BAKH 21 - Gottscheer

Comments

Transcription

BAKH 21 - Gottscheer
BAKH–POT
Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011
Predsednik deželnega zbora Josef Lobnig, Lojze Miklič in deželni glavar Gerhard Dörfler
BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 1
V soboto, 30. julija, je imel duhovnik Silvester Molan z
Vidma pri Krškem besedno bogoslužje v Vimolju – Bidrcuku ob navzočnosti kakih 20 do 30 oseb. In jih je takole nagovoril:
Liebe Schwestern und Brüder, sehr geehrte deutsche Freunde
aus Gotschee, heute feiern wir das Fest der Heiligen Anna,
danes praznujemo praznik svete Ane. Sveta Ana je Marijina
mati. Skupaj z njenim možem, svetim Joahimom, jo krščanska
ikonografija slika pri jeruzalemskih vratih. Ob teh besedah se
vam je morda pred očmi pojavila podoba zaroke svete Ane
izpod mojstrskega Rafaellovega čopiča. Ta upodobitev je morda
najbolj znana, ni pa edina: kot celotna pripoved o Marijinih
starših sloni na apokrifnih besedilih, besedilih, ki govorijo o
Jezusu, a jih skupnost verujočih ni sprejela. Je pa pobožna
domišljija marsikaj črpala od tam, in nekatera izročila, ki so bila zapisana v apokrifih, je Cerkev vendar
sprejela. Takšno je izročilo o svetem Joahimu in Ani. Današnja Božja Beseda govori o Kristusu, obljubljenem Mesiju. Mesijanski je tudi evangelij, ki nam razodeva hrepenenje prerokov, da bi videli Božjega
Sina. Toda ob berilu sem se spomnil tudi na vas, na Gotscheer Volk, saj so vzporednice med pohvalo
vrlih mož iz berila in slovesom Vašega ljudstva. »Hvaliti hočem vrle može, naše očete v njih rodovinah.« Tudi mi, dragi prijatelji, se zbiramo ob spominu na naše prednike: ponosni smo nanje, na izročilo,
ki so nam ga predali, na istovetnost, na vrednote. Kako se jih ne bi spomnili, ko pri Sirahu beremo: »Bili
so polni usmiljenja in njihova pravična dela se ne pozabijo.« Kako se ne bi spominjali vaših dedov, ki so
pred več kot sedemsto leti prišli v kočevske gozdove, na kraško apnenčasto zemljo, in iz nje naredili vrt:
iz trde kamnite zemlje so izvabili raj, s pridnimi rokami so sezidali deželo, postavili žage, obdelovali
les, trgovali, spremljali napredek v tehniki in znanju.
Bila je to dežela blaginje, dežela srečnih ljudi, ki so imeli odprta vrata za prišleka, da, tudi za Cigane so
poskrbeli.
»O njihovi modrosti pripoveduje ljudstvo in njihovo hvalo oznanja občestvo,« beremo pri Sirahu v
pohvali vrlim možem.
Kot vso Evropo, dragi bratje in sestre, je tudi Vašo milo deželo pretresla vojna vihra. Lahi so vas iztrgali
iz vaše domovine, Nemčija vas je preselila na robove Rajha, v moje kraje, ki so takrat mejili na Paveličevo NDH. Po vojni so vas obsojali, izenačevali so vas z okupatorjem - toda na kočevarsko ljudstvo
imajo v mojih krajih lepe spomine. Delili ste usodo beguncev, pregnancev, iz svoje domovine ste odšli,
kamor niste hoteli, in kjer so vas naselili, je Vaše srce klicalo po domu: po zvonikih vaših cerkvic, po
tolmunih vaših potokov, po bistri vodi kočevskih izvirov, po globini gozdov in velikih zvereh, s katerimi ste se navadili živeti skozi stoletja. Dom je samo eden, to ste vedeli.
Po vojni je kočevarsko ljudstvo zadela strašna usoda komunističnega biča. Kot številni Kranjci so tudi
mnogi izmed Vas, domačinov kočevske grofije, odšli v iskanju svobode, v dežele, ki jih komunistični
jarem ni zasužnjil, v dežele, kjer ste smeli biti to, kar ste, das Gotscheer Volk, s svojimi izročili, s svojo
pesmijo, s svojo folkloro in jezikom.
Danes ste tukaj ostanek ostanka. Toda ogenj vašega srca ni ugasnil, prenekatera slovenska družina se
zaveda svojih kočevarskih korenin.
Svobodna slovenska domovina vam ni priznala zgodovinskega statusa, čeprav ste najbolj avtohtona od
avtohtonih slovenskih manjšin. Korak za korakom obnavljate svojo kulturo. Rešujete svoja izročila,
obnavljate vezi, ki jih je uničila zmrzal ideologij dvajsetega stoletja. Danes je svet, ki vam je bil iztrgan
iz rok, marsikje opustel, na njem so ruševine, toda ruševine nosijo spomine in v spominih je življenje.
Verjamem, kjer se zbere ljudstvo, da skupaj časti Boga, se trta začne obnavljati, mladika požene, zraste
novo življenje. Kličem torej v življenje to ljudstvo, Gotscheer Volk, ljudstvo, ki je z iskrenim srcem
hodilo pred Gospodom in se trudilo za svojo zemljo, kličem Božjo naklonjenost na vas, dragi nemški
prijatelji iz kočevske enklave, naj vam zasije nov dan in se na vas in vse vaše razliva Božji blagoslov.
Amen.
BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 2
Poročilo predsednika
od novembra 2010 do novembra 2011
August Gril, predsednik
Skupaj z drugima dvema društvoma, včla‐
njenima v Zvezo, smo najprej obiskali pred‐
sednika Državnega zbora, nato pa je druš‐
tva, včlanjena v Zvezo, na pogovor poklicala gospa Majda Širca, ministrica za kulturo RS. Takrat smo jo povabili, naj nas obišče. Spet je minilo leto, odkar smo Vam poslali zadnji BAKH, in čas je, da vam spet poro‐
čamo o dogajanju v zadnjem letu. Posebej omembe vreden je volilni občni zbor našega društva dne 20. 2. 2011, ki je soglasno izvolil organe društva za naslednji štiriletni mandat: __________________________ August Gril predsednik in uradni zastop‐
nik Upravni odbor: Urška Kop, podpredsedni‐
ca; Primož Debenjak, tajnik; Doris Deben‐
jak, blagajnik; člani Ernest Zamida, Jože Grill, Irena Kapš, Lojze Miklič, Marjan Štangelj Kot vhod v gensko banko starih sadnih sort je zrasel spominski zid, zgrajen iz kam‐
nov, nabranih po več kot 100 opustelih naseljih. Kamne so nabirali Štefan Rauh, Niko Gorše, Hans Ivan Jaklitsch, Alojz Miklič, August Gril, pomagali so krajani vaške skupnosti Srobotnik, izvajalec je bil Drago Celič. Portal za vrata v zidu je od hiše iz Spodnjih Ložin (in je darilo družine Tušek). Na zid pridejo ploščice z imeni lju‐
di in organizacij, ki so posebej zaslužni za delovanje našega društva in za ohranjanje kočevarske kulturne dediščine. Na zadnji strani zidu oziroma strani, ki je obrnjena proti sadovnjaku, bodo ploščice za botre posameznih dreves. Akcijo je vodil predse‐
dnik August Gril. Nameščena je bila tudi tabla društva v dveh jezikih ter zemljevid Kočevske z označbami vasi, kjer je bilo kamenje nabrano. Nadzorni odbor: Majda Bizjan Knavs, Marta Triplat, Matija Plevnik, rezervni član: Boštjan Šlaus Častno razsodišče: Alojzij Pavel Florjan‐
čič, Lojze Miklič Na seji v oktobru je UO soglasno kooptiral kot članico še Darjo Pečavar Zamida. _____________________________ Po volilnem občnem zboru smo članom razdelili knjigo dr. Marije Makarovič, Koprivnik in njegovi ljudje. Knjigo smo predstavili tudi v Koprivniku in v Pokrajin‐
skem muzeju v Kočevju. V našem centru je od oktobra do pomladi tekel pouk nemškega jezika, ki ga je vodila Mija Vintar iz Sel pri Dolenjskih Toplicah, financirala pa Goethe‐Institut v Ljubljani in Slovensko ministrstvo za kulturo. Imeli so tečaj nemščine za začetnike. Ob koncu zime smo v nasadu dosajevali sadno drevje in postavili še 60 m dodatne ograje. V »muzeju na prostem« je bila pos‐
tavljena starodobna preša za sadje in še BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 3
okoli 20 drugih eksponatov, ki so vsi last Augusta Grila. Vaška skupnost je postavila brunarico, ki pa je koncipirana kot bife in zato ni mogla biti vključena v projekt LEA‐
DER. oba veleposlanika. Ministrica si je ogledala nasad, eksponate na dvorišču, oba muzej‐
ska prostora in sploh naš kulturni center. Posadila je tudi spominsko drevo (jablano) in pokazala, da delo z lopato dobro obvla‐
da. Na
Kolodrob pa smo postavili še v okviru raz‐
stave starih kmečkih naprav. Je staro kam‐
nito kolo (ki izvira iz Pugleda, za naše druš‐
tvo ga je dal gostilničar iz Gorenja Ciril Jasenc). Kolodrob je sploh ena najstarejših naprav za drobljenje sadja, koruze itd. Upo‐
rabljali so ga v kamnitem ali lesenem žlebu in drobili maso tako, da so kolo porivali sem ter tja. Ponekod so imeli žleb v obliki kroga in kolo je po njem vlekel kakšen vol ali konj. koncu je sledila tradicionalna pogostitev s polento in špehom, pobolico in pecivom, ki so ga pripravili v Društvu kmečkih žena Dolenjske Toplice. Velik dogodek v letu je bil obisk ministri‐
ce Majde Širca v Kulturnem centru v Občicah v sredo, 13. aprila. Kot je ob takih obiskih navada, gost s svojim spremstvom (Damjana Pečnik, generalna direktorica Direktorata za kulturno dediščino, mag. Gojko Zupan, sekretar Direktorata za kul‐
turno dediščino, Ivan Oven, sekretar, Služ‐
ba za kulturne raznolikosti in človekove pravice, Bojana Leskovar, vodja službe za odnose z javnostmi, in mag. Kristina Plav‐
šak Krajnc, svetovalka v kabinetu ministri‐
ce) najprej obišče občino. Pred poslopjem občine v Toplicah sta jo počakala župan Jože Muhič in predsednik našega društva in jo pospremila v prostore občine. Po pogo‐
voru na občini so se vsi skupaj odpeljali v Občice, kamor sta prišla tudi avstrijski in nemški veleposlanik. Po pozdravu predsed‐
nika društva in župana Muhiča je ministri‐
ca pozdravila prisotne, nato sta nastopila Tone Plut (harmonika) in Tone Poč (bršlja‐
nov list) s kočevarsko glasbo ter otroci, ki so zaplesali. Nato je ministrica prerezala trak pri kolodrobu, kjer so ji razložili, kak‐
šna naprava je to, in ga tudi pognali oziro‐
ma preizkusili. Prav veselo sta ga poganjala 11. maja nas je na pogovor povabila komi‐
sija Sveta Evrope za implementacijo konvencije o regionalnih in manjšin‐
skih jezikih in nas natančno izprašala o morebitnih pogovorih z vlado, o določitvi tradicionalnega ozemlja nemškega jezika itd., po katalogu zahtev Sveta Evrope. Člani komisije so nam kar naravnost povedali, da vedo, da lahko na vsa vprašanja odgovori‐
mo z NE. 12. maja nas je ob svojem obisku v občini Kočevje na pogovor o problemih in delova‐
nju društva povabil predsednik RS dr. Danilo Türk. Pogovora se je udeležil upra‐
vni odbor društva. Predsednika smo infor‐
mirali o našem pogovoru z odborom Sveta Evrope za uresničevanje listine o manjšin‐
skih in ogroženih jezikih in o zahtevah, ki jih je Svet Evrope v tej zvezi postavil Slove‐
niji. Za 16. maj je dr. Karl Anderwald skupaj z Rotary klubom Spittal organiziral obisk BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 4
občine Baldramsdorf na Koroškem, v spo‐
min na naselitev Kočevarjev v 14. stoletju, ki so jih zbirali pod gradom Ortenburg, kate‐
rega razvalina danes leži v občini Baldram‐
sdorf. Ker je občina Baldramsdorf izrazila željo pobratenja z občino Kočevje, smo Baldramsdorf obiskali od našega društva August Gril, Doris Debenjak in Lojze Miklič, od občine Dolenjske Toplice župan Jože Muhič in Bojan Potočar, od občine Kočevje župan dr. Vladimir Prebilič in pod‐
županja Lili Štefanič, od občine Novo mesto pa županov namestnik Jože Florjančič. Že nekaj časa smo se z režiserjem Johan‐
nesom Zellom dogovarjali glede snemanja za film o Kočevarjih. Stik je z nami nave‐
zala režiserjeva hči – Katharina Dianat. Ker je režiser želel snemati takrat, ko bo na drevju sadje, smo se končno dogovorili, da bo gospod Zell za SERVUS TV snemal 2., 3. in 4. oktobra. V Kočevskih Poljanah smo skupaj z vaško skupnostjo za to snemanje organizirali »vaško veselico« na dvorišču Hefferlejeve hiše, ki je za take namene naravnost idealno in ga je dal prijazno na razpolago lastnik Karl Hefferle. Še pred snemanjem v Poljanah so snemali pri nas v Centru. Ob tej priliki so posneli tudi name‐
ščanje botrske plošče za družino Spreitzer iz Nemčije. 8. in 9. junija smo dobili tudi obisk iz Južne Tirolske, iz kmetijskega razisko‐
valnega centra v Laimburgu (direktor Michael Oberhuber, Jennifer Berger, pomo‐
log Reinhold Stainer). Gostje so si ogledali naš nasad, saj Južne Tirolce kot predstavni‐
ke izrazito sadjarske dežele zaradi razvoja sadjarstva oziroma genetskih možnosti za nove sorte staro gensko bogastvo zelo zanima. Tudi deželnega glavarja Luisa Durnwalderja, ki je sam diplomiral iz agro‐
nomije na Dunajski univerzi. Doris Debenjak in jaz sva bila tudi povab‐
ljena na pogovor v kmetijsko zbornico Koroške, kjer smo se pogovarjali o možnos‐
tih sodelovanja na področju starih sadnih sort. Nato nas je spet obiskala naša stara prijateljica Katharina Dianat, dipl. ing., znana koroška pomologinja, ki se v okviru poskusne postaje St. Andrä posebej ukvarja s predelavo starega sadja. Koroško kmetij‐
sko zbornico posebej zanima, kakšna pre‐
delava je primerna za katero sadno sorto (katera jabolka ali hruške so posebej pri‐
merne za sušenje ali za predelavo v sok ali za kuhanje žganja). Da ljudje niso bili lačni, so poskrbeli Zalka Tušek iz Kočevja s praženim »kočevarskim« krompirjem, pa Kostja in Milena s polento. Irena Gornik iz Livolda je poskrbela za raz‐
stavo buč, delali in natakali smo tudi jabol‐
čnik (toda ne na stari preši, ki je sveže pre‐
mazana in bi zato izpod nje ne bil užiten). V Občicah in v Poljanah je pomembno vlo‐
go odigral aktiv kmečkih žena iz Poljan in Toplic s svojimi dobrotami, ki dogajanje zelo popestrijo tudi s svojimi oblekami. Za to srečanje so se z avtobusom iz Koroške pripeljali člani muzejskega društva in vsa občinska uprava občine Baldramsdorf z županom Gerberjem in našim starim prija‐
teljem ddr. Anderwaldom. Zaradi priprav na sklenitev partnerstva z Občino Kočevje V mesecu avgustu smo spet imeli poletne delavnice za otroke, z malo kočevarščine. Delavnice je spet vodila Irena Kapš. BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 5
so najprej obiskali občino Kočevje, si ogle‐
dali mesto in se temeljito pogovorili. kot je na Koroškem navada. Omenil je tudi možnost, da bi dežela Koroška sofinancira‐
la en oddelek v vrtcu kot dvojezičen sloven‐
sko – nemški oddelek (po istem modelu, kot ga imajo na Koroškem). V Občicah smo goste sprejeli s kočevarsko glasbo (Tone Plut, Tone Poč in otroci, Justa Rabzelj z orglicami). Po prigrizku v našem centru je deželni glavar odkril na spominskem zidu plošče z imeni zaslužnih ljudi s Koroške in preizkusil kolodrob. Tega so prav navduše‐
no vrteli skupaj s 4 učenci kmetijske šole Televizijska ekipa je posnela ogromno materiala – poleg prizorov v Poljanah (vključno s podkovanjem konja in z noše‐
njem vode iz vaškega vodnjaka na začetku vasi) so se tudi peljali na Brezovico in pos‐
neli čiščenje razvaline cerkve (Štefan Rauh in Niko Gorše), se peljali skozi Podstenice, kjer so posneli čebelarski center in ruševine vasi, do žage Rog, do debele jelke in naprej v Kočevje, kjer so v cerkvi snemali nastop zbora Cantate domino. Zadnji dan so še enkrat posneli naš center in pogovor ob mizi in gobovi juhi (ki jo je pripravil Primož Debenjak) v slovenščini in kočevarščini. Kaj od vsega tega bo v filmu, bomo videli prvič 4. novembra ob 19.45. SERVUS TV je za‐
sebna televizija, ki velja za najboljšo in naj‐
bolj zanimivo v Avstriji. 14. oktobra nas je po tiskovni konferenci v Ljubljani in enournem pogovoru s predsed‐
nikom slovenske vlade Borutom Pahorjem prvič obiskal koroški deželni glavar Ger‐
hard Dörfler skupaj s predsednikom dežel‐
nega zbora Josefom Lobnigom in dr. Bru‐
nom Burchhartom, ki je pravkar predložil dunajskemu parlamentu peticijo glede financiranja nemške manjšine v Sloveniji. Z njimi je prišla tudi novinarka Kleine Zei‐
tung Andrea Bergmann. Gospod Lobnig nas je obiskal že večkrat in je naš stari prijatelj, gospod Dörfler pa je tokrat v Občice prišel prvič, da bi si ogledal center in imel boljšo predstavo o tem, za kaj nam daje denar. Subvencija koroške deželne vlade je namreč v prvi vrsti namenjena za obratovalne stro‐
ške našega centra in za osnovne stroške društva (pošta, domača stran itd.) Seveda sta deželni glavar in predsednik deželnega zbora najprej obiskala občino Dolenjske Toplice, kjer se je odvil zelo zanimiv pogo‐
vor in kjer se je z županom tudi začel tikati, Sevno. Posebej pa ga je zanimalo tesanje švelerja (Lojze Miklič) in sekanje drv. Pove‐
dal in pokazal nam je, da to dobro obvlada, saj je poklicno kariero začel z drvarjenjem v gozdu. Ker ni utegnil nasekati vseh drv na kupu za centrom, nam je obljubil, da bo še prišel sekat, če naši ljudje tega ne bodo uspeli nasekati brez njegove pomoči. Poleg krompirjeve solate z zeljem (ki jo je naredila Tinca Dralka in so jo zelo hvalili) in odojka za goste, ki so prišli iz Ljubljane brez kosila, smo vse prisotne pogostili z malo odojka, polento (Kostja in Milena) in pečenim kostanjem. Seveda tudi pobolica (Tinca Dralka) ni manjkala. Deželnemu glavarju je bila tako všeč, da je prosil, če mu lahko damo par kosov, ker bi rad drugi dan pri zajtrku svoje goste pogostil s koščki pobolice. Seveda jo je dobil. Sladkarije, ki jih je spekla njegova hči, in lasten jabolčni sok je prinesel Senekovič iz Kačjega potoka, ki je prišel pogledat, kako so se prijeli v BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 6
nasadu cepiči, ki smo jih nabrali v njegovih starih sadovnjakih. In knjiga? Ob koncu letošnjega leta bo izšla knjiga o modelih oz. maketah cerkva Tone‐
ta Trohe in vasi Antona Prelesnika, ki jo bomo spet razdelili našim članom na obč‐
nem zboru proti koncu meseca januarja. Seveda so bili ob tem obisku prisotni prak‐
tično vsi mediji, čeprav na koncu v Dolenj‐
skem listu omembo obiska komaj najdemo. Toliko več poročil pa je bilo na raznih tele‐
vizijskih postajah. Bericht des Obmanns
von November 2010 bis November 2011
August Gril, Obmann
In der Vorstandssitzung im Oktober 2011 wurde Darja Pečavar Zamida einstimmig vom Vorstand als Vorstandsmitglied koop‐
tiert. Es ist wieder ein Jahr vergangen seit wir unseren Mitgliedern unsere letzte Zeitung BAKH geschickt haben und es ist an der Zeit, über das Geschehen im letzten Jahr zu berichten. Besonders erwähnenswert ist die Wahl‐
Hauptversammlung unseres Vereines am 20. 2. 2011, in der einstimmig folgende Organe des Vereins für die nächsten vier Jahre gewählt worden sind: Nach der Hauptversammlung wurde an die anwesenden Mitglieder das Buch von Dr. Marija Makarovič, Koprivnik in njegovi ljudje (Nesseltal und seine Leute) ver‐
teilt. Das Buch wurde auch in Nesseltal und im Regionalmuseum in Kočevje präsentiert. In unserem Kulturzentrum unterrichtete Mija Vintar aus Sela bei Dolenjske Toplice seit Oktober Deutsch für Anfänger. Der Unterricht wurde vom Goethe‐Institut in Laibach und dem Kulturministerium der Republik Slowenien gefördert. August Gril als Obmann und offizieller Vertreter Vorstand: Urška Kop, Obmann‐
Stellvertreterin, Primož Debenjak, Schrift‐
führer, Doris Debenjak, Schatzmeisterin, Vorstandsmitglieder Ernest Zamida, Jože Grill, Irena Kapš, Lojze Miklič, Marjan Štangelj. Zusammen mit den beiden anderen Mit‐
gliedern des Verbandes der deutschspra‐
chigen Volksgruppe in Slowenien besuch‐
ten wir zuerst den Präsidenten der sloweni‐
schen Nationalversammlung, darauf wur‐
den die im Verband zusammen‐
geschlossenen Vereine von Frau Majda Širca, der slowenischen Kulturministerium zu einem Gespräch eingeladen. Damals haben wir sie eingeladen, uns zu besuchen. Aufsichtsrat: Majda Bizjan Knavs, Marta Triplat, Matija Plevnik, Reservemitglied : Boštjan Šlaus Disziplinärkommission: Florjančič, Lojze Miklič Alojzij Pavel BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 7
Der Steinreiber gehört in den Rahmen der Ausstellung alter Bauerngeräte. Es ist ein altes Steinrad (das aus Hohenegg stammt und vom Gastwirt Ciril Jasenc aus Obrern unserem Verein geschenkt worden ist.) Steinreiber gehören zu den ältesten Gerä‐
ten zur Zerkleinerung von Obst, Mais usw. überhaupt. Verwendet wurde das Rad in einer Rinne aus Stein oder Holz und die Masse wurde „zerrieben“, indem der Stein hin und her geschoben wurde. An manchen Orten war diese Rinne kreisrund angelegt und der Stein wurde durch ein Pferd oder einen Ochsen gezogen. Als Eingang zur Genbank alter Obstsorten bzw. dem Obstgarten wurde eine Erinne‐
rungsmauer errichtet – aus Steinen, die in über 100 verödeten Siedlungen gesammelt wurden. Gesammelt von Štefan Rauh, Niko Gorše, Hans Ivan Jaklitsch, Alojz Miklič, August Gril, geholfen haben auch Einwoh‐
ner der Dorfgemeinschaft Srobotnik, die Mauer wurde gebaut von Drago Celič. Das Portal für den Durchgang stammt aus Un‐
terloschin (und ist ein Geschenk der Fami‐
lie Tušek). An die Mauer kommen Platten mit den Namen von Personen und Organi‐
sationen, die besondere Verdienste für das Wirken unseres Vereins und die Erhaltung des Gottscheer Kulturerbes haben. An die dem Obstgarten zugewandte Hinterseite kommen Tafeln mit den Namen von Paten von einzelnen Bäumen. Die ganze Aktion wurde vom Obmann August Gril geleitet. Angebracht wurde auch eine zweisprachige Tafel mit dem Namen des Vereins und eine Karte des Gottscheerlandes mit gekenn‐
zeichneten Dörfern, in denen die Steine gesammelt wurden. Ein großes Ereignis im Jahr war der Besuch der Kulturministerin Majda Širca in unse‐
rem Kulturzentrum in Krapflern am Mitt‐
woch, den 13. April. Wie es bei solchen Besuchen üblich ist, hat die Frau Minister mit ihren Begleitern (Damjana Pečnik, Ge‐
neraldirektorin des Direktorats für das Kul‐
turerbe, Mag. Gojko Zupan, Sekretär des Direktorats für das Kulturerbe, Ivan Oven, Sekretär, Amt für Kulturvielfalt und Men‐
schenrechte, Bojana Leskovar, Leiterin des PR‐Dienstes und Mag. Kristina Plavšak Krajnc, Beraterin im Kabinett der Ministe‐
rin) zuerst die Gemeinde besucht. Vor dem Gemeindegebäude wurden sie vom Bür‐
germeister Jože Muhič und dem Obmann unseres Vereins empfangen und in die Räume der Gemeinde geleitet. Nach dem Gespräch in der Gemeinde fuhren alle zu‐
sammen zu unserem Kulturzentrum in Gegen Winterende wurden Ersatzbäume gepflanzt und noch zusätzlich 60 m Zaun aufgestellt. In unserem »Freilichtmuseum« wurde eine große altehrwürdige Obstpresse und noch etwa 20 andere Ausstellungsstü‐
cke aufgestellt, die alle Augst Gril gehören. Die Dorfgemeinschaft stellte eine Block‐
hütte auf, die leider als Ausschank angelegt wurde und deshalb nicht über LEADER finanziert werden konnte. BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 8
Krapflern. Dorthin kamen auch der öster‐
reichische und der deutsche Botschafter. Nach einer kurzen Begrüßungsansprache unseres Obmannes und von Bürgermeister Muhič begrüßte auch die Ministerin und alle Anwesenden. Anschließend traten To‐
ne Plut (Akkordeon) und Tone Poč (Efeu‐
blatt) mit Gottscheer Musik auf, mit Kin‐
dern, die Tänze vorführten. Danach schnitt die Ministerin das Band am Steinreiber durch. Vertreter des Vereines erklärten ihr, was für eine „Apparatur“ das ist und der Steinreiber wurde in Betrieb gesetzt. Auch die beiden Botschafter haben ihn mit Freu‐
de getrieben. Die Frau Minister besichtigte darauf den Obstgarten, die Exponate im Hof, beide Museumsräume und überhaupt unser ganzes Kulturzentrum. Sie Pflanzte auch einen Erinnerungsbaum und bewies dabei, da sie mit dem Spaten recht gut um‐
gehen kann. Abschließend folgte noch die traditionelle Bewirtung mit Köhlerpolenta und Speck, einer Pobolitza und Gebäck, das vom Verein der Bauernfrauen aus Dolenjs‐
ke Toplice gebacken und serviert wurde. me und die Tätigkeit des Vereins eingela‐
den. Am 16. Mai organisierte Ddr. Karl Ander‐
wald zusammen mit dem Rotary Club Spittal einen Besuch in der Gemeinde Baldramsdorf in Kärnten, als Erinnerung an die Ansiedlung der Gottscheer im 14. Jahr‐
hundert. Seinerzeit versammelten sich die Siedler unter der Burg Ortenburg, deren Ruine sich heute in der Gemeinde Baldramsdorf befindet. Weil die Gemeinde Baldramsdorf gerne eine Partnerschaft mit der Gemeinde Kočevje schließen möchte, fuhren nach Baldramsdorf von unserem Ddr. Karl Anderwald, Bojan Potočar, Jože Muhič, Rein‐
hard Schurian, dr. Viktor Michitsch, Lili Štefanič, Lojze
Miklič, Jože Florjančič, Dr. Vladimir Prebilič Am 11. Mai wurden wir von der Kommis‐
sion des Europarates zur Implementie‐
rung der Konvention über Regional‐ und Minderheitensprachen zu einem Gespräch eingeladen, wir wurden sehr ge‐
nau ausgefragt nach allfälligen Gesprächen mit der Regierung, nach der Festlegung der angestammten deutschen Sprachgebiete usw., eben nach dem Katalog der Forde‐
rungen des Europarates. Die Kommissions‐
mitglieder haben uns aber schon im Vor‐
hinein gesagt, dass sie wissen, dass wir alle Fragen mit NEIN beantworten können. Verein August Gril, Doris Debenjak und Lojze Miklič, von der Gemeinde Dolenjske Toplice Bürgermeister Jože Muhič und Bo‐
jan Potočar, von der Gemeinde Kočevje Bürgermeister Dr. Vladimir Prebilič und Vizebürgermeisterin Lili Štefanič, von der Gemeinde Novo mesto als Vertreter des Bürgermeisters Jože Florjančič. Am 8. und 9. Juni bekamen wir auch einen Besuch aus Südtirol, aus dem landwirt‐
schaftlichen Forschungszentrum Laim‐
burg (Direktor Michael Oberhuber, Jenni‐
fer Berger, Pomologe Reinhold Stainer). Die Gäste besichtigten unseren Obstgarten, denn die Südtiroler sind als Vertreter eines ausgesprochenen Obstbaulandes wegen der Entwicklung des Obstbaus bzw. der geneti‐
schen Möglichkeiten für neue Obstsorten Am 12. Mai hat uns anlässlich seines Be‐
suchs in der Gemeinde Kočevje der Präsi‐
dent der Republik Slowenien Dr. Danilo Türk zu einem Gespräch über die Proble‐
BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 9
an der alten genetischen Vielfalt sehr inte‐
ressiert. Auch der Landeshauptmann Dr. Luis Durnwalder persönlich, der selber ein Studium der Bodenkultur in Wien absol‐
viert hat. den Aufnahmen in Pöllandl wurden schon bei uns im Zentrum Aufnahmen gemacht. Damals wurde auch die Patentafel für die Familie Spreitzer aus Deutschland aufge‐
nommen. Doris Debenjak und ich wurden zu einem Gespräch in der Landwirtschaftskammer Kärnten eingeladen, es war von den Mög‐
lichkeit einer Zusammenarbeit auf dem Gebiet der alten Obstsorten die Rede. Da‐
nach besuchte uns wieder einmal unsere alte Freundin Katharina Dianat, DI, eine bekannte Kärntner Pomologin, die sich im Rahmen der Versuchsstation St. Andrä ins‐
besondere mit den Möglichkeiten der Ver‐
arbeitung von alten Obstsorten beschäftigt hat. Die Landwirtschaftskammer möchte insbesondere ermitteln, welche Verarbei‐
tung für bestimmte Obstsorten besonders günstig ist (welche Äpfel und Birnen sich besonders zum Dörren eignen, welche zur Saftproduktion und welche für den Branntwein). Dafür dass die Leute nicht hungrig waren, sorgte Zalka Tušek aus Gottschee mit »Gottscheer« Röstkartoffeln, und Kostja und Milena mit ihrer Polenta. Irena Gornik aus Lienfeld sorgte für eine Kürbisausstel‐
lung, gemacht und ausgeschenkt wurde Apfelsaft (doch nicht von der alten Presse, die frisch imprägniert war und der Saft von dort nicht gerade genießbar gewesen ist). In Krapflern und Pöllandl hatte eine wich‐
tige Rolle die Organisation der Bauernfrau‐
en mit ihren Leckerbissen, die das ganze Geschehen auch mit ihren Trachten sehr lebhafter machen. Zu diesem Treffen kamen mit einem Bus aus Kärnten Mitglieder des Musealvereins und die ganze Gemeindeverwaltung aus Baldramsdorf mit Bürgermeister Gerber an der Spitze und unserem alten Freund Ddr. Anderwald. Wegen der Vorbereitungen auf die Abschließung der Partnerschaft mit der Gemeinde Kočevje haben sie zuerst die Gemeinde Gottschee besucht, die Stadt Gottschee besichtigt und ein gründliches Gespräch geführt. Im Monat August gab es wieder die Som‐
merworkshops für Kinder, mit etwas Pflege der Gottscheer Sprache. Die Leiterin war auch dieses Jahr wieder Irena Kapš. Seit einiger Zeit gab es damals schon Ge‐
spräche mit dem Regisseur Johannes Zell wegen der Möglichkeit, einen neuen Film über die Gottscheer zu drehen. Angeknüpft wurden die Gespräche durch dessen Toch‐
ter – Katharina Dianat. Da Herr Zell Auf‐
nahmen machen wollte, wenn das Obst auf den Bäumen reifen würde, wurde verein‐
bart, dass Herr Zell für den Sender SERVUS TV am 2., 3. und 4. Oktober Aufnahmen machen würde. In Pöllandl wurde für diese Gelegenheit ein „Dorffest“ organisiert und zwar im Hof des Hauses Hefferle, der für solche Zwecke geradezu ideal ist und den liebenswürdigerweise der Besitzer Karl Hef‐
ferle zur Verfügung gestellt hat. Noch vor Das Fernsehteam hat enorme Mengen von Material aufgenommen – neben Szenen in Pöllandl (auch mit dem Beschlagen eines Pferdes, das Tragen von Wasser aus der Quelle am Ende des Dorfes) fuhren sie auch nach Bresowitz und nahmen dort die Freilegung der Kirchenruine (Štefan Rauh und Niko Gorše) auf, sie fuhren über Steinwand und nahmen dort das Imkerei‐
zentrum und die verbliebenen Ruinen des Dorfes auf, fuhren bis zur Hornwald‐Säge, der Dicken Tanne und weiter in die Stadt Gottschee, wo in der Pfarrkirche der Auf‐
BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 10
tritt des Ensembles Cantate domino aufge‐
nommen wurde. Am letzten Tag machten sie wieder Aufnahmen in unserem Zent‐
rum, auch ein Gespräch in der sloweni‐
schen Sprache und Gottscheer Mundart am Tisch bei einer Pilzsuppe (gekocht von Primož Debenjak). Was alles dann wirklich im Film zu sehen sein wird, werden wir am 4. November um 19.45 bei SERVUS TV se‐
hen können, einem Privatsender, der in Österreich als besonders gut und interes‐
sant gilt. usw.). Natürlich haben der Landeshaupt‐
mann und der Landtagspräsident zuerst die Gemeinde Dolenjske Toplice besucht, wo ein sehr interessantes Gespräch stattfand. Der Landeshauptmann bot dem Bürger‐
meister – wie das in Kärnten üblich ist – das Du an. Er erwähnte auch die Möglich‐
keit, dass das Land Kärnten eine Abteilung des Kindergartens als zweisprachige slowe‐
nisch‐deutsche Abteilung fördern würde (nach demselben Modell wie in Kärnten). In Krapflern wurden die Gäste mit Gott‐
scheer Musik empfangen (Tone Plut, Tone Poč und die Kinder, Justa Rabzelj mit der Mundharmonika). Nach einem Imbiss in unserem Zentrum enthüllte der Landes‐
hauptmann an der Erinnerungsmauer die Tafeln für verdienstvolle Personen aus Kärnten und erprobte den Steinreiber. Die‐
ser wurde recht freudig angetrieben vom Landtagspräsidenten und vier Schülern der Landwirtschaftsschule Sevno. Besonderes Interesse zeigte der Landeshauptmann für das Zimmern eines Schwellers (Lojze Miklič) und das Holzhacken. Er hat gesagt und bewiesen, dass er das gut beherrscht, denn er habe seine berufliche Laufbahn als Holzer im Wald angefangen. Da er nicht genug Zeit hatte, um das ganze Brennholz hinter dem Zentrum klein zu hacken, ver‐
sprach er, wiederzukommen, wenn unsere Leute das nicht schaffen würden ohne seine Hilfe. Am 14. Oktober hat uns nach einer Pres‐
sekonferenz in Ljubljana und nach einem einstündigen Gespräch mit dem sloweni‐
schen Premier Borut Pahor zum ersten Mal der Kärntner Landeshauptmann Gerhard Dörfler besucht, zusammen mit dem ers‐
ten Landtagspräsidenten Josef Lobnig und Dr. Bruno Burchhart, der dem Parlament in Wien gerade eine Petition in Zusammen‐
hang mit der Finanzierung der deutschen Minderheit in Slowenien eingereicht hat. Mit den Gästen kam auch die Journalistin der Kleinen Zeitung Andrea Bergmann mit. Herr Lobnig hat uns schon mehrere Male besucht und ist unser alter Freund, der Landeshautmann war zu ersten Mal bei uns, um unser Zentrum anzuschauen und sich eine bessere Vorstellung davon zu ma‐
chen, wofür er uns eine Förderung geneh‐
migt. Die Förderung durch Kärnten ist nämlich in erster Linie für die Betriebskos‐
ten unseres Zentrums und die Grundkosten des Vereins gedacht (Post, Homepage Außer dem Kartoffelsalat mit Kraut (ge‐
macht von Tinca Dralka, die dafür sehr gelobt wurde) und dem Spanferkel für die Gäste, die aus Ljubljana ohne Mittagessen gekommen waren), gab es für alle Anwe‐
senden ein wenig Spanferkel, Polenta (Kostja und Milena) und gebratene Kasta‐
nien. Natürlich fehlte auch die Pobolitza (Tinca Dralka) nicht. Dem Landeshaupt‐
mann gefiel sie so gut, dass er um ein Paar Stück bat, um sie am nächsten Tag seinen BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 11
Gästen vorsetzen zu können. Herr Seneko‐
vič aus Schlangenbach bei Obermösel kam nachschauen, ob die in seinen alten Obst‐
gärten gesammelten Pfropfreiser ange‐
wachsen sind und brachte von seiner Toch‐
ter gebackene Süßigkeiten und eigenen Apfelmost mit. kaum erwähnt wurde. Um so mehr Berich‐
te gab es in verschiedenen Fernsehsendern. Und wie steht es um unser Buch? Gegen Jahresende erscheint das Buch über die Kirchenmodelle von Tone Troha und Dorfmodelle von Anton Prelesnik, das auch dieses Mal bei der Hauptversammlung ge‐
gen Ende Januar an unsere Mitglieder ver teilt werden soll. Natürlich waren bei diesem Besuch auch praktisch alle Medien vertreten, obwohl er schließlich in der Zeitung Dolenjski list Ena zadnjih platnenih bal iz začetka 20. stoletja tkalke Pepce Zamida Pletilstvo in tkalstvo
sta bila svojčas močno razširjena. Skoraj ni bilo hiše, da se v njej ne bi
vrtil kolovrat. Do prve svetovne vojne so veliko predli lan, pri Zamidu so
imeli tudi statve, katerih ostanki so bili na podstrešju še dolgo po drugi
vojni. Zadnja, ki je do prve vojne še tkala laneno platno, je bila Zamidova
Pepca. Iz lanene niti sta še po drugi vojni pletla oprtnice Jožefa Vokřinek
in Alojz Florjančič.
Marsikdo pa je še po drugi vojni znal splesti konopljine vrvi in mreže za
seno, listje in steljo, na primer Albert Klobučar na Uršnih selih.
Predenje volne in pletenje volnenih rokavic, nogavic, kap, jopic in puloverjev pa je še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja bilo doma skoraj v
vsaki drugi hiši.
Domača, tudi suhorobarska obrt
je bila razširjena predvsem po kočevskih vaseh, še
posebej v Komarni vasi. Na Seču je Rudolf Juran
rezljal bugce in druge svete podobe, na Travnem
Dolu pa je Hribar izdeloval harmonike (koč. hirnamatala). Mnogi sposobni posamezniki so se lotevali
pletenja košev za vozove, »šajtrge«, naramnih košev,
košar, opletanja steklenic, izdelovanja polhovih pasti
(škatel in korit), klepánja, izdelovanja grabelj, toporišč, kosišč in drugega orodja in delovnih pripomočkov. Naj omenim nekaj meni poznanih: iz Laz Peregrinov, pa Poreberjev in Dolinarjev »stric«, VidmarNečke, kadunje so včasih umetelno okrasili. jev Matija in moj oče, na Uršnih selih Kobetov in
Primerek je iz nekdanje kočevarske hiše pri Novakov »stric«, pa Celičev Korel, Novakova Mima,
Rumiš na Lazih. por. Klobučar, in njen mož Albert, Ančn Frenc in
mladoletni Andrej Zamida.
Za konec omenimo še aktualna izdelovalca miniatur Pavla Klobučarja - Jožetovega in izdelovalca lesenih krasilnih izdelkov Silva Kulovca – Martinkovega. Zanimivo zbirko etnografskega blaga na svojem domu hrani Radko Čelič. Marsikateri pod, kot sta na primer Blatnikov
(Polžev) in Kobetov, hrani še izvirno staro kmečko orodje in priprave.
(Iz knjige A. P. Florjančič: Uršna sela vas sprejemajo vesela)
BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 12
Finančno poročilo
Doris Debenjak
2011 za leto 2010). Za to je treba pripraviti preglednico vseh računov in izplačil, vsak račun in vsako dobavnico pregledajo in odobrijo izplačilo (pregledali so n.pr. pri Mercatorju vse dobavnice, kaj smo tam kupovali). Za ilustracijo, kako take stvari potekajo, lahko člane spomnim na revizijo ob koncu investicije – pred pregledom računov in njihovih postavk si je center ogledal predstojnik urada koroške deželne vlade za gradbene zadeve: on je že pred začetkom investicije odredil, kaj je smotr‐
no in kaj ne – n.pr. da nima smisla speljati centralne kurjave v dvorano, če dvorane ne uporabljamo redno vsaj enkrat na teden, da pa se v takem primeru naredi toplotno izolacijo na notranji strani stene. Kot vidi‐
te, po njegovi odredbi tu kurimo peč na drva. Ob koncu investicije je najprej kot vodja gradbenega oddelka deželne vlade izdal mnenje, da je bila investicija oprav‐
ljena smotrno in kvalitetno, nato so revi‐
zorji pregledali račune in potrdili še finan‐
čni del investicije. Če bi mnenja ne bila pozitivna, bi morali denar vrniti, če ga ne bi imelo društvo, pa odgovorna oseba, torej predsednik osebno. Tudi če bi poročila revizorjev za letne subvencije ne bila pozi‐
tivna, bi nam subvencijo ukinili. Naš osnovni financer je dežela Koroška oziroma koroška deželna vlada, ki pokriva obratovalne stroške centra z vsemi zavaro‐
vanji ter 1.000 € kot prispevek k izdaji knji‐
ge. Za leto 2011 so nam odobrili in nakazali 12.000 €, od tega 3010 € za spominski zid in napisne table. Subvencija je vezana na stroge pogoje. Pred nakazilom mora odgo‐
vorna oseba, to je po slovenski zakonodaji predsednik kot uradni zastopnik, podpisati izjavo, da bo osebno vrnil deželi Koroški vsa sredstva, ki ne bodo porabljena v skla‐
du z namenom. Podobno se je moralo društvo pred nakazilom sredstev za nakup stavbe za center in nakazilom denarja za njegovo izgradnjo in obnovo obvezati, da bo denar porabilo čim bolj racionalno in da ga bo vrnilo, če se društvo ukine ali stavbe proda. V tem zadnjem primeru dobi celot‐
no kupnino koroška deželna vlada. Smo torej vpisani v zemljiško knjigo kot lastnik, toda stavbe in zemlje nikakor ne bi smeli prodati, razen če bi kdo želel ves denar izročiti deželi Koroški. Koroška deželna vlada odobri subvencijo strogo namensko, denar se sme porabiti samo za tisto, kar je v odločbi napisano, in to je obratovanje centra vključno z malim popravilom v sprednjem prostoru, kurilno olje, kombi, (registracija in zavarovanje), dizel, bencin, traktor (registracija in zava‐
rovanje), pisarniški material in bančni stroški. Pod »pisarniški material« padejo tudi kuverte in znamke za vabila ter za razpošiljanje BAKHa ipd. Za pouk nemškega jezika dobivamo nekaj subvencije od Goethe Instituta v Ljub‐
ljani in nekaj od ministrstva za kulturo (po razpisu). Od slovenskega kulturnega ministrstva smo po razpisu za subvencije po kulturnem sporazumu med republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo dobili sub‐
vencijo za poletne delavnice s poukom kočevarskega narečja in za eno številko glasila BAKH. Namenskost porabe denarja in zakonitost našega poslovanja preverjajo revizorji deželne vlade, ki opravijo natančno revizijo računov (zadnja je bila opravljena v letu BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 13
Člane bo zanimalo, kako financiramo naše knjige, na primer knjigo Koprivnik in nje‐
govi ljudje, ki ste jo dobili letos. Vsako leto zaprosimo avstrijsko zunanje ministrstvo za subvencijo v višini 5.000,00 €, 1.000 € lahko za ta namen porabimo iz deželne subvencije, nekaj so prispevali tudi posa‐
mezniki. tno posojilo. Razen tega vsebuje pogodba še določilo, da bo društvo Augustu Grilu nakazalo nazaj vsa sredstva, ki jih bo dobi‐
lo od ministrstva po programu LEADER ali od LAS. Ker pa vračajo sredstva največ v višini 85 %, pa tudi DDV ne, to pomeni, da bo August na koncu sam iz lastnega žepa pokril okoli 25 do 30% investicije. In še pojasnilo, zakaj je kot glavni izvajalec zapi‐
san August, tudi v projektu samem – ker takega programa ministrstvo ne bi odobri‐
lo, če ga ne bi vodil kdo, ki ima potrebno kvalifikacijo, konec koncev je August uni‐
verzitetni diplomirani inženir agronomije. Za projekt »Genska banka starih sadnih sort« oziroma poenostavljeno LEADER nismo od nikogar dobili nobene subvenci‐
je. Po tem programu je treba dela izvesti, predložiti plačane račune, potem pa vrnejo denar, vendar ne v celoti. Ker pa smo prva dela izvajali že v letih 2008 in 2009, med drugim zato, ker je bilo treba imeti nekaj pokazati, da smo od avtonomne province Trentino – Južna Tirolska dobili denar za postavitev ograje), smo se že takrat dogo‐
vorili, da lahko August Gril sam privatno vse dejavnosti financira oziroma nakazuje društvu denar za plačevanje teh računov. Ob odobritvi našega projekta na ravni Lokalne akcijske skupine LAS v Novem mestu smo z njim sklenili pogodbo o poso‐
jilu, in sicer, da bo pokril vse stroške do višine 40.000 € (kar je tudi tekom leta po potrebi nakazoval), in sicer kot brezobres‐
To sem malo bolj obširno razložila, da ne bi kdo mislil, kakšen profit bo imel bodisi August bodisi društvo od LEADERja. Profit je na bolj idealni ravni – nekaj zelo korist‐
nega bo narejenega. In konec koncev je tudi kaj videti. In še za zaključek k vprašanju honorarjev, plačil ipd. Vse, kar naredimo predsednik, tajnik, blagajnik in drugi člani odborov, je neplačano, tudi iz subvencije ni predvide‐
no nobeno plačilo nobenemu funkcionarju društva. Tudi dopise v nemščini napišemo sami v nemščini, če so potrebni prevodi, jih naredimo zastonj. Anderlaševa hišica na Lazih, ki
je bila še po vojni pokrita s
slamo, sedaj pa je z opeko, je
ena najbolj ohranjenih hiš pri
nas. Pred vojno so v njej prebivali Šuštaršičevi (Kočevarji
Schusterschitz), med vojno in po
njej Rozmanovi, nato Klemenčičevi. Za njo nekdanja Greglševa
hiša (Meditz), sedaj Šobarjeva,
ima le drugačna okna, naslednja,
sedanja
Žagarjeva,
nekdaj
Damiciš (Widmer), pa je popolnoma spremenjena.
(Iz knjige A. P. Florjančič:
Uršna sela vas sprejemajo
vesela)
BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 14
Poročilo poletnih delavnic 2011
Irena Kapš
V mesecu avgustu smo pričeli s poletnimi ustvarjalnimi delavnicami. Predali smo se naši likovni ustvarjalnosti, ob tem pa spoznali kanček preteklosti naših Kočevarjev. Z delavnicami smo pričeli 1. avgusta in jih zaključili 31. avgusta. Nakupili smo nekaj materiala, potrebnega za ustvarjalne urice, in pa tudi nekaj hrane in pijače za naše prazne želodce. Na dela‐
vnice smo se pripeljali s kombijem in se po končanih delavnicah zopet odpeljali domov. Pričeli smo v dopoldanskem času in jih zaključili popoldne. Nato je sledilo pospravljanje in pa priprave za naslednji ustvarjalni dan. Ustvarjali smo iz perlic, nad katerimi je bilo veliko navdušenja, saj je nastalo kar veliko ogrlic, zapestnic, obeskov, raznih okraskov itd. Nekaj teh so otroci odnesli domov, nekaj pa smo jih tudi razstavili. Risali smo tudi na tekstil, gnetli modelirno maso, vlivali kalupe in jih barvali. Zbrali smo nekaj odpadne embalaže. Saj se je v nekaj dneh nabralo veliko praznih plastenk od sokov, starega papirja itd. Odločili smo se, da te materiale zopet uporabimo in iz njih nekaj izdelamo. Naredili smo vazice, škatlice za shranjevanje drobnih predmetov in razne okraske. Naš namen pa je bil, da se dotaknemo tudi preteklosti in kulturne dediščine našega področja. Kultura oblačenja in nasploh življenja in dela v preteklosti je bila bistveno drugačna, kot je danes. Prav zanimiva se nam je zdela ravno noša Kočevarjev v preteklosti. In tako se je duh preteklosti pomešal s sedan‐
jostjo. Nastal je kočevarski par v tipični kočevarski noši iz odpadnih materialov. Potrebno je bilo kar nekaj dela in idej, ampak ob pravih zamislih nam je na koncu le uspelo. Poslušali smo tudi nekaj kočevarskih pesmi. Eno smo zapisali v kočevarščini in nemščini na večji list in ga obesili ob razstavi, da bodo tudi naši obiskovalci lahko videli razliko med obema jezikoma. Naredili smo tudi nekaj plakatov s pomočjo različnih tehnik (sadje, zelenjava, živali), ter te opremili s koče‐
varskimi besedami. Zapisali smo nekaj enostavnih stavkov v kočevarskem in slovenskem jeziku. Predvsem pa smo veliko risali in barvali, pri čemer so najbolj uživali tisti najmlajši. Bilo je res veliko packanja z barvami, na koncu pa predvsem veliko čiščenja. Vesele družabne uri‐
ce pa smo si popestrili z raz‐
nimi igrami in se posladkali s peko palačink, drobnimi pri‐
grizki in sadjem. BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 15
28. julij: Zbiranje idej in priprava programa za ustvarjanje. 29. julij: Nakup potrebnih materia‐
lov za delavnice. 1. avgust: Pričetek delavnic in dru‐
ženje ob ustvarjanju s perlami. Popestritev z raznimi družabnimi igrami, tudi takšnimi starejšimi, kot so ristanc, skrivanje, kegljanje. Pri‐
pomočke za kegljanje smo si izdela‐
li sami. 2. avgust: Narisali smo nekaj risbic in izrezali nekaj slikic za kasnejšo izdelavo plakata. 3. avgust: Risali smo risbice, izde‐
lovali iz perlic in pripravljali plakate. 4. avgust: Vlivali smo kalupe ter izdelovali plakate poleg pa poslušali tudi nekaj kočevarskih pesmi. 5. avgust: Barvali smo kalupe, pri katerem so najbolj uživali najmlajši, saj je bilo veliko packanja. Šli smo se razne igre in naredili nekaj izdelkov iz klobučevine in različnih materialov. 8. avgust: Pripravljali smo pano in risali. 9. avgust: Barvali smo na tekstil in porisali majčke, hlače … Pekli smo palačinke. 11. avgust: Poslušali smo kočevarske pesmi in eno zapisali v kočevarščini in nemščini. Risali smo na folijo – izdelovali okenske slike. 25. avgust: Zbrali smo nekaj odpadne embalaže, odpadnega papirja, škatlic, stekleničk, kozarč‐
kov, pa tudi nekaj idej za izdelavo iz teh materialov. Nastalo je nekaj teh izdelkov ob uporabi različnih tehnik. 26. avgust: Ustvarjali smo iz modelirne mase das in nekaj tudi iz fimo mase. 27. avgust: S pomočjo starega papirja in lepila smo izdelali glave za kočevarski par. Naredili smo tudi nekaj drugih izdelkov iz mešanice papirja, vode in lepila. 29. avgust: Risali, izrezovali, lepili in izdelovali smo plakate s kočevarskimi besedami za razsta‐
vo. Ob risbicah si je bilo laže zapomniti tudi kakšno besedo. 30. avgust: Ustvarjali smo z moss gumijem in klobučevino, pa tudi pripravljali plakate. 31. avgust: Končali smo še nekaj nedokonča‐
nih izdelkov, pospravili razstavo preteklega leta, počistili in postavljali novo razstavo z novimi izdelki. Pekli smo palačinke in zaklju‐
čili s pospravljanjem. 4. september: Pripravljanje razstave. Obiskovalec letošnjih delavnic
BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 16
Zveza kulturnih društev
nemško govoreče skupnosti v Sloveniji
V tem letu je bilo v Zvezo kulturnih društev nemško govoreče skupnosti v Sloveniji, katere ustanovni član je naše društvo sku‐
paj z Društvom nemško govorečih žena v Mariboru, sprejeto nemško Kulturno druš‐
tvo Celje ob Savinji/Kulturverein Cilli an der Sann. poklicala gospa Majda Širca, ministrica za kulturo RS, kjer smo imeli priliko, da smo prikazali svoje delovanje in spregovorili o problemih. Predvsem o načinu financiranja po kulturnem sporazumu, ki je bil prvotno mišljen samo za društva nemško govoreče skupnosti v Sloveniji (kar je razvidno iz nemškega besedila sporazuma), danes pa dobiva po njem subvencijo tudi nemška knjižnica v Ljubljani, skupina slovenskih študentov iz Gradca, neka evangeličanska skupnost itd. Ga. dr. Suzana Čurin Radovič je povedala, da je natančno pregledala dokumentacijo in da je napaka v programu izvajanja sporazuma pri zunanjem ministr‐
stvu. Za popravek bo možnost ob zasedanju meddržavne komisije, ki bo še proti koncu tega leta. Na našo prošnjo smo obiskali predsednika državnega zbora dr. Pavla Gantarja (v zvezi z deklaracijo državnega zbora o jugoslovan‐
skih manjšinah). Pogovora v državnem zboru so se udeležili August Gril, Primož Debenjak in Doris Debenjak za Društvo Kočevarjev staroselcev, Veronika Haring za Društvo nemško govorečih žena Mostovi v Mariboru in Andrej Ajdič za Kulturno druš‐
tvo Celje ob Savinji. Predsednik državnega zbora se je strinjal z našim stališčem, da nismo nikakršna nova manjšina, zato si tudi nismo prizadevali, da bi nas v to deklaracijo vključili. Tudi po njegovem mnenju bi moral za Kočevarje in druge Nemce državni zbor sprejeti drugo deklaracijo. Seveda ostaja naša zahteva za ureditev statusa, kar od Slovenije vztrajno že več let zahtevajo Svet Evrope in Federal‐
na unija evropskih manjšin, katere član je tudi naše društvo. Predsednika državnega zbora smo med drugim opozorili tudi na nezadovoljivo financiranje po kulturnem sporazumu, ki ga bo treba urediti drugače in ustrezno besedilu sporazuma. Ko je po izstopu stranke Zares iz vlade odstopila ministrica Majda Širca, je začasno prevzel posle ministra za kulturo minister za Slovence po svetu akad. prof. dr. Boš‐
tjan Žekš. Ker smo želeli pogovore z ministrstvom za kulturo nadaljevati, smo zaprosili, da sprejme zastopnike društev, včlanjenih v zvezo, na pogovor, do česar je prišlo 13. septembra. Potem ko smo ga informirali o našem delu, smo se pogovorili tudi o problemu financiranja po kulturnem sporazumu in tu je minister, ki ima že iz svoje stroko veliko izkušenj z raznimi raz‐
pisi, predlagal rešitev – da se v razpis vklju‐
či beseda tradicionalne nemške skupnosti v Sloveniji, zaradi česar bi odpadli vsi pro‐
silci, ki v to skupnost ne spadajo. Po obisku pri predsedniku Državnega zbora je društva, včlanjena v Zvezo, na pogovor BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 17
Verband der Kulturvereine der
deutschsprachigen Gemeinschaft in Slowenien
In diesem Jahr wurde in den Verband der Kulturvereine der deutschsprachigen Ge‐
meinschaft in Slowenien, dessen Grün‐
dungsmitglied unser Verein zusammen mit dem Verein deutschsprachiger Frauen in Marburg ist, der Kulturverein Cilli an der Sann aufgenommen.. Nach dem Besuch beim Präsidenten der Staatsversammlung wurden die im Verband zusammengeschlossenen Vereine von der Kulturministerin der Republik Slowenien, Frau Majda Širca zu einem Gespräch ein‐
geladen. Bei diesem Gespräch hatten wir die Gelegenheit, unsere Tätigkeiten vorzu‐
stellen und auch über die Probleme zu sprechen. In erster Linie über die Finanzie‐
rung über das Kulturabkommen, das ja ursprünglich für die Vereine der deutsch‐
sprachigen Volksgruppe in Slowenien ge‐
dacht war (was auch aus dem deutschen Wortlaut des Abkommens hervorgeht). Heute erhalten nach der Ausschreibung laut Kulturabkommen Förderungen auch die Deutsche Bibliothek in Laibach, eine Gruppe slowenischer Studenten aus Graz, eine evangelische Organisation usw. Frau Dr. Suzana Čurin Radovič hat darauf hin‐
gewiesen, dass sie die ganzen Unterlagen genau durchgesehen und festgestellt hat, dass der Fehler im Programm der Umset‐
zung des Kulturabkommens beim Außen‐
ministerium steckt. Für eine Korrektur bie‐
tet eine Gelegenheit die Sitzung der ge‐
mischten Kommission, die noch vor Jahres‐
ende tagen wird. Auf unseren Antrag hin konnten wir den Präsidenten der Staatsversammlung der Republik Slowenien Dr. Pavel Gantar besu‐
chen (in Zusammenhang mit der Deklara‐
tion der Staatsversammlung über die jugo‐
slawischen Minderheiten). Am Gespräch in der Staatsversammlung haben teilgenom‐
men: August Gril, Primož Debenjak und Doris Debenjak für den Gottscheer Altsied‐
ler Verein, Veronika Haring für den Verein deutschsprachiger Frauen Brücken in Mar‐
burg und Andrej Ajdič für den Kulturverein Cilli an der Sann. Der Präsident der Staatsversammlung pflichtete unserem Standpunkt bei, dass wir keine neue Minderheit sind und uns deshalb auch nicht um die Einbeziehung in die Deklaration bemüht haben. Auch seiner Meinung nach müsste die Staatsversamm‐
lung für die Gottscheer und andere Deut‐
sche in Slowenien eine andere Deklaration beschließen. Natürlich bleibt auch weiter‐
hin unsere Forderung bestehen, dass Slo‐
wenien unseren Status regeln müsse, was schon seit einigen Jahren sowohl der Euro‐
parat als auch die FUEN, deren Mitglied unser Verein ist, beharrlich von der Repub‐
lik Slowenien fordern. Den Präsidenten haben wir auch informiert, dass unserer Meinung nach die Finanzierung nach dem Kulturabkommen nicht zufriedenstellend ist und anders zu regeln wäre, im Einklang mit dem Wortlaut des Kulturabkommens. Nach dem Rücktritt der Kulturministerin Majda Širca nach dem Austritt der Partei Zares aus der Regierungskoalition wurde geschäftsführender Kulturminister der am‐
tierende Minister für Auslandsslowenen Akad. Prof. Dr. Boštjan Žekš. Da wir un‐
sere Gespräche mit dem Kulturministerium fortsetzen wollten, baten wir ihn, die Ver‐
treter der im Verband zusammen geschlos‐
senen Vereine zu einem Gespräch zu emp‐
fangen, wozu es dann am 13. September gekommen ist. Nachdem wir ihn über un‐
sere Aktivitäten informiert haben, brachten BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 18
wir auch das Problem der Förderung nach dem Kulturabkommen zur Sprache. Und hier hatte der Minister, der schon aus sei‐
ner wissenschaftlichen Arbeit viel Erfah‐
rungen mit verschiedenen Ausschreibun‐
gen hat, einen Lösungsvorschlag – in den Ausschreibungstext sei das Wort „traditi‐
onell“ einzubeziehen, also nur für Vereine der traditionellen deutschsprachigen Ge‐
meinschaft in Slowenien, wodurch alle An‐
tragsteller entfallen würden, die nicht die‐
ser Gemeinschaft angehören. FUEN – Federalna unija evropskih manjšin
Primož Debenjak
pri kateri je 30 let služboval slavni sklada‐
telj Joseph Haydn. Kongres FUEN v Eisenstadtu v Avs‐
triji Letošnji kongres FUEN je bil v začetku junija v glavnem mestu najbolj vzhodne avstrijske zvezne dežele Gradiščanske, Eisenstadtu, ki se po hrvaško imenuje Že‐
ljezno, po madžarsko pa Kismarton. Gradi‐
ščanska je šele leta 1921 prišla k Avstriji, prej pa je bila v ogrskem delu monarhije. Dežela je nacionalno mešana, v njej že okoli 500 let živi močna hrvaška manjšina, ki je po letu 1970 že drugič gostila kongres. Drugi dan kongresa, v petek, smo imeli dopoldne razpravo o razvoju v zadnjih pet‐
ih letih, odkar je bila na kongresu v Bautz‐
nu/Budyšinu sprejeta listina avtohtonih narodnih manjšin v Evropi, popoldne pa zbor delegatov s sprejemanjem sklepov. V soboto je imel dopoldne zelo zanimiv govor Visoki predstavnik za Bosno in Her‐
cegovino Valentin Inzko, ki ga poznamo kot nekdanjega avstrijskega veleposlanika v Sloveniji, govoril je predvsem o situaciji Bosni in Hercegovini, potem pa je sledila razprava z vprašanji. Popoldne smo imeli izlet po hrvaških vaseh severne Gradiščan‐
ske, kjer smo imeli kar nekaj sreče z vre‐
menom, saj se je končal malo pred nevihto. Naslednji kongres bo leta 2012 v Moskvi. Prvi dan je po otvoritvi in pozdravnih bese‐
dah razprava na neke vrste okrogli mizi tekla o Gradiščanskih Hrvatih in Avstriji v evropskem kontekstu. Popoldne je bila na vrsti osrednja tema letošnjega kongresa »Romi v Evropi«, proti večeru pa smo imeli ogled mesta in dvorca družine Esterházy, Belgija se je v zadnjega pol stoletja posto‐
poma preoblikovala v federalno državo, ki jo sestavljajo tri regije in tri skupnosti: regi‐
je so flamsko oziroma nizozemsko govoreča Flandrija, francosko govoreča Valonija in dvojezično glavno mesto Bruselj; skupnosti, sestavljene po nacionalnem oziroma jezi‐
kovnem ključu, pa so Flamska skupnost (Vlaamse Gemeenschap), Francoska skup‐
nost (Communauté Française) in Nemška skupnost (Deutsche Gemeinschaft ali skraj‐
Zasedanje delovne skupnosti nem‐
ških manjšin v Belgiji V okviru FUEN vsako leto poteka Delovna skupnost nemških manjšin (AGDM), ki se je oktobra letos srečala v mestecu Eupen na vzhodu Belgije. Eupen je središče nemškega dela Belgije, leži pa v neposredni bližini nemškega Aachna in nizozemskega Maas‐
trichta. BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 19
šano DG). DG je avtonomna enota na oze‐
mlju Valonije in z reformami poleg nalog, ki jih imajo v Belgiji skupnosti (družina, mladina, zdravstvo, šolstvo) dobiva čedalje več regionalnih pristojnosti (spomeniško varstvo in varstvo krajine, zaposlovalna politika ipd.) Uradni jezik v DG je nemšči‐
na, DG ima tudi 25‐članski parlament in štiričlansko vlado. Glavni del programa AGDM je potekal dva dni, v petek in soboto. V petek nam je naj‐
prej govoril ministrski predsednik DG, Karl‐Heinz Lambertz, ki nam je na kratko orisal zgodovino DG in njeno ureditev v okviru Belgije. Drugi govornik je bil Joseph Dries, vodja kabineta ministra, pristojnega za šolstvo, ki nam je prikazal njihov šolski sistem, njegove prednosti, težave in dileme. Popoldne smo imeli najprej daljši pogovor o položaju nemških manjšin v Evropi, potem pa so nas odpeljali na ogled mesta. Eupen v 2. svetovni vojni ni bil porušen, tako da stoji še veliko zanimivih starih stavb. V soboto smo imeli najprej interni posvet, potem predstavitev naslednjih gos‐
titeljic AGDM, popoldne pa smo si ogledali prvostopenjsko sodišče, parlament in radij‐
sko postajo BRF, ki oddaja v nemščini. Mima je imela rojstni dan, Raska ji je prinesla buteljko dobrega vina in ji rekla, da
je vino iz buteljke boljše kot uršenska
šmarnica.
Mima se je zasmejala in rekla: »Na Uršnih
selih imamo malo buteljnov; če je že kakšen, je moški. Za ženske buteljke pa še
nisem slišala.«
(Iz knjige A. P. Florjančič: Uršna sela vas sprejemajo vesela)
Konoplja nekoč in danes
To je pokojna Florjančičeva Mici debelo pogledala, že
davnega leta nazaj, tam nekje v sedemdesetih, ko sta se
na vratih pokazala miličnika z zelo uradnim izrazom na
obrazu.
»Ja, kaj pa je?« vpraša Mici.
»Je tistale njiva vaša?« vprašata.
»Je,« brez zadrege potrdi mama.
»In kaj imate tam na koncu posajeno?« vrta uradna
oseba naprej.
»Ja … krompir, fižol, nekaj koruze, pesa, koleraba,
solata, buče …« našteva Mici.
»Kaj pa tisto visoko, čisto na koncu?« je še naprej
radoveden mladenič.
»A ja, hči Joža je posejala sončnice, mi jih prej nikoli
nismo, ampak ona jih ima tako rada,« se spomni mama.
»Pa nič drugega?« rineta naprej.
»Da bi jaz vedela, ne!« pribije gospodinja.
Pomenljivo se organa spogledata in jo pozoveta s seboj
na njivo. Pridejo na konec njive, tam za kapelico, kjer
vsem na očeh raste nekaj zastavnih rastlin, ki po bogastvu zelenja odstopajo od drugih kultur.
»Kaj pa je to, kaj?« poudarjeno uradno in zateglo vpraša starejši.
»Ja, tole je pa konoplja, ne?« nadvse začudeno reče
Mici.
»Konoplja!?« se zopet spogledata organa. »In kako je
prišla sem? Kje ste dobili seme? Kaj boste z njo?«
Mama Mici pove, da so od nekdaj sejali konopljo.
Rabili so jo za štrike, za mreže za spravilo sena in listja. Pa je navada ostala. »Sedaj jeseni osmukam le
seme, pa ga imamo pozimi za ptiče.«
Seme je mama prinesla že od doma iz Uršnih sel in ga
vsako leto nekaj posejala na rob njive, saj je konoplja
zelo skromna. Tokrat pa se prične predavanje obeh
miličnikov o tem, kako huda droga je konoplja. Mama
Mici, ki nič ne ve o zlu mamil, ki prihajajo z razvojem
in so huda zadeva za mladež, ki se zadeva s to drogo,
samo posluša in se čudi. Potem pa nenadoma: »Saj res
bo nekaj na tem! Prašičkom, ki so bili nervozni, neješči
in so brodili po koritu in delali mehurčke in se zato
slabo redili, smo dajali med krmo konopljino seme in
pujski so se umirili in pridno žrli,« se spomni mama.
»Tako, sedaj pa takoj poruvajte in uničite tole!« ukažeta.
»Ja, to pa ne bo šlo!« se zoperstavi Mici.
»A, ja? Kaj pa je?« zdaj spet podvomita v mamino
resnicoljubnost.
»Če konopljo poznate, potem veste, da je sama ne
morem izpuliti, jo bosta morala kar vidva, oba skupaj.«
Pa se prvi loti dela in mu mora priskočiti na pomoč še
drugi in končno vidita, kako mogočno korenino ima
zel.
Florjančičeva Joža
(Iz knjige A. P. Florjančič: Uršna sela vas sprejemajo vesela)
BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 20
Naš član Alojzij Pavel
Florjančič je sestavil
zbornik z naslovom
»Uršna sela vas spre‐
jemajo vesela« s pod‐
naslovom »Prispevki
letnika1940zauršen‐
skokroniko«.Knjigaje
posvečena predvsem
ljudem iz Uršnih sel, rojenim leta 1940,
injeizšlaleta2010obnjihovisedemde‐
setletnici. V bistvu pa gre za nekakšno
kronikoUršnihselzbogatoin raznovrs‐
tnovsebino,kiprikazuježivljenjekrajav
preteklosti in sedanjosti. Zbornik je zelo
zanimivobranjeingazatotoplopriporo‐
čamo vsem, ki ta kraj in njegove prebi‐
valcepoznajoalipabigaradiboljespoz‐
nali.Vnadaljevanjupaobjavljamonekaj
strani iz knjige z naravnimi in drugimi
zanimivostmi.
boko 56 m, pa je leta 1991 raziskal Jamarski klub Novo mesto. Večina registriranih jam je državnega pomena. Eno zadnjih, tako imenovano Goršetovo jamo so leta 2008 raziskali novomeški jamarji, potem ko se je pokazala na robu gradbene jame pri kopan‐
ju temeljev za delavnico NN Goršeta, Dobindol 2. Več kot deset metrov dolga in več kot dvajset metrov globoka poševna kapniška jama se nahaja neposredno nad Kotlom, izvirni kotanji presihajočega poto‐
čka Sušice. Goršetova jama, ki se nahaja v bližini doma našega člana Tineta Goršeta, je nekako tudi naša jama, torej »Jama Uršenskih ahasver‐
jev«, in je še posebno pomembna, saj sodi v večji sklop vodoizvirnih kotanj, Kotel, Zelenc, Reta, Fajfar in Okno. Prvi dve sta globji, zadnja, jama Okno nasproti Janko‐
vega mlina, vodi po tesnem rovu do maj‐
hnega podzemnega jezerca. V vseh kotan‐
jah se občasno pojavlja človeška ribica, Pro‐
teus anguinus. Edina od vseh naših jam je dostopna iz zaprtega in varovanega prosto‐
ra in zaščitena pred vandalizmom, je tudi osvetljena in omogoča obisk po predhod‐
nem dogovoru z lastnikom. Jama, v nepos‐
redni bližini Kotla, ki je z njim očitno pove‐
zana, je lahko speleološka in turistična pri‐
ložnost. URŠENSKE ZNAMENITOSTI
Goršetova jama Naši kraji so izrazito kraški, zato imamo veliko »frlink« in »prepaden«, to je podze‐
mnih jam in brezen. Do sedaj vemo za vsaj štirideset registriranih jam oziroma brezen. Manjših jam, ki so krajše od dvajset metrov, globoke manj kot deset metrov in jih pravi‐
loma ne uvrstijo v uradni kataster jam, pa je seveda še veliko več. Največ jih je na kočevski strani, nad Drva‐
devnikom proti Travnemu Dolu, Seču in Vimolu, največje so gorjanske na območju Radohe, jame so tudi nad Lazami, v Leščev‐
ju, Rasnu, Grejski in na Lubnu. Navedimo tri: Jama pri Radohi (št. 832), dolga 80 m, globoka 41 m, leta 1978 jo je odkrilo Jamarsko društvo Straža; Frlinko pod Uršnimi seli (št. 3635) je leta 1955 odkrilo Društvo za raziskavo jam Slovenije, in je dolga 31 in globoka 27 m; Travni Dol 2 (št. 6221), dolgo 62 in glo‐
Uršenski beč Sedemsto metrov vzhodno od Uršnih sel, v gozdu nad železniško progo, leži veliko naravno zajetje vode, beč. Padavinska voda pronica skozi karbonatne plasti in se nad nepropustno sivo glino zbira v globoki kra‐
ški vrtači. Dragocen vir vode so ljudje oblo‐
žili z večjimi neobdelanimi kamnitnimi BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 21
kvadri in z 22 kamnitimi stopnicami po obodu omogočili dostop do dna, v globini štirih metrov. V sredini na dnu je velik gla‐
dek kamen, ki je služil zajemalcem vode, ki so jo v času suše čakali, da se je natekla. Za nemoten promet, za čakajoče vozove in nosače je bila pred bečem speljana krožna pot. Ovalni beč z elipso 8 x 5 m, ki se kmalu napolni in obdrži stalni nivo en meter pod površjem, drži več kot 50.000 litrov vode. Verjetno so zajetje uporabljali oddavna, zato je tu lahko zgodaj nastalo večje nasel‐
je, o čemer pričajo ostanki rimskih grobov pri bližnji cerkvi sv. Križa. Morda bi smeli govoriti o najstarejšem v celoti ohranjenem antičnem objektu daleč naokoli. Štirje ploš‐
čati kamni ob beču bi lahko bili nekdanji perilniki ali pa ostanki podstavka za pepela‐
ro, ki je služila za pridobivanje »putršna«, potašelja, pepelike. Leta 2001 je bil beč oči‐
ščen in urejen za obiske. Beč je pomebna naravna in kulturna dediščina kraja in je vpisan v seznam slovenskih naravnih zna‐
menitostih pod številko 8483. Zaradi globoke vode in oddaljenosti od vasi so se v prejšnjem stoletju v beču utopili štirje ljudje: pred prvo vojno, okoli leta 1913, trinajstletno Jakopčevo dekle (Bukovec) iz Nadlubna in eden od delavcev belokranjske proge, pred drugo vojno Anzletov Janez (Klemenčič), po njej pa Martin Okleščen. Vode iz beča danes ljudje ne uporabljajo več. proti vhodu v železniški predor na regio‐
nalno cesto Rožni Dol–Uršna sela. Visoka je 39 m, v prsni višini ima obseg 276 cm, njena prostornina je 15 m3. Prvotno je stala na gozdni jasi, ki je sedaj poraščena z drugimi drevesi. Zaščitena je kot naravna znameni‐
tost. V njeni bližini je Drvadevniška kraška jama. Marof na Lubnu Marof (nem. Meierhof, iz tega tudi majerija) je bila pristava novomeškega gradu Na kamnu (Steinbrückl), kasneje imenovanega tudi Rozinov grad. Ta še danes stoji ob »moški bolnici« v Kandiji. Gospostvu je pripadalo 24 kmetij in sedem desetin, od tega jih je bilo nekaj na Uršnih selih oziro‐
ma Lubnu. Sedanje posestvo Marofa na Lubnu s sadovnjakom, pašnikom in goz‐
dom meri približno 31 ha. Na atraktivni lokaciji stoji impozantna štirika‐
pna zgradba, kvadratnega tlorisa. Ambicio‐
zni baročni kamniti vhodni portal je edini take vrste v našem kraju in kaže na nekdan‐
je imenitne lastnike. Kamniti poševni opor‐
ni zid na jugovzhodni strani daje slutiti na predhodno starejšo zgradbo, kakršne so imele renesančne utrdbe iz 16. stoletja, kar bi lahko povezovali z obrambo proti tur‐
škimi in uskoškimi napadi. Prvi znani lastnik je iz začetka 18. stoletja. Čez sto let je postala lastnica gospodstva Na kamnu rodbina Kuntara. Zadnji od njih, Alojz Kuntara, je začel razprodajati svoje Lipa pri uršenski cerkvi Mogočna lipa ob cerkvi sv. Križa je tudi vpisana v seznam slovenskih lokalnih nara‐
vnih znamenitostih pod številko 1183. Koli‐
ko je stara, ne vemo, mogoče je bila posaje‐
na 10. maja 1881 v spomin na poroko cesar‐
jeviča Rudolfa s princesinjo Štefanijo, tako kot tista ob župnišču na Gorenjih Sušicah, za katero vemo, da so jo poimenovali Rudolfova lipa. Češnja v Drvadevniku Divja češnja (Prunus avium) v Drvadevniku raste ob gozdni poti, bližnjici, ki se od asfaltne ceste s Travnega Dola, kakih dve‐
sto metrov pred križiščem za Seč, odcepi levo navzdol in se priključi pod Peski nas‐
BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 22
Hlev z nekaj pripadajoče zemlje so po drugi vojni od zadruge kupili Drašlerjevi in si uredili bivališče. Po letu 1991 je bilo poses‐
tvo brez stavbe vrnjeno lastniku Desimirju Javorniku. Osrednjo stavbo Marofa pa je na osnovi t. i. Jazbinškovega zakona kupila sedanja lastnica Nevenka Gril iz Dobindola. Erpetova kašča Spodnji del kašče še uporabljajo za krompir in drugo prstenino. Zgornji, žitni del pa je ropotarnica. V vasi je še nekaj kašč: Blatni‐
kova (Polž), Kobetova … nepremičnine. Od njega je več parcel na Uršnih selih oziroma Lubnu leta 1836 kupil tamkajšnji posestnik Miha Zamida in tako že pred zemljiško odvezo postal svobod‐
njak. Zanimivo je, da je kasneje njegov sin Matija poročil hčerko dr. Rozine, ki je bil tedaj lastnik novomeškega gradu in uršen‐
skega marofa. Grad v Novem mestu in njegova pristava Marof na Lubnu sta zamenjala več lastni‐
kov. Leta 1866 je postal lastnik jurist dr. Jožef Rozina, ta je imetje leta 1899 prodal dvornemu svetniku Francu Šukljetu. Pred prvo vojno je Marof od slednjega kupil Jože Javornik (1848–1932), premožen vinski trgovec iz Žalne pri Grosupljem. Sedanji lastnik, Desimir Javornik iz Ljublja‐
ne, ga je podedoval po stricu Jožetu. Javor‐
niki so pred drugo vojno trgovali z lesom in imeli žago na Dvoru. Živeli so v Žalni, na Marof pa so prihajali le občasno. Njihov oskrbnik na Lubnu je bil Friderik Dijak, ki je tam živel s svojo družino. Za prodajo so na Marofu redili govedo, konje, prašiče in seveda obilo perutnine, tudi gosi za perje. Gojili so čebele, v čebelnjaku je bilo trideset panjev. Točili in prodajali so med. Otroci so tja radi hodili po »čike«, kose satovja z medom, predhodnike današnjih žvečilnih gumijev. Jernej Štrumbelj iz Lubna je skrbel za nji‐
hov vinograd z žlahtnimi sortami trte in tam tudi kletaril. Med vojno so se tam pojavljali partizani, zato so Italijani Marof obstreljevali in pri tem je pogorela streha. Po vojni se je oskrbnikova družina morala izseliti iz Marofa. Posestvo je bilo naciona‐
lizirano, vanj so naselili brezdomce. Naslikal Janez Kulovec, 2007 Rauhov park na Lubnu Štefan Rauh je leta 2003 zaradi zaobljube ob poti od Marofa do cerkve sv. Vida posta‐
vil dvanajst železnih križev, ki jih je pripel‐
jal iz Negove, kjer so čakali konca. Pri četrti postaji lubenskega križevega pota je upora‐
bil svoj domači hišni križ, šesti pa je na novo sestavljen iz 95 različnih kovinskih ostankov. Na parceli okoli tega križa je leta 2006 začel razstavljati najrazličnejše nerab‐
ne ali odvržene predmete, jih »osvežil« in jim po skupinah dal najrazličnejše pomene. Nenavadne, provokativne, pogosto grotes‐
kne instalacije; njih število se spreminja, praviloma pa raste – leta 2009 jih je bilo okoli 60. So svojevrstno, naivno, vendar dokaj neposredno opozorilo na neodgovor‐
no ravnanje s stvarmi in z naravo, ki pa jim bazenček in otroška igrala dodajajo človeš‐
ko, prijazno noto. Park, ki ga avtor imenuje tudi labirint ali copatarsko postajališče, je izvirni spoj lubenskega križevega pota z ekološko insta‐
BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 23
Čevljarstvo
lacijo in obogatitev uršenske naravne in duhovne krajine. Leta 1932 je čevljarski mojster Alojz Florjančič v Lubnu,
v Kapševi bajti, Uršna sela 33, odprl Splošno čevljarstvo.
Leta 1933 jo je preselil na Uršna sela, nad progo h Grbcu.
V letih 1936–1939 je čevljaril na Kočevskem v Mozlju,
Livoldu 21 in Rajndolu, se leta 1939 vrnil na Uršna sela
4 in istega leta opustil obrt. Pod Italijani
kljub konjunkturi ni obnovil obrti. Po vrnitvi iz italijanske internacije je čevljaril v partizanskih delavnicah v
Podgradu. Po vojni obrti ni obnovil in je le priložnostno
popravljal obutev in do sedemdesetih let izdeloval kakovostne copate za dom.
Pred drugo vojno je
na Seču čevljaril Jože
Černič, ki se je leta
1941 preselil v Obsotelje.
Od jeseni 1943 do
jeseni 1944 je bila na
Seču partizanska čevljarska delavnica, ki
je delala za štabovce.
Kateri čevljarji so
delali tam, ni znano.
Po drugi vojni je na
Lazih čevljaril tudi
Pelko.
Tine Dolinar je od leta 1950 do 1965 delal v novomeški
Industriji obutve.
Uršenska butara Uršna sela se ponašajo z največjo butaro pri nas, pa tudi širše. Prva uršenska butara iz leta 1995 je merila 17 m, leta 1996 34 m in leta 1998 131,3 m. Za jubilejno leto 2000 jo je v velikonočnem času pod vodstvom Lada Rauha naredilo domače društvo copatarjev v sodelovanju s sokrajani, tako kot prejšnje tri. Dolga je bila 250,5 m, težka skoraj šest ton. Zanjo so povezali 6 m3 smrekovih sušic, vanjo napletli 20 m3 bršljana, 6 m3 brinja, 5 m3 smrekovih in 3 m3 borovih vejic, 5 m3 okrasnega grmičevja, 1 m3 pušpa‐
na, 60 kg pomladanskega cvetja in 50 kilo‐
gramov sadja. Nosilo jo je 170 mož. Krojaštvo in šiviljstvo
Na Uršnih selih je pred vojno šival Blaž Dolinar.
Na Lazih je imela pred vojno Marija Mausar registrirano
šiviljsko obrt, ki jo je po vojni vrnila, kaj malega pa je
posameznikom še naprej šivala, predvsem pa
popravljala stare obleke. Pred vojno sta na Seču šivali
Julijana Mikolič in Fani Muhič.
Pred drugo vojno je na Seču šival krojač Johann Mikolitsch.
Jože Kump je imel krojaško obrt od spomladi 1941 v
nekdanji novi Medičevi hiši na Lazih. Bil je cenjen obrtnik pri civilistih in pri vojski. Sešil je uniforme
domačim kočevarskim šturmovcem. Obrt je odjavil
pozimi 1948 in leto pozneje začel voditi državno krojaško delavnico v Novem mestu.
Partizanski krojač je delal tudi na Seču št. 4, pri Svašniku, ime krojača ni poznano.
Ciril in Drago Putrle sta v Dobindolu šivala obleke še
nekaj časa po vojni.
BAKH – POT je glasilo Društva Koče‐
varjev staroselcev in izhaja občasno. Glasilo je brezplačno in je namenjeno vsem članom društva. ♦ Uredniški odbor: August Gril, Doris Debenjak, Primož Debenjak, Mojca Savski. ♦ Društvo Kočevarjev staroselcev, Občice 9, SI‐8350 Dolenjske Toplice, Slovenija. ♦ www.gottscheer.net ♦ e‐
mail: [email protected] ♦ Za individualni ali skupinski obisk centra in muzeja pokličite: Ernest Zamida, 031/308 025; oziroma Darja Pečavar Zamida 031/794 449 ♦ Informacije o društvu: August Gril: 030 / 660 500 ♦ Doris Debenjak: 01 / 2328 025 (Iz knjige A. P. Florjančič: Uršna sela vas sprejemajo vesela)
BAKH - POT Glasilo Društva Kočevarjev staroselcev št. 21 / november 2011/stran 24

Similar documents