Književnost na maturi 2016

HORAC: CARPE DIEM
O AVTORJU
Quintus Horatius Flaccus se je rodil leta 65 pr. n. št. v južni Italiji osvobojenemu sužnju. Študiral je v Rimu
in Atenah, se udeležil z Brutovo vojsko bitke pri Filipih, po vrnitvi živel v revščini, dokler si ni priboril s
svojimi deli vstopa v Mecenov krog in bližino cesarja Avgusta.
V Mecenov krog ga je vpeljal Vergil. Postal je tudi njegov zaščitnik in prijatelj. Od Mecena je dobil vilo v
Sabinskih gorah. Horac je postal neke vrste dvorni pesnik in je svojo hvaležnost Mecenu in cesarju
izkazoval s tem, da ju je omenjal in slavil v svojih pesmih. V starejših letih se je izogibal razgibanega
življenja v Rimu. V skladu s svojo filozofijo o zmernem uživanju življenja (epikurejstvo; filozofski nauk,
imenovan po grškem filozofu Epikuri, ki so ga v rimski dobi razumeli, kot da poziva k zmernemu uživanju in
življenjskemu zadovoljstvu) se je rajši zadrževal na posestvu zunaj Rima. Umrl je leta 8 pr. n. št..
Dela: Epode (Iambi), Satire ((Sermones) rimski izraz »satura« je dobil pomen poezije z mešano vsebino,
kramljajočo, poučno ali že tudi satirično v današnjem pomenu), Poslanice (Epistulae – verzna pisma s
temami življenjske modrosti, morale in poduka) – najpomembnejše je zadnje Pismo o pesništvu (Ars
poetica), ki je poleg Aristotelove Poetike najznamenitejši antični spis o načelih in oblikah pesniške
oblike (literarna teorija), Ode (Carmina) – njegovo najpomembnejše lirsko delo v štirih knjigah; je
najobsežnejša antična pesniška zbirka 104 pesmi. Horacova dela so se ohranila v celoti.
INTERPRETACIJA PESMI
Horac je v svoji poeziji zavestno začel posnemati grške pesniške klasike (Sapfo, Anakreonta, Pindarja
…) in s tem postal utemeljitelj rimskega klasicizma. Stremel je k popolni obliki, skladnosti; v vsebini pa
je zavestno gradil ravnotežje med razumom in čustvi. Zato so njegove pesmi v glavnem razumske.
Teme so največkrat epikurejske – glavne življenjske vrednote vidi v zmernem uživanju življenja,
pomembnosti trenutka, modrem omejevanju in previdni oddaljenosti od vznemirljivih javnih opravil. Opeva
teme prijateljstva, vina; v mnogih njegovih pesmih prevladuje nacionalna tema (pripadnost rimski državi).
V ljubezenski tematiki ne prevladuje več usodna ljubezen, pač pa kratkotrajna, lahkotna erotika.
Taka je tudi oda Carpe diem (Užij dan!). Je 11. oda iz prve Horacijeve zbirke Ode (Carmina). V njej
pesnik ljubi dekle in jo poziva, naj ne sprašuje prerokov v babilonskih knjigah (astrološke knjige v starem
Rimu), niti naj se ne obrača na boga, da bi izvedela, kaj bo z njuno usodo. Naroča ji, naj življenje sprejme
takšno, kot je, naj sprejme vse, kar ji bo življenje prineslo – pa naj jima bog nakloni še veliko skupnega
življenja ali le eno samo pomlad; naj ne bo muhasta in naj izkoristi ta trenutek z njim, ki jima ga je usoda
namenila, in naj v njem čim bolj uživa. Prepričuje jo, da je veliko več vredna kratka slast kot upanje, ki je
lahko varljivo, da bosta skupaj srečna vse dni. Naj izkoristita srečo zdaj, ko sta zares zaljubljena, kajti
nima smisla verovati v neko nejasno prihodnost, treba je izkoristiti in užiti današnji dan.
Tema pesmi je kratkotrajno ljubezensko doživetje, ki ga je treba prav zato izkoristiti. Oda poje o
kratkotrajnem ljubezenskem užitku ob zavedanju, da je življenje kratkotrajno, sestavljeno iz trenutkov – če
so ti lepi, jih je treba izkoristiti, v njih uživati in ne čakati na morebitno novo priložnost – in ne o enkratni
usodni ljubezni, ob kateri je vse drugo nepomembno.
V pesmi prepoznamo dva filozofska pogleda na življenje:
 epikurejstvo – poziv k uživanju kot edini vsebini življenja,
 stoicizem – razumska vdanost v usodo.
Pesem je monolitna (iz enega kosa, ni razdeljena na kitice), sestavljena je iz desetih verzov, v
slovenskem prevodu so povezani z zaporedno rimo.
Horac je najbolj mojstrski v slogu (izbiri besed) – še vedno je ljubezenski, a podrejen razumskemu
razmisleku.
Nekatera stilna sredstva:
 nagovor (Dekle, ne poizveduj … celotna pesem je nagovor)
 primera (kratka slast kot up …)
 vzklik (… užij današnji dan! Glej, čas beži! …)