Novela o sokolu 1

Giovanni Boccaccio
Novela o sokolu, 1. odlomek
(Prevod: Niko Košir)
Čeprav je bil fant reven ko cerkvena miš, se mu še ni posvetilo, kakor bi se
mu moralo, da je brez slednje mere zatrackal svoje bogastvo; to mu je prišlo
do zavesti šele to dopoldne, ko je ugotovil, da nima ničesar, s čimer bi lahko
pogostil gospo, ki je iz ljubezni do nje gostil že čuda ljudi. Potrt in slabe volje
je preklinjal usodo in kakor nepriseben tekal sem in tja, a ni našel ne denarja,
pa tudi nič takega ne, kar bi lahko zastavil. Čas pa je medtem tekel. V vroči
želji, da bi s čimer si že bodi pogostil žlahtno gospo, ko ni hotel prositi na
posodo nikogar, niti svojega dninarja ne, se mu je pogled ustavil na njegovem
dobrem sokolu, ki je čepel v sobici na železni gredi. Ker mu torej ni prišlo pod
roke nič drugega, ga je prijel in ugotovil, da je rejen, in utrnila se mu je misel,
da bo primerna jed za tako imenitno gospo. Ne da bi še kaj premišljeval, mu
je zavil vrat, ga nemudoma izročil dekli in ji ukazal, naj ga oskubi, očedi in
nadeva z začimbami, nato nabode na raženj in pazljivo speče. Ko je pregrnil
mize s snežno belimi prti, ki jih je nekaj še imel, se je veselega obraza vrnil h
gospe na vrt in ji povedal, da je kosilo, ki ga je pač lahko pripravil, na mizi.
Gospa in njena spremljevalka sta vstali in odšli k obedu in, ne da bi vedeli,
kakšno imenitno jed jesta, v družbi s Friderikom, ki jima je nadvse spoštljivo
stregel, pospravili dobrega sokola.