost. Tudi ko se je hčerka učila klavir, sem ji večkrat
prepisoval skladbe.
Ob inštrumentalni glasbi pa je kmalu nastopilo tudi petje ...
Zborovska dejavnost je del mojega življenja že od
otroških let, ko je organist Zidarič ustanovil zborček,
s katerim smo peli v vaški cerkvi. Na kor pa sem stopil pri petnajstih letih. Kot pevec sem sodeloval z
raznimi zborovodji in od vsakega sem se nekaj naučil. Pel sem med drugimi z Mahničevo, Maličem,
Mamolom, Harejem. Redno sem se tudi udeleževal
Naš sogovornik preludira. (Foto: Marjan Smerke)
Ivo Kralj z godbo z Nabrežine (Foto: zasebni arhiv)
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
3
Pogovor
Godba z Nabrežine – 6. z leve je Ivo Kralj, ok. 2003 (Foto: zasebni arhiv)
poletnih seminarjev Zveze cerkvenih pevskih zborov
Trst.
Kateri od številnih mentorjev je pustil najgloblje sledi?
Na moje delo je največ vplival s svojimi koristnimi
nasveti Janez Bole, pevovodja Slovenskega okteta.
Spoznala sva se v Tinjah na seminarju Zveze, prijateljska povezava pa se je ohranila dlje. Omenil bi tudi
Ubalda Vrabca, ki je ravno tako večkrat poučeval na
teh tečajih in je nekoč rekel: Fantje, vino je treba
opustiti; kozarček pred nastopom seveda ne škodi,
še bolj primerna pa je šala, da se ljudje sprostijo in
se nasmejejo.
Vedno ste poudarjali pomen ljubezni do naroda, ki jo izražamo tudi s pevsko
dejavnostjo. Večina zborov pa se v ta namen zadovoljuje s petjem v slovenskem jeziku, medtem ko bi verjetno bolje počastili to ljubezen s kakovostjo.
Ivo Kralj s priznanjem in zahvalno listino Republike Slovenije (Foto: Marjan Smerke)
4
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
Vse je odvisno od okolja, v katerem poješ. Večkrat
poslušam po radiu najbolj kvalitetne zbore in težko
razlikujem eno pesem od druge. V bistvu ne najdem
več melodije, ki jo večji del nestrokovne publike potrebuje. Kot zborovodja sem upošteval okvir nastopa, posledično tip občinstva in sem v zvezi s tem
izbiral primerne pesmi za nastop. Ko smo šli na primer v Rim in nastopili za tamkajšnje slovensko občestvo, smo med drugimi zapeli Morje Adrijansko
in Oj, Triglav moj dom, ker so jim take pesmi pomenile veliko. Temu bi dodal še problem; ko vadiš prezahtevne skladbe, avtomatično ustvariš selekcijo
med pevci ali glasbeniki in izključiš tiste, ki ne obvladajo snovi do potrebne mere. Kdor vodi, pa mora
vedno razumeti in upoštevati, koga ima pred sabo.
Nekoč sem vadil doma bolj zahtevno mazurko Augusta Migliavacceja: oče je odprl vrata in mi svetoval,
naj se lotim druge skladbe, saj je ta mazurka lepa,
izvajalec pa ji ni kos.
Pogovor
Ivo Kralj na koru v Slivni, 2006 (Foto: zasebni arhiv)
Danes pa se moramo pomerjati v širšem, tudi mednarodnem okolju, zato
mora skrb za obstoj nujno podpirati tudi čim višja kakovost.
pri katerih se pevci družijo le na vajah in nastopih
in se takoj potem razpršijo, kot da bi udarila strela.
Dobri zbori obstajajo in so taki tudi zaradi primerjave z nami, ki ne dosegamo tistih nivojev in imamo
drugačne cilje. Vsak vrhunec mora imeti podlago:
mi smo tisti mali zbori, ki smo nekakšna osnova. Ob
glasbeno-poustvarjalni imamo namreč določeno
socialno vlogo v prostoru, kjer živimo, saj smo vedno pripravljeni vskočiti, ko se pojavijo določene
potrebe, peti za pogrebe, pri spomeniku ali pri maši
in ne čakamo samo na revijo Primorska poje ali gostovanje. Težko bi si predstavljal, da bi zbori, ki sistematično pobirajo nagrade na tekmovanjih, peli na
kakršnikoli vaški prireditvi ali pri cerkvenem opravilu. Taki zbori, kot sem jih in jih vodim, pa si štejejo
v dolžnost in čast, da so prisotni in s petjem pomagajo, da dobi praznik ali žalni trenutek pravi, tudi
čustveni naboj.
Mislite, da nas večja ambicija nujno vodi v napačno smer?
Preprosto menim, da mora vsak delati po svoji meri.
Vse je odvisno od zbora in občinstva. Veliko zborov
izvaja na primer angleške pesmi, kar je lahko po eni
strani zanimivo, po drugi pa postane smešno, ko
pevci ne obvladajo tujega jezika in publika ravno
tako ne razume, kaj pojejo. Take izvedbe nimajo velikega pomena, naj bo še tako lepa skladba. Ko sem
na primer gostoval v Furlaniji, nisem nikoli izbiral
furlanskih pesmi, ki jih publika najbolje pozna in
obvlada, saj bi moje izvedbe izpadle prav gotovo in
iz vseh vidikov pomanjkljive.
Gre za drugačen koncept zborovstva, ki je bolj socialno kot glasbeno
obarvan?
Vsak lahko najde prednosti in lastnosti na svojem
specifičnem področju. Med boljšimi zbori na primer
težko najdemo pevce, ki so ob družabnih priložnostih sposobni zapeti več pesmi. S Fanti izpod Grmade pa smo imeli pesmi pod kožo, tudi ko smo se
zbirali zadnji trenutek, smo lahko spravili skupaj do
dvajset pesmi.
Če govorim o našem zboru Fantje izpod Grmade,
lahko povem, da smo vedno gojili družabnost in smo
zato ostali povezani za daljši čas. Poznam pa zbore,
Tega nazora ste se vedno držali pri delu s tem zborom. V odprtem
pismu pevcem ob 25-letnici delovanja ste zapisali: Menim, da
nismo nikoli precenjevali svojih zmogljivosti. Prepričan sem, da
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
5
Pogovor
Koncert Fantov izpod Grmade ob 40-letnici zbora na domačiji Iva Kralja v Slivnem, 2006 (Foto: zasebni arhiv)
smo bili vedno iskreno veseli vsake še tako preproste, toda lepo
in doživeto zapete pesmi. Kakšni pevci so sestavljali ustanovno
skupino?
Fante izpod Grmade je ustanovila skupina navdušenih prijateljev in sorodnikov, ki je petje vzljubila
že v otroških letih v Brestovici, po vojni so se umaknili v razne vasi tostran meje. Pogosto smo se srečevali zlasti v gostilni v Jamljah, kjer smo radi zapeli.
V tem krogu je nastala pobuda za zbor, ki je začel
vaditi na domu Franca Antoniča v Devinu. Sicer je
bilo v zboru več vrst pevcev. Skupino so sestavljali
tudi taki, ki so se pomikali od tenorja do basa in nazadnje skozi vrata ven.
Zakaj ste izbrali ime Fantje izpod Grmade?
Želeli smo povedati le, da prihajamo iz vasi, ki stojijo pod gričem Grmada. Z imeni pa je včasih križ,
spominjam se npr. napake, ko smo slivenski plesni
orkester imenovali Planinka; mislili smo na cvet, zaradi napake pa smo nosili ime dekleta, ki hodi v hribe.
Dejansko ste, kot ironično ugotavljate, vedno sodelovali pri skupinah z
‚napačnim‘ predznakom. Delo pa se je razvilo v pravo smer, saj ste moški
zbor neprekinjeno vodili 45 let. Kako se spominjate te izjemne izkušnje?
Spominjam se posameznih trenutkov, lepih in bolj
žalostnih doživetij. Kljub temu, da si nismo postavljali političnih in strankarskih pogojev, so se nekateri pevci včasih držali ostrih pozicij. Ko smo nekoč
6
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
šli v Švico na povabilo sezonskih delavcev, so nekateri naši pevci opazili slovensko zastavo brez zvezde
in so zaradi tega protestirali. Povabil sem jih, naj se
vrnejo domov, saj kjer je danes zvezda, bo lahko jutri čebela. Tudi kreganje je večkrat spadalo v zgodovino našega zbora. Vsaka skupina ljudi, ki sodelujejo, postane mali svet in v tem svetu mora biti tudi
živahno, drugače vse postane preveč dolgočasno.
Če govorimo o programskih izbirah, pa ste seveda peli vedno ‚po meri‘?
Če smo šli v Katoliški dom, smo radi peli pesmi o
domovini, pri spomeniku pa smo izvajali tudi Vstajenje Primorske. Hočem reči, bili smo neodvisni in
neobremenjeni in smo pred 45 leti napredno delali,
kar je danes običajno. Tako od leta 1969 Fantje izpod
Grmade redno prirejajo koncert božičnih pesmi.
Takrat smo bili edini v naših krajih, moški zbor pa
sploh. Še smejali so se nam. Danes je to običajno.
Vsako leto se celo v adventnem času vrstijo taki koncerti in na mnogih pojejo božične pesmi tudi ljudje,
ki jim sicer kadilo običajno škodi.
V letu 1967 smo že napisali statut in izbrali predsednika, ker smo dejansko čutili potrebo po ustanovitvi društva, kar je kasneje postalo obvezno za boljše
upravljanje tudi ljubiteljske kulturne dejavnosti.
Odprimo poglavje cerkvenih zborov. V tem primeru so zahteve in potrebe
bistveno različne.
Bil sem pevec šempolajskega farnega zbora kar 40
let, do smrti organista Kuka. Takrat sem poklical
Pogovor
S svojimi pevkami in pevci na koru v Slivnem, 2007 (Foto: zasebni arhiv)
profesorja Hareja in ga vprašal, kako naprej. On me
je spodbudil, naj prevzamem to funkcijo. Sprva se
načelno nisem strinjal, saj sem imel več izkušnje s
harmoniko kot pa z orglami. Kljub temu pa sem poskusil in z vztrajno vajo je šlo vedno bolje.
Pri cerkvenih zborih sicer obstajajo čisto posebni
problemi. Med drugim nezanemarljiva nerodnost,
da nimaš nikoli zagotovljenega števila pevcev. Ljudje
ne pridejo k maši točno in organist mora vedno pripraviti dva programa, ker nikoli ne ve, kdo bo dejansko prišel na kor. Če prideta dve ženski in en
moški, bo treba peti ljudske pesmi, če pridejo vsi
glasovi, pa pride v poštev zahtevnejši program.
Organist prvi pride na kor in zadnji odide, po možnosti mora biti vedno nasmejan in mora marsikaj
potrpeti, posebno v teh časih, ko pevci – pravzaprav
predvsem pevke – rade predlagajo vsaka svojo pesem in se na koncu težko zmeniš za dokončni spored.
Pri cerkvenih zborih je pomanjkanje članov velik problem.
Za praznike lahko računam na celotno zasedbo, za
navadne maše pa težko zberem dovolj pevcev. Žal
ni povezave niti med seminarji in dejanskim sodelovanjem na korih naših cerkva.
Organisti, ki se udeležijo tečajev, potem izginejo.
Obstajajo mladi, ki se ukvarjajo z orglanjem, a kje
so? Niti pevcev ni, potem pa bi vsi želeli glasbo za
praznike ali pogrebe.
Večkrat ste ponovili, da ste med kmeti verjetno najbolj znan zborovodja
in med zborovodji najbolj znan kmet. Kakšno vlogo je imela glasba
na vaši njivi?
Ko ne bi vodil zbora, bi vsekakor pel v cerkvi ali igral
v orkestru. Brez glasbe ne bi šlo. Tudi moja žena ima
dober posluh in večkrat skupaj zapojeva, vsi trije
otroci so dobri pevci. Starejša hči se je posvetila glasbi, sin igra harmoniko, druga hči pa poje v cerkvenem zboru in mešanem zboru Igo Gruden v Nabrežini. Glasbo je treba iskreno ljubiti. Če poješ brez
občutka, bo publiki zvenelo dolgočasno. Spominjam
se pevcev, ki so zehali med nastopom. Bolje bi bilo,
da ne bi peli.
Ob koncu rekordnega sodelovanja z zborom Fantje izpod Grmade ste imeli
več intervjujev in ste že odgovorili na vsa možna vprašanja. Kaj pa je
izostalo iz teh pogovorov?
Morda to, da sem vsa ta leta delal brezplačno. S tem
se nočem pohvaliti, saj sem delal z veseljem in sem
sam izbral to pot, razmišljam pa o razliki med preteklostjo in današnjim svetom, kjer težko najdeš osebo,
ki bi naredila karkoli brez honorarja.
O pomenu te dejavnosti priča tudi natančna dokumentacija o vsaki vaji, nastopu,
doživetju v zgodovini zbora Fantje izpod Grmade. Ivo Kralj je v zvezek zapisal
vse, od prvega nastopa na razstavi vina v Nabrežini 26. junija 1966, ko je
zapelo 13 pevcev, do zadnjega koncerta 29. maja 2011 v Štivanu, kjer se
dnevnik zaključi z voščilom pevcem: Da bi nadaljevali po začrtani poti,
ki je bila: ohraniti naše slovenske korenine in krščanske vrednote.
Gospod Kralj, hvala za pogovor!
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
7
Pogovor
Pogovarjal se je:
Blaž Dobravec
Ni me zanimal le zvok, ampak tudi zgradba orgel
Danes je z nami tudi
Andraž Ristič, ki je
lansko leto slovensko
glasbeno javnost
presenetil z orglami, ki
jih je lastnoročno
izdelal. Hodi v deveti
razred osnovne šole na
Bledu, v glasbeni šoli v
Radovljici pa igra klavir
in orgle.
V kateri razred orgel hodiš, kako in kdaj si se za to
odločil in kdo te uči orgle?
Hodim v 3. razred orgel. Za ta inštrument sem se odločil, ker me navdušuje
predvsem to, koliko različnih zvokov
lahko iz orgel izvabimo. Nad orglami
pa sem se navdušil tudi s poslušanjem
različnih zvočnih posnetkov. Za igranje
orgel sem se odločil, ko sem začel hoditi v glasbeno šolo. Najprej sem začel
samo z igranjem klavirja, po petih letih
pa še z orglami. Orgle me uči Tamara
Krajnc Stepišnik.
Kako to, da si se odločil izdelati svoje orgle in kje si dobil
navdih?
Za izdelavo orgel sem se odločil, ker
me ni zanimal samo zvok, temveč tudi
njihova zgradba in način delovanja.
Zgodaj sem začel zbirati informacije o
delovanju tega inštrumenta. Tako me
je pot pripeljala do izdelovalca orgel
Tomaža Močnika iz Cerkelj na Gorenjskem. Takrat sem imel tudi prvič možnost videti orgle ‚od znotraj‘. Tomaž
Močnik mi je takrat posredoval tudi
mnoge podrobnejše informacije. V
navdih pa mi je bilo predvsem raziskovanje domačega glasbila, Milavčevih
orgel na blejskem koru.
Kje si dobil materiale? Kako in od koga?
Kovinske piščali sem dobil iz odsluženega starejšega inštrumenta, nekaj ovčjega usnja in kos klobučevine pa sem
dobil v Močnikovi delavnici. Večino
lesa je bilo treba kupiti, nekaj pa ga je
bilo iz delavnice mojega starega očeta.
Za izdelavo sem uporabil dve vrsti lesa,
in sicer smreko in macesen za občutljivejše dele. Posamezni deli so med seboj
lepljeni ali spojeni z lesnimi vijaki, lesene piščali pa so moj izdelek.
Iz katerih delov so sestavljene tvoje orgle in kako
delujejo?
Pri vsakih orglah je prvo vprašanje,
kako dobiti stalen pritok zraka. V ta namen imajo vsake orgle meh. V mojem
primeru je to plavalni meh, ki ga poganja črpalka za zrak turbo maksimus.
Andraž Ristič ob svojih orglah v Glasbeni šoli Radovljica (Foto: Družinski arhiv)
8
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
Pogovor
Mehovje Andraževih orgel (Foto: Družinski arhiv)
Nato se zrak prek kanalov dovaja v dve sapnici, na
katerih stojijo kovinske in lesene piščali. Prenos od
tipk do sapnice je mehanski, kar je pri izdelavi orgel
danes običajni standard. Vse skupaj je pritrjeno na
masivno smrekovo okvirje. Omare pa žal ni. Tipke
obsegajo štirinajst tonov, kar je nekaj več kot oktavo.
Zanimaš se tudi za prenovo blejskih orgel, bi nam, prosim, povedal kaj več
o tem.
O tvojem delu in tvojih orglah je oddajo posnela tudi Televizija Slovenije.
Povej nam kaj več o tem. Si posnetek lahko ogledamo kje na spletu?
Res je, to je bila zame čudovita izkušnja. Snemali
smo skupaj pet dni, v dveh sklopih. Najprej smo
snemali štiri dni na različnih krajih, kot so npr. Gallusova dvorana v Cankarjevem domu, delavnica
Tomaža Močnika, pevski kor v blejski cerkvi, pri
Andraž za orglami v Jereki ob njihovem blagoslovu leta 2008 (Foto: Simon Kolar)
meni doma in na blejskem otoku. V drugem sklopu
pa smo snemali samo eno popoldne v Glasbeni šoli
Radovljica, kjer sem imel predstavitev svojega inštrumenta. Nekajkrat me je obiskal tudi režiser Jernej Kastelec in posnel tekoča dela na orglah. Triler
si je mogoče ogledati na spletni strani režiserja, za
celoten video pa je mogoče poprositi režiserja.
Kakšni pa so tvoji načrti za prihodnost?
Trenutno v mislih nimam nobenega načrta v povezavi z izdelavo še kakšnih orgel, sem pa prepričan,
da se bom enkrat v prihodnosti podobnega podviga spet lotil.
Hvala Ti za pogovor in veliko uspehov v glasbi še naprej.
Cerkveni glasbenik na spletu
Z veseljem Vam sporočamo, da lahko od srede letošnjega poletja Cerkveni glasbenik, najstarejšo slovensko
glasbeno revijo, beremo tudi na spletu. Dostopni so letniki od začetka izhajanja revije leta 1878 do konca
druge vojne leta 1945, ko je revija prenehala izhajati. Revija je v elektronski obliki urejena po letnikih in
številkah, ločeno notni in besedni del revije, z dodanim iskalnikom po ključnih besedah, pri iskanju po
celotni vsebini pa deluje tudi pregibnik. Dodano je tudi Bibliografsko kazalo Cerkvenega glasbenika
(1878–1945) Eda Škulja iz leta 1978.
Digitalna knjižnica Slovenije: www.dlib.si
Uredništvo
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
9
Objava
V naši župniji so se odločili prenoviti Milavčeve orgle, saj se inštrumentu pozna starost in so pri stoenem letu starosti potrebne generalne obnove. Obnovo načrtujejo jeseni prihodnje leto. Za obnovo je
zbrano že kar precej denarja, medtem ko izvajalec
del še vedno ni znan. Misel je bila tudi, da bi orgle
naredili nove, a bi ohranili čudovito ohišje, ki je delo
»cesarsko-kraljevega podobarja in mizarja« Janeza
Vurnika iz Lesc. Kaj več pa zaenkrat še ni znanega.
Cerkveno petje
Piše:
Matej Podstenšek
Ob 50-letnici Mavove Cerkvene ljudske pesmarice
Gotovo je kar nekaj
slovenskih korov, na
katerih bomo našli
Cerkveno ljudsko
pesmarico iz leta 1961.
Čeprav so kasneje izšle
druge, obsežnejše
pesmarice, jo marsikdo
še vedno rad uporablja.
Mavova pesmarica je
med organisti posebej
priljubljena zaradi
pristnih orgelskih
spremljav, ki niso zgolj
štiriglasni zborovski
stavki. Po drugi strani
je prav s to pesmarico
odraščala generacija,
ki še danes ljudsko
petje pri maši v največji
meri drži pokonci.
Obletnico izkoriščamo
za kratek pogled
v zgodovino našega
cerkvenega petja.
10
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
Verjetno si le težko predstavljamo, v
kakšnih razmerah so delovali slovenski
cerkveni glasbeniki v obdobju takoj po
drugi svetovni vojni. Ne le da je bila
družbena klima v državi vse prej kot
naklonjena verskemu delovanju, tudi
čisto praktični pogoji za delo so bili
povsem neprimerljivi z možnostmi, ki
nam jih ponuja sodobna tehnična oprema. Vendarle pa nas bolj kot zunanje
okoliščine zanima nekaj drugega: kakšno notno gradivo oz. pesemski repertoar so imeli organisti na voljo in
kako je ‚petje pri maši‘ takrat pravzaprav izgledalo? Ker je na srečo še kar
nekaj cerkvenih glasbenikov, ki nam
lahko o obojem zelo natančno poročajo iz prve roke, bi se na tem mestu želel
dotakniti zgolj nekaterih najpomembnejših dejstev s področja zgodovine in
razvoja cerkvenega petja ter liturgije, ki
so v različni meri zaznamovala cerkveno glasbo tega obdobja in nenazadnje
tudi vplivala na nastanek Mavove pesmarice.
Čeprav je bila prva polovica 20. stoletja
na področju cerkvenoglasbenega zalo-
žništva izrazito živahno obdobje, v katerem je bila izdana vrsta novih zbirk
za zborovsko in ljudsko petje, ne smemo pozabiti, da je posebej druga svetovna vojna na marsikaterem slovenskem koru za seboj pustila opustošenje,
in da se note sčasoma izrabijo in porazgubijo. Samo ugibamo lahko, katere od
pesmaric, ki so luč sveta ugledale po
letu 1900 in so v svojem času v dobršni
meri zaznamovale razvoj slovenskega
cerkvenega petja, je imel organist okoli leta 1950 sploh še na voljo. Seveda
hitro pomislimo na Foersterjevo Cecilijo (druga izdaja, 1901/1902), Premrlovo Cerkveno ljudsko pesmarico (1928)
ali Vodopivčeve Svete pesmice (1932),
vendarle se te in druge pesmarice nikoli niso enakomerno uveljavile po celotnem slovenskem ozemlju. Pomembno vlogo pri ljudskem petju so imeli
tudi molitveniki, ki so vseskozi vsebovali najbolj znane in razširjene cerkvene pesmi, zaradi česar so mnogokrat
ravno molitveniki odličen pokazatelj
tega, kaj se je v cerkvi dejansko pelo. V
nekaterih primerih so izšli celo poseb-
Cerkveno petje
ni natisi molitvenikov samo s pesmimi in celo notiranimi napevi, med katerimi so za obdobje med
drugo svetovno vojno in po njej najpomembnejše
naslednje izdaje:1 Sveta maša in pesmi iz Večnega
življenja (1935 do 1943), Pesmi iz molitvenika Kristus kraljuj (1942 do 1959) in V občestvo združeni
(1957 do 1966). Omenjeni molitveniki so dandanes
večinoma že povsem utonili v pozabo.
Do izdajanja novih cerkvenih ljudskih pesmaric v
prvi polovici 20. stoletja seveda ni prišlo po naključju. Čeprav je petje ljudstva v cerkvi že stoletja staro
izročilo, pa se zdi, da so pod vplivom liturgičnega
gibanja v tem času petje v domačem jeziku v večji
meri ‚odkrili‘ tudi škofje in papeži, ki so v različnih
dokumentih skušali vzpodbuditi petje vernikov v
cerkvi in odgovoriti na nekatera, s tovrstnim petjem
povezana aktualna vprašanja. Pri katerih priložnostih
se sme peti v domačem jeziku? Kakšno mora biti
besedilo cerkvenih pesmi? Kako naj poteka petje
pesmi med mašo? Nekatere dileme so seveda odraz
zadreg, povezanih z (ne)uporabo domačega jezika
pri latinskem bogoslužju, za določena vprašanja iz
tistega časa pa se zdi, da so tudi danes enako aktualna. Medtem ko je v papeških dokumentih 20. sto-
letja petje ljudstva prvič omenjeno šele v okrožnici
papeža Pija XII. Mediator Dei (1947), pa so slovenski
škofje tej vsebini posvečali pozornost že prej.2 Ljudsko petje zelo konkretno urejata tako Zakonik ljubljanske škofije iz leta 1940 kot Pastirsko pismo o
sveti glasbi lavantinskega škofa Maksimilijana iz leta
1957, ki pa se pri obravnavi problematike petja vernikov v domačem jeziku v celoti opirata na takrat
veljavno liturgično zakonodajo.3 Kako pa so tovrstna navodila vplivala na nastanek Mavove pesmarice? Kot je razvidno iz uvoda k Cerkveni ljudski
pesmarici (CLP), sta odigrala pri njeni pripravi pomembno vlogo kar dva rimska dokumenta: papeška
okrožnica Musicae sacre disciplina (1955) in navodilo Kongregacije svetih obredov z naslovom De
musica sacra (1958). V uvodu so navedeni tisti odlomki iz omenjenih dokumentov, ki govorijo o pomenu in vlogi ljudskih pesmi za bolj dejavno spremljanje svetega opravila, iz okrožnice pa je navedeno tudi mesto, kjer papež naroča, naj se zbirke takšnih pesmi pripravijo.4 Prav zanimivo je, da na
koncu začetnega dela uvoda naletimo na naslednjo
trditev: Ljudsko petje ima pred zborovskim celo to
prednost, da z njim vsi verniki pri bogoslužnih opraCerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
11
Cerkveno petje
vilih in pri pobožnostih dejavno sodelujejo.5 Vidimo
torej, da znane krilatice o potrebnosti dejavnega sodelovanja vernikov pri bogoslužju niso izumili liturgisti po drugem vatikanskem koncilu, ampak so
tovrstna prizadevanja obstajala že prej.
Preden si še podrobneje ogledamo, o čem govori
uvod k Mavovi pesmarici in kaj zbirka vsebuje, je
potrebno opozoriti, da je CLP izšla v dveh različnih
izdajah: vernikom (in pevcem) je bila namenjena
izdaja v manjšem formatu s podnaslovom Besedilo
in kratek molitvenik, izdaja v večjem formatu s podnaslovom Spremljava pa je bila za organiste. Seveda
Mavova pesmarica ni prva, ki je izšla v tej obliki.
Medtem ko v drugi izdaji Cecilije (1901) beremo, da
se ni moglo ustreči želji, naj se pesmarica natisne v
večji obliki, tako da pri pesmi ne bi bilo potrebno
obračati strani,6 pa je že Spindlerjeva Ljudska pesmarica tri leta kasneje izšla v dveh različno velikih izdajah, za organista in za ljudstvo. Takšno rešitev so
kasneje uporabili še pri lavantinski škofijski pesmarici Kvišku srca! (1908). Mavova pesmarica se od
obeh omenjenih predhodnic razlikuje predvsem v
tem, da so v manjši izdaji le besedila pesmi brez not.
Pri uvodu k CLP, o katerem Edo Škulj pravi, da je z
vidika teologije glasbe zelo kakovosten7, imamo običajno v mislih obsežnejši uvod v Spremljavi, medtem
12
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
ko manjša izdaja vsebuje krajšo različico, ki pa v skrčeni obliki obravnava iste teme. Uvodno besedilo v
osmih točkah dejansko vsebuje toliko zanimivega,
da bi si zaslužilo samostojno obravnavo. Na tem mestu naj zadostuje le kratek oris tega, kar so snovalci
pesmarice skušali posredovati njenim uporabnikom
organistom. Omenjali smo že, da uvod sprva navaja
odlomke iz takrat aktualnih rimskih dokumentov o
cerkveni glasbi, ki so predstavljeni kot zunanji povod
za pripravo pesmarice. Vendar pa ni šlo samo za to.
Kot je zapisano v nadaljevanju, se z novo pesmarico
uresničuje desetletja stara želja po enotni pesmarici
za celoten slovenski prostor. Iz tega moremo razbrati, da starejše cerkvene pesmarice dejansko niso
uspele zaživeti v vseh slovenskih škofijah. Glede na
to, da naslovna stran pesmarice ne navaja avtorja oz.
urednika, je posebej dragocen seznam sodelavcev,
ki so sodelovali pri izboru pesmi ter njihovi harmonizaciji. Tu je tudi izrecno omenjeno, da je rokopis
za natis pripravil in uredil Lojze Mav. Na prvi strani
uvoda je še opozorilo, da pesmarica vsebuje vse pesmi iz takrat razširjenega molitvenika V občestvo
združeni, pri besedilih drugih pesmi pa so upoštevali še molitvenik Kristus kraljuj!. Ta podatek potrjuje domnevo o pomembnosti molitvenikov za ljudsko
petje v preteklosti. V nadaljevanju se uvod v glavnem
osredotoči na to, kako naj bosta izbor pesmi oz. samo
Cerkveno petje
petje med mašo usklajena z njenim potekom. Razloženo je še, zakaj se v zbirki nahajajo tudi latinski odpevi in s katerimi predpisi ljudsko petje urejata lavantinska in ljubljanska škofija. Posebej zanimivi in
dragoceni so tudi zelo natančni napotki, kako naj
organist petje podpira s krepkim in nizkim pedalom,
kako naj ne orgla prehitro ali prepočasi in kako naj
pri tem pazljivo posluša petje ljudi. Brez dvoma gre
za napotke, ki so po petdesetih letih še vedno v enaki meri aktualni. Nekoliko bolj nenavaden se zdi nasvet avtorja uvodnega besedila, naj se cerkveni pevci pri ljudskem petju razkrope po cerkvi in pomešajo
med vernike, da jih s svojim petjem opirajo, oživljajo
in navdušujejo. Kolikor se stvar v teoriji morda zdi
učinkovita, pa je v praksi verjetno precej težje uresničljiva.
CLP je sicer izšla v obdobju, ko so potekale intenzivne priprave na drugi vatikanski koncil,8 a je bila
seveda namenjena še za bogoslužje v latinščini. Prav
zato je toliko bolj zanimivo in pomenljivo, da se po
svoji zasnovi in vsebovanih pesmih ne razlikuje veliko od obeh pokoncilskih pesmaric, Hvalimo Gospoda (1979) in Slavimo Gospoda (1988). Pesmi so
v Mavovi zbirki razporejene v štiri glavne skupine:
mašne, blagoslovne, obdobne in prazniške, priložnostne in druge. V primerjavi z vsebino sodobnih
pesmaric sta najbolj očitni dve stvari: poseben poudarek na blagoslovnih pesmih, ki tvorijo ločeno
skupino, in popolna odsotnost pesmi za zakramente in zakramentale; izjema je le pesem Novi mašnik,
ki pa ni posebej označena kot pesem za mašniško
posvečenje. Če vemo, da je izpostavitev in blagoslov
z Najsvetejšim v obdobju po tridentinskem cerkvenem zboru spadalo med pomembnejša sveta opravila, posebno mesto blagoslovnih pesmi v Mavovi
pesmarici ne preseneča. Toliko bolj zanimivo pa je,
da naša aktualna cerkvena pesmarica vsebuje iste in
še nekaj dodatnih blagoslovnih pesmi.
V pesmarici iz leta 1961 je vsega skupaj 175 oštevilčenih pesmi, spevov in odpevov. Ta številka je zavajajoča, saj so pesmi, ki za enako besedilo uporabljajo dva ali več različnih napevov, označene le z eno
številko. Z eno številko so npr. označeni tudi vsi odpevi pri litanijah, ki jih je skupno kar petdeset. Po
drugi strani imajo lastno številko različni deli ene in
iste mašne pesmi. Če tako pri štetju odmislimo litanije in različne vzklike in odpeve, pridemo do naslednjega podatka: CLP vsebuje 156 različnih besedil
(posamezni deli določene mašne pesmi so šteti kot
eno besedilo) in 167 različnih napevov pesmi. Poleg
tega je zanimiva Škuljeva ugotovitev, da imamo v
pesmarici Slavimo Gospoda natanko 56 takih nape-
vov (skladb), ki so bile predhodno prvič objavljene
v Mavovi pesmarici.9 Ob tem ne gre spregledati, da
je v CLP kar nekaj napevov, ki jih v kasnejših pesmaricah ne najdemo več. Verjetno ni posebno presenečenje, da sestavljajo najobsežnejšo skupino v pesmarici Marijine pesmi, ki jih je 35 (38 različnih napevov), po številčnosti pa sledijo obhajilne/sklepne,
druge prazniške in blagoslovne.
Že uvodoma je bilo omenjeno, da organisti Mavovo
pesmarico posebej cenijo zaradi tega, ker so posamezne pesmi dosledno opremljene s ‚pravimi‘ orgelskimi spremljavami. Orgelski stavek sicer upošteva harmonske posebnosti tistih pesmih, ki jih ljudstvo poje večglasno, po drugi strani pa se jasno vidi,
da notni zapisi niso uporabni za večglasno zborovsko petje, kot je to pogosto pri notah v pesmarici
Slavimo Gospoda. Seveda ni v tem nič slabega, saj
gre nenazadnje za pesmi, ki naj bi jih peli vsi verniki, ne le zbor. V zvezi z orgelskimi spremljavami so
se kasneje sicer pojavile pripombe, da so nekateri
napevi previsoki in da je v notnem sistemu zapisana
le prva kitica besedila.10 Poleg tega pesmi niso razporejene po abecednem vrstnem redu, kar njihovo
iskanje nedvomno otežuje.
Še nekaj o besedilih. V uvodu k pesmarici je razloženo, da so bile pri izboru vse pesmi s praznim in
nepovednim besedilom, prav tako pretirano indiviCerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
13
Cerkveno petje
dualne in sentimentalne pesmi izločene, saj da so v
neskladju s cerkvenimi zahtevami za petje v cerkvi.11
Vprašanje je, ali so bili snovalci pri izločanju takih
pesmi res povsem dosledni. Po drugi strani so besedila pesmi, ki so bile vključene v izbor za CLP, zanimiva zaradi nečesa drugega. Nova pesmarica, ki je
izšla leta 1979, je bila največ kritik deležna prav na
račun spremenjenih besedil. Dejstvo je, da smo z
Mavovo pesmarico po drugi svetovni vojni postavljali temelje cerkvenega petja, in da so se ljudje teh
besedil pač privadili, četudi so bile nekatere spremembe v Hvalimo Gospoda povsem upravičene in
so se deloma celo obdržale v aktualni pesmarici, ki
se je sicer vrnila k ‚starim‘ besedilom.
kateri je raziskal oznanjevalno-liturgično vrednost
nove pesmarice.14 Nadrah se sicer ni ukvarjal z zasnovo CLP, zato pa je natančno preučil posamezne skupine pesmi oz. njihovo primernost za
uporabo v sklopu prenovljenega bogoslužja.
Kljub nekaterim pozitivnim zaključkom je opozoril na vrsto pomanjkljivosti v funkcionalnosti
in vsebini obravnavanih cerkvenih pesmi in na
tej osnovi izdelal smernice za nadaljnji razvoj cerkvenega petja v Sloveniji. Ker je od objave disertacije minilo že več kot štirideset let, bi bilo nedvomno zanimivo preučiti, v kolikšni meri, če
sploh, so Nadrahove smernice uspele zaživeti. Seveda pa je to že vsebina za novo razpravo.
Edo Škulj v svoji knjigi o novejših katoliških napevih
na koncu kratkega poglavja o CLP iz leta 1961 piše,
da v tistih ‚svinčenih časih‘ ni bilo cerkvenoglasbene
revije, ki bi nam lahko poročala o sprejemu Mavove
pesmarice, in da si je druge revije niso upale predstaviti.12 Dejansko takrat nismo imeli strokovne revije, ki bi novo cerkveno pesmarico vzela pod svoj
drobnogled, po drugi strani pa je prispevek o CLP
vendarle moč najti v Družini. Časopis Družina je leta
1961, takrat še kot list goriške apostolske administrature, izhajal le enkrat mesečno, a v nobeni od številk
v tem letu ni ničesar objavljenega o Mavovi pesmarici. Potrebno je prelistati še več kot polovico naslednjega letnika, ko sta že izhajali dve številki na mesec, da v drugi julijski številki končno zasledimo
kratek, nepodpisan sestavek z naslovom Cerkvena
ljudska pesmarica. V zapisu je poudarjeno, da so
pesmarico, ki je izšla v velikem in malem formatu,
že dolgo časa želeli in potrebovali, in da se z njeno
izdajo uresničujejo naročila papežev in škofov o
vzpodbujanju petja ljudstva. V krepki pisavi je naveden odlomek iz uvoda, ki govori o starodavnem izročilu ljudskega petja pri nas in o prednostih tovrstnega petja za dejavno sodelovanje vernikov pri
bogoslužnih opravilih in pobožnostih. Pomenljiva
je avtorjeva opomba, da o spremljavi ne misli govoriti, češ da naj to storijo glasbeni strokovnjaki na
drugem mestu. Članek se nadaljuje z naštevanjem
sodelavcev in kratko predstavitvijo vsebine, avtor
pa svoj zapis sklene z ugotovitvijo, da bo pesmarica
pripomogla k boljši udeležbi vernikov pri maši, saj
da imajo organisti na razpolago lepo partituro, verniki pa molitvenik, da ne bodo pri maši samo gledavci, ampak sodarovavci.13
Mavova pesmarica predstavlja nedvomno enega
temeljev za oživitev cerkvenega ljudskega petja
po vojni pri nas. Z vidika kasnejših, pa tudi nekaterih starejših pesmaric vsebuje sorazmerno skromen izbor pesmi, a se je prav s pomočjo CLP ta
repertoar v dobršni meri zasidral v zavesti vernikov kot slovenska cerkvena ljudska pesem, brez
katere si bogoslužja ne znamo predstavljati. Posebej z vidika orgelskih spremljav pa gre za pesmarico, po kateri se pri pripravi tovrstnih izdaj
velja zgledovati tudi v prihodnosti.
Omenjeni članek v Družini pravzaprav ni nič drugega kot malce zapoznelo obvestilo o izidu nove
pesmarice, povsem drugačen pomen pa ima doktorska disertacija p. Antona Nadraha iz leta 1968, v
14
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
1 Vsaka od navedenih knjižic je izšla v več natisih, od katerih
so na tem mestu zabeležene zgolj letnice najstarejše in najmlajše
v sistemu COBISS registrirane izdaje.
2
Okrožnica škofa Jegliča o cerkveni glasbi iz leta 1914.
3 O ljubljanskih in lavantinskih določbah glede petja v: E. Škulj,
Odloki o cerkveni glasbi, Ljubljana, 2003, 49–51 in 64–65.
4
Cerkvena ljudska pesmarica [Uvod], Ljubljana 1961, III.
5
Prav tam, III.
6
Cecilija [Predgovor]. Cerkvena pesmarica, Celovec, 1901, 4.
7
E. Škulj, Odloki o cerkveni glasbi, Ljubljana, 2003, 61.
8
Koncil se je pričel 11. oktobra 1962.
9 E. Škulj, Cerkveni ljudski napevi – III. Novejši katoliški napevi, Ljubljana, 2004, 40. Avtor pri tem predvidoma ni upošteval
morebitne prejšnje objave teh skladb v drugih publikacijah.
10 S. Medvešček, O dobrih in manj dobrih lastnostih, Cerkveni
glasbenik 72, 1979, 41.
11 Uvod, III.
12 E. Škulj, Novejši katoliški napevi, Ljubljana, …., 40.
13 Vsi navedki iz: Cerkvena ljudska pesmarica, Družina XI, 1962,
14, 106.
14 Delni natis te disertacije z naslovom Cerkvene ljudske pesmi
v liturgiji je izšel leta 1969.
Orgle na počitnicah
Piše:
Jurij Dobravec
Poletni obisk pri orglah v Španiji
Španija je velika
država. In vroča. Vroče
a hkrati čisto sveže je
tudi tole pisanje.
Izogniti se avgustovski
gneči španskega
turizma prav v času, ko
se papež v Madridu
pogovarja s
stotisočglavo množico
mladih, ni bilo posebej
težko. Postajali smo na
krajih, ki druge
obiskovalce manj
zanimajo: obala
Atlantika, hladne doline
Pirenejev in neskončna
polja osrednje Kastilje,
pravzaprav središča
španskega baroka. No,
za konec smo si
privoščili tudi peščene
obale katalonskega
Sredozemlja.
V Španiji imajo zelo veliko orgel. Bolje
rečeno, imeli so jih. Hiter pregled stanja
v njihovih podatkovnih zbirkah namreč
kaže, da bleščeči španski orgelski barok
nesrečno propada. V regiji Kastilja in
Leon je po podatkih kolegov v cerkvah
neuporabnih ali celo razdejanih kar
osemdeset odstotkov orgel! Pretresi
zgodovine se seveda odražajo v kulturni dediščini. A tragika se nadaljuje, še
posebej na podeželju. Župnik v vasi
Villalon de Campos nam je potarnal, da
je število prebivalcev v zadnjih tridesetih letih padlo za desetkrat. Dragocen
inštrument Francisca Enriqueza iz leta
1734 so uspeli obnoviti pred dvajsetimi
leti.
Naše poletno popotovanje se je pravzaprav začelo v Baskiji, kjer orgelske
ure kljub vsemu tiktakajo nekoliko bolj
optimistično. Baski so s svojo kulturno
žilavostjo, da ne rečemo trmo, znali
preživeti. Med hribi skrite vasi in mesta
skrivajo bogato baročno dediščino, zaznaven pa je vpliv francoske romantike:
kar štirinajst glasbil je prišlo iz delavnice francoskega mojstra Cavallé-Colla,
na kar so posebej ponosni.
Atlantska obala je meglena in hladna,
zato se kar hitro odpravimo čez kantabrijske Kordiljere proti Leonu. Povsod
nas spremljajo skupine ameriške in mehiške mladine, ki je obisk srečanja s
papežem izkoristila tudi za ogled dežele. Leon je glavno mesto istoimenske
province. Značilnost skoraj vseh kontinentalnih prestolnic je, da je srednjeveško središče na vzpetini, na najvišji
točki pa kraljuje mogočna gotska katedrala. V Leonu nas presenetijo gradbeni odri, ki značilno zrcalno nameščene
orgle v osrednjem koru že kar ogrožajo. Osrednji kor je nekakšna samostojna
zgradba znotraj katedrale, orgle pa imajo tako sprednji in zadnji prospekt. Takšna postavitev je značilna za velike
katedrale, v Španiji pa je še posebej zanimiva: vodoravno nameščene piščali
namreč še bolj bojevito štrlijo z obeh
strani. Iz novic ugotovimo, da je firma
Orgenbau Klais iz Bonna ravno pričela
z deli. Nove orgle bodo leta 2013 imele
kar štiri fasade – tako rečejo prospektu
– in bodo vredne 1,7 (!) milijona evrov.
Skoraj v celoti jih bodo plačali z javnim
denarjem!
Nadaljevanje poti po Mezeti, osrednji
planoti Iberskega polotoka, je nekaj
posebnega. Popolna ravnina spominja
na morje. Ko nas občasno preseneti še
vrh zvonika najbližje vaške cerkve, ki
postaja vse večji, kot ladja na morju,
dobimo občutek, da je Zemlja res okrogla. Ob pogledu na prostrana žitna po-
Orgle Joseja Echevarria iz leta 1702 v katedrali v Segovii in njihova skoraj zrcalna podoba iz leta 1772
(Foto: Jurij Dobravec)
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
15
Orgle na počitnicah
Villalon de Campos: preprost pedal (levo) – Ta piščal najbolje ve, kaj je treba peti (sredina) – Rok je sicer glavni, a zanimivo je prav za vse (desno).
(Foto: Jurij Dobravec , Kristina Mikelj)
lja tudi hitro razumemo, kaj lahko pomenijo velike
gospodarske in demografske spremembe. Letošnje
nedokazane novice o sumljivih španskih kumarah
so npr. hudo prizadele tamkajšnje pridelovalce vrtnin.
impresiven ne le zaradi jezičnikov, ampak tudi zaradi okrasja. To so prve prave španske orgle, ki jih
v življenju vidim od blizu. Tipke pod prsti kar letijo,
tako lahka je traktura. In ne vem, od kod se mi je v
glavo prikradla misel, da so slogovno zelo podobne
Naša naslednja postaja je mesto Tordesillas v provinci Valladolid, v katerem sta si Španija in Portugalska
razdelili Južno Ameriko in to celino tako jezikovno
zaznamovali. Posebnost kraja so orgle v cerkvi sv.
Petra, orglarja de Herrera iz leta 1714, in zasebni pozitiv iz leta 1799 v samostanu sv. Klare, ki bi ga lahko
fotografirali samo z dovoljenjem Vladnega urada za
kulturo iz Madrida. Tako nas opozori varnostnik, ki
na turiste budno preži. Pa pozitiv sam na sebi ni nič
posebnega, le kapricasta kraljična si ga je nekoč
menda zaželela in ga takoj dobila. Zato se s tem nismo ukvarjali. V Tordesillasu opazimo špansko značilnost, namreč da so orgle v manjših cerkvah postavljene na koru vzporedno s stranskim zidom in so
le redke s prospektom obrnjene proti glavnemu oltarju. Pa še nekaj: ravno teden dni pred našim obiskom je v tem kraju koncertiral danes uveljavljeni
organist Juan de la Rubia, ki je pred leti v programu
Glasbene mladine Slovenije koncertiral v Slovenskih
goricah, v Ljubljani in v Bohinju.
Že omenjeni Villalon de Campos je naša najbolj zanimiva postaja. Zgovorni župnik bi oba naša fanta
kar obdržal za ministranta, tudi naše organistke
Kristine se na koru ne bi branil. Z vprašanji v polomljeni španščini uspem iz njega izvedeti marsikaj
o Cerkvi, deželi, ljudeh in cerkveni glasbi, podrobno pa si lahko pogledamo in preizkusimo orgle,
enega od biserov španskega baroka. Prospekt je
16
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
Tordesillas, cerkev sv. Marije: značilna postavitev na posebni stranski kor.
V Sloveniji so orgle tako postavljene npr. v samostanski cerkvi v Studenicah.
(Foto: Jurij Dobravec)
Orgle na počitnicah
italijanskim, le da imajo jezičnike postavljene vodoravno. Zaman iščem enostavnost poimenovanja
italijanske principalne piramide, nekoliko zmede
povzročajo tudi razlike v pravopisu in izgovorjavi.
Bi vedeli, kako bo zapel register lleno, ki ga sicer v
kastiljski španščini izgovorimo jeno? To sploh ni
kakšen zamolkel lenobni zvok. Gre za miksturo ali
drugače rečeno pleno. Sploh smo vsi nekako zmedeni, saj so registrski manubriji razporejeni po vseh
vogalih okrog igralnika, bas in diskant sta obvezno
ločena – nobene logike, ki smo jo navajeni po nemškem vzoru (No, tudi pri kakšnih Eislovih orglah
pri nas bi se našlo, da je za registracijo treba s klopi
kar vstati.). Zakaj je tako, so nas poučili šele kasneje, ko nas je župnik dobesedno prisilil, da smo pogledali tudi v notranjost omare: manubrij je točno
tam, kjer je nad sapnico konec drsne letve. Nobenih
prenosov, nobenih gredi in kotnikov. Današnji način igranja in registriranja seveda zahteva večjo priročnost. Orgle sv. Mihaela imajo dva manuala, drugi je Organo ecos, nekaj podobnega kot Echo francoskega baroka. Prav od blizu in s posebnim zanimanjem proučimo še registre, po katerih so španske
orgle najbolj prepoznavne. Clarin je jezičnik, ki s
polno dolžino po videzu in po zvoku dobesedno
prodira v prostor. A sploh ni nasilen, veliko manj
kot na primer pokonci stoječa Trompeta Real v omari. Solistična Dulzaina štrli iz omare tik nad igralnikom in je po zvoku blizu ukrivljenemu rogu ali
meketanju, kot se zdi nekaterim članom naše družine. Vodoravno nameščene piščali so prav priročne za uglaševanje, v odmevniku pa ni težav s prahom ali ostanki zagozdenega ptiča. Ob vseh posebnostih, ki so za nas novosti, ne moremo mimo
oskubljenega pedala. Kar gumbi štrlijo iz poda, podobni registrskim pistonom pri kakšnih sodobnih
orglah. Neuporabno npr. za Bachove triosonate.
Kakorkoli, španske orgle so precej drugačne od
drugih po Evropi. In to ne le zaradi tako imenovanih španskih trobent.
Za slovo od Kastilje še skok v Segovio, v prestolnico
naslednje province: značilne dvojne orgle v katedrali, nameščene med oboki pevskega kora sredi osrednje ladje. Pravkar obnovljenim epistelskim orglam
baskovskega mojstra Joseja Echevarria iz leta 1702
na drugi strani delajo konkurenco evangeljske orgle
iz 1772. Ogromni, skoraj identični omari sta v celoti
pozlačeni. Španska mesta očitno še zmorejo podpirati obnovo nekaterih zgodovinskih vrednot, čeprav
je očitno, da gre za prestiž katedrale. Prav blizu namreč zaznamo baročno žalost v cerkvi nadangela
Mihaela in še eno pri sv. Martinu, kjer orgle nadomeščajo z elektronskim ponaredkom.
Na poti proti vzhodu si privoščimo ogled in planinski izlet do skoraj 1000 m visokega niza slapov v Pirenejih. In še posebno doživetje: Rimska cesta v
barvah. Svetlobnega onesnaženja je tu tako malo, da
s prostim očesom zaznamo rumeno-rjave barve
zvezdnih meglic. Ste to kdaj doživeli? No, oprostite,
ne bi begal z množico drugih zanimivosti narave in
kulture, ki smo jih tudi obiskali. Ja, kot rečeno, veliko orgelskega smo spustili, a kaj zato, saj so počitnice. Proti vzhodu si privoščimo še kratek koncert
deškega zbora na Montserratu. Fantiči posebej navdušijo našega Roka, ki že leto dni zvesto obiskuje
podoben nastajajoči zborček v Bohinju, od daleč si
pogledamo samostan Sant Benet de Bages, kjer so
orgle dokazano stale že davnega leta 972, čisto na
koncu, že na poti proti domu pa še Montpellier, rojstno mesto Cavallé-Colla, ki nas bo morda zvabil na
kakšno potovanje po Franciji.
Villalon de Campos: organistov pogled navzgor Segovia – Cerkev sv. Mihaela: žalostna usoda mnogih španskih baročnih orgel
(Foto: Jurij Dobravec)
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
17
Obletnica
Piše:
Domen Marinčič
Georg Böhm – učitelj Johanna Sebastiana Bacha?
Letos mineva 350 let
od rojstva Georga
Böhma (1661–1733),
ki slovi predvsem kot
avtor glasbe za
inštrumente s tipkami
in je močno vplival na
mladega Johanna
Sebastiana Bacha.
Rodil se je blizu
Ohrdrufa in
najzgodnejšo glasbeno
izobrazbo dobil pri
očetu, ki je bil organist
in učitelj. Študij je
verjetno nadaljeval v
Goldbachu in v Gothi pri
nekdanjih učencih
Bachovih sorodnikov
Heinricha in Johanna
Christiana Bacha.
Vpisal se je na univerzo
v Jeni, več let preživel v
Hamburgu, leta 1697
postal organist v
Lüneburgu in to službo
obdržal do konca
življenja.
18
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
Njegov ohranjeni opus je značilen za
nemškega cerkvenega glasbenika tistega časa in obsega peščico kantat, dva
moteta, orgelska dela in čembalsko
glasbo za domače muziciranje. V skladbah najdemo tako elemente francoskega kot italijanskega sloga; prvega je
Böhm verjetno dobro spoznal pri direktorju hamburške opere in Lullyjevem učencu Johannu Sigismundu Kusserju. V koralnih partitah je kot eden
prvih združil liturgične orgelske korale
in neliturgične partite ali variacije, tako
da je v njih ves čas ohranjal prepoznavno harmonsko in oblikovno zasnovo
korala. Tovrstne skladbe je verjetno namenil domačemu muziciranju na čembalu ali klavikordu (s pedalom in brez),
saj je v nekaterih presegel obseg orgelske klaviature. Böhmu so nekaj časa
pripisovali tudi Janezov pasijon, ki je
prej veljal za Händlovo delo, a vse kaže,
da je njegov pravi avtor Christian Ritter.
Bachov sin Carl Philipp Emanuel navaja Böhma med skladatelji, ki jih je oče
Johann Sebastian v mladosti posebno
cenil (na tem seznamu so še Froberger,
Kerll, Pachelbel, Frescobaldi, Fischer,
Strungk, Buxtehude, Reincken in
Bruhns). Vsi so se proslavili predvsem
z glasbo za glasbila s tipkami in je izbor
povezan z Bachovo zgodnjo izobrazbo.
Johann Sebastian se je po smrti staršev
preselil k starejšemu bratu Johannu
Christophu in ta je kot organist prevzel
vlogo njegovega učitelja. Anekdota pripoveduje, da je imel doma obsežno
rokopisno zbirko s skladbami starejših
mojstrov, a je ni hotel deliti z mlajšim
bratom in jo je skrbno zaklepal v omaro. Podobno kakor v Cankarjevem Peharju suhih hrušk je deček naposled le
našel način, kako priti do not. Ponoči
jih je neutrudno prepisoval in rokopis
vračal na svoje mesto. Kljub pazljivosti
je starejši brat nekega dne opazil prevaro in takoj zasegel tako izvirnik in
tudi prepis. Pozneje sta se oba žal izgubila in muzikologi lahko le ugibajo, ka-
Orgle v cerkvi sv. Janeza v Lüneburgu, kjer je G. Böhm deloval
kar 35 let. Leta 1553 jih je izdelal Hendrik Niehoff. Pozneje so
jih večkrat razširili. (Vir: splet)
tere skladbe sta vsebovala. Najstarejši
znani rokopis z Bachovim peresom so
odkrili šele leta 2006 v knjižnici vojvodinje Anne Amalije v Weimarju. Gre za
zbirko štirih skladb Reinckena, Buxtehudeja in Pachelbla, zapisanih v nemški
orgelski tabulaturi. Rokopis je nastal,
ko je imel Johann Sebastian med trinajst in petnajst let, in na koncu Reinckenove koralne fantazije najdemo
opombo prepisano pri gospodu Georgu Böhmu, leta 1700 v Lüneburgu. Podrobnejša analiza je razkrila, da je
Böhm mlademu Bachu prepustil svoj
lastni papir, kar kaže, da sta bila v razmeroma tesnih odnosih. Strokovnjaki
dopuščajo možnost, da se je Bach v Lüneburg odpravil prav zato, da bi Böhmovo umetnost bolje spoznal, saj je kot
‚vajenec‘ nekaj časa prebival kar v njegovi hiši. Glasbenika sta pozneje ohranila prijateljske vezi in Böhm je deloval
kot prodajni agent za Bachovo drugo
in tretjo partito za čembalo. Njegove
veličine seveda ne smemo meriti le z
opisano povezavo, a nemara je odkritje
pripomoglo k izidu treh posnetkov njegovih dotlej povsem zapostavljenih
kantat.
Naši zvonovi
Piše:
Mark Česen
Kako postati zvonar, glasbenik pritrkovalec?
Deset let Pritrkovalske glasbene šole
Naj naši uglašeni
zvonovi milo zapojejo!
Oznanjajo in vabijo k
sveti božji službi s
prečudovitimi
melodijami mladih
glasbenikov in ne
avtomatov.
Ko omenjamo zvonove,
prav vsak takoj pomisli
na visoke cerkvene
zvonike, kjer so
nameščeni. Mnogi
pomislijo na svojo
mladost in na slovesno
zvonjenje ob praznikih.
Zelo malo jih pa ve, kaj
vse je potrebno, da
veličastna glasba
zvonov zadoni.
Poznamo več vrst
zvonjenja. Najprej
navadno zvonjenje ali
‚juganje‘, ‚kolebanje
zvonov‘.
V zvoniku v Slivnici
(Foto: Mark Česen in Jure Bernot)
Včasih so ga vestni mojstri zvonarji
opravljali ročno. Danes poganjajo zvonove avtomati, ki pravega občutka ne
morejo imeti in ročnega zvonjenja še
zdaleč ne zmorejo posnemati. Mnogi
zvonovi so zaradi tega celo počili in se
uničili. Nevarnost pred odpadajočimi
deli iz zvonika je velika. Vzrok temu
lahko pripišemo nestrokovnim obnovam zvonov. Zvonov danes ne urejamo
več po starih preverjenih načinih zvonoslovja, tako da bi jih poganjali tudi
ročno in da bi imeli za igranje nanje
pravilno ureditev. Pri tem bi se lahko
zgledovali po mnogih sosednjih državah. V želji, da bi ohranili svojo kulturno zvonarsko doktrino in jo razvijali,
so v sosednjih državah ustanovili razna
združenja.
Kako pa je s tem pri nas? Nekateri posamezniki si našo cerkveno kulturno
dediščino prizadevajo ohraniti in tako
zavreti in preprečiti zamiranje starih
obrti. Pri tem je pogosto občutiti nemoč, saj je nerazumevanje odgovornih
pogosto.
Edinstvena slovenska posebnost je še
danes umetniško igranje na zvonove,
pritrkavanje, ki je pravo muziciranje na
zvonove. Če imamo zvonilo treh uglašenih zvonov, nanj lahko igrajo trije
glasbeniki pritrkovalci, vsak na en zvon.
V želji, da bi to avtohtono kulturno
umetniško posebnost ohranili, smo
pred desetletjem pritrkovalci sklenili,
da ustanovimo društvo pritrkovalcev in
glasbeno šolo pritrkavanja. Med mladimi glasbeniki, ki igrajo in se učijo tolkala – mednje spada tudi zvon –, je
postala priljubljena in zelo obiskana
prav poletna glasbena pritrkovalska
šola in celoletni tečaji za mlade mentorje.
Letos je bil v počitnicah od 20. do 26.
avgusta pod okriljem društva slovenskega zvonarstva, pritrkovalcev, pritrkovalske glasbene šole in pod vod-
stvom pisca v Slivnici pri Mariboru že
šestnajsti vseslovenski pritrkovalski
glasbeni tečaj. Mladi bodoči glasbeniki
so se učili pravilnega igranja na zvonove, zapisovanja melodij in vsega, kar
mora glasbenik pritrkovalec vedeti in
znati. Mentorji in učitelji te šole so vsi
primerno izobraženi, saj je moral vsak
izmed njih opraviti večletno strokovno
izobraževanje, znanje potrditi na izpitih
in si pridobiti praktično znanje poučevanja mladih. Ob tem se morajo celo
leto izpopolnjevati. V poletni šoli so
svoje delo opravili zelo kakovostno,
primernega plačila za svoje delo pa žal
niso dobili. Skupaj z domačini so poskrbeli za varnost in uredili zvonik in
zvonove, slušatelji šole pa so se poleg
igranja na uglašene glasbene cevi in
zvonove ves teden zavzeto in navdušeno učili pritrkavanja, ‚trnjančenja‘, kakor pritrkavanje še danes imenujejo
starejši domačini. Vsi udeleženci smo
našli zatočišče v bližnjem duhovnem
domu Maranati, ki so nam ga prijazno
ponudili domačini in župnik gostitelj.
Tečaj je imel ustaljen šolski urnik. Po
jutranjih opravilih smo se okr. sedmih
zbirali pri jutranji telovadbi in po zajtrku v učilnicah začeli s praktično skupinsko učno uro igranja na uglašene
glasbene cevi. Tečajniki so bili razdeljeni od 1. do 4. razreda in so ves teden
spoznavali osnove zvonoslovja, glasbene teorije, učili so se brati note, seznanili so se z izdelovanjem in ulivanjem
Mentor Dejan pri učni uri v zvoniku (Foto: Mark Česen in Jure Bernot)
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
19
Naši zvonovi
učenci, nastala so mnoga nova prijateljstva. In tak je
bil skoraj ves teden, razen zadnjega dne, ko so slušatelji opravili izpit. Tričlanska komisija učiteljev
pritrkavanja je bila zelo stroga. Učenci so imeli nekaj
treme, a pogled na nasmejane obraze, ko so učenci
hodili iz izpitne sobe, je bil prijeten. Poletna šola se
je sklenila s slovesno podelitvijo spričeval, slovesom
in potjo domov. Na marsikaterem mladem licu se je
ob slovesu zasvetila solza.
In kaj velja zapisati za sklep? Z veseljem ugotavljamo,
da so učenci domov odnesli veliko znanja in veselja
do pritrkavanja, ter da so poletne šole pomemben
člen za ohranjanje slovenske kulturne dediščine in
rast mladih glasbenikov.
Mlade pritrkovalke vadijo s ,šolskimi‘ zvonovi (Foto: Mark Česen in Jure Bernot)
zvonov, s kovanjem in izdelovanjem kembljev in z
varnostjo in pravilnim ravnanjem v zvoniku. Spoznali so tudi zgodovino pritrkovanja, pritrkovalske
pesmi, bonton pritrkovalca, 10 zapovedi za pritrkovalce in 5 pravil, ki jih mora zvonar ali pritrkovalec,
ko se vzpne v zvonik, nujno upoštevati. Izvedeli so,
kdaj pritrkavamo, kakšne kemblje poznamo, kako
skrbimo za zvon in kako lahko pritrkovalske melodije zapišemo. Uživali so v učenju pritrkavanja in igri
v skupinah. Vsaka skupina treh ali štirih slušateljev
je imela svojega učitelja, učili in vadili pa so iz prilagojenih šolskih ritmičnih vadnic Šola ritmičnih vaj
za zvon. Najmlajši udeleženci so se učili osnovnih
melodij, zgradbe pesmi pritrkovalskih vzorcev, takta,
odbijanja in gostenja, starejši pa so spoznavali zahtevnejše melodije in preizkušali sisteme pritrkavanja.
Ustvarjali so melodije, ki so bile posebej zanimive
za poslušalce. Urnik je bil zelo natrpan, saj smo tudi
popoldneve preživeli ob vajah in predavanjih, popestrili pa smo jih z obiskom zvonika, kjer so učenci lahko preizkusili svoje znanje na prave štiri velike
bronaste zvonove. Ugotovili so, da je pesem, zaigrana na glasbene cevi, drugačna od tiste na velike zvonove. Ob večerih so si ogledali krajše filme o pritrkavanju in ulivanju zvonov ter spoznali delo kolavdatorja, monterja zvonov in kovača. Poučili so se o
pravilni izdelavi kovanih kembljev. Zanimivo je bilo
predavanje o risanju načrta kemblja, njegovi izdelavi in zahtevnem obešanju, kot tudi njegovi natančni
uglasitvi z zvonom. Brez pravilno uglašenega kovanega kemblja na usnju zvon nima lepega glasu. Zahvala velja domačemu umetnostnemu kovaču, mojstru Robertu Struni, saj je po skoraj stoletju ponovno
skoval kemblje in s tem obudil staro obrt, z njo pa
bomo glasbeniki lahko spet dobili boljša glasbila.
V okolici župnišča so v prostem času odzvanjali
smeh in različni zvoki glasbil, na katere so igrali
20
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
V imenu vseh udeležencev šole gre zahvala za pomoč vsem, ki so izvedbo šole omogočili, v njej zavzeto poučevali in z vodjem šole ustvarjalno sodelovali. Posebna zahvala gre pomočniku Mihu Zupančiču, učiteljem, mentorjem, učencem in staršem za
zaupanje, zahvala tudi prijaznim domačinom iz Slivnice na čelu z mladim in požrtvovalnim mentorjem
Gregorjem Gregorcem.
Vsem pa misel, da je mlade in manj mlade, ki želijo
z izročilom pritrkavanja nadaljevati, vredno spodbujati in pri njihovem nadaljnjem izobraževanju podpirati. In čisto za konec še vabilo: Pridružite se nam
na novih tečajih in na naslednjih pritrkovalskih glasbenih šolah.
Pritrkovalka Ajda v zvoniku (Foto: Mark Česen in Jure Bernot)
Tokrat obravnavamo
Piše:
Franc Černelič
Petje v cerkvi ob družinskih svečanostih
Družinske svečanosti z
obredom v cerkvi so pri
vernih družinah
najpogosteje opravljene
za obred krsta, poroke
in pogreba. Gotovo je
tak dan poseben za
družino in sorodnike.
Želijo ga narediti lepega
in občutenega. Pri tem
jim ne zmanjka idej in
tudi denar ni problem.
Duhovnik, ki vodi
obred, pogosto ne ve
vnaprej, kaj lahko med
obredom pričakuje ali
kaj vse bo med
opravljanjem obreda
slišal. Pojavijo se
govorci in izvajalci
glasbe, za katere ne ve,
kaj bodo pravzaprav
predstavili. Kot starejši
organist rad
prisluhnem, kako se ti
obredi izvajajo v
različnih župnijah.
Za mlade sem morda preveč starokopiten, saj se sam držim liturgičnih pravil.
Ugotavljam, da tam, kjer organisti poznajo liturgična pravila, teče več ali
manj vse v redu. Kakovost izvajanja je
v večini primerov zadovoljiva za vrsto
obreda in ga v nobenem primeru ne
razvrednoti. Izbrane posebne skladbe
so uvrščene na pravem mestu in liturgije ne motijo.
Vse bolj pa je prisotno najemanje glasbenikov, ki so sicer včasih tudi kakovostni, ne poznajo pa zahtev in pravil liturgije in tako nastajajo zelo vprašljivi
položaji. Tako sem pri krstu v neki župniji za uvod slišal pesem What a wonderful world, kot psalmov verz pa so
pevci izvedli ‚svoje‘ neversko in neliturgično besedilo v slavo dojenčku in verzom dodali odpev iz psalma. Pri prošnjah se dojenčka, razen župnika, ni
spomnil nihče. No, za približno ravnotežje so zapeli tudi eno cerkveno pesem. Prisotni so bili nad uvodno pesmijo in dopesnjenim besedilom namišljenega psalma seveda navdušeni.
Še več najetih, pogosto tudi zelo kakovostnih izvajalcev lahko slišimo pri porokah. Te so seveda slovesnejše in svatje so številni. Poročni koračnici, ‚klasična‘ maša in ta ali ona Ave Maria so,
kot kaže, že premalo. Poleg župnika je
gotovo še nekaj govorcev o tem, kakšna
sta bila in bosta bodoča zakonca, slišimo pa tudi marsikaj, kar spada morda
bolj na samo poročno slavje kot v sredino ali za sklep obreda v cerkvi. Ti
najbolj raznovrstni nagovori so morda
še sprejemljivi, težji položaj pa nastaja
z glasbeno spremljavo obreda. V glavnem jo izvajajo mlajši izvajalci, ki v program uvrščajo vse več posvetnih ljubezenskih popevk v angleščini ali slovenščini. Slišiš jih kot vstopno pesem, namesto psalma, po poročnem obredu in
pogosto tudi med obhajilom. Seveda
so te skladbe lahko tudi čisto lepe in
bodoča zakonca in svate čustveno povzdignejo, navzoči pa se ozirajo na kor
k izvajalcem in so vzhičeni. Župnik je
v zadregi, saj ne ve, ali bi počakal konca
vsebinsko neprimernih glasbenih točk
ali bi nadaljeval z mašo. Še huje pa je,
ko se mladi nastopajoči odločijo napisati besedila prav za določen poročni
par, ki ga ‚podložijo‘ na melodijo cerkvene pesmi ali napišejo približek nabožnega teksta na neko popularno
pesem ali popevko in jo pri obredu izvajajo. Večkrat sem že slišal obvezna
liturgična besedila močno spremenjena. Tak samovoljni ‚neliturgični‘ dodatek sem doživel že pri Gospod usmili
se, za psalm, pri alelujini vrstici, pri darovanjski pesmi in celo v Jagnje božje.
Večinoma mladi to izvajajo v prepričanju, da liturgije s tem ne motijo oz. ogrožajo. Vprašujem se, kdaj bo prišel nekdo in na orgle zaigral valček Na lepi
modri Donavi, mladoporočenca pa
bosta že kar v cerkvi odplesala svoj prvi
poročni ples? Morda bodo v cerkev prikorakali najeti muzikanti in zaigrali Golico? Kdo ve?
Tudi pri pogrebih pogosto vlada glasbenoliturgični kaos. Zadnje čase najemajo svojci pevce kar preko pogrebnika ali ustreznega zavoda za ves potek
pogreba. Izvajalci so včasih tako nekakovostni, da ne vemo več, kaj je bolj
žalostno, smrt, pokop ali petje. Tudi pri
pogrebnih mašah sem že slišal predelave znanih cerkvenih pesmi s ‚pogrebnim‘ besedilom ali z besedilom o konkretnem pokojniku. Melodije nabožne
slavilne pesmi s prirejenim besedilom
žalostinke preprosto ne morem poslušati. Največkrat tudi struktura take
skladbe harmonsko ne omogoča sprejemljive predelave. Vse pogosteje slišim
med obhajilom tudi povsem posvetno
pesem, ki jo je pokojnik rad prepeval
ali poslušal. Res v cerkvi lepše odmeva
kot zunaj na pokopališču, a potrebno
je imeti tudi mero in primerno presoditi.
Obred mine, navzoči so zadovoljni, župnik pozabi, kaj je bilo in zgodba se
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
21
Tokrat obravnavamo
spet ponovi, prihodnjič v drugem kraju, saj se izvajalci selijo k povpraševalcem. Mislim, da potrebujejo
duhovniki jasna, enotna in v nekem smislu obvezujoča navodila, kaj je pri obredu družinske svečanosti
še sprejemljivo, saj imajo tudi oni zelo različna merila. Izvajalce naj župnik pred nastopom seznani,
katerih delov obreda ni mogoče spreminjati, kateri
deli obreda imajo predpisana besedila, in naj se, če
jih ni mogoče peti, odloči za recitiranje. Za izpolnitev želja navzočih oz. družine, ki si želi del glasbene
posvetnosti tudi v času obreda, je verjetno možno
obred za želene glasbene vložke na določenem mestu prekiniti ali pa želeno praznično glasbo izvajati
po končanem obredu. Nikakor nisem naklonjen
ostremu zavračanju želja slavljencev. Veliko posvetnih skladb svetosti prostora prav nič ne žali, nimajo
pa mesta v liturgiji.
Kako na ta in podobna vprašanje gleda in odgovarja uradna liturgika?
Dan slovenskih cerkvenih glasbenikov 2011
Ljubljana – Dravlje, sobota, 19. novembra 2011
Spoštovane bralke, spoštovani bralci, članice in člani Slovenskega Cecilijinega društva, organistke in
organisti, zborovodkinje in zborovodje, slušateljice in slušatelji orgelskih šol, študentke in študentje
sakralne glasbe, cerkvene glasbenice in glasbeniki, spoštovane pevke in pevci!
Vabimo Vas, da se udeležite letošnjega Dneva slovenskih cerkvenih glasbenikov, osrednjega strokovnega srečanja društva, ki bo v soboto, 19. novembra v župniji Ljubljana – Dravlje, Vodnikova 279, Ljubljana.
Urnik
09:15 – 09:45 – Sprejem udeležencev in registracija
09:45 – 10:00 – Uvod in pozdravi
10:00 – 10:30 – Predstavitev novih orgel župnijske cerkve Kristusovega učlovečenja (Dalibor Miklavčič)
10:45 – 11:45 – Ali vem, kako dirigram? (Tomaž Faganel)
12:00 – 13:30 – Zborovodska delavnica (Martina Batič, Tomaž Faganel Damijan Močnik)
13:30 – 14:30 – Kosilo
14:30 – 16:30 – Zborovodska delavnica (aktivni udeleženci, Martina Batič, Tomaž Faganel)
17:00 – Koncert draveljskih župnijskih zborov in pevskih skupin
Objava
Vsebina
– Adventne in božične, Knjižnica Cerkvenega glasbenika, Ljubljana, 1978 (Zbirko prinesite s seboj!);
– Adventne in božične sklabe za otroške, dekliške in ženske zbore (gradivo prejmete na srečanju);
– Ves dan: prodajna razstava muzikalij, predstavitev programa za arhiviranje not NotArh.
Na srečanju želimo ob adventnih in božičnih skladbah za vse zborovske zasedbe z zborom udeležencev
obnoviti, spoznati in razrešiti raznovrstna vprašanja dirigiranja, s katerimi se vsakodnevno srečujemo.
Sodelujete lahko v zboru ali aktivno kot dirigenti. Vaše vodenje študijskega zbora, ki ga bodo sestavljali udeleženci, bodo usmerjali mentorji srečanja. Svojo aktivno udeležbo označite v prijavi, izberite 3
adventne ali božične skladbe iz omenjene pesmarice, ki jih želite dirigirati, in kratko opišite svoje dosedanje zborovodske izkušnje. Izmed prijav bodo mentorji za aktivno sodelovanje izbrali 6 kandidatov,
ki bodo o izboru pravočasno obveščeni. – Prijavnina, ki vključuje udeležbo (skupno ali aktivno), gradivo srečanja ter kosilo s pijačo in kavo, znaša 25.- (člani SCD), 35.- (člani SCD, aktivno), 35.- (nečlani)
in 45.- evrov (nečlani aktivno). Prijavnino poravnate ob registraciji. Prijavnica je dostopna na spletni
strani društva, člani društva pa jo prejmejo s pošto. – Prijavite se najkasneje do vključno ponedeljka
14. novembra.
Slovensko Cecilijino društvo
Podrobne informacije in prijave
Slovensko Cecilijino društvo, Štula 12, 1210 – Ljubljana – Šentvid
M. 031.879281, 041.784924, F. 01.5121065, [email protected], www.scd.si
22
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
Odmevi
Piše:
Franci Svoljšak
Ciklus ORGLE & 2011 v Papirnici
Po lanski premieri je bil
tudi letošnji ciklus
ORGLE & v okviru 3.
mednarodnega ciklusa
koncertov v organizaciji
Občine Škofja Loka v
znamenju orgelske
komorne glasbe. Kot niz
treh koncertov v
dvotedenskem taktu, ob
že prijetno toplih
sobotnih večerih maja in
junija, ga je programsko
zasnoval Klemen Karlin.
Tudi tokrat so bili
koncerti v kapeli
Jezusovih blagrov, ki jo
je dal postaviti
upokojeni izseljenski
duhovnik Janez Žagar
na idiličnem griču rodne
vasi Papirnica pri Škofji
Loki. Bogoslužni prostor
že od blagoslovitve leta
2009 poleg zelo lepih
vitrajev Marka Jermana
in križevega pota
Tomaža Perka krasijo
orgle Orglarstva
Močnik1 in mu kljub
majhnosti dajejo
posebno vrednost in
čar.
14. maja sta na uvodnem koncertu nastopila hrvaška umetnika, organist varaždinske katedrale Višeslav Jaklin in
violinist Marko Jerbić. Obvladujoče,
morda že kar preveč rutinsko, sta se
predstavila s povsem baročnim sporedom. Organist je izbral skladbe Muffata, Pachelbla in J. S. Bacha oz. domnevno njegovega učenca Kittla, violinist
Jerbić, član Varaždinskega kvarteta in
Varaždinskega komornega orkestra, pa
je zaigral Bachovo tretjo violinsko Partito št. 3. Skupaj sta muzicirala v Corellijevi Sonati in v Bachovi 3. sonati v Eduru, želeli pa bi si, da bi bil skupni igri
odmerjen večji delež sporeda.
Čez dva dni so koncert oblikovali učenci Glasbene šole Škofja Loka in dijaki
Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana s svojimi mentorji. Zaznamovali
so ga raznovrstnost komornih zasedb
(orgle s triom kljunastih flavt in z violinskim duom, s flavtami, trobento, z
violončelom ter ženskimi in moškim
glasom), mladostna svežina in presenetljiva poustvarjalna dognanost, ki smo
jima bili priča v delih A. Scarlattija, Marcella, Tartinija, Vivaldija, Ecclesa, Purcella, Sweelincka, Mozarta, Albinonija,
Corellija, Bende, Händla, neznanega
skladatelja in J. Alaina. Prav vsak izmed
devetnajstih mladih izvajalcev bi zaslužil podrobnejše poročilo, a izdvojimo
le prispevek dijakinj, zdaj že študentk
orgel Polone Miklavčič in Veronike Celarc, ki sta atraktivno nastopili z Mozartovo Fantazijo v prepisu za orgle štiriročno. Njuna igra potrjuje dobro zastavljeno delo orgelskega razreda Nine
Štalekar na ljubljanskem konservatoriju.
Vrhunec ciklusa je bil nedvomno sklepni koncert 11. junija, na katerem sta
navdušila mednarodno uveljavljena
češka organistka Eva Bublová in prodorni avstrijski fagotist Leonard Eröd.
Virtuozno skupno igro orgel in fagota
smo lahko občudovali v delih Böddeckerja, J. S. Bacha (priredbo sonate
za violo da gamba za fagot) in Teleman-
Pobudnik in graditelj kapele Janez Žagar (Foto: Jana Jocif)
Fagotist Leonard Eröd in organistka Eva Bublová (Foto: Jana Jocif)
na. Fagot se je izkazal za izjemno gibko
glasbilo, z mehkim, a kljub temu odzivnim tonom. Bublová je napravila močan vtis s suvereno in občuteno izvedbo Mozartove Fantazije, prvotno napisane za flavtno uro in ki velja za eno
težjih orgelskih skladb. Prava poslastica
in obenem redkost na naših koncertnih
sporedih pa je bila Biblična sonata Johanna Kuhnaua, ki opisuje starozavezno dogajanje na Jakobovi svatbi. Skladateljeve komentarje k skladbi je učinkovito interpretiral Brane Jerman.
Koncert, ki bi se ga ne sramovali niti
veliki festivali ali glasbene prestolnice,
je zvočno zapisan in bo dostopen na
zgoščenki v družbi vrhuncev prejšnje
in, upajmo, prihodnjih sezon, saj je tovrstna promocija orgel in izvajalcev pri
nas še premalo živa. Kapelica v Papirnici pa se je ponovno potrdila kot lepo
prizorišče za komorno muziciranje, privablja pa občinstvo iz okolice in vedno
več iz drugih krajev. Upanje in želja je,
da bo glasba kapelico še večkrat napolnila in da bodo koncerti v njej postali
stalnica kulturne ponudbe Škofje Loke.
1
Op. 20, 8 / II + P.
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
23
Odmevi
Piše:
Katarina Šter
Tretji dnevi gregorijanskega korala v Stični
Pred dvema letoma je
v Cerkvenem
glasbeniku pisalo:
Upajmo, da bodo prvi
koralni dnevi v Stični
doživeli še mnogo
uspešnih ponovitev!
Dober glas se je razširil
v deveto vas in kljub
tehničnim zapletom
se je letos v
cistercijanskem
samostanu v Stični
med 13. in 17. julijem
že tretjič zbralo čez
dvajset pevcev. Zdi se,
da so se julijski koralni
dnevi, ki jih vodi br.
Gaudencij alias Tone
Potočnik, že zasidrali
v poletne koledarje
marsikaterega
cerkvenega glasbenika.
Prenekateri, ki letos ni
utegnil priti, je zatrdil,
da bo drugo leto
zagotovo tam.
Podobno kot v preteklih letih so koralni dnevi potekali v povezavi s sodelovanjem pevcev pri živi koralni praksi
stiških menihov, kar je gotovo nepozabna izkušnja. Tudi naš dan je tako uravnavalo zbiranje pri jutranjicah in hvalnicah, nekaterih drugih molitvenih
urah in večernicah, ki temeljijo na prepevanju psalmov. Vmes pa so potekale
vaje, kjer so imeli prav obrazci za petje
psalmov, psalmovi toni, posebno vlogo,
saj smo se v njihove značilnosti tako
praktično kot teoretično poglobili še
bolj kot prejšnja leta. To ni bila lahka
naloga niti za bolj izkušene koraliste,
kaj šele za začetnike. Na primeru psalmovih tonov smo med seboj primerjali še različne monastične tradicije, v
katerih je petje psalmov še danes bistvena sestavina liturgije: cistercijansko,
kartuzijansko in benediktinsko. Posebna glasbena poslastica je bilo tudi prepevanje uglasbitev različnih svetopisemskih imen, ki jih najdemo v koralnem repertoarju in so zagotovo več kot
zgolj zanimivost. Ponujajo namreč poseben vpogled v dojemanje besedila,
kakršnega je imel svet gregorijanskega
korala. Košček za koščkom takšni vpogledi vsako leto dopolnijo sliko večje
celote.
V nekaj dneh smo se seznanili z nekaterimi temeljnimi teoretičnimi osnova-
mi korala ali pa to znanje obnovili iz
preteklih let. Težišče koralnih dni pa je
bilo v pripravi pétih psalmov za petkove večernice in koralnega proprija ter
mašnega ordinarija za nedeljsko mašo.
S tem smo poskušali prispevati majhen
delček k liturgičnemu življenju Stične.
Pogosto pa je beseda tudi v prostem
času nanesla na izkušnje udeležencev
z izvajanjem koralne glasbe v njihovih
domačih župnijah; poleg učenja koralnih spevov je takšna izmenjava izkušenj, mnenj in idej zelo dragocena. Z
njo Stična postaja prostor srečanj za
vse, ki bi to glasbo radi oživljali ne le v
teh nekaj poletnih dneh, temveč tudi
doma, s čimer najbolj doseže svoj namen.
Razveseljivo je, da zanimanje za koralne
dneve in za koral nasploh iz leta v leto
narašča. To dokazuje dejstvo, da so o
tem dogodku poročali tudi slovenski
mediji: novinar Boštjan Debevec je za
Radio Slovenija pripravil prispevek o
koralnih dnevih in pogovor s profesorjem Tonetom Potočnikom o gregorijanskem koralu. Še boljši dokaz za to pa so
verjetno udeleženci koralnih dnevov,
ki se vsako leto vračajo. ‚Priženejo‘ jih
melodije, ki jim ne gredo več iz glave,
ko so se jih enkrat naučili, pa tudi ritem
liturgičnega dneva cistercijanov, ki je s
petjem psalmov tesno povezan.
Udeleženci letošnjih koralnih dnevov v Stični (Foto: Monika Donko)
24
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
Odmevi
Piše:
Alenka Hrovatin
Poletni seminar Zveze cerkvenih pevskih zborov Trst
Zveza cerkvenih pevskih
zborov iz Trsta že več
desetletij skrbi za
izobraževanje svojih
članov, cerkvenih pevk
in pevcev, njihovih
zborovodij in organistov.
Vodenje letošnjega
seminarja so
organizatorji zaupali
izkušeni skupini
mentorjev: Heleni Fojkar
Zupančič za spored
cerkvene glasbe za
mešani zbor in
mladinsko petje, Hilariju
Lavrenčiču za posvetni
spored za mešani zbor,
Mirku Ferlanu za spored
moškega zbora, Gregorju
Klančiču za orgelski
tečaj in sopranistki
Renati Vereš Klančič za
delo z otroškim zborom.
Preko sto udeležencev
se je 7. avgusta zbralo
v Dolenjskih Toplicah,
kjer so ves teden
dopoldne vadili,
popoldneve pa namenili
spoznavanju Dolenjske.
Seminar že vrsto let teče po ustaljenih
tirnicah, pa vendar gre za pobudo, h
kateri z veseljem pristopijo ne samo
starejši, temveč tudi mlajši člani pevskih
zborov, ki delujejo na Tržaškem. Odraslim tečajnikom, ki prihajajo tako rekoč
od Milj do Devina in sestavljajo jedro
cerkvenega zborovskega gibanja v Trstu in njegovi okolici, so se letos npr.
pridružile mladenke iz vrst mlajše dekliške pevske skupine Vesela pomlad z
Opčin, ki so poletne pevske dni posvetile globlji analizi že znanih skladb in
dodatnemu ukvarjanju z glasom in posvečanju pevski tehniki pod vodstvom
izkušene in priznane pedagoginje na
zborovskem področju Helene Fojkar
Zupančič.
Prvi predstavitveni večer opravljenega
dela je bil že v četrtek, 11. avgusta. V hotelskih prostorih so se najprej predstavili najmlajši, otroci, ki so se vse dni zbirali okrog Renate Vereš Klančič. Nato sta
nastopila brata Jurij in Aleš Lavrenčič z
violončelom in violino, ki sta ob klavirski spremljavi očeta Hilarija izvedla tri
živahne skladbe. Doberdobski glasbeni
mojster je z Gregorjem Klančičem in ob
klarinetistu Marku Štoki poskrbel še za
inštrumentalno podlago samospevov,
ki so jih podali solopevci, tenorist Marjan Štrajn, sopranistka Renata Vereš in
basbaritonist Marjan Skerlavaj. Spored
so nazadnje sklenila openska dekleta
pod vodstvom dirigentke Andreje Štucin
in izredne mentorice seminarja Helene
Fojkar Zupančič.
V petek, 12. avgusta, je bil na vrsti drugi bogato razvejan koncert. Sprva so se
v cerkvi sv. Ane izkazali udeleženci orgelskega tečaja, ki jim je bil mentor
Gregor Klančič. Sledilo je sklepno zahvalno bogoslužje, ki ga je ob somaševanju domačega kaplana Janeza Jeromna vodil msgr. Franc Vončina. S kora
je pri sveti maši sodeloval seminarski
mešani zbor, ki je pod vodstvom Helene Fojkar in ob orgelski spremljavi Angele Tomanič, dolgoletne glasbene prijateljice tržaške zveze, zapel Tretjo
mašo tržaškega skladatelja Ubalda
Vrabca. Za izvedbo posvetnega programa, ki so ga oblikovali že prej omenjena mlajša dekliška pevska skupina, priložnostni moški zbor pod vodstvom
Mirka Ferlana in še mešani zbor, ki ga
je pripravil Hilarij Lavrenčič, so se izvajalci preselili v hotelsko vežo, kjer so
jim prisluhnili tudi gostje zdravilišča.
Organizatorji in udeleženci seminarja
so bili še posebej zadovoljni zaradi obiska generalnega vikarja škofije Novo
mesto, stolnega prošta prelata Božidarja Metelka, ki je zastopal škofa msgr.
Glavana in je v sredo, 10. avgusta, daroval sveto mašo v župnijski cerkvi in
zbranim spregovoril o liturgičnem pomenu cerkvenega petja.
Tržaška odprava je Dolenjske Toplice
zapustila v soboto, da bi takoj, že tisto
nedeljo delček koristnih pridobljenih
izkušenj ponesla v domače fare, saj jih
bodo tam koristno uporabili.
Pevci, zborovodje in organisti s Tržaškega, udeleženci letošnjega tečaja v Dolenjskih Toplicah (Foto: Zvonko Vidau)
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
25
Odmevi
Piše:
Mitja Medved
Seminar za organiste in gregorijanski koral
Od 25. do 27. avgusta
je bil v Beltincih tečaj
za organiste. Priredila
sta ga Šola za
cerkveno glasbo
Murska Sobota in
Glasbena šola Beltinci.
Vsebino je zasnoval
vodja soboške
cerkvenoglasbene šole
Dejan Prasl.
Prireditev se je začela s
koncertom Maria
Perestegija v stolnici sv.
Nikolaja v Murski
Soboti, ki je bil tudi
gostujoči predavatelj.
Pomagal je mladim
organistom odkrivati
bogastvo glasbe, orgel
in zadovoljstva ob
kakovostnem igranju.
Po koncertu so se
udeleženci s
koncertantom pogovorili
o sporedu, izvajanju
skladb in registraciji.
Župnik g. Vereš pozdravlja udeležence tečaja
(Foto: Dejan Prasl)
26
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
Seminar je vključeval dve delavnici, individualni pouk orgel z mentorjem ter
gregorijanski koral s poudarkom na
petju psalmov in psalmodiji.
Čeprav je tečaj želel pritegniti širši krog
udeležencev, so na tečaju orgel aktivno
sodelovali samo učenci Šole za cerkveno glasbo Murska Sobota in Glasbene
šole Beltinci. Pouk so udeleženci lahko
tudi samo poslušali. V delavnici gregorijanskega korala je sodelovalo tudi nekaj organistov iz škofije, ki so skupaj s
slušatelji cerkvenoglasbene šole meditirali glasbo katoliške Cerkve. Kot vodilo in uvod v delo sem podpisani kot
predavatelj uporabil dva uvodnika iz
naše revije, ki sta obravnavala petje
psalmov. Ob tem čutim osebno zadovoljstvo, saj sta radovednost in pripravljenost za natančno oblikovanje melodije glede na besedo z osmimi tonovskimi načini postopno rastla. Prav tako
se je ob petju stopnjeval odnos do ‚službe‘ kantorja oz. predpevca – psalmista.
Drugi dan tečaja smo obiskali župnijo
sv. Jurija na Goričkem, kjer sta gostitelja
in organist udeležence toplo sprejela.
Župnik je v uvodu na kratko orisal zgodovino župnije in načrte za izdelavo
novih orgel, organist pa je podrobno
orisal sodelovanje z Orglarsko delavnico Maribor in njihove orgle op. 79 iz
leta 2005. Orgle imajo na dveh manualih 24 registrov. Profesor Perestegi je
predstavil orgle, dispozicijo in uporabo
registrov v posameznih skladbah.
Slušatelji so lahko glasbilo tudi sami
preizkusili. Zanimivo je bilo vprašanje
župnika predavatelju, ali je bolje kupiti novo glasbilo ali morda starejše iz
neke druge cerkve, kjer starih orgel ne
potrebujejo več. Po odgovoru je bil vidno pomirjen, saj je bila nabava novih
orgel nesporno boljša rešitev. Porajalo
se je vprašanje, koliko nevednosti vlada
o tem vprašanju in koliko pristojnosti
in moči imajo pri odločanju nepoučeni.
V večernih urah so se udeleženci seznanili s stopnjami v nazive organistov glede na njihovo izobrazbo. Predstavljeno
besedilo, o katerem so razpravljali, je
bilo izhodišče za razpravo. Izstopala je
misel, kaj lahko kakovosten organist za
župnijo naredi in kaj dober organist za
župnijo pomeni. Kljub utemeljenim pomislekom so udeleženci posveta soglašali, da je potrebno vso problematiko
dela organistov začeti reševati pri tem
vprašanju. Drug problem je obstoj in
delovanje orglarskih šol, ki so delno sofinancirane s strani škofij, te pa storitev
ustrezno usposobljenih in izobraženih
glasbenih kadrov morda niti zares ne
potrebujejo. Predvsem v župnijah na
podeželju je problem kakovostnih organistov dodatno pereč, saj večina za pridobitev potrebnih znanj primerne priložnosti v preteklosti ni imela. Tak položaj na službo in status organista tudi ne
vpliva pozitivno. Na pogovoru, ki ga je
spretno vodil Dejan Prasl, so govorili
tudi o prispevku kakovostnega organista župniji, dotaknili pa so se še vprašanja nagrajevanja cerkvenih glasbenikov,
saj ne obstaja kakšen osnovni model ali
temeljni dogovor o tej problematiki.
Petnajst udeležencev je seminar sklenilo z novimi spoznanji, doživetji in razmišljanji ter z druženjem v Domu starejših Janka Škrabana v Beltincih, kjer
so za tečajnike in njihove predavatelje
izbrano poskrbeli.
Mentor Mario Perestegi in domači organist predstavljata
tečajnikom orgle v Rogaševcih (Foto: Dejan Prasl)
Odmevi
Piše:
Kristina Mikelj
Orgel Orgue Organo Organ 2011
Od 8. do 11. septembra
je bil v Zürichu
mednarodni simpozij o
pomembnosti in
prihodnosti orgel
(http://orgel2011.ch).
Polno dvorano
strokovnjakov,
študentov in drugih
obiskovalcev je najprej
pozdravil predstavnik
oddelka za glasbo
züriške Univerze za
umetnost, ki je glavno
dogajanje, predavanja
in referate gostila.
Cilj simpozija je bil, da
so udeleženci na
različnih ravneh in
preko različnih ustanov
sprejeli odgovornost za
ohranjanje in
spodbujanje kulturne
vrednosti orgel. Ciljna
publika so bili
strokovnjaki iz vse
Evrope, ki delujejo na
področju gradnje orgel,
igranja (učitelji in
študenti) in ljudje na
vodstvenih delovnih
mestih v Cerkvi, politiki
in kulturnih ustanovah.
Simpozij je obravnaval tudi mesto orgel
v širši javnosti in v medijih. V prvem
kratkem nagovoru nam je Alois Koch
predstavil glavno vprašanje celotnega
simpozija: Kakšna je prihodnost orgel?
Orgle so bile v preteklosti v družbi in
Cerkvi vedno posebnost, saj je bila uporaba orgel zunaj liturgije dovoljena šele
po drugem vatikanskem koncilu. Danes pa se glasba modernizira in tudi
orgle niso več tako tradicionalne kot
pred leti, vendar povezave z duhovnostjo kljub temu ostajajo, do nje pa se
moramo pravilno obnašati in jo spoštovati.
Predavanja, razprave in referate so pripravili predstavniki iz raznih držav z
različnih strokovnih področij. Govorili
so o poklicu organista, o cerkvenem
pomenu orgel, o modernih postavitvah
in predstavitvah glasbila, o poučevanju
in o pravicah orgel. Predstavili so tudi
nekaj eksperimentalnih orgel, npr. orgle, na katerih s pomočjo uteži ali vzmeti pritisk v sapnici, trdoto tipk in posledično glasnost dinamično uravnavamo,
in četrttonske orgle, pri katerih so nad
običajnimi tipkami še manjše tipke za
vmesne četrttone.
Ob prihodu je vsak udeleženec prejel
knjigo, v kateri so popisana stanja orgel, njihove uporabe in izobraževanja
v posameznih državah Evrope. Iz več
kot tridesetih držav so zbrani številčni
podatki in kratki opisi. Slovenski del je
prispeval Edo Škulj. Namen simpozija
je bil tudi predstavitev izbranih podatkovnih baz, med njimi slovenski ARSORS. Zbirka podatkov o orgelski umetnosti v Sloveniji je bila predstavljena
vsem udeležencem, podrobno pa strokovnjakom, ki so s podobnimi bazami
v svojih državah orgle že popisali ali so
s popisovanjem orgel šele pričeli. Najobsežnejšo podatkovno bazo Švedske
je predstavil Paul Peeters. Marco Brandazza je predstavil švicarsko bazo, udeleženci pa so se seznanili tudi s podatki z Nizozemske in Danske. Slovensko
digitalno zbirko sta predstavila Jurij
Dobravec in avtorica tega prispevka.
Obiskovalci so preko računalnika spoznali seznam slovenskih orgel, zemljevid, katalog z zvočnimi slikami in orglarje, ki so na Slovenskem delovali v
preteklosti in tistimi, ki delujejo danes.
Poleg tega je bil v dvorani razstavljen
pano, ki bo v prihodnjih mesecih na
voljo slovenskim glasbenim šolam za
predstavitev kraljice glasbil z besedo in
sliko. Udeležbo predstavnikov Slovenije je na simpoziju podprlo Ministrstvo
za kulturo.
Simpozij so popestrili mnogi koncerti
v vseh večjih cerkvah in dvoranah po
Zürichu. Še posebej zanimiv je bil koncert, kjer so trije organisti izvajali in
medsebojno komentirali interpretacije
Lisztovega Preludija in fuge na B-A-CH. Delo smo tako slišali šestkrat v enem
večeru, najprej trikrat preludij, nato trikrat fugo in nazadnje še trikrat celo
skladbo. V okviru simpozija se je odvila še züriška orgelska noč s koncerti do
jutra in orgelski pohod skozi staro mesto, kjer smo v štirih večjih cerkvah prisluhnili kratkim predstavitvam orgel v
besedi in glasbi.
Pestro štiridnevno dogajanje se je končalo s koncertom za orgle in orkester v
znani Tonhalle, kjer mogočne orgle
stojijo že 20 let, a so v vsej njihovi zgodovini izvedli šele tri samostojne orgelske koncerte. Sklep simpozija nam je
prinesel nova spoznanja in vprašanja o
orgelski kulturi in njeni prihodnosti.
Kongresniki v Zürichu (Foto: Jurij Dobravec)
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
27
Izšlo je
Piše:
Matej Podstenšek
Organo pleno. Orgelmusik zum Ein- und Auszug
[Orgelska glasba za vstop in sklep]. Stuttgart, 2011
Resda so pri nas nove
notne izdaje z orgelsko
glasbo sila redke, zato
pa organisti toliko več
uporabnih orgelskih not
najdemo pri tujih
založnikih. Pred kratkim
smo v uredništvo dobili
zbirko skladb iz 17. in
18. stoletja, namenjenih
slovesni orgelski igri na
začetku in ob koncu
bogoslužja.
Note z zgovornim
naslovom Organo pleno
so izšle pri nemški
založbi Carus, ki spada
med dejavnejše na
področju izdajanja
orgelske glasbe.
28
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
Pred časom smo že pisali o njihovi Freiburški orgelski knjigi (Freiburger Orgelbuch) in tudi v tem primeru gre za
izrazito praktično zbirko.
Ko me pot zanese na ta ali oni slovenski
kor, si vedno z zanimanjem ogledam,
če na orglah ali kje v bližini poleg ,obveznih‘ cerkvenih pesmaric morda ležijo tudi kakšne orgelske note. Pri tem
sem že večkrat opazil povečini starejše
zbirke skladb v različnih tonalitetah, ki
jih organisti uporabljajo na znanih mestih pri bogoslužju, ko je treba zaigrati
kaj slovesnejšega ali pa z orgelsko igro
zgolj premostiti nekaj trenutkov do
konca nekega dogajanja. Seveda so to
situacije, pri katerih se najlažje odzovemo s primerno improvizacijo, vendarle
se bo veliko organistov, ki jim improviziranje ni tako domače, raje odločilo za
zapisano orgelsko glasbo, ustvarjeno
prav za tovrstne priložnosti. Zbirke kratkih in uporabnih skladb organisti uporabljajo že od nekdaj: v prejšnjih stoletjih so preprosto zbirali in prepisovali,
kar jim je prišlo v roke, kasneje pa so si
lahko priskrbeli natisnjene izdaje s
skladbami enega ali več različnih avtorjev. Med slovenskimi skladatelji so kar
nekaj tovrstne orgelske glasbe ustvarili
Fajgelj, Hladnik in Premrl, seveda pa se
po naših korih najdejo najrazličnejše
zbirke z naslovi, ki takoj povedo, kaj se
skriva v njih: Preludiji, Vedemecum, Vorund Nachspiele, Versetti/Pezzi per organo itd.
Kot vidimo, ideja za zbirko, kot je Organo pleno, še zdaleč ni nova. Na to nas
v predgovoru k izdaji opozori tudi njen
urednik Armin Kircher, sicer vodja referata za cerkveno glasbo v salzburški
nadškofiji. V uvodnem besedilu na kratko oriše razloge za nastajanje takšnih
in podobnih zbirk v preteklosti. Pri tem
posebej poudari, da skladbe tega tipa
niso bile namenjene zgolj za liturgično
rabo, temveč tudi za pedagoške namene. Organist je namreč za učenje improvizacije, ki so jo nekdaj dojemali kot
tisto pravo umetnost igranja na orgle,
preprosto potreboval dobre primere
oz. predloge, s pomočjo katerih je lahko osvojil osnovne prijeme in hkrati
izbrusil svoj občutek za slog in obliko.
Izšlo je
Organo pleno – fragment
prostem slogu, ki se v številnih primerih pojavljajo
v kombinaciji s preprostimi imitacijskimi oblikami.
Te imajo večkrat ime versus oz. versi/versetti, seveda
pa tudi fuga, čeprav gre v večini primerov za kratke
polifone skladbe, ki niso nujno napisane v skladu s
strogimi pravili za skladanje fug. Oznaka versus nam
pove, da so bile skladbe izvirno namenjene za t. i.
alternatim izvajanje, pri katerem se je petje izmenjavalo z orglami.
Organo pleno – napotki za izvedbo okraskov
Seveda je tudi zbirko Organo pleno mogoče uporabiti kot koristen pripomoček za učenje osnov improvizacije, vendarle pa je v prvi vrsti namenjena
vsem organistom, ki iščejo uporabno zbirko lažjih
in krajših skladb za slovesno ‚preludiranje‘ pri bogoslužju.
Že v uvodu je bilo omenjeno, da zbirka obsega skladbe iz 17. in 18. stoletja. V tem času pogosto ni bilo
natančneje definirano, za katero glasbilo s tipkami
je neka skladba namenjena, tako da so v izvirnikih
note praviloma zapisane na le dveh sistemih. Na
enak način so notirane tudi vse skladbe v Carusovi
zbirki, pri tem pa jih je večino mogoče igrati brez
uporabe pedala. Kot navaja urednik, so skladbe zaradi tega še posebej primerne za izvedbo na zgodovinskih glasbilih z manjšim obsegom pedala in s
kratko spodnjo oktavo, ki jih imamo kar nekaj tudi
v Sloveniji. Posebej pohvalno in hkrati informativno
je, da je pri vseh skladbah pod notnim zapisom naveden vir, torej naslov izvirne izdaje, v kateri je bila
skladba prvič natisnjena.
V zbirki je skupno 138 oštevilčenih skladb: gre za
samostojne miniature, posamezne dele iz daljših
ciklusov in tudi krajše večdelne skladbe, katerih skupna lastnost je njihov slovesnejši značaj. Izbor obsega tako akordične kot tudi bolj razgibane skladbe v
Vemo, da je v 17. in 18. stoletju v Evropi nastajala
precej različna glasba za orgle oz. inštrumente s tipkami. To raznolikost odseva tudi izbor skladb v Organo pleno, katerih avtorji sicer povečini izvirajo iz
južnonemškega prostora, vendar pa zbirka zajema
še dela francoskih, angleških, italijanskih ter po enega češkega in belgijskega skladatelja. Z največjim
številom skladb so v zbirki zastopani Johann Caspar
Ferdinand Fischer (18), Nicolas-Antoine Lebègue
(15) ter Johann Caspar Simon (11). Poleg stvaritev
poznanih skladateljev v Organo pleno najdemo tudi
nekaj anonimnih del. Med njimi je deset skladb iz t.
i. ‚Salzburške orgelske knjige‘ (Salzburger Orgelbuch), ki so na tem mestu sploh prvič objavljene. Zbirko s konca 18. stoletja je napisalo več različnih avtorjev, predvidoma dvornih organistov oz. glasbenikov tistega časa, nastala pa je za kapelno hišo, kjer
so v preteklosti živeli in se šolali dečki salzburške
stolne kapele.
Raznolikost skladb v zbirki je z vidika uporabnika
gotovo zanimiva, po svoje pa je lahko tudi problematična, saj vemo, da so v omenjenih deželah uporabljali precej različne orgle in izvajalsko prakso.
Urednik se je očitno zavestno odločil, da tovrstnim
vprašanjem ne bo namenjal prevelike pozornosti,
tako da kot osnovno registracijo za vse skladbe predlaga ‚baročni principalni pleno‘. Takšna registracija bo uporabna celo pri večjem delu francoske glasbe v zbirki, saj gre v večini primerov za klasične
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
29
Izšlo je
iz starocerkvenih lestvic, temveč iz dura in mola.
Glede na obdobje, v katerem so dela nastala, seveda
ni posebno presenečenje, da je različnih tonalitet v
zbirki le sedemnajst. Gre preprosto za to, da so pri
takrat uporabljanih uglasitvah za orgle (srednjetonska, dobro temperirana) nekatere tonalitete zvenele
posebej čisto, medtem ko so bile druge skorajda
neuporabne. Največ skladb je tako v F-, C- in G-duru,
le po ena pa npr. v H-, E- in As-duru. Avtor slednjih
je že omenjeni Fischer, ki je leta 1702 izdal eno izmed prvih zbirk s skladbami v različnih durovih in
molovih tonalitetah.
plein jeu-skladbe. Seveda je izbrano registracijo v
vsakem primeru potrebno prilagoditi glasbilu in
priložnosti, tako da ‚pleno‘ ni vedno edina možna
izbira. Kot dodatno interpretacijsko navodilo se na
koncu zbirke nahaja tabela glasbenih okraskov, ki jo
je leta 1726 objavil Gottlieb Muffat. To seveda pomeni, da je natančnejše napotke za izvedbo ornamentov v francoski, angleški ali italijanski glasbi očitno
treba poiskati kje drugje. Vendarle ne gre pozabiti,
da Organo pleno ni učbenik za zgodovinsko izvajalsko prakso, temveč v prvi vrsti zbirka uporabnih
skladb za bogoslužje. Iz tega zornega kota je treba
videti tudi odločitev urednika, da skladbe znotraj
zbirke razporedi po tonalitetah. Pri tem pa ni izhajal
Čeprav imamo danes na voljo sorazmerno veliko
najrazličnejših izdaj orgelske glasbe za praktično
uporabo, zbirka Organo pleno deluje dovolj sveže
in je prepričljivo zasnovana, da bo pri organistih
nedvomno deležna toplega sprejema. K temu bo
nenazadnje pripomogel tudi širok izbor privlačnih
in ne prezahtevnih skladb, ki so uporabne za vrsto
različnih priložnosti in potreb, ne le za slovesen začetek ali konec bogoslužja. Zbirka predstavlja lepo
darilo za miklavža ali božička. Za lažjo odločitev si
lahko izdajo podrobno ogledate na spletu (http://
www.carus-verlag.com/1807400.html). Najhitreje
pa jo za 39,95 evrov prejmete neposredno preko
založbe (Carus verlag, http://www.carus-verlag.
com/).
KNJIŽNIC A Cerkvenega glasbenika
Objava
Spoštovane bralke in bralci!
Kot ste seznanjeni, nam Založba Družina d.o.o. z lanskim letnikom revije omogoča naročanje not vseh
skladb, ki so bile v reviji objavljene od leta 2002 do aktualne številke. S tem lahko pri popestritvi sporedov naših cerkvenih zborov kot osveščeni izvajalci tudi v cerkveni glasbi spoštujemo in upoštevamo
veljavno avtorskopravno zakonodajo in nedovoljeno fotokopiranje dostopne glasbene literature opustimo. Kazalo Knjižnice Cerkvenega glasbenika je bilo objavljeno kot priloga v prvi lanski številki:
Cerkveni glasbenik 2010 (103), v nadaljevanju pa preberete nov, izvajalcem prilagojeni cenik založbe.
Veseli nas, da bodo s to možnostjo skladbe iz naše revije še pogosteje na sporedih naših cerkvenih
zborov.
Uredništvo
Naročanje
Ob naročilu sporočite ime in priimek skladatelja,
naslov skladbe, število želenih izvodov skladbe in
naslov naročnika. Potrudili sem bomo, da boste
naročene skladbe prejemali v najkrajšem možnem
času. Cene imajo obračunan davek na dodano
vrednost.
Informacije in naročila
Cerkveni glasbenik
Knjižnica Cerkvenega glasbenika
Krekov trg 1, p. p. 95, 1001 – Ljubljana
T. 01.3602828
[email protected]
[email protected]
Cenik
Število strani
20–50 strani
50–200 strani
200–400 strani
400–600 strani
glasbenik,
večCerkveni
kot 600
strani
30
2011 (104), 5
Cena na stran
0,50
0,50
0,50
0,50
0,50
Popust
20% cena 0,40 EUR
30% cena 0,35 EUR
50% cena 0,25 EUR
76% cena 0,12 EUR
80% cena 0,10 EUR
Minimalna količina je 20 strani.
Zadnji ovitek
Piše:
Matej Podstenšek
Nove orgle v Srpenici
Ko sem pred tremi leti
pripravljal članek ob
stoletnici smrti
organista in skladatelja
Danila Fajglja, sem
prvič postal pozoren na
kraj Srpenica v
Zgornjesoški dolini.
Fajgelj je bil tam med
leti 1888 in 1898
nadučitelj in vodja
ljudske šole. Takrat je
napisal tudi vrsto
orgelskih skladb, o
čemer pričajo opombe
v rokopisu. Žal ne
vemo, kakšne orgle so
v Srpenici imeli v
Fajgljevem času. Po
nekaterih podatkih naj
bi brata Zupana v
cerkvi sv. Florijana
nove orgle postavila že
leta 1891, a ploščica na
ohranjenem starem
Zupanovem igralniku z
oznako Opus 124 priča,
da so bile orgle s
sedmimi registri
narejene verjetno šele
ok. leta 1913.
Zupanovo glasbilo je bilo nazadnje v
slabem stanju in so ga po pripovedovanju organista Borisa Braza prenehali
uporabljati že pred približno petnajstimi
leti. Pred dvema letoma so v župniji pričeli s popotresno obnovo in cerkev je
dobila povsem nov lesen strop. Ko so
bila dela pri cerkvi končana, so letos prišle na vrsto orgle. Prvotno so mislili Zupanove orgle obnoviti, a so bile v že tako
slabem stanju, da so se odločili za nove.
Izvedbo del so zaupali Boštjanu Černetu,
ki se je v preteklosti dokazal predvsem
z nekaterimi odmevnimi obnovami, njegov opus pa obsega tudi nova glasbila.
Kot je to pogosto, so imeli tudi v Srpenici za nove orgle na voljo sorazmerno
skromen proračun. Tako je Černe sprva
načrtoval, da bo pri novih orglah ponovno uporabil Zupanovo orgelsko ohišje,
igralnik in vse kovinske piščali, sapnice,
lesene piščali, trakturo in vetrovni ustroj
pa bi napravil nove. Predvideno je bilo
tudi, da bodo imele nove orgle nekaj
več registrov. Namero orglarja, da ohrani izvirno Zupanovo omaro, je prekrižala nepozornost pri izdelavi novega
stropa, saj za staro Zupanovo ohišje na
koru naenkrat ni bilo več dovolj prostora! Treba je bilo izdelati novo omaro, za
katero je, tako kot že prej za novi strop,
načrt napravil arh. Mirko Brnič Jager.
Ohišje, ki ima v prospektu le 14 pojočih
piščali v obeh zunanjih poljih (ostale so
slepe), je iz jesenovega lesa in se lepo
ujema s podobo novega stropa. Skladno
z novo zunanjo podobo imajo Černetove orgle tudi nov zvočni značaj. Kljub
temu da je orglar Zupanove kovinske
piščali uporabil v kombinaciji z rabljenimi in novimi piščalmi (orgle imajo po
novem 9 registrov), mu je s skrbno intonacijo uspelo napraviti orgle, ki imajo
tudi po zvočni plati ‚rep in glavo‘. Drugačna intonacija piščali je bila po svoje
nujna, ker nova sapnica ni več na stožce
kot pri Zupanu, ampak gre za klasično
sapnico s tonskimi kancelami in ventili
‚na poteg‘. Cilj preintonacije je bil pred-
vsem, da orgle v primerjavi s prejšnjim
glasbilom zvenijo bolj blago in umirjeno. Orglar sam pravi, da je bil zanj poseben izziv Zupanov Principal 8’, ki ga
je poskušal približati beneškim, flavtno
obarvanim principalom. Spremenila se
je tudi zvočna podoba polnih orgel, saj
imajo novo, višje ležečo zvočno krono,
ki jim daje nekaj več baročnega leska.
Intonančno nespremenjen je ostal le
Zupanov Salicional 8’, pri katerem pa ni
bilo večjih težav z vklapljanjem v novo
zvočno zasnovo. Ker gre za enomanualne orgle, je posebej dragocena možnost, da lahko alikvotni register kvinto
uporabljamo ločeno v basu in diskantu.
Iz preteklosti poznamo več primerov,
ko je orglar iz delov starega inštrumenta in novih delov uspel napraviti prav
posrečen izdelek. Zdi se, da so tudi v
Srpenici na tak način prišli do primernega glasbila za potrebe župnijskega
bogoslužja. Kljub temu velja vsakič znova dobro premisliti, kdaj je stare orgle
kljub slabemu stanju nujno potrebno
ohraniti, kdaj pa rešitev, kot so jo uporabili v Srpenici, predstavlja boljšo ali
vsaj bolj smotrno rešitev.
Nove srpeniške orgle bodo skupaj z
obnovljeno cerkvijo blagoslovili na Florijanovo nedeljo, 6. maja 2012.
Dispozicija
Manual (C –f3)
Principal 8’
Bourdon 8’
Salicional 8’
Oktava 4’
Cevna flavta 4’
Kvinta B+D 2 2/3’
Konična flavta 2’
Mikstura II 1 1/3’
Pedal (C–d1)
Subbas 16’
Zveza
Manual/Pedal
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
31
Prejeli smo
Cerkveni glasbenik
Revija za cerkveno glasbo
Izhaja šestkrat na leto
Izdaja Družina d. o. o.
Zanjo Tone Rode
Uredniški odbor
Tomaž Faganel, odgovorni urednik
Cilka Kavčič
Pavel Merljak
Damijan Močnik,
urednik notne priloge
Tomaž Nagode
Matej Podstenšek
Tone Rode
Tadej Sadar,
pomočnik odgovornega urednika
Lektorica
Vida Frelih
Grafična priprava
Brane Beno, Družina d. o. o.
Notografija
AccordiA, d. o. o., Ljubljana
Uredništvo in prodaja
Krekov trg 1, p. p. 95,
1001 Ljubljana
tel.: 01/360-28-28
Letna naročnina
za Slovenijo je 28,80 evrov,
posamezna številka stane 4,80 evra.
V ceni je vračunan
8,5 % DDV. Naročnino nakazujte
na transakcijski račun
pri NLB d. d. Ljubljana,
št: 02014-0015204714.
Za tujino je letna naročnina
34,8 evrov, z letalsko pošto 37,20 evra.
Naročnino nakazujte
na devizni račun:
IBAN: SI56020140015204714;
SWIFT oz. BIC: LJBASI2X.
Nova ljubljanska banka d. d.
Trg republike 2
1520 Ljubljana.
Tisk
Tiskano v Sloveniji
Naklada: 950 izvodov
Piše:
Klemen Karlin
K Ramovševi Fanfari in psalmu
V notni prilogi revije Cerkveni glasbenik, 2005 (98), 3 je bila objavljena tudi
orgelska skladba Primoža Ramovša z
naslovom Fanfara. Skladba se je medtem, tudi po zaslugi objave v reviji, med
slovenskimi organisti dodobra ‚prijela‘,
k njeni prepoznavnosti pa je prispevala tudi uvrstitev v razpis in pravila 35.
tekmovanja mladih slovenskih glasbenikov Republike Slovenije leta 2006. In
ker bo skladba prihodnje leto ponovno
na tekmovalnem programu mladih orglavcev, pri objavi v Cerkvenem glasbeniku pa je leta 2005 prišlo do nekaterih
manjših napak pri prepisu skladateljevega čistopisa, je prav, da so podatki o
teh napakah objavljeni tudi v naši reviji, da jih razen mladih glasbenikov tekmovalcev lahko upoštevajo tudi organisti, ki bodo Ramovševo Fanfaro izvajali kot slovesno liturgično skladbo.
In še podrobnost k datumu nastanka
skladbe. Objavljeni datum 25. 6. 1955 je
datum posvetila skladbe, ki jo je Ramovš
napisal za poroko Pavla in Marte Merkù.
Posvečena je nevesti, datum pa ni datum
nastanka skladbe, kot je razumeti iz objave. Skladateljev rokopis1 je v resnici
datiran s 30. IV. 1955,2 medtem ko je s
25. VI. 1955 skladatelj datiral čistopis,3
ki je datum posvetila skladbe. Res pa je,
da sta bili 30. april kot 25. junij 1955 soboti.4
Za sklep še zanimivost oz. povezava.
Medtem ko je Ramovš Fanfaro posvetil
nevesti, je ženinu za isto priložnosti posvetil motet za bariton in orgle z naslovom Deus Israel conjungat vos. Posvetilo na čistopisu skladbe se glasi: Dragemu prijatelju Pavlu Merkuju v poročni
poklon z najboljšimi željami! Rokopis
partiture5 ima za razliko od Fanfare datum 27. IV. 1955, čistopis6 pa tako kot
Fanfara datum 25. VI. 1955. V Cerkvenem glasbeniku je bila skladba objavljena leta 1999 v številki 10–12. Tudi pri tej
objavi je žal prišlo do navedbe napačnega datuma nastanka skladbe 27. IV.
1953, kar je dve leti prezgodaj.
Opombe: (se nanašajo na objavo v: Cerkveni glasbenik 2005, 3, I–III).
T. 3, ‚leva roka‘: med celinko c1 in celinko c1 v t. 4 manjka ligatura;
T. 14: zadnja osminka triole na 3. dobo
je c3 in ne e3;
T. 14: v zgornjem glasu na 4. dobo v trioli med 2. in 3. noto c3 manjka ligatura;
T. 22: 1. šestnajstinka v srednjem glasu je
g1 in ne h1; manjka ligatura iz g1 v t. 21;
T. 25: v srednjem glasu manjka ligatura
med zadnjo šestnajstinko 2. dobe in
polovinko 3. dobe;
T. 25, ‚leva roka‘: v 4. dobi mora biti poleg šestnajstinke g1 še en g1 kot navzdol
obrnjena osminka s piko;
T. 35–36: v srednjem glasu med notama
b manjka ligatura;
T. 39: v srednjem glasu po zadnji četrtinki b manjka pika (manjka že v Ramovševem rokopisu);
T. 42: v zgornjem glasu manjka ligatura iz t. 41 na b1 in c2 na prvo osminko
triole 1. dobe;
T. 45: v zgornjem glasu na prvo osminko triole es1 in na polovinko Es v pedalu manjka ligatura iz t. 44;
T. 46: na 3. dobo v zgornjem glasu manjka nižaj za b2.
1
Rokopis, svinčnik, 3 strani.
2 Z. Krstulović, Seznam del skladatelja Primoža Ramovša, Muzikološki zbornik XXV/1999,
25–86.
3
5 strani; prepisano kasneje s flomastrom.
4 Dan sobota spremlja Ramovševo Fanfaro od
prve izvedbe 30. aprila leta 1988, ko je skladbo v
novejšem času Dalibor Miklavčič na koncertu
učencev sr. Cecilije Kobal na koncertu ljubljanske
Orglarske šole v kapeli Teološke fakultete pravzaprav koncertno prvič izvedel, je bila sobota. Sobota je bila tudi natanko petdeset let kasneje, 30.
aprila 2005, ko sva se s soprogo Nežo poročila in
nama je za uvod k poroki izpod prstov Daliborja
Miklavčiča zazvenela prav Ramovševa Fanfara.
5
Rokopis, svinčnik, 3. strani.
6
4 strani, flomaster.
Povzetek / Summary
Povzel v angleščini / Summarized in English by
Martin Petrovčič
Church Musician, 2011 (104), 5. Journal for Church Music. Družina d.o.o., Krekov trg 1, POB 95, SI – 1001 Ljubljana. E-mail: [email protected]. Ed.-in-ch.: Tomaž Faganel.
p. 1: Editorial. M. Podstenšek focuses on the education of church musicians in Slovene environment, comparing the changes introduced at St. Joseph
Organ School in Celje, where future pupils will have to attend general organ
and theory classes in neighboring music schools and only take the supplementary classes supported by the diocese, similar approaches in Maribor and Murska Sobota, to the solution in Novo mesto, where they have added churchmusician subjects to the basic courses of arts’ gymnasium. Ljubljana and Nova
Gorica are still sticking to their existing model of organ schools, entirely
funded by tuitions and diocesan support. Even though the state study plan
does not provide special courses for church music and liturgy at primary and
higher level, Podstenšek finds it unusual for each diocese to try to solve its
organizational and financial issues in its own manner, instead of uniting the
efforts towards a common and useful solution.
p. 2: Interview. Organist is the first on choir loft and last to leave it
R. Paliaga’s interview with Ivo Kralj, who retired some months ago after 45
years of conducting the male ensemble Fantje izpod Grmade, still remaining
the Šempolaj church organist and conductor, as well as a member of Nabrežina
brass band, reveals his interesting story. His musical beginnings were selftaught, except for learning basic theory from P. Grassi, eventually becoming
an accordionist, organist, singer and conductor, as well as farmer and quarry
foreman in Nabrežina. He received a national recognition and a deed of
gratitude for his choral and nationally minded work, as well as other recognitions with his choir. The author talks to Kralj on his musical beginnings, influences of different conductors and mentors, among others J. Bole and U. Vrabec,
the interconnection between musical work and encouraging the national
conscience, general choral development, his experience with both the male
group and church choir. Last but not the least, Kralj has always performed all
his musical work on a purely pro-bono basis.
This volume features another interview, where B. Dobravec talks to Andraž
Ristič, a ninth-grader from Bled, also learning piano and organ, who surprised
the Slovene musical public last year with a self-made organ. They discuss his
starting interest in organ, the idea of making his own organ, the help of T.
Močnik with obtaining organ pipes, the making procedure, his further plans
to participate in the next year’s renovation of the organ in his parish church.
The interview also mentions The Song from the Clouds, a short film by director J. Kastelec, presenting the very same fascinating story in cooperation with
the national television and EBU.
p. 10: Hymnody. Cerkvena ljudska pesmarica (Church Hymnal) by A.
Mav celebrates 50th anniversary since published in 1961. M. Podstenšek seizes
this opportunity for a rather thorough analysis of Slovene church singing history in the 20th century. He points out several historical and political aspects
which contributed to previous (pre-war) church songbooks being forgotten,
enumerating their titles along with the authors. Some references are given to
E. Škulj’s book on newer catholic tunes, and a special one to a PhD thesis by
A. Nadrah from 1968 on the announcing and liturgical value of Mav’s hymnal.
Leaving some questions open, Podstenšek establishes that the edition is fundamental and widely considered as indispensable by the community as well.
p. 15: Organ’s Holidays. J. Dobravec takes us to Spain this time around,
finding that the country has very many organs. Or had them, to be precise,
data showing that once splendid Spanish baroque is miserably falling to ruin.
Starting in Basque country with many French roots to its organ heritage, by
the Atlantic coast to Leon, where Klais organbuilder from Bonn had just
started work on the new cathedral organ, worth 1.7 million euros. Further on
he presents two important instruments in Tordesillas in Valladolid province,
one by de Herrera from 1714. The most interesting part was visiting Villalon
de Campos where the author got to know a genuine Spanish organ (St.
Michael’s organ) first hand. Segovia is the last stop in Spain, but the return
over France may imply the next potential trip destination.
p. 18: Anniversaries. On the 350th anniversary of the birth of Georg
Böhm, who had influenced Bach and recently turned to possibly had been his
teacher, D. Marinčič presents an overview of his work and the story behind the
connection between Bach and Böhm, growing interest in whom has a lot to do
with the discovery of score copied by Bach, linking the two composers, which
probably contributed to three recordings of his previously neglected cantatas,
however his greatness should not be measured exclusively through this angle.
p. 19: Our bells. M. Česen addresses the uniqueness of the Slovene art
bell-knocking, at the same time commemorating 10 years bell-knocking school.
He exposes the fact that most bells are automatically operated nowadays, which
is why the bell-knockers decided to found the school ten years ago. Česen, also
a bell-knocker, shares feedback from the 16th bell-knocking course, which took
part in August at Slivnica near Maribor.
p. 21: Today’s Talk. Organist F. Černelič discusses the borders of acceptable and unacceptable in his article on church-based family celebrations, sharing his experience with anniversaries, weddings and funerals, where all too
often adaptations far from suited to sacral environment are performed on different occasions. And even if some works do not offend the very sanctity of the
space, he believes they have no place in liturgy and should therefore be clearly separated from it.
p. 23: Echoes and Reports. F. Svoljšak reports in detail from the 2nd
ORGLE& concert cycle held in the chapel of Jesus’ blessings in Papirnica near
Škofja Loka, program design by K. Karlin, which featured V. Jaklin (organ)
and M. Jerbić (violin) from Croatia on May 14, the pupils of Ljubljana Conservatory on May 28 and finally both acclaimed E. Bublová (organ) from Czech
Republic and the Austrian fagotist L. Eröd at the closing concert on June 11.
As usual, the 3rd Days of plainchant in Stična were all about singers participating in the live chant practice within the monastery walls, an unforgettable
experience including theory and practice, K. Šter tells as a participant. Between
June 13 and 17, over 20 singers gathered in the Cisterian monastery, led by fr.
Gaudencij alias T. Potočnik.
A. Hrovatin presents the summer seminar organized in August at Dolenjske
toplice by the Union of church choirs Trst (Trieste). This year it was mentored
by H. Fojkar Zupančič, H. Lavrenčič, M. Ferlan, G. Klančič and R. Vereš Klančič.
General vicar of the Novo mesto diocese, B. Metelko also paid a visit and gave
a mass in the parish church.
Seminar for organists and Gregorian chant took place in Beltinci from August
25 to 27, organized by the Murska Sobota School for church music and Beltinci Music school, M. Medved tells us. Two workshops, one presenting individual organ lessons, the other Gregorian chant with emphasis on psalm
singing and psalmody, featured 15 participants.
K. Mikelj reports from the International symposium on importance and future
of organ (http//orgel2011.ch) which took place in Zurich from September 8
to 11. The goal was the commitment to take responsibility for the preservation
and encouragement of organ’s cultural value. Delegates presented statuses on
organ, as well as compared the databases.
p. 28: In print. M. Podstenšek presents the new edition Organo pleno
(organ music for entry and conclusion), a collection of short and useful
organ works from 17th and 18th century, containing 138 numbered compositions by different authors. It was edited by A. Kircher from Salzburg archdiocese
and issued by Carus (Carus 18.074). He finds that it is another very practical
collection to help with organ play and recommends it highly to organists.
p. 32: We have received. K. Karlin provides a short explanation and
some corrections regarding P. Ramovš’ compositions Fanfara and Deus Israel conjungat, both published in the past volumes.
Front cover inner side. The Music Supplement: I. Florjanc presents
various aspects of his own composition Pesem Ceciliji (Hymn to Cecilia), best
suited for celebrating the feast of St. Cecilia. Published in several versions. Due
to an error within Laudate Dominum (T. Vulc), published in the previous
issue, it is hereby republished.
Covers. Front cover: Ivo Kralj, see Interview
Back cover: new Černe organ in Srpenica, Boštjan Černe
M. Podstenšek presents and describes the new organ in Srpenica, built by B.
Černe, casing by architect M. Brnič Jager. Some of the old elements were
thoughtfully applied to the new organ, in this case resulting in a surprisingly
good final product.
Cerkveni glasbenik,
2011 (104), 5
33
Nove orgle v Srpenici, Boštjan Č
Černe, 2011
Foto: Marjan Smerke
www.druzina.si
cena:
4,80 €