docnastanek_in_pomen_imena_trzican
download 
Report Transcription
nastanek_in_pomen_imena_trzican
NASTANEK IN POMEN IMENA TRŽIČAN Nekoč so moji daljni predniki živeli in bivali v lepem in prijaznem kraju pod belimi gorami. Poznali so skrivnosti taljenja železove rude, katero so kopali in nabirali v tej zemlji. Obdelovali so njive in na njih gojili ajdo, piro, kavlo in druge kulturne rastline. Zemlja, ki so jo obdelovali je bila zanje sveta, zato so jo imenovali Svet. Polje na katerem so delali za preživetje, pa so imenovali Sveško polje. Les za taljenje rude so hodili iskat v Črni gozd, ki so mu pravili Gošha. Pripravljali so ga po posebnem starodavnem obredu, kateri je še dolgo potem veljal za sveto opravilo. Zapisovali so ga v Bukve. Železo ki so ga skovali, so tovorili na hrbtu svojih konj v prodajo daleč v širni svet. Ker je bila njihova kovina kakovostna in dobro izdelana, so za svojo spretnost in trud lahko iztržili pošteno ceno. Plačilni promet je takrat potekal v zlatnikih, srebrnih in bronastih tetradrahmah, ter malih srebrnikih, v drobižu križastih in čopastih kvinarjev, ter rimskih novcih različnih vrednosti. Denarno gospodarstvo je na naših tleh severno in južno od gorovja boga Tarana, potekalo med našimi predniki Karni že od drugega stoletja pred Kristusom dalje. Bili so potomci Keltskih plemen, ki so v naših krajih gradili svoja prebivališča v zavetju slemen, pod visokimi vrhovi. Bili so pravo hribovsko ljudstvo, ki so svoje starodavno ime dobili po strmih gorah, pod katerimi so prebivali. Njihovo ime so prvi v svojem jeziku zapisali Rimljani, z latinsko besedo Tauriski. Ime izhaja iz besede tau kar je pomenilo vrh ali gora, pa tudi iz tradicionalnega gorniškega načina življenja, katerega so umeli po starodavnih obredih prenašati na svoje potomce. Tovorniška pot, ki je bila polna nevarnosti za ljudi in konje, jih je pogosto vodila preko naših najvišjih prelazov. Imenovali so jo Tura. Predniki so konje tako kot tudi druga bitja imeli za svete živali, njihova zavetnica pa je bila boginja plodnosti Epona. Največkrat pa so v hribovitem pogorju Košute tovorili svoje blago preko visokega kamnitega prelaza, katerega so imenovali po prelestni boginji svetlobe Belesti. Vrh prelaza na starodavni Jantarjevi poti, so njej v dar postavili dva sveta kamna zaobljube. Gorski prehod so poimenovali po visoki beli gori Belšca, (Beušca) domovanju omenjene boginje, ki se je dvigovala nad njim. Imenovali so ga z besedo Lbel. Ime prelaza so prvi zapisali Rimljani z besedo Lubellino. Ime (tvorjenka) izhaja iz skladenjske podstave latinske besede Luo, ki pomeni (pretrpeti, prestati, iti skozi preizkušnjo, iti preko gore). Ter iz besedotvorne podstave prakeltske besede Bel, bel, beu, prelestne boginje Keltov Bel-esti, (Ona, ki se Sveti) ter njihovega visokega sončnega božanstva Bell-enos in obrazila ino. Za potrebe lažjega prehajanja visokega skalnatega grebena na starodavni Jantarjevi poti, ki so mu rekli Karvanka, so tostran Lbela uredili obpotno naselbino. Zgradili so jo ob križanju tovorniških poti, v globoki dolini potoka s skrivnostnim pomenom imena Mošenica. Bistro vodo katera se je iz bogatega povirja višje ležečih izvirov v gorah stekala v strugo njenega potoka, so Tauriški staroselci v jeziku svojih prednikov imenovali Iška, (Taur-iška, Tržiška) Voda na katere zrcalni površini so njihovi daljni predniki nekoč prvič uzrli poteze svojih obrazov, je bila vir življenja vseh živih bitij. Staroselci so jo božje častili, zato so se udeleževali obrednega kopanja v naravnem okolju številnih tolmunov rek in gorskih potokov na obeh straneh visokega gorovja. Posebej čaščena pa je bila jezerska voda, zlasti tam, kjer je sredi ©Novtrg je izključni lastnik študije. Kopiranje in razmnoževanje brez vednosti avtorja je prepovedano! Pridržujemo si pravico spremembe! ledeniškega jezerca (Tarn) iz vode kipel majhen otoček. Na njegovi mirni površini je odsevala zrcalna podoba modrega neba in belih domačih gora pod njimi prav tam, od koder so takrat sami prihajali. Z odlaganjem meča ali sekire v globino vode jezera, so opravili daritev kovanja svojim bogovom. Okopali in očistili so se v sveti vodi toplih vrelcev ob obali jezera in se zahvalili bogu svetlobe in sonca Belenosu (bog toplih vrelcev) za njegov dar. Kraj opravljanja daritve in tople vrelce ob obali svete vode jezera z otočkom, pa so po svojem božanstvu toplote imenovali z besedo Beld-es. Obpotna naselbina je že več stoletij pred prihodom Rimljanov v naše kraje dobivala svojo skromno podobo, tako da so staroselci prišlekom lahko pomagali nekoliko višje za t.im.Tauriškimi vrati zgraditi novo zatočišče. Potrebovali so ga za upravljanje cestnega sistema svojega imperija v takrat novo nastalem Noriškem kraljestvu. Zatočišče ki so mu rekli hospic so po prelestni boginji Belesti, oziroma po njeni inkarnaciji svojega sončnega boga Belena, Rimljani zapisali v svojem jeziku z latinskim imenom Forum in Lubellino. Nad naselbino se je dvigovalo strmo skalovito pobočje Košute, ki so mu rekli Kramarca. V njenem dolgem grebenu je bilo mogoče popotnikom s prelaza opaziti dominanten vrh, (Turn) kamor so med glasnim truščem v razbesnelem viharju pogosto udarjale ognjene strele. Gora je bila domovanje in panteon glavnega božanstva staroselcev, po katerem je veriga gorskega venca Karavank in njim pripadajoča severna dežela pozneje dobila svoje ime Karantania. Visokemu božanstvu je bilo ime Taran, kar je v jeziku prednikov pomenilo blisk in grom. Bil je glavni gromovnik med bogovi in najpogosteje upodobljen s strelo v dvignjeni desni roki in lesenim kolesom voza z naperami, (največkrat osmimi) katerega vrh je z levo roko držal prislonjenega ob stopalo svoje leve noge. Staroselci Tauriškani, ki nikoli niso poznali in uporabljali lastne pisave so impozantno goro v grebenu imenovali po glasnem orodju kovanja svojih izdelkov z imenom Kvadu. Ali ste vedeli, da v travnatem zavetju njenega visokega pobočja še danes lahko občudujemo izjemno redko rožo iz družine zlatičevk. Je pokončne rasti z lepimi palmasto deljenimi, zelenimi listi in čudovitimi cvetovi, ki v poletnih mesecih dehtijo v temno modri barvi. Imenuje se Turiška Preobjeda (Aconitum Tauricum sp.)? Rimljani so naše kraje pod Karvankami pričeli kmalu zapuščati, za njimi pa so po ravnicah rečnih dolin prihajali novi priseljenci Goti in Bardi, ki so na zahodnem vencu gorovja pomagali zaustaviti za njimi prodirajoče Avare. Avari so bili stepno ljudstvo mongolskega porekla. Ker v dolinah Drau in Sau niso našli obširnih step za čredno gojenje svojih konj, so postali odprta družba vsakomur, ki je za preživetje raje plenil in ropal, ko pa je bilo potrebno razdejanje pospraviti, pa so se hitro umaknili v svoja šotorska naselja na ravninah Panonije. Prebivalci naših krajev so se Avarov bali, pravili so jim Barabe. Po njihovi sledi so se v naše kraje pričeli naseljevati pripadniki plemena Sclavenov. Med njimi je bila večja populacija pionirjev, ki so se priselili iz vzhodne doline reke Danube. Na obrobju Karavank so skrčili svoj življenski prostor, ki so ga imenovali Novina. Na njej so postavili svoj Dom, ki so mu rekli Domovina. Imenovali so se Novaki. Staroselci so na severu gorovja ustanovili s prišleki novo skupno kneževino, ki so jo po imenu svojih prednikov Karnov in njihovega starosvetnega vrhovnega božanstva Tarana imenovala Karantania. Na jugu gorovja pa kneževino, ki so ji dali ime Karniola. Sprejeli so prihajajočo novo krščansko vero, katere postulate je v svojem domačem jeziku razumljivo zapisal njihov učeni irski rojak sv.Modest v zbirko z naslovom Brižinski Spomeniki. Staroselci so se iz plodnih ravnic Sveškega polja umaknili v svoja višje ležeča hribovska prebivališča. Postopoma je njihova Tauriška naselbina ob Mošeniku in Belem potoku s postavitvijo kapelice pri sveti Ani, pričela presegati velikost obpotnega naselja. Tudi moji predniki so nekoč ob krstu s sveto Tauriško vodo, ki je v slapu pritekala iz bogatih izvirov visoko pod belimi gorami, sprejeli novo prihajajočo religijo Krščanstvo. Sprejeli so Jesusa za svojega novega boga. Vendar starodavne vere svojih prednikov niso želeli nikoli povsem pozabiti. V resnici ©Novtrg je izključni lastnik študije. Kopiranje in razmnoževanje brez vednosti avtorja je prepovedano! Pridržujemo si pravico spremembe! njihov novo sprejeti bog niti ni bil najnovejši, kajti že v daljni preteklosti so ime svojega pomembnega božanstva svete trojice izgovarjali z besedo Esus. Tudi njegovo meseno, trpeče utelešenje s križanjem na križu, zanje ni bila posebej novo. V resnici se je tudi pri njihovih daljnih prednikih beseda nekoč že umesila v vsakogar med njimi sama po sebi, zato so se po njej, katera nedvoumno pomeni meso, tudi sami v besedi imenovali Karni. Trpljenja pa jim tako ali tako, kot tudi vsem drugim ljudem iz matere rojenim nikoli ni primanjkovalo. Ampak to je že druga zelo zanimiva zgodba, katero vam bom spoštovane bralke in bralci, rade volje povedal ob kakšni drugi priložnosti! Duhovno izročilo prednikov, ki so svoje skrivnostne obrede nekoč opravljali v okolju naravnega templja svetega gozda, so staroselci ohranili tudi v zavetju cerkva. Posebej je med Tauriškani postala znana na skali zgrajena misijonarska cerkev pri Krnskem gradu. Imenovali so jo po sveti Mariji z imenom Gospa Sveta. Sveško polje na katerem je bila postavljena, pa so od tistikrat naprej imenovali z imenom Gosposveško. Tja so prihajali po poti romanja, kjer so se udeleževali religioznih obredov obhajanja številnih krščanskih praznikov. Po sprejetju nove krščanske vere, so se staroselci v govornem jeziku katerega še dolgo potem niso zapisovali, postopno preimenovali v Tauriščane V obhajanje svetih krščanskih obredov so vnašali svoj drugačen uvid razvoja dogodkov, takšnega, kot so jih v t.im. drevesni kulturi nekoč učili njihovi starejši svečeniki Dru-vidi. Ob obhajanju največjega krščanskega praznika prihoda svetega duha v telo, so z zatikanjem zelenih vejic lipe krasili in označili cerkev in svoja prebivališča. V svojem starodavnem jeziku so ga razumljivo imenovali z besedo Binkošti. Bin je v lat. jeziku števnik dva. Košt pa pomeni v prakeltskem (indoevropskem) jeziku meso (gošt). Skrivnosten pomen besede binkošti je; Dva v Enem! V obdobju pomladnega enakonočja so ob škofijski cerkvi svetega Petra v Breznem na zahodnem vencu gorovja postavili brezov mlaj, (Beltan) Tja so prinašali v blagoslovitev skromne darove različnih jedil, med katerimi so bila tudi pisana jajca. V jesenskem enakonočju so ob prazniku mrtvih na pokopališču ob cerkvi častili duše pokojnikov. Večkrat so tja v spomin na umrle sadili sveto drevo tise, ki so ji pravili Čisovna. Na sveto noč so ob praznovanju božiča predniki postavili v bivalni prostor Drevešček, katerega so krasili z cvetočimi vejicami bele omele. Vendar pa staroselci niso ohranili samo duhovno izročilo Starega sveta, ohranili so tudi svoje številne navade in postave s katerimi so pred prihajajočimi tujci branili zaupano očetnjavo. Bili so resnicoljubni, še posebej pa so cenili svobodne ljudi dobre volje, s katerimi so skupaj častili največji pomladni praznik svetlobe. Slovesno so prižigali seženj dolge, palec široke in pol palca debele brezove trske ter z njimi svetili v temi. Imenovali so jih V- uč, (lat.luce). Brezovino so v obliki gorečega kupčka oblancev obredno spuščali v sveto vodo tolmuna, plavajočega na zvitku brezovega lubja. Zakurili so kres na bregu tolmuna potoka Mošenica in Tauriške, ter se veselili novega začetka s pitjem vina iz trte ali brezovega sapa, katerega so prej njihovi svečeniki skrbno pripravili in blagoslovili v dani namen. Spoštovali so dobro opravljeno delo v skupnosti in vsakomur med njimi s postavo zavarovali pravico do ugodja v blagostanju, katerega si je nekoč s trudom sam pridelal na pošten način. Bili so spretni v opravljanju najrazličnejših obrtnih znanj, svoje pridobljene veščine so sproti žlahtnili in izpopolnjevali, ter jih prenašali na mlajšo generacijo potomcev svoje skupnosti. Največ pa so Tauriščani, tako kot že njihovi predniki sekali les v svetem gozdu. V številnih rudiščih na obeh straneh predgorja Karavank, so nabirali bogato samorodno rudo Železovc in Bobovec. Talili so jo z zahtevnim postopkom redukcije. Dobljenega volka so izkovali v surovec, nato pa v končni izdelek Noriško Železo. Izdelke so na hrbtih svojih konjev tovorili v prodajo na vse strani, največ pa v Virunum, Nauport in Oglej, kjer so zanje v plačilo prejeli prave kovane zlatnike in srebrnike. ©Novtrg je izključni lastnik študije. Kopiranje in razmnoževanje brez vednosti avtorja je prepovedano! Pridržujemo si pravico spremembe! Naši starejši predniki Tauriščani, so poznali starodavne skrivnosti železarjenja. Znali so taliti in kovati slovito Noriško železo, ki je bilo simbol starejše železne dobe in Halštatske kulture. S posodobljeno metodo izdelave svojih visoko cenjenih izdelkov, so nadaljevali še dolgo potem ko so se preselili v nižje ležečo dolino. Tam so skupaj z drugimi priseljenci iz Karantanije pričeli oblikovali novo naselbino. Postavili so jo na robu plodne ravnice, ki se je ob umiku voda blago spuščala proti tedanjim vodnim strugam v sotočje. Prvi potok so v starodavnem govornem jeziku imenovali Tauriška. Imenu potoka T-aur-iška, (Tržiška) so kasneje pridali še pripono Bistrca, katere domače (slovansko) ime je sicer verjetno Ilirskega izvora. Drugi potok pa so še naprej imenovali s skrivnostnim starim imenom Moschenitza, (Mošenica). Bistra voda obeh potokov je prebivalcem rastočega naselja prinašala življenje. Ob njenih bregovih je v naselju zacvetela obrt in kraj je kmalu pričel dobivati značilno, srednjeveško podobo mestnega jedra. Najstarejše poznano domače ime kraja, je v svojem delu Topographia Ducatus Carniolae med prvimi in žal tudi eden izmed zadnjih, kot bomo lahko spoznali v nadaljevanju, zapisal in orisal kranjski plemič in pedantni zgodovinar J.V. Valvasor, s sledečo besedo Tershech. Originalno ime kraja je odlični risar in polihistor navedel med drugimi imeni v domačem govornem jeziku, potem ko je zapisoval značilnosti našega kraja in ustvarjal predloge za izdelavo svojih znamenitih bakrorezov. Zapisal ga je po preučitvi zvočne strani izgovorjave od glasu in naglasa, do besedila v pisavi Bohoričica. Tako, kot so ime kraja po ustnem izročilu prednikov, takrat izgovarjali njegovi prebivalci Tershich-ani. Ni naključje, da je avtor naše najstarejše vedute mesta izbral za ospredje svojega motiva zgodovinsko dostopno pot. Po njej je preko Karavank skozi sotočje že od pradavnine vodila tovorniška tura, ob kateri so nekoč naseljenci v sotočju potokov pričeli oblikovati naselje. Mestna veduta njegovega bakroreza izpričuje prelomne dogodke razvoja naselja, ko je bil nadzor nad spodnjim delom mesta še ohranjen v rokah tako imenovanih Gutenberžanov. Ti so imeli stare pravice mitnine, nadzora poti in ureditve naselja, zato ne preseneča dejstvo da je cesar Leopold II. prenočil v Mallyjevi hiši, spremstvo pa v zgornjem koncu na gradu Neuhaus. Kasneje je z nakupom posesti nadzor prevzel grof Paradeiser in njegovi potomci, s čimer pa se je pričela spreminjati tudi upravna, gospodarska in panoramska zasnova mesta, ki je po požaru leta 1811 dobilo prepoznavno današnjo podobo. Najstarejše poznano zapisano ime kraja v germanskem jeziku je Newenmarchlein vnder dem Lewbel, (Neumarckhtl). Medtem ko so se moji bližnji predniki, takrat še imenovali s svojim starim imenom po njihovih prednikih, z besedo Tershichani. Vi ste pa Tržičani Imenovanje prebivalcev v govorjeni in pisani besedi z imenom Tržičani, se je v navedeni obliki prvič pojavilo pred dobrimi sto leti. Vsekakor pa proti koncu zadnjega četrtletja devetnajstega stoletja, ko so industrialci ob vodi potokov postavili prve tovarniške obrate. Prej so namreč v obdobju romantike in panslavizma, meščane krajše vmesno obdobje nazivali še z imenom Teržičani. Leta 1845 podpisani avtor P.H. v Kmetijskih in Rokodelskih Novicah na začetku in koncu članka o obrtnem krajopisju mesta navaja: »Imá tri cerkvé, en grad; šteje 180 večidel terdno zidanih hiš, in več ko 2000 stanovavcov«. Ter po jedrnatem naštevanju zaključuje: »Vse to skupej vzeto kaže, da je Teržič memo vsih krajev krajnske dežele pèrvi, kar obertnost in rokodelstvo zadéne«. Imenovanje je pričelo nastajati obenem s spremembo novega imena Tržič potem, ko so po petdesetletnem presojanju v t.im. besedni vojni, postopoma v Kronovini Krainski uvedli nov pravopis, v katerem je Bohoričico popolnoma nadomestila nova pisava Gajica. Vendar je prvobitno ime staroselcev ostalo še dolgo časa v uporabi. Dobro se ga danes spominjajo le še nekateri izmed ta star’h Teršičanov. Do redukcije krajevnega imena »Tershech«, s krnitvijo polglasnika »e« v besedotvorni ©Novtrg je izključni lastnik študije. Kopiranje in razmnoževanje brez vednosti avtorja je prepovedano! Pridržujemo si pravico spremembe! podstavi in konverzijo šumnikov »š, č«v obrazilu, v novo reducirano, sedanje ime kraja »Tržič«, je po moji presoji prišlo takrat zaradi sklopa različnih zgodovinskih okoliščin in etnoloških razlogov. Med njimi želim na kratko omeniti zlasti sledeče dejavnike; Zaradi vgrajene napačne domneve domačinov, po kateri naj bi ime našega kraja izhajalo iz pomena besede trg oziroma tržnica. Slednja teza na prvi pogled niti ni tako nepravilna, zlasti če pomislimo da so med prvimi in do takrat najpogosteje zapisovali ime mesta v germanskem jeziku, s poznanim imenom Neumarktl. Najbrž je k takšnemu sklepanju botrovalo prav omenjeno germansko ime kraja, ki pomeni postavitev novega trga ali tržnice? Zaradi napačnega sklepanja pripadnikov panslavističnega gibanja, po katerem naj bi se med krajani slovenska narodnost lahko uspešno razvijala, izobraževala in obdržala samo s pomočjo drugih Slovanov. Tako izoblikovano mišljenje, pa ima v utemeljitvi velike humanistične in historične pomanjkljivosti; Vsi posamezniki postajamo namreč v procesu približevanja k svojemu resničnemu izvoru pravzaprav popolnoma enaki med drugačnimi, medtem ko postajamo posamezniki v procesu prilagajanja vrst pravzaprav popolnoma drugačni med enakimi! V skupni Kronovini Krainski so takrat še živeli in bivali tudi ljudje, ki so sebe imenovali Krajnci. Med njimi so bili poleg staroselcev keltskih plemen Karnov in Tauriskov, tudi številni pripadniki drugih etnij. Njihovi predniki so se nekoč, tako kot očetje in matere prišlekov plemena Sklabenoi, mnogi pa tudi že pred njimi priselili v naše kraje. Imenovali so se Goti, Langobardi, Romani in številni drugi. Vrli krajani, zlasti pa najbolj navdušeni med njimi, so se torej ob zamenjavi blago zvenečega historičnega imena Tershichani, v stari pisavi kmalu pustili preimenovati z novim okrnjenim imenom Tržičani v trši in jezika lomni izgovorjavi, ter z dodanimi strešicami nad šumevci. V procesu poslovenjenja so neslovanskemu imenu našega kraja, pridali najprej svoj občni vzdevčni pomen ali vzdevek in nato starodavno keltsko ime kraja poslovanili. Vendar v procesu spremembe pisave slovenskega jezika, takrat niso spremenili le imena našemu kraju, temveč so do neprepoznavnosti spremenili vse historične krajevne toponime, katerim so v teku časa pridali značaj vzdevka. Tako smo krajani dobili številna, popolnoma nova imena naših gora, voda, dolin in bregov in naselij. Slednjih je danes mnogo preveč, zato bom na kratko navedel samo nekatere med njimi. Gora s keltskim imenom »Beušca« je v apelativni rabi dobila novo slovansko ime po beguncih, (izbeglice) kateri so preko prelaza bežali pod njenimi vrhovi: »Begunjščica.«Prelaz s keltskim imenom »Lbel«, je s poobčnoimenjenjem dobil z vzdevkom novo slovansko ime po ljubem, oziroma ljubljenem: »Ljubelj.« Podobno kot ime Ljubljana, kateri so takrat v pridevniku rekli Bela. Ime Bela so premišljeno vzeli Lbelu in ga spretno pridali Ljubljani, ime Ljuba pa so premišljeno vzeli Ljubljani in ga spretno pridali Ljubelju. Tako so z iznajdljivostjo naenkrat praktično iz nič lahko za dva stara imena, pridelali dva povsem nova pomena. Potok s keltskim imenom »Moschenitza«, je po moško dobil pred združitvijo s tisto Bistrico v sotočju, v poslovanjeni obliki novo ime moškega spola: »Mošenik«. »Beld-es« je obledel od sramu in postal bledično »Bled«. Prebivalci »Krainci«, pa smo izgubili historični genski naziv po svojih keltskih prednikih Karnih, ter po več tisočletni uporabi svojega imena, postali slovansko pleme z novimi koreninami iz dole v gore, z uradnim novim imenom: »Gorenjci«. Ideološka zapacanost se je torej med krajani Tržiča pričela gostiti že precej pred nastankom kraljevine Jugoslavije. Vendar pa je domačinom, kateri so bili vešči taljenja najtrše rudne grude, uspelo ohranjati visok gospodarski potencial. Še posebej veliko so k temu prispevali lastniki kapitala, ki so se z namenom ©Novtrg je izključni lastnik študije. Kopiranje in razmnoževanje brez vednosti avtorja je prepovedano! Pridržujemo si pravico spremembe! investiranja v industrijsko dejavnost priselili v naš kraj skupaj s svojimi družinami. Prišli so iz razvitih krajev Avstro Ogrske monarhije, pa tudi iz drugih imperialnih držav Francije, Nemčije in Britanije. Med njimi še posebej želim izpostaviti znameniti družini Gassnerjev ter Glanzmannov, ki so bili lastniki tovarne »Baumwoll Spinnerei und Weberei Neumarktl«. V našem kraju so živeli in bivali v lepo urejenem okolju svojih domov. V času njihovega delovanja so meščani doživeli največji gospodarski in kulturni razcvet našega kraja v vsej zgodovini obstoja. K gospodarskemu razvoju in blagostanju našega kraja pa so veliko pripomogli tudi drugi lastniki tovarn in posestniki. Med njimi so bili znani družinski člani Bornovih. Bili so lastniki gozdov ter lesnih obratov, za svoje bivališče pa so dali postaviti lep gradič sv. Katarine, v naravnem okolju Puterhofa. Gospod Peter Kozina iz Ribnice je dal zgraditi v Tržiču najmodernejšo proizvodnjo čevljev tistega časa in ustanovil tovarno Peko. Država se je imenovala Kraljevina Jugoslavija, plačilna valuta pa dinar. Hitra gospodarska rast in splošen razvoj kraja, je k nam privabil številne delavce iz drugih krajev naše ožje in širše domovine. Dobili so delo v tovarnah in število prebivalcev našega kraja je pričelo hitro naraščati. Živeli so skromno in pošteno življenje, pogosto v tovarniških hišah in zgradbah, kjer so si lahko uredili svoje domovanje. Verjeli so v boga in v svetost človekovega življenja, ter spoštovali postavo in kralja. Lastniki kapitala, tovarnarji in pri njih zaposleni delavci so dobro poznali tradicionalne navade in običaje prebivalcev. Cenili so gostoljubje domačinov, ter jim pomagali ohraniti dragoceno duhovno in materialno zapuščino njihovih prednikov ter prvotnih naseljencev kraja v sotočju. Slovanija tvoja dežela Je pa bilo med domačini takrat tudi precej Tržičanov in Tržičank, ki so tudi sami želeli imeti dovolj denarja ter uživati privilegije blagostanja in razkošnega življenje. Potegnili so kapuco preko glave, vsaj tisti, ki so jo imeli in namesto da bi odšli delat, so zakrili svoj obraz in izza grmovja opazovali družine premožnejših sosedov, trgovcev, tovarnarjev, posestnikov, obrtnikov in kmetov, kako oni delajo. Vztrajno in odločno so v zavetju mraka čakali na svojo priložnost in se pri tem tako dobro skrili, da vam žal danes tudi njihovih imen ne morem povedati. Verjetno so svoja prva krstna imena, katera so ob rojstvu prejeli od svojih staršev, nekateri med dolgotrajnim čakanjem že pozabili. Zato so takrat v njihovi tovarišiji za potrebe lažjega vzpostavljanja komunikacije med seboj, vsakemu posamezniku določili in nadeli njegovo, svoje novo nadomestno ime ali vzdevek. V Tržiškem kotu so bili takrat med njimi poznani sledeči moški vzdevki; »Krstan, Kostja, Planinec, Kola, Stijenka, Silni, Blisk, Jug, Modras, Strela, Mrož« ženski pa največkrat; »Tončka, Mici, ali Anka«. Od sprejetja svojega skupinskega imena ali vzdevka, je novoimenovani pajdaš lahko v licu svojega obraza izgovoril v varnem zavetju gozda sledeče besede; »Jaz sem dobil svoje novo ime od njih in oni so dobili svoje novo ime od nas. Jaz in oni smo mi skupaj in nihče izmed njih od takrat naprej ni bil več imenovan od mene, niti jaz ne od njega. Kajti jaz sem postal vi in vi ste postali mi.« Verjetno ste lahko ugotovili, da v nadaljevanju želim opisati pričetek enega izmed najbolj grozljivih procesov v zgodovini prebivalcev našega kraja. Posledic njihovih storjenih dejanj, si danes niti približno ne upa še nihče med nami v celoti zavedati, ali pa jih z besedami povedati. »Prevratniki, ki so v zavetju teme kovali svoje hudobne naklepe, so sebe med svojimi drugi-mi nazivali po vzdevku, oni z njimi pa so druge skupaj s sabo imenovali Komunisti«. Komunizem je beseda z nenavadno in čudno preteklostjo iz XIV stoletja, za katero še danes ni prave etimološke razlage. Nekoč pred francosko revolucijo so se pripadniki imenovali še »Comunautaristi«, oziroma kasneje »comunauti«, medtem ko so jih pri nas poznali kot tiste ljudi, za katere morajo drugi opravljati njihovo delo. Rekli so jim;»Drugi, Drugo-vi, Za-Drugarji«, ©Novtrg je izključni lastnik študije. Kopiranje in razmnoževanje brez vednosti avtorja je prepovedano! Pridržujemo si pravico spremembe! včasih tudi »Tovariši«, najbolj zagrizenim pa so rekli »Partijci«. Partijci so bili tisti aktivisti, ki so bili Komunisti in Partizani skupaj v eni osebi za druge. Sam kljub dolgotrajnemu iskanju v slovarjih SSKJ in drugod za tujo besedo »Komunist«, nisem našel pomenskega prevoda v slovenščino, zato bom pristaše v preiskovalnem postopku razkritja vsebine tako kot prej Parte, imenoval Komiji. No pa je končno le prišla, morija druge svetovne vojne tudi v naš kraj Tržič. Njen prihod so komiji, v varnem zavetju teme pozdravili z odprtimi rokami. V daljavi se jim je pričela svitati rdeča zora in globoko v sebi so zaslutili svojo veliko priložnost. Ustvarjeno premoženje in blagostanje domačinov, je med žlahtno materialno dediščino ležalo pred njihovimi nogami in se bleščalo v zlati svetlobi sonca, le pobrati ga je bilo še potrebno. Hitro so organizirali svoj ilegalen odpor proti okupatorjevi vojski katerega so imenovali; »Osvobodilna Fronta«. Še hitreje pa so v njihovem poveljstvu z ukazom strogo prepovedali upirati se okupatorjevi vojski slehernemu domačinu, ki se ni hotel upirati in boriti v njihovi ilegalni bojni sestavi, temveč v drugih rednih vojaških formacijah. Dobro so namreč vedeli, da bi v takšnem primeru zagotovo po končani vojni ostali brez bogatega premoženja meščanov in krajanov Tržiča, o katerem so šele pred kratkim pričeli dobro sanjati. Njim pa bi po končani vojni tako ostalo samo še tisto svoje premoženje in blagostanje, katerega privilegijev do takrat še niso nikoli mogli uživati, kajti sami do takrat ničesar od želenega še niso ustvarili. Pri doseganju svojih ciljev so bili neusmiljeni in poznani po svoji brezobzirnosti. Domačini so se jih bali, tako kot nekoč Avarov, ki so pobijali in plenili pod Karavankami, so tudi njim potiho pravili barabe, (banda)! Oglejmo si primer enega izmed okrutnih in krvoločnih umorov, kot ga je v zajetnem evangeliju Kokrškega Odreda takrat sam v poročilu navedel eden izmed sodelujočih v obhajanju z besedami; »Jan 3d. str17. V začetku januarja je drugi bataljon v Lomu odkril mladeniča, ki je hvalil Nemčijo in širil govorice, da Nemčija ne bo izgubila vojne, da bo prišla na dan s tajnim orožjem. Odkrito je delal za sovražnika in bil zato justificiran.« Kaj je »odkrito delal za sovražnika«, nam Jan ne pove, samo to, da je »hvalil Nemčijo,« zaradi česar si je prislužil partizansko smrt. Povedal vam bom zgodbo o ubijanju, katere zaradi družinskih povezav najprej nisem imel namena razkriti, niti vključiti v razkritje prave vsebine razvojnega dokumenta, vendarle opisani dogodki v nadaljevanju omogočajo boljši uvid v razumevanje načina justificiranja, katerega brutalnost daleč presega meje človeškega razuma. V dvodnevni drami se je na morišču, v globoki soteski Dovžanke nad Puterhofom, dobro skrita pred pogledi odvijala sadistična usmrtitev nedolžnih civilnih žrtev. V temačnem obredu žrtvovanja ljudi, je sodelovala skupina borcev Kokrškega odreda, opitih od alkohola in prelite krvi. Potek krvave orgije so v zanosu ekstaze vodili njihovi komandanti, (kolovodje) kateri so si za dvodnevno nastanitev obhajanja izbrali svoje pogorišče bližnjega dvorca Bornovih. Na nepopisno grozljiv način so sredi zime od dne 31.1 do dne 1.2. leta 1945 umorili člane mojih prednikov družine Gaberc, ali po domače »Kvančarjevih iz Loma pod Storžičem«. Teta Justina, ki so jo klicali Tinca, je bila takrat stara 27 let in je morala doma pustiti svojo dva meseca staro hčerko Vilmo. Z nogami so jo privezali na vejo debele smreke, potem ko so jo najprej mučili z elektriko. Ker je bila po dveh dneh še živa – kri ji je v počasnem curku tekla iz oči- je eden od udeležencev stopil do glavnih in zahteval naj jo takoj nehajo mučiti in ustrelijo. Komandanti, ki so v obhajanju kulture smrti radovedno opazovali, kako se pred njihovimi očmi pozibavajo nenavadni sadeži, kateri so viseli na vejah velikega drevesa, so za vrhunec svojega dvodnevnega žrtvovanja blagohotno ukazali usmrtitev njihovih žrtev. ©Novtrg je izključni lastnik študije. Kopiranje in razmnoževanje brez vednosti avtorja je prepovedano! Pridržujemo si pravico spremembe! Mama Antonija, ki je bila prizadeta od kapi je bila tako uničena od mučenja, da so jo morali na morišče Na žagi nesti na vejah. Oče Gašper pa je po pripovedovanju rablja glasno molil z rožnim vencem in sam stopil k smreki. Žrtev obredno niso smeli ustrelili tako kot so viseli z vej z glavo navzdol, temveč so jih najprej sneli in obrnjene na noge postavili k deblu drevesa. Na ta način so se udeleženci žrtvovanja lahko poistovetili s svojimi žrtvami in se pri tem lažje spominjali svojega človeškega porekla, ter njihove podobnosti z drugimi človeškimi bitji, katera so tako kot sami, pričela nekoč pokončno hoditi po dveh nogah. Ko so iskali kdo jih bo streljal, se je neki star part uprl; »Tega očka pa že ne bom streljal, saj je komaj tri dni kar mi je popravil čevlje!« Ker očeta Gašperja, mame Antonije in hčerke Justine, ki so jo klicali Tinca v obredu žrtvovanja nihče ni hotel umoriti, so kolovodje dali privesti sedemnajst let starega fanta, kateri je bil obveščevalec in ga napili z žganjem. Ta je bil njihov rabelj in je storil tisto, česar sami niso želeli storiti ali pa jim je zmanjkalo poguma. Po vojni se je mladenič zapil in naredil samomor. Mučeniki so bili med žrtvami izbrani zato, ker je bila njihova domača hiša postavljena na ugodni strateški legi vrh klanca, po katerem je nastalo družinsko ime Kvančarjevi. V hišo so se po umoru družine naselili partizani, in iz njene notranjosti izvajali strateški nadzor nad dostopno potjo iz Tržiča in položajem svojega zavetišča visoko v pobočju pod skalno gmoto Velikega Turna. Domačo hišo družine Gaberc, so partizani za svoje vojaške akcije uporabljali še dolgo časa po koncu II. svetovne vojne. Zlasti se je v svojih zločinskih dejanjih morjenja in teroriziranja ljudi izkazal vodja operativnega centra Kokrškega odreda »Franc Jagodic -Krsta«. Slednji je dobro poznal notranjost hiše, saj se je pred vojno pri družini Kvančarjevih učil šivati in se grel za pečjo. Pri tem je vedno tudi kaj zaslužil. Celotno grozljivo zgodbo pomora družine Kvančarjevih in imena njihovih Tržiških morilcev, si lahko preberete; »Po kosti mučenikov z nahrbtnikom«. Opozarjam vas na vsebine opisa nedoumljivega nasilja in brutalnosti! Prvi doseženi uspehi pri krvavem pobijanju domačega civilnega prebivalstva, so v borbi proti sovražnim nemškim vojakom partijskim poveljnikom in borcem dali nov zagon. Kmalu se je razmerje umorjenih domačinov proti pobitim nemškim vojakom pričelo nagibati v korist slednjih. Tako so po zadnjih, še ne povsem dokončnih podatkih Inštituta za Novejšo Zgodovino, ob doseženi končni zmagi proti sovražnikom, partizani na vsakega uničenega vojaka nemške vojske, usmrtili pet domačih prebivalcev. Vendar se število razmerja z novoodkritimi grobišči vojnih in povojnih pobojev na naših tleh sproti spreminja. Vsakdo od Tržičanov, kateri so takrat gledali s svojimi očmi in sleherni med njimi, kateri so takrat poslušali s svojim notranjim ušesom, so torej lahko spoznali: »Da so med vsemi sprtimi stranmi v II. svetovni vojni, največje delo za svojo lastno osvoboditev nedvoumno opravili tisti posamezniki, kateri so nekoč od onih za druge postali mi, oni pa so od njih za druge takrat postali vi.« To so bili preračunljivi partijski voditelji in njihove lakomne tovarišice, s katerimi so v zavetju somraka skupaj kovali svoje bleščeče gradove v oblakih. Njihove sanje so pomagali uresničiti zavedeni borci Kokrškega odreda, kateri so s tako lahkoto morili ljudi naokrog, kot da bi trli orehe. Po pripovedovanju domačinov, je takrat živel in deloval med Tržičani en partijski likvidator ljudi, kateri je imel navado svojim žrtvam zatikati zeleno smrekovo vejico v usta, potem ko jih je pokončane privlekel na svetlobo. Tako so pokojni lahko simbolično použili še svoj zadnji grižljaj od tega sveta. Dobro se še spominjam njegovega tragičnega vedenja med ljudmi, potem ko je po zaužitem alkoholu pričel iz sebe bruhati duše umorjenih, katere so potem ko je od onih postal mi, bremenile njegovo lastno vest za tiste druge, s katerimi je nekoč skupaj postal vi. ©Novtrg je izključni lastnik študije. Kopiranje in razmnoževanje brez vednosti avtorja je prepovedano! Pridržujemo si pravico spremembe! Ime ubojne enote »Kokrški Odred«, so heroji revolucije prevzeli po starodavnem keltskem božanstvu zemlje in vode »Okra«. Staroselci so nekoč po njem imenovali bistro vodo življenja in globoko dolino potoka, ki se je vijugal skoznjo z imenom »Kokras«. Česar pa zagreti revolucionarji verjetno niso mogli vedeti, saj so se prvi med njihovimi predniki plemena Sclabenoi, naselili skupaj z Avari v kraje pod Karavankami šele med zadnjimi! Potem ko so iz ravnic Panonije počasi začeli za njimi prihajati tudi predniki ostalih borcev, medtem ko so med zadnjimi s trebuhom za kruhom prišli v Tržič iskat zaposlitev v tovarnah delavci iz vseh koncev kraljevine Jugoslavije. Proces svojega lastnega osvobajanja v borbi proti vojakom okupatorske nemške vojske, so partijci imenovali po ljudeh tistega »Naroda«, katerih pripadnikov so pobili največje število s sprevrženim pomenom imena besede »Narodnoosvobodilni boj, NOB .« Njihove rodne grude za katero so borci Kokrškega Odreda prelili toliko krvi, pa na današnjem ozemlju Karavank sploh še nikoli ni bilo. Niti je ni sedaj, kajti v resnici njihova rodna gruda na Kranjskem obstaja samo v njihovih sanjah. Mogoče bi jo lahko v miru odšli iskat nazaj v ravnice Panonije, vendar kot sem že dejal je tudi tam verjetno ne bi nikoli našli… Je pa bilo od nekdaj ozemlje Karavank bogato z rudno grudo. Staroselci kateri so poznali skrivnosti taljenja, so jo nabirali v tej zemlji in iz nje kovali železo najboljše kakovosti. Zemlja v kateri so kopali in nabirali rudo je bila zanje sveta. Pripadala je bogovom, katerim v dar so v sveto vodo jezera odlagali meč svojega kovanja. Starodavni iskalci in nabiralci rude so se imenovali »Grodarji«, (Rodarji). Rudi katero so nabrali v nedrjih svete zemlje pa so pravili »Groda«. Potem pa so se v kraje mojih prednikov »Toriščanov«, pričeli zgrinjati pripadniki plemena Sclavenov. Pravili so jim »Sužnji«. Ime njihovega plemena, katerega pripadniki sebe niso imenovali z nobenim (znanim) imenom, so zapisali v latinskem jeziku z besedo »Sclavī«. Kadar so govorili s pripadniki drugega plemena sorodne jezikovne skupine, so njega ali sebe imenovali, brat, sestra, (brača) vendar vedno le v odnosu do drugega; »Ko so prihajali v stik s tujci, so prevzemali njihovo ime in mu po določenem času dali svoj občni vzdevčni pomen. Tudi stik z Avari je pripeljal do apelativizacije njihovega imena: Obrh, Obrin’h sta se razvila v pomen velikan, silak. ( Leszek Moszyński ) Danes jih imenujemo z imenom »Slovani«, vendar izvor besede njihovega imena ni Nomen Originis, temveč je to njihovo novo, tvorjeno in privzeto vzdevčno ime, katerega nastanek še ni povsem pojasnjen. Moje osebno mnenje glede njihovega imena je sledeče; »Menim da ime sužnji opredeljuje zlasti njihova značajska lastnost poimenovanja sebe le v navezi do drugega, kar vzbuja dvom v odnosu do vprašanja lastnega izvora in relativizira njegov pomen. Slednja značajska lastnost se je v odnosu med staroselci in domačini do današnjih dni usodno odrazila v kolektivizaciji njihovega na-roda, vse od prve skupne države Karantanije naprej, kamor so se prvi med njimi tja nekoč sami priselili med zadnjimi. Kar je pravzaprav tudi edini vzrok za nastanek in žal tudi obstanek dvojine, v slovenskem jeziku vse do današnjih dni«. Staroselci so Slovane sprejeli, tako kot pred njimi že tudi pripadnike različnih ljudstev Romanov, Langobardov, Gotov ter številnih drugih, kateri so nekoč prišli v deželo pod visokimi belimi gorami, ki so jih njihovi predniki imenovali po prebivališču svojih bogov z besedo Karavanke. Nekatere med njimi so v svojem jeziku naučili nabirati, taliti in kovati bogato železno rudo, katere znanje je njihovim prednikom nekoč omogočilo nastanek in razvoj najimenitnejše civilizacije na naših tleh, danes poznane pod imenom Halštatska kultura Vendarle pa so prišleki Slovanskega izvora, katerih je bilo zlasti v južno ležeči Karnioli čedalje več, imeli pri razumevanju jezika staroselcev keltskega izvora težave. Tako so nekoč sveto »Rudno grodo« staroselcev, prišleki v procesu onimizacije ali polastnoimenjenja, preoblikovali v novo identifikacijsko lastno ime (nomina propria) z besedo »Rodna gruda!« ©Novtrg je izključni lastnik študije. Kopiranje in razmnoževanje brez vednosti avtorja je prepovedano! Pridržujemo si pravico spremembe! Mnogi izmed njihovih potomcev so pozneje postali Terščani in naši rojaki Tržičani, medtem ko imajo pri razumevanju in izgovarjavi besed jezika staroselcev, nekateri še vedno težko premostljive težave. Skrivnosten izvor jezika naših prednikov in svojo bogato zgodovino, smo prebivalci našega kraja pričeli odkrivati šele pred nedavnim. Leži tam zunaj dobro skrita pod debelo plastjo ideološke zapacanosti, ki se je nekega dne pričela gostiti in strjevati. Odstiranje skrivnostne vsebine ki se blešči pod navlako zgodovine, bo ključna za povrnitev identitete, ohranitev okolja in preživetje naše skupnosti. Njen pomen se bo v prihodnosti razvil do neslutenih razsežnosti. Mi pa si v nadaljevanju podrobneje oglejmo še, kako so se ob koncu II. svetovne vojne med Tržičani osvobodili tisti rudarji Kokrškega odreda in njihovi voditelji iz ozadja, ki so pri iskanju lastne poti do privilegija uživanja v blagostanju, morali svoje rove izkopati po temnih predelih svoje duše najgloblje med vsemi. Tržičevič ne hvala Dne 12. maja, leta 1945 na dan tako imenovane osvoboditve, so se skozi Tržič že več dni počasi pomikale dolge kolone ljudi, med katerimi so mnogi govorili jezik mojih prednikov. Nobenega veselja ni bilo ob končani vojni na njihovih obrazih, temveč veliko solza v očeh otrok, staršev ter njihovih dedkov in babic. Na vozovih s konjsko vprego so proti Ljubelju vozili svoje skromno imetje in v strahu za svoja življenja bežali pred tistimi, kateri naj bi bili od njih boljši, saj so sebe imenovali z besedo »Boljševiki«. Mnoge hiše v Tržiču so se takrat izpraznile, njeni prebivalci pa se k nam niso vrnili nikoli več. Mnogi med njimi so bili potomci staroselcev, katerih njihovi očetje in matere so nekoč prebivali skupaj z mojimi v sožitju in za svoje preživetje delali na sveti zemlji pod visokimi belimi gorami. Med njimi so bili tudi številni premožni tovarnarji in zemljiški gospodje z družinami, kateri so pomagali zgraditi naše mesto vse od njegovega nastanka v sotočju naprej. Njihove hiše, tovarne in ostalo zapuščeno imetje premožnih Tržičanov, pa so iz somraka opazovale budne oči junakov revolucije. Tistega pomladnega dne so postale dovoljene njihove sanje. Končano je bilo nabiranje hrane za preživetje v »prehranjevalnih akcijah« ter taborjenja in spanja po pogradih »tabora«, v zavetju gozda. Vendarle njihovega kriminalnega delovanja pri teroriziranju in pobijanju lastnega naroda takrat še zdaleč ni bilo konec! Lahko so stopili iz teme in pokazali svoj pravi obraz v svetlobi dneva; »Bili so v lice prav taki, kakor smo tudi mi, ter so dela neprijaznega zasovražili, božja pa niso vzljubili.« Njihov način družbenega delovanja je v alegorični noveli Živalska farma dne 17. avgusta leta 1945 podrobno orisal britanski pisatelj George Orwell, ki je svoj navdih dobil v odsevu oktobrske revolucije, katera je vodila v nastanek Stalinove dobe Sovjetske Zveze. Tržičani so obraze partizanov prepoznali in nekateri med njimi so oblikovali poseben odbor, ter jim prišli na poti iz gozda naproti. Med njimi je bil s svojo harmoniko tudi Žlebačov ata. Skupaj z kolegom Lojzetom, sta nekaj dni prej pripotovala iz Avstrije, kjer sta vojno vihro preživljala ob delu za skromno plačilo na neki kmetiji. Takrat je kar nekaj domačinov, zlasti pa dekleta delalo med vojno na avstrijskih kmetijah in posestvih. Stopil je v ospredje kolone borcev in komandantov Kokrškega odreda in skupaj so ob zvoku harmonike prišli v staro mestno jedro Tržiča. Partizani so korakali za svojim poveljnikom ki je jahal belega konja, iz Zgornjega konca po placu navzdol v Spodnji konec in se veselili svoje lastne osvoboditve. Nekateri med njimi, kateri so bili ob umiku nemških vojakov iz Tržiča sami že skoraj povsem osvobojeni, pa so pričeli dvigovati svoj pogled na bližnjo vzpetino, kjer se je v razkošju pomladne svetlobe bleščalo ©Novtrg je izključni lastnik študije. Kopiranje in razmnoževanje brez vednosti avtorja je prepovedano! Pridržujemo si pravico spremembe! grajsko poslopje Neuhaus. Po koncu vojne leta 1945 so se v sobanah gradu namestili poveljniki »14. divizije Jugoslovanske Ljudske Armade« in lokalni vodja varnostno obveščevalne službe SFRJ: »Odelenje za Zaštitu Naroda, OZNA«. Ker pravno nasledstvo ni bilo urejeno, je bil grad s posestvom formalno brez gospodarja, kar so pridoma doumeli številni krajani. Raznosili so drobne predmete družine Gassner po vseh koncih Tržiča, kar niso mogli nesti pa so odpeljali z vozičkom. Največkrat so med Tržičani prišli v dom družine Gassner, katerega člani so bili še dolgo časa po izvedenem vdoru formalni in pravni lastniki, krast moški prebivalci Tržiča. Pogosto so jih po pripovedovanju domačinov k tem dejanjem nagovarjale njihove žene, katere so jim hitele naročati tudi kaj od vsega morajo vzeti zase in česa ne, ter želeno blago nato prinesti domov. Pri opravilu kraje tujega premoženja, katerega proces so takrat imenovali še z besedo »Prehranjevalna akcija« je za varnost njihovega početja v svoji novi pisarni »Na Gradu«, skrbel izkušeni vodja »Oddelka za Zaščito Naroda«, (nepoznan?) kateri je med izbranimi upravičenci plenjenja v spontanem vzdušju skupnega postopanja, obravnaval vsakogar med njimi za druge. Izbira posameznih kosov blaga ali določitev novega »družbenega privilegija« je v njihovem poslovnem okolju potekala pod uveljavljeno parolo: »Znajdi se!« Pogosto sta bila višina obdaritve ali obseg družbenih privilegijev določena v sorazmerju s pomembnostjo pridobljenih informacij in podatkov, katere so upravičenci podajali z ovajanjem svojih sosedov, njihovih družinskih članov in prijateljev, sorodnikov, znancev, ter njihovih hišnih ljubljenčkov, sobnih rož in vrtnih rastlin i.dr. Sistem zbiranja informacij preko široke mreže ovaduhov so privilegiranci leta 1946 posodobili v zloglasno Jugoslovansko tajno policijo UDBA; »Uprava Državne Bezbednosti«. Vodili so jo (še nepoznani..?) preverjeni Tržiški »Udbopartijci«. Tisti pošteni domačini kateri niso želeli ovajati nedolžnih sokrajanov, pa pri varuhih naroda in revolucije niso bili upravičeni do daril in družbenih privilegijev in so ostali brez njihove zaščitne »bez-bednosti« sami revni, ne pa tudi bedni! Tako je bila v osemdesetih letih na neki gorski kmetiji v Podljubelju v kurniku opažena ukradena baročna kredenca iz hrastovine z dodanimi intarzijami. V njej so imeli kure, kasneje pa so jo novi, stari lastniki oddali bližnjemu novemu lastniku vikenda. V devetdesetih letih pa se je našla v skladišču rdečega križa »Na Fabriki« ukradena in odpeljana miza za igranje biljarda. Izdelana je bila iz eksotičnega lesa z masivnim okrasnim ogrodjem, od koder je bila k novim lastnikom odpeljana na novo lokacijo nekje»Za Jezom«. Nova Jugoslovanska oblast je preko državnega podjetja »Množični Odpor Ljudstva Tržič« kot v navednici neformalnega lastnika gradu, katero je vodil predsednik»Komunistične partije Jugoslavije maršal Josip Broz Tito« tako imenovano ljudsko ravnanje povzela. Ter ga potom »Zaplembne komisije« v Kranju dne 26. februarja 1946 tudi odločno nadaljevala, z izdajo »Odločbe o zaplenitvi posesti Neuhaus«. Poleg posestva je družbeno podjetje »Ljudska Oblast« izvedla tudi zaplembo individualnega premoženja Gassnerjev, tovarne; »Baumwoll Spinnerei und Weberei Neumarktl« firme, »Edmund Glanzmann & Andreas Gassner« in pripadajočih hidroenergetskih objektov, 82 stanovanjskih hiš, 130 hektarov zemljišč, (gozdovi, njive, travniki, pašniki in stavbna zemljišča) in po sklepu vojaškega sodišča 2928 deležev sedemintridesetih družabnikov komanditne družbe, ustanovljene s podpisi dne 27. marec leta1885 v kraju Blŭdenz in 1. april leta1885 v Trstu. Lastnik g. Andrew W. Gassner, ki je bil tudi angleški državljan je pred pričetkom II. svetovne vojne zapustil Tržič in zaupal premoženje; »Grajsko posest Neuhaus« svojemu bratu Leonu. Gospod Leo Gassner je bil jugoslovanski državljan. Po končani vojni je bil dolgo časa zaprt v mariborskih zaporih, kjer je bil na prisilnem delu gradnje ceste. Pozneje pa je bil po posredovanju tujih diplomatov rešen, njegovo premoženje in dom njegove družine; »Vila Bistrica« pa zaplenjena. ©Novtrg je izključni lastnik študije. Kopiranje in razmnoževanje brez vednosti avtorja je prepovedano! Pridržujemo si pravico spremembe! Njihovo prevratniško početje pa je bilo v dnevni svetlobi sonca mogoče že od daleč opaziti tudi naključnemu popotniku, ki je na svoji poti skozi Tržič slučajno prišel mimo. Zato so; »Tržiški junaki revolucije« vajeni skrivanja, poglede navznoter hitro zastrli z »Železno zaveso«. Nad vso deželo na sončni strani Karavank je padel somrak, kakršnega naši predniki v vsej svoji zgodovini še nikoli niso doživeli. Pošteni prebivalci in krajani Tržiča, smo se v vsiljevanju preživljanja svojega življenja v laži pričeli dušiti. Ideološka zapacanost ki se je nekoč med domačini pričela gostiti, se je v številnih Tržičanih in njihovih tovarišicah strdila v temne postave, katerih lastniki so v svoji novi deželi senc dobili praktično skoraj neomejeno svobodo delovanja. Svoje enoumje so enakopravno delili z drugimi njihove vrste, drugi pa so njihovo enoumje enakopravno delili z njimi svoje vrste. Tako so se za skupni napredek lahko vedno naučili nekaj novega, še preden je vsakdo za sebe uspel razumeti nekaj starega. Za svojo medsebojno zvestobo in lojalnost so bili med ubogimi Tržičani bogato nagrajeni z uživanjem privilegijev blagostanja in visokega družbenega statusa, katerega so lahko prenašali tudi na svoje potomce, družinske člane, prijatelje in hišne ljubljenčke. V izjemnih primerih pa tudi na svoje balkonske rastline in hišna drevesa, kot je bil primer udarniškega sajenja Titovih 88 dreves v naselju Bistrica pri Tržiču, leta 1972. Ustvarili so mit, katerega temeljne postulate so njihovi »politkomisarji«, preteče in glasno s svojim glasom ponavljali z njihovimi besedami tako, kakor papige v tropskem gozdu. Njihove izbrane propagandne govore z vsebino revolucionarnega nasilja s proslav danes neposredno med novicami prenašata le še RTV Slovenije (Ljubljana) in KCTV (Korean Central Television.) iz Demokratične Ljudske Republike Severne Koreje. Za konec si med številnimi usodnimi dogodki zapuščine protagonistov panslavizma, komunistične revolucije in totalitarnega režima kot so kriza lastne in družbene identitete, kolaps sistema vrednot, ideološka zapacanost zgodovinskega obdobja naroda ter svoboden duh podjetništva, oglejmo še tisto lastnost, katera je med številnimi Tržičani v zgodovini zaznamovala naše skupno bivanje na najbolj tragičen način. Seveda bi bilo tudi prej navedene razloge potrebno v nadaljevanju obravnavanja temeljiteje preučiti, vendar bi tako lahko prezrl svoj pravi namen. Slednji pa je bil, upam da se ga še kdo spominja, preučitev danih okoliščin nastajanja gradiva z namenom razkritja prave vsebine razvojnega dokumenta; »Strategija razvoja Občine Tržič 2008-2020«. Spoštovane bralke in bralci, to nadvse neprijetno skupno lastnost številnih Tržičanov, danes imenujemo z besedo: »Zabitost«! Tržiška zabitost Danes je med našimi rojaki »Tržiška zabitost«, nekaterih domačinov postala že legendarna in sestavni del naše podobe, (forma mentis) krajanov tržiške kotline v širšem medijskem prostoru. Pomen besede zabitost ima v slovarju slovenskega knjižnega jezika upravičeno slabšalni pomen; »omejenost, neumnost«. Malokdo med nami, pa se je do danes vprašal; »Kdaj, kako in zakaj sploh smo prebivalci tržiške luknje in naši sokrajani prejeli tako neprijeten okrasni pridevek?« Za konec naše že sedaj predolge razprave preučitve danih okoliščin, vam bom povedal resnično zgodbo o izvoru in nastanku tržiške zabitosti, ključne ovire na naši skupni poti v bogatejšo, predvsem pa bolj pravično in svetlejšo prihodnost. Vendar pojdimo lepo po vrsti… Zgodba z naslovom »Zabiti Tržičan«. ©Novtrg je izključni lastnik študije. Kopiranje in razmnoževanje brez vednosti avtorja je prepovedano! Pridržujemo si pravico spremembe!
