Dr. Melita Hajdinjak,

Comments

Transcription

Dr. Melita Hajdinjak,
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 1
VESTNIKOV
MESEČNIK,
četrtek
29. 7. 2010
185. številka
Dr. Melita Hajdinjak,
znanstvenica in športnica
Zgodba z naslovnice, str. 16
Foto Jurij Zauneker
… malo se
na sunci cvren,
vmejs v povoudnji
noge si zaperén
Čas beži. Čez nekaj dni bo nastopil avgust. In če smo bili minuli mesec v pričakovanju
toplih julijskih noči, smo jih vmes imeli že vrh glave. Je pač tako, da smo ljudje le stežka
zadovoljni in zadovoljeni. Ustvarjalci in sodelavci Péna vam priporočamo, da uživate. Ko bo
izšla naslednja številka, to bo 26. avgusta, bo narava že obarvana v rjavo-rdeče odtenke.
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 2
2
p en
julij 2010
26
Priložnost Reces Le vkup, le vkup uboga gmajna …
ija
zamujena ne
Lokalne volitve 2010
vrne se nobena!
Trije župani občin z
levega in desnega brega
Mure, od leve radgonski
Anton Kampuš, svetojurijski Anton Slana in tišinski
Jožef Poredoš, so se
takole skupno podali v
predvolilni boj.
Fotografija potrjuje, da je
ljudstvo stopilo za njimi
in da bodo za njih volitve
zgolj formalnost. Pentute
poročajo, da so se prek
slovenskih polj takole s
kosami v rokah, v oporo
poslancu Kampušu, pripravljeni podati tudi v Ljubljano, prav v parlament, če se
do jeseni položaj slovenskega kmetijstva vsaj malo
ne popravi.
-ba-
Fantje, dajmo, za Pomurje,
z nasmehom naprej …
Preo
Vse za
ministrovo
varnost
bleke
Enega najuspešnejših slovenskih kapitalistov, Prekmurca Stanka Polaniča (desno), so reporterji Pentut »ujeli« z
zaskrbljenim izrazom na obrazu. Ob krizi v gradbeništvu,
ki je pomemben del njegovega imperija, mu zdaj trka na
vrata tako kot veliki večini slovenskih gradbincev še Soršak
zaradi kartelnega dogovarjanja med izvajalci in napoveduje
visoke kazni. Marsikaj skrbi tudi Roberta Graha, predsednika Pomurske gospodarske zbornice (levo). Jezen je, ker
je pokrajina v preteklosti zapravila mnoge priložnosti, v
recesiji pa jih je vedno manj. Vidno manj črnogleda je Prekmurka v Ljubljani, mag. Maja Benko, ki se v svoji doktorski
nalogi ukvarja tudi z vprašanji, ki so lahko priložnost za
Pomurje …
-be-
Kaj n
a
grem ulice, m
i
o na
polja
!
Botrstvo je lahko tudi naložba
Aktualna slovenska vinska
kraljica Andreja Erzetič
iz Vedrijana v Goriških
brdih je spletla tesne vezi s
Prlekijo. Na prvi pogled se
je zaljubila v avtohtono kasaško žrebičko Briko, ki je
last Dušana Zorka iz Borec.
Sad ljubezni je prevzem
botrstva žrebički Briki in to
vlogo bo zagotovo odlično
opravljala. Med drugim
je veterinarska tehnica,
študira pa agronomijo.
Že od otroštva je rada v
naravi in z živalmi. Rojena
je na družinski kmetiji, ki
se ukvarja s sadjarstvom
in vinogradništvom. Kaj je
bilo botrsko darilo, Pentute
niso uspele izvedeti, slišale
pa so za obljubo, da bo
investirala v njeno športno
kariero. O Briki in Andreji
bomo zagotovo še slišali!
-ba-
Kjer koli že bom,
li!
me ne bodo prepozna
Novi kmetijski
minister mag. Dejan
Židan se da vsak
dan voziti v službo
iz Murske Sobote v
Ljubljano in nazaj.
Pentute poročajo,
da ga skrbi, ker to
dodatno obremenjuje že itak obubožan
državni proračun, iz
varnostnih razlogov
pa sam tudi ne bi rad
preveč tvegal, zato
pripravlja projekt,
kako znižati potne
stroške. Fotoreporter Pentut ga je s
svojo skrito kamero
zasačil pri oblačenju
v zaščitno oblačilo, s
katerim bi se lahko
vsak dan varno sam
odpeljal do Ljubljane
in domov. Poskusno
vožnjo je že opravil
in za jesen dobro
kaže.
-ba-
Usode
h!
Nasme naju.
rajo
fi
a
r
g
o
Fot
Recept za premagovanje
eca
s
e
pasje vročine
m
a
grafij
Foto
res
Sandi je elj!
rijat
pravi p
Sandi Pintar s Šlebingerjevega brega v
Gornji Radgoni preživlja zaslužene počitnice s svojim zvestim prijateljem Medom. Ko
je bila julijska vročina najbolj pasja, sta si
vedno skupaj privoščila osvežitev. Najbolj je
teknil sladoled. Fotografijo zdaj pošiljata v
svet – kot sporočilo in opozorilo, da v vročih
poletnih dneh živali potrebujejo posebno
skrb človeka, predvsem pa vodo, hrano,
varnost in ljubezen.
Pentute dodajajo, da se za fotografijo v
promocijske namene že zanima več pomurskih slaščičarjev.
-ba-
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 3
p en
27
Še zadnja
Murina priložnost
julij 2010
3
Ambiciozni
direktor
Lali ruši rekorde ženskih »nog«
Nogomet po nogometu
Očesni zdravnik Ludvik Kiraly, za prijatelje Lali, se v abrahamovem letu dobesedno
razcveta. Postal je prvak Lendave in Ljutomera v pikadu, kot nogometni vratar pa je
slavil z veterani Nafte, Bakovec in Lakoša.
Brez njega v vratih si dobre rezultate težko predstavlja tudi slovenska zdravniška
reprezentanca. Pentute domnevajo, da so
njegovi uspehi povezani z njegovo stroko,
vendar tega ne morejo potrditi, saj ga niso
uspele fotografirati z očali in ne preveriti,
ali morda nosi leče. Bolj bo držalo, da po
abrahamu moški šele stopi v najboljša leta,
kot bi rekle Lendavčanke!
-bo-
Moj čas šele
Tele
i
mor deje nam
ejo v
eč uk a ne
rasti
!
Jože Brunec (levo) in Vili
Kovač sta človeka idej in
priložnosti. Namesto da bi
v času svetovnega nogometnega prvenstva sedela
pred malimi ekrani, sta
neutrudno trenirala ob Kocljevi ulici. Na lastni koži
sta ugotovila, kaj pomeni
tovrstni trening, zato sta
Ko bo žensko
nogometno svetovno
prvenstvo, bo SLO
v finalu!
idejo o novi vrsti treninga
takoj patentirala na mednarodnem patentnem uradu
in že sprejela pomembne
življenjske odločitve.
Prevzela bosta soboški
nogometni klub Mura in
vse treninge preusmerila
v Kocljevo ulico, ponudbo za priprave na priho-
dnje nogometno svetovno
prvenstvo pa sta poslala
vsem evropskim državam,
in kot poročajo Pentute, so
svetovni prvaki Španci že
sporočili, da bodo vsako
leto do prvenstva tri tedne na pripravah v Murski
Soboti.
-ri-
Pri Lončariču se je penilo
Tudi ti si moja
ljubezen!
Obljuba dela dolg
Melinčanka Regina Sraka je vrgla pogled na znanega porabskega
Slovenca Francka Mukiča. Dolgo je
premišljevala, kako naj se mu približa, pa ji je pri tem priskočila na
pomoč knjiga njenih bratov Alojza,
Janeza in Jožeka. Francek se je prijazno zahvalil z obljubo, da se s svojim
romanom kmalu oglasi pri njej. Vse
se je dogajalo pred očmi žene Marije
Kozar Mukič (v sredini), ki je novo
prijateljstvo sicer ni navdušilo, so
pa Pentute izvedele, da prideta oba
na obljubljen obisk. To bo kmalu,
glavna tema pogovora pa bodo duhovniške rošade, ki so jih katoliške
cerkvene oblasti opravile v Porabju
in Lendavi.
-za-
prihaja!
as
t
i
r
e
v
o
In vin
Podjetnik Slavko Lončarič (v sredini
s steklenico) je v začetku leta praznoval
50. obletnico poroke, pred kratkim pa je
javnosti pred sto prijatelji razkril še drugo
veliko ljubezen. Krstil je novo rdečo penino
z radgonskega območja. Poimenoval jo je
»Lokavska penina«, čeprav bi pričakovali,
da bo Marijina, ker je pol stoletja vztrajala
z njim. Ampak ker je ime Marija še vedno
zelo razširjeno, penina pa je edinstvena,
sta se zakonca Lončarič sporazumno dogovorila za drugo ime. Edini ženin pogoj
je bil, da ne bo žensko. Pri krstnem obredu
so sodelovali člani kvarteta Kapelski fantje
in vitez šampanjca Alojz Filipič (drugi z
desne). Pentute poročajo, da bodo penino
točili v sobanah negovskega gradu, le na
graščaka še čakajo.
-ba-
Prijatel
jstva
Direktor kluba ŽNK Pomurje Beltinci
Štefan Kozic napoveduje, da ima ženski
nogomet svetlejšo prihodnost od moškega. Kot je zaupal Pentutam, je pri svetovni
nogometni organizaciji že vse dogovorjeno,
da bo gostitelj ženskega svetovnega nogometnega prvenstva Slovenija. V Sloveniji pa
še vedno ni dorečeno, ali bo to v ljubljanskih
Stožicah ali na stadionu Fazanerija v Murski
Soboti, kar bi bila dobra priložnost, da dobi
pomurska prestolnica za objekte, glede na
najvišjo kakovost ženskega nogometa v
državi, državni denar. S svojimi dekleti se
Štefan maksimalno trudi, da bi se načrti in
ambicije uresničili. Mateja Zver že promovira pomurski ženski nogomet v močni islandski prvi ligi, brez igralk iz Pomurja pa ne
bi bilo niti slovenskega reprezentančnega
nogometa. Zato si zaslužimo organizacijo
svetovnega prvenstva!
-bo-
Priznanja
Nimava č
asa za
praznova
nje!
Za dve Mariji, za
dvoje velikih src
Imava dober razlog
za ponovno srečanje!
Okrog občinskih dobitnikov priznanj so
vedno prepiri: so jih dobili dovolj zaslužni,
upravičeni, v pravem trenutku … Sobočanki
Marija Horvat in Marija Bačič, obe upokojenki, prejemnici priznanja ob soboškem
občinskem prazniku, nista na tapeti. Marija
Horvat (levo) je neutrudna prostovoljka, ki
pomaga pomoči potrebnim starejšim, Marija Bačič (desno) pa vse življenje pomaga
ljudem s posebnimi potrebami. Nikoli nimata dovolj časa za vse, kar bi radi postorili
in komu vse pomagali. Tudi na podelitvi v
soboškem gradu se nista zadrževali prav
dolgo, tako da ju je fotoreporter Pentut
komaj uspel ujeti pred vrati gradu. Nista
pa skrivali zadovoljstva, da je tudi njuno
delo opaženo!
-be-
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 4
4
Že četrt
stoletja
p en
julij 2010
28
Tradicionalni Piknik zetov
Alma mati – Lojzka Vindiš
je na srečanju sedela in
opazovala, kako poteka
program. Najbolj ponosna
je bila na dobre avtomobile,
parkirane na njenem vrtu med
piknikom. Ponosna je na svoje
materinstvo. V dvanajstih letih,
od leta 1955 do 1967, je rodila
kar devetkrat. Rada se pošali:
»Še premalo hčerk sem rodila.
Fantov, ki so hodili 'vogledi', je
bilo bistveno preveč.«
Skupinska fotografija Vindiševih sester in njihovih družin.
Slavni govornik je bil Mirko Grah, neformalni predsednik Piknika zetov. Med drugim je povedal: »Začetni pikniki so bili bolj
skromni, toda nekako lepši, bolj živahni, bolj razpoloženi. Brez zamere, če smo se pošalili na račun drugega …Naj nam bo
druženje kot hrana za dušo, za nabiranje pozitivne energije in predvsem za sprostitev. Želim, da se tradicionalni Piknik zetov
ohrani, vse dokler bo želela mama Alojzija in vsi mi. Če opustimo to druženje, se čez čas ne bomo več poznali.« Tako kot vsako
leto je Mirko sedem sestra obdaril. Letos so bila darila brisače.
Prva Vindiševa vnukinja je Blanka, hčerka Marice in Janeza
Škrabana. Blanka z moževim priimkom Škalič je profesorica
biologije in kemije in živi v Gančanih. Kot majhna punčka je bila zelo
dosti pri babici Lojzki, ki danes večkrat popazi na njena otroka Laro
in Svena. Desno od Blanke sedijo sin Sven, teta Silva in sestrična
Mojca. Blanka ima v naročju Polono, hčerko Mojce Grah.
Vsak fant, ki je od Vindiševih želel pred oltar odpeljati nevesto,
je moral opraviti izpit. Mirko ga je ponovil po več kot tridesetih
letih. Ob njem so hčerka Mojca in vnukinja Polona. Mala Sara
poskuša, kako trden zet je stric Mirko.
V
Glavni ulici 94 v
Dokležovju Vindiševi
zeti že 25 let vsako leto
organizirajo tradicionalni
piknik ob srečanju
sedmih sestra iz družine.
Tako razveselijo mamo
Lojzko, ki po smrti
moža Jožefa živi sama
na domačiji. Mama se z
hčerkami sicer sliši vsak
dan, vendar je skupno
druženje vseh enkrat na
leto nekaj posebnega.
Sin Janez iz Gančan se
piknikov ne udeležuje,
najmlajši Vindišev otrok
pa je desetleten utonil v
valovih Mure. Sestre in
zeti s svojimi družinami
vsako leto skupaj
preživijo dva dni, od
sobote do nedelje. Spat
gredo vsak na svoj dom
in se vrnejo naslednji dan
zjutraj. Lidija, Marica in
Nada živijo v Dokležovju,
Lojzka v Bratoncih,
Dragica na Jula Marofu,
Jožica v Gornjih Črncih
in Silva na Cankovi. Po
približnem izračunu se jih
je na Pikniku zetov zbralo
okrog devetdeset.
Polona in Sara sta se pomerili v zalivanju paradižnika. Zet
Mirko Grah, zaposlen v Pomgradu, jima je pojasnil pravila igre,
prababica Lojzka pa je bila sodnica. Povedala je: »Ko bosta
večji, bosta tako na njivo z vedri nosili vodo.«
Sedem sestra: v prvi vrsti sedita od leve proti desni Lojzka
Mesarič (1965) in Lidija Ropoša (1955). V drugi vrsti stojijo
Silva Dervarič (1963), Marica Škraban (1957), Nada Gjuran
(1966), Jožica Grah (1962) in Dragica Šandor (1960).
Čeprav so živeli skromno, so se vsa dekleta izobraževala in
prišla do svojega poklica. Lidija je končala gimnazijo, Marica
trgovsko šolo, Silva je postala frizerka, Joža je medicinska
sestra, Draga je končala srednjo živilsko, Nada strojepisno in
Lojzka ekonomsko šolo.
Sedem hčera je
izjavilo, da najbolje
jedo doma pri
mami, čeprav ta ob
dnevu zetov samo
sedi. Dan prej je
napekla domače
sladke dobrote. Na
dvodnevnem druženju
so pojedli štirideset
kilogramov mesa,
deset kilogramov
kruha, deset
kilogramov paprike,
deset kilogramov
paradižnika, osem
litrov vloženih kumar
in dvajset kilogramov
krompirja.
Bojan Zadravec
Ob petindvajsetem tradicionalnem pikniku so pripeljali
veliko torto. Razdeljevala jo je Lojzka, ki je nekakšna tajnica
piknika.
Zet Viktor Dervarič
s Cankove je bil
odgovoren za
čevapčiče. Pri
delu se ni utrudil,
le vročina ga je
ovirala, zato je roko
naslonil na steber.
Ocvrto meso je
pripravljal Lujzek
Mesarič. Prvi dan
so jedli meso iz
žara, drugi dan pa
ocvrto meso in na
bratonski način
»pohane« piščance.
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 5
29
p en
julij 2010
RA
Š
I
L
J
M
A
Z
M
Nastopil je čas počitnic, zasluženih dopustov, izletov v bližnje kraje, na
morje in v planine, potovanj na druge obale, velemesta, države in celo
celine. V glavnem bo to oddih: kopanje, sončenje, večerni sprehodi, kakšen
disko, kakšna dobra večerja, panoramski pogled v prihodnost. Dopustniki,
izletniki, potniki bodo vzeli s sabo poleg osnovnih potrebščin, kopalk,
gorskih čevljev in oblek za promenado tudi kakšno knjigo za branje na
plaži, morda v slabem, deževnem vremenu ali daljšem potovanju z vlakom
v neznano, kot poje slovenska popevka.
5
Sebastjan Vöröš
P
red kratkim sem se med dopustom znašel v zanimivi družbi mladcev in
mladenk na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Mladina ima v teh letih
silno izostren čut za lastnosti, ki štrlijo iz sivine povprečja, in seveda so se kaj
kmalu spotaknili ob eno – vsekakor vse prej kot edino! – od takšnih štrlin
pri meni, namreč navado – dediščino po moji nekdanji življenjski sopotnici
–, da ob zanimivejših delih pogovora vzkliknem: »Pa kaj si ti nor!« Kajpada
je kmalu prišlo do seciranja in maličenja izvirne oblike omenjenega vzklika,
tako da smo začeli svoje sogovornike na tisoč in en način spraševati po tem,
kakšno je kaj njihovo duševno zdravje.
Ob tem vsesplošnem poizvedovanju po psihičnem stanju navzočih sem
pripomnil, da bi veljalo – če nas že zanima, kdo je nor in zakaj je tako –
utemeljiti, kaj pravzaprav norost sploh je. Čeprav so se premnogi v skupini
pridušali, da je to morda že kanček preveč filozofsko vprašanje, sem – namenoma – postavil nekoliko provokativno tezo, da norost nastopi takrat,
kadar se nam zdi, da svet razumemo – ko torej stvari, ki nas obdajajo,
jemljemo kot preveč samoumevne.
Med sogovorniki, ki so še sledili razpravi in se niso odločili, da bi bilo veliko
modreje (in gotovo manj noro), če se gredo namočit v hladno morsko vodo,
je za trenutek zavladala tišina, nato pa je nekdo pameten pripomnil, da
sem, če je tako, nor tudi sam. Na to odlično intervencijo sem veselo odvrnil,
da temu ne oporekam – da smo v tem smislu pravzaprav vsi nekoliko nori,
saj smo se bolj ali manj odvadili čuditi svetu.
Ženski
rokopis
H
rvaški dnevnik Jutarnji list je za to priložnost
okrasil svoje kioske z majhnimi knjižicami in
ponudil bralcem štiri humoreske, pa tudi svetovno
uspešnico z naslovom Kako delati manj in zaslužiti
več. Ti vodniki skozi humor in zabavo ter kratek tečaj,
kako obogateti, stanejo smešno malo, humoreske
eno kuno, uspešnica tri kune, kar je oboje približno
pol evra.
V zagrebških knjigarnah pa se je to poletje pojavilo
nekaj knjig, ki sodijo med tako imenovano žensko
čtivo: to je lahko branje, pod katero se ne podpisujejo
priznane hrvaške književnice kot na primer Dubravka Ugrešić, Slavenka Drakulič in Daše Drndić, marveč
žene nogometašev, manekenke, užaljene ločenke,
znane priležnice. Že lani je izšla knjiga Nives Celzijus
z zgovornim naslovom Gola resnica, vznemirljiva, s
seksom in seksualnimi izkušnjami navdihnjena avtobiografija. To je v bistvu škandalozna izpoved, ki
odkriva pravo resnico o življenju hrvaških medijskih
zvezd, ki se gnetejo pred filmskimi in televizijskimi
kamerami, na rdeči preprogi in povsod, kjer so lahko
v središču pozornosti. Nives Celzijus s pravim imenom Nives Drpić je lani želela dobiti knjižno nagrado,
ki jo podeljuje knjižni sejem v Pulju, vendar je ostala
praznih rok. Bila je zelo užaljena, trdila je, da je njeno pisanje prava literatura, da je prodala 40 tisoč
izvodov, da ima svoje mesto v hrvaški književnosti.
Letos so si omislili posebno nagrado z naslovom
Roza, ki jo s prijatelji podeljuje pisatelj in akademski
slikar Rade Jarak. Nagrade so bile pokal, sto kun ali
petnajst evrov (!) in krožnik fižola ter možni izlet po
Jadranu. Žirija je prebrala več sto knjig z območja
nekdanje Jugoslavije in se odločila za Golo resnico.
Knjiga v bistvu ne zasluži nobene nagrade, kajti to je
posteljna pornografija, literarna muha enodnevnica.
Na literarno igrišče je stopila tudi Milana Vlaović s
knjigo Blato, sicer soproga hrvaškega nogometaša
Gorana Vlaovića. Pisateljica ima v enem od hrvaških
časopisov tedensko kolumno, uveljavila se je kot
skladateljica znanih pop pevcev in ima tri otroke.
Jelena Veljaća je končala gledališko akademijo,
zaigrala v »žajfastih« TV-nanizankah, dobila svoj novinarski stolpec in objavila knjigo z naslovom Mama
nam je vse življenje lagala. Tudi Anja Šovagović, hčerka znanega gledališkega in filmskega igralca Fabijana
Šovagovića in sestra prav tako nadarjenega igralca,
režiserja in kitarista Filipa Šovagovića, je privlekla s
sabo na gledališki oder kot obvezno prtljago že dve
knjigi: najprej je izšla knjiga z naslovom Divja svoboda, tokrat pa se je predstavila s knjigo Če imaš, se
lahko razdaš. V njej piše o družini, očetu in bratu pa
tudi o tistih, s katerimi se druži. Kot igralka nastopa
po podeželju in bere ter igra odlomke iz svojih knjig.
Tudi gledališka režiserka Manja Gotovac je svoje dokaj nespretno režirano življenje predstavila v knjigi
Manjkaš mi (Fališ mi). To so avtobiografski zapisi,
napisani dokaj spretno, izzivalno, razgaljeno.
Sanja Bilić se je predstavila s knjigo Ljubi, ubij, ljubi, ki je kot nekakšno literarno potovanje in iskanje
ljubezni v Zagrebu, Šibeniku in Beogradu. Zanimivost
knjige je, da je k njej prilepljena majhna steklenica
z opozorilom, da je prepovedana prodaja knjige z
darilom, za katerega se ne ve, ali je slivovka ali voda,
mlajšim bralcem, starim manj kot osemnajst let.
Največ pozornosti pa je vzbudila knjiga Vlatke Pokos Življenje v raju. Dekle s podeželja je začelo pot v
Zagrebu kot manekenka, pevka, »eskort dama«, torej
gostja za tiste, ki so si želeli njenih v glavnem nočnih
uslug, dokler ni našla petičneža, se z njim poročila,
doživela, da jo je njen soprog Josip Radeljak, znan kot
Dikan, nagnal, njene cunje pa vrgel s kovčkom vred
skozi okno. Nekateri hrvaški novinarji so ob branju
njene knjige trdili, da samo ponižana in prevarana
žena lahko napiše tako dobro knjigo. To naj bi bil
žanrski ljubezenski roman, sicer brez srečnega konca,
vendar predvsem družbeni roman, boljši od romana
znanega hrvaškega književnika Ranka Marinkovića!
V bistvo je to zbirka sočnih čenč, kjer so dobile svoj
steber sramu njene prijateljice. Zanje je napisala, da
so zvodnice, promiskuitetne alkoholičarke, da imajo
neurejene, nevzgojene otroke, medtem ko je o svojem možu, ki je bil pred njo poročen z lepo, pametno
in simpatično igralko Eno Begović, ki je Dikanu rodila
hčerko Lano, sama pa umrla v avtomobilski nesreči,
ko se je družinski džip prevrnil nanjo, zapisala, da je
imel Dikan v spalnici na zidu njeno veliko fotografijo,
v postelji pa je Vlatko poniževal z besedami, kako
neponovljive prsi je imela Ena.
Razumljivo je, da je Josip Radeljak poskušal preprečiti tiskanje in objavo knjige Življenje v raju.
»Pisateljico« je prijavil centru za socialno skrb in
zahteval, da zaščitijo pravice njegove mladoletne
hčerke Lane. Vlatka Pokos je namreč napisala, kako
je Dikan zaprl hčerkico, malo Lano, v omaro, jo tepel
pred Vlatko, sina Lea silil, da nosi njegove obleke, in
še vrsto pikantnosti, ki zanimajo predvsem zagrebško
bralstvo, ljudi, ki so nevoščljivi Vlatki in njenemu
nekdanjemu možu, ki ima že novo ljubico, prav tako
igralko, in nadaljuje življenje plejboja. Namen vsega
tega rumenega pisanja je, da se nesramno razgali
najprej avtorica sama, nato pa vsi okrog nje. To je
pisanje, zmerjanje in žaljenje brez sramu, drzno,
neodgovorno, nesramno, neliterarno, kičasto. Pa
vendar: tisk jim namenja izredno pozornost, ko da
prave literature ni več in so se manekenke, igralke,
priležnice in pevke odločile zavzeti hrvaški Parnas,
vstopiti v literarne leksikone skozi vrata za služinčad, po zvodniških stopnicah v postelje z vsakim, ki
z menjavo umazanih rjuh zamenja tudi enonočne
podpiranke z lastnimi šund romani v roki.
MADE IN EU
Branko Šömen
Norosti naše vsakdanje
…o
medaljah
Zanimivo je, da je ponujena teza diametralno nasprotna temu, kar običajno razumemo pod pojmom »norost«. Običajno mislimo, da je blaznež
oseba, katere svet je padel s tečajev, zaradi česar se ji vsakdanje stvari – ah,
te tako jasne, logične stvari! – kar naenkrat zdijo nenavadne in čudne. Če bi
stvari zelo poenostavili – in bralec/bralka mi bo glede na kontekst, v katerem
pišem, to bržkone oprostil/-a – in bi širno ravan norosti razcepili na dva
pola – nevrotičnega in psihotičnega –, bi lahko rekli, da je nevrotiku vsakdan
postal čuden, zaradi česar ga straši, medtem ko psihotik elemente vsakdana
dojema skozi povsem drugačno prizmo, zaradi česar je njegov svet – čeprav
sestoji iz (povečini) istih gradnikov kot naš – popolnoma drugačen.
To je bržda glavni razlog, zakaj so nekateri psihologi in psihiatri trdili, da
so duševni bolniki najbližje polju resnične svobode. Kajti čeprav je njihovo
duševno stanje vse prej kot lahko, jih je po ovinku – resda zelo strašljivem
in ostrem ovinku – popeljalo onkraj lastnih pogojenosti in jim razkrilo svet,
katerega del so, v novi luči.
To pa ne pomeni – daleč od tega –, da bi bila duševna bolezen sama po
sebi nekaj zaželenega, tj. cilj in smoter naših prizadevanj, ampak kvečjemu
to, da lahko človeka pahne s prestola »udobne samoumevnosti« in mu z vso
silovitostjo pokaže, da stvari morda niso to, kar se zdijo, da so. V tem oziru
je misel, da trpljenje vzpostavlja idealne razmere za duhovno rast, vse prej
kot trivialna – nekomu, ki se je opotekel v življenjsko trnje, je bilo dano,
da v trenutku odčara iluzijo samoumevnosti in poseže preko sebe, preko
lastnih meja in okvirjev.
Odlično zdravilo za največjo norost našega časa – za prepričanje, da svet,
ki nas obdaja, razumemo, zaradi česar je videti siv in sploščen – je čudenje.
Poglejte okoli in v sebe ter se vprašajte, koliko res veste o svetu in sebi. Kaj
se je zgodilo z vprašanji, ki so vas pestila v mladosti, in – ali ste res kdaj
dobili dober odgovor nanje? Kaj ostane, ko odstranite vso navlako navad,
prepričanj, predsodkov itd., ki ste jih pridno akumulirali celo življenje? Oziroma, če se izrazim v nekoliko bolj počitniškem duhu: zakaj bi se zadovoljili s
poležavanjem na blazini med valovi, ko pa vas le ped nižje čakajo neizmerne
globine – in kdo ve, kakšne dragocenosti se skrivajo v njih?
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 6
6
julij 2010
Dr. Boris
Žnidarič
p en
30
Prleško »güčaje« mi ni tuje
Ko omenim dr. Borisa Žnidariča, ga večina prepozna kot
pobudnika za ustanovitev Lions kluba Ljutomer. Le malokdo
pa ve, da si je za ustanovitev kluba tukaj prizadeval, ker ima
Prlekija v njegovem srcu in duši prav posebno mesto, čeprav
nikoli ni živel v teh krajih. Zase pravi, da je »čistokrvni« Prlek,
čeprav, kot je dejal, »bi za 'güčaje' potreboval kar nekaj vaj«.
B
oris Žnidarič je otroštvo
preživel v Štrigovi, ki je
kakšno leto po vojni še pripadala Sloveniji, od srednje šole
naprej pa je njegov dom Ljubljana. Po končani osnovni šoli
se v Štrigovo, kjer sta do svoje
smrti živela njegova dedek
in babica, ni več vračal. Med
osamosvojitveno vojno je bil
pomočnik ministra za notranje
zadeve in namestnik poveljnika milice RS, član pogajalske
skupine z organi federacije ter
naposled poveljnik operativne
akcije umika Jugoslovanske
armade iz Slovenije v dneh
od 20. do 25. oktobra 1991. V
letih 1994–1998 je bil državni
sekretar za obrambo, trenutno je pomočnik predsednika
uprave Zavarovalnice Triglav.
Po izobrazbi je magister prava
in doktor družbenih znanosti –
obramboslovja. Z ženo Dragico
imata hčerki Petro in Mojco,
največ prostega časa pa posveča vnukoma Ianu in Chiari.
In spet se rad vrača v Prlekijo. Prihaja odkrivat svojo
zgodovino in zgodovino svojih
prednikov. V sebi nosi tisto, kar
manjka marsikomu, ki tukaj
živi že vse od malih nog – ponos, da je Prlek in da izvira iz
te majhne pokrajine, ki skriva
kotičke in trenutke, ki človeka
napolnijo z mirom, upanjem in
veseljem do življenja.
Ne živite v Prlekiji, vendar
ste kljub temu ponosen
Prlek, saj od tukaj izvirajo
vaše korenine.
Čeprav nisem rojen v Prlekiji, se imam za Prleka, ker
moja starša izhajata iz Prlekije.
No, morda lahko za začetek
povem, da so priimki Žnidarič,
Hladen, Mužinčič in Cimerman
zelo pogosti v Prlekiji in širše v
Pomurju. To so priimki mojih
starih staršev: očeta Venčeslava
Žnidariča (Žnidarič - Hladen)
in mame Emilije Mužinčič
Boris z družino
(Mužinčič - Cimerman). Oče je
bil rojen na Plešivici, odraščal
pa je v Ljutomeru, mama pa
je bila rojena v Štrigovi, njena
starša sta bila iz Šafarskega
in Šprinca. Moja starša sta se
poročila v Ljutomeru. Tudi moj
starejši brat Emil je bil rojen v
Ljutomeru, midva z mlajšo sestro pa ne več, ker sta se starša
pogosto selila s trebuhom za
kruhom.
Zdi se, da so prleške korenine na vas zelo vplivale.
Ker se, med drugim, ukvarjam tudi z rodoslovnim raziskovanjem, lahko povem, da
je za mnoge Prleke značilno, da
izhajajo iz revnih in številčnih
družin, kar pomeni, da se je
bilo treba za napredovanje v
družbi zelo boriti. Po mojem
vedenju so mnogi Prleki zelo
nadarjeni, skromni, delavni,
vztrajni in uspeh ne more izostati. Seveda so tudi drugačni,
takšni, ki svojega intelektualnega kapitala ne unovčijo, ker
si ne ustvarijo priložnosti za
to, sama od sebe pa ne pride.
No, zase trdim, da sodim v
prvo skupino Prlekov, saj že
od svojega 15. ali 16. leta starosti sooblikujem svoj razvoj in
svojo poklicno pot.
Pravite, da smo Prleki skromni, delavni in vztrajni.
Kako vi doživljate tukajšnje
ljudi in pokrajino?
Prleke doživljam kot meni
simpatične, prijetne, iznajdljive in domiselne ljudi, Prlekijo
pa kot lep primer še nedegeneriranega okolja. Menim, da ima
Prlekija še veliko gospodarskega potenciala, vendar nikakor
ne za množično industrijo.
Ste uspeli prenesti ljubezen
do Prlekije tudi na hčeri?
Petra in Mojca dobro poznata svoje korenine, torej tudi
moje prleške in seveda tudi
mamine (moja žena Dragica),
ki pa izhajajo iz širšega mariborskega okolja. V Ljutomeru,
Stročji vasi, Šafarskem, Cubru,
Radencih in tudi v drugih vaseh okoli Ljutomera živi naše
širše sorodstvo, tako da so vezi
kar pestre in žive. Upam, da
bom v bližnji prihodnosti uspel
zbrati vso »žlahto vküp«, tako
da bi se tudi mladi spoznali
med seboj.
Ste kot mlad človek to povezanost z rodnimi kraji
doživljali drugače, kot jo
doživljate danes?
V osnovnošolskih letih sem
bil večkrat na počitnicah pri
teti Liziki, očetovi sestri Elizabeta Hanžel, v Ljutomeru.
V tistih časih je pomenilo priti
iz Štrigove v Ljutomer na počitnice, kot bi danes potovali
na izlet iz Ljubljane v Pariz.
To so bila doživetja in nova
odkritja. Ko sem k temu dodal
še nekaj počitniških doživetij
iz Radeč pri Zidanem Mostu,
sem se že skoraj počutil kot
svetovljan. Moje resnično okno
v svet je bila majhna železniška
postaja v Ljutomeru, s katere
sem se vozil od petnajstega
leta v srednjo šolo v Ljubljano
in nazaj. To so bila doživetja
posebne vrste. Sprehodi po
ljutomerskih ulicah in trgih
danes sprožajo mnoge lepe
spomine.
Ste kdaj razmišljali, da bi
živeli v Prlekiji?
O tem, da bi živel v Prlekiji,
še nisem razmišljal, vsaj zadnjih štirideset let ne. Ni pa
veliko manjkalo, da ne bi prišel
leta 1970 v Ljutomer za varuha
javnega reda in miru. Danes
bi se najbrž nekoliko težje
vključil v delovno in bivalno
okolje. Res pa je tudi, da sem
aktivno povezan z delovanjem
Lions kluba Ljutomer, kar me
izredno radosti.
Se pa zadnja leta v Prlekijo
zopet pogosteje vračam. Že
sem omenil svoj raziskovalni
interes, in sicer raziskati družinske korenine in napisati
Družinsko kroniko Žnidarič.
V ta namen sem prepotoval
skoraj celotno širše območje
Prlekije in Prekmurja, se srečal
z mnogimi Žnidariči, Hladni in
z njimi povezanimi družinami,
odkril hiško v Plešivici, v kateri
sta bila rojena oče Venčeslav in
teta Lizika, in zapisal mnoge
zanimivosti iz življenja viničarjev. Žal sem trenutno še zelo
na začetku in v veliki zamudi,
kar se kronike tiče, ker so me
delovne dolžnosti, tako v podjetju kakor tudi na univerzi,
nekoliko onemogočile pri
kontinuiranem in intenzivnem
delu pri tem zasebnem raziskovalnem projektu. In prav
takšno preučevanje preteklosti
z mnogimi vodenimi pogovori, vpogledi v razne civilne
in cerkvene knjige omogoča
celovit vpogled v razvoj kraja,
poklice in seveda selitve ljudi
za boljšim življenjem.
Način življenja v naših krajih je verjetno še vedno
precej drugačen od tistega
v Ljubljani, če primerjava
Prlekijo kot podeželje in
Ljubljano kot evropsko
prestolnico.
Seveda se je tudi v Prlekiji
način življenja v marsičem
spremenil v primerjavi s preteklim zaradi mnogih vzrokov,
vendar se mi zdi, da so se še
zmeraj ohranili pristni medčloveški odnosi, ki jih največkrat zaradi naglice, mnogih
obveznosti in površnosti v
večjih mestih pogrešamo. Če
poenostavim, bi lahko rekel,
da je kakovost življenja tukaj
v povprečju na višji ravni, kot
je kakovost življenja za večino
prebivalcev v velikih mestih.
Gospodarski položaj tukaj
je zelo slab. Zakaj je Prlekija
med najslabše razvitimi
predeli Slovenije?
Za celovit pogled na razvitost Prlekije in iskanje vzrokov za njeno zaostajanje za
drugimi regijami bi bilo treba
pogledati daleč nazaj v zgodovino, in sicer z vidika razvijanja
določenih gospodarskih panog
v določenih obdobjih in z analizo učinkovitosti takratnih
»projektov«.
Seveda ne bi želel, da moje
razmišljanje izzveni kot kritika
kogar koli za pretekli ciklus
gospodarskega razvoja kraja,
vendar mislim, da se praksa
obratov (nekoč TOZD-ov) velikih slovenskih na jugoslovanski trg orientiranih podjetij ni
obnesla. Premalo je bilo samostojnih gospodarskih subjektov, ki bi bili fleksibilnejši in
Družina Žnidarič leta 1958: stojita Emilija in Venčeslav
Žnidarič, starša; čepijo z leve proti desni otroci: Boris, Miljenka
in Emil.
samostojnejši v poslovanju in
gospodarskem sodelovanju z
drugimi. K razpadu določenih
gospodarskih subjektov so pripomogli naša osamosvojitev,
izguba jugoslovanskega trga
in trga tretjega sveta in navsezadnje tudi (ali predvsem)
učinki globalne ekonomske
krize. Morda pa je ravno čas
svetovne krize pravi čas za
drzne podjetnike in zasebno
iniciativo.
Mladi zapuščajo Prlekijo,
ker stremijo za boljšimi
možnostmi. Tudi sama sem
v dilemi – ostati tukaj, kjer
se najbolje počutim, ali
oditi, ker se bom drugje
lažje zaposlila in ustvarila
kariero. Kako mlade prepričati, da pomagajo pri
razvoju domače pokrajine,
da ustvarijo možnosti za
prihodnost?
To vprašanje je gotovo eno
od zahtevnejših, pa ne le zame,
temveč tudi za Vlado RS, ki
mora skrbeti za skladen regionalni razvoj Republike Slovenije. Zadostno število novih
delovnih mest s primerljivimi
plačami in z možnostmi kariernega razvoja bi zagotovo
zadržalo mlade strokovnjake,
ki bi počasi zasedali ključna
mesta v gospodarskem in
družbenem življenju v Prlekiji.
Kdaj bodo zagotovljeni predpogoji za kaj takega, vam žal
ne znam odgovoriti. Trenutno
se je trend naraščanja števila
nezaposlenih ustavil, vendar
napovedi makroekonomistov
niso ravno optimistične. Povedano drugače, le redki tisti
mladi Prleki, ki bodo imeli vnaprejšnja zagotovila, se bodo
vračali nazaj, drugi bodo srečo
poiskali drugje.
Je neizkoriščena prednost
Prlekije turizem?
Prlekija je prepoznavna po
razviti obrti, kasaškem športu,
vinogradništvu in turizmu,
povezanim s temi panogami.
Nekaj več možnosti ima tudi
na področju termalnega turizma, sicer je prav, da ohrani
svojo izvirno identiteto. Ne gre
prezreti, da so Prlekijo skozi
zgodovinski razvoj najbolje
predstavljali mnogi intelektualci, kot so: jezikoslovec
in rektor dunajske univerze
Fran Miklošič, avtor prvega
slovenskega filmskega zapisa
Karol Grossman, skladatelj
in glasbeni pedagog Slavko
Osterc, teolog in publicist Matija Slavič, pesnik in dramatik
Cvetko Golar, akademski slikar
Ante Trstenjak in mnogi drugi,
danes še živeči in aktivni na
različnih znanstvenih in strokovnih področjih. Gotovo je,
da je Prlekija lahko ponosna
na prispevek svojih rojakov na
različnih področjih.
Prleščina je med težje razumljivimi slovenskimi
narečji. Tako pravijo drugod po Sloveniji. Obvladate
»prleško güčaje« ali morda
le kakšno besedo?
Prleško narečje oz. prleščina
mi na ravni razumevanja ni
tuja, za »güčaje« pa bi potreboval kar nekaj vaj. Prleščina
je lepa, pojoča in tako nevsakdanja govorica, da kar pritegne
radovedno uho. Tudi sosedje
čez Müro so bili inovativni in
pridni skozi svoj zgodovinski
razvoj, kar pomeni, da so ljudje
na dveh relativno majhnih, a
z reko ločenih zaokroženih
območjih prispevali kar dve
narečji (od skupno 46), kar
daje nacionalnemu jeziku posebno težo.
Maja Klemenčič
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 7
p en
31
MOJ STIL
Jasna
Djordjević
(1978)
1. Predstavi ga/jih.
Etiketa: hočeš nočeš te v očeh opazovalca umesti v
določen vrednostni sistem, tako kot etiketa, ki jo nalepiš,
da označiš, koliko kaj stane. Izziv: ustvariti iz obstoječega
vedno nekaj individualno novega. Antimoda: antimodna
usmerjenost, kljubuje času, ima svoje lastno individualno
zorenje.
2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri uresničujejo?
Kot otrok sem želela postati veterinarka. Potem sem nadaljevala kariero kot športnica in se prvič redno zaposlila
na glasbeni televiziji.
Toliko o sanjah in kam te pripeljejo. Presenečenjem ni
ne konca ne kraja. Nimam se kaj pritoževati, čeprav sem
zavila iz prvotne smeri.
3. Kaj bereš, poslušaš, gledaš …
Nazadnje: Eleganca Ježa, Nick Cave in Leonard Cohen,
animirani filmi. Zanima me vse, kar me pritegne na prvi
pogled in me obdrži v nadaljevanju … zvok, stavek, scena,
kompozicija.
4. Kako sprejemaš zmago in kako preneseš poraz?
Oboje dokaj podobno. Nekako me je izučilo, da eno in
drugo pride in gre. V periodičnih intervalih. Brez poraza
ni zmage in obratno.
5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ odnose z
njimi?
Tisti, ki jih lahko po več letih meni nič tebi nič pokličeš
in se z njimi od srca nasmejiš, kot da si se nazadnje slišal
včeraj. Malo premalo se v zadnjem čase temu posvečam ...
če že, potem po facebooku.
6. 5-krat najljubše?
Barva: modra,
dan v tednu: petek,
blagovna znamka: keksi Plazma,
pijača: voda,
cvet: mak.
7. Verjameš zvezdam in ali smo v vesolju sami?
Da, sem dokaj vraževerna. Če smo sami? Ne, nekako bi
bilo malo »neumno«. Ali pač ...
8. Tvoje sanjsko in tvoje še neuresničeno potovanje?
Življenje samo. Še vedno traja in se kar ne neha. Če mu
le znaš prisluhniti, te bo vedno znova presenetilo.
9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli ne zarjavi …
Aaa! Od tu torej toliko veselja do nerjavečih kovin.
10. Če bi posneli film o Milanu Kučanu, komu bi dodelili
vlogo dr. Franja Tudjmana?
Če bi Milana Kučana igral Slovenec, potem bi njega moral
verjetno Hrvat.
… Sobočanka iz
Murskih Črnec,
živeča v Ljubljani,
ki z vedno enakim
ponosom in
zanosom dá na
znanje, da ima
njen genski zapis
za sabo nekaj
sto kilometrov
dolgo pot iz
srčike »brdovitog
Balkana«. Njeno
življenje je
zapisano duhu,
telesu oziroma
gibanju. Tako
v športnem,
duhovno
razgibalnem kot
glasbenem smislu.
Kot nekdanja
reprezentantka
Slovenije v ritmični
gimnastiki je že
v rani mladosti
povezala našteto.
Danes kot sodnica
povezano opazuje,
ocenjuje in
nagrajuje. Vmes
pa kot eden izmed
slovenskih veznih
členov skrbi, da
največja svetovna
glasbena televizija
MTV na področju
nekdanje skupne
države deluje,
kot se spodobi.
Nič čudnega, da
ti Jasna ostane v
spominu kot večno
nasmejano dekle,
polno energije.
julij 2010
7
Vitomir
Kaučič (1976)
… akademski
slikar iz Krištanec,
ki se je zapisal
amaterski filmski
produkciji. Če bi
prave okoliščine
njegovemu
zanesenjaštvu
dale priložnost,
bi verjetno
levi prilastek
amaterski brž
izginil, a dvomiti o
tem, da Vitomir ne
bi ostal še naprej
zvest grozi, krvi,
groteski pa tudi
burleski, nima
smisla. Med tem
ko od jeseni do
pozne pomladi
uči osnovnošolce
osnov vihtenja
čopičev in drugih
pripomočkov za
likovno izražanje
ter jim »odpira«
drugačen pogled
v svet, šolske
počitnice izkoristi,
da posname
film. Četrti po
vrsti Vinopirji:
Ledena trgatev
je bil premierno
prikazan te dni na
Grossmanovem
festivalu filma
in vina, kot se
za naslednika –
someščana prvega
slovenskega
filmarja spodobi.
1. Predstavi ga/jih.
Rad delam stvari po svoje, ne da bi se pri tem pretirano
afnal. Kar se cunj pa tega tiče, ne kompliciram preveč, bolj
pazim na to, da sem lep slečen.
2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri uresničujejo?
Ne, niso se. A mi poklic, ki ga opravljam, omogoča, da si
uresničim veliko takih želja.
3. Kaj bereš, poslušaš, gledaš …
Berem Fevre Dream Georga R. R. Martina. Pred tem
sem Krizo Marka Mihelinca in Velimirja Grgića, verjetno
ju kmalu srečam na Grossmanu. Za informacijo: Velimir v
filmu Jeagermeister II, ki ga je posnel moj brat Darjan, igra
kavboja Četnika. Poslušam skladbe Sama Tepeža (Niomas
project), prispeval je tudi glasbo za moj novi film. V kinu
sem nazadnje gledal Iron Man 2, ki mi je bil okej. Drugače
sem fan bratov Coen, Davida Lyncha pa Davida Cronenberga. Na televiziji pa nestrpno pričakujem The Game of
Thrones, ki štarta 2011 na HBO.
4. Kako sprejemaš zmago in kako preneseš poraz?
Zmag se ne veselim preveč, jemljem jih kot nekaj samoumevnega. Sem slab poraženec in tistim, ki me porazijo (kar
je sila redko), povzročam veliko gorja. Pozneje ponavadi
obžalujejo, da so si drznili zmagati.
5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ odnose z
njimi?
Moji prijatelji so lepi, talentirani in brihtni ljudje, ki jih
pritegnejo moji projekti. Ko ne delamo nič pametnega,
pijemo in si delimo komplimente.
6. 5-krat najljubše?
Barva: rdeča,
dan: nedelja, ker nerad delam,
blagovna znamka: Heckler & Koch,
pijača: Roškarjev šipon,
cvet: ta, na katerem trenutno stojim.
7. Verjameš zvezdam in ali smo v vesolju sami?
Ne, astronomija mi je ljubša od astrologije. Ne obremenjujem se s stvarmi, ki so onstran mojega izkustva.
8. Tvoje sanjsko in tvoje še neuresničeno potovanje?
Združene države Amerike z Ameriškimi bogovi Neila
Gaimana kot vodnikom. Sanjajo pa se mi bolj bedarije.
9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli ne zarjavi …
Mogoče ne zarjavi, crkne pa. Dobro, da je tako.
10. Če bi posneli film o Milanu Kučanu, komu bi dodelili
vlogo dr. Franja Tudjmana?
Sebi. Enkrat sem sanjal, da sem Franjo, zelo me je pekla
vest. Sanje so bile bolj moraste. Mislim, da bi se lahko dobro
vživel vanj. Imava dosti skupnega.
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 8
8
julij 2010
Legende
D
ecembra (14.) bo minilo
70 let od še vedno v tančico skrivnosti zavite smrti
katoliškega duhovnika in
politika dr. Antona Korošca
(1872, Biserjane–1940, Beograd), osebnosti, ki je bila
tako med smrtno agonijo
habsburške monarhije kot
med dramatičnim rojevanjem prve Jugoslavije sinonim za slovenski narod.
»Dr. Anton Korošec je
umrl od srčne kapi zadet 14.
decembra 1940 v Beogradu
na svojem stanovanju v Ulici
kralja Milutina ... Zjutraj sta
ga njegov dolgoletni brivec
in osebni sluga našla v postelji – že v globoki nezavesti. Naglo so prihiteli trije
zdravniki, ki so vse poskušali, da bi rešili dragoceno
življenje; a vsi napori so bili
zaman.« (Andrej Farkaš: Dr.
Anton Korošec, Mladinska
založba v Ljubljani, 1941.)
« ... ali je umrl decembra
1940 v Beogradu naravne
smrti, zaradi odpovedi srca;
so ga zastrupili na Pavlovem
dvoru srbski nacionalisti ali
komunisti v ilegali?« (Miroslav Slana Miros: Oživitev dr.
Antona Korošca, Oče domovine na tehtnici, Založba za
alternativno teorijo, Maribor 1991.)
»Končni obračun med
Korošcem in večino vladnih ministrov je preprečila njegova smrt ob koncu
leta 1940. Zaradi zaostrenih
odnosov med vodilnimi
jugoslovanskimi politiki se
je marsikje porodil sum, da
je šlo za prikrito eliminacijo oziroma zastrupljenje
(za t. i. sladko smrt). Toda
fantastičnih govoric o nenaravnih vzrokih za njegovo
dokončno slovo nikoli ni
bilo mogoče podpreti s kakšnimi otipljivimi dokazi.«
(Igor Grdina: Anton Korošec
na večer življenja, Časopis
za zgodovino in narodopisje
2–3/2006.)
Da naj bi tik pred smrtjo
izgubil dobršen del svoje
Dr. Anton Korošec
(1872, Biserjane–1940, Beograd)
elastičnosti, čeprav se je
od vstopa v politično areno vseskozi odlikoval kot
odličen taktik, da je zaradi
ideoloških predsodkov –
»verjetno pa tudi zaradi
vse hujše oslabelosti, ki je
bila posledica težke sladkorne bolezni« – postal
žrtev fiksne ideje, da se je
Jugoslavija prisiljena čim
prej in čim popolneje vtiriti
v nemško orbito – tako se o
Korošcu izreka zgodovinar
Grdina.
V Beogradu je bil
»lepi Tonček«
O dr. Korošcu je na dan
njegove smrti v svoj osebni
dnevnik zapisal eden od
srbskih radikalcev Milan
Jovanović Stoimirović: »Korošec umire u 68-oj godini.
On umire od šećera, od
preteranih uživanja za stolom (a neki vele: i od onih u
postelji). U svakom slučaju
njegova smrt pogađa i katoličku, i jugoslovensku, i
konservativno stvar. On je
umro pre vremena, pošto je
pojeo sam sebe ... Korošec je
umrl v 68. letu, menda naj
bi umrl zaradi sladkorne
bolezni, pretiranih užitkov
za mizo, nekateri pravijo,
da tudi tistih v postelji. V
vsakem primeru je smrt
prizadela tako katoliško
kot jugoslovansko in konzervativno javnost. Umrl je
prezgodaj. Koristen je bil
tudi za radikalce, z njimi je
sodeloval posredno, vedno v
rokavicah in osebno korektno. Bil je duhovnik, ni pa bil
svetnik. Najbolj pomembno
je, da je bil človek »čistih
rok« in mu v tem pogledu
nihče ne more ničesar očitati. V materialnem pogledu
je bil zgleden minister. Pred
20 leti je prišel v Beograd,
zdrav, svež, moralno čist, z
nazivom, ki so mu ga dale
slovenske ženske, namreč
'lepi Tonček'. V Beogradu
pa je postal ponočnjak,
p en
Slovenski velemojster
gurman, ženskar in samovoljnež, njegov vpliv se je
povečeval glede na to, da
je bil vedno manj obziren,
vedno bolj bolan in star.«
V leta 1822 zgrajeni hiši
Koroščevih, po domače
Bižikovih, v Biserjanah 20
pri Svetem Jurij ob Ščavnici,
domačin Ludvik Ketiš, ki
ima iz Koroščeve zapuščine
marsikaj ohranjenega, komentira sodbo srbskega radikalca rekoč, da je bil tudi
Korošec krvav pod kožo,
da ni nič nenavadnega, če
je bil rad v družbi čednih
žensk in deklet, in da je rad
dobro jedel in pil. »Je pač bil
in ostal pravi Prlek,« pribije.
Že pokojna Sinkova Pepika,
žena Koroščevega nečaka,
ki se je leta 1943 primožila
v Koroščevo rojstno hišo,
na kateri je od 17. marca
1991 spominska plošča, je
o Koroščevi radoživosti povedala: »Slišala sem o tem,
slišala, toda kaj je res in kaj
ne, ne vem. Dr. Korošec je
bil lep gospod, zmeraj gosposko oblečen in ženske
so ga rade videle.« Da je
menda Korošec domala po
božje častil materinstvo, da
je imel v spalnici uokvirjeno
Mater božjo in svojo mater
in da je ravno spoštovanje
materinstva pritegovalo
njegovo posebno pozornost
do slovenskega ženskega
sveta, čeprav so si to nekateri zlobno predstavljali po
svoje, veleva glas ljudi.
Na to, da naj bi nežnejši
spol norel za njim, napeljuje časnikarski zapis iz leta
1918, ko je svoje zaupanje
takratnemu »voditelju slovenskega naroda, načelniku Jugoslovanskega kluba
dr. Korošcu«, v Ljubljani s
preko 200.000 podpisi izrazilo »ljubljansko ženstvo«.
Publicist Slana objavi: »Slovenska dekliška in ženska
srca so gorela za Korošca
zavoljo njegove zavednosti
in trdne osebnosti ... Korošec kot politik ni lovil žensk
na oblečeno pornografijo
in playboyevstvo ... Občudovanje ženske je bilo v
njem duhovno poglobljeno
in narodnostno plemenito,
gentlemansko ... Bil je moški v plemeniti čustvenosti,
zato je znal podoživeti tudi
lepoto ženskosti.«
Fotografija iz knjige Oživitev dr. Antona Korošca
Povsod je veljal
za gospoda
Užival je v družbi lepih žensk.
32
Menda takrat, ko je bil
še Bižikov Tonček – kot
pripoveduje Ketiš –, nič ni
kazalo na to, da bo nekoč
»dihala iz njegovega nastopa neka gospoščina, voditeljska gospoščina« (Ahčin).
Njegov prijatelj, prav tako
duhovnik, pisatelj Franc
Saleški Finžgar, je v svoji
avtobiografiji z naslovom
Leta mojega popotovanja
o Korošcu ugotovil: »Naj je
bil še tako ljub, prijateljski,
skromen, darežljiv, naj je
bil v uradu, med političnimi
zaupniki – kjerkoli: bil je gospod. Celo v zunanji formi
Na narodnem taboru v Črenšovcih 11. septembra 1938
je, skoraj bi rekel, do ničemurnosti pazil na to. Naj je bil
s krivčki za klobukom, naj je
bil v kaplanskem talarju ali
v svečani obleki za na dvor,
vedno je bil gospod.«
Najbolj temeljito je Korošca v obdobju, ko je ta bil
državnozborski poslanec
na Dunaju, v svoji doktorski tezi – ubranil jo je na
filozofski fakulteti dunajske
univerze – obdelal koroški
Slovenec dr. Feliks J. Bister.
Ta je leta 1992 izšla pri Slovenski matici »prevedena
v literarni jezik«, izvirni
tekst v nemščini je izšel
tri leta pozneje pri ugledni
dunajski založbi Böhlau
pod naslovom Majestät, es
ist zu spät – Veličanstvo,
prepozno je. »Najbrž tega
stavka Korošec ni tako izrekel, povzema pa vsebino
pogovorov jeseni leta 1918,
ko je bilo popolnoma jasno,
da je razpad Avstro-Ogrske
definitiven,« razloži Bister.
Tako on kot večina Koroščevih preučevalcev navaja, da prihaja z nekdanje
»notranje državne meje«
med Avstrijo in Ogrsko cela
vrsta uglednih znanstvenikov, umetnikov, cerkvenih
in javnih delavcev, kot so
bili Franc Miklošič, Božidar in Anton Raič, Stanko
Vraz, Fran Ksaver Meško,
Edvard Kocbek, Jakob Missia in številni drugi. Ponos
na svoj kmečki stan, »ki
ohranja državo, prestol in
oltar«, na katerem je Korošec zidal narodno zavest,
Bister ilustrira z udarnimi
Gregorčičevimi stihi: »Kar
mož nebesa so poslala, / Da
večnih nas otmo grobov, – /
Vse mati kmetska je zibala, /
Iz kmetskih so izšli domov.«
Pravijo, da si je Korošec za
dediščino izgovoril samo
vinograd, medtem ko je
hišo in kmetijo prevzela
njegova sestra Marija. Slavni
rojak je namreč kot minister
rad prihajal s prijatelji in
znanci iz Beograda, Zagreba
ali Ljubljane domov, zlasti
poskušat dobro domačo
kapljico.
Zarota molka, ki je dese-
tletja po drugi vojni vladala
o Korošcu – predvsem v
njegovih domačih krajih
–, je bila prekinjena šele v
90. letih, ko so v Mariboru
organizirali prvi znanstveni simpozij, kot rojak je
rehabilitacijo doživel leta
2006, ko so mu pri Svetem
Juriju ob Ščavnici odkrili
spomenik in pripravili še
eno temeljito osvetlitev. Od
takrat se po navedbah vodje
simpozija prof. dr. Marka
Jesenška z osebnostjo, o
kateri naj bi v beograjskem
parlamentu govorili, da »ka-
izvoljen v avstrijski državni
zbor in ostal poslanec do
razpada večstoletne »črnožolte« monarhije, od branja
majniške deklaracije 30.
maja 1917, ki je zahtevala
združitev vseh južnih Slovanov v eno državno enoto v okviru avstro-ogrske
monarhije, v vlogi vodje
južnoslovanskih poslancev,
združenih v jugoslovanskem
klubu v dunajskem državnem zboru, do izvolitve za
predsednika takrat najmočnejše slovenske politične
stranke SLS, kar je ostal do
Briljanten retorik
kor koli obračaš, pop vselej
dobi«, skoraj nihče več ne
ukvarja.
Z močnimi koreninami
v Sloveniji
Da se nekatere znamenite
prleške rodbine, kot npr.
Koroščevi in Krefti, ki so
bili sicer dobri sosedje, niso
najbolje razumele, je znano.
O tem krožijo anekdote, zanimiva je tista o obiskih dr.
Korošca s spremstvom, ko
se je navihan Koroščev nečak
Ivan s pletenkami napotil po
vino h Kreftovim, čeprav so
imeli vino doma. Staremu
Kreftu naj bi zafrkljivo dejal:
»Naj vsaj pijejo to vaše vino,
če se že drugače ne razumejo
z vami.« In so ga srkali, Korošec in njegovi sotrudniki, ne
da bi vedeli, čigavo je.
Koroščev življenjski lok se
je vzpenjal od mladostniških
časov doma do dunajskega
obdobja, ko je bil leta 1906
smrti, od ustanovitve države
SHS – o tem je 29. oktobra
1918 izdal razglas Narodni
svet v Zagrebu pod vodstvom
Korošca – do izjemno bogate
politične kariere v Beogradu,
kjer je kot takrat najbolj
vplivni slovenski politik oral
ledino slovenske državotvornosti in prebujal slovensko
državotvorno tradicijo. Njegova kariera je segala od
predsednika jugoslovanske
vlade – ta se je obdržala 157
dni – do konfiniranca leta
1933 v Vrnjački Banji, Tuzli
in na Hvaru – skupno je bil
v konfinaciji 21 mesecev – in
notranjega ministra, predsednika senata in nazadnje
prosvetnega ministra.
Med najhujšimi preizkušnjami je bila internacija,
kamor so ga pregnali iz Slovenije, ker se ni strinjal z obstoječimi političnimi razmerami oziroma sta on in SLS,
ki je bila v letih 1930–1934 v
opoziciji, s slovensko dekla-
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 9
p en
33
julij 2010
9
v spletkah beograjske čaršije
Z ministrskim predsednikom Dragišo Cvetkovićem, ta je prvi
z leve.
racijo zahtevala avtonomno
zedinjeno Slovenijo ne glede
na vse imperialistične meje.
Do vzpostavitve avtonomne
slovenske državnopravne
enote v prvi Jugoslaviji ni
prišlo, temu cilju pa se tudi
načelno nista nikdar odrekla.
»O, vi politični otročiči, ki mislite, da ima Slovenija deset
milijonov prebivalcev! Kako
preudarno moram ravnati,
da dosežem, kar dosežem.
In če priborim drobtino vam,
jih pride celo krdelo z juga in
vsak hoče kar cel hleb!« se je
na očitke prijatelja, pisatelja
Finžgarja, da bi bilo lahko
marsikaj drugače, odzval
takratni jugoslovanski notranji minister. Stranka mu »je
bila isto, kar je vojskovodji
vojska. General v boju toliko
pomeni, kolikor ima za sabo
zanesljivih bajonetov. Politik
v političnem boju toliko šteje, kolikor ima zavednih in
zvestih pristašev in volivcev.
Tega se je dr. Korošec vedno
in živo zavedal in kljub velikim osebnim političnim
uspehom, ki jih je žel, nikdar
ni izgubil izpred oči, da bo
trdno stal v Beogradu le, če
bo imel močne korenine v
Sloveniji.« (Ahčin)
Državnik v talarju
Duhovnik Korošec je
dnevni in strankarski politi-
ki začel služiti najprej kot časnikar – zanimivo je, da se je
imel v javnem življenju tudi
za časnikarja in bil do smrti
član stanovske časnikarske
organizacije –, nato kot poslanec; s službo študijskega
prefekta v Marijanišču v
Mariboru je 1. maja 1898 prevzel tudi vodenje uredništva
tednika Slovenski gospodar,
osrednjega glasila katoliškega konservativnega tabora v
Spodnji Štajerski v obdobju
1867–1941. Tam je objavljal
že kot gimnazijec, poročal
je o političnih shodih in zadružnih srečanjih. Leta 1896
je v uvodniku Kje so pijavke
razčlenil splošni položaj
kmečkega stanu in ugotovil,
da za klavrno stanje kmetov
niso toliko krivi davki in
naravne ujme, ampak veliko
bolj posredniki, ki nesramno
mešetarijo s poljedelskimi
pridelki. Časnikarsko delo
mu je pomenilo odskočno
desko v politiko.
Septembra 1901 je bil zaradi dveh člankov obsojen
na šest tednov zapora, a je
bila obsodba po cesarski
amnestiji spremenjena v
denarno kazen tisoč kron,
ki jo je plačalo katoliško
društvo. Leta 1902 je najprej
neuspešno skušal priti v
štajerski deželni zbor, potem
se je posvetil študiju, ki ga
je končal z doktoratom iz
bogoslovja na graški univerzi. Poleti 1906 se je med
tretjim katoliškim shodom
v Ljubljani pridružil Ivanu
Šušteršiču in Janezu Evangelistu Kreku. Na volitvah 1906
je bil kot poslanec splošne
kurije izvoljen v avstrijski
državni zbor, v katerem je
ostal do razpada habsburške
monarhije.
V vlogi poslanca – najprej
na Dunaju, nato v Beogradu
– je nastopal na številnih shodih in udeležence navduševal
s svojo retoriko. »Seveda,
mi nosimo kolar, naj bodo
prepričani naši nasprotniki,
da nam kljub talarju teče po
žilah ista vroča slovenska
kri, da nosimo tudi in še bolj
ljubeče srce do svojega naroda. Tudi v nas živi ljubezen
do naroda,« je odgovarjal
na očitke nasprotnikov glede duhovniškega poklica.
Akademik prof. dr. Anton
Trstenjak, ki ga je osebno
poznal, je večkrat poudaril,
da Korošec ni bil strankar,
ampak predvsem državnik,
da ni bil klerikalec, čeprav je
bil na čelu stranke, ki je imela
v političnem življenju tako
ime. Spomnil je, kako je Korošec v dijaškem semenišču
v Mariboru zavrnil posamezne duhovnike, ki so izražali
želje po visokih političnih
funkcijah: »Gospodje, pustite
politiko pri miru, politika ni
za duhovnika.«
Teolog, prof. dr. Ivan J.
Štuhec, opozarja, da »je z
današnjega zornega kota in
tudi v skladu z dokumenti
družbenega nauka Cerkve,
ki so izšli v času Koroščevega
življenja, politično angažiranje duhovnikov v dnevni in
strankarski politiki vprašljivo. Korošec sam svoje politično delovanje opravičuje
z ljubeznijo do naroda in z
dejstvom, da je tudi duhovnik Slovenec. Dejstvo, da so
duhovniki bili ključni nosilci
funkcij pri SLS, je v dejanjih
demantiralo teoretično stališče, da stranka ni podaljšana
roka cerkvene hierarhije.
Slovenski politični katolicizem in nasploh slovenska
politična scena ostaja vse v
naš čas obremenjena s tem
dejstvom.«
pristno očetovsko vez med
Slovenci in monarhijo« in »s
svojim krščansko socialnim
gibanjem Slovence uvedel v
politiko, katere glava je bila
Cerkev, duša katoliške ideje,
srce pa volja. Da bi organsko
poenotil svoj rod, mu je s prstom pokazal na sovražnike:
protestante, socialdemokrate, liberalce in Žide.«
Za Balažica je bil Korošec
»edini slovenski velemojster
v igrah beograjske čaršije, se
zavzemal za večjo slovensko
avtonomijo, hkrati pa prakticiral polovičarsko-avtoritarni katoliški korporativizem,
pa tudi antisemitizem mu
ni bil tuj«. Koroščev biograf
Ahčin trdi, da »se je tudi na
najvišjih mestih, ki jih je
dosegal, vedno v prvi vrsti
čutil duhovnika. Kot notranji
minister je včasih rekel: Po
teh sredstvih (brutalnih ali
krvavih) jaz ne bom segel,
saj sem vendar duhovnik ...
je posebno pozorno zasledoval delovanje prostozidarjev
in komunistov ... Masone je
smatral za glavno tajno silo v
Jugoslaviji in je njihovo moč
zelo visoko ocenjeval ... bil
je izrazit monarhist ... čisto
gotovo iz svojega globokega
jugoslovanskega prepričanja
in iz ljubezni do Jugoslavije,
za katero je bil prepričan,
da ji je dinastija vsaj v prvih desetletjih njene rasti
potrebna ... Kdor je hotel
pobijati masonstvo, je moral
udariti tudi po komunistih
in obratno. Korošec je storil
oboje. Kot notranji minister
je imel komunizem za zelo
nevarnega sovražnika.«
Kronisti z juga nekdanje
skupne države o človeku, ki
je bil ob zedinjenju leta 1918
v Srbiji najbolj popularen
nesrbski politik, navajajo,
da »je bil za Jugoslavijo, a
ni nikoli poudarjal le jugoslovanstva, da je bil politik
velikega formata, ki je bil po
svojih sposobnostih ustvarjen za večjo deželo, kakor je
bila Slovenija, in pomembnejšo državo, kakor je bila
Jugoslavija, ter da mu je bilo
v jugoslovanski kraljevini
dovoljeno vse – kot človeku,
V protokolarni ministrski obleki
katerega se pač ne more
pogrešati.«
Imel je osebne stike s
prekmurskimi narodnjaki
– imenovali so ga »drugi
Kocelj« –, na njegovi novi
maši 1895 so bili skoraj vsi
narodno zavedni prekmurski duhovniki, leta 1925 je
skupaj s SLS in voditelji iz
Prekmurja preprečil zahtevo
Stjepana Radića »po združitvi Prekmurja s Hrvaško«. Bil
je častni občan Ljubljane in
kar 322 takratnih slovenskih
občin, imenovali so ga za
častnega doktorja znanosti
slovenske univerze, množično so ga prosili za krstnega
in birmanskega botra.
Zlovešča prerokba
se je uresničila
Zadnji dosežek enega od
najbolj karizmatičnih in
svetovljanskih Prlekov, na
katerega naj bi menda večkrat pripravljali tudi atentat,
je bil, da mu je Tretji rajh zaupal, čeprav ni bil niti malo
prijazen do nemške manjšine v Jugoslaviji; prav tako
je pri rojakih uspel vzbuditi
občutek, da ima vse niti v
rokah. Menda ga je prijatelj
Finžgar slišal napovedovati,
da bo po njegovi smrti prišlo
do splošnega razsula. Svojim
naslednikom, ki so v njem
videli politični program in
ime odrešitve, očitno ni zaupal. Že leta 1934, ko je bil v
izgnanstvu na otoku Hvaru,
je na katoliške akademike
naslovil program, izražen
z besedami Bog, narod, država, ki jo imajo za njegovo
duhovno oporoko.
Koroščev hrvaški kolega
Vladko Maček je v svojih
spominih o njem zapisal,
da je bil dober slovenski
patriot in da je slutil strašno katastrofo, ki bo zadela
predvsem slovenski narod,
če bodo Nemci nad njim na
silo uresničili svoje ideje.
Imel je srečo, da je umrl,
še preden bi s svojimi očmi
videl katastrofo, ki jo je
predvidel s svojo intuicijo.
Menda je nameraval v soboto, 14. decembra, odpotovati
v Slovenijo, zato naj bi dan
prej po telefonu spraševal v
Ljubljano o vremenu. Toda
po tem, ko se je malo pred
polnočjo vrnil z ogleda operne predstave Pikova dama v
beograjski operi in legel k
počitku, se ni več zbudil.
Penep
arhiv družine Ketiš
Dovoljeno mu je bilo vse
Kaplan je bil le prva tri leta na Sladki Gori pri Ponikvi in v
Marenbergu.
Štuhec sklene, da je bil
Korošec predvsem politik
in aktivist, manj pa teolog
in duhovnik. »Imel je versko distanco do politike
kot sredstva za doseganje
zemeljskega miru in socialne pravičnosti. Čut za
socialna vprašanja si je izoblikoval že med študijem
teologije, znotraj obstoječih
družbenih razmer je kasneje postal zavzet borec za
avtonomijo Slovenije. Če
politiko razumemo kot umetnost možnega, jo je Korošec
odlično obvladal.« Politolog
dr. Milan Balažic meni, da je
nadaljeval politiko »prvega
pravega slovenskega nacionalnega voditelja Janeza
Evangelista Kreka, ki je slavil
Umrli državnik v duhovniški opravi v beograjskem stanovanju, pokopan je na ljubljanskem
Navju.
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 10
10
julij 2010
p en
34
Lahko ponosni na vse,
kar smo Slovenci dosegli
Lojze Košorok
Slovenija - Avstralija - Slovenija
V
Sevnici rojenega Lojzeta
Košoroka je otroštvo
pod nemško okupacijo zaznamovalo za vse življenje.
Takrat se je bilo za slovenstvo treba boriti. Po srednji
kmetijski šoli v Mariboru se
je devetnajstleten izognil
vojaščini tako, da je odšel čez
mejo v Italijo, kjer je pristal
v centru za prebežnike. Po
skoraj dveh letih se je napotil
v Belgijo in tam ostal šest let.
Pot ga je vodila naprej v Avstralijo k bratu. Njegov duh,
vedno žejen znanja, ga je
spodbudil, da je postal knjigovodja na potovalni agenciji. Tako je prepotoval velik
del sveta. Z Marijo Ružman z
Gibine, ki je postala njegova
žena, se je Lojze spoznal v
Sydneyju. Ves svoj prosti
čas sta desetletja namenjala
širjenju slovenske kulture na
najmanjši celini. Lojze se je
izkazal tudi kot novinar pri
slovenskem radiu in časopisu v Avstraliji. Med Slovenci
je veljal za človeka za vsako
pomoč in priložnost.
Leta 2003 sta se Košorokova preselila na Gibino, v hišo,
ki sta jo gradila. Tokrat sem
Lojzeta obiskal v njegovem
ljutomerskem sodobnem
stanovanju, kamor se je
preselil pred kratkim po
izgubi svoje žene. Marija je
umrla prejšnje leto in počiva
na razkriškem pokopališču
poleg svojih staršev.
Del svoje bogate knjižne
zbirke o Slovencih v Avstraliji, ki jo je upokojen potniški
agent dal pripeljati v domovino, je doniral NUK-u v
Ljubljani, del pa ljutomerski
knjižnici in njeni izpostavi
na Razkrižju. Škatle z dokumenti in časopisnimi izrezki
o Slovencih v Avstraliji pa
je poklonil ljubljanskemu
etnografskemu muzeju.
Po upokojitvi sta se z
ženo preselila na Gibino.
Zakaj pot nazaj?
To je ljubezen do domovine. V Sloveniji sem doma.
Nekakšnega patriotizma
sem se naučil že med vojno.
Zato sem ostal povsod trden
Slovenec. Drugi razlog je bila
huda avstralska vročina.
Zelo ste se trudili povezati Slovence v Avstraliji. Je
bil za to kakšen poseben
razlog?
Z jezikom se človek identificira, kateremu narodu
pripada, in kot pripadnik
določenega naroda ima specifične skupne interese. Zato
so prvi Slovenci, ki so prišli
v Avstralijo, toliko bolj težili
k svoji skupnosti in se začeli
povezovati. Povezava je v izseljenstvu v prvem obdobju
več kot nujna. Zaradi neznanja jezika se človek v tujem
okolju počuti osamljenega,
na vsakem koraku zapostavljenega, muči ga domotožje,
trudi se na svoj način in plava
proti toku. Zato je poznejšim
doseljencem lažje, ker so rojaki pred njim že oblikovali
nekakšno skupnost ali vsaj
njene temelje.
Kako je prišlo do povezovanja Slovencev v Avstraliji?
Prvi zametki skupnosti,
če jim lahko tako rečemo,
so bila shajališča po parkih,
gostilnah, pubih ob kozarcu
piva. Kakor hitro pa si je sku-
Lojze s fotografijo, na kateri sta Marija Košorok v ljubljanski
narodni noši in Lojze Košorok v vlogi avstralskega šefa
ceremoniala. Fotografirala sta se na drugi Kmečki ohceti v
Wollongongu leta 1977.
pina ekonomsko nekoliko
opomogla, je začela misliti
na nekoliko bolj organizirano skupnost. Tako se je
že v prvih letih po prihodu
prvih Slovencev v Avstralijo,
še tako rekoč v taborišču,
pojavil prvi laični časopis
Slovenska kronika, takoj
za njim verski list Misli, ki
izhaja še danes, torej polnih
devetinpetdeset let.
Vi in vaša žena veljata za
pionirja slovenske kulture v Avstraliji. Ste ponosni na delo Slovencev
tamkaj?
Upravičeno smo lahko
ponosni na vse, kar smo
Slovenci dosegli. Bilo je veliko lepih stvari, marsikaj
ni bilo zabeleženo in je že
utonilo v pozabo. Lahko pa
bi dosegli še veliko več, če
nas ne bi kdaj pa kdaj tudi
razjedala naša slovenska
bolezen – neenotnost. Sicer
delo Slovencev v Avstraliji
ovira tudi dejstvo, da so
tako zelo raztreseni po vseh
koncih in krajih te širne
celine. Iti k slovenski maši
ali na društveno prireditev
sto kilometrov je povsem
običajna, vendar ne vedno
uresničljiva stvar.
Je v Avstraliji domoljubno
in narodno poslanstvo
zares močno?
Slovenska društva imajo v
Avstraliji že lepo zgodovino
in so primarno družabnega
in kulturnega značaja, ki v
veliki večini častno opravljajo
to vlogo. Imajo veliko zaslug, da smo Slovenci opazni
med številnimi etničnimi
skupinami v Avstraliji, in z
gotovostjo lahko trdimo, da
posebej nekatera številčnejša opravljajo neprecenljivo
delo za slovensko skupnost.
Nekatera med društvi imajo
prav impozantne stavbe s
športnimi objekti, predvsem
balinarskimi stezami, različna društva imajo razvite različne športne dejavnosti, prav
vsa pa imajo dvorane za nastope, kuhinje z jedilnicami,
učilnice, pisarne, skladišča
in skoraj vsa premorejo tudi
knjižnice. Večina društev ima
tudi sekcije, kot so balinarska, lovska, ribiška, nekateri
imajo pevske zbore, folklorne
skupine, dramske sekcije in
še marsikaj. Številna slovenska društva primarno skrbijo
za tradicionalne prireditve
in zabave, v njihovih dvoranah so proslave, dramske
predstave, folklorni nastopi
ter najrazličnejše druge prireditve in gostovanja domačih skupin ali iz domovine.
Večina teh društev ali klubov dostojno opravlja svojo
domoljubno ali narodno
poslanstvo. V prednosti sta
Sydney in Melbourne, ker sta
najbolj številčni društvi.
Kaj vse se tam dogaja?
Vsa društva in verska središča skrbijo za različne
redne in občasne prireditve,
kot so na primer mladinski
koncerti, proslave materinskih in očetovskih dni,
kulturni prazniki in drugo.
Po društvenih dvoranah in
cerkvah vadijo in nastopajo pevski zbori, folklorne
skupine, igralske družine,
predvajajo slovenske filme,
organizirajo gostovanja drugih skupin in ansamblov iz
domovine in podobno. Prizadevne matere in žene so sebi,
možem in predvsem otrokom šivale narodne noše, ki
jih imamo zdaj kar veliko po
vsej Avstraliji, nekateri pa so
jih nabavili v domovini.
Menda je bila vaša žena
prava mojstrica za šivanje slovenskih folklornih
noš?
Slovenska noša in ples sta
bila temelja njenega življenja. Moja žena, zaposlena
v farmacevtski industriji,
je bila znana po tem, da je
šivala slovenske noše. Otroke slovenskih staršev pa je
učila plesati slovenske plese.
Ob slovenski kulturi med
kenguruji moram omeniti
še druga dogajanja. Tudi na
odrih so Slovenci v Avstraliji
odigrali kar lepo število slovenskih iger, med drugim
Cankarjeve Hlapce in Levstikovega Martina Krpana.
Literati so imeli svoje literarne nastope, pevci koncerte,
likovni umetniki skupinske
ali posamične razstave. Za
velik del kulturnih dogajanj
je zaslužna Slovenska izseljenska matica, ki je organizirala, posredovala ali gmotno
podprla kulturna gostovanja
med Slovenci v Avstraliji.
Slovenske šole je tudi zalagala z učbeniki, knjižnice s
knjigami, radijske urednike
in voditelje pa z glasbenimi
in drugimi gradivi.
Kako da so Slovenci v
Avstraliji ostali najbolj
povezani z matičnim narodom?
V nasprotju z argentinskimi Slovenci mi nismo imeli
dovolj sposobnih ljudi, ki bi
se mogli duhovno in kulturno sami napajati, zato smo
morali imeti stike z matičnim narodom. Ta zveza je
bila edina zelena veja, iz
katere smo črpali svoje moči,
da ne bi duhovno in kulturno
še bolj ohromeli. Vmes pa
smo si tudi sami sebi napravili veliko škode.
Kako pa je poleg časopisa
s slovenskim radiem v
Avstraliji?
Radijskih oddaj v slovenskem jeziku je v Avstraliji
več. Vse so samostojne in
v zasebnih rokah, razen
oddaji v državnem omrežju
v Melbournu in Sydneyju.
Gre za šestdesetminutne
oddaje v slovenskem jeziku,
ki so redno na programu že
šestintrideset let. Polurne
radijske oddaje tedensko
pa so v Melbournu, Geelongu, Milduri, Camberri,
Adelaidi, Perthu in Brisbanu.
Praviloma gre za kratkovalovno oddajanje, ki zajema
določeno lokalno območje.
Pomembno je poudariti, da
jih voditelji oziroma napovedovalci pripravljajo povsem
brezplačno, sami iščejo in
pripravljajo informacije,
ponekod pa jih po svojih
močeh podpirajo tamkajšnja
slovenska društva.
Kako vi vidite prihodnost
slovenske kulture v Avstraliji?
Jaz je ne vidim več. Mogoče
bo šlo še za eno generacijo,
več pa ne. Zato, ker dotoka
Slovencev iz Slovenije, ki bi
se vključili v društva v Avstraliji, ni več.
Bojan Zadravec
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 11
p en
35
julij 2010
11
Festival odprtega nasmeha trajal kar tri dni
Vreme ni premagalo magije skupine Jinx
Društvo za napredek kulture želi združiti mlade in izkušene glasbenike
Daniel Balažic – kitara in vokal lendavske skupine Soundburst
(nekdanji Khons)
Dež nam ne bo pokvaril razpoloženja. Yeaaah!
Skupina Jinx je širila dobre in čustvene vibracije.
T
okratni festival Open
Smile Jam je potekal od
minulega petka do nedelje
oziroma ponedeljka zjutraj,
če smo natančni. Open Smile
Jam je zamišljen kot srečanje
glasbenih skupin in posameznikov, ki si lahko na ta
način izmenjajo izkušnje pri
izvajanju in učenju glasbe.
Jam pomeni igranje improvizirane glasbe v zvrsti bluza in
džeza, zato ne preseneča dokaj veliko število povabljenih
skupin, ki igrajo bluz. Toda
ne gre pozabiti, da gre vseeno za festival, zato so ena od
njegovih osrednjih točk koncerti gostov, že uveljavljenih
glasbenih skupin. Tokrat so
bili to Shabby Blues Band
iz Madžarske, mariborska
nagrajena skupina s področja metala I vs. I, ska punk
reggae atrakcija Sell Out iz
Kočevja in seveda priljubljena hrvaška zasedba Jinx.
Njen nastop je bil celo jedro
festivala, a glej ga, zlomka.
Open Smile Jam ima od
svojih začetkov leta 2004 že
tradicijo, da mu včasih enega
od večerov pokvari vreme, in
ali ni bilo najslabše vreme
ravno takrat, ko bi morala
nastopiti skupina Jinx? Bilo
je. Lilo je kot iz škafa, a ta
zagrebško-dubrovniški bend
bi po programu moral na
oder v soboto ob 22. uri. In
to je tudi storil! Dež? Koga
briga. Ne člani skupine, ki
so bili sicer pod streho, ne
obiskovalci, nekateri pod
šotorom pri točilnem pultu,
drugi pod deževnim nebom,
si niso pustili vzeti dobrega
razpoloženja, ki ga je širila
pevka Yaya s svojimi kolegi
in hiti, kot so Tamo gdje je
sve po mom, Ljeto in Ruke.
»Pridite bližje, dež ne grize,«
je pozivala Yaya in nekateri
so jo celo ubogali. »That's the
V petek ponoči nam je bilo še lepo.
spirit!« bi rekel eden od glavnih junakov legendarnega
filma Iztrebljevalec.
Festival Open Smile Jam je
ob koncu pospremilo nekoliko manj ljudi kot v soboto,
kar je bilo razumljivo in kar
je tudi čar tega simpatičnega
festivala, ki si želi postati še
veliko več. Ni pomembno,
če ni večtisočglave množice,
tisti, ki pridejo, si ne pustijo
vzeti dobre volje. Obiskovalci
imajo na voljo tudi delavnice, internet, športne igre,
kampiranje … Ali vas zanima,
koliko sta stala hrenovka v
štručki in hamburger? 1,80
in 2,50 evra. Kaj pa vrednost
bivanja v sproščujočem okolju starih hrastov nedaleč
od Doline pri Lendavi? Neprecenljivo. Dobro vreme,
prosim, postani del spomina
naslednje leto tudi ti.
T. K.
Glavno, da sva skupaj.
Vsi člani benda Sell Out so nastopili v enakih oblačilih.
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 12
12
p en
julij 2010
Peter Novak iz Lendave
Eksotično mesto na koncu
Singapur
Nekaj kilometrov nad ekvatorjem na površini četrtine Slovenije
v tropskem okolju se razprostira moderno velemesto Singapur,
za katerega bi lahko mirno rekli, da je čudež sodobnega sveta.
To sem moral videti.
Modreci v Chinatownu si ob igri krajšajo jesen življenja.
Nekdanja angleška postojanka na zahodnem Pacifiku
je bila strateškega pomena za
Združeno kraljestvo, ki je od
tod nadzorovalo dogajanja v zunanjem oceanu, kjer je stičišče
Malajskega polotoka z indonezijskim otočjem in od koder je
bilo nekoč le nekaj dni plovbe
do Avstralije. Ob Singapur River,
kjer so bila včasih kolonialna
skladišča za tropske pridelke in
začimbe, še stoji nekaj zgradb
častitljive starosti, ki spominjajo na tiste čase. Za njimi se
dviga bujno poraščena vzpetina, Fort Canning, obkrožena z
džunglo nebotičnikov, kjer je
nekoč stala trdnjava, od katere
je ostal samo skromen kamnit
slavolok z nekaj razvalinami
in ostanki topovskih podlog.
Vizirji teh so v davnih časih
merili vzdolž Singapurske reke
na nepovabljene tarče v zalivu
Marina, kjer stoji danes znamenit mestni simbol, Merlion.
Vzpetina z nekdanjo trdnjavo
se počasi seseda in izgublja med
morjem nebotičnikov, odkar je
izgubila strateški pomen.
Singapur – Merlion
Tudi mlada Singapurka ne more brez …
Bogata tropska kulinarika ponuja užitke slehernemu
sladokuscu.
36
Znameniti singapurski lev ali
Merlion je mitološko bitje, ki
simbolizira burna in slikovita
dogajanja na tem koščku Malajskega polotoka. Princ Malay naj
bi namreč opazil na otoku leva,
ki ga je potem poimenoval Merlion ali morski lev, po katerem
je mesto dobilo ime, to pa je v
malajščini pomenilo Singapur.
Danes je to v svetovnem merilu
najpopularnejši simbol mesta
in državice. Ta simbolični devet
metrov visok kip stoji v parku
na obrobju zaliva Marina ob
osrednjem poslovnem okraju
s pogledom in brizgajočim
curkom iz ust proti zalivu in
predstavlja eno glavnih turističnih atrakcij mesta. Danes je
Singapur teritorialno majhna
državica z velikim bogastvom,
ki ga predstavljajo koncentriran
človeški potencial, veliko pristanišče in prav tako letališče,
glavna logistična baza jugovzhodne Azije. Po osamosvojitvi
od kolonialnega Združenega
kraljestva se je Singapur le za
kratek čas priključil Maleziji. Od
leta 1965 je samostojen z nekaj
čez šest tisoč kvadratnimi kilometri in okrog štirimi milijoni
prebivalcev kitajske, indijske,
malezijske in tajske narodnosti,
ki so združeni pod simbolom
»singapurskega leva«.
Otroci so največji zaklad tudi v Singapurju in se že v zgodnji mladosti srečajo s kruto realnostjo
vzgoje.
Smrt za prekupčevalce
z drogo
Moderno letališče Changi
premore kar štiri terminale in je
nekakšna zračna vez z vsemi celinami za predel morske Azije.
Letala prihajajo z vseh koncev
sveta, tu pristajajo Airbusovi
velikani 380 in tu se zbirajo indonezijski muslimanski romarji
za potovanje proti Meki. In
preden pristanejo vsa ta mnoga
letala, marsikateremu potniku zaledeni kri v žilah, ko po
naključju prebere listek, ki ga
vsak potnik dobi na letalu, kjer
piše z rdečimi črkami: »Smrtna
kazen za prekupčevalce droge
po singapurskem zakonu.«
Uradniki so pri preverjanju
dokumentov dosledni, tukaj
se nič ne prepušča naključju.
Nasmejani obrazi v drugi vrsti
potem poskrbijo za prijetno
vzdušje na tem najsodobnejšem azijskem letališču, kjer
čutiš vonj pragozda, kjer se
med stenami pretakajo slapovi
in kjer vsepovsod lezejo kvišku
tropske ovijalke ter se razcveta
na tisoče tropskih cvetic. Potem
poskusiš srečo pri bankomatu,
po vpisani številčni šifri se čez
cel zaslon izpiše tvoje ime in te
nagovori prijazen glas z navodili, kako najhitreje do svojega
denarja. Šele ko stopiš s šopom
singapurskih dolarjev skozi drsna vrata proti taksijem, začutiš
tropski udar vročine in vlage,
začutiš ekvator in vonj južnih
morij, ki obdajajo ta ščepec
malajskega polotoka. Prijazni
taksist v belem mercedesu
vljudno pozdravi, vpraša, ali si
prvič v Singapurju, in šele nato
ti zaželi dobrodošlico, potem
pa že drvimo pod krošnjami
tropskih dreves med cvetličnimi nasadi po široki aveniji proti
mestu, ki mu lahko pravimo
tudi azijski čudež. V mestu nas
presenetijo: red, disciplina,
čistoča, čeprav živi tukaj na
kupu čez štiri milijone mešanih
prebivalcev našega planeta, od
katerih so zagotovo najštevilčnejši Kitajci.
Orchard road je zakon
Glavna avenija, kjer so prestižne trgovine in hoteli, seka
mesto na južni in severni del.
Tu se drenjajo množice, tu se
trguje, tu se mešajo ljudstva
in rase našega planeta. Če nisi
obiskal Orcharda, nisi videl
Singapurja. Tudi tu vlada zakon
reda in čistoče. Pustimo tisto
o »čigumijih« pa o cigaretah,
Merlion – singapurski lev, simbol mesta v zalivu Marina
nikomur ne pride na misel, da
bi odvrgel na cesto nekaj, česar
ne potrebuje ali mu je trenutno
odveč. Med temi množicami
namreč ni videti ne komunalnih redarjev ne policije. Pogled
na izložbe prestižnih trgovskih
centrov, kot je tukaj Paragon,
ki gosti Luisa Voitona, Prado,
Guccija, Aignera, Miu Miu, kaže
dovršenost in kompleksnost
med tropskimi nasadi, kot bi
bilo že vse postorjeno. Vse je
na svojem mestu, vendar se
izza vogalov in iz ozadja sliši
škripanje žerjavov in udarjanje
pnevmatskih kladiv, ki poganjajo kvišku vedno nove, vse bolj
smele in drzne arhitektonske
oblike tukaj na Ochard road. Na
terasah prestižnih hotelov, kot
so Mariott, Le Meridien ali Pan
Pacific, se v pravih botaničnih
nasadih dolgočasijo petičneži
in opazujejo človeško mravljišče globalnega potrošništva.
Prodajalci elektronike čakajo
na stopnicah na potencialne žrtve svoje predvsem najnovejše
foto- in »videomašinerije«. Za
povprečnega Nikkona ti ponujajo najprej samo barvni filter,
da te zvabijo v prodajalno, in
potem zlahka opravijo s teboj
in z drugimi naivnimi turisti, ki
se niti preveč ne upirajo dokaj
ugodnim cenam vrhunske fotoin videotehnike, mamljivim
Ptičji park Jurong je pravo doživetje.
ponudbam s »tax free« in še s
popustom na Credit card.
Ni kaj, ponudba je več kot
dobra, pa je vse skupaj videti
dokaj legalno, skoraj brez dvomov, da bi si kdo privoščil utajo
davka v deželi, kjer so še kako
aktivna vešala za zakonske
prestopnike. Nekateri trdijo, da
je v Singapurju diktatura, spet
drugi pa, da država poskrbi za
vse, kar potrebuje sodoben
človek, ki pa ji mora to pač
vračati s svojo marljivostjo za
skoraj skromno plačilo. Plače
so namreč nižje od slovenskih,
ker pač vlada zakon ponudbe
in povpraševanja. Delovne sile,
tudi visokokvalificirane, je na
pretek, zato je boj za vsakdanje
preživetje toliko bolj neizprosen. Glede socialnih transferov
pa nisem prepričan, ali sploh
obstajajo.
Taksist Dujan
Taksiji so najmnožičnejše
in poceni prevozno sredstvo
po mestu in njihovi vozniki so
v glavnem Kitajci. V središču
mesta so postajališča za taksije,
kjer potniki čakajo v vrsti. Taksist Dujan je Indonezijec, eden
od tisočih starejših možakarjev,
ki je že nestrpno krilil z rokami
ženski druščini, ko se je dokaj
obotavljajoče spravljala v taksi
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 13
p en
37
julij 2010
Malajskega polotoka
pred njim. Njegov srd se ni niti
pomiril, ko sva k njemu prisedla
jaz in Arpad. Kar naprej je vpil,
kako prezira ženske, ki čvekajo
in delajo samo zgago v prometu
in mu tako odžirajo zaslužek,
češ z njimi je vsepovsod križ.
Naposled se nama le posveti
z vprašanjem: »Sta Avstralca?«
Teh je namreč tamkaj ogromno, saj je v Avstraliji zima. Da
sva Evropejca je še razumel, o
Sloveniji pa se mu ni kaj dosti
sanjalo. Pravzaprav se niti nisva poskušala potruditi, da bi
mu razložila, kje je Slovenija,
navsezadnje smo za takšne itak
vsi iz Rusije.
Potem pa je začel kot iz topa
niti ne preveč šaljivo: »Vi belci
ste visoki moški, postavni,
povsod ste poraščeni, bradati,
imate velike penise, naše ženske sanjajo o takih moških. Mi
pa smo majhni, gologlavi in
golobradi, imamo majhne, pač
nimamo takšne sreče kot vi! Od
kod sta že rekla, da prihajata?«
Potem pa sem rekel bolj za šalo,
da iz nekdanje jugoslovanske
republike, in s tem je bilo sodu
izbito dno! Seveda je bil takoj
v ospredju Tito, veliki lider.
Laskal mu je in posebej poudarjal, da ga je imel čast videti
kot vojak v Sukarnovi gardi v
Džakarti, ko je jugoslovanski
maršal priplul z modrim Galebom na obisk k indonezijskemu
predsedniku. Z nostalgijo se je
spominjal velikega sprejema
in evforije, ki je vladala na
malajskem in indonezijskem
otočju, ko je prihajal na obisk
jugoslovanski šef neuvrščenih,
zagotovo pa ni nikoli vedel, da
je njegova »radnička klasa« v
socialistični deželi tam nekje
v Evropi takrat tolkla revščino
pod neusmiljeno diktaturo in
se ji še sanjalo ni o Malajskem
polotoku, Baliju, Lomboku in
še mnogih drugih eksotičnih
nebesih, kjer je maršal užival
sadove socialistične revolucije
in prirejal lumparije z njemu
podobnimi monarhi.
Pogled z visokega
kolesa
Avenija Orchard se nadaljuje
z Bras Basah road mimo vladnih
poslopij in fakultet singapurske
Prestižni hotel Coptorne na Hawelock roadu
Mošeja v arabski enklavi
Mesto je kljub gosti
naseljenosti največje
gradbišče v Aziji.
univerze proti zalivu Marina s slovitima Merlionom in
Suntecom. Cvetlični vrtovi z
megaorhidejami in številnimi
granitnimi fontanami, obdanimi z nebotičniki, se vzpenjajo
pod koprenaste meglice tropskega neba.
Proti zahodu tik ob obali
žalostno sivega vodovja neprijaznega oceana se s polževo
hitrostjo obrača velikansko
kolo z dvaintridesetimi kabinami v višave čez sto šestdeset
metrov. S skrajne točke se v
količkaj jasnem vremenu odstira pogled na celoten zaliv
Marina in še naprej do indonezijske Sumatre. Spodaj
čaka čez dvesto velikih ladij,
naloženih s pisanimi zabojniki,
na vstop v eno največjih pristanišč jugozahodne Azije. Proti
poslovnemu središču na obali
se bohoti pragozd žerjavov na
največjem gradbišču v državi,
kjer z osupljivo hitrostjo raste
največji zabaviščni in igralniški
kompleks v Aziji. Ves zaliv je
eno samo gradbišče, ne enem
koncu poglabljajo morsko dno
za priveze več čezoceank z globokim ugrezom, na drugi strani
pa rastejo rekreativni centri
z vsemi oblikami jadralnega
in veslaškega športa. Na poti
proti velikemu kolesu se ne
moremo izogniti pravi nemški
pivnici Paulaner, kjer varijo in
točijo prvovrstno bavarsko pivo
v velike kozarce in kjer je vsak
tretji kozarec zastonj.
Na obrobju tega utesnjenega zaliva Marina se že sredi
poletja pripravljajo na velik
septembrski dogodek, ko bodo
v nočni dirki gostili najdrznejše
voznike formule 1, ko se bodo
bolidi brenče zapodili med
poslovnim novim centrom in
starim mestnim središčem z
najdrznejšo eksotično sceno
in ko bo marsikje popustilo
kakšno okensko steklo.
Ko leže noč nad mesto
Tukaj si vse leto noč in dan
podajata roke v istih časovnih
intervalih. Dani se po šesti uri
zjutraj, zmrači pa se zmeraj po
sedmi uri zvečer. Temperatura
ne pade nikoli pod dvajset stopinj, letno povprečje pa je nekaj
pod trideset stopinj ob relativni
80-odstotni vlagi. Čeravno je
javni prevoz do potankosti
prilagojen potrebam meščanov
ob gosti mreži poceni taksistov,
je sprehod po mestu še zmeraj
mikaven. Mesto je prepredeno
s parki in kanali, ob katerih
vodi na tisoče sprehajalnih
poti brez odvrženih smeti ali
cigaretnih ogorkov. Če mestni
redar najde pasji kakec, se takoj sestane konzilij redarjev in
varnostnikov na posvet, kako
izslediti lastnika nepridiprava,
ki je onečedil zelenico.
Parki so polni naključnih
rekreativcev, ne glede na uro.
Če hočeš videti in doživeti
mesto, ga moraš prepešačiti,
kar pa od navadnega smrtnika
zahteva nadčloveški napor. Vse
je poplačano, ko se zadovoljno
utrujen, do kosti preznojen
vračaš v zavetje hotela, srečuješ
mestne sprehajalce, predvsem
turiste z vseh celin, in ko počasi
ugaša ptičje žgolenje v krošnjah
eksotičnih dreves. Prižiga se pisano morje luči v stolpnicah, in
ko se prosojne meglice v zalivu
Marina spreminjajo v mavrične
barve, začutiš, da počasi ugaša
dan, vroč in soparen, kot je bil
prejšnji in kot bo spet jutrišnji.
V ohlajenih hotelskih recepcijah te prijazno pričakujejo in so
ti zmeraj pripravljeni izpolniti
morebitne želje.
Orchard road je zakon in meka za modne petičneže.
Poslovno središče, kjer se spaja staro z novim.
Tropsko cvetje krasi vse javne prostore.
Med poslovnimi stolpnicami najdemo tudi katoliške cerkvice.
13
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 14
14
julij 2010
jih je odprl
p en
38
Danica Lovenjak:
Nekoč sramežljiva deklica,
danes samozavestna tv-voditeljica
Danica Kocet,
primorka, ki poučuje prekmurske plese
D
anica po štiridesetih letih življenja
v Prekmurju ostaja ponosna Primorka s Prema. To je rojstna vas Dragotina Ketteja, najstarejšega predstavnika
slovenske moderne. Danica meni, da so
Primorci v primerjavi s Panonci dosti
bolj sproščeni in živahni. Povedala je:
»Kjer sem rojena, se še vedno čuti vpliv
Italijanov. Ta se kaže v temperamentu,
prehrani in seveda tudi v oblačenju.«
Problem se pojavi v kuhinji, saj Danica
začimb skoraj ne uporablja, njen mož
Jožko pa obožuje pristno domačo in
mastno hrano. Kot prave Italijanke se
tudi Danica najraje obleče v sproščena
in barvita oblačila, zato je mnogim zna-
na po svoji umetnosti oblačenja. »Pomembne so kombinacije. Svetle barve
mi dajo energijo, z njimi sem srečna.
Ne, črne ne maram.« Njena sreča je,
da ima že petnajst let enako težo in
pri tem ne pazi na prehrano. Skromne
povojne razmere niso preprečile, da
Daničina mama ne bi imela urejene
pričeske. Tako je smisel za urejenost
podedovala po materi. Ta je otrokom
priskrbela, da so imeli tri vrste oblačil:
za mašo, za šolo in za dom.
Nemiren optimističen duh vleče
upokojenko Danico na več strani, kjer
preživlja svoj prosti čas. Po enaindvajsetih letih predsedništva kulturnemu
K
društvu je postala njegova podpredsednica. Rada se poda v razgibane gore,
saj je prepričana, da v gorah živijo bolj
samozavestni ljudje kot na ravnini. To
je potrdila z vpisom v Planinsko društvo
Mura Murska Sobota. Dejavna je med
žensko gasilsko desetino v Turnišču in
med tamkajšnjimi upokojenci. Opaziti
jo je med humanitarnimi dejavnostmi.
Od leta 1992 je voditeljica župnijske
Karitas. Velja za odlično in ambiciozno
organizatorico, ki stoji za svojim stališčem. Načrtuje skrbno in previdno, tako
dosega cilje, ki si jih zastavlja.
Bojan Zadravec
Prva Daničina fotografija ne
pripoveduje srečne zgodbe.
Nas t ala je v ljubljanski
bolnišnici, kjer ji zdravniki
niso mogli več pomagati.
Mama, na njenem obrazu se
vidi žalost in zaskrbljenost,
se je fotografirala z živečo
hčerko. Danica je povedala,
da se je zgodil čudež, da
je sploh preživela, in tako
nastajajo novi posnetki.
Nastopati si je želela od malih nog
Mati so »djali«, da naj
Danica postane študentka,
saj je bila nadarjena učenka
že v osnovni šoli, ki jo je
obiskovala v domačem
kraju in Pivki. Na posnetku
je Danica (desno) skupaj s
kolegico Angelo z Apaškega
polja na študijskem izletu v
Beogradu 28. junija 1969.
Kocetova, ki sta se spoznala kot
študenta, praznujeta poroko
na dan Evrope. Letos je že
štirideset let od takrat, ko sta
si na Premu izrekla zaobljubo.
Na poročnem slavju, Danica
še kot študentka, je bilo vseh
skupaj petindvajset svatov.
Takšno število, čeprav sta bili
na isti dan nevesti obe Faturjevi
sestri, je običajno v Brkinih.
V Prekmurju bi na povprečni
poroki to številko pomnožili
vsaj z deset. Avgusta istega leta
sta se preselila v Turnišče, kjer
sta postala učitelja, Danica je
poučevala matematiko, Jože
pa glasbo. Učenci so učiteljico
Danico vzeli zelo resno, kar je
dosegla s svojim delom.
do v Sloveniji ne pozna Danice Lovenjak? Verjetno
malokdo. Je ena tistih, ki se pojavljajo v medijih in
pri tem v gledalcih sprožajo različne odzive: od občudovanja do smeha, ko jo upodobita Zrnec in Bizovičar.
Čeprav je na lokalni televiziji začela delati kot najstnica,
je v vseh teh letih, ki so minila, postala odrasla in zrela
ženska. Ljudje, ki jo bolje poznajo, pravijo, da velik del
javnosti ne ve, da se »skriva« za plavolasko bujnih oblin
razgledana, preprosta in zelo pridna oseba. Z mediji in v
medijih se moraš naučiti živeti, pravi Danica. Študentka
komunikologije trenutno dela kot vremenarka oddaje
Svet na Kanalu A, v rodne Poznanovce pa se vrača zelo
rada – skoraj vsak teden.
Danica je danes stara petindvajset let. Na svoje zgodnje otroštvo, ki ga je preživela v Poznanovcih, ima lepe
spomine. »Imela sem lepo in mirno otroštvo. Danes se
nasmehnem ob tem, ko se spomnim, kako sramežljiva
punčka sem bila. Nisem rada veliko govorila. Težko me
je bilo pripraviti do tega, da bi spregovorila z osebo, ki je
nisem poznala. Tudi ko sem obiskovala vrtec, nisem bila
ravno družabna. No, kasneje se je to nekoliko spremenilo,« dodaja v smehu. Bila je priden otrok, eden tistih, s
katerimi starši nimajo nobenih težav. V šoli je bila odlična
in nikoli ni bila zraven pri vragolijah. »Fantje so mi pogosto nagajali. Mama me je nekoč končno uspela prepričati,
da se jim ne smem pustiti in jim moram vrniti milo za
drago. In potem so dobili svoje.« Posebej v osnovni šoli
je prebrala ogromno knjig. V knjižnici so ji dajali le nove
knjige, saj so vedeli, da je druge že vse prebrala.
Danica v objemu plesalca
Vaneka Špilaka. Ker so otroci
po osnovni šoli zapuščali
šolsko skupino, je Danica leta
1975 v Turnišču ustanovila
odraslo folklorno skupino.
Danica kot najstarejši otrok v družini Fatur. Poleg
nje sta dve leti mlajša sestra Martina in sedem
let mlajši Edvin. Fotografija je nastala leta 1958
pred graščino na Premu, ki naj bi nastal na mestu
rimske utrdbe Castra Prima. Faturjev oče je bil
šofer avtobusa in kamina, mama je delala na kmetiji
in redila krave, ovce, kure in svinje. Pri delu so ji
otroci pomagali, seveda največ Danica, ker je bila
najstarejša. Pomoč na nehvaležni primorski zemlji
je trajala do konca gimnazijskih let v Postojni, nato
je odšla na študij matematike in fizike na Pedagoško
akademijo v Maribor. Tja zato, ker je tam imela teto
in je leto dni pri njej zastonj bivala. Kasneje se je kot
študentka preživljala z instrukcijami in štipendijo.
Ko je bila majhna, si je želela postati igralka. Ta želja
ni zbledela vse do danes in nekajkrat se je v tej vlogi že
preizkusila. Kot povezovalka programa na dogodkih ali
kot nastopajoča je bila skorajda na vseh prireditvah v
okviru šole, vasi ali občine. Ko je končala sedmi razred
osnovne šole, ji je prijatelj omenil, da poteka avdicija na
televiziji TV AS. Poskusila se je na avdiciji in bila izbrana.
»Od tega je minilo več kot enajst let in na televiziji sem
še danes. Od takrat naprej mi je poleg šole televizija postala prioriteta. Ko so se moji vrstniki zabavali, sem jaz
pripravljala vsebino in besedila za oddaje ali snemala.
Nisem bila tipična gimnazijka in tudi danes nisem tipična
študentka. Delo na televiziji pač zahteva svoj čas, čeravno
se to navzven mogoče ne vidi. Ob koncu gimnazije sem
vodila tri oddaje z različno tematiko.
Vedno pa je tako, da se vse da, le če si tega sam želiš.
Tudi danes, ko študiram komunikologijo na Fakulteti za
družbene vede, še vedno uspem najti čas za vse tisto, kar
me poleg televizije veseli, od druženja s prijatelji, plesa,
učenja italijanskega jezika do potovanj.« Danica ima
nekoliko več časa za študij prav poleti, ko na televiziji
Kot mlada učiteljica je izrazila interes, da bi vodila folklorni
krožek. To je počela od leta 1972 do upokojitve s prvim januarjem
2007. Osemkrat se je ob koncu tedna peljala v Ljubljano, kjer so
jo slovenski mojstri folklore na seminarjih najprej naučili plesati
prekmurske plese, nato pa jo naučili učiti te plese.
Danica in Jože
imata tri vnukinje.
Sin Borut ima
Sanjo in Lauro,
hčerka Sabina pa
Iris. Na fotografiji,
nastali letošnjega
februarja, sta
Ko­cetova skupaj
z vnukinjo gim­
nazijko Sanjo, ki
v rokah drži svojo
sestrično Iris.
POP TV, promocijsko slikanje v studiu oddaje Svet
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 15
39
»Vse se da, če
si močno želiš«
15
julij 2010
p en
Ko se parita škotski bik
in madžarska krava
Danica v nekdanjem
hotelu Dobray oz.
današnji Zvezdi
Mati Kata in sin Jožko, mešanec med sivo madžarsko kravo in škotskim bikom z gosto rjavo
dlako. Obe pasmi sta predstavnici evroazijskih turov. Štefan Sečko bo v prihodnje pripeljal
Kati še bika njene pasme. Vsaka krava pri Sečkovih ima svoje ime. Štefan in Zorica se skupaj
odločata, katera beseda bo zaznamovala novega govejega predstavnika.
M
Tanja Zrinski
uvedejo poletno shemo. S tem se zanjo
začne intenzivno študijsko obdobje.
S kanala AS se je preselila na Kanal A
Prva oddaja, ki jo je Danica vodila, se je
imenovala Bum, pazi, ka vdari. Šlo je za
najstniško oddajo in takrat je bila stara štirinajst let. Tej je sledila mladinska oddaja
Zakoj pa nej, v kateri je vsakič obdelala eno
temo z različnih vidikov: če je obravnavala droge, se je pogovarjala s policistom,
psihologom, zasvojencem, ravnateljem in
še kom. V oddaji je objavljala tudi reportaže, potopisna predavanja in intervjuje z
znanimi glasbeniki. Posebej ji je ostalo v
spominu, ko je pri šestnajstih kot prva in
edina v Sloveniji uspela narediti intervju s
Cicciolino. Kasneje je vodila še turistično
in zdravstveno oddajo.
»Povsod seveda začneš iz nič. Medtem
ko je bilo na Asu nekoliko bolj mirno, to
ne velja za Kanal A. V šestih letih, odkar
delam tu, sem doživela in preživela menjavo štirih urednikov. Pri vsakem uredniku
pa praktično začneš od nič, saj ima vsak
svoje želje in težnje, drugačen način dela in
karakter. Televizija od človeka prav gotovo
zahteva prilagodljivost. Moja »televizijska
mama« je postala Tamara Pirih. Skupaj
sva zelo dolgo odlično sodelovali.« Bila je
scenaristka rubrike (St)resno, ki jo je Danica (alias Cvetka) vodila v oddaji Eplus.
Rezultat njunega vsakodnevnega druženja
so bili teksti, ki so bili na začetku plod čiste
domišljije, nato pa so začeli nastajati na
podlagi njenega realnega življenja. Tako
se je marsikdo prepoznal v katerem od
scenarijev.
Kontroverzna Cvetka
Cvetka je znala dvigniti nemalo prahu.
Kako so njo in Danico sprejeli gledalci?
Znajo ločiti Danico v zasebnem življenju
in na televiziji? »Da nisem le spogledljiva
plavolaska, so lahko gledalci opazili predvsem takrat, ko sem začela z vremenskimi
nasveti. Sicer pa je bila Cvetka še kako
pametna s svojimi nauki, ali se vam ne zdi
tako?« v smehu namigne Danica. Danes
sama pripravlja vremenske nasvete tako,
da raziskuje in brska po starih izročilih in
poljudnoznanstvenih virih. O tem pripravlja tudi svojo knjigo. V vseh teh letih je
razvila svoj pogled na življenje in osebno-
stno dozorela. »Vsekakor danes razmišljam
nekoliko drugače, kot sem pred letom. To
se zagotovo pozna pri delu.« Velikokrat jo
ljudje presenetijo, ko vedo za vsak njen
korak, in ji tudi izkažejo spoštovanje. Celo
na kakšen abraham jo povabijo kot glavno
presenečenje. »Zaenkrat me televizija res
najbolj privlači, čez nekaj let pa se vidim
bolj v poslovnih ali diplomatskih vodah. V
teh letih sem spoznala dobre in slabe strani
medijev. Vsekakor moraš imeti trdo kožo,
da vse preneseš.«
Kot pravi mnogo TV-voditeljev, se tudi Danica strinja, da nekaj treme mora biti. Tremo
ima posebej v oddajah »v živo«. »Marsikaj se
je znalo pripetiti, ko sem npr. poročala v živo
s Trga zmage za silvestrovo. 'V živo' terja svoj
davek in potek dogodkov ni odvisen samo
od voditelja, temveč od drugih dejavnikov,
tehnike itd.« Nikoli ne bo pozabila, ko je
nekega dne v oddaji Svet za slovo povedala
Marku Potrču: »Marko, le pazi, saj kostanj
napenja!« Marko Potrč se ni mogel nehati
smejati in je oddajo komaj speljal do konca.
Tovrstnih dogodkov, ob katerih se nasmehne
še danes, je seveda veliko.
Njen vsakdan je zelo raznolik. Lansko
leto so spremenili njeno rubriko in vremenske nasvete iz studia preselili v naravo,
bliže ljudem. Tako pridejo nasveti bolj do
izraza. Zaradi študija se trudi delo prilagoditi tako, da bi lahko obiskala čim več
predavanj, zato največkrat snema takrat,
kadar nima študijskih obveznosti. »Vmes
najdem čas za telovadbo, savno, za kakšen
lepotni tretma, intervju, fotografiranje in
podobno. Skratka, nikoli mi ni dolgčas in
pogosto se zgodi, da grem zjutraj od doma
in se vrnem šele pozno zvečer.«
O tem, ali bi se vrnila
na lokalni medij
Domov se Danica vrača zelo pogosto. Če
se primerja z drugimi vrstniki študenti,
celo prepogosto, pravi. Zelo je navezana
na svoj dom in družino. Če se le da, se
vrne vsak ali vsaj vsak drugi teden, in to
že zaradi domače prekmurske hrane, ki jo
naravnost obožuje. Ker se tako rada vrača
v domače kraje, me je tudi zanimalo, ali bi
se ob primerni ponudbi vrnila na lokalni
medij? Danica odgovarja: »Nikoli ne reci
nikoli.«
Iztok Štefanec
ed živalmi, ki jih je človek udomačeval,
ima prav gotovo največji pomen domenstifikacija goveda. Zato ni čudno, da so dobile
krave že v najstarejši dobi mesto v bogoslužju,
na primer pri Egipčanih in Indijcih. Številni
drugi narodi pa imajo v svojih zakonih napisana
pravila, ki vključujejo spoštovanje goveda. Take
dolžnosti Judom nalaga Pet Mojzesovih knjig.
Stari Grki in Rimljani so kaznovali vsakega, ki
je zaklal vola, ker »je vol človekov družabnik
in služabnik Cerere, boginje rastlinske rasti«.
Grški pisatelj Plutarh, ki je umrl sto let pred
Kristusom, zatrjuje, da ne bi bil zmožen prodati
vola, ki ni več sposoben za vprego. Tako so bile
krave prve spremljevalke kulture. V Egiptu so
se ohranile slike govedi, vprežene pred oralom,
iz časa okrog štiri tisoč let pred Kristusom.
Arheološki viri poročajo, da so prvo govedo
udomačevali pred približno deset tisoč leti. V
začetku bronaste dobe se je v Srednji Evropi
pojavila goveja pasma, velika, težka, s širokim
čelom in dolgimi, skoraj vodoravno zavitimi
rogovi. Drugod po svetu, razen v Srednji Evropi,
so bile prve udomačene krave majhne. Številni
strokovnjaki za arheološko zoologijo menijo, da
je dolgoroga pasma, ki se je pojavila v Evropi,
nastala z udomačevanjem divjega goveda – tura,
ki je bil v tem prostoru še zelo pogost. To mnenje
potrjuje neka izkopana umetnina v Grčiji iz časa
okrog tisoč petsto let pred Kristusom. Slikarija
na najdbi prikazuje, kako so lovili tura, kako
ujeli in kako krotili, vse dokler se ni udomačil.
Danes na tura spominjajo le še krajevna imena,
na primer Turjanci. V Švici je živel še v začetku
prejšnjega tisočletja. Viri poročajo, da se je na
Poljskem v 16. stoletju pasla čreda turov. Leta
1599 so v tej čredi našteli le štiriindvajset živali.
Po zapisih naj bi zadnje ture uplenili leta 1627
pri Jakterovu, sedemdeset kilometrov južno od
Varšave. Iz tura na podlagi znanstvenih razprav
izhaja ogrsko oziroma sivo madžarsko govedo,
ki so ga pred drugo svetovno vojno redili na
posestvih po Prekmurju. Ker so te širokoroge
živali po rasti velike in fizično zelo močne, so
primerne za vprego, po madžarskih stepah pa
so bile cenjene za mleko in meso.
Krave, ki spominjajo na tura
Na pestri kmetiji na Vaneči
pri Štefanu in Zorici Sečko sem
obiskal čistokrvno kravo Kato,
predstavnico sivega madžarskega goveda. Njen zdajšnji
lastnik jo je pred dvema letoma kupil na Madžarskem, sto
kilometrov od meje. Od tam jo
je štirimesečno povsem mirno
pripeljal v živinski avtomobil-
Škotski bik Edo s sedemsto
kilogrami je povsem krotek
in miren, po svoji moškosti
nič kaj bikovski.
ski prikolici. Sprva je plemenita Kata pogrešala
matično čredo, mukala je in na vsak način
iskala izhod, da bi prišla na drugo stran obore.
Ker se je Štefan zbal, da bi mladi kravji lepotici
to zares uspelo, jo je za mesec dni zaprl v hlev.
Letos v maju je Kata povrgla bikca Jožka, ki pa
je mešanica pasem svoje matere in škotskega
bika Edija. Če ocenimo zunanji videz teleta,
ugotovimo, da je podedoval konstrukcijo telesa
po madžarskem govedu, dolžino, gostoto in
barvo dlake pa po očetu. Namreč na Sečkovem
pašniku z naravnim vodnim izvirom srečamo
poleg črede lam, oslov in pisanih jat perjadi
devetglavo čredo škotskega goveda, zelo stare
pasme, ki prav tako kot madžarska izhaja iz tura.
Škotsko govedo je srednje velika vrsta z rdečkasto rjavo, rahlo kodrasto dlako, ki je na temenu
in po vratu nekoliko daljša, od temena do pleč
pa grivasta. To pasmo, temperamentno, krotko,
pozorno in nadvse radovedno, gojijo izključno
za meso, ki se odlikuje po posebni okusnosti in
nasploh višji kakovosti. Pri Štefanu Sečku, ki redi
govedo na povsem ekstenziven način, poleti
samo trava in pozimi seno, je veliko povpraševanja po kravah, a do zdaj ni prodal ali zaklal še
nobene iz črede. Pri mnogih slovenskih rejcih
so škotske krave pritegnile veliko pozornost in
zanimanje. Še posebej so cenjene zaradi izjemne
prilagodljivosti vremenskim spremembam.
V sušnih obdobjih, ko je veliko pomanjkanje
krme, se na pašniku obnašajo izredno varčno
in skromno, kot da nagonsko razumejo, da je
treba varčevati. Štefan Sečko je povedal, da
njihove krave prezimujejo na pašniku, čeprav
imajo na voljo hlev. Krave brez zapletov telijo
na prostem pri temperaturi dvajset stopinj pod
ničlo in imajo zelo močan materinski nagon.
Teleta sesajo vime svojih dobrih in zelo skrbnih
mater tako dolgo, dokler te po desetih mesecih
ne skotijo drugega mladiča ali celo dveh. Velika
želja Štefana Sečka, šarmerja in dolgoletnega
glasbenika pri skupini Legija je ta, da bi na svoje
dvorišče naselil čredo bivolov. Njegova žena
Zorica, profesorica geografije in zgodovine, mu
bo vsekakor pomagala pri nabavi ter krmljenju
krav in bivolov.
Bojan Zadravec
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 16
16
p en
julij 2010
To sem jaz
40
Dr. Melita Hajdinjak,
Zgodba z naslovnice
znanstvenica in športnica
R
odila sem leta 1977 v Gradcu v Avstriji, kjer
so bili starši takrat zaposleni. Kmalu po
mojem rojstvu smo se preselili v Tropovce. Že
kot otrok sem bila zelo radovedna in aktivna;
nemalokrat sem brskala po šolskih zvezkih
starejšega brata. Zanimalo me je veliko različnih stvari in še zdaj je tako, zaradi česar sem
morala sprejeti že mnogo težkih odločitev, a
nobene ne obžalujem. Je pa še toliko stvari,
ki bi jih rada počela, toliko krajev, ki bi jih
rada obiskala, in toliko znanj, ki bi jih rada
pridobila.
Bila sem odličnjakinja, tudi zlata maturantka murskosoboške gimnazije, in ponosna sem
na to, da sem kljub močnim dvomom o svojih
sposobnostih zbrala dovolj poguma za študij
matematike. Študij je bil sicer zahteven, a
hkrati izjemno zanimiv in privlačen. Ker sem
bila uspešna in svojega dela nisem opravljala
polovičarsko, sem po diplomi dobila več možnosti – odločila pa sem se za mesto mlade
raziskovalke na Fakulteti za elektrotehniko
v Ljubljani.
Usposabljanje je vključevalo podiplomski
študij elektrotehnike (vzporedno tudi matematike) in uvajanje v raziskovalno delo na
področju umetnih inteligentnih sistemov.
Leta 2006 sem z odliko doktorirala in za
svojo doktorsko disertacijo prejela pomursko
raziskovalno nagrado.
Trenutno na Fakulteti za elektrotehniko v
Ljubljani vodim vaje iz matematičnih predmetov in delo mi je všeč. Ne vem pa, kako
bo, če bo nivo znanja in zavzetosti študentov
še naprej tako izrazito padal. Sama namreč
nisem zagovornica množičnega izobraževanja
za vsako ceno. Druga plat moje službe je seveda raziskovalno delo na področju uporabne
matematike, teoretičnega računalništva in
umetnih inteligentnih sistemov, ki vključuje
veliko samostojnega dela, odkrivanje novih
zakonitosti ter oblikovanje novih teorij in modelov, sodelovanje v raziskovalnih projektih,
pisanje znanstvenih člankov in udeležbo na
znanstvenih konferencah.
Mnogi pravijo, da nisem tipična raziskovalka, ker toliko svojega časa posvečam drugim
rečem, kot so prijatelji, potovanja, učenje tujih
jezikov in šport. Mislim pa, da si raziskovalce
in znanstvenike samo napačno predstavljajo
– to niso ljudje z drugega planeta! Sama sem
se s športom (atletiko) ukvarjala že v šolskih
letih, pa takrat še pomislila nisem na to,
da bom postala doktorica znanosti. Menim
celo, da šport koristi delovni učinkovitosti in
ustvarjalnosti, a žal starši in učitelji niso vedno
tega mnenja. Čeprav me je najbolj privlačil
triatlon, ker je tako raznolik, saj združuje
plavanje, kolesarstvo in tek, se vanj nisem
mogla usmeriti, saj v Pomurju te možnosti ni
bilo. Šele odhod v Ljubljano in bolezen, ki mi
je več let dovoljevala le plavanje, sta me temu
športu približala. Leta 2008 sem se v triatlonu
preizkusila prvič, zdaj pa že dve leti uspešno
tekmujem pod okriljem Športnega društva
TurboMS iz Murske Sobote.
V zadnjem obdobju sem tako napredovala,
da spadam med najboljše slovenske tekmovalke. Letos sem postala absolutna zmagovalka
slovenskega duatlonskega pokala, v mednarodnem triatlonskem pokalu Alpe-Jadran pa
sem uvrščena na tretje. mesto. Dokler se bodo
moji dosežki izboljševali in se bom še lahko
enakovredno kosala z mlajšimi tekmovalkami, bom vztrajala. Jeseni pa se nameravam
izšolati še za trenerko triatlona, kar je poleg
nadaljevalnega tečaja francoskega jezika moja
naslednja velika želja.
Pozna Soboto in Sobota pozna njega
Franc Hochstätter –
fotograf
O
bojestranska naklonjenost traja že desetletja, v njegovem fotografskem ateljeju
so se zvrstili rodovi Sobočanov in okoličanov,
ki so prihajali v mesto – od prvih mesecev, ko
so še »kravice pasli«, pa do zadnje fotografije
za osebno izkaznico v pozni starosti. Soboške
ulice pa ga že nekaj časa pogrešajo, pred več
kot letom dni se je namreč z ženo Marijo
preselil v Dosor, Dom starejših občanov v
Radencih, da bi ostala skupaj, ko je hudo
zbolela. A kljub vsej skrbi in prizadevanju je
lani jeseni ostal sam.
V mesecu maju pa smo si lahko v avli
Dosorja ogledali zanimivo razstavo njegovih
fotografskih aparatov. Razstava je bila tudi
slovo od ustanove, v kateri je bil zadovoljen,
vendar si je po ženini smrti zaželel domov,
v svojo Soboto.
Njegova bogata zbirka fotografskih aparatov šteje 120 primerkov – prvi je iz leta 1904.
Zbiral jih je dolga leta in na različne načine:
kupoval, dobival, zamenjaval staro za novo,
iskal po Madžarski in Nemčiji. Med njimi so
nekateri zelo redki in dragoceni: kamera Obscura iz leta 1904, refleksna zložljiva dvooka
kamera Weltaflex, vrhunska minikamera
za fotografiranje dokumentov, ki jo lahko
skriješ v žep in so jih uporabljali med drugo
svetovno vojno. V svoji zbirki uživa, ker je
fotograf z dušo in srcem, zaveda pa se tudi
njene vrednosti oziroma cene. Njegov poklic je družinski. Prvi se je s fotografiranjem
začel ukvarjati njegov bratranec Jože Kološa,
fotograf je tudi njegov starejši brat Jože ter na
»višji ravni« njegova sinova Mišo in Zoran, ki
sta se šolala v Münchnu. Le najmlajši Ivan se
je bolj zanimal za šport in je opravljal službo
rekreativca v tovarni Mura.
Franc Hochstätter se je rodil leta 1929 v
družini krojača, mama pa je bila pred poroko
vzgojiteljica v družini nekega barona v Erdelyju. Mladost v stari Soboti je bila lepa, včasih
pa tudi težka zaradi pomanjkanja. Ko jim je
umrl oče, so pomagali mami, kakor so vedeli
in znali, tudi z nabiranjem drv in suhljadi po
okolici in pri tem niso bili edini. V družbi vrstnikov je bilo vse bolj veselo. Po šestih razredih gimnazije se je vpisal v filmsko tehniško
Dragocena zbirka starih fotoaparatov
vse hitreje. Kaj je bilo v tem življenju posameznika najbolj pomembno?
Fotografiranje
Ob majski razstavi v Dosorju
šolo v Ljubljani, jo leta 1950 končal ter postal
filmski tehnik. Njegov sošolec je bil znani
poznejši filmski snemalec Franjo Meglič, s
katerim sta se, kot se pač usoda včasih rada
pošali, po dolgih letih srečala v Dosorju. Po
šolanju je sledilo nekaj let službe pri Triglav
filmu, srečanje z bodočo ženo Marijo, ki je v
Ljubljano prišla »po dekretu«, skupna vrnitev
v Soboto. Naredil je tudi mojstrski izpit, z
bratom Jožetom sta bila takrat med redkimi,
ki so ga imeli. Sedem let je nato predsedoval
mojstrski komisiji v Ljubljani.
V Soboti se je uvrstil med zasebnike in
odprl fotografski atelje. Družina se je razširila
s hčerkami Tatjano, Danico in Mojco. Potem
je življenje šlo naprej, najprej počasi, nato pa
Poklic gospoda Hochstätterja je bil kar
zahteven. Od leta 1956 naprej, pripoveduje,
je s fotoaparatom spremljal vse dogajanje
v Soboti, zlasti podiranje starega in gradnjo
novega, nogometne tekme, gasilske parade in
prireditve, tekmovanja, proslave, zborovanja.
Vse je skrbno shranjeval v svoj arhiv, ki pa ga
je na žalost deloma uničila voda, ki je vdrla
v klet. Kar je ostalo, je razdelil med hčerke.
Veliko je delal tudi za soboško občino, čeprav
te povezave niso bile vedno brez težav. Bil je
zasebnik in imeli so ga za »zadnji ostanek
kapitalizma«, izključili so ga iz partije in prav
tako ženo, ko se je poročila z njim. Ni jim bil
všeč njegov priimek in svetovali so mu, naj
ga zapisuje po našem pravopisu: Hošteter. In
tako naprej, se spominja dogodkov, čudnih
in grenkih, na koncu pa smešnih. Dobrodušen, kot je, nikomur ne zameri. A vedno se je
znašel, pravi, in vedno je nekako šlo. Čeprav
je bil nenehno v dolgovih, so ga imeli za bogataša, bil je tretji na seznamu za ugotavljanje
premoženja, on pa je delal od 16 do 18 ur na
dan. Vse te napetosti so pripeljale do infarkta,
pa se je spet srečno končalo, prijatelji zdravniki so strnili vrste in poskrbeli zanj. V prvih
letih po vojni zasebniki niso bili zavarovani,
zdravila so si morali kupovati sami. Po nekaj
selitvah si je zgradil fotografski atelje blizu
občine. Na začetku poklicne poti ni imel
niti svojega fotoaparata, posojal mu ga je
bratranec Jože Kološa – še tistega na plošče.
Ko pa ga je Kološa sam potreboval, je Feri
na vrata pritrdil listek »Zaprto zaradi dela na
terenu« in tisti dan fotografiranja pač ni bilo.
Nikoli se ni imel za umetnika, trudil se je za
kakovost, on in vsi, ki so se pri njemu učili.
Fotograf Zoltan Zauneker je bil pri njem 30
let, najprej kot vajenec, nato pomočnik. Na
koncu je odkupil Hochstätterjev atelje in v
njem zdaj dela njegov sin Jure. Delali so seveda vse, od osebnih do otroških portretov,
pogrebov, porok. Včasih je bilo ob sobotah na
občini po pet porok. Za fotografe na žalost
dandanes ni več toliko dela, ljudje si skoraj
vse naredijo sami, fotografska tehnologija je
tako napredovala, da je fotografiranje postalo
preprosto. Leta 1995 se je gospod Hochstätter
upokojil in po tistem priredil še nekaj razstav:
v zavarovalnici Triglav ob 50-letnici društva
upokojencev, v Monoštru, v slovenskem klubu
v Budimpešti in zadnjo letos v Dosorju.
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 17
p en
41
julij 2010
17
Odlomek iz popotne knjige
Čas pred sto osemdesetimi leti
P
otopisi na Madžarskem, ki so opisovali določen kraj znotraj
države, so bili zlasti priljubljeni v 18. in 19. stoletju. Med temi
je nastala Popotna knjiga Zalske županije, dokončno zbrana leta
1831. Knjigo, debelo za tri prste, danes hrani županijska knjižnica
v Zalaegerszegu. V njej je nazorno objavljen opis Beltinec, urejenega naselja na trgovski poti med Dunajem in Trstom.
»Beltinci. Trg, zdaj ga ima v lasti gospa Anastazija Dadanyi,
vdova gospoda Konstantina Emanuela Gyike, ki je veleposestvo
kupil od grofa Lajosa II. Csakyja. Gospostvo se imenuje po
njem Gyiki. Leži na lepem ravnem kraju, uro od vodovja Mure.
Zemlja je zelo dobra, rodovitna; tu bogato rodijo pšenica, rž,
oves, proso, ječmen, koruza, ajda, detelja in grašica. Krompir, ki
raste predvsem na grofovski zemlji, veliko pridelujejo za goveje
pitance in druge potrebe. Pridelujejo tudi lan in konopljo, v to
zemljo ju sejejo vsako leto ali na leto in pol. Gosposka zemlja
se gnoji vsako sedmo leto in se poseje z drugimi rastlinskimi
vrstami, tako da bi za dvaindvajset naselij beltinske grofije lahko
rekli, z izjemo dveh ali treh, da je to dežela Kanaana.
Na kraju starega gradu je zdaj vrt ob prebivališču gospode,
ki je zgrajeno v štirioglato nadstropje in ima štiri stolpe, okrog
njega še vedno stojijo obrambni jarki. Tam so župnija in velika,
široka cerkev, več uslužbenskih stanovanj in hiše gosposke. Za
prenočišča je gostišče. V kraju so židovske trgovine. Govedorejo
predstavljajo rdeče in bele tirolske vrste, ki so vse leto v hlevih.
Letno se pita trideset do štirideset parov volov. Zunaj mesta sta
dve ovčji staji, v katerih redijo ovce s fino volno in za enkratno
striženje. Po njej teče potok Črnec, na katerem je umetni mostiček brez nog. V času novega gospodarja, ki je vzel posestvo
v zakup od družine Csaky, so se ukvarjali s predenjem volne. V
Beltincih je tudi pivovarna z opremo, a že nekaj let piva v njej ne
varijo. Grofje imajo za sprehode urejen lep, velik park z lepimi
drevesi in drevoredi. Prav tako park krasi velik rastlinjak, kjer se
najdejo številne lepe in redke cvetlice ter limonovci. Na »gumnu«
so v kopicah naložene številne vrste različnega žita – gosposki
pridelek, devetina in desetina. Za shranjevanje žita stoji tudi zelo
mogočna kašča (»granar«), zgrajena v tri nadstropja, z oboki in
stebri. Kašča je podkletena in obdana z jarkom.
Gozdov je malo in še ti so vrbovi, jelševi, akacijevi in grmičevnati. Prebivalci so Vendi, od katerih je 666 rimskokatoliške in
devet grškokatoliške vere, pet je pravoslavnih in 36 pripadnikov
židovske vere. Redijo konje, ki jih poleti krmijo z deteljo. Kraj
ima pet sejmov: 20. januarja, 24. februarja, 25. aprila, 15. julija in
5. novembra. Na vse te sejme običajno priženejo dosti štajerskih
in madžarskih konjev, krav, telic in telet. Na te sejme prihajajo
tudi kramarji in obrtniki iz Preloga, Čakovca, Štrigove, Kaniže,
Lendave, Körmenda in Radgone, okoliški Židje in koroški potujoči trgovci ter številni Cigani, ki so se semkaj na novo naselili.
Za grofa se pobira carina od tistih, ki potujejo skozi kraj.«
Park v Beltincih, danes v zelo drugačnem stanju kot takrat,
še obdaja graščino. Krompir je postal v naslednjem stoletju ena
največ gojenih poljščin. Razen prizidka Ave Maria je beltinska
cerkev ostala takšna, kot je bila takrat. Prav tako stoji tudi
»granar« in služi prvotnemu namenu. Beltinci niso več del
Madžarske, ampak Slovenije. Takšen je odgovor na tisočletno
vprašanje o vendski teoriji.
Bojan Zadravec
Pozdrav iz Beltinec – razglednica iz leta 1905. Založil jo je beltinski
veletrgovec Bela Weis. Zgornja fotografija prikazuje glavno
beltinsko trgovsko ulico, današnjo Panonsko ulico. Na spodnjem
posnetku je oranžerija, prostor, namenjen eksotičnim rastlinam.
Družina
Leto je leto. Poletje po slovensko.
Pa rado grmi pa rada toče kaple,
pa bliska se. Samo takše precimbe kak
pa letos delajo s ten poletnin vrejmenon
se pa nišče ne spomni. Mreže proti toči so
küpüvali si. Tisti kam a tri paradajze pa dvej
paprike posejanivi, pa ovi ka redne ogračeke majo.
Pa je mreža po enon takšen vekšen nalivi f Soboti skoro
nikomi nej pomagala. Voda je zalijala Soboto. Nej je folgalo
požerati so nan razložili. S ten ka je moj ati malo starejši, pa
je pravo, ka bi tomi on nej glij dal stoprocentno praf. Ka je dešč
še bole šou f Soboti pa je nika nej plavalo pa liden f klejti teklo.
Moremo pa vörvati ka nan uradne osebe povejo. Ka od nekši
loput nemo nika gučo.
Pa če je gospodarstvo potopleno, kak te ena Sobota nede. Ka
nan je pa pouleg sej premnogi baut ostalo od industrije. Bole
Pa pouleg sega toga slovence. Kak smo čedni. S ten ka bi lejko
našo državo tüj proglasili za hekersko. Telko hekerof nega nigi
na svejti. Se pijtate zakoj. Nej s kreditni kartic, tak nan država
kradne – sakši den. Pa ddv, pa trošarine, pa pristojbina, pa
nadomestila, pa ovo pa ejno. Ste se kda pijtali kelko se toga
nateče v državno blagajno. Po eni podatkaj bi naj v našoj javnoj
upravi delalo poul lidij preveč. Nevola pa je ka ne vejo šteri je
preveč. Nišče nešče biti f toj »prevečnoj polovici«.
Bavčarof pa Šrotof imperij sta se razčesnola. Zaj jiva pa
srmaka še na sodnijo ščejo dati. Pa ka sta ne zadosta bitiva s
ten ka sta z nekši kvazi top menađerof gratalo dva »nikoiništaviča«.
Poglente kak mij delamo s takšimi si znankar mislijo tej
ka so zaj na vlasti. Po mojem de pa sledeči scenarij. Pahorova
vlada ma možnost za ponovno izvolitev glij telko kak je von
Paulusova vojska mejla možnosti pred Stalingradon. No pa da
malo. Baut pa mamo, pa še coj je zidajo. Pomali de spunjeni
plan – sakšemi sobočanci svojo bauto. Zainok je nažalost tak
ka si nemrejo zbrati, če de mel špecerijof , bauto s cotami ali
s športnof opremof. Ka dobiš dobiš. V drügoj petoletki pa de
še boukše – sakšemi po eno bauto od sakše fele.
Podvoz je preživo vodeni krst. Pumpe so še prej nej naštalene. Zaj čakajo trij strokovnjake iz Albanije ka tou napravijo:
Izmeta Fekaljija, Štelaja Pumpichija pa Sranteboj Lažničija.
V glavnon ka de pred volitvami. Mogoče glij tisti keden. Tou
bi tak najboukše bilou.
Najvekši energetski projekt f Sloveniji je f krizi, prle kak so
prvo lopato vö skopali. Pa gospoda Meha, keri je svoje najbole
slavno obdobje specializejro f sobočkoj Muri, tüj obtožujejo ka
bi naj krijf bil. Ka bi naj on krijf bil? Što je pri nas krijf? Ka je
komi krijf? Cejli svejt nekše nadomestne vire išče za lektriko,
naši pa li štanjkol naprej nosijo. Pa milijarde evrojof. Oni že
znajo.
FBI išče hekere, ka bi naj napravili takši programček, ka
bi naj liden doj s kartic pejneze kradno. Pa nej enoga liki trij.
novi admiral prijde na staro delovno mesto, meni se tak smrdij
ka ta Igor pa Boško vo s pepela stanola kak dva Feniksa, pa ta
pa najboukšiva managera.
Veselimo pa se lejko lokalni volitev. Kandidati so se najavili. Nej
še si, samo kaplajo pa že vö na plano. Sami cvetober znanja in
sposobnosti. Prekmurji se nej trbej nika bojati. Z enakin tempojon
do crkavala podjetja, če nej še itrej. Še naslednja štira lejta do si
gučali od projekta stoletja kak do prpelali vodou, še v zadnjo ižo pa
vikend na Goričkon. Projekt de tan leta 2014 vrejden že milijardo
evrojof. Samo nedo ga še začali. Tou nekak skuper s TEŠ 6 ide.
Vodovod pomurski je naš TEŠ 6.
Razne odbori pa agencije za zgubo časa in prostora ( vej se
ne zovejo tak, samo san prepričani ka znate od šteri se ide),
do objavlale poročila , ka so v enon leti rekordnin 11 najšle
zaposlitev.
Se pa v imenu občanov in občank sej
občin f šteri so zaj v volilnon leti napravili
asfalt, vodovod, kolesarsko stezo pa pločnike zahvaljujem. Prpa dela svoje.
Ta je zelo zaposlenemu človeku močna opora. Z ženo
sta se razumela, z dekleti ni bilo težav in dobro so se učile.
Tatjana je umetnostna zgodovinarka, Danica ekonomistka,
Mojca pa novinarka. Ne živijo v Soboti, a ga pogosto obiskujejo. Poskrbele so tudi za »veselje poznih let«, pet vnukov
in štiri pravnuke. Rad se spominja lepih počitnic, ki so bile
nagrada za dneve trdega dela. Vedno so šli dvakrat – najprej
sami z družino, nato še s prijatelji. Tudi ko sta se z ženo upokojila, sta vsako poletje z veliko prijateljsko družbo letovala
v Izoli, dokler je šlo. Vendar tudi zdaj, ko je sam, rad kam
gre – recimo z društvom sladkornih bolnikov.
Košarka
Tudi košarka je bila zelo pomemben del njegovega življenja, zlasti v mladosti. V Soboti so jo s prijatelji začeli igrati
leta 1946, in to pod koši lastne izdelave, nadaljevalo se je
v TVD Partizanu. Takrat je treniral tudi žensko ekipo. Leta
1948 so sodelovali na prvenstvu Slovenije, bile so štiri ekipe,
leto poprej pa le tri. Vsi so radi hodili na nogometne tekme,
saj so soboški fantje takrat zelo dobro igrali, priljubljeno pa
je bilo tudi plavanje. Z leti je košarka zamrla, a leta 1974 so
nekdanji košarkarji ustanovili društvo Heterogeni. Najprej
so hodili trenirat na Tišino, nato v telovadnico tovarne Mura.
To so bila zelo lepa leta prijateljskega druženja. Praznovali
so vse rojstne dni, »zaključek« pa je bil vedno v Ferijevi
zidanici na Vaneči.
»Imel sem pestro in lepo življenje,« končuje pripoved gospod Hochstätter. »Poznal sem Soboto in Sobota je poznala
mene.« Tudi zato si želi nazaj. »To bo zadnja selitev,« pravi
otožno, »življenje se končuje.« Žive rjave oči se hudomušno svetijo in dajo slutiti, da bo mogoče v Soboti vendarle
še kakšna razstava. »Nikakor ne,« odgovarja na vprašanje.
Mi pa odgovarjamo z Jamesom Bondom: »Nikoli ne reci
nikoli!«
Bea Baboš Logar
Heterogeni leta 1975 – sedijo od leve proti desni: Peter
Juteršnik, Jani Kovač, Pubi Flegar, prijatelj iz Maribora,
Tonček Camplin, Vlado Plantarič; stojijo: Tine Trček, Pipi Rous,
Gusti Koren, Vlado Goldinskij, Feri Hochstätter, Bobi Ferjan.
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 18
18
julij 2010
p en
Nagradna križanka
42
Od 29. VII.
do 26. VIII.
HOROSKOPEN
Pripravlja: Agencija Hogod
Za mlade od 6. do 96. leta, ki priznavajo ljubezen
OVEN
TEHTNICA
(21. III.–20. IV.)
(23. IX.–22. X.)
Če kdaj, potem bo tokrat začetek meseca še kako
ugoden za nove zamisli, ki jih boste realizirali
kdaj pozneje. Morda si boste v splošni gneči
zaželeli umik s scene v samoto. Malo razmislite,
saj lahko s pomočjo posebne strategije odkrijete
šibke točke tistih, ki vam dihajo za ovratnik.
Pričakujte težave pri mlajših sorodnikih. Ponujalo se vam bo zanimivo sodelovanje. Sprejmite!
Zadnje dni tega obdobja se prepustite brezskrbni
zabavi. Kar bo, pa bo.
Všeč vam bo postal nekdo, s katerim pa ne boste
mogli vzpostaviti prave zveze. Zaneslo vas bo
na terenu, kjer vas po vašem prepričanju ne
bi smelo. Sicer boste v tem mesecu še kar aktivni, čeprav bi zasluženo lahko mirovali. Nekaj
energije vložite v izboljšanje stikov z ljubljeno
osebo. To se končno od vas tudi pričakuje. Po
dvajsetem nervoza, nato želja po večjih spremembah. Hitra dejanja in nepremišljenost bodo
tokrat dvojno nevarni.
BIK
ŠKORPIJON
(21. IV.–21. V.)
(23. X.–21. XI.)
Pomembno je, da se psihično spočijete. Ne
čakajte. Ko boste v senci, pa kljub vsemu malo
razmislite o jutri, ko boste morali privleči na dan
tisto, kar ste ves čas postavljali na stranski tir. Neki
torek lahko mimogrede napravite napako pri
oceni, poleg vam bo škodovala tudi raztresenost.
Včasih ste premalo skromni, tudi trmoglavi, kar je
na splošno škodljivo. Malo se vdajte, poskušajte
in takoj vam bo življenje lepše.
Ljubezenske zadeve so na pomembnem mestu,
kljub temu drugih stvari ne zanemarjajte. Znanec vas bo poskušal prepričati o nečem, kar vam
ne bo povsem jasno. Takrat si vzemite čas, da ne
boste pozneje rekli, da ga ni bilo. Ugodno za intelektualna opravila. Berite, pišite, razmišljajte,
kako vse lahko razširite svoje znanje. Čaka vas
zanimiv primer. V akcijo, vendar vedite, da za
dolge uvode ni časa.
DVOJČKA
STRELEC
(22. V.–21. VI.)
(22.XI.–21. XII.)
Kmalu boste spoznali nekoga, ki bo na vas naredil velik vtis. Ni nujno, da se bo zgodilo kaj
velikega, dobro pa bi bilo, da zadevo premeljete
z več strani in optimistično. Na sploh je pred
vami obdobje zadovoljstva, saj se bodo nekatere
stvari uredile vam v prid, ne da bi za to s prstom
mignili. Fizičnemu delu se izogibajte. Na sploh
posvetite večjo skrb zdravju, čeprav kaže, da je
vse v redu.
Družinske zadeve poskušajte rešiti po diplomatski poti in pri tem ne dajajte velikih obljub.
Pri odločitvah malo počasneje in ne vztrajajte po
nepotrebnem. In še to: vse vam bo začelo iti na
živce, in če niste bili julija, odidite nekam zdaj.
Stvari se bodo normalizirale proti koncu meseca.
Nekdo bo počel precej dvoumne stvari, vam pa
ne bo jasno, kaj ima za bregom.
KOZOROG
RAK
(22. VI.–22. VII.)
Vaše razpoloženje bo precej nihalo in bo marsikdaj odvisno od okolice. Občutljivi boste in
zamerljivi, zato lahko mimogrede pride do
sporov. Bodite popustljivejši, naj vam za vse
skupaj ne bo mar. Vseeno ničesar ne prepuščajte
naključju. Pred vami bodo nova poznanstva, ki
bodo vplivala na vašo prihodnost. Pazite, da vam
kaj ne skazi načrtov za dopust. Opustite ukrepe,
o katerih že zdaj dvomite, da bodo uspešni.
(22. XII.–20. I.)
Prekipevali boste od energije, kljub temu pa
boste živeli umirjeno. Pravilno razmišljate. Stvari
počasi prihajajo na svoje mesto. Doma prepir
zaradi nepomembnih zadev. Morda ste trenutno
premalo družabni, zato malo več časa posvetite
zasebnemu življenju in svojim prijateljem.
Pride vznemirjenje, sledile bodo spremembe.
Ne pozabite na redno in bolj premišljeno prehranjevanje.
VODNAR
LEV
(23. VII.–22. VIII.)
Dobro razpoloženje in dobra volja vas bosta
spremljala, čeprav se boste počutili nelagodno
in bodo argumenti na vaši strani. Na koncu
boste odprli vrata s svojim šarmom in spet boste
dobre volje. Bližajo se spremembe, ki vam bodo
v zadovoljstvo. V tem obdobju je prijateljstvo še
posebno pomembno, vendar vse ne bo šlo, kot
si boste zamislili.
Nagrade za izžrebane reševalce
Pravilno rešitev
rešitev -- označena
označena polja - napišite in pošljite na dopisnicah na ured­­ništvo
ništvo Vest­
Vest­nnika,
ika, Ulica
Ulica ar­
ar­hhitekta
itektaNovaka
Novaka 13,
9000 Murska
Murska Sobota,
Sobota, do
do petka,
petka, 6. avgusta
novembra
2009.
9000
2010.
Rešitev: _ _____________________________________________________________________
_____________________________________________________________________________
_____________________________________________________________________________
_____________________________________________________________________________
Ime in priimek: _ _______________________________________________________________
Naslov: _______________________________________________________________________
Rešitve iz 28. številke
Vestnika: znanje je vrednota,
pri pouku, Irena Kumer
1. nagrada kuharska knjiga: Jožek Bratuša,
Lomanoše 21, 9250 Gornja Radgona.
2.–8. nagrada majica: Veronika Golob,
Partizanska ulica 32, 9250 Gornja Radgona;
Štefan Maučec, Ulica Štefana Kovača 103,
9224 Turnišče; Franc Zemlič, Dobrovnik 281,
9223 Dobrovnik; Slavko Čeh, Trnje 79, 9232
Črenšovci; Katarina Gabor, Trnje 83, 9232
Črenšovci; Marjetka Petelin, Novomeška
cesta 38, 8310 Šentjernej; Ivana Osterc,
Glavni trg 14, 9240 Ljutomer.
(21. I.–19. II.)
Slaba novica, ki vas je upravičeno pretresla, zahteva
ukrepanje. Predvsem se tolažite, da se nobena juha
ne poje tako vroča, kot se skuha. Imate zaslombo
pri najbližjih. Morda potrebujete impulz, neko
poživitev, ki ne bo prišla sama od sebe. Morali boste
skrbno premisliti o vsakem koraku, ki ga boste
nameravali storiti. Obdobje, ko ni treba ničesar
spreminjati. V bližini boste našli lepoto.
RIBI
DEVICA
(23. VIII.–22. IX.)
Obdobje pred vami je dobro. Tako za zdravje kot
tudi počutje. Čustev ne zavirajte, pokažite jih, naj
se vidi, kaj čutite. Tako boste zmanjšali napetost
v sebi. Neko sredo v mesecu bo telefonski klic z
dobro novico. Na težite za tem, da bi zapleteno
zadevo sami izpeljali do konca. Prihaja obdobje
optimizma in samozavesti, ko boste imeli veliko
idej pa tudi energije, da zamišljeno izpeljete.
(20. II.–20. III.)
Kar dve srci bosta iskali pot do vas. Res zanimivo. Vmes boste preobremenjeni in zato
bodo nekatere odločitve površne in nedodelane.
Kljub poletnemu času bosta vaša kreativnost in
iznajdljivost neverjetno veliki. Vmes se mirne
duše lahko usmerite k sebi in v svoj notranji
svet. Velike možnosti za poroko ali neko povezavo trajnejšega pomena. Prišepetovalcev ne
potrebujete. Potrkala bo priložnost.
Nagrade lahko prevzamete do konca prihodnjega meseca
v naročniški službi Podjetja za informiranje v Ulici arhitekta
Novaka 13 v Murski Soboti.
Pen je, kratko rečeno, Vestnikova mesečna priloga in ima tudi sicer zvezo z naravnim
mesečnim ciklusom. Ustanovljen je bil, da bi, v skladu z imenom in asociacijami, učinkoval
kot časopisni pen (tnalo) in penetrantnež (prodiralec) ter bil poln fotografij, kakor se za
tabloid spodobi.
Izdaja ga Podjetje za informiranje. V. D. odgovorni urednik matičnega časopisa je Janez
Votek, uredniki so Jože Rituper, Jernej Šavel in Irma Benko. Za fotografije skrbita Nataša
Juhnov in Jure Zauneker, lektorira Nevenka Emri. Računalniško ga oblikuje Robert J. Kovač.
Za Pen ni posebne naročnine!
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 19
p en
43
Domen Gnezda
julij 2010
Mislišče
Štipendist najboljše šole
za džez na svetu
Umetniško žilico
podedoval po očetu
Gnezda je trio, ki igra
moderen džez fusion,
ustanovil januarja letos
v Bostonu v ZDA. Tam
študira na priznani glasbeni
akademiji Berklee College of
Music, katere študenti so bili
mnogi sloviti glasbeniki, tudi
nekdanji in aktualni vodja
Big Banda RTV Slovenija
Jože Privšek in Lojze
Krajnčan.
N
19
a svojo električno kitaro igra 27-letnik svetle polti z umirjenimi gibi,
vendar je glasba, ki jo ustvarja, polna
barv življenja in pisanega čustvenega
naboja. V Ljutomeru, od koder prihaja
kitarist in komponist, so z javno vajo
začeli niz koncertov Domen Gnezda
Tria, ki igra avtorsko glasbo duhovnega
vodje zasedbe. Gnezda je trio, ki igra
moderni džez fusion, ustanovil januarja
letos v Bostonu v ZDA. Tam študira na
priznani glasbeni akademiji Berklee
College of Music, katere študenti so
bili mnogi sloviti glasbeniki, tudi nekdanji in aktualni vodja Big Banda RTV
Slovenija Jože Privšek in Lojze Krajnčan.
Štipendist znamenite univerze in mini-
strstva za kulturo po končanem prvem
letniku še vedno zbira denar za nadaljevanje šolanja. Študij na najboljši šoli za
džez na svetu, kjer je lani diplomiral iz
džez kitare na Deželnem konservatoriju
v Celovcu, mu je omogočil ogromno
znanja, izkušenj in spoznavanja glasbenikov z vsega sveta. Njegovi mentorji
so najuglednejši profesorji. Ti so učili
kitariste, ki so postali svetovne zvezde.
Vpisan je na koncertno smer kitara in
kompozicijsko smer filmska glasba. Po
koncu šolanja bi imel rad svojo zasedbo, s katero bi koncertiral na domačih
in tujih tleh. Ker ga zelo veseli kompozicija, upa, da se mu bo uspelo udejstvovati tudi na tem področju. Lani je dobil
na natečaju za najboljšo slovensko džez
kompozicijo Jazzon 2. nagrado mednarodne komisije. Do konca leta namerava s triom izdati prvo zgoščenko. Prve
studijske posnetke skladb, posvečenih
jutranjemu dremanju, Še 5 minut in
Dremež, je možno prenesti s spletne
strani domengnezda.com. Igrivo stran,
kakršna je njegova glasba, je oblikoval
Gnezda sam. In z njo razkril, da je nekaj umetniške žilice podedoval tudi po
očetu, ki je akademski slikar. Vendar je
predan glasbi, s katero je povezan od
malih nog in s katero se ukvarjata tudi
njegova mama in sestra.
Vesna Vrabelj
Družili so se dijaki iz Porabja in Ljutomera
Medijski tabor na TV AS
Dijaki iz Monoštra in Ljutomera so imeli v okviru projekta EU možnost, da so se
lahko en teden spoznavali z mediji na TV AS
O
d 19. do 23. julija je potekal na TV AS v Murski
Soboti medijski tabor. Tega tabora smo se udeležili dijakinje monoštrske gimnazije ter dijakinje
in dijak iz ljutomerske gimnazije. Vseh skupaj nas
je bilo deset, to pomeni po pet iz vsake šole.
Vsak dan smo imeli delavnice na televiziji. Naučili smo se, kako je treba snemati, delati montažo,
pripraviti izjave itd. Popoldan so pa nas čakali
različni programi. V ponedeljek smo šli v soboški
muzej, ki je bil žal zaprt. Potem pa smo se napotili
v Maximus, kjer smo imeli večerjo. Ko smo se najedli, smo šli igrat bowling. V torek smo si ogledali
Babičev mlin, potem smo pa uživali v Radencih. V
sredo smo bili na terenu v Gornji Radgoni. Ogledali
smo si pa tudi grad na Goričkem. V četrtek smo
obiskali in spoznali Radio Murski val ter delo na
regionalnem tedniku časopisu Vestnik. Preostale
dni tabora smo preživeli skupaj in veselo, tudi v
kopališčih in izletih.
Mislim, da lahko napišem, da smo se vsi počutili dobro in smo bili zelo srečni, da smo se lahko
udeležili tega tabora. Upamo, da bomo imeli še
možnost za tako srečanje. Vsem najlepša hvala.
Martina Zakoč
Simona Ferčak
Takole so udeleženci medijskega tabora spoznavali – in se tudi preizkusili
– delo časopisnega novinarja.
Perfektni moški
Ž
enske smo vedno izbirčne in delamo sezname
za vse mogoče dejavnosti.
Kot smo vajene napisati
nakupovalni listek zase, za
moža in otroke, si že kot
majhne punčke ustvarjamo listo življenjskih stvari.
Najpomembnejša je seveda
lista o izbiri moškega. To
skozi leta in zaradi napak
dopolnjujemo in na koncu
ugotovimo, da tak produkt,
ki bi ustrezal vsem pogojem
na listu, ne obstaja. Najprej začnemo z barvo oči,
postavo, z leti pa začnemo
dodajati vedno več lastnosti,
ki jih večina moških ne premore. Nekatere se odločijo
zelo hitro in ugodijo želji
družine ter naravni potrebi po ustvarjanju družine.
Te na stara leta velikokrat
ugotovijo, da je šlo življenje
mimo njih in da v jeseni
svojega življenja partnerja
sploh ne poznajo. Nekatere
pa le dopolnjujejo seznam.
Še nedavno se je dalo
ženske želje hitreje zadovoljiti. Dandanes pa je
množica materialnih stvari
spremenila svet in s tem
podaljšala nakupovalno
listo. Ženske smo postale
večje perfekcionistke, bolj
izbirčne in moški so postali
metroseksualci. Svet je
tako zmeden, da živimo v
ameriških sanjah, ki niso
več imeti spodobno službo,
spodoben avto in mogoče
hiško; sanje so imeti poršeja, biti vodja oddelka
ali kar direktor in povrhu
imeti še počitniško hišo na
morju. Vrnimo se k moškemu. Vse materialno preganjanje nas žene v fikcijo in
pozabljamo na najnujnejše
stvari zveze, ki se zdijo
vsaj meni pomembnejše
od vseh avtomobilov in
mobilnikov: čustva, vdanost , spoštovanje med
partnerjema in sklepanje
kompromisov. Seveda je
potrebna še merica simpatičnosti in še kak dodatek,
ki popestri vsako zvezo. To
so nujne sestavine zveze, ki
lahko vsako osebo približajo perfekciji. Vse drugo
pa je le filmska fikcija, ki
jo uspe živeti le peščica
ljudi, ki navadno ne končajo srečno in se ne veselijo
skupnega staranja, saj to
lepoto življenja prekinejo
s kakimi operacijami, ki
so danes postale nujne že
kot obisk pri zobozdravniku. Perfektnih moških ni.
S pretiranim pogledovanjem in dopolnjevanjem
nakupovalnega listka pa
ženske žal ne vidimo nekaj dobrega, ki se ponuja
pred nami, mogoče celo
le zaradi enega neodkljukanega pogoja na listku.
Ob iskanju perfektnega
partnerja večkrat naletimo
na komične situacije, ki
so sicer čisto življenjske,
vendar nas zmotijo. S tem
pa dopolnjujemo seznam s
tistim, česar si ne želimo.
Pred dobrim mesecem
dni sem srečala postavnega fanta. Simpatičnega. Po
naključju naju je seznanil skupni znanec. Skupaj
smo izrekli nekaj besed,
nakar je skupni znanec
moral oditi po opravkih.
In tako sva se z mojim novim znancem zaklepetala.
Priznam, da je bil prijeten
klepet, sicer o temah, ki
so me spominjale na neko
resno zvezo. Klepetala sva
že kako uro, spila eno malo
pivo, nakar me sogovornik
vpraša po imenu, češ da se
še nisva predstavila. Okej,
verjamem, da si človek ne
zapomni imena, težje pa
verjamem, da pozabi, da
sva se sploh predstavila.
Še čez pol ure pogovora mi
pove, da ima rojstni dan
julija, kar me je zopet presenetilo, saj sva že čisto na
začetku najinega pogovora
ugotovila, da imava rojstni
dan na isti mesec, ločita
naju le dva dni. Mogoče
sem res čudna, ampak take
podatke si vsaj približno
zapomniš, ali ne?! Če je
uporabljal kako tehniko
vnovičnega zbiranja podatkov, moram povedati,
da je bila res čudna. Moje
začudenje je še povečal, ko
me je povabil: »Barbara,
ali bi šla z mano v kino?«
Mogoče ste prebrali, da
avtorica članka ni Barbara. Obisk kina se ni zgodil.
Bila je le kava. Pogovor je
zopet lepo tekel, dokler
me sogovornik ni začel
prepričevati, da imam jaz
rada medvedke. Ne vem,
mogoče ne razumem, vendar medved nikoli ni bil
moja priljubljena žival, saj
je le divja zver. Zelo rada pa
imam konje, kar sem mu
tudi povedala. Se pa zgodi,
da me pokliče naslednji
dan in mi zopet začne govoriti, da je moja najljubša
žival medved. Priznam, da
me je tale fant kar precej
zmedel. Nisem pričakovala takega razmišljanja in
konzumiranja informacij
od nekega 31-letnika, ki se
seveda v juliju ni spomnil
mojega rojstnega dneva.
Za nameček pa še ena
njegova trditev: da je kupil pohištvo pri švedskem
prodajalcu pohištva, ko je
imel svojo izpostavo še v
Sloveniji (vsi tisti, ki ste
ugotovili, koga imam v
mislih, veste, da je njegova
nam najbližja trgovina pohištva v Gradcu in ni bila še
nikoli v Sloveniji).
To ni moj perfektni moški. Videz vara. Dekleta,
verjemite, da so tudi moški
začeli pisati nakupovalne
listke, saj mi je ta zaupal,
da ne mara ženske, ki si
vsak dan ne obrije nog.
amadea
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 20
20
p en
julij 2010
Na lekarniški tehtnici
Bojan Madjar,
mag. farm.
Venska tromboza zaradi
poleta z letalom
P
otovanje z letalom, ki zahteva večurno
nepremično sedenje, zmanjša pretok
krvi skozi noge. To povzroči nabiranje krvi
v venah, kjer lahko nastanejo strdki, ki ovirajo kroženje krvi po krvožilnem sistemu.
Stanje imenujemo venska tromboza. Bojimo se predvsem nastanka globoke venske
tromboze, ko so prizadete nam nevidne
globoke vene v nogah in medenici. Na to
lahko pomislimo pri novi bolečini ali oteklini uda, ki sega od stopala d o meč, stegen
ali celo dimelj. Običajno je prizadeta le ena
noga, ki je lahko temno modrikasto obarvana, koža postane topla, podkožne vene
pa lahko nabreknejo. A v približno polovici
primerov znakov ni zaznati.
Če se del strdka odtrga in potuje po venah, nastane venska trombembolija, katere
pogosta posledica je pljučna embolija. V
tem primeru se strdek zagozdi v pljučnih
arterijah, bolnika začne dušiti, hitro diha
in ima bolečine v prsnem košu. V primeru,
da opazite znake globoke venske tromboze
ali pljučne embolije, morate obiskati zdravnika, saj gre, predvsem v zadnjem primeru,
za resno stanje, ki se lahko konča s smrtjo.
Znaki se običajno pojavijo najpozneje v
nekaj dneh po letu.
Povečano tveganje
Pri dolgotrajnejših poletih, recimo daljših
od šest ur, se tveganje za nastanek venske
tromboze podvoji. Možnost pojava je večja
pri določenih skupinah ljudi. Pri uporabnicah kontracepcijskih tablet denimo naraste
kar za 14-krat. Tveganje je večje pri ljudeh
z vensko trombozo v preteklosti, z
motnjami v strjevanju krvi, z velikimi krčnimi žilami, sladkornih
bolnikih, nosečnicah, pri bolnikih
z rakastim obolenjem, ljudeh s
prekomerno telesno težo in
kadilcih.
Lekarniški nasvet
Za preprečevanje nastajanja krvnih strdkov se pogosto uporabljajo zdravila z nizkimi
odmerki (manj od 300 mg) acetilsalicilne
kisline. Ta zavira zlepljanje krvnih ploščic
(trombocitov) in tako preprečuje nastanek
krvnih strdkov. A po novejših dognanjih tega
zdravila ne priporočamo za preprečevanje
nastanka venskih tromboz. V Sloveniji je
poleg tega promet takih zdravil omejen le na
izdajo ob predložitvi receptnega obrazca.
Za preprečevanje nastanka venske
tromboze vam lekarniški farmacevti priporočamo:
- razgibavanje – vsaj enkrat na vsako uro
vstanite s sedeža in se sprehodite po letalu;
med sedenjem ne pozabite na telovadbo s
prsti na nogah;
- ohlapna oblačila – pazite, da ne boste
oblekli pretesnih oblačil, ki dodatno ovirajo
krvni pretok;
- pitje dovolj tekočine – predvsem nealkoholnih pijač, izogibajte se kavi in alkoholu,
ki povzročata dehidracijo in s tem bolj
viskozno kri;
- kompresijske nogavice – predvsem pri
ljudeh s povečanim tveganjem za nastanek
venske tromboze; pojavnost globoke venske
tromboze naj bi uporaba kompresijskih
nogavic zmanjšala z 10/1000 na 2–3/1000
primerov; dodati je treba, da hkrati nekoliko povečajo možnost nastanka vnetja
venske stene.
Pojavnost venske tromboze zaradi (dolgotrajnejšega) poleta z letalom je relativno
majhna. Z upoštevanjem podanih priporočil
se boste tveganju lahko uspešno izognili.
Kljub temu ljudem s povečanim tveganjem svetujemo posvet pri zdravniku.
Ta bo znal stanje najbolje oceniti in
hkrati uvesti potrebno terapijo, če bo
potrebno.
44
Z našega štedilnika
Komarčkova juha s klapavicami
30 g masla, 1 srednje velik komarček, 80
g pora, 20 g moke, 10 cl belega suhega vina,
1 limona, 50 cl ribje osnove, 15 cl smetane
za kuhanje, 1/2 sveže rdeče paprike, 200 g
očiščenih klapavic, sol, poper, sveže sesekljan
zelen peteršilj.
Zelenjavo očistimo in dobro operemo ter
narežemo na drobne kocke. Na segretem
maslu na hitro prepražimo narezano zelenjavo, pomokamo, še malo popražimo in
zalijemo z ribjo osnovo. Juho začinimo in
prilijemo smetano. Kuhamo na zmernem
ognju približno 15 minut. Nato dodamo juhi
vino, limonin sok in klapavice. Kuhamo še
dobrih pet minut. Juho po potrebi še začinimo in preden jo postrežemo, dodamo sveže
sesekljan peteršilj.
Počitnice so čas, ko si
privoščimo več aktivnosti
in med njimi tudi takšnih
dejavnosti, ko je več možnosti za različne poškodbe,
med njimi tudi izbitje zoba
ali več zob. Strokovnjaki
pravijo, da je, ne glede na
vrsto poškodbe zob in ustne
votline, nujno takoj poiskati
zobozdravnika, ki bo poškodovancu ponudil ustre-
zno prvo pomoč in naredil
vse, kar je potrebno, da bi
preprečil poznejše zaplete,
ki lahko nastanejo zaradi
poškodbe.
Še preden se odpravimo k
zobozdravniku, pa moramo
tudi sami ustrezno ukrepati,
in sicer stomatologi priporočajo, da izbiti zob najprej
umijemo s curkom mrzel
vode in to tako, da ga ne
drgnemo. Nato zob damo
v kozarec z vodo ali mokro
gazo oziroma robček in čim
prej obiščemo stomatologa.
Vendar pa se je treba pri
tem zavedati, da je uspeh
zobozdravnikovega posega
predvsem odvisen od časa,
ki je potekel od poškodbe
do replantacije. Pri tem je
optimalni čas ena ura, zadovoljiv pa do dve uri.
Zunanja
svetloba
Zunanja svetloba je v
dnevni sobi zelo pomembna. Zaradi boljšega počutja
naj bi okno v tem prostoru
nadomeščalo čim več zunanje stene, seveda pa je to
pogojeno z lego stanovanja
oziroma razgledom. Če bo
okno nadomestilo celotno
steno – od vrha do tal, moramo razmisliti tudi o ustrezni izolaciji prostora.
Vsako vrsto solate posebej očistimo, operemo, osušimo in primerno narežemo. Mlado čebulo ali česen in redkvico narežemo
na kolobarje. V solatni skledi solate tik pred
postrežbo pomešamo, naložimo v skledice
in prelijemo s pripravljenim prelivom iz
gorčice, soli, popra, olja, kisa in vode.
Kremne rezine z robidami
Za biskvit: 75 g sladkorja v prahu, 75 g mletih
mandljev, 2 jajci, 3 beljake, 60 g sladkorja, 60
g moke
Za kremo: 350 g svežih zrelih robid, 5 beljakov, 20 cl sladke smetane, 4–5 listov želatine,
100 g sladkorja
Za okrasitev: sveži listi melise, sveže robide,
stepena sladka smetana
Jagnječja zarebrnica na žaru
s pečenim paradižnikom
in proseno kašo z lisičkami
700 g jagnječjih zarebrnic, sol, poper, timijan, rožmarin, 12 cl rastlinskega olja, 2 večja
zrela paradižnika, 2 stroka česna, 4 vejice
origana, 150 g čebule, 300 g svežih lisičk, lovorjev list, ščepec timijana in majarona, 300 g
prosene kaše, jušna osnova za zalivanje
Jagnječjo zarebrnico razrežemo na primerne kose – dvojne zarebrnice. Rahlo
jih potolčemo, začinimo in pokapljamo z
oljem.
Paradižnike operemo, razpolovimo ter
začinimo s soljo, poprom in strtim česnom.
Čebulo drobno sesekljamo, lisičke očistimo in narežemo na lističe. Na vroči maščobi
najprej prepražimo čebulo. Dodamo gobe
in oprano kašo. Prepražimo in zalijemo z
jušno osnovo. Dodamo začimbe in dušimo
do mehkega.
Na vročem žaru spečemo pripravljene
zarebrnice. Z vsake strani jih pečemo okrog
tri minute oziroma do želene stopnje pečenosti. Pečene zarebrnice preložimo v drugo
posodo in shranimo na toplem. Na žaru
prav tako spečemo pripravljene začinjene
paradižnike.
Pečene jagnječje zarebrnice položimo na
ogrete krožnike, jih obložimo s pripravljeno
gobovo kašo in pečenimi paradižniki ter
okrasimo z vejico svežega origana.
Mešana solata z vrta
Ob izbitju zoba je treba hitro ukrepati
Boštjan Režonja,
kuhar v lendavskem
hotelu Lipa
Po 1 večjo pest različnih svežih solat (kodrasta listnata solata – rdeča in zelena, mladi listi
rukole, špinače, kreše ipd.), 1 mlada čebula ali
česen z zelenjem vred, 150 g rdečih redkvic,
sol, poper, 1 žlička gorčice, oljčno olje, domač
vinski kis
Za testo stepemo sladkor v prahu s celimi
jajci. Penasti masi dodamo mlete mandlje.
Posebej iz beljakov stepemo trd sneg, ki
mu dodamo sladkor. Obe masi združimo
in postopoma pazljivo primešamo moko.
Testo vlijemo v pomaščen pekač – model in
postavimo v ogreto pečico (180 °C). Pečeno
testo naj se v modelu ohladi.
Robide dobro operemo in jih s paličnim
mešalnikom zmešamo. Nad parno kopeljo
robidovo maso segrejemo. Želatino namočimo v hladi vodi, jo dobro ožmemo in dodamo segreti robidovi masi, da se raztopi.
V večji skledi stepemo beljake v trd sneg,
ki mu vtepemo sladkor. Beljakovi masi
postopoma primešamo maso z robidami,
nazadnje pa še pazljivo primešamo stepeno
sladko smetano.
Kremno maso nadevamo na pečen biskvit
v modelu in po vrhu lepo poravnamo. Model postavimo na hladno vsaj za nekaj ur,
da se kremna masa strdi.
Strjene kremne rezine narežemo na
primerne kose ter jih okrasimo s stepeno
sladko smetano, svežimi robidami in listi
melise.
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 21
p en
45
Besede mode
Tatjana Kalamar Morales
julij 2010
Olga Varga
Domači vrt
Natalija Juhnov
Moda se spreminja,
Szepesyjev park
ker se spreminjajo ljudje S
zepesyjev vrt v Beltincih ima dolgo pot.
Zasluga gre že pradedku Ludviku Szöcsu,
ki je bil višji vrtnar v Beltincih. Iz kmečke hiše
je lekarno preselil v današnjo hišo, kjer je potem delovala skoraj še sto let. Prav pradedek
je že zasnoval vrt, ki obsega 3600 kvadratnih
metrov površine in je zaščiten tako kot hiša.
Gospod Nikolaj Szepesy, anesteziolog na kirurgiji v Murski Soboti, vse to ohranja, neguje,
nadgrajuje, nekatera dotrajana drevesa pa odstranjuje. Vrt je delno rekonstruiral in bi mu
lahko rekli kar Szepesyjev park s postriženim
rastlinjem ob potkah, ki so posute drobnim
kamnom, in zanimivim dolgoletnim drevjem:
cedra, koloradska jelka, veliko rododendronov in azalej, srebrnih smrek, korejsko jelko,
hruško z zanimivo obliko, grivasto smreko,
povešavo smreko in še in še.
Tudi arhitekt Plečnik se je pri njih rad ustavljal in tako narisal zimski vrt, po katerem se
vzpenja skrbno obrezana vičijeva trta, ki jeseni žari s karminasto rdečo barvo. Prve palme
iz grofovskih steklenjakov so bile njihove, ker
pa so bile že velike, so jih dali v hotele v Portorož. Še danes je veliko posodovk: raznih palm,
tudi cikas palma, klivije, praproti. Na vrtu je
bila prvotno povsod po tleh opeka, vendar so
jo že zamenjali z granitnimi ploščami. Gospod
Szepesy uživa v vsakem kotičku vrta in rad
pove, da je vrt edino, kar ga drži v Beltincih.
Ima pa še veliko idej, ki jih hoče uresničiti.
Zjutraj rad popije kavico pod rdečelistno
R
ecesija spreminja ekonomijo in tudi v
modi nastajajo spremembe po želji oziroma potrebi potrošnikov. Res pa je opaziti,
da je klic po kreativnih rešitvah večji, saj nas
le konstrukcija, ki predstavlja intelektualno
in kreativno investicijo, zna zares navdušiti.
Vsak tak produkt nas opozori nase, ker je
drugačen od povprečne množice, kjer so
všteti vsi šivi in minute po kalkulaciji.
Oblika hlač iz džinsa
Eden izmed množičnih produktov, kjer
bi si želeli več kreativnega preskoka, so zagotovo hlače iz džinsa. Ker gre za množični
produkt, je vse tako brezhibno načrtovano,
da vsak odskok v imenu oblike že predstavlja izgubo. Vendar se postavlja vprašanje
čedalje več ljudem, ali si res želimo biti
tako podobni, tako uniformirani? Oblačilni
elementi iz jeansa so bolj ali manj enakega
odtenka, podobno oprani ali dajejo podobno izpran videz. Še največ oblikovalskega
vpliva je čutiti na žepih spredaj in zadaj.
Kovinski dodatki, kot so zadrge in neti,
so bolj ali manj od nekaj proizvajalcev po
svetu in spet je krog podobnosti dokaj hitro
sklenjen. Če bi se našel posameznik, da bi
oblikoval popolnoma drugačne oblačilne
elemente, gre enostavno za eksperiment.
Moda pa v svojih smernicah zmeraj na novo
vključuje temo džinsa, saj priljubljenosti te
bombažne tkanine res ne gre zanemarjati. A
kljub vsem novostim najdemo večinoma na
trgovskih policah največ že videnih hlač iz
džinsa. Rešitev morda obstaja na »lokalni«
ravni. Če imamo nekaj ročnih spretnosti, si
lahko obstoječe hlače enostavno prebarvamo, prešijemo, preluknjamo ali odrežemo.
Učinek je zagotovljen, tudi če nismo največji mojstri na svetu.
Oblika in funkcija
Vsaka nova oblika ima eno funkcijo ali
več. Res je lepo, da v teh časih zares razmišljamo o večfunkcionalnostih v imenu
oblike. To je ena izmed prednosti, ki jo je
prinesla tudi tako imenovana recesija. Pri
srajci so dodani gumbi na dolgih rokavih,
ker si jih na tak način lahko zavihamo in
pripnemo, videz pa je spremenjen na lepše.
Ta gumbek lahko pokrijemo z delom novega manšetnega gumba, ki ima tako kar
dve funkciji. Suknjič, jopa in plašč že dolgo
niso trije samostojni oblačilni elementi,
temveč popolna mešanica oblik in funkcij.
Prepletanje je zaznati tudi pri ženski obleki
in bluzi, da o plašču ne govorimo. Oblike postajajo inovativne, so rezultat premišljene
konstrukcije, naravni materiali pa le tista
pika na i, ki si je telo zmeraj bolj želi.
Nazaj h koreninam
Avtentičnost postaja vse pomembnejša.
Način življenja vsakega posameznika je
edinstven. Tehnologija nam omogoča, da
skoraj vse, kar je povezano z našim življenjem, prijatelji in stroko lahko podredimo
svojim željam po videzu. Ko odpremo
določene spletne strani, nas lahko pozdravijo v taki barvi, kot smo si jo zamislili
in spremenili. Tudi določene športne
copate znanih blagovnih znamk si lahko
sami oblikujemo na spletu, jih naročimo in
nosimo svoj original. Pri oblačilih je stvar
malo bolj zapletena, zato je tega manj.
Moda na neki način tudi prisili proizvajalce,
da razmišljajo tri korake naprej. Če gredo
napovedi v smeri avtentičnosti, bodo kaj
hitro na policah velikih blagovnih znamk
tudi tista oblačila, ki bodo vsebovala priljubljen odtenek tistega kraja, motiv ali
tkanino. Svežina v kolekcijah je zmeraj tista,
ki navduši in prepriča, da blagovne znamke
ne zamenjamo prehitro.
Kreativnost
Revščina je mati kreativnosti – bi bil
približen prevod iz španščine. Njihov rek je
star, a bi ga lahko prenesli tudi v današnji
svet. Pravijo, da uspešna podjetja lahko
vodijo v inovativnosti, a so zelo daleč od
prave kreativnosti. Za slednjo je potrebno
nekaj več, nekaj kar te žene noč in dan in
ti ne da spati. Zares kreativne rešitve niso
nujno najdražje, danes vse več vključujejo
okoljevarstveni element. Pri oblačilih gre
za mutacije pri tekstilnih materialih, oblika
oblačil postaja na videz enostavna, konstrukcijsko pa zahtevnejša. Pri vsem tem se
poraja vprašanje, ali vsak posameznik lahko
vpliva na kreativnost in ali s svojim izborom
v trgovini vpliva na nove podvige drugih.
Verjetno je odgovor pritrdilen, analize pa
botrujejo nadaljnjim spremembam. Včasih
so tudi suhoparni podatki tisti, ki na novo
zaženejo kreativno misel.
Strokovni nasvet
Trajnice za mokra tla
Nadloga ali prednost! Težavo sicer lahko odpravimo z
drenažo. Večkrat se trudimo ali
posiljujemo zemljo z različnimi rastlinami ali trato. Izkušnje
kažejo, da se proti naravi ne
moremo boriti, ampak navidezne slabosti nekega prostora
obrniti sebi v prid. Narava ve,
kaj ji prija, in rastlina tudi.
Rastline v mokrih tleh razvijejo zaradi veliko vlage veliko
listne mase. Jegliči so zanimivi,
saj cvetijo od zgodnje pomladi
do poznega poletja. Ligularija
je razkošna trajnica z velikimi
listi in temno obarvanimi stebli. Za vlažne predele na vrtu
so primerni še: kačja dresen,
sibirska perunika, pogačice,
maslenice, vrtne kresnice in
dresen. Lepo je, če jih posadimo več skupaj.
21
slivo, ki v maju bogato cveti v rožnati barvi,
pozneje pa so plodovi užitni, in mogočno
smreko. Prav poseben prostor za mediacijo
je pod bujno plezalko, kitajsko glicinijo, ki
zacveti v mesecu maju. Nekatere rastline so
stare več kot 100 let: smreke, javorji in srebrne smreke. Ker je veliko visokih iglavcev,
zelo dobro uspevajo azaleje in rododendroni,
ki jih je za celo zbirko. Na vprašanje, kako
izbira rastline, pove, da sovraži načičkane
vrtove in sadi tisto, kar sodi v Prekmurje. Pri
Szepesejevih sta ohranjena vodomet, star več
kot sto 100 let, in tudi utica, ki je obnovljena.
Striženi gaber, oblikovan v pergolo, in sredi
amfora s posajenim netreskom, sta mejnik
med vzhodom in Balkanom, pravi gospod Nikolaj. Vrt ima veliko zanimivosti, mimoidoči
pa lahko vidijo prek lesene ograje le delček:
strižene pušpane, del rožnega vrta s starimi
odpornimi preizkušenimi sortami in skrbno
urejen zelenjavni vrt. Tudi gredice s cinijami
in začimbnicami poživijo vrt.
Trata je pohodna, kot se za park spodobi.
Lastnik se drži priporočila dr. Šiftarja, da je
grof kosil le trikrat letno.
Privlačna krvomočnica, iglasta plamenka,
hojhera, šmarnica, arendsijev kamenokreč
pa se bohotijo na skalnjaku od pomladi do
jeseni, vsaka ob svojem času..
Gospod Nikolaj Szepesy se zelo veliko
ukvarja z bolniki in prav to lepoto svojega
vrta - parka prenaša nanje.
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 22
22
p en
julij 2010
Poroka na plaži
Srečna nova družina dan
pred poroko: Eva je na
sredini levo, bodoči mož Joe
desno spodaj. Ob njem sin
Kevin, ob Evi Joeva hčerka
Cassie, na vrhu Evina hčerka
Kaya.
46
Tenis v
Dubrovniku
»Pa narediva!« sta
rekla Goran Ivaniševič (38) in John
McEnroe (51), ko
sta kar na Stradunu,
glavni ulici starega
mestnega jedra, zaigrala tenis. V treh
setih je bil boljši
gostitelj Ivaniševič,
kar pa v tem primeru sploh ni bilo
pomembno. Najpomembnejše je bilo,
da so v tej akciji,
poimenovani Let´s
Do It, zbrali okrog
milijon kun, ki jih
bo prejel otroški
oddelek Splošne
bolnišnice Dubrovnik. V ta namen je
bil dvoboj, pravzaprav spektakel organiziran. Na glavni prireditvi in spremljajočih
prireditvah so uživali Dubrovničani in
številni gostje.
Med navijači so bili tudi družinski člani
teniških nasprotnikov. McEnroa je iz puZvezda TV-nanizanke CSI: Miami Eva
La Rue se je v Mehiki poročila z Joem Capuccijem, tamkajšnjim lastnikom firme za
predelavo morskih plodov. Pred tem sta se
dvakrat zaročila. Po prvi zaroki sta se tiho
razšla, tako da nihče takrat ni pomislil, da bi
si ta dva še kdaj povedala kakšno besedo.
»Vsak trenutek je po svoje poseben, z
Joem je pa še nekaj bolj posebnega,« je
konec prejšnjega meseca povedala hollywoodska igralka Eva La Rue (43), ko se je v
mehiškem letovišču Zihuatanejo poročila
s štiri leta starejšim poslovnežem. Poroka
je bila nekaj posebnega, kot v pravljici ali
filmu, pa tudi rahlo nenavadna: pod palmo
na peščeni obali so postavili improviziran
oltar, kjer je potekala vsa ceremonija. Nevesta je prišla do oltarja po potki, ki je bila
posuta z nežnimi rožicami.
Pred oltar jo je pripeljal oče, vse skupaj
pa je spremljala pesem She´s Got a Way
Billyja Joela. Oba, nevesta in ženin, sta
nosila bele obleke, ki so bile posebej kreirane za ta dogodek. »V tistem trenutku
nisem videla ničesar drugega, razen Joea,«
je vzneseno povedala Eva, ki jo tudi pri
nas lahko gledamo kot detektivko Natalijo
Boe v nadaljevanki CSI: Miami. V zakon sta
pripeljala tudi otroke: on ima sina Kevina
(19) in hčerko Cassie (21), ona Kayo (8). Prvič
sta se zaročila maja 2008 pri Viktorijinih
slapovih v Zimbabveju, ko ji je Capuccio
podaril dragocen platinast prstan, okrašen z rožnatimi diamanti, kupljen v znani
draguljarni Shenoa & Co. Osem mesecev
sta živela vsak po svoje, potem sta se pred
šestimi meseci ponovno zaročila na otoku
Bora Bora.
Vikend v New Yorku
Najljubša
diploma
Kim Catrall (53), zvezdi
TV-nanizank in filmov z
naslovom Seks v mestu, so
na angleškem Vseučilišču
Johna Mooresa v Liverpoolu
podelili častno diplomo za
njen prispevek k umetnosti.
»To mi je najdražje priznanje za moje delo v življenju.
Tukaj v Liverpoolu sem bila
rojena. Starši so se odselili
v Ameriko, ko mi je bilo tri
leta. Hvala vam, da ste me
ponovno vrnili v moje rojstno mesto,« je rekla ganjeno
ob podelitvi in študentom
naložila, naj so ponosni na
svoje korenine, kot je bila
tudi ona vse življenje.
Po devetdnevnem obisku
Kanade se je britanska
kraljica odločila, da obišče
še New York – prvič po
letu 1976. Imela je kratek
nagovor v palači Združenih
narodov in se spomnila
svojega prvega obiska leta
1957. Tudi takrat je obiskala
palačo OZN. Potem se je
napotila še na Zero Point,
točko nič, kjer sta nekoč
stala dvojčka, stolpnici
WTC-ja, porušeni ob terorističnem napadu leta 2001,
kjer je položila venec.
blike bodrila soproga, ameriška glasbenica
Patty Smith, Gorana pa je na koncu tekme
strastno poljubila soproga Tanja. Vsi pa so
si nekako enotni, da je bil glavna zvezda
tistega teniškega dne Emanuel Ivanišević,
triletni Goranov sin.
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 23
p en
47
julij 2010
23
Solze niso pomagale
Lindsay v sodni dvorani v Los Angelesu
Pri dvanajstih letih je bila pridna in skromna
deklica, ki je veliko zaslužila in vzdrževala
vso družino.
Dekle z
naslovnice
Tisto, kar se ji ni ponudilo v mladosti,
je Betty White ustvarila danes. V 88 letu je
postala pin-up girl, dekle z naslovnice. V
Ameriki je ravno zdaj popularna. Poznajo jo
po televizijskem reklamnem spotu Snickers,
naši bralci pa se je bodo spomnili iz TVnanizanke Zlata dekleta iz osemdesetih
let, ko je s še tremi sivolasimi junakinjami
vse leto zabavala gledalce. Od štirih igralk
iz nanizanke živi le še ona. Producenti so
izračunali, da bi znalo biti zanimivo, če
bi se pojavila tudi na stenskem koledarju.
Posnela je dvanajst domišljijskih prizorov,
ki so se zdaj znašli na koledarju. Fotografija
za marec – Miss marca – naj bi prikazovala
uresničitev poletnih sanj vsake ženske (po
ameriško seveda): Betty White, urejena in
naličena, obkrožena z mladeniči prijetnega
videza, ki so ji v vsakem trenutku pripravljeni ustreči vsaki želji.
Po več letih se je Brad Pitt
le odločil, da se bo odrekel
svojemu zaščitnemu znaku
– hipijevski bradi, ki jo je
skrbno negoval kakšnih šest
let. Odločitev sicer ni bila
prostovoljna, saj se je moral
obriti zaradi vloge v filmu
Moneyballs, katerega so pred
dvema tednoma začeli snemati v Los Angelesu. Njegove
oboževalke so imele na brado
že ves čas pripombe in zdaj
upajo, da bo njihov ljubljenec ostal brez brade tudi po
snemanju. Verjetno sta zdaj
vesela tudi njegova sinova
dvojčka Vivien in Knox, ki sta
sredi julija praznovala drugi
rojstni dan. Očetov poljubček
bo zdaj veliko bolj nežen kot
tisti kocinast.
Spet stari Brad Pitt
Zavzela se je zanj
Najseksi!
Hrvaške revije
povzemajo izbor našega časopisa Finance,
ki so Emila Tedeschija razglasile za najseksi biznismena
v Sloveniji. Emil Tedeschi je hrvaški podjetnik, lastnik firme Atlantic grupe, ki je
nedavno kupila Drogo Kolinsko.
Whoopi Goldberg se
je postavila v bran
Melu Gibsonu, ki se
je znašel v težavah,
ko je »nekoliko preveč« pretepel svoje
nekdanje dekle. Ko
je prišlo do tožbe, ga je Oksana Grigorieva
med drugim obtožila tudi rasizma. Whoopi
je povedala, da je bil Mel pogosto njen gost
da česa takega nikoli ni občutila.
Ko je Lindsay Lohan sredi tega meseca
v sodni dvorani v Los Angelesu slišala, da
je obsojena na devetdeset dni zapora, je
na glas zajokala. To je bil razplet zgodbe,
kakršnega se ni nadejala. Toda po toliko
dramah in škandalih, ki jih je nanizala v
svojih štiriindvajsetih letih, bi morala vedeti, da se vse skupaj ne more končati dobro.
Igralka in pevka, v zadnjem času bolj znana
po izpadih kot vlogah, je pred tremi leti
dobila pogojno kazen zaradi prekrškov, ki
jih je naredila med vožnjo v opitem stanju.
V kazen je bila všteta tudi obveza, da se
udeleži predavanj o nevarnostih vožnje v
pijanem stanju.
Nekoliko bi jo lahko razumeli, če bi
upoštevali okolje, iz katerega izhaja. Že
kot triletna deklica je začela igrati. Z zaslužkom od reklam in filmov je vzdrževala
vso družino. Reklame je snemala za najbolj
znane ameriške firme. V šoli ji je šlo dobro,
vendar jo je mati pri enajstih letih izpisala
iz šole, češ da jo bo doma sama poučevala, dejanski razlog pa je bil denar. Tako je
lahko brez šolskih obveznosti več snemala
in služila. Ob vsem pa ni čutila družinske
sreče. Starša sta se prepirala in pretepala,
šla narazen, se spet pomirila, na koncu pa
sta se vseeno ločila. Oče je celo dosegel, da
mu je hčerka morala plačevati alimente, tri
milijone dolarjev na leto. Dekletu ni bilo
težko plačati, saj je letno zaslužilo tudi do
štirideset milijonov.
Tudi oče je bil pijanec in bil tudi v zaporu,
ker je povzročil hudo prometno nesrečo.
Obstaja tudi doma posnet film, kako Lindsay proslavlja svoj šestnajsti rojstni dan.
Takrat očetu tudi pove: »Joj, danes si pa
videti povsem trezen!« Vmes mama, tudi
»dobre volje«, pred otroki z erotičnim plesom zapeljuje očeta, na koncu pa je videti,
kako je Lindsay pijana.
Zgodba za Lindsay vsekakor ni končana.
Bivanje v zaporu ji bo prineslo milijon
dolarjev. Za toliko že ima pogodbo za
ekskluziven intervju po odsluženi kazni.
Vprašanje je seveda, kaj se ji bo zgodilo, če
se ne bo odločila za temeljito zdravljenje
odvisnosti.
»Da« po dvajsetih letih
Nedavno bivanje na Bahamih za
Penelope Cruz in Javiera Bardema
ni bilo samo navaden dopust zaljubljencev in beg pred vsakodnevnim
snemanjem ter drugimi obveznostmi.
Hollywoodska zvezdnika sta pobegnila pred javnostjo in radovedneži,
da bi si lahko v miru obljubila večno
zvestobo in skupno življenje. Par se je
spoprijateljil med snemanjem filma
Šunka, šunka pred dobrimi dvajsetimi
leti. Bilo je bolj tesno prijateljstvo kot
ljubezenska romanca, to pa se ne bi
moglo reči za zadnja tri leta, ko se je
ljubezen med njima razplamtela in
praktično nista mogla biti več drug
brez drugega. Obema, šestintridesetletni oskarjevki in pet let starejšemu
soprogu, je to prvi zakon. Poročno
slavje je bilo razmeroma skromno.
Slavnostna večerja je bila v prijateljevi
hiši, svatje pa so bili le ožji sorodniki
ali člani njunih družin.
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 24
24
p en
julij 2010
48
Po košček kruha, po zrno soli, u
m
a
h
a
po prgišče besed …
r
Ab
u
g
a
r
e
D
c
k
v
o
k
s
e
P
v
Razširjena družina Abrahamovih. Drago za volanom. Levo sta Ernest in Martina Kerčmar, starša
Dragove žene Sonje, ki sta zgradila domačijo. Zadaj hčerka Ariela in njen fant Aleš. Ob Dragu
žena Sonja, na desni sin Alen.
N
i treba posebej poudarjati, kako vroči so bili ti julijski dnevi,
lahko pa takoj povemo, da smo se pri Dragu udobno namestili
v dvoriščni uti in potem v njeni blagodejni senci kramljali, vse
dokler nas ni povabil na ogled svojih traktorjev.
V utici nas je ob prihodu pričakala vsa Dragova družina, razširjena družina, saj sta nam delala družbo tudi Dragov tast in tašča,
Ernest in Martina Kerčmar, pa tudi hčerkin fant Aleš. Domačijo sta
pred leti postavila Ernest in Martina. Pred dobrimi štiridesetimi
leti sta se kot zdomca spoznala v Dornbirnu, pozneje je na svet
prišla hčerka Sonja, leta 1985 pa je družino povečal Drago, ki se
je priselil iz Markovec, ko sta se s Sonjo poročila.
Drago je s traktorji živel od malega, saj je imel oče delavnici
za popravilo zadružnih traktorjev v Šalovcih in Čepincih, pa še
doma je popravljal traktorje, če je bilo treba. Drago bi moral nadaljevati očetovo delo, vendar ga je ljubezen speljala v Peskovce.
Oče je od razočaranja odpovedal obrt, saj je računal, da bo fant
nadaljeval njegovo uspešno delo. Seveda si ni mogel predstavljati,
da bo sin nadaljeval tradicijo, čeprav na za spoznanje drugačen
način. Pozneje so se strasti pomirile. Še kako srečen bi bil oče, če
bi vedel, kam je njegov sin pripeljal začeto delo.
Društvena tablica
Vsak človek ima nekakšno zabavo, neko opravilo, konjička,
lahko tudi delo ali opravek, h kateremu se zateče, ko ima čas, ko
želi na kaj pozabiti ali enostavno, ko bi bil rad srečen. Nekateri
pa ta konjiček pripeljejo tako daleč, da je v njem že skoraj več
dela kot zabave. Ob takem razmišljanju in iskanju prav takega
konjičkarja nas je pot zanesla v Peskovce k Dragu Abrahamu, v
njegovo kraljestvo starih traktorjev. Pri Dragu so traktorji zadaj
za hišo, so traktorji spredaj, notri, zunaj, razstavljeni traktorji,
traktorji, pripravljeni za takojšno vožnjo, za parado, za povorko,
za bleščavo, celo za oranje, traktorji za njegovo življenje. Da,
mirno lahko povemo, da mu predstavljajo življenje, čeprav
moramo dodati, da ob tem ne zanemarja službe, še manj, da
bi zaradi tega trpela družina. To smo pravzaprav ugotovili na
začetku našega obiska, ko smo stopili na dvorišče, kjer so nas že
ob prihodu »čakali« trije starodobni traktorji …
Konjiček
Drago že dolga leta dela v mehaničnih delavnicah pri Dunaju.
Je uradni serviser za traktorje Deutz Pahr. Vsak ponedeljek zjutraj
sede v avtomobil in mora biti ob sedmih že na delovnem mestu.
Vse do petka do 17. ure mora biti na voljo v delavnici. Z delom je
zadovoljen, pravi pa, da ga je vse manj. Tudi pri avstrijskih kmetih
se poznajo recesija in druge težave, ki tarejo tudi naše kmete. Za-
V sedemdesetih letih je bil razvoj kmetijske mehanizacije na
vrhuncu. Ne samo traktorji, tudi samohodne kosilnice, predvsem
pa kombajni so lajšali kmečka opravila. V tem času, ko je Drago
hodil v sedmi razred, je njegov dedek iz Nemčije pripeljal prvi
traktor znamke Steyr. Takrat je bil to moderen stroj, čeprav ne
povsem nov, in je dobro služil kmetiji v Markovcih.
Darko se je izučil za mehanika kmetijske mehanizacije. Kmalu
po poroki leta 1987 se je zaposlil v Avstriji, v svojem poklicu seveda, kmalu pa je mu je podjetje tudi plačalo, da je tamkaj lahko
obiskoval večerno šolo. Uspešno jo je končal in si pridobil naziv
Landtechnick. To mu je v poklicnem delu odprlo številna nova
vrata. Med drugim je tudi uradno začel sodelovati z Društvom
kmetijskih tehnikov Slovenije v zvezi s homologacijo.
Prvi starodobni traktor je kupil v Šalovcih. To je bil deutz 514.
Imel je dvanajst konjskih moči. Kupil ga je od nekega kmeta,
Budaš so mu menda rekli. Zaradi različnih zapletov ga je na
koncu stal dvakrat več, kot je bil vreden. Seveda ima ta traktor
pomembno mesto v njegovi zbirki, vendar nam ga ob obisku
ni mogel pokazati. Ob občinskem prazniku v Slovenj Gradcu so
pripravili razstavo starodobne kmetijske mehanizacije in jim ga je
posodil, da je tam vzbujal občudovanje. Nekaj pa že mora veljati
ta traktor, če je dobil svoje mesto na slovenjegraški razstavi.
Kot strokovnjaka, predvsem pa zaradi poznavanja jezika ga je
firma izbrala za sodelovanje s Kmetijskim institutom Slovenije pri
izdaji licenc traktorjev Deutz. Iz tega sodelovanja se je porodila
ideja, da bi naredili razstavo stare kmetijske tehnike, kar so leta
1997 tudi uresničili. Razstavo je pripravilo Društvo ljubiteljev
restavriranja. Ob tem naj dodamo, da se starodobni traktorji dolgo
niso mogli kosati s starimi avtomobili. Šele leta 2005 je država
dala licenco in prometna dovoljenja traktorjem starodobnikom.
Ob magistru Tomažu Pajetu je za ta uspeh zaslužen tudi Drago.
Zdaj sta obe društvi enakovredni. Traktor postane oldtajmer, ko
je star petindvajset let.
Na srečanjih in tekmovanjih sodelujejo tudi drugi člani družine Abraham. Dvajset traktorjev je trenutno v Dragovi zbirki.
Najstarejši je star sedemdeset let. Pred štirimi leti so organizirali
Pokali, diplome in medalje – plačilo za Dragov trud.
Drago in traktor šampion – Deutz F1M 414 – letnik 1939
Razstavljen Zetor 3511, letnik 1972. Prihodnje leto bo gotov
in pripravljen za tekmovanja in razstave.
radi cen tudi tam kmetje ne vlagajo veliko, zato je tudi traktorjev
vse manj in tako posledično tudi potrebe po popravilih in servisih.
Delovna sila za kmetijstvo prihaja predvsem iz nekdanjih ruskih
republik in iz Poljske. Ti delavci so močno zbili vrednost dela.
Na servisu je zaposlenih sedem ljudi, Drago je edini zdomec in
zaenkrat se mu, kot pravi, ni treba bati za službo.
Ko pride ob koncu tedna domov, pa še ni konec dela. Imajo
enajst hektarjev zemlje in tudi tu je potrebna delovna roka, čeprav imajo zdaj v glavnem posejano koruzo. Živine nimajo več,
prostori, nekoč zgrajeni v ta namen, pa so danes zapolnjeni s
traktorji. Drago je začel voziti traktor, ko je hodil v četrti razred,
in ga tako ali drugače vozi še danes.
stare kmetijske tehnike. Na prvi razstavi v Jablah pri Mengšu je
bilo dvanajst traktorjev. Dragov je bil med njimi. Tam so se tudi
dogovorili, da bo dal Drago pobudo za ustanovitev sekcije društva
Ljubiteljev stare kmetijske tehnike.
Društvo je bilo ustanovljeno s sedežem na Kmetijski šoli v Rakičanu. Bilo je osemnajst ustanovnih članov. Zaradi različnih pogledov na delovanje kluba je Drago leta 2004 ustanovil svoje Društvo
ljubiteljev starodobne tehnike Oldteimer Abraham. Trenutno je
v njem registriranih 159 članov. O restavriranju traktorjev Drago
predava tudi v drugih podobnih društvih. Člani se udeležujejo
srečanj in tekmovanj, sodelujejo pa tudi na razstavah. Na tekmovanjih komisije ocenjujejo ohranjenost, izvirnost in kakovost
raly Hodoš–Izola. Na pot se je podalo devet traktorjev in vsi so srečno prispeli v
Simonov zaliv.
Dragov nemirni duh je zadevo pripeljal
tako daleč, da se zdaj z Zvezo za kulturno
dediščino Slovenije dogovarjajo, da bi v
Peskovcih pri gasilskem domu ustanovili
tehnični muzej s turistično točko. Pri
projektu, ki naj bi stal kakšnih 2,5 milijona
evrov, sodelujejo tudi druge goričke občine, zato so velike možnosti, da bo nekoč
tukaj res tehnični muzej Pomurja.
Poklic
Alen, Aleš in Ariela. Brat in sestra ter njen fant.
Za Penovo
trojko
Joseph Maria R.
Natalija Juhnov