Ravenski razgledi 07/2013 - Občina Ravne na Koroškem

Transcription

Ravenski razgledi 07/2013 - Občina Ravne na Koroškem
julij 2013
G l a s i lo O b č i n e R av n e n a Ko r o š k e m
Spoštovane bralke in bralci Ravenskih razgledov!
Pred poletnimi počitnicami je pred nami glasilo,
ki govori o nas. O dogajanju in ljudeh pri nas.
Zanimivo branje, saj se pogosto zgodi, da marsikdo
med nami nima dovolj informacij, kaj se je pri nas
zgodilo ali se dogaja.
U
V
O
D
N
I
K
Ravne so živo mesto in živahna občina. Imamo obilico športnih
društev, ki v svoje vrste privabljajo staro in mlado. Poleg tega se
vas ogromno s športom ukvarja rekreativno, tako na odbojkarskih
igriščih, bazenih, kolesarskih in tekaških poteh - in še bi lahko
naštevali. Vemo pa, da šport pozitivno vpliva na zdravje in zato
pohvale vsem, ki se ukvarjate s športom. Zlasti pa čestitka
rekreativcem v Strojnski Reki, ki se družijo že kar 50 let!
Kultura je ravno tako prisotna in je v naši občini ne manjka.
Vedno je aktivna Koroška osrednja knjižnica, ki s svojim delovanjem
presega ožjo opredelitev knjižnice, saj deluje v širšem kulturnem
smislu. Muzej na Ravnah praznuje okroglo 60. obletnico in opravlja
kulturno poslanstvo ohranjanja naše dediščine. Zavedamo se, da z
ohranjanjem kulturne dediščine izkazujemo spoštovanje do naše
preteklosti in skrbimo za svoje korenine. Dediščina ni zgolj stvar
preteklosti, ampak tudi sedanjosti, saj z odnosom do nje gradimo
svojo prihodnost. Vse čestitke našim muzealcem, ki skrbijo za naše
kulturne korenine na Ravnah! S kulturo nas bogatijo in žlahtnijo, kot
so poimenovali enega izmed svojih bogatih projektov. Pozornost
pa namenjamo tudi našemu velikemu Prežihovemu Vorancu, ki
ga ponovno prevajajo v tuje jezike, hkrati pa se obeta zanimiva
publikacija ob 120. obletnici pisateljevega rojstva.
Na Ravnah smo zavezani vsem generacijam naših ljudi.
To delamo s projektom Starosti prijazna občina ter bodočim
Medgeneracijskim centrom aktivnosti na Ravnah. Imamo aktivno
mladino in še aktivnejše upokojence. Pridobili smo Mladinsko pot
na Ravnah ter Festival povodnega moža. Ravno tako vse šole, z
Gimnazijo Ravne v ospredju, skrbijo za bogat utrip dogajanja med
mladimi. Negativni pojavi vandalizma, razgrajanja v parku ter
uničevanja javnega premoženja so nezaželeni in skupaj se moramo
truditi, da bi tega bilo čim manj. Pohvalim lahko vedno aktivnejša
društva in organizacije, ki nudijo mladim zanimive programe in med
njih zagotovo spadajo Taborniški rod Koroških jeklarjev ter Mladinski
svet Ravne, ki izkazujejo tudi skrb za naš grajski park.
Tako kot posamezniki na mnogih področjih tudi občina nadaljuje
s svojim delom. Naša poraba je naravnana bolj varčevalno, ne
želimo pa, da bi trpele nujne pridobitve za občino. Tako pripravljamo
gradnjo čistilne naprave Ravne. Začenjamo s postopki za izgradnjo
pomožnega objekta na atletskem stadionu. Smo tik pred začetkom
rekonstrukcije odseka državne ceste med Ravnami in Prevaljami.
Ravnokar poteka izboljšava vodovodnega sistema z izgradnjo dveh
novih vodohranov v Dobji vasi in v Kotljah. Bodo pa letos skromnejši
Ravenski dnevi 2013, saj bo žal manj kulturnih prireditev in tudi še
kje drugje bomo morali prihraniti. Kot je navada, o ožjih občinskih
zadevah poročamo v posebnem glasilu občinske uprave Guštanj.
Želim vam prijetno branje Ravenskih razgledov. V prihajajočem
poletju vam želim prijetne počitnice z ne preveč vročine ter
ravno prav hladno osvežitvijo v senci. Med poletjem boste mnogi
odpotovali kam bližje ali daleč in vam vsem želim srečno pot in varen
povratek. Če pa se boste zadrževali v bližini doma, vam obljubljam,
da bo tudi na Ravnah zelo prijetno. Odprl se je letni bazen, mnogo
bo dogajanja, imamo lepe gore, tako da lahko ta uvodnik zaključim s
starim rekom: Povsod je lepo, a doma je najlepše.
2
Vaš župan
V KOROŠKI OSREDNJI KNJIŽNICI
želimo ustvariti uporabnikom prijazno knjižnico
Slovenske knjižnice, in med njimi tudi naša, smo uspešno
preživele in sledile različnim spremembam v družbi,
ves čas pa smo ohranjale svojo kulturno, informacijsko,
izobraževalno in socialno vlogo.
Danes se moramo prilagajati spremembam demografske slike, dnevne
migracije so običajne, vse več je starejše populacije …
V strategiji razvoja slovenskih splošnih knjižnic 2013-2020 smo zapisali
strateška področja ter cilje in ukrepe,
s katerimi bomo še naprej uresničevali
svoje poslanstvo in ostali pomemben
dejavnik lokalne skupnosti.
Informacijska revolucija in razvoj informacijske tehnologije tudi pred knjižnice
postavljata pomembne naloge in ena
osnovnih je preusmeritev od posredovanja informacij k svetovanju pri pridobivanju in vrednotenju informacij ter še
bolj intenzivno informacijsko opismenjevanje svojih uporabnikov.
Knjižnice postajamo tako fizični kot
virtualni prostor, kažemo pa tudi močan
interes za dogajanje v lokalnem prostoru in socialno vključenost različnih
skupin prebivalcev.
Obdobje splošne recesije vpliva tudi
na zmanjševanje sredstev za delovanje Koroške osrednje knjižnice in
naše delovanje se prilagaja potrebam
in možnostim okolja. Prepričana sem,
da lahko ob opredeljenem odnosu in
odgovornosti do uporabnikov, ustanoviteljev, partnerjev, konkurentov in
družbe nasploh naša knjižnica družbene spremembe in ekonomske omejitve
izkoristi kot priložnost.
Za svoje uporabnike želimo biti prostor
navdiha, učenja in druženja.
Imamo kar nekaj prednosti, ki nas
umeščajo v okolje kot tretji prostor, iz
katerega lahko izhajamo pri uveljavljanju svoje današnje vloge: smo zaupanja
vredna ustanova z dolgo tradicijo, še
vedno pomenimo zanesljivost pri iskanju in izbiri informacij, smo prostor
srečevanja, spodbujamo in podpiramo
enakost za vse, smo protiutež globalRAVENSKI RAZGLEDI
nemu svetu s predstavljanjem lokalnih
vsebin, smo javna služba in kot taka
kategorija socialne države.
Kot osrednja območna knjižnica poseben poudarek namenjamo izvajanju
štirih zakonskih nalog ter digitalizaciji
knjižnične dediščine in vnašanju e-vsebin na domoznanski regijski portal
KAMRA, prav tako tudi na dLib.
Pri svojem delu partnersko sodelujemo
s sorodnimi institucijami, prav tako z
lokalno skupnostjo ter zainteresirano
javnostjo. Naše delovanje temelji
na transparentnosti in strokovnosti.
O svojem delu poročamo občinam
ustanoviteljicam in Svetu KOK. Več o
delovanju KOK, vključno s poročilom za
preteklo leto ter načrtom dela za 2013
si lahko preberete tudi na naši spletni
strani.
Mag. Irena Oder, direktorica
Predstavljamo vam še
nekaj novosti:
Novosti v kotičku za uporabnike
s posebnimi potrebami v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca
Sušnika Ravne na Koroškem
Eno od osnovnih načel splošnih knjižnic
je načelo dostopa za vse. V naši knjižnici se zavedamo, da imajo vsi ljudje
pravico do branja in pridobivanja informacij. Biti pismen v sodobnem času
pomeni, brati hitro ter prebrano tudi
razumeti. Prav zaradi tega v Koroški
osrednji knjižnici posvečamo posebno
skrb našim uporabnikom s posebnimi
potrebami.
V naši zbirki za uporabnike s posebnimi
potrebami so na vidnem mestu in posebej označene:
• knjige z večjim tiskom (zbirka
Srebrne niti, Bisernice in Povečava),
ki so namenjene starejšim, ki slabše
vidijo - v zbirki je okrog 80 izvodov
knjig z večjim tiskom;
• knjige za lahko branje (lažje berljive,
napisane v lažje berljivi obliki);
• knjige za slepe (tipne slikanice v
Braillovi pisavi);
• knjige za gluhe in naglušne
(v slovenskem znakovnem jeziku);
• zvočne knjige (za slepe in
slabovidne, v slovenskem in angleškem jeziku).
Za starejše in slabovidne so na voljo
lupe z osvetlitvijo in elektronska lupa,
ki omogoča slabovidnim branje, pisanje, gledanje slik, opravljanje hobijev
in vsakodnevnih opravil. Uporabniki
lahko izbirajo med barvno sliko ali več
kontrasti pozitivnih oziroma negativnih
barvnih kombinacij. Z enostavno uporabnimi gumbi si lahko sliko povečajo/
pomanjšajo ali spremenijo barvni kontrast za lažje branje.
Knjižnica
na obisku
Storitev »Knjižnica na obisku smo v
naši knjižnici pričeli izvajati lansko
pomlad. Brezplačno dostavo knjig na
dom enkrat mesečno nudimo bolnim,
ostarelim ter invalidom. Željo za obisk
na domu je zaenkrat izrazilo 8 članic
knjižnice. Te uporabnice povprašujejo
predvsem po leposlovnih knjigah in
domoznanskem gradivu.
Podrobnejše informacije so vam na
voljo na sledečih kontaktih:
3
E-pošta:
Katja Čop: [email protected]
Naslov:
Koroška osrednja knjižnica
dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem,
Na gradu 1, 2390 Ravne na Koroškem
Telefon:
02 870 54 20 ali 02 870 54 21
Zaključek Bralne značke z Vlasto Nussdorfer
Prijazno povabljeni, da se nam
pridružite, z veseljem vas
bomo obiskali in vam s knjigo
polepšali dan.
Lahko branje
V naši knjižnici imamo tudi kotiček za
lahko branje. Lahko branje je namenjeno predvsem odraslim z ovirami na
področju branja in razumevanja prebranega. Našim uporabnikom so na voljo
knjige za lahko branje (napisane v lažje
berljivi obliki), in sicer: Visoška kronika,
Romeo in Julija, Naše zgodbe ter lahko
berljiv Časopis 20 minut.
Ponosni smo tudi na skupni projekt, ki
se izvaja v koroških splošnih knjižnicah
»Korošci pa bukve beremo«, s katerim
promoviramo branje kakovostnega
leposlovja. V naši knjižnici smo letos
prvič povabili k sodelovanju tudi bralce,
ki težko berejo. Bralno značko za odrasle je uspešno zaključilo 150 bralcev,
od tega je bila v lahko branje vključena
petina bralcev, kar kaže na to, da je ta
dejavnost pri nas zaživela. Veseli smo
dobrega odziva in pričakujemo tudi
nadaljnje uspešno sodelovanje s Centrom za usposabljanje, delo in varstvo
Črna na Koroškem ter Zavodom RISA. V
prihodnosti želimo tovrstno branje še
bolj približati bralcem in dopolnjevati
zbirko z lahko berljivimi leposlovnimi
priredbami.
V Koroški osrednji knjižnici se bomo
še naprej trudili, da bo naše gradivo
na voljo vsem skupinam prebivalcev,
informacije pa dostopne tudi tistim, ki
jih zaradi svojih omejitev še toliko bolj
potrebujejo.
Petra Makuc in Katja Čop
E-knjige – izposoja na daljavo
Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem od
letošnjega maja naprej ponuja vsem svojim uporabnikom novo storitev,
izposojo elektronskih knjig, tako v knjižnici, kot izven nje.
Kaj je
elektronska
knjiga?
Elektronska knjiga (e-knjiga)
je knjižna publikacija v
digitalni obliki, ki je za
razliko od klasične knjige,
ki je dostopna v fizični
obliki, dostopna s pomočjo
računalnika, računalniške
tablice ali pametnega
telefona s primernim
operacijskim sistemom
ter naloženo programsko
4
opremo. E-knjiga je lahko
različica tiskane knjige ali pa
kot samostojna publikacija
(multimedija).
Izposoja elektronskih knjig
na daljavo pomeni, da si
lahko uporabniki izposodijo
želeno literaturo kar
doma iz naslanjača preko
spletnega mesta ponudnika
EBSCOhost, ki ponuja zbirko
več kot 20.000 elektronskih
knjig eBook Public Library
Subscription Collection v
angleškem jeziku. Ko ima
uporabnik knjigo shranjeno
na svoji napravi, začne
teči njen rok izposoje, po
pretečenem roku pa se
napravo le-ta ni več odvisna
knjiga zaklene in »vrne nazaj
od internetne
kar
Zaključek Bralne
značke z Vlasto povezave,
Nussdorfer
na knjižno polico«.
pomeni, da lahko izposojeno
V kolikor uporabniki doma
knjigo uporabnik prebira
nimajo omogočenega
kjerkoli in kadarkoli.
dostopa do internetne
povezave, lahko izposojo
Podrobnejša navodila za
elektronskih knjig opravijo
registracijo in uporabo
v prostorih knjižnice, kjer
izposoje elektronskih knjig
se preko svoje mobilne
na daljavo so navedena v
naprave (prenosnik, pametni brošuri, ki jo lahko dobite
telefon, tablica) in brezžične
v izposoji naše knjižnice
povezave Libroam povežejo
ter njenih enotah ali preko
na ponudnika EBSCOhost in
spleta na www.rav.sik.si v
izvedejo proces izposoje kot
rubriki E-knjižnica.
bi jo sicer od doma. Največja
prednost te vrste izposoje je Andraž Krevh,
ta, da po prenosu knjige na
informatik v KOK Ravne
60 LET RAVENSKEGA MUZEJA
(1953–2013)
Z železarno in novo gimnazijo se je po osvoboditvi v našem kraju pomen
krepko premaknil z Guštanja na Ravne, po letu 1952 pa se je značilni
srednjeveški trg Guštanj s svojim starim trškim jedrom v resnici umaknil
v muzejske razsežnosti. Gimnazija Ravne je bila največja takratna
pridobitev v razvoju šolstva, ne samo kraja ampak cele naše doline. Z
delom je pričela v ravenskem gradu. Prav naši fužinarji so zato pred
tem pohiteli, da so z udarniškimi šihti lahko grajske prostore vsaj za silo
opremili in jih prilagodili novemu plemenitemu namenu. S to gimnazijo je
koroška krajina dobila svojo prvo srednjo šolo, ki so jo napolnili sinovi
in hčerke delavcev in kmetov, saj do takrat študiranih ljudi v koroškem
zakotju ni bilo veliko. Grad Ravne je bil kmalu preveč poln, saj je bila
leta 1949 v njem ustanovljena tudi študijska knjižnica, prva generacija
maturantov pa je slavila maturo leta 1949.
Leta 1950 so nekateri
pedagoški, kulturni,
gospodarstveni in politični
delavci takratnega okraja
začeli misliti tudi na svoj
muzej, zato so resno in
načrtno začeli s pripravami.
Že leta 1951 so v Guštanju
ustanovili pripravljalni
odbor za tehniški muzej
na Ravnah, ki je začel
načrtno zbirati gradivo po
Mežiški, Mislinjski in gornji
Dravski dolini. Ustanovitelji
so bili širokopotezni, saj
so si začrtali, da bi naj
tehniški muzej prerasel
v muzejsko ustanovo
koroškega območja. Take
načrte je potrjevalo tudi
zbiranje gradiva po vseh
treh dolinah. Našim so
z dragocenimi nasveti
pomagali prof. Franjo
Baš, ravnatelj Tehniškega
muzeja Slovenije, pa prof.
Bogo Teply in kustodinja
Tončka Urbasova,
oba iz Pokrajinskega
muzeja v Mariboru. Člani
pripravljalnega odbora
so znali ljudi navdušiti za
zbiranje starin in muzejskih
predmetov in delo je steklo.
Gonilna sila pripravljalnega
odbora so bili dr. Franc
Sušnik, Avgust Kuhar in
Maks Dolinšek, direktor
železarne Gregor Klančnik
pa je z železarniškim
kolektivom pomagal
pri prvem zagonu te
dejavnosti.
RAVENSKI RAZGLEDI
Za rojstno leto ravenskega,
takrat Delavskega muzeja
velja torej leto 1953. Takrat
so slovesno predstavili
javnosti prvi eksponat na
prostem - repač (vodno kladivo), ki je še do leta 1950
koval na Muti. Leta 1954
je bilo zbranega že toliko
gradiva, da so lahko mislili
na stavbo s primernimi
prostori za stalne muzejske
postavitve. Ker se je gimnazija takrat že preselila iz
gradu in preurejenih prostorov nekdanje grajske konjušnice, so začeli preurejati
razrede in spalnice dijakov v
razstavne prostore. Skoraj
vsako leto so na Ravnah
svečano odprli kaj novega.
O nekaterih pridobitvah
samo na kratko: 1954 –
železarska zbirka, 1954
– rudarska zbirka, 1955
– gozdarska in lesarska
zbirka, 1956 – dopolnitev
železarske zbirke (pudlovka), 1957 – zbirka tovarne
poljedelskega orodja in
livarne Muta, 1958 – dimnica, 1960 – enoramenski žerjav v muzeju na prostem, 1961 – Kravperška
kašča v muzeju na prostem,
1965 – dopolnitev rudarske
zbirke ob 300-letnici mežiškega rudnika. Že leta 1960
so predstavniki ICOM-a,
mednarodnega muzejskega
združenja, ob svojem obisku
muzeju izrekli priznanje za
njegovo bogato in uspešno
rast.
Ustanovitvena listina potrjuje v 2. členu, da je bilo
delovno področje muzeja
prikaz proizvodnega in
družbenega razvoja Mežiške, Mislinjske in gornje
Dravske doline, ker pa, na
žalost, občina Ravne na
Koroškem vse do leta 1965
ni uredila kadrovskih zadev
in poskrbela, da bi v muzeju
redno zaposlili vsaj enega
strokovnega delavca, se je
Delavski muzej moral ukloniti zakonskim predpisom in
je prešel pod okrilje takratne Študijske knjižnice kot
njena notranja organizacijska enota. Vse do začetka
osemdesetih let je muzej
vodil prizadevni Maks Dolinšek, jeseni 1979 pa je
upravništvo prevzel nekdanji profesor zgodovine na
gimnaziji Alojz Krivograd, ki
je razširil področje dela tudi
na terensko delo, zasnoval
bogato fototeko in muzeju
omogočil tudi močnejšo
kadrovsko zasedbo.
Pridobitve Delavskega muzeja so se tudi v naslednjih
letih nadaljevale: 1970
– valjčne stoje iz stare valjarne v muzeju na prostem,
1970 – ozkotirna lokomotiva iz železarne v muzeju
na prostem, 1976 – stalna
razstava delavskega gibanja v Mežiški dolini, 1978
– nastajanje zbirk izven
muzeja: etnografska zbirka
pri KS Črna, 1979 – spominska zbirka SKOJ v Kefrovem mlinu, 1979 – Prežihova bajta – spominski
muzej Prežihovega Voranca,
1980 – rudarska zbirka v
Črni, 1981 – vodna turbina
v muzeju na prostem, 1989
– brusilni stroj iz prevaljske
tovarne lepenke v muzeju
na prostem, 1990 – naprave EPŽ v železarski zbirki,
1991 – lapidarij v grajskem
podhodu, 1996 – Forma
viva - v upravljanje dobimo
zbirko jeklenih skulptur na
prostem, 2000 – muzej
postavi prenovljeno etnološko zbirko v Črni, 2002
– pridobitev novih objektov na lokaciji ravenske
železarne.
Kadrovsko se je ravenski
muzej najbolj okrepil
v osemdesetih letih
(zgodovinar-direktor
muzeja; etnolog-kustos;
dokumentalist; etnologpripravnik). Z urejanjem
muzejske mreže v
Sloveniji se je ponovno
odprlo vprašanje statusa
ravenskega muzeja. 1993.
leta je Skupščina občine
Ravne na Koroškem
ustanovila javni kulturni
zavod Koroški muzej
Ravne na Koroškem,
ki je v naslednjih letih
pokazal odlično vizijo
svoje dejavnosti in ponujal
bogato, razkošno dejavnost,
saj je načrtno razvijal
pedagoško dejavnost, jo
usmeril k delu z obiskovalci,
poleg rednega vodenja
po stalnih zbirkah in
na Prežihovi bajti pa je
vzpostavil tudi vodniško
službo v Prežihovem
spominskem muzeju.
Koroški muzej Ravne
na Koroškem je pričel
oblikovati tudi pedagoškoandragoški program,
vezan na stalne zbirke in
občasne razstave, začrtal
5
foto: Sebastijan Oblak
foto: Primož Podjavoršek
si je in tudi udejanjil bogato
izdajateljsko dejavnost
(vodniki po zbirkah,
katalogi, razglednice
ipd.), uspešno pa se je
vključil tudi v mednarodne
projekte promocije kulturne
dediščine Dnevi evropske
kulturne dediščine in
navezal močne kulturne
6
povezave z nekaterimi
institucijami na avstrijskem
Koroškem. Ko se je leta
1996 direktor Alojz
Krivograd upokojil, ga
je uspešno zamenjala
mag. Karla Oder (sedaj
že doktorica) ter še
poglobila nekatere stike
in dorekla dejavnosti.
Izostale niso tudi nagrade.
Murkovo priznanje je leta
1993 podelilo Slovensko
etnološko društvo
Karli Oder za uspešno
razstavo Mežiška dolina
– Utrip zadnjih 300 let,
Valvasorjevo priznanje
pa je leta 2000 Slovensko
muzejsko društvo podelilo
Koroškemu muzeju Ravne
za popularizacijo premične
in nepremične kulturne
dediščine na Koroškem
za leto 1999. Kljub vidnim
in na nivoju republike
opaženim uspehom pa
je ravenski občinski svet
junija 2002 izdal odlok
o priključitvi muzeja k
Pokrajinskemu muzeju
Slovenj Gradec.
Muzej Ravne, čeprav z
omejenimi finančnimi
možnostmi, je uspešno in
dejavno preživel tudi zadnjih deset let. Višek tega
obdobja – paradni konji
muzeja – so prav gotovo
tradicionalna srečanja na
Prežihovi bajti s pisano
pahljačo prireditev, gostovanje razstave Tri tisočletja
železarstva v Politehničnem muzeju v Moskvi
(oktobra in novembra 2011)
in v nekdanji »štavhariji«
13. 6. 2012 postavljena
stalna razstava »Mati fabrika – Železarna Ravne«,
ki je nastala v mrežnem
projektu »Uf, industrija«.
To je razstava o podjetju z
večstoletno tradicijo, ki se
je po letu 1945 z modernizacijo proizvodnje razvilo v
sodobno elektrojeklarno s
specializiranim programom
na področju legiranih jekel.
Ob letošnjem prazniku občine je zato Muzej Ravne
prejel zasluženo priznanje,
Veliko Prežihovo plaketo
za »neprecenljiv prispevek k
ohranjanju izročila koroških
zgodovinskih prvin, k oblikovanju pozitivnega odnosa
do kulturne dediščine in
izgradnji identitete Občine
Ravne na Koroškem«.
In ko prve ustanovitelje
ravenskega muzeja ter
kulturne in druge delavce,
ki so to ustanovo pomagali
postaviti na noge, počasi že
prekriva suho listje pozabe,
so številni obiski na vseh
muzejskih točkah, ki jih naš
muzej pokriva, potrditev
njegovega uspešnega poslanstva.
Mirko Osojnik
Projekt Življenje danes in nekoč
3. decembra 2012 smo v muzejskem razstavišču na
ravenskem gradu javnosti predstavili razstavo
Življenje danes in nekoč, s katero smo zaključili
enoletni projekt, ki je nastajal v sodelovanju
Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna
na Koroškem in Koroškega pokrajinskega muzeja,
Muzeja Ravne na Koroškem.
Ideja o projektu je nastala po pogovoru o kulturni dediščini in spoznanju, da je otroci v CUDV ne poznajo in
prepoznajo v zadostni meri. Njihova
spoznanja in razumevanje okolice in
družbenih pojavov izhajajo iz konkretnih spoznanj. Sama besedna razlaga,
opisi, jim ne zadoščajo pri osvajanju
novih znanj in izkustev. Zaradi okrnjenih predstav potrebujejo veliko
ponazoril ter možnost sprejemanja
informacij preko vseh čutil.
Zaradi teh razlogov sva se Alenka
Feregotto, pedagoginja, in Darinka
Marinč, vodja DC Ravne, povezali s
pedagoginjo Liljano Suhodolčan, muzejsko svetovalko KPM na Ravnah
na Koroškem. Po prvem pogovoru o
sodelovanju v projektu je bila Liljana
navdušena, hkrati pa zaskrbljena, saj z
otroki s posebnimi potrebami ni imela
nobenih izkušenj. Po uvodnem srečanju s skupino petih izbranih otrok so
se te skrbi razblinile, otroci so jo takoj
sprejeli.
Zakaj naslov projekta in razstave
ŽIVLJENJE DANES IN NEKOČ?
Pri oblikovanju vsebinskih sklopov
smo izhajale iz predznanja in izkušenj
RAVENSKI RAZGLEDI
posameznikov v izbrani skupini in njihovega razumevanja okolja, v katerem
živijo. S pomočjo muzejskih predmetov in konkretnih izkušenj smo se iz
znanega okolja sprehodili v preteklost.
Skupaj smo izbrale sedem vsebinskih sklopov iz vsakdanjega življenja,
ki so otrokom dobro poznani: bivališča, stanovanjski prostori, higiena,
svetila, oblačila, prosti čas ter prevoz
in prevozna sredstva.
Za vsak sklop posebej smo se
dogovorile o vsebini in načinu dela,
pripravi in izboru aplikatov, slikovnega materiala, muzejskih fotografij in
predmetov, ponazoril in načinu podajanja znanja. Pri vsakem vsebinskem
sklopu smo izhajale iz že znanih izkušenj in predznanj otrok iz njihovega
vsakdanjega življenja. Otroci so znanje
sprva utrjevali, kasneje pa s pomočjo
predmetov, slikovnih materialov (stare
fotografije), muzejskih predmetov in z
aktivnostmi nadgrajevali in potovali v
preteklost.
Življenje nekoč ni bilo postavljeno
v določeno zgodovinsko obdobje. V
ospredju je bil čas, ko tega, kar imamo
danes, ni bilo. Hiše so bile manjše,
narejene iz materialov, ki so bili značilni za določeno okolje (les, glina, slama,
kamen). V tem sklopu smo imeli učno
ekskurzijo po naselju Javornik, ogledali
smo si tudi Prežihovo bajto.
Pri stanovanjskih prostorih smo se
pri sprehodu v zgodovino omejile na
kuhinje in spalnice. Ogledali smo si dimnico v KPM na Ravnah na Koroškem.
Preizkusili smo hranjenje z lesenimi
žlicami, vsi iz ene sklede. Z ležanjem
več otrok v eni postelji pa so otroci
dobili izkušnjo spanja nekoč.
Po uvodni uri o osebni higieni, higieni oblačil in prostorov danes smo jo
primerjali s higieno nekoč. Preizkusili
smo pranje z » ribežlom«, likanje z
železnim likalnikom in pometanje s
sirkovo metlo. Ogledali smo si tudi
vodnjak.
S pomočjo čelešnika, sveče in
oljenke smo spoznali načine osvetljevanja nekoč, spoznavali vonje različnih
svetil v prostoru.
Danes oblačila kupimo v trgovini,
imamo jih veliko, včasih že preveč. Z
ogledom starih fotografij, delovnih in
nedeljskih oblačil, z oblačenjem starih
oblačil in hojo s staro obutvijo pa
smo dobili izkušnjo, kako je bilo
nekoč, ko obutev in oblačila niso bili
tako udobni.
Ej, ta elektrika ne vpliva le na osvetljevanje, pranje, kuhanje, vpliva tudi
na prosti čas! Ni televizije, ni radia, ni
računalnikov. Vendar se da tudi brez
tega zabavati s petjem, plesom, skrivanjem in lovljenjem, ličkanjem in še
7
bi lahko naštevali. Mi smo zapeli in
zaplesali.
In nazadnje, kako najbolje razumeti
in izkusiti prevoz, ko še ni bilo
avtomobilov in letal, kot z ogledom
kočije in vožnjo z lojtrnikom. To smo
preizkusili v Podgorju pri kmetu
Svetcu. Dobro nas je prerukalo, tudi
zeblo, malo nas je bilo strah, pa
takooo počasi smo se premikali. Kar
veseli smo se potem presedli v naš
ogret kombi.
Pri vseh urah smo neskončno uživali, otroci so kar srkali nova znanja, in
nastalo je kar nekaj iskric:
»Stara oblačila so težka in grizejo.«
»Jaz že ne bi jedel iz skupne sklede, ker bi mi drugi vse pojedli!«
»Če spi več otrok v eni postelji, se
zbudiš zmečkan.«
»Brez elektrike nič ne vidijo, pa še
radia ne moreš poslušati.«
»ŠE DOBRO, DA NE ŽIVIM
NEKOČ!«
Projekt je potekal celo leto 2012,
priprave in prvi dogovori pa segajo
že v leto 2011. Projekt smo končale z razstavo »ŽIVLJENJE DANES IN
NEKOČ«, ki je bila predstavljena širši
javnosti v muzejskem razstavišču na
ravenskem gradu. Razstavo je pospremila tudi Zbirka vaj z učnimi ura-
mi, slikovnim materialom in delovnimi
listi ter katalog »ŽIVLJENJE DANES IN
NEKOČ«. V okviru 45. obletnice CUDV
ČRNA je bila razstava predstavljena v
KD Črna.
Projekt smo predstavile tudi na
stojnici KPM na Kulturnem bazarju v
Cankarjevem domu v Ljubljani, ki je bil
aprila 2013.
Alenka Feregotto,
prof. pedagogike in sociologije
Liljana Suhodolčan,
univ. dipl. etnologinja in
sociologinja, muzejska pedagoginja
Izšel je nemški prevod Prežihovega romana soseske:
Jamníca – Das Dorf in der Kärntner Mulde, Band 1
Založba KITAB Celovec – Dunaj nam je tudi v letošnjem letu pripravila
novo presenečenje. Neutrudni prevajalec gospod Jozej Strutz se je še z
večjo vnemo lotil prevajanja Prežihovega opusa. Po lanski uspešni izdaji
treh Vorančevih zgodb s skupnim naslovom ZIMA V CELOVCU (Winter in
Klagenfurt) je že aprila letos izšel prvi del Prežihove Jamníce.
Kako je že bilo s prvim
natisom Jamnice? Vemo, da
je Prežih roman dokončal
že leta 1941, a je potem
tudi na naših tleh izbruhnila
vojska, ki je pisateljevo
družino hudo prizadela.
Žena in hčerki so se znašle
v taborišču Ravensbrück,
Prežihov oče je leta 1944
umrl, brata Ivana pa so
8
istega leta ustrelili nemški
policisti blizu domače bajte.
Na srečo so že 5. maja
1945 ameriške zavezniške
enote osvobodile taborišče
Mauthausen in Voranc je
kmalu odpotoval domov. Po
prihodu v Ljubljano je nekaj
dni okreval v bolnišnici,
takoj nato pa je obiskal
svojo mater, ki je tačas
živela pri bratu Avgustu
na Jesenicah. Sredi junija
se je vrnila iz taborišča
tudi pisateljeva žena s
hčerkama Vido in Mojco.
Družina je bila končno spet
skupaj in vrnili so se na svoj
sončni Preški Vrh. Streljaj
od Prežihove kmetije je
nekdanja Časova hiša.
Medtem ko je Prežihov
oče Ivan Kuhar leta 1911
kupil Prežihovo bajto, je
leta 1913 železarniški
uradnik, domačin Čas kupil
Prežihov grunt. Nedaleč
od stare kmečke hiše si je
zgradil novo hišo. Cel grunt
je po osvoboditvi postal
splošno ljudsko premoženje
v upravi Društva slovenskih
pisateljev, dan v dosmrtno
uživanje Vorancu in njegovi
ženi. Na tem novem
domu je začel Voranc
tudi kmetovati in počasi
urejati svojo literarno bero.
Leta 1945 je tako le izšel
njegov roman soseske
JAMNICA (napisan leta
1941!), s katerim je prikazal
monumentalno podobo
življenja v rodnih Kotljah,
junaški ep svoje pokrajine
v letih 1921–1930, njenih
krepkih, neukrotljivih in
samoraslih ljudi. Pisatelj je
v romanu združil in zapletel
prav vse sloje Korošcev, od
trdnih kmetov do beračev,
od gozdnih delavcev
do veleposestnikov.
Z izjemnim čutom za
realnost je nato prikazal
mogočno dogajanje, ko je
meščansko kapitalistični
sistem začel grobo razdirati
in spodnašati do tedaj
na videz nedotakljivi
patriarhalni vaški red. Vsa
vas je sčasoma postala le
odmevni prostor političnih
in gospodarskih struj in
moči, ki so stale nad njo.
Svojo rodno sosesko je
Prežih mojstrsko obvladal
pri delovnih prizorih ter
folklornih in podobnih
manifestacijskih shodih,
obenem pa je tenko
obvladal tudi različnost
številnih usod, ki jih je
prikazal z njemu značilno
človeško odprtostjo in
toplino.
Prvi del Jamnice je torej
zdaj že preveden! Če koga
zanima, kako se Prežih bere
v nemščini, se lahko o njej
zanima na spletni strani
www.kitab.verlag.com. Gospod Jozej Strutz pa medtem z velikim veseljem že
prevaja 2. del Prežihovega
velikega romana.
Mirko Osojnik
KULTURNO DRUŠTVO LITERATOV MEŽIŠKE DOLINE
»Naloga književnosti je spreminjanje notranjega v
zunanje, preobražanje misli v jezik, osebnih stvari
v splošno značilne, današnjih v večne.« (R. Tagore)
Predstavitev treh knjig Aleksandre Kocmut.
Letos je v našem društvu
zelo delovno in obenem
praznično razpoloženje,
saj bomo v jeseni slavili 15
let delovanja. V ta namen
bomo izdali literarni zbornik
z naslovom »Besede med
Uršljo in Peco«, v katerem
bodo prispevki naših članov
in prispevki naših gostov.
K sodelovanju smo povabili:
Vereno Gotthardt, mlado
obetavno pesnico iz Avstrije
in znanega pesnika, pisatelja, prevajalca, esejista Vinka Ošlaka. Iz Dravske doline
bosta sodelovala društvo
Beseda iz Dravograda in
društvo Utrip, v katerega so
vključeni pesniki in pisatelji
občin Muta in Radlje ob
Dravi. Iz Brežic bosta sodelovala pisatelj Rudi Mlinar in
pesnica Ivana Vatovec ter iz
Idrije Ana Balantič.
Za slikovno popestritev bo
slikarka Mojca Kovač prispevala svoj pogled naše
Uršlje ujete na platno.
Vsi prispevki so zelo
zanimivi, zato priporočam,
da v oktobru, ko bomo
zbornik izdali, pridete na
predstavitev v knjižnico.
Nekaj članov je tudi letos
sodelovalo na raznih
literarnih natečajih
(dvojezični literarni natečaj
občine Pliberk, natečaj
Modra ptica, mlada
pesniška olimpijada,
festival mlade literature
Urška, srečanje ljubiteljskih
literatov …), kjer so se
dodatno izpopolnjevali,
izobraževali, izmenjavali
izkušnje in tudi dosegali
vidne uvrstitve.
To leto smo si postavili tudi
cilj, da »pomladimo« in
povečamo število članov,
zato vabimo vse, ki pišete
(samo za svojo dušo), da
se nam pridružite, saj
je namen društva med
drugim tudi, da širimo in
vzpodbujamo ljubiteljsko
kulturo.
Literarne večere prirejamo
najmanj enkrat na mesec
po različnih krajih Mežiške
doline, kamor vabimo
ljubitelje lepe besede.
O terminih in lokacijah sporočamo na Facebook strani
»literati Mežiške doline«.
Ivana Čreslovnik
1.
Sredi februarja je bila
v Likovnem salonu
Koroške osrednje
knjižnice Franca
Sušnika razstava Temne
mitne, svetle parne.
Sekcija ilustratorjev
Zveze društev
slovenskih likovnih
umetnikov namreč
zadnja leta pripravlja
skupinske razstave
svojih članov, ki so
vezane na upodobitev
folklorne tvornosti
iz različnih območij
Slovenije. Razstavljeni
so bili na Koroškem
zbrani pregovori,
predvsem taki, ki v
jeziku in miselnosti
zrcalijo koroškega
10
Tôko ouco je triəbastrəčt, ko je kosmôta.
Tako ovco je treba striči, ki je kosmata.
Povedala Urška Sonjak, 1926, Jamnica, Prevalje.
Risala Daša Simčič.
človeka – marsikateri v
tej jezikovni podobi še
ni bil zapisan. Ker so
pregovori v slovenskem
prostoru zelo redko
upodobljena tema in ker
so sodelovali likovniki
različnih generacij, je
del našega folklornega
izročila zaživel v
bogatem in sodobnem
likovnem izrazu. Ta
kratki folklorni žanr v
prispodobi izraža kako
življenjsko resnico,
opozarja na vrednote
in moralno držo v
družbi. Pravijo, da se
v pregovoru skrivajo
izkušnje mnogo ljudi
in modrost enega. Zato
so tudi del narodove
identitete in duhovne
kulture. To pa moramo
poznati in ohranjati,
da bomo v vsesplošni
globalizaciji, v kateri
k nam od vsepovsod
vdirajo tuje vrednote,
našli svoje prepoznavno
mesto. Seveda s
tujimi šegami ni nič
narobe, kulturni tokovi
morajo pljuskati čez
narodnostne meje. A
Slovenci, predvsem naši
otroci, moramo najprej
spoznati duhovno
bogastvo svoje kulturne
tradicije, si oblikovati
odnos do prednikov,
njihove duhovne kulture
in tudi do jezika, da se
bomo znali opredeliti
2.
Če piješ več sort vina, ne veš, od kir´ga si pèjən.
Če piješ več vrst vina, ne veš, od katere si pijan.
Povedala Urška Sonjak, 1926, Jamnica, Prevalje.
Risal Dušan Muc.
do tujega in vse
kritično sprejemati.
Domoljubja se ne da
naučiti z besedami,
zlasti ko nam občila
in potrošniška družba
ponujajo drugačne
vrednote in vedenjske
vzorce. Slovenci
bomo ostali Slovenci
tudi skozi svojo
slovstveno folkloro,
a če ob valentinovem
pozabljamo na svoj
praznik ob gregorjevem,
ko se ptički ženijo,
pozabljamo na svojo
kulturno dediščino.
Upam, da je tudi ta
razstava pripomogla k
uzaveščanju njenega
pomena.
K sodelovanju/zbiranju
me je povabila dr. Marija Stanonik, raziskovalka na ZRS SAZU,
utemeljiteljica sodobne
slovstvene folkloristike.
Pred zbiranjem pregovorov (od Koprivne do
Sv. Duha nad Dravogradom) sem se spraševala,
ali sploh še živijo v
zavesti sodobnega človeka. Čeprav najdemo
med 36 ilustriranimi
(zbranih 80) tudi take
pregovore, ki so že zapisani v Slovarju slovenskega knjižnega jezika,
si jih vendarle upam
imenovati koroški, ker
še danes živijo med
Korošci in so zapisani v
3.
Təmne mìtne, svetle párne.
Temne mitne, svetle parne.
Mitne – predbožične noči
Parna – prostor nad skednjem za shranjevanje sena in krme
Povedala Anica Kumer, 1951,
Koprivna, Črna na Koroškem.
Risala Andreja Peklar.
govorjeni narečni podobi. Med njimi je gotovo
nekaj posebnega naslovni pregovor razstave
Temne mitne, svetle
parne. Ni še bil zapisan,
našla pa sem ga v Koprivni. Sporoča, da bo
slabo predbožično vreme povzročilo skromno
košnjo, da se bo skozi
prazne parne (prostor
za spravilo krme nad
gumnom) svetilo. Na
spletu sem našla sopomenski pregovor Slaba
bo letina, revščine vir,
če mokrota moti božični
večer. Zbrani pregovori
so samosvoji tudi zaradi
jezikovne podobe, saj
ob štekanju, švapanju,
RAVENSKI RAZGLEDI
4.
Kròh iz domače pˆči najbol fajn diši.
Kruh iz domače peči najbolje diši.
Povedala Urška Sonjak, 1926, Jamnica, Prevalje.
Risala Zagorka Simić.
pakanju zaznamo tudi
»nove« besede. Npr. ob
samostalniku pušeljc
izvemo tudi za glagol
pušlati se – Ni se doro
s tujmo perjo pušlat.
Pregovor Stôr ma krôtko brèšt, mvôd pa ne,
mi je delal sive lase,
preden nisem izvedela,
da pomeni brešt rok
(trajanja).
Zanimive so tudi
različice – ob znanem
pregovoru Za vsako
rit šiba raste, živi še
šentanelski Vsaka
rit ma svoj pacl. Na
Sv. Duhu pa v slogi
je moč povedo tudi s
pregovorom Šibo vohko
upogneš, pušlca ne.
Šentanelski pregovor
Favlencar bo bogat, taj
ko bo pəs rogat, pa kaže,
da nekateri pregovori
danes ne veljajo več.
Še nekaj zanimivih
pregovorov. Duər
bára, ne záide. Nobena
smreka ni tək roglasta,
da ne bi stekva po kròfo.
Pohlevnih ouc vejko
pride v hliəu. Tôko ouco
je triəba strəčt, ko je
kosmôta. V skledo devaj
z vejko žlico, von jemli
z mihno.
Pregovore so povedali
Anica Kumer iz Koprivne, Anka Plevnik, Rozka
Marin in Ivan Juteršek
iz Šentanela, Urška
Sonjak iz Jamnice in
5.
Duər rad s sosedi v miru živi,
naj si s plotom posest ogradi.
Povedala Rozka Marin, 1935, Šentanel, Prevalje.
Risal Aleksander J. Potočnik.
Jožica Vrhovnik iz Sv.
Duha nad Dravogradom.
Vsem se zahvaljujem za
sodelovanje, prav tako
vsem donatorjem na
Koroškem (Sij − Metal
Ravne, Občina Ravne,
Občina Črna na Koroškem, Občina Prevalje,
Bar Kocka Poljana, Turistična kmetija Miler-Marin Šentanel, Kamot
sistemi Prevalje, Zavarovalnica Triglav, AMD
Ravne, Tovarna meril,
kovine Slovenj Gradec,
Petrol Energetika, Koroška osrednja knjižnica
dr. Franca Sušnika),
gospe Ireni Oder, med
likovniki pa akademskemu slikarju, ilustratorju
in grafičnemu oblikovalcu Dušanu Mucu
in Bojani Verdinek iz
Koroškega slavističnega
društva. Brez njihove
denarne in siceršnje
podpore bi zaradi varčevanja na Ministrstvu za
izobraževanje, znanost,
kulturo in šport projekta
ne uresničili. Tako smo
pritrdili še enemu ilustriranemu pregovoru
– Brez múje se še črevl
ne obuje.
Iva Potočnik
11
VEČER POD LIPO
Kulturno društvo Svitanje je lani že desetič organiziralo VEČER POD LIPO na Lečnikovem vrtu na
Ravnah. V odboru društva smo se dogovorili, da bomo okroglo 10. obletnico VEČERA POD LIPO
proslavili tako, da bomo izdali pesmarico ljudskih pesmi v knjižni obliki. Izbrali smo pesmi iz vseh
broširanih pesmaric, ki smo jih izdali v devetih letih. V uvodu v pesmarico je predsednica KD Svitanje
Marija Prikeržnik zapisala sledeče besede:
»V KD Svitanje smo leta 2003 prvič
izvedli prireditev VEČER POD LIPO. Letos
jo torej prirejamo že desetič, ves čas
na Lečnikovem vrtu v centru Raven na
Koroškem. Z njo želimo obujati stare
narodne pesmi, katerih melodija in
besedilo obstajata največkrat le še v
ljudskem izročilu.
Na Večeru pod lipo pevci MePZ Župnije Ravne vodijo petje narodnih pesmi, vsi
obiskovalci pa so povabljeni, da s svojim
glasom pritegnejo. V ta namen smo vsako leto pripravili priložnostno broširano
pesmarico. Tako smo znane pesmi obnovili, pozabljene smo se na novo naučili,
skih ljudskih in ponarodelih pesmi.
Veseli smo bili, ko je mojstrsko s
citrami spremljal vse pesmi, ki smo jih
zapeli, vmes pa je trikrat tudi zaigral
nekaj svojih izbranih viž. Večer se je
praznično ob prepevanju pesmi, dobri
pijači in jedači zavlekel dolgo v noč.
Povprašali smo gospo Hedo Lečnik
(lastnico gostilne) in druge redne
obiskovalce prireditve, kaj menijo
o prireditvi. Preberete lahko nekaj
odgovorov.
Kako ste sprejeli pobudo KD Svitanje da
bi pri vas bila takšna prireditev?
Z veseljem in ponosom smo sprejeli
Mislim, da gostje zelo popestrijo
prireditev, saj vedno izberete takšne,
ki jim veliko pomeni ljudsko izročilo.
Lani je bil gost Tomaž Plahutnik pa
so še samostojno zazvenele njegove
citre v ubranem sozvočju. Po uradni
prireditvi pa kar niso nehale deževati
želje po dodatnih skladbah, ki jih
je z veseljem zaigral ob ubranem
petju. Pred tremi leti je evropski
poslanec Lojze Peterle navdušil s
svojimi miniaturnimi orglicami. Bil
je tako navdušen nad prireditvijo in
prepevanjem, da se je prepevanje
ljudskih pesmi zavleklo v jutranje ure
predvsem pa smo pridobili verze, ki jih za
tretjo, četrto kitico včasih že ne znamo
več. Besedila sta neutrudno zbirala naša
pevca Jože Potočnik in Cvetka Kramberger. V devetih priložnostnih pesmaricah
se je tako zbralo veliko pesmi, le redke so
ponovljene.
Zdaj je pred vami deseta, jubilejna
pesmarica, v kateri je čez 160 narodnih
pesmi. Želimo, da pride med vse, ki vam
je slovenska narodna pesem dragocena,
da jo boste z veseljem odprli in v prijetni
družbi zapeli.«
to pobudo, ker mislimo, da je naša
gostilna zelo primerna za takšno
prireditev, saj je gostilna pri Lečniku
že od leta 1919 in imamo res dolgo
tradicijo. Pa tudi vrt, kjer se odvija
prireditev, mislim, da je dovolj velik in
dovolj akustičen za takšne nastope.
Kako vam ustreza izbrani datum
prireditve, ki se odvija okrog praznika
Dneva državnosti?
Datum nam zelo ustreza, saj je poleg
praznika takrat tudi najdaljši dan in
ljudje radi pridejo, se usedejo, umirijo
in uživajo v poslušanju ali prepevanju
starih ljudskih pesmi. Mislim, da na
ta način naredimo mnogo za kraj
predvsem za starejšo generacijo, saj
te je tudi največ na prireditvi.
Kako so vam všeč gostje prireditve?
naslednjega dne. Obljubil je, da če ga
bomo povabili, bo z velikim veseljem
zopet prišel.
Kaj pa sodelovanje z občino?
Naša gostilna vedno dobro sodeluje
z občino in policijo. Župan zelo rad
pride na to prireditev, če pa ne utegne,
pa pošlje katerega od podžupanov.
Enkrat je bil prisoten tudi poslanec
Miro Petek. Vsi ti gostje vedno
povzamejo tudi besedo in spregovorijo
kaj zanimivega in spodbudnega.
Heda Lečnik
Za zbor nisem, ljudsko petje pa imam
še iz starih časov napovedovanja pri
Vresu vsajeno v srce. Zato z možem, ki
pa je zborovski pevec, rada hodim na
Večere pod lipo, ko nas ravenski cerkveni zbor vodi, da vsi skupaj ubrano
Gost večera na jubilejni obletnici je
bil gospod Tomaž Plahutnik, priznani
slovenski citrar, glasbeni pedagog in
aranžer. Izdal je samostojno zgoščenko ter tri notne zbirke priredb sloven12
zapojemo; vmes postanemo ob vedno
zanimivih gostih. Všeč sta mi npr. bila
pripovedovalca s Strojne, ko je z njima
v njunih zgodbah v vsej svoji lepoti zazvenelo strojansko narečje. A kolikor
so prijetni domačijski večeri na Lečnikovem vrtu minljivi, so trajne vrednosti priložnostne pesmarice, ki jih vsako
leto pripravijo neutrudni organizatorji;
povezane so ob lanski 10-letnici Večerov dale pravo knjigo pesmi. Želim
si, da postanejo Večeri pod lipo kraj
srečanj za vse, ki radi pojejo in s Prešernom »dobro v srcu mislijo«.
Helena Merkač
Všeč mi je, da se nekaj zanimivega
dogaja na državni praznik na Ravnah
na Lečnikovem vrtu. Vsako leto grem
na to prireditev in na njej tudi sodelujem. Pohvalil bi prireditelje dogodka.
Ljudje zelo radi pridejo in prepevajo
iz pesmaric, ki jih pripravijo. Pesmarice odnesejo tudi domov in še doma
prepevajo, se učijo besedila. Vedno
so tam tudi zanimivi gostje, ki nam
z glasbo ali pripovedovanjem štorij v
narečju lepšajo večer. Na ta način je
prireditev še bolj zanimiva in pestra,
saj je takšen pristop zanimiv tudi za
mlajše generacije.
Koroški oktet, ki deluje v okviru Kulturnega društva Prežihov
Voranc Ravne na Koroškem, se je v prvih dneh junija tega
leta s predstavniki Društva Slovenska pot kulture železa
odpravil na Slovaško v evropsko prestolnico kulture 2013 Košice, kjer so med 7. in 9. junijem potekali 15. evropski dnevi
rudarstva in železarstva.
Na poti v Košice se je Koroški oktet
ustavil v Miškolcu na Madžarskem,
kjer je potekala Generalna skupščina
Srednjeevropske poti železa. Iz Slovenije sta se je udeležila predstavnika
Slovenske poti kulture železa Karla
Oder iz Koroškega pokrajinskega muzeja na Ravnah na Koroškem in Janez
Kovač iz Kovintradea. V Miškolcu je
Koroški oktet je zapel na generalni skupščini SPKŽ
leta 2003 potekala konferenca o širitvi evropske poti železa na vzhod, saj
je to mesto z železarsko tradicijo. Tu je
pred dvema desetletjema še delovala
velika železarna, ki je skupaj s kovinRAVENSKI RAZGLEDI
sko predelovalnimi obrati zaposlovala
kar 30.000 delavcev. Danes daje ta
dejavnost, po besedah domačinov,
zaslužek le okoli 2.500 delavcem.
Košice, mesto na vzhodu Slovaške
ob reki Hornád, so z 235.000
prebivalci drugo največje mesto v
državi. Danes v njem živi pretežno
slovaško prebivalstvo, a je še na
Marjan Rupreht
Spoštovani bralci! Medtem ko so tile
Ravenski razgledi ravno izhajali, smo
tudi letos v izvedbi KD Svitanje že
izvedli 11. VEČER POD LIPO. Dogodil
se je v soboto, 22. 6. 2013, ob 20. uri
na Lečnikovem vrtu na Ravnah, kjer se
je zopet prepevalo. Gostje večera so
bili člani ansambla KIMPERK TEATER
iz Ojstrice. Pesmarice pa so že
natisnjene in pripravljene za ljubitelje
pesmi.
Za KD Svitanje:
Nina Grošelj Bricman
in v 15. stoletju najpomembnejše
madžarsko mesto. V zadnjih stoletjih
sta se v mestu in regiji razvili dve
pomembni gospodarski dejavnosti,
rudarstvo in železarstvo. Na robu
mesta deluje velika železarna U. S.
Steel Košice.
Industrijska dediščina na Slovaškem
ne obsega samo opuščenih proizvodnih obratov in bogatih muzejskih
zbirk, temveč se dediščina odraža tudi
v tradiciji univerz. V Banski Štiavnici
je že Marija Terezija leta 1762 ustanovila prvo rudarsko akademijo, na
kateri so znanje pridobivali številni
strokovnjaki, ki so delovali na območju
današnje Slovenije. Eden teh je bil tudi
Ali nismo lepi v Metalovih fabriških bandurah?
začetku 20. stoletja kazalo povsem
drugačno narodnostno strukturo z
najštevilčnejšimi prebivalci Madžari.
Območje mesta je bilo namreč od
11. stoletja del Kraljevine Madžarske
Franz Rosthorn, lastnik železarne na
Prevaljah. Tehniška univerza, ki deluje
v Košicah, ima danes devet fakultet
in okrog 16.000 rednih dodiplomskih
študentov. Zaposlenih je skoraj 900
13
Štirje slovenski strokovnjaki med slovaškimi gostitelji
profesorjev in enako število raziskovalnega in administrativnega osebja.
Tehnična univerza v Košicah je gonilo
IKT inovacij in razvoja v slovaški regiji.
Koroški oktet nastopil na
odprtju konference in izvedel
samostojni koncert
v Košicah
Na Tehnični univerzi v Košicah sta
potekali mednarodna konferenca o
rudarstvu, železarstvu in tehniški
dediščini ter redna skupščina
Združenja evropskih rudarskih in
metalurških društev (Vereinigung
Europäische Bergmanns und
Hüttenvereine), katerega član je od
leta 2011 tudi Združenje za ohranjanje
rudarske dediščine Slovenije s
Pa še enkrat naš Koroški oktet
sedežem v Mežici. Konference so
se s predstavniki Srednjeevropske
poti železa (MEES) udeležili tudi člani
Društva Slovenska pot kulture železa
s sedežem na Ravnah na Koroškem
- Jakob Lamut, Karla Oder, Martin
Debelak in Janez Kovač.
Pred velikim avditorijem je na odprtju
mednarodne konference na Tehnični
univerzi Košice z izvedbo himne rudarjev in himne železarjev nastopil
Koroški oktet in navdušil več sto poslušalcev. Pevci - prvi tenor: Oto Oder,
Nejc Kostanjevec, drugi tenor: Peter
Čuješ, Slavko Cifer, bariton: Andrej
Kladnik, Milan Šimenc, drugi bas: Jože
Oder, Florjan Hovnik so pod vodstvom
umetniškega vodje Andreja Odra razveselili občinstvo tudi z odlično izvedenim pevskim programom na samo-
stojnem koncertu v dvorani Radničnej
Sále v bližini univerze.
Gostovanje Koroškega okteta, Društva Slovenska pot kulture železa in
Koroškega pokrajinskega muzeja na
15. evropskih dnevih rudarstva in
železarstva v Košicah na Slovaškem
predstavlja na eni strani spoznavanje
rudarske in železarske kulturne dediščine na Slovaškem in na drugi strani
skupno promocijo koroške in slovenske kulture železa. Pevci so si nadeli
tudi »fabriške bandure« Metala Ravne
in tako izpostavili lastno identiteto
ter opozorili še na eno izmed sestavin
kulturne dediščine železarstva na Koroškem. Udeležencem ostajajo Košice
nepozabno doživetje.
Dr. Karla Oder
Nekaj o dejavnosti MLADINSKEGA
Mladinski svet Ravne na Koroškem (MSR) je organizacija, ki združuje mladinske organizacije
s sedežem v Občini Ravne na Koroškem. Naše
glavno poslanstvo je zastopati interese mladih
na relaciji do lokalne skupnosti. Avgusta letos
bosta minili dve leti, odkar je bila ustanovljena naša organizacija. V tem članku vam želimo
predstaviti nekaj aktivnosti, ki smo jih izvedli v
obdobju od lanskega junija do danes.
Lansko leto je Občinski svet Občine Ravne na Koroškem na
našo pobudo sprejel Odlok o uresničevanju javnega interesa na področju mladinske dejavnosti v Občini Ravne na
Koroškem, ki je predvidel tudi delovanje 7-članske Komisije
za mladinska vprašanja pri Občini Ravne na Koroškem. Ta
komisija opravlja naloge posvetovalnega telesa občinskega
sveta in obravnava mladinsko problematiko v Občini Ravne na Koroškem. Predstavnika MSR v tej komisiji sta Aljaž
Verhovnik in Jaka Kotnik.
V Kulturnem centru na Ravnah na Koroškem je v juniju
2012 potekala okrogla miza o vandalizmu. Soorganiza14
Mladinsko pot so 6. 4. 2013 postavili prostovoljci MS
Ravne in se nahaja na območju nekdanje Trim steze za gimnazijo.
SONČNA ELEKTRARNA LETOS.
BI, NE BI?
Imate primerno streho, vendar ste v dilemi. Mediji vas zasipajo z nasprotujočimi si
informacijami. Vaši znanci so postavili sončno elektrarno že pred leti in so izjemno
zadovoljni. Slišali ste za nekoga, ki mu je že po prvem letu razpadla tretjina
modulov, vendar proizvajalca ni več in jih ne more reklamirati. Kaj je res in kaj ne?
NE DRŽI: Sončne elektrarne se ne izplačajo več.
DRŽI: Sončne elektrarne se tudi v letu 2013 izplačajo. Zelo privlačni so postali »notranji
priklopi«, kjer boste elektriko, ki jo bo proizvedla vaša sončna elektrarna, porabili sami
(lasten odjem), viške pa boste prodajali. Za vso proizvedeno električno energijo boste
upravičeni do državne podpore. Več lastne elektrike boste porabili, prej se vam bo povrnila
investicija. Prav tako vas ne bo bolela glava, če se bo cena elektrike na trgu dvignila. Višje
bodo cene na trgu, večji bo vaš prihranek in boljša bo ekonomika investicije.
NE DRŽI: Moduli se hitro pokvarijo.
DRŽI: Moduli nizkocenovnega in nizkokakovostnega razreda ter najcenejši izvajalci so
tvegana naložba. Investitorji, ki so izbrali solarne module vodilnih svetovnih proizvajalcev
in kakovostne izvajalce, so presenečeni nad nadpovprečnimi donosi in brezhibnim
delovanjem. Naše prve elektrarne z japonskimi moduli Kyocera že od leta 2007 delujejo
brez najmanjše napake in brez kakršnih koli posegov. V tujini pa tudi 30 let stare Kyocerine
sončne elektrarne še vedno delujejo z več kot 90-odstotnim izkoristkom.
NE DRŽI: Izplača se še počakati, cene modulov bodo še padle.
DRŽI: Izplača se pohiteti! Cene modulov trenutno rahlo naraščajo, cene državnih podpor
pa so vsak mesec dva odstotka nižje.
Imate še kakšno vprašanje? Pokličite nas, z veseljem vam bomo odgovorili. Lahko
vas tudi obiščemo in prisluhnemo vašim željam in potrebam, pregledamo in
ocenimo primernost strešnih površin, pripravimo brezplačen informativni izračun
ter predvideno ekonomiko naložbe. Več informacij tudi na www.sonel.si – Mala
šola za bodoče vlagatelje v sončne elektrarne.
ENERGIJA NARAVE
SONČNE ELEKTRARNE, TOPLOTNE ČRPALKE,
SOLARNI OGREVALNI SISTEMI
Sonel d. o. o., proizvodnja in storitve na področju obnovljivih virov energije
Tolsti Vrh 4, SI–2390 Ravne na Koroškem, Slovenija
PE Radenci, Radgonska cesta 9, 9252 Radenci
Tel.: 0820 52 190, [email protected]
Zastopstvo in distribucija:
Andreja Knez, Sonel
SKEGA SVETA Ravne na Koroškem
tor te je bil tudi MSR. V razpravi je sodeloval predsednik
Aljaž Verhovnik in predstavil prizadevanja MSR za rešitev
problematike vandalizma v občini. Naša organizacija se
še posebej osredotoča na problematiko grajskega parka
na Ravnah. Za omenjeno problematiko parka smo v preteklosti izdelali tudi analizo, ki temelji na izvedeni anketi
uporabnikov parka, vključen pa je tudi stroškovnik, ki ga
povzroča vandalizem. Izsledke smo predstavili občinskemu
svetu in županu Občine Ravne na Koroškem ter preko medijev tudi širši javnosti.
Lansko poletje smo obudili idejo o kinu na prostem, ki smo
ga organizirali pri gradu na Ravnah na Koroškem. Predvajali smo slovenski film Moj ata, socialistični kulak, ki je na
spletni anketi zbral največ glasov. Dogodka se je udeležilo
kar nekaj občanov, idejo pa bomo letošnje poletje ponovili.
Lansko leto smo sodelovali na 1. Otroškem festivalu, ki je
potekal v okolici OŠ Prežihovega Voranca. Na stojnici smo
predstavili našo dejavnost in mlade povabili k aktivnemu
preživljanju prostega časa v naši organizaciji. Na Otroškem
festivalu smo sodelovali tudi letošnje leto.
Konec lanskega poletja smo pričeli z našim največjim
RAVENSKI RAZGLEDI
projektom – Mladinska pot Ravne na Koroškem. Mladinska
učnorekreacijska pot Ravne na Koroškem je namenjena
vsem ljubiteljem narave, ki imajo radi rekreacijo, obenem
pa si želijo izvedeti kaj novega o Ravnah na Koroškem.
Namen poti je obuditi nekdanjo trim stezo, ki je
Ravenčanom nekdaj pomenila njihov vsakdan, bodisi za
druženje, sprehode ali športna udejstvovanja. Mladinska
pot ni le ena izmed trim stez, ampak je nekaj več zaradi
dodane vsebine, ki govori o času, ko so nastajale trim
steze. Pot vsebuje 14 rekreacijskih učnih postaj. Vsaka
postaja obiskovalcu poda navodilo za športno vajo,
obenem pa lahko obiskovalci na vsaki postaji najdejo
zanimive informacije in podatke o razvoju kraja Ravne na
Koroškem. Naš namen je, da Ravenčani mladinsko pot
vzamemo za svojo in zanjo tudi skrbimo. Pot smo postavili
prostovoljci MSR na območju nekdanje trim steze za
Gimnazijo Ravne na Koroškem. Pri pripravi vsebine nam
je veliko pomoč nudil Koroški pokrajinski muzej – Muzej
Ravne na Koroškem. Aprila letos smo s prostovoljno
delovno brigado Mladinsko pot tudi postavili. Namenu smo
jo uradno predali 15. maja 2013, ko je bilo organizirano 1.
15
Utrinek s 1. tekmovanja osnovnošolcev
Mežiške doline po Mladinski poti 15. 5. 2013.
tekmovanje osnovnošolcev Mežiške doline po Mladinski
poti Ravne na Koroškem. Tekmovanja se je udeležilo
42 učenk in učencev. Pisni del tekmovanja je potekal
na ravenski gimnaziji. Sledil je terenski del tekmovanja.
Izhodišče tega je bil muzej na gradu Ravne, nato pa so se
učenci odpravili po Mladinski poti Ravne na Koroškem.
Učenci so tekmovali v trojkah. Od prvega do tretjega mesta
pa so se zvrstile tri ekipe OŠ Koroški jeklarji. Vsebina
tekmovanja je bila geografsko-zgodovinska, saj so učenci
reševali naloge, ki so se navezovale na kraj Ravne na
Koroškem in Mežiško dolino. Tovrstno tekmovanje želimo
izvesti tudi prihodnje leto.
Žal so se na Mladinski poti Ravne na Koroškem že nekaj
dni po postavitvi pokazale manjše posledice vandalizma, ki
smo jih hitro odpravili. Upamo, da se takšne dejavnosti na
16
tej poti v prihodnje ne bodo dogajale. Zelo pa nas veseli, da
občani to pot odobravajo ter jo obiskujejo.
Konec aprila 2013 so nas na Mladinski poti obiskali tudi
člani Koronarnega kluba Mežiške doline, ki so nam povedali, da pot s pridom uporabljajo za izvajanje društvene
vadbe. Z veseljem smo jim predstavili tudi potek našega
projekta Mladinska pot.
O Mladinski poti je bila izdana tudi posebna zloženka, ki jo
lahko občani in drugi obiskovalci poti dobijo na Turistično
informacijskem centru na Ravnah na Koroškem.
Novembra 2012 smo v Mladinskem hotelu Punkl organizirali tečaj retorike, ki je bil namenjen mlajši populaciji.
Udeležilo se ga je 20 udeležencev iz različnih mladinskih
organizacij. Tako je nastala pobuda, da s podobnimi izobraževalnimi delavnicami nadaljujemo tudi v letošnjem letu.
Za leto 2013 je plan dela MSR precej pester. Poleg redne
dejavnosti načrtujemo izobraževalne delavnice, kino na
prostem in dokončno ureditev spletne strani. Precej energije usmerjamo tudi v pridobitev certifikata »Mladim prijazna občina«, letošnje leto pa želimo pripraviti tudi strategijo za mlade v Občini Ravne na Koroškem za obdobje
naslednjih petih let.
Naša organizacija sodeluje z vsemi generacijami, še posebej pa smo veseli mladih, ki jih zanima delo v mladinskih
organizacijah, in ki želijo kvalitetno preživeti prosti čas.
Najdete nas lahko na facebooku, kontaktirate pa nas lahko
tudi na [email protected]. Veselimo se vsakršnega
sodelovanja.
Aljaž Verhovnik, predsednik MSR
50 let odbojke V STROJNSKI REKI
Zgledno urejena igrišča
z Mladinskim domom danes
Odbojka – v vseh svojih različnih pojavnih oblikah – živi v
Strojnski Reki 50 let. Še samo
ime kraja ni toliko staro!
V času gradnje Mladinskega doma se
je postavilo igrišče z odbojkarsko mrežo in takrat so tu pognale odbojkarske
korenine, ki se razraščajo že dobrega
pol stoletja. Igrišče je bilo najprej travnato, nato na lešu, zdaj že več let na
asfaltu in ob tem tudi novo na mivki.
Ta prostor druženja je kmalu prerasel tudi v prostor resne odbojkarske
vadbe oz. treninga in prostor tekmovanja. V zimskih mesecih se je športna
aktivnost nadaljevala najprej v domu
TVD Partizana pri železarni, kasneje
Medvoz. Sledila so leta, ko je starejše
zamenjala pomlajena ekipa, ki pa se ji
je v sedemdesetih uspelo prebiti celo
v območno ligo. Tudi osemdeseta niso
minila brez ligaške odbojke OK Reka,
ki je bil na pragu I. slovenske lige,
vendar kvalifikacije niso bile uspešne.
Leta l977 se je iz vrst OK Reke ločilo
nekaj igralcev in ustanovilo OK Franja
Malgaja Dobrije. Tega leta so se tudi
začeli tradicionalni turnirji, ki so jih
ekipe izmenično organizirale, med
drugim tudi tradicionalni mednarodni
odbojkarski turnir, in sicer trikrat letno
z izmenično organizacijo Reke, Dobrij
in Grafensteina iz sosednje Avstrije.
Prav tako je več let v medobčinski in
Gradnja Mladinskega doma
v telovadnici na Javorniku, danes pa v
telovadnici v Športnem parku Ravne.
V igralcih je hitro dozorela potreba po
merjenju moči in kakovosti z drugimi, zato je moška ekipa že leta l963
nastopila v občinski odbojkarski ligi.
Alojz Mager, Stanko Breznik, Kristjan
Erjavec, Marko Hudrap, Drago Godec,
Marjan Uršič, Anton Oder in Franc
RAVENSKI RAZGLEDI
občinski ligi nastopala tudi ženska
ekipa OK Reka. Na množičnost kaže
dejstvo, da je leta 1983 v medobčinskih in občinskih ligah igralo kar pet
ekip OK Reka, člani Reka I in Reka II,
mladinci ter mladinke in članice.
Veliko igralk in igralcev ostaja zvestih
odbojki še danes, postala jim je redna
vadba.
Zaradi potrebe po novi organiziranosti
se je leta l993 iz OK Reka ustanovilo
Športno društvo Strojnska Reka. Tako
poleg članov tudi članice društva izmenično z rekreacijskimi igralkami iz
Mežiške doline organizirajo tradicionalni ženski turnir, ki je dvakrat letno
in se ga redno udeležuje 8 do 9 ekip.
Tako na moškem kot ženskem turnirju
so odbojkarji in odbojkarice Strojnske
Reke vedno v samem vrhu.
Za popularizacijo odbojke pa skrbijo
tudi na domačem igrišču, saj tam že
25 let zapovrstjo pripravljajo MIX
turnir, na katerem se vsako zadnjo
avgustovsko soboto pomerijo mešane
ekipe vseh generacij iz Strojnske Reke.
Tradicionalno so nosilci ekip družine
Popič, Dretnik, Merkač, Ranc, Prikeržnik ... Posebej razveseljivo je, da se
na teh turnirjih kaže, da so odbojko
sprejeli za svojo tudi prebivalci novega
naselja v Strojnski Reki in mladi, kar je
dober obet za obstoj odbojke, v tem
kraju.
Tradicionalen je postal tudi turnir v
odbojki na mivki »Rivercity open«,
ki je aktualen od izgradnje igrišča na
mivki.
Nenazadnje velja omeniti, da so igralci
Reke vsa leta pomembno krepili tudi
vse vrste Fužinarja, prav tako pa tudi
vrste nekaterih drugih domačih in
tujih klubov (Polda Ranc, Drago Popič,
Majda Ranc por. Nabernik, Silva Popič
Odbojkarsko igrišče na lešu
por. Sirk, vrsta Merkačev …).
Vsekakor je bil namen OK Reka in nato
ŠD Strojnska Reka najprej vključiti čim
več mladih v aktivno športno preživljanje prostega časa, z zdravo mero
tekmovalnosti ter hkrati obdržati stik
s starejšo generacijo vseh obdobjih.
Ob podpori Krajevne skupnosti Strojn17
Na tekmi v Črni na Koroškem
ska Reka namenjajo posebno skrb
vzdrževanju športnih objektov in njihove okolice, in temu, da ti nikoli niso
samevali. S svojo organizacijo športnih aktivnosti združujejo izkušnje in
mladost, kar se vedno odraža v visoki
udeležbi na vseh turnirjih.
V letu 2013 v Strojnski Reki praznujemo 50 let odbojke, 25 let organiziranja
MIX turnirjev ter 20 let ustanovitve
Športnega društva Strojnska Reka.
Vsekakor so to jubileji, ki jih ne gre kar
tako zanemariti.
Prepričani smo, da
je Športno društvo
Strojnska Reka v
svojem 50-letnem
delovanju prispevalo pomemben
delež k razvoju
športne dejavnosti
na območju Občine
Ravne. Dolgoletno
vztrajno, v veliki
meri predvsem prostovoljno delo je pustilo izjemen
pečat v sami krajevni skupnosti. Vzgoja novih odbojkarskih talentov, ki so
jih na zgledno urejena športna igrišča
vedno znova privabljali starejši rodovi,
je bila skozi vsa leta osnovni cilj. In
seveda ljubezen do žoge, ki se je prenašala iz roda v rod. Da bi mladim zapolnili čas, da bi živeli zdravo in da bi s
svojim pozitivnim odnosom do športa
in življenja prispevali tudi k vsestran-
skemu razvoju občine.
In tako smo zaradi vsega navedenega
mogoče bili tudi »naivno« prepričani,
po petdesetih letih dela na športnem
področju, dela mnogih generacij, predvsem ljubiteljskega dela z veliko ljubeznijo do športa, lahko rečemo vzornega vzdrževanja športnih objektov, da
smo si v teh letih le prislužili priznanje
s strani občine. A smo se žal ušteli. Pa
petdesetletnica je le samo enkrat! Ali
pa si mogoče sploh ne zaslužimo priznanja, saj je tako komisija tudi ocenila. Ne nagrade, na to sploh nismo
pomislili, eno čisto navadno priznanje
… Pa tudi tega bomo odmislili, saj ne
delamo zaradi priznanj, ampak zaradi
ljubezni do športa, do žoge.
Jubilej bomo konec avgusta kljub
temu primerno praznovali, sicer z
malo grenkim priokusom, a športno in
veselo.
Majda Dretnik in
Darja Molnar
KOLESARSKI KLUB RAVNE
Okviri delovanja kolesarskega kluba
Ravne na Koroškem so tako na športno-rekreativnem kot
na tekmovalnem področju kolesarstva. Člani se neprestano trudimo
ustvarjati neke vrste sožitje med rekreativno in tekmovalno sekcijo – tako
delujeta v klubu dve organizacijski
enoti. Klub vodi neodvisno politiko v
interesu članov, pri tem pa iščemo vse
možnosti za sodelovanje z ostalimi
kolesarskimi in športnimi subjekti,
predvsem s kolesarskimi klubi v okolici in s Kolesarsko zvezo Slovenije,
iščemo pa stike in vezi tudi na sosednjem avstrijskem Koroškem.
Klubu predseduje Danijel Tancer, v
klubu so v upravnem odboru še Dani
18
Golob, Simon Došen, Branko Krančan
in Jože Čeh, ne smemo pa pozabiti, da
se je klubu v letošnjem letu priključil
tudi Robert Pečnik, ki v klubu skrbi za
pridobivanje donacij in novih sponzorjev. Kolesarski klub je v letih delovanja
izvedel vsakoletne številne skupne
ture, vsako leto pa organiziramo
tudi množično prireditev Ravensko
kolesarjenje (v okviru Ravenskih dni
športa).
22. junija 2013 bomo izvedli na naši
kros progi na Poseki že tradicionalno
tekmo Slovenskega pokala za mlade v
krosu, ki si je po vseh odzivih zaslužila
najvišja priznanja. Tekme se vsako
leto udeležujejo vsi najboljši slovenski mladi kolesarji, letos bodo prvič
nastopili tudi kolesarji iz sosednje
Avstrije in Republike Hrvaške. Delo
z mladimi kolesarji predstavlja najpomembnejšo nit delovanja našega
kluba že vse od njegove ustanovitve
in številni mladi kolesarji, ki so začeli z
resnim kolesarjenjem v našem klubu,
so v preteklih letih dosegali lepe uspehe tudi v mednarodnem merilu.
V sezoni 2012 in 2013 naša tekmovalna ekipa na čelu z mladimi kolesarji, kot so TEO PEČNIK, ŽAN BELAJ,
LUKA BOSMAN, TOMAŽ ŠINIGOJ, ROK
NAGLIČ, TOMAŽ PIRNAT in LUKA PUŠNIK ter malce starejšimi MATEJEM
PEČNIKOM, JERNEJEM ŠINIGOJEM in
VOJKOM BELAJEM dosega na tekmah
gorskega kolesarstva pod budnim
vodstvom priznanega trenerja ROBERTA KORDEŽA tako doma kot izven
naših meja več kot odlične rezultate.
Ne smemo pozabiti tudi na odlične
kolesarje iz preteklih sezon, med katerimi bi omenili VIDA TANCERJA, JOŽIJA
ŽAGARJA in NACETA KRIVONOGA.
Z namenom boljšega informiranja
članov in drugih ljubiteljev kolesarstva
imamo svojo spletno stran www.
kkravne.net. Stran je s svojimi prispevki in bogato galerijo slik pomemben vir informiranja o našem delu,
namenjena pa je tako članom kot širšemu občinstvu. Vse naše delo je povsem ljubiteljsko, vsak po svojih močeh
prispeva svoj delež v skupno celoto.
Športno društvo Partizan je najstarejše društvo v naši občini, saj obstaja od leta 1919. Vsa leta smo se združevali
na principu prostovoljstva, solidarnosti in želji po čim bolj
zdravem življenjskem slogu. Smo tudi edino društvo, ki že
najmlajše vključuje v svojo dejavnost in jih spoznava z raznimi spretnostmi. Naši triletniki pridobivajo prve izkušnje
s športom ravno v našem društvu. Po naših najboljših močeh in zmožnostih se trudimo, da bi osvojili osnovne oblike
gibanja, ki jim pripomorejo kasneje pri ostalih športih, za
katerega se odločijo. Da pa se gibalno lahko še bolj izpopolnijo, imamo v društvu organizirano vadbo »gimnastika
za vse« od 6. leta starosti naprej. Trenerji smo veseli, da se
vsako leto povečuje število vadečih in da k nam prihajajo
tudi otroci iz drugih občin, čeprav nam letošnje leto Občina Ravne za te otroke ni priskrbela finančnih sredstev.
V društvu se bomo po najboljših močeh trudili še naprej
izvajati kvalitetno vadbo. V ponos nam je, da se lahko do
neke mere kosamo z najboljšimi gimnastičnimi društvi C-programa v državi v starostnih kategorijah od cicibank do
starejših deklic.
Na Državnem prvenstvu v skokih z male prožne ponjave v Kopru je najboljša izmed mlajših deklic Asja Kotnik
osvojila 5. mesto, Zala Potočnik pa v kategoriji cicibank 9.
Na Odprtem prvenstvu v skokih z MPP v Renčah smo bili
konkurenčni večjim gimnastičnim društvom v kategoriji
ZAČETNICE, kjer prejmejo medalje vsi tisti posamezniki-ce,
ki dosežejo 55 točk ali več, vsi ostali pa diplome: 1. mesto
Lana Vrhnjak, 2. mesto Urška Rat, 3. mesto Zala Brezovnik, 5. mesto Nuša Perenda, 7. mesto Urša Večko. V kategoriji MDE je osvojila Asja Kotnik 8. mesto, v kategoriji CBE
pa prav tako 8. mesto Zala Potočnik.
Tudi na Odprtem prvenstvu Bežigrada v skokih z MPP v
Ljubljani smo pometli s konkurenco. V kategoriji ZAČETNICE, kjer prejmejo medalje vsi tisti posamezniki-ce, ki
dosežejo skupno število 4 skokov 36 točk ali več: 2. mesto
Urška Rat, 3. mesto Zala Brezovnik, 10. mesto Lana Vrhnjak, 14. mesto Urša Večko, 19. mesto Nuša Perenda, 25.
mesto Gabriela Kopmajer; naš edini začetnik Blaž Potočnik je osvojil 2. mesto. V kategoriji cicibank je Zala Potočnik osvojila 10. mesto. Asja Kotnik pa je imela to čast, da
ji je diplomo za odlično 4. mesto podelil Aljaž Pegan. Tudi
ostale tekmovalke Tijana Spasojević, Tia Horvatič, Naja
Paradiž, Maruša Sedovnik, Stella Brumen, Nuša in Nina
Perše so bile zelo pridne in osvojile na tekmah zadovoljiva
mesta. Čestitke vsem za dosežene rezultate.
RAVENSKI RAZGLEDI
Gospodarske težave so seveda precej
otežile zbiranje prispevkov in potrebnega denarja za delo kluba, vendar
nam zaenkrat z vztrajnostjo in veliko
pomočjo Občine Ravne na Koroškem
uspeva izpolnjevati zastavljene cilje.
Robert Pečnik,
Kolesarski klub Ravne na Koroškem
Tako kot vsako leto smo tudi letos organizirali v mesecu
maju Društveno tekmovanje, kjer smo vsem vadečim, ki
so celo leto pridno hodili na treninge, podelili medalje in
s pomočjo sponzorjev majhne nagrade. V okviru »tedna
športa« pa vsako leto za naše najmlajše organiziramo »cicibanov dan«, kjer se pomerijo v spretnostih na poligonu.
Na tradicionalnem zaključnem nastopu najmočnejšega
gimnastičnega kluba v Sloveniji Flip Piran v amfiteatru Avditorija Portorož pa smo se z nekaterimi vadečimi slovesno
poslovili od telovadca Aljaža Pegana, svetovnega in evropskega prvaka, ki letos zaključuje svojo aktivno športno pot.
Ponosno pa čestitamo naši Asji Kotnik za naziv »Mlada
perspektivna športnica za leto 2012«.
V društvu upamo, da bomo kljub letošnjemu znatnemu
zmanjšanju občinskih sredstev za našo dejavnost uspeli
ohranjati našo dejavnost v dobrobit občanov Občine Ravne in ostalih prebivalcev naše bližnje okolice še naprej, in
da bomo, tako kot lani novembra, tudi čez nekaj let spet
prejeli od Gimnastične zveze Zlato plaketo za dolgoletno
delovanje na področju športa.
Jasmina Boromisa in Breda Igerc-Grošelj
19
20
Pred športno halo Arena Bremen
Z legendo – Mikaelom Appelgrenon
Dvojica bojan Pavič in Erih Gűnther
Evropsko prvenstvo veteranov v namiznem tenisu
2013 je bilo med 27. majem
in 1. junijem v nemškem
Bremnu, tamkajšnji prizadevni organizatorji pa so že
dva meseca pred začetkom
tega dogodka vedeli, da bo
udeležba izredna, saj se je
do tedaj prijavilo za nastop
kar 2.843 igralcev iz 40
evropskih držav.
Najbolj slavno ime namiznega tenisa med nastopajočimi je bil eden
najbolj mehkih igralcev
namiznega tenisa v zgodovini tega športa Šved
Mikael Appelgren, ki je
na svetovnih prvenstvih
osvojil štiri zlata odličja, na
evropskih prvenstvih pa kar
devet zlatih kolajn. Prijavili
so se tudi takšni asi, kot so
Kitajec Chen Weixing, ki je
nastopal za Avstrijo, Nemec
Steffen Fetzner in znana
Romunka Olga Nemes, ki je
igrala za barve Nemčije.
RAVENSKI RAZGLEDI
Dvojica Andrej Godec in Marko Špegel
V Bremnu so igralci in
igralke nastopili v 16 disciplinah (nad 40, 50, 60, 65,
70, 75, 80 in 85 let), za
našo državo, Slovenijo, pa
je nastopilo 14 igralcev
namiznega tenisa. Od Korošcev, Ravenčanov so na
Evropskem veteranskem
prvenstvu nastopili Andrej
Godec, Borut Kaker, Marko
Špegel, Bojan Pavič in Erih
Günther. Drugi Slovenci,
ki so igrali namizni tenis v
Bremnu, so bili še Renata
Zrinski, Ervin Perčič, Bojan
Maselj, Vojeth Stor, Franc
Hribernik, Ivica Sklizovič,
Igor Štor, Gorazd Štor in
Boris Škoberne. Glede na
številne prijave je bila končna bera igralcev malo manjša, saj je v resnici v Bremnu
nastopilo 2.739 igralcev, ki
so se med seboj pomerili na
130 mizah. To pa so vsekakor številke, ki so vredne
občudovanja!
Prvi trije dnevi, ponedel-
jek, torek in sreda, so bili
namenjeni kvalifikacijskim
bojem, v četrtek pa so se
igralci v posameznih konkurencah že pomerili v finalnem delu tekmovanja.
Kako pa so se odrezali
naši Korošci? V posameznem tekmovanju se je
najbolje uvrstil Bojan Pavič,
ki je v konkurenci nad 50
let za las zgrešil vstop v
osmino finala. Uvrstil se
je torej med najboljših 32,
za vstop v osmino finala je
izgubil dvoboj z Ukrajincem
Gudilkinom. Andrej Godec
se je uvrstil med 64 najboljših. Za napredovanje ga
je prikrajšal Nemec Mayer.
Erih Günther in Marko
Špegel sta se uvrstila med
najboljših 128. Od Špegla
je bil boljši Nemec Merkl,
od Güntherja pa Nemec
Lechner. Borut Kaker pa
se ni uvrstil v glavni žreb,
saj je dosegel le 3. mesto v
skupini.
V dvojicah sta se najbolje uvrstila dva naša para.
Andrej Godec in Marko
Špegel sta se uvrstila med
64 najboljših. Premagala
sta ju Madžara Szuss in
Sebestyen, Bojan Pavič
in Erih Günther pa sta se
uvrstila celo med 32 najboljših. Izgubila sta dvoboj
z nemškim parom Sheiber
- Klump.
Kot nenavadno zanimivost moram omeniti
še to, da je bil najstarejši
udeleženec Evropskega
veteranskega prvenstva v
namiznem tenisu v Bremnu
Francoz Antonin Moreau, ki
je bil star častitljivih 92 let.
In tako smo tudi Korošci
na Evropskem veteranskem
prvenstvu v namiznem tenisu v Bremnu vsej Evropi
dokazali, da je treba tudi na
nas računati in da še zdaleč
nismo za staro šaro!
Marko Špegel
21
Vse se je začelo s preprostim
klikom na spletno aplikacijo »22. 2. bo dober dan«,
ustvarjeno s strani našega
združenja (ZSKSS). Dan,
ki nas skavte spominja na
našega ustanovitelja Baden
Powella, ki je naš ponos in
naš vodnik na skavtski poti.
Sam je v svojem poslovilnem
pismu skavtom zapisal: »Poizkusite ta svet zapustiti za
spoznanje boljši, kot ste ga
prejeli« in tega se skušamo
držati, vsak po svoje. Tako
sem s preprostim klikom in
močno željo, da se ta dan res
potrudim in naredim nekaj
dobrega, označila, da bom
izmed vseh naštetih dobrih
del spekla najboljše čokoladne mufine in jih podelila s
prijatelji.
Vznemirjenje in veselje se je
stopnjevalo in ni odnehalo.
Ideja je padla kar sama od
sebe. Zakaj pa ne bi to majhno presenečenje podelila kar
vsem svojim volčičem in volkuljicam, saj pravzaprav na
ta dan vsi skavti praznujemo
rojstni dan in mufini bi bili
prikupno darilo. Ideja se je
zdela skoraj popolna, vendar
rahlo zaskrbljujoča, saj je v
krdelu kar 14 volčičev, ki živijo skoraj vsak v svojem delu
Mežiške in zgornje Dravske
doline. Pomislila sem, da bi
v projekt pritegnila še kakšnega voditelja našega stega.
Dobila sem pomoč. Ideja se
je tudi Sergeji zdela odlična.
Hitro sva začeli s peko in
klicanjem staršev. Kot nalašč
so skoraj vsi do zadnjega tisti
petek imeli čas. Zanimivo je
bilo slišati starše, ki so bili
22
vzgoja seveda izvira od staršev, zato je ta vez z voditelji
in starši še toliko bolj pomembna.
Popoldan se je k sreči začel s
spluženimi cestami, pripravljenimi na nov polet čokoladnih mufinov. To pozitivno
vzdušje se je nadaljevalo
ob klicu kar malo zaskrbljeni, vse do Brdinj, Dravograda,
češ kaj je storil njihov otrok
Libelič, Raven, Sel, Kotelj in
narobe na srečanju, ampak
seveda tudi Slovenj Gradca.
sem jih hitro pomirila, da gre Vsak nasmeh otroka, vsako
le za majhno presenečenje.
s trudom spečeno pecivo in
Vse je bilo pripravljeno. A kaj topli čaji so mi dali še večji
ko se je Sergeji utrnila ideja,
zagon. Sredi hitenja in med
da bi lahko presenetile tudi
obiski se mi je pridružila tudi
naše izvidnike in vodnice.
Sergeja. In kmalu, po obisku
Nasmeh je bil moj edini odnaslednjega skavta, se nama
govor. Torej, če bova obdarili je utrnila ideja, da bi bilo
volčiče in četo, bi bilo zelo
lepo, če bi obiskale tudi tiste,
nepošteno do klanovcev in
ki so pred kratkim zapustili
voditeljev. Ni nama preosta- skavte in so v najinih očeh
lo drugega, kot da pošteno
in očeh ostalih voditeljev bili
zavihava rokave in se lotiva
skavti, kot se šika. Najlepši
kar celotnega stega. Vzneobčutek in trenutek pa je bil
mirjenje, skrb in nekaj, kar se pri naši nekdanji izvidnici.
ne da opisati, je bilo v zraku. Obiska zares ni pričakovala,
In bil je petek, 22. 2. 2013 ob njen obraz je bil presenečen
7. uri zjutraj, ko sem iz tople in komaj je dojela, da sva na
postelje stopila v zasneževratih midve. V roki je držala
no Koroško. Začela sem na
pisalo, bilo je videti, kot da se
Šentanelu in Prevaljah. Po
je na veliko učila. Ob voščilu
domovih so me sprejeli zelo je ostala skoraj brez besed in
različno: ponekod zelo vzne- ta majhen preprost »hvala«
mirjeni, drugod presenečeni, je bil več kot dovolj. Obe s
predvsem pa nasmejani.
Sergejo sva se spraševali,
Ponekod sem se počutila res le kak vtis bo pustilo na njih
zelo domače. Vsak od starin ni minilo 5 minutk, ko sva
šev je pokazal zanimanje.
prejeli sms sporočilce s sliko
Padala so različna vprašanja pojedenega mufina, z iskreod moje izobrazbe, do izkuno zahvalo in rešenim gesšenj na skavtskem področju, lom. Vsak mufin je namreč
zanimanje o obnašanju
vseboval tudi uganko zapinjihovih otrok na srečanjih,
sano v morsejevi abecedi.
pereče teme današnjega
Ideja se je širila in na poti po
sveta itd. Med pogovori sem Ravnah sva se oglasili tudi
ugotovila, da je bilo zares
pri enemu izmed voditeljev
potrebno, da se ustavim pri
ravenskih tabornikov. Tudi on
njih doma. Zaupanje, ki ga
naju je presenečen in hkrati
imajo starši do nas, saj nam nasmejan pričakal na domu,
vsako soboto za 2 uri presaj ima Baden Powell tudi za
pustijo svoje otroke, je veliko. tabornike velik pomen. Ura
In to zaupanje vsem voditel- je hitela, zato sva hiteli tudi
jem daje dodatno motivacijo. midve.
Naša srečanja so pomembna Trenutek, ki mi je med drutudi z vidika vzgoje. Osnovna gimi ostal v lepem spominu,
je nastal pri družini na Navrškem vrhu. Hiša s tremi
otroki starimi manj kot 11
let, razigranimi, z velikimi
iskricami v očeh. Naš volčič
je mali mufin takoj podelil s
svojo družino tako, da je vsak
lahko poizkusil to majhno
darilce. Še obstaja upanje za
nas, še obstajajo otroci, ki
znajo deliti stvari in so veseli
čisto majhne pozornosti.
Obdal me je občutek ponosa
in sreče. Pomislila sem, da pa
sem, pa čeprav samo malo,
k temu pripomogla tudi jaz.
Pri mnogih sem hotela ostati
še dlje, bolje spoznati družino, jim razložiti in prikazati
še več skavtskega življenja,
vendar ni šlo. Navsezadnje
se je moja pot zaključila v
Mežici. Ker je bil to zadnji
obisk, sva imeli nekoliko več
časa. Naš volčič se je takoj
skupaj z očetom lotil reševanja uganke. Bilo mi je žal,
da z nami ni bila še volkuljica
iz CUDV Črna na Koroškem.
Iskrena zahvala staršev in
volčiča ob odhodu je bila
samo še pika na i celemu
dnevu.
Seveda bi lahko v to zgodbo
vključila še veliko družin in
različnih dogodivščin, a naj
raje ostanejo zavita v celofan tega res dobrega dneva.
Rada bi se zahvalila vsem
staršem za zaupanje, za prelepe sprejeme na domovih,
za vsak hvala in vsako spodbudno besedo! Vse to mi
daje še večje veselje pri delu
in vzgoji mladih! Zahvala gre
tudi sovoditeljici. Statistika:
27 obiskanih domov, več kot
50 nasmejanih obrazov in
eno veliko dobro delo. Zares,
22. 2. je bil zame dober dan!
Dan, ko sem naredila nekaj
drobcenega in pustila svet za
malenkost boljši, kot sem ga
prejela.
Barbara Uršnik, Simpatična
Kresnička, Akela
Društvo podeželske mladine Strojna je začelo delovati leta 1997, ko je bil na ustanovnem zboru
sprejet statut društva. Društvo je aktivno delovalo kar nekaj let, nato je bilo v mirovanju. Leta 2010
smo društvo ponovno aktivirali in od takrat tudi aktivno deluje.
V društvu sodelujemo in se
družimo mladi s podeželja
in tudi mladi iz mesta ter
njegove okolice, torej omejitve skoraj ni razen starosti,
med svoje vrste sprejemamo
vse, ki so starejši od 14 let in
mlajši od 40 let. Mladi iz društva sodelujemo na raznih
kvizih, kmečkih igrah, športnih igrah, sodelujemo tudi
na prireditvah. Vsako leto v
podružnici OŠ Strojna organiziramo proslavo ob božiču
in novem letu ter dnevu žena
in materinskem dnevu. Svoje
znanje prikazujemo na kvizu
Mladi in kmetijstvo, ki poteka tudi na državni ravni. Na
RAVENSKI RAZGLEDI
kmečkih igrah se že tradicionalno preizkusimo v košnji
in grabljenju ter ostalih spretnostnih igrah, ki so povezane s kmetijstvom. V društvu
se dogaja tudi veliko zanimivega, taki so naši pikniki in
kresovanje pa še kaj.
Društvo podeželske mladine
Strojna se povezuje z drugimi
društvi v Koroški regiji in
tudi z Zvezo slovenske
podeželske mladine. Naš
zaščitni znak je pastirček
na skali, najdete nas pa tudi
na Facebooku in na spletni
strani dpm-strojna.eu.
Člani DPM Strojna
23
NAŠI NAGRAJENCI
Občina Ravne na Koroškem podeljuje priznanja posameznikom ter podjetjem,
organizacijam, skupnostim, društvom in skupinam ljudi za uspešno delo in za dejanja,
ki imajo poseben pomen za občino, kot znak priznanja in zahvale ter z namenom,
da z njimi spodbuja prizadevanja za uresničevanje napredka, večanje ugleda in
uveljavljanja občine v širšem prostoru.
Letošnja priznanja
so bila podeljena na
svečani seji občinskega sveta ob prazniku
Občine Ravne na Koroškem, 12. aprila, v
Kuharjevi dvorani na
gradu Ravne.
NAGRADO Občine Ravne na Koroškem je prejel
ALOJZIJ PRISTAVNIK
za izjemen prispevek k ohranjanju
naravne in kulturne dediščine v naših gorah,za vzgojno in mentorsko
poslanstvo pri prenosu ljubezni do
gorništva na mlajše rodove in za njegov prispevek k predstavitvi občine v
širšem prostoru.
Alojzij Pristavnik je po poklicu geograf in zgodovinar, po duši pa srčen
gornik. Vsa ustvarjalna leta je posvetil
poučevanju geografije in zgodovine ter vzgajanju mladih. Z izjemnim
občutkom je učencem znal zanimivo
približati dogodke in osebnosti iz
preteklosti, vzbujati radovednost po
odkrivanju novih vsebin ter jih navduševati za raziskovanje in študij zgodovine. Kot mentor je prenašal svoje
znanje in izkušnje na mlade, ki jih je
uvajal na pot mladih raziskovalcev v
okviru gibanja Mladi raziskovalci Koroške. Njihove dragocene raziskave
so segale na področje ledinskih imen
in običajev. Svoje izkušnje deli tudi v
Zgodovinskem društvu za Koroško,
kot član izvršnega odbora društva
in član uredniškega odbora Zbornika
zgodovinskega društva za Koroško.
Alojz Pristavnik je avtor raziskav s
področja zgodovine osnovnega šol24
stva v Mežiški dolini. Leta 2006 je
ravenski muzej izdal njegovo obsežno,
temeljno in izjemno dragoceno raziskavo: Razvoj osnovnega šolstva v
Občini Ravne na Koroškem med leti
1945‒1991. Raziskal je tudi delovanje planinskega društva in izsledke
objavil v zborniku Šestdeset let planinskega društva Ravne na Koroškem
(1952‒2012) in s tem dal trajen delež
k poznavanju zgodovinskega razvoja
na območju občine.
Alojz je že več kot štiri desetletja
gornik, planinski vodnik, ki zna
svoje bogato znanje in izkušnje na
izjemno prijeten način posredovati
svojim pohodnikom; njegove ture so
vedno prepletene s pripovedjo, polno
ljubezni do Koroške ter spoštovanja
do naravne in kulturne dediščine.
Več kot štirideset let je vodil izredno
plodno planinsko dejavnost na
OŠ Prežihovega Voranca in vzgojil
številne generacije mladih planincev.
Njegov izjemen prispevek je tudi v
več kot štiridesetletni dejavnosti
pri Planinskem društvu Ravne, v
upravnem odboru društva skrbi za
ohranjanje spominov z urejanjem
arhiva in v zadnjih letih tudi vodenju
planinskih pohodov pri Društvu
upokojencev Ravne. S predanostjo in
skrbnostjo vodi in spremlja številne
občane, ki na ta način preživljajo svoj
prosti čas in krepijo zdravje. Hkrati
nanje prenaša znanje in vedenje o
kulturni dediščini na območju občine
in regije.
Alojzij Pristavnik je prejemnik bronastega, srebrnega in zlatega častnega
znaka Planinske zveze Slovenije. S
svojim delom, dosežki in odnosom
daje trajen prispevek k razvoju in
ugledu Občine Ravne na Koroškem.
VELIKO PLAKETO OBČINE RAVNE NA
KOROŠKEM je prejelo
DRUŠTVO TABORNIKOV ROD KOROŠKIH JEKLARJEV
za izjemen prispevek k vzgoji mladih
z utrjevanjem pozitivnih, moralnoetničnih vrednot ter odnosa do narave, sočloveka, družbe in celovitosti
sveta, za prispevek k prepoznavnosti
občine in Koroške izven njenih meja.
Društvo tabornikov ROD KOROŠKIH
JEKLARJEV je prostovoljna, mladinska,
vzgojna in nestrankarska organizacija,
ki sloni na načelih svetovnega
skavtskega gibanja in poudarja pomen
pluralizma, svobode posameznika,
miru in moralno etničnih vrednot,
zapisanih tudi v taborniški prisegi.
Namen taborniške organizacije
je prispevati k vzgoji mladih s
pomočjo vrednostnega sistema in
tako pomagati graditi boljši svet,
kjer se lahko mladi polno udejanijo
kot posamezniki, odgovorno
vstopajo v odraslo življenje in
tvorno delujejo v družbi.
Taborništvo na Ravnah sega v leto
1956 z ustanovitvijo Malgajevega
rodu, nato pa so leta 1960 na Ravnah
ustanovili takratni Odred Koroški
jeklarji. Društvo že od ustanovitve
dalje organizira letni, jesenski in
zimski tabor, kjer otroci in mladina
spoznavajo veščine taborništva.
Posebej je treba poudariti, da izvajajo
aktivnosti z lastnimi prispevki.
Voditelji taborov pa delo opravljajo
prostovoljno ter z velikim veseljem
in predanostjo. Poleg vzgoje mladih
v duhu življenja z naravo se redno
udeležujejo taborniških tekmovanj,
organizirajo tradicionalne pohode
in skrbijo za dom tabornikov na
Obretanovem.
Društvo je eden izmed glavnih
pobudnikov akcije »Očistimo
Slovenijo« v občini Ravne in je
poskrbelo za najmnožičnejšo
udeležbo na tej akciji. Poseben
prispevek za občino predstavlja
podatek, da so v letu 2012 na
njihovo pobudo ustanovili Koroško
zvezo tabornikov, s sedežem na
Ravnah na Koroškem. Lani so svojo
dejavnost predstavili tudi na 1.
Otroškem festivalu v naši občini in
prispevali k množični udeležbi otrok
na tem dogodku.
Posebej so ponosni na mednarodno
akcijo »JOTA- Jeamboree on the
air«, ki so jo lani izvedli na Obretanovem. Med drugim so navezali
stike s taborniki širom po svetu, jim
predstavili domači kraj in si izmenjali
podatke.
Člani društva dajejo velik poudarek
tudi medgeneracijskemu
sodelovanju. Tako so v letih 2011
in 2012 sodelovali v projektu
»Simbioza«, kjer so prostovoljno
VELIKO PREŽIHOVO PLAKETO
je prejel
KOROŠKI POKRAJINSKI MUZEJ MUZEJ RAVNE NA KOROŠKEM
za neprecenljiv prispevek k ohranjanju izročila koroških zgodovinskih
prvin, k oblikovanju pozitivnega
odnosa do kulturne dediščine in izgradnji identitete Občine Ravne na
Koroškem.
Muzej Ravne na Koroškem je
pomembna kulturna ustanova v občini
Ravne, ki je rasla skupaj z železarno
in se razvijala z mestom. Leta 1953
je bil ustanovljen Delavski muzej z
namenom, da zbira, varuje, hrani in
javnosti predstavlja kulturno dediščino
Mežiške, Mislinjske in Dravske
doline. Skozi šestdesetletno obdobje
delovanja je ustanova doživela več
organizacijskih sprememb, zadnje
desetletje deluje v okviru Koroškega
pokrajinskega muzeja.
Pri snovanju stalnih zbirk so veliko
pozornosti usmerili na področje
gospodarske zgodovine, zasnovali
razstav in postavitev muzejskih
zbirk. Upravlja tudi s skulpturami
ravenske Forme vive.
V zadnjem desetletju opravlja muzej
javno službo varovanja, raziskovanja
in predstavitve kulturne dediščine.
Izvaja redno razstavno dejavnost
lastnih in gostujočih razstav, opravlja
in razvija restavratorsko dejavnost, s
katero omogoča varovanje kulturne
dediščine v matični ustanovi in
zunaj nje, predvsem v Mežiški
dolini. Posebno pozornost namenja
muzej tudi razvijanju pedagoškoandragoškega programa, organizira
mednarodne ter druge strokovne
posvete ter srečanja.
Prelomnico v delovanju ravenskega
muzeja predstavlja leto 2002, ko
je Metal Ravne Občini Ravne na
Koroškem prenesel v upravljanje
objekte na lokaciji stare železarne.
V njih so začeli snovati muzej
železarstva in leta 2012 v okviru
projekta EPK Maribor odprli stalno
muzejsko razstavo Mati fabrika. Z
Z leve: 1. Gregor Vezonik, 2. Marjan Magdič (za Društvo tabornikov Rod Koroških jeklarjev), 3. Brigita Rajšter (za KPM - Muzej Ravne), 4. župan mag. Tomaž Rožen,
5. dr. Karla Oder, 6. Mihaela Pšeničnik, 7. Alojzij Pristavnik, 8. Miran Kos (za Plavalni klub Fužinar). Foto: Danica Hudrap.
pomagali starejšim občanom pri
računalniškem opismenjevanju. Za
svoje aktivnosti so prejeli najvišje
taborniško odlikovanje, Zlati znak
Zveze tabornikov Slovenije. Prejeli
so tudi zlati Vorančev spominek,
številna priznanja za uspešno delo
z mladino ter za dosežene rezultate
na raznih tekmovanjih.
RAVENSKI RAZGLEDI
so stalne muzejske zbirke in z
njimi predstavili razvoj železarstva,
rudarstva, gozdarstva in lesarstva.
Leta 1979 so odprli spominski
muzej Prežihovega Voranca
– Prežihovo bajto. Vseskozi je
muzej skrbel za urejanje številnih
dokumentacij, izdajanje katalogov
in strokovnih publikacije, prirejanje
razstavo Tri tisočletja železarstva
na Slovenskem so gostovali v
slovenskih železarskih mestih in tujini.
Posebno odmevna je bila razstava v
Politehničnem muzeju v Moskvi.
Muzej je v šestdesetih letih delovanja sooblikoval pozitiven odnos do
kulturne dediščine in tako pripomogel k ohranitvi vedno pomembnejše
25
tehniške dediščine, ki je del identitete
občine in Koroške. Strokovnost in
predanost poslanstvu, ki ga opravljajo
zaposleni v muzeju, pa sta garant za
nadaljnji razvoj te dejavnosti v našem
okolju.
PREŽIHOVO PLAKETO ZA KULTURNE
DOSEŽKE V LETU 2012 je prejela
dr. KARLA ODER
za njen velik prispevek k razvoju muzejske dejavnosti na Ravnah, v Mežiški dolini in Koroški, promociji tehniške dediščine s postavitvijo stalne
muzejske razstave Mati fabrika ter
za doprinos k prepoznavnosti občine
v Sloveniji in v tujini.
Karla Oder, dr. etnologije, univ. dipl.
etnologinja in prof. zgodovine, magistrica znanosti in muzejska svetovalka, je od leta 1984 zaposlena v
muzeju na Ravnah na Koroškem. Na
strokovnem področju se je posvečala
predvsem raziskovanju načina življenja v Mežiški dolini. Leta 1992 je pri
Znanstvenem inštitutu Filozofske
fakultete izdala knjigo Občina Ravne
na Koroškem, Etnološka topografija
slovenskega etničnega ozemlja. Leta
1995 je magistrirala in leta 2011
doktorirala z nalogo Delavci Železarne
Ravne v obdobju socializma in njihov
način življenja.
Je avtorica in soavtorica številnih občasnih in stalnih muzejskíh razstav,
dejavno sodeluje na različnih strokovnih in znanstvenih posvetih s področja
industrijske dediščine, gospodarske
zgodovine, načina življenja delavcev
in muzeologije. Je mentorica mladim
raziskovalcem in študentom ter urednica strokovnih publikacij. Vodi, koordinira in sodeluje pri več čezmejnih in
mednarodnih projektih. Od leta 2003
koordinira projekt Slovenska pot kulture železa, katerega cilj je varovanje
in promocija industrijske dediščine ter
povezovanje z Evropsko potjo kulture
železa. V tem okviru je nastala skupna
razstava Tri tisočletja železarstva na
Slovenskem, s katero je gostovala tudi
v Budimpešti in Moskvi. Je avtorica
stalne muzejske postavitve Mati fabrika, postavljene lani v naši štauhariji,
ki daje pomemben pečat k varovanju
industrijske dediščine, vključevanju v
turistično ponudbo in h kulturnemu
razvoju občine Ravne, z inovativnim
pristopom pa tudi k muzeološki stroki.
Karla je tudi predsednica Zgodovi26
narskega društva Koroške, kjer skrbi
za izdajo zgodovinskega zbornika. S
svojím delom močno presega običajne
okvire strokovnega dela v muzeju, saj
aktivno širi vedenje in znanje o kulturni dediščini in načinu življenja v Občini
Ravne na Koroškem in regiji med strokovno in laično javnost v slovenski in
mednarodni prostor.
KLANČNIKOVO PLAKETO ZA
DOSEŽKE V LETU 2012 je prejel
PLAVALNI KLUB FUŽINAR
za izjemen prispevek k uspehom
ravenskega športa ter k promociji
občine v evropskem in svetovnem
merilu, za vrhunske športne dosežke
v letu 2012, ki so ime Občine Ravne
na Koroškem ponesli v svet.
VELIKO KLANČNIKOVO PLAKETO
je prejela
MIHAELA PŠENIČNIK
za dolgoletno uspešno delo pri vodenju, organiziranju in usklajevanju
športnih dejavnosti v občini in širše,
za spodbujanje zdravega načina življenja in pozitivnih športnih vrednot
ter za prenos ljubezni do športa na
mlajše rodove.
V Plavalnem klubu Fužinar letno trenira okrog sto plavalcev vseh starosti
– od najmlajših »Boberčkov«, pa vse
do najstarejših članov. Prav vsi tekmovalci so bili tudi lani zelo uspešni.
Gospa Mihaela Pšeničnik, med prijatelji in znanci Ela, se je vključila v
Telovadno društvo Partizan leta 1945
kot pionirka. Več let je bila aktivna
telovadka in tekmovalka na okrajnih,
republiških in državnih prvenstvih v
orodni telovadbi in mnogobojih. Že kot
mladinka je poleg svoje redne vadbe
prevzela vadbo pionirk. Poleg gimnastike se je ukvarjala s plavanjem,
odbojko, rokometom, smučarskim
tekom in v vseh disciplinah tekmovala
za Športno društvo Fužinar. Deset let
je sodelovala na tekmovalnih pohodih
»Po poteh okupirane Ljubljane« in
prejela posebno plaketo. Opravila je
sodniški izpit za gimnastiko in smučanje ter se dokazala tudi na tem
področju.
V društvu je vrsto let opravljala pomembne funkcije kot trenerka, načelnica, vodila je rekreacijske dejavnosti,
bila je članica upravnega odbora in
podpredsednica društva. Z dolgoletnim delovanjem na področju športa je
bila vseskozi promotor zdravega načina življenja ob in s športom. Pomagala
je pri vzgoji mnogih športnikov, ki so
ponesli ime naše občine v svet. Desetletja je soustvarjala športni utrip na
Koroškem, vzpodbujala in pridobivala
otroke, mladino in odrasle, da se aktivno ukvarjajo s športom. Še danes
aktivno sodeluje v TVD Partizan, njen
prispevek k množični rekreativni dejavnosti na Ravnah pa je neprecenljiv.
Za svoje delo je prejela vrsto priznanj,
leta 1974 tudi prestižno Bloudkovo
plaketo za zasluge pri razvoju športa
in še posebej pri razvoju TVD Partizan.
Prvo medaljo za Korošce in Plavalni
klub Fužinar je v preteklem letu na poletnem olimpijskem festivalu evropske mladine osvojila Gaja Natlačen v
štafeti 4x100m prosto, ko so mlade
kadetinje v času novega državnega
rekorda osvojile tretje mesto.
Damir še naprej piše zgodovino Ravenskega plavanja. Kot prvi Fužinarjev
plavalec je postal evropski prvak v
Debrecenu na Madžarskem, v francoskem Chartresu je v isti razdalji osvojil
bron, s slovensko mešano štafeto si
je priplaval srebro. Najbolj svež uspeh
pa je Damirjev dvakratni naziv svetovnega podprvaka v njegovih dveh paradnih disciplinah iz turškega Istanbula
decembra lani.
V zgodovino Ravenskega plavanja se
zapisala tudi mlada Mojca Sagmeister,
ki je že kar nekajkrat dokazala, da
je sposobna na velikih tekmovanjih
dosegati zavidljive rezultate . Na
evropskem prvenstvu v Debrecenu
je slovenska ženska štafeta, v kateri
je plavala Mojca, osvojila bronasto
medaljo.
Velika in pomembna tekmovanja pa
niso tuja niti Tjaši Oder. V svoji zbirki
ima kar nekaj medalj - dvakrat je postala evropska mladinska prvakinja v
disciplinah 800 in 1500m prosto, v istih disciplinah je bila dvakrat tudi druga. Najžlahtnejša pa je v njeni zbirki
zagotovo zlata medalja s svetovnega
mladinskega prvenstva v Limi v Peruju
Ti trije Fužinarjevi plavalci so bili udeleženci tudi olimpijskih iger 2012 v
Londonu in ponesli ime Raven na svetovni nivo.
V klubu se ob tako strokovnem
delu odličnih trenerjev, prizadevnim
staršem in trdem delu plavalk in
plavalcev ni bati za prihodnost. Kalijo
se mladi, uspešni in nadarjeni plavalci,
ki osvajajo medalje na tekmovanjih po
Sloveniji in v tujini.
KLANČNIKOVO PLAKETO ZA
DOSEŽKE V LETU 2012 je prejel
GREGOR VEZONIK
za odmevne uspehe na domačih
in mednarodnih tekmovanjih, za
premagane mejnike v stenah in na
plezališčih ter za prispevek k ugledu
in razpoznavnosti Občine Ravne na
Koroškem.
Gregor Vezonik je član Alpinističnega
kluba Ravne od malih nog, saj izhaja iz
znane plezalne družine. Ker mu je bilo
življenje plezalca »že v zibelko položeno«, svojega začetka plezanja ne
more natančno opredeliti. Kot otroku
je sicer plezališče zanj predstavljajo
bolj veliko igrišče kot kaj drugega, a se
je z leti vedno raje podal v plezališča z
namenom, da kaj tudi resno prepleza.
RAVENSKI RAZGLEDI
S trinajstimi leti je s smerjo Mašina v
Burjakovih pečeh uspel doseči magično mejo 8a. Še isto leto je postal član
slovenske mladinske reprezentance, s
štirinajstimi leti je premagal mejo 8a
še na pogled in naslednjo sezono je v
Kranju s tretjim mestom prvič stal na
stopničkah Evropskega mladinskega
pokala.
Leta 2011 si je na evropski tekmi
v balvanskem plezanju v Meranu
v Italiji priplezal 3. mesto. Isto leto
je preplezal tudi tri svoje mejnike
v skali: PRVA 8c smer z rdečo piko
PRVI 8a+ na pogled in PRVI 8A+
balvan (smer Idealni upornik, pod
Osjandrovo kapelico pri Ravnah).Ti
rezultati predstavljajo mejnike tudi
za koroške plezalce.
In uspehi v letu 2012:
Na začetku leta je Gregor preplezal
dva projekta v Burjakovih pečeh v
Topli - Dan D (8b) ter Kruha in iger
8b+. V Evropskem mladinskem
pokalu je dvakrat stal na stopničkah,
saj je dosegel 1. mesto v L'Argentieru
v Franciji v disciplini balvani in
2. mesto na finalni tekmi EMP
v Kranju. V skupnem seštevku
je v disciplini balvani dosegel 2.
mesto. Bil je izbran v osemčlansko
ekipo, ki je Slovenijo zastopala na
mladinskih športnih igrah AlpeAdria na avstrijskem Štajerskem,
od koder je prinesel dve zlati in eno
bronasto medaljo. Na mladinskem
evropskem prvenstvu v Franciji je
zasedel 8. mesto in ujel normo za
svetovno mladinsko prvenstvo v
Singapurju konec meseca avgusta,
kjer je zasedel 15. mesto. V skupnem
seštevku državnega prvenstva 2012
je med kadeti v disciplini težavnost
zasedel 2. mesto v disciplini balvani
pa 1. mesto. Za zaključek sezone
2012 je v plezališču Siurana v Španiji
preplezal dve smeri z oceno 8b in
eno z oceno 8b+.
Povzetek podelitve
27
PETER KORDEŽ – zdravstveni tehnik – reševalec v nujni medicinski pomoči
(NMP) in član strokovne skupine KORONARNEGA KLUBA MEŽIŠKE DOLINE
(www.srce-si.si), ki skrbi za mrežo javno dostopnih avtomatskih defibrilatorjev
(AED) na Koroškem ter usposabljanje laikov v temeljnih postopkih oživljanja
(TPO) z uporabo AED (na kratko TPO+AED). Zaposlen v Zdravstveno
reševalnem centru Koroške (ZRCK) že več kot 20 let.
Ob ustanovitvi društva
srčnih bolnikov, Koronarnega kluba Mežiške doline,
decembra 2004, se je kot
vaditeljica telesne vadbe za
srčne bolnike najprej vključila moja žena, a sem jo zaradi njene nosečnosti po nekaj
mesecih zamenjal. Takrat je
bilo mišljeno le začasno, za
dobro leto. V ta namen sem
moral tudi sam na usposabljanje za vaditelje, ki ga
organizira Zveza koronarnih
društev in klubov Slovenije (ZKDKS). Začetki so bili
sramežljivi in telesne vadbe
se je udeleževalo 5 do 10
članov, vadba je potekala, če
smo bili vsaj trije. A v tistem
letu je klub neverjetno zrasel, kar je bil dokaz, da je bil
zares potreben. Danes je
članov več kot 300, vadba
poteka v devetih skupinah,
od Črne do Dravograda, v
klubu skrbimo za doživljenjsko rehabilitacijo srčnih
28
bolnikov. Ustanovili smo koronarna kluba Mislinjske in
Dravske doline, kar je v prvi
vrsti zasluga predsednika,
Ivana Žagarja in s podporo
strokovne mentorice kluba,
Cirile Slemenik Pušnik, dr.
med., spec. inter. Njuna neomajna podpora je v veliki
meri pripomogla k temu, da
je Koroška na področju AED
vzor vsem ostalim regijam
v Sloveniji, saj je bilo ob
namestitvi prvega aparata
v Mežici, aprila 2007, veliko
nasprotovanj in pomislekov,
tudi po tem, ko so ga čez
dober mesec uspešno uporabili in rešili življenje takrat
56-letnemu moškemu. To
nam je dalo zagon, spodbudo in potrditev, da je začrtana smer res prava. O tem
smo se reševalci že takrat
učili na tečajih dodatnih
postopkov oživljanja v okviru Slovenskega združenja
za urgentno medicino, to se
izvaja še danes, drugod le
pravih pobud očitno ni.
Na Koroškem smo v teh
letih uspeli povezati v mrežo javno dostopnih AED že
skoraj 60 aparatov (10. 06.
2013), ki so bili v tem obdobju uporabljani že 32-krat,
od tega pa so uporabniki
petim ljudem rešili življenje.
Kaj pomeni rešiti življenje?
O tem govorimo takrat, ko
gre bolnik po srčnem zastoju iz bolnišnice domov, v
relativno primerljivo kakovost življenja, kot ga je imel
pred zastojem. Pomeni,
da zmore svoja vsakdanja
opravila, zmore skrbeti
zase, marsikateri se vrnejo
tudi v službo, pač z nekaj
tabletkami za po jedi. Vse
se sliši lepo in prav, a za
tem stoji mnogo več. Res je
zelo pomembno, da so čim
širše na voljo avtomatski
(samodejni) defibrilatorji. To
so zelo učinkovite in varne
naprave, s katerimi ni mogoče škoditi bolniku. Na to
napravo namestimo samolepilne elektrode in AED bo
sam prepoznal, ali je sunek
električnega toka potreben
ali ne. Samo električni sunek namreč lahko prekine
hudo motnjo srčnega ritma,
migetanje srca, ki najpogosteje povzroči nenadno
smrt. Ta sunek tudi ponovno požene srce v normalen
ritem. A na voljo je le malo
časa. Možgani brez kisika
že v 4 - 5 minutah utrpijo
nepopravljive posledice.
Ukrepati je potrebno hitro, odločno in preudarno.
Zato potrebujemo nekoga,
ki je pripravljen uporabiti
AED, je z njim vsaj v osnovi
seznanjen in obvlada temeljne postopke oživljanja.
Saj lahko AED uporabi prav
vsak, le slediti mora navodilom, ki jih govori naprava,
RAVENSKI RAZGLEDI
29
pa je pri oživljanju potrebno
nekaj več spretnosti, ki
pa si jo pridobimo samo z
rednim obnavljanjem tega
znanja. In tukaj smo prepoznali veliko večjo potrebo,
kot pri nameščanju vedno
novih in novih aparatov, (ko
govorimo o Koroški) drugod
je javno dostopnih AED še
vedno premalo. Na začetku
smo ob vsaki priložnosti,
namestitvi novega aparata,
predavanju zdravnika ali
kakšni drugi prireditvi, prikazali način uporabe AED
in izvajanje oživljanja na eni
lutki, kar ni omogočalo velikemu številu prisotnih, da
bi preizkusili svoje znanje.
Zato smo z res velikimi napori, ob pomoči donatorjev
(LEK) pridobili 60 kompletov
lutk za izvajanje skupinskih
tečajev temeljnih postopkov oživljanja z uporabo
AED. Tako od leta 2011, ko
smo ob svetovnem dnevu
prve pomoči prvič izvedli
skupinsko usposabljanje
učencev 9. razredov ravenskih osnovnih šol, redno
izvajamo ta usposabljanja
na Koroškem in tudi izven,
ne le za osnovnošolce. Vseh
udeležencev naših usposabljanj se je v teh letih
nabralo (do 25. 05. 2013)
že 9.391, odkar izvajamo
skupinska usposabljanja
pa skupno 5.212 udeležencev, samo v letu 2013
pa smo v prvih petih mesecih usposabljali že 1.270
udeležencev. Zakaj smo se
osredotočili predvsem na
učence osnovnih in srednjih
šol? Otroci pri starosti 13
-14 let že zmorejo izvajati
masažo prsnega koša tako
dobro, kot odrasli v primerljivih študijah, zelo pa
so tudi motivirani za nova
znanja in izkušnje. Če ne
drži pregovor »Kar se Janezek nauči, to Janezek zna«,
pa vsekakor velja trditev, da
je bolje 100-krat poskusiti
oživljanje na lutki, kot enkrat samkrat na dedku ali
babici, saj takrat ni časa za
oklevanje.
V Koronarnem klubu Mežiške doline smo v ta namen
ustanovili strokovno skupino že leta 2007 in v imenu
članov bi se rad zahvalil
vsem tistim, ki pomagate
pri namestitvah AED na
Koroškem in nas tako ali
drugače podpirate pri naših
prizadevanjih, da omogočimo vsem, da obnovijo in
osvežijo svoje znanje s področja temeljnih postopkov
oživljanja in se seznanijo s
preprosto, učinkovito ter
varno napravo, ki rešuje
življenja!
LE SKUPAJ SMO LAHKO
ŠE BOLJŠI!
www.srce-si.si
Peter Kordež
Tudi drugo presajeno srce je zlato
Pogovor s Hermanom Kumprejem, članom našega Kluba,
članom skupine v Kotljah, ki je v
letošnjem letu doživel že drugo presaditev srca.
Herman, si sedaj kaj drugačen, kot si bil
pri najinem prvem pogovoru za »GLASILO« Koronarnega kluba Mežiške doline?
Malo starejši sem in že tretje srce
imam.
Tretje srce!!? Koliko Slovencev je živih
z drugim presajenim srcem?
Kolikor vem, sem prvi odrasel Slovenec z uspešno drugo presaditvijo srca
v Sloveniji. Kandidati seveda so, a večina jih ni več sposobna za presaditev.
Kaj se je s tabo dogajalo po
prvi presaditvi?
Po prvi presaditvi se je zame začelo
novo življenje. Spet sem imel normalno moč srca, lahkotno gibanje, spet
sem tekal, delal okrog hiše, potoval,
30
skratka živel normalno. Vmes me je
15 mesecev po presaditvi doletela še
možganska kap, ki me je za dalj časa
prikovala na bolniško posteljo in me
močno prizadela. Spet sem imel veliko
dela, spopadel sem se z njenimi posledicami in jih s pomočjo zdravnikov in
družine v veliki meri tudi premagal.
Kako in kdaj si opazil, da s tvojim presajenim srcem ni več vse v redu?
Enajsto leto po presaditvi sem občutil,
da mi srce slabi. Hitreje sem postajal
utrujen, prej sem se zadihal, srčni utrip
se je višal. To sem seveda povedal
svojemu zdravniku na UKC Ljubljana
in takoj me je poklical na preglede.
Najprej je kazalo, da je vse v redu,
toda pregled notranjosti krvnih žil
na srcu je pokazal 7 cm dolgo, skoraj
popolno zaporo ene žile. Žilo so mi
razprli s tremi žilnimi opornicami.
Dali so mi novo terapijo in me po 20
dneh spustili domov. Toda že mesec
dni pozneje, oktobra 2011, sem dobil
vročino 39,40, ki nikakor ni padla.
Začeli so se tudi napadi bronhitisa
in spet sem bil v Kliničnem centru.
Ponovni pregled notranjosti krvnih
žil na srcu je pokazal, da tistih 7 cm
žile ni bilo zamašenih, ampak nekako
sesedenih, stisnjenih in z žilnimi
opornicami niso mogli rešiti problema.
Mislil sem, da mi bodo vstavili žilne
obvode, a so me hitro postavili
na realna tla. Presajenega srca in
njegovih žil ni mogoče operirati, ker ni
oživčeno, ne boli in tudi ne raste. Srce
pa je kar slabelo, popuščalo, se večalo,
skratka drvelo k neizbežnemu koncu.
Pred odhodom domov so me obiskali
vsi moji zdravniki. Povedali so, da je
moje stanje resno, da srce nezadržno
slabi in mi življenje lahko reši le
ponovna presaditev. Novo leto sem
nato preživel na preiskavah na KC, 17.
januarja 2012 je konzilij odločil, da
sem primeren za ponovno presaditev,
20. aprila so me uvrstili na listo za
presaditve.
Kakšni so pogoji,da te uvrstijo na listo
za presaditev?
Iz brošure, ki jo prejme kandidat
za presaditev, izhaja, da je osnovni
pogoj končna srčna odpoved, ki se
ne odziva na zdravila, pa slabšanje
srčnega popuščanja, in ko so izčrpane
vse druge možnosti uspešnega
zdravljenja. Kandidat naj ne bi bil
star več kot 70 let, imel naj ne bi
kake druge težje bolezni, kot je rak,
odpoved pljuč, jeter itd. Tudi visoka
debelost in zloraba drog ter alkohola
so izločitveni faktorji itd.
Kako pa izberejo človeka, ki
dobi konkretno srce ?
V knjigi »Kdo sem in če sem, zakaj«, v
kateri so opisane zgodbe »presajenih«
v Sloveniji, je Valentin Sojar, dr.
med., spec. kirurg zapisal: »Ko je
bolnik uvrščen na čakalno listo, je
pomembna najprej razporeditev glede
na krvno skupino in velikost. Nato
sledi razporeditev glede na resnost
bolezni in ne nazadnje glede na čas
čakanja na presaditev. Ko dobimo
ponudbo za posamezen organ, glede
na vse naštete dejavnike izberemo
najprimernejšega prejemnika. V
vsakem trenutku mora zdravnik, ki
vodi posamezen proces presaditve,
jasno opredeliti, zakaj je ta organ dobil
določen prejemnik.«
Vrniva se k tvoji presaditvi.
V kakšnem zdravstvenem stanju si
čakal na presaditev?
Stanje se je hitro slabšalo, fizično sem
bil vedno slabši, takoj sem se zadihal,
v telesu se je nabirala voda, mislim,
da sem bil vsak trenutek tik pred inRAVENSKI RAZGLEDI
farktom. Seveda sem imel vsak mesec
pregled na KC, kjer so mi svetovali,
vlivali upanje.
In končno, težko pričakovan
telefonski poziv?
Da, 30. julija 2012, ob 20:05: »Takoj v
Ljubljano, imamo srce za vas!« Potem
pa rešilec kot pri prvi presaditvi, s
prižganimi sirenami in lučmi, v 50
minutah sem bil na UKC. Ponoči
enkrat so me operirali, 8 ur je trajala
operacija, v komi sem bil nato 60 ur.
Drugi dan po zbuditvi iz kome sem
že sedel na postelji, tretji sem stopil
na noge, naslednji pa s pomočjo
medicinske sestre že stopical okrog
postelje. Na intenzivni sem ostal 21
dni. Potem pa spet v ženino oskrbo in
prijaznost družine.
Kaj te ogroža sedaj po uspešni
presaditvi?
Med nami laiki je na to vprašanje
enostaven odgovor: prvih 10 let
zavrnitve, drugih 10 pa zamašitve. V
knjižici za bolnike pa je opisanih cela
vrsta nevarnosti. Najprej nam grozijo vsemogoče okužbe. Virusne, glivične, bakterijske, seveda po takšni
operaciji je bolan človek imunsko
nebogljen in lahek plen okužbam.
Potem pride trajna nevarnost zavrnitev. Citat iz brošure: »Imunski
sistem ščiti bolnikovo telo pred
okužbami tako, da prepozna določene tujke, kot so bakterije ali virusi in
jih uniči. Na žalost lahko (sicer redko)
zazna kot tujek tudi bolnikovo novo
srce. Zavrnitev je poskus imunskega
sistema, da napade presajeno srce.
Da se to prepreči, mora bolnik do
konca življenja jemati zdravila za
preprečevanje zavrnitvene reakcije v
predpisanih odmerkih.
Že enodnevna prekinitev jemanja
teh zdravil lahko vodi v življenje
ogrožajočo zavrnitveno reakcijo.«
Hermanova »domača« lekarna.
Jemlje 22 zdravil ali vsak dan 36 tablet.
Kako pa sedaj živiš? Že po prvi presaditvi si nam razložil, kako naj živi tak
bolnik, ali so sedaj po drugi potrebne
kakšne spremembe?
No ja, sedaj obiskujem tudi psihiatra,
imam goro zdravil, svetovali so mi zelo
umirjeno, a vsakodnevno gibanje, pri
hrani pa so mi za eno leto prepovedali
uživanje surove zelenjave in sadja.
Menda zaradi nevarnosti okužb.
Želiš še kaj povedati?
Seveda, želim se zahvaliti zdravnikom
za veliko skrb in odlično opravljeno
delo: dr Gregorju Poglajenu, dr. Jušu
Kšeli, dr. Renati Okrajšek ter ostalemu
zdravstvenemu osebju.
Zahvaljujem se seveda moji dragi ženi
in drugim članom družine za veliko
skrb, pomoč in potrpljenje v vseh
dolgih letih moje bolezni.
In zahvaljujem se sicer nepoznanemu
darovalcu in njegovi družini za njihovo
humanost.
Hvala, Herman. V Koronarnem klubu
Mežiške doline smo ponosni,da si naš
član in navdušeni nad tvojo držo ter
uspešnim premagovanjem težke srčne
bolezni. Tvoj primer nam kaže izjemno
moč medicine in bolnika samega v
prizadevanjih za zdravje in življenje.
Spraševal: Ivan Žagar
31
32
KAKO PREŽIVETI V ZELENI ALI BETONSKI DŽUNGLI
Taborništvo te ne uči
le spoštovati in ljubiti
narave, temveč nas uči tudi
vključevanja v družbo. Na
Ravnah taborniki že 53 let
dajemo svoj prispevek k
razvoju in vzgoji mladine,
zaradi česar smo bili letos
tudi nagrajeni z veliko
plaketo občine Ravne
na Koroškem, kar nam
je seveda v veliko čast.
Velika plaketa nam pomeni
nagrado za vztrajnost,
pozitivno energijo ter
koncept participacije
mladih na projektih, ki
jih naša organizacija
izpelje več kot 50 na leto.
Vsekakor verjamemo, da
bomo s takšnim tempom
nadaljevali tudi v prihodnje
ter omogočili čim večjemu
številu mladih, da se nam
pridružijo pri ustvarjanju
boljšega sveta.
In s čim smo se taborniki
ukvarjali v pretekli polovici
leta? V letošnji sezoni smo
naredili velik poudarek na
spoznavanju novih ljudi
ter sodelovanju z drugimi
organizacijami. Pri tem je
potrebno poudariti, da nam
je po dolgem času uspelo
združiti vse tri formalno delujoče koroške rodove pod
eno streho. Tako smo izpeljali fenomenalno akcijo »Za
življenje«, ki je v sodelovanju z društvom študentov
medicine Slovenije potekala
v prostorih ravenskega
Punkla. S slovenjegraškimi
taborniki smo izpeljali tudi
izjemno obiskano zimovanje na Paškem Kozjaku, ki
se ga je udeležilo okoli 70
tabornikov vseh starosti.
Murni, predšolski otroci, so
se zabavali ob izdelovanju
mask, sankanju in ročnih
delavnicah, Medvedki in
Čebelice, mlajši osnovnošolci, so poleg pustnih norčij
in gangnam telovadbe s
Spidermanom doživeli tudi
mega orientacijsko strateško igro po celi osnovni
šoli, se podali na pohod na
planinski dom, kjer so pisali
kartice županoma Raven na
Koroškem in Slovenj Gradca,
si skopali luknjo v sneg, zakurili ter si spekli hrenovke.
Gozdovniki in Gozdovnice,
starejši osnovnošolci, pa
so poleg ostalih aktivnosti
zgradili tudi ogromne bivake
iz snega in smrekovih vej, v
katere se je lahko skrilo kar
15 otrok naenkrat.
Tudi na lokalni ravni smo bili
kar pridni tako najmanjši kot
tudi starejši. Začetek leta
smo pričeli taborniško aktivno, saj smo v okviru kluba
RR in Grče skupaj preživeli
najdaljšo noč v letu, kjer
smo izpeljali akcijo Zdrav
skok v novo leto, v okviru
katere smo polnoč preživeli
na vrhu Homa pod Uršljo
goro.
Taborniška pomlad je potekala v okviru treningov po
taborniško, z veliko mero
smeha. V mesecu maju smo
izpeljali tudi pomladovanje
na Obretanovem, kjer smo
ponavljali taborniške veščine ter se pripravljali na
območni mnogoboj.
V koncu meseca junija na
Obretanovem organiziramo
Tabor domišljije, kjer bomo
našim malim in velikim tabornikom pričarali pravljico
pod Uršljo goro. Zaslužili so
si jo, saj so bili zelo pridni
skozi leto.
Več o nas:
www.taborniki-ravne.si
Zgoraj levo: Zimovanje na Paškem Kozjaku; zgoraj desno: Pohod k našemu Vorancu; spodaj levo: S tečaja prve pomoči; spodaj desno: Malica na zimovanju
33
Čas, ko se noč preveša v dan, je za
večino izmed vas prav gotovo prva
stvar, na katero pomislite, ko zaslišite
besedo svit. Nekaterim izmed vas pa
se v glavi pojavi druga misel, saj ste
po pošti na dom morda že prejeli prijazno vabilo. SVIT je državni program
presejanja in zgodnjega odkrivanja
predrakavih sprememb in raka na
debelem črevesu in danki, ki deluje
od leta 2009. Program Svit lahko na
leto reši življenje najmanj 200 prebivalcem Slovenije, mnogim pa prihrani
veliko trpljenja, ki ga povzroči zahrbtna bolezen. Morda ste med temi 200
srečneži tudi vi. Morda pa bi lahko bili,
vendar se zaradi kakršnihkoli le vam
poznanih razlogov za testiranje niste odločili in ne veste, da ste morda
eden izmed 1400 ljudi, ki vsako leto v
Sloveniji zboli za RDČD. 700 od teh jih
tudi umre.
Vabila za sodelovanje v Programu Svit
prejmejo vsako drugo leto vsi moški
in ženske, stari od 50 do 69 let, v obveznem zdravstvenem zavarovanju.
Če ste mlajši in vas zdaj nekoliko stiska pri srcu, da morda nimate tudi vi
kakšne nevarne bolezni 'tam spodaj',
lahko dokaj mirno sedite in počakate
vabilo, saj se rak debelega črevesa in
danke začne pogosteje pojavljati prav
v letih, ki so namenjena testiranju v
sklopu programa SVIT. Ob čakanju na
vabilo pa morate biti seveda pozorni
na težave s strani prebavil (zaprtje,
spremembe v ritmu odvajanja blata,
spremembe oblike blata, menjavanje
zaprtja in driske, sledovi krvi na blatu,
črno mazavo blato) in o morebitnem
takem dogajanju obvestiti svojega
zdravnika. Zdravnika pa morate prav
tako dregniti med rebra, če je za rakom debelega črevesa in danke zbolel
kdo od vaših bližnjih (krvnih) sorodnikov, zlasti če je bil mlajši od 50 let.V
tem primeru vam na vabilo programa
SVIT ne bo treba čakati, saj boste morali na dodatne preiskave že prej.
Vabilu v program SVIT so priložene
informacije o programu in izjava o
prostovoljnem sodelovanju. Vsem, ki
vrnejo podpisano izjavo, Center SVIT
pošlje komplet za odvzem dveh vzor-
34
cev blata s podrobnimi navodili, kako
to storiti. Lovljenje blata za odvzem
vzorčkov pa je prepuščeno vaši iznajdljivosti. Če v vzorcu blata ugotovijo
sled krvi, vam predlagajo presejalno
kolonoskopijo v naslednjem mesecu
(kolonoskopija je preiskava celotne
dolžine debelega črevesa z upogljivo
cevjo, ki omogoča prikaz in odstranjevanje nekaterih sprememb že
kar med preiskavo). Pred preiskavo
se morate oglasiti še pri osebnem
zdravniku, da vas pripravi na to, za
mnoge strah zbujajočo, preiskavo.
Če se v nekaj dneh pri osebnem
zdravniku ne oglasite, vas bo ta poklical, saj tudi osebni zdravniki prejmejo
obvestilo, kako so se njihovi bolniki
'odrezali' na presejalnem programu.
Kako uspešno pa je program SVIT v
času svojega delovanja dosegel srca
(oziroma zadnjice) Korošcev?
V letu 2010 je bila odzivnost (delež
vrnjenih izjav o sodelovanju) v Koroški
regiji 57,72%, v letu 2011 je dosegla
59,09%, v prvi polovici leta 2012 pa
59,78%, kar nas uvršča v zlato sredino
po odzivnosti v Sloveniji. Kot vidite,
odzivnost pridno raste. Od Korošcev
so najbolj vestni pri vračanju vzorcev
Mežičani, Ravenčani, vključeni v program pa ste zasedli 2. mesto v koro-
ški regiji.
V vseh letih delovanja programa je
bilo v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec kolonoskopiranih okoli 800 oseb
ter pozitivnih pri programu SVIT. Maligne spremembe so bile odkrite pri
5,8% od teh preiskovancev, adenomi
(predrakave spremembe) pri 57,4%,
pri ostalih pa polipi, divertikli, vnetja
ali pa celo nobenih sprememb.
Rezultati kažejo, da udeležba iz leta v
leto narašča in da nismo med najslabšimi po udeležbi v programu. Nismo
pa tudi med najboljšimi. Kljub temu,
da sodelovanje v programu omogoča,
da popolnoma brezplačno ugotovite
hudo bolezen v zgodnjih fazah razvoja ali pa celo pred njenim nastankom,
ko je popolna ozdravitev še možna,
se več kot eden izmed treh Korošcev
za sodelovanje v programu še vedno ne odloči. Zakaj? Je morda strah
pred tem, da bi izvedeli, da so bolni,
prevelik? Bi jim čakanje na rezultate
povzročalo preveč stresa? Je morda
misel, da bi se nato morali udeležiti
kolonoskopije, prehuda? Se jim zdi
sam postopek prezapleten? Ali pa je
preprosto pot do pošte predolga?
Če ste se sami že udeležili programa
in veste, da samo testiranje ni noben
bav-bav, kolonoskopija pa zbuja neupravičen strah in nelagodje, ali pa bi
želeli samo vedeti, da vas bodo vaši
bližnji še dolga leta razveseljevali,
spodbudite še soseda med kavico,
mamo med kuhanjem, očeta med
branjem časopisa, prijatelja med
partijo kart, sodelavca med malico in
druge čakajoče v čakalnici pri zdravniku, da se udeležijo programa. In če ste
že kdaj bili na kolonoskopiji, potem
prav gotovo veste nekaj, kar večina
drugih ne, da je med preiskavo početje, ki drugače zbuja čudne poglede v
svoji glasni obliki in zatiskanje nosa v
svoji tihi obliki, še kako zaželeno.
Če bi želeli o programu vedeti več
kot vaš sosed, lahko to izveste na
spletnem naslovu:
http://www.program-svit.si/
Tajda Keber
Viri:
Inštitut za varovanje zdravja RS, Center za krepitev zdravja in obvladovanje kroničnih bolezni, Oddelek Svit.;
Štern B., Tepeš B., Stefanović M., Novak Mlakar D., Maučeč Zakotnik J. et al. Program Svit. Slovenski program presejanja in zgodnjega odrivanja predrakavih sprememb in raka na
debelem črevesu in danki. Priročnik za osebne/družinske zdravnike. Ljubljana: Zdravstveni dom Ljubljana, Enota preventive CINDI; 2008.
Melanom je maligni tumor kožnih celic melanocitov. Je najnevarnejši kožni
rak, predvsem zaradi svoje velike sposobnosti širjenja na ostale organe. Ker je
zdravljenje razširjene bolezni neuspešno, je umrljivost visoka.
Število bolnikov z melanomom se
povečuje hitreje kot število bolnikov
s katerokoli drugo vrsto raka.
Predvsem zaskrbljujoče je naraščanje
števila bolnikov z melanomom med
mladimi odraslimi.
Melanom je rak, ki se lahko razvije pri
vsakomur, vendar pa je tveganje za
njegov nastanek pri nekaterih ljudeh
večje: pri svetlolasih, svetlookih in
svetlopoltih ljudeh, ki so bili zlasti
v mladosti pogosto izpostavljeni
sončnim žarkom, pri tistih, ki so
večkrat utrpeli sončne opekline, pri
ljudeh, katerih ožji sorodnik je imel
melanom, pri starejših, pri ljudeh,
ki imajo veliko število znamenj, ter
ljudeh, ki so že imeli melanom.
Melanom se lahko pojavi v
obstoječem znamenju, večinoma
pa nastane na novo. Na koži ves
čas nastajajo nove pigmentne
spremembe, med katerimi je lahko
tudi melanom. Pomembno je, da
ga ločimo od ostalih, nenevarnih
pigmentnih sprememb na koži.
RAVENSKI RAZGLEDI
Melanom je lahko v začetku zelo
podoben navadnemu znamenju, a se
za razliko od znamenja nato hitreje
spreminja po obliki, barvi in velikosti.
Je asimetričen (A – asimetry),
nepravilnih robov (B – border),
večbarven (C – colour), večji od 5 mm
(D – diameter) in raste (E – elevation).
Včasih lahko tudi srbi. Pri napredovani
obliki se lahko pojavi tudi krvavitev.
Ker se melanomi ne spreminjajo vsi
po sistemu ABCDE in jih je včasih
težko razlikovati od znamenja in
drugih pigmentnih sprememb na koži,
je ključnega pomena za postavitev
pravilne diagnoze dermatoskopski
pregled kože.
Najpomembnejši dejavnik tveganja
za nastanek melanoma je UV
sevanje. Z ustrezno zaščito kože
pred soncem lahko nastanek
melanoma preprečimo. Z omejitvijo
izpostavljanja soncu je treba začeti
že v zgodnjem otroštvu, saj so prav
sončne opekline v zgodnjem otroštvu
eden od dejavnikov tveganja za razvoj
bolezni kasneje v življenju. Tudi število
pigmentnih znamenj je povezano z
izpostavljenostjo soncu v otroštvu.
Več kot je otrok izpostavljen soncu v
otroštvu, več znamenj se bo pojavilo
na koži. Večje število znamenj pa
pomeni večjo verjetnost za pojav
melanoma kasneje v življenju.
Kožo moramo zaščititi predvsem
z izogibanjem soncu, z uporabo
oblačil, pokrival in očal ter z uporabo
zaščitnih krem za tiste dele telesa, ki
jih pred soncem drugače ni mogoče
skriti.
Ker bodo učinki preventivnih akcij o
pomenu zaščite pred UV žarki vidni
šele čez desetletja, je za zmanjšanje
umrljivosti zaradi melanoma trenutno
najpomembnejše zgodnje odkrivanje
z rednim samopregledovanjem in
preventivnimi pregledi kože.
Redno spremljajmo spremembe
na koži! Če odkrijemo melanom
pravočasno, je ozdravljiv!
Nataša Grebenšek, dr. med.
Dermatološki center Arsderma
35
36
Društvo Projekt Človek kot nevladna,
humanitarna in strokovna organizacija
izvaja programe pomoči namenjene
osebam, ki se srečujejo s problemom
zasvojenosti (mamila, alkohol, igre
na srečo, motnje hranjenja, odnosi,
sodobni mediji – internet in družabna
omrežja …).
V Občini Ravne deluje Sprejemni
center, kjer izvajamo individualne
programe prilagojene težavam oz.
življenjski situaciji posameznika.
Programi so usmerjeni v doseganje
in ohranjanje abstinence, v podporo
pri spoprijemanju z vsakdanjimi
življenjskimi težavam in kvalitetnim
vključevanjem v družbo. Namen
programov je preprečevanje in/ali
zniževanje socialnih stisk povezanih
z zasvojenostjo, kot so zdravstvene
težave, kriminaliteta, izguba službe,
izpad iz šolskega sistema, nezdrava
družba, razveza ali patološki odnosi
v partnerstvu. Za trajno abstinenco
je nujno potrebna sprememba
življenjskega stila – načina
razmišljanja, vzorcev vedenja, navad,
interesov, prioritet v življenju, odnosa
do sebe, drugih in okolice.
×
×
Pri svojem delu in s programi,
ki jih izvajamo, se trudimo čim
bolj prilagoditi potrebam naših
uporabnikov in pri tem upoštevamo
njihove sposobnosti, možnosti in
potenciale. V Sprejemnem centru
Ravne na Koroškem tako izvajamo
naslednje programe:
× anonimno informiranje, svetovanje
in motiviranje po telefonu ali
elektronski pošti;
× individualni pogovori, kjer
svetujemo in usmerimo uporabnika
v zanj primeren program;
× socialna rehabilitacija za tiste, ki so
vzpostavili abstinenco, potrebujejo
pa dodatno spremljanje in pomoč;
× individualni program svetovanja,
motiviranja in pomoči za tiste, ki
še niso uspeli vzpostaviti abstinenc,
V času programa skupaj z uporabniki
krepimo njihovo zdravo socialno
mrežo in razumevajoče odnose
z družino, partnerji in prijatelji.
Izvajamo različne dejavnosti, kot so
vzgojno-izobraževalne (seminarji,
branje knjig in člankov), kreativnoustvarjalne in športne (pohodi,
tek, plavanje). Pomagamo jim pri
konstruktivnem reševanju konfliktov,
učenju jasne in odprte komunikacije
ter socialno sprejemljivega vedenja,
izražanju čustev na ustrezen način,
preudarnem ravnanju s financami in
organiziranem preživljanju prostega
časa. Uporabnike v času izvajanja
programa spodbujamo, spremljamo
ter motiviramo za dokončanje šolanja,
pridobivanje novih znanj in veščin,
iskanje ustrezne zaposlitve, reševanje
vendar o tem razmišljajo;
individualni program za osebe
vključene v metadonski program ali
drugo nadomestno terapijo
(suboxon, subotexe);
svetovanje svojcem in drugim
pomembnim bližnjim osebam
(prijateljem, partnerjem,
otrokom …).
stanovanjske problematike in ustalitev
v življenju.
V zvezi z interesi uporabnika
sodelujemo s Centrom za socialno
delo, Zavodom za zaposlovanje,
zdravstvenimi službami, sodstvom,
šolami in delodajalci.
Glede na porast in razširjenost
problematike zasvojenosti v Koroški
regiji se relativno malo število
zasvojencev in njihovih bližnjih odloča
poiskati pomoč. Razloge lahko iščemo
v prepletanju različnih dejavnikov,
kot so: stigmatizacija zasvojenih,
»zaprtost okolja«, sprenevedanje
(tabuizacija), odklonilna stališča,
nevednosti, predsodki, stereotipi,
zadrege.
Zasvojene osebe zaradi občutkov
krivde, sramu in zanikanja svojih
problemov težko poiščejo pomoč,
saj so zaklenjeni v začaranem krogu
lastne nemoči, tako postanejo
socialno izključeni. Velikokrat
potrebujejo pri odločanju za urejanje
zasvojenosti »zunanjo podporo
in motivacijo« s strani staršev,
delodajalcev, partnerjev, prijateljev.
Če imate vi ali kdo od vaših bližnjih
težave z zasvojenostjo in potrebujete
informacije, nasvet, pomoč in
podporo pri soočanju in razreševanju
problemov, se lahko obrnete na
Društvo Projekt Človek.
Sprejemni center ima svoje prostore
na Upravni enoti, Čečovje 12a na
Ravnah. Kontaktni podatki:
×GSM: 051/637-267
×E-mail: [email protected]
Več informacij o samih programih in
o drugih aktivnostih društva pa lahko
dobite tudi na naši spletni strani www.
projektclovek.si
Jadranka Ivanković,
univ. dipl. soc. ped.
Voščilnice s certifikatom
Kmalu bomo vse pospravili
in ostal bo le spomin, spomini na minula leta, vedno
se ustavljam ob njih. Zaznamovali so našo KS Kotlje,
najbolj pa našo cerkev. Izdelovanje voščilnic.
kartončke. Z nekaterimi pa
smo imeli tihi dogovor, da
dajemo kartončke in nitke
v določen predal kar v učilnici za verouk. Spomnim se
atov, mamic, babic, dedkov,
tet; vsi so šivali, zavzeto
so prihajali po delo, pa zopet prinašali občudovanja
vredne izdelke. Tudi moški!
Poklepetali smo, izmenjali
izkušnje. Naklonjeno mišljenje je zmeraj delovalo
strašansko spodbudno za
nadaljevanje dela. Spomnim se vseh pomočnikov
Popolnoma uničeni kipi
Nisem verjela, da jih bomo
izdelali dovolj, a sledila sem
pobudi mladih in notranjemu glasu. Njihova ideja je
bila iskrena, cilji pa visoko
zastavljeni. Nihče ni mogel
napovedati, da bo to trajalo
celih 12 let. V vseh teh letih
so sodelovale tako ali drugače cele Kotlje.
Neprenehoma smo izdelovali voščilnice. Z nami so šle
na dopust, krajšale so nam
noči, nedelje, praznike. Bile
so povsod: po mizah, stolih,
kavču, na omarah, po tleh;
med njimi pa lepila, razne
škarje, pole barvnega papirja in kuverte, kartončki, prejice, igle in nitke. Za vse drugo je zmanjkalo časa, a volje, neverjetno, ni zmanjkalo
nikoli! Od kod neki prihaja
energija, sem se spraševala
sredi noči, ko sem ugotovila,
da bo treba v posteljo, ker je
zjutraj pač služba. A naveličala se nisem. Pogovarjala
sem se z drugimi. Po družinah so radi šivali voščilnice.
Ob tem smo se zbirali, pogovarjali, bili skupaj mnogo
RAVENSKI RAZGLEDI
več, kot bi bilisicer. Pa tisti
prijetni občutek, da delaš
nekaj za skupno dobro, za
celotno občestvo, da nas to
združuje v eno veliko, ljubečo družino.
Spomnim se žarečih oči
deklet: Ines, Urške, Nine,
Mateje, Marjete, le kdo bi
naštel vse. Prihajale so k
nam in žvrgolele: ''To prejico
bi še, oni kartonček, tale
modelček, glej, angelčka
bom šivala, jaslice, vrtnico
…'' Ali umirjenega Roka, ki
je dostojanstveno prinesel
izdelke, se tiho usedel, občudoval druge voščilnice in
si navil novih nitk za delo
svoje družine. Še drugega
Roka se spomnim, ki je zgovorno debatiral vse mogoče
teme in odnesel kartončke
za šivanje za mamo, sestro
in zase. Drobni Primož, ki
je danes odrasel mož, je s
svojo živahnostjo pozitivno
popestril mnoge delovne
trenutke. Dejan je prinašal
repatice lepo zložene v kovinski škatli za kekse, saj bi
se med potjo lahko stresle s
kolesa. Ostati so morale čiste, lepe, ravne. Strašno ga
je dajala radovednost, koliko
je že zašitih, kdaj se bodo
prodale vse, kako bodo sodelovali … Potrpežljivi Matic
je moral vedno čakati na
in pomočnic: Anite, Erike,
Petre, Nade, Vide, Maruške,
Izidorja, Aleša, Martina ... in
drugih, ki so pridno pomagali lepiti, ko je bilo treba
priti na 'zeleno vejo'. Včasih
smo se skoraj zadušili od
lepila, dokler nismo odkrili
drugačnega načina. Spomnim se sijočih obrazov
tega in onega darovalca, ko
nam je izročil prepotreben
delovni material. Včasih
smo ga našli kar pred vhodnimi vrati. Kolikokrat je bilo
potrebno v soboto pozno v
noč pripraviti še sto naslednjih kosov za drugi dan. Ali
poklicati drugega šoferja,
ker je dogovorjeni zbolel. A
37
vendar je bilo zadovoljstvo
v duši in notranja sreča ob
tem neizmerljiva in čedalje
večja! Ko so ob vsem tem
vsi srečni prihajali z nedeljskih obiskov po slovenskih
župnijah še otroci in mladi,
se je energija prelivala iz
njih v nas in iz nas v njih.
Prehitevali so se v pripovedovanju. Pomembno
je bilo, da so jim ljudje ob
koncu maš zaploskali, da
so jim s tem dali priznanje
za njihovo požrtvovalnost,
vnemo, zagnanost, za njihovo zgodovinsko dejanje!
Župnik v neki župniji je dejal:
''Medtem ko nekateri mladi
ob zgodnji jutranji uri prihajajo šele domov, ste vi vstali
in se pripeljali k nam, za to
humano akcijo!'' Prenekaterim staršem, ki so spremljali
mlade na teh poteh, so prihajale solze v oči. Teden za
tednom … leto za letom …
Bilo je ganljivo in dobro, bilo
je prisrčno in notranje bo-
gato. In mladi so v prispodobi rekli: ''Luknje, ki so jih
naredili črvi, smo zašili. Dar
naših rok – izdelek – voščilnica – dajemo za dar dobrih
ljudi.'' Tako se je projekt začel imenovati 'DAR ZA DAR'
in ne več prodaja voščilnic.
Potovali smo v župnije po
celi Sloveniji, po zamejstvu in v pobrateno mesto
Marburg v Nemčiji. Povsod,
kamor so nas voljno sprejeli in smo bili predhodno
dogovorjeni. Včasih so nas
zavrnili, tudi grobo. A nismo
obupali. Takoj so se odprla
druga vrata! Gostovanja so
se dogajala le v postnem in
v adventnem času. Otroci,
mladi in prevozniki so prisostvovali maši v dogovorjeni
župniji, pri njej sodelovali in
ob koncu so nagovorili ljudi
ter jim razložili našo akcijo.
Voščilnice smo prodajali tudi
v domači cerkvi, po Kotljah,
po nekaterih delovnih or-
ganizacijah s pomočjo prostovoljcev. Izdelanih je bilo
čez 80.000 voščilnic. Zanje
smo od Obrtne zbornice
Slovenije dobili priznanje za
ročno delo in stalno nalepko
''rokodelstvo – art&craft –
Slovenija''. Evro na evro kot
mravljice. Prihodek vseh
darov, skozi vsa leta, je zadostoval za sprotne stroške
obnove. Plačevali smo v
obrokih. Tako smo v restavratorskih delavnicah obnovili vso kulturno dediščino
naših prednikov – vseh pet
oltarjev hotuljske cerkve in
ostalo opremo (križev pot,
prižnico in ostale kipe).
Ob tem se je pokazalo, da je
potrebno obnoviti tudi zelo
vlažno notranjost cerkve,
ker je vlaga uničevala že obnovljeno opremo. Potrebna
je bila drenaža okoli cerkve
in nato obnova odpadajoče
fasade zaradi zamakanja.
A to je že druga zgodba
in drugi viri darov. Za te
obnove so se našli prostovoljci – darovalci, ki so s
svojimi prispevki pripomogli
k 'čudežnemu' pokritju vseh
stroškov. A 'krive' so bile
voščilnice, mladi, njihovi
projekti in njihova zagnanost. Sodelovale so domala
cele Kotlje!
To so bili dnevi! Nikoli jih ne
bomo pozabili. Prav zaradi
vsega tega bodo minula leta
ostala nepozabna.Ta blagoslov bo segal še na bodoče
rodove. Hvaležna sem Bogu
za milost, ki nam jo je poslal
kot vrednoto v obliki tega
projekta mladih. Združeval
je in še združuje ne le nas
'Hotuljce' temveč tudi naše
sorodnike, znance, prijatelje,
simpatizerje izven naših
'hotuljskih' meja in kliče nad
nas Božji blagoslov! Samo
zato smo bili uspešni.
Veronika Kocuvan
DRUŠTVO ZA REALITETNO TERAPIJO SLOVENIJE
Društvo za realitetno terapijo Slovenije (DRTS) je bilo ustanovljeno leta 1992 z namenom širjenja znanja, razvoja
ter prakse Realitetne terapije (RT) na vseh področjih dela,
zdravja, izobraževanja in zasebnega življenja. Dr. William
Glasser, ki je razvil koncept Teorije izbire (TI), na katerem
temelji RT, je psihiater svetovnega slovesa. Kljub svoji
zavidljivi starosti, 88 let, je še vedno dejaven in zelo iskan
kot predavatelj v ZDA in drugod po svetu. Poleg zasebne
prakse je delal na področjih rehabilitacije, prevzgoje prestopnikov, pri problematiki šolanja, zasvojenosti in v zadnjem
času tudi na področju upravljanja oz. menedžmenta. Napi-
sal je preko 20 del, ki so nekatera prevedena tudi v slovenski jezik.
V Sloveniji je poleg DRTS-ja ustanovljen tudi Inštitut za
Realitetno terapijo, ki ga v Kranju vodita Leon in Bosiljka
Lojk, kjer potekajo vsa usposabljanja in seminarji za
poglabljanje znanja TI in za pridobitev naziva učitelj,
supervizor, svetovalec in psihoterapevt RT.
DRTS ima od leta 2011 sedež na Koroškem, zato se
aktivno vključujemo v življenja občanov, najmlajših, mladih
in odraslih, z željo izboljšati naše medsebojne odnose oz.
okrepiti kakovost življenja.
V letu 2012 smo se prijavili na Javni razpis Občine Ravne
na Koroškem za sofinanciranje dejavnosti preprečevanja
nasilja v družini. Izpeljali smo predavanja za starše v
vrtcih, na Gimnaziji Ravne na Koroškem ter za rejnike
na CSD Ravne na Koroškem, ki so jih vodile certificirane
članice DRTS: Špela Rus, Irena Pudgar in Metka Čebulj.
Odzivi udeležencev so bili pozitivni, zato bomo podobna
predavanja in delavnice izvajali tudi v letu 2013. Vabljeni!
Metka Čebulj, univ.dipl.psih.
38
Akcija pomagajmo žabicam čez cesto tudi pri nas
Večina ljudi se z dvoživkami srečuje
– v glavnem ob spomladanskih selitvah, ko le-te v paritvenem obdobju
zapuščajo kopenske habitate in se
množično selijo k vodnim virom (jezerom, mlakam, potokom, rekam …), pri
čemer pogostokrat prečkajo ceste. V
tem času je najbolj znan prizor zmečkanih žabic na cestah. Za zmanjševanje števila povoženih osebkov poznamo več metod. Ena izmed najmanj
učinkovitih je pobiranje živali s ceste
in prenos v vodno okolje. Takšne metode se poslužujemo tudi prostovoljci
na naši lokalni cesti Rimski vrelec –
Ivarčko jezero. Leta 2000 je v Sloveniji
potekal projekt Dvoživke in ceste
(Poboljšaj et al., 2000), v sklopu katerega so bile na vseh državnih cestah
popisane t. i. črne točke, označene
kot najbolj kritične točke prehajanja
dvoživk čez cesto. Tudi naše lokalne
ceste imajo več takšnih črnih točk, ki
bi jih morali označiti na zemljevidih.
Bolj učinkovite metode za ohranjanje
populacij dvoživk so postavitev začasnih in stalnih ograj ter postavitev
podhodov, ki je smiselna ob širših in
zelo prometnih cestah. Seveda je to
velik finančni zalogaj, katerega v teh
časih ne želi prevzeti nihče.
Dvoživke so ena izmed najbolj ogroženih živalskih vrst.
Poleg globalnih vremenskih vplivov, izgube habitata
in razširjanja tujerodnih živalskih vrst jih ogrožajo tudi
množični povozi na cestah. Takšen pomor posameznih
osebkov lahko v nekaj letih zmanjša njihovo številčnost
tako, da se populacija ni sposobna sama obnavljati in lahko
na določenem lokalnem območju popolnoma izgine.
Bolj pomembno kot samo reševanje
posameznih osebkov pa je izobraževanje mladih generacij. Zato smo, že
nekaj let nazaj, izvedli prvo akcijo prenašanja dvoživk čez cesto, v sodelovanju z Osnovno šolo Koroški jeklarji oz.
podružnično šolo Kotlje. Akcija je bila
sestavljena iz dveh sklopov, in sicer izobraževalnega in terenskega. V prvem
delu smo učencem predstavili živali in
vivo, jih poučili o pravilnem rokovanju
z dvoživkami in jim predstavili njihovo
problematiko na svetovnem in lokalnem nivoju. Drugi del pa je obsegal
terensko delo. Za prenašanje dvoživk
na terenu je obvezna oprema odsevni
brezrokavnik, naglavna ali druga močnejša luč ter vedro, v katerega odlagamo živali. Z akcijo na terenu smo
pričeli ob večernih urah, saj se takrat
prične množična selitev dvoživk čez
cesto. Odpravili smo se na pohod ob
lokalni cesti. Pričeli smo s pobiranjem
žab in krastač na Rimskem vrelcu; na
parkirišču in na cesti smo pobrali vse
živali ter jih spustili v umetni ribnik, ki
je postal eno izmed njihovih zatočišč.
Pot smo nadaljevali ob lokalni cesti ter
vse pobrane osebke spustili v Ivarčko
jezero. Odziv učencev je bil velik, saj je
na terenu sodelovalo skoraj pol šole.
Na našo prisotnost ob in na cesti so
voznike opozarjali tudi gasilci PGD
Kotlje, ki so se povabilu na akcijo takoj
odzvali in smo jim za to zelo hvaležni.
Podobne akcije izvajamo vsako
leto, vedno v sodelovanju z učenci
druge lokalne šole, res pa je, da
smo akcijo izvedli letos že drugo
leto v sodelovanju z Osnovno šolo
Juričevega Drejčka, saj mi je kot
organizatorki najlažje sodelovati
z učenci šole, na kateri poučujem.
Lansko leto je pri projektu sodelovala
cela šola, letos pa le nekaj učencev.
Ker akcija na terenu poteka v večernih
urah, smo se na šoli odločili, da po
končani akciji prespimo v PUNKLU. To
je bila za učence zelo prijetna in skoraj
neponovljiva izkušnja. Pomembno za
takšne projektne naloge je, da ima
vodstvo šole zanje dovolj posluha.
Upamo, da smo s svojo prisotnostjo
na terenu opozorili na problematiko
dvoživk v lokalnem in širšem okolju
ter da bo takšnih akcij vsako leto več.
Hkrati si želimo, da bi nekoč lahko
postavili zaščitne ograjice, ki bi zelo
povečale učinkovitost ohranjanja vrst
ter olajšale delo prostovoljnim organizacijam.
Romana Finžgar,
prof. biologije in kemije
Fotografije: Ana Erjavec
RAVENSKI RAZGLEDI
39
Najina prijatelja imata zelo
rada živali. Predvsem muce.
Že ne vem kolikokrat sta se
morala od njih poslavljati z
žalostjo v srcu, ko je prehitra cesta, ki pelje skozi njuno naselje, vzela zdaj eno,
potem pa spet drugo milo
mačje življenje.
Njuna zadnja ljubljenčka
sta mlada mačja samčka,
bratca Timi in Puhi. Prišla
sta iz zavetišča in se hitro
navezala na prijazen dom
v objemu zelenega sadovnjaka. Vsak, ki je že prevzel
trimesečno živalco, ve, koliko vztrajnosti je včasih potrebno, da dva razposajena
mucka, ki sta polna življenjske radosti in adrenalina,
počasi in previdno utiriš in
spraviš v malo bolj umirjeno
domače okolje. No, Timi in
Puhi sta se po nekaj mesecih odlično socializirala in
se vživela v novo okolje. Na
travniku sta lovila metulje,
kobilice in
čričke;
skratka,
obnašala
sta se
tako,
kot se
obnašajo
vsi zdravi mladi
mucki. Najina
prijatelja jima
pri tem seveda nista
štela v zlo številnih prask
na oblazinjenem pohištvu,
pa trščic, ki so popadale z
okenskih in vratnih okvirjev,
ko sta mucka preizkušala
svoje krempeljčke.
Mačja idila je trajala skoraj
eno leto … Nekega dne pa
je z nočnega potepa prišel
domov samo Puhi, bolj puhast muc od obeh bratcev.
Prijatelja sta po še nekaj
pretečenih urah zaslutila,
da nekaj res ni v redu, in sta
ga odšla iskat. Našla sta ga
ležečega ob
sprehajalni
stezi s
hudo polomljenima prednjima
tačkama.
Nekdo, ki
zagotovo ne
ljubi živali, ga
je s trdim predmetom močno udaril
in mu prizadejal skoraj nepopravljive poškodbe!
Pregled pri veterinarju je
potrdil zle slutnje. Obe Timijevi tački sta bili zlomljeni.
Operacija bi stala skoraj
dva tisoč evrov, zato sta se
najina prijatelja pač odločila
za manj zanesljivo varianto. Ubogemu Timiju so
nadeli longeti in ga seveda
onesposobili za normalno
življenje za cela dva meseca. Vsako noč je bilo treba
vstajati in mu pomagati
Na Ravnah na Koroškem je v soboto, 8. junija 2013, potekal
II. festival Povodnega moža. Osrednji lik festivala Povodni
mož z Uršlje gore je letošnje leto v okolico OŠ Prežihovega
Voranca s pestrim programom in ob lepem vremenu privabil
preko 2000 obiskovalcev.
Pravljični svet je organizatorjem
prireditve Roku Šaterju, Jaki Kotniku,
Jožici Pušnik in Danici Hudrap
pomagalo sooblikovati kar nekaj
prostovoljcev. Izvedba dogodka
40
je potekala pod okriljem Kulturno
turističnega društva Povodni mož v
sodelovanju z Javnim skladom RS za
kulturne dejavnosti OI Ravne in OŠ
Prežihovega Voranca.
pri iztrebljanju in odvajanju
tekočine. Vsakih nekaj ur
sta ga morala obračati, saj
bi – tako je povedal veterinar – muc zaradi preležanin
lahko celo poginil …
No, zdaj, ko je Timi star že
več kot eno leto, si je seveda za silo opomogel. Zdaj je
pač domači ljubljenček po
sili razmer, kajti zlomljeni
tački sta se mu sicer zarasli, a fantek šepa. Ne more
več hitro tekati za svojim
bratcem Puhijem in z njim
uganjati mačjih vragolij. Več
je doma in je zato deležen
tudi kakšne dodatne dobrote na dan. Zdravih nog pa
mu ni nihče ne more vrniti.
In če tudi muce sanjajo, Timi
v svojih sanjah zagotovo
razposajeno teka za svojim
bratcem Puhijem, ker pač v
vsakdanjem življenju tega
več ne zmore.
-EDN-
K sodelovanju v pravljični deželi, na
prireditvenem odru, v športnih igrah
in ustvarjalnih delavnicah so se nam
pridružile številne skupine, in sicer
so sodelovali vrtci in šole vseh treh
koroških dolin, različne organizacije in
društva, ki so se predstavila s svojo
dejavnostjo.
Obiskovalci so se lahko ustavili tudi v
literarnem in pravljičnem kotičku; se
razigrali v napihljivih gradovih; svoje
znanje o cestno prometnih predpisih
rovalnica Maribor, d.d.; Zip center, d. o. o.; Amon
trade, d. o. o.; Primus, Primož Večko, s.p.; Mladinska
knjiga, d. o. o.; Orbico, d. o. o.; Preša pub in Spin bar; Ramšak, d. o. o.; Trgovina Hartl; Vilina, zabava za otroke.
Hvala še enkrat vsem, ki ste nam kakorkoli pomagali sooblikovati II. festival Povodnega moža. Ponovno se bomo
srečali v letu 2014, ko bomo zopet ustvarjali, plesali, peli,
gradili, priklicali Povodnega moža z Uršlje gore, skratka
preživeli lep, razigran in sproščen dan.
Organizatorji vam tudi tokrat obljubljamo veliko, lepega,
zanimivega in igrivega ter vam pošiljamo povodni pozdrav
do prihodnjega leta.
Rok Šater
preizkusili v kotičku Jumicar in AMZS. Velikega zanimanja
so bili deležni tudi taborniki, ki so na ogled postavili tabor in
obiskovalcem predstavili taborniške veščine.
Na prireditvenem odru so poleg nastopajočih šol in vrtcev, ki so se predstavili s pevskimi, literarnimi in plesnimi
nastopi, predstavili tudi člani harmonikarskega orkestra
Rošer, mladi koroški jazzisti pod vodstvom Sama Kolarja in
glasbena skupina Grushka, ki je premierno zaigrala himno
Festivala Povodnega moža »V smeri sonca«. Oder pa je
gostil tudi vse, ki so se hoteli predstaviti in pokazati svoje,
predvsem pevske talente.
Na festivalu so sodelovali tudi policisti in gasilci, ki so predstavili svojo opremo in vozila.
Namen festivala je predvsem popeljati otroke in tudi njihove spremljevalce v pravljični svet brezskrbnosti, ustvarjalnosti in otroške razigranosti in je bil vsaj po veselju in
zadovoljstvu tako najmlajših kot starejših dosežen.
Prireditev je podprla Občina Ravne na Koroškem, častni
pokrovitelj festivala je bil župan mag. Tomaž Rožen, ki je
obiskovalce tudi nagovoril.
Zahvala gre tudi prostovoljcem, ki so pomagali pri izvedbi
dogodka, ter OŠ Prežihovega Voranca, Planinskemu društvu Ravne na Koroškem, Zavodu za kulturo, šport, turizem
in mladinsko dejavnost, JKP Log, d. o. o., PGD Kotlje, PGD
Ravne, Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika, ge.
Marti Repanšek in donatorjem: Inter diskont, d. o. o.; ZavaRAVENSKI RAZGLEDI
napisne ploscice za dom:
vrata, pošta, razlicnih oblik, barv, pisav, logotipov
zlata
srebrna
barva in struktura lesa
Graverstvo Winkler
Suzana
M: 040/207 157
Govor predsednika Koroškega domoljubnega društva Franjo Malgaj na proslavi pri spomeniku na Dobrijah
42
Spoštovani,
ponovno smo se zbrali na
tem zgodovinskem kraju
na Dobrijah, kjer se je pred
skoraj sto leti pisala slovenska zgodovina. Vse se
je začelo v Mariboru, kjer
je major Rudolf Maister
začutil, da mora izpolniti
vlogo, ki mu jo je namenila
zgodovina. V meljski voja-
velik del ozemlja, ki bi bil
sicer za vedno izgubljen.
Domala brez oddiha je s
soške fronte prihitel na
klic narodnih prvakov s
Koroške v Mežiško dolino
s slovesom junaka soške
fronte Franjo Malgaj. Z več
uspešnimi vojaškimi akcijami je uspel zasesti Mežiško
dolino in južno Koroško do
šnici je izrekel zgodovinske
besede: »Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in
prevzemam v imenu svoje
vlade vojaško poveljstvo
nad mestom in vso spodnjo
Štajersko«.
Številni slovenski vojaki so
se mu priključili in s smelo
vojaško akcijo je priboril
Maribor in spodnje Štajersko ter nam tako ohranil
Velikovca. Toda zagnanost
poveljnikov in vojakov ni
zadoščala za končno zmago. Vse premalo je bilo podpore pri politikih narodne
vlade v Ljubljani, še manj
pri vodstvu Kraljevine Srbov
Hrvatov in Slovencev. Ko so
prišli v začetku leta 1919
člani Wilsonove komisije, da
na terenu ugotovijo, kje bi
potekala meja med SHS in
Avstrijo, jim narodna vlada
v Ljubljani sploh ni dodelila
spremstva, medtem ko so
se Avstrijci odlično organizirali in člane komisije znali
prepričati, da so kraji s popolnoma slovenskim prebivalstvom nemški.
Politika se je vse preveč
zanašala na mirovno konferenco, ki pa je za mejo na
Koroškem prevzela predlog
prej omenjene ameriške
študijske skupine. Le za
celovško kotlino je bil določen plebiscit. Negativna
propaganda in napake jugoslovanske uprave so storile
svoje in posledice tega so
bile daljnosežne in poučne.
Pokazale so, kaj se zgodi,
če politika nima poguma v
ključnih trenutkih pravilno
ravnati. Nesprejemljivo je
dejstvo, da so veličastno
vojaško posredovanje
Maistra, Malgaja in drugih
ovirali prav tisti, ki bi morali
odprtih rok sprejeti dejstvo,
daje nekdo sposoben uresničiti narodove sanje o
lastnem ozemlju, kulturi in
jeziku.
Kljub svojemu junaškemu
dejanju pa je bil general
Maister novim oblastem
v napoto, njegove zasluge
pa dolgo časa zamolčane.
Verjetno bi podobna usoda
doletela tudi Franja Malgaja, če ne bi padel v bojih z
Avstrijci v usodnih majskih
dneh pred 94 leti.
Koroška je bila prizorišče
pomembnih vojaških dogodkov tudi v drugi svetovni
vojni. Slovenski partizani
so s svojo srčnostjo in hrabrostjo izpolnili stoletni
sen, zapisan v programu
Zedinjene Slovenije in zasedli celotno slovensko
etnično ozemlje. Vendar vse
žrtve niso bile dovolj, saj so
zavezniki usodo Koroške
zapečatili že prej, ko so določili, da bo povojna Avstrija
obnovljena v mejah, kot jih
je imela pred »anšlusom«.
Sledilo je obdobje socializma, ki je imel svoje vzpone
in padce, kratene so bile
nekatere človekove pravice,
vendar pa je bilo tudi dejstvo, da je večina ljudi imela
delo. Mlade generacije so
po šolanju našle zaposlitev,
bilo je pomanjkanje dobrin
široke potrošnje ne pa tudi
hrane. Šolski sistem, pa tudi
razne druge oblike so krepile v nas domovinsko zavest.
Večinoma smo bili ponosni,
da smo Slovenci, da smo
Jugoslovani.
Zaradi gospodarske in
politične krize 80-ih let je
začela država propadati in
Slovenci smo bili prvi, ki se
nam je s kratkotrajno enotnostjo politikov, predvsem
pa z junaštvom policije in
enot teritorialne obrambe
uspelo ubraniti pred agresijo JLA in ubraniti razglašeno
samostojnost. Tudi Korošci
smo pri tem dodali nemajhen delež.
Verjeli smo, da bo Slovenija
druga Švica, pa se je žal
obrnilo drugače. Ob prehodu iz planskega v tržno gospodarstvo smo opazovali
propad podjetij, ki še danes
propadajo kot domine, nato
lastninjenje s certifikati, ki
so večino ogoljufali za vse.
Nikoli nismo verjeli, da bo
generaciji naših otrok slabše, kot je bilo nam. Da bodo
ljudje, ki so izborili svobodo
in z lastnim delom zgradili
moderno Slovenijo, morali
na stara leta stiskati, da se
jim bodo zmanjševale socialne pravice itd. Za vse to pa
je kriv pohlep posameznikov
in nesposobna politika, ki
se peha za ozkimi strankarskimi interese in interesi
posameznikov, pri tem pa
zanemarja dejstvo, da bi
morala delovati v korist
vseh Slovencev.
Tudi šolski programi pri
mladini ne vzbujajo čuta
pripadnosti Sloveniji. Tudi
pesniki temu niso veliko
doprinesli, saj v zadnjih desetih letih ni bila napisana
nobena domoljubna pesem. Vse preveč govorimo
o globalizaciji, o tem, da
smo majhni, da se moramo
prilagajati. Tudi v preteklosti smo bili majhni, pa smo
preživeli stoletja in se znali
postaviti ob bok velikim.
To nam danes uspeva le še
na športnem področju. Tu
znamo premagovati velike,
dosegamo nadpovprečne
rezultate in šport je še tisti,
ki lahko skregane Slovence vsaj za nekaj trenutkov
združi. Kdaj že smo bili ponosni na dosežke naših gospodarstvenikov, čeprav jim
idej in pravijo tudi znanja ne
manjka. Ponosni na politike,
ja, to je pa verjetno že tako
staro kot oddaja Še pomnite
tovariši.
V takšnih razmerah je še
kako pomembno, da se
spominjamo ljudi in njihovih
dejanj, ki so imeli domovino
v srcu, ki so za njo umirali.
Ljudje, ki jim osebni interesi
niso nikoli prevladali nad
skupnimi.
Spoštovani, na tem mestu
se danes še posebej
spominjamo Franja
Malgaja, borca, pesnika in
domoljuba, katerega delo
in sporočilnost je potrebno
posnemati in nadaljevati.
Gre za domoljubje, za to,
da si prizadevamo narediti
koristno delo za svojo
domovino, ne pa samo
pričakovati, kaj bomo od nje
dobili, kot je ob neki priliki
dejal predsednik Zveze
društev general Maister
mag. Milan Lovrenčič.
Na podlagi novejših raziskav
v nemškem zveznem arhivu
v Berlinu je med fondi za
zgodovino pošte na našem
območju še posebej zanimiv
fond »R4701 Reichspostministerium«. V njem najdemo kar nekaj podatkov
o strukturi in delu pošte
na od Nemcev zasedenih
slovenskih območjih. Iz njih
lahko razberemo, da so ob
nastopu okupacije nemške
oblasti organizirale na novo
tudi poštno službo. Poštne
uradnike, ki so jih smatrali
za nasprotnike nemštva, so
izgnali in odpustili iz službe,
na prazna delovna mesta pa
nastavili svoje poštne uradnike iz Koroške in Štajerske. Na vrhu poštne strukture je bilo nemško ministrstvo za pošto. Temu je bila
podrejena uprava nemške
pošte »Reichspostverwaltung«. Pod upravo nemške
pošte so poleg uprave za
poštno službo spadale še
uprava za telegraf in uprava
za poštno hranilnico. Poštna
uprava je imela svoje službe
v obliki okrožnih poštnih
uradov, ki so bili v glavnih
mestih gau-ov, dežel in provinc. Vsako poštno okrožje
se je delilo naprej na poštne
urade. Še nižje v strukturi so
bile poštne izpostave. Najmanjše poštne izpostave so
bile nekakšne podružnice
izpostav. Na Koroškem je bil
sedež okrožnega poštnega
urada »Reichspostbezirk«
v Celovcu. Vanj so vključili
24 poštnih uradov in 49
poštnih izpostav z zasedenih območij Koroške in
Kranjske. Glede na velikost
pošte in obseg njenega
dela so na novo pridobljene
poštne urade in izpostave
razdelili v posamezne razrede, označene z rimskimi
in arabskimi številkami. Vsi
največji državni poštni uradi
so bili razvrščeni v razrede
od 1. do 6., od največjega do
najmanjšega. V prvi razred
so bile uvrščene pošte s
preko 2 milijona delovnih
enot na leto, v razred 2 so
bile uvrščene pošte s preko milijon delovnih enot
na leto, v razred 3 so bile
uvrščene pošte z več kot
700.000 delovnih enot na
leto, v razred 4 pa z več
kot 400.000 delovnih enot
na leto. V razred 5 so bile
uvrščene pošte z več kot
100.000 delovnih enot na
leto, v razred 6 so bile uvrščene pošte, ki so imele do
100.000 delovnih enot na
leto. Vsi manjši poštni uradi
in izpostave pa so bili razvrščeni v štiri razrede in podskupine, ki so jih označevali
s rimskimi in arabskimi številkami. V razred IV/5 je bila
uvrščena pošta z do 2.000
delovnimi enotami na leto,
v razred IV/4 je bila razvrščena pošta med 2.001 in
3.000 delovnimi enotami, v
razred IV/3 je bila uvrščena
pošta, kjer so na leto imeli
med 3.001 in 4.000 delovnih enot, v razred IV/2 je
bila uvrščena pošta z 4.001
do 5.000 delovnimi enotami
na leto. V razred IV/1 je bila
uvrščena pošta z 5.001 do
6.000 delovnimi enotami.
Pošta, ki je imela med 6.001
in 8.000 delovnih enot, je
bila uvrščena v razred III/4.
Pošta z 8.001 do 10.000
delovnimi enotami je spadal
v razred III/3. V razred III/2
je spadal pošta z 10.001
do 12.000 delovnimi enotami. Kjer je bilo na leto od
12.001 do 14.000 delovnih
enot, je bila pošta uvrščena v razred III/1. Pošta z
14.001 do 17.000 delovnimi enotami letno, je spadala
v razred II/4. V razred II/3 je
spadala pošta z 17.001 do
20.000 delovnimi enotami
na letnem nivoju. Pošta z
20.001 do 23.000 delovnimi enotami je prišla v razred
II/2. Pošta, kjer so imeli na
leto od 23.001 do 26.000
delovnih enot na leto, je bila
uvrščena v razred II/1. V
razred I/4 je spadala pošta z
26.001 do 30.000 delovnimi enotami. Pošta s 30.001
do 35.000 delovnimi enotami je bila uvrščena v razred
I/3. Pošta z letno vsoto med
35.001 in 45.000 enotami
je spadala v razred I/2. V
razred I/1 je spadala pošta z letnim prometom od
45.001 do 55.000 enot. Pošta, kjer je bilo na leto med
55.001 in 100.000 delovnih
enot, pa je bila uvrščena v
razred 6, kakor smo navedli
že zgoraj.
RAVENSKI RAZGLEDI
Vladimir Ovnič
Tako je pošta v Kotljah
dobila oznako IV/1 (med
5.001 in 6.000 delovnih
enot letno), enako oznako
je dobila pošta v Libeličah.
Na obeh poštah so imeli
med storitvami samo poštne storitve ter možnost
uporabe telefona. Pošta v
takratnem Sv. Danijelu nad
Prevaljami (danes Šentanel)
je bila razvrščena v razred
43
IV/2 (med 4.001 in 5.000
delovnih enot letno), imela
pa je na razpolago samo
poštne storitve. Pošte v
Črni, Mežici, na Prevaljah,
v Guštanju in Dravogradu
so dobile oznako 6., torej je
bilo na njih prometa med
55.001 in 100.000 delovnimi enotami. Na vseh teh
pa je bila možnost uporabe
poštnih, telegrafskih in
telefonskih storitev. Če z
njimi primerjamo še pošte
v večjih krajih, lahko vidimo, da je na primer pošta
v Škofji Loki dobila oznako
5. (nad 100.000 delovnih
enot letno), prav takšno
oznako pa so dobile tudi
pošte v Domžalah, Jesenicah, Kamniku, Tržiču, Radovljici in en poštni urad na
Bledu. Bled je namreč imel
dva poštna urada (drugi je
dobil oznako 6.), po vsej
verjetnosti zaradi sedeža
urada šefa civilne uprave
za zasedena območja Koroške in Kranjske in z njim
povečanega obsega pisemske pošte in telegrafskih
storitev. Na vseh teh pa
so imeli možnost poštnih,
telegrafskih in telefonskih
storitev. Pošta v Kranju, ki
je bila razvrščena v 4. razred (nad 400.000 delovnih
enot letno), je imela na voljo
vse prej omenjene storitve.
Iz tega lahko sklepamo, da
so glede na razrede, v katere so bile uvrščene pošte,
nemške oblasti določale in
kontrolirale višino finančnih
sredstev, ki so jih namenjale njihovemu delovanju
in seveda s tem posledično
tudi število zaposlenih na
posamezni pošti.
Vinko Skitek
Sprostitvena vzgoja ni terapija, je pa preventivna metoda,
ki otroke spodbuja s preprostimi in igrivimi tehnikami, da
najdejo v sebi svoj mirni pol, iz katerega lahko potem črpajo
nove moči. (Srebot in Menih, 1999)
Otroci potrebujejo tišino, da lahko
občutijo svoja čustva in tako najdejo
ravnotežje v sebi. Nujno pa potrebujejo tudi sprostitev, če želimo, da
bodo postali ustvarjalne osebnosti in
bodo kos sodobnemu načinu življenja.
Sprostitev veliko pripomore k razvoju
ustvarjalnosti, obenem pa krepi otrokovo samozavest.
Okolje otrokom velikokrat ne daje
možnosti, da se sprostijo, zato se kot
posledica tega pojavi prenapetost.
Srečujemo se z jokavimi, agresivnimi,
jeznimi, zdolgočasenimi in neustvarjalnimi otroki. Izhajati moramo iz
dejstva, da je zdrav otrok po naravi
neobremenjen in tudi sproščen. Zanima ga okolje, igra se in ustvarja. Z napetostjo in agresijo se odziva le takrat,
ko je ogrožen. Stalni nemir, motnje
spanja, motnje koncentracije, vedenjske motnje so lahko posledice hitrosti,
s katero živimo. Niso značilne samo za
odrasle, temveč tudi za otroke. Če že44
limo otroke pripeljati do miru, moramo
biti tega sposobni tudi sami. Najprej
moramo začeti delati na sebi.
Sprostitev bi lahko označili kot pozitiven odgovor na stres. Otroku je
pomembno pomagati, da najde pomirjujoč prostor znotraj samega sebe,
kjer življenjske tegobe zbledijo. Ko
najdejo ta prostor, začnejo dojemati,
da sreča ne izhaja le iz dejstva, da smo
spoštovani in ljubljeni od drugih, ampak tudi iz pomirjenosti s samim sabo.
(Fontana, 2003)
Da omilim težave, ki jih stres povzroča, pri svojem delu v vrtcu izvajam
različne vaje sproščanja, saj to pozitivno vpliva na vsa področja otrokovega
razvoja. Otroci potrebujejo ob sebi
umirjenega in uravnovešenega vzgojitelja . Menim, da morajo ta znanja
postati sestavni del vsakega organiziranega vzgojnega dela.
S sproščanjem želimo pri otroku izboljšati splošno počutje, spodbujamo
njegov mentalni, čustveni in fizični razvoj, želimo, da se otrok med vajami in
učenjem sproščanja zabava. S tem se
izboljša tudi njegovo splošno vedenje.
Otroci niso nikoli premajhni ali preveliki, da jim predstavimo meditacijo in
sproščanje.Vemo, da otroci potrebujejo veliko igre, hkrati pa veliko počitka.
Nekateri v vrtcu preživijo tudi do devet
ur, kar za predšolskega otroka ni lahko. Zato je prav, da mi vzgojitelji otroku omogočimo tudi čas, ko se lahko
umiri in sprosti.
Pri svojem delu uporabljam različne
sprostitvene tehnike. Največkrat so to
dihalne vaje, živalska joga, masaže,
včasih pa otroke do sprostitve popeljem s pomočjo domišljijskih ugank
in vodene vizualizacije. Pri izvajanju
teh tehnik so otroci osredotočeni na
dihanje in občutenje v telesu. Z njim
izboljšujemo krvni obtok in manjšamo napetost. Vaje izvajamo počasi in
umirjeno. Seveda je vsaka vaja in tehnika prilagojena otrokom.
Da bi otroci lahko dosegli zbranost in
bi lahko potovali v domišljiji, bi morali
imeti vsaj enkrat na dan možnost za
sprostitev. Če želim, da se otroci ponovno zberejo in osvežijo, uporabim
kratke igre. Teh ne uporabljam takrat,
ko otroci čutijo veliko potrebo po gibanju. Mlajši otroci imajo rajši preproste
domišljijske igre, pri tem pa mora
vzgojitelj govoriti počasi, mirno in toplo. Starejši otroci se radi sproščajo
ob vodenih vizualizacijah, ob katerih
jih popeljemo v svet domišljije. To jim
omogoča možgansko sprostitev.
Prav posebno stopnjo sprostitve in
umirjenosti dosežemo z masažo. Ob
njej se otroci navajajo na dotik druge
osebe ter obenem navezujejo socialne
stike v skupini. Vemo, da otroci svoje
okolje spoznavajo s pomočjo dotika.
Otroci v vrtcu radi izvajajo živalsko
jogo. Po navadi imajo vaje živalska ali
rastlinska imena. Ob izvajanju otroci
razvijajo gibalne sposobnosti, obenem
pa pridobivajo zaupanje v svoje telo.
Potovanje v tišino: otroci potrebujejo tišino, da lahko občutijo svoja
čustva in tako najdejo ravnotežje v
sebi. Tišina ima za otroke velikokrat
negativen prizvok, saj ga povezujejo
z besedo »tiho bodi«. Ta stavek velikokrat odmeva v otroških ušesih. Zelo
pomembno je, da se otroci zavedajo,
da je sluh ločen od drugih čutil in da se
mu lažje posvetijo, če zaprejo oči.
(Zvoki iz okolice, šepetanje …).
Mandale: otroci zelo radi barvajo
mandale, ob tem se pa meditativno
koncentrirajo. Ko barvajo manda-
lo, se morajo držati dane natančne
strukture. S tem otrokom uspe, da
najdejo notranji mir in red. Mandale so
primerne za vse otroke, saj obstajajo
različne težavnosti. So zdravilo za
dušo in ob njih odkrivamo otrokovo
kreativnost.
Na poti k sprostitvi obstaja veliko možnosti. Pomembno je, da smo otrokom
dober zgled. Otroci potrebujejo le malo
spodbude in podpore in prepričana
sem, da nam bodo hvaležni.
Čudovito je biti v tišini,
v govorici dreves in oblakov,
daleč od ljudi in njih gostobesednosti.
(Karel Mauser)
Sabina Mihalič,
strokovna delavka vrtca
Ravne na Koroškem
Strokovne podlage:
Susanne Nowack: Entspannung fördert Wohlbefinden, Gesundheit und Lernfähigkeit Inseln der Ruhe – die Kita als Ort der Entspannung
Renata Srebot, Kristina Menih: Potovanje v tišino (Sprostitvena vzgoja za otroke)
Anica Uranjek: Sprostitvene igre za vrtec in šolo
www.mandala-bilder.de/kindergarten-mandalas.html‎
Tudi iztekajoče se šolsko leto
nam je natrosilo raznovrstnih
dejavnosti, zato je kar hitro minilo. Zaposleni smo bili (poleg s
šolskimi obveznostmi) na vseh
področjih, kjer se človek sploh
lahko udejstvuje. Veliko je vsega (a nikoli preveč!), tako da nas
dolgčas ne muči prav pogosto.
Še vedno smo zelo »eko«, še
vedno smo odlični športniki in
glasbeniki, še vedno se lahko
pohvalimo tudi z najvišjimi priznanji s tekmovanj iz znanja in
poznavanja raznih predmetnih
področij. O vseh naših aktivnostih in uspehih si lahko preberete na naši spletni strani.
Nekaj drobtinic pa vam za pokušino vendarle ponujamo tudi v
tokratnih Ravenskih razgledih.
V šolskem letu 2012/2013 je pri nas
aktivno zaživel čebelarski krožek.
Čebelarska zveza Slovenije in Javni
sklad za slovensko čebelo sta tako
programsko kot materialno podprla
njegovo ustanovitev in delovanje.
RAVENSKI RAZGLEDI
Velikega pomena pa je za učence tudi
sodelovanje s prevaljskimi čebelarji
in njihovim učnim centrom, kjer lahko
praktično preizkusijo svoje poznavanje
čebel. Zveza je člane čebelarskega
krožka opremila z učnimi gradivi – učbeniki, delovnimi zvezki in vrsto plakatov s poučnimi vsebinami, od njih pa
so prejeli tudi nakladni panj, satnike,
satnice in drugo opremo za uspešno in
varno delo mladih čebelarjev. Ti so se
odločili sodelovati tudi na nagradnem
natečaju, ki ga je pripravila Čebelarska
zveza Slovenije, in sicer za najlepše
poslikano panjsko končnico. Občina
Ravne na Koroškem pa jim je obljubila
tudi zemljišče, da bodo lahko postavili
čisto svoj čebelnjak in zanj ter življenje
v njem tudi odgovorno skrbeli.
si ogledali otroci številnih vrtcev in šol.
V lutkovni predstavi Sovica Oka, nastali po literarni predlogi Svetlane
Makarovič, ne manjka glasbe in prepevanja. Ne le kot odlične lutkarice,
tudi kot dobre pevke so se izkazala
dekleta, ki obiskujejo izbirni predmet
gledališki klub. Sceno in lutke so izdelale same s pomočjo učiteljice likovne
vzgoje. Poredna Okica je osvojila srca
malih vrtičkarjev, najbolj všeč pa jim je
bila zvita lisička, kateri je Okica komaj
pobegnila, da ni postala njena slastna
večerja. Z odlično predstavo na srečanju lutkovnih skupin Koroške so se
uvrstile tudi na regijsko srečanje mladih lutkarjev. Niso se še odpočile od
te, že imajo v mislih novo predstavo.
Komaj čakamo!
Pridni kot čebelice pa niso le naši
čebelarji, ob bok se jim postavljajo
tudi gledališčniki in lutkarji. Kar dve
predstavi sta zaživeli v tem šolskem
letu – Sovica Oka in Mojca Pokrajculja,
s čimer smo dokazali, da dolgoletna
tradicija tovrstnega ustvarjanja nikakor ne bo zamrla. Uprizoritve obeh so
Mojca Pokrajculja pa je priredba radijske igre, ki je nastala po motivih
koroške ljudske pravljice. Pripravili
so jo učenci, ki so se v šolskem letu
2011/2012 uspešno predstavljali s
priredbo pravljične igre Žarka Petana Pet Pepelk. Preizkušena zasedba
torej, ki je tokrat sodelovala tudi pri
45
46
idejni zasnovi kostumov
in priredbah pesmi, ki
jih lahko slišimo v predstavi. Ne le preizkušena,
tudi uspešna – zvita
lisička Zala Mlakar je na
11. otroškem festivalu
gledaliških sanj v Ljubljani dobila priznanje
za obetavno igralko,
na 2. srečanju otroških
gledaliških skupin pa
priznanje za najboljšo
glavno dekliško vlogo.
Tako kot je tradicija pri
grb, zastavice in likovne
izdelke, tako ali drugače
povezane s to državo.
Posebej atraktivna na
slovenjegraškem prireditvenem prostoru pa
je bila plesna točka, s
katero so štiri dekleta
predstavila veliko vojvodstvo Luksemburg.
Učenci in učitelji iz Kotelj
so že od septembra
poskušali o državi, ki so
jo predstavljali, to je bila
Nizozemska, izbrskati
nas ukvarjanje z gledališčem, je tradicija tudi
sodelovanje na prireditvi
Evropska vas. 8. maja
letos je v Slovenj Gradcu
nastala prava pravcata
Evropa v malem. Otroci
koroških vrtcev in šol so
z izdelki, navadami in
običaji, glasbo ter s plesom predstavljali evropske države; med njimi
smo bili tudi mi – dve
državi smo predstavili,
Nizozemsko in Luksemburg. Učenci matične
šole na Javorniku so kar
nekaj časa spoznavali
Evropsko unijo in državo
Luksemburg. Ko so o
vsem že dosti vedeli, so
se odločili, na kakšen
način in s katerimi izdelki bi najlažje predstavili
izbrano državo. Izdelali
so plakate z zanimivostmi Luksemburga,
glinene izdelke, povezane s to državo, levčke,
ptičke, posodice, velik
grad iz kock in kartona,
čim več zanimivosti, da
so lahko pripravili plakate. Potem pa so ustvarjali – hišice iz das mase,
mlinčki, tulipani, znamenite cokle … Vse to
je pritegnilo pozornost
obiskovalcev Evropske
vasi. Še posebej pa njihov cokel ples. Na sami
prireditvi pa so posneli
in na svetovnem spletu
objavili tudi filmček.
Še o eni tradiciji – z
nami (ali pa mi z njimi)
že vrsto let sodeluje
javorniška enota ravenskega vrtca. Vsako
leto nas vsaj enkrat
obiščejo – najmlajši,
še v pleničkah, in malo
starejši, ki se nam bodo
kmalu pridružili v šoli.
Sprejmemo jih v knjižnici
in temu primeren je tudi
program, ki ga pripravimo. Ob zadnjih obiskih
smo jim čas krajšali s
pravljičnimi trenutki –
čebela Adela in ovčka
Belka sta predstavili
svoje dogodivščine.
Najlepši del teh obiskov
pa je, ko se navdušeni
malčki sami sprehodijo
(včasih se mednje kar
zapodijo) med knjižnimi
policami in zabojčki s
slikanicami. Verjamemo,
da s takšnim sodelovanjem vzgajamo bodoče
dobre bralce.
Sodelovanje šole z ožjim
in širšim okoljem je obojestransko koristno in
nujno. In še posebej lepo
je, če lahko šola s svojim
delom in dejavnostmi
bogati življenje lokalne
skupnosti. Ponosni smo,
da so grafike treh umetnikov – Biljane Unkovske, Rudolfa Španzla
in Jožeta Matkoviča, ki
jih je šola Koroškemu
pokrajinskemu muzeju
darovala v letu 2006, v
letošnjem marcu končno
postavili na ogled. Grafike so bile šoli podarjene
ob otvoritvi v letu 1978.
Obnova stavbe pa je vanjo prinesla spremembe
in dela znanih umetnikov so zamenjali otroški
izdelki. Šolski prostori
za skladiščenje umetnin
niso primerni, zato je iz
učiteljskega zbora prišla
pobuda za darovanje.
Zanje so muzejski delavci primerno poskrbeli
in jih letos tudi razstavili.
Od energije torej
prekipevamo, zaključna
prireditev, kjer vsako
leto pokažemo, kaj
znamo in zmoremo
ter katere posebnosti
nas delajo zanimive,
bo znova dokaz za
to. Ko boste to brali,
bo tudi ta že za nami,
naša energija pa bo
usmerjena samo še v
zabavo in druženje. Do
jeseni. Potem pa zopet
šola, zabava in druženje.
Oh, ta šola!
Jasmina Pečovnik
Tri najvažnejše reči
iz upokojenske kronike
Vročina in suša sta zaznamovali lansko poletje. Letos pa dolga hladna zima
z obilico snega, ki ji ni bilo konca. Še ves mesec maj, ki je bil moker in hladen,
se vreme ni izboljšalo. Skoraj polovica leta je za nami, prav tako je polovica
načrtovanih dejavnosti, ki jih imamo v letnem koledarju društva, opravljenih.
Rad bi omenil tri dogodke, ki so nekako posebej zaznamovali letošnje polletje.
Bica Lenčka
Prvi je bil v mesecu marcu. Staremu upravnemu odboru
društva upokojencev je potekel mandat, ki traja štiri leta.
Konec marca so bile volitve v organe društva. Izvoljenih je
bilo kar polovica novih, mlajših članov v organe upravljanja.
Tega smo veseli, da se najdejo ljudje, ki s svojim prostovoljnim delom prispevajo za dobrobit starejših krajanov in k
ugledu društva.
Drugi dogodek je bil v maju mesecu. Vsako leto
organizira društvo, sekcija balinarjev, spominski turnir
za pokojnega predsednika društva g. Jožeta Šaterja.
Letos je minilo deset let od tega žalostnega dogodka.
Na tej prireditvi sodelujejo vsako leto ekipe iz Mežice,
Dravograda, Slovenj Gradca in domačega društva.
Tekmujejo ženske in moške ekipe. Veseli smo bili
prisotnosti župana, gospoda Tomaža Rožena, in njegovih
besed pri odprtju tekmovanja.
Tretji dogodek pa je bil bolj socialne narave. Komisija za
socialne zadeve v društvu ima poleg ostalega tudi nalogo,
da obiskuje starejše občane ob njihovih visokih jubilejih.
Dve občanki sta letos praznovali 98. rojstni dan. Obe v
aprilu, v domovih, kjer skrbijo za njuno počutje. V Domu
starejših v Slovenj Gradcu je ta visoki jubilej praznovala
gospa Helena Polanc. Skupaj z upravo doma so ji njeni
pripravili prisrčno slovesnost. Prisotna je bila tudi POP TV
in na pogovoru z novinarko je gospa Polanc živahno odRAVENSKI RAZGLEDI
Naš novi upravni odbor
Naša slavljenka
Helena Polanc
govarjala. S skromnim šopkom smo ji voščili tudi prisotni
člani Društva upokojencev Ravne.
27. aprila pa je v Domu starejših v Črnečah dočakala svoj
98. rojstni dan gospa Justa Kamnik. Voščilu so se pridružile pevke ŽPZ društva upokojencev Ravne, jo obiskale in
s pesmijo presenetile kar v njeni sobi,slavljenka pa jim je
priskočila na pomoč s svojim glasom. Obema slavljenkama
želimo veliko zdravja, za prijetno bivanje pa je tudi poskrbljeno.
Naj še zapišem, da nam je uspelo urediti spletno stran
Društvo upokojencev Ravne in to najdete na naslovu:
www.posrcumlad.si/ravne-na-koroskem. Pred TUŠEM,
na starem mestu, pa je nova oglasna omarica. Eno in drugo
služi boljšemu obveščanju.
SPREMENLJIVOST
Poglej to modro nebo!
Upanje je in življenje.
Narava daje nam vse to.
Prebuja hrepenenje.
Pride čas za sanje.
Sam moraš poskrbeti zanje.
In dobro, čeprav ne vedno, je verjeti vanje.
Jože Prednik
47
BI LAHKO BIL Moj Dom
varno zatočišče
otrokom,
Ki Iz Različnih
Razlogov Ne
Morejo Ostati
V svojih
družinah?
Ko sem se pripravljala napisati ta
članek, sem naredila majhen test na
temo rejništva, o kateri bom pisala,
kar med svojimi najbližjimi oziroma
tistimi, ki so bili tisti trenutek v moji
neposredni bližini.
Zanimalo me je njihovo
mnenje o tem, kaj je tisto,
kar otroku pomaga, da upa
odrasti v ta svet, da verjame
vase in si upa imeti rad sebe
in druge. Moja že tudi po
ameriških merilih polnoletna hčerka me je sumničavo
pogledovala, češ, spet to
mamino »psihologiziranje«,
kot je temu rekla, ko je bila
mlajša in se ji je zdelo, da
je ne razumem, ko sem pri
rešitvah njene stiske nehote preskočila iz vloge mame
v vlogo socialne delavke.
Na moje vztrajanje, da res
želim čuti njeno mnenje,
je rekla, no, pa saj veš kaj,
varno okolje pa take stvari.
Pozornost, ljubezen, ampak
takšna ljubezen, da se lahko
razviješ tak kot si, da te ne
preveč zatrejo. Njenemu na
sveže upokojenemu stricu
se je zdelo, da tiči pravi odgovor v tem, da ima otrok
v redu družino, družino, ki
se zanima zanj, pa družbo
vrstnikov in kot zagrizeni
privrženec športa ni pozabil
48
dodati, da se mu zdi pomembno, da družina otroka
usmerja oziroma ga podpira
pri športnih dejavnostih, ki
otrokom dokazano pomagajo pri oblikovanju zdrave
in pozitivne samopodobe.
Družinska prijateljica, ki je
prišla na kavo, je dodala, da
je pomembno, da družina
otroka vzpodbuja v njegovem vsestranskem razvoju
in mu nudi vso podporo
pri doseganju ciljev, ki so
njemu pomembni. Na moje
naslednje vprašanje, če
lahko vse to otroku da tudi
družina, ki ni njegova lastna,
na primer rejniška družina,
so v en glas prepričljivo odgovorili z velikim DA. To pa
zato, so poskušali podpreti
svoj da, ker vsakdo izmed
njih pozna koga, ki je zaradi
družinskih razlogov moral
za krajši ali daljši čas oditi v
drugo - rejniško družino. In
kolikor vedo, jim je tam bilo
dobro, zdaj so sicer že vsi
odrasli, samostojni, vendar
še zmeraj obiskujejo svoje
nekdanje rejniške družine in
se čutijo kot njihov del. Poudarijo, da mi tega ne govorijo zato, ker profesionalno
delam na področju rejništva
in si želim čuti točno takšne odgovore, ampak ker
sami zase verjamejo, da je
rejništvo nova priložnost
za otroka, priložnost, da ga
nekdo vzljubi in se mu posveča, če mu to iz kakršnihkoli razlogov ne more dati
njegova lastna družina.
Prosila sem jih še, da si
predstavljajo, da so oni ti
otroci, ki morajo iti živet
drugam, nove družine pa
ne poznajo, ne kraja, kjer ta
družina živi, ne tamkajšnje
šole, ne … Kaj bi jim pomagalo, kaj bi ublažilo njihov
strah pred vstopom v zanje
tuje okolje? Prijazen in iskren sprejem cele družine,
da ne bi preveč silili vanje,
da bi tam imeli kakšen prostor zase, majhno sobico
morda, da bi družina imela
kakšno domačo žival, so
razmišljali.
Moje strokovne in osebne
izkušnje po mnogih letih
dela na področju rejništva
kažejo, da je res pomembno, pravzaprav najbolj
pomembno, vse to, kar so
našteli moji dragi. Otroke je
seveda večinoma strah odhoda v novo družino, čeprav
se tudi zgodi, da kakšen
otrok zaradi nasilja, alkohola in prepirov v lastni družini
komaj čaka, da lahko odide
drugam, ker je kar nekako
prepričan, da mu drugje ne
more biti slabše, lahko pa
mu je celo boljše. Si pa vsi
želijo, da bi jih nova, zdaj
jo že lahko imenujemo rejniška, družina sprejela kot
sebi enake. Mlajši otroci me
pogosto dvomeče sprašujejo, če jih bodo imeli tam,
kamor gredo, radi, ali pa
poskušajo doseči odložitev
odhoda iz strahu, da jih tam
nihče ne bo maral.
Petru (naj mu bo tako
ime) je bilo 11 let, ko je
moral drugam. Doma ni
več šlo. Vsakodnevno
RAVENSKI RAZGLEDI
opijanje očeta, nasilje
očeta nad materjo in
njim, kot posledica hude
težave v šoli, močenje
postelje. O tem, kako bo
v rejniški družini, sem se
z njim in njegovo materjo
veliko pogovarjala, da bi
pregnala njun strah in
jima vlila zaupanje v to,
da so družine različne, da
obstajajo torej tudi prijazne
družine, ki so pripravljene
prevzeti ljubečo skrb za
tujega otroka.
Zmenili smo se, da
bomo obiskali več
rejniških družin in na
koncu skupaj izbrali
tisto, ki se nam bo
zdela »ta prava«. Kot
prvo smo obiskali
družino, ki sta jo
predstavljala zakonca
pri petdesetih, njuni
trije otroci so že
odleteli iz domačega
gnezda in si spletali
vsak svoje, v
trideset kilometrov
oddaljenem kraju od
Petrovega doma.
Rejnika sta nas sprejela toplo, z iskreno
radostjo, da smo ju
izbrali za družino vredno zaupanja.
Peter in mama sta sedela
tesno ob meni, se držala
za roke in dolgo čas nista
dovolila, da bi ju zapletli
v pogovor. Rejnika nista
silila, bilo jima je hudo zaradi stiske, ki sta jo videla
na obrazih sina in mame.
Pogledali smo si njuno stanovanje, prostor, ki bi lahko
postal Petrova sobica, na
velikem balkonu njunega
doma spoznavali okolico
morda novega začasnega
doma, z balkona je bilo tudi
dobro videti šolo, ki bi jo
Peter obiskoval, če bi prišel
živeti k njima, se pogovarjali
o življenju zakoncev, o nju-
nih otrocih in vnukih, kako
si predstavljata življenje s
Petrom, kaj bi zanju pomenil prihod Petra v njuno družino, kako bi Petru pomagala prebroditi žalost zaradi
ločitve od matere in doma,
bi mu omogočala srečanja z
njegovo mamo, kakšna pravila so morali ubogati njuni
otroci in kakšna bi moral
Peter ipd. Počasi sta se
tudi Peter in njegova mama
počutila dovolj varna, da
sta se vključila v pogovor,
lahko smo se že celo skupaj
nasmejali kakšnim stvarem.
Vseeno pa me je Peter, ko
je prišel čas za odhod, presenetil, ko je rekel, veš kaj,
Borislava, jaz bom kar ostal.
Tako jaz kot njegova mama
sva obstali, meni je odleglo,
ko sem spoznala, da se
otrok čuti dovolj varnega,
da bo tvegal s to družino,
mama pa je zajokala, ker si
je verjetno želela, da bi Peter ne sprejel novega doma
»tako zlahka«, čeprav je
hkrati vedela in se zavedala,
da ni druge rešitve in da sin
doma ne more ostati in bila
zagotovo v svojem ranjenem srcu vesela, da je zanj
našla dobro družino. In je
ostal. Do zaključka poklicne
šole, ko se je osamosvojil.
Rejniška družina pa, kot
pravi, ostaja zanj ne drugi
ampak prvi dom. Ker nikoli
ni izdala njegovega zaupanja, ker ga je imela rada
takšnega, kot je.
Borut je bil star
samo tri leta, ko ga
je njegova mama
nekega dne prinesla
v prostore centra
za socialno delo
s prošnjo, da ga
rešimo pred domačim
nasiljem z oddajo v
rejniško družino.
Izmed rejniških družin, ki so
še imele prosto mesto, smo
izbrali družino na podeželju,
ker je tudi Borut izhajal iz
podobnega okolja. Družina
z dvema otrokoma na robu
odraslosti nas je toplo sprejela, fantek jim je bil takoj
všeč, in naredili so vse, da
bi si ga pridobili. Toda Borut
se nikakor ni mogel odločiti,
da bi zapustil moje naročje.
Potem pa je od nekod pritacal njihov prijazni psiček, ki
mu je bil Borut neznansko
všeč in se ni več premaknil
od njega. Takrat je tudi Borut tvegal in se spustil na
tla k psičku. V njem je našel
nujno potrebnega prijatelja
in zaveznika. In tudi on
je ostal.
In še zadnje vprašanje, ki
sem ga postavila svojim domačim: Bi bili tudi vi pripravljeni pomagati kateremu
izmed teh otrok, jih za krajši
ali daljši čas sprejeti v svojo
družino, jih imeti radi in skrbeti zanje? Uf, pa saj to ni
tako enostavno, saj otroka
ne moreš kar vzeti, imeti
moraš pogoje, no, materialne, prostorske, tudi tvoja
družina se mora strinjati, pa
še skozi neka usposabljanja
moraš iti, pa …, so razmišljali. Pa še marsikaj, res je.
Pa vendar, bi bili pripravljeni
sprejeti katerega izmed
pomoči potrebnih otrok, ga
vzpodbujati in spremljati
na njegovi poti odraščanja,
mu pomagati verjeti vase,
ga imeti preprosto radi,
sprašujem tudi VAS?
Če si boste vzeli trenutek
časa za pogovor o tem, nas
najdete na naslovu Center
za socialno delo, Gozdarska
pot 17, Ravne na Koroškem
ali na telefonski številki: 02
821 63 50 ali 821 63 56,
pišete pa nam lahko tudi na
elektronski naslov:
[email protected]
V svojem imenu, v imenu
Centra za socialno delo in
predvsem v imenu otrok
vam bom hvaležna za vaš
čas in razmislek!
Borislava Repotočnik,
univ. dipl. soc. del.
49
IZ DELA ČETRTNE
SKUPNOSTI ČEČOVJE
ČS Čečovje je v letu 2013 na treh sejah obravnavala tekočo problematiko svoje četrtne
skupnosti. Sprejet je bil finančni načrt za ČS Čečovje, ki omogoča naši četrtni skupnosti,
da opravi vse naloge iz prenesenih pristojnosti. Tako kot vsako leto smo tudi letos
opravili terenski ogled ter pripravili poročilo o potrebnih popravilih klopi, otroških igral ter
določili lokacije, kjer bo potrebno zamenjati dotrajane koše za odpadke. Za košnjo travnih
površin in zelenic v naselju Čečovje skrbi že drugo leto JKP LOG, oceno o opravljenih
košnjah prepuščamo vam, občanom, seveda pa je potrebno omeniti, da je v proračunu za
košnjo zelenic žal namenjenih sredstev le za tri košnje.
Člani komisije za ocenjevanje
urejenosti okolja stanovanjskih
blokov in individualnih stanovanjskih
hiš so ocenjevanje opravili,
ugotovljeno je bilo, da so občani ČS
Čečovje, tako kot vsako leto, vzorno
poskrbeli za pomladansko čiščenje
(pometanje dvoriščnih površin, obrez
grmovnic in živih mej, ter poskrbeli
za cvetlične nasade).
V mesecu juniju bo izbran izvajalec
pričel z rekonstrukcijo ulične ceste,
"Mrzelove ceste," na južnem delu
naselja Čečovje, potrebno pa bi bilo
opraviti vsaj še nekaj prepotrebnih
preplastitev makadamskih površin v
50
centru naselja Čečovje in urediti površine pred vstopom v območje otroškega vrtca Solzice.
Tradicionalno prireditev postavljanje
mlaja, dne 26. 4. 2013 na prostoru
pred OŠ Prežihovega Voranca,
so občani Čečovja dobro sprejeli,
druženje občanov s člani PGD Ravne
na Koroškem je bilo kar prijetno in
zabavno. Veseli pa smo, da je urejeni
prostor "plato Tuš" zaživel tako, kot
je bilo načrtovano. Okrasna drevesa
so zazelenela s svojimi malimi
krošnjami, prav tako pa dajejo lep
videz prostoru tudi otočki okrog
dreves s posajenimi trajnicami.
Zavedamo se težkih časov, recesija
je očitno v polnem razmahu in
zavedamo se, da vseh zahtev in
želja ni moč izpolniti, prav pa bi
bilo, da bi se lotili vsaj prepotrebnih
ureditvenih del (dodatna parkirišča,
določitev pravih mest za posode
za gospodinjske odpadke, male
preplastitve še nekaj makadamskih
površin na Čečovju, poseg
dotrajanega starega drevja in
seveda zasaditev novih dreves in
grmovnic).
Predsednik sveta ČS Čečovje:
Marijan Kokol, univ. dipl. prav.
V HRIBOVSKI VASI STROJNA –
arhitekturna obnova in
turistični razvoj
Zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti Ravne na Koroškem
preko razpisa za Švicarski prispevek izvaja projekt za oblikovanje strategije
trajnostnega razvoja območja vasi Strojna z nazivom »Na hribovski vasi Strojna«.
Uspešna pridobitev nepovratnih sredstev omogoča izvedbo projekta, v sklopu
katerega se skuša oblikovati in vzpostaviti model upravljanja in vodenja investicij
za ohranjanje življenja na podeželju in njegove stavbne dediščine. Model bo služil
kot strokovna podlaga za sistemske rešitve in razvoj na področjih varovanja
kulturne dediščine, kmetijstva in turizma.
V Sloveniji se srečujemo z
velikimi razlikami v razvoju
posameznih podeželskih
območij. Z izvedbo projekta
želimo na Strojni vzpostaviti trajnostno strategijo
razvojnega modela turizma.
Zavedamo se, da ima Švica
na področju razvoja skupnosti v gorskih kmetijah,
gorništva in turizma precej
podobne naravne danosti
kot Strojna, vendar ima
bistveno boljšo ureditev na
področju podeželja. S tem
projektom veliko pozornoRAVENSKI RAZGLEDI
sti namenjamo švicarskim
primerom dobre prakse in
osveščamo o pomenu dodane vrednosti podeželja,
ki je v odnosu do mestnega
okolja vse pogosteje prepoznano kot okolje, ki omogoča kakovostnejši način
življenja. Ciljne skupine so
vaščani Strojne, študentje
arhitekture, arhitekti iz Slovenije in Švice, predstavniki
institucij, ki varujejo kulturno dediščino, turistični
delavci, predstavniki drugih
lokalnih in regionalnih in-
stitucij ter posredno občani
občin Koroške regije in tudi
širšega območja. Predvsem
vaščani Strojne bodo v okviru projekta dobili kakovostne smernice za nadaljnji
razvoj sicer desetletja zapostavljene vasi, ki slovi po
bogati kulturni dediščini in
neokrnjeni naravi.
V projektu sodelujejo Zavod
za kulturo, šport, turizem
in mladinske dejavnosti
Ravne na Koroškem, School
of Architecture, Design and
Civil Engineering (Zurich
University of Applied Sciences), Združenje študentov in
izobražencev ter Fakulteta
za arhitekturo Univerze v
Ljubljani. Kot pridružena
partnerja v aktivnostih sodelujeta tudi javna zavoda
STIK iz Laškega in Center
Rinka iz Solčave, ki se srečujeta s podobnimi izzivi.
ANALIZA KMETIJ
Na podlagi razvijanja optimalnih možnosti za uresničitev ciljev projekta »Na
51
hribovski vasi Strojna« smo
za potrebe pregleda stanja
kmetij izvedli raziskavo
oz. anketo med prebivalci
Strojne o njihovem življenju
in potrebah na hribovski
vasi. Prav tako smo poskrbeli za foto dokumentacijo
objektov in okolice obiskanih kmetij. Zbrano raziskovalno gradivo obsega preko
1000 fotografij trenutnega
stanja kmetij.
UVODNA DELAVNICA
V sklopu projekta je bila
septembra 2012 izvedena
uvodna dvodnevna delavnica, na kateri so se srečali
vaščani Strojne ter slovenski in švicarski strokovnjaki
raznovrstnih profilov. Na
razvojni delavnici, imenovani “Zukunftwerkstatt”
oz. “Future laboratory”, so
udeleženci razmišljali o bodočih razvojnih možnostih
hribovske vasi.
Vsi udeleženci so izrazili
52
potrebo, da bi območje
Strojne našlo razvojni
zagon. Predsednik vaške
skupnosti Zdravko Šapek
je izrazil pričakovanje in
željo, da bi se vas razvijala
trajnostno, v sožitju z
naravo in s kulturnim
izročilom območja. Uvodne
delavnice so bile uspešne,
saj so vaščani ob strokovni
pomoči prepoznali razvojne
priložnosti rodne vasi.
Vaščani so se kot predpripravo na uvodno delavnico
spoznali s trženjem domačih izdelkov in ekološkim
kmetovanjem v sklopu obiska ekotržnice v Ljubljani.
STROKOVNA
EKSKURZIJA V ŠVICO
V želji spoznati primere
dobre prakse, ki obstajajo
na področju trajnostnega
razvoja, so se v začetku
oktobra 2012 vaščani,
strokovnjaki in predstavniki partnerjev odpravili
na strokovno ekskurzijo v
Švico. Tam so spoznali in
navezali stike s številnimi
strokovnjaki. Ogledali so si
tudi vaško klavnico, sirarne,
park Ela, vaško pivovarno in
tematsko pot Via Spluga.
STROKOVNJAKI IZ
ŠVICE IN SLOVENIJE O
PRIHODNOSTI PROSTORA
IN ARHITEKTURE NA
STROJNI
Konec februarja letos je na
Strojni potekala arhitekturna delavnica. Preko 30
študentov arhitekture, njihovih mentorjev in arhitektov se je v sklopu delavnice
spoznavalo s prostorom,
arhitekturo območja in
razvojnimi možnostmi hribovske vasi Strojna. Na predavanjih so spoznali predvsem teoretske značilnosti
oz. zakonitosti prostora in
kulturne dediščine območja,
na terenskem delu pa so si
ogledališe objekte kmetij,
za katere bodo do zaključka
projekta izdelali konkretne
arhitekturne rešitve.
ZAKLJUČEK
V septembru 2013 se bo
projekt »Na hribovski vasi
Strojna« zaključil s predstavitvijo publikacije, z
razstavo izsledkov projekta
in s konkretnimi arhitekturnimi rešitvami za trajnostni
razvoj, ki jih pripravljajo
študentje.
Več o zaključnem
dogodku in vsebini
projekta si lahko
preberete na spletni
strani projekta
www.vas-strojna.si.
Obenem vas vabimo,
da redno spremljate
informacije o nagradnih
igrah, ki bodo potekale v
sklopu projekta. Objavljene
bodo na spletni strani.
Franci Pečnik
VABIMO VAS vsak dan OB LEPEM VREMENU od 10. do 20. ure,
ob nedeljah pa od 9. do 20. ure
na osvežitev na MESTNO KOPALIŠČE RAVNE.
Toni in Ernest _
brata Rutar
Foto: Blaž Kajzer
Tako smo krajanom
predstavili novo gasilsko
pridobitev
RAVENSKI RAZGLEDI
53
1
Ledenica pri Votli peči
in pivovarna
v Mickini bajti na Piglu
2
3
1. » Mickina bajta« na Piglu, nekdanja varilnica piva
2. Trgovec Winzenz H. Brundula s soprogo (okoli 1928)
3. Kapelica pri Votli peči s starim mostom (pred 1941)
54
Danes je blizu tistega
mesta na drugi strani
Meže ob glavni cesti
Ravne – Dravograd le
še kapelica. Včasih je
bil nekaj korakov nazaj
proti Guštanju čez Mežo
most, kjer je bila na
drugi strani reke pod
javorniškim hribom, ki
mu domačini še danes
pravijo Pigl, znamenita
klet, ki so ji pravili
»Eiskeler«, ledenica.
Takoj po prvi svetovni
vojni so bili lastniki te
ledenice Jagrovi, torej
Vinzenz H. Brundula,
znan guštanjski trgovec,
pozneje pa jo je prevzel
gostilničar in hišni
posestnik ter prvi župan
Guštanja po prvi vojni
Franjo Lečnik. Podjetni
trgovec Brundula je
uredil na drugi strani
Meže prijeten, s streho
pokrit prostor, kjer je
postavil precej lesenih
miz in stolov. Na tem
mestu so v tistem času
točili daleč najboljše
pivo v Guštanju iz
tako rekoč naravnega
hladilnika v skalni kleti
v osrčju Pigla. Od tod je
vodil tunel, ki še vedno
obstaja. Peljal je pod
javorniškim gradom
do starega poslopja na
vzhodni strani Pigla,
ki so mu takrat pravili
»Preichaus«. Tam so
proizvajali izvrstno
domače pivo. Ta hiša,
na žalost v razvalinah,
obstaja še danes. To
je tako imenovana
»Mickina bajta« na
začetku Pigla nad
naseljem Javornik. Zob
časa jo je že krepko
načel, pa vendar bi jo
bilo škoda porušiti.
Poleti jo delno zakriva
lep divji kostanj, ki s
svojo čudovito okroglo
krošnjo omili trenutno
razdejanje na tem delu
Pigla. No, od te Mickine
bajte, kjer je bila po
prvi vojni ta znana
pivovarna, so spravljali
pivo po predoru do
kleti. Največji promet je
bil (po pripovedovanju
Justine Petrač in Ervina
Wlodyge, ki je nekaj
Justininih pričevanj
zapisal) ob petkih in
nedeljah, saj se je ob
teh dnevih vozilo tod
mimo veliko ljudi od
blizu in daleč, ko so
hodili na romanje k sv.
Križu nad Dravogradom.
Gospodar te kleti naj
bi bil v tistem času
Jakob Prosen, ki je bil
dolgo časa tudi vodilni
gasilec v Guštanju.
Po pripovedovanju
nekaterih (to zveni sicer
bolj malo verjetno!)
so celo strojevodje tu
pri Votli peči zaradi te
kleti kar ustavili vlak
in celotna posadka
železniških uslužbencev
je šla v to znamenito
klet in si pogasila žejo s
hladnim pivom, ki so ga
zvarili v »Mickini bajti«
na Piglu.
V premislek: Ali ne
bi bilo vredno te
znamenite guštanjske
pivovarne obnoviti in
jo ohraniti bodisi kot
kulturnozgodovinski ali
pa vsaj kot zelo zanimiv
turističnogostinski
objekt, ki bi s svojo
ponudbo zagotovo
privabljal turiste od blizu
in daleč?
Mirko Osojnik
Vabljeni na prireditve
v sklopu 12. Ravenskih dnevov
od 19. do 25. avgusta 2013
RAVENSKI RAZGLEDI
55
Stare podkrajske razglednice
RAVENSKI
RAZGLEDI
Glasilo Občine
Ravne na Koroškem
leto:
2013
številka:
9
izdajatelj:
Zavod za kulturo, šport,
turizem in mladinske
dejavnosti Ravne na Koroškem
zanj: Miran Mlakar
uredniški odbor:
Miran Mlakar,
Mirko Osojnik,
Petra Podjaveršek in
Bojana Verdinek
odgovorni urednik:
Mirko Osojnik
Za verodostojnost
posameznih prispevkov
odgovarjajo njihovi avtorji.
jezikovni pregled:
Petra Podjaveršek
fotografija na naslovnici:
Sebastijan Oblak
oblikovanje:
atelje jk
tisk:
MALEX, d. o. o.
naklada:
4.500 izvodov
Glasilo je vpisano v razvid
medijev pri Ministrstvu za
kulturo RS pod zaporedno
številko 750.
Ravne na Koroškem,
julij 2013
zgoraj:
Dvorec Podgora (zdaj Lobas) v Podkraju – po Valvasorju
v sredini:
Znamenje pri Avguštinu
56
spodaj:
Pri Lobasu v Podkraju št. 10 okoli leta 1910
Fotografije so v lasti fototeke Koroškega pokrajinskega muzeja – Muzeja Ravne.