Predlog novele ZOFVI feb 2015

Skupina poslank in poslancev
(Jože Tanko, prvopodpisani)
Ljubljana, 24.2.2015
Dr. Milan Brglez
predsednik Državnega zbora
Spoštovani!
Na podlagi 88. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I,
42/97, 66/00, 24/03 69/04, 68/06 in 47/13), 19. člena Zakona o poslancih
(Uradni list RS, št. 112/05 - uradno prečiščeno besedilo, 20/06 - ZNOJF-1,
109/08, 39/11 in 48/12) in 114. člena Poslovnika Državnega zbora Republike
Slovenije (Uradni list RS, št 92/07 - uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in
80/13) vlagamo spodaj podpisane poslanke in poslanci
PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O
ORGANIZACIJI IN FINANCIRANJU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA,
ki Vam ga pošiljamo v obravnavo na podlagi 114. in 115. člena Poslovnika
Državnega zbora Republike Slovenije.
Pri obravnavi predloga zakona v Državnem zboru in pri delu njegovih delovnih
teles bo sodelovala poslanka Jelka Godec.
Prilogi:
-
Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji
in financiranju vzgoje in izobraževanja
podpisi poslank in poslancev:
2
Jože Tanko
Anja Bah Žibert
Franc Breznik
Nada Brinovšek
Andrej Čuš
Jelka Godec
Dr. Vinko Gorenak
Mag. Branko Grims
Eva Irgl
Janez Janša
Danijel Krivec
Zvonko Lah
Suzana Lep Šimenko
Tomaž Lisec
Mag. Anže Logar
Žan Mahnič
Bojan Podkrajšek
Mag. Marko Pogačnik
Marijan Pojbič
Mag. Andrej Šircelj
Ljubo Žnidar
3
PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O
ORGANIZACIJI IN FINANCIRANJU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA
I. UVOD
1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona
1.1 Ocena stanja
Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju
ZOFVI) je krovni zakon, ki ureja vzgojo in izobraževanje od vrtca do konca
srednje šole. Obsega vse pomembne elemente za definicijo, vzpostavitev
vzgojno izobraževalnih zavodov, mrežo teh zavodov, njihovo financiranje,
pravno identiteto in organiziranost, kakor tudi sprejemanje in določanje vzgojno
izobraževalnih programov. Zakon je temelj za vse druge specializirane zakone s
področja vertikale.
1.2 Razlogi za sprejem zakona
S spremembami in dopolnitvami Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in
izobraževanja, ki so bile sprejete leta 2007, so bile v zakon vnesene rešitve o
razvijanju zavesti o državni pripadnosti in nacionalni identiteti ter vedenja o
zgodovini Slovenije in njeni kulturi. Vzgojno-izobraževalni zavodi so postali
dolžni razvijati zavest o državni pripadnosti in nacionalni identiteti tudi tako, da
so obeleževali državne praznike z izvedbo himne Republike Slovenije in z
drugimi dejavnostmi.
Praksa kaže, da so ti običaji dosledno izvajani, vendar pa se v nekaterih okoljih
domoljubje ustavi v formalnostih in je omenjeno na kratka obdobja, s tem pa cilji
omenjenih sprememb, to je povečanje zavedanja o nacionalni pripadnosti, ni bil
dosežen. Ocenjuje se, da bi bilo potrebno bolj poglobljeno pristopiti k tematiki in
procese vpeti v življenje šole na vseh področjih.
Omenjeni spremembi ZOFVI je sledila tudi sprememba Zakona o osnovni šoli
2008, ki je obvezni predmet Etika in državljanska vzgoja preimenoval v Etika,
domovinska in državljanska vzgoja. Leta 2013 je bil ta zakon ponovno
spremenjen, ko se je predmet preimenoval v Etiko, domovinsko in državljansko
kulturo.
ZOFVI v 86. členu določa, da zasebni šoli, ki izvaja programe iz prvega
odstavka tega člena, za izvedbo programa zagotavlja 85 % sredstev, ki jih
država oziroma lokalna skupnost zagotavlja za izvajanje programa javne šole.
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Antona
in Bernarde Kokalj, Vodice, Petra in Nike Gregorčič, Ljubljana ter Zavoda sv.
Stanislava, Ljubljana, ki ga zastopa Radovan Cerjak, odvetnik v Ljubljani, na
seji 4. decembra 2014 z odločbo št.: U-I-269/12-24 odločilo, da je prvi stavek
drugega odstavka 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in
izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08,
58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr. in 20/11) v delu, ki se nanaša na javno
4
veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, v neskladju z Ustavo ter
določilo, da mora Državni zbor ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku
enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
2. Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona
Kljub zapisu v zakonodaji praksa kaže, da je razvijanje zavesti o državni
pripadnosti in nacionalni identiteti in vedenja o zgodovini Slovenije in njeni
kulturi nedosledno, z obeleževanjem državnih praznikov, katerega sestavni del
je izvedba himne Republike Slovenije in z drugimi dejavnostmi, ki se odvijajo v
omejenem času, ki je prekratek za poglobljen razvoj zavesti o pripadnosti in
ljubezni do domovine. Ocenjuje se, da bi bilo potrebno bolj poglobljeno pristopiti
k tematiki in procese vpeti v življenje šole na vseh področjih.
Zlasti v osnovnih šolah pa se mestoma opazijo silno zaskrbljujoči pojavi, ko se
učencem predstavlja totalitaristične simbole kot nekaj pozitivnega, s tem pa
pojave totalitarizma predstavlja kot nekaj sprejemljivega, celo kot pozitivnega.
Tako prakso je potrebno ne le prekiniti, temveč kulturo in vzgojo v šolah izvajati
na temeljnih evropskih in civilizacijskih vrednotah. Zato je potrebno temeljne
vrednote, kot so domoljubje in zavedanje o temeljnih človekovih pravicah
vključiti ne le kot občasne prireditvene pojave v šolo, temveč vpeti v kurikul kot
tak. To pa pomeni, da je potrebno in možno te vrednote in načine vključiti v
učne načrte vseh predmetov v programu. Šolski predmeti namreč niso nič manj
kot poenostavljeno znanstveno gradivo, s katerim izražamo opise življenjskih
pojavov na naravoslovno tehničnem in družboslovno humanističnem področju.
Šolski predmeti tako ne razvijajo le znanja in veščin učencev, temveč
pomembno zaznamujejo tudi učenčev vrednostni sistem. Le trajno zavedanje,
da so totalitarizmi neposredna grožnja človeškemu duhovnemu in materialnemu
blagostanju, omogoča prepoznavanje le teh ter artikulira zahtevo po življenju v
svobodni in odgovorni družbi.
Svet Evrope je v dokumentu št. 13010 z dne 4. septembra 2012, vezano na
resolucijo 1904 navedel, da morajo Svet Evrope in države članice zagotoviti
izobraževalni sistem, ki zagotavlja enake možnosti in visoko kakovostno
izobraževanje za vse učence, da posredujejo tako znanje in vrednote, ki
razvijajo spodbujanje temeljnih pravic in demokratičnega državljanstva. Prav
tako morajo zagotoviti temeljno pravico do svobode izbire v izobraževanju, v
skladu s členom 2. dodatnega protokola k Evropski konvenciji o človekovih
pravicah. Ta pravica, ki je tesno povezana s pravicami do izobraževanja in
svobode vesti, pomeni obveznost države, da spoštuje pravico staršev, da
zagotovijo vzgojo in izobraževanje v skladu z njihovim lastnim verskim in
filozofskim prepričanjem.
Zato je Odbor za kulturo, znanost, šolstvo in medije pri Svetu Evrope poudaril
potrebo, da se podpira načelo nevtralnosti države in pluralizma v nacionalnem
izobraževalnem sistemu ter k zagotavljanje preživetja in kakovosti omrežja
javnih šol. Prav tako poziva države članice, da jasno prepoznajo zakonsko
pravico do ustanavljanja zasebnih šol in možnost za te šole, da so del
nacionalnega izobraževalnega sistema, in da za njih veljajo objektivni in
nediskriminatorni pogoji.
V tem okviru naj bi bili učenci, ki obiskujejo zasebne šole in njihove družine,
deležni enakih finančnih koristi, ki so na voljo učencem javnih šol in njihovih
5
družin. Financiranje zasebnih šol, ki so del nacionalnega izobraževalnega
sistema pa naj bi veljalo pod nediskriminatornimi pogoji.
Ustavno sodišče je z odločbo z dne 4.12.2014 določilo, da je potrebno sporni
člen razveljaviti in spremeniti v roku enega (1) leta. Dejstvo, da starši
šoloobveznih otrok že od leta 1996 neupravičeno plačujejo šolnino za svoje
otroke, kaže na to, da je k spremembi potrebno pristopiti takoj.
2.1. Poglavitne rešitve
Zakon spreminja določila o ciljih vzgoje in izobraževanja ter dodaja novo alinejo
v 2. člen, ki določa, da je potrebno vzgajati tudi za zavedanje proti vsem vrstam
totalitarizmov. Zakon v 12. členu na novo določi tudi obveznost določanja
načinov vključevanja domoljubja v same vzgojno izobraževalne programe.
Zakon udejanja odločbo Ustavnega sodišča št.: U-I-269/12-24 z dne 4.12.2014,
ki zahteva razveljavitev protiustavnosti z diskriminatornim financiranjem
zasebnih osnovnih šol, ki izvajajo javnoveljavne programe za šoloobvezne
otroke. Spremembe in dopolnitve ZOFVI omogočajo nediskriminatorno
financiranje teh šol.
3. Ocena finančnih posledic predloga zakona za državni proračun in druga
javnofinančna sredstva
3. 1. Ocena finančnih posledic za državni proračun
Ocenjujemo, da bi na letni ravni sprememba zakona prinesla dodatnih 390.000
evrov stroškov za državni proračun, vendar ne v obdobju, za katero je bil
državni proračun že sprejet.
Iz dostopnih podatkov v odločbi US št. U-I-269/12-24 z dne 4. 12. 2014 izhaja,
da je popolna osnovna dvooddelčna šola Alojzija Šuštarja v Ljubljani v letu 2011
prejela za izvajanje programa 109.014,17 evrov manj sredstev, v prvi polovici
leta 2012 pa 65.008,67 evrov manj sredstev, kot bi jih prejela primerljiva javna
osnovna šola. To pomeni, da bi celotno koledarsko leto zahtevalo najmanj
130.000,00 evrov več samo za to šolo. Če pomeni 130.000,00 evrov 15% za
eno popolnoma vzpostavljeno dvoodelčno osnovno šolo letno, je pričakovati
tudi za novoustanovljeno Montessori osnovno šolo v Ljubljani enako vsoto,
ustrezno zmanjšano za en oddelek: ta za razliko od drugih šol ni začela z
vzpostavljenim prvim razredom, temveč z vsemi letniki, saj gre v skladu s
pedagoškim načelom za generacijsko mešane razrede.
Ker tretja zasebna osnovna šola v Ljubljani prejema polna sredstva v skladu s
pogodbo iz leta 1991 100% financiranje, tej dodatna sredstva niso potrebna.
Vendar ima ta šola svoje dislocirane organizacijske enote, ki pa prejemajo zgolj
po 85%. To so enota Maribor, enota Gorenjska in enota Savinja, ki imajo
enoodelčne šole.
Glede na to, da pa zasebne osnovne šole niso financirane na oddelek kot
javne, temveč na glavo, bo ta vsota predvidoma nižja.
6
šola
OŠ A Šuštarja Ljubljana - 2
oddelčna
OŠ Montessori- Ljubljana
OŠ Waldorfska- Maribor
OŠ Waldorfska- Savinja,
Celje
OŠ Waldorfska- Gorenjska
OŠ Waldorfska- Ljubljana
SKUPAJ
Ocena stroškov 15 % letno
130.000,00
65.000,00
65.000,00
65.000,00
65.000,00
0
390.000,00
3. 2. Ocena finančnih posledic za druga javnofinančna sredstva
Sprejem predlaganega zakona ne bo imel posledic za druga javnofinančna
sredstva.
4. Prilagojenost predlagane ureditve pravu Evropske unije in prikaz
ureditve v drugih pravnih sistemih
4.1. Prilagojenost ureditve pravnemu redu Evropske unije
Predlog zakona ni predmet usklajevanja s pravnim redom EU.
4.2. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih
Velika Britanija
V Angliji ni bilo dosti poročil o državljanski vzgoji v pretežnem delu 20. stoletja,
vsaj v smislu programa poučevanja in učenja. Delno se je državljanska vzgoja
enačila z moralno vzgojo, kjer naj bi se zavest o vzornem državljanu prenašala
v predmete kroskurikularno. V sedemdesetih letih so mestoma poučevali o
državljanski vzgoji dijake v gimnaziji v okviru družboslovnih predmetov ter
vzgajali za vrednote domoljubja na različnih nivojih zahtevnosti. Izraz
državljanstvo in državljan so v angleški kurikul vnesli šele konec devetdesetih
let, čeprav so bili intenzivni poskusi že v sedemdesetih letih, da bi izobrazili
mlade in jih navdušili za aktivno vlogo v družbi.
V kurikul je državljanska vzgoja stopila najprej kot projekt politične pismenosti,
utemeljena na pojmu aktivni državljan.
Pomemben premik je bil tudi razvoj ideje o aktivni vlogi učencev in dijakov, ki se
je razvila zlasti v okviru naprednih oblasti v ožjem Londonu.
V Beli knjigi Odličnost v šolstvu je takratni državni sekretar za izobraževanje in
delo, David Blunket poudaril potrebo po vzgoji za državljanstvo in poučevanju o
demokraciji v šolah. Crickovo poročilo v poznih devetdesetih je izpostavilo
razliko med pasivnim in aktivnim državljanstvom ter definiralo tri pomembne
niše vzgoje za državljanstvo: družbeno in moralno odgovornost, učenje v
skupnosti in politično pismenost.
Državljanstvo je tako postalo obvezni predmet v nacionalnem kurikulu leta
2002. Sklep, ki je določil uvedbo predmeta je na dveh straneh teksta določil
elemente predmeta: znanje in razumevanje, kako postati obveščeni državljan,
veščine raziskovanja in komunikacije ter veščine vključenosti in odgovornega
7
vedenja. Predmet se je ocenjeval. Šole pa so sprejele novost različno. Tam,
kjer so ga sprejeli z entuziazmom, so se razvile tudi inovativne prakse, npr.
vključenost v lokalno dogajanje. Danes je v Angliji razvita široka vrsta praks
poučevanja državljanske vzgoje, cilj pa je doseči večje poenotenje izvajanja.
(NECE, Citizenship in England)
Nemčija
V Nemčiji se je razvoj državljanske vzgoje pričel leta 1945, ko se je rušil
nacionalistični socialistični režim. Nemci naj bi tedaj imeli premalo zavedanja o
demokratičnih procesih in načelih – nepremišljeno spoštovanje avtoritete,
upoštevanje in slepe vere v Fuehrereja naj bi oviralo svež demokratični zagon.
Konec diktatorskega režima je predstavljal konec nekega političnega obdobja,
ne pa takojšnjega miselnega premika v družbi. Zato so se na pobudo
zaveznikov Nemci lotili problema, kako prenoviti vzgojo in izobraževanje. Izziv k
oblikovanju državljanske vzgoje naj ne bi bil nedemokratično vedenje , temveč
pomanjkanje razumevanja demokratičnih sistemov. Šele v šestdesetih letih se
je razvila didaktika državljanske vzgoje, ki je v svojih začetkih izhajala iz
povezanih področij izobraževanja in političnih ved. Različni pogledi na koncept
državljanske vzgoje so se poenotili v skupnem konceptu. Koncept je
prepovedoval indoktrinirati s političnimi prepričanji, odnosom do politike in
vrednotami. Učitelji so morali predstaviti vse vidike in pluralnost interesov,
učence pa naučiti analizirati njihove lastne politične interese in možnost vpliva
na družbo.
Danes državljanska vzgoja želi naučiti učence prepoznavati socialno politično
realnost in tudi, kako jo presojati in nanjo vplivati. Državljan naj bi bil zmožen
interpretirati in se odzivati na politična vprašanja. Državljanska vzgoja naj bi
omogočila učencu razviti družbeno politično zavest na način, da lahko razvije
kar največ avtonomije in politične zrelosti. Državljanska vzgoja naj ne bi bila
podobna političnemu izobraževanju ali državljanskemu izobraževanju, temveč
v prvi vrsti politični samoodločitvi politično zrelih ljudi. Državljani v modernih
družbah naj bi bili kompetentni na petih pomembnih področjih:
- Učenje o družbi, ki naj omogoči poglobljeno razumevanje družbenih
razlik, različnih interesov in pluralnih družb, razvili naj bi veščine,
pomembne za interakcijo in komunikacijo, preprečevanje nasilja,
sodelovanje, razreševanje konfliktov, kakor tudi sposobnost dopuščanja,
da drugi vidijo stvari drugače.
- Učenje o kulturi ustvarja moralne koncepte in vrednote, ki so pomembne
za demokracijo. Cilj je, da omogoči ljudem sprejemati moralne odločitve,
ki temeljijo na temeljnih načelih človekovih in temeljnih pravic. Omogoča
temelj za načela prava.
- Učenje o ekonomiji razvija dojemanje, ki zadeva strukturo in procese
ekonomije. Državljanska vzgoja naj omogoča državljanu, da zavzame
aktivno vlogo na trgu dela.
- Učenje o zgodovini spodbuja kompetenco, da državljan oblikuje
sedanjost in prihodnost spoznavanjem preteklosti. Državljanska vzgoja
uči, da je družbena sedanjost nepretrgan, delujoč proces, ki se lahko
spreminja.
- Učenje o politiki, kjer učenci spoznajo, kako družbene skupine urejajo
splošne obveznosti ter kako kritično obravnavati politično pomembna
območja, ter kako zavzeti aktivno vlogo v političnem procesu.
Državljansko vzgojo v šolah urejajo nemške pokrajine. Izvaja se v kurikularni in
8
izvenkurikularni obliki. Ne glede na to, pa je državljanska vzgoja pedagoško
načelo na vseh ravneh in vrstah šolanja. Ure so del osnovnošolskega
predmetnika, v srednji šoli pa se predmet imenuje različno: politika, družbene
študije, državljanska vzgoja, družboslovje ali politične znanosti. V zadnjih letih
državljanska vzgoja pridobiva na pomenu kot vzgoja za demokracijo,kjer se
spodbuja otroke, da razvijejo svoj interes za sodelovanje v družbenih
dogajanjih. Država in drugi deli uprave ter nevladne institucije, politične stranke
in religiozne ustanove, sindikati, mediji, sponzorirajo izvenšolske dejavnosti za
mlajše in starejše udeležence izobraževanja. (Vir: NECE; Perspecitive on
Citizenship Education);
Francija
Svoje temelje ima državljanska vzgoja v francoski revoluciji, nedavno pa je
doživela veliko in obsežno spremembo v Franciji. Kljub dolgi tradiciji pa
državljanska vzgoja pogreša natančnejšo definiranost in lahko vsebuje kopico
ciljev, praks, programov, ki jih oblikujejo šole kakor tudi nevladne organizacije
na lokalni ravni. Razlog je v nedavnih in hitrih spremembah, ki so se prilagajale
novemu socialnemu in kulturnemu kontekstu, še zlasti ob rastočemu
multikulturnemu modelu v francoski družbi.
V obdobju po francoski revoluciji je bila pomembna vloga šolskega sistema
obramba patriotizma ter moralnih vredno, vendar pa se je sistemsko vključila v
kurikul osnovne šole šele 1880 s ciljem, da bi šolski sistem iz otrok oblikoval
državljane na način, da bi vzgojil čut državljanske odgovornosti med njimi.
Sistem je bil zgrajen na sekularnem odnosu, z namenom zmanjšati vpliv religije
v družbi pa tudi vlogo posameznih kultur v družbenem življenju. Otroci naj bi
imeli kot individuumi pravico do enakih možnosti, glavna skrb poleg tega je bila
razviti skupne ideje in čustva, da bi zagotovili obstoj naroda, ki je poenoten nad
etničnimi, religijskimi in razrednimi razlikami. Ta koncept je bil v obliki
državljanskega pouka, v katerega so bila prenesena načela, na katerih temelji
Francoska republika.
Po drugi svetovni vojni ni bilo več tolikšnega interes niti potrebe po poenotenju,
ekonomska kriza v sedemdesetih in osemdesetih pa je povečala število
nezaposlenih in depriviligeranih zlasti med imigranti in njihovimi otroci. Šola je
postala prostor jasno prepoznavnih razlik v družbi. Prav tako je postala religija
problematična točka. 1980 je postala državljanska vzgoja ena izmed glavnih
področij zanimanja. Predmet je doživel preimenovanje iz pojma državljanski
pouk v državljansko vzgojo, koncept, ki je bila dooblikovan tako, da bi reševal
spolitizirano vključevanje muslimanskih otrok, in bi jim pomagal razumeti in
sprejeti narodne vrednote. Državljanska vzgoja je bila tako utemeljena na
prenosu temeljnih vrednot, kot so odgovornost, solidarnost, spoštovanje
enakosti in splošnih pravil, zaščita okolja, kar je predstavljeno v diskusiji o
demokraciji, državljanskih pravicah in dolžnostih, opisu političnih institucij.
To, kar ovira državljansko vzgojo v šolah je majhno število ur, namenjeno temu
ter preslaba usposobljenost učiteljev francoščine, zgodovine, filozofije in
sociologije, ki naj bi izvajali ta predmet ter pomanjkanje znanja o pravu in
političnih vedah. Popolnoma v nasprotju z generalnimi idejami pa je velika
različnost učencev glede na socialni položaj in kulturo. Tako je vtis, da
državljanska vzgoja ni primerno orodje v sodobni Franciji za razvoj državljanske
zavesti, manjka pa ji tudi koherentne strategije.
V osnovni šoli je državljanska vzgoja kroskurikularna tema, v srednji je šolski
predmet, šolske oblasti pa nenehno nihajo med dilemo šolski predmet ali
kroskurikularna tema. Navodila šolskih oblasti pa poudarjajo , da pri državljanski
9
vzgoji ne gre zgolj za transmisijo znanja, temveč je potrebno državljanstvo
živeti, zato so šolniki pozvani, da organizirajo delavnice in dejavnosti tudi izven
razreda in se osredotočijo na človekove pravice, otrokove pravice, solidarnost.
Posebna pozornost je posvečena proslavam ob pomembnih dogodkih. Obstaja
tudi otroški parlament, ki je povabljen, da pripravi svoja dva zakona letno.
Komisija, sestavljena iz članov francoskega parlamenta in ministrstva za
izobraževanje izbere najboljše zakone o katerih glasuje 577 učencev,
predstavnikov vse Francije in čezmejnih delov, ki postane nato uradni zakon
Francije.
Od leta 2000 dalje pa v Franciji postaja pomembna tema tudi državljanstvo
Evrope. (Vir:NECE; Perspecitive on Citizenship Education)
Zasebno šolstvo
Iz javnih virov se financira tudi zasebno šolstvo v državah OECD.
Za 60 % otrok v povprečju v državah OECD imajo starši možnost izbire
dveh ali več šol za svoje otroke. V nekaterih državah je še večji delež otrok, ki
imajo na izbiro več šol, kot npr. Avstralija, Japonska, Slovaška in Belgija. V
drugih državah je izbira bolj omejena: na Norveškem in v Švici je več kot 70%
ravnateljev odgovorilo, da nimajo konkurence iz drugih šol, v to skupino pa
spada tudi Slovenija.
(Directorate for Education Working Paper N°66)
Dosežki učencev v državah, ki imajo več izbire in tekmovanja med šolami,
merjeno v deležu zasebnih šol in deležu enakega financiranja javnih in
zasebnih šol, so boljši. (OECD School Accountability, Autonomy, Choice, and
the Level of Student Achievement-International evidence from PISA 2003)
V tabeli je predstavljeno, koliko denarja države namenjajo javnim in zasebnim
šolam (delež denarja na udeleženca izobraževanja v osnovnem, srednjem in
višješolskem - neuniverzitetnem izobraževanju).
Belgija
Finska
Francija
Slovenija
Javna sredstva Javna sredstva Javna sredstva
na udeleženca v na udeleženca v na udeleženca v
javni šoli
zasebni šoli
javni in zasebni
šoli
11.395
9.576
10.315
9.096
9.281
9.113
9.135
5.491
8.558
8.060
5.684
8.027
Vir (OECD Education at a Glance 2014)
5. Druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona
Sprejem zakona ne bo imel drugih posledic.
10
II. BESEDILO ČLENOV
1. člen
V 2. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni
list RS, št. 16/07 - uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 - popr.,
65/09 - popr., 20/11, 40/12 - ZUJF in 57/12 - ZPCP-2D) se doda nova tretja
alineja, ki se glasi:
»- vzgajanje za svobodno družbo z obsodbo vseh totalitarizmov,«.
Ostale alineje se ustrezno preštevilčijo.
2. člen
V drugem odstavku 12. člena se doda novo alinejo, ki se glasi:
»- načine vključevanja načel domoljubja v učne načrte,«.
Ostali alineji se ustrezno preštevilčita.
3. člen
Drugi
odstavek
86.
člena
se
spremeni
tako,
da
se
glasi:
»Zasebni osnovni šoli, ki izvaja programe iz prvega odstavka tega člena, se za
izvedbo programa zagotavlja 100 % sredstev, ki jih država oziroma lokalna
skupnost zagotavlja za izvajanje programa javne šole. Zasebnim osnovnim
šolam ne pripadajo sredstva za naložbe, investicijsko vzdrževanje in opremo.
Zasebni glasbeni šoli, gimnaziji in poklicni, strokovni ter tehniški srednji šoli, ki
izvaja programe iz prvega odstavka tega člena, se za izvedbo programa
zagotavlja 85 % sredstev, ki jih država oziroma lokalna skupnost zagotavlja za
izvajanje programa javne šole. Zasebnim šolam ne pripadajo sredstva za
naložbe, investicijsko vzdrževanje in opremo.«
V četrtem odstavku se besedi »šolska uprava« nadomestita z besedama
»pristojno ministrstvo«.
PREHODNE DOLOČBE
4. člen
Financiranje v deležu, ki ga določa 3. člen, se prične s 1. septembrom 2016.
11
III. OBRAZLOŽITVE ČLENOV
K 1. členu
Novo alineja v 2. členu določa, da mora šola izobraževati in vzgajati tudi za
zavedanje proti vsem vrstam totalitarizmov.
K 2. členu
V členu je na novo določena tudi obveznost določanja načinov vključevanja
domoljubja v same vzgojno izobraževalne programe. Posledica vključitve bo
dopolnitev učnih načrtov, kjer bo sistematično vključena vzgoja za domoljubje
pri slehernem predmetu.
K 3. členu
Zakon udejanja odločbo Ustavnega sodišča št.: U-I-269/12-24 z dne 4.12.2015,
ki zahteva razveljavitev protiustavnosti z diskriminatornim financiranjem
zasebnih osnovnih šol, ki izvajajo javnoveljavne programe za šoloobvezne
otroke. Spremembe in dopolnitve ZOFVI omogočajo nediskriminatorno
financiranje teh šol.
K 4. členu
Financiranje se prične v skladu z odločbo Ustavnega sodišča 1. septembra
2016, z začetkom šolskega leta.
IV. BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO:
2. člen
(cilji vzgoje in izobraževanja)
Cilji sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji so:
- zagotavljanje optimalnega razvoja posameznika ne glede na spol, socialno in
kulturno poreklo, veroizpoved, rasno, etnično in narodno pripadnost ter telesno
in duševno konstitucijo oziroma invalidnost,
- vzgajanje za medsebojno strpnost, razvijanje zavesti o enakopravnosti spolov,
spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje otrokovih in
človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razvijanje enakih možnosti obeh
spolov ter s tem razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi,
- razvijanje jezikovnih zmožnosti in sposobnosti in ozaveščanje položaja
slovenskega jezika kot jezika države Slovenije; na območjih, ki so opredeljena
kot narodno mešana, pa ob slovenskem jeziku tudi ohranjanje in razvijanje
italijanskega in madžarskega jezika,
- zagotavljanje kakovostne izobrazbe,
12
- spodbujanje zavesti o integriteti posameznika,
- razvijanje zavesti o državni pripadnosti in nacionalni identiteti in vedenja o
zgodovini Slovenije in njeni kulturi. Vzgojno-izobraževalni zavodi razvijajo
zavest o državni pripadnosti in nacionalni identiteti z obeleževanjem državnih
praznikov, katerega sestavni del je izvedba himne Republike Slovenije in z
drugimi dejavnostmi. Vzgojno-izobraževalni zavodi imajo stalno izobešeno
zastavo Republike Slovenije, na območjih, kjer živita italijanska oziroma
madžarska narodna skupnost, se izobesi tudi zastavo narodne skupnosti,
- omogočanje vključevanja v procese evropskega povezovanja,
- uveljavljanje možnosti izbire na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja,
- omogočanje vzgoje in izobraževanja, ki ustreza stopnji razvoja in življenjski
dobi posameznika,
- zagotavljanje enakih možnosti za vzgojo in izobraževanje na območjih s
posebnimi razvojnimi problemi,
- zagotavljanje enakih možnosti za vzgojo in izobraževanje otrok iz socialno
manj spodbudnih okolij,
- zagotavljanje enakih možnosti za vzgojo in izobraževanje otrok, mladostnikov
in odraslih s posebnimi potrebami,
- vzgajanje in izobraževanje za trajnostni razvoj in za dejavno vključevanje v
demokratično družbo, kar vključuje tudi globlje poznavanje in odgovoren odnos
do sebe, svojega zdravja, do drugih ljudi, do svoje in drugih kultur, do
naravnega in družbenega okolja, do prihodnjih generacij,
- spodbujanje vseživljenjskega izobraževanja,
- omogočanje splošne izobrazbe in pridobitve poklica vsemu prebivalstvu,
- omogočanje čim višje ravni izobrazbe čim večjemu deležu prebivalstva ob
ohranjanju že dosežene ravni zahtevnosti,
- omogočanje razvoja in doseganje čim višje ravni ustvarjalnosti čim večjemu
deležu prebivalstva.
12. člen
(izobraževalni programi)
Izobraževalni program ima splošni in posebni del.
Splošni del vsebuje:
- ime programa,
- cilje vzgoje in izobraževanja,
- trajanje izobraževanja,
- obvezne načine preverjanja in ocenjevanja znanja,
- pogoje za vključitev,
- pogoje za napredovanje in dokončanje izobraževanja.
Splošni del programa poklicnega in strokovnega izobraževanja vsebuje še naziv
poklicne oziroma strokovne izobrazbe, ki se pridobi po uspešno končanem
izobraževanju.
Posebni del vsebuje:
- predmetnik,
- učne načrte, predmetne kataloge znanj in izpitne kataloge, v katerih se
navedejo vsebina predmetov oziroma predmetnih področij in izbirnih vsebin,
standardi znanj oziroma cilji pouka in znanja, ki se preverjajo ob koncu obdobij
v osnovni šoli ter pri maturi oziroma zaključnem izpitu,
13
- znanja, ki jih morajo imeti izvajalci posameznega predmeta.
Posebni del programa poklicnega in strokovnega izobraževanja vsebuje še:
- obseg in vsebino izobraževanja v nižjem in srednjem poklicnem
izobraževanju, ki se izvaja pri delodajalcu in
- organizacijo izvajanja izobraževalnega programa (celoletna, periodična).
Posebni del prilagojenih izobraževalnih programov za otroke in mladostnike s
posebnimi potrebami vsebuje še:
- dejavnosti, ki so potrebne za doseganje optimalnega razvoja posameznega
otroka oziroma mladostnika in
- navodila za izvajanje.
Sestavine izobraževalnega programa za odrasle, postopek sprejemanja in
določanja izvajalcev ureja zakon.
Izobraževalni program se pripravi v skladu z izhodišči za pripravo
izobraževalnih programov, ki jih določi pristojni strokovni svet po predhodnem
soglasju ministra.
86. člen
(pogoji za financiranje)
Zasebnim šolam, ki izvajajo javno veljavne programe osnovnošolskega
izobraževanja, osnovnega glasbenega izobraževanja, srednjega poklicnega in
strokovnega izobraževanja ali gimnazijam pripadajo sredstva iz državnega
proračuna oziroma proračuna lokalne skupnosti, če izpolnjujejo naslednje
pogoje:
- da glasbena šola v vzgojno-izobraževalnem glasbenem programu izvaja pouk
najmanj treh orkestrskih inštrumentov in ima vpisanih najmanj 35 učencev,
- da imajo zaposlene oziroma drugače zagotovljene učitelje oziroma vzgojitelje,
potrebne za izvedbo javno veljavnega programa v skladu z zakonom in drugimi
predpisi.
Zasebni šoli, ki izvaja programe iz prvega odstavka tega člena, se za izvedbo
programa zagotavlja 85 % sredstev, ki jih država oziroma lokalna skupnost
zagotavlja za izvajanje programa javne šole. Zasebnim šolam ne pripadajo
sredstva za naložbe, investicijsko vzdrževanje in opremo.
Zasebne šole lahko sodelujejo na natečajih za učila in učne pripomočke, ki so
namenjeni javnim šolam.
Izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka tega člena ugotavlja šolska uprava.