Eva Dobovičnik: Ali sploh vemo, kdo smo v resnici?

Ali sploh vemo, kdo smo v resnici?
Avtor: Eva Dobovičnik
Že od majhnega so nas učili, da moramo vedno poslušati druge in jim slediti:
»Ubogaj mamico in očija, poslušaj in ubogaj učiteljico, upoštevaj, kar ti je rekla
tetica…« Če nam starši in drugi bližnji v otroštvu niso dovolili, da svobodno
izražamo svoja mnenja, predloge, ideje, želje in potrebe, smo se sčasoma
naučili, da naše mnenje, razmišljanje in dojemanje vsega ni pomembno, ne
šteje. Posledica tega je, da smo enostavno odnehali poslušati sebe in si zaupati.
Torej nismo več zaupali svojim občutkom, čustvom, mislim, ampak smo
namesto tega vedno bolj zaupali čustvom, besedam, prepričanjem in
vrednotam drugih.
Ja, kmalu, že zelo zgodaj, ko smo bili še čisto majhni, smo postali ovce.  Ne
sicer v takem pomenu kot tiste ovce, ki sledijo celotni čredi (v tem primeru
družbi), ampak kot majhne ovčke, ki slepo sledijo svoji mamici in očku. Zakaj?
Ker jim seveda stoodstotno zaupamo. Celo bolj kot samim sebi. Le komu bo
mala ovčka oziroma mali otročiček bolj verjel? Mamici in očku, ki mu vsak dan
govorita, da na primer ni sposoben, ali svojemu slabotnemu, tihemu glasku v
sebi, ki sicer ve, da vse to, kar mu govorita starša ni res, in da v resnici je
sposoben? Na začetku morda še verjame sebi, vendar ko to neresnično in
popačeno prepričanje o njem znova in znova izgovarjata njegova starša,
nebogljeni otrok kaj kmalu začne verjeti v to. To prepričanje otrok ponotranji,
ga torej vzame za svojega in tako postane neločljivi del njega. In potem si ta
ničhudegasluteči otrok to nerealno prepričanje »vrže vase«, ga potlači globoko
v svojo podzavest in ga nosi s seboj še dolgo v odraslo dobo.
In ko bi si zakopal vase le eno tako težko in zanj izjemno škodljivo prepričanje!
Problem je v tem, ker si jih naložimo kar precej več. Eni manj, drugi več. A
dejstvo je, da jih imamo vsi kar nekaj. In potem nam ta nekoristna prepričanja
o nas samih, ki smo jih podzavestno prevzeli od svojih staršev, starih staršev,
vzgojiteljev, učiteljev in drugih pomembnih ljudi v našem zgodnjem otroštvu,
otežujejo in nam tako ali drugače grenijo življenje v odrasli dobi.
Seveda nam vsega tega kot cent težkega materiala starši in drugi ne dajo zato,
ker bi si oni to želeli ali zato, ker nas imajo tako zelo radi. Sploh ne. Oni se tega
sploh ne zavedajo. Kajti tudi oni so te vzorce in prepričanja dobili od svojih
staršev in drugih prednikov ter so nam jih samo podzavestno predali naprej. Kot
štafetno palico. In začaran krog je sklenjen. Torej vse to poteka iz generacije v
generacijo. Luštno, a ne? Niti najmanj. Če mene vprašaš, je to kar za zjokat.
OK, tako hudo pa spet ni.  Vendar dejstvo je, da so ta prepričanja in vzorci
res korenito zakopani v nas. In jih ni tako lahko izkopati ter jih spraviti na plano,
kot bi si morda kdo mislil. Ni pa seveda nemogoče.
Ampak zakaj bi si človek sploh tega želel? Zakaj bi si sploh želeli kopati po sebi,
po svoji preteklosti, sploh če je boleča? No, če nam je vseeno zase, potem nam
tega res ni treba početi. Če pa želimo sebe bolje (s)poznati, se vedno
izboljševati in osebnostno rasti, potem se je pač vredno ubadati s temi stvarmi.
Za začetek je seveda super, če se vsega tega »prenosa vzorcev« sploh
zavedamo. Naslednji korak je, da te vzorce in prepričanja ozavestimo in
prepoznamo pri sebi. Da točno vemo, za katera gre npr. nisem dovolj
dober/dobra, ne zaslužim si, nič ne bo iz mene, štor sem in podobno. Sama sem
na primer do odgovorov prišla preko meditacije. Je pa seveda še veliko drugih
možnosti. Ko to ugotovimo, se trdo delo na sebi šele zares začne. Kajti zdaj jih
je treba še nekako izruvati ven iz sebe. Če so lahko prišli notri, lahko tudi ven, a
ne? Na kakšen način to storimo, pa ugotovi vsak zase, kajti tukaj ni enega
univerzalnega recepta. Verjamem pa, da je to precej dolgotrajen proces, saj
če so bili v nas naloženi dvajset, trideset, štirideset ali celo več let, mi je jasno,
da se jih ne moremo znebiti kar čez noč. Vendar sem prepričana, da je vredno.
Zares vredno. Ker na ta način, kot sem že prej omenila, spoznavaš samega
sebe, se spreminjaš, rasteš, sebe in druge pa tudi bolje razumeš.
Marsikaj ti je veliko bolj jasno kot prej. Na primer, nekoga lažje razumeš, zakaj
se je zaradi tebi zelo nepomembne stvari razjezil, ali zakaj ti je nekdo zameril, ali
pa se popolnoma zaprl vase. Ker mu je ena stvar pri tebi – lahko beseda,
dejanje, odločitev, karkoli, v njem pritisnila na en sprožilec, zaradi katerega se
je potem odzval tako, kot se je. In ravno v družinskem krogu drug v drugem
največkrat pritiskamo na ta stikala oziroma sprožilce. In podobno tudi drugi
pritiskajo na ta stikala v nas. Najlažje in najhitreje je prepoznavati svoje vzorce
ravno v odnosih z našimi najbližjimi. Seveda se lahko opazujemo tudi v službi, v
prijateljskih in drugih odnosih. Vendar, ker smo si s parterjem oziroma z otroki po
navadi bližje, smo z njimi bolj pristni, zato tudi lažje ugotovimo, na katere
sprožilce nam pritiskajo in kako potem mi zaradi svojih vzorcev podzavestno
reagiramo.
No, zdaj se bom spet malo vrnila nazaj na majhnega otročička in njuna starša.
Če predpostavimo, da mu starši niso pustili, da se svobodno izraža, je otrok sebe
»izgubil«. Namesto da bi poslušal in sledil samemu sebi, je začel poslušati in
slediti svojim staršem. Torej, ni bilo več pomembno, kaj on doživlja, čuti, misli, kaj
si želi, ampak kaj doživljajo, čutijo, mislijo in želijo njegovi starši.
Primer: Otrok reče staršem, da se mamica in očka veliko kregata. Starša mu
odgovorita, da to pa že ni kreganje, ampak pogovarjanje. Namesto da bi
otroku potrdila njegove pristne zaznave, jih v kali zatreta, izničita. In za piko na
i še dodata, da se tudi drugi starši v drugih družinah tako pogovarjajo. Torej gre
tukaj ne samo za zanikanje otrokovih občutkov in zaznav, temveč tudi za neko
nerealno posploševanje.
Če otrok nekajkrat izrazi svoje opažanje, od staršev pa vedno dobi zanikanje
svojega mnenja, se otrok nauči, da ni pametno povedati tistega, kar čuti, saj
to staršem ni všeč. In tako otrok posledično vedno manjkrat izrazi svoje stališče,
opažanje, čutenje, saj ga je strah odziva staršev. Strah ga je, da bi ga starši
zapustili, ga ne bi ljubili, ga ne bi sprejeli, strah ga je, da bi ostal sam. In kot vemo
vsi, so otroci čustveno, mentalno, fizično in materialno popolnoma odvisni od
svojih staršev. Torej, če bi jih starši v resnici zapustili, bi brez njih umrli. Ker se tega
otroci globoko v sebi zavedajo, so pripravljeni iti preko sebe, potlačiti svoje
občutke, potrebe in želje samo zato, da bi ugajali svojim staršem, da bi jim bili
všeč, da bi jih sprejeli in imeli radi. Za to so otroci pripravljeni storiti marsikaj,
skoraj vse. Če ne že vse. Zato so tudi pripravljeni »izgubiti« sebe in slepo sprejeti
in slediti navodilom, pravilom, prepričanjem, normam in vrednotam svojih
staršev. Kljub temu, da so vsa ta prepričanja za otroka neresnična, škodljiva in
v nekaterih primerih celo uničevalna.
Vendar otrok takrat tega ni sposoben razumeti, še manj pa je sposoben jih ne
ponotranjiti ter ne živeti v skladu z njimi. In tako se ta otrok razvije v odraslo
osebo, ki je tako rekoč »copy paste« svojih staršev, ki pa se tega po navadi
sploh ne zaveda. Oziroma se zaveda le malo. Lahko pa se začne sčasoma
tega vedno bolj zavedati, vse to ozaveščati in pri sebi tudi odpravljati. Ja,
odpravljati, stran metati, odlagati, odmetavati iz sebe ven vso to nesnago, ves
balast, nepotrebno kramo, ki jo je s seboj vlačil praktično vse svoje življenje.
In potem ima nekdo o sebi popačeno sliko o tem, da ni dovolj dober, da ni
sposoben, da si ne zasluži ljubezni, uspeha ali obilja. Zase na primer misli, da je
len, grd, štorast, neumen in ne vem kaj še vse. Ali ni težko shajati z vsemi temi
»nalepkami«? Z nalepkami, ki so nam jih v otroštvu podarili ravno tisti ljudje, ki
naj bi nas najbolj ljubili.
Ampak kako naj pod vsemi temi prepričanji, ki jih imamo o sebi, vemo kdo smo
v svojem globokem bistvu? Kaj je resnično srž našega bitja? Ali lahko vemo, kaj
smo v resnici? Da smo Svetloba? Ja, Svetloba. Ljubezen. Radost. Božanskost.
Večnost. Vsemogočnost. Brezmejnost. Enkratnost. Edinstvenost.
Ja, vse to smo. Pravzaprav, to ugotoviti še niti ni tako težko. Vendar, če pa
želimo vse to tudi živeti, potem moramo odstraniti vse svoje težke okove in
spone (beri: vzorce in prepričanja), ki so nas toliko let hromile in nam niso pustile,
da bi bil svobodni. Da bi bili resnično svobodni. Da bi lahko bili to, kar smo v
resnici in v skladu s tem tudi živeli.
Dobra novica je, da se vsega tega lahko »spomnimo« in to zaživimo. Ko to
dosežemo, začnemo: imeti resnično radi samega sebe in se popolnoma
sprejemati, poslušati sami sebe, slediti sebi oziroma svoji intuiciji ter se na
podlagi tega tudi odločati, delovati ter uresničevati svoje želje in cilje. Ne
sledimo več drugim kot ena ovčica, ne poslušamo drugih ter se ne odločamo
na podlagi njihovih mnenj in nasvetov. V vsakem trenutku verjamemo vase in
si zaupamo. Verjamemo, da smo mi tisti, ki najbolje vemo, kaj je za nas
najboljše. Vemo, da so vsi odgovori v nas.
Zase si želim, da bi čim prej stopila na to pot. Na pot osvoboditve. Kaj pa si zase
želite vi? 
Eva Dobovičnik. Že kar nekaj let raziskujem, vrtam in kopljem po
sebi, se spoznavam ter pri tem neznansko uživam. V bistvu je to
postalo že kar moj način življenja. Ne znam si predstavljati niti
dneva več, da se ne bi ukvarjala sama s sabo. Nekateri bi lahko
pomislili, da se mi je malo zmešalo, ampak ne, nisem se še
naveličala same sebe. In mislim, da se me tudi nikoli ne bom. Ker
je to raziskovanje zame tako zanimivo in zabavno, da vam ne
znam povedati. In seveda je tudi zelo koristno in vredno truda.
Kajti zavedam se, da bolj kot bom razumela sebe, bolj bom
razumela druge in seveda tudi svet okoli sebe.
Kaj me je najbolj zaznamovalo? To so bili sigurno moji dragi starši. Namreč »podarili«
so mi veliko nekoristnih vzorcev, ki se jih zdaj hočem znebiti. Čisto vseh. Ker vem, da mi
ne služijo, ampak me samo omejujejo. Kljub temu sem staršem zelo hvaležna, saj ravno
zaradi njiju spoznavam samo sebe in odkrivam svoje globine.
Moja največja neumnost, ki sem jo naredila: Očitno sem bila preveč »pridna« punčka,
saj se ne spomnim prav nobene kakšne večje neumnosti, ki bi jo ušpičila. Morda pa je
zdaj prišel čas, da jo naredim? Hmmm… 
Kateri super junak bi najraje bila? Definitivno Pika Nogavička. Ker je pristna, iskrena,
spontana, igriva, zelo pogumna in ima veliko domišljije. In seveda, ker sprejema samo
sebe, verjame vase, se posluša ter si popolnoma zaupa.
Kako bi prispevala svetu? Ko bom našla svoj notranji mir in svobodo ter ko bom v sebi
resnično srečna in izpolnjena, bi tudi drugim rada pomagala, da dosežejo to.