Lara in Ajda

Comments

Transcription

Lara in Ajda
Lara in Ajda
… je nekaj posebnega in začela se je približno pred
tremi leti… Takrat je najina mami še službovala v
Bruslju in ko sta z očijem
v marcu 2008 izza zidov
stanovanja občudovala
prebujanje narave
ter se potepala po ulicah
čokolade, še nista slutila,
da bosta lahko v domači
okvir postavila pričujočo
sliko…
Ja, in tako se je najina zgodba dejansko začela… Po
veseli novici, da bosta postala očka in mamica, sta se
najina starša odločila za vrnitev v domače okolje, kjer
sta začela s pripravami na
najin prihod. Kot sva uspeli
ugotoviti, je mami zelo uživala
v nosečnosti, oči in vsi
okoli nje pa so trpeli njene
muhe oziroma kot strokovno
temu pravijo – divjanje
hormonov… Ob tem pa sva
midve NEDVOMNO rasli,
z nama pa je rasla… hm…
predvsem v širino, tudi najina
mami .
In nato je prišel dan… Dan, ko sva se odločili, da bova
pogledali v zunanji svet. Zakaj sva se tako odločili, naj
ostane skrivnost. Lahko pa sami ugibate. No, morda
naju je v to vodila najina otroška zvedavost ali pa zgolj
neučakanost... Kakor koli že, tistega oktobrskega
večera oziroma natančneje v prvi uri 11. oktobra
2008, sva prijokali na svet. To se je zgodilo kar tri
mesece prezgodaj, zaradi česar sva potrebovali veliko
nesebične pomoči, tako s strani zdravnikov, kot tudi s
strani sorodnikov in prijateljev, polnih upanja,
pozitivnih misli in moči. Kot pravi mami, je najina
družina zagotovo rojena pod srečno zvezdo…
Lara – ob 0.48 – 1060 g – 38 cm
Ajda – ob 0.52 – 860 g – 35 cm
Ze na začetku najine življenjske poti sva dokazali, da bova
pravi borki. Ob izjemni strokovni pomoči zdravniškega tima
brežiške bolnišnice sva uspeli dočakati prihod enote
KOKIT iz ljubljanskega KC, ki je poskrbela, da sva
prestali pot iz brežiške v ljubljansko porodnišnico. Glede na
najino izjemno nedonošenost, ko sva se rodili komaj v 27
tednu nosečnosti in tehtali le 860 in 1060 gramov, so naju
posledično pestile različne zdravstvene težave, zaradi česar
so nama na EINT ljubljanske porodnišnice kar 82 dni nudili
intenzivno nego in terapijo. To pa je pomenilo tudi drugačen
način in možnosti za najino razvajanje – obiskovanje,
pestovanje in cartanje. Ob tem, da sta naju oči in dedek
obiskala že prvo popoldne na dan rojstva, pa sva morali na
prvi obisk mamice čakati kar 14 dni. Še toliko težje pa nama
je bilo čakati na mamičin prvi objem, ki ga je bila Lara deležna
29. oktobra, medtem ko je Ajda zaradi težav z dihanjem na
svojo priložnost še morala počakati.
Da sva mamico in očija presenetili s svojim prezgodnjim
prihodom, je bilo takoj jasno, saj za naju sploh še nista
imela izbranih imen, zaradi
česar so naju sprva
poimenovali kar kot
“A”in “B”.
Kljub začetnim neizprosnim pogojem narave in
postavljeni diagnozi, sta se starša v času najinega
bivanja na oddelku EINT ljubljanske porodnišnice
marsičesa naučila, predvsem pa sta se veselila
vsakega, še tako majhnega napredka njunih punčk –
npr. vsakega grama, ki sva ga pridobili; po več kot
treh tednih rojstva prvega pestovanja; prvega stika z
nama kot 'pravima' dojenčicama, ko sva bili po več kot
mesecu dni prvič oblečeni; prvega samostojnega
vdiha; prvega samostojnega zaužitega drobca
tekočine po cuclju; prvega pestovanja brez vključitve
kakšnega izmed alarmnih zvokov monitorja za
spremljanje življenjskih funkcij; prvega pestovanja
brez prepletenih žic …
In ko se je v torek, 23. decembra 2008 narava poigravala s
kristalno svetlečimi se snežinkami, je bil za naju in najino
družino prav poseben
dan… Takrat sva –
Lara kot dvekilogramska štručka,
Ajda pa kot kilo in
sedemsto gramov
težka štručka,
po treh mesecih
zdravljenja zapustili
ljubljansko
porodnišnico in se
odpravili življenju
naproti…
Življenju, ki ga je tudi nama že od samega začetka pisala
usoda... Glede na začetno neizprosno in kruto realnost,
s katero se je soočila najina družina, je bil vsak naslednji
dan poln pričakovanj in prežet z optimizmom nama dragih
oseb. Tako je bilo ob vsakem zdravniškem pregledu,
preiskavah in kontrolnih pregledih na pediatrični kliniki v
LJ, ob vsakem obisku pri fizioterapevtki v Krškem, ob
vsakodnevnih domačih telovadbah, ob vsakem pogledu
in spremljanju najinega razvoja… Vse do danes, ko sva
dokazali, da sva potrpežljivi, vztrajni in resnični borki, ki
nama je usoda namenila živeti življenje z velikim Ž... In
čeprav na videz zelo podobni, sva v resnici zelo različni,
kaj nama je skupnega, pa prepuščava vašemu lastnemu
prepričanju…
PA PA 