docDr. Melita Hajdinjak,
download 
Report Transcription
Dr. Melita Hajdinjak,
BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 1 VESTNIKOV MESEČNIK, četrtek 29. 7. 2010 185. številka Dr. Melita Hajdinjak, znanstvenica in športnica Zgodba z naslovnice, str. 16 Foto Jurij Zauneker … malo se na sunci cvren, vmejs v povoudnji noge si zaperén Čas beži. Čez nekaj dni bo nastopil avgust. In če smo bili minuli mesec v pričakovanju toplih julijskih noči, smo jih vmes imeli že vrh glave. Je pač tako, da smo ljudje le stežka zadovoljni in zadovoljeni. Ustvarjalci in sodelavci Péna vam priporočamo, da uživate. Ko bo izšla naslednja številka, to bo 26. avgusta, bo narava že obarvana v rjavo-rdeče odtenke. BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 2 2 p en julij 2010 26 Priložnost Reces Le vkup, le vkup uboga gmajna … ija zamujena ne Lokalne volitve 2010 vrne se nobena! Trije župani občin z levega in desnega brega Mure, od leve radgonski Anton Kampuš, svetojurijski Anton Slana in tišinski Jožef Poredoš, so se takole skupno podali v predvolilni boj. Fotografija potrjuje, da je ljudstvo stopilo za njimi in da bodo za njih volitve zgolj formalnost. Pentute poročajo, da so se prek slovenskih polj takole s kosami v rokah, v oporo poslancu Kampušu, pripravljeni podati tudi v Ljubljano, prav v parlament, če se do jeseni položaj slovenskega kmetijstva vsaj malo ne popravi. -ba- Fantje, dajmo, za Pomurje, z nasmehom naprej … Preo Vse za ministrovo varnost bleke Enega najuspešnejših slovenskih kapitalistov, Prekmurca Stanka Polaniča (desno), so reporterji Pentut »ujeli« z zaskrbljenim izrazom na obrazu. Ob krizi v gradbeništvu, ki je pomemben del njegovega imperija, mu zdaj trka na vrata tako kot veliki večini slovenskih gradbincev še Soršak zaradi kartelnega dogovarjanja med izvajalci in napoveduje visoke kazni. Marsikaj skrbi tudi Roberta Graha, predsednika Pomurske gospodarske zbornice (levo). Jezen je, ker je pokrajina v preteklosti zapravila mnoge priložnosti, v recesiji pa jih je vedno manj. Vidno manj črnogleda je Prekmurka v Ljubljani, mag. Maja Benko, ki se v svoji doktorski nalogi ukvarja tudi z vprašanji, ki so lahko priložnost za Pomurje … -be- Kaj n a grem ulice, m i o na polja ! Botrstvo je lahko tudi naložba Aktualna slovenska vinska kraljica Andreja Erzetič iz Vedrijana v Goriških brdih je spletla tesne vezi s Prlekijo. Na prvi pogled se je zaljubila v avtohtono kasaško žrebičko Briko, ki je last Dušana Zorka iz Borec. Sad ljubezni je prevzem botrstva žrebički Briki in to vlogo bo zagotovo odlično opravljala. Med drugim je veterinarska tehnica, študira pa agronomijo. Že od otroštva je rada v naravi in z živalmi. Rojena je na družinski kmetiji, ki se ukvarja s sadjarstvom in vinogradništvom. Kaj je bilo botrsko darilo, Pentute niso uspele izvedeti, slišale pa so za obljubo, da bo investirala v njeno športno kariero. O Briki in Andreji bomo zagotovo še slišali! -ba- Kjer koli že bom, li! me ne bodo prepozna Novi kmetijski minister mag. Dejan Židan se da vsak dan voziti v službo iz Murske Sobote v Ljubljano in nazaj. Pentute poročajo, da ga skrbi, ker to dodatno obremenjuje že itak obubožan državni proračun, iz varnostnih razlogov pa sam tudi ne bi rad preveč tvegal, zato pripravlja projekt, kako znižati potne stroške. Fotoreporter Pentut ga je s svojo skrito kamero zasačil pri oblačenju v zaščitno oblačilo, s katerim bi se lahko vsak dan varno sam odpeljal do Ljubljane in domov. Poskusno vožnjo je že opravil in za jesen dobro kaže. -ba- Usode h! Nasme naju. rajo fi a r g o Fot Recept za premagovanje eca s e pasje vročine m a grafij Foto res Sandi je elj! rijat pravi p Sandi Pintar s Šlebingerjevega brega v Gornji Radgoni preživlja zaslužene počitnice s svojim zvestim prijateljem Medom. Ko je bila julijska vročina najbolj pasja, sta si vedno skupaj privoščila osvežitev. Najbolj je teknil sladoled. Fotografijo zdaj pošiljata v svet – kot sporočilo in opozorilo, da v vročih poletnih dneh živali potrebujejo posebno skrb človeka, predvsem pa vodo, hrano, varnost in ljubezen. Pentute dodajajo, da se za fotografijo v promocijske namene že zanima več pomurskih slaščičarjev. -ba- BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 3 p en 27 Še zadnja Murina priložnost julij 2010 3 Ambiciozni direktor Lali ruši rekorde ženskih »nog« Nogomet po nogometu Očesni zdravnik Ludvik Kiraly, za prijatelje Lali, se v abrahamovem letu dobesedno razcveta. Postal je prvak Lendave in Ljutomera v pikadu, kot nogometni vratar pa je slavil z veterani Nafte, Bakovec in Lakoša. Brez njega v vratih si dobre rezultate težko predstavlja tudi slovenska zdravniška reprezentanca. Pentute domnevajo, da so njegovi uspehi povezani z njegovo stroko, vendar tega ne morejo potrditi, saj ga niso uspele fotografirati z očali in ne preveriti, ali morda nosi leče. Bolj bo držalo, da po abrahamu moški šele stopi v najboljša leta, kot bi rekle Lendavčanke! -bo- Moj čas šele Tele i mor deje nam ejo v eč uk a ne rasti ! Jože Brunec (levo) in Vili Kovač sta človeka idej in priložnosti. Namesto da bi v času svetovnega nogometnega prvenstva sedela pred malimi ekrani, sta neutrudno trenirala ob Kocljevi ulici. Na lastni koži sta ugotovila, kaj pomeni tovrstni trening, zato sta Ko bo žensko nogometno svetovno prvenstvo, bo SLO v finalu! idejo o novi vrsti treninga takoj patentirala na mednarodnem patentnem uradu in že sprejela pomembne življenjske odločitve. Prevzela bosta soboški nogometni klub Mura in vse treninge preusmerila v Kocljevo ulico, ponudbo za priprave na priho- dnje nogometno svetovno prvenstvo pa sta poslala vsem evropskim državam, in kot poročajo Pentute, so svetovni prvaki Španci že sporočili, da bodo vsako leto do prvenstva tri tedne na pripravah v Murski Soboti. -ri- Pri Lončariču se je penilo Tudi ti si moja ljubezen! Obljuba dela dolg Melinčanka Regina Sraka je vrgla pogled na znanega porabskega Slovenca Francka Mukiča. Dolgo je premišljevala, kako naj se mu približa, pa ji je pri tem priskočila na pomoč knjiga njenih bratov Alojza, Janeza in Jožeka. Francek se je prijazno zahvalil z obljubo, da se s svojim romanom kmalu oglasi pri njej. Vse se je dogajalo pred očmi žene Marije Kozar Mukič (v sredini), ki je novo prijateljstvo sicer ni navdušilo, so pa Pentute izvedele, da prideta oba na obljubljen obisk. To bo kmalu, glavna tema pogovora pa bodo duhovniške rošade, ki so jih katoliške cerkvene oblasti opravile v Porabju in Lendavi. -za- prihaja! as t i r e v o In vin Podjetnik Slavko Lončarič (v sredini s steklenico) je v začetku leta praznoval 50. obletnico poroke, pred kratkim pa je javnosti pred sto prijatelji razkril še drugo veliko ljubezen. Krstil je novo rdečo penino z radgonskega območja. Poimenoval jo je »Lokavska penina«, čeprav bi pričakovali, da bo Marijina, ker je pol stoletja vztrajala z njim. Ampak ker je ime Marija še vedno zelo razširjeno, penina pa je edinstvena, sta se zakonca Lončarič sporazumno dogovorila za drugo ime. Edini ženin pogoj je bil, da ne bo žensko. Pri krstnem obredu so sodelovali člani kvarteta Kapelski fantje in vitez šampanjca Alojz Filipič (drugi z desne). Pentute poročajo, da bodo penino točili v sobanah negovskega gradu, le na graščaka še čakajo. -ba- Prijatel jstva Direktor kluba ŽNK Pomurje Beltinci Štefan Kozic napoveduje, da ima ženski nogomet svetlejšo prihodnost od moškega. Kot je zaupal Pentutam, je pri svetovni nogometni organizaciji že vse dogovorjeno, da bo gostitelj ženskega svetovnega nogometnega prvenstva Slovenija. V Sloveniji pa še vedno ni dorečeno, ali bo to v ljubljanskih Stožicah ali na stadionu Fazanerija v Murski Soboti, kar bi bila dobra priložnost, da dobi pomurska prestolnica za objekte, glede na najvišjo kakovost ženskega nogometa v državi, državni denar. S svojimi dekleti se Štefan maksimalno trudi, da bi se načrti in ambicije uresničili. Mateja Zver že promovira pomurski ženski nogomet v močni islandski prvi ligi, brez igralk iz Pomurja pa ne bi bilo niti slovenskega reprezentančnega nogometa. Zato si zaslužimo organizacijo svetovnega prvenstva! -bo- Priznanja Nimava č asa za praznova nje! Za dve Mariji, za dvoje velikih src Imava dober razlog za ponovno srečanje! Okrog občinskih dobitnikov priznanj so vedno prepiri: so jih dobili dovolj zaslužni, upravičeni, v pravem trenutku … Sobočanki Marija Horvat in Marija Bačič, obe upokojenki, prejemnici priznanja ob soboškem občinskem prazniku, nista na tapeti. Marija Horvat (levo) je neutrudna prostovoljka, ki pomaga pomoči potrebnim starejšim, Marija Bačič (desno) pa vse življenje pomaga ljudem s posebnimi potrebami. Nikoli nimata dovolj časa za vse, kar bi radi postorili in komu vse pomagali. Tudi na podelitvi v soboškem gradu se nista zadrževali prav dolgo, tako da ju je fotoreporter Pentut komaj uspel ujeti pred vrati gradu. Nista pa skrivali zadovoljstva, da je tudi njuno delo opaženo! -be- BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 4 4 Že četrt stoletja p en julij 2010 28 Tradicionalni Piknik zetov Alma mati – Lojzka Vindiš je na srečanju sedela in opazovala, kako poteka program. Najbolj ponosna je bila na dobre avtomobile, parkirane na njenem vrtu med piknikom. Ponosna je na svoje materinstvo. V dvanajstih letih, od leta 1955 do 1967, je rodila kar devetkrat. Rada se pošali: »Še premalo hčerk sem rodila. Fantov, ki so hodili 'vogledi', je bilo bistveno preveč.« Skupinska fotografija Vindiševih sester in njihovih družin. Slavni govornik je bil Mirko Grah, neformalni predsednik Piknika zetov. Med drugim je povedal: »Začetni pikniki so bili bolj skromni, toda nekako lepši, bolj živahni, bolj razpoloženi. Brez zamere, če smo se pošalili na račun drugega …Naj nam bo druženje kot hrana za dušo, za nabiranje pozitivne energije in predvsem za sprostitev. Želim, da se tradicionalni Piknik zetov ohrani, vse dokler bo želela mama Alojzija in vsi mi. Če opustimo to druženje, se čez čas ne bomo več poznali.« Tako kot vsako leto je Mirko sedem sestra obdaril. Letos so bila darila brisače. Prva Vindiševa vnukinja je Blanka, hčerka Marice in Janeza Škrabana. Blanka z moževim priimkom Škalič je profesorica biologije in kemije in živi v Gančanih. Kot majhna punčka je bila zelo dosti pri babici Lojzki, ki danes večkrat popazi na njena otroka Laro in Svena. Desno od Blanke sedijo sin Sven, teta Silva in sestrična Mojca. Blanka ima v naročju Polono, hčerko Mojce Grah. Vsak fant, ki je od Vindiševih želel pred oltar odpeljati nevesto, je moral opraviti izpit. Mirko ga je ponovil po več kot tridesetih letih. Ob njem so hčerka Mojca in vnukinja Polona. Mala Sara poskuša, kako trden zet je stric Mirko. V Glavni ulici 94 v Dokležovju Vindiševi zeti že 25 let vsako leto organizirajo tradicionalni piknik ob srečanju sedmih sestra iz družine. Tako razveselijo mamo Lojzko, ki po smrti moža Jožefa živi sama na domačiji. Mama se z hčerkami sicer sliši vsak dan, vendar je skupno druženje vseh enkrat na leto nekaj posebnega. Sin Janez iz Gančan se piknikov ne udeležuje, najmlajši Vindišev otrok pa je desetleten utonil v valovih Mure. Sestre in zeti s svojimi družinami vsako leto skupaj preživijo dva dni, od sobote do nedelje. Spat gredo vsak na svoj dom in se vrnejo naslednji dan zjutraj. Lidija, Marica in Nada živijo v Dokležovju, Lojzka v Bratoncih, Dragica na Jula Marofu, Jožica v Gornjih Črncih in Silva na Cankovi. Po približnem izračunu se jih je na Pikniku zetov zbralo okrog devetdeset. Polona in Sara sta se pomerili v zalivanju paradižnika. Zet Mirko Grah, zaposlen v Pomgradu, jima je pojasnil pravila igre, prababica Lojzka pa je bila sodnica. Povedala je: »Ko bosta večji, bosta tako na njivo z vedri nosili vodo.« Sedem sestra: v prvi vrsti sedita od leve proti desni Lojzka Mesarič (1965) in Lidija Ropoša (1955). V drugi vrsti stojijo Silva Dervarič (1963), Marica Škraban (1957), Nada Gjuran (1966), Jožica Grah (1962) in Dragica Šandor (1960). Čeprav so živeli skromno, so se vsa dekleta izobraževala in prišla do svojega poklica. Lidija je končala gimnazijo, Marica trgovsko šolo, Silva je postala frizerka, Joža je medicinska sestra, Draga je končala srednjo živilsko, Nada strojepisno in Lojzka ekonomsko šolo. Sedem hčera je izjavilo, da najbolje jedo doma pri mami, čeprav ta ob dnevu zetov samo sedi. Dan prej je napekla domače sladke dobrote. Na dvodnevnem druženju so pojedli štirideset kilogramov mesa, deset kilogramov kruha, deset kilogramov paprike, deset kilogramov paradižnika, osem litrov vloženih kumar in dvajset kilogramov krompirja. Bojan Zadravec Ob petindvajsetem tradicionalnem pikniku so pripeljali veliko torto. Razdeljevala jo je Lojzka, ki je nekakšna tajnica piknika. Zet Viktor Dervarič s Cankove je bil odgovoren za čevapčiče. Pri delu se ni utrudil, le vročina ga je ovirala, zato je roko naslonil na steber. Ocvrto meso je pripravljal Lujzek Mesarič. Prvi dan so jedli meso iz žara, drugi dan pa ocvrto meso in na bratonski način »pohane« piščance. BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 5 29 p en julij 2010 RA Š I L J M A Z M Nastopil je čas počitnic, zasluženih dopustov, izletov v bližnje kraje, na morje in v planine, potovanj na druge obale, velemesta, države in celo celine. V glavnem bo to oddih: kopanje, sončenje, večerni sprehodi, kakšen disko, kakšna dobra večerja, panoramski pogled v prihodnost. Dopustniki, izletniki, potniki bodo vzeli s sabo poleg osnovnih potrebščin, kopalk, gorskih čevljev in oblek za promenado tudi kakšno knjigo za branje na plaži, morda v slabem, deževnem vremenu ali daljšem potovanju z vlakom v neznano, kot poje slovenska popevka. 5 Sebastjan Vöröš P red kratkim sem se med dopustom znašel v zanimivi družbi mladcev in mladenk na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Mladina ima v teh letih silno izostren čut za lastnosti, ki štrlijo iz sivine povprečja, in seveda so se kaj kmalu spotaknili ob eno – vsekakor vse prej kot edino! – od takšnih štrlin pri meni, namreč navado – dediščino po moji nekdanji življenjski sopotnici –, da ob zanimivejših delih pogovora vzkliknem: »Pa kaj si ti nor!« Kajpada je kmalu prišlo do seciranja in maličenja izvirne oblike omenjenega vzklika, tako da smo začeli svoje sogovornike na tisoč in en način spraševati po tem, kakšno je kaj njihovo duševno zdravje. Ob tem vsesplošnem poizvedovanju po psihičnem stanju navzočih sem pripomnil, da bi veljalo – če nas že zanima, kdo je nor in zakaj je tako – utemeljiti, kaj pravzaprav norost sploh je. Čeprav so se premnogi v skupini pridušali, da je to morda že kanček preveč filozofsko vprašanje, sem – namenoma – postavil nekoliko provokativno tezo, da norost nastopi takrat, kadar se nam zdi, da svet razumemo – ko torej stvari, ki nas obdajajo, jemljemo kot preveč samoumevne. Med sogovorniki, ki so še sledili razpravi in se niso odločili, da bi bilo veliko modreje (in gotovo manj noro), če se gredo namočit v hladno morsko vodo, je za trenutek zavladala tišina, nato pa je nekdo pameten pripomnil, da sem, če je tako, nor tudi sam. Na to odlično intervencijo sem veselo odvrnil, da temu ne oporekam – da smo v tem smislu pravzaprav vsi nekoliko nori, saj smo se bolj ali manj odvadili čuditi svetu. Ženski rokopis H rvaški dnevnik Jutarnji list je za to priložnost okrasil svoje kioske z majhnimi knjižicami in ponudil bralcem štiri humoreske, pa tudi svetovno uspešnico z naslovom Kako delati manj in zaslužiti več. Ti vodniki skozi humor in zabavo ter kratek tečaj, kako obogateti, stanejo smešno malo, humoreske eno kuno, uspešnica tri kune, kar je oboje približno pol evra. V zagrebških knjigarnah pa se je to poletje pojavilo nekaj knjig, ki sodijo med tako imenovano žensko čtivo: to je lahko branje, pod katero se ne podpisujejo priznane hrvaške književnice kot na primer Dubravka Ugrešić, Slavenka Drakulič in Daše Drndić, marveč žene nogometašev, manekenke, užaljene ločenke, znane priležnice. Že lani je izšla knjiga Nives Celzijus z zgovornim naslovom Gola resnica, vznemirljiva, s seksom in seksualnimi izkušnjami navdihnjena avtobiografija. To je v bistvu škandalozna izpoved, ki odkriva pravo resnico o življenju hrvaških medijskih zvezd, ki se gnetejo pred filmskimi in televizijskimi kamerami, na rdeči preprogi in povsod, kjer so lahko v središču pozornosti. Nives Celzijus s pravim imenom Nives Drpić je lani želela dobiti knjižno nagrado, ki jo podeljuje knjižni sejem v Pulju, vendar je ostala praznih rok. Bila je zelo užaljena, trdila je, da je njeno pisanje prava literatura, da je prodala 40 tisoč izvodov, da ima svoje mesto v hrvaški književnosti. Letos so si omislili posebno nagrado z naslovom Roza, ki jo s prijatelji podeljuje pisatelj in akademski slikar Rade Jarak. Nagrade so bile pokal, sto kun ali petnajst evrov (!) in krožnik fižola ter možni izlet po Jadranu. Žirija je prebrala več sto knjig z območja nekdanje Jugoslavije in se odločila za Golo resnico. Knjiga v bistvu ne zasluži nobene nagrade, kajti to je posteljna pornografija, literarna muha enodnevnica. Na literarno igrišče je stopila tudi Milana Vlaović s knjigo Blato, sicer soproga hrvaškega nogometaša Gorana Vlaovića. Pisateljica ima v enem od hrvaških časopisov tedensko kolumno, uveljavila se je kot skladateljica znanih pop pevcev in ima tri otroke. Jelena Veljaća je končala gledališko akademijo, zaigrala v »žajfastih« TV-nanizankah, dobila svoj novinarski stolpec in objavila knjigo z naslovom Mama nam je vse življenje lagala. Tudi Anja Šovagović, hčerka znanega gledališkega in filmskega igralca Fabijana Šovagovića in sestra prav tako nadarjenega igralca, režiserja in kitarista Filipa Šovagovića, je privlekla s sabo na gledališki oder kot obvezno prtljago že dve knjigi: najprej je izšla knjiga z naslovom Divja svoboda, tokrat pa se je predstavila s knjigo Če imaš, se lahko razdaš. V njej piše o družini, očetu in bratu pa tudi o tistih, s katerimi se druži. Kot igralka nastopa po podeželju in bere ter igra odlomke iz svojih knjig. Tudi gledališka režiserka Manja Gotovac je svoje dokaj nespretno režirano življenje predstavila v knjigi Manjkaš mi (Fališ mi). To so avtobiografski zapisi, napisani dokaj spretno, izzivalno, razgaljeno. Sanja Bilić se je predstavila s knjigo Ljubi, ubij, ljubi, ki je kot nekakšno literarno potovanje in iskanje ljubezni v Zagrebu, Šibeniku in Beogradu. Zanimivost knjige je, da je k njej prilepljena majhna steklenica z opozorilom, da je prepovedana prodaja knjige z darilom, za katerega se ne ve, ali je slivovka ali voda, mlajšim bralcem, starim manj kot osemnajst let. Največ pozornosti pa je vzbudila knjiga Vlatke Pokos Življenje v raju. Dekle s podeželja je začelo pot v Zagrebu kot manekenka, pevka, »eskort dama«, torej gostja za tiste, ki so si želeli njenih v glavnem nočnih uslug, dokler ni našla petičneža, se z njim poročila, doživela, da jo je njen soprog Josip Radeljak, znan kot Dikan, nagnal, njene cunje pa vrgel s kovčkom vred skozi okno. Nekateri hrvaški novinarji so ob branju njene knjige trdili, da samo ponižana in prevarana žena lahko napiše tako dobro knjigo. To naj bi bil žanrski ljubezenski roman, sicer brez srečnega konca, vendar predvsem družbeni roman, boljši od romana znanega hrvaškega književnika Ranka Marinkovića! V bistvo je to zbirka sočnih čenč, kjer so dobile svoj steber sramu njene prijateljice. Zanje je napisala, da so zvodnice, promiskuitetne alkoholičarke, da imajo neurejene, nevzgojene otroke, medtem ko je o svojem možu, ki je bil pred njo poročen z lepo, pametno in simpatično igralko Eno Begović, ki je Dikanu rodila hčerko Lano, sama pa umrla v avtomobilski nesreči, ko se je družinski džip prevrnil nanjo, zapisala, da je imel Dikan v spalnici na zidu njeno veliko fotografijo, v postelji pa je Vlatko poniževal z besedami, kako neponovljive prsi je imela Ena. Razumljivo je, da je Josip Radeljak poskušal preprečiti tiskanje in objavo knjige Življenje v raju. »Pisateljico« je prijavil centru za socialno skrb in zahteval, da zaščitijo pravice njegove mladoletne hčerke Lane. Vlatka Pokos je namreč napisala, kako je Dikan zaprl hčerkico, malo Lano, v omaro, jo tepel pred Vlatko, sina Lea silil, da nosi njegove obleke, in še vrsto pikantnosti, ki zanimajo predvsem zagrebško bralstvo, ljudi, ki so nevoščljivi Vlatki in njenemu nekdanjemu možu, ki ima že novo ljubico, prav tako igralko, in nadaljuje življenje plejboja. Namen vsega tega rumenega pisanja je, da se nesramno razgali najprej avtorica sama, nato pa vsi okrog nje. To je pisanje, zmerjanje in žaljenje brez sramu, drzno, neodgovorno, nesramno, neliterarno, kičasto. Pa vendar: tisk jim namenja izredno pozornost, ko da prave literature ni več in so se manekenke, igralke, priležnice in pevke odločile zavzeti hrvaški Parnas, vstopiti v literarne leksikone skozi vrata za služinčad, po zvodniških stopnicah v postelje z vsakim, ki z menjavo umazanih rjuh zamenja tudi enonočne podpiranke z lastnimi šund romani v roki. MADE IN EU Branko Šömen Norosti naše vsakdanje …o medaljah Zanimivo je, da je ponujena teza diametralno nasprotna temu, kar običajno razumemo pod pojmom »norost«. Običajno mislimo, da je blaznež oseba, katere svet je padel s tečajev, zaradi česar se ji vsakdanje stvari – ah, te tako jasne, logične stvari! – kar naenkrat zdijo nenavadne in čudne. Če bi stvari zelo poenostavili – in bralec/bralka mi bo glede na kontekst, v katerem pišem, to bržkone oprostil/-a – in bi širno ravan norosti razcepili na dva pola – nevrotičnega in psihotičnega –, bi lahko rekli, da je nevrotiku vsakdan postal čuden, zaradi česar ga straši, medtem ko psihotik elemente vsakdana dojema skozi povsem drugačno prizmo, zaradi česar je njegov svet – čeprav sestoji iz (povečini) istih gradnikov kot naš – popolnoma drugačen. To je bržda glavni razlog, zakaj so nekateri psihologi in psihiatri trdili, da so duševni bolniki najbližje polju resnične svobode. Kajti čeprav je njihovo duševno stanje vse prej kot lahko, jih je po ovinku – resda zelo strašljivem in ostrem ovinku – popeljalo onkraj lastnih pogojenosti in jim razkrilo svet, katerega del so, v novi luči. To pa ne pomeni – daleč od tega –, da bi bila duševna bolezen sama po sebi nekaj zaželenega, tj. cilj in smoter naših prizadevanj, ampak kvečjemu to, da lahko človeka pahne s prestola »udobne samoumevnosti« in mu z vso silovitostjo pokaže, da stvari morda niso to, kar se zdijo, da so. V tem oziru je misel, da trpljenje vzpostavlja idealne razmere za duhovno rast, vse prej kot trivialna – nekomu, ki se je opotekel v življenjsko trnje, je bilo dano, da v trenutku odčara iluzijo samoumevnosti in poseže preko sebe, preko lastnih meja in okvirjev. Odlično zdravilo za največjo norost našega časa – za prepričanje, da svet, ki nas obdaja, razumemo, zaradi česar je videti siv in sploščen – je čudenje. Poglejte okoli in v sebe ter se vprašajte, koliko res veste o svetu in sebi. Kaj se je zgodilo z vprašanji, ki so vas pestila v mladosti, in – ali ste res kdaj dobili dober odgovor nanje? Kaj ostane, ko odstranite vso navlako navad, prepričanj, predsodkov itd., ki ste jih pridno akumulirali celo življenje? Oziroma, če se izrazim v nekoliko bolj počitniškem duhu: zakaj bi se zadovoljili s poležavanjem na blazini med valovi, ko pa vas le ped nižje čakajo neizmerne globine – in kdo ve, kakšne dragocenosti se skrivajo v njih? BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 6 6 julij 2010 Dr. Boris Žnidarič p en 30 Prleško »güčaje« mi ni tuje Ko omenim dr. Borisa Žnidariča, ga večina prepozna kot pobudnika za ustanovitev Lions kluba Ljutomer. Le malokdo pa ve, da si je za ustanovitev kluba tukaj prizadeval, ker ima Prlekija v njegovem srcu in duši prav posebno mesto, čeprav nikoli ni živel v teh krajih. Zase pravi, da je »čistokrvni« Prlek, čeprav, kot je dejal, »bi za 'güčaje' potreboval kar nekaj vaj«. B oris Žnidarič je otroštvo preživel v Štrigovi, ki je kakšno leto po vojni še pripadala Sloveniji, od srednje šole naprej pa je njegov dom Ljubljana. Po končani osnovni šoli se v Štrigovo, kjer sta do svoje smrti živela njegova dedek in babica, ni več vračal. Med osamosvojitveno vojno je bil pomočnik ministra za notranje zadeve in namestnik poveljnika milice RS, član pogajalske skupine z organi federacije ter naposled poveljnik operativne akcije umika Jugoslovanske armade iz Slovenije v dneh od 20. do 25. oktobra 1991. V letih 1994–1998 je bil državni sekretar za obrambo, trenutno je pomočnik predsednika uprave Zavarovalnice Triglav. Po izobrazbi je magister prava in doktor družbenih znanosti – obramboslovja. Z ženo Dragico imata hčerki Petro in Mojco, največ prostega časa pa posveča vnukoma Ianu in Chiari. In spet se rad vrača v Prlekijo. Prihaja odkrivat svojo zgodovino in zgodovino svojih prednikov. V sebi nosi tisto, kar manjka marsikomu, ki tukaj živi že vse od malih nog – ponos, da je Prlek in da izvira iz te majhne pokrajine, ki skriva kotičke in trenutke, ki človeka napolnijo z mirom, upanjem in veseljem do življenja. Ne živite v Prlekiji, vendar ste kljub temu ponosen Prlek, saj od tukaj izvirajo vaše korenine. Čeprav nisem rojen v Prlekiji, se imam za Prleka, ker moja starša izhajata iz Prlekije. No, morda lahko za začetek povem, da so priimki Žnidarič, Hladen, Mužinčič in Cimerman zelo pogosti v Prlekiji in širše v Pomurju. To so priimki mojih starih staršev: očeta Venčeslava Žnidariča (Žnidarič - Hladen) in mame Emilije Mužinčič Boris z družino (Mužinčič - Cimerman). Oče je bil rojen na Plešivici, odraščal pa je v Ljutomeru, mama pa je bila rojena v Štrigovi, njena starša sta bila iz Šafarskega in Šprinca. Moja starša sta se poročila v Ljutomeru. Tudi moj starejši brat Emil je bil rojen v Ljutomeru, midva z mlajšo sestro pa ne več, ker sta se starša pogosto selila s trebuhom za kruhom. Zdi se, da so prleške korenine na vas zelo vplivale. Ker se, med drugim, ukvarjam tudi z rodoslovnim raziskovanjem, lahko povem, da je za mnoge Prleke značilno, da izhajajo iz revnih in številčnih družin, kar pomeni, da se je bilo treba za napredovanje v družbi zelo boriti. Po mojem vedenju so mnogi Prleki zelo nadarjeni, skromni, delavni, vztrajni in uspeh ne more izostati. Seveda so tudi drugačni, takšni, ki svojega intelektualnega kapitala ne unovčijo, ker si ne ustvarijo priložnosti za to, sama od sebe pa ne pride. No, zase trdim, da sodim v prvo skupino Prlekov, saj že od svojega 15. ali 16. leta starosti sooblikujem svoj razvoj in svojo poklicno pot. Pravite, da smo Prleki skromni, delavni in vztrajni. Kako vi doživljate tukajšnje ljudi in pokrajino? Prleke doživljam kot meni simpatične, prijetne, iznajdljive in domiselne ljudi, Prlekijo pa kot lep primer še nedegeneriranega okolja. Menim, da ima Prlekija še veliko gospodarskega potenciala, vendar nikakor ne za množično industrijo. Ste uspeli prenesti ljubezen do Prlekije tudi na hčeri? Petra in Mojca dobro poznata svoje korenine, torej tudi moje prleške in seveda tudi mamine (moja žena Dragica), ki pa izhajajo iz širšega mariborskega okolja. V Ljutomeru, Stročji vasi, Šafarskem, Cubru, Radencih in tudi v drugih vaseh okoli Ljutomera živi naše širše sorodstvo, tako da so vezi kar pestre in žive. Upam, da bom v bližnji prihodnosti uspel zbrati vso »žlahto vküp«, tako da bi se tudi mladi spoznali med seboj. Ste kot mlad človek to povezanost z rodnimi kraji doživljali drugače, kot jo doživljate danes? V osnovnošolskih letih sem bil večkrat na počitnicah pri teti Liziki, očetovi sestri Elizabeta Hanžel, v Ljutomeru. V tistih časih je pomenilo priti iz Štrigove v Ljutomer na počitnice, kot bi danes potovali na izlet iz Ljubljane v Pariz. To so bila doživetja in nova odkritja. Ko sem k temu dodal še nekaj počitniških doživetij iz Radeč pri Zidanem Mostu, sem se že skoraj počutil kot svetovljan. Moje resnično okno v svet je bila majhna železniška postaja v Ljutomeru, s katere sem se vozil od petnajstega leta v srednjo šolo v Ljubljano in nazaj. To so bila doživetja posebne vrste. Sprehodi po ljutomerskih ulicah in trgih danes sprožajo mnoge lepe spomine. Ste kdaj razmišljali, da bi živeli v Prlekiji? O tem, da bi živel v Prlekiji, še nisem razmišljal, vsaj zadnjih štirideset let ne. Ni pa veliko manjkalo, da ne bi prišel leta 1970 v Ljutomer za varuha javnega reda in miru. Danes bi se najbrž nekoliko težje vključil v delovno in bivalno okolje. Res pa je tudi, da sem aktivno povezan z delovanjem Lions kluba Ljutomer, kar me izredno radosti. Se pa zadnja leta v Prlekijo zopet pogosteje vračam. Že sem omenil svoj raziskovalni interes, in sicer raziskati družinske korenine in napisati Družinsko kroniko Žnidarič. V ta namen sem prepotoval skoraj celotno širše območje Prlekije in Prekmurja, se srečal z mnogimi Žnidariči, Hladni in z njimi povezanimi družinami, odkril hiško v Plešivici, v kateri sta bila rojena oče Venčeslav in teta Lizika, in zapisal mnoge zanimivosti iz življenja viničarjev. Žal sem trenutno še zelo na začetku in v veliki zamudi, kar se kronike tiče, ker so me delovne dolžnosti, tako v podjetju kakor tudi na univerzi, nekoliko onemogočile pri kontinuiranem in intenzivnem delu pri tem zasebnem raziskovalnem projektu. In prav takšno preučevanje preteklosti z mnogimi vodenimi pogovori, vpogledi v razne civilne in cerkvene knjige omogoča celovit vpogled v razvoj kraja, poklice in seveda selitve ljudi za boljšim življenjem. Način življenja v naših krajih je verjetno še vedno precej drugačen od tistega v Ljubljani, če primerjava Prlekijo kot podeželje in Ljubljano kot evropsko prestolnico. Seveda se je tudi v Prlekiji način življenja v marsičem spremenil v primerjavi s preteklim zaradi mnogih vzrokov, vendar se mi zdi, da so se še zmeraj ohranili pristni medčloveški odnosi, ki jih največkrat zaradi naglice, mnogih obveznosti in površnosti v večjih mestih pogrešamo. Če poenostavim, bi lahko rekel, da je kakovost življenja tukaj v povprečju na višji ravni, kot je kakovost življenja za večino prebivalcev v velikih mestih. Gospodarski položaj tukaj je zelo slab. Zakaj je Prlekija med najslabše razvitimi predeli Slovenije? Za celovit pogled na razvitost Prlekije in iskanje vzrokov za njeno zaostajanje za drugimi regijami bi bilo treba pogledati daleč nazaj v zgodovino, in sicer z vidika razvijanja določenih gospodarskih panog v določenih obdobjih in z analizo učinkovitosti takratnih »projektov«. Seveda ne bi želel, da moje razmišljanje izzveni kot kritika kogar koli za pretekli ciklus gospodarskega razvoja kraja, vendar mislim, da se praksa obratov (nekoč TOZD-ov) velikih slovenskih na jugoslovanski trg orientiranih podjetij ni obnesla. Premalo je bilo samostojnih gospodarskih subjektov, ki bi bili fleksibilnejši in Družina Žnidarič leta 1958: stojita Emilija in Venčeslav Žnidarič, starša; čepijo z leve proti desni otroci: Boris, Miljenka in Emil. samostojnejši v poslovanju in gospodarskem sodelovanju z drugimi. K razpadu določenih gospodarskih subjektov so pripomogli naša osamosvojitev, izguba jugoslovanskega trga in trga tretjega sveta in navsezadnje tudi (ali predvsem) učinki globalne ekonomske krize. Morda pa je ravno čas svetovne krize pravi čas za drzne podjetnike in zasebno iniciativo. Mladi zapuščajo Prlekijo, ker stremijo za boljšimi možnostmi. Tudi sama sem v dilemi – ostati tukaj, kjer se najbolje počutim, ali oditi, ker se bom drugje lažje zaposlila in ustvarila kariero. Kako mlade prepričati, da pomagajo pri razvoju domače pokrajine, da ustvarijo možnosti za prihodnost? To vprašanje je gotovo eno od zahtevnejših, pa ne le zame, temveč tudi za Vlado RS, ki mora skrbeti za skladen regionalni razvoj Republike Slovenije. Zadostno število novih delovnih mest s primerljivimi plačami in z možnostmi kariernega razvoja bi zagotovo zadržalo mlade strokovnjake, ki bi počasi zasedali ključna mesta v gospodarskem in družbenem življenju v Prlekiji. Kdaj bodo zagotovljeni predpogoji za kaj takega, vam žal ne znam odgovoriti. Trenutno se je trend naraščanja števila nezaposlenih ustavil, vendar napovedi makroekonomistov niso ravno optimistične. Povedano drugače, le redki tisti mladi Prleki, ki bodo imeli vnaprejšnja zagotovila, se bodo vračali nazaj, drugi bodo srečo poiskali drugje. Je neizkoriščena prednost Prlekije turizem? Prlekija je prepoznavna po razviti obrti, kasaškem športu, vinogradništvu in turizmu, povezanim s temi panogami. Nekaj več možnosti ima tudi na področju termalnega turizma, sicer je prav, da ohrani svojo izvirno identiteto. Ne gre prezreti, da so Prlekijo skozi zgodovinski razvoj najbolje predstavljali mnogi intelektualci, kot so: jezikoslovec in rektor dunajske univerze Fran Miklošič, avtor prvega slovenskega filmskega zapisa Karol Grossman, skladatelj in glasbeni pedagog Slavko Osterc, teolog in publicist Matija Slavič, pesnik in dramatik Cvetko Golar, akademski slikar Ante Trstenjak in mnogi drugi, danes še živeči in aktivni na različnih znanstvenih in strokovnih področjih. Gotovo je, da je Prlekija lahko ponosna na prispevek svojih rojakov na različnih področjih. Prleščina je med težje razumljivimi slovenskimi narečji. Tako pravijo drugod po Sloveniji. Obvladate »prleško güčaje« ali morda le kakšno besedo? Prleško narečje oz. prleščina mi na ravni razumevanja ni tuja, za »güčaje« pa bi potreboval kar nekaj vaj. Prleščina je lepa, pojoča in tako nevsakdanja govorica, da kar pritegne radovedno uho. Tudi sosedje čez Müro so bili inovativni in pridni skozi svoj zgodovinski razvoj, kar pomeni, da so ljudje na dveh relativno majhnih, a z reko ločenih zaokroženih območjih prispevali kar dve narečji (od skupno 46), kar daje nacionalnemu jeziku posebno težo. Maja Klemenčič BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 7 p en 31 MOJ STIL Jasna Djordjević (1978) 1. Predstavi ga/jih. Etiketa: hočeš nočeš te v očeh opazovalca umesti v določen vrednostni sistem, tako kot etiketa, ki jo nalepiš, da označiš, koliko kaj stane. Izziv: ustvariti iz obstoječega vedno nekaj individualno novega. Antimoda: antimodna usmerjenost, kljubuje času, ima svoje lastno individualno zorenje. 2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri uresničujejo? Kot otrok sem želela postati veterinarka. Potem sem nadaljevala kariero kot športnica in se prvič redno zaposlila na glasbeni televiziji. Toliko o sanjah in kam te pripeljejo. Presenečenjem ni ne konca ne kraja. Nimam se kaj pritoževati, čeprav sem zavila iz prvotne smeri. 3. Kaj bereš, poslušaš, gledaš … Nazadnje: Eleganca Ježa, Nick Cave in Leonard Cohen, animirani filmi. Zanima me vse, kar me pritegne na prvi pogled in me obdrži v nadaljevanju … zvok, stavek, scena, kompozicija. 4. Kako sprejemaš zmago in kako preneseš poraz? Oboje dokaj podobno. Nekako me je izučilo, da eno in drugo pride in gre. V periodičnih intervalih. Brez poraza ni zmage in obratno. 5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ odnose z njimi? Tisti, ki jih lahko po več letih meni nič tebi nič pokličeš in se z njimi od srca nasmejiš, kot da si se nazadnje slišal včeraj. Malo premalo se v zadnjem čase temu posvečam ... če že, potem po facebooku. 6. 5-krat najljubše? Barva: modra, dan v tednu: petek, blagovna znamka: keksi Plazma, pijača: voda, cvet: mak. 7. Verjameš zvezdam in ali smo v vesolju sami? Da, sem dokaj vraževerna. Če smo sami? Ne, nekako bi bilo malo »neumno«. Ali pač ... 8. Tvoje sanjsko in tvoje še neuresničeno potovanje? Življenje samo. Še vedno traja in se kar ne neha. Če mu le znaš prisluhniti, te bo vedno znova presenetilo. 9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli ne zarjavi … Aaa! Od tu torej toliko veselja do nerjavečih kovin. 10. Če bi posneli film o Milanu Kučanu, komu bi dodelili vlogo dr. Franja Tudjmana? Če bi Milana Kučana igral Slovenec, potem bi njega moral verjetno Hrvat. … Sobočanka iz Murskih Črnec, živeča v Ljubljani, ki z vedno enakim ponosom in zanosom dá na znanje, da ima njen genski zapis za sabo nekaj sto kilometrov dolgo pot iz srčike »brdovitog Balkana«. Njeno življenje je zapisano duhu, telesu oziroma gibanju. Tako v športnem, duhovno razgibalnem kot glasbenem smislu. Kot nekdanja reprezentantka Slovenije v ritmični gimnastiki je že v rani mladosti povezala našteto. Danes kot sodnica povezano opazuje, ocenjuje in nagrajuje. Vmes pa kot eden izmed slovenskih veznih členov skrbi, da največja svetovna glasbena televizija MTV na področju nekdanje skupne države deluje, kot se spodobi. Nič čudnega, da ti Jasna ostane v spominu kot večno nasmejano dekle, polno energije. julij 2010 7 Vitomir Kaučič (1976) … akademski slikar iz Krištanec, ki se je zapisal amaterski filmski produkciji. Če bi prave okoliščine njegovemu zanesenjaštvu dale priložnost, bi verjetno levi prilastek amaterski brž izginil, a dvomiti o tem, da Vitomir ne bi ostal še naprej zvest grozi, krvi, groteski pa tudi burleski, nima smisla. Med tem ko od jeseni do pozne pomladi uči osnovnošolce osnov vihtenja čopičev in drugih pripomočkov za likovno izražanje ter jim »odpira« drugačen pogled v svet, šolske počitnice izkoristi, da posname film. Četrti po vrsti Vinopirji: Ledena trgatev je bil premierno prikazan te dni na Grossmanovem festivalu filma in vina, kot se za naslednika – someščana prvega slovenskega filmarja spodobi. 1. Predstavi ga/jih. Rad delam stvari po svoje, ne da bi se pri tem pretirano afnal. Kar se cunj pa tega tiče, ne kompliciram preveč, bolj pazim na to, da sem lep slečen. 2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri uresničujejo? Ne, niso se. A mi poklic, ki ga opravljam, omogoča, da si uresničim veliko takih želja. 3. Kaj bereš, poslušaš, gledaš … Berem Fevre Dream Georga R. R. Martina. Pred tem sem Krizo Marka Mihelinca in Velimirja Grgića, verjetno ju kmalu srečam na Grossmanu. Za informacijo: Velimir v filmu Jeagermeister II, ki ga je posnel moj brat Darjan, igra kavboja Četnika. Poslušam skladbe Sama Tepeža (Niomas project), prispeval je tudi glasbo za moj novi film. V kinu sem nazadnje gledal Iron Man 2, ki mi je bil okej. Drugače sem fan bratov Coen, Davida Lyncha pa Davida Cronenberga. Na televiziji pa nestrpno pričakujem The Game of Thrones, ki štarta 2011 na HBO. 4. Kako sprejemaš zmago in kako preneseš poraz? Zmag se ne veselim preveč, jemljem jih kot nekaj samoumevnega. Sem slab poraženec in tistim, ki me porazijo (kar je sila redko), povzročam veliko gorja. Pozneje ponavadi obžalujejo, da so si drznili zmagati. 5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ odnose z njimi? Moji prijatelji so lepi, talentirani in brihtni ljudje, ki jih pritegnejo moji projekti. Ko ne delamo nič pametnega, pijemo in si delimo komplimente. 6. 5-krat najljubše? Barva: rdeča, dan: nedelja, ker nerad delam, blagovna znamka: Heckler & Koch, pijača: Roškarjev šipon, cvet: ta, na katerem trenutno stojim. 7. Verjameš zvezdam in ali smo v vesolju sami? Ne, astronomija mi je ljubša od astrologije. Ne obremenjujem se s stvarmi, ki so onstran mojega izkustva. 8. Tvoje sanjsko in tvoje še neuresničeno potovanje? Združene države Amerike z Ameriškimi bogovi Neila Gaimana kot vodnikom. Sanjajo pa se mi bolj bedarije. 9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli ne zarjavi … Mogoče ne zarjavi, crkne pa. Dobro, da je tako. 10. Če bi posneli film o Milanu Kučanu, komu bi dodelili vlogo dr. Franja Tudjmana? Sebi. Enkrat sem sanjal, da sem Franjo, zelo me je pekla vest. Sanje so bile bolj moraste. Mislim, da bi se lahko dobro vživel vanj. Imava dosti skupnega. BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 8 8 julij 2010 Legende D ecembra (14.) bo minilo 70 let od še vedno v tančico skrivnosti zavite smrti katoliškega duhovnika in politika dr. Antona Korošca (1872, Biserjane–1940, Beograd), osebnosti, ki je bila tako med smrtno agonijo habsburške monarhije kot med dramatičnim rojevanjem prve Jugoslavije sinonim za slovenski narod. »Dr. Anton Korošec je umrl od srčne kapi zadet 14. decembra 1940 v Beogradu na svojem stanovanju v Ulici kralja Milutina ... Zjutraj sta ga njegov dolgoletni brivec in osebni sluga našla v postelji – že v globoki nezavesti. Naglo so prihiteli trije zdravniki, ki so vse poskušali, da bi rešili dragoceno življenje; a vsi napori so bili zaman.« (Andrej Farkaš: Dr. Anton Korošec, Mladinska založba v Ljubljani, 1941.) « ... ali je umrl decembra 1940 v Beogradu naravne smrti, zaradi odpovedi srca; so ga zastrupili na Pavlovem dvoru srbski nacionalisti ali komunisti v ilegali?« (Miroslav Slana Miros: Oživitev dr. Antona Korošca, Oče domovine na tehtnici, Založba za alternativno teorijo, Maribor 1991.) »Končni obračun med Korošcem in večino vladnih ministrov je preprečila njegova smrt ob koncu leta 1940. Zaradi zaostrenih odnosov med vodilnimi jugoslovanskimi politiki se je marsikje porodil sum, da je šlo za prikrito eliminacijo oziroma zastrupljenje (za t. i. sladko smrt). Toda fantastičnih govoric o nenaravnih vzrokih za njegovo dokončno slovo nikoli ni bilo mogoče podpreti s kakšnimi otipljivimi dokazi.« (Igor Grdina: Anton Korošec na večer življenja, Časopis za zgodovino in narodopisje 2–3/2006.) Da naj bi tik pred smrtjo izgubil dobršen del svoje Dr. Anton Korošec (1872, Biserjane–1940, Beograd) elastičnosti, čeprav se je od vstopa v politično areno vseskozi odlikoval kot odličen taktik, da je zaradi ideoloških predsodkov – »verjetno pa tudi zaradi vse hujše oslabelosti, ki je bila posledica težke sladkorne bolezni« – postal žrtev fiksne ideje, da se je Jugoslavija prisiljena čim prej in čim popolneje vtiriti v nemško orbito – tako se o Korošcu izreka zgodovinar Grdina. V Beogradu je bil »lepi Tonček« O dr. Korošcu je na dan njegove smrti v svoj osebni dnevnik zapisal eden od srbskih radikalcev Milan Jovanović Stoimirović: »Korošec umire u 68-oj godini. On umire od šećera, od preteranih uživanja za stolom (a neki vele: i od onih u postelji). U svakom slučaju njegova smrt pogađa i katoličku, i jugoslovensku, i konservativno stvar. On je umro pre vremena, pošto je pojeo sam sebe ... Korošec je umrl v 68. letu, menda naj bi umrl zaradi sladkorne bolezni, pretiranih užitkov za mizo, nekateri pravijo, da tudi tistih v postelji. V vsakem primeru je smrt prizadela tako katoliško kot jugoslovansko in konzervativno javnost. Umrl je prezgodaj. Koristen je bil tudi za radikalce, z njimi je sodeloval posredno, vedno v rokavicah in osebno korektno. Bil je duhovnik, ni pa bil svetnik. Najbolj pomembno je, da je bil človek »čistih rok« in mu v tem pogledu nihče ne more ničesar očitati. V materialnem pogledu je bil zgleden minister. Pred 20 leti je prišel v Beograd, zdrav, svež, moralno čist, z nazivom, ki so mu ga dale slovenske ženske, namreč 'lepi Tonček'. V Beogradu pa je postal ponočnjak, p en Slovenski velemojster gurman, ženskar in samovoljnež, njegov vpliv se je povečeval glede na to, da je bil vedno manj obziren, vedno bolj bolan in star.« V leta 1822 zgrajeni hiši Koroščevih, po domače Bižikovih, v Biserjanah 20 pri Svetem Jurij ob Ščavnici, domačin Ludvik Ketiš, ki ima iz Koroščeve zapuščine marsikaj ohranjenega, komentira sodbo srbskega radikalca rekoč, da je bil tudi Korošec krvav pod kožo, da ni nič nenavadnega, če je bil rad v družbi čednih žensk in deklet, in da je rad dobro jedel in pil. »Je pač bil in ostal pravi Prlek,« pribije. Že pokojna Sinkova Pepika, žena Koroščevega nečaka, ki se je leta 1943 primožila v Koroščevo rojstno hišo, na kateri je od 17. marca 1991 spominska plošča, je o Koroščevi radoživosti povedala: »Slišala sem o tem, slišala, toda kaj je res in kaj ne, ne vem. Dr. Korošec je bil lep gospod, zmeraj gosposko oblečen in ženske so ga rade videle.« Da je menda Korošec domala po božje častil materinstvo, da je imel v spalnici uokvirjeno Mater božjo in svojo mater in da je ravno spoštovanje materinstva pritegovalo njegovo posebno pozornost do slovenskega ženskega sveta, čeprav so si to nekateri zlobno predstavljali po svoje, veleva glas ljudi. Na to, da naj bi nežnejši spol norel za njim, napeljuje časnikarski zapis iz leta 1918, ko je svoje zaupanje takratnemu »voditelju slovenskega naroda, načelniku Jugoslovanskega kluba dr. Korošcu«, v Ljubljani s preko 200.000 podpisi izrazilo »ljubljansko ženstvo«. Publicist Slana objavi: »Slovenska dekliška in ženska srca so gorela za Korošca zavoljo njegove zavednosti in trdne osebnosti ... Korošec kot politik ni lovil žensk na oblečeno pornografijo in playboyevstvo ... Občudovanje ženske je bilo v njem duhovno poglobljeno in narodnostno plemenito, gentlemansko ... Bil je moški v plemeniti čustvenosti, zato je znal podoživeti tudi lepoto ženskosti.« Fotografija iz knjige Oživitev dr. Antona Korošca Povsod je veljal za gospoda Užival je v družbi lepih žensk. 32 Menda takrat, ko je bil še Bižikov Tonček – kot pripoveduje Ketiš –, nič ni kazalo na to, da bo nekoč »dihala iz njegovega nastopa neka gospoščina, voditeljska gospoščina« (Ahčin). Njegov prijatelj, prav tako duhovnik, pisatelj Franc Saleški Finžgar, je v svoji avtobiografiji z naslovom Leta mojega popotovanja o Korošcu ugotovil: »Naj je bil še tako ljub, prijateljski, skromen, darežljiv, naj je bil v uradu, med političnimi zaupniki – kjerkoli: bil je gospod. Celo v zunanji formi Na narodnem taboru v Črenšovcih 11. septembra 1938 je, skoraj bi rekel, do ničemurnosti pazil na to. Naj je bil s krivčki za klobukom, naj je bil v kaplanskem talarju ali v svečani obleki za na dvor, vedno je bil gospod.« Najbolj temeljito je Korošca v obdobju, ko je ta bil državnozborski poslanec na Dunaju, v svoji doktorski tezi – ubranil jo je na filozofski fakulteti dunajske univerze – obdelal koroški Slovenec dr. Feliks J. Bister. Ta je leta 1992 izšla pri Slovenski matici »prevedena v literarni jezik«, izvirni tekst v nemščini je izšel tri leta pozneje pri ugledni dunajski založbi Böhlau pod naslovom Majestät, es ist zu spät – Veličanstvo, prepozno je. »Najbrž tega stavka Korošec ni tako izrekel, povzema pa vsebino pogovorov jeseni leta 1918, ko je bilo popolnoma jasno, da je razpad Avstro-Ogrske definitiven,« razloži Bister. Tako on kot večina Koroščevih preučevalcev navaja, da prihaja z nekdanje »notranje državne meje« med Avstrijo in Ogrsko cela vrsta uglednih znanstvenikov, umetnikov, cerkvenih in javnih delavcev, kot so bili Franc Miklošič, Božidar in Anton Raič, Stanko Vraz, Fran Ksaver Meško, Edvard Kocbek, Jakob Missia in številni drugi. Ponos na svoj kmečki stan, »ki ohranja državo, prestol in oltar«, na katerem je Korošec zidal narodno zavest, Bister ilustrira z udarnimi Gregorčičevimi stihi: »Kar mož nebesa so poslala, / Da večnih nas otmo grobov, – / Vse mati kmetska je zibala, / Iz kmetskih so izšli domov.« Pravijo, da si je Korošec za dediščino izgovoril samo vinograd, medtem ko je hišo in kmetijo prevzela njegova sestra Marija. Slavni rojak je namreč kot minister rad prihajal s prijatelji in znanci iz Beograda, Zagreba ali Ljubljane domov, zlasti poskušat dobro domačo kapljico. Zarota molka, ki je dese- tletja po drugi vojni vladala o Korošcu – predvsem v njegovih domačih krajih –, je bila prekinjena šele v 90. letih, ko so v Mariboru organizirali prvi znanstveni simpozij, kot rojak je rehabilitacijo doživel leta 2006, ko so mu pri Svetem Juriju ob Ščavnici odkrili spomenik in pripravili še eno temeljito osvetlitev. Od takrat se po navedbah vodje simpozija prof. dr. Marka Jesenška z osebnostjo, o kateri naj bi v beograjskem parlamentu govorili, da »ka- izvoljen v avstrijski državni zbor in ostal poslanec do razpada večstoletne »črnožolte« monarhije, od branja majniške deklaracije 30. maja 1917, ki je zahtevala združitev vseh južnih Slovanov v eno državno enoto v okviru avstro-ogrske monarhije, v vlogi vodje južnoslovanskih poslancev, združenih v jugoslovanskem klubu v dunajskem državnem zboru, do izvolitve za predsednika takrat najmočnejše slovenske politične stranke SLS, kar je ostal do Briljanten retorik kor koli obračaš, pop vselej dobi«, skoraj nihče več ne ukvarja. Z močnimi koreninami v Sloveniji Da se nekatere znamenite prleške rodbine, kot npr. Koroščevi in Krefti, ki so bili sicer dobri sosedje, niso najbolje razumele, je znano. O tem krožijo anekdote, zanimiva je tista o obiskih dr. Korošca s spremstvom, ko se je navihan Koroščev nečak Ivan s pletenkami napotil po vino h Kreftovim, čeprav so imeli vino doma. Staremu Kreftu naj bi zafrkljivo dejal: »Naj vsaj pijejo to vaše vino, če se že drugače ne razumejo z vami.« In so ga srkali, Korošec in njegovi sotrudniki, ne da bi vedeli, čigavo je. Koroščev življenjski lok se je vzpenjal od mladostniških časov doma do dunajskega obdobja, ko je bil leta 1906 smrti, od ustanovitve države SHS – o tem je 29. oktobra 1918 izdal razglas Narodni svet v Zagrebu pod vodstvom Korošca – do izjemno bogate politične kariere v Beogradu, kjer je kot takrat najbolj vplivni slovenski politik oral ledino slovenske državotvornosti in prebujal slovensko državotvorno tradicijo. Njegova kariera je segala od predsednika jugoslovanske vlade – ta se je obdržala 157 dni – do konfiniranca leta 1933 v Vrnjački Banji, Tuzli in na Hvaru – skupno je bil v konfinaciji 21 mesecev – in notranjega ministra, predsednika senata in nazadnje prosvetnega ministra. Med najhujšimi preizkušnjami je bila internacija, kamor so ga pregnali iz Slovenije, ker se ni strinjal z obstoječimi političnimi razmerami oziroma sta on in SLS, ki je bila v letih 1930–1934 v opoziciji, s slovensko dekla- BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 9 p en 33 julij 2010 9 v spletkah beograjske čaršije Z ministrskim predsednikom Dragišo Cvetkovićem, ta je prvi z leve. racijo zahtevala avtonomno zedinjeno Slovenijo ne glede na vse imperialistične meje. Do vzpostavitve avtonomne slovenske državnopravne enote v prvi Jugoslaviji ni prišlo, temu cilju pa se tudi načelno nista nikdar odrekla. »O, vi politični otročiči, ki mislite, da ima Slovenija deset milijonov prebivalcev! Kako preudarno moram ravnati, da dosežem, kar dosežem. In če priborim drobtino vam, jih pride celo krdelo z juga in vsak hoče kar cel hleb!« se je na očitke prijatelja, pisatelja Finžgarja, da bi bilo lahko marsikaj drugače, odzval takratni jugoslovanski notranji minister. Stranka mu »je bila isto, kar je vojskovodji vojska. General v boju toliko pomeni, kolikor ima za sabo zanesljivih bajonetov. Politik v političnem boju toliko šteje, kolikor ima zavednih in zvestih pristašev in volivcev. Tega se je dr. Korošec vedno in živo zavedal in kljub velikim osebnim političnim uspehom, ki jih je žel, nikdar ni izgubil izpred oči, da bo trdno stal v Beogradu le, če bo imel močne korenine v Sloveniji.« (Ahčin) Državnik v talarju Duhovnik Korošec je dnevni in strankarski politi- ki začel služiti najprej kot časnikar – zanimivo je, da se je imel v javnem življenju tudi za časnikarja in bil do smrti član stanovske časnikarske organizacije –, nato kot poslanec; s službo študijskega prefekta v Marijanišču v Mariboru je 1. maja 1898 prevzel tudi vodenje uredništva tednika Slovenski gospodar, osrednjega glasila katoliškega konservativnega tabora v Spodnji Štajerski v obdobju 1867–1941. Tam je objavljal že kot gimnazijec, poročal je o političnih shodih in zadružnih srečanjih. Leta 1896 je v uvodniku Kje so pijavke razčlenil splošni položaj kmečkega stanu in ugotovil, da za klavrno stanje kmetov niso toliko krivi davki in naravne ujme, ampak veliko bolj posredniki, ki nesramno mešetarijo s poljedelskimi pridelki. Časnikarsko delo mu je pomenilo odskočno desko v politiko. Septembra 1901 je bil zaradi dveh člankov obsojen na šest tednov zapora, a je bila obsodba po cesarski amnestiji spremenjena v denarno kazen tisoč kron, ki jo je plačalo katoliško društvo. Leta 1902 je najprej neuspešno skušal priti v štajerski deželni zbor, potem se je posvetil študiju, ki ga je končal z doktoratom iz bogoslovja na graški univerzi. Poleti 1906 se je med tretjim katoliškim shodom v Ljubljani pridružil Ivanu Šušteršiču in Janezu Evangelistu Kreku. Na volitvah 1906 je bil kot poslanec splošne kurije izvoljen v avstrijski državni zbor, v katerem je ostal do razpada habsburške monarhije. V vlogi poslanca – najprej na Dunaju, nato v Beogradu – je nastopal na številnih shodih in udeležence navduševal s svojo retoriko. »Seveda, mi nosimo kolar, naj bodo prepričani naši nasprotniki, da nam kljub talarju teče po žilah ista vroča slovenska kri, da nosimo tudi in še bolj ljubeče srce do svojega naroda. Tudi v nas živi ljubezen do naroda,« je odgovarjal na očitke nasprotnikov glede duhovniškega poklica. Akademik prof. dr. Anton Trstenjak, ki ga je osebno poznal, je večkrat poudaril, da Korošec ni bil strankar, ampak predvsem državnik, da ni bil klerikalec, čeprav je bil na čelu stranke, ki je imela v političnem življenju tako ime. Spomnil je, kako je Korošec v dijaškem semenišču v Mariboru zavrnil posamezne duhovnike, ki so izražali želje po visokih političnih funkcijah: »Gospodje, pustite politiko pri miru, politika ni za duhovnika.« Teolog, prof. dr. Ivan J. Štuhec, opozarja, da »je z današnjega zornega kota in tudi v skladu z dokumenti družbenega nauka Cerkve, ki so izšli v času Koroščevega življenja, politično angažiranje duhovnikov v dnevni in strankarski politiki vprašljivo. Korošec sam svoje politično delovanje opravičuje z ljubeznijo do naroda in z dejstvom, da je tudi duhovnik Slovenec. Dejstvo, da so duhovniki bili ključni nosilci funkcij pri SLS, je v dejanjih demantiralo teoretično stališče, da stranka ni podaljšana roka cerkvene hierarhije. Slovenski politični katolicizem in nasploh slovenska politična scena ostaja vse v naš čas obremenjena s tem dejstvom.« pristno očetovsko vez med Slovenci in monarhijo« in »s svojim krščansko socialnim gibanjem Slovence uvedel v politiko, katere glava je bila Cerkev, duša katoliške ideje, srce pa volja. Da bi organsko poenotil svoj rod, mu je s prstom pokazal na sovražnike: protestante, socialdemokrate, liberalce in Žide.« Za Balažica je bil Korošec »edini slovenski velemojster v igrah beograjske čaršije, se zavzemal za večjo slovensko avtonomijo, hkrati pa prakticiral polovičarsko-avtoritarni katoliški korporativizem, pa tudi antisemitizem mu ni bil tuj«. Koroščev biograf Ahčin trdi, da »se je tudi na najvišjih mestih, ki jih je dosegal, vedno v prvi vrsti čutil duhovnika. Kot notranji minister je včasih rekel: Po teh sredstvih (brutalnih ali krvavih) jaz ne bom segel, saj sem vendar duhovnik ... je posebno pozorno zasledoval delovanje prostozidarjev in komunistov ... Masone je smatral za glavno tajno silo v Jugoslaviji in je njihovo moč zelo visoko ocenjeval ... bil je izrazit monarhist ... čisto gotovo iz svojega globokega jugoslovanskega prepričanja in iz ljubezni do Jugoslavije, za katero je bil prepričan, da ji je dinastija vsaj v prvih desetletjih njene rasti potrebna ... Kdor je hotel pobijati masonstvo, je moral udariti tudi po komunistih in obratno. Korošec je storil oboje. Kot notranji minister je imel komunizem za zelo nevarnega sovražnika.« Kronisti z juga nekdanje skupne države o človeku, ki je bil ob zedinjenju leta 1918 v Srbiji najbolj popularen nesrbski politik, navajajo, da »je bil za Jugoslavijo, a ni nikoli poudarjal le jugoslovanstva, da je bil politik velikega formata, ki je bil po svojih sposobnostih ustvarjen za večjo deželo, kakor je bila Slovenija, in pomembnejšo državo, kakor je bila Jugoslavija, ter da mu je bilo v jugoslovanski kraljevini dovoljeno vse – kot človeku, V protokolarni ministrski obleki katerega se pač ne more pogrešati.« Imel je osebne stike s prekmurskimi narodnjaki – imenovali so ga »drugi Kocelj« –, na njegovi novi maši 1895 so bili skoraj vsi narodno zavedni prekmurski duhovniki, leta 1925 je skupaj s SLS in voditelji iz Prekmurja preprečil zahtevo Stjepana Radića »po združitvi Prekmurja s Hrvaško«. Bil je častni občan Ljubljane in kar 322 takratnih slovenskih občin, imenovali so ga za častnega doktorja znanosti slovenske univerze, množično so ga prosili za krstnega in birmanskega botra. Zlovešča prerokba se je uresničila Zadnji dosežek enega od najbolj karizmatičnih in svetovljanskih Prlekov, na katerega naj bi menda večkrat pripravljali tudi atentat, je bil, da mu je Tretji rajh zaupal, čeprav ni bil niti malo prijazen do nemške manjšine v Jugoslaviji; prav tako je pri rojakih uspel vzbuditi občutek, da ima vse niti v rokah. Menda ga je prijatelj Finžgar slišal napovedovati, da bo po njegovi smrti prišlo do splošnega razsula. Svojim naslednikom, ki so v njem videli politični program in ime odrešitve, očitno ni zaupal. Že leta 1934, ko je bil v izgnanstvu na otoku Hvaru, je na katoliške akademike naslovil program, izražen z besedami Bog, narod, država, ki jo imajo za njegovo duhovno oporoko. Koroščev hrvaški kolega Vladko Maček je v svojih spominih o njem zapisal, da je bil dober slovenski patriot in da je slutil strašno katastrofo, ki bo zadela predvsem slovenski narod, če bodo Nemci nad njim na silo uresničili svoje ideje. Imel je srečo, da je umrl, še preden bi s svojimi očmi videl katastrofo, ki jo je predvidel s svojo intuicijo. Menda je nameraval v soboto, 14. decembra, odpotovati v Slovenijo, zato naj bi dan prej po telefonu spraševal v Ljubljano o vremenu. Toda po tem, ko se je malo pred polnočjo vrnil z ogleda operne predstave Pikova dama v beograjski operi in legel k počitku, se ni več zbudil. Penep arhiv družine Ketiš Dovoljeno mu je bilo vse Kaplan je bil le prva tri leta na Sladki Gori pri Ponikvi in v Marenbergu. Štuhec sklene, da je bil Korošec predvsem politik in aktivist, manj pa teolog in duhovnik. »Imel je versko distanco do politike kot sredstva za doseganje zemeljskega miru in socialne pravičnosti. Čut za socialna vprašanja si je izoblikoval že med študijem teologije, znotraj obstoječih družbenih razmer je kasneje postal zavzet borec za avtonomijo Slovenije. Če politiko razumemo kot umetnost možnega, jo je Korošec odlično obvladal.« Politolog dr. Milan Balažic meni, da je nadaljeval politiko »prvega pravega slovenskega nacionalnega voditelja Janeza Evangelista Kreka, ki je slavil Umrli državnik v duhovniški opravi v beograjskem stanovanju, pokopan je na ljubljanskem Navju. BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 10 10 julij 2010 p en 34 Lahko ponosni na vse, kar smo Slovenci dosegli Lojze Košorok Slovenija - Avstralija - Slovenija V Sevnici rojenega Lojzeta Košoroka je otroštvo pod nemško okupacijo zaznamovalo za vse življenje. Takrat se je bilo za slovenstvo treba boriti. Po srednji kmetijski šoli v Mariboru se je devetnajstleten izognil vojaščini tako, da je odšel čez mejo v Italijo, kjer je pristal v centru za prebežnike. Po skoraj dveh letih se je napotil v Belgijo in tam ostal šest let. Pot ga je vodila naprej v Avstralijo k bratu. Njegov duh, vedno žejen znanja, ga je spodbudil, da je postal knjigovodja na potovalni agenciji. Tako je prepotoval velik del sveta. Z Marijo Ružman z Gibine, ki je postala njegova žena, se je Lojze spoznal v Sydneyju. Ves svoj prosti čas sta desetletja namenjala širjenju slovenske kulture na najmanjši celini. Lojze se je izkazal tudi kot novinar pri slovenskem radiu in časopisu v Avstraliji. Med Slovenci je veljal za človeka za vsako pomoč in priložnost. Leta 2003 sta se Košorokova preselila na Gibino, v hišo, ki sta jo gradila. Tokrat sem Lojzeta obiskal v njegovem ljutomerskem sodobnem stanovanju, kamor se je preselil pred kratkim po izgubi svoje žene. Marija je umrla prejšnje leto in počiva na razkriškem pokopališču poleg svojih staršev. Del svoje bogate knjižne zbirke o Slovencih v Avstraliji, ki jo je upokojen potniški agent dal pripeljati v domovino, je doniral NUK-u v Ljubljani, del pa ljutomerski knjižnici in njeni izpostavi na Razkrižju. Škatle z dokumenti in časopisnimi izrezki o Slovencih v Avstraliji pa je poklonil ljubljanskemu etnografskemu muzeju. Po upokojitvi sta se z ženo preselila na Gibino. Zakaj pot nazaj? To je ljubezen do domovine. V Sloveniji sem doma. Nekakšnega patriotizma sem se naučil že med vojno. Zato sem ostal povsod trden Slovenec. Drugi razlog je bila huda avstralska vročina. Zelo ste se trudili povezati Slovence v Avstraliji. Je bil za to kakšen poseben razlog? Z jezikom se človek identificira, kateremu narodu pripada, in kot pripadnik določenega naroda ima specifične skupne interese. Zato so prvi Slovenci, ki so prišli v Avstralijo, toliko bolj težili k svoji skupnosti in se začeli povezovati. Povezava je v izseljenstvu v prvem obdobju več kot nujna. Zaradi neznanja jezika se človek v tujem okolju počuti osamljenega, na vsakem koraku zapostavljenega, muči ga domotožje, trudi se na svoj način in plava proti toku. Zato je poznejšim doseljencem lažje, ker so rojaki pred njim že oblikovali nekakšno skupnost ali vsaj njene temelje. Kako je prišlo do povezovanja Slovencev v Avstraliji? Prvi zametki skupnosti, če jim lahko tako rečemo, so bila shajališča po parkih, gostilnah, pubih ob kozarcu piva. Kakor hitro pa si je sku- Lojze s fotografijo, na kateri sta Marija Košorok v ljubljanski narodni noši in Lojze Košorok v vlogi avstralskega šefa ceremoniala. Fotografirala sta se na drugi Kmečki ohceti v Wollongongu leta 1977. pina ekonomsko nekoliko opomogla, je začela misliti na nekoliko bolj organizirano skupnost. Tako se je že v prvih letih po prihodu prvih Slovencev v Avstralijo, še tako rekoč v taborišču, pojavil prvi laični časopis Slovenska kronika, takoj za njim verski list Misli, ki izhaja še danes, torej polnih devetinpetdeset let. Vi in vaša žena veljata za pionirja slovenske kulture v Avstraliji. Ste ponosni na delo Slovencev tamkaj? Upravičeno smo lahko ponosni na vse, kar smo Slovenci dosegli. Bilo je veliko lepih stvari, marsikaj ni bilo zabeleženo in je že utonilo v pozabo. Lahko pa bi dosegli še veliko več, če nas ne bi kdaj pa kdaj tudi razjedala naša slovenska bolezen – neenotnost. Sicer delo Slovencev v Avstraliji ovira tudi dejstvo, da so tako zelo raztreseni po vseh koncih in krajih te širne celine. Iti k slovenski maši ali na društveno prireditev sto kilometrov je povsem običajna, vendar ne vedno uresničljiva stvar. Je v Avstraliji domoljubno in narodno poslanstvo zares močno? Slovenska društva imajo v Avstraliji že lepo zgodovino in so primarno družabnega in kulturnega značaja, ki v veliki večini častno opravljajo to vlogo. Imajo veliko zaslug, da smo Slovenci opazni med številnimi etničnimi skupinami v Avstraliji, in z gotovostjo lahko trdimo, da posebej nekatera številčnejša opravljajo neprecenljivo delo za slovensko skupnost. Nekatera med društvi imajo prav impozantne stavbe s športnimi objekti, predvsem balinarskimi stezami, različna društva imajo razvite različne športne dejavnosti, prav vsa pa imajo dvorane za nastope, kuhinje z jedilnicami, učilnice, pisarne, skladišča in skoraj vsa premorejo tudi knjižnice. Večina društev ima tudi sekcije, kot so balinarska, lovska, ribiška, nekateri imajo pevske zbore, folklorne skupine, dramske sekcije in še marsikaj. Številna slovenska društva primarno skrbijo za tradicionalne prireditve in zabave, v njihovih dvoranah so proslave, dramske predstave, folklorni nastopi ter najrazličnejše druge prireditve in gostovanja domačih skupin ali iz domovine. Večina teh društev ali klubov dostojno opravlja svojo domoljubno ali narodno poslanstvo. V prednosti sta Sydney in Melbourne, ker sta najbolj številčni društvi. Kaj vse se tam dogaja? Vsa društva in verska središča skrbijo za različne redne in občasne prireditve, kot so na primer mladinski koncerti, proslave materinskih in očetovskih dni, kulturni prazniki in drugo. Po društvenih dvoranah in cerkvah vadijo in nastopajo pevski zbori, folklorne skupine, igralske družine, predvajajo slovenske filme, organizirajo gostovanja drugih skupin in ansamblov iz domovine in podobno. Prizadevne matere in žene so sebi, možem in predvsem otrokom šivale narodne noše, ki jih imamo zdaj kar veliko po vsej Avstraliji, nekateri pa so jih nabavili v domovini. Menda je bila vaša žena prava mojstrica za šivanje slovenskih folklornih noš? Slovenska noša in ples sta bila temelja njenega življenja. Moja žena, zaposlena v farmacevtski industriji, je bila znana po tem, da je šivala slovenske noše. Otroke slovenskih staršev pa je učila plesati slovenske plese. Ob slovenski kulturi med kenguruji moram omeniti še druga dogajanja. Tudi na odrih so Slovenci v Avstraliji odigrali kar lepo število slovenskih iger, med drugim Cankarjeve Hlapce in Levstikovega Martina Krpana. Literati so imeli svoje literarne nastope, pevci koncerte, likovni umetniki skupinske ali posamične razstave. Za velik del kulturnih dogajanj je zaslužna Slovenska izseljenska matica, ki je organizirala, posredovala ali gmotno podprla kulturna gostovanja med Slovenci v Avstraliji. Slovenske šole je tudi zalagala z učbeniki, knjižnice s knjigami, radijske urednike in voditelje pa z glasbenimi in drugimi gradivi. Kako da so Slovenci v Avstraliji ostali najbolj povezani z matičnim narodom? V nasprotju z argentinskimi Slovenci mi nismo imeli dovolj sposobnih ljudi, ki bi se mogli duhovno in kulturno sami napajati, zato smo morali imeti stike z matičnim narodom. Ta zveza je bila edina zelena veja, iz katere smo črpali svoje moči, da ne bi duhovno in kulturno še bolj ohromeli. Vmes pa smo si tudi sami sebi napravili veliko škode. Kako pa je poleg časopisa s slovenskim radiem v Avstraliji? Radijskih oddaj v slovenskem jeziku je v Avstraliji več. Vse so samostojne in v zasebnih rokah, razen oddaji v državnem omrežju v Melbournu in Sydneyju. Gre za šestdesetminutne oddaje v slovenskem jeziku, ki so redno na programu že šestintrideset let. Polurne radijske oddaje tedensko pa so v Melbournu, Geelongu, Milduri, Camberri, Adelaidi, Perthu in Brisbanu. Praviloma gre za kratkovalovno oddajanje, ki zajema določeno lokalno območje. Pomembno je poudariti, da jih voditelji oziroma napovedovalci pripravljajo povsem brezplačno, sami iščejo in pripravljajo informacije, ponekod pa jih po svojih močeh podpirajo tamkajšnja slovenska društva. Kako vi vidite prihodnost slovenske kulture v Avstraliji? Jaz je ne vidim več. Mogoče bo šlo še za eno generacijo, več pa ne. Zato, ker dotoka Slovencev iz Slovenije, ki bi se vključili v društva v Avstraliji, ni več. Bojan Zadravec BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 11 p en 35 julij 2010 11 Festival odprtega nasmeha trajal kar tri dni Vreme ni premagalo magije skupine Jinx Društvo za napredek kulture želi združiti mlade in izkušene glasbenike Daniel Balažic – kitara in vokal lendavske skupine Soundburst (nekdanji Khons) Dež nam ne bo pokvaril razpoloženja. Yeaaah! Skupina Jinx je širila dobre in čustvene vibracije. T okratni festival Open Smile Jam je potekal od minulega petka do nedelje oziroma ponedeljka zjutraj, če smo natančni. Open Smile Jam je zamišljen kot srečanje glasbenih skupin in posameznikov, ki si lahko na ta način izmenjajo izkušnje pri izvajanju in učenju glasbe. Jam pomeni igranje improvizirane glasbe v zvrsti bluza in džeza, zato ne preseneča dokaj veliko število povabljenih skupin, ki igrajo bluz. Toda ne gre pozabiti, da gre vseeno za festival, zato so ena od njegovih osrednjih točk koncerti gostov, že uveljavljenih glasbenih skupin. Tokrat so bili to Shabby Blues Band iz Madžarske, mariborska nagrajena skupina s področja metala I vs. I, ska punk reggae atrakcija Sell Out iz Kočevja in seveda priljubljena hrvaška zasedba Jinx. Njen nastop je bil celo jedro festivala, a glej ga, zlomka. Open Smile Jam ima od svojih začetkov leta 2004 že tradicijo, da mu včasih enega od večerov pokvari vreme, in ali ni bilo najslabše vreme ravno takrat, ko bi morala nastopiti skupina Jinx? Bilo je. Lilo je kot iz škafa, a ta zagrebško-dubrovniški bend bi po programu moral na oder v soboto ob 22. uri. In to je tudi storil! Dež? Koga briga. Ne člani skupine, ki so bili sicer pod streho, ne obiskovalci, nekateri pod šotorom pri točilnem pultu, drugi pod deževnim nebom, si niso pustili vzeti dobrega razpoloženja, ki ga je širila pevka Yaya s svojimi kolegi in hiti, kot so Tamo gdje je sve po mom, Ljeto in Ruke. »Pridite bližje, dež ne grize,« je pozivala Yaya in nekateri so jo celo ubogali. »That's the V petek ponoči nam je bilo še lepo. spirit!« bi rekel eden od glavnih junakov legendarnega filma Iztrebljevalec. Festival Open Smile Jam je ob koncu pospremilo nekoliko manj ljudi kot v soboto, kar je bilo razumljivo in kar je tudi čar tega simpatičnega festivala, ki si želi postati še veliko več. Ni pomembno, če ni večtisočglave množice, tisti, ki pridejo, si ne pustijo vzeti dobre volje. Obiskovalci imajo na voljo tudi delavnice, internet, športne igre, kampiranje … Ali vas zanima, koliko sta stala hrenovka v štručki in hamburger? 1,80 in 2,50 evra. Kaj pa vrednost bivanja v sproščujočem okolju starih hrastov nedaleč od Doline pri Lendavi? Neprecenljivo. Dobro vreme, prosim, postani del spomina naslednje leto tudi ti. T. K. Glavno, da sva skupaj. Vsi člani benda Sell Out so nastopili v enakih oblačilih. BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 12 12 p en julij 2010 Peter Novak iz Lendave Eksotično mesto na koncu Singapur Nekaj kilometrov nad ekvatorjem na površini četrtine Slovenije v tropskem okolju se razprostira moderno velemesto Singapur, za katerega bi lahko mirno rekli, da je čudež sodobnega sveta. To sem moral videti. Modreci v Chinatownu si ob igri krajšajo jesen življenja. Nekdanja angleška postojanka na zahodnem Pacifiku je bila strateškega pomena za Združeno kraljestvo, ki je od tod nadzorovalo dogajanja v zunanjem oceanu, kjer je stičišče Malajskega polotoka z indonezijskim otočjem in od koder je bilo nekoč le nekaj dni plovbe do Avstralije. Ob Singapur River, kjer so bila včasih kolonialna skladišča za tropske pridelke in začimbe, še stoji nekaj zgradb častitljive starosti, ki spominjajo na tiste čase. Za njimi se dviga bujno poraščena vzpetina, Fort Canning, obkrožena z džunglo nebotičnikov, kjer je nekoč stala trdnjava, od katere je ostal samo skromen kamnit slavolok z nekaj razvalinami in ostanki topovskih podlog. Vizirji teh so v davnih časih merili vzdolž Singapurske reke na nepovabljene tarče v zalivu Marina, kjer stoji danes znamenit mestni simbol, Merlion. Vzpetina z nekdanjo trdnjavo se počasi seseda in izgublja med morjem nebotičnikov, odkar je izgubila strateški pomen. Singapur – Merlion Tudi mlada Singapurka ne more brez … Bogata tropska kulinarika ponuja užitke slehernemu sladokuscu. 36 Znameniti singapurski lev ali Merlion je mitološko bitje, ki simbolizira burna in slikovita dogajanja na tem koščku Malajskega polotoka. Princ Malay naj bi namreč opazil na otoku leva, ki ga je potem poimenoval Merlion ali morski lev, po katerem je mesto dobilo ime, to pa je v malajščini pomenilo Singapur. Danes je to v svetovnem merilu najpopularnejši simbol mesta in državice. Ta simbolični devet metrov visok kip stoji v parku na obrobju zaliva Marina ob osrednjem poslovnem okraju s pogledom in brizgajočim curkom iz ust proti zalivu in predstavlja eno glavnih turističnih atrakcij mesta. Danes je Singapur teritorialno majhna državica z velikim bogastvom, ki ga predstavljajo koncentriran človeški potencial, veliko pristanišče in prav tako letališče, glavna logistična baza jugovzhodne Azije. Po osamosvojitvi od kolonialnega Združenega kraljestva se je Singapur le za kratek čas priključil Maleziji. Od leta 1965 je samostojen z nekaj čez šest tisoč kvadratnimi kilometri in okrog štirimi milijoni prebivalcev kitajske, indijske, malezijske in tajske narodnosti, ki so združeni pod simbolom »singapurskega leva«. Otroci so največji zaklad tudi v Singapurju in se že v zgodnji mladosti srečajo s kruto realnostjo vzgoje. Smrt za prekupčevalce z drogo Moderno letališče Changi premore kar štiri terminale in je nekakšna zračna vez z vsemi celinami za predel morske Azije. Letala prihajajo z vseh koncev sveta, tu pristajajo Airbusovi velikani 380 in tu se zbirajo indonezijski muslimanski romarji za potovanje proti Meki. In preden pristanejo vsa ta mnoga letala, marsikateremu potniku zaledeni kri v žilah, ko po naključju prebere listek, ki ga vsak potnik dobi na letalu, kjer piše z rdečimi črkami: »Smrtna kazen za prekupčevalce droge po singapurskem zakonu.« Uradniki so pri preverjanju dokumentov dosledni, tukaj se nič ne prepušča naključju. Nasmejani obrazi v drugi vrsti potem poskrbijo za prijetno vzdušje na tem najsodobnejšem azijskem letališču, kjer čutiš vonj pragozda, kjer se med stenami pretakajo slapovi in kjer vsepovsod lezejo kvišku tropske ovijalke ter se razcveta na tisoče tropskih cvetic. Potem poskusiš srečo pri bankomatu, po vpisani številčni šifri se čez cel zaslon izpiše tvoje ime in te nagovori prijazen glas z navodili, kako najhitreje do svojega denarja. Šele ko stopiš s šopom singapurskih dolarjev skozi drsna vrata proti taksijem, začutiš tropski udar vročine in vlage, začutiš ekvator in vonj južnih morij, ki obdajajo ta ščepec malajskega polotoka. Prijazni taksist v belem mercedesu vljudno pozdravi, vpraša, ali si prvič v Singapurju, in šele nato ti zaželi dobrodošlico, potem pa že drvimo pod krošnjami tropskih dreves med cvetličnimi nasadi po široki aveniji proti mestu, ki mu lahko pravimo tudi azijski čudež. V mestu nas presenetijo: red, disciplina, čistoča, čeprav živi tukaj na kupu čez štiri milijone mešanih prebivalcev našega planeta, od katerih so zagotovo najštevilčnejši Kitajci. Orchard road je zakon Glavna avenija, kjer so prestižne trgovine in hoteli, seka mesto na južni in severni del. Tu se drenjajo množice, tu se trguje, tu se mešajo ljudstva in rase našega planeta. Če nisi obiskal Orcharda, nisi videl Singapurja. Tudi tu vlada zakon reda in čistoče. Pustimo tisto o »čigumijih« pa o cigaretah, Merlion – singapurski lev, simbol mesta v zalivu Marina nikomur ne pride na misel, da bi odvrgel na cesto nekaj, česar ne potrebuje ali mu je trenutno odveč. Med temi množicami namreč ni videti ne komunalnih redarjev ne policije. Pogled na izložbe prestižnih trgovskih centrov, kot je tukaj Paragon, ki gosti Luisa Voitona, Prado, Guccija, Aignera, Miu Miu, kaže dovršenost in kompleksnost med tropskimi nasadi, kot bi bilo že vse postorjeno. Vse je na svojem mestu, vendar se izza vogalov in iz ozadja sliši škripanje žerjavov in udarjanje pnevmatskih kladiv, ki poganjajo kvišku vedno nove, vse bolj smele in drzne arhitektonske oblike tukaj na Ochard road. Na terasah prestižnih hotelov, kot so Mariott, Le Meridien ali Pan Pacific, se v pravih botaničnih nasadih dolgočasijo petičneži in opazujejo človeško mravljišče globalnega potrošništva. Prodajalci elektronike čakajo na stopnicah na potencialne žrtve svoje predvsem najnovejše foto- in »videomašinerije«. Za povprečnega Nikkona ti ponujajo najprej samo barvni filter, da te zvabijo v prodajalno, in potem zlahka opravijo s teboj in z drugimi naivnimi turisti, ki se niti preveč ne upirajo dokaj ugodnim cenam vrhunske fotoin videotehnike, mamljivim Ptičji park Jurong je pravo doživetje. ponudbam s »tax free« in še s popustom na Credit card. Ni kaj, ponudba je več kot dobra, pa je vse skupaj videti dokaj legalno, skoraj brez dvomov, da bi si kdo privoščil utajo davka v deželi, kjer so še kako aktivna vešala za zakonske prestopnike. Nekateri trdijo, da je v Singapurju diktatura, spet drugi pa, da država poskrbi za vse, kar potrebuje sodoben človek, ki pa ji mora to pač vračati s svojo marljivostjo za skoraj skromno plačilo. Plače so namreč nižje od slovenskih, ker pač vlada zakon ponudbe in povpraševanja. Delovne sile, tudi visokokvalificirane, je na pretek, zato je boj za vsakdanje preživetje toliko bolj neizprosen. Glede socialnih transferov pa nisem prepričan, ali sploh obstajajo. Taksist Dujan Taksiji so najmnožičnejše in poceni prevozno sredstvo po mestu in njihovi vozniki so v glavnem Kitajci. V središču mesta so postajališča za taksije, kjer potniki čakajo v vrsti. Taksist Dujan je Indonezijec, eden od tisočih starejših možakarjev, ki je že nestrpno krilil z rokami ženski druščini, ko se je dokaj obotavljajoče spravljala v taksi BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 13 p en 37 julij 2010 Malajskega polotoka pred njim. Njegov srd se ni niti pomiril, ko sva k njemu prisedla jaz in Arpad. Kar naprej je vpil, kako prezira ženske, ki čvekajo in delajo samo zgago v prometu in mu tako odžirajo zaslužek, češ z njimi je vsepovsod križ. Naposled se nama le posveti z vprašanjem: »Sta Avstralca?« Teh je namreč tamkaj ogromno, saj je v Avstraliji zima. Da sva Evropejca je še razumel, o Sloveniji pa se mu ni kaj dosti sanjalo. Pravzaprav se niti nisva poskušala potruditi, da bi mu razložila, kje je Slovenija, navsezadnje smo za takšne itak vsi iz Rusije. Potem pa je začel kot iz topa niti ne preveč šaljivo: »Vi belci ste visoki moški, postavni, povsod ste poraščeni, bradati, imate velike penise, naše ženske sanjajo o takih moških. Mi pa smo majhni, gologlavi in golobradi, imamo majhne, pač nimamo takšne sreče kot vi! Od kod sta že rekla, da prihajata?« Potem pa sem rekel bolj za šalo, da iz nekdanje jugoslovanske republike, in s tem je bilo sodu izbito dno! Seveda je bil takoj v ospredju Tito, veliki lider. Laskal mu je in posebej poudarjal, da ga je imel čast videti kot vojak v Sukarnovi gardi v Džakarti, ko je jugoslovanski maršal priplul z modrim Galebom na obisk k indonezijskemu predsedniku. Z nostalgijo se je spominjal velikega sprejema in evforije, ki je vladala na malajskem in indonezijskem otočju, ko je prihajal na obisk jugoslovanski šef neuvrščenih, zagotovo pa ni nikoli vedel, da je njegova »radnička klasa« v socialistični deželi tam nekje v Evropi takrat tolkla revščino pod neusmiljeno diktaturo in se ji še sanjalo ni o Malajskem polotoku, Baliju, Lomboku in še mnogih drugih eksotičnih nebesih, kjer je maršal užival sadove socialistične revolucije in prirejal lumparije z njemu podobnimi monarhi. Pogled z visokega kolesa Avenija Orchard se nadaljuje z Bras Basah road mimo vladnih poslopij in fakultet singapurske Prestižni hotel Coptorne na Hawelock roadu Mošeja v arabski enklavi Mesto je kljub gosti naseljenosti največje gradbišče v Aziji. univerze proti zalivu Marina s slovitima Merlionom in Suntecom. Cvetlični vrtovi z megaorhidejami in številnimi granitnimi fontanami, obdanimi z nebotičniki, se vzpenjajo pod koprenaste meglice tropskega neba. Proti zahodu tik ob obali žalostno sivega vodovja neprijaznega oceana se s polževo hitrostjo obrača velikansko kolo z dvaintridesetimi kabinami v višave čez sto šestdeset metrov. S skrajne točke se v količkaj jasnem vremenu odstira pogled na celoten zaliv Marina in še naprej do indonezijske Sumatre. Spodaj čaka čez dvesto velikih ladij, naloženih s pisanimi zabojniki, na vstop v eno največjih pristanišč jugozahodne Azije. Proti poslovnemu središču na obali se bohoti pragozd žerjavov na največjem gradbišču v državi, kjer z osupljivo hitrostjo raste največji zabaviščni in igralniški kompleks v Aziji. Ves zaliv je eno samo gradbišče, ne enem koncu poglabljajo morsko dno za priveze več čezoceank z globokim ugrezom, na drugi strani pa rastejo rekreativni centri z vsemi oblikami jadralnega in veslaškega športa. Na poti proti velikemu kolesu se ne moremo izogniti pravi nemški pivnici Paulaner, kjer varijo in točijo prvovrstno bavarsko pivo v velike kozarce in kjer je vsak tretji kozarec zastonj. Na obrobju tega utesnjenega zaliva Marina se že sredi poletja pripravljajo na velik septembrski dogodek, ko bodo v nočni dirki gostili najdrznejše voznike formule 1, ko se bodo bolidi brenče zapodili med poslovnim novim centrom in starim mestnim središčem z najdrznejšo eksotično sceno in ko bo marsikje popustilo kakšno okensko steklo. Ko leže noč nad mesto Tukaj si vse leto noč in dan podajata roke v istih časovnih intervalih. Dani se po šesti uri zjutraj, zmrači pa se zmeraj po sedmi uri zvečer. Temperatura ne pade nikoli pod dvajset stopinj, letno povprečje pa je nekaj pod trideset stopinj ob relativni 80-odstotni vlagi. Čeravno je javni prevoz do potankosti prilagojen potrebam meščanov ob gosti mreži poceni taksistov, je sprehod po mestu še zmeraj mikaven. Mesto je prepredeno s parki in kanali, ob katerih vodi na tisoče sprehajalnih poti brez odvrženih smeti ali cigaretnih ogorkov. Če mestni redar najde pasji kakec, se takoj sestane konzilij redarjev in varnostnikov na posvet, kako izslediti lastnika nepridiprava, ki je onečedil zelenico. Parki so polni naključnih rekreativcev, ne glede na uro. Če hočeš videti in doživeti mesto, ga moraš prepešačiti, kar pa od navadnega smrtnika zahteva nadčloveški napor. Vse je poplačano, ko se zadovoljno utrujen, do kosti preznojen vračaš v zavetje hotela, srečuješ mestne sprehajalce, predvsem turiste z vseh celin, in ko počasi ugaša ptičje žgolenje v krošnjah eksotičnih dreves. Prižiga se pisano morje luči v stolpnicah, in ko se prosojne meglice v zalivu Marina spreminjajo v mavrične barve, začutiš, da počasi ugaša dan, vroč in soparen, kot je bil prejšnji in kot bo spet jutrišnji. V ohlajenih hotelskih recepcijah te prijazno pričakujejo in so ti zmeraj pripravljeni izpolniti morebitne želje. Orchard road je zakon in meka za modne petičneže. Poslovno središče, kjer se spaja staro z novim. Tropsko cvetje krasi vse javne prostore. Med poslovnimi stolpnicami najdemo tudi katoliške cerkvice. 13 BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 14 14 julij 2010 jih je odprl p en 38 Danica Lovenjak: Nekoč sramežljiva deklica, danes samozavestna tv-voditeljica Danica Kocet, primorka, ki poučuje prekmurske plese D anica po štiridesetih letih življenja v Prekmurju ostaja ponosna Primorka s Prema. To je rojstna vas Dragotina Ketteja, najstarejšega predstavnika slovenske moderne. Danica meni, da so Primorci v primerjavi s Panonci dosti bolj sproščeni in živahni. Povedala je: »Kjer sem rojena, se še vedno čuti vpliv Italijanov. Ta se kaže v temperamentu, prehrani in seveda tudi v oblačenju.« Problem se pojavi v kuhinji, saj Danica začimb skoraj ne uporablja, njen mož Jožko pa obožuje pristno domačo in mastno hrano. Kot prave Italijanke se tudi Danica najraje obleče v sproščena in barvita oblačila, zato je mnogim zna- na po svoji umetnosti oblačenja. »Pomembne so kombinacije. Svetle barve mi dajo energijo, z njimi sem srečna. Ne, črne ne maram.« Njena sreča je, da ima že petnajst let enako težo in pri tem ne pazi na prehrano. Skromne povojne razmere niso preprečile, da Daničina mama ne bi imela urejene pričeske. Tako je smisel za urejenost podedovala po materi. Ta je otrokom priskrbela, da so imeli tri vrste oblačil: za mašo, za šolo in za dom. Nemiren optimističen duh vleče upokojenko Danico na več strani, kjer preživlja svoj prosti čas. Po enaindvajsetih letih predsedništva kulturnemu K društvu je postala njegova podpredsednica. Rada se poda v razgibane gore, saj je prepričana, da v gorah živijo bolj samozavestni ljudje kot na ravnini. To je potrdila z vpisom v Planinsko društvo Mura Murska Sobota. Dejavna je med žensko gasilsko desetino v Turnišču in med tamkajšnjimi upokojenci. Opaziti jo je med humanitarnimi dejavnostmi. Od leta 1992 je voditeljica župnijske Karitas. Velja za odlično in ambiciozno organizatorico, ki stoji za svojim stališčem. Načrtuje skrbno in previdno, tako dosega cilje, ki si jih zastavlja. Bojan Zadravec Prva Daničina fotografija ne pripoveduje srečne zgodbe. Nas t ala je v ljubljanski bolnišnici, kjer ji zdravniki niso mogli več pomagati. Mama, na njenem obrazu se vidi žalost in zaskrbljenost, se je fotografirala z živečo hčerko. Danica je povedala, da se je zgodil čudež, da je sploh preživela, in tako nastajajo novi posnetki. Nastopati si je želela od malih nog Mati so »djali«, da naj Danica postane študentka, saj je bila nadarjena učenka že v osnovni šoli, ki jo je obiskovala v domačem kraju in Pivki. Na posnetku je Danica (desno) skupaj s kolegico Angelo z Apaškega polja na študijskem izletu v Beogradu 28. junija 1969. Kocetova, ki sta se spoznala kot študenta, praznujeta poroko na dan Evrope. Letos je že štirideset let od takrat, ko sta si na Premu izrekla zaobljubo. Na poročnem slavju, Danica še kot študentka, je bilo vseh skupaj petindvajset svatov. Takšno število, čeprav sta bili na isti dan nevesti obe Faturjevi sestri, je običajno v Brkinih. V Prekmurju bi na povprečni poroki to številko pomnožili vsaj z deset. Avgusta istega leta sta se preselila v Turnišče, kjer sta postala učitelja, Danica je poučevala matematiko, Jože pa glasbo. Učenci so učiteljico Danico vzeli zelo resno, kar je dosegla s svojim delom. do v Sloveniji ne pozna Danice Lovenjak? Verjetno malokdo. Je ena tistih, ki se pojavljajo v medijih in pri tem v gledalcih sprožajo različne odzive: od občudovanja do smeha, ko jo upodobita Zrnec in Bizovičar. Čeprav je na lokalni televiziji začela delati kot najstnica, je v vseh teh letih, ki so minila, postala odrasla in zrela ženska. Ljudje, ki jo bolje poznajo, pravijo, da velik del javnosti ne ve, da se »skriva« za plavolasko bujnih oblin razgledana, preprosta in zelo pridna oseba. Z mediji in v medijih se moraš naučiti živeti, pravi Danica. Študentka komunikologije trenutno dela kot vremenarka oddaje Svet na Kanalu A, v rodne Poznanovce pa se vrača zelo rada – skoraj vsak teden. Danica je danes stara petindvajset let. Na svoje zgodnje otroštvo, ki ga je preživela v Poznanovcih, ima lepe spomine. »Imela sem lepo in mirno otroštvo. Danes se nasmehnem ob tem, ko se spomnim, kako sramežljiva punčka sem bila. Nisem rada veliko govorila. Težko me je bilo pripraviti do tega, da bi spregovorila z osebo, ki je nisem poznala. Tudi ko sem obiskovala vrtec, nisem bila ravno družabna. No, kasneje se je to nekoliko spremenilo,« dodaja v smehu. Bila je priden otrok, eden tistih, s katerimi starši nimajo nobenih težav. V šoli je bila odlična in nikoli ni bila zraven pri vragolijah. »Fantje so mi pogosto nagajali. Mama me je nekoč končno uspela prepričati, da se jim ne smem pustiti in jim moram vrniti milo za drago. In potem so dobili svoje.« Posebej v osnovni šoli je prebrala ogromno knjig. V knjižnici so ji dajali le nove knjige, saj so vedeli, da je druge že vse prebrala. Danica v objemu plesalca Vaneka Špilaka. Ker so otroci po osnovni šoli zapuščali šolsko skupino, je Danica leta 1975 v Turnišču ustanovila odraslo folklorno skupino. Danica kot najstarejši otrok v družini Fatur. Poleg nje sta dve leti mlajša sestra Martina in sedem let mlajši Edvin. Fotografija je nastala leta 1958 pred graščino na Premu, ki naj bi nastal na mestu rimske utrdbe Castra Prima. Faturjev oče je bil šofer avtobusa in kamina, mama je delala na kmetiji in redila krave, ovce, kure in svinje. Pri delu so ji otroci pomagali, seveda največ Danica, ker je bila najstarejša. Pomoč na nehvaležni primorski zemlji je trajala do konca gimnazijskih let v Postojni, nato je odšla na študij matematike in fizike na Pedagoško akademijo v Maribor. Tja zato, ker je tam imela teto in je leto dni pri njej zastonj bivala. Kasneje se je kot študentka preživljala z instrukcijami in štipendijo. Ko je bila majhna, si je želela postati igralka. Ta želja ni zbledela vse do danes in nekajkrat se je v tej vlogi že preizkusila. Kot povezovalka programa na dogodkih ali kot nastopajoča je bila skorajda na vseh prireditvah v okviru šole, vasi ali občine. Ko je končala sedmi razred osnovne šole, ji je prijatelj omenil, da poteka avdicija na televiziji TV AS. Poskusila se je na avdiciji in bila izbrana. »Od tega je minilo več kot enajst let in na televiziji sem še danes. Od takrat naprej mi je poleg šole televizija postala prioriteta. Ko so se moji vrstniki zabavali, sem jaz pripravljala vsebino in besedila za oddaje ali snemala. Nisem bila tipična gimnazijka in tudi danes nisem tipična študentka. Delo na televiziji pač zahteva svoj čas, čeravno se to navzven mogoče ne vidi. Ob koncu gimnazije sem vodila tri oddaje z različno tematiko. Vedno pa je tako, da se vse da, le če si tega sam želiš. Tudi danes, ko študiram komunikologijo na Fakulteti za družbene vede, še vedno uspem najti čas za vse tisto, kar me poleg televizije veseli, od druženja s prijatelji, plesa, učenja italijanskega jezika do potovanj.« Danica ima nekoliko več časa za študij prav poleti, ko na televiziji Kot mlada učiteljica je izrazila interes, da bi vodila folklorni krožek. To je počela od leta 1972 do upokojitve s prvim januarjem 2007. Osemkrat se je ob koncu tedna peljala v Ljubljano, kjer so jo slovenski mojstri folklore na seminarjih najprej naučili plesati prekmurske plese, nato pa jo naučili učiti te plese. Danica in Jože imata tri vnukinje. Sin Borut ima Sanjo in Lauro, hčerka Sabina pa Iris. Na fotografiji, nastali letošnjega februarja, sta Kocetova skupaj z vnukinjo gim nazijko Sanjo, ki v rokah drži svojo sestrično Iris. POP TV, promocijsko slikanje v studiu oddaje Svet BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 15 39 »Vse se da, če si močno želiš« 15 julij 2010 p en Ko se parita škotski bik in madžarska krava Danica v nekdanjem hotelu Dobray oz. današnji Zvezdi Mati Kata in sin Jožko, mešanec med sivo madžarsko kravo in škotskim bikom z gosto rjavo dlako. Obe pasmi sta predstavnici evroazijskih turov. Štefan Sečko bo v prihodnje pripeljal Kati še bika njene pasme. Vsaka krava pri Sečkovih ima svoje ime. Štefan in Zorica se skupaj odločata, katera beseda bo zaznamovala novega govejega predstavnika. M Tanja Zrinski uvedejo poletno shemo. S tem se zanjo začne intenzivno študijsko obdobje. S kanala AS se je preselila na Kanal A Prva oddaja, ki jo je Danica vodila, se je imenovala Bum, pazi, ka vdari. Šlo je za najstniško oddajo in takrat je bila stara štirinajst let. Tej je sledila mladinska oddaja Zakoj pa nej, v kateri je vsakič obdelala eno temo z različnih vidikov: če je obravnavala droge, se je pogovarjala s policistom, psihologom, zasvojencem, ravnateljem in še kom. V oddaji je objavljala tudi reportaže, potopisna predavanja in intervjuje z znanimi glasbeniki. Posebej ji je ostalo v spominu, ko je pri šestnajstih kot prva in edina v Sloveniji uspela narediti intervju s Cicciolino. Kasneje je vodila še turistično in zdravstveno oddajo. »Povsod seveda začneš iz nič. Medtem ko je bilo na Asu nekoliko bolj mirno, to ne velja za Kanal A. V šestih letih, odkar delam tu, sem doživela in preživela menjavo štirih urednikov. Pri vsakem uredniku pa praktično začneš od nič, saj ima vsak svoje želje in težnje, drugačen način dela in karakter. Televizija od človeka prav gotovo zahteva prilagodljivost. Moja »televizijska mama« je postala Tamara Pirih. Skupaj sva zelo dolgo odlično sodelovali.« Bila je scenaristka rubrike (St)resno, ki jo je Danica (alias Cvetka) vodila v oddaji Eplus. Rezultat njunega vsakodnevnega druženja so bili teksti, ki so bili na začetku plod čiste domišljije, nato pa so začeli nastajati na podlagi njenega realnega življenja. Tako se je marsikdo prepoznal v katerem od scenarijev. Kontroverzna Cvetka Cvetka je znala dvigniti nemalo prahu. Kako so njo in Danico sprejeli gledalci? Znajo ločiti Danico v zasebnem življenju in na televiziji? »Da nisem le spogledljiva plavolaska, so lahko gledalci opazili predvsem takrat, ko sem začela z vremenskimi nasveti. Sicer pa je bila Cvetka še kako pametna s svojimi nauki, ali se vam ne zdi tako?« v smehu namigne Danica. Danes sama pripravlja vremenske nasvete tako, da raziskuje in brska po starih izročilih in poljudnoznanstvenih virih. O tem pripravlja tudi svojo knjigo. V vseh teh letih je razvila svoj pogled na življenje in osebno- stno dozorela. »Vsekakor danes razmišljam nekoliko drugače, kot sem pred letom. To se zagotovo pozna pri delu.« Velikokrat jo ljudje presenetijo, ko vedo za vsak njen korak, in ji tudi izkažejo spoštovanje. Celo na kakšen abraham jo povabijo kot glavno presenečenje. »Zaenkrat me televizija res najbolj privlači, čez nekaj let pa se vidim bolj v poslovnih ali diplomatskih vodah. V teh letih sem spoznala dobre in slabe strani medijev. Vsekakor moraš imeti trdo kožo, da vse preneseš.« Kot pravi mnogo TV-voditeljev, se tudi Danica strinja, da nekaj treme mora biti. Tremo ima posebej v oddajah »v živo«. »Marsikaj se je znalo pripetiti, ko sem npr. poročala v živo s Trga zmage za silvestrovo. 'V živo' terja svoj davek in potek dogodkov ni odvisen samo od voditelja, temveč od drugih dejavnikov, tehnike itd.« Nikoli ne bo pozabila, ko je nekega dne v oddaji Svet za slovo povedala Marku Potrču: »Marko, le pazi, saj kostanj napenja!« Marko Potrč se ni mogel nehati smejati in je oddajo komaj speljal do konca. Tovrstnih dogodkov, ob katerih se nasmehne še danes, je seveda veliko. Njen vsakdan je zelo raznolik. Lansko leto so spremenili njeno rubriko in vremenske nasvete iz studia preselili v naravo, bliže ljudem. Tako pridejo nasveti bolj do izraza. Zaradi študija se trudi delo prilagoditi tako, da bi lahko obiskala čim več predavanj, zato največkrat snema takrat, kadar nima študijskih obveznosti. »Vmes najdem čas za telovadbo, savno, za kakšen lepotni tretma, intervju, fotografiranje in podobno. Skratka, nikoli mi ni dolgčas in pogosto se zgodi, da grem zjutraj od doma in se vrnem šele pozno zvečer.« O tem, ali bi se vrnila na lokalni medij Domov se Danica vrača zelo pogosto. Če se primerja z drugimi vrstniki študenti, celo prepogosto, pravi. Zelo je navezana na svoj dom in družino. Če se le da, se vrne vsak ali vsaj vsak drugi teden, in to že zaradi domače prekmurske hrane, ki jo naravnost obožuje. Ker se tako rada vrača v domače kraje, me je tudi zanimalo, ali bi se ob primerni ponudbi vrnila na lokalni medij? Danica odgovarja: »Nikoli ne reci nikoli.« Iztok Štefanec ed živalmi, ki jih je človek udomačeval, ima prav gotovo največji pomen domenstifikacija goveda. Zato ni čudno, da so dobile krave že v najstarejši dobi mesto v bogoslužju, na primer pri Egipčanih in Indijcih. Številni drugi narodi pa imajo v svojih zakonih napisana pravila, ki vključujejo spoštovanje goveda. Take dolžnosti Judom nalaga Pet Mojzesovih knjig. Stari Grki in Rimljani so kaznovali vsakega, ki je zaklal vola, ker »je vol človekov družabnik in služabnik Cerere, boginje rastlinske rasti«. Grški pisatelj Plutarh, ki je umrl sto let pred Kristusom, zatrjuje, da ne bi bil zmožen prodati vola, ki ni več sposoben za vprego. Tako so bile krave prve spremljevalke kulture. V Egiptu so se ohranile slike govedi, vprežene pred oralom, iz časa okrog štiri tisoč let pred Kristusom. Arheološki viri poročajo, da so prvo govedo udomačevali pred približno deset tisoč leti. V začetku bronaste dobe se je v Srednji Evropi pojavila goveja pasma, velika, težka, s širokim čelom in dolgimi, skoraj vodoravno zavitimi rogovi. Drugod po svetu, razen v Srednji Evropi, so bile prve udomačene krave majhne. Številni strokovnjaki za arheološko zoologijo menijo, da je dolgoroga pasma, ki se je pojavila v Evropi, nastala z udomačevanjem divjega goveda – tura, ki je bil v tem prostoru še zelo pogost. To mnenje potrjuje neka izkopana umetnina v Grčiji iz časa okrog tisoč petsto let pred Kristusom. Slikarija na najdbi prikazuje, kako so lovili tura, kako ujeli in kako krotili, vse dokler se ni udomačil. Danes na tura spominjajo le še krajevna imena, na primer Turjanci. V Švici je živel še v začetku prejšnjega tisočletja. Viri poročajo, da se je na Poljskem v 16. stoletju pasla čreda turov. Leta 1599 so v tej čredi našteli le štiriindvajset živali. Po zapisih naj bi zadnje ture uplenili leta 1627 pri Jakterovu, sedemdeset kilometrov južno od Varšave. Iz tura na podlagi znanstvenih razprav izhaja ogrsko oziroma sivo madžarsko govedo, ki so ga pred drugo svetovno vojno redili na posestvih po Prekmurju. Ker so te širokoroge živali po rasti velike in fizično zelo močne, so primerne za vprego, po madžarskih stepah pa so bile cenjene za mleko in meso. Krave, ki spominjajo na tura Na pestri kmetiji na Vaneči pri Štefanu in Zorici Sečko sem obiskal čistokrvno kravo Kato, predstavnico sivega madžarskega goveda. Njen zdajšnji lastnik jo je pred dvema letoma kupil na Madžarskem, sto kilometrov od meje. Od tam jo je štirimesečno povsem mirno pripeljal v živinski avtomobil- Škotski bik Edo s sedemsto kilogrami je povsem krotek in miren, po svoji moškosti nič kaj bikovski. ski prikolici. Sprva je plemenita Kata pogrešala matično čredo, mukala je in na vsak način iskala izhod, da bi prišla na drugo stran obore. Ker se je Štefan zbal, da bi mladi kravji lepotici to zares uspelo, jo je za mesec dni zaprl v hlev. Letos v maju je Kata povrgla bikca Jožka, ki pa je mešanica pasem svoje matere in škotskega bika Edija. Če ocenimo zunanji videz teleta, ugotovimo, da je podedoval konstrukcijo telesa po madžarskem govedu, dolžino, gostoto in barvo dlake pa po očetu. Namreč na Sečkovem pašniku z naravnim vodnim izvirom srečamo poleg črede lam, oslov in pisanih jat perjadi devetglavo čredo škotskega goveda, zelo stare pasme, ki prav tako kot madžarska izhaja iz tura. Škotsko govedo je srednje velika vrsta z rdečkasto rjavo, rahlo kodrasto dlako, ki je na temenu in po vratu nekoliko daljša, od temena do pleč pa grivasta. To pasmo, temperamentno, krotko, pozorno in nadvse radovedno, gojijo izključno za meso, ki se odlikuje po posebni okusnosti in nasploh višji kakovosti. Pri Štefanu Sečku, ki redi govedo na povsem ekstenziven način, poleti samo trava in pozimi seno, je veliko povpraševanja po kravah, a do zdaj ni prodal ali zaklal še nobene iz črede. Pri mnogih slovenskih rejcih so škotske krave pritegnile veliko pozornost in zanimanje. Še posebej so cenjene zaradi izjemne prilagodljivosti vremenskim spremembam. V sušnih obdobjih, ko je veliko pomanjkanje krme, se na pašniku obnašajo izredno varčno in skromno, kot da nagonsko razumejo, da je treba varčevati. Štefan Sečko je povedal, da njihove krave prezimujejo na pašniku, čeprav imajo na voljo hlev. Krave brez zapletov telijo na prostem pri temperaturi dvajset stopinj pod ničlo in imajo zelo močan materinski nagon. Teleta sesajo vime svojih dobrih in zelo skrbnih mater tako dolgo, dokler te po desetih mesecih ne skotijo drugega mladiča ali celo dveh. Velika želja Štefana Sečka, šarmerja in dolgoletnega glasbenika pri skupini Legija je ta, da bi na svoje dvorišče naselil čredo bivolov. Njegova žena Zorica, profesorica geografije in zgodovine, mu bo vsekakor pomagala pri nabavi ter krmljenju krav in bivolov. Bojan Zadravec BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 16 16 p en julij 2010 To sem jaz 40 Dr. Melita Hajdinjak, Zgodba z naslovnice znanstvenica in športnica R odila sem leta 1977 v Gradcu v Avstriji, kjer so bili starši takrat zaposleni. Kmalu po mojem rojstvu smo se preselili v Tropovce. Že kot otrok sem bila zelo radovedna in aktivna; nemalokrat sem brskala po šolskih zvezkih starejšega brata. Zanimalo me je veliko različnih stvari in še zdaj je tako, zaradi česar sem morala sprejeti že mnogo težkih odločitev, a nobene ne obžalujem. Je pa še toliko stvari, ki bi jih rada počela, toliko krajev, ki bi jih rada obiskala, in toliko znanj, ki bi jih rada pridobila. Bila sem odličnjakinja, tudi zlata maturantka murskosoboške gimnazije, in ponosna sem na to, da sem kljub močnim dvomom o svojih sposobnostih zbrala dovolj poguma za študij matematike. Študij je bil sicer zahteven, a hkrati izjemno zanimiv in privlačen. Ker sem bila uspešna in svojega dela nisem opravljala polovičarsko, sem po diplomi dobila več možnosti – odločila pa sem se za mesto mlade raziskovalke na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Usposabljanje je vključevalo podiplomski študij elektrotehnike (vzporedno tudi matematike) in uvajanje v raziskovalno delo na področju umetnih inteligentnih sistemov. Leta 2006 sem z odliko doktorirala in za svojo doktorsko disertacijo prejela pomursko raziskovalno nagrado. Trenutno na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani vodim vaje iz matematičnih predmetov in delo mi je všeč. Ne vem pa, kako bo, če bo nivo znanja in zavzetosti študentov še naprej tako izrazito padal. Sama namreč nisem zagovornica množičnega izobraževanja za vsako ceno. Druga plat moje službe je seveda raziskovalno delo na področju uporabne matematike, teoretičnega računalništva in umetnih inteligentnih sistemov, ki vključuje veliko samostojnega dela, odkrivanje novih zakonitosti ter oblikovanje novih teorij in modelov, sodelovanje v raziskovalnih projektih, pisanje znanstvenih člankov in udeležbo na znanstvenih konferencah. Mnogi pravijo, da nisem tipična raziskovalka, ker toliko svojega časa posvečam drugim rečem, kot so prijatelji, potovanja, učenje tujih jezikov in šport. Mislim pa, da si raziskovalce in znanstvenike samo napačno predstavljajo – to niso ljudje z drugega planeta! Sama sem se s športom (atletiko) ukvarjala že v šolskih letih, pa takrat še pomislila nisem na to, da bom postala doktorica znanosti. Menim celo, da šport koristi delovni učinkovitosti in ustvarjalnosti, a žal starši in učitelji niso vedno tega mnenja. Čeprav me je najbolj privlačil triatlon, ker je tako raznolik, saj združuje plavanje, kolesarstvo in tek, se vanj nisem mogla usmeriti, saj v Pomurju te možnosti ni bilo. Šele odhod v Ljubljano in bolezen, ki mi je več let dovoljevala le plavanje, sta me temu športu približala. Leta 2008 sem se v triatlonu preizkusila prvič, zdaj pa že dve leti uspešno tekmujem pod okriljem Športnega društva TurboMS iz Murske Sobote. V zadnjem obdobju sem tako napredovala, da spadam med najboljše slovenske tekmovalke. Letos sem postala absolutna zmagovalka slovenskega duatlonskega pokala, v mednarodnem triatlonskem pokalu Alpe-Jadran pa sem uvrščena na tretje. mesto. Dokler se bodo moji dosežki izboljševali in se bom še lahko enakovredno kosala z mlajšimi tekmovalkami, bom vztrajala. Jeseni pa se nameravam izšolati še za trenerko triatlona, kar je poleg nadaljevalnega tečaja francoskega jezika moja naslednja velika želja. Pozna Soboto in Sobota pozna njega Franc Hochstätter – fotograf O bojestranska naklonjenost traja že desetletja, v njegovem fotografskem ateljeju so se zvrstili rodovi Sobočanov in okoličanov, ki so prihajali v mesto – od prvih mesecev, ko so še »kravice pasli«, pa do zadnje fotografije za osebno izkaznico v pozni starosti. Soboške ulice pa ga že nekaj časa pogrešajo, pred več kot letom dni se je namreč z ženo Marijo preselil v Dosor, Dom starejših občanov v Radencih, da bi ostala skupaj, ko je hudo zbolela. A kljub vsej skrbi in prizadevanju je lani jeseni ostal sam. V mesecu maju pa smo si lahko v avli Dosorja ogledali zanimivo razstavo njegovih fotografskih aparatov. Razstava je bila tudi slovo od ustanove, v kateri je bil zadovoljen, vendar si je po ženini smrti zaželel domov, v svojo Soboto. Njegova bogata zbirka fotografskih aparatov šteje 120 primerkov – prvi je iz leta 1904. Zbiral jih je dolga leta in na različne načine: kupoval, dobival, zamenjaval staro za novo, iskal po Madžarski in Nemčiji. Med njimi so nekateri zelo redki in dragoceni: kamera Obscura iz leta 1904, refleksna zložljiva dvooka kamera Weltaflex, vrhunska minikamera za fotografiranje dokumentov, ki jo lahko skriješ v žep in so jih uporabljali med drugo svetovno vojno. V svoji zbirki uživa, ker je fotograf z dušo in srcem, zaveda pa se tudi njene vrednosti oziroma cene. Njegov poklic je družinski. Prvi se je s fotografiranjem začel ukvarjati njegov bratranec Jože Kološa, fotograf je tudi njegov starejši brat Jože ter na »višji ravni« njegova sinova Mišo in Zoran, ki sta se šolala v Münchnu. Le najmlajši Ivan se je bolj zanimal za šport in je opravljal službo rekreativca v tovarni Mura. Franc Hochstätter se je rodil leta 1929 v družini krojača, mama pa je bila pred poroko vzgojiteljica v družini nekega barona v Erdelyju. Mladost v stari Soboti je bila lepa, včasih pa tudi težka zaradi pomanjkanja. Ko jim je umrl oče, so pomagali mami, kakor so vedeli in znali, tudi z nabiranjem drv in suhljadi po okolici in pri tem niso bili edini. V družbi vrstnikov je bilo vse bolj veselo. Po šestih razredih gimnazije se je vpisal v filmsko tehniško Dragocena zbirka starih fotoaparatov vse hitreje. Kaj je bilo v tem življenju posameznika najbolj pomembno? Fotografiranje Ob majski razstavi v Dosorju šolo v Ljubljani, jo leta 1950 končal ter postal filmski tehnik. Njegov sošolec je bil znani poznejši filmski snemalec Franjo Meglič, s katerim sta se, kot se pač usoda včasih rada pošali, po dolgih letih srečala v Dosorju. Po šolanju je sledilo nekaj let službe pri Triglav filmu, srečanje z bodočo ženo Marijo, ki je v Ljubljano prišla »po dekretu«, skupna vrnitev v Soboto. Naredil je tudi mojstrski izpit, z bratom Jožetom sta bila takrat med redkimi, ki so ga imeli. Sedem let je nato predsedoval mojstrski komisiji v Ljubljani. V Soboti se je uvrstil med zasebnike in odprl fotografski atelje. Družina se je razširila s hčerkami Tatjano, Danico in Mojco. Potem je življenje šlo naprej, najprej počasi, nato pa Poklic gospoda Hochstätterja je bil kar zahteven. Od leta 1956 naprej, pripoveduje, je s fotoaparatom spremljal vse dogajanje v Soboti, zlasti podiranje starega in gradnjo novega, nogometne tekme, gasilske parade in prireditve, tekmovanja, proslave, zborovanja. Vse je skrbno shranjeval v svoj arhiv, ki pa ga je na žalost deloma uničila voda, ki je vdrla v klet. Kar je ostalo, je razdelil med hčerke. Veliko je delal tudi za soboško občino, čeprav te povezave niso bile vedno brez težav. Bil je zasebnik in imeli so ga za »zadnji ostanek kapitalizma«, izključili so ga iz partije in prav tako ženo, ko se je poročila z njim. Ni jim bil všeč njegov priimek in svetovali so mu, naj ga zapisuje po našem pravopisu: Hošteter. In tako naprej, se spominja dogodkov, čudnih in grenkih, na koncu pa smešnih. Dobrodušen, kot je, nikomur ne zameri. A vedno se je znašel, pravi, in vedno je nekako šlo. Čeprav je bil nenehno v dolgovih, so ga imeli za bogataša, bil je tretji na seznamu za ugotavljanje premoženja, on pa je delal od 16 do 18 ur na dan. Vse te napetosti so pripeljale do infarkta, pa se je spet srečno končalo, prijatelji zdravniki so strnili vrste in poskrbeli zanj. V prvih letih po vojni zasebniki niso bili zavarovani, zdravila so si morali kupovati sami. Po nekaj selitvah si je zgradil fotografski atelje blizu občine. Na začetku poklicne poti ni imel niti svojega fotoaparata, posojal mu ga je bratranec Jože Kološa – še tistega na plošče. Ko pa ga je Kološa sam potreboval, je Feri na vrata pritrdil listek »Zaprto zaradi dela na terenu« in tisti dan fotografiranja pač ni bilo. Nikoli se ni imel za umetnika, trudil se je za kakovost, on in vsi, ki so se pri njemu učili. Fotograf Zoltan Zauneker je bil pri njem 30 let, najprej kot vajenec, nato pomočnik. Na koncu je odkupil Hochstätterjev atelje in v njem zdaj dela njegov sin Jure. Delali so seveda vse, od osebnih do otroških portretov, pogrebov, porok. Včasih je bilo ob sobotah na občini po pet porok. Za fotografe na žalost dandanes ni več toliko dela, ljudje si skoraj vse naredijo sami, fotografska tehnologija je tako napredovala, da je fotografiranje postalo preprosto. Leta 1995 se je gospod Hochstätter upokojil in po tistem priredil še nekaj razstav: v zavarovalnici Triglav ob 50-letnici društva upokojencev, v Monoštru, v slovenskem klubu v Budimpešti in zadnjo letos v Dosorju. BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 17 p en 41 julij 2010 17 Odlomek iz popotne knjige Čas pred sto osemdesetimi leti P otopisi na Madžarskem, ki so opisovali določen kraj znotraj države, so bili zlasti priljubljeni v 18. in 19. stoletju. Med temi je nastala Popotna knjiga Zalske županije, dokončno zbrana leta 1831. Knjigo, debelo za tri prste, danes hrani županijska knjižnica v Zalaegerszegu. V njej je nazorno objavljen opis Beltinec, urejenega naselja na trgovski poti med Dunajem in Trstom. »Beltinci. Trg, zdaj ga ima v lasti gospa Anastazija Dadanyi, vdova gospoda Konstantina Emanuela Gyike, ki je veleposestvo kupil od grofa Lajosa II. Csakyja. Gospostvo se imenuje po njem Gyiki. Leži na lepem ravnem kraju, uro od vodovja Mure. Zemlja je zelo dobra, rodovitna; tu bogato rodijo pšenica, rž, oves, proso, ječmen, koruza, ajda, detelja in grašica. Krompir, ki raste predvsem na grofovski zemlji, veliko pridelujejo za goveje pitance in druge potrebe. Pridelujejo tudi lan in konopljo, v to zemljo ju sejejo vsako leto ali na leto in pol. Gosposka zemlja se gnoji vsako sedmo leto in se poseje z drugimi rastlinskimi vrstami, tako da bi za dvaindvajset naselij beltinske grofije lahko rekli, z izjemo dveh ali treh, da je to dežela Kanaana. Na kraju starega gradu je zdaj vrt ob prebivališču gospode, ki je zgrajeno v štirioglato nadstropje in ima štiri stolpe, okrog njega še vedno stojijo obrambni jarki. Tam so župnija in velika, široka cerkev, več uslužbenskih stanovanj in hiše gosposke. Za prenočišča je gostišče. V kraju so židovske trgovine. Govedorejo predstavljajo rdeče in bele tirolske vrste, ki so vse leto v hlevih. Letno se pita trideset do štirideset parov volov. Zunaj mesta sta dve ovčji staji, v katerih redijo ovce s fino volno in za enkratno striženje. Po njej teče potok Črnec, na katerem je umetni mostiček brez nog. V času novega gospodarja, ki je vzel posestvo v zakup od družine Csaky, so se ukvarjali s predenjem volne. V Beltincih je tudi pivovarna z opremo, a že nekaj let piva v njej ne varijo. Grofje imajo za sprehode urejen lep, velik park z lepimi drevesi in drevoredi. Prav tako park krasi velik rastlinjak, kjer se najdejo številne lepe in redke cvetlice ter limonovci. Na »gumnu« so v kopicah naložene številne vrste različnega žita – gosposki pridelek, devetina in desetina. Za shranjevanje žita stoji tudi zelo mogočna kašča (»granar«), zgrajena v tri nadstropja, z oboki in stebri. Kašča je podkletena in obdana z jarkom. Gozdov je malo in še ti so vrbovi, jelševi, akacijevi in grmičevnati. Prebivalci so Vendi, od katerih je 666 rimskokatoliške in devet grškokatoliške vere, pet je pravoslavnih in 36 pripadnikov židovske vere. Redijo konje, ki jih poleti krmijo z deteljo. Kraj ima pet sejmov: 20. januarja, 24. februarja, 25. aprila, 15. julija in 5. novembra. Na vse te sejme običajno priženejo dosti štajerskih in madžarskih konjev, krav, telic in telet. Na te sejme prihajajo tudi kramarji in obrtniki iz Preloga, Čakovca, Štrigove, Kaniže, Lendave, Körmenda in Radgone, okoliški Židje in koroški potujoči trgovci ter številni Cigani, ki so se semkaj na novo naselili. Za grofa se pobira carina od tistih, ki potujejo skozi kraj.« Park v Beltincih, danes v zelo drugačnem stanju kot takrat, še obdaja graščino. Krompir je postal v naslednjem stoletju ena največ gojenih poljščin. Razen prizidka Ave Maria je beltinska cerkev ostala takšna, kot je bila takrat. Prav tako stoji tudi »granar« in služi prvotnemu namenu. Beltinci niso več del Madžarske, ampak Slovenije. Takšen je odgovor na tisočletno vprašanje o vendski teoriji. Bojan Zadravec Pozdrav iz Beltinec – razglednica iz leta 1905. Založil jo je beltinski veletrgovec Bela Weis. Zgornja fotografija prikazuje glavno beltinsko trgovsko ulico, današnjo Panonsko ulico. Na spodnjem posnetku je oranžerija, prostor, namenjen eksotičnim rastlinam. Družina Leto je leto. Poletje po slovensko. Pa rado grmi pa rada toče kaple, pa bliska se. Samo takše precimbe kak pa letos delajo s ten poletnin vrejmenon se pa nišče ne spomni. Mreže proti toči so küpüvali si. Tisti kam a tri paradajze pa dvej paprike posejanivi, pa ovi ka redne ogračeke majo. Pa je mreža po enon takšen vekšen nalivi f Soboti skoro nikomi nej pomagala. Voda je zalijala Soboto. Nej je folgalo požerati so nan razložili. S ten ka je moj ati malo starejši, pa je pravo, ka bi tomi on nej glij dal stoprocentno praf. Ka je dešč še bole šou f Soboti pa je nika nej plavalo pa liden f klejti teklo. Moremo pa vörvati ka nan uradne osebe povejo. Ka od nekši loput nemo nika gučo. Pa če je gospodarstvo potopleno, kak te ena Sobota nede. Ka nan je pa pouleg sej premnogi baut ostalo od industrije. Bole Pa pouleg sega toga slovence. Kak smo čedni. S ten ka bi lejko našo državo tüj proglasili za hekersko. Telko hekerof nega nigi na svejti. Se pijtate zakoj. Nej s kreditni kartic, tak nan država kradne – sakši den. Pa ddv, pa trošarine, pa pristojbina, pa nadomestila, pa ovo pa ejno. Ste se kda pijtali kelko se toga nateče v državno blagajno. Po eni podatkaj bi naj v našoj javnoj upravi delalo poul lidij preveč. Nevola pa je ka ne vejo šteri je preveč. Nišče nešče biti f toj »prevečnoj polovici«. Bavčarof pa Šrotof imperij sta se razčesnola. Zaj jiva pa srmaka še na sodnijo ščejo dati. Pa ka sta ne zadosta bitiva s ten ka sta z nekši kvazi top menađerof gratalo dva »nikoiništaviča«. Poglente kak mij delamo s takšimi si znankar mislijo tej ka so zaj na vlasti. Po mojem de pa sledeči scenarij. Pahorova vlada ma možnost za ponovno izvolitev glij telko kak je von Paulusova vojska mejla možnosti pred Stalingradon. No pa da malo. Baut pa mamo, pa še coj je zidajo. Pomali de spunjeni plan – sakšemi sobočanci svojo bauto. Zainok je nažalost tak ka si nemrejo zbrati, če de mel špecerijof , bauto s cotami ali s športnof opremof. Ka dobiš dobiš. V drügoj petoletki pa de še boukše – sakšemi po eno bauto od sakše fele. Podvoz je preživo vodeni krst. Pumpe so še prej nej naštalene. Zaj čakajo trij strokovnjake iz Albanije ka tou napravijo: Izmeta Fekaljija, Štelaja Pumpichija pa Sranteboj Lažničija. V glavnon ka de pred volitvami. Mogoče glij tisti keden. Tou bi tak najboukše bilou. Najvekši energetski projekt f Sloveniji je f krizi, prle kak so prvo lopato vö skopali. Pa gospoda Meha, keri je svoje najbole slavno obdobje specializejro f sobočkoj Muri, tüj obtožujejo ka bi naj krijf bil. Ka bi naj on krijf bil? Što je pri nas krijf? Ka je komi krijf? Cejli svejt nekše nadomestne vire išče za lektriko, naši pa li štanjkol naprej nosijo. Pa milijarde evrojof. Oni že znajo. FBI išče hekere, ka bi naj napravili takši programček, ka bi naj liden doj s kartic pejneze kradno. Pa nej enoga liki trij. novi admiral prijde na staro delovno mesto, meni se tak smrdij ka ta Igor pa Boško vo s pepela stanola kak dva Feniksa, pa ta pa najboukšiva managera. Veselimo pa se lejko lokalni volitev. Kandidati so se najavili. Nej še si, samo kaplajo pa že vö na plano. Sami cvetober znanja in sposobnosti. Prekmurji se nej trbej nika bojati. Z enakin tempojon do crkavala podjetja, če nej še itrej. Še naslednja štira lejta do si gučali od projekta stoletja kak do prpelali vodou, še v zadnjo ižo pa vikend na Goričkon. Projekt de tan leta 2014 vrejden že milijardo evrojof. Samo nedo ga še začali. Tou nekak skuper s TEŠ 6 ide. Vodovod pomurski je naš TEŠ 6. Razne odbori pa agencije za zgubo časa in prostora ( vej se ne zovejo tak, samo san prepričani ka znate od šteri se ide), do objavlale poročila , ka so v enon leti rekordnin 11 najšle zaposlitev. Se pa v imenu občanov in občank sej občin f šteri so zaj v volilnon leti napravili asfalt, vodovod, kolesarsko stezo pa pločnike zahvaljujem. Prpa dela svoje. Ta je zelo zaposlenemu človeku močna opora. Z ženo sta se razumela, z dekleti ni bilo težav in dobro so se učile. Tatjana je umetnostna zgodovinarka, Danica ekonomistka, Mojca pa novinarka. Ne živijo v Soboti, a ga pogosto obiskujejo. Poskrbele so tudi za »veselje poznih let«, pet vnukov in štiri pravnuke. Rad se spominja lepih počitnic, ki so bile nagrada za dneve trdega dela. Vedno so šli dvakrat – najprej sami z družino, nato še s prijatelji. Tudi ko sta se z ženo upokojila, sta vsako poletje z veliko prijateljsko družbo letovala v Izoli, dokler je šlo. Vendar tudi zdaj, ko je sam, rad kam gre – recimo z društvom sladkornih bolnikov. Košarka Tudi košarka je bila zelo pomemben del njegovega življenja, zlasti v mladosti. V Soboti so jo s prijatelji začeli igrati leta 1946, in to pod koši lastne izdelave, nadaljevalo se je v TVD Partizanu. Takrat je treniral tudi žensko ekipo. Leta 1948 so sodelovali na prvenstvu Slovenije, bile so štiri ekipe, leto poprej pa le tri. Vsi so radi hodili na nogometne tekme, saj so soboški fantje takrat zelo dobro igrali, priljubljeno pa je bilo tudi plavanje. Z leti je košarka zamrla, a leta 1974 so nekdanji košarkarji ustanovili društvo Heterogeni. Najprej so hodili trenirat na Tišino, nato v telovadnico tovarne Mura. To so bila zelo lepa leta prijateljskega druženja. Praznovali so vse rojstne dni, »zaključek« pa je bil vedno v Ferijevi zidanici na Vaneči. »Imel sem pestro in lepo življenje,« končuje pripoved gospod Hochstätter. »Poznal sem Soboto in Sobota je poznala mene.« Tudi zato si želi nazaj. »To bo zadnja selitev,« pravi otožno, »življenje se končuje.« Žive rjave oči se hudomušno svetijo in dajo slutiti, da bo mogoče v Soboti vendarle še kakšna razstava. »Nikakor ne,« odgovarja na vprašanje. Mi pa odgovarjamo z Jamesom Bondom: »Nikoli ne reci nikoli!« Bea Baboš Logar Heterogeni leta 1975 – sedijo od leve proti desni: Peter Juteršnik, Jani Kovač, Pubi Flegar, prijatelj iz Maribora, Tonček Camplin, Vlado Plantarič; stojijo: Tine Trček, Pipi Rous, Gusti Koren, Vlado Goldinskij, Feri Hochstätter, Bobi Ferjan. BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 18 18 julij 2010 p en Nagradna križanka 42 Od 29. VII. do 26. VIII. HOROSKOPEN Pripravlja: Agencija Hogod Za mlade od 6. do 96. leta, ki priznavajo ljubezen OVEN TEHTNICA (21. III.–20. IV.) (23. IX.–22. X.) Če kdaj, potem bo tokrat začetek meseca še kako ugoden za nove zamisli, ki jih boste realizirali kdaj pozneje. Morda si boste v splošni gneči zaželeli umik s scene v samoto. Malo razmislite, saj lahko s pomočjo posebne strategije odkrijete šibke točke tistih, ki vam dihajo za ovratnik. Pričakujte težave pri mlajših sorodnikih. Ponujalo se vam bo zanimivo sodelovanje. Sprejmite! Zadnje dni tega obdobja se prepustite brezskrbni zabavi. Kar bo, pa bo. Všeč vam bo postal nekdo, s katerim pa ne boste mogli vzpostaviti prave zveze. Zaneslo vas bo na terenu, kjer vas po vašem prepričanju ne bi smelo. Sicer boste v tem mesecu še kar aktivni, čeprav bi zasluženo lahko mirovali. Nekaj energije vložite v izboljšanje stikov z ljubljeno osebo. To se končno od vas tudi pričakuje. Po dvajsetem nervoza, nato želja po večjih spremembah. Hitra dejanja in nepremišljenost bodo tokrat dvojno nevarni. BIK ŠKORPIJON (21. IV.–21. V.) (23. X.–21. XI.) Pomembno je, da se psihično spočijete. Ne čakajte. Ko boste v senci, pa kljub vsemu malo razmislite o jutri, ko boste morali privleči na dan tisto, kar ste ves čas postavljali na stranski tir. Neki torek lahko mimogrede napravite napako pri oceni, poleg vam bo škodovala tudi raztresenost. Včasih ste premalo skromni, tudi trmoglavi, kar je na splošno škodljivo. Malo se vdajte, poskušajte in takoj vam bo življenje lepše. Ljubezenske zadeve so na pomembnem mestu, kljub temu drugih stvari ne zanemarjajte. Znanec vas bo poskušal prepričati o nečem, kar vam ne bo povsem jasno. Takrat si vzemite čas, da ne boste pozneje rekli, da ga ni bilo. Ugodno za intelektualna opravila. Berite, pišite, razmišljajte, kako vse lahko razširite svoje znanje. Čaka vas zanimiv primer. V akcijo, vendar vedite, da za dolge uvode ni časa. DVOJČKA STRELEC (22. V.–21. VI.) (22.XI.–21. XII.) Kmalu boste spoznali nekoga, ki bo na vas naredil velik vtis. Ni nujno, da se bo zgodilo kaj velikega, dobro pa bi bilo, da zadevo premeljete z več strani in optimistično. Na sploh je pred vami obdobje zadovoljstva, saj se bodo nekatere stvari uredile vam v prid, ne da bi za to s prstom mignili. Fizičnemu delu se izogibajte. Na sploh posvetite večjo skrb zdravju, čeprav kaže, da je vse v redu. Družinske zadeve poskušajte rešiti po diplomatski poti in pri tem ne dajajte velikih obljub. Pri odločitvah malo počasneje in ne vztrajajte po nepotrebnem. In še to: vse vam bo začelo iti na živce, in če niste bili julija, odidite nekam zdaj. Stvari se bodo normalizirale proti koncu meseca. Nekdo bo počel precej dvoumne stvari, vam pa ne bo jasno, kaj ima za bregom. KOZOROG RAK (22. VI.–22. VII.) Vaše razpoloženje bo precej nihalo in bo marsikdaj odvisno od okolice. Občutljivi boste in zamerljivi, zato lahko mimogrede pride do sporov. Bodite popustljivejši, naj vam za vse skupaj ne bo mar. Vseeno ničesar ne prepuščajte naključju. Pred vami bodo nova poznanstva, ki bodo vplivala na vašo prihodnost. Pazite, da vam kaj ne skazi načrtov za dopust. Opustite ukrepe, o katerih že zdaj dvomite, da bodo uspešni. (22. XII.–20. I.) Prekipevali boste od energije, kljub temu pa boste živeli umirjeno. Pravilno razmišljate. Stvari počasi prihajajo na svoje mesto. Doma prepir zaradi nepomembnih zadev. Morda ste trenutno premalo družabni, zato malo več časa posvetite zasebnemu življenju in svojim prijateljem. Pride vznemirjenje, sledile bodo spremembe. Ne pozabite na redno in bolj premišljeno prehranjevanje. VODNAR LEV (23. VII.–22. VIII.) Dobro razpoloženje in dobra volja vas bosta spremljala, čeprav se boste počutili nelagodno in bodo argumenti na vaši strani. Na koncu boste odprli vrata s svojim šarmom in spet boste dobre volje. Bližajo se spremembe, ki vam bodo v zadovoljstvo. V tem obdobju je prijateljstvo še posebno pomembno, vendar vse ne bo šlo, kot si boste zamislili. Nagrade za izžrebane reševalce Pravilno rešitev rešitev -- označena označena polja - napišite in pošljite na dopisnicah na uredništvo ništvo Vest Vestnnika, ika, Ulica Ulica ar arhhitekta itektaNovaka Novaka 13, 9000 Murska Murska Sobota, Sobota, do do petka, petka, 6. avgusta novembra 2009. 9000 2010. Rešitev: _ _____________________________________________________________________ _____________________________________________________________________________ _____________________________________________________________________________ _____________________________________________________________________________ Ime in priimek: _ _______________________________________________________________ Naslov: _______________________________________________________________________ Rešitve iz 28. številke Vestnika: znanje je vrednota, pri pouku, Irena Kumer 1. nagrada kuharska knjiga: Jožek Bratuša, Lomanoše 21, 9250 Gornja Radgona. 2.–8. nagrada majica: Veronika Golob, Partizanska ulica 32, 9250 Gornja Radgona; Štefan Maučec, Ulica Štefana Kovača 103, 9224 Turnišče; Franc Zemlič, Dobrovnik 281, 9223 Dobrovnik; Slavko Čeh, Trnje 79, 9232 Črenšovci; Katarina Gabor, Trnje 83, 9232 Črenšovci; Marjetka Petelin, Novomeška cesta 38, 8310 Šentjernej; Ivana Osterc, Glavni trg 14, 9240 Ljutomer. (21. I.–19. II.) Slaba novica, ki vas je upravičeno pretresla, zahteva ukrepanje. Predvsem se tolažite, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Imate zaslombo pri najbližjih. Morda potrebujete impulz, neko poživitev, ki ne bo prišla sama od sebe. Morali boste skrbno premisliti o vsakem koraku, ki ga boste nameravali storiti. Obdobje, ko ni treba ničesar spreminjati. V bližini boste našli lepoto. RIBI DEVICA (23. VIII.–22. IX.) Obdobje pred vami je dobro. Tako za zdravje kot tudi počutje. Čustev ne zavirajte, pokažite jih, naj se vidi, kaj čutite. Tako boste zmanjšali napetost v sebi. Neko sredo v mesecu bo telefonski klic z dobro novico. Na težite za tem, da bi zapleteno zadevo sami izpeljali do konca. Prihaja obdobje optimizma in samozavesti, ko boste imeli veliko idej pa tudi energije, da zamišljeno izpeljete. (20. II.–20. III.) Kar dve srci bosta iskali pot do vas. Res zanimivo. Vmes boste preobremenjeni in zato bodo nekatere odločitve površne in nedodelane. Kljub poletnemu času bosta vaša kreativnost in iznajdljivost neverjetno veliki. Vmes se mirne duše lahko usmerite k sebi in v svoj notranji svet. Velike možnosti za poroko ali neko povezavo trajnejšega pomena. Prišepetovalcev ne potrebujete. Potrkala bo priložnost. Nagrade lahko prevzamete do konca prihodnjega meseca v naročniški službi Podjetja za informiranje v Ulici arhitekta Novaka 13 v Murski Soboti. Pen je, kratko rečeno, Vestnikova mesečna priloga in ima tudi sicer zvezo z naravnim mesečnim ciklusom. Ustanovljen je bil, da bi, v skladu z imenom in asociacijami, učinkoval kot časopisni pen (tnalo) in penetrantnež (prodiralec) ter bil poln fotografij, kakor se za tabloid spodobi. Izdaja ga Podjetje za informiranje. V. D. odgovorni urednik matičnega časopisa je Janez Votek, uredniki so Jože Rituper, Jernej Šavel in Irma Benko. Za fotografije skrbita Nataša Juhnov in Jure Zauneker, lektorira Nevenka Emri. Računalniško ga oblikuje Robert J. Kovač. Za Pen ni posebne naročnine! BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 19 p en 43 Domen Gnezda julij 2010 Mislišče Štipendist najboljše šole za džez na svetu Umetniško žilico podedoval po očetu Gnezda je trio, ki igra moderen džez fusion, ustanovil januarja letos v Bostonu v ZDA. Tam študira na priznani glasbeni akademiji Berklee College of Music, katere študenti so bili mnogi sloviti glasbeniki, tudi nekdanji in aktualni vodja Big Banda RTV Slovenija Jože Privšek in Lojze Krajnčan. N 19 a svojo električno kitaro igra 27-letnik svetle polti z umirjenimi gibi, vendar je glasba, ki jo ustvarja, polna barv življenja in pisanega čustvenega naboja. V Ljutomeru, od koder prihaja kitarist in komponist, so z javno vajo začeli niz koncertov Domen Gnezda Tria, ki igra avtorsko glasbo duhovnega vodje zasedbe. Gnezda je trio, ki igra moderni džez fusion, ustanovil januarja letos v Bostonu v ZDA. Tam študira na priznani glasbeni akademiji Berklee College of Music, katere študenti so bili mnogi sloviti glasbeniki, tudi nekdanji in aktualni vodja Big Banda RTV Slovenija Jože Privšek in Lojze Krajnčan. Štipendist znamenite univerze in mini- strstva za kulturo po končanem prvem letniku še vedno zbira denar za nadaljevanje šolanja. Študij na najboljši šoli za džez na svetu, kjer je lani diplomiral iz džez kitare na Deželnem konservatoriju v Celovcu, mu je omogočil ogromno znanja, izkušenj in spoznavanja glasbenikov z vsega sveta. Njegovi mentorji so najuglednejši profesorji. Ti so učili kitariste, ki so postali svetovne zvezde. Vpisan je na koncertno smer kitara in kompozicijsko smer filmska glasba. Po koncu šolanja bi imel rad svojo zasedbo, s katero bi koncertiral na domačih in tujih tleh. Ker ga zelo veseli kompozicija, upa, da se mu bo uspelo udejstvovati tudi na tem področju. Lani je dobil na natečaju za najboljšo slovensko džez kompozicijo Jazzon 2. nagrado mednarodne komisije. Do konca leta namerava s triom izdati prvo zgoščenko. Prve studijske posnetke skladb, posvečenih jutranjemu dremanju, Še 5 minut in Dremež, je možno prenesti s spletne strani domengnezda.com. Igrivo stran, kakršna je njegova glasba, je oblikoval Gnezda sam. In z njo razkril, da je nekaj umetniške žilice podedoval tudi po očetu, ki je akademski slikar. Vendar je predan glasbi, s katero je povezan od malih nog in s katero se ukvarjata tudi njegova mama in sestra. Vesna Vrabelj Družili so se dijaki iz Porabja in Ljutomera Medijski tabor na TV AS Dijaki iz Monoštra in Ljutomera so imeli v okviru projekta EU možnost, da so se lahko en teden spoznavali z mediji na TV AS O d 19. do 23. julija je potekal na TV AS v Murski Soboti medijski tabor. Tega tabora smo se udeležili dijakinje monoštrske gimnazije ter dijakinje in dijak iz ljutomerske gimnazije. Vseh skupaj nas je bilo deset, to pomeni po pet iz vsake šole. Vsak dan smo imeli delavnice na televiziji. Naučili smo se, kako je treba snemati, delati montažo, pripraviti izjave itd. Popoldan so pa nas čakali različni programi. V ponedeljek smo šli v soboški muzej, ki je bil žal zaprt. Potem pa smo se napotili v Maximus, kjer smo imeli večerjo. Ko smo se najedli, smo šli igrat bowling. V torek smo si ogledali Babičev mlin, potem smo pa uživali v Radencih. V sredo smo bili na terenu v Gornji Radgoni. Ogledali smo si pa tudi grad na Goričkem. V četrtek smo obiskali in spoznali Radio Murski val ter delo na regionalnem tedniku časopisu Vestnik. Preostale dni tabora smo preživeli skupaj in veselo, tudi v kopališčih in izletih. Mislim, da lahko napišem, da smo se vsi počutili dobro in smo bili zelo srečni, da smo se lahko udeležili tega tabora. Upamo, da bomo imeli še možnost za tako srečanje. Vsem najlepša hvala. Martina Zakoč Simona Ferčak Takole so udeleženci medijskega tabora spoznavali – in se tudi preizkusili – delo časopisnega novinarja. Perfektni moški Ž enske smo vedno izbirčne in delamo sezname za vse mogoče dejavnosti. Kot smo vajene napisati nakupovalni listek zase, za moža in otroke, si že kot majhne punčke ustvarjamo listo življenjskih stvari. Najpomembnejša je seveda lista o izbiri moškega. To skozi leta in zaradi napak dopolnjujemo in na koncu ugotovimo, da tak produkt, ki bi ustrezal vsem pogojem na listu, ne obstaja. Najprej začnemo z barvo oči, postavo, z leti pa začnemo dodajati vedno več lastnosti, ki jih večina moških ne premore. Nekatere se odločijo zelo hitro in ugodijo želji družine ter naravni potrebi po ustvarjanju družine. Te na stara leta velikokrat ugotovijo, da je šlo življenje mimo njih in da v jeseni svojega življenja partnerja sploh ne poznajo. Nekatere pa le dopolnjujejo seznam. Še nedavno se je dalo ženske želje hitreje zadovoljiti. Dandanes pa je množica materialnih stvari spremenila svet in s tem podaljšala nakupovalno listo. Ženske smo postale večje perfekcionistke, bolj izbirčne in moški so postali metroseksualci. Svet je tako zmeden, da živimo v ameriških sanjah, ki niso več imeti spodobno službo, spodoben avto in mogoče hiško; sanje so imeti poršeja, biti vodja oddelka ali kar direktor in povrhu imeti še počitniško hišo na morju. Vrnimo se k moškemu. Vse materialno preganjanje nas žene v fikcijo in pozabljamo na najnujnejše stvari zveze, ki se zdijo vsaj meni pomembnejše od vseh avtomobilov in mobilnikov: čustva, vdanost , spoštovanje med partnerjema in sklepanje kompromisov. Seveda je potrebna še merica simpatičnosti in še kak dodatek, ki popestri vsako zvezo. To so nujne sestavine zveze, ki lahko vsako osebo približajo perfekciji. Vse drugo pa je le filmska fikcija, ki jo uspe živeti le peščica ljudi, ki navadno ne končajo srečno in se ne veselijo skupnega staranja, saj to lepoto življenja prekinejo s kakimi operacijami, ki so danes postale nujne že kot obisk pri zobozdravniku. Perfektnih moških ni. S pretiranim pogledovanjem in dopolnjevanjem nakupovalnega listka pa ženske žal ne vidimo nekaj dobrega, ki se ponuja pred nami, mogoče celo le zaradi enega neodkljukanega pogoja na listku. Ob iskanju perfektnega partnerja večkrat naletimo na komične situacije, ki so sicer čisto življenjske, vendar nas zmotijo. S tem pa dopolnjujemo seznam s tistim, česar si ne želimo. Pred dobrim mesecem dni sem srečala postavnega fanta. Simpatičnega. Po naključju naju je seznanil skupni znanec. Skupaj smo izrekli nekaj besed, nakar je skupni znanec moral oditi po opravkih. In tako sva se z mojim novim znancem zaklepetala. Priznam, da je bil prijeten klepet, sicer o temah, ki so me spominjale na neko resno zvezo. Klepetala sva že kako uro, spila eno malo pivo, nakar me sogovornik vpraša po imenu, češ da se še nisva predstavila. Okej, verjamem, da si človek ne zapomni imena, težje pa verjamem, da pozabi, da sva se sploh predstavila. Še čez pol ure pogovora mi pove, da ima rojstni dan julija, kar me je zopet presenetilo, saj sva že čisto na začetku najinega pogovora ugotovila, da imava rojstni dan na isti mesec, ločita naju le dva dni. Mogoče sem res čudna, ampak take podatke si vsaj približno zapomniš, ali ne?! Če je uporabljal kako tehniko vnovičnega zbiranja podatkov, moram povedati, da je bila res čudna. Moje začudenje je še povečal, ko me je povabil: »Barbara, ali bi šla z mano v kino?« Mogoče ste prebrali, da avtorica članka ni Barbara. Obisk kina se ni zgodil. Bila je le kava. Pogovor je zopet lepo tekel, dokler me sogovornik ni začel prepričevati, da imam jaz rada medvedke. Ne vem, mogoče ne razumem, vendar medved nikoli ni bil moja priljubljena žival, saj je le divja zver. Zelo rada pa imam konje, kar sem mu tudi povedala. Se pa zgodi, da me pokliče naslednji dan in mi zopet začne govoriti, da je moja najljubša žival medved. Priznam, da me je tale fant kar precej zmedel. Nisem pričakovala takega razmišljanja in konzumiranja informacij od nekega 31-letnika, ki se seveda v juliju ni spomnil mojega rojstnega dneva. Za nameček pa še ena njegova trditev: da je kupil pohištvo pri švedskem prodajalcu pohištva, ko je imel svojo izpostavo še v Sloveniji (vsi tisti, ki ste ugotovili, koga imam v mislih, veste, da je njegova nam najbližja trgovina pohištva v Gradcu in ni bila še nikoli v Sloveniji). To ni moj perfektni moški. Videz vara. Dekleta, verjemite, da so tudi moški začeli pisati nakupovalne listke, saj mi je ta zaupal, da ne mara ženske, ki si vsak dan ne obrije nog. amadea BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 20 20 p en julij 2010 Na lekarniški tehtnici Bojan Madjar, mag. farm. Venska tromboza zaradi poleta z letalom P otovanje z letalom, ki zahteva večurno nepremično sedenje, zmanjša pretok krvi skozi noge. To povzroči nabiranje krvi v venah, kjer lahko nastanejo strdki, ki ovirajo kroženje krvi po krvožilnem sistemu. Stanje imenujemo venska tromboza. Bojimo se predvsem nastanka globoke venske tromboze, ko so prizadete nam nevidne globoke vene v nogah in medenici. Na to lahko pomislimo pri novi bolečini ali oteklini uda, ki sega od stopala d o meč, stegen ali celo dimelj. Običajno je prizadeta le ena noga, ki je lahko temno modrikasto obarvana, koža postane topla, podkožne vene pa lahko nabreknejo. A v približno polovici primerov znakov ni zaznati. Če se del strdka odtrga in potuje po venah, nastane venska trombembolija, katere pogosta posledica je pljučna embolija. V tem primeru se strdek zagozdi v pljučnih arterijah, bolnika začne dušiti, hitro diha in ima bolečine v prsnem košu. V primeru, da opazite znake globoke venske tromboze ali pljučne embolije, morate obiskati zdravnika, saj gre, predvsem v zadnjem primeru, za resno stanje, ki se lahko konča s smrtjo. Znaki se običajno pojavijo najpozneje v nekaj dneh po letu. Povečano tveganje Pri dolgotrajnejših poletih, recimo daljših od šest ur, se tveganje za nastanek venske tromboze podvoji. Možnost pojava je večja pri določenih skupinah ljudi. Pri uporabnicah kontracepcijskih tablet denimo naraste kar za 14-krat. Tveganje je večje pri ljudeh z vensko trombozo v preteklosti, z motnjami v strjevanju krvi, z velikimi krčnimi žilami, sladkornih bolnikih, nosečnicah, pri bolnikih z rakastim obolenjem, ljudeh s prekomerno telesno težo in kadilcih. Lekarniški nasvet Za preprečevanje nastajanja krvnih strdkov se pogosto uporabljajo zdravila z nizkimi odmerki (manj od 300 mg) acetilsalicilne kisline. Ta zavira zlepljanje krvnih ploščic (trombocitov) in tako preprečuje nastanek krvnih strdkov. A po novejših dognanjih tega zdravila ne priporočamo za preprečevanje nastanka venskih tromboz. V Sloveniji je poleg tega promet takih zdravil omejen le na izdajo ob predložitvi receptnega obrazca. Za preprečevanje nastanka venske tromboze vam lekarniški farmacevti priporočamo: - razgibavanje – vsaj enkrat na vsako uro vstanite s sedeža in se sprehodite po letalu; med sedenjem ne pozabite na telovadbo s prsti na nogah; - ohlapna oblačila – pazite, da ne boste oblekli pretesnih oblačil, ki dodatno ovirajo krvni pretok; - pitje dovolj tekočine – predvsem nealkoholnih pijač, izogibajte se kavi in alkoholu, ki povzročata dehidracijo in s tem bolj viskozno kri; - kompresijske nogavice – predvsem pri ljudeh s povečanim tveganjem za nastanek venske tromboze; pojavnost globoke venske tromboze naj bi uporaba kompresijskih nogavic zmanjšala z 10/1000 na 2–3/1000 primerov; dodati je treba, da hkrati nekoliko povečajo možnost nastanka vnetja venske stene. Pojavnost venske tromboze zaradi (dolgotrajnejšega) poleta z letalom je relativno majhna. Z upoštevanjem podanih priporočil se boste tveganju lahko uspešno izognili. Kljub temu ljudem s povečanim tveganjem svetujemo posvet pri zdravniku. Ta bo znal stanje najbolje oceniti in hkrati uvesti potrebno terapijo, če bo potrebno. 44 Z našega štedilnika Komarčkova juha s klapavicami 30 g masla, 1 srednje velik komarček, 80 g pora, 20 g moke, 10 cl belega suhega vina, 1 limona, 50 cl ribje osnove, 15 cl smetane za kuhanje, 1/2 sveže rdeče paprike, 200 g očiščenih klapavic, sol, poper, sveže sesekljan zelen peteršilj. Zelenjavo očistimo in dobro operemo ter narežemo na drobne kocke. Na segretem maslu na hitro prepražimo narezano zelenjavo, pomokamo, še malo popražimo in zalijemo z ribjo osnovo. Juho začinimo in prilijemo smetano. Kuhamo na zmernem ognju približno 15 minut. Nato dodamo juhi vino, limonin sok in klapavice. Kuhamo še dobrih pet minut. Juho po potrebi še začinimo in preden jo postrežemo, dodamo sveže sesekljan peteršilj. Počitnice so čas, ko si privoščimo več aktivnosti in med njimi tudi takšnih dejavnosti, ko je več možnosti za različne poškodbe, med njimi tudi izbitje zoba ali več zob. Strokovnjaki pravijo, da je, ne glede na vrsto poškodbe zob in ustne votline, nujno takoj poiskati zobozdravnika, ki bo poškodovancu ponudil ustre- zno prvo pomoč in naredil vse, kar je potrebno, da bi preprečil poznejše zaplete, ki lahko nastanejo zaradi poškodbe. Še preden se odpravimo k zobozdravniku, pa moramo tudi sami ustrezno ukrepati, in sicer stomatologi priporočajo, da izbiti zob najprej umijemo s curkom mrzel vode in to tako, da ga ne drgnemo. Nato zob damo v kozarec z vodo ali mokro gazo oziroma robček in čim prej obiščemo stomatologa. Vendar pa se je treba pri tem zavedati, da je uspeh zobozdravnikovega posega predvsem odvisen od časa, ki je potekel od poškodbe do replantacije. Pri tem je optimalni čas ena ura, zadovoljiv pa do dve uri. Zunanja svetloba Zunanja svetloba je v dnevni sobi zelo pomembna. Zaradi boljšega počutja naj bi okno v tem prostoru nadomeščalo čim več zunanje stene, seveda pa je to pogojeno z lego stanovanja oziroma razgledom. Če bo okno nadomestilo celotno steno – od vrha do tal, moramo razmisliti tudi o ustrezni izolaciji prostora. Vsako vrsto solate posebej očistimo, operemo, osušimo in primerno narežemo. Mlado čebulo ali česen in redkvico narežemo na kolobarje. V solatni skledi solate tik pred postrežbo pomešamo, naložimo v skledice in prelijemo s pripravljenim prelivom iz gorčice, soli, popra, olja, kisa in vode. Kremne rezine z robidami Za biskvit: 75 g sladkorja v prahu, 75 g mletih mandljev, 2 jajci, 3 beljake, 60 g sladkorja, 60 g moke Za kremo: 350 g svežih zrelih robid, 5 beljakov, 20 cl sladke smetane, 4–5 listov želatine, 100 g sladkorja Za okrasitev: sveži listi melise, sveže robide, stepena sladka smetana Jagnječja zarebrnica na žaru s pečenim paradižnikom in proseno kašo z lisičkami 700 g jagnječjih zarebrnic, sol, poper, timijan, rožmarin, 12 cl rastlinskega olja, 2 večja zrela paradižnika, 2 stroka česna, 4 vejice origana, 150 g čebule, 300 g svežih lisičk, lovorjev list, ščepec timijana in majarona, 300 g prosene kaše, jušna osnova za zalivanje Jagnječjo zarebrnico razrežemo na primerne kose – dvojne zarebrnice. Rahlo jih potolčemo, začinimo in pokapljamo z oljem. Paradižnike operemo, razpolovimo ter začinimo s soljo, poprom in strtim česnom. Čebulo drobno sesekljamo, lisičke očistimo in narežemo na lističe. Na vroči maščobi najprej prepražimo čebulo. Dodamo gobe in oprano kašo. Prepražimo in zalijemo z jušno osnovo. Dodamo začimbe in dušimo do mehkega. Na vročem žaru spečemo pripravljene zarebrnice. Z vsake strani jih pečemo okrog tri minute oziroma do želene stopnje pečenosti. Pečene zarebrnice preložimo v drugo posodo in shranimo na toplem. Na žaru prav tako spečemo pripravljene začinjene paradižnike. Pečene jagnječje zarebrnice položimo na ogrete krožnike, jih obložimo s pripravljeno gobovo kašo in pečenimi paradižniki ter okrasimo z vejico svežega origana. Mešana solata z vrta Ob izbitju zoba je treba hitro ukrepati Boštjan Režonja, kuhar v lendavskem hotelu Lipa Po 1 večjo pest različnih svežih solat (kodrasta listnata solata – rdeča in zelena, mladi listi rukole, špinače, kreše ipd.), 1 mlada čebula ali česen z zelenjem vred, 150 g rdečih redkvic, sol, poper, 1 žlička gorčice, oljčno olje, domač vinski kis Za testo stepemo sladkor v prahu s celimi jajci. Penasti masi dodamo mlete mandlje. Posebej iz beljakov stepemo trd sneg, ki mu dodamo sladkor. Obe masi združimo in postopoma pazljivo primešamo moko. Testo vlijemo v pomaščen pekač – model in postavimo v ogreto pečico (180 °C). Pečeno testo naj se v modelu ohladi. Robide dobro operemo in jih s paličnim mešalnikom zmešamo. Nad parno kopeljo robidovo maso segrejemo. Želatino namočimo v hladi vodi, jo dobro ožmemo in dodamo segreti robidovi masi, da se raztopi. V večji skledi stepemo beljake v trd sneg, ki mu vtepemo sladkor. Beljakovi masi postopoma primešamo maso z robidami, nazadnje pa še pazljivo primešamo stepeno sladko smetano. Kremno maso nadevamo na pečen biskvit v modelu in po vrhu lepo poravnamo. Model postavimo na hladno vsaj za nekaj ur, da se kremna masa strdi. Strjene kremne rezine narežemo na primerne kose ter jih okrasimo s stepeno sladko smetano, svežimi robidami in listi melise. BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 21 p en 45 Besede mode Tatjana Kalamar Morales julij 2010 Olga Varga Domači vrt Natalija Juhnov Moda se spreminja, Szepesyjev park ker se spreminjajo ljudje S zepesyjev vrt v Beltincih ima dolgo pot. Zasluga gre že pradedku Ludviku Szöcsu, ki je bil višji vrtnar v Beltincih. Iz kmečke hiše je lekarno preselil v današnjo hišo, kjer je potem delovala skoraj še sto let. Prav pradedek je že zasnoval vrt, ki obsega 3600 kvadratnih metrov površine in je zaščiten tako kot hiša. Gospod Nikolaj Szepesy, anesteziolog na kirurgiji v Murski Soboti, vse to ohranja, neguje, nadgrajuje, nekatera dotrajana drevesa pa odstranjuje. Vrt je delno rekonstruiral in bi mu lahko rekli kar Szepesyjev park s postriženim rastlinjem ob potkah, ki so posute drobnim kamnom, in zanimivim dolgoletnim drevjem: cedra, koloradska jelka, veliko rododendronov in azalej, srebrnih smrek, korejsko jelko, hruško z zanimivo obliko, grivasto smreko, povešavo smreko in še in še. Tudi arhitekt Plečnik se je pri njih rad ustavljal in tako narisal zimski vrt, po katerem se vzpenja skrbno obrezana vičijeva trta, ki jeseni žari s karminasto rdečo barvo. Prve palme iz grofovskih steklenjakov so bile njihove, ker pa so bile že velike, so jih dali v hotele v Portorož. Še danes je veliko posodovk: raznih palm, tudi cikas palma, klivije, praproti. Na vrtu je bila prvotno povsod po tleh opeka, vendar so jo že zamenjali z granitnimi ploščami. Gospod Szepesy uživa v vsakem kotičku vrta in rad pove, da je vrt edino, kar ga drži v Beltincih. Ima pa še veliko idej, ki jih hoče uresničiti. Zjutraj rad popije kavico pod rdečelistno R ecesija spreminja ekonomijo in tudi v modi nastajajo spremembe po želji oziroma potrebi potrošnikov. Res pa je opaziti, da je klic po kreativnih rešitvah večji, saj nas le konstrukcija, ki predstavlja intelektualno in kreativno investicijo, zna zares navdušiti. Vsak tak produkt nas opozori nase, ker je drugačen od povprečne množice, kjer so všteti vsi šivi in minute po kalkulaciji. Oblika hlač iz džinsa Eden izmed množičnih produktov, kjer bi si želeli več kreativnega preskoka, so zagotovo hlače iz džinsa. Ker gre za množični produkt, je vse tako brezhibno načrtovano, da vsak odskok v imenu oblike že predstavlja izgubo. Vendar se postavlja vprašanje čedalje več ljudem, ali si res želimo biti tako podobni, tako uniformirani? Oblačilni elementi iz jeansa so bolj ali manj enakega odtenka, podobno oprani ali dajejo podobno izpran videz. Še največ oblikovalskega vpliva je čutiti na žepih spredaj in zadaj. Kovinski dodatki, kot so zadrge in neti, so bolj ali manj od nekaj proizvajalcev po svetu in spet je krog podobnosti dokaj hitro sklenjen. Če bi se našel posameznik, da bi oblikoval popolnoma drugačne oblačilne elemente, gre enostavno za eksperiment. Moda pa v svojih smernicah zmeraj na novo vključuje temo džinsa, saj priljubljenosti te bombažne tkanine res ne gre zanemarjati. A kljub vsem novostim najdemo večinoma na trgovskih policah največ že videnih hlač iz džinsa. Rešitev morda obstaja na »lokalni« ravni. Če imamo nekaj ročnih spretnosti, si lahko obstoječe hlače enostavno prebarvamo, prešijemo, preluknjamo ali odrežemo. Učinek je zagotovljen, tudi če nismo največji mojstri na svetu. Oblika in funkcija Vsaka nova oblika ima eno funkcijo ali več. Res je lepo, da v teh časih zares razmišljamo o večfunkcionalnostih v imenu oblike. To je ena izmed prednosti, ki jo je prinesla tudi tako imenovana recesija. Pri srajci so dodani gumbi na dolgih rokavih, ker si jih na tak način lahko zavihamo in pripnemo, videz pa je spremenjen na lepše. Ta gumbek lahko pokrijemo z delom novega manšetnega gumba, ki ima tako kar dve funkciji. Suknjič, jopa in plašč že dolgo niso trije samostojni oblačilni elementi, temveč popolna mešanica oblik in funkcij. Prepletanje je zaznati tudi pri ženski obleki in bluzi, da o plašču ne govorimo. Oblike postajajo inovativne, so rezultat premišljene konstrukcije, naravni materiali pa le tista pika na i, ki si je telo zmeraj bolj želi. Nazaj h koreninam Avtentičnost postaja vse pomembnejša. Način življenja vsakega posameznika je edinstven. Tehnologija nam omogoča, da skoraj vse, kar je povezano z našim življenjem, prijatelji in stroko lahko podredimo svojim željam po videzu. Ko odpremo določene spletne strani, nas lahko pozdravijo v taki barvi, kot smo si jo zamislili in spremenili. Tudi določene športne copate znanih blagovnih znamk si lahko sami oblikujemo na spletu, jih naročimo in nosimo svoj original. Pri oblačilih je stvar malo bolj zapletena, zato je tega manj. Moda na neki način tudi prisili proizvajalce, da razmišljajo tri korake naprej. Če gredo napovedi v smeri avtentičnosti, bodo kaj hitro na policah velikih blagovnih znamk tudi tista oblačila, ki bodo vsebovala priljubljen odtenek tistega kraja, motiv ali tkanino. Svežina v kolekcijah je zmeraj tista, ki navduši in prepriča, da blagovne znamke ne zamenjamo prehitro. Kreativnost Revščina je mati kreativnosti – bi bil približen prevod iz španščine. Njihov rek je star, a bi ga lahko prenesli tudi v današnji svet. Pravijo, da uspešna podjetja lahko vodijo v inovativnosti, a so zelo daleč od prave kreativnosti. Za slednjo je potrebno nekaj več, nekaj kar te žene noč in dan in ti ne da spati. Zares kreativne rešitve niso nujno najdražje, danes vse več vključujejo okoljevarstveni element. Pri oblačilih gre za mutacije pri tekstilnih materialih, oblika oblačil postaja na videz enostavna, konstrukcijsko pa zahtevnejša. Pri vsem tem se poraja vprašanje, ali vsak posameznik lahko vpliva na kreativnost in ali s svojim izborom v trgovini vpliva na nove podvige drugih. Verjetno je odgovor pritrdilen, analize pa botrujejo nadaljnjim spremembam. Včasih so tudi suhoparni podatki tisti, ki na novo zaženejo kreativno misel. Strokovni nasvet Trajnice za mokra tla Nadloga ali prednost! Težavo sicer lahko odpravimo z drenažo. Večkrat se trudimo ali posiljujemo zemljo z različnimi rastlinami ali trato. Izkušnje kažejo, da se proti naravi ne moremo boriti, ampak navidezne slabosti nekega prostora obrniti sebi v prid. Narava ve, kaj ji prija, in rastlina tudi. Rastline v mokrih tleh razvijejo zaradi veliko vlage veliko listne mase. Jegliči so zanimivi, saj cvetijo od zgodnje pomladi do poznega poletja. Ligularija je razkošna trajnica z velikimi listi in temno obarvanimi stebli. Za vlažne predele na vrtu so primerni še: kačja dresen, sibirska perunika, pogačice, maslenice, vrtne kresnice in dresen. Lepo je, če jih posadimo več skupaj. 21 slivo, ki v maju bogato cveti v rožnati barvi, pozneje pa so plodovi užitni, in mogočno smreko. Prav poseben prostor za mediacijo je pod bujno plezalko, kitajsko glicinijo, ki zacveti v mesecu maju. Nekatere rastline so stare več kot 100 let: smreke, javorji in srebrne smreke. Ker je veliko visokih iglavcev, zelo dobro uspevajo azaleje in rododendroni, ki jih je za celo zbirko. Na vprašanje, kako izbira rastline, pove, da sovraži načičkane vrtove in sadi tisto, kar sodi v Prekmurje. Pri Szepesejevih sta ohranjena vodomet, star več kot sto 100 let, in tudi utica, ki je obnovljena. Striženi gaber, oblikovan v pergolo, in sredi amfora s posajenim netreskom, sta mejnik med vzhodom in Balkanom, pravi gospod Nikolaj. Vrt ima veliko zanimivosti, mimoidoči pa lahko vidijo prek lesene ograje le delček: strižene pušpane, del rožnega vrta s starimi odpornimi preizkušenimi sortami in skrbno urejen zelenjavni vrt. Tudi gredice s cinijami in začimbnicami poživijo vrt. Trata je pohodna, kot se za park spodobi. Lastnik se drži priporočila dr. Šiftarja, da je grof kosil le trikrat letno. Privlačna krvomočnica, iglasta plamenka, hojhera, šmarnica, arendsijev kamenokreč pa se bohotijo na skalnjaku od pomladi do jeseni, vsaka ob svojem času.. Gospod Nikolaj Szepesy se zelo veliko ukvarja z bolniki in prav to lepoto svojega vrta - parka prenaša nanje. BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 22 22 p en julij 2010 Poroka na plaži Srečna nova družina dan pred poroko: Eva je na sredini levo, bodoči mož Joe desno spodaj. Ob njem sin Kevin, ob Evi Joeva hčerka Cassie, na vrhu Evina hčerka Kaya. 46 Tenis v Dubrovniku »Pa narediva!« sta rekla Goran Ivaniševič (38) in John McEnroe (51), ko sta kar na Stradunu, glavni ulici starega mestnega jedra, zaigrala tenis. V treh setih je bil boljši gostitelj Ivaniševič, kar pa v tem primeru sploh ni bilo pomembno. Najpomembnejše je bilo, da so v tej akciji, poimenovani Let´s Do It, zbrali okrog milijon kun, ki jih bo prejel otroški oddelek Splošne bolnišnice Dubrovnik. V ta namen je bil dvoboj, pravzaprav spektakel organiziran. Na glavni prireditvi in spremljajočih prireditvah so uživali Dubrovničani in številni gostje. Med navijači so bili tudi družinski člani teniških nasprotnikov. McEnroa je iz puZvezda TV-nanizanke CSI: Miami Eva La Rue se je v Mehiki poročila z Joem Capuccijem, tamkajšnjim lastnikom firme za predelavo morskih plodov. Pred tem sta se dvakrat zaročila. Po prvi zaroki sta se tiho razšla, tako da nihče takrat ni pomislil, da bi si ta dva še kdaj povedala kakšno besedo. »Vsak trenutek je po svoje poseben, z Joem je pa še nekaj bolj posebnega,« je konec prejšnjega meseca povedala hollywoodska igralka Eva La Rue (43), ko se je v mehiškem letovišču Zihuatanejo poročila s štiri leta starejšim poslovnežem. Poroka je bila nekaj posebnega, kot v pravljici ali filmu, pa tudi rahlo nenavadna: pod palmo na peščeni obali so postavili improviziran oltar, kjer je potekala vsa ceremonija. Nevesta je prišla do oltarja po potki, ki je bila posuta z nežnimi rožicami. Pred oltar jo je pripeljal oče, vse skupaj pa je spremljala pesem She´s Got a Way Billyja Joela. Oba, nevesta in ženin, sta nosila bele obleke, ki so bile posebej kreirane za ta dogodek. »V tistem trenutku nisem videla ničesar drugega, razen Joea,« je vzneseno povedala Eva, ki jo tudi pri nas lahko gledamo kot detektivko Natalijo Boe v nadaljevanki CSI: Miami. V zakon sta pripeljala tudi otroke: on ima sina Kevina (19) in hčerko Cassie (21), ona Kayo (8). Prvič sta se zaročila maja 2008 pri Viktorijinih slapovih v Zimbabveju, ko ji je Capuccio podaril dragocen platinast prstan, okrašen z rožnatimi diamanti, kupljen v znani draguljarni Shenoa & Co. Osem mesecev sta živela vsak po svoje, potem sta se pred šestimi meseci ponovno zaročila na otoku Bora Bora. Vikend v New Yorku Najljubša diploma Kim Catrall (53), zvezdi TV-nanizank in filmov z naslovom Seks v mestu, so na angleškem Vseučilišču Johna Mooresa v Liverpoolu podelili častno diplomo za njen prispevek k umetnosti. »To mi je najdražje priznanje za moje delo v življenju. Tukaj v Liverpoolu sem bila rojena. Starši so se odselili v Ameriko, ko mi je bilo tri leta. Hvala vam, da ste me ponovno vrnili v moje rojstno mesto,« je rekla ganjeno ob podelitvi in študentom naložila, naj so ponosni na svoje korenine, kot je bila tudi ona vse življenje. Po devetdnevnem obisku Kanade se je britanska kraljica odločila, da obišče še New York – prvič po letu 1976. Imela je kratek nagovor v palači Združenih narodov in se spomnila svojega prvega obiska leta 1957. Tudi takrat je obiskala palačo OZN. Potem se je napotila še na Zero Point, točko nič, kjer sta nekoč stala dvojčka, stolpnici WTC-ja, porušeni ob terorističnem napadu leta 2001, kjer je položila venec. blike bodrila soproga, ameriška glasbenica Patty Smith, Gorana pa je na koncu tekme strastno poljubila soproga Tanja. Vsi pa so si nekako enotni, da je bil glavna zvezda tistega teniškega dne Emanuel Ivanišević, triletni Goranov sin. BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 23 p en 47 julij 2010 23 Solze niso pomagale Lindsay v sodni dvorani v Los Angelesu Pri dvanajstih letih je bila pridna in skromna deklica, ki je veliko zaslužila in vzdrževala vso družino. Dekle z naslovnice Tisto, kar se ji ni ponudilo v mladosti, je Betty White ustvarila danes. V 88 letu je postala pin-up girl, dekle z naslovnice. V Ameriki je ravno zdaj popularna. Poznajo jo po televizijskem reklamnem spotu Snickers, naši bralci pa se je bodo spomnili iz TVnanizanke Zlata dekleta iz osemdesetih let, ko je s še tremi sivolasimi junakinjami vse leto zabavala gledalce. Od štirih igralk iz nanizanke živi le še ona. Producenti so izračunali, da bi znalo biti zanimivo, če bi se pojavila tudi na stenskem koledarju. Posnela je dvanajst domišljijskih prizorov, ki so se zdaj znašli na koledarju. Fotografija za marec – Miss marca – naj bi prikazovala uresničitev poletnih sanj vsake ženske (po ameriško seveda): Betty White, urejena in naličena, obkrožena z mladeniči prijetnega videza, ki so ji v vsakem trenutku pripravljeni ustreči vsaki želji. Po več letih se je Brad Pitt le odločil, da se bo odrekel svojemu zaščitnemu znaku – hipijevski bradi, ki jo je skrbno negoval kakšnih šest let. Odločitev sicer ni bila prostovoljna, saj se je moral obriti zaradi vloge v filmu Moneyballs, katerega so pred dvema tednoma začeli snemati v Los Angelesu. Njegove oboževalke so imele na brado že ves čas pripombe in zdaj upajo, da bo njihov ljubljenec ostal brez brade tudi po snemanju. Verjetno sta zdaj vesela tudi njegova sinova dvojčka Vivien in Knox, ki sta sredi julija praznovala drugi rojstni dan. Očetov poljubček bo zdaj veliko bolj nežen kot tisti kocinast. Spet stari Brad Pitt Zavzela se je zanj Najseksi! Hrvaške revije povzemajo izbor našega časopisa Finance, ki so Emila Tedeschija razglasile za najseksi biznismena v Sloveniji. Emil Tedeschi je hrvaški podjetnik, lastnik firme Atlantic grupe, ki je nedavno kupila Drogo Kolinsko. Whoopi Goldberg se je postavila v bran Melu Gibsonu, ki se je znašel v težavah, ko je »nekoliko preveč« pretepel svoje nekdanje dekle. Ko je prišlo do tožbe, ga je Oksana Grigorieva med drugim obtožila tudi rasizma. Whoopi je povedala, da je bil Mel pogosto njen gost da česa takega nikoli ni občutila. Ko je Lindsay Lohan sredi tega meseca v sodni dvorani v Los Angelesu slišala, da je obsojena na devetdeset dni zapora, je na glas zajokala. To je bil razplet zgodbe, kakršnega se ni nadejala. Toda po toliko dramah in škandalih, ki jih je nanizala v svojih štiriindvajsetih letih, bi morala vedeti, da se vse skupaj ne more končati dobro. Igralka in pevka, v zadnjem času bolj znana po izpadih kot vlogah, je pred tremi leti dobila pogojno kazen zaradi prekrškov, ki jih je naredila med vožnjo v opitem stanju. V kazen je bila všteta tudi obveza, da se udeleži predavanj o nevarnostih vožnje v pijanem stanju. Nekoliko bi jo lahko razumeli, če bi upoštevali okolje, iz katerega izhaja. Že kot triletna deklica je začela igrati. Z zaslužkom od reklam in filmov je vzdrževala vso družino. Reklame je snemala za najbolj znane ameriške firme. V šoli ji je šlo dobro, vendar jo je mati pri enajstih letih izpisala iz šole, češ da jo bo doma sama poučevala, dejanski razlog pa je bil denar. Tako je lahko brez šolskih obveznosti več snemala in služila. Ob vsem pa ni čutila družinske sreče. Starša sta se prepirala in pretepala, šla narazen, se spet pomirila, na koncu pa sta se vseeno ločila. Oče je celo dosegel, da mu je hčerka morala plačevati alimente, tri milijone dolarjev na leto. Dekletu ni bilo težko plačati, saj je letno zaslužilo tudi do štirideset milijonov. Tudi oče je bil pijanec in bil tudi v zaporu, ker je povzročil hudo prometno nesrečo. Obstaja tudi doma posnet film, kako Lindsay proslavlja svoj šestnajsti rojstni dan. Takrat očetu tudi pove: »Joj, danes si pa videti povsem trezen!« Vmes mama, tudi »dobre volje«, pred otroki z erotičnim plesom zapeljuje očeta, na koncu pa je videti, kako je Lindsay pijana. Zgodba za Lindsay vsekakor ni končana. Bivanje v zaporu ji bo prineslo milijon dolarjev. Za toliko že ima pogodbo za ekskluziven intervju po odsluženi kazni. Vprašanje je seveda, kaj se ji bo zgodilo, če se ne bo odločila za temeljito zdravljenje odvisnosti. »Da« po dvajsetih letih Nedavno bivanje na Bahamih za Penelope Cruz in Javiera Bardema ni bilo samo navaden dopust zaljubljencev in beg pred vsakodnevnim snemanjem ter drugimi obveznostmi. Hollywoodska zvezdnika sta pobegnila pred javnostjo in radovedneži, da bi si lahko v miru obljubila večno zvestobo in skupno življenje. Par se je spoprijateljil med snemanjem filma Šunka, šunka pred dobrimi dvajsetimi leti. Bilo je bolj tesno prijateljstvo kot ljubezenska romanca, to pa se ne bi moglo reči za zadnja tri leta, ko se je ljubezen med njima razplamtela in praktično nista mogla biti več drug brez drugega. Obema, šestintridesetletni oskarjevki in pet let starejšemu soprogu, je to prvi zakon. Poročno slavje je bilo razmeroma skromno. Slavnostna večerja je bila v prijateljevi hiši, svatje pa so bili le ožji sorodniki ali člani njunih družin. BARVA CMYK datum: 29. 07. 2010 VESTNIK/PEN stran 24 24 p en julij 2010 48 Po košček kruha, po zrno soli, u m a h a po prgišče besed … r Ab u g a r e D c k v o k s e P v Razširjena družina Abrahamovih. Drago za volanom. Levo sta Ernest in Martina Kerčmar, starša Dragove žene Sonje, ki sta zgradila domačijo. Zadaj hčerka Ariela in njen fant Aleš. Ob Dragu žena Sonja, na desni sin Alen. N i treba posebej poudarjati, kako vroči so bili ti julijski dnevi, lahko pa takoj povemo, da smo se pri Dragu udobno namestili v dvoriščni uti in potem v njeni blagodejni senci kramljali, vse dokler nas ni povabil na ogled svojih traktorjev. V utici nas je ob prihodu pričakala vsa Dragova družina, razširjena družina, saj sta nam delala družbo tudi Dragov tast in tašča, Ernest in Martina Kerčmar, pa tudi hčerkin fant Aleš. Domačijo sta pred leti postavila Ernest in Martina. Pred dobrimi štiridesetimi leti sta se kot zdomca spoznala v Dornbirnu, pozneje je na svet prišla hčerka Sonja, leta 1985 pa je družino povečal Drago, ki se je priselil iz Markovec, ko sta se s Sonjo poročila. Drago je s traktorji živel od malega, saj je imel oče delavnici za popravilo zadružnih traktorjev v Šalovcih in Čepincih, pa še doma je popravljal traktorje, če je bilo treba. Drago bi moral nadaljevati očetovo delo, vendar ga je ljubezen speljala v Peskovce. Oče je od razočaranja odpovedal obrt, saj je računal, da bo fant nadaljeval njegovo uspešno delo. Seveda si ni mogel predstavljati, da bo sin nadaljeval tradicijo, čeprav na za spoznanje drugačen način. Pozneje so se strasti pomirile. Še kako srečen bi bil oče, če bi vedel, kam je njegov sin pripeljal začeto delo. Društvena tablica Vsak človek ima nekakšno zabavo, neko opravilo, konjička, lahko tudi delo ali opravek, h kateremu se zateče, ko ima čas, ko želi na kaj pozabiti ali enostavno, ko bi bil rad srečen. Nekateri pa ta konjiček pripeljejo tako daleč, da je v njem že skoraj več dela kot zabave. Ob takem razmišljanju in iskanju prav takega konjičkarja nas je pot zanesla v Peskovce k Dragu Abrahamu, v njegovo kraljestvo starih traktorjev. Pri Dragu so traktorji zadaj za hišo, so traktorji spredaj, notri, zunaj, razstavljeni traktorji, traktorji, pripravljeni za takojšno vožnjo, za parado, za povorko, za bleščavo, celo za oranje, traktorji za njegovo življenje. Da, mirno lahko povemo, da mu predstavljajo življenje, čeprav moramo dodati, da ob tem ne zanemarja službe, še manj, da bi zaradi tega trpela družina. To smo pravzaprav ugotovili na začetku našega obiska, ko smo stopili na dvorišče, kjer so nas že ob prihodu »čakali« trije starodobni traktorji … Konjiček Drago že dolga leta dela v mehaničnih delavnicah pri Dunaju. Je uradni serviser za traktorje Deutz Pahr. Vsak ponedeljek zjutraj sede v avtomobil in mora biti ob sedmih že na delovnem mestu. Vse do petka do 17. ure mora biti na voljo v delavnici. Z delom je zadovoljen, pravi pa, da ga je vse manj. Tudi pri avstrijskih kmetih se poznajo recesija in druge težave, ki tarejo tudi naše kmete. Za- V sedemdesetih letih je bil razvoj kmetijske mehanizacije na vrhuncu. Ne samo traktorji, tudi samohodne kosilnice, predvsem pa kombajni so lajšali kmečka opravila. V tem času, ko je Drago hodil v sedmi razred, je njegov dedek iz Nemčije pripeljal prvi traktor znamke Steyr. Takrat je bil to moderen stroj, čeprav ne povsem nov, in je dobro služil kmetiji v Markovcih. Darko se je izučil za mehanika kmetijske mehanizacije. Kmalu po poroki leta 1987 se je zaposlil v Avstriji, v svojem poklicu seveda, kmalu pa je mu je podjetje tudi plačalo, da je tamkaj lahko obiskoval večerno šolo. Uspešno jo je končal in si pridobil naziv Landtechnick. To mu je v poklicnem delu odprlo številna nova vrata. Med drugim je tudi uradno začel sodelovati z Društvom kmetijskih tehnikov Slovenije v zvezi s homologacijo. Prvi starodobni traktor je kupil v Šalovcih. To je bil deutz 514. Imel je dvanajst konjskih moči. Kupil ga je od nekega kmeta, Budaš so mu menda rekli. Zaradi različnih zapletov ga je na koncu stal dvakrat več, kot je bil vreden. Seveda ima ta traktor pomembno mesto v njegovi zbirki, vendar nam ga ob obisku ni mogel pokazati. Ob občinskem prazniku v Slovenj Gradcu so pripravili razstavo starodobne kmetijske mehanizacije in jim ga je posodil, da je tam vzbujal občudovanje. Nekaj pa že mora veljati ta traktor, če je dobil svoje mesto na slovenjegraški razstavi. Kot strokovnjaka, predvsem pa zaradi poznavanja jezika ga je firma izbrala za sodelovanje s Kmetijskim institutom Slovenije pri izdaji licenc traktorjev Deutz. Iz tega sodelovanja se je porodila ideja, da bi naredili razstavo stare kmetijske tehnike, kar so leta 1997 tudi uresničili. Razstavo je pripravilo Društvo ljubiteljev restavriranja. Ob tem naj dodamo, da se starodobni traktorji dolgo niso mogli kosati s starimi avtomobili. Šele leta 2005 je država dala licenco in prometna dovoljenja traktorjem starodobnikom. Ob magistru Tomažu Pajetu je za ta uspeh zaslužen tudi Drago. Zdaj sta obe društvi enakovredni. Traktor postane oldtajmer, ko je star petindvajset let. Na srečanjih in tekmovanjih sodelujejo tudi drugi člani družine Abraham. Dvajset traktorjev je trenutno v Dragovi zbirki. Najstarejši je star sedemdeset let. Pred štirimi leti so organizirali Pokali, diplome in medalje – plačilo za Dragov trud. Drago in traktor šampion – Deutz F1M 414 – letnik 1939 Razstavljen Zetor 3511, letnik 1972. Prihodnje leto bo gotov in pripravljen za tekmovanja in razstave. radi cen tudi tam kmetje ne vlagajo veliko, zato je tudi traktorjev vse manj in tako posledično tudi potrebe po popravilih in servisih. Delovna sila za kmetijstvo prihaja predvsem iz nekdanjih ruskih republik in iz Poljske. Ti delavci so močno zbili vrednost dela. Na servisu je zaposlenih sedem ljudi, Drago je edini zdomec in zaenkrat se mu, kot pravi, ni treba bati za službo. Ko pride ob koncu tedna domov, pa še ni konec dela. Imajo enajst hektarjev zemlje in tudi tu je potrebna delovna roka, čeprav imajo zdaj v glavnem posejano koruzo. Živine nimajo več, prostori, nekoč zgrajeni v ta namen, pa so danes zapolnjeni s traktorji. Drago je začel voziti traktor, ko je hodil v četrti razred, in ga tako ali drugače vozi še danes. stare kmetijske tehnike. Na prvi razstavi v Jablah pri Mengšu je bilo dvanajst traktorjev. Dragov je bil med njimi. Tam so se tudi dogovorili, da bo dal Drago pobudo za ustanovitev sekcije društva Ljubiteljev stare kmetijske tehnike. Društvo je bilo ustanovljeno s sedežem na Kmetijski šoli v Rakičanu. Bilo je osemnajst ustanovnih članov. Zaradi različnih pogledov na delovanje kluba je Drago leta 2004 ustanovil svoje Društvo ljubiteljev starodobne tehnike Oldteimer Abraham. Trenutno je v njem registriranih 159 članov. O restavriranju traktorjev Drago predava tudi v drugih podobnih društvih. Člani se udeležujejo srečanj in tekmovanj, sodelujejo pa tudi na razstavah. Na tekmovanjih komisije ocenjujejo ohranjenost, izvirnost in kakovost raly Hodoš–Izola. Na pot se je podalo devet traktorjev in vsi so srečno prispeli v Simonov zaliv. Dragov nemirni duh je zadevo pripeljal tako daleč, da se zdaj z Zvezo za kulturno dediščino Slovenije dogovarjajo, da bi v Peskovcih pri gasilskem domu ustanovili tehnični muzej s turistično točko. Pri projektu, ki naj bi stal kakšnih 2,5 milijona evrov, sodelujejo tudi druge goričke občine, zato so velike možnosti, da bo nekoč tukaj res tehnični muzej Pomurja. Poklic Alen, Aleš in Ariela. Brat in sestra ter njen fant. Za Penovo trojko Joseph Maria R. Natalija Juhnov
