junija - Kinodvor

Comments

Transcription

junija - Kinodvor
junij
2015
Kinodvorišče. Letni kino.
Med 8. in 29. junijem se Kinodvorovo platno
vsak večer ob 21:30 preseli na plano.
Poštarjeve bele noči Belje noči
poštalona Alekseja Trjapicina
Rusija, 2014, DCP, barvni, 101 minuta
režija Andrej Končalovski
scenarij Andrej Končalovski, Jelena
Kiseljova
fotografija Aleksander Simonov
igrajo Aleksej Trjapicin, Irina
Jermolova, Timur Bondarenko
festivali, nagrade Srebrni lev za
najboljšo režijo – Benetke. Nagrada za
najboljši film – Las Palmas.
distribucija Fivia – Vojnik
Prebivalci odročnih vasic ob orjaškem
jezeru Kenozero na ruskem severu ži­
vijo tako, kot so stoletja živeli njihovi
predniki: v majhnih skupnostih, kjer se
vsi poznajo in proizvajajo le tisto, kar
za življenje neizbežno potrebujejo. Nji­
hova edina vez z zunanjim svetom je
podeželski poštar Aleksej Trjapicin, ki
z malim motornim čolnom premošča
prepad med industrijskim, urbanim
svetom in svetom magične folklore,
naravne idile, a tudi osame in brezdelja.
Ko mu nekdo ukrade motor čolna in se
ženska, ki jo na skrivnem ljubi, odseli v
mesto, se tudi poštar, željan pustolov­
ščine, poda na pot samospoznanja.
Skozi oči resničnega podeželskega
poštarja se odvije zgodba o pozabljeni skupnosti in izginjajočem načinu
življenja v ruralnih zakotjih ruskega
severa. Presunljiva, umirjena in nežno humorna mešanica dokumentarca in fikcije je režiserju Andreju Končalovskemu prinesla beneškega leva
za najboljšo režijo.
od
8. junija
»Zadnja leta se mi zdi, da skuša so­
dobni film gledalcu prihraniti še tako
neznaten napor, ki ga zahteva kon­
templacija. Že nekaj let me muči obču­
tek negotovosti, ali zares razumem, kaj
je bistvo filma. Pričujoči film predstavlja
moj poskus, da bi odkril nove možnosti,
ki jih nudijo gibljive slike, pospremlje­
ne z zvokom. Poskus, da bi videl svet,
ki nas obdaja, skozi oči 'novorojen­
čka'. Poskus opazovati življenje brez
vsakršne naglice. Kontemplacija je sta­
nje, v katerem se človek dodobra zave­
da svoje enosti z vesoljem. Morda je ta
film moj poskus, da bi izostril svoj sluh
in poskusil prisluhniti tihemu šepetu
tega vesolja. /…/ Pograbil sem kamero
in se odpravil na sever, proč od Moskve,
da bi opazoval ljudi in jih bolje spoznal.
V oči nam je padel neki mož, pa smo
pristopili k njemu in se predstavili. Naš
protagonist živi v pokrajini Arhangelsk
in dela kot vaški poštar. In kot poštar
predstavlja edino vez vaščanov z zuna­
Otvoritveni film
Kinodvorišča.
Otok v Ljubljani.
njim svetom. Temu prinese pokojnino,
onemu hlebec kruha, tretjemu pismo
ali novo žarnico. Pobližje sem si želel
ogledati njegovo življenje in življenja
ljudi, s katerimi prihaja v stik. Filmu pra­
vim umirjena študija življenja, biografi­
ja, poskus, da bi razumeli svet. Resnici
na ljubo je zgodba precej enostavna,
a kot pravijo, dolgočasnih zgodb ni,
so samo dolgočasni pripovedovalci.«
- Andrej Končalovski
»Andrej Končalovski je s Poštarjevimi belimi
nočmi, mešanico fikcije in dokumentarca ter
izjemne filmske veščine in igrive improvizacije, ustvaril bržkone najbolj presunljivo filmsko delo svoje post-hollywoodske kariere. /.../
Anton Čehov je z globoko melanholijo in burkaškim humorjem opisoval erozijo aristokratske ruske družbe, ki je ob koncu 19. stoletja
drastično zaostala za naglo spreminjajočim
se svetom. In prav medlo zrcalno podobo teh
zapisov zaznamo v nežnem, kontemplativnem
pogledu, ki ga Končalovski obrača k nasprot­
nemu polu družbenega spektra na začetku 21.
stoletja.«
- David Rooney, The Hollywood
Reporter
»/…/ delikatna, melanholična, mestoma komična, pogosto povsem neznatna filmska
pastorala, nežna, vijugasta žalostinka za podeželskim življenjem na robu izginotja. /…/
S filmom, ki ga prežemata tiha liričnost ter
mešanica zborovske, orkestralne in ambientalne glasbe, vtkana med žive in izrazite zvoke
naravnega sveta, se je Končalovski vrnil k
rokodelskim koreninam filmske in dramske
umetnosti, da bi ustvaril delo nespornega
šarma.«
- Lee Marshall, Screen Daily
Premierni projekciji sledi pogovor s
scenaristko Jeleno Kiseljovo.
Theeb Theeb
Združeni arabski emirati/Katar/Jordanija/Velika Britanija, 2014, DCP, barvni, 1:2.35, 100 minut
od
režija Naji Abu Nowar
scenarij Bassel Ghandour, Naji Abu
Nowar
fotografija Wolfgang Thaler
igrajo Jacir Eid, Hussein Salameh,
Hassan Mutlag, Marji Audeh, Jack Fox
festivali, nagrade Najboljši režiser v
sekciji Horizonti – Benetke. Nagrada
žirije za najboljšo fotografijo – Kairo.
Arabski režiser leta po izboru revije
Variety – Abu Dabi. Toronto.
distribucija Fivia – Vojnik
Leto 1916, predvečer arabske vstaje.
Deček Theeb, katerega ime pome­
ni volk, živi na puščavskem obrobju
Osmanskega cesarstva. Po očetovi
smrti ga vzgaja starejši brat Hussein, ki
dečka uči beduinskih vrednot in načina
življenja. Nekega dne se v njunem ta­
boru pojavi britanski oficir z arabskim
vodnikom na skrivnostni misiji. Husse­
in prišlekoma ne more odreči pomoči,
saj tako veli beduinski običaj. Zato se
odpravi na pot, da bi ju privedel do cilja.
V strahu za brata se Theeb skrivaj poda
za možmi na nevarno potovanje skozi
arabsko puščavo, lovišče osmanskih
plačancev, arabskih vstajnikov in bedu­
inskih izobčencev.
Med vihro prve svetovne vojne se na
ozadju trčenja vzhodne in zahodne
civilizacije, tradicije in modernosti,
odvije slikovit pustolovski vestern, ki
je hkrati intimna zgodba o dečkovem
odraščanju in trpka zgodovinsko-politična drama o zatonu tradicionalne
nomadske kulture.
11. junija
Premiera v Kinodvorišču.
Otok v Ljubljani.
»Če se pred vašim šotorom pojavi tu­
jec in prosi za zatočišče, ste mu po
beduinskem zakonu dolžni ponuditi
zaščito pred nevarnostjo, dokler ta ne
mine. To je znano kot 'zakon dakheela'
in za gostitelja je sveta dolžnost va­
rovati svojega 'dakheela' ne glede na
okoliščine. Znanih je veliko primerov,
v katerih 'dakheel' ubije člana gosti­
teljeve družine, pa tudi to ne odvrne
gostitelja od njegove dolžnosti; moril­
ca bo ščitil, dokler ne bo mogoče priti
do sprave. Njegov ugled je odvisen od
tega, kako ravna v težkih okoliščinah.
Bolj ko je situacija nemogoča, večji
je njegov ugled, če spoštuje zakon. Ti
beduinski običaji so zrasli iz naravne­
ga okolja, puščave. Beduini slovijo po
izjemnem gostoljubju, saj se moraš v
puščavi, da bi preživel, pogosto zanesti
na prijaznost tujcev. Pokrajina je preveč
negostoljubna in vode ter hrane je pre­
malo, da bi bil človek lahko sebičen. Iz
mešanice te kulture vzajemne pomoči
za preživetje in moralnega precepa, ki
ga ustvarja 'zakon dakheela', je nastal
zametek ideje za film. Kaj bi naredili, če
bi se znašli v stiski s svojim najhujšim
sovražnikom, pa bi za preživetje potre­
bovali njegovo pomoč? Kako bi se raz­
vijal vajin odnos?«
- Naji Abu Nowar
Naji Abu Nowar, rojen leta 1981 v bri­
tanskem Oxfordu, živi in dela v Amanu,
v Jordaniji. Theeb je njegov celovečerni
prvenec.
»Klasičen pustolovski film najboljše vrste,
kakršnega danes redko vidimo. Režiserjev
impresivni prvenec vsebuje tipične vestern
motive in osupljivi posnetki južne Jordanije
so veličastni kot Monument Valley. Toda to
ni nikakršen ponaredek vesterna, pač pa sijajno povedana zgodba iz časa prve svetovne
vojne, zasidrana v avtentičen beduinski način
življenja.«
- Jay Weissberg, Variety
»Kot Timbuktu Abderrahmaneja Sissaka, ki
je tožil nad porastom radikalnega islamizma
v sodobnem Maliju, Theeb poudarja pomembnost ohranjanja kulturnih razlik spričo
totalizirajoče vizije rasne in religiozne hegemonije.«
- Oleg Ivanov, Slant Magazine
»Vrhunske fotografije Wolfganga Thalerja (ki
je posnel svetovne dokumentarce Michaela
Glawoggerja in Seidlovo trilogijo Paradiž) ne
zanima čudovita pokrajina kot taka, pač pa
način, na katerega lahko ta pokrajina sugerira čustvena stanja in povzdigne napore ter
naglo odraščanje malega Theeba na višjo
raven.«
- Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter
Phoenix Phoenix
Nemčija, 2014, DCP, barvni, 1:2.39, 98 minut
režija Christian Petzold
scenarij Christian Petzold v
sodelovanju s Harunom Farockijem po
romanu Le retour des cendres Huberta
Monteilheta
fotografija Hans Fromm
igrajo Nina Hoss, Ronald Zehrfeld, Nina
Kunzendorf
festivali, nagrade Nagrada FIPRESCI –
San Sebastián. Toronto. London.
Viennale. LIFFe. Rotterdam.
distribucija Demiurg
Junij leta 1945. Nelly Lenz, ki se je iz kon­
centracijskega taborišča vrnila s hudo iz­
nakaženim obrazom, po rekonstrukcijski
operaciji začne iskati ljubezen svojega
življenja, moža Johnnyja. Ta živi v pre­
pričanju, da njegova žena – tako kot vsa
njena družina – ni preživela holokavsta.
Ko ga Nelly končno izsledi, Johnny v njej
ne vidi nič več kot žensko, ki je čudno
podobna njegovi mrtvi soprogi. Predlaga
ji, da bi prevzela njeno identiteto in mu
tako pomagala do družinske zapušči­
ne. Nelly, ki hoče vedeti, ali jo je Johnny
resnično ljubil ali pa je bil prav on tisti, ki
jo je izdal nacistom, tako postane svoja
lastna dvojnica.
Psihološka drama, postavljena med
ruševine Berlina leta 1945, je zgodba
o ženski, ki trmasto verjame, da lahko
ljubezen preživi grozote vojne. Triler
noir s pridihom Vrtoglavice je posnel
Christian Petzold, eden največjih mojstrov t. i. berlinske šole.
»Ko je bil Harun še moj učitelj na akade­
miji v Berlinu, mi je dal v branje svoj esej
na sporedu
o [Hitchcockovi] Vrtoglavici, v katerem
je govoril o moški projekciji, o moškem,
ki hoče zgraditi žensko po svoji zami­
sli. Potem je bila tu še knjiga [Huberta]
Monteilheta Le retour des cendres [1961],
o kateri sva imela dolge razprave. /…/ Gre
za nekakšno mešanico med Vrtoglavico
in zgodbo o vrnitvi iz koncentracijskega
taborišča. /…/ Spraševala sva se, ali bi
lahko to bila knjiga, ki bi zapolnila vrzel
v nemški filmski industriji. Česa takšne­
ga v Nemčiji namreč nimamo. Američa­
ni so bili v Vietnamu, vojaki so se vrnili
in nastal je novi film: Cimino, Noč živih
mrtvecev in tako naprej. Vrnitev domov
je osnova pripovedništva, to je tudi tema
Odiseje. Tudi neorealizem govori o vrnitvi
domov, ne le v smislu filma ceste, ampak
kot vprašanje: kdo smo, kaj je ta dežela?
Nemci bi morali to zgodbo o vrnitvi do­
mov dobiti že leta 1945, a je niso posneli.
Nočejo videti samih sebe, saj se nočejo
soočiti s svojo krivdo. Mislim, da je to
rana, ki se vleče skozi vso našo filmsko
zgodovino – do danes.«
- Christian Petzold
»Petzold v nekaj kratkih in preciznih potezah
nariše svojo protagonistko kot tragično žrtev in
hkrati kot borko, katere pojava ima strašansko
moč – paradoks, ki doseže vrhunec približno
devetdeset minut kasneje v osupljivem in nepozabnem zadnjem prizoru. /…/ Phoenix je
čisto preprosto popolno zasnovan in strukturiran film, ki najde ravnotežje med narativnim
suspenzom in tematsko kompleksnostjo, ne da
bi kadarkoli zdrsnil v kliše ali nejasnost. Poleg tega gre za doslej najbolj virtuozen primer
aluzivne cinefilije tega vztrajno referenčnega
nemškega režiserja, ki tokrat v akcijo vključi
nič manj kot tri klasične filme noir.«
- Adam Nayman, Cinema Scope
»Varčni in učinkoviti motor tega filma deluje na
bencin, narejen iz filmske zgodovine. Petzold
/…/ z izjemno preprostostjo razkrije zgodovino
za filmskimi podobami in žanri, tako da filmi o
amneziji, filmi noir ter filmi o novi identiteti ob
Phoenixu nenadoma zbledijo. Iz [Hitchcockovega] Suma, [Franjujevih] Oči brez obraza,
Vrtoglavice in neštetih drugih vstanejo resnični
ljudje ter resnične zgodbe o izdajstvu, nasilju,
preživetju, oživitvi in maščevanju. /…/ Nič manj
pomembno pa ni, da se režiser teh konvencij
loteva z druge strani: to je Vrtoglavica z vidika
Kim Novak, detektivski film noir, v katerem se
namesto z bedastim detektivom poistovetimo s
femme fatale.«
- Daniel Kasman, Notebook
»Prevzemajoč razmislek o povojni rekonstrukciji identitete /…/, zakrinkan v triler noir o zamenjani identiteti.«
- Joumane Chahine, Film Comment
Takšna pač je
She’s Funny That Way
ZDA, 2014, DCP, barvni, 1:1.66, 93 minut
režija Peter Bogdanovich
scenarij Louise Stratten, Peter
Bogdanovich
izvršna produkcija Wes Anderson,
Noah Baumbach
igrajo Imogen Poots, Owen Wilson,
Kathryn Hahn, Will Forte, Rhys Ifans,
Jennifer Aniston
festivali, nagrade Benetke. Tokio.
Palm Springs.
distribucija Blitz Film & Video
Distribution
Šarmantni broadwayski režiser Arnold
Albertson si med pripravami na svojo
najnovejšo gledališko igro privošči noč
s simpatično brooklynsko prostitutko
Isabello »Izzy« Patterson. Preden se
poslovita, ji Albert, nepoboljšljivi ro­
mantik, impulzivno podari velikansko
vsoto denarja, s katerim bi lahko opu­
stila poklic in uresničila svoje sanje.
Stvari pa se zapletejo, ko se »Izzy« na­
slednjega dne pojavi na avdiciji za vlogo
v njegovi predstavi. Sledi nora komedi­
ja zmešnjav, ki spremeni življenja vseh
vpletenih – vključno z Arnoldovo ženo
Delto, glavnim igralcem Sethom, pisa­
teljem Joshuo in celo Isabellino nevro­
tično psihiatrinjo Jane.
Najnovejši film Petra Bogdanovicha
je prikupno prismojena romantična
komedija, kakršne že dolgo nismo
imeli priložnosti videti. Veteranskega režiserja so navdihnile screwball
mojstrovine iz hollywoodskih zlatih
na sporedu
časov ter kralj »spalnične farse«
Georges Feydeau, čigar moto je bil:
»Vsak, ki ne bi smel vstopiti v sobo, naj
vstopi v sobo.«
»Začelo se je z idejo o moškem, ki
da dekletu denar, da bi ji pomagal iz
prostitucije. Sam sem to nekajkrat na­
redil v Singapurju, ko smo snemali Velikega Jacka. V filmu Ben Gazarra igra
majhnega prevaranta in zvodnika iz
sedemdesetih let, ki sanja, da bi postal
lastnik bordela. Med pripravami in iska­
njem igralk smo se srečali s številnimi
prostitutkami. Dve izmed njih, ki tega
dela v resnici nista hoteli opravljati, sta
se mi zasmilili, zato sem jima dal nekaj
denarja, da bi spremenili življenje. To je
bila torej spodbuda za film. Poleg tega
mi je bila všeč besedna igra 'squirrels
to the nuts' iz Lubitschevega zadnjega
filma Cluny Brown. Lubitsch je sploh
eden mojih najljubših režiserjev. /…/
'Squirrels to the Nuts' je bil sprva tudi
naslov filma, a smo ga kasneje spreme­
nili. Iz screwball komedije z romantič­
nim pridihom je namreč nastala roman­
tična komedija s screwball pridihom, tej
novi verziji pa se naslov 'Squirrels to
the Nuts' ni več tako podal. 'She’s funny
that way' iz pesmi iz tridesetih let se je
zdel bolj primeren. /…/ Veliki dnevi Hol­
lywooda – z režiserji, kot so Lubitsch,
Preston Sturges, Howard Hawks in
John Ford – so mimo. Zdaj gre le še za
to, kako prvi konec tedna zaslužiti 300
milijonov dolarjev. To je žalostno. Mis­
lim, da je Amerika v obdobju dekaden­
ce. /…/ Opazil sem, da so gledalci zelo
željni smeha. Smo v časih, ko bi se ljud­
je radi predvsem smejali, se sprostili in
ne razmišljali preveč. To jim lahko moj
film ponudi. Nekako veš, kam zgodba
pelje, a ne povsem. Zabaven je način,
kako prideš do tja.«
- Peter Bogdanovich
»75-letni režiser /…/ je z beneškim hitom
Takšna pač je znova zadel v polno. /…/ Drve-
či scenarij Bogdanovicha in Louise Stratten
gre čez rob v vseh pogledih, posvetilo zlatemu obdobju obešenjaške komedije (Lubitsch,
Capra, Sturges ...) mestoma spominja celo na
karikaturo nikdar zadosti čislanega žanra,
tako je prepojen s pretiravanji v razmerjih
med sodelujočimi. /…/ rečem [lahko] le to, da
se v kinu že zelo dolgo nisem tako zabaval.«
- Simon Popek, Ekran
»Pred seboj imamo neznansko smešno screwball fantazijo, ki odkrito krade od Lubitscha,
Hawksa, Capre in Sturgesa ter hoče, da jo zasačimo s prsti v marmeladi. /…/ Bogdanovich
tu sanja – gre za iste vrste s filmi prepojene
sanje, ki so zaznamovale njegov Kaj te očka
pušča samo? iz leta 1972 – a če so blazine
tako puhaste in družba tako dobra, kdo se lahko upre, da ne bi sanjal z njim?«
- Robbie Collin, The Telegraph
»Huronska zabava, triumf, retro screwball
komedija, ki se zlahka kosa s klasikami tega
žanra.«
- David Sexton, Evening Standard
Zgodbe o konjih in ljudeh
Hross í oss
Islandija/Nemčija/Norveška, 2013, DCP, barvni, 1:2.35, 81 minut
režija in scenarij Benedikt Erlingsson
fotografija Bergsteinn Björgúlfsson
igrajo Ingvar E. Sigurðsson, Charlotte
Bøving, Steinn Ármann Magnússon,
Juan Camillo, Roman Estrada
festivali, nagrade Najboljši novi
režiser – San Sebastián. Najboljši
režiser – Tokio. Nagrada občinstva
za najboljši nordijski film, nagrada
FIPRESCI – Göteborg. Nagrada
občinstva – CPH:PIX, Kopenhagen.
Nagrada FIPRESCI, nagrada tridens za
najboljši film in najboljšo fotografijo –
PÖFF, Talin. Nagrada občinstva –
Tromsø. Velika nagrada žirije, najboljša
glasba – Festival evropskega filma Les
Arcs. Najboljši film – Bruselj. LIFFe.
distribucija Demiurg
Kolbeinn ljubi Sólveg in Sólveg ljubi Kol­
beinna. A Kolbeinn ljubi tudi svojo drago­
ceno kobilo Gráno, ta pa je obsedena z
vročekrvnim žrebcem Brúnom. Prihaja
pomlad in vso vas zanima, kako se bo
zgodba razpletla … Vernharður ljubi vod­
ko in Jarpur ljubi Vernharðurja, svojega
gospodarja. Na krovu ruske ribiške ladje
je mož po imenu Gengis, ki nima vodke,
všeč pa so mu konji, kakršen je Jarpur.
To se ne bo dobro izteklo … Grímurju so
pri srcu stare jahalne poti, Egill pa ima
raje ograje iz bodeče žice. Grímur ima
konja in par klešč, Egill pa traktor. To se
ne more dobro končati … Jóhanna lju­
bi Rauðko, svojo kobilo, a Rauðka ljubi
svobodo. V travi ob osamljeni počitniški
hišici leži ranjen star mož. Ta zgodba bi
od
18. junija
Premiera v Kinodvorišču.
lahko imela srečen konec … Juan Camillo
ima rad pustolovščine, a stari Rdečko je
utrujen in hoče počitek. Kako se bo to iz­
teklo? Vse zgodbe se povežejo nekega
jesenskega dne na veliki vaški zabavi.
Podeželska romanca o človeškem v
konju in konjskem v človeku. Mozaik
vinjet o ljubezni in smrti. Usode ljudi
skozi oči konjev. Eden najuspešnejših
islandskih filmov zadnjih let.
»V Islandiji je ustno izročilo zelo močno.
/…/ Kadar smo v družbi, drug drugega
zabavamo z zgodbami. Te zgodbe, ki
so včasih resnične, so bile povedane že
tolikokrat, da so sčasoma dobile čisto
svojo obliko. Islandske sage so nasta­
le na enak način. V filmu sem prepletel
zgodbe, ki sem jih slišal, s tistimi, ki sem
si jih izmislil sam. /…/ Odraščal sem v sre­
dišču Reykjavika, a sem kot najstnik štiri
poletja delal na konjski farmi v sever­
nem islandskem višavju. To je bil zame
kulturni šok. Zgodbe o konjih in ljudeh
so morda nekakšna terapija, s katero si
skušam opomoči od tega šoka. Hkrati pa
je res, da me je ta način življenja očaral
in sem ga kasneje vzel za svojega. Prve­
ga konja sem dobil pri šestnajstih letih
kot del plačila za delo na farmi. Ime ji je
bilo Róshildur. Trideset let je bila moja
življenjska sopotnica, potem pa sem jo
moral uspavati. /…/ Naredili smo velik
grob in jo skupaj s sedlom in vsem dru­
gim položili vanj. Pokopana je bila v polni
uniformi. Najin odnos je bil zelo intimen.
/…/ Pravzaprav je tudi moji hčerki ime
Róshildur, imenoval sem jo po kobili –
njej pa sem dal ime po svoji babici. /…/
Pomembno je poudariti, da med snema­
njem ni bil poškodovan noben konj. Tako
je zapisano na koncu odjavne špice in je
popolnoma resnično. Vsi igralci in člani
ekipe so lastniki in ljubitelji konjev. Z njimi
smo ravnali kot s svojimi otroki.«
- Benedikt Erlingsson
»Zgodbe o konjih in ljudeh so neznansko zabaven film z divje strani divje strani /…/. Česa
podobnega še nismo videli. /…/ Ta film zasluži
svoj kultni status. /…/ Nekateri izmed prizorov
so neverjetno eksplicitni in skrajno nenavadni:
ne naletimo pogosto na film, ki bi resnično pokazal stvari, ki jih še nikoli nismo videli – in ki
bi mu obenem uspelo biti nežen, rahločuten in
smešen.«
- Peter Bradshaw, The Guardian
»Lep, čuden, včasih nasilen in pogosto zelo
smešen film. /…/ Šest zgodb – ena bolj island­
ska od druge – na meji med absurdnostjo in
poezijo.«
- Franck Nouchi, Le Monde
»Kakšen užitek je gledati film, ki zgodbo pripoveduje vizualno!«
- David Bordwell, Observations on Film
Art
Kaj počnemo v mraku
What We Do in the Shadows
Nova Zelandija/ZDA, 2014, DCP, barvni/čb, 1:1.85, 86 minut
režija in scenarij Jemaine Clement,
Taika Waititi
fotografija Richard Bluck, D.J. Stipsen
igrajo Jemaine Clement, Taika Waititi,
Jonathan Brugh
festivali, nagrade Posebna omemba
žirije in nagrada občinstva za
najboljši celovečerni film – Sitges.
Nagrada občinstva v sekciji Midnight
Madness – Toronto. Nagrada občinstva
– Neuchâtel.
distribucija Continental film
Novozelandska dokumentarista Je­
maine Clement in Taika Waititi sta leta
2012 sklenila pokukati v intimo wel­
lingtonskih vampirjev. Tako je nastal
pronicljiv, iskren in neolepšan pogled
na vsakdanjost neživih, ki se v sledenju
četverici vampirskih sostanovalcev ne
ustavi pri razburljivem lovu na svežo
kri, pač pa naredi korak naprej: k bolj
prozaičnim dejavnostim hišnih opravil
in večerov v diskoteki. Kaj počnemo v
mraku razkriva tegobe, tesnobe, sanje
in upe štirih zelo raznolikih osebnosti s
skupnim apetitom: Viaga (Taika Waititi),
Vlada (Jemaine Clement), Deacona in
že precej zaprašenega Petyra.
Mokumentarna vampirijada novozelandskega dvojca, avtorjev tv-serije
Flight of the Conchords, naniza množico vsakdanjih zagat sodobnega vampirja. Kaj počnemo v mraku je vampirski odgovor na nedavno poplavo
od
29. junija
Premiera v Kinodvorišču.
komičnih zombijad in ena najbolj posrečenih horror komedij zadnjih let.
»Ključni vpliv je imel na naju vsekakor
film Spinal Tap in vsi drugi mokumen­
tarci Christopherja Guesta, zlasti glede
razdelanosti zgodbe. Vsi ti filmi vsebu­
jejo zelo malo zgodbe, veliko več je im­
provizacije in šal, na kar sva se osredo­
točila tudi sama. Sijajno je imeti takšno
svobodo.«
- Jemaine Clement
»Veliko mokumentarcev govori o stva­
reh, ki so resnično realistične. Čeprav
obožujem Guestov film Best in Show,
sem prepričan, da bi lahko posnel ne­
kaj prav tako smešnega in zanimivega
ali našel enako čudaške like na kakšni
resnični pasji razstavi. Ni nama šlo za
to, da bi hotela preseči te filme, posneti
kaj boljšega. Razmišljala sva, česa ti fil­
marji niso naredili. Niso posneli komič­
nega dokumentarca o nečem, česar
dejansko ne moreš dokumentirati.«
- Taika Waititi
»Končno jo imamo: zares odlično vampirsko
komedijo. Pa tudi najbolj smešno novozeland­
sko grozljivko vse od časov Jacksonovega
filma Braindead. /…/ Med mnogimi užitki,
ki jih nudi, boste priča spopadu netopirjev,
neučinkoviti hipnozi, krdelu volkodlakov ('ne
psovkodlakov') pod vodstvom Rhysa Darbyja,
lebdeči skodelici in vedrom krvi. To pa je
morda tudi najbolj presenetljiva plat filma
Kaj počnemo v mraku: kljub njegovi ironični
srčnosti in toplini ter priljudnim likom film ne
skopari z grozo in gravžem. Ti tipi se gostijo
z nedolžnimi, kar je na trenutke prav toliko
strašno, kot je za crknit smešno.«
- Dan Jolin, Empire
»Oster kot čekani, a topel kot sveža kri.
Bržkone najbolj smešen film preteklega leta in
novozelandski odgovor na Edgarja Wrighta.«
- Rosie Fletcher, Total Film
»Toliko komedij oglašujejo in opevajo kot
'mračne', pri čemer pozabljajo na prastaro
maksimo šovbiznisa, ki pravi 'mračno je enostavno; smešno je težko'. Temu mokumentarcu
iz Nove Zelandije je na srečo uspelo oboje:
pravzaprav je to najboljša komedija leta.«
- Peter Bradshaw, The Guardian
»Ta prisrčno infantilna klapa (še en dokaz,
da moški zares nikoli ne odrastejo), ki se po
starosti razteza od 183 do 8000, po zunanjosti
pa od ljubko mladostnega videza do nosferatovske zakrknjenosti, se prička glede gospodinjskih opravil in izziva lokalne volkodlake
vsakič, ko jim ti prekrižajo pot. Zahajajo tudi
v nočne klube, skušajo slediti najnovejši tehnologiji in gledajo filme – med omenjenimi so
Somrak, Rezilo, kakšen trik pa so izmaknili
celo filmu Izgubljeni fantje. Toda hkrati so
to krvosesne pošasti in ta film se ne ustraši
klanja. Krvav in za crknit smešen film, ki vsekakor zahteva večkraten ogled.«
- Laura Kern, Film Comment
2. junija
ob 21:00
10. junija
ob 19:00
Otok v Ljubljani
Angeli revolucije
Angely revoljucii
Aleksej Fedorčenko, Rusija, 2014, DCP,
barvni, 113 minut
igrajo Darja Ekamasova, Pavel Basov,
Georgij Iobadze, Konstantin Balakirev
Leto 1934. Nekaj gnilega je na sibirskem
Severu. Šamani starodavnih samojed­
skih plemen Hantov in Nencev zavrača­
jo nove, sovjetske ideje. Da bi poganska
plemena privedli pod duhovno okrilje
Stalinove Sovjetske zveze, se pod prapo­
rom kulturne evangelizacije v pradavno
tajgo poda brigada avantgardnih umet­
nikov pod vodstvom legendarne komuni­
stične borke Poline »Revolucije«.
Fedorčenko, vrhovni magični realist
sodobnega ruskega filma, skozi anekdotične meandre in teatralične tab­­­
l­eaux vivants naslika fresko neizrekljive travme padlih angelov sovjetske
kulturne revolucije: utopističnih revolucionarjev in plemenskih vstajni-
kov. Nagrada Marc'Aurelio prihodnosti
na Filmskem festivalu v Rimu.
»Aleksej Fedorčenko je eden absolutno najbolj
izvirnih avtorjev na ruskem filmskem zemljevidu
tretjega tisočletja. Predvsem zato, ker z vsakim
filmom na novo izumlja stil in žanr.«
- Marco Müller, Filmski festival v Rimu
»Besede 'posneto po resničnih dogodkih' so
pri ruskem filmarju Alekseju Fedorčenku precej manj trdno zagotovilo kot pri večini drugih
režiserjev; redki avtorji so sposobni s takšno
lahkoto in spretnostjo potvarjati folkloro. Zato
s težavo iščemo natančno ločnico med dejstvom
in domišljijo v filmu Angeli revolucije, izzivalno
zamotani, a nedvomno presunljivi meditaciji o
kazimski vstaji iz tridesetih let, v kateri so se avtohtona sibirska plemena dostojanstveno uprla
sovjetski kulturni kolektivizaciji. Tako nastala
tapiserija, ki prepleta topo politično retoriko
z naivnim tradicionalnim teatrom in na skečih
zasnovano skrajno satiro – film, ki je v enaki
meri Sergej Paradžanov in Roy Andersson, in
vendar je povsem samosvoj – se po baročni
zgoščenosti, drznosti in najverjetneje razklanem
odzivu občinstva kosa s filmom Nebesnye ženy
lugovyh mari.«
- Guy Lodge, Variety
Otok v Ljubljani
Vrnili se bodo travniki
Torneranno i prati
Ermanno Olmi, Italija, 2014, DCP, barvni,
80 minut
igrajo Claudio Santamaria, Alessandro
Sperduti, Francesco Formichetti,
Andrea Di Maria
»2014. Sto let po začetku prve svetov­
ne vojne. Sto let zgodovine, ki se vse
bolj izgublja v preteklosti, medtem ko
reka časa nadaljuje svojo pot pod mo­
stovi napredka in neizprosno briše vse
druge spomine. Kljub temu pa pridejo
trenutki, ko datum na koledarju, časo­
pisni naslov ali fotografija predramijo
speče spomine, ki vdrejo v naš čas, nji­
hovi protagonisti pa povsem upravičeno
zahtevajo, da jih prepoznamo in se jim
oddolžimo za to, kar so za nas žrtvovali:
v prvi vrsti svoja življenja. Moj oče je bil
ob vpoklicu star 19 let. V tej starosti po­
veličevanje junaštva prevzame srce in
razum, predvsem pri najmlajših. Izbral je
vojsko bersaljerjev, jurišni bataljon, in se
tako znašel sredi krvavih bitk na Krasu
in ob Piavi. Ta izkušnja je zaznamovala
njegovo mladost, pravzaprav vse njego­
vo življenje. Bil sem še otrok, ko nama
je s starejšim bratom pripovedoval o
strahotah vojne, o tistih groznih trenut­
kih, ko je čakal na ukaz za napad, pri tem
pa vedel, da nad rovom nanj preži smrt.
Spominjal se je svojih vojnih tovarišev in
več kot enkrat sem ga videl jokati. Od
tistih, ki so preživeli prvo svetovno voj­
no, zdaj ni več nikogar. Nihče več ne bo
mogel z lastnim glasom pripovedovati o
vsej bolečini in trpljenju, ki ju je ta morija
povzročila. A pisana pričevanja ostajajo:
tako tista, ki so delo učenih mož, kot tudi
tista, ki so jih napisali preprosti ljudje in
v katerih resnica ni olepšana z retoriko.«
- Ermanno Olmi
Za člane Kluba Kinodvor
vstop prost.
škodo zaradi morebitnih odškodnin pri
mirovnih pogajanjih) in duha dokumen­
tiranja pokrajin, na katerem je temeljil
projekt Les archives de la planète Al­
berta Kahna; slednji s svojim znanstve­
nim vodjo Jeanom Brunhesom velja za
ustanovitelja sodobne človeške geo­
grafije. Le Saint je bil glavni snemalec in
je po vsem svetu beležil sledi in posle­
dice človeških dejavnosti na območju.
Otvoritveni film Kina Otok.
Kinodvor na Otoku
3. junija ob 21:00, Letni kino Manzioli, Izola
Let nad bojnimi polji
En dirigeable sur les champs
de bataille
1., 2. in 3. del (Première, deuxième et troisième partie), Francija, 1919, 62’, DCP
Svetovna premiera nove glasbene
opreme Glauca Veniera in Micheleja
Corcelle za skupino Insium.
»Med avgustom in septembrom 1919
sta pilot Jacques Trolley de Prévaux in
snemalec Lucien Le Saint z zrakoplo­
vom francoske mornarice preletala za­
hodno fronto od belgijskega Nieuwpo­
orta ob Severnem morju do Marna.
Posnela sta razdejanje in uničenje, ki ju
je pustilo pet let bojev med prvo sve­
tovno vojno. Film je bil posledica zah­
tev kinematografske službe francoske
vojske (ki je verjetno želela pokazati
Te podobe so po sto letih posebno pri­
vlačne zaradi nenavadne počasnosti in
fluidnosti zrakoplova, ki v nasprotju z
letalom omogoča osredotočen pogled
na podrobnosti in različne elemente ob
robu kadrov. Ta fluidnost nas ob dolo­
čeni razdalji od zemlje zelo prevzame:
zorni kot je dovolj oddaljen, da si lahko
oddahnemo od misli na vse, kar se je
dogajalo v petih letih spopadov, in se
prepričamo, da je vojne resnično ko­
nec. Obenem pa je dovolj blizu, da iz­
postavi podrobnosti nesmiselne morije,
človeškega trpljenja in uničenja zaradi
tehnološke blaznosti, čeprav nam pri­
hrani obup, blato, dim in smrad, ki so jih
doživljali ljudje v boju.
Zrakoplov se v dobi zgorevalnih motor­
jev in topov, ki se polnijo zadaj, pomika
z ritmom iz davnih časov. Obuja dobo
pionirjev kinematografije, bratov Lu­
mière, ko je še veljalo, da je zunanji svet
dovolj ujeti v kader, da bi ga prikazali.
Ob tem postane lahkoten pogled, ki leti
nad svetom in ga preprosto opazuje ter
nam tako daje iluzijo, da ga lahko ob­
vladamo.
To ni morbiden vojni turizem, ki so
mu bila priča bojišča že v časih na­
poleonskih vojn, temveč zorni kot, ki
postavlja pod vprašaj smisel marsiče­
sa in izpostavlja izgubljeno resonanco
v tedanjem svetu. Že leta 1919 odraža
primerno distanco zgodovine, nezadr­
žno željo po premiku naprej, kar se nas
še danes močno dotakne.
Glasba skupine Insium, džezovske delav­
nice, ki sta jo navdihnila Glauco Venier
(avtor koncerta za klavir za založbo
ECM) ter mednarodni skladatelj in aran­
žer Michele Corcella, nas posrka v film
in nas tako prevzame, da se izgubimo v
njegovem času.«
- Luca Giuliani, La Cineteca del Friuli,
Humin
Produkcija: Kinodvor, Cineteca del Friuli, Kino
Otok, Cinemazero.
Dogodek, ki obeležuje stoletnico prve svetovne
vojne, je nastal v okviru skupnega projekta občine Ljubljana, občine Udine ('Storie in corso') in
različnih kulturnih ustanov.
Film nam je prijazno posodil ECPAD.
S projektom Leto kina sta Kinodvor
in Slovenska kinoteka s številnimi
partnerji obeležila 90. obletnico
odprtja kina na Kolodvorski ulici
(današnjega Kinodvora) ter pol
stoletja dvorane Kinoteke. Praznovanje kina in filma v Kinodvoru nadaljujemo z Letom kina +, v okviru
katerega bomo organizirali posebne
dogodke, ki bodo tesno povezani z
zgodovino kina v Ljubljani.
Prvi izmed teh bo premiera filma
Pavla Jesih, ki smo jo pripravili v
sodelovanju z RTV Slovenija in Slovensko filharmonijo. Dokumentarec
si boste lahko ogledali na edinstvenem prizorišču Slovenske filharmonije v Ljubljani, kjer je od leta 1923 do
leta 1948 deloval kino Matica.
1. junija ob 20:00
Slovenska filharmonija
Pavla Jesih
Slovenija, 2015, DCP, barvni/čb,
1:1.85, 52 minut
režija Igor Šterk
scenarij Andrej Skubic
fotografija Aleš Živec
montaža Dejan Koban
zvok Marjan Drobnič
produkcija Dokumentarni
program RTV Slovenija
nastopajo dr. Peter Mikša, Dušica
Kunaver, Anton Sazonov, Marta
Krejan, Sergej Pavlin, Lilijana
Nedič, Jakica Jesih
»Pavla Jesih (1901–1976) je najprej
zaslovela kot vrhunska alpinistka,
poleg Mire Marko Debelak ena prvih
žensk na svetu, ki so se enakopravno moškim kot prve v navezi lotevale
najzahtevnejših prvenstvenih smeri.
Med letoma 1926 in 1934 je v Julijcih začrtala vrsto smeri, ki so še z
današnjo, mnogo naprednejšo opremo, resen preizkus tudi za vrhunske
plezalce. A usodni padec v steni Mojstrovke leta 1934 ji je pustil posledice,
zaradi katerih je za vrsto let opustila
najzahtevnejše plezanje.
Preusmerila se je v poslovno kariero
in v nekaj letih postala lastnica največje verige kinematografov v Sloveniji: najprej kina Metropol (1936,
deluje še danes) in kina Union (1937,
v današnjem Celjskem domu) v Celju,
potem na Ptuju kina Royal (1939, danes mestni kino Ptuj) in končno kina
Matica (1940, v stavbi današnje Filharmonije) v Ljubljani. Med drugim je
bila tudi inovatorka v tehniki podnaslavljanja.
Čeprav je med vojno logistično, finančno in z lastnim delom izdatno
podpirala OF, se je po osvoboditvi
znašla v primežu nacionalizacije. V
zameno za njena podjetja so ji ponujali prestižne funkcije v novoustanovljeni državni filmski industriji, a je
vse ponudbe zavračala in se oklepala
svojih ljubih kinov. Frustrirano Državno filmsko podjetje ni videlo druge
poti, kot da jo obtoži kolaboracije z
okupatorjem …
Zdi se neverjetno, da je le mesec dni
po koncu vojne, prav v času, ko se je
začela njena kalvarija, 44-letni Pavli
uspelo opraviti še zadnji in največji
podvig v plezalski karieri: prvenstveno osvojitev Čopovega stebra v Severni triglavski steni. Po sodnem procesu leta 1946 pa je bila obsojena na
molk in pozabo.«
- Andrej Skubic, scenarist
na sporedu
na sporedu
Pogled tišine
The Look of Silence
Joshua Oppenheimer, Danska/In­
donezija/Norveška/Finska/VB, 2014,
DCP, barvni, 103 minute
distribucija Demiurg
V svojem prejšnjem dokumentarcu je
Joshua Oppenheimer povabil skupino
nekdanjih članov indonezijskih vodov
smrti, ki so v šestdesetih letih pobili
več kot milijon domnevnih komunistov,
da po vzoru svojih najljubših hollywood­
skih filmov pred kamero ponovno upri­
zorijo lastne zločine. Teater ubijanja ni
bil le šokanten in kontroverzen film o
množični moriji, ki se je zgodila pred pol
stoletja, pač pa tudi silovita obsodba
današnjega režima strahu, zgrajenega
na poveličevanju prav tega genocida.
Pogled tišine prinaša drugo plat zgodbe.
Adi, štiriinštiridesetletni okulist, čigar brat
Ramli je umrl pred njegovim rojstvom,
ob ogledu Oppenheimerjevih posnetkov
izve, kako je bil Ramli umorjen, in odkrije
identiteto storilcev. Odloči se, da bo pre­
kinil dolgoletni molk in se soočil z možmi,
odgovornimi za bratovo smrt – nekaj ne­
predstavljivega v deželi, kjer so morilci še
vedno na oblasti …
»Pogled tišine je globok, vizionarski in
osupljiv.« - Werner Herzog. »Eden največjih in najmočnejših dokumentarcev, kar jih je bilo kdaj narejenih. Prodoren komentar o človeškem stanju.«
- Errol Morris.
»Tako kot vsa umetnost bi nas moral
tudi dokumentarni film povabiti, zapelja­
ti ali pa prisiliti, da se soočimo z najtežji­
mi, najbolj strašljivimi in najskrivnostnej­
šimi vidiki tega, kaj pomeni biti človek.
V tem smislu je cilj umetnosti, da nam
pomaga odločno zazreti se v ogledalo.
Na ta način bomo lahko spregovorili o
stvareh, o katerih bi morali spregovoriti
že davno, ter začeli iskati rešitve. S tem,
ko ljudi prisili ali zapelje k razmišljanju o
najbolj bolečih resnicah, nam dokumen­
tarni film – kot umetnost – odpre pro­
stor, da se začnemo ukvarjati z našimi
najbolj zastrašujočimi težavami. V tem
smislu se umetnost razlikuje od aktiviz­
ma, a je še vedno intervencija – in tako
omogoča aktivizem.«
- Joshua Oppenheimer
Mama je ena sama
Tatjana in Motherland
Miha Čelar, Slovenija/Hrvaška/Avstrija,
2014, HDcam, barvni, 60 minut
nastopajo Tatjana Knežević, Svetlana
Makarovič, dr. Andrej Perko, dr. Martina
Žmuc Tomori, Saša Einsiedler, Alenka
Puhar, Irena Brunec Tebi, dr. Alja Adam,
Lili Gavrilović, Andrej Kožar
distribucija Astral Film
Tatjana Knežević, učiteljica angleščine
in voditeljica na radiu Študent, se pri
svojih triintridesetih letih odloči poiskati
primernega slovenskega fanta, s kate­
rim bi si lahko ustvarila družino. Ko za
nasvet vpraša vilo, ki pred ljubljansko
mestno hišo izpolnjuje božične želje, ji
ta odgovori, da bo svojega slovenskega
moškega dobila šele takrat, ko bo pre­
magala njegovo »Srčno kraljico«. Tatja­
na kot nekakšna Alica v čudežni deželi
naleti na »Slavoja Zajčka«, ki jo s pomoč­
jo ugank popelje v svet vsakovrstnih
slovenskih moških. Kmalu odkrijemo, da
je patološki odnos z mamo zaznamoval
celo najbolj znamenite med njimi: pesni­
ke, pisatelje, pevce, novinarje, politike, pa
tudi tatove in serijske morilce.
Mama je ena sama je delno animirani
komični dokumentarec o tipično slovenskem arhetipu mučeniško-posesivne matere ter o maminih sinčkih,
med katere sodijo tudi nekateri izmed
najznamenitejših Slovencev.
»/…/ intrigantno nenavaden in duhovit dokumentarec /…/. Kljub temu da se loteva
zahtevne tematike, pa ton filma ni akademski, temveč hudomušno iskren in poln pikrega humorja. /…/ Preplet realnih in fiktivnih
elementov, različnih žanrskih pristopov od
komedije do grozljivke nadgradi še premišljena uporaba arhivskih posnetkov in animacije – zabavni lutkovni elementi in miniaturne
stop-motion mojstrovine mladega animatorja
Gregorja Kocjančiča v film prinesejo celo nekaj montypythonovske absurdnosti. /…/ Več
kot dobrodošel slovenski film, všečen gledalcu, ampak slednjega ne podcenjuje, pač pa
ga, nasprotno, uspe pripraviti do razmisleka o
tem, na kakšnih zatohlih temeljih pravzaprav
stoji naša država. Skratka film, ki si zasluži
mesto tako na listi letošnjih najboljših filmov
kot na listi prelomnih domačih dogodkov.«
- Ana Šturm, Ekran
Za zamudnike
Vsako nedeljo ob 19:00
14. junija
ob 19:00
7. junija
ob 19:00
Medena koža
Couleur de peau: Miel
Jung in Laurent Boileau, Francija/Belgi­
ja, 2012, DCP, barvni, 75 minut
distribucija Društvo za oživljanje
zgodbe 2 koluta
Film, posnet po avtobiografskem gra­
fičnem romanu priznanega belgijskega
striparja Junga, s prepletom animacije
ter odlomkov iz družinskega in zgodo­
vinskega arhiva razkriva življenjsko pot
korejskega posvojenca, za vedno razpe­
tega med dve kulturi. Poetična, ganljiva
in nežno humorna zgodba o večnem
iskanju identitete si je prislužila nagrado
občinstva na festivalu v Annecyju.
»Eden najlepših filmov, kar sem jih videla.«
- Špela Čadež
»Medena koža s svojo iskreno neposrednostjo in dinamičnim, žanrsko neulovljivim
načinom naracije ponuja zelo dragocen
vpogled v doživljajski svet posvojenega
otro­ka. /…/ ogled filma [je] za posvojitelje
skoraj obvezen, za vse ljubitelje dobre animacije za odrasle pa toplo priporočen.«
- Špela Barlič, Pogledi
Velike oči Big Eyes
»Medena koža /…/ je tako hibridna kot identiteta samega Junga, remiksa Korejca in Belgijca, ki je preziral obe svoji identiteti, korejsko in
belgijsko, in ki je skušal obleči fantazijsko identiteto, magari samurajsko, tako da je sporočilo
tega filma – delikatno in eterično pregnetenega
z bolečimi spomini na outsiderstvo, stigmatiziranost, izkoreninjenost, osamljenost, preobčutljivost in avtodestruktivnost, na hude kazni,
ki so ga doletele (za pobege od doma in male
goljufije), na modno muho, v katero so Belgijci
prelevili posvajanje azijskih otrok, na maman,
ki je v njem videla le 'malega Azijca' in ga silila
v baletni pas de deux – na dlani: identiteta je
fantazija. ZA+«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
igrata Amy Adams, Christoph Waltz
distribucija Blitz Film & Video
Distribution
»Zgodba, polna čustev, humorja in poezije, ki
nagovarja tako majhne kot velike. /…/ Kalejdoskop občutkov in razpoloženj, katerega presunljiva melanholija nas vrača k delom Isaa
Takahate.«
- Christophe Narbonne, Première
Tim Burton, ZDA/Kanada, 2014, DCP,
barvni, 106 minut
»Mislim, da je to, kar je naredil Keane,
resnično čudovito,« je leta 1965 izjavil
Andy Warhol. »Mora biti dobro. Če bi
bilo zanič, ne bi bilo všeč toliko ljudem.«
Walter Keane je v šestdesetih letih za­
slovel s slikami otrok z velikimi žalostni­
mi očmi, ki so jih ljudje množično ku­
povali, kritiki pa prezirali kot kič. Nihče
pa ni slutil, da Walter živi v veliki laži, s
katero je preslepil ves svet: slik v resnici
ni naslikal on, pač pa njegova žena Mar­
garet. Zgodbo o eni največjih prevar v
zgodovini umetnosti – preveč neverjet­
no, da ne bi bila resnična – pripoveduje
Tim Burton, tudi sam velik ljubitelj del
Margaret Keane.
»Tudi Velike oči so filmska biografija, le da
delujejo kot popolna metafora – če ne že
kar parodija – teh 'velikih' moških, s katerimi je tako težko živeti in ki vedno 'zasenčijo'
ženske. /…/ Keane je igralec, ki ne ceni ženske
umetnosti (in ženskega talenta), Velike oči pa
so karikatura Oskarjev, institucije, ki ne ceni
ženske umetnosti in ki vedno potrebuje moškega, da bi jo zasenčil. Jasno, Velike oči niso
dobile niti ene nominacije. ZA«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Tim Burton se prvič po dvajsetih letih oddalji od svetov fantazije, grozljivke in znanstvene fantastike ter ustvari enega svojih najbolj
premišljenih in izpopolnjenih del v zelo dolgem času. /…/ Preprosto, prepoznavno človeško vedenje se v Burtonovih filmih pogosto
umakne ekscentričnosti. A njegovo sočutje do
Margaret v Velikih očeh je nezgrešljivo in
celo ganljivo.«
- Tim Grierson, Screen Daily
»Velike oči so Burtonov najbolj intimen in
subtilen film po Edu Woodu /…/. V svojem
značilno prismuknjenem in rahločutnem
slogu raziskuje vprašanja, kot so kulturni
snobizem, seksizem, položaj poročenih žensk
v Ameriki poznih petdesetih in umetniško ljubosumje.«
- Geoffrey Macnab, The Independent
Za zamudnike
21. junija
28.junija
ob 19:00
Alabama Monroe
The Broken Circle
Breakdown
Felix van Groeningen, Belgija/Nizozemska, 2012, DCP, barvni, 112 minut
igrata Veerle Baetens, Johan
Heldenbergh
distribucija Demiurg
Alabama Monroe je strastna in srce pa­
rajoča ljubezenska zgodba, ki se odvrti
ob zvokih izvirne bluegrass glasbe. Film,
ki je bil v svoji domovini velika blagaj­
niška uspešnica, je kmalu zatem osvojil
festivalsko občinstvo in žirije po vsem
svetu ter med drugim prejel nominacijo
za oskarja za najboljši tujejezični film.
»[Film] iz na prvi pogled klišejskih elementov zakonske drame, spopadanja z boleznijo in muzikala ustvari eliptičen, kompleksen portret življenja, ki bo na koncu do
živega prišel celo najbolj ciničnemu gledalcu.«
- Ana Jurc, MMC RTV SLO
»Izredno pronicljiva psihološka drama
govori o tem, kako te soočanje z izgubo
(smrtjo) opredeljuje morda bolj kot soočanje s srečo in obenem v zmes pomeša
globalizacijski komentar. Za povrh pa še
glasba – nebeško muzikalični bluegrass.«
- Peter Zupanc, Primorske novice
»/…/ tako protislovno, tako intenzivno, tako
alternativno, tako tesnobno, tako stresno, tako
razbito in tako odbito življenje lahko pride
le v elipsah in flešbekih, ki skačejo naprej in
nazaj, pa ne zato, ker bi razbitost in kaotičnost temu življenju dajali atraktivnost, ki je v
kronološki, linearni obliki ne bi imelo, ampak
zato, ker lahko obstaja le v tej razbitosti, v tej
kaotičnosti, ki je tako onstran njune kontrole
kot življenje njune hčerke, in ker se šele v tej
razbitosti in kaotičnosti izmakne politiki, veliki
slavilki kronologije, linearnosti in reda. ZA+«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Kot da je van Groeningenu nekako uspelo
prevesti sentimentalno country balado, prekipevajočo strast in melodramatično trpljenje v
nekaj resnično sublimnega: čudno spodbuden,
a hkrati neizmerno žalosten film. Nekaj rund
močne pijače in intenziven celonočni pogovor
so edini možen zaključek večera, ki je vreden
tega izjemnega filma.«
- Gilda Williams, Sight & Sound
ob 19:00
Ljubezen na prvi
pretep
Les combattants
Thomas Cailley, Francija, 2014, DCP,
barvni, 98 minut
igrajo Adèle Haenel, Kévin Azaïs,
Antoine Laurent, Brigitte Roüan
distribucija Fivia – Vojnik
V Cannesu in s cezarjem nagrajeni
prvenec francoskega režiserja Tho­
masa Cailleya je nekonvencionalna ro­
mantična komedija, hkrati ljubezenska
zgodba, zgodba o odraščanju in preži­
vetju, ki svoja protagonista Arnauda in
Medeleine namesto v brezskrbno poči­
tniško avanturo pahne v vojaški dril in
komične priprave na sodni dan.
»Fant in punca morata postati vojaka, obvladati morata vse tehnike bojevanja, spraviti se morata 'v formo', pripravljena morata
biti na vse apokaliptične situacije, če hočeta
preživeti, ostati skupaj in ujeti srečo. Toda ko
gledate tale v Cannesu nagrajeni film dozorevanja, se ne morete znebiti občutka, da so
Madeleinine priprave na apokaliptične situacije dejansko priprave na zakonsko življenje,
v katerem ženske čaka to, kar moške čaka v
vojski – podrejanje in žrtvovanje. V zakonskem življenju je bilo za ženske vedno nekaj
apokaliptičnega, navsezadnje, zakon je bil za
ženske pogosto 'konec sveta', zato oborožitev,
kakršno si omisli Madeleine, ne škodi.«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Ta dva sta tisti redek filmski par, za katerega
se zdi, da si je resnično zaslužil in 'prislužil'
drug drugega. In dejstvo, da se njun odnos
vzpostavi v tako enakopravnih pogojih, je
ganljivo napredno. Kar nas pripelje do res
nenavadnega srečnega konca – takšnega, ki
mu lahko verjamemo. Res je sicer, da bolj
'preživita' kot 'zaživita' in da 'sreča' ni ravno
koncept, ki bi Maddy veliko pomenil, toda v
njuni ljubezni je nekaj tako čudaško stanovitnega, da lahko kar slutimo, da bosta preživela
– in preživela bosta srečno na veke vekov.«
- Jessica Kiang, The Playlist
»Zgodba o ljubezni in vojni, obupu in želji, svobodi in terorju. Fantastičen generacijski film!«
- Geoffrey Crete, Cineman
Program
Kinodvor.
za otroke
Kinobalon. in mlade
www.kinodvor.org/kinobalon
Kinobalon je na sporedu ob koncu tedna,
občasno tudi med tednom. Več informacij na
spletnem urniku.
Družinska zgodba o vztrajnosti, sanjah in džezu. Prejemnik številnih nagrad občinstva.
Samo od
13. do 28.
junija
9+
Premiera v Kulturnem domu Izola 4. 6.
Ljubljanska premiera v Kinodvoru 13. 6.
Termini: 13. 6., 14. 6., 20. 6., 21. 6., 27. 6., 28. 6. (zadnjič!)
Felix Felix
Južnoafriška republika, 2013, 97 minut, DCP, v angleščini s slovenskimi podnapisi
režija Roberta Durrant
scenarij Shirley Johnston
igrajo Hlayani Junior Mabasa, Linda
Sokhulu, Thapelo Mofokeng, Royston
Stoffels
glasba Murray Anderson
fotografija Natalie Haarhoff
montaža Maryke Kruger
producent Roberta Durrant
festivali, nagrade Nagrada občinstva–
Mednarodni filmski festival Durban,
Južnoafriška republika. Nagrada
lucas za najboljši film – Mednarodni
otroški filmski festival Lucas,
Frankfurt, Nemčija. Nagrada michel –
Filmski festival Hamburg, Nemčija.
Nagrada marcinek za najboljši otroški
celovečerni film – Mednarodni
filmski festival Ale Kino, Poljska.
Nagrada občinstva – Filmski festival
Tumbleweeds, Utah, ZDA. Glavna
nagrada mlade žirije – Evropski
mladinski filmski festival Antwerp,
Flandrija. Glavna nagrada mlade
žirije – Mednarodni filmski festival za
mlade Reel 2 Real, Vancouver, Kanada.
Glavna nagrada žirije – Mednarodni
festival otroškega in mladinskega
filma Kikife, Schwäbisch Gmünd,
Nemčija.
zgodba
Štirinajstletni Felix sanja o tem, da bi
postal znan saksofonist kot njegov po­
kojni oče, vendar mama ne odobrava
džeza, »hudičeve glasbe«, in mu zato
prepove učenje inštrumenta. Ko deček
dobi štipendijo na elitni zasebni šoli,
mora zapustiti prijatelje iz otroštva ter
se spopasti z zavračanjem in zasme­
hovanjem med novimi sošolci. Avdicija
za šolski džez koncert je kot nalašč, da
si Felix pridobi ugled na novi šoli, zato
prosi za pomoč ostarelega glasbenika,
ki je ustvarjal glasbo skupaj z njegovim
očetom.
iz prve roke
»Rada bi sporočila: nikoli ne nehajte sa­
njati! /…/ Zame je bilo pomembno, da
sem posnela film o upanju, pozitivnem
odnosu do življenja in spremembah. Fe­
lix se v teku filma spreminja, prav tako
se spremeni njegova mama. Nauči se,
kako odpustiti pokojnemu možu in vzlju­
biti, kar počne sin.«
- Roberta Durrant, režiserka
kritike
»Mabasa je v glavni vlogi odličen in glasba
je navdušujoča. Prek nje odkrivamo kulturne
razlike; evropska klasična glasba, ki prevladuje v šolskem okolju, se zliva z džezom, ki
ga igrajo na ulicah in v barih /…/. Felix je
del obeh svetov in njegovi poskusi, da bi ju
združil, nas opominjajo na zgodovinski pomen glasbe pri povezovanju ljudi.«
- Jennie Kermode, Eye For Film
»Resničen uspeh filma je v tem, da je namenjen vsem starostnim skupinam. Otroci dobijo
lekcijo o dobroti in o zvestobi samim sebi,
starši pa se lahko naučijo, kako pomembno je
podpirati svoje otroke. /…/ Fantastična glasba zapolnjuje veliko prizorov; kinodvorano
boste zapustili s pesmijo v duši in nasmehom
na obrazu.«
- William Brownridge, Toronto Film
Scene
»Pri občinstvu lahko pričakujemo zelo čustven odziv /…/. Čeprav prikazuje razlike med
revnimi in bogatimi, film povezuje prek glasbe
in komedije, rasnim razlikam pa se zoperstavi
z optimističnim sporočilom.«
- Spl!ng
»Celovečerni prvenec režiserke Roberte Dur­
rant zagotovo pusti močan vtis, saj je Felix
hkrati kritika razrednih struktur v današnji
družbi in zgodba o upanju. Edini vir veselja
sta za Felixa glasba in sanje o tem, da bi postal poznan glasbenik kot oče, kar nam služi
kot opomin, da lahko vsakdo, ne glede na to,
iz kako revnega ali prikrajšanega okolja izhaja, doseže veličino, če si za to prizadeva.«
- Davidde Gelmini, The London Film
Review
od
16. do 19.
junija
Festival migrantskega filma 2015
2+
Kinodvor. Mala dvorana.
Nedelja od 11:00 do 13:00
Sezamov kotiček
Medtem ko si starši privoščijo zajtrk in
jutranji film na Zajtrku pri Kinodvoru, ot­
roci uživajo v igri.
7. 6. Reciklirani inštrumenti. Iz od­
padne embalaže bomo naredili vse
mogoče inštrumente. Poskusili bomo
igrati afriške ritme, kot deček Felix iz
filma (z Alenko Novšak). 14. 6. Potujmo
v Afriko. Naredili bomo svojo družabno
igro o Afriki. S figuricami se bomo pre­
mikali vse od severa do juga in zaklju­
čili v centralni Afriki (z Jernejo Bernot).
21. 6. Hura, počitnice so tu! Zaplesali
bomo v počitnice ter se ohladili z otro­
škimi koktajli in svežim sadjem (s Kata­
rino Kozamernik).
Klub Kinobalon
Člani Kluba Kinobalon gledajo filme ceneje
- cena klubske vstopnice za program Kinobalona znaša 3 € -, prejemajo redna obvestila
o programu in imajo prednostno udeležbo na
ustvarjalnih delavnicah, kadar je število prijavljenih omejeno. Višina članarine je 10 €.
Festival migrantskega filma, ki ga ob svetovnem dnevu beguncev organizira Slo­
venska filantropija, bo v svoji šesti ediciji v Ljubljano znova pripeljal projekcije in
spremljevalne dogodke, ki osvetljujejo različne teme in plati migracij, azila, življenja
beguncev ter integracije priseljencev v novo družbeno okolje. Filmske zgodbe in
prispevki povabljenih gostov bodo ponovno opozorili na različne družbene realno­
sti, problematičnost migracijske politike EU, globalno neenakost in nepravičnost ter
pozvali k ukrepanju.
Če ste se odločili za odklop (od) tv ekranov, vam priporočamo vklop na Festival
migrantskega filma. Družbeno aktivni in družabno odzivni. V Kinodvoru in Slovenski
kinoteki.
Vse projekcije v okviru festivala so brezplačne!
Program v Kinodvoru:
16. junija ob 19:00: Odprtje!
Z nevesto sem (Io sto con la sposa),
Antonio Augugliaro & Gabriele Del
Grande & Khaled Soliman Al Nassiry,
Italija/Palestina, 2014, dokumentarni
film, 98', angleški podnapisi. Projekciji
filma sledi pogostitev.
Vsako prvo sredo v mesecu ob 13:00
Kino v plenicah.
Za starše z dojenčki.
Oglejte si film z rednega sporeda na
projekciji, ki je prilagojena tako, da nas
lahko obiščete skupaj z dojenčkom.
3. 6. je na sporedu film Takšna pač je
(She's Funny That Way, Peter Bogdano­
vich, ZDA, 2014, 93 minut).
16. junija ob 21:45 (mala dvorana):
Azil (Turvapaikka), Jenni Linko, Finska,
2007, dokumentarni film, 70', angleški
podnapisi.
17. junija ob 17:30 (mala dvorana):
Vrnitev Agnieszke H. (Powrót
Agnieszki H.), Krystyna Krauze & Jacek
Petrycki, Poljska, 2013, dokumentarni
film, 77', angleški podnapisi.
17. junija ob 22:15 (mala dvorana):
Tako blizu, a tako daleč (Tak daleko,
tak blisko), Anna Kus´mierczyk, Poljska,
2014, dokumentarni film, 47', angleški
podnapisi.
18. junija ob 17:00:
Prosiuci za azil (Asielzoeka's), Sergej
Kreso, Nizozemska, 2014, dokumentar­
ni film, 63', angleški podnapisi.
19. junija ob 21:45 (mala dvorana):
Živalski park (Animal Park), AFEA,
Italija/Demokratična republika Kongo,
2014, dokumentarni film, 9', angleški
podnapisi.
Tihi kaos (The Silent Chaos), Antonio
Spanò, Italija/Demokratična republika
Kongo, 2013, dokumentarni film, 45',
angleški podnapisi.
22. junija
ob 21:30
Naši kratki 7
Sošolki
Bulajić, Lija Pogačnik igrajo Dare Valič,
Uroš Fürst, Branko Jordan
režija, scenarij in montaža Darko
Sinko fotografija Lev Predan Kowarski
produkcija RTV Slovenija urednik
igranega programa Jani Virk
producenta Edo Brzin, Barbara Dalja­
vec igrajo Maruša Majer, Olga Kacjan,
Mojca Partljič, Sabina Kogovšek,
Barbara Vidovič, Maja Pihler Stermecki,
Ava Zrnec
Dan po velikih demonstracijah. V Ro­
manov taksi sede star gospod, ki se
ne more spomniti, kam je namenjen.
Roman mu skuša pomagati, a asoci­
acije, ki jih ponuja, starčka vrnejo še
dlje v preteklost in oživijo njegov spor
s sinom. Počasi se sestavlja žalostna
zgodba o prepadu med dvema sveto­
voma, dvema časoma in dvema gene­
racijama.
Slovenija, 2015, barvni, 26’
Mlada učiteljica Sonja poskuša razrešiti
prepir med dvema sošolkama. Vmešajo
se starši. Iz otroškega spora se začnejo
v šolskih pisarnah razvijati nepričako­
vane posledice. »Krivice in zločine radi
prikazujemo kot kričeče, jasne in dramatične,
a vsi smo že izkusili, da ni vedno tako. Nasprotno, pogosto smo priča nečemu banalnemu, motnemu, izmuzljivemu ... To je film o
majhni, na videz nepomembni krivici, o maj­
hnem, vsakdanjem zločinu.« - Darko Sinko
Idiot
Luči mesta
Bilo je v Švici. Prvo leto njegovega
zdravljenja. Takrat je bil še popolno­
ma kot idiot, niti govoriti ni znal dobro.
Nekega jasnega, sončnega dne je zavil
v hribe …
Slovenija, 2015, barvni, 15’
režija Klemen Dvornik scenarij Goran
Vojnović fotografija Miloš Srdić
montaža Ivana Fumić glasba Davor
Herceg produkcija December, Zavod
za kulturne dejavnosti koprodukcija
RTV Slovenija, AAtalanta, Filmservis,
NuFrame, Kačon producenta Vlado
Slovenija, 2013, barvni, 5’ 41’’
režija in scenarij Niko Novak po roma­
nu F. M. Dostojevskega fotografija in
montaža Joško Morović glasba Lud­
wig van Beethoven glasbena izvedba
Niko Novak zvok Jure Vlahovič maska
Zoja Tavčar produkcija Potemkinove
vasi igrata Niko Novak, Polona Torkar
Premiera v Kinodvorišču.
Projekcija ob prisotnosti
avtorjev in filmskih ekip.
Med 8. in 29. junijem se Kinodvorovo platno
vsak večer ob 21:30 preseli na plano.
Kinodvorišče.
Letni kino.
od 8. junija
Poštarjeve bele noči
Andrej Končalovski
od 11. junija
Theeb
Naji Abu Nowar
od 18. junija
Zgodbe o konjih in
ljudeh
Benedikt Erlingsson
22. junija
Naši kratki 7
od 29. junija
Kaj počnemo v mraku
Taika Waititi, Jemaine Clement
V atriju Slovenskih železnic. Vhod skozi Dvorano Kinodvora.
V primeru dežja je projekcija filma ob isti uri v Dvorani Kinodvora.
julija v
Kinodvoru
Javni zavod Kinodvor
Kolodvorska 13
1000 Ljubljana Slovenija T: +386 1 239 22 13
M: +386 40 632 570
F: +386 1 239 22 16
E: [email protected]
http://www.kinodvor.org
Daleč od ljudi
- David Oelhoffen
Nina Peče Grilc, direktorica
T: +386 1 239 22 10
M: +386 40 632 574
E: [email protected]
Kinodvor, Kolodvorska 13, Ljubljana
Blagajna se odpre uro pred prvo
predstavo. Rezervacije in informacije:
01 239 22 17
Koen Van Daele, pomočnik direktorice
za vodenje umetniškega programa
T: +386 1 239 22 11
M: +386 40 632 572
E: [email protected]
Petra Slatinšek, filmska vzgoja in
program za otroke in mlade Kinobalon
T: +386 1 239 22 20
M: +386 30 324 063
E: [email protected]
Aliki Kalagasidu, vodja odnosov z
javnostmi
T: +386 1 239 22 14
M: +386 30 315 702
E: [email protected]
Ana-Seta Pucihar, trženje in vodenje
projektov
T: +386 1 239 22 18
M: +386 30 324 808
E: [email protected]
Irena Plešivčnik, koordinatorka in
organizatorka kulturnega programa
T: +386 1 239 22 12 M: +386 30 322 551 E: [email protected]
Tehnični oddelek :
Bojan Bajsič
T: +386 1 239 22 13
M: +386 40 548 879
E: [email protected]