Doc 36

po latinsko…
prof. dr. Franc Viktor Nekrep
Franc Viktor Nekrep, DVM, PhD, Prof. Emerit.
University of Ljubljana, Biotechnical Faculty
SI - 1230 DOMZALE, Slovenija
email1: [email protected]
email2: [email protected]
Web: www.bfro-uni-lj.si/zoo/pers/fnekrep
weblog1: http://nafaksu.blogspot.com/
weblog2: http://mikrobiolog.blogspot.com/
weblog3: http://lifelong.blogspot.com/
Twitter: http://twitter.com/fvnek
Facebook: http://www.facebook.com/fnekrep
Quora: http://www.quora.com/Franc-Viktor-Nekrep
Google+: http://gplus.to/fnekrep
Scoop.it: http://www.scoop.it/t/microbiology
Montage - open access: http://bit.ly/uMZLIq
tel.: + 386 1 7219 810
GSM: + 386 40 583 284
•
•
•
•
•
•
•
Viri
Uvod
Latinska fonetika
Latinsko pravorečje
Napake poimenovanja
Angleška izgovarjava?
…še o taksonomiji
Internetni viri
The Pronunciation of Classical Latin
•
http://www.orbilat.com/Languages/Latin/Grammar/LatinPronunciation-Syllable-Accent.html
Klasični jeziki v spletnem komuniciranju
•
http://www.bfro-uni-lj.si/zoo/pers/fnekrep/net&latin3.pdf
Blog Latinščina
•
http://latinscina.com/blog/
Internetni viri
Latin spelling and pronunciation
•
http://en.wikipedia.org/wiki/Latin_spelling_and_pronunciation
Latin regional pronunciation
•
http://en.wikipedia.org/wiki/Latin_regional_pronunciation
Lateinische Aussprache
•
http://de.wikipedia.org/wiki/Lateinische_Aussprache
• Latinščina je bila izbrana kot jezik taksonomov
(lingua franca), da poenostavi poimenovanje, kar
se vam bo zdelo na prvi pogled nenavadno.
• Vendar če pomislimo na vsa različna imena živali,
rastlin ali mikroorganizmov v različnih jezikih,
postane jasno, zakaj je bil koristen sporazum o
poenotenju na skupnem jeziku.
…zakaj poenostavitev:
Včasih so v latinščini naglju rekli:
Dianthus floribus solitariis, squamis calycinis
subovatis brevissimis, corollis, crenatis
hudo ali ne?...
Zato je švedski naravoslovec Carolus Linnaeus
(Carl Linne) (1707-1778), ki je živel v času, ko je
bila latinščina precej bolj udomačena v znanosti
kot danes, razvil to čemur danes pravimo sistem
dvočlenskega (binarnega) poimenovanja (in
najprej je bilo uporabljeno v rastlinski
taksonomiji). Temelji na uporabi dveh latinskih
(ali latiniziranih) imen, enega za ime rodu (genus),
ki mu sledi pridevnik, ime vrste (species):
Escherichia coli.
Primerneje je, da govorimo o znanstvenem kot o latinskem poimenovanju.
• Organizme je Linne razen tega razvrstil v strukturirano
hierarhijo imen (taksonov) začenši s „kraljestvom“ in z
zaključkom v „vrsti“:
Regnum (Kingdom), Phylum, Classis, Ordo, Familia, Genus,
Species
Večino teh skupin je mogoče še dalje deliti npr. v Subphylum, Subclassis,
Infraclassis, Subspecies ipd.
V novejšem času je bila kot najvišji takson dodana še Domena.
Ime nam običajno predstavi neko lastnost organizma
(njegov vpliv na okolje, oblika…) najpogosteje
izraženo po latinsko, včasih tudi grško:
•
•
•
•
Staphylococcus aureus - staphyle (G.) = grozd; coccus (L. iz G.) =
jagoda; aureus (L.) = zlat
Streptococcus bovis - strepto (G.) = verižica; bovis (L.) = govedo (živi
v vampu goveda)
Escherichia coli - poimenovano po Theodoru Escherichu (nem.
pediater in bakteriolog); mikroorganizem, ki živi v debelem črevesu
(kolonu)
Thermus aquaticus - thermus (topel), aqua = voda; živi v toplih
vrelcih
Izjemoma za poimenovanje podvrst lahko
dodamo še tretje ime: potem govorimo o
tričlenskem (trinomskem, trinominalnem?)
poimenovanju (trinomen = troje imen)
Xxxxxxxx xxxx subsp. xxxxx
Od preostalega besedila ločimo ime z
ležečimi črkami (v črkovnem naboru italic),
npr. Homo sapiens. Pri ročni pisavi ga
podčrtamo.
Pri pisanju v tekstu se znanstvenemu imenu v oklepaju
običajno doda njegovo stvarno ime, če ga ima, npr.: „
Passer domesticus (domači vrabec)“; po potrebi pa tak
zapis lahko tudi obrnemo in ga začnemo s stvarnim
imenom ter znanstvenim imenom v oklepaju.
LATINSKA FONETIKA
glasoslovje
latinske črke:
A, B, C, D, E, F, G, H, I, K, L, M, N, O, P,
Q, R, S, T, U,V, X, Y, Z
S spomenikov se boste spomnili, da so
Latinci pisali samo z velikimi črkami,
medtem ko se sodobna latinščina zapisuje
po podobnih načelih kot naš jezik.
Načini izgovarjave
• Pravila klasične, avtentične izgovarjave (tudi
latinitas, sermo urbanus, s. classicus…, latinitas
aurea, latinitas argenta): Cicero - Kikero, conditio
- konditio
• Pravila poklasične, tradicionalne izgovarjave:
Cicero, kondicio; uporabljena tudi v cerkveni
latinščini – sermo humilis. Ta izgovarjava je lahko
podrejena regionalnim značilnostim
samoglasniki (vokali):
a, e, i, o, u, y - so dolgi ali kratki
e se nikoli ne izgovarja polglasno (pater)
y se izgovarja kot ü: lyra
dvoglasniki (diftongi): ae, oe, au, redkeje ei, ui, eu –
so vedno dolgi
Latinci so jih še v 1. stol. pnš izgovarjali kot
dvoglasnike: aetas (doba) danes se ae izgovarja
kot dolg e, oe kot ö, v au in eu se izgovarja v kot
dvoustnični v, v ei in ui pa i kot j.
soglasniki (konzonanti):
za i in j imajo Latinci en sam znak i: ianitor; vendar se
samoglasnik i izgovarja kot soglasnik j (torej isti znak lahko
predstavlja samoglasnik (videre) ali pa soglasnik (maior)) v začetku
besede: iam, ius, iniuria; vendar pa iens, ii
med dvema vokaloma: Pompeius, cuius
za u in v so imeli dolgo en sam znak v, kasneje samo u,
danes se uporabljata oba (podobno kot zgoraj, isti znak predstavlja
soglasniški ali samoglasnišski karakter);
u se izgovarja kot v:
-qu- na pr. aqua, equus
-ngu na pr. lingua, sanguis
-su na pr. suadeo
sicer pa kot u.
soglasniki (konzonanti):
c so najprej izgovarjali vedno kot k, od 6. stol. pnš
pa kot c pred e, i, y, ae in oe: caput, crudelis,
vendar Cicero, civis, a se kasneje zopet vrne kot
„k“ v „klasični“ izgovarjavi
(Rimljani so prvotno tudi za c in g imeli isti znak: C. = Gaius)
h ni polnovreden soglasnik, na začetku besede daje h
(hora), v aspiratih pa je ch kot h, ph kot f, th kot
t, rh kot r.
q je v zvezi z u in ga izgovarjamo kot kv: aqua.
soglasniki (konzonanti):
s so vedno izgovarjali kot s, vendar ga mi
danes med dvema vokaloma in v povezavi z
ns izgovarjamo kot z: rosa, mensa,
ti izgovarjamo poklasično kot ci: natio,
vendar kot ti, kadar je i dolg: totius (in
seveda kot „t“ v klasični izgovarjavi)
soglasniki (konzonanti):
x se izgovarja kot ks: contexo
z se izgovarja kot dz: gaza, Zenon
podvojeni
soglasniki
podaljšano, izraziteje
se
izgovarjajo
Kvantiteta zlogov: zlogi so dolgi
in kratki (nad dolgim znakom v
slovarjih najdete črtico)
Zlog je dolg:
po naravi (natura):
če ima dolg
samoglasnik ali dvoglasnik (sal, aetas,
poena), veliko dolgih samoglasnikov je
nastalo iz dvoglasnikov
po stavi (positione): če kratkemu vokalu
sledita dva soglasnika
(puella,
ferre,
contexo), razen če sta soglasnika br, tr ali
cr (e v tenebrae ali i v arbitror)
Naglas:
v prozi se latinske besede naglašajo po
pravilu na predzadnjem zlogu (pravilo
paenultima), ki natančneje določa:
dvozložne besede se naglašajo
predzadnjem zlogu: aqua, demus
na
večzložne besede pa se naglašajo:
na predzadnjem zlogu, če je ta dolg po naravi ali
stavi: Ro-ma-nus, pu-el-la, col-lau-do;
na predpredzadnjem zlogu (antepaenultima), če je
predzadnji kratek: Ma-ce-do, Ma-ce-do-nis, perso-nas, dif-fi-ci-lis, e-du-co (izjeme: tenebrae,
arbitror ).
LATINSKO PRAVOREČJE
Pri poimenovanju mikroorganizmov je, kot sicer v
biologiji, torej uveljavljena uporaba latinskih
imen, ki jih moramo seveda korektno uporabljati,
tako v pravorečju kot v pravopisju.
Prav tako uporabljamo za označevanje nekaterih morfoloških
značilnosti latinske (redkeje grške) besede in čeprav jih
pogosto skušamo tudi prevesti z ustreznimi slovenskimi
besedami, je zaradi lažjega razumevanja tuje literature,
popularna njihova originalna raba.
T. i. “termini technici” (pl.; v edn.: “terminus
technicus”) – strokovni pojmi, so torej pogosto
uporabljani, deloma v originalni latinski obliki,
pogosteje pa asimilirani v nek drug jezik (posebno
rada to počne angleščina).
To pa nima nič opraviti s posiljeno uporabo tujk, s katero nekateri skušajo
ustvarjati vtis omikanosti.
Pri vključevanju latinskih poimenovanj v slovenščino velja,
da puščamo imena v 1. sklonu, čeprav srečamo tudi
njihovo sklanjanje v slovenski maniri. To pa v stroki ni
zelo uveljavljeno in raje uporabljamo latinska pravila. V
stavku je tako pravilo včasih težko uporabiti, zato si
moramo pomagati z dodatnimi samostalniki, kjer nato
taksonomsko ime sledi v pridevniški rabi. (npr.: “Celična stena
Staphylococcus aureus”, bomo povedali raje tako: Celična stena bakterije
Staphylococcus aureus” .
Poglejmo zdaj nekaj značilnih besed v ednini in množini:
latinske besede moškega spola s
končnico - us:
ednina
množina
ascus
pilus
ramus
bacillus
fungus imperfectus
asci
pili
rami
bacilli
fungi imperfecti
latinske besede ženskega spola s
končnico - a:
ednina
množina
metula
metulae
latinske besede srednjega spola s
končnico - um:
ednina
množina
antibioticum
ostiolum
perithecium
gametangium
bacterium
antibiotica
ostiola
perithecia
gametangia
bacteria
latinske besede srednjega spola s
končnico - us:
ednina
množina
virus
virus
grške besede srednjega spola s
končnico - ma:
ednina
množina
komma
ascoma
sterigma
stroma
kommata
ascomata
sterigmata
stromata
Uporaba besed, ki prihajajo v latinščino (ali
preko latinščine v druge jezike) iz grščine
predstavljajo lahko poseben problem. Tako
najdemo za pogostejšo množinsko poimenovanje
“Archaea” v strokovni literaturi edninsko obliko
"Archaeum" kot tudi "Archaeon". Končnica "-um" kot
smo videli je latinska za ednino in za srednji spol, končnica
"-on" je grška končnica za ednino, kjer se množina konča
na "-a". Ker je "Archae- " grškega izvora je
pravilno torej "Archaeon".
Drug tak primer je "Chlamydia" ki je množina
samostalnika "Chlamydion" - čeprav je večina
ljudi prepričana, da je beseda "Chlamydia" v
ednini in oblikujejo množino kot: "Chlamydiae",
kar je seveda narobe.
Pri poimenovanju se kot vrstno ime pri patogenih
organizmih pogosto pojavlja ime obolenja, ki ga
mikroorganizem povzroča, kot pridevnik, vendar
vedno v drugem sklonu, torej genetivu:
•
•
•
•
Mycobacterium leprae
Neisseria meningitidis
Chlamydia trachomatis
Salmonella typhimurium
V tekstih zelo pogosto srečujemo okrajšavo
sp., ki pomeni "species" (vrsta) in je
uporabljena kadar gre za posamezno, eno
samo vrsto, katere vrstna pripadnost pa ni
znana: npr. Bacillus sp. Kadar pa želimo
označiti več neznanih vrst v nekem rodu
uporabimo okrajšavo spp.: Bacillus spp.
Kako se izognemo najpogostejšim
napakam pri poimenovanju novo odkritih
prokariontov z latinskimi imeni.
Prirejeno po sestavku prof. dr. Hansa G. Trüperja
Institut für Mikrobiologie & Biotechnologie
Rheinische Friedrich-Wilhelms-Universität – ZR Nemčija
Večini napak, ki jih običajno storimo pri
poimenovanju novo odkritih vrst (in rodov)
prokariontov (t.j. skupin Bacteria in Archaea oz.
Eubacteria in Archaebacteria) ali pri prenašanju
posamezne vrste iz enega v drug rod
(preimenovanje) se lahko izognemo tako da
upoštevamo naslednje nasvete:
1. SPOL specifičnega vzdevka
Pogosta napaka, ki jo naredijo avtorji pri tem ko
oblikujejo nove kombinacije imen (nov. comb.) in
jih prenašajo v drug rod je, da pozabijo spremeniti
spol specifičnega vzdevka, če se spol novega rodu
razlikuje od prejšnjega. Vzdevek mora slediti
spolu rodu!
pridevniške končnice (sufiksi) v latinščini so:
moškega sp.(m.)
ženskega sp.(f.)
-us
-is
-a
-is
srednjega sp.(n.) primer
-um
-e
albus, alba, album
facilis, facilis, facile
Primer: če bi vrsto Blocus limosus prenesli v
rod Leucobacterium, bi jo morali
poimenovati L. limosum (nov. comb.). Če bi
Ercobacter
mobilis
spremenili
v
Aurigenium, bi postal A. mobile.
Pazite: imena, ki se končujejo kot -bacter so
moškega spola!
2. RODOVNO IME , ki ga oblikujemo iz
osebnega imena (patronim)
To lahko storimo neposredno (značilno ime) ali
alternativno preko latinske pomanjševalnice
in taka imena so vedno ženskega spola.
Oblika teh latinskih poimenovanj bo
odvisna od končnice osebnega imena.
Ravnajte kot je razvidno iz tabele:
1
2
3
končnica
osebnega dodajte
imena
končnico oseba
vsi
soglasniki
-a
-e
-e
-i
-o
-o
-u
-y
-ia
-ea
-ia
-a
-a
-nia
-a
-ia
-a
Farmer
Rochalima
Burke
Benecke
Nevski
Cato
Beggiato
Mbutu
Deley
4
5
ali s končnico
primer
Farmeria
Rochalimaea
Burkeia
Beneckea
Nevskia
Catonia
Beggiatoa
Mbutuia
Deleya
pomanjševalnice
-ella ali -iella
odvzami a, dodajte -ella
-lla
-lla
-ella
-nella
-nella
-ella
-ella
Nekatera osebna imena so latinizirali že v 18.
stoletju ali prej. Če končajo na -us, spremenimo
ime z -a ali z -ella (pomanjševalna oblika). Primer:
osebno ime Bucerius, ime organizma Buceria ali
Buceriella.
Primeri imen iz pomanjševalnic so Salmonella,
Klebsiella, Shigella, "Catonella", "Mbutuella",
"Deleyella".
3. Vrstni (specifični, speciesni) VZDEVKI,
kadar so oblikovani iz lastnih imen
V principu sta dve možnosti, da izberemo: pridevniško obliko
(a) ali samostalniško obliko (b):
a) Latinizirajte osebna imena v skladu s stolpcem 2
predhodne tabele in dodajte končnico -nus (m.), -na (f.),
-num (n.) v odvisnosti od spola rodovnega imena. Dobili
ste torej pridevnik, ki ima pomen „biti last, pripadati
osebi…“ (kasneje sledi primer…)
b) Latinizirajte ime glede na spol osebe, ki jo želite
počastiti in napravite rodilnik (Smith = smithii). Da to
naredite prav, sledite nasvetu iz naslednje tabele:
Končnica
imena
-a
-a
-e
-i
-o
-u
-y
-er
vsako drugo
Dodajte za
žensko osebo
-e
-eae ali -iae
-ae
-ae
-niae
-iae
-ae
-ae
-iae
Dodajte ta
moško osebo
-e (klasično) ali -i
-ei ali -ii
-i
-i
-nis (klasično) ali -nii
-ii
-i
-i
-ii
Problem pri imenih s končnico na -a je, da jih lahko
latiniziramo na štiri različne načine:
Poglejte ime MacKenna kot če bi bilo klasično
latinsko ime Seneca. Iz tega sledi sklanjatev na -a
in rodilnik za g. MacKenna bi dal enak specifičen
vzdevek (epitet), namreč mackennae, kar pomeni
"Mackenn-ov".
Druge tri možnosti omogočajo razpoznavo spola
osebe, po kateri naj bi poimenovali nov
organizem. Ime Mackenna latiniziramo v
Mackennaus, kar rezultira v specifičnem epitetu
mackennai (le m. spola). Ime latiniziramo lahko v
Mackennaeus (m. spol) (kot Linnaeus) ali
Mackennaea (ž. spol) s posledico, da je specifičen
epitet nato bodisi mackennaei (m. spol) ali
mackennaeae (ž. spol). Ime lahko latiniziramo še
kot Mackennaius (m. spol) ali Mackennaia (ž.
spol) ko je nato specifični epitet mackennaii (m.
spol) ali mackennaiae (ž. spol).
• Priznati pa je treba, da zadnji dve možnosti čeprav
dopustni, izgledata in zvenita nekoliko nenavadno
in bosta povzročali množico napačnih izgovarjav.
Priporočeno je zato uporabiti eno od prvih dveh
verzij.
• Primeri (deloma so hipotetični) za vzdevke, pridobljene iz
osebnih imen so: smithii, maxwelliae, ottonis, ottonii,
catoniae, novyi, daleyae, nealsonii, verdii, milleri,
carpenterae, micdadei, postgatei, stanieri, dorotheae.
4. SPECIFIČNI VZDEVKI pridobljeni
iz krajevnih imen
Najpogostejši način je z uporabo končnic -ensis, -ensis (m. ali
ž. spol) ali -ense (srednji spol) (vedno v soglasju s spolom
rodovnega imena), ki jih uporabljamo za označevanje
izvornega mesta ali pojava nekega organizma in jih
prilegamo na latinsko ime. Primer so: alabamiensis ( v
Alabami, pri Alabami), pratensis (ki živi na livadi). To
končnico pogosto dodajamo mestnim imenom, na pr.
londiniensis (v Londonu, iz latinskega London =
Londinium)(tudi labacensis, -se = ljubljanski). Le če se
krajevno ime konča na -a ali -e, te samoglasnike izpustimo
pred dodajanjem končnice -ensis/-ense. Primer:
Thiospirillum jenense (iz Jene).
Ne oblikujte vzdevkov z nasilnim latiniziranjem krajevnih
imen v rodilniku! (npr. londoni namesto pravilnega
londiniensis).
Izjema so primeri, ko obstajajo pravi latinski pridevniki, ki so
v uporabi za pokrajine, celine, reke, mesta in pd. vsaj od
srednjega veka, kot na pr.: europaeus, africanus, asiaticus,
americanus, italicus, romanus (Rome), germanicus,
britannicus, gallicus, polonicus, hungaricus, graecus,
hispanicus, rhenanus (Ren), frisius, saxonicus, bavaricus,
bohemicus,
mediterraneus
(sredozemsko
morje),
labacensis (ljubljanski) itd.
Podobno kot pri osebnih imenih je tudi na krajevna imena
mogoče pritikati končnice:
-(a)nus, -(a)na, -(a)num, kar nakazuje položaj, povezavo ali
last. Primeri so: africanus, (afriški); montanus (pripada
planinam - iz latinskega korena mons, montis = hrib,
gora); floridanus (pripada Floridi, je iz Floride). Ta
končnica posebno dobro prilega na geografska imena, ki se
končujejo z -a ali -ia.
Nadaljnja, pogosteje uporabljana možnost je s končnicami icus, -ica, -icum ki pomenijo "pripadati", če jih dodajamo
grški osnovi. Primer: arcticus, "arktičen” (iz Arctos, ki
pomeni Veliki voz, z vključeno severnico).
Še nekaj drugih možnost imamo na voljo, ki pogosto
tekmujejo med sabo in niso redko izbira zaradi osebne
preference avtorja. Tako se za oblikovanje pridevnikov
(speciesna imena) uporabljajo še končnice: -aceus, -alis, aneus, -aris, -arius, -ascens, -aticus, -atilis, -atus, -ax, ...
Lista je dolga in je posledica odtenkov v pomenu, ki
pomenijo lahko pripadnost, odnos, zvezo, last, podobnost,
sposobnost, majhnost, obilnost, tendenco, idr. Na primer
geografsko ime kot je California lahko daje naslednja
imena vrst: californiensis (v Kaliforniji), californianus (iz
Kalifornije) in californicus (kalifornijski).
5. IMENA SESTAVLJENA iz besed
grškega in latinskega izvora
Kadar vzdevke kombiniramo iz dveh ali več grški
in/ali latinskih besed, je pravilo zelo enostavno:
Primeri:
a) Če je prvi del besede latinski z veznim
samoglasnikom -i-, je prav vseeno ali sledi
grški ali latinski del besede:
rectivirgula, lactilyticus, avipneumoniae,
omnivorans, Aquifex
Primeri:
b) Če je prvi del besede grški
in je
povezovalni samoglasnik -o-, je vseeno ali
sledi grška ali latinska sestavina:
Halobacterium, chromofuscus,
Pseudomonas, Leuconostoc
Primeri:
c)
Če drugi del besede začenja s
samoglasnikom,
ne
potrebujemo
povezovalnega samoglasnika:
acetoxidans, salexigenes
Lektoriranje
• Od leta 2001 vsa taksonomska imena, ki jih
predlagajo avtorji v objavah IJSEM
(International Journal of Systematic and
Evolutionary Microbiology) preverita dva
bakteriologa, ki veljata kot eksperta v
latinščini in grščini.
• V primeru nesporazumov se lahko objavijo
tudi korekture.
Splošen nasvet:
V vsakem primeru preverite uporabo v
International Code of Nomenclature of
Bacteria (1990 Revision), izd. 1992
American Society for Microbiology, 1325
Massachusetts Avenue N.W., Washington
DC 20005, USA. Ta je sestavljen iz samega
Kodeksa (Code) in 10 prilog, od katerih se
posebno priloga 9 ukvarja z zgoraj obdelano
tematiko.
Sestavljena imena
Glede na ime opredelimo lastnosti bakterije:
Xanthocyanobrevibacillus thermophilus.
Ta bakterija proizvaja rumeno(xantho) in
modro (cyano) barvan pigment. Po obliki je
kratka (brevi) palička (bacillus). Bakterija
ljubi (philus) zelo ogreto (thermo) okolje.
IZGOVARJAVA BIOLOŠKE
LATINŠČINE,
v angleščini.
Biološka imena v latinščini izgovarjajo v angleškem
jeziku z angleško izgovarjavo. Anglikanizirana
oblika govorjene latinščine je v uporabi zdaj že
stoletja in nima se pomena zgražati nad tem, pa
čeprav se komu to zdi omalovaževanje klasične
latinske izgovarjave.
Primeri:
Virus v angleškem govoru običajno izgovarjamo kot "vajrus", namesto
klasično "virus".
Biceps v angleškem govornem jeziku izgovorimo kot "bajseps",
namesto klasično "biceps".
Za “foreign speakers” velja, da se je seveda
treba temu privaditi in marsičesa se moramo
kar naučiti. Angleščina je pač postala
kompromisna “lingua franca” znanstvene
srenje.
Res pa je, da je prvo soočenje s to navado za tiste, ki poznajo izgovarjavo
klasične latinščine, lahko šokantno.
Izgovarjava črk:
Izgovor latinskih črk je kot v angleščini (in se zato
prilagaja dialektu).
Diagrafi ae in oe se berejo kot (slovenski) e:
aesthetic, aestivate, aestuary (izgovorjen kot
kratek e)
anaemia, larvae (izgovorjen kot dolg e)
oesophagus, oestrogen (kratek zvočen e)
foetus (dolg zvočen e)
Končnice živalskih in rastlinskih imen: Canidae, pes
(družina), se izgovarja s kratkim e (Slovenci to slišimo
kot i). Podobno Camelidae, Salmonidae, Rosaceae,
itd.
[ae in oe se danes pogosto zapisujeta kar kot e:
anemia, fetus, estrogen.]
c ali g pred diftongi se izgovarjata s podaljšanim e:
caecum kot "siikum"
coelom kot "siilom"
algae kot "aldži"
Končni samoglasnik se izgovarja:
• ovale kot "ovalii"
• bacilli kot "bas-sil-aj"
Internetni viri - taksonomija
• List of Prokaryotic names with Standing in
Nomenclature
http://www.bacterio.cict.fr/
• Taxonomic Notes: an Aid to Formation of
Bacterial Names
http://www.bacterio.cict.fr/buchanan.html
• Le latin dans la nomenclature bactérienne
http://www.bacterio.cict.fr/bacdico/systematique/ann
exeun.html
Spletne strani
Pronunciation of Biological Latin
• http://nsdl.org/resource/2200/20100411231
019948T
Curiosities of Biological Nomenclature
• http://www.curioustaxonomy.net/
Internetni viri
Root Word Dictionary
•
http://www.macroevolution.net/root-word-dictionary.html
Dictionary of Botanical Epithets
•
http://www.winternet.com/~chuckg/dictionary.html
Latin Dictionaries
•
http://www.worldlingo.com/en/resources/latin_dictionaries.html
Spletne strani
YouTube (Brightstorm – Classification Overview
•
http://www.youtube.com/watch?NR=1&v=bZ8AUcbZOLY
YouTube (TutorVista – Biological Classification
•
http://www.youtube.com/watch?v=iEs-Jiw65Vk&feature=related
You Tube (MyTutorBuddy) - Taxonomy
•
http://www.youtube.com/watch?v=h7_4rSFa9ws&feature=results_mai
n&playnext=1&list=PL355D7CC7C16C4683
Spletne strani
YouTube (Brightstorm – Classification Overview
•
http://www.youtube.com/watch?NR=1&v=bZ8AUcbZOLY
YouTube (Brightstorm – Bacteria Kingdom
•
http://www.youtube.com/watch?v=X32JZEkJAd0&feature=related
YouTube (Brightstorm – Fungi Kingdom
•
http://www.youtube.com/watch?v=w8M4hK57vxM
YouTube (Brightstorm – Protists Kingdom
•
http://www.youtube.com/watch?v=W8nyX4lnXYY&feature=relmfu