Naslovnica JAN-MAR - Ministrstvo za notranje zadeve

ISSN 0034-690 X
2 0 1 2
1
letnik 63
Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana
Letnik 63, št. 1, 1–81, januar–marec
Izdajatelj: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija
Glavni urednik: dr. Jurij Ferme
Odgovorni urednik: dr. Gorazd Meško
Redaktorica: Marinka Milenković
Prevodi v angleščino: Ivanka Sket
Lektoriranje: Služba za prevajanje in lektoriranje MNZ
Člani uredniškega odbora od letn. 63, 2012, št. 1:
dr. Ljubo Bavcon, zaslužni profesor Pravne fakultete, Univerza v Ljubljani, Slovenija
dr. Stanley Cohen, London School of Economics, Velika Britanija
dr. Katja Filipčič, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani, Slovenija
dr. Zoran Kanduč, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Slovenija
dr. Darko Maver, Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru, Slovenija
dr. Hajrija Sijerčić Čolić, Pravna fakulteta v Sarajevu, Bosna in Hercegovina
dr. Gregor Urbas, Australian National University, Canberra, Avstralija
Mirko Vrtačnik, Državno tožilstvo Republike Slovenije, Slovenija
Povzetki člankov so vklučeni v baze:
SSCI Social Science Citation Index, Thomson Reuters, Philadelphia, ZDA
CSA Worldwide Political Science Abstracts, Bethesda, Maryland, ZDA
Criminal Justice Abstracts, Thousand Oaks, California, ZDA
NCJRS Abstracts Database, Rockville, Maryland, ZDA
CSA Sociological Abstracts, San Diego, California, ZDA
Tehnično oblikovanje: Branka Derenčin, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije
Tisk: Tiskarna Pleško, d. o. o.
Naklada: 510 izvodov
Naslov:
Revija za kriminalistiko in kriminologijo
Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija
Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana
Telefon: 01 428 40 00
Telefaks: 01 428 47 33
E-pošta: [email protected]
Letna naročnina: 25,00 EUR
Revija izhaja štirikrat letno, in sicer marca, junija, septembra in decembra, dostopna je na Internetu policije www.policija.si in jo lahko
naročite na naslov [email protected]
Revija je recenzirana
Revija za kriminalistiko in kriminologijo
LETO 63
LJUBLJANA 2012
ŠT. 1
UDK 343.98+343.9
ISSN 0034-690X
Članki
Articles
Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd Meško: Praksa in
. raziskovanje policijskega dela v skupnosti v Sloveniji .. . . . . 3
Maja Jere, Andrej Sotlar and Gorazd Meško: Community
. policing practice and research in Slovenia . . . . . . . . . . . . . . . 3
Zoran Kanduč: Postmoderni najstveni sistemi
. v kriminološki perspektivi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14
Zoran Kanduč: Post-modern normative systems from
. a criminological perspective . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14
Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič: Povezanost družbenih
značilnosti s prometnimi nesrečami z najhujšimi
.posledicami . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27
Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič: Relationships between
. societal characteristics and very serious road
. traffic accidents . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27
Damjan Potparič, Anton Dvoršek: Oblikovanje osnovne
. terminologije na področju kriminalistično. obveščevalne dejavnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39
Damjan Potparič, Anton Dvoršek: Developing basic
. terminology in the field of criminal intelligence . . . . . . . . . 39
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Korupcija, grožnja
. slovenski (pravni) državi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50
Pregled strokovnih člankov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60
Prikazi, ocene, recenzije
Zoran Kanduč: Daniel Cohen, Tri predavanja
. o postindustrijski družbi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63
Eva Bertok: The Explanation of Crime - Context,
. Mechanisms and Development . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66
Katja Eman: Piers Beirne, Confronting animal abuse: Law,
. criminology, and human-animal relationship . . . . . . . . . . . 70
Zapisi
Emanuel Banutai, Maja Jere: Ponoven razmislek
. o kriminaliteti in kaznovalni politiki v Evropi . 11. konferenca Evropskega združenja za kriminologijo,
. 21. – 24. september 2011, Vilna, Litva . . . . . . . . . . . . . . . . . 72
Nove knjige . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 79
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Corruption – A threat
. to the rule of law in Slovenia . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50
Review of Articles . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60
Book Reviews
Zoran Kanduč: Daniel Cohen, Three lectures on
. post-industrial society . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63
Eva Bertok: The explanation of crime - Context,
. mechanisms and development . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66
Katja Eman: Piers Beirne, Confronting animal abuse: Law,
. criminology, and human-animal relationship . . . . . . . . . . . 70
Notes
Emanuel Banutai, Maja Jere: Rethinking Crime and
. Punishment in Europe – 11th Conference
. of the European Society of Criminology,
. 21st to 24th September 2011, Vilnius, Lithuania . . . . . . . . . 72
New publications . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 79
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 3-13
Praksa in raziskovanje policijskega dela v
skupnosti v Sloveniji
Maja Jere1, Andrej Sotlar2 in Gorazd Meško3
Po letu 1991 se je slovenska policija lotila postavljanja novih temeljev policijske preventive in policijskega dela v skupnosti.
Stare prakse družbenega nadzorstva so bile opuščene in zvrstili so se poskusi reform, ki naj bi slovensko policijo približale
zahodnim idejam o policijskem delu. Od leta 1998 so se na različnih vzorcih policistov in prebivalcev zvrstile raziskave, ki
so se nanašale predvsem na ocene in stališča prebivalcev in policistov do policijskega preventivnega dela, na pripravljenost
prebivalcev za sodelovanje s policijo, zadovoljstvo z delom vodij policijskih okolišev in ostalih policistov, delovanje
varnostnih sosvetov, zaupanje v policijo, strah pred kriminaliteto ter partnerstvo med policijo in lokalnimi skupnostmi.
Izsledki raziskav kažejo, da so prebivalci pretežno zadovoljni s sodelovanjem policije z lokalnim okoljem, pri čemer so
sami bolj pripravljeni sodelovati s policisti, kot pa to slednji zaznavajo. Oboji so bolj naklonjeni policijskemu delu v
skupnosti kakor tradicionalnim pristopom, prebivalci bi si ob tem želeli, da bi bila policija bolj dostopna in prisotna na
terenu, policijski komandirji pa čutijo premalo posluha lokalnih skupnosti za delo v posvetovalnih telesih. Policija zatrjuje,
da se zaveda potrebe po partnerskem sodelovanju, in se usmerja k ljudem ter krepi zavedanje, da so policisti v službi
ljudi. Kljub prizadevanjem za vzpostavljanje lokalnega partnerstva v okviru varnostnih sosvetov glavno odgovornost za
reševanje varnostne problematike še vedno nosi policija. Glavni izzivi za prihodnost tako ostajajo, kako pritegniti lokalno
prebivalstvo k sodelovanju pri prizadevanjih za večjo varnost in kako utrditi uvajanje in izvajanje filozofije policijskega
dela v skupnosti ter kako zagotoviti visoko stopnjo integritete na obeh straneh partnerskega sodelovanja.
Ključne besede: policijsko delo v skupnosti, vodja policijskega okoliša, varnostni sosvet, zagotavljanje varnosti na lokalni
ravni, Slovenija.
UDK: 315.74:659.4(497.4)
1Uvod
Policijsko delo v skupnosti je hkrati »filozofija (način razmišljanja) in organizacijska strategija (način udejanjanja filozofije) z namenom skupnega reševanja problemov v skupnosti,
ki se nanašajo na kriminaliteto, prepovedane droge, strah pred
kriminaliteto, kršenje reda in vprašanja glede kakovosti življenja
v soseski« (Trojanowicz, 1990, v Meško, 2001: 285). Policijsko
delo v skupnosti je bilo v Sloveniji uvedeno kot del procesa demokratizacije in prenosa idej o policijskem delu z Zahoda po
družbenopolitičnih spremembah leta 1990 (Meško in Lobnikar,
2005 a; Meško, 2009; Lobnikar in Meško, 2010), podobno kot v
Maja Jere je mlada raziskovalka in asistentka na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru. E-pošta: [email protected].
1
Dr. Andrej Sotlar je docent za varnostni sistem na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru. E-pošta: [email protected].
2
Dr. Gorazd Meško je redni profesor za kriminologijo in dekan Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru. Je vodja raziskave
z naslovom Občutek ogroženosti in vloga policije pri zagotavljanju varnosti na lokalni ravni (2011–2012). Raziskava poteka v
okviru Ciljnega raziskovalnega programa »KONKURENČNOST
SLOVENIJE 2006–2013«, iz katerega izhaja ta prispevek. E-pošta:
[email protected].
3
nekaterih drugih evropskih državah (Mitar, 1995). Toda nekateri
elementi policijskega dela v skupnosti so bili v slovenski policiji
bolj ali manj prisotni vse od konca druge svetovne vojne dalje.
Po Zakonu o narodni milici iz leta 1946 je bila osnovna enota
splošne narodne milice postaja narodne milice, katere območje je bilo razdeljeno na patruljne okoliše oziroma rajone. Kljub
centralističnemu vodenju je bila ena izmed nalog miličnikov
tudi spoznavanje ljudi in zemljišča na območju svoje postaje.
Leta 1950 so se začeli uveljavljati kombinirani patruljni obhodi,
pri katerih je lahko samoiniciativnost miličnikov prišla bolj do
izraza. Takšna oblika dela je vplivala tudi na vzpostavitev informativne mreže miličnika v nekem kraju, s čimer je varnostno
pomembne informacije milica dobila tudi takrat, ko miličnikov
ni bilo na terenu. Leta 1953 so v ljudski milici začeli uvajati novo
obliko terenskega dela – sektorsko službo. Sektorski miličnik je
službo v svojem sektorju opravljal po lastnem preudarku, poleg
tradicionalnih represivnih nalog milice je opravljal tudi preventivne naloge in sodeloval z državljani. Po letu 1963 so se območja
postaj milice uskladila z območji takratnih občin in so bila dalje
razdeljena na obhodne okoliše, ki pa so se teritorialno prekrivali z območji novoustanovljenih krajevnih skupnosti. Vodja
obhodnega okoliša je tako skrbel predvsem za javno varnost,
s poudarkom na širšem in pristnejšem sodelovanju z občani v
krajevni skupnosti. Po letu 1976 je varnostni okoliš, pred tem
3
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 3-13
obhodni okoliš, prevzel vodja varnostnega okoliša in dobil vrsto
novih nalog, večinoma povezanih z razvojem sistema družbene
samozaščite in izvrševanjem zadev javne varnosti na območju
varnostnega okoliša (Policija, 2012 b). Opisani dejavniki v sistemu družbene samozaščite v sedemdesetih letih 20. stoletja so
predstavljali zametke današnje vloge vodje policijskega okoliša
ter partnerskega sodelovanja na področju zagotavljanja varnosti. Takšna preventivna vloga policije takrat ni povsem zaživela,
najverjetneje zato, ker je šlo za institucionalizirano, ideološko
naravnano ter s predpisi vsiljeno obliko samozaščitnega obnašanja (Kolenc, 2003; Policija, 2012 b).
Po neodvisnosti Slovenije, leta 1991, so bile stare prakse
družbenega nadzorstva opuščene in zvrstili so se poskusi reform, ki bi slovensko policijo približale zahodnim idejam o
policijskem delu. Kot mnoge druge postkomunistične države
je tudi Slovenija na deklarativni ravni sledila konceptu policijskega dela v skupnosti po vzoru Združenih držav Amerike
in Velike Britanije, vendar pa se je zaradi naglice in pomanjkljivega razumevanja temeljne filozofije ter osnovnih zahtev,
predvsem pa zakonske ureditve, ki policiji ne daje tako obsežne diskrecije kot v državah, od koder izvira sodobna filozofija policijskega dela v skupnosti, zataknilo pri implementaciji
(Meško in Klemenčič, 2007; Meško, 2009).
V članku je policijsko delo v skupnosti v Sloveniji obravnavano z dveh zornih kotov, prakseološkega in znanstvenoraziskovalnega. Najprej so prikazani nekateri pristopi k policijskemu delu v skupnosti v zadnjih letih. Sledita identifikacija
in analiza političnostrateških usmeritev za delovanje policije in
policistov v lokalnih skupnostih. Ta se implementira z normativnopravnim in organizacijsko-funkcionalnim vidikom policijskega dela v skupnosti, ki se najočitneje manifestira v delovanju vodij policijskih okolišev in varnostnih sosvetov. Razvoju
policijskega dela v skupnosti je sledil tudi interes raziskovalcev,
zato so v drugem delu članka predstavljene najpomembnejše
raziskave s tega področja v Slovenji, in sicer na način, da je iz
njihovih ugotovitev moč sklepati o dejanski razvitosti, dometu
in učinkih policijskega dela v skupnosti. Raziskave so namreč
najpogosteje zajele prebivalstvo, policiste in predstavnike občin,
to pa so glavni protagonisti policijskega dela v vsaki skupnosti.
2 Policijsko delo v skupnosti v praksi
2.1 Političnostrateške usmeritve za policijsko delo v
skupnosti
Policijsko delo v skupnosti je prej kot v zakonodaji opredeljeno v strateškousmerjevalnih in operativnih dokumentih
Ministrstva za notranje zadeve in policije. To še posebej velja
za obdobje zadnjih desetih let. V dokumentu Temeljne usme-
4
ritve za pripravo srednjeročnega načrta razvoja in dela policije
za obdobje od leta 2003 do 2007 (Ministrstvo za notranje zadeve, 2003) je bilo tako zapisano, da je osnovno vodilo slovenske policije opravljanje policijske dejavnosti v skupnosti, pri
čemer izhaja iz poslanstva, da pomaga ljudem, skrbi za njihovo varnost in varnost premoženja, ter vizije, da s partnerstvom s posamezniki in skupnostjo zagotavlja varno življenje
ljudi. V Letnem načrtu dela policije za leto 2003 (Ministrstvo
za notranje zadeve, 2003) je bil zastavljen strateški cilj, to je
razvijanje partnerskega odnosa s posamezniki in skupnostmi.
Njegovi podcilji so bili usmerjeni v vzpostavitev in razvoj partnerskega odnosa med policijo in državljani v vseh lokalnih
skupnostih, dosledno upoštevanje usmeritev policijske dejavnosti v skupnosti in usmeritev za izvajanje preventivnega dela
ter razvoja preventivnih programov za varnost v skupnostih.
Tudi trenutno veljavne Temeljne usmeritve za pripravo srednjeročnega načrta razvoja in dela policije v obdobju 2008–2012
(Ministrstvo za notranje zadeve, 2008) poudarjajo vzpostavljanje in razvijanje partnerstva s skupnostjo, omenjeni pa sta tudi
spremenjena vloga vodje policijskega okoliša ter večja prisotnost vseh policistov na terenu. Natančneje, v obliki usmeritve,
so zgornji poudarki zapisani v Srednjeročnem načrtu razvoja in
dela policije za obdobje 2008–2012 (Ministrstvo za notranje zadeve, 2007). Med drugim je predvideno razvijanje novih metod
dela policije v lokalni skupnosti ter preventivnih programov.
Aktualne Usmeritve in obvezna navodila za pripravo letnega
načrta dela policije v letu 2011 (Ministrstvo za notranje zadeve, 2010 a) narekujejo, naj letni načrt odraža prioriteto krepitve
preventivnih dejavnosti in policijskega dela v skupnosti. Naloga
policije v tekočem letu je tudi, da preveri ustreznost teritorialne
razdelitve obstoječih policijskih okolišev, opredeli nove oblike
neposrednega sodelovanja in vzdrževanja stikov vodje policijskega okoliša in drugih policistov s prebivalci v urbanih okoljih
ter po potrebi dopolni oziroma na novo opredeli naloge vodij
policijskih okolišev – ti naj postanejo dobri poznavalci problematike v lokalnem okolju in delujejo predvsem preventivno.
Na ravni kriminalitetne politike Republike Slovenije je
policijsko delo v skupnosti omenjeno v Resoluciji o preprečevanju in zatiranju kriminalitete iz leta 2006. Med drugim
je tu zapisano, da lahko na področju kriminalitete na lokalni ravni situacijsko preventivno uspešno deluje zlasti policija, ki je že pred leti začela izvajati strategijo policijskega dela
v skupnosti. Poudarek je na metodah in oblikah dela, kot so
svetovanje, delo v posvetovalnih telesih, delo v policijskih pisarnah, izobraževanje otrok in odraslih ter neformalne oblike
druženja in povezovanja z državljani. Posebej je izpostavljena
vloga vodje policijskega okoliša. K večjemu občutku varnosti državljanov in demotivaciji potencialnih storilcev kaznivih
dejanj naj bi prispevali predvsem fizična prisotnost policistov
na lokalni ravni, njihova vpetost v življenje lokalnega okolja
Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd Meško: Praksa in raziskovanje policijskega dela v skupnosti v Sloveniji
(seznanjenost s problemi, osebni stik s problematičnimi osebami, zlasti mladimi, ustno svetovanje in opozarjanje) in njihov
osebni zgled. Po drugi strani pa Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2007–
2011 (2007) policijskega dela v skupnosti eksplicitno sploh ne
omenja! Zadrego vsaj deloma popravlja predlog Resolucije o
nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2012–2016 (Ministrstvo za notranje zadeve,
2011), kjer je zapisano, da policijsko delo v skupnosti trenutno
predstavlja enega izmed osrednjih konceptov pri (policijskem)
preprečevanju kriminalitete in zmanjševanju strahu pred njo.
Razlog, da omenjeni predlog novega nacionalnega programa preprečevanja in zatiranja kriminalitete pripisuje policijskemu delu v skupnosti tako velik pomen, gre verjetno iskati
tudi v stališčih in prepričanjih policijskega vodstva. Generalni
direktor slovenske policije je namreč ob različnih priložnostih
poudaril pomen odprtosti in sodelovanja policije z drugimi
institucijami, skupnostmi in posamezniki. Tudi na okrogli mizi
o pripravi omenjene resolucije je poudaril izjemen pomen partnerskega odnosa z občani in civilno družbo za uspešno delo
policije in pravosodja, za kar je potreben multidisciplinarni
pristop h kriminalitetni politiki, ki predvideva tesno medresorsko sodelovanje in vključevanje različnih udeležencev pri
iskanju sodobnejših in učinkovitejših rešitev za preprečevanje
in zatiranje kriminalitete (Jere, Eman in Bučar, 2011).
nih skupnosti, organizacijami in institucijami na področjih,
ki se nanašajo na izboljšanje varnosti v lokalni skupnosti. Z
njimi sporazumno ustanavlja svete, sosvete, komisije ali druge
oblike partnerskega sodelovanja na področju varnosti, kar je
temelj za policijsko delo v skupnosti (21. člen Zakona o policiji, 1998). Leta 2011 je bilo v Sloveniji 7666 policistov (5945
uniformiranih policistov in 885 kriminalistov) oziroma en
policist na 267 prebivalcev (Policija, 2012).
Policijsko delo v skupnosti je le do neke mere normativnopravno determinirano. Kot rečeno, Zakon o policiji (1998)
v 21. členu predvideva sodelovanje policije z organi lokalnih
skupnosti in z drugimi organi, organizacijami ter institucijami
na področjih, ki se nanašajo na izboljšanje varnosti v lokalni
skupnosti. Zakon o občinskem redarstvu (2006) določa, da občinski svet sprejme občinski program varnosti, s katerim so, na
podlagi ocene varnostnih razmer, določene vrste in obseg nalog občinskega redarstva. Z 9. členom zakona je določeno, da
redarji pri opravljanju nalog in pooblastil sodelujejo s policisti.
2.2.1 Varnostni sosveti
2.2 Normativnopravni in organizacijsko-funkcionalni vidik policijskega dela v skupnosti
Zakon o lokalni samoupravi (2007) v 29. členu županom
omogoča ustanovitev posvetovalnih teles na področju problematike v lokalni skupnosti (občini). Za potrebe partnerskega
sodelovanja na področju preprečevanja kriminalitete in odzivanja na nered v skupnostih se ustanavljajo sveti, sosveti, komisije
ali druge podobne oblike sodelovanja. Varnostni sosveti so del
strategije policijskega dela v skupnosti in predstavljajo organiziran način določanja prednostnih nalog na področju kriminalne preventive in zagotavljanja varnosti na lokalni ravni (Meško,
2004; Meško in Lobnikar, 2005; Meško, Nalla in Sotlar, 2006).
V Sloveniji tako v posameznih občinah deluje 179 varnostnih
sosvetov. V večini primerov so ustanovitelji sosvetov župani, v
njih pa sodelujejo še policisti, predstavniki šol, socialnih služb,
zasebnovarnostnih podjetij, društev, nevladnih organizacij in
zasebnih podjetij (Ministrstvo za notranje zadeve, 2010).
Zakon o policiji (1998) določa, da je slovenska policija
organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve in opravlja naloge na treh ravneh – državni (Generalna policijska uprava),
regionalni (policijske uprave) in lokalni (policijske postaje).
Območje policijskih postaj je razdeljeno na policijske okoliše,
ki lahko obsegajo eno ali več občin, lahko pa tudi zgolj del
občine. Policijski okoliš je namenjen uresničevanju socialne funkcije policije, vodja policijskega okoliša pa je nosilec
preventivnih nalog na območju lokalne skupnosti. Kadar je
to potrebno zaradi varnostne problematike ali oddaljenosti
od policijske postaje, se lahko v objektih zunaj sedeža policijskih postaj določijo policijske pisarne, ki tako omogočajo
neposredno policijsko prisotnost (Zakon o policiji, 1998).
Policija sodeluje v okviru svojih pristojnosti z organi lokal-
Varnostni sosvet naj bi torej predstavljal telo, v katerem se
srečujejo lokalna skupnost, policija in druge interesne skupine
iz lokalnega okolja ter iščejo skupne rešitve za izboljšanje varnosti na lokalni ravni. Podobna praksa, s sveti za varnost v vsaki
lokalni skupnosti, je obstajala v Sloveniji že pred letom 1991, ko
sta bili preventiva kriminalitete in javna varnost promovirani in
izvajani v okviru sistema družbene samozaščite, ki je izhajal iz
ideologije in prakse socializma kot družbenopolitičnega in gospodarskega koncepta razvoja družbe. V tem smislu gre torej za
ponovno uvedbo že znanih strategij zagotavljanja varnosti na
lokalni ravni v novo družbenopolitično okolje (Meško, 2006).
Posvetovalna telesa se ukvarjajo s področji prometne varnosti,
zagotavljanja javnega reda in miru ter preprečevanja kriminalitete. V sklop njihovih nalog sodi analiziranje varnostnih razmer
Za implementacijo policijskega dela v skupnosti pa zgolj
deklarativne zaveze na političnostrateški ravni niso dovolj,
ampak se morajo te udejanjiti v obstoječih in novo oblikovanih normativnopravnih okvirih delovanja policije, ki se mora
v ta namen ustrezno organizirati in prilagoditi svoje metode
dela. Primer takšnih praktičnih rešitev bo predstavljen v naslednjem podpoglavju.
5
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 3-13
v lokalni skupnosti, oblikovanje strategij s področja varnosti, izvajanje projektov, pridobivanje finančnih sredstev,4 ustanavljanje delovnih skupin na ravni sosesk, mestnih četrti in krajevnih
skupnosti, izdajanje preventivnega gradiva (zloženke, plakati),
organiziranje okroglih miz, javnih tribun ter seznanjanje javnosti z delom posvetovalnih teles (Kolenc, 2002). K delovanju
varnostnih sosvetov in policijskemu delu v skupnosti nasploh je
slovenska policija prispevala veliko, glavni izziv pa ostaja, kako
pritegniti lokalno prebivalstvo k skupnem reševanju varnostne
problematike (Meško, 2006).
2.2.2 Vodja policijskega okoliša
Po osamosvojitvi Slovenije, še posebej pa po spremembi
družbenopolitičnega in gospodarskega sistema, se je policija
lotila postavljanja novih temeljev policijske preventive in policijskega dela v skupnosti. Leta 1992 je začela Idejni projekt
javne varnosti, ki se je leta 1995 preimenoval v Projekt Policija.
Ena od osnovnih značilnosti preventivnega policijskega dela
naj bi bilo stalno aktivno komuniciranje z javnostjo, s ciljem
njenega varnostnega ozaveščanja in vključevanja drugih javnih služb ter državljanov v nadzorovanje motečih in nevarnih
pojavov (Žaberl, 2004). Takšno komuniciranje poteka tudi
prek neposrednega stika policistov (še posebej vodij policijskih okolišev) s prebivalci v lokalni skupnosti. V procesu reorganizacije policije na lokalni ravni v letu 1992 je iz 635 nekdanjih varnostnih okolišev nastalo 318 na novo ustanovljenih
policijskih okolišev (Meško in Lobnikar, 2005; Žerak, 2004).
Vodja policijskega okoliša je varnostni partner državljanov, nanj se lahko državljani obračajo po nasvet in pomoč, za
vodje policijskih okolišev so navadno postavljeni policisti z
dolgoletnimi izkušnjami in komunikacijskimi sposobnostmi.
Na uradni strani slovenske policije (Policija, 2012 a) so zapisana imena vseh 317 vodij policijskih okolišev v Sloveniji, na voljo pa so tudi osnovne informacije o nalogah vodij policijskih
okolišev, napotki, kdaj poklicati vodjo policijskega okoliša, in
poziv k soustvarjanju ugodnih varnostnih razmer (Kolenc,
2002; Lobnikar in Meško, 2010).
Vodja policijskega okoliša je nosilec policijskega dela
v skupnosti, zadolžen je za sodelovanje z drugimi policisti,
prebivalci, predstavniki lokalne skupnosti, društvi, organizacijami, gospodarskimi družbami, zavodi, organi in organizacijami ter drugimi interesnimi združenji (Meško in Lobnikar,
Finančna sredstva za delovanje posvetovalnega telesa niso formalno zagotovljena, zato jih posamezna posvetovalna telesa pridobivajo na različne načine – s črpanjem sredstev iz državnega proračuna, donacij, prispevkov podjetij, organizacij in posameznikov
(Kolenc, 2002).
4
6
2005 a). V okviru svojega predvsem preventivnega delovanja
med drugim sodeluje pri preprečevanju in odkrivanju kaznivih dejanj ter storilcev, ugotavlja in nadzoruje kriminalna žarišča, seznanja prebivalce s pojavnimi oblikami kriminalitete
in kršitvami, jih opozarja na kazniva dejanja in prekrške ter
jim svetuje v zvezi s preprečevanjem teh, predava v šolah in
vrtcih, obiskuje oškodovance in žrtve, vrača najdene oziroma zasežene predmete ter pridobiva informacije z razgovori
(Policija, 2011 a). Naloge vodij policijskega okoliša opredeljujejo Pravila policije, Strategija v skupnost usmerjenega policijskega dela, Usmeritve za izvajanje preventivnega dela in Ukrepi
za izboljšanje v skupnost usmerjenega policijskega dela (Meško
in Lobnikar, 2005; Virtič in Lobnikar, 2004).
Policijsko delo v skupnosti je tudi predmet usposabljanja
policistov na temeljnem usposabljanju in kasneje na usposabljanjih vodij policijskih okolišev. Usposabljanj za policijsko
delo v skupnosti se udeležujejo tako vodje policijskih okolišev
kot tudi predstojniki policijskih postaj. Izhodišča za usposabljanje s področja policijskega dela v skupnosti so prispevki tako
policistov kot raziskovalcev (Meško, 2001; Mikulan, 1997).
3 Policijsko delo v skupnosti – ugotovitve raziskav
Kot kaže, implementacija policijskega dela v skupnosti ni
bila popolnoma zadovoljiva (Meško in Lobnikar, 2005; Meško
in Klemenčič, 2007). Še posebej začetki so bili zaznamovani z organizacijskimi, kadrovskimi in vsebinskimi težavami
(Pečar, 2002). Glavne ovire pri implementaciji so povezane s
pomanjkljivo prilagoditvijo uvoženega modela slovenskemu
pravnemu in družbenemu kontekstu ter s konceptualnimi težavami filozofije policijskega dela v skupnosti, poraja pa se tudi
vprašanje profesionalnosti policijskega dela nasploh (Meško in
Klemenčič, 2007). Kljub številnim reformam po letu 1991 še
ni prišlo do ključnih sprememb v miselnosti policistov, še posebej pri posameznikih, ki so se policiji pridružili pred letom
1990, kar priča o dobro poznanem razkoraku med sprejetimi
strategijami in njihovim dejanskim uresničevanjem v praksi. V
slovenskem prostoru je »policijsko delo v skupnosti« obstajalo
že pred letom 1991, vendar bolj ideološko naravnano, v smislu
vseobsegajočega družbenega in političnega nadzorovanja državljanov, zato lahko izkušnje in spomini na komunistični režim po eni strani delujejo pozitivno na pripravljenost javnosti
za sodelovanje, po drugi strani pa lahko ljudi odvračajo od sodelovanja. Nekatere prakse namreč spominjajo na vzvode razširjenega totalnega državnega nadzorstva, medtem ko so druge
sprejete kot osnovni dejavniki varnosti skupnosti in vzdrževanja javnega reda (Meško in Klemenčič, 2007; Meško, 2009).
Predlogi občanov za uspešnejše policijsko delo v skupnosti se
nanašajo predvsem na policijske patrulje v lokalnem okolju,
Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd Meško: Praksa in raziskovanje policijskega dela v skupnosti v Sloveniji
prisotnost in dostopnost policistov na terenu, izboljšanje komuniciranja in sodelovanja med policisti in lokalnim prebivalstvom ter razvijanje komunikacijskih in socialnih veščin in
poglabljanje znanja policistov s področja kulturne raznolikosti.
Takšne in podobne ugotovitve izhajajo iz raziskav s področja policijskega dela v skupnosti, ki so bile od leta 1998
opravljene na različnih vzorcih policistov, prebivalcev, županov, občinskih svetnikov in drugih z območij posameznih
policijskih uprav, občin, mest in statističnih regij (tabela 1).
Ugotovitve nudijo oris razvoja policijskega dela v skupnosti v
Sloveniji in osvetljujejo problematiko, ki se poraja v procesu
njegove implementacije.
Tabela 1: Kronološki in tematski pregled raziskav o policijskem delu v skupnosti v Sloveniji
Naslov in avtorji
Predmet raziskovanja
Vrsta raziskave in
metode zbiranja
podatkov
Leto
Preučevani vzorec
Strah pred kriminaliteto,
policijsko preventivno delo
in javno mnenje o policiji (G.
Meško in sodelavci)
1998
Prebivalci z območja
Metlike, Severne
Primorske in
Ljubljane (n = 343)
Občutki strahu pred kriminaliteto; pojavi, ki
ogrožajo ljudi; stališča do policijskega preventivnega dela.
Kvantitativna –
anketiranje
V skupnost usmerjeno policijsko delo v mestu Ljubljana:
ugotavljanje potreb za ustanovitev mestne policije ali redefiniranje dela državne policije
(M. Pagon in B. Lobnikar)
2000
Policisti (n = 95) in
prebivalci Ljubljane
(n = 75)
Odnos do v skupnost usmerjenega policijskega
dela, pripravljenost in percepcija pripravljenosti
prebivalcev za sodelovanje pri policijskem delu.
Kvantitativna –
anketiranje
Zagotavljanje varnosti v lokalni skupnosti (G. Meško)
2003,
2004
Predstavniki varnostnih sosvetov (n =
178)
Ustanavljanje, delovanje in vloga varnostnih
sosvetov, odgovornost za reševanje lokalne varnostne problematike, vloga policije pri preprečevanju kriminalitete na lokalni ravni, partnersko
sodelovanje, občutki ogroženosti in strah pred
kriminaliteto, policijsko delo v skupnosti.
Kvantitativna in
kvalitativna –
okrogle mize in
anketiranje
Stališča komandirjev policijskih postaj do policijskega dela
v skupnosti (F. Kosmač in V.
Gorenak)
2004
Komandirji
policijskih postaj
(n = 53)
Zadovoljstvo s posameznimi segmenti dela,
zadovoljstvo z vsebino temeljnih dokumentov
s področja policijskega dela v skupnosti, ocena
seznanjenosti vodij policijskih okolišev z vsebino
temeljnih dokumentov na področju policijskega
dela v skupnosti, ocena dela vodij policijskih
okolišev, ocena sodelovanja v posvetovalnih telesih
lokalnih skupnosti, ocena potrebe po določenih
znanjih vodij policijskih okolišev.
Kvantitativna –
anketiranje
Raziskava o ocenah in stališčih
prebivalcev obmejnih območij
do dela policistov na bodoči
schengenski meji (B. Lobnikar
in sodelavci)
2005
Prebivalci obmejnega
pasu z Republiko
Hrvaško (n = 533)
Ocena in stališča prebivalcev do dela policistov
– zaupanje in zadovoljstvo z delom policistov,
občutek varnosti, ocena vedenjskih značilnosti
policistov, pripravljenost prebivalcev za sodelovanje s policijo.
Kvantitativna –
anketiranje
Razhajanje med oceno stanja
in med pričakovanji ljudi do
policije z območja PU Maribor
(F. Virtič)
2005
Prebivalci z območja
Policijske uprave
Maribor (n = 1006)
Ocene policistov v postopkih, o občutku varnosti,
o zaupanju policiji, ocena legitimnosti dela policistov, zadovoljstvo z delom policistov.
Kvantitativna
–telefonsko
anketiranje
Policing in a post-socialist
country: critical reflections
(G. Meško)
2006
Policisti (n = 847)
Profesionalnost slovenske policije, policijska
kultura, podpora nadrejenih, komunikacija znotraj
organizacije, percepcija pripravljenosti prebivalcev
za sodelovanje pri policijskem delu, zadovoljstvo z
delom, mnenje o policijskem delu v skupnosti.
Kvantitativna –
anketiranje
7
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 3-13
Raziskava stanja na področju v skupnost usmerjenega
policijskega dela – stališča
občinskih varnostnih sosvetov
(Ministrstvo za notranje zadeve)
2010
Občine, ki imajo
ustanovljene varnostne sosvete (n = 117)
Stanje na področju policijskega dela v skupnosti,
analiza stališč članov občinskih varnostnih sosvetov o različnih vidikih sodelovanja med lokalno
skupnostjo, policijo in občinskimi redarstvi.
Kvantitativna –
anketiranje
Javnomnenjska raziskava o
ocenah in stališčih prebivalcev
Republike Slovenije o delu
policije 2010 (M. Černič, M.
Makarovič in M. Macur)
2010
Polnoletni prebivalci
Slovenije (n = 2007)
Zaupanje v policijo, zadovoljstvo z delom policije,
mnenje o nadzoru nad policijo, ocene lastnosti
policije, ocene uspešnosti delovanja policije, primerjava s policijami v drugih evropskih državah,
pripravljenost sodelovati s policijo, ocena sodelovanja policije z lokalnim okoljem, ocenjevanje
preventivnih akcij.
Kvantitativna
–telefonsko
anketiranje
Zagotavljanje varnosti v lokalni skupnosti (V. Gorenak in I.
Gorenak)
2010
Župani in občinski
svetniki v Sloveniji (n
= 520)
Ocene in stališč županov in svetnikov do dela
policistov, njihova pripravljenost za sodelovanje s
policisti.
Kvantitativna –
anketiranje
CRP – Občutki ogroženosti
in zagotavljanje varnosti v
lokalnih skupnostih, ki ga
izvaja Fakulteta za varnostne
vede Univerze v Mariboru (G.
Meško in sodelavci)
2010–
2012
(v
teku)
Policisti (n = 581),
prebivalci (n = 961),
policijski šefi (n = 24),
župani – predstavniki občin in civilne
družbe (n = 24)
Stopnja vpetosti policije v posamezne lokalne
skupnosti, partnerstvo med policijo in lokalnimi
skupnostmi, obstoječe oblike policijskega dela v
skupnosti, delovanje varnostnih sosvetov v občinah in odzivanje policije na subjektivne in objektivne oblike ogroženosti lokalnega prebivalstva.
Kvantitativna in
kvalitativna –
anketiranje, skupinski usmerjeni
intervjuji
V letu 1998 je bila med prebivalci z območja Metlike,
Severne Primorske in Ljubljane izvedena raziskava, v kateri so
anketiranci med drugim poročali o svojih stališčih do policijskega preventivnega dela. Ugotovitve so pokazale, da ljudje pričakujejo sodelovanje policije in so tudi pripravljeni sodelovati
z njo – policistom bi pomagali, jim posredovali informacije, ne
bi pa jim dovolili vstopa v svoje stanovanje (Meško et al., 2000).
Raziskava iz leta 2000 o razlikah med policisti in prebivalci v mestu Ljubljana in okolici, v odnosu do policijskega
dela v skupnosti in pripravljenosti prebivalcev za sodelovanje
pri posameznih policijskih opravilih je pokazala, da so tako
policisti kot prebivalci bolj naklonjeni policijskemu delu v
skupnosti kot tradicionalnim pristopom k izvajanju policijske dejavnosti. Zanimiva je tudi ugotovitev, da so prebivalci
pripravljeni sodelovati s policisti v veliko večji meri, kot to
zaznavajo policisti (Pagon in Lobnikar, 2001).
Rezultati raziskave o stališčih komandirjev policijskih
postaj o policijskem delu v skupnosti iz leta 2004 kažejo, da
so komandirji relativno zadovoljni z motiviranostjo vodij
policijskih okolišev za delo v skupnostih, z vsebino strategije
policijskega dela v skupnosti in usmeritvami za izvajanje policijskega preventivnega dela, bistveno manj pa so zadovoljni
z navodili za evidentiranje preventivnega dela. Po mnenju komandirjev policijskih postaj vodje policijskih okolišev v celoti
in zelo dobro poznajo vsebino dokumentov, ki opredeljujejo
policijsko delo v skupnosti, prav tako ocenjujejo, da vodje
policijskih okolišev v manjši meri opravljajo represivne naloge. Komandirji so ocenili, da ima policija ustrezne zakonske
8
podlage za delo v posvetovalnih telesih, komandirji sami tudi
sodelujejo pri njihovem ustanavljanju, vendar čutijo premalo posluha lokalnih skupnosti za delo v posvetovalnih telesih
(Kosmač in Gorenak, 2004).
Meško in Lobnikar (2005) v študiji o varnostnih sosvetih
ugotavljata, da je vzpostavljanje lokalnega partnerstva prek
varnostnih sosvetov sicer korak v pravo smer, ki pa, kot kaže,
do zdaj še ni prineslo želenih rezultatov. Glavna odgovornost
za reševanje raznovrstnih problemov je še vedno na plečih policije. Po mnenju vprašanih so namreč za reševanje varnostne
problematike na lokalni ravni v največji meri odgovorni policisti, sledijo subjekti socialnega skrbstva, državno tožilstvo,
sodišča, nevladne organizacije in na koncu izobraževalne institucije. Vprašani so menili, da so ovire za reševanje varnostne
problematike v okviru varnostnih sosvetov povezane predvsem z nejasno opredeljenimi vlogami sodelujočih, različnim
pojmovanjem varnostne problematike, nerazumevanjem
partnerskega odnosa, nezainteresiranostjo ljudi in centralizirano ureditvijo. Avtorja ugotavljata, da imajo preventivne
dejavnosti na lokalni ravni več vpliva na zmanjševanje strahu
pred kriminaliteto in občutkov ogroženosti kot pa na dejansko zmanjšanje nereda in kriminalitete v skupnostih.
Lobnikar in sodelavci (2005) so med prebivalci ob bodoči
schengenski meji izvedli raziskavo o njihovih ocenah in stališčih do dela policistov. Anketiranci so med drugim izrazili potrebo po večjem sodelovanju policije s prebivalstvom, komuniciranju z njimi in nudenju pomoči. Glede na ugotovitve so
prebivalci večinoma pripravljeni sodelovati s policisti – skoraj
Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd Meško: Praksa in raziskovanje policijskega dela v skupnosti v Sloveniji
polovica jih je izrazila pripravljenost za posredovanje podatkov
o ilegalnih prehodih državne meje, več kot polovica anketirancev bi bila pripravljena poročati o raznih oblikah policijske
korupcije in o storjenem kaznivem dejanju. Manjšo pripravljenost za sodelovanje pa so anketirani izkazali pri opravilih, v
katera v preteklosti policija prebivalcev ni tradicionalno vključevala – skupno patruljiranje, določanje policijskih pooblastil,
ocenjevanje uspešnosti in zakonitosti policijskega dela.
Na območju Policijske uprave Maribor je v letu 2005 potekala raziskava o razhajanju med oceno stanja in med pričakovanji ljudi do policije (Virtič, 2006). Rezultati so pokazali, da
so prebivalci z delom policije zadovoljni, a vendar po njihovi
oceni policisti ne dosegajo tega, kar ljudje od njih pričakujejo. Predvsem pričakujejo več zavzetosti pri reševanju njihovih
problemov, več kot polovica prebivalcev pa je tudi pripravljena sodelovati s policijo.
Rezultati študije o profesionalnosti slovenske policije
(2006) kažejo, da je 61,2 odstotka policistov v vzorcu 847 policistov odgovorilo, da policijsko delo v skupnosti ni izguba
časa in da je koristno za policijo in ljudi v skupnostih. Vsi vodje policijskih okolišev so na to vprašanje odgovorili pritrdilno.
Problemi, ki so jih navedli, so, da je malo ljudi pripravljeno
sodelovati s policijo pri reševanju problemov v soseskah, kjer
živijo (28 odstotkov), in da jih je še manj pripravljenih sodelovati pri nudenju informacij pri preiskovanju kriminalitete (21
odstotkov), vendar pa so v nekoliko večjem številu pripravljeni poklicati na policijo in jo obvestiti o sumljivih pojavih (35
odstotkov). Problem, ki so ga navedli vodje policijskih okolišev, je pomanjkanje policistov na policijskih postajah, kar
vodi v to, da vodje policijskih okolišev opravljajo tudi druge
policijske naloge in jim zato zmanjkuje časa za policijsko delo
v skupnosti (Meško, 2006 a).
Ministrstvo za notranje zadeve je leta 2010 naročilo raziskavo stališč slovenske javnosti o policiji (Černič, Makarovič
in Macur, 2010), ki je pokazala, da so prebivalci zadovoljni s
sodelovanjem policije z lokalnim okoljem. Prebivalci so najbolje ocenili trud policistov pri reševanju težav, najslabše pa
njihovo prisotnost na terenu. Dve tretjini vprašanih sta menili, da se policisti trudijo ali zelo trudijo pri reševanju težav
v lokalnem okolju. Sodelovanje med ljudmi in vodjo policijskega okoliša so vprašani ocenili kot zadovoljivo, pri čemer
več kot polovica vprašanih meni, da vodja policijskega okoliša
dobro ali zelo dobro sodeluje z ljudmi v skupnostih.
V raziskavi o stališčih članov občinskih varnostnih sosvetov o različnih vidikih sodelovanja med lokalno skupnostjo,
policijo in občinskimi redarstvi, ki je bila izvedena konec leta
2009 in v začetku leta 2010 pod okriljem Ministrstva za notranje zadeve (Ministrstvo za notranje zadeve, 2010), so člani
varnostnih sosvetov poročali, da se navadno sestajajo enkrat
do trikrat letno, za varnost v občinah pa skrbi predvsem policija, sledijo občinska redarstva in družbe za zasebno varovanje.
V letu 2010 je bila izvedena raziskava o ocenah in stališčih
županov in svetnikov 42 slovenskih občin. Župani in občinski svetniki so med različnimi področji (zadovoljstvo z delom
policistov, uspešnost policistov, varnostno počutje, pripravljenost za sodelovanje s policisti, sodelovanje policistov z občani,
medosebne kompetence policistov) najbolje ocenili pripravljenost za sodelovanje s policisti, slabše (s povprečno oceno
3,26 na lestvici od 1 do 5) pa so ocenili sodelovanje policistov
z občani in varnostno počutje (Gorenak in Gorenak, 2011).
Zanimivost preučevanja policijskega dela v skupnosti
se kaže tudi v sodelovanju policistov v raziskovalnem delu
Fakultete za varnostne vede in drugih fakultet. Ti so v praksi
izvajali in v okviru študija preučevali policijsko delo v skupnosti (na primer: Meško, Bahor in Kosmač, 2004; Žerak,
2004; Gorenak in Prijatelj, 2005; Pungerčar in Meško, 2005;
Tomaževic in Koporec, 2007; Virtič in Gorenak, 2008; Smolej
in Gorenak, 2011; Majcenovič, 2011).
Kot primer akcijskega raziskovalnega projekta s področja
policijskega dela v skupnosti je treba omeniti projekt »Nazaj k
ljudem« (Ivančić, 2011). V Usmeritvah in obveznih navodilih za
pripravo letnega načrta dela policije v letu 2011 (Ministrstvo za
notranje zadeve, 2010 a) je projekt naveden kot primer dobre
prakse za okrepitev dela policije v skupnosti. Vodstvo policijske uprave Murska Sobota se je leta 2009 odločilo, da začne
intenzivne dejavnosti za usmerjanje dela vodij policijskih okolišev, policijskih postaj in policijske uprave v lokalno skupnost,
k ljudem. Temeljne naloge, ki so si jih zadali v okviru projekta,
so obsegale izboljšanje varnosti v lokalni skupnosti s policijskimi ukrepi in s pomočjo lokalnega prebivalstva; določanje ukrepov v sodelovanju s prebivalci; ter vzpostavitev procesa analize
problematike, uskladitve skupnih ukrepov in preverjanje učinkovitosti ob koncu leta. V okviru projekta je policijska uprava
Murska Sobota v marcu 2011 organizirala okroglo mizo z naslovom Sodelovanje lokalne skupnosti in policije, ki so se je poleg
strokovne javnosti, generalnega direktorja policije, direktorjev
policijskih uprav ter drugih pripadnikov policije udeležili tudi
župani iz Pomurja. Po dveh letih izvajanja se je avtor odločil s
pomočjo anketiranja predstavnikov občine in policije ugotoviti, kako dobro poznajo projekt Nazaj k ljudem in ali je projekt
prispeval k boljšemu sodelovanju in boljši varnosti na lokalni
ravni. Med vprašanimi je 55 odstotkov zadovoljnih, 20 odstotkov pa zelo zadovoljnih s trenutnimi varnostnimi razmerami
v pomurski regiji, na področju identifikacije problemov, načrtovanja ukrepov, izvajanja nalog ter merjenja učinkov pa po
stopnji vpletenosti še vedno prednjači policija. Z vidika uspešnosti sodelovanja policije in lokalne skupnosti v pozitivnem
9
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 3-13
smislu izstopa področje javnih prireditev, negativno pa nasilje
nad starejšimi, medvrstniško nasilje, problematika večetnične
skupnosti in področje prepovedanih drog.
Ker je policijsko delo v skupnosti prioriteta policijske
dejavnosti v Sloveniji, je Ministrstvo za notranje zadeve v
okviru Ciljnega raziskovalnega programa »Konkurenčnost
Slovenije 2006–2013« predlagalo in financiralo raziskovalni
projekt z naslovom Občutki ogroženosti in zagotavljanje varnosti v lokalnih skupnostih, ki ga izvaja Fakulteta za varnostne
vede Univerze v Mariboru, sofinancira pa Agencija Republike
Slovenije za raziskovalno dejavnost skupaj z Ministrstvom za
notranje zadeve (2010–2012). Cilji projekta so ugotoviti stopnjo vpetosti policije v posamezne lokalne skupnosti, analizirati
partnerstva med policijo in lokalnimi skupnostmi ter analizirati obstoječe oblike policijskega dela v skupnosti in delovanje
varnostnih sosvetov v občinah. Projekt vsebuje anketiranje
policistov in ljudi v skupnostih v celotni Sloveniji ter usmerjene intervjuje s policijskimi šefi, predstavniki občin in civilne
družbe glede pomena in vloge policijskega dela v skupnosti
(Svetek, 2011). V okviru raziskave so člani raziskovalne skupine v letu 2011 tudi aktivno sodelovali na treh posvetih na temo
sodelovanja policije z lokalno skupnostjo ter spremljali potek
teh posvetov. Prvi tak dogodek je bila omenjena okrogla miza
Sodelovanje lokalne skupnosti in policije za varnejšo skupnost v
Murski Soboti. Generalni direktor policije je ob tej priložnosti
poudaril, da brez partnerskega odnosa med lokalnimi skupnostmi in policisti programi za zatiranje in preprečevanje varnostnih pojavov nimajo nobene veljave. Po njegovih besedah
je potrebno s sodelovanjem med policijo in lokalno skupnostjo občanom vrniti zaupanje in zmanjšati strah ter jim s tem
omogočiti kvalitetnejše življenje. Župani pomurskih občin so
sodelovanje s policijo pohvalili, želeli pa bi si večje dostopnosti
policije in več neposrednih stikov, poleg zaželene učinkovitosti
in pravičnosti so poudarili tudi policistovo prijaznost, tako pri
policistih kot tudi pri občanih pa naj bi spodbujali izboljšanje
varnostne kulture (Pomurje.si, 2011; Vratarič, 2011). Naslednji
posvet, naslovljen Ohranimo naše mesto varno, je dva tedna
kasneje v podobni zasedbi potekal v Mariboru. Sekretar mariborskega varnostnega sosveta je predstavil delovanje sosveta,
ki je po prepričanju udeležencev med najaktivnejšimi v državi
ter svoje poslanstvo povezovanja lokalne skupnosti in policije
opravlja zgledno. V sklopu sosveta četrtne in krajevne skupnosti organizirajo varnostne kolegije, na katerih razpravljajo o
konkretnih lokalnih varnostnih razmerah. Udeleženci posveta
so menili, da se s skupnimi dejavnostmi lokalne skupnosti in
policije lahko okrepi občutek varnosti, ki je bistvenega pomena za kakovost bivanja v skupnosti. Generalni direktor policije
je zatrdil, da se policija prioritetno usmerja k uporabnikom in
krepi zavedanje, da so policisti v službi ljudi (Policijska uprava Maribor, 2011). V maju 2011 je bil na temo vpliva varnosti na kakovost življenja v lokalni skupnosti še posvet v Celju.
10
Generalni direktor policije Janko Goršek je ponovno poudaril, da je perspektiva slovenske policije usmerjenost v lokalno
okolje, kar pomeni, da reagira na probleme lokalnega okolja,
v katerem deluje, in jih rešuje. Z roko v roki z drugimi varnostnimi organi mora policija narediti nekatere korake, da se
izboljša varnost v lokalnem okolju, pri čemer je poudarek na
delu posameznih policijskih postaj (Possnig, 2011).
Na vseh treh posvetih je bilo zaznati visoko stopnjo pripravljenosti za sodelovanje med občinami in policijo v okviru
obstoječe zakonodaje (torej v varnostnih sosvetih), župani
menijo, da je treba policiste usposobiti za boljše komuniciranje in transparentno delo, opomnili pa so tudi, naj policijsko delo v skupnosti ne služi zgolj preiskovanju kriminalitete.
Glede na odzive tako predstavnikov občinskih uprav kot policije se največji izzivi za prihodnost očitno kažejo na področju
sodelovanja policije in občinskih redarstev.
4 Sklepne misli
Policijsko delo v skupnosti v okviru demokratične policijske dejavnosti še ni popolnoma uveljavljeno, saj so ga v Sloveniji
na nov način začeli izvajati šele pred dobrim desetletjem. Kljub
temu je napredek viden, in vse kaže, da je slovenska policija
prebrodila težave, ki se pojavljajo v začetku uveljavljanja novih
nadzorstvenih strategij in filozofij. Uspešen razvoj policijskega
dela v skupnosti je mogoče pripisati načrtnemu delu v slovenski
policiji, saj je policijsko delo v skupnosti ena izmed temeljnih
prioritet slovenske policije. To se v praksi kaže tudi v tem, da je
policijsko delo v skupnosti sestavni del temeljnega usposabljanja
za nove policiste ter del specializiranih usposabljanj za policijske šefe in vodje policijskih okolišev. Z vidika razvoja policijskih
ved pa je zelo pomembno dejstvo, da slovenska policija financira raziskovanje policijske dejavnosti, pri čemer ima policijsko
delo v skupnosti očitno prednost pred vsemi drugimi oblikami
policijske dejavnosti. O tem pričajo raziskave od sredine devetdesetih let 20. stoletja do današnjega dne. Raziskave so pokazale
različne probleme, ki so jih v policiji skupaj s predstavniki občin
reševali po najboljših močeh. Glede na rezultate preteklih raziskav so prebivalci pretežno zadovoljni s sodelovanjem policije z
lokalnim okoljem, pri čemer so sami bolj pripravljeni sodelovati
s policisti, kot pa to slednji zaznavajo. Oboji so bolj naklonjeni
policijskemu delu v skupnosti kot tradicionalnim pristopom,
prebivalci bi si ob tem želeli večje dostopnosti in prisotnosti
policije na terenu, policijski komandirji pa čutijo premalo posluha lokalnih skupnosti za delo v posvetovalnih telesih. Policija
zatrjuje, da se zaveda potrebe po partnerskem sodelovanju, in
se usmerja k uporabnikom ter krepi zavedanje, da so policisti v službi ljudi. Policijsko delo v skupnosti se je pokazalo kot
dokaj učinkovito in uspešno pri ustvarjanju občutkov varnosti
in skupnem reševanju varnostnih problemov v skupnosti, pri
Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd Meško: Praksa in raziskovanje policijskega dela v skupnosti v Sloveniji
čemer so se pričakovanja, da bo policijsko delo v skupnosti
zdravilo za vse varnostne probleme, ponekod tudi izjalovila. Kot
drugje po svetu, se je tudi slovenska policija v začetni fazi soočala s kadrovskimi težavami, pomanjkljivim znanjem in pomanjkanjem veščin za delo z ljudmi v skladu z načeli policijskega dela
v skupnosti. Z vidika razumevanja koncepta in filozofije policijskega dela v skupnosti je bilo nekaj težav, saj so nekateri policijski šefi razumeli takšno delo zgolj kot represivno delo policije
v določenih oziroma problematičnih skupnostih. Te težave so
bile odpravljene, vendar se občasno pojavijo problemi pomanjkanja policistov, zaradi česar morajo vodje policijskih okolišev
opravljati tudi druge policijske naloge, ki so lahko v konfliktu s
policijskim delom v skupnosti (Meško, 2006). Z vidika organizacijske kulture v policiji postaja policijsko delo v skupnosti med
policisti vse bolj cenjeno, saj jih vse več meni, da takšno policijsko delo prispeva k socialnemu kapitalu v slovenski družbi in da
je pomemben del celotne policijske dejavnosti. Konec koncev je
prav policija tista, ki si od vključevanja v lokalno skupnost obeta
največ, saj je uspeh njenega delovanja močno odvisen od ljudi v
skupnosti (Pečar, 2001). Čeprav poglobljene evalvacije učinkov
policijskega dela v skupnosti v Sloveniji ni še nihče opravil, je
mogoče zaznati, da se pripravljenost ljudi za sodelovanje s policijo po dejavnem uveljavljanju policijskega dela v skupnosti
veča (Ivančić, 2011). Kljub velikemu napredku v praksi še vedno
obstaja precej velika razlika med idealno filozofijo policijskega
dela v skupnosti (Trojanowicz in Bucqueroux, 1990) in njegovo izvedbo v slovenski družbenonadzorstveni praksi (Meško,
2006). Kljub prizadevanjem za vzpostavljanje lokalnega partnerstva v okviru varnostnih sosvetov glavno odgovornost za
reševanje varnostne problematike še vedno nosi policija. Zadnje
ugotovitve kažejo, da je treba za učinkovito policijsko delo v
skupnosti zagotoviti visoko stopnjo integritete na obeh straneh,
pri policiji in pri predstavnikih lokalnih skupnosti, predvsem pri
županih in direktorjih občinskih uprav. Poudariti je treba, da je
integriteta partnerjev pri zagotavljanju varnosti na lokalni ravni
(Ziembo-Vogl in Meško, 2000) pomembna sestavina uspešnega
policijskega dela v skupnosti.
Literatura
1. Černič, M., Makarovič, M., in Macur, M. (2010). Javnomnenjska
raziskava o ocenah in stališčih prebivalcev Republike Slovenije o delu
policije 2009. Nova Gorica: Fakulteta za uporabne družbene študije
v Novi Gorici.
2. Gorenak, V., in Gorenak, I. (2010). Zagotavljanje varnosti v lokalni
skupnosti. V: T. Pavšič Mrevlje (ur.), Zbornik prispevkov, 12. slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
3. Gorenak, V., in Prijatelj, M. (2005). Stališča in ocene prebivalcev do dela policistov kot kriterij merjenja uspešnosti policije.
Organizacija, 38(7), str. 347–353.
4. Ivančić, D. (2011). Sodelovanje lokalne skupnosti in policije v
Pomurju. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede
Univerze v Mariboru.
5. Jere, M., Eman, K., in Bučar-Ručman, A. (2011). Priprava nove
resolucije o preprečevanju in zatiranju kriminalitete – poročilo o
okrogli mizi. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 62(2), str.
217–220.
6. Kolenc, T. (2002). Slovenska policija. Ljubljana: Ministrstvo za not
ranje zadeve, Policija, Generalna policijska uprava.
7. Kosmač, F., in Gorenak, V. (2004). Stališča komandirjev policijskih
postaj do policijskega dela v skupnosti. V: B. Lobnikar (ur.), 5. slovenski dnevi varstvoslovja (str. 714–726). Ljubljana: Fakulteta za
policijsko-varnostne vede.
8. Lobnikar, B., in Meško, G. (2010). Responses of police and local
authorities to security issues in Ljubljana, the capital of Slovenia.
V: M. Cools et al. (ur.), Police, policing, policy and the city in Europe
(str. 175–195). The Hague: Eleven International Publishing.
9. Majcenovič, N. (2011). Policijsko delo v skupnosti v mestu Maribor:
pomen, implementacija in pripravljenost ljudi za sodelovanje s policijo v mestu Maribor. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru.
10. Meško, G. (2001). V skupnost usmerjeno policijsko delo – izziv za
slovensko policijo?. Teorija in praksa, 38(2), str. 272–289.
11. Meško, G. (2004). Partnersko zagotavljanje varnosti v lokalni skupnosti – želje, ideali in ovire. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 55(3), str. 258–265.
12. Meško, G. (2006 a). Policing in a post-socialist country: critical
reflections. V: Understanding crime: structural and developmental
dimensions, and their implications for policy (Plenary address at the
annual conference of the ESC). Tübingen: Institut für Kriminologie
der Universität Tübingen.
13. Meško, G. (2006). Perceptions of Security: Local Safety Councils in
Slovenia. V: U. Gori in I. Paparela (ur.), Invisible Threats: Financial
and Information Technology Crimes and National Security (str.
69–89). Amsterdam: IOS Press.
14. Meško, G. (2009). Transfer of Crime Control ideas – Introductory
Reflections. V: G. Meško in H. Kury (ur.), Crime Policy, Crime
Control and Crime Prevention – Slovenian Perspectives (str. 5–19).
Ljubljana: Tipografija.
15. Police Professionalism in an Emerging Democracy: The Slovenian
Experience. V: T. R. Tyler (ur.), Legitimacy and Criminal Justice
(str. 84–115). New York: Russell Sage Foundation.
16. Meško, G., in Lobnikar, B. (2005). The contribution of local safety
councils to local responsibility in crime prevention and provision
of safety. Policing: An international journal of police strategies &
management, 28(2), str. 353–373.
17. Meško, G., in sodelavci (2000). Strah pred kriminaliteto, policijsko
preventivno delo in javno mnenje o policiji: raziskovalno poročilo.
Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola.
18. Meško, G., Bahor, A., in Kosmač, F. (2004). Varnost v lokalni skupnosti – želje, ideali in ovire. V: B. Lobnikar (ur.), Zbornik prispevkov, 5. slovenski dnevi varstvoslovja (str. 727–734). Ljubljana:
Fakulteta za policijsko-varnostne vede.
19. Meško, G., in Lobnikar, B. (2005 a). Policijsko delo v skupnosti: razumevanje uvoženih idej, njihova kontekstualizacija in implementacija. V: G. Meško, M. Pagon in B. Dobovšek (ur.). Izzivi sodobnega varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede,
str. 89–109.
20. Meško, G., Nalla, M., in Sotlar, A. (2006). Cooperation on police
and private security officers in crime prevention in Slovenia. V E.
Marks, A. Meyer in R. Linssen (ur.), Quality in crime prevention
(str. 133–143). Norderstedt: Books on Demand.
21. Mikulan, M. (1997). Preprečujmo kriminal skupaj. Ljubljana:
Mihelač.
11
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 3-13
22. Ministrstvo za notranje zadeve. (2003). Letni načrt dela policije za
leto 2003.
23. Ministrstvo za notranje zadeve. (2007). Srednjeročni načrt razvoja
in dela policije za obdobje 2008–2012.
24. Ministrstvo za notranje zadeve. (2008). Temeljne usmeritve za
pripravo srednjeročnega načrta razvoja in dela policije v obdobju
2008–2012.
25. Ministrstvo za notranje zadeve. (2010 a). Usmeritve in obvezna
navodila za pripravo letnega načrta dela policije v letu 2011.
26. Ministrstvo za notranje zadeve. (2010). Poročilo o raziskavi stanja
na področju v skupnost usmerjenega policijskega dela – stališča
občinskih varnostnih sosvetov.
27. Ministrstvo za notranje zadeve. (2011). Predlog Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2012–2016.
28. Mitar, M. (1995). V skupnost usmerjeno policijsko delo v nekaterih državah pro-zahodne usmeritve. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo 46(3), str. 237–249.
29. Pagon, M., in Lobnikar, B. (2001). V skupnost usmerjeno policijsko
delo v mestu Ljubljana: ugotavljanje potreb za ustanovitev mestne
policije ali redefiniranje dela državne policije: končno poročilo s popravki. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola.
30. Pečar, J. (2001). Policija in (lokalna) skupnost. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 52(2), str. 132–140.
31. Pečar, J. (2002). Preprečevanje kriminalitete in policija.
Varstvoslovje, 4(2), str. 122–131.
32. Policija. (2012 a). Vodje policijskih okolišev po policijskih upravah.
Pridobljeno na http://www.policija.si/index.php/dravljani-inpolicija/vodje-policijskih-okolisev.
33. Policija. (2012 b). Zgodovina in razvoj. Pridobljeno na http://www.
policija.si/index.php/dravljani-in-policija
34. Policija. (2012). O policiji. Pridobljeno na http://www.policija.si/
index.php/o-policiji.
35. Policijska uprava Maribor. (2011). V Mariboru organizirali strokovni posvet Ohranimo naše mesto varno. Pridobljeno na http://
www.policija.si/index.php/policijske-uprave/pu-maribor/index.
php?option=com_content&view=article&id=10035&Itemid=245.
36. Pomurje.si. (2011). Policisti morajo „nazaj k ljudem“. Pridobljeno
na http://pomurje.si/aktualno/pomurje/policisti-morajo-nazaj-kljudem/.
37. Possnig, G. (17. maj 2011). Policija mora biti osredotočena na lokalno okolje. Delo. Pridobljeno na http://www.delo.si/clanek/153366.
38. Pungerčar, A., in Meško, G. (2005). Ocena dela varnostnih svetov
v Sloveniji. V: B. Lobnikar (ur.), 6. slovenski dnevi varstvoslovja.
Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.
39. Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja
kriminalitete za obdobje 2007–2011. (2007). Uradni list Republike
Slovenije (40).
40. Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete. (2006).
Uradni list Republike Slovenije (43).
41. Smolej, D., in Gorenak, V. (2011). Ocene in stališča županov in
svetnikov do dela policije – študija primera. V: T. Pavšič Mrevlje
(ur.), Zbornik prispevkov, 12. slovenski dnevi varstvoslovja.
Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
42. Svetek, S. (2011). Občutek ogroženosti in vloga policije pri zagotavljanju varnosti na lokalni ravni. V: P. Umek (ur.), 12. slovenski
dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
43. Tomaževic, T., in Koporec, A. (2007). Policijsko delo v skupnosti
na Gorenjskem. V: B. Lobnikar (ur.), 8. slovenski dnevi varstvoslovja, Varnost v sodobni družbi groženj in tveganj. Maribor: Fakulteta
za varnostne vede.
12
44. Trojanowicz, R., in Bucqueroux, B. (1990). Community Policing: a
Contemporary Perspective. Cincinnati: Anderson Publishing Co.
45. Virtič, F. (2006). Razhajanje med oceno stanja in med pričakovanji
ljudi do policije iz območja PU Maribor. V: B. Lobnikar (ur.),
Raznolikost zagotavljanja varnosti, VII. dnevi varstvoslovja (str.
646–656). Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.
46. Virtič, F., in Gorenak, V. (2008). Varnost v lokalni skupnosti –
študija primera. Lex localis, 6(1), 41–70.
47. Vratarič, K. (2011). Pomurski policisti in župani dobro sodelujejo. Pridobljeno na http://www.pomurec.com/vsebina/3827/
Pomurski_policisti_in_zupani_dobro_sodelujejo
48. Zakon o lokalni samoupravi. (2007). Uradni list Republike Slovenije
(94).
49.Zakon o občinskem redarstvu. (2006). Uradni list Republike
Slovenije (106).
50. Zakon o policiji. (1998). Uradni list Republike Slovenije (49).
51. Ziembo-Vogl, J., in Meško, G. (2000). Conceptualizing the ethical aspects of community policing‘s inception and practice. V: M.
Pagon (ur.), Policing in Central and Eastern Europe, Ethics, integrity, and human rights (str. 523–536). Ljubljana: College of Police
and Security Studies. 52. Žaberl, M. (2004). Vodja policijskega okoliša – slovenski policist za
preventivo. V: G. Meško (ur.), Preprečevanje kriminalitete – teorija,
praksa in dileme (str. 271–285). Ljubljana: Inštitut za kriminologijo
pri Pravni fakulteti.
53. Žerak, A. (2004). V skupnost usmerjeno policijsko delo v severno primorski regiji: primerjava mnenja policistov in prebivalcev.
V: B. Lobnikar (ur.), 5. slovenski dnevi varstvoslovja (str. 751–760).
Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola.
Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd Meško: Praksa in raziskovanje policijskega dela v skupnosti v Sloveniji
Community policing practice and research in Slovenia
Maja Jere, Junior Researcher, Faculty of Criminal Justice and Security, University of Maribor,
Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia, e-mail: [email protected]
Andrej Sotlar, Ph.D., Assistant Professor in Security Systems, Faculty of Criminal Justice and Security,
University of Maribor, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana Andrej, Slovenia.
Gorazd Meško, Ph.D., Full Professor of Criminology and Dean of the Faculty of Criminal Justice and Security,
University of Maribor, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia.
After 1991 the Slovenian police began laying new foundations for preventive measures and community-oriented policing. The
old mechanisms of social control were abandoned to be followed by several attempts at reforming the Slovenian police force, thereby
bringing it closer to the Western concepts of policing. Since 1998 several surveys based on various respondent types (police officers
and residents) have been commissioned, focusing in particular on officer and citizen perception of preventive work, the willingness of
citizens to cooperate with the police, the levels of satisfaction with the service of community policing officers (CPOs) and other officers,
the functioning of local security panels, the level of trust in the police, crime-related anxiety and the partnership between the police
and local communities. The findings reveal that residents are moderately satisfied with the cooperation of local police. Residents also
believe that they are generally more willing to assist the police than the officers are prepared to allow. Both sides favour community
policing over a more traditional approach, and citizens support a greater police field presence. On the other hand, police commanders
feel that local communities should play a more active role in local consultation bodies. The police say they are aware of the need to
create partnerships. They are working closer with residents in order to increase their awareness that they are there to serve the people.
Although there have been attempts made to boost local partnerships in the framework of local security councils, the lion’s share of
responsibility for resolving local security issues still rests with the police. The major challenges that remain unanswered concern how
to encourage local residents to participate in efforts to enhance safety, how to consolidate the deployment and implementation of the
philosophy of community policing, and how the high-level of integrity of both partners can be maintained.
Keywords: community policing, community policing officer (CPO), local security panel, providing security at the local
level, Slovenia.
UDC: 315.74:659.4(497.4)
13
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 14-26
Postmoderni najstveni sistemi v kriminološki
perspektivi
Zoran Kanduč*
V postmodernem kontekstu zavezujoči pritisk normativnih sistemov očitno popušča. Po eni strani jih – vsaj na
ravni temeljnih vrednotnih orientacij – postavljajo pod vprašaj uporniške množice, po drugi (in v bistvu globoko
konformistični) strani pa jih premaguje mentaliteta »raje bi«, namreč nepotrpežljivost potrošniških želja, ki jih surovo
pregreva medijska oglaševalska mašinerija. Čeprav je strukturna kriza kapitalistične ekonomije razgalila groteskno
absurdnost dominantnih idealov, pa vladajoči in njihova intelektualna »težka konjenica« še vedno žlobudrajo, da je
rešitev v »dobrih starih« smernicah: več dela, več konkurence, več privatne lastnine … Nad vsem tem pa razpirajo
preperel dežnik »človekovih pravic«, doktrino, ki je v svojem jedru vsekakor radikalna (saj postavlja pod vprašaj
veljavni režim lastninskih upravičenj), vendar pa so jo ideološki aparati buržoazne države že do te mere izvolili, da je
postala sprejemljiva celo za »gospodarje družbe« in njihove angele varuhe.
Ključne besede: najstveni sistemi, kriminologija, kriza vrednot, kapitalizem, družbena etika
UDK: 172:321:343.9
Uvodne opazke (anything goes ali rien ne va plus?)
Sodobnost – ohlapno in negotovo poimenovana »postmoderna« – je očitno čas krize in (kar ni nič manj pomembno)
vročičnih poskusov, ki si prizadevajo razumeti, interpretirati in
ovrednotiti njene vzroke, dejavnike, korenine … Če poenostavimo: zastavlja se vprašanje, kdo je odgovoren za to, da nekako
»ne gre več naprej« (ali da družbeni »razvoj« – kdo si še drzne v
tem kontekstu uporabiti nekdaj s ponosnim optimizmom prepojeno besedo »napredek«? – teče prepočasi, preveč obotavljivo, šepajoče in celo blodeče). Oziroma: kdo je kriv, da je marsikaj (ali nemara že kar večina) od tega, kar se dogaja (ne glede na
smer gibanja ali njeno navidezno odsotnost), videti kot nekaj,
kar je bolj ali manj »narobe« (wrong), na primer v pravnem,
moralnem (ali etičnem), metafizičnem ali religioznem pomenu.
Odgovori se po pričakovanjih precej razlikujejo (in se neredko
tudi izključujejo). Še več, konkurenca med ponudniki tovrstnih
– pogosto v surovi naglici izdelanih (ali na silo skrpanih) – diagnoz, prognoz in zdravil je vse prej kakor zanemarljiva, kar pa
še dodatno krepi občutek, da je »svet« (in kajpak tudi v razrahljani oklep nacionalne države ujete »družbe«) že do te mere
kompleksen, prepleten z nešteto vidnih in nevidnih niti (verig?)
ali celo že brezupno zavožen (nor?), da ga ni več mogoče niti
razumeti niti (praktično ali politično) obvladati. Z drugimi besedami: resnica o »sistemu« (in njegovih mravljično »aktivnih«
agentih ali funkcionarjih) je nedosegljiva (ali nedoumljiva), kar
preostaja, pa je le še kalejdoskopsko mnoštvo naglo spreminjajočih se mnenj (do katerih imajo – vsaj v »liberalni demokraciji« – vsi nedotakljivo pravico) ter možnost potrošniške (in
potemtakem nujno »svobodne«) izbire med sodbami/perspek-
14
tivami te ali one (nravne ali strokovne/znanstvene) »avtoritete«
(če kaj takega sploh še obstaja).
Za kriminološko refleksijo je kajpak še posebej zanimiva
kriza, ki se nanaša na raznovrstne forme »najstva« (ideale,
vrednote in norme), in sicer ne le zato, ker te neizbežno uokvirjajo njen »predmet« (bodisi abstraktno bodisi konkretno),
ampak tudi (ali nemara celo predvsem) zaradi njihovih (anti)
kriminogenih učinkov. Ne gre, skratka, zgolj za konceptualne
zadrege, ki bolj ali manj stanovitno skovikajo ob vprašanju,
kaj je oziroma velja šteti za »kriminal«. To, čemur se je skorajda nemogoče izogniti, je namreč zoprn vtis, da ždi epicenter ključnih družbenih problemov ravno v jedrnih vrednotah
(»regulativnih« in »konstitutivnih« idejah) kapitalističnega
sistema, ne pa zgolj (ali vsaj primarno) v dokaj očitni slabitvi
normativnega registra (kronični »anomiji«), ki naj bi – v prid
javnega in skupnega dobrega – omejeval pohlep, grabežljivost,
nezmernost, napadalnost in druge (»klasične«) človeške slabosti (ali »pregrehe«), o katerih se sicer čedalje bolj širi glas,
da so poglavitni razlogi (ali dejavniki) srhljivo – namreč intenzivno in ekstenzivno – razširjenih plenilskih in prevarantskih
praks (ne nazadnje pa tudi »staromodnega« fizičnega nasilja
in uničevanja). Še huje, videti je, da težave ne izvirajo zgolj iz
že skoraj »normaliziranih« normativnih kršitev1 (vključno z
1
Postmoderna situacija v marsičem neprijetno spominja na »izredno stanje«, ki ga zaznamuje funkcioniranje politične oblasti,
povzdignjene nad pravo (in v tem oziru »negativno« svobodne):
»Do dokazov o obstoju stanja izjeme zares ni težko priti: prevlada
uporabe nasilja, ki pri razreševanju nacionalnih in mednarodnih
Zoran Kanduč: Postmoderni najstveni sistemi v kriminološki perspektivi
de iure kaznivimi dejanji), temveč da je bržkone najbolj »perverzna transgresija« pravzaprav kar veljavno »pravo kot tako«,
zakaj nobenega dvoma ni, da se najbolj širokopotezne kraje
in goljufije opirajo na navidezno močan (ne pa seveda tudi
neprepusten) alibi: »Ljubčki, to, kar mi očitate, je bilo storjeno
v skladu z zakonom, kar vam bo, če mi ne verjamete, nemudoma in z veseljem pojasnil moj advokat.«
Tovrstni premisleki se radi že kmalu iztečejo v slepo
ulico, ki spominja na uganko, ali je prej »kokoš« (objektivna dejstva, ekonomski procesi ali družbena »bit«) ali »jajce«
(vrednotni in normativni sistemi) oziroma – če se pripnemo
na perspektivo standardnih socioloških pojmov – ali se človeška (»voluntaristična«) subjektivnost (individualna ali kolektivna agency) lahko upre (ne le transcendentnim, marveč
predvsem transcendentalnim2) strukturam, ki so ugnezdene
v delovanju (svetovne) kapitalistične ekonomije. Odgovori se
po pričakovanju precej razhajajo. Nekateri, denimo, trdijo, da
je prav aktualna družbena konstelacija izrazito primerna za
»prevrat«, na primer zato, ker je svetovni sistem »v tranziciji« (Wallerstein),3 ali pa zaradi vztrajajoče finančne (v bistvu
najbrž strukturne, in ne le ciklične) krize, v oči bijočih krivic4
in pošastne iracionalnosti (»stupidnosti«) kapitalistične organizacije gospodarstva, institucionalne in ideološke krhkosti
»realno obstoječega« režima gospostva5 (ki da ga drži pokonci
zgolj predpostavljena šibkost, intelektualna lenoba, preplašenost ali zmedenost medijsko programiranih ali manipuliranih
množic) … Drugi poudarjajo, da bi bilo najbolj nevarno (in
v bistvu celo pogubno), če bi se prevzetno odločili politično
izzivati »usodo« (tj. kraljestvo ekonomske nujnosti): treba je
stisniti zobe, potrpeti, dokler ne minejo krizni časi (in napoči
težko pričakovani trenutek, ko bo »gospodarstvu spet šlo bolje«), zategniti pasove (oziroma živeti in zapravljati v okviru
sporov ni zgolj zadnje, temveč prvo sredstvo; razširjena uporaba
mučenja in celo njegovo upravičevanje; nediskriminatorno pobijanje civilnega prebivalstva v vojaških spopadih; opuščanje mednarodnega prava; začasna razveljavitev pravic in jamstev; seznam
se nadaljuje.« (Hardt in Negri 2010: 17.)
O razliki med transcendentno in transcendentalno oblastjo glej
Hardt in Negri 2010: 19–22.
2
V zvezi s podrobno analizo krize svetovnega sistema glej Wallerstein 2006: 101–119.
3
O tovrstnih razlogih za ogorčenje, ki naj vodi v nenasilno ali miroljubno upiranje, glej Hessel 2011: 31–34.
4
To tezo zagovarja Hamilton (2007: 11): »Vendar kapitalizem kljub neverjetnemu materialnemu napredku in popolni politični prevladi še
nikoli ni bil tako krhek. Zakaj? Ker imajo na razpolago več bogastva
kot kdajkoli prej, bi se večina ljudi lahko preprosto odločila, da nočejo
več sodelovati – da opustijo materialistično rutino, ignorirajo oglaševanje, se odpovejo najnovejšemu elektronskemu pripomočku, drugi
hiši, luksuznemu avtu, počitnicam v tujini in nesmiselnim nakupom.
Za to jim ni treba na barikade ali pristati na robu revščine.« Just say no?
5
»realnih možnosti«), več in bolje delati (ne glede na veljavnost zloglasne parole »Arbeit macht frei«), izboljšati konkurenčnost, inovativnost, podjetnost in učinkovitost … Tretji se
zavzemajo za reforme, ki naj bi iz vse bolj osovražene neoliberalne tržne ekonomije izcedile prijaznejši »kapitalizem s človeškim obrazom« (kar koli že pomeni ta bizarna sintagma),
po možnosti takega, ki se bo čim lepše rimal s »trajnostnim
razvojem« …
No, na bolj pritlehni ravni (ali v spodnjih nadstropjih
socialne piramide, kjer prebivajo pregovorno mali in srednje
veliki pritlikavci) pa se »bližnja srečanja krizne vrste« s postmodernim »najstvom« (Sollen) razodevajo v bolj otipljivih
oblikah, med katerimi bi kazalo opozoriti zlasti na naslednje
opcije: (a) iskanje in izumljanje dozdevno trdnih ali celo
neomajnih (oziroma relativno preprostih ali vsaj čim manj
dvoumnih) vrednotnih in normativnih temeljev (na primer
verskih, družinskih, tradicionalističnih, ekonomskih, nacionalističnih in drugih »fundamentalizmov«); (b) sprejetje cinične, oportunistične ali vulgarno »dekonstruktivistične«, tj.
specifično postmoderne anything-goes »drže«, ki pa se dokaj
pogosto – še zlasti v njenih liberalnih, kulturno in porabniško
avantgardnih izpeljankah – prelije v teorijo in prakso »estetike
življenja« (oziroma v ideal posameznika, stilno preobraženega
v »celostno umetnino«); (c) previdno delegiranje »reševanja«
moralnih dilem (in eo ipso osebne/subjektivne odgovornosti)
na ekspertne instance, sodišča, »ugledne« profesorje prava,
državne etične komisije, »poštene« ali »verodostojne« politike, cerkvene birokrate/menedžerje, javno mnenje ali brezimne druge (ki nenehno kažejo, kaj in kako »se dela, čustvuje
in govori« v danem času in prostoru); (č) panično oprijemanje
tako rekoč česar koli, kar je mogoče uporabiti kot nekakšne
eksistencialne bergle (personal organizer), že pripravljeno psihoprotezo ali ad hoc pomagalo6 pri dušečem izpolnjevanju
vsakdanjih dolžnosti (bolj ali manj banalne tlake) in prenaša Bilwet (1999: 101) poimenuje tovrstne oblike »življenjskega varstva«
z nekoliko dvoumno besedo »oskrba«: »Obstajajo taki, ki nadaljujejo vsakdanjo tlako, in spreobrnjenci, ki se jim je končno posvetilo.
Toda daleč največja skupina obtiči v moreni problemov in vprašanj,
ki grozijo, da jih bodo počasi zadušili. Ta skupina uteleša povpraševanje po Oskrbi. Ponavadi s tem razumemo psihološki nasvet (v
knjižni obliki, se razume). Toda dandanes se profesionalci soočajo z močno konkurenco strokovnjakov za samopomoč, čudežnih
zdravnikov, kolumnistov, televizijskih osebnosti, paranormalno
nadarjenih in posebnih duhovnikov. Vsaka razprava, vsak pojav ali
tematiziranje lahko izpolni vlogo Oskrbe. Tudi Madonna ti lahko
pomaga naprej, Bilwet ti lahko ponudi razsvetljenje, tango te lahko
reši iz negativne spirale pobitosti. Oskrba ni niti terapija niti religija.
Je praktična metoda, ki namiguje na nejasno nelagodje milijonov.
Apelira na majhne skrbi in v obliki razumljive razprave zgnete nejasno samopomilovanje v ozdravljiv simptom. Oskrba je prav tako
raznolika in obsežna kot življenje samo. Ne more povzročiti nobene
škode in je v prosti prodaji brez navodil za uporabo na embalaži.«
6
15
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 14-26
nju z njimi zlepljenih naporov, živčnega hitenja, odtujenosti
ali negativnih emocij; (d) sklicevanje na domnevno univerzalne normativne smernice (na primer na »človekove pravice«),
vse bolj priljubljeno »moralo žrtev«, tolerantni »multikulturalizem« ali etiko »spoštovanja razlik«; (e) interesno (»egoistično«) ali instrumentalno (v službi služenja denarja), vendar časovno in energijsko nadvse angažirano sodelovanje v moralno
nizkointenzivnem »življenjskem toku«, ki ga prelamljajo sporadični izbruhi – navadno medijsko izzvanega – ogorčenja,
podkletenega z rutinskim brbotanjem resentimenta, neredko
skritega za trpko masko resignacije; (f) bolj ali manj dosleden
izstop (»eksodus«) iz dominantnih vrednoteno-normativnih
paradigem oziroma selitev na teren alternativnih (sistemsko deviantnih7) teorij in praks; (g) sestop v nihilizem (voljo
do niča), ki pa ima seveda celo vrsto pojavnih manifestacij
(vključno z najbolj negativnimi in destruktivnimi8). In tako
naprej (bi morali zapisati »nazaj«?).
Pravo ni pravo
Pomislimo na »izgrede« v Veliki Britaniji (poudarek je seveda na pridevniku), ki so privlekli na dan (namreč v ospredje
– resda relativno kratkotrajne – medijske pozornosti) domala
vse ključne ideje iz orožarne prevladujočih kriminoloških teorij in z njimi zlepljenih sugestij o tehnično ali etično dobrih
praksah (bodisi preventivnih bodisi zatiralnih). Nekateri so
izpostavili moralne pomanjkljivosti plenilske, roparske, nasilniške in vandalske drhali, tj. zvečine mladostnikov, ki da
so leni, neodgovorni, divjaški, nezmerni, sprijaznjeni z odvisnostjo od »socialne pomoči« ali celo odkrito sovražni do
kulturnih vrednot lojalne večine (pripadnikov »organizirane
nedolžnosti«9), drugi pa so usmerili obtožujoči prst na njihove
starše (oziroma na bolj ali manj »disfunkcionalne družinske
celice«), katerih krivda naj bi bila v tem, da svojim otrokom
niso znali ali zmogli vcepiti veljavnih vedenjskih pravil in
družbeno sprejemljivih življenjskih ciljev (oziroma jih pri O zgodovinskih primerih alternativnih skupnosti ali »osvobojenih« prostorih glej Žižek 2004: 5–9. Pisec (2004: 7) v zvezi s tem
poudarja, da velja – glede na to, da kapitalizem strukturira celoto
človeške civilizacije – vsako »komunistično« ozemlje šteti za osvobojeno: »V tem smislu moramo razumeti geslo Alaina Badiouja:
mieux vaut un désastre qu'un désêtre, ki je tako šokantno za liberalno senzibilnost: najhujši stalinistični teror je boljši kot najbolj
liberalna kapitalistična demokracija. Seveda je v trenutku, ko primerjamo pozitivno vsebino obeh, država blaginje kapitalistične
demokracije neprimerljivo boljša – stalinistični 'totalitarizem'
odkupi njegov formalni vidik, prostor, ki ga odpre.«
7
Za natančno politično in psihološko analizo značilno postmodernega nihilizma glej Sloterdijk 2009: 295–310.
8
Za podroben sociološki in psihološki oris »organizirane nedolžnosti« glej Bilwet 1999: 230–237.
9
16
merno vzgojiti, učinkovito disciplinirati ali vsaj omejiti njihovo »izvorno samovoljnost«10). V luči takih razlag se zdijo
rešitve, ki jih ponudi »desna« (ali »konservativna«) ideološka
opcija, dokaj logične (ali vsaj neproblematične za »zdravi razum«, common sense): država mora s svojimi represivnimi in
»socialnimi« aparati ostreje/strožje obravnavati urbano nasilje oziroma a- in antisocialno vedenje prestopnikov, katerih
primarni »problem« ni materialna prikrajšanost (deprivation), ampak moralna pokvarjenost/izprijenost (depravity), po
vsej verjetnosti podkletena še s pomanjkljivimi mentalnimi
zmožnostmi, zakaj to je edini način, da se zavaruje »kakovost
življenja« vseh tistih, ki v glavnem prizadevno in vestno opravljajo osrednje družbene vloge/funkcije (in si potemtakem več
kot zaslužijo, da to počnejo v civiliziranem, omikanem, spodobnem, urejenem in mirnem okolju).11 Z »levega« brega je
bilo slišati drugačne interpretacije. Čeravno se nasilje v splošnem kajpak ne odobrava (saj se šteje, da bi morali biti protesti
»prekletih« – ponižanih in zatiranih – mirni in dostojanstveni,
a hkrati vendarle dovolj medijsko privlačni, da ne bi izzveneli »v prazno«), so izgredniki (če odmislimo peščico »črnih
ovac«) prikazani kot neke vrste žrtve, na primer policijske
surovosti (oziroma nasploh krivično selektivnega delovanja
kazenskopravnih institucij), diskriminacije (eksplicitnega ali
implicitnega rasizma), kroničnega pomanjkanja »sprejemljivega« mezdnega dela, relativnih gmotnih (in posledično še
statusnih) deprivacij, ujetosti v brezizhodno eksistencialno situacijo (ki jih obsoja na bedno in nevidno životarjenje na dnu
ali obrobjih družbe »izobilja« ali »spektakla«), in to ob sinhroni polni vključenosti v potrošniško kulturo in njene fetiše,
namreč kult bogastva, prestižne blagovne znamke, imperativ
»estetizacije sebstva«, storilnostno nadvse obteženi meščanski
»hedonizem« … Na kratko: v tej perspektivi je poglavitni krivec »sistem« (oziroma njegove jedrne – ideološke, ekonomske in politične – sestavine), kar se še najpogosteje skrči na
trditev, da kapitalizem ustvarja potrebe, želje in cilje, ki jih
Žižek (2011: 9) opozarja, da to, v kar je usmerjena vzgoja človeškega osebka (ter nato oblikovanje posameznikove individualnosti,
racionalne svobode ter moralne avtonomnosti in odgovornosti),
ni njegova živalska (nagonsko »programirana«) narava, marveč
svojevrstno vmesno (»denaturalizirano« ali »iztirjeno«) stanje,
v katerem otrok po eni strani ni več zgolj žival, po drugi strani
pa tudi še ni podružbljeno, kulturno bitje jezika: »Kant v svojih
antropoloških spisih poudari, da človeška žival potrebuje pritisk
discipline, da bi se ukrotila grozljiva 'samovoljnost', ki se zdi inherentna človeški naravi – divje, nebrzdano nagnjenje k trmastemu
vztrajanju pri svojem, ne glede na posledice.« O nadaljnjih implikacijah teze, da »je človek žival, ki potrebuje gospodarja« (ne le
zato, ker mu manjkajo trdne biološke koordinate vedenjskih vzorcev, ampak zaradi težavnega omejevanja in uravnavanja lastne
»divje svobode«, vsaj v obdobju »nerazsvetljene nedoraslosti«),
glej Žižek 2009(a): 189–194.
10
O razvoju, implikacijah in posledicah tovrstnih kriminoloških
idej glej Wacquant 2008: 12–22.
11
Zoran Kanduč: Postmoderni najstveni sistemi v kriminološki perspektivi
(pre)mnogi ne morejo doseči, to pa krepi frustracije, zamere,
zavist, agresijo in druge »negativne emocije«, ki in extremis
privedejo tudi do izbruhov množičnega divjanja, vključno s
protipravnim lovom na »svetlikajoče se objekte poželenja«.
Predlagane rešitve niso presenečenje, saj se predvidljivo gibljejo znotraj standardnega socialdemokratskega imaginarija: več
socialne (in manj policijske ali kaznovalne) države, boj zoper
brezposelnost (odpiranje novih delovnih mest), vključevanje
izključenih, multikulturna strpnost (ali – v bolj ambiciozni
različici – odprtost do »drugačnosti«12), pravičnejša porazdelitev materialnih virov, univerzalna ali vsaj državljanska
»temeljna plača«, krepitev lokalnih skupnosti (oziroma vanje
vtkanih neformalnih mehanizmov družbenega nadzorstva) …
Toda pozor. Je sploh še smiselno razpravljati o tej tematiki? Izgredi so že spokojno pokopani v »preteklost« in torej
bolj ali manj izbrisani iz »družbenega spomina«. Policija je
bila že kmalu kos svojemu poslanstvu (zagotavljanju »reda
in miru«, tj. politične stabilnosti pravno in ideološko »normaliziranih« izkoriščevalskih ekonomskih praks), zvrstile so
se množične aretacije »uličnih kriminalcev«, medijski stroj
je »šokantne dogodke« mahoma pogoltnil, rutinsko prebavil
in tihoma izločil. Življenje teče, pravzaprav dirja dalje: dobri
in nedolžni »državljani« se lahko zopet pomirjeno posvečajo svojim vsakdanjim, banalnim opravkom oziroma bolj ali
manj rednim delovnim, družinskim in potrošniškim obveznostim … »Pošastno zlo« je doživelo nagel in zaslužen poraz.
Zdi se, da nauk te kratke zgodbe ni – vsaj prima facie – nikakršna skrivnost: nedotakljivo pravico do plenjenja, ropanja
in uničevanja imajo zgolj vladajoči (in njihovi zvesti »kadri«),
medtem ko je družbena vloga objektivno podrejenih (dobrodušne »moralne večine«) predvsem v tem, da jim vdano
služijo in pomagajo po svojih najboljših močeh oziroma –
če le utegnejo – občudujejo njihovo uspešnost, podjetnost,
inovativnost (ali vsaj »iznajdljivost«), inteligenco, odločnost,
odličnost in pretkanost, včasih pa tudi – nikar ne pozabimo!
– sočutno dobrodelnost (ali »ganjeno naklonjenost« do te ali
one viktimizirane kategorije človeških ali nečloveških živali).
V zvezi z etiko strpnosti (»mirno prenašaj motečo drugačnost
mnenj, prepričanj, videzov in vedenjskih vzorcev«) ali priznavanja drugega (na primer priseljencev, homoseksualcev in Romov)
Badiou (1996: 23) opozarja, da so številni samooklicani apostoli
»pravice do različnosti« precej zgroženi, če je drugačnost videti
preveč poudarjena ali nezdružljiva z vrednotnim obzorjem bogatega Zahoda, kar implicira, da mora biti »drugi«, ki ga je treba
»sprejeti«, bolj ali manj tak, kakršni smo »mi«, tj. zagovorniki
liberalne demokracije in tržnega gospodarstva, oziroma se vsaj
hoče integrirati v »naš« way of life and work (ter eo ipso zradirati
svojo neprimerno različnost): »Tako je čisto mogoče, da je etična
ideologija, četudi ločena od religioznega pridiganja, ki ji je podeljevalo vsaj širino neke 'razodete' identitete, zgolj zadnja beseda
civiliziranega zavojevalca: 'Postani tak kot jaz, in spoštoval bom
tvojo razliko.'«
12
Hočete ubijati in trpinčiti ljudi, požigati, uživati v destrukciji?
Ni problema, postanite profesionalni vojak: če vse to počnete
v Iraku, Afganistanu, Libiji ali kaki drugi »malopridni« (oziroma »odpadniški«) državi, ne boste le gmotno nagrajeni,
ampak se boste lahko za nameček šteli za misijonarja v službi
demokracije in človekovih pravic, borca za svobodo (freedom
fighter), humanitarnega (socialno-policijskega) delavca »brez
meja«, branilca zahodnega way of life (in z njim spetih »univerzalnih« vrednot13) … Se vam zdi mezdno delo v (»javni«
ali zasebni) neposredni produkciji nasilja preveč tvegano, moralno sporno ali preslabo plačano? Nič hudega. Če ste dovolj
kvalificirani in kompetentni, lahko kandidirate za katero od
lepo nagrajevanih uradniških, pravniških, menedžerskih ali
funkcionarskih služb v tej ali oni agenturi svetovne »države
kapitala« (in njenih nacionalnih podružnic), zakaj tovrstne
poklicne opcije omogočajo a- ali antisocialno vedenje brez
slabe vesti (oziroma vsaj brez mučnega soočanja s prostorsko
ali časovno odmaknjenimi odboji rutinskih delovnih praks).
Pa je to zares vse? Zdi se, da nekaj pomembnega – ali
nemara celo bistvenega – vendarle (u)manjka. V zvezi s tem
kajpak ne zadostuje pripomniti (nekako v duhu zdaj že rajnke
»radikalne« kriminologije), da so zločini mogočnih (nosilcev zasebne in »javne« moči, sile in oblasti) hujši – namreč
bolj škodljivi in tudi moralno bolj zavrženi – kakor plenjenje (in drugi izgredi) »sodrge«. Težava ni le v pomenski in
normativni meglenosti sintagme »crimes of the powerful«,14
marveč tudi oziroma še dosti bolj v tem, da se nanaša zgolj
Wallerstein (2006: 52–56) poudarja, da je »univerzalizem« v glavnem ideologija »kadrov« svetovnega sistema, ne pa tistega pičlega enega odstotka na vrhu hierarhične piramide, ki ima največ
moči in bogastva. Z drugimi besedami: univerzalne norme so pri
srcu skupini, ki ima vodstvene in nadzorne položaje v različnih
ustanovah, saj jim daje prijetno tolažilni občutek, da so otipljive
koristi, ki jih imajo/prejemajo od sistema, bolj ali manj to, kar si
»resnično« zaslužijo.
13
Pomislimo na utajo davkov, ki se kaže bodisi kot kršitev veljavnih
predpisov bodisi kot »darilo kreativnega računovodstva« (razloček je pogosto precej nejasen), predvsem pa jo omogoča – politično blagoslovljen in zavarovan – obstoj »davčnih nebes«, kjer naj bi
se po dostopnih podatkih skrivala tretjina svetovnega bruto družbenega proizvoda (oziroma četrtina svetovnega bogastva). No, in
prav ta skrivnostna »davčna nebesa«, kjer se vsako leto utaji približno 250 milijard dolarjev davkov (Lukič 2011: 14), so nemara
najbolj v oči bijoča ponazoritev »vzporednega sveta«, »dereguliranega kraljestva«, ki si ga je ustvarilo »izbrano ljudstvo« globalno
organizirane »države« kapitala: »Skozi davčna nebesa je speljana
več kot polovica svetovne trgovine, več kot polovica bančne aktive
in več kot tretjina tujih korporativnih investicij. Skoraj vse največje ameriške korporacije imajo podružnice v davčnih nebesih, kar
pomeni, da doma, v Ameriki, davkov sploh ne plačujejo. Podobno
velja tudi drugod: leta 2007 so ugotovili, da tretjina največjih britanskih korporacij za prejšnje leto ni plačala davkov, niti penija.«
(Štefančič 201: 36.)
14
17
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 14-26
na kriminalne dogodke, prezre pa tisto, kar se redno in –
podčrtajmo – v glavnem zakonito dogaja, namreč strukturno nasilje kapitalističnega sistema/ekonomije, na primer (ne
le nepravična, temveč že naravnost groteskna) porazdelitev
bogastva,15 dohodkov in heteronomnega dela (vključno seveda z istovrstnim potrošništvom), ekološka škoda, skokovito
naraščanje »odvečne« populacije, stopnjujoče se poblagovljenje sveta, absurdno zaostrovanje konkurence, brezumni odboji produkcije, ki se trudi slediti profitni »logiki« (ali instrumentalni »ekonomski racionalnosti«) … Vsi ti – medsebojno
vsekakor tesno prepleteni – pojavi ne lebdijo v zraku. Vselej
se lahko oprejo na pravno-politični alibi, saj so sproščeno
ugnezdeni na sončni strani »reda in zakonitosti«, kar pomeni, da jih varujejo rule of law (to je skoraj treba zapisati kar v
angleščini), Rechtsstat (ta »pojem« bržčas najlepše zazveni v
nemščini), policija (državna in zasebna), vojska (poklicna in
pogodbena), tajne (in še bolj tajne) službe, sodišča, vrtoglavo
preplačani advokati, pravne fakultete in celo »človekove pravice« (saj bojda ni mogoče zanikati, da so bogati in privilegirani vendarle tudi ljudje), za nameček pa še osrednji mediji,
izobraževalni sistem, parlamentarne stranke, najrazličnejši
strokovnjaki in ne nazadnje mrzlična aktivnost množic, tj.
delovnih ljudi, potrošniških občanov (ki – za razliko od britanskih izgrednikov – plačujejo za blago, ki so ga svobodno
izbrali glede na lastne preference, obenem pa še potrpežljivo
zbirajo točke in čakajo na morebitne gratis priboljške, nagrade
za njihovo zvestobo in privrženost »stvari«) ter navsezadnje
družin, ki so – kot se rado reče – vrednotna srčika (ali ultimativni »življenjski smisel«) domala vsega, kar je pač treba početi in potrpeti, da bi se preživelo in po možnosti doživelo še
čim več poljubov sreče (ali vsaj čim manj klofut nesreče). To
pa implicira, da bo sleherni zares radikalni upor zoper (resda
nadvse dinamični, celo permanentno »revolucionarni«) status quo domala neizbežno dojet in ovrednoten kot »nasilje«,16
na primer zoper pravni sistem (oziroma njegov sveti temelj, tj.
»Premoženje najbogatejših treh ljudi na svetu je večje od skupnega
BDP najrevnejših 48 držav! Imetje najpremožnejših 15 posameznikov je vredno več od BDP vse podsaharske Afrike. Imetje najbogatejših 32 ljudi na svetu je večje od BDP celotne Južne Azije.
Lastnina najbogatejših 84 ljudi je vredna več od BDP Kitajske, ki
ima 1,2 milijarde prebivalcev! Za konec: 225 največjih premoženj
je skupaj vrednih 1000 milijard dolarjev, kar je enako letnim dohodkom 47 odstotkov najrevnejših ljudi po vsem svetu, se pravi
2,5 milijarde ljudi! Poročilo iz leta 2001 pravi, da ima najbogatejša petina svetovnega prebivalstva v lasti 86 odstotkov svetovnega
BDP, najrevnejša petina pa le en odstotek! Celotni dohodki vseh
manj razvitih držav, kar pomeni 609 milijonov ljudi, znašajo le
169 milijard dolarjev, se pravi približno 15 odstotkov premoženja
prvih 200 multimilijarderjev (1135 milijard dolarjev) oziroma so
enaki premoženju najbogatejših treh multimilijarderjev!« (Latouche 2009: 16.)
15
O vlogi in različnih manifestacijah nasilja v okviru uporniških
praks glej Žižek 2009: 472–488.
16
18
lastninsko pravico), parlamentarno »demokracijo«, človekovo »svobodo«, ekonomsko »racionalnost«, družbenozgodovinski »napredek« in druge vrednote (ali kulturne pridobitve)
zahodne civilizacije.
Kakor koli že, jasen in razločen uvid v naravo (ki se ideološko kaže ali prezre kot »naravnost«) strukturnega nasilja
(in njegovih raznovrstnih vsakdanjih reperkusij) bistveno
predrugači prevladujoče dojemanje »prava«. V kriminoloških perspektivah je po običaju v ospredju kazenskopravni
sistem, vključno z njegovo normativno substanco, ki nastopa
bodisi kot relativno nevtralno ogrodje (z zagroženimi formalnimi sankcijami zavarovano skladišče soglasnih – oziroma
v skrajnem primeru vsaj minimalnih ali abstraktnih – normativnih oprijemališč »skupne moralne zavesti«, conscience
collective, ki je podlaga »mehanske solidarnosti«) bodisi kot
predmet zdaj blage/dobronamerne, zdaj ostrejše kritike, in sicer zaradi »načelne« selektivnosti ali razredne pristranskosti
veljavnih inkriminacij (na ravni formulacije, interpretacije in
aplikacije), dokaj pogosto pa tudi zaradi njihove arhaičnosti
(konservativnosti) ali liberalnosti (pomislimo na največkrat
precej vroče polemike v zvezi s splavom, evtanazijo in uživanjem prepovedanih drog). Ko pa gre za strukturno nasilje
(s katerim imamo opravka tako rekoč vsak dan, čeprav ne vsi
na enak način in v enaki meri), ni pod vprašajem le kazensko pravo, temveč že »pravo kot tako«, v prvi vrsti pravica do
zasebne lastnine, ki (kot transcendentalni pogoj možnosti)
dopušča varno in donosno izkoriščanje, zatiranje, uničevanje,
izključevanje ali krajo tistega (na primer naravnega in kulturnega bogastva), kar bi moralo biti skupno, javno ali osebno
(problem, skratka, ni primarno v tem, da njegovi akterji niso
formalno ali neformalno sankcionirani, marveč dosti bolj v
tem, da so celo sistematično nagrajevani, in to na račun in v
škodo večine). Ob vsem tem je seveda skrajno čudno, da je
pravo tako redko izpostavljeno radikalnim kritikam, ki se neprimerno rajši lepijo na »kapitalizem«, »tajkune« (tj. »slabe«,
normativno oporečne bogataše), »moralni hazard« finančnih
in bančnih čarodejev … Razlogov za to nezaslišano prizanesljivost (ali celo slepoto) je gotovo več, na primer: (a) trdoživa
tradicija »republike lastnine« (Hardt in Negri);17 (b) izdatna
17
Hardt in Negri (2010: 22) opozarjata, da so vse tri velike meščanske revolucije (angleška, ameriška in francoska) merile, sprožile
in utrdile predvsem »republiko lastnine« (ne pa svobode, enakosti in bratstva/solidarnosti): »V vsakem primeru sta bila namen
vzpostavitve ustavnega reda in vladavine prava obramba privatne lastnine in njeno upravičevanje.« To pa je tudi ključni razlog,
zaradi katerega haitijska revolucija, ki je osvobodila sužnje (in
se s tem pregrešila zoper vladavino lastnine), ni bila sprejeta v
panteon modernih republikanskih prevratov: »Sklepanje je tukaj
preprosto: republika mora varovati privatno lastnino; sužnji so
privatna lastnina; zato mora republikanizem nasprotovati osvobajanju sužnjev. S primerom Haitija je republikansko pretvarjanje, da se cenita svoboda in enakost, dejansko prišlo v neposre-
Zoran Kanduč: Postmoderni najstveni sistemi v kriminološki perspektivi
podpora, ki jo zagotavljajo drugi »ideološki aparati države«
(še posebej pa »organski intelektualci« vladajočih razredov);
(c) nepreglednost, pogosto težko (če sploh) razumljivo ubesedenje in še zlasti vrtoglava »produktivnost« izdelovanja
predpisov;18 (č) mistifikacija prava kot znanosti ali nečesa, kar
lahko pravilno razumejo, tolmačijo in uporabljajo zgolj strokovnjaki, šolani pravniki (ki so se pripravljeni – za močnejši
»umetniški« vtis na sodiščih – celo našemiti v kvazivampirska
ali duhovniška oblačila); (d) potreba ljudi, da si v domišljiji
ustvarijo nekakšno sanjsko (harmonično ali idilično) pokrajino, v kateri ne vladajo (tako ali drugače »pokvarjeni«) ljudje,
ampak visokoleteča načela, domala vsem ljub(k)i ideali ter
splošne in abstraktne (z angelsko čistostjo obsijane) normativne entitete; (e) formalizem, ki vse pravne subjekte (nosilce
lastninske pravice) obravnava (in načeloma tudi varuje) kot
enake, tj. ne glede na to, kaj dejansko imajo …
In še huje, meščansko pravo ne omogoča le zakonitega ropanja, marveč tudi varuje plen kot nekaj, do česar ima ponosni
lastnik ekskluzivno pravico (uživanja, uporabljanja in razpolaganja) in kar lahko celo prenese na potomce (ki se potemtakem že rodijo bogati ali vsaj zavidljivo premožni), s čimer je
zagotovljena zasebna/izključujoča koncentracija materialnih
virov na srednji ali dolgi rok. Tako se (s političnimi zakoni
začarani) krog veselo sklene. Bogataši imajo namreč privilegij, da svobodno ravnajo z najmočnejšim, najpriljubljenejšim
orodjem/orožjem, kar si jih je mogoče zamisliti, namreč z denarjem, s katerim si je mogoče priskrbeti ne le najbolj ekstravagantne primerke in odmerke luksuza (ki logično vključuje
tudi sex & love storitve), ampak se tudi prikupiti množicam
(na primer z lastništvom priljubljenega športnega kluba, najraje nogomet- nega), delovati moralno19 (na primer pomagati
nadarjenim, revnim ali še kako drugače ubogim), kupovati
parlamentarne stranke in politike20 (ki potem hvaležno poskrbijo, da okorni pravni udi niso v napoto nevidni tržni roki, da
obdavčitve niso previsoke, da so širokogrudne subvencije »racionalno« porazdeljene …), izsiljevati vlade, financirati nevladne organizacije,21 odpirati nova delovna mesta, sponzorirati
kulturne, umetniške ali ekološke projekte in še posebej medije
(kajpak z oglaševanjem, ki med drugim deluje kot osupljivo
prepričljiva volilna kampanja in continuo), prejemati vso podno nasprotje z vladavino lastnine – in lastnina prevlada.« (Hardt
in Negri 2010: 26.)
Petrovčič (2011: 27) navaja osupljiv podatek, da velja v Sloveniji
807 zakonov, 13.905 podzakonskih aktov in 2218 mednarodnih
pogodb. Ni malo za dobra dva milijona ljudi, mar ne?
18
O povezavi med bogastvom in moralo glej Adorno 2007: 207–210.
19
O vlogi denarja v severnoameriški »demokraciji« glej Starikov
2011: 63–83.
20
V zvezi s financiranjem mednarodnih nevladnih organizacij glej
Starikov 2011: 158–168.
21
trebno oskrbo (pre)dobro plačanih strokovnjakov (na primer
za odnose z javnostmi, sodišči, davkarijo, bankami, delavci …)
in tako dalje. Na kratko: »javno« pravo je v ključnih razsežnostih bistveno zasebno (načeloma bi kajpada pričakovali ravno
obratno situacijo), tj. v prid lastnikom, okrašenih z avreolo posvečenosti ali nedotakljivosti. In še več: v normativnih »virih«
shranjeno pravo se prikazuje kot emanacija »države«, nosilca
(ali fiktivno personifikacijo) »suverenosti«, ki so kot transcendenca sui generis dviguje nad imanentno družbeno ravnino,
med to »božjo« besedo (ali »postavo«) in »verniki« (čredami
nebogljenih ovac) pa se vrine še »cerkev«, katere duhovščino
(»pastirje« in »ovne vodnike«) tvorijo pravniki, razporejeni po
javnem in zasebnem sektorju (na primer v vlogi advokatov, ki
zastopajo ali zagovarjajo laike v sodnih obredih ali »mašah«,
ali kot najeta uradniška delovna sila v državnih organih in privatnih podjetjih). Na ta način (namreč z de facto pravniško
»monopolizacijo«) dobi buržoazno pravo še dodano zaščito,
krepak, že skoraj nepredušen varovalni oklep, ki je skovan iz
materialnih in statusnih interesov navadno zgledno indoktriniranih »klerikov« ali vsaj zadosti ciničnih oziroma zavidljivo
plačanih kadrov, še zlasti pa absolutno/groteskno preplačanih
»prostih strelcev« v mučno razbohoteni privatni »industriji
pravnih storitev« (ki pa vendarle pogosto dosti bolj spominja
na business as usual).
Morala »v akciji« (in etike »na čakanju«)
Obsojanje bogatašev22 (in privatnega bogastva, njihove
najpomembnejše lastnosti) je neredko – zlasti v krogih uglednih, izobraženih in odgovornih ljudi, ki jim »ni vseeno« –
ožigosano kot populistično moraliziranje, kar pa ne velja za
istovrstno grajanje statusno nižje razvrščenih smrtnikov, o
katerih se širi obtožujoči ali vsaj utemeljeno sumničavi glas,
češ da so leni, goljufivi ali še drugače nravno oporečni, zato
jih je treba s »palico« (njena disciplinsko najbolj učinkovita
različica je strah23 pred brezposelnostjo, revščino in pomanj »Naš čas prenaša eno samo vrsto bogatašev, namreč takšne, ki se
sramujejo svojega bogastva. Ko o nekom slišimo, da ‘je zelo bogat’,
imamo pri tem takoj enak občutek kot ob pogledu na odvratno
bolezensko nabrekanje, denimo debelost ali vodenico: na silo se
moramo spomniti svoje človečnosti, da bomo lahko s tem bogatašem občevali tako, da ne bo opazil naših občutkov gnusa.« (Nietzsche 205: 531.)
22
Bembič (2011: 219–224) opozarja, da je ravno potreba (vladajočih) po tovrstni palici ključni razlog odpora kapitalističnega
razreda do imperativa polne zaposlenosti in relativno visokega
gmotnega standarda (družbenoekonomske varnosti) delavskih
množic, ne nazadnje pa pojasnjuje tudi politični poraz keynesovskega projekta. Izkazalo se je namreč, da posplošena in pravzaprav celo zavidljiva ekonomska varnost (po drugi svetovni vojni)
ni »udomačila« delavcev (v toplih nedrih »razrednega kompromisa« in »socialne države«), ampak je (posebej v šestdesetih letih)
23
19
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 14-26
kanjem) nagnati/priganjati k delu (ne pa jim dajati potuho
s privilegiji preveč radodarne socialne države). No, in tudi v
mnogih drugih kontekstih je slišati, da je »moraliziranje« odvečna, jalova ali neprimerna dejavnost,24 in sicer ne le zato,
ker ni nihče toliko »čist«, da bo smel »prvi vreči kamen na
nečistega«, ampak bolj zato, ker naj bi bil dandanes vsakdo
obravnavan kot »nedolžen«, dokler ni s pravnomočno sodno
odločbo »ugotovljena« njegova krivda (ali odgovornost). To
pa je nedvomno »močna« implikacija, za nameček pa tudi
napačna in bržčas tudi precej škodljiva, saj krivdo in odgovornost skrči na najbolj osiromašeno,25 namreč pravno ali celo
kazenskopravno raven.
Kakor koli že, v kriminologiji imajo fenomeni z moralno naravo (ali vsaj konotacijo) upravičeno pomembno vlogo,
čeravno so zares bistvena vprašanja pogosto že tako rekoč a
priori potisnjena pod preprogo (posebej tista, ki se nanašajo
na osvetlitev pojmov, kot so »svoboda«, »dolžnost«, »dobro«, »zlo«, »dobrobit«, »gorje«,26 »vrlina«, »avtonomnost«,
»pristnost«, »človek« in tako dalje). V kriminoloških refleksijah je »moralno« (v širšem pomenu) tipično tematizirano
na štiri načine: prvič, kot zunanja, kulturna omejitev, ki naj
obrzda (oziroma preusmeri ali »sublimira«) izvorno »divjost«
človeške živali, tj. kot aspekt socializacije (na primer vzgoje,
discipliniranja in civiliziranja) bitja, ki vstopa v objektivne
družbene strukture (in vanje ugnezdene »vloge«) in ki se
mora na tej naporni poti naučiti pravzaprav vsega, vseh svojih
dejavnosti,27 predvsem pa (osvobajajočega) nadzora nad »sle-
pimi« nagonskimi silami, strastmi ali »neskončnimi« težnjami; drugič, kot (prirojeni ali pridobljeni?) »moralni čut«, ki
ga oblastni (nadzorstveni ali ideološki) aparati resda skušajo
pregnesti v sistemsko in institucionalno funkcionalne oblike,
a vseeno ostaja zadnja opora za samostojno presojo o tem, kaj
je dobro (ali prav) in kaj je zlo (ali narobe), ter morda tudi za
dejansko ravnanje v skladu z avtonomno vrednostno sodbo (v
tem oziru so deležni posebne pozornosti tisti statistično bojda
nadvse redki posamezniki, ki so – nemara že zaradi bioloških28
ali organskih vzrokov – zaznamovani z izredno slabotnim ali
celo odsotnim »organom« za moralno delovanje, namreč tako
imenovani psihopati ali sociopati29); tretjič, kot razsežnost
družbenih (neformalnih in formalnih) sankcij, katerih namen
je pokazati neprimernost normativne kršitve in prepričati kršilca, naj preneha s tovrstnimi dejanji; četrtič, kot temeljno
vezivo skupnosti, vozlišče socialne (iz podobnosti med ljudmi
ali soglasja izvirajoče) solidarnosti ali zbirka pogojev možnosti družbenega življenja, tj. kot nekaj, kar je treba zavarovati
in braniti tudi z represivnimi (ali maščevalnimi) sankcijami.
Kakšna je videti ta (»standardno« kriminološka) moralna
problematika v postmoderni perspektivi? Na prvi pogled slika
ni ravno obetavna. Tradicionalni socializacijski mehanizmi so
dokaj krhki. »Klasična« jedrna družina postaja vse bolj nestabilna (navkljub gorečim prizadevanjem za ohranitev njenega
– naravnega ali nadnaravnega – »dostojanstva«): od znotraj jo
razjedajo črvi, ki se hranijo z ideali »avtentičnosti« (zvestobe
samemu sebi), samostojnosti in individualne (predvsem »negativne«) svobode, od zunaj pa jo vznemirjajo stresni ritmi rutin-
privedla do pravcate eksplozije nemirov in radikalizacije njihovih
zahtev. Reakcijo kapitalistov poznamo: restavracija delovne discipline in politične »stabilnosti« (vrednot, ki sta videti celo dragocenejši od profita), kar omogočajo negotovost zaposlitve, strukturna
brezposelnost (razvpita rezervna armada, podprta še z bataljoni
odvečnih borcev) in zaostrena konkurenca.
(»aktualnost možnega«) je po eni strani resda otopitev (oziroma
»mehanizacija« ali »avtomatizacija«) življenja, po drugi strani
pa je tudi pogoj svobode, prisvojitve lastnega telesa (ali njegove
preobrazbe v mobilno in fluidno »orodje duše«) in celo delovanja
zavesti: »Ne samo jezik, pač pa tudi kompleksnejše nize duhovnih
in telesnih dejavnosti je potrebno spremeniti v navado, da bi bil
človeški subjekt sposoben uveljaviti svoje ‘višje’ funkcije kreativnega mišljenja in delovanja – vseh operacij, ki jih ves čas brezglavo
izvajamo (hoja, hranjenje itd.), se je potrebno naučiti in jih spremeniti v brezglavo navado.« (Žižek 2009a: 196.)
O »strahu« pred moralnim presojanjem glej Midgley 1984: 50–52.
24
V zvezi z različnimi kategorijami krivde (oziroma odgovornosti
in zločina) glej Karatani 2010: 150–154. Razlikovanje med pravno
in moralno krivdo je vsaj in abstracto najbolj preprosto: prva se
nanaša na kršitev norme, ki prepoveduje škoditi (delati krivico)
drugim osebam, druga pa implicira stanje, ko ne pomagamo človeku/ljudem v stiski, četudi bi to lahko storili (glej Schopenhauer
1990: 154–164). Dosti bolj paradoksna je »metafizična« krivda, ki
jo lahko občuti tudi nekdo, ki mu pravno in moralno ni mogoče
ničesar očitati, na primer posameznik, ki je preživel zlo in gorje
koncentracijskega taborišča.
25
26
O razlikovanju med dobrim (das Gute) in zlom (das Böse) ter
med dobrobitjo (das Wohl) in hudim ali gorjem (das Übel ali das
Weh) glej Kant 2003: 69–79. V zvezi z analizo Kantovega pojmovanja »zla« glej Jager 2007: 40–41. O konceptu »radikalno zlo«,
ki ga sloviti filozof vpelje v delu Religija v mejah zgolj uma, glej
Zupančič 1993: 84–89.
Z drugimi besedami: človeško bitje, za katero ni nič naravno (niti
hoja niti gledanje), se mora priučiti življenja kot navade. Navada
27
20
Glej Walsh 2002: 64–66.
28
Z zloslutno besedo »psihopat« se običajno označujejo posamezniki, ki so po eni strani impulzivni, nepredvidljivi, asocialni
(nezainteresirani za blaginjo drugih), egocentrični, neodgovorni,
zasidrani v sedanjosti (brez koherentnega načrta za prihodnost),
goljufivi, čustveno pomanjkljivi (predvsem pa brez značilno moralnih občutij, na primer sočutja, krivde, sramu, obžalovanja ali
kesanja) in nezmožni vzdrževati trajne in globoke medosebne odnose, po drugi strani pa so pogosto očarljivi, inteligentni in precej
zadovoljni s svojimi vznemirljivimi življenjskimi praksami (glej
Singer 2008: 314–316). Ob tem pa se skoraj ni mogoče izogniti
nadležnemu vprašanju: Mar ni standarden opis »psihopata« nenavadno podoben (idealno)tipični podobi postmodernih utelešenj
malone pravljičnih zgodb o individualni uspešnosti?
29
Zoran Kanduč: Postmoderni najstveni sistemi v kriminološki perspektivi
skih banalnosti, z vseh strani gomazeča negotovost ter raznoliki
alternativni načini organiziranja zasebnosti, intimnosti in seksualnosti, za nameček pa se na to trdoživo institucijo naslavljajo
čedalje zahtevnejše naloge, kajpak tudi v zvezi z »optimalno«
vzgojo otroka (dragocenosti par excellence), kar številne zmedene starše sili v blodeče tavanje po labirintih vsakovrstnih
strokovnih nasvetov in konkretnih zgledov (ob čemer se zastavlja »nemogoče« vprašanje, kdo naj vzgaja vzgojitelje). Za
Katoliško cerkev se zdi, da se po eni strani še najbolj zagnano
ubada s finančnimi, poslovnimi in politikantskimi zadevami,
po drugi strani pa se utaplja v močvari pedofilskih afer (celo papež – torej sam sveti oče in ekskluzivni zastopnik transcendentnega Očeta – je bil nedavno deležen tožbe na Mednarodnem
kazenskem sodišču zaradi zločina proti človečnosti). Šolniki se
pritožujejo nad svojimi razvajenimi, neubogljivimi ali »samo«
nezainteresiranimi klienti. Ugled osrednjih ustanov »demokratične« države, obdanih z gosto meglo korupcije, je na osupljivo
(a vendarle upravičeno) nizki ravni. Poslovnim elitam se še najbolj prilega oznaka »kriminalno odličništvo«. Kazenskopravni
sistem plava v oblakih, njegove vezi s sidrišči v neformalnih
mehanizmih nadzora nad kriminalnimi pojavi (in njihovimi
akterji) so vse bolj razrahljane. Obvladovanje »rizičnih« kategorij ne temelji na nravni »vzgoji srca«, ampak predvsem na
izolaciji, segregaciji in kvazivojaških intervencijah v žarišča nemirov, tj. predvsem na taki ali drugačni inkarceraciji (na primer
v zaporih za kriminalce in nezaželene priseljence ali v getu, ki
je dandanes ključno odlagališče odvečnega prebivalstva). Na
drugi strani pa novinarji obsedeno (a najbrž v skladu z določili
cehovskega etičnega kodeksa) tekajo za notoričnimi lopovi in
prevaranti, da bi od njih prejeli medijsko vročo izjavo, dobri
in pošteni mali ljudje pa jih volijo in ponižno moledujejo za
drobne pozornosti … Naj nadaljujemo?
Toda to je le ena plat medalje. Obstaja še druga (ali nemara celo več njih), vsaj navidezno lepša, tesno zraščena z družbenimi segmenti, ki utelešajo kulturni napredek, avantgardno
ozaveščenost, »bazično« zadovoljstvo (ki neredko preskoči v
srečo) in še posebej relativno udoben materialni standard. V
tovrstnih (liberalno- ali socialnodemokratskih) kontekstih se
ne govori o krizi (ali celo zatonu) tradicionalne, monolitne in
zatiralske morale, marveč dosti bolj o revitalizaciji (ali celo inovaciji) »etičnega«,30 tj. o vzniku novih vrednotno-normativnih
orientacij, ki postopoma nadomeščajo stare, za katerimi v bistvu ni vredno žalovati. Če poenostavimo: postmoderna etika
je pluralna, spoštljiva do različnosti in drugačnosti, nespoštljiva
pa je do rasizma, seksizma in drugih podobnih »izmov«, še najbolj do vsakršnega prisilnega kolektivizma ali »totalitarizma«
(ki je v tej optiki soglasno dojet kot zlo z največjo mogočo začetnico31). V tem pogledu se lahko vselej ponosno pokaže na
Za zgoščen opis postmoderne etike glej Lipovetsky 1992: 11–25.
30
»To nam v glavo vbijajo zadnjih petnajst let: vsak revolucionarni
31
izboljšani položaj otrok, žensk, spolnih in drugih manjšin …
Postmoderna etika je zlahka združljiva z živopisno mavrico
življenjskih slogov, identitetnih politik, telesnih videzov in eksistencialnih eksperimentov … Nad vsem tem brbotanjem »civilne« družbe pa vihra mogočen prapor, ki zavezuje vse in na
katerem piše »človekove pravice«. Te niso več le obledela črka
na papirju, ampak nekaj, kar ima dovolj očitne konsekvence:
v njihovem imenu se organizirajo vojaški pohodi (humanitarne intervencije) zoper kriminalne oblastnike, s čimer se liberalna demokracija zlagoma, a zanesljivo (čeprav ne tako naglo
kakor tržna ekonomija) širi po vsem svetu (in radostno oznanja konec zgodovine, politike in ideologije, torej vsega tistega,
kar »nas razdvaja«). A to še ni vse. Postmoderna etika ima v
svojem rokavu še vrsto drugih adutov. Pomislimo na ostrenje
ekološke zavesti, sortiranje in recikliranje odpadkov (poglavitnega proizvoda kapitalističnega gospodarstva), varčevanje z
energijo, skesane avtomobiliste na kolesih ali celo pešpoteh …
Ne prezrimo povečane skrbi za zdravje (in čilost), ki se kaže,
denimo, v sistematičnem preganjanju kadilcev, kampanjah za
preprečevanje debelosti, boju zoper prepovedane droge, medicinsko neoporečnem prehranjevanju, konstruktivno rekreativnem ali »aktivnem« preživljanju prostega časa … Ozrimo se
na podjetja: njihovi upravljavci zdaj z vso resnostjo poudarjajo »družbeno odgovornost« in »sonaravni razvoj«, obžalujejo
neobzirno izkoriščanje delovne sile, zaposlenim srečnežem
obljubljajo trajno osebnostno rast in mamljive poklicne izzive
oziroma možnost kreativnega, samostojnega, nekonvencionalnega, zabavnega, timskega, odgovornega dela … Ne pozabimo
na brstenje etičnih komisij in kodeksov, ki normativno uokvirjajo primerno opravljanje različnih poklicev (ha, imajo ga celo
advokati!). Se mar res še komu kolca po starokopitni, ozkosrčni,
togi morali, ki je surovo teptala željo, užitek, svobodo izbire,32
projekt, ki ga označijo kot ‘utopičnega’, se sprevrže, nam pravijo, v
totalitarno moro. Vsako prizadevanje po uvedbi ideje pravičnosti
ali enakosti se sprevrže v zlo. Vsaka kolektivna volja do Dobrega
povzroča Zlo.« (Badiou 1996: 15.)
V zvezi s »svobodo« velja razlikovati voljo kot preferenco (kar implicira, da subjekt daje prednost x pred Y) in voljo kot odločitev/
odločenost: »Svobodna volja kot preferenca je nasprotje svobodne volje kot odločitve; je svobodna volja, zvedena na kapricioznost, naključnost nagiba ali, še huje, na ozir na ugodje in udobje,
komoditeto. ‘Raje’ se nasloni na naključno dozo ugodja, ki bi ga
utegnilo bolj nuditi eno kot drugo. Prav ta nagib in ozir sta tisto,
kar preferenco postavlja nasproti ‘pravi’ svobodni odločitvi, ki
pač terja presekanje z ugodjem in nagibom.« (Dolar 2004: 155.)
Pojem »svoboda« je sicer notorično večpomenski. Svobodo je, recimo, mogoče razumeti »negativno« kot odsotnost (naravnih ali
umetnih) ovir, omejitev ali prisil (tako da lahko počneš, kar »se
ti zahoče«) ali »pozitivno«, kar pa med drugim pomeni: (a) zbir
notranjih moči ali zmožnosti (vključno s samokontrolo oziroma
obvladovanjem naključnih vzgibov); (b) avtonomnost (vladanje
samemu sebi oziroma stanje, v katerem si posameznik sam postavlja ideale, načela, pravila, cilje ali projekte); (c) pristnost želja,
32
21
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 14-26
izražanje pristnega jaza, seksualnost33 ali samoaktualizacijo?
Postmoderna etika je namreč povsem drugačna: prožna, pragmatična, dialoška, aerodinamična (light), predvsem pa ne zahteva mučnega odrekanja, žrtvovanja ali trpljenja, saj je odločno na strani »človeka dostojnega«, srečnega, zadovoljujočega,
zdravega, dolgega življenja (prav zato jo lahko z najčistejšo
vestjo vselej podpre tudi zdravniško in po vsej verjetnosti celo
veterinarsko združenje).
V zvezi s postmoderno etiko bi morda kdo (zlobno?) pripomnil, da je predvsem privilegij sitih, »življenjskih estetov«,
ki dokaj udobno parazitirajo na – neokolonialnem, neoimperialističnem, neoliberalnem ali, z eno (a dovolj povedno)
besedo, kapitalističnem – izkoriščanju in zatiranju velike večine svetovnega proletariata, ki je nagrajen le s tem, da mu
garanje omogoča preživetje, začasen odlog smrti (in torej
možnost za nadaljnje podcenjeno hlapčevanje). No, podčrtati
velja predvsem to, da se postmoderne normativne orientacije, v katerih sicer ni pretirano težko zavohati uporniškega
(zlasti »kontrakulturnega«) duha šestdesetih let, prav lepo
ujemajo s kapitalističnim režimom heteronomnega dela in
potrošništva. Ha, in še huje: oskrbujejo ga z nujno potrebno
psihofizično energijo ali celo nekakšnim »smislom«. Drugače
rečeno: ključna poteza postmoderne morale je uvidevnost,
»realistično« ustrežljiva drža, ki dejavno priznava nujnost,
»usodnost« kapitalizma kot svojega tihega (in celo glasnega!)
ozadja (katerega najgrši vidiki so odrinjeni v »podzemlje«,34 v
očem »nevidne« ekspoziture pekla, v katerih se potijo udarniki in udarnice baje »izginevajočega« delavskega razreda).
Postmoderna etika je nekakšna mrtvoudna »vest« bogatega
Zahoda, ki ima najraje dostojne & mirne proteste, kritične
razprave v spletnih (»virtualnih«) forumih, subtilno formulirane peticije in ostre, brezkompromisne pozive »politiki«,
naj ukrene kaj zoper revščino, uničevanje okolja, krčenje socialne države, diskriminacijo, nestrpnost … In celo tedaj, ko
se postmoderni (zgledno apolitični) aktivizem nevladnih in
prostovoljskih organizacij realizira v človekoljubnih, dobroki jih »vzamemo za svoje«; (č) samoaktualizacijo; (d) obseg uresničljivih vedenjskih opcij. Glede na to je dokaj jasno, da se »svoboda« ne rima nujno niti s srečo niti z moralo. Glej Geuss 2005:
67–72.
O negativnih psihofizičnih posledicah tradicionalne »kulturne«
spolne morale glej Freud 2002: 136–141. V zvezi s tem pa je vendarle treba pripomniti, da realizaciji polne zadovoljitve seksualnih
nagonov ne nasprotuje zgolj »represivna kultura«. Kot je pokazala
freudovska psihoanaliza, je že v samem bistvu človeške seksualne
funkcije nekaj, kar ni naklonjeno harmoničnemu ali srečnemu
izidu. Za podobno analizo spolnih nagonov človeške živali glej
Zupančič 2005: 82–89.
33
O premikanju nedvomno nemoralnih in protipravnih praks iz
»civiliziranega« sveta v »barbarsko« podzemlje glej Žižek 2004(a):
177–185; 2011(a): 381–391.
34
22
delnih ali okoljevarstvenih dejavnostih, ki so scela uglašene z
bržčas najmanj spornim merilom moralnega ali altruističnega
ravnanja, usmerjenega v pomoč nekomu, ki je v stiski (ne glede na to, ali je motiv sočutje, želja po »boljšem svetu« ali odgovornost do drugega, vseh drugih ali Drugega), so rezultati
vendarle dvoumni. Ni se namreč mogoče otresti vtisa, da se z
brezplačnim ukvarjanjem s problemi (na primer z revščino ali
izključenostjo), ki so večinoma eksternalizirani stroški konkurenčne gonje za profitom, pomaga tudi (predvsem?) kapitalu in njegovi do vratu zadolženi politični zaveznici (in v optiki
katerih je tovrstno početje »neracionalno«: bodisi zato, ker ni
dobičkonosno, bodisi zato, ker je predrago).
Sklepna opazka: ideali na prepihu
Morala (ali različice »etičnega«) je specifično človeški
fenomen,35 vendar predvsem kot možnost,36 ne pa nujno tudi
To nas trešči pred zamotano vprašanje, kaj sploh je človek oziroma v
čem se razlikuje od živali vrste Homo sapiens, tj. precej grabežljivega,
nasilnega in nečimrnega »dvonožca brez perja«, čigar čari so vse prej
kakor očitni: »Če človeško žival reduciramo na njeno golo naravo,
jo moramo postaviti v isti položaj kakor njene biološke tovariše. Ta
sistematični klavec se v velikanskih mravljiščih, ki jih je zgradil, žene
za interesi preživetja in zadovoljitve, ki niso nič več oziroma nič manj
spoštovanja vredni kot interesi krtov ali kresničk. Izkazal se je kot
najbolj zvit med živalmi, kot najbolj potrpežljiv, najbolj trdovraten
suženj krvoločnih želja po lastni moči.« (Badiou 1996: 46.) Sicer pa
francoski filozof (1996: 14) meni, da je specifika človeka v želji po resnici (ki je »ista za vse«) in torej po nesmrtnosti: »To, da na koncu vsi
umremo in da smo zgolj prah, v ničemer ne spremeni identitete Človeka kot nesmrtnega, brž ko ta zatrdi, da noče biti žival, v kar ga silijo
razmere. In vsak človek je, kot je znano, na nepredvidljiv način zmožen biti to nesmrtno bitje, ne glede na to, ali gre za velike ali majhne
preizkušnje, za pomembno ali drugotno resnico. V vsakem primeru
pa je subjektivacija nesmrtna in naredi Človeka.« To seveda ni edina
mogoča določitev tistega »nekaj več«, kar človeško žival nadgradi v
človeka. Weininger (1986: 373–376) identificira naslednje lastnosti:
(a) individualnost (za razliko od individuacije živega organizma) oziroma dušo ali »monado« (ki je ločena od vseh drugih in je obenem
še »brez oken«, a kljub temu vsebuje »ves svet«, mikrokozmos); (b)
spomin (za razliko od neposrednega, pasivnega prepoznavanja); (c)
predanost vrednotam, tj. najstvu, ki določa, k čemu je treba stremeti (za razliko od golega nagnjenja ali težnje po ugodju); (č) ljubezen
(za razliko od spolnega poželenja); (d) aktivno pozornost (za razliko
od »zožene zavesti«); (e) voljo, ki je svobodna (čeravno ne kot »dejstvo« ali »fenomen«, marveč kot transcendentalna podlaga posameznikovega psihičnega življenja). Singer (2008: 90) med »pokazatelje
človeškosti« vključuje samozavedanje, samoobvladovanje, zavest o
prihodnosti in preteklosti, sposobnost vzpostavljanja medosebnih
odnosov, skrb za druge, sporazumevanje in radovednost.«
35
Wright (2008: 330) poudarja, da je človeško bitje v glavnem »tehnično« opremljeno za moralno vedenje (ker ima samozavedanje,
spomin ter intelektualne in domišljijske kapacitete, ki omogočajo
predvidevanje in presojo alternativnih opcij), vendar pa je to le
36
Zoran Kanduč: Postmoderni najstveni sistemi v kriminološki perspektivi
kot aktualnost. Vrednostnim presojam o tem, kaj je dobro in kaj
je slabo (ter njihovim podmenam in implikacijam), se gotovo
ne moremo izogniti, kar pa še ne pomeni, da imajo vselej ali neizbežno moralno naravo. Čeprav bi lahko rekli, da je absolutna
vednost o dobrem in zlem nekaj, kar gnezdi primarno v sferi
transcendentnih entitet (ali bistev), vsekakor ne moremo mimo
»dejstva«, da sta Adam in Eva vendarle pojedla tisto kislico z
drevesa spoznanja in s tem »obsodila« potomstvo med drugim
tudi na soočanje s tovrstnimi problemi ali dilemami. Na »moralno vprašanje« kajpak ne odgovarja le družbena skupnost, ki
normativno uravnava »lik in delo« svojih članov (praviloma v
luči zgodovinsko dominantnih predstav o »idealnem človeku«
ali strukturno nujni »formi subjektivnosti«), najpogosteje z distribucijo pohval in graj. To mora početi tudi posameznik »kot
tak«, in sicer ne nazadnje že zato, da tako ali drugače regulira ali
obvladuje37 nadležno vreščave in neredko konfliktne težnje svojih nagonskih/motivacijskih silnic (pri tem pa je, vsaj kot moralni subjekt stricto sensu, pravzaprav sam samcat v brezmejnem
vesolju, najbolj osamljeno ali samotno bitje, kar si jih je mogoče
zamisliti – za razliko od religioznega subjekta, ki mu dela družbo vsaj Bog, ali pravnega subjekta, ki živi v človeški družbi38).
Moralno »vprašanje« je kajpak mogoče artikulirati na
različne načine, še bolj pestre (družbeno in zgodovinske relativne ter neredko tudi idiosinkratične) pa so njegove »rešitve«. Vseeno pa v postmodernem kontekstu pogosto trčimo
ob trditev, da na tem področju vendarle obstaja konsenz (vsaj
v »civiliziranem svetu«), ki se seveda ne nanaša več na kolektivno dobro (ki se je razkrojilo v mavrično mnoštvo individualnih/individualiziranih koncepcij), ampak na zlo. In tudi
to ni od muh, saj navsezadnje omogoča vznik vsaj »negativne
solidarnosti«, tj. družbene skupnosti, ki jo povezujejo strahovi
in tesnobe oziroma jo preganjajo vsakovrstne, nenehno spreminjajoče se prikazni, ki se jim po novem reče »tveganja« (in
to predvsem tista, ki izvirajo iz procesov »modernizacije« v
službi napredka in razvoja). Še več, dandanes se ve celo to, kaj
je absolutno zlo: merilo vseh meril za prepoznavanje in ocenjevanje njegovih miniaturnih manifestacij. To je holokavst39
in posledično fašizem/nacizem oziroma totalitarizem in torej
biološka/evolucijska popotnica: »Smo potencialno moralne živali
– kar je več, kakor lahko trdi katerakoli žival – nismo pa naravno moralne živali. Če želimo biti moralne živali, moramo najprej
spoznati, kako temeljito nismo moralni.«
To tezo je in nuce razvil že Darwin (2004: 132–140), ki je razvoj
»moralnega čuta« povezal predvsem s socialnim instinktom in
»simpatijo«, tj. dovzetnostjo za hvalo in grajo. Za sodobnejšo analizo »notranje potrebe po moralni regulaciji« glej Midgley 1984:
188–192.
37
Za fenomenološko analizo moralne, religiozne in pravne pozicije
glej Kojève 1984: 226–242.
38
Za poglobljeno teorijo o absolutnem ali radikalnem zlu glej Badiou 1996: 48–52, 55–59.
39
socializem/komunizem. Na tej, mračni strani so stvari jasne
in nedvoumne: vsi smo proti pobijanju, mučenju in trpljenju
nedolžnih ljudi, še zlasti tedaj, ko so žrtve (pre)blizu ali celo
ene izmed »nas« (it could be you!).40 Na drugi, sončni strani,
kjer dobrotljivo mežikajo podobe dobrega, pa je situacija baje
neprimerno bolj raznolika, ozaljšana z nič koliko stezic, še neshojenih poti in poželjivih avtocest (opcij za tiste, ki se jim »še
posebej mudi«). No, in prav je tako (saj ima, kot vemo, »vsako
tele svoje veselje«). Le kdo bi si danes sploh še drznil pomisliti,
da bi vseh tem ihtavim iskalcem ugodja, udobja, zadovoljstva,
užitka in sreče – s silo ali prevaro (manipulacijo) – odvzel sveto pravico do izbire (oziroma bi jih ošabno nagnal korakati v
eno samo, ideološko poenoteno smer), še zlasti, ker njihovo
vehementno zasledovanje lastnih interesov nadzoruje nevidna tržna roka, ki blagohotno poskrbi, da se iz tega vročega
kotla ne izleže anarhija (ali kaos), marveč – reci in piši! – obča
dobrobit? Vprašanje je, hvala bogu, menda zgolj retorično.
Toda pozor. Če se nam posreči, da že za malenkost dvignemo glavo iz živega peska vladajoče ideologije (»objektivnih
iluzij«), naglo uvidimo, da je mogoče postmoderno »stanje
stvari« interpretirati tudi drugače. Recimo: mar ni ravno »dobro« tisto, glede česar se ljudje v splošnem še najbolj strinjajo
(vsaj če imamo pred očmi vsakdanje »teorije« in prakse tako
razredne avantgarde kakor tudi podrejenih delovnih in potrošniških množic). No, in to dobro ni kar koli: njegovi predikati – na primer vsemogočnost – močno spominjajo na božje
atribute. Da, v mislim imamo denar, ki dejansko funkcionira
kot bog, »negibno gibalo« (Aristotel) ljudi in reči.41 Česa vse
ni zmožen denar: človeku da moč, silo, oblast, neodvisnost,
pokornost reči, varnost, avreolo osebne uspešnosti, prepričljivost, zdravje (neredko celo lepoto), ugled, občudovanje, naklonjenost, priljubljenost, spoštovanje → vrednost: toliko veljaš, kolikor ga imaš oziroma (si) ga zaslužiš. Ni ga boga, ki bi
imel pod sabo toliko predanih vernikov, prerokov, apostolov,
katehetov, mašnikov, križarjev, templjev, molitvenih obrazcev
… Denar je sonce vseh sonc, ki brez predaha ožarja utrujene
To pa seveda implicira precej selektivno apercepcijo »vrednih« (ali
»nedolžnih«) žrtev: »Poglejte: tistega dne, ko sta se na Manhattnu
zrušila dvojčka Svetovnega trgovinskega centra, je v svetu zaradi
lakote in ozdravljivih bolezni umrlo 35.650 otrok. Toliko jih na
svetu zdaj umre vsak dan. To je tihi genocid, tihi teror revščine, ki
se dogaja pred očmi vseh nas. Toda zaradi tega ni še nihče povzdignil glasu.« (Soban 2011: 59.)
40
Simmel (2005: 239–243) poudarja, da je posebnost denarja tudi
v tem, da se ne pokorava zakonu o padajoči marginalni koristnosti. Izpolnitev običajnih želja pogosto implicira večje ali manjše
razočaranje (včasih pa seveda tudi prijetno presenečenje), saj je
povezana s tem, da bolje spoznamo njene predmet, njegove svetle
in temne plati. Pri denarju pa je drugače. Njegovo kopičenje, katerega psihični izraz je lakomnost (ali skopost), je namreč povsem
imuno za tovrstne negativne čustvene odboje, saj gre za stvar (vrednost vseh vrednosti), ki je brez lastnosti.
41
23
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 14-26
obraze romarjev in blagoslavlja sveto pot, ki vodi k njemu in
ki je seveda brez konca in kraja (»absolutno« je pač noumen,
Ding an sich, tj. stvar sama na sebi, ne pa fenomen), njena poimenovanja pa se v času spreminjajo: »napredek«,42 »razvoj«,43
»globalizacija« … Sicer pa imena tako in tako niso važna,
ključno je to, kar označujejo (ali vsaj obljubljajo), namreč stalno povečevanje materialne blaginje, najprej, razumljivo, tistih
zgoraj (najbolj pobožnih ali morda celo predestiniranih), nato
pa postopoma – potrpljenje je božja mast! – še onih spodaj
(trickle down effect). Nič manj pomembno pa ni to, kar je na
tej poti treba početi: delati! Delo osvobaja, če ne drugače, pa
vsaj tako, da ti prinese zaslužek (bolje delaš, višji je) in s tem
vsaj aproksimacijo udeleženosti v transcendentnem bistvu (je
kaj lepšega od tega, da se zvečer vrneš domov prijetno utrujen
in – preden začneš gledati televizijo – preveriš dvigajoče se
stanje na bančnem računu?). Delo menda moralno izboljšuje ali povzdiguje (in extremis pa tudi odrešuje) človeka. In še
več, delo pokaže, kdo je resnično veren, pravoveren, kdo pa
je krivo- ali narobeveren ali celo neveren in eo ipso goden za
zasluženo kazen: kdor ne dela, naj ne je! Z drugimi besedami:
smrt lenuhom, ki se norčujejo iz svetega! Prezir in sovraštvo
do vseh, ki se nesramno rogajo kultu dela(vca). Ki neracionalno zapravljajo svojo čas z dejavnostmi, v katerih – samo pomislite! – samo oni sami vidijo vrednoto, smisel, odtis lastne
svobode (oziroma samodoločanja) ali korist. Ki svojega življenja ne posvečajo delanju, kopičenju in oplajanju denarja. Ki se
neolikano posmehujejo bogatašem (vernikom par excellence),
o katerih celo trdijo, da je njihovo premoženje odblesk zločinov in da torej sploh ni zares njihovo (ker imajo ali prejemajo
več, kot bi jim – pravno, moralno, politično ali ekonomsko
– smelo pripadati) oziroma je njihovo zgolj po zaslugi globoko zakoreninjene pravne zmote, splošne zaslepljenosti, ki vsaj
deloma izvira tudi iz veljavnih zakonskih predpisov …
Ideja napredka, ki izvira iz razsvetljenstva (in je torej stara komaj
kakšnih dvesto let), je nedvomno pomembna opora kapitalistične
ideologije: »Tiha predpostavka kapitalizma je, da se svet razvija
proti boljši, svetlejši prihodnosti in da je motor tega napredovanja gospodarska rast, torej širjenje obsega blaga in storitev, ki so
ljudem na voljo. V tem procesu lahko sicer pride do občasnih motenj, recimo v obliki periodičnih recesij, toda sila vztrajnosti nas
nenehno potiska naprej.« (Hamilton 2007: 93.)
42
Latuche (2009: 25) opozarja, da je »razvoj« precej varljiv, celo
sprevržen koncept: »Ker pri žrtvi onesposobi zmožnost presoje
in anestezira njeno kritično mišljenje, odlično izpelje ideološko
navidezno delo, ki ga nalagamo ‘psom čuvajem’ (Nizan) ali ‘čistilcem imperija’ (Brecht), da bi vzpostavili konsenz med nasprotnimi stranmi: izraze, kakršni so akumulacija kapitala, izkoriščanje
delovne sile, zahodni imperializem ali svetovna nadvlada, ki so
resnica razvoja in globalizacije, pa bi tisti, ki so na napačni strani razrednega boja in svetovne ekonomske vojne, upravičeno in
samodejno zavrnili. Mojstrovina te mistifikacijske umetnosti je
neizpodbitno ‘trajnostni razvoj’.«
43
24
V redu. Ampak kako je potem mogoče, da je prav iz tega
skorajda idilično soglasnega dobrega (na katerega ne prisegajo le bogati, marveč večinoma tudi revni in oni vmes, milijonarji na čakanju) izšlo tolikšno zlo in gorje, na primer kolonializem, imperializem, suženjstvo,44 eksploatacija mezdnih
(formalno svobodnih) delavcev, vojne (katerih kulminacija
je vsekakor mesarsko dvajseto stoletje), konvencionalni (in
organizirani) kriminal šibkih in močnih, odtujenost (»alienacija«), reifikacija, megalomanska revščina (oziroma socialno-ekonomska polarizacija45), uničevanje in onesnaževanje
narave … Je morda tudi tokrat triumfiral zlodej, ki se zna
neverjetno vešče skrivati za zapeljivimi maskami dobrega?
So ljudje prenaglo pokopali krščanskega boga, ki je bil, kar
se dela tiče, zgledno varčen in učinkovit (delal je – in še to le
z besedami! – pičlih šest dni, nato pa se je sproščeno predal
brezdelju)? So ravnali nepremišljeno, ko so zavrgli modrost
starih, ki so »bogastvo« enačili z nedelom (svobodo), delo
pa z »revščino« (oziroma nujnostjo, s katero se morajo pečati sužnji)? Ali pa je problem v tem, da smo pozabili, da je
»trdo« (heteronomno ali abstraktno) delo ena izmed najbolj
zahrbtnih oblik »lenobe« (vsaj v razmerju do vsega tistega,
kar je človeško najbolj dragoceno), zasvojenosti, samopozabe
ali samozatajevanja, da delo nikakor ni svobodna »opcija«,
marveč naravna nuja (ki jo je mogoče – in tudi zaželeno! –
O ekonomski vlogi suženjstva v »moderni republiki lastnine« glej
Hardt in Negri 2010: 74–80. Čeprav je suženjstvo v očitnem protislovju z ideologijo »svobodnega« dela – oziroma posameznika kot
lastnika samega sebe (svoje delovne sile, ki jo menjava za mezdo)
–, je odigralo pomembno vlogo v razvoju kapitalistične ekonomije: »Ko pa razširimo svoj pogled in ugotovimo, da so kontekst, bistven za rojstvo in rast kapitala, široki krogotoki prehajanja ljudi,
bogastva in blaga, ki segajo daleč onkraj Evrope, lahko vidimo, da
je suženjstvo popolnoma integrirano v kapitalistično produkcijo,
vsaj v 18. in večjem delu 19. stoletja.« (Hardt in Negri 2010: 76.)
44
Wallerstein (2004: 160–161) poudarja, da je kapitalistična ekonomija ustvarila največjo geografsko polarizacijo bogastva in privilegijev, kar jih je svet kdaj poznal: »O kapitalističnem svetovnem
sistemu lahko razmišljamo kot o socialno tridelnem sistemu,
(simbolično) razdeljenem na 1 odstotek na vrhu, 19 odstotkov
kadrov in 80 odstotkov na dnu. Dodajmo temu še prostorski element, ki smo ga že omenjali. V mejah enotnega sistema, tj. kapitalistične svetovne ekonomije, teh 19 odstotkov ni razvrščenih
enakomerno med vse politične enote, temveč so zbrani le v nekaterih izmed njih.« Pisec (2004: 162)opozarja, da ima ravno za
sistemske kadre »demokracija« zelo pomembno mesto na lestvici
vrednot: »In čeprav je demokratizacija v zadnjih dvesto letih koristila le hipotetičnim 19 odstotkom svetovnega prebivalstva, je bila
za vrhnji 1 odstotek zelo draga in zanjo je šel precejšen del pogače.
Če bi iz 19 odstotkov nastalo 29 odstotkov (kaj šele, če bi nastalo 89 odstotkov), ne bi za privilegirance ostalo nič. Če smo čisto
konkretni, nič več ne bi bilo nepretrgane akumulacije kapitala, kar
je, konec koncev, raison d'être kapitalistične svetovne ekonomije.«
O moralnih vidikih soobstoja absolutnega bogastva in absolutne
revščine glej Singer 2008: 213–219.
45
Zoran Kanduč: Postmoderni najstveni sistemi v kriminološki perspektivi
zgolj skrčiti, počlovečiti, enakomerno porazdeliti in podrediti demokratični kontroli), da je bilo »delo v potu lastnega
obraza« zamišljeno kot »padlim« ljudem naložena kazen zaradi Adamovega in Evinega prestopka v raju …? Ampak koga
to sploh zanima! Čemu bi tratili čas z jalovim razmišljanjem.
Delo bržčas že nestrpno kliče.46 In brez dela ni jela, ni klobas,
niti novih zimskih gum …
Literatura
1. Adorno, T. W. (2007). Minima moralia: refleksije iz poškodovanega
življenja. Ljubljana, Založba /*cf.
2. Badiou, A. (1996). Etika: razprava o zavesti o Zlu. Problemi, št. 1.
3. Bembič, B. (2011). Dve teoriji kapitalističnega gospostva. Teorija in
praksa, št. 1, str. 206–229.
4. Bilwet (1999). Medijski arhiv. Ljubljana, Študentska založba.
5. Darwin, C. (2004). The Decent of Man, and Selection in Relation to
Sex. London, Penguin Books.
6. Dolar, M. (2004). Pisar Bartleby in njegova pravica. Problemi, št.
7–8, str. 133–165.
7. Freud, S. (2002). Kulturna spolna morala. Problemi, št. 5–6, str.
133–156.
8. Geuss, R. (2005). Outside Ethics. Princeton, Princeton University
Press.
9. Hamilton, C. (2007). Fetiš rasti. Ljubljana, Krtina.
10. Hardt, M.; Negri, A. (2010). Skupno: onkraj privatnega in javnega.
Ljubljana, Študentska založba.
11. Hessel, S. (2011). Dvignite se! Ljubljana, Založba Sanje.
12. Jager, M. (2007). Pogoj obče veljavnosti kot Kantova etična britev.
Revija za kriminalistiko in kriminologijo, št. 1, str. 37–45.
13. Kant, I. (2003). Kritika praktičnega uma. Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo.
14. Karatani, K. (2010). Transkritika: o Kantu in Marxu. Ljubljana,
Krtina.
15. Kojève, A. (1984). Fenomenologija prava. Beograd, Nolit.
16. Lacan, J. (1988). Etika psihoanalize. Ljubljana, Delavska enotnost.
17. Latouche, S. (2009). Preživeti razvoj. Ljubljana, Založba /*cf.
18. Lipovetsky, G. (1992). Le crépuscule du devoir. Pariz, Gallimard.
19. Lukič, G. (2011). Jastrebi se vračajo. Dnevnik (Objektiv), 6. avgust,
str. 14–15.
20. Midgley, M. (1984). Wickedness: a philosophical essay. London,
Routledge.
21. Nietzsche, F. (2005). Človeško, prečloveško. Ljubljana, Slovenska
matica.
22. Petrovčič, P. (2011). Izgubljeno z uzakonitvijo. Mladina, št. 35,
str. 27.
23. Schopenhauer, A. (1990). O temelju morala. Novi sad, Bratstvo–jedinstvo.
24. Simmel, G. (2005). Filozofija denarja. Ljubljana, Študentska založba.
25. Singer, P. (2008). Praktična etika. Ljubljana, Krtina.
26. Sloterdijk, P. (2009). Srd in čas: politično-psihološki poskus. Ljubljana,
Študentska založba.
27. Soban, B. (2011). Popotnica za prihodnost (»Spremna beseda«). V:
Hessel, S.: Dvignite se! Ljubljana, Založba Sanje, str. 53–63.
28. Starikov, N. (2011). Kriza: kako $e to dela. Ljubljana, UMco.
29. Štefančič, M. (2011). Otoki zakladov. Mladina, št. 25, str. 36–40.
30. Wacquant, L. (2008). Zapori revščine. Ljubljana, Založba /*cf.
31. Wallerstein, I. (2004). Zaton ameriške moči. Ljubljana, Založba /*cf.
32. Wallerstein, I. (2006). Uvod v analizo svetovnih sistemov. Ljubljana,
Založba /*cf.
33. Walsh, A. (2002). Biosocial Criminology: Introduction and Intergration. Cincinnati, Anderson Publishing Co.
34. Weininger, O. (1986). Pol i karakter. Beograd, Književne novine.
35. Wright, R. (2008). Moralna žival: pogledi evolucijske psihologije na
človeško naravo. Ljubljana, Mladinska knjiga.
36. Zupančič, A. (2005). ABC freudovske revolucije. Problemi, št. 7–8,
str. 67–89.
37. Zupančič, A. (1993). Etika realnega: Kant, Lacan. Ljubljana, Problemi-Razprave.
38. Žižek, S. (2004). Canis a non canendo. Problemi, št. 1–2, str. 5–32.
39. Žižek, S. (2004a). Premakniti podzemlje! Problemi, št. 5–6, str.
169–186.
40. Žižek, S. (2009). In Defense of Lost Causes. London, Verso.
41. Žižek, S. (2009a). Disciplina med dvema svobodama, ali: Norost in
navada v nemškem idealizmu. Problemi, št. 2–3, str. 189–221.
42. Žižek, S. (2011). Živalski pogled Drugega. Problemi, št. 1–2, str.
5–16.
43. Žižek, S. (2011a). Poskusiti znova – spodleteti bolje. Ljubljana,
Cankarjeva založba.
»Če torej upoštevamo le to, kar nas zadeva, se pravi to, kar zadeva
željo, njeno stanovitnost in razpršenost, potem je položaj oblasti,
kakršnakoli je že bila, v vsakršnih okoliščinah, vselej enak. To je
položaj Aleksandra, ko je zasedel Perzepolis, Hitlerja, ko je zasedel Pariz, to je tisti znameniti proglas: (predgovor ni pomemben)
Prišel sem vas osvobodit tega ali onega, vseeno česa, bistveno je
naslednje: nadaljujte z delom, delo mora teči naprej. Kar z drugimi
besedami pomeni: naj bo vsem popolnoma jasno, da ni napočila
niti najmanjša priložnost za izražanje kakršnekoli želje. Morala
oblasti, upravljanja dobrin je naslednja: z željami se oglasite kdaj
drugič, naj kar lepo počakajo.« (Lacan 1988: 317.)
46
25
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 14-26
Post-modern normative systems from a criminological perspective
Zoran Kanduč, LL. D. Scientific Counselor, Institute of Criminology at the Faculty of Law,
University of Ljubljana, Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana, Slovenia
In the post-modern context, the obligation exerted by normative systems would appear to no longer have any effect. On one hand
– at the level of core value orientations, at least – such systems are challenged by rebelling crowds while, on the other hand (which,
in fact, is deeply conformist), they are undermined by the I-would-prefer-something-else mentality, i.e. by the impatient consumer’s
wish list, which is aggressively exacerbated by the advertising industry. Although the structural crisis in the capitalist economy has
exposed the grotesque absurdity of the dominant ideals, the intelligentsia are still babbling about solving the situation the “good old
way”: more work, more competition, more private ownership, etc. And, above this, they have unfurled the tattered umbrella of “human
rights” – a doctrine which is radical at its very core (because it calls into question the existing regime of ownership rights) and which
the ideological apparatus of the bourgeois state has modified to the extent that it has become acceptable even for the Establishment and
its guardian angels.
Key words: normative systems, criminology, crisis of values, capitalism, social ethics
UDK: 172:321:343.9
26
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 27-38
Povezanost družbenih značilnosti s prometnimi
nesrečami z najhujšimi posledicami
Miran Mitar,1 Boštjan Žnidaršič2
Nihče, ki živi v motorizirani družbi, ne more biti brez skrbi zaradi
ogromnih stroškov prometnih nesreč (Leonard Evans, 1991: 1).
Glavni namen članka so primerjave trendov varnosti cestnega prometa (merjeno s številom mrtvih v prometnih
nesrečah na 100.000 prebivalcev) v Sloveniji in v državah Evropske unije (27) ter preučitev povezanosti števila žrtev v
prometu z izbranimi kazalniki kvalitete življenja (bruto družbeni produkt - pariteta kupne moči, indeks človekovega
razvoja in ginijev indeks družbene neenakosti). V okviru sistemskega teoretskega pristopa (teorija družbene entropije)
so prikazani osnovni trendi (2000 - 2010) in primerjave števila mrtvih v prometnih nesrečah (leto 2009) z izbranimi
kazalniki (BDP ppp, HDI in ginijev indeks neenakosti, po nazadnje dostopnih podatkih za leto 2007). Podatki so
vzeti iz podatkovnih baz Evropskega statističnega urada in iz Poročil o človekovem razvoju. V Sloveniji se je število
smrtnih žrtev v prometu v zadnjem desetletju razpolovilo, vendar je obremenitev s številom žrtev (6,7 na 100.000
prebivalcev) še vedno nad evropskim povprečjem (6,2). Analiza podatkov je pokazala, da imajo države z večjim bruto
družbenim produktom - pariteta kupne moči (BDP ppp) in večjim indeksom človekovega razvoja (HDI) manjše število
mrtvih v cestnem prometu (na 100.000 prebivalcev). Domneve o obstoju povezanosti družbene neenakosti (znotraj
družb, merjene z ginijevim indeksom ekonomske neenakosti dohodka) s številom smrtnih žrtev (na 100.000 preb.)
ni bilo mogoče sprejeti. Sistemski teoretski pristop (teorija družbene entropije) - in uporaba sekundarnih podatkov
omogočata jasen pregled in primerjave števila mrtvih v prometu ter - vpogled v nekatere družbene makrodejavnike,
ki so povezani z varnostjo cestnega prometa.
Ključne besede: prometna varnost, prometne nesreče, Evropska unija, Slovenija, teorija družbene entropije
UDK: 614.86:656.25:061.1EU
1Uvod
1
2
Med cilji združitve držav v Evropsko unijo sta tudi svobodno gibanje oseb in trgovina med državami članicami, oba
cilja pa sta tesno povezana s prometom. Ker je gibanje ljudi in
blaga del družbenih procesov proizvodnje, delitve, menjave in
potrošnje v sodobnih družbah, ogrožanje življenj in dobrin v
cestnem prometu ne prizadene samo posameznikov, ampak
tudi širšo družbo. Namen prispevka je poudariti povezanost
Dr. Miran Mitar, docent, dipl. sociolog, magister obramboslovja
in doktor družbenih ved s področja obramboslovja, se ukvarja z
metodologijo raziskovanja varnostnih pojavov in ocenjevanjem
varnosti v sodobni družbi, sodeluje v mednarodnih raziskavah o
varnosti, tveganju in kriminaliteti. Je predstojnik katedre za družboslovje, humanistične vede in metodologijo na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru.
1
E-pošta: [email protected].
Boštjan Žnidaršič, diplomirani varstvoslovec, višji policist, pomočnik komandirja na Policijski postaji Postojna, dela na področju varnosti prometa. E-pošta: [email protected]
2
varnosti družbe in prometne varnosti - oziroma povezanost
značilnosti posameznih družb s prometnimi nesrečami z najhujšimi posledicami.
1.1 Teoretska izhodišča za preučevanje prometne varnosti
kot sestavine varnosti družbe
Probleme varnosti je mogoče opazovati z zornega kota
različnih subjektov varnosti (varnost posameznikov, varnost
skupnosti, nacionalna, mednarodna in globalna varnost) in
različnih področij (vojaško, politično, ekonomsko, okoljsko),
ki se medsebojno prepletajo (Liotta, 2002:478; Mitar, 2008:22).
Zato je treba opredeliti značilnosti in povezanost posameznega področja varnosti (na primer prometne varnosti) z drugimi področji (na primer politično, ekonomsko, okoljsko) in
subjekti varnosti (posameznik, skupnosti, država), če hočemo
oceniti pomen posameznega področja varnosti. Vplivi so
lahko različni (majhni, veliki, neposredni, posredni), visoke
stopnje ogroženosti na posameznem področju lahko vplivajo
negativno tudi na druga področja in subjekte varnosti.
27
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 27-38
V izhodišču je predpostavka, da je mogoče probleme varnosti sodobnih družb (vključno s problemi prometne varnosti)
obravnavati s pomočjo sodobnih sistemskih teorij. Medtem ko
se je v okviru preučevanja varnosti cestnega prometa pojavil
najprej pristop uporabnika ceste (angl.: the road - user approach), ki je dal največji poudarek vedenju posameznikov kot
uporabnikov cest, pa se v novejšem času poudarja sistemski
pristop (in v tem okviru program Vizija nič3) - kot teoretski
okvir za opisovanje, pojasnjevanje, napovedovanje in vrednotenje problemov in ukrepov na področju varnosti cestnega
prometa (Larsson, 2007, in Larsson, 2010). Tako je v dvajsetem
stoletju, po mnenju strokovnjakov Organizacije za ekonomsko
sodelovanje in razvoj (OECD4), kot jih je povzel Wegman
(2002:13) (glej tabelo 1 spodaj) - prišlo do spremembe poudarkov pri raziskovanju prometne varnosti; najprej so bile nesreče
obravnavane kot slučajne, potem je bila pozornost namenjena
posameznim vzročnim dejavnikom, danes pa se poudarja tudi
prilagajanje sistema cestnega prometa posameznikom.
Tabela 1: Pogled na nesreče (Wegman, 2002: 13)
Obdobje
Pogled na nesreče
1900-1920 1920-1950
1940-1960
1950-1980
Nesreče kot slučajen pojav
Nesreče povzročajo k nesrečam nagnjeni vozniki
Nesreče imajo en vzrok
Kombinacija več vzrokov v okviru » sistemskega
pristopa«
Človek je šibki člen: več vplivov na njegovo vedenje
Boljša izvedba obstoječih politik
Trajnostna zaščita: prilagoditev sistema človeku
1980-2000
2000-
ča operacionalizacijo problemov na različnih ravneh (makro-,
mezo- in mikro-) in različne primerjave pri raziskovanju različnih varnostnih pojavov (vojn, kriminalitete, prometnih nesreč)
v različnih družbenih okoljih (skupine, organizacije, skupnosti,
države, mednarodna skupnost). Osnovni model za preučevanje
povezanosti prometne varnosti z dejavniki družbe je bil
D = f(PLOTIS)
(prirejeno po Mitar, 2008: 130, in Mitar, 2010: 944). Število
prometnih nesreč (D) je pogojeno (f kot funkcija) z dejavniki prebivalstva (P), kvalitete življenja (L), organizacije družbe
(O), tehničnega razvoja (T), informacij in kulture (I) ter značilnostmi prostora (S). Ta model je bil v nadaljevanju skrčen
na ožji model
D = f(BDP ppp, HDI in GINI),
vratne izgube energije) na različne načine v različnih zgodovinskih
obdobjih in da je individualni in družbeni razvoj (oziroma kvaliteta
življenja) pogojen ne samo z nekaterimi relativno stalnimi dejavniki (na primer prebivalstvo, prostorske danosti na določenem območju), ampak tudi z dejavniki, ki so v določeni meri pod vplivom ljudi (tehnični razvoj, vrste organiziranosti, informiranosti in kulture).
Nobena družba v celoti in trajno ne more odpraviti entropije, zato
so poleg želenih rezultatov (kvaliteta življenja) - v vsaki družbi prisotni tudi neželeni pojavi (na primer vojne, konflikti različnih vrst,
kriminaliteta, prometne nesreče in drugi negativni pojavi). Zmanjšanje števila teh pojav ni pogojeno samo z objektivnimi dejavniki,
ampak tudi s prizadevanji posameznikov in različnih družbenih
akterjev. Na uporabnost teorije družbene entropije za empirično
preučevanje negativnih družbenih pojavov (na primer vojn in kriminalitete) je v nekaterih prispevkih opozoril Mitar (2008, 2010).
3
Dokumenta OECD Road safety principles and models (1997) in
Safety on roads. What's the vision? (2002) sta pomembno prispevala k razširjenemu pogledu na problematiko varnosti cestnega
prometa.
4
Teorijo družbene entropije (angl.: social entropy theory) je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja razvil ameriški sociolog in metodolog Kenneth Bailey. Teorija družbene entropije spada med novejše
sistemske teorije – in poudarja, da se posamezniki in družbene
skupnosti soočajo s problematiko premagovanja entropije (nepo-
5
28
(1.2)
ki obravnava samo povezanost števila mrtvih v prometnih
nesrečah z izbranimi kazalniki kakovosti življenja6 (bruto
družbeni proizvod pariteta kupne moči, indeks človekovega razvoja, ginijev indeks ekonomske neenakosti)7 iz sklopa
Čeprav obstaja več verzij sistemske teorije (op.p.: en pregled
v Bausch, 2001), je kot ena od novejših teorij izbrana za izhodišče teorija družbene entropije (Bailey, 1990, 1997),5 ker omogo Tingwall in Haworth (1999) sta na konferenci o prometni varnosti
predstavila osnovno izhodišče programa Vizije nič, da je etično
nesprejemljivo, če je kdo v prometu ubit ali resno poškodovan.
Vizijo nič je leta 1997 sprejel švedski parlament, pozneje pa je bila
sprejeta kot izhodišče v državah članicah Evropske unije (European Comission, 2003). V Sloveniji sta pomembna mejnika Nacionalni program varnosti cestnega prometa za 2007-2011 (2006)
in Nacionalni program varnosti cestnega prometa za obdobje od
2012 do 2021 (2011).
(1.1)
Osnovne spremenljivke so opredeljene v Human Development Report 2009 v poglavju Definition of statistical terms and indicators,
str. 209- 212. BDP ppp je bruto družbeni produkt – pariteta kupne
moči, tj. bruto družbeni produkt, izračunan v ameriških dolarjih in
deljen s prebivalstvom v sredini leta. Ginijev indeks meri razliko
porazdelitve dohodka od idealno enakomerne porazdelitve. Lorenčeva krivulja meri kumulativne odstotke prejemnikov dohodka od
najrevnejših do najbogatejših. Ginijev indeks meri površino med
Lorenčovo krivuljo in hipotetično črto absolutne enakosti. Vrednost
nič predstavlja absolutno enakost, vrednost 1 pa absolutno neenakost. Indeks človekovega razvoja (angl.: Human development index = HDI) je sestavljen indeks, ki meri povprečen dosežek v treh
osnovnih dimenzijah človekovega razvoja – dolgem in zdravem življenju, dostopu do znanja in v spodobnem standardu življenja.
6
Ginijev indeks je predlagal italijanski statistik Corrado Gini
(1884-1965). Postopek izračuna iz individualnih podatkov je prikazal Lovrenc Pfajfar (2011: 258-263).
7
Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič: Povezanost družbenih značilnosti s prometnimi nesrečami z najhujšimi posledicami
širšega modela. Ta poenostavitev je bila narejena zaradi težav
zbiranja podatkov, ki so potrebni za preučitev celotnega modela v različnih družbah.
Prometne nesreče ogrožajo tako varnost posameznikov
kot tudi nacionalno varnost, hkrati pa povzročajo različne
vrste materialnih in nematerialnih škod. Sam pojem prometne varnosti bi lahko razumeli kot gibanje ljudi v prostoru v
predvidenem času in s predvidenimi stroški brez različnih
neželenih pojavov, ki ogrožajo življenje in premoženje ter
onesnažujejo okolje.8 Vendar pojma prometne varnosti ne
smemo poenostavljati, saj je povezan z različnimi koncepti
(varnost, sistem, promet, cestni promet) in s teorijami s področja različnih disciplin (op. p.: tehnične vede, psihologija
in socialna psihologija, kazensko pravo in družbene vede), ki
se problematike lotevajo z zornega kota pogosto nesomernih
paradigem.
Varnost cestnega prometa kot družbeni in sistemski
problem je poudaril že Haddon (1972: 206), ki je razvil matriko za raziskovanje prometnih nesreč (v vrsticah matrike so
dejavniki pred in med nesrečo ter po njej in posledice,v stolpcih pa dejavniki človeka, vozila z opremo ter okolja nesreč). V
razširjeni matriki pa je Haddon razlikoval tudi med fizičnimi
in družbeno-kulturnimi značilnostmi okolja (Haddon, 1972:
206). Na področju nekdanje skupne države je poenostavljen
model prikazal Rotim (1990), ki je razpravljal o treh medsebojno povezanih komponentah (človek, vozilo in cesta, ki so v
naravnem in družbenem okolju). V Sloveniji je Žlender (2007)
s sklicevanjem na tuje avtorje (predvsem na Friedstroma in
Elvika) opozoril na sistemske dejavnike prometne varnosti in
na vizijo nič. Zajc (2010: 567) je poleg pojmovanja varnosti
cestnega prometa kot odprtega sistema poudaril, da varnost
prometa v Sloveniji ni našla svojega mesta v Resoluciji o strategiji nacionalne varnosti, razloge pa vidi v šibkostih v prometno-varnostni stroki.
Pojem (prometne) varnosti uporabljajo tako strokovnjaki različnih
vrst kakor širša javnost. Taka uporaba pogosto povzroča nesporazume, saj ni enotne definicije pojma prometne varnosti niti ni dana
jasna kvantitativna opredelitev. Podobno kot je koncept varnosti
sporen v družbenih vedah (Gallie, 1962), je lahko sporen tudi koncept prometne varnosti. V domači strokovni literaturi je razširjena
definicija prometne varnosti Šeparoviča (1978:111), ki je poudaril,
da je varnost prometa mogoče uporabiti za razumevanje stanja
prometa (varno, nevarno), kot predmet individualnega in družbenega prizadevanja za izboljšanje varnosti ter kot predmet znanstvenega raziskovanja. V tuji strokovni literaturi pa je prometno
varnost definiral Evans (2004: 6), ki je poudaril, da splošni koncept
prometne varnosti zajema odsotnost nenamenskih poškodb živih
bitij in neživih objektov, medtem ko se varnost cestnega prometa
uporablja za označevanje varnosti v prometu, ki poteka predvsem
z motornimi vozili na kolesih na javnih cestah.
8
Varnost cestnega prometa je značilnost sistema, ki jo vsak
udeleženec doživlja in ocenjuje individualno. Z zornega kota
posameznika je to stanje človekove osebne varnosti kot udeleženca v prometnem podsistemu. Človek se potem, ko postane udeleženec v prometu, do neke mere subjektivno počuti
varnega in/ali ogroženega, pri čemer je vedno do neke mere
tudi dejansko ogrožen. Varnost je z zornega kota vsakega posameznika individualna kategorija, z zornega kota prometnega podsistema pa sistemska kategorija. Kriteriji za merjenje
oziroma ocenjevanje varnosti so različni, najpogosteje pa je
to število prometnih nesreč s smrtnim izidom in število prometnih nesrečah s težjo telesno poškodbo. Ocena varnosti je
relativna, vezana je na predhodno oziroma na želeno stanje
(Bavcon, Brvar, Muršič, Peršak, Petrovec, Polak, 2010: 1).
1.2 Dejavniki prometne varnosti
Ocena stanja varnosti le na podlagi števila mrtvih in poškodovanih je omejena in kaže le na najpomembnejše posledice, ne pa na celovito stanje prometne varnosti v državi.
Kljub tem omejitvam so podatki o številu mrtvih in poškodovanih v primerjavi s številom prebivalcev edini relativno
zanesljivi vir za mednarodne primerjave (Žlender, 2007: 20).
Žlender v navedenem delu navaja, da so med dejavniki prometne varnosti najpomembnejši družbeno okolje, cesta, vozilo in človek. Dejavnike varnosti cestnega prometa si lahko
ponazorimo bodisi v obliki vennovega diagrama, kjer se v
krogih delno prepletajo dejavniki človeka, vozila in ceste, ki
se nahajajo v okviru širšega naravnega in družbenega okolja (Rotim, 1990: 2), bodisi v obliki trikotnika (v ogliščih so
človek, vozilo in cesta), umeščenega v družbeno in naravno
okolje (Brvar, 2011: 253).
Odprt podsistem prometne varnosti lahko obravnavamo
v okviru širšega družbenega sistema, ki ga lahko opisujemo in
empirično preučujemo s pomočjo dejavnikov, ki jih je opredelila teorija družbene entropije (prebivalstvo, kvaliteta življenja, družbena organiziranost, tehnična razvitost, informacijska/kulturna razvitost, značilnosti prostora) (Mitar, 2008). Na
tem mestu je pozornost namenjena izbranim kazalnikom iz
širšega družbenega okolja, in sicer bruto družbenemu proizvodu-pariteta kupne moči, indeksu človekovega razvoja in
ginijevemu indeksu ekonomske neenakosti, ki naj bi vplivali
na stanje družbenih razmer in bili povezani (vsaj posredno)
tudi s stanjem prometne varnosti v sodobnih družbah.
1.3 Prometna politika EU
Prometna politika sodi med politike, ki so bile vključene
že v Rimsko pogodbo, saj je bil promet ena od prvih politik
tedanje Evropske skupnosti. Prva prednostna naloga je bila
29
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 27-38
vzpostavitev skupnega prometnega trga in s tem uresničitev
svobode opravljanja storitev in odpiranje prometnih trgov.
Poleg ustvarjanja pravičnih konkurenčnih pogojev na področju prometa je pomen prometne politike predvsem v razvoju
»trajnostne mobilnosti«, opredeljene v Lizbonski pogodbi, ki
je začela veljati leta 2009 [(glej (člen 3(1)(f) V Pogodbe ES in
člen 4(2)g VI Pogodbe o delovanju Evropske unije (Prometna
politika splošno, http://circa.europa.eu/irc/opoce/fact_sheets/
info/data/policies/transport/article_7262_sl.htm.)].
Model »trajnostne mobilnosti« je razpet med dva nasprotujoča si cilja. Prvi zagotavlja cenovno sprejemljivo in
učinkovito mobilnost oseb in blaga, pri drugem cilju pa se je
treba spopadati z naraščajočim prometom in posledicami, kot
so prometne nesreče, hrup, okoljske škode in bolezni dihal.
Model trajnostne mobilnosti vključuje celovit pristop za optimiranje učinkovitosti prometnega sistema, prometne organizacije in varnosti ter zniževanje porabe energije in zmanjševanje vplivov na okolje.
Unija je cilje začela uresničevati s splošnimi političnimi smernicami, v priporočilih, zapisanih v Beli knjigi o dokončnem oblikovanju notranjega trga iz leta 1985. Pozneje,
leta 1992, 1995 in 2001, je Evropska komisija obravnavala in
sprejela ukrepe v skladu s širitvijo EU in problematiko na področju prometa (Danklefsen, 2008). Za delo na področju prometne varnosti je Evropska komisija sprejela akcijski program
(European Road Safety Action Programme. Halving the number of road accidents victims in the European Union by 2010:
a shared responsibility, 2003) s ciljem razpolovitve števila mrtvih v prvem desetletju novega tisočletja. Tak cilj je zastavljen
tudi za naslednje desetletje (Cilji evropske prometne politike,
2011; WHO, 2010).
Konkretni cilji evropske prometne politike so uravnotežena uporaba različnih oblik prometa, ohranjanje konkurenčnosti gospodarstva, oblikovanje evropske razsežnosti prometa, zniževanje stroškov, zagotavljanje trajnostnega razvoja in
oblikovanje uporabnikom prijaznega prometa. Cilj je ločiti
mobilnost od njenih negativnih stranskih učinkov, kar je tudi
ključnega pomena za doseganje okoljskih in energetskih ciljev
EU do leta 2020. Za dosego tega cilja EU spodbuja razvoj okolju prijaznejšega prometa in učinkovitih sistemov za upravljanje prometa (Cilji evropske prometne politike, 2011).
2 Hipoteze o povezanosti prometne varnosti z
nekaterimi značilnostmi sodobnih družb
V tem delu prispevka so najprej prikazani podatki o številu mrtvih v prometnih nesrečah na območju držav Evropske
unije, kakor so pridobljeni s spletnih strani. Izračunan in pri-
30
kazan je trend števila mrtvih v prometnih nesrečah v obdobju
od leta 2000 do leta 2010. Nato so predstavljeni podatki o bruto družbenem proizvodu, indeksu človekovega razvoja in ginijevem indeksu družbene neenakosti (podatki za leto 2007),
sledijo pa osnovna vprašanja in hipoteze. Osnovno vprašanje
je bilo, ali v državah Evropske unije obstaja povezanost med
številom umrlih in bruto družbenim proizvodom, indeksom
človekovega razvoja ter ginijevim indeksom ekonomske neenakosti. Izračunani so Spearmanovi koeficienti korelacije
rangov in narisani korelacijski grafikoni.
Hipoteza št. 1: (Višji) družbeni proizvod (BDP ppp) je
povezan z (manjšim) številom mrtvih v prometnih nesrečah
oziroma v državah z višjim družbenim proizvodom je manj
mrtvih v prometnih nesrečah.
Hipoteza št. 2: (Višji) indeks človekovega razvoja (HDI)
je povezan z manjšim številom mrtvih v prometnih nesrečah
oziroma v državah z višjim indeksom človekovega razvoja je
manj mrtvih v prometnih nesrečah.
Hipoteza št. 3: (Višja) stopnja ekonomske neenakosti (ginijev indeks) je povezana z (višjim) številom mrtvih v prometnih nesrečah oziroma v državah z višjo stopnjo ekonomske
neenakosti je več mrtvih v prometnih nesrečah.
V sodobnem času državni organi sodobnih demokratičnih
držav, raziskovalne organizacije, mednarodne organizacije,
mediji in drugi akterji zbirajo različne vrste podatkov. Ti podatki so dostopni širši javnosti na spletu, prav tako tudi uradne
statistike omogočajo neposreden dostop do nekaterih statističnih podatkov o družbi in nekaterih njenih problemih (Mitar,
2002). Za izdelavo analize so zbrani podatki s spletnih strani
Eurostata – Statističnega urada Evropske unije in iz Poročil o
človekovem razvoju (angl.: Human development reports), ki
jih pripravlja agencija Razvojni program Združenih narodov
(angl.: United Nations Development Programme, UNDP).
Podatki so obdelani s programskim paketom SPSS9 (izračuni
korelacij in grafov 2, 3 in 4) in z odprtokodnim programskim
orodjem R10 (izračuni trendov in grafični prikaz trenda).
Analize in podatki o prometni varnosti so pomembni z
dveh zornih kotov: na eni strani kažejo pojavne oblike ogrožanja prometne varnosti in načine družbenega (proaktivnega in reaktivnega) soočanja z njimi, na drugi strani pa jih je
mogoče razlagati, vsaj do neke mere, kot posledico družbenih
Uporabljena je verzija IBM SPSS Statistics 19.
9
R je odprtokodno programsko orodje za statistične obdelave in
grafične prikaze podatkov. Razvija ga skupina R – project. Osnovne informacije so dostopne na spletni strani www.r-project.org
(dostop december 2011).
10
Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič: Povezanost družbenih značilnosti s prometnimi nesrečami z najhujšimi posledicami
in ekonomskih pogojev v neki družbi, ki kažejo na to, v kolikšni meri družbeni, ekonomski in politični sistemi omogočajo (oziroma skrbijo skupaj s prebivalci za) določeno stopnjo
varnosti v času hitrih družbenih sprememb. Zato spoznanja o
prometni varnosti in stopnji njene povezanosti z značilnostmi
družbe niso pomembna samo za ožji krog oseb, ki se poklicno
ukvarjajo s prometno varnostjo in raziskovanjem prometne
varnosti, temveč za vse posameznike, skupine in organizacije,
ki s svojim načinom delovanja soustvarjajo pogoje vsakdanjega bivanja in delovanja.
3 Prikaz trendov števila mrtvih v prometnih nesrečah v Sloveniji in državah Evropske unije
Podatki o mrtvih v prometnih nesrečah v Sloveniji in
Evropski uniji za obdobje od 2000 do leta 2010 (http://appsso.
eurostat.ec.europa.eu) so prikazani v tabeli 2. Že bežen pregled
tabele pokaže, da je v državah Evropske unije (upoštevano vseh
27 članic) vsako leto zabeležen upad števila mrtvih v prometu.
Tako se je v obdobju od leta 2000 do leta 2010 število mrtvih
zmanjšalo s 54.302 na 31.000, kar pomeni, da je bilo v letu 2010
(v primerjavi z letom 2000) ohranjenih več kot 23.000 življenj.
Letno je prihajalo do upada števila mrtvih za okoli 2000. Upad
je zabeležen tudi v Sloveniji (indeks 44,1 v primerjavi z letom
2000), predvsem v času po letu 2008, po sprejetju in uveljavitvi
nove zakonodaje. Iz grafa 1 (spodaj) je razvidno, da je bilo v
Sloveniji v obdobju od leta 2004 do leta 2008 zabeleženo večje
število mrtvih (nad eksponentnim trendom), do večjega zmanjšanja je prišlo šele zadnji dve leti (2009 in 2010).
Napoved linearnega trenda za države EU (27) na podlagi
podatkov od leta 2000 do leta 2010 pokaže (osnova za izračun
je leto 2000, stopnja tveganja je 0,05) v skladu z enačbo Y =
a + b ∙ t (Y = 59892,5 - 2451,27 ∙ t), da je v letu 2011 mogoče
pričakovati v prometnih nesrečah 30.477 mrtvih, standardna
napaka ocene je 776,7.
Podobno napoved lahko izračunamo tudi za Slovenijo
(izhodišče je leto 2000, stopnja tveganja je 0,05). Namesto linearnega trenda je vzet eksponentni trend (glej graf 1 in tabelo 3 spodaj), ki sicer napovedi ne izboljša zaradi »nepravilnih
sprememb« (op. p.: zlasti zaradi odstopanj v obdobju od leta
2004 do leta 2007). Tako lahko v skladu z enačbo eksponentnega trenda Y = a.ebt (Y = 340,6444e - 0,058065t )11 napovemo,
da bo število mrtvih v Sloveniji v letu 2011 v intervalu med
134 in 215, točkovna ocena števila pa 170. Izračun eksponentnega trenda (Y = 364,8673e - 0,24831t) za kratkoročno obdobje
od 2007 do 2010 pa lahko pokaže lahko zelo lepo napoved
(interval med 105 in 128, točkovna ocena 87, visoki determinacijski in prilagojeni determinacijski koeficient, glej tabelo
4), vendar pa je vprašljiva teoretična smiselnost izračunavanja kratkoročnih trendov, kajti večja zmanjšanja v relativno
kratkem času je lažje doseči na višjih kakor na nižjih ravneh
obremenitve (število mrtvih na 100.000 prebivalcev).
Tabela 2: Število mrtvih v prometnih nesrečah v EU od leta
2000 do leta 2010*
EVROPA
Leto
Mrtvi
2000
2001
2002
2003
2004
2005
2006
2007
2008
2009
2010
56.427
54.302
53.342
50.351
47.290
45.346
43.104
42.496
38.875
34.500
31.000
SLOVENIJA
Indeks/
(2000=100
Mrtvi/
100.000
Mrtvi
96,2
94,5
89,2
78,5
80,4
76,4
75,3
68,9
62,9
54,9
11,7
11,2
11,0
10,3
9,7
9,2
8,7
8,6
7,8
6,9
6,2
313
278
269
242
274
258
262
293
214
171
138
Indeks/
(2000=100
Mrtvi/
100.000
78,3
85,9
77,3
87,5
82,5
83,7
93,6
68,4
54,6
44,1
15,6
14,0
13,5
12,1
13,7
12,9
13,1
14,6
10,7
8,4
6,7
* Vir: People killed in road accidents (http://apsso,eurostat.ec.europa.eu) (podatki
2000-2009), za leto 2010 je podatek za Slovenijo vzet s spletne strani www.policija.
si (oktober 2011), za Evropo pa iz prispevka Uradni in neuradni podatki (Bogomil
Brvar, 2011a). Obremenitve so izračunane na podlagi podatkov Eurostata za število prebivalcev na dan 1. januarja v letu.
Graf 1: Eksponentni trend upada števila
mrtvih v Sloveniji v obdobju od leta 2000 do leta 2010
Iz enačbe eksponentnega trenda Y = a.ebt.u s pomočjo logaritmiranja dobimo enačbo, ki jo obravnavamo kot primer linearne
regresije
, pri čemer je Y … opazovana,
spremenljivka, a … začetna vrednost, b … regresijski koeficient, t
… izbrano leto in u … napaka.
11
31
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 27-38
Tabela 3: Eksponentni trend števila mrtvih v Sloveniji za obdobje 2000-2010
SpremenVrednost
ljivka
Stand.
napaka
ln(a)
5,83084
0,10536 55.344
1,03e - 12 ***
b
- 0.05806
0,01553 - 3,738
0,00464**
tp - vrednost R2
statistika
0,6082
Tabela 4: Eksponentni trend števila mrtvih v Sloveniji za obdobje 2007-2010
Adj. R2
SpremenVrednost
ljivka
Stand.
napaka
0,5647
ln(a)
5,89953
0,04590 128,53
6,05e - 05 ***
b
- 0,24831
0.01676 - 14, 81
0.00453
tp - vrednost R2
statistika
0,9910
Adj. R2
0,9865
**
Stopnje značilnosti : ***<0,000; **<0,001
Stopnje značilnosti : ***<0,000; **<0,001
Iz regresijskega koeficienta (b = - 0,05806) je razvidno,
da je letni upad za približno 5,8 odstotka, standardna napaka b pa približno 1,6 odstotka. Ničelno hipotezo o neobstoju
trenda za obdobje od leta 2000 do leta 2010 (H0: b=0) zavrnemo (p-vrednost je 0,00464). Determinacijski koeficient
(R2 = 0,6082) nam pove delež pojasnjene variance, ki je pogojena s povezanostjo med spremenljivkama. Prilagojeni
detrminacijski koeficent (Adj. R2 = 0,5647) pokaže nekoliko
manjšo povezanost. Če te podatke primerjamo s podatki za
eksponentni trend za krajše časovno obdobje (od leta 2007
do leta 2010) (glej graf 2 in tabelo 4 spodaj), je mogoče opaziti znatno višja koeficienta determinacije kot pri desetletnem
trendu.
Države članice EU so si v prvem desetletju novega tisočletja
zastavile cilj, da bi zmanjšale število žrtev prometnih nesreč za
polovico (glej tabelo 5).12 Ta cilj so že leta 2009 dosegle nekatere države, med njimi Latvija, Portugalska, Estonija in Španija,
države, ki so v letu 2000 imele nadpovprečne obremenitve.
Države z nižjimi obremenitvami (število mrtvih na 100.000
prebivalcev) so težje dosegle zmanjšanje števila za polovico.
V skupini držav, ki so bile leta 2009 blizu zastavljenega cilja (indeks upada števila mrtvih nad 50,0 do 59,9), je skupina
osmih držav, med katerimi so nekatere še vedno nadpovprečno obremenjene s številom mrtvih v prometnih nesrečah.
Med te države sodijo Litva, Poljska, Slovenija, Francija, Irska,
Slovaška, Nemčija in Nizozemska.
Cilju so se delno približali (indeks 60,0 do 69,9)
Luksemburg, Ciper, Češka, Belgija, Avstrija, Italija, Madžarska,
Danska in Velika Britanija. Omeniti je treba, da sta Danska
in Velika Britanija državi s podpovprečno obremenitvijo s
številom mrtvih v primerjavi z nadpovprečno obremenitvijo
Luksemburga, Češke, Cipra, Češke, Belgije in Avstrije.
Graf 2: Linearni in eksponentni trend upada
števila mrtvih v Sloveniji v obdobju od leta 2007 do leta 2010
ter napoved za leto 2011
Manjše zmanjšanje obremenitve (indeks 70 do 99,9) so
zabeležile Bolgarija, Finska in Švedska, pri čemer je treba upoštevati, da je raven obremenitve v Bolgariji nad povprečjem, v
ostalih dveh državah pa pod povprečjem. Porast števila prometnih nesreč pa je zabeležila Romunija, pri čemer se je iz
države s povprečno obremenitvijo v letu 2000 uvrstila na prvo
mesto po obremenitvi (13,0 mrtvih na 100.000 prebivalcev) v
letu 2009. Na Malti pa je zabeležen porast števila mrtvih s 15
na 21 primerov, raven obremenitve je nizka (glej tabelo 5). V
Sloveniji se je zmanjšalo število smrtnih žrtev v absolutnem
številu, relativno (število mrtvih na 100.000 prebivalcev) pa je
še vedno nad evropskim povprečjem (glej tabelo 2 in tabelo 5
zgoraj). Zaradi tega je treba nadaljevati prizadevanja za preprečevanje prometnih nesreč.
Ni vseeno, ali za izhodišče vzamemo absolutna ali relativna števila. Dosti lažje je doseči zmanjšanje absolutnih števil na visoki ravni relativnih obremenitev, kakor višja zmanjšanja na nižjih ravneh
obremenitev.
12
32
Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič: Povezanost družbenih značilnosti s prometnimi nesrečami z najhujšimi posledicami
Tabela 5: Število mrtvih in mrtvih na 100.000 prebivalcev v EU (27) v letih 2000 in 2009*
Države po rangu
obremenitve
v letu 2000
Latvija
Grčija
Litva
Portugalska
Luksemburg
Poljska
Ciper
Slovenija
Estonija
Češka
Belgija
Španija
Francija
Bolgarija
Avstrija
Italija
Madžarska
Irska
Romunija
Slovaška
Danska
Nemčija
Finska
Nizozemska
Švedska
V. Britanija
Malta
EU (27)
Št. mrtvih
v letu 2000
Št. mrtvih
v letu 2009
Indeks
2009/2000
635
2037
641
1877
76
6294
111
313
204
1486
1470
5777
8079
1012
976
6649
1200
418
2499
628
498
7503
396
1082
591
3580
15
56.427
254
1453
370
840
47
3572
71
171
100
901
955
2605
4273
901
633
4050
822
240
2796
347
303
4152
279
644
580
2337
21
34.500
40,0
71,3
57,7
44,8
61,8
56,8
64,0
54,6
49,0
60,6
65,0
45,1
52,9
89,0
64,9
60,9
68,5
57,4
111,9
55,3
60,8
55,3
70,5
59,5
98,1
65,3
140,0
61,1
Mrtvi/
100.000
v letu 2000
26,7
18,7
18,3
17,9
17,5
16,3
16,1
15,8
14,9
14,9
14,5
14,4
13,3
12,4
12,2
11,7
11,7
11,1
11,1
11,0
9,3
9,1
7,7
6,8
6,6
6,1
4,0
12,0
Mrtvi/
100.000
v letu 2009
11,1
12,9
9,5
7,9
9,5
12,0
8,9
8,4
7,5
8,6
8,9
5,7
6,6
11,9
7,6
6,7
8,2
5,4
13,0
6,4
5,5
5,1
5,2
3,9
3,8
3,8
5,1
6,9
Rang 2009
(2000)
5 (1)
2 (2)
6,5 (3)
13 (4)
6,5 (5)
3 (6)
8,5 (7)
11 (8)
15 (9,5)
10 (9,5)
8,5 (11)
19 (12)
17 (13)
4 (14)
14 (15)
16 (16,5)
12 (16,5)
21 (18,5)
1 (18,5)
18 (20)
20 (21)
23,5 (22)
22 (23)
25 (24)
26.5 (25)
26,5 (26)
23,5 (27)
* Po podatkih Eurostata
4 Povezanost prometne varnosti z izbranimi
značilnostmi sodobnih družb
Za potrebe preučevanja povezanosti prometne varnosti
z značilnostmi sodobne družbe so zbrani podatki o stopnji
gospodarskega razvoja (merjeno z BDP ppp), o stopnji družbenega razvoja (merjeno s HDI) ter o stopnji ekonomske neenakosti (merjeno z ginijevim indeksom GINI) po državah
Evropske unije za leto 2007. Podatki so pridobljeni iz spletne
publikacije Human development report 2009 (United nations
development programme, 2010). Za te podatke so izračuna-
ni Spearmanovi koeficienti korelacije rangov med številom
mrtvih na 100.000 prebivalcev leta 2009, BDP ppp, HDI in
GINI.13
Op.p.: Pearsonov koeficent korelacije ni bil uporabljen za preverjanje domnev, ker gre za spremenljivke, ki niso normalno
porazdeljene; v grafih je narisana regresijska premica s pomočjo
Pearsonovega koeficienta korelacije in na podlagi predpostavke o
linearni povezanosti med številom mrtvih in med BDP ppp, HDI
in ginijevim indeksom.
13
33
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 27-38
Tabela 6: Primerjava rangov držav po izbranih kazalnikih* (rangi so urejeni od največje do najmanjše vrednosti pri številu mrtvih
leta 2009 na 100.000 prebivalcev)
Država
Romunija
Grčija
Poljska
Bolgarija
Latvija
Litva
Luksemburg
Ciper
Belgija
Češka
Slovenija
Madžarska
Portugalska
Avstrija
Estonija
Italija
Francija
Slovaška
Španija
Danska
Irska
Finska
Nemčija
Malta
Nizozemska
V. Britanija
Švedska
EU(27)
Število
mrtvih/
100.000
13,0
12,9
12,0
11,9
11,1
9,5
9,5
8,9
8,9
8,6
8,4
8,2
7,9
7,6
7,5
6,7
6,6
6,4
5,7
5,5
5,4
5,2
5,1
5,1
3,9
3,8
3,8
6,9
BDP
ppp
2007
HDI
2007
Gini
2007
12.369
28.517
15.987
11.222
16.377
17.575
79.485
24.789
34.935
24.144
26.753
18.755
22.765
33.370
20.361
30.453
33.674
20.076
31.560
36.130
44.613
34.526
34.401
23.080
38.694
35.130
36.712
29.956
0,837
0,942
0,880
0,840
0,866
0,870
0,960
0,914
0,953
0,903
0,929
0,879
0,919
0,955
0,883
0,951
0,961
0,880
0,955
0,955
0,965
0,959
0,947
0,902
0,964
0,947
0,963
0,937
31,5
34,3
34,9
29,2
35,7
35,8
30,8
#34,3
33,0
25,8
31,2
30,0
38,5
29,1
36,0
36,0
32,7
25,8
34,7
24,7
34,3
26,9
28,3
#36,0
30,9
36,0
25,0
Rang št.
mrtvih/
100.000
Rang
BDP
ppp
Rang
HDI
Rang
Gini
26
14
25
27
24
23
1
16
8
17
15
22
19
4
21
13
11
20
12
6
2
9
10
18
3
7
5
27
14
21,5
26
25
24
5
17
10
18
15
23
16
8
20
11
4
21,5
8
8
1
6
12,5
19
2
12,5
3
15
12
9
20
8
7
18
12
13
24,5
16
19
1
21
3,5
3,5
14
24,5
10
26
12
23
22
3,5
17
3,5
27
1
2
3
4
5
6,5
6,5
8,5
8,5
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23,5
23,5
25
26,5
26,5
* vir podatkov: Eurostat in Human development report 2009; # podatki za Ciper in Malto so ocena
Tabela 7: Izračuni Spearmanovih korelacijskih koeficientov rangov za kazalnike
Mrtvi v p.n. na
100.000 preb.
Mrtvi
BDP
HDI
GINI
**p < 0,01 (dvostranski test)
34
1
BDP ppp
- 0,593**
1
HDI
- 0,583**
0,942**
1
GINI
0,271
- 0,302
- 0,263
1
Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič: Povezanost družbenih značilnosti s prometnimi nesrečami z najhujšimi posledicami
P
Potrdimo lahko hipotezi, da je število mrtvih v prometu
na 100.000 prebivalcev povezano z BDP ppp na prebivalca in
indeksom človekovega razvoja HDI, medtem ko ne moremo
zavrniti ničelne hipoteze o povezanosti med številom mrtvih
in ginijevim indeksom ekonomske neenakosti, vsaj ne v okviru 27 držav EU (op. p.: v širši geografski opredelitvi Evrope
bi lahko bili rezultati drugačni). Povezanosti števila mrtvih v
prometnih nesrečah z izbranimi spremenljivkami (BDP ppp,
HDI, GINI) so prikazane tudi v grafih 3, 4 in 5 (spodaj).
K
DK
D
L
L
LV
L
L
N
S pomočjo izračunov Spearmanovega koeficienta korelacije rangov lahko preverimo zastavljene domneve o medsebojni
povezanosti izbranih spremenljivk. Ugotovimo lahko, da je
število mrtvih (na 100.000 prebivalcev) v cestnem prometu
značilno povezano (Spearmanov koeficient ranga ρ = - 0,583)
z bruto družbenim proizvodom (BDP ppp). Mogoča napaka
druge vrste (α) je manjša kot 0,01. Povezanost števila mrtvih
(na 100.000 prebivalcev) z BDP ppp je obratno sorazmerna.
Podobna povezanost je tudi med številom mrtvih (na 100.000
prebivalcev) in HDI, pri čemer je treba upoštevati, da je v
enačbi za izračun HDI vsebovan tudi BDP. Obstaja rahla premo sorazmerna povezanost (ρ = 0,271) med številom mrtvih
in ginijevim indeksom ekonomske neenakosti, vendar pa povezanost ni statistično značilna (p = 0,185).
L
GINI
Graf 5: Povezanost med številom mrtvih na 100.000 prebivalcev
v prometnih nesrečah in ginijevim indeksom neenakosti
5 Kratka razprava in premislek ob zaključku
Prometne nesreče, ki se končajo s tragičnimi posledicami,
puščajo za seboj dolgoročne psihične bolečine svojcev žrtev
in hkrati povzročajo veliko materialno škodo. Oboje negativno vpliva na razvoj družbe in njeno varnost, kar je poglaviten
razlog, da družbeni akterji sistematično raziskujejo in presojajo probleme na področju varnosti cestnega prometa.
Rezultati pregleda in preučevanja podatkov v zadnjem
desetletju pokažejo povezanost (vsaj do neke mere) družbenih makrodejavnikov (predvsem dejavnikov, ki jih je mogoče
meriti z bruto družbenim dohodkom in indeksom človekovega razvoja) z varnostjo cestnega prometa, niso pa preučeni
mehanizmi mogočih vplivov (oziroma verjetnosti) in razmerja na različnih ravneh človekovega bivanja in delovanja (individualna, mikro-, mezo- in makro raven).
K
BDP
P
Graf 3: Povezanost med številom mrtvih na
100.000 prebivalcev in BDP ppp
K
DK
D
Na območju Evropske unije (27) so rezultati sistematičnih
prizadevanj vidni iz leta v leto, saj je trend števila mrtvih v prometnih nesrečah v upadanju, predvsem v bolj razvitih državah
z višjo stopnjo gospodarskega razvoja in višjo stopnjo človekovega razvoja. Družbeni makrodejavniki (BDP ppp in HDI) so
povezani s prometno-varnostnimi razmerami, kar kažeta pregled zbranih podatkov in izračun koeficientov korelacije rangov.14
V zvezi z razmerami na področju prometne varnosti je
mogoče predpostaviti, da je do nekaterih izboljšav lahko prišlo zaradi kombinacije vpliva različnih dejavnikov (na primer
spremembe gostote prometa, števila prevoženih kilometrov,
povečanja cene goriv, staranja prebivalstva, izboljšanja vozniš-
K
Do podobnih ugotovitev o povezanosti ekonomskih dejavnikov
(bruto družbeni produkt in gospodarska rast) in prometne varnosti sta prišli Elizabeth Kopits in Maureen Cropper (2005), ki sta
izvedli raziskavo na podlagi podatkov Svetovne banke za 88 držav
za obdobje od leta 1963 do leta 1999.
14
BDP
Graf 4: Povezanost med številom mrtvih na
100.000 prebivalcev v prometnih nesrečah in indeksom HDI
35
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 27-38
ke kulture, povečanja nadzorstva, zaostrovanja kaznovanja,
izboljševanja kakovosti vozil in varovalnih pripomočkov ter
ne nazadnje izboljšanja cest in prometne signalizacije). Vseh
navedenih dejavnikov seveda ni mogoče enostavno meriti.
Nekateri15 menijo, da je prišlo do večjega upada števila mrtvih
v zadnjih dveh letih predvsem zaradi povečanja nadzorstva
in zaostrenega kaznovanja prekrškov prometnih predpisov. Ta
domneva še ni preverjena, saj so lahko tovrstni učinki drakonskih kazni kratkotrajni. Problem ni samo v nevarnosti panoptikona »družbe nadzorstva« (op. p.: Michel Foucault je postavil osnove postmodernih teorij družbenega nadzorstva, ko je
razpravljal o disciplini, ki vključuje povezavo med kontrolo
telesa, nadzorovanjem in kaznovanjem. Njegovo znano delo
Nadzorovanje in kaznovanje je bilo leta 2004 že drugič prevedeno v slovenski jezik.), ampak tudi v tem, da je hitre in ostre
kazni izredno težko neselektivno (glede na spol, raso, razred,
narodnost) izvajati v družbi z rastočo družbeno neenakostjo v pogojih družbene krize. Prav tako se je mogoče vprašati,
ali so nekatere evropske države (Švedska, Nizozemska, Velika
Britanija) dosegle zmanjšanje in nizke ravni obremenitev z
uporabo represivnih in/ali drugih ukrepov. Prav tako je potreben razmislek, kje so meje racionalnega v zaostrovanju
kazni za prometne prekrške, saj človek nikoli ne more biti v
celoti racionalno bitje (brez nenamenskih napak). Na vplive
družbene neenakosti (velike in majhne) v cestnem prometu
so opozorile nekatere raziskave (Plasencia in Borell, 2001),
vendar pa ti vplivi niso dovolj preučeni, delno zato, ker so
uradno sponzorirane raziskave pretežno favorizirale inženirske in psihološke pristope (op. p.: pogosto na pozitivističnih
ontoloških in epistemoloških predpostavkah), ki niso preučevali vpliva različnih družbenih dejavnikov, medsebojno povezanih v okviru prometa kot družbenega podsistema.
Prav tako je z redkimi izjemami (Cauzard, 2004a, 2004b in
Melinder, 2007) bila pozornost namenjena preučevanju vpliva
V pisanju množičnih medijev (dnevnih časopisov, radia in televizije) in na spletnih forumih so pogoste izjave o učinkovitosti
zaostrovanja kazenskih sankcij, manj pa se piše in razpravlja o
preventivnih ukrepih za izboljšanje varnosti cestnega prometa.
Petrovec (2011: 30) je med drugim opozoril, da se država le redko
upre skušnjavi, kadar obstaja možnost zviševanja kazni, pri čemer
je zviševanje kazni pogosto posledica predvolilnih privabljanj volivcev. Bavcon (2011:20) meni, da je do zmanjšanja števila mrtvih
prišlo zaradi součinkovanja več dejavnikov, zlasti bolj varnih vozil in gostote prometa, pri čemer ne izključuje možnosti vpliva
zaostritev kazni tako v zakonu kakor tudi v praksi. V Poročilu
o delu policije za leto 2010 (Ministrstvo za notranje zadeve RS,
2011:15) je ugotovitev, da se je v letu 2010 prometna varnost zelo
izboljšala, k čemur je pripomoglo več dejavnikov, med njimi so
navedeni usklajeno delovanje državnih organov in organizacij civilne družbe, izvajanje resolucije o nacionalnem programu varnosti cestnega prometa ter predlogi za strožje sankcioniranje kršitev,
ki so pogosto vzrok hudih prometnih nesreč.
15
36
kulturnih dejavnikov, predvsem vplivu kulture tveganja, verskih prepričanj in družbenih vrednot. Zato je ob zaključku mogoč razmislek o predlogu, da je treba problematiki prometne
varnosti nameniti več pozornosti z družboslovnih zornih kotov
(s stališča postmodernih teorij in teorij kompleksnosti), saj so
doslej (vsaj v slovenskem prostoru) prevladovali psihološki, inženirski in pravni pristopi, ki so osvetlili problem človeka, vozila, ceste, poostrenega nadzora in kaznovanja kot dejavnikov
prometne varnosti (glej Polič, 2007, Muršič, 2010, Peršak, 2011,
Petrovec, 2010), manj preučeni pa so vplivi drugih družbenih
dejavnikov. Prav tako je slovenska družba v celoti premalo pozornosti (v teoriji in praksi) namenila razvoju javnega prevoza,
zaradi česar (v pogojih decentraliziranega bivanja in v pogojih
študija in zaposlitve v centralnih krajih) plačuje relativno visoke stroške vsakodnevnega zasebnega prevoza (izguba časa,
prometne nesreče, poraba energije, onesnaževanje). Problemi
prevoza in prometnih nesreč niso samo problemi posameznikov, ampak so pomemben družbeni problem, s katerimi se je
treba soočati tudi s pomočjo sodobnih spoznanj humanističnih
in družboslovnih ved, tudi s pomočjo sistemskih teorij in teorij
kompleksnosti.
Literatura
1. Bailey, D. K. (1990). Social Entropy Theory. New York, State
University of New York.
2. Bailey, D. K. (1997). System and Conflict: toward a systemic reconciliation. Quality and Quantitiy. 31(4), str. 425-422.
3. Bausch, C. K. (2001). The Emerging Consensus in Social Systems
Theory. New York, Kluwer Academic /Plenum Publishers.
4. Bavcon, L. (2011). Varnost cestnega prometa in kaznovalno
pravo. V: Petrovec, D. (ur.). Varnost cestnega prometa. Ljubljana,
Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, str. 253-626.
5. Bavcon, L., Brvar, B., Muršič, M., Peršak, N., Petrovec, D.,
Polak, T. (2010). Dejavniki varnosti cestnega prometa v Sloveniji.
Raziskava – II. del. Ljubljana, Inštitut za kriminologijo pri Pravni
fakulteti.
6. Brvar, B. (2011). Statistična analiza nekaterih dejavnikov varnosti
cestnega prometa. V: Petrovec, D. (ur.). Varnost cestnega prometa.
Ljubljana, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, str. 253626.
7. Brvar, B. (2011a). Uradna in dejanska statistika v prometu. Delo,
2. avgust 2011.
8. Cauzard, J. P.(2004a). European drivers and road risk: SARTRE
3 reports. Part 1.Report on principal analyses. Arcueil Cedex,
Institut National de Recherche sur les Transports et leur Sécurité.
9. Cauzard, J. P. (2004b). European drivers and road risk: SARTRE
3 reports. Part 2, Report on in - depth analyses. Arcueil Cedex,
Institut National de Recherche sur les Transports et leur Sécurité.
10. Cilji evropske prometne politike (2011). http://www.evropa.gov.
si/si/promet/cilji-evropske-prometne-politike/ (pridobljeno oktobra 2011.)
11. Danklefsen, N. (2008). Prometna politika splošno. http://circa.
europa.eu/irc/opoce/fact_sheets/info/data/policies/transport/article_7262_sl.htm. (pridobljeno 19. februarja 2011).
Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič: Povezanost družbenih značilnosti s prometnimi nesrečami z najhujšimi posledicami
12. EU Bela knjiga Evropske komisije (EU). Načrt za enotni evropski
prometni prostor – poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu
prometnemu sistemu. Sprejeta 28. Marca 2011. http://register.consilium.europa.eu/pdf/sl/11/st08/st08333.sl11.pdf. (pridobljeno
septembra 2011).
13. European Commission (2003). European Road Safety
Action Programme. Halving the number f road accident victims in the European Union by 2010: a shared responsibility. Brussels, European Commission, 2003 (COM(2003)311
final). (http://www.fema-online.eu/uploads/documents/safety/
RSAPFEMApos.PDF). (pridobljeno septembra 2011).
14. Eurostat (2011). People killed in road accidents 2000-2009. http://
appsso.eurostat.ec.europa.eu/nui/show.do?dataset=road_ac_
death&lang=en. (Prodobljeno oktobra 2011).
15. Evans, L. (1991). Society and the Driver. New York, Van Nostrand
Reinhold.
16. Evans, L.(2004). Traffic Safety. Michigan, Science Serving Society.
17. Foucault, M. (2004). Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Ljubljana, Krtina.
18. Haddon, W. (1972). A logical framework for catorizing highway
safety phenomena and activity. The Journal of Trauma. 12(3), str.
193-207.
19. Gallie, B. W. (1962). Essentially Contested Concepts, V: Black, M.
(ed.). The Importance of Language. Englewood Cliffs, Prentice
Hall.
20. Kopits, E., Cropper, M. (2005). Traffic fatalities and economic
growth. Accident Analysis and Prevention, Vol 37, str. 169-178.
21. Larsson, P. (2007). The need for a systems theory approach to road
safety. Lund, Lund University Sweden and Swedish Road Traffic
Inspectorate.
22. Larsson, P., Dekker, S.W.A., Tingvall, C. (2010). The need for a
systems theory approach to road safety. Safety Science, 48 (4), str.
1167-1174.
23. Melinder, K. (2007). Socio-cultural characteristics of high versus
low risk societies regarding road traffic safety. Safety Science. 45
(3), str. 397-414.
24. Mitar, M. (2002). Nekatera vprašanja o uporabi sekundarnih
podatkov v raziskovanju kriminalitete. V: Meško, G. (ur.). Vizije
slovenske kriminologije. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve
Republike Slovenije, Visoka policijsko varnostna šola, str. 121-141.
25. Mitar, M. (2008). Primerjava izbranih pristopov za ocenjevanje
varnosti sodobne družbe.
26. Ljubljana, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.
27. Mitar, M. (2010). Bailey‘s social entropy theory as an explicit
theoretical approach for an empirical assessment of security of
contemporary societies. Quality and Quantity, Vol 44, str. 941955.
28. Muršič, M. (2010). Nasilno ravnanje in čustva v cestnem prometu, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, (61) 3, str. 296-306.
29. Ministrstvo za notranje zadeve (2011). Poročilo o delu policije
za leto 2010. http://www.policija.si/images/stories/Statistika/
LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2010.pdf. (pridobljeno januarja 2012).
30. Ministrstvo za promet (2006). Nacionalni program varnosti v
cestnem prometu v obdobju 2007-2011. http://www.mzp.gov.si/si/
splosno/vstopna_stran/organi_v_sestavi/nacionalni_program_
varnosti_2007_2011/ (pridobljeno novembra 2011).
31. Javna agencija Republike Slovenije (2011). Nacionalni program
varnosti cestnega prometa za obdobje od 2012 do 2021. http://www.
avp-rs.si/avp/avp-si.nsf/avp/nacionalni-progam-varnosti-cestnega-prometa-za-naslednje-desetletje (pridobljeno novembra 2011).
32. OECD (1997). Road safety principles and models. Pariz,
Organisation for Economic Co-operation and Development
OECD.
33. OECD (2002). Safety on roads. What‘s the vision? Pariz,
Organisation for Economic Co-operation and Development
OECD.
34. Peršak, N. (2011). »Človeški dejavnik« prometne (ne)varnosti:
družbena zaželenost, službena agresija in osebnost. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, (62) 1, str. 39-50.
35. Petrovec, D. (2010). Prometne nesreče in smiselnost represivnega
odziva. Revija za Kriminalistiko in kriminologijo, (61)4, str. 379386.
36. Petrovec, D. (2011). Preprečevanje nezaželenega vedenja s kaznijo in/ali drugimi ukrepi. V: Petrovec, D. (ur.). Varnost cestnega
prometa. Ljubljana, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti,
str. 29-48.
37. Pfajfar, L. (2011). Osnovna statistika za ekonomske in poslovne
vede. Ljubljana, Ekonomska fakulteta.
38. Plasencia, A., Borrell (2001). Reducing Socioeconomic Inequalities
in Road Traffic Injuries: Time for a Policy, Journal of Epidemiology
and Community Health. 55 (12), str. 853-854, http://www.jstor.
org/stable/25569583 (pridobljeno septembra 2011).
39. Polič, M. (2007). Človek – dejavnik prometne varnosti. V:
Zabukovec, V. (ur.).: Psihološki vidiki preventivnih dejavnosti v
prometu. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, str. 23 - 77.
40. Prometna politika splošno. http://circa.europa.eu/irc/opoce/
fact_sheets/info/data/policies/transport/article_7262_sl.htm.).
(pridobljeno novembra 2011).
41. Rotim, F. (1990). Elementi sigurnosti cestovnog prometa. Zagreb,
Znanstveni savjet za promet JAZU.
42. Šeparovič, Z. (1978). Metodologijski pristup izučavanju sigurnosti
prometa. V: Čovjek i promet.Vol. 4, str. 111-128.
43. Tingvall, C., Haworth, N. (1999). Vision Zero – An ethical approach to safety and mobility. Paper presented to the 6th ITE
International Conference Road &Traffic Enforcement: Beyond
2000, Melbourne, 6-7 september 1999.
44.United Nations Development Programme (2009). Human
Development Report 2009. http://hdr.undp.org/en/media/
HDR_2009_EN_Complete.pdf. (pridobljeno septembra 2011).
45.Wegman, F. (2002). Review of Ireland‘s Road Safety Strategy.
Leidschendam, SWOV Institute for Road Safety Research, The
Netherlands.
46. WHO (2010). Global status report on road safety 2009. http://
www.who.int/violence_injury_prevention/road_safety_status/2009/en/ (pridobljeno oktobra 2011).
47.www.r-project.org (pridobljeno decembra 2011).
48. Zajc, L. (2010). Varnost cestnega prometa kot sistemska prvina.
10. Slovenski kongres o cestah in prometu (str. 691-698). Portorož,
Družba za raziskave v cestni in prometni stroki Slovenije.
49.Žlender, B. (2007). Prometna varnost. V: Zabukovec, V. (ur.).
Psihološki vidiki preventivnih dejavnosti v prometu. Ljubljana,
Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, str. 11 - 22.
37
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 27-38
Relationship between societal characteristics and very serious road
traffic accidents
Miran Mitar, Ph.D., Assistant Professor, B.A. in sociology, M.A. in defence studies, Ph.D. in defence studies.
His professional interests are the methodology of researching security phenomena, security assessments related
to modern society, and international research on security, threat assessment and crime. He is Head of the Chair for
Social Sciences, Humanities and Methodology at the Faculty of Criminal Justice and Security, University of Maribor.
E-mail address: [email protected]
Boštjan Žnidaršič, B.A. in defence studies, Senior Police Officer, Assistant Commander at Postojna Police Station.
His main area of work is road traffic safety. E-mail address: [email protected]
The main purpose of this article is to compare recent trends in road safety (expressed as the number of deaths in road traffic
accidents per 100,000 inhabitants) in Slovenia and in the EU’s 27 member states, and to analyse the relationship between the number
of road traffic accident deaths and certain life quality indicators (e.g. GDP, PPP, HDI and the Gini coefficient). The systemic theoretical
approach (the theory of social entropy) shows the underlying trends (2000–2010) and comparisons between the number of deaths in
2009 for the various indicators selected (e.g. GDP, PPP, HDI and the Gini coefficient, using data from 2007). The data are taken from
Eurostat databases and from Human Developments Reports. The number of traffic victims in Slovenia has halved in the last decade (6.7
per 100,000 inhabitants), but remains above the European mean (6.2). The data analysis shows that countries with higher GDP, PPP
and HDI have lower rates of road traffic victims. Therefore, the hypothesis on the relationship between social inequality (measured in
societies using the Gini coefficient) and the number of road traffic victims (per 100,000 inhabitants) cannot be confirmed. The systems
theory approach and the use of secondary data provide for a clear overview and comparison between road traffic safety characteristics,
as well as for an adequate exploration of selected macro societal factors related to road traffic safety.
Key words: road safety, traffic accidents, European Union, Slovenia, social entropy theory
UDC: 614.86:656.25:061.1EU
38
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 39-49
Oblikovanje osnovne terminologije na področju
kriminalističnoobveščevalne dejavnosti
Damjan Potparič,* Anton Dvoršek*
Kriminalističnoobveščevalna dejavnost je relativno nov koncept policijskega dela. Razvila se je iz klasične obveščevalne
dejavnosti, od katere je v veliki meri prevzela tudi izrazoslovje. V prispevku ugotavljamo nedosledno in napačno
uporabo pojmov na področju klasične in kriminalističnoobveščevalne dejavnosti. Prispevek opozarja na potrebo po
čimprejšnjem oblikovanju terminologije na področju kriminalističnoobveščevalne dejavnosti, ki bo podlaga za nadaljnji
razvoj te dejavnosti v okviru slovenske kriminalistike pa tudi širšega področja policijskega dela v okviru novega modela
obveščevalno vodene policijske dejavnosti. V prispevku s pomočjo kvalitativne deskriptivne analize razčlenjujemo tujo
in domačo strokovno in znanstveno literaturo, identificiramo pojme, ki predstavljajo termine, in ugotavljamo, kakšno
je njihovo mesto v pojmovnem sistemu kriminalističnoobveščevalne dejavnosti. Raba obravnavanih izrazov je bila
preverjena v relevantnih korpusih, kar nam je pomagalo pri njihovi dokončni določitvi, urejanju in standardiziranju.
Prispevek je pomemben korak k oblikovanju terminološke baze na področju kriminalističnoobveščevalne dejavnosti.
Ključne besede: kriminalističnoobveščevalna dejavnost, kriminalističnoobveščevalne informacije, kriminalističnoobveščevalni proizvodi
UDK: 343.98:81'373.46
1 Uvod
Če je Pečar leta 2001 ugotavljal, da je policijsko delo v
skupnosti ena od osrednjih tem sodobnega »policinga«, ki ga
kvečjemu dosegata le še mednarodni organizirani kriminal in
korupcija, pa lahko danes z gotovostjo trdimo, da kriminalističnoobveščevalna dejavnost in na njej zasnovana obveščevalno vodena policijska dejavnost (Intelligence-Led Policing) sestavljata pomembno gibanje policijske dejavnosti 21. stoletja.
To gibanje pomembno prispeva k izboljšanju učinkovitosti na
področju preprečevanja in omejevanja kriminalitete in postaja
eden od glavnih stebrov boja proti organiziranemu kriminalu.
Kriminalističnoobveščevalna dejavnost je relativno nov
koncept policijskega dela. Razvil se je na angleškem govornem območju na podlagi izkušenj in znanja iz klasične obveščevalne dejavnosti, ki so jo v policijo prinesli vojaški in
civilni obveščevalni strokovnjaki s svojim prestopom v policijske vrste. Kriminalističnoobveščevalno dejavnost lahko
opredelimo kot policijsko dejavnost, katere poslanstvo je zakonito zbiranje podatkov in informacij iz vseh razpoložljivih
virov ter njihovo analiziranje zaradi zagotavljanja taktičnih in
strateških kriminalističnoobveščevalnih informacij. Končni
izdelek tega procesa je tako kriminalističnoobveščevalna informacija; ta po Europolovi definiciji (Brown, 2007: 338) temelji na neobdelani informaciji, ki lahko govori o kaznivem
dejanju, dogodku, storilcu kaznivega dejanja, osumljencu itd.
Kriminalističnoobveščevalna informacija zagotavlja dodatno
znanje o dejavnosti kriminalcev in je nadgradnja osnovne
informacije. Kriminalističnoobveščevalna informacija daje
novo znanje, ki ga prej policija ni imela, in je namenjena za izboljšanje dejavnosti policije. Tako se kriminalističnoobveščevalna informacija pogosto označuje kot »informacija, izdelana
za delovanje«. Vsekakor pa za učinkovito delovanje celotnega
procesa potrebujemo ustrezno organizacijsko strukturo.
Ker se je kriminalističnoobveščevalna dejavnost razvila iz
klasične obveščevalne dejavnosti, ki je bila in je še v domeni
obveščevalnih služb (civilnih in vojaških), je v veliki meri prevzela tudi njeno izrazoslovje. To je le omejeno uporabno, če
ni prilagojeno specifikam policijske dejavnosti.1 Ocenjujemo,
Bistvena razlika med obveščevalno dejavnostjo in kriminalističnoobveščevalno dejavnostjo je v tem, da prva zbira in analizira
informacije z namenom izdelave obveščevalnih informacij, ki
omogočajo sprejemanje odločitev na podlagi logičnih zaključkov,
za kriminalističnoobveščevalno dejavnost pa je značilno, da so kriminalističnoobveščevalne informacije usmerjene v pridobivanje
dokazov, ki omogočajo kazenski pregon. Pri obveščevalni dejavnosti je tako ključnega pomena informiranje, pri kriminalistično-
1
* Damjan Potparič, univ. dipl. obramboslovec, spec. kriminalističnega preiskovanja, vodja Nacionalne enote Europola v Upravi kriminalistične policije, študent doktorskega programa na Fakulteti
za varnostne vede, Univerza v Mariboru.
** Anton Dvoršek, doktor prava, izr. prof. za kriminalistiko, Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru.
39
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 39-49
da se na področju kriminalističnoobveščevalne dejavnosti v
Sloveniji do zdaj ni posvečalo dovolj pozornosti oblikovanju
terminologije, kar bi preprečevalo nejasnosti in različne interpretacije v strokovnih in znanstvenih razpravah.
Pri pregledu slovenske strokovne in znanstvene literature
s področja kriminalistične in klasične obveščevalne dejavnosti smo ugotovili primere nedosledne uporabe izrazov, s
katerimi označujemo istovrstne pojme; to povzroča zmedo v
strokovnih in znanstvenih razpravah ter prevodih na področju kriminalističnoobveščevalne dejavnosti.
Iz tega izhaja potreba po čimprejšnjem poimenovanju novih pojmov in uskladitvi starejših že uveljavljenih poimenovanj z novimi, kar bo podlaga za standardizacijo in uskladitev
terminologije na področju kriminalističnoobveščevalne dejavnosti v okviru slovenske kriminalistike pa tudi na področju
policijskega dela v okviru novega modela obveščevalno vodene policijske dejavnosti. Do podobne ugotovitve so prišli tudi
razpravljavci na XII. slovenskih dnevih varstvoslovja, kjer se
je v okviru razprave glede različnih pristopov k opravljanju
policijske dejavnosti pokazalo, da uporaba različne terminologije otežuje znanstvene razprave in povzroča zmedo pri razumevanju predstavljene problematike.2
2 Razumevanje termina »(criminal) intelligence« na slovenskem govornem območju
Pregled slovarja slovenskega knjižnega jezika, slovenskih
družboslovnih leksikonov in edinega angleško-slovenskega
obveščevalni dejavnosti pa pridobivanje dokazov oziroma hitra
pretvorba kriminalističnoobveščevalnih informacij v dokaze, ki so
namenjeni za uporabo na sodišču (Kerr, 2008: 38; MacVean, 2008:
66). Šaponja (1999: 22–23) opredeli uporabo obveščevalne dejavnosti na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete kot varnostno zvrst obveščevalne dejavnosti, katere bistvena značilnost je,
da se obveščevalna dejavnost uporablja za klasične notranjevarnostne naloge, predvsem v boju zoper organizirano kriminaliteto,
terorizem, trgovino s prepovedanimi drogami, trgovino z orožjem
in trgovino s sredstvi za množično uničevanje. K varnostni zvrsti
prišteva tudi dejavnosti na področju odkrivanja in preprečevanja
raznih oblik političnega ekstremizma, katerega cilj je nasilno rušenje ustavne ureditve. Po njegovem je varnostna zvrst obveščevalne
dejavnosti po svoji naravi represivna in jo v prvi vrsti izvajajo varnostne službe, za katere je značilno, da imajo preiskovalna pooblastila. Podobno razume varnostno zvrst obveščevalne dejavnosti
tudi Purg (2002: 18), ki jo opredeli kot varnostnoobveščevalno dejavnost, ki obsega celoto obveščevalne in varnostne dejavnosti.
2 V okviru enega od znanstvenih prispevkov je bil model obveščevalno vodene policijske dejavnosti poimenovan kot model na
evidencah utemeljenega policijskega dela; glej: Slovenski dnevi
varstvoslovja, 2011: 77.
40
in slovensko-angleškega terminološkega slovarja na področju kriminologije in kazenskopravnih znanosti nam razkrije
zelo pomanjkljivo opredelitev in obrazložitev termina »obveščevalen/obveščevalna/obveščevalno«, ki ustreza prevodu
angleškega termina »intelligence«. Po drugi strani pa lahko
ugotovimo, da termin »kriminalističnoobveščevalen« sploh
ne obstaja.
Slovar slovenskega knjižnega jezika (Inštitut za slovenski
jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in avtorji, 1994) s terminom
»obveščevalen« označuje stvari, ki se nanašajo na obveščevalce ali obveščanje; obveščevalno dejavnost; državno in vojaško
obveščevalno službo. Angleško-slovenski in slovensko-angleški terminološki slovar na področju kriminologije in kazenskopravnih znanosti (Sket, 1997) pa vsebuje samo termin
»obveščevalna služba« in njen prevod »intelligence service«.
Glede na to, da imajo najdaljšo tradicijo uporabe obveščevalne dejavnosti v policiji na angleškem govornem območju,
kjer je posledično tudi terminologija najbolj razvita, si bomo
v veliki meri pomagali z analizo prevodov angleške terminologijo v slovenski jezik.
Ugotovimo lahko, da je beseda »intelligence« v angleščini dokaj podrobno opredeljena. Oxfordov angleški slovar
(Brown, 2007: 336–337) opredeljuje to besedo kot:
1. sposobnost pridobivanja in uporabe znanja in spretnosti;
2. človek s tovrstnimi sposobnostmi;
3. zbiranje informacij z vojaško in politično vrednostjo;
4. informacije, zbrane na takšen način.
Oxfordov angleški slovar torej besedo »intelligence« povezuje s področjem znanja in informacij ter njihovim pridobivanjem in uporabo, kar nam nakazuje bistvo pomena besede
»intelligence«. Tudi Podbregar (2008: 23) in Šaponja (1999:
10) v širšem pojmovanju povezujeta obveščevalno dejavnost z
znanjem in informacijami, ki jih organiziramo pridobivamo v
družbenem okolju, da bi si z njimi pomagali pri sprejemanju
odločitev.
Podoben pomen pojma »intelligence« najdemo v ameriški vojaški enciklopediji, ki »intelligence« opredeli kot obveščevalni proces in hkrati obveščevalni izdelek (v Šaponja,
1999: 14). Tako razumevanje termina »intelligence« na policijskem področju najdemo tudi v metodološkem priročniku
o najboljših praksah na področju finančnih kriminalističnih
analiz, ki ga je s podporo Evropske komisije pripravila skupina evropskih strokovnjakov. Termin »intelligence« naj bi
po tej razlagi pomenil obveščevalni proces ali pa končni izdelek obveščevalnega procesa, ki je lahko analiza konkretne
kriminalne združbe ali strateško analitično poročilo (Nollet
in drugi, 2004: 10).
Damjan Potparič, Anton Dvoršek: Oblikovanje osnovne terminologije na področju kriminalističnoobveščevalne dejavnosti
Sicer pa se obveščevalna dejavnost pogosto opredeljuje in
razume tako, kot jo je opredelil Herman (v Podbregar, 2008:
24), ki pravi, da je to vrsta znanja, vrsta organizacije, ki proizvaja to znanje, in sama dejavnost organizacije, ki to dejavnost
izvaja. Obveščevalna dejavnost tako predstavlja izvajanje obveščevalnega ciklusa, v katerem se izvajajo faze načrtovanja,
zbiranja, analiziranja in posredovanja informacij.
Na angleškem govornem območju se termin »intelligence« v povezavi s policijsko dejavnostjo dokaj pogosto prav
tako opredeljuje s tremi različnimi pomeni, in sicer (Ratcliffe,
2004: 7; United Nations Office on Drugs and Crime, 2006: 7):
• proces zbiranja, analize in interpretacije informacij, ki
nam pojasni njihov pomen;
• organizacijska enota, ki je odgovorna za zbiranje, obdelovanje in analizo informacij;
• končni izdelek prej omenjenega procesa oziroma organizacijske enote.
To pomeni, da ima beseda v angleškem jeziku širši pomen, kot ga ima njen dobesedni prevod v slovenščino; slovenščina ne premore enega termina, ki bi lahko kot termin »intelligence« predstavljal tri različne pomene. Za različne pomene
tako v slovenskem jeziku uporabljamo različne izraze, katerih
pravilna uporaba zmanjšuje možnost nesporazumov. Za termin »intelligence« se tako v domači in prevedeni tuji literaturi
uporabljajo naslednji izrazi:
• za proces: (kriminalistično)obveščevalna dejavnost, obveščevalno delovanje, obveščevalni proces in obveščevalni ciklus;
• za strukturo: (kriminalistično)obveščevalna struktura,
obveščevalni sistem, obveščevalna skupnost, obveščevalna organizacija ali obveščevalna enota;
• za izdelek: (kriminalistično)obveščevalni podatek, obveščevalna informacija, obveščevalni izdelek, obveščevalni proizvod ali obveščevalni produkt.
Analiza slovenskih terminoloških slovarjev je pokazala,
da je uporaba termina »intelligence« v praksi dokaj različna.
Že omenjeni angleško-slovenski in slovensko-angleški terminološki slovar na področju kriminologije in kazenskopravnih
znanosti (Sket, 1997) ne vsebuje samostojnega termina »intelligence«, temveč ga prikazuje le kot pridevnik v povezavi
s službo. Pomanjkljivo prevajanje termina »intelligence« je
razvidno tudi pri vpogledu v Evroterm,3 kjer se ta termin različno prevaja na vojaškem in na obveščevalnem področju:
• na vojaškem področju se prevaja kot obveščevalna informacija. Dodana je tudi definicija termina »intelligence«, ki
poleg končnega izdelka pri obdelavi podatkov o drugih narodih, sovražnih ali potencialno sovražnih silah ali elementih
ali območjih dejanskega ali možnega delovanja obsega tudi
dejavnost, katere rezultat je navedeni izdelek, in organizacije, dejavne na tem področju. Kot referenco za ta prevod
Evroterm navaja Angleško-slovenski vojaški terminološki
slovar (MORS, 2006);4
• na obveščevalnem področju se termin »intelligence«
prevaja kot obveščevalni podatek. Kot referenco za ta prevod
Evroterm navaja Slovensko-angleški slovar obveščevalnih izrazov (SOVA).5
Ugotovimo lahko, da Evroterm korektno prevaja »intelligence« na vojaškem področju, pomanjkljivo pa na obveščevalnem, prevod za policijsko (kriminalistično) področje pa
sploh ne obstaja.
Tudi nekateri slovenski avtorji dokaj nejasno opredeljujejo termin »intelligence« in s tem vnašajo nejasnost pri njegovem prenosu v slovenski prostor. Tako Črnčec (2009: 34)
termin »intelligence« najprej izenači z obveščevalno dejavnostjo, ki jo potem opredeli na tri različne načine: kot zgornjo
plast obveščevalnoinformacijske piramide in zmožnost sprejemanja ocen in koherentnega prilagajanja okoliščinam, kot
dejavnost, ki je povezana s pridobivanjem podatkov nacionalnih obveščevalnih struktur, in širše (po njegovem mnenju
britanska uporaba), kot katero koli družbeno organizacijo. Ta
opredelitev termina »intelligence« pa je pomanjkljiva, ker, kot
smo že prej ugotovili, v slovenskem jeziku ne moremo z eno
besedo zajeti procesa, strukture in končnega izdelka.
Razumevanje termina »intelligence« kot procesa, strukture in končnega izdelka najdemo pri nekdanjem vodji kriminalistične analitike v slovenski kriminalistični policiji, ki pravi,
da lahko termin »obveščevalno« uporabimo za opis procesa
pojasnjevanja informacije, s katerim ji damo pomen. Termin
se uporablja tudi za opis skupine ljudi in določenih enot, ki
zbirajo in analizirajo informacije. Poleg tega pa z njim lahko
Pregled Angleško-slovenskega vojaškega terminološkega slovarja
(Brinc, D., in drugi, 2006: 147–148) nam pokaže, da ni doslednosti pri uporabi prevoda »intelligence« saj se pri prevajanju »intelligence cycle« za poimenovanje istega pojma enkrat uporablja termin »obveščevalna informacija«, drugič pa termin »obveščevalni
podatek«.
4
Zakon o Slovenski obveščevalno-varnostni agencije (SOVA) v 2.
členu, ki opredeljuje osnovne naloge SOVE, govori o pridobivanju podatkov, vrednotenju podatkov in posredovanju informacij
iz tujine ali v povezavi s tujino. Zanimivo pa zakon ne vsebuje niti
termina »obveščevalna informacija« niti termina »obveščevalni
podatek«.2. j
5
Evroterm je terminološka zbirka izrazov, ki je nastala z namenom,
da zagotovi čim bolj poenoteno rabo terminologije pri pripravi
slovenske različice pravnih aktov EU ter v drugih dokumentih in
prevodih (http://evroterm.gov.si).
3
41
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 39-49
opisujemo izdelke take dejavnosti in enot. V najbolj preprostem pomenu se termin »obveščevalno« razume kot informacija, ki jo je policija pridobila, procesirala in obdelala za
potrebe odločanja in podpore kriminalističnim preiskavam
(Veršnik, 2002: 2).
Glede na ugotovitev, da se termin »intelligence« uporablja
v pojmovnem smislu kot proces, struktura in končni izdelek
ali pa samo kot proces in končni izdelek, ter glede na to, da
pri angleških pojmih, ki opredeljujejo obveščevalno strukturo, ni težav pri iskanju njihovih prevodnih ustreznic, se bomo
v nadaljevanju posvetili predvsem analizi slovenskih pojmov,
ki se nanašajo na termin »intelligence« kot končni izdelek in
kot proces.
3 »Criminal intelligence« kot končni izdelek
kriminalističnoobveščevalne dejavnosti
Pri pregledu strokovne in znanstvene literature smo zasledili nedosledno uporabo pojmov, kot so podatek, informacija, (kriminalistično)obveščevalni podatek, (kriminalistično)
obveščevalna informacija, obveščevalni izdelek, ki jih uporabljamo za poimenovanje končnega izdelka v procesu (kriminalistično)obveščevalne dejavnosti. Analiza je pokazala, da se
zlasti obveščevalni podatek in obveščevalna informacija uporabljata pogosto kot sinonima, kar je posledica uporabe pojmov podatek in informacija kot sinonimov v vsakodnevnem
življenju (Črnčec, 2009; Hace in Podbregar, 2008; Podbregar,
2008; Purg, 2002; Purg, 1997; Brinc in drugi, 2006). V nadaljevanju bomo zaradi prej omenjene nejasnosti opredelili razliko med podatkom, informacijo, znanjem in obveščevalno
informacijo/izdelkom, ki so končni izdelki nekega procesa.
Podatki so prva postaja pri nastajajoči verigi informacija-znanje in so običajno v obliki črk, besed, številk ali katerih
drugih simbolov. Njihovo dešifriranje temelji na predhodno
usvojenih informacijah, ki pomagajo dati podatkom pomen
(Haywood, 1997: 1). Podatek je torej neko nevtralno sporočilo, ki (Turban in drugi, 2001: G4) ga lahko opredelimo kot
surovo dejstvo ali osnovni opis stvari, dogodkov in dejavnosti,
ki so zabeleženi, shranjeni in urejeni, pri tem pa sami po sebi
ne posredujejo nikakršnega konkretnega pomena.
V nasprotju s podatkom je informacija zbirka podatkov,
ki so organizirani tako, da so za uporabnika smiselni. Ključni
dejavnik pri pretvorbi podatka v informacijo je človek. Proces
pretvorbe podatka v informacijo temelji na procesu sprejemanja, prepoznavanja in konverzije, ki ga omogočata naša kognitivna zgodovina in sposobnost dešifriranja simbolov znotraj
neke kulture. Do pretvorbe podatkov v informacije lahko pride le takrat, ko smo tem podatkom sposobni dodati vrednost
42
iz zalog informacij, do katerih imamo dostop in ki so lahko v
obliki spomina, knjig ali v elektronski obliki (Turban in drugi,
2001). To pomeni, da se je podatku dodal neki pomen in da
smo tako dobili informacijo, ki je koristna za uporabnika. V
slovenski policiji se tovrstne informacije označujejo kot operativne.
Mahorič (1999: 448) označuje kot podatke vse, kar lahko
zapišemo na tak ali drugačen pomnilniški medij, informacija
in znanje pa po njegovem mnenju sodita v sfero človekovega
notranjega miselnega sveta. Informacija je torej že obdelan
podatek, ki izraža vrednostni odnos uporabnika do podatka,
je podatek z dodano vrednostjo. Če uporabnik (Gradišar in
Resinovič, 1993: 39–40) ne najde v informaciji nobene vrednosti, je to zanj le podatek.6
Na naslednji stopnji informacijske piramide, kjer informacije postavimo v širše vzorce na višji ravni, povezane z drugimi vzorci oziroma v kontekst, dobimo nekaj, kar imenujemo znanje. Znanje predvideva določeno stopnjo gotovosti, ki
je pridobljena v družbeni interakciji in lahko temelji na uradnih dokazih, osebnih izkušnjah, statusu ali slovesu človeka
ali na kombinaciji logičnih, intuitivnih in čustvenih procesov
(Črnčec, 2009: 65–66).
Gottschalk (2009: 151) opredeljuje znanje kot nekaj, kar
obstaja na višji ravni abstrakcije in je sestavljeno iz sodb in
6
Gradišar in Resinovič (1993: 39) opredeljujeta informacijo kot
večdimenzionalni pojav, kjer posamezne dimenzije (informacijska vsebina, informacijska vrednost in informacijska količina) določajo kakovost informacije v nekem prostoru in času. Informacijska vsebina je karakteristika, po kateri se podatek razlikuje od
informacije. Izraža se z uporabno vrednostjo informacije. Vsaka
informacija vsebuje neko vrednost, ki jo imenujemo čista uporabna vrednost informacije. Posamezni uporabniki lahko izkoristijo
celotno uporabno vrednost ali samo del te vrednosti. Tako izkoriščeno vsebino informacije imenujemo dejanska uporabna vrednost informacije.
Policijski organi v EU pogosto delijo informacije glede na informacijsko vsebino, in sicer na mehke in trde informacije. Tako delitev pozna tudi slovenska policija, kar je razvidno iz Priročnika za
uporabo sistema Operativna informacija (Rupnik in drugi, brez
letnice: 7), ki ga je izdal MNZ RS in opredeljuje prej omenjene
informacije na naslednji način: »Tovrstne informacije imenujemo
'mehke informacije' (soft information), saj nekatere ne presegajo
nivoja špekulacije (nezanesljiva vsebina, nezanesljiv vir), druge
vsebujejo indice (višja stopnja zanesljivosti vsebine in vira), najkvalitetnejše pa opisujejo dejstva (popolnoma zanesljiva vsebina
in vir), na podlagi katerih bo mogoče uspešno zaključiti preiskovalno situacijo s kazensko ovadbo ali predlogom za uvedbo
postopka o prekršku. Poznamo tudi kategorijo 'trdih informacij'
(hard information), kamor pa prištevamo pravno relevantna dejstva, o katerih ni dvoma (zanesljivi osebni podatki, sestavljena
kazenska ovadba, obsodilna sodba).«
Damjan Potparič, Anton Dvoršek: Oblikovanje osnovne terminologije na področju kriminalističnoobveščevalne dejavnosti
ocen, ki temeljijo na osebnih prepričanjih, resnicah in pričakovanjih glede pridobljenih informacij. Bellinger in drugi
(2004) pa razumejo znanje kot razumevanje nekega vzorca, ki
generalno zagotavlja zmožnost večje predvidljivosti in napovedi razvoja dogodkov.
Dean in Gottschalk (Harfield in Harfield, 2008: 52) gledata na znanje kot na najdragocenejšo obliko vsebine, ki je
umeščena v kontinuum, sestavljen iz podatkov, informacij,
obveščevalnih informacij (informacije, ki so analitično interpretirane) in znanja. Včasih (Gottschalk, 2009: 150) pa
nekateri avtorji v ta kontinuum vključujejo modrost kot zadnji končni cilj. Haywood (1997: 7) pravi, da lahko modrost
razumemo kot višjo raven kompleksnosti organizacije informacij v človeški glavi in kot razumevanje osnovnih načel, ki
podpirajo znanje.
Kot lahko vidimo, prej omenjeni informacijski kontinuum vzpostavlja kategorijo obveščevalne informacije, kar
omogoča razprave v okviru izvajanja policijske in klasične
obveščevalne dejavnosti. Sama obveščevalna informacija je
v kontinuumu umeščena med informacijo in znanjem, saj je,
kot pravi Črnčec (2009: 67), pravilno in smiselno domnevati, da imajo obveščevalne informacije dodano vrednost in jih
zato uvrščamo v posebno kategorijo.
Po drugi strani pa Ratcliffe (2008: 95–97) postavi obveščevalno informacijo oziroma obveščevalni izdelek nad znanjem v kontinuumu, ki ga označi kot kontinuum DIKI (Data,
Information, Knowledge, Intelligence oziroma podatek, informacija, znanje in obveščevalna informacija/izdelek). Po njegovem mnenju analitik na podlagi analize informacij tem da
dodatno vrednost, ki lahko omogoča prepoznavo določenih
kriminalnih vzorcev. Te nove ugotovitve, ki jih analitik sporoči preiskovalcem, lahko pomagajo osvetliti sliko predmeta
preiskave ali kriminalnega okolja in lahko podpirajo določene
hipoteze oziroma nakazujejo določene posledice. To pa je po
mnenju Ratcliffa že struktura znanja. Ko se to znanje uporabi
kot podlaga za aktiviranje določenih ukrepov policije, pa govorimo o (kriminalistično)obveščevalni informaciji oziroma
(kriminalistično)obveščevalnem izdelku. Ratcliffe (2008: 98)
torej meni, da je (kriminalistično)obveščevalni izdelek zadnja
stopnja v informacijskem kontinuumu, za katero je značilno,
da generira akcijo, medtem ko je za znanje značilno, da generira razumevanje.
Omenjeno distinkcijo v pojmovanju znanja v povezavi z
obveščevalno informacijo nam lepo ilustrira dejstvo, da policijski vodstveni kadri pogosto še vedno ne razumejo kriminalističnoobveščevalnih izdelkov, še posebej strateških izdelkov,
in pravzaprav ne vedo, kaj bi z njimi počeli. Ratcliffe (2004)
ugotavlja, da ti ljudje niso usposobljeni, da bi znali kriminalističnoobveščevalni izdelek spremeniti v politiko omejevanja
kriminalitete, in pravzaprav ne vedo, kako bi te strateške izdelke vključili v svoje organizacijsko razmišljanje. Rezultat
tega je, da mnogi kvalitetni kriminalističnoobveščevalni izdelki sicer pomenijo novo znanje, vendar to pogosto ne sproži
nikakršnega delovanja. Če želimo, da bi kriminalističnoobveščevalni izdelki sprožili določene ukrepe, je zatorej nujno, da
kriminalistični analitiki v kriminalističnoobveščevalne izdelke vključijo priporočila za ukrepanje. Gre torej za to, da bi ti
izdelki morali vsebovati znanje, ki bo policijskim vodjem kot
odločevalcem omogočilo tako razumevanje, ki bo omogočilo
sprožitev (predlaganih) ukrepov.7
Razumevanje, da je kriminalističnoobveščevalna informacija/izdelek končni rezultat različnih oblik znanja, je razširjeno tudi med strokovnjaki v EU (Nollet in drugi, 2004:
10). Tudi pri Europolu (2000) lahko na podlagi njegove definicije obveščevalne informacije/izdelka, ki pravi, da je to
»znanje (obdelana informacija), izdelano za delovanje«, ugotovimo, da je obveščevalna informacija/izdelek postavljena na
vrh informacijskega kontinuuma.
Europol se kot agencija EU za odkrivanje in kazenski pregon hujših oblik kriminalitete prvenstveno ukvarja z izdelavo
kriminalističnoobveščevalnih izdelkov in ima osrednjo vlogo
pri širjenju razumevanja kriminalističnoobveščevalne dejavnosti in principov obveščevalno vodene policijske dejavnosti
v EU. Zato je smotrno, da se naslonimo na njegovo razumevanje kriminalističnoobveščevalne informacije/izdelka. Europol
postavlja kriminalističnoobveščevalno informacijo/izdelek
na najvišje mesto v informacijskem kontinuumu, ki se začne
s podatki, nadaljuje z informacijami in znanjem ter zaključi
s kriminalističnoobveščevalno informacijo/izdelkom, ki je
podlaga za delovanje organov odkrivanja in kazenskega pregona. V nadaljevanju bomo opredeliti razliko med kriminalističnoobveščevalno informacijo in kriminalističnoobveščevalnim izdelkom ter nakazali, kdaj je primerna uporaba enega
ali drugega termina.
Eden redkih slovenskih avtorjev, ki za končni izdelek
obveščevalnega procesa dosledno uporablja termin obveščevalna informacija ali obveščevalni izdelek, je Šaponja (1999).
Šaponja (1999: 14–16) kot obveščevalno informacijo v širšem
smislu poimenuje vsak končni izdelek obdelave podatkov (ko
dobijo določeno uporabno vrednost za obveščevalno službo,
jih označi kot operativne informacije). V podrobnejši razdelitvi končnih izdelkov obveščevalne dejavnosti pa jih razdeli na
Pri tem velja omeniti, da tega praviloma ne počnejo vojaški
in obrambni analitiki, ki končnemu uporabniku prepustijo
interpretacijo rezultatov obveščevalnega poročila. Seveda ne
gre pozabiti, da so končni uporabniki v vojski in obrambni sferi
praviloma usposobljeni za interpretacijo obveščevalnih izdelkov
in znajo ceniti njihovo vrednost (Ratcliffe, 2004).
7
43
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 39-49
analitične izdelke (obveščevalne informacije, analize, ocene,
napovedi in druge oblike celovitih obveščevalnih izdelkov) in
končne izdelke, ki so po njegovem izdelki obveščevalne dejavnosti in so po vsebini in obliki prilagojeni analitični izdelki,
namenjeni uporabniku za neposredno uporabo, kar verjetno
pomeni, da so analitiki v obveščevalni izdelek vključili priporočila za ukrepanje. Kot smo ugotovili, pa bi morali kriminalistični analitiki tovrstna priporočila vedno vključiti v končno
kriminalističnoobveščevalno informacijo oziroma kriminalističnoobveščevalni izdelek.
Strinjamo se, da lahko v širšem smislu vsako analizirano
informacijo, ki predstavlja segment v kriminalističnoobveščevalnem ciklusu, poimenujemo kriminalističnoobveščevalna
informacija. To poimenovanje, ki ga uporablja večina tujih
strokovnjakov, se predvsem uporablja na splošno za vse informacije, ki jih je analizirala kriminalistična analitika. Ko pa
se začne vzpostavljati kriminalističnoobveščevalna dejavnost
na višji ravni in tako prerašča v poslovni model policijske organizacije s standardiziranimi kriminalističnoobveščevalnimi
izdelki (koncept obveščevalno vodene policijske dejavnosti),
je po našem mnenju primerneje, da se termin kriminalističnoobveščevalna informacija nadomesti s terminom kriminalističnoobveščevalni izdelek, ki bolj odraža kompleksnost
vsebine analitičnega izdelka.8
4 »Criminal intelligence« kot kriminalističnoobveščevalni proces
Ugotovili smo, da ima angleška beseda »intelligence« trojni pomen, in sicer lahko pomeni proces, končni izdelek obveščevalne dejavnosti in strukturo, ki je odgovorna za izvajanje
te dejavnosti. Ratcliffe (2004) ugotavlja, da je kriminalističnoobveščevalna struktura sestavljena iz formalnih in neformalnih mrež ljudi. Sem poleg policijskih obveščevalnih uradnikov
in kriminalističnih analitikov, ki se tradicionalno štejejo kot
človeški del kriminalističnoobveščevalne strukture, uvrščamo
tudi ljudi na vodstvenih funkcijah, ki določajo naloge in angažirajo kriminalističnoobveščevalno dejavnost za zagotavljanje vpliva na kriminalno okolje. Kriminalističnoobveščevalne
dejavnosti se pretežno izvajajo v kriminalističnoobveščeval Tako na primer v okviru Nacionalnega obveščevalnega modela Združenega kraljestva razlikujejo med devetimi analitičnimi
izdelki oziroma analizami, to so: rezultatska analiza, analiza kriminalnega vzorca, analiza tržnega profila, analiza poslovnega kriminalnega profila, mrežna analiza, analiza ciljnega profila, analiza
demografskih/socialnih trendov, analiza ogroženosti in operativna kriminalističnoobveščevalna ocena ter štirimi obveščevalnimi
izdelki, ki so proizvod kombiniranja različnih analitičnih izdelkov
oziroma analiz, to pa so: strateška ocena, taktična ocena, subjektni
profil in problemski profil (Harfield in Harfield, 2008: 101–104).
8
44
nih enotah. Drugače pa je pri konceptu obveščevalno vodene
policijske dejavnosti, saj v tem primeru celotna policijska organizacija deluje kot poslovni model, v katerem vsak od zaposlenih posredno ali neposredno prispeva k delovanju modela
obveščevalno vodene policijske dejavnosti.9
Mednarodno združenje policijskih šefov (International
Association of Chiefs of Police – IACP) opredeljuje kriminalističnoobveščevalno dejavnost kot policijsko dejavnost, katere
poslanstvo je zakonito zbiranje informacij iz vseh razpoložljivih virov ter njihovo analiziranje z namenom zagotavljanja
taktičnih in strateških kriminalističnoobveščevalnih informacij10 o obstoju in identiteti oseb in združb, ki so osumljene
kaznivih dejanj, ter o njihovih razpoložljivih sredstvih. S tem
naj bi se izboljšalo preprečevanje in omejevanje kriminalitete ter lažje dosegali cilji in prioritete, ki jih ima policijska
organizacija. Končni izdelek tega procesa je kriminalističnoobveščevalna informacija, ki vsebuje združeno in analizirano informacijo, posredovano končnemu uporabniku zaradi
predvidevanja, preprečevanja ali nadzora kriminalnih dejavnosti (IACP v Peterson, 2005: 39– 40).
Na podlagi spoznanja, da so kvalitetne kriminalističnoobveščevalne informacije krvni obtok moderne policijske
organizacije, ki omogoča jasno razumevanje kaznivih dejanj
in kriminalitete, identifikacijo aktivnih storilcev kaznivih de Opozoriti je treba na to, da smo s konceptom obveščevalno vodene
policijske dejavnosti dobili poslovni model, ki ni uporaben samo za
področje preprečevanja in omejevanja kriminalitete, temveč tudi za
druga področja policijske dejavnosti (Dvoršek in Frangež, 2009).
Kljub temu pa strokovna literatura obravnava obveščevalno vodeno
policijsko dejavnost največkrat v povezavi s področjem kriminalitete, torej bi v tem primeru lahko govorili o konceptu kriminalističnoobveščevalno vodene policijske dejavnosti oziroma »Criminal
Intelligence – Led Policing«. Termin »obveščevalno vodena policijska dejavnost« lahko najdemo tudi v Evrotermu, ki kot vir navaja
Potparič in Dvoršek (2010). Poleg tega pa ugotavljamo, da je bil termin »obveščevalno vodena policijska dejavnost« uporabljen že na
1. srečanju kriminalističnoobveščevalnih analitikov slovenske policije v Gotenici leta 2005 (Veršnik, 2005). Pri pregledu besedilnega
korpusa Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, Evrokorpusa in
korpusa Fidaplus ne najdemo nobenega zadetka za ta termin.
9
Taktične kriminalističnoobveščevalne informacije neposredno
usmerjajo kriminalistične preiskave in s tem prispevajo k njihovemu uspešnemu zaključku, medtem ko so strateške kriminalističnoobveščevalne informacije namenjene širšemu in dolgoročnejšemu pogledu na kriminalno okolje ter so osnova za načrtovanje in
razporejanje razpoložljivih sredstev (Peterson, 2005: 3). V EU se za
taktične kriminalističnoobveščevalne informacije uporablja termin
»operativna kriminalističnoobveščevalna informacija«, in sicer
zaradi Europolove delitve na operativne in strateške kriminalističnoobveščevalne informacije. Europolova opredelitev se vsebinsko
ujema s prej omenjeno ameriško razdelitvijo na taktične in strateške
kriminalističnoobveščevalne informacije (Europol, 2000).
10
Damjan Potparič, Anton Dvoršek: Oblikovanje osnovne terminologije na področju kriminalističnoobveščevalne dejavnosti
janj, ugotavljanje povezanih kaznivih dejanj in predvidevanje
nastanka problemov (HMIC, 1997: 1), se je začela kriminalističnoobveščevalna dejavnost razvijati v smeri koncepta
obveščevalno vodene policijske dejavnosti. Pri konceptu
obveščevalno vodene policijske dejavnosti se v nasprotju s
tradicionalističnim razumevanjem in uporabo obveščevalne
dejavnosti kot izključne podpore posameznih preiskav predvideva uporaba kriminalističnoobveščevalnih informacij pri
strateškem planiranju in razporejanju razpoložljivih sredstev.
Vidimo torej, da je kriminalističnoobveščevalna dejavnost
v bistvu proces, ki zajema več faz. Zaradi tega si tudi v policijskih organizacijah pomagajo pri formaliziranju posameznih
segmentov kriminalističnoobveščevalne dejavnosti z obveščevalnim ciklusom, ki običajno obsega šest stopenj: usmerjanje
(opredelitev nalog), zbiranje informacij, vrednotenje informacij (ocena verodostojnosti vira in kvalitete informacije), obdelava (urejanje zbranih informacij v format, ki je primeren
za dostopanje do njih in njihovo analiziranje), analiziranje
in razširjanje (posredovanje uporabnikom) (Europol, 2000).
Opozoriti pa velja, da različni strokovnjaki delijo obveščevalni
ciklus na različno število faz, in sicer zaradi tega, ker celoten
proces, zlasti fazo analiziranja, različno podrobno razčlenijo.
Kriminalističnoobveščevalno dejavnost kot proces lahko
torej v širšem smislu poenostavljeno opredelimo kot policijsko
(preiskovalno) dejavnost in filozofijo, katere osnovni elementi
so organizirano zbiranje informacij, njihovo analiziranje in posredovanje končnih izdelkov za potrebe podpore učinkovitega
preprečevanja in omejevanja kriminalitete na vseh ravneh.
V ožjem smislu pa se kriminalističnoobveščevalna dejavnost opredeljuje kot stopnja zbiranja obveščevalnih informacij
o kaznivih dejanjih v fazi, ko se še ni začel predkazenski postopek v smislu preiskave kaznivega dejanja. Ta dejavnost se
v angleškem jeziku najpogosteje opredeli kot »criminal intelligence operation« (kriminalističnoobveščevalno delovanje)11
»Kriminalističnoobveščevalno delovanje« je najustreznejši prevod termina »criminal intelligence operation«, glede na to, da
se uporaba angleškega termina nanaša na razumevanje kriminalističnoobveščevalne dejavnosti izključno v ožjem smislu. Ta
proces predpostavlja med drugim tudi uporabo prikritih ukrepov
za zbiranje informacij o sumih kaznivega dejanja, ko se predkazenski postopek formalno še ni začel. V primerih, ko policijske in
obveščevalne službe uporabljajo prikrite ukrepe, se najpogosteje
uporabljajo termini, kot so prikrito delovanje, uporaba prikritih
preiskovalnih ukrepov, tajno delovanje (ta pojem hkrati predstavlja enega od prikritih preiskovalnih ukrepov, ki ga definira ZKP).
Izhajajoč iz tega, ocenjujemo, da bi uporaba termina »kriminalističnoobveščevalno delovanje« najbolj odražala bistvo uporabe
kriminalističnoobveščevalne dejavnosti v fazi pred formalnim
začetkom predkazenskega postopka, kjer se že lahko uporabljajo
določeni zakonsko regulirani prikriti preiskovalni ukrepi.
11
in se s tem razlikuje od kriminalistične preiskave, ki poteka
v okviru predkazenskega postopka. De Buseer (2007: 36–37)
pravi, da je kriminalističnoobveščevalno delovanje namenjeno
ugotavljanju, ali obstaja možnost storitve enega ali več kaznivih
dejanj v prihodnosti, v nasprotju s kriminalistično preiskavo, ki
je namenjena zbiranju informacij za ugotavljanje in potrjevanje
dejstev, oseb in okoliščin glede enega ali več znanih konkretnih
kaznivih dejanj. Bistvena razlika med kriminalističnoobveščevalnim delovanjem in kriminalistično preiskavo je tudi v tem,
da kriminalističnoobveščevalno delovanje izvaja samostojno
policijska organizacija, kriminalistično preiskavo pa praviloma vodijo in nadzirajo neodvisni pravosodni organi (tožilec,
preiskovalni sodnik). De Busser (2007: 37) tudi ugotavlja, da
na podlagi rezultata kriminalističnoobveščevalnega delovanja
v ožjem smislu ni nujno, da se bo začela uradna kriminalistična preiskava v okviru določil predkazenskega postopka.12
Kriminalističnoobveščevalno delovanje je namreč ločeno od
kriminalistične preiskave, ki se izvaja v okviru uradnega predkazenskega postopka. Pridobljene kriminalističnoobveščevalne informacije v fazi kriminalističnoobveščevalnega delovanja
se šele naknadno vključijo v dosje, ki se vodi v okviru kriminalistične preiskave, če se ugotovi povezava s konkretnim kaznivim dejanjem, ki je predmet kriminalistične preiskave.
12
Z vidika slovenske preiskovalne prakse bi lahko rekli, da kriminalističnoobveščevalno delovanje zajema klasično in/ali prikrito
zbiranje informacij (vendar ne neprekinjeno in ponavljajoče se v
smislu 149.a člena ZKP), da bi se zbrali razlogi za sum storitve
kaznivega dejanja, da bi preiskovalci začeli predkazenski postopek
oziroma potrdili utemeljene razloge za sum priprave ali storitve
kaznivega dejanja ali da bi lahko sprožili postopke za prikrito zbiranje obvestil po 149.a členu ZKP. V preteklosti se je za preiskovalne dejavnosti, ki naj bi podkrepile utemeljenost uporabe prikritih
preiskovalnih ukrepov uporabljal izraz »operativni nadzor«. Če
poteka takšno kriminalističnoobveščevalno delovanje zoper določene osebe sistematično na širšem prostoru (Evropske unije),
mora biti tudi posebej pravno urejeno. Zakon o policiji v 36.a in
36.b členu, upoštevajoč določbe Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, tako vsebuje določila, ki jih vsebinsko lahko
umestimo v kriminalističnoobveščevalno delovanje. Ta dva člena
določata, da »če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da določena
oseba izvršuje ali pripravlja kaznivo dejanje iz drugega odstavka
tega člena, ali kadar na podlagi celostne ocene te osebe, ugotovljene na podlagi informacij, pridobljenih v skladu z zakonom, zlasti
na podlagi operativnih informacij policije, podanih kazenskih
ovadb, uvedenih kazenskih postopkov, ki še niso pravnomočno
dokončani, in pravnomočnih kazenskih obsodb, ki še niso izbrisane, obstaja utemeljen razlog za sum, da bo tudi v prihodnje izvrševala kazniva dejanja iz drugega in šestega odstavka tega člena, se
lahko zoper to osebo ali vozilo odredi razpis prikritega evidentiranja ali namenske kontrole, ki se vnese v schengenski informacijski
sistem.« Razpis prikritega evidentiranja s pisno odredbo dovoli
državni tožilec na pisni predlog policije. Izvajanje ukrepa lahko
traja največ tri mesece, iz tehtnih razlogov pa se lahko njegovo trajanje s pisno odredbo podaljša vsakič za tri mesece. Skupno lahko
ukrep traja največ 24 mesecev.
45
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 39-49
Opredelitev termina »intelligence« kot obveščevalnega procesa najdemo tudi v uradnih dokumentih EU. Tako
Okvirni sklep Sveta (Council Framework Decision, 2006) o
poenostavitvi izmenjave informacij in obveščevalnih podatkov
med organi kazenskega pregona držav članic Evropske unije
definira kriminalističnoobveščevalno delovanje/operacijo kot
fazo v postopku, ki še ni dosegla kriminalistične preiskave kaznivega dejanja, znotraj katere pristojni policijski organi, ki so
po nacionalni zakonodaji pristojni za zbiranje, obdelovanje in
analizo informacij o kaznivih dejanjih in kriminalnih dejavnostih, ugotavljajo, ali so bila storjena oziroma bi lahko bila v
prihodnosti storjena konkretna kazniva dejanja.
Probleme, ki jih analiziramo, nakazuje prevod angleškega teksta Okvirnega sklepa Sveta o poenostavitvi izmenjave
informacij in obveščevalnih podatkov med organi kazenskega pregona držav članic Evropske unije, ki je uporabljen
v Uredbi o poenostavitvi izmenjave informacij in podatkov
med Policijo in Carinsko upravo Republike Slovenije ter
pristojnimi organi v drugih državah članicah Evropske unije (2008). Uredba, ki predstavlja implementacijo Okvirnega
sklepa Sveta o poenostavitvi izmenjave informacij in obveščevalnih podatkov med organi kazenskega pregona držav
članic Evropske unije v slovenski pravni red, pravi: »zbiranje
podatkov o kaznivem dejanju – pomeni stopnjo v postopku,
ki še ni dosegla stopnje preiskave kaznivega dejanja, znotraj
katere pristojni organ, ki je po zakonodaji pristojen za zbiranje, obdelovanje in analizo informacij o kaznivih dejanjih,
ugotavlja, ali so bila storjena oziroma bi lahko bila v prihodnosti storjena konkretna kazniva dejanja«. Iz tega prevoda
kot tudi iz samega naslova uredbe nepoučeni bralec sploh ne
more razbrati, da pravni akt vsebuje določila, ki se nanašajo
na kriminalističnoobveščevalno dejavnost. Prav tako se termin »podatek« in »informacija« uporabljata kot sinonima,
kar pa, kot kaže naša analiza, ni pravilno.
Ta primer nam nazorno pokaže, kako lahko pomanjkanje
slovenske kriminalističnoobveščevalne terminologije in njeno pomanjkljivo poznavanje v celoti spremeni razumevanje
določenih pravnih aktov ter predstavlja potencialni vir težav
pri njihovi implementaciji.
Vendar pa je pregled relevantnih korpusov ter strokovne
in znanstvene literature pokazal, da obstajajo različna poimenovanja za pojem, ki označuje kriminalističnoobveščevalni proces. Tako v besedilnem korpusu Inštituta za slovenski
jezik Frana Ramovša (http://bos.zrc-sazu.si) najdemo dva
zadetka za izraz »kriminalistična obveščevalna dejavnost«,
v Evrokorpusu (http://evrokorpus.gov.si) najdemo dva zadetka za priredno zloženko »kriminalistično-obveščevalni«,
ki se uporablja v povezavi s podatkom in službo, v korpusu
Fidaplus (http://www.fidaplus.net) pa najdemo dva zadetka, in
46
sicer enega za »kriminalistično obveščevalni načrt« in drugega
v obliki drugega sklona za izraz »kriminalistična obveščevalna
dejavnost«. V različni strokovni in znanstveni literaturi pa zasledimo uporabo izrazov, kot so »kriminalistično obveščevalna
dejavnost«, »kriminalistična obveščevalna dejavnost«, »kriminalistično-obveščevalna dejavnost«, »kazensko obveščevalna
dejavnost«, »varnostno-obveščevalna dejavnost«.
Tudi uradni dokumenti državnih organov vsebujejo različne izraze za uporabo obveščevalne dejavnosti na področju
kriminalitete. Tako se v osnutku Resolucije o nacionalnem
programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje
od leta 2012 do leta 2016 uporablja izraz »kriminalistično obveščevalna dejavnost«, v osnutku Zakona o nalogah in pooblastilih policije pa najdemo v identičnem zakonu, objavljenem
na dveh različnih spletnih naslovih, različno uporabo termina, in sicer enkrat se uporablja »kriminalistična obveščevalna
dejavnost« (www.sindikat-policistov.si), drugič pa »kriminalistično obveščevalna dejavnost« (http://www.mnz.gov.si).
Glede na to, da naša analiza ugotavlja, da je prišlo do vzporednega oblikovanja več terminoloških rešitev, je, kot ugotavlja
tudi Loger Berginc (2009: 68), treba te različne terminološke
rešitve z dogovorom poenotiti. Pri tem si lahko pomagamo s
terminološkimi načeli, ki dajejo prednost terminu, ki:
— je pomensko ustreznejši, natančnejši in jasnejši;
— se bolje vključuje v že obstoječi terminološki sistem;
— bolj ustreza sistemu slovenskega knjižnega jezika;
— je bolj ustaljen;
— nima ekspresivne vrednosti;
— je krajši (eno- ali dvobesedni);
— ni moteče podoben kakšnemu že znanemu izrazu iz
istega pojmovnega polja ali besedi iz splošnega jezika, ki pomensko zavaja.
Upoštevajoč prej omenjena terminološka načela v zvezi
s terminom, ki naj bi poimenoval uporabo obveščevalne dejavnosti na področju zatiranja in preprečevanja kriminalitete, je uporaba novotvorjenke, in sicer podredne pridevniške
zloženke »kriminalističnoobveščevalna«, ki skupaj z besedo
»dejavnost« tvori dvobesedni termin, najprimernejši način
poimenovanja.13 S tem se vzpostavljata natančnost in nedvoumnost poimenovanja brez dodatnih konotacij.
Z novim terminom bi lahko takoj odpravili napačno uporabo priredne pridevniške zloženke »kriminalistično-obveščevalna« dejavnost, ki napeljuje na to, da govorimo o dveh enakovrednih dejavnostih, in sicer kriminalistični in obveščevalni,
Podoben primer pridevniške zloženke najdemo pri poimenovanju
»kriminalističnotehnična dejavnost« ali »kriminalističnotehnična
preiskava«.
13
Damjan Potparič, Anton Dvoršek: Oblikovanje osnovne terminologije na področju kriminalističnoobveščevalne dejavnosti
kar je napačno. S tem terminom namreč želimo poimenovati
uporabo obveščevalne dejavnosti na področju preprečevanja
in zatiranja kriminalitete, ki je specifična in se razlikuje od
obveščevalne dejavnosti na vojaškem področju in od klasične
obveščevalne dejavnosti. Termin »kriminalističnoobveščevalna dejavnost« nedvoumno poimenuje samo eno stvar in tako
odpravlja dvoumnosti, ki jo je povzročala dosedanja uporaba
različnih izrazov. Predlagano poimenovanje »kriminalističnoobveščevalna dejavnost« bi se posledično na enak način uporabljalo tudi pri drugih večbesednih terminih, kot so kriminalističnoobveščevalna informacija, kriminalističnoobveščevalni
ciklus, kriminalističnoobveščevalno delovanje itd. Ob tem pa
je treba omeniti, da smo zasledili uporabo tega termina tudi na
spletni strani Policije v okviru informacije, ki se nanaša na kriminalistični tečaj za preiskovalce Nacionalnega preiskovalnega
urada in kjer je med drugim omenjena tudi »kriminalističnoobveščevalna dejavnost« (http://www.policija.si).
5 Zaključek
V prispevku ugotavljamo, da razvoju kriminalističnoobveščevalne dejavnosti in na njej zasnovani obveščevalno vodeni policijski dejavnosti, ki predstavljata glavno smer razvoja
policijske dejavnosti 21. stoletja, ne sledi tudi razvoj terminologije s tega področja. To povzroča zmedo v strokovnih in
znanstvenih razpravah in prevodih na področju kriminalističnoobveščevalne dejavnosti in posledično tudi težave pri
razumevanju in implementaciji povezanih pravnih aktov.
Da bi se izognili analiziranim problemom na področju kriminalističnoobveščevalne dejavnosti, je treba težiti k oblikovanju enotne terminologije, ki bo preprečevala nesporazume
pri strokovnih in znanstvenih razpravah ter prevodih. Tega bi
se morali zavedati domači pisci in prevajalci, ki se kakor koli
ukvarjajo s tem novim področjem policijskega delovanja.
S pomočjo terminoloških načel smo oblikovali novo besedo, ki naj služi za poimenovanje obveščevalne dejavnosti na
področju zatiranja in preprečevanja kriminalitete. Gre za novotvorbo, in sicer za podredno pridevniško zloženko »kriminalističnoobveščevalen«, ki skupaj z besedo »dejavnost« tvori
dvobesedni termin, s tem pa se vzpostavljata natančnost in
nedvoumnost poimenovanja brez dodatnih konotacij. Pri tem
je treba povedati, da je naša analiza pokazala, da je ta termin
enkrat že bil uporabljen, in sicer na spletni strani slovenske
policije v okviru informacije, ki se nanaša na kriminalistični tečaj za Nacionalni preiskovalni urad, in da torej ne gre za
povsem novo besedo.
Kriminalističnoobveščevalno dejavnost kot proces lahko v širšem smislu poenostavljeno opredelimo kot policijsko
(preiskovalno) dejavnost in filozofijo, katere osnovni elementi
so organizirano zbiranje informacij, njihovo analiziranje in
posredovanje končnih izdelkov/kriminalističnoobveščevalnih informacij za potrebe podpore učinkovitega preprečevanja in omejevanja kriminalitete na vseh ravneh.
V ožjem smislu pa se v EU kriminalističnoobveščevalna
dejavnost opredeljuje kot stopnja zbiranja informacij v postopku, ki še ni dosegel stopnje preiskave kaznivega dejanja, znotraj
katere pristojni policijski organ, ki je po nacionalni zakonodaji
pristojen za zbiranje in analizo informacij o kaznivih dejanjih
in kriminalnih dejavnostih, ugotavlja, ali so bila storjena oziroma bi lahko bila v prihodnosti storjena konkretna kazniva
dejanja. Kriminalističnoobveščevalno dejavnost v ožjem smislu imenujemo kriminalističnoobveščevalno delovanje.
Vsako analizirano informacijo ali skupek analize več informacij imenujemo kriminalističnoobveščevalna informacija. To poimenovanje se uporablja na splošno za vse informacije, ki jih analizira kriminalistična analitika in ki praviloma
vsebujejo priporočila za ukrepanje končnemu uporabniku.
Pri uvedbi standardiziranih izdelkov, ki jih periodično izdeluje kriminalistična analitika s kombinacijo različnih analiz,
je zaradi kompleksne narave kriminalističnoobveščevalne
informacije primerneje uporabiti termin kriminalističnoobveščevalni izdelek.
Enotno razumevanje in enotna uporaba terminologije
na področju kriminalističnoobveščevalne dejavnosti sta pomemben dejavnik za pravilno usmerjenost dejavnosti, ki jih
pospešeno izvaja slovenska policija na področju razvoja kriminalističnoobveščevalne dejavnosti v skladu z zahtevami, ki
izhajajo iz Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja
in zatiranja kriminalitete za obdobje 2007–2011, in sta podlaga za prehod na model kriminalističnoobveščevalno vodene
policijske dejavnosti.
Literatura
1. Berginc Logar, N. (2009). Jezikovna kultura za pravnike. Planet GV,
Ljubljana.
2. Bellinger, G., Castro, D., Mills, A. (2004). Data, Information,
Knowledge, and Wisdom. Dokument dobljen 5. februarja 2011 na:
http://www.systems-thinking.org/dikw/dikw.htm.
3. Besedilni korpus na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša SRC
SAZU. Besedilni korpus dobljen 17. oktobra 2011 na: http://bos.
zrc-sazu.si/s_beseda.html.
4.Brown, S. D. (2007). The meaning of criminal intelligence.
International Journal of Police Science and management, 9 (4), str.
336–340.
5. Brinc, D., in drugi (2006). Angleško-slovenski vojaški terminološki
slovar. Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje, Ljubljana.
47
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 39-49
6. Council Framework Decision 2006/960/JHA of 18 December 2006
on simplifying the exchange of information and intelligence between
law enforcement authorities of the Member States of the European
Union. Dokument dobljen 15. februarja 2011 na: http://eur-lex.
europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2006:386:0089:01
00:EN:PDF.
7. Črnčec, D. (2009). Obveščevalna dejavnost v informacijski dobi.
Defensor, Ljubljana.
8. De Busser, E. (2007). The architecture of data exchange.
International Review of Penal Law, 1–2 (78), str. 35–55.
9. Dvoršek, A., Frangež, D. (2009). Slovenska kriminalistična policija
med »Kriminalstrategie« in »Criminal Intelligence«. V: Pavšič
Mravlje, T. (ur.). 10. slovenski dnevi varstvoslovja, Ljubljana, 4.–5.
junij 2009. Varstvoslovje med teorijo in prakso: zbornik prispevkov.
Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede. Dokument dobljen 1. decembra 2010 na: http://www.fvv.uni-mb.si/dv2009/zbornik/clanki/dvorsek.pdf.
10. Europol (2000). Analytical Guidelines, julij 2000.
11. Evrokorpus – zbirka vzporednih dvojezičnih korpusov prevodov.
Zbirka dobljena 15.decembra
2010 na: http://evrokorpus.gov.si/.
12. Evroterm – večjezična terminološka zbirka. Zbirka dobljena 15. decembra 2010 na: http://evroterm.gov.si/.
13. Fidaplus – korpus slovenskega jezika. Korpus dobljen 20. februarja
2011 na: http://www.fidaplus.net/.
14. Gottschalk, P. (2009). Information sources in police intelligence.
The Police Journal, 82, str. 149–170.
15. Gradišar, M., Resinovič, G. (1993). Osnove informatike. Ekonomska
fakulteta, Ljubljana.
16.Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in avtorji
(1994). Slovar slovenskega knjižnega jezika. DZS, Ljubljana.
17. Hace, B., Podbregar I. (2008) Analitično pridobivanje podatkov.
Dokument dobljen 7. januarja 2011 na: http://www.fvv.uni-mb.si/
dv2008/zbornik/clanki/Hace-Podbregar.pdf.
18.Harfield, C., Harfield, K. (2008). Intelligence – Investigation,
Community, and Partnership. Oxford University Press.
19. Haywood, T. (1997). Info-bogataši – Info-reveži. Institut informacijskih znanosti Maribor.
20. HMIC (1997). Criminal Intelligence – A Thematic Inspection On
Good Practice. Dokument dobljen 14. junija 2010 na: http://www.
nationalarchives.gov.uk/ERORecords/HO/421/2/hmic/crimint1.
pdf.
21. Kerr, R. (2008). The Perfect Enemy: Reflections of an Intelligence
Officer on the Cold War and Today’s Challenges. V: Harfield, C.,
in drugi (ur.): The handbook of Intelligent Policing – Consilience,
Crime Control and Community Safety, Oxford University Press, str.
37–46.
22. MacVean, A. (2008). The Governance of Intelligence. V: Harfield,
C., in drugi (ur.): The handbook of Intelligent Policing – Consilience,
Crime Control and Community Safety, Oxford University Press, str.
63–74.
23. Mahorič, T. (1999). O podatku in informaciji. Organizacija, 32
(8–9), str. 445–448.
24. Nollet. J. D., in drugi (2004). Methodological Guide to Best Practices
in Financial Criminal Analysis. JAI/2004/AGIS/175, European
Commission.
25. Otvoritev kriminalističnega tečaja za preiskovalce Nacionalnega preiskovalnega urada. Dokument dobljen 20. oktobra 2010 na: http://
www.policija.si/index.php/component/content/article/35-sporocila-za-javnost/9607-otvoritev-krim-tecaja-za-preiskovalce-npu.
48
26. Pečar, J. (2001). Policija in (lokalna skupnost). Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 52 (2), str. 132–140.
27. Peterson, M. (2005). Intelligence-Led Policing: The New Intelligence
Architecture. Dokument dobljen 15. maja 2009 na: http:/www.
nejrs.gov/pdffiles1/bja/210681.pdf.
28. Podbregar, I. (2008). Vohunska dejavnost in gospodarstvo. Univerza
v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana.
29. Potparič, D., Dvoršek, A. (2010). Vzpostavitev proaktivno usmerjene kriminalistično-obveščevalne dejavnosti v državah Evropske
unije. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 61(1), 15–27.
30. Purg, A. (1997). Boj proti mednarodnem terorizmu. Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana.
31. Purg, A. (2002). Primerjalni obveščevalni sistemi. VPVŠ, Ljubljana.
32. Ratcliffe, J. H. (2004). The Structure of strategic thinking. V:
Ratcliffe, J. (ur.) Strategic Thinking in Criminal Intelligence. Sydney,
The Federation Press, str. 1–10.
33. Ratcliffe, J. H. (2008). Intelligence-Led Policing. Willan Publishing,
Devon.
34. Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja
kriminalitete za obdobje 2007–2011 (2007). Priloga Varnosti, št. 3.
35. Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja
kriminalitete za obdobje 2012 do 2016. Dokument dobljen 20. oktobra 2011 na: http://www.cnvos.info/index/article/id/3861/cid/120.
36. Rupnik, A., in drugi (brez letnice). Priročnik za uporabo sistema
Operativna informacija. MNZ.
37. Sket, I. (1997). Angleško-slovenski in slovensko-angleški terminološki
slovar kriminologije in kazenskopravnih znanosti. DZS, Ljubljana.
38. Slovenski dnevi varstvoslovja (2011) Zbornik povzetkov/ 12. slovenski dnevi varstvoslovja, Moravske Toplice, 2. in 3. junij 2011. Pavšič
Mrevlje, T., Areh, I. (ur.). Ljubljana, Fakulteta za varnostne vede.
39.Šaponja, V. (1999). Taktika dela obveščevalnovarnostnih služb.
Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana.
40. Turban, E., in drugi (2001). Introduction to Information Technology.
WILEY.
41. United Nations Office on Drugs and Crime (2006). Policing –
Police Information and Intelligence Systems. Criminal Justice
Assessment Toolkit. United Nations, New York.
42. Uredba o poenostavitvi izmenjave informacij in podatkov med
Policijo in Carinsko upravo Republike Slovenije ter pristojnimi organi v drugih državah članicah Evropske unije. Uradni list RS, št.
67/08.
43. Veršnik, I. (2002) »Intelligence analysis« v slovenski kriminalistični
policiji. Zbornik prispevkov/ 3. Slovenski dnevi varstvoslovja. Pagon
M. (ur.). Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana.
44. Versnik, I. (2005). Srečanje kriminalistično obveščevalnih analitikov
14. in 15. november 2005 v Gotenici – Power Point prezentacija.
45. Zakon o nalogah in pooblastilih policije. Dokument dobljen 15.
oktobra 2011 na: http://www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/
pageuploads/SOJ/2010/ZNPP13122010.pdf in www.sindikat-policistov.si/attachments/405_ZNPP.doc.
46. Zakon o Policiji. Uradni list RS, št. 66/09.
47. Zakon o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji. Uradni list RS,
št. 20/04.
Damjan Potparič, Anton Dvoršek: Oblikovanje osnovne terminologije na področju kriminalističnoobveščevalne dejavnosti
Developing basic terminology in the field of criminal intelligence
Damjan Potparič, B.A. in defence studies, Specialist in Criminal Investigation, Head of Europol National Unit in
Criminal Police Directorate, Ph.D. Candidate at the Faculty of Criminal Justice and Security, University of Maribor
Anton Dvoršek, Ph.D., Associate Professor, Faculty of Criminal Justice and Security, University of Maribor
Criminal intelligence is a relatively new policing concept that has evolved from classic intelligence, which is where most of its
terminology derives. The paper identifies and discusses the inconsistent and incorrect usage of terms in classic and criminal intelligence.
It points to the pressing need to develop terminology in the field of criminal intelligence to serve as the basis for its further development
within the framework of Slovenian criminal investigation/criminalistics and general policing under the new intelligence-led policing
model. Using a qualitative descriptive analysis, the paper analyses foreign and domestic professional and scientific literature, identifies
expressions that represent terms, and establishes their place in the nomenclature of criminal intelligence. Their use was examined in
existing relevant corpora, which was instrumental in their final determination, arrangement and standardisation. The paper represents
a step towards the development of a criminal intelligence terminology database.
Key words: criminal intelligence, intelligence-led policing, criminal intelligence product, criminal intelligence operation.
UDC: 343.98:81’373.46
49
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 50-59
Korupcija, grožnja slovenski (pravni) državi
Bojan Dobovšek1, Jure Škrbec2
Namen raziskave je bil ugotoviti pojavne oblike in temeljne elemente korupcije ter tudi, kako korupcijska ravnanja
vplivajo na pravno državo v Sloveniji, njeno okolje in državljane. Po pregledu literature smo z raziskovalno metodo
opravili kvalitativno in kvantitativno analizo načelnih mnenj Komisije za preprečevanje korupcije o koruptivnih
ravnanjih. Analiza je izpostavila značilnosti koruptivnih ravnanj, elemente in oblike vpliva na pravno državo v Sloveniji.
Podrobni rezultati analize kažejo, da korupcija negativno vpliva na pravno državo, saj zaradi kršitev dolžnega ravnanja
uradnih oseb zmanjšuje zaupanje ljudi v formalne institucije, povzroča negativne ekonomske učinke in uničuje življenjsko
okolje. Študije zaznanih primerov korupcije prav tako kažejo, da je bilo največkrat s t. i. kršitvijo dolžnega ravnanja
kršeno načelo vezanosti izvršilne oblasti na ustavo in zakon, pri čemer se taka ravnanja najbolj kažejo pri uradnih
postopkih pri javnih naročilih, pri razpolaganju s premoženjem, v zdravstvu in pri delovanju visokih funkcionarjev.
Raziskava je omejena na korupcijska ravnanja, storjena v Sloveniji, rezultati pa bodo kasneje uporabni predvsem za
identifikacijo vzrokov oziroma razlogov za nastanek korupcije. V delu smo tako identificirali ključne značilnosti, težave
in področja korupcije in njen vpliv na različne subjekte. S tem so ugotovljena tudi tveganja za nastanek koruptivnih
ravnanj, zaradi česar se odpre lažja pot pri razvijanju standardov na področju preprečevanja korupcije.
Ključne besede: korupcija, pravna država, preprečevanje, Komisija za preprečevanje korupcije.
UDK: 343.352:343.85 (497.4)
1 Uvod
12
Iz pregleda tuje strokovne literature izhaja več povezav
in medsebojnih vplivov med korupcijo in pravno državo, pri
čemer je razvidno, da nekateri, kot na primer Fisman in Gatti
(2002) ter Uslaner (2008), niso uspeli najti nikakršne pozitivne povezave med načeli pravne države in korupcijo. Podobno
tudi Triesman (2000) ugotavlja v svojem delu, da dalj kot je
posamezna država demokratična, manjša je stopnja korupcije znotraj nje. K temu je treba prišteti še Goela in Nelsona
(2005) ter Chowdhuryja (2004), ki ugotavljajo, da korupcija
upada s povečanjem stopnje demokratičnosti in uresničevanjem pravne države. Podobno mnenje imata tudi Lambsdorff
(2007) in Borlini (2008), ki v svojih delih med drugim opozarjata, da korupcija ogroža politično in socialno stabilnost in
varnost, kar slabi vrednote demokracije in pravne države ter
ogroža socialni, ekonomski in politični razvoj. Da so politični, ekonomski in socialni stroški, ki jih korupcija lahko povzroči, visoki, se strinja tudi Kregar (2010), pri čemer še doda,
da korupcija ni šibkost ljudi, ampak institucij (nadzornih in
drugih), saj bi morale (v skladu z načeli pravne države) ovi Izredni profesor za kriminalistiko, Fakulteta za varnostne vede,
Univerza v Mariboru.
1
Magister varstvoslovja, svetovalec na Komisiji za preprečevanje
korupcije ter asistent na Fakulteti za varnostne vede, Univerza v
Mariboru. Avtor v delu izraža svoja stališča, ki niso nujno enaka
stališčem institucije.
2
50
rati pohlep in skušnjavo posameznikov znotraj njih, pa tega
ne počnejo. Podobno ugotavljajo mednarodne organizacije,3
saj po njihovem korupcija ogroža načela pravne države, demokracijo in človekove pravice, poštenost in socialno pravičnost, ovira gospodarski razvoj ter ogroža delovanje tržnega
gospodarstva. Hkrati opozarjajo, da so njihove države članice
zaskrbljene zaradi resnosti težav in nevarnosti, ki jih prinaša
korupcija za stabilnost in varnost družb zaradi spodkopavanja
vrednot demokracije, etičnih načel in pravičnosti ter ogrožanja trajnostnega razvoja in vladavine prava.
Tudi slovenski avtorji ugotavljajo, da korupcija negativno
vpliva na načela pravne države in procese demokracije. Tako
je na primer na Posvetu o integriteti4 Kranjc (2010) opozoril,
da je med največjimi sovražniki pravne države tudi korupcija
kot negacija načela enakosti in sorazmernosti. Strokovnjaki,
ki so v letu 2010 zaradi ustanovitve Nacionalnega preiskovalnega urada predlagali spremembe Zakona o policiji, so v
obrazložitvi slednjega opozorili, da korupcija ni samo varnostni problem, ampak ogroža samo bistvo delovanja pravne
države in transparentnih tržnih mehanizmov. Bolj kritična sta
Vehovar in Jager (2010), ki v svojem delu celo izpostavljata,
da Slovenija sodi v skupino držav z nizko kvaliteto vladanja
3
OECD – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj;
GRECO – Skupina držav Sveta Evrope proti korupciji; OZN – Organizacija združenih narodov in World Bank.
4
Potekal 1. junija 2010 v Ljubljani, v Državnem svetu RS.
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Korupcija, grožnja slovenski (pravni) državi
(demokratičnosti in pravne države), kjer je kvaliteta regulacije
nad korupcijo izjemno šibka; ta ugotovitev dejansko potrdi
tudi vse zgoraj omenjene ugotovitve analize literature.
Viri, ki zadevajo slovenski družbeni prostor (pretežno gre
za »orientacijske« podatke o različnih vplivih korupcije), se
večinoma sklicujejo na mednarodne raziskave in na tej osnovi gradijo splošne vrednostne ocene o vplivu korupcije na
(pravno) državo. To pomeni, da dosedanje raziskave in statistike (ter mediji5) ne omogočajo podrobnega vpogleda v značilnosti in osnovne elemente korupcije in njenega vpliva na
(pravno) državo, ker so, kot rečeno, večinoma orisne narave
in se gibljejo bolj ali manj na hipotetični ravni. V nasprotju
z navedenimi se prispevek osredotoči na empirično analizo
konkretnih korupcijskih ravnanj, ki so bila na Komisiji za preprečevanje korupcije RS identificirana kot koruptivna.
na korist tretji osebi. Za namen tega dela bomo zato uporabili
naslednjo opredelitev: korupcija je vsakršna kršitev uradne
oziroma odgovorne osebe vnaprej določenega dolžnega ravnanja, tako v zasebnem kot v javnem sektorju, z namenom
pridobiti neupravičeno korist tretji osebi. Definicija vključuje
oziroma upošteva vsa korupcijska ravnanja, opredeljena tako
na svetovni kot tudi na slovenski ravni, pri čemer a) kršitev
lahko pomeni neustrezno, prekoračeno, napačno, nezakonito
ali moralno sporno ravnanje; b) je dolžno ravnanje prikazano
v obliki obveznosti in dolžnosti iz podeljene moči, položaja
ali (pod)zakonskega predpisa tako v javnem kot v zasebnem
sektorju ter c) korist ni poenotena le s finančnimi sredstvi,
vrednimi stvarmi, izboljšanjem položaja (socialnega, družbenega ali delovnega), ampak tudi z nematerialnimi ugodnostmi, obljubami in celo pričakovanimi koristmi.
1.1.2 Pravna država
1.1 Opredelitev raziskovalnih pojmov
1.1.1 Korupcija
Vse definicije, ki nam jih ponujajo tako slovenski strokovnjaki6 kot zakonski predpisi,7 so med seboj prepletene in vsebujejo tri skupne lastnosti: a) kršitev, b) položaj in c) pridoblje Bučar Ručman (2011) poudarja, da so mediji tisti, ki predstavljajo
vez med javnostjo (občinstvom), kriminaliteto, storilci kaznivih
dejanj, delovanjem institucij preiskovanja in odkrivanja kriminalitete, pravosodnimi in kazenskimi institucijami, pri čemer je
ravno medijska realnost kriminalitete konstruirana in popačena v
kvalitativnem in kvantitativnem pogledu.
5
Jager (2000) na primer meni, da obstaja v družbi vsota mnenj, ki
predstavljajo elemente korupcije; te lahko opredelimo kot: korupcija je šteta kot slaba stvar, kjer imamo dve strani (podkupovalca
in podkupljenega); ti dve strani lahko igrata veliko vlog; za koruptivno dejanje obstaja nagrada, dana podkupovanemu ali komu
drugemu; ocene takih vedenj se razlikujejo (dejanje je kriminalizirano ali ni), lahko je izvedeno na različne načine. Z Jagrovo opredelitvijo se strinja tudi Meško (2005). Kot smo zapisali že v delu
(Dobovšek, 2008), je korupcija vsako vedenje, s katerim se kršijo
moralna načela, vrednote in norme v določeni družbi (v kateri
pa imata pomembno vlogo za razvoj in normalno delovanje prav
morala in etika posameznika).
6
Prva in najpogosteje uporabljena je opredelitev, ki jo Zakon o preprečevanju korupcije (v nadaljnjem besedilu: ZPKor, Uradni list RS,
št. 2/04, in sprem.), Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (v
nadaljnjem besedilu: ZIntPK, Uradni list RS, št. 45/10) in Resolucija
o preprečevanju korupcije (v nadaljnjem besedilu: Resolucija) definirajo (vsi enako) kot »vsako kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje
oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se lahko s kršitvijo okoristijo,
zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma
zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega«. Podobno korupcijo opredeljuje Obligacijski zakonik, ki je povzel definicijo
iz Civilnopravne konvencije Sveta Evrope o korupciji.
7
Za namen tega dela smo uporabili določilo 2. člena Ustave
Republike Slovenije (1991), ki pravi: »Slovenija je pravna in
socialna država.« To določilo o pravni državi nam Komentar
Ustave Republike Slovenije (Šturm et al., 2002) natančno in
obširno obrazloži, in sicer z naslednjimi elementi: a) delitev
oblasti; b) varovanje osebnih svoboščin; c) zakone sprejema
parlament, ki ga izvoli ljudstvo, skladno z demokratičnimi načeli; č) podrejenost izvršilne oblasti in sodstva zakonu; d) ravnanje države do državljanov je močno omejeno, s tem pa tudi
merljivo in predvidljivo; e) pravna varnost; f) načelo zaupanja
v veljavnost in trajnost zakona; g) prepoved retroaktivnega
delovanja zakona; h) prepoved čezmernih posegov države
oziroma načelo sorazmernosti; i) načelo jasnosti v zakonih;
j) razvit sistem sodstva in njegova neodvisnost; k) možnost
sodnega nadzora upravnih odločb; l) ustavna pritožba zoper
sodne odločbe; m) načeli nullum crimen sine lege in nulla poena sine lege in n) načelo poštenega (»fair«) obravnavanja v
postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi. Ustava
RS pa, kot navaja Šturm (prav tam), treh bistvenih elementov
pravne države (načelo sorazmernosti, načelo varstva zaupanja
v pravo ter načelo jasnosti in določnosti predpisov) izrecno ne
ureja, jih je pa na ustavno raven s svojimi odločitvami povzdignilo Ustavno sodišče. Omenjeni postulati in elementi pravne
države bodo torej za analizo služili kot delovna opredelitev
pojma pravne države.
2 Metodologija raziskovanja
Na podlagi analize načelnih mnenj predstavljamo bistvene rezultate raziskave o korupciji in pravni državi, temelječe
na primerih korupcijskih ravnanj v Republiki Sloveniji, ki jih
je zaznala Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljnjem
besedilu: Komisija). Od ustanovitve Komisije v letu 2004 do
51
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 50-59
1. oktobra 20118 je Komisija sprejela 227 načelnih mnenj,9 v
katerih se je opredelila, ali določena ravnanja ustrezajo definiciji korupcije ali ne. Od vseh obravnavanih primerov so v 160
primerih obravnavana ravnanja10 opredeljena kot takšna, ki
ustrezajo opredelitvi korupcije,11 kot smo jo definirali v uvodnem delu. Zato smo teh 160 načelnih mnenj opredelili kot
vzorec preučevanja. Pri tem je treba izpostaviti, da Komisija
pri zaključnih ugotovitvah12 – v načelnih mnenjih – ne ocenjuje ravnanja uradnih/odgovornih oseb v smislu kazenske
ali druge oblike (subjektivne) odgovornosti posameznika,
ampak se zgolj načelno opredeli, ali neko ravnanje ustreza korupciji oziroma ali izpolnjuje objektivne znake definicije, ki
je (bila) opredeljena v ZIntPK13 oziroma ZPKor.14 V načelnih
mnenjih se torej na konkretnem primeru ugotavlja kršitev ali
opustitev »dolžnega ravnanja« uradnih oziroma odgovornih
oseb, kar pomeni, da je Komisija v svojem šestletnem obdobju pri 160 obravnavanih storjenih primerih ugotovila, da ta
ravnanja ustrezajo definiciji korupcije.
2.2 Opis uporabljenih metod raziskovanja
Uporabljena je bila metoda kvalitativne analize besedila, s
katero smo raziskali osnove in značilnosti koruptivnih ravnanj
in njihov vpliv na (pravno) državo. Metodo smo opravili s pomočjo programskega orodja ATLAS.Ti6, ki je pripomoček za
raziskovanje in študijo večje količine besedil. Bistvo programa
in s tem metode analize besedil v okviru kvalitativne raziskave
je torej analiziranje večjega obsega nestrukturiranega besedila
oziroma zbranih podatkov s pomočjo procesa kodiranja be Vzorec obsega vsa načelna mnenja do tega dne, in ta so vsakomur
dosegljiva na http://www.kpk-rs.si/sl/nadzor-in-preiskave/odlocitve-in-mnenja-komisije/nacelna-mnenja.
8
V nadaljevanju se bo pri prikazovanju rezultatov uporabljala kratica NM, na primer NM 5, kar pomeni načelno mnenje številka 5.
Komisija je tako tudi poimenovala svoja načelna mnenja.
9
Pri tem opozarjamo, da eno načelno mnenje lahko vsebuje več koruptivnih ravnanj. Načelno mnenje št. 219 na primer obravnava
in utemeljuje štiri različna koruptivna ravnanja in več storilcev,
tako da tudi število storilcev ni enako s številom načelnih mnenj,
v katerih je bila analizirana korupcija.
10
Komisija se je o korupciji opredeljevala po Zakonu o preprečevanju korupcije in Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije,
ki pa sta oba enako opredeljevala korupcijo.
11
S spremembami ZIntPK v letu 2011 imamo tudi zaključek v obliki
»ugotovitev o konkretnem primeru«, ki ga določa 13. člen omenjenega zakona in ki vsebuje zlasti opis dejanskega stanja, oceno
ravnanja s pravnega vidika, z vidika krepitve integritete javnega
sektorja ter z vidika korupcijskih tveganj in v primeru ugotovljenih
nepravilnosti ali tveganj pojasnilo, kakšno bi bilo dolžno ravnanje.
sedila. V tem postopku posameznim delom besedila (stavku,
odstavku, celotnemu načelnemu mnenju) pripisujemo pojme
kode. Tako imamo besedila (ločena od ostalega teksta), ki
smo jih identificirali s temi pojmi, zbrana na enem mestu –
pod t. i. kodo.15 S tem smo organizirali podatke (Silverman,
2001). Kodiranje in organiziranje (prej neorganiziranih) delov besedil nam tako omogoči zmanjšanje obsega podatkov in
povezavo razdrobljenih pomenov raziskovalnega predmeta v
vsebinsko in pomensko zaključene celote. Preučitev dobljenih
podatkov v nove zaključene celote pa omogoča novo poglobljeno razumevanje podatkov (Babbie, 2007) – gre torej za to,
da lažje in hitreje analiziramo, preštejemo določene pojme,
dogodke, združujemo podobna ravnanja (v kode oziroma
skupine) in jih analiziramo.
Kodiranje besedil s pomočjo ATLAS.Ti6 poteka na naslednji način: Načelo pravne države zahteva, da je delovanje
vseh subjektov v skladu z ustavo, zakoni in podzakonskimi
akti.16 Pri tem smo v sodbah Ustavnega sodišča in ustavnih
določbah podrobneje preučili, kaj Ustava RS v tem primeru
zahteva od različnih subjektov – oseb v izvršilni, sodni in zakonodajni veji oblasti –, pri čemer lahko jasno določimo naslednje kriterije, ki upoštevajo načelo vezanosti izvršilne in sodne
veje oblasti na ustavo, zakone in druge podzakonske akte:
– delovanje uslužbencev na podlagi ustave, zakonov oziroma drugih podzakonskih aktov;
– izdajanje predpisov oziroma odločitev le na podlagi materialnih predpisov in v skladu z njimi;
– ravnanje (odločanje, ravnanje) uslužbencev v skladu z
ustavo, zakoni in podzakonskimi akti.
Navedeni kriteriji so bili pod enim imenom (koda)
»Načelo pravne države: vezanost izvršilne in sodne veje oblasti ustavi in zakonu« kodirani v ATLAS.Ti6. S tem smo definirali izhodišče pregleda načelnih mnenj. Ko je bila pri analiziranju teh mnenj identificirana kršitev navedenih kriterijev
(na primer kršenje kakršnega koli predpisa s strani javnih
uslužbencev), je bila ta kršitev (besedilo, ki kršitev opredeljuje) ročno povezana z ustvarjeno kodo. Hkrati se nam ta tekst
(citat) shrani v zbirko citatov, kjer lahko do njih oziroma do
celotnega besedila s tem v zvezi tudi hitro in enostavno do-
Osnovno enoto za kodiranje pri našem delu s predmetno programsko opremo predstavlja »ideja« oziroma »koda«, ki je identificirana s pomočjo pregleda literature in načelnih mnenj.
15
12
Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št.
45/10, in sprem.)
13
Zakon o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, in sprem.)
14
52
To nam potrdi tudi sodba Ustavnega sodišča (Številka U-I-115/93
z dne 31. aprila 1994.), ki med drugim pravi, da se »načelo pravne
države, določeno v 2. členu Ustave, izraža predvsem v spoštovanju
veljavnih pravnih predpisov, v pravni varnosti, v načelu zaupanja v
pravo, v prepovedi retroaktivnega delovanja predpisov, sodni poti, ki
zagotavlja popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, v zanesljivosti zakonodajalca, jasnosti in določenosti pravnih norm itd.«.
16
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Korupcija, grožnja slovenski (pravni) državi
stopamo. Na tak način so kodirani tudi drugi pojmi pravne
države, kot na primer kršitev, subjekti, področja. Program
nam nato opisno prikaže, kot je razvidno iz spodnjega grafa 1
(glej tudi legendo k grafu), medsebojne povezave in statistične
kazalnike (koliko kod ustreza nekemu pojavu, kolikokrat so
bili na primer najvišji funkcionarji udeleženi pri koruptivnem
ravnanju, kolikokrat se je korupcija izvedla v javnem sektorju
in tako naprej).
3 Rezultati raziskave
Za lažje nadaljnje razumevanje bomo najprej prikazali
rezultate v mrežnem grafu (glej spodnji graf 1) vseh kod in
njihovih medsebojnih povezav, nato pa razdelili rezultate in
razprave glede na podatke iz grafa.
Po končanem postopku kodiranja in analiziranja vsebine
načelnih mnenj je bilo ugotovljeno, da so elementi korupcijskih kršitev sovpadali in se prekrivali z elementi petih kod,
ki so opredeljevale načela pravne države, in sicer: a) načelo
pravne države: vezanost izvršilne in sodne veje oblasti ustavi in
zakonu (142 primerov, kar predstavlja 89 odstotkov); b) načelo pravne države: načelo pravne varnosti oziroma zaupanja
v pravni red (60 primerov oziroma 38 odstotkov), c) načelo
pravne države: pravica do pritožbe (5 primerov), d) načelo
pravne države: usklajenost pravnih aktov (4 primeri) in e) načelo pravne države: delitev oblasti (2 primera). Največ elementov kršitev – korupcijskih ravnanj je bilo torej identificiranih
kot kršitev načela podrejenosti izvršilne veje oblasti in sodstva
(uslužbencev državne uprave) ustavi, zakonu ter drugim podzakonskim aktom. Gre torej za korupcijska ravnanja, s katerimi so »storilci« (uradne osebe oziroma odgovorne osebe
Graf 1: Grafični prikaz kod vseh primerov (kod) korupcije
Legenda navedenih simbolov
− »KORUPCIJA« je ime kode, pri čemer različne odtenke sivine kod uporabljamo zgolj za lažjo berljivost grafa.
− Števili v oklepaju »(160-8)« pomenita: 160 – kolikokrat se je v tekstu pojavila definicija korupcije (v našem vzorcu raziskovanja
je bilo 160 takih primerov); ter 8 – medsebojne relacije kod (v tem primeru je bila ta koda povezana s kodami skupin v svetlozeleni barvi (»Področje«, »Negativna posledica« in druge).
Črta med kodami simbolizira zgolj povezavo med kodami oziroma skupinami kod.
53
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 50-59
znotraj vseh treh vej oblasti) kršili kakršen koli zakonski oziroma podzakonski akt – s tem so kršili oziroma opustili svoje
t. i. dolžno ravnanje. V nadaljevanju bomo razčlenili ta korupcijska ravnanja, analizirali njihove značilnosti in se opredelili
do vplivov – ali so negativni ali pozitivni.
3.1 Identificirane značilnosti koruptivnih ravnanj
Iz načelnih mnenj jasno izhaja, da Komisija lahko opredeli neko ravnanje odgovornih oseb kot korupcijo le in samo,
kadar sta v obravnavanih ravnanjih izpolnjena (oziroma
razvidna) dva pogoja: storjena kršitev in pridobljena korist
(in ne povzročena škoda!) kot posledica storjene kršitve.17 Kot
je razvidno, se je največ tovrstnih ravnanj storilo v skupini
kod »Sektor«, in sicer na državni ravni (98 primerov, kar je 60
odstotkov vseh), sledita lokalna raven s 44 primeri (26 odstotkov) in zasebni sektor s 24 primeri (14 odstotkov).
3.1.1 Storitvene oblike korupcije – skupina kod »Kršitev«
Načelna mnenja izkazujejo, da so korupcijska ravnanja
lahko storjena na več načinov – z opustitvijo dolžnega ravnanja (osebe bi nekaj morale oziroma so dolžne storiti, pa tega
niso storile) ali pa s kršitvijo dolžnega ravnanja (osebe storijo
nekaj, kar je prepovedano oziroma česar ne bi smele storiti).
Največ korupcijskih primerov je bilo v Sloveniji storjenih s
kršitvijo dolžnega ravnanja (112 primerov ali 67 odstotkov)
– kršitev ustave, zakonov in drugih podzakonskih aktov s
strani javnih uslužbencev. Taka ravnanja se na primer kažejo
pri delu uradnih oseb občine, ki pri vodenju postopka javnega
naročila kršijo lastna razpisna navodila (NM 220); pri delu
uradnih oseb ministrstva, ki v nasprotju z merili izdajo sklep
o soglasju k podelitvi koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti (NM 219). Opustitev dolžnega ravnanja (55 primerov
ali 33 odstotkov) pa se kaže na primer pri delu uradnih oseb,
ki opustijo dolžni nadzor in ukrepanje ob očitnih kršitvah temeljnih pravic delavcev, storjenih z neplačevanjem osebnih
dohodkov in socialnih prispevkov ter z drugimi oblikami izkoriščanja in nečloveškega ravnanja z delavci (NM 221); ter
pri delu uradnih oseb upravnih organov in organov pravosodja, ki v postopkih, v katerih odločajo o vzgoji in varstvu
otrok, nekritično sledijo ugotovitvam centrov za socialno delo
ali z njimi povezanih strokovnjakov, čeprav bi na podlagi razpoložljivih podatkov in dokazil mogle in morale vedeti, da s
tem eni od strank postopka očitno dajejo neupravičeno prednost (NM 164).
Največ korupcije se torej v Sloveniji stori zaradi neupoštevanja prepovedi, ki jih določajo predpisi (na primer iz Povzeto po 1. točki 4. člena ZIntPK.
17
54
dano soglasje kljub neizpolnjevanju pogojev), in ne zaradi
neizpolnjevanja dolžnosti (na primer neizvajanje obveznega
nadzora).
3.1.2 Posledice storjenih kršitev (skupina kod »Negativne
posledice« in »Korist«)
Komisija pri dokazovanju kršitve ali opustitve dolžnega
ravnanja ugotavlja tudi, ali je do takega ravnanja prišlo morebiti zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali
dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi za
katero od udeleženih oseb. Pri tem je odločilnega pomena, da
zakonski pojem povoda, ki je izražen z besedno zvezo »zaradi
[...] koristi zase ali drugega«, ni povezan z naklepom, namenom
ali voljo posameznika (teh elementov Komisija ni pristojna niti
ugotavljati niti presojati), ampak zanj zadostuje ugotovljen objektivni obstoj koristi oziroma neposredne ali posredne obljube, zahteve, ponudbe ali pričakovanja koristi. Največkrat, kot je
to razvidno iz zgornjega grafa, je bila s korupcijskimi ravnanji
pridobljena materialna korist (114 primerov ali 74 odstotkov),
kot na primer: »… sprejela umetniško sliko v vrednosti več sto
tisoč tolarjev v svojo last in posest …« (NM 14), »… sprejelo korist v obliki plačila gostinskih storitev …« (NM 17), »… omogočil
javnemu uslužbencu opravljanje dejavnosti ter pridobivanje pričakovane koristi …« (NM 215) in druge. Nematerialna korist
(41 primerov ali 26 odstotkov) pa se je kazala na primer kot:
»… notarju pa pridobljena korist v obliki izognitvi postopkom za
ugotavljanje odgovornosti …« (NM 224), »… omogoči predčasno izvajanje vseh pravic …« (NM 212), »… omogočila neupravičeno korist, ki se odraža v ugodnem izidu inšpekcijskega pregleda
…« (NM 179) in drugi primeri.
Z opredeljenimi konkretnimi koristmi tretjim osebam
pa smo s tem delom ugotavljali in analizirali, kakšen je vpliv
korupcije na samo državo (pravno državo, ekonomijo, gospodarstvo ipd.). Pri tem smo merili, ali je zaradi koristi na eni
strani prišlo morebiti tudi do oškodovanja na drugi strani (na
primer javnega sektorja, državnega ali lokalnega proračuna,
okolja). Iz analize koristi, kršitev in posledic je moč ugotoviti,
da je bilo v skladu z elementi opredeljenih kod »Posledica: za
državo – ekonomski vidik«, »Posledica: za okolje in prostor«
in »Posledica: izguba zaupanja v državne institucije« skupno
kar 97 primerov (60 odstotkov) takih, ki so imeli zaradi korupcije za posledico kakršno koli oškodovanje države (nepremoženjsko, premoženjsko). Oškodovanje se, statistično gledano, najbolj kaže v ogromnih stroških za proračun,18 izgubi
Za ponazoritev navajamo primer, kjer so posamezniki v javnem
zavodu za določene storitve zapravili več 100.000,00 EUR, z
opustitvijo določenega projekta informatizacije pa zavrgli okrog
700.000,00 EUR, pri projektu pomoči nezaposlenim pa samo zaradi zamujanja financiranja za okoli 1.000.000 EUR (NM 186).
Izstopa tudi primer (NM 60), kjer so uradne osebe v nasprotju s
18
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Korupcija, grožnja slovenski (pravni) državi
zaupanja ljudi v državne institucije in njene legitimne moči19
in v oškodovanju bivalnega okolja.20
3.2 Najpogostejša področja vpliva korupcije na (pravno) državo
Kot je razvidno iz grafa 1, si področja po pogostosti, kjer
je bila identificirana korupcija, sledijo po naslednjem vrstnem redu: upravni postopek,21 javna naročila in drugi razpisi,
razpolaganje s stvarnim premoženjem, zdravstvo in farmacija, okolje in prostor, zaposlovanje in druga področja znotraj
skupne kode »Področja«.
3.2.1 Vplivanje na potek upravnega postopka (»Vrsta postopka: upravni postopek«)
Vsebinska analiza načelnih mnenj (koda »Vrsta postopka: upravni postopek«) pokaže, da je največ korupcijskih ravnanj storjenih z določenim nezakonitim vplivanjem storilca
na celotni potek (upravnega) postopka (122 primerov ali 76
odstotkov).22 Pristranske odločitve državnih (upravnih) organov, zaradi katerih prihaja do (hotenega, želenega) nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, brez ustrezno utemeljenih dokazil, na katere se sicer te odločitve sklicujejo, in ki
s takšnim ravnanjem nato vplivajo na potek odločanja, niso
primerna podlaga konkretnim pravnim aktom, ne glede na to,
ali državni organ s temi akti posamezniku kakšno pravico podeljuje ali jemlje. Uradna oseba je v postopku, v katerem odloča o pravicah ali dolžnostih posameznika, vselej dolžna, da
številnimi predpisi odločile, da lahko določen subjekt edini opravlja določene storitve, zaradi česar naj bi se na letni ravni stroški
države povečali za 1,6 milijona EUR.
V časih gospodarske krize, ko ni na razpolago dovolj delovnih
mest, je v družbi čedalje bolj uveljavljeno prepričanje, da se zaposlitev lahko dobi zgolj s t. i. poznanstvi in dobrimi kontakti –
neformalnimi mrežami (glej tudi Dobovšek in Meško, 2008). Na
ta način se seveda izgublja zaupanje v pridobitev zaposlitve pri
državnih institucijah oziroma se posredno tudi izgublja zaupanje
v državne institucije, kjer pa sploh velja, da se zaposlitve ne dobi
brez zaveznikov znotraj organov. To jasno potrjujejo tudi korupcijska ravnanja, še posebej v primeru NM 167, ko so uradne osebe
že vnaprej, še pred dejansko objavo javnega natečaja, določile in
izbrale kandidate za zasedbo prostih delovnih mest, kar predstavlja kršitev Zakona o javnih uslužbencih.
19
Več nezakonitih legalizacij nedovoljenih posegov v okolje (na primer NM 73 in NM 74).
20
Gre za področje, ki smo ga identificirali pri skupini kod »Postopek«.
21
Primer načelnega mnenja št. 164, kjer je bilo ugotovljeno, da so uradne osebe centrov za socialno delo pri opravljanju strokovnih nalog
za ureditev izvrševanja roditeljske pravice in stikov z otroki pristransko odločale v postopku ter tako enemu od staršev omogočile
neupravičeno prednost v nadaljnjih postopkih dodeljevanja otroka.
22
pred dokončno odločitvijo pridobi in z ustrezno skrbnostjo
preizkusi vsa potrebna dokazila, na podlagi katerih nato sprejme odločitev, ki lahko v vsakem pogledu prestane preizkus
zakonitosti v procesnem in materialnopravnem pomenu. Če
organ ne ravna strokovno in nepristransko, prihaja do zgoraj
omenjenih kršitev (opustitev) dolžnega ravnanja.
Komisija se je v načelnih mnenjih velikokrat srečala tudi
s takim vprašanjem – kršitvijo, pri kateri so pri odločanju
uradno osebo vodili drugi interesi – v nasprotju z objektivno
materialno resnico. Komisija je v enem izmed primerov (NM
179) ocenila, da bi morala uradna oseba (inšpektor) skladno s
temeljnimi pravnimi načeli ugotoviti resnično dejansko stanje
in pri tem upoštevati vsa pomembna dejstva, ne le tistih, ki jih
je v postopku predložila le ena stranka, da sploh lahko pravilno uporabi (materialno) pravo.23 Kot drug podoben primer
(NM 212) naj navedemo ravnanje uradne osebe ministrstva,
ki iz upravnega postopka v nasprotju z načelom materialne
resnice ni izločila vseh pristranskih oseb; tako je ustvarila pogoje za pristransko odločanje v upravni zadevi in s tem eni
stranki omogočila korist.
3.2.2 Javna naročanja in razpisi
Iz grafa je razvidno, da je bilo 63 primerov (več kot polovica vseh primerov korupcije), vplivanj in kršitev načel pravne države predvsem na področju javnih naročanj (glej koda
»Področje: javna naročila in drugi razpisi«). Da so javna naročanja najpomembnejši standard »zdravega gospodarstva«,
ugotavlja že praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki
v svojih odločitvah24 pravi, da ima postopek javnega naročanja poleg siceršnje neoblastne narave sestavine, ki kažejo na državno oblastno urejanje. Eden od pomembnih ciljev urejanja
javnih naročil namreč izhaja iz dejstva, da so javna naročila
pogosto načrtno sprejet instrument državne politike, ki je
lahko usmerjena k različnim ciljem, na primer: skrb za obrambo in nacionalno varnost, oživitev gospodarstva, skrb za
konkurenčnost narodnega gospodarstva, skrb za posamezne
panoge, skrb za enakomeren regionalni razvoj in gospodarsko nerazvite dele države. Še več, kot je razvidno iz NM 162,
so javna naročila zaradi svoje pomembnosti in uradne objave
na splošno ključna za uresničevanje načel demokratične in
Popolnoma enako velja za pooblaščene uradne osebe – policiste.
Iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega
sodišča za človekove pravice namreč izhaja, da sta nepristranskost
in poštenost med glavnimi sestavinami stvarne in moralno-etične
upravičenosti (legitimnosti) delovanja policije in drugih represivnih organov države proti posamezniku, na primer US RS št. Up555/03-41, Up-827/04-26.
23
Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-264/99
(Uradni list RS, št. 97/00).
24
55
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 50-59
pravne države, enakosti pred zakonom, pravic do informacij javnega značaja, sodelovanja pri upravljanju javnih zadev
in uresničevanju pravnih interesov fizičnih in pravnih oseb.
O tega sta odvisni predvsem predvidljivost pravnega reda in
pravna varnost oseb v pravnem prometu.
Slovenija je ravno na področju javnih naročil najbolj izpostavljena korupciji. Z vidika analize kršitev pri postopkih javnih naročil je bilo namreč ugotovljeno, da so bila v Sloveniji s
koruptivnimi ravnanji največkrat kršena načela enakopravne
obravnave ponudnikov, javne objave oziroma transparentnosti naročanja in načelo zagotavljanja konkurence med
ponudniki. Naročniki oziroma uradne osebe naročnikov so
koruptivno ravnanje večkrat storili tudi s tem, da so kljub
neizpolnjevanju razpisnih pogojev izbrali ponudnike, ki niso
izpolnjevali zahtevanih pogojev.25
Načelo enakopravne obravnave ponudnikov v prvi vrsti
zahteva, da naročnik zagotovi, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni
razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Prav tako
mora naročnik zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov.
Take okoliščine se kažejo v najmanj devetih primerih pri ravnanju uradnih oziroma odgovornih oseb, saj je naročnik ali pa
celo sam ponudnik s svojim ravnanjem omogočal prednost le
enemu »tekmecu« v postopku javnega naročanja (primer NM
16 in 28).
Samo načelo javne objave glede na transparentnost naročanj (8. člen ZJN-226), kot pove že ime, zahteva od naročnika,
da je ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem
postopku ter da so postopki naročanja javni, kar se zagotavlja
z brezplačnimi objavami javnih naročil tako v Uradnem listu Evropske unije kot tudi na portalu javnih naročil. V nekaj
primerih v Sloveniji naročniki sploh niso ustrezno objavili ali
izvedli naročila (primer NM 110 in NM 201) oziroma niso
omogočali transparentnega pregleda postopka naročanja
(NM 176 ali NM 207).
Najbolj tipična primera takšnega ravnanja sta bila ravnanje odgovornih oseb naročnika, ki so v postopku javnega naročanja opustile dolžno ravnanje pri preverjanju predpisanih pogojev in izbrale
ponudnika, ki pogojev za opravljanje prometa z medicinskimi
pripomočki sploh ni izpolnjeval (NM 188), ter ravnanje uradnih
oziroma odgovornih oseb občine, javnega gospodarskega zavoda
ter občinske uprave, ki so izvedele postopek javnega naročanja,
pri katerem so v celoti zanemarile določbe zakona, ki ureja to področje, in tako s podelitvijo naročila neupravičenemu ponudniku
omogočile pridobitev koristi (NM 190).
25
Zakon o javnem naročanju (v nadaljnjem besedilu: ZJN-2; Uradni list RS, št. 128/06, in sprem.).
26
56
Zadnje, tudi eno izmed najpogosteje kršenih, pa je načelo
zagotavljanja konkurence med ponudniki, ki zahteva, da naročnik v postopku javnega naročanja ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati mogočih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju s tem
zakonom, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v
skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence (primer NM 60 in 109).
3.2.3 Razpolaganje z državnim oziroma lokalnim premoženjem
Kot tretje najpogostejše področje, kjer se pojavlja korupcija v Sloveniji, je področje razpolaganja z državnim (oziroma lokalnim) premoženjem (koda »Področje: razpolaganje
s stvarnim premoženjem«; 33 primerov, kar predstavlja 21
odstotkov kršitev), kjer odgovorne oziroma uradne osebe s
kršitvijo dolžnega ravnanja na nezakonit način oddajo, prodajo ali zamenjajo nepremično premoženje in tako drugim
osebam pridobijo korist. Dejstvo je namreč, da morajo po
ustavnopravnem stališču take osebe (posebej pa predstojniki organov) ravnati z zaupanim premoženjem in finančnimi
sredstvi državnega (lokalnega) organa, ki ga vodijo, skladno
z njihovim namenom in z načelom skrbnosti, poštenosti in
gospodarnosti. Za potrditev slednjega navajamo primer koruptivnega ravnanja, kjer je občina oddala v najem nepremičnino z neposredno pogodbo, najemniku pa nato dovolila oddajo tega v podnajem, ne da bi pri tem upoštevala predpisani
postopek in metode oddaje v najem (NM 154); prav tako je
bila korupcija identificirana v primeru, kjer so uradne osebe
občine odtujile zemljišče po bistveno nižji ceni, kot so ga pridobile, pri tem pa niso bili upoštevani sklepi občinskega sveta
o višini postavljene cene za to zemljišče.
3.2.4 Področje zdravstva
Četrto najpogostejše področje, ki predstavlja izrazito
tveganje za korupcijo, je zdravstvo. Slednje predstavlja nevarnost za različne vrste nepravilnosti, nezakonitosti in korupcije zaradi neurejenosti oziroma preslabe sistemske ureditve
sistema izvajanja zdravstvene dejavnosti, na področju nabave
strojne in programske medicinske opreme, na področju nabave oziroma predpisovanja zdravil, v postopkih pridobivanja pravice izvajanja zdravstvene dejavnosti v breme javnih
sredstev, pri čakalnih vrstah in na drugih podobnih mestih
oziroma področjih. Razmerje oziroma odnos med zdravnikom in pacientom, ki je očem najbolj vidno kot priložnost za
nastanek koruptivnega ravnanja, ni tako škodljivo in nevarno
kot prej navedene nevarnosti. Najpomembnejša je ugotovitev,
da bi moral javni sektor zagotoviti ustrezen sistem za izvajanje zdravstvene dejavnosti in zagotoviti nadzorne mehanizme, ki bi imeli znanje in usposobljenost za izvajanje nadzora
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Korupcija, grožnja slovenski (pravni) državi
nad vsemi delujočimi sklopi zdravstvenega sistema. Ker nadzornih mehanizmov ni, se organi pregona vedno pogosteje
ukvarjajo z obravnavo kaznivih dejanj in tudi korupcije na
področju zdravstva.
3.2.4 Korupcija visokih državnih (lokalnih) funkcionarjev
Za zaključek analize bi izpostavili še korupcijo, ki jo storijo
tisti posamezniki funkcionarji,27 ki bi morali v prvi vrsti dajati
dober zgled družbi. Kot primer naj izpostavimo NM 220, kjer
je bilo ugotovljeno, da je prišlo do korupcije pri sprejemanju
zakonodaje. Ugotovljeno je bilo, da so bili razlogi in osnova za
sprejetje zakonskega akta izdelani na podlagi neutemeljenih
ocen in trditev, s čimer je bilo v nasprotju z ustavno zajamčenima neodvisnostjo in integriteto sodne oblasti omogočeno
enemu od udeležencev konkretnega sodnega postopka, da si v
njem izboljša svoj položaj. Podobnih primerov, kjer so storilci
visoki državni ali lokalni funkcionarji, je kar 29 (petina vseh
storilcev korupcije so torej funkcionarji) (primeri NM 149,
152 in 177). S tem je ogrožena celotna integriteta javnega sektorja, saj so (bi morali biti) funkcionarji predstavniki institucij
z visoko stopnjo resnosti, poštenosti in zaupanja.
4 Zaključna razprava
V načelnih mnenjih, ki jih Komisija izda na podlagi analize dejanskega konkretnega stanja, se natančno opredeli vsebina zakonsko definiranega pojma korupcije. Kot izhaja iz rezultatov analize, se slednje kaže predvsem z dikcijo »ravnanje
[…], ki s kršitvijo predpisov o […] omogoča […] neupravičeno
korist v obliki […], ustreza definiciji korupcije po 3. alineji 2.
člena ZPKor oziroma 1. točki 4. člena ZIntPK«. Iz navedenega
jasno sledi, da sta za korupcijo potrebna dva pogoja: storjena
kršitev (ki se v Slovenji največkrat stori s kršitvijo dolžnega
ravnanja – torej z neupoštevanjem predpisanih prepovedi) in
pridobljena neupravičena korist (in ne povzročena škoda kot
posledica storjene kršitve).28 Pri »koristi« je treba v zaključni
razpravi opozoriti, da po ZPKor oziroma ZIntPK ni vezana na
namen, naklep ali voljo posameznika po njeni pridobitvi, ampak zadostuje zgolj objektivni obstoj koristi za posameznika.
Koristi zaradi korupcije pa niti v enem primeru načelnega
mnenja oziroma korupcije ni bilo zaznati za državo samo. Iz
analize namreč izhajajo zgolj negativne posledice za slednjo,
za družbo, v kateri živimo, okolje in državni (oziroma lokal Pod pojmom funkcionarji razumemo posameznike, ki so opredeljeni v 6. točki 4. člena ZIntPK (ministri, poslanci, predsednik vlade, predsednik republike, evropski poslanci, funkcionarji v lokalni
samoupravi in drugi).
27
Povzeto po 1. točki 4. člena ZIntPK.
28
ni) proračun. Omenjene posledice se največkrat pojavijo na
ravni države na področju upravnih postopkov in javnih naročanj, kjer posamezniki ne spoštujejo osnovnih načel javnega
naročanja, predvsem načela enakopravne obravnave ponudnikov, transparentnosti in gospodarnosti. Gospodarnost je
kot ključni problem izpostavljena tudi pri razpolaganju z lokalnim premoženjem – predvsem glede nepremičnin (zemljišča, objekti ipd.), saj odgovorne oziroma uradne osebe na
lokalni ravni ne ravnajo v skladu z določili področnih aktov
in z dobrinami razpolagajo na subjektiven in pristranski način. Pereč problem koruptivnih ravnanj se je pokazal tudi pri
zaposlovanju, saj so uradne osebe v več primerih kršile delovnopravne predpise, pri čemer so zaposlovale osebe, ki niso
izpolnjevale razpisnih pogojev, ali pa razpisana mesta sploh
niso bila sistemizirana, še več, objavile so javne razpise, le da
bi zadostile pravnim formalnostim, ker so imele že vnaprej
znane kandidate za zasedbo prostih delovnih mest.
Ugotovitve torej kažejo, da v Sloveniji vsi upravni postopki ne potekajo transparentno in niso objektivno izvedeni, saj
je bilo največ korupcije mogoče zaznati ravno pri upravnih
postopkih, postopkih javnega naročanja in razpolaganja s
stvarnim premoženjem. Pri slednjih namreč izstopajo privilegirani posamezniki, ki svoje delo utemeljijo na interesnih
povezavah, kar izkazuje problematiko konflikta interesov, ki
se kaže v okoliščinah, kjer zasebni interesi prevladujejo nad
javnimi, in s tem posledično v popolnem razvrednotenju
objektivnih in nepristranskih ravnanj oziroma postopkov odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Tovrstno prepletanje je mogoče iz načelnih mnenj zaznati na vseh ravneh
– od državnega, povezanega z javnimi naročili, prek lokalnega
v zvezi z gradbeništvom in spremembami namembnostmi zemljišč pa vse do zasebnega sektorja, kjer govorimo predvsem
o odgovornih osebah v gospodarskih družbah.
S pomočjo raziskovanih metod smo uspeli potrditi, da korupcija v Sloveniji vpliva na samo delovanje države, predvsem
pa na doktrino pravne države, njeno delovanje in na način
razmišljanja ljudi oziroma vzpostavljanja določenih vrednot.
Takšne trditve potrdi tudi večina v uvodnem delu citiranih
avtorjev, ki se ukvarjajo s korupcijo in pravno državo. Prav
tako analiza raziskave pokaže, da v Slovenji prednjačijo koruptivne kršitve načel pravne države, in sicer kršitve osnovnega ustavnega elementa pravne države – načela vezanosti
izvršilne, zakonodajne in sodne veje oblasti ustavi, zakonu in
drugim podzakonskim aktom (tudi na primer kodeksom); to
kaže na skrb vzbujajoč podatek, saj temelje moralnih in etičnih vrednot v prvi vrsti kršijo že posamezniki, ki naj bi skrbeli
za integriteto, jo širili in krepili.
Največ korupcijskih ravnanj torej storijo ravno tisti, ki bi
morali biti zgled pravilnega in poštenega odnosa do zadev
57
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 50-59
javnega pomena na vseh področjih družbenih odnosov in
procesov, in sicer uradne osebe in funkcionarji, ki ne spoštujejo zakonskih in podzakonskih določil, s čimer tretji osebi
(ali sebi) pridobivajo določene neupravičene koristi29 (administrativna korupcija). To seveda pomeni, da je v slovenskem
prostoru spoštovanje doktrine pravne države na trhlih tleh,
prav tako pa tudi ni mogoče govoriti o zdravi demokraciji kot
volji ljudstva, ampak glede na statistično pomemben delež
storjenih korupcijskih ravnanj s strani uradnih oseb, kjer gre
za to, da prejemajo korist le določeni, lahko govorimo o pojavu state capture,30 kjer vladajo skupine, ki so nad zakonom,
in ne vlada zakon.
V delu smo tako identificirali ključne značilnosti, težave
in področja – torej elemente korupcije in njenega vpliva na
različne subjekte. S tem so izkazana tudi tveganja za nastanek koruptivnih ravnanj, zaradi česar se odpre lažja pot pri
razvijanju standardov na področju preprečevanja korupcije.
Strinjamo se namreč z van Duynejem (2004), ki pravi, da če
poznamo vzroke za nastanke korupcije in modus operandi
storilcev v konkretnih primerih, potem so lahko tudi izvedeni ukrepi, ki bi preprečili taka ravnanja, izjemno uspešni.
Pomemben je torej princip: najprej je treba identificirati težave in značilnosti okolja31 (na primer delovanje organizacije,
značilnosti korupcije), nato se šele lahko spoprimemo z iskanjem ustreznih rešitev, da bi take negativne vplive na okolje
preprečili, kar pa je že predmet nadaljnjega dela avtorjev.
Literatura
1. Babbie, E. R. (2007). The practice of social research. Belmont:
Thomson Wadsworth.
2. Borlini, S. L. (2008). Dottorato in Internacionale del Economia.
Milano: Universita Bocconi.
3. Bučar Ručman, A. (2011). Medijsko poročanje o kriminaliteti v
Sloveniji. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 62(1), 239–248.
4. Chowdhury, S. K. (2004). The effect of democracy and press freedom on corruption: An empirical test. Economics Letters, 85(1),
93–101.
5. Dobovšek, B. (2008). Korupcija v tranziciji. Ljubljana: Fakulteta za
varnostne vede.
6. Dobovšek, B., in Meško, G. (2008). Informal Networks in Slovenia:
A Blessing or a Curse? Problems of post-communism, 55, 25–37.
S tem smo podredno potrdili tudi rezultate raziskave o neformalnih mrežah v Sloveniji v delu, ki govori, da sta korupcija in pravna
država v Sloveniji v obratnem sorazmerju, kjer velja, da vsakdo
skuša najti luknjo v predpisih, ki bi lahko pomenila zanj (ali za
koga drugega) prednost, zadovoljstvo, dobiček itn., skratka korist
(Dobovšek, Škrbec, 2005).
29
Več o prevzemu države – state capture, (Dobovšek, 2008: 300).
30
Načrti integritete, ki so po ZIntPK obvezno orodje za javni sektor,
omogočajo ravno to.
31
58
7. Dobovšek, B., in Škrbec, J. (2005). Neformalne mreže v Sloveniji.
V: B. Dobovšek (ur.), Korupcija in politika (str. 9–60). Ljubljana:
Ministrstvo za notranje zadeve, Policija.
8. Duyne, P. C. van (2004): Fears, naming and knowing: an introduction. V: Duyne et al. (ur.), Threats and phantoms of organized
crime, corruption and terrorism (str. 1–21). Nijmegen: Wolf Legal
Publishers.
9. Fisman, R., in Gatti, R. (2002). Decentralization and corruption:
Evidence across countries. Journal of Public Economics, 83(3),
325–345.
10. Goel, R, V., in Nelson, M. A. (2005). Economic freedom versus political freedom: Cross country influences on corruption. Australian
Economic Papers, 44(2), 121–133.
11. Jager, M. (2000). Raziskanost korupcije. V: M. Kocbek (ur.),
Podjetje in delo (str. 1013–1019). Ljubljana: GV založba.
12. Jager, M., in Vehovar, U. (2011). Corruption, Quality of Governance
and Economic Growth: The Slovenian Dilemma between Phoenix
and Potemkin. Pridobljeno 28. decembra 2011 na http://www.instkrim.si/index.php?id=106&tx_ttnews[tt_news]=61&cHash=d209
6cee1e1bbe110897dd10264420b8.
13. Kranjc, J. (2010). Temeljne vrednote v pravu. Posvet: Integriteta in
javna etika. Državni svet, 1. junij 2010, Ljubljana.
14. Kregar, J. (2010). Izgradnja institucija: etika i korupcija. Zagreb:
Pravna fakulteta.
15. Lambsdorff, J. G. (2007). The Institutional Economics of Corruption
and Reform. Theory Evidence and Policy. New York: Cambridge
University Press.
16. Meško, G. (2005). Odzivanje na korupcijo – preprečevanje ali zanikanje? V: B. Dobovšek (ur.), Korupcija in politika (str. 61–78).
Ljubljana: MNZ, Policija.
17. Silverman, D. (2001). Interpreting qualitative data: methods for
analyzing talk, text and interaction. London: Sage.
18. Šturm, L., Arhar, F., Blaha, M., Bučar, F., et al. (2002). Komentar
Ustave Republike Slovenije. Kranj: Fakulteta za državne in evropske
študije.
19. Triesman, D. (2000). Decentralization and the Quality of
Government. Pridobljeno 11. novembra 2011 na: http://www.imf.
org/external/pubs/ft/seminar/2000/fiscal/treisman.pdf.
20. Uslaner, E. M. (2008). Corruption, Inequality and the Rule of Law.
New York: Cambridge University Press.
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Korupcija, grožnja slovenski (pravni) državi
Corruption – a threat to the rule of law in Slovenia
Bojan Dobovšek, Ph. D., Associate Professor and Vice-Dean of the Faculty of Criminal Justice and Security Studies,
University of Maribor, Slovenia
Jure Škrbec, Counsellor at the Commission for the Prevention of Corruption and Assistant at the Faculty of Criminal Justice
and Security Studies, University of Maribor, Slovenia
The views expressed by the author do not necessarily reflect the views of the institution.
The purpose of this study was to explore the forms and fundamental elements of corruption, as well as how corrupt practices affect
the rule of law in Slovenia, its environment and its citizens. After a literature review, the study adopted a qualitative and quantitative
approach based on textual analysis methods, case studies and the general opinions of the Commission for the Prevention of Corruption.
Research shows that corruption has negative effects on the rule of law because public officials who violate due process reduce citizens’
trust in formal institutions, causing adverse economic effects and environmental destruction. A study of the cases of corruption
detected also reveals that most of these breaches of duty violate the constitutional principles of legality, where public authorities should
be bound to the law and the Constitution. This is mostly shown in public procurement procedures; in managing state property and
resources; in employment; and in the work of functionaries. The study is limited to corrupt practices in Slovenia, the results of which
will be especially useful in identifying the main causes and reasons behind the emergence of corruption. In this work, we have identified
the key characteristics, problems and areas of corruption and their impact on different entities; in doing so, the risks of corrupt practices
become evident, making it easier to develop better standards of prevention.
Key words: corruption, rule of law, opinion of principle, prevention, Commission for the Prevention of Corruption
UDC: 343.352:343.85 (497.4)
59
Pregled strokovnih člankov
Crime, Law and Social Change, Dordrecht, leto
2011, št. 56/4:
Rigakos, G. S., Ergul, A.: Policijski nadzor nad industrijsko rezervno armado: mednarodna analiza (V prispevku
avtorja izpostavita štiri družbene trende: 1. vztrajno zmanjševanje članstva v sindikatih; 2. povečanje dohodkovne neenakosti; 3. dramatičen vzpon javnih protestov; 4. stabilno
rast zaposlenih v javnih in zasebnih varnostnih ustanovah.
Povezave med navedenimi trendi iščeta v marksističnem konceptu t.i. »industrijske rezervne armade« oziroma presežnega
prebivalstva. Ob tem število zaposlenih v varnostnih organizacijah v empirični analizi označita in uporabita kot barometer buržujskega občutka (ne)varnosti. Prav tako pa vzameta
pod drobnogled sistemsko vlogo sindikatov.) – Bitter, S.,
Snider, L.: Rezultat »moralne panike«: propadli kanadski zakonodajni odzivi na zahteve po varstvu delavcev na delovnem
mestu in regulacijo goljufij na trgu (Avtorja problematizirata
neizvrševanje najnovejše kanadske zakonodaje na področju
gospodarske kriminalitete. Predstavljena je geneza dveh zakonodajnih podvigov, rezultat v obliki sprejetih zakonov in
v končni fazi zakonodajni učinek. Slednji se kaže v sporadičnem in komaj zaznavnem izvrševanju sprejetih zakonodajnih ukrepov.) – Figg-Franzoi, L.: Maslahat, država in ljudje:
uporaba opija v Islamski Republiki Iran (V prispevku je predstavljen razvoj uporabe opija in odziv državnih organov na
uporabo opija pred in po revoluciji v Iranu leta 1979. Gre za
pester in poučen zgodovinski prikaz, ki se konča z analizo sedanje državne politike in predstavitvijo koncepta »Maslahat«
oziroma bolj dinamične uporabe javnega reda prek pozitivne
državne zakonodaje in akcije. Zanimiv je predvsem obrat v
razmišljanju glede uporabnikov opija; medtem ko so zasvojenci pred revolucijo veljali za kriminalce, za katere je veljala
stroga kazen, so danes obravnavani in predstavljeni kot zapeljane žrtve. Državna politika omejevanja uporabe opija pa je
na pragmatičen način prepletena z versko simboliko – tudi z
javnimi sežigi zaseženih opiatov.)
Crime, Law and Social Change, Dordrecht, leto
2011, št. 56/5:
Gre za tematsko številko z gostujočim urednikom, kjer je
predstavljenih sedem prispevkov na temo trgovanja z belim
blagom. Predstavljamo štiri. Steinfatt, T. M.: Trgovina z belim blagom v Kambodži: izmišljene številke proti empiričnim
dokazom (Avtor analizira nekatere poenostavljene in metodološko vprašljive ocene obsega trgovine z belim blagom v
Kambodži in s tem odpira vprašanje pravilnega metodološkega pristopa v razvijajočih se državah ter nakaže rešitev v
obliki »zlatega standarda«. Na zanimiv način predstavi tudi,
kako lahko interesi NVO-jev v negativnem smislu vplivajo na
60
raziskovalno udejstvovanje in kako lahko t.i. »guesstimates«
zakoreninijo izkrivljeno predstavo o nekem pojavu.) – Chin,
K., Finckenauer J.O.: Petelini, agentje, mamice in džokeji: socialna organizacija transnacionalne trgovine z belim blagom
(V mednarodni trgovini z belim blagom nastopajo posamezniki v različnih vlogah. Avtorja predstavita kvalitativno
raziskavo, opravljeno na podlagi terenskega dela in številnih
intervjujev, ki so bili osnova za tipologijo udeležencev v trgovini z belim blagom. Raziskava je potekala v azijskih državah.) – Goul, C.: Trgovina? Analiza relevantnosti koncepta
trgovine z ljudmi za opis izkušenj »spolnih« delavcev v Cape
Townu, Južnoafriška Republika (Predstavljeni so rezultati
raziskave, ki je potekala med leti 2006-2008 in je vključevala
tako kvalitativne kot kvantitativne metode za analizo spolne
industrije v Cape Townu. Predmet analize so bili: delovni
pogoji, rekrutiranje, analiza dejavnikov za vključitev, obseg
trgovine z belim blagom... Avtorica zavzame kritično stališče
do prevladujočega koncepta trgovine z belim blagom, za katerega meni, da ne odslikava izkušenj večine udeležencev v
spolni industriji.) – O'Brien, E.: Dolivanje goriva trgovini z
belim blagom? Preverjanje trditev abolicionistov o kavzalnem
neksusu med legalizacijo prostitucije in trgovino z belim blagom (Pomanjkanje zanesljivih statističnih podatkov o trgovini z belim blagom je na široko odprlo vrata aktivistom, ki se
borijo proti legalizaciji oziroma dekriminalizaciji prostitucije,
za trditve o tem, da legalizacija/dekriminalizacija prostitucije
povečuje trgovino z belim blagom. Prispevek kritično razčlenjuje poskuse vsebinskega utemeljevanja navedenih trditev
na primeru sprejemanja politike omejevanja trgovine z belim
blagom v ZDA in v Avstraliji. Avtorica opozori na problematičnost ugibanj o obsegu tega pojava in tudi na pomen ideologije za oblikovanje politike omejevanja trgovine z belim
blagom – predvsem v ZDA.)
Crime, Law and Social Change, Dordrecht, leto
2012, št. 57/1:
Shichor, D. : Sporne prakse »late trading« in »market-timing« pri delovanju vzajemnih skladov (Gre za predstavitev
enega izmed manj odmevnih, a nič manj zanimivih finančnih
škandalov prvega desetletja 21. stoletja. Škandal je izbruhnil
leta 2003, ko je prišlo na dan, da vzajemni skladi v ZDA svojim pomembnejšim strankam nudijo nezakonito preferenčno
obravnavo. Vzajemni skladi so tradicionalno veljali za varno
naložbo tudi za male delničarje, ob razkritju škandala leta
2003 pa je bil njihov ugled zamajan. Avtor v prispevku predstavi konkretni sporni praksi in ju v nadaljevanju prek razprave vključi v širši kontekst pomanjkljive finančne regulative
nad vzajemnimi skladi in na splošno.) - Duck, W., Warfield
Rawls, A.: Interakcijski družbeni red na območjih, kjer prihaja do trgovine z drogo: kakšen je videti lokalni družbeni red
Pregled strokovnih člankov
v revni temnopolti četrti v ZDA (Avtorja predstavita analizo
družbenega reda v revni urbani četrti v ZDA, kjer je poglavitna zaposlitev prebivalcev »insiderjev« preprodaja drog.
Osredotočita se na preprodajo drog z vidika organizacijskega
in socializacijskega dejavnika, ki vzpostavlja svojevrsten družbeni red. V prispevku opišeta konkretni »kodeks ulice«, ki se
je razvil v navezavi na poglavitno »gospodarsko« dejavnost.)
– Henham, R.: Penološka ideologija, odmera kazni in legitimnost sodnih postopkov (Prispevek analizira povezavo med
penološko ideologijo in mednarodnimi sodnimi postopki z
vidika odmere kazenskih sankcij. Odmera kazni je po avtorjevem mnenju bistvenega pomena, ker točno v tej točki med
sodnim postopkom cilji kaznovanja dobijo konkretno in javno pojavno obliko na posameznih primerih. Postopek odmere kazni tako predstavlja temeljno povezavo med ideologijo,
na kateri temelji kaznovanje, in kontekstom, v okviru katerega
se presoja legitimnost kazni. V ospredju prispevka je analiza
teze, da cilji kaznovanja in njihova konkretizacija z odmero
kazenske sankcije postajajo čedalje bolj odtujeni od tega, kar
posamezniki zaznavajo kot »pravico« za določene tipe ravnanj in kršitelje. Zaradi te odtujenosti in erozije percipirane
kolektivne legitimnosti pa trpi tudi učinkovitost kazenskega
sistema in posledično pravna država.
Journal of Research in Crime and Delinquency,
Beverly Hills, leto 2012, št. 49/1:
Stucky, T.D.: Pogojni učinki rase in politike na socialni
nadzor (Avtor s statističnimi metodami preverja odnos med
variacijo v rasni strukturi mesta na eni strani in socialnim
nadzorom nad manjšinami na drugi strani. Hipoteza, ki jo
avtor testira je, da je eden izmed pomembnih dejavnikov politična struktura mestne oblasti. Na podlagi analize podatkov
za 100 ameriških mest iz treh popisnih obdobij ugotovi, da
večje ko je število temnopoltih prebivalcev v mestu, manjša
je frekvenca aretacij temnopoltih posameznikov za nasilna
kazniva dejanja. Na število aretacij pa v skladu z avtorjevo hipotezo vpliva struktura mestnega političnega sistema,
število temnopoltih svetnikov in rasa župana.) - Resenfeld,
R. in drugi: Starost šteje: vpliv starosti na policijski pregled
mladih in starih voznikov različnih ras (Predhodne raziskave
so kazale na to, da so temnopolti vozniki stalna tarča policijskih pregledov vozil in veliko bolj nadzorovani kot belopolti
vozniki. Avtorji pa so s statističnimi metodami preizkušali
hipotezo, da je pomemben dejavnik pri razlikovanju tudi starost voznikov. Analiza je pokazala, da je veliko razlikovanje
med mladimi temnopoltimi in mladimi belopoltimi vozniki, medtem ko v starostnem razredu nad 30 let temnopolti
posamezniki niso nič bolj pogosto tarča preiskave kot njihovi belopolti vrstniki; v nekaterih vzorcih, so celo manjkrat
tarča diskrecijskih pregledov.) – Van de Rakt, M. in drugi:
Dolgoročni učinki bivanja očeta v zaporu za kriminalno pot
otroka (Raziskava analizira vpliv izrečene kazni zapora za
očeta na obsodbe njihovih otrok (na vzorcu potomcev, starih
med 18-30 let). Zaznana je pozitivna korelacija, še posebej
če je bil oče v zaporu v času, ko je bil otrok star med 0 in12
let.) – Pires S., Clarke, R.V.: Analiza divjega lova na papige v
Mehiki (Avtorji skušajo z uporabo teorije racionalne izbire
in teorijo vsakodnevnih aktivnosti razložiti strukturo divjega
lova na papige v Mehiki. S statističnimi metodami so preverili dejavnike, ki se skrivajo v akronimu CRAVED (concealable, removable, available, valuable, enjoyable, disposable) v
povezavi z 22 vrstami papig. Besedna igra z akronimom se izgubi v prevodu, sicer pa avtorji ugotavljajo, da so najbolj pogost objekt napada papige, ki so široko razširjene in katerih
potomstvo je najlažje odstraniti iz gnezda, kar nakazuje na
to, da so divji lovci v Mehiki dandanes povečini oportunistični domačini. Ob tem avtorji opozorijo na to, da so bile bolj
vredne in redke papige polovljene za izvoz že v osemdesetih
letih prejšnjega stoletja.)
Ciril Keršmanc
Criminal Justice and Behavior, Beverly Hills,
leto 2012, št. 2:
Felson et al.: Duševne bolezni in delinkventnost v zaporu
(Avtorji na podlagi analize obširnega vzorca iz ameriških zaporov ugotavljajo, da nekatere vrste duševnih bolezni izrazito
vplivajo na konformno oz. nekonformno vedenje zapornikov.
Psihoza in hude oblike depresije se tako povezujejo z bolj nasilnimi oblikami prestopkov, hkrati pa tudi z nenasilnimi oblikami, kar daje vtis, da na splošno zmanjšujejo stopnjo konformnosti pri posameznem bolniku zaporniku. Nasprotno je z
raznimi oblikami anksioznosti, ki se manj očitno povezujejo
s prestopki, izjemno močna pa je povezanost med paranoidnimi motnjami in prekrški, še posebej tistimi z elementi nasilja.) - Day A. in drugi: Ocenjevanje terapevtskega vzdušja
v zaporih (Študija analizira merjenje družbenega vzdušja v
dveh avstralskih zaporih tako z vidika zapornikov kot z vidika
osebja. Ob tem gre za primerjavo klasičnega zapora s terapevtskim, pri čemer so se pokazale razlike med obema, ki pa so
nekoliko manj izražene v odgovorih zapornikov kot pa v odgovorih zaposlenih.)
European Journal of Criminology, London, leto
2011, št. 6:
Posebna številka na temo: Zapor - osebje in kultura.
Molding Nielsen, M.: O humorju v zaporu (Avtorica se lote-
61
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1
va neortodoksne teme tako, da analizira pojavnost humorja v
zaporskem okolju. Ob tem ugotavlja, da so humorne izmenjave na eni strani nujne za razreševanje konfliktov in vzpostavljanje kohezije med osebjem, na drugi strani pa praktično edina interakcija, pri kateri sta si zaposleni in zapornik
enakopravna. ) - Johnsen in drugi.: Izjemni pogoji v zaporu
in kakovost življenja v zaporu – velikost zapora in zaporska
kultura v norveških zaporih (V luči drugačnosti skandinavskih zaporov od preostalih zahodnih držav avtorji s pomočjo
vprašalnikov za osebje in za zapornike analizirajo vzdušje v
32 norveških zaporih zaprtega tipa. Ob tem ugotavljajo, da
je velikost zapora izjemnega pomena, saj so posamezne postavke ocenjene izrazito bolj pozitivno v manjših zaporih (do
50 zapornikov) v primerjavi s srednje velikimi (50-100) in
velikimi zapori (nad 100).)
British Journal of Criminology, London, leto
2011, št. 5:
Pridemore, W. A.: Vprašanje revščine – ponovna ocena
razmerja med neenakostjo in umori v čeznacionalnih študijah (Avtor z novo analizo oporeka številnim raziskavam, ki
kažejo na korelacijo med družbeno neenakostjo in številom
umorov v posamezni družbi. S prikazom lastne raziskave dokazuje, da je takšna interpretacija posledica napake v oblikovanju statističnega modela, saj je v omenjenih raziskavah
izpuščena - po avtorjevem mnenju - ključna spremenljivka
in to je revščina. Prav revščina je ključni dejavnik, ki ga gre
povezovati s frekvenco umorov, kar je skladno tudi s spoznanji številnih ameriških empiričnih študij.) – Fynbo, L. in
Järvinen, M.: Najboljši vozniki na svetu – vožnja pod vplivom alkohola in ocena tveganja (Študija temelji na intervjujih z vozniki, ki so bili obsojeni zaradi vožnje pod vplivom
alkohola. Le-ti tako vožnjo interpretirajo v sklopu svoje moralne identitete, pri čemer se osredotočajo na štiri dimenzije:
vožnja pod vplivom alkohola kot nenamerno dejanje, vožnja
pod vplivom alkohola kot strateško vedenje, vožnja pod vplivom alkohola in nadzor ter vožnja pod vplivom alkohola in
»normalnost«. Ključno pri tej samointerpretaciji je, da veliko
obsojenih voznikov izhaja iz okolja, v katerem je (bila) vožnja pod vplivom alkohola sprejeta kot normalna in je niso
dojemali kot deviantno.) – Weatherburn, D. in Moffatt, S.:
Generalno-preventivni učinek višjih glob na voznike pod vplivom alkohola (Statistična analiza, ki sta jo avtorja izvedla na
podlagi primerov v avstralskem okrožju New South Wales,
kaže, da je generalno-preventivni učinek višjih denarnih kazni za vožnjo pod vplivom alkohola zanemarljiv. Kljub velikim
razlikam v višinah glob avtorja nista zaznala razlik v preventivnem učinku med nižjimi in višjimi kaznimi.)
62
The Prison Journal, Abbotsford, leto 2011, št. 4:
Posebna številka na temo: Slovenska penologija v teoriji in praksi
Meško, G. in drugi: Strnjen pregled penologije v Sloveniji v teoriji in praksi – nespremenjene zmogljivosti, novi standardi in
prenatrpanost zaporov (Avtorji orišejo penologijo v Sloveniji
od njenih začetkov do danes in se opredelijo do problemov, s
katerimi se sooča v sodobnem času. Posebno pozornost posvetijo prenatrpanosti v zaporih, ki skupaj s proračunskimi
in kadrovskimi rezi na področju izvrševanja kazenskih sankcij, postavlja vse večje ovire ohranjanju vzdržnih razmer v
zaporih. Avtorji dodatno opozarjajo, da je problem globlji od
trenutne gospodarske (in posledično proračunske) krize in
da izhaja iz sistemskih težav slovenske ureditve, ki npr. edina v EU ne pozna posebne probacijske (postpenalne) službe.)
-Petrovec D., Muršič M.: Znanstvena fantastika ali resničnost
– odpiranje zaporskih institucij (Avtorja s študijo razvoja slovenske penologije prikažeta njen sodobni odklon od tradicionalno humanističnih praks, ki so vladale v slovenskih zaporih od sedemdesetih let do osamosvojitve. Socioterapevtski
pristop se je pokazal za uspešnega tudi v redne raziskavah
vzdušja v zaporih, s spremembami zakonodaje in spremembami vodilnih posameznikov v zaporih (!) pa so ga vse preveč
zlahka skoraj povsem opustili in pozabili na njegove prednosti.) – Filipčič, K., Prelić, D.: Odvzem prostosti pri mladoletnih
storilcih v Sloveniji (Avtorici analizirata stanje mladoletniške
kriminalitete v Sloveniji. Ta je v primerjavi z drugimi evropskimi državami ena najnižjih, enako velja tudi za umeščanje
mladoletnih storilcev v mladoletniški zapor ter vzgojne oz.
prevzgojne domove. Področje mladoletniške kriminalitete je
eno redkih, ki v Sloveniji povsem sledi mednarodnim standardom, pri čemer avtorici poudarjata, da ostaja kar nekaj
področij, kjer bi bila ureditev lahko zastavljena drugače, da
bi se bolj upoštevala korist otroka.) – Ambrož, M., Šugman
Stubbs, K.: Pogojni odpust v Sloveniji – problemi in možne rešitve (Glede na sodobno sliko naše evropske soseščine institut
pogojnega odpusta vse bolj pridobiva na pomenu. V tem oziru avtorja kritično ovrednotita slovensko ureditev, pri čemer
še posebej izstopajo njene postopkovne pomanjkljivosti. Med
drugim se zavzemata za postopen prehod na sodno izvrševanje kazenskih sankcij vključno z odločanjem o pogojnem odpustu, ki v primerjavi z upravnim izvrševanjem posamezniku
nudi več garancij.)
Mojca Mihelj Plesničar
Prikazi, ocene, recenzije
Daniel Cohen: Tri predavanja o postindustrijski družbi
Prevod: Miranda Bobnar; spremna beseda: Branko Bembič. Ljubljana: Sophia, 2011, 155 strani.
Vprašanje: kaj nam – zlasti v kriminološki perspektivi –
prinaša knjiga, ki vključuje tri predavanja (iz cikla »Široki kot«
na Collège de France), katerih avtor je Daniel Cohen (profesor ekonomskih znanosti na École normale supérieure in na
Univerzi Panthéon–Sorbonne, vodja Centra za ekonomske
raziskave in njihovo uporabo, član Sveta za ekonomske raziskave pri predsedniku vlade in kolumnist časnika Le Monde),
družbo pa jim dela obsežna, zavidljivo pronicljiva spremna
beseda, ki jo je prispeval Branko Bembič? Odgovor: to je v
prvi vrsti pojmovni koordinatni sistem, ki je nadvse dragocen
za razumevanje in vrednotenje zares temeljnih problematik,
in sicer predvsem v zvezi s strukturnim nasiljem (sistemskim
terorjem kapitalistične politične ekonomije) in delovanjem
osrednjih mehanizmov (ne)formalnega družbenega in še posebej razrednega nadzorstva. Pojdimo po vrsti.
Prvo poglavje ima pomenljiv naslov, ki obdobje zadnjih
trideset (»tranzicijskih«) let opiše z besedno zvezo »doba prelomov«. Pisec razloči pet razsežnosti »velike preobrazbe«, ki
sicer precej spominja na tisto iz devetnajstega stoletja: (a) tretjo industrijsko revolucijo (dve stoletji po prvi s konca osemnajstega stoletja, ki jo povezujemo z iznajdbo parnega – pa
tudi predilnega – stroja in razvojem metalurgije, in stoletje
po drugi s konca devetnajstega stoletja, katere emblematična
odkritja so bili elektrika, telefon in motor na notranje izgorevanje); (b) predrugačeno pojmovanje in organiziranje/izkoriščanje človeškega (mezdnega) dela; (c) kulturno revolucijo, ki
se kaže v prebuditvi sodobnega individualizma (ki je zamenjal pred letom 1968 prevladujoči »industrijski holizem«); (č)
spremenjeno delovanje finančnih trgov (ki so znova prevzeli
oblastne in kontrolne vajeti v svoje tolste roke); (d) »drugo«
globalizacijo, ki se navezuje na vstop Kitajske, Indije in držav
nekdanjega sovjetskega bloka v »igre« (»brez meja«) svetovnega kapitalizma. Vse te dramatične spremembe so medsebojno
povezane. Denimo: revolucija v sferi informacijske in komunikacijske tehnologije je omogočila (ne pa tudi determinirala)
vzpostavitev novih načel organizacije dela oziroma produkcije nasploh. Fordistična piramida (velikega industrijskega podjetja) se drobi na vedno tanjše sloje. Organizacijske hierarhije
postajajo vedno bolj sploščene. Priporočeno je, da se podjetja
osredotočajo na svoje primerjalne prednosti, nebistvene dejavnosti pa preložijo na podizvajalce. Inženirski in drugi ekspertni oddelki se osamosvajajo, proizvodnja se seli v tujino
in celo v zelo oddaljene kraje (kjer je kvazisuženjska delovna
sila pripravljena in prisiljena ubogljivo garati za bedne mezde
v poniževalnih, živinskih razmerah). Storilnostni pritiski na
zaposlene »srečneže« se morilsko stopnjujejo. Zdaj je delavec
tisti, ki naj bi sam skrbel za svojo čim višjo produktivnost: izkoriščani naj samega sebe motivira ali priganja k čim boljšemu delu. Cilj nove organizacije proizvodnih procesov v bistvu
sploh ni tako zelo nov: odpraviti »čas mirovanja« (tj. dobro
staro »zabušavanje«), preprečiti, da bi bil nekdo plačan tudi
za tisti čas, ko »ne dela ničesar« (ko na primer zgolj spokojno čaka na novo stranko ali nalogo, ki mu jo bo naložil šef).
Skratka: cilj ali vsaj ideal je »novo stahanovstvo« (Philippe
Askenazy), delo brez prekinitve, čim bolj izkoriščen delovni
(plačani) čas oziroma njegov nebogljeni – sistematično ustrahovani – lastnik, ki je pod stanovitnim in tudi bolj ali manj
stresnim pritiskom (na primer »ponuditi stranki najboljšo
storitev v najkrajšem času« in »prevzeti odgovornost, ne da bi
bila ta vključena v opis delovnih nalog«). Posledica: povečevanje kronične telesne in duševne (pre)utrujenosti, psihičnih
napetosti, obolenj, ki se vežejo na delo, in »nesreč« (ter kajpak
poškodb) na delovnem mestu. Po drugi strani pa tehnološki
»napredek« v osemdesetih letih spremlja tudi rast materialnih in z njimi zlepljenih statusnih neenakosti. Zaradi novih
tehnologij se namreč zvišuje produktivnost kvalificiranih
delavcev, zmanjšuje pa se vrednost manj kvalificiranega dela,
katerega ponudba se je v tem obdobju izrazito povečala, in to
po eni strani zaradi avtomatizacije (work-saving technology, ki
ukinja delovna mesta), po drugi strani pa zaradi nenehnega
povečevanja srhljive rezervne armade brezposelnih in odvečnih ljudi. Cohen v zvezi s tem poudarja, da je treba novosti
v sferi produkcije razumeti primarno v luči razrednega boja.
V Združenih državah Amerike so bila na primer najprej prestrukturirana podjetja, v katerih so bili sindikati najmočnejši.
Vidimo torej, da je novi kapitalizem razbil delavske kolektive
v veliki meri iz istega razloga, kot je stoletje prej znanstvena
organizacija dela (zloglasni »taylorizem«) obračunala s tako
imenovano delavsko aristokracijo (izkušenimi delavci, ki so
v okviru »tovarniškega sistema« v marsičem še vedno posnemali srednjeveški model proizvodnje, utemeljen na cehovskih
mojstrih in vajencih ali pomočnikih). Za razliko od fordizma,
ki si je prizadeval povečati produktivnost nekvalificiranih delavcev, postfordizem zasleduje drugačne cilje: tovarne, ki potrebujejo čedalje manj tovrstnega dela.
Drugo predavanje podrobneje osvetljuje značilnosti »novega gospodarskega sveta«. Pisec opozori najprej na razlike
med »prvo« globalizacijo (prosto trgovinsko menjavo, ki
jo je v devetnajstem stoletju pospeševala predvsem Velika
Britanija, tedanja hegemonska velesila v svetovnem kapitalističnem sistemu) in drugo, današnjo globalizacijo. Cohen
– na prvi pogled paradoksno – ugotavlja, da sedanja glo-
63
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1
balizacija v mnogih pomembnih vidikih zaostaja za »prvo«
(ki sta jo omogočila iznajdba telegrafa ter razvoj zemeljskih
in pomorskih prevoznih sredstev, na primer železnice, parnika in hladilnih ladij). To velja zlasti za finance in mednarodne migracije. Zgolj za ilustracijo: leta 1913 je londonski
City izvozil petdeset odstotkov angleškega prihranka onstran
morja (po mnenju nekaterih zgodovinarjev naj bi bila ravno
upočasnjena dinamika ponovnih vlaganj dobičkov v domače
gospodarstvo razlog za počasni zaton britanskega imperija v
devetnajstem stoletju), v francoskem primeru pa so v tujini
investirali četrtino nacionalnega prihranka. Cohen poudarja,
da so to visoke številke, ki jih danes še zdaleč ne dosegamo. Na
drugi strani pa so leta 1913 deset odstotkov prebivalstva predstavljali priseljenci, tj. ljudje, ki so živeli in delali v državi, kjer
se niso rodili. Danes sestavljajo priseljenci – navkljub obsežni
mobilnosti ljudi (človeškega blaga, ki samo poskrbi za svoj lastni transport) – zgolj tri odstotke svetovnega prebivalstva. In
še več, Cohen opozarja, da je bila v okviru »včerajšnje« globalizacije tudi pravna integracija bolj dosledna kakor v današnjem času. Toda najpomembnejše je vendarle tole: že prva
globalizacija je pokazala, da s »svobodno« trgovino ni mogoče razširiti blaginje najbogatejših na najrevnejše. Zgodilo se
je celo še nekaj precej hujšega: neenakosti so se na svetovni
ravni neverjetno povečale. Naj ponazorimo: Anglija je bila
leta 1820 v primerjavi z Indijo (že) dvakrat bogatejša na prebivalca, leta 1913 – ob zatonu »prve« globalizacije – pa je razlika poskočila na ena proti deset. Z drugimi besedami: prišlo
je do petkratne pomnožitve razlike v bogastvu med bogatimi
in revnimi. Nauk, ki so ga iz te zgodbe potegnile države »tretjega sveta«, je bil preprost (in pričakovan): prosta svetovna
trgovina je – v eklatantnem nasprotju s predvidevanji, ki jih
implicira Ricardova teorija o blagodejnih učinkih ekonomske
specializacije glede na prednosti določenega naroda/dežele
v primerjavi z drugimi – ovira za gospodarski razvoj revnih
narodov. Po zlomu kolonializma so se zato formalno osamosvojene države večinoma odločile za protekcionizem. A tudi
ta pot ni privedla do ravno bleščečih rezultatov. V osemdesetih in še posebej v devetdesetih letih dvajsetega stoletja so
revne države zopet vstopile v omrežja svetovne kapitalistične
trgovine. Posledica: vzpostavitev nove mednarodne delitve
dela, katere ključna značilnost je vertikalna dezintegracija
proizvodnje (in ne več stara specializacija po gospodarskih
sektorjih, kar pomeni, da nekatere države zagotavljajo surovine, druge pa končne izdelke): zasnova proizvoda (»nematerialno« delo), marketing in oglaševanje (oziroma reklamiranje
blagovne znamke) se zgoščajo v bogatih državah, neposredna
proizvodnja (»materialno« delo) pa je preseljena (»eksternalizirana«) na (pol)periferijo svetovnega sistema. Globalizacija
ne obsega zgolj kroženja blaga, kapitala, informacij in človeških bitij. Vključuje tudi predstave o globalizaciji, na primer
vabljive podobe dobrega, celo rajskega življenja, za katere ni
prikrajšana niti najbolj zakotna vasica, če le ima elektriko.
64
Polovica človeškega prebivalstva, ki živi z manj kakor dvema
dolarjema na dan, je kajpak surovo odrezana od tostranskih
paradižev, lahko pa jih zvedavo opazuje, kar ima številne psihične in kulturne odboje, na primer na področju razmnoževanja (oziroma »demografskega problema«). Cohen opozarja,
da je eksplozija prebivalstva v nerazvitih okoljih staro in hkrati kočljivo vprašanje. Vseeno pa je v zadnjem času domala
povsod (razen v Afriki in Pakistanu) opaziti tako imenovano demografsko tranzicijo, tj. prehajanje visoke rodnosti (na
primer šest otrok na žensko) na nizko rodnost (manj kakor
dva otroka na žensko). Kako pojasniti ta proces? Razlaga, ki
jo je ponudil Gary Becker (v delu A Treatise on the Family iz
leta 1981) in ki predvideva, da se z izboljšanjem materialnega standarda zmanjša povpraševanje po otrocih (starši imajo
manj potomcev, a zanje bolje poskrbijo, ker jim želijo – zlasti
s šolanjem – omogočiti svetlejšo prihodnost), v tem primeru vsekakor odpove. Demografska tranzicija namreč poteka
(v mestih in na podeželju) kljub temu, da ostajajo materialne
razmere nespremenjene (oziroma zelo slabe). Cohen ponudi
drugačno teorijo, ki se opira na učinkovanje »virtualne« (ali
kulturne) globalizacije: ženske z vsega sveta vidijo na televiziji
življenjski model, ki jih fascinira, to pa je way of life zahodnih »sester«, ki imajo v glavnem malo otrok (in torej tudi več
svobode zase). Čeravno prihajajo tovrstne podobe iz sveta,
ki je zelo oddaljen od tistega, v katerem živijo revne ženske,
pa ustvarjajo pričakovanja, odločitve in prakse, ki dajejo vtis,
kot da so materialno prikrajšani že vstopili v družbo blaginje. Toda napoved, da se bo demografska tradicija na globalni
ravni ustavila do leta 2050, vseeno ni razlog za optimizem:
dotlej naj bi namreč svetovno prebivalstvo naraslo za več kot
petdeset odstotkov, in to predvsem zaradi povečanja števila
revežev. To pa pomeni, da bomo tedaj priče pomnožitvi težav
sedanjega sveta, zlasti ekoloških problemov in tistih, ki izvirajo iz prepada med bogatimi (manjšino) in revnimi (večino).
Tretje predavanje obravnava raznovrstnost kapitalizma,
raznolične institucionalne modele, ki so se izoblikovali (v odvisnosti od kulturnih posebnosti in konstelacije političnih bojev) v okviru svetovnega kapitalističnega sistema. Spoznanje,
da ne obstaja zgolj en sam samcat tip kapitalizma, nemara deluje spodbudno, saj omogoča vsaj blago kritiko (ali distanciranje od) neoliberalnega gesla: There is no alternative (TINA).
Ta razvpita krilatica namreč predpostavlja, da obstaja le ena
sama pot (koncepcija globalizacije), en sam idealni tip kapitalističnega gospodarstva ter posledično družbe, kulture in
države. Ta one-size-fits-all »zlasti jopič« (Thomas Friedman),
ki skrči politične odločitve na izbiro med Pepsi-Colo in CocaColo, vključuje privatizacijo državnih podjetij in javnih storitev, odpravo omejitev (oziroma odpiranje gospodarstva ter
delnic in obveznic) za tuje naložbe, deregulacijo finančnih trgov, zmanjševanje državne birokracije, vzdrževanje nizke stopnje inflacije (stabilnosti cen) in uravnoteženega proračuna,
Prikazi, ocene, recenzije
odpravo ali zmanjšanje uvoznih tarif, obstoj konkurenčnih
pokojninskih shem/opcij, spodbujanje domače konkurence … No, raznoterost kapitalističnih modelov, ki jih je sicer
mogoče razvrščati po različnih merilih (na primer glede na
to, kako podjetja rešujejo probleme koordinacije na področju
korporativnega upravljanja, usposabljanja delovne sile, industrijskih odnosov ali razmerij z zaposlenimi, državo in drugimi podjetji), resda kaže, da smer razvoja kapitalističnega
izkoriščanja in zatiranja ni ena sama, vprašanje pa je, ali naj
bo to resnično razlog za vsaj zmerni optimizem. Kapitalizem
je pač kapitalizem, tudi tedaj, ko kaže svoj dozdevno človeški
obraz (ki dobiva v evropskem prostoru ponovno vse bolj srhljive nemške poteze).
Cohenovo analizo postindustrijske družbe sijajno dopolnjuje spremna beseda, ki jo je napisal Branko Bembič. Avtor
pokaže, da je treba za razumevanje postmodernega sveta
najprej osvetliti »zlato obdobje« industrijskega kapitalizma,
utemeljenega na keynesovskem makroekonomskem projektu
(konsenzu) oziroma razrednem kompromisu med organiziranim delom (sindikati), delodajalci in političnimi (levimi
in desnimi) strukturami nacionalne države (katere relativno
ekonomsko samostojnost je zagotavljal sistem, sprejet v mestu
Bretton Woods). Preprosto povedano: delavci so se v zameno
za naraščajoče mezde in pravice, ki jih je zagotavljala država
blaginje (v zvezi s šolstvom, zdravstvom in vseživljenjskim
dohodkom), odpovedali prevratniškim političnim ciljem
(zrušenju kapitalizma), kapitalisti so (v zameno za koncesije)
dobili stabilno in dobičkonosno okolje, država (politične in
tehnokratske elite), ki je z aktivno denarno in fiskalno politiko uravnavala agregatno efektivno povpraševanje (ter koordinirala poganja o plačah oziroma njihovem usklajevanju z
rastjo produktivnosti), pa si je zagotovila socialni mir. Idila?
Hm, ne za vse. Frankfurtska šola je kritizirala keynesovski
konsenz kot mehanizem gospostva (obvladovanja ljudi in narave), v katerem je delavec preobražen v objekt manipulacij
»računarskega« (ali »instrumentalnega«) uma, pri čemer ima
pomembno vlogo tudi »kulturna industrija«, ki industrijske
»hlapce« pomirja z lažnimi zadovoljitvami in jim vceplja v
glave neumnosti iz obveznega repertoarja vladajoče ideologije. Rezultat: proletariat, ki naj bi bil subjekt/protagonist revolucionarnih sprememb, »pozabi« na svojo zgodovinsko vlogo
in se raje konformistično integrira v upravljano (»administrirano«) družbo, ki zagotavlja – pod ljubečim okriljem pastoralne oblasti (materinsko skrbeče socialne države) – relativno
visok življenjski standard, udobje in kalejdoskop industrijskih/potrošniških nadomestkov »presežnega užitka«. Toda
pozor! Dejansko se je zgodilo nekaj povsem drugega. Nekaj,
česar v »zlasti dobi« kapitalističnega razvoja po drugi svetovni
vojni, skoraj nihče ni pričakoval: po eni strani stopnjevanje
(radikalizacija) delavskih bojev in zahtev, po drugi strani pa
kulturna revolucija oziroma »veliko zavračanje« osrednjih
aparatov disciplinske industrijske družbe, namreč družine,
šole in delovne organizacije (oziroma tovarne). Presenečenje?
Ne, če upoštevamo, da ključni dosežek institucionaliziranega
kompromisa in »paternalistične« socialne države (v obdobju
gospodarskega razcveta) ni bila integracija delavstva v režim potrošniške blaginje, temveč odprava – ali vsaj korenito zmanjšanje – njegove odvisnosti od kapitala in osrednjih
eksistencialnih negotovosti (tveganj, ki se vežejo na bolezen,
izgubo plačane zaposlitve in starost), tj. temeljev kapitalističnega gospostva in discipline. Takoj ko so popustile te zares
bistvene kontrolne varovalke, se je razredni boj delavcev razplamtel oziroma intenziviral (mimo ali celo v nasprotju s pričakovanji in zahtevami sindikatov in političnih strank »stare
levice«), in to celo do te mere, da je nadvse resno ogrozil obstoj in reprodukcijo kapitalističnega sistema. To, kako nevarni
(subverzivni) so bili delavski upori v šestdesetih in zgodnjih
sedemdesetih letih (v Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji, Italiji
ter drugih kapitalističnih deželah zahodne Evrope), je bržkone še najbolj razvidno iz silovitosti kontrarevolucionarnih
reakcij vladajočih (političnih, finančnih in ekonomskih elit).
Njihova rdeča nit – srčika (neoliberalne in neokonservativne)
»restavracije« – je bila ponovna instalacija temeljnih nadzorstvenih varovalk, tj. odvisnosti od kapitala (delodajalcev) in
okrepitev negotovosti, in sicer predvsem z vzpostavitvijo obsežne rezervne armade brezposelnih, razkrajanjem socialne
države in »prekarizacijo« plačanih zaposlitev. No, Bembič v
zvezi s tem opozori na politični ukrep, ki je pogosto prezrt,
ko steče beseda o razredni kontroli oziroma discipliniranju
strukturno podrejenega delavstva: gre za denarno politiko
oziroma povišanje obrestnih mer (v kombinaciji z omejevalno
fiskalno politiko, ki – ravno tako kakor podražitev investicij –
slabi agregatno povpraševanje, upočasnjuje gospodarsko rast,
zmanjšuje povpraševanje po delovni sili, povečuje brezposelnost in eo ipso razkraja kolektivno/solidarno moč delavcev).
V Veliki Britaniji je takšno monetarno politiko uvedla vlada
Margaret Thatcher, v ZDA je Paul Volcker (šef misterioznih
Zveznih rezerv) močno zvišal obrestne mere leta 1979 (in s
tem spravil na kolena večino držav drugega in tretjega sveta,
vključno z Jugoslavijo), v zahodni Evropi pa je v sedemdesetih
letih to delo zgledno opravila nemška centralna banka. Glede
na vse to vsekakor ni čudno, da vladajoči (v bistvu precej tanek sloj najbogatejših plenilcev, lopovov in prevarantov) tako
zelo vztrajajo, da morajo biti centralne banke samostojne ali
neodvisne od »politike«. Eden izmed ključnih vzvodov kapitalistične oblasti mora namreč ostati v domeni peščice posvečenih, čim dlje od oči in ušes »nestrokovne« javnosti (ter
seveda od demokracije).
Kulturni boji (novih družbenih gibanj) so v primerjavi
z delavskimi upori, ki so bili neusmiljeno zatrti, dosegli več
uspehov, čeravno so se tudi ti soočili z nasprotnikom, ki se mu
največkrat reče »novi konservativizem«, oznako, ki pokriva
65
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1
različna gibanja za družino, »življenje« (oziroma proti splavu)
in tradicionalne vrednote. Pokazalo se je, da kapitalizem zlahka – in celo s precejšnjimi dobički – posrka vase zahteve po
(»nekonformistični«) afirmaciji lastne individualnosti, užitku,
domišljiji, raznolikosti družinskih oblik, življenjskih slogov in
identitet, samoaktualizaciji, osebnostni rasti … Še huje, vse to
mu je v postmoderni dalo celo nov – krvavo potreben – duhovni in ideološki zagon ter emocionalno pogonsko gorivo.
Če poenostavimo: v postmodernem kapitalizmu je načeloma
sprejemljivo postavljati vsakovrstne kulture zahteve, najstrožje
pa je prepovedano (in sankcionirano) ravno tisto, kar je ključno: razredni – političnopravni in ekonomski – boj delavstva (v
razredni vojni smejo namreč aktivno sodelovati – in zmagovati! – zgolj kapitalistične elite in njihovi biriči v aparatih nacionalne države in nadnacionalnih oblastniških organizacijah).
Temeljni imperativ (Grundnorm) kapitalistične ekonomije –
in njenega kulturnega zaveznika, ki se mu še najbolj prilega
oznaka »duh stupidnosti« – je torej naslednji: tatove, izsiljevalce, oderuhe, roparje, prevarante, davčne utajevalce in dru-
ge plenilce iz prve kriminalne lige (kapitalistične Champions
League) je treba pustiti lepo pri miru; če ste dovolj iznajdljivi,
premeteni, brezkompromisni, podjetni, pohlepni, oblastiželjni, amoralni in a- ali antisocialni, jih kajpak lahko zgolj posnemate. Za druge (manj- ali ničvredne človeške živali) pa velja
preizkušena hlapčevska maksima: Arbeit macht frei (čeprav v
najboljšem primeru osvobaja zgolj tiste, ki jim ni treba delati).
No, obstaja pa tudi zdravilno sredstvo (sedativ) za vse tiste, ki
jih institucionalizirani kriminal vsaj tu pa tam vendarle zmoti,
pretrese ali razburi: vzneseno žebranje »mantre« (moralnopolitično korektnega molitvenega obrazca, ki je primeren za ateiste
in teiste) o človekovih pravicah, demokraciji, vladavini prava
(ali – po izbiri – pravni državi), neodvisnem in strokovnem
sodstvu (vključno z ustavnim, ki je že po definiciji najbolj neodvisno in strokovno) ter – nikakor ne nazadnje – človekovem
dostojanstvu. Priznajte: če to že ni najboljši od možnih svetov,
je vsaj najmanj slab. Predvsem pa, hvala bogu, ni totalitaren.
Zoran Kanduč
The Explanation of Crime: Context, Mechanisms and Development
(Razlaga kriminalitete: konteksti, mehanizmi in razvoj). Cambridge University Press, New York, 2006.
Izhajajoč iz dveh konferenc na Švedskem v zgodnjih
devetdesetih letih prejšnjega stoletja, se je leta 2002 razvila mednarodna mreža raziskovalcev, imenovana ScoPiC
(»Social Context of Pathways in Crime«, kar bi lahko prevedli
v »družbeni kontekst vzrokov kriminalitete«). Mreža združuje
strokovnjake z različnih področij in raziskovalnih usmeritev
ter spodbuja drugačno razmišljanje, ki naj bi pripomoglo k
teoriji, ki bi presegla okvirje zgolj enega področja.
Knjiga »The Explanation of Crime: Context, Mechanisms
and Development« je eden izmed rezultatov sodelovanja
raziskovalcev; predstavlja sedem esejev različnih avtorjev.
Avtorji poskušajo v svoje delo vplesti tri glavne motive: družbeni kontekst, posameznikov razvoj in vzročne mehanizme.
Pri tem pa se razmisleka lotijo vsak znotraj svojega strokovnega področja.
Mario Bunge v prvem poglavju predstavi splošni pristop
k družbenem kontekstu; to stori s kritiko prevladujočih individualističnih in holističnih pristopov k razlagi družbenih
pojavov (prestopkov). S tem, ko prvi poudarjajo pomen posameznika in drugi pomen družbe, tudi predlagajo različne
rešitve – individualistični kriminologi bi prilagodili pristop
glede na vsakega posameznika in njegove značilnosti, medtem ko bi se holisti usmerili na družbene reforme in pri tem
66
spregledali osebne probleme in navade tega posameznika.
Četudi se lahko vsaj deloma strinjamo z obema pristopoma,
pravi Bunge, resnica leži nekje vmes – nihče izmed nas ne
obstaja brez družbe, brez mreže ljudi, prijateljev in znancev.
Upravljanje kriminalitete bi moglo vsebovati tako družbene
reforme na ravni celotne družbe (pristope »od zgoraj navzdol«) kot tudi pristope, usmerjene k posamezniku (pristope
»od spodaj navzgor«). Bunge poudari tretji pristop h gledanju
na kriminaliteto posameznika: sistemski pristop – ko prestopnika vidimo kot žrtev in kot storilca, ki viktimizira.
Avtor predlaga matematično formulo, ki bi nam lahko
pomagala sistemsko gledati na vsak zločin in matematično razložiti teorijo, ki jo zagovarja Per-Olof H. Wikström.
Verjetnost, da posameznik stori določen zločin – C, lahko
opredelimo kot produkt petih spremenljivk: družinskega
statusa f (posameznik je poročen ali neporočen); zaposlitvenega statusa u (posameznik je zaposlen ali nezaposlen); nezadostne socializacije s (koliko družbeno nezaželenih dejanj
je posameznik zagrešil v preteklosti); učinkovitosti določene
aktivnosti e (koristi minus stroški, ulomljene s koristmi) ter
predhodno ocenjene vrednosti aktivnosti v (stopnja, do katere
aktivnost zadovolji potrebe in želje).
C=f.u.s.e.v
Prikazi, ocene, recenzije
Robert J. Sampson se v svojem eseju zanima za razlike na
ravni sosesk v pojavu kriminala. Pri tem se izogne povezavi
med kriminaliteto na ravni družbene sestave določene skupnosti (rase, denarnega položaja), saj meni, da take raziskave
iščejo dejavnike ogroženosti, pri tem pa ne razložijo povezav.
Sampsona zanimajo socialni mehanizmi – ki jih definira kot
nekaj, kar se lahko razloži v teoriji, čeprav jih največkrat ni mogoče opazovati. Razloži jih kot kontekstualne procese, ki opredelijo določen fenomen – v tem primeru stopnjo kriminalitete.
Avtor iz tujih empiričnih študij izlušči pet dejstev, ki so
vseprisotna: najprej, da obstaja velika družbena neenakost
med soseskami, še posebno, kar se tiče socialno-ekonomske in
etnične segregacije – obstaja tudi povezava med deprivilegiranimi območji in manjšinami ali imigranti, ki so tam naseljeni;
kot drugo, problemi v takih soseskah se kopičijo in segajo od
povečanega obsega kriminalitete do povečanega obsega mladoletniškega prestopništva, družbenega nereda, nizkih porodnih tež novorojencev, rojenih v teh soseskah, smrtnosti
dojenčkov, neopravičenih izostankov šoloobveznih otrok od
pouka ter prijav grdega ravnanja z otroki. Nadalje – napovedovalci kriminalne kariere pri otrocih na stopnji soseske so
koncentracija revščine, rasna izoliranost, enostarševske družine in v manjši meri tudi posedovanje nepremičnine ter dolžina
najema nepremičnine. Kot četrto dejstvo Sampson poudari, da
je enota soseske robusten fenomen, ki bo pokazal rezultate,
četudi izberemo različne oblike razdelitve na soseske (glede na
poštno razdelitev, glede na geografsko razdelitev ipd.). Zadnje
dejstvo po Sampsonu je, da se je koncentracija revščine povečala v zadnjih desetletjih, kot se je po drugi strani povečala tudi
moč vpliva tistih, ki so na drugi strani dohodkovne lestvice.
Avtor se nato posveti predstavitvi metodologije, ki omogoči ocenitev sosesk, kar poimenuje s terminom ekološka
ocena ali »ekometrija«. Izpostavi štiri razrede mehanizmov
na ravni soseske, ki imajo pomen za teorijo; to so gostota
socialne mreže/interakcij; norme in kolektivna učinkovitost;
organizacijska infrastruktura; rutinske aktivnosti. Kot bistveno za razumevanje kriminalitete v soseski Sampson poudari
kolektivno učinkovitost – aktivacijo socialnih vezi, da se dosežejo skupna pričakovanja glede delovanja; to je s sodelavci
tudi pokazal v študiji iz leta 1995, ki so jo opravili na 8782
rezidentih širše okolice Chicaga (ZDA).
Nazadnje avtor omeni nekaj izzivov, s katerimi se bodo
raziskovalci neizbežno srečevali pri delu v soseskah; najprej
zelo očiten pomislek glede izbire sosesk in izbire oseb, ki pri
raziskavah sodelujejo; nato razmislek o tem, ali se posredni
učinki določenih vplivov znotraj okolja dajo zaznati v statičnih modelih – ali bi mogli raziskave v soseskah vedno izvajati longitudinalno; sledi metodološko vprašanje »lepljenja«
socialnih procesov – ali lahko en faktor pojasni več na videz
ločenih socialnih procesov; nazadnje pa – kar je najbrž za slovenski prostor najbolj zanimivo – vprašanje komparativnih
študij – se bodo njihovi konstrukti, ki so izdelani za določeno
družbo in njen miselni ustroj, izkazali za pomembne tudi v
drugih državah po svetu?
Tretji esej v knjigi predstavlja situacijske mehanizme in
razlago kriminalitete. Avtor, urednik Per-Olof H. Wikström,
začne esej z osnovno razlago svoje teorije o situacijski akciji – SAT; zločin je dejanje kršenja moralnih zakonov; če želimo pojasniti kriminaliteto, moramo torej pojasniti, zakaj
posamezniki kršijo moralna pravila, ki smo jih definirali tudi
z zakoni. Glavna predpostavka SAT je, da ljudje udejanjijo
določeno akcijo (tudi kar se tiče kršenja zakonov) glede na
to, katere alternative akciji dojemajo, in o tem odločajo, ko so
zoperstavljeni značilnostim določenega okolja. Glede na to,
kdo so ti posamezniki (kakšni so njihovi znanje in spretnosti,
izkušnje in moralnost) ter glede na značilnosti okolja (se pravi, priložnosti in ovire v moralnem kontekstu), bodo dojemali
različne alternative dejanj. Za to, da bi bolje razumeli celoten
proces, moramo razložiti, kako posameznikova nagnjenost h
kršenju zakona medsebojno deluje z dražljaji okolja, ali če zapišem drugače – poznati moramo situacijske mehanizme, ki
povezujejo posameznika in okolje v določenem zločinu.
Teorija SAT je splošna teorija, ki želi opredeliti vzročne
mehanizme, zaradi katerih se posamezniki odločijo za kršenje
pravil. Splošnost pomeni, da se nanaša na mnogo različnih
dejanj, ki imajo le malo skupnega. Poleg tega se zakoni spreminjajo, in zgodi se lahko, da je neko dejanje en dan prekršek,
naslednji dan pa ni več. Avtor meni, da bi moralna pravila,
četudi bi popolnoma opustili kazenske zakonike in kaznovanje, še vedno obstajala, zato bi obstajalo tudi kršenje teh pravil.
Klasične akcijske teorije, ki obstajajo od časov Aristotela,
poudarjajo posameznikove motivacije, ki jih definirajo z željami; te po razmisleku vodijo v namere (ko se človek zaveže
k določeni akciji), ki se lahko udejanjijo (ali pa tudi ne) ter
imajo posledice. Wikström poudarja, da celotna motivacija
ni odvisna samo od želja, nekatere akcije so preprosto motivirane z željo po akciji – kot ilustrira s primerom moškega,
ki bo na željo žene izpraznil pepelnik, četudi nima nobene
motivacije za to – prošnja sama služi kot motivator za akcijo. Drug pomemben poudarek je to, da je včasih nedelovanje pomembnejše za pojasnjevanje kakor delovanje – zakaj se
človek odloči, da nečesa ne bo storil. Wikström poudari tudi
vprašanje razumevanja dejanja in moralnega razmisleka ter
pomen motečih dejavnikov, interferenc, ki lahko prekinejo
dejanje in tako spremenijo tok dogajanja.
Proces izbire je oblikovanje namere, da se določeno dejanje izvede (ali ne izvede). Začetek pomeni že omenjena motiva-
67
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1
cija, konča se v dejanju samem (ali v odločitvi, da se dejanje ne
izvede). Največkrat se omenjajo trije vidiki procesa odločanja:
svobodna volja, racionalna izbira in samonadzor. Avtor meni,
da so del odločitve le, kadar je presojanje del procesa odločanja. Kadar posameznik odloča med različnimi alternativami
dejanja, lahko rečemo, da je izrazil svobodno voljo, in sicer
zato, ker presoja pomeni, da obstoječe stanje ni zahtevalo izbire točno določene alternative. Drug proces izbire je navada,
ki jo lahko opredelimo kot nagnjenje, da se namenoma ravna
(ali ne ravna) na določen način kot odziv na določene znane
okoliščine. V nasprotju s presojanjem navade pomenijo dojemanje zgolj ene alternative za delovanje, zato tudi ne vsebujejo
svobodne volje, racionalne izbire in samonadzora.
stopnjo tveganja in po drugi strani dodajali varovalne dejavnike ter gledali, kako se model spreminja. Zelo težavno je tudi
odločanje na podlagi empirije, ki ne vsebuje podatkov o tem,
kaj se je s posameznikom dogajalo pred raziskavo, poleg tega
teorija tudi nima napovedovalne moči, da bi povedala, kaj se
bo dogajalo v prihodnosti. Tu vidijo avtorji veliko možnosti
za napredek, na primer z vključitvijo zgodovine prestopništva
posameznika (z vsemi dejanji, ki so bila zabeležena) kot tudi
z vpogledom v razlike med posamezniki glede na izpostavljenost zgodnjim faktorjem tveganja (na primer izpostavljenost
strupom v materinem telesu, zlorabo v otroštvu) ter izpostavljenost varovalnim dejavnikom (na primer pozitivnemu odnosu z odraslo osebo v otroštvu).
Dojemanje alternativ je odvisno od dojemanja samega,
ki je sestavljeno iz opazovanja in opredeljevanja objektov in
dogodkov. Vsebuje pomembno moralno dimenzijo, saj definiramo tudi moralni pomen okolja, v katerem se nahajamo.
Dojemanje alternativ in proces izbire sta dva situacijska mehanizma, ki po Wikströmu povezujeta posameznika in okolje
z njegovim delovanjem.
Prestopniška dejanja so le redkokdaj osamljeni primeri,
temveč so običajno dober napovedovalec, kaj se bo s tem posameznikom dogajalo tudi v prihodnosti. V teoriji je večkrat
omenjen model trojne poti; prva pot se začne s konfliktom z
avtoriteto pred dvanajstim letom starosti, ki se nato spremeni
v trmoglavost in nato v izogibanje avtoriteti in v neopravičeno odsotnost od pouka; druga pot je prikrita, običajno se ne
zazna do petnajstega leta, nato začne najstnik uničevati tujo
lastnino in običajno nadaljuje z resnim prestopništvom; tretja
pot je odkrita, začne se z manjšimi dejanji agresije, se nadaljuje z fizičnim obračunavanjem in nato v tretji stopnji napreduje
v še bolj izraženo nasilje. Te tri poti, nadaljujejo avtorji, bi bilo
treba združiti z vsemi dejavniki tveganja in pozitivnimi vplivi, ki jih od posameznika izvemo. Avtorji poudarjajo, da je
za dobro napoved obnašanja v prihodnosti treba poznati tako
negativne kot pozitivne dejavnike.
Terrie Moffitt in Avshalom Caspi v četrtem prispevku
zbornika razglabljata o behavioralni genetiki; pregledata prve
študije v novi generaciji raziskav, ki uporabljajo behavioralne
genetske okvirje za pojasnitev medsebojnega delovanja med
izmerjenimi okoljskimi tveganji in genetskimi tveganji pri
pojavu problematičnega vedenja. Poudarjata, da je to področje raziskovanja novo, zato bo potrebno kar nekaj časa in
raziskav, preden bodo na voljo otipljivejši rezultati. Avtorja
predstavita obstoječe študije, in vse pritrjujejo temu, da obstaja povezava med družinskimi dejavniki tveganja in otrokovim
problematičnim vedenjem. Ko poskušajo študije v formulo
dodati še dejavnik okolja, pa se stvari zapletejo, saj okoljsko
tveganje lahko vpliva na ljudi močneje, kot so mislili poprej,
in vpliva tudi na genetsko bolj občutljive segmente populacije.
Peti esej avtorjev Rolfa Loeberja, N. Wim Slota in Magde
Stouthamer-Loeber predstavi razmislek o tridimenzionalnem
modelu razvojnih poti, ki vodijo k prestopniškemu vedenju,
in o možnosti postopnega stopnjevanja tveganja ter po drugi
strani stopnjevanja pozitivnih vplivov na model. Po mnenju
avtorjev se teorije te teme lotevajo iz treh smeri: pojasniti poskušajo prestopniško vedenje z življenjem posameznika ter
se pri tem osredotočajo na pogostnost, izraženost in resnost
prestopkov; pojasniti poskušajo razlike med posamezniki v
prestopniškem vedenju ter razložiti razvojne spremembe v teh
razlikah; ter nazadnje, pojasniti poskušajo tisti del populacije,
ki ne dela prekrškov oziroma jih dela le poredko in še takrat
zelo neizrazito. Te teorije so za tiste, ki sprejemajo odločitve,
zelo težavne, saj se jih ne da preprosto interpretirati. Večkrat
se je pojavila želja po modelu, s katerim bi lahko spreminjali
68
Prav tako zavračajo dvodimenzionalne modele, saj po njihovem mnenju ne prikažejo različnih poti, ki potekajo vzporedno, glede na številčnost prisotnosti dejavnikov tveganja/
odsotnosti pozitivnih vplivov. Prikažejo tridimenzionalni
model, ki bi lahko vključeval tveganja, pozitivne vplive kot
tudi različne poti v prestopništvo.
Avtorji zaključijo z mislijo, da razumevanje vsakega dejavnika tveganja ali po drugi strani pozitivnega dejavnika ne
pomeni, da imamo v rokah orodje, ki bo čudežno izbrisalo
prestopništvo po svetu, prav tako pa ne more izbrisati že obstoječega stanja. Želja avtorjev je, da bi tak model služil za napovedovanje, da bi lahko opozoril strokovne službe, kje je njihova
prisotnost še posebno pomembna, ter bi usmeril njihovo dejavnost v pozitivne dejavnike, ki bi lahko prestopništvo zmanjšali.
Marc Le Blanc v šestem poglavju razmišlja o samonadzoru in družbenem nadzoru ter prestopništvu. Četudi je v kriminološki teoriji že veliko napisanega o eni in drugi temi, se
je do zdaj malo pisalo o poteku samonadzora in poteku družbenega nadzora, še posebno v skupnosti.
Prikazi, ocene, recenzije
Po Le Blancovi splošni teoriji nadzora obstajajo štirje mehanizmi osebnega nadzora: povezovanje, postavljanje
drugih v ospredje, primerjanje in zadrževanje. Povezovanje
se nanaša na načine, na katere se ljudje med seboj povezujemo – glavni pomen tega mehanizma je, da se umestimo v
določeno skupino, milieu. Postavljanje drugih v ospredje se
nanaša na psihološko odraščanje, naravno rast in spremembe,
ki se kažejo v samonadzoru v času, ko oseba začne upoštevati
želje drugih. Primerjanje je obstoj pozitivnih vzorcev, ki oblikujejo konformnost in prisotnost možnosti za posameznika.
Zadrževanje kot zadnji izmed predstavljenih mehanizmov je
usmerjanje konformnosti z različnimi neposrednimi ali posrednimi omejitvami, ki jih posredujejo različne institucije –
orodja socializacije.
Le Blanc se je lotil razmisleka s pomočjo teorije polja in
paradigme kaos-red ter poskušal oblikovati medsebojno povezano razvojno pot samonadzora in družbenega nadzora v
interakciji s prestopniškim vedenjem v skupnosti. Se pravi,
poskušal je preseči razvojno kriminologijo, ki razlaga osebni
nadzor nad prestopniškim vedenjem v življenju, s paradigmo
kaos-red, ki naj bi pojasnila, kako se ti procesi zgodijo.
Kot zadnji avtor v zborniku se predstavi Anthony Bottoms
z esejem o vzdržnosti (odločitvi, da posameznik ne sodeluje
v kaznivih dejanjih), o socialnih vezeh in vplivu posameznikovega odločanja. Že v uvodu poudari raziskave, opravljene
na odraslih prestopnikih, ki so prišle do zaključkov, da so pri
povratništvu ključni pomembni ostali; če so sodelujoči v raziskavah imeli koga, ki jim je nudil podporo – razumevajočega delodajalca, partnerja ipd., so te osebe poročale o bistveno
manj prestopkih in bistveno večji konformnosti kot ostali, ki
te podpore niso imeli. Bottoms prav tako poudari dejstvo, da
se poti prestopništva ne da napovedati v ranem otroštvu; lahko predvidimo rezultate, vseeno pa obstaja veliko prelomnic
v življenju, ko se okoliščine v okolju in življenju posameznika spreminjajo in ko ima ta posameznik izbiro, ali bo prevzel
vajeti v svoje roke in nadaljeval drugačno življenje. Se pravi,
ko razmišljamo o vzdržnosti posameznika, ne smemo poenostavljati, da bo vzdržen najstnik nato vse življenje nadaljeval
vzdržno pot, kot tudi ne smemo pripisati mladoletnemu prestopniku, da bo to svojo pot nadaljeval v odrasli dobi.
Avtor predstavi dva britanska avtorja, ki sta istega leta
(2000) izdala deli s podobno tematiko, vendar sta prišla do
različnih zaključkov. Vprašanje človekovega odločanja in
sprejemanja odgovornosti je bilo srž dela Barryja Barnesa in
Margaret Archer; prvi je svoje zanimanje usmeril predvsem v
človekovo socialno življenje in temu pripisal bistveni pomen
pri človekovi odločitvi, da ne bo kršil pravil, Margaret Archer
pa je zanimala povezava med človekovim odločanjem/sprejemanjem odgovornosti in dojemanjem samega sebe in svoje
identitete. Pojav osebne identitete se po mnenju Archerjeve
zgodi zaradi vzorca obvez, ki jih posameznik ima; tudi najbolj
osnovne obveze, ki jih sprejmemo zaradi biološke nujnosti,
vsebujejo elemente, ki jih pripišemo na podlagi čustev (ali kot
je pojasnjeno – poročena oseba bo ob priložnosti za nezvestobo hkrati z močnim telesnim nagibom, da bi tako dejanje storila, čutila tudi elemente čustvenega bremena, odgovornosti
do partnerja, in se za to dejanje ne bo odločila).
Bottoms nadaljuje s predstavitvijo ameriških avtorjev
Mustafe Emirbayerja in Anne Mische, ki sta pisala o pomenu
dojemanja časovne dimenzije človekovega odločanja in sprejemanja odgovornosti. Pri tem sta opredelila tri vidike tega
pojava: iracionalni vidik (ali rutino), projekcijski vidik (ali namen) ter praktičnoocenjevalni vidik (ali presojo). Večino časa
se ne odločamo zgolj z enim od naštetih vidikov, ampak so ti
v vsakodnevnem življenju med seboj prepleteni.
Zadnji, četrti pogled na vprašanje človekovega odločanja
in sprejemanja odgovornosti predstavlja avstralska avtorica
Jeanette Kennett, ki se zanima za vprašanje »šibkosti volje«
oziroma vprašanje moralnega popuščanja. Razlikuje med napakami v oceni (ko posameznik narobe oceni, kaj bi v določeni situaciji moral narediti) in praktičnimi napakami (ko posameznik ne uspe delovati na način, ki je po njegovi/njeni presoji
pravilen), znotraj obeh skupin pa razlikuje še med osebami,
ki se na koncu odločijo za odgovorno ravnanje, in tistimi, ki
izberejo neodgovorno ravnanje.
Zbirka esejev ob prvem branju zaradi različnih pristopov
in stališč avtorjev deluje precej kaotično. Mario Bunge se kot
fizik spoprime s tem, kako bi lahko kriminološke pojave pretvorili v enačbe, formule; Robert J. Sampson predlaga nove
usmeritve pri raziskovanju vpliva skupnosti na kriminaliteto
in pri tem ostaja trdno zasidran v teoriji; prav tako Per-Olof
H. Wikström zelo natančno in razumljivo predstavi nekaj
gradnikov svoje teorije; Terrie Moffitt in Avshalom Caspi se
oddaljita od teorije in objektivno predstavita zgolj trdna dejstva – izsledke raziskav; Rolf Loeber, N. Wim Slot in Magda
Stouthamer-Loeber se lotevajo teme vzročnih mehanizmov
sistematično in zelo dobro razložijo osnovne pojme, nato pa
se lotijo teme tridimenzionalnega prikaza teorije; Marc Le
Blanc poskuša predstaviti preprosto idejo z zelo neotipljivimi
orodji teorije polja in paradigme kaos-red; zaključi Anthony
Bottoms s predstavitvijo štirih novejših piscev s področja človekovega odločanja in sprejemanja odgovornosti ter odpre
marsikatero filozofsko izhodišče, vendar nanj ne odgovarja,
ampak se zadovolji z opredelitvijo problema.
Navkljub raznolikosti oziroma morda prav zaradi nje se
nam ob prebiranju zbornika lahko utrne veliko dobrih idej za
raziskovanje; tak nabor nas bralce (in raziskovalce) spodbu-
69
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1
di k razmisleku o metodah, ki jih pri svojem delu izbiramo,
ter nas odkrito poziva k novim pristopom in k sodelovanju s
strokovnjaki z drugih področij, torej k multidisciplinarnosti.
Zbornik je delo uglednih avtorjev različnih strokovnih
usmeritev in je odlično orodje za kriminologe, ki se ukvarjajo
s pojavom mladoletniškega prestopništva, hkrati pa s poglobl-
jenimi filozofskimi razmisleki o presoji, svobodni volji, moralnem vidiku odločanja lahko služi tudi pri vsakodnevnih
vprašanjih vzgoje, odraščanja in prestopniškega vedenja v
odrasli dobi.
Eva Bertok
Piers Beirne: Confronting animal abuse: Law, criminology, and
human-animal relationship
(Soočanje z zlorabljanjem živali - pravo, kriminologija in odnos človeka do živali)
Rowman & Littlefield Publisher Inc., 2009
Na prehodu iz 20. v 21. stoletje smo bili priča veliki in
nadvse pomembni spremembi človekovega odnosa do okolja. Z zavedanjem pomena ohranitve okolja in zaradi nenadomestljive soodvisnosti vseh delov naravnega okolja (sem med
drugim spada tudi človek) antropocentrični pogled na svet
počasi izginja. Okolje pojmujemo kot celoto, a ga zaradi lažjega razumevanja podrobneje razčlenimo. Delitev na naravno
in človekovo okolje predstavlja nekakšno (navidezno) umetno mejo med delom okolja, kamor človek (še) ni posegel, ter
drugo »polovico«, ki nosi »umetno« podobo družbenih potreb in zahtev. Če pa okolje razdelimo na elemente, iz katerih
je sestavljeno, je veliko enostavneje ponazoriti medsebojne
vplive. Vse od dobe pračloveka do danes je v središču pozornosti odnos človeka do okolja oziroma njegovih elementov.
Zaradi prevlade antropocentrične miselnosti se je zelo hitro
razširila ter tudi »ukoreninila« ideja o človekovi nadvladi nad
okoljem – t. i. lastništvo. Lastništvo nad ozemlji, kamninami,
prstjo, rastlinami in živalmi. Prav slednji, nam – ljudem – najbližji in najpodobnejši element okolja je največkrat žrtev kapitalistično usmerjenega modernega Homo sapiensa. Ne samo
da živali pogosto vzgajamo zato, da imamo od njih koristi in
da končajo na našem krožniku, ampak ta bitja velikokrat tudi,
čeprav niso nič kriva, občutijo človekovo slabo voljo, jezo in
podobne izbruhe.
Peirs Beirne se v knjigi Soočanje z zlorabljanjem živali
osredotoči zgolj na odnos človeka do živali. Živali so skozi
celotno zgodovino del človekovega razvoja, in človek bi brez
njih velikokrat težko preživel. Mediji pa so kljub temu polni
zgodb o poškodbah, mučenju, zlorabah in krutih ubojih živali. Žal zgolj zato, da bi živali zaščitili, dandanes potrebujemo
posebno policijsko enoto ter številne zakonske in podzakonske akte. Z namenom izražanja kritike do sedanjih razmer
Beirne na 237 straneh, v petih poglavjih, predstavi pravne
in kriminološke vidika odnosa človeka do živali. V ospred-
70
je razprave postavi krutost ravnanja z živalmi ter v zadnjem
poglavju namerno zastavi vprašanje: »Ali se dogaja prehod z
zlorabljanja živali na medčloveško nasilje?« Opozoriti želi na
včasih dejansko šokantna spoznanja o izprijenosti človeškega
uma glede ravnanja z živalmi in na vedno nove primere zlorab. Svoje delo je postavil v angleško okolje, kjer je študiral
in preučeval izbrano področje. Avtor kot enega od pomembnih razlogov za svoje delo navaja željo premakniti pasivni
odziv kriminologije na primere zlorab živali, ki je velikokrat
celo zavračal obstoj pravic živali, v aktivni odziv, ki področje
deviantnega vedenja do živali umesti v svoje preučevanje. V
preteklosti tovrstnih študij skorajda ni bilo.
Prvi dve poglavji poskušata vire o začetku pravnega varstva živali – t. i. boj za pravice živali – ter ugotovitve o razvoju
področja skozi zgodovino umestiti na časovnico. Čeprav so
bili v Veliki Britaniji, na Irskem in v kolonijah prvi zakoni, ki
so vsaj delno prepovedovali kruto ravnanje z živalmi, sprejeti davnega leta 1653 (Act Against Plowing by the Tayle and
Pulling the Wool of Living Sheep) in leta 1641 (Of the Bruite
Creature), nobeden od njih ni bil v celoti implementiran in
spoštovan. V Veliki Britaniji so šele leta 1822 dobili prvi zakon (Ill-Treatment of Cattle Act), ki je širše urejal ravnanje
z živalmi ter dejansko predstavljal tudi začetek vsesplošnega
gibanja za preprečevanje krutega ravnanja z živalmi.
V tretjem poglavju Beirne z vidika sociologije prava razpravlja o razširjenem problemu spolnih napadov na živali. V
drugem delu poglavja predstavi tipologijo spolnih napadov
na živali ter prikaže novo področje ekološke kriminologije.
Zopet se potrdi predpostavka o multidisciplinarnosti področja ekološke kriminalitete, saj je Beirne samo za namen lociranja in klasifikacije storilcev spolnih zlorab živali združil
ugotovitve sociologije, prava, psihiatrije, seksologije in kriminologije. Avtor namerno opisuje primere izbrane oblike
Prikazi, ocene, recenzije
ekološke kriminalitete, da bi bralcu še bolj nazorno prikazal
krutost in nehumanost storilca ter trpljenje in nemoč žrtve.
Ob vsem prebranem se bralcu ne zdi popolnoma nič nenavadno, da se tu in tam kakšni živali »strga« ter napade, hudo
poškoduje ali celo ubije posiljevalca.
Razpravo o problemu zlorab in mučenja živali Beirne prenese tudi v četrto poglavje z naslovom Horse Maiming and
the Sport of Kings (Pohabljanje konjev in šport kraljev). Avtor
je kritičen do dejstva, da so ljudje ravnodušni do krutega ravnanja ter bolečih in nasilnih metod urjenja tekmovalnih konjev. Prav tako se jim odvoz in usmrtitev poškodovanih konjev
zdita kot ustaljena rutina. Na drugi strani pa je avtor presenečen nad primerom namernega pohabljanja tekmovalnih
konjev, ki se je zgodil leta 1990 v podeželskem Hampshiru.
Začuden je nad dvoličnostjo odnosa do dveh različnih oblik
mučenja živali. Bolj kot veliko področje in število brutalno
napadenih in hudo poškodovanih konjev ga je presenetil
glasen odziv prebivalcev. Ob veliki publiciteti je bila Velika
Britanija takrat priča pravi moralni paniki. Konji so tudi v
medijih dobili vlogo žrtve kriminalitete, kar je bila v tistem
obdobju prava redkost.
Peto poglavje, z naslovom Ali se dogaja prehod z zlorabljanja živali na medčloveško nasilje?, predstavlja pregled vsega
do zdaj znanega o povezanosti med nasiljem nad živalmi in
nasiljem med ljudmi. Beirne je potrdil tezo o povezanosti med
obema oblikama nasilja, in sicer v obe smeri. Posameznik, ki
je nasilen do živali, je pogosto nasilen tudi do ljudi, in obratno,
posameznik, ki je nasilen do ljudi, je običajno brez pomisleka
nasilen tudi do živali. Avtor meni, da je zaradi tega treba vsako
obliko nasilja do živali že od samega začetka redno vpisovati
v kazenski spis posameznika, saj je lahko pomemben kazalnik
razvoja nasilniškega vedenja, ki ga lahko s primerno intervencijo pravočasno ustavimo. Za avtorja nesprejemljivo pa je, da
se v sodobni družbi še vedno dogaja, da je zlorabljanje živali
rutinsko, razširjeno in družbeno sprejemljivo vedenje.
Beirne na koncu povzame ugotovitve in jih združi v
Epilogu. Izpostavi pomembnost varstva živali in boja za njihove pravice. Med drugim še enkrat poudari pomembnost ekološke kriminologije in njeno vlogo pri preučevanju te oblike
ekološke kriminalitete. Bralca ves čas seznanja z vprašanji, ki
se mu porajajo, ter na ta način opozarja na kompleksnost izbranega področja in nujnosti spremembe človekovega odnosa
do živali. Na posamezna vprašanja, kot so Zakaj so nekatere
živalske žrtve bolj zaščitene od drugih?, Katere živalske vrste
so dovolj dobre – vredne pravnega varstva?, Katere živalske
vrste so izključene iz kroga moralnega preudarka?, Zakaj so
ljudje tolerantni do nehumanih in krutih načinov vzreje, vzgoje in zakola posameznih živalskih vrst?, Zakaj so ponekod
kazni za kaznivo dejanje mučenja živali tako zelo nizke?, Zakaj
se ljudje izživljajo nad živalmi zato, da bi prizadeli ljudi?, Ali
je mogoče nasilnost do živali povezati z nasilnostjo do ljudi?,
Kdaj in zakaj se zlorabljanje živali sprevrže v zlorabljanje ljudi,
in obratno? itd., niti sam ne najde popolnih odgovorov.
Ta publikacija je pomembno delo za področje ekološke
kriminologije, saj razpravo o problemu deviantnega vedenja
do živali in nezakonitega ravnanja z njimi povzdigne med
znanstvene razprave. Izpostavljena je kompleksnost področja
deviantnega vedenja do živali, ki še oblikuje svoje pravne kot
tudi kriminalistične, kriminološke, sociološke in druge okvirje. Knjiga je pomemben mejnik in prispevek k razvoju področja ekološke sociologije, kriminologije in ekološke kriminalitete. Raziskovalcem postavlja zanimiva vprašanja in odkriva
večplastnost posameznih odgovorov. Zaradi specifične teme
(spolnih) zlorab živali in nazorno opisanih izbranih primerov
je primerna za bralca, ki ga področje zanima in ga preučuje,
oziroma bi lahko bila čtivo za podiplomskega študenta pri izbranem predmetu o ekološki kriminaliteti.
V slovenskem prostoru podobne monografije nimamo.
Daleč od tega. V Sloveniji smo že leta 1999 sprejeli Zakon o
zaščiti živali (pred tem je v SRS veljal Zakon o zdravstvenem
varstvu živali). V Kazenskem zakoniku imamo kar šest členov,
ki urejajo področje za družbo nesprejemljivega človekovega
ravnanja z živalmi (najpomembnejši je vsekakor 342. člen –
Mučenje živali), za katero je zagrožena denarna kazen ali pa
vse od šestih mesecev do petih let zapora. Kljub temu je bila v
Sloveniji šele v avgustu leta 2011 izrečena prva zaporna kazen
za kaznivo dejanje mučenja živali, in sicer psa. V zavest večine Slovencev se je ideja o varstvu živali in njihovih pravicah
že zasidrala. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje, kdaj bomo
živali priznali status žrtve, enakovreden takemu statusu ljudi.
Morda bi v prid tega vprašanja bila potrebna obširna študija
in znanstvena razprava pro in contra.
Beirne se boji, da obstaja nevarnost razmaha lastniškega
odnosa do okolja in zmotnega prepričanja o lastništvu nad živalmi. Ta odnos bi se kaj hitro lahko prenesel tudi v lastništvo
(in nasilje) nad ljudmi. Da se to ne bi zgodilo, bi bilo treba
okrepiti področje ekološke etike in ekocentrične filozofije, ki
človeka dojema kot enakovreden del okolja, po pravicah in
dolžnostih enak vsem drugim bitjem. Človek je z vidika ekocentrizma socialno in etično odgovoren za integriteto (ne)
človeških bitij. Beirne pa dodaja, da bi se morali ljudje vedno,
kadar bi bili v stiku z živalmi, spomniti, da pravzaprav skupaj
predstavljamo »human and nonhuman animals« (Beirne,
2009: 18), zato nimamo nobene pravice, da zlorabljamo sebi
sorodno skupino živih bitij.
Katja Eman
71
Zapisi
Ponoven razmislek o kriminaliteti in kaznovalni politiki v Evropi
11. konferenca Evropskega združenja za kriminologijo, 21.–24. september 2011, Vilna, Litva
Evropsko združenje za kriminologijo (ESC) je po lanski
jubilejni 10. letni konferenci v Liègu tokratno 11. letno konferenco zaupalo organizaciji kriminologov z Univerze v Vilni.
Slikovita prestolnica Litve, kjer se pestra zgodovina, predvsem
od srednjega veka naprej, zrcali v številnih gotskih, renesančnih, baročnih in klasičnih arhitekturnih rešitvah, se med drugim ponaša tudi z uvrstitvijo na UNESCOV seznam svetovne
kulturne dediščine. Zato je bila odlično prizorišče za razpravo
in razmislek o temeljnih in klasičnih kriminoloških idejah
s sodobnega vidika, pa tudi o trenutnih preobrazbah, spremembah in novostih na področju varstvoslovja. Univerza v
Vilni slovi kot ena najstarejših in najprestižnejših v srednji in
vzhodni Evropi, ustanovljena je bila daljnega leta 1579. Danes
več kot 16.000 študentom ponuja številne do- in podiplomske
študijske programe na dvanajstih fakultetah, zaposluje več kot
3600 pedagoških in raziskovalnih delavcev, ob tem pa obsega še sedem inštitutov, štiri raziskovalne centre, najstarejšo
knjižnico v Litvi, tri univerzitetne bolnišnice, astronomski
observatorij, botanični vrt, center za razvoj informacijske
tehnologije in cerkev sv. Janeza, kjer je potekala slovesnost ob
odprtju.
Konferenco, ki je potekala od 21. do 24. septembra 2011,
so v soorganizaciji gostili Univerza v Vilni, Pravni inštitut Litve, Litovski center za preprečevanje kriminalitete in
Litovsko združenje za kriminologijo. Podobno kot lani je bilo
registriranih več kot 600 referentov iz kar 46 držav. Urnik referatov je bil zelo zgoščen, kajti predstavitve so namreč potekale v štirih panelnih sekcijah vsak dan, v vsaki je hkrati
potekalo kar trinajst vzporednih sekcij in eno plenarno predavanje. Le zadnji dan je bil nekoliko bolj »sproščen«, v dveh
dopoldanskih sekcijah je bilo mogoče izbirati med devetnajstimi sekcijami. Če povzamemo številke: skupaj je bilo organiziranih kar 123 sekcij in štiri plenarna zasedanja, z drugimi
besedami skoraj 500 različnih prispevkov in sedem plenarnih
predavanj. Ob robu srečanja so zasedale tudi številne delovne
skupine Evropskega združenja za kriminologijo. Izbira med
sekcijami je bila resnično pestra, vendar smo zaradi zgoščenosti sekcij udeleženci lahko obiskali le tri do štiri različne
sekcije dnevno. Organizacija znanstvene konference je bila
tokrat zaupana profesorju Aleksandrasu Dobryninasu s sodelavci, ki je predavanje ob odprtju posvetil kriminaliteti in
možnostim boja zoper »zlo«. Letošnje konference so se prav
tako udeležili nekateri slovenski raziskovalci in pedagoški
delavci. Fakulteto za varnostne vede Univerze v Mariboru so
tako zastopali Branko Lobnikar, Matevž Bren, Nina Peršak,
Eva Bertok, Maja Jere in Emanuel Banutai, Inštitut za krimi-
72
nologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani pa Alenka Šelih in
Aleš Završnik. Pozornost konference z naslovom »Ponoven
razmislek o kriminaliteti in kaznovalni politiki v Evropi« je
bila torej usmerjena k pregledu zadnjih novosti v kriminologiji, tako na teoretičnem področju kot tudi z vidika uporabnosti in upravljanja teh trendov.
Slovesnost ob odprtju, ki je bila v cerkvi sv. Janeza v starem mestnem središču, se je začela s kulturnim koncertnim
vložkom mednarodno priznanih glasbenikov Litovske
glasbene akademije, mlade solistke na violini Ugnė Katinskaitė
ob spremljavi Line Šatkutė na klavirju, svoje mojstrstvo in
poklon W. A. Mozartu in A. Messagesu pa je v nadaljevanju dodal še Viktoras Kusas na klarinetu. Udeležence je nato
nagovoril Benediktas Joudka, rektor Univerze v Vilni, ki se
je zahvalil vsem, ki so pomagali pri organizaciji konference.
Poudaril je veliko vlogo Univerze v Litvi in številnih institucij
znotraj univerze v lokalnem in mednarodnem okolju ter nekatere odmevne rezultate s področja naravoslovja (matematika, fizika) in družboslovja, vse udeležence pa je povabil tudi
k raziskovanju mesta in pokušini odličnega domačega piva.
Sledil je pozdravni nagovor mladega ministra za pravosodje
Remigijusa Šimašiusa, ki se je dotaknil predvsem penološkega
sistema v Litvi. Trenutno naj bi bila Litva na visokem četrtem
mestu med državami Evropske unije po številu zaprtih oseb
glede na število prebivalcev, zato se je Remigijus Šimašius
zavzel za mehkejše probacijske rešitve, milejše kazni in spremembo penološke filozofije v Litvi z retoričnim povzemanjem: »Bistvo je v miru in ne v kriminaliteti.« Udeležencem je
zaželel obilo pozitivne energije in veliko uspeha na konferenci. Kot predsednik ESC je v zaključnem delu uvodne slovesnosti vse navzoče pozdravil tudi Miklós Levay in se zahvalil
lokalnim organizatorjem za ves vloženi trud. Predstavil je okvir letošnje konference in vsem sodelujočim zaželel uspešno
»spopadanje« s kriminološkimi izzivi na letošnji konferenci.
V zaključku prvega dne je sledilo prvo plenarno predavanje prof. Dobryninasa s filozofske fakultete, ki se je dotaknil
tematike kriminala, kriminalitete in možnosti boja zoper
»zlo«. Po začetnem samokritičnem opravičilu za svoj »social
English« (ki naj bi po njegovem mnenju bil pogosto razumljiv le govorcu) se je veliko resneje posvetil tematiki preprečevanja kriminalitete. Z zgodovinskega in sodobnega vidika
znotraj Evropske unije je bilo poudarjeno, da je Zahod dolgo
ohranjal razdelitev na »pravilno« in »napačno« tudi na podlagi religiozne delitve na »dobro« in »zlo«. Sledilo je obdobje
klasične kriminološke tradicije, ki je podpirala nove liberalne
Zapisi
in demokratične oblike družbenega nadzora (svobodna volja,
razum, družbena pogodba). Poznejši pozitivistični vplivi 19.
stoletja so pozornost kriminologov nekoliko preusmerili na
biološko in medicinsko področje. Pa vendar je »prikrit kriminološki kurikulum« o boju med dobrim in zlim ostal prisoten,
zlasti v številnih retoričnih oblikah »boja zoper kriminal in
kriminaliteto«, ki še vedno vpliva na razpravo v akademskih,
političnih in drugih krogih na temo kriminalnega obnašanja. Kriminaliteta kot subjekt je merljiva, se lahko kontrolira,
usmerja in nadzira, zato je avtor previdno zaključil nastop z
besedami: »Boj zoper kriminaliteto ni plemenita križarska
vojna, temveč trdo in preudarno delo!«
V vsebinskem smislu so se sekcije začele naslednji dan.
Vsak dan je bilo najprej na vrsti plenarno predavanje, nato
pa so sledile štiri panelne sekcije s povprečno po trinajstimi različnimi sekcijami ob istem času, ki so obravnavale
različne vsebinske teme. Obenem se je začela tudi sekcija
predstavitve posterjev, ki so bili razstavljeni med vso konferenco. Organizatorji so se potrudili tudi letos in prvi večer
zaključili s slovesno podelitvijo nagrad.
Drugo plenarno predavanje, ki ga je moderiral Algimantas
Čepas, je podal Kauko Aromaa, ki je predstavil svoje poglede na kriminalno politiko v Evropi. V okviru Felsonove in
Cohenove teorije rutinske dejavnosti je opredelil osnovne elemente kaznivega dejanja in poudaril, da kriminalitetna politika ostaja osredotočena na storilca, pri čemer zanemarja ostala
dva elementa – nadzor (odsotnost učinkovitih varuhov) in
žrtev (primerna tarča). V zaključku je oblikovanje kriminalitetne politike primerjal z vrtnarjenjem, v smislu potrebne
vztrajnosti, doslednosti in dolgotrajnosti procesov, ter izrazil
prepričanje, da mora biti kriminalitetna politika pozitivno
naravnana, zaščitniška do socialne blaginje in podprta z raziskavami. Sledilo je predavanje Friederja Dünkla iz Nemčije
na temo nadzora nad kriminaliteto na Vzhodu in Zahodu s
poudarkom na evropskih perspektivah s področja mladoletniške kriminalitete. Dünkel je poudaril, da je politika mladoletniške kriminalitete kljub nekaterim pritiskom javnosti (po
ostrejšem pristopu) na evropski ravni sprejela pomembno
zakonodajo (leta 2003 in 2008), ki ohranja »mehki« pristop
v rehabilitaciji mladoletnikov (izobraževanje, preusmerjanje,
restorativna pravičnost) tudi za hujše prestopke. Med drugim
je predstavil težnjo po razširitvi starostne meje mladoletniške
kriminalitete na skupino mladostnikov od 18. do 21. leta, ob
tem pa poudaril pripadnost držav Srednje in Vzhodne Evrope
standardom varovanja človekovih pravic in idealom rehabilitacije mladoletnikov.
Prva panelna sekcija tega dne je vključevala trinajst različnih sekcij z naslednjih področij: zaposljivost v sistemu probacije, nadzorovanje kriminalitete belega ovratnika, kritična
refleksija kriminološke znanosti in politike, spreminjanje
kriminalitete in kriminalne politike v tranzicijskih državah,
droge, elektronska kriminaliteta, spol, zapori, mladoletniška
delinkvenca, restorativna pravičnost v evropskih kazenskih
zadevah, varnost ter centralizacija in reforme na področju
policijske dejavnosti v Evropi.
Eno izmed sekcij v prvem sklopu je vodila Alenka Šelih.
V uvodu je predstavila raziskovalni projekt, v okviru katerega so referenti predstavili svoje prispevke. Gre za raziskavo
o kriminalitetnih spremembah in trendih zadnjih dvajset
let v sedmih tranzicijskih državah (Bosna in Hercegovina,
Češka, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Srbija in Slovenija).
Aleš Završnik je predstavil področje nadzorovanja v obravnavanih državah in pojasnil spreminjajočo se vlogo in stanje
nadzora v obdobju socializma, državljanskih vojn in postsocializma. Anna Kossowska je govorila o vplivu politikov in
medijev na percepcijo kriminalitete v družbi. Na Poljskem,
od koder prihaja, je v procesu tranzicije kriminaliteta postala
priljubljena medijska tematika, v okviru političnih kampanj
pa se kot edina oblika odzivanja na kriminaliteto pojavljajo predlogi po strožjem kaznovanju. Zaznati je tudi znaten
upad zaupanja javnosti v sodstvo, javnomnenjske raziskave
pa kažejo precej visoko kaznovalno naravnanost Poljakov v
primerjavi z drugimi evropskimi državami. Miklos Lévay je
predstavil razvoj penalne politike na Madžarskem v zadnjih
dvajsetih letih, pri čemer je poudaril, da se je število kaznivih
dejanj od leta 1988 do leta 2010 podvojilo, ter pojasnil okoliščine in dejavnike sprememb. Ugotovitve analize trgovine z
ljudmi na območju vzhodne in srednje Evrope s kriminološke perspektive je predstavila Vesna Nikolić - Ristanović. Ena
od splošnih ugotovitev je, da se trgovina z ljudmi pojavlja v
obliki organizirane kriminalitete in kriminalitete posameznika, obstajajo pa velike razlike med posameznimi državami v
številu obsojenih. Hajrija Sijerčić Čolić je zaključila sekcijo s
prispevkom o večplastni problematiki v zvezi z mladoletniškim prestopništvom in mladoletniškim kazenskim pravom v
Bosni in Hercegovini.
Sekcijo na temo centralizacije in reform policijske dejavnosti v Evropi sta vodila Jan Terpstra in Nick Fyfe. V uvodu
sta Lars Holmberg in Flemming Balvig predstavila danske
izkušnje policijske reforme iz leta 2007, ki je močno centralizirala tamkajšnjo policijsko organizacijo (večja okrožja in
njihovo številčno zmanjšanje, strožja »veriga poveljevanja«,
večji poudarek na merjenju uspešnosti policijskega dela so
le nekateri elementi reforme). Po kratkotrajnem razočaranju
se je zadovoljstvo prebivalcev nad delom policije večinoma
vrnilo na povprečne vrednosti, nižje ocenjena sta predvsem
zadovoljstvo prebivalcev z delom lokalne policije in stik policije z lokalno skupnostjo. Marleen Easton je govorila o (de)
centralizaciji belgijskega policijskega sistema, katerega novo
73
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1
poglavje se je začelo leta 1992 z demilitarizacijo žandarmerije
in njeno ukinitvijo leta 1998. Na podlagi te reorganizacije je
nastala nova policijska organizacija, ki išče ravnotežje med
centraliziranimi in decentraliziranimi oblikami policijskega
delovanja. Jan Terpstra je predstavil nizozemske izkušnje
pri spremembah tradicionalno decentralizirane policijske
organizacije, ki je v zadnjih dvajsetih letih sprejela številne
procese centralizacije. Do nedavnega so bile pobude za ustanovitev enotne centralizirane policijske organizacije neuspešne, saj so temu ostro nasprotovali policijski načelniki, lokalne oblasti in župani. Z oblikovanjem nacionalne policijske
organizacije leta 2010 je prišlo do ključnega preobrata; kljub
tradicionalnemu nasprotovanju centralizaciji policijskega
dela je podpora narasla predvsem zaradi argumentov o nevarnosti organiziranega kriminala, potrebi po večji učinkovitosti in zmanjševanju birokratizacije. V zaključku sekcije je
Nick Fyfe predstavil še politične, ekonomske in geografske
vidike morebitne reforme škotske policije, ki je na vidiku
zaradi zmanjšanja sredstev za vse proračunske porabnike.
Poudaril je predvidene centralizirane možnosti zmanjšanja
števila policijskih organizacij (z osem na tri ali celo eno samo
nacionalno policijsko organizacijo) in se pri tem osredotočil
na razpravo, ki se je zaradi tega razvila na Škotskem. Debata,
ki je sledila predstavitvi, se je med drugim dotaknila tudi pomembnih ideoloških napetosti, predvsem v kontekstu sodobnega policijskega dela.
V času odmora za kosilo so potekala zasedanja nekaterih
delovnih skupin ESC. Druga panelna sekcija takoj po odmoru
je prav tako vključevala trinajst različnih sekcij s podobnih
vsebinskih področij, dodatno pa še s področij zelene/okoljske kriminalitete, spletne kriminalitete ter povezav med ženskami in kriminaliteto. V tem sklopu sekcij je Paul Ponsaers
vodil sekcijo o policijskem delu in politiki, za konec pa še
predstavil svoj prispevek v soavtorstvu z Antoinette Verhage.
Ugotavljata, da policija izgublja svojo vlogo, policijsko delo pa
je podvrženo procesu »glokalizacije«, in dodajata, da na tem
področju nujno potrebujemo poglobljene raziskave. Helen
Gundhus je predstavila norveški sistem preprečevanja kriminalitete na lokalni ravni, ki temelji na multiagencijskem
sodelovanju. Največjo oviro pri vzpostavljanju zaupanja med
partnerji predstavljajo strogo birokratsko zastavljeni kazalniki
uspešnosti. Jannie Noppe je predstavila belgijsko raziskavo o
pomembni vlogi policijskega dela v skupnosti pri prevenciji radikalizacije, ki lahko v nekaterih redkih primerih vodi v
terorizem. Ugotovitve raziskave kažejo na pomembno vlogo
civilne družbe in lokalne ravni, vključno s policijskim delom v
skupnosti. Christian Mouhanna je govoril o centralizaciji policijskega dela v Franciji, ki vključuje tudi centralizacijo nadzora in ocenjevanja ter poskuša po mnenju vedno glasnejših
kritikov svoje očitne pomanjkljivosti odpravljati z birokratizacijo in tehnokratizacijo delovnih procesov.
74
Sekcijo o zaporih je vodila doktorska študentka Isla
Masson, ki je predstavila zanimivo študijo o izkušnjah zapornic mater med prestajanjem prve krajše zaporne kazni. Na
podlagi strukturiranih intervjujev z zapornicami med prestajanjem kazni in po njem zaključuje, da za odpravo socialnih
težav mater, ki so bile obsojene za večinoma nenasilna kazniva dejanja, prestajanje zaporne kazni ni učinkovito. Mnogo
učinkovitejše naj bi bilo prestajanje kazni v skupnosti, predvsem zaradi nižjih finančnih, psiholoških in čustvenih posledic. Katarzyna Celinska z John Jay College of Criminal Justice
je nato spregovorila o vlogi družine v življenju zapornic, katerih število v ZDA v zadnjih letih močno narašča. Ugotovitve
predstavljene kvantitativno-kvalitativne študije poudarjajo
ključno vlogo družine in otrok, s tem pa študija prispeva tudi
k boljšemu razumevanju potreb zapornic v času prestajanja
kazni. Predlagani so bili še programi za krepitev družinske
podpore in izboljšanje prilagoditvenega procesa žensk v zaporniškem okolju. Nikolaos Stamatakis je predstavil svoj pogled na restorativno pravičnost v zaporih. Pri tem se sprašuje,
ali sta lahko koncepta restorativne pravičnosti in zapiranja
kot kaznovanja združljiva. V okviru načel restorativne pravičnosti je avtor izpostavil predvsem vidike, ki onemogočajo
njeno implementacijo. Omenjeni so bili tudi nekateri predlogi, kako zaobiti te težave. Algimantas Čepas je v zaključku te
sekcije predstavil izkušnje pri spremembah v okviru zavodov
za prestajanje kazni in sistemu probacije v Litvi. Pri tem se je
v smislu zgodovinskega pregleda naslonil na reformo kazenskega prava pred desetimi leti, ko so bili sprejeti novi Kazenski
zakonik, Zakon o kazenskem postopku in Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij. Kljub velikim pričakovanjem reforma ni
prinesla želenih rezultatov, po velikem padcu števila zapornikov kmalu po spremembi zakonodaje je to v zadnjih letih
naglo naraslo, kar dokazuje zgolj neprimerno organiziranost
legalističnega kazenskega pravosodja. Kot odziv na to se pripravljajo nekatere spremembe v sistemih prestajanja kazenskih sankcij in probacije, ki želijo spremeniti retributivne pristope v bolj rehabilitativne.
Tretja panelna sekcija tega dne je vključevala enako število
sekcij, na katerih so bile obravnavane tematike s področij probacije, neenakosti, primerjalne delinkventnosti, kaznovanja,
pravosodja v Skandinaviji, transnacionalne kriminalitete, nasilja v družini, zaporniškega življenja, mediacije, skupnostnih
dejavnosti pri zagotavljanju varnosti in skrajnosti v policijski
dejavnosti ter že prej omenjenih področij zelene/okoljske in
mladoletniške kriminalitete.
V tem času je potekala tudi sekcija o vključenosti skupnosti v zagotavljanje varnosti in sodelovanje s policijo, ki jo je
vodil Evaldas Visockas. Referenti so nam predstavili svoje nacionalne (oziroma lokalne) izkušnje in tako smo imeli priložnost spoznati primer vključevanja prostovoljcev v Italiji, sode-
Zapisi
lovanje državljanov s policijo kot temeljni princip policijskega
dela v Veliki Britaniji, pozitivne spremembe v odnosih med
državljani in policisti v Franciji ter težave z implementacijo,
pravno podlago in pripravljenostjo državljanov za sodelovanje s policijo v Litvi. Andrew Bayes je strnil ugotovitve projektne skupine CECOPS (Community Engagement in Civic
Order, Policing and Security), ki je na podlagi ugotovitev iz
različnih držav oblikovala zbirko načel za primerno in učinkovito vključevanje prostovoljcev.
Zadnja, četrta panelna sekcija tega dne je obsegala enako
število sekcij z vsebinsko podobnimi tematikami, med katerimi velja omeniti področja policijskih vrednot, pedagoških
izboljšav v mednarodni kriminologiji, korporativne kriminalitete, strahu pred kriminaliteto in viktimologije.
Naslednjo sekcijo, kjer so referenti predstavili svoje
prispevke s področja policijskih vrednot, je vodil Andrew
Pilkington, ki je predstavil tudi svoj prispevek o rasizmu pri
policijskem delu v Veliki Britaniji. V svoji raziskavi je ocenjeval napredek oziroma spremembe policijske kulture in prakse
v primerjavi s stanjem, opisanim v Macphersonovem poročilu
iz leta 1999, ki ugotavlja prisotnost institucionalnega rasizma
v policiji in drugih institucijah v Veliki Britaniji. Predstavil
je nekatere pozitivne premike in Macphersona imenoval za
katalizatorja sprememb, poudaril pa je še vedno prisotno
nizko stopnjo prijavljanja in obravnavanja kaznivih dejanj z
rasističnimi elementi ter odločilen vpliv policijske kulture.
Branko Lobnikar je v svoji raziskavi o policijskem dojemanju
pravice do zasebnosti med drugim ugotovil, da policijski vodje
v veliki meri razumejo pravico do zasebnosti. Kim Loyens je
predstavila izsledke raziskave med belgijskimi preiskovalci
o prikrojevanju in kršenju pravil, v kateri se je osredotočila
predvsem na mehanizme, ki stojijo za temi procesi (na primer razpršitev odgovornosti, »vsi to počnejo«). Annelies De
Schrijver se loteva policijske poklicne predsocializacije – na
vzorcu belgijskih policijskih rekrutov raziskuje vpliv pomembnih drugih na njihovo poklicno odločitev.
Sledila je sekcija o pedagoških izboljšavah v mednarodni
kriminologiji, ki jo je vodil Ivo Aertsen. Predstavil je prispevek
v soavtorstvu o izkušnjah in zgodovini poučevanja kriminologije na Univerzi v Leuvnu. Bitna Kim in Alida Merlo sta predstavili študijo primerjave med prispevki na konferencah ESC
in članki, objavljenimi v European Journal of Criminology v
obdobju od leta 2004 do leta 2010. Ocenjevali sta frekvenco
tematik, naravo predstavitev in lokacijo opravljenih in predstavljenih raziskav ter med drugim ugotovili, da obstajajo podobni trendi med objavo na konferencah in v reviji.
Tretji dan konference je v okviru plenarnega predavanja,
ki ga je vodila Laima Žilinskienė, najprej spregovorila Renee
Zauberman in predstavila ugotovitve viktimizacijskih študij v
Parizu. Že desetletje vsako leto anketirajo približno deset tisoč
Parižanov, starejših od 15 let. Na podlagi nazornih grafičnih
prikazov in razlage analize podatkov je avtorica povzela, da
viktimizacija variira glede na tip naselja, strah pred kriminaliteto pa glede na socialni status prebivalcev. Anna Markina
nam je v nadaljevanju približala trende odzivanja na kriminaliteto v pribaltskih državah, ki jih je preučevala kot študijo
primera postsocialističnih držav. Preučevanje je osredotočila
na zadnjih dvajset let in na spremembe v kaznovalnem nazoru
in gibanju števila zaprtih oseb, ob upoštevanju socialnih, ekonomskih in političnih okoliščin.
Prva panelna sekcija tega dne in hkrati peta v skupnem
seštevku je prav tako obsegala trinajst sekcij z nekaterimi novimi področji: policijsko delo v skupnosti, kriminaliteta belega ovratnika, kaznovanje in kazensko pravosodje v Evropi,
zaupanje v kazenskopravni sistem, trgovina z ljudmi, situacijska prevencija in nasilje.
Sekcijo na temo policijskega dela v skupnosti je vodil
Matthew Light. Obenem je predstavil svoj prispevek o sovjetskem načinu policijskega dela na primeru Gruzije in tamkajšnji policijski reformi iz leta 2003, ki je prinesla pomembne
spremembe v načinu dela. Konkretni reformni ukrepi so se
nanašali na množična odpuščanja, zvišanje plač in intenzivno
sodelovanje z vladami zahodnih držav in nevladnimi organizacijami. Maja Jere je predstavila prispevek v soavtorstvu z
Bernardo Tominc, Gorazdom Meškom in Andrejem Sotlarjem
o sodelovanju policije z lokalnim okoljem, natančneje z občinskimi varnostnimi sosveti, in o njihovi vlogi pri zagotavljanju
varnosti na lokalni ravni. Prve ugotovitve kažejo, da sta obe
strani bolj pripravljeni sodelovati kot med letoma 2002 in
2004, poglobljena analiza stanja pa sledi v drugem delu raziskave. Aogan Mulcahy ugotavlja, da je policijsko delo v skupnosti na Irskem neformalno obstajalo že veliko pred letom
2005, ko je bil sprejet zakon o posvetovalnih telesih, Christian
Kreis pa je na primeru petih švicarskih mest prikazal georačunalniško metodo za evalvacijo policijskega dela v skupnosti.
Sekcijo o kriminaliteti in kaznovanju je vodila Maria
Anagnostaki in predstavila nedavne pravne spremembe v
grškem sistemu kazenskega pravosodja, ki se nanašajo na
področje dela v korist skupnosti. Ugotavlja, da je bila kljub
nekaterim pozitivnim spremembam zamujena priložnost za
temeljito predstavitev ciljev reforme kazenskega pravosodja,
predvsem s penološkega področja. Nina Peršak je predstavila
prispevek o kriminoloških dimenzijah (ne)varnosti na cestah.
Opozorila je na prednosti, ki jih lahko kriminološko znanje
prispeva na področju prometne problematike (agresivna vožnja, vozniška kultura, strukturno nasilje in napetosti), ter na
prevečkrat spregledano odgovornost države na tem področju.
75
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1
V času odmora za kosilo je tudi tretji dan potekalo zasedanje nekaterih delovnih skupin ESC, hkrati se je začela tudi
sekcija predstavitve posterjev s prisotnostjo avtorjev. V vseh
dneh skupaj se je tako s sedemindvajsetimi posterji predstavilo več kot trideset različnih avtorjev. Dalibor Doležal in
Anita Jandrić Nišević s Fakultete za izobraževanje in rehabilitacijske znanosti Univerze v Zagrebu sta v skupnem posterju
predstavila hrvaške izkušnje institucionalnega odziva na organizirano kriminaliteto. Pri tem sta poudarila, da poznajo
na Hrvaškem različne oblike organizirane kriminalitete še iz
časov nekdanje skupne Jugoslavije, tranzicijski proces iz komunističnega režima v sodobno demokratično obliko vladanja pa je prinesel tudi nove oblike kriminala in kriminalcev.
Glavna ugotovitev predstavitve je, da je Hrvaška vzpostavila
močne in učinkovite institucionalne mreže za boj zoper organizirano kriminaliteto, ki sodelujejo s številnimi regionalnimi in mednarodnimi organizacijami, odgovornimi za boj
zoper tovrstno kriminaliteto. In čeprav je številna zakonodaja
nudila ustrezno podporo, so se pravi rezultati začeli kazati
šele, ko je vlada pod vodstvom predsednice vlade Jadranke
Kosor odstranila politični pritisk na te institucije, kar je še
poudarilo pomen politične volje v boju zoper organizirano
kriminaliteto. V drugem posterju se je Anita Jandrić Nišević
posvetila raziskavi o maloprodajnih cenah in razpoložljivosti prepovedanih drog na območju Hrvaške. Čeprav je odnos
med uživanjem nedovoljenih drog in njihovo ceno na tržišču
zelo zapleten, obstaja neka splošna ocena, da se s povečanjem
cene drog zgodi dvoje; nekateri uporabniki se lahko še bolj
zapletejo v kriminalne dejavnosti, spet drugi zmanjšajo porabo in poiščejo zdravljenje. Ker je omenjena raziskava prva
tovrstna na Hrvaškem, je avtorica podala splošen pregled o
cenah in razpoložljivosti nedovoljenih drog, podane so bile
tudi osnovne smernice za delo v prihodnje. Tako rezultati raziskave kažejo, da skoraj polovica vprašanih (n = 608) uživa
nedovoljene droge več kot deset let, cene trdih drog pa se gibljejo od 57 EUR (heroin) do 86 EUR (kokain) za gram. Večina
nedovoljenih drog je na Hrvaškem lahko dostopnih. Ti rezultati bodo pripomogli k učinkovitejšemu ustvarjanju smernic
za preventivo in nove raziskave na tem področju.
jo reintegrirati v družbo, ne da bi zapadli med povratnike.
Emanuel Banutai je v prispevku s soavtorji Staci Strobl, Maki
Haberfeld in Susane Duque (John Jay College Of Criminal
Justice, New York) predstavil nove ugotovitve širše raziskave
o delu slovenske policije v večetničnem okolju, s poudarkom
na romski skupnosti. Kljub nekaterim razlikam (na primer vrste kaznivih dejanj, romski dialekti) je namreč moč potegniti
vzporednice med obema preučevanima regijama (Pomurje in
Dolenjska). Ena glavnih ugotovitev je bila, da lahko policisti
prav s pomočjo večetničnega usposabljanja pridobijo večje
zaupanje za učinkovitejše policijsko delo v romskem okolju,
ki se vse bolj reflektira v policijski mediaciji v primeru konfliktov. Veerle Pashley je v nadaljevanju predstavila belgijski
primer sosedske policijske dejavnosti, ki se je pojavil z reformo leta 1998. Predstavila je nekatere izsledke širše raziskave o
sosedski policiji, predvsem z organizacijskega, funkcionalnega in strokovnega vidika, ter pri tem podala nekatere predloge
za delo v prihodnje. Na koncu je Fiona McLean predstavila
ugotovitve opazovalne študije o delu policistov v skupnosti
v dveh angleških policijskih organizacijah. Analizirali so način, kako policisti porabijo delovni čas, in ugotovili, da delu
s skupnostjo namenijo povprečno 44 odstotkov svojega časa,
še vedno pa je preveč časa namenjenega birokratskim opravilom. Druga ugotovitev opozarja na dejstvo, da delovne navade in organizacijska kultura še vedno močno vplivajo na način
porabe delovnega časa.
Šesta panelna sekcija je vsebovala približno enako število
sekcij, tudi s področij, kot so policijska dejavnost na lokalni
ravni, organizirana kriminaliteta in družba, alternative zapornim kaznim, zaupanje v policijo, kriminalne kariere ter kriminalitetna statistika in raziskave.
Patricia Gray, ki je vodila sekcijo o mladoletniški kriminaliteti, je predstavila strateške dileme s področja partnerstva pri mladoletniški kriminaliteti v Angliji in opozorila na
nekatere socialne pomanjkljivosti. Alida Merlo se je skupaj s
Petrom Benekosom osredotočila na pregled pravnih reform
ameriškega sistema na področju mladoletniške kriminalitete.
Pri tem sta predstavila pregled preventivnih ukrepov, kazensko
obravnavo in primere najboljših praks. Neal Hazel je predstavil
analizo študij o pridobivanju zaupanja v policijski dejavnosti v angleškem okolju. Čeprav strokovna literatura večinoma
ugotavlja, da negativne izkušnje s policijo vodijo v zmanjšanje
zaupanja, pozitivne izkušnje ne vplivajo bistveno na izbolj-
V sekciji na temo policijske dejavnosti na lokalni ravni,
ki jo je moderirala Fiona McLean, so bile predstavljene številne izkušnje lokalnega policijskega dela iz različnih evropskih držav. Betsy Stanko je predstavila ugotovitve londonske
iniciative z imenom Diamond, ki omogoča učinkovitejše delo
s storilci kaznivih dejanj po prestani kazni, saj jih poskuša-
76
Naslednja panelna sekcija je fokus obravnavanih tematik
še nekoliko razširila. Tako so v sekciji delovne skupine ESC
za področje policijske dejavnosti referenti predstavili prispevke na temo teoretičnih vidikov policijskega dela v skupnosti. Marleen Easton, ki je vodila sekcijo, je predstavila svoj
prispevek o sodelovanju državljanov, ki predstavlja pomembno komponento demokracije, varnostne politike in policijskega dela v skupnosti. Susana Durao je predstavila primere
policijskega dela v skupnosti na Portugalskem in v Braziliji,
André Roos pa je predstavil ugotovitve o tem, kako je policija
v Stockholmu neuspešna pri vzbujanju zanimanja javnosti za
sodelovanje.
Zapisi
šanje tega zaupanja. Medtem izsledki študije »Street-A-Week«
manchesterske policije vlivajo nekaj upanja, saj so pozitivni in
strokovni stiki policije s skupnostjo povečali zaupanje v policijsko delo. Jarmo Houtsonen je predstavil izkušnje finske
mladine z manjšimi prekrški v zvezi z nedovoljenimi drogami,
katerih število se je v zadnjih treh letih povečalo.
Zadnja panelna sekcija tretjega dne je vključevala manj
sekcij s podobnimi tematikami, kot so na primer nadzor nad
organizirano kriminaliteto, kriminološke metode, globalno
kazensko pravosodje, kazensko pravosodje in človekove pravice ter sovražna kriminaliteta. Po zaključku sekcije je sledila
generalna skupščina ESC, za primeren zaključek večera pa je
bila organizirana gala večerja v »Belmontas Entertainment
and Recreation Centre« v središču Vilne, kjer so postregli z
izbrano hrano in pijačo.
Zadnji, četrti dan konference so sledili še dve panelni
sekciji in zadnje plenarno predavanje. V okviru devete panelne sekcijo je bilo obravnavanih več že omenjenih tematik. Na sekciji o policiji je Emanuel Banutai v soavtorstvu z
Iztokom Podbregarjem predstavil nekatere preliminarne rezultate raziskave o odnosu med vodstvenimi kompetencami
in upravljanjem sprememb v policijskih organizacijah v evropskem prostoru. Na podlagi analize relevantne literature,
intervjujev in fokusnih skupin je bil med drugim predstavljen
kompetenčni model za uspešno upravljanje sprememb. Mark
Brunger je s kritičnega vidika obravnaval sistem odgovornosti neodvisnih članov lokalnih policijskih odborov v Severni
Irski, Fien Gilleir pa je predstavila, kako relativen je lahko
koncept diskrecije. Caroline Liedenbaum, ki je bila zaradi časovne stiske premeščena v to sekcijo, je primerjala policijsko
delo v dveh nizozemskih in dveh sosednjih nemških mestih
iz pokrajine North-Rhine-Westphalia ter ugotovila precej
razlik v načinu izvajanja policijskega dela, ki izhajajo iz različnih policijskih sistemov. Za konec je vodja sekcije Laurence
French predstavil prispevek o izzivih policijskega dela v Bosni
in Hercegovini, predvsem v smislu vzpostavljanja medagencijskega sodelovanja.
Deseta in hkrati zadnja panelna sekcija je združila prispevke z nekoliko manj področij; predvsem s področja odklonskosti in družine, korupcije, žrtev kriminalitete in vloge policije. V sekciji o odklonskosti in družini je Christopher Trotter,
ki je sekcijo vodil, predstavil model obravnave družin mladih
prestopnikov v Avstraliji in pozitivne odzive uporabnikov.
Olga Siegmund je predstavila raziskavo o vplivu družine, šole
in soseske na samokontrolo, in sicer na vzorcu devetošolcev v
treh ruskih mestih. Kerstin Svensson je predstavila prispevek
Line Ponnert o evalvaciji programa za starše, katerih otroci
so vključeni v prevzgojne programe na Švedskem. Eva Bertok
je v soavtorstvu z Matevžem Brenom, Gorazdom Meškom in
Petrom Umekom predstavila potek in preliminarne rezultate raziskave o nadzoru staršev in delinkventnosti otrok v
Sloveniji, ki je bila opravljena na vzorcu 800 otrok, starih 12
in 16 let.
Na zaključnem plenarnem zasedanju sta predavanji podala Michael Tonry in Krzysztof Krajewski. Michael Tonry se je
osredotočil na spremembe družbenega in kulturnega pomena
kaznovanja skozi čas in prostor. Kot pravi, razlage za spremembe in raznolikost kaznovalne politike in prakse iščemo v javnem mnenju, politiki, kulturnih značilnostih in zgodovinskih
izkušnjah, še dodatno pa poudarja razlike v načinu razmišljanja in govora o pravicah posameznika in namenu kaznovanja. Krzysztof Krajewski je v zaključnem predavanju grafično
prikazal statistične podatke o gibanju kriminalitete v državah
osrednje in vzhodne Evrope v zadnjih dvajsetih letih in se
spraševal o razlikah med regijo in preostalo Evropo, predvsem
z vidika vprašanja, ali lahko upravičeno govorimo o evropski
penologiji in kaznovalni politiki. V zaključnem nagovoru smo
bili, poleg zahval in refleksij o iztekajoči se konferenci, deležni
tudi vabila na naslednjo konferenco Evropskega kriminološkega združenja, ki bo potekala v baskovski prestolnici Bilbao
v Španiji med 12. in 15. septembrom 2012. Več o tem si lahko
preberete na spletni strani ESC (http://esc-eurocrim.org/).
Splošni vtis tistih, ki smo se udeležili konference, je odličen. Tako kot pretekla leta so bile z vsebinskega vidika
poglobljeno obravnavane številne kriminološke, policijske,
varnostne, kazenske in druge teme. Tudi letos so bile zelo aktualne številne kriminološke teme, kot na primer kriminaliteta in kriminalna politika, refleksija kriminološke znanosti
in politike, kriminaliteta v tranzicijskih državah, kriminaliteta v povezavi z zlorabo nedovoljenih substanc, penologija
in probacija, restorativna pravičnost, viktimologija, povezave
med ženskami in kriminaliteto, mladoletniška delinkvenca in
podobno. V skladu s splošnimi družbenimi trendi je moč zaslediti porast zanimanja za preučevanje elektronske, spletne
in zelene/okoljske kriminalitete. Na plenarnih predavanjih sta
nekoliko več pozornosti poželi Srednja in Vzhodna Evropa,
kar je glede na lokacijo gostiteljev tudi razumljivo, konferenca
pa je ob tem ponudila tudi referate s številnih področij, ki se
dotikajo policijske dejavnosti. Tako so bili med drugim predstavljeni rezultati zanimivih študij s področja reforme na področju policijske dejavnosti, policijske dejavnosti v skupnosti
(tudi manjšinske in etnične skupnosti), zaupanja v delo policije, boja zoper kriminaliteto belega ovratnika in organizirano
kriminaliteto, terorizma, korupcije ter novih oblik policijske
dejavnosti (vloga dialoga, vpliv kariernega sistema, novi načini varovanja umetnin). Manjša organizacijska kritika leti le
na časovnico konference, kajti kljub našim velikim naporom
nam izredno zgoščeni urnik ni dopuščal udeležbe na še več
sekcijah, saj so številne zanimive teme potekale hkrati. Treba
77
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1
je namreč upoštevati dejstvo, da se je v štirih dneh zvrstilo
več kot 120 sekcij in štiri plenarna zasedanja, kjer smo imeli priložnost prisluhniti skoraj 500 različnim prispevkom in
sedmim plenarnim predavanjem z najnovejšimi kriminološkimi in drugimi sorodnimi varstvoslovnimi spoznanji. To
poročilo lahko zato štejemo zgolj za krajši povzetek manjšega
števila referatov na sicer vsebinsko zelo izčrpni konferenci
Evropskega kriminološkega združenja.
Emanuel Banutai in Maja Jere
78
Nove knjige
v knjižnicah Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti in
Ministrstva za notranje zadeve (januar – marec 2012)
Kriminologija, penologija
Brytting, T.: The anatomy of fraud and corruption : organizational causes and remedies / Tomas Brytting,
Richard Minogue, Veronica Morino. - Farnham : Gower;
Burlington : Ashgate, cop. 2011. - XXIV, 268 str. – Sg. 8284
Coloroso, B.: The bully, the bullied, and the bystander : from
preschool to high school : how parents and teachers can
help break the cycle of violence / Barbara Coloroso. - 1st
ed. - New York : Harper Resource, 2003. - XXII, 217 str.
– Sg. 8290
Crime from the perspective of criminologists / Miroslav
Scheinost et al. ; [editor Zdeněk Karabec ; translated by
Mojmír Kallus]. - Prague : Institute of Criminology and
social prevention, 2011. – 263 str. – Sg. 8292
Cyber criminology : exploring internet crimes and criminal
behavior / edited by K. Jaishankar. - Boca Raton ; London
; New York : CRC Press, cop. 2011. - XXXV, 425 str. – Sg.
8255
Henham, R. J.: Sentencing and the legitimacy of trial justice /
Ralph Henham. - London ; New York : Routledge, 2012. XII, 351 str. – Sg. 8288
Juvenile crime and justice / general editor William J.
Chambliss. - Los Angeles [etc.] : SAGE, cop. 2011. - XV,
336 str. – Sg. 8268
Kada žena ubije : interdisciplinarni pristup / uredila Velinka
Grozdanić ; [prijevodi radova sa slovenskog na hrvatski
jezik Igor Martinović ; prijevodi sažetaka na engleski jezik Dalida Rittossa]. - Rijeka : Pravni fakultet Sveučilišta,
2011. - 340 str. – Sg. 8287
Mair, G.: Redemption, rehabilitation and risk management : a
history of probation / George Mair and Lol Burke. - London
; New York : Routledge, 2012. - [VII], 216 str. - 8298
Mattelart, A.: The globalization of surveillance : the origin
of the securitarian order / Armand Mattelart; translated
by Susan Gruenheck Taponier and James A. Cohen. Cambridge ; Malden : Polity, cop. 2010. - V, 249 str. – Sg.
8267
Muchembled, R.: A history of violence : from the end of the
Middle Ages to the present / Robert Muchembled; translated by Jean Birrell. - Cambridge ; Malden : Polity, cop.
2012. - VI, 377 str. – Sg. 8280
Penal exceptionalism? : nordic prison policy and practice /
edited by Thomas Ugelvik and Jane Dullum. - London ;
New York : Routledge, 2012. - IX, 266 str. – Sg. 8263
Resisting punitiveness in Europe? : welfare, human rights and
democracy / edited by Sonja Snacken and Els Dumortier.
- London; New York : Routledge, 2012. - XIX, 279 str. –
Sg. 8261
Siegel, L. J.: Juvenile delinquency : theory, practice, and law /
Larry J. Siegel, Brandon C. Welsh. - 11th ed., international
ed. - Australia [etc.] : Wadsworth, Cengage Learning, cop.
2012. - XXXI, 699 str. – Sg. 8265
Questions of life and death : readings in practical ethics
/ [compiled by] Christopher W. Morris. - New York ;
Oxford : Oxford University Press, cop. 2012. - XIV, 530
str. – Sg. 8281
Shteir, R.: The steal : a cultural history of shoplifting / Rachel
Shteir. - New York : The Penguin Press, 2011. - 256 str. –
Sg. 8295
Studying fraud as white collar crime / edited by Geoffrey
Smith ... [et al.]. - Basingstoke ; New York : Palgrave
Macmillan, 2011. - IX, 246 str. – Sg. 8296
Kurst-Swanger, K.: Violence in the home : multidisciplinary perspectives / Karel Kurst-Swanger and Jacqueline
L. Petcosky ; [with a foreword by Albert R. Roberts]. Oxford ; New York : Oxford University Press, 2003. - IX,
324 str. – Sg. 8266
Szarek-Mason, P.: The European Union’s fight against corruption : the evolving policy towards Member States and
candidate countries / Patrycja Szarek-Mason. Cambridge
; New York : Cambridge University Press, 2010. - X, 305
str. – Sg. 8260
Lilly, J.R.: Criminological theory : context and consequences
/ J. Robert Lilly, Francis T. Cullen, Richard A. Ball. - 5th
ed. - Los Angeles [etc.] : Sage, cop. 2011. - XIV, 489 str. –
Sg. 8269
The many faces of youth crime : contrasting theoretical perspectives on juvenile delinquency across countries and
cultures / by Josine Junger-Tas... [et al.]. - New York [etc.]
: Springer, cop. 2012. - VIII, 367 str. – Sg. 8282
79
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1
Why punish? How much? : a reader on punishment / edited by
Michael Tonry. - Oxford ; New York : Oxford University
Press, 2011. - XVII, 433 str. – Sg. 8301
Rethinking rape law : international and comparative perspectives / edited by Clare McGlynn and Vanessa E. Munro.
– Abingdon : Routledge, 2011. - XV, 347 str. – Sg. 8297
Zeno-Zencovich, V.: Sex and the contract : from infamous
commerce to the market for sexual goods and services / by
Vincenzo Zeno-Zencovich. - Leiden ; Boston : Martinus
Nijhoff Publishers, 2011. - XIV, 141 str. – Sg. 8286
Razumevanje prava v družbi : [razumevanje prava in kriza pravne kulture v družbi, medijska pojavnost prava in
sodstva, primeri dobre prakse odnosov z javnostmi ---]
: zbornik člankov / [avtorji člankov Matej Accetto ... [et
al.] ; uredil Gregor Strojin]. - Ljubljana : Polis, zavod za
promocijo razumevanje prava, 2011 (Rogaška Slatina :
Podoba). - 157 str. – Sg. 8278
Pravo
Baker, D. J.: The right not to be criminalized: demarcating
criminal law’s authority / Dennis J. Baker. - Farnham ;
Burlington : Ashgate, cop. 2011. - XI, 297 str. – Sg. 8264
Williams, A. J.: The ethos of Europe : values, law and justice
in the EU / Andrew Williams. - Cambridge ; New York :
Cambridge University Press, 2010. - VIII, 358 str. – Sg.
8259
Crime and corruption in organizations : why it occurs and
what to do about it / [edited by] Ronald J. Burke, Edward
C. Tomlinson and Cary L. Cooper. - Farnham : Gower ;
Burlington : Ashgate, cop. 2011. - XVII, 361 str. – Sg. 8283
Psihologija, sociologija
Crime and criminal behavior / general editor William J.
Chambliss. - Los Angeles [etc.] : SAGE, cop. 2011. - XV,
323 str. – Sg. 8262
Beyond prejudice : extending the social psychology of conflict, inequality and social change / edited by John Dixon
and Mark Levine. – Cambridge ; New York : Cambridge
University Press, 2012. - XI, 333 str. – Sg. 8294
Criminal justice system in the Czech Republic / Zdeněk
Karabec, Jiří Vlach et al.; translated by Daniel Soukup.
- 1st ed. - Prague : Institute of Criminology and Social
Prevention, 2011. - 108 str. – Sg. 8291
Conflict and crisis communication : principles and practices
/ edited by Carol A. Ireland, Martin J. Fisher and Gregory
M. Vecchi. - London ; New York : Routledge, 2011. - XIX,
215 str. – Sg. 8299
Die
Rechtpraxis des Ermittlungsverfahrens nach der
Strafprozessreform : eine rechtstatsächliche Untersuchung
/ von Alois Birklbauer ... [et al.]. - Wien ; Graz : NWV,
Neuer Wissenschaftlicher Verlag, 2011. - 502 str. – Sg. 8279
Goetz, K.: An introduction to internet-based financial investigations : structuring and resourcing the search for hidden assets and information / Kimberly Goetz. - Farnham
; Burlington : Gower, cop. 2011. - XIV, 230 str. – Sg. 8300
Hinduja, S.: Bullying beyond the schoolyard : preventing and
responding to cyberbullying / Sameer Hinduja, Justin W.
Patchin. - Thousand Oaks : Corwin Press, cop. 2009. XVI, 254 str. – Sg. 8258
Internet and surveillance : the challenges of Web 2.0 and social media / edited by Christian Fuchs... [et al.]. - New York ;
London : Routledge, 2012. - XX, 331 str. – Sg. 8256
Murphy, P.: Murphy on evidence / Peter Murphy, Richard
Glover. - 12th ed. - Oxford; New York : Oxford University
Press, cop. 2011. - LXVI, 717 str. – Sg. 8285
80
Filozofija, politika
After Yugoslavia : identities and politics within the successor
states / edited by Robert Hudson and Glenn Bowman. Houndmills ; New York : Palgrave Macmillan, cop. 2012.
- 264 str. – Sg. 8271
Malabou, C.: Bodi moje telo! : dialektika, dekonstrukcija, spol
/ Catherine Malabou ; izbrala in uredila, [spremna beseda] Eva D. Bahovec ; [prevod Jelka Kernev Štrajn ... et al.].
- Ljubljana : Krtina, 2011 ([Ljubljana] : Formatisk). - 215
str. – Sg. 8272
Razno
Devine, J.: Making your school safe : strategies to protect children and promote learning / John Devine and Jonathan
Cohen ; foreword by Maurice J. Elias. – New York ;
London : Teachers College Press, cop. 2007. - XX, 124 str.
– Sg. 8273
Nove knjige
Glasgow, N. A.: What successful schools do to involve families : 55 partnership strategies / Neal A. Glasgow, Paula
Jameson Whitney. - Thousand Oaks : Corwin Press ;
[Reston, VA] : National Association of Secondary School
Principals, cop. 2009. - XIX, 190 str. – Sg. 8257
Kvarkadabra pri zdravniku : znanstvene zgodbice iz zakulisja medicine / [uredila Jure Derganc in Helena Lenasi]. Ljubljana : Kvarkadabra, 2011. - 360 str. - 8274
Le Messurier, M.: Cognitive behavioral training : a how-to guide for successful behavior / Mark Le Messurier. Thousand Oaks : Corwin Press, cop. 2006. - 344 str. – Sg.
8289
Sharp, G.: Sharp’s dictionary of power and struggle : language of civil resistance in conflicts / Gene Sharp ; with the
assistance of April Carter and Bruce Jenkins ; and a foreword by Adam Roberts. - Oxford ; New York : Oxford
University Press, cop. 2012. - XXII, 345 str. – Sg. 8293
Zupančič, B.M.: Tembatsu : druga od suhih krav / Boštjan M.
Zupančič. - Strasbourg : samozal., 2011 (Domžale : Media
Print Gostič). - 253 str. – Sg. 8270
-------------------------------------------------------------------Knjige, označene z *, so v knjižnici MNZ.
Seznam pripravili Alenka Peterka in Ana Volovlek
81