v tej številki preberite - Sindikat strojevodij Slovenije

Comments

Transcription

v tej številki preberite - Sindikat strojevodij Slovenije
Foto: Aleš Jordan
:
V TEJ ŠTEVILKI PREBERITE:
PESTRO DOGAJANJE NA PODROČJU SINDIKALNIH AKTIVNOSTI
NAŠI ČLANI NA »ŽLEDNEM KORIDORJU«
ERTCS – SISTEM, KI PRIHAJA
»STROKOVNJAKI« SPET V AKCIJI – NAŠ POGLED NA MEDIJSKA
MODROVANJA »VSEVEDNEŽEV« GLEDE DRUGEGA TIRA DIVAČA–KOPER,
NIVOJSKIH PREHODOV, ORGANIZACIJI PROMETA …
NASVETI ZA ZDRAVJE IN OSEBNI RAZVOJ
Foto: Aleš Jordan
Glasilo BUDNIK
Izdajatelj: Sindikat strojevodij Slovenije • Odgovorni urednik: Zlatko Ratej • Glavni urednik: Robert Zakrajšek • Član uredniškega
odbora: Zdenko Lorber, Stanko Lazar in Simon Judež • Avtorji fotografij so navedeni ob fotografijah• Tisk: Janez Dermastija •
Naklada: 1300 izvodov • Naslov uredništva: SSSLO Ljubljana, Trg OF 7, 1000 Ljubljana • Telefon – 01/2313-424 • ŽAT (0129)
12-671 in 12-591 • Elektronski naslov: [email protected] • Sindikalna spletna stran: www.sindikat-strojevodij.si
Ste na postaji - Uvodna stran
UVODNIK GLAVNEGA UREDNIKA
Integriteta pomeni, da si dober tudi, ko nihče
ne gleda
Integriteta je »celovitost, skladnost,
pristnost, poštenost, verodostojnost«. Gre
za pojem, ki ga največkrat povezujemo
s področjem etike in morale (človekova
notranja integriteta; integriteta osebnosti).
Pomeni skladno, dobro, etično delovanje
in odgovornost posameznikov in organizacij, delovanje, s katerim se prizadeva za
preprečevanje in odpravljanje tveganj, da
bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v
nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi
cilji, etičnimi kodeksi ter v škodo posamezniku ali organizaciji.
Naslov sem si izposodil pri priznanem
ameriškem podjetju, ki izdeluje vojaške in
civilne nože. Imena ne bom omenil, da
ne bi delal zastonj reklame, čeprav mi
lahko verjamete na besedo, da bi si dotično podjetje zaslužilo omembo, saj je
kvaliteta njihovih izdelkov na izjemno visokem nivoju. Poznavalci nožev to zelo
dobro vedo. Torej, beseda integriteta ni
samo fraza, ki bi jo uporabljali takrat, ko
nam ustreza. Že sama razlaga pove, da
je to stalnica v vseh skupnostih, institucijah in družbah, ki dajo nekaj nase in jim
ni samo do razkazovanja in napihovanja
takrat, ko so v bližini vklopljene kamere.
Takšna je tudi naša politika. Politika našega sindikata. Morda se nekaterim ne
zdi tako. To pa zato, ker zadevo opazujejo pavšalno in površinsko. Ker so jim
pomembni le učinki, ki so v nebo vpijoči.
Učinki, ki so medijsko odmevni. Učinki, ki
jih televizijske kamere ljubijo. Učinki, ki so
samo efekti za občinstvo in v praksi ne
pomenijo popolnoma nič. So ravno taki
kot ognjemet na večernem nebu. Običajno ga opazujemo, kadar so v teku medijsko pomembni dogodki. Dogodki, ki jih
kamere ljubijo. A od njih ni nobene koristi.
Vse to je predstava za naivno ljudstvo. Pa
ste morda kdaj pomislili, da so v življenju
pomembni dogodki in osebe, ki so vedno
tam a se ne izpostavljajo, ampak delujejo. Ne glede na to ali jih kamere v tistem
trenutku povzdigujejo v medijsko ozvez-
Robert Zakrajšek. Foto: Daniel Majd
dje. Če navedeno povežem v neko celoto, lahko z vso odgovornostjo povem, da
je bistvo dela sindikata v stalnem, enakomernem pritisku na drugo stran. Pritisku, ki
ne povzroča nelagodja ne na eni, ne na
drugi strani. Pritisku, ki pomeni oz. vodi v
ravnovesje, katero je potrebno za normalen razvoj dogodkov tu doli pri nas, na
naših delovnih mestih, pri našem počutju
in konec koncev, pri številkah, ki so odtisnjene na naših plačilnih listah. Morda
včasih ni pomembno, za koliko se znesek
poviša. Morda je včasih pomembno to,
da se znesek kot tak ne zniža. Pomembno
je to, da se dobiček ne porazdeli med
»xy« osebke, ampak da smo del delitve
tudi mi, ki smo pravzaprav ustvarili ta dobiček. Pa ni nujno, da je ta dosežek bombastično predstavljen pred kamerami. Zakaj le? Da bi nas te iste kamere čez dan
ali dva »postrelile«? Bi že našli povod, ne
bojte se… Bistvo sindikata je v tem, da je
stalno aktiven, da deluje v vsakem času
in – če želite – vremenu in da so rezultati
konstanta v njegovem obstoju. Občasno
»ven metanje« v stilu ljubljencev kamer je
samo predstava za svet. To počnejo ne-
kateri. In kje so njihova podjetja in njihovi
zaposleni v teh podjetjih? Z malo sreče
na borzi in imajo vsaj za osnovni kruh …
Medtem, ko ljubljencem kamer ne manjka
popolnoma nič …
Se sprašujete, kaj sem želel povedati
s tem? Morda sem hotel samo prebuditi
našo zavest, da odžene morebitne dvome
o tem, kaj je naš sindikat in zakaj obstaja.. Vsi smo del integritete in dokler bomo
sposobni držati to zavest, toliko časa
bomo uspešni. Uspeh ni poziranje pred
kamerami, uspeh niso grožnje upravi pred
kamerami, uspeh je takrat, ko sindikat in
uprava sedeta skupaj, še preden pride
do težave in situacijo uspešno razrešita.
In tako delujemo mi. Nevpadljivo, daleč
stran od kamer, a z uspehom, ki zadovolji vse vpletene strani. Zato Slovenske
železnice postajamo zgodba o uspehu.
Dvomite? No, kakor želite …
Spoštovani kolegice in kolegi. Tale
uvod mi je dal res možnost, da naše podjetje postavim tja, kamor zagotovo sodimo.
Med zgodbe o uspehu. Seveda mnogi
dvomijo in kritizirajo. A taki tako ali tako
dvomijo o vsem, tudi o lastnem obstoju.
3
Ste na postaji - Uvodna stran
So pač zjutraj jezni sami nase, popoldne
na cel svet, zvečer pa tudi univerzum ni
varen pred njimi. Takšni pač so. In imajo
to pravico. Zakaj ne?
Sicer sem hotel v uvodniku zopet opozoriti na problem drugega tira v Koper, ki
spet postaja dežurna mantra naših politikov in dežurnih vsevedov. S kolegom Juretom redno opozarjava na to in podala sva
že kup predstavitev in argumentov, ki jih
vidiva skozi oči uporabnikov, celo narisala sva vsem »strokovnjakom«, kaj pomeni
prevoz iz Luke Koper s tovornjaki namesto
z vlakom. A ker pred imeni nimava (oz.
Jure ne želi izpostavljati, čeprav ima fakultetni naziv) raznih dr., fr., mr… in podobne navlake, sva za »strokovnjake« neuka
strojevodje, katera nimava pojma o ekonomskih (in osebno bančnih) računicah.
Je pa Jure spet pripravil prispevek o tej
temi, toliko da »župco« ohraniva vročo..
Čeprav moram priznati, da sem že davno
dobil občutek, da se boriva z mlini na
4
veter in moja zagnanost počasi a vztrajno
popušča oz. svojo energijo raje vlagam
v stvari, ki me zadovoljujejo na osebni
ravni. Zakaj? Preberite v nadaljevanju in
vse vam bo jasno. Čeprav z Juretom ne
misliva odnehati …
Leto 2015 je leto sprememb. Na osebnih in na družbenih nivojih. Morda nam
prinese tudi milost in nam ne bo potrebno
več prenašati »strokovnjakov«, ki vedo čisto vse in svoje »znanje« pred kamerami
prodajajo kot suho zlato. Na račun njih
mi izpademo neuki bedaki … Naj nam
bodo energije naklonjene. Veliko uspeha
in pozitivnih sprememb vam želim.
Naj čisto na koncu pojasnim, zakaj v
tej številki še ne boste našli prispevka o
rentah pri poklicnem upokojevanju, kateri je bil pred časom napovedan. Razlog
tiči v dejstvu, da je naš kolega Zdenko
Lorber, ki to področje najbolj pozna, trenutno dobesedno okupiran z obveznostmi
iz naslova Ekonomsko socialnega sveta,
sindikalne centrale Alternativa, Zavezništva sindikatov, udejstvovanja pri pripravah tiskovnih konferenc in okroglih miz na
temo strateškega pomena naše dejavnosti
za našo državo, z mednarodnim sodelovanjem in še bi lahko našteval. Skratka,
Zdenko trenutno še sam zase komaj najde
trenutek ali dva in mu izostanka prispevka
ne moremo in ne smemo zameriti. Tematiko bo podrobno pripravil za naslednjo
številko, tako da nam informacije ne bodo
pobegnile nikamor. Prišle bodo in dobili
jih bomo, bo ko namenjeno tako in ko
bo čas pravi. Brez skrbi. Nismo pozabili
na vas!
Glavni
Glav
vni urednik gla
glasila
asila S
SSSLO
SSLO
LLO
OB
Budnik
udnik
Ste na postaji - Strokovne teme
BESEDA PREDSEDNIKA SSSLO
Zgodba o uspehu je resnično dobra
zgodba samo v primeru, če ima
dober konec
V sistemu Slovenskih železnic se v zadnjih letih vsekakor odvija dobra zgodba, ki je iz rdečih številk pripeljala do
pozitivnih rezultatov. To je dejstvo, ki
pa vsekakor ni samo po sebi umevno.
Brez dvoma smo k temu v večinski meri
pripomogli zaposleni, ki smo z odrekanjem in mnogo večjo produktivnostjo
dali levji delež pri poslovnem rezultatu.
Nikakor pa delo na tej točki še ni končano. V kolikor bi se zdaj zaustavili ali
napravili napačne korake, smo kaj hitro
lahko v položaju, ki nas vrne nekaj
let nazaj, čas pa v tem primeru ni naš
zaveznik.
Dejstvo je, da v našem podjetju še
vedno obstajajo strukturna neskladja.
Trenutno je v obravnavi prenova
delovnih procesov podpornih funkcij, v
nadaljevanju pa se pripravlja optimalizacija na vseh ravneh delovanja v podjetju. To bo dobra podlaga za pripravo
novega plana kadrov, ki naj bi odražal
dejanske potrebe delovnih procesov,
predvsem pa razrešil neenakomerne
obremenitve zaposlenih, ter primerljivo
plačilo za primerljiva delovna mesta.
Prizadevanja našega sindikata gredo
vsekakor v smer, da pri večji produktivnosti tudi zaposleni dobijo svoj delež.
Zgodba pa se ne končuje samo znotraj
podjetja. V razpravi je dokument
»Strategija upravljanja kapitalskih
naložb države«. Kritični smo do tega
dokumenta, saj ocenjujemo, da je
preveč kratkoročno usmerjen in da
cilji niso dovolj jasni. Res je, da bi za
dobro pripravo tega dokumenta potrebovali sektorske strategije, ki bi jasno
opredeljevale cilje, na podlagi tega pa
bi bilo možno pripraviti strategijo, ki bi
imela daljšo življenjsko dobo od ene
vlade. Strategija nam sama po sebi
nič ne jemlje in nič ne daje, vsekakor
pa lahko ustvari podlago za razbitje
podjetja in razprodajo. Na tej točki
temu močno nasprotujemo in hkrati
dokazujemo, da je enovito podjetje
zaradi sinergijskih učinkov v našem primeru bolj finančno učinkovito. V okviru
holdinga imamo devet podjetij, ki samo
po sebi nobeno ne zagotavlja celovite
storitve, skupaj pa zagotavljajo visoko
varnost prometa, dostopnost do železniških storitev, stabilnost delovnih mest
in ohranjanje dobička v Sloveniji. Slovenske železnice kot celota se danes
uspešno kosajo s konkurenco na tirih,
se uspešno razdolžujejo, ustvarjajo dobiček in povečujejo dodano vrednost
na zaposlenega. Pametne države
kot so Nemčija, Avstrija, Francija...,
nacionalnega prevoznika železniških
storitev in upravljavca infrastrukture ne
prodajajo niti ne ločujejo. To ne pomeni, da nasprotujemo vstopu strateškega
partnerja v podjetje, vsekakor se bomo
pa zavzemali, da Slovenske železnice
ostanejo enovit nacionalni operater. Pri
vstopu strateških partnerjev v podjetje
vsekakor pričakujemo od države,
da del kupnine vrne v podjetje za
investicije, in tako omogoči razvoj ter
kvalitetno in pravočasno storitev vsem
uporabnikom.
Sindikati vsekakor verjamemo v dobro
zgodbo. Storili bomo vse, kar je v naši
moči, da se izognemo ozkim kapitalskim interesom posameznikov, saj želimo, da je sistem Slovenskih železnic
dobra družba, ki bo v ponos lastnikom,
predvsem pa zaposlenim v sistemu.
Zlatko Ratej
Predsednik SSSLO
5
Ste na postaji - Strokovne teme
Tiskovna konferenca Zavezništva sindikatov
energetske, železniške, pristaniške in cestne
dejavnosti Slovenije
V drugi polovici marca je bila na pobudo Zavezništva sindikatov energetske,
železniške, pristaniške in cestne dejavnosti
Slovenije izvedena tiskovna konferenca za
predstavnike medijev, na kateri so predstavniki omenjenih sindikatov podali svoje
pripombe k predlogu strategije upravljanja
kapitalskih naložb države. Na konferenci
so bile predstavljene širše teme, ki se dotikajo morebitne prodaje in načina upravljanja podjetij, ki so strateškega pomena
za državo. Za nas so pomembni predvsem
deli strategije, ki se dotikajo Slovenskih
železnic, kot enega od segmentov, ki so
za državo vsekakor strateško velikega pomena. Poglejmo si ta del.
Slovenske železnice –
vstop novih družbenikov
(str. 53, tč. 3.4.9.)
V tekstu se omenja možnost vstopa
novih družbenikov v sistem Slovenskih
železnic, bodisi v krovno družbo, bodisi
v družbe, ki opravljajo tržno dejavnost.
Ob različni argumentaciji razlogov za
vstop novih družbenikov (zaostrene gospodarske razmere, visoka zadolženost
družbe, glej str. 53) in (vprašljiva finančna sposobnost SŽ za izvedbo nujno potrebnih vlaganj, znižanje zadolženosti in
razvoj, glej str. 122) pa se predlagatelj
ne opredeli v kolikšnem deležu se načrtuje vstop novih družbenikov (ne v krovni
družbi in ne v odvisnih družbah). Iz teksta tako ni mogoče razbrati ali se – ko
je govora o družbi Slovenske železnice,
d.o.o., in njegovih odvisnih družbah – še
naprej govori o strateški ali o pomembni
naložbi.
Holdinško organizirane železnice v državni lasti so – tako kot je to v Sloveniji
– prevladujoča oblika organiziranosti v
EU, ki združuje nacionalnega operaterja (železniškega prevoznika potnikov in
tovora) in upravljavca železniške infrastrukture (Nemčija, Avstrija, Italija, Fran-
6
Foto: Robert Zakrajšek
cija …). Tovrstna oblika organiziranosti in
lastniških odnosov se pojavlja kot primer
dobre prakse na področju železnic. Za
razliko od primerov Hrvaške, Makedonije, Črne gore, Češke, ki se s primeri
institucionalne ločitve infrastrukture od
prevoznika (kar odpira možnost različne lastniške strukture) kažejo kot primeri neuspešne in neučinkovite organiziranosti.
Ker se v primeru ohranitve Slovenskih železnic v večinski državni lasti
zagotavlja učinkovito izvajanje javnih
gospodarskih služb, varnost opravljanja
železniškega prometa, kakovostno vzdrževanju javne železniške infrastrukture,
izkoriščanje maksimalne razpoložljivosti
izvršilnih železniških delavcev oz. izkoriščanje vseh sinergijskih učinkov povezanega podjetja, smo mnenja, da lahko
tovrstna oblika organiziranosti in lastništva najbolj zadovolji interese države
ter posledično uporabnike železniških
storitev.
Na podlagi teh razlogov in razlogov, ki
smo jih navedli v odgovoru v tč. 1, zavračamo vse poskuse, ki bi pripeljali do tega,
da država ne bi ohranila večinskega deleža v Slovenskih železnicah in posledično
v njenih odvisnih družbah.
V zvezi s tem predlagamo:
Da družba Slovenske železnice, d. o. o.
ostane strateška naložba države (50 %+1
glas) in da Slovenske železnice, d. o. o.,
kot obvladujoča družba, pri vseh družbah,
kjer nastopa kot ustanovitelj, ohrani najmanj večinski delež (50 %+1 glas).
Robert Zakrajšek
Ste na postaji - Strokovne teme
Okrogla miza z naslovom – Kaj čaka podjetja
v energetski in prometni panogi po sprejemu
Strategije upravljanja kapitalskih naložb
Republike Slovenije?
13. aprila je v Cankarjevem domu v
Ljubljani v organizaciji Zavezništva sindikatov energetske, železniške, pristaniške
in cestne dejavnosti Slovenije potekala
okrogla miza na temo prihodnosti podjetij v Sloveniji, ki delujejo v energetski in
prometni panogi, po sprejemu Strategije
upravljanja kapitalskih naložb Republike
Slovenije. Okrogle mize so se poleg predstavnikov Zavezništva (predstavnik sindikatov Slovenskih železnic je bil Zlatko Ratej)
udeležili še državni sekretar na Ministrstvu
za finance, g. Metod Dragonja, državni
sekretar na Ministrstvu za infrastrukturo,
g. Klemen Grebenšek, predsednik uprave Slovenskega državnega holdinga, g.
Matej Pirc, generalni direktor Slovenskih
železnic d. o. o., g. Dušan Mes, predsednik uprave Luke Koper, d. d., g. Dragomir Matič in ostali predstavniki državnega
zbora in ministrstev.
Na okrogli mizi so potekale predvsem
predstavitve različnih pogledov na Strategijo, ki jih imata vladna in sindikalna
stran. Sama Strategija v svoji osnovi dejansko ne prinaša ničesar, ravno tako ničesar ne jemlje, tako da se sindikalna stran
upravičeno sprašuje o smiselnosti takega
dokumenta, ki na dolgi rok dopušča dogajanje, ki bi lahko pripeljalo do prodaje
uspešnih podjetij, ki so strateškega pomena za državo. Vladna stran je Strategijo
seveda razlagala povsem v drugi luči, saj
po njihovih besedah v Strategiji ni mogoče
zajeti prav vseh vidikov in podrobnosti.
Strategija naj bi bila osnova iz katere bi
se izhajalo v nadaljevanju.
Svoje poglede sta predstavila tudi
predstavnika delodajalcev obeh največjih
podjetij s področja prometne dejavnosti,
g. Dušan Mes in g. Dragomir Matič. Za
nas je morda najbolj zanimiv pogled našega generalnega direktorja, g. Dušana
Mesa. Po njegovih besedah sta v sistemu
dve družbi, ki opravljata javne gospodarske službe in teh se ne more prodati kar
tako. Tu dejansko gre za širši družbeni
interes. Ravno tako bi v tovornem prome-
tu potrebovali strateškega partnerja, ker
vztrajanje na 100 % lastništvu na dolgi
rok zmanjšuje konkurenčnost. Strateški
partner v lastniškem razmerju 50 : 50 %
bi bil najprimernejša rešitev. Tovorni promet namreč v naslednjih 5 letih potrebuje
cca. 100 milijonov evrov kapitala, zadolževanje pa ne pride v poštev. Strateški
partner bi omogočil tudi, da postanemo
največji regijski prevoznik, saj bi pokrivali
tudi sosednje železniške uprave, še vedno
pa bi bili v lasti države (zaradi razmerja
lastništva 50 : 50 %).
Na sami okrogli mizi so svoje poglede
podali tudi ostali predstavniki politike, ki so
bili prisotni na dogodku. Vsi so si enotni,
da je Strategija potrebna, da pa je ravno
tako potrebno vso zadevo peljati z veliko
mero »zdrave pameti«, saj lahko napačne, preuranjene in nepremišljene odločitve
povzročijo veliko škodo na dolgi rok.
Robert Zakrajšek
Foto: Robert Zakrajšek
7
Ste na postaji - Strokovne teme
Kongres Slovenske zveze sindikatov Alternativa
Foto: Robert Zakrajšek
10. marca je v Ljubljani potekal kongres Slovenske zveze
sindikatov Alternativa, na katerem so prisotni delegati izvolili
predsednika in sekretarja SZS – Alternativa za obdobje 2015 –
2020. Na omenjeni funkciji sta bila soglasno izvoljena Zdenko
Lorber kot predsednik in Leon Didič kot sekretar, oba iz Sindikata
strojevodij Slovenije. Zdenko Lorber je podal poročilo o delu
SZS – Alternativa v obdobju 2010- 2015 in nato po izvolitvi še
program delovanja v prihajajočem obdobju. V svojem govoru se
je dotaknil področij, na katerih smo bili že do sedaj zelo aktivni
in na katerih imamo tudi v bodoče namen aktivno delovati, saj
se dotikajo tako družbene, kot gospodarske in socialne tematike v Republiki Sloveniji. Ta področja zajemajo sodelovanje pri
pripravi zakonskih in podzakonskih predpisov, mednarodno sodelovanje, udeležbo pri mednarodnih in domačih projektih, krepitev prepoznavnosti in informiranja o SZS-Alternativa, socialno
sporazumevanje, socialno varnost, delovno pravno zakonodajo,
varnost in zdravje pri delu, pokojninski sistem, poklicno pokojninsko zavarovanje, zdravstveno zakonodajo, plačno politiko, upravljanje z državnim premoženjem, razvoj prometne infrastrukture
in prometnega sektorja ter razvoj soupravljanja.
Robert Zakrajšek
Poznavanje odsekov prog in zavarovanje vlaka
proti samopremaknitvi
Posledice lanskega žleda so povzročile
marsikatero preglavico pri izvajanju vleke
vlakov na primorski progi, med drugim
tudi to, da strojevodje na elektro vlečnih
vozilih niso imeli možnosti voziti na določenem odseku proge več kot eno leto
in bodo morali obnoviti poznavanje, kot
je to predpisano v Pravilniku o strokovni
usposobljenosti izvršilnih železniških delavcev. Določba v pravilniku je predpisana na podlagi Direktive o izdaji spričeval
strojevodjem, ki upravljajo lokomotive in
vlake na železniškem omrežju Skupnosti, ki
predpisuje pogostost preverjanja znanja o
infrastrukturi (vključno z znanjem o progah
ter operativnih predpisih) vsaka tri leta ali
po vsaki odsotnosti z določene proge, ki
je daljša od enega leta.
Natančneje je poznavanje prog in premikalnih mest predpisano v Priročniku za
8
strojevodjo, seveda skladno s pravilnikom
in direktivo.
Menim, da je prav, da je po enoletni
odsotnosti z določene proge predpisana
vožnja pod nadzorom, ker se s tem zagotavlja večja varnost. Na zadevo ne smemo gledati kot strojevodje, ki na določeni
progi ali odseku proge vozimo 5, 10, 20
ali več let, ampak z vidika posameznega
strojevodje, ki bo mogoče opravil prvo
spoznavanje proge, na njej vozil le nekajkrat, nato pa dve leti ali tri za to ne bo
potrebe, potem bo pa primer nujne vožnje,
katero pa ne bo smel odkloniti, ker to ni
nikjer predpisano. V tem času pa se je
morda opravljala prenova več postaj, kot
se to dogaja na progi Ljubljana- Koper,
kjer so spremenjene tirne situacije postaj
kot tudi signalnovarnostne postaje.
Zagotovo se lahko strinjate, da je v
takem primeru prav, da je zraven tebe še
nekdo, ki te opozarja in seznanja s spremembami na progi.
Med osebjem vlečnih vozil pa se postavlja tudi vprašanje, kako je z zavarovanjem vlaka proti samopremaknitvi na
postajah kot tudi na odprti progi.
V Priročniku za strojevodjo je v točki
2.21.10 predpisano, da v primeru razpustitve vlaka na službenem mestu, kjer ni izvršilnega železniškega delavca in se v vlaku
doda ali odvzame lokomotiva, prevoznik
SŽ-Tovorni promet oziroma SŽ-Potniški promet zagotovi delavca za:
• za spenjanje in odpenjanje lokomotive
z vlakom,
• zavarovanje vlaka proti samopremaknitvi in
• za opravljanje delnega ali popolnega
zavornega preizkusa.
Ste na postaji - Strokovne teme
V katerih primerih pa je osebje vlečnih
vozil tisto, ki mora poskrbeti za zavarovanje?
Največkrat je to lahko primer, ko zaradi
nepredvidljivih dogodkov osebju preteče
12 urna izmena, zamenjave pa ni bilo
mogoče izvršiti (seveda je v primeru, da
je to nezasedena postaja potrebno ugotoviti, ali je zapustitev vlaka brez nadzora
izvršilnega delavca prevoznika to sploh
dovoljeno).
Kako se vlak zavaruje proti samopremaknitvi, je predpisano v 82. členu Pravilnika
o zavorah, varnostnih napravah in opremi
železniških vozil in sicer takole:
Vlak, ki se na progi ali prometnem mestu ustavi, je treba zavarovati pred samopremaknitvijo glede na padec proge, in
sicer takole:
1. na progi s padcem do 2,5 ‰ se vlak
zavre s samodejnimi zračnimi zavorami
z začetno stopnjo zaviranja;
2. na progi s padcem nad 2,5 ‰ se vlak
zavre s samodejnimi zračnimi zavorami
s popolnim zaviranjem.
Če se v vlaku ne more dopolnjevati
zrak v glavnem zavornem vodu ali če je
del vlaka brez lokomotive ostal na odprti progi, postaji ali službenem mestu, ga
je treba zavarovati pred samopremaknitvijo, glede na padec proge in predvideni čas postanka, in sicer na naslednji
način:
1. na progi s padcem do 2,5 ‰ in s predvidenim postankom do 60minut se vlak
ali del vlaka zavre s popolno izpraznitvijo GZV;
2. na progi s padcem do 2,5 ‰ in s predvidenim postankom nad 60 minut in
na progi s padcem nad 2,5 ‰ se, ne
glede na predvideni čas postanka, ob
izpraznitvi GZV pritegne toliko ročnih in
pritrdilnih zavor, da je zagotovljen PZO
ročnih in pritrdilnih zavor za zavarovanje vlakov pred samopremaknitvijo,
kot je predpisan v zadnjem stolpcu priloge 1 Pravilnika o zavorah, varnostnih
napravah in opremi železniških vozil.
Pri tem se po potrebi uporabijo tudi
zavorne cokle s pogonskih vozil in ročne zavore teh vozil. Zavorne cokle je
treba enakomerno porazdeliti po celi
dolžini vlaka. Posamezno coklo je treba
položiti pod os vagona, ki nima ročne
ali pritrdilne zavore.
Ob zavarovanju vlaka, opisanem v
drugi točki prejšnjega odstavka, mora lokomotiva – razen če ne gre po vlak, ki
je ostal zavarovan na progi – ostati na
postaji, dokler niso vrnjene zavorne cokle.
Podatki o potrebnem in dejanskem zavornem odstotku ročnih zavor pri tovornem
vlaku so navedeni v poročilu o sestavi in
zaviranju vlaka (PZTP), medtem ko jih pri
potniških vlakih še ni (zahtevana je sprememba obrazca z dodanimi manjkajočimi
podatki, tako kot je to pri obrazcu SŽTovorni promet).
Podatke o nagibu- padcu proge na
postajah poiščemo v Navodilu o progi v
Seznamu prometnih in službenih mest na
progah SŽ.
Naj še prikažemo primer izračuna
potrebnega zavornega odstotka ročnih
zavor za zavarovanje vlaka proti samopremaknitvi:
9
Ste na postaji - Strokovne teme
Tovorni vlak se zapusti na postaji Laze,
kjer je odločilni nagib 2,1 ‰, masa lokomotive 541 in vlaka skupaj je 1531 ton.
Iz tabele priloge 1 Pravilnika o zavorah,
varnostnih napravah in opremi železniških
vozil odčitamo potrebni zavorni odstotek za odločilen nagib, ki v tem primeru
znaša 2 %.
Odločilni padec
PZO ročnih zavor
Dejansko zavorno maso ročne zavore
posameznega vozila poiščemo v stolpcu
12 PZTP.
Z ročnimi oz. pritrdilnimi zavorami moramo torej zavreti toliko vozil, da znaša
zavorna masa 31 ton, kar v tem primeru pomeni, da je dovolj, če zavremo le
0 2 4 6 8 10 12 14 16 18 20 22 24 26 28 30
2
5
7
10
12
14
Izračunamo po formuli Q + L X PZO (t),
100
kar je 1531 : 100 X 2= 30,62.
vzmetno akumulacijsko zavoro na lokomotivi 541, katere DZM ročne zavore je
92 ton.
Navsezadnje lahko ugotovimo, da nam
največ časa vzame iskanje potrebnih podatkov za izračun potrebnega zavornega
odstotka ročnih zavor.
Toliko za tokrat, za naslednjo
številko pa lahko pošljete vprašanja
na moj elektronski naslov:
[email protected] ali
[email protected] oziroma
uredniku Budnika na naslov:
[email protected]
Zlatan Ostrouška
Minister za infrastrukturo ter vodstvo Slovenskih
železnic, Luke Koper ter DRI na vožnji z vlakom
O težavah in razmerah na glavni progi
Ljubljana–Koper–Sežana nenehno poročajo skoraj vsi mediji v državi. Škoda od
posledic žledu je velika, sanacijska dela
so v teku, prav tako pa tudi trud in prizadevanje železničarjev, da bi prevoz tovora
kolikor se da čimbolj redno izpeljali. To so
si osebno iz kabine lokomotive ogledali ter
se osebno prepričali minister za infrastrukturo dr. Peter Gašperšič, predsednik upra-
Foto: Igor Ličen
10
ve Luke Koper Dragomir Matić, generalni
direktor DRI Jurij Kač in generalni direktor
Slovenskih železnic Dušan Mes.
Med vožnjo so si ogledali stanje proge,
nešteta dela na progi ter potek prometa
tako na enem tiru iz Kopra kot na dvotirni
progi proti Ljubljani. Z zanimanjem so si
ogledali tudi menjavanje dizelskih lokomotiv z električnimi. Vožnja je zaradi počasnih križanj vlakov in velikega obsega
dela na progi trajala slabe tri ure. V vlaku
je bil uvrščen tudi salonski vagon v katerem
je potekal sestanek poslovodstva vseh treh
družb in vodstva ministrstva za infrastrukturo. Zelo zanimiv je bil tudi podatek o
ekonomični porabi električne energije za
vožnjo tako težkega in dolgega vlaka, a
žal je to zasenčil potovalni čas – hitrost
vlaka, ki je bila zaradi slabe infrastrukture 27 km/h. Vožnja v dizel lokomotivi
do Borovnice pa je bila kot avantura. Ne
samo zaradi hrupa in utesnjene kabine
temveč tudi zaradi pogleda na progo na
kateri so bile vidne posledice ledene ujme.
Minister za infrastrukturo je dejal, da je
vožnja zanj dogodek, ker se je osebno
prepričal ne samo o posledicah žledu in
stanja infrastrukture temveč tudi o upravičenih investicijah v železniško infrastrukturo ter opravičenosti gradnje drugega tira
Koper–Divača.
Tudi ostali sogovorniki so na delovnem
sestanku na vlaku govorili o prihodnjih
načrtih in investicijah v železniško infrastrukturo. Zavedamo se, da kakovostna
infrastruktura občutno izboljša dostopnost
in omogoča gospodarski razvoj, kar nam
kažejo primeri iz tujine.
Generalni direktor Slovenskih železnic
Dušan Mes, ki je bil gostitelj tega delovne-
Ste na postaji - Strokovne teme
Foto: Igor Ličen
ga sestanka, je bil s potekom zadovoljen.
Poudaril je, da se količina tovora povečuje
in smo kljub vsem težavam na trgu skupaj z
Luko Koper konkurenčni. Žal pa se morajo
vsa vzdrževalna dela na obstoječem tiru iz
Kopra opravljati med vožnjo vlakov. Zato
je nujna nadgradnja proge ter investicija v
železniško infrastrukturo.
S predstavitveno vožnjo pa so se udeleženci seznanili z lokomotivo serije 541 in
nad njo bili navdušeni, saj ima 32 lokomotiv te serije velik delež pri prevozu vedno
več tovora po tirih.
V nekaj urni vožnji so spoznali tudi delo
in naloge strojevodje, ki je že ob prevzemu
naloga o vožnji vlaka v Kopru prejel 56
obvestil ter 45 počasnih voženj za vožnjo
vlaka od Kopra do Hodoš. Tovorni vlak
s 70 kontejnerji je bil težak 1430 ton ter
dolg 560 metrov, na čelu vlaka pa je bila
lokomotiva 541/016.
Na Slovenskih železnicah se obseg tovora in obseg dela neprestano povečuje.
Proge so na več odsekih v Sloveniji izkoriščene skoraj do maksimalnih kapacitet.
A za letos ter naslednja leta skupina Slovenskih železnic načrtuje nadaljnjo rast
obsega dela. S predstavitveno vožnjo in
vzpostavitvijo še tesnejšega sodelovanja
med ključnimi akterji ter ministrstvom za
infrastrukturo je bil narejen velik korak od
zavedanja težav do iskanja rešitev, ki bo
v prid tako železničarjem kot Slovenskem
gospodarstvu.
Dobrivoj Subič
Rekonstrukcija postaje Divača v polnem teku
Foto: Igor Ličen
Dela na obnovi železniške postaje Divača potekajo že 18.mesecev. Za dokončanje projekta »Obnova železniške proge
Divača – Koper«, vključno s postajo Divača bomo porabili okoli 200 mio evrov. Z
posodobitvijo postaje Divača bomo obnovili še ranžirno grupo na postaji Koper Tovorna in z izvedbo dveh podvozov ukinili
vse nivojske prehode (NPR) na na temu
odseku proge. K projektu sodi tudi tretji
podhod na postaji Divača, ki bo lociran
na odseku proti Sežani.
Kljub velikim prizadevanjem je žal že
na samem začetku postaja izgubila nekaj
prelepih železniških objektov iz samega
začetka gradnje tega dela proge, kot je
vodni stolp, kretniška postavljalnica ter
dva kamnita mostova, ki sta bila zgrajena
še v času Avstroogrske. Tretji most, preko
katerega je potekala magistralna cesta pa
je bil iz kasnejšega povojnega obdobja.
Vse tri premostitvene objekte so nadome-
11
Ste na postaji - Strokovne teme
stili novi mostovi, ki so omogočili širitev
in podaljšanje same postaje ter postavitve vozne mreže preko cele postaje. Tako
bo postaja Divača dobila nove daljše tire
in sicer 6 tirov (dolžine 433, 444, 446,
605, 552 in 868 m) in še strojni tir v CD.
Hkrati bo urejena tudi elektronska signalno
varnostna naprava, ki bo tehnično omogočala sočasen uvoz in izvoz vlakov iz treh
smeri, tako proti Kopru in Sežani kakor
tudi proti Ljubljani. Potniki pa bodo dobili
dva nova perona z dvema podhodoma in
urejenim pristopom do železniške postaje.
Trenutno celotni železniški promet poteka po 1. in 2. tiru, ki po novem omogočata
tirno povezavo v smeri proti Kopru. Na
ostalih tirih pa do končanja del še potekajo
gradbena dela.
Hitrost čez tire v Divači bo po novem
po glavnih tirih 75km/h, čez kretnice v
odklon pa tudi do 50 km/h. Ob končanju
del pa bo postaja Divača pripravljena tudi
na povezavo drugega tira, seveda če bo
ta zagledal luč sveta in bo kdaj zgrajen.
Predvidena dela naj bi bila končala v
mesecu juliju in s tem bo tudi promet stekel
redno. Zanimivo pri vsem pa je, da sta žled
in s tem povezana ukinitev potniških vlakov, predvsem pa letošnja mila zima šla na
roko izvajalcu ŽGP, da bo zaključil dela v
še zadovoljivem roku. Na koncu vse tako
kaže, da se bo otvoritev postaje Divača
ujela z otvoritvijo prometa na glavni progi
od Ljubljane proti Sežani in Kopru.
Seveda bo to nekaj novega in zanimivega za vse železničarje, ne samo strojevodje, ki nestrpno čakamo na normalizacijo
vožnje vlakov po primorski progi.
Dobrivoj Subič
Foto: Igor Ličen
12
Foto: Igor Ličen
Foto: Igor Ličen
Foto: Igor Ličen
Ste na postaji - Strokovne teme
Uvedba novega varnostnega sistema –
ERTMS/ETCS na progah Slovenskih železnic
1. NALOGA SVN
• ETCS (Europe Train Control System), Evropski sistem za nadzor
Signalnovarnostna naprava v veliki meri razbremeni prometno
osebje rutinskih postopkov. Najpomembnejše je, da je s tehničnimi sredstvi bistveno zmanjšan vpliv tako imenovanega »človeškega dejavnika«, ki je sicer najpogostejši vzrok ogrožanja varnosti,
kar v skrajnih primerih privede do škodnih in nevarnih dogodkov.
V preteklosti se je vsaka država sama opredelila za svojo
strategijo oziroma filozofijo vgradnje vlakovne varnostne naprave. Tiste, ki so se želele vključiti v mednarodne tokove, so morale
izpolnjevati osnovne skupne elemente varnosti vseh sodelujočih.
V Evropi je v tem trenutku kar dvaindvajset različnih varnostnih
sistemov. Zaradi različnih vrst signalnovarnostnih naprav se lahko
pojavijo ovire pri interoperabilnosti v železniškem prometu.
Reševanje te problematike se je začelo s sprejemom EU direktiv za interoperabilnost hitrih in konvencionalnih prog.
• GSM-R,
vlakov in
brezžični komunikacijski sistem na osnovi javnega
GSM s funkcionalnostmi za železniške potrebe.
ETCS ponuja poenotenje in nadgradnjo obstoječih signalnovarnostnih naprav in jih centralizira v vlakovni kontrolni sistem. S
tem omogoča postopen prehod na standardizirano rešitev. To
lahko dosežemo z novejšimi informacijskimi in telekomunikacijskimi sistemi.
GSM-R je standard za koriščenje mobilne telefonije v železniškem prometu. Deluje na GSM tehnologiji po specifikacijah
EIRENE-MORANE, ki zagotavlja prenos podatkov pri hitrosti
železniškega vozila do 500 km/h.
Velika prednost ERTMS je možnost, ne samo za interoperabilnost med različnimi železniškimi omrežji, temveč tudi za notranje
interno delovanje – znotraj posamezne železniške uprave. V preteklosti je bilo uporabljenih veliko različnih sistemov za vodenje
in nadzor vlakov.
Cilj ERTMS je zmanjšati tehnična tveganja, povezana z veliko množico kabinske signalizacije in SV sistemov na progi.
Sistem se nanaša predvsem na prenos podatkov med progo
in vozilom. Prenos podatkov preko komponent ETCS je mogoč
tudi od obstoječih sistemov vodenja prometa, ki so povezani z
opremo ETCS.
2.1 Osnovne značilnosti
2. ERMTS/ETCS
ERTMS je kratica za evropski sistem upravljanja železniškega
prometa (European Rail Traffic Management System). V tehničnem smislu ERTMS sestavljata dva sistema, in sicer ETCS in
GSM-R (brezžični komunikacijski sistem na osnovi javnega GSM
s funkcionalnostmi za železniške potrebe).
Pobuda za novi sistem je prišla s strani Evropske komisije.
Cilj je bil izdelati enoten sistem za upravljanje prometa kot
izhodišče za zagotavljanje tehnične interoperabilnosti na transevropskih (TEN) koridorjih in v nadaljevanju tudi po ostalih
železnicah. Glavna tehnična zahteva za uvedbo ERTMS
evropske komisije je doseganje interoperabilnosti. Tako se lahko vlaki z ETCS in GSM-R opremo vozijo na progah, ki so
opremljene s sistemom ETCS in GSM-R drugega dobavitelja
opreme.
Osrednji del sistema ERTMS predstavlja signalno varnostni
sistem ETCS. V tehničnem smislu ERTMS sestavljata dva sistema:
Sistem ETCS je razdeljen na dva podsistema:
• podsistem na vozilu in
• podsistem na progi.
Glavne omejitve interoperabilnosti so povezane z vmesniki
med tema dvema podsistemoma. Kot glavni cilj ETCS je omogočiti vlakom, ki so opremljeni s strani katerega koli dobavitelja,
da delujejo na tirih, opremljenimi s SV napravami, s katerim koli
dobaviteljem.
• Komponente podsistema na progi:
• Baliza (Eurobalise)
• Elektronske progovne enote (LEU)
• Omrežje za radijsko komunikacijo (GSM-R)
• Radio Block centri (RBC)
• Loops (Euroloop)
• Radio Infill enote
• Signali ob progi
Komponente podsistema na vozilu:
• ERTMS / ETCS in
• GSM-R oprema za ETCS
13
Ste na postaji - Strokovne teme
2.1.1 Komponente podsistema na progi
2.1.1.1 Eurobaliza – baliza
Je progovna naprava, ki točkovno omogoča pošiljanje ali sprejemanje telegramov podsistemom na vozilu. Baliza je lahko pasivna ali aktivna. Katera baliza je vgrajena na progovnem delu,
je odvisno od nivoja sistema ETCS. Če ena baliza ne zadostuje
za prenos vseh podatkov, se lahko vgradi zaporedno od 2 do
8 baliz. V tem primeru so organizirane v skupino na predpisano
razdaljo, ki je odvisna od progovne hitrosti. Tako se zagotovi
zanesljivost in varnost komunikacije med tirnim vozilom in progovno opremo. Vsaka baliza oddaja telegram in s kombinacijo
vseh telegramov se opredeljuje sporočilo. Telegrami se ustvarjajo
v elektronski enoti LEU (lineside elektronic unit) na podlagi informacij od drugih progovnih naprav.
Eurobalize so, ne glede na funkcionalnost fizično popolnoma
enake. Vgrajene balize delimo na:
• fiksne (služijo za posredovanje informacije fiksnega značaja),
• transparentne (vlaku posreduje informacijo o signalnem znaku
signala),
• repozicijske (se vgradi, ko od glavnega signala obstaja več
odklonskih voznih poti),
• relokacijske (se vgradi, ko je razdalja med dvema fiksnima
balizama večja od 2000) in
• infill (služi za dodatno informacijo o signalnem znaku signala
med posameznimi transparetnimi balizami).
Pri hitrosti npr.: 500 km/h je dolžina kabla 500 m. Eurozanka
deluje dvosmerno:
• prenaša informacijo s proge na tirno vozilo ali
• sprejema informacijo s tirnega vozila.
2.1.1.3 Elektronska progovna enota (LEU)
To je elektronska progovna naprava, ki na podlagi prejetih
podatkov iz zunanjih sistemov ob progi ustvarja telegrame in jih
nato pošlje na balize. Sistem prav tako sprejema telegrame, ki
jih oddaja tirno vozilo med vožnjo preko Eurobaliz, Eurozanke
ali GSM–R, jih obdela in jih nato po potrebi prenaša katerikoli
drugi napravi na progi.
2.1.1.2 Euroloop
2.1.1.4 Omrežje za radijsko komunikacijo (GSM-R)
Euroloop ali eurozanka je komponenta, ki temelji na koaksialnem kablu in kabelskim modemom, ki omogoča pošiljanje
informacije s proge na tirno vozilo in obratno. Vgrajuje se skupaj
z Eurobalizami. Uporablja se na nivoju »1« in zagotavlja informacijo signalizacije naslednjega glavnega signala vnaprej, v
smeri vožnje vlaka.
Eurozanka z razliko od balize dalj časa deluje na tirno vozilo
zaradi njegove dolžine. Dolžina zanke je odvisna od potrebne
količine prenosa podatkov in od progovne hitrosti tirnega vozila.
Sistem je bil razvit na osnovi javnega GSM sistema in prilagojen posebej za železniške potrebe. GSM-R radio-komunikacijsko omrežje se uporablja za dvosmerno izmenjavo sporočil med podsistemi na vozilu in RBC-ji ali Radio Infill enotami. Prvotna naloga naprave je bila govorna komunikacija na železnici, na primer med strojevodjem in npr. osebjem
upravljavca.
GSM-R nadomešča obstoječe analogne komunikacijske sisteme (RDZ in UKV) za operativno komunikacijo med centri vodenja
14
Ste na postaji - Strokovne teme
2.1.2 Komponente podsistema na vozilu
in vlaki, ter drugimi servisi potrebnimi za nemoteno odvijanje
prometa (premik, popis voz, pregled vagonov, vzdrževanje infrastrukture).
GSM-R sistem sestavljajo: fiksne povezave, bazne postaje,
centralni sistem in sistem za upravljanje ter povezave na obstoječe TK omrežje in z ostalimi komunikacijskimi sistemi (domačimi
in tujimi). Temeljna infrastruktura GSM-R omogoča nadgradnje
v funkciji širitve poslovnih aktivnosti (potniški promet, energetski
Management, spremljanje vozil, tovora ipd.).
ERTMS/ETCS oprema na vozilu je računalniško podprta in sestavljena iz naslednjih modulov ali enot. To so lahko posamezne
enote ali v kombinaciji:
• Kernel modul, ki uporabljajo velike logične funkcije ETCS.
• Train Interface Unit (TIU), nadzor vmesnikov med vlakom in
ETCS podsistemom na vozilu.
• Balise Transmition Module (BTM), nadzorni vmesnik med ETCS
podsistemom na vozilu in sistemom Eurobalise, nameščenim
na progi.
• Loop Transferr Modul (LTM), nadzorni vmesnik med ETCS
podsistemom na vozilu in Euroloop-om, nameščenim na progi.
• EURORADIO modul, nadzorni vmesnik med GSM-R mobilno
napravo in ETCS opremo na vozilu.
• Modul za meritev poti in hitrosti, vključno s procesno enoto in
različnimi senzorji, za oceno premika vlaka (hitrost in premik).
• Juridical Recording Unit (JRU), zapis o vožnji vlaka in splošno,
vodi zgodovino o drugih dogodkih, povezanih z drugo opremo ali dejavnostjo strojevodje in tudi za diagnostiko opreme
ETCS.
• Driver-Machine Interface (DMI).
2.1.1.5 Radio Block center (RBC)
Glavna naloga RBC je upravljanje z razporejanjem in zaščito vlakov. Center je povezan z različnimi zunanjimi sistemi.
Je računalniško podprt sistem za komunikacijo med progo in
vlakom in deluje tudi kot vmesnik na progovnem delu skupaj
s postavljalnicami. Sistem izvaja večino nalog ETCS funkcij
progovnega dela. V glavnem je namenjen za nivo delovanja
ETCS »2 in 3«. Zahteve glede interoperabilnosti RBC so povezane predvsem z izmenjavo podatkov med RBC in podsistemom
na vozilu.
2.1.1.6 Radio Infill enota
2.1.2.1 Osnovna oprema ERTMS v strojevodski kabini
V strojevodski kabini železniškega vozila, opremljenega z
ETCS monitorjem, iz katerega strojevodja prejema vse podatke
in sprejete ukrepe ERTMS-a. Monitor je navadno poimenovan
Driver Machine Interface (DMI). DMI je lahko izveden bodisi s
soft-touch gumbi ali touch-screen tehnologijo. Strojevodja preko
DMI vnese podatke o vlaku, ki so potrebni za start-up opreme
ETCS-ja na vozilu, ali podatke o spremembi statusa med vožnjo.
Je komponenta, ki uporablja GSM-R prenos za zagotavljanje
signalne informacije vnaprej, glede na naslednji glavni signal
smeri vožnje vlaka.
15
Ste na postaji - Strokovne teme
Strojevodja ima preko DMI prikazano kabinsko signalizacijo,
lahko potrdi informacije in opozorila, ki jih sistem zazna. Splošno načelo je, da so vse vhodne zahteve od strojevodje in vse
informacije v času obratovanja vlaka pod ETCS-jem in potekajo
preko DMI.
3. NIVOJI DELOVANJA ETCS
3.1. Razlaga nivojev ETCS
Sistem ETCS ima pet različnih funkcionalnih nivojev delovanja,
ki določajo obseg uporabnosti sistema. Glede na opremo proge
s sistemom ETCS se na vlaku aktivira ustrezen nivo s pripadajočo
funkcijo. Povezava med opremo na progi in nivoji ETCS so podani
v spodnji tabeli.
Funkcionalnost na posameznih ETCS nivojih, omejitve teh nivojev ter možni mednivojski prehodi so podani v specifikaciji sistemskih zahtev. Obstaja 16 različnih operativnih načinov. Operativni
način nam pove stanje enote na vlaku. ETCS nivo in trenutni operativni način skupaj določata nadzorno funkcionalnost ETCS-ja.
4. OPREMA NA INFRASTRUKTURI
KORIDORJA D NA ODSEKU PROGE
SEŽANA–(DIVAČA–KOPER)–HODOŠ
Na infrastrukturi koridorja D bodo vgrajene naprave sistema
ETCS – Nivo 1. Sistem je zasnovan na podlagi točkovnega prenosa informacije iz proge na vozilo preko Eurobaliz. Javljanje
prostosti in zasedenosti posameznih odsekov je izvedeno na
podlagi informacije s strani izoliranih odsekov in sistema števcev
osi, kontrolirana s pomočjo postavljalnice.
Nivo
Signalizacija ob progi
0
DA
Informiranje
NE
4.1 Podatki o projektu
Po navedbi vodje projekta na SŽ g. Kociper Damijana bo
realizacija plana vgradnje novega varnostnega sistema na koridorju D (zaključeno dinamično preizkušanje) naslednja:
• Pivka – Sežana (dela so zaključena – izvzeta postaja Divača)
obratovalno dovoljenje pridobljeno;
• Murska sobota–Hodoš (dela so zaključeno, dopolni se Murska Sobota in morebitne spremembe zaradi projektov na
progi) obratovalno dovoljenje pridobljeno;
• Zidani Most–Pragersko – konec aprila 2015;
• Koper–Divača (brez Divače) konec aprila 2015;
• Ljubljana–Zidani Most september 2015 in
• Pragersko–Murska Sobota oktober 2015.
Predvidena vključitev celotnega koridorja v obratovanje bo
izvedeno v letu 2016.
Inštruktor strojevodij
Kristijan Matko
Prenos
Baliza
Radijsko omrežje
RBC
Integriteta vlaka
Blok visoke zmogljivosti
Lociranje
Zaznavanje prostosti
vozne poti
Tipi baliz
LEU
Signalizacija
Ne
Ne
Ne
Ne
Baliza
1
DA
Baliza, Radio
NE
Loop
Baliza, Loop,
Baliza
Radio Infill
Ne
Delno
Ne
Ne
Ne
Baliza
Na progi
Na progi
Na progi
Na vlaku
Na progi
Fiksne
Ne
Ob progi
Fiksne in upravljalne
Da
Ob progi
Hitrost
Prekrivanje
Fiksne
Ne
Na vlaku
Signalizacija v
kabini
Fiksne
Ne
Na vlaku
Signalizacija v
kabini
STM
Ne
Ob progi
Signalizacija v
kabini
DMI
* Uporaba LEU je možna
16
2
Ni potrebna
3
Ni potrebna
STM
DA
Ne
Ne
Ne
Baliza, Radio
Baliza, Radio
Baliza
V celoti
Da
Ne
Da
Baliza
V celoti
Da
Da
Da
Baliza
Ne
Ne
Ne
Ne
STM baliza
Ste na postaji - Strokovne teme
Avstrijski železniški obvoz okrog Slovenije in
slovenska nesposobnost
Le kaj se nam dogaja, so se začeli
spraševati mediji in jeli objavljati izjave
in članke logistov, ekonomistov, prometnih
strokovnjakov in kvazi ekspertov, politikov
in kar je še takih, ki se spet prerekajo o
smiselnosti gradnje drugega tira in o tem
kaj naj bi v tej državi z železniško infrastrukturo sploh počeli.
Argumenti, ki so jih 24. januarja v
članku v Sobotni prilogi predstavili J. P.
Damijan in A. Groznik, ter B. Šuligoj v
Mnenjih 14. januarja, vsekakor držijo in
so zanimivo branje, vendar se kar samo
postavlja vprašanje, zakaj šele zdaj. Da
nas nameravajo »tradicionalno prijateljski« sosedje obvoziti se je nakazovalo že
več kot deset let nazaj. Če nam to ni bilo
jasno takrat, ko so Italijani gradili pontebsko železnico in so Avstrijci začeli delati na
posodobitvi prog v smeri vzhod – zahod,
ko se je iz leta v leto zmanjševalo število
mednarodnih potniških vlakov, ko je bil
med Slovenijo in Italijo popolnoma ukinjen
potniški promet (v Evropi brez meja??!!),
kdaj potem bi nam moralo biti? Zdaj? Žal,
že zelo prepozno.
Nekateri že leta opozarjamo kaj se
nam bo zgodilo in se nam že dogaja, če
bomo vlagali samo v ceste, denar namenjen za železniško infrastrukturo pa zapravljali za nerealne in idiotske projekte.
Če smo se že začeli pogovarjati o tem,
da nas bodo počasi obvozili, se začnimo
pogovarjati tudi o zapravljenih milijonih
za obnovo prog po trasah Marije Terezije
brez kakršne koli vizije za dvig hitrosti in
pretočnosti prog. Zakaj se nihče ne vpraša
kako to, da se časi potovanja z našimi vlaki
podaljšujejo, po drugi strani pa se gremo
nekakšne študije o gradnji proge za visoke
hitrosti in megalomanstvo pri obnovi nefrekventnih postajališč in postaj. Da ne omenjam neusklajenosti pri gradnji vzporedne
infrastrukture in neselektivnosti pri rušenju
spomeniško zaščitenih objektov.
Strinjam se, da je gradnja drugega tira
prioriteta, ne pa tudi s tem, da je z obnovo
preostalega dela prog mogoče počakati,
saj to konec koncev pomeni popolnoma
isto, kot če zgradimo tir od Kopra do Trsta.
Foto: Aleš Jordan
Divača je tako zelo blizu italijanske meje
da bo zastarelost proge proti Ljubljani,
obrnila vlake proti Pontebani.
Mi pa še kar čakamo in se samozavestni, da so nam glede na geografski
položaj prometni koridorji tako rekoč
položeni v roke, obenem čudimo kaj se
dogaja okoli nas. In kdo je za to kriv? V
prvi vrsti slovenska prometna politika, ki je
na račun izgradnje avtocest namenoma
zapostavljala vse druge vrste prometa in
za njo, brez izjeme, vsi predsedniki vlad
in prometni ministri od osamosvojitve do
danes, katerim so bili mandati podeljeni
z namenom, da bi za zaupano skrbeli
kot dobri gospodarji. Krivi so mediji, ki so
po ne vem kakšnem nareku ignorirali vsa
opozorila, da nam umira X. in, da se nam
obeta tudi mrk V. koridorja. Krivi so vsi direktorati in agencije, ki naj bi gospodarile
z železniško infrastrukturo, pa jim je v vseh
teh letih z, resda okrnjenimi, pa vendar številnimi investicijami v zgrešene projekte na
omenjenih koridorjih, konkurenčnost naših
tirov uspelo spraviti v nezavidljiv položaj.
Krivi so vsi tisti, ki so vedeli, so imeli moč
ukrepati, pa niso.
Smo krivi tisti, ki vpeti v sistem, vidimo
kaj se dogaja in kam to pelje in imamo
moč samo opozarjati? V odgovor naj povem, da sem podobno razmišljanje pred
petimi leti poslal na vse, takrat najbolj
brane in gledane medije in na prometno
ministrstvo. Odziv? O tem raje ne bi. Moja
vest je čista. In če besedo nesposobnost v
naslovu zamenjamo s slovensko sposobnostjo skrbeti le za lastne interese ne glede
na posledice, nam bo vsem hitro jasno
zakaj smo kjer smo.
Na žalost je tako, da v večini od nas
začnejo opozorilni zvonovi biti plat zvona,
ko se v kakršni koli zvezi omenita nacionalni interes in pravna država. Pa ne bi smelo
biti tako. Sam sem si nacionalni interes
vedno predstavljal kot pozitivno gonilo
razvoja, ki pod budnim očesom pravne
države prinaša dobro vsem državljanom.
Vprašajmo se. Prvič. Je v nacionalnem
interesu, da našo edino morsko luko povežemo z zaledjem preko druge države, v
tem primeru Italije? Kaj si Italija misli o viziji
Evrope brez meja, je jasno pokazala s popolno ukinitvijo železniškega potniškega
prometa med državama. Zakaj bi potem
takem pomagala državi, ki bi ji svojo suverenost in okno v svet (beri Luko Koper)
ponujala na pladnju. Zgodovina nas uči,
da noben podpisan in žigosan dogovor z
Italijo ne velja, če se ona odloči drugače.
Tudi argument, da bi tir do Trsta stal desetkrat manj, kot aktualna pol podzemna
trasa je trhel. Do Trsta mogoče že, kaj pa
skozi mesto in navkreber po kraškem robu
do Opčin in dalje do Sežane in Divače?
17
Ste na postaji - Strokovne teme
Če je že kje kaj zgrajenega, še ne pomeni, da bo zastonj. Kje so bili zagovorniki
tržaške trase pred leti, ko smo se lotevali
gradnje avtoceste preko Črnega Kala, saj
bi pa nas občutno manj stalo, če bi Koper
z avtocesto povezali s Trstom in od tam
preko Fernetičev na mejo do sežanskega kraka avtoceste, ki smo ga lakajsko
zgradili veliko pred pomembnejšimi deli
slovenskega avtocestnega križa?
Drugič. Pojavlja se nekakšna teorija, da
bi povezava s Trstom razbremenila slovenske železniške koridorje. Z njo se popolnoma strinjam, še več, prepričan sem,
da bi nam Italijani in Avstrijci z veseljem
pomagali tako, kot so nam pomagali »razbremeniti« gradbeno in lesno industrijo.
Težav s pridobivanjem pomagačev, ki bi
vse prodali za drobiž, pa po mojem, tudi
v tem primeru ne bi imeli.
In na koncu. Tretjič. Vsi tisti, ki primerjajo
cene med našim drugim tirom in predorom
pod Semmeringom in koralpsko progo, pozabijo omeniti en detajl in sicer, da bo naš
drugi tir enotiren. Kar pomeni, takole na
hitro, da moramo, če hočemo primerjati
avstrijske cifre, le te prepoloviti. Kar spet
Foto: Aleš Jordan
pomeni, glej si ga no, da je cena našega
drugega tira zelo prenapihnjena. Ampak,
saj to že vemo. In kaj lahko storimo? Dokler
bomo živeli v državi kjer se pod pretvezo
nacionalnega interesa krade davkoplačevalski denar in izraz pravna država ne
pomeni nič drugega kot to, da se pravica
meri v količini denarja, ki ga je nekdo pripravljen zapraviti za odvetnike, do takrat
nič. Če se ne bomo znebili pijavk, ki že več
kot dve desetletji z zgrešeno gospodarsko
in prometno politiko sesuvajo državo, bo
imela »zgodba o uspehu« žalosten konec.
Zaenkrat pa za tiste, ki tako ali drugače
opozarjamo in podajamo svoja mnenja,
velja: »Psi lajajo, a karavana gre naprej…«
Jure Krajnik
Ažurnost pa taka !?!
Bilo je daljnega leta 2008, ko je na
prvi januar stopil v veljavo Pravilnik o
zavorah, varnostnih napravah in
opremi železniških vozil.
V ta istem pravilniku je v 56. členu, 3.
točki zapisano sledeče, citiram:
56. člen
(potrditev opravljenega preskusa
zavor)
(3) Poročilo o sestavi in zaviranju vlaka
je dokument prevoznika, v katerem morajo biti najmanj podatki o:
1. sestavi vlaka;
2. zaviranju vagonov v sestavi vlaka;
3. vrsti zavore in zavorni masi vlečnih
vozil;
4. zavornem učinku;
18
5. posebnostih pri pošiljkah v vlaku (izredne pošiljke, nevarne snovi)
in
6. opravljenih preskusih zračnih zavor.
V 34. členu v 2. točko pa je zapisano,
citiram:
34. člen
(splošno o številu osi in dolžini
vagonskih vlakov)
(2) Pri določanju največjega števila osi
oziroma največje dolžine vlakov je treba
upoštevati dejansko število osi vseh vozil v
vlakih oziroma njihove dolžine.
Nato je 17.04.2009 prišel v veljavo
popravek le tega pravilnika v katerem je
v 69. členu 3. točki definirano sledeče,
citiram:
69. člen
(določanje zavorne mase in
zavornega odstotka ročnih in
pritrdilnih zavor za zavarovanje
vlakov pred samopremaknitvijo)
(3) Pri vsakem vagonskem vlaku se
mora zagotoviti PZO ročnih in pritrdilnih
zavor, glede na odločilni padec proge,
po kateri bo vozil vlak. Če dejanske zavorne mase ročnih in pritrdilnih zavor ni
dovolj, da bi zagotovile PZO ročnih in pritrdilnih zavor, se za primanjkljaj dejanske
zavorne mase ročnih in pritrdilnih zavor
upošteva dejanska zavorna masa, ki se
doseže s podložitvijo največ štirih ročnih
cokel.
Ste na postaji - Strokovne teme
Saj ne, da ni od tega datuma minila že
vsaj 7 let in nekaj »fičnkov« dni za ureditev
v skladu z pravilnikom! Vsaj na datum pisanja, glede na avtorjeve podatke.
V začetku leta 2014 je avtor tega članka spisal tudi uradno prijavo v »Knjigo prijav« EV-38 a se tudi v tem letu, ki je minilo
od prijave ni spremenilo čisto nič!
Problematika je bila predstavljena tudi
prometni tehnični komisiji sindikata, katera po avtorjevih podatkih od prevoznika
Potniški promet ne dobi ustreznega odgovora/dogovora o ureditvi tega problema.
Zato se sprašuje, zakaj za ureditev take
malenkosti traja toliko časa. Malenkosti,
ki je ob nastanku izrednosti in nadaljnjih
postopkih lahko še tako pomembna pri
državnih organih. Taistih državnih organih, ki te lovijo za prehitro vožnjo, ker niso
usklajeni dokumenti in postavitev oznak v
naravi in ti napišejo kazen.
Mogoče bi se ti organi morali posvetili
temu problemu in začeti na pravem koncu,
pri Potniškem prometu.
V upanju, da se najdejo energije, poravnajo ozvezdja in problem reši, želim vsem
kolegom varne kilometre po tirih.
Foto: Gregor Pogačnik
Zakaj potem Poročilo o sestavi in zaviranju vlaka prevoznika vlaka še vedno ne
zna pravilno seštevati dolžine vlaka(1) in
ugotoviti potrebnega in dejanskega odstotka ročnih/pritrdilnih zavor(2) njihovega
vagonskega vlaka??
Gregor Pogačnik, Jesenice
Gibalna aktivnost kot preventiva pred bolečino v
spodnjem delu hrbta
V okviru izdelave diplomske naloge
na študijskem programu Aplikativna kineziologija Univerze na Primorskem, smo
s 15. strojevodji SŽ-VIT d. o. o., lokacija
Divača, izvajali meritve nekaterih živčnomišičnih funkcij trupa ter ugotavljali razlike
le-teh v odvisnosti od načina izvajanja službe oziroma odmorov med opravljanjem
službe. Strojevodje, ki so prostovoljno pristopili k meritvam, so opravili dva sklopa
meritev, vsak sklop je obsegal dva obiska,
skupno štiri meritve. Meritve smo izvajali
pred začetkom in po končani službi. V prvem sklopu meritev je bilo strojevodjem
naročeno, naj službo opravljajo kot obi-
čajno. Po zaključku prvega sklopa meritev
so preiskovanci prejeli navodila za izvajanje gibalne aktivnosti v prostem času
in aktivnih odmorov na delovnem mestu.
Po treh tednih izvajanja gibalne aktivnosti
smo opravili drugi sklop meritev. Spremljali
smo vpliv gibalne aktivnosti na nevtralizacijo vplivov delovnega mesta. K izvedbi
raziskave nas je gnalo dejstvo, da je strojevodja pri svojem delu deležen vplivov,
ki povzročajo bolečine v spodnjem delu
hrbta (BSH) in degenerativne spremembe
hrbtenice, kar je bilo opisano že v enem
izmed prejšnjih prispevkov (Budnik, št. 79,
Maj 2014). Testiranje smo izvajali na na-
mensko izdelanem merilnem sistemu TNC
podjetja S2P – Znanost v prakso, d. o. o.,
Ljubljana (Šarabon, Voglar, Panjan in Fonda, 2013), s katero smo zajemali naslednje podatke:
• Meje stabilnega ravnotežja,
• Ravnotežje pri stoji na nedominantni
nogi,
• Simetrijo obremenjevanja spodnjih
udov na podlago med izvajanjem polčepa in polnega počepa,
• Gibljivost kolka v štirih smereh (upogib,
izteg, zunanja in notranja rotacija),
• Maksimalni upogib trupa stoje (predklon),
19
Ste na postaji - Strokovne teme
• Napaka aktivne repozicije,
• Anticipacijske posturalne prilagoditve
in posturalne reakcije na nenadne motnje,
• Največja hotena mišična sila trupa v
treh smereh (upogib, izteg, stranski upogib v desno), in
• Vzdržljivost v hotenem mišičnem naprezanju trupa.
Pri prvem obisku je bilo strojevodjem naročeno, naj izvajajo službo kot običajno.
Po zaključni meritvi prvega obiska so preiskovanci dobili program gibalne aktivnosti
za vadbo na delovnem mestu in v prostem
času. Vadba na delovnem mestu je bila prirejena delovnemu okolju, obe vadbi, tako
na delovnem mestu kot vadba v prostem
času pa sta bili prirejeni za izvajanje z lastno težo ali z uporabo elastičnega traku.
Na ta način smo poskušali približati vadbo
vsem udeležencem. Program gibalne aktivnosti je zajemal vadbo moči in gibljivosti
za mišične skupine, za katere je bilo z analizo delovnega mesta ugotovljeno, da so
ali pasivne ali skrajšane. Pri dolgotrajnem
sedenju se priporoča večkratno izvajanje
nekajsekundnih vaj za sprostitev preobremenjenih in aktivacijo pasivnih mišic ter
vsaj enkrat v izmeni izvajanje aktivnega
odmora (20 minut). Med aktivnim odmorom je smiselno izvesti vadbo gibljivosti za
skrajšane in vadbo moči oziroma aktivacije za pasivne mišice. Z razbremenitvijo
hrbtenice zmanjšamo kompresijske sile na
medvretenčne ploščice in jim tako omogočimo nemoteno prehranjevanje (Šarabon
in Voglar, 2014).
Osnovna funkcija mišice je krčenje in
kadar je mišica dlje časa izpostavljena
pokrčenemu položaju, se temu ustrezno
prilagodi s samodejnim skrajšanjem. Za
primer vzemimo mišice upogibalke kolka.
Strojevodja pri delu sedi več ur, sčasoma
se mišice upogibalke kolka skrajšajo, čeprav niso aktivne. Ko strojevodja vstane,
se zaradi skrajšanih mišic upogibalk kolka
medenica pomakne naprej in spremeni telesno držo – poveča se ledvena krivina.
Zaradi spremenjene ledvene krivine se poveča pritisk na medvretenčne ploščice, kar
sčasoma povzroča bolečino in neugodje
tudi pri stoječem položaju telesa (Šarabon
in sod., 2005; Link in sod., 1990). Enaka
»prilagoditev« se zgodi še z nekaterimi
drugimi mišicami, medtem ko se nekatere
20
mišice podaljšajo in se jim zniža tonus
(osnovna napetost). Če ledveni del med
sedenjem ni podprt, se medenica običajno pomakne bolj navzad (posteriorni nagib) in se zmanjša ledvena krivina (Link
in sod., 1990; Udo in sod., 1999). Pomik
medenice navzad tako povzroči upogib
ledvenega dela trupa, pri čemer se pasivno raztegnejo mišice iztegovalke trupa
in zadajšnje medvretenčne vezi (McGill
in Brown, 1992), poveča se napetost v
zadašnjem delu medvretenčne ploščice in
tveganje za njeno poškodbo, zmanjša se
togost hrbtenice in povečajo strižne sile na
medvretenčne vezi (McGill, 2007).
Spomnimo (prispevek v 79. št. Budnika), da Lis in sodelavci (2007) po 25.
pregledanih študijah ugotavljajo, da samo
sedeče delo ni glavni razlog za pojav
bolečine v spodnjem delu hrbta (BSH). V
kolikor se sedečemu položaju pridružijo
vibracije celega telesa ali prisilna drža
(oboje značilno za delovno mesto strojevodje), se tveganje za pojav BSH poveča
tudi štirikratno (Bovenzi, 2010; Lis in sod.,
2007). Frekvence vibracij povzročene s
strani vozila so lahko enake lastnim frekvencam delov človeškega telesa. Kadar
se obe omenjeni frekvenci izenačita, pride
do resonance posameznega tkiva in večjega tveganja za nastanek poškodbe medvretenčnih ploščic, vezi in drugih hrbteničnih struktur (Wilder, Pope in Magnusson,
1996; Pope in sod., 1987). Ob dolgotrajni izpostavljenosti vibracijam pri sedečem
delu se hrbtenične mišice hitreje utrujajo
in skupaj s spremenjenimi lastnostmi vezi
ne zagotavljajo več ustrezne stabilnosti
hrbtenice, poslabša se tudi refleksni odziv
na nenadne motnje (Wilder, Aleksiev in
sod., 1996; Lyons, 2002). Vpliv vibracij na
mišice se kaže v spremenjenem občutku o
dolžini mišice, čeprav se njena dejanska
dolžina ne spreminja (Pocock in Richards,
2004; Griffin, 2004). Zaradi spremenjenega občutka o dolžini mišice in dejanske raztegnjenosti mišic iztegovalk trupa
in vezi na zadajšnji strani hrbtenice (posledica dolgotrajnega sedenja), se lahko
poslabšajo občutki o položaju telesa v prostoru (Griffin, 2004; Solomonow, 2006;
Panjabi, 2006). Spremembe se pojavijo
tudi na področju refleksne aktivacije mišic,
in sicer se zniža mišični tonus, podaljša
reakcijski čas, posledično se poslabšajo
stabilizacijske funkcije trupa, kar lahko po-
veča tveganje za poškodbo hrbteničnih
struktur. Mišični tonus aktivne mišice se
pod vplivom vibracij poveča, kar vodi v
moteno preskrbo s kisikom in njihovo utrujanje, zato se njihova vzdržljivost zmanjša.
Kljub temu, da imajo vibracije manj vpliva
na ravnotežni organ v srednjem ušesu, je
vseeno lahko moteno ravnotežje, posebno
v primeru, ko je oseba sočasno izpostavljena še hrupu (Griffin, 2004), kar strojevodja pri vožnji starejših vozil je.
Vplive vibracij na organizem pri sedečem delu lahko zmanjšamo s specifično
obravnavo in strokovno izdelanim programom gibalne aktivnosti (Cardinale in
Pope, 2003). Pristopi za zmanjšanje BSH
so različni, tako se na primer fizioterapevti
poslužujejo elektrostimulacije, trakcije hrbtenice, manipulacijskih in mobilizacijskih
tehnik in drugo. Vse pogosteje je v preventivo in rehabilitacijo vključen gibalno-terapevtski pristop oziroma gibalna aktivnost.
Gibalna aktivnost je ena izmed pogosto
omenjenih preventivnih ukrepov proti BSH
in z njo lahko vplivamo na nevtralizacijo
škodljivih dejavnikov delovnega mesta.
Vendar Heneweer in sodelavci (2009)
navajajo, da je odnos med BSH in gibalno aktivnostjo v obliki črke U, kar pomeni,
da so na eni strani BSH najbolj podvrženi
neaktivni ljudje s sedečim načinom dela in
na drugi strani ljudje, ki so pri svojem delu
vsakodnevno podvrženi težkim fizičnim
aktivnostim. Rittweger in sodelavci (2002)
ugotavljajo, da je tri mesece trajajoča, strokovno izdelana in nadzorovana (vodena)
gibalna aktivnost pomembno prispevala k
zmanjšanju BSH in nezmožnosti za delo
zaradi BSH. Pomembno je, da delavce
ozavestimo o vplivih vibracij na njihovo
zdravje in koristih redne gibalne aktivnosti,
saj v nasprotnem primeru obstaja manjša
verjetnost za aktivno udeležbo v preventivnih programih proti BSH (Tiemessen in
sod., 2009).
V prostem času se strojevodji priporoča vadba vzdržljivosti, vzdržljivosti v moči
in funkcionalne gibljivosti. Primerne oblike vadbe vzdržljivosti so nordijska hoja,
plavanje, pohodništvo (planinarjenje), tek,
rolanje, manj pa kolesarjenje (zaradi podobnega položaja telesa kot med opravljanjem dela).
Tekaška vadba naj se opravlja vsaj trikrat tedensko v trajanju najmanj 30 minut
z intenzivnostjo srčnega utripa med 110
Ste na postaji - Strokovne teme
in 135 udarci na minuto, oziroma v pogovornem tempu (dokler lahko med vadbo še
govoriš). Vadba naj se postopno podaljšuje do ene ure, vendar ne več kot pet minut v
posameznem tedenskem terminu (v izogib
poškodbam). Priporočljiva je vadba tekaške abecede, ki vadečega uči pravilne
tekaške tehnike ter izvajanje razteznih vaj
po koncu vadbe.
V kolikor vadeči izvaja nordijsko hojo,
se priporoča vadba vsaj trikrat tedensko v
trajanju ene ure v pogovornem tempu. Tudi
v tem primeru lahko postopno povečujemo
trajanje vadbe, v kolikor nam čas dopušča.
Vadba enkrat tedensko v trajanju tri in
več ur ni nadomestilo za redno, večkratno
kratkotrajnejšo vadbo med tednom in lahko pri vadečemu povzroči pojav poškodb
ali preutrujenosti. Pred pričetkom vadbe
nordijske hoje se priporoča obisk osnovnega tečaja, kjer se vadeči pod nadzorom
usposobljenega inštruktorja nauči pravilne
tehnike vadbe, s čimer doseže kar najboljši
izkoristek vadbe. Po končani vadbi se priporoča izvajanje razteznih vaj za mišične
skupine, ki v vadbi najbolj sodelujejo. Podobna priporočila lahko upoštevamo tudi
za plavanje in rolanje.
V kolikor je vadečemu bližje kolesarjenje, se priporoča uporaba »treking« kolesa, ki ohranja trup v pokončnem položaju,
manj pa je priporočljiva uporaba cestnega kolesa (specialke), ker sili v pretirano
upognjeno držo trupa. Kolesarjenje naj se
izvaja po podobnih priporočilih kot nordijska hoja, t.j., trikrat tedensko najmanj eno
uro v pogovornem tempu.
Poleg vzdržljivostne vadbe se priporoča izvajanje vadbe vzdržljivosti v moči
za mišične skupine, ki so pri delu najbolj
pasivne in vadba funkcionalne gibljivosti
za mišične skupine, ki so zaradi narave
dela najbolj skrajšane. Vzdržljivost v moči
naj se izvaja za mišice iztegovalke kolka, zadnje stegenske mišice in mišice trupa, ter za mišice zgornjega dela hrbta.
Vadba se izvaja z majhnimi bremeni in v
večjih količinah, na primer trikrat po 10
– 15 ponovitev za posamezno mišično
skupino. Vadba se lahko izvaja tudi le
z lastno težo, program vadbe vam izdela za to usposobljeno osebje. Vadbo je
priporočljivo izvajati dvakrat tedensko, v
kolikor se izvaja vadbo z lastno težo, se
lahko vadba kombinira s katero od oblik
vzdržljivostne vadbe. Vadba funkcionalne
gibljivosti naj se izvaja za mišice upogibalke kolka in prsne mišice, manj pa za
mišice spodnjega dela hrbta, predvsem pri
osebah s poškodbami ali nepravilnostmi
hrbtenice. Posamezno mišico se razteza
po predhodnem ogrevanju, s čimer se izognemo poškodbam. Raztezanje se izvaja
s počasnim gibom do meje obsega giba,
ko v mišici začutimo rahlo napetost, ne
pa bolečino oziroma pekoč občutek. V
tem položaju zadržimo 20 – 30 sekund
in nato sprostimo. Vsako vajo ponovimo
trikrat. Pomembno je, da ima oseba med
izvajanjem vadbe gibljivosti stabilno in čim
večjo podporno površino, ter da vadbo izvaja v primerno toplem okolju. Dihanje naj
bo med izvajanjem vadbe gibljivosti čim
bolj umirjeno in enakomerno, pozornost
pa usmerjena v mišico, ki jo raztezamo.
Vadba na delovnem mestu (aktivni odmor) je sestavljena iz treh krajših sklopov v
trajanju nekaj minut, katere strojevodja izvaja med čakanjem na vlak, med črpanjem
GZV pri zavornem preizkusu, oziroma po
lastni presoji glede na potek delovnega
dne. Vsak sklop je priporočljivo izvesti vsaj
enkrat v izmeni. Program aktivnih odmorov zajema vadbo gibljivosti za skrajšane
mišice in vadbo moči za pasivne mišice.
Vse vaje so prirejene za izvajanje z lastno
težo oziroma z uporabo elastičnega traku. Vadbo gibljivosti izvajamo za zadnje
stegenske mišice, mišice upogibalke kolka,
prsne mišice in za kolčno-medenični obroč.
Vadbo moči izvajamo za mišice primikalke
lopatic, mišice ramenskega obroča, mišice
trebušne stene in mišice iztegovalke kolka. Podrobnejši opis vaj (s količinami in
intenzivnostjo) bodo strojevodje lahko na
lastno željo prejeli v elektronski ali natisnjeni obliki.
Pred pričetkom vsake vadbe se priporoča ogrevanje in na koncu vadbe postopno
ohlajanje z razteznimi vajami. Ohlajanje
ob pivu resda ponuja sproščujoč občutek,
vendar vam mišice za to ne bodo najbolj
hvaležne . V kolikor se z vadbo srečujete
prvič, naj vam ne bo žal poiskati pravih
informacij, ki naj vam jih poda kvalificirano
in izkušeno osebje, manj pa je priporočljivo iskati informacije pri sosedu, prijatelju
ali znancu, ki se je z vadbo pričel ukvarjati
šele pred kratkim. Nepravilna izvedba vaj,
prevelika količina in intenzivnost vadbe,
prehitro stopnjevanje in premalo počitka
lahko vodi v poškodbe in druge zdravstvene težave ter vas odvrne od nadaljnje
vadbe. Vadba naj vam bo v veselje, motivacijo in po možnosti v dobri družbi – pa
čeprav ste dobra družba le sami sebi .
Torej. Za začetek naj povem, da sem že
nekajkrat moral prenehati s svojim delom
in sicer zaradi smeha, ki me je popadel
ob »bistroumni« ugotovitvi, da bo drugi
tir med Divačo in Koprom koristen samo
za Luko Koper in Slovenske železnice. To,
da pri nas že nekaj časa obratujejo tudi
drugi operaterji in da njihovi vlaki – glej
zlomka, kdo bi si to mislil – ravno tako
vozijo po tirih, avtorjev teh neverjetnih
ugotovitev pač ne zanima, ali pa nimajo
pojma o pojmu in pač »nabijajo«, ker imajo prost dostop do medijskega prostora.
Torej, vlaki Slovenskih železnic vozijo po
železniških tirih. Neverjetno! Osupljivo!
Popolna novost v našem času in prostoru. Revolucija v razmišljanju! Kontinum
prostor – čas je dokazan! Einstein, požri
Martin Vrašec, OO Nova Gorica
Medijski vsevedi
Že v uvodniku sem obljubil, da vam bom
razložil, zakaj počasi a vztrajno obupujem
nad opozarjanjem o potrebnosti drugega
tira med Divačo in Koprom. Naj bo. Bom
vložil še zadnji atom volje, ki jo nameravam pokloniti vseslovenskih veleumom,
ki vedo čisto in popolnoma vse in ki žal
krojijo mojo usodo, ne da bi me vprašali,
če to sploh želim.
21
Ste na postaji - Strokovne teme
Foto: Robert Zakrajšek
se! Tvoja relativnostna teorija je navadna
megla!
Seveda pa v Sloveniji obstajajo tudi
ceste. No, no, pustite nesrečnega Einsteina
pri miru. Vsega pa tudi ni mogel predvideti. Saj ni sam kriv, da ni dosegel intelekta
nekaterih »mojstrov vsevednosti«, ki pri nas
dnevno redno pretresajo medijski prostor.
Torej. Avtoceste. Avtocesta do Kopra je
bila menda zgrajena za osebni promet,
da lahko ljudje pridejo na morje na oddih. Ja, če verjamete v pravljice! Zakaj
pa potem ni zgrajena ob celotni Obali in
ne samo do … poglej, poglej, do vstopa
v Luko Koper. Prvenstveno ima od nje korist nepregledno število domačih voznikov
tovornjakov in še bolj nepregledno število
tujih voznikov tovornjakov. Pa smo spet pri
vprašanju koristi. Ampak vatli slovenskih
»strokovnjakov« so tako različni in pristranski, da jih še Kitajci kljub svoji neverjetni
sposobnosti kopiranja izdelkov in idej še
sto let ne bodo uspeli ponarediti. Ampak,
naši »strokovnjaki« pač vedo. Poskusite
podvomiti, če upate! Ja, seveda, Einstein,
vem, vem… Ti si »izumil« atomsko bombo.
Ampak bomba je pač samo bomba. Bum
in to je to… Avtocesta je pa avtocesta. Ti
tega nikoli ne boš razumel …
Da nadaljujem. V enem od naših
dnevnih medijev sem prebral, kako je
neka agencija, zadolžena za razvoj, za
22
40.000 evrov naročila študijo o uvedbi
taktnega voznega reda. Vse lepo in prav.
Dokler v njej ne prebereš – in se njihov
predstavnik še pohvali – da je rešitev v
tem, da vlaki začnejo vožnjo v npr. Kranju in jo nato neprekinjeno nadaljujejo do
Grosupljega, ne da bi bilo potrebno potnikom prestopati. Prosim?! Plačati 40.000
evrov za popolno bedarijo?! Na kaj pa bo
peljal vlak od Ljubljane naprej do Grosupljega? Na sončne celice? Da bi vozili z
dizelskimi garniturami? Ja, če nam bodo
padle iz neba. Ali pa je vse skupaj napeljevanje na mlin tuje konkurence. Saj
slovensko tako ali tako ni nič vredno. Kakorkoli, še en dokaz več, da nam življenje
krojijo ljudje, ki nimajo pojma o pojmu,
a imajo zelo veliko pojma o tem, kako
napisati velik račun za par strani popolne
megle. Morda pa računajo na najnovejši
izum podjetja Tesla. Izjemno inovativna in
zanimiva reč. Čez dan akumuliraš sončno
energijo, ki jo ponoči porabiš za napajanje porabnikov v hiši. Energetsko povsem
samostojen in neodvisen sistem. Deluje kot
akumulator. Desiro bo do Kranja in nazaj
v sončne celice lovil električno energijo, jo
shranjeval v akumulator, nato pa »piči« do
Grosupljega in nazaj, hahaha… Kdo je tu
nor si odgovorite sami …
Ravno tako se mi je porodil razmislek
ob medijski gonji, ki se je dogajala ob
primeru, ko se na nivojskem prehodu na
Ostrožnem zapornice niso spustile, ker
je prišlo do motnje v delovanju naprave.
Prebral sem toliko komentarjev »strokovnjakov«, ki vedo vse in še več, pa če so
kdaj videli kakšen nivojski prehod ali ne,
če vedo, kako je zadeva varovana ali ne,
pa če sploh vedo, kje je Ostrožno, konec
koncev. Najbolj zaskrbljujoče je, da imajo
vsi ti komentatorji pred svojimi imeni učene
nazive. A besede, ki prihajajo iz njihovih
ust mejijo najmanj na prodajanje megle
laični javnosti, če ne že na namerno zavajanje in povzročanje odklonilnega odnosa do našega podjetja in dejavnosti. V
medijih bralcem na široko in »strokovno«
razlagajo, da smo strojevodje avtomatsko
obveščeni o okvari zapornic na nivojskem
prehodu. Če torej vlak ni ustavil pred prehodom, vsevedi takoj vržejo in žal tudi posadijo seme dvoma o tem ali je strojevodja
ravnal tako, kot bi po njihovem »velestrokovno nezmotljivem« mnenju moral, ali pa
je morda – spet po njihovem »vsevednem«
vedenju – verjetno zavestno kršil predpis.
Oprostite, ampak tukaj nekdo ni čisto pri
stvari in se lahko resno vpraša, kako mu
je uspelo dobiti naziv strokovnjaka. Se pa
lahko kot strojevodja povsem upravičeno
vprašam, kje so bili vsi ti strokovnjaki takrat,
ko so na primer na murski progi domačini
sami gradili divje prehode čez progo in s
Ste na postaji - Strokovne teme
svojim nepremišljenih odnosom ogrožali
tako varnost strojevodij kot potnikov? Kje
so bili takrat vsi ti dušebrižniki, ki jih danes
tako skrbi za voznike, ki prečkajo nivojske
prehode od Barcelone do Kijeva? Žal dobivam občutek, da je naš medijski prostor
kot prostitutka. Samo da tukaj ne plačuješ z denarjem, ampak z učenim nazivom
pred imenom. Ko se ti »zalušta«, preprosto
unovčiš svoj naziv pred imenom in si jo
privoščiš, dokler ne pokuriš vseh frustracij,
ki se te zjutraj polotijo. Ja, okusi so različni,
potrebe tudi … Dobro, da imajo nas. Imajo
vsaj kaj »šimfati«. Kaj pa njihovi lastni pragi? So res tako čisti in neomadeževani?
Kdo ve … Bi jim pa priporočil, da si pozorno pogledajo fotografijo v prispevku.
Prosim. So tudi v tem primeru, ki se mi je
zgodil pri postajališču Brinje v Ljubljani krive Slovenske železnice oz. strojevodja, ki
vozi vlak? No, je morda krivda vseeno na
strani arogantnega voznika za volanom
dotičnega avtomobila, ki se obnaša, kot
da zanj niti osnovna pravila ne veljajo?
In če mu ne bi »zneslo«, bi bili verjetno
krivi vsi drugi, samo on ne. In alkotest bi
dobil pod nos jaz in ne voznik avtomobila.
Torej, zakaj ga nisem prijavil? Ker nima
smisla. Glejte. Preprosto nima smisla. Ker
bi »medijski vsevedi« strokovno ugotovili,
da so vozniki cestnih vozil pod stresom zaradi tempa življenja, strojevodje pa živimo
v neki drugi dimenziji, kjer uživamo »kot
bube v loju« in smo nad zakoni narave. Seveda ne bi pozabili dodati, kako je vlak v
fizični prednosti in da avtomobil pri takem
srečanju nima možnosti. Ugotovili bi vse,
samo tega ne, da je voznik avtomobila
zavestno kršil predpis in dobesedno izzival nesrečo. Ker je pod stresom? Glejte,
tudi sam sem voznik, pa z avtomobilom ne
bezljam levo desno po cesti, stres gor ali
dol. Razumi kdor more …
Vidite, na tej točki se človek upravičeno vpraša, kakšen smisel ima vse skupaj.
Tudi če najdemo in predstavimo idealno
rešitev in jo argumentiramo v popolnosti,
nam bodo »strokovnjaki« s prostim dostopom do medijskega prostora uspeli sesuti
ves trud. In ljudje jim bodo verjeli. Saj so
vendar strokovnjaki. Ti pa že vedo, kaj
govorijo, ne? Zato pa, spoštovani kolegi, pri svojem delu najprej zaupajte sebi,
zaupajte pa tudi sodelavcem iz drugih
služb, saj so tudi oni na udaru vsevedov.
Edini strokovnjaki, ki dejansko razumemo
delovanje našega sistema in vemo, da se
promet na Slovenskih železnicah opravlja
na visokem varnostnem nivoju, smo vsi mi,
ki ta promet opravljamo. Iz vseh služb.
»Mešalci megle« pa so bili in bodo še
vedno aktivni. Žal. A lahko ob njihovem
»vsevednem« podajanju edine in svete
resnice, ki je »strokovna« na veke vekov,
samo odmahnemo z roko. Samo odmahnite, ne se nasmejat, čeprav bi se upravičeno
lahko. Naš nasmeh bodo namreč izkoristili
proti nam in ga uporabili za nadaljnje prodajanje svoje neverjetne učenosti. Prosim,
ne jim dati tega veselja …
In čisto za konec. Zakaj se že ne mislim
več ukvarjati z drugim , tretjim, četrtim, ne
vem katerim tirom? Ker sem nekje prebral,
da so kočevsko progo pred mnogo leti
zgradili v letu in pol. In to z lopatami in
»karjolami«, za prevoz materiala pa so
imeli volovske vprege. Danes pa tega niso
zmožni z vso tehnologijo, ki jo premoremo.
Pa bodi pameten če moreš! Tehnika in čas
sta šla naprej, samo voli so očitno ostali
isti. Muuuuuu …
Robert Zakrajšek
Leto dni po ledeni ujmi na primorski progi
Februarja je žled ter drevje, ki je ob
progi padalo na vozno mrežo uničilo tako
vozno mrežo kot tudi drogovje. Železniški
promet se je čez noč na tej progi ustavil,
saj je bila od Borovnice do Pivke celotna vozna mreža uničena. Odločitev, ki je
Foto: Igor Ličen
operativno padla čez noč je bila, da se
je vse razpoložljive dizelske lokomotive
poslalo na Primorsko. In tako so vlaki od
Sežane do Borovnice začeli voziti. Kljub
neprimerno daljšem voznem času in zamudam je bil tovor kolikor se je dalo pred-
nostno in redno dostavljen. A denarja za
takojšnjo sanacijo škode, ki je nastala kot
posledica ledene ujme ni bilo. Sanacija se
je začela od postaje do postaje. Najprej
se je dizel vleka marca preselila do Pivke
po dveh mesecih do Prestranka, konec leta
Foto: Igor Ličen
23
Ste na postaji - Strokovne teme
2014 pa tudi do Rakeka. In še danes se
zamenjave dizel lokomotiv z električnimi
lokomotivami opravlja v Rakeku. Sprotno
s postajami so se selili tudi zaposleni, ki so
operativno z delom omogočali čim hitrejše
zamenjave lokomotiv. Za vse te delavce je
bilo potrebno poskrbeti tudi službene prostore. Oprema lokomotiv pa se je preselila
v Borovnico. Danes na koridorju od Borovnice do Rakeka dnevno vozi osem dizel
lokomotiv. Od tega šest last slovenskih železnic, dve dizel lokomotivi Hercules, last
tujega operaterja Rail Cargo – Austrija,
podružnica Slovenija ter ena lokomotiva
Adrie transport. Med dizel lokomotivami
velja pravilo, da po vrsti odvažajo vlake s
postaje ne glede na to, čigavi vlaki so. Seveda cena uslug tujih operaterjev ni mala.
A žal druge rešitve ni. Cilj je zadržati tovor.
Do kdaj bodo dizel lokomotive vozile na
koridorju lahko samo ugibamo, saj je trenutno objavljen razpis za izbiro izvajalca
elektrifikacij vozne mreže od Borovnice
do Logatca. Obljuba, da bomo v aprilu
usposobili en tir bi bila dobrodošla. A vse
kaže, da bo to najverjetneje v maju. Vsi pa
se zavedamo, da bi s tem zmanjšali tako
Foto: Igor Ličen
zamude kot tudi stroške ter seveda manjše
število dizel lokomotiv na koridorju.
Potniški vlaki pa žal več kot leto dni
na tej progi ne vozijo z izjemo brzega
vlaka za Rijeko in enega motornega vlaka
za Koper. Ves čas se potnike prevaža z
nadomestnimi prevozi – z avtobusi. Vremenska ujma in uničena infrastruktura pa
je povezala železničarje na primorskem
koncu. Na pomoč so priskočili tudi kolegi
strojevodje iz Maribora, Novega mesta,
Zidanega Mosta ter Ljubljane. Vsi skupaj
pa smo pokazali močno pripadnost podjetju ter z voljo in dodatnim trudom pripomogli, da kljub vsemu nismo izgubili tovora
temveč ga pridobili.
Dobrivoj Subič
Zlom tirnic
Do poškodb tirnic, zaradi kotalnega
kontaktnega utrujanja materiala in tangencialnih napetosti, privede do pojava
majhnih razpok tik pod vozno površino,
kjer so te napetosti največje. Razpoke se s
časom povečujejo, in medseboj povezujejo, kar na koncu privede do zloma tirnice
ali odpadanja dela glave tirnice oziroma
do luščenja plasti na vozni površini.
Poškodbe se pojavljajo predvsem na
voznem robu notranje in zunanje tirnice
v krivinah s polmerom 400–1500 m , posamično tudi na voznem robu tirnice v
krivinah s polmerom večjim od 1500 m,
ter izmenično na voznem robu obeh tirnic
v premi.
Vzroki za njihov nastanek, so izključno velike obremenitve tirnice. Na mestu
kontakta med kolesom in tirnico nastajajo
velike vzdolžne in prečne sile, kar povzroča velike kontaktne napetosti. Ta pojav
se znova in znova ponavlja, in sicer z
24
vsakim
prehodom
kolesa preko tirnice.
Vsak prehod kolesa
povzroča obrabo in
utrujanje materiala,
pričakovana življenjska doba tirnice pa
je odvisna prav od
teh dveh procesov.
Napetosti, ki nastajajo pri kontaktu, lahko
zaradi svoje velikosti
povzročijo nastanek
plastičnih deformacij.
Napake je možno zaznati z ročnimi
ultrazvočnimi napravami in napravami, ki
so nameščene na merilnih vlakih. Če se
napake ne odstrani pravočasno, se lahko
te povečajo in povzročijo resnejše poškodbe, kot na primer luščenje oziroma odpadanje materiala na in v okolici roba vozne
površine, v primeru močnejšega poveča-
nja površinskih razpok pa se deformacije
širijo navpično navzdol v globino tirnične
glave, kar vodi do popolnega preloma.
Pravilnik o zgornjem ustroju železniških
prog definira kaj je zlom tirnice in sicer:
»Vsaka zlomljena ali počena tirnica se
šteje kot nevarno in zato nevozno mesto,
dokler se mesto zloma (tirnice) primerno
Ste na postaji - Strokovne teme
ne zavaruje«. Zato imamo na SŽ izdano
»Navodilo 603 o merilih za dodelitev nagrad za preprečitev nastanka materialne
škode ali nesreče v železniskem prometu«,
ki obravnava tudi najdbe zlomov in najditelje primerno nagrajuje.
Vsako zlomljeno tirnico je potrebno
zavarovati s posebnimi zasilnimi sponami
in namestitvijo naprav za preprečevanje
vzdolžnega pomika tirnic na vsaki strani
zloma,. Dodatno vgradimo pod samim zlomom še tako imenovani podporni prag. Hitrost vlakov preko takega mesta ne sme biti
večja od 50 km/h, dejansko hitrost pa se
določi glede na vrsto zloma in nevarnost
zloma (poševni zlom, zlom preko preko
vozila in izguba človeških življenj ter več
milijonske škode.
Zlomi na zvarih pa so lahko posledica
nehomogenosti v zvarnem spoju, notranjih
varilnih napetosti, nepopolnega taljenja ali
pa geometrijskih napak na zvarnem spoju
Zlomljeno tirnico je potrebno zamenjati, poškodovani del tinice izrezati, vstaviti
nov kos tirnice in tirnice ponovno zavariti
skupaj.
Če pride do zloma tirnice pri temperaturi, ki je primerna za sanacijo zloma
(tp=22,5 ±5°C) se varjenje tirnic in s tem
sanacija zloma, izvede takoj. V nasprotnem primeru je treba ob prvem pojavu
primerne temperature pristopiti sanaciji
lukenj, zlom na zvaru, zlom na kretniškem
delu, …).
Glavni dve vrsti zlomov sta prečni oziroma navpični zlom in horizontalni zlom
oziroma tako imenovani S-zlom. Že posledice ene same takšne poškodbe so lahko
izjemno tragične, kot na primer iztirjenje
tira, s tem da je potrebno sprostiti še napetosti v tirnici na dolžini 100 m od zloma
na obestrani in jih nato, po vgraditvi novega kosa tirnice, ponovno zvariti. Vsaka
takšna sanacija zloma tirnice pa posledično pomeni zaporo proge ali tira v dolžini
najmanj
2,5-3 ure in s tem ovire v prometu na
odseku sanacije. Poškodbe, ki se pojavljajo na tirnicah in zvarnih mestih so številčnejše v zimskih mesecih, ko se temperature
občutno znižajo, zaradi česar se žilavost
materiala zmanjša.
Vse večje število vlakov in posledično
večja obremenitev proge je prav tako razlog pojava večjega števila zlomov po
progah.
Večje težave pa nastanejo pri zlomih
tirnic ali kretniških delov (ostric, osnovnih
tirnic, srčišča) v kretniškem.območju. Tam
pa ne moremo pristopiti sanaciji zloma
z zamenjavo tirnice in varjenju ter sproščanju napetosti, saj za vsak tip kretnice
potrebujemo kretniški del, ki tej kretnici
ustreza. Pogosto takšnih kretniških delov
ni na voljo in se jih mora interventno naročiti To pa podaljša sanacijo zlomljenega
mesta, s tem tudi čas trajanja počasne
vožnje preko takega mesta in posledično
zamude vlakov.
Dva takšna primera sta se dogodila
konec leta 2014 na kretnici številka 17
postaje Lj. Zalog, kjer je prišlo do horizontalnega odloma plasti na tirnični glavi na
območju srčišča in do popolnega preloma
srčišča na kretnici št. 15 postaje Škofja
Loka.
Kretniško srčišče na postaji Škofja Loka
pa smo nadomestili z starorabnim srčiščem, vzporedno z sanacijo pa je potekalo intervencijsko naročilo novih kretniških
srčišč za omenjene kretnice. Izdelava in
dobava namreč traja približno tri mesece
od ugotovitve poškodbe/zloma.
Matjaž Pivk, ing. gradb.
SŽ-Infrastruktura, d.o.o
Služba za gradbeno dejavnost
25
Ste na postaji - Obmocni odbori
Novoletno srečanje članov OO Nova Gorica –
tokrat bistveno drugače!
Kar malce so se že izpela klasično (beri:
enolično) zasnovana prednovoletna srečanja, ko smo ob polnih mizah hrane in potokih pijače ter pogosto tako bučne glasbe,
da je bil kakršen koli pogovor praktično
nemogoč, zaključili preteklo leto. Lani pa
je bila v našem OO v Novi Gorici sprejeta pobuda, da se tokrat raje podamo na
celodnevni poučen, obenem zanimiv, a
zato nič manj vesel in družaben izlet. V
organizaciji agencije Autentica smo se z
avtobusom podali najprej v zamejstvo –
na Tržaški Kras, Opčine in Trst, nato pa še
v slikovito Slovensko Istro.
»Nabiralnik«
Avtobus, ki se je s prijaznim in požrtvovalnim šoferjem in vodičem na vse zgodaj
podal iz Železnikov, je naše člane »pobiral« na domala vseh postajah od Podbrda
do Nove Gorice in naprej proti Krasu.
se je bilo čemu čuditi! Zamejstvo je pravzaprav tako blizu, a morda tudi zato tako
malo poznano.
Openski tramvaj in železniški
muzej
Prvo točko izleta je predstavljal obisk
tramvajske postaje na Opčinah ter vožnja
s starodavnim tramvajem, v osrčje Trsta.
Tramvajska proga Opčine-Trst-Opčine,
nad katero je še do nedavnega visel grozeči Demoklejev meč ukinitve, obratuje že
od davnega leta 1902. Je še edina ohranjena in delujoča tržaška tramvajska linija,
ki predstavlja eno najbolj slavnih tramvajskih prog. Obenem je to nepogrešljiva tržaška ter openska turistična atrakcija. Tako
Openci kot Tržačani še vedno zelo radi
uporabljajo stari tramvaj.
S tramvajem je povezanih nešteto šaljivih prigod o katerih so v tržaškem narečju
spesnjene številne pesmi.
Bohinjske proge ali »Transalpine«, kot jo
Italijani radi poimenjejo. Poleg tega pa je
od tu v notranjost Istre in Poreča potekala tudi ozkotirna proga »Porečanka« ali
»Parenzana« in proga po dolini Glinščice
do Hrpelj.
Muzejska zbirka je bogata in zanimiva,
saj zametki muzeja s prvimi primerki segajo v leto 1975. Veliko je signalnovarnostnih
naprav s »Transalpine«, maket, fotografij
in drugih zanimivih eksponatov. Muzejska
tematika je namenjena tudi sloviti istrski
ozkotirni železnici »Porečanki-Parenzani«.
Muzej upravljajo prostovoljci, ljubitelji železnic, ki so nam radi odgovarjali na zastavljena vprašanja. Še bolj vneto pa so se
zapletli v pogovor, ko so izvedeli, da smo
»macchinisti della Transalpina«.
Muzejska vozila na prostem počasi uničuje
zob časa.
Bus pred halo v Novi Gorici
Tramvaj na Opčinah
V Komnu so vstopili še zadnji kolegi,
obloženi s črno tekočo prtljago (beri: teranom) in do zadnjega sedeža zapolnili
veseli avtobus. Ker je bil izlet tako dobro obiskan, smo se spraševali, če je tiste
decembrske sobote promet na Bohinjski
progi nemara kar obstal, saj vlakov ni imel
kdo voziti… Pa se je kmalu razvedelo, da
so »na pomoč« priskočili tudi divaški kolegi. Vneti »sprevodniki« so ves čas delili
»utekočinjene visokooktanske vozovnice«,
da je razpoloženje, še preden smo pri
Gorjanskem prešli državno mejo, bilo že
zelo veselo in sproščeno. Prijazni vodič
Dušan nas je seznanil s programom izleta
in zanimivosti, ki jih bomo spoznali. In res
26
Ko smo se vanj nagnetli še mi, je star,
a skrbno obnovljen tramvaj kar ječal pod
težo potnikov. Pred nami se je odprl čudovit razgled na Trst in Tržaški zaliv. Tramvaj
se s pomočjo posebne »drezine«, ki je
pripeta na vlečno jekleno vrv, strmo spusti
v dolino proti Trstu in premaga kar 348 m
nadmorske višine.
Po dobrih 30 minutah zanimive vožnje
smo prispeli v Trst na trg Oberdan ter
se mimo nekoč razvpitega »Ponte rosso«
ob obali napotili do železniškega muzeja. Muzej domuje v prostorih nekdanje
železniške postaje Trst – Sv. Andrej (Campo Marzio), ki je bila končna postaja
Na zunanjem delu muzeja so deponirane stare lokomotive, vagoni in motorniki.
Med njimi lahko opazimo tudi oklepno
drezino ali nekakšen »panzerzug«, ki so
ga uporabljali v času vojne. Na žalost pa
so vozila prepuščena zobu časa. Nekoč
je bila stavba s tiri namreč pokrita z mogočno jekleno in zastekljeno konstrukcijo,
ki pa so jo v vojnem času odstranili in jo
uporabili-pretopili za vojaško opremo. Zaradi pomanjkanja sredstev nič ne kaže, da
bodo muzejska vozila kaj kmalu obnovili in
ustrezno zaščitili.
Po končanem ogledu smo se izdatno
podprli s sendviči in slastnim krofi ter vse
skupaj pošteno zalili z presenetljivo dobrimi vini »strojevodskih vinarjev«. Nato pa
smo se odpeljali na veliko bolj tragičen in
zloglasen kraj.
Ste na postaji - Obmocni odbori
Rižarna
Področje, kjer se nahaja ta visoka zloglasna opečnata stavba, se nahaja v predelu San Sabba. Kot že samo ime pove
je stavba nekoč služila za skladišče riža.
V času II. svetovne vojne pa so bili v njej
zapori in zbirni center za jetnike, ki so
jih nato od tu pošiljali v druga zloglasna nacistična taborišča – seveda, če so
preživeli zasliševanja in mučenja. Obiskali smo mračno in grozljivo notranjost
rižarne. Med ogledovanjem fotografij in
ohranjenih dokumentov ter v stene in lesene podboje vpraskanih imen s posvetili
zapornikov, smo preko zvočnih posnetkov
prisluhnili njihovim žalostnim pričevanjem.
Prenekateri Slovenci, Judi, Istrani in Italijani so življenje končali tudi v krematoriju
rižarne. Izvedeli smo, da je v Rižarni bila
zaprta in mučena tudi babica dveh naših
strojevodij. Žalostni spomin na žrtve smo
počastili z minuto molka in ob tem položili
spominski venec.
Rižarna – položitev spominskega venca
Po Slovenski Istri
Pod vtisom tragičnih dogodkov iz rižarne je na avtobusu sprva zavladalo zatišje.
Pot nas je nato vodila do Kopra, kjer smo
v potniškem terminalu Luke Koper naredili
kratek postanek v slogu »coffe time«. Iz Kopra smo se odpeljali v dolino Rižane, kjer
smo si na turistični domačiji pri Bordonovih
ogledali posestvo in notranjost starega mlina z odlično ohranjenimi starimi mlinskimi
napravami. Razložili in pokazali so nam
sodobne metode kletarjenja, pridelavo refoška, malvazije ter drugih istrskih vin.
Prav mimo domačije je speljana tudi
koprska proga, a so domačini drdranja
vlakov tako vajeni, da jih niti ne slišijo več.
Prijazna gospodarica nas je nato povabila
v lično notranjost turistične kmetije, kjer so
Degustacija domačih dobrot iz Koprskega
zaledja
nas postregli z odličnimi narezki domačih
dobrot sira, pršuta in pancete ter oljk in
oljčnega olja. Okusili pa smo tudi izbrane
sorte domačih vin. Kar težko se je bilo
odločiti, katera kapljica je boljša. Nazdravljali smo, da je bilo veselje. S krožnikov
pa smo tudi pomazali vse, da bi jih lahko
brez pranja ponovno zložili v omare.
Torklja
Nad dolino Rižane je legel mrak, ko
smo se ponovno vkrcali na avtobus. Odpeljal nas je v Krkavče na ogled sodobne oljarne Trnava, z večstoletno tradicijo
pridelovanja oljk in oljčnega olja. V torklji
so oljčno maso stiskali še ročno, danes
pa tega klasičnega načina ne uporabljajo
več. V spomin na tiste čase je v stari torklji
urejen degustacijski prostor. V notranjosti
delno podkletene novejše stavbe pa so nameščena najsodobnejša postrojenja, kjer
oljke, najprej očistijo in zmeljejo v oljčno
maso. Olja ne pridobivajo s stiskanjem,
pač pa se olje iz mase izloči s pomočjo
večstopenjske centrifuge. Gre za popolnoma hladen postopek, ki je pomemben
zato, da se v olju dejansko ohranijo vse
najboljše sestavine, vitamini in pristni okusi.
Tako se pridobi t.i. »extra deviško« oljčno
olje. V obdobju po osamosvojitvi se gojenju oljk v Istri pa tudi v širšem primorskem
V sodobni torklji
pasu vse do Goriških Brd namenja čedalje
večji poudarek. Naša olja pa tudi na svetovnih oljčnih borzah in lestvicah dosegajo
visoko kvaliteto.
Sledila je pokušina olj ter odličnih namazov iz oljk z različnimi kombinacijami začimb in zdravilnih zeli. Oljar si je
zadovoljno mel roke, saj ga ni bilo med
nami, ki si za domov ne bi priskrbel vsaj
enega kozarčka okusnega namaza ali
steklenice odličnega istrskega oljčnega
olja.
Zaključek na kmečkem turizmu
v Krkavčah
Čeprav smo neprestano nekaj degustirali in preizkušali raznorazne istrske dobrote v trdnem, namaznem ali tekočem
agregatnem stanju pa se je končno bližala
tudi slavnostna pravcata domača istrska
večerja. A si jo je bilo potrebno še prislužiti. Od torklje do kmetije »Pri Matičku«, ki
se nahaja v istrskih gričih doline Dragonje
prav na meji s Hrvaško, je bil le dober
streljaj. Zaradi poljske poti, ki je bila za
avtobus le preozka in prestrma, smo se
do tja podali peš. Sprehod je dobro del in
po petnajstih minutah hoje navkreber smo
dosegli kmetijo. Posedli smo se k bogato
obloženim mizam.
Zaključna večerja »Pri Matičku«
Večer je mineval v dobrem razpoloženju. Da pa smo vendarle bili »ljudje« in
ne sami »dedci« je s svojo prisotnostjo
poskrbela edina predstavnica ženskega
spola in članica našega sindikata Alenka
Gregorič. Lani se je pridružila tistim, ki jim
vedno kronično primanjkuje časa ... A za
zaključni izlet sta si ga z možem Darkom
– tudi upokojenim strojevodjem – vendarle
vzela. Predsednik OO NG Dimitrij Munih se ji je zahvalil za dolgoletno delo v
naši enoti, članstvo v sindikatu strojevodij,
27
Ste na postaji - Obmocni odbori
njeno prijaznost in izkazano dobro voljo
pri delu. Nikoli ji ni bilo odveč odhiteti
v skladišče in prinesti, kar smo jo prosili.
Alenka je poleg ostalih pisarniških zadolžitev namreč dolga leta skrbela, da smo
bili redno opremljeni z vsemi potrebnimi
varnostnimi sredstvi. Ob bučnem aplavzu
in odobravanju ji je naš predsednik izročil
spominsko darilo ter ji zaželel prijetne upokojenske dni.
Večer se je nadaljeval ob sproščenih
debatah in šalah. Na mizah so poleg domačih istrskih dobrot kraljevali in se veselo
praznili štefani refoška ter odlične malvazije. Nato nas je gospodar povabil še v
kantino, ki se nahaja izkopana globoko v
kamnita nedra istrskega Krasa. Po obilni
Alenka je ob odhodu v pokoj prejela spominsko darilo
je več kot na mestu, da se vodiču Dušanu
in vozniku podjetja Klemenčič iskreno zahvalimo za odlično vodenje in varno ter
prijetno vožnjo Pot proti avtobusu je bila
sicer nekoliko lažja, a tudi bolj »majava«,
pa še obilna večerja se je med hojo nekoliko polegla. Dan se je odlično zaključil. S
celodnevnim izletom, ki je imel nevsiljiv pridih poučne in zanimive ekskurzije, smo bili
vsi brez izjeme nadvse zadovoljni. Že so
se kovale nove zamisli in ni šment, da nas
naslednjič spet ne bo poneslo na kakšno
podobno zanimivo avanturo.
večerji je šilce domačega »češpljevca« še
posebej teknilo.
Vodičeva ura in šoferjev delavnik sta
nas začela priganjati k slovesu. Ob tem
besedilo: Ervin Sorč
foto: Matjaž Trojar
2014 v območnem odboru Jesenice
Leto 2014 je v območnem odboru Jesenice na družabnem področju minilo v
organizaciji smučanja na Voglu, pri sami
organizaciji nam je zelo ponagajalo muhasto vreme. Zato je padla odločitev, da
se članom zagotovi vozovnice, ki so jih
nato izkoristili individualno.
V mesecu maju je sledil tradicionalni
pomladanski piknik, kjer so se članom na
Homu ob dobri hrani pridružili člani Sindikata železniškega prometa Slovenije iz
njihovega območnega odbora Jesenice,
ter kolegi iz RCA in progovni prometniki
Jeseniške proge. Kolegi iz SŽPS so nas
nato v Juniju povabili na njihov piknik.
Ko so se člani vrnili iz letnih oddihov se
je septembra organiziral planinski pohod.
Na katerem so se udeleženci iz parkirišča
pred predorom Ljubelj preko starega mejnega prehoda podali prvo na Avstrijsko
stran in nato lep del poti po mejni črti,
z eno noga na naši in z drugo na sosedni strani nadaljevali pot na vrh Košutnice
(1968m) v pogorju Karavank.
Članice in člani OO Jesenice pred obiskom kralja Matjaža
28
Meseca oktobra nismo pozabili tudi na
organizacijo letnega izleta za naše člane, ter v sedaj že skoraj tradicionalnem
sodelovanju z SŽPS tudi za njihove člane.
Udeleženci so se iz Jesenic z avtobusom
preko Trojan, kjer ni šlo brez krofov, podali na Koroško kjer so si ogledali domačijo Prežihovega Voranca. Nadaljevali z
ogledom muzeja in rudnika svinca Mežica, kjer so imeli adrenalinsko vožnjo z
rudniškim vlakom. Od tam so nadaljevali
z ogledom Črne na Koroške kjer so si
ogledali zbirko njihovih olimpionikov . Ob
vsem tem ni bilo pozabljeno na dobro
okrepčilo v obliki malice na kmečkem turizmu in večerjo ob povratku ob jezeru na
Jezerskem.
Preko leta niso bile pozabljene tudi vse
ostale dejavnosti, kjer se je delalo na izboljšanju delovnih pogojev, kot je ureditev
prostorov strojnega osebja, in kot vsako
leto »borba« za boljše razporede dela.
Tu smo v sodelovanju z delodajalcem in
ostalimi predstavniki območnih odborov
uspešno uvedli nekaj sprememb v upanju,
da bodo prispevale k boljšim delovnim
pogojem.
V letu 2015 pa z polnim zagonu novim
ciljem naproti, ob tem naj vas povabim
na srečanje strojevodij, letos v naši organizaciji.
Gregor Pogačnik
Ste na postaji - Obmocni odbori
Letna konferenca OO Zidani Most 2015
Foto: Arhiv OO Zidani Most
Letne konference so čas, ko se srečamo
člani SSSLO z vodstvom našega sindikata
in se konkretno pogovorimo o zadevah, ki
nas zanimajo, tarejo ali pa kako drugače
potrebujejo direkten odgovor. Glede na
naravo dela je težko ta dan zagotoviti
vsemu članstvu prosti dan oz dopust, zato
vodstvo OO ZM nudi možnost, da preko e-pošte vsakdo, ki ne bo prisoten ima
pa vprašanje za vodstvo, le to vprašanje
posreduje po e-pošti in mi ga preberemo
oz posredujemo naslovniku. Na naši letni
konferenci so nas s svojo prisotnostjo počastili šef Vleke g. Miklavčič, koordinator
g. Fon, višji strokovni sodelavec g. Zamuda in celotno vodstvo SSSLO, g. Ratej, g.
Foto: Arhiv OO Zidani Most
Foto: Arhiv OO Zidani Most
Berdajs, g. Lorber in g. Janežič, opravičil
pa se je direktor VIT-a g. Dušan Žičkar.
Predsednik OO ZM g. Stanko Lazar je
letošnjo letno konferenco združil s simboličnim prevzemom obnovljenih prostorov
osebja Vleke v Zidanem Mostu. Tako
smo pred samo letno konferenco skupaj
z vodstvom sindikata in Vleke simbolično
prerezali trak obnovljenih prostorov in jih
pokazali vodstvu, ki je bil nad narejenim
zadovoljen. Delo, ki je bilo opravljeno je
kvalitetno opravljeno, izvajali pa so ga
delavci Žip-a in naši sodelavci g. Stanislav Režen, g. Darjan Revinšek in g. Milan
Klenovšek, za, kar se jim lepo zahvaljujemo. S svojim lastnim delom smo občutno
zmanjšali predvidene stroške načrtovane
obnove, kar je pohvalno. Po ogledu obnovljenih prostorov smo se odpravili v Rimske Toplice, kjer smo v hotelu Aqua Roma
nadaljevali z letno konferenco. Letos nas
je bilo skupaj 55 in konferenca je potekala v skladu z dnevnim redom. Predsednik
g. Stanko Lazar je preko projekcije na
platnu v sliki in besedi predstavil minulo
leto in delo vodstva, blagajnik g. Simon
Urh je predstavil finančno poslovanje, zaradi bolniške odsotnosti predsednika za
upravljanje s počitniškim kapacitetami g.
Stanislava Režen je upravljanje s hiško
I-22, ki se nahaja v Podčetrtku predstavil
predsednik g. Lazar. Sledila so poročila
vodstva, kjer pa je bilo dogovorjeno, da
svoje poročilo predstavi predsednik SSSLO g. Ratej, g. Berdajs pa je želel, da se
odpre razprava glede ključnih vprašanj
in članstvo je začelo z vprašanji. Skozi
vprašanja so se v odgovore vključili vsi
vodilni iz SSSLO in Vleke. V uri in pol smo
prišli do točke razno, ki smo jo nadaljevali
v restavraciji hotela Aqua Rome, kjer so
nas lepo postregli. Druženje ob klepetu
in dobri hrani je bilo prijetno. Ugotovitev
članstva je bila, da se delo v sindikatu OO
ZM opravlja po pričakovanjih in vodstvo
dela skladno z usmeritvijo in sklepi sprejetimi na sejah OO. Veseli nas, da lahko
skozi članstvo v sindikatu pripomoremo in
dosežemo zastavljene cilje v dobro vseh
nas.
Milan Culleto
29
Ste na postaji - Obmocni odbori
Zidani Most na Višarjah
Pa smo dočakali svoj smučarski praznik tudi Zidanmoščani!
Tokrat smo se odločili, da podolgem in počez presmučamo svete
Višarje nad Trbižem.
Na romanje smo se odpravili v sredo, 11. marca. Z nekaj krajšimi postanki smo bili na avtobusu že vsi »snega željni« smučarji in
deskarji. Pot nas je vodila mimo Jesenic, Kranjske gore do Trbiža,
kjer nas je pričakalo lepo sončno jutro (prav gotovo zato, ker
smo imeli s seboj nekaj družinskih članic). Kljub pomladanskemu
času, so bile proge vzorno urejene, smučišče pa je nudilo užitke
tako zahtevnim kot malo manj veščim smučarjem. Pogled z 1766
m visokih Višarij je bil veličasten. Pred nami Karnijske Alpe, pod
nami Kanalska dolina s Trbižem, zadaj italijanski dvatisočaki,
desno idilična vasica ter daleč zadaj mogočna Jalovec in Mangart. Ne, to ni bilo več samo smučanje. Pozno popoldan se je
vreme malce poslabšalo, nas pa to ni preveč motilo, saj smo se
prijetno izmučeni odpravili proti Kranjski gori. Zaključek smo imeli
v prijetni gostilnici pri Rudiju, med potjo domo pa so že »sneži-
Foto: Jože Jazbec
le« ideje kam prihodnje leto. Še prej pa na rafting, golažijado,
strojevodski ples ...
Andrej Simončič
Foto: Andrej Simončič
Tradicionalna primorska Čufrca
V svojem življenju sem do sedaj prišel
do več ugotovitev. Kar je seveda na svoj
način smešno, saj ugotavljam tisto, kar so
ugotavljale generacije pred mano, ko so
napolnile 40 plus čista petica (odlično,
sedi!) let, ugotavljali pa bodo tudi vsi tisti,
ki živijo za mano. Ugotavljam namreč,
da so spremembe v življenju veliko jasnejše, izrazitejše in pa kvalitetnejše, kot so
30
bile, ko sem bil sredi rosnih dvajsetih let.
Resnično na stvari gledam iz povsem druge perspektive, predvsem zrelejše, ki zna
ceniti in spoštovati, ki zna pokloniti pozornost in izreči priznanje. In ravno to nameravam zdaj. Izreči priznanje. Priznanje
mojim kolegom strojevodjem Primorcem.
Primorcem, ki mi vsako leto dokažejo, da
spremembe ne vodijo nujno v drugačen
pogled na stvar. Da spremembe lahko
pomenijo nianse pri doseganju boljšega
odnosa, boljšega počutja, boljše klime
med prijatelji. Za dokaz ne potrebujem
iti daleč. Dobro uro vožnje iz moje rodne
Ljubljane je Bog na Obalo postavil prijetno obmorsko mestece Izolo. Je že vedel
kaj dela. Imel je občutek za ustvarjanje
bisera, ko se mu je po mislih sprehajala
Ste na postaji - Obmocni odbori
slika Izole in mu ni dala miru. Hvala Bogu,
da je poslušal samega sebe in sledil svoji
domišljiji. In tako je čez ocean let, pa še kakšno poleg, naneslo, da v tej isti Izoli, ki kot
biser kraljuje na delu naše Obale, vsako
leto poteka tradicionalna prireditev naših
primorskih kolegov – legendarna Čufrca.
Sploh ne štejem več, katera po vrsti. Ker ni
pomembno. Je vsako leto drugačna, a vseeno tako enaka. Zvesta sami sebi. Vse, kar
potrebujem vedeti je to, da se vsako leto
zbere prijetna druščina, da je atmosfera
božanska, da me sprejmejo kot svojega,
da sva z mojo partnerko postala del dogajanja, del tega dogodka. In tudi tokrat
je bilo tako. Sprejem, dogajanje, hrana,
prijeten in prijateljski odnos… Resnično, če
sem bil prvič morda presenečen nad to homogenostjo, mi je sedaj postala sama po
sebi razumljiva in ko sem prisoten, postanem del kolektiva, del homogenosti. Ravno
tako mi je v veliko veselje, da lahko ob teh
priložnostih odkrivam skrivnosti življenja
primorskih ljudi, njihovih običajev, njihove
kulinarike, njihovega žlahtnega odnosa
do kraljice primorske zemlje – vinske trte..
Skratka, za trenutek časa v vrtincu življenja
Foto: Robert Živec
postanem del nekega drugega sveta, ki se
mi nesebično razkrije in pove svojo zgodbo. To je primorska Čufrca. Za nekatere
samo ples, za druge žlahtna tradicija, ki
ji tudi širše v našem prostoru težko najdeš
vzporednico. Saj je edinstvena. Resnično
ena in edina. Naj tako tudi ostane. Čufrca,
še na dolga leta….
Robert Zakrajšek
Marko Gerdin (1964–2014)
V četrtek 11. 12. 2014 smo v tragični nesreči pri lovu izgubili
našega sodelavca Marka Gerdina. Na železnici je bil od leta
1984, delo dizel strojevodje v Ljubljani pa je opravljal od leta
1986 pa do tragične nesreče. Vmes pa je nekaj časa opravljal
tudi delo nadzornika vleke.
Marko Gerdin je bil zelo aktiven lovec od leta 1985, ves čas se je
veliko izobraževal – naredil je izpit za lovskega čuvaja, tečaj za
preglednika divjačine, za vodnika krvosledcev, pse je vzgajal tudi
sam, bil je kinolog. Zadnjih osem let je bil gospodar lovišča Velika
Loka pri Trebnjem.
Za sabo je zapustil ženo, sina in hči.
Kogar imamo radi, nikoli ne umre, le neskončno daleč, daleč je.
31
Ste na postaji - Kulturni trenutki
Zgodba o pesmi, železnici in Iveku
Le kdo ne pozna Iveka? Skoraj bi lahko
rekli, da ima » Od Murske do Kopra »
znance ter prijatelje. Rodil se je v drugi
polovici devetnajstega stoletja v idiličnem
hrvaškem Zagorju, točneje v Varaždinu.
Osnovno šolo je končal v Gonji Voči v
občini Ivanec.
Pesem in glasba sta mu bila v zibko
položena, kot radi rečemo, saj so oče in
strici že davnega leta imeli svoj ansambel
s katerim so po dolgem in počez preigravali otožne zagorske popevke. Toda
po smrti očeta Slavka in po osemletnem
šolanju je odšel s trebuhom za kruhom.
Pot ga je zanesla v Ljubljano, kjer je začel
z nižjimi deli na takratnih jugoslovanskih
železnicah. Ivek se je leta 1986 zaposlil
v Ljubljani, v takratni vleki vlakov, kjer je
končal pomočniški tečaj in uvajanje pri
kolegih Slavku Kmetiču in Silvu Berdajsu.
S svojo vztrajnostjo in marljivostjo je v Mariboru končal šolo za strojevodjo. Takrat
se mu je svet na široko odprl in težaška
dela je zamenjal z modernimi lokomotiva-
mi, katere še danes z zanosom upravlja.
Med tem je spoznal svojo ženo Marinko in
skupaj sta si v Zagojičih pri Ptuju ustvarila
prijeten dom, katerega sta obogatila s sinom Tadejem in hčerko Katjo. Seveda brez
glasbe ni šlo, tako je Ivek pred dvanajstimi leti ustanovil ansambel, ki se imenuje
JOVIBEND in pričel nadaljevati očetovo
pot, ta ansambel še mu je danes najljubši
hobi.
V ansamblu delujejo še Milena Vračko
in Martin Mohorko, občasno pa jim priskoči na pomoč tudi Martin Škripač.
Ivek je zaposlen mož, saj takrat ko ni
v službi, svoj prosti čas izkoristi za vaje s
svojim ansamblom in priprave na nastope.
V svoji garaži je tudi ustvaril svoj »mini
studio«, kjer preživi največ časa, saj tam
snema in izdeluje nove skladbe.
Kot Ivek sam velikokrat pove, mu brez
njegovih dobri sodelavcev to ne bi šlo tako
dobro od rok, saj mu vedno priskočijo na
pomoč, ko rabi kakšen dan »fraj« za svoj
nastop.
Stari pregovor pravi » zgledi vlečejo«.
Tako je tudi sin Tadej posegel po kitari.
Igral je že v različnih priznanih ansamblih,
sedaj pa je član Ansambla Donačka. Na
kitari je pravi virtuoz, zraven vsega pa še
končuje višjo šolo lesarstva. Hčerka Katja
pa gre po mamini poti in končuje šolo za
gostinstvo.
Vas Zagojiči velja za vas muzikantov,
saj tam trenutno deluje pet glasbenih skupin vključno s tamburaško skupino, vse
mlade glasbene skupine pa so rezultat
Ivekovega delovanja, saj je bil prav on
pobudnik .
Pred nedavnim je Ivek srečal Abrahama. Povabil je sorodnike, sosede ter železniške in glasbene prijatelje od daleč
in blizu.
Iveka je v par besedah težko opisati,
toda če strnemo. Je dober mož in oče,
veseljak v pravem pomenu besede, muzikant z dušo predvsem pa zaljubljen v
lokomotivo ER20, ki mu trenutno daje kruh.
V Mariboru, kjer še danes opravlja službo strojevodje je član OO Maribor že od
same ustanovitve sindikata, kjer je bil tudi
med ustanovnimi člani.
Foto: Fotoarhiv
Foto: Fotoarhiv
32
Foto: Alojz Župec
Foto: Fotoarhiv
Avtor: Alojz Župec
Ste na postaji - Naši clani so doživeli
Štajercman in Borovnica
Kot že sam naslov, ki sem si ga izposodil
iz znamenite skladbe Stinga – Englishman
in New York pove, sem imel približno takšne občutke, ko sem daljnega februarja
ob dveh zjutraj prvič stopil na Borovniško
postajo, se spravil na »Regana» in odpeljal svoj prvi vlak po tej progi proti Kozini…
kje je že to…
Pa lepo po vrsti… Ko so v Mariboru
spraševali, če so kakšni prostovoljci, ki
bi bili pripravljeni pomagati kolegom na
območju žledoloma, sem ravno prinesel
mimo svoj nos in že naslednji dan ob polnoči pred kurilnico sedel v taxi in krenil
proti Borovnici…V Borovnici dobiva strojevodjo pilota, Franci Vidovič se je klical,
malček utrujen pa vendar poln energije.
Upam, da ne bo jezen, ker sem ga omenil,
ampak nama je zelo pomagal in se potrudil, da sva do potankosti spoznala progo
in razmere na njej. Po koncu izmene, ko
smo čakali na prevoz domov, pa še kje se
kaj dobi, če človeka mogoče zlakotni ali
zažeja. Ej, hvala ti eee za oboje.
No, pa da opišem to vožnjo. Sicer se
ne spomnim več teže vlaka, vem pa da
so bili kontejnerji. Pognali smo se v breg s
polnimi obrati motorja, amperaža na rdečem polju, presenečenje – hitrost pada
Bliskovito mimo odjavncie Zaplana
in pada, Francija pa je že zaskrbelo, če
bomo sploh zmogli breg. A naša mašinca
se ni dala. S svojimi 18 km/h je grizla v
breg, včasih malo zaplesala in zapeskala,
vendar dala se ni in tako vse do Pivke (no,
vmes sicer malo po bregu navzdol, ko
smo si lahko privoščili malo tišine v kabini).
No ja, treba je bilo priti še preko Rodika,
pa ravno na prelomu brega kretnica s
počasno vožnjo 10 km/h in nato končna
postaja Hrpelje Kozina… Ja, naša mašinca
je zmogla ta vlak in še mnogo vlakov čez
poletje pa vse do pozne jeseni, ko se je
naša odisejada na tej progi končala.
Ne bom pa nikoli pozabil prvega stika z dispečerijo na primorskem koncu
oz. natančneje z dispečerjem, ki pokriva
Kozino.. hehe.. Hitro sem postal »mona«
z vsemi ostalimi dodatki.. Toda Štajerca,
posebej še takega, ki je izpod Pohorja
doma, se ne zlomi kr tak, in kr hitro dobi
»mono« nazaj. Večkrat sem tudi opazil, da
je bilo veliko preizkušanja, koliko se pustiš
oz. po domače »če boš pokleknil«. Bilo
je kar dosti izmenjave mnenj in tolmačenj
pravilnika o neprekinjeni vožnji, o času
za malico in najbolj pereče, kje imamo
Štajerci začetek službe in kje konec. Da
ne bo pomote, začeti in končati bi morali
v Borovnici, a ko so dispečerji izvedeli, da
je naš prevoz taksi, smo imeli zamenjave
osebja v Kozini in Sežani in na vseh postajah, samo v Borovnici bolj redko.
Ves čas na koridorju smo si poskušali
na razne načine izboljšati življenje med
izmeno oz. biti izvirni pri tem, kaj se bo
dalo v želodec. Še posebej ponoči, ko je
bilo vse zaprto. Ker je bil tudi moj kolega
za akcijo, sva si ponoči prirejala prave
33
Ste na postaji - Naši clani so doživeli
pojedine; od peke čevapov na žaru za
enkratno uporabo (ob enih zjutraj sva zadimila celo Borovnico) do kuhanja pasulja
na prenosnem gorilniku, da ne omenjam
svinjske krače pa francoske solate… Mmm,
še zdaj se mi cedijo sline. Pač tu se je
videlo, koliko si bil iznajdljiv in pripravljen
skleniti kakšen kompromis.
Moram pa priznati, da je bilo opravljanje te odisejade že kar na meji vzdržljivosti. V Mariboru si začel dve uri pred
nastopom v Borovnici, to pomeni da si
moral vsaj eno uro prej od doma. Potem
pa polnih dvanajst ur vožnje po progi,
to pomeni dvakrat relacija Borovnica –
Kozina ali Sežana, pa spet dve uri nazaj
do Maribora in še kakšno uro do doma.
Osemnajst ur terenskega potovanja, razen
tega pa še od začetka nastopi ob dveh
in osmih zjutraj, dveh popoldne in osmih
zvečer iz dneva v dan. Malo bolje je bilo,
ko sta bila samo dva nastopa ob osmih
zjutraj in zvečer, pa tudi ko smo vozili
samo do Pivke in nazadnje do Prestranka.
Vendar so se posledice psihofizičnega stanja po nekaj mesecih takega dela že kar
poznale, ker včasih nisem več vedel, ali
je ponedeljek ali petek ali svetek, da ne
govorim o tem da sem bil toliko zdoma,
zaspan in brez volje do bilo česa. Pa še
vožnja s taksijem do Borovnice in nazaj in
s tem vsakodnevna izpostavljenost nevarnostim na cesti.
Poseben spomin je tudi dogodek, ko so
krajani Borovnice oz. ko je civilna iniciativa zaradi hrupa in motečega piskanja
lokomotiv, napovedala protestni shod in
zaprtje proge. To je potekalo približno
tako.
Ravno sem pričel nočno izmeno. Preberem brzojavko, celo noč 30 km/h do
Verda in nazaj, grem na lokomotivo in
zaženem motor, ko se z brega nad mano
domačin dere na mene, da se mu meša
zaradi hrupa (moje mnenje, da bolj zaradi
alkohola). Ko se umaknem na vlak, dobim
priprego Herkulesa in navodilo: vidva sta
v tišini. To je bilo to, razen mogoče nelagodja ob vožnji vlaka, če bi pa le mogoče
kdo imel kakšno idejo na progi …
Drugače pa, proga mi bo še dolgo
ostala v spominu, lahko rečem zgodba
za vnuke. Doživeti to razgibano progo, ki
od tebe in stroja zahteva maksimalno in
dober občutek po opravljenem delu, tudi
ni od muh. Da ne omenjam ljudi, ki smo jih
spoznali in jim ni bilo vseeno za Štajerce,
od Gregorja pa Blaža, ki je tudi pilotiral
in sva mu potem pokazala kak Štajerc v
Dravo pade, do dispečerja, ki ima tudi
štajerske korenine, pa sem žal pozabil njegovo ime, pa vse do kolegov na opremi, ki
Čevapčiči v Borovnici.
so tankali naše požeruhe. Brez vseh teh, ki
so se znali z nami ob dveh zjutraj pošaliti
in nanositi peska in ostale opreme, se tovor
ne bi zvozil v takih tonažah in številkah..
Hvala vam.
No, pa da se še dotaknem denarja oz.
plačila za naše delo na tej progi, ki je povzročal famozne traume o bajnih zaslužkih
in bogatenju ekip na koridorju. Rekel bom
samo to. Če bi ob rednem delu na našem
koncu našel še kake tri ali štiri obešalke,
je to to.
Za konec pa naj še dodam, čeprav
je bilo naporno in včasih že na mejah
vzdržljivosti, si vsaj imel občutek, da si
potreben, da delaš nekaj dobrega zase,
za sodelavce in konec koncev za firmo.
Evgenij Steinbacher
OO Maribor
Razmišljam ... leto dni po tem
Foto: Igor Ličen
34
31. Januar 2014; čudovito jutro, z
močnim sneženjem, vožnja tovornega vlaka iz Kopra proti Ljubljani je
bil pravi užitek, samo drogovi vožnje
mreže so označevali mojo pot, in tisti
občutek, da lokomotiva lebdi, ko skoraj neslišno reže svojo pot po snegu,
ki je že davno prekril sledove železne
ceste … popolno!!
Žal je bil to eden zadnjih tovornih vlakov, ki je tisti dan še prispel v Ljubljano.
Sredi dneva je bil tovorni promet ustavljen,
popoldne, ko sem se s potniškim vlakom
vračal proti Kopru, nam je od Postojne
naprej že pomagala Đura. Narava je pripravljala hud udarec... ledeno apokalipso
Primorke!
Ste na postaji - Naši clani so doživeli
Foto: Igor Ličen
Razsežnosti uničenja so bile tolikšne, da
so zahtevale več dnevne, tudi nečloveške
napore. Po štirih dneh je iz Kopra odpeljal
prvi vlak, z gorivom, proti Zalogu, po Bohinjki. Bolj posiljeno, kot ne, saj je dober
meter debela snežna oddeja lomila drevje, katero je padalo v profil proge in tako,
po nepotrebnem, oviralo promet. Vlak je
do cilja potreboval 2 dni!
Foto: Igor Ličen
06.02.2014 je bila Primorka ponovno
odprta za tovorni promet. Zvečer je iz Sežane rohnel Regan, eden od šestih, ki so
bili na dizel koridor poslani iz goriškega in
štajerskega konca. Zgodila se je revolucija
med prevozniki, ni bilo več važno čigav
vlak je bil v prihodu..., naprej ga je odvlekel prvi dizel, ki je bil na razpolago. Tako
je ADT dodal dve lokomotivi, RCA eno, še
dve pa sta prišle iz
reške enote s hrvaškim osebjem.
Nujna je bila
sprememba logistike, sploh pokrivanje lokomotiv z osebjem je bil za naše
strojne velik izziv.
Čeprav je Slovenija
tako majhna, se je
izkazalo, kako smo
dejansko razdrobljeni! Vsaka sekcija je imela svoja,
lokalna pravila, kar
se je v prvih dneh
odražalo, kot izkoriščanje prizadetih
in negodovanja nekaterih, ki smo bili
postavljeni v boj z
naravo.
Končno je bil,
sicer interventno,
sprejet ukrep, ki je
vsaj omilil prenape-
tosti. Odpravljen, oziroma popravljen je
bil čas neprekinjene vožnje iz štirih na pet
ur. Predpis iz nekega drugega časa, ki v
Evropi ne obstaja več, oziroma ga v taki
obliki sploh nikoli ni bilo!
Tisti večer, so prvi vlak proti celini peljali goričani. Sekcija, ki je po kuloarjih
veljala za eno od tistih, ki večkrat v svoji
izmeni po več ur preždi na lokomotivi,
medtem ko čakajo vlak. Žalostno je, da
to sploh ni daleč od resnice, še bolj pa je
žalostno, da jim kljub prizadevanju niso
dovolili, da bi zavili iz goriške proge, ali
preusmerili kakšen tovor po Bohinjki, iz
prenatrpane glavne proge. Da jim delovne vneme ne manjka, dokazujejo sedaj,
ko že več kot leto dni hodijo v službo po
krasu in čufariji, saj v njihovem voznem
parku ni nobene 664 več! In to je samo še
en dokaz več, kako nepravično je delanje
turnusov po sekcijah!! Ko bomo spoznali,
da se turnusi delajo po vlakih, sem prepričan, da bodo same od sebe izumrle
težave z počitkom, malico, urami vožnje,
poznavanjem prog in lokomotiv, trajanjem izmen in neskončnih nepotrebnih
prerekanj.
Postaje so bile zasedene s prometniki,
kar na našem koncu ni bilo več običajno. Zelo pomembno je bilo medsebojno
sodelovanje, sploh na začetku, ko smo
se vrteli v (pre)majhni Pivki. In če izhajamo iz aforizma, da je prometnik največji
strojevodjev sovražnik, je to zgledal kar
velik izziv. Ta mit se je kmalu razblinil,
vsaj pri večini, tistih, ki vemo da smo oboji
železničarji, oboji ljudje! Noben napisan
pravilnik ne more nadomestiti dobre medčloveške komunikacije! Žal smo izkusili tudi
kaj pomanjkanje le te prinese.
Po več kot letu dni se še vedno ne ve,
kdaj se bo na Primorki, vsaj, povrnilo stanje
iz lanskega Januarja. Omenjajo se poletni
meseci, ampak tudi lani so zagotavljali,
da bodo do poletja sanirane posledice
ledenega opustošenja, tako da…. Bomo
pa zagotovo dobili kar nekaj deset kilometrov nove vozne mreže, pa bilo kdaj
bila!
Poleg dejstev je vse zgoraj napisano
samo moje, osebno, razmišljanje na glas,
in kar se mene tiče lahko mirne duše rečem: Hvala Bogu za žled!
Igor Ličen
SV Divača
35
Ste na postaji - Naši clani so doživeli
Izlet z vlakom 1274/1275 v Pulo
V soboto, 28. 9. 2014 so se upokojeni
primorski in istrski železničarji podali na
enodnevni izlet v Pulo. Namen izleta je
bilo predvsem druženje in obujanje spominov na priljubljeno Istrsko progo. Izleta
so se pridružili tudi aktivni in bodoči železničarji.
Pot nas je vodila od Ljubljane čez D-koridor vse do Divače in Hrpelje-Kozina. Vlak
za Pulo, ki vozi v sezonskem času je bil vse
dni zelo dobro zaseden in tudi to soboto
ni bilo drugače. Potniki so prihajali na vlak
že med samo potjo, največ se nam jih je
pridružilo prav v Divači, po izvozu iz postaje Divača pa se je že čutilo tisto pravo
izletniško in železniško vzdušje. Gradnja
te proge se je začela že davnega leta
1873, končana pa je bila leta 1876, ko je
bila 20. 9. Predana v promet. Za takratno
Avstro-Ogrsko monarhijo je bila izjemnega pomena saj je povezovala vojaško luko
Pula z Dunajem. Dolžina proge je 122,3
km od tega v Slovenji poteka dobrih 30
km. V Kanfanarju se je proga odcepila
v Rovinj vendar je bil ta 21 kilometerski
odsek na žalost ukinjen leta 1966.
Leta 1948 so ji dogradili odsek Lupoglav – Raša tovorni promet je na temu
52,4 kilometerskem odseku stekel že leta
1951. Leta 1959 so uvedli tudi potniški
promet , ki so ga zaradi pomanjkanja potnikov kmalu ukinili.
Sama trasa proge teče po sredini Istrskega polotoka saj so se bali, da bi bila
proga v primeru vojne ob obali bolj ranljiva. Proga na hrvaški strani poteka od
Foto: Nejc Pucihar
36
Foto: Nejc Pucihar
Buzeta preko Lupoglava (Iz kjer je zagotovljena avtobusna zveza za Reko) Pazina, Kanfanarja in Vodnjana. Na njej prevladujejo likovni signali. Proga prav tako
ni opremljena z radiozvezo in avtostop
napravami. Na njej so leta 2012 ukinili
tovorni promet, tako da se na njej trenutno
izvaja le potniški promet s serijo HŽ 7122
poimenovano Šved. Z izjemo slovenskega
motornika 711 in 713/715 ki v poletnih
mesecih vozita en par vlakov dnevno. Proga je na splošno kar dobro vzdrževana,
omogoča hitrosti do 90 km/h, ki pa jo velikokrat prekine nižja hitrost, bodisi zaradi
nevarnosti plazu, bodisi zaradi prehodov
zavarovanih le z Andrejevim križem. Te
hitrosti se gibljejo od 10-30 km/h in so
redne voznoredne hitrosti. V času izleta
ni bilo na progi nobene počasne vožnje.
Proga preko 200 krat zamenja naklon,
zato je za strojevodjo dokaj zahtevna.
Na vlaku se nam je pridružil tudi ljubitelj železnic, fotograf iz Nemčije, ki je
kasneje povedal, da je tudi sam strojevodja in vozi za nemškega prevoznika Alex
vlake na Bavarskem, tako smo na izletu napletli še prijateljske vezi s kolegi iz
Nemčije.
Pot do Pule je minila v prijetnem vzdušju pot nazaj pa še hitreje. Pot so nam
popestrili tudi železničarji na Istrski progi, ki so nas skoraj na vsaki postaji vlaka počakali, pozdravili ter pogostili. Še
enkrat bi se rad v imenu vseh zahvalil
pobudniku in organizatorju strojevodji Dobrivoju Subiču, ki je naš vlak ta dan tudi
osebno vozil. Tako Istrski kot naši železničarji pa s ponosom povedo, da se je
prav strojevodja Dobrivoj Subič ogromno
prizadeval, da je potniški promet vpeljal
ta vlak na relaciji Ljubljana – Pula, ki so
ga potniki sprejeli in je zelo dobro zaseden, tako z domačimi kot tujimi turisti.
Pohvaliti je treba tudi potniški promet, ki
je uspel pridobiti licenco za vožnjo vseh
motornikov serije 711 na Hrvaških Železnicah.
V letošnjem voznem redu vlak za Pulo
začne voziti že za prvomajske praznike,
ter v sezoni vse do prvega oktobra. Zato si
železničarji in tisti, ki imate radi železnice,
predvsem pa strojevodje vzemite čas in se
odpravite na enodnevni izlet po čudoviti,
lahko bi rekli že muzejski progi.
Nejc Pucihar
Ste na postaji - Družabni dogodki in razmišljanje clanov
Naredimo nekaj zase – drugi del
Naša notranja osebnost,
predsodki in narejene maske
… nekoč je živel zen budistični menih, ki
je moral skrbeti za vrt okoli samostana. To
je bil značilen samostanski vrt – preprosto
dvorišče s peskom, tu pa tam nekaj večjih
kamnov in lončnice, ki so vzbujale vtis miru
in sozvočja. V vrtu je raslo tudi mogočno
drevo.
Menih je pometel vse listje, ki je padlo z
drevesa, odstranil odmrle cvetove z rastlin,
pograbil pesek z gladkimi, širokimi gibi in
se hrbtno približeval vhodu. V trenutku, ko
je zaprl ograjo, je z drevesa padel list prav
na sredino dvorišča. Drugi menihi so sočustvovali in pripominjali – kakšna škoda, pa
tako lepo si uredil vrt!
Sploh ne – jim je s širokim nasmehom
odvrnil menih. Spet sem dobil priložnost,
da služim, da ustvarjam, da sem koristen….
Odprl je ograjo in se sprehodil po pesku,
tako, da so se v njem poznale njegove
stopinje. Pobral je list in se počasi, med
grabljenjem spet pomikal proti izhodu –
še vedno z nasmehom na ustih, še vedno
zbran, še vedno zadovoljen v svoji lastni
družbi, še vedno zatopljen v globoki mir
in veselje….
Foto: Robert Zakrajšek
Zgornja zgodba vam morda ne pove
nič. Lahko pa nasprotno porodi mnoga
vprašanja o tem, kakšna je moja, tvoja,
naša pot življenja, kaj je naš cilj, ki ga
želimo doseči, na zavedni in nezavedni
ravni. Kakšni so ljudje, ki jih srečujemo
na naši poti. So resnični ali samo skriti za
maskami prijaznosti? Resnično se lahko
vprašamo ali vemo kam in kako. Morda
samo tavamo in stojimo pred križiščem,
kjer ni nobenih prometnih znakov o pravi
smeri.
Menih, ki v zgodbi skrbi za samostanski
vrt, nam je lahko svetel zgled. Sledi svoji
poti. Svojo pot namreč vsak izbira sam.
Ravno tako se mora sam soočiti z vsemi
ovirami in posledicami, ki bi jih morebitna
napačna izbira pripeljala na to pot. In
to je edino prav. Zelo neodgovorno je
namreč slepo slediti nekim trendom, ki so
v tistem trenutku tako »kul« in »totalno in«
ter obenem pozabiti na svojo lastno osebnost ter zmožnost svoje lastne presoje, kaj
je prav in kaj ne. Iz te neodgovornosti
izhajajo tudi obtoževanja vseh ostalih,
češ da so krivi za naše težave. Vsi so
krivi, samo mi ne. Da bi bili krivi sami?
Zakaj le? Saj smo vendar sledili trendom
in vsemu, kar je tako moderno. Zakaj bi
bila krivda v nas samih? Bili smo namreč
zavedeni!
Kako prosim? Sem prav slišal? Zavedeni? Kako je lahko bitje, ki samo sebe
postavlja na piedestal inteligence in nasploh evolucijskega razvoja, ter zase trdi,
da ima edino pravico v sebi nositi dušo,
zavedeno s strani trendov? To že po kmečki logiki ni mogoče. Vsak od nas izbere
svojo pot. In če bi potem trdili da smo bili
zavedeni, bi bila naša reakcija zelo neodgovorna in bi mejila na popolno otročarijo. Krivda bi bila izključno na naši strani,
če pa bi iz tega potegnili kakšen koristen
in pozitiven zaključek, bi bilo to samo
hvalevredno.
Ampak v naravi nas, superiornih bitij,
je pač program, da so za naše težave vedno kot po pravilu krivi drugi. Že najdemo
vzrok in krivca, brez skrbi. A s tem najbolj
škodimo sami sebi. Tako na trenutni, kot na
dolgoročni ravni. Namreč, kriviti druge za
naše napake je beg pred odgovornostjo,
morda pa tudi iskanje poti do okoriščanja
z nastalo situacijo. Ste kdaj imeli občutek, da je kdo izsilil kakšno situacijo točno
z namenom, da se z rezultatom okoristi?
Verjamem, da ste v tem trenutku sami pri
sebi sposobni našteti vsaj nekaj takšnih
situacij.
Ravno tako običajno zelo radi dajemo
»prave nasvete« vsem okoli nas. Pa menite, da so naši nasveti res tisto, kar želimo
dotičnemu povedati ali samo odražajo
nas same in situacije, ki jih podzavestno
tlačimo nekam globoko zadaj v spomin?
Bi mi sami res storili to, kar svetujemo dotični osebi, če bi bili v njeni oz. njegovi situaciji? Morda pa v osebi, ki ji želimo »pomagati«, preprosto vidimo željo po tem, da bi
tudi mi bili kot on, če bi si le upali dovoliti?
Vidite, tukaj naša pot sreča kolege menihe, ki so »sočustvovali« s svojim kolegom,
ki je skrbel za samostanski vrt. Je bila
njihova skrb res iskrena? So morda svojemu kolegu hoteli s svojimi izjavami malo
otežiti njegovo pot, ki se ji je zavestno
predal, ker je čutil da je to tisto pravo in si
je dovolil to izkušnjo? Jih je morda njegov
način sprejemanja obveznosti zmotil do te
mere, da so mu »dobrohotno« namignili,
da je morda čas, da se umakne in postane
37
Ste na postaji - Družabni dogodki in razmišljanje clanov
»normalen«, seveda po njihovih kriterijih?
Ker so nekje v svoji globini preprosto želeli
biti kot on, pa si tega niso upali in dovolili?
Ravno zato ljudje zelo radi komentiramo
situacije in dejanja drugih ljudi, še posebej če ne razumemo, zakaj se določena
stvar dogaja. Zakaj nekdo določene stvari
dojema in sprejema drugače. Zakaj nenadoma svoje življenje obrne »na glavo« in
krene v povsem drugi smeri, na drugačen
način, morda zapusti dotedanjega partnerja in zaživi v novi partnerski zvezi, z
novo osebo ki ga osrečuje in ob kateri se
čuti izpopolnjen, kjer je on lahko on in ona
lahko ona brez pretvarjanja, v drugačni
sredini in okolici …
Poglejte. Vsak človek je v svoji biti unikat. Niti dva si nista popolnoma enaka.
Niti enojajčna dvojčka ne. Vsak je drugačen in vsak s svojo drugačnostjo prispeva,
da je svet okrog nas lep in popoln in
sestavlja celoto. Poglejte nebo. Niti dva
oblaka nista enaka, a vsi skupaj tvorijo
prekrasno večerno kuliso prihajajoči noči.
Ravno tako je z nami, ljudmi. Nikoli nikogar ne obsojajmo zaradi njegovega videza, ne sodimo ga po njegovih izjavah
in dejanjih, kajti vedno ko storimo to, tudi
sebi nastavimo ogledalo. Pa smo sposobni pogledati vanj? Kajti to ogledalo nam
bo pokazalo nas. Nas z vsemi slabostmi
in ne nujno samo z dobrimi lastnostmi.
In morda nam to ne bo všeč. In to samo
zato, ker smo kritizirali in obsojali nekoga,
ki ga sploh ne poznamo. Morda je ta človek edini, ki nam bo priskočil na pomoč,
ko jo bomo potrebovali. In to bo storil
skromno in brez vprašanj, preprosto zato
ker potrebujemo pomoč. Nikoli ne veste,
kdo stoji pred vami. Zato ne obsojajte
pavšalno. Marsikdaj na tak način storite
krivico.
In na koncu še enkrat vprašam vse nas.
So predsodki, obsojanja, klevete in opravljanje res potrebni? Opustite ta dejanja,
ki so samo izraz nemoči in velikokrat zavisti in se potrudite slediti svoji poti. Tudi
na tej poti so križišča, kjer imate izbiro.
Pametno jo izkoristite in videli boste, da
imate sami pri sebi še ogromno dela za
postoriti. Da najprej sestavite in umirite
sebe. Ko boste uspeli postoriti ta del, boste lahko pomagali drugim. Z nasveti in
toplo besedo. Brez mask, ker ne bodo več
potrebne. Takrat boste vi samo vi. In to je
najpomembnejše. Takrat boste kot menih
iz uvodne zgodbe. In kakšen bo občutek?
Boste videli. Presenečeni boste….
Robert Zakrajšek
Modrovanja razmišljajočega omizja
(ali zakaj je Kitajc rumen)
Da se ne bo mislilo kako smo strojevodje samo eni taki furmani in da imamo
glavo samo za kapo gor dat, pa za jest
noter nosit, bom obelodanil dve razmišljanji, ki sta se zadnje čase spontano porodili med pogovori s kolegi.
Ondan, ko se je Kitajc sprehajal po
dični in mili nam deželi smo vsi radovedni
čakali kaj dobrega nam bo prinesel. Pa
je mali rumeni mož zavil tudi proti Kopru, kajti naša modra Oblast mu je na
vsak način hotela pokazati odkod po širni
Evropi se z ladje njegova poceni roba
na pot poda. Kitajc je bil nemalo presenečen, ko je to silno organizacijo videl in
je jel spraševati, kako je pa kaj s prevozi.
Je odgovorila naša modra Oblast, da kar
bo, saj imamo takorekoč nove, moderne
in hudo drage avtoceste v piko zrihtane,
ali z železnico, s to je pa križ. In še težava za povrhu. Pa je rekel Kitajc, da
mu malha denarja ostaja, pa koliko bi
stal drugi tir, takole od oka. Modra oblast
38
je glave skupaj staknila in rekla, zajebi
ti tiste naše računice, ko smo morali zaradi domačih tečnežev cifro zmanjšat,
dajmo mi njemu kar navzgor zaokrožit
saj cifra ne boli, ali kaj. Pa je oblast zamomljala nekaj takega kot miljardaštirstonaokrogl in je rekel Kitajc, a ja, in je
šel domov. Modro omizje strojevodsko
je brž ugotovilo, da je Kitajc verjetno
rumen zategadelj, ker ga je naša modra Oblast scat peljala pa mu je veter v
faco pihal.
Neki drugi dan pa je pri nekem drugem omizju popolnoma drugačna debata tekla. O počenih šinah namreč, ki
jih vestni strojevodja zamerka. Po novem
se mora po sporočeni napaki tir zapreti,
kajti namreč je to nevarno mesto, ki ga
mora izverzirano oko progovnega delavca videti, preden promet lahko spet steče.
Strojevodja naslednjega vozečega vlaka
naenkrat ni več dovolj strokoven, da bi
ocenil situacijo in mora z vlakom tam do
nadaljnega stati. Pa se je omizju porodilo vprašanje, da če smo za pokvarjene kretnice dobri, kako li nismo dobri za
počene šine? Odgovor je kot na dlani
pred nami stal in se nam sam ponudil v
obliki enega šnelkursa v redni šoli kjer bi
nas podučili kaj in kako, kdaj ne in kdaj
lahko. Smo zgruntali, da en šnelkurs manj
košta, kakor, da nam vlaki po progah stojijo.
Pa naj še kdo reče, da nismo od hudiča!
Jure Krajnik
Ste na postaji - Razmišljanja‚ razvedrilo
K
R
I
Ž
A
N
K
A
39
Foto: Damjan Pajk

Similar documents