Rošlin in Verjanko

Rošlin in Verjanko
(Ljudska, dolenjska)
ʺOh, kaj čva, kaj čva, lub moj sin?
Ti si premlad za oženit,
jes sem prestara za moža vzet.ʺ
ʺLe vzemite, mati, moža, katerga čte,
le Rošlina hudga ne!
Rošlin je sovražnik moj,
kir mi je očeta, bratca ubil,
še sem mu jes komaj ušel.ʺ
Mati nej nič marala,
vzela je Rošlina hudega,
Zvečer sta šla v kamro spat,
Verjanko je šel pod okno stat.
Mati pravi: ʺOj, oj, lejpo blagó!
Kaj nuca, k pojde na razdejl!
Kaj ti pravim, prelub moj mož!
Ti pojdeš v črno goro za bukuv stat,
boš ubil mladga Verjankota.ʺ
Verjanko je pa pod oknam stal.
ʺOh, kaj ti pravim, prelub moj mož!
Jes se bom trdno bolna sturila,
de prejd zdrava ne bom,
de bom pila iz črne goré vodó.
Moj sin me še nikdar preobogal nej.ʺ
ʺKaj vam pravim, mati moja!
Zakaj vi tak dolgo ležate?ʺ
ʺJes prejd zdrava ne bom,
da bom pila s črne goré vodó!ʺ
V roke je vzel kanglco,
k sebi je prepasal sablico,
na ramo je del flintico.
ʺKaj boš imel orožjé,
saj so goré mirné! ʺ
ʺObena tica nej brez perutja,
tudi jes ne bom brez orožja.ʺ
Pride u črno goró za bukvico,
k sebi pertisne flintico:
ubil je Rošlina hudega.
Natočil je frišne krvi:
ʺNate, mati, pijte vodo s črne goré!
Ste želejli piti mojo kri,
zdaj boste pa pili Rošlinovo!ʺ