Grega Kok - inštruktor RPM

Grega Kok
RPM inštruktor v Mega Centru v Kranju, rekreativni kolesar in Andrejev dober
prijatelj
Začetki prijateljevanja z Andrejem Hauptmanom segajo v leto 1998.
Kot smrkavec sem prodajal kolesa v prijetni, mali trgovini Giant bikes pod
Jelenovim klancem v Kranju. Tam sva se tudi spoznala. Prvega srečanja se
spominjam, kot bi bilo včeraj. Vkorakal je v prodajalno in rekel: »Kje pa je
Franc?« Jasno, nisem vedel, ker šefa se pač ne sprašuje, kam gre. Ni se mu
mudilo. Klepetala sva vsaj debelo uro, kako super je na Fakulteti za šport. V
bistvu sploh nisem vedel, kdo je. Do takrat sem ga namreč videl samo na
razglednici, kjer je imel oblečen rumen dres, nad njim pa je pisalo: Andrej
Hauptman, zmagovalec dirke po Slovaški. Od takrat naprej sta se najini poti
kar velikokrat srečali.
Leta so minevala in nemalokrat sva se skupaj usedla na kolo. Vozil sem gorsko
kolo, ker enostavno za cestnega nisem imel denarja. Težko je opisati, kako
srečen sem bil in komu vse sem kot 20-letni fant povedal, s kom grem
kolesarit, ko sva se z Andrejem dogovorila za »trening«.
Ob vsakodnevnem druženju so se rojevale nove in nore ideje. Ena izmed njih
je bila, da kupiva motor. Jaz sem se dogovoril za ceno, on je prispeval
polovico. Motor je bil namenjen treningu v zavetrju. Hempi je rekel, da je to
simulacija dirke, ker lahko samo v zavetrju za motorjem vozi 70 km/h. Tako
sva se veselo, večkrat tedensko, vozila na relaciji Kranj – Gorenja vas. Sčasoma
sem se navadil, da kolesar za mano nekaj vpije, slišati je bilo, da me pošilja v
»tri krasne kraje«, ker sem preveč stopil na plin in je komaj držal. V žepu sem
imel sprejemnik za signal njegovega »pulzmetra«. Dogovorjena sva bila, da ga
»držim« na 170 udarcev na minuto. Obvezen je bil postanek na bencinski
črpalki v Gorenji vasi, kjer mu je teklo od komolcev. Med nekajminutnim
počitkom so se nama pridružili rekreativni kolesarji, s katerimi smo si izmenjali
nekaj besed, nato pa so jo mahneli proti Škofji Loki. Štartava in motor veselo
zapoje na dobrih 60 km/h. Že po nekaj minutah prehitiva kolesarje, s katerimi
sva prej govorila na bencinski črpalki. Fantje so ga kar pošteno gonili »na
smeno«, midva pa sva padla mimo kot metek. Pogledam v ogledalo in vidim,
da so fantje nehali gonit in da so samo z glavo zmajevali. Nekaj dni za tem je
eden od njih prišel v trgovino s kolesi in mi rekel: »Sej ne vem, kdo je bolj
nor!«
Cesto do Gorenje vasi še danes zvozim v miže in enkrat ni dosti manjkalo, da
bi bila oba za vedno v miže… Bilo je okrog poldneva, ko sva jo mahnila proti
Gorenji vas. Forma je bila na vrhuncu, bilo je pred svetovnim prvenstvom v
Lizboni. Za konec treninga nama je na poti iz Gorenje vasi preostal samo še
krajši »klanček«, Hempi mu je rekel špica, od Zminca do Škofje Loke. Nisem se
dal, nisem popuščal. Šlo je do konca. Držal se me je kot klop, njegova prednja
guma je nemalokrat podrsala ob tablico na motorju. S polno hitrostjo sva
priletela v nepregleden ovinek v center Škofje Loke. V najožjem delu smo se
srečali velik kamion, Hempi in jaz. Z roko sem podrsal kamion, malo oplazil
ograjo. Kako je zvozil Hempi, še danes ne vem. Nikoli se nisem dotaknil zavore,
ko sem imel za seboj kolesarja. Tudi tokrat se je nisem. Ustavila vsa se v Škofji
Loki in nisva vedela, kdo se bolj trese. Verjetno sva takrat dojela, da nisva tako
neranljiva, kot sva mislila do tedaj. Tista leta so za mano, za motorjem so
poleg Hempija vozili tudi drugi profesionalni kolesarji, a danes lahko brez
težav rečem, da take hitrosti in moči ni razvil nihče. Tisti čas sem bil edini, ki ga
je »odšprintal« na tablo Kranj. Jasno, vozil sem se z motorjem, več kot 70
km/h.
Sodelovala sva na vseh področjih. Zaupala sva si, še danes si. Konec njegove
sezone je za mene pomenil »koline«. S svojim nissanom sem se zapeljal do
Andrejevega stanovanja na Valjavčevi, kjer sva kompletno kolesarsko
garderobo znosila v avto. Šlo je za »fer deal«. On da robo, jaz prodam. V dneh,
ki so prišli, sva prodala vse drese, hlače, galoše, kapice, rokavice, jakne…
Nabralo se nama je za en lep dopust. In če danes pomislim, kakšna »faca« je
bil moj prijatelj za rekreativnega kolesarja, ki ga ni poznal. Samo omenil sem,
da je to cunjo nosil Andrej Hauptman in prodana je bila za trikrat toliko, kot je
bila vredna. Celo strgane kolesarske hlače so šle v promet, če sem le povedal,
na kateri dirki je padel z njimi.
Pozna jesen je bil čas, ko je imel Hempi veliko časa. Iz dolgčasa vsa igrala šah.
Tekmovalen, kot je bil (in jaz nič boljši), sva ob večerih napenjala možgane ob
litru rdečega vina. Na koncu nama ni bilo pomembno, kdo je zmagal, imela sva
se super.
Del zaslug, da ima Hempi tako lepo ženo in otroke, si lahko pripišem tudi sam.
Bilo je pred olimpijado, ko se je zaljubil v svojo Tejo. Na ogenj je bilo potrebno
priliti samo še malo olja v smislu: »Ej, stari, ta Teja je res fejst punca!« in
človek je dosegel peto mesto na olimpijadi. Doping vseh dopingov, nekaj SMS
sporočil.
Prav posebnega občutka za moč ni imel nikoli. Bil je atlet, po izklesanosti me je
spominjal na Špartanca iz zgodovinskega učbenika v sedmem razredu. Jaz kot
navaden smrtnik nisem mogel razumeti, kako si lahko človek toliko zategne
»pulzmeter« na roki, da čez nekaj časa na treningu ne čuti več roke, ker mu je
zaspala. In takih primerov je bilo še kar nekaj.
Danes je Hempi vzoren oče, kar se vidi po lepo vzgojenih otrocih.
Časi, ko sva svak sleherni dan preživela skupaj, so mimo. Še vedno pa se včasih
zapeljeva s kolesom čez Sidraž in mirno debatirava brez sprintov, nategovanja,
zavetrja…
Andrej ni samo odličen kolesar, sam sem ga in ga še danes vidim kot
najboljšega prijatelja.