BIBLIOTEKA - Hrvatsko etnološko društvo

Transcription

Zaštita i očuvanje tradicijske kulturne baštine / Varstvo nepremične kulturne dediščine
cijena: xx,00 kn
Zaštita i očuvanje tradicijske
kulturne baštine
Varstvo nepremične kulturne
dediščine
Zbornik radova IV. simpozija etnologa konzervatora
Hrvatske i Slovenije, Stari Grad na Hvaru, 2010.
UREDILI: SANJA BUBLE I ZORAN ČIČA
BIBLIOTEKA
Izdavač
© Hrvatsko etnološko društvo
Za izdavača
Mr. sc. Zoran Čiča
Urednici izdanja
Mr. sc. Sanja Buble, dipl. ing. arh.
Uredništvo hed-biblioteke
Dr. sc. Sanja Potkonjak
Dr. sc. Tihana Rubić
Dr. sc. Luka Šešo
Lektura
Vesna Beader (hrvatski)
Ivana Petric Lasnik (slovenski)
Prijevod sažetaka
Danica Šantić (hrvatsko-engleski i slovensko-engleski)
Vera Hrga (hrvatsko-slovenski i slovensko-hrvatski)
Korektura i grafička priprema
Vesna Beader
Dizajn naslovnice
Ana Sladetić
Grafičko oblikovanje
Ivana Pavlović
ISBN 978-953-58391-0-1
Objavljivanje publikacije potpomogli su
AB GRADNJA d.o.o., Karlovac
AQUAESTIL d.o.o., Duga Resa
GEOEXPERT PROJEKT d.o.o., Zagreb
GUŠTIN d.o.o., Ozalj
IZGRADNJA POPOVAČKI, Vojnić
KOLOS d.o.o., Duga Resa
ZIDARSKO-KERAMIČARSKO-PEĆARSKI OBRT, Podvožić
PALIR d.o.o., Zagreb
STOLARIJA GRČIĆ, Karlovac
Zaštita i očuvanje tradicijske
kulturne baštine
Varstvo nepremične kulturne
dediščine
Zbornik radova IV. simpozija etnologa
konzervatora Hrvatske i Slovenije
Stari Grad na Hvaru, 2010.
UREDILI: SANJA BUBLE I ZORAN ČIČA
Zagreb, ožujak 2015.
Sadržaj
UVODNA RIJEČ
7
UVODNA BESEDA
9
1. UNESCO I TRADICIJSKA BAŠTINA /
UNESCO IN KULTURNA DEDIŠČINA
Sanja Buble: Starogradsko polje upisano na Listu svjetske
baštine – zaštita nakon “zaštite”
Jovo Grobovšek: Partizanska bolnišnica Franja na
UNESCOVEM seznamu
Dušan Štepec: Ali je na UNESCOVEM seznamu svetovne
dediščine prostor tudi za kozolec na Slovenskem? Izkušnje
na primeru vrednotenja in varovanja kozolcev na Dolenjskem
Maja Oven: Pregled enot slovenske dediščine s perspektivami
nominiranja na seznam svetovne dediščine UNESCO.
Poudarek na etnološki dediščini: kulturna krajina s kozolcem
12
23
39
61
2. OBLICI ZAŠTITE TRADICIJSKE BAŠTINE /
OBLIKE VARSTVA KULTURNE DEDIŠČINE
Ana Mlinar: Zaštita tradicijskoga graditeljstva prema Zakonu o
zaštiti i očuvanju kulturnih dobara i konzervatorskoj praksi
78
Jadranka Galiot Kovačić: Etnolog u službi zaštite kulturnih dobara
– između tradicije i zakonodavstva. Stanje, nedostaci
i prijedlozi za poboljšanje
95
Dušan Strgar: Varovanje nepremične kulturne dediščine “in situ” 114
Tomislav Petrinec: Konzervatorski depoi ili spremišta građevinskog
materijala – pomoć u obnovi tradicijskih građevina
122
Ivana Radovani: Revitalizacija tradicijske baštine kroz rad
s udrugama
129
3. PROSTOR I BAŠTINA KAO RESURS U NAJNOVIJIM OBLICIMA
PRIVREĐIVANJA /
PROSTOR IN DEDIŠČINA KOT RESURS V NAJNOVEJŠIH OBLIKAH
GOSODARJENJA
Tanja Hohnec: Problematika revitalizacije trga Ljubno ob Savinji
138
Andrejka Ščukovt: Popotresna obnova stavbne dediščine Posočja,
ob deseti obletnici potresa
156
Ivan Zagorac: Očuvanje vrijednosti kulturnog nasljeđa ruralnih
naselja na području Sisačko-moslavačke županije
4. GLOBALIZACIJSKI PROCES I PROSTORNI IDENTITET /
GLOBALIZACIJSKI PROCES IN PROSTORSKA IDENTITETA
Mitja Simič: Prostor in kulturna dediščina
Zoran Čiča, Ana Mlinar: Etno-sela kao trendovske intervencije
u seoskim prostorima
Ana Matanić: Očuvanje daruvarske i dugoselske jezgre
interpolacijom
Božena Hostnik: Kam pelje naša pot – pregled varovanja
kulturne dediščine v Kozjanskem parku
172
184
193
207
215
ZAKLJUČCI IV. SEK-a
229
ZAKLJUČKI IV. SEK-a
240
AUTORI / AVTORJI
250
UVODNA RIJEČ
Stručni skupovi pod nazivom Simpozij etnologa konzervatora Hrvatske i Slovenije
(SEK) rezultat su dvadesetgodišnje suradnje, a naizmjenično se održavaju u ove
dvije države u proteklih petnaestak godina. U Sloveniji su održani u Rogatecu i
Pleterju (2000.), Metliki (2000.), Brežicama (2003.) i Trenti (2013.), a u Hrvatskoj u Starigradu-Paklenici (2001.) i Starom Gradu na Hvaru (2010.). Inicijatori
ovakvog vida suradnje bili su Dušan Strgar iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine
Slovenije, Območna enota Novo mesto i Ana Mlinar iz Konzervatorskog odjela u
Zagrebu Ministarstva kulture Republike Hrvatske. Potreba za suradnjom pojavila
se iz nekoliko razloga. U prvom redu, to je bio dugogodišnji izostanak bilo kakvih
stručnih skupova u konzervatorskoj struci u Hrvatskoj, zatim nepostojanje organiziranih kontakata među etnolozima konzervatorima na međunarodnoj razini,
nedostatak literature iz područja obnove tradicijskoga graditeljstva, potreba pronalaska i angažmana specijaliziranih majstora i graditeljskih materijala, te nužnost
razmjene strukovnih iskustava.
Zajednički nazivnik svih skupova bila je zaštita i očuvanje tradicijske kulturne baštine, a izlagalo se i raspravljalo o brojnim strukovnim temama kao što su
muzeji na otvorenom, zaštita kulturne baštine u parkovima prirode i nacionalnim
parkovima, UNESCO i tradicijska baština, prostor i baština kao resurs u najnovijim oblicima privređivanja i niz drugih tema. Na svakom SEK-u bilo je pedesetak
sudionika i dvadesetak referenata. U nominalno etnološki konzervatorski simpozij Organizacijski odbor s vremenom je počeo uključivati i arhitekte, povjesničare
umjetnosti te stručnjake iz drugih ustanova poput muzeja, fakulteta, turističkih
zajednica i lokalne samouprave, a u cilju da se konzervatorskom poslu pristupi
interdisciplinarno. Nakon izlaganja i rasprava usuglašavani su zaključci vezani uz
opću problematiku struke, metode rada, tehnologiju obnove i dr., a objavljeni su u
slovenskoj i hrvatskoj stručnoj literaturi. Tendencija je da rezultat svakog simpozija bude tiskani zbornik radova sa zaključcima.
IV. simpozij etnologa konzervatora Hrvatske i Slovenije održan je u Starom
Gradu na Hvaru 24. – 27. svibnja 2010. godine. Mjesto održavanja skupa nametnulo se samo od sebe, naime Starogradsko polje na otoku Hvaru 2008. godine uvršteno je na UNESCO-ov popis svjetske baštine, a ujedno je i zaštićeni kulturni
krajolik u Registru kulturne baštine Republike Hrvatske. Riječ je o najbolje sačuvanom antičkom grčkom katastru na Sredozemlju u kojem je antička grčka podjela
zemljišta sačuvana do današnjih dana od 384. god. kad su grčki kolonisti s otoka
Parosa osnovali su koloniju Pharos, a polje podijelili među sobom u 75 jednakih
parcela chora, (181 x 905 m). Bila je to prilika i povod da na svom stručnom skupu
8
konzervatori izlože i razmotre, između ostalog, problematiku vezanu uz UNESCO
i tradicijsku baštinu Hrvatske i Slovenije.
Raznovrsnost tema i pristupa koje pokrivaju članci u ovom zborniku, od temeljnih pitanja vezanih uz zaštitu i obnovu kulturnih dobara, preko razmatranja
ekonomskih potencijala baštine i prostora do pitanja kulturnog identiteta u kontekstu globalizacijskih procesa, potvrdili su još jednom složenost konzervatorske
problematike i nasušnu potrebu da se međusobnim povezivanjem, razmjenom
mišljenja i radnih iskustava te objavljivanjem ovakvih knjiga ojača konzervatorska
struka i njezin potencijal da svojim kompetencijama pridonosi oblikovanju prostornih, kulturnih i identitetskih politika.
Na tom su tragu i zaključci sastavljeni temeljem izlaganja na skupu te pojedinačnih pisanih priloga sudionika. U njima se u devet točaka jezgrovito, ali sveobuhvatno izlažu ključne teme i problemi vezani uz konzervatorsku struku u Hrvatskoj i Sloveniji te predstavljaju smjernice za poboljšanje rada na zaštiti tradicijske
baštine, oblikovanju zakonskog okvira djelovanja, edukaciji novih kadrova, financiranju obnove, boljoj prezentaciji kulturnih dobara itd.
Zahvaljujemo svim autorima tekstova ovog zbornika uz ispriku što iz objektivnih razloga nije bio objavljen znatno ranije. Također, zahvaljujemo sponzorima
bez čijih donacija izdavanje zbornika ne bi bilo moguće.
Veseli činjenica da na razini obiju država postoji želja za nastavkom ovog oblika
suradnje, a radi sadržajnog i stručnog proširivanja i obogaćivanja programa budućih SEK-ova sasvim je izvjesno da će se uključivanjem istaknutih stručnjaka suradnja proširivati i na druge zemlje.
U Zagrebu, 13. veljače 2015.
Ana Mlinar i Zoran Čiča
UVODNA BESEDA
Strokovna srečanja pod imenom Simpozij etnologov konservatorjev Slovenije in Hrvaške (SEK) so rezultat dvajsetletnega sodelovanja in se zadnjih 15 let izmenoma
odvijajo v teh dveh državah. V Sloveniji so potekala v Rogatcu in Pleterju (2000),
Metliki (2000), Brežicah (2003) in Trenti (2013), na Hrvaškem pa v Starigradu –
Paklenici (2001) in Starem Gradu na Hvaru (2010). Pobudnika takšnega načina
sodelovanja sta bila Dušan Strgar iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto, in Ana Mlinar iz Konservatorskega oddelka v
Zagrebu, Ministrstva za kulturo Republike Hrvaške. Potreba po sodelovanju se je
pojavila iz nekaj razlogov. V prvi vrsti je bilo to dolgoletno pomanjkanje kakršnih
koli strokovnih srečanj konservatorske stroke na Hrvaškem, nato dejstvo, da med
etnologi konservatorji na mednarodni ravni ni bilo organiziranih stikov, pomanjkanje literature na področju obnove etnološke stavbne dediščine, potreba po tem,
da se najdejo in angažirajo specializirani mojstri in stavbni materiali ter nujnost
izmenjave strokovnih izkušenj.
Skupni imenovalec vseh srečanj je bilo varstvo in ohranjanje etnološke kulturne dediščine, ob tem pa so udeleženci predstavljali in razpravljali o številnih
strokovnih temah, kot so muzeji na prostem, zaščita kulturne dediščine v naravnih
in nacionalnih parkih, UNESCO in etnološka dediščina, prostor in dediščina kot
resurs v najnovejših oblikah gospodarstva in številne druge teme. Na vsakem SEKu je bilo okoli 50 udeležencev in okoli 20 referentov. V prvotno etnološki konservatorski simpozij je organizacijski odbor sčasoma začel vključevati tudi arhitekte,
umetnostne zgodovinarje ter strokovnjake iz ostalih ustanov, na primer muzejev,
fakultet, turističnih centrov in lokalne samouprave, vse s ciljem, da bi se h konservatorskemu delu pristopilo interdisciplinarno. Po predstavitvah in razpravah so se
z večinskim mnenjem oblikovali sklepi, povezani s splošno problematiko stroke,
metodami dela, tehnologijo obnove idr., objavljeni pa so bili tako v slovenski kot
hrvaški strokovni literaturi. Tendenca je, da je rezultat vsakega simpozija tiskani
zbornik prispevkov s sklepi.
IV. simpozij etnologov konservatorjev Hrvaške in Slovenije se je odvijal v
Starem Gradu na Hvaru od 24. do 27. maja 2010. Kraj simpozija se je vsilil sam
po sebi; Starogradsko polje na otoku Hvaru je bilo namreč leta 2008 uvrščeno na
UNESCOV seznam svetovne dediščine, obenem pa je tudi zaščitena kulturna krajina v registru kulturne dediščine Republike Hrvaške. Gre za najbolje ohranjeni
antični grški kataster v Sredozemlju, v katerem je antična grška delitev zemljišč
ohranjena do današnjih dni od leta 384, ko so grški kolonialisti z otoka Parosa
ustanovili kolonijo Pharos, polje pa so si med seboj razdelili v 75 enakih parcel
10
chora (181 x 905 m). To je bila priložnost in povod, da na svojem strokovnem srečanju konservatorji med drugim predstavijo in premislijo problematiko, povezano
z UNESCOM in etnološko dediščino Hrvaške in Slovenije.
Raznolikost tem in pristopov, ki jih pokrivajo prispevki v tem zborniku, od
temeljnih vprašanj, povezanih z zaščito in obnovo kulturnih dobrin, preko premisleka o ekonomskem potencialu dediščine in prostora do vprašanja kulturne
identitete v kontekstu globalizacijskih procesov, je še enkrat potrdila zapletenost
konservatorske problematike in nujno potrebo, da se z medsebojnim povezovanjem, izmenjavo mnenj in delovnih izkušenj ter objavljanjem takšnih zbornikov
okrepi konservatorska stroka in njen potencial, da s svojimi kompetencami doprinese k oblikovanju prostorskih, kulturnih in identitetnih politik.
Temu sledijo tudi sklepi, ki so bili sestavljeni na podlagi predstavitev na srečanju in posameznih pisnih prispevkov udeležencev. V njih so v devetih točkah jedrnato, a vseobsegajoče predstavljene ključne teme in problemi, povezani s konservatorsko stroko na Hrvaškem in v Sloveniji, podane pa so smernice za izboljšanje
dela glede zaščite etnološke dediščine, oblikovanja zakonskega okvira delovanja,
izobraževanja novih kadrov, financiranja obnove, boljše prezentacije kulturnih dobrin itd.
Zahvaljujeva se vsem avtorjem besedil v tem zborniku iz se opravičujeva, ker
iz objektivnih razlogov ni bil objavljen znatno prej. Obenem se zahvaljujeva sponzorjem, saj brez njihovih donacij izid zbornika ne bi bil mogoč.
Veseli dejstvo, da na ravni obeh držav obstaja želja po nadaljevanju takšne oblike sodelovanja, zaradi vsebinske in strokovne razširitve in obogatitve programa
prihodnjih SEK-ov pa je povsem jasno, da se bo z vključevanjem uglednih strokovnjakov sodelovanje razširilo tudi na druge države.
Zagreb, 13. februar 2015
Ana Mlinar in Zoran Čiča
1.
UNESCO I TRADICIJSKA
BAŠTINA
UNESCO IN KULTURNA
DEDIŠČINA
STAROGRADSKO POLJE UPISANO NA
LISTU SVJETSKE BAŠTINE – ZAŠTITA
NAKON “ZAŠTITE”
Sanja Buble
Starogradsko polje, smješteno u središnjem dijelu otoka Hvara, najveće je i najplodnije
polje na jadranskim otocima. Njegova je osnovna struktura, zadana grčkom parcelizacijom prije 2400 godina, ostala gotovo netaknuta te je prepoznatljiva u kamenim
suhozidima koji označavaju međe čestica. Polje je kroz cijelu svoju povijest zadržalo
poljoprivrednu namjenu. Područje polja i dio povijesne jezgre Staroga Grada, nekadašnjeg Pharosa, upisano je na UNESCO-ovu listu svjetske baštine. Mjere zaštite područja usmjerene su na očuvanje arheološke i etnološke baštine i poljoprivredne namjene.
Očuvanje krajolika pod pritiscima ekonomskog napretka i promijenjenih okolnosti
privređivanja nije samo konzervatorski problem. Različite interese (poljoprivrednika,
vlasnika zemljišta, poduzetnika, arheologa, konzervatora, prostornih planera i lokalne
zajednice) potrebno je usmjeriti prema zajedničkom cilju – revitalizaciji i održivom
razvoju zaštićenog područja. Stoga je očuvanju krajolika potrebno pristupiti multidisciplinarno.
Ključne riječi: Starogradsko polje, krajolik, mjere zaštite
STAROGRADSKO POLJE – ARHEOLOŠKA ZONA
Starogradsko polje, smješteno u središnjem dijelu otoka Hvara, najveće je i najplodnije polje na jadranskim otocima te zauzima površinu od 1.376,53 ha. Parcelacija Starogradskog polja predstavlja jedno od remek-djela grčke kulture na Sredozemlju. Unatoč burnim povijesnim događanjima tijekom stoljeća te višestrukim
kasnijim podjelama zemljišta unutar polja, njegova osnovna struktura, zadana grčkom parcelizacijom prije 2400 godina, ostala je gotovo netaknuta. Grčka se hora
dobro sačuvala u kamenim suhozidima koji označavaju međe čestica. Sve kasnije
podjele zemlje (rimske, srednjovjekovne, novovjekovne) odvijale su se unutar
osnovnih grčkih čestica, a fizički su se obilježavale uvijek na isti način – podizanjem većih ili manjih kamenih zidova građenih u suhozidnoj tehnici. S obzirom
na to da je Starogradsko polje kroz cijelu svoju povijest, pa i danas, zadržalo svoj
agrarni karakter, u njemu su nataloženi slojevi svih kultura koje su svoju egzistenciju gradile na činjenici da je ono jedno vrijeme bilo u njihovom posjedu, tako da
Polje krije gotovo 120 arheoloških lokaliteta (od prethistorije pa do srednjeg vijeka). Značaj Starogradskog polja kao arheološkog područja prepoznat je još 1993.
godine, kada je zaštićeno kao arheološka zona.
STAROGRADSKO POLJE UPISANO NA LISTU SVJETSKE BAŠTINE
13
STAROGRADSKO POLJE – ZAŠTIĆENI KRAJOLIK
U Starogradskom se polju i danas, kao i kroz cijelu povijest, održala poljoprivredna namjena, bez većih suvremenih gradnji koje bi ugrozile izvornu sliku. Čak su i
poljoprivredne kulture – maslina i vinova loza – stalne. Jasnoću grčke parcelacije
polja u prostoru dugujemo težacima, koji su od najstarijih vremena svoje parcele
ograđivali brojnim kamenim suhozidima različitih dimenzija. Neki su tek obična
ograda između dva posjeda, dok su drugi (u pravilu oni podignuti na antičkim
pravcima) izrazito široki te su služili i kao putovi. U polju su izgrađene brojne suhozidne poljske kućice i trimi (bunje) koje su služile za čuvanje alata i kao zaklon
pred nevremenom, kao i mali sekundarni stambeno-gospodarski sklopovi. Iako je
zemlja plodna, sredozemna je klima sa svojim umjerenim padalinama uzrok čestoj
nestašici vode te su u cijelom polju sačuvane brojne veće i manje gustirne (cisterne
za sakupljanje i čuvanje kišnice). Počevši od najstarijih vremena okolno je stanovništvo i svoja vjerovanja povezivalo s tim plodnim poljem. Od arheološki potvrđenih antičkih (grčkih i rimskih) kultova, osim onoga vrhovnog boga Zeusa-Jupitera, naročito su značajni kultovi božanstava plodnosti – Dioniza i Perzefone, koji su
direktno povezani s rodnošću zemlje, a u natpisima se često spominje i Afrodita.
Polje je u srednjem vijeku bilo pod zaštitom patrona hvarske biskupije, sv. Stjepana, po kojemu je i dobilo ime (campus sancti Stephani). U samom polju i njegovoj
okolici tada su izgrađene brojne manje crkve i kapelice, a to je i vrijeme nastanka i
razvitka velikih procesija povezanih s misterijem Velikog petka i Kristova uskrsnuća, koje su se u naseljima oko polja zadržale sve do danas.1
Značaj Starogradskog polja kao iznimnog kulturnog krajolika, koji zajedno sa
Starim Gradom, Vrboskom i okolnim selima tvori jedinstveni kulturno-povijesni
prostor, nije u pukom zbroju antičke parcelacije, svih villa rustica, te crkvica i tradicijskih građevina u polju, nego u totalu njegova prostora koji se nije bitno promijenio od antike do danas. Stoga je cijelo područje preventivno zaštićeno kao kulturni
krajolik 2005. godine.2
1 Najpoznatija od njih, Procesija Za križen, upisana je 2007. godine u Registar kulturnih dobara RH, na Listu nematerijane baštine pod brojem Z-3365, a 2009. godine na UNESCO-ovu Reprezentativnu listu nematerijalne kulturne
baštine čovječanstva. Procesija Za križen oblik je pasionske pobožnosti koji najsnažnije obilježava vjerski, društveni
i kulturni identitet stanovništva središnjeg dijela Hvara. Ophodna procesija, koja u noći s Velikog četvrtka na Veliki
petak povezuje Jelsu, Pitve, Vrisnik, Svirče, Vrbanj i Vrbosku, kreće nakon obreda iz župskih crkava na čelu s križonošom (bilježe se godinama unaprijed), bratimima i vjernicima. Vjernici, uz molitvu i pjevanje Gospina plača, posjećuju
Božje grobove crkava susjednih mjesta te se pred jutro vraćaju u svoju župu. Osobitosti procesije su ukorijenjenost u
zajednici, neprekinutost od prvog zapisa iz 1658. godine te njezin pučki karakter.
2 Hrvatska se potpisom Konvencije o evropskim krajolicima (The European Landscape Convention, Firenca, 2000. i
Zakon o potvrđivanju Konvencije o europskim krajobrazima, NN 12/02) obvezala “da će krajobraze zakonom priznati kao sastavnicu čovjekova okruženja, izraz raznolikosti zajedničke kulturne i prirodne baštine, kao temelj identiteta
područja” (Dumbović Bilušić i Obad Šćitaroci 2007: 268).
14
SANJA BUBLE
Slika 1: Starogradsko polje, pogled prema sjeveru (foto: Sanja Buble, 2005.)
STAROGRADSKO POLJE NA LISTI SVJETSKE BAŠTINE
UNESCO-ova je komisija tijekom valorizacije prijedloga za upis Starogradskog
polja na Listu svjetske baštine imala primjedbu na veličinu zaštićene zone te je
ona smanjena izostavljanjem okolnih naselja (izuzev dijela Starog Grada koji krije arheološke ostatke Pharosa). U skladu s preporukom UNESCO-ove komisije
smanjena je zona zaštite te je Starogradsko polje upisano na Listu svjetske baštine
2008. godine. Izuzetna univerzalna vrijednost Starogradskog polja prepoznata je
u sljedećem:
– Sistem podjele zemljišta Starogradskog polja na parcele, koji datira iz 4. stoljeća
pr. Kr., svjedoči o širenju grčkog geometrijskog modela podjele poljoprivrednog zemljišta u mediteranskom krugu (Kriterij ii).
– Starogradsko polje je u kontinuiranoj upotrebi kao poljoprivredno područje i
zasađeno je istim kulturama već 2400 godina, što svjedoči o kontinuitetu i trajnosti funkcije kroz stoljeća (Kriterij iii).
15
– Poljoprivredno područje Starogradskog polja primjer je vrlo starog tradicijskog krajolika koji je danas ugrožen modernim ekonomskim razvojem, posebno zbog depopulacije sela i napuštanja tradicijskog načina obrade zemljišta
(Kriterij v).3
Sastavni je dio aplikacije za upis na UNESCO-ovu Listu svjetske baštine plan
upravljanja nominiranim područjem (Management plan, 2006.). Planom upravljanja (MICRO projekt d.o.o. iz Splita, 2005.) predloženo je da se održivi razvoj i
očuvanje lokaliteta bazira na poljoprivredi i kulturnom turizmu.
Pod utjecajem UNESCO-ove preporuke Starogradsko polje je (u smanjenim
granicama koje obuhvaćaju samo polje i dio povijesne jezgre Staroga Grada) upisano u Registar kulturnih dobara RH kao kulturni krajolik 2008. godine pod brojem Z-3827.
Mjere zaštite4 tog jedinstvenog kulturnog krajolika baziraju se na zaštiti i očuvanju arheološke i etnološke baštine, zadržavanju i poticanju primarne agrarne
funkcije područja, uz poticanje obnove zapuštenih poljoprivrednih površina sadnjom tradicijskih poljoprivrednih kultura i sorti, te na iskorištavanju turističkog
potencijala prezentacijom arheoloških i etnoloških lokaliteta. Rješenjem o zaštiti
nalaže se:
– Puna zaštita povijesnih struktura (suhozidnih međa, podzida, tradicijskih povijesnih putova, arheoloških ostataka i tradicijskih gradnji – poljskih kućica,
gustirni, sekundarnih poljoprivrednih sklopova).
– Zadržavanje povijesne namjene prostora kao poljoprivrednog zemljišta. Neophodno je zadržati primarno agrarnu funkciju Starogradskog polja uz poticanje obnove zapuštenih poljoprivrednih površina i sadnje tradicijskih poljoprivrednih kultura i sorti.
– Strogo kontrolirana nova izgradnja:
– Ne dozvoljava se gradnja poljskih kućica do donošenja Plana posebnih namjena.
– Nakon donošenja Plana posebnih namjena dozvolit će se isključivo gradnja
manjih poljskih kućica (spremišta alata) tlocrtne veličine do 15 m2 prema
3 The land parcel system, dating from the 4th century BC, of Stari Grad Plain bears witness to the dissemination of
the Greek geometrical model for the dividing up of agricultural land in the Mediterranean world (Criterion ii). The
agricultural plain of Stari Grad has remained in continuous use, with the same initial crops being produced, for 2400
years. This bears witness to its permanency and sustainability down the centuries (Criterion iii). The agricultural
plain of Stari Grad and its environment are an example of very ancient traditional human settlement, which is today
under threat from modern economic development, particularly from rural depopulation and the abandonment of
traditional farming practices (Criterion v) (http://whc.unesco.org/en/list/1240).
4 U skladu s Uputama o utvrđivanju sustava mjera zaštite za nepokretna kulturna dobra predložena za upis u Registar
kulturnih dobara (Ministarstvo kulture, Uprava za zaštitu kulturne baštine, Klasa: 612-08/04-01-06/03, Urbroj: 53210-1/8(JB)-3, od 31. ožujka 2004.) zaštićeno je područje podijeljeno u dvije zone: zonu A u kojoj se provodi potpuna
zaštita povijesnih struktura i koja obuhvaća cijelo polje izuzev područja unutar naselja Vrbanj na jugu u kojem se
povijesne strukture djelomično štite (zona B), dok su za izgrađeno područje Staroga Grada utvrđene mjere zaštite u
sklopu zaštite urbane cjeline.
16
–
–
–
–
–
–
–
–
–
SANJA BUBLE
posebnim uvjetima nadležnog tijela i uz prethodna arheološka istraživanja.
Poljske kućice moći će se graditi isključivo uz suhozidne međe na rubovima
parcela, a njihova gradnja bit će dozvoljena samo na parcelama na kojima
ne postoje povijesne tradicijske gradnje niti do sada evidentirani arheološki lokaliteti. Neće biti dozvoljeno spajanje poljskih kućica na vodovodnu i
kanalizacijsku mrežu. Dozvoljena nova gradnja trebat će se planirati na načelima tipološke rekonstrukcije što podrazumijeva izgradnju koja je organizacijom prostora, gabaritima, mikrolokacijom, komunikacijom s javnim
površinama-putovima, materijalom i oblikovanjem usklađena s okolišem.
Za gradnju poljskih kućica bit će potrebna prethodna suglasnost nadležnog
konzervatorskog odjela.
Ne dozvoljava se postavljanje nikakvih montažnih objekata.
Ne dozvoljava se odlaganje otpada.
Unutar zone zaštite mora se zadržati postojeća parcelacija, te se ne dozvoljavaju nikakvi radovi ili zahvati u prostoru koji narušavaju postojeću parcelaciju,
a koja se u prostoru prepoznaje u suhozidnim međama – kako ona nastala na
grčkim pravcima, tako i ona nastala u kasnijim vremenskim periodima.
Putovi se moraju zadržati u njihovim postojećim pravcima i profilu uz prilagođavanje suvremenim potrebama izvedbom gornjeg sloja na tradicionalan
način (makadam, kamene kocke, zemljani sloj) uz zabranu upotrebe asfalta i
betona, te se ne dozvoljavaju nikakvi radovi koji bi bili u suprotnosti s navedenim. Za bilo koju intervenciju na putovima potrebno je ishoditi prethodnu
suglasnost nadležnog konzervatorskog odjela.
Obnova postojećih tradicijskih kućica i gospodarskih sklopova u polju na tradicijski način, uz strogo očuvanje postojećih gabarita, ali uz moguću promjenu
namjene u funkciji turističke ponude.
Evidentiranje i katalogizacija tradicijske arhitekture polja prema vrstama i tipologiji.
Na područjima koja su namijenjena razvoju infrastrukturnih sustava potrebno je provesti rekognosciranja i prethodna arheološka istraživanja, te detaljno
kartiranje i dokumentiranje arheoloških nalaza i tradicijske gradnje radi utvrđivanja daljnjeg postupka zaštite.
Na do sada neistraženim pojedinačnim arheološkim lokalitetima potrebno je
provesti pokusna arheološka sondiranja kako bi se utvrdile granice zaštite lokaliteta. Nakon provedenih arheoloških istraživanja, te sukladno rezultatima
valorizacije, konzervatorskim uvjetima može se odrediti prezentacija nalaza in
situ kojoj se planirani zahvat u prostoru mora prilagoditi.
Na području pojedinačnih arheoloških lokaliteta preporučuje se detaljno
istraživanje i konzervacija nalaza uz mogućnost korištenja metode anastiloze, a
u ekstremnim i temeljito dokumentiranim slučajevima i parcijalne dislokacije.
17
– Obzirom na veći broj do sada evidentiranih pojedinačnih arheoloških lokaliteta i nalaza, u fazi planiranja poljoprivrednih zahvata (sadnja višegodišnjih
nasada) neophodno je obaviti arheološko rekognosciranje prostora kako bi se
utvrdila moguća ograničenja.
Mjere zaštite krajolika Starogradskog polja ugrađene su u prostorne planove
(PPUG Starog Grada i PPUO Jelsa).
PROVEDBA MJERA ZAŠTITE
U pogledu zaštite područja, bilo planske, bilo u smislu Zakona o zaštiti kulturnih
dobara, u pripremi kandidature i u proglašenju Polja svjetskom baštinom učinjeno
je puno. U skladu s Planom upravljanja osnovana je Javna ustanova za upravljanje
Starogradskim poljem čiji je primarni zadatak pomiriti različite interese (poljoprivrednika, vlasnika zemljišta, poduzetnika, arheologa, konzervatora, prostornih
planera i lokalne zajednice) i usmjeriti ih prema zajedničkom cilju – revitalizaciji i
održivom razvoju Starogradskog polja.5
No, mjere zaštite je puno lakše formulirati nego provesti. Osnovni problem,
koji generira i sve ostale, zapuštenost je poljoprivrednih površina od kojih je obrađeno oko 30%. Zbog neuređenih parcela obraslih šikarom stalna je opasnost od
požara. Korijenje korova i kupine razara krhke suhozidne gradnje. Brojni kanali
za odvodnju oborinskih voda i usmjeravanje bujičnih tokova s obronaka otočnog
lanca južno od polja danas se ne održavaju i ne čiste kao nekad pa su za obilnih
kiša česte poplave. Zapuštene parcele postaju deponiji smeća, a kamen njihovih
suhozidnih ograda melje se i prodaje kao građevinski materijal. Zapuštanjem polja
nekadašnje poljske kućice i sekundarni sklopovi izgubili su svoju funkciju i propadaju. Stari se sklopovi devastiraju i na druge načine – nestručnom obnovom ili
prenamjenom u turističke kapacitete.
Iako se potiče obnova tradicijskih poljskih kućica i sekundarnih sklopova, a do
donošenja prostornog plana posebne namjene u polju je zabranjena svaka nova
gradnja, “vikend poljoprivrednici” nelegalno grade kuće u polju koje su veličinom,
izborom građevnog materijala i oblikovanjem posve u nesuglasju s tradicijom, a
po namjeni su češće kuće za odmor nego poljske kućice.6 Zidanje suhozida već
je gotovo zaboravljeno te se oni rijetko grade (tome pogoduje i zabrana vađenja
5 Zbog poteškoća u financiranju Javna ustanova nije kadrovski ekipirana. Stoga je njezino djelovanje u jednoj od zadaća,
monitoringu područja u smislu pravovremenog sprečavanja devastacija, nezadovoljavajuće.
6 Od 2004. do 2009. godine Konzervatorski odjel u Splitu izdao je 43 rješenja o obustavi gradnje, a za 16 gradnji pokrenut je inspekcijski postupak Ministarstva graditeljstva i prostornoga uređenja. Nažalost, rušenje suhozida ne podliježe
inspekcijskom postupku (niti kaznama) Ministarstva graditeljstva – obustave Konzervatorskog odjela Ministarstva
kulture nisu se pokazale učinkovitima.
18
SANJA BUBLE
kamena na otoku), a novi se zidovi grade od betona ili žice. Problemi se javljaju
i kod obnove poljoprivrednih parcela: napuštanje tradicijskog načina obrade zemlje, kod kojeg stroj zamjenjuje motiku, a automobil tovara (magarca), iziskuje
proširenje i betoniranje putova te proširenje ulaza u parcele.
Poseban problem u očuvanju svakog kulturnog krajolika, pa tako i Starogradskog polja, jest rascjepkanost nadležnosti i nedovoljna koordinacija između tri
ključna resora koji se bave očuvanjem i organizacijom prostora – zaštite kulturne
baštine, zaštite prirode i prostornog planiranja, kao i resora Ministarstva turizma i
Ministarstva poljoprivrede, čije je uključivanje u revitalizaciju prostora neophodno.7 Za revitalizaciju i očuvanje Starogradskog polja bilo bi važno donijeti prostorni plan posebne namjene kao plan zaštite, korištenja i razvoja toga prostora temeljen na inventarizaciji i valorizaciji kulturne i prirodne baštine prostora i njegovom
agrarnom i turističkom potencijalu.
Agrarni krajolik Starogradskog polja stvorili su i sačuvali ljudi čija je egzistencija kroz sva povijesna razdoblja bila usko povezana s tim plodnim poljem, a njegovu
pojavnost u današnjem obliku dugujemo rukama težaka. Kulturni krajolik i tradicijsku arhitekturu čine živima ljudi, njihov način života i privređivanja. Bez njih i
krajolik i arhitektura postaju arheologija.
Stoga je najvažniji način očuvanja toga prostora poticanje njegove primarne
agrarne funkcije uz prilagođavanje zahtjevima suvremenog života, ali s uvažavanjem kulturno-povijesne vrijednosti prostora.
Isto tako, potrebno je učiti o povijesnom, kulturološkom i ekonomskom značaju polja na svim obrazovnim razinama. Polje kao kulturno dobro na Listi svjetske
baštine nije moguće očuvati samo brigom konzervatora. Očuvanje živog krajolika
je kompleksno i potrebno mu je pristupiti multidisciplinarno.
Literatura i izvori
Arhiv Konzervatorskog odjela u Splitu.
Buble, Sanja i Joško Belamarić, ur. 2006. The Nomination of the Stari Grad Plain for Inscription on
the World Heritage List. Zagreb, Split: Ministarstvo kulture, Uprava za zaštitu kulturne baštine,
Konzervatorski odjel u Splitu.
Dumbović Bilušić, Biserka i Mladen Obad Šćitaroci. 2007. “Kulturni krajolici u Hrvatskoj – identifikacija i stanje zaštite”. Prostor 2(34)/15: 268.
Management Plan Starogradski Ager. 2006. Split: Microproject.
7 Ministarstvo poljoprivrede, ribarstva i ruralnog razvoja 2008. godine poduprlo je kandidaturu Starogradskog polja za
upis na UNESCO-ovu Listu svjetske baštine svojom spremnošću na suradnju u implementaciji Plana upravljanja.
19
Upute o utvrđivanju sustava mjera zaštite za nepokretna kulturna dobra predložena za upis u Registar kulturnih dobara (Klasa: 612-08/04-01-06/03, Urbroj: 532-10-1/8( JB)-3, od 31. ožujka
2004.). Zagreb: Ministarstvo kulture, Uprava za zaštitu kulturne baštine.
http://whc.unesco.org/en/list/1240.
Starogradsko polje upisano na Listu svjetske baštine –
zaštita nakon “zaštite”
Sažetak
Starogradsko polje je najveća i najplodnija ravnica na jadranskim otocima. Parani,
jonski Grci, osnovali su Pharos (današnji Stari Grad) četvrte godine 98. olimpijade
(385/4. pr. K.). Pharos je bio izrazito agrarna kolonija: plodnu ravnicu Starogradskog
polja grčki su kolonisti ždrijebom podijelili na poljoprivredne parcele pravokutnih dimenzija veličine približno 900 x 180 m (odnosno, 5x1 stadij). Parcelacija Starogradskog polja predstavlja jedno od remek-djela grčke kulture na Sredozemlju. Sve kasnije
podjele zemlje (rimske, srednjovjekovne, novovjekovne) uvijek su se odvijale unutar
osnovnih grčkih čestica, a u prostoru se razaznaju u obliku većih ili manjih kamenih
zidova građenih u suhozidnoj tehnici. U Starogradskom su polju nataloženi slojevi svih
kultura koje su svoju egzistenciju gradile na činjenici da je ono jedno vrijeme bilo u
njihovom posjedu. Polje krije gotovo 120 arheoloških lokaliteta (od prethistorije pa do
srednjeg vijeka). Značaj Starogradskog polja kao arheološkog područja prepoznat je
još 1993. godine, kada je ono zaštićeno kao arheološka zona. Polje je kroz cijelu svoju
povijest zadržalo poljoprivrednu namjenu, bez većih suvremenih gradnji koje bi ugrozile izvornu sliku. Čak su i poljoprivredne kulture – maslina i vinova loza – stalne. Počevši od najstarijih vremena okolno stanovništvo je i svoja vjerovanja povezivalo s tim
plodnim poljem. U srednjem vijeku u samom polju i njegovoj okolici grade se brojne
manje crkve i kapelice, a tada nastaju i razvijaju se i procesije povezane s misterijem
Velikog petka i Kristova uskrsnuća, koje su se u naseljima oko polja zadržale sve do
danas. Cijeneći da je spomenički značaj Starogradskog polja u totalu njegova prostora
koji zajedno s okolnim naseljima predstavlja živi kulturno-povijesni i prirodni rezervat, središnji dio otoka Hvara zaštićen je kao kulturni krajolik 2005. godine. Tijekom
valorizacije prijedloga za upis Starogradskog polja na Listu svjetske baštine, UNESCO-ova komisija imala je primjedbu na veličinu zaštićene zone te je ona smanjena
izostavljanjem okolnih naselja (izuzev dijela Staroga Grada koji krije arheološke ostatke Pharosa). Mjere zaštite tog jedinstvenog kulturnog krajolika baziraju se na zaštiti
i očuvanju arheološke i etnološke baštine, zadržavanju i poticanju primarne agrarne
funkcije područja, uz poticanje obnove zapuštenih poljoprivrednih površina sadnjom
tradicijskih poljoprivrednih kultura i sorti, te na iskorištavanju turističkog potencijala
prezentacijom arheoloških i etnoloških lokaliteta. Ugrađene su u prostorne planove
Grada Staroga Grada i Općine Jelsa, u plan upravljanja i u planove rada Javne ustanove
za upravljanje Starogradskim poljem. Očuvanje krajolika pod pritiscima ekonomskog
napretka i promijenjenih okolnosti privređivanja izuzetno je teško i ne može biti samo
konzervatorski problem. Različite interese (poljoprivrednika, vlasnika zemljišta, poduzetnika, arheologa, konzervatora, prostornih planera i lokalne zajednice) potrebno
20
SANJA BUBLE
je usmjeriti prema zajedničkom cilju – revitalizaciji i održivom razvoju zaštićenog područja. Da bi se sačuvao kulturni krajolik prvenstveno je potrebno spoznati njegove
vrijednosti kroz obrazovni proces na svim obrazovnim nivoima, potaknuti povratak
tradicijskom načinu poljoprivredne proizvodnje, potaknuti oživljavanje tradicijskih
tehnika građenja, omogućiti otvaranje manjih kamenoloma koji bi služili isključivo u
obnovi ruševnih gradnji u Polju. Dakle, očuvanju krajolika potrebno je pristupiti multidisciplinarno.
Starograjsko polje uvrščeno na seznam svetovne
dediščine – varstvo po “varstvu”
Povzetek
Starograjsko polje je največje in najrodovitnejše polje na jadranskih otokih. Parani, jonski Grki so osnovali Pharos (današnji Stari Grad) četrtega leta 98. olimpijade (385/4.
pr. n. št.). Pharos je bil izrazito agrarna kolonija: rodovitno ravnico Starograjskega polja
so Grški kolonisti z žrebom razdelili na poljedelske parcele pravokotnih oblik v velikosti približno 900 x 180 m (oziroma 5x1 stadij). Parcelacija Starograjskega polja predstavlja svojevrsten prikaz geometrijskega načina delitve zemljišč in eno od mojstrovin
grške kulture v Sredozemlju. Ta starogrška razmejitev je bila tudi kasneje osnova za
vse nadaljnje delitve parcel (rimske, srednjeveške, novoveške), ki jih v prostoru med
seboj ločujejo večji ali manjši kamniti zidovi, ki so jih gradili v tehniki suhega zidu. Na
Starograjskem polju se prepletajo plasti vseh kultur, ki so svojo eksistenco gradile na
dejstvu, da so ga nekaj časa posedovale. Na območju polja se skriva skoraj 120 arheoloških najdišč (od predzgodovine do srednjega veka). Pomen Starograjskega polja kot
arheološkega območja so prepoznali že leta 1993, ko je polje zaščiteno kot arheološka
cona. Skozi zgodovino je bilo polje vseskozi namenjeno poljedelstvu, zato na tem območju večinoma niso gradili, z izjemo manjših gradenj, ki pa niso izkrivile osnovne
slike. Nespremenjene so ostale celo poljedelske kulture – nasadi oljk in vinogradi. Že
od nekdaj so prebivalci teh krajev tudi svoja verovanja povezovali z rodovitnim poljem.
V srednjem veku so na območju samega polja in v njegovi okolici gradili številne manjše cerkve in kapelice, vse večji pomen pa so dobivale procesije, ki so jih prirejali v čast
velikonočnega Velikega petka in Kristusovega vstajenja. Tovrstne procesije v naseljih
okrog polja potekajo še danes. Ker je spomeniški pomen Starograjskega polja prav v
celovitosti njegovega prostora, ki skupaj z okoliškimi naselji predstavlja živ kulturno-zgodovinski in naravni rezervat, so osrednji del otoka Hvara leta 2005 zaščitili kot
kulturno krajino. Ob valorizaciji predloga za uvrstitev Starograjskega polja na seznam
svetovne dediščine je UNESCOVA komisija odločila, da je zaščiteno območje preveliko, zato so ga predlagatelji zmanjšali in iz območja izločili okoliška naselja (razen
dela Starega Grada, kjer se nahajajo arheološki ostanki Pharosa). Ukrepi za zaščito te
edinstvene kulturne krajine temeljijo na varstvu in ohranjanju arheološke in etnološke
dediščine, ohranjanju in spodbujanju primarne agrarne funkcije področja, podpiranju
obnove zapuščenih poljedelskih površin s sajenjem tradicionalnih poljedelskih kultur
in sort ter na izkoriščanju turističnega potenciala skozi predstavitev arheoloških in
etnoloških lokacij. Ukrepi so zapisani v prostorskih načrtih mesta Stari Grad in občine
Jelsa, v planu upravljanja in v načrtih del Javne ustanove za upravljanje s Starograjskim
poljem. Ohranjanje pokrajine je zaradi ekonomskega napredka in spremenjenega načina gospodarjenja zelo oteženo, zato to nikakor ne sme biti samo problem konservatorske stroke. Različne interese (poljedelcev, lastnikov zemljišč, podjetnikov, arheologov,
konservatorjev, prostorskih načrtovalcev in lokalne skupnosti) je potrebno usmeriti k
skupnemu cilju – revitalizaciji in trajnostnemu razvoju zavarovanega področja. Da bi
se kulturna krajina ohranila, je predvsem potrebno skozi izobraževanje na vseh ravneh
prepoznavati njene vrednote, spodbuditi vračanje k tradicionalnemu načinu poljedelske proizvodnje, pospešiti oživljanje tradicionalnih tehnik gradnje in odpreti manjše
kamnolome, ki bi bili izključno namenjeni obnovi razpadajočih objektov na Polju. K
ohranjanju pokrajine je torej potrebno pristopiti multidisciplinarno.
The Stari Grad Plain Inscribed as a UNESCO World
Heritage – Protection after “Protection”
Summary
The field of Stari Grad is the largest and most fertile plain on an Adriatic island. Pharos,
modern-day Stari Grad, was founded by the Parans, the Ionian Greeks in 385/384 BC,
the fourth year of the 98th Olympics. Pharos was a predominantly agrarian colony.
The fertile Stari Grad Plain was divided by Greek colonists into agricultural rectangular parcels of 5x1 stadia, ca. 900 x 180 m in size, and shared among them by lot. Land
division of the Stari Grad Plain is a masterpiece of the ancient Greek culture in the
Mediterranean. The original Greek structure was always followed in every further subdivision of land: Roman, medieval, and modern. The parcels as seen from the air are
recognised by high and low dry-stone walls. The Stari Grad Plain has layers of the cultures reflecting the culture of temporary owners. There are almost 120 archaeological
sites, from the prehistory to the Middle Ages. The importance of the Stari Grad Plain
as an area of archaeological potential was recognized in 1993, and was then protected
as an archaeological site. Throughout its history, the Plain has maintained its agricultural character, with no large modern structures to jeopardize its original appearance.
Both olive and vine crops have been cultivated ever since. In the earliest times the local
beliefs were linked to the fertile field. In the Middle Ages many small churches and
chapels were built on the very field and its surroundings. It was then that processions,
related to the mystery of Good Friday and the resurrection of Christ originated and developed, and have been retained in the settlements around the Plain to this very day. As
the Stari Grad Plain with the nearby villages represents a living cultural, historical, and
natural reserve, the central part of the island of Hvar has been protected as a cultural
landscape in 2005. The UNESCO World Heritage Committee made a remark on the
size of the protected area when the Stari Grad Plain was proposed for the World Heritage List. The nearby settlements were therefore excluded, except for the part of the
town of Stari Grad with the archaeological remains of Pharos. Measures to protect the
unique cultural landscape are based on the protection and preservation of archaeological and ethnological heritage, and on the preservation of abandoned fields encouraged
by planting traditional crops and varieties. The tourism potential is exploited by pre-
21
22
SANJA BUBLE
senting archaeological and ethnological sites. Measures are incorporated into spatial
plans of both Stari Grad and Jelsa into the management plan and work plans of the
public institution of Stari Grad Plain Agency. The preservation of the landscape under
the pressure of both the economic progress and changing circumstances of economy
is extremely complex and cannot be an issue of conservators only. Different interests
(of farmers, land owners, business owners, archaeologists, conservators, spatial planners and the local community) should be directed towards a common goal – the revitalization and sustainable development of the protected area. In order to preserve the
cultural landscape it is of primary interest to: know its value through the educational
process at all levels of education, encourage the return of the traditional way of agricultural production, encourage the revival of traditional building techniques, enable
the creation of small quarries that would be used solely for the restoration of dilapidated buildings on the Plain. Therefore, the preservation of the landscape should be
approached in a multidisciplinary way.
PARTIZANSKA BOLNIŠNICA FRANJA NA
UNESCOVEM SEZNAMU
Jovo Grobovšek
Ohranjanje pomembnega kulturnega spomenika zahteva usklajen in večstransko
obravnavan raziskovalni, dokumentacijski in izvedbeni pristop. V članku skušamo
prikazati nekatere postopke ob poskusu kandidature območja Partizanske bolnišnice
Franja na poskusno listo svetovne naravne in kulturne dediščine UNESCO. Občutljivo zgodovinsko obdobje druge svetovne vojne je v svetovnem merilu v tem primeru
postalo ovira za uspeh kandidature.
Ključne besede: kulturni spomeniki, Partizanska bolnišnica Franja, 2. svetovna vojna,
vernakularna arhitektura, mednarodne konvencije, UNESCO Tentative List, ICOMOS Evaluation Process
NASTANEK PARTIZANSKE BOLNIŠNICE FRANJA
Celovita prostorska umestitev objektov izrazito utilitarne rabe, ki jih danes označujemo z imenom Partizanska bolnišnica Franja (nadalje PB Franja), je nastala v
izjemno zahtevnih razmerah druge svetovne vojne. Lesene objekte barak in nekaj
pomožnih, prvotno improviziranih objektov, vsega skupaj 15, so sredi okupirane
in razdeljene Slovenije terenski aktivisti in partizani od zgodnje zime decembra
1943 pa do konca aprila 1945 postavili z namenom, da na naravno zavarovanem
in dobro skritem ter odlično konspiriranem območju omogočijo zdravljenje partizanskih ranjencev. Zdravniki in medicinsko osebje ter zaščitna enota so delovali
na skriti lokaciji kot partizanska bolnišnica vse do maja 1945. Bolnišnica je dobila
ime po zdravnici Franji Bidovec, ki je vodila bolnišnico najdaljše obdobje.
Zmaga nad fašizmom in nacizmom, maja 1945, je omogočila, da so pomembne
dejavnosti, med njimi medicinska oskrba, ponovno zaživele v urejenih razmerah.
Pomen skritih lokacij je ugasnil in mnoge med njimi so bile pozabljene. Preživelo
osebje Partizanske bolnišnice Franja, ki je prevzelo poklicno poslanstvo v rednih
bolnišnicah, je nemudoma prepoznalo izjemen pomen svojega medvojnega delovanja. Tako v času stroge konspiracije kot v osvobojeni domovini je poskrbelo za
bogato dokumentacijo o izvirnem stanju območja in objektov v njem. Ta odlična
fotografska in filmska gradiva omogočajo naslednjim generacijam nove študije in
interpretacije nekoč popolnoma skrite ustanove in dogajanja v njej.
24
24
JOVO GROBOVŠEK
Lokalne skupnosti so zelo zgodaj zaznale pomen varovanja objektov nekdanje
partizanske bolnišnice in širšega naravnega območja, ki je delovanje bolnišnice
omogočilo, kot naravnega, zgodovinskega in kulturnega fenomena.
Prva pravna zaščita (Odlok v Uradnem listu LRS, št. 36/1952) je eden najbolj
zgodnjih varstvenih aktov v Sloveniji. Ob vsaki spremembi sistema varovanja kulturne dediščine je bila PB Franja med prvimi, ki je uskladila svoj pravni status, saj
je zanimanje zanjo v domači in tuji javnosti nezmanjšano ves čas od konca druge
svetovne vojne do danes. Ob vzpostavljanju Registra nepremične kulturne dediščine v letu 1999 (Uradni list RS, št. 26/1995) je bila obravnavanemu spomeniku
dodeljena evidenčna številka (EŠD) 109. Občina Idrija je celoto naravnega okolja
in objektov nekdanje bolnišnice v njem ponovno razglasila za kulturni in zgodovinski spomenik (Uradni list RS, št. 16/1998) in mu uredila novi pravni položaj.
Poseben pomen je Partizanska bolnišnica Franja dobila z odločitvijo Vlade RS,
ki jo je razglasila za spomenik državnega pomena (Uradni list RS, št. 81/1999).
KAKO PREDSTAVITI PARTIZANSKO BOLNIŠNICO FRANJO
ŠIRŠI SVETOVNI JAVNOSTI
Pestra sestava ljudi, ki so se zdravili v PB Franja,1 je že takoj po vojni omogočila
širše mednarodno zanimanje za to izjemno lokacijo. Mnogi, ki so se v njej zdravili,
so pripeljali na ogled družine, soborce, znance in druge. Pričevalnost kulturnega
spomenika je v obiskovalcu vedno pustila globok pečat. Priljubljenost ni nikoli
usahnila, manjkala pa ji je neka oblika mednarodnega priznanja. Na to so desetletja opozarjali mnogi vpisi obiskovalcev, ki so bili presunjeni nad humano vsebino
medvojnega delovanja bolnišnice in navdušeni nad stanjem njene ohranjenosti in
avtentične opremljenosti. PB Franja je vse do danes po mnenju večine obiskovalcev izredno pomemben dokaz človeške humanosti.
Za mednarodno priznanje je bila potrebna sprememba širšega, ne le nacionalnega pravnega okvira. Nov korak k varovanju naravne in kulturne dediščine v svetu
so storile države članice UNESCO, specializirane organizacije Združenih narodov
za vzgojo, znanost in kulturo. Uskladile so stališča in končno leta 1972 na zasedanju generalne konference sprejele Mednarodno konvencijo o varovanju svetovne
kulturne in naravne dediščine.2 Ta predvideva, da je mogoče pomembna priče1 V tej humanitarni misiji so obravnavali partizanske borce, zavezniške vojake in pripadnike nemške vojske. V Franji se
je zdravilo okoli 1000 ljudi. Med njimi več kot 80 drugih narodnosti, posebej Italijanov, Francozov, Rusov, Poljakov, dva
Američana in Avstrijec – navajamo besedilo nominacije.
2 Convention Concerning the Protection of the World Cultural and Natural Heritage. Adopted by the General Conference at its seventeenth session /Pariz, 16. november 1972/.
PARTIZANSKA BOLNIŠNICA FRANJA NA UNESCOVEM SEZNAMU
25
vanja o razvoju civilizacij in družb ter pomembne naravne pojave po posebnem
postopku vpisati na seznam svetovne dediščine (World Heritage List – WHL, nadalje seznam).3
Že v letu 1986 je bilo na pobudo takratne SFRJ na seznam vpisanih nekaj entitet, iz vsake republike takratne Jugoslavije ena. Med njimi je bil iz republike Slovenije vpisan naravni spomenik Škocjanske jame, do sedaj edina znamenitost, ki
nosi znak svetovne dediščine.
Naslednji korak pomeni leto 1995, ko je Republika Slovenija predlagala za vpis
na poskusni seznam UNESCO (Tentative list) naslednje lokacije: Klasični Kras,
Fužinarske planine v Bohinju in Rudarsko mesto Idrija.4 Predvidevali smo, da
bomo z nadaljnjim strokovnim delom pripravili argumentirane in dobro podprte
nominacije. Delo je iz zelo različnih, večinoma subjektivnih razlogov, popolnoma
zamrlo.
V letu 2000 je iz skupščine RS prišla pobuda za pripravo vpisa Partizanske
bolnišnice Franja na seznam svetovne kulturne dediščine.5 Gradivo za nominacijo
je bilo dokončano konec leta 2001 in januarja 2002 v Parizu uradno predano na
sedežu Odbora za svetovno dediščino (UNESCO World Heritage Centre). Na
poskusni seznam je bil predlog vpisan 16. junija 2002. Začel se je strokovni postopek ocenjevanja prejete nominacije, ki ga opisujemo v nadaljevanju. Mednarodni
ICOMOS je obravnaval oceno svojega eksperta in sprejel stališče, da predloga za
vpis na svetovni seznam ne podpre. Republika Slovenija je nominacijo PB Franja
v letu 2003 začasno umaknila iz postopka.
Neodvisno od postopka pri UNESCU je bil 25. januarja 2007 Partizanski bolnišnici Franja podeljen Znak evropske dediščine, ki ga podeljuje pristojni odbor
EU. Za vse, ki so si desetletja prizadevali za ohranitev in vodeni ogled spomenika,
je bilo to veliko priznanje mednarodne javnosti.
Za celovitejšo informacijo moramo navesti še dejstvo, da sta po prizadevanjih
Republike Slovenije in njenih ustanov na poskusni seznam UNESCO vpisana še:
tehniška dediščina Idrija v združeni nominaciji s Kraljevino Španijo6 (od 18. junija
2007) in v skupni nominaciji več držav tudi arheološka lokacija Ljubljansko barje7
(od 21. januarja 2010).
3
4
5
6
http://whc.unesco.org/en/list.
http://whc.unesco.org/en/tentativelists.
Pobudo je dal poslanec državnega zbora Samo Bevk, nekdanji dolgoletni ravnatelj muzeja v Idriji.
Uradno poimenovanje v angleškem jeziku: Idrija on the Mercury Route of the Intercontinental Camino Real
(18/06/2007).
7 Uradno poimenovanje v angleškem jeziku: Prehistoric Pile Dwellings around the Alps (12/01/2010).
26
26
JOVO GROBOVŠEK
VEČPLASTNI POMEN OHRANJENEGA SPOMENIKA
Kulturni in zgodovinski spomenik Partizanska bolnišnica Franja zavestno obravnavamo kot zelo poseben primer dobro ohranjene dediščine. Poseben zato, ker
so ga v občutljivem spletu ustvarili narava in človekove dejavnosti (politika, etika, zgodovina, tehnika), vrednoti pa ga neulovljiv sklop nadaljnjega družbenega
razvoja v vsej pestrosti svojega spreminjanja, prepletanja vrednostnih kriterijev,
nihanje občutljivosti človeka za čas, dogodke v njem in izkušnje, ki jih lahko primerja, ter še in še…
Malo je kulturnih spomenikov, ki bi imeli tako kompleksno zgodbo.8 Interpretacija vsega, kar se je človek odločil ohraniti in pokazati, se spreminja, in to ne vedno
v smeri zgodovinske verodostojnosti in prepričljivosti. Zato je znova in znova nujno opozarjati na obče veljavna in nespremenljiva načela človeške etike, zgodovinske točnosti in strokovne natančnosti, da bi plasti spomenika ohranile naboj, ki ga
različne razlage lahko avtonomno, a neoporečno, poglobijo ali poenostavijo.
Ob nastanku leta 1943 v težkih naravnih pogojih ozke soteske Pasice, kjer
strmi tok hudourniškega potoka tvori skoraj neprestopne skalne pragove, slapove in tolmune, so graditelji izrabili zelo raznoliko razpoložljivo gradivo. Vodila jih
je zgolj in samo nujnost, da postavijo čim bolj uporabna zavetišča. Nikakor niso
imeli namena postaviti spomenika. Kompozicija barak je dokazovala sposobnosti
graditeljev, da se prilagodijo razpoložljivemu prostoru, izkoristila je naraven zaslon
poraščenih pobočij in skrajno nedostopnost. Ob tem je estetika skrita v notranjih
antropoloških merah objektov in prostorov v njih, saj so ti predvsem oblikovani za
delovanje človeka in zato izrazito prilagojeni njegovim meram.
Temeljno spomeniško vrednost daje spomeniku medvojna dejavnost. Zgodovinska dejstva so pomembnejša od materialnih dokazil, a vendar: avtentičnost
materialnih dokazov, ki pojasnjujejo in orišejo humanost v vojnem času, postajajo
predmet ocenjevanja.
PASTI MEDNARODNEGA VREDNOTENJA IN NAŠ
ODZIV NANJE
Postopki vrednotenja PB Franja, ki so ga v več misijah izvajali strokovnjaki
ICOMOS,9 so pokazali na niz razhajanj med avtoritativnim mnenjem vsakokratnega ocenjevalca in na žalost samozadostnimi ocenami lokalnega okolja.
8 Danes je priljubljena krilatica, da spomenik potrebuje zgodbo, celo, da ni spomenika brez zgodbe. Torej naj bi šlo
predvsem za zgodbo z vidika komercializacije spomenika (ali dediščine). Zato je tem bolj pomembno, da je verodostojnost zgodovinske interpretacije zajeta v vse plasti ali načine prikaza zgodbe.
9 International Council on Monuments and Sites (Mednarodni svet za spomenike in spomeniška območja) je nevladna
organizacija, ki združuje strokovnjake s področja varovanja in ohranjanja kulturne dediščine.
27
Pri opredeljevanju univerzalnega pomena10 obravnavanega spomenika imajo
izjemen naboj tako zgodovinska kot etična merila ocenjevanja. Oba kriterialna
pristopa lahko uvrstimo med sestavine nesnovne dediščine, ki je pred kratkim
dobila še dodatni mednarodni okvir.11 V našem primeru so zgodovinska dejstva
nesporna, dokazljiva in podprta z ustreznimi avtentičnimi dokumenti. Prav iste
dokumente lahko uporabimo za utemeljitev izjemnega etičnega naboja, saj so humanost osebja bolnišnice in sočasna tragičnost vojnih dogodkov, požrtvovalnost
strokovnega dela s pacienti, pustili neizbrisen in trajen pečat, ki ga nosi spomeniško območje.
Na evalvacijo (oceno) zna žal vplivati značilnost današnjega časa, da je pristop
usmerjen predvsem v vizualizacijo vsega okoli nas in zato bolj verjame vizualno
prepričljivi, optično udarni, četudi nemalokrat varljivi, tudi kičasti podobi. Morda
je pri varstvenem ukrepanju v tej smeri nujno storiti korak naprej in navzgor, da bi
vendarle prevladali strokovna natančnost in znanstvena točnost.
Za dodatno osvetlitev opravljenih evalvacij PB Franja opravimo primerjavo.
Na seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine UNESCO poiščimo in primerjajmo sorodne, že uvrščene lokacije. Najdemo lahko le dve.12 Opazimo neizprosno dejstvo, da sta obe pričevanji, ki izvirata iz 2. svetovne vojne, bolj ali manj
povezani s političnimi (in etičnimi) oznakami, ob katerih se sprožajo neprijetni
spomini na globoke politične delitve. Morda je zato na seznamu zabeleženih tako
malo pričevanj o dogodkih časa, ki ga obravnavamo, torej 2. svetovne vojne, ki je
bila med drugim tudi spopad med velikimi ideologijami.
Nekateri mednarodni eksperti so mnenja, da pričevanj, ki osvetljujejo spopade
med državami (in ideološkimi opredelitvami), ne bi več uvrščali na seznam svetovne dediščine. Morda je tako mnenje nekje v ozadju ocenjevanja PB Franja tudi
vplivalo na zapisane ocene. Z njimi se tako naša kot tudi del svetovne strokovne
javnosti ne more strinjati. Ravno nasprotno, prav uvrstitev celovitega sklopa Partizanske bolnišnice Franja na seznam, ob Auschwitzu in Hirošimi, lahko postane
osrednji motiv, ki izrazito poudari zmago človekovega optimizma, temeljnega humanizma in popolne, nesebične, predane človekoljubnosti. V stiku z obema vsebinsko skrajnima pričevanjema (holokavst in nuklearna kataklizma) ostaja večni
simbol možnega izhoda iz stisk človeštva.
10 Univerzalni pomen (The Outstanding Universal Value) je nujno dokazati s kriteriji, ki jih navajajo UNESCO Smernice
… /angl. Guidelines, poglavje II.D, člena 77. in 78./.
11 Convention for the Safeguarding of the Intangible Cultural Heritage. UNESCO, Paris, 17. oktober 2003 (MISC/2003/
CLT/CH/14).
12 Angleški izvirni poimenovanji: Memorial and Museum Auschwitz-Birkenau, No 31, (vpisan leta 1979) in Hiroshima
Peace Memorial (Genbaku Dome), No 775, (vpisan 1996).
28
28
JOVO GROBOVŠEK
STOPNJA STROKOVNOSTI RAVNANJA S SPOMENIKOM IN
SAMOZADOSTNE ODLOČITVE LOKALNEGA OKOLJA
Ocenjevalci ICOMOS13 so dovolj nazorno poudarili razhajanja med pogledi mednarodnih strokovnjakov, ki so morali oceniti stanje območja PB Franja, in mnenji
različnih domačih akterjev, ki so bili vsak posebej prepričani v svoj prav in nezmotljivost dosedanjega ukvarjanja s spomenikom. Tak, najprej nestrpen odnos,
v varstveni praksi naše države ni nič nenavadnega. In kot vsak nesporazum se tudi
slednji lahko razrešuje le s strpnim pogovarjanjem in sodelovanjem.
Način obravnavanja pomena spomenika in njegovega ohranjanja je bil v Sloveniji (vsaj) do poskusa nominacije PB Franja usmerjen predvsem v začetno razlago
zgodovinskega (ali umetnostnozgodovinskega, etnološkega) pomena dediščinske
entitete. Ne glede na razumljivo dejstvo, da so materialna pričevanja – torej fizične
tvarine – specifično gradivo, je strokovno resno ravnanje z naravnim okoljem in
objekti v njem ostalo nekoliko v ozadju. Pri obravnavani entiteti gre še za dodatno
posebnost. Območje spomenika upravlja muzej, stroki, ki varujeta materialno dediščino, sta torej vsaj dve: muzejska in spomeniškovarstvena. Pomembno je torej
poglobljeno in razvijajoče se sodelovanje.
Ocenjevalci so ugotovili, da pri delih na spomeniku ni opaziti zadostne skrbi,
da bi se čim več potrebne in koristne dokumentacije načrtno in urejeno hranilo v
javnih arhivih. Fotografsko dokumentiranje je temeljilo predvsem na estetskem
upodabljanju, ki je omogočalo atraktivno oglaševanje in je predvsem usmerjalo
pozornost na lepoto in slikovitost motiva, manj pa na natančno metrično beleženje.
Prepotrebni tehnični postopki bi morali biti: analogno fotografiranje na film čim
večjega formata (vsaj 6 x 6, 6 x 7 ali 6 x 9 cm), z nastopom digitalnega fotografiranja
velja podobno pravilo, da so osnovne datoteke čim večje ločljivosti in v “grobem”
RAW formatu (danes obstajajo že možnosti ustvarjanja datotek velikosti 250 MB).
Slednje omogočajo zelo raznolike interpretacije fotografiranih vsebin v obliki izdelave grafičnih načrtov različne natančnosti za različne potrebe.
Opozorili so, da meritve objektov zahtevajo predhodno natančno izdelana teoretična izhodišča, saj v času digitalnih metod izbor merila ne more biti več manjši
od izhodiščnega predmeta, izdelanega v razmerju 1:1.14 Merila risb 1:50, 1:100 ali
celo 1:200 ne morejo biti več aktualna, interpretacije izvirne risbe v merilu 1:1 v
različnih velikostih izpisa pač. Dogovori o standardnih datotekah so izjemno po13 International Council on Monuments and Sites (Mednarodni svet za spomenike in spomeniška območja) je nevladna
organizacija, ki združuje strokovnjake s področja varovanja in ohranjanja kulturne dediščine. ICOMOS je po posebnem dogovoru svetovalni organ UNESCO in s tem Odbora za svetovno dediščino (WHC). Eksperti ICOMOS so
bili na delovnih obiskih v Sloveniji v zvezi s PB Franja v letih 1998, 2001 in 2002.
14 Najbolj izrazit primer široko uporabnega dokumentiranja predmeta danes je trirazsežnostno (3D) lasersko skeniranje, uporabno od mikronske velikosti predmeta do razsežnosti grajene arhitekture ali celo zemeljskega reliefa.
29
membni, saj nam vsaj do neke mere zagotovijo nekoliko daljši čas uporabe shranjenih dokumentov.
Ne želimo se podrobneje ukvarjati s to posebno akutno in obenem ustvarjalno
zanimivo problematiko, moramo pa opozoriti, da je zastopanost strok, ki se tvorno
ukvarjajo z raziskovanjem in ohranjanjem naravne in kulturne dediščine, v svetu
precej drugačna kot v Sloveniji. Tehnične stroke (arhitektura, geodezija, informatika, fotografija, naravoslovne vede ipd.) v varstvenih službah evropskih in drugih
držav nosijo levji delež varstvenih opravil; opisovanje, razlaga, interpretacija, vrednotenje in podobno so že v veliki meri opravljeni ali pa se vedno znova preverjajo
na strokovnem polju, odprtem za najširšo strokovno in laično javnost.15
Pri vseh treh mednarodnih ocenjevanjih (bolje: evalvacijah) potenciala spomeniškega območja PB Franja je prišlo do izraza prav dejstvo, da naših domačih
vrednostnih sodb ni bilo mogoče podkrepiti z ustreznimi preglednimi dokumenti.
To se je še posebej izkazalo pri določanju (in dokazovanju) avtentičnih16 sestavin
materialne substance objektov. Zadrego bi morali razrešiti načrti, ki bi z risbo in
sočasno fotografijo dokazovali obseg in lego sprememb, razloge zanje in načine
dela pri “obnovah”, saj se je leseno ali drugo gradivo zaradi staranja in propadanja,
pa tudi poškodb, v preteklosti kar nekajkrat zamenjalo. Te spremembe niso bile
dokumentirane in zato seveda avtentičnost gradiva ni popolnoma dokazljiva.17
Neprijetno dejstvo je, da je skrajna sodba usmerjena v očitek, da muzejski strokovni pristop prevladuje in avtentičnost ohranjene materialne sestavine ni več prepričljiva, saj za njeno dokazovanje manjka arhivskih dokazov v obliki dokumentov,
ki pojasnjujejo intervencije, spremembe v času od nastanka do današnjega stanja.
Posebnega pomena bi moralo biti tako gradivo, ki bi dokazovalo tudi vse slabosti
in pomanjkljivosti prvotne izvirne konstrukcije. Če bi bile ohranjene, razpoznavne
in dokazljive, bi še posebej nazorno vplivale na razumevanje težavnih razmer bivanja in delovanja med 2. svetovno vojno. Kasnejše intervencije (“popravila”) PB
Franja so te vrste avtentičnosti zakrile ali celo popolnoma odstranile. Objekti so
bili ob vsakokratni intervenciji pri vzdrževanju nekoliko spremenjeni, prilagojeni in
posodobljeni. Vse to je zabrisalo avtentičnost materialnih pričevanj.
15 Dosjeju nominacije smo priložili popolnoma nov, za namen kandidature izdelan elaborat dokumentiranja območja
spomenika PB Franja. Obsega podroben geodetski načrt, zaščitno (preventivno) stereofotografsko dokumentiranje
vseh stavb in privlačen 3D model območja, ki ga je mogoče pregledovati s preprostimi internetnimi orodji (html
datoteke).
16 Pojem avtentičnosti je v zadnjih dveh desetletjih postal široko uporabljen pri razvijanju strokovnega odnosa do dediščinskih vrednot. Seveda predvsem zato, ker z njegovo vsakokratno utemeljitvijo lahko uspešno kljubujemo “diznilendizaciji” zgodovine in materialnih sestavin spomeniškega fonda. UNESCO Smernice opredeljujejo kriterije za
dokazovanje avtentičnosti in integritete v poglavju II.E, členi 79.–95.
17 Henry Cleery, ICOMOS, (neuraden obisk in v pogovorih izrečena ustna ocena), okoli 1998. Bengt O. H. Johnsson,
The Franja Hospital, Slovenia, Evaluation of the site as a potential World Heritage Site, 19. junij 2001. Franja Hospital
(Slovenia), No 1088, ICOMOS, March 2003 (ocenjevalec dr. Christoph Machat, 2002).
30
30
JOVO GROBOVŠEK
K manj ugodnemu mnenju ekspertov je prispevala tudi njihova ocena načrta upravljanja18 (Feilden in Jokilehto 1993). Poleg podrobnega seznama ukrepov,
ki ohranjajo spomeniške vrednosti in prispevajo k ustreznemu upravljanju, tudi
ekonomskemu učinku izrabe spomenika, bi moral načrt vsebovati tudi ukrepe za
zaščito in reševanje v primeru naravnih ali drugih nesreč (Stovel 1998).
Na koncu procesa evalvacij in po proučitvi stališča ICOMOS je Vlada RS po
priporočilu Odbora za svetovno dediščino odločila, da kandidaturo iz postopka
pri UNESCO začasno umakne.
KATASTROFALNI DOGODEK 18. SEPTEMBRA 2007
Večdnevno deževje sredi septembra je v hribovitih pobočjih Cerkljanskega hribovja povzročilo obsežne vodne tokove. V gornjem toku potoka, ki teče skozi PB
Franja, je prišlo zaradi naplavin lesnih odpadkov iz gozdov do nastanka naravne
zapore, ki je ni nihče opazil. Za jezom, ki je zamašil ozko sotesko, se je nabrala
velika vodna masa in v torek, 18. septembra, podrla zapreko in zgrmela po soteski.
Odplavila je 13 od 15 barak, ogromne količine kamenja, proda in peska, stisnila
objekte in opremo ob skalnate stene in opustošila lokacijo. Na srečo je bil v kompleksu le oskrbnik, ki se je prisebno rešil na varno.
Že naslednji dan je prizadeto območje obiskal minister za kulturo z delovno
ekipo, si ogledal del območja, ki je bilo varno dostopno in nemudoma obljubil pomoč ter zatrdil, da bomo bolnišnico Franjo obnovili in jo ponovno predstavili javnosti. Strokovno delo je steklo takoj. V naslednjih dveh letih so bili pregledani in
sanirani bregovi nad sotesko, na podlagi načrtov je bila PB Franja rekonstruirana in
restavrirana. Ponovo je bila svečano odprta za javnost v soboto 22. maja 2010.
V BODOČE: VZTRAJATI NA POGLABLJANJU DUHOVNEGA
ODNOSA DO ARTEFAKTOV ZGODOVINSKEGA SPOMINA,
A NE LE TO
Najbolj dragoceno izhodišče za naš odnos do naravne in kulturne dediščine je
nedvomno lahko le zavest, da vse ukrepe prepoznavanja in ohranjanja dediščine
opravimo zato, ker jo želimo ohraniti za nas in predvsem za naslednje generacije.
18 Nominaciji je bil priložen načrt upravljanja za obdobje 2001–2011 (angl. General Management Plan 2001 – 2011; 15.
januar 2002).
31
Vsi strokovni postopki, ki jih človek opravi za zaščito in nadaljnje ohranjanje
spomenika, morajo biti na najvišji ravni, umeščeni v sklop javnega delovanja in
morajo imeti pomembno vlogo v izobraževalnem, znanstvenem in družbenem življenju lokalnega in širšega okolja. Podrobno, neprekinjeno in ustrezno dokumentirano opazovanje (monitoring) mora omogočiti pravočasne in kar najmanj destruktivne ukrepe vzdrževanja. Posegi morajo biti redni, kar najmanjši in odlično
dokumentirani. Tako ohranimo pričevanje o avtentičnosti sestavin dediščine.
Prepričljivost našega ravnanja z dediščino, naše vsakodnevno spoštovanje preteklosti, razlaganje in učenje iz nje, je nevsiljiv dokaz občasnemu obiskovalcu, da
smo ljudje s koreninami, sposobni izogniti se napakam iz preteklosti, zato pa zasidrani v vse pozitivne dosežke civilizacije.
Res je, da smo danes dolžni ohraniti marsikaj, da bi prihodnji rodovi lahko kar
najbolj poglobljeno doumeli svoj položaj v kontinuumu časa in dogodkov v njem,
se učili iz napak preteklosti in razvijali najboljše dosežke svojih predhodnikov. S
tem smo zavezani civilizacijam na planetu, tvorimo njihov kreativni del, iz dejanj
črpamo ponos in dostojanstvo, ostajamo plemeniti. Ta obveznost ni enostavna in
ne poceni, žal tudi ni brez morebitnih nasprotovanj, celo konfliktov. Prepričani
pa smo lahko, da brez ohranjanja materialnih dokazov naše bivanje ne more biti
ustvarjalno polno in vsestransko uspešno.
Opozoriti moramo tudi na navidezen paradoks. Ohranjanje pričevanj preteklosti je mnogo bolj uspešno, če v delo vključujemo najsodobnejše tehnične postopke in izbrane tehnološke rešitve sedanje generacije. Srečanje preteklih obdobij
in sodobnih dognanj se s takim pristopom oplemeniti, krog udeležencev se razširi
in razumevanje dediščine se močno poveča. Poistovetenje živega bitja z izbranim
artefaktom časa postane sestavina vsakodnevnega bivanja in del ustvarjalne miselne refleksije.
Literatura in viri
Feilden, Bernard M. in Jukka Jokilehto. 1993. Management Guidelines for World Cultural Heritage
Sites. Rome: ICCROM.
Larsen, Knut Einar, ur. 1995. Conférence de Nara sur l'Authenticité: compte-rendu / Nara Conference on Authenticity: proceedings. Nara (Japan) 1994. Tokyo: UNESCO, ICCROM, ICOMOS.
[Zbornik prispevkov vabljenih udeležencev].
Larsen, Knut Einar in Nils Marstein, ur. 1994. Conference on Authenticity in Relation to the World Heritage Convention. Preparatory Workshop, Bergen, Norway, 31 January – 2 February 1994. Oslo:
Riksantikvaren Norway, Tapir Forlag. [Zbornik prispevkov vabljenih udeležencev].
Lemaire, Raymond in Herb Stovel, ur. 1994. The Nara Document on Authenticity. ICOMOS.
32
32
JOVO GROBOVŠEK
Stovel, Herb. 1998. Risk Preparedness. A Management Manual for World Cultural Heritage. Rome:
ICCROM.
UNESCO. 1972. Convention concerning the Protection of the World Cultural and Natural Heritage.
Pariz.
UNESCO. 2008. Operational Guidelines for the implementation of the 144 World Heritage Convention.
ZVKDS. 2002. Dolenji Novaki – The Franja Partisan Hospital. Recording Cultural Heritage – Report.
Geodetic Institute of Slovenia. [Nalogo je naročil, usklajeval izvedbo in financiral Zavod za
varstvo kulturne dediščine Slovenije].
Partizanska bolnišnica Franja na UNESCOVEM
seznamu
Povzetek
Dolenji Novaki – Partizanska bolnišnica Franja (EŠD 109), kot je evidentirana v registru kulturne dediščine Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, sodi med najpomembnejše zgodovinske spomenike obdobja 2. svetovne vojne v Sloveniji. V izjemno
zavarovani in skriti soteski potoka Pasica so partizani zgradili številne lesene barake in
v njih je med letom 1943 in 1945 strogo konspirativno delovala partizanska bolnišnica.
Ime je dobila po zdravnici dr. Franji Bidovec. Ves čas po osvoboditvi so državni organi, lokalna skupnost in organizacije veteranov prispevale pomembne deleže k ohranitvi pričevanja o tem obdobju narodove zgodovine. Stavbe lahko obravnavamo kot
vernakularno arhitekturo, pri strokovnih pristopih pa se srečujeta pogleda muzejske
stroke in stroke spomeniškega varstva (varstva nepremične kulturne dediščine). Naravne katastrofe so večkrat bolj ali manj prizadele območje in objekte. Izjemno hudo
je bila skupina stavb in tudi narava prizadeta v katastrofalni povodnji 18. septembra
2007. Obnova kompleksa še poteka. Bolnišnica Franja je močno povezana z zgodovino
evropskih odporniških gibanj, zavezniškimi letalci, ki so se tu zdravili, in drugimi udeleženci boja proti nacizmu in fašizmu. Zaradi mednarodnih pobud je slovenski državni
zbor leta 2000 naložil vladi začetek postopka za oceno in izdelavo predloga vpisa na
UNESCOV seznam svetovne dediščine. V letih 2000–2002 je posebna delovna skupina vlade pripravila in oddala gradivo. V postopku vrednotenja in ocene gradiva je na
mednarodni ravni kot posvetovalni organ sodelovala nevladna organizacija ICOMOS
(International Council on Monuments and Sites) s sedežem v Parizu. Ena neuradna
ocena predloga in dve uradni ocenjevalni misiji sta pregledali strokovna dejstva. Prvi
uradni ocenjevalec je predlagal vpis na seznam, drugi je stanje ocenil kot nezadovoljivo. Diplomatski del postopka je potekal preko Veleposlaništva Republike Slovenije v
Parizu. Na 27. seji World Heritage Committee (WHC) v Parizu (30. 6.–5. 7. 2003)
so sprejeli na znanje, da je Slovenija predlog začasno umaknila. Ocene, kje so vzroki,
da predlog ni bil sprejet, so različne, odvisne od organa, ki jih daje. Kritično predlog v
Sloveniji v celoti ni bil nikoli obdelan, saj gre za heterogen nabor vključenih, ki imajo
vsak svojo razlago in se borijo za prestiž. Omeniti velja, da WHC zaradi močnega političnega naboja ob že sprejetih Hirošimi in Auschwitzu (Oswiencim) ne želi odpirati te
občutljive teme. Tu ni pomagala nobena argumentacija, da gre za izjemno pričevanje o
brezpogojni humanosti in etiki, ki ju predstavlja Franja. Razprava o strokovnih kriterijih pa se šele prav začenja.
Partizanska bolnica Franja na UNESCO-ovoj Listi
Sažetak
Dolenji Novaki – Partizanska bolnica Franja (EŠD 109) evidentirana je u registru kulturne baštine Ministarstva kulture Republike Slovenije i svrstava se među najznačajnije povijesne spomenike iz razdoblja Drugoga svjetskog rata u Sloveniji. Partizani su u
iznimno zaštićenoj i skrivenoj sutjesci potoka Pasica sagradili brojne drvene barake u
kojima je od 1943. do 1945. godine strogo konspirativno djelovala partizanska bolnica,
nazvana prema liječnici Franji Bidovec. Nakon oslobođenja državna su tijela, lokalna
zajednica i organizacije veterana nastojali očuvati svjedočanstva o tom razdoblju. Zgrade možemo tretirati kao vernakularnu arhitekturu, dok se kod strukovnog pristupa
izmjenjuju mišljenja muzejske struke i struke zaštite spomenika (zaštita nepokretne
kulturne baštine). Prirodne katastrofe više su puta pogodile područje i tamošnje objekte. U katastrofalnim poplavama, 18. kolovoza 2007. godine, snažno je bila pogođena
skupina zgrada i okolna priroda. Obnova kompleksa još traje. Bolnica Franja čvrsto povezuje povijest europskih pokreta otpora, savezničkih pilota koji su se tu liječili i drugih sudionika borbe protiv nacizma i fašizma. Na međunarodnu inicijativu slovenska
je Narodna skupština 2000. godine naredila Vladi da počne s postupkom za ocjenu i
izradu prijedloga upisa na UNESCO-ovu Listu svjetske baštine. U godinama od 2000.
do 2002. posebna je Vladina radna skupina pripremila i predala materijale. U postupku
vrednovanja i ocjene tih materijala na međunarodnoj je razini kao savjetodavno tijelo
sudjelovala nevladina organizacija ICOMOS (International Council on Monuments
and Sites), sa sjedištem u Parizu. Jedan neformalni ocjenjivač prijedloga i dvije službene ocjenjivačke misije pregledali su stručne činjenice. Prvi službeni ocjenjivač predložio je upis na Listu, drugi je stanje ocijenio kao nezadovoljavajuće. Diplomatski dio postupka izvodio se putem Veleposlaništva Republike Slovenije u Parizu. Na 27. sjednici
World Heritage Committee (WHC) u Parizu (30. 6. – 5. 7. 2003.) obaviješten je da je
Slovenija prijedlog privremeno povukla. Tumačenja uzroka neprihvaćanja prijedloga
različita su i to s obzirom na tijelo koje ih daje. U Sloveniji prijedlog nikada nije bio u
cijelosti kritički obrađen, budući da je sastav uključenih bio vrlo heterogen i svatko je
davao svoje pojašnjenje, a svi su se, zapravo, borili za prestiž. Potrebno je navesti da
WHC, zbog snažnog političkog naboja prilikom prihvaćanja Hirošime i Auschwitza
(Oswiencim), nije želio iznova zadirati u tu osjetljivu temu. Od pomoći nije bila čak ni
argumentacija da je riječ o iznimnom svjedočenju o bezuvjetnoj humanosti i etici, koju
predstavlja Franja. Rasprava o kriterijima struke tek slijedi.
Franja Partisan Hospital on the UNESCO List
Summary
The Franja Partisan Hospital (EŠD 109) file number as recorded in the Register of
Cultural Heritage of the Ministry of Culture of the Republic of Slovenia is one of the
most important historical monuments of the World War II period in Slovenia. In an
extremely secure and barely accessible gorge of the Pasica stream, partisans built many
wooden huts and in them from 1943 to 1945 the Partisan Hospital operated in strict
33
34
34
JOVO GROBOVŠEK
conspiracy. It was named after partisan Doctor Franja Bidovec. After the liberation
state authorities, local communities and veteran organisations contributed significantly to the preservation of the memory of that period in the national history. Buildings
can be considered to be vernacular architecture, while there are two views in the professional approach: one of the museum profession, and the other of the profession of
heritage protection (protection of immovable cultural heritage). Natural disasters have
affected the zone and buildings quite a few times. Both a complex of buildings and the
environment were badly affected in the catastrophic flood of 18 September 2007. The
complex renovation is still in progress. The Franja Hospital is strongly connected with
the history of European resistance movements and Allied airmen, who were treated
there as well as other participants fighting against Nazism and fascism. Thanks to the
world initiative in the year 2000, the National Assembly of Slovenia assigned a task to
the government to start both a procedure to be evaluated and the preparation of proposal for this item to be included on the UNESCO World Heritage List. In the years
2000 – 2002 a special working group of the Government prepared and submitted the
relevant material. Non-governmental organization ICOMOS (International Council
on Monuments and Sites), based in Paris, participated as a consultative body at the
international level in the process of evaluation and assessment of materials. There was
one unofficial evaluator of the proposal and two official evaluation missions, the first
official evaluator proposed an inscription on the List, and the other evaluated the conditions as unsatisfactory. Diplomatic part of the procedure was carried out through the
Embassy of the Republic of Slovenia in Paris. At the 27th Session of the World Heritage Committee (WHC) in Paris (30 June – 5 July 2003) it was perceived that Slovenia
had temporarily withdrawn the proposal. The evaluations of the causes for the rejection of proposal were different, depending on the body providing the evaluation. The
proposal in Slovenia was never elaborated critically as a whole, because these bodies
were heterogeneous, and each had their interpretation, and in fact fought for prestige.
It is noteworthy that WHC due to the powerful political charge during the process of
accepting Hiroshima and Auschwitz (Oświęcim) refused to deal with these sensitive
topics again. Nothing could change the decision, not even the argument claiming that
it is/was an extraordinary testimony on unconditional humanity and ethics. The discussion on professional criteria is only to begin.
Slika 1: Barake PB Franja so bile pred 18. septembrom 2007 vzorno vzdrževane in primerne za obiske javnosti.
(objava fotografije z dovoljenjem Mestnega muzeja Idrija)
Slika 2: V torek, 18. septembra 2007, je po dolgotrajnem deževju izreden vodni val skoraj v celoti zdrobil in odstranil
objekte in opremo v soteski Pasice. (objava fotografije z dovoljenjem Mestnega muzeja Idrija)
35
36
36
JOVO GROBOVŠEK
Slika 3: Pogled v ohranjeno notranjost kuhinje pred letom 2007.
Slika 4: Del opreme kuhinje po vodnem valu 18. septembra 2007, ohranjen v ruševinskih plasteh stavb.
Slika 5: Preventivno stereofotografiranje objektov. Levi posnetek pročelja barake, ki skupaj z desnim (F 06) omogoča
prostorski (stereo) pogled in iz njega grafično vrednotenje in interpretacijo vseh elementov barake.
Slika 6: Desni posnetek, del stereopara, opravljen z metrično kamero Rollei. Na ta način so bile dokumentirane vse
dostopne stranice (pročelja, stene) zunanjščin 15 objektov PB Franja. (Arhiv ZVKDS)
37
38
38
JOVO GROBOVŠEK
Slika 7: Takoj po katastrofalni porušitvi so se začela strokovna dela na rekonstrukciji kompleksa. Dve baraki, ki sta ostali
po vodnem valu le malo poškodovani, sta bili restavrirani. Ostalih 13 objektov je bilo pozorno rekonstruiranih.
(fotografiral 21. maja 2010 Jovo Grobovšek)
Slika 8: Obnovljene objekte v kompleksu so svečano predali v uporabo javnosti v soboto, 22. maja 2010.
(fotografiral Jovo Grobovšek, 21. maja 2010)
ALI JE NA UNESCOVEM SEZNAMU
SVETOVNE DEDIŠČINE PROSTOR TUDI
ZA KOZOLEC NA SLOVENSKEM?
IZKUŠNJE NA PRIMERU VREDNOTENJA IN
VAROVANJA KOZOLCEV NA DOLENJSKEM
Dušan Štepec
Avtor izpostavi UNESCOV seznam svetovne dediščine kot polje, kjer se manifestirajo
odnosi moči med gospodarsko najbogatejšimi državami na svetu. Znotraj teh bojev je
po njegovem potrebno razumeti tudi koncept dediščine v njegovem najširšem smislu.
Ugotavlja, da morata biti za uvrstitev neke nacionalno pomembne dediščine na UNESCOV seznam svetovne dediščine izpolnjena politični in strokovni interes. V članku
problematizira predlog države, da uvrsti štiri kulturne krajine s kozolci na nacionalni
poskusni seznam svetovne dediščine. Strinja se, da kozolec predstavlja nacionalno pomembno dediščino, se pa sprašuje, ali predlog dovolj dobro povzema vse pomembne
vidike, ki opredeljujejo kozolec na Slovenskem kot nacionalno in svetovno pomembno
dediščino. Avtorjev kritičen premislek temelji na njegovih dolgoletnih raziskavah kozolcev na Dolenjskem, še posebej Simončičevega toplarja v Bistrici pri Šentrupertu, ki
je edini posamični kozolec razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.
Ključne besede: kulturna dediščina, kozolec, UNESCO, kulturna krajina, vrednotenje
UNESCOV SEZNAM SVETOVNE DEDIŠČINE OZIROMA KDO
DOLOČA PRAVILA IGRE
Po Rajku Muršiču dediščina ni kategorija, ki bi jo samoumevno imeli za vrednoto.
Dediščina ni bila vedno enakomerno razporejena; večinoma so jo bile deležne izredno majhne skupine ljudi, ki so imele moč in bogastvo, saj je dediščina pomenila
potrditev superiornosti. Dediščine ni mogoče misliti zunaj političnega prostora
in ni kategorija, ki bi jo samoumevno imeli za vrednoto (Muršič 2005b: 31). Po
Muršiču je dediščina zgolj totem, torej predmet, ki “omogoča razločevanje in identifikacijo, skratka, mišljenje” (Muršič 2005b: 26).
40
40
DUŠAN ŠTEPEC
Nič več in nič manj. Resno verjetje v dediščino onkraj političnih izhodišč
njenega prepoznavanja, priznavanja, potrjevanja, vrednotenja, ohranjanja
in varovanja je zatorej obsojeno na prizadevanje, da bi krog spremenili v
kvadrat samo s šestilom in ravnilom. (Muršič 2005b: 37)
Vrednotenje dediščine nima znanstvene podlage, temveč je v službi politične ideologije in globalne ekonomije. K staremu konceptu o nacionalnih
državah (primerjaj Geary 2005), ki je v devetnajstem stoletju množično
začel ustvarjati dediščino, se je v modernem času pridružil koncept globalne ekonomije, ki je nacionalne države usmeril v tržno ravnanje z dediščino.
(Štepec 2010: 169)
Ko govorimo o dediščini, govorimo o svojem odnosu do preteklosti ( Jezernik
2005: 11–24). Z vzpostavitvijo odnosa z dediščino vstopamo v njeno igro, v kateri
kot udeleženci skušamo razumeti impulze, ki nas vodijo k njenemu poveličevanju,
spoštovanju, uničenju in opustošenju (Lowenthal 1998: 3). V moderni družbi je
postala potreba po ohranjanju dediščine temeljna dolžnost in pravica vsakogar.
Odnos do preteklosti, ki smo mu priča v moderni dobi, se je izoblikoval v času
industrijske revolucije in oblikovanja nacionalnih držav v devetnajstem stoletju
( Jezernik 2005: 15; primerjaj Maroević 2000). V okviru nacionalnih držav je bila
preteklost “učinkovito nacionalizirana v nacionalnih ministrstvih, muzejih, zgodovinah, spomenikih in podobnem”, zato ni čudno, da se je v njih institucionalizirana
skrb za ohranitev in interpretacijo dediščine razvila na podoben način in v kratkem
časovnem obdobju ( Jezernik 2005: 15).
Pojmovanje dediščine kot posebne vrednote je povezano z organizacijo UNESCO, ki je nastala kot posledica razdiralne moči druge svetovne vojne. Prvotno
je bil njen pomen v ozaveščanju pomena varovanja kulturne dediščine pred nevarnostjo njenega uničenja v vojnah (Muršič 2005b: 30; Jogan 2008: 60). Znotraj te mednarodne inštitucije je bila sprejeta tudi Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine leta 1972. Ta je v prvi vrsti mednarodni pravni
dokument, ki naj bi varoval nekatere kulturne spomenike izjemnega pomena, ki
niso pomembni le za posamezne narode in države, temveč so pomembni za vse
človeštvo ( Jogan 2008: 79–80).
Države podpisnice konvencije so se zavezale, da bodo na svojem ozemlju prepoznale dediščino izjemnega pomena ter poskrbele za njeno ohranjanje, predstavljanje in prenašanje prihodnjim rodovom. Pri tem pa si bodo pomagale s sprejetjem take politike, ki bo dediščini zagotovila ustrezen pomen v skupnosti ( Jogan
2008: 80).
Po podatkih iz leta 2008 je bilo na UNESCOVEM seznamu svetovne dediščine 878 znamenitosti. Od tega 678 kulturnih in 174 naravnih in 26 mešanih in se
ALI JE NA UNESCOVEM SEZNAMU SVETOVNE DEDIŠČINE PROSTOR TUDI ZA KOZOLEC…
41
nahajajo v 145 državah sveta.1 Največji delež svetovne dediščine je v lasti 13 gospodarsko najmočnejših držav na svetu. Te pripadajo tako imenovani skupini G8
+ 5.2 Ta skupina držav ima v lasti več kot 35 % vse najpomembnejše svetovne dediščine. Problematika izbora oziroma uvrščanja nacionalnih kulturnih spomenikov
na UNESCOV seznam svetovne dediščine je večplastna, zahtevna, pomembno
vlogo pri tem igra politika.
Z razvojem turizma kot pomembne gospodarske panoge se je spremenila sodobna vloga dediščine v vsakdanjem življenju posameznika in družbe. Po besedah
generalnega direktorja UNESCA Koïchira Matsuura ima uvrstitev neke nacionalne
dediščine na seznam bistven pomen za lokalno in mednarodno prepoznavnost.
Je vir ponosa za upravljavce in prebivalce, saj je znak, da kakovost in pomen
območja priznava in potrjuje celoten svet. Velikokrat je prav uvrstitev na seznam prvi način predstavitve območja svetu, hkrati pa lahko s povečanjem
prihodkov od turizma prispeva k domačemu gospodarstvu.3
Ravno turizem in prihodki iz turizma so danes glavno gonilo držav, ki jih vodi
v želji po uvrstitvi posameznih lokacij naravne in kulturne dediščine na UNESCOV seznam svetovne dediščine. Danes praktično ni države na svetu, ki ne bi med
turistično ponudbo navedla tudi lokacije, ki so na seznamu svetovne dediščine.
Slovenija pri tem ne izstopa.
V navedenih okvirih, znotraj katerih lahko razlagamo sodobni pomen dediščine, bom v nadaljevanju poskušal predstaviti kritičen premislek o predlogu nominacije kulturne krajine s kozolci za nacionalni poskusni seznam dediščine izjemnega nacionalnega pomena v Sloveniji,4 ki ga je pripravila Maja Oven z Zavoda za
varstvo kulturne dediščine Slovenije leta 2006.
KOZOLEC, KDO BO TEBE LJUBIL?
Kozolec je vrhunska človekova stvaritev. Je “spomenik” bogate tesarske tradicije
na Slovenskem. Kozolec je razpoznavnost velike večine slovenskega prostora. V
tako različnih oblikah in tako velikem številu ga ne poznajo nikjer drugod na svetu.
Tega se vse premalo zavedamo, ko govorimo o nepremični kulturni dediščini na
1 Internetni vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_svetovne_dedi%C5%A1%C…, 10. 07. 2009.
2 Skupina je bila ustanovljena leta 1976 in jo sestavljajo: Francija, Italija, Nemčija, Japonska, Anglija, ZDA, Kanada in
Rusija ter pet najhitreje razvijajočih se držav sveta: Brazilija, Kitajska, Indija, Mehika in Južna Afrika.
3 Intervju z generalnim direktorjem UNESCA Koichiro Matsuuro v reviji GEA. Internetni vir: http://www.gea-on.net/
clanek.asp?ID=1305&Poglavje=2, 10. 7. 2009.
4 Nacionalni poskusni seznam je po Maji Oven predstopnja za poskusni seznam svetovne dediščine z možnostjo
nominacije na seznam svetovne dediščine. Njegov namen je oblikovanje izbora dediščine nacionalnega pomena in
zagotovitev njene primerne zaščite (Oven 2006b: 7).
42
42
DUŠAN ŠTEPEC
Slovenskem. V sodobnem času je za slovensko politično elito, od katere je odvisno
tudi vsakokratno delovanje službe za varovanje in ohranjanje kulturne dediščine,
aktualno predvsem varstvo in ohranjanje arheološke dediščine, dediščine plemstva in Cerkve na Slovenskem, saj v njih prepoznava nacionalno identiteto, ki ima
bistveno daljšo in slavnejšo zgodovino kot pa na primer identiteta kozolca. Zaradi
teh in podobnih družbeno pogojenih okoliščin seveda pozabljamo na dragulj, ki
se skriva v na videz preprosti kmečki gospodarski stavbi, a unikatni sušilni napravi – kozolcu. Ta je na Slovenskem specifičen kulturni fenomen, ki je v slovensko
zavest vstopil na prelomu iz 19. v 20. stoletje, v času oblikovanja slovenske narodne
zavesti. V kontekstu sprememb, ki sta jih prinesla novi družbeni red (kapitalizem)
in marčna revolucija, je meščanstvo, sestavljeno iz v mesta priseljenega kmečkega
prebivalstva, začelo povzdigovati vse, kar je izviralo iz kmečkega okolja (primerjaj
Jezernik 2010). Podeželje je imelo v njihovih očeh podobo stabilnosti in trajnosti
v nasprotju z nenehno spreminjajočim se mestom. Kmečko življenje jim je pomenilo nacionalno homogenost in zdrave kmečke nematerialne vrednote. Zato ni
čudno, da se je v tem času rodilo tudi prvo večje zanimanje za kozolce na Slovenskem, ki so jih v družbeno zavest vnesli slovenski impresionisti (Grohar, Jakopič,
Sternen). Narodni buditelji so si nekatere kulturne pojave, med drugim tudi kozolec, prilastili kot simbole kolektivne identitete (primerjaj Kučan 1998).
S kozolcem se Slovenci močno identificiramo, saj ga še vedno sprejemamo kot
enega od pomembnih nacionalnih simbolov, po drugi strani pa se do njega vseeno
obnašamo zelo mačehovsko.5 Številni kozolci so prazni, slabo vzdrževani in propadajo. Pogosto služijo za občasno spravilo kmetijske mehanizacije, plastičnih bal,
v skrajnih primerih služijo samo še kot naslonjala za “jumbo” reklamne plakate.
Kozolci sodijo med naše najbolj ogrožene objekte nepremične kulturne dediščine
(primerjaj Štepec 2009).
Kozolec je pokrita samostojna, stalna, pokončna, odprta in pokrita naprava za
sušenje in spravilo nekaterih poljskih pridelkov, zlasti žita v snopih, sena, detelje, fižola in koruznice. Tam, kjer je imel kozolec v svoji konstrukciji tudi dero,6 so
ga uporabljali še za sušenje koruze, lanu in konoplje. V zadnjih dveh desetletjih
postajajo kozolci zaradi spreminjajoče se kmetijske tehnologije manj uporabni in
vse bolj izključeni iz dejavnosti kmetijskih obratov. Počasi, a vztrajno propadajo. V
vse več primerih jih njihovi gospodarji uporabljajo zgolj še za shrambo kmetijske
mehanizacije.
5 Dvojnost v našem odnosu do kozolca ugotavlja tudi ameriški raziskovalec Toby Martin Applegate z Univerze Tannnessy-Knoxville v svojem magistrskem delu z naslovom The Kozolec: Material Culture, Identity and Social Practice in
Slovenia, 2008.
6 Dera je lesena sušilna naprava, ki je bila pogosto vgrajena v kozolec, skedenj ali kaščo. Izdelana je bila v obliki lesenega
zaboja. Na spodnji strani je imela pritrjen par kolesc, ki so tekla po lesenih tirnicah tako, da je bilo mogoče dero
premakniti pred stavbno pročelje, na sonce (prim. Hazler in Sketelj 2004: 84).
43
Strokovno zanimanje za kozolce na Slovenskem je staro že več kot sto let. O
njihovem razvoju, času nastanka in tipologiji so doslej pisali geografi, etnologi, arhitekti in dialektologi, ki so v različnih časovnih obdobjih z različnih zornih kotov
poskušali osvetliti pojav in pomen kozolca, njegov zgodovinski razvoj ter poimenovanje njegovih sestavnih delov. Prvi, ki jih je temeljitejše raziskal, je bil geograf
Anton Melik leta 1931 (Melik 1931). V zadnjem desetletju posvečata kozolcem
večjo strokovno raziskovalno pozornost zlasti arhitekt Borut Juvanec ( Juvanec
2005; Juvanec 2007) ter etnolog Vito Hazler (Hazler 2004a; Hazler 2004b). Kljub
temu da je bil kozolec na Slovenskem že velikokrat predmet različnih raziskav, pa o
njegovem izvoru vemo še zelo malo. Različni avtorji postavljajo različne hipoteze
o tem, saj zanesljivih virov o izvoru in razvoju kozolca na Slovenskem ni. Preučevalce, ki so doslej raziskovali kozolec, njegov izvor in genezo, lahko razvrstimo v
dve skupini.
Prva skupina raziskovalcev (Melik 1931; Stabej 1954; Mušič 1970) je zagovarjala stališče, da je kozolec zelo stara sušilna naprava in da se je razvila na različnih
koncih Evrope in Azije vzporedno ter brez medsebojnih povezav. Izvor slovenskega kozolca iščejo na vzhodu, od koder so naši predniki Slovani prinesli na zahod
način sušenja in hranjenja žita v prvotnem stogu. V novi domovini pa so ga kmalu
po prihodu razvili v današnjo obliko kozolca in ga razširili po celotnih Vzhodnih
Alpah. Kozolec se je po njihovem mnenju razvijal skozi daljše zgodovinsko obdobje in postopno, od enostavne sušilne naprave brez strehe k bolj zahtevni pokriti
napravi. Potem, ko je dobil streho, se od enojnega preko enojnega vzporednega
razvije do končne in najbolj razvite oblike – do dvojnega kozolca (toplarja).
Druga skupina raziskovalcev (Pirkovič 1964; Baš 1970; Cevc 1993 in 1994;
Hazler 2007; Juvanec 2007; Makarovič 2008) pa zagovarja stališče, da je kozolec
mlajšega nastanka. Preprosta oblika kozolca brez strehe naj bi se pojavila s srednjeveškim tesarstvom iz ostrvi (Baš 1970: 601–602). Prve takšne preproste sušilne
naprave so na Slovenskem začeli postavljati že kmalu po oblikovanju prvih stalnih
naselbin, to je v 10. stoletju, ko sta bila poljedelstvo in živinoreja že razviti kmetijski panogi. Iz teh preprostih sušilnih naprav se je proti koncu srednjega veka
najprej razvil enojni stegnjeni kozolec, za njim pa se je v želji, da bi shrambno vlogo
kozolca povečali, razvil še tip dvojnega kozolca (Hazler 2007: 61–63). Za kozolec
s streho, kot ga poznamo danes, ugotavljajo, da je naprava mlajšega – novoveškega obdobja (16. stoletje). Njegov nastanek je povezan s spremembo podnebja v
času male ledene dobe, od sredine 16. stoletja do začetka 18. stoletja. Nastanek in
razširjenost kozolca povezujejo z uvedbo ajde, ki je omogočala drugo žetev, ker je
dozorela prej kot druga žita (Makarovič 2008: 219–220).
Kozolce na Slovenskem lahko na splošno tipološko delimo v tri skupine: enojni, dvojni in prislonjeni kozolci (Hazler 2004a: 9). Med enojne prištevamo enojne
44
44
DUŠAN ŠTEPEC
kozolce z okni v eni vrsti, enojne kozolce z dodanim nadstreškom – plaščem in
kozolce z vzporedno vezanima enojnima kozolcema. Med dvojne kozolce spadajo
kozolci, ki imajo okna v dveh vrstah in sta obe vrsti pokriti z enotno skupno streho:
kozolec na kozla oziroma psa, nizki kozolec in dvojni kozolec – toplar. Samostojno,
tretjo skupino kozolcev predstavljajo prislonjeni kozolci, ki so glede na to, kako
so vgrajeni v posamezne gospodarske stavbe, izredno pestre sestave in oblike. V
večini so praviloma vzdolž daljše strani vgrajeni v gospodarska poslopja, najpogosteje k vrhkletnemu poslopju ali skednju. V Beli krajini poznamo tip prislonjenega
kozolca, ki je sestavni del tako imenovanega belokranjskega skednja. Na posameznih območjih na Dolenjskem (Ribniška dolina, Mirnska dolina) in Štajerskem pa
poznamo tudi posebnosti tega tipa kozolca, ko predstavljajo kozolci enakovredni
sestavni del bivalnih in gospodarskih stavb oziroma predstavljajo osnovno ogrodje, v katerem so zgrajeni bivalni in gospodarski prostori.
Kozolec je znotraj svoje zgodovinske, prostorske in socialne dimenzije izredno
zanimiva gospodarska naprava, saj izpričuje več kot 300-letno tradicijo njegove
uporabe v kmetijstvu na Slovenskem. Na Slovenskem se pojavlja v zelo raznolikih
razvojnih oblikah, v različnih časovnih obdobjih in v različnem številu.
Dosedanje raziskave kozolcev na Dolenjskem, ki jih je opravila novomeška
območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije v zadnjih desetih
letih potrjujejo trditve, da so se tu, za razliko od drugih območij na Slovenskem,
razvile vse oblike kozolcev, od najbolj enostavnih sušilnih naprav brez strehe do
enojnih kozolcev s streho ter do dvojnih kozolcev – toplarjev. Raziskave so dokazale tudi, da imamo na Dolenjskem opraviti z najstarejšimi primerki ohranjenih
kozolcev na Slovenskem, ki izvirajo še iz sredine in druge polovice 18. stoletja:
Kosov toplar v Grebenju (1751), Glavarjev kozolec na Lanšprežu (1766), Škuljev
toplar v Kaplanovem (1772), Turkov toplar v Ratjah (1777), Škufčev toplar v Malem Lipju (1782) in Lukatov toplar v Trsteniku pri Šentrupertu (1795).7
Zelo pomembna ugotovitev dosedanjih raziskav je bila, da lahko največji razvoj
kozolca zasledimo pri dvojnem kozolcu – toplarju. Ta je imel prvotno enostavnejšo konstrukcijsko zasnovo, bil je brez osrednjega hodnika in pokrit s štirikapno
streho. Posebnost njegove enostavne konstrukcijske zasnove so bili diagonalni tramovi, ki so sestavljali mrežo tramov na njegovem sprednjem in zadnjem pročelju.
Z razvojem hlevske živinoreje v 18. stoletju se je pojavila potreba po spravilu sena,
zato je kmet na Dolenjskem dopolnil konstrukcijsko zasnovo še z osrednjim hodnikom, kamor je shranjeval krmo za živino. Ta je bil sprva še ozek, proti koncu
19. stoletja pa vse širši. Že konec 18. stoletja doživi toplar prvo večjo spremembo v konstrukciji s pojavom podpornih ročic. Ti novi konstrukcijski elementi se
7 Seznam najstarejših kozolcev bi bil gotovo še daljši, če bi se raziskave kozolcev na Slovenskem izvajale načrtno in sistematično. Pomembno pomoč pri prepoznavanju najstarejših kozolcev na Slovenskem predstavljajo dendrokronološke
raziskave, ki jih izvaja Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani pod vodstvom prof. dr. Katarine Čufar.
45
v razvoju toplarja prvič dokumentirano pojavijo na prelomu iz 18. v 19. stoletje.
Najstarejša primera novejše konstrukcijske zasnove s podpornimi ročicami sta Lukatov toplar iz Trstenika pri Šentrupertu iz 1795 in Kaplarjev toplar iz Zavinka iz
1805. Zanimivo je, da so se kozolci drugod postavljali po starem še vse do sredine
19. stoletja. Najdlje na območju Velikolaške pokrajine, Dobrepolja in Vidma.
Toplar je zanimiv tudi po likovni plati. Na nobenem drugem tipu kozolca ni
bilo toliko pozornosti namenjene krašenju kot na toplarjih. Najzgodnejši primeri
krasitve so na Dolenjskem dokumentirani že sredi 19. stoletja. Najzgodnejši primer krasitve kozolca predstavlja Zaplatarjev toplar na Mirni. Gre za rezbarije na
njegovih nosilnih stebrih in na prvem prečnem tramu pod gankom.
Likovno izrazje se je sčasoma razširilo na številne detajle na kozolcu – na oblikovanje zaključkov na špirovcih, desk na sprednjem in zadnjem oboju, diagonalnih tramov v sprednjih, zadnjih in bočnih branah, desk na ograji ganka, podpornih
ročic ter spodnjih delov nosilnih stebrov. Poseben element likovnosti so predstavljale posebej oblikovane prezračevalne line na sprednjem in zadnjem pročelju.
Po motivih ptičev, moštranc, križev, deteljic, srčkov in ostalih motivih so se med
seboj razlikovali tudi tesarski mojstri. Posebno pozornost pri krašenju kozolcev so
tesarski mojstri posvečali tudi krašenju preklad nad vhodi v osrednji hodnik. Tu so
se mojstri najpogosteje podpisali s svojimi in naročnikovimi inicialkami ter letnico
izdelave kozolca.
Slika 1: Dolenje Retje – Ilijev toplar s konca 18. stoletja, ki je pokrit še po starem – s štirikapno streho
(foto: D. Štepec, arhiv ZVKDS OE Novo mesto)
46
46
DUŠAN ŠTEPEC
Toplar konstrukcijsko in likovno doseže svoj razvojni vrh na Dolenjskem v obdobju med obema vojnama. V času gospodarske krize v tridesetih letih 20. stoletja je
bila konkurenca med posameznimi tesarskimi mojstri največja. V tem času so zato
nastali dekorativno najbogatejši kozolci, ki so jih tesarski mojstri s svojimi ekipami
delavcev postavljali po načrtih, ki so morali biti predhodno potrjeni na takratnih
pristojnih občinskih organih.
Tipologija kozolcev na Dolenjskem odraža tudi vsakokratno socialno podobo
Dolenjske. Majhne enojne kozolce so si postavljali kajžarji in ostali majhni kmetje.
Manjše dvojne kozolce – enojne vzporedne, nizke kozolce, kozolce na kozla ter
manjše toplarje so si postavljali srednji kmetje. Velike toplarje, ki so bili simbol
dobrega gmotnega položaja gospodarja, pa so si lahko privoščili predvsem veliki
kmetje, veleposestniki, Cerkev ter plemstvo.
Slika 2: Glavarjev kozolec na Lanšprežu iz leta 1766. Primer grajskega kozolca z zidanimi stebri
Kozolci na Dolenjskem so zanimivi tudi z vidika uporabe gradbenih materialov,
iz katerih so zgrajeni. V preteklosti so prevladovali leseni kozolci. Do konca 19.
stoletja so za nosilne konstrukcijske elemente uporabljali predvsem hrastov les,
za ostale dele pa tudi bukov. Kasneje so namesto bukovine začeli bolj uporabljati smrekov les. Privilegirani družbeni sloji so postavljali tudi kozolce s kamnitimi
zidanimi nosilnimi stebri (npr. Lanšprež, Boštanj, Krupa…). Na prelomu iz 19. v
20. stoletje se na posameznih območjih, kjer je bila razvita opekarniška dejavnost,
uveljavijo tudi kozolci z opečnimi nosilnimi stebri (npr. okolica Krmelja in Ško-
47
fljice). Zelo zgodaj se na Dolenjskem pojavijo tudi betonski kozolci. Najzgodnejši
primer je dokumentiran na Veliki Loki iz leta 1914. Bolj množično se začnejo uveljavljati od šestdesetih let 20. stoletja dalje po vzoru kozolcev na Gorenjskem. V
osemdesetih letih 20. stoletja je postavljanje betonskih kozolcev doseglo svoj vrh,
danes predstavljajo skoraj večino vseh kozolcev na Dolenjskem.
Slika 3: Jevnikarjev kozolec na kozla v Martinji vasi pri Mokronogu iz leta 1905.
Posebno pozornost zaslužijo kozolci tudi kot kulturne prvine v kulturni krajini.
Na njihovo umestitev v dolenjsko pokrajino je vplivalo več naravnih in antropogenih dejavnikov. Razgiban svet Dolenjske, različni podnebni vplivi, zgodovinski
razvoj poselitve in interesi po gospodarski izrabi so odločilno vplivali na obstoječo pestro zgradbo kulturne krajine na Dolenjskem, katere sestavni del je kozolec.
Ta je bil zaradi svoje prilagodljive konstrukcije zelo uporaben za pestro socialno
strukturo prebivalstva na Dolenjskem. Kozolec je v svojih različnih tipoloških izvedbah funkcionalno zadovoljeval kmetijsko tehnologijo pridelave hrane in krmilnih rastlin. Dodatno je na raznovrstnost kozolcev in njihovo umestitev v prostor
na Dolenjskem vplival tudi naravnogeografski dejavnik. Dolenjska je pokrajina, ki
sega v tri različna naravnogeografska območja: območje subpanonske pokrajine,
območje predalpske pokrajine in območje dinarsko-kraške pokrajine (Atlas Slovenije, 2005: 45–92). Zaradi naštetega ima postavitev kozolca v kulturno krajino na
Dolenjskem svoje posebne značilnosti. Na Dolenjskem kozolce največkrat najdemo v sestavu kmečkih domov. V gručastih vaseh so kozolci enakomerno in brez
pravega reda razporejeni po celotni vasi ob posameznih domovih. V obcestnih vaseh pa so postavljeni v bolj ali manj pravilnem redu na obrobju vasi. Vaške kozolce,
48
48
DUŠAN ŠTEPEC
postavljene kot samostojna skupina ob vaških poteh in kolovozih, najdemo na Dolenjskem predvsem v Novomeški pokrajini (Grmovlje, Dolenje Kronovo), Suhi
krajini (Visejec, Dob) in Podgorju (Veliki Orehek, Pristava). Kozolci, ki so prosto
raztreseni med polja in travnike, so tretja oblika postavitve kozolcev v kulturni krajini na Dolenjskem. Posamezne primerke zasledimo na celotnem obravnavanem
območju. Še najbolj prepoznavni so v Grosupeljsko-višnjegorski pokrajini.
SIMONČIČEV TOPLAR V BISTRICI PRI ŠENTRUPERTU –
NAJBOLJ PREPOZNAVEN KOZOLEC NA DOLENJSKEM
Simončičev toplar stoji v vasi Bistrica pri Šentrupertu v Mirnski dolini v jugovzhodnem delu Slovenije.8 Kozolec ima tri pare oken in na južni strani ornamentiran
gank s stopnicami, s katerega je dostop v nadstropni osrednji hodnik. Njegovi
nosilni hrastovi stebri stojijo na zidanih podstavkih. Pokrit je z dvokapno streho.
Sleme strehe je na obeh koncih zaključeno na čop. Kritina je opečni zareznik. Kozolec odlikujejo kvalitetno izdelani detajli in južni čelni zatrep, ki je ornamentiran
s prezračevalnimi linami, ki posnemajo rastlinski motiv. Tik pod čopom je prezračevalna lina z izžaganimi inicialkami tesarskega mojstra G J ( Janka Gregorčiča).
Kozolec je zgrajen iz kvalitetnega, ročno tesanega in žaganega hrastovega,
smrekovega in bukovega lesa. Iz hrastovega lesa so izdelani nosilni stebri, spodnje
in zgornje podporne ročice ter sprednje in zadnje brane. Iz smrekovega lesa so
izdelani gank, osrednji hodnik z bočnimi branami, strešna konstrukcija in opaž na
obeh zatrepih. Iz bukovega lesa so izdelane talne deske pri osrednjem hodniku in
deske na “odru”.
Bistriški kozolec je eden najbolj prepoznavnih kozolcev na Dolenjskem ter širše na Slovenskem. Zgrajen je bil leta 1936 po zaslugi lokalnega tesarskega mojstra
Janka Gregorčiča iz Slovenske vasi. Leta 2001 je bil razglašen za kulturni spomenik
državnega pomena. Je edini doslej posamično razglašen kulturni spomenik državnega pomena. Predstavlja enega od vrhuncev tesarske obrti na Slovenskem. Je reprezentativen primer kozolca za obdobje, ko je toplar na Dolenjskem doživel svoj
vrh v razvoju, to je v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja.
Kozolec je od leta 2008 v lasti Občine Šentrupert. Kozolec želi obnoviti in
vključiti v projekt muzeja na prostem, ki ga načrtuje na južnem obrobju občinskega centra Šentrupert na Dolenjskem.
8 Novomeška območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je za Simončičev toplar leta 2006 izdelala celovit konservatorski program prenove in prezentacije.
49
Slika 4: Simončičev toplar v Bistrici pri Šentrupertu iz leta 1936. (foto: D. Štepec, arhiv ZVKDS OE Novo mesto)
PROBLEMATIKA VARSTVA IN OHRANJANJA KOZOLCEV
NA DOLENJSKEM
Varstveni interes spomeniškovarstvene službe na Slovenskem se je za tako imenovano ljudsko stavbarstvo vzpostavil relativno pozno, šele po drugi svetovni vojni.
Takrat je Boris Orel, ravnatelj Etnografskega muzeja, prevzel Referat za etnografske spomenike na Zavodu za varstvo in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije (Hazler 1999: 41). Razlog za pozno zanimanje za tovrstno dediščino je bilo v počasnem razvoju etnologije v znanstveno
vedo ter pozno zanimanje za kmečko materialno kulturo (Hazler 1999: 57). Boris
Orel je v obdobju vodenja Referata za etnografske spomenike med 1948 in 1961
z ekipami iz Etnografskega muzeja na terenu izvajal raziskave materialne, duhovne
in socialne kulture. Sem je sodilo tudi raziskovanje kmečkega stavbarstva. V času
aktivnosti Orlovih terenskih ekip so bili prvič dokumentirani tudi kozolci. Tako
je na primer Orlova ekipa pri svojem raziskovalnem delu na območju Šentruperta leta 1961 že dokumentirala tudi Simončičev toplar v Bistrici pri Šentrupertu.9
Kljub vsemu pa je bilo do fizičnega varstva kozolcev še daleč. Kadrovska podhra9 Gre za gradivo, ki ga je zbrala terenska ekipa Slovenskega etnografskega muzeja pod vodstvom ravnatelja dr. Borisa
Orla leta 1961 v Šentrupertu na Dolenjskem. Gradivo hrani Slovenski etnografski muzej pod imenom Gradivo Orlovih ekip, teren 18, 1961.
50
50
DUŠAN ŠTEPEC
njenost spomeniškovarstvene službe ni omogočala aktivnega varstva spomenikov
ljudskega stavbarstva vse do začetka osemdesetih let 20. stoletja, ko se je služba
kadrovsko okrepila z več etnologi. Kozolci niso bili deležni kakšne posebne varstvene pozornosti. Tako imamo prve dokumentirane primere njihovega fizičnega
varstva šele v okviru prizadevanj za postavitev prvih muzejev na prostem (Rogatec
in Pleterje). Razlog velja iskati v dejstvu, da je bilo kozolcev še veliko in so bili
še do osemdesetih let 20. stoletja v večini primerov še v rabi. Šele v devetdesetih
letih 20. stoletja postanejo etnologi v spomeniškovarstveni službi bolj pozorni na
kozolce, saj so ti začeli izgubljati svojo namembnost. Tako imamo v pregledu ljudskega stavbarstva na Slovenskem iz leta 1994 že izpostavljenih tudi več kozolcev
(Po poteh ljudskega stavbarstva Slovenije, 1994).
Po letu 1991 se poveča zanimanje za kozolce tudi s strani laične in strokovne
javnosti. Kozolci so postali na kmetijah, ki so se ozirale po evropskih standardih,
odvečen objekt. Na robu kmetij so začeli vse bolj propadati, hkrati pa so ob vstopu
Slovenije v evropsko integracijo leta 2004 nase prevzeli tudi identitetni simbolni
pomen. Ni slučaj, da se v začetku devetdesetih let 20. stoletja pojavijo različna civilna gibanja, ki začnejo propagirati ohranjanje kozolcev. Eno bolj prepoznavnih in
dejavnih v tem času je bila Ustanova “Poti kulturne dediščine” Slovenija s projektom Slovenski kozolec, ki ga je od 1993 vodil Slavko Mežek.10 Drugo pomembno
aktivnost na področju varstva in ohranjanja kozolcev vodi Občina Kranjska Gora,
ki od leta 1995 vodi projekt obnove kozolcev v Zgornjesavski dolini z naslovom
Kozolci – naša kulturna dediščina in za obnovo namenja nepovratna proračunska
sredstva.
Poleg teh dveh pomembnih aktivnostih na tem področju velja omeniti še celo
vrsto manjših in lokalno zasnovanih projektov, ki tako ali drugače spodbujajo varstvo in ohranjanje kozolcev na Slovenskem. V zadnjih nekaj letih smo tudi na novomeški območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine priča vse večjemu
zanimanju lastnikov kozolcev za njihov vpis v register nepremične kulturne dediščine. Vse več je tudi pobud za razglasitev kozolcev za kulturni spomenik. Pojavljajo pa se že tudi prve obnove kozolcev pod strokovnim nadzorom.
10 Ustanova je leta 1993 izdala knjigo Slovenski kozolec, ki je delo fotografa Jake Čopa in etnologa Toneta Cevca. Predstavitev knjige je bila ravno pod Simončičevim toplarjem v Bistrici pri Šentrupertu. Ustanova je pod vodstvom Slavka
Mežka in ob sodelovanju arhitekta Boruta Juvanca s svojimi aktivnostmi spodbujala zanimanje za varstvo in ohranjanje
kozolcev na Slovenskem.
51
PREDLOG UVRSTITVE KOZOLCA NA NACIONALNI POSKUSNI
SEZNAM DEDIŠČINE IZJEMNEGA NACIONALNEGA
POMENA V SLOVENIJI TER KONSERVATORSKA IZKUŠNJA
Ideja o uvrstitvi kozolca na tako imenovani poskusni seznam UNESCO svetovne
dediščine sega v leto 2003, ko je kulturno društvo Naša Slovenija – Slovenia Nostra na javnem razpisu Ministrstva za kulturo prijavilo projekt Vključitev slovenskega kozolca na poskusni seznam svetovne dediščine (Oven in Vanek 2004: 41).
Maja Oven in Michal Vanek, ki sta v okviru nevladnega društva projekt vodila, sta
kozolec razumela kot funkcionalni objekt, ki je zraščen s kulturno krajino, zato sta
v okviru Konvencije o varstvu svetovne kulturne dediščine videla možnost za nominiranje kozolca s krajino na UNESCOV seznam svetovne dediščine, in sicer v
kategoriji organsko se razvijajoča krajina oz. v njeni podkategoriji razvijajoča se ali
kontinuirana krajina (Oven in Vanek 2004: 42). V prvotnem konceptu sta Ovnova
in Vanek pripravila predlog 11 območij, ki bi jih po njunem prepričanju veljalo v
nadaljnjih aktivnostih še posebej preveriti. Šlo je za štiri primere kozolcev znotraj
domačij (Radomlje – Prešernova 40, Dolenji Globodol 10, Kunšperk 2 in Polže
1), potem pet primerov skupin kozolcev v krajini (Cerknica, Studor, Rut v Baški
Grapi, Zgornje Danje in Reteče) ter dva primera posameznih kozolcev (Okonina
24 in Simončičev toplar v Bistrici pri Šentrupertu) (Oven in Vanek 2004: 44–48).
Kasneje so se aktivnosti v zvezi z nominacijo kozolcev na sezam svetovne dediščine iz nevladnih krogov prenesle v okvir Zavoda za varstvo kulturne dediščine
Slovenije (Oven 2006: 4). Nadaljnja prizadevanja Ovnove so v letu 2006 vzpodbudila tudi aktivnosti na državnem nivoju za vzpostavitev sistema, ki bi omogočal
kontinuirano delovanje na področju nominiranja nacionalno pomembne dediščine na seznam svetovne dediščine (Oven 2006: 4). V tem času je bil po njeni
zaslugi pripravljen predlog nominacije kulturne krajine s kozolcem za nacionalni
poskusni seznam.11
Na podlagi omenjenih temeljnih dokumentov je Vlada Republike Slovenije
leta 2007 sprejela Strategijo za varstvo kulturne dediščine in naravnih vrednot v
Republiki Sloveniji.12 V njej so v seznamu preliminarnih predlogov prioritet za
uvrstitev na nacionalni poskusni seznam med drugimi navedeni tudi kozolci v kulturni krajini.13
11 Maja Oven: Kulturna krajina s kozolcem, Slovenija. Dokument za Poskusni seznam in postopek nominiranja na Seznam svetovne dediščine Unesco (strokovne utemeljitve in postopki). Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije,
2006; Maja Oven: Smernice za prepoznavanje in varovanje dediščine izjemnega nacionalnega pomena v Sloveniji. I.
del: Vzpostavitev Nacionalnega poskusnega seznama, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2006.
12 Gre za enega od sklepov vlade, ki so objavljeni v vladnem dokumentu številka 62000-3/2007/3 z dne 27. 12. 2007.
Sestavni del dokumenta je tudi omenjena strategija, ki je predstavljena na 18 straneh.
13 Navedeno delo: 7.
52
52
DUŠAN ŠTEPEC
Od sprejetja strategije dalje se v zvezi z nominacijo kozolcev na nacionalni
poskusni seznam ni zgodilo ničesar več, izjemo predstavljajo promocijske aktivnosti avtorice predloga. In v čem je problem? Problem je v tem, da moramo pri
kozolcih najprej ugotoviti, kje smo. Potem pa se bomo lahko odločili tudi o tem,
kam želimo iti. Že v uvodnem delu sem izpostavil hipotezo, da morajo biti za vpis
neke nacionalno pomembne dediščine na UNESCOV seznam svetovne dediščine
izpolnjena politični in strokovni interes. Pa poglejmo, kako je s tem na primeru
kozolcev v Sloveniji. Najprej lahko preverimo, kako je izpolnjen politični interes.
Kot konservator z več kot desetletnimi izkušnjami na področju preučevanja, varstva in ohranjanja kozolcev na Dolenjskem sem prišel do zaključka, da predstavlja
kozolec izjemno vrednoto, ki bi si zaslužila svoje mesto tudi na UNESCOVEM
seznamu svetovne dediščine in s tega vidika pozitivno ocenjujem predlog krajine s
kozolci na nacionalni poskusni seznam. Vendar pa sem mnenja, da bo nominacija
uspešna le pod pogojem, da kozolec najprej vključimo v vse najpomembnejše strateške dokumente v državi in na ta način vzpostavimo pogoje, ki bodo omogočili
obnovo, ohranitev in prezentacijo najpomembnejših med njimi. Pregled temeljnih
strateških državnih dokumentov14 pokaže, da kozolec v njih ni omenjen, niti krajina s kozolcem ne. Tudi v smernicah za celostno ohranjanje dediščinske kulturne
krajine zaman iščemo kulturno krajino s kozolci.15 Ob tem se zastavlja vprašanje,
kako torej v Sloveniji zagotoviti sistemske pogoje za varstvo in ohranjanje krajine s kozolcem, če te kategorije ni v temeljnih strateških dokumentih? Ob tem je
zanimivo, da tudi krajinsko arhitekturna stroka v kozolcu ne vidi posebej izrazite
kulturne prvine, ki bi dajala bistveno prepoznavnost neki kulturni krajini. Brez
sistemskih rešitev, podprtih v strateških razvojnih dokumentih ter posledično v
zakonodaji, varovanja in ohranjanja kozolcev na Slovenskem ni možno pričakovati. Podobna ugotovitev velja tudi za krajine s kozolci, ki so na nacionalnem poskusnem seznamu. Na podlagi predstavljenega lahko sklenem, da na državnem nivoju
zaenkrat še ni prepoznati resnega političnega interesa, zato smo po vsej verjetnosti
še precej daleč od nominacije kulturne krajine s kozolcem na poskusni seznam
svetovne dediščine. Tudi če bi v teh okoliščinah do tega slučajno prišlo, ne bi bilo
v tem dejanju nobenega smisla. Uvrstitev na omenjeni seznam bi tem krajinam
s kozolci sicer mogoče zagotavljala določeno stopnjo turistične prepoznavnosti,
“preživetja” pa tem in ostalim kozolcem na Slovenskem pač ne. S tem bi bilo krše14 Med temeljnimi strateškimi dokumenti mislim na: Nacionalni program za kulturo 2004–2007; Resolucijo o Nacionalnem programu za kulturo 2008–2011 (ReNPK0811), Ur. list RS, št. 35/2008; Strategijo razvoja Slovenije (2005);
Strategijo prostorskega razvoja Slovenije, Ur. list RS, št. 76/2004 ter Uredbo o prostorskem redu Slovenije, Ur. list
RS, št. 122/2004.
15 Smernice za celostno ohranjanje dediščinske kulturne krajine (spremembe zakonodaje, povezovanje s kmetijstvom),
ki jih je za Ministrstvo za kulturo izdelal Acer Novo mesto d.o.o., novembra 2005. V tem elaboratu lahko na strani 25
in 26 preberemo osnovno razvrstitev dediščinskih krajin: njivske krajine, krajine travnatega sveta, krajine trajnih nasadov, poseljene krajine, solinske krajine, krajine z izjemno naravno zgradbo, zgodovinske krajine in krajine z izrazitimi
ustvarjenimi vegetacijskimi členi. V nobeno od naštetih kategorij ni vključen kozolec kot izrazita in v krajini prepoznavna krajinska prvina!? Kozolec je kot krajinska prvina bežno omenjen le v kategoriji poseljene krajine na strani 32.
53
no bistvo seznama svetovne dediščine, ki je v tem, da morajo vse države članice,
“ki žele dediščino na svojem ozemlju nominirati na seznam svetovne dediščine,
predhodno dokazati svojo skrb in zaščito te dediščine, katere izjemne vrednosti se
zavedajo” (Oven 2006: 13).
Poglejmo še, kako je z zagotavljanjem strokovnega interesa. Predlog za vpis
kulturne krajine s kozolci na nacionalni poskusni seznam je v osnovi dober. Avtorica predloga je znotraj operativnih smernic utemeljila tisto kategorijo (organsko
razvijajoča se kulturna krajina) in obliko (skupinska nominacija enot znotraj ene
države) nominacije, ki je v primeru kozolcev na Slovenskem po njeni oceni realna
in uresničljiva. Seznam kulturnih krajin s kozolcem: Kulturna krajina Rut, Kulturna krajina Sorica – Danje – Torka, Kulturna krajina Zali Log, Kulturna krajina Cerknica in Kulturna krajina Studor razkriva, da je izbor pragmatičen, s strokovnega
konservatorskega vidika siromašen in ne dovolj reprezentativen. Pri izboru niso
bile upoštevane geografske, časovne, socialne, gradbeno-razvojne in likovne razsežnosti kozolca na Slovenskem. V predlogu imamo opravka s kozolci z Gorenjske in
Notranjske. Manjkajo primeri z Dolenjske, Štajerske, Koroške in Primorske. Glede
časovne komponente ne vemo, katera časovna obdobja izbrani kozolci zastopajo.
Pripadajo starejšemu ali mlajšemu časovnemu obdobju? Spregledana je socialna
pričevalnost kozolca. V omenjenih primerih imamo opravka z deprivilegiranimi
socialnimi sloji. Kaj je s kozolci, ki so nastali v privilegiranih družbenih okoljih
(v okviru Cerkve, plemstva, veleposestnikov, tovarnarjev, obrtnikov, tržanov, meščanov…)? Izbor kozolcev tudi ne odgovarja na vprašanje o gradbenem razvoju
kozolca. Na primeru raziskav kozolcev na Dolenjskem se ta najbolj izrazito kaže
na primeru toplarjev. Likovna kategorija kozolca je povsem prezrta, kljub temu da
imamo v primeru kozolcev na Dolenjskem začetek krašenja kozolcev dokumentiran že od sredine 19. stoletja dalje, vrh v krašenju pa se je zgodil v dvajsetih in
tridesetih letih 20. stoletja. V predlogu tudi ni zajeta vsa raznolikost umeščanja
kozolcev v kulturno krajino. Za kaj takega ni dovolj identificirati morfološko poenotene skupine kozolcev v kulturni krajini, ki ustreza zgolj estetskim kriterijem.
Potrebno je odkriti tudi vse vzročno-posledične povezave med kozolci in krajino
in tukaj iskati reprezentativne primere.
Omenjene dimenzije kozolca, ki manjkajo v predlogu, bi bile upoštevane, če
bi bil predlog izdelan interdisciplinarno. Pomembno strokovno težo pa bi mu dala
strokovna ocena konservatorjev etnologov. Ker predlog doslej, minila so že štiri
leta, še ni bil strokovno preverjen pri konservatorjih, težko ocenjujem, ali obstaja
okrog predloga krajine s kozolcem za nacionalni poskusni seznam resen strokovni
interes, kaj šele konsenz.
In tako smo prišli zopet na začetek zgodbe, ko lahko sklenemo krog s potrditvijo teze, da predlog še ni zrel za nacionalni poskusni seznam, saj ni ne političnega in
ne strokovnega interesa oziroma konsenza.
54
54
DUŠAN ŠTEPEC
Da bi se kozolci nekoč mogoče vendarle znašli na UNESCOVEM seznamu
svetovne dediščine, bi po moji oceni bilo treba izvesti naslednje postopke, ki sem
jih strnil v pet temeljnih korakov:
Korak 1: Temeljna interdisciplinarna analiza razvoja kozolca, njegove tipologije
in stanja.
Korak 2: Njegova celovita valorizacija.
Korak 3: Vključitev kozolca v nacionalne strateške dokumente.
Korak 4: Oblikovanje različnih modelov varstva in ohranjanja kozolcev.
Korak 5: Interdisciplinarno oblikovanje nacionalne strategije za uvrstitev kozolca
na UNESCOV seznam svetovne dediščine.
SKLEP
Predlog nominacije kulturne krajine s kozolcem za nacionalni poskusni seznam
dediščine izjemnega nacionalnega pomena v Sloveniji je sicer dober poskus iskanja možnosti za uvrstitev kozolcev po strogih mednarodnih merilih na UNESCOV
seznam svetovne dediščine, vendar ne zdrži strokovne presoje v smislu reprezentativnosti. Poleg tega predlog ne upošteva vse specifike kozolca kot utilitarne naprave, da vseh socialnih in duhovnih praks, ki so povezane z njegovo uporabo, niti ne
upoštevamo. Predlog izpostavlja zgolj enega od pomembnih segmentov kozolca in
to je njegovo vraščenost v kulturno krajino. Manjkajo pa mu vse ostale njegove dimenzije – geografska, časovna, socialna, gradbeno-razvojna in likovna razsežnost
kozolca. Zato bi veljalo predlog preveriti med konservatorji etnologi na ZVKDS,
ki svoj teren najbolje poznajo in se med konservatorji s kozolci tudi največ ukvarjajo. Izbor, ki je tehten, bi veljalo dopolniti še s kakšno kulturno krajino s kozolci
ter preveriti možnost, da se izbor preveri z vidika geografskega, zgodovinskega,
socialnega, gradbeno-razvojnega in likovnega kriterija.
Predvsem pa je treba odmisliti, da bi že sama uvrstitev kozolcev na UNESCOV
seznam svetovne dediščine omogočala varstvo in ohranjanje kozolcev na Slovenskem. Najprej moramo sami dobro analizirati stanje in na podlagi ugotovljenega
stanja poiskati sistemske rešitve za njihovo učinkovito varstvo in ohranjanje. Ko
bo to urejeno, bo tudi pot do uvrstitve kozolcev na UNESCOV seznam svetovne
dediščine lažja.
55
Literatura in viri
Atlas Slovenije. 2005. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Applegate, Toby Martin. 2008. The Kozolec. Material Culture, Identity and Social Practice in Slovenia
[magistrsko delo]. The University of Tennessee-Knoxville.
Baš, Franjo. 1970. “Gospodarska poslopja”. V Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, 1. Agrarno gospodarstvo. Ljubljana, 595–610.
Baš, Franjo. 1984. Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju. Ljubljana: Slovenska matica.
Batič, Jerneja, ur. 1994. Po poteh ljudskega stavbarstva Slovenije. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo,
Zavod RS za varstvo naravne in kulturne dediščine.
Bogataj, Janez. 2004. “Kozolec je najlepši, kadar je poln!” V Slovenski kozolec včeraj, danes, jutri:
prispevki posvetovanja. Ljubljana: Turistična zveza Slovenije, 19–23.
Cevc, Tone. 1993. “Stog (shramba za žito) – začetna razvojna oblika kozolca toplarja?” Traditiones
22: 97–106.
Cevc, Tone. 1994. “Novi pogledi na razvoj kozolca toplarja”. GEA 9: 64–65.
Cevc, Tone. 2001. “Kozolci toplarji s kamnitimi stebri”. Traditiones 1: 129–150.
Čop, Jaka i Tone Cevc. 1993. Slovenski kozolec – Slovene hay-rack. Žirovnica: Agens.
Čufar, Katarina i Tom Levanič. 2000. “Dendrokronologija kot metoda za datiranje lesa. Dendrochronology as a Method of Dating Wood”. V Les v restavratorstvu. Wood in the Proces of Restoration. Ljubljana: Restavratorski center Republike Slovenije, 31–37.
Deanovič, Boris. 2004. “Ekonomsko vrednotenje kulturne dediščine”. Spomeniškovarstveni razgledi
6: 24–25.
Feilden M., Bernard in Jukka Jokilehto. 1998. Management Guidelines for World Cuklural Heritages
Sites. Rim: ICCROM.
Hazler, Vito. 1987. “Kozolci ob Savi”. Traditiones 16: 97–134.
Hazler, Vito. 1999. Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljubljana: Založba Rokus.
Hazler, Vito. 2004a. Kozolci na Slovenskem. Hayracks in Slovenia. Ljubljana: Kmečki glas.
Hazler, Vito. 2004b. “Tudi kozolci so slovenska razpoznavnost!” V Slovenski kozolec včeraj, danes,
jutri: prispevki posvetovanja. Ljubljana: Turistična zveza Slovenije, 7–18.
Hazler, Vito. 2007. Kozolci – slovenska prepoznavnost. GEA 17/11: 60–65.
Hazler, Vito in Polona Sketelj. 2004. “Dera”. V Slovenski etnološki leksikon. Angelos Baš, ur. Ljubljana: Mladinska knjiga, 84.
Intervju: Koïchiro Matsuura, generalni direktor UNESCA. http://www.gea-on.net/clanek.
asp?ID=1305&Poglavje=2 (10. 7. 2009).
Jezernik, Božidar. 2002. “Izumljanje tradicij”. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 42/1-2: 30–31.
Jezernik, Božidar. 2005. “Preteklost in dediščina”. V Dediščina v očeh znanosti. Jože Hudales in Nataša Visočnik, ur. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 11–24.
Jezernik, Božidar. 2010. “Slovenska kulturna dediščina in politika”. V Kulturna dediščina in identiteta. Božidar Jezernik, ur. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljana, 7–30.
56
56
DUŠAN ŠTEPEC
Jogan, Savin. 2008. Pravno varstvo dediščine. Koper: Založba Annales.
Juvanec, Borut. 2005. Gradivo za raziskavo o kozolcu. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo.
Juvanec, Borut. 2007. Kozolec. Ljubljana: i2, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo.
Kučan, Ana. 1998. Krajina kot nacionalni simbol. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Lowenthal, David. 1998. The Heritage Crusade and the Spoil of History. Cambridge: Cambridge
University Press.
Makarovič, Gorazd. 2007. “Kdaj so nastali kozolci?” Etnolog 17: 209–248.
Maroević, Ivo. 1986. Sadašnjost baštine. Zagreb: Društvo povjesničara umjetnosti SR Hrvatske.
Melik, Anton. 1931. Kozolec na Slovenskem. Ljubljana: Razprava znanstvenega društva etnografsko-geografskega odseka.
Muršič, Rajko. 2005a. “Uvod: H kritiki ideologije dediščinstva ter slepega enačenja znanosti in
stroke”. V Dediščina v očeh znanosti. Jože Hudales in Nataša Visočnik, ur. Ljubljana: Oddelek za
etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 7–10.
Muršič, Rajko. 2005b. “Kvadratura kroga dediščine. Toposi ideologij na sečišču starega in novega ter tujega in domačega”. V Dediščina v očeh znanosti. Jože Hudales in Nataša Visočnik, ur.
Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v
Ljubljani, 25–39.
Muršič, Rajko. 2010. “Kulturna dediščina. Nerazrešljive dvoumnosti svetega v profanem”. V Kulturna dediščina preteklosti za lepšo prihodnost. Katarina Župevc, ur. Maribor: Evropski kulturni
in tehnološki center, 4–7.
Mušič, Marjan. 1970. Arhitektura slovenskega kozolca. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Oven, Maja in Mihael Vanek. 2004. “Kako ohraniti slovenski kozolec v kulturni krajini”. V Slovenski
kozolec. Včeraj, danes, jutri: prispevki posvetovanja. Ljubljana: Turistična zveza Slovenije, 41–48.
Oven, Maja. 2006a. Kulturna krajina s kozolcem, Slovenija: dokument za Poskusni seznam in postopek
nominiranja na Seznam svetovne dediščine UNESCO (strokovne utemeljitve in postopki) [neobjavljeno]. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Oven, Maja. 2006b. Smernice za prepoznavanje in varovanje dediščine izjemnega nacionalnega pomena
v Sloveniji. I del: vzpostavitev Nacionalnega poskusnega seznama [neobjavljeno]. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Oven, Maja. 2007. “Predlog za oblikovanje Nacionalnega poskusnega seznama dediščine izjemnega nacionalnega pomena v Sloveniji”. Varstvo spomenikov 42-43: 294–317.
Resolucija o Nacionalnem programu za kulturo 2008–2011. Uradni list RS, št. 35/2008.
Seznam svetovne dediščine. http://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_svetovne_dedi%C5%A1%C…
(10. 7. 2009).
Slabe Erker, Renata. 2005. “Ekonomsko vrednotenje varovanja dediščine”. V Življenje na zavarovanih območjih. Barbara Skoberne, ur. Ljubljana: Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni
razvoj, 11–19.
Smernice za celostno ohranjanje dediščinske kulturne krajine. 2005. Novo mesto: ACER.
Stabej, Jože. 1953. “Gradivo za obravnavo o kozolcu na Slovenskem”. Slovenski etnograf 6-7: 35–72.
Strategija prostorskega razvoja Slovenije. Ur. list RS, št. 76/2004.
Šarf, Franči. 1961. Stavbarstvo, notranja oprema [terenski zapiski]. Teren 18, Šentrupert. Gradivo
Orlovih ekip iz Arhiva Slovenskega etnografskega muzeja.
57
Šola, Tomislav. 1999. “Uvod v mnemozofijo kot splošno teorijo o dediščini”. Argo, časopis slovenskih
muzejev 42: 166–172.
Štepec, Dušan. 2002. “Kozolci v Šentrupertu in njegovi bližnji okolici”. V Korenine naše preteklosti.
Jože Zupan, ur. Šentrupert, 159–174.
Štepec, Dušan. 2005. “Kozolci v Mirnski dolini. Tesarski mojster Janko Gregorčič iz Slovenske
vasi pri Šentrupertu in njegovi kozolci”. Rast. Revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja
16/6(102): 602–608.
Štepec Dobernik, Dušan in sod. 2006. Bistrica pri Mokronogu – Simončičev toplar (EŠD 8078).
Konservatorski program za prenovo in prezentacijo kulturnega spomenika [neobjavljeno]. Novo
mesto: Zavod za varstvo kulturne dediščine OE Novo mesto.
Štepec, Dušan in Marko Pršina. 2008. Preliminarna valorizacija kozolcev v Suhi krajini. Skupina kozolcev v Ratju in malem Lipju [neobjavljeno]. Novo mesto: Zavod za varstvo kulturne dediščine
Slovenije OE Novo mesto.
Štepec, Dušan. 2009. Identificiranje in vrednotenje kulturne dediščine [magistrsko delo]. Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo.
Štepec, Dušan. 2010. “Kozolec, kdo bo tebe ljubil. Vloga konservatorja pri konstruiranju kulturnega spomenika na primeru Simončičevega toplarja v Bistrici pri Mokronogu”. V Kulturna dediščina in identiteta. Božidar Jezernik, ur. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete,
169–191.
Uredba o prostorskem redu Slovenije. Ur. list RS, št. 122/2004.
Ali je na UNESCOVEM seznamu svetovne dediščine
prostor tudi za kozolec na Slovenskem? Izkušnje
na primeru vrednotenja in varovanja kozolcev na
Dolenjskem
Povzetek
Avtor se ukvarja s fenomenom kozolca na Slovenskem. Gre za posebno leseno sušilno
napravo, katere začetki segajo v zgodnji srednji vek, množično pa je bila na Slovenskem
razširjena od 17. stoletja dalje. Prvotno je bila namenjena sušenju žita in sena. Vse do
sredine 20. stoletja ni bila deležna večjih sprememb. Z industrializacijo, v 60. letih 20.
stoletja, je pričela postopoma izgubljati prvotno namembnost. Danes je kozolec na
Slovenskem izgubil svojo primarno funkcijo, saj ga kmečka politika ni uspela funkcionalno vklopiti v sodobno kmečko tehnologijo. Slovencem pa kljub vsemu predstavlja
pomemben narodni simbol in sestavni del nacionalne prostorske identitete. Kozolec
se je v slovensko zavest vtisnil v času oblikovanja slovenske narodne zavesti v 2. polovici 19. stoletja. V kontekstu sprememb, ki sta jih prinesla novi družbeni red (kapitalizem) in pomlad narodov (marčna revolucija), je slovensko meščanstvo, ki ga je v večini
predstavljalo kmečko prebivalstvo priseljeno v mesto, pričelo povzdigovati vse, kar je
izviralo iz kmečkega okolja. V njihovem naboru kmečkih simbolov se je med drugim
znašel tudi kozolec. Podeželje je imelo v njihovih očeh podobo stabilnosti in trajnosti
58
58
DUŠAN ŠTEPEC
za razliko od nenehno spreminjajočega se mesta. Kmečko življenje jim je predstavljalo
nacionalno homogenost in zdrave kmečke vrednote. Tako so takratni narodni buditelji
določene kulturne pojave nacionalizirali kot simbole kolektivne identitete. V njihovem
naboru kmečkih simbolov se je med drugim znašel tudi kozolec. Zato ni čudno, da se
v tem času pod vplivom slovenskih slikarjev – impresionistov pojavi kozolec kot eden
od pomembnih simbolnih oblikovalcev slovenske kulturne krajine. Pri mitološki konstrukciji kozolca oz. njegovem oblikovanju v nacionalni simbol je vseskozi sodelovala
tudi znanost. Avtor v svojem prispevku sicer zagovarja tezo, da bi si kozolec na Slovenskem po njegovem zaslužil vpis na UNESCOV seznam svetovne dediščine, vendar pa
ugotavlja, da trenutna situacija za to še ni zrela. To poskuša dokazati na primeru svojih
večletnih izkušenj z raziskovanjem kozolcev na Dolenjskem. Še posebej pa svojo tezo
utemeljuje na primeru Simončičevega toplarja v Bistrici pri Šentrupertu, ki je edini
kulturni spomenik državnega pomena. Kot poglavitni razlog navaja, da pri vrednotenju
kozolcev in njihovem umeščanju v dediščinsko vrednostno lestvico ni ne političnega
in ne strokovnega konsenza. Kozolec ni omenjen v nobenem državnem strateškem dokumentu, na strokovni ravni pa je bilo doslej kozolcu namenjene premalo pozornosti.
Spomeniškovarstvena služba danes tako ne razpolaga s celovito analizo in valorizacijo
kozolca na Slovenskem. Po avtorjevem mnenju bi morala biti pot za uvrstitev kozolca
na Slovenskem na UNESCOV poskusni seznam svetovne dediščine naslednja: temeljita analiza razvoja, tipologije in stanja kozolcev na Slovenskem > njegova celovita valorizacija > vključitev kozolca v nacionalne strateške dokumente > oblikovanje nacionalne strategije za uvrstitev kozolca na UNESCOV seznam svetovne dediščine.
Ima li na UNESCO-ovoj Listi svjetske baštine mjesta
i za kozolec u Sloveniji? Iskustva na primjeru vrednovanja i zaštite kozolca u Dolenjskoj
Sažetak
Autor se bavi fenomenom kozolca u Sloveniji. To je posebna drvena konstrukcija za
sušenje sijena koju susrećemo već u ranom srednjem vijeku, a masovno je u Sloveniji raširena od sedamnaestog stoljeća nadalje. Prvobitno je bila namijenjena sušenju
žita i sijena. Sve do sredine dvadesetog stoljeća nije doživjela veće promjene. U šezdesetim godinama dvadesetog stoljeća, industrijalizacijom je postupno počela gubiti
prvobitnu namjenu. Danas je kozolec u Sloveniji izgubio svoju primarnu funkciju, jer
ga agrarna politika nije uspjela funkcionalno uklopiti u suvremenu ruralnu tehnologiju. Unatoč tome, kozolec Slovencima predstavlja značajan narodni simbol i sastavni je
dio nacionalnog prostornog identiteta. Kozolec se u slovensku svijest urezao u vrijeme
oblikovanja slovenske narodne svijesti u drugoj polovici devetnaestog stoljeća. U kontekstu promjena koje je donio novi društveni poredak (kapitalizam) i proljeće naroda (ožujska revolucija), slovensko je građanstvo, većinom u grad preseljeno ruralno
stanovništvo, počelo glorificirati sve što potječe iz seoskog miljea. U njihovom izboru
seoskih simbola, između ostalog, je i kozolec. Selo je u njihovim očima, za razliku od
neprestanih promjena u gradu, predstavljalo oličenje stabilnosti i trajnosti. Seoski je
život za njih predstavljao nacionalnu homogenost i zdrave seoske vrijednosti. Tako su
tadašnji nacionalno osviješteni ljudi određene kulturne pojave nacionalizirali kao simbole kolektivnog identiteta. Stoga ne čudi da se u to vrijeme, pod utjecajem slovenskih
slikara – impresionista, pojavio kozolec kao jedan od značajnih simbola oblikovanja
slovenskog kulturnog krajolika. U mitološkoj konstrukciji kozolca, odnosno njegovom
pretvaranju u nacionalni simbol, cijelo je vrijeme sudjelovala i znanost. Autor u svom
članku, doduše, zagovara tezu kako kozolec u Sloveniji zaslužuje upis na UNESCO-ovu
Listu svjetske baštine, ali zaključuje kako trenutna situacija ipak još nije zrela za to.
To pokušava dokazati na primjeru svoga višegodišnjeg iskustva istraživanja kozolca u
Dolenjskoj. Svoju tezu dodatno utemeljuje na primjeru Simončičevog toplara (kozolca) u Bistrici kod Šentruperta, koji je jedini kulturni spomenik od državnog značaja.
Kao glavni razlog navodi činjenicu da kod vrednovanja kozolca i njegovog svrstavanja
na ljestvicu vrednovanja baštine nema niti političkog, niti strukovnog konsenzusa. Kozolec nije spomenut ni u jednom državnom strateškom dokumentu, a i na strukovnoj
razini mu je dosad posvećeno premalo pažnje. Služba za zaštitu spomenika danas, tako,
ne raspolaže cjelovitom analizom i valorizacijom kozolca u Sloveniji. Prema mišljenju
autora, način kako uvrstiti kozolec na UNESCO-ovu Pokusnu listu svjetske baštine jest
sljedeći: temeljita analiza razvoja, tipologije i stanja kozolca u Slovenji, njegova cjelovita valorizacija, uključivanje kozolca u nacionalne strateške dokumente, oblikovanje
nacionalne strategije za uključivanje kozolca na UNESCO-ov popis svjetske baštine.
Is there a Place in the UNESCO World Heritage List
for the Slovenian Kozolec (Hayrack)? Experience
Based upon the Assessment and Protection of Kozolec in Dolenjska Region
Summary
The author deals with the phenomenon of kozolec in Slovenia. It is a special wooden
structure for hay drying, originating back in the early Middle Ages, and was mass produced in Slovenia starting in 17th century. It was originally used for wheat and hay
drying and remained significantly unchanged by the mid-20th century. However in
the 1960s along with the industrialisation kozolec started to lose its primary function,
and today it has lost it, because the agricultural policy has not managed to functionally
adapt it to the modern technology in agriculture. Yet, for the Slovenians it remains their
national symbol and a part of Slovenian landscape identity. Kozolec became a part of
Slovenian awareness at the time of the formation of the Slovenian National Question,
in the late 19th century. In the context of the changes brought about by the new social
order (capitalism) and the Spring of Nations (March Revolution), Slovenian citizenry
mostly rural population that moved to cities, began to glorify everything that originated in the rural milieu. Kozolec, among other things, was a rural symbol of their choice.
The village, unlike the city with its constant changes, was for them the epitome of stability and durability. For them, rural life represented the national homogeneity and
good old rural values. Then the awakeners i.e. nationally conscious people nationalized
certain cultural phenomena as symbols of collective identity. No wonder that at that
59
60
60
DUŠAN ŠTEPEC
time under the influence of Slovenian artists – the Impressionists, kozolec appeared
as one of the most important symbols forming the Slovenian cultural landscape. Scientists participated as well during the mythological construction of kozolec, that is,
its transformation into a national symbol. However, the author argues that kozolec in
Slovenia deserves inclusion on UNESCO World Heritage List, but concludes that the
current situation is still not ripe for it. He tries to prove it based on his rich experience
in the research of kozolec in the region of Dolenjska. His thesis is further established in
the example of Simončič’s toplar (kozolec) in Bistrica near Šentrupert, which is the only
monument of national importance. As the main reason the author mentions the fact
that in evaluating kozolec and its positioning on the heritage grading scale there is no
political or professional consensus. Kozolec is not mentioned in a single national strategic document, and too little attention has been paid to kozolec at the professional level.
The monument protection service today does not dispose of a complete analysis and
validation of kozolec in Slovenia. In the author’s opinion the way to include kozolec on
the UNESCO Tentative World Heritage List should be as follows: thorough analysis of
the development, typology and state of kozolec in Slovenia > its full evaluation > inclusion of kozolec in the national strategic documents > formation of a national strategy
for inclusion of kozolec in the UNESCO World Heritage List.
PREGLED ENOT SLOVENSKE DEDIŠČINE S
PERSPEKTIVAMI NOMINIRANJA NA
SEZNAM SVETOVNE DEDIŠČINE UNESCO
POUDAREK NA ETNOLOŠKI DEDIŠČINI: KULTURNA
KRAJINA S KOZOLCEM
Maja Oven
Vedno širše razumevanje pojmov kulturne in naravne dediščina je obogatilo seznam
svetovne dediščine UNESCO s kulturnimi krajinami, arhitekturo 20. stoletja, kulturnimi potmi, kanali ipd. Kulturna krajina, ki zajema širša območja s kulturnimi in naravnimi prvinami, je postala posebna kategorija dediščine na omenjenem seznamu v 90.
letih. Sedaj lahko na seznamu prepoznamo najrazličnejše kulturne krajine od riževih
teras na Filipinih do polj tobaka na Kubi. Posebno “tipično” kulturno krajino pa imamo tudi Slovenci, čeprav se najde tudi nekoliko izven državnih meja. Zaznamujejo jo
kozolci – naprave ali objekti za sušenje in spravilo poljščin, ki jih lahko sledimo v različnih tipoloških izvedbah, zgrajenih z različnimi, lokalno dostopnimi materiali. Pričujoči članek obravnava kratek pregled potencialnih lokacij v Sloveniji za nominiranje na
seznam svetovne dediščine UNESCO, posebej pa se posveti kulturni krajini s kozolci,
ki jo je avtorica raziskala in skušala opredeliti skozi pravila nominiranja na omenjeni
seznam že v okviru svojih magistrskih tez, v pričujočem članku pa želi svoje ugotovitve
še nadgraditi. Pri opredelitvah kulturne krajine s kozolci bi še poudarila, da gre za predloge, ki ne vključujejo trenutnega stanja kulturne dediščine na terenu.
Ključne besede: svetovna dediščina, kulturna krajina, kozolci
UVOD
Nominiranje na seznam svetovne dediščine je podrejeno pravilom, ki jih določajo
mednarodno veljavni dokumenti, med katerimi sta ključna: Konvencija o ohranjanju svetovne kulturne in naravne dediščine in Operativne smernice za izvajanje
Konvencije svetovne dediščine. Poleg teh so pomembne še smernice svetovalnih
teles: ICOMOS, IUCN, ICCROM ter nekatere druge strokovne mednarodne
smernice, ki opredeljujejo pojem kulturne in naravne dediščine, njene vrednote,
predvsem pa njeno ohranjanje in varovanje. Po sprejetju Konvencije na konferenci
62
MAJA OVEN
Združenih narodov v Parizu leta 1972, ko je bil ustanovljen tudi seznam svetovne
dediščine, je vpis na seznam naglo rastel. Vendar pa so analize kmalu pokazale, da
je na njem zastopana zlasti kulturna dediščina t. i. zahodnega sveta (zlasti Evrope),
medtem ko je vpisov kulturne dediščine z drugih delov sveta precej manj. V želji
po manj “evropocentričnem” pogledu na kulturno dediščino je bila že leta 1992 v
operativne smernice vključena kategorija kulturne krajine. Ta se je opirala na del v
Konvenciji, ki govori o skupnem vplivanju “narave in človeka”,1 njene podkategorije pa naj bi omogočile nominiranje, ki bi vključevalo tudi pogled neevropskega
človeka (z elementi nematerialne dediščine ipd.). Leta 1994 je UNESCO sprejel
Globalno strategijo za uravnotežen, reprezentativen in popolnejši seznam svetovne dediščine. Periodično izhajajoče Operativne smernice pa se postopoma prav
tako dopolnjujejo z novimi kategorijami, ki so jih praviloma prej strokovno utemeljila svetovalna telesa (ICOMOS, leta 2005).2 Tako se v zadnjih nekaj izdajah
smernic pojavijo utemeljitve kategorij: kulturne poti, kanali, tehniška dediščina,
arhitektura 20. stoletja. Spodbujajo skupinske nominacije, posebno tiste, ki vključujejo sodelovanje med več državami.
Seznam svetovne dediščine trenutno obsega 936 enot, izmed katerih je 725 enot
kulturne dediščine, 183 enot naravne dediščine ter 28 enot mešane dediščine.3
SLOVENIJA NA SEZNAMU SVETOVNE DEDIŠČINE UNESCO
Slovenija je na seznamu zastopana z dvema enotama. Prve so Škocjanske jame, ki
so tudi del slovenskega klasičnega krasa. Ta izjemni splet podzemnih rovov, dolin
in slapov je bil na seznam kot enota naravne dediščine uvrščen že leta 1986. Prav
na slovenskem krasu se je pričelo raziskovanje kraških pojavov, iz česar izhajajo
tudi številna njihova poimenovanja.
Od leta 2011 so na seznam uvrščena tudi prazgodovinska kolišča okoli Alp
(Prehistoric Pile dwellings around the Alps).4 Pobudo za skupinsko nominacijo
držav: Avstrije, Nemčije, Francije, Italije, Slovenije in Švice je leta 2004 podala slednja. Gre za ostanke bivališč in kulture, znane kot koliščarske, ki so se od 5.000–
500 let p. n. š. pojavila na območjih navedenih držav. 111 manjših območij se je
nahajalo na mokriščih, jezerih ter ob slapovih. V Sloveniji se območje nahaja na
Ljubljanskem Barju.
1 UNESCO: Convention Concerning the Protection of World Cultural and Natural Heritage (World Heritage Convention), 1972, I./I.
2 The World Heritage list: Filling the Gaps – an Action Plan for the Future, An Analysis by ICOMOS, February 2004
(http://www.international.icomos.org/world_heritage/whlgaps.htm, z dne 15. 5. 2010).
3 http://whc.unesco.org/en/list, z dne 20. 2. 2012.
4 Navajam prenovljene podatke, saj sem na simpoziju na Hvaru območje obravnavala še kot perspektivo. Ostali podatki so nespremenjeni.
PREGLED ENOT SLOVENSKE DEDIŠČINE S PERSPEKTIVAMI NOMINIRANJA…
63
Poskusni seznam (Tentative list)
Slovenski poskusni seznam bi bilo potrebno revidirati, vse enote na njem pa ponovno ovrednotiti v luči aktualnega stanja dediščine in novih perspektiv.
Na poskusni seznam je že od leta 1994 vpisan Klasični Kras, ki zavzema območje Slovenije, širi pa se tudi na italijansko stran. Obsežno območje, ki poteka od
Soče, Trsta, Vipavske doline, pa do Vremščice in Slavnika, zajema podzemne kraške fenomene in nadzemno kulturno krajino z značilno arhitekturo tega območja.
Vrednote območja so deloma opisane že pri Škocjanskih jamah, na območju pa
se nahaja tudi kobilarna Lipica, kjer so stoletja vzrejali posebno avtohtono pasmo
konj za Habsburški dvor. Perspektiva nominacije na seznam svetovne dediščine za
to enoto se kaže v razširitvi območja Škocjanskih jam.
Partizanska bolnišnica Franja je bila na poskusni seznam uvrščena leta 2000.
13 lesenih objektov je omogočilo popolno delovanje bolnišnice med drugo svetovno vojno, v letih 1943–1945. Okupator je nikoli ni odkril, pri čemer je bila
ključna tudi podpora lokalnega prebivalstva. Enota je že bila v postopku nominiranja, vendar jo je država zaradi slabe ocene svetovalnega telesa ICOMOS začasno
umaknila.
Idrija na poti živega srebra na medcelinski Camino Real se pod tem imenom na
poskusnem seznamu nahaja od leta 2007, kot rudnik živega srebra pa je bila nanj
vpisana že v 90. letih. Pobuda za skupinsko nominacijo je prišla iz Španije, vanjo
pa sta bili poleg omenjenih sprva vključeni še Mehika in Peru. Nominacija je s
spremembami v postopku kandidature predvidena za leto 2012.
Območje Fužinarskih planin pri Bohinju (Fuzina Hills in Bohinj), na seznamu
od leta 1994, zajema 50 km2, ki vključuje pašne planine s tipičnimi pastirskimi
bivališči, pa tudi visokogorje in ledeniški svet. V vznožju gora stojita vasi Stara Fužina in Studor. Tradicionalen način pastirskega življenja, ko pastirji ženejo živino
v gorate predele za več mesecev ter se pred zimo vračajo v dolino, se je, čeprav v
manjšem obsegu, še ohranil. Prav tako pa tradicionalna izdelava sira ter mohanta
(tipične siru podobne jedi iz mleka). V Studoru stoji tudi značilna skupina kozolcev, o kateri bomo govorili pozneje. Celotno območje je danes del Triglavskega
narodnega parka oziroma njegovega vplivnega območja.
Druge perspektive za vključitev na seznam svetovne
dediščine
Na prvem mestu je tu treba omeniti Plečnikovo dediščino, ki obsega obsežen sklop
arhitekture, urbanističnih zasnov in oblikovalskih dosežkov. Čeprav je v arhitekturo znal vnesti tudi tehnološke inovacije “že 10 let pred Augustom Perretom je
64
MAJA OVEN
postavil eno izmed prvih modernih železobetonskih cerkva v Evropi” (Prelovšek
2008) (župnijska cerkev sv. Duha na Dunaju, sezidana v letih 1910–1913), se njegova odlika kaže zlasti v tem, da je “v času, ko se je porajala moderna arhitektura,
zavestno izbral svojo umetniško pot, ki je sledila klasičnim izvorom arhitekture. S
tem je dokazal svojo etično moč in strokovno suverenost. Njegov odklon od glavnih smeri razvoja tedanje arhitekture zato pomeni možnost odkrivanja novega. S
tem dejanjem je vplival na generacije, ki so sledile.” Vplival je na številne arhitekte
v Evropi in Ameriki, zanimanje zanj pa še vedno raste. Bil je eden tistih, ki so odločilno prispevali k razvoju dunajskega art noveauja, cenjen tudi pri drugih velikih
arhitektih njegove dobe (Adolf Loos, Le Curbusier).
Slovenski arhitekt je deloval v Avstriji, na Češkem, na Hrvaškem, v Srbiji in
Bosni in Hercegovini. Ljubljano je s svojo arhitekturo in posegi sistematično spremenil v prestolnico. Skupinska nominacija bi zato morala vključevati vse države, v
katerih se nahajajo arhitektova najpomembnejša dela. Gre za arhitekturo 20. stoletja, ki je na seznamu svetovne dediščine že zastopana (Gaudi, Victor Horta itd.),
zato so možne primerjave. Vsa Plečnikova dela pa se ponašajo z avtentičnostjo (večinoma tudi v uporabi), so dobro ohranjena oziroma vzdrževana.
Izjemni univerzalni pomen je mogoče utemeljiti pri Claustri Alpium Iuliarium
(ljudsko Rimski limes). Gre za obzidno konstrukcijo z opazovalnimi stolpi, katere
namen je bil preprečiti vdor sovražnika. Ostanki le-te se nahajajo na ozemlju današnje Slovenije in Hrvaške. Potekala je od Trsata (Tharcaticum) na Hrvaškem,
preko Notranjske (Prezid, Selo, Rob, Rakitna), do Hrušice (Ad Pirum), med Logatcem (Longaticum) in Vrhniko (Naoportus) ob poti, ki je vodila iz Gorenjske v
dolino Bače (Pri Koritnici). Naprej je kot obramba Rimljanom služila naravna zapora Julijskih Alp, vse do obrambnih naprav v Ziljski dolini pri Meglarjih (Meclaria) in ob zgornji Dravi (Duel pri Paternionu). Rimski limes je bil zasnovan tako,
da so bili zagrajeni posamezni odseki na prehodih skozi hribovit svet. Zgrajen je
bil na koncu 3. stoletja in ohranjal funkcijo do 5. stoletja. “Bil je zadnja ovira na
poti v Rim in s tem zaščita srca Rimskega imperija.” Obenem je predstavljal tudi
mejo med vzhodnim in zahodnim Rimskim cesarstvom (Zupančić 1997: 46). Na
seznamu svetovne dediščine se že nahajata zidova: Hadrianov zid, Antonijev zid
(Frontiers of the Roman Empire), katerih naloga je bila zaščita meja rimskega imperija. Na slovenskem ozemlju so sicer mnogi deli limesa zapuščeni, vendar so v
zadnjih letih na posameznih delih že začeli potekati projekti za njihovo zaščito in
oživitev. Pri enem takih sodeluje tudi Narodni muzej Slovenije.
Bohinjska železniška proga (v italijanščini Transalpina, v nemščini Wocheinerban) je 158 km dolg del sicer 717 km dolge povezave Praga–Jesenice–Gorica–Trst.
Zgrajena je bila med leti 1900–1906 kot povezava srednje Evrope z Jadranskim
morjem. Bohinjska proga (ali Transaplina) vključuje tako 89 km dolgo Bohinjsko
65
( Jesenice–Gorica) kot tudi 69 km dolgo t. i. Kranjsko progo (Gorica–Trst). Proga predstavlja skupek ohranjenih elementov tipične železniške arhitekture, tunele,
mostove ipd., katerih največja posebnost je Solkanski most.
Ta je največji med železniškimi kamnitimi mostovi na svetu, njegov lok, ki je
zgrajen iz rezanega kamna, pa največji tovrstni železniški lok. Solkanski most ima
tudi največji krožni lok na svetu, ki je zgrajen iz kamna, obenem pa je to tudi največji kamniti lok zgrajen nad vodo. Zgrajen je po segmentni metodi vgrajevanja
kamnitih blokov in s postopnim zaključevanjem posameznih prstanov loka ter
predstavlja največji lok v tem načinu gradnje, ki velja za najboljšo metodo gradnje
kamnitih mostov. Za njegovo izgradnjo je bila izdelana največja in najzahtevnejša
lesena konstrukcija, kadarkoli uporabljena pri kamnitih mostovih (Humar 1996:
11).
Perspektive za nominacijo na seznam svetovne dediščine se tudi tu kažejo v
skupinski nominaciji, ki bo vključevala države, preko katerih poteka železniška
proga. Gre za tehniško dediščino izjemnega pomena. Na seznam svetovne dediščine pa je že uvrščenih nekaj izjemnih železniških prog: Gorske železnice v Indiji
in Rheatijske železnice v Albui, v Švici.
Današnje Sečoveljske soline so le del nekdaj zelo obsežnih Piranskih solin, ki
so bile skozi stoletja pomemben dobavitelj solin zlasti severni Italiji tja do Piemonta, v posameznih obdobjih pa tudi Dalmaciji, Srbiji, Kranjski ter Južni Avstriji.
Obstajajo zelo natančni zemljevidi, na katerih je ime mesta Piran prikazano kot
ime majhne “evropske metropole” (Appolonio 2005: 8). Danes so Sečoveljske
soline zaščitene z Ramsarsko konvencijo kot pomembna zakladnica živalskega in
rastlinskega sveta. Zavetje nudijo najmanjšemu sesalcu na svetu – etruščanski rovki (Suncus etruscus), 45 vrstam ogroženih rastlin z rdečega seznama v Sloveniji.
Najbolj izjemne so iz ornitološkega vidika, saj je bilo tu opaženih več kot 200 vrst
ptic, od katerih jih okoli 80 vrst tu stalno ali občasno gnezdi. Soline so zagotovo
izjemne vrednosti, njihovo možnost uvrstitve na seznam svetovne dediščine pa bi
bilo potrebno še natančneje preučiti.
KULTURNA KRAJINA S KOZOLCI
Ena najbolj perspektivnih enot, s katero se je avtorica tega teksta ukvarjala tudi v
svoji magistrski nalogi z naslovom: Študija za nominiranje slovenske kulturne krajine s kozolcem na seznam svetovne dediščine (Oven 2006), je prav kulturna krajina s kozolci. Gre za značilno kulturno krajino, ki je sicer razširjena domala preko
dveh tretjin slovenskega ozemlja. Danes je ta kulturna krajina kot tudi posamezni
66
MAJA OVEN
kozolci, ki so sestavni del domačij, močno ogrožena zaradi opuščanja kmetijstva in
modernizacije, vendar kljub temu še obstajajo območja, kjer je kulturna krajina s
kozolcem v tradicionalni uporabi. O strategiji reševanja celostne problematike kulturne krajine s kozolci kot tudi posameznih naprav bom govorila ob koncu članka.
Prej pa se bom posvetila izboru kulturnih krajin s kozolci, ki se še odlikujejo po
vsej svoji avtentičnosti. Te ustrezajo kriterijem za nominiranje na seznam svetovne
dediščine.
Zgodovina in pomen
Kulturna krajina s kozolcem je nastala kot sožitje narave in človeka. Povezana je
tako z ekonomskim kot tudi s socialnim razvojem, ki je vplival na obstoj in kvaliteto življenja prebivalstva. V Sloveniji poleg tega predstavlja še tradicijo, zgodovino
in identiteto.
Kulturno krajino, v kateri kmetje s “kranjskega” postavljajo sušilne naprave –
kozolce, je prvič omenil slovenski polihistor Janez Vajkard Valvasor v knjigi: Slava
Vojvodine Kranjske konec 17. stoletja (Valvasor 1689: 105). Na skici, s katerimi
je opremljal svoje tekste, vidimo klasični tip enojnega stegnjenega kozolca, v katerega ljudje z vilami vstavljajo žito. Kdaj in kako so se razvili še drugi tipi te naprave
ni popolnoma razjasnjeno, obstaja pa več teorij. Jasno je le, da gre za napravo, ki se
je funkcionalno razvila s kulturno krajino, katere del je. Tako poznamo poleg stegnjenega kozolca še druge tipe: vezani kozolec ali toplar, dvojni stegnjeni kozolec,
kozolec na kozla ali psa in sestavljeni kozolci, ki predstavljajo kombinacije tipov
(Cevc 1993: 17–18).
Najbolj dodelan med napravami je kozolec toplar, ki obenem predstavlja tudi
najbolj dovršeno napravo za sušenje in spravilo, kar jih med podobnimi lahko najdemo. Podobne naprave, ki pa so večinoma spominjale na enojni stegnjeni kozolec, so bile še pred nekaj desetletji razširjene po Evropi, severno in vzhodno od
slovenskega ozemlja, vse do skandinavskega polotoka (Melik 1931: 59–77). Še
vedno jih najdemo tudi v Aziji: na Kitajskem in Japonskem (ibid.: 76–77; Oven
2006: 59–71). Vendar pa nikjer drugje ne zasledimo tolikšne raznolikosti, prilagojenosti okolju, dovršenosti in obsega ohranjenosti teh naprav kot prav na območju
današnje Slovenije ( Juvanec 1984: 7; Oven 2006: 55–81).
Pojav kulturne krajine, v kateri so ljudje postavljali naprave podobne kozolcem, je v zgodovini pomenil novo stopnjo v pridelavi hrane, organizaciji kmetije
in kmečkih opravil. Povezuje se z uvedbo organiziranega kmetovanja v velikem
delu sveta, le da so bile naprave za sušenje in spravilo tam nekoliko drugačne. To je
širše vplivalo na družbene spremembe kot tudi na spremembe narave. Nastanek in
razvoj kulturne krajine s kozolci je vplival na prehrano in kvaliteto življenja prebi-
67
valstva, nove kulture, ki so jih pričeli gojiti, na biotsko raznovrstnost posameznih
območij, obdelava pa na organizacijo kulturne krajine in njeno podobo.
Že v času priprave magistrske naloge je bilo ob pregledu celotnega slovenskega
terena izbranih nekaj enot, ki ustrezajo tradicionalni uporabi kot tudi ostalim kriterijem avtentičnosti in integritete. Nahajajo se na različnih geografskih območjih,
zato vsebujejo tudi različne regionalne značilnosti, ki se kažejo v gradnji, materialih, pogostosti tipov, dekorativnosti idr. Predlagane enote so: Kulturna krajina
s kozolci Sorica–Zali log–Danje–Torka, Kulturna krajina s kozolci Rut, Kulturna
krajina s kozolci ob Cerkniškem jezeru, Kulturna krajina s kozolci Studor pri Bohinju. Zlasti slednja, ki je na poskusni seznam že vključena v okviru Fužinarskih
planin, ima tudi zaradi pravne organiziranosti (del Triglavskega narodnega parka
z upravljavskim načrtom), zaščite, organiziranosti vaščanov ipd. najboljše možnosti.
Utemeljitev izjemne univerzalne vrednosti5
CC II. Kulturna krajina s kozolci predstavlja pomembno stopnjo v razvoju
kmetijstva in poljedelstva v Evropi, ki datira v čas fevdalizma. Njen nastanek se
povezuje z začetki organiziranega kmetijstva in uvedbo hlevske živinoreje ter vzgojo novih rastlinskih kultur. Nov način proizvodnje in hrambe je vplival na prehrano prebivalstva, ekonomijo in biološko raznolikost pokrajine. Dodaten vpliv
pa se odraža tudi v razvoju umetnih obrti, tehnik gradnje in nematerialne kulturne
dediščine.6
CC IV. Sestavni del kulturne krajine s kozolci, slovenski kozolec, predstavlja
izjemen tip objekta ali naprave, ki je bila namenjena sušenju in spravilu in se je
v tako dovršeni obliki, raznolikih tipih in prilagojenih funkcijah razvil na slovenskem ozemlju. Pojav in razvoj podobnih naprav je odraz posebne izrabe kulturne
krajine v namen tradicionalnega kmetijstva (poljedelstva in živinoreje) pred zadnjo modernizacijo.7
CC V. Kulturna krajina s kozolcem je nastala kot rezultat sožitja človeka z naravo ter se tako odlikovala skozi stoletja agrarne dejavnosti do današnjega časa,
pri čemer kozolec predstavlja njen najbolj značilen element. V sodobnem času je
5 Povzeto po: Oven 2006, str. 88–90 in Maja Oven: Kulturna krajina s kozolcem, Slovenija, Dokument za Poskusni seznam in postopek nominiranja na seznam svetovne dediščine UNESCO (Oven: Dokument, 2006), 2006, str. 15–19.
6 UNESCO: World Heritage Centre: Operational Guidelines for the implementation of the World Heritage Convention, 2008 (Operational Guidelines, 2008), II.D, 77. (ii), str. 20: “exhibit an important interchange of human values,
over a span of time or within a cultural area of the world, on developments on architecture or technology, monumental art, townplanning or landscape design”.
7 Operational Guidelines, 2008, II.D, 77. (iv) str. 20: “be an outstanding example of a type of building, architectural or
technological ensemble or landscape which illustrates (a) significant stage(s) in human history”.
68
MAJA OVEN
ta kulturna krajina postala ogrožena zaradi modernizacije in sprememb v kmetijstvu.8
Avtentičnost in integriteta9
Avtentičnost predlaganih enot se odraža v kontinuiteti tradicionalne izrabe kulturne krajine kot tudi v kontinuiteti funkcije in uporabi kozolca v njej, ki je kljub
razvoju kmetijstva v svojem bistvu ostala nespremenjena. Ohranjena je obstoječa
originalna substanca, prvotna oblika in oblikovanje, originalni materiali, uporaba
tradicionalnih tehnik pri izdelavi. Proporci kozolcev in njihova lega v kulturni krajini so skozi stoletja ostali nespremenjeni, tradicionalne tehnike in znanja pa so še
živa. Kozolci se nahajajo na svojih avtentičnih lokacijah in tako odražajo celovitost
te kulturne krajine.
Narava in delo človeka, ki se odraža v arhitekturi kozolca in kultivaciji okolice,
predstavlja neokrnjeno celoto, ki do današnjega časa še ni podvržena negativnim
vplivom onesnaženja, nasilne modernizacije, naravnim nesrečam ali drugim škodljivim vplivom.
IZGUBLJANJE FUNKCIJE IN POT NAPREJ10
Čeprav je bilo imenovanih nekaj kulturnih krajin s kozolci, ki so se ohranile v vsej
svoji avtentičnosti, pa je večina tako kulturnih krajin kot tudi posameznih naprav
ob kmetijah zaradi različnih posegov ali izgube uporabe le-to izgubilo, nekatere pa
zaradi opuščanja kmetijstva celo propadajo.
Ker gre za našo pomembno tradicijo in identiteto, je treba to problematiko
obravnavati celostno in sprva na nacionalnem nivoju.
Predlagam naslednje ukrepe:
– Sprejetje in implementacija celostne strategije za ohranjanje in varovanje te izjemne dediščine.
– Za vzdrževanje in ohranjanje je potrebno zagotoviti finančna sredstva, zato bi
bila najučinkovitejša oblika ustanovitev sklada. V tega bi prispevale zainteresirane avtoritete (občina, različna ministrstva: npr. za kmetijstvo, za okolje in
prostor, za kulturo idr.), sklad pa bi aktivno zbiral sredstva tudi iz drugih naslovov: donacije, podjetja, evropska sredstva.
8 Operational Guidelines, 2008, II.D, 77. (v) str. 20: “be an outstanding example of a traditional human settlement,
land use, or a sea-use which is representative of a culture (or cultures), or human interaction with the environment
especially when it has become vulnerable under the impact of irreversible change”.
9 Povzeto po: Oven: Studies, 2006, str. 88–90 in Oven: Dokument, 2006, str. 15–19.
10 Ibid.loc.cit.
69
– Vse enote kulturne dediščine je treba ovrednotiti. V skladu z ovrednotenjem je
to kulturno dediščino nato potrebno varovati, v skladu s tem pa se delijo tudi
sredstva.
– Definirati je treba upravljanje predlaganih enot, ki ustrezajo najvišjim kriterijem (za svetovno dediščino). Tudi to se določi s strategijo.
– Za ostale lastnike pa je treba zagotoviti možnost svetovanja ter ostale pogoje za
skrb, čim bližjo ohranjanju avtentičnosti.
Zlati pomembno je, da se zavedamo, da gre za kulturno dediščino, ki predstavlja
našo tradicijo in identiteto in zato za njeno ohranjanje kar največ naredimo sami.
Literatura in viri
Apollonio, Almerigo. 2005. Piranska sol. Ljubljana: DZS.
Cevc, Tone. 1993. Slovenski kozolec/Slovene Hay-rack. Žirovnica: Agens.
Hrausky, Andrej, Janez Koželj in Damjan Prelovšek. 1996. Plečnikova Ljubljana, Vodnik po arhitekturi. Ljubljana: DESSA.
Humar, Gorazd. 1996. Kamniti velikan na Soči. http://whc.unesco.org/en/list (20. 2. 2012.).
Juvanec, Borut. 1984. Gospodarska poslopja na Slovenskem – Kozolec. Ljubljana: Univerza v Ljubljani.
Juvanec, Borut. 2000. Kozolec/Hay-rack. Ljubljana: Univerza v Ljubljani.
Juvanec, Borut. 2002. Objketi za sušenje: Portugalska, Španija, Slovenija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani.
Juvanec, Borut. 2004. Chischner, Switzerland (documentation). Ljubljana: Ljubljana University.
Juvanec, Borut. 2004. Chischner, Rascana, Naprave za sušenje Ticino, Graubunden, Retoromanska
Švica (raziskave, research). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo.
Melik, Anton. 1993. Kozolec na Slovenskem. Ljubljana: Merkur D.D.
Mušič, Marjan. 1970. Arhitektura slovenskega kozolca.
Oven, Maja. 2006. Studies for Nominating the Hay-rack (kozolec) Cultural Landscape, Slovenia, for
World Heritage List (magistrska naloga). BTU Cottbus.
Oven, Maja. 2006. Kulturna krajina s kozolcem, Slovenija, Dokument za Poskusni seznam in postopek
nominiranja na seznam svetovne dediščine UNESCO (strokovne utemeljitve in postopki). Ljubljana: ZVKDS.
Oven, Maja. 2008. Potencialne enote za vključitev na sezname. Poskusni seznam svetovne dediščine
(Tentative list), Seznam svetovne dediščine UNESCO, Znak Evropske dediščine in Nacionalni poskusni seznam (seznam enot, možnosti za uvrstitev na predlagani seznam, možni nosilci nominacije,
preliminarna ocena). Ljubljana: ZVKDS.
Oven, Maja. Kulturna krajina s kozolcem skozi merila svetovne dediščine UNESCO. Arhitekturni muzej Ljubljana, predavanje 14. 4. 2009. http://www.napovednik.com/dogodek102160_mag_
maja_oven_kulturna_krajina_s_kozolcem_skozi.
70
MAJA OVEN
Oven Stanič, Maja. Kozolec – Značilnost slovenske kulturne krajine, Kulturna krajina s kozolcem v luči
definicij kulturnih krajin svetovne dediščine UNESCO. Urbanistični inštitut Slovenije, predavanje
11. 2. 2010. www.uirs.si/konference-predavanja.osp (14. 2. 2010).
Oven Stanič, Maja. 21. 4. 2010. “Kulturna krajina s kozolcem – dediščina, ki izginja. Pogovor s konservatorko in kustodinjo Majo Oven Stanič”. Kmečki glas 67/16: 15. http://www.kmeckiglas.
com/index.php?option=com_content&task=view&id=2153&Itemid=123.
Oven Stanič, Maja. 6. 5. 2010. “Več svetovne dediščine tudi v Sloveniji: slovenske perspektive za
vključitev na Unescov seznam”. Delo 52/102: 24.
Prelovšek, Damjan. 2008. Plečnik project 14. 5. 08–20. 8. 08 (katalog). Bruselj: Narodna Galerija.
The World Heritage list: Filling the Gaps – an Action Plan for the Future, An Analysis by ICOMOS,
February 2004. http://www.international.icomos.org/world_heritage/whlgaps.htm (15. 5.
2010).
UNESCO. 1972. Convention Concerning the Protection of World Cultural and Natural Heritage (World Heritage Convention).
UNESCO. 2008. World Heritage Centre. Operational Guidelines for the implementation of the World
Heritage Convention.
Valvasor, Johann Weichard. 1689. Die Ehre des Herzogtums Krain.
Zupančič, Matej. 1997. Limes (Claustra Alpium Iuliarium). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo (diplomsko delo).
Pregled enot slovenske dediščine s perspektivami
nominiranja na seznam svetovne dediščine Unesco
– poudarek na etnološki dediščini: kulturna krajina
s kozolcem
Povzetek
Nominiranje na seznam svetovne dediščine je podrejeno pravilom, ki jih določajo
mednarodno veljavni dokumenti, kot so: Konvencija o ohranjanju svetovne kulturne in naravne dediščine (Konvencija), Operativne smernice za izvajanje Konvencije
svetovne dediščine, smernice svetovalnih teles: ICOMOS, IUCN, ICCROM, druge
mednarodno veljavne smernice za ohranjanje dediščine ipd. Zaradi širšega in bolj celostnega pojmovanja dediščine, je UNESCO leta 1994 sprejel Globalno strategijo za
uravnotežen, reprezentativen in popolnejši seznam svetovne dediščine. Kot posledica razvoja so in še vedno nastajajo nove definicije dediščine v periodično izhajajočih
Operativnih smernicah za izvajanje Konvencije. Tako v slednjih, kot tudi v študijah
svetovalnih teles (npr. ICOMOS, leta 2005), so se pojavile nove kategorije dediščine,
prek njih pa tudi nove perspektive za nominiranje slovenske dediščine. Kategorije kulturne krajine so bile vključene v Operativne smernice že leta 1992. Prav te kategorije, ki
naj bi pripomogle k uravnoteženosti seznama z vključevanjem dediščine neevropskih
narodov, pa so tudi ene izmed tistih, ki do neke mere nudijo nove možnosti za vključevanje t. i. etnološke dediščine. V svojem predavanju bom na kratko predstavila nabor
enot slovenske dediščine, ki ustrezajo novim merilom in imajo možnosti za uvrstitev
na seznam svetovne dediščine, ter njihove prednosti in stvari, ki bi jih bilo potrebno še
urediti oziroma morebitne ovire. Posebej pa bi se, kot eni izmed perspektiv, posvetila
kulturni krajini s slovenskim kozolcem, kratko predstavila delo, ki je bilo opravljeno,
pomen te enote v svetovnem merilu, problematiko prakse in sedanjega stanja, primerljivost z dediščino, ki se na seznamu že nahaja, ter potencialne enote za uvrstitve na
seznam svetovne dediščine UNESCO.
Pregled slovenske baštine s perspektivom nominiranja na UNESCO-ovu Listu svjetske baštine – s
naglaskom na etnološku baštinu: kulturni krajolik
s kozolcem
Sažetak
Nominiranje za svrstavanje na Listu svjetske baštine podređeno je pravilima, koja
određuju međunarodni važeći dokumenti kao što su: Konvencija o očuvanju svjetske kulturne i prirodne baštine (Konvencija), Operativne smjernice za provođenje
Konvencije svjetske baštine, smjernice savjetodavnih organa: ICOMOS, IUCN,
ICCROM, druge međunarodno važeće smjernice za očuvanje baštine i sl. U svrhu
šireg i cjelovitijeg poimanja baštine UNESCO je 1994. godine usvojio Globalnu strategiju za uravnotežen, reprezentativan i potpun popis svjetske baštine. Kao posljedica
razvoja postoje, i još uvijek nastaju, nove definicije baštine u periodičnim Operativnim
smjernicama za izvođenje Konvencije. Tako su se u posljednjima, kao i u studijama
savjetodavnih organa (npr. ICOMOS, 2005. godine), pojavile nove kategorije baštine,
a time i nove perspektive za nominiranje slovenske baštine. Kategorije kulturnog krajolika bile su uključene u Operativne smjernice već 1992. godine. Upravo bi te kategorije
trebale doprinijeti uravnoteženosti popisa uključivanjem baštine neeuropskih naroda.
Ujedno one do neke mjere nude nove mogućnosti za uključivanje tzv. etnološke baštine. U članku je ukratko predstavljen izbor slovenske baštine, koja odgovara novim mjerilima i ima mogućnost uvrstiti se na Listu svjetske baštine, njezine prednosti i sve što
je još potrebno učiniti, odnosno moguće prepreke. Posebna je pažnja, kao jednoj od
perspektiva, posvećena kulturnom krajoliku sa slovenskim kozolcem, ukratko je prezentiran obavljeni rad, značenje te baštine u svjetskim razmjerima, problematika prakse i
trenutnog stanja, usporedivost s baštinom koja se na popisu već nalazi te potencijali za
svrstavanje na Listu svjetske baštine UNESCO-a.
71
72
MAJA OVEN
Overview of Slovenian Heritage and the Perspective
of the Nomination to UNESCO World Heritage
List – With the Emphasis on the Ethnological Heritage: Cultural Landscape with Kozolec
Summary
Nomination to the World Heritage List is subject to the rules laid down by the valid
international instruments such as: the Convention concerning the Protection of the
World Cultural and Natural Heritage (the Convention), the Operational Guidelines
for the Implementation of the World Heritage Convention, the Operational Guidelines for Advisory Bodies: ICOMOS, IUCN, ICCROM, other internationally valid
guidelines for heritage protection, etc. In 1994 the Global Strategy for a Representative, Balanced, and Credible World Heritage List was adopted by the World Heritage
Committee to provide a broader and better understanding of World Heritage. As a
consequence of the development there are new definitions of heritage, and they are
still arising in periodical Operational Guidelines for the Implementation of the Convention. Both in the Operational Guidelines and in the studies of advisory bodies (e.g.
ICOMOS, 2005) there are new categories of heritage, and with them new perspectives for the nomination of Slovenian heritage. Categories of the cultural landscape
were included in the Operational Guidelines as early as 1992. These very categories,
which should help to balance the list by the involvement of non-European heritage,
are among those that to some extent provide new opportunities for the integration of
the so-called ethnological heritage. The author’s lecture will briefly present a selection
of Slovenian heritage items which comply with the new criteria and could or could
not be inscribed on the World Heritage List. The author will in particular focus on the
cultural landscape with the Slovenian kozolec as one of the units with the perspective
of inclusion on the WHL, and will briefly present the work that has been completed
in accordance with its outstanding universal value. Moreover the author will present
the problems of practice and the current condition, compatibility with the heritage
which is already on the list, and the potential for the inclusion on the UNESCO World
Heritage List.
Slika 1: Plečnikove Žale, vir INDOK Center, Ministrstvo za kulturo Slovenije (foto: Miran Kambič, 2001)
Slika 2: Plečnikove Žale (foto: Maja Oven Stanič)
73
74
MAJA OVEN
Slika 3: Claustra Alpium Iuliarium – del zidu (foto: Maja Oven Stanič)
Slika 4: Kulturna krajina s kozolci Sorica (vir: Maja Oven Stanič, arhiv)
Slika 5: Kulturna krajina s kozolci Rut (vir: Maja Oven Stanič, arhiv)
75
2.
OBLICI ZAŠTITE TRADICIJSKE
BAŠTINE
OBLIKE VARSTVA KULTURNE
DEDIŠČINE
ZAŠTITA TRADICIJSKOGA GRADITELJSTVA
PREMA ZAKONU O ZAŠTITI I OČUVANJU
KULTURNIH DOBARA I
KONZERVATORSKOJ PRAKSI
Ana Mlinar
Višegodišnje nastojanje konzervatora da se nadopunama postojećih zakona povezanih
sa strukom otklone neke zapreke očuvanja baštine i vrlo slabi pomaci u tom nastojanju
razlog su pisanja ovoga priloga. U članku se razrađuje nekoliko tema te daje povod za
interdisciplinarnu raspravu nakon koje bi konačno trebali uslijediti očekivani rezultati.
U prvom dijelu priloga autorica iznosi objektivne poteškoće koje prate obnovu u fazi
pripreme, tijekom provedbe te osmišljavanja primjerene prezentacije nakon obnove.
Unatoč svim poteškoćama, u posljednjih je dvadeset i sedam godina ipak obnovljeno
približno dvjesto pedeset objekata, u čemu je sudjelovala i sama autorica. Naglašena
je činjenica da je tradicijska graditeljska baština vrlo zapuštena, da je nedovoljan broj
zgrada obnovljen te se navode razlozi takvoga stanja. U drugom se dijelu rada analiziraju problemi koji se u posljednjih nekoliko godina intenziviraju. To su dislokacija i izvoz
te najnovija pojava korištenja oblica u sanaciji tradicijskih objekata ili izgradnji novih.
Također, prilog donosi i niz prijedloga za rješavanje ili barem ublažavanje te problematike. Svi navedeni uvidi stečeni su iskustvom rada na terenu, u izravnom kontaktu
s baštinom i strankama, a obogaćeni su raspravama s drugim stručnjacima koji se na
različite načine bave očuvanjem kulturne baštine. Dani su konkretni prijedlozi za poboljšanje i unapređenje zaštite i revitalizacije, što je preduvjet za očuvanje prostornoga
i graditeljskog identiteta Hrvatske.
Ključne riječi: obnova i revitalizacija tradicijskoga graditeljstva, zakon, izvoz, razbaštinjenje, prostorni identitet
STANJE TRADICIJSKOGA GRADITELJSTVA I SEOSKIH
PROSTORA IZ PERSPEKTIVE KONZERVATORSKE PRAKSE
Zbog dugogodišnjeg državnog zanemarivanja seoskih naspram gradskih naselja,
danas je selo vidno degradirano s obzirom na sve njegove vrijednosti: demografske, kulturne, prirodne i agrarne. Ta je tema vrlo široka te je stoga ovdje neću detaljno analizirati, nego ću samo iznijeti one činjenice koje su izravno povezane s
konzervatorskom strukom, odnosno koje su uzrok propadanja kulturne baštine.
Bez ustezanja i pretjerivanja, opća je ocjena da je stanje katastrofalno. Prostor
je zapušten, dekultiviran, a na vidnim se mjestima nalaze divlja odlagališta gloma-
ZAŠTITA TRADICIJSKOGA GRADITELJSTVA PREMA ZAKONU O ZAŠTITI I OČUVANJU…
79
znog i nerazgradivog smeća. Javne i zajedničke zgrade, primjerice škole, domovi
kulture i sl., su ili napuštene ili sasvim neodržavane. Nedostaju kulturni i društveni
sadržaji kao što su udruge, tečajevi, prodavaonice, ambulante.
Za razliku od tradicijskoga graditeljstva, koje je sraslo s konfiguracijom terena i
koje je građeno u dosluhu s prirodnim i klimatskim uvjetima, arhitektura nastala u
posljednjih četrdesetak godina sasvim je u suprotnosti s navedenim. Njezina glavna karakteristika je agresivnost koja nastaje kao posljedica lokacije, uglavnom je
smještena na najvišim bregovima ili uz obalu vode, te predimenzioniranosti, s obiljem tornjića, balkona, kula i mahom neožbukanih pročelja. Radi se najčešće o vikendicama ili kućama za povremeni boravak vlasnika koji zapravo žive u gradu.
S druge strane, tradicijske zgrade mahom propadaju i zarastaju u šikaru i drač,
ili su obnovljene neodgovarajućim materijalom (beton, plastika, salonit), ili su,
pak, dislocirane u neprimjerene regije i ambijente ili u inozemstvo, pri čemu je
broj uspješno i prihvatljivo obnovljenih zgrada zanemariv.
Što se tiče obnove graditeljske baštine vođene i nadzirane od strane konzervatora, činjenica je da omjer obnovljenih i neobnovljenih zgrada ni izdaleka ne
zadovoljava – kako u mikroregijama, tako i na državnoj razini. To se odnosi na
graditeljsku baštinu u cijelosti pa tako i na tradicijske zgrade. Razlozi su takvome
stanju, između ostalih, zahtjevan, skup i dugotrajan proces obnove te neriješeni
imovinskopravni odnosi. Često se događa da se, čak i kada se savladaju svi preduvjeti, radovi zaustave na razini istraživanja ili prve faze obnove, a ponekad je obnova sasvim u neskladu sa željenim, očekivanim ili stručno prihvatljivim kriterijima.
Više je uzroka tome, a najčešći su nedostatak financijskih sredstava i licenciranih
izvoditelja radova, ili čak bilo kakvih izvoditelja.
OBNOVA I PREZENTACIJA
Konzervatorski posao podrazumijeva obveznu i kompliciranu proceduru izrade
konzervatorske dokumentacije, istraživački proces, izradu konzervatorskih propozicija, nadzor nad izvedbom, rješavanje interijera, a često i najbližeg okoliša. Na
nekoliko sam objekata pripremne radove, kao i radove obnove, vodila samostalno, a dio interdisciplinarno, uglavnom s arhitektima te s drugim stručnjacima. Do
danas smo izveli zahvate na približno dvjesto pedeset zgrada. Osim na zgradama,
obnovu smo izvodili na mostovima, prilaznim stazama, ogradama pa i na vanjskim
ambijentima, budući da oni čine integralni dio graditeljskog sklopa. Također smo
rekonstruirali i opremili nekoliko interijera.
Na obnovljenim zgradama primijenjena je različita konzervatorska metodologija i pristup obnovi kulturne baštine:
– redovito održavanje, spašavanje od propadanja,
80
ANA MLINAR
–
–
–
–
–
detaljna sanacija i obnova “in situ”,
prijenos na novu lokaciju,
rekonstrukcija posve destruiranih ili “nestalih” zgrada,
sanacija i adaptacija za nove namjene,
revitalizacija starinskih funkcija povezanih s arhitekturom: znanja, umijeća
(mlinarenje, pilarenje, proizvodnja šindre i sl.).
Fotografski prilozi ilustriraju sanirane i revitalizirane zgrade, a odabrani su prema
kriteriju nekoliko vrsta tradicijskih zgrada iz različitih regija. Među njima se ističe
obnova tradicijske baštine u Sincu kod Otočca, gdje je na dijelovima zgrada ili na
zgradama u cijelosti, kao i na nizu drugih vrijednosti, primijenjena čitava lepeza
metodoloških postupaka (Mlinar, Kranjčević i Prša 2004). Zbog kompleksnosti
tih zahvata, projekt rekonstrukcije mlinice Brajković- Orešković bio je nominiran
za prestižnu godišnju nagradu “Viktor Kovačić”, koju dodjeljuje Udruženje hrvatskih arhitekata, a Konzervatorski odjel u Zagrebu dobio je srebrnu plaketu “Green
Apple” na Međunarodnom natječaju za očuvanje graditeljske baštine 2005. godine
(Petrić i Mlinar 2002–2007).
Slika 1: Sinac-izvod iz katastarskog plana: dio naselja uz izvore rijeke Gacke Žagrovića i Maerovo vrilo s obnovljenim
mostovima, mlinovima, pilanom i stajom. Vidljivo je da se radi o većem zahvatu u prostornom smislu.
81
Jedna od prvih i detaljnijih obnova u koju sam bila uključena bila je na mlinu obitelji Banić u podsljemenskom naselju Gračanski Ribnjak. Provedena je u razdoblju od 1983. do 1985. godine pod stručnim vodstvom Restauratorskog zavoda
Hrvatske (danas Hrvatski restauratorski zavod) i Regionalnog zavoda za zaštitu
spomenika kulture (danas Konzervatorski odjel u Zagrebu). Zgrada je sanirana
od temelja do krova, a revitalizirano je i mlinarenje. Objekt je do danas održavan i
pristupačan je javnosti, uz veliku skrb i ljubav druge i treće generacije obitelji Banić
(Mlinar 2001).
Slika 2: Gračanski Ribnjak-očuvan i obnovljen mlin vodenica obitelji Banić na potoku Ribnjak.
(foto: A. Mlinar, 1982. – prije obnove i 2001. – nakon obnove)
82
ANA MLINAR
Zaštita, očuvanje i prezentacija tradicijske kulturne baštine formiranjem muzeja
na otvorenom u Hrvatskoj ni izdaleka ne zadovoljava. Odnosi se to kako na broj,
tako i na veličinu muzejskih ustanova toga tipa. Uz najveći, najstariji i najpoznatiji
Satro selo Kumrovec, formiran je Zavičajni muzej Donja Kupčina te tradicijska
okućnica s pet zgrada u Velikom Trojstvu kod Bjelovara. Kuća i pripadajući gospodarski objekti preseljeni su iz obližnjih naselja na novu lokaciju, sanirani su i djelomično rekonstruirani. Opremljeni su tradicijskim inventarom i novi su sadržaj u
edukaciji i kulturnom turizmu kraja ( Jeras Pohl i Mlinar 1989).
Slika 3: Veliko Trojstvo, okućnica tradicijskoga graditeljstva (foto: A. Mlinar, 2005.)
Jedna od rijetko uspješno obnovljenih kuća “in situ” u zagrebačkoj okolici jest kuća
katnica obitelji Robić. Smještena je u Turopolju, u naselju Buševec, uz prometnicu
koja povezuje Sisak i Veliku Goricu. Nakon što je četrdeset godina bila zapuštena,
spašena je u zadnji trenutak od totalne destrukcije, razgrađivanja i truljenja. Mlada
obitelj, treća generacija vlasnika, zdušno je pristupila njezinoj obnovi i uređenju
za stanovanje. Zahvati su obuhvatili sanaciju ziđa prizemne zone, rekonstrukciju
trijema i zaštitnih krovića, zamjenu dotrajalih podova, stropova i stolarije, obnovu
krovne konstrukcije i prepokrivanje biber crijepom. Interijer je minimalno adaptiran za suvremeno korištenje ugradnjom sanitarija. Okućnica je također uređena u
skladu s turopoljskom tradicijskom okućnicom te je obnovljen bunar s krovištem
i koloturom za vađenje vode. Uz bunar je očuvano staro pojilo za blago. Cijela je
parcela oplemenjena tradicijskim raslinjem, a po njezinom rubu izvedena je ograda od piljenih letvica. Radovi su provedeni u razdoblju od 2008. do 2010. godine
(Mlinar: Konzervatorske smjernice…).
Slika 4: Kuća obitelji Robić u Buševcu, obnovljena 2010. (foto: Ana Mlinar, 2008.g. stanje prije obnove, Zoran Čiča, 2010.
pogled na duže pročelje s ulazom nakon završenih radova)
83
84
ANA MLINAR
KONZERVATORSKA PRAKSA – STVARNOST KOJA ZABRINJAVA
Da bi se moglo pristupiti konzervatorskoj obnovi neke zgrade prethodno je potrebno ispuniti najmanje deset preduvjeta, koji su kratko spomenuti u uvodu, a
ovdje se šire obrazlažu s naglaskom na zakonskoj problematici. To su: financijska
sredstva, konzervatorska i tehnička dokumentacija, čisti vlasnički odnosi, uspješna
koordinacija s imaocem, potrebna participacija, izvoditelji s licencom, zakonom
propisani nadzor, odgovarajući materijali, prihvatljiva tehnologija, relativno kratki
građevinski rokovi i drugi zakonom propisani preduvjeti.
Unatoč činjenici da je obnova zahtjevan, skup i dugotrajan proces s puno zapreka, ipak je obnovljen nemali broj zgrada narodnoga graditeljstva.
Međutim, pitanje je što se događa sa zgradama za koje se navedeni preduvjeti
ne mogu ispuniti. Poznato je da manji broj zgrada obnove sami vlasnici no, nažalost, vrlo rijetko sa zadovoljavajućim, a većinom s negativnim, lošim pa često i
karikaturalnim rezultatima.
Osim navedene problematike, koja redovito prati proces obnove u posljednjih
nekoliko godina, zabrinjavaju pojave kao što su dislociranja izvan mikroregije pa
čak i izvan kulturnog areala te razgrađivanje radi izvoza u inozemstvo. Takve bi
se pojave trebale zaustaviti što prije kako ne bi došlo do gubljenja graditeljskoga
identiteta pojedinoga kraja pa i cijele države. Budući da je zadaća konzervatora,
kao i drugih djelatnika-sudionika zaštite, da osim rada na “redovitim stručnim
poslovima” rade i na stalnom traganju, iznalaženju mjera za poboljšanje sustava
čuvanja baštine, nadležnima sam u pisanom obliku predložila niz mjera za zaustavljanje najnovijih oblika razbaštinjenja. Predložene se mjere mogu ugraditi u nove
prostorne planove (uvjeti za dislokaciju ili rušenje). Veliki pomak na razini države
postigli bismo novim zakonskim odredbama koje bi slijedile i adekvatno odgovorile na “nove” oblike devastacije, kao što je izvoz preko granice. Taj problem može
riješiti samo zakonodavac. Konzervatori su ga detektirali, identificirali, pismeno
obrazložili i raspravili na nekoliko razina. Nadamo se da će nadležni u Upravi za
zaštitu kulturne baštine pri Ministarstvu kulture donijeti odgovarajuće spasonosne mjere na temelju kojih će pojedini konzervatorski odjeli moći izdati zabranu
izvoza. Naime, trenutačno se iz zemlje može izvesti građa svake zgrade za koju nije
donesen poseban akt o zaštiti. Zabrinjava činjenica što se radi o 99% zgrada, čija se
brojka neće uskoro smanjiti.
Na globalnu problematiku upozoravala sam u nekoliko navrata, a ovdje ću naglasak staviti na sprečavanje rušenja i izvoza građe iz zemlje. Počela sam sa stručnim člancima, predavanjima, novinskim člancima i drugim medijskim sredstvima.
Obrazlagala sam da gubljenjem tradicijske arhitekture gubimo kulturni i prostorni
identitet te sam kontinuirano apelirala na povećanu brigu stručnjaka koji bi trebali
85
pokrenuti različite akcije edukacije, izdavati veći broj rješenja o zaštiti kao i postići veći broj obnovljenih zgrada koje najviše senzibiliziraju javnost na vrijednost i
potrebu očuvanja takve vrste baštine. Činjenica je da etnologa- konzervatora nema
dovoljno, da se vrlo mali broj upustio u fizičku obnovu i revitalizaciju zgrada, a
još manje kompletnih okućnica ili dijelova naselja. Nažalost, mnogi nisu tijekom
cijeloga radnoga vijeka obnovili niti jednu.
Kao član Upravnog odbora Hrvatskoga etnološkog društva i uz svesrdnu podršku toga tijela, potaknula sam formiranje Povjerenstva za zaštitu narodnoga
graditeljstva i tradicijske kulturne baštine1 koje je 2002. te 2006. godine Upravi
za zaštitu kulturne baštine uputilo dopise koji su imali za cilj poboljšanje očuvanja tradicijske graditeljske i prostorne baštine. Svi su prijedlozi bili sintetizirani u
nekoliko točaka: uspostava mjera zaštite, povećanje broja etnologa konzervatora,
poboljšanje informiranosti, te proglašavanje tradicijskih zgrada i predmeta baštinom na temelju Zakona o zaštiti kulturnih dobara te zabrana njihova izvoza iz zemlje.
Ustvrdili smo “dijagnozu” stanja kao i svojevrsnu “zastarjelost” Zakona o zaštiti
i očuvanju kulturnih dobara, prije svega stoga što se u najnovije vrijeme pojavila
trgovina s dijelovima zgrada, kako drvenih tako i kamenih, elemenata suhozida
ili klesanaca zidanih zgrada, kamenih kruna bunara i sl., baš onako kako je sredinom dvadesetoga stoljeća pa sve do nedavno bivalo s pokretnom etnografskom
građom, odnosno nošnjama, pokućstvom, alatima i sl. Samo vrlo jaka muzejska
služba, skupljanje i otkupi te formiranje privatnih zbirki, smanjili su i ublažili odljev građe. Za zgrade, nažalost, ne postoje muzeji, depoi, niti otkupi kao modeli
trajnoga ili barem privremenoga čuvanja.
Nastavili smo s kontinuiranim radom. Godine 2006. i 2007. Konzervatorski
odjel u Zagrebu dostavio je Ministarstvu kulture dopise na čijim je zaključcima
surađivalo nekoliko stručnjaka konzervatora.2
Tako smo dopisom iz 2006. godine, upućenom Upravi za zaštitu kulturne baštine, izvijestili o učestalim zahtjevima za izvoz kruna bunara, rastavljenih zgrada
kao i stare stolarije te kućnog inventara. Iznijeli smo naše saznanje da se od elemenata nekadašnjih zgrada u inozemstvu izrađuju parketi, okviri za slike, a kameni se
elementi koriste za dekoraciju dvorišta, kuća ili ugostiteljskih objekata. Osim služ1 Uključeni su skoro svi tadašnji etnolozi konzervatori: Dinka Gjeldum, etnologinja iz Konzervatorskog odjela u Splitu,
Ivana Šarić, etnologinja i Ana Peršen, građevinska tehničarka iz Konzervatorskog odjela iz Rijeke, Jadranka Galiot Kovačić, etnologinja iz Konzervatorskog odjela u Osijeku, Žarko Španiček, etnolog iz Konzervatorskog odjela u Požegi,
Filip Đinđić, etnolog iz Konzervatorskog odjela u Zadru i Ana Mlinar, etnologinja iz Konzervatorskog odjela u Zagrebu.
2 Sudionici: Branka Seiter, pročelnica, i Tatjana Horvatić, povjesničarka umjetnosti iz Konzervatorskoga odjela u Karlovcu, Ivana Miletić, pročelnica, i Sanja Lončar, etnologinja iz Konzervatorskog odjela u Sisku, Stela Cvetnić-Radić, povjesničarka umjetnosti iz Gradskog zavoda za zaštitu spomenika kulture i prirode, Jadranka Kovačić Galiot, etnologinja iz
Konzervatorskog odjela u Osijeku, Tomislav Petrinec, pročelnik, i Ana Mlinar, etnologinja iz Konzervatorskog odjela u
Zagrebu.
86
ANA MLINAR
benih zahtjeva učestale su i anonimne dojave ili drugi oblici informacija koji upućuju na razbaštinjenje Hrvatske. Na kraju smo pledirali za donošenje akta kojim
bi se obustavio ili barem umanjio izvoz predmeta i zgrada u rastavljenom obliku,
koji nisu zaštićeni kao kulturno dobro, ali imaju izuzetan značaj za kulturnu baštinu Republike Hrvatske u cjelini, primjerice prema kriteriju starosti, dekoracije ili
neke druge posebnosti.
Razlozi za očuvanje i spašavanje baštine bili su striktni, definirani i nadasve
poticajni za bolju zaštitu preostale baštine, a ovdje navodim samo najvažnije:
– Prostorne i graditeljske vrijednosti Hrvatske razorene su ratom, a najveći broj
je neobnovljiv i zauvijek izgubljen.
– Nedovoljan je broj službi i pojedinačnih stručnjaka koji skrbe za očuvanje i
obnovu kulturne baštine.
– Zabrinjavajući su učestali zahtjevi za izvozom preko granice građe dobivene
rušenjem tradicijskih zgrada.
U istom su dopisu navedeni i prijedlozi za poboljšanje zaštite tradicijskog graditeljstva i prostornih vrijednosti putem slijedećih mjera:
– Potrebno je čim prije realizirati stručni skup nadležnih županijskih službi zaduženih za graditeljstvo (inače zaključak s ranijeg sastanka održanog u Ministarstvu kulture).
– Organizirati depo građe koja bi bila od koristi za buduće obnove.
– Licencama legalizirati prikupljanje i čuvanje tradicijskoga materijala za zgrade
za koje konzervatori dozvole uklanjanje.
– Upozoriti sve konzervatorske odjele na maksimalnu pozornost kod davanja
dozvola za preseljenje tradicijskih zgrada u zone koje nisu građevinske (voćnjaci, zelene površine, poljoprivredno zemljište i sl.).
– U prostorne planove ugraditi zabranu preseljenja tradicijskih zgrada u druge
kulturne areale te zabranu uklanjanja tradicijskog graditeljstva bez suglasnosti
nadležnog konzervatorskog odjela.
– Tretirati vrijedna i očuvana, a napuštena naselja kao muzeje na otvorenom
(odrediti skrbnike i osigurati različite potpore i subvencije).
– Dodatkom Zakonu o prostornom planiranju na razini Republike propisati da
je za rekonstrukciju mreža koju izvode Elektroprivreda, Vodoprivreda i Uredi
za graditeljstvo (odnosno postavljanje električnih stupova, hidranata, vodovodnih i plinskih instalacija) nužno ishoditi konzervatorske dozvole, a naročito u zaštićenim zonama (nacionalnim parkovima, parkovima prirode, zaštićenim krajolicima).
87
Predložili smo zaštitu tradicijske baštine ex lege. Dopisom iz 2007. godine proširili
smo spoznaje o prijenosu preko granice podacima da je, primjerice, u novije vrijeme osnovano nekoliko firmi koje se bave pronalaženjem, kupnjom ili preprodajom
zgrada, rastavljanjem te izvozom iz zemlje. Prema dosadašnjim zahtjevima stranaka, prijavama carinskih službenika ili anonimnim dojavama, građa rastavljenih
zgrada tražena je u Engleskoj, Italiji, Njemačkoj, Švicarskoj pa čak i Japanu. Prema
Zakonu o zaštiti kulturnih dobara izvoz možemo zabraniti ako je zgrada zaštićena
rješenjem o zaštiti. Činjenica je da za veliki broj zgrada nije doneseno rješenje, a
razlozi su poznati i ranije navedeni. Čak su i zaštićene zgrade izložene rušenju i
brzom zatiranju tragova rušenja.
U dopisu smo naveli zašto je potrebno čuvati one zgrade koje nisu obuhvaćene
rješenjem o zaštiti. Uklanjanjem zgrada osiromašujemo izvore građe za obnovu u
okvirima Hrvatske budući da je za sanaciju kapitalnih zgrada ponekad jedini izlaz
rastavljanje manje vrijednih (naročito ruševnih) i korištenje njihove građe. Jasno
je da ne možemo za jako oštećene zgrade donositi akt o zaštiti, ali građa bi dobro
došla za sanaciju nekih drugih, očuvanijih objekata. Na osnovi nekoliko kontakata zaključili smo da nakupci dobro znaju da Zakon o zaštiti kulturnih dobara
zabranjuje izvoz samo onih zgrada koje su upisane na Listu kulturne baštine. S obzirom na tu činjenicu, oni ubrzano devastiraju baštinu. Stoga bi trebalo angažirati
dvadesetak ljudi (ukoliko nećemo postići zaštitu ex lege) da hitno izrade najmanje
tisuću rješenja o zaštiti u narednih nekoliko mjeseci. Trenutno je očuvanih drvenih zgrada oko sedam tisuća od kojih je dio nastanjen pa im ne prijeti opasnost od
izvoza, ali njih oko tisuću je sigurno izloženo opasnostima od prodaje-rastavljanja
i izvoza.
Zabrinjava gubitak zgrada i zbog nedovoljnog broja muzeja na otvorenom.
Svaki novi izvoz nije posljednji, svaki je povod za neki novi, često još i veći, što
se pokazalo u posljednjih nekoliko mjeseci u kojima se povećao broj prijava za
izvoz.
Oštećeni, poluruševni pa i urušeni objekti važni su nam stoga što mogu biti
izvor informacija o načinu građenja, stanju građe, odnosu oštećenoga i zdravoga,
stupnju oštećenja i razlozima propadanja i sl. Drvena građa poluruševnog objekta je veliki second hand resurs i njegovo očuvanje treba biti u interesu nadležnom
ministarstvu kao i drugim ministarstvima. Potrebno je formirati depo gdje bi se,
do novog korištenja, sortirala i čuvala građa dobivena od zgrada koje vlasnici rastavljaju u slučaju kada im je potrebna parcela ili kada poklanjaju stolariju ili sl.
Izvoznici uništavaju niz neponovljivih detalja: crijep, stolariju, dekoraciju, stube i sl., budući da njih zanimaju samo planjke, kameni blokovi, grede i rogovi kao
najmasivnija i najvrjednija građa za daljnju obradu. Tako se gube zdrave planjke,
88
ANA MLINAR
dužine i preko deset metara, pa smo stoga često pri obnovi prisiljeni koristiti oštećene ili nekvalitetne elemente.
Unatoč navedenim argumentima i prijedlozima za rješavanje problema, ni na
jedan dopis nismo dobili odgovor niti bilo kakvo drugo obrazloženje pa smo stoga,
nakon opetovanih traženja, realizirali sastanak održan u Upravi krajem 2009. godine. Na sastanku je zaključeno da treba ubrzati donošenje rješenja o zaštiti pa su
stoga uključeni i povjesničari umjetnosti, što smatram pozitivnim pomakom. No i
dalje moramo ustrajavati u rješavanju problema na svim razinama.
ZADAĆA I POSLANJE DJELATNIKA SLUŽBE ZAŠTITE
Zasigurno je naša zadaća prije svega obnova, dokumentiranje, promidžba i prezentacija pa je stoga šteta da trošimo vrijeme na pregledavanje kamiona natovarenih građom na carinskim prijelazima i da još “moramo” izdati dozvolu za izvoz
jer zgrada koja je srušena nije bila zaštićena. Ako ćemo mjesečno imati približno
četiri zahtjeva za izvoz te sudjelovati u carinskoj i drugoj proceduri, nećemo stići
obavljati puno važnije poslove.
Ovdje je potrebno navesti detaljne razloge zbog kojih najveći broj objekata
nema rješenje o zaštiti. Poznato je da je za ishođenje katastarskoga plana i vlasničkoga lista potrebno najmanje četrdeset dana, a za veće cjeline ili dijelove naselja
čeka se i više od dvije godine, a kada ga dobijemo ustvrdimo da nije reambuliran, u
nekim slučajevima i pedeset godina, te se na njemu vrlo teško snaći i jedva da može
poslužiti potrebnoj svrsi.
Etnologa je premalo, u prosjeku niti jedan po svakom konzervatorskom odjelu,
a njegove su primarne zadaće vođenje radova obnove, često i na dvadesetak objekata, dokumentiranje, donošenje aktova za zaštitu u okolnostima dobre suradnje
s imaocem ili predstavnicima lokalnih vlasti, izdavanje mišljenja, modaliteta te
odgovori na stalne telefonske pozive povezane s pristupima natječajima, procedurama suradnje i sl. Stanje je oduvijek nezadovoljavajuće, zapravo imamo premalo
konzervatora za rad na očuvanju i obnovi graditeljske baštine otkada služba zaštite
postoji.
Navodim nekoliko prijedloga za poboljšanje trenutačnoga stanja:
– ugraditi u Zakon o zaštiti i očuvanju kulturnih dobara zabranu izvoza tradicijske baštine nastale prije 1950. godine,
– (analogno pokretnoj građi), zabraniti izvoz svih elemenata graditeljstva s obzirom na to da se na taj način u više navrata izvozi cjelina,
89
– uputiti dopis svim županijama-uredima za graditeljstvo da u cilju očuvanja kulturne baštine donesu mjere o zabrani rušenja tradicijskih zgrada (bez mišljenja-odobrenja nadležnoga konzervatorskoga odjela),
– izmijeniti aspurdnu odredbu Zakona o prostornom planiranju koja uvjetuje
rušenje tradicijske kuće kada se na istoj parceli gradi nova, jer se stara kuća
može adaptirati i prenamijeniti u pomoćnu zgradu, turističku djelatnost i sl.;
takvu je odredbu moguće ugraditi u Zakon o prostornom planiranju.
Česta su pravna tumačenja da je razlog zbog kojeg nismo donijeli zabranu izvoza naš inače već prestrogi zakon u odnosu na zakone drugih zemalja, a naglašava
se i njegova restriktivnost. Konzervatori su upravo suprotnog mišljenja: zakon bi
morao spriječiti najnovije oblike devastacije, stoga što smo zbog nedostatka financijskih sredstava obnovili bitno manje u odnosu na druge europske zemlje, a više
smo nego premalo zaštitili i prezentirali kroz muzeje na otvorenom. Naime, razvijene su europske zemlje već prije približno sto četrdeset godina započele s formiranjem različitih muzeja na otvorenom, a danas ih u Njemačkoj postoji najmanje
osamdeset. Pitamo se što ako mjerilo vrijednosti u EU bude i razina očuvanosti i
prezentiranosti tradicijske kulturne baštine.
Ove bih prijedloge nadopunila još jednim koji mi se nameće svakodnevno, a to
je pojačavanje pravne službe u svakom konzervatorskom odjelu ili uspostavljanje
takve službe koja će “otvarati” predmet i kada on formalno miruje. Cilj je identificirati zapuštene i vrijedne objekte, slati opomene (ili takozvane mjere zaštite),
pratiti sve pravne procedure, sankcionirati neodržavanje ili krive intervencije te
naći privremenoga skrbnika. Osobno sam pokrenula pronalaženje vlasnika za napuštenu zgradu u Sincu koja se nalazi u neposrednoj blizini zgrada koje smo već
obnovili, budući da narušava ambijent i opasna je za posjetitelje. U suradnji s pravnom službom Grada Otočca u posljednjih nekoliko godina pronašli smo samo dva
od desetak vlasnika. Ishod je neizvjestan, obnova je još neizvjesnija, a s vremenom
zgrada postaje sve derutnija. Pojačana pravna služba na konkretnom očuvanju
zgrada zasigurno bi polučila brže rješenje i blagovremeno spašavanje. Broj zgrada
za koje treba pokrenuti “opomenu” izuzetno je velik.
U nastojanju da se stanje baštine čim prije poboljša, osim navedenih rasprava
i službenih dopisa, objavila sam 2010. godine rad sličan ovome u časopisu Vijesti
muzealaca i konzervatora.3
3 Vijesti muzealaca i konzervatora 1-4, 2010. Zagreb: Hrvatsko muzejsko društvo.
90
ANA MLINAR
GRADNJA KUĆA I POMOĆNIH ZGRADA OD BALVANA
I OBLICA
Usporedo s gubljenjem tradicijskoga graditeljstva kao i prostornoga identiteta, sve
su učestalije neprimjerene gradnje, što se ogleda u predimenzioniranosti, oblikovanju i netipičnom materijalu. Uz već od ranije poznate neprihvatljive materijale, u
posljednjih nekoliko godina sve se češće primjećuje upotreba vrlo masivnih balvana, oblica ili poluoblica za izgradnju novih zgrada, kao i za obnovu starih tradicijskih. Spomenuti materijali nisu karakteristični za hrvatsko graditeljstvo u pogledu
dimenzija i kolorita. Naime, oblice su predimenzionirane ili poddimenzionirane,
zlatno žute su boje koja je trajna, dok je drvo u tradicijskom graditeljstvu tesano,
piljeno ili barem pritesano, a prirodna je patina tradicijskih zgrada ugodne srebrnosive boje.
Iako je općeprihvaćena činjenica kod imaoca i lokalnih vlasti da je tradicijska
drvena arhitektura vrijedna kulturna baština te da pojedini krajevi danas na njoj
baziraju kulturni turizam, kao, na primjer, Moslavina, Posavina, Pokuplje, Hrvatsko Zagorje, zapanjuje činjenica da se susreću najnovije neprihvatljive vrste kuća,
vikendica, sjenica i sl., koje su u potpunoj suprotnosti sa zatečenim zgradama. Izuzetno su neprimjerene intervencije i obnova oblicama ili poluoblicama starih, do
danas očuvanih, drvenih zgrada. Učestalim korištenjem toga novog materijala u
različitim situacijama, a i sve više u svrhu turizma, hrvatski se krajobraz mijenja i
gubi autentične vrijednosti.
Nažalost, broj kuća i vikendica izvedenih balvanima susreće se sve više po vrlo
vrijednim i do jučer intaktnim krajobrazima Gorskog Kotara, Like, Žumberka. Nevjerojatno, ali mnoge od njih su čak financirane iz fondova za potporu razvoja kraja, turističku djelatnost i sl. Takav trend pridonosi stvaranju loše slike o kulturnom
krajoliku Hrvatske i njezinoj turističkoj ponudi.
S obzirom na potražnju takvog materijala osnovano je i nekoliko tvrtki za njegovu proizvodnju, a kao znak općedruštvene prihvaćenosti jedna je kandidirana
za najuspješniju tvrtku u Hrvatskoj u 2010. godini. Ti najnoviji materijali ušli su
i u školske programe, o čemu svjedoči izložba maketa kuća održana krajem 2010.
godine u Hrvatskom školskom muzeju na temu “Drvo, kamen, crijep – svaki dan je
lijep”, na kojoj su učenici drvodjelskih škola izradili i izložili hvalevrijedne uratke.
Ali, nažalost, mnogi su svoje makete izradili upravo od masivnih oblica prelakiranih visokim sjajem.
Nisam protivnik proizvodnje novih drvenih kuća, ali predlažem njihovu izvedbu u skladu s tradicijskim oblikovanjem pojedine regije. Nažalost, do danas nisam
nigdje primijetila kritiku, osvrt ni zabranu, ali zato primjećujem nove zgrade. Izgleda da su još uvijek zatečeni i prostorni planeri i konzervatori i drugi zaštitari.
91
Vrijedi pokušati zaustaviti daljnju gradnju koja nedvojbeno devastira krajobraz, zgrade i općenito prostorni i kulturni identitet. Nakon što se o navedenome
problemu prodiskutiralo u krugu stručnjaka konzervatora,4 zaključeno je da bi Ministarstvo kulture trebalo žurno reagirati na način da uputi dopis proizvođačima
oblica s nalogom da svoje proizvode usklade s tradicijskim oblikovanjem, te bi se,
usporedo s tim, trebalo ugraditi smjernice o neprihvatljivosti oblica u sve zakonske
odredbe. Također je važan stalni dijalog sa službama iz domene prostorne regulative, kao i svim službama koje se bave očuvanjem prostornih i graditeljskih vrijednosti, što je moguće provesti kontinuiranim seminarima i predavanjima o kulturnim
i prostornim vrijednostima pojedine regije. Poželjna je suradnja službe zaštite s
ministarstvom turizma i drugim ministarstvima, a najbitnije bi se zaključke, koji
imaju za cilj educirati i zaštiti hrvatski identitet, trebalo objavljivati u medijima pa,
konačno, dostavljati i na kućne adrese.
Jer toliko je kreativnih i pozitivnih zaključaka pohranjeno u nekim elaboratima ili ladicama, a da nikada nisu uručeni onima koji promišljaju ili kreiraju svoju
vlastitu zgradu i pritom se povedu za najlošijim primjerima te se na taj način loši
rezultati svakodnevno umnažaju.
Slika 5: Detalj kuće izvedene balvanima. Predimenzionirani detalj na predimenzioniranoj kući – suvišno
u funkcionalnom, statičkom, financijskom i estetskom pogledu (foto: Zoran Čiča, 2011.)
4 Zofija Mavar, dipl. ing. arh., konzervatorica – viša stručna savjetnica i Tomislav Petrinec, dipl .ing. arh., pročelnik Konzervatorskog odjela u Zagrebu. Nakon sve češćeg primjećivanja novih zgrada izvedenih masivnim balvanima, od kojih
su neke i karikaturalne, i nakon zaključka da to nisu sporadične ni bezazlene pojave, prodiskutirala sam o toj temi s
navedenim kolegama i ovom im prigodom zahvaljujem na podršci i pomoći.
92
ANA MLINAR
ZAKLJUČAK
Konzervatori koji se bave očuvanjem tradicijskoga graditeljstva su, uz sve primarne stručne zadaće, potaknuti negativnim i neugodnim iskustvima iz svakodnevne
prakse, ukazali i na potrebe korekcije nekih zakona relevantnih za prostornu i graditeljsku baštinu, kako Zakona o zaštiti i očuvanju kulturnih dobara, tako i Zakona
o prostornom planiranju. Očekujemo neka nova promišljanja te skorašnju nadopunu glede nekontrolirane dislokacije i izvoza preko granice.
Cilj nam je zaustaviti razbaštinjenje Hrvatske jer ono izravno smanjuje vrijednosti svih drugih resursa koji su temelj kulturne i turističke prezentacije, kao i njezinoga identiteta. Razbaštinjenje treba zaustaviti i stoga što se nadamo da uskoro
dolaze bolja vremena za formiranje muzeja etnografske baštine za koje već danas
treba čuvati zgrade i sve artefakte za ispravnu prezentaciju inače bogatoga kulturnoga nasljeđa. Također, treba očekivati i bolje dane za kulturni turizam i učestalije
uključivanje izvornoga graditeljstva. Najnoviji trend izgradnje od neprihvatljivih
masivnih balvana i oblica svakako treba preusmjeriti na izvedbu u skladu s graditeljskim nasljeđem.
Literatura i izvori
Jeras Pohl, Zlata i Ana Mlinar. 1989. Konzervatorski uvjeti za formiranje tradicijske okućnice u Velikom
Trojstvu. Zagreb: Regionalni zavod za zaštitu spomenika kulture.
Mlinar, Ana. 2001. Mlin vodenica, Gračanski Ribnjak 20, deplijan. Zagreb: Konzervatorski odjel u
Zagrebu.
Mlinar, Ana, Milan Kranjčević i Jadranka Prša. 2004. Mlinice i mlinarenje na Gacki. Otočac: Turistička zajednica grada Otočca.
Petrić, Ksenija i Ana Mlinar. 2002.-2007. Konzervatorske smjernice i nadzor. Zagreb: Konzervatorski odjel u Zagrebu.
Zaštita tradicijskoga graditeljstva prema Zakonu o zaštiti i očuvanju kulturnih dobara i konzervatorskoj
praksi
Sažetak
U prvom dijelu priloga iznose se objektivne okolnosti i poteškoće koje prate obnovu
od samog početaka te se navodi da je, unatoč pratećim problemima, u posljednjih dvadest i sedam godina obnovljeno približno dvjesto pedeset objekata. U drugom dijelu
priloga opisuje se zapuštenost tradicijske graditeljske baštine i ističe nedovoljan broj
obnovljenih zgrada te navode razlozi takvom stanju. Dani su i konkretni prijedlozi za
sprječavanje razbaštinjenja i unaprijeđivanje zaštite i revitalizacije kroz nadopune zakona, što je preduvjet za očuvanje prostornoga i graditeljskoga identiteta Hrvatske, u
nadi se da novim zakonskim odrednicama može zaustaviti nekontrolirane dislokacije,
kao i izvoz preko granice. Propadanje baštine treba zaustaviti i stoga što je potrebno
sačuvati građu za formiranje muzeja etnografske baštine da bi na ispravan način bilo
moguće prezentirati inače bogato kulturno nasljeđe. S istim se ciljem skreće pozornost
na najnovije pojave u prostoru, kao što su gradnja kuća i pomoćnih zgrada od predimenzioniranih balvana i oblica, te se daje prijedlog za preusmjeravanje proizvođača na
kreativniji pristup i oblikovanje u skladu sa značajkama graditeljske baštine.
Varstvo stavbne dediščine po Zakonu o varstvu in
ohranjanju kulturnih spomenikov in konservatorski praksi
Povzetek
V prvem delu priloge navedem objektivne okoliščine in težave, ki obnovo spremljajo
od samega začetka. V zadnjih 27 letih smo, kljub številnim težavam, uspeli obnoviti
dokaj veliko število objektov, okrog 250. V drugem delu priloge govorimo o dejstvu,
da je stavbna dediščina zapuščena, da je obnovljenih premalo objektov. Sprašujemo
se zakaj in navajamo konkretne predloge za preprečevanje razdedinjenja, prav tako pa
tudi predloge za vzpostavitev višje ravni varstva in revitalizacije, in sicer z dopolnitvijo
Zakona o varstvu in ohranjanju kulturnih spomenikov, kar je predpogoj za ohranjanje
prostorske in stavbne identitete Hrvaške. Upam, da bomo s pomočjo novih zakonskih
smernic zaustavili nekontrolirano dislokacijo in izvoz. Propadanje dediščine je potrebno zaustaviti tudi zato, da bomo ohranjene objekte in artefakte te izredno bogate
kulturne dediščine lahko pravilno predstavili v muzejih etnografske dediščine. Upamo
namreč, da za formiranje slednjih prihajajo boljši časi. Prav zato opozarjamo na najnovejše pojave v prostoru, torej gradnjo hiš in pomožnih objektov iz predimenzioniranih
gred in oblic in predlagamo, da se proizvajalci preusmerijo v bolj kreativen pristop in
oblikovanje v skladu s karakteristikami stavbne dediščine.
93
94
ANA MLINAR
Protection and Preservation of Traditional Architectural Heritage according to the Cultural Property
Law: Protection and Preservation, and Conservation Practices
Summary
The article starts by the review of the objective circumstances and difficulties in the
restoration of traditional building heritage. Despite all the difficulties the author has
participated in the renovation of about 250 buildings in the past 27 years. The second
part of the article provides the facts saying that the traditional architectural heritage
is neglected, that an insufficient number of buildings have been renovated, and emphasizes the reasons thereof. Concrete recommendations were provided to prevent
devastation and loss of heritage and raise the protection and revitalization to a higher
level through supplements to the law as a precondition for preserving the spatial and
architectural identity of Croatia. The author hopes that the new legal guidelines can
stop uncontrolled dislocation of traditional buildings both in the country and across
the border. The degradation of heritage should be stopped for one more reason, that is,
the hope that better times are coming soon for the foundation of a museum of ethnographic heritage; it means that buildings and all artefacts should be protected now for
the proper presentation of the rich cultural heritage. With the same aim, the attention
is drawn to the latest situation in the area, namely the houses and auxiliary buildings
are constructed of oversized logs therefore a recommendation for manufacturers is to
use a more creative approach and design in accordance with the characteristics of architectural heritage.
ETNOLOG U SLUŽBI ZAŠTITE KULTURNIH
DOBARA – IZMEĐU TRADICIJE I
ZAKONODAVSTVA
STANJE, NEDOSTACI I PRIJEDLOZI ZA POBOLJŠANJE
Jadranka Galiot Kovačić
Prilog prikazuje rad i ulogu etnologa u službi zaštite kulturnih dobara u Hrvatskoj,
kao i aktualno stanje baštine o kojoj ti stručnjaci skrbe. Dat će se opći pregled stanja
i predloženih mjera na poboljšanju rada u etnološkoj konzervatorskoj praksi unazad
nekoliko godina. Navest će se kakvo je stanje i problematika tradicijske nepokretne i
pokretne baštine i na kakav je odjek naišao predloženi sustav mjera zaštite tradicijske
kulturne baštine. Dotaknut će se problematika postupka registracije kulturnih dobara
tradicijske arhitekture. Pitanje je mogu li se teorijske postavke i u kojoj mjeri primijeniti na praksu.
Ključne riječi: etnolog konzervator, služba zaštite kulturnih dobara, prijedlozi za poboljšanje
UVOD
U prilogu će se opisati rad i uloga etnologa u službi zaštite kulturnih dobara, kao
i aktualno stanje baštine o kojoj ti stručnjaci skrbe. Prema Zakonu o zaštiti i očuvanju kulturnih dobara, za određivanje mjera zaštite i nadzor nad provođenjem
zaštite i očuvanja kulturnih dobara odgovorna su tijela državne uprave, lokalne
uprave i samouprave, financija, turizma i drugi. Na primjerima će se pokazati kako
su ti zadaci teško ostvarivi te kako je potrebno puno znanja, suradnje mnogih i
razumijevanja baštine da bi se proklamirani zadaci i ostvarili.
Navest će se poslovi etnologa u službi zaštite kulturnih dobara te njihovu ulogu i brojnost usporediti s poslovima ostalih stručnih djelatnika u konzervatorskoj
službi. Pokušat će se opisati složenost poslova u radu na nepokretnoj i pokretnoj
kulturnoj baštini. Predstavit će se odnosi koji se razvijaju između etnologa konzervatora i suradnika na terenu, kazivača u terenskim istraživanjima. Također, predstavit će se i odnosi koji se uspostavljaju između etnologa i vlasnika nepokretnih
i pokretnih kulturnih dobara, te odnosi između etnologa i stranaka koje se bave
96
JADRANKA GALIOT KOVAČIĆ
ruralnim turizmom te se sa svojim zahtjevima obraćaju konzervatorskoj službi. Iz
navedenoga se razvijaju široke lepeze odnosa i kontakata, koje su po svojoj strukturi veoma raznorodne i etnologa stavljaju u sasvim različite radne okolnosti i međuodnose. Koji su to i kakvi odnosi, prikazat će se na konkretnim primjerima iz
petogodišnje prakse etnologa konzervatora na području Vukovarsko-srijemske i
Osječko-baranjske županije.
U prilogu će se dati opći pregled stanja i već predloženih konkretnih mjera
poboljšanja rada u etnološkoj konzervatorskoj praksi u Hrvatskoj unazad nekoliko
godina. Navest će se kakvo je analizirano stanje i problematika tradicijske nepokretne i pokretne baštine i na kakav je odjek naišao predloženi sustav mjera zaštite
tradicijske kulturne baštine. Dotaknut će se i problematika postupka registracije kulturnih dobara tradicijske arhitekture te otvorena pitanja koja se nameću u
radu, kao i istaknuti razlike pri valorizaciji u odnosu na zgrade profane i sakralne
gradnje.
Pitanjem mogu li se zaista teorijske postavke i u kojoj mjeri primijeniti na praksu propituje se odnos etnologa prema zahtjevima struke i mogućim rješenjima u
praksi.
BITI ETNOLOG KONZERVATOR IZMEĐU ZAKONA I TERENA
Brojnost etnologa konzervatora od početka rada konzervatorske službe u Hrvatskoj, čini se, najbolji je pokazatelj njihove zamišljene uloge. Konzervatorski odjel
u Osijeku1 imao je jednog etnologa konzervatora, a u isto vrijeme tri ili četiri povjesničara umjetnosti. Slično je i u drugim područjima Hrvatske, gdje od 1961. i
1962. godine u Zagrebu i Rijeci radi po jedan etnolog. U pojedinim konzervatorskim odjelima u Hrvatskoj danas istovremeno rade i tri do četiri arheologa ili građevinska tehničara. Slično stanje zatečeno je i 2004. godine u Konzervatorskom
odjelu u Osijeku, koji formalno već nekoliko godina nije imao etnologa, iako je taj
posao po potrebi obavljao etnolog iz drugog odjela. Na pitanje kako je to moguće,
po kojim kriterijima i tko je radio sistematizaciju radnih mjesta u službama zaštite kulturnih dobara u zemlji u kojoj ruralni prostor zauzima preko 92% ukupne
površine, nije lako dobiti odgovor. Ovom se usporedbom ne umanjuje potreba
i važnost valorizacije brojnih profanih i sakralnih zgrada, umjetničkih i sakralnih
zbirki u gradovima i selima, no nerazmjer je više nego očit. Kako su i etnolozi i
povjesničari umjetnosti stručnjaci čiji je jedan od osnovnih poslova valorizacija
baštine, ova se usporedba čini opravdanom. Sugerira li se na taj način da je elitna
1 Konzervatorski odjel Osijek (KOS) postoji od 1962. godine kao Regionalni zavod za zaštitu spomenika kulture u
Osijeku, za područje cijele Slavonije.
ETNOLOG U SLUŽBI ZAŠTITE KULTURNIH DOBARA
97
kultura vrednija od tradicijske? Čini se da je odgovor potvrdan. Također, zaposleni
broj stručnjaka iz drugih humanističkih disciplina u službama zaštite omogućuje
specijalizaciju za određena područja struke usmjerena uglavnom na nepokretna
kulturna dobra. Za razliku od povjesničara umjetnosti ili povjesničara koji je stručni suradnik, savjetnik, viši savjetnik za nepokretnu ili pokretnu baštinu, etnolog
je stručni suradnik, savjetnik, viši savjetnik za etnološku baštinu. Ta prednost ili
nedostatak, ovisno o afinitetima, pruža široke mogućnosti stručno-istraživačkog
rada u područjima nepokretne, pokretne i, u novije vrijeme, nematerijalne kulture
baštine, za što su kolege iz drugih humanističkih struka u službi zaštite onemogućeni specifikacijom svojih radnih mjesta.
Prema opisu poslova definirano je da etnolog konzervator izrađuje metodološke
osnove, standarde i smjernice za zaštitu etnološke baštine, izrađuje dokumentaciju,
stručna mišljenja, prijedloge za preventivnu zaštitu i registraciju etno spomenika (op.
a.), sudjeluje u izradi konzervatorskih podloga za prostorne planove i rekonstrukciju pojedinačnih kulturnih dobara, obavlja arhivska istraživanja, surađuje s drugim institucijama, sudjeluje u provođenju upravnog postupka i stručnog nadzora
te obavlja druge poslove po nalogu pročelnika. Široki je to spektar poslova za čije
obavljanje studij etnologije nudi uvodna znanja i vještine. No etnolozi konzervatori, iako ih je po broju malo (do 2001. godine – sedam), za sobom ostavljaju mnogo,
i jedan su od važnijih čimbenika u edukaciji mlađih etnologa. Danas u Hrvatskoj
ima devet etnologa konzervatora,2 a dvadeset i dva konzervatorska odjela. Sa svojim
temeljnim znanjima, etnolozi se svakodnevno nalaze između terenskog rada, stručnog istraživanja i zakonodavstva. Obrada rezultata rada s terena, priprema elaborata, obrada fotografija, sudjelovanje na stručno-znanstvenim skupovima na kojima
prikazuju rezultate svog rada, neki su od poslova etnologa konzervatora.
Čest je slučaj u konzervatorskoj službi da, zbog nedostatka etnologa, njihov
posao obavljaju arhitekti ili stručnjaci drugih profila, koji te poslove obavljaju iz
perspektive svoje struke. Smatra se da je etnolog ipak nužan te da ga ni jedan drugi
stručnjak ne može zamijeniti u poslu. U slučaju timskog rada etnologa i arhitekta,
konzervator arhitektonsko-tehničke naobrazbe često je više posvećen sakralnoj ili
profanoj nepokretnoj baštini, tj. spomenicima visoke ili elitne kulture. Nedovoljno
je prihvaćen konzervatorski zadatak istraživanja i dokumentiranja tradicijskog graditeljstva, usmjeravanje graditeljskih zahvata i praćenje tehničkog aspekta obnove
koji spadaju u njihov djelokrug rada (Petrić 2001: 212). Često su sve odluke koje
se tiču gradnje prepuštaju etnologu, pri čemu se previđa da je tradicijska građevina
zgrada, a kao takva i predmet izučavanja arhitekata.
2 Autorica priloga radila je kao etnolog konzervator na području KO Osijek, za područje Osječko-baranjske, Vukovarsko-srijemske i Brodsko-posavske županije od 2004. do 2008., a od 2008. godine radi u novoosnovanom KO Vukovar,
za područje Vukovarsko-srijemske županije.
98
U timskom komisijskom radu s drugim stručnjacima na izdavanju konzervatorskih uvjeta, izradi dokumentacije i nadzoru nad izvođenjem radova jednakopravno sudjeluju svi stručni suradnici, a često su prisutna potpuno oprečna stručna mišljenja. Iako formalno ne izgleda tako, u radnoj praksi sudbina ljudi, vlasnika
tradicijskih kulturnih dobara, ovisi samo o osobi etnologa. Za taj stručno-društveni otvoreni problem, čini se, još nema zadovoljavajućeg rješenja.
Podaci o seoskoj graditeljskoj baštini u Hrvatskoj prikupljeni su sistematskim
terenskim istraživanjima koja su sedamdesetih godina prošlog stoljeća pokrenuta na republičkoj razini pod nazivom “Istraživanje i fiksiranje stanja etnoloških
spomenika u SR Hrvatskoj”. Istraživanja su provođena s namjerom “da se stekne
detaljan uvid u stanje i vrijednosti spomeničkog fonda ove vrste kako bi se dijagnosticirali uzroci propadanja i odredile metode spomeničke zaštite” (Španiček
1991: 10). Dokumentiranje je dugo vremena bilo i jedini oblik zaštite na području Slavonije. Napravljen je cjelovit pregled tradicijskog graditeljstva. No, neujednačene su metodologije dovele do različitog broja registriranih kulturnih dobara
tradicijske gradnje na različitim područjima Hrvatske. Zakon o zaštiti i očuvanju
kulturnih dobara iz 1999. godine ne ističe tradicijsku baštinu ispred drugih oblika
baštine. Tek 2004. godine sastavljene su Uputa za vrednovanje kulturnih dobara
predloženih za upis u Registar kulturnih dobara Republike Hrvatske i Uputa o
načinu utvrđivanja sustava mjere zaštite za nepokretna kulturna dobra predložena
za upis u Registar kulturnih dobara, koje etnolozima daju osnovne smjernice za
valorizaciju kulturnih dobara.
Temeljni posao konzervatorskih odjela je valorizacija kulturnog dobra, određivanje mjera zaštite i praćenje radova na građevinskim intervencijama ili restauraciji pokretnih kulturnih dobara. Različiti pristupi stručnjaka koji su dosad radili
posao etnologa konzervatora u Hrvatskoj doveli su i do različitog broja registriranih kulturnih dobara. Također, nemoguće je biti sistematičan zbog malog broja
stručnjaka, a velikog terena bogatog svim pojavnostima tradicijske kulture. Postavlja se pitanje kako, s obzirom na navedena ograničenja, biti etičan i na koji se način
može definirati profesionalnu etika. Čini se kako nedostaje edukacije o značenju
kulturne baštine te da proteklo vrijeme nije donijelo kvalitativne pomake.
U Republici Hrvatskoj nalazi se i danas veliki broj starih vrijednih kuća i gospodarskih zgrada. One kamene ostat će najdulje svjedoci vremena, drvene nešto
kraće, a najkraće zgrade građene nabijenom zemljom i prijesnom ciglom. Zahvaljujući konzervatorima i vlasnicima koji ih smatraju vrijednima, zgrade se čuvaju i
koriste. No ipak, kuće suvremene gradnje prevladavaju u hrvatskim selima. Zašto
je gradnja nove kuće toliko privlačna, čak i tada kada je tradicijska funkcionalna?
“Nova kuća od suvremenih materijala predstavlja odmak kuće u civilizacijskom
smislu (investicijsko tehnička dokumentacija za gradnju, arhitektonsko planira-
99
nje) koji njihove stanovnike dijelom približava gradskom stanovanju!?, jer se utjecaji iz grada od strane stanovnika ocjenjuju pozitivnima, boljima i naprednima,
ponekad, bez obzira na njihovu realnu vrijednost” (Galiot Kovačić 2008b: 329).
U prošlosti je kuća, kao središte svih zbivanja seoske obitelji, uvijek morala dostojno i reprezentativno predstavljati sliku složene, ali i funkcionalne organizacije
velike zadružne obitelji koja je u njoj obitavala (Španiček 1991). Reprezentativne
kuće tradicijske gradnje u Slavoniji zidane su i izgrađena u vrijeme kada su sela
imala najveći broj stanovnika, dakle, krajem devetnaestog i početkom dvadesetog
stoljeća. Tada istodobno raste broj članova obitelji, pa raste i broj, veličina i prostranost kuća, kao posljedica povećanja kvalitete života na koju su utjecaj imale
pojačane veze naselja s obližnjim gradovima, kvalitetnija razmjena dobara i usluga,
dolazak željeznica u naselje i ostali slični utjecaji. Danas su kao posljedica Domovinskog rata, iseljavanja u urbane centre i inozemstvo, posebice na krajnjem istoku
Hrvatske, takve kuće napuštene ili u njima žive starije osobe bez ili s minimalnim
prihodima.
ETNOLOG, RJEŠENJE, STRANKA I KAZIVAČ –
PRIRODA SUODNOSA
Neke su tradicijske kuće stavljene pod preventivnu zaštitu Ministarstva kulture
kao kulturna dobra, a neke su evidentirane. Zaključci terenskog istraživanja provedenog 2005. godine u selu Čakovci u vukovarskom području mogu se primijeniti i
na ostala područja krajnjeg istoka Hrvatske. Cilj konzervatorskog pristupa je produžiti život tradicijskim građevinama. To je moguće ostvariti samo uz zakonsku
skrb i stalni kontakt nadležnih za zaštitu s vlasnicima. Većina vlasnika tih građevina teško prihvaća činjenicu da objekt ne smiju srušiti niti obnavljati bez konzultiranja s nadležnim konzervatorskim odjelom Ministarstva kulture. Svijest o vrijednosti tradicijskih građevina posjeduju najčešće starije osobe koje nastoje održavati
zgrade, i to provjetravanjem, krečenjem i slično. Mlađe stanovništvo nema svijest
o važnosti i identitetu koji predstavljaju te zgrade za tradicijsku baštinu Slavonije
(Mesarić Žabčić i Galiot Kovačić 2007: 375– 376). Velik broj novih kuća danas
sliči gradskima, koje ne uvažavaju tradicijsko oblikovanje, funkcionalnost i odnose
koje su narodni graditelji poštovali. Nove kuće su tipske, iste u Slavoniji kao i u bilo
kojem drugom kraju Hrvatske, i odriču se povezanosti s tradicijom i uspješnim
rješenjima narodnog graditeljstva. I gospodarskih je zgrada sve manje, što je uvjetovano novim društvenim odnosima, strojnom obradom tla ili stočarenjem koje
zahtijeva visoke prinose. Sela odavno imaju infrastrukturu, priključke električne
energije, vodovod, telefon, plin. U središtima mjesta nalaze se pošta, trgovina,
100
ustanova za predškolski odgoj, osnovna škola, pekara, spomenik iz Drugoga svjetskog rata ili iz Domovinskog rata, tako da je vrlo teško djelovati u srvhu očuvanja
preostalog dijela nepokretne tradicijske baštine.
U svom radu etnolog ostvaruje kontakte s različitim osobama. Jedna se vrsta
odnosa ostvaruje između etnologa konzervatora i njegovih suradnika na terenu,
kazivača u terenskim istraživanjima. Druga se uspostavlja između etnologa i vlasnika nepokretnih i pokretnih kulturnih dobara, a rezultira rješenjem o zaštiti i
očuvanju kulturnog dobra. Posljednji je odnos između etnologa i stranaka koje
se sa svojim zahtjevima obraćaju konzervatorskoj službi za stručna mišljenja, a u
svrhu bavljenja ruralnim turizmom.
Za prvu se vrstu odnosa, u kojoj etnolog propituje i razgovara s kazivačima o
temi koja se ne odnosi na pravnu zaštitu njihove kuće tradicijskog graditeljstva,
može reći da je najugodnija i za etnologa i za kazivače. Istraživanje društvenih ili
duhovnih tema za etnologa konzervatora je najlakše i najljepše. Svi su kontakti
pozitivni, a za kazivača je vrijeme provedeno s istraživačem uglavnom ugodno,
opuštajuće. Ispitivana se osoba osjeća korisnom, a etnolog je i nakon istraživanja
dobrodošao u kazivačev dom.
Rješenje o zaštiti i očuvanju kulturnog dobra tradicijskog graditeljstva nerijetko u vlasnika kuća koje se nastoji prije rješenja informirati o njegovom značenju
izazove revolt, nezadovoljstvo i, prije svega, nerazumijevanje samog čina zaštite.
Nemogućnost financiranja obnove kuće izaziva odbojan stav prema etnologu. Svi
argumenti i uvjeravanja kako je riječ o vrijednoj i rijetkoj baštini ostaju neshvaćeni, a odnos prema etnologu kritičan. Etnologa se u tom slučaju promatra kao
predstavnika neefikasne državne uprave koja samo propisuje, ograničava, a pritom
ništa ne pruža zauzvrat.
Postoje osobe koje su jako ponosne na kuće i domaćinstva u kojima žive, dobro
ih čuvaju i redovito održavaju. Te osobe rješenje o zaštiti dočekuju s oduševljenjem. Ono im je još jedna potvrda, naročito pred onima s nerazvijenom sviješću o važnosti baštine, da se brinu za nešto što se smatra društveno važnim. No
s obzirom na veličinu teritorija i samo jednog etnologa koji se bavi tim poslom,
prihvaćanje pisanih odredaba rješenja koje u dispozitivu daje pregled mjera zaštite
kulturnog dobra često je neshvaćeno ili nepoštovano. I dalje se događa da vlasnici
sami i bez potrebne lokacijske dozvole službe za prostorno uređenje županije vrše
preuređenje ili pregradnju. Etnolog bi trebao dobiti informaciju o tome i dati posebne uvjete zaštite kulturnog dobra, ali to se često ne događa.
Na terenu je uočeno kako je teško animirati vlasnika da počisti zaštićenu kuću,
ambar, čardak ili vinski podrum, čak i ako su zaštitni radovi na njemu financirani sredstvima države. Te zgrade često služe kao ostave nepotrebnih predmeta iz
101
domaćinstva. Također, postoji određeni broj stranaka koje se odjelima javljaju sa
željom da se financiranjem njihova posjeda riješe problemi neadekvatnog stanovanja, što zbog siromaštva sami nisu u mogućnosti. U tim slučajevima nije prisutna svijest o vrijednom nasljeđu, već egzistencijalni čimbenik. Često se događa
da stranke potražuju zaštitu stambenih ili gospodarskih sadržaja iako za to nema
elemenata.
U posljednjih nekoliko godina, počeo se razvijati ruralni turizam na krajnjem
istoku Hrvatske. Razvoj te vrste turizma pokušava se potaknuti kroz prezentaciju i
korištenje tradicijskog graditeljstva. Ipak, i u nastojanju da se značaj seoskog koristi u sadašnjosti i produži u budućnost dolazi do degradiranja graditeljske baštine,
čiju je ekspanziju teško zaustaviti. Praksa pokazuje da kulturni turizam sela degradira nepokretno nasljeđe, te da izvornost prestaje biti bitna. Ugođaj bez uporišta
u autentičnosti, koji proizvoljno stvara vlasnik ili projektant, postaje najvažniji u
očuvanju tradicijskog nasljeđa.
Odjel je samo jedna od polaznih stepenica u kompliciranom postupku koji
će kulturno dobro odnosno potencijalno turističko odredište dovesti do
zainteresiranog konzumenta. Za prezentaciju zamišljenih sadržaja ne nedostaje ideja i radnog ulaganja vlasnika. Svakako je bitna i financijska sposobnost vlasnika i njegovo snalaženje u mreži propisa. Stručna konzervatorska
podrška se nerijetko zanemaruje jer limitira vlasnika u realizaciji vlastitih
rješenja koja bi dovela do degradiranja graditeljske baštine. (…) Putovi do
promocije kulturno turističkih vrijednosti nisu ugaženi. Radi se o uspješnim ili manje uspješnim stihijskim naporima pojedinaca koji imaju svijest
o posjedovanju kulturnog dobra. Zajednički im je entuzijazam, ljubav prema tradiciji, rad u slobodno vrijeme, otvorenost prema posjetiteljima. To
su razlozi njihove visoke motivacije. Još uvijek ne vode evidenciju posjeta,
ulaz ne naplaćuju, a goste najčešće dočekuju uz toplo pripremljena domaća
peciva i vino ili rakiju. Zbirke otvorene za javnost nemaju komercijalnu, tržišnu vrijednost. Lokalne, kao i turističke zajednice najčešće ne prepoznaju
njihovu vrijednost i nisu u mogućnosti poduprijeti njihov rad?! (Galiot Kovačić 2008a: 258, 262)
ŠTO ČINI STRUKA DA SE STANJE POBOLJŠA?
Zahvati na tradicijskim zgradama otežani su i zbog nedostatka financijskih sredstava u pravom trenutku. Pomanjkanje majstora, odstupanje izvoditelja od dokumentacije zbog ubrzanja posla i nedovoljnog znanja u radu na tradicijskim zgradama
(Mlinar 2003: 203) također su problemi s kojima se susrećemo na svim područjima Hrvatske.
102
Uz sve pojedinačne napore etnologa konzervatora na terenu:
Upravni odbor Hrvatskog etnološkog društva u skladu s već usvojenim
principima da pokriva sva globalna područja etnološke prakse, formirao je
nekoliko Povjerenstava, među kojima i Povjerenstvo za zaštitu narodnog
graditeljstva i tradicijske kulturne baštine koje se sastalo 20. travnja 2006.
godine. Analizirano je stanje i problematika tradicijske baštine s naglaskom
na graditeljstvo i pokretnu etnografsku građu: stanje u kojem se nalaze (razina očuvanosti, stupanj ugroženosti i razlozi koji su do toga doveli), rušenje zgrada (rastavljanje, uništavanje, prodaja, dislokacija), izvoz rastavljenih
drvenih zgrada preko granice, izvoz etnografskih predmeta preko granice.
Na temelju zaključaka i preporuka Povjerenstva, Hrvatsko etnološko društvo uputilo je prijedlog Ministarstvu kulture za formuliranje i uspostavu
sustava mjera zaštite tradicijske kulturne baštine kao specifične spomeničke
vrste koja je naročito izložena propadanju. Predlažemo da se u takav sustav
ugrade slijedeće mjere: Izmjene i dopune Zakona o zaštiti kulturnih dobara koje će omogućiti učinkovitiju pravnu zaštitu. Stoga predlažemo da se
osmisli i ozakoni h i t n o donošenje preventivne zaštite za koju neće biti potrebno ishoditi izvadak iz zemljišne knjige i kopiju katastarskog plana koje
bitno usporavaju proceduru preventivne zaštite. Generalno zabraniti izvoz
tradicijskih zgrada (drvenih) i pokretnih predmeta pri čemu kao osnovna
odrednica može poslužiti određeni vremenski cenzus. Određivanje fiksne
kvote koja bi se svake godine iz ukupne mase sredstava za obnovu i zaštitu
kulturnih dobara izdvajala za tradicijska kulturna dobra. Mišljenja smo da
bi 5% predstavljalo značajan pomak u odnosu na sadašnje nezadovoljavajuće stanje. Pojačati informiranost općina i stanovništva dostavom teksta na
sve općine uz obvezu da one proslijede na razinu Mjesnih zajednica svim
relevantnim podacima koii se tiču tradicijske baštine (izvodi iz Registra,
prostorno-planske mjere zaštite tradicijske baštine, sustav mjera zaštite
tradicijske baštine kada bude formuliran, promjene u pravnoj regulativi i
drugo). Zapošljavanje novih etnologa, arhitekata i tehničara arhitektonskog ili
građevinskog usmjerenja u Konzervatorske odjele koji će se primarno baviti
očuvanjem i zaštitom etnografske baštine na terenu. U tom cilju potrebno
je u konzervatorskim odjelima formirati stručne timove koji će se baviti dokumentiranjem, provođenjem postupka stavljanja pod zaštitu tradicijskih
kulturnih dobara, izradom tehničke dokumentacije i troškovnika radova
za hitne intervencije, pojačanim praćenjem zahvata na tradicijskoj baštini,
prijavama na natječaje i drugo. Pojačano dokumentiranje postojećeg stanja i
donošenje rješenja o zaštiti tradicijskih kulturnih dobara treba biti neposredna posljedica prethodne mjere kadrovskog jačanja. Na području svakog
konzervatorskog odjela godišnje bi trebalo detaljno dokumentirati barem
jedno do dva nepokretna kulturna dobra, te provesti postupak stavljanja
pod zaštitu ili preventivnu zaštitu za ta dobra. Suradnja sa studentima etnologije može biti od značajne pomoći u dokumentiranju tradicijske baštine.
103
Odrediti karakteristične i reprezentativne primjere tradicijskog graditeljstva na
nacionalnoj, regionalnoj i lokalnoj razini koji će ući u strategiju zaštite kulturna baštine Ministarstva kulture Republike Hrvatske, te imati prednost u
financiranju iz sredstava namijenjenih zaštiti kulturne baštine, odnosno iz
sredstava “fiksne kvote”. Formulirati sustav poticaja i olakšica za zaštitu tradicijske baštine u privatnom vlasništvu. Pojačati rad inspekcijskih službi na
tradicijskoj kulturnoj baštini u smislu pojačanih izlazaka, brzih intervencija
i slično. Jer se i na taj način daje važnost tom dijelu kulturne baštine. Nagrada za očuvanje i obnovu tradicijske baštine. Predlažemo utemeljenje nagrade za one rijetke imaoce koji su obnovili ili očuvali tradicijsku baštinu,
osobito graditeljsku, u izvornom obliku. Hrvatsko etnološko društvo već
je informiralo Ministarstvo kulture dopisom sličnog sadržaja 15. siječnja
2002. godine, ali na njega nije bilo reakcije. Nadamo se da ćemo ovaj put
privući veću pozornost, te izražavamo spremnost da dodatnim kontaktima
i suradnjom pojasnimo ili doradimo neke od iznesenih stavova koje smatramo samo poticajem za intenzivnije bavljenje ovim dijelom nacionalne
baštine. (http/:www.hrvatskoetnološkodruštvo.hr./docs.zastita_narodnog_
graditeljstva.doc.)
Konzervatorski odjel u Zagrebu, uz potporu drugih konzervatorskih odjela, također je uputio pravnoj službi Ministarstva kulture 2007. godine zamolbu i prijedlog
da se u Zakon ugradi zabrana izvoza tradicijske baštine nastale prije 1950. godine
(analogno s pokretnom građom), da se županijskim odjelima za graditeljstvo naloži donošenje mjera o zabrani rušenja tradicijskih zgrada, te da ne uvjetuju rušenje
tradicijskih kuća ako se na istoj parceli radi nova, jer se stara kuća može urediti i sanirati za različite namjene (primjerice kao ljetna kuhinja, pomoćna zgrada, objekt
za turističko iznajmljivanje). Navedeno je potrebno ugraditi u Zakon o prostornom uređenju i gradnji (Petrinec 2007).
PRIMJERI IZ KONZERVATORSKE PRAKSE S KRAJNJEG
ISTOKA HRVATSKE
Sedamdesetih godina dvadesetog stoljeća etnolog osječke službe za zaštitu spomenika kulture pripremio je dvadesetak rješenja o zaštiti tradicijskih nepokretnih
zgrada. Obilaskom terena (trideset godina kasnije) utvrđeno je da su većinu zgrada srušili sami vlasnici ili su se one same urušile. Vlasnici objekata nisu snosili
nikakve sankcije. Vlasnici preostalih kulturnih dobara nisu koristili mogućnost
prijavljivanja na natječaje Ministarstva kulture za financiranje javnih potreba u
kulturi, niti su sami obnavljali svoja kulturna dobra (osim suvare u Otoku, slika
1). Urbanističko-ruralna cjelina Babina Greda zaštićena je 1986. godine, ali i to se
104
pokazalo neučinkovitim u smislu praćenja zaštitnih radova na tradicijskim zgradama u mjestu. Županijski ured za prostorno uređenje, sa sjedištem u Županji, nije
dostavljao službi zaštite kulturnih dobara zahtjeve za izdavanjem posebnih uvjeta
i prethodnih odobrenja za zaštitu kulturnih dobara. Tek od 2006. godine dolazi
do kontakta tih službi i službenih zahtjeva, što je sada deplasirano jer je mjesto u
međuvremenu steklo potpuno nova graditeljska obilježja.
Slika 1: Suvara u Otoku, mlin na suhi pogon
Nakon Domovinskog rata Ministarstvo obnove i razvitka prvi je put financiralo
obnovu kuća u ratom stradalim područjima, kako bi se stanovništvo iz izbjeglištva
što prije vratilo u svoje domove. Tome se priključuje i konzervatorska služba, odnosno jedan etnolog konzervator za područje Slavonije. Zbog spomeničkih svojstava, niza elemenata karakterističnih za povijesni identitet sela općine Nijemci
koja su sačuvana, u prosincu 1996. godine, nakon građevinskih devastacija okupacijske vojske, pet je sela, od Ministarstva kulture, Uprave za zaštitu kulturne baštine
te Konzervatorskog odjela u Osijeku, dobilo status preventivne zaštite kao ruralne
cjeline sela (Mavar 1998: 57). Rješenjima o preventivnoj zaštiti tradicijskih kuća
s okućnicama pokušala se regulirati obnova i to suradnjom vlasnika, Ministarstva
obnove i razvitka, koje je obnovu i financiralo, te Ministarstva kulture, koje je propisalo opće konzervatorske uvjete za obnovu ruralne cjeline naselja, kao i posebne
konzervatorske uvjete za pojedine kuće. Za 65 kuća propisani su posebni uvjeti
(Mavar 1998: 57–74). Pri odabiru zgrada, obuhvaćeni su karakteristični oblici u
takvom broju koji bi omogućio prepoznatljivost naselja, a, u isto vrijeme, ne bi bio
zapreka za brzu i učinkovitu obnovu (Španiček 1999: 103). Međutim, izvršena obnova nije poštovala propisane konzervatorske uvjete (slika 2) (Mavar 1998: 74).
105
Slika 2: Podgrađe, općina Nijemci, ulični niz
Slično se dogodilo i u Kopačevu, kada je od 2005. do 2008. godine bila preventivno zaštićena ruralna cjelina koju su činile dvije ulice, gdje Ministarstvo obnove nije
uključilo etnologa konzervatora u projektiranje novih kuća. Ti se slučajevi navode
kao primjeri neuspješne obnove naspram onima uspješno obnovljenih kuća koje
su, pod istim uvjetima, vodili djelatnici Konzervatorskog odjela u Zagrebu, koji
su od 1995. do 2000. sudjelovali u obnovi 120 obiteljskih kuća u seoskim naseljima oko Plitvičkih jezera, ali i brojnih drugih stambenih, gospodarskih i tehničkih
zgrada. “Kvaliteta suradnje ministarstava, projektanata i vlasnika kuća i ovdje se
pokazala ključnom za uspjeh zamišljenog cilja” (Mlinar 2003).
Obnova suvare u Otoku, mlina na konjski pogon, koja je dovršena 2005. godine, i, u novije vrijeme, Šokačke kuće u Topolju, pokazatelj su kako je za uspješnu
obnovu i revitalizaciju baštine potrebna suradnja svih (struke, lokalne samouprave, udruženih pojedinaca i izvođača radova). Primjer za to su registrirane etnološke cjeline vinskih podruma u Zmajevcu u Baranji, znanih kao Katolički i reformatorski surduk. Njihova namjena nije stambena, nego gospodarska, te je smatrano
kako će očuvanje i zaštita tih cjelina biti lakše izvedivi i uspješniji od obnove stambenih, pojedinačnih zgrada. No, čini se kako je težnja za promoviranjem ugostiteljskih sadržaja prevladala nastojanje da se pokuša očuvati izvornost surduka.
Konzervatorski odjel u Osijeku, 2005. godine, valorizirao je neke od tradicijskih
građevinskih sklopova kao kulturna dobra. Smatralo se da će originalni spomenik
kvalitetnom prezentacijom biti jedan od preduvjeta autentične ponude određenog mjesta i uže regije. Inicijativama fizičkih ili pravnih osoba koje žele promovirati različite oblike tradicijskih sadržaja na tri su godine stekle status kulturnog
dobra kuće s okućnicama u Kneževim Vinogradima: Ulica S. Miletića 6, Starim
106
Jankovcima: Ulica bana J. Jelačića 33, Bijelom Brdu: Školski trg 19, Drenovcima:
Ulica A. Starčevića 18, Babinoj Gredi: Ulica M. Stojanovića 212. Nijedan od tih
sklopova nije otvoren za javnost, neki nemaju riješene vlasničke odnose, ali zbog
namjeravane projekcije sadržaja na taj im je način dana potpora. Primjerice, u kuću
u Kneževim Vinogradima Općina namjerava smjestiti turističku zajednicu, udruga
iz Bijelog Brda bi oživjela rukotvorstvo i prezentirala seoski život u prošlosti. Stara
okućnica iz Drenovaca (slika 3) prilagodit će se posjetima uz prezentaciju tradicijskog života. U Babinoj Gredi dio predmeta iz zbirke Ane Verić prenio bi se u kuću.
U službi zaštite u Slavoniji, osim obnove suvare, nema uspješnih realizacija gdje su
svoj interes našli kultura, tradicija i turizam. Buduće će vrijeme pokazati koliko će
zajednička nastojanja konzervatorskih odjela i zainteresiranih stranaka biti poticajna u razvoju kulturnog turizma sela.
Slika 3: Kuća na front sa čardakom, Drenovci
Pokušavajući trajno učiniti tradicijske kuće dijelom hrvatske kulturne baštine, pisanim je putem kontaktirano svih šezdeset općina na teritoriju Vukovarsko-srijemske i Osječko-baranjske županije 2008. godine. Predloženo je da na svojem
području vlastitim sredstvima otkupe tradicijsku kuću i prilagode je potrebama
svoje lokalne zajednice. Godinu dana kasnije, manje je od deset posto općinskih
čelništva prihvatilo predloženu suradnju. Te općine smatraju da je to njihovoj sredini potrebno i da će očuvanjem tradicijske baštine oživjeti i neki drugi kulturni sadržaji. Iako je većini općina prihvatljiva ideja da se odabirom jedne tradicijske kuće
u mjestu i njezinim održavanjem i korištenjem prikaže turistička važnost općine,
smatraju da je od 15 000 do 25 000 eura za otkup stare kuće nemoguće izdvojiti iz
općinskog proračuna. S druge strane, Ministarstvo kulture ne vrši otkupe kuća. I
107
u tom se primjeru pokazalo kako budućnost vrijednih tradicijskih građevina nije
izvjesna.
Danas svaki muzej općeg tipa u Hrvatskoj ima i etnografsku zbirku, kao i
stručnjaka koji se o njoj brine. Institucionalizirana briga o etnografskim
zbirkama nema dodirnih točaka sa privatnim etnografskim zbirkama u
Hrvatskoj. Postoji stručna pomoć od strane konzervatorske službe koja se
odnosi na registraciju vrijednih zbirki kao kulturnih dobara. Od pet poznatih zbirki koje postoje dulje vrijeme na području dvije najistočnije hrvatske
županije, pripremila sam rješenja o zaštiti kulturnog dobra za tri zbirke. Nameće se razmišljanje kako su imatelji te vrste baštine i znalci o tradicijskom
životu i predmetima koje čuvaju, ali često nije tako. Naprotiv, pomoć pri
opisivanju predmeta potrebno je tražiti od drugih suradnika na terenu, što
umanjuje kvalitetu rada i vjerodostojnost podataka. Etnologu je teško steći
povjerenje vlasnika koji osjećaju da u cijelom svom sakupljačkom radu daju,
a od društva ništa ne primaju. Dvije vrijedne zbirke u Vukovarsko-srijemskoj županiji nisu postavljene, nemaju prostor za izlaganje, iako je jedna od
njih registrirana 1982. godine, nikad nisu dobile novac za održavanje predmeta. (Galiot Kovačić 2009: 418) (slike 4 i 5)
Slika 4: Predmeti privatne etnografske i kulturno povijesne zbirke Josipa Bašića, Otok
108
Slika 5: Predmeti privatne etnografske i kulturno povijesne zbirke Ane Verić, Babina Greda
Do 2003. godine bilo je evidentirano dvadeset i sedam privatnih etnografskih zbirki u Hrvatskoj (Mlinar i Antoš 2004).
Od tada se njihov broj povećao, a neke su i nepoznate stručnoj javnosti.
Većim dijelom, to su zbirke nastale svjesnim sakupljanjem obiteljskog nasljeđa. Ljubav prema seoskom načinu življenja, vjerojatno je prvi i glavni
motiv sakupljačkog djelovanja ove vrste. Svakako je i za sakupljače etnografskih predmeta, kolekcionarstvo emocionalna potreba i samostalna aktivnost, koja za cilj ima predmetima produžiti život i staviti ih u novi – ciljano osmišljeni kontekst… Različite su okolnosti u kojima su nastale ove
privatne zbirke, ali motiv je zajednički: sakupiti predmete na jedno mjesto,
čuvati, te ih na taj način zaštiti od zaborava, propadanja i prikazati zainteresiranoj publici. Predmeti etnografskih zbirki nisu toliko zanimljivi za krađu
ili ilegalnu trgovinu kako oni iz umjetničkih, kulturno-povijesnih ili arheoloških zbirki, ali zapažen je trend u posljednjih deset godina kako predmeti
seoskih domaćinstava, nekorisni i neupotrebljivi vlasnicima, postaju predmetom kupnje preprodavača, koji ih izvoze u zapadne zemlje. Stručnjaci su
pred velikom dilemom: Kako sačuvati predmete i ne dopustiti izvoz i kako
za njih pronaći odgovarajuće prostore za čuvanje. (Galiot Kovačić 2009:
418, 420)
U sadašnjem trenutku, čini se nemogućim na optimalan način riješiti tako složen
problem. Predmeti koji nisu zaštićeni kao kulturno dobro mogu se izvoziti, a, s
druge strane, ne postoje organizirani prostori koji bi čuvali veliki broj predmeta
(Španiček 2001: 142–144). I u tom se segmentu vlasnici privatnih zbirki predstavljaju kao nemjerljivo važni čuvari tradicije u nestajanju.
109
Vlasnici, svaki na svoj način, žele svojom zbirkom kao i kućama u kojima se
one nalaze, ili se planiraju postaviti, prikazati tradicionalno gospodarstvo
krajnjeg istoka Hrvatske. Etnolog je opet nemoćan – zbirke treba postaviti.
Predmeti privatnih etnografskih zbirki iz Hrvatske, nerijetko su izlagani na
izložbama u muzejima, na kojima se skreće pozornost na njihovu važnost i
kvalitetu, ali to nije slučaj sa zbirkama koje su predmet interesa ovoga rada.
Bogatstvo građe svih slavonskih muzeja po broju i kvaliteti je neprocjenjiva,
a također ove muzejske ustanove vrše kontinuirane otkupe. Rad vlasnika
zbirki uglavnom nije komercijaliziran, oni ne naplaćuju ulaznice posjetiteljima, niti od svoga zalaganja imaju materijalnu korist. Osiguran prostor
izlaganja je prvi i veliki napor koji je teško ostvariti. Još jednom ponavljamo, kolekcionarstvo je nužnost, a kolekcionari su konstanta čije se vizije
ostvaruju s različitim uspjehom. Rad na očuvanju privatnih etnografskih
zbirki krajnjeg istoka Hrvatske, bez obzira jesu li otvorene za javnost ili ne,
nemjerljivo je vrijedan i tek očekuje svoju punu valorizaciju, kao i brigu šire
društvene zajednice. (Galiot Kovačić 2009: 426)
PREMA ZAKLJUČCIMA
Ovaj je pregled dijelom prikazao kako se stanje nepokretne tradicijske baštine ne
mijenja godinama, čime struka konstantno izražava svoje nezadovoljstvo i predlaže kako to stanje poboljšati. Iako najbrojnija spomenička vrsta u Hrvatskoj, a u
isto vrijeme i najviše podložna propadanju, dosad nije uspostavljen sustav mjera
zaštite koje je Hrvatsko etnološko društvo predložilo Ministarstvu kulture 2002. i
2006. godine. Broj etnologa konzervatora u Hrvatskoj iznimno je malen u odnosu
na broj drugih stručnjaka u službi zaštite kulturnih dobara. U dovoljnoj mjeri nije
prihvaćen konzervatorski zadatak istraživanja i dokumentiranja tradicijske graditeljske baštine, kao ni usmjeravanje graditeljskih zahvata i praćenje tehničkog aspekta obnove, koji spadaju u djelokrug rada arhitekata.
Odgovori na pitanja postavljena u uvodnom dijelu ovoga teksta, o tome dovodi li priroda odnosa koje etnolog konzervator uspostavlja na terenu do pozitivnih
veza, sankcija, prijekora ili bojkota od strane aktera u tome odnosu, treba li etnolog
konzervator u svom radu slijediti opće dobro pojedinca ili dobro države te jesu li ti
interesi oprečni i postoji li uopće srednji put, ostavljaju se dijelom otvorenima i na
prosudbu čitateljima ovoga pregleda. Etnolog je uvijek otvoren, osluškuje potrebe
svojih suradnika. Često radi na principu pokušaja i pogreški, što je, smatra se, najteži, najzahtjevniji i najduži put uspješnog rješavanja zadataka. Različite metodologije dovele su do različitog broja zaštićenih kulturnih dobara tradicijske gradnje
na različitim područjima Hrvatske. Pojedinačni napori etnologa pokazali su kako
110
je nemoguće spriječiti razvoj prostora koji osigurava suvremeno stanovanje. Nezadovoljavajuće stanje je i u zaštiti i smještaju privatnih etnografskih zbirki, kao i
u korištenju pokretne građe koja nema status kulturnog dobra, ali je nemjerljivo
vrijedna. Pred etnologa se i u tom slučaju postavlja zadatak kako sačuvati predmete
i ne dopustiti izvoz te kako za njih pronaći odgovarajuće prostore za čuvanje. Etnolog je, nažalost, u rješavanju stručne problematike najčešće sam, iako je zadužen za
obavljanje poslova koji se tiču i društvenih i stručnih problema.
Literatura i izvori
Galiot Kovačić, Jadranka. 2008a. “Kulturni turizam u selima krajnjeg istoka Hrvatske, stanje i perspektive. Jedan etnološki pogled”. Acta Turistica Nova 2/2: 249–267.
Galiot Kovačić, Jadranka. 2008b. “Pet sela Srijemskog trokuta. Tradicijski identitet, spona ili
razdjelnica sa sadašnjošću!?” U Međunarodni znanstveno stručni skup Identitet Srijema u prošlosti
i sadašnjosti. S. Cvikić i K. Bušić, ur. Općina Nijemci, 327–339.
Galiot Kovačić, Jadranka. 2009. “Private Ethnographic Collections of the Easternmost Croatia.
From Traditional Expression Towards New Presentations”. U Social and Spiritual Aspects of
Material Culture. A. Svetieva, ur. Skopje: “Ss. Cyril and Methodius” University, Faculty of Natural Sciencies and Mathematics, Institute of Ethnology and Anthropology, 417–428.
Mavar, Zofija, ur. 1998. Katalog dokumentiranosti ruralnih naselja stradalih u ratu s uputama za obnovu, Istočna Hrvatska. Zagreb, Osijek: Ministarstvo kulture, Uprava za zaštitu kulturna baštine.
Mesarić Žabčić, Rebeka i Jadranka Galiot Kovačić. 2007. “Opća slika naselja Čakovci s kratkim
osvrtom na povijesni pregled naselja, geografska obilježja, stanovništvo i tradicijsku arhitekturu”. U Vukovar – Hrvatska baština i perspektive razvoja. D. Živić i I. Žebec, ur. Zagreb, Vukovar:
Institut društvenih znanosti Ivo Pilar, 351–378.
Mlinar, Ana. 2003. “Obnova tradicijskih zgrada u razdoblju od 1995. do 2000. godine”. U Zbornik
radova, II simpozij etnologa konzervatora Hrvatske i Slovenije (2/2001). A. Mlinar, ur. Zagreb:
Ministarstvo kulture, Konzervatorski odjel, 199–209.
Mlinar, Ana i Zvjezdana Antoš. 2004. Upute za čuvanje etnografskih zbirki. Zagreb: Hrvatsko etnološko društvo.
Petrić, Ksenija. 2003. “Očuvanje tradicijske baštine putem upravnog postupka konzervatorske
službe”. U Zbornik radova, II simpozij etnologa konzervatora Hrvatske i Slovenije (2/2001). A.
Mlinar, ur. Zagreb: Ministarstvo kulture, Konzervatorski odjel, 21–223.
Petrinec, Tomislav. 2007. Izvoz tradicijske graditeljske baštine – prijedlozi za zakonsku potporu – radni materijal. Dopis Konzervatorskog odjela Zagreb, Ministarstva kulture Ministarstvu kulture,
17. srpnja 2007.
Povjerenstvo za zaštitu narodnog graditeljstva i tradicijske kulturne baštine HED-a. 2006. “Zaštita
narodnog graditeljstva i tradicijske kulturne baštine”. http/:www.hrvatskoetnološkodruštvo.
hr./docs.zastita_narodnog_graditeljstva.doc (1. 7. 2009.).
Šabić, Vlasta. 2004. “Etnografska zbirka 'Šokačka kuća' u Topolju, obiteljsko nasljeđe ili temelj budućeg muzeja na otvorenom”. Osječki zbornik 27: 223–235.
111
“Zakon o zaštiti kulturnih dobara”. 1999. i 2003. Narodne novine, 69/99, 151/03.
Španiček, Žarko. 1995. Narodno graditeljstvo Slavonije i Baranje. Vinkovci, Privlačica.
Španiček, Žarko. 1999. “Obnova ratom oštećenoga tradicijskog graditeljstva u istočnoj Hrvatskoj”.
Godišnjak zaštite spomenika kulture Hrvatske 24/1998, 25/1999: 101–106.
Španiček, Žarko. 2001. “Sekcija: Etnologija i zaštita tradicijske kulturne baštine, voditelj Žarko
Španiček”. Etnološka tribina 24/31: 141–144.
Etnolog u službi zaštite kulturnih dobara – između
tradicije i zakonodavstva. Stanje, nedostaci i prijedlozi za poboljšanje
Sažetak
U prilogu su opisani rad, uloga i značaj etnologa u službi zaštite kulturnih dobara, kao
i aktualno stanje baštine o kojoj ti stručnjaci skrbe. Prema Zakonu o zaštiti i očuvanju kulturnih dobara, za određivanje mjera zaštite i nadzor nad provođenjem zaštite i
očuvanja kulturnih dobara odgovorna su tijela državne uprave, lokalne uprave i samouprave, financija, turizma i drugi. Primjeri pokazuju kako je to u praksi teško ostvarivo i kako je potrebno puno znanja, suradnje mnogih i razumijevanje baštine da bi se
proklamirani ciljevi i ostvarili. Navedeni su poslovi etnologa u službi zaštite kulturnih
dobara te njihova uloga i brojnost uspoređeni s poslovima ostalih stručnih djelatnika
u konzervatorskoj službi. Predstavljen je i odnos koji se razvija između etnologa konzervatora i suradnika na terenu, kazivača u terenskim istraživanjima. Drugi odnos koji
se uspostavlja onaj je između etnologa i vlasnika nepokretnih i pokretnih kulturnih
dobara, a treći je odnos između etnologa i stranaka koje se sa svojim zahtjevima obraćaju konzervatorskoj službi za mišljenja, a u svrhu bavljenja ruralnim turizmom. Sve
navedeno prikazano je na primjerima iz petogodišnje prakse etnologa konzervatora
s područja Vukovarsko-srijemske i Osječko-baranjske županije. U prilogu je dan opći
pregled stanja, kao i posebne mjere za unaprijeđenje rada u etnološkoj konzervatorskoj
praksi, koje su predložene prije nekoliko godina. Navedeno je kakvo je analizirano stanje i problematika tradicijske nepokretne i pokretne baštine i na kakav je odjek naišao
predloženi sustav mjera zaštite tradicijske kulturne baštine. Dotaknuta je i problematika postupka registracije kulturnih dobara tradicijske arhitekture i otvorena pitanja koja
se nameću u radu. Ovaj pregled dijelom prikazuje kako se stanje nepokretne tradicijske
baštine ne mijenja godinama, čime stručnjaci etnolozi konzervatori stalno izražavaju
svoje nezadovoljstvo i predlažu kako to stanje poboljšati. Iako najbrojnija spomenička
vrsta u Hrvatskoj, a u isto vrijeme i najviše podložna propadanju, dosad nije uspostavljen sustav mjera zaštite koje je Hrvatsko etnološko društvo predložilo Ministarstvu
kulture 2002. i 2006. godine. Jedan od zaključaka je da je etnolog u rješavanju stručne
problematike najčešće sam, iako je zadužen za obavljanje poslova koji su istodobno
društveni i stručni problemi.
112
Etnolog v službi varstva kulturnih dobrin – med tradicijo in zakonodajo. Stanje, pomanjkljivosti in predlogi za izboljšave
Povzetek
V tem prispevku so opisani naloge, vloga in pomen etnologa v službi zaščite kulturnih
dobrin, pa tudi aktualno stanje dediščine, za katero skrbijo ti strokovnjaki. Po zakonu
o zaščiti in varstvu kulturnih dobrin so za določanje zaščitnih ukrepov in za nadzor
nad izvajanjem zaščite in varstva kulturnih dobrin odgovorni organi državne uprave,
lokalne uprave in samouprave, financ, turizma in drugi. Primeri kažejo, da je to v praksi
težko izvedljivo in da je potrebno veliko znanja, sodelovanje mnogih strokovnjakov
in razumevanje dediščine, da bi se zastavljeni cilji tudi uresničili. Navedli smo naloge
etnologa v službi zaščite kulturnih dobrin in njihovo vlogo ter številčnost v primerjavi
z nalogami ostalih strokovnih delavcev v konservatorski službi. Predstavili smo tudi
odnose, ki se razvijajo med etnologi konservatorji in sodelavci na terenu, vodniki na
terenskih raziskavah. Drugi odnos, ki se vzpostavlja, je tisti med etnologi in lastniki
premičnih in nepremičnih kulturnih dobrin, tretji pa je odnos med etnologi in strankami, ki se s svojimi zahtevami obračajo na konservatorsko službo, da bi od nje pridobili
mnenje glede možnosti ukvarjanja s kmečkim turizmom. Vse to je prikazano na primerih iz petletne prakse etnologov konservatorjev s področja Vukovarsko-srijemske in
Osječko-baranjske županije. V prilogi je podan splošen pregled stanja, pa tudi posebni
ukrepi za izboljšanje dela v etnološki konservatorski praksi, ki so bili predlagani pred
nekaj leti. Navedeno je, kakšno je analizirano stanje in problematika tradicijske nepremične in premične dediščine, in na kakšen odmev je naletel predlagani sistem zaščitnih
ukrepov tradicijske kulturne dediščine. Dotaknili smo se tudi problematike postopka
registracije kulturnih dobrin tradicijske arhitekture in odprtih vprašanj, ki so se pokazala pri delu. Ta pregled v enem delu prikazuje, kako se stanje nepremične tradicijske
dediščine dolga leta ni spremenilo, zato strokovnjaki etnologi konservatorji ves čas
izražajo svoje nezadovoljstvo v zvezi s tem in podajajo predloge, kako to stanje izboljšati. Čeprav je najštevilčnejša spomeniška vrsta na Hrvaškem, obenem pa tudi najbolj
izpostavljena propadanju, do sedaj ni bil vzpostavljen sistem zaščitnih ukrepov, ki jih je
Hrvaško etnološko društvo predlagalo Ministrstvu za kulturo leta 2002 in 2006. Eden
od zaključkov je, da je etnolog v reševanju strokovne problematike najpogosteje sam,
čeprav je zadolžen za opravljanje nalog, ki so obenem družbeni in strokovni problemi.
Ethnologists in Cultural Property Protection – Between Tradition and Legislation. De facto Situation, Deficiencies and Suggestions for Improvement
Summary
The role of ethnologists looking after cultural monuments in the Republic of Croatia
is described in this article as well as the current state of heritage on which these professionals care. According to The Law of Protection and Preservation of cultural goods,
which brought the measures for protection and supervision of the protection and preservation of cultural goods are responsible state administration bodies, the local government and the self-government, the finance, the tourism and rest. Examples show
that these tasks are difficult. It takes a lot of knowledge, cooperation and understanding
of heritage to accomplish the tasks. There is a list of jobs ethnologists who work on the
protection of cultural goods and their role and number compared with other experts
in conservation services. The relations between the ethnologist conservators and their
narrators on the spot, who informed them while doing their research are also presented. The second type of relations is the one that is established between ethnologist an
the owners of immovable and movable cultural goods, while the third one is – the one
between ethnologist and the people who ask conservation services for their opinion
about their part in dealing with rural tourism. All this is show in the examples from the
five-year-old practical work on the ethnologist conservator in the Vukovar-Srijem and
Osijek-Baranja County. Enclosed a general overview of the situation is given as well as
the specific measures how to improve work in the ethnological conservation practice
which were proposed a few years ago. There has also been presented what the analyzed
state of the traditional immovable and movable cultural heritage is and what the reaction of the proposed system of measures for the protection of cultural heritage was.
The problems of the procedure and registration of cultural monuments of traditional
architecture and the open questions that are imposed in the work have also been mentioned. This overview has shown the state of traditional immovable heritage has not
changed for years which make the professionals ethnologist conservators, express their
constant dissatisfaction and they suggest how to improve the situation. Although the
most numerous sorts of monuments in Croatia, but at the same time also mostly the
subject of decay, there has so far not been established a system of protection measures
which Croatian Ethnological society did propose to the Ministry of Culture in 2002.
and 2006. One of the conclusions is that the ethnologist in solving professionals problems is alone, even though he/she is responsible for performing activities that are at the
same time social and professional problems.
113
VAROVANJE NEPREMIČNE KULTURNE
DEDIŠČINE “IN SITU”
Dušan Strgar
Članek govori o tem, da je ob uradni politiki varovanja in ohranjanja nepremične etnološke stavbne dediščine, ki razen redkih izjem prevladuje v spomeniški službi v Sloveniji, treba čim prej vpeljati tudi druge pristope varovanja. Na podlagi dosedanjih analiz
stanja na terenu ugotavljamo alarmantno situacijo. T. i. etnološka stavbna dediščina
pospešeno propada, saj se je spremenil način gospodarjenja in življenja. V uradno politiko varovanja dediščine je treba čim prej vpeljati tudi vse ostale oblike varovanja,
med drugim tudi muzej na prostem. Pri tem je potrebna dodatna edukacija v stroki in
obvezen interdisciplinaren pristop.
Ključne besede: varovanje “in situ”, muzej na prostem, interdisciplinarnost, politika
varstva kulturne dediščine, etnološka stavbna dediščina, edukacija
Dejstvo je, da živimo v obdobju hitrih sprememb, v obdobju, ko so različni pritiski
na nosilce spomeniškovarstvenih vrednot vsakodnevni in vedno bolj agresivni. Živimo v času hitrega spreminjanja načina življenja, saj se hitro spreminja tudi način
gospodarjenja, skratka živimo v obdobju pospešenega razvoja, ko ustvarjanje presežkov kapitala prevladuje tako rekoč na vseh področjih delovanja človeka. V času,
ko ne preostane veliko časa za razmišljanje, vrednote kulturne dediščine pa so bolj
ali manj postavljene na marginalo.
Vztrajanje spomeniškovarstvene službe pri določenih načinih varovanja, ki so
ponavadi odraz nekega drugega časa, tudi če so le-ti podprti z različnimi pravnimi
podlogami, je lahko za neke discipline v službi ugodno, za etnologijo in še kakšno
drugo stroko pa ravno nasprotno, saj obstoječi pristopi varovanja lahko v sedanjih razmerah v večji meri škodijo ohranjanju in varstvu t. i. etnološke nepremične
stavbne dediščine. V članku želim opozoriti tudi na kazalnike v družbi, ki nam sporočajo, da je treba na nivoju države nujno spremeniti pristop in odnos do varovanja
t. i. etnološke stavbne dediščine, ki je tudi po podatkih Registra nepremične kulturne dediščine najštevilčnejša zvrst1 nepremične kulturne dediščine.
Iz praks vemo, da je kulturna dediščina ob spomeniškovarstveni službi interesno polje različnih tako državnih kot privatnih institucij, zavodov, muzejev, fakultet, podjetij, agencij, društev… Dejstvo je, da si brez narave in kulturne dediščine
1 Povzeto po analizi zbirnega registra dediščine, ki ga je pripravila in leta 2001 tudi objavila Ksenija Kovačec Naglič.
VAROVANJE NEPREMIČNE KULTURNE DEDIŠČINE “IN SITU”
115
ni mogoče predstavljati človekovega življenja, zato sta interes in skrb za kulturno
dediščino nekaj povsem normalnega.
Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti, da se s horizontalnim širjenjem odgovornosti in brige za kulturno dediščino, v kolikor ne naredimo nekaj na
področju napredovanja strokovnega dela in koncentraciji strokovnih moči
(vertikalna rešitev), ustvarja neravnotežje, ki se bo pokazalo ob prvi priliki,
ko se ustvarijo pogoji kot odločilen dejavnik za pojav negativnih odklonov
v strokovnem in znanstvenem odnosu do kulturne dediščine in njenega varstva. (Maroević 1986: 14)
Ob paleti interesov se vedno postavlja vprašanje, kako te procese finančno izpeljati. Medtem ko se financiranje in (so)financiranje obnov in prenov praviloma izvaja
preko javnih virov, in sicer preko različnih ministrstev, občin in evropskih skladov,
so na drugi strani sofinanciranja obnov preko izključno privatnih virov, sponzorstva in donatorstva izjemno redka. V zvezi s tem je v Sloveniji čutiti pomanjkanje
stalnih finančnih fondov, ki bi lahko pomagali lastnikom kulturnih spomenikov in
kulturne dediščine v nujnih primerih. Kot rečeno, ti fondi bi morali biti trajnejšega
karakterja in prvenstveno namenjeni dediščini ruralnih območij.
Velik problem je tudi t. i. trajnostno varovanje stavbne dediščine. Morda je v
določenih pravnih aktih podana volja po medresorskem in medinstitucionalnem
sodelovanju, vendar v praksi to ni najbolj vidno. Še več, opazno je, da gre na področju varstva nepremične kulturne dediščine praviloma za neusklajeno delovanje,
posledice pa so jasno vidne na terenu.
Pri varovanju stavbne oz. nepremične kulturne dediščine se v praksi navadno
uporablja tri pristope: varovanje kulturne dediščine “in situ”, dokumentarno varstvo in varovanje nepremične kulturne dediščine s prestavitvijo stavb na druge,
nove lokacije, za kar se je uveljavil naziv muzej na prostem.2 Praksa kaže, da je postavljanje3 t. i. muzejev na prostem pri nas maloštevilno. Seveda pa tovrsten pristop
varovanja nepremične kulturne dediščine ni niti omenjen v veljavnem Nacionalnem programu za kulturo, kjer je v odstavku nepremična kulturna dediščina napisano: “Razviti bo treba strategijo varstva nepremične in z njo povezane premične
in nesnovne kulturne dediščine s povezovanjem delovanja ustanov za varstvo dediščine (zavodov in muzejev). V tem pogledu je še posebej pomembno vključevanje projektov s področja varstva kulturne dediščine v razvojne programe na ravni
države, pokrajin in občin in posledično v ustrezne prostorske ureditve, vključno s
2 V Sloveniji v bistvu niti ne poznamo pravih muzejev na prostem, kot jih pozna ostala Evropa.
3 Po posvetu Združenja evropskih muzejev na prostem, ki je potekal v Rožnovu na Češkem leta 1990, so se slovenski
udeleženci posveta zavzeli za postavitev regionalnih muzejev na prostem, ne pa centralnega. Takrat so strnili moči,
da bi čim tehtneje utemeljili zahtevo po oblikovanju mreže regionalnih muzejev na prostem na Slovenskem. Razen
nekaj bolj ali manj uspešnih poskusov projekt Mreže muzejev na prostem ni bila realiziran, saj je samo eno desetletje
kasneje v tišini poniknil.
116
DUŠAN STRGAR
sistematično prenovo spomeniških območij”. Do tega posveta tovrstna strategija
še ni bila pripravljena.
V spomeniškovarstveni stroki v Sloveniji sodelujejo strokovnjaki različnih
znanstvenih disciplin. S problematiko neposrednega varovanja, če jih naštejem
po starosti delovanja v službi, se ukvarjajo predstavniki arheologije, umetnostne
zgodovine, arhitekture in zgodovine ter dveh mlajših ved, in sicer etnologije in
krajinske arhitekture. Kot izjeme se pojavljajo: geografi in strojni inženirji, medtem ko je večina srednjega strokovnega kadra gradbene stroke. Zadnja leta pa igra
pomembno vlogo v službi tudi pravo, ki pa samo po sebi ni nosilec spomeniškovarstvene stroke. Vendar pa v tem konglomeratu strok, čeprav bi morale imeti skupen
cilj, obstajajo različni parcialni interesi, ki samo vzdržujejo obstoječe stanje organiziranosti službe.4
Varovanje kulturnih spomenikov in dediščine “in situ” je v naši zakonodaji prevladujoč model reševanja nepremične stavbne dediščine. Zakaj se spomeniškovarstvena služba ni v večji meri angažirala in ni uspela razmišljati tudi o drugih poteh
in smereh ter rabi drugih modelov reševanja dediščine? Verjetno je kar nekaj razlogov, eden od možnih pa je tudi ta, da spomeniška služba sama po sebi vztraja
in uveljavlja varovanje “in situ”, ker ji to najbolj ustreza. Vzemimo za primer arheološka najdišča, cerkve in gradove. Če se ponovno obrnemo nazaj v zgodovino in
razvoj naše t. i. “konservatorske stroke”, lahko ugotovimo, da se s prej omenjenimi
temami ukvarjajo določene stroke v naši službi, ki imajo primat starejših strok.
Te se ukvarjajo z enotami, ki se praviloma ne razstavljajo in prenašajo na druge
lokacije, kjer bi živele naprej ali pa dobile še dodatno namembnost. Na podlagi
obstoječih praks v spomeniškovarstveni službi lahko ugotavljamo, da večji del t.
i. starih strok sploh ne razmišlja o drugačnem pristopu kot samo o varovanju “in
situ”, saj nimajo potreb po drugačnih pristopih varovanja oz. nimajo potreb po prestavljanju “svojih” enot.
Na drugi strani pa se etnologija v spomeniškovarstveni službi prvenstveno
ukvarja z najštevilčnejšo ruralno stavbno dediščino, z dediščino, ki tudi najhitreje
propada. Ta dediščina pa je praviloma vezana na posameznike, ki so najbolj dovzetni za hitre spremembe, še posebej, če so te vezane na trende v družbi. Ti pa tudi
vplivajo na spremembe standarda bivanja in vsakodnevnega gospodarjenja. Vzporedno s stavbami izginjajo še pripadajoče obrti in rokodelske spretnosti, z njimi pa
tudi znanja in izkušnje preteklosti. Ob pospešenem izginjanju posameznih stavb
do celih sklopov tradicionalnega stavbarstva smo v poziciji, ko moramo nujno
ukrepati. Na to pereče dejstvo etnologi opozarjamo že vrsto let. V takšni situaciji,
4 Hkrati pa bi se morali zavedati, da obstajajo še druge stroke, ki lahko znatno prispevajo k varstvu in ohranjanju kulturne dediščine, pa ostajajo zunaj obstoječega sistema varovanja.
117
ko tradicionalno stavbarstvo ruralnih območij rapidno propada, pristop k varstvu
t. i. etnološke stavbne dediščine “in situ” ni in ne sme biti eden in edini.
Stare stavbe ruralne provenience danes ne ustrezajo več sodobnemu načinu
življenja, spremenilo se je gospodarjenje in iz kmetovalcev smo postali samo še
stanovalci v naši krajini. Hkrati nam statistični podatki kažejo, da so kmetijske dejavnosti v letu 2007 prispevale samo 2,5 % k bruto domačemu proizvodu.5 Iz tega
sledi, da imamo v Sloveniji zelo malo kmečkega prebivalstva. Žal nam to govori
tudi o tem, da imamo na terenu zelo malo ljudi, ki so organsko vezani na krajino
in hkrati na stavbno dediščino. Tako izginja potreba po njihovem ohranjanju in
eventualnem razvoju bivalnih in gospodarskih stavb.
Paralelno s sodobnim načinom življenja se pojavljajo novi materiali, nove tehnologije, ki niso direktno vezane na tradicionalni način življenja in gospodarjenja.
Pri tem prihaja do konflikta med starim in novim. Posamezne procese propadanja
pa lahko evidentiramo in poskušamo analizirati.
Kako torej danes kaže t. i. etnološki stavbni dediščini? Poglejmo numerične
podatke, ki sem jih pripravil na podlagi pregledov terena6 treh občin: Brežice, Metlika in Šentjernej.
Tabela 1: Območje občine Brežice7
leto
št. enot ti.
etnološke
stavbne
dediščine
št. uničenih
enot
št. še ohranjenih
enot
% uničenih enot
št. novih enot
2003
138
15
123
10,87
18
2006
123
10
113
8,13
12
2009
113
12
101
10,62
6
od 2003
do 2009
138
37
101
26,81
36
5 Vir: Statistični urad RS.
6 Upoštevane so bile evidentirane vasi, domačije, kmečke hiše in gospodarske stavbe.
7 Občina Brežice ima cca 24.500 prebivalcev na površini 268 km2.
118
DUŠAN STRGAR
Tabela 2: Območje občine Metlika8
leto
od 1999
do 2005
št. enot ti.
etnološke
stavbne dediščine
št. uničenih
enot
št. še ohranjenih
enot
% uničenih enot
št. novih enot
42
2
40
4,76
1
Tabela 3: Območje občine Šentjernej9
leto
od 1999
do 2007
št. enot ti.
etnološke
stavbne dediščine
št. uničenih
enot
76
13
št. še ohranjenih % uničenih enot št. novih enot
enot
63
17,10
4
Naj še enkrat ponovim, do so podatki vezani na t. i. etnološko stavbno dediščino v
treh omenjenih občinah, ki so hkrati tudi obmejne in gospodarsko manj razvite10
občine. Sicer je vzorec majhen, vendar menim, da so zelo dober pokazatelj tega, kar
se dogaja na terenu. Še posebej, ker podatki oz. indici iz nekaterih drugih občin, ki
jih prav tako pokriva Območna enota Novo mesto, niso nič boljši. V najslabšem
primeru zna biti, da bodo v posameznih občinah rezultati tovrstnih analiz še slabši.
Tabeli 1 in 2 zajemata obdobje sedmih let, tabela 3 pa obdobje devetih let. V
povprečju gre za obdobje 7,67 let, oziroma slabih 8 let.11 Iz tabel je razvidno, da je
v obdobju slabih osmih let v omenjenih občinah propadlo v povprečju 16 %12 t. i.
etnološke nepremične kulturne dediščine.
Če se bo takšen trend propadanja tradicionalne stavbne dediščine na ruralnih
območjih v teh treh občinah nadaljeval, lahko predvidevam, da bo generalno gledano v cca. petdesetih13 letih uničena vsa stavbna dediščina, ki je bila evidentirana
na prelomu tisočletja. Res pa je tudi, da je bilo v tem obdobju v omenjenih občinah
evidentiranih nekaj novih14 enot stavbne dediščine, tako da slika v bistvu ni tako
črna. Kljub vsemu so to alarmantni podatki in v sferi politike je treba takoj ukrepati. Menim, da je skrajni čas, da se na državnem nivoju sprejme oz. dopolni t. i.
8 Občina Metlika ima cca 8.400 prebivalcev na površini 109 km2.
9 Občina Šentjernej ima cca 6.600 prebivalcev na površini 96 km2.
10 Kjer pa bi človek pričakoval, da je etnološka dediščina ohranjena v večjem številu in načeloma v boljšem fizičnem
stanju.
11 7 let(T1) + 7 let(T2) + 9 let(T3) = 23 let ÷ 3 = 7,67 let = cca 8 let
12 26,81 % (T1) + 4,76 % (T2) + 17,10 % (T3) = 48,67 % ÷ 3 = 16,22 %
13 8 let x 100 % /16,22 % = 49,3 let
14 V vsaki tabeli zadnji stolpec predstavlja število na novo evidentiranih enot v omenjenem obdobju.
119
Nacionalni program za kulturo.15 Še več, nujno je treba pripraviti dolgoročno strategijo varovanja nepremične kulturne dediščine in jo uskladiti ter sproti aktualizirati z delom vseh resorjev, ki s svojimi politikami kakorkoli vplivajo na ohranjanje,
stanje in prezentacijo naše kulturne dediščine.
Če predpostavimo, da je dediščina bojišče, potem je pomembno, da vsi resorji
(naroda, manjšin in etničnih skupin) delujejo organizirano, združeno in ukrepajo usklajeno16 za uresničitev strateškega cilja – varovanja, obnove, revitalizacije in
prezentacije skupne nepremične kulturne dediščine. Celotna strategija mora biti
naravnana v dobrobit kulturne dediščine, njenih lastnikov in koristnikov. Pri tem
je potrebna večja angažiranost vseh “dediščinskih” služb.
Hkrati je treba v strategiji načrtovati ustrezno edukacijo vseh vpletenih. Vanjo
vključiti in podpirati sistematično varovanje obrtniških in rokodelskih znanj in
rabo tradicionalnih materialov, pri tem pa ne smemo pozabiti na ustrezno davčno
politiko.
Kakorkoli že, ob prevladujoči praksi varovanja kulturnih spomenikov in kulturne dediščine “in situ” je treba podpirati in načrtovati tudi druge prakse varovanja (muzeji na prostem,17 ekomuzeji, tematski muzeji in zbirke z vključevanjem
virtualnih prezentacij). Dolgoročna strategija mora biti tolerantna, odprta in fleksibilna tudi za nove prakse varovanja, saj lahko vsaka od njih prispeva k celovitemu mozaiku kulturne dediščine in verodostojni prezentaciji ter razmisleku o
nekdanjem življenju, znanjih in modrostih.
Literatura in viri
Arhiv Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enote Novo mesto.
Bahar Muršič, Andreja, Ksenija Kovačec Naglič in Urška Mikec. 2005. “Etnološka stavbna dediščina v Registru nepremične kulturne dediščine Republike Slovenije v letu 2004”. Glasnik slovenskega etnološkega društva 45/3: 52–54.
Keršič, Irena. 1991. “Mreža regionalnih muzejev na prostem v Sloveniji in ICOM-ova deklaracija o
muzejih na prostem iz leta 1957”. Etnolog 1: 227–234.
Keršič, Irena. 1992. “Dopolnila k deklaraciji o muzejih na prostem”. Etnolog 2/2: 405–415.
Kovačec Naglič, Ksenija. 2001. “Predstavitev Zbirnega registra kulturne dediščine in etnološke dediščine v njem”. Glasnik slovenskega etnološkega društva 41/3-4: 12–16.
15 Tak nacionalni program za kulturo, iz katerega bo jasno razvidno, ali država sploh želi imeti tovrstno dediščino. Predvsem pa morajo biti natančno določene poti in vzvodi za dosego cilja.
16 V bistvu gre za načrtovano sodelovanje resorjev, interaktivnost in transparentnost dela, odstranitev nepotrebnih
in praviloma birokratskih ovir ter hitrejše reagiranje z ustreznejšo finančno odzivnostjo in boljšo davčno politiko za
lastnike.
17 Saj v njih ohranjamo stavbe, predmete, običaje, obrti, rokodelstvo, krajino in na splošno identiteto kraja. Ob tem se
v njih praviloma zaposlujejo domačini, ki so pomemben člen v ohranjanju dediščine in njene kulturne funkcije.
120
DUŠAN STRGAR
Koželj, Zvezdana. 1991. “Novosti pri oblikovanju Mreže regionalnih muzejev na prostem v Republiki Sloveniji”. Varstvo spomenikov 33: 111–113.
Koželj, Zvezdana. 1996. “Mreža regionalnih muzejev na prostem na Slovenskem”. Etnolog 6: 99–
122.
Maroević, Ivo. 1986. Sadašnjost baštine. Zagreb.
Mlinar, Ana, Ksenija Petrić, Dušan Štepec in Dušan Strgar. 2002. “Kratko poročilo in ugotovitve
3. simpozija etnologov konservatorjev Slovenije in Hrvaške” (Brežice, 12., 13. in 14. junija
2002). Glasnik slovenskega etnološkega društva 4: 4–36.
Resolucija o Nacionalnem programu za kulturo 2008–2011 (ReNPK0811), Uradni list Republike
Slovenije, št. 35, 2008: 3378–3413.
Varovanje nepremične kulturne dediščine “in situ”
Povzetek
Dejstvo je, da živimo v obdobju hitrih sprememb, v obdobju, ko so različni pritiski na
nosilce spomeniškovarstvenih vrednot vsakodnevni in vedno bolj agresivni. Dejstvo
je, da živimo v času hitrega spreminjanja načina življenja, saj se hitreje spreminja tudi
način gospodarjenja. Živimo v obdobju pospešenega razvoja, ko ne preostane veliko
časa za razmišljanje, ko ustvarjanje presežkov kapitala prevladuje tako rekoč na vseh
področjih delovanja človeka, vrednote kulturne dediščine pa so bolj ali manj postavljene na marginalo. Dejstvo je, da je dediščina raznovrstna in da se z njo ukvarjajo različne
stroke, tako npr. eni samo z gradovi, drugi samo s cerkvami, naslednji samo krajino itd.
Dejstvo je, da je v Republiki Sloveniji varovanje “in situ” največkrat uporabljen model
varovanja dediščine, ker nekatere stroke v spomeniškovarstveni službi nimajo potreb
po drugačnih modelih varovanja. V povezavi s tem sta vsaj še obstoječ sistem izobraževanja, in sicer od osnovne šole do podiplomskega izobraževanja in obstoječ nivo usklajenosti med resorji. Etnologija kot sestavni del spomeniškovarstvene službe se ukvarja
z najštevilčnejšo stavbno dediščino, ki tudi najhitreje propada. Ugotavljamo, da t. i.
ruralna stavbna dediščina, s tem pa tudi vse obrti in rokodelske spretnosti propadajo
in da izginjajo znanja in izkušnje preteklosti, ko je še vse temeljilo na odnosu človek –
narava. Hkrati je dejstvo, da smo do danes uspeli postavili samo nekaj manjših muzejev
na prostem, in še to vezano na določene regionalne tipologije. O drugačnih metodah
varovanja, ki so se uveljavile v tujini se, na žalost, nismo veliko naučili. Čas, v katerem
živimo, govori, da moramo nekaj storiti. Vprašanje je, ali bomo zmogli.
Zaštita nepokretne kulturne baštine “in situ”
Sažetak
Živimo u razdoblju brzih promjena, svakodnevnih i sve agresivnijih pritisaka na nositelje zaštite vrijednosti spomenika. Živimo u vremenu brzih promjena načina življenja
i načina gospodarenja. Živimo u dobu ubrzanog razvoja, koji ne ostavlja puno vreme-
na za razmišljanje, u vremenu prevladavajućih potreba za stvaranjem viška kapitala na
svim područjima čovjekova djelovanja, a da su pritom vrijednosti kulturne baštine manje-više gurnute na margine. Baština je zaista raznolika i njome se bave različite struke,
pa se tako npr. neke bave samo dvorcima, druge samo crkvama, neke samo krajolicima
itd. Činjenica je da je u Republici Sloveniji zaštita “in situ” najčešće korišten model
zaštite baštine, jer poneke struke kod zaštite spomenika nemaju potrebe koristiti druge
oblike zaštite. S time je povezan i postojeći sistem obrazovanja, od osnovne škole do
poslijediplomskog obrazovanja, te postojeći nivo usklađenosti među resorima. Etnologija, kao sastavni dio službe za zaštitu spomenika, bavi se samo graditeljskom baštinom, koja je najbrojnija i koja, zapravo, najbrže propada. Zaključujemo da tzv. ruralna
graditeljska baština, a time i svi obrti i zanatske vještine propadaju, da nestaju znanja i
iskustva iz vremena kada se sve još temeljilo na odnosu čovjek – priroda. Ujedno je činjenica da smo do danas uspjeli postaviti samo nekoliko manjih muzeja na otvorenom,
a koji su također povezani s određenim regionalnim tipologijama. O drugim i drugačijim metodama zaštite, primijenjenim u inozemstvu, nažalost još ne znamo dovoljno.
Vrijeme u kojem živimo traži da se nešto učini. Postavlja se pitanje hoćemo li moći?
Protection of Immovable Cultural Heritage “in situ”
Summary
The fact is that we live in a period of rapid daily change, and increasingly aggressive
pressure on professionals in regard to the monument protection values, in a time of
rapid changes in lifestyle and even faster changes in economy. We live in a time of rapid
development, which does not leave much time for thinking, in a time of the prevailing
need for the creation of surplus capital in all areas of human activity, while the values
of cultural heritage are more or less pushed to the margins. The fact is that the heritage
is diverse and that various professions deal with it: some deal with towns only, others
with churches, and yet others with the landscape, etc. The fact is that in the Republic
of Slovenia protection in situ is the most frequently used model of heritage protection.
This is related to the existing system of education ranging from elementary to postgraduate education, and the existing level of coordination between ministries. Ethnology as a part of the monument protection service mainly deals with the built heritage,
which is considerable and which actually deteriorates rapidly. The conclusion is that
the so-called built heritage in rural areas, and with it crafts and handicrafts are dying
out, and that the past knowledge and experience based on the coexistence of people
and nature are fading away as well. The fact is that we have managed to set up only a few
small outdoor museums, which are related to a certain regional typology as well. Unfortunately, we do not know enough about the different methods of protection applied
abroad. The time in which we live requires that something be done. Shall we manage it?
121
KONZERVATORSKI DEPOI ILI SPREMIŠTA
GRAĐEVINSKOG MATERIJALA – POMOĆ U
OBNOVI TRADICIJSKIH GRAĐEVINA
Tomislav Petrinec
Prostorne i graditeljske vrijednosti seoskih naselja kao dio sveukupnog kulturnog
nasljeđa u posljednjih pedesetak godina kontinuirano se mijenjaju, a stoljetne zgrade se ruše, razgrađuju ili trajno propadaju. Osnovni građevinski materijali korišteni za
gradnju tradicijskih stambenih i gospodarskih zgrada su kamen, drvo i opeka. Često su
dovoljno očuvani i nakon razgradnje zgrade pa ih je moguće ponovo koristiti u skladu
s izvornim graditeljstvom, a mnogi bi fragmenti mogli poslužiti za izradu replika. Očuvanje materijala, stolarije te inventara cilj je konzervatorske struke, a preduvjet tome je
dobro organizirano i vođeno spremište.
Ključne riječi: tradicijsko graditeljstvo, građevinski materijal, očuvanje, spremišta, ponovno korištenje
OPĆENITO O GRAĐEVINSKIM MATERIJALIMA U HRVATSKOM
TRADICIJSKOM GRADITELJSTVU
Tradicijsku graditeljsku baštinu u najvećoj mjeri predstavljaju stambene i gospodarske građevine nastale korištenjem lokalnih građevinskih materijala. Grade ih i
opremaju njihovi vlasnici ili lokalni majstori: zidari, tesari, kovači. Uglavnom su to
građevine koje nastaju na temelju usvojenih pravila i iskustva predaka bez projekata i projektanata (izuzetak su povijesna planirana seoska naselja kao i kuće novijeg
doba građeni u duhu tradicijske gradnje). Njihovo uobličavanje, funkcija prostora,
tehnika gradnje, primjena i obrada materijala rezultat su višestoljetnog iskustva u
traženju praktičnih prostornih i konstrukcijskih rješenja s primarnim ciljem zaštite
od atmosferilija. Trajnost građevine u cjelini, kao i pojedinih materijala, poželjna
je i važna, ali jednako su važni lakoća i jednostavnost održavanja, koji često podrazumijevaju zamjenu dotrajale građe. Zahvate održavanja poduzimali su opet sami
ukućani ponavljajući provjerene detalje, uvodeći poboljšanja ili nova rješenja.
Za formiranje osnovnog korpusa građevine u hrvatskom tradicijskom graditeljstvu prisutna su sva tri glavna građevinska materijala: drvo, kamen i opeka.
Njihova primjena ovisi o geografskim i prirodnim obilježjima regija. Prostor Sla-
KONZERVATORSKI DEPOI ILI SPREMIŠTA GRAĐEVINSKOG MATERIJALA
123
vonije i istočne Hrvatske za gradnju pretežno koristi opeku i ćerpić. Čitavo jadransko područje sa zaleđem (Istra, Primorje i Dalmacija) gradi kamenom. Posavina,
Pokuplje i Turopolje su područja s vrlo razvijenom potpuno drvenom gradnjom
od hrastovine.
U Gorskoj Hrvatskoj (Gorski kotar, Lika) i brdskim dijelovima Središnje Hrvatske (Zagorje, Samoborsko gorje, Žumberak, Banovina i Kordun) najčešće se
kombiniraju kameni podrum ili prizemlje s drvenom stambenom etažom.
Drvo se, naravno, koristi u svim podnebljima za krovne i međukatne konstrukcije, stubišta, podove, vrata i prozore te ostale prateće konstrukcije. Kamen i opeka, osim za građenje, također se koriste za vanjsku i unutarnju opremu građevina
i okućnica.
Drvo i kamen imaju istu pogodnost da se, kod najjednostavnijih tradicijskih
građevina, mogu koristiti u elementarnim oblicima, izravno preuzimanjem iz prirodnog okoliša te njihovom primarnom obradom, dakle bez industrijske prerade. Drvo, kamen i opeka kao građevinski materijali mogu se razgrađivati i ponovo
ugrađivati, bilo da se radi o drugom položaju i funkciji na istoj građevini ili korištenju za gradnju nove. Recikliranje, naročito drvenih i kamenih elemenata, u tradicijskom graditeljstvu uobičajen je postupak kojim se materijal bitno ne oštećuje i
ne smanjuju se njegova tehnička svojstva ili estetska vrijednost.
PROBLEMI OČUVANJA I OBNOVE TRADICIJSKIH GRAĐEVINA
Stjecajem društvenih okolnosti u drugoj polovici dvadesetog stoljeća tradicionalni
seoski život mijenja se pod utjecajem industrijalizacije, a jedna od negativnih posljedica tog procesa je i napuštanje starih seoskih kuća i gospodarstava. Istodobno
građevinska industrija nudi nove tehnologije građenja koje istiskuju tradicionalna
umijeća gradnje i održavanja građevina. Ratna razaranja tijekom Domovinskog
rata na velikom su području Hrvatske, osim oštećenja i uništavanja građevina, potaknula i novi val napuštanja sela, što i danas ugrožava preostalu tradicijsku arhitekturu koja ionako predstavlja najosjetljiviji i najugroženiji segment graditeljske
baštine.
Tijekom poslijeratne obnove u Hrvatskoj, zbog razmjera ratnih razaranja, susreli smo se s problemom obnove velikog broja tradicijskih građevina odjednom.
U nastojanjima za očuvanjem što većeg stupnja njihove autentičnosti prilikom
obnove, korištenje građevinskog materijala s građevina iz neposrednog ili šireg
okruženja koje nemaju izglednih mogućnosti opstanka predstavljalo bi primjere-
124
TOMISLAV PETRINEC
no konzervatorsko rješenje. Nažalost, u tom pogledu uspjelo se tek u sporadičnim
slučajevima.
U novije doba prisutan je novi oblik devastacije tradicijske graditeljske baštine.
Sve više maha uzima razgradnja tradicijskih kuća od hrastovine u središnjoj Hrvatskoj koje se jeftino kupuju od siromašnih vlasnika, a materijal se skupo preprodaje,
najčešće u inozemstvo za izradu tzv. antiknih parketa i namještaja. U Dalmaciji se
iz napuštenih kamenih kuća čupaju klesani kameni elementi kojima se opremaju
nove kuće za odmor, upitne arhitektonske kvalitete.
Prema važećem zakonskom rješenju o zaštiti kulturnih dobara, konzervatorska
služba izravno je nadležna u zaštiti građevina kada one imaju status pojedinačno
zaštićenog kulturnog dobra ili se nalaze u zaštićenoj kulturno povijesnoj cjelini.
Velik broj tradicijskih građevina, a radi se o jednakovrijednim stambenim i gospodarskim zgradama, na taj način ostaje izvan konzervatorske nadležnosti jer ih
nije moguće sve pojedinačno zaštititi ili objediniti u zaštićenu cjelinu. Brojnost
i rasprostranjenost drvenih i kamenih tradicijskih građevina bitno određuju prostorni, graditeljski i kulturni identitet čitavih regija te podižu vrijednost prostora
na razinu kulturnog krajolika.
KONZERVATORSKI DEPOI GRAĐEVINSKIH MATERIJALA
U OBNOVI TRADICIJSKIH GRAĐEVINA
Navedene činjenice o stanju i mogućnostima zaštite tradicijskih građevina te o prirodi njihove gradnje i obnove potvrđuju metodološku opravdanost sekundarne
upotrebe pojedinih građevinskih elemenata unutar istog kulturnog i tipološkog
okvira kao optimalno rješenje.
Ponovno korištenje starog građevinskog materijala u obnovi tradicijskih građevina, ali i drugih povijesnih zgrada, otvara pitanje mogućnosti nabave tih materijala. Osnivanje konzervatorskih depoa/konzervatorskih reciklažnih dvorišta za
organizirano prikupljanje raznih vrsta upotrebljive građe, razvrstane, popisane i
odgovarajuće pohranjene, uspostavilo bi dragocjen izvor autentičnog materijala
provjerenih tehničkih i estetskih svojstava za obnovu graditeljske baštine, naročito
one tradicijske.
125
Konzervatorske depoe bilo bi korisno locirati u područjima s najbrojnijom, najugroženijom i tipološki najvrednijom tradicijskom arhitekturom. Spremišta bi se
mogla organizirati na različite načine:
– u sastavu Hrvatskog restauratorskog zavoda koji već ima mrežu svojih odjela
po čitavoj Hrvatskoj,
– u sklopu javnih ustanova – parkova prirode i nacionalnih parkova koji unutar
svog područja čuvaju i tradicijsku baštinu,
– kao privatna spremišta s odgovarajućim dopuštenjem za tu djelatnost izdanim
od strane Ministarstva kulture.
Spremišta bi trebala uključivati sljedeće osnovne prostorno-funkcionalne sadržaje:
– natkriven prostor za prihvat, prvi pregled i razvrstavanje građe,
– prostoriju za dezinsekciju drvene građe,
– natkrivene prostore za pohranu građe s obzirom na vrstu i materijal,
– priručnu radionicu,
– odlagalište otpadne građe.
126
TOMISLAV PETRINEC
U kadrovskom smislu, depoi bi zapošljavali voditelja, skladištara te pomoćnu radnu snagu. Navedene činjenice o kamenu i drvu utječu na primjenu konzervatorskih metoda obnove tradicijskog graditeljstva pri čemu sekundarna upotreba pojedinih elemenata unutar istog kulturnog i tipološkog okvira predstavlja optimalno
rješenje. Za djelovanje depoa trebalo bi utvrditi odgovarajuća zakonska rješenja i
njihov pravni status.
SISTEMATIZACIJA GRAĐE KOJA BI SE MOGLA PRIKUPLJATI
U DEPOIMA
Građa bi se, u načelu, odlagala i pohranjivala prema materijalima, primjerice:
Drveni materijal: drvene planjke, drveni stupovi i grede, krovna građa, podne i
stropne daske, unutarnja i vanjska stolarija
Kameni materijal: klesani i priklesani blokovi, okviri prozora i vrata, stube, ograde,
krovne ploče, podne ploče, krune bunara, pila i pojila
Glineni materijal: opeka, crijep, podne tavele, odzračne rozete, ukrasni elementi
Bravarija: prozorski i vratni kapci, prozorske i vratne rešetke, vrata, poklopci bunara, razni kovani materijal
Limarija: ukrasni limeni opšavi i vodolovna grla
Namještaj
Konzervatorski depoi ili spremišta građevinskog materijala – pomoć u obnovi tradicijskih građevina
Sažetak
Stjecajem društvenih okolnosti u drugoj polovici dvadesetog stoljeća tradicionalni
seoski život mijenja se pod utjecajem industrijalizacije, a jedna od negativnih posljedica toga procesa je i napuštanje starih seoskih kuća i gospodarstava. Istodobno građevinska industrija nudi nove tehnologije građenja koje istiskuju tradicionalna umijeća
gradnje i održavanja građevina. Problem obnove tradicijskog graditeljstva u Hrvatskoj
naročito se pokazao tijekom poslijeratne obnove, kada su konzervatori bili suočeni s
problemom obnove velikog broja tradicijskih građevina odjednom. U nastojanjima
za očuvanjem njihove autentičnosti prilikom obnove, korištenje građevinskog materijala s građevina iz neposrednog ili šireg okruženja, koje nemaju realnih mogućnosti
opstanka, predstavljalo bi primjereno konzervatorsko rješenje. Nažalost, u tom pogledu uspjelo se tek u sporadičnim slučajevima. Osnivanje konzervatorskih odlagališta ili
depoa za organizirano prikupljanje raznih vrsta upotrebljive građe znatno bi olakšalo
obnovu i omogućilo optimalan metodološki pristup. Razvrstana, popisana i odgovarajuće pohranjena građa predstavljala bi izvor dragocjenog, autentičnog materijala provjerenih tehničkih i estetskih svojstava, primjerenog za ponovnu ugradnju u povijesne
građevinske sklopove, naročito one tradicijske. Među pohranjenim graditeljskim elementima posebnu važnost imali bi oni rijetki koji nisu sačuvani u muzejskim ustanovama, a koji bi mogli poslužiti kao uzorak za izradu replika.
Konservatorski depoji ali skladiščenje gradbenega
materiala – pomoč pri obnovi tradicijskih zgradb
Povzetek
Pod vplivom novih družbenih razmer – industrializacije, se je v drugi polovici dvajsetega stoletja tradicionalno vaško življenje začelo spreminjati. Ena od negativnih posledic
tega procesa je bilo tudi zapuščanje starih vaških hiš in gospodarstev, istočasno pa je
gradbena industrija nudila nove gradbene tehnologije, ki so začele izpodrivati tradicionalne načine gradnje in vzdrževanja stavb. Problem obnove stavbne dediščine na
Hrvaškem je bil posebej izražen med povojno obnovo, ko so se konservatorji naenkrat
soočili z obnovo velikega števila tradicionalnih zgradb. Pri obnovi in hkrati poskusih
ohranjanja avtentičnosti teh objektov je uporaba gradbenih materialov s stavb v neposredni ali širši okolici, ki niso imele realnih možnosti, da bi jih lahko ohranili, predstavljala primerno konservatorsko rešitev, a je tovrstna obnova uspela v le redkih primerih. Ureditev konservatorskih odlagališč ali depojev za organizirano zbiranje raznih vrst
uporabnega gradbenega materiala bi precej olajšalo obnovo in omogočilo optimalen
metodološki pristop. Razvrščen, popisan in ustrezno skladiščen stavbni material bi
predstavljal dragocen, avtentičen material, preverjenih tehničnih in estetskih lastnosti,
ki bi bil kot tak primeren za ponovno vgradnjo v zgodovinske stavbne sklope, posebej
127
128
TOMISLAV PETRINEC
tiste tradicionalne. Med shranjenimi stavbnimi elementi so posebno pomembni tisti
redki, ki jih ne najdemo v muzejskih ustanovah, a ki bi lahko bili koristen model za
izdelavo replik.
Conservation Depot or Building Material Storage –
Facilitation in the Renovation of Traditional Buildings
Summary
Due to the social circumstances in the late twentieth century, traditional rural life
changed under the influence of industrialization. One of the negative aspects of this
process was the abandonment of old rural houses, and farm buildings. At the same
time, the construction industry offered new construction technologies that replaced
traditional building skills and maintenance of buildings. The problem of traditional
architectural renovation in Croatia showed to be true particularly during the post-war
restoration, when conservators faced the renovation problem of a large number of traditional buildings at the same time. In an effort to preserve their authenticity during
the renovation, the use of construction material from the buildings that are certainly
not going to survive in the immediate or wider environment would be an appropriate
conservation solution. Unfortunately, this has been achieved in sporadic cases only. If
a kind of conservation depots were established to collect various types of usable materials, it would greatly facilitate the restoration and allow an optimal methodological
approach. Categorised, inventoried and appropriately stored building materials would
then represent a choice of invaluable, authentic materials of proven technical and aesthetic features, suitable for the use in restoration of/ historical building complexes,
particularly the traditional ones. Among the collected building elements, the rare ones,
not kept in museums, would be of special significance and could serve as samples for
making replicas.
REVITALIZACIJA TRADICIJSKE BAŠTINE
KROZ RAD S UDRUGAMA
Ivana Radovani
Pripadnici lokalne zajednice često se povezuju u udruge kojima kao cilj navode očuvanje baštine, tradicijske kulture ili proširuju na zaštitu užeg zavičaja u cijelosti. UNESCO u svojim smjernicama za zaštitu nematerijalne baštine i upis na Reprezentativnu
listu naglašava da nematerijalna kulturna baština mora biti identificirana sa zajednicom
pa se u izradu prijedloga, osim lokalne zajednice, uključuju i udruge koje svojim radom
djeluju na očuvanju i promicanju nematerijalne kulturne baštine. U ovom će se radu
ukratko predstaviti razni aspekti suradnje konzervatora s udrugama povezani sa zaštitom materijalne i nematerijalne kulturne baštine.
Ključne riječi: udruge, revitalizacija i obnova, materijalna i nematerijalna kulturna baština
U hrvatskoj etnologiji dugo se raspravlja o dihotomiji “teren” – “teorija”, podjeli
etnologa na “teoretičare” i “praktičare”. Radom u službi zaštite spomeničke baštine
etnolozi konzervatori većinom su vezani za teren.1 Revan obilazak terena omogućuje dokumentiranje i valorizaciju tradicijske arhitekture, a potom izradu rješenja
o zaštiti kulturnih dobara kojima se osigurava pravni aspekt zaštite. Posao etnologa
ne zaustavlja se prilikom valorizacije tradicijske arhitekture, etnološko istraživanje
zadire puno dublje. Etnolog istražuje život koji se odvijao, ili se i dalje odvija, u
tradicijskoj arhitekturi koju nastoji zaštiti i obnoviti.
U posljednje vrijeme etnolozi,2 osobito oni zaposleni u konzervatorskoj službi,
na terenu se susreću s brojnim, većinom novoosnovanim, udrugama. Pripadnici lokalne zajednice često se povezuju u udruge, koje kao jedan od svojih ciljeva
navode očuvanje kulturne i prirodne baštine, tradicijske kulture ili, jednostavno,
užeg zavičaja. Primjerice, prilikom organizacije IV. stručnog skupa etnologa konzervatora Hrvatske i Slovenije, 2010. godine, organizatori iz Splita kontaktirali su
nekoliko udruga s kojima kao konzervatori surađuju te su njihove predstavnike
pozvali da prisustvuju skupu.
1 Etnolozi konzervatori promišljali su o odnosu teorijskog i terenskog rada. Beata Gotthardy-Pavlovsky je 1970. godine
razmatrala probleme teorije i prakse u zaštiti etnografske građe i spomenike (Škrbić-Alempijević i Oroz 2009: 80).
2 Primjerice, prilikom predstavljanja svog rada, suradnju s udrugama navodi i Etnografski odjel Muzeja Slavonije na web
stranici Muzeja (http://www.mso.hr/index.php?page=etnografski-odjel).
130
IVANA RADOVANI
Ipak, organiziranje u udruge s ciljem zaštite kulturnih dobara nije novost, što se
može potkrijepiti primjerom s otoka Hvara. Na području mjesta Jelse sedamdesetih je godina dvadesetog stoljeća djelovala Sekcija za zaštitu kulturnih spomenika
koja se, kako se navodi u jednom tekstu, posvetila “čuvanju, održavanju i istraživanju” značajnog sklopa bunja na području jelšanskog polja. Sekcija se povezala s
lokalnim školama te provela (vjerojatno amaterska) arheološka istraživanja, koja
se samo spominju u članku objavljenom u lokalnom zborniku, ne bi li pronašli
materijalne ostatke pomoću kojih bi datirali gradnju suhozidnih objekata. Potom
su postavili signalizaciju kojom su i lokalno stanovništvo i turiste upozorili na vrijedan primjer suhozidne gradnje. Nažalost, rad te udruge je s vremenom zamro,
a sklop je zapušten i dijelom obrastao makijom. Zahvaljujući navedenom članku
kojim je sekcija predstavila svoje djelovanje, konzervatori su locirali sklop te ga
preventivno zaštitili kao kulturno dobro. Kao što su nastojali njihovi sumještani
prije tridesetak godina, i danas bi zadatak lokalne zajednice trebala biti briga za
očuvanje iznimnog primjera suhozidnog tradicijskog graditeljstva u suradnji s
nadležnim konzervatorskim službama.
U ovom će se radu u kratkim crtama predstaviti neki aspekti suradnje konzervatora s udrugama.
Okosnica djelovanja udruga je gospodarsko, društveno i kulturološko povezivanje članova zajednice. Često udruge ne djeluju u mjestu za čiji se boljitak zalažu,
već su inicijatori njihovog osnivanja i pokretači svih projekata iseljenici koji su se
preselili u veće gradove ili inozemstvo. Mogli bismo zaključiti da je nostalgija za
starim krajem značajan motiv osnivanja udruga. Svojim djelovanjem često s najboljim namjerama nastoje sačuvati svoj zavičaj ili unaprijediti život u njemu. Zalaganje udruga koje direktno ne djeluju na prostoru za koji se zalažu, kao etnologinju
upućuje me na problematiku o kojoj sam ranije pisala u jednom drugom radu, u
vezi života na otocima (Radovani 2009). Naime, na Hvaru “vikendaše”, dakle one
koji više ne žive na otoku, nego ga posjećuju vikendom ili ljeti, zovu tukalovi. Oni
otok povremeno posjećuju te stalnim stanovnicima daju upute kako bi trebalo raditi i živjeti na otoku te što bi trebalo promijeniti. Stalno se čuje sintagma tukalo
bi, odnosno trebalo bi nešto napraviti. Postavlja se pitanje može li netko tko stalno
ne živi na nekom području znati koje su potrebe tog područja i njegovih stalnih
stanovnika i ima li pravo nametati im pritom svoje stavove i ideje.
Nerijetko, etnolozima konzervatorima, a i ostalim strukama koje rade u konzervatorskoj službi, suradnja s udrugama olakšava konzervatorski posao. Primjer
takve suradnje je prijavljivanje projekata obnove i zaštite, koje kroz svoju redovnu
djelatnost financira Ministarstvo kulture, a u kojemu kao nositelji programa nerijetko sudjeluju upravo udruge. Na području Konzervatorskog odjela u Splitu, Ministarstvo kulture je posljednjih godina intenziviralo ulaganje sredstava u obnovu
REVITALIZACIJA TRADICIJSKE BAŠTINE KROZ RAD S UDRUGAMA
131
tradicijske baštine. Kako je na području koje je pod nadzorom splitskog Konzervatorskog odjela zaštićeno 26 ruralnih kulturno-povijesnih cjelina, 24 pojedinačna
kulturna dobra i 11 zbirki etnografske baštine, njihova obnova iziskuje značajna
financijska sredstva. No ipak se može primijetiti da se, nakon dugogodišnjeg zalaganja etnologa, etnografska baština počela primjereno valorizirati, da se nastoji
sačuvati njezin značaj za hrvatsku kulturnu baštinu, a osobito za očuvanje identiteta. Upravo prilikom traženja sredstava za obnovu i zaštitu pojedinačnih kulturnih
dobara tradicijske arhitekture, konzervatore kontaktiraju udruge. Značajna suradnja uspostavljena je, primjerice, s Društvom “Sv. Juraj – Priko”, koje se na različite
načine zalaže za očuvanje kulturne baštine i identiteta poljičkog kraja te čuva sjećanje na slavnu Poljičku republiku. Uz organiziranje skupova i izložbi te izdavačku
djelatnost, društvo sudjeluje i u programu Ministarstva kulture te se njemu usmjeravaju sredstva za obnovu iznimnih primjera tradicijskog graditeljstva poljičkog
kraja, kao što je, primjerice, kuća Bilić u kojoj su živjeli knezovi i koja ima ugrađene
čelinke3 u zidovima kuće, kula Jerončić s fortifikacijskim obilježjima ili kuća Miličević, primjer tradicijske arhitekture Srednjih Poljica, u kojoj je rođen hrvatski
književnik Nikola Miličević. Na području Poljica djeluje i KUD “Mila Gojsalić”
koji čuva sjećanje na simbol Poljica, legendarnu heroinu u protuturskim ratovima
i poljičku Juditu, Milu Gojsalić. U njezinom rodnom selu Kostanje, Ministarstvo
kulture u suradnji s društvom obnavlja kuću za koju se vjeruje da je njezina rodna
kuća, a koja je ujedno i iznimno graditeljsko ostvarenje te kuća iz koje su potekli
mnogi poljički knezovi i svećenici. Društvo je pokrenulo i večeri klapske pjesme u
Kostanju te organizira natjecanje u izradi tradicijskog poljičkog jela – soparnika.4
Tako djeluje na promociji te, naravno, očuvanju dvaju fenomena nematerijalne
kulturne baštine koji su upisani na Listu zaštićenih kulturnih dobara RH.
Zahvaljujući Programu poticanja obnove raseljenih i zapuštenih sela “Etnoeko” u svrhu proširenja turističke ponude, koji vodi Splitsko-dalmatinska županija,
intenzivirala se obnova napuštenih i zapuštenih sela, od kojih su mnoga zaštićena kao kulturno dobro. Županijski projekt potaknuo je osnivanje udruga koje su
nositelji programa obnove, a koje potom intenzivno surađuju s nadležnom konzervatorskom službom. Projekt je osigurao temeljitu dokumentaciju koja, između
ostalog, omogućava konzervatorima analizu naselja, dokumentira stanje tradicijske arhitekture na početku dvadeset prvog stoljeća, olakšava upravni postupak,
dok detaljni planovi uređenja te planovi upravljanja naseljima pružaju vlasnicima
3 Čelinke su mali otvori na vanjskom zidu kuće kroz koje pčela ulazi u kuću, dok je s unutrašnje strane mala pravokutna
niša, zatvorena drvenim vratašcima, u kojoj su križno postavljene drvene gredice oko kojih se formira saće. Takav
način čuvanja pčela poznat je još od antičkog doba.
4 Soparnik se pripremao kao posno jelo i u svečanim prigodama. Priprema iziskuje posebnu vještinu i umijeće, a sastojci
su brašno, blitva, crveni luk, malinovo ulje i češnjak. Vješte Poljičanke razvlače tanko tijesto nadjeveno blitvom i lukom
preko drvene sinije, kružnog podloška, a osobito umijeće potrebno je da se soparnik prebaci na užareno otvoreno
nisko ognjište gdje se peče prekriven lugom.
132
IVANA RADOVANI
napuštenih objekata informacije o mogućnostima nakon obnove. Proces obnove, a osobito povratka (zasad povremenog boravka), teče sporo. Na otoku Hvaru
djeluju udruge koje su postigle zavidan stupanj procesa obnove donedavno gotovo potpuno napuštenih naselja. Treba istaknuti da pojedine udruge ulažu vlastita
sredstva i rad u obnovu zajedničkih objekata u selima. Ujedinjavanje većeg broja
pojedinaca kojima je cilj čuvanje naselja zasigurno utječe i na one koji još nisu
imali namjeru obnoviti svoje kuće ili su to planirali izvesti na način koji nije usklađen s tradicijskim graditeljskim elementima i detaljima. Mogućnost upozoravanja
pojedinaca na pogreške unutar vlastite zajednice ima mnogo snažniji utjecaj od
sankcioniranja nadležnih službi. Dakako, udruge kojima je cilj očuvanje tradicijske arhitekture često konzervatorima javljaju sve promjene koje se događaju u selu
kako bi se na njih moglo pravovremeno reagirati.
Suradnja s udrugama intenzivna je i na području istraživanja nematerijalne kulturne baštine. Preko udruga koje djeluju na terenu, etnologu konzervatoru olakšano je povezivanje s kazivačima i prikupljanje podataka. UNESCO, u svojim smjernicama za zaštitu nematerijalne baštine i upis na Reprezentativnu listu, naglašava
da nematerijalna kulturna baština mora biti jasno identificirana sa zajednicom koja
je dio kulturnog dobra. Prilikom procesa nominacije, u izradu prijedloga, osim lokalne zajednice, uključuju se i udruge i društva koji svojim radom djeluju na očuvanju i promicanju nematerijalne kulturne baštine. UNESCO u svojim smjernicama
naglašava i da element mora biti nominiran uz najveću moguću suradnju i sudjelovanje zajednice, grupe i pojedinaca na koje se element odnosi te sa svojevrsnim
njihovim pristankom. Splitski konzervatori radili su na pripremi prijava za tri fenomena nematerijalne kulture: Sinjsku alku, poljički soparnik i Procesiju Za križen,
pri čemu su surađivali s alkarima, više društava s poljičkog područja te bratovštinama nositeljima pučke procesije. Prilikom izrade prijave za nominaciju Procesije Za
križen5 na UNESCO-ovu Listu svjetske kulturne baštine, etnolozi iz Ministarstva
kulture surađivali su s predstavnicima lokalne zajednice. Bratovština Presvetog sakramenta iz Jelse, župni uredi te predstavnici Općine Jelsa i Grada Staroga Grada
detaljno su upoznati s pripremom nominacija. U prijavi je navedeno kako je uvriježeno da križonoše svake godine naruče vlastite fotografe i snimatelje koji im za
uspomenu bilježe cjelokupna događanja povezana s procesijom pa je etnolozima
Konzervatorskog odijela u Splitu ustupljena obilna foto i video dokumentacija,
čime je lokalna zajednica uvelike pridonijela podizanju vidljivosti i očuvanju svijesti
o važnosti procesije na nacionalnoj razini. Tijekom pripreme nominacije vještine
5 Procesija Za križen je pučka ophodna procesija koja u noći s Velikog četvrtka na Veliki petak povezuje Jelsu, Pitve,
Vrisnik, Svirče, Vrbanj i Vrbosku. Nakon obreda iz župskih crkava kreće procesija na čelu s križonošom, bratimima i
vjernicima koji, uz molitvu i pjevanje Gospina plaća, posjećuju Božje grobove crkava susjednih mjesta i krećući se u
krug pred jutro vraćaju u svoju župu. Prvi se put spominje 1658. godine, a 2009. godine uvrštena je na UNESCO-ovu
Reprezentativnu listu nematerijalne kulturne baštine čovječanstva.
133
izrade poljičkog soparnika6 surađivalo se s već spomenutim Društvom Poljičana
te nizom udruga i KUD-ova s poljičkog područja, koji se i sami zalažu za očuvanje
i prezentaciju tradicijskog jela. Rad na pripremi nominacije viteške igre Sinjske
alke7 uključivao je blisku suradnju s Viteškim alkarskim društvom. Zahvaljujući zajedničkom radu etnologinja Dinke Alapuović Gjeldum, iz Konzervatorskog odjela
u Splitu, i Nerine Eckhel, iz Etnografskog muzeja u Zagrebu, te Viteškog alkarskog
društva, popisana je i zaštićena alkarska nošnja i oprema. Vrhunac višegodišnjeg
rada, tijekom kojeg su stručnjaci iz Hrvatskog restauratorskog zavoda restaurirali
veliki dio nošnje i opreme, bila je izložba “Sinjska alka 1717 – 2005. Obnova i zaštita” postavljena u zagrebačkom Arheološkom muzeju.
Značajan dio rada etnologa konzervatora odvija se u suradnji s brojnim kulturno-umjetničkim društvima. Nematerijalna kulturna baština, osobito tradicijsko
pjevanje i ples, njeguje se kroz različite predstavljačke forme, primjerice nastupima
KUD-ova na smotrama folklora koje etnolozi valoriziraju i podržavaju. Etnolozi
konzervatori sudjeluju na smotrama folklora kao članovi prosudbenog povjerenstva. Pritom se nastoji ne ocjenjivati na način žirija koji bira pobjednika, već analizom nastupa savjetima upozoriti sudionike na potrebu ostvarivanja suradnje s
etnolozima, i to konzervatorima koji na terenu prikupljaju podatke o tradicijskoj
kulturi pa tako i odijevanju, ali i s etnolozima koji rade u muzejima pa prilikom
izrađivanja nošnje mogu dati upute na temelju originalnih primjeraka nošnje.
Etnolozi Konzervatorskog odjela u Splitu radili su na pripremi izložbe “Dalmatinska zagora – nepoznata zemlja”, koja je na izniman način predstavila široj
javnosti dotad uistinu nepoznat dio Hrvatske te je opsegom, prvorazrednim eksponatima i atraktivnom postavom bila dotad najveći kulturološki projekt Ministarstva kulture. Pritom se, također, uspostavila plodonosna suradnja s brojim
udrugama iz dalmatinskog zaleđa, koje su svojim zalaganjem pridonijele uspjehu
izložbe. Primjerice, suradnja sa članovima KUD-a “Branimir 888” iz Muća omogućila je pripremu i dostavu u Zagreb četiri metara dugog jablana, ukrašenog suhim
kolačima, trakama od krep-papira, različitim voćem kojeg barjaktar nosi na čelu
povorke mačkara, a mlade djevojke daruju maramama. Zahvaljujući udruzi “Didi
sa Kamešnice” iz Gljeva nabavljena je pokladna maska Sinjske krajine.
Ovim sam radom nastojala u kratkim crtama prikazati suradnju etnologa konzervatora, ali i konzervatora uopće, s udrugama koje djeluju na terenu. Kao uvijek,
suradnja može i mora biti češća i temeljitija. Ipak, čini mi se da je analiza pokazala
da se suradnja uspješno ostvaruje u svakom aspektu konzervatorskog rada. Etno6 Vještina izrade soparnika nije uvrštena na UNESCO-ovu Reprezentativnu listu nematerijalne kulturne baštine.
7 Viteška igra Sinjska alka ustanovljena je kao spomen na pobjedu Sinjana nad Turcima 1715. godine te u zahvalu
Bogorodici koja je, prema legendi, spasila Sinj i njegove branitelje. Od tada se, u gotovo neprekinutom kontinuitetu,
održava do danas prema strogo kodificiranom pravilniku, Statutu Alke. Sinjska alka uvrštena je na UNESCO-ovu
Reprezentativnu listu nematerijalne kulturne baštine čovječanstva.
134
IVANA RADOVANI
lozi bi trebali podupirati rad udruga koje se zalažu za očuvanje tradicijske kulture
čuvajući time i identitet svojega zavičaja i cijele Hrvatske.
Pravi način zaštite kulturne baštine je da se u njezino očuvanje uključe ljudi
koji s njom žive, jer se time omogućuje trajanje identiteta, osigurava kontinuitet,
čuva izvornost te pruža prilika novim generacijama da upoznaju vlastitu povijest
i kulturu. A upravo su udruge koje djeluju na terenu njihovi nositelji te je nužno s
njima ostvariti suradnju i poticati njihov rad.
Literatura i izvori
Dalmatinska zagora – nepoznata zemlja (katalog izložbe). 2007. Zagreb: Galerija Klovićevi dvori.
Radovani, Ivana. 2009. “Tradicijska baština kao neiskorišteni potencijal otoka Hvara ili 'Tukalo
bi'”. U Destinacije čežnje – lokacije samoće. Uvidi u kulturu i razvojne mogućnosti hrvatskih otoka.
Zagreb: Institut za etnologiju i folkloristiku, Hrvatsko etnološko društvo.
Škrbić Alempijević, Nevena i Tomislav Oroz. 2009. “Mijene etnoloških pristupa i metoda”. U Spomenica “50 godina Hrvatskoga etnološkog društva (1959. -2009.)”. Zagreb: Hrvatsko etnološko
društvo.
Revitalizacija tradicijske baštine kroz rad s udrugama
Sažetak
Unatoč novinama u teoriji i metodama te promjenama interesa istraživača, temelj etnoloških istraživanja ostaje rad na terenu. Razgovorom s kazivačima etnolog saznaje podatke povezane s nematerijalnom i materijalnom tradicijskom kulturom. U posljednje
se vrijeme etnolozi, osobito oni zaposleni u konzervatorskoj službi, susreću s brojnim,
većinom novoosnovanim, udrugama. Pripadnici lokalne zajednice često se povezuju u udruge kojima je cilj očuvanje baštine, tradicijske kulture ili, jednostavno, užeg
zavičaja. U ovom će se radu ukratko predstaviti neki aspekti suradnje konzervatora s
udrugama. Nerijetko, etnolozima konzervatorima suradnja s udrugama olakšava konzervatorski rad. Primjer takve suradnje prijavljivanje je projekata obnove i zaštite, koje
kroz svoju redovnu djelatnost financira Ministarstvo kulture, a kao nositelji programa
nerijetko sudjeluju upravo udruge. Zahvaljujući Programu poticanja obnove raseljenih
i zapuštenih sela “Etno-eko” u svrhu proširenja turističke ponude kojeg vodi Splitskodalmatinska županija intenzivirala se obnova napuštenih sela od kojih su mnoga zaštićena kao kulturno dobro. Županijski projekt potakao je osnivanje udruga koje su
nositelji programa obnove, a koje potom intenzivno surađuju s nadležnom konzervatorskom službom. Suradnja s udrugama intenzivna je i na području istraživanja nematerijalne kulturne baštine. Preko udruga koje djeluju na terenu, etnologu konzervatoru olakšano je povezivanje s kazivačima i prikupljanje podataka. UNESCO u svojim
smjernicama za zaštitu nematerijalne baštine i upis na Reprezentativnu listu naglašava
da nematerijalna kulturna baština nužno mora biti identificirana sa zajednicom koja je
dio kulturnog dobra te se prilikom procesa nominacije u izradu prijedloga, osim lokalne zajednice, uključuju i udruge koje svojim radom djeluju na očuvanju i promicanju
nematerijalne kulturne baštine. Značajan dio rada etnologa konzervatora odvija se i u
suradnji s brojnim kulturno-umjetničkim društvima koja se, osobito prilikom obnove
tradicijskog odijevanja, obraćaju etnolozima. Nematerijalna kulturna baština, osobito
tradicijsko pjevanje i ples, njeguje se kroz različite predstavljačke forme, primjerice,
nastupima KUD-ova na smotrama folklora, koje etnolozi valoriziraju i podržavaju.
Revitalizacija kulturne dediščine skozi delo z društvi
Povzetek
Kljub novostim v teoriji, novim metodam in spreminjajočim se interesom raziskovalcev, delo na terenu ostaja temelj etnoloških raziskovanj. Na terenu etnolog v pogovoru
z domačini dobi podatke o nesnovni in snovni dediščini. V zadnjem času se etnologi,
še posebej tisti, ki so zaposleni v konservatorski službi, srečujejo s številnimi novoustanovljenimi društvi za ohranjanje dediščine, tradicionalne kulture ali enostavno svojega
ožjega domačega okolja, v katera se pogosto povezujejo pripadniki lokalne skupnosti.
V tem delu na kratko predstavim posamezne aspekte medsebojnega sodelovanja med
konservatorji in društvi. Neredko etnologom-konservatorjem tovrstno sodelovanje
olajša delo. Eden takšnih primerov sodelovanja so projekti obnove in varstva objektov,
ki jih, skozi svojo redno dejavnost, financira Ministrstvo za kulturo, nosilci projektov
pa so pogosto prav društva. Zahvaljujoč Programu spodbujanja obnove razseljenih in
zapuščenih vasi "Etno-eko", z namenom širjenja turistične ponudbe, ki poteka pod
okriljem Splitsko- dalmatinske županije, se je začela obnova zapuščenih vasi, od katerih mnoge spadajo pod zaščiteno kulturno dediščino Županijski projekt je spodbudil
ustanavljanje društev, ki intenzivno sodelujejo s pristojnimi konservatorskimi službami in so pogosto tudi nosilci programov obnove. Sodelovanje z društvi je intenzivno
tudi na področju raziskovanja nesnovne kulturne dediščine. Preko društev, ki delujejo
na terenu, se je etnologu-konservatorju lažje povezati z domačini in na ta način zbirati
podatke. UNESCO v svojih smernicah za varstvo nesnovne dediščine in uvrstitev na
reprezentativen seznam poudarja pogoj, da je nesnovna kulturna dediščina identificirana s skupnostjo, ki je del kulturnih dediščine. Pri procesu nominacije se poleg lokalne
skupnosti v izdelavo predloga vključujejo tudi društva, ki s svojim delovanjem ohranjajo in promovirajo nesnovno kulturno dediščino. Pomemben segment dela etnologov-konservatorjev se odvija v sodelovanju s številnimi kulturno-umetniškimi društvi, ki
se npr. pri iskanju informacij o tradicionalnem oblačenju posvetujejo z etnologi. Nematerialna kulturna dediščina, predvsem tradicionalno petje in ples, se skuša negovati
skozi različne oblike predstavljanja, predvsem preko nastopov kulturnih umetniških
društev na folklornih festivalih, ki jih etnologi valorizirajo in podpirajo.
135
136
IVANA RADOVANI
Revitalization of Traditional Heritage by Working
with NGOs
Summary
Despite the changes in both theory and methods, and the researchers’ new interest,
fieldwork remains the basis for ethnological research. When talking to informants,
ethnologists learn the data regarding both nonmaterial and material traditional culture. Ethnologists, especially those employed in conservation service have recently
seen numerous mostly newly established NGOs. Members of a local community often
form NGOs whose aim is to preserve heritage, traditional culture or simply their local
region. This article will represent, in brief, some aspects of cooperation between conservators and NGOs. Conservation work is often facilitated by cooperation between
ethnologists/conservators and NGOs. An example of such cooperation is the submission of projects for restoration and protection, which is funded by the Ministry of Culture through its regular activities. NGOs often participate as bearers of the programme.
The renovation of abandoned villages, many of which are protected as cultural heritage, has been intensified thanks to the Ethno-Eco Programme that encourages the
renovation of abandoned villages for the purpose of tourist supply expansion, run by
the County of Split–Dalmatia. The County Project has stimulated the establishment of
NGOs responsible for the renovation programme, which then cooperate intensively
with the Conservation Service. Cooperation with NGOs is intense in the research field
of intangible cultural heritage as well. NGOs working in the field make it easier for
ethnologists/conservators to connect with informants and collect data. UNESCO, in
its guidelines for the protection of intangible heritage and the enrolment in the Representative List, stresses that intangible cultural heritage should necessarily be identified with the community that is a part of the cultural property. During the nomination
process, apart from local communities, NGOs are also included in the preparation of
the proposal. Through their work NGOs influence the preservation and promotion of
intangible cultural heritage. A significant part of the work of ethnologists/conservators
is conducted in collaboration with numerous cultural and artistic associations as well,
who turn to ethnologists, especially during the restoration of traditional costumes.
Intangible cultural heritage, particularly traditional singing and dancing are nurtured
through various performances, for example folklore performances of Cultural Associations in the folklore festivals that ethnologists appreciate and support.
3.
PROSTOR I BAŠTINA KAO
RESURS U NAJNOVIJIM
OBLICIMA PRIVREĐIVANJA
PROSTOR IN DEDIŠČINA KOT
RESURS V NAJNOVEJŠIH
OBLIKAH GOSODARJENJA
PROBLEMATIKA REVITALIZACIJE TRGA
LJUBNO OB SAVINJI
Tanja Hohnec
Ljubno ob Savinji je eden izmed številnih krajev v Sloveniji, ki se ponaša z raznovrstnim in privlačnim zgodovinskim izročilom, z ohranjenostjo nekaterih kulturnih spomenikov, s pričevanji nekaterih obrtnih znanj in rokodelskega izročila, šeg in navad, z
odlično lokacijo v Zgornji Savinjski dolini in njenim naravnim zaledjem, ugodno klimo
ter primerno razvito infrastrukturo. V prispevku je obravnavano spomeniško območje
ter stavbna in druga dediščina v naselju s poudarkom na celostni obravnavi in njeni
revitalizaciji.
Ključne besede: naselbinska dediščina, spomeniško območje, revitalizacija, obnova
stavbne dediščine, turizem
UVOD
V tujini lahko že vrsto let občudujemo stara mestna jedra, trge, podeželje, ki nam
največkrat z nevsiljivimi programi in ponudbo nezavedno prebujajo potrošniški
čut. Zakaj doma ne znamo turistom predstaviti svoje na videz preproste, a bogate
dediščine? Se je morda sramujemo ali se nam, ker se z njo vsakodnevno srečujemo
in z njo živimo, preprosto ne zdi nič posebnega?
Ljubno ob Savinji je eden izmed številnih krajev v Sloveniji, ki se ponaša z
raznovrstnim in privlačnim zgodovinskim izročilom, z ohranjenostjo nekaterih
kulturnih spomenikov, z ostanki nekaterih obrti in rokodelskega izročila, šeg in
navad, z odlično lokacijo in naravnim zaledjem, ugodno klimo ter primerno razvito infrastrukturo. Kljub temu je iz razgovora z domačini čutiti zadržke. Morda
tičijo razlogi predvsem v nezadostnem poznavanju področja kulturne dediščine
in njenih možnosti za razvoj in izgradnjo celovite turistične ponudbe? Na prvi pogled zaznamo vzroke tudi v “otopeli” zavesti lokalnega prebivalstva, v neustrezni
kadrovski zasedbi, v nezadostnem izobraževanju na področju turizma in dediščine
in predvsem v podcenjevanju področja dediščine. Nestrokovni prijemi pa kaj hitro
vodijo v stihijsko obravnavo in oblikovanje stereotipov.
Kraj ima nedvomno potencialne možnosti za razvoj različnih turističnih zvrsti,
ki jih v zametkih sicer zasledimo, a se doslej zaradi različnih, tudi zgoraj navedenih
vzrokov niso dovolj razvile. Ker podatki lokalnega turistično-informacijskega cen-
PROBLEMATIKA REVITALIZACIJE TRGA LJUBNO OB SAVINJI
139
tra vendarle kažejo, da število obiskovalcev iz leta v leto narašča, je potrebno sprejeti izziv in odgovorno nalogo ter turistov ne le vabiti, pač pa predvsem zadržati in
obdržati. Obiskovalci postajajo vedno bolj zahtevni in niso več zadovoljni le ob
“nemih” sprehodih in ogledih, zato jim je potrebno ponuditi možnost doživljanja
in vključevanja v lokalno vzdušje in dogodke.
Za uresničitev zastavljenega cilja je potrebno izdelati vsebinske, tako konservatorske kot muzeološke programe s sodobnimi turističnimi in marketinškimi prijemi, ki temeljijo na revitalizaciji kulturne dediščine in upoštevajo način življenja lokalnega prebivalstva, obiskovalcem pa ponujajo ravno pravšnjo mero obogatitve,
sprostitve in uresničitve njihovih želja in potreb.
Posebej je izpostavljena varovana stavbna dediščina v naselju s poudarkom na
njeni revitalizaciji – uvajanju posameznih aktualnih programov ter njihovem povezovanju, ki tovrstno dediščino dodatno nadgradijo. Ob omembi terminov kot so
npr. “spomeniško varstvo”, “zaščita”, “kulturni spomenik”, “muzej” se namreč v laični javnosti največkrat pojavi odpor z negativnim predznakom, ki izhaja predvsem
iz nerazumevanja stavbne dediščine in nepoznavanja nalog spomeniškega varstva
oziroma konservatorstva.
Obnova in ohranjanje stavbne dediščine v današnjem času nikakor ni več ovira, vse bolj postaja nova možnost in celo prednost. Obnova z določeno vsebino
zahteva le drugačne pristope in prijeme tako z gradbenega kot tudi vsebinskega
in marketinškega vidika. Vsak obnovljen kulturni spomenik pa zahteva tudi svojega upravljavca, ki ni vedno muzej ali javni zavod. V prihodnosti potrebujemo
strokovnjake, ki poleg področja kulturne dediščine obvladujejo tudi druga znanja
in spretnosti (načrtovanje, vodenje, komuniciranje, financiranje ipd.) (Omersel
2003: 81). Nekdanja praksa obnove kulturnega spomenika brez določene vsebine
je namreč že preteklost. Danes mora biti vsaka obnova ciljna, z določeno in znano
vsebino. Razumljivo pa vsake sodobne vsebine ni mogoče prilagoditi kulturnemu
spomeniku. V zadnjem obdobju pa prav v turizmu iščemo možnosti za revitalizacijo dediščine, ki ji zaradi družbenih sprememb ni mogoče več zagotoviti primarne
namembnosti. Stavbna dediščina in spomeniško območje sta pomembna akcenta
za ohranitev lokalnih/regionalnih identitet urbanega/ruralnega prostora. Teh možnosti še nismo dovolj izkoristili, morda tudi zato, ker se velike ovire za realizacijo
kažejo tudi v neusklajenosti zakonodajnega področja.1
1 Neskladja se kažejo na področju zakona o graditvi objektov, zakona o varstvu kulturne dediščine in zakona o gostinski
dejavnosti.
140
TANJA HOHNEC
PREDSTAVITEV OBRAVNAVANEGA OBMOČJA
Zgodovinski, socialni in geografski okvir so pomembna izhodišča za razumevanje
načina življenja prebivalcev in za nadaljnje načrtovanje razvoja, ki mora v določeni
meri spoštovati in nadgraditi tradicijo ter upoštevati lokalno identiteto.
Občina Ljubno leži na začetku ozke soteske Savinje, ki se vije prav v osrčje
gora. Samostojna občina je od leta 1994, ko se je odcepila od občine Mozirje. Sestavljajo jo trg Ljubno in osem ruralnih naselij: Savina, Primož, Planina, Ter, Juvanje, Radmirje, Meliše in Okonina.
Zaradi svoje izjemne geografske lege in številnih naravnih danosti ima občina
Ljubno možnosti za razvoj gorskega turizma. Omeniti velja Tirske Peči, preko 100
metrov visoke apnenčaste stene na jugovzhodni strani planote Golte. Tu uspeva
značilna termofilna flora, v previsnih pečinah pa skoraj vsako leto gnezdijo planinski orli. Druga zelo pomembna naravna znamenitost je greben Smrekovec – Komen, kjer so vrhovi grebena zaobljeni in zaradi neapnenčaste, kisle podlage večinoma poraščeni z rastlinami, ki jih drugje v Kamniško-Savinjskih Alpah ni najti.
Ljubno se prvič omenja leta 1247. Zaradi gospodarske in prometne veljave je
že pred letom 1424 postalo trg s pravico do dveh letnih sejmov in nedeljskega tržnega dneva. V drugi polovici 16. stoletja je kraj postal središče lesne trgovine; leta
1600 je bilo v okolici trga 9 žag, 13 posestnikov, ki so se ukvarjali z obrtjo in trgovino, 15 posestnikov z zemljo in 30 kočarjev (Curk 1991: 95). Zaradi gospodarske
dejavnosti je Ljubno hitro napredovalo. Med obema svetovnima vojnama je bilo v
okolici Ljubnega kar 30 žag in 20 gostiln. Leta 1426 je bilo tu 44 hiš, leta 1910 pa
že 125 hiš s 734 prebivalci (“Ljubno ob Savinji”, 1992).
Ljubno je predstavljalo tudi pomembno izhodišče za splavarjenje po Savinji,
do Ljubnega namreč govorimo le o plavljenju lesa – nadzor nad hlodovino s kopnega. Številne žage ob Savinji in Ljubnici so naplavljene hlode razžagale, iz njih so
sestavili splave ali flose, ki so nato odhajali po vodni poti naprej do Donave in tudi
do Črnega morja. Splavarstvo je bilo pomembna gospodarska panoga od konca
16. stoletja do prvih let po 2. svetovni vojni (Baš 1974).
V 19. stoletju je imelo Ljubno veliko skladišče lesa, splavarsko pristanišče, motikarno, šolo, poštno dostavo, več splavarskih gostiln in 4 letne sejme (Curk 1979:
242).
Ljubno je imelo na prelomu 20. stoletja kmetijsko društvo, pašniško društvo,
lesno-prodajno zadrugo, elektrarniško zadrugo, ki je skrbela za lokalno elektriko,
leta 1894 je bila ustanovljena hranilnica in posojilnica, po letu 1908 pa je delovala
tudi kmečko-splavarska hranilnica in posojilnica. Iz podatkov o zadružništvu je
moč razbrati tudi razvoj obrti po 2. svetovni vojni, zlasti so se razvili kolarstvo,
mizarstvo, sodarstvo in kovaštvo (Videčnik 1988: 77–81).
141
Danes na Ljubnem prebiva okrog 1200 prebivalcev. Močno je razvita podjetniška dejavnost, nekaterim še vedno daje zaslužek gozd. V kraju so osnovna šola,
vrtec, pošta, zdravstveni dom, lekarna, banka, več manjših gostinskih lokalov in
trgovinic.
Spomeniškovarstveni oris trškega jedra
Prostorsko se je naselje oblikovalo okoli dveh trgov. V starejšem delu naselja, ki so
ga naseljevali tržani, se je izoblikoval prečni trg z župnijsko cerkvijo sv. Elizabete v
ozadju. Do leta 1812 je bilo okrog cerkve tudi pokopališče, ki so ga zatem prestavili
na Rosule (Plac). V mlajšem delu, ki vodi v Ljubenske Rastke, pa se je oblikovalo
pomožno tržišče, ki so ga naseljevali obrtniki in kočarji, to so bili pretežno splavarji, gozdni delavci, čevljarji, perice in razni rokodelci (Foršt, Cesta v Rastke) (Curk
1991: 95). Izven jedra naselja je ob Savinji ohranjenih nekaj domačij, in sicer Na
pečeh ter v Rorah.
Spomeniško območje Ljubno ob Savinji je z odlokom občine Mozirje2 razglašeno za kulturni spomenik lokalnega pomena. Z evidenčno številko dediščine
(EŠD) 4450 in z imenom enote Ljubno ob Savinji – Trško jedro je vpisano v Register nepremične kulturne dediščine pri ministrstvu za kulturo.3 V varovanem območju pa je ohranjenih kar nekaj trških in kočarskih hiš, ki pričajo o stavbnem in
socialnem izročilu pretežno 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja. Od 36 varovanih enot v okviru naselja Ljubno ob Savinji jih je 28 v varovanem območju trškega
jedra s statusom kulturnega spomenika ali kulturne dediščine. Poleg navedenih
enot stavbne dediščine so v okviru trškega jedra varovane še druge zvrsti4 dediščine, in sicer: župnijska cerkev sv. Elizabete, podružnična cerkev Matere Božje pri
pokopališču, kapelice in spomenik NOB. Številne hiše žal propadajo, predvsem
tiste, ki niso naseljene. Vzroke lahko najdemo predvsem v nerešenih dednih razmerjih ali pretirano visoki prodajni ceni, ki ovira obnovo in revitalizacijo. Zadržek je tudi “spomeniška zaščita”, ki si jo potencialni kupci razlagajo dokaj laično in
vidijo v tem le slabosti. Poseben problem predstavljajo tudi številni posegi, ki so
izvedeni brez kulturnovarstvenega soglasja in tudi v nasprotju z določili veljavnega
prostorskega akta.5 Gre predvsem za neustrezne adaptacije, prizidave, nadzidave,
različne oblike strešnih frčad, postavitev nadstreškov različnih oblik, širitve okenskih odprtin ipd.
2 Odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Mozirje, Ur.
l. SRS, št. 27/87-1324, Uradno glasilo zgornjesavinjskih občin, št. 5/2000-44, Ur. l. RS, št. 69/2000-3282, 103/20044434.
3 http://giskds.situla.org/giskd/.
4 Pravilnik o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah (Ur. l. RS št. 102/2010).
5 Odlok o ureditvenem načrtu Ljubno ob Savinji (Ur. l. RS št. 69/94, 72/00 in Ur. glasilo ZSO št. 4/00).
142
TANJA HOHNEC
RAZVOJ TURIZMA IN ANALIZA SPOMENIŠKOVARSTVENIH
ENOT KOT MOŽNIH TURISTIČNIH PRODUKTOV
Na Ljubnem segajo prvi zametki organiziranega turističnega delovanja v leto
1933, ko je bilo ustanovljeno Tujsko prometno in olepševalno društvo. Cilji in aktivnosti iz prvega obdobja niso znani, resneje pa se je aktivnost nadaljevala leta 1953,
ko je bilo ponovno ustanovljeno Turistično društvo z nalogami povečati število turističnih sob, gostinskih storitev in njihove kakovosti, razvijati kulturno in športno
dejavnost ter skrbeti za ohranitev naravnih lepot (Valte 1997: 145). Zanimiva je
ugotovitev navedene avtorice, ko na pragu leta 2000 razmišlja takole:
Zavedati se moramo, da ljubenski turizem niso samo dnevi okrog flosarskega bala, kar se zdi nekaterim. Ljubno ima idealne pogoje za množični turizem in če ga hočemo imeti, bo potrebno prav kmalu tudi kaj za to narediti,
predvsem pa: intenzivirati penzionski turizem, oživiti kmečki turizem, rešiti
ekološki problem kurjih farm, poskrbeti za celotno predstavitev Ljubnega v
medijih in njegovo promocijo. (Valte 1997: 146)
Današnja podoba prireditvene dejavnosti temelji na osnovi tradicije: v začetku
leta potekajo tradicionalna tekmovanja v smučarskih skokih,6 na praznike koledarskega kroga pa se navezujejo predvsem Jožefov sejem v marcu ter velikonočna
prireditev, ko se na cvetno nedeljo na ogled postavijo značilne cvetnonedeljske butare, ki jih domačini imenujejo “ljubenske potice”. Te so posebnost v slovenskem
prostoru, saj temeljijo na krašenju uporabnih predmetov iz vsakdanjega življenja.
Največja in najbolj odmevna prireditev je gotovo Flosarski bal, ki poteka prvo
nedeljo v avgustu. Prireditev je znana in prepoznavna tudi na nacionalnem nivoju.
Na prireditvi prikažejo “flosarske” šege in navade ter organizirajo razne športne in
glasbene prireditve.7
Med kapacitete z nastanitvijo in prehrano sodijo številne turistične kmetije
in gostilne zlasti v okolici. V jedru Ljubnega je bilo še do leta 2010 moč opaziti
nazadovanje in nezainteresiranost za oblikovanje kakovostne stacionarne ponudbe. Delovali so le preprosti gostinski lokali, ki so nudili zadovoljivo ponudbo le
posameznim lokalnim obiskovalcem. V zadnjem obdobju pa je bil prenovljen in
ponovno odprt manjši penzion, prav tako je ureditev prenočišč predvidena v Šteknerjevi hiši – kulturnem spomeniku.
6 Začetki smučarskih skokov segajo v leto 1929 z omembo Jake Voduška, resneje pa se je športna aktivnost nadaljevala
po letu 1945. Ustanovljen je bil klub, po načrtih ing. Stanka Bloudka sta bili zgrajeni dve skakalnici, med zmagovalci
smučarskih tekem pa se omenjata zgodovinski imeni smučarskih skokov: Janez Gorišek in Janez Polda (Pintar 1997:
152–155).
7 Ljubenske potice so poleg prireditve Flosarski bal predvidene za vpis v Register nesnovne kulturne dediščine pri
Ministrstvu za kulturo.
143
Za revitalizacijo naselij oziroma spomeniških območij je izrednega pomena
upravljanje z dediščino, ki temelji na ohranjanju varovanih vrednot spomenika z
zagotavljanjem ustreznih bivalnih razmer skladno s potrebami sodobnega načina
življenja, ter upravljanje s prometom in turizmom v interakciji z lokalnim prebivalstvom.
V tabeli 1 so naštete varovane enote nepremične kulturne dediščine v naselju.
Navedena je evidenčna številka dediščine (EŠD), opredelitev varstvenega statusa
kulturne dediščine (D), ki je varovana v veljavnih prostorskih aktih občine Ljubno
ob Savinji ali kulturnega spomenika lokalnega pomena (S), ki je varovan s posebnim občinskim odlokom. Opredeljena je sedanja namembnost in opredelitev nove
namembnosti z možnostjo oblikovanja turistične ponudbe v vsebinski povezavi
s kulturno dediščino. V nekaterih primerih so možnosti opredeljene ne glede na
lastništvo ali trenutno fizično stanje nepremičnine, saj je le-to spremenljiv dejavnik, ki se glede na turistično motiviranost v prihodnosti lahko različno odraža.
Zap. št.
Ime enote
EŠD
Status
S/D
Namembnost
Možnost
turistične
ponudbe
NE
1.
3.
Hiša Cesta v Rastke 6
21242
D
Bivalna,
zasebna last
2.
4.
Stara šola Cesta v
Rastke 8
25452
D
Javna ustanova
– osnovna šola
DA; dopolnilno
in občasno
vključevanje
ob kulturnih
prireditvah v kraju
3.
5.
25401
D
Delno naseljena
DA; prodaja
nepremičnine in
obnova za potrebe
ureditve stanovanja
s trgovino,
slaščičarno ipd.
4.
6.
21243
D
Javna ustanova
– sedež
občinske
uprave
NE
5.
7.
21244
D
Bivalna,
zasebna last
NE
6.
8.
21245
D
Bivalna,
zasebna last
NE
7.
9.
21246
D
Bivalnotrgovska,
zasebna last
DA; ohranitev
in izboljšanje
obstoječe vsebine
trgovine
144
TANJA HOHNEC
8.
10.
21247
D
Bivalna,
zasebna last
(najem)
DA; prodaja
nepremičnine in
obnova za ureditev
mladinskega hotela
9.
11.
21248
D
Bivalno-obrtna,
zasebna last
(najem)
DA; ohranitev
in izboljšanje
obstoječe vsebine
gostinskega lokala
10.
12.
21249
D
Bivalna,
zasebna last
NE
11.
13.
Šteknerjeva hiša
1341
S
Zasebna last,
brez funkcije
DA; v procesu
obnove z ureditvijo
muzejskih zbirk
– oblikovanje
kulturno-gostinske
ponudbe
12.
14.
Hiša Foršt 14
21310
D
Opuščeno,
zasebna last
DA; ureditev
stanovanja in
muzejske trgovine
13.
15.
Hiša Foršt 23
21311
D
Bivalna,
zasebna last
NE
14.
16.
Hiša Foršt 25
21312
D
Zasebna last
(najem)
NE
15.
17.
Hiša Foršt 28
25400
D
Zasebna
ordinacija
NE
16.
18.
Hiša Foršt 30
21313
D
Bivalna,
zasebna last
NE
17.
19.
Hiša Foršt 31
21314
D
Opuščeno
DA; prodaja
nepremičnine za
ureditev centra
domače obrti z
galerijo
18.
20.
Hiša Foršt 32
25453
D
Bivalno-obrtna,
zasebna last
DA; ohranitev
obstoječe vsebine
urarske dejavnosti
19.
21.
Hiša Foršt 39
21315
D
Bivalna,
zasebna last
NE
20.
22.
Hiša Foršt 51
4495
S
Muzejskogostinskopodjetniška,
last Občine
Ljubno
DA; ohranitev
obstoječe vsebine,
sedež agencije
Podeželsko
razvojno jedro
Savinjsko-Šaleške
regije; trženje
kulinaričnega
produkta
145
21.
23.
Hiša Foršt 55
21316
D
Zdravstveni
dom
NE
22.
24.
Hiša Foršt 57
21317
D
Stanovanjskoobrtna,
zasebna last
DA; ohranitev
obstoječe vsebine
pekarne
23.
25.
Hiša Plac 1
21260
S
Bivalna,
zasebna last
NE
24.
26.
Hiša Plac 3
21307
D
Bivalnomuzejska,
zasebna last
DA; ohranitev
obstoječe vsebine
TIC, splavarska
zbirka
25.
27.
Hiša Plac 12
21308
D
Stanovanjskoobrtna,
zasebna last
DA; ohranitev
obstoječe vsebine
urarstva, zlatarstva
26.
28.
Domačija Plac 15
25402
D
Opuščeno,
zasebna last
DA; prodaja
nepremičnine
z namenom
ureditve manjšega
družinskega hotela
27.
29.
Hiša Plac 28
21309
D
Bivalna,
zasebna last
NE
28.
33.
Brunetova kovačija
10183
S
Opuščeno,
zasebna last
DA – prezentacija
in občasna
demonstracija
kovaške obrti v
sklopu kulturnih
prireditev
Tabela 1: Evidenca stavbne dediščine v območju trškega jedra Ljubno ob Savinji (arhiv ZVKDS OE Celje, 2011)
V varovanem območju trškega jedra je 15 stavbnih enot takšnih, ki jih lahko obravnavamo kot možne potenciale za turistično izrabo, in sicer z ureditvijo muzejskih
zbirk lokalnih obrti (čevljarstvo, krojaštvo, klobučarstvo), galerije ali za ukvarjanje
z različnimi turističnimi dejavnostmi, oddajanjem sob, družinskim hotelom, mladinskim hotelom. Tu je še možnost izrabe za obrtne dejavnosti, kot so: pekarna,
slaščičarna, gostilna, urarstvo, zlatarstvo. Obrtne dejavnosti že delujejo in jih je
mogoče z ustrezno preureditvijo vsebinsko nadgraditi in tržiti še naprej.
V okviru trškega jedra se med letom odvijajo prireditve, ki posegajo na področje nesnovne kulturne dediščine, hkrati pa se vključujejo tudi doslej obnovljeni
objekti dediščine z muzejskimi zbirkami, in sicer:
– Flosarski bal, prireditev, ki za vpis v Register nesnovne dediščine potrebuje
strokovnejši okvir;
– flosarska zbirka v objektu kulturne dediščine;
146
TANJA HOHNEC
– cvetna nedelja, prireditev s predstavitvijo cvetnonedeljskih butaric oziroma
“ljubenskih potic”;
– Fašunova hiša, Foršt 1: ogled in možnost pogostitve.
V zadnjih letih so bili v trškem jedru s tesnim sodelovanjem pristojnega Zavoda za
varstvo kulturne dediščine izvedeni naslednji posegi:
– obnova Fašunove hiše, Foršt 51,
– obnova zunanjosti Šteknerjeve hiše, Foršt 1,
– obnova hiše Plac 1 z muzejsko zbirko,
– obnova stare šole,
– obnova penziona, Plac,
– obnova komunalne infrastrukture in tlakovanje trga Foršt,
– obnova fasade Zadružnega doma.
ZAKLJUČEK
Varovanje in razvoj kulturnega spomenika ali spomeniškega območja mora temeljiti na zgodovinski analizi enote ali območja, izdelavi dokumentacije, opredelitvi
programskih vsebin z revitalizacijo in upravljanjem. Pickard pri tem dodaja pomen
regenerativnosti in okoljskega upravljanja, turizma in predvsem pomena vzdržnega razvoja v okviru prostorskega načrtovanja (Pickard 2001).
Ali je turizem razlog za obnovo dediščine ali je dediščini podpora?
Tržno povpraševanje je na eni strani odvisno od turistične ponudbe, ki se oblikuje okrog motiviranosti obiskovalcev. Le-ta je na področju kulturnega turizma
lahko zelo različna, prav gotovo pa je odvisna od izobrazbene stopnje turistov
(Pauko 1999: 60). Na primeru Ljubnega lahko ugotavljamo motiviranost za posebne segmente, in sicer za določene kulturne dogodke in prireditve, za ogled naselja, za bivanje in počitnikovanje.
Kulturni turizem je tako rekoč “hvaležno” področje, saj omogoča obisk vse
leto. To je za Ljubno naravnost idealno, saj je lahko obstoječim turističnim zvrstem
(zimsko-športni, podeželski, ribolovni in obvodni turizem) nadgradnja oziroma
kakovostno kulturno dopolnilo.
Vsebinski program razvoja turizma mora biti zastavljen tako, da obiskovalce s
številnimi izzivi spodbuja k doživljanju z lastno aktivnostjo in jih ne pušča zgolj v
pasivni vlogi s poslušanjem in ogledi, ne nazadnje mora zagotoviti tudi nenehno
vračanje obiskovalcev.
147
Obstoječo stavbno dediščino je potrebno obnoviti s ciljem povezati obstoječe
programe in prireditve z novo vsebino ter ji zagotoviti trajnost.
Ko danes govorimo o revitalizaciji stavbne dediščine, je potrebno upoštevati dvoje: aktivno vključevanje prebivalcev naselja in lastnikov stavbne dediščine,
upoštevanje sodobnih načel in zakonitosti načina življenja ter pozitivno sprejemanje obiskovalcev. Slednje zahteva oblikovanje lokalne strategije, podporo lokalne
politike, oblikovanje strokovnih vsebinskih kulturno-turističnih programov, ki
omogočajo širše dojemanje, prezentacijo, upravljanje in trženje dediščine.
Tudi po mnenju Aylin Orbaşli obisk spomeniškega območja za obiskovalca ne
pomeni le ogled muzeja ali muzejske zbirke ali oživljanja zgodovine. Ohranjanje
varovanih območij ni le varovanje preteklosti kot arheoloških ostalin; je zagotavljanje kontinuitete načina življenja v razmerju med dediščino in sodobnostjo.
Turizem mora biti orodje za ohranjanje in ne uničenje, podpora in ne požiralnik,
ceniti mora dediščino v najširšem pomenu besede, začutiti duh časa in prostora,
kjer domačini radi živijo in delajo (Orbaşli 2000: 4).
Raziskovanju kraja posvečajo veliko pozornost na osnovni šoli, kar je pozitiven
temelj za nadaljnje korake pri vključevanju domače mlade populacije v turistično
načrtovanje različnih aktivnosti. Prav tako je potrebno pri oblikovanju programa
za tovrstne prireditve vključiti ustrezne strokovnjake, zlasti etnologe, saj se je prav
na Ljubnem že potrdilo, da takšno sodelovanje in strokovno oblikovana muzejska
ponudba obrodi sadove in privablja tudi tuje strokovnjake. Pri obnovi hiše Plac 1
z ureditvijo flosarske zbirke sta sodelovala ZVKDS OE Celje ter Muzej novejše
zgodovine Celje; prav tako pri obnovi in ureditvi Fašunove hiše, s katero upravlja
Podeželsko razvojno jedro Savinjsko-Šaleške regije.
Za izvajanje dolgoročnega in kakovostno zastavljenega programa je potrebno
oblikovati kadrovsko politiko zaposlovanja ustrezno kvalificiranega kadra z znanjem s področja dediščine in managementa. Sredstva za izvajanje programov je
namreč mogoče pridobivati preko različnih programskih, danes pogostih mednarodnih razpisov.
Izboljšati bi bilo potrebno tudi gostinsko ponudbo in jo v prihodnje oblikovati
celovito in kakovostno z upoštevanjem ustrezne arhitekturne podobe in oblikovno domišljene opreme prostora z zaokroženo kulinarično pestrostjo.
Večanje števila obiskovalcev povzroči tudi razmišljanje o dodatni potrebni prometni in turistični infrastrukturi, kot so parkirišča na obrobju, ureditev pešpoti,
ureditev počivališč na prostem, piknik prostor ob Savinji, javne sanitarije, kolesarnica z izposojo koles ipd.
Predpogoj za nadaljnje oblikovanje programov, ki zajemajo kulturne spomenike, je tudi sprejetje občinskega odloka za razglasitev kulturnih spomenikov lokal-
148
TANJA HOHNEC
nega pomena v občini Ljubno. S sprejetjem osnovnega pravnega akta postavimo
temelje vseh nadaljnjih aktivnosti.
Obnova in ohranjanje stavbne in naselbinske dediščine oziroma spomeniškega
območja v današnjem času nikakor ne sme biti več ovira, biti mora nova priložnost
in celo prednost. Na področju turizma pa so gotovo še vedno številne neizkoriščene možnosti za njeno aktivno revitalizacijo, ki jim v prihodnje kaže posvetiti še več
(strokovne) pozornosti.
Literatura in viri
Baš, Angelos. 1974. Savinjski splavarji. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Curk, Jože. 1979. “Slovenještajerski trgi in mesta v 19. stoletju”. ČZN 1-2: 241–242.
Curk, Jože. 1991. Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Urbanogradbeni oris do začetka 20. stoletja.
Maribor: Založba Obzorja Maribor.
Hohnec, Tanja. 2001. “Turizem v etnološkem konservatorstvu”. Glasnik SED 41: 106–108.
Hohnec, Tanja. 2003. “Nepremična kulturna dediščina in njena promocija”. V Etnologija in regionalni razvoj. Zbornik znanstvenih in strokovnih člankov. Ljubljana, Ptuj: Slovensko etnološko
društvo, ZRS Bistra Ptuj, 76–80.
Omersel, Bojana. 2003. “Sodobni principi načrtovanja in upravljanja s kulturnimi spomeniki”. V
Etnologija in regionalni razvoj. Zbornik znanstvenih in strokovnih člankov. Ljubljana, Ptuj: Slovensko etnološko društvo, ZRS Bistra Ptuj, 81–88.
Orbaşli, Aylin. 2000. “Tourists in Historic Towns”. V Urban Conservation and Heritage Management. London, New York: Spon Press, 4–15.
Pauko, Franc. 1999. Turistične zvrsti. Zbrano študijsko gradivo kot dopolnilo k učbeniku “Integralnega turističnega marketinga in managementa”. Maribor.
Pickard, Robert, ur. 2001. Management of Historic Centres. London, New York: Spon Press.
Retko, Irena. 2004. “Bivanje in bivanjska kultura naših prednikov na Ljubnem”. (Diplomsko delo).
Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta Maribor, Oddelek za razredni pouk.
Videčnik, Aleksander. 1988. “Ljubno”. V Zadružno povezovanje kmetov v Gornji Savinjski dolini.
Mozirje, 77–81.
Videčnik, Aleksander, ur. 1997. Ljubno ob Savinji 750 let. Občina Ljubno.
“Ljubno ob Savinji”. 1992. Enciklopedija Slovenije, 6. Ljubljana: Mladinska knjiga, 267.
Strokovne osnove varstva naravne in kulturne dediščine za Ureditveni načrt Ljubno. Zavod za varstvo
naravne in kulturne dediščine Celje. Arhiv OE Celje, NB 352/1993.
Problematika revitalizacije trga Ljubno ob savinji
Povzetek
Ljubno ob Savinji je eden izmed številnih krajev v Sloveniji, ki se ponaša z raznovrstnim in privlačnim zgodovinskim izročilom, z ohranjenostjo nekaterih kulturnih spomenikov, s pričevanji nekaterih obrtnih znanj in rokodelskega izročila, šeg in navad,
z odlično lokacijo v Zgornji Savinjski dolini in njenim naravnim zaledjem, ugodno
klimo ter primerno razvito infrastrukturo. Kljub temu je iz dosedanjega sodelovanja z
domačini, zlasti ob omembi terminov, kot so “spomeniško varstvo”, “zaščita”, “kulturni spomenik” ali “muzej”, čutiti številne zadržke. Razlogi morda tičijo v nezadostnem
poznavanju in podcenjevanju področja kulturne dediščine ter njenih možnosti za nadgradnjo z oblikovanjem celovite turistične ponudbe; vzroke zaznamo tudi v “otopeli”
zavesti lokalnega prebivalstva, v neustrezni kadrovski strukturi, v pomanjkljivem izobraževanju na področju turizma in dediščine. Upravičeno! Doslej lastniki niso bili deležni ustreznega pretoka informacij in osveščanja, prav tako niso bili deležni ustreznih
finančnih spodbud, ki bi pripomogle k drugačnemu razmišljanju, razumevanju, varovanju in ohranjanju (stavbne) dediščine. Kraj pa ima nedvomno potencialne možnosti
za razvoj različnih turističnih zvrsti, ki jih v zametkih sicer zasledimo, a se doslej zaradi
različnih, tudi zgoraj navedenih vzrokov niso dovolj razvile. Ker podatki lokalnega turistično-informacijskega centra vendarle kažejo, da število obiskovalcev iz leta v leto
narašča, je potrebno sprejeti izziv in odgovorno nalogo ter turistov ne le vabiti, pač pa
jih, tudi s pomočjo ustreznih dediščinskih programov, zadržati in obdržati. Pozornost
je namenjena varovani stavbni in drugi dediščini v naselju s poudarkom na njeni revitalizaciji – uvajanju posameznih aktualnih programov ter njihovem povezovanju, ki
tovrstno dediščino dodatno nadgradijo. Zgodovinski, socialni in geografski okvir so
pomembna izhodišča za razumevanje načina življenja prebivalcev in za nadaljnje načrtovanje turističnega razvoja, ki mora v določeni meri spoštovati in nadgraditi tradicijo
ter hkrati upoštevati lokalno identiteto. Tu se prepletajo ambientalna oziroma okoljska
ustvarjalnost z etnološkimi in sociološkimi pojavi. Obnova in ohranjanje stavbne dediščine v današnjem času nikakor ne sme biti več ovira, biti mora nova priložnost in
celo prednost. Na področju turizma pa so gotovo še vedno številne neizkoriščene možnosti za njeno aktivno revitalizacijo, ki jim v prihodnje kaže posvetiti več (strokovne)
pozornosti.
Problematika revitalizacije Ljubnog ob Savinji
Sažetak
Ljubno ob Savinji jedno je od brojnih područja u Sloveniji, koje se ponosi raznolikim
i privlačnim povijesnim nasljeđem, sačuvanim kulturnim spomenicima, koji svjedoče
o nekim starim zanatima, obrtima, rukotvorinama, običajima i navikama. Nalazi se u
Gornjoj Savinjskoj dolini s njezinim prirodnim zaleđem, ugodnom klimom i primjereno razvijenom infrastrukturom. Unatoč tome, u dosadašnjoj se suradnji s domaćinima,
naročito prilikom spominjanja termina kao što su “zaštita spomenika”, “zaštita”, “kul-
149
150
TANJA HOHNEC
turni spomenik” ili “muzej”, mogla osjetiti velika suzdržanost. Razlozi su možda nedovoljno poznavanje i podcjenjivanje područja kulturne baštine te njezinih mogućnosti
za nadgradnju, za oblikovanje cjelovite turističke ponude; uzroke nalazimo i u “otupjeloj” svijesti lokalnog stanovništva, u neadekvatnoj kadrovskoj strukturi, u nedostatku
obrazovanja s područja turizma i baštine. Opravdano! Do sada vlasnici nisu dobivali
dovoljno informacija, nisu bili osvješćivani, a nisu dobili ni odgovarajući financijski
poticaj, koji bi potakao drugačije razmišljanje, razumijevanje, zaštitu i očuvanje graditeljske baštine. Ljubno ob Savinji nedvojbeno posjeduje mogućnosti za razvoj mnogih
turističkih grana, koje negdje u zamecima, doduše, pronalazimo, ali se dosad, zbog različitih, nekih već ranije navedenih uzroka, nisu dovoljno razvile. Podaci lokalnog turističko-informacijskog centra pokazuju da broj posjetitelja iz godine u godinu raste, pa
je stoga potrebno prihvatiti izazov i odgovornu zadaću te turiste ne samo pozivati, nego
ih pomoću odgovarajućih programa i zaustaviti, zadržati. Pažnja je posvećena zaštićenoj graditeljskoj i drugoj baštini toga područja, s naglaskom na njezinu revitalizaciju
– uvođenje pojedinih aktualnih programa, koji baštinu te vrste dodatno nadograđuju, te njihovom povezivanju. Povijesni, socijalni i geografski okvir važna su ishodišta
za razumijevanje načina života stanovnika i za buduće planiranje turističkog razvoja,
koji mora u određenoj mjeri poštovati i nadgraditi tradiciju, a ujedno uvažavati lokalni
identitet. Tu se isprepliću ambijentalna, odnosno kreativnost okoliša s etnološkim i sociološkim pojavama. Obnova i očuvanje graditeljske baštine u današnje vrijeme nikako
više ne smije biti prepreka, nego nova prilika, čak i prednost. Na području turizma
zasigurno postoje još brojne neiskorištene mogućnosti za njezinu aktivnu revitalizaciju
i njima je ubuduće potrebno posvetiti više stručne pažnje.
The Issue of Revitalization: The Village of Ljubno ob
Savinji
Summary
Ljubno ob Savinji is one of many villages in Slovenia, which boasts a diverse and appealing historical tradition, some preserved cultural monuments, evidence of some
crafts and handicrafts, customs and traditions, situated in the beautiful Upper Savinjska Valley (Zgornja Savinjska dolina) and its natural hinterland, favourable climate,
and suitably developed infrastructure. Nevertheless, in contacts with the locals you
feel they are reserved especially at the mention of terms such as monument protection, protection, monument or museum. The reasons may be the little knowledge
and underestimation of the cultural heritage and its options for development, and for
creation of a comprehensive tourist supply. The causes are also the apathy of the local population, inadequate staffing, insufficient education in the fields of tourism and
heritage. And rightfully so! So far, owners have not had sufficient information, have
not been awakened, and have never received adequate financial incentives to support
different thinking, understanding, protection and preservation of built heritage. There
is obviously a potential for the village to develop many tourism branches, which can
be traced in places, but have not developed so far due to various, above stated reasons.
The local visitor information centre data show that the number of visitors is increasing
every year; therefore it is necessary to accept the challenge and the responsibility, and
not only invite tourists, but also use the relevant heritage programmes to attract and
retain them. Attention is given to both built and other heritage in the village with an
emphasis on its revitalization – an introduction of specific current programmes that
additionally upgrade this kind of heritage, and to their integration. Historical, social
and geographical contexts are important starting points for both understanding the
inhabitants’ lifestyle, and the future planning of tourism development, which should to
a certain extent respect and upgrade the tradition while respecting local identity. Here,
ambient or environmental creativity are interwoven with ethnological and sociological
phenomena. Renovation and preservation of built heritage today should no longer be
a disadvantage, but a new opportunity and even an advantage. In the field of tourism
there certainly are some more unused possibilities for revitalization of built heritage.
More professional attention should be paid to them in the future.
Slika 1: Ljubno ob Savinji na franciscejskem katastru leta 1825.
151
152
TANJA HOHNEC
Slika 2: Območje naselja z varovanimi enotami; RKD na TTN 1:5000.
Slika 3: Pogled na Ljubno s SZ, (foto: Tanja Hohnec, 19. 5. 2010)
Slika 4: Plac – najstarejši del Ljubnega (foto: Tanja Hohnec, 19. 5. 2010)
Slika 5: Obnovljena Fašunova hiša, v kateri je danes sedež regionalne agencije (foto: Tanja Hohnec, 22. 6. 2007)
153
154
TANJA HOHNEC
Slika 6: Prireditve v Fašunovi hiši (arhiv PRJ Savinja, 18. 12. 2009)
Slika 7: Šteknerjeva hiša pred obnovo (foto: Tanja Hohnec, 22. 6. 2007)
Slika 8: Šteknerjeva hiša po obnovi s predvideno turistično-muzejsko namembnostjo (foto: Tanja Hohnec, 7. 11. 2011)
155
POPOTRESNA OBNOVA STAVBNE
DEDIŠČINE POSOČJA, OB DESETI
OBLETNICI POTRESA
Andrejka Ščukovt
Članek opisuje desetletne izkušnje konservatorke pri popotresni obnovi etnološke
stavbne dediščine, ki je bila v dveh potresih, aprila leta 1998 in julija 2004, poškodovana v Posočju. Posočje je geografsko območje na severozahodu Slovenije in obsega ozemlje porečja reke Soče. V uvodu avtorica predstavi aktivnosti konservatorjev takoj po
potresu, ki so popisovali v potresu nastalo škodo na stavbni dediščini in kulturnih spomenikih, pristop do obnove in nazadnje ukrepe in sanacije, ob upoštevanju predpisov
o potresni varni gradnji. Popotresno obnovo je razdelila v šest sklopov obnov: obnovo
naselbinske in stavbne dediščine, kulturnih spomenikov, sanacijo stavb z ohranjenimi
elementi, nadomestne gradnje in obnovo planin.
Ključne besede: Posočje, potres, popotresna obnova, stavbna dediščina, Državna tehnična pisarna /DTP/, Zakon o popotresni obnovi objektov in spodbujanje razvoja
Posočja
UVOD
Aprila leta 2008 je minilo deset let od večjega in hujšega potresa v Sloveniji,1 ki je z
magnitudo 5,6 in močjo VII. do VIII. stopnje po evropski potresni lestvici prizadel
zahodni del Slovenije. Potres, ki na srečo ni povzročil smrtnih žrtev, je v Posočju
poškodoval okrog 4.000 objektov, od katerih je bilo več kot 3.0002 stanovanjskih
stavb, med njimi zavarovane enote nepremične kulturne dediščine.
Potres ni povzročil le materialne škode, ampak je posameznikom in družinam
spremenil način življenja. Tistim, ki smo potres tudi doživeli in kasneje pri popotresni obnovi sodelovali, pa je potres pustil neprecenljivo izkušnjo, saj nas je, ko je
12. aprila 1998 zatreslo prvič, dobesedno presenetil.
Takoj po potresu so bile v Posočju aktivirane sile civilne zaščite in reševanja,
ki so opravile začetne aktivnosti reševanja in začasne namestitve. Na srečo se je
1 Posočje je potres v zelo kratkem času prizadel štirikrat. Prvič so se tresla tla maja in septembra leta 1976 z epicentrom v Furlaniji. Drugič leta 1998 z epicentrom v Krnskem pogorju in tretjič leta 2004 z največ povzročene škode v
Bovcu in v Čezsoči.
2 Vir: Državna tehnična pisarna Bovec – Kobarid.
POPOTRESNA OBNOVA STAVBNE DEDIŠČINE POSOČJA…
157
zrušilo le nekaj nenaseljenih in nevzdrževanih stavb, zato reševanja ljudi iz ruševin
ni bilo.
Na ZVKDS OE Nova Gorica je bila dan po potresu organizirana interdisciplinarna skupina konservatorjev z nalogo, da prične s popisom potresnih poškodb
na kulturnih spomenikih. V naslednjem tednu je takratna Uprava za kulturno dediščino nato imenovala še dve terenski ekipi,3 ki sta pričeli popisovati škodo še na
stavbni dediščini.4 Tako smo kadrovsko okrepljeni koordinirano popisovali škodo
v vseh treh od potresa prizadetih občinah5 do 24. aprila. Po tem datumu sem s
popisom potresnih poškodb na etnološki stavbni dediščini nadaljevala sama.
Izhodišče dela komisije je temeljilo na stališču, da je potrebno organizirati dejavnost varstva kulturne dediščine tako, da se ne bi ponovil t. i. “breginjski sindrom”, ali kot je zapisal dr. Šumi:
Breginjska tragedija se je odvijala na območju Spomeniškega zavoda v Novi
Gorici, ki ga je vodil Emil Smole. Vsa njegova prizadevnost ob sodelovanju
z že prej navedenimi strokovnjaki iz Ljubljane ni mogla obroditi sadov, tako
vsak sebi sta bila interes po varovanju dediščine in rušilna volja, ki naj bi
vzpostavila odnose v Breginjskem kotu. (Breginj 1976–1996: 3)
Skratka – naj se ne bi ponovile izkušnje iz leta 1976, ko je bilo zaradi vrste dejavnikov porušenih veliko objektov kulturne dediščine, zlasti še stari Breginj. Zato si je
komisija za oceno in popis škode postavila pri svojem delu naslednje cilje:
– Pregledati in oceniti posledice poškodb na zavarovanih kulturnih spomenikih.
– Pregledati in oceniti poškodbe na objektih kulturne dediščine.
– Pregledati in oceniti stavbe, ki so pomembnejši ohranjeni primeri kakovostnega regionalnega stavbarstva, a še niso zavarovane.
– Pregledati stanovanjske in gospodarske objekte, ki so bili sanirani po potresu
leta 1976, in ugotoviti, kako so prenesli potresne sunke leta 1998.
– Na novo evidentirane enote dediščine vpisati v Register kulturne dediščine
(RKD).
3 Koordinator dveh terenskih skupin je bil Jovo Grobovšek. Skupini sta vodila Gojko Zupan in Zvezdana Koželj z Uprave
za kulturno dediščino. Prvi teden so v terenski ekipi sodelovali še z Restavratorskega centra in muzealci iz Tolminskega muzeja (Fax sporočilo, 16. 4. 1998).
4 20. aprila je minister za kulturo Jožef Školjč na podlagi 12. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju
kulture, Ur. list RS, št. 75/94 izdal Sklep o imenovanju komisije za oceno in popis škode po potresu na objektih kulturne dediščine v občinah Bovec, Kobarid in Tolmin, št. 108-19/98
5 V občini Bovec, Kobarid in Tolmin.
158
ANDREJKA ŠČUKOVT
– Za objekte z lastnostmi kulturnega spomenika zaradi ogroženosti pripraviti
strokovne podlage za razglasitev za kulturni spomenik lokalnega pomena za
dobo enega leta, z možnostjo stalne razglasitve.
STANJE ETNOLOŠKE STAVBNE DEDIŠČINE V POSOČJU
Podedovane grajene strukture v Posočju – stavbe in zunanji prostori so iz okoliškega gradbenega materiala. Zidovi so zidani iz kamna, vezivo je apnena malta.
Ostrešje, pod in strop so v leseni izvedbi. Le v redkih primerih je kamen obdelan.
V glavnem je to lomljen apnenec ali zaobljeni soški prodniki. Glede na strokovne
ocene je vezivo med gradivom slabe kvalitete, saj je bilo pri gradnji uporabljenega
malo apna in zato je čvrstost objektov minimalna. Zato so bili prav ti zidovi zaradi
svoje posebne gradnje že leta 1976 glavni povzročitelji potresnih poškodb. “Čeprav so bili objekti zidani na dobro nosilnih tleh skoraj brez vlage, so bile grajene
le zunanje in notranje plasti, ki med seboj niso bile sprijete. Ko so še dim in saje iz
odprtih ognjišč, vse do obdobja med objema vojnama, do kraja uničili malto, so
ostale pravzaprav le tanke stene, ki bi jih porušil že majhen sunek, ne pa potres.
Zidovi tudi niso imeli nobenih vezi, preklade nad odprtinami so lesene, Površine
zidov pa so bile vedno ometane z grobim ometom” (Fister 1980: 3). Tako so bile
tovrstne stavbe v potresu leta 1998 ponovno med najbolj ranljivimi in poškodovanimi.6 Stroka in javnost pa je bila še pod vtisom posledic dveh “furlanskih” potresov iz leta 1976, saj so se zlasti v Breginjskem kotu takrat popotresne obnove lotili
tako, da so odstranili kar celotna naselja in zgradili nova montažna.7 Zato je bil
po potresu leta 1998 sprejet splošen konsenz, da je potrebno poškodovane stavbe
obnoviti.
PRISTOP DO POPOTRESNE OBNOVE
Potresne poškodbe nastale na objektih stavbne dediščine smo vpisovali na t. i. Popisno listo potresnih poškodb s prilogami; to je fotodokumentacijo poškodovanega objeta in s skico oz. tehničnim posnetkom obstoječega stanja, na katerega smo
vrisali potresne poškodbe.
Popis potresnih poškodb na stavbni dediščini smo opravili na podlagi obstoječega inventarja8 iz začetka osemdesetih let 20. stoletja, ki je pri pregledu terena
6 Starejši ali po prvi svetovni vojni obnovljeni objekti.
7 Predvsem naselja Breginj, Podbela, Stanovišče in Sužid.
8 Elaborat kulturnih spomenikov in dediščine v občini Tolmin. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica v
159
predstavljal osnovo bazo podatkov. Le-tega smo kasneje zaradi revizije terena dopolnili z na novo evidentiranimi objekti kulturne dediščine. Za nova evidentirana
oz. prepoznana območja in objekte dediščine smo, zaradi pravnega režima varstva
hkrati pripravili še predlog za vpis v Register kulturne dediščine /RKD/.9 Zaradi
ogroženosti objektov z lastnostmi kulturnega spomenika pa začasne Strokovne
podlage za razglasitev za kulturni spomenik lokalnega pomena za dobo enega leta,
z možnostjo stalne razglasitve.10
Slika 1: Lepena – hiša Lepena 27; popis zavodske ekipe popotresnih poškodb na objektu
(foto: A. Ščukovt, april 1998)
Na podlagi opisanega načina dela smo lahko pričeli aktivno sodelovati z Državno
tehnično pisarno,11 od Vlade Republike Slovenije začasno ustanovljeno službo na
od potresa prizadetem območju.12 Država, ki je močno pomagala s poenostavitvijo
upravnih postopkov, je v primeru lažjih rekonstrukcij omogočila izvajanje popoNovi Gorici, 1984, Knjiga od 1do 6.
9 RKD vodi INDOK center pri Ministrstvu za kulturo.
10 Strokovne osnove za začasno razglasitev kulturnih spomenikov v občini Bovec občinski svetniki niso podprli. Oblikovali pa so svoj predlog oz. seznam objektov kar po hišnih številkah za vsa naselja v občini, saj so menili, da bodo tako
najlaže prišli do sredstev za obnovo. Seznam so morali razveljaviti.
11 V nadaljevanju DTP.
12 DTP je pooblaščena, da vodi vse postopke za oškodovance potresa. Nosilec projektov je Gradbeni inštitut oz. Zavod
za raziskavo materialov in konstrukcij /v nadaljevanju ZRMK/, ki v Sloveniji predstavlja inštitucijo z največ izkušnjami na
področju popotresne obnove objektov, na področju projektiranja in izvedbe. Gradbeni inštitut ZRMK je prevzel skrb
za tehnični del delovanja pisarne, medtem ko je podjetje Projekt d. d. iz Nove Gorice prevzel odgovornost za organizacijsko plat delovanja. Fakulteta za arhitekturo je v prvem letu obnove prevzela skrb za arhitekturno – krajinski del
stroke.
160
ANDREJKA ŠČUKOVT
tresne obnove brez pridobivanja gradbenega dovoljenja na osnovi t. i. Odločbe o
priglasitvi del. Osnova za odločbo so bili elaborati sanacij, ki so jih izvajale projektantske ekipe DTP. Na ta način je bilo po potresu 1998 projektiranih kar 80%
rekonstrukcij. Preostale so šle čez postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja
(Gostič in Dolinšek 2008: 4).
Zakon o popotresni obnovi in razvoju Posočja13 enakovredno obravnava
objekte kulturne dediščine in spomenike, ki so bili na dan potresa skladno s predpisi, ki urejajo področje kulturne dediščine, zavarovani. Lastnik takega objekta je
iz državnega proračuna lahko črpal sredstva za popotresno obnovo glede na ocenjeno škodo. Lastnik pa je lahko pridobil sredstva iz državne pomoči tudi, če je bil
objekt prepoznan kot kulturni spomenik že pred potresom, vendar zaradi formalnih razlogov še ni bil dokončan postopek za razglasitev za kulturni spomenik.14
V prvem letu popotresne obnove Posočja je bilo v popotresno sanacijo15 prioritetno uvrščenih in obnovljenih šest objektov etnološke stavbne dediščine. Zanje
so bili izdelani elaborati popotresne sanacije na podlagi konservatorskega programa. Za posege na stavbni dediščini so bili izdani kulturnovarstveni pogoji oz. kulturnovarstvena soglasja. Do novega potresa leta 2004 je bilo tako izdanih okrog
sedemsto kulturnovarstvenih pogojev in soglasij.
Najpogostejši ukrepi popotresne sanacije stavbne dediščine zaradi upoštevanja
predpisov o popotresni varni gradnji so bili sledeči:
– Zaradi statične nestabilnosti je bilo potrebno zagotoviti medsebojno povezovanje zidov na nivojih medetažnih konstrukcij, zato so predvideli zamenjavo
lesenega stropa s togo ploščo ali povezovanje objekta z jeklenimi vezmi ( Janežič, Dolinšek in Kos 2003: 56).
– Zaradi značilne dvoslojne strukture zidu je bilo v sredini zidu veliko praznin. Z
injektiranjem zidov s cementno suspenzijo naj bi precej izboljšali materialno-tehnične lastnosti objekta (ibid.: 56–57). Injektiranje objekta je postalo neustrezno zlasti za objekte s stensko poslikavo16 ali s črno kuhinjo.17
– V primeru slabih temeljev je bilo potrebno razširiti in poglobiti temeljno peto v
obliki armiranobetonskega venca18 po zunanjem obodu temeljev (ibid.: 57).
13 Zakon o popotresni obnovi in spodbujanju razvoja v Posočju (ZPOOSRP), Ur. list RS, št. 45/1998, 67/98, 110/99,
59/01.
14 Prav tam, čl. 13 (8).
15 Julija 1998 je komisija na Ministrstvu za kulturo sprejela odločitev, da se prioritetno pripravi projektna dokumentacija
za obnovo sedmih etnoloških objektov: EŠD 10007 Bovec – hiša Mala vas 62; EŠD 5077 Krn – Rutarjeva rojstna hiša
Krn 17, EŠD 9944 Lepena – domačija pri Matevžu, Lepena št. 26; EŠD 9993 Magozd – domačija Magozd 19, EŠD
9931 Javorca – Blekova domačija, Zatolmin št. 75 in EŠD 9934 Magozd – Kašča. Od naštetih enot se dve sanaciji nista
realizirali; to je hiša v Mali vasi v Bovcu in kašča v Magozdu, zaradi nestrinjanja lastnikov.
16 Za zgled slabe prakse se je izkazalo injektiranje zidov v cerkvi v Soči in Trenti.
17 EŠD 154 Gorski vrh – Domačija Jerovica.
18 EŠD 10275 Podmelec – Domačija Podmelec 44, pri Tincu v zaselku Borovnica, kjer so se poleg omenjenega ukrepa
izvajali tudi preostali sanacijski ukrepi.
161
– Povezava podstrešnih zidov z AB venci in pritrditev ostrešja na konstrukcijo.19
Zaradi nepovezanosti ostrešja z zidovi je prihajalo do zamikov celotnih strešnih
konstrukcij glede na spodnjo konstrukcijo. Posledica tega so bile poškodbe na
kritini, strešnih elementih in zidovih. Zaradi nepovezanosti zidov je prihajalo
do rušenja tudi visokih zatrepov.20 Med obnovo so zato zidove pod ostrešjem
povezali z armiranobetonskimi venci (ibid.).
– Izvedba protipotresnih jeklenih vezi na objektih. Izvedba jeklene vezi npr. na fasadah hiš beneško-slovenskega stavbnega tipa, za katere so značilni klesani vogalni kamni pa ni bila dopustna, ker bi na ta način poškodovali vogalne kamne.
– In nenazadnje, določeni objekti so bili od potresa tako močno poškodovani, da
jih je bilo potrebno porušiti in izvesti nadomestno/novo gradnjo.
Šele ob pričetku gradbenih del pa se je pokazalo, do katere mere bo kulturna dediščina lahko uspešno sanirana. Kakovost obnove je bila zlasti odvisna od usposobljenosti izvajalca del21 in zagotovljenih finančnih sredstev. Potek popotresne sanacije dediščine je, poleg konservatorskega nadzora, izvajal pooblaščeni nadzornik
za kulturno dediščino zaposlen v DTP-ju.22
MODELI POPOTRESNE OBNOVE PROFANE STAVBNE
DEDIŠČINE
1. Popotresna obnova naselbinske dediščine23
Primer dobre prakse je popotresno obnovljena vas Tolminske Ravne v občini Tolmin. Vas leži znotraj Triglavskega narodnega parka, na 913 metrih nadmorske višine. Izbor zanje ni naključen, saj se je izkazala potreba po ohranitvi vasi. V 1. polovici 20. stoletja je imela vas okrog sto prebivalcev in osemnajst hišnih številk. Takoj
po drugi vojni pa so se iz vasi pričeli izseljevati in se le občasno vračati. Vas pred
potresom leta 1998 se je skrčila le na osem hišnih številk z dvanajstimi prebivalci.
Potres leta 1998 je zato predstavljal potencialno nevarnost za nov val izseljevanja.
19 Primer hiše v Magozdu št. 19 (EŠD 9993).
20 Primer EŠD 5061 Podbrdo – Kmečki dvorec št. 18, Jakovkna hiša, kjer je bilo potrebno v celoti na novo pozidati čelno
fasado.
21 Izvajalci del so gradbena podjetja iz celotne države, nekateri z nič, drugi z več izkušnjami glede obnov objektov kulturne dediščine. Izbrani so bili na podlagi javnega razpisa, ki ga vodi DTP.
22 Prva leta je nadzor zavzeto in uspešno izvajal Igor Peršolja, ki pa ga je nato zamenjal Aleksander Steblovnik. Oba sta
inženirja gradbene stroke.
23 Popotresna obnova se zaradi potresa julija leta 2004 še vedno izvaja v Bovcu, Čezsoči, Soči in v Kobaridu. V Bovcu je
bilo več objektov tako močno poškodovanih, da se gradijo nadomestni objekti.
162
ANDREJKA ŠČUKOVT
Prva v nizu popotresne obnove v vasi je bila Skalarjeva domačija,24 ki leži na
vzhodnem robu vasi. Sestavljajo jo hiša, hlev s senikom in prislonjenim silosom
ter garažo, klet, kašča s svinjakom, toplar in seniki na senožetih. Zaradi bližajoče se
zime je bil prioritetno saniran najprej hlev. Sledila je sanacija hiše in zidane kašče
ter “čiščenje” neustrezno izvedenih recentnih prizidkov.
Hiša na Skalarjevi domačiji je tudi primer ustrezne sanacije po potresu leta
1976, po metodi ljubljanskega Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij. Bistvo takratne sanacijske metode je bila vodoravna povezava nosilnih sten z jeklenimi vezmi na zunanjih vogalih, ki so priviti na fasado. Bistvo popotresne sanacije
po potresu leta 1998 je bila dodatna statična utrditev objekta s ciljem ponovno
vrniti hiši tipično zunanjo podobo. Notranjost hiše so lastniki obnovili po lastni
želji. Ker so se odločili za sodobno opremo, so se odrekli lončeni peči, masivnim
notranjim vratom in rezljanemu lesenemu stropu. Peč so poklonili Tolminskemu
muzeju, tramove in pod pa Kobariškemu. Danes jim je zaradi teh (nepravilnih)
odločitev žal, zlasti se jim toži po lončeni peči.
V naslednjih štirih letih se je v Tolminskih Ravnah popotresna obnova pospešila na vse objekte. Vas je danes vzorno urejena.
Slika 2: Tolminske Ravne – pogled na celovito popotresno obnovljeno vas (foto: A. Ščukovt, oktober 2006)
24 EŠD 9961 Tolminske Ravne – Domačija Tolminske Ravne 14.
163
2. Popotresna obnova kulturnih spomenikov
Za kulturne spomenike je bilo potrebno izdelati konservatorski program. Medtem
ko bistvenih pripomb glede zahteve varstva in zaščite zunanjščine spomenika s
strani lastnika ni bilo, pa je v več primerih konservatorjeva zahteva glede zaščite
notranjščine naletela na njegovo nestrinjanje. Zato imamo več popotresno saniranih kulturnih spomenikov s spremenjeno namembnostjo, kot je npr. kmečki dvorec v Podbrdu25 v Baški grapi. Zahteva lastnika po ureditvi dveh stanovanjskih enot
je vplivala na spremembo tlorisne zasnove v nadstropju objekta. Uspeli pa smo
ohraniti prostorsko zasnovo v pritličju in kleti. Tu je danes muzejska zbirka Tolminskega muzeja in pisarna Turistično-informativnega centra.26 Podoben primer
celovito popotresno sanirane stavbe s spremenjeno namembnostjo je tudi knjižnica oz. dom Andreja Manfreda v Kobaridu.27 Nekaj je tudi dobrih praks. Primer je
hiša na domačiji pri Konjedercu28 v vasi Krn, hiša na domačiji Jerovica na Šentviški
planoti,29 hiša na domačiji V mlinu v vasi Soča,30 hiša v Gradnikovi ul. v Tolminu31
in vrhkletna hiša v Gregorčičevi ul. v Kobaridu.32 V ta model obnove prištevam še
sanacije objektov gospodarskega značaja, kot sta npr. leseni kašči z zidano kamnito
osnovo v Kneških Ravnah33 in v zaselku Hum v Podmelcu,34 hlev v Robidišču35 in
lesena kašča v Magozdu.36 Vsak objekt ima svojo zgodbo. V primeru popotresne
obnove bivše kaplanije v Kobaridu37 pa se je zgodba o objektu pričela razpletati ob
pričetku popotresne sanacije, jeseni leta 1999. Potres je bil zanjo tako rekoč sreča
v nesreči. S pričetkom sanacijskih del smo ugotovili do takrat očem skrito baročno
stensko poslikavo v dveh sobah v nadstropju, ki je za Posočje enkratna in izjemna.
Prav tako je bil pri sanaciji stropa ugotovljen poslikan lesen strop, ki so ga zaradi
malomarnosti izvajalci del skoraj uničili. Danes so stenske poslikave restavrirane in
strop delno rekonstruiran (Ščukovt 2003: 117–121).
25 EŠD 5061 Podbrdo – Kmečki dvorec Podbrdo 18, Jakovkna hiša.
26 EŠD 5061 Kmečki dvorec pri Jakovki v Podbrdu se nahaja v središču vasi, tik ob župni cerkvi. V preteklosti je bila
tu gostilna, nekdanji lastniki so furmanom nudili tudi po dva para konj za priprego. Hiša sodi med večje in starejše v
vasi. Pokrita je s skrlicami. Hišo krasijo freske iz leta 1751. V centralni osi vhodnega pročelja je polkrožno zaključen
portal, ki vodi v obokano vežo. Iz pritličja je vhod v kletni prostor. Med gradbenimi deli je bil v pritličju velike “hiše”
odkrit baročen lesen strop, ki je bil skrit pod ometom. Prav tak strop, le nekoliko manjši, je bil tudi v mali sobi, a so ga
gradbinci uničili in odpeljali na smetišče, še preden ga je konservatorka uspela videti.
27 EŠD 9967 Kobarid – Hiša Gregorčičeva 20.
28 EŠD 10014 Krn – Domačija Krn 15, pri Konjedercu.
29 EŠD 154 Gorski vrh – Domačija Jerovca, št. 3 in 4.
30 EŠD 9966 Soča – Domačija Soča 51.
31 EŠD 9979 Tolmin – Hiša Gradnikova 24.
32 EŠD 5051 Kobarid – Hiša Gregorčičeva 51.
33 EŠD 11269 Kneške Ravne – Domačija pri Francu.
34 EŠD 5062 Podmelec – Kašča na domačiji Podmelec 49, zaselek Hum.
35 EŠD 1071 Robidišče – Gospodarski objekt II.
36 EŠD 9933 Magozd – Kašča pred hišo Magozd 1.
37 EŠD 5053 Kobarid – Hiša ulica Franca Volariča 4a. Nekdanja kaplanija leži v Kobaridu, severno od trga in v nekoliko
umaknjenem strnjenem delu naselja imenovanem na Klancu. Objekt je etažen in s štirikapno streho. Arhitekturna
podoba izhaja iz 1. četrtine 18. stoletja, kar potrjuje sončna ura z letnico 1723. Viri, shranjeni v župnijskem arhivu
v Kobaridu, pričajo, da je bil objekt ponovno pozidan in povečan po požaru leta 1711, ko je takrat, poleg kaplanije,
zgorelo v neposredni okolici še pet hiš. Avtor poslikave je znan kobariški malar Luka Šarf, rojen 1671 leta.
164
ANDREJKA ŠČUKOVT
Slika 3: Gorski Vrh – domačija Jerovca, št. 4, celovito obnovljena hiša (foto: M. Ščukovt, avgust 2004)
Slika 4: Podbrdo – Jakovna hiša, št. 18, pogled na celovito obnovljen objekt (foto: M. Kunst, maj 2004)
Slika 5: Kobarid – hiša Ul. F. Volariča 4a, celovito popotresno obnovljena kaplanija (foto: M. Kunst, julij 2000)
Slika 6: Soča – domačija Soča 51, V mlinu, popotresno obnovljena hiša (foto: A. Ščukovt, avgust 2006)
165
166
ANDREJKA ŠČUKOVT
3. Popotresna obnova stavbne dediščine
V to skupino sodijo tako stanovanjski kot gospodarski objekti. Zaradi prevelikega
števila zavarovanih enot dediščine ni bilo mogoče izvajati doslednega konservatorskega nadzora.38 Sem sodijo tudi vsi popotresno sanirani objekti, ki so znotraj
zavarovanih enot naselbinske dediščine.
4. Popotresna obnova z varovanjem ohranjenih
elementov oz. detajlov
Ta način se je izkazal smiseln na recentno predelanih stavbah, še zlasti pri objektih
z ohranjeno stensko poslikavo. Primer je hiša v Plužnjah na Cerkljanskem s fresko
sv. Krištofa. Na vrtec v Bovcu, ki je nova gradnja, so restavratorji namestili originalno sliko sv. Družine. Popotresna obnova t. i. Kofolovega mlina v Dolenji Trebuši39 pa je doprinesla tudi nova spoznanja in ugotovitve. Pri injektiranju je z glavne
fasade odpadel omet. Pod njim se je zato pokazala skrita slikarija v tehniki freska s
preloma iz 18. v 19. stoletje. Od štirih upodobljenih motivov figuralne vsebine ima
en prizor še posebno vrednost, saj predstavlja legendo o sv. Antonu Padovanskem,
znano tudi kot Priča iz pekla. Ta prizor je na Primorskem dokumentiran še na treh
kulturnih spomenikih (Ščukovt 2003: 113–118).
Slika 7: Dolenja Trebuša – Kofolov mlin. Restavrirane freske s prizorom iz legende o sv. Antonu Padovanskem
(foto: M. Kunst, avgust 2001)
38 Primer dobre prakse popotresne obnove je hiša v livškem zaselku Jevšček nad Kobaridom in pa hiši v vaškem jedru
Podbrda, št. 21 in 12.
39 EŠD 22369 Dolenja Trebuša – Mlin in žaga na domačiji pri Kofolu.
167
5. Nadomestne gradnje
Konservatorska teorija izjemoma dopušča rekonstrukcijo spomenikov v smislu faksimila (Pirkovič 2003: 211), če so zagotovljeni naslednji pogoji:
– spomenik je bil porušen pred kratkim kot posledica naravne nesreče, druge
večje katastrofe ali vojne in je ohranjenega mnogo originalnega gradiva,
– za rekonstrukcijo obstaja natančna dokumentacija o stanju pred porušitvijo
– spomenik je pomembna prvina nacionalne, regionalne ali lokalne identitete,
– spomenik je nepogrešljiv del prostorske zasnove (mesta, druga naselja, kulturne krajine).
Nadomestne oz. nove gradnje so bile izvedene v primerih, ko je bil objekt od potresa tako močno poškodovan, da sanacija ni bila možna ali so stroški obnove presegli stroške sanacije. Večina takih objektov je stala v neposredni bližini epicentra
potresa ali so bili slabo vzdrževani. Nadomestni objekti, kot so npr. na Blekovi
domačija na Javorci,40 hiša41 ter domačija42 v Lepeni, hiša v Gorenji Trebuši pri
Bergincu,43 objekti v Čezsoči in Bovcu, so primeri, ki ponovno stojijo na obstoječi
parceli, zgrajeni so v okviru obstoječih gabaritov in oblikovani v skladu s tradicionalno lokalno tipologijo.
Vas Čezsoča je primer, kjer je zgrajenih večina nadomestnih gradenj. Nekaj
objektov je tu tudi montažne izvedbe. Nadomestna montažna hiša je izvedena
tako, da z arhitekturno tipiko oz. podobo le navidezno ustreza krajevni tipologiji.
A to ni več tipična bovško-trentarska hiša, kakršno je opisal arhitekt M. Kajzelj:
Zasnova sledi zahtevam, ki jih je narekovalo življenje, iz podnebnih pogojev
in konstrukcijskih možnosti, ki jih je ponujalo gradivo. Povsem empirično
je bila utemeljena debelina kamnitega zida in globina temeljev, velikost prostorov pa je bila omejena z razponi, ki so jih dovoljevali leseni stropniki.
Morda je spodnji veliki napušč nastal zgolj zaradi zaščite pred mnogokrat
neprijaznim vremenom, morda pa vremenski pogoji niso edini vzrok za razvoj izredno strme strehe. Lahko da je takšno obliko narekovala želja po veliki prostornini obstoječega prostora, saj je bilo treba za krmo več desetglave
črede drobnice zagotoviti veliko zalogo sena, ki je našlo najprimernejši prostor prav tam. (Kajzelj 1997: 68)
40 EŠD 9931 Javorca – Blekova domačija.
41 EŠD 9940 Lepena – Domačija Lepena 19 in 20.
42 EŠD 9947 Lepena – Domačija Lepena 5.
43 EŠD 5044 Gorenja Trebuša – Hiša Gorenja Trebuša 37.
168
ANDREJKA ŠČUKOVT
6. Popotresna obnova planin
V Posočju je bilo v potresu poškodovanih nad dvajset planin. Med njim je popolnoma uničena planina Leskovca, razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena.44 V DTP so se najprej odločili, da bodo s pomočjo sredstev iz naslova oz.
Zakona o popotresni obnovi in spodbujanju razvoja Posočja obnovili štiri še žive
planine. To je pl. Kuhinja, pl. Sleme, pl. Polog in pl. Razor. Načrtovana popotresna
obnova goveje planine Polog, ki je bila sprva celovito načrtovana, pa je zastala zaradi nerešenih lastniških razmerij. Zato je danes na pl. Polog obnovljena le sirarna.
Za pl. Kuhinja, ki leži v osrednjem območju Triglavskega narodnega parka in v
neposredni bližini vasi Krn ter v sosedstvu še s tremi planinami: Kašina, Slapnik
ter Zaslap, je značilno, da ima v več nizih v breg potisnjene hleve. Objekti na tej planini so bili že pred potresom dotrajani in uporabljali so le nekaj hlevov. Skladno s
kulturnovarstvenimi pogoji in tehnološko ter zdravstveno-veterinarskimi zahtevami je danes na Kuhinji obnovljena sirarna. Na mestu dotrajanih in porušenih enoceličnih hlevov pa so zgrajeni trije novi nizi hlevov. Planina Sleme, ki leži nad dolino Tolminke, ob vznožju Velikega Stadorja in pod Rdečim robom, ter s pašniki po
grebenu proti Visoč vrhu in planini Pretovč, ima izjemno visokogorsko lego. Zato
je bilo potrebno poleg popravila stanu in hleva tudi popravilo strme poti iz doline
na planino. Popotresna rekonstrukcija stanu in hleva je ob upoštevanju značilnosti
stavbne dediščine in z obvladljivimi gradbenimi posegi, ki so omogočili dela na
tej odmaknjeni lokaciji, zagotovila pogoje za izpolnjevanje planinskega pašništva.
Slika 8: Zatolmin – planina Sleme (foto: A. Ščukovt, oktober 2007)
44 EŠD 316 Leskovca (Krn) – Planina Leskovca. Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih
znamenitosti na območju občine Tolmin. Uradno glasilo št. 5, 1990.
169
SKLEPNE MISLI
Podobno kot je v Sloveniji kulturna dediščina pestra, je raznovrstna tudi njena
ogroženost; poplavna, potresna, požarna, vetrna itd. Na njeno ogroženost vplivajo
geografska in geološka lega, klimatske danosti, zgodovinski dogodki. Med usodne naravne nesreče prištevamo potrese, ki so Posočje v zadnjih tridesetih letih
prizadeli štirikrat. Rušilni potres maja in septembra 1976 v Breginjskem kotu je
drastično spremenil podobo tamkajšnjim vasem, ki so bile sicer v kratkem času
obnovljene, a so ob tem dobile povsem novo podobo. Svojevrstno arhitekturo, ki
je v preteklosti oblikovala Breginj in Breginjski kot, zato lahko vidimo le še na fotografijah ali v ohranjenem ter obnovljenem delčku nekdanjega vaškega središča
Breginja, v katerem je urejen manjši muzej.
Danes, po dobrih desetih letih od potresa leta 1998 oz. petih, je glavnina objektov v zgornjem Posočju obnovljena. Na uspešnost oz. neuspešnost popotresno obnovljenih objektov je vplivala vrsta dejavnikov, kot je npr. kakovost izvajalca del,
uspešno opravljen nadzor ali višina zagotovljenih sredstev.45
In če je bila težnja po prvem potresu leta 1998, da se objekte v čim večji meri
obnovi, je julijski potres leta 2004 napovedal, da je potrebno upoštevati novo izkušnjo, to je verjetnost ponavljanja potresov. Zato je danes pri popotresni obnovi objektov poleg zagotavljanja statične stabilnosti pomembna predvsem njihova
ranljivost in materialna škoda, ki bi ob ponovnem potresu nastala (Gostič in Dolinšek 2008: 2). Zaradi navedenega sta zaščita in varstvo kulturne dediščine dobila
manjši pomen.
Uspešnost vseh nas, ki smo sodelovali pri obnovi pa bi bila toliko večja, če bi
bili na potres resnično pripravljeni.
Literatura in viri
Breginj 1976–1996. Ob dvajsetletnici potresa v Breginju. Ljubljana: Restavratorski center RS.
Janežič, Igor, Blaž Dolinšek in Jože Kos. 2003. “Pet let po potresu v Posočju”. Gradbenik 10: 55–58.
Kajzelj, Miroslav. 1997. Bovška hiša. Ljudsko stavbarstvo od Učje do Trente. Ljubljana: Debora.
Fister, Peter. 1980. Pomoč pri reševanju arhitekturne dediščine na Tolminskem. Potresni zbornik. Tolmin.
Gostič, S. in B. Dolinšek. 2008. Upoštevanje in izkušnje pri uporabi Evrokoda 8 v okviru popotresne
obnove v Posočju.
45 Izbor izvajalcev in višina sredstev za popotresno sanacijo so bila predlagana, odobrena in potrjena vedno s strani
DTP-ja, MOP-a oziroma strani Vlade RS.
170
ANDREJKA ŠČUKOVT
Pirkovič, Jelka. 2003. “Reproduciranje izginulih spomenikov in vprašanje pristnosti”. Varstvo spomenikov 40: 209–214.
Ščukovt, Andrejka. 1999. Strokovne osnove za razglasitev objektov kulturne dediščine za etnološki spomenik v občini Kobarid. Nova Gorica: ZVKDS.
Ščukovt, Andrejka. 1999. Strokovne osnove za razglasitev objektov kulturne dediščine za etnološki spomenik v občini Tolmin. Nova Gorica: ZVKDS.
Ščukovt, Andrejka. 2001. “Slikarske upodobitve 'Priče iz pekla' na Tolminskem”. Traditiones 30/2.
Ščukovt, Andrejka. 2003. “Popotresna obnova nekdanje kaplanije v Kobaridu”. Varstvo spomenikov
40: 117–126.
Popotresna obnova stavbne dediščine Posočja, ob deseti
obletnici potresa
Povzetek
Posočje je geografsko območje na severozahodu Slovenije in obsega ozemlje porečja
reke Soče. V zadnjem desetletju sta Posočje prizadela dva močnejša potresa. Prvi na
velikonočno nedeljo leta 1998, drugi julija leta 2004. Namen referata je predstaviti
desetletne izkušnje, poglede in rezultate popotresne obnove Posočja. Avtorica obravnava popotresno sanacijo etnološke stavbne dediščine, ki je bila poškodovana v prvem
potresu 12. aprila 1998 in v drugem potresu 13. julija 2004. Uvodoma so predstavljene aktivnosti konservatorke takoj po potresu, njen pristop do popotresne obnove, v
nadaljevanju pa modeli ter ukrepi popotresne sanacije stavbne dediščine v luči upoštevanja predpisov o potresno varni gradnji. Popotresno obnovo stavbne dediščine je
avtorica razvrstila v šest modelov: v obnovo naselbinske dediščine, kulturnih spomenikov, stavbne dediščine, sanacijo stavb z ohranjenimi tipičnimi elementi, nadomestne
gradnje in obnovo planin.
Obnova graditeljske baštine Posočja nakon potresa, o
desetoj obljetnici potresa
Sažetak
Posočje je geografsko područje na sjeverozapadu Slovenije i obuhvaća područje uz rijeku Soču. U zadnjem desetljeću Posočje su zadesila dva jača potresa. Prvi na uskršnju
nedjelju 1998. godine, a drugi srpnja 2004. godine. Svrha je referata predstaviti desetogodišnja iskustva, nastojanja i rezultate obnove Posočja nakon potresa. Autorica se bavi
sanacijom etnološke graditeljske baštine, oštećene u prvom potresu, 12. travnja 1998.,
i u drugom, 13. srpnja 2004. godine. U uvodu su predstavljene aktivnosti konzervatorice izravno nakon potresa, njezin pristup obnovi nakon potresa, a u nastavku modeli i
mjere sanacije graditeljske baštine nakon potresa, u svjetlu poštovanja propisa o potre-
sno sigurnoj gradnji. Obnovu graditeljske baštine nakon potresa autorica je razvrstala u
šest modela: obnova graditeljskih cjelina, naselja, obnova kulturnih spomenika, obnova graditeljske baštine, sanacija zgrada sa sačuvanim tipičnim elementima, zamjenska
gradnja i obnova planinskog kulturnog krajolika.
Post-earthquake Renovation of Built Heritage in
Posočje (The Soča Valley) – The Tenth Anniversary of the Earthquake
Summary
Posočje is the geographical area in the northwest of Slovenia and the territory of the
Soča River basin. In the last decade, Posočje was affected by two powerful earthquakes:
the first – on Easter Sunday 12 April 1998, and the second – on 13 July 2004. The
purpose of the paper is to present the ten-year experience, views and results of postearthquake renovation of Posočje. The author deals with the post-earthquake reconstruction of ethnological built heritage, which was damaged in the first and second
earthquakes. The introduction presents the conservator’s activities immediately after
the earthquakes, the author’s approach to the renovation after the earthquakes, and
later on reconstruction models and measures for built heritage after the earthquakes in
the light of compliance with the regulations on earthquake-resistant construction. The
author classified post-earthquake renovation of the built heritage into six models: the
renovation of settlement heritage, cultural monuments, built heritage, reconstruction
of buildings with preserved typical elements, replacement of construction and rehabilitation and revival of landscape.
171
OČUVANJE VRIJEDNOSTI KULTURNOG
NASLJEĐA RURALNIH NASELJA NA
PODRUČJU SISAČKO-MOSLAVAČKE
ŽUPANIJE
Ivan Zagorac
Dugogodišnje zanemarivanje seoskih vrijednosti donijelo je niz negativnih posljedica
kao što je iseljavanje stanovništva, gubljenje prirodnih raznolikosti, prostornog i kulturnog identiteta, prestanak proizvodnje hrane, zaboravljanje mnogobrojnih znanja i
folklornog bogatstva. U posljednjih desetak godina, a na temelju pozitivnih iskustava
susjednih zemalja, pokrenuto je niz programa kako bi se situacija popravila te uspostavila ravnoteža između seoskih i gradskih naselja, a seoskom stanovništvu osigurao viši
standard i održivost. Polazišta su takozvani lokalni planovi razvoja koji obvezno uključuju domicilno stanovništvo kako u obnovi i očuvanju baštine, tako i u različitim oblicima turističke ponude i prezentacije. Činjenice govore da je potreban snažniji zamah
koji bi obuhvatio edukaciju svih sudionika, subvencije, revitalizaciju znanja, vještina,
proizvodnje hrane, oživljavanje običaja i svih specifičnih vrijednosti koje bi gradskom
stanovništvu bile vrlo zanimljive. To je ujedno i put prema revitalizaciji pojedinih mikroregija koje su bitne za cjelovitost prirodnog i kulturnog krajolika županije.
Ključne riječi: ruralna naselja, kulturna i prirodna raznolikost, lokalni razvojni planovi,
identitet, subvencije, kulturni turizam, integralna zaštita
UVOD
Višedesetljetni procesi deagrarizacije i depopulacije na prostoru Republike Hrvatske – ponajviše u malim i od većih gradova udaljenim naseljima – bitno su narušili
demografsku i gospodarsku osnovu i u mnogim dijelovima Sisačko-moslavačke
županije. Još je samo malobrojno i uglavnom staro stanovništvo ruralnih krajeva velikim dijelom očuvalo tradicionalne oblike privređivanja, a s time i različite
oblike stoljećima oblikovane kulture i specifičnog načina života. Promjene demografske i sociogospodarske prirode, uz ostalo, odražavaju se u sve naglašenijoj
transformaciji načina korištenja sačuvane kulturne baštine, graditeljskog nasljeđa i
očuvanog prirodnog krajolika. Pritom nerijetko dolazi do djelomičnog ili čak potpunog uništenja godinama čuvanih vrijednosti. Budući da se ruralni turizam u Hrvatskoj, osobito onaj na seoskim gospodarstvima, ipak razvija vrlo sporo u odnosu
OČUVANJE VRIJEDNOSTI KULTURNOG NASLJEĐA RURALNIH NASELJA…
173
na potražnju i ponudu u susjednim zemljama (Austrija, Slovenija, Italija), prema
iskustvu rada u Konzervatorskom odjelu u Sisku, postoji i realna prednost koja se
reflektira u mogućnosti kvalitetnijeg proučavanja aktualne problematike povezane
s korištenjem kulturne baštine sukladno novim načinima privređivanja, a time i
kvalitetnijeg rješavanja specifičnih problema koji se mogu javiti pri revitalizaciji
graditeljskog nasljeđa ili korištenju očuvane baštine i prostora u smislu ostvarenja
financijske dobiti.
Kako bi se omogućilo održivo iskorištavanje i zaštita prirodnih i kulturnih
dobara koja predstavljaju conditio sine qua non dugoročnog razvoja turizma u
Hrvatskoj, prikazat će se sveukupnost mjera kojima se nastoji sačuvati postojeće
raznoliko prirodno i kulturno bogatstvo Sisačko-moslavačke županije, budući da
je, na osnovi iskustava rada na području Konzervatorskog odjela u Sisku, pojava
inicijalnoga ostvarenja novih oblika privređivanja, osobito u smislu razvoja ruralnog turizma, nerijetko bila popraćena neprimjerenim i često nezakonito izvedenim zahvatima u prostoru koji prijete nepovratnim uništenjem ionako nedovoljno
iskorištenog potencijala kontinentalne Hrvatske kao poželjnog turističkog odredišta.
PROBLEMATIKA OČUVANJA I ZAŠTITE KULTURNIH DOBARA
NA PROSTORU SISAČKO-MOSLAVAČKE ŽUPANIJE
Sisačko-moslavačku županiju, drugu po veličini županiju u Hrvatskoj, površine
4500 kvadratnih kilometara, koja pokriva 8% teritorija Republike Hrvatske, karakterizira bogatstvo kulturne baštine i to osobito ruralnog graditeljskog nasljeđa
prepoznatljivog u vidu arhitekture tradicionalnih drvenih građevina stambene i
gospodarske namjene.
Rješavanje problematike očuvanja i zaštite kulturnih, a i prirodnih dobara na
administrativnom području tako velike površine, u osnovi predstavlja analizu
stanja pojedinačno izdvojenih prostornih cjelina, koje se odlikuju vrlo različitim
geomorfološkim, socijalnim, a i gospodarskim odrednicama. Iako se prostorne
cjeline razlikuju u svojim danostima, na području cijele županije ponavlja se gotovo univerzalni obrazac ponašanja stanovništva koje “nije naučeno poštivati zakonske propise, podnositi zahtjeve za rušenje tradicijskih građevina i izgradnju novih
objekata nadležnim službama”, dok su “standard zahvata i kvaliteta arhitektonske
intervencije na vrlo niskoj razini” (Petrić-Sek 2001a). Stoga nerijetko “promjene
na tradicijskoj stambenoj arhitekturi i interpolacije novih kuća unutar tradicijskog
seoskog ambijenta konzervatori nisu kontrolirali” (Petrić-Sek 2001b).
174
IVAN ZAGORAC
Područje općine Dvor, u tom smislu, predstavlja ogledni primjer područja
izvan “glavnih tokova”, na kojemu je moguće promotriti kako aktualne sociogospodarske mijene i novi načini privređivanja (osobito ruralnog turizma) utječu na
očuvanje i korištenje elementa kulturne baštine.
Negativni socioekonomski procesi1 na prostoru navedene općine (posebno
naglašeni budući da je južni dio općine Dvor još uvijek dijelom miniran) u danom
slučaju predstavljaju izazov, ali i svojevrsnu prednost, budući da je iseljavanje bilo
jedan od bitnih razloga da je krajolik ruralnih naselja izvan frekventnih prometnih
pravaca sačuvao povijesni identitet, pri čemu je ostao i vrlo dobro očuvan veliki
građevni fond drvenih tradicijskih kuća na većem području općine, što zajedno s
većim korištenjem potencijala kao što su spomenici i stari gradovi (Zrin, Gvozdansko i Pedalj) predstavlja presudnu kvalitetu koja navedeni prostor čini osobito privlačnim u smislu buduće turističke eksploatacije.
Specifikum navedenog prostora odražava se i u činjenici da pretežito staro stanovništvo lošeg financijskog stanja nerijetko izvodi zahvate na građevinama koji
su uglavnom prihvatljivi, budući da se isti odnose na poboljšanje životnih uvjeta korištenjem lako dostupnih autohtonih materijala i primjenom tradicionalnih
graditeljskih tehnika. Iznimku od pravila predstavljaju jedino zahvati izvedeni u
sklopu obnove na osnovi donacija gotovih građevnih elementa, kao što je, primjerice, bio slučaj s ugradnjom tvornički proizvedenih drvenih prozora čija dimenzija
nerijetko ne odgovara izvorno korištenim oblicima. Na taj se način korisnicima
građevina kratkotočno pomoglo, ali je dugoročno bitno narušena vrijednost samih
građevina i njihovih očuvanih tradicjiskih elemenata.
SPECIFIČNOSTI ZAŠTITE KULTURNIH DOBARA NA
PODRUČJU OPĆINE DVOR
Za razliku od ostatka Sisačko-moslavačke županije, na području Dvora (zbog negativnih socioekonomskih razloga) ne postoji tako veliki interes za gradnju novih
stambenih kuća, već je vidljiva tendencija obnove drvenih tradicijskih kuća, koje
se sve više pretvaraju u kuće za odmor.
Iako se tradicionalne građevine stambene ili gospodarske namjene zasad obnavljaju ponajviše sredstvima privatnih investitora ili vlasnika, a u manjoj mjeri
sredstvima iz državnog proračuna, lokalna samouprava nastoji i ta, po obimu ma1 Popisom stanovništva domaćinstva, stanova i poljoprivrednih gospodarstava, 31. ožujka 2001. godine (Državni zavod
za statistiku, Zagreb, 2001.) na području Općine Dvor popisan je 5 901 stanovnik, a popisom koji mu je prethodio,
31. ožujka 1991., (Državni zavod za statistiku, Zagreb, 1992.) na području Općine Dvor popisano je 14 555 stanovnika.
175
nja, finacijska sredstva privatnih investitora usmjeriti prema poticanju očuvanja
baštine u smislu razvoja kapaciteta turističkog smještaja i turističke ponude. Potrebno je naglasiti kako pritom službe lokalne samuoprave na navedenom području usko surađuju s Konzervatorskim odjelom u Sisku, te stoga rad na području općine Dvor može predstavljati ogledni primjer suradnje tijela lokalne samouprave i
nadležnog tijela Ministarstva kulture.
Problem s kojim se susrećemo u radu u Konzervatorskom odjelu u Sisku, osobito na području općine Dvor, problem je realizacije predviđenih programa i projekata, budući da često nema dovoljno stručnih obrtnika ili zanatlija kojima bi se mogao
povjeriti rad na konkretnim zadaćama. Stoga nije rijedak slučaj da je, primjerice,
lakše doći do građevinskog materijala, nego li ga ugraditi, budući da nema nikoga
tko bi to mogao ili htio učiniti, osobito u udaljenijim naseljima općine. Čak i uz vrlo
dobru suradnju s tijelima lokalne samouprave navedeni problem teško je rješiv bez
pomoći države, budući da se ipak radi o području posebne državne skrbi.
Kako se broj stanovnika Hrvatske iz godine u godinu nastavlja smanjivati (u
Sisačko-moslavačkoj županiji broj stanovnika sredinom 2007. bio je za 2166, ili
1.21%, manji nego 2006. (Akrap 2007)), naša je nesreća da imamo, zapravo, toliko
dobara, a vrlo malo onih koji ih mogu očuvati na lokacijama gdje su ona izvorno
i nastala. Tako se na prostoru cijele županije javljaju osobe zainteresirane za obnovu i očuvanje kulturnih dobara, osobito tradicionalnih građevina, ali s ciljem
otkupa i preseljenja postojećih građevina na novu, često neprimjerenu lokaciju.
Kao posljedica nezavidne ekonomske situacije lokalnog stanovništva, u porastu
je prodaja građevina i na području općine Dvor, pri čemu Konzervatorski odjel u
Sisku inzistira na zadržavanju građevine na izvornoj lokaciji, budući da se preseljenjem građevina trajno i potpuno gubi slika prostora, a time i kvaliteta zaštićenih
ruralnih cjelina. Stoga se ne dopušta uklanjanje, odnosno izmještanje građevina iz
očuvanih ruralnih cjelina. U tom smislu poduzimaju se i rigorozne mjere koje se
provode u suradnji s Ministarstvom unutarnjih poslova RH. Primjerice, granična
policija, na području općine Dvor, u naselju Kobiljak, 2009. godine privela je osobu koja je, bez prethodnog odobrenja Konzervatorskog odjela u Sisku, razložila
dvije vrijedne tradicijske građevine.
UTJECAJ NOVIH OBLIKA PRIVREĐIVANJA NA ODNOS PREMA
ZAŠTITI KULTURNIH DOBARA
U svjetlu promjena socijalne i gospodarske prirode koje su se kroz više desetljeća
odvijale na prostoru Sisačko-moslavačke županije, sve je naglašenija i promjena u
176
IVAN ZAGORAC
načinu korištenja sačuvanih elemenata prvenstveno graditeljskog nasljeđa, što je
vidljivo i u strukturi podnešenih zahtjeva. Primjerice, Konzervatorskom odjelu u
Sisku, u 2009. godini, podneseno je četrdeset pet zahtjeva za izdavanje suglasnosti
na zahvatima sanacija ili adaptacija postojećih tradicionalnih građevina stambene
ili gospodarske namjene, većinom za potrebe ruralnog turizma ili ugostiteljske djelatnosti. Uz navedeno, primjetno je i kako ruralni turizam više nije usko povezan
s područjima županije koja su okarakterizirana vrijednošću povijesnog kulturnog
krajolika od nacionalnog značaja, kao što je, primjerice, Park prirode Lonjsko
polje, već se navedena djelatnost sve češće javlja kao izvor dodatnih prihoda uz
osnovnu poljoprivrednu proizvodnju diljem administrativnog područja Sisačkomoslavačke županije.
Revitalizacija sela, u smislu održivoga i cjelovitoga razvoja, neophodan je proces očuvanja ruralnih prostora kao primarnih proizvodnih područja hrane i ostalih dobara, područja specifičnoga krajobraza s naglašenim prirodnim, tradicijskim,
kulturnim i povijesnim elementima, oaze zelenila i ekološke ravnoteže, i na kraju
– kao područja mira i odmora od dinamičnoga i stresnoga gradskog miljea.
Budući da je “razvoj ruralnog turizma, jedan od najvažnijih instrumenata za razvoj ruralnih područja” (Hrvatski kongres o ruralnom turizmu, 2007), esencijalno
je razmotriti zahtjeve, potrebe, ali i posljedice koje navedena djelatnost može imati
za prirodno i kulturno bogatstvo određenog prostora.
“Rastom životnog standarda, ljudi raspolažu sa sve više raspoloživog novca, a
sve manje slobodnog vremena, dva osnovna preduvjeta za uključivanje u turističke
tokove. Rezultat tih promjena je sve veća popularnost kratkih i kružnih putovanja.
Kao odgovor na brzi ritam suvremenog urbanog načina života, raste potražnja za
nedirnutim, ekološki čistim područjima” (Strategija razvoja hrvatskog turizma do
2010. godine), kao što je to, uostalom, i područje općine Dvor. Naime, znatan dio
prostora općine Dvor zauzimaju šume, te je po tome obilježju općina Dvor znatno
iznad republičkog prosjeka. Kulturni sloj toga, pretežno prirodnog, krajolika čine
ostaci srednjovjekovnih utvrđenih gradova, kaštela i utvrda (neki prisutni samo u
arheološkom sloju) te ostaci industrijske arhitekture povezane s eksploatacijom
rude, ali i dva osnovna tipa ruralnih naselja: najraširenija su raštrkana naselja s manje ili više zaselaka na padinama brežuljaka s rijetkom tendencijom grupiranja oko
nekog središnjeg objekta ili sadržaja te ruralna naselja izduženog tipa uz ceste.
Kako se u nekoliko posljednjih godina pojavljuje “novi paket motiva za odlazak
na putovanje u koji spadaju između ostalog i intenzivni užitak, aktivnosti u prirodi,
naglašena potreba za doživljajima, čulnost, emocije, rekreacija”, budući da “turist
načelno želi iskusiti kontra-svjetove koji se jasno razlikuju od njegovog svakodnevnog okruženja i uobičajenih životnih okolnosti” (Strategija razvoja hrvatskog turizma do 2010. godine), sve je učestaliji turistički boravak na seljačkim (obiteljskim)
177
gospodarstvima, koji za goste predstavlja iznimno iskustvo, ulazak u prostorno, ali
i socio-kulturno drugačiji svijet, toliko različit od gradskog.
Međutim, problem pri ostvarenju značajnije finacijske dobiti od navedene gospodarske djelatnosti, kako na području većeg dijela Sisačko-moslavačke županije
tako i u, primjerice, prethodno spomenutoj općini Dvor, vidljiv je u obliku slabo
razvijene turističke ponude, što je usko povezano s činjenicom da je danas jedan
od najvećih problema toga kraja demografska stagnacija te velik udio pretežno starog stanovništva.
Stoga je od izuzetne važnosti da materijalni potencijal koji predstavlja velik
broj očuvanih, ali i vrlo često napuštenih kuća, jedinice lokalne samouprave prepoznaju i prezentiraju u smislu revitalizacije u sklopu turističke ponude, zajedno s
nizom drugih pratećih djelatnosti kojima bi se spriječilo daljnje iseljavanje i omogućio demografski razvoj područja. Pritom sve aktivnosti moraju biti usmjerene i
prilagođene različitim dobnim i društvenim skupinama stanovništva (mladi, poljoprivrednici, žene, nevladine udruge, poslovni ljudi).
Kako se u Hrvatskoj obnova sela nerijetko promatra isključivo kao obnova
građevina, a rijetko kao prostorno-projektni zadatak sa socijalno-kulturnom, ekonomskom i demografskom dimenzijom, potrebno je prije svega razviti motivaciju
i sposobnost članova lokalne zajednice za timski rad na očuvanju identiteta seoskih područja. Na taj način moguće je ostvariti i daljnji gospodarski razvoj koji
bi se temeljio na osnovi inventivne turističke ponude koja proizlazi iz očuvane
jedinstvene sveukupnosti doživljaja svijeta čija su obilježja jasno čitljiva u njegovoj fizičkoj pojavnosti, sastavljenoj od tradicijske arhitekture, organizacije stambenog i gospodarskog dvorišta, okućnice, tradicijskog vrta, od tradicijskog interijera
(zidnih, stropnih i podnih obloga, namještaja, zavjesa, stolnjaka, kuhinjskih krpa,
opreme, ovješenih dekoracija, križa i svetih sličica, tradicijskih uređaja za grijanje
i pripremu jela i sl.) te čitljiva i u sastavnicama nematerijalne kulturne baštine, kao
što su, primjerice, tradicijska znanja, umijeće narodnog rukotvorstva, običaji, legende, pjesme, plesovi, odnosi između članova obitelji i obitelji prema selu.
U tom smislu Ministarstvo kulture i Ministarstvo turizma već niz godina zajednički podupiru razvoj motivacije stanovništva za sudjelovanje u očuvanju sveukupne kulturne raznolikosti unutar administrativnih granica Sisačko-moslavačke županije i to putem osiguravanja namjenskih sredstava za projekte kulturnog turizma
te subvencioniranjem uređenja tradicijskih kuća i izgradnje novih u tradicijskom
stilu, pri čemu je potrebno naglasiti kako se, uz broj zahtjeva za dodjelu sredstava
predviđenih državnim proračunom, iz godine u godinu povećava i broj uređenih
obiteljskih poljoprivrednih gospodarstava koja upravo stvaraju uvjete za bavljenje
turističkom djelatnošću. U Županiji je 2007. godine bilo registrirano jedanaest turističkih seoskih gospodarstava, a veliki interes za bavljenje tim poslom posebno
178
IVAN ZAGORAC
je uočljiv među mladim obiteljima (Strategija razvoja turizma Sisačko-moslavačke
županije).
Vrlo često smo u praksi suočeni s primjerima gdje korisnici, odnosno vlasnici
povijesnih građevina više ne smatraju da je u njihovoj obnovi i održavanju najvažnije samo sačuvati vanjski izgled ili eventualno obnoviti “izvorni oblik” kulturnog
dobra, već se za intervencije u unutrašnjosti, uključujući čak i uređenje unutrašnjosti, sve češće konzultira nadležna služba zaštite kako bi se gostu ponudio kompletan doživljaj starih vremena.
ZAKLJUČAK
Suvremena aktivna zaštita nasljeđa ima dvojak cilj: trajnu zaštitu potencijala kulturnog i graditeljskog nasljeđa te osiguravanje razvoja odgovarajućih funkcija u
njemu. Navedeno je potrebno osigurati prvenstveno analizom tehnoloških i prostornih mogućnosti tradicionalne arhitekture, ali i socijalno-ekonomskih prilika
prostora u kojemu se ona nalazi. Tek uspješna rješenja često kontradiktornih zahtjeva omogućuju revitalizaciju, tj. unošenje svježine života u napuštene građevine i prostorne cjeline. Jedino na taj način, pomirenjem suvremenog i baštinjenog,
moguće je osigurati materijalnu egzistenciju, ali i aktivnu ulogu tradicionalnih
struktura. Zauzvrat, buduće će generacije moći nastaviti koristiti ambijent koji se,
i uz poneko tehničko ograničenje, može pokazati superiornim u odnosu na suvremena arhitektonska ostvarenja. Postupnim usklađivanjem tradicionalne arhitekture i novih funkcija potrebno je onemogućiti neprimjerene zahtjeve investitora, koji često ne uzimaju u obzir zaštitu kulturnih dobara. Ipak, mnogi realizirani
primjeri pokazuju kako je ipak moguće ostvariti kvalitetnu integraciju nasljeđa i
suvremnih potreba.
Kako bi se graditeljska baština na pravi način uključila u planove razvoja, i to
prvenstveno općina, ali i svih drugih oblika lokalne samouprave, esencijalno je
stvoriti osnovu u obliku odgovarajućih programa kojima bi se interdisciplinarno
povezalo moduse istraživanja, obnove i prezentacije, odnosno korištenja očuvanih kulturnih dobara. Pritom se ne bi smjelo zaboraviti da svaka sanacija i revitalizacija graditeljske baštine, bez obzira na karakter, treba biti provedena u skladu
s principima zaštite, što podrazumijeva maksimalno očuvanje svih spomeničkih
vrijednosti. Potrebno je naglasiti kako bi u planovima razvoja prednost pri dodjeli
financijskih sredstava trebalo dati baštini koja se neposredno nalazi u fazi propadanja i kojoj prijeti opasnost od potpunog uništenja. Očuvanje graditeljskog nasljeđa
treba provoditi kroz interdiciplinarni, pomno promišljeni i kontinuirani proces revitalizacije, u okviru kojega treba maksimalno poštovati iskustvenu činjenicu kako
svako kulturno dobro i pitanje njegova očuvanja treba razmotriti kao jedinstveni
problem.
179
Literatura i izvori
Akrap, Anđelko. “Ako se sagrade ceste, ljudi će se vratiti na selo”. Jutarnji list 6. 12. 2007.
Hrvatski kongres o ruralnom turizmu. Hvar, 20. listopada 2007., organizatori: Hrvatski farmer d.d.,
Ruralis-konzorcij agroturizma i ruralnog turizma Istre, Klub članova “Selo”.
Petrić-Sek, Ksenija. 2001a. Očuvanje tradicijske graditeljske baštine putem upravnog postupka konzervatorske službe.
Petrić-Sek, Ksenija. 2001b. Očuvanje tradicijske graditeljske baštine putem upravnog postupka konzervatorske službe.
Strategija razvoja hrvatskog turizma do 2010. godine. 2003. Zagreb: Ministarstvo turizma.
Strategija razvoja turizma Sisačko-moslavačke županije (2007. – 2013.).
Očuvanje vrijednosti kulturnog nasljeđa ruralnih
naselja na području Sisačko-moslavačke županije
Sažetak
Višedesetljetni procesi deagrarizacije i depopulacije na prostoru Republike Hrvatske
bitno su narušili demografsku i gospodarsku osnovu i u mnogim dijelovima Sisačkomoslavačke županije. Promjene demografske i sociogospodarske prirode, uz ostalo,
odražavaju se u sve naglašenijoj transformaciji načina korištenja sačuvane kulturne
baštine, graditeljskog nasljeđa i očuvanog prirodnog krajolika. Sisačko-moslavačku županiju karakterizira bogatstvo kulturne baštine, osobito ruralnog graditeljskog nasljeđa
u vidu tradicionalnih drvenih građevina stambene i gospodarske namjene. U svjetlu
promjena socijalne i gospodarske prirode koje su se kroz više desetljeća odvijale na
prostoru Sisačko-moslavačke županije, sve je naglašenija i promjena u načinu korištenja sačuvanih elemenata prvenstveno graditeljskog nasljeđa, u smislu sanacije ili adaptacije postojećih tradicionalnih građevina stambene ili gospodarske namjene uglavnom za potrebe ruralnog turizma ili ugostiteljske djelatnosti. Upravo je iseljavanje s
područja općine Dvor bilo jedan od bitnih razloga da je krajolik ruralnih naselja izvan
frekventnih prometnih pravaca sačuvao povijesni identitet, pri čemu je ostao i vrlo dobro očuvan veliki građevni fond drvenih tradicijskih kuća na širem području općine,
što zajedno s većim korištenjem potencijala kao što su spomenici i stari gradovi (Zrin,
Gvozdansko i Pedalj) predstavlja presudnu kvalitetu koja navedeni prostor čini osobito privlačnim za buduću turističku eksploataciju. U radu se susrećemo s problemom
realizacije predviđenih programa i projekata, budući da često nema dovoljno stručnih
obrtnika ili zanatlija kojima bi se mogao povjeriti rad na konkretnim zadaćama. Čak i
uz vrlo dobru suradnju s tijelima lokalne samouprave navedeni problem teško je rješiv
bez pomoći države, budući da se ipak radi o području posebne državne skrbi. Kako se
broj stanovnika Hrvatske iz godine u godinu nastavlja smanjivati, naša je nesreća da
imamo, zapravo, toliko dobara, a vrlo malih onih koji ih mogu očuvati na lokacijama
gdje su ona izvorno i nastala. Tako se na prostoru cijele županije javljaju osobe zainteresirane za obnovu i očuvanje kulturnih dobara, osobito tradicionalnih građevina,
ali s ciljem otkupa i preseljenja postojećih građevina na novu, često neprimjerenu, lo-
180
IVAN ZAGORAC
kaciju. Kao posljedica nezavidne ekonomske situacije lokalnog stanovništva, osobito
na području općine Dvor, vidljiv je naglašeni porast prodaje građevina tradicionalnog
tipa. Stoga je od izuzetne važnosti da materijalni potencijal koji predstavlja velik broj
očuvanih, ali i vrlo često napuštenih kuća, jedinice lokalne samouprave prepoznaju i
prezentiraju u smislu revitalizacije u sklopu turističke ponude zajedno s nizom drugih
pratećih djelatnosti kojima bi se spriječilo daljnje iseljavanje i omogućio demografski
razvoj područja. Ministarstvo kulture i Ministarstvo turizma već niz godina zajednički
podupiru razvoj motivacije stanovništva za sudjelovanje u očuvanju sveukupne kulturne raznolikosti unutar administrativnih granica Sisačko-moslavačke županije i to
putem osiguravanja namjenskih sredstava za projekte kulturnog turizma te subvencioniranjem uređenja tradicijskih kuća i izgradnje novih u tradicijskom stilu, pri čemu je
potrebno naglasiti kako se, uz broj zahtjeva za dodjelu sredstava predviđenih državnim
proračunom, iz godine u godinu povećava i broj uređenih obiteljskih poljoprivrednih
gospodarstava koja upravo stvaraju uvjete za bavljenje turističkom djelatnošću. Kako
bi se graditeljska baština na pravi način uključila u planove razvoja, i to prvenstveno
općina, ali i svih drugih oblika lokalne samouprave, esencijalno je stvoriti osnovu u
obliku odgovarajućih programa kojima bi se interdisciplinarno povezalo moduse istraživanja, obnove i prezentacije, odnosno korištenja očuvanih kulturnih dobara. Potrebno je naglasiti kako bi u planovima razvoja prednost pri dodjeli financijskih sredstava
trebalo dati onoj baštini koja se neposredno nalazi u fazi propadanja i kojoj prijeti opasnost od potpunog uništenja.
Ohranjanje vrednot kulturne dediščine ruralnih
naselij na področju Sisaško-moslovaške županije
Povzetek
Več desetletni procesi deagrarizacije in upadanje števila prebivalcev na ozemlju Republike Hrvaške so tudi na območju Sisaško-moslovaške županije (SMŽ) občutno
porušili demografsko sliko in gospodarske temelje. Spremembe demografske in socialno-gospodarske narave se, med drugim, odražajo v vse bol poudarjeni transformaciji
načina rabe ohranjene kulturne dediščine, stavbnega nasledstva in ohranjene naravne
krajine. Sisaško-moslovaško županijo karakterizira bogata kulturna dediščina, predvsem podeželska stavbna dediščina, prepoznavna v oblikah arhitekture tradicionalnih
lesenih stavb za bivanje in v gospodarske namene. V znamenju socialnih in gospodarskih sprememb, ki so se skozi več desetletij dogajale na prostoru Sisaško-moslovaške
županije, je vse bolj prisotna tudi sprememba v načinu rabe ohranjenih elementov,
prvenstveno stavbne dediščine, v smislu sanacije ali adaptacije obstoječih tradicionalnih zgradb, ki imajo bodisi stanovanjsko bodisi gospodarsko funkcijo, za potrebe
ruralnega turizma ali gostinstva. Prav izseljevanje je bilo tudi na področju občine Dvor
eden od pomembnejših razlogov, da je ta pokrajina ruralnih naselij, ki leži izven prometnih smeri, ohranila zgodovinsko identiteto. Tako je velik stavbni fond lesenih tradicionalnih hiš na večjem področju občine ostal zelo dobro ohranjen in lahko, skupaj z
večjim izkoriščanjem potenciala kot so spomeniki in stari gradovi (Zrin, Gvozdansko
in Pedalj), predstavlja odločilno kvaliteto, zaradi katere bo omenjeni prostor, v smislu
turistične eksploatacije, v prihodnosti še posebej privlačen. Pri našem delu se srečujemo s problemom realizacije predvidenih programov in projektov, saj pogosto ni na
voljo dovolj strokovnih delavcev, obrtnikov ali rokodelcev, ki bi jim lahko zaupali delo
na konkretnih nalogah. Celo ob zelo dobrem sodelovanju z organi lokalnega samoupravljanja je omenjen problem težko rešiti brez pomoči države, saj gre za področja
posebnega državnega pomena. Kulturne dediščine je na Hrvaškem veliko, a se število
prebivalcev iz leta v leto zmanjšuje in tako imamo na voljo le malo ljudi, ki bi to dediščino na lokacijah, kjer je nastala, lahko tudi ohranjali. Tako se na območju cele županije
pojavljajo osebe, ki jih zanimata obnova in ohranjanje kulturne dediščine, predvsem
tradicionalnih stavb, vendar z namenom odkupa in selitve teh stavb na novo, pogosto
neprimerno lokacijo. Kot posledica nezavidljive ekonomske situacije lokalnega prebivalstva, še posebej na področju občine Dvor, je opazna tudi povečana prodaja zgradb
tradicionalnega tipa. Prav zato je izredno pomembno, da enote lokalne samouprave
prepoznajo materialni potencial velikega števila obstoječih, a pogosto zapuščenih hiš
in ga, skupaj z nizom ostalih spremljevalnih dejavnosti, v sklopu turistične ponudbe
tudi ustrezno predstavijo. Na ta način bi namreč omogočili revitalizacijo in demografski razvoj področja, obenem pa preprečili nadaljnje izseljevanje. Ministrstvo za kulturo
in Ministrstvo za turizem že vrsto let z zagotavljanjem namenskih sredstev za projekte
kulturnega turizma ter s subvencioniranjem ureditve tradicionalnih stavb (in tudi gradnje novih stavb v tradicionalnem stilu), poizkušata motivirati prebivalce, da bi sodelovali pri ohranjanju celotne kulturne raznolikosti znotraj administrativnih meja SMŽ.
Potrebno je poudariti, da se število zahtevkov za dodelitev teh sredstev iz leta v leto
povečuje, narašča pa tudi število urejenih družinskih kmečkih gospodarstev, ki izpolnjujejo pogoje za uspešno opravljanje turistične dejavnosti. Da bi stavbno dediščino
na pravi način vključili v načrte razvoja (predvsem) občin, pa tudi vseh drugih oblik lokalne samouprave, je ključno oblikovati temelje z ustreznimi programi, znotraj katerih
bi interdisciplinarno povezali raziskovalne moduse, obnovo in predstavitve, oziroma
načine izkoriščanja prednosti ohranjene kulturne dediščine. Pri tem je potrebno poudariti, da bi v načrtih razvoja prednost pri dodelitvi finančnih sredstev morali dati tisti
dediščini, ki je že v fazi propadanja in ji preti popolno uničenje.
Preservation of the Cultural Heritage Value of the
Rural Settlements in the Sisak-Moslavina County
Summary
Decades-long processes of de-agrarization and depopulation in the area of Croatia,
have significantly disrupted the demographic and economic base in most of the SisakMoslavina Coun y. Changes in demographic and socio-economic nature, among other
things, are reflected in ever more pronounced transformation of the ways of using the
preserved cultural heritage, architectural heritage and preserved natural landscape.
The Sisak-Moslavina County is characterized by rich cultural heritage, especially the
rural architectural heritage i.e. distinctive architecture of traditional wooden buildings
of residential and commercial purposes. In light of social and economic changes going on for decades in the area of Sisak-Moslavina County, all the more pronounced is
181
182
IVAN ZAGORAC
the change in the use of the preserved architectural heritage elements, regarding restoration or adaptation of the existing traditional residential or commercial buildings
mainly for the needs of rural tourism or catering business. One of the main reasons
that in the municipality of Dvor the landscape of rural settlements outside the busy
traffic routes preserved its historical identity was emigration of its inhabitants: there
remained a well preserved and very large building fund of traditional wooden houses
in most of the municipality area, which together with the increased use of monuments
and ancient cities (Zrin Gvozdansko and Pedalj) is a crucial quality that makes the
area particularly attractive in terms of tourist exploitation in the future. The problem
arising during the work is the difficulty of realisation of the planned programmes and
projects, as there is usually shortage of skilled workers, artisans or craftsmen who
could be entrusted to work on specific tasks. Despite very good cooperation with the
local government bodies, this problem is hard to solve without the help of the state,
since it is still an area of special state concern. As the Croatian population continues
to decline year after year, our problem is in fact having rich heritage, but the shortage
of those who could preserve the locations where the cultural heritage was originally
created. In the county there is interest in the renovation and preservation of cultural
heritage, especially traditional buildings, however with a view to purchase and relocate
the existing buildings to a new, often inappropriate location. As a result of an unenviable economic situation, especially in the municipality of Dvor, there is a pronounced
increase in sales of traditional buildings. It is therefore of utmost importance that a
large number of well-preserved, yet abandoned houses, is recognised and presented
by local administrative bodies in terms of their revitalization with the aim to enrich
the tourist supply along with a number of supporting activities, which would prevent
further emigration and facilitate demographic development of the area.The Ministries
of Culture and Tourism have for many years been supporting the development of motivation of the population to participate in the conservation of cultural diversity within
the administrative boundaries of the SMC (Sisak-Moslavina County). They support
the population by the provision of earmarked funds for cultural tourism projects, financing the renovation of traditional houses, and building new ones in the traditional
style. Moreover, there is an increase in both the number of requests for funds provided
for in the state budget, and the number of renovated family farms creating the conditions for engagement in tourism activities. To properly involve architectural heritage
in the development plans of municipalities, and of all other forms under the local selfgovernment, it is essential to create a basis of appropriate programmes, which would
interdisciplinary link modes of research, restoration and presentation i.e. the use of
preserved cultural goods. It should be pointed out that the priority in the development
plans, regarding allocation of funding resources, should be allocated to the built heritage in the process of decay and in danger of total destruction.
4.
GLOBALIZACIJSKI PROCES I
PROSTORNI IDENTITET
GLOBALIZACIJSKI PROCES IN
PROSTORSKA IDENTITETA
PROSTOR IN KULTURNA DEDIŠČINA
Mitja Simič
Nepremična kulturna dediščina je neločljivo povezana s prostorom, v katerem je nastala in v katerem se ohranja. Prostor dediščino determinira in ji daje kontekst – tako
fizični kot družbeni – brez katerega je njeno ohranjanje lahko vprašljivo. Pri varovanju
dediščine je zato zelo pomembno, da je le-ta ustrezno vpeta tudi v prostorsko načrtovanje in razvojne strategije. Za uspešnejše varstvo in razvoj dediščine v prostoru bo
treba vzpostaviti bolj interdisciplinarne pristope in tesnejše medresorsko sodelovanje
ter sočasno poglobiti zavest o pomembnosti prostora oziroma krajine kot enega izmed
nosilcev identitete – tako nacionalne kot prostorske.
Ključne besede: kulturna dediščina, kulturna krajina, celostno ohranjanje
PROSTOR KOT KONTEKST DEDIŠČINE
Kulturne dediščine ni možno ustrezno obravnavati izven družbenega in prostorskega konteksta njenega nastanka in obstoja. Družbenega in prostorskega konteksta običajno ne moremo ločevati, saj so družbene razmere vedno vezane na nek
določen prostor, pa naj gre za politične, ideološke, etnične ali socialno-ekonomske
dejavnike. Prav tako pa dediščino zaznamujejo tudi naravni dejavniki prostora, kot
so klima, relief, voda, rastje itd. Sodobni principi varstva kulturne dediščine tako
presegajo zgolj točkovno obravnavo objektov z upoštevanjem večjih prostorskih
celot, znotraj katerih pridejo do izraza tudi vrednote določenega kulturnega okolja
z vsemi vsebinami in najrazličnejšimi pomeni.
V smislu ohranjanja ožjega prostorskega konteksta v praksi že dandanes pomembnejše in bolj izpostavljene enote dediščine varujemo znotraj t. i. “vplivnih
območij”, v katerih se presoja vpliv določenega posega na varovane lastnosti enote
dediščine. Vplivno območje je določeno z zgodovinskega, funkcionalnega in vizualnega vidika z namenom ohranitve ali zagotovitve prostorske integritete, pričevalnosti, dominantnosti in možnosti delovanja dediščine. Varovanje v vplivnem
območju predpostavlja poleg fizične ohranitve tudi ohranitev skladne krajinske
podobe v širši okolici, ohranitev obstoječih funkcionalnih navezav ter celovitosti.
Varovanje širših prostorskih celot zgolj z instrumenti varstva kulturne dediščine pa se zaradi svoje kompleksnosti do sedaj ni izkazalo kot posebej uspešno.
Do neke mere je učinkovito le varstvo območij z bolj enoznačno vsebino varstva
(npr. naselja oz. deli naselij, arheološka območja). Varstvo večjih geografsko zaokroženih celot s širšim spektrom dediščine, ki so jih poimenovali “območja kompleksnega varstva dediščine”, pa je kmalu po njihovi določitvi konec 90-ih let spol-
185
zelo iz rok tako stroki kot zakonodaji in jih danes ne obravnava praktično nihče
več, čeprav jih veljavna Strategija prostorskega razvoja Slovenije iz leta 2004 (dalje
SPRS) smiselno povzema. Širši prostorski kontekst tako ostaja bolj ali manj teoretično izhodišče pri obravnavi dediščine ter pri pripravi usmeritev za prostorsko
načrtovanje, ki pa v praksi nima zadostne veljave in ustrezne sistemske opore za
uspešnejše medsektorsko sodelovanje.
PROSTOR KOT DEDIŠČINA
Kot dediščino lahko obravnavamo tudi prostor sam ne glede na prisotnost drugih objektov dediščine. Takrat običajno govorimo o “dediščinski kulturni krajini”.
Izraz “krajina” pomeni območje, kot ga zaznavajo ljudje in katerega značilnosti so
plod delovanja in medsebojnega vplivanja naravnih in/ali človeških dejavnikov
(Evropska konvencija o krajini, 2000). V mednarodni rabi se uporablja angleščini
izraz “cultural landscape” (kulturna krajina), ki že sam po sebi definira višjo stopnjo vrednosti oz. njeno dediščinsko vrednost. Osnovna značilnost dediščinske
kulturne krajine je njena skladna prostorska podoba, ki se je izoblikovala skozi naravnim razmeram prilagojeno rabo prostora. Značilen preplet naravnih in kulturnih prvin se izkazuje tako skozi prepoznavno urejenost prostora, ki izhaja pretežno
iz rabe prostora, kot tudi skozi prostorsko pestrost, ki praviloma izhaja iz naravnih
danosti prostora, kot so relief, vodotoki, vegetacija itd. Različne rabe prostora v
kulturni krajini se praviloma dopolnjujejo in ne povzročajo prostorskih neskladij
in razvrednotenj.
Slika 1: Kulturna krajina kot rezultat tradicionalne kmetijske rabe s kulturnimi terasami in kozolci (Hmeljčič)
186
MITJA SIMIČ
V kulturni krajini so pogosto prisotni tudi tradicionalni gospodarski objekti (npr.
kozolci, zidanice itd.) in drugi arhitekturni poudarki (npr. cerkve, gradovi), kar
lahko prostoru daje dodatno vrednost. Običajno se kulturni krajini pripisuje tudi
vidna privlačnost (oz. zanimivost), kar pa je bolj subjektivna kategorija, ki posega
tudi na področje likovne teorije in temelji na opazovalčevi zmožnosti dojemanja
prostora. Poleg ekološkega in gospodarskega pomena je v dediščinski kulturni krajini poudarjen predvsem njen kulturni pomen v smislu ohranjanja kulturne raznovrstnosti in narodove identitete.
Slika 2: Cerkev kot poudarek v tradicionalni kulturni krajini (Martinja vsa pri Mokronogu)
Dediščino lahko prestavlja tudi t. i. “zgodovinska krajina”, v kateri so pomembne
predvsem njene asociativne vrednosti, ki so posledica dogajanj ali dogodkov iz
zgodovine. Praviloma gre za avtentične lokacije prizorišč zgodovinskih dogajanj,
ki se lahko kažejo tudi v preoblikovanosti reliefa, morebitnih grajenih strukturah
in konstrukcijah ter ostalinah v zemeljskih plasteh. Pogosto ti prostori že vsebujejo
določena obeležja, različne pomnike in drugo likovno opremo.
KRAJINA IN DEDIŠČINA KOT EKONOMSKI KATEGORIJI
Krajina je tudi ekonomska kategorija, saj njeno podobo vedno zaznamujejo družbeno-gospodarska dogajanja in t. i. produkcijski način. V krajini se zrcali sistem
vrednot v neki družbi ter družbeno-socialne razmere na sploh. Zato njena podoba
ni in ne more biti stalnica, ampak se stalno spreminja glede na družbene potrebe.
Tako tudi dediščinske kulturne krajine ni možno varovati in ohranjati z osnovnimi principi konservatorstva in tudi zgolj normativno varovanje ne daje želenih
187
učinkov. Ko se nek poseg v prostor izkaže kot družbeno-ekonomska nujnost, ga je
praktično nemogoče preprečiti, lahko pa se ga do določene mere usmerja. Skladno
z izhodišči Evropske konvencije o krajini je krajina pomemben del javnega interesa
na kulturnem, ekološkem, okoljskem in družbenem področju in je hkrati ugoden
vir za gospodarsko dejavnost, katerega varstvo, upravljanje in načrtovanje lahko
prispevajo k ustvarjanju delovnih mest.
Tudi sicer je obstoj dediščine v velik meri odvisen od njene ekonomske učinkovitosti. Z izginjanjem prvotnih namembnosti dediščine predstavlja turistična
izraba pogosto edino preostalo ekonomsko uspešno izrabo nekega objekta ali prostora. V turistični izrabi dediščine se seveda skriva veliko pasti (preobremenjenost,
odtujenost itd.), vendar pa je to v mnogih primerih edina alternativa, ki lahko dediščino reši pred njenim propadom in pozabo.
Slika 3: Kulturna krajina kot rezultat ekonomske produkcije – proizvodnje soli (Sečovlje)
Trajnostni razvoj naj bi temeljil na uravnoteženem in skladnem odnosu med družbenimi potrebami, gospodarstvom in okoljem. Dediščino pa bi skušali varovati s
principi t. i. celostnega ohranjanja, ki bi med drugim zagotavljalo ustrezno rabo ob
upoštevanju potreb sodobnega načina življenja. Dediščina s svojo raznovrstnostjo
in kvaliteto lahko predstavlja pomemben socialni, ekonomski, vzgojni in identifikacijski potencial, ki bi ga bilo smiselno izkoristiti za doseganje uravnoteženega
prostorskega razvoja.
188
MITJA SIMIČ
DEDIŠČINA KOT SESTAVNI DEL PROSTORSKEGA
NAČRTOVANJA
Zaradi neločljive povezanosti dediščine s prostorom ter kompleksnosti njenega
varstva je zelo pomembno, da je le-ta ustrezno vpeta tudi v prostorsko načrtovanje
in razvojne strategije. V Sloveniji sta veljavna zakona na področjih prostora in kulturne dediščine razmeroma nova, vendar medsebojne korelacije niso dovolj dobro
usklajene in utečene, zaradi česar prihaja do problemov in nedorečenih situacij,
kar lahko pripelje do degradacij dediščine v prostoru.
ZAKON O VARSTVU KULTURNE DEDIŠČINE (2008)
Prostorska komponenta varovanja dediščine je v tem zakonu močno poudarjena,
kar lahko sklepamo že iz dejstva, da se beseda “prostor” v njem omenja več kot stokrat. Ima pa takšna navezanost na prostor tudi svojo negativno plat. Zakon namreč
omogoča varstvo kulturne dediščine (ki nima statusa kulturnega spomenika in ki
ni arheološko najdišče) le v primeru, če je dediščina vključena v veljavne prostorske akte občin. Če neka občina nima ustrezno urejenih prostorskih aktov, je varstvo dediščine praktično onemogočeno. Celoten sistem varstva kulturne dediščine v Sloveniji je tako trenutno odvisen od uspešnosti ali neuspešnosti sodelovanja
resorja varstva kulturne dediščine pod okriljem Ministrstva za kulturo v postopkih
priprave prostorskih aktov občin in države. Pri tem je Zavod za varstvo kulturne
dediščine Slovenije zadolžen za nudenje strokovne pomoči ministrstvu, sam pa se
v postopke sprejemanja prostorskih aktov neposredno ne vključuje. Tudi sicer ta
zakon v nekaterih določbah postavlja varstvo kulturne dediščine v podrejen položaj glede na določila Zakona o varstvu narave in Zakona o varstvu okolja. Varovanje večjih prostorskih enot v zakonu ni dorečeno, čeprav zakon vsebuje določene
nastavke, ki pa v praksi (še) niso zaživeli (spomeniška območja, varstvena območje dediščine ipd.).
ZAKON O PROSTORSKEM NAČRTOVANJU (2007)
Zakon se v svojih ciljih in načelih pogosto sklicuje na kulturno dediščino. Tako je
skladen prostorski razvoj, ki temelji tudi na ohranjanju kulturne dediščine, zapisan
kot cilj prostorskega načrtovanja (3. člen), celostno ohranjanje kulturne dediščine
pa kot eno od izhodišč načela trajnostnega prostorskega razvoja (4. člen). Paradoksalno je, da daje ta zakon večjo zaslombo dediščini kot sam zakon o kulturni de-
189
diščini, ki varstvu dediščine ne nudi pravne podlage (razen če gre za kulturni spomenik ali arheološko najdišče). Zakon narekuje, da se v prostorskem načrtovanju
prostorske ureditve in posegi usmerjajo in načrtujejo tako, da se pri tem ohranjajo
in prenavljajo območja in objekti obstoječe kulturne dediščine, še posebej naselbinske dediščine. Prenova urbanih in drugih območij ter upoštevanje vrednot in
razvojnih potencialov dediščine pri pripravi prostorskih aktov sta izpostavljena
kot ključna inštrumenta celostnega ohranjanja kulturne dediščine.
STRATEGIJA PROSTORSKEGA RAZVOJA SLOVENIJE
(SPRS, 2004)
Ta dokument neposredno ne govori o kulturni dediščini, govori pa o t. i. kulturnih
vsebinah oz. značilnostih prostora. Kot enega izmed ciljev prostorskega razvoja
poudarja krepitev prepoznavnosti kakovostnih naravnih in kulturnih značilnosti
krajine. Poleg tega je to trenutno edini dokument, ki obravnava bivša “območja
kompleksnega varstva dediščine”, in sicer pod imenom “pomembnejša krajinska
območja na nacionalni ravni” oziroma “nacionalno pomembna krajinska območja”, ki pa ostajajo zgolj prostorska planska kategorija in nimajo posebnega varstvenega statusa.
PROSTOR KOT IDENTITETA
Slovenija je podpisnica Evropske krajinske konvencije, s čimer smo se med drugim
zavezali, da bomo krajini priznali tudi vlogo nosilke identitete. Že omenjena SPRS
posveti veliko pozornost prepoznavnosti Slovenije, predvsem z vidika kulturnega
in simbolnega pomena krajine. Kulturno raznolikost prepoznava kot enega izmed
temeljev nacionalne prepoznavnosti. Krajina z atributi dediščine je najpomembnejša nosilka identitete tako na lokalnem kot na nacionalnem oziroma državnem
nivoju. Med izhodišči Evropske krajinske konvencije je med drugim zapisano, da
krajina prispeva k oblikovanju lokalnih kultur in je temeljna sestavina evropske naravne in kulturne dediščine, ki prispeva k človekovi blaginji in utrjevanju evropske
prepoznavnosti. Tako konvencija kot SPRS nas navajata k odgovornemu ravnanju
s krajino in s tem k ukrepanju za varstvo in razvoj krajinske prepoznavnosti Slovenije.
Ko bi ta izhodišča končno morala zaživeti tudi v praksi, pa je prišel čas ekonomske krize, ki še bolj izpostavlja vidik hitre ekonomske učinkovitosti. In ko
se nasproti ohranjanju prepoznavnosti in identitete postavlja boj za preživetje in
nova delovna mesta, je jasno, kaj bo imelo prednost pri političnem odločanju.
190
MITJA SIMIČ
Slika 4, 5: Triglav in Bled kot najbolj znana krajinska simbola nacionalne prepoznavnosti Slovenije
SKLEP
Če želimo doseči trajnostni razvoj, ki temelji na uravnoteženem in skladnem odnosu med družbenimi potrebami, gospodarstvom in okoljem, moramo dediščino in
krajino obravnavati kot pomemben del javnega interesa na kulturnem, okoljskem
in družbenem področju. V procesu prostorskega razvoja bi morali varstvo dediščine vključevati kot vir za gospodarske dejavnosti, kar lahko vodi tudi do ustvarjanja
novih delovnih mest. Ohranjanje dediščine in krajine kot nosilk prepoznavnosti in
identitete določenega prostora mora biti vključeno v prizadevanja za ustvarjanje
kakovostnega življenjskega okolja.
Prostor je izjemno kompleksno področje, kjer se srečujejo različne stroke in
najrazličnejše dejavnosti. Vsako ozko sektorsko gledanje in ukrepanje v prostoru
191
je vnaprej obsojeno na neuspeh oziroma na konflikt z drugimi dejavnostmi in rabami prostora. Za uspešnejše varstvo in razvoj dediščine v prostoru bo zato nujno
treba vzpostaviti bolj interdisciplinarne pristope in tesnejše medresorsko sodelovanje v smislu celostnega ohranjanja, ki bi med drugim zagotavljalo ustrezno rabo
dediščine ob upoštevanju potreb sodobnega načina življenja. Le z najširšim možnim spektrom znanj bomo lahko uspešno usmerjali razvoj in ohranjali identiteto
prostora za prihodnje generacije. Dediščino je ustvarilo življenje in le življenje jo
lahko ohrani.
Literatura in viri
Evropska konvencija o krajini. 2000. Firence. (Uradni list RS, MP št. 19/2003).
Ogrin, Dušan. 1997. Slovenske krajine. Ljubljana.
Simič, Mitja. 2004. “Problematika varstva krajinskoarhitekturne dediščine in vloga krajinskega arhitekta-konservatorja”. Krajinska arhitektura med danes in jutri. Zbornik 10. strokovne konference
DKAS. Ljubljana.
Smernice za celostno ohranjanje kulturne krajine. 2005. Novo mesto: Acer d.o.o.
Smernice za načrtovanje za strategijo prostorskega razvoja Slovenije. 2003. Ljubljana: Ministrstvo za
kulturo.
Strategija prostorskega razvoja Slovenije (Uradni list RS, št. 76/ 2004).
Zakon o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št 16/2008).
Zakon o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št 33/2007).
Prostor in kulturna dediščina
Povzetek
Nepremična kulturna dediščina je neločljivo povezana s prostorom, v katerem je nastala in v katerem se ohranja. Prostor dediščino determinira in ji daje kontekst – tako
fizični kot družbeni – brez katerega je njeno ohranjanje lahko vprašljivo. Pri varovanju
dediščine je zato zelo pomembno, da je le-ta ustrezno vpeta tudi v prostorsko načrtovanje in razvojne strategije. Eden od vzvodov za uspešnejše varovanje kulturnih vsebin v
prostoru lahko predstavlja Evropska konvencija o krajini (Firence, 2000) – mednarodni
sporazum o varstvu, upravljanju in načrtovanju krajin ter ozaveščanju javnosti o njenem pomenu. Za uspešnejše varstvo in razvoj dediščine v prostoru bo treba vzpostaviti
bolj interdisciplinarne pristope in tesnejše medresorsko sodelovanje ter sočasno poglobiti zavest o pomembnosti prostora in krajine kot enega izmed nosilcev identitete.
192
MITJA SIMIČ
Prostor i kulturna baština
Sažetak
Nepokretna kulturna baština nerazdvojno je povezana s prostorom u kojem je nastala
i u kojem se čuva. Prostor baštinu determinira i daje joj kontekst – fizički, a također i
socijalni, bez kojeg njezino očuvanje može biti upitno. Kod očuvanja baštine vrlo je
važno da je adekvatno uključena u prostorno planiranje i u razvojne strategije. Jednu od
poluga za uspješnije očuvanje kulturnih sadržaja u prostoru može predstavljati Europska konvencija o krajoliku (Firenza, 2000.) – međunarodni sporazum o zaštiti, upravljanju i planiranju krajolika te osvješćivanje javnosti o njezinom značenju. Za uspješniju
zaštitu i razvoj baštine u prostoru morat će se uspostaviti interdisciplinaran pristup i
čvršća suradnja među resorima te istodobno produbljivanje svijesti o značenju prostora i krajolika kao jednog od nositelja identiteta.
Landscape and Cultural Heritage
Summary
Immovable cultural heritage is inseparably linked with the space in which it was created and in which it is preserved. The landscape determines the heritage and gives it the
context, both physical and social, without which its preservation may be questionable.
Therefore it is very important in the preservation of heritage that it has an adequate
role both in landscape planning and development strategies. One of the levers for
successful preservation of cultural landscape is the European Landscape Convention
(Florence, 2000), an international treaty with the aim of promoting European landscape protection, management and planning. It serves well to encourage public awareness of its significance. For a more effective protection and development of landscape
heritage, it will be necessary to establish an interdisciplinary approach, and a closer
co-operation of ministries, and stress the awareness of space and landscape as one of
the bearers of identity.
ETNO-SELA KAO TRENDOVSKE
INTERVENCIJE U SEOSKIM PROSTORIMA
Zoran Čiča
Ana Mlinar
Posljednjih nekoliko godina na području Hrvatske, kao i nekih susjednih država (Bosna i Hercegovina, Srbija, Crna Gora), zamjetan je trend intervencija u ruralne prostore formiranjem etno-sela radi kombiniranog ostvarivanja novih oblika privređivanja
turističkim predstavljanjem tradicijske arhitekture i načina življenja. Takve se intervencije često izvode na velikim površinama, a financiraju ih privatni poduzetnici. Priprema
i provedba tih projekata često se odvija bez prethodnih konzultacija bilo s kojom službom i strukom, pa tako ni s konzervatorskom. Stoga treba upozoriti na to da njihova
izvedba i prezentacija etnološki gledano zna biti neprimjerena.
Ključne riječi: tradicijska arhitektura, etno-selo, eko-etno selo, kulturni identitet, poduzetništvo, seoski turizam
ETNO TREND
Sintagma etno-selo novija je pojava na hrvatskom (i širem) prostoru i, nasuprot
onome što bi se na prvi pogled dalo zaključiti iz samog naziva, ne potječe iz etnološke struke ili znanosti.1 Riječ je o samoniklom trendu koji svoj raison d’etre
crpi iz pojačanog interesa ne samo domaće, već i svjetske javnosti za sve oblike
tradicijskih kultura, odnosno predindustrijskih kulturnih sadržaja koji su svojom
posebnošću ili čak egzotičnošću ovako ili onako postali zanimljivi svjetskom turističkom i konzumerističkom tržištu. Premda je u tome smislu kulturna osebujnost
nekoga kraja i prije predstavljala žarište turističke ponude i financijske iskoristivosti, činjenica je da je u posljednjih petnaestak godina u tome području došlo do
izvjesne inovacije te, može se čak reći, brendiranja kulturnih proizvoda prefiksom
“etno” radi (opravdanog ili podmetnutog) sugeriranja identitetske prepoznatljivosti njihova izvorišta odnosno autohtonosti. Uputiti na neku precizniju kronologiju
toga procesa u nas zasad nije moguće s obzirom na to da se istraživanjem tog fenomena u nas nitko još nije sustavnije pozabavio, no može se reći da jedan od indikatora izvorišta te geneze počiva u hrvatskoj glazbenoj sceni, koja je na spomenute
svjetske trendove obilježene sintagmom world music početkom devedesetih godi1 Tekst je prvotno objavljen u časopisu Hrvatskog etnološkog društva Etnološka tribina 33/40 (2010).
194
ZORAN ČIČA, ANA MLINAR
na prošloga stoljeća reagirala uvođenjem prefiksa “etno” za označavanje vlastitih
glazbenih interpretacija nadahnutih hrvatskom tradicijskom glazbom.2
Taj se trend s vremenom proširio i na neglazbena područja. Katkada do toga
dolazi samoinicijativno od pojedinaca, dok je katkad riječ o svjesnom institucionalnom hvatanju priključka na taj svojevrsni globalni zeitgeist. Poplava industrijski masovno proizvedene robe (odjeće, obuće, uporabnih predmeta u kućanstvu,
prijevoznih sredstava, instrumenata, arhitekture…) tijekom dvadesetog stoljeća s
jedne strane, te globalizacijski procesi uznapredovali tijekom druge polovice dvadesetog stoljeća koji su takve proizvode učinili univerzalno prisutnima, počeli su
isprva pomalo, a potom ubrzano i radikalno iskorjenjivati iz pučke svakodnevice
čitav spektar tradicijskih kulturnih elemenata. Istodobno, ti su procesi pridonijeli tome da tradicijski etnički identitet i njegove sve prorjeđenije manifestacije
postanu resursom, vrelom ideja i nadahnuća za individualnu i kolektivnu eksploataciju vlastite kulturne baštine za komercijalne učinke. Tako pored pojedinačnih proglašavanja vlastitih komercijalnih proizvoda i usluga pojedinih obrtnika
“etno-suvenirima” (tvrtke CRO-ETNO), “etno-nakitom”, “etno-namještajem”,
“etno-restoranom”, “etno radionom” itd., postoji i niz službenih institucionalnih
manifestacija koje svoje programe obilježavaju tim prefiksom. Međunarodna smotra folklora u Zagrebu počinje održavati “etnokoncerte”. Vinkovačke jeseni koriste pojmove kao što su “etno-moda”, “etno-revija”, “etno-kreatori”, “etno-frizeri” i
“etno-frizure”. Etno-eko udruga Jabuka iz Rijeke organizira Etno-eko festival Jabuka, koji “promiče hrvatsku kulturnu baštinu, ali i suvremenu interpretaciju tradicionalne glazbe, manifestaciju koja promovira ovaj kraj kao turistički zanimljivo
odredište, ekološke principe, unapređenje kvalitete života, autohtone proizvode
te hrvatske brandove”.3 Hrvatska glazbena unija osnovala je Odjel etno glazbe koji
“okuplja etno glazbenike, promotore i izdavače, predstavnike domaćih world music
festivala”.4 Na Zagrebačkom se velesajmu već niz godina održava sajam Eko-etno
Hrvatska koji “promiče kulturnu i prirodnu baštinu, tradicijske obrte i proizvode,
te ruralnu turističku ponudu pojedinih županija i Hrvatske u cjelini” te “predstavljanje autentičnih proizvoda i izvornih vrijednosti”.5 Dioničko društvo za ruralni
razvoj i marketing Hrvatski farmer u sklopu svoje djelatnosti pokrenuo je web
portal radi promicanja proizvoda i usluga hrvatskog sela pod nazivom: www.ekoetno.hr. Taj prefiks “etno” postao je tako samorazumljiv i određujuć da je ušao u
2 Godine 1994. na 28. međunarodnoj smotri folklora u Zagrebu koncertom Nadahnute baštinom predstavile su se
kantautorice Dunja Knebl i Lidija Bajuk. Iste je godine, neovisno o Smotri, u zagrebačkom klubu Gjuro II održan i
koncert pod programatskim nazivom Ethnoambient Live na kojem su sudjelovali začetnici glazbene (a po svemu sudeći
i šire) etnoscene u Hrvatskoj: Dunja Knebl, Lidija Bajuk, grupa Legen i Andrija Maronić (Piškor 2008). Potonji je koncert inaugurirao korištenje prefiksa “etno” kako za označavanje glazbe ovih i dolazećih glazbenika koji su se zvukom,
pristupom i inspiracijom pronašli u novom glazbenom smjeru, pa i za obilježavanje čitavog spektra drugih kulturnih
elemenata.
3 http://www.e-jabuka.hr/o_festivalu.html (19. 12. 2009.).
4 http://etno.hgu.hr/index.php?option=com_content&task=view&id=58&Itemid=36 (19. 12. 2009.).
5 http://www.zv.hr/sajmovi/323/index_hr.html (19. 12. 2009.).
ETNO-SELA KAO TRENDOVSKE INTERVENCIJE U SEOSKIM PROSTORIMA
195
službenu uporabu, pa tako dvadesetak godina nakon njegove prve uporabe u tom
svojstvu u literaturi (Đaković 1997: 171) i Ministarstvo kulture pri registraciji i
zaštiti kulturnih dobara kategorizira i koristi pojam “etnozona”.
ETNO-SELO I ETNO-MUZEJ NA OTVORENOM
Taj je “etno” trend tako zahvatio i područje tradicijske arhitekture. Sporadično u
optjecaju zadnjih desetak godina, a intenzivnije posljednjih pet, počele su se diljem
Hrvatske pojavljivati inicijative za oblikovanjem etno-sela. Često je riječ o privatnoj inicijativi entuzijasta ili poduzetnika, ali se u njihovo uspostavljanje ponekad
uključuje i lokalna samouprava te turističke zajednice. U osnovi, riječ je o oblikovanju tradicijskih okućnica (manje ili više uspješno) na neizgrađenim parcelama
ili o revitalizaciji već postojećih, ali napuštenih i zapuštenih naselja. Pritom se uz
predočavanje tradicijske arhitekture izlažu i predmeti tradicijske kulture iz svakodnevnog života i načina privređivanja. I ovdje je, kao i u spominjanim primjerima,
riječ o tome da je trend etno-sela posljedica i indikator drugog trenda – ubrzanog
gubitka tradicijske arhitekture te zamiranja života u tim stambenim i gospodarskim objektima. Istodobno je to i način za iznalaženje novih oblika privređivanja
turističkom ponudom vlastite kulturne baštine kao turističkog proizvoda. Nazivi
koji se pri uspostavljanju takvih cjelina koriste su etno-selo, eko-etno selo, etno-eko
selo, pa čak i etnoland. Ti su nazivi ušli u službenu uporabu nekih institucija, pa tako
Sektor za turizam Hrvatske gospodarske komore pri klasificiranju vrsta turističkih
tradicijskih objekata na ruralnom prostoru Republike Hrvatske pored turističkih seljačkih obiteljskih gospodarstava, vinotočja/kušaonica, izletišta/restorana
(objekata tradicijskog pripremanja hrane, tradicijskih obrta, radionica i suvenira),
objekata koji pružaju smještaj (tradicijske i druge ruralne kuće za odmor, sobe,
apartmani, kampovi), “eko gospodarstava” i “eko proizvodnje” te tematskih cesta i
putova na ruralnom prostoru, također prepoznaje i “etno-eko sela” i gospodarstva
s “etno-zbirkom”.6
Kako je uvodno napomenuto, sintagma etno-selo nije proizvod etnološke struke, te stoga njezina mnogostruka primjena na terenu nije niti može biti kriterijski
ujednačena jer nije niti nadzirana. Štoviše, pojava ili proglašavanje etno-sela u pravilu se događa bez konzultacija s etnolozima, s iznimkama koje potvrđuju to pravilo. Za razliku od etno-sela, usporedivi naziv kojim se rukovodi etnološka struka
i koji je već više od sto godina teorijski i izvedbeno prisutan u zapadnoj Europi
jest muzej na otvorenom. Muzej na otvorenom jest zbirka naseobinskih, građev6 Power point prezentacija “Turizam na ruralnom prostoru Hrvatske” Sektora za turizam Hrvatske gospodarske komore, pripremili Lidija Mišćin i Branimir Mađer, Zagreb, 20. svibnja 2008.
196
nih, stambenih i gospodarskih oblika u slobodnom prostoru, a pod znanstvenim
je vodstvom ili nadzorom (Mlinar 1994–1995: 155). Pod etno-muzejom na otvorenom podrazumijevaju se prostorne cjeline koje su oblikovane multidisciplinarnim radom stručnjaka, trajno su pod stručnim nadzorom, pristupačne su javnosti
i imaju osigurano vodstvo posjetiteljima, a svrha im je njegovanje i očuvanje narodnog graditeljstva, prostornih obilježja sela, prirodne baštine s karakteristikama
krajobraza i lokacija, kao i svega povezanog s narodnim životom i njegovim stvaralaštvom (Mlinar i Živković 1997: 94). Ovako uzevši, u Hrvatskoj bi se moglo
reći da imamo svega dva etno-muzeja na otvorenom u užem smislu: Staro selo
Kumrovec i Zavičajni muzej Donja Kupčina.7
Međutim, etnološki pojam muzej na otvorenom nije primjenjiv na većinu primjera novoproglašenih etno-sela u Hrvatskoj jednostavno stoga što im ni namjena
nije ista. Premda je oboma postavljen isti cilj predstavljanja i očuvanja tradicijske
kulturne baštine, poglavito arhitekturne, za razliku od institucionaliziranih muzeja na otvorenom, velika većina etno-sela u privatnom aranžmanu svoje uporište i
opstanak traže u ekonomskoj logici, odnosno turističkoj namjeni. Nije im cilj biti
samo muzejski prostor koji izlaže arhitekturu i artefakte, etno-selima i njihovim
pokretačima cilj je uz očuvanje tradicijskih zgrada i poduzetništvo stavljanjem u
stambenu i/ili uslužnu funkciju.
Neki, pak, pokušaji postavljanja etno-sela mogli bi biti nazvani jednim drugim
pojmom, također prisutnim u etnološkoj struci, a to je etnopark. Etnopark, kao
nešto uži pojam u odnosu na muzej na otvorenom, podrazumijeva prostor na koji
su iz različitih krajeva neke zemlje premještene i odgovarajućim inventarom opremljene stare zgrade radi očuvanja i izlaganja javnosti (Mlinar ibid.). Ta vrsta etnosela bit će u narednoj klasifikaciji opisana pod prvom stavkom rekonstrukcije.
7 U navedenome radu (Mlinar i Živković 1997: 94) etno-muzeji na otvorenom u Hrvatskoj svrstani su prema obujmu i
broju zgrada, tj. širini područja kojeg predstavljaju u tri kategorije: muzeje regionalnog karaktera, okućnice narodnog
graditeljstva jednog kraja, te pojedinačne zgrade. Međutim, s obzirom na veličinu i ambicije etno-sela u privatnoj
izvedbi koja ovdje fenomenološki razmatramo, usporedba je moguća samo s navedenim muzejima na otvorenom u
Kumrovcu i Donjoj Kupčini.
197
VRSTE ETNO-SELA
Prema vrsti i načinu izvedbe te svrsi, pojavu etno-sela moguće je klasificirati u tri
skupine:
1. Rekonstrukcija
2. Revitalizacija “in situ”
3. Inscenacija
Rekonstrukcija
U skupinu rekonstruiranih etno-sela svrstavamo situacije u kojima investitor na
praznoj parceli doseljavanjem tradicijskih zgrada i njihovim manje-više uspješnim
lociranjem dočarava prostornu situaciju tradicijskih okućnica i načina života. S obzirom na to da je riječ o rekonstrukciji premještajem izvornih stambenih i gospodarskih objekata, za očekivati je da će posrijedi uglavnom biti drvena arhitektura.
Kao reprezentativan primjer ove vrste etno-sela uzet ćemo Etno-selo Kravaščica,
vlasnika i idejnog pokretača akademskog kipara Radivoja Jovičića.
Revitalizacija “in situ”
Primjeri etno-sela na principu revitalizacije “in situ” najbrojniji su i nalazimo ih od
Dalmacije, preko Gorskog kotara do Slavonije. Premda su inicijative za njihovim
osnivanjem postojale i prije, snažan inicijatorski i programatski zamah došao je u
obliku Deklaracije o ruralnom turizmu, datirane 9. travnja 2008. godine u Benkovcu. Brojnost institucija potpisnica te Deklaracije8 kao i njezini sveobuhvatni ciljevi
poput potenciranja i uključivanja koncepta ruralnog turizma u sve institucionalne
razine od Vlade RH, preko područne i lokalne uprave, sustava turističkih zajednica, razvojnih agencija, znanstvenih i stručnih institucija te strukovnih udruženja,
poticanja “edukativnih procesa u obrazovnim institucijama glede očuvanja i revitalizacije tradicijske graditeljske baštine i primjerene izgradnje novih struktura
na ruralnim područjima”, svakako su dali vjetar u jedra onim jedinicama lokalne
samouprave koje na svojim područjima imaju potencijala za promicanje i pokretanje projekta etno-sela, tim prije što se u Deklaraciji izričito spominje kao jedna od
8 Potpisnici Deklaracije su župani i županice sljedećih županija, gradova i ustanova: Dubrovačko-neretvanske, Istarske,
Krapinsko-zagorske, Ličko-senjske, Osječko-baranjske, Požeško-slavonske, Sisačko-moslavačke, Splitsko-dalmatinske,
Šibensko-kninske, Virovitičko-podravske, Vukovarsko-srijemske, Brodsko-posavske te Zadarske, zatim gradovi Samobor, Hvar i Nova Gradiška, općine Cestica i Lovinac, Državni zavod za zaštitu prirode, Fond za zaštitu okoliša i
energetsku učinkovitost, Hrvatske šume, Hrvatski farmer d.d., Hrvatski zavod za vinogradarstvo i vinarstvo, Institut
za poljoprivredu i turizam Poreč, Centar za brdsko-planinsku poljoprivredu Primorsko-goranske županije, Udruga
malih i srednjih poduzetnika, Klub članova “Selo”, Ruralis – konzorcij agroturizma i ruralnog turizma Istre, te Udruga
za razvoj sela “Slavonika”.
198
njezinih svrha “prihvaćanje i provođenje projekta etno-eko sela na području cijele
Hrvatske”.
Najdalje se u organizacijskom, financijskom i operativnom pogledu u pokretanju etno-sela otišlo u Splitsko-dalmatinskoj županiji, što je s obzirom na njezin
apsolutni turistički primat u zemlji i razumljivo. Nakon što je prostornim planom
Splitsko-dalmatinske županije ustanovljen registar ruralnih naselja koja se tretiraju
kao zaštićene cjeline kulturnih dobara, u ožujku 2005. godine Skupština županije
usvojila je “Program poticanja obnove raseljenih i zapuštenih sela Etno-eko” radi
proširenja turističke ponude. Program podrazumijeva očuvanje kulturne baštine;
obnovu starih kuća, gospodarskih objekata, zadružnih domova, škola, crkava, kapela i ostalih objekata; obnovu postojećih infrastrukturnih objekata kao i izgradnju novih; zaustavljanje raseljavanja (demografske erozije); povratak domicilnog
stanovništva u navedena naselja; promociju dalmatinskog turizma u nas i u svijetu;
komercijalizaciju obnovljenih smještajnih i ugostiteljskih kapaciteta (seoski turizam); oživljavanje tradicijske proizvodnje i starih obrta; proizvodnju zdrave hrane; napokon, poticanje i zaštitu tradicijskih proizvoda otoka i Dalmatinske zagore
(Stella 2008). Od te inicijalne 2005. godine naovamo, Splitsko-dalmatinska županija svake je godine objavljivala javni poziv za prijavu potencijalnih “Etno-eko”
sela za dodjelu bespovratnih sredstava, tako da je tim programom obuhvaćeno
33 naselja odnosno etno-sela.9 Njih nekoliko, poput Gornje Podstrane, Murvice,
Humca na Hvaru i Malog Grablja, trenutno su u visokom stupnju realizacije, što
znači da su na tim područjima organizirani mali ruralni restorani, osiguran smještaj turista, a organiziraju se i izleti. Nositelji programa su lokalne udruge ili lokalna samouprava, a prate ga izrada geodetske podloge, konzervatorskog elaborata i
urbanističkog plana.
Zamišljeno je da se prema funkciji koju mogu ispunjavati ta vrsta etno-sela podijeli u nekoliko kategorija:
a) izletnička etno-eko sela,
b) smještajna etno-eko sela,
c) agroturistička etno-eko sela,
d) umjetnička etno-eko sela.10
9 Riječ je o sljedećim lokalitetima: Topići-Bast (općina Baška Voda), Topići (općina Baška Voda), Zorače (Grad Hvar),
Malo Grablje (Grad Hvar), Velo Grablje (Grad Hvar), Brusje (grad Hvar), Humac (općina Jelsa), Podhumlje (grad
Komiža), Tugare Ume (grad Omiš), Čažin Dolac (grad Omiš), Dol (općina Postira), Gornji Proložac Podi (općina
Proložac), Blace (grad Solin), Grohote (općina Šolta), Bugarini (grad Trilj), Gornje Voštane i Grubišići (grad Trilj),
Kokorić (grad Vrgorac), Veliki Gdinj (grad Vrgorac), Karoglani (općina Zmijavci), Murvica (općina Bol), Gornja Podstrana (općina Podstrana), Lolić i Mijatovići (grad Split), Stara Podstrana (općina Podstrana), Brdaci (Zec) (općina
Lećevica), Divojevići (općina Lećevica), Radošić (općina Lećevica), Botić-Opor (općina Prgomet), Naklo – Tavnice
(općina Lokvičići), Jesenice (općina Dugi Rat), Duće (općina Dugi Rat), Mala Rudina (grad Stari Grad), Bekavci Kričak
(općina Brela), Rušinovići (Drvenik Veliki) (grad Trogir).
10 Vidi Stella (2008).
199
Slika 1: Etno-selo, Veliki Gdinj, Dalmacija (izvor: Konzervatorski odjel u Splitu, 2007.)
Iz svega je razvidno da je takav sustavan pristup suradnje svih zainteresiranih strana, a pod nadzorom i uz pratnju stručnjaka nadležnog Konzervatorskog odjela u
Splitu Ministarstva kulture koji sudjeluju u svakoj fazi oblikovanja etno-sela, preporučljiv model za pristupanje revitalizaciji napuštenih i depopuliranih naselja te
njihovo uključivanje u ekonomsku i životnu funkciju. Napomenimo samo da je
pritom jedino upitna (premda iz marketinških razloga razumljiva) potreba za korištenjem naziva etno-sela, s obzirom na to da samo etimološka i semantička pozadina odudara od projekta inače ukorijenjenog u autohtonoj kulturi i stvarnosti.
Na sličnome je tragu ideji proglašavanja etno-sela u Splitsko-dalmatinskoj županiji bila i inicijativa za uspostavljanjem eko- odnosno etno-sela Gramalj u općini
Skrad Primorsko-goranske županije. U tom planinskom naselju, gdje su prije pedesetak godina živjela 53 stanovnika, život je zamro, a preostale kuće vlasnici tek
povremeno posjećuju i održavaju vikendom. S obzirom na relativnu očuvanost i
autohtonost naselja, Turistička je zajednica Skrad uz znatnu financijsku potporu
Primorsko-goranske županije te suradnju sa zainteresiranim vlasnicima kuća pokrenula inicijativu turističkog oživljavanja Gramlja. Za to je u županijskom proračunu za 2009. godinu već bila dodijeljena znatna novčana potpora. Međutim, od
te se prvobitne ideje potom u županiji naglo odustalo, naručena je i studija Sveučilišta u Rijeci pod nazivom “Eko-etno selo u Gorskom kotaru” (2008.) da bi na
tragu jednoga od triju u studiji ponuđenih rješenja prevagu ipak odnijela odluka
200
o izgradnji potpuno novog etno-sela na lokalitetu Stara Sušica na površini od 4-5
ha neizgrađenog zemljišta.11 I dok je zamisao projekta etno-sela u Gramlju imala
pozitivnu okosnicu revitalizacije autentičnog lokaliteta “in situ”, konceptualni pomak prema greenfield investiciji u izgradnju sasvim novog etno-sela odvodi čitav
projekt na potpuno sklizak teren upitnog načina predstavljanja tradicijske baštine,
tim prije što u čitav proces dosad nikako nije uključena nadležna struka.
Nešto je drukčiji pristup promicanju vlastitih turističkih potencijala trendom
proglašavanja etno-sela u primjeru Karanca u Baranji. Tu, naime, nije riječ o napuštenom ili zapuštenom naselju, već naprotiv, riječ je o selu koje svoj ruralni turizam zasniva na “velikom broju očuvanih i naseljenih tradicionalnih panonskih
kuća koje imaju veću ili manju okućnicu urešenu etno elementima – starim plugovima, drvenim koritima, starim kolima i drugim elementima sačuvanim iz davnih
vremena. Sa širokim šorovima, stazama za šetnju i raznim starinskim pomagalima
cijelo selo izgleda kao etno zelena oaza.”12 U selu se nalazi i etnografska zbirka obitelji Sklepić s više od 2000 eksponata smještenih u autohtonoj baranjskoj kući s
kraja devetnaestog stoljeća. Na seoskom imanju Sklepićevih posjetitelji Karanca
mogu se okušati i u izradi lončarskih proizvoda na lončarskom kolu, vidjeti staru kovačnicu i izraditi suvenir potkove. U očuvanoj starinskoj stolarskoj radionici
nalazi se preko tisuću komada starog zanatskog alata te neki od sačuvanih stolarskih proizvoda iz prošlih vremena. U sklopu etno-restorana “Baranjska kuća” je
antikvarnica s nekoliko tisuća antikviteta različite starosti.13 Blizina Parka prirode
Kopačkog rita, Dunava, baranjskih podruma ukopanih u les, starog mlina i ostalih
tradicijskih i prirodnih odlika toga kraja te smještaj u autohtonim seoskim obiteljskim gospodarstvima, samo povećavaju turistički potencijal etno-sela Karanac. Tu
programatsku usmjerenost ka brendiranju jednog seoskog naselja u skladu s “etno”
duhom vremena, lokalna samouprava je potvrdila i kandidaturom etno-sela Karanac za “Europsku turističku destinaciju izvrsnosti – najbolje seoske destinacije”.
Negdje između navedenih modela uspostavljanja etno-sela nalazi se Eko-etno
selo Stara Kapela. Skupina entuzijasta s poduzetničkim duhom i senzibilitetom
za tradicijsku baštinu, okupljena u istoimenu udrugu, krenula je u otkup nekoliko
kuća u tome selu u Brodsko-posavskoj županiji smještenom među obroncima Požeške gore. Vizija kojom su se vodili je pretvaranje sela u zanimljivu turističku destinaciju tipa “selo-hotel”. Zasad su uređene i u turističku funkciju za iznajmljivanje
osposobnjene četiri kuće dok se još dvije pripremaju. Za što autentičniji ugođaj u
kućama prikupljena je etnografska građa (od namještaja i uporabnih predmeta do
11 Zanimljiva i indikativna je činjenica da među sedmero autora spomenute studije čiji je cilj bio napraviti analizu mogućih lokaliteta za uspostavljanje jednog kulturno-turističkog centra zasnovanog na konceptu iskorištavanja tradicijske
etnografske baštine, nije uključen niti jedan suradnik etnološke ni konzervatorske struke.
12 http://www.karanac.com/etno_selo.htm (15. 1. 2010.).
13 Ibid.
201
tekstila) za opremu dvadesetak objekata. U tome je procesu sudjelovao i etnolog
kao savjetnik, dok je obnova samih kuća zasnivana na kazivanjima starijih mještana koji još uvijek žive u selu.14
Inscenacija
Dok smo u kategoriji rekonstrukcije imali pokušaj da se oblikovanjem etno-sela preseljenjem tradicijskih zgrada i njihovim manje-više vjernim razmještajem u
prostoru što vjernije dočara arhitekturna i ambijentalna starina, u revitalizaciji “in
situ” hvale vrijedno nastojanje na obnovi autentičnih naselja i zgrada radi ostvarivanja komercijalnih učinaka, u kategoriji inscenacije imamo sinergiju nestručne
prezentacije i poduzetništva uporabom pojma “etno” kao kulturnog brenda.
Već iz samog naziva projekta “Etnoland Dalmati” da se naslutiti odstupanje
od autohtonosti tvorbom nove riječi po uzoru na drugovrsne i poznate predloške
poput Disneylanda, Gardalanda i dr. “Etnoland Dalmati” otvoren je za javnost od
kraja 2007. godine, a nominalno se prostire na 15000 četvornih metara nekoć pustog terena u blizini Pakova Sela. Nasuprot čestim tekstovima u tisku i na internetskim portalima koji ovaj projekt uzdižu kao reprezentativan doprinos promicanju
tradicijskog načina života u turističkom kontekstu15 te samim promotivnim lecima
na stranicama “Etnolanda Dalmati” gdje se strancima nudi iskustvo “duha i duše
Dalmacije”, odnosno “doživljaj izvorne Dalmacije”,16 činjenično je stanje drugačije. Od “etno” sadržaja tu je jedino prikupljeni starinski namještaj, alati, uporabni
predmeti i tekstil. Međutim, za njihovo izlaganje i pohranu izgrađena su dva objekta koja od tradicijskih elemenata imaju eventualno kamen kao građevni materijal, dok gabaritom i rasporedom prostorija te zgrade nemaju nikakvih dodirnih
točaka s tradicijskom kućom šibenskoga zaleđa i Dalmatinske zagore. U blizini je
od tradicijskih elemenata napravljeno “guvno”, čija se prezentacijska svrha sastoji
u folklornim nastupima koji tu započinju, a potom se nastavljaju u amfiteatru izgrađenom upravo za to. Pored nastupa KUD-ova, “Etnoland Dalmati” organizira
i Dane sira, radionice upoznavanja starih zanata, obradu vrta i dr. Te radionice,
pokazivanje rada na tkalačkom stanu te ostalu brigu o turistima, restoranu i vrtu
vodi deset zaposlenih ljudi iz okolice.
Pored, dakle, činjenice da je ovdje riječ ne samo o neadekvatnoj prezentaciji
tradicijskog života toga kraja u potpunosti prilagođenoj poduzetničkoj ideji na šte14 Prema informacijama iz razgovora s osnivačem udruge “Eko-etno selo Stara Kapela” dr. Antunom Tucićem te prema
http://www.stara-kapela.hr/O_nama.html (15. 1. 2010.).
15 Usp. Jadranka Klisović: “Joškovo kameno carstvo u Pakovu Selu”, Vjesnik, 4. travnja 2007., str. 27.; Jadranka Klisović: “‘Etno
zemlja Dalmati’ oduševila i domaće i strance”, 22. listopada 2007., str. 13; PV/Sanja Plješa: “Etnoloand-Dalmati: ‘Vrata’
u šibensku regiju”, Privredni vjesnik, http://www.privredni.hr/index.php?option=com_content&task=view&id=1149
(9. 12. 2008.).
16 http://www.dalmati.com/Flyer-1.html, http://www.dalmati.com/Flyer-2.html (21. 1. 2010.).
202
tu etnografske činjeničnosti, javlja se i drugi problem koji je i jednom od središnjih
motivacija za nastanak ovoga rada. Naime, u nastanak ovoga projekta financijski
su bili uključeni i Ministarstvo turizma, poljoprivrede i gospodarstva te Hrvatska
banka za obnovu i razvoj. U zadnje vrijeme u financiranje nekih zbivanja u “Etnolandu Dalmati” uključeno je i Ministarstvo kulture. U svemu tome je bitno da sam
“Etnoland” ni na koji način nije projekt koji bi autentično prezentirao hrvatsku tradicijsku, etnografsku baštinu toga kraja, te da u njegov nastanak i oblikovanje sadržaja nisu bili uključeni stručnjaci. Kako će to još jednom biti naglašeno u završetku
teksta, smatramo da bi institucije koje dodjeljuju novčana sredstva za prezentaciju
tradicijske baštine, pogotovo ona bespovratna, morale u svoje kriterije za dodjelu
uvrstiti i obaveznu suradnju i nadzor kompetentnih stručnjaka etnologa.
ETNO-SELA IZVAN HRVATSKE
Trend uspostavljanja etno-sela u privatnom poduzetništvu, kako je uvodno napomenuto, nipošto nije ograničen samo na područje Hrvatske. Dapače, neki od najambicioznijih i financijski najvećih, premda u stručnom pogledu ne i pozitivno valoriziranih projekata, nalaze se upravo u našem susjedstvu. Predložena klasifikacija
etno-sela prema vrsti i načinu izvedbe te svrsi primjenjiva je i u ovim slučajevima.
Kratko ćemo se osvrnuti na samo dva primjera etno-sela u Bosni i Hercegovini.
Etno-selo Herceg u Međugorju također je svojevrsni greenfield projekt privatnog investitora. Otvoreno je u siječnju 2009. godine na 4 ha, odnosno 2 ha
izgrađene površine s pedeset objekata raznih veličina i namjena, uključujući i
ugostiteljske. Premda je prefiks “etno” i ovdje svjesno upotrijebljen radi tradicijske konotacije koju priziva, iz riječi direktora sela Branimira Penave je vidljivo da
od samog začetka cilj projekta nije bila rekonstrukcija autentičnih etnografskih
čimbenika tradicijskih sela tog podneblja, već je napravljen “turistički proizvod s
elementima ‘etna’”17 predstavljenim u kamenu kao građevnom materijalu, štalama
sa životinjama, kapelici, mlinici, zbirci etnografskih predmeta. No odstupanje od
autohtonosti je u činjenici da se, primjerice, pored kamenih kuća netradicijskih gabarita sa smještajnim kapacitetima na području tog etno-sela u Hercegovini nalaze
i amfiteatar, tri umjetna jezera od po tisuću kvadrata te vodopad.
Etno-selo Stanišići nastalo je 2003. godine kraj Bijeljine kao komercijalni projekt privatnog investitora. Zamišljeno je u dvije cjeline. Jedna prikazuje svjetovni
17 Intervju za Studio 88, http://www.studio88.ba/bh/40/mo/12450/ (26. 1. 2010.). “Riječ je o turističkom projektu Međugorja koji ima naglasak na etnopriči, projektu kakvi su u svijetu u trendu” (Branimir Penava, http://www.grude-online.info/Zanimljivosti/Etno-selo-Herceg-svoje-posjetitelje-ostavlja-u-cudu.html, 26. 2. 2010.).
203
život i izgrađena je od drva. Čine je drvene kuće – brvnare s tradicijskim pokućstvom i izloženim narodnim nošnjama. Kuće povezuju popločane kamene staze,
a u središtu sela su dva umjetna jezera. Tu su i autentični vodenica, mljekarnik,
kovačnica, kameni bunar i ambar. Međutim, cjelokupna organizacija zgrada i prostora tog “etno” dijela sela zapravo spada u područje inscenacije i svojevrsnog bajkovitog prikaza zamišljenog sela. Druga cjelina sela je potpuni odmak od ikakve
autohtonosti i svojevrstan je kuriozitet u koncepciji etno-sela na dosad promatranim prostorima. Za nju se kaže da je duhovnog karaktera i predstavljena je skupom
povijesnih i religijskih replika. Sa svjetovnim je dijelom sela povezana velikim kamenim mostom, koji je replika Kozje ćuprije iz Sarajeva. Preko njega se dolazi do
krstionice, koja je izrađena po uzoru na malu crkvu koja postoji na Aljasci. U srcu
te cjeline je manastir svetog oca Nikole, replika manastira Kumanice, zadužbine
Nemanjića, i u njemu su relikvije cara Uroša, svetog oca Nikolaja te svetog oca
Nikole. Pored manastira je manastirska kuća (konak). U sklopu Etno-sela Stanišići
otvoren je i hotel Pirg, replika kule sa Svete Gore, odnosno replika pirga (tornja uz
manastir za odbranu od gusara i dr.) Svetog Save.
Ova dva primjera etno-sela na području BiH primjer su one vrste spoja poduzetništva i upotrebe tradicijske kulture u komercijalne svrhe kakav bi trebalo
nastojati izbjeći ili onemogućiti na području Hrvatske.
Slika 2: Duhovni dio Etno-sela Stanišići (izvor: http://www.etno-selo-com/)
204
ZAKLJUČNO
Na temelju postojećeg stanja moguće je konstatirati dvije vrste trendovskih intervencija uspostavljanja etno-sela: pozitivne i poželjne (koje u svojoj ekspoziciji poštuju duh tradicijskoga sela i načina življenja) i negativne (koje posve proizvoljno
stvaraju okruženje prema vlastitim zamislima investitora). Pritom se u potonjem
slučaju tradicijska kulturna baština koristi samo kao terminološki i scenografski
celofan u koji je zapravo zapakirana prije i iznad svega komercijalna motivacija bez
stvarnog reprezentativnog učinka.
Dvije su ključne riječi koje, stoga, karakteriziraju fenomen etno-sela: poduzetništvo i identitet. S jedne strane, postoji svijest o sve većoj vrijednosti koju u
globalnoj univerzalizaciji masovne kulture imaju tradicijske kulturne posebnosti
koje sadržavaju i predstavljaju identitet nekoga kraja ili etnosa. U zasad većem broju primjera formiranja etno-sela u Hrvatskoj tom se faktoru očuvanja tradicijskog
identiteta i njegovoj komercijalnoj ponudi i iskorištavanju pristupa na primjeren
način, premda ne uvijek i u suradnji sa strukom. No s druge strane, kako smo vidjeli, postoji opasnost da jedan dio na tragu toga trenda projektiranih etno-sela
u eksploataciji tradicijskoga identiteta pođe krivim putem. Riječ je o posljedici
drugoga trenda, o stasanju potrošačkog društva, odnosno “homo oeconomicusa”
(Skoko 2004: 41), čijoj je konzumaciji sve podređeno. Naime, ako se turizam u
velikoj mjeri svodi na kupovanje identiteta, što je u današnje doba u turističkom
svijetu borbe za što bolji plasman imidža dovelo do velike postmoderne groznice kupoprodaje identiteta (Skoko 2004: 273), onda je sasvim razumljivo da svoj
dio tog velikog kolača na lokalnoj razini nastoje uzeti i lokalni poduzetnici iskorištavanjem onoga što im je, pored prirodnih ljepota, na raspolaganju. Međutim,
upravo je to prostor u koji bi se normativno trebala uključiti i država preko svojih
institucija nadležnih za skrb o kulturnoj baštinu, njezino očuvanje i predstavljanje. Činjenica da vlasnici etno-sela u ponudi svojih djelatnosti nude i provode i
edukaciju domaćih i stranih turista te školske djece, poziva etnološku, pa i druge
struke na promišljanje te pojave i mogućnosti za stručnim intervencijama na institucionalnoj razini. Tako bi se u suradnji s vlasnicima takvih projekata poboljšalo
njihovo osmišljavanje i u začetku otklonilo moguće zastranjivanje u predstavljanju
hrvatske ruralne graditeljske i kulturne baštine.
205
Literatura i izvori
Đaković, Branko. 1997. “Žumberačko eko-selo”. Muzeologija 34: 167–172.
Freudenreich, Aleksandar. 1972. Kako narod gradi na području Hrvatske. Zapažanja, snimci i crteži
arhitekta. Zagreb: Republički zavod za zaštitu spomenika kulture.
Mlinar, Ana. 1994-1995. “Muzej na otvorenom Zaanse Schans kraj Amsterdama. Povod za kratak pregled stanja etnoparkova u Hrvatskoj.” Godišnjak zaštite spomenika kulture Hrvatske
20/1994-21/1995: 155–167.
Mlinar, Ana. 1999. “Obnova tradicijske kuće i rekonstrukcija oglednog hrvatskog pučkog obiteljskog vrta”. U Hrvatski obiteljski tradicijski vrt. Donja Stubica: Turistička zajednica grada Donja
Stubica.
Mlinar, Ana i Zdravko Živković. 1997. “Hrvatski etno-muzeji na otvorenom”. Muzeologija 34: 94–126.
Piškor, Mojca. 2008. “Koncert etnoglazbe: Kaj je etno?” U 42. Međunarodna smotra folklora, Zagreb, 16.-20. srpnja 2008.
Ružić, Pavlo. 2009. Ruralni turizam. Pula: Institut za poljoprivredu i turizam Poreč.
Salopek, Davor, Ksenija Petrić i Ana Mlinar. 2009. Posavska tradicijska drvena kuća – priručnik za
obnovu. Zagreb: Ministarstvo turizma, Ministarstvo kulture.
Skoko, Božo. 2004. Hrvatska [identitet, image, promocija]. Zagreb: Školska knjiga.
Stella, Joško. 2008. “Etno-eko sela”. U Međunarodna konferencija “Turističke mogućnosti jadranskog
zaleđa. Federalno ministarstvo okoliša i turizma, Mostar, 2. – 4. 4. 2008., 251–265.
Etno-sela kao trendovske intervencije u seoskim prostorima
Sažetak
Posljednjih nekoliko godina na području Hrvatske te u nekim susjednim državama
(Bosna i Hercegovina, Srbija), zamjetan je trend intervencija u ruralne prostore radi
kombiniranog ostvarivanja novih oblika privređivanja turističkim predstavljanjem
tradicijske arhitekture i načina življenja. Takve se intervencije često izvode na velikim
površinama, a financiraju ih privatni poduzetnici. Priprema i provedba tih projekata
često se odvija bez prethodnih konzultacija bilo s kojom službom i strukom, pa tako
ni s konzervatorskom. Stoga treba upozoriti na to da njihova izvedba i prezentacija etnološki gledano zna biti neprimjerena. Na temelju postojećeg stanja moguće je konstatirati dvije vrsta trendovskih intervencija: pozitivne (koje u svojoj ekspoziciji poštuju
duh tradicijskog sela i načina življenja) i negativne (koje posve proizvoljno stvaraju
okruženje prema vlastitim zamislima investitora). Činjenica da vlasnici takvih posjeda
nazivaju takva područja “etno selima”, “eko selima”, “etno-eko selima”, pa čak i “etnolandom”, te da u ponudi svojih djelatnosti nude i provode i edukaciju školske djece i
turista, poziva etnološku, pa i druge struke, na promišljanje te pojave i mogućnosti za
stručnim intervencijama na institucionalnoj razini. Tako bi se u suradnji s vlasnicima
takvih projekata poboljšalo njihovo osmišljavanje i u začetku otklonilo moguće zastranjivanje u predstavljanju hrvatske ruralne graditeljske i kulturne baštine.
206
Etno-eko vasi kot trendne intervencije na podeželju
Povzetek
V zadnjih nekaj letih je na Hrvaškem in v nekaterih sosednjih državah (Bosna in Hercegovina, Srbija), prisoten trend intervencij v ruralnih prostorih, s ciljem kombiniranega oblikovanja novih načinov podjetništva skozi predstavitev tradicionalne arhitekture in načina življenja. Takšne intervencije se pogosto izvajajo na velikih površinah,
financirajo pa jih zasebniki. Priprava in izvedba teh projektov se pogosto odvija brez
predhodnega posvetovanja s pristojnimi uradi, s stroko ali konservatorji, zaradi česar je
izvedba in predstavitev tovrstnih projektov v ekološkem pogledu pogosto neprimerna.
Glede na obstoječe stanje lahko govorimo o dveh vrstah trendnih intervencij: pozitivni, ki v svoji ekspoziciji spoštuje duh tradicionalne vasi in njenega načina življenja in
negativna, ki povsem samovoljno, po zamislih investitorjev, oblikuje okolje. Dejstvo,
da lastniki takšnih posesti svoje imetje imenujejo “etno vasi”, “eko vasi”, “etno-eko vasi”
ali celo “etnoland” ter da ponujajo oz. v okviru svojih dejavnosti izvajajo tudi edukacijo
šoloobveznih otrok in turistov, pred svojevrsten izziv postavlja etnološko, pa tudi druge
stroke in jih poziva, da proučijo te pojave in tudi možnosti za strokovne intervencije
na institucionalni ravni. Na ta način bi lahko, v sodelovanju z nosilci takšnih projektov, izboljšali njihovo načrtovanje in že na začetku preprečili odstopanja oz. nepravilno
predstavljanje hrvaške ruralne stavbne in kulturne dediščine.
Ethno-eco Villages – Entrepreneurship Trend in Rural
Areas
Summary
Over the past few years in Croatia and some neighbouring countries (Bosnia and Herzegovina, Serbia), there is the trend of interventions in rural areas with the intention
to achieve new forms of entrepreneurship through presentations of traditional architecture and way of life. Such projects are often conducted on large areas, and financed
by private entrepreneurs. Conceptualisation and implementation of such projects is
often conducted without any prior consultations with any competent institution and
professionals, including conservators. Therefore, both their performance and presentation are often ecologically inappropriate. According to the current situation there
are two types of such interventions: positive interventions – which in their exposition
comply with the spirit of traditional village and way of life, and negative interventions
– which completely arbitrarily create an environment following the ideas of investors.
Due to the fact that the owners of such properties call these areas "ethnic villages",
"eco-villages", "ethno-eco villages" and even "ethnoland", and that they offer to provide and implement the education for school children and tourists, ethnological and
other professionals are expected to reflect on these phenomena and opportunities for
professional presentation at an institutional level. In this way, in cooperation with the
owners of such projects, their ideas would be improved and at the very beginning possible digression in the presentation of Croatian rural architectural and cultural heritage
would be avoided.
OČUVANJE DARUVARSKE I DUGOSELSKE
JEZGRE INTERPOLACIJOM
Ana Matanić
Ulaskom većih trgovačkih centara u povijesne cjeline došlo je do problema adaptiranja
povijesnih građevina. Sa svim tim problemima susreli smo se prilikom izdavanja uvjeta za objekte trgovačkog centra “Billa” u Dugom Selu i Daruvaru. To su dva primjera
adaptacije građevina ambijentalne vrijednosti gdje su zadovoljeni zahtjevi investitora dogradnjama u dubini parcele, a ulična pročelja i ambijent prostora obnovljeni su
prema izvornom stanju. Primjeri iz Dugoga Sela i Daruvara pokazuju da se i uz velike
zahtjeve investitora može očuvati ambijent i ulična vizura.
Ključne riječi: trgovački centri, izvorno, adaptacija, ambijent, dogradnja
Vrijeme tranzicije u Hrvatskoj, kao i u drugim tranzicijskim zemljama, donijelo je
neke nove zahtjeve i drugačije investitore na područjima velikih, ali i malih naselja. Gradnja trgovačkih centara obilježila je razdoblje devedesetih godina dvadesetog stoljeća i cijelo prvo desetljeće dvadeset prvog stoljeća. Veliki trgovački centri uglavnom su smješteni izvan naselja, prije svega zbog mogućnosti osiguranja
parkinga i potrebe za velikom kvadraturom. No, neki od njih htjeli su ući u sama
naselja, nastojeći dobiti gotovo sve što su dobivali na “livadama” izvan naselja. Problemi koji su nastali prilikom podnošenja zahtjeva za gradnju trgovačkog centra
prije svega su:
1. traženje rušenja postojećih objekata,
2. traženje mogućnosti gradnje novog objekta u dubini parcele,
3. rješavanje parkinga u prednjem dijelu parcele,
4. potreba za kružnim tokom za kolni ulaz i izlaz automobila i opskrbe,
5. slobodan ulaz na parcelu bez naznačavanja regulacione linije građevinom ili
barem ogradom uz ulicu.
Takvim zahtjevima u povijesnim cjelinama gubimo:
1. postojeći objekt,
2. izvornu parcelaciju,
3. ambijent ulice, s obzirom na to da postojeći ulični niz “curi” u dubinu parcele, čime
se gube osnovne karakteristike nekog naselja, a dobiva se zbrka u prostoru,
208
ANA MATANIĆ
4. kvalitetno oblikovanje građevina: nova arhitektura uglavnom je loša, najčešće
oblikovana u “stilu” ušminkanih tvorničkih hala.
Prihvatljive intervencije u zaštićenim povijesnim cjelinama teško mogu zadovoljiti
zahtjeve investitora trgovačkih centara s obzirom na potrebe za velikom kvadraturom i parkingom te ostalim navedenim zahtjevima. Isto tako, više valorizirani
objekti unutar povijesnih cjelina ne mogu se adaptirati i dograđivati kako bi se
dobila veća kvadratura. Stoga su pokušaji iznalaženja kvalitetnog rješenja iziskivali
brojne konzultacije i kompromise s investitorima. Tu su i veliki pritisci investitora
nakon dobivanja negativnih uvjeta i suglasnosti i njihovog nepristajanja na ponuđene mogućnosti prilagođavanja postojećeg traženim zahtjevima i uvjetima. U
velikim gradovima urbanistička matrica dozvoljava dogradnje u unutrašnjosti parcele, budući da su građevine spojene sa susjednima i da te intervencije nisu vidljive
s ulice. U manjim sredinama povijesna urbanistička matrica parcela sa slobodno
stojećim objektima često onemogućava kvalitetna rješenja za takve intervencije.
U daljnjem izlaganju navodimo dva primjera gdje sačuvani postojeći objekti,
koji su kvalitetno adaptirani i dogradili, a da nisu narušili ambijent ulice ili su mu
čak doprinijeli, te mogu biti primjer za druge slične situacije.
Prvi je primjer adaptacija prizemnog objekta u Dugom Selu, a drugi je adaptacija visoke prizemnice u Daruvaru.
Dugo Selo je krajem devetnaestog stoljeća postalo sjedište kotara i od tipičnog
seoskog naselja s pretežno drvenom izgradnjom seoskih okućnica mijenja izgled i
karakter izgradnjom nekoliko javnih reprezentativnih zidanih objekata uz glavnu
cestu već formiranog izduženog naselja.
Do prve četvrtine dvadesetog stoljeća nastao je najkvalitetniji građevinski i
urbani opus Dugog Sela, koji je dobrim dijelom sačuvan i danas – pučka škola,
zgrada katastarskog suda, željezničke pruge, nekoliko vlastelinskih i posjedničkih
imanja, a grofovi Draškovići su uz Dvor sagradili još nekoliko kuća u glavnoj ulici.
Te su kuće dale mjestu novi izgled, a građene su u pojednostavljenim oblicima
povijesnih stilova. Primjer iz Dugog Sela predstavlja još jednostavniji oblik zidane
prizemnice s jednostavnim krovnim vijencem i s pet prozorskih otvora, koji su
tijekom zadnjih desetljeća često mijenjani bez ikakvog koncepta i reda. Na slici
1 i 2 može se vidjeti više ulaza u različite lokale koji prikazuju potpuni nered na
pročelju. Takvo stanje možemo uočiti na mnogim primjerima u Dugom Selu.
OČUVANJE DARUVARSKE I DUGOSELSKE JEZGRE INTERPOLACIJOM
Slika 1 i Slika 2
209
210
ANA MATANIĆ
Prilikom razmatranja zahtjeva za gradnjom trgovačkog centra na mjestu prizemne
građevine u Zorićevoj ulici, konzervatorski odjel izdao je mišljenje da se postojeći
objekt ne može rušiti, nakon čega je od strane investitora zatraženo nekoliko sastanaka kako bi se ishodilo dopuštenje za rušenje. Isto tako je zatraženo i od Ministarstva kulture da razmotri mogućnost rušenja postojećeg objekta, što je također
odbijeno. Nakon svih tih pokušaja postignut je dogovor da se sačuva ulično platno
građevine, a da preostali dio građevine bude nov. Gabariti krova i pokrov od biber
crijepa također su se morali ponoviti, dok je u dubinu parcele dograđen novi dio.
S obzirom na to da je postojeće stanje prednjeg pročelja dosta izmijenjeno u odnosu na izvorno, prilikom izrade projektne dokumentacije vraćene su izvorne osi
otvora. Ulaz u trgovački centar projektiran je u stražnjem dijelu (izvorno je ulaz u
stambenu zgradu bio sa stražnje strane). Lijevo i desno od objekta uz ulicu – rub
parcele – uvjetovana je visoka ograda, kako bi veliki volumen u dubini parcele bio
što manje vidljiv i fingirao potez ulice. Takvim rješenjem došli smo do kvalitetnog
rješenja jednog pročelja u naselju koje je dotad bilo konflikt u prostoru. To se posebno osjeti u Dugom Selu, koje je jedno od najkonfuznijih prostora što se tiče
bespravnih intervencija na glavnim pročeljima, s naglaskom na reklame.
Nasuprot navedenom, kao loš primjer uklapanja možemo istaknuti trgovački
centar na suprotnoj strani Dugog Sela, koji je uvučen 50 metara od regulatorne
linije, a ispred njega se nalazi veliko parkiralište. Takvih primjera ima i u drugim
sredinama i oni govore sami za sebe. Uvlačenje volumena od regulatorne linije s
parkiralištem u prednjoj zoni je krajnje nedopustiv zahvat, s obzirom na to da se
linija uličnog poteza parcela i građevina uz rub ulice počne gubiti te dovodi do
nereda u prostoru. U Dugom Selu postoje brojni primjeri gdje se taj prazni prostor
u prednjem dijelu parcele koristi za izlaganje artikala koji se prodaju. Izloženi su
artikli vrlo često građevinski materijal, poljoprivredni strojevi i slično, što također
doprinosi sveukupnom lošem izgledu naselja.
211
Stoga ukazujemo na mogućnost adaptacije postojećih povijesnih građevina ambijentalne vrijednosti za potrebe trgovačkih centara srednje veličine, uz uvjet izvedbe ograde uz ulicu i mogućnost dogradnje u dubini parcele. Osim uvjeta danih za
trgovački centar, uvjetovano je i da se obnovi stambena katnica koja se nalazi na
istoj parceli prema propozicijama obnove kulturnih dobara, no taj objekt do danas
nije obnovljen.
Navodimo i primjer građevine u Daruvaru, gradu čija povijest seže 2000 godina u
prošlost i koji ima višestoljetnu tradiciju liječenja toplom vodom te značajan biljeg
grofova Draškovića. Grofovi Draškovići su gradu Daruvaru dali današnje ime i za-
212
ANA MATANIĆ
crtali jednu od osnovnih funkcija grada, a to je termalno lječilište, te su udarili temelje modernom naselju. Gradnjom željezničke pruge Daruvar se naglo razvija, te
stoga područjem povijesne cjeline Daruvara prevladavaju građevine u duhu historicizma i secesije. Za potrebe trgovačkog centra adaptirana je jednostavna uglovna
prizemnica s početka dvadesetog stoljeća, L tlocrtnog gabarita, s jednim krilom s
četiri prozorske osi i dužim s dvanaest prozorskih osi te ulazima na dužem kraku
i na odsječenom uglu. Pročelje nema nikakve profilacije osim sokla u podnožju i
drvene stolarije prozora – dvokrilni prozori s nadsvjetlom. Pročelja su žbukana
hirofom.
L tlocrtni gabarit pruža mogućnost još neutralnijeg uklapanja u postojeće
gabarite i dogradnju između dva krila. Investitor je također htio rušiti postojeći
objekt, ali je, zbog veće kvadrature samog objekta i jednostavne mogućnosti dogradnje u unutrašnjem dijelu parcele, brzo pristao na očuvanje izvorne građevine.
Vanjski gabariti su u potpunosti očuvani kao i svi detalji na prednjem pročelju,
uključujući i stolariju. Pročelje je obnovljeno tako da su izvedeni samo popravci
u žbuci i obojano pročelje u dogovoru s nadležnim konzervatorom, a investitor je
dobio sve što je tražio.
Zaključak bi bio da se niže valorizirane građevine – građevine ambijentalne
vrijednosti u povijesnim cjelinama – mogu adaptirati za potrebe trgovačkih centara i građevina nekih drugih namjena koje imaju potrebe za većom kvadraturom,
pogotovo ako se nalaze na velikoj parceli. Najbolje uklapanje takvih dogradnji je
kod uglovnih građevina, gdje dogradnje u unutrašnjosti parcele uopće ne moraju
biti vidljive s ulice.
Očuvanje daruvarske i dugoselske jezgre
interpolacijom
Sažetak
Dolaskom velikih investicija u Hrvatsku te inflacijom broja trgovačkih centara pojavio
se problem adaptiranja povijesnih građevina u skladu s njihovim potrebama. Isto tako,
zbog velike konkurencije postoji težnja da se trgovački centri smjeste što bliže urbanim
cjelinama ili čak u njima. Prilikom odabira lokacija postoji i problem osiguravanja parkirnih mjesta, koja su, uz potrebu za povećom kvadraturom, osnovni uvjet za gradnju
trgovačkog centra. Sa svim tim problemima susreli smo se prilikom izdavanja uvjeta za
objekte trgovačkog centra “Billa” u Dugom Selu i Daruvaru. To su dva primjera gdje je
investitor uspio zadovoljiti sve svoje uvijete, a da je u potpunosti sačuvan ambijent prostora vidljiv s ulice. Postojao je veliki otpor investitora da se postigne željeni rezultat,
ali, uz detaljne smjernice i sugestije, ti su prostori sačuvali ambijent, a u slučaju Dugog
Sela i oplemenili. Princip intervencije bio je da se očuva ulično pročelje i osnovni ulični
volumen, a da se u dubini parcele vrši dogradnja prema potrebi. Daruvar je primjer
uglovne građevine koja omogućuje izrazito neutralnu dogradnju u dvorišnom dijelu.
Predmetne građevine valorizirane su kao ambijentalne i kao takve podnose intervenciju očuvanja uličnog pročelja i dogradnju u dubini parcele. U slučajevima više valoriziranih građevina potrebno je sačuvati i osnovne volumene, ali svakako treba inzistirati
na očuvanju izvornog izgleda građevina i uličnih vizura naselja.
Ohranjanje daruvarskega in dugoselskega jedra z
interpolacijo
Povzetek
S prodorom velikih investicij in rastjo trgovskih centrov se je na Hrvaškemu pojavil
problem adaptacije zgodovinskih objektov za potrebe teh centrov. Zaradi izjemne konkurence med trgovci se namreč pojavljajo zahteve, da se trgovski centri postavijo čim
bliže urbanim središčem ali celo v njih. Pri izbiri lokacije sta zelo pomembna kvadratura in parkirni prostor, ki je osnovni pogoj za gradnjo trgovskega centra. Z vsemi temi
problemi smo se soočali pri določanju kriterijev za objekta “Bille”, v Dugem selu in v
Daruvarju. V obeh primerih je investitor dobil možnost, da je izpolnil vse svoje pogoje
za gradnjo, hkrati pa ta ni imela negativnega vpliva na videz njene okolice. Investitor se
je sicer dolgo in močno upiral kriterijem, a smo skozi podrobne smernice in predloge
na koncu dobili objekt, ki se lepo sklada z ambientom. V primeru Dugega sela je videz
objekta ambient celo oplemenitil. Princip intervencije je bil zadržati ulično pročelje in
osnovni ulični volumen, dograditev pa po potrebi izvesti v globino parcele. Daruvar
je sicer primer kotne gradnje, ki omogoča izrazito nevtralno dograditev v dvoriščnem
delu. Navedene gradnje so valorizirane kot ambientalne in kot takšne prenesejo intervencijo ohranjanja uličnega pročelja in dograditev v globino parcele. V primerih več
valoriziranih zgradb je potrebno zadržati tudi osnovne volumne ter obvezno vztrajati
pri ohranjanju prvotnega videza zgradbe in uličnih vizur naselja.
Preservation of Daruvar and Dugo Selo Centres by
Interpolation
Summary
Along with the large investments and too many shopping centres in Croatia, an issue
of adaptation of historic buildings to meet the requirements of the centres has arisen.
Moreover, due to high competition there is a tendency to place shopping centres as
close as possible to an urban complex or in it. When choosing a location there is an
issue of parking – a common feature for the construction of a shopping centre; and an
issue of size i.e. an adequate space. We had such an experience when issuing appropri-
213
214
ANA MATANIĆ
ate criteria for the location of Bila shopping centres at Dugo Selo and Daruvar. The
investor initially opposed the requirements, however, thanks to the provision of detailed guidelines and suggestions the investor managed to meet all the criteria regarding function, and ambience requirements, including the street façade, and we now have
these two places that preserve the ambience, and in the case of Dugo Selo even refine
it.The principle of the intervention was to preserve the street façade and the volume of
the existing buildings on the street façade, and to add an extension at the back side if
needed. Corner buildings in Daruvar are a good example where an extremely neutral
extension out into the courtyard area is allowed. The characteristic of the said buildings
is their ambient value which allows intervention to preserve street façade, and allows
extension in the courtyard behind. In the case of buildings of high architectural value it
is necessary to preserve their volume, insisting on preserving the original appearance,
and character of streets in the settlement.
KAM PELJE NAŠA POT – PREGLED
VAROVANJA KULTURNE DEDIŠČINE V
KOZJANSKEM PARKU
Božena Hostnik
V prispevku je poudarek na pregledu in stanju etnološke stavbne dediščine na območju Kozjanskega parka.
Ključne besede: kulturna dediščina, etnologija, kulturni spomenik, evidentiranje
UVOD
V pričujočem prispevku je obravnavano območje Kozjanskega parka ter z njim
povezan kronološki razvoj evidentiranja dediščine. Kozjansko je pokrajina, katere meje niso natančno definirane. S tem imenom označujemo območje južno od
Voglajne, zahodno od Sotle, vzhodno od Savinje ter severno od hribov vzhodnega Posavskega hribovja. Kozjanski park obsega območje, ki je na severu omejeno
z Rudnico, na vzhodu s Sotlo, na jugu pa preko Vetrnika in Orlice prehaja v Senovsko in Bizeljsko gričevje. Za območje je značilna prehodnost iz predalpskih
hribovitih in pretežno z gozdovi poraščenih predelov v ravnino ob Sotli. Med
ravninskim Obsoteljem in hribi vzhodnega Posavskega hribovja je vinogradniško
terciarno gričevje. Območje Kozjanskega parka, ki ima status regijskega parka, se
razprostira v jugovzhodnem delu Slovenije. Meji s Hrvaško ter meri 19.600 ha.
To je območje “regijsko značilnih ekosistemov in krajine z večjimi deli prvobitne
narave, kjer je človekov vpliv večji, vendar uravnotežen z naravo”.1 Območje obsega občine Bistrica ob Sotli, Podčetrtek, Kozje, Brežice in Krško. Področje celjske
enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine (dalje: ZVKDS) pa obsega občine
Bistrica ob Sotli (31,1 km2 – 11 naselij), Podčetrtek (60,6 km2 – 26 naselij) in
Kozje (89,7 km2 – 25 naselij). Nekdaj so bile vse tri občine del občine Šmarje
pri Jelšah. Občini Brežice in Krško spadata pod območje novomeškega ZVKDS.
Številni objekti, ki imajo status kulturnih (etnoloških) spomenikov ali dediščine,
so plod ustvarjalnosti kozjanskega človeka, kar daje velik pečat izjemnosti krajini,
ki je vključena v zavarovano območje Kozjanskega parka. Etnološki2 spomeniki
1 http://www.kozjanski-park.si/sl/dejstva-in-podatki/obmocje.
2 Pojem etnološki spomenik ali dediščina po Pravilniku o zvrsteh dediščine ni več v uporabi, temveč je vključen v 3. člen
NO2 pod “Stavbe” (Ur. l. RS, št. 102/10).
216
BOŽENA HOSTNIK
so območja, stavbe, skupine stavb, predmeti vsakdanje rabe in oblikovani izdelki,
ki izpričujejo način življenja in dela Slovencev, pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti ter drugih ljudstev na območju Slovenije.3 V Kozjanskem parku
je 96 objektov, ki imajo lastnosti kulturnega spomenika in so varovani z ustreznimi odloki.4 Na stavbno dediščino območja ter na njeno identiteto je v veliki meri
vplivala socialna struktura prebivalstva ter prevladujoči naravni materiali, ki so se
uporabljali pri gradnji.
Slika 1: Območje Kozjanskega regijskega parka, za katerega je evidenco kulturne dediščine izdelala celjska
Območna enota ZVKDS (Vir: GURS, merilo 1:118.312)
3 Ur. l. RS 7/99.
4 Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Šmarje pri Jelšah (Ur. l. RS, št. 69/93), ki se na podlagi
statutarnega sklepa o veljavnosti predpisov bivše občine (Ur. l. RS, št. 53/95) uporablja za območje občine Bistrica
ob Sotli. Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za območje občine Šmarje pri Jelšah (Ur. l. RS, št. 69/93), ki se na
podlagi statutarnega sklepa o veljavnosti predpisov bivše občine (Ur. l. RS, št. 53/95) uporablja za območje Občine
Kozje. Odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Šmarje
pri Jelšah (Ur. l. RS, št. 35/90) za območje občine Podčetrtek.
KAM PELJE NAŠA POT
217
KRONOLOŠKI PREGLED DELOVANJA
SPOMENIŠKOVARSTVENE STROKE
Prve evidence kulturne dediščine območja Kozjanskega segajo v leto 1971, ko je
teren raziskoval g. Ivan Sedej.5
Po potresu v letu 1975 je bila izdelana tipološka dokumentacija poškodovanih
etnoloških objektov.6
Leta 1988 so bile podane Strokovne osnove za razglasitev kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Šmarje pri Jelšah ter seznam spomenikov in dediščine na območju Spominskega parka Trebče.7 Strokovne osnove so bile sprejete z
Odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Šmarje pri Jelšah (Ur. l. RS, št. 35/1990).
Leta 1994 je bil podan Predlog za razglasitev naselbinskih in etnoloških spomenikov na severnem območju občine Šmarje pri Jelšah. Za občino Bistrico ob
Sotli je bilo podanih 12 predlogov, za občino Kozje 28 predlogov, za občino Podčetrtek pa 27 predlogov.8
Po razdružitvi občine Šmarje pri Jelšah na manjše enote so bile leta 2003 izdelane Strokovne podlage za spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana občine Bistrice ob Sotli.9
Za občino Kozje je pravno veljavni dokument Predlog za razglasitev kulturnih
spomenikov na območju občine Šmarje pri Jelšah iz leta 1994. V občini Kozje je
bila leta 2004 izvedena evidenca dediščine, ki bo upoštevana pri prihodnji izdelavi
Občinskega prostorskega načrta (OPN).
Leta 2005 so bile izdelane Smernice varstva kulturne dediščine za Strategijo
prostorskega razvoja občine Podčetrtek. Podanih je bilo 17 predlogov za kulturni
spomenik. Predlog do sedaj še ni bil sprejet.10 Še vedno velja odlok občine Šmarje
pri Jelšah iz leta 1990.11
5 Ivan Sedej; Etnološki spomeniki na območju občin Šmarje pri Jelšah. NC (op. gradivo ZVKDS) 0023/71.
6 Dokumentacija etnoloških objektov, občina Šmarje (Novak, Umek). NC 0032/74. Prostorska in tipološka dokumentacija v potresu poškodovanih etnoloških objektov na Kozjanskem (matrice). NC 0035/75.
7 Strokovne osnove za razglasitev kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Šmarje pri Jelšah. NC 236/88 Seznam
etnoloških spomenikov in dediščine in naselbinskih spomenikov in dediščine na območju SP Trebče v občini Šmarje
pri Jelšah. NC 244/88.
8 Predlog za razglasitev naselbinskih in etnoloških spomenikov na S območju občine Šmarje pri Jelšah. a. Občina Kozje,
b. Občina Podčetrtek, c. Občina Rogatec. NC 372/94.
9 Spremembe in dopolnitve planskih dokumentov za občino Bistrica ob Sotli. NC 657/03.
10 Strokovne podlage za spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega
plana občine Podčetrtek. NC 736/05.
11 Odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Šmarje pri
Jelšah (Ur. l. RS, št. 35/90).
218
BOŽENA HOSTNIK
ARHITEKTURNE DELAVNICE IN POSVETI V
KOZJANSKEM PARKU
V Kozjanskem regijskem parku je v letih 1999–2003 potekal sistematičen popis
stavbne dediščine oz. tako imenovane arhitekturne delavnice. V popisu so sodelovali študentje arhitekture in gradbeništva Visoke šole iz Regensburga in slovenski
študentje arhitekture. Do sedaj je bilo v okviru popisa obdelanega nekaj manj kot
polovica celotnega območja parka. Na arhitekturnih delavnicah je bilo evidentiranih 3057 objektov, dokumentiranih pa je 1161 objektov. Na podlagi analize je
bilo opredeljenih 466 identitetno kvalitetnih objektov (Zakonjšek 2007). Pri evidentiranju objektov so bili upoštevani geografski, etnološko-sociološki, časovni,
likovni in gradbeni kriteriji. Urejanje gradiva po časovnih zmožnostih uslužbencev
Kozjanskega parka še poteka. Pri gradbenih materialih močno prevladuje kombinacija kamna in lesa, dokaj pogosta je še vedno tudi lesena gradnja. Med kritino
prevladuje opečna, dokaj pogost je betonski zareznik in seveda salonitna kritina iz
70. let 20. stol., ki je takrat najpogosteje nadomeščala slamo.12
V okviru delavnic so bili izvedeni tudi trije posveti o evidentiranju kulturne
dediščine.
1999 – Evidentiranje in dokumentiranje v Kozjanskem parku,
2002 – Simpozij o 4-letnem evidentiranju,
2003 – Mednarodna arhitekturna delavnica na Trebežah.
Slika 2: Del dokumentacije iz arhitekturnih delavnic, ki jo hrani Kozjanski regijski park v Podsredi
12 http://www.kozjanski-park.si/sl/kultura/etnoloska-dediscina.
KAM PELJE NAŠA POT
219
Marca 2007 pa je v Podčetrtku potekal mednarodni posvet: Prostorska identiteta; prostorski razvoj v odprtem prostoru s poudarkom na območju Kozjanskega
parka.
SPOMENIŠKOVARSTVENE AKCIJE V KOZJANSKEM
REGIJSKEM PARKU
Poleg evidentiranja etnološke dediščine so v Kozjanskem parku potekale tudi
spomeniškovarstvene akcije na področju etnologije pod strokovnim vodstvom
območne enote Celje.
Leta 1999 je bil izdelan konservatorski program za obnovo Kukovičičevega
mlina Podsreda – Hiša Podsreda 3 (EŠD 4673).13
Leta 2000 je bil za stanovanjsko hišo Lesično – Hiša Lesično 15 (EŠD 4666),
ki ima še ohranjeno črno kuhinjo ter zanimivo notranjo zasnovo s stenskim okrasjem, v kletnem delu pa kovaško in kolarsko delavnico, izdelan konservatorski program.14
Leta 2002 je potekala celovita obnova hiše Kunšperk – Hiša Kunšperk 14
(EŠD 4660). Pritlična lesena hiša ima predelano črno kuhinjo v belo, ohranjeno
notranjo zasnovo ter notranjo opremo. Objekt je sedaj odprt za javne oglede.
Leta 2004 je bil izdelan konservatorski program za obnovo Podsreda – Nežina
hiša (EŠD 27787) in Podsreda – Javerškova apnenica (EŠD 27723).15 Oba objekta
služita kot muzejsko-didaktičen prikaz načina življenja na Javerškovi domačiji, iz
katere izhaja mati Josipa Broza Tita.
Poleg spomeniškovarstvenih akcij pa so v Kozjanskem parku potekali manjši
projekti z vzdrževalnimi deli na različnih objektih (Levstikov mlin, objekti v Podsredi, obnova na območju Trebč itd.).
Na območju Kozjanskega parka, ki ga pokriva območna enota celjskega
ZVKDS, je po zadnji evidenci skupno število evidentiranih enot 262 (objekti z
etnološkimi lastnostmi), od tega je 70 objektov (26%) z lastnostmi kulturnega
spomenika.16
13 Hohnjec T., Konservatorski program za obnovo Kukovičičevega mlina, Podsreda 3. NC467/99.
14 Hostnik B., Konservatorski program za obnovo hiše Lesično 15. NC 564/00, in Kramberger D., Konservatorsko-muzeološki projekt “Fiketova hiša”, Lesično 15, marec 2001.
15 Hostnik B., Konservatorski program obnove “Nežine hiše” Podsreda – Podsreda 92. NC 689/04 in Konservatorski
program za obnovo apennice na Javerškovi domačiji. NC 688/04.
16 V Ur. l. RS je objavljeno večje število razglašenih spomenikov (96) objektov. Podatki so žal zastareli, nekateri spomeniki so uničeni, občine pa nimajo ažuriranih podatkov.
220
BOŽENA HOSTNIK
Občina:
Kozje
Podčetrtek
Bistrica ob Sotli
Kulturni spomenik
30
17
23
Kulturna dediščina
90
69
32
Največji delež objektov, ki so evidentirani na območju Kozjanskega parka, predstavljajo stanovanjske hiše (120 enot), temu sledijo gospodarska poslopja (33
enot), kozolci (28 enot), vinske kleti (23 enot), domačije (17 enot), kašče (17
enot), svinjaki (10 enot), mlini (8 enot) in ostali objekti (6 enot – vodnjaki, štok,
žaga, kovačija).
Razmerja v zastopanosti objektov se med občinami malo razlikujejo z ozirom
na naravne danosti. V vseh treh občinah so na prvem mestu po pogostosti stanovanjske hiše, na drugem mestu pa v Podčetrtku izstopajo vinske kleti, v ostalih
dveh občinah so to gospodarska poslopja in kozolci.
Slika 3: Razmerje v% med evidentiranimi objekti na območju Kozjanskega regijskega parka
Pri evidentiranju in vrednotenju so bili upoštevani klasični valorizacijski kriteriji,
kot so: geografski, etnološko-sociološki, časovni, likovni in gradbeni kriteriji.
Pri stanovanjskih hišah, ki predstavljajo 46% celotne evidentirane dediščine,
so zastopane različne tipološke oblike:
– pritlične lesene hiše s tradicionalno razporeditvijo prostorov. Nekatere hiše
imajo še ohranjeno črno kuhinjo, druge pa že skozi razvojno fazo predelano kuhinjo v belo kuhinjo (primer: Kunšperk – Hiša Kunšperk 14 (EŠD 4660)).
221
KAM PELJE NAŠA POT
– delno lesene, delno zidane hiše, vrhkletne in vrhhlevne hiše (primer slika 4).
Evidentirana sta tudi dva primera hiš, kjer je stanovanjski del združen z gospodarskim poslopjem (primer: Brezovec pri Polju – Domačija Brezovec pri Polju
21 (EŠD 26702) vrhhlevna lesena hiša s črno kuhinjo, ki se nato navezuje na
kaščo, hlev, pod in kozolec).
Slika 4: Virštanj – Hiša Virštanj 47 (EŠD 21922)
– kamnite hiše ter trške hiše z neštetimi drobnimi arhitekturnimi detajli (primer:
Pilštanj – Trško jedro (EŠD 512), kjer so portali hiš bogato okrašeni).
Večina evidentiranih hiš ima ohranjeno zunanjo podobo ter notranjo zasnovo ter
dele notranje opreme. Strehe so v veliki meri krite z opečno ali salonitno kritino, v
redkih primerih pa je na strehi še slamnata kritina.
Gospodarska poslopja, ki predstavljajo 13% evidentiranih objektov, so stavbe
namenjene kmečkemu gospodarstvu pri oskrbi doma, raznih opravilih, oskrbi živine, shranjevanju pridelkov (Baš s sod. 2006). Največkrat so spodaj kamnita, zgoraj lesena s prislonjenim kozolcem. Poznamo pa tudi primere, ko so gospodarska
poslopja povezana z bivalno enoto.
Kozolci predstavljajo 11% evidentiranih objektov. Najpogostejša oblika kozolca je dvojni kozolec – toplar. Kozolci na kozla so redki. Najstarejši kozolec, ki je
razglašen za kulturni spomenik in ki je vrisan že v Franciscejskem katastru iz 1825,
222
BOŽENA HOSTNIK
je stal v Golobinjeku ob Sotli – Kozolec pri hiši Golobinjek 4 (EŠD 4645). Žal bil
podrt v vetrovni ujmi leta 2008.17
Tudi tipološki razpon vinskih kleti, ki zavzemajo 9% evidentiranih objektov,
sega od preproste lesene enocelične kleti, preko kamnite kleti do nadstropnih
zidanih kleti. V redkih primerih so kleti služile kot preužitkarsko stanovanje. V
sedanjem času pa so velikokrat spremenjene v počitniško hišo in izgubljajo svojo
prvotno funkcijo ter obliko. Največje število vinskih kleti je v občini Podčetrtek, ki
je tudi iz kmetijskega vidika usmerjena v vinogradništvo.
Kašče, ki predstavljajo 8% evidentiranih objektov, so namenjene shranjevanju
žita, kmečkih pridelkov in mesnin so redko prosto stoječe. Velikokrat so del gospodarskega poslopja. Pa vendar imamo primere prosto stoječih: od preproste lesene
do nadstropno zidane kašče s poudarjeno arhitekturno členitvijo (slika 5). Največje število kašč se nahaja v občini Kozje.
Slika 5: Zeče pri Bučah – Kašča na domačiji Zeče pri Bučah 17 (EŠD 26421)
Največ ohranjenih domačij, ki predstavljajo 6% evidentiranih objektov, je v občini
Podčetrtek. Praviloma so domačije skromne zaradi slabega ekonomskega stanja
ter zemljiške razdrobljenosti. Vendar je kot posebnost predstavljena domačija Vetrnik 53 iz občine Kozje, ki spada med večje. Njena posebnost je, da je ohranila
domačijske objekte intaktne vse od sredine 19. stol. Domačijo sestavljajo: zidana
stanovanjska hiša z ohranjeno zunanjo podobo in notranjo zasnovo z letnico 1843,
gospodarsko poslopje s prislonjenim kozolcem z letnico 1852, delno kamnit hlev
s kaščo v nadstropju, ki ga opasuje lesen gank, toplar na dve okni ter samostojno
stoječa svinjska kuhinja.
17 Zanimivost analize vetrovne ujme leta 2008 je, da je bilo poškodovanih zelo malo objektov, ki so evidentirani kot
dediščina. V preteklosti so ljudje znali izbrati primeren prostor za postavitev in orientacijo objektov.
223
KAM PELJE NAŠA POT
Slika 6: Vetrnik – Domačija Vetrnik 53 (EŠD 24203)
Samostojno stoječi svinjaki predstavljajo 4% evidentiranih objektov. Zaradi spremenjenega načina kmetovanja so skoraj izginili. Svojo prvotno funkcijo ohranjajo
še v zelo redkih primerih. V večini primerov so leseni, razdeljeni na prekate, ki so
hlevčki za živali – štalunce. Opasujejo jih sušilne letve – rante. Najstarejši svinjak
je iz: Lastnič – Svinjak na domačiji Lastnič 65 (EŠD 22106), ki ima letnico 1896.
Posebnost na obravnavanem območju je še edina prosto stoječa svinjska kuhinja s
kotlom v sklopu domačije Vetrnik 53.
Slika 7: Kunšperk – Svinjak pri hiši Kunšperk 14 (EŠD 10248)
224
BOŽENA HOSTNIK
Tudi mlinov je bolj malo ohranjenih, le 3% vseh evidentiranih objektov, čeprav so
bili v preteklosti kar močno zastopani. Mlini so skoraj v vseh primerih zidani, pritlični, s pogonom na spodnjo vodo in delno ohranjenimi mehanizmi. Pohvalno je,
da so v Kozjanskem regijskem parku ohranjen trije mlini: Levstikov, Kukovičičev
in Kroflnov mlin,18 ki zgledno delujejo, obenem pa opravljajo tudi muzejsko in
pedagoško funkcijo.
Zanimivi so tudi nekateri objekti, ki pa so že kar posebnost, npr. vodnjaki, kovačija, žaga, pren, štok. Vodnjaki so leseni, na vitel z dvokapno ali šotorasto streho.
Kovačije so zidane stavbe s podaljškom v lopo (primer: Zagorje pri Lesičnem –
Kovačija na domačiji Zagorje 27 (EŠD 26427)). Obstaja pa tudi primer kovačije
v kleti stanovanjske hiše Lesično – Hiša Lesično 15 (EŠD 4666). Zanimivost med
ostalimi objekti je štok, ki stoji v sklopu: Zagorje pri Lesičnem – Domačija Zagorje
53 (EŠD 10254) z letnico 1846 nad vhodom v črno kuhinjo. Štok je nadstropna,
zidana stavbna z arkadnim hodnikom v nadstropju. Takratni lastnik je bil župan
in gostilničar, objekt pa je zgradil za potrebe romarjev. V njegovi zasnovi in bogati
notranji opremi se vidi socialna struktura takratnih lastnikov.
ZAKLJUČEK
Območje Kozjanskega regijskega parka nam ob celovitem pregledu daje zaključeno celoto krajinske identitete. Žal nam vedno bolj ostajajo samo detajli. Socialna in
starostna struktura lastnikov objektov je takšna, da finančno v večini primerov niso
sposobni vzdrževati objektov. V mnogih primerih so stavbe in tudi celotne domačije zapuščene in prepuščene propadu. Lastniki ali dediči zaradi spremenjenega
načina življenja zelo redko pokažejo interes za obnovo objektov. Če se odločijo za
obnovo, pa na razpisih Ministrstva za kulturo ali pri prošnjah za finančno podporo
na občinske uprave ostanejo neuspešni. Preprosteje je objekte pustiti propadu. Iz
tega vidika je zelo dragoceno gradivo nastalo v sklopu arhitekturnih delavnic, saj
nam bodo določeni objekti ostali le še v arhivski obliki.
18 Levstikov mlin: Podsreda – Hiša z mlinom Podsreda 74 (EŠD 4677), Kukovičičev mlin: Podsreda – Hiša Podsreda 3
(EŠD 4673) ter Kozje – Kroflnov mlin (EŠD 9684).
KAM PELJE NAŠA POT
225
Literatura in viri
Baš, Angelos s sod. 2006. Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Celostna prenova Trebč, Kozjanski park, interno gradivo.
Cevc, Tone. 1980. Stavbe, Slovensko ljudsko izročilo. Ljubljana.
Hazler, Vito. 1999. Podreti ali obnoviti. Ljubljana.
Podeželsko stavbarstvo v Sloveniji / Ländlicher Hausbau in Slowenien, interno gradivo Kozjanskega
regijskega parka o arhitekturnih delavnicah.
Strehovec, Andrej. 2001. Viničarska hiša “Oprešnik” (raziskovalna naloga). Ljubljana.
Zakonjšek, V. 2007. Referat na posvetu Prostorska identiteta na območju Kozjanskega parka. Podčetrtek.
Kam pelje naša pot – pregled varovanja kulturne dediščine v Kozjanskem parku
Povzetek
Oris
Območje Kozjanskega parka, ki se razprostira v jugovzhodnem delu Slovenije ter meji
s Hrvaško, meri 19.600 ha in obsega občine Bistrica ob Sotli, Podčetrtek, Kozje, Brežice in Krško.
Na stavbno dediščino območja ter na njeno identiteto je v veliki meri vplivala socialna
struktura prebivalstva ter prevladujoči naravni materiali, ki so se uporabljali pri gradnji.
Kronološki pregled delovanja spomeniškovarstvene stroke
Prve evidence kulturne dediščine območja segajo v leto 1971, ko je teren raziskoval
Ivan Sedej. Po potresu v letu 1975 je bila izdelana tipološka dokumentacija poškodovanih etnoloških objektov. Leta 1988 so bile podane Strokovne osnove za razglasitev kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Šmarje pri Jelšah. Leta 1994 je bil podan
Predlog za razglasitev naselbinskih in etnoloških spomenikov na severnem območju
občine Šmarje pri Jelšah.
Arhitekturne delavnice in posveti
Zanimivost Kozjanskega parka pa so bile delavnice – terenske raziskave izvedene s pomočjo bavarskih in slovenskih študentov arhitekture, ki so potekale od leta 1999 do
leta 2003. V okviru delavnic so bili izvedeni tudi trije posveti o evidentiranju kulturne
dediščine.
–
Na delavnicah je bilo evidentiranih 3057 objektov, dokumentiranih pa je 1161
objektov – dokumentiranje še poteka. Pri evidentiranju so bili upoštevani geografski, etnološko-sociološki, časovni, likovni in gradbeni kriteriji.
–
Potekali so tudi trije simpoziji: 1999 – Evidentiranje in dokumentiranje v Kozjanskem parku, 2002 – Simpozij o 4-letnem evidentiranju, 2003 – Mednarodna
arhitekturna delavnica na Trebežah.
Spomeniškovarstvene akcije
Poleg evidentiranja etnološke dediščine so v Kozjanskem parku potekale tudi spomeniškovarstvene akcije.
226
BOŽENA HOSTNIK
Leta 1998 je bil za stanovanjsko hišo Lesično 15, ki ima v kletnem delu kovaško in
kolarsko delavnico izdelan konservatorski program. Leta 1999 je bil izdelan konservatorski program za obnovo Kukovičičevega mlina, pričela so se obnovitvena dela, ki še
niso zaključena.
Leta 2002 je potekala celovita obnova hiše Kunšperk 14. Objekt sedaj služi muzejski
prezentaciji. Leta 2004 je bil izdelan konservatorski program za obnovo Nežine hiše in
apnenice na Javerškovi domačiji. Obnovitvena dela so bila uspešno zaključena.
Realno stanje in prihodnost
Odgovor na vprašanje ni razveseljiv.
–
Analiza rezultatov dediščine v 80-ih letih in zadnjih popisov.
–
Izpostaviti problematiko nezainteresiranosti občin za razglasitev za kulturni spomenik (primer občine Podčetrtek).
–
Na področju Kozjanskega parka imamo tudi dva neuspela projekta: Lesično 15
in zaselek Trebeže (opis).
–
Izpostaviti problematiko (neuspelega) reševanja mosta na Sotli skupaj s hrvaškimi kolegi.
–
Ujma v letu 2008 – prikaz rezultatov, koliko dediščine je bilo uničene.
–
Svetla točka pa je projekt, ki se je začel v letošnjem letu – obnova domačije Vetrnik 47, katere lastnika sta Irca, ki sta se zaljubila v Kozjanski park in nadaljujeta
tradicijo mednarodnega sodelovanja.
Kuda vodi naš put – pregled zaštite kulturne baštine u
Kozjanskom parku
Sažetak
Opis
Područje Kozjanskog parka rasprostire se na prostoru od 19.600 ha jugoistočnog dijela Slovenije na granici s Hrvatskom. Obuhvaća općine Bistrica ob Sotli, Podčetrtek,
Kozje, Brežice i Krško. Na graditeljsku baštinu tog područja i na njezin identitet u velikoj je mjeri utjecala socijalna struktura stanovništva te prevlađujući prirodni materijali
korišteni u gradnji.
Kronološki pregled djelovanja struke za zaštitu spomenika
Prve evidencije kulturne baštine tog područja datiraju iz 1971. godine, kada je teren
istraživao Ivan Sedej. Nakon potresa 1975. godine, izrađena je tipološka dokumentacija oštećenih tradicijskih građevina. Godine 1988. izrađene su Stručne osnove za
proglašenje kulturnih i povijesnih spomenika u opčini Šmarje kod Jelša. Godine 1994.
izrađen je Prijedlog za proglašenje etnoloških spomenika i spomenika naselja sjevernog dijela opčine Šmarje kod Jelša.
Graditeljske radionice i savjetovanja
Zanimljivost Kozjanskog parka bile su radionice – terenska istraživanja izvedena u suradnji bavarskih i slovenskih studenata arhitekture – koje su se održavale od 1999. do
2003 godine. U okviru radionica održana su i tri savjetovanja o evidentiranju kulturne
baštine.
KAM PELJE NAŠA POT
–
Na radionicama je evidentirano 3057 objekata, a dokumentiran 1161 objekt –
dokumentiranje još traje. Kod evidentiranja u obzir su uzeti geografski, etnološko-sociološki, vremenski, likovni i graditeljski kriteriji.
–
Održana su i tri simpozija: 1999. “Evidentiranje i dokumentiranje u Kozjanskom
parku”, 2002. “Simpozij o 4.-godišnjem evidentiranju”, 2003. “Međunarodna arhitektonska radionica na Trebežama”.
Akcije za zaštitu spomenika
Pored evidentiranja etnološke baštine u Kozjanskom parku nizale su se i akcije za
zaštitu spomenika. Godine 1998. za stambenu kuću Lesično 15, s kovačkom i kolarskom radionicom u podrumskom dijelu, izrađen je konzervatorski program. Godine
1999. izrađen je i konzervatorski program za obnovu Kukovičičevog mlina, zatim su
započeli radovi na obnovi, koji još nisu završili. Godine 2002. u cijelosti se obnovila
kuća Kunšperk 14. Objekt sada služi muzejskoj prezentaciji. Godine 2004. izrađen je
konzervatorski program za obnovu Nežine kuće i vapnenice na Javeršekovom imanju.
Obnoviteljski radovi uspješno su završeni.
Realno stanje i perspektiva
Odgovori na to pitanje nisu ohrabrujući.
–
Analiza rezultata popisa baštine u osamdesetim godinama i prilikom zadnjih popisa.
–
Problem nezainteresiranosti općina za proglašenje kulturnih spomenika (primjer opčine Podčetrtek).
–
Na području Kozjanskog parka imamo i dva neuspjela projekta: Lesično 15 i zaseok Trebeže (opis).
–
Problem (neuspjelog) rješavanja mosta na Sutli u suradnji s hrvatskim kolegama.
–
Nevrijeme u godini 2008. – prikaz obujma uništene baštine.
–
Svijetla točka je ove godine započet projekt obnove imanja Vetrnik 47, u vlasništvu dvaju Iraca, zaljubljenika u Kozjanski park, koji nastavljaju tradiciju međunarodne suradnje.
Which Direction are We Heading – A Review of the
Cultural Heritage Protection in Kozjanski Park
Summary
An outline
The area of the Kozjanski Park measures 19,600 hectares in the south-eastern part of
Slovenia at the Croatian border, encompassing the municipalities of Bistrica ob Sotli,
Podčetrtek, Kozje, Brežice and Krško.
Social structure of the population and the dominant natural materials used in construction largely influenced the built heritage of the area and its identity.
The chronological review of the monument protection profession
The first evidence of cultural landscapes in the area was in 1971 when Ivan Sedej explored the location. After the earthquake in 1975 typological documentation of damaged ethnological objects was prepared. In 1988 Professional Criteria were prepared
for the Declaration on Cultural and Historical Monuments in the municipality of
227
228
BOŽENA HOSTNIK
Šmarje near Jelše. In 1994 the Proposal for the Declaration on Settlement Monuments
and Ethnological Monuments of the northern area of the municipality of Šmarje near
Jelše was prepared.
Architectural workshops and consultations
Workshops were the attraction of Kozjanski Park: field research carried out with the
help of Bavarian and Slovenian students of architecture between 1999 and 2003. There
were three consultations on the recording of cultural heritage within the workshops.
–
In the workshops there were 3057 recorded objects, out of which 1161 objects
have been documented and the documentation process is still going on. During
the recording the following criteria were taken into account: geographical, ethnological, sociological, temporal, construction and arts assessment criteria.
–
There were also three symposia: Recording and Documenting, Kozjanski Park in
1999, Symposium on the Four-year Recording in 2002, The International Architectural Workshop at Trebeže in 2003.
Monument protection actions
In addition to recording the ethnological heritage, monument protection actions were
held in Kozjanski Park. In 1998 a conservation programme was made for the Lesično
15 house, with the blacksmith's and wheelwright’s workshops in its basement. In 1999
a conservation programme was made for the renovation of Kukovičič’s Mill, the renovation work started, but has not yet been completed. In 2002, an overall renovation of
the Kunšperk 14 house was done. The building now serves for museum presentations.
In 2004 a conservation programme was made for the renovation of Neža’s House and
the lime kiln on Javeršek’s property. The renovation work was completed successfully.
The real situation and the future
Answers to the question are not encouraging.
–
Analysis of the heritage listing results in the 1980s and during the last listings
–
The problem of the local authorities’ lack of interest in declaration on cultural
monuments (the example of Podčetrtek municipality).
–
In the area of Kozjanski Park we also have two failed projects: Lesično 15 and the
hamlet of Trebeže (description).
–
The problem of unsuccessful solution for the bridge on the River of Sotla together with Croatian counterparts.
–
The bad weather in 2008 – the results show how heritage was destroyed.
–
A bright spot is a project started this year – renovation of the Vetrnik 47 homestead, owned by two Irishmen who fell in love with Kozjanski Park and who are
continuing the tradition of international cooperation.
ZAKLJUČCI IV. SEK-A
STARI GRAD NA HVARU,
24.-27. SVIBANJ 2010.
IV. simpozij etnologa konzervatora Hrvatske i Slovenije (SEK-IV) pod nazivom
“Zaštita i očuvanje tradicijske kulturne baštine” održan je u Starom Gradu na Hvaru 24.-27. svibnja 2010. godine. Devetnaest sudionika izlagalo je svoje referate
u četiri tematske skupine. Na temelju izlaganja i pojedinačnih priloga sudionika
stručnog skupa Organizacijski odbor (Ana Mlinar, Sanja Buble, Ivana Radovani,
Zoran Čiča, Dušan Štepec i Dušan Strgar) sastavio je sljedeće zaključke:
1. STANJE TRADICIJSKE GRADITELJSKE BAŠTINE
Etnografska graditeljska baština (ili tradicijsko graditeljstvo) dio je kulturnog
identiteta i značajan kulturni i turistički resurs države, ali je zapuštena i zanemarena. Premda je vrlo bogata, nije dovoljno uključena u turističku ponudu, iako su
obje države usmjerene na turizam kao i na razvoj vlastitih seoskih gospodarstava,
što je jedan od najjačih oblika gospodarskoga razvoja u Europi i svijetu. Tradicijska
graditeljska baština je u vrlo lošem stanju, a broj zgrada se s vremenom ubrzano
smanjuje. Prema dosadašnjim analizama stanja na terenu, u posljednjih deset godina u Sloveniji je propalo približno 16% evidentirane etnografske baštine, a situacija nije bolja ni u Hrvatskoj. Razloga je nekoliko: rušenje zgrada zbog dotrajalosti
i neodržavanja, rastavljanje radi korištenja građevnih elemenata za izgradnju novih
i potpuno drugačijih zgrada, radi prodaje drvene građe za izradu sekundarnih proizvoda te izvoza rastavljenih drvenih zgrada preko granice.
Prostorno-planska regulativa dopušta rušenje starih i izgradnju novih zgrada
na istoj parceli i kada su tradicijske zgrade još dovoljno očuvane.
Upozoravamo da ćemo, ukoliko se nastavi takav trend, kroz narednih šezdesetak
godina ostati bez tradicijske graditeljske baštine. Zbog toga treba nužno nadopuniti
strategiju zaštite kulturne baštine na svim nivoima.
230
ZAKLJUČCI
2. PRAVNI, PROGRAMSKI I INSTITUCIONALNI OKVIR
DJELOVANJA
Nacionalni program za kulturu u Sloveniji, kao ni Strategija kulturnog razvitka
“Hrvatska u 21. stoljeću”, nisu dovoljno ugrađeni u rad onih resora i institucija koji
na razne načine utječu na zaštitu baštine i sufinanciranje njezine obnove, rekonstrukciju i revitalizaciju. Utvrđujemo da je kulturna baština, u pravilu, područje
eksploatacije i da zaštita i obnova nije i ne smije biti odgovornost samo vlasnika
i službe zaštite spomenika, odnosno Ministarstva kulture. Problem je širi te stoga
predlažemo Ministarstvima kulture da u slovenski Nacionalni program, odnosno
hrvatsku Strategiju očuvanja, zaštite i gospodarskog korištenja baštine RH uključi
obveznu suradnju s:
– Ministarstvom znanosti, obrazovanja i športa radi uključenja kulturne baštine
u pedagoško edukacijski proces od dječjih vrtića do srednjih škola,
– Ministarstvom poljoprivrede, ribarstva i ruralnog razvoja,
– Ministarstvom zaštite okoliša, prostornog uređenja i graditeljstva,
– Ministarstvom financija,
– razvojnim centrima i agencijama.
“Zakon o zaštiti i očuvanju kulturnih dobara” (NN 69/99 g.) u Hrvatskoj za donošenje akta o zaštiti propisuje postupak ishođenja izvadaka iz katastarskih planova
(koji u ruralnim cjelinama često ne postoje ili su nereambulirani) i vlasničkog lista
(koji po raznim osnovama ne odgovara stvarnom vlasničkom stanju). Važenje donešenog akta o preventivnoj zaštiti bezrazložno je kratko (iznosi svega tri godine)
te je u tome razdoblju nemoguće podići rješenja na razinu registracije, s obzirom
na premali broj stručnjaka i vrijeme u kojem treba prikupiti potrebnu dokumentaciju. Stoga predlažemo pojednostavljivanje postupka u korist brže zaštite kulturnog dobra, primjerice tako da se osmisli i ozakoni hitno donošenje preventivne
zaštite za koju neće biti potrebno ishoditi izvadak iz zemljišne knjige i kopiju katastarskog plana, što bitno usporava proceduru preventivne zaštite.
Kako bi se graditeljska baština na pravi način uključila u planove razvoja, prvenstveno općina, ali i svih drugih oblika lokalne samouprave, ključno bi bilo
stvoriti osnovu u obliku odgovarajućih zakonskih klauzula i programa kojima bi se
interdisciplinarno povezalo moduse istraživanja, obnove i prezentacije, odnosno
korištenja očuvanih kulturnih dobara.
Bilo bi izuzetno korisno da se u Zakon o prostornom planiranju i u Zakon
o zaštiti kulturnih dobara uvrsti članak koji propisuje da se, umjesto gradnje vikendica i kuća za odmor, obnavljaju postojeće tradicijske i stilske zgrade. Trend
izgradnje etno/eko sela trebalo bi zamijeniti uređivanjem, obnovom i revitalizaci-
231
jom postojećih napuštenih sela, zaseoka ili napuštenih sklopova. U slučaju izgradnje takozvanih etno/eko sela, investitor se mora obvezati surađivati s nadležnim
konzervatorskim odjelom kao i nadležnim prostorno-planerskim službama. Cilj
je ispravna prezentacija, a ne degradacija prirodne i kulturne baštine koja sudjeluje
u edukativnim procesima.
Korisno bi bilo nadopuniti Zakon o zaštiti kulturne baštine u smislu proglašenja i formalno nezaštićene tradicijske graditeljske baštine kulturnim dobrom
(slično članku 2. Zakona koji je bio na snazi do 1999. godine) ili, primjerice, da
sve zgrade građene prije 1950. godine zadobiju status tradicijske baštine, odnosno
kulturnog dobra.
Zbog učestalog i pretjeranog izvoza preko granice (stare građe, za carinike
prepoznatljive ili neprepoznatljive bivše zgrade) predlaže se zabrana izvoza prema
kriteriju starosti (npr. zabraniti izvoz građe starije od približno pedeset godina)
ili prema kriteriju količine (npr. da bude dozvoljeno izvoziti dvije grede, ali ne i
pun kamion). Zabraniti izvoz tradicijskih zgrada (drvenih) i pokretnih predmeta općenito, pri čemu kao osnovna odrednica može poslužiti određeni vremenski
cenzus.
U relevantne zakone i prostorne planove trebalo bi ugraditi članak o zabrani
preseljenja tradicijskih kuća izvan kulturnoga areala.
U službi zaštite trebalo bi pojačati pravnu službu koja bi kontinuirano “otvarala” predmete i kada formalno miruju, u smislu opomene vlasnicima koji ne skrbe
o zgradi ili koji neprimjereno obnavljaju te sankcioniranja onih koji su srušili zaštićene objekte u svojem vlasništvu.
Mjere zaštite koje su predložene uputama Ministarstva kulture RH za izradu
rješenja o registraciji trebalo bi prilagoditi ruralnim sredinama. Osobito se to odnosi na prijedlog ukidanja zone C, koja štiti prostor s prorijeđenim povijesnim
strukturama ili bez značajnijih primjera povijesne izgradnje, a u kojoj mjere zaštite
drže prihvatljivim sve intervencije uz pridržavanje osnovnih načela zaštite cjeline.
Poljoprivredne površine i kultivirani krajolik čuvaju vizuru naselja, ali su i njegov
sastavni dio te bi trebali zadržati postojeći neizgrađeni i poljoprivredni karakter.
Potrebno je poticati zaštitu kultiviranog krajolika kroz prostorno-plansku dokumentaciju te ga štititi od nasilne prenamjene u građevinsko područje. To je moguće ostvariti kroz međuresornu suradnju (legislativu) kao i kroz suradnju jedinica lokalne uprave, poduzetnika i konzervatora.
S obzirom na postojeće stanje nepokretne tradicijske baštine, Hrvatskoj treba
što prije donijeti, a u Sloveniji dopuniti strategiju zaštite tradicijske kulturne baštine te je uključiti u Nacionalni program za kulturu. U tim dokumentima trebaju biti
232
ZAKLJUČCI
otvoreni putovi različitim praksama zaštite, od zaštite “in situ”, muzeja na otvorenom, ekomuzeja, tematskih muzeja na otvorenom te druge mjere za poboljšanje
očuvanja i zaštite baštine.
Predlažemo da služba zaštite u okviru svoje strategije predloži Ministarstvu kulture
da u okviru Nacionalnog programa za kulturu i odgovarajuće strategije unese postavku
o nužnoj i stalnoj međuresornoj suradnji. Na temelju dosadašnjih iskustava u okviru
problematike zaštite utvrđujemo da tradicijska kultura nije dovoljno vrednovana ni cijenjena na razini Ministarstva kulture. Zato predlažemo da služba zaštite kontinuirano
i stručno, na temelju analiza, pismeno upozorava Ministarstvo kulture na probleme u
službi i zaštiti tradicijskog graditeljstva.
3. FINANCIJE
Činjenica je da su financijski poticaji za vlasnike etnografske baštine svake godine
sve skromniji te da su natječajni uvjeti za državna sredstva komplicirani.
Potrebno je formulirati sustav poticaja i olakšica za zaštitu tradicijske baštine u
privatnom vlasništvu. U planovima razvoja prednost pri dodjeli financijskih sredstava trebalo bi dati onoj zaštićenoj kulturnoj baštini koja se nalazi neposredno u
fazi propadanja i kojoj prijeti opasnost od potpunog uništenja. Pod tim se podrazumijeva ustanovljenje fonda za hitne intervencije.
Prijedlažemo da Ministarstvo kulture uvede porezne olakšice (npr. oslobađanje od plaćanja PDV-a) i da vlastite natječajne uvjete što više pojednostavi jer će
time dodatno pomoći rasterećenju vlasnika kulturnih dobara.
Prema dosadašnjem iskustvu s financiranjem obnove kulturnih dobara etnološkog značaja iz državnog proračuna, nameće se potreba određivanja fiksne
proporcionalne kvote sredstava koja bi se iz ukupne mase sredstava za obnovu i
zaštitu svih kulturnih dobara izdvajala za tradicijska kulturna dobra. Na taj bi se
način izbjeglo marginaliziranje etnološke baštine i arbitrarno davanje prioriteta
jednoj vrsti kulturnih dobara naspram drugih. Određivanje fiksne kvote sredstava
za obnovu i zaštitu tradicijskih kulturnih dobara omogućilo bi i sustavniji rad na
određivanju karakterističnih i reprezentativnih primjera tradicijskog graditeljstva
na nacionalnoj, regionalnoj i lokalnoj razini.
Na osnovi postojećeg modela sufinanciranja obnova kulturnih dobara koje
provodi Ministarstvo kulture RS poznato je da se ne podupire sufinanciranje obnove zgrada koje su evidentirane kao nepokretna kulturna baština, a nemaju akt
o zaštiti, stoga predlažemo da služba zaštite dade Ministarstvu poticaj za formi-
233
ranje posebnog fonda ili javnih zaklada za (su)financiranje obnova najugroženije
baštine. Takav fond morao bi davati mogućnost cjelogodišnjeg (su)financiranja
obnova, rekonstrukcija i revitalizacija nepokretne tradicijske kulturne baštine
(npr. fond za obnovu kozlaca, za obnovu žitnica, kašta, sušionica za voće, zidanica,
suhozidnih građevina poput međa, podzida, kuća…).
Ministarstvu kulture predlažemo da za imaoce kulturne baštine pripremi paket
poreznih olakšica, da uvjete natječajne dokumentacije pojednostavi te da odredi proporcionalne kvote dodijeljenih sredstava za sve vrste kulturne baštine. Pritom pozornost
treba usmjeriti k privatnim vlasnicima, s obzirom na činjenicu da trenutno većina sredstava odlazi za sanaciju objekata u crkvenom i državnom vlasništvu.
4. OBRAZOVANJE
Na području obrazovanja etnologa konzervatora ustanovljeno je sljedeće:
– na dodiplomskom studiju etnologije u Hrvatskoj studijski program premalo je
usmjeren na obrazovanje budućih konzervatora;
– u obje države potrebno je organizirati poslijediplomske studije iz konzervatorstva;
– u obje države premalo se pozornosti daje potrebi za kvalitetnim mentorima
(nužne su ekipe interdisciplinarnih mentora koji bi uvodili nove konzervatore
u konzervatorsku struku).
Sve sudionike očuvanja baštine potrebno je kontinuirano educirati tijekom redovitog školovanja, kroz radionice, tečajeve i masovne medije. Potrebno je podići
svijest o vrijednosti baštine i primjerima dobre obnove. Ulogu obrazovanja u očuvanju kulturne baštine treba provoditi:
– institucionalno (kroz obrazovne programe u školama, visokim učilištima i fakultetima, bez obzira na primarnu struku),
– u radionicama – učenjem tradicijskih zanata i tehnika građenja,
– radom s udrugama,
– radom s djecom.
Utvrđen je veliki manjak majstora tradicijskih obrta i rukotvorstava (tesara, cimermana, krovopokrivača, kamenorezaca, kamenara, zidara, vapnara, kovača, lončara…) i nestajanje tih znanja. Stoga predlažemo da obje konzervatorske ustanove
pripreme popis majstora i organiziraju škole/radionice gdje bi odabrani majstori
prenosili svoja znanja i iskustva na mlađe. Prema potrebi tu bi praksu nadopunjavala i razmjena stručnjaka konzervatora. Ističe se potreba da se i u Sloveniji
234
ZAKLJUČCI
ustanovi te na stranicama Ministarstva objavi popis ovlaštenih izvođača radova i
projektanata na kulturnim dobrima te popis ovlaštenih restauratora i konzervatora
prema djelatnostima.
Također, potrebno je nastaviti praksu uključivanja majstora u rad SEK-ova na
kojima bi, u suradnji s konzervatorima, držali izlaganja o tehnologijama i materijalima.
Predlažemo da konzervatorske službe Slovenije i Hrvatske pripreme prijedlog svojim ministarstvima za uspostavljanje obrazovnog središta za majstore izvođače radova
i konzervatore za područje obnove tradicijske baštine. Suradnjom s drugim državnim
institucijama potrebno je omogućiti da se obrtnicima koji se bave tradicijskim zanatima i svima koji njeguju tradicijske vještine zaštićene kao nematerijalno kulturno dobro
osigura plasman proizvoda i bez registriranja obrta, kao svojevrsnu mjeru poticaja ili
neki drugi način kojim bi se potaklo održavanje tradicijskih obrta i olakšala promocija
njihovih proizvoda (npr. redovite financijske potpore kroz subvencije i beneficije).
5. KADROVI U SLUŽBI ZAŠTITE
Naglašava se hitna potreba za povećanjem broja etnologa konzervatora u službi
zaštite budući da etnološka ruralna graditeljska baština predstavlja najveći dio
ukupnoga graditeljskog fonda obje države. Naglašava se da u nizu novootvorenih
konzervatorskih odjela u Hrvatskoj, od osnutka ili danas, nema zaposlenog etnologa (Varaždin, Karlovac, Rijeka, Sisak, Krapina, Gospić, Dubrovnik, Šibenik).
Budući da je jedino prihvatljiv interdisciplinarni pristup proučavanju i dokumentiranju tradicijske baštine, u konzervatorsku službu potrebno je zaposliti arhitekte, statičare i građevinske tehničare te barem jednog strojara na nekoliko konzervatorskih odjela, koji će se primarno baviti očuvanjem i obnovom etnografske
tehničke baštine. U tom cilju potrebno je u konzervatorskim odjelima formirati
stručne timove koji će se baviti dokumentiranjem, provođenjem postupka stavljanja pod zaštitu tradicijskih kulturnih dobara, izradom tehničke dokumentacije i
troškovnika radova za hitne intervencije, praćenjem zahvata na tradicijskoj baštini,
prijavama na natječaje i drugo.
Nužno je i povećanje broja etnologa konzervatora koji bi vodili zaštitne radove
na zgradama tradicijske baštine kao i sudjelovali u izradama konzervatorskih studija za prostorno-plansku dokumentaciju te izdavanju uvjeta za intervencije.
Obje službe zaštite trebaju čim prije uspostaviti standarde i normative interdisciplinarnog stručnog rada na obnovi vrlo specifične i zahtjevne tradicijske etnografske
baštine.
235
6. STRUKA, PRAKSA I OPERATIVA
Potrebno je da konzervator koristi sva raspoloživa zakonska i strukovna uporišta
te da ustraje na rješenjima struke u situacijama kada su zahtjevi i želje investitora
oprečni interesu očuvanja kulturne i prostorne baštine. Višestruko korisno bilo bi
uspostavljanje državnog depoa za spašavanje dijelova zgrada, stolarije ili inventara
do trenutka obnove ili potrebe za ugrađivanjem u zgradu koja se obnavlja (analogno muzejskim depoima).
Očuvanje graditeljskog nasljeđa treba provoditi kroz interdisciplinarni, pomno
promišljeni i prethodno dobro pripremljeni proces revitalizacije, a svako kulturno
dobro i pitanje njegova očuvanja treba razmotriti kao jedinstveni problem.
Predlažemo da se na županijskim razinama kadrovski i programski snažnije
profiliraju službe koje skrbe za kulturnu baštinu, kako bi obavljale najjednostavnije poslove zaštite, kao npr. promidžbu, kontakte s konzervatorskim službama,
davanje stručnih savjeta i podrške vlasnicima i sl. Velika je važnost i suradnje s
različitim udrugama čije se djelovanje dotiče zaštite tradicijske kulture i koje se
brinu o njezinu očuvanju i revitalizaciji.
Predmet istraživanja etnologa konzervatora, uz tradicijsku arhitekturu, treba
biti i nematerijalna kulturna baština (obrti, vještine, običaji, vjerovanja, gospodarstvo) te rurističke analize naselja kao svjedočanstva o nastanku naselja, odnosno
stanju baštine u procesu društveno-ekonomskih promjena, što je preduvjet za integralnu zaštitu.
Etnolozi u službi zaštite zalažu se za uspostavljanje mreže suradnika na terenu,
kako unutar lokalne samouprave, tako i u nevladinim udrugama, koja će biti spona sa
stanjem na terenu i uvidom u potrebe za hitnim intervencijama.
7. RAD S JAVNOŠĆU, PROMIDŽBA I EDUKACIJA
Potrebno je poboljšati komunikaciju među konzervatorima, raspravljati o problematici te zahvatima i rješenjima u obnovi.
Potrebno je pojačati informiranost stanovništva (imaoce baštine) i općina dostavom popisa zaštićene tradicijske kulturne baštine iz Registra kulturnih dobara,
prostorno-planskih mjera zaštite te sustava mjera zaštite i sl., uz obvezu općina da
proslijede primljenu informaciju imaocima, mjesnim zajednicama, kao i svim relevantnim tijelima. S obzirom na činjenicu da su vlasnici i lokalne zajednice često
neinformirani, needucirani i premalo osviješteni te da nisu upoznati s problematikom kulturne baštine, potrebno je veću pozornost usmjeriti planiranim i sustav-
236
ZAKLJUČCI
nim kontaktima s njima te predstavnicima lokalnih vlasti (kroz predavanja, članke
u lokalnim glasilima i sl.). U interesu promidžbe kulturnih dobara i baštine potrebno je povećati broj publikacija (topografije, monografije i publikacije o uspješno
obnovljenim zgradama tradicijske arhitekture).
Utvrđeno je da je najveći broj objekata tradicijske baštine bez stanovnika i namjene. U želji za očuvanjem baštine, treba uključiti i stanovnike kraja i predstavnike turističkih agencija, te ih na taj način informirati i osvijestiti o vrijednostima
baštine. To je osobito važno na području turizma gdje zapažamo lošu obnovu, neprikladne interpretacije i neprimjereno iskorištavanje baštine. Stoga predlažemo
da se na sljedeći skup pozovu i stručnjaci s područja turizma.
Predlažemo utemeljenje nagrade za one rijetke imaoce koji su obnovili ili očuvali tradicijsku baštinu, osobito graditeljsku, u izvornom obliku. Hrvatsko etnološko društvo ovu je inicijativu već proslijedilo Ministarstvu kulture u pisanom
obliku 15. siječnja 2002. godine.
Predlažemo uputiti Ministarstvu znanosti, obrazovanja i športa RH preporuku
da se u hrvatski nacionalni obrazovni sustav uvrsti edukacija o zaštiti tradicijske
baštine. Tako se poštuje vlastita nacionalna baština koja u svojoj posebnosti određuje i promiče raznolikost kulturnih izričaja.
Potrebna je veća popularizacija struke i rezultata rada na lokalnoj razini (kod imaoca, lokalne uprave, u školama). Takva djelatnost značajna je kao i druge razine stručnog rada. Dosadašnja uloga etnologa konzervatora u medijima je neznatna. Potreban
je češći, prodorniji, učinkovitiji nastup. S obzirom na to da se u struci osjeća nedostatak
hrvatskog društva konzervatora, ističemo potrebu što skorijeg osnivanja istog.
8. OBLICI ZAŠTITE I PREZENTACIJE TRADICIJSKE BAŠTINE
Aktivna zaštita tradicijske baštine podrazumijeva ispravno korištenje sveukupnog
potencijala graditeljskog nasljeđa, a preduvjet tome je odgovarajuća funkcija svake
pojedinačne zgrade kao i graditeljskog sklopa. Za postizanje tog cilja potrebno je
provesti analizu graditeljskih i prostornih mogućnosti, ali i socijalno-ekonomskih
prilika prostora u kojemu se kulturno dobro nalazi.
U cilju “održive zaštite” kao integralnog dijela održivog razvitka potrebno je
osmišljavanjem buduće namjene zaštićenih i obnovljenih zgrada u zaštitu tradicijskog graditeljstva uključiti i druge subjekte privatne i institucionalne razine.
Drugim riječima, zaštita baštine “in situ” bez namjene i bez projekta održavanja
bespredmetna je i ne može biti uspješna.
237
Potrebno je, dakle, omogućiti revitalizaciju i unošenje suvremenog načina življenja u napuštene građevine i prostorne cjeline. Usklađivanjem tradicijske arhitekture i novih funkcija potrebno je onemogućiti neprimjerene zahtjeve investitora, koji zaštitu kulturnih dobara često smatraju samo ograničenjem i zaprekom.
Jedan od značajnijih oblika spašavanja tradicijskog graditeljstva i zaštite tradicijske kulture su i muzeji na otvorenom te smatramo da bi se oni u budućnosti trebali osnivati na razini regija. Podržavamo osnivanje novih muzeja na otvorenom i
eko-muzeja.
Daje se podstrijek Ministarstvu kulture da se pripremi inicijativa za ponovno
oživljavanje projekta mreže muzeja na otvorenom te da projekt postane sastavni
dio slovenskog Nacionalnog programa za kulturu, odnosno hrvatske Strategije
očuvanja, zaštite i gospodarskog korištenja baštine, zajedno s definiranim financijskim fondom iz kojeg će se održavati postojeći i osnivati novi muzeji na otvorenom.
Prezentacija tradicijskog graditeljstva podrazumijeva stvaranje kompletne slike života s ciljem da posjetitelj razumije svijet u kojem se živjelo i privređivalo.
Stoga je potrebno težiti muzejima koji će prezentirati cjelokupnu kulturnu baštinu
određenog kraja. Pritom treba imati u vidu da u posljednjih četrdeset godina u
Hrvatskoj nije osnovan niti jedan veći regionalni muzej na otvorenom.
U cilju zaštite i prezentacije tradicijske baštine, uz uvažavanje postojećih oblika zaštite in situ, potrebno je veću pozornost pridati svim vrstama muzeja na otvorenom.
9. NASTAVAK SURADNJE SLOVENSKIH I HRVATSKIH
KONZERVATORA
Simpozij planiramo održavati prema potrebi (barem dvogodišnje) naizmjenično u
Sloveniji i Hrvatskoj. Simpozij traje tri dana, dva su posvećena referentima, a jedan
se dan predviđa za stručnu ekskurziju.
Potrebno je sve medije na vrijeme obavijestiti o održavanju SEK-a te im dostaviti program. Organizacijski odbor treba osnovne informacije o SEK-u objaviti na
strukovnim web stranicama.
Strana koja organizira simpozij ujedno preuzima obvezu tiskanja zbornika koji
bi trebao biti promoviran najkasnije na idućem SEK-u. Zbornik bi svakako trebalo
distribuirati u sva nadležna ministarstva, županijske službe, lokalne uprave i knjižnice.
238
ZAKLJUČCI
Organizacijski odbor razradit će ideju o pozivanju stranih stručnjaka na buduće simpozije kako bi se proširila razmjena iskustava i dostignuća na zaštiti tradicijske baštine.
Program narednih SEK-ova potrebno je podijeliti na teme koje treba detaljno
pripremiti i obraditi izlaganjima, a već su ustaljene sljedeće:
–
–
–
–
–
uloga etnologa konzervatora u službi zaštite,
strategija zaštite kulturne baštine u ruralnim naseljima,
zajednički projekti slovenskih i hrvatskih konzervatora,
pregled obnovljenih zgrada (pozitivna i negativna iskustva),
rasprava o pravnoj problematici zaštite kulturne baštine.
Predlaže se formiranje zajedničkog projekta Slovenije i Hrvatske s temom obnove
ruralnih naselja i njihovih izvornih vrijednosti korištenjem EU fondova, bilo kroz
osnivanje škole, primjerice, tradicijskih zanata, bilo kroz različite radionice.
Utvrđeno je da i dalje treba održavati razmjenu iskustava po pitanju UNESCO-ove baštine, uz nužno održavanje međusobne potpore. U obje države ima još
elemenata tradicijske baštine koja bi bila zanimljiva za UNESCO-ov popis. Jedan
od njih je, primjerice, krajobraz s kozlacima u Sloveniji.
Kao najučinkovitiji oblik međustrukovne suradnje preporučuje se razmjena
stručnjaka uz mogućnost dužeg boravka (minimalno mjesec dana). Očekujemo
potporu naših nadređenih za razmjenu iskustava na području cjelokupne baštine,
težnju k interdisciplinarnosti i međudržavnoj suradnji.
Međudržavna suradnja etnologa konzervatora Slovenije i Hrvatske od obostrane je
koristi za očuvanje i zaštitu kulturne baštine, kontinuirano traje petnaest godina i treba
je i dalje nastaviti.
Sudionici IV. SEK-a u posjetu obnovljenim mlinovima na Majerovom vrilu na rijeci Gackoj u Sincu /
Udeleženci IV. SEK-a na ogledu mlinov na Majerevem izviru ob reki Gacki v Sincu
Sudionici IV. SEK-a u Starogradskom polju kraj suhozidne poljske kućice trima /
Udeleženci IV. SEK-a na Starogradskem polju ob kamniti pastirski hiši trimu
ZAKLJUČKI IV. SEK-A
STARI GRAD NA HVARU,
24.-27. MAJ 2010.
IV. Simpozij etnologov konservatorjev Hrvaške in Slovenije (SEK-IV) pod nazivom “Varstvo in ohranjanje kulturne dediščine” je potekal v Starem Gradu na Hvaru od 24.-27. maja leta 2010. Devetnajst udeležencev je predstavilo svoje referate
v štirih tematskih skupinah. Na podlagi predavanj in posameznih prispevkov udeležencev strokovnega simpozija je Organizacijski odbor (Ana Mlinar, Sanja Buble,
Ivana Radovani, Zoran Čiča, Dušan Štepec in Dušan Strgar) prišel do naslednjih
ugotovitev:
1. STANJE STAVBNE DEDIŠČINE
Etnološka stavbna dediščina (ali tradicionalno stavbarstvo) je del kulturne identitete in pomemben kulturni in turistični resurs države, a je na žalost zapuščena in
zanemarjena. Čeprav zelo bogata, vendarle ni dovolj vključena v turistično ponudbo Slovenije in Hrvaške, sicer v turizem in razvoj lastnih kmečkih gospodarstev
usmerjenih držav, kar je danes najmočnejša oblika gospodarskega razvoja v Evropi
in v svetu. Stavbna dediščina je v zelo slabem stanju, z leti se število stavb neprestano in hitro zmanjšuje. Po dosedanjih analizah stanja na terenu je v zadnjih desetih
letih v Sloveniji propadlo okoli 16 % evidentirane etnološke dediščine, situacija
pa ni nič boljša niti na Hrvaškem. Razlogov je več: rušenje stavb zaradi dotrajanosti in slabega vzdrževanja, razstavljanje stavb in uporaba gradbenih elementov za
izgradnjo novih, popolnoma drugačnih zgradb ter prodaja lesenih elementov za
izdelavo sekundarnih proizvodov in izvoza razstavljenih lesenih zgradb.
Prostorsko-načrtni predpisi dopuščajo rušenje starih in izgradnjo novih stavb
na isti parceli, četudi so tradicionalne stavbe še dovolj dobro ohranjene.
Opozarjamo, da bomo, če se takšen trend nadaljuje, v pičlih 60-ih letih ostali brez
stavbne dediščine. Zato je nujno potrebno dopolniti strategijo varstva kulturne dediščine
na vseh ravneh.
241
2. PRAVNI, PROGRAMSKI IN INSTITUCIONALNI
OKVIR DELOVANJA
Niti Nacionalni program za kulturo v Sloveniji, niti Strategija kulturnega razvoja
“Hrvaška v 21. stoletju”, nista dovolj umeščena v delo tistih resorjev in inštitucij,
ki na razne načine vplivajo na varstvo dediščine in sofinanciranje njene obnove
ter rekonstrukcijo in revitalizacijo. Ugotavljamo, da je kulturna dediščina praviloma področje eksploatacije, zato varstvo in obnova nista in ne smeta biti samo
odgovornost lastnikov in spomeniškovarstvene službe oziroma Ministrstva kulture. Problem je širši, zato Ministrstvom za kulturo predlagamo, da v slovenski Nacionalni program, oziroma v hrvaško Strategijo ohranjanja, varstva in gospodarske
rabe dediščine RH obvezno vključi sodelovanje z:
– Ministrstvom za znanost, izobraževanja in športa zaradi vključevanja kulturne
dediščine v pedagoško izobraževalni proces, od vrtcev do srednjih šol,
– Ministrstvom za poljedelstvo, ribištvo in razvoj podeželja (v Sloveniji Ministrstvo za kmetijstvo),
– Ministrstvom za varstvo okolja, prostorske ureditve in gradbeništva (v Sloveniji Ministrstvo za okolje in prostor),
– Ministrstvom za finance,
– razvojnimi centri in agencijami.
“Zakon o varstvu in ohranjanju kulturne dediščine” (SL 69/99 l.) na Hrvaškem za
sprejemanje akta o varstvu predpisuje postopek pridobivanja izpiska iz katastrskih
načrtov (ki jih v ruralnih celinah pogosto ni, ali niso posodobljeni) in lastniškega
lista (ki v nekaterih delih pogosto ne ustreza stvarnemu lastniškemu stanju). Ko
pa je akt o preventivnem varstvu sprejet, je rok trajanja neutemeljeno kratek (traja
3 leta), v tem obdobju pa je zaradi premajhnega števila strokovnjakov in časovne
stiske rešitve nemogoče povzdigniti na raven registracije. Zaradi hitrejšega varstva
kulturnih dobrin predlagamo poenostavitev postopka, npr. zasnovo in uzakonjenje obveznega sprejemanja preventivnega varstva, za katerega ne bo potrebno pridobiti izpiska iz zemljiške knjige in kopije katastrskega načrta, kar je do sedaj zelo
upočasnjevalo postopek preventivnega varstva.
Da bi bila stavbna dediščina na pravi način vključena v razvojne načrte, prvenstveno občin pa tudi vseh drugih oblik lokalne samouprave, je pomembno
ustvariti temelje v obliki ustreznih zakonskih klavzul in programov, s katerimi bi se
interdisciplinarno povezali raziskovalni modusi, modusi obnove in prezentacije,
oziroma načini izkoriščanja ohranjenih kulturnih dobrin.
Bilo bi izredno koristno, da se v Zakon o prostorskem načrtovanju in v Zakon
o varstvu kulturne dediščine uvrsti člen, ki določa, da se namesto gradnje poči-
242
ZAKLJUČKI
tniških hišic obnavljajo obstoječe tradicionalne in stilske stavbe. Trend izgradnje
etno/eko vasi naj bi zamenjalo urejanje, prenova in revitalizacija obstoječih zapuščenih vasi, zaselkov ali zapuščenih sklopov. V primeru izgradnje tako imenovanih etno/eko vasi mora investitor nujno sodelovati s pristojnim konservatorskim
oddelkom in prostorsko-načrtovalnimi službami. Treba je namreč doseči, da je
naravna in kulturna dediščina v edukativnih procesih pravilno predstavljena in se
izogniti njeni degradaciji.
Koristno bi bilo poiskati možnosti dopolnitve Zakona o varstvu kulturne dediščine, s katerimi bi nezavarovano stavbno dediščino tudi formalno razglasili za
kulturni spomenik (podobno členu 2. Zakona, ki je bil v veljavi do leta 1999), ali
pa npr., da bi vse stavbe, zgrajene pred letom 1950, dobile status stavbne dediščine,
oziroma kulturnih spomenikov.
Zaradi pogostega in pretiranega izvoza iz države (starega gradbenega materiala,
za carinike prepoznavne ali neprepoznavne nekdanje stavbe), bi bilo treba predlagati prepoved izvoza, in sicer po kriteriju starosti (npr. cca 50 let) ali po kriteriju
količine (npr. 2 gredi DA, poln kamion pa NE). Generalno je treba prepovedati
izvoz tradicionalnih zgradb (lesenih) in premičnin, pri čemer je lahko kot osnovna
smernica določen časovni cenzus.
V relevantne zakone in prostorske načrte bi bilo potrebno vstaviti člen o prepovedi premeščanja tradicionalnih hiš izven kulturnega območja.
Za uspešnejše varstvo je potrebno okrepiti pravno službo, ki bi kontinuirano
“odpirala” predmete tudi takrat, ko formalno mirujejo, ki bi opozarjala tiste lastnike, ki ne skrbijo za stavbe ali pa jih neprimerno prenavljajo ter izrekala sankcije
tistim, ki so porušili svoje zavarovane objekte.
Varstvene ukrepe, ki so predvideni z navodili Ministrstva za kulturo RH za izdelavo rešitve o registraciji, je potrebno prilagoditi ruralnim sredinam. Še posebej
se to nanaša na predlog ukinitve cone C. Ta ščiti območje, kjer se nahajajo razredčene zgodovinske strukture, ne pa tudi pomembnejši primerki zgodovinskih
stavb, vendar pa v tej coni ukrepi zaščite dediščine dovoljujejo vse intervencije, ki
spoštujejo osnovna načela celovitega ohranjanja. Poljedelske površine in kultivirana pokrajina ohranjajo vizuro naselja, a so hkrati tudi njegov sestavni del, zato bi
morale ostati nepozidane in ohraniti poljedelski karakter.
Skozi dokumentacijo prostorskega načrta je potrebno spodbujati varstvo kultivirane pokrajine ter ga zavarovati pred nasilno spremembo namembnosti v gradbeno območje. To je mogoče uresničiti z medsebojnim sodelovanjem resorjev
(zakonodaje), enot lokalne uprave, podjetnikov in konservatorjev.
Glede na stanje nepremične kulturne dediščine je potrebno na Hrvaškem čim
prej sprejeti, v Sloveniji pa dopolniti strategijo varstva kulturne dediščine ter jo
243
vključiti v Nacionalni program za kulturo. V teh dokumentih morajo biti odprte
poti do različnih praks varstva; od varstva in situ, muzejev na odprtem, eko muzejev, tematskih muzejev na odprtem ter drugih ukrepov za boljše ohranjanje in
varstvo dediščine.
Spomeniškovarstvenim službam predlagamo, da v okviru svoje strategije Ministrstvu za kulturo predlagajo, da v Nacionalne programe za kulturo in v odgovarjajoče strategije vnese postavko o nujnem in stalnem sodelovanju med resorji. Na podlagi
dosedanjih izkušenj spomeniškovarstvene problematike ugotavljamo, da tradicionalna
kultura na ravni Ministrstva za kulturo ni niti dovolj vrednotena niti dovolj cenjena.
Zato predlagamo, da spomeniškovarstvene službe, na podlagi analiz, Ministrstvo za
kulturo kontinuirano, strokovno in pisno opozarjajo na probleme v službi in pri varstvu
stavbne dediščine.
3. FINANCE
Dejstvo je, da so subvencije za lastnike etnografske dediščine vsako leto vse skromnejše ter da so razpisni pogoji za dodelitev državnih sredstev zapleteni.
Potrebno bi bilo formulirati sistem subvencij in olajšav za varstvo stavbne dediščine v zasebnem lastništvu. V razvojnih načrtih bi bilo pri dodelitvi finančnih
sredstev potrebno dati prednost tisti zavarovani kulturni dediščini, ki je neposredno v fazi propadanja in ji preti popolno uničenje, kar pa narekuje ustanovitev fonda za nujne intervencije.
Eden od predlogov je, da Ministrstvo za kulturo uvede davčne olajšave (npr.
oprostitev plačevanja DDV-ja) in da svoje razpisne pogoje čim bolj poenostavi ter
na ta način dodatno razbremeni lastnika kulturne dediščine.
Po dosedanjih izkušnjah se v zvezi s financiranjem obnove kulturne dediščine
etnološkega značaja iz državnega proračuna pojavlja potreba po odrejanju fiksne
proporcionalne kvote sredstev, ki bi se iz skupne mase za obnovo in varstvo celotne kulturne dediščine dodeljevala za obnovo tradicionalne kulturne dediščine.
Na ta način bi se izognili marginaliziranju etnološke dediščine in arbitrarnemu
podeljevanju prioritete le eni vrsti kulturnih spomenikov. Določanje fiksne kvote
sredstev za obnovo in varstvo kulturne dediščine bi omogočilo bolj sistematično
delo pri določanju karakterističnih in reprezentativnih primerov stavbne dediščine na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.
Na podlagi obstoječega stanja sofinanciranja obnove kulturne dediščine, ki ga
izvaja Ministrstvo za kulturo RS je znano, da se sofinanciranja obnove zgradb, ki so
244
ZAKLJUČKI
evidentirane kot nepremična kulturna dediščina, nimajo pa akta o varstvu, ne podpira, zato predlagamo, da spomeniškovarstvena služba Ministrstvu da pobudo za
formiranje posebnega fonda ali javnega sklada za (so)financiranje prenove najbolj
ogrožene dediščine. Tak fond bi moral nuditi možnost celoletnega (so)financiranja obnov, rekonstrukcij in revitalizacij nepremične kulturne dediščine (npr. fond
za obnovo kozolcev, za obnovo žitnic, kašč, sušilnic za sadje, zidanic, gradenj suhih
zidov kot so meje, podzidki, hiše…).
Ministrstvu za kulturo predlagamo, da za lastnike kulturne dediščine pripravi paket davčnih olajšav, poenostavi pogoje razpisne dokumentacije ter določi proporcionalne kvote dodeljenih sredstev za vse vrste kulturne dediščine. Pri tem mora pozornost
usmeriti tudi na zasebne lastnike, saj vemo, da je trenutno velika večina sredstev namenjena sanaciji objektov v cerkvenem in državnem lastništvu.
4. IZOBRAŽEVANJE
Na področju izobraževanja etnologov konservatorjev smo ugotovili naslednje:
– na hrvaškem dodiplomskem študiju etnologije je študijski program premalo
usmerjen na izobraževanje bodočih konservatorjev;
– v obeh državah je potrebno organizirati podiplomske študije za bodoče konservatorje;
– v obeh državah je premalo pozornosti namenjeno kakovostnim mentorjem
(nujno bi bilo sestaviti ekipe interdisciplinarnih mentorjev, ki bi v konservatorsko stroko uvajali nove konservatorje).
Vse udeležence varstva dediščine je potrebno v času rednega šolanja kontinuirano
izobraževati v delavnicah, na tečajih in s pomočjo množičnih medijev. Potrebno je
okrepiti zavest o vrednosti dediščine in primerih dobre obnove. Izobraževanje o
varstvu kulturne dediščine je potrebno izvajati:
– institucionalno (skozi izobraževalne programe v šolah, na visokih šolah in na
fakultetah, ne glede na primarno stroko),
– v delavnicah, z učenjem tradicionalnih poklicev in tehnik gradnje,
– pri delu z društvi,
– pri delu z otroki.
Ugotovili smo, da primanjkuje veliko število mojstrov tradicionalnih obrti in rokodelstva (tesarjev, lesarjev, krovcev, kamnosekov, klesarjev, zidarjev, apnarjev,
kovačev, lončarjev…) in da ta znanja počasi izginjajo. Zato predlagamo, da obe
245
konservatorski ustanovi pripravita seznam mojstrov in organizirata šole/delavnice, kjer bi izbrani mojstri svoja znanja in izkušnje posredovali mladim generacijam.
Po potrebi bi to prakso dopolnjevala tudi izmenjava strokovnjakov konservatorjev.
Nujno bi bilo, da se v Sloveniji na straneh Ministrstva objavi seznam pooblaščenih izvajalcev del in projektantov za kulturne spomenike ter seznam pooblaščenih restavratorjev in konservatorjev po dejavnostih.
Potrebno je nadaljevati s prakso vključevanja mojstrov v delo SEK-ov, kjer bi v
sodelovanju s konservatorji predavali o tehnologijah in materialih.
Predlagamo, da konservatorske službe Slovenije in Hrvaške svojima ministrstvoma
pripravijo predloge za ustanovitev izobraževalnega centra za mojstre izvajalce del in
konservatorje za področje obnove stavbne dediščine. V sodelovanju z drugimi državnimi institucijami je potrebno obrtnikom, ki se ukvarjajo s tradicionalnimi poklici (obrtmi) in vsem, ki negujejo tradicionalna znanja, veščine in spretnosti, ki so zavarovane
kot nesnovna kulturna dediščina, s svojevrstno mero spodbude zagotoviti plasiranje
proizvodov na tržišče tudi brez registrirane obrti, ali pa na kakšen drugi način spodbuditi in oživiti tradicionalne obrti in olajšati promocijo njihovih proizvodov (npr. redna
finančna podpora v obliki subvencij in beneficij).
5. KADRI V SLUŽBI VARSTVA
Nujno je potrebno povečati število etnologov konservatorjev v spomeniškovarstvenih službah, saj etnološka podeželska stavbna dediščina predstavlja največji
del skupnega stavbnega fonda obeh držav. Treba je tudi poudariti, da v nizu na
novo odprtih konservatorskih oddelkov na Hrvaškem, od njihovega osnovanja do
danes, ni bil zaposlen noben etnolog (Varaždin, Karlovec, Reka, Sisak, Krapina,
Gospić, Dubrovnik, Šibenik).
Ker je pri proučevanju in dokumentiranju stavbne dediščine sprejemljiv samo
interdisciplinarni pristop, je v konservatorski službi potrebno zaposliti arhitekte,
statike in gradbene tehnike, na vsakih nekaj konservatorskih oddelkov pa bi morali
zaposliti tudi vsaj enega strojnika. Ti zaposleni bi se primarno ukvarjali z ohranjanjem in obnovo etnografske tehnične dediščine. V konservatorskih oddelkih
bi bilo potrebno formirati strokovne time, ki bi se ukvarjali z dokumentiranjem,
izvajanjem postopkov za zaščito kulturnih spomenikov, z izdelavo tehnične dokumentacije in stroškovnikov del za nujne intervencije, s spremljanjem posegov na
stavbni dediščini, s prijavami na razpise itd.
Nujno je tudi povečanje števila etnologov konservatorjev, ki bi vodili varstvena
dela na objektih stavbne dediščine in ki bi sodelovali pri izdelavi konservatorskih študij za prostorsko-načrtno dokumentacijo in določanju pogojev za intervencije.
246
ZAKLJUČKI
Obe službi za varstvo bi morali čim prej vzpostaviti standarde in normative interdisciplinarnega strokovnega dela za obnovo zelo specifične in zahtevne etnološke stavbne
dediščine.
6. STROKA, PRAKSA IN OPERATIVA
Konservator mora pri svojem delu znati uporabljati vsa razpoložljiva zakonska in
strokovna sredstva ter v situacijah, ko so zahteve in želje investitorjev v nasprotju z interesi ohranjanja kulturne in naselbinske dediščine, vztrajati pri odločitvah
stroke. Zelo koristno bi bilo, če bi vzpostavili delovanje državnega depoja, kamor
bi v času obnove shranjevali dele stavb, stavbno pohištvo ali inventar (analogno
muzejski depo).
Ohranjanje stavbne dediščine se mora izvajati na interdisciplinaren, skrbno
načrtovan in predhodno dobro pripravljen proces revitalizacije, vsak del kulturne
dediščine in način njegove ohranitve pa je treba obravnavati kot edinstven in povsem originalen problem.
Predlagamo, da se na županijskih (v Sloveniji pokrajinskih) ravneh kadrovsko
in programsko profilirajo službe, ki bi skrbele za kulturno dediščino in opravljale
najenostavnejše postopke za potrebe varstva, kot so npr. promocija, komunikacija
s konservatorskimi službami, dajanje strokovnih nasvetov in podpore lastnikom
dediščine ipd. Pomembno je tudi sodelovanje z raznimi društvi, katerih delovanje
je prav tako povezano z varstvom kulturne dediščine, saj skrbijo za njeno ohranjanje in revitalizacijo.
Etnologi konservatorji morajo, poleg stavbne dediščine, raziskovati tudi nesnovno kulturno dediščino (obrti, veščine, običaje, verovanja, gospodarstvo),
izvajati analize o stanju dediščine glede na družbeno-ekonomske spremembe in
skozi pričevanja o nastanku naselij izvajati tudi ruralne analize. To je namreč predpogoj za integralno varstvo.
Etnologi v službi varstva dediščine se zavzemajo za vzpostavljanje mreže sodelavcev
na terenu, tako znotraj lokalne samouprave kot tudi v nevladnih organizacijah, ki bodo
vez med stanjem na terenu in vpogledom v potrebe po nujnih intervencijah.
7. DELO Z JAVNOSTJO, PROMOCIJA IN IZOBRAŽEVANJE
Potrebno je izboljšati komunikacijo med konservatorji, razpravljati o problematiki
ter o posegih in rešitvah pri obnovi.
247
Potrebno je povečati informiranost prebivalstva (lastnike dediščine) in občin
in jim posredovati sezname zavarovane kulturne dediščine iz Registra kulturne dediščine, jih seznaniti z ukrepi za zaščito in sistemi zaščite prostorskega planiranja
ipd. Občinske strukture bi morale vse te informacije posredovati lastnikom, mestnim skupnostim in vsem relevantnim organom. Glede na dejstvo, da so lastniki
in lokalne skupnosti pogosto neinformirani, neizobraženi in premalo ozaveščeni
in da niso seznanjeni s problematiko kulturne dediščine, je potrebno več pozornosti nameniti planiranim in sistematičnim stikom z njimi in s predstavniki lokalnih
oblasti (predavanja, članki v lokalnih glasilih ipd.). Z namenom promocije kulturne dediščine je potrebno povečati število publikacij (topografije, monografije in
publikacije o uspešno obnovljenih zgradbah tradicionalne arhitekture).
Ugotovili smo, da je veliko število objektov stavbne dediščine nenaseljenih in
nima namembnosti. V skupni želji po ohranjanju dediščine je v bodoča načrtovanja nujno potrebno vključiti krajane in tudi predstavnike turističnih agencij. Tako
bi jih informirali o vrednosti dediščine in jih ozaveščali. Posebej je to pomembno
za področje turizma, saj obnova slabo poteka, izkoriščanje dediščine je neprimerno, interpretacije pa so neustrezne. Na naslednji simpozij bi morali bili povabljeni
tudi strokovnjaki s področja turizma.
Predlagamo, da se določijo nagrade za tiste redke, ki so obnovili dediščino, še
posebej stavbno, in jo ohranili v prvotni obliki. Hrvaško etnološko društvo je 15.
januarja 2002 to iniciativo v pisni obliki že posredovalo Ministrstvu za kulturo.
Ministrstvu za znanost, izobraževanje in šport RH bi predlagali, da se v hrvaški
nacionalni izobraževalni sistem umesti edukacija o zaščiti kulturne dediščine. Na
ta način bi bolj spoštovali nacionalno dediščino, ki bi s svojimi posebnostmi določala in promovirala raznolikost kulturnega izraza.
Potrebno je povečati popularizacijo stroke in rezultatov dela na lokalni ravni (pri
lastnikih, lokalni upravi, v šolah). Ta dejavnost je prav tako pomembna kot vsa druga
področja strokovnega dela. Dosedanja vloga etnologov konservatorjev v medijih je neznatna. Potreben je pogostejši, prodornejši in učinkovitejši nastop. Glede na to, da se v
stroki občuti, da na Hrvaškem ne obstaja društvo konservatorjev, poudarjamo, da je
le-tega potrebno čim prej ustanoviti.
8. OBLIKE VARSTVA IN PREDSTAVLJANJA TRADICIONALNE
KULTURNE DEDIŠČINE
Aktivno varstvo kulturne dediščine pomeni pravilno izkoriščanje celotnega potenciala stavbnega nasledstva, predpogoj za to pa je ustrezna funkcija vsake posa-
248
ZAKLJUČKI
mezne stavbe kot tudi stavbnega sklopa. Za doseganje tega cilja je potrebno izvesti
analizo stavbnih in prostorskih možnosti kot tudi socialno-ekonomskih razmer
prostor, kjer se kulturna dediščina nahaja.
Z namenom “trajnostnega varstva” kot integralnega dela trajnostnega razvoja je potrebno, skozi osmišljanje bodoče namembnosti zaščitenih in obnovljenih
zgradb, v varstvo stavbne dediščine vključiti tudi druge subjekte na zasebni in institucionalni ravni. Z drugimi besedami, varstvo dediščine “in situ” brez namembnosti in brez projekta vzdrževanja je brezpredmetno in ne more biti uspešno.
Potrebno je torej omogočiti revitalizacijo in dotok sodobnega načina življenja
v zapuščene stavbe in prostorske celote. Z usklajevanjem tradicionalne arhitekture
in novih funkcij je potrebno preprečiti neprimerne zahteve investitorjev, ki varstvo
kulturne dediščine pogosto smatrajo le kot omejitev in prepreko.
Ena od pomembnejših oblik reševanja stavbne dediščine in zaščite kulturne
dediščine so tudi muzeji na odprtem, zato menimo, da bi jih bilo potrebno v prihodnje osnovati na regionalni ravni. Podpiramo tudi ustanavljanje novih muzejev
na odprtem in eko-muzejev.
Apeliramo na Ministrstvo za kulturo, da iniciira ponovno oživljanje projektov
mreže muzejev na odprtem ter da projekt postane sestavni del slovenskega Nacionalnega programa za kulturo, oziroma hrvaške Strategije ohranjanja, varstva in
gospodarske rabe dediščine, skupaj z definiranim finančnim fondom, s pomočjo
katerega bi vzdrževali obstoječe in ustanavljali nove muzeje na odprtem.
Predstavljanje stavbne dediščine vključuje ustvarjanje kompletne slike življenja z namenom, da obiskovalcu prikaže, kako se je nekoč živelo in pridelovalo.
Prav zato je potrebno težiti k muzejem, ki bi prikazovali celotno kulturno dediščino določenega kraja.
Pri tem treba vedeti, da v zadnjih 40 letih na Hrvaškem ni bil ustanovljen niti
eden večji regionalni muzej na odprtem.
S ciljem varstva in predstavitve dediščine je, ob upoštevanju obstoječih oblik varstva
in situ, potrebno večjo pozornost nameniti vsem vrstam muzejev na odprtem.
9. NADALJNJE SODELOVANJE SLOVENSKIH IN HRVAŠKIH
KONSERVATORJEV
Načrtujemo, da bomo simpozije organizirali po potrebi (vsaj enkrat v dveh letih),
in sicer izmenično, enkrat v Sloveniji drugič na Hrvaškem. Simpozij traja tri dni,
dva dneva sta posvečena referentom, en dan pa je namenjen strokovni ekskurziji.
249
O poteku SEK-a je potrebno pravočasno obvestiti vse medije in jim poslati
program. Organizacijski odbor naj bi vse osnovne informacije o SEK-u objavil na
strokovnih spletnih straneh.
Organizator simpozija je obenem dolžan natisniti zbornik, ki bi moral biti promoviran najkasneje na naslednjem SEK-u. Zbornik je potrebno distribuirati na vsa
pristojna ministrstva, županijske službe, lokalne uprave in knjižnice.
Organizacijski odbor naj bi proučil idejo o povabilu tujih strokovnjakov na bodoče simpozije, s čimer bi se razširila izmenjava izkušenj in rezultatov dosedanjih
dosežkov na področju zaščite kulturne dediščine.
Program prihodnjih SEK-ov je treba razdeliti na teme, ki jih je potrebno podrobno pripraviti in obdelati na predstavitvah, že ustaljene teme so naslednje:
–
–
–
–
–
vloga etnologov konservatorjev v službi varstva,
strategija varstva kulturne dediščine v ruralnih naseljih,
skupni projekti slovenskih in hrvaških konservatorjev,
pregled obnovljenih objektov (pozitivne in negativne izkušnje),
razprava o pravni problematiki varstva kulturne dediščine.
Predlagamo še formiranje skupnega projekta Slovenije in Hrvaške na temo obnove ruralnih naselij in njihovih izvirnih vrednosti, bodisi z oblikovanjem šole npr.
tradicionalnih obrti bodisi z organiziranjem raznih delavnic. Projekt bi financirali s
sredstvi iz evropskih skladov. Ugotovili smo, da je medsebojna podpora med obema državama nujna in da bo potrebno še naprej izmenjevati izkušnje o vprašanjih
UNESCOVE dediščine. V obeh državah namreč še obstajajo elementi kulturne
dediščine, ki bi bili zanimivi za UNESCOV seznam. Eden od njih so kozolci na
Slovenskem.
Kot najučinkovitejša oblika sodelovanja strokovnjakov priporočamo izmenjavo strokovnjakov za daljše obdobje (najmanj mesec dni). Pri izmenjavi izkušenj
na področju celotne dediščine pričakujemo podporo naših nadrejenih ter težnjo k
interdisciplinarnosti in k meddržavnemu sodelovanju.
Meddržavno sodelovanje etnologov konservatorjev Slovenije in Hrvaške je obojestranska pridobitev na področju ohranjanja in varstva kulturne dediščine. Sodelovanje
kontinuirano poteka že 15 let in tudi v prihodnje je treba z njim nadaljevati.
AUTORI / AVTORJI
mr. sci. Sanja Buble, dipl. ing. arh.
viši stručni savjetnik konzervator
Ministarstvo kulture
Uprava za zaštitu kulturne baštine
Konzervatorski odjel u Splitu
21000 Split, Porinova 2
Tel: 021/305-444
[email protected]
Jadranka Galiot Kovačić, prof.
etnolog konzervator, viši stručni savjetnik
Konzervatorski odjel u Vukovaru
ul. Jurja Dalmatinca 32 100 Vinkovci
Tel: 032/443 203
[email protected]
mr. sci. Zoran Čiča
viši stručni savjetnik konzervator
Konzervatorski odjel u Zagrebu
10 000 Zagreb, Mesnička 49
Tel: 385/1/4851-522
E-mail: [email protected]
Ana Matanić, dipl. ing. arh
viši stručni suradnik
Mesnička 49, 10 000 Zagreb
Tel: 01/4851-522
[email protected]
Jovo Grobovšek dipl. inž. arh.
konservatorski svetovalec
Član Slovenske nacionalne komisije za
UNESCO
Častni predsednik ICOMOS Slovenije
ZVKDS OE Novo mesto
Skalickega ulica 1, 8000 Novo mesto
Tel: +386 /0/7 393 15 64,
+386 /0/41 36 75 40
[email protected]
Ana Mlinar, prof.
etnologinja konzervatorica, viša stručna
savjetnica
Mesnička 49, 10 000 Zagreb
Tel: 01/485-1522
[email protected]
Tanja Hohnec, univ. dipl.
etnologinja in prof. sociologije
konservatorska svetovalka
Glavni trg 1, 3000 Celje
Tel: 03 4260304
[email protected]
Božena Hostnik, univ. dipl. etnologinja
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Območna enota Celje
Glavni trg 1, 3000 Celje
[email protected]
mag. Maja Oven, dipl. univ.
umentostna zgodovinarka, magistra znanosti
Narodni muzej Slovenije
Tel: 040 592 707
[email protected]
Tomislav Petrinec, dipl. ing. arh
Pročelnik Konzervatorskog odjela u Zagrebu
Mesnička 49, 100 Zagreb
Tel: 01/4851-522
[email protected]
Ivana Radovani, prof.
etnolog konzervator, stručni suradnik
Konzervatorski odjelu u Splitu
Porinova 2, 21 000 Split
Tel: 021/305-444
ivana.radovani @min-kulture.hr
Mitja Simič, univ. dipl. inž. kraj. arh.
konservatorski svetovalec za nepremično
kulturno dediščino
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Območna enota Novo mesto
Tel: 00386 7 393 15 50
[email protected]
Dušan Strgar, univ. dipl. etnolog
konservatorski svetovalec za nepremično
kulturno dediščino
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije,
Skalickega ul. 1, 8000 Novo mesto
Tel: (00386) 07 393 15 68
e-mail: [email protected]
univ. dipl. Andrejka Ščukovt
etnologinja in sociologinja,
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Nova Gorica, Delpinova 16, SI-5000
Nova Gorica
[email protected]
mag. Dušan Štepec
višji konservator
Zavod za varstvo kulturne dediščine
Slovenije
Tel: 031 684 604
[email protected]
Ivan Zagorac, dipl. ing. arh.
stručni suradnik –konzervator
Konzervatorski odjel u Sisku
Ivana Meštrovića 28, 44 00 Sisak
Tel: 044/515-180
[email protected]

BIBLIOTEKA - Hrvatsko etnološko društvo

Transcription

Similar documents

naCionalni park mljet

program/programme - Icomos Slovenija

Izjemno zanimanje za Kozolce

pripremi unesco planova upravljanja

Godišnjak zaštite spomenika kulture Hrvatske

Ponovno iscrtavanje granica - Hrvatsko etnološko društvo

Magicni kozolec

3.II - RoofOfRock