kultura_drevesa_v_karavankah

Transcription

Kultura Drevesa
v Karavankah
Igor Gaberc
Novtrg ®društvo za razvoj kraja
2
Obrezovanje je najpogosteje uporabljen
način nege in oskrbe, odkar je človek utrgal
sadež z drevesa spoznanja v Edenskem vrtu, za
katerega je moral kasneje skrbeti sam.
Poteza jemanja sadeža, ki je bila dotik, rez
drevnine v trenutku storitve ali stvaritve, je
bila iniciator dualnosti dobrega in zla, teme in
luči
Človek je spoznal svojo podobo in podobo
vrta v katerem je prebival v hiši svojega očeta,
v kateri je mnogo soban. Pri tem pa je pozabil
na svoj resnični izvor, izvir in večni vrelec ki ga
je napajal, na drevo življenja.
Drevo življenja in smrti, ilustracija iz 15.
stoletja
Ljudje in drevesa smo kot živa bitja vstopili
v prostor in čas v tesno prepletenem razmerju,
v katerem sobivamo do današnjih dni.
Od takrat so ljudje do dreves zgradili primaren odnos, ki se izraža skozi kavzalno
(vzročno) pogojen zgodovinski proces v
različnih civilizacijskih oblikah. Značilni zanj
sta dve stalnici; prva zajema številne koristi,
ki jih pridobimo z gospodarjenjem, vlogo in
biološke funkcije povezane z delovanjem ekokroga v zemeljski biosferi, varovalni in zaščitni
potencial, estetsko in okrasno vrednost, ter
Novtrg - društvo za razvoj kraja
številne druge dobrine, ki jih zaznamo z našimi
čutili.
V drugi pa se prenaša mistično izročilo,
povezano z verovanjem, čaščenjem, kultom,
navadami, običaji, obredi, ki jih doživljamo
intuitivno ali duhovno. Narava, kultivirana ali
divja, je odprta knjiga katere študij približa
človeka bogu in njegovemu stvarstvu. Vsi elementi v naravi imajo kvaliteto, ki omogoča
človeku boljše razumevanje boga...
Primarni odnos je shranjen globoko v zavesti posameznika in se zrcali v zgodovinskem
spominu, bogatem kulturnem izročilu in identiteti našega naroda. Žal se zdi, da se ga danes
ne zavedamo dovolj in smo nanj skoraj že pozabili. Pozabili smo na svoje korenine!
Veliko bolje pa so ga verjetno doumevali naši daljni predniki, ki so poselili gorato
pokrajino na naših tleh že od pradavnine. V
naši soseščini, dober streljaj od tod je bila leta
1928 najdena jama, Potočka Zijalka. Leži na
1700 m nadmorske višine, v njej je bilo odkrito kamenodobno bivališče staro od 30.000
do 40.000 let pr.kr. (paleolitik) V njem je bilo
poleg številnih artefaktov in živalskih kosti,
tudi več kurišč in obilje lesnega oglja. Vzorci
so bili delno raziskani in med II.vojno uničeni.
Prisotnost živalskih kosti arktoalpinske favne
kot so muškatno govedo, rosomah, kozorog,
belka, brezova miš, nakazujejo hladnejšo klimo v medpoledenitvenem obdobju. Prilagodila so se ji tudi drevesa, zlasti z vrstami bora,
smreke, breze, vrbe, brina in macesna, čeprav
so na prisojnih in zaveternih legah, svoje
pribežališče našle tudi druge drevesne vrste.
Sodobne paleobotanične raziskave najdišča
Divje Babe, ki se nahaja 200m nad reko Idrijco in je znamenito po nedavni najdbi koščene
piščali,navajajo;
(Analizirali smo več kot 2.300 primerkov oglja iz
najmanj 20 ognjišč. Oglje je bilo bodisi zgoščeno v
ognjiščih oz. ognjiščnih jamah bodisi razpršeno po
plasteh. Ugotovili smo stalno prisotnost gozda v srednjem glacialu (virmu) v obdobju od pribl. 80.000 do
40.000 let pred sedanjostjo. Poleg različnih iglavcev
(Pinus, Pinus cf. cembra, Abies, Picea, Larix, Taxus,
Juniperus) so v okolici najdišča uspevali tudi različni
listavci (Quercus, Acer, Ulmus, Carpinus, CarpinusOstrya, Fraxinus, Alnus, Sorbus, Clematis), med njimi
tudi bukev (Fagus). Prisotnost listavcev je omejena
predvsem na toplejša obdobja glaciala, medtem, ko so
nekateri iglavci uspevali tudi v najhladnejših obdobjih, med drugim tudi v zgodnjem glacialnem vrhuncu.
Poleg oglja smo v dveh ognjiščnih nivojih našli tudi
nezoglenele in mineralizirane koščke lesa nedoločljivih
iglavcev. Metka Culiberg)
(Navedene so vrste: rdeči bor, bor cemprin,
jelka, smreka, macesen, tisa, brin. Ter listavci:
Hrast, javor, brest, gaber, črni gaber, jesen,
jelša, jerebika in srobot, op.avt.).
Les navedenih vrst dreves je bil ključni material, katerega uporaba je takratni skupnosti
TRŽIČ 2009/2010
3
ljudi omogočila narediti prvi civilizacijski korak. Netenje, kurjenje in uporabo ognja.
Drevesa v času svoje rasti nakopičijo v lesu
velike količine energije, ki jo pridobijo od
sončne svetlobe. Tega ne zmore narediti nobeno drugo živo bitje.
Uporaba ognja je ljudem dajala toploto in
svetlobo, od katere so imeli številne koristi.
Priprava hrane, gretje, varnost, osvetlitev….
Hkrati pa jim je ogenj vzpodbudil zanimanje za spoznavanje drevesne fiziologije, delovanje kemijskih in fizikalnih procesov v naravnem okolju, uporabo kamnitih artefaktov. Kot
fenomen ali naravni element, pa tudi vprašanja
skrivnoti lastnega obstoja, ter družbenih in
gospodarskih dejavnikov skupnosti. (Delitev
vloge med spoloma, lov, nabiranje...). V obdobju srednje in pozne kamene dobe je na omenjenih lokacijah nastala kultura, danes poznana
kot kulturna stopnja Mousterien in kasneje
cikel Aurignacian.
Po umiku ledenikov, ki so v našem prostoru
obrusili in značilno preoblikovali višje ležeče
doline (npr.lomska), je pokrajina dobila videz, kot jo poznamo danes. Toplejša in nekoliko bolj vlažna klima je omogočila rast tudi
bolj termofilnim drevesnim vrstam, ki so izven
ledenodobnih zatočišč (refugijev) po migracijskih poteh ponovno naselile nekdanja rastišča.
Zlasti pomembna je bila faza bukev in za njo še
jelka, ki sta ekološko podobni vrsti, njun razvoj
pa je bil sprva klimatsko pogojen.
/Palinološke raziskave kažejo, da je bila v zgodnjem
holocenu (ca. 8000-6800 cal. BC) vegetacija v Sloveniji
razmeroma enotna: odprt, pretežno listnat gozd v katerem so uspevali lipa, hrast in leska. Prva večja sprememba vegetacije (verjetno povezana s klimatsko spremembo - vlažnejšo klimo) se pojavi okrog 6800 cal.
BC, ko se močno razširijo sencovzdržne drevesne vrste
(predvsem bukev in jelka). Maja Andrič/
Naše ožje, pa tudi širše območje srednje in
jugozahodne Evrope, so prekrili obsežni gozdovi, na katere človek ni imel vpliva. Takšen gozd
imenujemo pragozd. Njegovo sestavo določajo
številni biotski in drugi dejavniki. Vsak pragozd
je unikat in je neponovljiv. Drevesa sodijo v
naravnem ekosistemu med najvišje razvita rastlinska živa bitja. Med vsemi razvojnimi fazami
pa je spektakularen in daleč najlepši v stanju
zrelega gozda.
Pragozd je v mlajši kameni dobi (neolitik)
prekrival tudi sredogorje in nižje ležeče doline
na območju našega kraja. Vendar je bila njegova podoba precej drugačna, kot jo poznamo
danes. V sestavi gozda so med drugimi prevladovala listnata drevesa bukev, javor, jesen,
lipa medtem ko so bila iglasta drevesa bor,
smreka, brin, macesen manj številna tudi v
sredogorju Storžiča in Košute nad 1000m /
Kot kažejo raziskave peloda vzetih profilov
na Pokljuki, Jelovici in arheološkega najdišča
Zgornji Povden 1360m na območju Ratitovca,
kjer je razvidno, da so v neolitiku dominirala
listnata drevesa s 65,1% iglavci pa le s 34,9%.
(A.Šercelj, I.Turk)
Drevesa so v dolgoletnem sobivanju z ljudmi v našem prostoru takrat zadnjič živela in
rasla v zavetju pragozda. V najvišji mogoči
stopnji biotičnega razvoja, ali v nekakšni zlati
dobi lastnega evolucijskega dosežka. Drevesa
Foto Paul Neolithic Angel
v obširnih pragozdovih so nudila zavetje in
Mogoče je uporabnik piščali ob ognjišču omogočala življenje številnim živim bitjem
Divje Babe zgolj oponašal šumenje drevesnih in tudi ljudem, ki so tam živeli. Pogled na
krošenj, ptičje petje, žuborenje reke v dolini, neokrnjen pragozd v jesenskem sončnem
bitje srca, ali oglašanje živali? Verjetneje pa je popoldnevu je bil zagotovo veličasten.
z zvokom piščali izrazil tudi stanje duhovnega
Ljudje so spoznavali mnogotere koristi, ki
zavedanja, svoj notranji glas, daljni odmev ve- so jim jih drevesa nudila. Naučili pa so se tudi
likega poka, ki je v preteklosti povzročil nas- razlikovati in ravnati s posameznimi drevesnitanek in obstoj celotnega vesolja. (Veliki Pok je mi vrstami, kakšno oskrbo in nego potrebusodobna znanstvena teorija o prvih trenutkih jejo, in kako jih najbolje lahko obdelujejo ali
vesolja).
uporabijo. Sledila so številna odkritja, me-
TRŽIČ 2009/2010
4
tode in osnovne tehnike, nekatere so do danes
pravzaprav ostale nespremenjene. Sušenje
in obdelava lesa (gozdarstvo, lesna obrt, umetnost), uporaba lesa za ureditev bivališča
– kolišča (arhitektura, gradbeništvo), setev
semen ali krčenje gozda (sadjarstvo, poljedelstvo), taljenje rude (ogljarstvo, rudarstvo),
izdelava drevaka (čolnarstvo)…
(Norik, Noricum). Središče noriškega kraljestva je bilo na področju današnje Koroške, glavno mesto Norea (Noreia Noreja) je bilo morda
na Štalenski gori (Magdalensberg) nad Gos-
Neolitska kamnita sekira, stara okoli
8000 let, najdena v okolici Moravč pri
Gabrovki
Nastopila je doba kovin (bakrena, bronasta
in železna), ki je v našem prostoru dosegla vrhunec razvoja v kulturi Halštat. Imenuje se po
arheološkem najdišču Hallstatt (Salzkammergut v Avstriji)
Širjenje in razvoj dejavnosti ljudi je počasi
spremenil podobo pokrajine, ki je dobivala
značilno mozaično obliko. Povečala se je biodiverziteta, prišlo je do lokalnega izsekavanja
ali požiga hoste. Vnašali in pospeševali so nove
(oreh, pravi kostanj) in samonikle drevesne
vrste (lesnika ali domača jablana, drobnica ali
divja hruška, divja češnja, jerebika). Morda
je bil vpliv ljudi vzrok nenadnemu izginotju
bresta pred 5000 leti? Vendar palinološke
raziskave kažejo, da pri nas (območje Slovenije) tedaj ni prišlo do večjega posega človeka v
naravni prostor.
Hkrati z izkoriščanjem gozdov, uporabo
lesa, listja in plodov za preživetje ter razvoj
gospodarskih dejavnosti, pa so naši predhodniki drevesa tudi častili. Izkazovali so
jim spoštovanje z molitvami in obrednim
čaščenjem. Drevesa so daleč najstarejša zemeljska živa bitja. Dolgost njihovega življenja
se meri v stoletjih ali tisočletjih. Pogled na
rastoče in častitljivo drevo orjaških razsežnosti,
še danes vzbudi pri večini ljudi občutek dostojanstva. Zlasti poznani po »kultu drevesa v
svetem gaju« na naših tleh med starimi narodi, so bila ljudstva Keltov. Kelti so starodaven narod, ki so v halštatskem in kasneje
latenskem obdobju bivali in poseljevali ozemlje današnjih Karavank.. Kraljestvo, ki je bilo
zveza keltskih plemen se je imenovalo Nori
Keltsko drevo življenja
posvetskim poljem. Imenovali so se Tavriski. Taurisci, »tau« kar pomeni gora, gorjan,
prebivalce ki so poseljevali gorska slemena,
Karni, (Karnuti, Carni) ki so bili dejansko galsko pleme in Noriki, ki je le drugo ime za iste
ljudi Tavriske in je obveljalo še v rimskem obdobju. Kelti so bili kmetijci in poljedelci, ki so
živeli v majhnih skupnostih v kolibah ali kamnitih bivališčih, katere so varovali stražarji
oboroženi z meči iz noriškega železa. Rituale in
daritve so opravljali v naravnem okolju, v templju gozda, vode in neba. Gaius Plinius starejši
v svoji knjigi NATURALIS HISTORIÆ XVI,
95 iz leta 77-79 našega štetja v opisu religiozne
ceremonije Keltov, katerih belo odeti svečeniki
(druidi) plezajo na sveto drevo hrast, da bi
odrezali vejico omela na katerem je zrasla in
žrtvovali dva bela bika, da bi z omelo ozdravili
nerodovitnost navaja;
/ Druidi – tako so nazivali svoje modrece – niso cenili ničesr bolj sveto kot omela in drevo na katerem je
njihovo rast zagotavljal hrast… Drevesna omela je redka in ko so jo našli, so jo nabirali z obredno slovesnostjo in natančno na šesti lunin dan…Lunina osvetlitev v
izvirnem pomenu besede pomeni, « zdraviti vsa bitja
« pripravili so obredno žrtvovanje in pojedino pod
drevesom in vzredili dva bela bika, katerih rogovje je
bilo prvič odvzeto za to priložnost. Svečenik je oblečen
v belo liturgično oblačilo splezal na drevo, ter z zlatim
krivcem odrezal omela, ki je bila ujeta v belo pregrinjalo. Potem so nazadnje ubili žrtve, molili k Bogu da bi
On vrnil svoj dar milostno tistim, ki so Njemu darovali. Verjeli so da omela zaužita s pijačo prinaša plodnost
katerikoli živali ki ni rodna in da je protistrup za vsestrupe/.(iz an. op.a.)!
TRŽIČ 2009/2010
5
globoko mistično zamaknjenost.
Druid je bil naziv za učene moške in ženske,
ki so posedovali znanje naravoslovja in t.im.
»življenske modrosti hrasta«
Vodili so obred kulta drevesa, ki je pri
obiskovalcih ceremonije vzpodbudil duhovno
rast lastnega zavedanja in približevanja bogovom.
Verjeli so, da imajo vse stvari dušo (animizem) in da se ta po smrti preseli v drugo telo
(reinkarnacija). Romanska sestavljanka »rein-carne« pomeni ponovno utelešanje. Beseda
carnis pomeni meso in je germansko keltskega izvora. Poleg tega pa so z učinkovinami
ki so jih pridobivali iz zelišč zdravili ljudi
in živali, bili so pesniki, sodniki, filozofi in
učitelji.
Kelti so čestili tudi druga drevesa, še zlasti pa temne predele v gozdu, ki so ga takrat
še pogosto, gradila drevesa tise. Ob svetem
tisinem logu so pogosto postavili svoja svetišča,
asociacija tise in kraja opravljanja molitev se je
ponekod ohranila do danes ( npr. pokopališča,
Bela omela (Viscum album subsp. album) je prostor ob cerkvenih objektih).
Tisa ima zimzelene iglice katere izraščajo v
zimzelen, kroglast grmiček arhaičnega videza,
značilnem
spiralnem vzorcu iz vej, ki rastejo iz
njene učinkovine pa ostajajo pretežno nepojasdebla
raztreseno.
Zaradi nenavadnega rastnega
njene. Na hrastu je redka, lahko jo opazimo v
vzorca
in
lastnosti
ko se nova rast formira in
pobočju Brežc.
izrašča
v
starem
lesu,
je bila posvečena bogoHrast (Quercus robur L.) je nekoč sestavljal
vom
smrti,
umiranju
in
ponovnemu rojstvu. /
obširne gozdove (Dobrča, Dobje, Hrasti op.a.),
častila pa so ga številna ljudsta. Kelti so ga
Tisa je razvojno najstarejša, samonikla drevesna
imenovali Duir, kar pomeni trdnost, neoma- vrsta v Evropi, saj se je pojavila že pred 150 milijoni let,
jnost, varnost in so mu namenili čas polnega to je v dobi srednje jure. M Kotar-R Brus/
razcveta od 10. junija do 7. julija. Pri nas so ga
K njenemu skrivnostnemu mitu pripomore
v zastarelem jeziku imenovali Drev, ki pomeni
tudi
rdečerjava barva lubja, dolga življenska
drevo,drevnino, in kasneje tudi Dob, kar pomedoba,
do 800 let in več, rdeči plodovi namesto
ni dobr, koristen.
storžev,
strupenost rastline (taxin) in temnoPodobno kot pri vrtnicah, ki so pridale
zelena
barva
iglic.
ime »rože« vsem cvetočim rastlinam, je hrast
Jerebiko
so
častili za varovanje pred hudobpridal ime »drevo« vsem lesnatim rastlinam
nimi
duhovi.
Imenovali
so jo Luis (izgovori L
ki imajo deblo. Težko pa je reči, da je pridal
WEESH
–
L
veš)
in
je
druga
luna v mesečnem
koren imenu dobr-ota tudi človeški lastnoskoledarju.
Pravili
so
ji
tudi
»Šepetajoče
drevo«,
ti, ni pa nemogoče. Vse to so iznajdbe tihega
verjeli
so
da
pozna
in
drži
skrivnosti.
Plodove
razmišljanja, ki jih dovrši narava. Zagotovo pa
je pridal ime starodavnemu drevesnem kultu, in lubje so uporabljali za zeliščne pripravke in
ki se je spremenjen ohranil do danes in ga pri prehrano. (Plodovi jerebike »Sorbus aucuparia« vsebujejo precej vitamina C. Plod njene sonas poznamo pod imenom »Drevešček«.
Beseda druidae je keltskega izvora. Plinij rodne vrste »S. aria« so pri nas v času lakote
(23-24 ) verjame, da je sorodna grški drus, ki mletega dodajali moki, ki je dajala sladek in
pomeni hrast. Dru-wid je kombinacija korena okusen kruh. Imenovali so jo mokovec op.a.).
(Poznani so znaki iz 5.st vklesani v kamnite
»hrast« in »vedenje« (wid ki pomeni »vedeti
stebre
na Irskem, ki tvorijo 25 črkovno abecedo
ali videti« kar je vid tudi v našem in izvorno v
in
jih
imenujejo
»Ogham«. Uporabljajo se za
jeziku sanskrit.
razumevanje
enega
izmed starih keltskih jezikVpogled v skrivnostni obred keltskih
ov,
katerega
izvor
ni
znan in bi bil lahko izpelsvečenikov, ki so v sijaju polne lune in zvezd, v
jan
iz
govorice
znakov.
Najpogostejše mnenje
zavetju hrastove krošnje odrezali krhka omela,
je,
da
začetne
črke
20.
besed
pomenijo tudi 20
(moški in ženski cvetovi) z zlatim nožem, katsvetih
dreves
druidov,
ki
so
jim
namenili posero so ujeli v bel prt preden je padla na tla, ter
amezna
obdobja
v
mesecu
drevesni
koledar.
izpolnili daritev bogovom z žrtvovanjem živali
Poznan
je
po
alfabetnem
imenu
Beith-Luisin užitjem pojedine pod drevesom, razodeva
Nin. Zbirka srednjeveških rokopisov znana kot
TRŽIČ 2009/2010
6
Druid reže omela na šesti lunin dan Henri Paul Motte ca.(1890 – 1909)
TRŽIČ 2009/2010
7
Book of Ballymote iz 1390, ki je osnova za tran- ski limes ) pa po Tauriskih, oziroma Norikih
skripcijo ogham črk je shranjena v Royal Irish »Noricum«..
Starodavna ljudstva »Kelti« so v stoletjih
bivanja dali imena (ki so jih prvič zapisali
Rimljani v romanskem jeziku) gorovju ki se
dviguje nad nami (Carvancas), vodam rek v
njegovih dolinah (Savus, Dravus), kraljevinam,
kneževinam ter državam in pokrajinam, ki gorovju prilegajo, katerih prostranstva pa so do
danes poselili številni narodi ( Regnum Noricum, Carantanum, Carinthia, Carniolae), ter
mestom, ki so v krajih vzniknila (Noreia, Carnium).
Zapustili pa so tudi izročilo duhovne kulture »Starega sveta«. Dobili smo dediščino,
zgodovinski spomin in obraz po katerem smo
prepoznavni. Vendar je njihovo sporočilo
preveč preprosto in temeljno, da bi ga danes
lahko razumeli… Zdi se nam tako samoumevno, kakor zrak ki ga dihamo, čeprav je naš
vsakdan posledica spoznanj prejšnih civilizacij… Odstiranje skrivnostne vsebine ki se
»Yggdrasil« drevo sveta- (norveška miblešči pod navleko zgodovine, bo ključnega
tologija)
pomena za povrnitev identitete, ohranitev
Academy v Dublinu) op.a.
okolja in preživetje naše skupnosti tudi v priVeliki jesen (Fraxinus excelsior L) so kelti hodnje.
imenovali »Nion« izg. NII–uhn. Druidi so jeseRimljani, ki so nasledili kulturo gojenja in
novino uporabljali za čaranje in magijo, kadar čaščenja oljčnih dreves od starih Grkov, so
so prosili za dež in za zaklinjanje pred veliki- živeli v relativnem miru s staroselci severno od
mi vodami. Miroljubni kelti so iz nje izdelovali Karavank. Imenovali so jih »Populi Alpini«
loke, puščice in kopja, s katerimi so zagotavljali
Verjetno so bili v svojem velikem impermir. Uporaba sile pri spreminjanju usode skozi iju najbolj zaslužni za povečanje pestrosti
konfliktno rešitev, je v njihovem pojmovan- drevesnih vrst pri nas. Zlasti so pospeševali
ju pomenila »zdravljenje«. Ime nuin ali nin v pravi kostanj (Castanea sativa Mill.), ki je
keltskem jeziku dobesedno pomeni pisma, oz. ljudem srednjega veka pomenil to, kar nam
sporočila.
danes pomeni krompir. Navadni oreh (JugJesen je kot pove ime »excelsior« drevo lans regia L.), ki pri nas ni avtohtono drevo.
presežnikov. Je naše najvišje in najbolj Takoimenovane grške »Božje kroglice« so rimmogočno drevo, ki skupaj z javorjem porašča ljani poimenovali »Jovis glans« po vrhovnem
obrežja gorskih rek in potokov. Po njem so bogu strele in pravice Jupitru. Pri nas je oreh
predniki poimenovali letni čas. Ima ravno in šele dobrih 2000 let. Divjo češnjo (Punus avivitko deblo s kratko, a široko in značilno, zelo um L.), ki je pri nas samonikla so žlahtnili in
svetlo krošnjo (jasnino).
prenašali že rimljani največ iz Grčije, kjer je
Pri čaščenju velikega jesena v našem prosto- Teofast že v 4 st. pr.n.štetjem pisal o številnih
ru, je potrebno omeniti njegovo simbolno vlo- sladkih sortah, ki so tam uspevale.
go kot »drevo sveta«, katerega korenine segajo
/ Med sadnimi sortami je Plinij na prvo mesto postgloboko v podzemlje spodnjega sveta, deblo avljal
hrustalke Brus-Kotar/.
pa vertikalno povezuje ta svet in krošnjo, katere veje segajo visoko v zgornji svet, (Morda pa
Sliki na naslednji strani prikazujeta kamzaradi obilice dela, ki ga mora opravljati, nje- niti mozaik na katerem so upodobljeni ptiči,
govi popki v naravi zato vzbrstijo med zadnji- ki se gugajo na vejah (večja pa stojita na tleh
mi? op.a.). »Drevo sveta« ima podoben motiv pod njimi) drevesa usode, iz katerih izraščajo
kot drevo življenja in je precej prisoten, zlasti mlade veje s trni.
v mitologiji indoevropskih narodov. Mit jeseTabula je del 6,10 x 4,25m celotno ohranna kot drevo sveta, so verjetno dopolnili tudi jenega talnega mozaika, ki sta ga leta 536. n. št.
bradati možje in njihove žene, ki so po keltih dala postaviti Ursus spectabilis in njegova žena
pustili korenine bivanja na našem ozemlju. Bili Ursina.
so germansko pleme, katerega rod je izhajal
Pokopališka cerkvica je bila del keltsko rimiz Nordijskih krajev. Rimljani so jih imenova- skega naselja Teurnia ali Tevrina, notranjega
li Langobardi, njihovo ozemlje ( langobard- Norika (Noricum, Mediterraneum) katerega
TRŽIČ 2009/2010
8
v trenutku smrti in izbiro usode ponovnega
rojstva v številnih živalskih oblikah življenja,
ki jih določajo in tudi poosebljajo posamezne
človeške lastnosti, kot so takrat verjeli ljudje
starega sveta.
Obenem pa simbolika goloba, keliha in kače,
štorklje in kače ter šahovnice (labirinta) razkriva obliko novoprihajajoče religije, ki jo je z
Besedo učil božji sin Jožefa in Marije, Jezus iz
Nazareta.
Poimenovali so jo krščanstvo, po Jezusovi duhovni podobi Kristus (beseda je
grškohebrejskega izvora) in njenem simbolu
lesenemu križu, na katerem je bil križan. Res
pa je nenavadna skupna raba besednega korena (kratice) C a R n, »k-a-r«. Ali pa tudi ne saj
pomeni tisto Božjo besedo, ki se je »umesila«
(prenesla v meso in kri) kakor piše v svetem
pismu;
ostanki se dvigujejo v utrjeno naselje nad reko
Dravo. Danes se imenuje Sveti Peter v LesuBreznem blizu Špitala,(Sankt Peter in Holz) ki
leži ob zahodnem vencu Karavank
Motivi v nedotaknjenem mozaiku tal mrliške
veže prikazujejo potovanje človekove duše
Slika prikazuje keltski križ, katerega
kraki oblikujejo krog (križ v krogu)
TRŽIČ 2009/2010
9
»V začetku je bila Beseda … In Beseda je postala
meso in se naselila med nami« (Jn 1,1.14).
Najden je bil med izkopavanji, ki ga
danes hrani Museum Teurnia. Tako križ kot
svastika (slika zgoraj-obroba mozaika) sta
predkrščanska simbola, ki pomenita vzrok in
posledico, obe stalnici temeljnega odnosa.
Rimljani so kot upravniki imperija v notranjem Noriku delovali le v centrih, (Aquileia,
Celeia, Virunum, Teurnia, Aguntum) medtem
ko so ostali prebivalci (Kelti,Veneti, Goti, Bardi...) opravljali svoje vsakdanje delo na poljih, v
kamnolomih, pripravljali so les v svetem gozdu
za izdelavo oglja, s katerim so topili in obdelovali slovito noriško železo. Ali pa so služili
kot vojaki oboroženi z meči, ki so jih kovali iz
rude nabrane v tej zemlji, pri obrambi doma,
ljudi, boginje Noreje (Nje ki je plemenita) svoje
vere in postave.
Potem ko so v zatonu imperija v 6.st. rimljani odhajali iz območja Karavank, so prostor (O Praznini in Polnosti Sun Tsu ok.544
pr.n.št.) naselili ljudje, ki svojemu narodu niso
dali (poznanega) imena. Romani so jih imenovali Sclaveni (suženj, hlapec), germani pa so
jim pravili Venethi,Vendi ali Vindi. Tako se
je severni in gorati del že konec 6. st. imenoval »provincia Sklaborum«. Med njimi pa
so bili tudi Obri, konjeniški nomadi, ki so z
vojaško močjo preko opuščenih rimskih centov
vzdrževali politično in gospodarsko nadvlado.
Tvorili so zvezo plemen panonskega bazena
poleg Sclavenov še Gepide, Bolgare, Kotrigure.. ki jo poznamo pod imenom Avari. Ljudje
so se jih bali, pravili so jim barabe ali latinsko
Barbari-ni
Slika spodaj je kamniti relief, ki je vgrajen
nad vhodom v cerkev pri Gospe Sveti (Maria
Saal) in je del lapidarija nekdanje rimske prestolnice Virunum, province Noricum, ki leži na
Sveškem polju (Gosposvetsko) ob Glani, poleg
arheološkega najdišča starodavnega keltskega
naselja (morebitne) Noreje kraljevine Nori na
Štalenski gori. Prikazuje kelih ki simbolizira
posodo življenja (Kantharos), katerega vsebina
je odmerjena vsakomur med nami. Iz nje raste
trta, vinika z zrelimi plodovi, katerih grozde
zobajo ptice, ki sedijo tudi na njenem robu in
pijejo nektar. Ob njej sta dva panterja, ki držita
v šapah rog (Cornu Copiae), simbol hrane
in izobilja. Njuna pozornost je namenjena
mističnemu dogajanju v posodi življenja in razodeva »Božji mir«, katerega trenutek je kamnosek mojstrsko vdelal v zgoščeno tisočletno
pripoved kamna, ki je bil vzet iz svete zemlje, v
enem izmed več takrat odprtih kamnolomov.
Simbolika reliefa je univerzalna, saj zajema
verovanje starih ljudstev (Kelti so trto, grozdje
in »vinsko pijačo« božje častili. Imenovali so
jo MUIN izg. Muhn, kar pomeni vrat (latisko
monile - ogrlica), v koledarju so jo poimenovali
za mesec september in ji namenili čas od 2.-29.
9. Stari Grki so jo častili v bogu vina, plodnosti
in veselja Dionizu, Rimljani so boga vina, cvet-
TRŽIČ 2009/2010
10
ja in zabave imenovali Bakhus) med takoimenovanimi Pogani. Kakor tudi pri kristjanih, kjer
med številnimi citati o vinu v bibliji Jezus govori apostolom besede;
/Vzemite to in si razdelite, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride
božje kraljestvo. Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki
se preliva za vas. (Lk 22, 14-18)
Na sliki je gotski kip iz lipovega lesa, ki
prikazuje Sv. Modesta s stolnico v naročju, ki
stoji poleg baročnega t.im. Križnega oltarja
v romarski cerkvi Santa Maria, postavljeni v
poznogotskem slogu na skali, na ruševine nekdanjega gradišča in predromanske kapele s
pokopališčem, med leti 1430 in 1459. Bil je irski misijonarski škof, ki ga je na prošnjo kneza
Hotimirja poslal prav tako irski benediktinec
Virgilij, (Irska je poleg Škotske, Bretonije,
in Wales-a ozemlje, kjer je danes ohranjena
največja koncentracija keltkih jezikov op.av.) iz
Solnograške škofije (Salzburg) l. 757.
763, v predhodni Marijini, ali cerkvi pri krnskem gradu (Santa Maria ad Carantanam), kot
so jo tudi imenovali, kjer je tudi njegov grob
(sarkofag).
Lipov les ali lipovina, je pri nas med
najprimernejšimi za izdelavo lesenih kipov, saj
zaradi homogenosti in majhnih razlik strukture med ranim in kasnim lesom omogoča rezbarjenje v vse smeri. Je mehak, svetel, belkaste
ali rumene barve, ter se dobro suši in obdeluje. Zato so ga predniki pogosto uporabljali za
izdelavo nabožnih kipov svetnikov, umetniško
izrezljanih delov oltarja, razpela, figuric za
postavitev cerkvenih in hišnih jaslic ter rezbarjenje preprostejših podob živali, gloric in angelov, ki so krasili Bohkov kot s podobo Jezusa
na križu v številnih domovih, h kateremu so
molili. Verjetno čaščenje t.im. lipovih bogov, ki
se je v tisočletnem kulturnem izročilu ohranilo
do danes, opredeljuje najgloblji prepoznavni
del identitete našega naroda v odnosu do lipe,
katere drevo smo izbrali za simbol, lipovina pa
je v srednjem veku postala sveti les (lignum
sanctum). Čeprav v abstraktni obliki, pa lipovo
drevo simbolizira razvoj krščanskega etosa in
duhovnosti, saj ob obhajanju praznika Binkošti
prisotni častijo prihod svetega duha samega,
ki ljudi različnih jezikov razumljivo nagovori v
globino svoje osebnosti. (Na binkoštni praznik
ljudje po hišah in hlevih zatikajo zelene lipove
vejice. S tem označijo prostore, katere naj bi
Sv. duh obiskal, oziroma da bo Sv. duh nanje
sedel).
Seveda pa sega izkazovanje spoštovanja
Lipe (botanično je rastlino Tilia platyphyllos
Scop. poimenoval idrijski botanik J.A.Scopoli,
medtem ko rod /species/ Lipovec, poznamo kot T. cordata Mill) pri različnih narodih
daleč v predkrščansko obdobje. Po tradiciji
naših daljnih prednikov keltov, ki smo jo uspeli ohraniti, malokrat pa tudi uveljaviti, je
iskanje in odmero pravice najlaže doseči pod
stoletnim lipovim drevesom. »Majhnost« sodnikov, ki so sedeli ob koreninskem deblu v zavetju veličastne krošnje in toženih na njenem
obrobju, je v naravnem okolju pogojevala modre odločitve, ki prinašajo pravične sodbe. Te
so bile še posebej milostne zlasti v času dehtenja (iz duh-teti ali dah-nati) lipovega cvetja.
Odobrena ljubezenska razmerja mladih parov
pa so bila bolj plodna in trdna in v omamnih
»suo episcopo nomine Modesto«.
Ime Modest prihaja iz latinske besede modestus in pomeni dobrosrčen, blag, pošten, kar
je bila tudi značilnost njegovega nenasilnega
misijona, ki je prenehal ob njegovi smrti leta
TRŽIČ 2009/2010
11
dišavah ne vedno brez dvoma.
Slika je ponavljajoči vzorec na plašču,
nemškega cesarja Henrika II. Svetega. (9731024), ki je podaril posest na Sorškem polju,
brižinjski škofiji (Freising) in Bled z okolico
med obema Savama, briksenški škofiji.
Prikazuje mladiko lipe s koreninami, (lipo so
častili vsi srednjeevropski narodi, še posebej pa
se je ohranila tradicija med predniki naših in
germanskih narodov) ki pomeni začetek novega življenja. Lipa pogosto odganja iz skritih,
spečih očes, neposredno iz debla ali iz štora.
Ali pa zeleni iz tanke stene trohnečega debla, ki
že tvori duplino, kar opazovalcu vzbuja pridih
mladosti in radoživosti. To lastnost ji omogoča
t.im. kompartmentalizacijski obrambni mehanizem, ko se živa beljava drevesa odzove s
formiranjem fizičnih in kemičnih barier, ki
onemogočajo širjenje patogenov… Tako lahko
drevo kljub trohnenju in duplini ki jo oblikuje
ob dobri vlažnosti tal, šele pričenja svoje stoletno bivanje. Pri nas so poznane številne stoletne »vaške lipe« in med njimi so še posebej
cenjena drevesa, ki so tako »ponotranjena«
(t.im.duša vasi), obenem pa rastejo in zelenijo,
največkrat v vaškem jedru, ob kapelici ali cerkvi. Vas brez vaške lipe, ali podobnega simbola,
pri nas imenujemo naselje!
Lipo obdajata dva vrana ali krokarja (BadbRocas), ki v keltski in naši mitologiji simbolizirata konflikt in smrt. Pogosto ju prikazujejo po
končanih bitkah na bojnem polju, kjer se razlega značilen kraaa, kraa, kree, kraa. Podrejena
sta boginji smrti keltsko Morrigan (Morani).
v alpkem prostoru) odkrite v naselju Sv. Peter
v Breznem, (iz breza) nekdanji Teurniji. Zgrajena je bila na ruševinah keltskega in rimskega svetišča in obnovljena v 8.st. ko jo je
posvetil karantanski škof Sv. Modest. Verjetno
so prav v tej cerkvi nastajala besedila (in prevodi ) najstarejše ohranjene besede, zapisane v
našem jeziku. BRIŽINSKI SPOMENIKI (latin.)
MONUMENTA FRISINGENSIA.
Kar potrjujejo tudi imena krajev, (Sv. Peter
v Breznem in Požarnica) ki jih je klerik Ruodharij prejel v zameno od škofa Abrahama, kjer
so Karantancem najverjetneje brali besedilo
Brižinskih spomenikov II in III.
Napisani so v pisavi ki se imenuje karolinška
minuskula, besedila pa so prave retorične
mojstrovine. Postopno so nastajali verjetno od
8.-10.st. ob misijonu Sv. Modesta, lahko pa so
tudi starejši. Navajam nekaj, več kot 1000 let
starih značilnih znotrajjezikovnih prevodov
besedil Brižinskih Spomenikov brez opomb, ki
so v celoti dostopna na internetu;
GOVORITE ZA NAMI TEH MALO BESED: Bog,
Gospod milostljivi, Oče Bog, Tebi izpovem ves moj1
greh, in svetemu Križu, in sveti Mariji, in svetemu Mihaelu, in vsem krilatcem božjim, in svetemu Pe-tru,in
vsem slom božjim, in vsem mučenikom božjim, in vsem
vernikom božjim, in vsem devicam pravičnim, in vsem
pravičnim.
Mo- rete zatorej, sinki, videti in sami razumeti, da
so bili poprej ljudje v lice prav taki, kakor smo tudi
mi, ter so dela Ne- prijaznega zasovra- žili, Božja pa
vzljubili.
Prejšnji naši so hudo trpeli, kajti te- pli so jih s
šibami, in pri-tiskali k ognju in žgali, in z meči sekali, in
po lesu obešali, in jih z železnimi kljukami trgali.
Jaz se odpovem zlodeju, in vsem njegovim delom, in
vsem njegovim lepotijam.
Najstarejše poznano ohranjeno ime Karantanija je prvi zapisal menih in zgodovinar Paulus Diaconus, langobard po rodu iz Čedada. V
znameniti knjigi »Historia gentis Langobardorum« ( 787-796 ), ko opisuje epsko selitev njihovega ljudstva dolgobradcev na poti iz dežele
Skand-ov v naše kraje, navaja da je okrog leta
664. Arnefrit, sin premaganega upornega vodje
zbežal v strahu pred Grimoaldom k; »plemenu
Sclavenov v Karnuntum, ki ga napačno imenujejo Karantanum«.
Teurnia Krščanska škofijska cerkev;
Bachler M. Pichler P.
V naši simbolni in stvarni zgodovini so te lepe
ptice žal imele vedno veliko dela!
Slika prikazuje rekonstruirano podobo
zgodnjekrščasnke škofijske cerkve s tremi
apsidami iz 6 st. (kar je bila velika posebnost
( ad Sclavorum genten in Carnuntum, quod corrupte vocitant Carantanum ).
Ime je zloženka tvorjene latinske besede
CaRaN- sopomenke TaN in končnice UM.
Osnovni del besede carn je naziv naših prednikov, plemen Carnov in Carnutov, ki so bili
v različnih obdobjih zgodovine starega sveta
TRŽIČ 2009/2010
12
Bobovec iz Bohinja, (Limonit, mešanica železovih oksidov).
skupaj s plemeni Tauriscov in Norikov poznani enakovredna pomenu besede gosht.
pod imenom Kelti. Poseljevali so gorato pokraMeso od prvoimenovanega, pa do danes
jino med Adriatikom in deželo Germanov. Ime opredeljuje obe plati primarnega (duhovno
njihovega ozemlja, ki so ga, kot imena plemen, in materijalno) odnosa do fenomena ki ga
zapisali rimljani se je imenovalo Carnia, verjet- imenujemo življenje. V izročilu keltskih in
no po prvoimenovanem. (Pomen podstave TaN krščanskih mistikov med našimi predniki je
oz RAN glej karavanke v nadaljevanju! op. a.)
meso telo vseh živih bitij, kjer je gostota (konIzhaja iz latinske besede carno-, carn-, car- centracija) duha dosegla najvišjo stopnjo manne-, carni- in grške besede creo-, cre-, creato-, ifestacije. Obenem pa je meso pomenilo hrano
crea-, ki nedvoumno pomenijo meso. Vendar (preživetje, zavetje in svet-je) in nadaljevanje
razlaga izvora te besede (etimologija) ni tako svojega (njihovega) rodu v različnih bolj ali
enostavna, še posebej če upoštevamo, da so manj poznanih socialnih in kulturnih oblikah.
tako kot mi, tudi staroselci dedovali materi- Zato ne preseneča prvobitnost pomena besede,
jalno in duhovno zapuščino od svojih pred- ki je še danes skrivnosten sinonim telesa in
nikov. Predpostavka, da bi svojemu rodu in duha obenem. Zelo verjetno polatinjena beseda
deželi pleme carni in karnuti nadeli ime direk- carni izhaja iz starejše prakeltske besede gosht,
tno po mesnem tkivu; mes -eni, -arji,-ojedi,- ki pomeni meso in so jo prvi znani v latinščini
nica, je malo verjetna, čeprav se skriva prav v zapisali rimljani v zgodnjekrščanskem obdobju.
sporočilu, v povedi izraza. Verjetneje izhaja, Njen pomen je uporabljen v opisu in domačem
iz simbolnega pomena, ki ga fenomen meso, poimenovanju obhajanja krščanskega praznikot neizogibna forma materializiranega duha v ka prihod Sv. duha, imenovanega Binkošti.
fizičnem stvarstvu narave omogoča.
Besedo sestavlja bin (lat.dva) in košt, (keltsko
Treba je vedeti, da je ime carni zapisa- gosht-meso) kar pomeni »dva v enem« ali
no v novejši latinski obliki, (lingua Latina) prihod duha v meso. Razlaga ki prikazuje izmedtem ko so kelti uporabljali staro keltščino, vor »binkošti« iz grške besede pentekoste, ki
(prakeltščina) ki je najbližje Italiki, (predhod- naj bi pomenila petdeseti, je v resnici enaka.
nici latinice) ki izhaja iz skupne indoevropske Sestavlja jo grška zloženka pente ( zaklenjen,
tradicije jezika Ur. V indoiranski jezikovni sku- pentagram-petdeseti) in koste, (kost) ki je kapini Urdu (današnji Pakistan) je beseda meso kor meso sestavni del telesa in pomeni (pet-
TRŽIČ 2009/2010
13
deset oz. petdeseta kost) prihod duha v telo,
se razlikuje le v številu (2, kar pa pomeni tudi
oba in edina, proti 50,dnem), kar pa je v opisu
praznika povsem minornega pomena. Število
petdesetih dni vnebohoda, ali kosti pri vsebinskem poimenovanju praznika, ki slavi prihod
Sv. duha v telo, je pravzaprav le del religioznega obreda, ki se je sčasoma prilagajal in pridobil nove oblike. ( Žal podrobnejši opis vsebine
čaščenja in praznovanja presega moj namen
poimenovanja op.a.)... Kar bi potemtakem v
poimenovanju iz mesa človeško telo, »rojeni
iz njenega (materinega) mesa«, preneseno v
krajevno geografsko razlago lahko pomenilo;
Karni, so domačini, potomci Carnov, ki so bili
rojeni v sveti deželi svojih prednikov Carniji.
Seveda pa je prakeltska beseda gosht (meso)
pomenila staroselcem tudi hrano. Našli so jo v
svetem gozdu, v katerem so drevesa takrat še
rasla v najbogatejši naravni obliki sestoja, v
pragozdu ki so ga, kakor tudi meso imenovali
z besedo gosha (goša). /V prevodih 16. stoletja
je drevo ena najpomembnejših svetopisemskih
prvin tako na izrazni kot na pomenski ravni.
Je tudi eden osrednjih simbolov, ki predstavlja
lastnosti človeka: Zhlovik je enimu drivu pérglihan ). (DB, Ps 1, 4).(Ana, Francka Premk).
Podobno kot pri ljudeh, tudi pi drevesih
življenje vsakega osebka v procesu evolucije
omogoči zgostitev duha, na način ki je lasten
samo njemu in je neponovljiv. (Ljudje in drevesa smo si podobni na mnogo načinov, a vendar
na mnogo načinov tudi drugačni? A.Shigo).
Zato ne preseneča skupno izvorno poimenovanje, (gosht, carne, maaMsa-sanskrit, meso)
ki v prej naštetih pomenih predstavlja temeljne
eksistenčne in kulturne dobrine, ali meso
sadeža utrganega z veje drevesa spoznanja.
Kasneje so iz korenine večpomenske besede
goša, poleg že prej omenjenih pomenov nastale
številne sopomenke kot so; gostota, goščava,
gozd, gost, košta, (gostija, koštrun, hrana)
koštati, (cena hrane-vrednost) košuta, kost...
in številne druge. Zato ni nenavadno, da je
Pavel Diakon, ki je prvi poznani zapisal ime,
opozoril da Carnuntum napačno imenujejo
Carantanum, kar bi bilo mogoče razložiti tudi
z obstojem dveh plemen keltskega izvora, carnuthov, ki so bili Galci in carnov, ki so poselili,
sodeč po krajevnih imenih vzhodnejši del gorovja. Mogoče pa gre za potomce istega ljudstva,
ki so bivali v različnih časovnih obdobjih na
današnjem območju Karavank, (glej nadaljevanje razprave o zapisu imena Carantanum).
Slednje potrjuje tudi skupno izvorno sporočilo,
kakorkoli, pa je brez dvoma ime ozemlja
kneževine Karantanija izvorno sporočilo naših
prednikov, ki je zagotovo »nomen originis«
Spodnja slika prikazuje denar (tetradrahma,
ki je del denarne najdbe potapljača; 82, ks.
srebrnih in bronastih novcev iz reke Ljubljanice pri Brezovici l. 1995, sedaj v lasti NML)
Norikov in Tavriskov, ki izpričuje, saj je bil (v
obtoku) vmes tudi drobiž, (novci manjše vrednost; mali srebrniki, ter čopasti in križasti
kvinarji in rimski novci) tako, da o denarnem
Obe plati kovanja keltskih srebrnikov iz 2 st.pr.Kr. Norik Tauriski (najdba Ljubljanica).
TRŽIČ 2009/2010
14
gospodarstvu na območju severno in južno od
Karavank lahko upravičeno govorimo od 2.st.
pr.Kr. /Povzeto po kronologiji najdbe novcev
plemena tavriskov P. Kos, A.Šemrov/
Če za karne lahko rečemo, da so dali ime gorovju Karavanke in med drugim tudi poimenovali značilen gorski greben nad našim krajem
Košuta, potem za tauriske velja, da so dali ime
njenemu najvišjemu vrhu, ki ga v prisojnem,
travnatem pobočju komaj opazimo, z dravskega in sveškega polja, pa je kamnita veduta
popolnoma drugačna. V njenem ravnem, deset km širokem skalnem zidu, (trdnjava) dominira na vzhodu veličasten steber (stražar),
imenovan turn (Košutnikov Turn). Predniki, ki
so nasledili karne, tauriski (njihovo ime izvira
iz besede tau, ki pomeni gora), so častili sveti
gozd in živali v njem, železo in zlato, ki so ga
kopali in izpirali v rekah, ki so tekle po sveti
zemlji zato so prostoru kar okrog sebe nadeli
(svetovno) ime Svet.
Še posebej pa so častili bele in visoke gore,
ki so varovale njihove naselbine na slemenih,
katere so tudi poimenovali z besedo turni,
včasih pa tudi žbice ali špice. Grški zgodovinar Polibij okrog leta 200 pr.kr. je v svojih
knigah Zgodovina pisal,da so pri noriških tavriskih v območju Akvileje odkrili tako bogata
nahajališča zlata, ki so ga našli v obliki debelih zrn, velikih kot fižol, da so potem ko so
ga izkoriščali, cene v Itaiji padle za tretjino!
Tauriski so v tem obdobju trgovali (poslovali)
med poznanim najdiščem zlata Visoke Ture
(Hohe Tauern) v osrčju Norika in trgovskim
središčem Nauport, (Vrhnika).
Mogoče so prenašali s seboj prav te novce
na sliki, ko so potovali iz verjetne kovnice (tip
Magdalensberg) na Štalenski gori, po starodavni tovorniški poti čez Ljubelj, Zelenico ali
Preval mimo Bleda in po obronkih Jelovice do
reke Ljubljanice, kjer so jih izgubili ali skrili?
Bili so pravo gorsko ljudstvo (populi alpini),
ki so dobro poznali gorski svet in hribovski
način življenja, saj so ga dobili kot zapuščino
prednikov, ki se je ohranila in se danes med
številnimi, odraža v najstarejšem imenu gore
tau; turn, turnc, žbica, špica.
Domnevam, da je prvotno in najstarejše
znano ime naše najvišje gore ta-u, (mogoče
tudi ta-u-r)? Kasneje pa je bil dodan (vrinjen) sinonim; t-rgl-au, t-ergl-au, ali t-roglau in končno, kot ga poznamo danes s črko v
namesto u v končnici besede T-rigl-av. Seveda
pa bi bilo potrebno za potrditev domneve čim
prej opraviti ne samo etimološke, pač pa tudi
ostale vrste prepotrebnih (v nadaljevanju)
raziskav. Zagotovo pa je beseda Vrh-nika , nekdanje središče tavriskov za trgovanje z Italiki
Nauport,
(Nauportus, kar je hibridna beseda iz grške sestavine nays ‘ladja’ in latinske portus ‘pristanišče, kakor
naj bi ga poimenovali že Argonavti.. iz Wikipedije)
ki bi bil lahko tudi Tauportus, tau = vrh, veliko primernejši kot pa vrhniško ladjevje, ki ga
imajo celo v grbu mesta. Vsekakor pa duhovita
in boljša šala, med takšnimi, izvirno slovenskimi cvetkami, če tako doseženemu vrh-u, dodamo še ta-vrisk ali jodl za popotnico.
Železna ingota, (en ingot tehta cca .4,-5,
kg. op av.) Slika Gorenjski muzej.
Kovano surovo železo, izpred 2000 let, odkrito v Lescah pri gradnji avtoceste. Posebej
je slovelo ″noriško železo″. Domačini, ki so
poznali skrivnosti železarjenja, so svoje izdelke
in polizdelke v obliki ingotov prodajali v gospodarska in vojaška središča.
Noriki, za katere Plinij starejši navaja, da
so se prej imenovali tauriski, v njegovem času
(77- 79 p.kr.op.a.) pa so poznani kot noriki;
/N.h.III 133: quondam Taurisci appellati, munc
Norici/
Keltski kovanci iz Ljubljanice
so živeli na ozemlju našega kraja (Tržiča).
Naši predniki so bili poznani daleč naokoli
kot največji mojstri pridobivanja in obdelave
železa v času antike, katere nasledeno tradicijo
so prenašali kot izročilo svojim potomcem, ti
pa svojim naslednikom.
TRŽIČ 2009/2010
15
/Janez Vajkard Valvasor je v znameniti Slavi Vojvodine Kranjske,1689, zapisal: »Zaradi dobrih kovin,
zlasti železa in jekla,je Kranjska že od pradavnih časov
znamenita. Že Homer zelo pohvali ″chalybs noricus″
noriško jeklo, kajti že 1180 l. pr.n. št. So ga v trojanski
vojni radi uporabljali in ga imeli rajši kot kateregakoli drugega. O noriškem jeklu so pisali; Homer, Tacit,
geograf Strabo (66-24 p.n.š.) in Ovid, ki je noriško jeklo navedel kot primer trdote: »Durrior et ferro, quod
Noricus excoquid« (Trše kot železo, ki ga noriški ogenj
stali; Muellner, 1909.)Drago Ocepek/.
Železo, ki je simbol halštatske kulture,
katere osrčje zajema kraljevina Norik, so z
zahtevnim postopkom (redukcija) talili iz
t.im. samorodne rude železovec in bobovec,
(limonit). Bogato rudo so nabirali v številnih
rudiščih na obeh straneh predgorja julijcev in
karavank. Dobljenega »volka« so izkovali v
»surovec« nato pa v končni izdelek »noriško
železo« (Ferrum Noricum).
(osti kopij) in konjsko opremo (brzda, stremeni), zraven pa sta bila tudi zvita ročaja dveh veder. Najdbe hrani in so na ogled v Narodnemu
Muzej Slovenije.
Zemljo, na kateri so živeli in iz nje kopali
železovo rudo, so domačini imenovali svet.
Beseda, ki označuje teritorij, svetlobo, svetost
in domovino (sveta zemlja), izhaja iz keltske
belinos. Belinos, (belenos, belestis) je bila v
mitologiji visoko vsekeltsko božanstvo, verjetno sončna boginja, ki jo povezujejo z ognjem in pomeni; Bel, Ona ki se sveti, Sveta in
tudi bog sveta (zemlje). Izvor imena je sestavljen iz besede beli-n-os, kar pomeni beli,
(bela barva, belina, sij in daje pomen tudi beli
barvi in svetniškemu siju, auri, v domačem
jeziku) vezne črke n, ter končnice moškega
spola os. Dal je tudi ime Beltaine, enemu od
dveh, največjih praznikov keltov (Samhainnoč čarovnic), ki ga pri nas med kristjani, prepoznamo po postavitvi mlaja in po kurjenju
kresa za 1.maj (življenje) in drugega po prazniku Vseh Svetih, 1.november ko častimo spomin
umrlih svojcev in znancev, (smrt).
Poleg boginje ognja, pa je potrebno omeniti še eno božanstvo, ki je pri vseh keltskih
plemenih, kakor tudi med domačini našega
kraja danes, odigral še dosti bolj pomembno vlogo, kakor bomo videli kasneje. To je bil
vrhovni bog strele in groma, Taranis. Glavni
gromovnik, ki ga v keltski mitologiji pogosto
omenjajo skupaj z bogovoma Esus in Teutates.
Povezujejo ga z grškim bogom strele cyclops
Brontes, romanskim glavnim Jupitrom, ter
norveškim Thorom, ali staronemško Donar, ki
v rokah vihti kladivo.
Sebenjski zaklad (Sebenje pri Bledu)
Sebenjski zaklad je verjetno zakopal domači
posestnik v vojnih razmerah leta 820, ko so se
Kranjci pridružili uporu Ljudevita Posavskega, a so jih Franki z orožjem pokorili. Najdeni
železni predmeti se delijo na orodje za obdelavo zemlje (lemeži, rovnica) in košnjo (srpa, kosirji), na orodje za obdelavo lesa in usnja (svedra, nož, dleto, šilo, kljukasto rezilo), na orožje
Gore, so bile pri ljudstvih starega sveta vedno sveti kraji, simbolično prebivališče bogov.
Še zlasti pa to velja za keltsko ljudstvo slavnih
kovačev norike, saj so goro z veličastnim severnim ostenjem, mimo katere je vodila njihova
TRŽIČ 2009/2010
16
tovorniška (Ljubeljska) pot čez greben Košute,
upravičeno imenovali po svojem orodju kovanja »Vel’k Kvadu«. Še zlasti takrat, kadar jih
je nepričakovano zajela na poti preko prelaza nevihta in so strele z grmenjem in ognjem
udarjale v greben glasneje, kot je donel zven
udarcev kovaškega kladiva iz njihovih kovačij v
dolini.
/Ljudstvo Karnov je mogočno gorovje v
svoji sveti deželi Karniji, poimenovalo po bogu
strele in groma Taranisu z imenom Karavanke.
op.a./
Na njenih obronkih in gorskih slemenih so
domačini v potu svojega obraza, iz te zemlje v
tisočletjih nabirali, talili, kovali in tovorili simbol halštatske kulture, ki se je nam ohranil do
danes pod imenom noriško železo.
Morda pa so Terščani ob uvedbi vodnega
kolesa, ki je poganjalo mehove in težka kovaška
kladiva-norce, slednje poimenovali kar po norikih, ali po njihovem konju pasme noričan?
Les iz katerega so pridobivali oglje za taljenje rude v pečeh (plavžih), so domačini nabirali
v svetem logu, kjer so drevesa takrat še rasla v
zavetju obširnih gozdov (pragozda). Starodavni kuharji (kopišarji), so posebej za potrebe
kovanja odbirali vrste drevja, ki je dajala po
kuhanju lesa primerno in najboljše oglje. Za
dobro oglje so največ uporabljali kompakten
in čvrst les listavcev, ki v procesu (karbonizacije) ohrani svojo strukturo, za razliko od
lesa iglavcev, ki je porozen in mehkejši. Razlikovali so težko (bukev, gaber, hrast, javor, jesen, jerebika, hruška ter leska) in lahko (jelša,
breza, brest, topol, vrba, lipa in češnja) oglje.
Po kvaliteti pa je veljalo oglje drena, jesena
in javorja za slabše, vendar primernejše za
drugačne namene (filtracija). Boljše je bilo smrekovo, še primernejši pa je bil les gabra, kostanja in hrasta, medtem ko so najkvalitetnejše,
kanelo oglje verjetno dajala zdrava bukova polena premera 5 do 10 cm, z vlažnostjo med 20
in 25%. Najbolše oglje za kovanje noriškega
jekla, so domačini znali pripravili z delom v
gozdu, ki so ga spoštovali in je nasploh veljalo
za sveto opravilo, večkrat določeno s skrivnostnimi obredi, daritvami ali zaklinjanjem in uroki.
Slika kamnitega jupitrovega oltarja
(Fundort: Gerling bei Moos, Noricum)
Slika verjetno prikazuje vrhovnega boga Taranisa, upodobljenega največkrat z značilnim,
votivnim kolesom in strelo v roki, vendar naj
vas podoba ne zavede, saj je značilno za vsa
božanstva, da se jih v resnici ne da slikati, niti
upodobiti.
Je pa Taranis dal svoj del sestavljenega imena gorovju med Koroško in Kranjsko, ki so
ga verjetno prvi zapisali rimljani z imenom
Carvancas, grško Karouanka, nemško Karawanken… Tvorjeno ime Karavanke, izhaja iz
predpone besede ljudstva Kar-ni, (prej omenjeni) podstave Tar-an-is, ter podstave u, (v) iz
besede tau, ki označuje goro (ali prej omenjene
Tauriske) in končnice, obrazilo ke, (glede na
jezik in obliko) v nekaj mogočih kombinacijah.
V domačem jeziku ime pomeni;
TRŽIČ 2009/2010
17
Takšno odbiranje bukovine, ki je po kuhanju v kopah, dala najboljše oglje v obliki
kamnitih antičnih stebrov (pilastrov) z vdelanimi podolžnimi žlebovi (kanelurami), ki ob
trku oddaja značilno zvenenje (cingljanje) za
izdelavo kvalitetnega noriškega jekla, pa ni bilo
lahko opravilo.
Zato so staroselci, ki za dragoceno, krhko in
gorljivo črno snov pri trgovanju verjetno niso
imeli niti skupnega imena, v tisočletjih uporabe razvili številne načine in metode ugotovitve možnosti izbire, uporabe, kvalitete, cene,
priprave.., ki so jih v trgovanju najlaže prepoznali z ogledom blaga. Zaradi teh, še danes
težko določljivih in kompleksnih lastnosti, so
po skrbnem ogledovanju pri prodaji, snov v
Noriku poimenovali kar ogle, mesto Aquileia,
kamor so tovorili prodajat slavno jeklo in tudi
oglje, pa so poimenovali Oglej.
Ker pa se je ta pomembna veja gospodarstva
pričela v svetem gozdu že z skrbnim odbiranjem primernih (bukovih) dreves, so predniki
v stoletjih razvoja skupnosti (ljudstev) izbrali posameznike, ki so bili tega opravila, t.im.
»prebiranja bukev« najbolj vešči. Sčasoma
so prenesli bogato znanje v domače okolje in
tudi na druge vidike družbenega življenja, ki se
je kopičilo v pripovednem izročilu. Tako smo
med posamezniki, zanje dobili imena in priimke; Bor, Bukovnik, Brezar, Gaber, Hrast, Smrekar, Lipovec in dr. Takšno prebiranje bukev,
je bila do iznajdbe tiska šola, katere znanje so
predniki pogosto nasledili in prenašali na svoje
potomce. Tako smo po tisočletnem prebiranju
lesa v svetem gozdu dobili iz ″bukvarne″ prave
bukve, (knjige) katere danes prebiramo.
srce kot si ga je želel. Posekal je drevo v posebej določenem obredu, kot so ga nekoč učili
in izvajali svečeniki druidi, ali takoimenovani
drevesni ljudje. Potem je v sredino štora s
sekiro spretno izsekal znak andrejevega križa,
kamor je po poroki pripeljal nevesto, (križ naj
bi onemogočil sedenje hudiču, ki se tudi rad
vzpne na štor in tam sedi) ki se je nanj usedla tako, da so bile njene noge poravnane z
označbo, ki jo je prej izsekal njen fant na gladko površino štora in potem,.. ko sta po vlaganju uspešno prenesla podatke (človeškega genoma) zbrane s prebiranjem, smo dobili najprej
zapis v bukve ki je bil kasneje zapisan tudi v
jezikoslovni obliki v gorske, črne, bele, sanjske
in druge bukve. Danes na te starodavne, svete
obrede plodnosti, (prej omenj. hrasta, lipe,
bukev) spominjajo le še liki src, ki jih zaljubljeni vrezuje v lubje bukovega debla.
Bukev, ki ji pri nas upravičeno pravijo »krušna mati našega gozda« je pogosta
drevesna vrsta, vendar bi bil njen delež zaradi
številnih ugodnih dejavikov; gnojenje gozdnih
tal, nastil-stelja, velike mase listja ki proizvaja
kisik, plodovi za prehrano živali ter splošne
ekološke in biološke funkcije v gozdu, lahko
vsaj enkrat večji. Kelti so drevo imenovali po
galskem bogu bukve Fagus, kar je tudi njeno
znanstveno ime (Fagus sylvatica L.) in so ji
določili v koledarju prehodni dan 22. december, ko je jesen prešla v zimo.
Gorsko ljudstvo Tauriski, naši najbolj slavni
predniki med vsemi, ki so jih rimljani poimenovali Noriki, so svoje slovito jeklo prenašali po
starodavnih tovorniških poteh z obronkov gorovja, po številnih prelazih preko strmih gorskih slemen. Največ pa čez osrednji prehod
Lubellino, Ljubeljsko sedlo, ki je povezoval
notranji norik, Štalensko goro in Virunum, ter
južni mediteranski norik Tauportus, ki so ga
verjetno kasneje napačno prevedli v Nauportus
in Aquileijo, kamor so tovorili za prodajo ali
menjavo, največ svojega železja.
Slika spodaj prikazuje noriškega konja, ki
so ga redili tauriski in je pogosto upodobljen
na kovancih, (glej sliko novčna najdba Ljubljanica 2 st.pr.kr.) ki pa ni potomec težkega
divjega alpskega konja, temveč izvira iz težkih
toplokrvnih konj, ki so z rimskimi legijami
prišli iz Tesalije v Grčijo. Drugačno okolje,
podnebje ter reja so naredili hladonokrvnega
konja, ki ima še danes pogosto izbočeno glavo,
Rdeče srce bukve, jedrovina.
izdatne hode in ki je od vseh še najbolj podoDa pa se nebi pri prenašanju bogatega ben toplokrvnim. Domačini so konje imeli za
znanja na potomce ob prebiranju bukev z svete živali, njihova zavetnica pa je bila boginja
ogledovanjem, doumevanjem ali razumevan- plodnosti Epona, (upodobljena na jezdnem
jem slednjega preveč izgubilo, so ga domačini konju oz. oslu) ki jo v naših krajih poznamo po
na bukvah prenašali tudi generativno. To so imenu Matr-ona.
naredili tako, da je mlad fant v svetem gozdu
Za tovornike in konje je bila dolga pot ″res
prepoznal eno bukev, ki je imela tako rdeče pravi matr″ preko gorskih sedel, ter polna ne-
TRŽIČ 2009/2010
18
Pikčasti (″umazano″ pegast) konj Noričan (Pinzgauer) vzrejen pri keltih, od leta
600 pr-kr. dalje, kakršnega so uporabljali za pomoč pri tovorjenju. (slika združ.
rejcev konj, Iška vas)
varnosti in napora preden so prišli v t. im.
Nauport, (najbrž so v imenu kraja črko Tauport zamenjali rimljani po svoji provinci,
z N od norik, ki so ga tudi prvi zapisali latinsko, potem pa so jo vrhničani po nepotrebnem
še narobe prevedli v grški jezik op a.) ali pa še
dlje v Oglej. Popotovanje in prenašanje težkih
tovorov preko hribov in dolin so tauriski, tako
kot gorovje notranjega norika imenovali tura.
Uporabljali so starodavne poti, po katerih so
hodili že njihovi predniki, ki so dobro poznali
gorski svet in so tradicijo prenašali na svoje
potomce. Tradicija je v našem kraju pustila
pečat med domačini do današnjih dni, v identiteti gorniškega naroda.
Med potjo so se ustavljali za počitek in če
jih je zalotila noč, ali slabo vreme v zavetiščih,
ki so bila lahko naravna (skalni previsi,
votline npr. pod vzhodno steno Tolste Košute,
mogočne drevesne krošnje) ali pa grajena
največkrat ob križanju tovorniških poti, na
nabrežju rek ali ob vznožju gorskih prevalov. V
2. st.p.kr. (čas izvora prej omenjene novčne najdbe), ko še ni bilo rimskih hospic-ov je zavetje
tostran ljubeljskega sedla, tovornikom in konjem nudila podolžno izdolbena, previsna skala,
ostalina delovanja nekdanjega morja, nad sedanjim platojem. (Prostor ki je še zaraščen in
/Tovorniki Janez Vajkard Valvasor,1689
bakrorez/
neočiščen ostankov opreme vojske JLA, bo po
predhodni arheološki raziskavi lahko spet pridobil nazaj znamenito podobo)!
Medtem pa so nižje v dolini, za tauriškimi
vrati, ob križanju poti postavili zavetišče, narejeno iz kamenja in lesa, ki je sčasoma preraslo
v bolj organizirano strukturo, prilagojeno gorskemu okolju, verjetno po vzoru gradišč iz pra-
TRŽIČ 2009/2010
19
davnine. Stalo je nekje na današnjem območju
Lajba, kjer sta se križali starodavni tovorniški
poti. Prva je vodila s severa (Carinthia) in je
povezovala kovaška središča notranjega norika, Štalensko goro na sveškem polju in kasneje Virunum, z južnim (Carniola – Carnum)
trgovskim središčem tauriskov t.im. Nauport
in Aquileio in kasneje mediteranskim norikom
in Emono ali Celeio. (Vsa tri imena pokrajin
oz kraja, v oklepaju imajo isto prej omenjeno
etimološko razlago). Medtem ko je druga starodavna pot –tura (od besede tau-r gora), vodila
do rudnokovaških naselbin ob južnem pobočju
grebena iz vzhodne smeri Juenne (Globasnica)
in kasneje Železna Kapla-Bela, preko prehoda
zg. Dolga njiva do Lajba in od tam preko sedla
Preval do tovorniških poti v fužinskih središčih
bohinjskega kota, ali v dolino reke Soče.
Zavetišče, oziroma naselbino pod zeleniškim
in ljubeljskim sedlom, so po bližini svetih
gora (Begunjščica in Veliki Vrh) poimenovali
z besedo, ki so jo verjetno prvič zapisali v latinici Taurisc, ali v germanski obliki s končnico
tau-ri-ch (verjetno bi se beseda, zapisana v latinski obliki lahko nahajala nekje v zaprašenih
arhivih oglejske patriarhije) uporabljali pa
domačini, ki so jo izgovarjali taurič, tau-reč ali
tavr’č. Pomen imena besede ″Tau-r-ič″ bi po
kompleksnosti zajetih pojmov mogoče v sodo-
ben izraz lahko prevedli takole;
Gorsko ljudstvo Tauriski, imenovani po
gorah-tau, so pod svetimi gorami Košute,
dediščine prednikov, v pogorju boga Taranisa
z imenom Karavanke, imenovali naselje ob
križanju starodavnih tovorniških poti, ki leži
pod kamnitimi turni visokih gora, z imenom
Taurič.
Kneževino Karantanija, (ca 658-828) za katero Pavel Diakon, ki je prvi zapisal njeno ime v
8 st. pravi, da se dežela plemena Sclavenov
(ad Sclavorum genten in Carnuntum, quod corrupte
vocitant Carantanum )
napačno (uporabljena beseda corrupte ima
več pomenov) kliče Carantanum, namesto
Carnuntum, je bilo torej že v njegovem času
mogoče različno poimenoveti. Vendar razlog
za takšno negotovost pedantnega kronista in
pisca znamenite knjige ″Zgodovina Langobardov″ ki je živel v Čedadu (Forum Julii), ki je
takrat pripadal karantanskim vojvodam ni tako
površnega pomena kot je videti prvi trenutek,
saj je bil kot avtor omenjene knjige zelo dobro
seznanjen z geozgodovinskimi prelomnimi dogodki svojega ljudstva v opisu zadnjega dela
poti iz Panonije na njihovo današnje ozemlje (langobardski limes), ki je ostalo pretežno
takšno do sedanjih dni.
Slika prikazuje potovanje s poštno kočijo in konjsko vprego preko gore Ljubelj na
Koroško. /Grand chemin sur la montagne de Loibl vers la Carinthie/. Upodobil jo
je slikar Ziegler leta 1833 in je danes del zasebne zbirke.
TRŽIČ 2009/2010
20
Verjetno bi lahko odgovor poiskali v tretjem
dejavniku navedbe citata, pri plemenu rodu
Sclavorum, ki so za langobardi, kateri so njihovo napredovanje naprej proti zahodu zaustavili, pričeli poseljevati območje nekdanjega
norika od 6. st. dalje, bolj ali manj uspešno do
današnjih dni. Tako so staroselci, pod vojaškim
pritiskom Obrov (Avarov), ki so bili stepno
ljudstvo mongolskega porekla, ki so tvorili zvezo plemen panonskega bazena poleg Sclavenov
še Gepide, Bolgare, Kotrigure, pa še kdo bi se
lahko našel vmes, dopustili koloniziranje svoje
svete zemlje, dediščine prednikov. Nomadski
Obri niso poznali kulture doma (domačija),
obširnih step za gojenje konj pa v dolini Drave
niso našli, zato so postali odprta družba vsakomur, ki je za preživetje raje plenil in ropal, ko
pa je bilo potrebno razdejanje pospraviti, pa so
se hitro umaknili v svoja šotorska naselja na
ravninah Panonije. Ljudje so se jih bali, pravili
so jim barabe ali barbari.
Za avari so (po njihovi označeni sledi) nekdanji norik pričeli poseljevati Sclaveni, med
katerimi je bila opazna populacija pionirjev, ki
so prej živeli na vzhodnem obrobju pomembne
noriške vojaške baze Carnuntum, /PetronellCarnuntum in Bad Deutsch-Altenburg/ v
Panoniji na ozemlju, kjer so p. n. št. živeli kelti
in je bila kasneje (do leta 500) razmejitvena
črta rimskega imperija (območje današnje
Bratislave na Slovaškem). Slednji, ki so tako
že predhodno sobivali v halštatski kulturi in so
verjetno poznali in uporabljali tudi potrebne
trgovinske in jezikovne termine, so pri poselitvi lažje opravili ″pionirsko delo″. Naselili so se
v nenaseljena, zapuščena, bivališča na poljih
v dolinah rek, ali pa so si svoj življenski prostor skrčili na obronkih svetega gorovja karavank, ki so ga imenovali novina in na kateri so
zgradili svoj dom (dom-ovina). Staroselci so
jih poimenovali novaki (Novak je najpogostejši
domači priimek), njihova dežela pa se danes
imenuje Slovaška (Slovensko). Domnevam,
da je Pavel Diakon v citatu o imenu Karantanija, dodal razlago napačnega poimenovanja
izključno v odnosu prišlekov rodu Sclavenov
do staroselcev, o katerih pa je s tem v zvezi
potrebno v nadaljevanju podati še nekaj pojasnil.
Sclaveni, tako so rimljani v latinici zapisali
ime, ki izhaja iz besede sclavus, kar pomeni
suženj, narodu katerega pripadniki sebe niso
poimenovali z nobenim imenom. Bili so božji
ljudje (kot da ne bi poznali osebnega zaimka
jaz) in kadar so govorili s pripadniki drugega
plemena sorodne jezikovne skupine, so njega
ali sebe imenovali brat (sestra), brača, vendar
vedno le v odnosu do drugega!
/Ko so prihajali v stik s tujci, so prevzemali njiihovo
ime in mu po določenem času dali svoj občni vzdevčni
pomen.. Tudi stik z Avari je pripeljal do apelativizacije
njihovega imena: Obrh, Obrin’h sta se razvila v pomen
‘velikan, silak. /Leszek Moszyäskl./
Današnje splošno rabljene, privzete oblike
poimenovanja našega naroda Slovani (Slovenci) zaradi boljše predstavitve ne uporabljam,
saj jo takrat namreč še ni bilo, (ime Slovani
in iz njega izhajajoče oblike je moderna iznajdba, verjetno iz konca 18, st.) dobro jo nadomesti za pričujoči namen izraz ″domačini″.
Poimenovanje našega naroda Južni Slovani, in
ena izmed njegovih izhajajočih oblik Slovenci,
zagotovo ni ″nomen originis″, čeprav bi njegova pogosta uporaba, lahko v prihodnje mogoče
to trditev tudi tako značilno predrugačila, ali
spremenila z novoodkritimi zgodovinskimi dogodki, ki bi pogojevali tudi drugačno razlago
izvora besede, kateri pa do danes še niso bili
najdeni.
Kar pa seveda ne pomeni, da gre za starodaven narod, katerega posamezni pripadniki
imajo, tako kot drevesa in vsa živa bitja sebi
lastno sveto duhovno vsebino, katera jim je
odmerjena po božji volji, le pri poimenovanju,
ki je predpogoj za prehod v višjo obliko organizacije družbe, lahko (praviloma) prihaja do
čedalje večjih nesporazumov.
Mogoče je prav ta nenavadna, značilna lastnost ″nepoimenovanja sebe″ pripadnikom
naroda, ki so v karantaniji združili svoj DNK
in kulturno izročilo s staroselci in tako postali
naši skupni predniki, dala povod poimenovanja sclavus - sužnji, hlapci, ki so ga verjetno
rimljani zapisali v latinici in je iz njega nastalo današnje splošno poimenovanje Slav-ic v
številnih oblikah korena in končnice besed, a z
istim pomenom v družini evropskih narodov.
Ali pa je k temu pripomogla podložnost Obrom,
s katerimi so se nekateri najbolj bojeviti med
njimi ″spajdašili″ v osvajalskih pohodih. Vendar osebno menim da ime suženj opredeljuje
prav značajska lastnost poimenovanja sebe le v
navezi do drugega, kar vzbuja dvom v odnosu
do vprašanja lastnega izvora in relativizira njegov pomen, kakršen se od karantanije naprej
v prelomnih trenutkih zgodovine našega t. im.
»slavnega naroda« usodno odraža v ″kolektivu″ do dandanes. Slednjo značilnost lahko
opazimo tudi v toponimiki našega gorskega
sveta karavank, kakor tudi v etimološki primerjavi samega pomena besede gora, ki zagotovo izhaja iz poimenovanja prišlekov (t.im.
″sužnjev″) in označuje naravni fenomen in
najvišji simbol staroselcev, ki smo ga v tradiciji
gorniškega naroda skupaj ohranili do danes,
čeprav v drugačnem kontekstu, pa vendarle
tudi v državnem simbolu (zastava). V opisu
imena gora, iz katerega izhajajo številne izpeljanke npr. gorjan, gor, gorjè, gorenjska, dolina,
dolenjska, ni naziva za izrazito, visoko vzpetino
TRŽIČ 2009/2010
21
darja.
/Brezovo lubje obeli velika količina terpena, (betulin) ki daje skorji neprepustnost za vodo, notranja
plast tanke a neverjetno čvrste skorje pa je prepojena
s čreslovino, ki daje videz in otip usnja. R.Brus-M.Kotar/.
pogledu s severa dominira Košutnikov
Turn. /sl ethnotour/
zemeljskega površja, ki jo opredeljuje kot naravni fenomen samo po sebi, torej tako kot je,
ali pomena vrha, kot bivališče bogov, ki simbolizira stanje ali dosežek človekovega duha,
kot je bila navada pri večini narodov (staroselcih). Ampak izhaja iz človeške lastnosti
praktičnega pomena (fiz.gibanje teles v prostoru), gore, dole (gor, dol), ki pa se navezuje
na povsem drugačno vrednost in z nazivom za
obliko, vzpetino, ali simbolom nima pomenske
povezave, pač pa le naknadno privzetega, katero značilno obliko poznamo danes. Ponekod
so vzpetino imenovali tudi holm, katere ime pa
je keltskega izvora in izhaja iz besede horn, ki
pomeni živalski rog, ki so mu pravili Karniks
(Carnyx). Karniks je bil starodaven keltski
bojni rog, zelo nenavadna naprava v obliki
pločevinaste cevi iz tolčenega brona, ukrivljen
pravokotno blizu obeh koncev z ustnikom na
ožjem in zvonastim izhodom dekoriranim v
obliki glave merjasca, dolžine 3,6m o katerem
Diodorus Siculus navaja;
/Njihove trobente so čudne in barbarske, ki dajejo
oster odjek zvokov, prikladen nastali zmedenosti v bitkah/.
Prav tako beseda ″breg″(brežina, breh)
izhaja iz keltske besede ″bre″ki pomeni hrib.
Navadno Brezo, bot. (Betula pendula Roth.)
ki je poleg bora in smreke najstarejša evropska
drevesna vrsta, so častili že naši daljni predniki kelti, ki so jo imenovali Bej (beithe) kakor
tudi mlajši predniki sclaveni, ki so ji pravili Bereza. Ime izhaja iz sanskritske besede Bhurga,
ki pomeni drevo na katerega skorjo se lahko
piše. Obredno so jo častili v obhajanju rituala
očiščenja in novega začetka, ki so ga praznovali
okrog enakonočja (pomladni ekvinokcij). Breza
je izrazito pionirska drevesna vrsta, ki uspeva
tudi na revnejših tleh in spomladi razvije liste
med prvimi, kar simbolizira mejno drevo in je
prva v poimenovanju keltskega (ogham) kole-
Prav omenjena lastnost brezovine je našim
prednikom omogočila, da so iz nje naredili
trske, ki so bile en seženj dolge, en palec široke
in četrt do pol palca debele; imenovale so se
luč (iz lat. luce, ki pomeni svetlo, svetlikanje). Včasih so okrog trske ovili še lubje in jih
prižgali, ter z njimi svetili, ko še ni bilo elektrike ali petroleja.
Ni naključje, da so brezovino
uporabljali v času največjega pomladnega praznika Enakonočja prav
v povezavi s svetlobo, (razsvetljenje, vstajenje) ko so jo v obliki
gorečega kupčka oblancev obredno
spuščali v vodo, plavajoče na zvitku brezovega lubja. (Brezovo lubje
je edina najdena stvar v gozdu, ki
zaradi prej omenjenih lastnosti
lahko gori tudi mokra). Tako so
častili dva od svetih štirih naravnih
elementov, vodo kot vir življenja
in ogenj, ki je bil simbol svetlobe v
času enakonočja, v harmoničnem
(equinox) ravnovesju z obdobjem
teme. Sled čaščenja se je v našem
kraju ohranila skozi krščansko obdobje do današnjih dni in je poznana pod imenom Gregorjevo,
ali (Vuč u vodo). Slednjega pa bi
lahko imenovali tudi »stiropor u
vodo« s katerim so do nedavnega
otroci onesnaževali vodo nekdaj
svete reke Tauriške Bistrice, kar pa
je bolj posledica skromne ohranitve dedovane tradicije in slabe vzgoje, kot pa
svečanega praznovanja starodavnega običaja
prihoda pomladi in enakonočja, za katerega so
svečeniki nekoč pripravili tudi fermentiran brezov sok (sap, ali brezovo vino) za krepčilo ob
obhajanju in praznovanju.
Brezo so častili tudi baltski narodi, Ukrajinci in Rusi, ki so ji pripisovali nadnaravne
(čarovniške) moči, za katere so bila dovzetna
zlasti mlada dekleta. Kljub temu, da pri gozdarjih breza v sestojih ni zaželjena, ker s tankimi vejami biča in poškoduje druga drevesa
(smreka), ter v parkih slabo vpliva na rast
trate (osuši vrhnji sloj prsti), pa je zagotovo
med našimi najlepšimi drevesi in kot pionirska
vrsta brez konkurence. Po brezi sta imenovana kraja dveh naših znanih župnij, prva je Sv.
Peter v Breznem, kjer so nekoč brali brižinske
spomenike v obdobju pokristjanjevanja, druga
pa bazilika Marijinega svetišča na Brezjah.
TRŽIČ 2009/2010
22
Kneževina Karantanija je bila torej večetična
skupnost, v kateri so naši starejši predniki
zadnjič bivali in živeli v sveti deželi, zapuščini
svojih prednikov, ki se je še imenovala po njihovem rodu, plemenu in po bogovih, ki so jih
častili. Podobno kot pri drevesih, ki so zadnjič
rasla v zavetju svetega pragozda, ki je takrat
še prekrival prostrana območja prisoj in njihove osojne doline v gorskem svetu Karavank.
Karantancem, ki so bili potomci vseh prej
naštetih prednikov, so v obdobju skupnosti
vladali knezi. Svoj sedež so imeli na Krnskem
gradu (Karnburg) na desni terasi reke s kelts-
kim imenom Glana (Glina), ki je bil postavljen na zahodni strani Sveškega Polja (Zollfeld,
Svatne, Svešk pole, Gosposvetsko polje). Ime
»sveško« izhaja iz besed svetloba, svetost, svet,
katere so staroselci pripisovali prej omenjeni
boginji zemlje in svetlobe ″Belinos″. Beseda
»gospa« je bila verjetno dodana po pokristjanjevanju, medtem ko je izvor besede »polje«
preveč kompliciran in izven konteksta namena
op.a.
Poleg Karantanije je na jugu gorske verige
nastala kneževina Carniola, ki jo Pavel Diakon imenuje ″Patria Sclavorum″ očetnjava
Sklavenov (Kranjska), medtem ko so bili njeni
domačini v frankovskih državnih analih imenovani ″pleme Carniolenses″. Severno od gora
je nastala Liburnia, vzhodno pa morebitna
kneževina na področju rimske Flavije Solve.
Risba iz 19.st. prikazuje »svete kamne« na
Sveškem polju, ki so zloženi v stol. Kamni izvirajo iz starih rimskih kamnolomov (Kulmberg, Seebichl, Gummern, Gur) in so bili prvič
uporabljeni že okrog leta 100 n.št. v bližnjem
Virunumu. Po odhodu rimljanov, mogoče pa
celo prej, so domačini kamne postavili v prestol, ki ga danes imenujemo Vojvodski prestol, oziroma Knežji kamen na Krnskem gradu.
Kamne, (ki jih je bilo takrat verjetno več) so
uporabljali v predkrščanskih svetih obredih za
Vojvodski Prestol v ozadju cerkev Gospe Svete okrog 1860. avtor risbe Pernhart
Markus
TRŽIČ 2009/2010
23
različne namene čaščenja in potrebe oddaje fevdov ali ustoličevanja vojvod. Beseda vojvoda
izhaja iz latinske besede du-cere, ki pomeni
voditi, (dux) Obred ustoličevanja (inavguracija)
vojvode, oziroma kasneje kneza, je potekal po
strarodavnih keltskih običajih, v katerih je bila
uporabljena ritualna simbolika, ki je bila takrat
značilna za skupne kulture indoevropskih narodov. Zanimiva je primerjava med potekom
obreda, vlogo akterjev ustoličevanja ter postavitvijo in položajem svetišč med potekom
Karantancev na Sveškem polju in posameznimi obredi ustoličevanja srednjeveških kraljev
na griču Temair (an.Tara) med mestoma Dunshaughlin in Navan severozahodno od Bale
Atha Cliath (an. Dublin) ki je opisana v delu
»Mitska stvarnost koroških knežjih kamnov« iz
katere navajam delček sicer obširne razprave;
ustoličevanja sta odraz iste ideologije. Andrej Pleterski/
Uporaba svetih kamnov, ki so bili postavljeni na lokacijah, kjer so obredne rituale
opravljali že daljni predniki starega sveta,
se je ohranila tudi po prihodu in uveljavitvi
krščanstva, ki ga je irski misijonarski škof Sv.
Modest iz Solnograške škofije pričel uspešno
oznanjati med prebivalci v večetični skupnosti
ljudstev karantanije. Medtem pa so domačini,
tako kot že stoletja predniki pred njimi obdelovali polja, sekali les v svetem gozdu in kopali
rudo v domači zemlji za izdelavo svojega slovitega železa in jekla. Tovorili so ga na hrbtih
konjev noričanov v prodajo preko prelaza Lubellino, do trgovske postaje Taurič v vznožju
Begunjščice in Velikega vrha, ki se je razširil v
manjše naselje imenovano tudi Forum in Lubellino v latinskem jeziku, (1261 leta je koroški
/Vse koroške sestavine, ki jih neposredno najdemo vojvoda Udalrik predal ozemlje Stiškim menitudi v osnovni zgodbi irskega obreda, sem v zgornji ta- hom, ki so tu uredili zavetišče oziroma hospic
beli (glej celotno primerjavo) označil z ležečim tiskom, za popotnike), v germanskem jeziku so mu
tako kot v irski. V tej razpravi še ne bom v celoti pojasnil simbolike obreda, predvsem želim pokazati, da rekli Loibel, v domačem pa aL′ Bel. Od tam
je simbolen in da je njegova simbolika mitskega iz- pa potem naprej po starodavnih poteh, v prej
vora. Primerjav je toliko in v takšnih podrobnostih, omenjena in novonastajajoča trgovska središča
da o naključnosti ne moremo govoriti. Oba primera kot so Crain, Laibach, Tergeste.
/ Janez Vajkard Valvasor, 1689, Ljubelj Tunnel/ bakrorez /Cerkev pr′ Svet′ An/.
TRŽIČ 2009/2010
24
Gorski Brest (Ulmus glabra Huds.) je bil
v daljni preteklosti pogosto drevo v sestavi
pragozda na območju Karavank. Domačini kelti
so ga v svoji mitologiji povezovali z podzemljem. Verjeli so, da ima brest posebno naklonjenost do palčkov in škratov, ki so prebivali
pod njegovimi koreninami in stražili pogrebne
gomile in duše umrlih, katere so pospremili na
njihovi poti v spodnji svet. O njih so v izročilu
ostale ohranjene številne pravljice, pripovedke
in običaji (figure palčkov, ki jih postavljamo v
svoje vrtove). Brest spremlja razvoj človeka na
naših tleh od pričetka in je pravo drevo civilizacije, ki spremlja posameznika od rojstva do
smrti, kamor shranijo pokojnika v krsti, ki je
bila tradicionalno izdelana iz bresta. Les bresta se težko cepi saj njegova vlakna ne potekajo
vzporedno, zato pa se dobro upogiba in krivi.
Ta lastnost zaradi katere ga angleži verjetno
imenujejo wych elm (čarovnija) je domačinom
omogočila široko uporabo v gradnji in v kolarstvu. Ima izredno odpornost na mokre pogoje,
ponekod so ga uporabljali za vodna korita,
žlebiče in pipe, ko še ni bilo železa.
Gorski Brest ali L’movec (foto I. Gaberc)
Fotografija prikazuje enega od dveh
mogočnih dreves gorskega bresta, ki skupaj
rasteta na več kot tisoč metri višine, v zavetnem pobočju Kapouce. Družbo jima delajo
jelke, breze, jerebike in gorski javorji, kot frag-
mentarno ohranjen ostanek, nekakšen mikrodel pragozda, ki je nekoč v velikem obsegu
prekrival severne in južne obronke gora okrog
nas. Drevesi sta vitalni z lepo razvitim habitusom in predstavljata nenadomestljivo zalogo
genetskega fonda, ki bo v prihodnosti odigral
ključno vlogo pri iskanju zdravih in odpornih
osebkov, za ohranitev drevesne vrste. Znano
je da obstoj bresta ogrožajo številne nevarnosti, še posebej pa takoimenovana holandska
bolezen. Verjetnost da bomo breste ohranili
tudi zanamcem je skromna, zato drevesi predstavljata veliko dragocenost, ki ju je potrebno
varovati z učinkovitimi ukrepi! Drevesi rasteta
pod grebenom Čisovca ki je dobil ime po tisah
ki so nekoč poraščale pobočje kjer danes najdemo le še posamezne primerke nad prepadi
potoka.
Celotno območje kjer rasteta bresta je bilo
zelo pomembno že našim daljnim prednikom
keltom, ki so pod različnimi imeni kot karni,
tavriski in noriki pa tudi mlajšim prednikom
bardom, gotom in slovanom živeli pod gorskim grebenom v zavetju pragozdov. Kelti so
poimenovali vode in gore, ki nas obdajajo in
jim nadeli imena bogov, saj so častili naravo
in vse predmete v njej kot svete tudi po bogovih Taranis in Belenos. Slednjega so v Noriku imenovali tudi Belestis (BELESTIAVS –
TTARPONIAVS – MACRINMS – STIÆLIA
SEXA…….. kakor je moč razbrati iz prvih štirih
od šestih vrstic na rimskem votivnem kamnu
z Ljubelja op.av.) kar pa je ženska oblika imena boginje belestis, ki pa imata skupen koren besede bel, tako da gre verjetno za isto
božanstvo. Sicer pa je splošno znano, da se
božanstva ne samo, da se ne pustijo slikati in
upodobiti, ampak nam tudi svojega spola ne
razkrivajo. Slovani so njegov kult prevzeli in ga
pomagali ohranili do 18. st. pod imenom Belin,
ko je bilo v okolici Kobarida izpričana njegova
zdravilna moč in tisti ki ga je videl (bel pomeni svetel-svet-bleščeč) je bila ozdravljena njegova slepota in je spregledal. Po njem je gorsko ljudstvo tavriskov imenovalo sedlo L’bel,
preko katerega so tovorili noriško železo pod
goro, ki so jo poimenovali Belun’šca. Kasneje
so prišleki sklaveni dodali imenu črko G po
svojem pomenu besede za goro (glej str.20,21)
oziroma po begunih, (pomen izhaja iz korena
besede beg ki pomeni teči, hoditi op.av.) kakor
so imenovali ljudi, ki so potovali mimo gore iz
različnih razlogov, največ kot tovorniki. Ime
Begunš’ca se je ohranilo kot ga poznamo in
izgovarjamo še dandašnji dan zapisujemo pa v
težko razumljivi knjižni obliki »Begunjščica«.
TRŽIČ 2009/2010
25
Najdbe iz Ljubljanice Narodni Muzej Slovenije.
Prav tako so kelti poimenovali po belenosu številne vode v Karavankah; Belca, Bled in
Bel potok, ki se preko Tominčevega slapa izliva v potok s skrivnostnim imenom Mošenik.
Verjetno bi si nastanek imena potoka lahko
izvorno razložili s pomenom besede gošt, kakor je bilo omenjeno v prvi polovici članka,(str
12,13) oziroma njegove izpeljanke goša, kar
bi potem pomenilo ime potoka na zahodnem
delu košute Gošenik, medtem ko se potok
na vzhodnem delu grebena imenuje Košenik
oziroma Košutnik vendar naj ostane pomen
imena skrivnost saj bi bilo potrebno opraviti za
natančnejše sklepe še številne študije tudi na
drugih področjih.
Poznavanje kulturnega in materialnega
izročila prednikov bo ključnega pomena za
zaščito gorskega bresta, ki mu bije zadnja ura.
Brez pomoči človeka bodo ta lepa in koristna
drevesa, ki so nekoč v zavetju prostranih gozdovih tisočletja sobivala skupaj z nami, za vedno izgubljena.
Slika zgoraj prikazuje predmete iz različnih
časovnih obdobjih najdene v reki Ljubljanici. Majhen kipec golega dečka na sredini z
značilno keltsko ogrlico je kip vsekeltskega
božanstva Belenos. Najden je bil v sotočju
stranskega pritoka v reko Ljubljanico, ki se steka v okolju neokrnjene narave. Slednje potrjuje
dejstvo, da so kelti kipec tja odložili v obredne
namene, verjetno pri čaščenju kulta narave.
(Žal nisem uspel pridobiti boljše fotografije
op.av.)!
TRŽIČ 2009/2010
26
kristjani danes simbolizira brezjanska Marija
Pomagaj.
Slika levo prikazuje nadomestno kapelico
nekdanje romarske cerkve ob ljubeljski cesti.V
njem je rimski kamen zaobljube boginji belestis, na katerem je kip sv. Leonarda.
V 14.stoletju, verjetno v času Beljaškega
potresa, ki je bil dne 25.1.1348 leta, se je z
grebena Košute sprožilo več deset milijonov
kubikov gradiva, o čemer pripove tudi legenda;
(Ankat so gor poh Albewlam an aldje žvel. Zemle
niso deval, rudo so kupal, ta živ srebro. Adn, k je žvu
čist na konc, je imu anga švoh petelina. Soset, če so
ga vidl, so kuj rekl: ″ Z dga pa nav nč!″ ″ O, pa bo!″,
je djav Jaka. Pa j dobr sojga petelina futrov, pa uben
futr ni bil ta prav. Peteln je biu kumeren, da ni bvo za
nkamr. Ankat popovne, k sta se Jaka pa peteln greva
na sonc pred hišo…)
Največji znani zgodovinski podor je nastal na
južnem pobočju Velikega vrha (2088 m) na grebenu
Košute vKaravankah. V dolino je zgrmelo med 20 in
100 milijoni m3 gradiva, ki mu sledimo 5 km po dolini Gebnovega potoka (dolina Pod Košuto) vse do
Podljubelja (zaselka Plaz inDeševno). Na pobočju
Košute na podor še vedno spominjata oblomna stena,
velika prek 7 ha, in veliko melišče,imenovano Birški
plaz, / Zorn, 2002a, 157./
Votivni kamen, na katerem stoji kip sv.
Leonarda /foto Ortolf Harl/ .
Ime gore, oziroma najnižjega prelaza v karavankah Ljubelj, so (spet) prvič verjetno rimljani
zapisali v latinskem jeziku z besedo Lubellino.
Ime gorskega prehoda na starodavni ″Jantarjevi poti″ izhaja iz besedotvornega obrazila latinske besede Luo, ki pomeni (pretrpeti, prestati, iti skozi preizkušnjo, iti preko gore), /an.
to undergo/, in iz podstave prakeltske besede
Belinos ( bel), ki pomeni ime vsekeltskega
božanstva (glej opis na str.15,) po katerem so
domačini poimenovali preval, preko katerega
so prečili kamniti greben belega apnenca na
svoji poti preko svetih gora Košute, v pogorju
Karavank. Belestis, kot so tukaj imenovali boginjo mati Karavank, so postavili votivni kamen
v Borovljah in v romarski cerkvi sv. Leonarda
v bližini starega prelaza, kjer so ga katoliški
duhovniki vzeli pod svojo streho, ki pa je bila
med vojno uničena. Boginja zemlje-sveta in
svetlobe Belenos po kateri so poimenovali
Sveško polje, je bila pri naših skupnih prednikih visoko božanstvo in zelo priljubljeno,
zato ni presenetljivo, da je med domačini ostal
čaščen in priljubljen njen pomen, ki ga med
Podor na Velikem vrhu, (Nekateri večji
skalni podori v Alpah, foto: M. Zorn,).
Obpotno naselje Taurič v dolini potoka
Mošenik, nekje na območu Lajba ob križišču
starodavnih poti je bilo v kamnitem plazu in
povodnji, ki je sledila zasutju struge verjetno uničeno. Domačini so pričeli naseljevati
nižjeležeče, varnejše predele doline Podljubelj
in sedanje območje našega kraja. Zelo verjetno je bilo v sotočju Mošenika in Bistrice že iz
davnine postavljeno zavetišče popotnikom na
Jantarni poti, ki pa je podobo naselja pričelo
dobivati po letu 1320, ko se omenja že latinsko
ime Oppidum novum. Domačini so naselje in
potok, ki je tekel skozi imenovali po prvotnem
naselju z imenom Taurič, potok pa Tauriška
Bistrica. Domače ime novonastajajočega naselja Taurič je bilo nemškim oz. avstrijskemu
TRŽIČ 2009/2010
27
nadvojvodi Viljemu verjetno neizgovorljive
težavnosti (danes je izgovorjava imena nemcem še težja op.a.), zato so poimenovali najprej
v nemškem jeziku naselje v kupnem pismu 12.
julija 1383 »Niwenmarket« oziroma »Newenmarchlein vnder dem Lewbel.« Kasneje pa
tudi »Neymarekhtl« in leta 1421 »Neumarcktl«
(Več o razvoju mesta Taurič po naselitvi staroselcev je opisano v nadaljevanju študije istega
avtorja z naslovoma; ″Srednjeveški Malyjev vrt
v Tržiču″ ( Hortus Conclusus ) in ″Grajski park
Neuhaus″ op.a.).
Prebivalci, ki so naselili naše mesto so
bili potomci gorniškega ljudsta Tauriskov,
ki je nasledilo gorovje in sveto zemljo Karnov, ki so skupaj dali ime kraju, goram in ljudem, ki so živeli v njihovem zavetju. Priselili
so se iz večetične Karantanije, odkoder so s
seboj prinesli tudi navade, svojo vero in postave. Domačini so tudi tukaj delali tisto kar so
najbolje znali. Sekali so les v svetem gozdu,
oglarili, obdelovali njivo in kopali rudo v sveti
zemlji, katero so talili in iz nje kovali železo in
jeklo najboljše vrste, katerega izdelke so potem
prodali na trgu.
Žal so številne koristi gozda in lesa, ki so ga
dajala posamezna drevesa in pretirana želja po
dobičku, zlasti tovarnarjev velikih gospodarskih družb, usodno spremenile podobo svetega
gozda v našem kraju, kjer so drevesa rasla od
pradavnine. Boljši odnos do dreves so imeli
staroselci, za katere je bilo delo v gozdu še vedno sveto opravilo in so se ravnali po Gozdnem
Redu, ki je začel veljati 23 nov. 1771 leta, po katerem posek ni smel presegati prirastka. Vendar že poročilo izvedencev Antona Kulnika in
Andreja Kobala, ki sta obšla vse gozdove iz dne
20. jul.1800 pravi;
»Na visokem Plešivcu pa se razprostira takoimenovani stari gozd, ki ima več jelovine kot bukovine«. Od
Fevče pod Stegovnikom na mali Javornik in potem na
Veliki Javornik in Konjščico, gre pobočjena stegovniški
greben, ki je pokrit s starim, za posek zrelim gozdom
jelk in bukev«. Oglarije so bile tu v jarku Košutnikov
graben, Medvodje in Stegovnikov jarek, kjer so povsod oglarije«. Zgodovina gozdarstva in goznega gospodarstva v Tržiču Tako je bilo 1870 leta; 470, kopišč
in 440, oglarskih koč /Zgodovina Gozdarstva v Tržiču
Ivan Mohorič 1965./
Tako smo domačini izgubili posamezne
drevesne vrste, ki so nekoč gradile bogate sestoje, obenem pa smo pridobili gozdno monokulturo (smreka). Domnevam, da je tisa
ponekod poraščala gozdna tla tudi v večjih
skupinah (tisin log), mogoče so jo nekoč imenovali ″Čisovna″ (Čisovc), kakor bi lahko
bilo tudi njeno zemljepisno ime pobočja pod
Košuto. Sveto drevo keltov in kristjanov, se
za skorajšne izginotje iz našega prostora (v
naravnem okolju je ostalo le še nekaj posameznih osebkov! op.a.) lahko zahvali svojemu
prožnemu lesu (tisovina), ki so jo v srednjem
veku izsekali, zaradi uporabe pri izdelavi loka.
Slika; prikazuje bor ″Cemprin″ (Pinus cembra L.), ki ga imenujejo tudi ″kralj gora″ in je
nekoč poraščal vlažna tla na osojnih, severnih
legah, zlasti na višini nad 1500m. Verjetno
je iz našega dela gora in planin v karavankah
izginil zaradi pretirane rabe pašništva in
požigalništva, ki je bilo pogosto na robu gozne
meje, torej tam kjer je bil njegov naravni areal
skupaj z rušjem in macesnom. Les cemprina je
močno aromatičen, iz njega so pridobivali t.im.
karpatski terpentin, uporabljali so ga pri gradnji planinskih koč, za izdelavo posode, cenjeni pa so bili tudi užitni plodovi, ki nekoliko
spominjajo na semena sorodne vrste bora pinijo. Njegova semena raznašajo naokoli gozdne
ptice, med njimi še posebej lešnikar, ko si ustvarja v tleh zimsko zalogo hrane, med katerimi
nekatera vzklijejo in iz njega zraste drevo. Zato
lešnikarju upravičeno pravijo tudi ″leteči gozdar″.
Zlasti usodne posledice v gozdu goratega
dela našega kraja, ki je bil v 18. in 19. st. zaradi pretiranega izsekavanja skoraj uničen, pa je
povzročila izguba t.im. ″ključne vrste″ jelke in
bukve (Abieti-Fagetum praealpinum), ki so za
TRŽIČ 2009/2010
28
delovanje ekosistema pomembnejša od ostalih,
saj njihova izguba pomeni tudi izgubo serije
drugih vrst. Prav slednje se je zgodilo z našimi
gozdovi, ki so se obrasli šele po II.svetovni
vojni, vendar pa je njihova sestava danes povsem drugačna. Zato lahko danes o dedovanem,
nekdaj svetem gozdu naših bližnjih in prednikov starega sveta, govorimo kot o območju
″spremenjenega gozda″ z izrazito kulturo smreke v višjih predelih (karavanke) in delno
rdečega bora v nižjih npr.Udin boršt, kjer pa je
prišlo tudi do ″degradacije krajine″ v urbanih
in agrarnih predelih z ostanki primestnega ali
robnega gozda.
V starem svetu p.n.št. so mogočne gozdove,
ki so pokrivali gorske predele in področja
severno od alp imenovali s skupnim imenom
»Hercynian-ski gozd. (Verjetno je to ime dalo
obliko drugemu imenu za drevo hrast, kot ga
poznamo danes op.a.). Predstavljal je originalen, starorasten gozd, širokolistnih dreves,
katerih rast je v po poledenitvenem obdobju
evrope omogočil dvig temperature. Poznan je
pod številnimi imeni, pri nas so mu rekli ″Črni
gozd″ (Schwarzwald). Ime neskončnega črnega
gozda Hercynia Silva, ki je danes najbolj
poznano je dal Julius Caesar, katerega legije je
blokiral pri osvajalskih pohodih. Ime izhaja iz
pra-keltske besede perkuniā, kasneje erkunia.
Primerjaj; perk-u, in izgovorjeno besedo Quercus, ki je znanstveno ime za hrast, ki pa pomeni tudi gozd, kakor je bilo ugotovljeno v prvem
delu razprave o hrastu.(glej str.5.)
»Drevo sledi svojim koreninam« pravi pregovor puščavskega ljudstva Berberov. Morda
pa bi to modrost lahko prenesli na ljudi, katerim je tudi namenjena. Podobna usoda, ki so jo
preživela drevesa, s katerimi smo kot živa bitja
nekoč vstopili skupaj v prostor in čas v tesno
prepletenem razmerju, se odraža tudi med
domačini našega kraja Tržiča. Od naših skupnih prednikov smo nasledili toliko zgodovine,
da poka po šivih, pa vendar imajo danes mnogi
posamezniki med nami krizo lastne identitete,
ki se zrcali v kolapsu sistema vrednot (osebnih
in družbenih). Dobili smo svojo državo, ki smo
jo brez obotavljanja poimenovali Slovenija in v
kateri svobodno živimo, pa vendar niti
imena svojega kraja ne znamo več pravilno
zapisati, kaj šele razložiti resničen pomen imena gore Triglav, simbola ki je upodobljen v
grbu zastave naše dežele. Sebe smo lahkomiselno opredelili, kot monokulturno etnijo (narod) Slovencev, čeprav je ime nastalo umetno
obenem z imenom Slovani, komaj pred nekaj
sto leti. Medtem ko so naši skupni predniki, od
katerih smo nasledili bogato duhovno in materialno izročilo bivali v teh krajih že tisočletja.
Podobno usodo torej kakršno smo v preteklosti namenili drevesom s katerimi sobivamo,
smo zaradi prepletenega razmerja doživeli
sami in tako bo zagotovo tudi v prihodnosti,
ki nas še čaka. Ali če se za zaključek izrazim
v nekaj nam vsem znanih oblikah citatov ali
zaklinjanja, ki vsebujejo pogost besedni koren
kar; kar je pa je, kar boš sejal to boš žel, a ti pa
k′r tokole, ja sej kr gre, kr′šen duš, to pa je kr
nekej, a ne? Potem lahko vidimo, da ima beseda kar veliko točno določenih pomenov, katere
vsakodnevno uporabljamo, čeprav nihče ne zna
razložiti kaj ta beseda pomeni. Pa vendar bi
brez njenega zgodovinskega pomena v našem
prostoru nekdaj in danes težko shajali.
Kaj pa drevesa? Kakšna so ta bitja v resnici ali tudi čutijo? O njih vemo danes zelo
malo, razen da živijo vzporedno od nas v povsem drugačnem svetu, ki ga merijo v stoletjih
ali tisočletjih. Verjetno se nam bo skrivnost
njhove narave razkrila takrat, ko bomo spoznali svoj lasten izvor in vzrok, ki nas je privedel v
potrebo k skupnemu sobivanju iz sveta, kjer so
drevesa živela še v Edenskem vrtu. Do takrat
pa bomo morali zanje skrbeti sami, tako za tista ki rastejo v gozdu, kakor za sadna, mestna
in hišna drevesa. Od našega skupnega prizadevanja za ohranitev biotske pestrosti in sonaravnega gospodarjenja na celotni površini gozdov, z gozdarskim načrtovanjem ki bo zaustavil
izumiranje vrst, bo odvisna tudi kvaliteta bivanja v našem kraju, ne glede na to kako se imenuje kraj, regija, država ali državljani, ki v njej
živijo.
TRŽIČ 2009/2010
29
Na sliki je bronastodobni meč iz Blejskega jezera star domala 3300let, /foto
T Lauko./
Bronast meč, ki so ga odkrili med raziskavami na jezerskem dnu, je popolnoma ohranjen.
Dolg je 52,3 cm, težak 416 g in izdelan iz zlitine
bakra, kositra in svinca /Gorenjski muzej/.
Najden je bil v izlivu jezera pri Mlinem, lučaj
od obale vendar dovolj globoko, da ga ni bilo
mogoče izvleči. Poleg je bil leta 79′ po naklučju
odkrit podoben meč, ki ga hrani muzej iz Ljubljane, kasneje pa tudi železnodobna sekira iz
obdobja pričetka našega štetja.
Mogoče je bil meč izpred obličja sveta
obredno odložen v svete vode jezera, v varovanje boginje Bel (Belenos), ki je bila tudi
boginja toplih vrelcev (danes stavba hotela
Toplice) po katerih je kraj verjetno dobil ime
Bled. Ime izhaja iz pomena obledel ali svetel,
oziroma svet ali bel. Vendar sem za slednjo
trditev uporabil prislov, saj bi bilo potrebno
opraviti podrobnejše primerjave tudi na drugih
področjih študije.
Vsekakor pa je zgodba o domačem meču
″Ekskalibur″ najdenem v nekdaj sveti vodi blejskega jezera v ″Raju pod Triglavom″ razburljiv dogodek, poln upanja in pričakovanja.
Več informacij o delih; Kultura drevesa v
Karavankah, Srednjeveški Malyev vrt (hortus
conclusus) v Tržiču in Grajski park Neuhaus,
ali o aktivnosti društva za razvoj kraja, dobite
na tel; 04 5961 554 ali preko e-naslova;
[email protected]
®Novtrg je izključni lastnik študije. ©Kopiranje in razmnoževanje brez vednosti je prepovedano, pridržujemo si pravico sprememb

kultura_drevesa_v_karavankah

Transcription

Similar documents

nastanek_in_pomen_imena_trzican

voščilo - policijsko veteransko društvo sever gorenjska

hisni red sokolnica - Splošno športno društvo Tržič

Obvestilo za javnost 17.6.2013

prijava_suma_korupcije_in_drugih_nepravilnosti

KeR Se da! - Zagon Tržič

KRONIKA VRTCA TRŽIČ 2010/11 - Vzgojno

številka 10, december 2013

Obvestila januar 2011 - Območna obrtno