Boris Vene in dr. Jana Wahl sta intervjuvala Anito

Transcription

Boris Vene in dr. Jana Wahl sta intervjuvala Anito
Anita Moorjani sodi v elitno druščino stotih najvplivnejših oseb, ki so
zaznamovale preteklo leto na področju duhovnosti. Ko je po štirih letih
izgubljala bitko z rakom, je padla v komo in prešla v breztelesno stanje,
v njem je imela dostop do vseh odgovorov, ne glede na čas in prostor.
Pogovarjala se je z umrlimi svojci, opazovala je dogajanje v svoji bolniški
sobi in tudi dogodke na drugem koncu sveta, lahko je videla v prihodnost.
Kamor je usmerila svojo pozornost, tisto se ji je razkrilo. Svojo izkušnjo je
opisala v uspešnici Z roba smrti v pravi jaz, ki je prevedena v triinštirideset
jezikov. Tudi pri nas, v ljubljanski Knjigarni Zdaj, je bila pred
časom najbolj prodajana knjiga meseca.
Tekst: Boris Vene, dr. Jana Wahl
Pred prihodom v Zagreb, kjer bo izpeljala svojo dvodnevno
delavnico, je privolila v ekskluzivni intervju. Za njegovo
izvedbo sta združila moči Boris Vene, avtor knjige Zdravje
je v nas, ter dr. Jana Wahl, kirurgija iz ljubljanskega
Univerzitetnega kliničnega centra.
NO:
V
I
Z
U
L
EKSK oorjani
Anita M
Ne jemlji
življenja
¶
»
Vsak dan znova se
vprašajte, kaj bi počeli,
če bi se resnično ljubili.
Počasi boste zaznali
spremembe.
«
20
mi rešit življenje. Spoznala sem, da so
naša telesa zelo modra, česar nas niso
nikoli učili. Telo nam pošilja signale,
skuša se obdržati pri življenju. Ko se
urežemo, se rana zelo hitro zaceli. Podobno je bilo tudi pri meni. Z rakom
je telo želelo pozdraviti tisto, s čimer
sem se ubijala.
¶K uspešnemu koncu vaše izkušnje
je mnogo prispeval tudi vaš mož
Danny, ki ni nikoli obupal nad
vami.
Ja, čudovit je! Če ga ne bi
bilo, danes ne bi bila tukaj, in
on je bil eden izmed ključnih
razlogov, da sem se vrnila.
Nikoli ni obupal nad menoj. Vsem, ki imate bolne
bližnje, sporočam: ne obupujte,
V svoji izjemni izkušnji bližnje smrti ste
doživeli stanje, o katerem pravite, da ga ljudje opisujejo z božanskim. Niste se
povezali z Jezusom, Krišno
in podobno, temveč ste postali del te energije. Kakšna
je bila ta izkušnja?
Ko sem bila »na drugi strani«, je bilo, kot bi naenkrat
poznala in vedela vse. Kot bi mi
bilo na lepem dano vse razumeti
in dojeti. Nisem vedela, od kod informacije izvirajo. Radovedna sem bila,
kdo mi to sporoča. Buda? Jezus? Krišna? Od kod vse to? Morda prihajajo od (pokojnega, op. a.) očeta? Nato
sem dojela, da med menoj in njimi ni
nobene ločenosti. Ko umremo, se vse,
kar smo, zlije v povezano, skupno celoto, ki je na voljo vsem. Zdaj vem, da
ni nobenih meja. Vsi smo del vseobsegajoče celote. Vsak posameznik
je del Jezusa, Bude, Krišne,
Alaha …
¶Vaša diagnoza, ki
ste si jo dodelili
pred boleznijo, je
bila strah. Ljudem sporočate, da strah
ubija …
Da, strah
me je ubijal
in rak me je
prišel pozdravit ter
resno
ne izgubite upanja. Četudi se bolnik
ne bo pozdravil, ne pomeni, da mu ni
uspelo ali da je izgubil bitko. Pomeni
samo, da to pač ni bil njegov čas. Tisti,
ki se borijo za življenje, ves čas čutijo,
ali imate upanje in jim stojite ob strani ali pa ste se predali. Tudi jaz sem
ves čas čutila, da moj mož ni izgubil
upanja.
¶Kaj ste z izkušnjo pridobili, kaj ste
se iz nje naučili in kako sledite tem
spoznanjem v sedanjem življenju?
Kakšna je razlika v vašem razmišljanju, doživljanju sveta in delovanju?
Razlika je ogromna in zelo zanimiva. Rekla bi, da me je smrt naučila živeti. Naučila sem se ljubiti samo
sebe. Pred to izkušnjo nisem resnično
živela in vedno rečem, da je bila moja
bolezen darilo. Ko mi ljudje rečejo,
da me je rak skoraj ubil, jim odgovorim: »Ne, rak mi je rešil življenje.«
Pred boleznijo sem dobesedno sama
sebe ubijala. Nikoli nisem ljubila sebe
in živela sem v strahu. Vse moje odločitve so izvirale iz strahu; strah me
je bilo poraza in strah me je bilo, da
bom razočarala druge. Celo moje od-
ločitve glede prehrane so temeljile na
strahu, da ne bi dobila raka. Prehranjevala sem se zelo zdravo – jedla sem
vegansko in ekološko pridelano hrano –, vendar le zato, da bi me obvarovala pred rakom. Nisem je uživala
zato, ker bi imela rada svoje telo, ali
sebe, ali življenje. Po izkušnji se je v
tem pogledu vse spremenilo. Vsaka
moja odločitev temelji na ljubezni.
Ljubezen pa se vedno začne pri sebi.
Zdaj počnem stvari, ker ljubim sebe.
Ljubim svoje življenje in sem mu strastno predana. Želim biti zdrava, ker
želim dolgo živeti. Ne razmišljam na
način »ker se bojim, da bom zbolela,
moram jesti določeno hrano«, temveč
kako sem lahko bolj skrbna do sebe,
zaradi česar se bom počutila bolje.
ite
tako
ljubezni ali pa na strahu. Če smo iskreni, se mnogi odločajo iz strahu.
Na primer, za partnerja se odločijo
iz strahu pred osamljenostjo, ne iz
resnične ljubezni do te osebe. Zlasti
ženske začutijo, da se morajo sčasoma ustaliti in si ustvariti družino. Iz
enakih razlogov imamo tudi otroke;
iz strahu pred osamljenostjo v starosti ali zaradi tiktakanja biološke ure.
Vse tovrstne odločitve imajo napačen povod.
Ravnate lahko takole. Najprej začnite izražati ljubezen sebi, to je začetni korak. Večina ljudi pravi, da ne
vedo, kako naj ljubijo sebe. Drugi
menijo, da se ljubijo, v resnici pa se
ne dovolj. Mnogi imamo privzgojeno
prepričanje, da je ljubiti sebe sebično.
Zagotavljam vam, da ni tako. Pravzaprav je to nekaj najbolj nesebičnega,
kajti ne moreš ljubiti drugega, če ne
ljubiš sebe, saj ne moreš dati, česar nimaš. Manj ko se obsojamo in bolj ko
smo čuteči do sebe, bolj smo takšni
tudi do drugih. Bolj ko torej ljubimo
sebe, bolj smo sposobni ljubiti druge.
Ljudje, ki delujejo sebično, so tisti, ki
ne ljubijo sebe – pomanjkanje ljubezni skušajo nadomestiti z nečim drugim. Torej je najpomembneje, da se
naučimo ljubiti sebe.
Mnogi s tem namenom uporabljajo afirmacije oziroma se prepričujejo v smislu, »kako lepa sem«, »sem to
resno!
hujejo, bom zjutraj vstala, pogledala
v ogledalo in si rekla: »Vse je v redu.
Naredila sem napako – sem samo človek. Še vedno se imam rada, iz te napake sem se nečesa naučila in grem
naprej.« Ne bom se obtoževala, temveč bom ostala ljubeča do sebe in zvesta sebi.
Obstaja samo en razlog, na osnovi
katerega bi se morali odločati, in to
je ljubezen. Od moje obsmrtne izkušnje naprej me življenje vedno znova
usmerja v to stanje brezpogojne ljubezni. Ker je bilo doživetje tako silovito, sem se odločila, da bodo vse moje
bodoče odločitve slonele na ljubezni.
Nehala sem početi stvari, ki sem jih
prej počela iz nuje ali obveze, izločila sem se iz tako imenovane podganje
dirke. Ni denarja, ki bi me prisilil, da
bi se vrnila v star način življenja, ker
takšno življenje ubija od znotraj.
¶To me spominja na starodavno učenje, ki pravi, da nebesa niso kraj, kamor gremo, temveč so kraj, ki si ga
ustvarjamo sproti.
Na naslovnici moje knjige piše, da
sem doumela, da nebesa niso kraj,
temveč stanje. In jaz sem lahko v tem
stanju ves čas. Ko sem bila onkraj,
sem spoznala, da sem jaz sama to stanje in da se lahko tudi vrnem tja. Ne
glede, ali živim v tej realnosti ali na
drugi strani, nebesa so ves čas v meni.
¶Vaša osebnostna preobrazba je bila
posledica velike krize na zdravstve-
uživate in ste mu strastno predani, ne
pa tistega, ki prinaša več denarja, ki
so vam ga svetovali starši in podobno. Če nam bo že v zgodnjem otroštvu dovoljeno slediti odločitvam, ki
jih narekuje srce, ne da bi se ob tem
obremenjevali, kaj si o nas mislijo
drugi, nam ne bo treba iti skozi kalvarijo, kakršno sem dala skozi sama.
¶Kaj je najpomembnejša lekcija glede ljubezni do sebe? Kako priti do
nje? Ljudje navadno pravimo, da se
ne moremo postaviti na prvo mesto,
ker so nam v napoto služba, družina,
pomanjkanje denarja, globoko zakoreninjen občutek sramu in krivde ter
podobno.
Jaz se vsak dan znova odločam za
ljubezen. Vsako jutro si rečem: »Če
bi se resnično imela rada, kaj bi počela danes?« Ko si zastavite to vprašanje, bodite osredotočeni na odgovor. Prisluhnite mu in ga zaznajte. Je
zelo drugačen od tistega, kar počnete
sicer? V čem je razlika? Na primer,
ko se zjutraj z zamudo prebijate skozi
promet na poti v službo, ki jo sovražite, ter si zastavite to vprašanje, dobite
odgovor, da bi raje počeli kaj drugega.
Šli bi na plažo, opravljali bi tako delo,
ki bi vključevalo potovanja, morda
bi delali od doma in tako naprej. Če
se odgovor močno razlikuje od vaše
trenutne realnosti, ste pretekle odločitve, ki so vas pripeljale v trenutni
položaj, sprejeli na osnovi strahu, ne
ljubezni. Ne pravim, da morate pustiti službo in obrniti hrbet vsemu,
ker bi se tako znašli v še večjem
strahu. Predlagam, da do nadaljnjega obdržite obstoječo službo –
morda imate kredite, obveznosti
do družine in podobno, vendar se
»
Nehala sem početi stvari, ki sem jih prej
počela iz nuje ali obveze, izločila sem se iz tako
imenovane podganje dirke. Ni denarja, ki bi me
prisilil, da bi se vrnila v star način življenja, ker
takšno življenje ubija od znotraj.
«
Včasih sem želela ugajati drugim
in sem delovala tako, kot so ljudje od
mene želeli in pričakovali. Ne zato,
ker bi jih imela rada, temveč sem se
bala njihove kritike. Danes me ne skrbi, kaj ljudje govorijo o meni, in tudi
ne počnem stvari zato, da bi jim ustregla oziroma bi se bala njihovega odziva. Ljudje, ki me poznajo, mi pravijo,
da sem zdaj pravzaprav bolj ljubeča,
ker je moja ljubezen pristna.
¶Kaj lahko naredi vsak posameznik,
da se odpre ljubezni?
Za nekatere, ki so obtičali v svojih
vsakdanjih obveznostih, je to lahko
večji izziv. Vendar je dejstvo, da smo
vsi nekoč imeli možnost izbire in smo
se sami odločili, kje in kako bomo živeli, s čim se bomo ukvarjali in podobno. Odločitve lahko temeljijo na
ali ono« in podobno. Silijo si vcepiti
misel, v katero v resnici ne verjamejo. Drugi dojemajo ljubezen do sebe
tako, da negujejo svoje telo: hodijo
na masaže, v toplice, h kozmetičarki,
k frizerju in podobno. Seveda lahko
uporabljamo afirmacije in lepo poskrbimo za telo, vendar pomeni ljubezen do sebe veliko več od tega. Zame
pomeni, da sem sama sebi največja
opora. Tudi če padem v krizo, če mi
gre vse narobe, če izgubim vse ali če
me vsi kritizirajo, bom stala pokončno. Ne bom se uklonila, ne bom predpražnik. Vedno se bom lahko pogledala v ogledalo in si rekla: »Vedno se
bom podpirala, ne glede na situacijo.
Nikoli se ne bom uklonila.« Ljubezen
do sebe pomeni biti sama svoj najboljši prijatelj. Tudi če me vsi zasme-
Z možem Dannyjem
nem področju. Mnogo ljudi bi želelo narediti podobno preobrazbo, vendar brez krize, če je možno.
Kaj bi jim predlagali, kako naj se
spremenijo?
Načeloma se lahko za spremembo
odločimo tudi zavestno, brez krize, a
žal večina tega ne stori, dokler ne doseže dna in nima več druge izbire. Torej ko se znajde v tako veliki bolečini,
da je težje vztrajati v obstoječih okoliščinah, kot pa se spremeniti. Tudi pri
meni je bilo tako. Zato si prizadevam
ljudem sporočiti, da jim ni treba čakati tako dolgo na spremembo, temveč
naj se odločijo zanjo zdaj, ta trenutek,
iz energije ljubezni. Ni vam treba iti
skozi vse trpljenje, kakor sem šla jaz,
da bi na koncu dosegli spremembo.
Vsaka odločitev lahko temelji na ljubezni, ne na strahu. Na primer, lahko izberete šolo in poklic, v katerem
V času zdravljenja …
vsak dan znova vprašajte, kaj bi počeli, če bi resnično ljubili sebe. Počasi boste zaznali spremembe. Začeli
se boste zavedati stvari, ki so šle dotlej mimo vas. Razmišljali in sanjarili
boste o novem življenju. Potem boste
začeli o tem govoriti in čedalje bolj
boste osredotočeni na različne priložnosti. Bolj ko se jih boste zavedali,
več jih boste zaznali. Podobno kot v
primeru, ko po nakupu novega avtomobila kar naenkrat povsod opazite
ta isti avto, prej pa ga niste videli nikjer. Enako se bo zgodilo s službo. Ko
boste imeli odgovor, kaj bi želeli početi, če bi se imeli radi, boste uvideli
21
OB ROBU
»
OB ROBU
OB ROBU
OB ROBU
OB ROBU
Oh, smrti me sploh ni več strah. Vedno govorim:
'Če je smrt najslabša možnost, se nimate česa bati.'
Smrt je v resnici zelo lepa … Najslabši scenarij je
živeti slabo življenje, ne pa umreti.
tudi različne poti in priložnosti, kako
do tja. Morda so čakale na vas že ves
čas, a se jih niste zavedali, ker niste
bili osredotočeni nanje.
¶Ena večjih dobrobiti te izkušnje je
bila, da ste poleg strahu pred smrtjo
izgubili strah pred življenjem. Kako
ravnate zdaj, kadar začutite strah?
Oh, smrti me sploh ni več strah. Vedno govorim: »Če je smrt najslabša
možnost, se nimate česa bati.« Smrt je
v resnici zelo lepa … Najslabši scenarij je živeti slabo življenje, ne pa umreti. Vsakdanje težave, krize in bolezni
so del življenja. Jaz se jih lotevam tako
– pa tudi drugim svetujem enako –, da
se obrnem vase. Ne glede, ali je stvar
fizične narave, na primer bolezen, ali
pa čustvene, mentalne … Lahko gre
tudi za finance ali odnose; kar koli
Anitina knjiga je v slovenščini
izšla z naslovom Z roba smrti v
pravi jaz pri založbi Gnostica.
pač. Pogovorite se s seboj. Večina ljudi v težavah išče odgovore zunaj sebe.
Iščemo jih po internetu, misli in um
pa zasičimo s preobiljem informacij.
V takih situacijah rečem ljudem, naj
se ustavijo. Prekinite z vsem in samo
prisluhnite. Prisluhnite, kaj vam telo
sporoča. Ne razmišljajte več in nehajte kopičiti informacije. Dopustite si,
da začnete v tišini intuitivno zaznavati stvari. Tedaj boste začeli privlačiti v svoj vsakdan prave stvari. Tudi če
se rešitev skriva v neki knjigi ali vam
jo mora kdo povedati, vas bosta prava knjiga ali prava oseba sami našli.
Ne iščite več, kajti že samo iskanje in
delovanje iz strahu vas odtegneta od
prave poti, ki se vedno odvija skozi intuitivna sporočila v vas.
¶Imate kakšno sporočilo za zdravnike?
Moj zdravnik me je brezpogojno
podpiral in za to sem mu neizmerno
hvaležna. Veseli me tudi, ko zdravniki mojo zgodbo posredujejo svojim pacientom. Poudarjam, da nisem
iznašla zdravila za raka. Vem pa, da
22
bolezen ne nastane iz nič. Pri meni so
bili vzrok destruktivne misli, strahovi, samozaničevanje ..., kar je izčrpalo moj imunski sistem. To so znana
dejstva. Zdravstvene delavce bi želela
spodbuditi k temu, da bi obravnavali paciente tudi s čustvenega vidika.
Da bi jih spraševali, kakšno je njihovo
osebno življenje, duhovno življenje,
ali se imajo radi, ali imajo v svojem življenju koga, ki jih ljubi in ki mu pomenijo veliko, ter podobno. Še vedno
smo preveč osredotočeni na zdravila,
premalo pa na okolje. Z okoljem ne
mislim samo na hrano ali na onesnaževanje, temveč tudi na notranje okolje, čustva.
¶Sredi marca boste imeli v Zagrebu eno izmed samo dveh delavnic
v Evropi. Vaše delavnice slovijo po
tem, da jih priporočajo tudi znane osebnosti, kot so vaš prijatelj dr.
Wayne Dyer, založba Hay House in
tudi dosedanji udeleženci. Kako bo
potekala oziroma kaj bodo udeleženci odnesli od nje?
Sebično priznam, da bom sama od
delavnice odnesla ogromno, ker se
bom lahko povezala z vsemi temi ljudmi, do katerih čutim toliko ljubezni.
Na delavnicah poskušam spodbuditi
ljudi, da se odprejo in začutijo polje
brezpogojne ljubezni. Ta energija je
zame pomembnejša od informacij, ki
si jih bomo izmenjali. Govorila bom o
tem, kako se sporazumevati s svojim
telesom, in udeležence naučila meditirati. Povedala bom, kako doseči to
posebno stanje, o katerem smo govorili. Razložila bom, zakaj je tako pomembna ljubezen do sebe, kako jo
doseči in še mnogo več. Glavna stvar
pa je energija, ki jo bomo ustvarili
skupaj. Vsak udeleženec naj bi srečanje zapustil navdahnjen in pripravljen, da svoje življenje vzame v svoje roke oziroma ga zapelje na višjo
raven. Preobrazba za vsakogar, to je
moj namen.
¶Bi še kaj sporočili bralcem svoje
knjige, bodočim udeležencem delavnice ali zgolj ljudem, ki iščejo svojo
srečo?
Da! Rekla bi jim: Ne jemljite življenja tako resno! Ne jemljite sebe tako
resno, pa tudi duhovnosti ne. Sprostite se, bodite prijazni do sebe in več se
smejte. S smehom bi morali spremljati vsakdanje dogodke, svoje dogodivščine in življenje nasploh. Uživajte
v življenju! Počnite zabavne reči, zabavajte se in jejte čokolado (smeh) …,
take stvari. Ne bodite vendar tako resni. Zavedajte se, da smo vsi duhovna
bitja. To ni nekaj, za kar bi si morali
prizadevati ali garati, že rodili ste se
kot duhovno bitje. Vsi smo del Boga
in vsak bi se moral zavedati tega.
FOTO: MATEJA J. POTOČNIK
«
Stečaj pravičnosti,
človečnosti in ljudi!
K
do ve kdaj in s katerim(mi)
zakoni se je zgodil stečaj pravičnosti in s čigavimi interesi. Gotovo je eden od glavnih razlogov
zakon, da se v stečajnih postopkih
prednostno poplača bankirje in delavce v enakem odstotku, namesto
da bi bili nič krivi in dolžni ljudje,
ki neposredno sodelujejo v proizvodnji – pa naj gre za vijake, zdravila
ali časopis –, poplačani prvi in v celoti. Tako pa dobijo zaposleni enak
odstotek kot banke, ki so brezglavo
delile kredite brez garancij, honorarci pa največkrat nič.
Vse to smo delavci nekoč odličnega podjetja Delo Revije doživljali na
svoji koži. Najprej seveda agonijo ob
umiranju na obroke. Kako je živeti
od nič in za nič, dobro vemo vsi honorarni sodelavci nekoč mogočnega arzenala revij, ki v petih mesecih agonije, umiranja, zavlačevanja,
dezinformacij in strahu nismo dobili
niti centa plačila. Zakaj smo sploh
delali? Ker smo imeli svoje delo
radi, ker smo čutili pripadnost kolektivu in kolegom, ki so prav tako
kot mi z grozo čakali, kaj bo z njimi. Medtem so nas preživljali starši,
stari starši ter solidarni sorodniki in
prijatelji, nekateri so prodajali, kar
so pač imeli – od zlatih uhanov do
zavarovanj. Dobrega imena ni prodal nihče.
In potem, leta 2012, se je zgodil
stečaj. Z zanimanjem sem prebirala jaro kačo upnikov in zgroženo
ugotovila, da sem kot honorarka na
repu, med navadnimi terjatvami.
Kot je slišati, bom morda dobila en
odstotek denarja, kakšnih 80 evrov.
Zaposleni kolegi so imeli večjo srečo: dokaj hitro so dobili poplačan
dolg, oplemeniten z obrestmi in začinjen z leti zvestobe. Kar pri nas
honorarcih ne šteje – ne glede na to,
da dokazljivo, zvesto in dobro delam
za meni ljubo revijo (revije) okroglih
dvajset let. Počutila sem se kot zadnji razvrednoten bebček. Besna.
Ponižana in razžaljena. Ne edina.
Kolega je rekel: »V rit naj si ga vtaknejo!« Tisti odstotek namreč.
Zdaj sedem sindikalnih central
predlaga (kje so bila vsa ta leta?!)
pravosodnemu ministru Klemenčiču spremembo insolvenčne zakonodaje, s katero bi delavske pravice
(upam, da smo vsaj tu prekarci tudi
delavci s kakšno pravico) postavili
pred pravice zavarovanih bank. Ki
jih, banke namreč, rešujemo (dokapitaliziramo) državljani! GZS pravi, da sedanja ureditev ni idealna za
nikogar, češ če enemu upniku daš,
moraš drugemu vzeti, vsak pa ima
svoje zaposlene, ki so zaradi tega
lahko prikrajšani.
Saj menda pri tem ne mislijo tudi
zaposlenih v bankah, ki so dajali
nepremišljene kredite? Oni niso
prikrajšani, saj so in bodo dobivali plače, prevoze, malice, imeli
dopuste, otrokom so lahko kupili
mesečno vozovnico, šli na dopust,
kupovali hrano, plačevali položnice, si delili nagrade in kar je še podobno samoumevnega za gospode
in gospe, ki ne vedo, kako je delati
zastonj. Dobesedno za nič! In ob
tem preživeti.
In zdaj se bomo spet na dolgo in
široko pregovarjali, kakšna reforma insolvenčne zakonodaje bi bila
smiselna. In za koga. Se bodo sindikati borili samo za redno zaposlene, ki jih je čedalje manj, ali tudi za
druge, ker, kot pravi kolegica, tudi
prekarka: »Honorarci niso nikakršni podjetniki, ampak delavci v precej slabšem položaju kot zaposleni.
In naj jih nehajo hinavsko šteti
za nekaj, kar niso. Ta nora država
dopušča armado prekarcev, ki so v
resnici brezpravna prestrašena raja.
To morajo najprej urediti – izenačiti delo!«
A do tja je očitno še daleč. Vlekla
se bo nova jara kača, igra kapitala
proti človečnosti. Fuj, fej in sramota! Za državo in pisce zakonov, ki
dovoljujejo razvrednotenje človeka!
Miša Čermak