Škof Anton Bonaventura Jeglič (29. maj 1850

Transcription

Zaveza ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča
Dnevniški Jegličev zapisek k sprehodu od šole do cerkve
Vladimir Gajšek
Vladimir Gajšek: ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, 2015
Škof Anton Bonaventura Jeglič (29. maj 1850, Begunje - 2. julij 1937, Stična) je človek
dialektike in antidialektike obenem, saj je v svoji katoliški vlogi pastirja, izobraženega
učitelja, spovednika, moralista, rednega mašnika in varuha svoje duhovščine vedno posegal v
samo življenje, z namenom, da pokaže svojo narodno zavednost, svojo skrb za mladino,
enako kot za poroko in družino: v tej dialektiki je v kratkem povedal, kako je odkupil Erotiko
tehnika Ivana Cankarja, ki jo je štel sicer za nesramno poezijo, v resnici pa je nanj vplival
tržaški škof Nagelj s svojim nazorom, da ga je podkrepil v odločitvi odkupa vseh knjig pri
založniku in pri sežigu teh knjig, kakor da šele s sežigom lahko zatre interes škofu sovražnih
liberalcev, tako da je pripomogel k Cankarjevemu imidžu – ve se, da je Ivan Cankar za vse
prodane knjige izkupička lahko plačal pogreb svoje matere; na eni strani torej tehnik Ivan
Cankar, na drugi pa kasneje, leta 1905, veliki graditelj zavodov svetega Stanislava kot prve
slovenske gimnazije – škof Anton Bonaventura Jeglič. Tudi primeroma Jakčev portret škofa
Jegliča kaže, da je narisan dobri oče, ki je premišljen in čustveno krščansko ves zavzet za svoj
dom, domovino in narod, prav tako pa skrbi za duhovščino in redovništvo ter katoliške
manire.
1
Iz Jegličevega dnevnika izvem, da se je lahko gibal v visoki družbi, tudi ob cesarju, po drugi
plati pa je lahko sodeloval tudi s sloji, ki so širili delo in zaslužek: dandanes se pokaže za
revolucionarno, da je škof Anton Bonaventura Jeglič popolnoma soglašal z mestnimi
industrijskimi delavci, tembolj, ker je poznal stisko delavske družine in otrok, stisko delavcev
staršev za rast družine, obenem pa tudi cene živil, ko si delavci niso mogli privoščiti in so
jedli največ zgolj krompir oziroma krompirjeve jedi; v tej skrbi za delavstvo je škof Anton
Bonaventura Jeglič dejanski revolucionar proletariata, ki razume družinsko stisko mestnega
malega človeka, zavzema pa se po Kristusu za prav vse male ljudi, ne le za obubožane, bolne,
invalide, socialne obrobnike. Ker je v vsem Jegličevem času bila navzoča tudi razvratna in
pohujšljiva ponudba tudi »lepih dam«, s čimer se škof nikakor ni mogel strinjati, je obsojal
tisto pregreho, ki je bila z nečistostjo pač, zlasti za vojaštvo, zabavno naprodaj in meščansko
povšeči. Tako je v svojih priporočilih za srečen zakon obravnaval spolnost popolnoma
uravnoteženo učlovečeno in pred svojim časom. Prav zaradi pisanja o spolnosti so škofa
obtoževali, da je pornograf in da piše navadne svinjarije, medtem, ko je avtor menil, da
njegova brošurna priporočila v spolu in zakonu govorijo o tem, o čemer pravzaprav mladi
ljudje tudi nečisto sanjajo. Škof Anton Bonaventura Jeglič je nedvomno prisrčno vzoren.
V času begunske muslimanske krize je Jegličev dnevnik tudi osvežitev krčanskega duha v
smislu razumetja medčloveških odnosov: svet, ki je izginil od konca 19. stoletja do leta 1933,
torej leta, ko je npr. v Nemčiji prišel na oblast nacionalni socialist Adolf Hitler, se kaže v vseh
lokalnih ali regionalnih, zato pa tudi slovensko narodnih odnosih kot že evropski in globalen,
čeprav tudi po letu 1919 balkanski pod pravoslavnim kraljem Karađorđevićem. Duhovna skrb
škofa Antona Bonaventure Jegliča se kaže v njegovih dnevnikih vseskozi bistveno
utemeljena, eksistencialno primerna in človeško krščanska, tako na osebni kot na javni ravni,
tako v spovednici kot pred oltarjem, tako na vizitacijah kot na srečanjih s politiki. Če samo
upoštevamo, kako je škof Anton Bonaventura Jeglič podpisal prvi Majniško deklaracijo, se
šele ovemo, kako odlično je poznal razliko med narodom in narodnostjo, med vero in večnim
upanjem v dobro, obenem pa je zahteval enotnost Cerkve v Bogu. Nasprotovanja Majniški
deklaraciji so bila tradicionalistično zavrta, tako je škof Anton Bonaventura Jeglič večkrat
prišel navzkriž s tistimi pravzaprav oportunističnimi vzorci, ki so bili že od nekdaj samo
začasni, so pa nakazovali zgolj možnosti namesto stvarnosti, zgolj naključja namesto
dejanskih odnosov, zgolj simpatije ali antipatije namesto politike… Tudi v tem pogledu je
škof Anton Bonaventura Jeglič velik, saj je presegel drobnjakarske razžalitve in napade na
svojo osebo, ko je ostal samostojna osebnost ter zvest Bogu in sebi, a le tako, da je izpolnjeval
škofovsko službo v službi papežu in narodu. V dnevniku škof Anton Bonaventura Jeglič
opisuje osebe takšne kot so, brez pretiravanj, brez prilizljivosti in tudi brez očitkov in
predsodkov: sleherni človek mu je blizu, pa naj je do njega tudi najstrožje kritičen, namreč s
strani kritikov do škofa.
Kako je deloval družinsko in obče ekonomsko škof Anton Bonaventura Jeglič finančno, tudi
glede na sečnjo gozdov in iztržek lesa in druge prihodke cerkvenih struktur, se kaže kot
čudežno prav ne-spreten, saj mu je uspelo, česar ne bi uspelo nikomur drugemu, tako v
primeru šentviške gimnazije, ko je izposloval ugodno uveljavitev učbenikov v slovenščini, po
drugi strani pa je deloval tudi pedagoško široko in v sodelovanju z izobraženstvom –
2
aprobacijo učbenikov je dosegel pri ministru na Dunaju, slovenščino pa so potrdili takoj tudi
deželni stanovi, da so učbeniki veljali takoj, brez zavlačevanja.
Če se ozremo samo v imensko kazalo Jegličevega dnevnika, je treba pripoznati ne le vso
tedanjedobno elito, ampak tudi razmere, ki so jih navedene osebe določale, čeprav mnoga
imena dandanes verjetno enostavnemu bralcu niso prav znana, ali pa so znana za določeno
ideološko predpostavko, morda celo politično. Akademik Edvard Kocbek je na primer vedno
naveden kot krščansko zvesti mladi urednik in pisec, ki zagovarja pregled objavljenih besedil
in njihovo čitljivost, enako kot velja za pisatelja Franca Saleškega Finžgarja in druge. Tukaj je
treba omeniti, da je škof Anton Bonaventura Jeglič dodobra poznal tudi likovno umetnost,
posredno likovno teorijo in se je zavzemal za pristni umetniški izraz ne le pri gradnji cerkva
in arhitekturi notranjščine, ampak tudi za bogoslužno opremo…, prav tako kot se je zavzemal
za glasbo in celo kritično za gledališče, saj je upošteval celosten odnos v razmerju človeka do
umetnine in estetike. Ker je bil škof Anton Bonaventura Jeglič samozavestna krščanska
osebnost, ki je duhovno romal od Slovenije do Rima in dlje, tudi v Ameriko, je nedvomno
utemeljitelj nekega novega, izjemno usodnega pogleda na krščanstvo, ne glede na kdaj
moralizirajoče manire, ki jih je moral v svojem času nedvomno upoštevati in uresničevati, v
čemer je po svoje pravi prerok.
Škof Anton Bonaventura Jeglič predstavlja tudi za vse današnje nad-škofe velik vzor, pa naj
gre za birmanje ali za cerkveno gospodarstvo, za vse cerkveno šolstvo ali za zaroke in poroke,
naj gre tudi za krščansko skrb v pomoč dejansko ubožnim, bolnim, socialno šibkim,
osamelim, na rob izrinjenim, obenem pa za stike tudi s politično ali državno elito, kjer mora
škof zagovarjati božje kraljestvo proti ničnosti sveta, vendar dovolj diplomatsko, da ohranja
čisto srce in velikodušnost, skromnost in tudi božječastno vzvišenost, a brez trohice napuha
ali prezira. Kot vse kaže, so slovenski škofje kaj malo sicer pisali o škofu Antonu Bonaventuri
Jegliču, čeprav so ga po svoje lahko upoštevali, a vsak škof je moral v svojem času izpolniti
svojo nalogo in vlogo, svoj smisel za narodno spravo in svojo zvestobo krčanskemu nauku.
Ali je Rim nezvest, ko gre za svetniške osebnosti, je drugo vprašanje, ki se dotika Jegličevega
dnevnika – Jegličev odnos do papeža je namreč tako naraven in človeški, tako pristno
bratovski, da je samoumeven v dialogu z vso katoliško Cerkvijo, tudi v svojem času že
omenjenega stoletja in prehoda v moderno in modernizem. Prav tukaj se kaže vprašanje, kako
je škof Anton Bonaventura Jeglič presegal na eni strani ruralni tradicionalizem in na drugi
balkanoidni novi modernizem, vpet v Evropo proti svoji preteklosti ter za bodočnost. Prav
zato je Jegličev dnevnik tako aktualen še danes, anekdotično živ, hkrati pa oseben in jazno
uravnotežen v iskanju samega sebe in potrditvi Boga.
Jegličev imidž se ne loči od njegove osebe posebej, marveč je škof vseskozi človek, ki je
zvest samemu sebi po nravi in čudi, obenem ko je Slovenec, duhovnik in gospodarstvenik.
Kolikor se je škof Anton Bonaventura Jeglič lahko zavzemal za utrditev resnice in
pravičnosti, je moral delovati večstransko razumno, obenem pa srčno velikodušno ter z
zavračanjem tudi duhovniških puhlic in puhlosti ali farške samovolje…, tukaj je bil še posebej
odločen in nepopustljiv, da se napake in zmote ne bi ponavljale in da ga ne bi spremenili v
škandalozno afernega škofa. Bolj ko se je škof umikal v vernost slovenstva, bolj se je
3
izpostavljal ne le liberalni kritiki in žigosanju, temveč tudi kritičnosti v duhovniško lastnih
vrstah, saj je bil enim preveč mil, drugim preveč rigorozen, in to katoliško – kar se je posebej
izkazalo po letu 1919/20 vse do konca dnevnika. Resda je mogoče življenje škofa Antona
Bonaventure Jegliča razvrstiti po več fazah, toda v vsakem obdobju ostaja škof Anton
Bonaventura Jegličvendar izjemna osebnost z izrazitim, a ne egoističnim jazom, ostaja visok
izobraženec in obenem »naiven« verni človek, domoljub in državoljub na kulturni ravni
sožitja in sobitja.
Jegličev dnevnik zajema leta od 1899 do 1930, z dodatkom iz leta 1932, kjer spremljamo vsa
obdobja in vsak dan Bogu v zahvalo, ko je umel in mogel v svoji škofovski službi
uresničevati organiziranje ne le župnij, ampak vse slovenske Cerkve, tudi v odnosu do
Maribora in Trsta, tudi v odnosu do dunajskega ali belgrajskega dvora. Tako je v danes
nadškofijskem arhivskem pregledu v Ljubljani zbrano gradivo dnevnika uresničeno v natisu
obširne knjige, ki zajema kar 1131 strani in gre zahvala Božu Benediku, Branku Brezovniku,
Mariji Čipič Rehar, Francetu M. Dolinarju, S. Petri Debevec, Jožetu Faganelu, Evi Gradnik,
Igorju Grdini, Andreju Grencu, Sašu Ilijiću, Jožetu Jagodicu, Barbari Jaki, Tomažu Kočarju,
Bogdanu Kolarju, Radu Kušeju, Martinu Macku, Francetu Malešiču, Vasiliju Meliku, Zdenki
Mihelič, Davidu Movrinu, Matiji Ogrinu, Blažu Otrinu, Iztoku Petriču, Olgi Pivk, Jožetu
Planinšku, S. Ivani Podrgajs, Mihu Preinfalku, Matjažu Rebolju, Cvetki Rezar, Petru
Ribnikarju, Francu Rodetu, Gregoriju Rožmanu, Juriju Rosi, Tomažu Simčiču, Miroslavu
Stiplovšku, Antonu Stresu, Juriju Šilcu, Mihu Šimacu, Edu Škulju, Alojziju Šuštarju, S. Marti
Triler, Vlasti Tul, Alojziju Uranu, Lilijani Urlep, Francetu Ušeničniku, Julijani Visočnik,
Antonu Vovku, Dragu Zalarju, Igorju Zemljiču, Stanislavu Zoretu idr.
Če beremo Jegličev dnevnik grafološko, vidimo, da gre za povsem urejeno in uravnoteženo
osebnost, ki v lepopisu vseskozi piše urejeno, čitljivo, v slovničnem znanju, obenem pa gre za
duhovno duhovitega človeka, ki ima najvišje ideale, zarisane v Bogu. Nikoli se mu ne mudi in
ni zaletav, toda v svojih premislekih in pomislekih je razumen, tudi ko zapiše 19. januarja
1899: »Želim si zapisati glavne dogodke mojega življenja in pastirjevanja. Danes naj neke
stvari kratko opišem…« ali – »Konec dnevnika. – od sedaj dnevnika ne bom več pisal. Obsega
pa vsa leta mojega delovanja kot škof. Deo gratias!« ali »14. avgust (1930): V Gornjem
Gradu. - … napravil sem si točen dnevni red. Čas hitro teče. Revidiral sem nagiba in
okolnosti, v katerih sem prosil svetega očeta, naj me odvežejo vezi z ljubljansko škofijo.
Okolnosti so: bolehnost v zadnjih dveh, treh letih, letos mali mrtvoud na možgane in
nevarnost hujše ponovitve, starost osemdeset let, dvaintridesetletna uprava škofije, pridobitev
izvrstnega naslednika, ki je drug duhovnikom in ljudstvu. Prepričan {sem}, da je moj sklep po
volji Božji.« (1048 str.) in DODATEK: »Na čast božjo dodam še{sem}, nekaj dogodkov iz
življenja, v katerih se prav očitno kaže izredna Božja skrb za mojo osebo.« - »at paginam – že
v Ljubljani sem poučeval apologetiko. Nekega dne čitam dokaze de veritate ressurectionis
Christi {o resnici Kristusovega vstajenja}. Gledal sem jih v neki posebni neobični luči in tako
sijajne, da je bil od takrat vsak najmanjši dvom nemogoč. Od takrat se Kristusu za vstajenje
od mrtvih prav vsak dan zahvaljujem. // finis{konec}, 21. november 1932.« in »Ne vem za
leto, ko smo bili v Rimu mnogi škofje. Med njimi je škof iz Linza. On mi je pripovedoval, da
bi ne bil {mogel}, priti v Rim etc., ko bi ne bil dobil velikih dobrotnikov v Ameriki, ki mu z
4
dolarji pomagajo. To {je} bilo koj po veliki noči // V tistem letu je vlada ustavila vso podporo
za semenišče. Tudi za Zavod svetega Stanislava je bilo hudo, kaj naj storim? Spomnil sem se
linškega škofa in ga prosil, naj mi da naslov na kakega dobrotnika v Ameriki, ker tudi jaz
potrebujem nujno pomoč. Pošlje mi več naslovov. Jaz sem enega izbral. Zadel sem
najboljšega. Dobil sem od njega v enem letu blizu dva milijona dinarjev. Čez leto dni je pa
vlada zopet dovolila običajne prispevke za bogoslovce – sijajen dokaz posebne previdnosti
Božje! // V Ljubljani, 28. novembra 1932, Jeglič. // finis {konec}.« - škof Anton Bonaventura
Jeglič navaja obisk Rima od 31.3. do 9.4. 1921. Tako uvidimo, da je v Jegličevem dnevniku
vrsta dogodkov dnevno in dnevniško opisana v duševno izbistrenem premisleku, v škofovih
odločilnih trenutkih navodil, v osebni zavzetosti za Drugega ali bližnjika, v ljubezni do
človeškega in slovenskega značaja. Ker je škof obiskal tolikero krajev in ljudi, in to v
različnih, ugodnih ali neugodnih razmerah, je izpopolnil svoje življenje delavno in dejavno,
duhovniško in po župnijah, romarsko in po-učno, v kanoničnih vizitacijah v Ljubljani in
štiriinšestdesetih župnijah, v shodu dekanov in pristnem sožitju z narodnimi voditelji prej in
poslej, toda vselej tudi antidialektično, kolikor dialektično moderno; leta 1930 se je upokojil
in se naslovni nadškof garelski umaknil v Gornji Grad, leta 1932 v Stično.
Če bi primerjali Jegličev dnevnik z dnevniki Edvarda Kocbeka, Alojza Rebule, Vladimirja
Gajška in drugih, bi ugotovili, da je anekdotika uprostorjena časovno življenjsko v družbenem
smislu menjav in v smislu osebne eksistence, tudi v krščanski duhovnosti in v nekaterih
izjemnih trenutkih posodobitve. Moderna je še poznala dokaj strogo ločevanje med
industrijsko revolucijo in vero, med znanostjo in vero, med politiko in narodnostjo, med
ideologijami in teologijami, med filozofijo in antropologijo, med historizmi in tvorci
zgodovine, med diktaturami in demokracijami, med vlogo Cerkve in Države itd. Vsi ti
razločki se strnejo v obdobje dvajsetega prelomnega stoletja, ki se je odmaknilo od ruralnih
tradicionalizmov, medtem, ko je gradilo »krasni novi svet«, ali ko je upoštevalo nazorske in
stvarne opredelitve zgolj za in proti, pri čemer sta bili dve svetovni vojni dokaz razčlovečenja,
po modi in okusu prav tega »krasnega novega sveta«. Jegličev dnevnik ostaja kot pilot
zašiljen v slovenski zemlji, v domačiji in domovini, v samozaupanju in predanosti Božji volji,
torej tudi devici Mariji kot Troedinemu Bogu: ne le časi kriz v dvajsetem stoletju, ki so segali
od črnega petka do vzpona fašizmov in komunizmov, ampak tudi ponovno razvrednotenje
vseh vrednot je prispevalo k iskanju novih možnosti za Cerkev, kar je slutil in doumeval škof
Anton Bonaventura Jeglič, potrdil pa s svojim življenjem in delom.
Kako bodo škofa Antona Bonaventuro Jegliča brali ali uresničevali novi rodovi na
Slovenskem, ne more biti ozko vprašanje stroke, ampak samega življenjskega področja, tako
v kulturi kot znanosti, tako v teologiji kot filozofiji, tako v bogoslovju kot v duhovniškem in
redovniškem ter meniškem življenju: veliki optimizem, ki ga prinaša kritični Jegličev duh, je
hkrati evangelijski optimizem dobre volje z zaupanjem in upanjem, z ljubeznijo in vero, da je
smisel človeško nujen in da je uresničenje v Bogu človeško odrešilno in zveličavno. Tako
Jegličev dnevnik ni samo stvar kronike ali anekdotike kot branja, čeprav ga beremo na mah
zanimivo od prve do zadnje strani, v (samo)spoznanju, da je vredno in pogumno živeti, biti
proti niču.
5
**
*
Ob prebiranju Jegličevega dnevnika sem, podobno kot je zapisal tudi France M. Dolinar,
našel ne le pravi pomen kot ogledalo svoje duše, ne le kot odkritje uganke biti v najbolj skriti
skrivnosti, ampak tudi in predvsem vsakodnevno izgorevanje pri delu v kulturi slovenstva,
čeprav danes po zaupanju v Božjo previdnost za pluralistično in postmoderno presojanje za
uveljavitev človeškosti kot take. V svojih dnevnikih sem tudi manj opisoval le zgolj kakšne
sebilastne značilnosti, zato pa toliko prej tudi zunanje dogodke, ne da bi vsakokrat omenjal
vsa srečanja z ljudmi in dogodki, celo več, nekatere dogodke sem milostno kar izpustil, ne da
bi nanje notranje pozabljal, ko sem se poosebljal z omiko in oliko, z umom in duhom, z dušo
in zdravjem, kljub neštevilnim in hudim oviram, na katere sem naletel kot genij. Jegličev
dnevnik je zato zame ne le bralna, ampak življenjska spodbuda, da ovrednotim tudi
postmoderni čas globalizacije in naposled vlogo papeža Frančiška v krščanskem slovenstvu
tudi pri nas.
Kako se je spreminjala in preobražala s skladu z duhom dobe propaganda kot prežetost s
katoliško vero, se izraža celostno ne le v vsebini Jegličevega dnevnika skozi versko življenje
»Jegličeve dobe« ali Cerkve na Slovenskem v svojih okoliščinah in okoljih, v kulturnem,
šolskem, zdravstvenem, umetnostnem, kmečko pridelovalnem, že industrijskem, prometnem
in političnem življenju, v pomenu svetne in cerkvene oblasti ter časopisja, marveč tudi v
pomenu spovednice, obhajila, birmovanja, mašništva, življenja župnišč in cerkvenosti same –
na vasi in v mestu. Katolištvo v devetnajstem in začetku dvajsetega stoletja predstavlja tudi
dvig naroda ne le v razpadu avstroogrske monarhije in v novi »pravoslavni« balkanski državi
Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. nato Jugoslavije, pač pa tudi v duhu časa medškofijskih
evropskih razmer. Jegličev dnevnik je zato prepuščen splošnemu branju v smislu socializacije
vere, kolikor tudi v pomenu same redakcije tega dnevnika za današnji čas: - jezikovne
značilnosti in spremembe, - prevodi, izbrisi, vstavki, - kratice in okrajšave, - ležeči in
odebeljeni tisk, - opombe, - kazala, - uvod v Jegličev dnevnik, - knjigi na pot; ves ta
instrumentarij je samo pripomoček pri branju Jegličevega dnevnika, pripraven za razumetje in
zgodovinsko distanco v smislu različnih vidikov glede na razvoj ljubljanske škofije,
primeroma od leta 1898 do 1930, sicer pa tudi v vlogi političnega strankarstva, v popolni
slovenski gimnaziji s pravico javnosti v Šentvidu nad Ljubljano – zavod svetega Stanislava, v
cerkveni zgodovini ali ob Jegličevem simpoziju v Rimu, obenem v pomenu arhivov in izrisu
celotne osebnosti škofa Antona Bonaventure Jegliča.
Odnos verske skupnosti kot katoliške Cerkve na Slovenskem in države odkriva ob branju
Jegličevega dnevnika pomen duhovnih vrednot, a tudi stvarnih dejavnosti v samem
slovenskem življenju, kar je z dnevniško pripovedjo dokazano na intimno osebni in javno
cerkveno glavarski ravni; zato je Jegličev dnevnik vseskozi izredno zanimivo branje in
odkritje zgodovinskih razmer v narodu, državi in cerkvenih strukturah, vse od župnije do
papeža.
6
Vladimir Gajšek: ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, 2015
V težnjah države, da bi širila svojo moč po vidikih določnih dejavnosti in struktur po
cerkvenih obveznostih, se je pokazalo, da je bilo potrebno upoštevati Jegličeve posege v
določne ločitve, ki so bile prepletene med seboj tako, da je bila na eni strani cerkveno
občestvena skupnost, na drugi pa že krajevna ali regionalna skupnost, tako na vasi kot v
mestu, tako v družinah kot po posameznikih. Prav te ločitve med cerkveno in državno oblastjo
so bile bistvene, saj pojasnjujejo celo na narodnopolitični ravni časovne ali zgoodvinske
naloge, ki jih je bilo potrebno reševati skupno, in to v času modernizma, katerega glavna
lastnost je bila kolikor le mogoče prevladovati v enih ali drugih oblasteh bolj materialno kot v
pospešitvi kakršnekoli takoimenovane duhovne prenove, kar pa je bila, je in ostane naloga
Cerkve; vzpon državnega kapitala, industrije, tehnike, elektrifikacije, železnic, tudi že
cestnega prometa, medicinska odkritja, nov življenjski slog zunaj tradicionalizmov, kar vse je
v gospodarskem in idejnem smislu pripadalo odgovornosti države, tako že v Avstroogrski kot
potem v državi SHS in Jugoslaviji nas upotuje k razmislekom o Jegličevih potezah, kako je
opredeljena področja svojega škofovstva in ljubljanske škofije mogel varovati in zavarovati
tako, da je celo vsako družinsko vključenost v Cerkev in občino znal pojasniti slovensko
narodno, torej odgovorno dokončno, obenem pa večplastno, institucionalno in hkrati v
zavzemanju za izvrševanje celo delavskih pravic, pravice do izobraževanja v smislu izgradnje
zavoda svetega Stanislava ali v preseganjih spornih zadev, s katerimi so zlasti liberalci klicali
7
škofa k svojevrstni moralni obveznosti, ker je pomagal revnim, hkrati pa gradil slovensko in
ljubljansko cerkveno občestvo tako, da je državna pooblastila štel predvsem za oblast in moč,
svojo vlogo pa ne kot kakršenkoli monopol in rabo prisile, temveč kot ljubezen v veri do
Jezusa Kristusa in svete Marije oz. celotne celo institucijske Cerkve, tako po načelu
»knezoškofovstva« kot po upoštevanju subsidiarnosti za skupno dobro. Prav v takšnih
dvomnih delovanjih, ki so celo kazala na možnost polomije, je škof Anton Bonaventura Jeglič
uspel presegati skušnjave vseh možnih oskrb, tako v dobrodelnosti kot v civilnih združenjih,
spet tudi v sodelovanju pri oblikovanju političnih ustanov ali strankarstva, vendar vseskozi v
solidarnosti katoliškega medsebojnega povezovanja, da je nahajal priložnosti tako za
izmenjavo družbenih dobrin kot za duhovne vrednote. V katolištvu modernizma pomeni škof
Anton Bonaventura Jeglič skozi svojo dobo škofovanja zgodbo dnevnika med zasebnim in
javnim področjem, obenem pa tehtne podatke o vrlinah in etični zamejenosti, ker je služil
Bogu, pri tem pa porabljal denar, čas in sredstva škofovanja ne le za dobrodelnost, ampak tudi
za v družbenih spremembah izrazito izpopolnjevanje – krščanskega – okolja v Sloveniji in
širše. Ali se potemtakem vernost modernizma konec devetnajstega stoletja in v začetku
dvajsetega stoletja in naprej spreminja, najprej kot državno zapovedana konfesionalnost ali
religija, nato pa tudi kot zasuk v takoimenovano revolucijo, ki se je spremenila v stališča
socializmov, s tem pa tudi v drugačno financiranje ekonomskih dobrin, tudi v vlogo smernih
ideologij in doktrin, v razmerju naklonjenosti Cerkvi ali v povzpetju celo sovjetskega in nato,
po koncu škofovanja tudi nemškosocialističnega državnega režima. Kako naj škof spoštuje
načelo državne suverenosti, če država ne bi upoštevala zagotovil škofa, da se zavzema za
svoje duhovnike, redovništvo in vernike?
Jegličeva škofovska odružbljenost zastavlja tudi v njegovem dnevniku, po znanstvenokritični
izdaji, nedvomno pomemben prispevek k razmerju modernizma tako, da se časovni razvoj od
leta 1899 do 1932 predstavlja v podrobnih ne le anekdotah, ampak celotni kroniki ljubljanske
škofije, s tem pa tudi katoliške teologije. Zgrešeno bi bilo premišljati, ali se je v resnici škof
Anton Bonaventura poglabljal na opozorila ideologij, ko so se večale tendence vse večjih
socialnih diferenciacij ali poudarjene neenakosti, po drugi strani pa državni razvoj kot v
industrializirani državi, ki je bila na eni strani še vedno ruralna, balkanoidna, na drugi strani
pa so se že kazali procesi predvojnih dogodkov do začetka slutnje druge svetovne vojne.
Revna Cerkev v Jegličevem škofovanju je bila slovensko evropska, na površju sicer državno
neuspešna, v svojem procesu katolicizma pa se je že uravnala v prepoznavne oblike relativnih
napredovanj. S tem ko je škof Anton Bonaventura Jeglič urejeval vsa ljubljanska župnišča ali
ko se je zavzel za celostni standard katolicizma v slovenskem narodu, je nedvomno naletel na
zavist in celo zasmeh materialističnih, zlasti liberalnih in političnih novih subjektov.
Absolutnost Cerkve je z rastjo države in kapitala sicer upadla, posebej tudi v obeh svetovnih
vojnah, toda v svetovnem merilu je Slovenija vendarle postala samostojna in dovolj
pomembna, da se je v absolutnem smislu izognila zgrešenim kompetencam te in one oblasti:
tudi slovenska cerkvena pomoč za razvoj je z zavzemanjem za izobrazbo in delo postala ne le
škofovska skrb, ampak bi moral biti tudi trud slehernega posameznika.
O pomenu »modernizma« ali modernosti je škof Anton Bonaventura Jeglič premišljal na
množičnih, cerkvenih ali političnih shodih, kjer je prevladovala tudi administrativna moč
8
cerkvenega zagovora kot kritika kakršnegakoli nekatoliškega socialnega gibanja, vsakršnega
podjetništva, sicer pa s pogledi, ki so bili umeščeni v samo cerkveno dogajanje kot kritiko
tiste zasebne podjetniško dobičkonosne dejavnosti v družbeni sferi, katerih oznaka se je
naposled sprevrgla celo v komunizem – očitno in odločilno je bilo, da je Cerkev s škofom
tvegala, kaj da je ustvarjalno človeško delo, če ni v smislu tudi molitve in Boga, skratka,
kakšna so nujna tveganja, ki dvigajo tukaj bogastvo tedanjih družb, tamkaj pa le proizvodni
industrijsko prizadevni napor načrtovane zagotovitve premoženja ali bogastva; Cerkev je
vedno upoštevala in spoštovala sicer podjetne ljudi, kakor jih je spoštoval tudi že sam Božji
sin, ko je v prilikah govoril in povezoval človeško dostojanstvo z načelom dobrega
gospodarja in tako, da ni nasprotoval osebni lastnini ali zakladu, ki je povezan z zakonitostjo
same vere. Zato tudi Jegličev pogled na socialnost ni bil popačen krščansko, je pa obravnaval
kritično pretirane možnosti državne lastnine, če ni bil upoštevan posamezen človek s svojo
družino v fari. Tako se je, ne da bi se pokazal Jegličev odnos tudi do gmotne revščine, ki ni
preprosto beda, pokazal trajnostni razvoj svobodnega trga v svobodni družbi, ki zahteva
uresničenost človeka, vendar le po Božji podobi in z upanjem, da se po tej podobi ustvari
možnost resnice v evangeljskem življenju, obenem pa v svojem času po papeških navodilih in
škofovski praksi. Modernizem kot sicer zunanji izraz politike Cerkve ali države predstavlja
tisto odrekljivo ceno, v katero škof ne more privoliti kot v svobodnem dogovoru med Bogom
in brezbožnostjo, saj tudi ni mogel tako vnaprej predvideti, kako da se bojo razvijali odnosi od
leta 1899 do 1930 in naprej – zanašal se je na razsodnost papeža, da se ne bi prenaglil, kakor
se je prenaglil sicer ob primeru odkupa in sežiga Cankarjeve Erotike. Škof Anton
Bonaventura Jeglič je večkrat računal na oblikovanje človečnosti v Bogu in hkratno
ustvarjanje v škofiji kot v skupnem dobrem, pri čemer se je moral zagovarjati prav s kritičnim
odnosom do premnogih problemov, tako med nemškim liberalizmom in parlamentarizmom
kot v kritiki nadaljnje balkanoidnosti glede na krščansko občestvo. Škof Anton Bonaventura
Jeglič je svaril, da je katoliško izročilo ne le načeloma nujno, ampak da osmišlja bogastvo
vere proti praznini zgolj svetnih zadev, s čimer je primaknil svečo k osvetlitvi nebeških
zakladov, rečeno simbolno, da bi opozoril na duhovne nevarnosti zgolj materialnih odnosov.
Zavedal se je, da je udobje in lagodje le del dostopnosti do napredovanja, ki se ne bi smelo
strniti samo v dobrinah, ampak tudi v odrekanju premnogim stvarem, ki so bile proizvedene
pravzaprav za svetovno ljudske množice, torej tudi za slovenstvo v sicer kdaj bridki stiski in
pomanjkanju. V socialnem smislu se je škof Anton Bonaventura Jeglič tudi z drugimi
zavzemal za izkop iz obubožanosti, a le tako, da bi se popravil življenjski slog vseh in
vsakogar v začetku pravzaprav nove industrijske družbe, ki ne bi s tem smel postati zaradi
zgolj porabništva ničev. Celo več, škof Anton Bonaventura Jeglič je iz dneva v dan, iz tedna v
teden doživljal tudi norost zgolj pridobitništva, kakor je prepoznaval grešnost v zgolj
povezavi odstopov od same Cerkve. Tako je zagovarjal spoštovanje osebne pobožnosti in
svobode proti pohlepu in ugodju, kar se je zdelo sicer veselično in izpopolnjevalno, torej brez
kreposti, zlasti v razmerah brez zmernosti: tukaj je škof Anton Bonaventura Jeglič korigiral
ali omejeval celo lastne duhovnike, kadar so zašli v skrajnosti svojevrstne tržnosti med
gostilno in farovžem, med trdim katolicizmom in racionalizmom župnikovanja, med
spodkopanim občutkom sočutja in zgolj uspešnosti. Škof Anton Bonaventura Jeglič je tudi
uvidel, da je neposredni povzročitelj premnogih slabih razmer v Cerkvi in državi odklop od
same kulture in pobude v molitvi, ko ni bilo nagovorjeno srce, ampak vseprej brezosebna in
9
onemela menjava dobrin; kdo bi tamkaj izgnal prodajalce iz templja, kakor je storil sam Jezus
Kristus?
Ko se je zavzel škof Anton Bonaventura Jeglič za katoliško šolstvo, je oblikoval možnost
vzgoje in pogleda na svet ter slovensko zgodovino, da bi ovrednotil rastoči idejni
samopresežni del prizadevanj za oblikovanje bodočnosti, torej mladih osebnosti, a le z
življenjem v skladu z evangelijem in hkrati kritičnim mišljenjem v svojem okolju, s čutom za
vrednote in poklicno delo, s čutom za izbiro povesti in svobodni odločitvi v vzgoji in
izobraževanju: zato je odprl prostor katoliške slovenske šole v poslanstvu oskrbe za izobrazbo
in duhovne vrednote po daru vere, s svojo lastno odgovornostjo in usklajenim medsebojnim
odnosom do šolskega osebja kot tudi do socialnega okolja. Slovenska katoliška šola se je tako
prvič odprla sicer za jasno opredeljeno idejo, da vzgaja in izobražuje v opredelitvah smernic
in zaščite ne le oblikovanja svetovnega nazora, ampak tudi človeka in zgodovine, vrednot in
širšega spodbudnega dela za oblikovanje mladih osebnosti, ko so v odraščanju prav te
osebnosti bile zbrane v evangelijskih vrednotah in odločne za sposobnost preživetja, kljub že
v Jegličevem času relativiranih vrednot. Duhovna razsežnost vzgoje in izobraževanja v
katoliški šoli je utemeljena sicer v Kristusu, obenem pa zahteva učenje in duhovno razsežnost,
da se odpre h gradnji človeka in k razločevanju vrednot. Tako je katoliška šola lahko odprla
prostor kulturno narodni dediščini v svojem okolju, ki je bilo sicer podrejeno avstroogrskim
oblastem, toda v luči vere je škof Anton Bonaventura Jeglič dosegel sintezo vzgoje in pouka v
dialogu prav za avstroogrskimi oblastmi, in ta dialog je ponujal – in še ponuja – izkušnjo
humanističnega obnebja med družbenimi vedami, naravoslovjem in lastnimi izkušnjami tako
v učiteljstvu kot pri mladih dušah. Škof Anton Bonaventura Jeglič je vedel, da se katolik
oblikuje v dialogu z Bogom kot razgledan človek, ki je sposoben tudi ponotranjenja in
počlovečenja, toda ne v imenu ideologije ali le teologije kot kakšnega višjega cilja, temveč v
sami poučitvi, da je zavezan k interdisciplinarni opredmeteni vlogi kot strokovnosti, obenem
pa tudi, da je samo ozračje v katoliški šoli drugačno v prostoru srečevanja profesorjev in
dijakov kot akademikov od drugih šol. Če je katoliška šola po škofu Jegliču tudi omogočala
srečanje s Kristusom, je lahko tudi v narodnem občestvu odpirala prostor različnih pogledov,
a le v tisti človeški odprtosti, ki ponuja takmašno ali zakramentalno odnosnost z Bogom. Ker
v takih razmerah – katoliška – šola ni bila več samo sredstvo za družbeno moč znanja in vlado
te moči, je vzgajala in še vzgaja pravzaprav k služenju, bogoslužju, hkrati k odgovornosti in
skromnosti v skrbi za Drugega.
Kjer je v šoli prevladoval kakorkoli in še prevladuje evangeljski duh, si lahko učenci in
učitelji prizadevajo za rast vere, toda le tako, da vidijo tudi revne, obrobne, zapostavljene,
socialno in duhovno šibke in v medsebojni pomoči gradijo s tem svoje dostojanstvo in ugled
šole. Katoliška šola mora biti potemtakem kot uresničeno Božje kraljestvo med mladimi,
medsebojno bratstvo in vendar samospoštovanje, potrjevanje identitete v odgovornosti do šole
in gradnjo za nadaljnjo rast šole, iz česar izhaja tudi humanistično izobraženstvo, ki je
sposobno presegati veliko število oviralnih dejavnikov, ki so lahko občezgodovinski, pravni,
ekonomski, celo osebni. Vzgoja v katoliški šoli je povezana z izobraževanjem tudi tako, da
posreduje krščanske vrednote in da se ne odpoveduje v svobodi kakorkoli pravici do
oznanjanja, s čimer naj se potrdi vera, v ozadju pa tudi želja staršev, da mladi rastejo ne le iz
10
župnije s prej veroukom in iz šolskim predmetov javne šole, ampak spodbudo duhovne,
liturgično podložene, zakramentalno izrazne ali oznanjevalno rastoče udeleženosti. Tako je
katoliška šola bila in ostaja določena s svojo lastno istovetnostjo, da potrdi ne le učitelje in
učence ali profesorje in dijaštvo, ampak da celo postavi v preizkus samega škofa, kar se je kot
povratna zanka vračalo tudi samemu ljubljanskemu škofu Jegliču. Škof Anton Bonaventura
Jeglič je namreč zahteval ne le od sebe velike vloge za rast Cerkve, ampak pričevanje mladih,
ki so odraščali v verskem katoliškem ozračju sicer tradicionalnih vrednot, v govorici mladega
srca, z znamenji »križa«, z vednostjo, ki ni bila samo in zgolj napiflanost, tudi s prostovoljsko
razpoložljivostjo, na primer kasneje skavtsko ali prej pri vključenosti v delo, naposled pa v
prijateljski bližini, ki je običajno doživljenjska, kajti šola ni samo institucija, ampak je tudi
razredna skupnost.
Upoštevati je treba, da je katoliška šola Jegličevega ustanoviteljstva prešla od ustanovitve
naprej do danes različne prehodne dobe, celo do ukinitve in ponovne vzpostavitve, tako torej
v krizah ne le odstopa od tradicionalnih – krščanskih – vrednot, od pomena individuacije ali
egoizma do relativističnih teženj, celo v klerikalizaciji in nihilizmu, celo v tehnizaciji in
spremenjenih življenjskih slogih – vsakokrat v takih razmerah je morala ob spremembah
zgodovine in družbe katoliška šola inteligentno delovati tako, da se je razmeram obče
prilagodila, a ohranjala vseskozi sámo evangeljsko sporočilo in v vsaki dobi je morala
dokumentirati svoje poslanstvo – že cesarica Marija Terezija je namreč menila, »die Schule
ist und bleibt /das/ Politicum« (šola je in ostane politični prostor), kar se je osredinjalo
posebej v razmerah sprememb od razsula avstroogrske monarhije do vzpostavitve
jugoslovanske države – in tudi naprej; tudi sama izobrazba se je spreminjala po svojem
položaju, ko je na eni strani prevladal pragmatični element tehničnih veščin, na drugi nova
znanstvena odkritja, na tretji položaj inteligence, na četrti položaj duhovnih vrednot, na peti
pa razsežnost celostnega razvoja osebe in njene človeško ovrednotene transcendence ali
istovetnosti. Tudi Jegličeva katoliška šola naj je bila odprta za vse učence, ki so hoteli kot
sposobni mladi ljudje vstopati v življenje – del teh se je vpisalo v bogoslovje, del drugih pa v
druge intelektualne poklice, vsi pa so spoznavali in sodoživljali skupnost in bogastvo vere,
tako iz različnih družin ali mestnih ali vaških okolij. V duhu zvestobe Kristusu je tudi Jegličev
napotek, da mora biti katoliška šola odprta vsem, ko je bila tudi hkrati v dialogu z državno
politiko, gospodarskimi okoliščinami, s kulturo, umetnostjo in znanostjo, da bi se ves ta
preplet potrdil tudi v medsebojnosti; javna šola naj vzgaja potemtakem dobrega in
odgovornega državljana, katoliška šola pa dobrega in verno vzgojenega, odgovornega
kristjana. Ko je v moderni postala znanost temelj izkušnje v skupnem iskanju in poklicni
kvalifikaciji, se je pravzaprav instrumentalizirala le na storitvenem področju, znanje je bilo
moč in moč je bilo znanje, oboje pa se je spremenilo v idejo ali ideologijo. V takih razmerah
so vendar morali biti profesorji sposobni spodbujati mladino k bivanjskim smislom znotraj
degradacij, h graditvi mlade samopodobe znotraj različnih zdrsov, k usmerjanju mladih
energij za odkritje resnice in pravice, hkrati pa so morali učencu v razredni skupnosti odpreti
njegovo lastno vlogo v katoliškem razvoju, znotraj medosebnih odnosov, a tudi znotraj
družbe. Če bi katoliška šola samo vzgajala in le vzgajala za krščansko občestvo, pri tem pa bi
opuščala oblikovanje mladostne osebnosti, bi tudi opustila oblikovanje profesorjev, slednjih v
njihovi poklicni, teološko duhovni naravnavi, kar bi šolo spremenilo pravzaprav v posebno
11
vojašnico. Tako pa je znano, da so bili profesorji v katoliški šoli vedno usmerjeni v razvoj in
raziskovanje svoje stroke kot predmeta, da so gradili vsak po svoje tudi svoje pedagoške in
metodično didaktične veščine, da so umeli preverjati znanje in vrednost vedenjske osebnosti,
da so bili sami po sebi inovativni in skrbeli za ugled tudi v interdisciplinarnih družbenih
vzpostavitvah dialoga, s čimer so učinkovito delovali na odnose med poučevanjem in izkušnjo
mladine. Kolikor skratka katoliška šola tudi s škofom Jegličem ponuja poslanstvo služenja
Cerkvi, hkrati moli in dela, prejema zakramente in se veseli življenja, vzpodbuja k
medsebojni pomoči in k velikodušnosti, medsebojno povezuje in je dobrohotna – zato so
imeli dijaki Jegličeve katoliške šole v svojem okolju ugled, saj je družba vedela, da jo že tudi
kot mlad človek sooblikuje, ko potrjuje vero, kulturo, zgodovino, narodnost in odgovornost.
**
Če bi primerjali pomen pozitivno diskriminativnega izobraževanja dijakov v katoliško
vzgojnoizobraževalnem sistemu v Sloveniji Jegličevega časa, ali v času dvajsetega stoletja v
misijonskem zavodu v Buenos Airesu, kakor ga je zapisal v Apologiji altruizma – ali kako
preseči sebičnost mag. Andrej Rot, bi nahajali v vseh obdobjih argentinskega
učnoprogramskega programa v delovanju misijonskega zavoda od leta 1967-1980 področja: verska in moralna vzgoja, ekumenizem, misijonologija, spolna vzgoja v moralki, likovnost slikarstvo in arhitektura, jeziki, slovenski program, ob dejavnostih kot so – knjižnica,
misijonski krožek, apostolski krožek, zavodski list, leposlovje, stenčas, gledališke predstave,
izleti in pojmovanja narave, študijske počitnice drugod, skrb za misijone, slovenski misijon na
Madagaskarju, laični misionarji… kar vse je spremenilo učence v zavodske gojence, čeprav je
bila omejitev tega učnega načrta v katoliškem izobraževanju kakovostno ovrednotena ne z
omejitvijo vpisa, ampak z nadpovprečnim uspehom kot svojevrstna »klasična gimnazija« ali
zavod svetega Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Prav Jegličeva skrb za mladostno
slovensko izobraževanje je podobno kot argentinski misijonski zavod pokazala na tako rekoč
»zrelostni izpit« v različnih družbenih obdobjih, z odprtostjo koncesij katoliških šol v javni
šolski mreži in v poslanstvu katoliške šole kot gimnazije v javnem prostoru mednarodnega
slovenstva, torej katolištva v sami cerkveni skupnosti, in to po vsem svetu. Treba je vedeti, da
je področje načrtovanja učnih programov v katoliškem šolstvu tako pri škofu Jegliču kot
misijonskem zavodu v Buenos Airesu pokazala na razmah ustanavljanja evangeljsko
usmerjenih vzgojnih načel, zato s potrditvijo katoliške identitete, dialoga z narodnostjo,
kulturo in vero, v iskanju v ravnotežju katerihkoli vzgojnoizobraževalnih dejavnosti, vse pa za
»altruizem« dijaka oz. gojenca. Tako je celotno katoliško šolstvo od Jegliča naprej do
misijonskega zavoda pokazalo, da sooblikuje slovensko pedagogiko in metodiko, teologijo in
filozofijo, didaktične rešitve in vzgojne prijeme, ki so pojmovani posebej k vzpodbudi
dijaštva za osebno, versko in čuječno ali zavestno tudi družbeno odgovornost, za dialog med
spodbujevalcem v presežku narodnopolitičnih delitev in s končnim namenom, da se potrdi
celostna osebnost v odgovornem kristjanu – državljanu. Vprašanje je, kolikanj se je Jeglič ali
tudi vse drugo katoliško slovensko šolstvo ob posredovanju Cerkve opredeljevalo tudi po bl.
Antonu Martinu Slomšku, po jubilejnih kongregacijskih smereh za katoliško vzgojo, po
spominu na ustanovitev Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano ali Misijonskega
zavoda v Buenos Airesu. Celotna šolska skupnost vseh novih časov katoliške šole govori o
12
zasebnem šolstvu, ki deluje tudi s finančnimi težavami, tako v Jegličevih časih kot v časih
Misijonskega zavoda v Buenos Airesu, ko se je to šolstvo urejalo pravzaprav v lokalni Cerkvi
in odgovarjalo cerkveni hierarhiji s svojimi zaposlenimi. Poslanstvo katoliškega šolstva v
Cerkvi se kaže tu in tam v svojem življenjskem pričevanju vere, upanja in ljubezni ter v
utrjevanju vrednot v življenjski skupnosti in samem krščanskem občestvu – prav ta zavest
odpira mladini izkušnjo skupnosti in odpira poklicne možnosti. Škof Anton Bonaventura
Jeglič je tako posegel v svojem času na področje tedaj javnega avstroogrskega srednjega
šolstva kot z zasebno šolo, kjer je razvil narodno strategijo in podal smernice za šolsko
področje tako, da so ustrezale tudi njegovi vlogi in področju vzgoje in izobraževanja, ne da bi
finančno obremenjeval državo, ko se je reševal tudi škof Anton Bonaventura Jeglič krize
financiranja tako rekoč zasebne šole, ki je bila v svojem času in poslej dejansko poceni in ko
je moral škof sam poskrbeti za financiranje izgradnje in vzdrževanje celotnega Zavoda sv.
Stanislava, obenem pa skrbeti tudi za izvedbo javnoveljavnega šolskega programa sploh in za
oskrbo dijaštva. Tako katoliška šola niti v Jegličevem času ni bila kot »elitna« namenjena
morda le otrokom premožnih družin ali plemičev, marveč vsem tistim, ki so lahko tudi po
svojem socialnem nižjem položaju »študirali«, kar je bilo posebej za škofa Jegliča poseben
izziv, saj je bil prepričan, da ponudba slovenske samostojne srednje šole kot zavoda ustreza
standardom tedanje katolizacije in pomeni tudi dvojni koncept za starše kot alternativna
možnost izobraževanja njihovih otrok. Šele celostni razvoj dijaka je pomenil in še pomeni
tako v Jegličevem šolskem zavodu kot v misijonskem zavodu v Buenos Airesu ne le razvoj
dijaštva v lokalni Cerkvi, ampak škofovo odgovornost, da zagotovi šolanje. Zato je bil škof
Anton Bonaventura Jeglič z uspehi katoliške šole nadvse zadovoljen, pripoznal je kakovost v
mreži tedanjega javnega učiteljevanja, obenem, ko je pripoznal tudi razvijanje posameznih
učnih predmetov v različnih strokah komisijsko in v izpopolnjevanju, s čimer je odprl
možnost vzgoje in izobraževanja, sicer v izoblikovanem enotnem učnem načrtu za vse. Iz leta
v leto, vse do današnjih dni, predstavlja Jegličeva ustanovitev prve povsem slovenske
gimnazije na Slovenskem uresničevanje stališč Cerkve,
da se zagotovi humano
izobraženstvo.
**
**
Iz bibliografije Antona Bonaventure Jegliča
1.
2.
3.
4.
5.
Anton Bonaventura Jeglič, 1850-1937
Prva pot v ljubljanske šole slv.
1870
Uzgojeslovje za učitelje i
učiteljske pripravnike scr.
1887
Uzgojoslovje za učitelje i
učiteljske pripravnike scr.; scc
1887
Josip Stadler, 1843-1918
Ljubimo Gospoda našega Jezusa Kristusa, Sina
živega Boga : podučna in molitvena knjižica
slv.
1888
Antoine Boissieu, 1623-1691 Razmatranja za svaki dan crkvene godine o
13
6.
7.
8.
9.
10.
11.
12.
13.
14.
15.
16.
17.
18.
19.
20.
21.
22.
svetom evangjelju Isusa Krista
scr.
1895
Wilhelm Cramer, 1815-1903
Apostolski dušni pastir ali Dušni pastir,
Kakšen naj bo in kako naj deluje
slv.
1899
Dva pastirska lista in nekoliko o
dogodkih v Lurdu daruje za pirhe svojim vernikom Anton Bonaventura škof
ljubljanski
slv.
1899
Henri Didon, 1840-1900
Didonov Jezus Kristus
slv.
1900
Anton Bonaventura Jeglič, /Vabilo duhovščini na pripravljalni sestanek II.
slovenskega katoliškega shoda./
slv.
1900
Slovenski katoliški shod ʹ2 ; 1900 ; Ljubljana
Poročilo o II. slovenskem
katol. shodu, ki se je vršil leta 1900 v Ljubljani- slv.
1901
Anton Bonaventura Jeglič, Škof katoliškim volivcem. Na Goričanah, na
praznik Marije snežnice, dne 5.avgusta 1901.]
slv.
1901
Naši liberalci. Sn. 1, Liberalna
"vera" slv.
1902
Frančišek Bleiweis, 1869-1951
Pouk krščanskim staršem
- slv. 1903
Ljubljanska škofijska sinoda ʹ1 ; 1903
Red in opravila prve ljubljanske
škofijske sinode sklicane za čas od 31. avgusta do 4. septembra 1903
slv. ; lat.
1903
Synodus dioecesana Labacensis
quam diebus 31. mensis augusti 1. 2. 3. 4. mensis septembris 1903 habuit
Antonius Bonaventura Jegličlat.
1903
Frančišek Bleiweis, 1869-1951
Pouk krščanskim staršem
- slv. 1904
Appendix ad Synodum
dioecesanam Labacensem celebratam anno 1903 lat.
1904
Molitvenik in pouk o pobožnosti
presvetega Srca Jezusovega slv.
1904
Anton Bonaventura Jeglič, An die Deutschen meiner Diözese. Laibach, am
Charfreitage, den 1.april 1904
ger. 1904
Ali Boga Stvarnika res ni treba? :
olikanim slovenskim krogom, posebno onim v Ljubljani slv.
1905
Naši zavodi ... : Kn.-šk. zavod sv.
Stanislava
slv.
1905
1905
23.
1905
24.
1905
Anton Bonaventura Jeglič, Škof
Naši zavodi. Umschlagtitel: Kn. šk. zavod
sv. Stanislava v Št. Vidu
slv.
1906
25.
14
26.
27.
Je li potrebit Bog - Stvoritelj?
hrv
1906
Anton Bonaventura Jeglič, Dreiunddreißigster Rechenschaftsbericht des
Vinzenz-Vereines für freiwillige Armenpflege in Krain
ger. 1908
Red in opravila druge ljubljanske
škofijske sinode sklicane za čas od 24. do 28. avgusta l. 1908
slv. ;
lat.
1908
29.
Synodus dioecesana Labacensis II
quam diebus 24-28 mensis augusti a. 1908 habuit Antonius Bonaventura Jeglič
episcopus Labacensislat.; slv.
1908
30.
Franjo Pirc, 1872-1950
Kaj pravi brošura škofa Antona Bonaventura? :
slv.
1909
31.
Franjo Pirc, 1872-1950
Kaj pravi brošura škofa Antona Bonaventura? :
slv.
1909
32.
Mladeničem. Zv. 1, Obramba vere
slv.
1910
33.
Mladeničem. Zv. 2, Življenje po
veri slv.
1910
34.
Ženinom in nevestam : pouk za
srečen zakon slv.
1910 Dokument 35.
Staršem : pouk o vzgoji
slv.
1910
36.
Zaručnicima i zaručnicama : pouke
za čestit i srećan brak scr.
1910
37.
Dekletom. Zv. 1, Krščansko
življenje
slv.
1910
38.
Ljubljanski pastirski list za leto
1910 slv.
1910
39.
Synodus dioecesana Labacensis ʹ2 ; 1908 Synodus dioecesana Labacensis II
quam diebus 24-28 mensis augusti a. 1908 habuit Antonius Bonaventura Jeglič
episcopus Labacensislat.
1910
40.
življenje
slv.
1910
41.
življenje
slv.
1912
42.
Navodila za upravo cerkvenega in
nadarbinskega premoženja slv.
1913
43.
Navodilo za upravo cerkvenega in
nadarbinskega premoženja - slv. 1913
44.
Okrožnica o cerkveni glasbi v
ljubljanski škofiji
slv.
1914
45.
Mesija slv.
1914
46.
Matija Rode, Škof proti župniku : kako je preganjal ljubljanski škof dr. Anton
28.
15
47.
48.
49.
50.
51.
52.
53.
Bonaventura Jeglič iz političnih ozirov podrejenega župnika : interpelacija
poslanca dr. Ravniharja in tovarišev na ekscelenco gospoda justičnega ministra
glede v Ljubljani vladajoče konfiskacijske prakse, podana v 198. seji XXI.
sezije dne 22. januarja 1914 ...
slv.
1914
Anton Bonaventura Jeglič, O vzgoji otroka : navodilo duhovnikom in
staršem]
lat.; slv.
1914
Anton Bonaventura Jeglič, [Tvarina za sinodo.] slv.
1914
[Tvarina za našo sinodo ... lat.; slv.
1914
Psalmi et Cantica : secundum
ordinem in psalterio romano slv. ; lat.
1915
Instructio pastoralis labacensis
lat.; slv.
1915
Kratko navodilo staršem o
verskem pouku majhnih otrok
- slv. 1915
Priprava otrok za prvo sv. izpoved,
prvo sv. obhajilo, sv. birmo - slv. 1915
Pismo slovenskim vojakom iz domovine slv.
1915
Postni pastirski list slv.
54.
55.
1915
56.
Pouk dečkov ob času dozorelosti
slv.
1915
57.
Pouk deklic ob času dozorelosti
slv.
1915
58.
Važen pouk materam - slv. 1915
59.
Synopses Psalmorum et
Canticorum Breviarii lat.; slv.
1916
60.
Anton Bonaventura Jeglič, Knezoškof Anton Bonaventura Jeglič : spomenica
ob dvajsetletnem škofovskem jubileju
slv.
1917
61.
Knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič : spomenica ob dvajsetletnem
škofovskem jubileju- slv.
1917
62.
Alojzij Stroj, 1868-1957
Govor za dvajsetletnico škofovskega posvečenja
... knezoškofa dr. Antona B. Jegliča na praznik Marijinega imena, 12.
septembra 1917, oziroma v nedeljo Marijinega imena 1917
typeseparat
slv.
1917
63.
Anton Bonaventura Jeglič, O razdoru S. L. S. (V Ljubljani dne 24. nov.
1917) slv.
1917
64.
V boj za temelje krščanske vere!
slv.
1918
65.
Pastirski list z dne 1. januarja 1918 slv.
1918
66.
Hirtenbrief: Laibach, am 1. Jänner 1918.
(Slov. und deutsche Ausgabe)
ger. 1918
67.
Anton Bonaventura Jeglič, Duhovnikom. /Cerkveno praznovanje
16
68.
69.
70.
71.
72.
73.
74.
75.
76.
77.
78.
79.
80.
81.
82.
83.
84.
85.
86.
87.
88.
1.decembra./ V Ljubljani, dne 7.dec. 1918 slv.
1918
V boj za krščanske resnice in
čednosti
slv.
1920
V boj za srečno in veselo
krščansko življenje! slv.
1921
Fran Wiesthaler,
Latinsko-slovenski veliki slovar : (A-facilis)
lat.; slv.
1923
Fran Wiesthaler, , 1849-1927 Lat.insko-slovenski ročni slovar lat.; slv. 1923
Fran Wiesthaler, , 1825-1890 Lat.insko-slovenski veliki slovar : (A-facilis)
lat.; slv.
1923
Karl Capuder, 1879-1960
Spominski list slov. krščanske socialne zveze za
jubilejno leto prevzviš. g. knezoškofa dr. A. B. Jegliča : 22. V. 1923, 25 letn.
vladanja ljubljan. škofije, 27. VII. 1923, 50 letnica mašništva
slv.
1923
Škof dr. Anton Bonaventura Jeglič : zlat.omašnik in škof-jubilant slv.
1923
Pravila za gojence škofijskega
zavoda sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano
slv.
1924
Ljubljanska sinoda ʹ3 ; 1924 Potek in sklepi tretje ljubljanske Sinode, ki jo je
pripravil in od 25. do 29. avgusta l. 1924. vodil Anton Bonaventura škof
ljubljanski- slv.
1924
Franc Zabret, 1885-1972
Orlovstvo : doneski k ideologiji orlovskega
programa
slv.
1924
Hišni red za gojence škofijskega
zavoda sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano
typepravilnik slv.
1924
Sveto pismo novega zakona slv.
1925
Spomini iz Amerike typeseparat
slv.
1926
Ivan L. Zaplotnik, 1883-1978
Janez Čebulj, misijonar v Ameriki : slv.
1928
Janez Kalan, 1868-1945
Fantič, le gor vstan! : zlat.a knjiga slovenskih
fantov slv.
1928
Pastirski list o mističnem telesu
Kristusovem slv.
1929
Slovensko dekle : kažipot našim mladenkam
slv.
1929
Slovensko dekle : kažipot našim mladenkam
slv.
1929
Franc Cukala, 1878-1964 Poročilo o sestanku za ureditev katoliške akcije
slv.
1929
Ob osemdesetletnici našega
velikega vladike : iz domovine in življenja našega vladike slv.
1930
Vladika dr. Anton Bonaventura Jeglič : 1850-1830 17
slv.
1930
Škof dr. Anton Bonaventura Jeglič slv.
1930
Vestnik Društva Jeglič
typečasopis slv.
1933- 1941
Ob jubileju velikega Slovenca
slv.
1935
I. Mc. Nadškof dr. A. B. Jeglič - naš utemeljitelj slv.
1936
Naš veliki dobrotnik - mrtev slv.
1937
Umrl je naš narodni knez
slv.
1937
Dr. Anton Bonaventura Jeglič vladika Slovencev, umrl - slv.
1937
Življenje nadškofa Jegliča
slv.
1937
Nadškof v svoji Ljubljani
slv.
1937
Nad petdeset tisoč Slovencev spremlja svojega vladiko k večnemu
pokoju slv.
1937
99.
Ko je zagrnila zemlja velikega škofa dr. A. B. Jegliča
slv.
1937
100. Anton Bonaventura Jeglič, 1850-1937
Oporoka nadškofa Jegliča slv.
1938
101. Jože Jagodic, 1899-1974
Nadškof Jeglič : majhen oris velikega življenja
slv.
1941
102. Jože Jagodic, 1899-1974
Nadškof Jeglič : majhen oris velikega življenja
slv.
1952
103. Tine Debeljak, 1903-1989 Življenjepis nadškofa Jegliča : [Jože Jagodic]
slv.
1952
104. Anton Bonaventura Jeglič, Leto 1919
slv.
1988
105. Anton Bonaventura Jeglič, Leto 1920
slv.
1988
106. Anton Bonaventura Jeglič, Leto 1920 : dnevnik slv.
1989
107. Jegličev simpozij ; 1990 ; Roma
Jegličev simpozij v Rimu- slv. ; hrv;
srp. ; ger.
1991
Jegličev dnevnik
- slv. 19??
109. Alojzij Oberstar, 1951Świętość chrześcijanina w nauczaniu arcybiskupa
Antona Bonaventury Jegliča pol. 2004
110. Ksenja Geister,
Rožni venec Antona B. Jegliča : skrivnost Zavoda sv.
Stanislava
slv.
2005
Strah me je iti v Žire : (iz
škofovskega dnevnika)
slv.
2010
Ženinom in nevestam: pouk za
srečen zakon : [reprint: 1910]
slv. 2013
113. Anton Bonaventura Jeglič, 1850-1937 Jegličev dnevnik, slv. 2015
114. Vladimir Gajšek, Zaveza ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča Dnevniški Jegličev zapisek k sprehodu od šole do cerkve 1899-1930/32, e-vir,
slv. 2015
89.
90.
91.
92.
93.
94.
95.
96.
97.
98.
18

Škof Anton Bonaventura Jeglič (29. maj 1850

Transcription

Similar documents

Najhladnejša točka v Sloveniji, kjer je 10-tisočkrat bolj mrzlo kot

Marijan Kramberger, literat

2015 nedelja Svete trojice docx

Robne lepilke

2015 Jezusov krst.pdf

Slovenske maše - Slovenska katoliska zupnija Frankfurt

Zadnja oznanila - Župnija Rudnik

SVETA BIRMA - Župnija Sv. Anton

skala_583 - Župnija Sv. Petra v Radovljici

hierarhija nazivov v rimokatoliški loži / cerkvi