Klavdija Hiti: Delo na sebi

Comments

Transcription

Klavdija Hiti: Delo na sebi
Delo na sebi
Avtor: Klavdija Hiti
Zadnji dve leti sem bila na dnu. V macu 2013 sem naredila napačen korak in
sedaj ne morem nadeljevati tiste poti, katero sem začela leta 2005, vendar to
tudi ni tako slabo. Po pretresu možganov začneš namreč gledati na svet
drugače, pričela sem se ukvarjati z duhovnostjo, ter bila kar uspešna, vendar
sem bila še vedno zelo pogosto na dnu. Toliko bolj pa po smrti dveh bližnjih
ljudi.
Takrat sem osebnemu zdravniku rekla za pomoč. Dal mi je napotnico za
psihologa. Ta mi je priporočil psihoterapijo, ter psihiatra, da bi mi napisal
tablete. Odločila sem se za psihoterapijo, ter jo obiskovala nekaj časa. Lahko
rečem, da mi je pomagalo in mi ni pomagalo. Tudi na psihoterapiji so mi
predlagali obisk psihiatra in jemanje tablet, saj sem velikokrat govorila o smrti,
ter da hočem umreti. Bila sem namreč brez volje do življenja, utrujena in
potrta. Bila sem na tleh.
Nekaj mesecev nazaj sem prišla do neke skupine, ter se ji pridružila. Ljudje so
mi svetovali, da naj bežim od te skupine in še vedno veliko ljudi ne ve, da sem
v tej skupini, saj se ravno ne hvalim s tem, obenem pa tudi ne skrivam tega. V
skupini je veliko materiala, ki ga predelaš sam, prav tako pa je tudi tečaj,
kateri mi je pomagal. Nisem še čisto spremenjena, vendar sem se spremenila.
Delam sama, s svojim tempom in delom na sebi. Da ne razmišljam preveč,
diham, ter se v vsakem trenutku posvečam dihanju. Da, dihanje je tako
spontana stvar, da nihče ni pozoren nanj, ampak v mislih premetava
nepomembne stvari, za katere ne ve ali se bodo zgodile ali ne. Sekira se
zaradi stvari, ki se ne bodo zgodile nikoli. Vse te misli pa se lahko ustavi s
preprostim zavestnim dihanjem. Sama zavestnega dihanja ne uporabljam
preveč pogosto, saj mi še ni prišlo v navado.
Zato pa uporabljam neko drugo metodo in sicer pisanje. Pisanje je namreč
ena izmed možnosti, da umirimo misli, saj je hitrost pisanja pogojena z našim
fizičnim telesom in sposobnostjo tipkanja ali ročnega pisanja. Ko pišemo
umirimo misli in jih lahko tudi predelamo in tiste, ki so nam škodljive tudi
odpustimo. Namreč v skupini uporabljamo prav poseben način pisanja, ki se
prične s samoodpuščanjem. Gre pa tako: Odpustim si, da sem sprejel/a in si
dovolil/a ... in tako dalje in naprej. Postopek se še nadaljuje, vendar ker so
ljudje, ki tega načina ne sprejemajo, raje ne bom nadeljevala v tej smeri.
Sama sem s pomočjo tega pisanja naredila velike spremembe, se zelo umirila,
zmanjšala strahove in jih skoraj odpravila. Zavedam se, da z nadaljevanjem
lahko naredim na sebi še veliko več. Vendar bistvo vsega je to, da se imaš
rad, se sprejemaš in si sam sebi najboljši partner. Potem lahko pričneš z
iskanjem ljudi, ki bi skupaj s teboj rastli in se razvijali, ter bi nazadnje človek,
katerega najdeš, postal tvoj partner.
Potreben pa je pogovor, veliko pogovarjanja in dogovarjanja, česar pa v
današnji družbi ni. Lažje je narisati smejkota, kot napisati besedo. Sama imam
že nekaj časa odpor do teh slikic, ker mi ne povedo ničesar, lahko pa
sporočajo nekaj drugega, kot si v resnici želel povedati. Bolje je natipkati celo
besedo, še najbolje pa je poklicati, če se ravno ne morete videti v živo, saj živi
stik, dotik, šele to je tisto pravo. Samo tisto kar čutiš je realno, vse ostalo je že
spremenjeno, saj si naše misli predstavljajo nekaj, čeprav je drugače.
Vidiš kroglo, ter do nje gojiš negativna čustva, ker ti je, ko si bil mali, priletela
žoga v glavo. In sedaj sem prišla do čustev, do teme, ki je večina ljudi ne
mara slišati, vendar odločila sem se, da bom tu razložila. Čustva niso
potrebna. Čustva so v resnici konflikt med realnostjo in našimi predstavami. In
torej, če nimamo nobenih predstav, nimamo čustev. Sama sem ugotovila, da
kadar imam čustvene reakcije, da sem tisti dan bolj utrujena, čeprav isto
delam, kot na dneve, ko nimam čustvenih reakcij. Tudi čustva porabljajo našo
energijo, tako pozitivna, kot negativna.
Najpomembnejši stvari tu sta dihanje in pisanje. Tako umiriš svoje misli, katere ti
divjajo po glavi in ozavestiš, ter predelaš stvari, katere ti onemogočajo
normalno živjenje. Vsaka rana, vsaka bolečina, vse je povezano z mislimi in če
se pozna razlago, se po bolečini na določenem delu telesa ugotovi, glede
česa imate probleme.
Bolečine pri menstruaciji pomenijo, da se ženske ne počutimo dobro v svojem
telesu in se zdimo ujetnice in sužnje. Ko predelamo in dojamemo, da so to
samo naše predstave, naše misli in predvidevanja, potem se zmanjšajo ali
odpravijo tudi bolečine.
Sama sem delala v kuhinji in med rezanjem, ko nisem bila pozornana na samo
rezanje, sem se velikokrat urezala. Odvisno v kateri prst sem se urezala, je
pomenilo, o čem sem razmišljala.
En dan sem se morala povzpeti na stol in potem, ko sem želela priti dol, sem
se hotela nasloniti na zid. Ker sem bila predaleč, sem z oko zamahnila tako,
da sem si zapestje popraskala ob elektro omarico, oz plastiko poleg vijaka. V
tistem trenutku se niem počutila dobro in sem se počutila kot ujetnica. Ko
nisem več delala toliko tam, se je zapestje hitro pozdravilo.
Misli, ki me spremljata v zadnjem času sta:
 Spremeni sebe, spremeni svet. Saj če se ne boš spremenil sam, se ne bo
nihče spremenil namesto tebe, če hočeš spremembe videti v svetu,
bodi ti tista sprememba, katero hočeš videti.
Druga misel pa je kopirana od osebe iz skupine, ter samo upam, da to misel
pravilno citiram, ker je resnično čudovita, čeprav vsem spoznana, dopolnjena
z besedo, ki pove ogromno.
 Ne delaj (ignoriraj) drugemu tisto, za kar nočeš, da drugi storijo
(ignorirajo) tebe. Če nočeš, da bi te drugi ignorirali, se pogovarjal z
ljudmi okoli sebe, če nočeš, da bi te ignorirali, ko boš prosil, usliši tistega,
ki te prosi, če nočeš, da te žalijo, ne žali druge, če nočeš, da te
ponižujejo, ne ponižuj, bodi takšen, kakršen odnos drugih želiš do sebe.
Zagotovo boš ponižan večkrat preden bodo vidni rezultati, vendar v
tem boju nisi sam in s skupnimi močmi bomo uspeli.
Klavdija Hiti, kmetica, kuharica, jamarka, fotografinja, pesnica,
pisateljica, dela na principu najboljše za vse.
Kaj te je najbolj zaznamovalo? Imela sem pretres možganov,
šivali so me pri očesu, ker sem padla s kolesom, živela sem na
kmetiji in imam naglas, katerega se ne sramujem in je zelo
prisoten v mojem govoru. Pa da ne pozabim svoje največje
neumnosti, ko sem kot mala deklica šla iskat očita, ki je šel
nekam, ter sem se usedla na kolo in šla. Še vedno je tisto moja
najljubša njiva, kamor sem ga šla iskati.
Če bi bila super junak, kdo bi bila? Sprašujem se, če je mogoče, da jaz sem že nek
super junak. Živim namreč pod goro čarovnic in ne morem biti drugega kot
čarovnica. No, saj kaj drugega res ne morem biti, če pa obvladam vse to, kar je
opisano zgoraj.
Kako in s čim bi ti rada prispevala svetu? Vse kar znam je povezano in potrebno, in z
vsako malenkostjo, ki jo znam, lahko prispevam k majhnemu koščku, da bo svet
drugačen, boljši.