docDraga Karla! 1. Tajno – nešifrirano - pismo? Vladimir
download 
Report Transcription
Draga Karla! 1. Tajno – nešifrirano - pismo? Vladimir
Draga Karla!i 1. Tajno – nešifrirano - pismo? Vladimir Gajšek Vladimir Gajšek: Mi smo Titovi, Stalin je hitlerjansko naš!, 2015 Varnostni sistem Titove Jugoslavije je bil docela enostaven – diktator je odločal o vsem, samo z diktatom ali celo le ustno ukazovalno, da se je vsak tak ukaz širil od zvezne udbe in vojske do vsake krajevne skupnosti tudi partijsko, v SZDL, sindikalno in občinsko v miličništvu ali v notranjih zadevah, ki so imele vso oblast, povezano s pravosodjem oziroma s sodstvom – tako kot je morala povsod po uradih, šolah, miličniških postajah in v JNA viseti jugomaršalova slika… - in prav proti tej enostavnosti ni mogel pravzaprav nihče nič, še celo po jugofirerjevi smrti je nekaj vladala notranjedržavna histerija, vse do razpada jugodiktature v najbolj krvavih vojnah na vsem območju zvezne države doslej, tudi z največjimi zločini, ki so se sproščali z lokalno razrednimi vojskovanji in odcepljenimi kompartijskimi jedri. Ko se je razsula paravojaško tudi JNA, se je šele lahko pokazala vsa nemoč Titove Jugoslavije ii. Vojaškega slovenjenja je v izražanju primanjkovalo, ker je bila jugoslovanščina jezikovno žargonska mešanica srbohrvaščine, vsi drugi jeziki pa so bili za žicami vojašnic in v poveljstvih odpravljeni; npr. narod srh. = ljudstvo, komanda = poveljstvo itd., tako da je socialistično samoupravni, kaj šele vojaški novorek mešanica izrazov, od imenovanja činov do imen orožij, ukazov in drugega. Miličniški jeziki, tudi izrazi udbe, so bili narodni, jezik vojaščine v Jugoslavije je pravzaprav umetni jezik, mešanica srbohrvaških izrazov, tudi v turcizmih; enako velja za rabo neštevilnih kratic. Karlo so spremljali v svoji udbovski praksi dopolnjevalni varnostnopolitični spisi in opazovanja kot ocene, saj se je proces varnostnega načrtovanja glede na zunanje dejavnike oblikoval po vsebinski obdelavi podatkov, po vodenju ali urejanju opazovalnih oz. informativnih vsebin, v razporede teh vsebin ali neposredno v državnovarnostnem načrtu in prilogah – tako je sleherno študijsko dnevno dogajanje v Opčinah oz. na Dragi spremljala vrsta situacijskih dosjejev oz. map, ki so spadali v sam varnostni načrt, potem pa v zbirko preverjenih podatkov, ki so jih potrdili v svojem določenem udbovskem okolju. Tako je vodenje samega situacijskega dosjeja in njegova pravočasna uporaba za dopolnjevanje varnostnopolitične ocene bila naloga samih upraviteljev varnostnih, a tudi obrambnih načrtov: 1.) Varnostno politična dogajanja v okolju Karle; 2.) pisna ocena dogajanja Karle, vložena v situacijski dosje; 3.) ocena dogajanja, ki jo je izdelala udba za vrhuško in je bila sprejeta na komiteju kot tajni dokument, za določne organe splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite. Vse tri oblike uporabe situacijskega dosjeja so bile po potrebi dopolnjene v celotni varnostnopolitični oceni, pa tudi v vsebinskih dopolnitvah aktivnosti in ukrepov za preprečevanje izrednih kot protidržavnih dogajanj v času študijskih dni Karle in zanaprej. Tako so situacijski dosjeji sistematično spremljali raznovrstne oblike varnostnopolitičnih pojavov v okolju Karle, kar naj bi bila podlaga za nadaljnjo preventivno obvladovanje razmer, a le v mejah delovanja in ukrepov udbe za preprečevanje izrednih varnostnopolitičnih dogajanj ali razmer, kar je bilo tudi sestavni del samih varnostnih načrtov, v izvedbeni pripravi pa sestavni del letnih programov udbe in celo splošne ljudske obrambe – zato so situacijski dosjeji zagotavljali kot pripomoček načrtovanja svojo upravičenost in potrebnost. Ker je šlo za razjasnjevanje posameznih nedorečenosti ali nedoslednosti pri udbaškem spremljanju do spoznanja, da je varnostno načrtovanje vsekakor zahteven proces, povezan s procesom samozaščitnega načrtovanja, se je pokazal v takem načrtovanju krožni tok hierarhično razporejenih dejavnosti udbe za dosego čimvečje uporabnosti samega varnostnega načrta, tako, da se je v sklope aktivnosti v varnostnem procesu udbe pokazala potreba ko kontinuiteti, po metodološki in vsebinski skladnosti ali po enotnosti samega varnostnega ali politično samozaščitnega načrtovanja; temu načrtovanju je vnaprej lahko nasprotovalo dejstvo, da Draga ni nikoli vnaprej predstavila svojih akterjev, predavateljev, niti tematskih sklopov, ki so zadevali sam varnostni načrt s smernicami, metodologijo, predpisi, varnostno oceno, varnostnopolitično oceno ali prakso v samem temelju udbaškega delovanja, a to udbe ni nikoli odvrnilo od organizacijske in vsebinske priprave na celovito izdelavo samega varnostnega načrta, ki je zagotovil vrhuški oz. partiji potrebna izhodišča in nemoten pristop k dograditvi varnostnega načrta po sebi. V resnici Karlaiii ni nikoli bila tako državnopolitično nevarna ali sovražna, da ne bi bila pod ponovnim preverjanjem, ali je varnostni načrt samo izraz dejanskega stanja v slovenski in jugoslovanski politiki, o čemer itak niso bili seznanjeni niti občinski organi in ne sama uporabnost varnostnega načrta, temveč so v partiji v vrhuški le razpravljali o vsebini varnostno načrtovanih opazk in o sprejemanju varnostnega načrta posebej – opreacionalizacija varnostnega načrta torej ni bila namenjena sama sebi v letnem programu kot družbene samozaščite in državne varnosti, marveč je bila samo načrtna predloga za varnostne priprave, kako je treba spremljati Drago oz. Karlo. Tako se je najprej znaška udbaška varnostna praksa vsakokrat na ničelni začetni točki, da je pristopila k sistematičnemu urejanju državne varnosti načrtno in po aktivnostih, ki so bile povezane z izdelavo, dograjevanjem in informacijsko uporabo tega načrtovanja, po tej ničelni točki pa so se lotili udbovci zahtevnega opravila ugotavljanja, ali je varnostni načrt pravzaprav državna visoka tajnost, ki je usklajena z zakonskimi, političnimi, strokovnimi, posebej pa z varnostnimi in varnostno politčnimi zahtevnosti države. Nujni pogoj za udbo je bilo po tej plati dobro poznavanje predpisov, zakonov, smernic, pooblastil, varnostno političnih ocen v svojih okoljih in svojem času ter obvladovanje določnih prvin varnostnega načrtovanja, namreč v uporabi metod skupinskega političnega in interdisciplinarnega delovanja v samem procesu varnostnih načrtov ter v organizacijskem in vsebinskem obvladovanju horizontalnega in vertikalnega usklajevanja varnostnega načrta udbe kot nepretrgana skrb za skladnost samozaščitnih, državnovarnostnih priprav, posebej pa s sposobnostjo praktičnega razumetja strukture in vsebine samega varnostnega načrta, v proučevanju problematike varnostnega načrta in spremljanju informacijskega gradiva na področju spremljanja Karle itd. Šele poznavanje načrtnega spremljanja udbe in dokumentiranja varnostnega načrta lahko formalno in z določili pojasni študijske dneve Draga, z ohranjenimi dokumenti, smernicami in metodologijo varnostnega delovanja udbe, poleg spremljajočih in povezujočih dokumentov, da je bilo delovanje Karle razumljivo, pregledno in uporabno. Kdor pozna tajno delovanje udbe, lahko pri/po/zna delovanje vseh tajnih svetovnih policij, ne glede na državno strukturiranost državne oblasti, le da z drugačnimi učinkovanji v svojih družbenovarnostnih okoljih. Legitimnost varstva države je bila varstveno in obrambno ilegalna, ker ni bila ne državna ne družbena, temveč kompartijsko vodena doktrina, v organizaciji notranje policije kot oddelek državne varnosti, po strategijah omejene kompromisnosti v kritičnih varnostnih okoliščinah, po dinamičnem taktiziranju v samem izvajanju varnostnih udbaških akcij, torej po vojnih metodah v razmislekih in odločitvah na dolgi rok, po ukrepih in posledično, zatem tudi diskutabilno v razpravljanjih vodstev udbe in ljudske milice ter jna, družbene samozaščite in splošnega ljudskega odpora, vse pa o varnostni prognozi pa načrtovanju, po lastnih notranjekadrovskih, organizacijskih, gmotnih, tehničnih in drugih zmožnostih in pogojih udbaštva ter vsega varstvenega in obrambnega sistema. Zato so bili potrebni informatorji kot sredstvo varnostne strategije s svojimi, zlasti varnostno političnimi, tudi »zaupnimi« informacijami, v samem odkrivanju kaznivih dejanj, s pooblastili za represivno ukrepanje,n z delovnimi in fizičnimi in tehničnimi in specialnimi sredstvi, z odločitvami, vezanimi na komiteje SLO, od šole do delavnice, v samozaščitnih kot političnih načrtovanjih in dejavnostih, v udboangažmaju, sicer z natančnim poznavanjem strategije odtalnega delovanja, kamor so posredno prištevali prav Karlo, z načrti za delovanje Narodne zaščite/NZ, s srednjeročnimi in dolgoročnimi načrti varovanja družbenega usmerjanja, z združeno kot sinergijsko močjo udbe, varnostnih organov, tako v ljudski milici/LM kot v JLA ter varnostnih služb: osnovni oblikovalci take varnostne strategije so bili sploh organi za notranje zadeve, torej posebej udba, varnostne službe v jna, republiški komiteji za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito in delovna telea tako imenovanih družbenopolitičnih skupnosti – sindikati, Socialistična zveza delovnega ljudstva/ SZDL… - in organizacij; vsa operacionalizacija je razvidna v srednjeročnih plnih v programih družbene samozaščite in splošne ljudske obrambe, sicer pa v delovnih ali akcijskih usmeritvah strokovnih subjektov v obrambi in (samo)zaščiti. Karlo je zategadelj obravnavala vseksozi partijsko določena varnostna politika – toda ljudskomiličniška in vojaška kot udbovka varnostna ocena Karle je ustrezala le slovenskemu cekaju kot v določanju, kaj da je varnostna veda sploh. Diferencirano postkomunistično kakor samopozabno namensko upravičevanje zločinske diktature z jugofirerjem na čelu udbe in vojske pomeni tudi monopartijsko nadaljevanje izvrševanja norih birokratizmov, ki se podrejajo oblastni moči, le da poslej, tudi v RS, svojim lastnim težnjam in samovolji, običajno s prekoračitvijo pooblasti in v navezi nižjeuradnikih, a edino izvršilnih oseb, povezanih med sabo horizontalno, ker je socialna in politična vertikala, z vrhuško politikov vred, odtujena od življenja ljudi. Celo več, obstaja prikrita težnja ohranitve jugoboljševiških vzorcev vladanja: v urbanizmu in (real)socialistično ali stilizirano »samoumevni« spomeniški arhitekturi v Sloveniji, a tudi v drugih krajih bivše jugodiktature. Ob zakonu o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti iz leta 1982 ali ob raziskovanju politično kriminoloških vprašanj se je že leto dni po Titovi smrti pokazala razpoka v odrekanju socialistične morale, ki je bila kvečjemu ideološki izgovor za državno represijo in nadaljevanje podrejenosti prava kompartiji, saj so bili tudi v sodstvu sodniki, tožilci, šefi zaporov sami partijci. Šele po letu 1986 pa se je začela kakor dograjevati po novem doktrina varnostnih ved. Dober izgovor je pri tem postal tako imenovani proces p/odružbljanja, kjer se je pojavljala kvečjemu dezorganizacija in celo stihija. Ko v prvi Dragini petletki (1966 – 1970) Igor Omerza pove, da se je prve Drage udeležilo 150 izobražencev iz Trsta, Gorice, avstrijske Koroške in matične domovine ali z udeleženci v drugih evropskih državah in prekomorskih državah, so študijski dnevi postali nedvomno zanimivi za udbo tako, da je že jugoslovanski podtekst bil varnostno podrejen belgrajski vrhuški: »kot pes zvesta udba je tako prišla v nemilost pri Titu in je bila posledično (a ne za dolgo!) kadrovsko prepolovljena. Obtožba, okoli katere se še danes krešejo mnenja, in verjetno nikoli ne bodo docela jasno, ali je resnično, da naj bi udba po nalogu Rankovića prisluškovala Titu, je bila diktatorjev razlog za Lekovo odstavitev. Meni se v tej zvezi dozdeva, da je vse skupaj bila predvsem politično frakcijska dvorna kuhinja patološko ambiciozne Titove soproge Jovanke Broz, ki je uspešno izkoristila despotovo paranoidnost. No, Rankovićeva odstranitev oziroma takratni Titov udarec po udbi ni tema te knjige in jo omenjam samo zato, da bi lažje razumeli presenetljiv molk slovenske udbe o prvi Dragi.« Omerzovo dojetje varnostnega podružbljanja zadeva prizadevanja, ko so se tudi državne funkcije pokazale v svojih temeljnih slabostih, v plačani lenobi, uradni neodgovornosti, omrežni dezorganizaciji, v stremuškem povzpetništvu in oportunizmu, v odmiku z neuresničevanjem vsega, kar so se dogovorili v varnostnih organih, organizacijah ali državnih službah, v razsipništvu naročilnic kot družbenega premoženja, v socialistični samoodtujenosti, v vse večji bedi podjetij, v fraziranju o svobodni menjavi dela, celo na področju varnosti, zaščite in obrambe. Vse takšno odtujevanje je v delovnih in bivalnih okoljih bilo podrejeno sicer tako imenovani »varnostni zavesti delovnih ljudi in občanov«, kar da bi bila njihova celo samoupravna pravica ali dolžnost; tako je udba spremljala s svojimi informatorji, konfidenti, kolaboranti, se reče, s svojimi špeckahlami in špekulativnimi špiclji, da je redne informacije o vsebini, metodah ali oblikah sovražnega in drugega »družbeno škodljivega« delovanja podrejala svoji socialistični lokalnosti; ubda, inšpekcijski organi, pravosodni organi, carinski organi, službe družbenega knjigovodstva, uprava za družbene prihodke, tako imenovani zbori delavcev in samoupravna delavska kontrola, delavski sveti in poslovodni organi, tudi zbori občanov, krajevne skupnosti, občine in komiteji za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito – so bili podrejeni zvezi komunistov »kot avantgardi in edini idejnopolitični sili v SZDL kot frontni nekakšni organizaciji«, tako da so se slepili, kako da poznajo tudi razvoj preventive in družbene samozaščite med ljudmi – udba in službe v svojem preventivno-represivnem aktivizmu so se informirale, zapisnikarsko tajno razkrivale in raziskovale različna kazniva dejanja kot vasezaprti sistem, ki pa je bil le vez sodelovanj med omenjenimi organi in drugimi družbenimi pregledniki; celo v šolstvu ali vzgojnoizobraževalnih programih in procesih so delovali udbaši zaščitniško tako, da bi sprožali varnostni interes ter potrebe zlasti višjih razredov osnovnih šol, srednješolcev, študentov ter drugih, ki so se usposabljali ali izpopolnjevali v večernih gimnazijah in širše, poleg učnih kadrov, da so izvajali svoje varnostne naloge in ukrepe; le videz decentralizacije ali dekoncentracije samih državnih organov, češ da komunizem ali samoupravni socializem že pripadata odmiranju države, so pokazali, da so podrejeni kot nosilci strokovnega dela v varnostnem »podružbljanju«; ob vsem tem so se udbomafijske metode »samoupravno« odločilno v podjetjih, v krajevnih skupnostih, občinah in drugih organizacijah ter skupnostih vrinile kot obrambna funkcija države in »razvoj socialističnih samoupravnih odnosov«, kakor je govoril jugofirer npr. ob 50-letnici Univerze v Ljubljani, kakor da so udba, ljudska milica in JNA nekakšna »naravna potreba družbe, v kateri se ustvarja socialistično samoupravljanje. Nemogoče si je namreč zamisliti uresničevanje samoupravnih pravic našega delavnega človeka na področju ekonomskega, političnega, kulturnega in nasploh družbenega življenja brez uveljavljanja pravic na področju obrambe in varnost«, kar pomeni da je vso oblast imel jugofirer z udbo, notranjimi organi in vojsko. Takega rekanja niso mogli ne dojeti ne sprejeti nikoli v Dragi, kar pomeni, da je bila tudi sama Karla neupoštevana tostran in onstran pravnega umovanja in ne v smislu vojaško obrambne ali varnostno miličniške politike partijnosti. Kot pove kakor v strokovni komponenti in idejnopolitčnem in družbenopolitičnem ter reaktivnem, to je odzivnem reagiranju na kakor škodljivi pojav Karle, je treba omeniti vsaj poročilo 2.oddelka slovenske ubde za leto 1956, v katerem je omenjen Alojz Rebula, tržaški romanopisec in kristjan, ki je poslal komunističnemu kristjanu Edvardu Kocbeku pismo, v katerem je bilo med drugim rečeno, da je pretresen ob madžarski vstaji ter je vabil Kocbeka, naj bi sodeloval v reviji Sidro – tukaj so bili videti politični izseljenci Javornik, Beličič, Vodeb in Peterlin kot slovenske kulturne akcije iz Buenos Airesa, sicer pa Tržačani kot takoimenovani krščanski socialisti: Boris Pahor, Alojz Rebula, Pavle Merku; obenem pa vključeni s Slovensko katoliško skupnost Mirko Javornik, Maks Šah, Jože Peterlin, Matej Poštovan in drugi, sicer pa iz tujine Ciril Žebot, Rudi Čuješ, Lujo Leskovar, z avstrijske Koroške pa Anton Lipovšek, Lambert Muri, Alojz Nemec, sicer iz Gorice študenta Drago Štoka in Sergij Bandelj, poleg Saša Martelanca in Franca Mljača… Ko gre beseda o Edvardu Kocbeku, je treba vedeti, da je tekoča politika ZKJ in ZKS redno spremljala, celo z napačnim prizvokom Kocbeka kot orodje politično emigrantske politike, čeprav je bil tesen sodelavec jugofirerja, njegovih kompanjonov Kardelja, Kidriča, Ivana Mačka – Matije in drugih v vrhu ZK ali vodilnem sestavu SZDL, ko je izražal svojo politično voljo za skupni interes samostojne Slovenije, ob znanju in sposobnostih izseljenskega izobraženstva. Ljudje in občani, kot se je reklo z vsem obrambno-zaščitnem sistemu SFR Jugoslavije, se niso mogli ravnati po pravilih udbe, ljudske milice ali JNA, saj se niso mogli ukvarjati in komajda, da so bili seznanjeni s kakšnimi načrtovanimi in tekočimi nalogami varnosti, obrambe in zaščite, družbene samozaščite in splošne ljudske obrambe, z delovanjem civilne zaščite in narodne zaščite, vse pa v kakor drugih organizacijsko planskih dokumentih, ne ožje ne širše, kaj šele v obsegu aktivne vključenosti v samozaščitne, politično varnostne ali obrambne priprave na praktičnem področju preverjanja, tudi v samem bivalnem okolju in na delovnem mestu, kaj šele v širšem okolju. Tako je tudi Edvard Kocbek v svoji življenjski kakovosti bivšega jugoslovanskega in slovenskega političnega funkcionarja pripadal svoji slovensko zaščitni in obrambni varnostni kulturi, niso pa ga zanimala podjetja in delavnice, delavne skupnosti in krajevne skupnosti ali delegatske skupščine, kot da gre za podružbljanje varnostne funkcije, medtem ko so ga državni organi in službe neprestano nadzorovale, ne da bi mu priznale pravice in dolžnosti kot jugoslovanskemu državljanu ali ljubljanskemu občanu – tako je bil Edvard Kocbek nekako izločen iz oblikovanja in izvajanja slovenske varnostne politike in strategije družbene samozaščite ali splošne ljudske obrambe, čeprav bi ga lahko šteli za revolucionarja, ki je bil prej koristen in nujen za prenovo slovenske miselnosti in narodne zavesti ter za samo življenjsko kot varnostno kulturo. Kocbekova zasluga je, da je razkril vlogo tako imenovanih socialističnih družbenih subjektov, posredno torej partije, SZDLja, različnih komitejev za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito, ne da bi se menil za udbo in organe za ljudsko obrambo. S tem, ko je bila odvzeta Edvardu Kocbeku kot občanu vloga temeljnega nosilca družbeno samozaščitnega ravnanja v svojem okolju, mu je bila tudi odvzeta neodtujljiva in nedotakljiva pravica do obrambe socialističnega samoupravljanja, tudi najvišja dolžnost in čast v legitimni možnosti, pobudi in interesu za dejavno vključevanje v urejanju zadev varnosti, zaščite in obrambe, pravic in dolžnosti v svojem okolju, celo več, pripisali so mu metode in oblike sovražnega in družbeno škodljivega delovanja, ki pa jih je kazal vsebinsko kakor »nevarno«, saj so pristojni državni organi nenehno spremljali Edvarda Kocbeka z izvajanjem ukrepov, tudi celo tako, kakor da Kocbek ni bil sposoben varovati kakršnihkoli državnih, vojaških, uradnih, poslovnih in drugih tajnosti, še posebej v navezi na Drago – Karlo. Če je Draga poskušala primorsko, izseljensko po svoje kakorkoli le iskati dolgotrajnejši, verjetno po nelagodju srečanj in v zagatah med demokracijo in socializmom tudi dialog, je to pomenilo, da so slovenske kot matične varnostne in obveščevalne sile že obravnavale Drago kot sovražni subjekt v pogojih izrednih protijugoslovanskih dogajanj, toda ne v neposredni nevarnosti kakorkoli nastanka izrednih razmer, saj je vendar obstajal v SFR Jugoslaviji relativni mir, zagotovljen s partijskim monolitom in predsedstvom socialistične republike Slovenije, z nenehno vmesnim relativnim stanjem družbenih razmer navzven, sicer pa z zagotavljanjem izvrševanja oblasti, tudi kakor zoper politično, ekonomsko, kulturno, varnostno vohunjenje ali celo glede na zunanje pritiske na izredna varnostno politična dogajanja na slovenskem ozemlju: tako je Draga bila označena nedvomno kot reakcionarna, protirevolucionarna, notranje sovražna sila s svojimi kakor nacionalistični, šovinističnimi, iredentističnimi, puhlimi izgredi, vzbujajočimi nestrpnost in z netenjem sovraštva ter nezaupanja glede na varnostnopolitične probleme Slovenije in Jugoslavije – zato je udba dosledno spremljala svojevrstno pretenciozno reševanje in obvladovanje Drage, češ, da šele tako lahko rešuje tudi druge državne škodljivce in pojave nasprotovanja, ki da bi lahko presegli meje varnostne problematike večjega obsega, z iluzijo, da je v ozadju »kapitalizem«; in vendar Draga ni spodbujala nobenih nedovoljenih demonstracij, je pa napadala socialistično samoupravno diktaturo, v svojih govorih pa je požela nedvomno tudi sovražne ovacije, še posebej na sprejete politične ukrepe družbenopolitičnih organizacij in skupnosti ter njihovih organov. Tako se zdi, da je Draga tiho prerasla kakor v obliko češ podtalne vojne, posebej še s povečanjem sovražnega vpliva s svojevrstno »zamejsko«, politično emigrantsko in celo domačo propagando kakor kulturna diverzija itak zoper SFR Jugoslavijo v tujini – zato je udba spremljala Drago kot v nekakšnih izrednih razmerah na vseh ravneh, od duhovščine do izobraženstva. Draga je potemtakem pomenila na Opčinah nenehno kultivirano diverzijo in ideološko protikomunistično sabotažo. Igor Omerza tokrat Drage ne obravnava kot podtalno mednarodni terorizem s svojimi akcijami na tujem ali posledično na ozemlju SFR Jugoslavije, torej z atentati, izsiljevanji, grožnjami, ugrabitvami, s protisocialističnimi političnimi zahtevami ali pogajanji, tako da je udba po drugi plati vendarle zapečatila določna mednarodna varnostnopolitična dogajanja, za kar pa v sami Dragi ni bilo nobenih vzrokov ne pogojev. Draga kot provokativni incident je za udbo pomenila tudi poseg v SFR Jugoslavijo kot neuvrščeno državo, torej na zunanjepolitičnem področju. Udba se je tako sklicevala nedvomno na z ustavo določeno ureditvijo družbenih vrednot, ki so, podobno kot v stalinizmu le sestavni del države. Če bi bila Draga res področje le vsebinsko sovražnega ali družbeno škodljivega delovanja z zunanjim izvorom, ki da se je neposredno navezal na notranjost matice, da bi ogrožal jugodiktaturo in hkrati družbeno varnost, tedaj bi v mirnodobnih razmerah to pomenilo, da bi lahko Draga ogrožala s svojimi domenami in ocenami prav družbeni red SFR Jugoslavije. Kako so v vrhuški slovenske partije analizirali vrednostno zunanjepolitično dogajanje razmer, je sicer bilo vseskozi po pristopih dokaj nepretehtano, zlasti s stališča same moči in možne potegavščine za izredna družbena in politična dogajanja – slovenska vrhuška je Drago obravnavala po svojem zanesljivem varnostnopolitičnem stanju in s stališči oblasti, ki so segale od samega cekaja in politikov do sleherne občine in krajevne skupnosti, do slehernega podjetja in delavnice, do sleherne ustanove in zavoda, od šole, univerze do drugih področij. A kljub temu Draga nikoli ni presegala slovenskih občinskih meja tako, da bi udba vključevala druge družbenopolitične organizacije ali komite za splošno ljudsko obrambno in družbeno samozaščito, druge organizacije in organe države, kaj šele vojsko. Učinkovitost nadzora Drage s političnega udbaškega vidika je pomenila ugotovljeno politično težo v re-interpretaciji tudi posameznih dogodkov in dogajanj, pa naj je šlo za ekonomske ali socialne situacije in celo za presojanje, ocenjevanje in vrednotenje samih družbenih razmer v najširšem pomenu varnostnopolitičnih vidikov. Tako je vrhuška presojala na svojih sejah predvsem zamejsko kot primorsko situiranost v varnostnopolitičnem pomenu, da je določila strateško od nestrateškega delovanja, pa tudi s splošnimi spoznanji o obsegu in posledicah kakorkoli škodljive Drage, toda z negativno politično konotacijo, z ekonomskim zanikovanjem, s socialnim pretakanjem v bedo in hkrati v kulturno in cerkveno razsežnost. Vrhuška je tudi vsakokrat oblastno ocenjevala fazo proučevanja družbeno škodljive Drage in to na podlagi sistematske analize zbranih udbovskih podatkov, informacij in že ocenjenih vsebin v sestavi vsake Drage posebej, obenem, ko je oblast na vrhu preverjala tudi nosilce, vzroke, delujoče dejavnike in celo zakonitosti same organizacije Drage. Kot je na pogovoru o Dragi pravilno ugotavljal kardinal Franc Rode, je po prvi udeležbi v vasici Draga tudi opozoril, da je Drago kot Karlo pravzaprav najbolje poznala varnostno obveščevalna služba v izkušnjah udbovske organizacije, povezane z vodstvom partije in države, glede na idejno politične smernice, iz katerih so izhajale tudi osnovne ocene in moč organov za notranje zadeve svojega preiskovalnega in preganjalnega področja, pri čemer pa je le zanimivo, da v samem zgrajenem pristopu k varnostni funkciji države ni bilo nobenih inovacijskih snovanj, vseprej pretežno le nagnjenost k represiji po svojih uradnih pooblastilih, od miličnikov do udbašev, češ da skupaj določajo naloge in dela glede na varstvo tako imenovane ustavne ureditve. Ker Omerzova Karla res razgalja udbovsko sistematično in stalno spremljanje dogajanj na srečanjih Drage, je kardinal Franc Rode menil: »Draga ima brez dvoma prihodnost kot 'branik' naše istovetnosti: evropske, krščanske, slovenske, v svojo vizionarsko misel pa mora objeti zlasti slovensko državo, ki je še vedno in fieri, v nastajanju.« Branik v tem primeru pomeni samo dejstvo, da je udbaška preventiva in represija prekrita, tako v varnostnih oblikah preventivnega dela kot v operativno preventivnih oblikah dela posebej ter po načelih samega preventivnega delovanja, kot da bi udba delovala javno, javno nastopala in sodelovala, medtem, ko je dejansko sprejemala varnostne informacije po konfidentih in kolaborantih, celo sistematično ter v povezavah zoper storilce protidržavnih elementov interdisciplinarno. Zato Draga ni spadala v integralni del splošne ljudske obrambe, češ, nič nas ne sme presenetiti, ampak samo v preventivno dejavnost, da ne bi prišlo do presenečenj, saj je udba lahko natanko opredelila vlogo predavateljev, za katere je natanko tudi vedela, kdo je kdo, od kod prihaja, kje bo deloval, kako bo nastopal in čemu bo zganjal morebitno protijugoslovansko propagando – tako Drage ni so spremljali obveščevalni organi JNA kot oboroženih sil, temveč po svojih varnostnih akcijah le udbaši. Kako delujejo tajne - državnopolicijske – službe, ki so lahko preprosto nadvse uspešne? Toda ne le znotraj države in režima, sistema ministrstev, vlade in državne oblike, ampak tudi v konkurencah, a sodelujoče po svoje mednarodno? (se nadaljuje) file:///C:/Users/User/Documents/Draga%20Karla.pdf Dosje in karakteristike - osebno: Kje je Karla? Kot piše znana srbska pisateljica Slavenka Drakulić v članku Zakaj se nisem vrnila v Beograd (2009): »Čeprav so naši očetje med (drugo svetovno) vojno naredili veliko zločinov, niso nikoli govorili o njih. Ne krivim jih za to, ker so molčali - priča sem podobnemu molku po zadnjih vojnah na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu. Ampak krivim nas, ker jim nismo postavili pravih vprašanj, npr. najbolj preprostega in najtežjega od vseh: kaj si počel v vojni, oče? Na meni/nas je ležala odgovornost za raziskovanje njihovih opravičil in njihovega ideološkega tolmačenja zgodovine. Padli smo na izpitu zgodovine, ker tega nismo storili. Na meni/nas je ležala odgovornost, odgovornost naslednje generacije, da izvemo resnico o njihovi vojni, ki ni bila samo antifašistična vojna in komunistična revolucija - ampak je bila tudi državljanska vojna. Mi pa smo verjeli v uradno verzijo iz šolskih učbenikov, zato ker smo na ta način lažje živeli. Naše stališče do preteklosti je bil eden od razlogov, da je bilo tako lahko pognati nove vojne v devetdesetih letih... Ne smemo molčati. Ne smemo ponavljati lastnih napak ali napak naših staršev. Vsi se moramo soočiti s preteklostjo. To je obveza vseh ljudi, ki niso bili priče vojne...« (Drakulić, 2009) ** Draga 2015 v Ljubljani Komunistična slovenska vrhuška se je zanimala za ideološke pred/postavke svojih nasprotnikov, da je bila obveščena, kaj vse da si pravijo o socialistično samoupravni oblasti – zlasti razumniki. Svetovni slovenski kongres in Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta ter e-Časnik so (v sredo, 9. septembra 2015, ob 17.uri, v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa na Cankarjevi 1/IV, v Ljubljani) priredili okroglo mizo ob 50. obletnici Drage »Draga: prehojena pot, sedanjost in vizija«. Tako so nastopili kardinal njegova ekscelenca msgr. dr. Franc Rode, Rim, Tomaž Simčič, Društvo slovenskih izobražencev, Trst in mag. Igor Omerza, publicist, avtor knjige Karla - Udba o Dragi, Ljubljana, tokrat v polni dvorani SSK z moderatorjem latinistom, urednikom e-Časnika dr. Alešem Mavrom. Že uvodni pozdrav dr. Borisa Pleskoviča, predsednika Svetovnega slovenskega kongresa in Sergija Pahorja, predsednika Društva slovenskih izobražencev iz Trsta je nakazal vročo, tudi za postmoderni čas politično aktualizirano tematiko, ki se razpoteza od prve Dragine petletke (1966 – 1970), Študijskih dnevov v svinčenem desetletju (1971 – 1980) do zadnjih deset let »Karle« (1981 – 1990). Drago pri Bazovici so slovenski politiki SRS tajno preimenovali v »Karlo«, lot da ne gre za dolino, ampak za neko fantastično protikomunistično ali klerofašistično afežejevko, torej za osebo, ki naj bi simbolizirala organizirani nastop v zraku visečih slovenskih intelektualcev, s Cerkvijo v ozadju. Tako se nizajo Drage: Draga - ime za naselje: Draga, Tutin Srbija, - Draga Bašćanska Draga Lukovdolska Draga Svetojanska Draga, Velika -Hrvaška), - Draga pri Sinjem vrhu, Draga pri Šentrupertu, Draga, Škofja Loka, Draga, Šmarješke Toplice, Draga, Štore - Slovenija; in označeno ime doline: - Draga Sant'Elia = Draga pri Bazovici, Italija; Draga, dolina v Begunjah na Gorenjskem pod Begunjščico - Slovenija. Vsebinska izhodišča Konec letošnjega avgusta je bil v znamenju jubilejnih, 50. študijskih dnevov Draga. Draga je od samega začetka tik ob slovenski meji na Opčinah pri Trstu ustvarjala prostor za odprt dialog tudi in predvsem o temah in vprašanjih, o katerih v matični Sloveniji zaradi komunističnega režima ni bilo dovoljeno govoriti. Na Dragi so nastopili najpomembnejši intelektualci in kulturniki slovenskega rodu, ki so v zadnjega pol stoletja pomembno sooblikovali miselni, kulturni, vrednostni in politični kontekst slovenskega naroda v vseh treh razsežnostih: v matični domovini, v zamejstvu in v zdomstvu. Na okrogli mizi bomo spregovorili o prehojeni poti ter o pomembnih vsebinskih, narodnostnih, kulturnih in političnih vidikih, ki jih je v preteklosti odpirala Draga. Spregovorili bomo tudi o mestu in vlogi Drage v prihodnosti. Okrogla miza bo svojevrsten poklon matične Slovenije Dragi in Društvu slovenskih izobražencev iz Trsta za petdesetletno vztrajnost pri pripravi študijskih dnevov Draga. PROGRAM O Dragi, njeni zgodovini in njenem pomenu se bodo ** 50. Študijski dnevi Draga 2015 v iskanju novih izzivov 28. 8. 2015 – 30. 8. 2015 | Opčine 50. Študijski dnevi Draga 2015 bodo potekali v parku Finžgarjevega doma na Opčinah od petka, 28. avgusta, do nedelje, 30. avgusta, pod geslom »Resnica, izrečena z ljubeznijo, nikdar ne rani. Je pot, ki vodi k spremembi in napredku« (Pedro Opeka). V petek, 28. avgusta, bo v popoldanskih urah, s pričetkom ob 16.30 na sporedu okrogla miza pod naslovom Zakaj Draga?, na kateri bodo sodelovali Andrej Capuder, Katica Cukjati, Tine Hribar in Sergij Pahor. Okrogla miza hoče preveriti, kaj je v preteklosti pomenila Draga, ali je imela kakšno zaslugo za demokratizacijo v Sloveniji in ali je prispevala h krepitvi kulture dialoga med Slovenci. Ali ima danes še smisel, in če ga ima, kakšno vlogo naj odigra jutri? V soboto, 29. avgusta, bo ob 16. uri predstavitev knjige Igorja Omerze o Dragi. Ob 17. uri bo skupina mladih predstavila svoje voščilo ob visokem jubileju Drage na srečanju z naslovom »Petdeset delcev še ni celota«. Šlo bo za mozaik misli in barv. Mladi kulturniki vseh vrst bodo z različnimi izraznimi jeziki sestavljali lepljenko drobcev in odkruškov vsebin in tematik, ki jih je Draga iz preteklosti prevedla v sedanjost. Ostal bo nezapolnjen, na srečo, prav tisti košček, ki mozaik pušča odprt in s tem osmišlja Drago v novi, aktualni, a vselej prepoznavni luč. Zvečer ob 21. uri bo koncert skupine iz Benečije BK Evolution. Ob 10. uri bo na sporedu predavanje Alenke Rebula z naslovom »Moč dvojine: preobrazba moškega in ženske za narodno rodovitnost«. Moški in ženske smo drugačni, tako zaradi svoje narave kot zaradi družbene in kulturne zgodovine, ki nas je ločila. Prikazani bodo nekateri vidiki tega razhajanja in nerazumevanja, a tudi neizhojene poti, na katerih bomo lahko odkrili globljo povezanost moške in ženske moči. Rodovi pred nami, ujeti v nasilje in boj za preživetje, se niso mogli posvečati medsebojnemu odkrivanju. Danes je dialog možen, a preizkuša našo velikodušnost, sposobnost odpuščanja in poravnave. Rodovitnost, ki si jo želimo za narod in ki obnavlja skupnost, se začne v odnosih medsebojne podpore med spoloma. Naša sposobnost preobrazbe v plemenitejše oblike ljubezni je edina stvarna podlaga za etičen in pravičen narod, ki si ga vsi želimo. Ob 15.30 bo slovesna izročitev četrte Peterlinove nagrade in predstavitev Rebulovega zbornika ob njegovi devetdesetletnici. Ob 16. uri bo na sporedu predavanje dr. Edvarda Kovača pod naslovom »Že danes je jutri ali slovenska prihodnost«. Ob vzpostavitvi svetovne trgovine in gospodarstva, ob velikih podnebnih spremembah in ob poenotenju svetovne civilizacije, ko usihajo posamezni jeziki in kulture, se Slovenici plaho oziramo okoli sebe. Toda mogoč je tudi pogumen polged v prihodnost, saj živimo odločilne zgodovinske trenutke, ko izvirnost in ustvarjalnost v majhnih rečeh ne omogočata samo nove vzorce življenja za preživetje, ampak zastavljata z novo duhovnostjo okvirje novi civilizaciji. S svojo kulturo, duhovnostjo in etično zahtevnostjo smo lahko Slovenci njeni sotvorci. Katere so prvine prihodnosti, ki jih zaznavamo že danes? Informacije: Društvo slovenskih izobražencev, Ulica Gaetano Donizetti 3, 34133 Trst (Italija), tel.: +39/040/370846, e-pošta: [email protected]. Opombe: i Teme in predavatelji Drage 1966 - 2013 3. – 4. septembra 1966 Anton Kacin: Položaj Slovencev danes Valentin Inzko: Slovenci na Koroškem Matej Poštovan: Slovenci na Primorskem Janez Janžekovič: Znanost in svetovni nazori Janez Janžekovič: Vprašanje človeške bitnosti in religije Aleš Lokar: O tehniki sožitja in sodelovanja med ljudmi z različnim svetovnim nazorom Matej Poštovan: Dialog v svetu Reginald Vospernik: Kulturno duhovne razmere med mlajšo koroško generacijo Drago Štoka: O problematiki slovenske mladine na Tržaškem 2. – 3. septembra 1967 Toussaint Hočevar: Današnji slovenski položaj in perspektive za bodočnost P.Roman Tominec: Vloga krščanstva pri oblikovanju slovenske narodne zavesti in kulture v 1200 letih. Ali more to vlogo krščanstvo nadaljevati? Samo Pahor in Emidij Susič: Analiza sociološkega sestava zamejskih Slovencev Drago Legiša: Kako približati današnjemu prebivalstvu naše javno delovanje? Matej Poštovan: Slovenski zamejski katoličani in njihovo javno delovanje po koncilu Vinko Zwitter: Pokoncilski položaj koroških Slovencev Martin Kranner: Pogledi in praktične izkušnje na Goriškem 31. avgusta in 1. septembra 1968 Janko Pleterski: Združena Evropa inSlovenci Ludvik Vrtačič: ABC slovenske problematike v obdobju združevanja Evrope Feliks J. Bister: Slovenec med Vzhodom in Zahodom – Dediščina – Samospoznavanje – Možnosti Alojz Tul: Združena Evropa in narodna manjšina Vekoslav Grmič: Dialog Cerkve s svetom Vekoslav Grmič: Vzroki mednarodnega ateizma Vladimir Klemenčič: Izseljevanje, problem Slovenije in Slovencev Valentin Inzko: Koroška in izseljeniški problemi Franc Mljač: Prispevek k razpravi o izseljevanju– Kanalska dolina Rado Bednařik: Problem izseljevanja na Primorskem in v Beneški Sloveniji Bogo Samsa: Izseljevanje iz tržaške pokrajine Izidor Predan: Beneška Slovenija Alojz Rebula: Slovenci med domom in svetom 30. – 31. avgusta 1969 Fran Zwitter: Prelomna razdobja v zgodoviniSlovencev v XX. stoletju Janko Zerzer: Koroški plebiscit – ozadja in posledice Rudolf Klinec: Manjšinska problematika v luči naravnega prava, krščanske etike in cerkvene zakonodaje Drago Klemenčič: Verski položaj na Slovenskem Maks Šah: Socialna preobrazba družbe s posebnim pogledom na zamejstvo Boris Pahor: Za novo slovensko elito Dušan Nendl in Franc Jeza: Kakšno pot naj izbirajo Slovenci za najboljšo mednarodno uveljavitev 5. – 6. septembra 1970 Jože Goričar: Socialna preobrazba slovenske družbe Ciril Zlobec: Današnja slovenska idejno kulturna stvarnost Tomaž Pavšič: Kulturna povezanost Emidij Susič: Mednarodna povezanost Maks Miklavčič: O etičnem potencialu in stiski malih narodov pri sodobnem razvoju enotenja človeške družbe Matej Poštovan: Etični potencial in stiska malih narodov Edvard Kocbek: Zaprtost in odprtost sodobne slovenske kulture Vladimir Vremec: Idejno-kulturna stvarnost v zamejstvu in zdomstvu Lev Detela: Odprtost in zaprtost slovenske kulture 4. – 5. septembra 1971 Jože Velikonja: Današnja vloga zdomske Slovenije Drago Štoka: Perspektive slovenske narodne skupnosti v zamejstvu Jurij Zalokar: Nekaj pogledov na psihologijo raznarodovanja Gorazd Kušej: Novosti o družbenopolitični ureditvi Jugoslavije Vladimir Murko: Politično-ekonomski položaj Slovenije po zveznih ustavnih dopolnilih Ludvik Vrtačič: Kritične pripombe k ustavnim spremembam v Jugoslaviji 2. – 3. septembra 1972 Boris Sancin: O idejnem pluralizmu Alojzij Šuštar: Svoboda vesti kot izraz človekovega dostojanstva Jožko Tischler: Oris stanja narodne skupnosti na Koroškem Emil Cencič: Oris stanja narodne skupnosti v Beneški Sloveniji Damjan Paulin: Oris stanja narodne skupnosti na Goriškem in Tržaškem Alojz Rebula: O spremenljivosti in nespremenljivosti vrednot 1. in 2. septembra 1973 Janko Messner: Generacijska problematika na Koroškem Valentin Birtič: Družina v Beneški Sloveniji Ivan Hribernik: Kako gleda zdravnik na ljubezen v družini Danilo Sedmak: Generacijska problematika na Tržaškem Anton Trstenjak: Stara in nova podoba družine 7. – 8. septembra 1974 Bratko Kreft: Cankar in slovenstvo Bogo Samsa: Dve mednarodni konferenci o manjšinah Samo Pahor: Kaj moramo storiti, da se bodo naše razmere spremenile Drago Štoka: Tržaška mednarodna konferenca o manjšinah Valentin Inzko: »Skupna Koroška« Peter Urbanc: Slovenci v Kanadi Janez Zdešar: Slovenci – zdomci v Nemčiji Andrej Kobal: Slovenec v svetu 6. – 7. septembra 1975 Drago Legiša: Mednarodna konferenca v Helsinkih in slovenska stvarnost Pavel Apovnik, Damjan Paulin, Rafko Dolhar in Zorko Harej: Pomen samostojnega javnega nastopanja (okrogla miza) Rudolf Klinec: Kako je duhovščina pripravljala osvoboditev slovenskega naroda na Primorskem Venceslav Tuta – Rado Bednařik: Tudi ti so polagali temelje svobodi 4. – 5. september 1976 Franček Križnik: Marksizem in svoboda Kazimir Humar: Dileme svobodnega tiska Boris Pahor: Troje velikih sporočil (Kette – Cankar – Kosovel) 3. – 4. September 1977 Saša Martelanc: Slovenska misel, vzpluj Lojze Ambrožič: Luči in sence v pokoncilski prenovi Vinko Ošlak: Med srhom Kapitala in žarom Evangelija (Tri orodja za enajsto tezo) 2. – 3. september 1978 France Bučar: Ideologija in demokracija Anton Ilc: Od poskusa totalnega uničenja do zarje novega krščanstva Zorko Harej, Stojan Spetič, Maks Šah in Jože Pirjevec: Ob dramatični 30-letnici: Kominform in slovenstvo (okrogla miza) 1.– 2. septembra 1979 France Vodnik: Bohinj: ob 40-letnici neke vizije Oskar Simčič: Narodnost v teologiji in Cerkvi proti letu 2000 Sergij Pahor: Slovenski matični, zamejski in zdomski trenutek 30. – 31. avgusta 1980 Škof Lorenzo Bellomi: Vera in kultura za svobodnega človeka Marij Maver: Slovenstvo v svoji kulturno politični informaciji danes France Perko: Slovenska Cerkev iz preteklosti v prihodnost 4. – 6. septembra 1981 Katica Cukjati: Med domovino in zdomstvom Anton Stres: Pod današnjimi miselnimi zvezdami Marino Qualizza: 100 let Slovencev ob zahodni narodnostni meji Viktor Blažič: Problemi razvoja, narodna zavest, pluralizem 3. – 5. septembra 1982 Ivo Jevnikar: 35 let političnih in pravnih bojev Slovencev v Italiji Svetozar Stojanovič: Marksizem kot družbena teorija in ideologija Vinko Ošlak: Mit revolucije v delu današnje teologije Franc Rode: Duhovni tokovi v današnji Evropi 2. – 4. september 1983 Martin Jevnikar: Pregled slovenskega revialnega tiska Reginald Vospernik, Alojz Rebula in Vinko Ošlak: Predstavitev prve številke Celovškega zvona Ljubo Sirc: Slovenija v osemdesetih letih Janez Vodopivec: Kvas novega krščanstva Reginald Vospernik: Na razvodju dveh kultur 31. avgusta – 2. septembra 1984 Jože Velikonja: Kje, domovina, si? Bojan Štih: Vprašalna pola sodobnega slovenstva Niko Prijatelj: Med vero in nevero Tomaž Simčič, Marko Tavčar, Peter Močnik in Emidij Susič: Ključna vprašanja slovenstva v očeh mlade zamejske generacije (okrogla miza po anketi) 30. avgusta – 1. septembra 1985 Gregor Batagelj: Štirideset let slovenskih daljav in bližin Boštjan M. Zupančič: Slovenija konec 20.stoletja: prehod v novo dialektiko? Ivan Štuhec: Med Getsemanijem in Taborom: žar in stiska kristjanovega upanja Marko Dvořak: Duma 1985 – anatomija nekega zdomstva 5. – 7. septembra 1986 Franc Miklavčič: Slovenska Cerkev med Bogom in cesarjem Predrag Matvejević: Matične dileme med narodnostjo in državljanstvom Drago Ocvirk: Blagodejna odvečnost krščanstva Milan Apih: Po plovbi čez Rdeče morje 4. – 6. septembra 1987 Rudolph M. Sussel: God bless Slovenija Andrej Fink: S Prešernom pod Južnim križem Bruno Korošak: Krščanstvo in eshaton Andrej Capuder: Pot v obljubljeno deželo 2. – 4. septembra 1988 Karel Smolle: Manjšinstvo z evropske perspektive Dobrica Ćosić: Glas od Donave na slovenski tribuni Jožko Pirc: Ločitev duhov: v razhod ali v pluralizem? Alojz Rebula: Kam plovemo? 1.- 3. septembra 1989 Stane Bah: O problemih in rešitvah v multikulturnih družbah Ivan Verč in Tomaž Simčič: Manjšina – žrtev ideoloških bojev? Branko Rozman: Vizije in meje narodne sprave France Bučar: Slovenija med Evropo in Balkanom 31. avgusta – 2. septembra 1990 Igor Škamperle: Narodnost v postmoderni misli Zdravko Inzko: Slovenija s perspektive širšega sveta Janez Pogačnik: Slovenska Cerkev pred novimi nalogami Spomenka Hribar, Ivo Jevnikar, Karel Smolle in Janez Zorec: Po zlomu polstoletne diktature v nova slovenska obzorja (okrogla miza) Ob Dragi: zasedanje osrednjega iniciativnega odbora za pripravo Svetovnega slovenskega kongresa; srečanje slovenskih revij 30. avgusta – 1. septembra 1991 Justin Stanovnik: Lectio difficilior Vlado Gotovac: Hrvatska med Mediteranom in Srednjo Evropo Peter Tancig: Perspektive slovenske znanosti Marko Rupnik: Vizija iz kaosa Janko Prunk, Borut Pahor, Ivan Bizjak, Tone Peršak, Janez Podobnik, France Golia in Vojko Vovk: Slovenija – realnost in vizija (okrogla miza) 4. – 6. septembra 1992 Gorazd Kocijančič: Apofatizem in politika Lojze Peterle: Kristjanovo politično tveganje Janko Prunk: Od narodne identitete do državne osveščenosti Edvard Kovač: Slovensko krščanstvo med tradicijo in prihodnostjo Franc Rode: Da bi nam srca vnel za čast dežele 3. – 5. septembra 1993 Evgen Bavčar: Pariški pogled na Slovenijo Miran Košuta, Mario Ravalico, Milan Gregorič in Amalia Petronio: Biti manjšinec danes (okrogla miza) Vinko Potočnik: Zakaj ostajam kristjan Igor Senčar: Družba in mit 2. – 4. septembra 1994 Stane Gabrovec: Krščanstvo in oblikovanje slovenstva Marija Jurič – Pahor in Hektor Jogan:Pri-sila spomina v identiteti koroških in tržaških Slovencev Lojze Čemažar: V novo sproščenost slovenskega kristjana (Razmislek pred Gospodom) Janez Janša: Slovenci in prihodnost 1.- 3. septembra 1995 Brane Senegačnik: Postmoderna med smislom in nesmislom Danilo Slivnik: Slovenija po petletni demokraciji Jože Marketz: Sožitje med etnijami na verskem področju Hubert Požarnik: Kako je z duhovno ekologijo? * Od nas so se od prejšnje Drage poslovili: Dobrica Ćosić - predavatelj na Dragi 1988 Bogdan Žorž - predavatelj na Dragi 2005 in 2011 Janez Zdešar – predavatelj na Dragi 1974 Viktor Blažič – predavatelj na Dragi 1981 Andrej Malnič – predavatelj na Dragi 2002 * 30. avgusta – 1. septembra 1996 Jakov Jukić: Krščanstvo in Cerkev v postmoderni kulturi Pavel Fonda: Multikulturnost – dileme neke manjšine Mišo Jezernik: Multikulturnost ali interkulturnost Peter Jambrek: Slovenski nacionalni program Pavle Merkù: Slovenščina, matica naše narodne identitete 5. – 7. septembra 1997 Giorgio Banchig: 50 let po podpisu mirovnega sporazuma Andrej Bajuk: Slovenija v evropskih integracijskih tokovih Klaus Einspieler: Izvoljeno ljudstvo in narodi v svetem pismu Andrej Capuder: Enoumje 2000 4. – 6. septembra 1998 Damjan Hlede: Izziv složnosti – vizija zamejstva na prehodu v tretje tisočletje Zorko Simčič: Biti (ali ne biti...) to, kar si? Vprašanje asimilacije nekoč in danes Rudi Koncilija: Hrepenenje po svobodi – gonilna sila kulture Jože Pučnik: Sprava kot izhodišče za civilno rast Slovencev iz naroda v državo 3. – 5. septembra 1999 Milan Bufon, Peter Černic, Marko Štavar in Breda Susič: Kakšna prihodnost za slovensko manjšino? (okrogla miza) Bojan Pavletič: Južni Sokol kot priča slovenske prisotnosti v razvijajočem se Trstu Matija Ogrin: Slomšek in vprašanja sodobne slovenske kulture Vasko Simoniti: Med zgodovino in sedanjostjo 1. - 3. septembra 2000 Marta Ivašič, Vojko Kocjančič, Marijan Kravos: Kakšno šolo želi in potrebuje slovenska manjšina? Aleksander Zorn: Težave s slovensko identiteto Tone Jamnik: Sprava – proces osvobajanja in znamenje poguma Stane Granda: Združena Slovenija in slovenska država 31. avgusta – 2. septembra 2001 Evelina Umek, Damjan Hlede in Boris Siega: Zamejstvo brez meja (okrogla miza) Janez Dular: Slovenska knjiga na poti v tretje tisočletje Zvone Štrubelj: Antropološka in teološka izhodišča krščanske vere in duhovnosti v tretjem tisočletju Alenka Šverc, Nadja Maganja in Janko Merkač: Tisočletje laikov (okrogla miza) Ivo Urbančič: Jezik in kultura Slovencev v času odpiranja v Evropo 30. avgusta – 1. septembra 2002 Jože Pirjevec, Aldo Rupel, Bojan Brezigar, Damjan Paulin: Manjšinske politične dileme (okrogla miza) Lucija Čok, Darko Darovec, Andrej Malnič: Zakaj tretja slovenska univerza (okrogla miza) David Taljat: Z vero do veselja Martin Brecelj: Med Evropsko zvezo in svetovno državo 5. – 7. septembra 2003 Črtomir Spacapan: Slovenci na obeh straneh meje ob vstopu Slovenije v Evropsko zvezo Frane Adam: Majhne države in njihova identiteta v dobi globalizacije Mirko Pelicon: Mladi in krščanstvo v postmoderni dobi Alojzij Ambrožič: Nekaj misli o socialnem poslanstvu kristjana 3. – 5. septembra 2004 Tim Oliver Wüster: Sokratovo in Kristusovo vabilo Jože Dežman: Slovenske sprave in resnice Mitja Bregant: Kakšna prihodnost ob nastajajoči večverski, večnacionalni in civilizacijsko pluralistični družbi? Barbara Brezigar: Slovenija v Evropi 2. – 4. septembra 2005 Milan Gregorič: Na dveh straneh meje Dean Komel: Politika, država in državljani. Kje je Slovenija? Janez Gril: RKC d.d. ali po čem je danes odrešenje? Bogdan Žorž, Janez Malačič, Tomaž Merše, Marjeta Cotman, Nasto Sancin: Ali nismo preveč ravnodušni pred demografsko krizo? (okrogla miza) 1.- 3. septembra 2006 Miran Košuta: 60 let kulture v manjšinskem prostoru Silva Matos, Cveto Heliodor, Janek Musek in Jože Ramovš: Slovenci v vrtincu naglih družbenih sprememb (okrogla miza) Katarina Kompan Erzar, Tomaž Erzar: Slovenski vernik med tradicionalno in osebno vero Marko Stabej: Zvezde, vrtnice in trnje (Kam in kako s slovenščino?) 31. avgusta – 2. septembra 2007 Darka Zvonar, Anton Rupnik, Peter Brumen: Manjšina v očeh opazovalcev Renato Podbersič, Tamara Pečar Griesser, France Kralj in Egon Pelikan: Priključitev Primorske k matični domovini Robert Petkovšek: Krščanstvo v dialogu s sodobno mislijo: kaj lahko krščanstvo ponudi sodobnemu svetu? Tine Hribar: Stanje duha na Slovenskem (Ob 300. številki Nove revije) 5. – 7. septembra 2008 Jurij Paljk, Franci Petrič, Hanzi Tomažič: Slovenski katoliški tisk (Kako z besedo do ljudi?) Alenka Puhar: Nočne barve in povešene oči Zvone Štrubelj: Nova duhovna podoba Primoža Trubarja Igor Grdina: Trubar za vse čase 4. – 6. septembra 2009 David Bandelj: ...Mi se imamo radi Boštjan Žekš: Slovenci v zamejstvu in po svetu po padcu meja v obdobju globalizacije Edvard Kovač: Postkrščanska era ali vek novega krščanstva? Matej Makarovič: Slovenija, Evropa in globalizacija 3. – 5. septembra 2010 Hektor Jogan, Damjan Paulin, Julija Berdon, Neža Kravos in Joži Peterlin: Odnosi med generacijami Zdravko Inzko, Karel Hren, Jože Marketz, Janko Zerzer: Koroški Slovenci 90 let po plebiscitu Mateja Rozman Pevec: Etika in sodobni človek – kaj vodi v srečno življenje? 2. – 4. septembra 2011 Bogdan Žorž, Kristina Martelanc: Kriza odnosov v družini Rafko Dolhar: Ali lahko tudi zamejski Slovenci praznujemo 150-letnico Italije? Anton Stres: Nova evangelizacija po slovensko France Arhar: Od tolarja do evra 31. avgusta – 2. Septembra 2012 Roberto Battelli, Rudi Vouk, Damijan Terpin: Manjšina in zajamčeno politično zastopstvo Lučka Kajfež Bogataj: Planetarne meje – ovira za rast, izziv za razvoj Branko Klun: Nemir spraševanja, temeljna duhovnost in religija Žiga Turk: Preteklost navidezne resničnosti. Konstrukcije slovenskih resničnosti 30. avgusta – 1. septembra 2013 Vlasta Polojaz, Sara Brezigar, Marjan Kravos: Novi izzivi za manjšinsko šolo Evald Flisar: Kdor previsoko leta, nizko pade! Branko Cestnik: Cerkev na razpotju – 50 let potem Aleš Maver: Slovenija pred ponavljanjem razreda 29. avgusta 2014 - 31. avgusta 2014 49. Študijski dnevi Draga 2014 - Park Finžgarjevega doma – Op čine /TS – Dunajska cesta 35 Petek, 29. avgusta 2014 Ob 16.30: dr. Alenka Stanič, dr. Valentin Inzko, dr. David Bandelj: - V svet(u) z možgani Življenjski prostor se širi. Srečujemo tisoče ljudi, preskakujemo celine, časovne pasove in meje. Državne, kulturne, jezikovne, identitetne, vrednotne, osebne. Človek pa kljub globalnim trendom, demokratizaciji, blagostanju ali krizi ostaja človek, duševno bitje z nogami in glavo. Mlad človek išče svojo pot, doma ali v svetu, in s tem išče sebe. Kako odhajati v svet z možgani in se vračati z dušo in razumom? * Sobota, 30. avgusta 2014 Ob 16.30: dr. Fabjan Hafner: - Sem dolgo upal in se bal - Prešernov verz kot izhodišče za kritičen zamejski pogled na 22 let slovenske državnosti. Nedelja, 31. agvusta 2014 Ob 10.00: dr. Marta Verginella, dr. Urban Vehovar - Politična raba spomina zmanjšuje možnosti za preživetje in rast slovenskega naroda Zdi se, da smo na Slovenskem nesposobni za umirjeno in spoštljivo refleksijo lastne preteklosti. Brez naklonjenega in sprejemljivega odnosa do pluralne preteklosti ne moremo razumeti sedanjosti, ne moremo zreti v prihodnost, niti ne moremo vzpostaviti sprejemajočega odnosa do države in skupnosti, ki ji pripadamo. Ob 15.30: Počastitev 90-letnice pisatelja Alojza Rebule in izročitev Letošnje Peterlinove nagrade. Ob 16.00: dr. Tadej Bajd, predsednik SAZU - Znanost, inženirstvo, materni jezik Razvoj znanosti na Slovenskem, spremembe, ki so skozi čas nastajale pri zagovarjanju doktorskih disertacij, težave, s katerimi se danes spopadajo mladi pri vključevanju v raziskovalne skupine, in problemi povezani z njihovim odhajanjem v tujino. Na slovenskih univerzah je znatno manj tujih študentov in profesorjev kot na evropskih nasploh. Smiselna uporaba maternega jezika in angleščine bo pripomogla k internacionalizaciji slovenskih univerz ter tako privabila več tujih študentov in zmanjšala odhajanje mladih na študij v tujino. V nedeljo, 31. avgusta, bo ob 9. uri sv. maša, ki jo bo za udeležence Drage daroval tržaški škof msgr. Gianpaolo Crepaldi. Vstopanje mladih! Letos je Draga zares zgodnja, čeprav ni prvič, da se v celoti odvija v avgustu, teden prej, kot veleva njena skoraj 50-letna tradicija. Letos smo se tako odločili, da bi ne bili moteči element drugim pomembnim dogodkom, napovedanim za prvo septembrsko nedeljo. Toda prava novost 49. Drage je vstop mladih v programski koncept študijskih dni. Mladi so sprejeli organizacijo prvega dne ter izbrali temo in goste za uvodno okroglo mizo, ki bo obravnavala eno izmed ključnih vprašanj sodobne družbe, se pravi nove poti mlajše generacije, ki išče študijske in zaposlitvene možnosti v tujem okolju. Vstop mladih in prepletanje njihovega programa s temami študijskih dnevov je vsekakor spodbudno in v naprej usmerjeno dejanje. Sobota je na Dragi priložnost za otvoritvene nagovore in pozdrave, predstavniki Svetovnega slovenskega kongresa pa se bodo spomnili, da je pred petindvajsetimi leti prav na Dragi padel predlog za njegovo ustanovitev. Sobotna tema bo dala priložnost uglednemu zamejskemu kulturniku, da se loti vprašanja splošne krize, predvsem pa malodušja in apatije, ki je zajela Slovenijo in je pljusknila tudi med manjšince. Kriza slovenske družbe bo našla v nedeljo svoje logično nadaljevanje in zgodovinsko poglobitev v izvajanju dveh raziskovalcev, ki se sprašujeta, koliko lastnih zgodovin poznamo, ali se znamo soočiti s spremembami gospodarskega in političnega okolja ter spremembami, ki jih prinašajo nove tehnologije in ki terjajo, da se jih Slovenci lotimo v duhu sprave in sodelovanja, kakor bi bilo želeti in pričakovati sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne. 49. Draga se bo končala v nedeljo popoldne z nastopom predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki bo govoril o pomenu znanosti in tehnologije za razvoj slovenske družbe ter o posledicah zapostavljanja poučevanja tehnike v okviru splošnega izobraževanja. Problemi, ki so še kako pomembni v času gospodarske krize. Zadnja tema na Dragi se bo torej navezala na uvodno okroglo mizo. Kot je že tradicija našega skupnega razmišljanja s pogledom naprej. * 28. 8. 2015 – 30. 8. 2015, Opčine 50. Študijski dnevi Draga 2015 v iskanju novih izzivov - 50. Študijski dnevi Draga 2015 bodo potekali v parku Finžgarjevega doma na Opčinah od petka, 28. avgusta, do nedelje, 30. avgusta, pod geslom »Resnica, izrečena z ljubeznijo, nikdar ne rani. Je pot, ki vodi k spremembi in napredku« (Pedro Opeka). V petek, 28. avgusta, bo v popoldanskih urah, s pričetkom ob 16.30 na sporedu okrogla miza pod naslovom Zakaj Draga?, na kateri bodo sodelovali Andrej Capuder, Katica Cukjati, Tine Hribar in Sergij Pahor. Okrogla miza hoče preveriti, kaj je v preteklosti pomenila Draga, ali je imela kakšno zaslugo za demokratizacijo v Sloveniji in ali je prispevala h krepitvi kulture dialoga med Slovenci. Ali ima danes še smisel, in če ga ima, kakšno vlogo naj odigra jutri? V soboto, 29. avgusta, bo ob 16. uri predstavitev knjige Igorja Omerze o Dragi. Ob 17. uri bo skupina mladih predstavila svoje voščilo ob visokem jubileju Drage na srečanju z naslovom »Petdeset delcev še ni celota«. Šlo bo za mozaik misli in barv. Mladi kulturniki vseh vrst bodo z različnimi izraznimi jeziki sestavljali lepljenko drobcev in odkruškov vsebin in tematik, ki jih je Draga iz preteklosti prevedla v sedanjost. Ostal bo nezapolnjen, na srečo, prav tisti košček, ki mozaik pušča odprt in s tem osmišlja Drago v novi, aktualni, a vselej prepoznavni luč. Zvečer ob 21. uri bo koncert skupine iz Benečije BK Evolution. V nedeljo, 30. avgusta, bo ob 8.30 maša, ki jo bo daroval ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore. Pri maši bo pel zbor Sv. Jernej z Opčin. - nedelja, 30. avgusta, ob 10. uri bo na sporedu predavanje Alenke Rebula z naslovom »Moč dvojine: preobrazba moškega in ženske za narodno rodovitnost«. Moški in ženske smo drugačni, tako zaradi svoje narave kot zaradi družbene in kulturne zgodovine, ki nas je ločila. Prikazani bodo nekateri vidiki tega razhajanja in nerazumevanja, a tudi neizhojene poti, na katerih bomo lahko odkrili globljo povezanost moške in ženske moči. Rodovi pred nami, ujeti v nasilje in boj za preživetje, se niso mogli posvečati medsebojnemu odkrivanju. Danes je dialog možen, a preizkuša našo velikodušnost, sposobnost odpuščanja in poravnave. Rodovitnost, ki si jo želimo za narod in ki obnavlja skupnost, se začne v odnosih medsebojne podpore med spoloma. Naša sposobnost preobrazbe v plemenitejše oblike ljubezni je edina stvarna podlaga za etičen in pravičen narod, ki si ga vsi želimo. Ob 15.30 bo slovesna izročitev četrte Peterlinove nagrade in predstavitev Rebulovega zbornika ob njegovi devetdesetletnici. Ob 16. uri bo na sporedu predavanje dr. Edvarda Kovača pod naslovom »Že danes je jutri ali slovenska prihodnost«. Ob vzpostavitvi svetovne trgovine in gospodarstva, ob velikih podnebnih spremembah in ob poenotenju svetovne civilizacije, ko usihajo posamezni jeziki in kulture, se Slovenci plaho oziramo okoli sebe. Toda mogoč je tudi pogumen polged v prihodnost, saj živimo odločilne zgodovinske trenutke, ko izvirnost in ustvarjalnost v majhnih rečeh ne omogočata samo nove vzorce življenja za preživetje, ampak zastavljata z novo duhovnostjo okvirje novi civilizaciji. S svojo kulturo, duhovnostjo in etično zahtevnostjo smo lahko Slovenci njeni sotvorci. Katere so prvine prihodnosti, ki jih zaznavamo že danes? ** Priloga št. 5 MLADIKE – julij 2014. Odg. ur. Marij Maver. Reg. na sodišču v Trstu, Št. 193. Poštnina plačana v gotovini. Tisk Grafika Soča d.o.o. - ISSN 2039-9324 V pripravi je Zbornik drag E 2013 s predavanji in diskusijo lanske Drage ** DRAGA 2014 Supplemento n.1 al n. 5 del mensile MLADIKA – luglio 2014. Spedizione in a. p. - D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n°46) art.1, comma 1, DCB Trieste - Filiale di Trieste Aut. Dir. PT di Trieste Društvo slovenskih izobražencev – Ul. Donizetti 3 – 34133 Trst (Italija) tel. +39 040 370846 – faks +39 040 633307 – e-mail: [email protected] »Etos: to je širina, strpnost, gosposkost. Ta suverenost je na razpolago tudi Slovencu ...« Alojz Rebula ** Informacije: Društvo slovenskih izobražencev, Ulica Gaetano Donizetti 3, 34133 Trst (Italija), tel.: +39/040/370846, e-pošta: [email protected]. ** ii Strukture jugoslovanske oblasti jugoboljševiško - vojaško obrambno Če je mogoče verjeti Romanu Leljaku, tedaj vemo, da je marca 1946 Ozna bila reorganizirana v civilne miličniške in vojaške službe oddelkovno ali upravno, vse pa v naklepu informirati partijske visoke funkcionarje kot odločilne dejavnike: - Uprava za raziskovanje in dokumentacijo /LTID in Uprava državne varnosti UDBA, - Vojaško obveščevalna služba /VOS) i Kontraobveščevalna služba /KOS). KOS je 1955 je bil kot protiobveščevalno miličništvo v obrambi države preimenovan v Organe varnosti /OB (organi bezbednosti) Jugoslovanske narodne armade /JNA), udba je leta 1966 po Brionskem plenumu preimenovana v Službo državne varnosti /SDB (služba državne bezbednosti). Sicer je že aprila 1942 izslepomišeni logorejni, a okrutno nevarni komunistični vodja tovariš Bevc, tov. Edvard Kardelj poročal vrhuški, da so izvršitelji, približno jih je 50, vsak dan na delu in so pripravljeni izvrševati vse naloge. Že med vojno je bilo »banditsko« ilegalno v gozdovih poskrbljeno in za/ukazano, da je treba brez milosti uničevati sovražne agente, domače izdajalce, provokatorje, ki izdajajo fašistom v narativu »naše najboljše sinove«, da morajo štabi in politkomisarji budno paziti, da se v partizanske odrede ne vtihotapijo provokatorji in ovaduhi, v primerih, da se le ti pojavijo, jih je treba takoj ustreliti in njihova imena javno objaviti. Jugofirer kot stalinistični agent in špicelj je odigral vlogo, ki mu jo je določila Sovjetska zveza. 13. maja 1944 se je kaplarski jugomaršal s svojimi pajdaši odločil ustanoviti Oddelek za zaščito ljudstva/ Odelenje za zaštitu naroda –OZNA, nato je 18. maja 1944 bivši šivač vojaških plaščev Aleksandar Ranković v Drvarju podpisal ukaze ali Navodila o formiranju Ozne, pri čemer sta bila prisotna še sovjetsko stalinska obveščevalca Vladimirovič Burtakov in Vasiljevič Tiškov Timofejev: za svojega namestnika na čelu Ozne je Aleksandar Ranković - Leka postavil Svetislava Stevanovića - Ćeća. Ozna je imela štiri oddelke: Prvi je bil zadolžen in pristojen za obveščevalne posle, vodja oddelka je bil Maksimilijan Baće, imenovan Maks in tudi Milić. Drugi oddelek se je ukvarjal s protiobveščevalnimi dejavnostmi in agenturami, na čelu tega oddelka je bil črnogorski Pavle Pekić. Tretji oddelek se je ukvarjal z vojaškimi protiobveščevalnimi posli, vodil je ga general Jefto Šašić. Četrti oddelek , na čelu s Mijatom Vuletićem, je bil zadolžen za tehniko in zvezo. Prvi načelniki so bili: V Hrvaški Ivan Stevo Krajačić, njegov namestnik Marijan Cvetković; v Srbiji Slobodan Penezić - Krćun; v Sloveniji Ivan Maček - Matija; v Bosni in Hercegovini Uglješa Danilović; v Črni Gori Veljko Milatović; v Makedoniji Bane Andrejev. Jugomaršal je kot diktator 15. avgusta 1944. podpisal ukaz ali Navodilo o ustanovitvi vojaške enote Korpusa ljudske obrambe Jugoslavije = Korpus narodne obrane Jugoslavije /KNOJ, vojaške formacije, zadolžene za boj s protiljudskimi vstajniki in za likvidacijo protiljudskih tolp, za čiščenje osvobojenih ozemelj stankov sovražnih enot, špijonov in diverzantov, tako je bil izvršilni KNOJ podrejen vrhuški, diktatorju in kakor načelniku jugoslovanske Ozne Aleksandru Rankoviću - prvi povejnik Jugoslovanskega KNOJa je bil Jovo Vukotić, njegov namestnik Nikola Ljubičić, prvi politkomisar prav tam je bil Vlado Janjić in prvi obveščevalni oficir Mesud Hotić. Treba je vedeti, da so »organi varnosti JLA« delovali pri Zveznem sekretariatu ljudske obrambe /ZSLO), ko je bila namreč organizacijska struktura OB prilagojena organizaciji JLA; pri jugoarmadnih oblasteh, garnizonih, polkih in drugih enotah so bile ustanovljene tako imenovane Protiobveščebvalne skupiner - Kontraobveščevalne grupe /KOG; v Teritorialni obrambi /TO je delovala Varnost teritorialne obrambe - Bezbednost teritorijalne odbrane /BTO; VOSu je podrejena ZSLO, svojo delovanje in akcije je naslanjala na vojaških misijah in jugoslovanskih diplomatskih predstavništvih v tujini. UID, ki je preimenovana v Službo za raziskovanje i dokumentacijo /SID, ta v sestavi Zveznega sekretariata za zunanje zadeve – Savezni sekretarijat inostranih poslova/ SSIP ** iii Igor Omerza, Karla – Udba o Dragi, Imensko kazalo, Mladika, urednik: Marij Maver, za založbo: Mitja Petaros, portretne in druge fotografije in preslikave dokumentov, Trst, 2015, 741 str.
