Untitled - Ministrstvo za notranje zadeve

Transcription

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 60 / 2009 / 3, s. 191-198
Virtualnost, (ne)moralnost in škodljivost:
normativna vprašanja nekaterih oblik kibernetične
kriminalitete
Nina Peršak*
Prispevek obravnava normativna (vrednostna) vprašanja, ki se zastavljajo ob inkriminiranju določenih nezaželenih
ravnanj v virtualnem svetu interneta. Kljub svoji »virtualnosti« ta ravnanja postanejo zelo »realna«, ko jih presojamo
po škodljivih posledicah. Po drugi strani – in v skladu z načelom (kazenskopravne) škode – pa je kriminalizacija
ravnanja, pri katerem omenjene škode ni, vprašljiva. Prispevek se loti tudi vprašanja inherentne nemoralnosti (mala in
se) in posledične a priori spoznavne zavržnosti teh ravnanj, ki prav tako vpliva na legitimnost inkriminiranja. Kazensko
pravo ne le, da vedno zaostaja nekaj korakov za dogajanjem v družbi in je precej neučinkovito orodje za spoprijemanje
s tovrstnimi ravnanji, njegova legitimnost je delno ogrožena tudi, kadar je vse več kaznivih dejanj zaznanih zgolj kot
mala prohibita, ki torej nimajo nobenega negativnega moralnega naboja zunaj prava. Položaj, v katerem večina postane
deviantna oz. ko deviantnost postane norma, pravilo, vpliva ne le na upravičljivost kriminalizacije, temveč omogoča
vrsto nevtralizacijskih tehnik, ki jih dostopnost in zaznana anonimnost interneta še dodatno spodbujata. Tehnologija
poglablja tudi generacijski prepad v informacijskotehnološkem znanju in vrednostnih sistemih. Zdi se, da je prav to
bistvo problema, ko govorimo o omenjenih oblikah kibernetične kriminalitete.
Ključne besede: računalniška/kibernetična kriminaliteta, kriminalizacija, normativno, morala, škoda, internet,
tehnologija, mala in se, mala prohibita
UDK: 004.738.5 : 343.3/.7
Virtualnost
Beseda »virtualno« je večpomenska; pomeni namišljeno,
navidezno, neresnično, možno, potencialno, odkar poznamo
internet pa se nanjo lepi tudi vse, kar je povezano z internetom. Z besedo »virtualnost« namreč pogosto označujemo internet1 in svet interneta »virtualni svet«. Toda ta virtualnost
virtualnega sveta ni nujno vedno virtualna tudi v smislu navideznosti, neresničnosti. Ima lahko namreč precej realne
posledice, tj. posledice, ki se kažejo pozitivno ali negativno v
realnem, resničnem, zunajinternetnem svetu.
In tu se stvari zapletejo. Poleg prednosti hitrejšega in lažjega dostopanja do informacij, olajšanega komuniciranja med
*
1
Nina Peršak, doktorica pravnih znanosti, magistra socialne in razvojne prihologije (M.Phil.), znanstvena sodelavka Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU, Novi trg 2, 1001 Ljubljana. Prispevek je nastal
v okviru Ciljnega raziskovalnega projekta Računalniška/kibernetična kriminaliteta v Sloveniji (končan 2006, nosilna org.: Inštitut za
kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani), določeni deli pa so bili
pozneje posodobljeni zaradi (zlasti zakonodajnih) sprememb.
Čeprav pri tem pogosteje mislimo na WWW ali svetovni splet in
ne na internet ali medmrežje kot tako, tj. kot mednarodno računalniško omrežje mrež, ki nam prek računalnika omogoča dostop
do različnih storitev.
ljudmi na različnih koncih sveta in številnih drugih prednosti
bi bil internet lahko npr. izvrstno orodje za spuščanje potlačenega ida na plano, torej za razreševanje tiste konfliktnosti,
ki nastaja s »civiliziranjem« družbe (Elias) oz. s socializacijo
posameznika kot njegovim prilagajanjem okolju (Freud) in
družbenim normam (kar zahteva potlačitev ida); konfliktnosti, ki se lahko sprošča na destruktivne, družbeno nezaželene
načine (npr. s kriminaliteto). Kot nekakšen ventil (namesto
kriminalitete) za sproščanje posameznikovih družbeno manj
zaželenih nagonov, želja in hotenj (npr. flirtanje z osebo, ki ni
tvoj mož/žena, poligamne težnje, SM in druge neortodoksne
prakse, laganje, goljufanje, prevzemanje izmišljenih identitet
ipd.) bi bil tako lahko internet z vidika družbe (in posameznika) nadvse koristen mehanizem, ki oddvaja družbeno nesprejemljiva ravnanja v nematerialni, nečutni svet onstran tega, v
katerem živimo – a le če ne bi imel posledic v t. i. realnem
življenju, posledic, ki so lahko tudi škodljive. Ko namreč prestopimo to mejo, se virtualnost razblini.
Škodljivost
Korist in škoda, spočeta sicer v t. i. virtualnem svetu, postaneta nekaj nevirtualnega oz. realnega, če ne prenehata obstajati, ko se odklopimo z interneta ali ko izključimo računalnik.
191
Omenjena škoda pa je lahko precejšnja. Po nekaterih ocenah
naj bi globalni kibernetični kriminal leta 2004 obrnil več denarja kot trgovanje z drogami, tj. čez 105 milijard dolarjev.2
Velika škoda, ki jo povzročajo (tudi mladoletni) storilci
kibernetične kriminalitete, pa je »kriva« tudi za pozive, naj se
mladoletniki obravnavajo kot odrasli, oz. v primeru ZDA, naj
mladoletnike preganjajo zvezne oblasti.3 Sicer za mladoletnike pogosto veljajo posebni režimi; za njihovim (drugačnim)
obravnavanjem stoji namreč drugačen ratio, drugačen smisel.4 Pri pregonu mladoletnikov je pomembnejše od povzročene škode in njihove kazenske odgovornosti družbeno prepričanje, da so te mladoletne osebe le »začasno« zašle s poti,
da bi jim s prestrogo, »odraslo« kaznijo lahko le škodovali in
da jim je namesto tega treba pomagati ponovno najti pravo
pot. Drugače povedano, »izhodišče za obravnavanje mladoletnikov, ki so storili kazniva dejanja, so potrebe posameznega
mladoletnika za njegovo prevzgojo«.5 Pri kazenskopravnem
obravnavanju mladoletnika v Sloveniji se torej da razbrati večja družbena vera v možnost spremembe, prevzgoje takega storilca, ki narekuje njihovo drugačno obravnavanje, ne pa, kot
že rečeno, povzročena škoda. Če zagovarjamo diferencirano
obravnavo mladoletnikov na podlagi teh ustaljenih razlogov,
moramo biti tako z vso silo proti spremembi obravnavanja
mladoletnikov zaradi povečane ali velike in resne škode, ki jo
povzročijo. Sicer gre za samo normativno in paradigmatsko
spremembo mladoletniškega kazenskega prava nasploh.
Kibernetična kriminaliteta tako lahko po eni strani ogroža
temeljna načela, na katerih temelji represivno državno poseganje v avtonomijo posameznika, saj je škoda, ne krivda, tista, ki
tudi pri mladoletniškem prestopništvu določa (ali določa bolj
kot prej), kako bomo obravnavali storilce in jih kaznovali. Po
drugi strani pa je v zvezi z določeno kibernetično kriminaliteto
zaslediti različne, lahko bi rekli, domneve krivde, ki »preventivno sankcionirajo« zadeve že pred povzročeno škodo. Nakup
avdio CD-ja naj bi leta 2006 tako stal okoli 50,00 SIT več, mešani ali podatkovni CD pa približno 10,00 SIT več zaradi deleža
»davka« oz. plačila založnikom kot povračila škode za (more2
Valerie McNiven, nekdanja strokovnjakinja za finančno varnost
pri Svetovni banki in svetovalka ameriške vlade. Gl. v Leyden.
3
Gl. Esbenshade, str. 62.
4
»Sodišča za mladoletnike vodijo načela rehabilitacije in tretmana,
medtem ko [običajna] kazenska sodišča dajejo poudarek kaznovanju in povračilnosti.« Bottoms, Bull Kovera in McAuliff, str. 205.
5
Bavcon, Šelih et al., str. 533. »Namen kazni za mladoletnike je torej
enako kot namen vzgojnih ukrepov zagotovitev vzgoje, prevzgoje
in pravilnega razvoja mladoletnika.« Ibidem, str. 569. Novembra
2008 smo sicer dobili nov Kazenski zakonik, ki pa se glede mladoletnikov (razen v prehodnih določbah) ne opredeljuje posebej, saj
v 5. členu predvideva posebno zakonsko ureditev (poseben kazenski zakon) za mladoletnike.
192
bitno) piratstvo.6 Predpostavka za tako ureditev je domneva,
da ob nakupu praznega CD-ja obstaja velika verjetnost, da bo
kupec piratsko delal kopije (glasbe, filmov oz. drugih avtorsko
zaščitenih podatkov). Ker je piratstvo težko preganjati oz. je po
toči zvoniti prepozno, se je država tako odločila, da je bolje kar
vnaprej plačati škodo, ki jo bo kupec povzročil s protipravnim
kopiranjem. Omenjena praksa se pogosto upravičuje, češ da gre
za metodo, ki je »učinkovitejša«, kot pa je preganjanje storilcev,
in to je morda res. Toda za razpravo o »učinkovitosti« se skriva
seveda tudi vrednostno vprašanje odnosa država – državljan
oz. vprašanje, kaj nam, državljanom, sporoča država, ki de facto
vpeljuje domnevo krivde – domnevo nepoštenega državljana,
ki se sicer racionalno odloča na podlagi tehtanja, vendar nima
kakših posebnih moralnih standardov in bo tako najverjetneje
goljufal, če bo le mogel. Taka država najbrž nima prav velikega
spoštovanja do svojih državljanov.
Toda kaj v primeru, če škode sploh ni? Če gre za »neškodljive« (harmless) dejavnosti? Jih je potem vseeno upravičeno
kriminalizirati? V angloameriškem pravnem krogu zagovarjajo načelo (kazenskopravne) škode oz. harm principle, ki pravi, da je v družbi, ki se ima za liberalno (v izvirnem pomenu
besede, tj. svobodno in svobodomiselno), upravičeno inkriminirati, torej prepovedovati določena človekova ravnanja s
kazenskim pravom, le takrat, kadar posameznikovo ravnanje
škodi ali lahko škodi drugemu.7 A contrario to pomeni, da ni
upravičeno kriminalizirati tistih ravnanj, ki ne škodujejo drugemu ali drugim. Ali kriminalizacija kibernetičnega kriminala, prav vseh njegovih vrst, ustreza temu načelu? Recimo, da
heker8 samo vdre – vdor je le nekakšen del njegovega učnega
6
Po podatkih EUobserverja, pravo v dvajsetih od petindvajsetih držav članic EU predpostavlja, da bodo uporabniki tehnologijo, kot
so prazni CD-ji, predvajalniki MP3 ali spominske kartice, uporabili
tako, da si bodo izdelali svoje lastne kopije digitalno zapisanih pesmi. Nosilci pravic potem poberejo določen »pavšal za zasebno kopijo« (private copy levy) od cene vsake prodane prazne zgoščenke oz.
predvajalnika MP3. Ta pavšal se razlikuje med državami članicami,
povprečni znesek pa znaša za CD med 0,18 in 0,50 evra ter za predvajalnike MP3 med 20 in 32 evrov. BSA, organizacija, ki prodaja
programsko opremo, ocenjuje, da so omenjeni pavšali v letu 2005
nanesli več kot 550 milijonov evrov (v EU). Gl. Rettman.
7
»Edini cilj, za katerega se oblast lahko upravičeno izvaja nad katerim koli članom civilizirane skupnosti proti njegovi volji, [je] preprečitev škode drugim.« Mill, str. 14. Za širšo kazensko pravnofilozofsko obravnavo tega načela gl. tudi Feinberg (1984) in Peršak
(2007) za primerjavo tega angloameriškega načela s kontinentalno
kazenskopravno teorijo.
8
Nekateri razlikujejo med »hekerji« in s tem imenom (hackers)
označujejo le tiste, ki naj bi bili »dobri« v smislu, da se od vdiranja
v različne sisteme želijo le naučiti, ne pa škodovati, ki jih žene radovednost, želja po znanju, ne zli nameni. Po drugi strani pa naj
bi za krekerje (crackers) veljajo obratno – njihov namen naj bi bil
Nina Peršak: Virtualnost, (ne)moralnost in škodljivost: normativna vprašanja nekaterih oblik . . .
procesa – brez namena kaj ukrasti ali zlorabiti in tega tudi ne
stori. Gre le za njegov preizkus, ali zmore prodreti v neki sistem. Po Korsellovem in Södermanovem mnenju naj bi bila
večina vdorov v računalniške sisteme take narave; v ozadju
je zgolj »interes, da se razišče neki sistem, brez škodljivih namenov«.9 Hekerstvo naj bi na splošno ne imelo zlega namena,
temveč naj bi šlo bolj za nekakšen konjiček. »Večina hekerjev
je radovedna; želijo neupravičeno vstopiti v prostore in videti
to, česar naj ne bi smeli videti.«10 Kaj storiti v tem primeru, pri
vstopu iz radovednosti brez poznejših škodnih dejanj ((poskusa) sesutja sistema, tatvin ali zlorab podatkov ipd.)? Bi lahko
v teh primerih dejali, da gre za kazenskopravno prepovedovanje neškodljivega ravnanja in s tem za neupravičeno inkriminiranje – inkriminiranje, ki ni dopustno v sodobni liberalni
družbi?11 V zagovor kriminalizaciji bi morda lahko trdili, da
omenjena ravnanja (vstopi) lahko povzročijo (tj. omogočijo)
nadaljnja škodna dejanja, nadaljnjo škodo; da torej pomenijo »nevarnost« povzročitve škode in da to upravičuje njihovo
prepoved. Kljub priznavanju, da večino dejanj neupravičenega
vstopa zagrešijo posamezniki, katerih edini namen je spoznati
sistem in torej nimajo namena škoditi.12 Korsell in Söderman
tako zagovarjata stališče, da je neupravičen vstop vseeno mogoče označiti kot resno kaznivo dejanje zaradi teže posledic,
izvirajočih iz nadaljnjih dejanj, ki pa jim je predhodil (in jih
tako omogočil) neupravičen vstop.13 Čeprav kriminaliziranje
konkretne, pa tudi abstraktne nevarnosti ni tuje sodobnim
kazenskim zakonikom, se z vidika upravičenosti inkriminiranja pri »nevarnosti« vseeno gibljemo na bolj spolzkih tleh
kot pa pri ugotovljeni »škodi«. Zlasti za abstraktno nevarnost
velja, naj bo njena prisotnost v KZ res izjemna; uporabljiva le,
kadar bi bila škoda, do katere bi lahko prišlo, katastrofalnih
razsežnosti.14 Poleg tega je treba upoštevati načelo sorazmernosti, kar pomeni, da mora biti sankcija sorazmerna s težo
kaznivega dejanja, torej – tudi če nas prepričajo argumenti, da
je inkriminiranje zgolj neupravičenega »vstopa« upravičeno,
ker lahko ta pripelje do (prihodnje, oddaljene) škode – mora
škodovati. V želji razlikovati med obojimi (in tistimi »vmes«) so se
nadalje razvile tudi oznake »white hats«, »black hats«, »grey hats« in
druge. Gl. npr. http://en.wikipedia.org/wiki/Hacker_(computing).
9
biti sankcija temu primerna (primerno majhna oz. manjša kot
za že »polnokrvno« škodo).
Po drugi strani pa bi lahko zagovorniki kriminalizacije
neupravičenega vstopa dejali, da že sam vstop povzroča škodo
(in ne le nevarnost). V nekaterih primerih, npr. kadar pride
do vstopa tako, da se uniči požarni zid, je to gotovo tako, saj
so s ponovno vzpostavitvijo zidu povezani stroški. Kljub temu
morajo biti ti stroški precejšnji, da upravičijo kazenskopravni
poseg. Hekerju neprijazen pristop bi poleg tega lahko zagovarjal stališče, da je neupravičen vstop sam po sebi škodljiv,
saj krši pravice enako, kot če bi nekdo nepooblaščeno fizično
vstopil v stanovanje nekoga drugega. Hekerju prijazen pristop
pa bi tu najbrž ugovarjal, češ da analogija nepooblaščenega
vstopa v neki sistem in nepooblaščenega vstopa v naše stanovanje ni pravilna, saj vstop v tuj sistem (po internetu) ni enak
vstopu v tuje stanovanje niti vstopu v tuj računalnik.15
Kaj pa nezaželena pošta oz. spam? Nezaželena je res, toda
ali je tudi »škodljiva«? Novembra 2004 je 12-članska porota
zagotovo bila takega mnenja, ko je obsodila Jeremyja Jaynesa
za uporabo lažnih internetnih naslovov za pošiljanje elektronskih oglasov prek strežnika AOL v Loudounu, Virginia (ZDA).
Pošiljatelj nezaželene pošte Jaynes naj bi mesečno poslal okoli
10 milijonov nezaželene pošte in po oceni tožilstva zaslužil
okoli 750.000 $ na mesec. Porota je zanj predlagala 9-letno
zaporno kazen.16 Če smo do pred kratkim živeli v prepričanju,
da pošiljanje spama ni kriminaliteta, da je le nevšečnost, zoprnija, nevljudno početje, nas vrsta izrečenih zapornih kazni
za to dejanje spomni, da obstajajo tudi drugi pogledi, druge
družbene predstave o spamu. Ali je torej spam škodljiv? In
nadalje, če je spam škodljiv – kar si prima facie zasluži kazenskopravno pozornost – ali je ta škoda opredeljena z merilom
množičnosti, razsežnosti pošiljanja nezaželene pošte ali morebiti z denarjem, ki si ga je s svojim početjem prislužil? Ali
gre torej za resnično ogrožajočo in škodljivo ravnanje, ki bi
si tudi v drugih jurisdikcijah zaslužilo omembo v kazenskem
zakoniku, ali pa sta resnični povod za kriminalizacijo pošiljanja nezaželene pošte (tam, kjer je to kazenskopravno prepovedano) storilčev uspeh in »nemoralen« zaslužek?17 Ali pa gre,
Korsell in Söderman, str. 10, 11.
10
Esbenshade, str. 52. »Kids love to explore. The Internet presents itself as a virtually endless, and ever-changing, playground. In fact,
each year at hacker conventions, hacking competitions are held to
see who are among the most skilled hackers.« Idem, str. 55.
11
Kdo bi lahko trdil, da gre ne le za početje, ki je popolnoma neškodljivo, ampak tudi za ravnanje, ki je do neke mere lahko celo
koristno, saj tako lastniki spletne strani (npr. banka) brezplačno
ugotovijo, da njihov varovalni sistem ni učinkovit oz. neprebojen.
12
»With no harmful intent«.
13
Korsell in Söderman, str. 11.
14
Gl. Bavcon, Šelih et al., str. 182, 183.
15
Med ta dva, tj. med vstopom v tuj računalnik in vstopom v tuje
stanovanje, bi lažje postavili enačaj, saj je dandanes na našem
osebnem računalniku tako rekoč naše življenje – naši spomini
(družinske slike), pomembni osebni dokumenti, ključi oz. certifikati za dostop do našega bančnega računa ipd.
16
Gl. http://www.msnbc.msn.com/id/7432555/ in http://www.usatoday.com/tech/news/2004-11-03-spam_x.htm
17
V pojasnilo: pošiljatelj nezaželene pošte običajno pride do zaslužka
tako, da je plačan na klike (oglede) določenih strani, ki jih reklamira. Pri množičnem pošiljanju e-sporočil se bo vedno našlo nekaj
prejemnikov, ki bodo dejansko kliknili na povezavo v e-sporočilu
193
širše gledano, za tisti kriminalizacijski trend, ki ga opažamo
pri novejšem inkriminiranju antisocialnega vedenja (v Veliki
Britaniji), družbenih nečednosti (incivilities) v Kanadi oz. pri
raznih na novo nastalih prekrških zoper javni red in mir – pri
katerih gre torej za kriminaliziranje človekovega vedenja, ki
ni škodljivo, temveč le nespodobno, nesocialno oz. družbeno
manj sprejemljivo, manj zaželeno; pri katerih torej ne gre več
za inkriminiranje na podlagi škode (harm), temveč (ne)moralnosti18 in družbene prizadetosti?19
Nemoralnost
Koliko kriminalcev poznate osebno? Malo? Nobenega?
Kaj pa ljudi, ki dnevno uporabljajo internet, vedo za obstoj
omrežij za izmenjavo datotek (peer-to-peer (p2p)) in protokolov (npr. Napster, Kazaa,20 eMule, P2P, RShare, BitTorrent
in številni drugi), pa niso nikoli nedovoljeno brezplačno prenesli z interneta kakšno priljubljeno pesem oz. celo gledajo
na omenjeno početje negativno? Tudi malo? Bi radi popravili
svoj odgovor na prvo vprašanje?21 Neupravičeno pridobivanje
glasbe ali filmov (ali drugih z avtorsko pravico zaščitenih del) s
spleta je namreč tudi v Sloveniji kriminalizirano.22 Večina po-
zitivnopravnih kaznivih dejanj naj bi bila mala in se (zlo samo
po sebi), kar predpostavlja inherentno nemoralnost, moralno
zavržnost prepovedanega dejanja.23 Je omenjeno početje torej
tudi nemoralno in koliko nemoralno? Čigavi interesi so zadaj – za kriminalizacijo omenjenega početja? Močnih založb,
ki lobirajo? Koliko od prodanega CD-ja zares dobijo avtorji
– glasbeniki? Ali ni res, da velika večina avtorjev dejansko živi
(tj. služi) od javnih nastopov in ne od prodaje plošč? Ali ni
potem res, da je večja verjetnost, da te bo kot avtorja ali kot
skupino širša javnost spoznala (in morebiti vzljubila, šla na
koncert), če te »zdownloada« s spleta (s kakšnih p2p), kot pa
le tisti, ki si lahko privoščijo tvoj CD? Kaj je torej v avtorjevem
interesu? Ali se z brezplačnim pridobivanjem glasbe z interneta res škodi avtorjem, ali so tisti, ki so zares oškodovani, bolj
založniki, »pijavke«, ki že tako in tako skubijo avtorje?
18
O kriminaliziranju na podlagi t. i. pravnega moralizma gl. Feinberg (1988); Peršak (2004).
To je samo izsek iz razmišljanj, ki jih je mogoče zaslediti,
kadar beseda nanese na vprašanje (spornosti, nemoralnosti)
brezplačnega nalaganja glasbe z interneta. Izgovore (v očeh
nekaterih) ali upravičenja (za druge) – s katerimi bi se zagotovo dal vsaj delno pojasniti pojav razširjenosti oz. množičnosti brezplačnega pridobivanja ali kopiranja glasbe – bi
tako lahko razvrstili v te skupine:24 a) »večje ribe« (mi smo le
majhne ribe, večji krivec je nekdo drug, tega je treba iskati);
b) »tu quoque«25 (namenjeno zlasti založbam, ki trdijo, da so
okradene, posameznik, ki krade, pa dejansko misli, da so založbe tiste, ki kradejo – tako od njih samih (visoke cene) kot
od avtorjev (saj si prisvojijo večji del njihovega zaslužka), to
pa se jim zdi bolj nemoralno kot njihovo lastno početje, ki nekako oz. po njihovem mnenju »zbledi« ob tem); c) »sodobni
Robini Hoodi« (povezan s prejšnjima izgovoroma – morda
res »krademo«, a krademo bogatim26 in dajemo revnim (sebi
19
O kriminaliziranju na podlagi t. i. načela prizadetosti (offence
principle) gl. Feinberg (1985); Simester in von Hirsch (2002); Peršak (2003).
24
20
Pred kratkim so podjetje Sharman Networks Ltd., ki je razvilo program p2p Kazaa, obsodili na plačilo več kot 115 milijonov dolarjev
zabaviščni industriji, ker je program omogočal piratstvo (brezplačno
snemanje glasbe in filmov). Po poplačilu naj bi Kazaa sledil nekdanjemu velikanu Napsterju (ki je bil pred tem obsojen iz istih razlogov) in
postal program, ki naj bi omogočal zakonito razširjanje datotek.
Glej: http://www.soulshine.ca/news/newsarticle.php?nid=3601
Omenjena tipologija najbrž ni popolna in se nanaša samo na neupravičeno »downloadanje« glasbe, saj imajo lahko isti ljudje, ki zastonj kopirajo glasbo, drugačne predstave o dopustnosti omenjenega početja, kadar gre za kopiranje filmov ali programske opreme.
25
Ime sem si izposodila od mednarodne kazenskopravne »doktrine«, ki sicer ne nudi opravičila, tj. opravičuje, a je včasih vseeno
učinkovita – gre za to, da se storilci kakšnega mednarodnega zločina zagovarjajo, češ »tudi ti« (tu quoque, v latinščini) oz. tudi vi
sami ste počeli isto (in naštevajo npr. ameriška ali britanska dejanja v Afriki ali na Bližnjem vzhodu, zaradi katerih je npr. prav tako
veliko ljudi umrlo).
26
Gre za »debele riti« (iz slo-tech foruma) oz. za »kradljiv kapitalistični sistem« (iz komentarjev s ptuj-on.net v zvezi s člankom o
glasbenih založbah proti internetu: »DivX, Mp3, ion igre na netu
so končno nekaj s čimer se lahko navadni ljudje vsaj malce zoperstavljamo kradljivemu kapitalističnemu sistemu. Peer-2peer will
never die!« Pikapolonca). Lep primer argumentacije je mogoče
najti tudi tule (gl. komentarje pod člankom): http://www.betanews.com/article/Freenet_Anonymous_P2P_by_Years_End/1123173230.
in si tako ogledali neko spletno stran. Ko pa to storijo, tudi če ne
storijo nič drugega, pošiljatelj nezaželene pošte zasluži določen
znesek (v primeru Jaynesa – 40 penijev), ki sam po sebi sicer ni
velik, vendar ob množičnem pošiljanju e-sporočil in velikem številu klikov prejemnikov pa se kar nabere denarcev. Zrno na zrno
pogača, klik na klik palača.
21
Pri tem pa se zastavlja še eno, morda pomembnejše vprašanje: Če
je kriminal deviacija, odklon od normalnega (in kot takega ga vidi
večina ljudi), kaj poreči na to, če je 90 odstotkov prebivalstva kriminalnega? Je to še odklonsko? Deviantni so tu namreč tisti, ki so
nekriminalni?
22
Ob pogoju, da gre vsaj za »večjo premoženjsko vrednost«. Gl. novi
149. člen KZ (»kršitev avtorski sorodnih pravic«), ki med drugim
inkriminira neupravičeno reprodukcijo fonogramov (ob zgornjem pogoju) in zanj predpisuje zaporno kazen do treh let.
23
Opozarjamo, da pri tej inherentni nemoralnosti dejanj mala in se ne
gre za prej omenjeno kriminalizacijo na podlagi pravnega moralizma,
tj. kriminalizacijo nemoralnosti brez škodljivosti. Gl. Feinberg (1988).
194
ali/in prijateljem), naše početje upravičujejo »višji cilji«,27 čeprav moralno protipravni); d) »neškodljivo« (naše početje je
neškodljivo, neproblematično)28 in e) »prosto, lahko dostopno
– zakonito« (mislili smo, da je zakonito, ker je tega toliko po
internetu in je tako lahko dostopno).29
Razmah protipravnega kopiranja glasbe z interneta pa je
poleg omenjenih upravičenj in opravičil – pri čemer bi lahko
kdo ugovarjal, da gre zgolj za racionalizacijo ali celo za nevtralizacijske tehnike30 – mogoče pojasniti tudi s procesom t. i.
deindividuacije. To je namreč situacija, pri kateri posameznikove notranje zavore popustijo oz. se izgubijo, do česar pride,
kadar »se posamezniki ne vidijo oz. se jim ne posveča pozornost kot posameznikom«.31 Izguba zavor lahko pri ljudeh povzroči, da se vedejo manj altruistično, sebičneje in agresivneje.32 Zmanjša se sposobnost nadzorovanja lastnega ravnanja,
zmanjšana je tudi sposobnost racionalnega in dolgoročnega
načrtovanja, poveča pa se posameznikova naravnanost, da se
odziva na takojšnje iztočnice oz. izzive, izhajajoče iz njegovega trenutnega čustvenega stanja.33 Deindividuacijo lahko
sprožijo številni dejavniki, eden od njih je anonimnost oz. zaznana anonimnost. Različne študije pa so ugotovile, da je za
27
Nekako podobno, kot da bi vlomili v lekarno (npr. ko je že zaprta), da bi dobili nujno potrebna zdravila za svojega otroka, ki
je v smrtni nevarnosti? Podobno razmišljanje je slišati na temo
cen (nujnih) učbenikov: kadar gre za obvezno šolsko gradivo, ki
stane neverjetno veliko, je moralno upravičeno to gradivo v celoti prefotokopirati. Neetičnost cene (ki nikakor ni upravičena ne s
količino ne kakovostjo) naj bi po tem argumentu upravičila, tj. naredila moralno (sicer protipravno) preslikavo zunaj zakonsko dovoljenih okvirov. Skratka nekako tako, kot je dejal Sofokles: »Med
zakonom in etično normo je treba izbrati slednjo«, pri čemer je tu
»etična norma« v tem, da je početje druge strani nemoralno in da
se je zato moralno (etično) upreti tej nemoralnosti.
28
Ludlow tako npr. primerja piratstvo programske opreme (software
piracy) z vožnjo nekaj kilometrov nad dovoljeno omejitvijo hitrosti – kot upravičljivo in ne preveč problematično z vidika družbe. Sprašuje se tudi, koliko je natančno izgubljeno z razširjanjem
piratske programske opreme, saj izvirna programska oprema – v
primerjavi s stvarjo, ki jo fizično ukrademo in je tako ukradena
stvar za lastnika izgubljena – ni izgubljena. Gl. Ludlow, navajano
po Demetriou in Silke, str. 219.
29
Gl. Demetriou, str. 220; Cavazos in Morin.
30
Izraz »tehnike nevtralizacije« (Sykes in Matza) označuje tehnike,
ki jih storilci kaznivih dejanj uporabljajo tik pred storitvijo kaznivega dejanja, da se spravijo v določeno duševno stanje, ki je potrebno, da odmislijo drugo, negativno (npr. možnost, da ga dobijo,
da gre kaj narobe itd.) in se osredotočijo na dejanje, ki sledi. Gl.
Sykes in Matza.
31
Festinger et al., str. 382.
32
Demetriou in Silke, str. 214.
33
McKenna in Bargh, navajano po Demetriou in Silke, str. 214.
posameznike, ki menijo, da je njihova identiteta zakrita oz.
drugim nepoznana, večja verjetnost, da se bodo vedli agresivno in kaznovalno. Zimbardo je tako v eni od svojih raziskav
pokazal, da so posamezniki, katerih identiteta je bila zakrita
(npr. s pokrivali čez glavo), uporabili na drugih bistveno dlje
časa trajajoče električne šoke, ki bi v realnosti povzročili več
bolečine, kot pa tisti, katerih identiteta ni bila zakrita.34 V raziskavah o deindividuaciji in antisocialnem vedenju je bilo tudi
ugotovljeno, da je učinek anonimnosti največji pri ravnanjih,
ki prinašajo gmotno korist ali samozadovoljstvo. Najmočnejši
učinki deindividuacije se tako po Postmesovih in Spearsovih
ugotovitvah najbolj kažejo pri dejanjih kraje in prevare, pri
katerih prihaja do gmotnega ali osebnega dobička.35 Glede na
to, da je glasba naših najljubših izvajalcev dosegljiva z nekaj
kliki z miško ter jo lahko zastonj in takoj dobimo, bi bilo omenjeno ravnanje točkovano visoko na lestvici gmotne koristi in
samozadovoljstva. O anonimnosti interneta, oz. pravilneje, še
vedno precejšnji stopnji prepričanosti uporabnikov interneta
o lastni anonimnosti in neprepoznavnosti na internetu pa ni
treba izgubljati besed.36
Ko govorimo o problematiki p2p in prostem »downloadanju« glasbe ter njihovi morebitni regulaciji, imamo (oz. naj bi
imeli) pred očmi avtorja in njegove pravice. S tega vidika (in
glede na vsaj enega od naštetih »opravičil«, ki naj bi imelo v
mislih samega avtorja), se je tako treba obrniti k samemu naslovniku omenjene pravice in mogoči žrtvi. Kje je torej avtor
in kaj si misli? Nekateri glasbeniki so glasno proti in krivijo
pirate za manko v svojem dohodku, drugi – kot npr. Robbie
Williams – pa v piratstvu ne vidijo bavbava.37 Da sta internet
in možnost pridobivanja avtorskih del z interneta lahko tudi
odlična priložnost za samopromocijo in prepoznavnost samih
avtorjev, priznavajo tudi tisti ustvarjalci, ki podpirajo projekt
»Creative Commons«. Ideja »Creative Commons« (v nadaljevanju: CC) je nastala leta 2001 na harvardski pravni fakulteti v
ZDA in že leta 2002 postala svetovna. Izhaja iz predpostavke,
da je avtorska pravica nujna za dostojanstvo avtorjev in pogosto tudi spodbuda za samo ustvarjanje, da pa je avtorsko
pravo pogosto preveč zapleteno in včasih celo v nasprotju z
interesi ustvarjalcev. Zato jim daje možnost oz. orodje, da svoja dela ponudijo javnosti tako, da obdržijo na delu vse tiste
34
Povzeto po Demetriou in Silke, str. 214. Gl. tudi Zimbardo (1969).
Omenjena študija je vodila do njegovega naslednjega, bolj znanega projekta, imenovanega Stanford Prison Experiment.
35
Gl. v Demetriou in Silke, str. 215.
36
Demetriou in Silke poudarjata, da je zaznavanje ali »iluzija« anonimnosti pri uporabnikih interneta zelo visoka kljub precejšnjemu zmanjšanju dejanske anonimnosti v zadnjih letih. Ibidem.
37
Gl. zadnjo opombo v tem prispevku in spremljevalno glavno besedilo.
195
pravice po avtorskem pravu, ki jih želijo zadržati, hkrati pa
svoje delo lahko označijo s tistimi svoboščinami, na podlagi
katerih želijo, da lahko uporabniki z delom prosto razpolagajo. Tako lahko avtor uporabniku npr. dovoli, da njegovo delo
prosto reproducira, distribuira ali predvaja, prosto predeluje
ipd.38 Svoje delo opremi z eno od licenc CC, ki določa, katere
uporabe njegovega dela so dovoljene in katere ne. Da gre za
inovativno idejo, ki je res pisana na kožo tudi ustvarjalcem,
ne le uporabnikom, priča dejstvo, da je bilo spomladi 2005 na
internetu tako objavljenih že več kot 16 milijonov del pod eno
od licenc CC.39
nezaželenih ravnanj. Ker gre pri določenih (omenjenih) kaznivih dejanjih kibernetične kriminalitete za razhajanje v vrednotah med storilci na eni strani in vrednotami zakonodajalca
(ali morebiti družbe nasploh) na drugi strani, postane očitno,
da mora biti locus raziskovanja tako usmerjen v posameznikovo namero, motivacijo, razlogovanje in vrednote, ki so za
temi protipravnimi dejanji, da bi razumeli deviantno vedenje
v kibernetičnem prostoru. Kljub različnim moralam ali etičnim izhodiščem pa bi lahko povzeli, da ne gre več za vprašanje
osebne morale, kadar je ugotovljena in dokazana »škoda drugim«, zato se na tej točki pravo lahko vmeša in tako ravnanje
uredi (tudi s kazenskim pravom).
Sklepno o tehnologiji in normativnem
Seveda pa mora biti posamezniku prej jasno predstavljena meja med zakonitim in nezakonitim, mora mu biti dana
možnost, da izbere pravo, dopustno pot (spoštovanje zakona),
hkrati pa bi do nje moral priti razmeroma hitro. Kazniva dejanja, ki so »zla sama po sebi« (ali mala in se), imajo to »hitrost«
vrojeno, saj se pri njih protipravno prekriva z nemoralnim, za
njegovo prepoznavanje pa naj nam ne bi bilo treba pogledati
v zakonik, temveč le vase. Če smo bili razmeroma učinkovito
podružbljeni (v-socializirani), naj bi morebitno nemoralnost
kar »začutili«. Tega »občutenja« in s tem »hitrosti« pa pri
mala prohibita ni. In zdi se, da je težava ravno to, da določena
dejanja kibernetične kriminalitete (npr. piratstvo) niso mala
in se ali se vsaj ne občutijo kot taka pri določenem, a precejšnjem delu prebivalstva. Povedano drugače, ker je dostopnost
temeljni del, cilj in hkrati predpostavka interneta, sama dostopnost do nečesa (npr. zastonj glasbe) seveda ni in ne more
biti primerno primarno merilo za ugotavljanje protipravnosti
internetnih ravnanj. To vlogo naj bi opravljala morala – morala je tista, ki naj bi nam tudi ob negotovosti in pravnih nejasnostih kazala pravo pot, a tu se torej zaplete, kadar ne gre
za mala in se (torej dejanja, ki naj bi bila moralno zavržna,
nemoralna sama po sebi), temveč za mala prohibita (prepovedana, a ne nemoralna oz. moralno zavržna dejanja), oz. kadar
so določena dejanja zaznana kot taka (kot zgolj oblastno prepovedana). Do podobne dileme prihaja medgeneracijsko – ko
opazimo, da imajo različne generacije različne moralne standarde glede nekaterih kibernetičnih kaznivih dejanj. Ker se
internet pregovorno izmika uspešnemu nadzoru in pregonu,
to pa je navsezadnje lahko sporno tudi z vidika posameznikove svobode, njegovih človekovih pravic in svoboščin ter same
ideje interneta, se zdi vplivanje na osebno moralo posameznika – morda bolj kot pri drugih, tradicionalnih kaznivih dejanjih – ključ za uspešno preprečevanje tovrstne kriminalitete.
Hkrati pa se moramo kot družba zamisliti nad »deviantnostjo« neke skupine ljudi in se ob visokih številkah vprašati, kdo
je zares tu devianten, kaj to pomeni, kolikšna je zares škoda
pri posameznih kaznivih dejanjih, kdo je žrtev oz. koga varujemo s kazenskim pravom (v imenu koga inkriminiramo
posamezna ravnanja) in ali je to prav. Prav mogoče se zdi, da
Poseben problem kriminalitete v kibernetičnem prostoru,
ki fascinira kriminologe, je med drugim tudi ali ravno v tem,
da storilci – pogosto še mladoletniki, ki so bili že rojeni tako
rekoč »z miško v roki« – ne delijo istih vrednot glede avtorskih pravic kot jih njihovi starši. Starši, zakonodajalci, sodniki oz. oblastniki poskušajo iz drugačnih vrednot izhajajoča
protipravna ravnanja urejati kakor vedo in znajo; običajno na
stare, preverjene načine, tj. s kaznovanjem. A očitno je, da gre
tu za spopad nasprotujočih si vrednot, za temeljni vrednostni
konflikt, ki pa se lahko razreši le s spremembo vrednot. Če
do te normativne spremembe ne pride, se bodo storilci temu
poskušali izogniti z iskanjem novih lukenj v zakonu. Tako so
npr. ob (prvotno) sodni prepovedi Napsterja (ki je med prvimi omogočal prosto izmenjavo glasbe med uporabniki) takoj
kot gobe po dežju vzniknile številne nove, še bolj izpopolnjene različice p2p.
Tehnologija se zagotovo razvija hitreje, kar nekaj korakov
naprej od prava, zato je prepovedovanje tehnoloških iznajdb
rešitev, ki ni sprejemljiva niti z vidika legitimnosti kriminalizacije niti ni – prav iz omenjenega razloga – smiselna oz. učinkovita. Primernost reševanja tematike s pravom, zlasti kazenskim pravom nasploh, se mora presojati tako najprej z vidika
legitimnosti, pri kateri se sprašujemo o obstoju kazenskopravne škode (harm) oz. škodljivosti določenega posameznikovega ravnanja, o sorazmernosti kazni, posameznikovi avtonomiji in njenih mejah ter o drugih ustavnih omejitvah (npr. o
svobodi govora, zasebnosti). Uporabo (kazenskega) prava pa
je treba presojati tudi z vidika učinkovitosti, pri čemer se je
treba zavedati, da je kazensko pravo po svoji naravi reaktivno
– se zgolj odziva na nastalo situacijo – kar nakazuje na potrebo po iskanju alternativnih poti za preprečevanje družbeno
38
Podrobneje glej spletne strani http://creativecommons.org in
http://creativecommons.si (Creative Commons Slovenija).
39
Po podatkih CC Slovenija in njihove predstavitvene brošure, str. 3.
196
bi po najdenih odgovorih na postavljena vprašanja morali posamezna dejanja dekriminalizirati in jih obravnavati morda le
civilno (odškodninsko). Navsezadnje, nekaj mora biti narobe,
če svetovno znan glasbenik, ki bi po vseh pravilih moral biti
zelo oškodovan zaradi brezplačnega izmenjavanja oz. pridobivanja njegove glasbe z interneta (tj. piratstva), na srečanju
Mednarodne federacije glasbene industrije (IFPI) v Cannesu
na glas in za javnost izjavi, da je internetno piratstvo super.40
Literatura
1. Bavcon, L., Šelih, A., Filipčič, K., Jakulin, V., in Korošec, D. (2003).
Kazensko pravo – Splošni del, Uradni list RS, Ljubljana.
2. Bottoms, B. L., Bull Kovera, M., in McAuliff, B. F. (2002). Children,
Social Science, and the Law, Cambridge University Press,
Cambridge.
3. Brown, S. (2006). ‘The criminology of hybrids: Rethinking crime
and law in technosocial networks’. V: Theoretical Criminology, št.
19, str. 223–244.
4. Cavazos, E., in Morin, G. (1994). Cyberspace and the Law:
Your Rights and Duties in the On-line World, The MIT Press,
London.
5. Creative Commons Slovenija (2005). Predstavitev projekta
Creative Commons Slovenia, Ljudmila in Inštitut za intelektualno lastnino, Ljubljana.
6. Deisinger, M. (2002). Kazenski zakonik s komentarjem – Posebni
del, GV založba, Ljubljana.
7. Demetriou, Ch., in Silke, M. (2003). ‘A Criminological Internet
»Sting«’. V: British Journal of Criminology, št. 43, str. 213–222.
8. Elias, N. (2000). The Civilizing Process: Sociogenetic and
Psychogenetic Investigations, Blackwell, Oxford.
9. Esbenshade, Ph. W. (2002–2003). ‘Hacking: Juveniles and
Undeterred Recreational Cybercrime’. V: Journal of Juvenile Law,
let. 23, str. 52–64.
10. Feinberg, J. (1984). Harm to Others – The Moral Limits of the
Criminal Law, Oxford University Press, United Kingdom.
11. Feinberg, J. (1985). Offense to Others – The Moral Limits of the
Criminal Law, Oxford University Press, United Kingdom.
12. Feinberg, J. (1988). Harmless Wrongdoing – The Moral Limits of
the Criminal Law, Oxford University Press, United Kingdom.
13. Festinger, L., Pepitone, A., in Newcomb, T. (1952). ‘Some
Consequences of Deindividuation in a Group’. V: Journal of Social
Behaviour and Personality, št. 10, str. 265–272.
14. Kazenski zakonik RS (KZ-1), Uradni list RS, št. 55/2008 (popr.
66/208).
15. Leyden, J. (2005). ‘Cybercrime more »lucrative« than drugs’, v: The
Register, dobljeno na: http://www.theregister.co.uk/2005/11/29/
cybercrime/ (zadnji dostop 20. 3. 2009).
40
»I think it’s great, really I do. There is nothing anyone can do about
it. I am sure my record label would hate me saying it, and my manager and my accountants.« (Robbie Williams) Gl. http://www.ptujon.net/clanki.php?id=132;http://www.computeractive.co.uk/vnunet/news/2121273/robbie-williams-backs-pirates ali http://news.
bbc.co.uk/2/hi/entertainment/2673983.stm.
16. Ludlow, P. (1996). ‘Property Rights, Privacy, etc: Does Information
»Want to Be Free«?’. V: P. Ludlow (ur.), High Noon on the
Electronic Frontier: Conceptual Issues in Cyberspace, MIT
Press, Massachusetts.
17. Korsell, L. E., in Söderman, K. (2001). ‘IT-related Crime – Old
Crimes in a New Guise, But New Directions Too!’ V: Journal of
Scandinavian Studies in Criminology and Crime Prevention,
let. 2, št. 1, str. 5–14.
18. Mill, J. S. (1991, izvirnik 1859). On Liberty and Other Essays,
Oxford University Press, Oxford.
19. Peršak, N. (2003). ‘Inkriminiranje na podlagi načela ‘offence principle’ v angloameriškem pravnem sistemu’. V: Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani, let. 63, str.
345–365.
20. Peršak, N. (2004). ‘Pravni paternalizem’ in ‘pravni moralizem’ kot
podlagi inkriminiranja. V: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, let. 55, št. 2, str. 119–247.
21. Peršak, N. (2007). Criminalising Harmful Conduct: Harm
Principle, its Limits and Continental Counterparts, Springer,
New York.
22. Podgor, E. (2004). ‘Cybercrime: National, Transnational, or
International?’ V: Wayne Law Review, let. 50, str. 97–108.
23. Rettman, A. (2006). ‘[Focus] EU on edge of big bang in digital
music sales’. V: EUobserver, z dne 19. 9. 2006 (http://euobserver.
com/871/22429).
24. Simester, A. P. in von Hirsch, A. (2002). ‘Rethinking the Offense
Principle’. V: Legal Theory, št. 8, str. 269–295.
25. Sykes, G., in Matza, D. (1957). ‘Techniques of Neutralization: A
Theory of Delinquency’. V: American Sociological Review, let. 22,
št. 6, str. 664–670.
26. Trampuž, M., Oman, B., in Zupančič, A. (1997). Zakon o avtorski
in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana.
27. Zimbardo, P. (1969). ‘The Human Choice: Individuation, Reason
and Order, versus Deindividuation, Impulse and Chaos’. V: W.
Arnold in D. Levine (ur.), Nebraska Symposioum on Motivation,
University of Nebraska Press, Lincoln.
Internetni viri:
http://www.slo-tech.com/script/forum
http://www.ptuj-on.net/clanki.php?id=132 (članek ‘Glasbene založbe
proti internetu’ z dne 26.1.2003)
http://www.finance.si
http://www.rtv-slo.si
http://creativecommons.org
http://creativecommons.si
http://www.betanews.com/article/Freenet_Anonymous_P2P_by_
Years_End/1123173230
http://www.computeractive.co.uk/vnunet/news/2121273/robbie-williams-backs-pirates
http://en.wikipedia.org/wiki/Hacker_(computing)
http://www.msnbc.msn.com/id/7432555/
http://www.usatoday.com/tech/news/2004-11-03-spam_x.htm
http://www.soulshine.ca/news/newsarticle.php?nid=3601
http://news.bbc.co.uk/2/hi/entertainment/2673983.stm
197
Virtuality, (im)morality and harm: some normative questions about
cybercrime
Nina Peršak, LL.D., M.A. in Social and Developmental Psychology,
Scientific Fellow at the Scientific Research Centre of The Slovenian Academy of Sciences and Arts,
Novi trg 2, 1001 Ljubljana, Slovenia
The article tackles some normative issues surrounding the criminalisation of certain undesirable conduct in cyber space. Despite
its proclaimed “virtual” nature, such conduct can become very “real” when the harm arising from it is taken into account. In line
with the Harm Principle, the criminalisation of harmless – albeit unpleasant – conduct is, however, problematic in a modern, liberal
criminal legal system. The article also addresses the question of the innate immorality (mala in se) of certain cybercrime and lack
thereof, which may further impede legitimisation of criminalisation. Not only is criminal law always not one but several steps behind
and a rather ineffective tool for dealing with such social phenomena, its legitimacy comes partly under question also when more and
more crimes are perceived as “mere” mala prohibita, thus having no (negative) moral standing outside the law. It is further examined
what happens when the majority is “deviant”, when deviance becomes the norm or the rule. Apart from criminalisation-justification
problems, it is argued that this situation enables the evolution of various neutralisation techniques, further promoted by the accessibility
and (perceived) anonymity issues relating to the internet. It is observed, moreover, that technology facilitates a generational gap in IT
knowledge, as well as in the value systems, and that the crux of the problem regarding the said crimes lies therein.
Keywords: computer/cyber crime, criminalisation, morality, harm, internet, technology, mala in se, mala prohibita
UDC: 004.738.5 : 343.3/.7
198
Odmera kazni v mednarodnem kazenskem pravu
Sabina Zgaga*
Članek obravnava določbe Statuta Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (MKSJ) in sodno prakso
tega sodišča v zvezi z odmero kazni, namene kaznovanja, ki jih sodišče zasleduje, ter vpliv nacionalnih kazenskopravnih
sistemov na sodno prakso MKSJ. Osredotoča se tudi na ustrezne določbe Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega
sodišča (MKS). Glavni problem pri ugotavljanju namenov kaznovanja je stek različnih pravnih kultur in sistemov, saj so
nameni kaznovanja močno odvisni od trenutka odločanja, vrednot in teorij, ki prevladujejo v določenem pravnem okolju.
Pred MKSJ se sodni senati sklicujejo tako na absolutne kakor na relativne teorije, vendar pa po mnenju avtorice prevladujejo
absolutne oz. retributivne. Drugo vprašanje, s katerim se je podrobneje ukvarjalo MKSJ, je individualizacija kazni. Sodišče
je s sklicevanjem na individualizacijo kazni upravičevalo nepoenoteno sodno prakso glede odmere kazni. Zgolj dosledna
individualizacija kazni lahko omogoči enakost obsojencev in s tem poenoteno sodno prakso. Na drugi strani pregled
zgodovinskega razvoja ureditve kazni kaže na to, da je bila kazen zmeraj bolj določena. Ena pomanjkljivost pa vendarle
ostaja tudi v Rimskem statutu, in sicer odsotnost določenega namena kaznovanja. Iz preostalih določb Rimskega statuta,
stalne zahteve po končanju nekaznovanosti potencialnih storilcev najhujših kaznivih dejanj (to put an end to impunity) ter iz
kulture kaznovanja, ki jo je čutiti v mednarodnopravni skupnosti, je mogoče razbrati prevladujočo vlogo absolutnih teorij.
Ključne besede: Statut mednarodnega kazenskega sodišča, Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo,
sodna odmera kazni, kaznovalna politika
UDK: 341.645 : 343.15
Odmera kazni v statutu Mednarodnega sodišča
za nekdanjo Jugoslavijo
Že statut Mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu je
vseboval določbe o sodbi in kazni. V 27. členu je bilo tako določeno, da ima sodišče po obsodbi pravico obsojencu izreči smrtno
kazen ali kako drugo kazen, za katero se ugotovi, da je pravična.
Poleg tega je imelo sodišče pravico obsojencu zaseči kakršno koli
ukradeno lastnino in ukazati njeno izročitev Nadzornemu svetu
za Nemčijo (v današnji terminologiji zaseg protipravno pridobljene premoženjske koristi). Kazni so se izvršile v skladu z ukazi
tega sveta. Nadzorni svet je imel tudi pristojnost za omilitev ali
spremembo kazni, prepovedano pa mu je bilo, da bi jo povečal.1
Ena od kritik, ki leti na to sodišče, je, da je statut vseboval bore malo določb o tem, kakšno kazen naj sodišče izreče
(smrtno ali katero drugo) in katere okoliščine vplivajo na njeno odmero. Bistvo druge kritike pa je možnost izreka smrtne
kazni. To možnost je sodišče na glavnem nürnberškem procesu izkoristilo za polovico obdolženih.2
*
Sabina Zgaga, univ. dipl. pravnica, Pravna fakulteta v Ljubljani.
1
27. in 28. člen nürnberškega statuta.
2
Bagaric, M., Morrs, J., str. 192. Kazni, ki jih je sodišče izreklo na
glavnem sojenju, so bile: smrt z obešenjem, dosmrtni zapor in zaporna kazen od 10 do 20 let. Navedeno po Hole, A., str. 40.
Statut MKSJ je glede kazni že natančnejši. Iz 23. člena je
razvidno, da pozna kazni in druge kazenske sankcije. Glede
kazni postavlja omejitev, da je ta lahko zgolj zaporna.3 S tem
je izključena možnost izreka smrtne kazni. Pri določanju zaporne kazni sodeči senat upošteva splošno prakso izrekanja
zapornih kazni na sodiščih nekdanje Jugoslavije, pri odmeri
pa mora upoštevati zlasti težo kaznivega dejanja in individualne okoliščine obsojene osebe. V zvezi z odmero kazni je iz
statutarne ureditve razvidno, da gre za eksemplifikativno naštevanje okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni.
Poleg kazni pa MKSJ obsojeni osebi naloži še vrnitev
premoženja in premoženjskopravne koristi, pridobljene protipravno ali z nasiljem, njenim zakonitim lastnikom, kar v
naši terminologiji pomeni odvzem protipravno pridobljene
premoženjske koristi, ki pa se vrne oškodovancu in ne državi (kakor ima tudi v Sloveniji premoženjskopravni zahtevek
oškodovanca prednost pred odvzemom premoženjskopravne
koristi). Iz statutarne ureditve pa je razvidno, da ta ne zahteva,
da bi oškodovanec (zakoniti lastnik) vložil zahtevek, ampak se
lahko to odredi po uradni dolžnosti. Razvidno je tudi, da odvzem premoženja ni predviden kot kazen, ampak kot dodaten
ukrep.4 Tudi statut MKSJ enako kot nürnberški statut vsebuje
3
24. člen.
4
Triffterer, O., str. 1422.
199
določbe o pomilostitvi ali znižanju kazni, dodatno pa tudi določbo o izvrševanju kazni.5
Še natančnejša pa so Pravila o dokazih in postopku.6 V
skladu s pravili je dopustno izreči dosmrtno kazen ali pa zaporno kazen za določeno obdobje,7 pri odmeri kazni pa mora
sodišče upoštevati individualne okoliščine primera in težo
kaznivega dejanja ter med drugim tudi obteževalne okoliščine, olajševalne okoliščine, vključno z znatnim sodelovanjem
obdolženca oz. obsojenca s tožilcem med postopkom ali po
obsodilni sodbi, splošno prakso izrekanja zaporne kazni pred
sodišči nekdanje Jugoslavije, upoštevati pa mora tudi, ali in
koliko je obsojenec že prestal kazen za isto dejanje pred sodiščem posamezne države.8
Upoštevati je treba tudi, ali in koliko je bil obsojenec priprt že med kazenskim postopkom.9 Obdolženec bo začel kazen prestajati še isti dan, ko jo sodni senat razglasi, pritožba
pa ima suspenzivni učinek do odločitve pritožbenega senata. Kljub temu pa bo obsojenec v vmesnem času v priporu.10
Izvrševanje zaporne kazni nadzira MKSJ ali posebno telo (v
konkretnem primeru tajništvo MKSJ, ki nadzoruje priporniško enoto), ki ga določi sodišče.11
Kljub določeni ureditvi izrekanja kazni pa niti statut niti
pravila ne vsebujejo take ureditve kot kazenski zakoniki držav. Ti namreč v splošnem delu določajo splošna pravila o
kazenskih sankcijah in kaznih posebej, pri vsakem kaznivem
dejanju in njegovi modaliteti pa sta določena posebni minimum in maksimum ali pa vsaj slednji. Tega v statutu MKSJ
ne najdemo, saj vsebuje le zgolj omenjena splošna pravila o
kazni. Taka ureditev pa omogoča precejšnjo diskrecijo, kar
ugotavljajo avtorji in tudi sodniki.12 Zaradi tega se postavlja
vprašanje, ali je taka ureditev v skladu z načelom nulla poena
sine lege praevia.13 V sistemu, v katerem se zahteva zakonska
ureditev kazni, je prevelika sodniška diskrecija glede odmere
kazni lahko sporna s stališča tega načela, saj v tem primeru
kazni ne določi zakon, ampak sodnik v konkretnem primeru.
5
27. in 28. člen.
6
V primeru MKSJ pravila o dokazih in postopkih sprejemajo sodniki. Schabas, W., v Cassese, A., str. 1500.
7
Pravilo št. 101/A.
8
Pravilo št. 101/B.
9
Pravilo št. 101/C.
10
Pravilo št. 102. Tako ureditev omogoča tudi naš Zakon o kazenskem postopku, a najdlje do poteka kazni, na katero je bil obsojenec obsojen.
Neobstoj posebnih minimumov in maksimumov je sodišče
zaznalo, a se mu to ni zdelo sporno,14 vendar pa na to vprašanje opozarjajo številni avtorji. Še bolj pa je to po mojem mnenju sporno pri Rimskem statutu, pri katerem bi lahko njegovi
avtorji upoštevali slabosti predhodnih statutov, vključno s stališča nulla poena sine lege praevia, poleg tega pa Rimski statut
tudi sam določa, da načelo zakonitosti velja tudi za kazen, a to
ni bilo do konca izpeljano.15
Pravila o dokazih in postopku pa v primerjavi s statutom
urejajo še druga kazniva dejanja, storjena zoper MKSJ, in sicer
razžalitev sodišča ter lažno pričanje. Tu je, spet v primerjavi s
statutom, predpisana denarna kazen. Še več, določena je najvišja kazen, ki ne sme presegati 100.000,00 EUR ali sedem let,
če je izrečena zaporna kazen, ali oboje. Ko sodišče izreče denarno kazen, mora določiti tudi rok plačila, če pa kazen ni pravočasno plačana, sodišče lahko izda nalog, na podlagi katerega
se mora oseba zglasiti pred sodiščem ali pa pisno pojasniti, zakaj še ni plačala denarne kazni. Sodišče ima v skrajnem primeru tudi možnost spremeniti denarno kazen v zaporno kazen z
omejitvijo največ 12 mesecev.16 Zanimivo je, da je ta denarna
kazen natančneje urejena kot zaporna kazen, ki se lahko izreče
za kazniva dejanja, za katera je sodišče primarno pristojno in
pregon katerih je dejansko cilj ustanovitve tega sodišča.17
Kljub temu pa je ureditev MKSJ primerna s tega stališča, da
omogoča pritožbo na podlagi napačne odmere kazni. Tega statut sicer ne določa izrecno, omogoča pa pritožbo obsojenca ali
tožilca zaradi napačne uporabe prava, ki je vplivala na veljavnost sodbe, ali zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki
je povzročila kršitev pravičnosti. Na podlagi teh razlogov je po
mojem mnenju mogoče uveljavljati tudi napačno ugotovljeno
dejansko stanje ali napačno uporabo prava v zvezi z odmero
kazni, kar so obsojenci v praksi tudi uporabljali.18 Pritožbeni
senati bi tako lahko s svojo sodno prakso pripomogli k poenotenju izrečenih kazni, a avtorji ugotavljajo, da pritožbeni senati
te svoje možnosti niso izkoristili.19 S sklicevanjem na individualizacijo kazni so senati drug za drugim zavrnili ali dopustili
poenostavljeno uporabo institutov, ki bi omogočili poenotenje sodne prakse (smernice, zahteva po obrazložitvi odmere
kazni, primerjava podobnih dejstev primera).20 Poleg tega je v
14
Na primer Tožilec proti Miroslavu Deronjiću, IT-02-61, sodba
sodnega senata, par. 151. Tožilec proti Draganu Nikoliću, IT-94-2,
sodba sodnega senata, par. 141.
15
Več tudi o drugih vidikih tega načela v Shahram, D.
16
Pravila št. 77, 77 bis in 91.
17
Hole, A., str. 41.
Clark, J., str. 1695.
11
Pravilo št. 104.
18
12
Bagaric, M., Morrs, J., str. 206, 208 in 209.
19
13
O problemu zakonitosti glej več Shahram, D., str. 1 in naprej.
20
200
Sabina Zgaga: Odmera kazni v mednarodnem kazenskem pravu
sistemu, v katerem ima prvostopenjski senat (skoraj) popolno
diskrecijo pri odmeri kazni, težko govoriti o napačni odmeri
kazni. Tudi zaradi tega je pritožbeni senat zelo redko zgolj na
tej podlagi spremenil prvostopenjsko sodbo.
Odmera kazni v praksi Mednarodnega sodišča
za nekdanjo Jugoslavijo
Vprašanje (ne)poenotene sodne prakse odmere kazni
Ker je po tej predstavitvi statutarne ureditve in ureditve v
pravilih jasno, da je odmera kazni urejena precej skopo, o namenu kaznovanja pa ni ne duha ne sluha (pri upoštevanju teže
kaznivega dejanja bi sicer lahko zasledili sled absolutne teorije), so morali biti sodni senati pri oblikovanju sodne prakse
precej dejavni, poleg tega pa so imeli zaradi tega pri odmeri
kazni tudi precejšnjo diskrecijo.21 Povprečna izrečena kazen
avgusta 2008 je bila tako 15,1 leta, izrečene kazni pa se gibljejo
od dveh let do dosmrtne zaporne kazni. Zanimivo je, da je
povprečna dolžina kazni, izrečene na prvi stopnji, 15,9 leta,
na drugi stopnji pa se zniža na 14,9 leta. Pritožbeno sodišče je
v večini primerov znižalo izrečeno kazen in le v treh primerih
jo je zvišalo. Kazen dosmrtnega zapora je pritožbeni senat izrekel v enem primeru.22
Iz sodne prakse prvostopenjskih senatov je razvidno, da
so ti izrekli zelo različno dolge kazni zapora. Omenjeno je
že bilo, da so pritožbeni senati poudarjali potrebo po individualizaciji kazni. Tudi sodni senati so to poudarjali, zato so
v praksi senati izrekali tako različno dolge kazni. Razlike so
tako med različnimi sodnimi senati, med sodnimi in pritožbenimi senati ter tudi v pojmovanju olajševalnih oziroma obteževalnih okoliščin.23 Vse to privede do nepoenotene sodne
prakse. Torej, zaradi sklicevanja na individualizacijo kazni, na
zahtevo, naj bo kazen čim bolj prilagojena storjenemu kaznivemu dejanju in osebnim okoliščinam storilca (kar sicer zahteva tudi statut in pravila), smo prišli v položaj, ko je sodna
praksa izrekanja in odmere kazni ter upoštevanja določenih
okoliščin vse prej kot poenotena. Očitno temelji argument
pritožbenih in tudi sodnih senatov tudi na tem, da poenotena
sodna praksa onemogoča individualizacijo kazni. Pa je to res?
Menim, da ne. Še več, menim, da zgolj dosledno izpeljana individualizacija kazni lahko omogoči enakost obsojencev in s
tem poenoteno sodno prakso. Če sodni senat upošteva, da so
dejstva dveh primerov, ki so pomembna za odmero kazni, bi-
21
22
23
stveno enaka, potem mora izreči bistveno enako kazen. In nasprotno, če se dejstva razlikujejo, potem mora izreči različne
kazni. Samo če sodni senat dosledno upošteva vse pomembne
okoliščine za individualizacijo kazni, lahko tudi ugotovi, ali
je dejansko stanje enega primera tako podobno drugemu, da
mora izreči enako kazen, oziroma ali so dejstva tako različna,
da mora izreči različno kazen. Torej je pravilno izpeljana individualizacija kazni pogoj za enakost obsojencev in s tem za
poenoteno sodno prakso. Problem nastane, če sodni senat ne
upošteva določenih dejstev, ki so pomembna, oziroma upošteva dejstva, ki niso pomembna, in zato napačno odloči, ali
sta primera enaka ali ne oziroma ali si zaslužita enako kazen
ali ne.24 Potem je načelo enakosti kršeno in s tem se posredno
ruši tudi enotna sodna praksa.
Vpliv zakonodaje in sodne prakse SFRJ na odmero kazni pred
MKSJ
Ena od zanimivih tem pri odmeri kazni v sodni praksi
MKSJ je že omenjena določba 24. člena statuta MKSJ, po kateri sodišče pri določanju zaporne kazni upošteva splošno prakso izrekanja zapornih kazni na sodiščih nekdanje Jugoslavije.
Kot je bilo že na začetku omenjeno, se tu pojavijo zlasti tri
vprašanja:
− kaj je mišljeno pod splošno prakso izrekanja zapornih
kazni na sodiščih nekdanje Jugoslavije;
− na zakonodajo oziroma sodno prakso katerega obdobja
se MKSJ lahko sklicuje ter
− kako tesno je sodni senat pri odmeri kazni vezan na to
prakso.
Glede prvega vprašanja se pojavlja več mogočih odgovorov. Najdoslednejši in najstrožji bi bil, da je sodišče vezano na
kazensko zakonodajo, tj. kazenski zakonik nekdanje SFRJ25 in
posamezne republiške kazenske zakonike26. Druga možnost
bi bila, da je MKSJ vezano na sodno prakso jugoslovanskih
sodišč. Tudi tu obstaja problem, in sicer sodne prakse v nekdanji Jugoslaviji v zvezi z genocidom, vojnimi hudodelstvi
in hudodelstvi (skoraj) ni. To je ugotovilo tudi MKSJ v zadevi
Erdemović.27 Ko je MKSJ presojalo splošno sodno prakso izrekanja zapornih kazni, je opredelilo pravo nekdanje Jugoslavije,
ki ga mora presojati pri odmeri kazni. Tako je v zadevi
Erdemović sodni senat najprej obravnaval Kazenski zakonik
SFRJ (16. poglavje: Kazniva dejanja zoper človečnost in med-
24
Tako tudi Clark, J., str. 1702.
Bagaric, M., Morrs, J., str. 206, 208 in 209.
25
Uradni list SFRJ, št. 44/76.
Več o statistiki izrečenih kaznih glej Hola, B., Smeulers, A., Bi Jleveld, C. Tudi Clark, J., str. 1691–1692.
26
Zlasti BiH in Hrvaške.
27
Tožilec proti Draženu Erdemoviću, IT-96-22, sodba o izreku kazni, par. 37.
Clark, J., str. 1689–1694.
201
narodno pravo, v katerem so določeni tudi posebni minimumi
in maksimumi za ta kazniva dejanja). Senat pa je priznal, da
obravnavanje zgolj zakonodaje ni zadostno, poleg tega pa to
tudi ne ustreza jezikovni razlagi 24. člena, ki govori o splošni
praksi sodišč nekdanje Jugoslavije, zato je skušal analizirati še
sodno prakso teh sodišče. Pri tem pa je ugotovil, da ni primera,
ki bi ga lahko uporabil kot precedens, in da iz te sodne prakse
ni mogoče izpeljati pomembnih vsebinskih sklepov in je zato
neuporabna.28 V zadevi Čelebići29 se je sodišče spet sklicevalo
na Kazenski zakonik SFRJ, tokrat na določbi splošnega dela o
zaporni kazni in odmeri kazni v primeru pravega steka. Poleg
tega je sodišče zaslišalo strokovno pričo o uporabi teh določb
v praksi sodišč v nekdanji Jugoslaviji, saj je menilo, da sklicevanje zgolj na zakonodajno ureditev ne zadošča. Enako je sodišče ravnalo še v zadevi Nikolić, D.30 in še v mnogih drugih
zadevah. V tej zadevi se je sodišče sklicevalo še na Kazenski
zakonik BiH iz leta 1977. Po mojem mnenju je bilo razmišljanje MKSJ pravilno. Sodišče bi moralo obravnavati ne le pravila
splošnega dela o odmeri kazni ter posebne maksimume in minimume pri posameznih kaznivih dejanjih, ampak tudi sodno
prakso odmere kazni. Seveda je bilo to v tem primeru delno
onemogočeno s tem, ker sodne prakse v zvezi z genocidom
in drugimi mednarodnimi hudodelstvi ni bilo. Kljub temu pa
bi MKSJ lahko upoštevalo, kakšen je bil trend odmere kazni
v praksi glede na predpisane kazni v zveznem in republiškem
kazenskem zakoniku. Torej, v katerem razponu se dejansko izrekajo kazni glede na predvidene kazni.
Glede vprašanja, katero časovno obdobje naj MKSJ upošteva, obstajata dve možnosti; kazenska zakonodaja ali sodna
praksa posameznih držav, ki so nastale na ozemlju nekdanje
Jugoslavije, ali pa kazenska zakonodaja ali sodna praksa nekdanje Jugoslavije. Tu je MKSJ zavzelo jasno stališče, da se
upoštevata zakonodaja in sodna praksa nekdanje Jugoslavije,
torej zakonodaja in morebitna sodna praksa pred razpadom
države.31 Sodišče je izrecno zavrnilo razlago, na podlagi katere bi bila pod sodišči nekdanje Jugoslavije mišljena sodišča
držav, ki so nastala na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Lahko pa
se sodišče v posameznem primeru pozanima o sodni praksi,
če meni, da bi bilo to potrebno.32 V zvezi s tem pa je obdolženec v zadevi Nikolić, D. opozoril na vprašanje, ali mora upoštevati zakonodajo držav, ki so nastale na ozemlju nekdanje
28
29
Erdemović, par. 37–39. Čisto res to sicer ni (bila sta vsaj primera
Mikhailović in Artuković), je pa praksa res skopa.
Tožilec proti Zdravku Mučiću et al., IT-96-21, sodba sodnega senata, par. 1204 in naprej.
Jugoslavije, če je ta milejša zanj (uporaba lex mitior). Tudi to
možnost je sodišče izrecno zavrnilo, saj naj bi šlo za (v večini
držav ustavno) načelo, ki velja znotraj države (jurisdikcije), ne
pa tudi v razmerju med več državami. Sodišče je razsodilo, da
uporaba lex mitior ne pomeni mednarodno priznanega načela
in da nobena država zaradi tega načela ni zavezana uporabiti
kaznovalni okvir druge države, ker je ta milejši. Tudi MKSJ
zato ni dolžno uporabiti milejšega zakona, ki bi ga v tem primeru pomenila notranja zakonodaja.33
Tudi glede tretjega vprašanja, ali je sodišče na to zakonsko
ureditev oziroma sodno prakso vezano in ji mora slediti ali
nanjo ni vezano in jo uporablja zgolj kot smernico, je MKSJ
v svoji sodni praksi zastopalo jasno stališče, da sodna praksa
na območju nekdanje Jugoslavije vpliva na odmero kazni, a
da hkrati ne pomeni odločilnega vpliva na njeno odmero. To
je sodišče najprej odločilo v zadevi Erdemović.34 Tu je sicer
tako odločilo zato, ker ni našlo ustrezne sodne prakse, na katero bi se oprlo, zato jo je vzelo zgolj kot smernico. Vendar
pa se je stališče obdržalo in potrdilo v poznejših odločbah.
V zadevi Čelebići je tako sodišče odločilo, da to sklicevanje
pomeni iskanje mogočih pravnih virov in da ni obvezno ter
zavezujoče.35 Obramba je sicer zagovarjala stališče (kot že v
drugih zadevah), da sodišče ne sme izreči višje kazni, kot jo
dopušča Kazenski zakonik SFRJ. Sodni senat pa je tako stališče gladko zavrnil. Odločil je, da ni vezan na zakonodajo, da jo
mora zgolj upoštevati pri odmeri kazni ter da lahko izreče višjo kazen, kot bi jo lahko izrekel sodnik v nekdanji Jugoslaviji,36
ter da taka odločitev ne pomeni kršitve načela zakonitosti.37
Pritožbeni senat je tako odločitev potrdil, spoznana pa je bila
tudi za splošno prakso tega sodišča.38 V zadevi Kunarac je
sodišče podrobneje opredelilo, kaj pomeni, da mora upoštevati sodno prakso sodišč nekdanje Jugoslavije. Sodni senat je
opredelil, da ni dovolj, da zgolj navaja ustrezne določbe zakonodaje, ampak mora, če od njih odstopi, svojo odločitev obrazložiti, še posebej, ko tudi mednarodno pravo ne daje nobenih
smernic o odmeri kazni. Čeprav obstaja tesna povezava med
kazenskim pregonom pred sodišči držav in pred MKSJ, pa narava, pomen in obseg kaznivih dejanj, ki se preganjajo pred
MKSJ, ne dopuščajo samodejne uporabe sodne prakse sodišč
nekdanje Jugoslavije.39 Mnenje pritožbenega senata v isti za-
33
Nikolić, D., par. 163–165.
34
Erdemović, par. 39. Henham, R. (2002), str. 7. Clark, J., str. 1696.
35
Čelebići, par. 1194.
36
Prav tam, par. 1200.
37
Prav tam, par. 1212.
30
Nikolić, D., par. 155.
38
31
Tožilec proti Goranu Jelišiću, IT-95-10, sodba pritožbenega senata, par. 114.
Čelebići, sodba pritožbenega senata, par. 813 in 817. Jelišić, par.
117. Nikolić, D., sodba pritožbenega senata, par. 68.
39
32
Jelišić, par. 114–116.
Tožilec proti Dragoljubu Kunarcu, IT-96-23 & 23/1, sodba sodnega senata, par. 829.
202
devi je bilo, da zadošča, da sodni senat pokliče strokovno pričo, ki priča o relevantni sodni praksi in zakonodaji.40
Menim, da pristop MKSJ do omenjenih vprašanj temelji najprej na razlikah v kaznovalnih okvirih Kazenskega zakonika SFRJ in nekdanjih jugoslovanskih republik ter statuta
MKSJ na drugi strani. Kazenski zakonik SFRJ je v izjemnih
primerih dopuščal izrek smrtne kazni oziroma pogosteje alternativno kazen 20 let zapora. Splošni maksimum zaporne
kazni je bil 15 let, kazenski zakoniki posameznih republik pa
so določali posebne maksimume, ki pa seveda niso smeli biti
višji od 15 let. Po drugi strani statut MKSJ dopušča izrek kazni
dosmrtnega zapora. Očitno je, da statut predvideva višje kazni
kot pravo SFRJ. Če bi bilo MKSJ vezano na pravo SFRJ, potem
kazni dosmrtnega zapora ne bi moglo izreči, prav tako pa tudi
ne kazni, višje od 15 oziroma 20 let. Iz statuta MKSJ je razvidno, da je sodišče ustanovljeno za pregon domnevno odgovornih za hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava,41
poleg tega pa, kot ugotavljajo številni avtorji, v mednarodnem
pravu vlada t. i. culture of conviction,42 katere cilj je čimprejšnja obsodba in čim hujše kaznovanje domnevnih storilcev, da
se doseže kaznivost teh oseb (to put an end to impunity). Tako
nizke kazni, ki jih je predpisovalo pravo SFRJ, zato ne bi zadoščale. Pristop MKSJ do tega vprašanja temelji tudi na dejstvu,
da Kazenski zakonik SFRJ ne ureja vseh inkriminacij, ki jih
vsebuje statut SFRJ. Tako da tudi zaradi tega sodišče ni moglo upoštevati ureditve posebnega dela Kazenskega zakonika
SFRJ, še zlasti posebnega maksimuma zaporne kazni. Menim
pa, da bi vsaj v delu, v katerem se inkriminacije pokrivajo (genocid, hudodelstva zoper človečnost), sodišče lahko upoštevalo ureditev SFRJ. Tretji vzrok za predstavljen pristop MKSJ
do uporabe ureditve SFRJ pa je pomanjkanje sodne prakse v
SFRJ glede mednarodnih hudodelstev. Kot je bilo že omenjeno, pa bi MKSJ kljub temu lahko upoštevalo, v katerem razponu so se v SFRJ dejansko izrekale kazni.
Zaradi vseh teh razlogov je sodišče odločilo, da na splošno prakso sodišč nekdanje Jugoslavije ni vezano, ampak da
jo mora preučiti in upoštevati pri odmeri kazni. Zaradi tega
zato tudi ni vezano na uporabo milejšega zakona (lex mitior).
Zastavlja pa se mi vprašanje, ali je dopustno v primerih, ko
gre za inkriminacije, ki jih ureja notranje pravo ter v katerem
so predpisani splošni in posebni maksimumi in minimumi,
samo zato, ker postopek poteka pred ad hoc sodiščem in ne
pred sodiščem države, izreči višjo kazen, kot bi jo lahko izrekli po notranjepravnem sistemu. Na čem temelji taka razlika v kazni? Sodišče je to razliko skušalo utemeljiti v zadevi
40
Kunarac, sodba pritožbenega senata, par. 349.
41
1. člen.
42
Henham, R. (2002), str. 6 in 16. Hole, A., str. 53.
Čelebići. Poudarilo je, da je treba upoštevati namen ustanovitve tega sodišča, da imamo opravka s kaznivimi dejanji,
kaznivimi po mednarodnem humanitarnem pravu, ter namene kaznovanja, ki jih skuša MKSJ doseči; povračilnost in
prevencija. Očitno je sodišče te cilje skušalo doseči v širšem
okolju kot zgolj na ozemlju nekdanje Jugoslavije, saj bi v tem
primeru upoštevanje ureditve SFRJ zadoščalo. Ureditev MKSJ
glede odmere kazni je na prvi pogled sicer skopa, a jasna, saj
se nam sklicevanje na ureditev SFRJ kaže kot logična rešitev.
Pregled prakse pa pokaže, da je sodišče mimo tega na podlagi
diskrecije razvilo svojo lastno sodno prakso glede tega vprašanja, in to kljub temu, da bi po mojem mnenju v ureditvi SFRJ
lahko našlo mnoge oporne točke.
Nameni kaznovanja v praksi MKSJ
Na to, kateri namen bo sodišče skušalo doseči s kaznovanjem, vpliva najprej zakonska ureditev (če izrecno ureja namen kaznovanja ali pa vsebuje vsaj kakšen namig glede tega),
poleg tega pa še mnogi drugi dejavniki, vključno s prevladujočo teorijo v pravnem sistemu, ki mu sodnik pripada. Na
MKSJ sodelujejo sodniki iz različnih pravnih sistemov, zato
je prišlo do stika absolutnih in relativnih namenov kaznovanja, nekateri avtorji pa menijo, da prevladujejo relativne teorije, zlasti rehabilitacijske, in zato sodišče kritizirajo.43 Drugi
avtorji pa ga kritizirajo zato, ker po njihovem mnenju sodišče
sploh ne zasleduje namenov kaznovanja, ampak zgolj politične cilje. To naj bi bilo razvidno tudi iz obrazložitev sodb,
v katerih se sodni senat sicer sklicuje na posamezne namene kaznovanja, a ne obrazloži, kako so ti vplivali na odmero
kazni.44 Kot glavna namena kaznovanja je sodišče opredelilo
retribucijo (absolutne teorije) in zastraševanje oziroma prevencijo (relativne teorije).45 To stališče je sodišče zastopalo
tudi v poznejših odločbah.
Sodišče je razlikovalo med specialno in generalno prevencijo. Individualna prevencija se nanaša na učinek kazni
na storilca; kazen mora biti taka, da storilec v prihodnosti
zaradi nje ne bo ponovil kaznivega dejanja. Toda sodišče je
večji pomen namenilo generalni prevenciji. Kazen mora namreč vplivati tudi na druge tako, da ne bodo storili kaznivih
dejanj.46 Še več, generalna prevencija odločilno vpliva na odmero kazni. Na osebe, ki razmišljajo o storitvi kaznivega de-
43
Ohlin, J. D., str. 9.
44
Schabas, Henham, str. 3
45
Tako na primer Deronjić, T., par. 142. Enako Čelebići, sodba pritožbenega senata, par. 806, Nikolić, D., par. 132, Tožilec proti Milomirju Stakiću, IT-97-24, sodba sodnega senata, par. 900, Tožilec proti
Antu Furundžiji, IT-95-17/1, sodba sodnega senata, par. 287.
46
Deronjić, par.145 in 146. Nikolić, D., par 132.
203
janja, mora imeti kazen tak vpliv, da si pod njenim vplivom
premislijo.47 Posamezniki, ki bi sicer storili kaznivo dejanje, ga
prav zaradi tako visoke kazni ne bodo storili.48 Kazen je tako
svarilo mogočim storilcem, ki sami zase menijo, da jih mednarodno kazensko pravo ne veže, da te norme morajo spoštovati
in da jih ne čaka le kazenski pregon, ampak v primeru krivde
tudi kazen. Te mogoče storilce naj bi zato kazen tako ponovno
vključila v družbo, še preden storijo kaznivo dejanje.49 Sodišče
je tudi opozorilo, da ta namen kazni poznajo v različnih notranjepravnih sistemih držav, saj naj bi bilo to namenjeno vplivanju na obsojenca, žrtve, sorodnike in splošno javnost, da se
zagotovita veljavnost in izvajanje pravnega sistema,50 pri tem
pa je imel prevencijo v mislih tudi Varnostni svet OZN, ko
je s svojo resolucijo ustanovil to sodišče. Ustanovitev sodišča
in pregon storilcev naj bi med drugim tudi preprečevala nadaljnje kršitve humanitarnega prava.51 Sodišče je bilo ustanovljeno na podlagi 7. poglavja Ustanovne listine OZN, in sicer
na domnevi, da je ugotovitev resnice o dogajanju na ozemlju
nekdanje Jugoslavije nujen pogoj za mir. Pred MKSJ potekajo
kazenski postopki zoper osebe, za katere včasih ni bilo mogoče
misliti, da bodo kdaj kazensko preganjane. To naj bi tistim, ki
se znajdejo v enakem položaju, preprečilo, da bi storili kaznivo
dejanje.52 Tudi v zadevi Nikolić, M. je sodišče poudarilo, da posamezni obdolženci, ki jih tožilstvo preganja pred MKSJ, niso
zgolj sredstvo za utrjevanje vladavine prava. Toda če v trenutku storitve kaznivega dejanja storilec ni mogel pričakovati, da
bo kazensko preganjan (torej ni učinka specialne in generalne
prevencije), to ne preprečuje sodišču, da mu ne bi izreklo kazni.53 Tako je sodišče zmanjšalo pomen prevencije, čeprav se v
drugih odločbah omenja kot poglavitni namen kaznovanja.
V zadevi Furundžija je sodni senat opredelil prevencijo kot
punitur ne peccatur (storilec mora biti kaznovan, da on sam in
drugi v prihodnosti ne bodo več storili kaznivih dejanj).54 V
zadevi Čelebići pa je sodni senat prevencijo opredelil kot način zagotavljanja miru na ozemlju nekdanje Jugoslavije in kot
enega od najpomembnejših namenov kaznovanja. Prav pre-
47
Tožilec proti Stevanu Todoroviću, IT-95-9/1, sodba o odmeri kazni, par. 30. Stakić, par. 902.
48
Todorović, par. 30. Zanimivo je, da je sodni senat v tem primeru
zapisal, da pri odmeri kazni prevencije ne bo upošteval. Sodišče je
v zadevi Tožilec proti Momirju Nikoliću, IT-02-60/1, sodba sodnega senata, par. 91, opredelilo prevencijo kot enega od glavnih
namenov kaznovanja v nekdanji Jugoslaviji.
vencijski učinek dolgotrajnih zapornih kazni na pomembne
vojaške častnike in civilne uradnike naj bi bil primeren način
zagotavljanja miru. Sodni senat priznava, da dolgotrajne zaporne kazni niso idealne, vendar pa so situacije, ko le taka kazen
zadošča za zagotavljanje stabilnosti na območju. Kaznovanje
pomembnih političnih voditeljev in vojaških častnikov kaže
na to, da se tudi ti ne morejo izogniti kaznovanju.55
Drugi poglavitni namen kazni po prevladujoči praksi
MKSJ je retribucija. Pri tem sodišče retribucije ne razume kot
maščevanje, ampak kot izraz ogorčenja mednarodne skupnosti
do storjenih gnusnih kaznivih dejanj.56 Sodišče je izrecno opozorilo, da retribucije ne smemo zamenjevati z maščevanjem,
ampak jo je treba razumeti kot objektivno, obrazloženo in odmerjeno kazen, ki pravilno izraža krivdo storilca, naklepno
tveganje storilca, da bo kaznovan, česar se zaveda že pred izvršitvijo kazni, ter škodo, ki jo je storilec povzročil s kaznivim
dejanjem. V nasprotju z maščevanjem je retribucija omejena in
zahteva zgolj pravično ter primerno kazen.57 Da se doseže namen retribucije, mora sodni senat odmeriti kazen, ki je sorazmerna s težo storjenega kaznivega dejanja ter krivdo storilca.
Sorazmernost je prvi in temeljni dejavnik, ki vpliva na odmero
kazni.58 Retribucija mora biti razumljena kot odsev pravičnega
in uravnoteženega pristopa k odmeri kazni za kaznivo dejanje.
Kazen mora biti sorazmerna s kaznivim dejanjem, kar se kaže
tudi v statutarni zahtevi, da mora sodišče pri odmeri kazni
upoštevati težo kaznivega dejanja.59 Sodni senat v zadevi Stakić
pa je opozoril, da je bilo MKSJ ustanovljeno zato, da bi kljubovalo nekaznovanosti in da bi se zagotovil pošten kazenski postopek zoper domnevne storilce kaznivih dejanj iz pristojnosti
sodišča.60 V zadevi Nikolić, M.61 je sodni senat odločil, da je
na podlagi jezikovne razlage statuta retribucija oz. just desert
poglavitni namen kazni, zato mora biti kazen po klasični retribucijski teoriji sorazmerna s škodo, ki jo je storilec povzročil
s svojim kaznivim dejanjem. Vendar pa je senat menil, da bi
bilo retribucijo bolje razumeti kot izraz obsodbe in ogorčenja
mednarodne skupnosti nad hudimi kršitvami mednarodnega
prava med oboroženimi spopadi. Retribucija prizna škodo in
trpljenje, ki so ga preživele žrtve,62 mogočim storilcem pa pove,
55
56
Deronjić, par. 143. Nikolić, D., par. 140.
57
Deronjić, par. 150. Nikolić D., T, par. 140.
58
Prav tam, par. 144.
59
Todorović, par. 29. Zanimivo je, da se je sodnemu senatu zapisalo,
ali naj se retribucija sploh upošteva (The principle of retribution, if
it is to be applied at all in the context of sentencing, must be understood as …).
49
Stakić, par. 902.
50
In navedlo avstralski primer. Deronjić, par. 148 in 149.
51
Čelebići, par. 800 in 801.
52
Stakić, par. 901.
60
Stakić, par. 901.
53
Nikolić, M., par. 90.
61
Nikolić, M.
54
Furundžija, par. 288.
62
Prav tam, par. 86.
204
da bodo kazniva dejanja kaznovana in da nekaznovanosti ni
več. Kot merila, ki naj bi pomagala pri odmeri kazni, ki bi izražala ogorčenost in obsodbo mednarodne skupnosti, je sodišče naštelo težo kaznivega dejanja, vlogo obsojenca pri storitvi
kaznivega dejanja ter vpliv tega na žrtve.63
na obstoj Ženevskih konvencij in posledice njihovega nespoštovanja. Tako se vsi udeleženci oboroženih spopadov zavedajo svojih obveznosti v razmerju do bojevnikov in zaščitenih
oseb. MKSJ in druga sodišča tako vnašajo kulturo vladavine
prava in ne zgolj strah pred posledicami kršitve prava.69
V zadevi Furundžija je sodni senat opredelil retribucijo
kot punitur quia peccatur (storilec mora biti kaznovan, ker je
kršil pravo).64 Isti senat je grajanje in stigmatiziranje storilca
in kaznivega dejanja, ki ju pokaže mednarodna skupnost in
to izrazi s kaznijo, poudaril kot enega od nujnih in bistvenih
namenov kazni zapora.65 Pri tem se je skliceval na Beccario
in na njegovo teorijo, naj kazen ne bi bila stroga, ampak neizogibna posledica kaznivega dejanja. Prav zanesljivost kazni naj bi bolj kot njena strogost vplivala na storilca. Strogost
kazni pa naj bi bila orodje za retribucijo, stigmatizacijo in
prevencijo. To pride še posebej v poštev pri izrekanju kazni
pred MKSJ, kjer kazni delujejo bolj negativno na obsojenca
zaradi mednarodne narave postopka zoper njega in izreka
kazni, moralne avtoritete in učinka na mednarodno skupnost.
Ta kaznovalni učinek mora sodni senat upoštevati pri odmeri
kazni.66 V zadevi Čelebići pa je sodišče upoštevalo tudi negativni učinek retribucije. Retribucija je namenjena predvsem
pomiritvi žrtev. Namen Varnostnega sveta pa je sprava med
vsemi sprtimi narodi na območju nekdanje Jugoslavije, zato
bi bilo upoštevanje zgolj retribucije kontraproduktivno in bi
vplivalo negativno na namen MKSJ in Varnostnega sveta (ponovna vzpostavitev in vzdrževanje miru na ozemlju nekdanje
Jugoslavije). Zgolj retribucija po mnenju sodišča na to ozemlje ne bo prinesla pravice.67
Rehabilitacijo (relativne teorije) je treba po mnenju sodišča upoštevati zgolj kot eno od okoliščin, ki vplivajo na odmero
kazni in ji sodišče ne sme dati pretirane teže,70 čeprav je sodni senat v zadevi Nikolić, M. ugotovil, da je bila rehabilitacija
eden od glavnih namenov kaznovanja v nekdanji Jugoslaviji,
in čeprav je isti senat ugotovil, da mora kazen izražati načela in vrednote družbe.71 Po mnenju sodnega senata v zadevi Čelebići naj bi tako rehabilitacija upoštevala možnosti za
ponovno vključitev obsojenca v družbo, kar je najpogosteje
mogoče pri mlajših, neizobraženih članih družbe. S ponovno
vključitvijo postanejo njeni dejavni člani in to jim omogoča,
da živijo »normalno« življenje po izpustitvi iz zapora. Sodišče
mora upoštevati starost obdolženca, njegove osebne okoliščine, sposobnost za rehabilitacijo in dostopnost dejavnosti v zaporu, ki bi pripomogle k rehabilitaciji.72 Toda pritožbeni senat
je opozoril, da se primeri pred MKSJ razlikujejo od primerov
pred nacionalnimi sodišči, zlasti zaradi njihove narave, tj. zaradi resnosti kršitev mednarodnega humanitarnega prava.73
Čeprav je rehabilitacija v skladu z notranjimi zakonodajami in
regionalnimi instrumenti varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin eden od temeljnih namenov kazni, ta zato
ne more imeti prevladujoče vloge pri odmerjanju kazni. Prav
nasprotno. Izoblikovala se je ustaljena praksa pritožbenih in
sodnih senatov, po kateri sta dva glavna namena kaznovanja
retribucija in prevencija, ne pa rehabilitacija. Ta je pri odmeri
kazni pomembna okoliščina, ki pa ji ne sme biti namenjena
prevelika pozornost.74
Kot nekakšna druga podoblika absolutnih teorij je sodišče
v zadevi Nikolić, M. poudarilo utrjevanje vladavine prava (rule
of law). Ko MKSJ uporablja določbe mednarodnega prava v
praksi, se mora zavedati vpliva uporabe teh norm na mednarodni ravni. Sodišče se zaveda, da odmera kazni izraža pravila
in vrednote neke družbe v nekem času, zato mora MKSJ upoštevati take namene kazni in pravila za odmero kazni, da bo zadostila potrebam družbe na območju nekdanje Jugoslavije, pa
tudi potrebam mednarodne skupnosti.68 Ob izdaji sodbe na
prvi stopnji je sodišče delovalo že deset let. Sodni senat je tako
že menil, da je mednarodno kazensko pravo prešlo od teorije
k praksi in je po njegovem mnenju tako vplivalo na ljudi, da
mogoči udeleženci v oboroženih spopadih zdaj vsaj pomislijo
Prav nasprotno pa je ugotovil sodni senat v zadevi Nikolić,
M. (verjetno zato, ker je na podlagi analize Kazenskega zakonika SFRJ ugotovil, da je imela rehabilitacija pomembno
vlogo pri odmeri in izvrševanju kazni v nekdanji Jugoslaviji),
saj je odločil, da mora kazen meriti na to, da doseže rehabilitacijo obsojenca. Rehabilitacija pa naj ne bi bila le cilj odmere in izvrševanja kazni, ampak naj bi se skušala doseči že
med samim kazenskim postopkom. To naj bi prišlo zlasti v
poštev pri kaznivih dejanjih na diskriminacijski podlagi, ko
se domnevni storilec že med kazenskim postopkom sooči s
63
Prav tam, par. 87.
69
64
70
Prav tam, par. 88 in 89.
Čelebići, sodba pritožbenega senata, par. 806.
65
Prav tam, par. 289.
71
Nikolić, M., par. 91.
66
Prav tam, par. 290.
72
67
73
Čelebići, sodba pritožbenega senata, par. 806.
68
Nikolić, M., par. 83 in 84.
74
Prav tam, par. 807.
205
pričevanji žrtev oziroma z žrtvami samimi. Že ta stik lahko
pripomore k ponovni strpnosti in razumevanju drugačnih,
zato je možnost za ponovno kaznivo dejanje na diskriminacijski podlagi lahko manjša.75 Tudi v zadevi Furundžija je
sodni senat opozoril, da čeprav je pozornost usmerjena na
druge namene kaznovanja, to ne sme omejiti podpore za rehabilitacijske programe, ki jih mora biti obsojenec deležen
med prestajanjem kazni. Pri tem mora sodni senat upoštevati
predvsem starost obsojenca.76 V zvezi z rehabilitacijo je zanimiva tudi Schabasova ideja, da je rehabilitacija pri vojnih
hudodelcih najuspešnejša. Kot argument za svojo trditev postavlja primere nacističnih storilcev, ki so dolga leta po drugi
svetovni vojni živeli v mirnem sožitju s sosedi in drugo okolico, ne da bi storili kakršno koli kaznivo dejanje. Tako rekoč
so zgledno živeli in nobeden ni posumil na njihovo preteklost.77 Očitno je torej bilo, da so kazniva dejanja storili zgolj
med vojno in da po njej ni nevarnosti, da bi jih ponovili.
Sodišče pa je v svojih sodbah poudarjalo tudi pomen
sprave (reconciliation) in s tem ideje restorativne pravičnosti.
V zadevi Nikolić, M.78 je sodišče zato v svoji obrazložitvi povedalo, zakaj je bilo ustanovljeno. Kazen mora zadostiti potrebi posrednih in neposrednih žrtev po pravičnosti, prav tako
pa mora ustaviti kulturo nekaznovanosti množičnih kršitev
človekovih pravic in kaznivih dejanj v oboroženih spopadih.
Sodišče naj bi prispevalo k miru in spravi na območju nekdanje Jugoslavije,79 pridobljenima s pomočjo prava in pravičnostjo v pravu.80 V zadevi Čelebići pa je sodišče opredelilo
še en namen kaznovanja, ki bi ga lahko podredili relativnim
teorijam: zaščita družbe pred nevarnimi storilci. Ta namen naj
bi bil pomemben pri odmeri kazni, višina kazni pa naj bi bila
odvisna od narave kaznivega dejanja in ravnanja obsojenca.
Na podlagi tega namena kaznovanja sodišče po navadi izreče
dolgo zaporno kazen, da zaščiti družbo pred nevarnim storilcem, in sodišče naj bi ta namen upoštevalo pri storilcih, ki so
spoznani za nevarne družbi.81
Iz obravnavane sodne prakse je razvidno, da so se sodni in
pritožbeni senati sklicevali na relativne (utilitaristične) in absolutne (retributivne) teorije namena kaznovanja. Poleg tega
so različni senati dali različno težo različnim namenom. Kljub
75
Prav tam, par. 93.
76
77
78
Ustno predavanje v Salzburgu, avgust 2008.
Nikolić, M., par. 86 in 87.
79
Nikolić, M., par. 82. Upoštevati je tudi treba, da je bilo sodišče
ustanovljeno na podlagi 7. poglavja Ustanovne listine OZN, ki
vključuje mehanizme za zagotavljanje miru in varnosti.
80
Nikolić, M., par. 83 in 93. Tudi Furundžija, par. 287.
81
206
temu pa je iz sodne prakse MKSJ, načina njegove ustanovitve
in statuta razvidno, da sta prevladujoča namena kaznovanja
retribucija in prevencija.
Odmera kazni v Rimskem statutu
V Rimskem statutu je odmera kazni že natančneje urejena. Sodni senat izreče kazen na podlagi obsodilne sodbe in ob
upoštevanju dokazov, ki so bili predloženi med sojenjem, in
stališč, pomembnih za izrek kazni. Sodni senat lahko opravi
na svojo pobudo poseben narok za zaslišanje in pridobitev
stališč, ki so pomembna za izrek kazni. Na zahtevo obdolženca ali tožilca pa senat tak narok mora opraviti. Ta narok
pomeni napredek. Predviden je bil tudi v pravilih MKSJ, a so
jih sodniki spremenili tako, da so narok odpravili. Kazen se
izreče javno.82 Statut določa te kazni:
− kazen zapora, in sicer največ 30 let,
− dosmrtni zapor (če je upravičen zaradi izjemne teže
kaznivega dejanja in osebnih okoliščin obsojenca),
− denarna kazen, katere merila so določena v Pravilih o
postopku in dokazih (določena je zgolj kot stranska kazen in
ne kot samostojna),
− odvzem premoženjske koristi, premoženja in sredstev,
ki neposredno ali posredno izvirajo iz tega kaznivega dejanja,
ne da se posega v pravice tretjih dobrovernih oseb (tudi to je
mogoče izreči zgolj poleg kazni zapora).83
Iz ureditve je razvidno, da sodišče lahko izreče kazen do
30 let zapora ali dosmrtni zapor, ne more pa izreči kazni med
30 let in dosmrtnim zaporom. Po tem se Rimski statut razlikuje od statuta MKSJ, po katerem je mogoče izreči kakršno koli
kazen do dosmrtnega zapora. Triffterer v svojem komentarju
pravilno trdi, da iz jezikovne razlage člena izhaja, da lahko sodišče izreče kazen zgolj v letih, ne pa tudi v mesecih in letih.
To pomeni, da ne sme izreči kazni, nižje od enega leta.84 Izrek
dosmrtnega zapora pa je v Rimskem statutu omejen.85 Izreči ga
je dopustno zgolj, če to utemeljujejo izjemna teža kaznivega dejanja in osebne okoliščine obsojenca, zato bodo morali sodniki
to izrecno obrazložiti in utemeljiti. Te omejitve statut MKSJ ni
82
76. člen.
83
77. člen.
84
85
To je bil težko dosežen kompromis, saj sta obstajali dve struji držav: abolicionistične države so hkrati nasprotovali tudi dosmrtnemu zaporu, na drugi strani pa so posamezne države zahtevale
smrtno kazen in dosmrtni zapor. Dosmrtni zapor in prepoved
smrtne kazni zato pomenita kompromis. Schabas, W., v Cassese,
A., str. 1509.
poznal. V primerjavi s statutom MKSJ Rimski statut predvideva
denarno kazen. Pri sprejemanju Rimskega statuta so se zaradi
te določbe pojavljale polemike, češ da se ne »spodobi«, da storilcu takih grozovitih kaznivih dejanj naložimo zgolj denarno
kazen. Denarno kazen je zato mogoče izreči zgolj kot stransko
kazen poleg zaporne.86 Pomen denarne kazni pa se kaže predvsem v obstoju skrbniškega sklada (79. člen). Skupščina držav
pogodbenic namreč ustanovi skrbniški sklad v korist žrtev
kaznivih dejanj iz pristojnosti MKS. Sodišče pa ima možnost,
da odredi, da se denarna kazen (ali odvzeto premoženje) prenese na skrbniški sklad. Merila za izrekanje denarne kazni so v
skladu z Rimskim statutom določena v Pravilih o postopku in
dokazih. Pri izrekanju denarne kazni mora sodišče presoditi, ali
kazen zapora zadošča, upoštevati pa mora finančno zmožnost
obsojenca, morebiten odvzem premoženjske koristi, sredstev in
premoženja ter naloženo povrnitev škode žrtvam, poleg tega pa
še škodo, ki jo je storilec povzročil, ter koristi, ki jih je storilec
pridobil s kaznivim dejanjem. Denarna kazen pa ne sme presegati 75 odstotkov obsojenčevega ugotovljenega premoženja,
zmanjšanega za znesek, potreben za preživljanje obsojenca in
oseb, ki jih mora preživljati. Sodišče določi rok, v katerem mora
obsojenec plačati kazen v celem znesku ali pa na obroke, lahko
pa določi tudi dnevne zneske. Kazen je torej omejena z maksimumom, minimum pa ni določen. Razpon, znotraj katerega
sodišče odmeri kazen, je torej še vedno širok. Če obsojenec kazni ne plača prostovoljno, bo kazen prisilno izvršila država podpisnica, ob stalnem odklanjanju plačila kazni pa lahko doleti
obsojenca na tej podlagi kazen zapora do petih let.87
Še spornejše vprašanje pa je bilo vprašanje smrtne kazni.
Abolicionistične države so ji nasprotovale, države s smrtno
kaznijo pa so jo zahtevale. Na koncu je bil sklenjen kompromis. Smrtne kazni v Rimskem statutu ni, dodan pa je bil 80.
člen, ki določa, da nobena določba v tem delu statuta ne vpliva
na izrekanje kazni, predpisanih po notranjem pravu držav, ali
na uporabo njihovih zakonov, ki ne predvidevajo kazni, predpisane v tem delu. Tako so se države s smrtno kaznijo zavarovale, da ne bi mednarodna skupnost prek tega dela Rimskega
statuta (ki ne predvideva smrtne kazni, ampak zgolj dosmrtni
zapor) skušala vsiliti abolicije.88
Rimski statut izrecno omogoča pritožbo zoper kazen
zaradi nesorazmerja med kaznivim dejanjem in kaznijo.89
Pritožba je suspenzivna, a obsojenec ostane v priporu do konca pritožbenega postopka.90 Dopustna pa je tudi revizija kazni,
celo po obsojenčevi smrti, ker je bil odkrit nov dokaz ali pa je
bilo ugotovljeno, da je bil odločilni dokaz lažen, ponarejen ali
predrugačen ali ker je en ali več sodnikov ravnalo zelo neprimerno ali nevestno ali hudo kršilo svoje dolžnosti.91 Rimski
statut torej omogoča večkratno preverjanje izrečene kazni, še
posebej pa ureja izvrševanje in omilitev kazni (10. del statuta).
Ureditev je očitno natančnejša kot ureditev v statutu MKSJ.
Kljub temu pa še vedno obstaja določena pomanjkljivost, ki je
podpisnicam statuta na rimski konferenci ni uspelo odpraviti.
Čeprav so splošna pravila o kazni že natančnejša, pa Rimski
statut še ne vsebuje posebnih minimumov in maksimumov
pri posameznih kaznivih dejanjih. Podrobneje odmero kazni
urejajo pravila. Sodišče mora tako pri odmeri kazni upoštevati krivdo obsojenca, olajševalne in obteževalne okoliščine
obsojenca in kaznivega dejanja, poleg tega pa še škodo, ki jo
je storilec povzročil žrtvam in njeni družini, naravo kaznivega dejanja, sredstva izvršitve, stopnjo udeležbe obsojenca pri
kaznivem dejanju, stopnjo naklepa, način, čas in kraj kaznivega dejanja, starost, izobrazbo, socialne in ekonomske okoliščine obsojenca ter druge dejavnike.92
V Rimskem statutu je še posebej urejena odmera kazni.
Sodišče pri odmeri kazni v skladu s Pravili o postopku in dokazih upošteva dejavnike, kot so teža kaznivega dejanja in osebne
okoliščine obsojenca. Odšteje se čas, ki ga je obsojenec predhodno preživel v priporu, lahko pa tudi čas, za katerega je bila
obsojencu odvzeta prostost kako drugače v zvezi z ravnanjem,
ki je podlaga tega kaznivega dejanja. V primeru pravega steka
sodišče izreče (bolje določi) kazen za vsako kaznivo dejanje in
enotno kazen, ki določa skupno obdobje zapora. To obdobje
ne sme biti krajše od najvišje posamezne izrečene kazni in ne
daljše od 30 let ali pa je enotna kazen dosmrtni zapor.93
Prav poseben sistem pravil o kaznih pa imajo kazniva
dejanja zoper pravosodje (70. člen statuta). Pravila posebej
določajo, da zanje ne velja 77. člen (razen odvzema premoženja), ampak posebna pravila. Določena je denarna kazen, ki
je omejena na 50 odstotkov obsojenčevega ugotovljenega premoženja, zmanjšanega za znesek, ki je potreben za preživljanje obsojenca in oseb, ki jih mora preživljati. Zaporno kazen
pa je mogoče izreči zgolj v skrajnem primeru, če obsojenec ne
plača denarne kazni.94
Namen kaznovanja tako kot v statutu MKSJ tudi tu ni
izrecno določen, mogoče pa je določene namene razbrati iz
86
Prav tam, str. 1514. Bagaric, M., Morrs, J., str. 206.
91
87
Nato pa sodišče izreče skupno kazen (pravilo št. 146).
Prvi odstavek 82. člena.
92
88
Pravilo št. 145. Olajševalne in obteževalne okoliščine so določene
primeroma.
89
Točka a drugega odstavek 81. člena.
93
78. člen.
90
Točka a tretjega odstavek 81. člena.
94
Pravilo št. 166.
207
statuta in pravil. V uvodu je tako določeno, da najtežja hudodelstva, ki se nanašajo na mednarodno skupnost kot celoto,
ne smejo ostati nekaznovana in da je treba zagotoviti njihov
učinkovit pregon s sprejemanjem ukrepov na državni ravni
ter z okrepitvijo mednarodnega sodelovanja ter da so države
podpisnice odločene, da končajo nekaznovanje storilcev takih
hudodelstev ter tako prispevajo k njihovemu preprečevanju.
Iz teh določb sta razvidna namen retribucije in utrjevanja
vladavine prava (oboje absolutne teorije) ter po drugi strani (generalna) prevencija. V 78. členu je določeno, da mora
biti kazen sorazmerna s težo kaznivega dejanja, s čimer statut
opozarja na zahtevo po sorazmernosti kazni, ki je značilna za
retributivne teorije. Ta zahteva je še podkrepljena z možnostjo pritožbe zaradi nesorazmernosti med kaznivim dejanjem
in kaznijo. Po drugi strani rehabilitacija ni omenjena nikjer
v statutu, poleg tega ni v statutu nobenih določb o dejavnostih med izvrševanjem kazni zapora. Posredno je to urejeno v
106. členu, v katerem je določeno, da pogoji izvrševanja kazni
ne smejo biti bolj ali manj ugodni kot tisti, ki so na voljo zapornikom, obsojenim za podobna kazniva dejanja v državi
izvrševanja. Dejansko je rehabilitacija odvisna od stanja penološke politike države, v kateri obsojenec prestaja kazen, in
od splošno sprejetij mednarodnih pogodbenih standardov o
ravnanju z zaporniki (v katerih je sicer rehabilitacija pogosto
določena kot namen kaznovanja). Taka ureditev lahko privede do diskriminacije med zaporniki glede na kraj prestajanja
kazni. Edina določba, iz katere bi lahko zaznali rehabilitacijo,
je določba pravil, v kateri je predpisano, da mora sodišče pri
odmeri kazni upoštevati tudi starost, izobrazbo, socialne in
ekonomske okoliščine obsojenca. Na restorativno pravičnost
pa nakazujeta možnost prenosa plačane denarne kazni ali odvzete premoženjske koristi, sredstev ali premoženja v skrbniški sklad, iz katerega se potem izplača odškodnina žrtvam,
in 75. člen Rimskega statuta,95 ki ureja povrnitev škode žrtvam (vrnitev v prejšnje stanje, nadomestilo ali rehabilitacija).
Odškodnina se lahko izplača iz skrbniškega sklada ali pa sodišče naroči obsojencu, da plača odškodnino, ki jo uveljavlja
žrtev neposredno zoper obsojenca. S tem pa žrtev ni prekludirana glede pravic po notranjem ali mednarodnem pravu.
Sklepne ugotovitve
Kot je bilo ugotovljeno že zgoraj, je glavna težava pri ugotavljanju namenov kaznovanja stek različnih pravnih kultur
in sistemov. Nameni kaznovanja pa so močno odvisni od trenutka odločanja, vrednot in teorij, ki prevladujejo v nekem
pravnem okolju. Pred MKSJ se tako sodni senati sklicujejo na
absolutne in relativne teorije, vendar pa po mojem mnenju v
95
Podrobneje o tem v 3. delu Pravil o postopku in dokazih.
208
sodni praksi MKSJ ter v njegovih pravnih aktih prevladujejo
absolutne oz. retributivne.
Drugo vprašanje, s katerim se je ukvarjalo MKSJ, je individualizacija kazni. To sodišče je prav s sklicevanjem na individualizacijo kazni upravičevalo nepoenoteno sodno prakso
glede odmere kazni. Menim, da je bil pristop MKSJ glede tega
vprašanja napačen. Po mojem mnenju zgolj dosledno izpeljana
individualizacija kazni lahko omogoči enakost obsojencev in
s tem poenoteno sodno prakso. Samo če sodni senat dosledno
upošteva vse pomembne okoliščine za individualizacijo kazni, lahko tudi ugotovi, ali je dejansko stanje enega primera
tako podobno drugemu, da mora izreči enako kazen, oziroma ali so dejstva tako različna, da mora izreči različno kazen.
Pravilno izpeljana individualizacija kazni je pogoj za enakost
obsojencev in s tem za poenoteno sodno prakso. Problem
nastane, če sodni senat ne upošteva določenih dejstev, ki so
pomembna, oziroma upošteva dejstva, ki niso pomembna, in
zato napačno odloči, ali sta primera enaka ali ne oziroma ali si
zaslužita enako kazen ali ne. Potem je načelo enakosti kršeno
in s tem se posredno ruši tudi enotna sodna praksa.
Pregled zgodovinskega razvoja ureditve kazni kaže, da je
bila ta zmeraj bolj določena. V nürnberškem statutu je sodišče
lahko izreklo katero koli kazen, ki se mu je zdela pravična,
MKSJ je bilo omejeno zgolj na zaporno kazen, Rimski statut
pa omogoča izrek kazni do največ 30 let zapora ali dosmrtno
kazen, poleg tega pa še denarno kazen. Rimski statut omogoča
tudi najširšo izbiro med kaznimi. Tak trend razvoja se kaže
tudi glede posebnega naroka za odmero kazni in pravne podlage za pritožbo v zvezi s kaznijo. V Nürnbergu posebnega naroka ni bilo, sodniki MKSJ so nekaj časa imeli to možnost, potem pa so jo črtali iz pravil, Rimski statut pa izrecno omogoča
ozirom v posameznih primerih celo določa obvezno izvedbo
posebnega naroka. Glede pritožbe pa lahko ugotovimo, da je
v nürnberškem statutu in statutu MKSJ implicitna podlaga, v
Rimskem statutu pa izrecna podlaga za pritožbo v zvezi z odmero kazni (in celo za revizijo kazni).
Ena pomanjkljivost pa je tudi v Rimskem statutu, in sicer
odsotnost določenega namena kaznovanja. Menim pa, da iz
preostalih določb Rimskega statuta, stalne zahteve po končanju nekaznovanosti mogočih storilcev najhujših kaznivih dejanj (to put an end to impunity) in iz kulture kaznovanja, ki jo
je mogoče razbrati v mednarodnopravni skupnosti,96 izhajajo
absolutne teorije. Res pa je, da MKS poudarja tudi restorativno pravičnost, saj se poudarja pomen žrtev z možnostjo
zahtevati odškodnino zaradi storjenega kaznivega dejanja in
s precej razširjenimi možnostmi sodelovanja žrtev v kazen-
96
Ohlin, J. D., str. 14, Henham, R. (2002), str. 5.
skem postopku, ki poteka pred MKS.97 Prav to naj bi bila ena
od pomembnejših pridobitev Rimskega statuta.
Literatura
1. Ambos, K. (2006). Internationales Strafrecht. München, Verlag
C. H. Beck.
2. Bagaric, M., Morrs, J. (2006). International Sentencing Law: In
Search of Justification and Coherent Framework. International
Criminal Law Review, 6, str. 191–255.
3. Bavcon, L., Šelih, A., Filipčič, K., Ambrož, M., Korošec, D.
Kazensko pravo splošni del, Ljubljana, Uradni list Republike
Slovenije.
4. Cassese, A., Gaeta, P., Jones, J., ur. (2002). The Rome Statute of
International Criminal Court: A Commentary. New York,
Oxford University Press.
5. Clark, J. J. (2008). Zero to Life: Sentencing Appeals at the
International Criminal Tribunals for the Former Yugoslavia and
Rwanda. The Georgetown Law Journal, 96, str. 1685–1723.
6. Danner, A. M. (2001). Constructing a Hierarchy of Crimes in
International Criminal Law Sentencing. Virginia Law Review, 87,
str. 415–501.
7. Henham, R. (2002). TheInternationalisationofSentencing:Realityor
Myth? http://www.sciencedirect.com/science?_ob=ArticleURL&_
udi=B6WGX-47XFTPN-1&_user=4776866&_rdoc=1&_fmt=&_
orig=search&_sort=d&view=c&_acct=C000033658&_version=1&_urlVersion=0&_
userid=4776866&md5=d814942d661097f0f8105cacc021ab61
(12. 5. 2009).
8. Henham, R. (2004). Theorizing the Penality of Sentencing in
International Criminal Trials. Theoretical Criminology, 8/4, str.
429–463.
9. Hola, B., Smeulers, A., Bi Jleveld, C. (2009). Is ICTY Sentencing
Predictable? An Empirical Analysis of ICTY Sentencing Practice.
Leiden Journal of International Law, 22, str. 79–97.
10. Hole, A. (2007). The Sentencing Provisions of the International
Criminal Court. Monash University Law Review, 33, str. 264–
289.
11. Ohlin, J. D. (2008). Towards a Unique Theory of International
Criminal
Sentencing.
http://ssrn.com/abstract=1266702
(12. 5. 2009).
12. Shahram, D. (2009). Beyond Retroactivity to Realizing Justice:
A Theory on the Principle of Legality in International Criminal
Law Sentencing. http://works.bepress.com/shahram_dana/1
(12. 5. 2009).
13. Sloane, R. D. (2007). Sentencing for the Crime of Crimes. Journal
of International Criminal Justice, 5, str. 713–734.
14. Sloane, R. D. (2007). The Expressive Capacity of International Punishment. Stanford Journal of International Law, 43, str. 39–94.
15. Triffterer, O., ur. (2008). Commentary on the Rome Statute of
the International Criminal Court – Observers’ Notes, Article by
Article. Baden-Baden, Noms Verlagsgesellschaft, Baden-Baden.
16. Zagorac, D., ur. (2003). Rimski statut Mednarodnega kazenskega
sodišča. Ljubljana, Amnesty International Slovenija.
97
Glej 68. člen Rimskega statuta ter 3. del Pravil o postopku in dokazih.
209
Sentencing in the international criminal law
Sabina Zgaga, LL.B. Faculty of Law, University of Ljubljana, Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana, Slovenia
The article deals with the provisions of the Statute of the International Criminal Tribunal for the Former Yugoslavia (ICTY), with
the sentencing practice of this court, its aims of punishment and the impact of national criminal justice systems on the judicial practice
of the ICTY. The paper also focuses on the corresponding provisions of the Rome Statute of the International Criminal Tribunal for
the Former Yugoslavia (ICTY). The principal problem in determining the aims of punishment is the concurrence of different legal
cultures and systems, since the aims of punishment depend to a large extent on the time of decision making as well on the values and
theories prevailing in a given legal environment. Court panels deciding before the ICTY invoke absolute and relative theories, but in the
opinion of the author, absolute, i.e. retributive theories are those which prevail. The second issue which has been considered in detail
by the ICTY is the individualisation of punishment. By referring to the individualisation of punishment, the court tends to justify its
sentencing disparity. A consistent individualisation of punishment seems to be the only way of enabling the equality of offenders and
thus a uniform sentencing practice. On the other hand, a historical survey of the regulation of punishment indicates that sentencing
has become more and more determinate. One further shortcoming remains in the Rome Statute, which is a lack of the precise aim of
punishment. It is nevertheless possible to perceive a prevailing role of absolute theories of punishment from other provisions in the
Rome Statute, from a constant requirement to end the impunity of potential offenders of the most serious criminal offences and, finally,
from the culture of sentencing widespread in the international community.
Keywords: Statute of the International Criminal Tribunal, ICTY, sentencing, sentencing policy
UDC: 341.645 : 343.15
210
Uporaba interneta v teroristične namene
Matjaž Vidic*
Internet je lahko pripomoček pri izvajanju terorističnih napadov. Z razvojem informacijske družbe in naše odvisnosti od
računalnikov, informacijskih sistemov in hitrih povezav, se odpira dodaten poligon za terorizem, internetni terorizem.
Tehnološki napredek je tudi terorističnim skupinam omogočil dostop do skoraj vseh vrst orožja in teroristi so začeli
uporabljati internetni prostor. Gre predvsem za širjenje informacij in globalno povezovanje celic terorističnih skupin.
Internet se uporablja predvsem kot sredstvo za prenos informacij. Za teroristične skupine informacija pomeni moč.
Z učinkovito uporabo občil lahko teroristične skupine vplivajo na javnost. Internet s svojimi značilnostmi omogoča
terorističnim organizacijam širjenje novodobnih groženj. Omogoča jim takojšnjo svetovno razširjenost, predstavljanje
njihovih organizacij in rekrutacijo »borcev«. Pri internetnem terorizmu gre torej za napade na računalniške sisteme,
da bi se prizadejala škoda posameznikom in ne računalnikom. Države, ki povečujejo varnost, so že sprejele vrsto
zakonskih določil, s katerim so omejile internetni kriminal in terorizem. Trenutno preiskovalci v večini varnostnih
organov priznavajo, da je internetni terorizem za zdaj samo teoretični pojem, da možnosti uresničitve niso velike.
Do zdaj se še ni zgodilo, da bi terorist kogar koli ubil s pomočjo računalniške tehnologije. Tudi pri svetovno najbolj
znani teroristični organizaciji, Al Kaidi, med odkritjem baze, opremljene z visoko računalniško tehnologijo, niso
odkrili dokazov, da bi organizacija s pomočjo računalnikov pripravljala resno uničevalno akcijo. Še več, računalniški
strokovnjaki so prepričani, da je z uporabo interneta dejansko nemogoče povzročiti smrt posameznika, kaj šele večje
skupine ljudi.
Ključne besede: internet, terorizem, tehnologija, varnost, grožnja
UDK: 004.738.5 : 323.283
1
Uvod
Z razvojem informacijske družbe in naše odvisnosti od
računalnikov, informacijskih sistemov in hitrih povezav se
odpira dodaten poligon za širjenje radikalnih idej, kot so internetni terorizem, separatistične težnje, razpihovanje rasne
ali verske nestrpnosti ipd. Tehnološki napredek je tudi takim skupinam omogočil dostop do skoraj vseh vrst orožja.
Gre predvsem za širjenje informacij in globalno povezanost
celic terorističnih in drugih radikalnih skupin. Internet
se uporablja predvsem kot sredstvo za prenos informacij.
Informacija pomeni moč, z učinkovito uporabo občil lahko
različne skupine vplivajo na javnost. Internet s svojimi značilnostmi omogoča radikalnim organizacijam širjenje novodobnih groženj. Ponuja jim takojšnjo svetovno razširjenost,
možnost predstavljanja njihovih organizacij in rekrutacijo
»borcev«. Države s povečano varnostno problematiko so že
sprejele vrsto zakonskih določil, s katerim so omejile internetni kriminal in terorizem.
*
Matjaž Vidic, diplomirani politolog, višji kriminalistični inšpektor, Ministrstvo za notranje zadeve, Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana.
Ravno tako uporabljajo internet za širjenje idej in propagande tudi različne radikalne skupine, kot denimo protiglobalistična, separatistična, rasistična, nacionalistična gibanja
ali subkulture. Internet se uporablja predvsem kot sredstvo za
prenos informacij. Za radikalne skupine informacija pomeni moč. Množična občila poročajo predvsem o dramatičnih
dogodkih. Vsak poskus ali dejanski teroristični napad občila obravnavajo kot »glavno novico«, kar radikalne skupine
uporabljajo za pridobitev publicitete. Dramatičen dogodek je
priložnost za javno predstavitev svojega obstoja ali pridobitev
širše javne podpore.
Internet je že zdavnaj zabrisal državne meje. Z brisanjem
meja v EU in zagotovljeno svobodo gibanja raste potreba
po novih, prožnejših ukrepih, ki bodo teroristom preprečili
nadaljnje izkoriščanje razlik v pravni ureditvi držav članic.
Internet je fizično določen medij, ki pa kljub temu predvsem
pomeni nekakšen virtualni prostor, v katerem udeleženci niso
omejeni s tem, kje so fizično. Ta virtualni prostor ne pozna
državnih mej. Vsako pozitivno dogajanje nujno prinese tudi
nekaj negativnih plati. Če je mogoče o padanju državnih meja,
vse večji kohezivnosti narodov in nastajanju združene Evrope
govoriti kot o pozitivnih procesih, ni mogoče prezreti, da se
prav zaradi njih Evropa vedno bolj srečuje s pojavi, ki jih prej
ni bilo zaznati v takem obsegu.
211
2
Terorizem
Danes je v svetovni javnosti – predvsem po zaslugi množičnih občil – terorizem kot oblika kriminalitete razvpit, čeprav
nejasno opredeljen pojem. Že to, da obstaja veliko različnih
opredelitev, kaže na zapletenost pojava. Opredelitev terorizma je veliko predvsem zaradi težav pri sami opredelitvi, deloma pa tudi zaradi nesoglasij o tem, kdaj bi bil lahko terorizem
upravičen. V mednarodnem kazenskem pravu je sicer vse več
dokumentov posebej namenjenih terorizmu, vključno s precejšnjim številom večstranskih pogodb, vendar se ti opredelitve
terorizma sploh ne lotevajo ali ga opredeljujejo zgolj kot kakšno
posebno pojavno obliko (Korošec in Bavcon 2003: 80).
mu.1 Sklep je bil oblikovan po terorističnih napadih v New
Yorku leta 2001 in pomeni korak naprej v odnosu EU do te
problematike. Za opredelitev terorizma je zlasti pomemben 1.
člen, ki se glasi:
Teroristična kazniva dejanja ter temeljne pravice in načela
1. Vsaka država članica sprejme vse potrebne ukrepe, ki zagotavljajo, da se namerna dejanja, na katera se nanašajo spodnje
točke a do i, in ki so po notranji zakonodaji določena kot kazniva
dejanja, ki lahko zaradi svoje narave ali vsebine hudo škodujejo
državi ali mednarodni organizaciji, kadar so storjena, da bi:
resno zastraševala prebivalstvo ali
nezakonito izsiljevala vlado ali mednarodno organizacijo, da izvede ali opusti kakršno koli dejanje, ali
 resno rušila ali uničevala temeljne politične, ustavne,
gospodarske ali socialne strukture države ali mednarodne
organizacije,


V zadnjih letih se stopnjujejo argumenti za enotno opredelitev, čeprav nekateri strokovnjaki poudarjajo, da gre v celoti za politični pojem in enotna opredelitev s pravnega stališča
ni potrebna. Razlogov, zakaj državam ne uspe sprejeti enotne opredelitve terorizma, je več. Da je ni, je za vlade pogosto
prednost, ker jim omogoča, da oblikujejo svoje opredelitve
glede na lastne politične in ideološke preference. Države pri
opredelitvi terorizma poudarijo težnje, ki zaznamujejo njihovo zunanjo in notranjo politiko, neredko tako obračunajo s
političnimi nasprotniki ali uveljavljajo državne gospodarske
interese. Politično občutljivost opredelitve terorizma dodatno
ponazarja dejstvo, da ga včasih enotno ne opredeljujejo niti
v eni državi. Tako je v ZDA, kjer obrambno ministrstvo, FBI
in zunanje ministrstvo terorizem opredeljujejo vsak po svoje
(Hohler 2005: 6).
Po Prezlju (2006: 177) je terorizem »načrtovanje, organiziranje, izvajanje in podpiranje nasilnih dejavnosti večinoma
proti nedolžnim ciljem za doseganje političnih ciljev«. Doda,
da k terorizmu spadajo tudi podporne dejavnosti, kot so financiranje, rekrutiranje, skrivanje teroristov, usposabljanje,
tihotapljenje ipd., k terorizmu šteje tudi grožnjo s terorizmom. Ta opredelitev je pomembna, ker terorizem opredeli
kot celovit proces in ne samo kot dejanje. Poznavanje procesa
pa omogoča lažje razumevanje, odkrivanje in preprečevanje
terorističnih dejanj. Prezelj pravi, da terorizem v sodobnem
svetu pomeni eno od ključnih groženj nacionalni in mednarodni varnosti predvsem zaradi neposrednih posledic, kot so
človeške žrtve, trpljenje in strah, spodkopavanje načel pravne
države in drugih načel, na katerih temeljijo sodobne demokracije, ogrožanje družbene povezanosti in politične stabilnosti, ter posrednih posledic, kot je povečevanje poseganja
varnostnih organov v človekove pravice. Terorizem zaradi
številnih razlogov, metod in posledic uvršča med kompleksne
ogrožajoče pojave.
Na ravni EU je z vidika opredelitve terorizma pomemben
okvirni sklep Sveta z dne 13. junija 2002 o boju proti teroriz-
212
štejejo za teroristična kazniva dejanja:
a) napadi na človekovo življenje, ki lahko povzročijo smrt;
b) napadi na fizično nedotakljivost človeka;
c) ugrabitev ali zajetje talcev;
d) znatno uničevanje vladnih ali javnih objektov, prevoznega sistema, infrastrukture, vključno z informacijskim
sistemom, pričvrščenih ploščadi, ki so na epikontinentalnem
pasu, javnega kraja ali zasebne lastnine, ki lahko ogrozi človekovo življenje ali povzroči večjo gospodarsko izgubo;
e) ugrabitev letal, ladij ali drugih sredstev javnega ali tovornega prometa;
f) proizvodnja, posedovanje, nakup, prevoz, dobava ali
uporaba orožja, razstreliva ali jedrskega, biološkega ali kemičnega orožja ter raziskave in razvijanje biološkega in kemičnega orožja;
g) spuščanje nevarnih snovi ali povzročanje požarov, poplav ali eksplozij, ki lahko ogrozijo človekovo življenje;
h) motnje v oskrbi z vodo, elektriko ali drugimi osnovnimi naravnimi viri, ki lahko ogrozijo človekovo življenje, ali
prekinitve oskrbe z njimi;
i) grožnja, da bo storjeno katero od dejanj, naštetih v točkah a do h.
2. Ta okvirni sklep ne spreminja dolžnosti do spoštovanja
temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel, kot je zapisano v
6. členu Pogodbe o Evropski uniji.
Etimološko beseda terorizem izhaja iz besede teror, ki
je latinskega izvora in pomeni nasilje, strahovlado, izzivanje
1
Council Framework decision of 13 June 2002 on Combating Terrorism.
Matjaž Vidic: Uporaba interneta v teroristične namene
strahu z nasilnim delovanjem, za katerim so politični cilji.
Kot politični izraz se prvič pojavi v francoski revoluciji (jakobinski teror). Kot odziv na teror državne oblasti se konec
19. stoletja pojavi teror od »spodaj«, terorizem, ki postane v
20. stoletju tudi del strategije različnih narodnoosvobodilnih
in gverilskih gibanj (npr. IRA) ter ideoloških skupin (RAF,
Rdeče brigade itd.). Državni organizirani terorizem je bistvena značilnost totalitarnih sistemov 20. stoletja (fašizem, stalinizem) (Dolinar 1988: 1078).
Ena od dveh poglavitnih pojavnih oblik terorizma je državni oziroma vladni terorizem. Gre za množične raznovrstne hude kršitve človekovih pravic, ki jih državna oblast izvaja
nad nemočnim prebivalstvom, da bi ostala na oblasti. Pojem
zajema take kršitve v miru in ob oboroženih spopadih, naperjene pa so proti lastnemu ali tujemu prebivalstvu. Torej ne gre
le za problematiko, ki je stara toliko kot organizirana človeška
družba, ampak se srečujemo zlasti s problemom varstva vseh
mednarodno priznanih človekovih pravic ter s celotno paleto
raznovrstnih kaznivih dejanj po mednarodnem kazenskem
pravu, vključno s pravom oboroženih spopadov in t. i. humanitarnim pravom – od mučenja do posebno grobih kršitev
procesnih pravic obdolžencev v kaznovalnih postopkih, genocida in vojnih hudodelstev (Korošec in Bavcon 2003: 80).
Na drugi strani pa govorimo o nedržavnem oz. nevladnem terorizmu, ki je pravzaprav težka klasična nasilna kriminaliteta (zlasti zoper življenje in telo, zdravje, prostost, premoženje in splošno varnost) z nekaterimi posebnostmi na strani
storilčevega motiva. Kot zelo standardno sestavino opredelitve terorizma, ki temelji na motivu storilca, sodobni teoretiki
mednarodnega kazenskega prava navajajo povzročanje strahu
v družbi. Podobno »povzročanje strahu v splošni javnosti, v
skupini oseb ali pri posameznih osebah« najdemo tudi v opredelitvi terorizma v pozitivnem mednarodnem pravu, in sicer
v deklaraciji Generalne skupščine ZN št. 49/60 iz leta 1994 o
ukrepih za odpravo mednarodnega terorizma. O strahu – kot
razlogu za dejanja teroristov – izrecno govori tudi točka b
prvega odstavka 2. člena Mednarodne konvencije o zatiranju
financiranja terorizma iz leta 1999.2
Pri tem je v teoriji in pozitivnem pravu jasno, da so posamezne konkretne žrtve terorizma, njihovo življenje, telesna
nedotakljivost, zdravje, prostost, premoženje, občutek varnosti ipd. le sredstvo za širjenje strahu med drugimi, praviloma
širšimi skupinami. Prav zato naj bi značilna sredstva terorističnih napadov učinkovala dramatično z vidnim neposrednim ali vsaj posrednim učinkom: razstreliva in t. i. sredstva
2
International Convention for the Suppression of the Financing of Terrorism, New York, 1999. Konvencija je začela veljati 10. aprila 2002,
RS jo je podpisala 10. novembra 2001 in jo ratificirala leta 2004.
za množično uničevanje (kemično, biološko in jedrsko orožje), ugrabitve zračnih in vodnih plovil s pobijanjem talcev ter
ugrabitve in usmrtitve posameznih, še posebej družbeno izpostavljenih oseb (Korošec in Bavcon 2003: 80).
3
Kibernetični prostor3
Izraz kibernetični prostor (Cyberspace) je skoval pisatelj
znanstvene fantastike William Gibson. V svojih delih ga je
uporabil za oznako sveta, podobnega virtualni resničnosti, v
kateri poteka interakcija človeških misli4 (Ulčar 2002).
Kibernetični prostor ni prostor v klasičnem pomenu besede, saj nima ne razsežnosti ne drugih fizičnih značilnosti
prostora. V pravu je kibernetični prostor konstrukt, ki so ga
oblikovali ameriški pravni teoretiki in omogoča lažje reševanje pravnih vprašanj, povezanih z izmenjavo informacij po
internetu. S pojmovno ločitvijo kibernetičnega prostora (torej prostora, v katerem potekajo interakcije med uporabniki
interneta) in interneta (komunikacijskega omrežja, sestavljenega iz računalnikov in kablov) se lažje spopademo tudi s to
problematiko (Ulčar 2002).
Toplišek kibernetični prostor poimenuje elektronski (navidezni) prostor in navaja, da gre za splošni pojem, za povezana računalniška omrežja, računalnike in množico njihovih
stalnih in naključnih uporabnikov. Elektronski prostor je
mogoč zaradi poenotenja ključnih tehnoloških rešitev, hitro
pa se porajajo tudi uporabniška in druga pravila ravnanja, ki
elektronskemu prostoru postopoma dajejo obrise tehnološko,
pravno in sploh civilizacijsko opredeljenega prostora.
Za pravno pojmovanje je bistvena razlika med realnim
in kibernetičnim prostorom odsotnost meja v kibernetičnem
prostoru. Globalna oziroma brezmejna narava kibernetičnega
prostora povzroča teritorialnim konceptom mednarodne pristojnosti velike težave. Težave pri določanju sodne pristojnosti namreč nastanejo, ko je treba neki sporni dogodek, ki se
je zgodil povsod in nikjer hkrati, v teritorialno neomejenem
kibernetičnem prostoru, povezati z določenim, na načelu teritorialnosti temelječim pravnim redom in tako rešiti pravni
3
V literaturi se uporablja tudi beseda kibernetski prostor, pogosto
pa se uporablja kar angleški izraz cyberspace.
4
V romanu Nevromat (1994) ga opiše takole: »Kiberprostor. Skupna
halucinacija, ki jo vsak dan doživijo milijarde povsem legitimnih
operaterjev, povsod po svetu, celo otroci, ki se učijo matematičnih
pojmov ... Grafična predstavitev vseh podatkov, abstrahiranih iz
bank vseh računalnikov človeškega sistema. Nepredstavljiva kompleksnost. Svetlobni žarki, razporejeni v neprostoru uma, gruče in
ozvezdja podatkov.«
213
primer (npr. kibernetični spor). Povedano drugače, ali se zaradi nekrajevne oziroma vsekrajevne narave kibernetičnega
prostora oseba, ki opravlja določeno dejavnost (najpogosteje
gre za vzpostavitev spletne strani z neomejenim dostopom, na
kateri so posamezne informacije), zaradi tega izpostavi sodni
pristojnosti vseh držav, v katerih je mogoč dostop do spletne
strani (Ulčar 2002)
Zaradi »nekrajevne« narave interneta je eno najzahtevnejših vprašanj, kako neko sporno elektronsko dejavnost povezati z območjem določenega sodišča (pri tem gre lahko tudi
za notranjedržavno sodno razmejitev). Problem ponazarja
povsem mogoč primer z interneta: katero pravo oziroma sodišče uporabiti, če nemški državljan v Mehiki napiše žaljivo
sporočilo, ki se nanaša na norveškega državljana, sporočilo pa
je bilo poslano s strežnika v ZDA in ga je prebral nekdo na
Češkem (Toplišek 1997).
4
Internetni terorizem
Standardne opredelitve internetnega terorizma ni, ameriški preiskovalni urad FBI, ki se največ ukvarja s tem vprašanjem, pa ga opredeljuje kot naklepno politično motiviran
napad na informacijski oziroma računalniški sistem, programsko opremo in podatke ene ali več držav.
Izraz internetni terorizem, ki se nanaša na zbliževanje
kibernetičnega prostora in terorizma, je v osemdesetih letih
prvi uporabil Barry Collin, starejši raziskovalni sodelavec z
Inštituta za varnost in obveščanje v Kaliforniji (Institute for
Security and Intelligence in California) (Denning 2000).
Pri informacijskem terorizmu gre torej za napade na računalniške sisteme, da bi se prizadejala škoda posameznikom in
ne računalnikom. Značilnosti tega terorizma so potencialna
velika učinkovitost v družbah, v katerih računalniški sistemi
nadzorujejo večino posameznikovega življenja. To pomeni,
da gre za nadzor nad različnimi državnimi podsistemi (zdravstvo, izobraževanje, poslovanje, sodni pozivi), ki so danes del
kritične infrastrukture in njene zaščite. Zloraba takih podatkov bi lahko imela hude posledice in bi dejansko lahko ohromila normalno delovanje družb (Svete 2007: 128).
Na splošno lahko internetni terorizem opredelimo kot
združitev terorizma in kibernetičnega prostora. To so nezakonite grožnje ali napadi na računalnike, mreže in informacije,
ki so v njih shranjene, pod pogojem, da so izvedeni z namenom ustrahovati ali prisiliti vlado, da bi podpirala določene
politične ali družbene cilje. Posledica napada mora biti nasilje
nad ljudmi ali lastnino ali vsaj tolikšna škoda, da povzroča
dovolj velik strah. Napadi, ki uničijo nepomembne službe ali
214
povzročijo predvsem finančno škodo, niso dejanja informacijskega terorizma (Denning 2000 in 2001).
Uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT)
teroristom omogoča številne prednosti, najpomembnejše pa
so:
 IKT je močno zmanjšala čas prenosa informacij, kar
omogoča medsebojno povezanost s hitro zunanjo in notranjo
komunikacijo ter usklajevanje;
 uporaba kibernetičnega prostora omogoča prikrito komuniciranje in anonimnost;
 nove informacijsko-komunikacijske tehnologije so močno pocenile komuniciranje (npr. uporaba interneta je razmeroma poceni);
 IKT prispeva h krepitvi moči, zato se danes vse pogosteje poudarjata informacijska moč in prostor kot novi področji geopolitike;
 povezovanje računalništva in komuniciranja je bistveno povečalo obseg in zapletenost informacij;
 IKT teroristom omogoča, da dosežejo ciljno občinstvo
tudi, kadar drugi mediji niso učinkoviti, hkrati pa tako dosežejo tudi novo občinstvo (mlade in izobražene) (Whine 1999
in Edwards in Zanini 2001).
5
Kibernetični prostor
5.1 Zgodovinski razvoj pojma računalniške kriminalitete
Korenine pojma računalniški kriminal segajo v leto 1960,
ko so bili v javnem tisku in strokovni literaturi objavljeni prvi
članki o t. i. računalniškem kriminalu. Najprej so ti primeri
vključevali računalniško manipulacijo, računalniško sabotažo, računalniško »špijonažo« oziroma vohunstvo in nezakonito uporabo računalniških sistemov. V sredini sedemdesetih
let so bile o računalniškem kriminalu narejene prve empirične raziskave, ki so se sklicevale na znanstvene kriminološke
preiskave. Pogled javnosti in znanosti nanj pa se je korenito
spremenil v osemdesetih letih, ko so v tisku objavili osupljive
primere o hekerjih, računalniških virusih in črvih. Ranljivost
informacijske družbe je širši javnosti razkril val programskega
piratstva, manipulacij delitve denarja in zlorabe telekomunikacijskih sredstev (Seiber 1998: 19).
Zaradi vedno novih in novih oblik računalniškega kriminala se je pojavila potreba po njegovi opredelitvi. Tako je
že leta 1983 skupina strokovnjakov OECD (Organisation for
Economic Co-operation and Development – Organizacija za
gospodarsko sodelovanje in razvoj) opredelila izraz »računalniški kriminal« kot »vsako nezakonito, neetično ali neavtorizi-
rano vedenje, ki zajema avtomatsko obdelavo podatkov in/ali
prenos podatkov« (Seiber 1998: 20). Poznejše razlage pojma
pa so šle še dlje z razvojem obsežnejšega pojma »podatkovni
in/ali informacijski kriminal« (Seiber 1998: 21).
5.2 Računalniška kriminaliteta
Ne glede na prvotni namen računalništva (znanstveni in
raziskovalni) je svojo priložnost v njem kaj hitro našel tudi
kriminal. Njegovo zanimanje za izrabo zmogljivosti računalniške tehnologije, njegove povezave s komunikacijskim okoljem in vedno bolj imaginarnim spletnim okoljem postajajo
vedno večje (Thackrah 2004).
Čeprav je večina razlag pojma kibernetične kriminalitete
oziroma kriminalitete, povezane z računalniki, dokaj splošna,
pa je verjetno prav v njihovi splošnosti mogoče najti širok
spekter kriminalnih dejanj, ki jih ta pojem obsega. Tako David
Wall v svoji konceptualizaciji kibernetične kriminalitete pravi,
da je to pojem, ki zajema škodljivo vedenje, ki je na neki način
povezano z računalnikom (Wall 2001: 2). Armstrong in Forde
pa za kibernetični kriminal pravita, da je to »kriminal, ki je zagrešen s pomočjo interneta« (Armstrong in Forde 2003: 209).
Grabosky in Smith računalniško kriminaliteto opredeljujeta
kot t. i. digitalni kriminal, to pa je kriminal, ki obsega informacijske sisteme kot sredstva ali tarče nezakonitega delovanja
(Wall 2001: 29).
no uveljavil pojem kibernetična kriminaliteta (»cybercrime«).
Zanj Littlejohn Shinder (2002: 5) pravi, da je podkategorija
računalniškega kriminala in se nanaša na kriminalna dejanja,
storjena s pomočjo uporabe interneta ali kakega drugega računalniškega omrežja. Računalniki in računalniška omrežja
so lahko uporabljeni za kriminalna dejanja na različne načine.
Računalnik ali računalniško omrežje je lahko:
orodje za izvedbo kriminalnega dejanja,
tarča kriminalnega dejanja (torej žrtev kriminala),
 vmesnik pri povezavi s kriminalnim dejanjem (npr.
za shranjevanje nezakonitih vsebin ali prodajo prepovedanih
drog) (Littlejohn Shinder 2002: 5).


Poskusi področij, kot so psihologija, politika in ekonomija, skušajo združiti prizadevanja, da bi se družba ozavestila in
spoznala pretečo nevarnost v njenem pravem obsegu. Izražata
se predvsem dva vidika, psihološki in tehnološki; prvi, naključnost izbire ciljne skupine žrtve, ki povzroča nenehno stanje negotovosti, in drugi, za izvedbo uporabljena tehnološka
dognanja (Weimann 2004).
Nekoliko natančneje je ta pojem opredelil Brvar, ki je kriminaliteto v zvezi z računalniki opredelil »kot kazniva dejanja,
v katerih računalnik nastopa kot sredstvo (orodje), predmet
ali objekt napada, za storitev ali poskus storitve kaznivega dejanja pa je potrebno določeno znanje iz računalništva in informatike« (v Martonosi 1993: 498).
Ne glede na vložke javnega in zasebnega sektorja v razvoj tehnologije, ki bi pomagala zaščiti t. i. virtualni svet in
omogočila nemoteno delovanje ter s tem izpad dobička, se je
praktično nemogoče izogniti nenehnim vpadom v računalniške sisteme iz takih ali drugačnih razlogov. Center za raziskavo računalniške kriminalitete (Computer Crime Research
Center) je v letu 2002 poročal, da je kar 90 odstotkov obravnavanih uporabnikov, ki so bili zajeti v študiji, zaznalo poskus
nedovoljenega dostopa v sistem. V drugi nedavni spletni raziskavi so ugotovili, da so kar v 92 odstotkih zasebnih podjetij
v zadnjem letu skušali nepooblaščeno vstopiti v računalniške
sisteme (Coleman 2005).
Danes organizirane kriminalitete in nekaterih drugih vrst
kriminalitete, kot so goljufije, bančne prevare, kraje avtorskih
pravic, kriminaliteta z znaki diskriminacije, tatvin patentov
ipd., da pornografske industrije, zlorab otrok, otroške pornografije sploh ne omenjamo, verjetno sploh ne bi bilo toliko, če
ne bi pri svoji kriminalni dejavnosti uporabljale računalniške
tehnologije in kibernetičnega prostora. Organizirane kriminalne združbe in posamezniki z različnimi interesi internet
izrabljajo za širjenje internetnega vandalizma, razširjanje virusov in črvov, povzročanje velikanske gmotne škode z uničevanjem podatkovnih zbirk, z vsem tem pa povzročajo pravi
tehnološki kaos.
Ugotavljajo, da bi samo enodnevni izpad spletnega medmrežja v ZDA povzročil izpad 6,5 milijarde dolarjev prometa.
Blagovni promet na spletnem medmrežju, IT-komunikacije,
bančne komunikacije in finančne transakcije, sistem avtorizacije kreditnih kartic ipd. so osnovno gibalo ekonomije.
Pomembnost informacij in s tem dostopa do njih je nepredstavljiva, njihova pomembnost pa skokovito narašča. Te potrebe narekujejo nenehen razvoj tehnologije, ki omogoča hitrejšo
in učinkovitejšo uporabo računalniške infrastrukture, s tem
pa se povečuje tudi njena ranljivost. Ob finančnem vidiku ne
smemo pozabiti na psihološki učinek, ki ga pomeni nenehen
strah, da bo uporabnik zlorabljen (Coleman 2005).
Obstajajo torej različne opredelitve kriminala, storjenega
v kibernetičnem prostoru. Nekateri (npr. Brvar) mu pravijo
kriminal v zvezi z računalniki, drugi digitalni in informacijski
kriminal (npr. Grabosky in Smith), ne nazadnje pa se je sploš-
Ker gre pri virtualnem svetu in kibernetičnem okolju,
ki bi lahko potencialno delovalo v njem ali proti njemu, za
zelo kompleksno področje, na katerem se prepletajo različna
področja elektronskih tehnologij, je treba opredeliti tudi do-
215
polnjujoče sisteme, prek katerih deluje računalniška kriminaliteta oz. terorizem. S tem se ukvarja t. i. Communication
Intelligence. To je zelo občutljivo področje, ki ima bogato
tradicijo v pretekli zgodovini nekaterih totalitarnih sistemov, ki so tako nadzirali vsak korak svojih državljanov, pa
tudi v različnih kriznih obdobjih, kot je npr. hladna vojna,
ko je bilo za nacionalno varnost ključnega pomena prestrezanje informacij, ki so jih vsebovala diplomatska sporočila
(Vidic 2008).
Ker gre za občutljivo področje obveščevalne dejavnosti in
zasebnega varovanja, ki prikrito ponuja storitve prestrezanja
sporočil za državne strukture, je to seveda povezano z grobimi
posegi v posameznikovo zasebnost.
Kršenje človekovih pravic in svoboščin trči ob t. i. višje državne, politične in gospodarske interese, za katerimi se skriva
pojav državne varnosti, v najnovejšem času pa tudi varnosti
posameznih regij, celotnih skupnosti, kot je npr. EU, ipd.
Za prenos elektronskih sporočil predvsem skrbijo mednarodni telekomunikacijski sistemi, ki so največkrat v lasti posameznih državnih ali mešanih družb, nekaj manj pa družb,
ki so v celoti v zasebni lasti. Prestrezanje in spremljanje elektronskih sporočil, ki imata skoraj devetdesetletno tradicijo,
sta osredotočeni na področja, kot so visokofrekvenčni radijski
signali, mikrovalovne frekvence, podvodni telekomunikacijski vodi, satelitski prenosi, digitalna telekomunikacijska tehnologija idr. (http://www.cyber-rights.org/interception/stoa/
ic2kreport.htm#Report).
6
Teroristična dejavnost v spletnem okolju
Teroristi informacijsko tehnologijo za svojo dejavnost
uporabljajo na dva načina. Pri prvem gre za zlorabo informacijske tehnologije (svetovni splet in elektronska pošta na
internetu) za podporo ali izvajanje teroristične dejavnosti.
S pomočjo spletnih strani razširjajo ideološko propagando,
novačijo nove pripadnike, pridobivajo finančna sredstva ter
varno komunicirajo med seboj in med skupinami. Prav tako
je internet izjemen pripomoček za pridobivanje podatkov, ki
so pomembni za teroristično delovanje, pri tem pa omogoča
anonimnost v različnih operacijah (Weiman 2004).
Druga oblika zlorabe informacijske tehnologije je uporaba
tovrstne tehnologije za napad in vdor v informacijske sisteme
različnih organizacij, varnostnih služb in vladnih organizacij,
ki se borijo proti terorizmu. V tem primeru se informacijska
tehnologija uporablja kot teroristično orožje ali kot objekt terorističnega napada. Poleg klasičnega napada na informacijske sisteme (uničevanje infrastrukture sistemov) teroristične
216
skupine načrtujejo tudi informacijski napad z uporabo računalniških virusov, trojanskih konjev in logičnih bomb. Tako
pri vdoru v informacijski sistem poskušajo uničiti čim več podatkov v kibernetičnem prostoru in s tem onemogočiti nemoteno delovanje dejanskega sveta. Tak napad gotovo pomeni
veliko nevarnost, če bi nastal kaos v informacijskem sistemu,
ki ureja zračni ali železniški promet, predvsem v trenutku, ko
je varnost predvsem odvisna od informacijske tehnologije (vodenje letal ob pristanku, radarska zaznava letenja, usmerjanje
prometa potniških vlakov …). Tarča tovrstnega terorizma pa
so tudi poskusi blokad finančnih transakcij, bančnih sistemov
in povzročanje zmede na svetovnih borzah (Vidic 2008).
Grožnjo pomeni predvsem možnost napada ali vdora v
državno infrastrukturo, ki je podprta z računalniško tehnologijo, posledice tega pa bi bile:
ogrožanje človeških življenj,
onesposobitev vojaških varnostnih sistemov,
 onesposobitev nujnih zdravstvenih storitev,
 dezorganiziranost v prometu,
 motene telekomunikacijske povezave ter
 ustvarjanje kaosa z napadom na bančne in finančne
zmogljivosti.


Samo ZDA5 so v preteklih nekaj letih zaznale številne poskuse vdora v računalniške sisteme ministrstva za obrambo in
vladnih ustanov. V letu 1998 so zaznali 11 vdorov v ministrstvo
za obrambo, v letu 2005 pa v povprečju ugotavljajo okoli 60
poskusov vdora oz. napada tedensko. Seveda gre večinoma za
visoko usposobljene nadobudneže, pri katerih v ozadju ni terorizem ali kriminalna dejavnost, temveč osebni izziv ali lastno
uveljavljanje. Je pa dovolj veliko opozorilo, da je treba računati
tudi s t. i. informacijskim spopadom/napadom (Information
Warfare), ki ga lahko izvedejo teroristi ali posamezne države
(http://www.adl.org/terror/focus/16_focus_a2.asp).
5
Zanimivo je, da ZDA, ki so eden od največjih promotorjev grožnje
kibernetičnega terorizma, niso zaznale »pravih« terorističnih dejavnosti na tem področju. Za primerjavo lahko navedemo nekatere
druge države. Leta 1997 je t. i. skupina Internet Black Tigers (ena
od skupin organizacije The Liberation Tigers of Tamil Eelam) prevzela odgovornost za napade na predstavništva Šrilanke v tujini. Tu
so še napadi neimenovanih skupin na jedrski raziskovalni inštitut v
Indiji leta 1998, začasna onesposobitev kitajskega satelita leta 1997,
s čimer so oporečniki želeli opozoriti na nestrinjanje z vlaganjem
zahodnega kapitala na Kitajskem, ipd. V evropskem prostoru lahko kot primer navedemo sabotažo desno opredeljene stranke, in
sicer uničenje njene spletne strani med volilno kampanjo.
6.1 Internetni terorizem
6.2 Značilnosti radikalnih islamističnih spletnih strani
Pri internetnem terorizmu gre za napade na računalniške
sisteme, da bi se povzročila škoda posameznikom, ne pa računalnikom. Njegova značilnosti je velika učinkovitost v družbah, v katerih računalniški sistemi nadzorujejo večino vidikov
posameznikovega življenja. To pomeni, da gre za nadzor nad
različnimi državnimi podsistemi (zdravstvo, izobraževanje,
poslovanje, sodni pozivi). Zloraba oziroma pridobitev takih
podatkov bi lahko imela hude posledice (Libicki 1995).
Spletne strani z radikalnimi islamističnimi vsebinami pogosto spreminjajo spletne naslove, vsebina strani pa praviloma
ostaja nespremenjena. Spletne strani radikalnih islamističnih
skupin lahko razvrstimo po več merilih:
Kot pojav internetnega terorizma se v evropskem prostoru pojavljajo različne spletne strani z radikalno islamistično
propagando. Največja težava za preiskovalce je, da so po večini pisane v arabščini, v različnih narečjih, in bi za popolno
analizo potrebovali več različnih prevajalcev. Spletne strani
vsebujejo podatke o izvajanju nalog islamističnih skrajnežev
v različnih državah. Ti se borijo proti »zahodni nadvladi«,
ki pomeni največjo nevarnost za širitev islama. Spletne strani vsebujejo pozive k različnim donacijam med muslimani v
evropskih državah in spletne forume, na katerih se izražajo
mnenja tudi med muslimani v Evropi.
Thomas tako loči devet mogočih načinov delovanja terorističnih organizacij na internetu:









zbiranje občutljivih podatkov o tarčah,
zbiranje finančne podpore,
povezovanje različnih skupin,
izsiljevanje,
propaganda,
globalna svoboda,
psihološki vplivi,
goljufije in
prikrite operacije (Thomas 2003).
Podobno tudi Belič v informacijskem pomenu loči štiri
oblike delovanja terorističnih organizacij:
medsebojno komuniciranje,
 propagandna dejanja,
 zbiranje informacij,
 teroristični napadi z uporabo informacijskega orodja
– orožja.

Prve tri oblike niso nujno uvod v informacijsko izveden
teroristični napad, lahko so le pripravljalne stopnje v klasično
teroristično dejanje. Pri terorističnih napadih z informacijskim orodjem – orožjem pa je nujen jasen cilj napada (npr.
elektroenergetski sistem, prometni sistem, borza ...). Glavni
cilj takega napada je onesposobitev ciljnega informacijskega
sistema (Belič 2001: 263).
 strani, ki vsebujejo sestavine psihološke vojne – zastraševanja prebivalcev zahodnih držav;
 propagandne strani – poveličevanje boja proti Zahodu;
 zbiranje informacij – nekatere spletne strani so namenjene zbiranju informacij in idej (zaznali so stran, ki je zbirala
podatke o veleposlaništvih ZDA po Evropi);
 iskanje somišljenikov – strani s širjenjem različnih idej;
 rekrutiranje – predvsem iskanje kandidatov za džihad;
 informativne strani – teh je veliko in vsebujejo podatke
o izdelavi različnih eksplozivnih naprav, podatke o orožju, navodila za streljanje;
 strani o različnih načrtovanjih – predvsem grožnje, kaj
se lahko zgodi, če Zahod ne bo končal gonje proti muslimanom (Vidic 2008).
Do zdaj niso našli spletne strani, ki bi konkretno napovedovala določen napad in bi se ta tudi zgodil. Veliko je različnih
groženj, ki pa so po večini presplošne, da bi lahko točno določili
objekt napada. Izražajo veliko sovraštvo do zahodnega sistema,
predvsem do ZDA in držav, ki sodelujejo v koaliciji v Iraku.
Veliko spletnih strani zelo natančno in sproti spremlja vojno v
Iraku, predvsem pa prikazujejo zločine proti Iračanom.
Teroristične skupine po drugi strani uporabljajo internet, da na straneh za druženje (facebook) iščejo podatke o
zavezniških vojakih v Iraku. Vojaki si med seboj ali s svojimi
domačimi izmenjavajo podatke o krajih nastanitve, udeležbi
v bojih, številu mrtvih vojakov, številu mrtvih sovražnikov
ter ocene o taktiki in dolžini njihovih bitk ipd. Terorističnim
skupinam ti podatki omogočajo lažjo izbiro gverilske taktike
(http://www.finance.si/208119).
Zaradi širše dostopnosti različne teroristične skupine
v zadnjem času objavljajo tudi besedila v angleškem jeziku.
Širijo veliko propagande za vojno proti zahodnim državam,
objavljajo priročnike o ravnanju z orožjem, načinih vojskovanja, načinih vojaškega urjenja ipd. Pri opisovanju različnih
vrst orožja so na mnogih ekstremističnih spletnih straneh objavili povezave z uradnimi stranmi proizvajalcev orožja, na
katerih so po navadi izdelki natančno opisani.
6.3 Spletno okolje, uporabnost in priložnosti
Med terorizmom in spletnim okoljem sta dve temeljni
povezavi. Spletno okolje postaja vse pomembnejše komuni-
217
kacijsko okolje, v katerem oz. prek katerega teroristi, logisti,
simpatizerji idr. vpleteni zagotavljajo:6



komuniciranje,
načrtovanje napadov,
pripravljalna dejanja.
Na spletnih straneh terorističnih organizacij običajno najdemo podatke o zgodovini organizacije, dejavnosti, bibliografije voditeljev, ustanoviteljev in junakov, podatke o političnih
in ideoloških ciljih, dnevne novice, kritiko sovražnikov ipd.
Glede na vsebino terorističnih spletnih strani je občinstvo
lahko trojno: trenutni in mogoči privrženci, mednarodno
javno mnenje in nasprotnikovo oziroma sovražno občinstvo
(Weimann 2004).
Pri tem je treba opozoriti predvsem na prikritost delovanja, ki jo omogoča spletno okolje, nesledljivost zaradi množice
komunikacij in prepletenosti z drugimi vrstami digitalne komunikacijske tehnike. Skrb vzbujajoča je prav tako možnost
širjenja diskriminacijskih vsebin, ki pozivajo k nestrpnosti.
Tu pa se seveda srečamo s področjem nasilne radikalizacije in
rekrutiranja (Vidic 2008).
Spletno okolje s svojo dostopnostjo, uporabnostjo in prilagodljivostjo omogoča informacijsko disperzijo za iskanje
novih rekrutirancev, nasilno radikalizacijo, terorističnim
organizacijam omogoča dostop do informacij in s tem do
sredstev, potrebnih za izvedbo akcij, in ne nazadnje si tako
lahko pridobijo pomoč strokovnjakov s posameznih področij,
kot je npr. izdelovanje eksplozivnih naprav ipd., ter se s tem
izognejo dodatnemu tveganju, ki ga pomeni tovrstno usposabljanje (Vidic 2008).
Druga povezava pa pomeni spletno okolje kot sredstvo za
izvedbo napada oz. cilj napada, kot smo to opisali v predstavitvenih poglavjih. Predvsem gre za dostop do podatkovnih
zbirk ali njihovo uničenje, onesposobitev sistemov za upravljanje kritične infrastrukture, upravljanje sistemov za izvedbo
napada ipd. (Vidic 2008).
Seveda je trenutno prvih primerov bistveno več. Ameriška
vlada je prepoznala 12 od 30 terorističnih skupin, ki vzdržujejo svoje spletne strani za konkretne namene. Tak primer je bil
v preteklosti npr. teroristično dejanje perujske skupine Tupac
6
Namestnik direktorja FBI Keith Lourdeau (2004) je dejal, da teroristične skupine z neverjetnim stopnjevanjem izrabljajo možnosti,
ki se ponujajo z razvojem IT-tehnologije in kibernetičnega prostora. Teroristi uporabljajo tovrstno tehnologijo za načrtovanje,
rekrutiranje, propagando, vzpostavitev medsebojnega komuniciranja, nadzorovanje akcij ipd.
218
Amaru, ki je napadla japonsko predstavništvo. Ne samo, da
je bila na njenih spletnih straneh objavljena vsebina z ideološko in politično propagando, temveč so varnostni organi takoj
po napadih v ZDA in Kanadi odkrili še več spletnih strani
različnih privržencev; na eni od teh strani so našli tudi načrt
napada na japonsko predstavništvo (http://www.adl.org/terror/focus/16_focus_a.asp).
Ena od najbolje tehnološko opremljenih skrajnih skupin7
so nedvomno južnoameriška gverilska gibanja. Dokaz za to so
skupine Zapatista v Mehiki, The Revolutionary Armed Forces
of Colombia (FARC) v Kolumbiji ali pa npr. Shining Path
(http://www.adl.org/terror/focus/16_focus_a.asp).
Skrajne islamistične skupine spletno okolje trenutno uporabljajo za širjenje protipropagande, upravljanje organizacijskih
struktur, kot npr. to počne Hamas, Hizb Ut Tahrir, radikalna
islamistična skupina, ki deluje v Veliki Britaniji, pa spletno okolje uporablja za širjenje radikalnih idej ter s tem posredno zagotavlja nasilno radikalizacijo in rekrutiranje novih privržencev
ipd. Kot zelo uporabno sredstvo za uveljavljanje skrajnih idej
se kaže spletno okolje tudi pri zagotavljanju finančnih sredstev
(http://www.adl.org/terror/focus/16_focus_a.asp).
Obstaja še veliko drugih skrajnih skupin, ki tako uveljavljajo radikalne ideje, širijo večvrednostne ideje, pozivajo k nepokorščini in spodbujajo k nasilnemu sprevračanju obstoječih
politik ali družbeno sprejemljivih in uveljavljenih sistemov.
Zanimivo pri tem je, da ima večina teh strani vzpostavljene
aktivne povezave s stranmi,8 katerih vsebina se nanaša na
orožje, eksplozive. Vsebina mnogih med njimi je sporna, nedovoljena ali celo prepovedana. Skladno z veljavno zakonodajo, ki se med državami razlikuje, bi se sicer taka stran morala
ukiniti. Nekatere od teh strani delujejo le kratek, lahko tudi
dogovorjen čas. Po ukinitvi strani se njihova vsebina objavi na
drugi strani, pod drugim skrbnikom (Vidic 2008).
Največjo skrb danes vzbuja tudi poskus teroristov za pridobitev gradiva in tehnologije za izdelavo orožja za množično
uničevanje (jedrskega, kemičnega, biološkega, radiološkega).
Sestavine in način izdelave poskušajo pridobiti prek ponudnikov na spletnih straneh, na katerih je mogoče najti veliko
navodil za izdelavo umazane bombe.9 Nadzor nad spletnimi
7
Za primerjavo: maja 1997 so npr. kolumbijskemu kartelu zasegli
komunikacijsko tehnično opremo v vrednosti 10 mio. dolarjev.
8
Za primer lahko navedemo Terrorist’s Handbook ali The Anarchist Cookbook.
9
V novejšem času se vse pogosteje omenja možna ogroženost zaradi uporabe radiološke disperzivne naprave oziroma umazane
bombe. Ta bi razpršila radioaktivne snovi po širši okolici.
stranmi, ki ponujajo različne sestavine za izdelavo nevarnega
orožja, je zato še posebej pomemben.
6.4 Ranljivost kritične infrastrukture
Kritična infrastruktura10 skrbi za zagotavljanje temeljnih
pogojev, potrebnih za nemoteno vsakodnevno življenje, je del
tega sistema. Čeprav se zavedamo nevarnosti, ugotavljajo, da
je 95 odstotkov vse infrastrukture, ki skrbi za zagotavljanje
nemotene dobave plina, elektrike, vode in za telekomunikacijei, neustrezno zaščitenih (Ashenden 2002).
Fred Cohen (2003) ogrožena področja kritične infrastrukture deli na:
 elektrosisteme – prekinitev oskrbe z električno energijo
ali motnje v oskrbi z njo; v krajšem ali daljšem časovnem obdobju je tak napad veliko verjetnejši kot nočna mora zaradi neposrednega napada na elektrarno, katere proizvodnja energije
bi ušla iz nadzora; odgovor se skriva v tehnični rešitvi, saj so
distribucijski in proizvodni sistemi popolnoma fizično ločeni;
 sisteme za oskrbo z vodo – računalniško nadzorovan
sistem nadzora nad kakovostjo vode, čiščenja, prečiščevanja bi
zlahka postal cilj, in sicer tako, da bi s pomočjo informacijske
tehnologije ponastavili parametre vsebnosti kemičnih snovi;
 zemeljski plin, naftne derivate in maziva – večinoma se
preigravajo scenariji izpustitve, motenj pri črpanju, distribuciji, požari in eksplozije …;
 sisteme kriznega reševanja – ob hkrati uprizorjeni nesreči bi onesposobili sistem kriznega reševanja, ki temelji na
IKT in računalniški tehnologiji;
 finančne sisteme – po vsej verjetnosti bi bile še najhujše
posledice ob napadu na pomembnejše finančne ustanove;
 sisteme javne uprave – napad na medmrežje javne
uprave med volitvami ipd.
Telekomunikacije in spletno okolje – odvisnost od IKT
in svetovnega spleta ali pa lokalnih računalniških mrež je nepredstavljiva. Izpad večje računalniške mreže ali spleta zaradi
razširitve virusa, ki bi prodrl globoko v posamezne intranete,
bi imel za posledico večtedenske izpade, nekateri sistemi bi
bili lahko za vedno uničeni.
Niso pa omenjena npr. področja prevoza, raziskovalnih
inštitutov in laboratorijev, medicinske oskrbe ipd., ki jih v
Sloveniji uvrščamo med kritično infrastrukturo.
Informacijsko-komunikacijske tehnologije so dobesedno
prepredle svet, saj jih je mogoče najti povsod: v spalnici, šoli,
pisarni, na ulici. »Moderne države, multinacionalne korporacije,
vojaška moč, državni aparat za vzdrževanje blaginje, satelitski
sistemi, politični procesi, oblikovanje naših predstav, sistemi za
nadzor nad delom, medicinsko izdelovanje naših teles, komercialna pornografija, mednarodna delitev dela in religiozni evangelizem so tesno povezani z elektroniko« (Haraway 1999: 266).
Sodobne tehnologije s svojo vseprisotnostjo omogočajo
preseganje nekoč prevladujoče hierarhične oblike družbene
organizacije, saj jih uporabljajo za vzpostavljanje mrežnih
oziroma rizomatičnih odnosov, kjer »komunikacija poteka
od enega do katerega koli drugega soseda, kjer stebla ali kanali ne preeksistirajo, kjer so vsi posamezniki zamenljivi, se
definirajo prek nekega stanja, v nekem trenutku tako, da se
lokalne operacije usklajujejo in da se končni globalni rezultat
sinhronizira neodvisno od neke središčne instance« (Deleuze
in Guattari 2000: 36).
Sodobna družba deluje na način ravno take razsrediščenosti, prožnosti in nestalnosti, kar pa je zelo ploden teren tudi za
delovanje in ohranjanje sodobnega političnega in gospodarskega sistema. Sodobna oblast ni več skoncentrirana v eni točki,
temveč je mrežna, razpršena in tudi s pomočjo informacijskokomunikacijske tehnologije povsod prisotna (Foucault 2000:
99). Vsekakor ne trdim, da ni mogoče prepoznati ključnih
oziroma osrednjih protagonistov sodobne vladavine. Želim
poudariti, da je s tem, ko ni enega vrhovnega suverena, ko sta
glavno gibalo družbe gospodarska rast in optimizacija proizvodnih dejavnikov, ko je čut za socialna vprašanja zamenjal
grob in neusmiljen boj za dobiček, rast ter napredek in s tem ko
neoliberalna globalizacija (re)producira nove modele neenakosti na globalni ravni, ustvarjeno izjemno negotovo in odprto
polje sil kot prostor za nastanek nenehne (globalne) ogroženosti, nevarnosti in vojne. Tukaj je tudi prostor za t. i. terorizem.
V skladu z zgornjimi spremembami na družbenopolitični ravni
pa sta se spremenila tudi delovanje in razumevanje vojne.
Kritične infrastrukture, to so vojaške, letalske, medicinske, energetske itd., so ranljive do neke mere. Sami računalniški sistemi so zelo ranljivi, še posebej zaradi vzajemne odvisnosti in medsebojne povezanosti (Denning 2000), tako da
obstaja možnost napada. Vsi računalniški sistemi pa imajo
nadzornika; vedno je prisoten človek, ki bi ob morebitnem
napadu ukrepal. Dokler bo v nadzor vključenih dovolj ljudi,
kibernetični terorizem ne bo resna grožnja (Pollit 1997).
6.4.1 Modus delovanja
10
Kritična infrastruktura je mreža podjetij in ustanov/javnih zavodov in drugih institucij, ki opravljajo dejavnost višjega družbenega pomena.
Internetni terorizem pri napadu na kritično infrastrukturo poskuša:
219
 delno, v celoti, začasno ali stalno onesposobiti določen
oskrbovalni sistem,
 uničiti del sistema, ki skrbi za nemoteno oskrbovanje,
 povzročiti stalne ali občasne motnje v delovanju.
Ker gre za delovanje v virtualnem okolju s posebnimi zakonitostmi ter proti ciljem, ki so lahko povezani v globalno
celoto oz. zagotavljajo oskrbo tudi na globalni ravni, so lahko
posledice nepredstavljive (Ashenden 2002).
6.4.2 Kdo so mogoči storilci
Vprašanje je torej, kdo bi bil lahko internetni terorist.
Medtem ko si večina še vedno zatiska oči pred resnico in zanika možnost katastrof, povzročenih z internetnim terorizmom,
dejanska nevarnost in možnost uporabe skokovito naraščata.
Trenutne ocene kažejo, da se tovrstna grožnja uporablja le za
izvajanje pritiska na posamezne vlade (ne toliko zaradi tega, da
bi državo popolnoma ohromili) in s tem povzročanje posebnih
stanj med množicami, ki se počutijo ob tem nelagodno, povzroča strah med ljudmi, nezaupanje v programsko in strojno
opremo, nezaupanje v delovanje sistemov ipd. (Vidic 2008).
Globalno gledano, preseki stanj in ocene tveganja kažejo,
da je treba prednostno obravnavati mogoče uporabnike, kot
so marginalne skupine, ki jih v tako dejavnost vodijo užaljenost ali za širše množice nerazumljiva ideološka prepričanja,
npr. protikapitalistične skupine, skrajne skupine protiglobalističnih gibanj, okoljevarstveniki, zaščitniki pravic različnih
manjšin ipd. Tovrstne ciljne skupine imajo največkrat omejeno količino ustreznega kadra in potrebne informacijsko-komunikacijske tehnologije, zato se predvidoma raje odločajo za
napad na ranljivejše in nezaščitene cilje (Vidic 2008).
Glede na to, da gre za množične, nedolžne žrtve, je medijski učinek še vedno dovolj velik, da omogoča pogajalska
izhodišča storilcem (Ashenden 2002).
6.4.3 Predvidevanja
Pretekle izkušnje, obveščevalni podatki in ocene tveganja kažejo, da so teroristične skupine spoznale, da lahko tako
izvajajo pritisk in teror na širše množice brez smrtnih žrtev.
To jim omogoča bistveno prednost, saj ne izgubijo, vsaj ne v
tolikšni meri, naklonjenosti okolja. Seveda ne smemo zanemariti ocene tveganja in presekov stanj, ki npr. za območje
EU pristojnim telesom še naprej nalagajo večjo skrb za zaščito
kritične infrastrukture.11
11
Glej dokument The European Union Counter-Terrorism Strategy
(14469/4/05).
220
Po predvidevanjih bo do leta 2010, ko naj bi globalno internetno omrežje doseglo svoj vrh in bo kritična infrastruktura dejansko optimalno povezana, grožnja z uporabo računalniške kriminalitete v teroristične namene občutno narasla in
postala resničnost (Ashenden 2002).
Če vzamemo pod drobnogled le območje EU, na katerem
si trenutno prizadevajo za soglasje, ki bi omogočalo vzpostavitev in vzdrževanje sistemov zgodnjega obveščanja, zagotavljanje takojšnje pomoči ob naravnih in drugih nesrečah, vzpostavitev različnih mrež in povezav za zagotavljanje zgodnjega
obveščanja, zagotavljanje takojšnje pomoči ob katastrofah
ipd., vidimo, da je samo tu kar nekaj ciljnih točk, ki bi lahko
postale primerno ranljive tarče.
Poleg tega je treba omeniti oskrbo z vedno bolj omejenimi
naravnimi viri, kot so zemeljski plin in nafta, kmalu pa bo to
postala tudi voda. Napad na infrastrukturo, ki omogoča nemoteno oskrbo z že tako nezadostnimi zmogljivostmi, bi pomenil hud udarec na svetovni ravni in ne le v državi ali regiji.
Vdor v sistem nadzora nad prometno infrastrukturo bi lahko
vodil v kaos (Vidic 2008).
Teroristi sicer uporabljajo internet kot podporo tradicionalnim oblikam terorizma, kot je na primer iskanje načinov
izdelave eksplozivnih teles ali izvedba terorističnih napadov z
njimi. Internet izkoriščajo tudi za vzpostavljanje spletnih strani,
ki širijo njihove politične ali družbene cilje, pridobivanje novih
članov, medsebojno komuniciranje in usklajevanje napadov.
Verjamem, da bo vloga interneta za radikalne islamistične
skupine postala še pomembnejša. Glavni razlog je, da internet
postaja vodilni svetovni medij. Člani terorističnih skupin se
zavedajo, da novica sama po sebi ne pomeni dovolj, če ni primerno, pompozno predstavljena.
Po drugi strani pa internet izkoriščajo tudi kot sredstvo
napada, ko storilci na različne načine onemogočijo dostop do
spletnih strani državnih ustanov ali bank, pa tudi drugih pomembnih spletnih strani. Napadov, ki so bili opredeljeni kot
internetni terorizem ali pa jih preiskovalci ali posamezne vlade niso opredelile kot terorizem, temveč kot hekerstvo, je bilo
v zadnjem letu kar nekaj.
7
Sklepne ugotovitve
Za teroristične skupine je uporaba nasilja zadnje sredstvo
za dosego ciljev. Nasilni cilji so usmerjeni v prihodnost, pomenijo pa odgovor na neko preteklo nepravilnost (razpad
sistema vrednot, družbene krivice ipd.). Sam terorizem je
redkokdaj zadosten za uresničitev političnih ciljev. Pokazal
pa se je kot zelo učinkovit dodatek v političnem sporu. V 20.
stoletju se je izkazalo, da je z njim mogoče doseči zastavljene
cilje, kar je tudi razlog za uporabo terorizma kot načina boja.
Tudi večji teroristični napadi v zadnjih letih so z malo stroški
dosegli veliko gospodarsko in politično škodo, predvsem pa
zelo veliko publiciteto.
Vprašanje grožnje internetnega terorizma obstaja na dveh
ravneh: ali so kritične infrastrukture, ki so mogoča tarča takih
napadov, ranljive, in koliko so teroristi usposobljeni za tako
vrsto terorizma. Kritične infrastrukture, kot so vojaška, letalska, medicinska, energetska itd., so ranljive do neke mere.
Teroristične skupine sicer uporabljajo internet kot podporo tradicionalnim oblikam terorizma, pri katerih se naučijo
različnih načinov izvedbe terorističnega napada, kot so navodila za izdelavo eksplozivnih teles. Vzpostavljajo spletne
strani, ki širijo njihove politične ali družbene cilje, pridobivajo nove člane, med seboj komunicirajo in usklajujejo napade.
Trenutno preiskovalci v večini varnostnih organov priznavajo, da je internetni terorizem za zdaj samo teoretični pojem,
da možnosti uresničitve niso velike.
Do zdaj se še ni zgodilo, da bi terorist kogar koli ubil s
pomočjo uporabe računalniške tehnologije. Tudi pri svetovno najbolj znani teroristični organizaciji Al Kaidi ameriški
vojaki med odkritjem baze, opremljene z visoko računalniško tehnologijo, niso odkrili dokazov, da bi organizacija s pomočjo računalnikov pripravljala resno uničevalno akcijo. Še
več, računalniški strokovnjaki so prepričani, da je z uporabo
interneta dejansko nemogoče povzročiti smrt posameznika,
kaj šele večje skupine ljudi. Dorothy Denning (Schmit 2001:
70–105), ameriška profesorica in strokovnjakinja za kibernetično varnost, pravi: »Ponoči spim in me ni strah napadov iz
navideznega sveta, ki bi mi lahko uničili življenje. Ne samo
da se internetni terorizem ne uvršča med kemične, biološke
ali jedrske napade, ampak ni niti približno podoben drugim
mogočim fizičnim grožnjam, kot so avtomobilske bombe ali
samomorilski bombni napadi.«
8
1.
2.
3.
4.
Literatura
Ashenden, D. (2002): Cyber terrorism & Threat to Critical National
Infrastructures. INTERSEC 12. (11/12).
Armstrong, H.; Forde, P. (2003): Internet Anonimity Practices
in Computer Crime. Information Management & Computer
Security 11(5), 209–215.
Belič, I. (2001): Informacijski terorizem. Varstvoslovje 3(4), 262–
268.
Cohen, F. (2003): Cyber-Risk and Critical Infrastructures.
Strategic Security Intelligenece, Cyberterrorism, The National
Library of Essays in Terrorism. London: Ashgate Publishing
Limited.
Coleman, K. (2005): Cyber Terrorism. Dostopno na http://www.
crime-research.org/library/Cyberterrorism.html (1. maj 2006).
6. Denning, D. E. (2000): Cyberterrorism. Dostopno na http://www.
cs.georgetown.edu/~denning/infosec/cyberterror.html (20.
5.
7.
8.
9.
10.
11.
12.
13.
14.
15.
16.
17.
18.
19.
20.
21.
22.
23.
24.
25.
26.
27.
28.
29.
november 2003).
Denning, Dorothy E. (2001): Activism, Hacktivism, and
Cyberterrorism: The internet as a Tool for Influencing Foreign
Policy. Dostopno na http://www.rand.org/publications/MR/
MR1382/MR1382.ch8.pdf (20. november 2003).
Deluze, G.; Guattari, F. (2000): Micelij. Koper: Hyperion.
Dolinar, K. (1998): Leksikon Cankarjeve založbe – dopolnjena 5.
izdaja, 1078. Ljubljana, Cankarjeva založba.
LIBICKI, Martin (1995): What is Information Werfare? Dostopno
http://www.iwar.org.ukIiwar/resources/nduIinfowar/
na
contents (24. marec 2007).
Littlejohn Shnider, D. (2002): Scene of the Cybercrime: Computer
forensics Handbook. Rocklan, Rockland Syngress.
Foucault, M. (2000): Zgodovina seksualnosti 1 – volja do znanja.
Ljubljana, ŠKUC.
Haraway, D. (1999): Opice, kiborgi in ženske – reinvencija narave. Ljubljana, ŠOU, Študentska založba.
Hohler, B. (2005): Problem definicije terorizma, Pravna praksa
33, 6–15.
Korošec, D.; Bavcon, L. (2003): Mednarodno kazensko pravo
– Posebni del. Ljubljana: Pravna fakulteta.
Martonoši, P. (1993): Kriminaliteta v zvezi z računalniki v novi
slovenski kazenski zakonodaji. Podjetje in delo 1993 (5/6), 489–
500.
Pollit, M. M. (1997): Cyberterrorism – Fact or Fancy? Dostopno
na http://www.cs.georgetown.edu/~denning/infosec/pollit.html
(20. november 2007).
Prezelj, I. (2006): Teroristično ogrožanje nacionalne varnosti
Republike Slovenije. Dostopno na http://www.sos112.si/slo/
tdocs/ujma/2006/prezelj.pdf (12. december 2007).
Schmit, A. P. (2001): Countering Terrorism through International
Cooperation. Dunaj, Transnational.
Seiber, U. (1998): Legal Aspects of Computer-Related Crime in
the Information Society – COMCRIME – Study. Prepared for the
European Commision by University of Wurzburg.
Thomas, D. (2003): Al Qaeda and the Internet: The Danger of
»Cyberplanning«. Dostopno na http://carlistewww.army.mil/
usawc/Parameters/03spring/thomas.pdf (1. december 2004).
Thacjrah, J. R. (2004): Cyber-terrorism. Dictionary of Terrorism.
London, Routledge.
Toplišek, J. (1998): Elektronsko poslovanje. Ljubljana, Založba
Atlantis.
Ulčar, M. (2001): Mednarodna pristojnost in kiberprostor. Pravna
praksa 2001 (8), 21–34.
Vidic, M. (2008): Uporaba interneta v teroristične namene.
Diplomska naloga, FDV.
Wall, S. David (2001): Crime and the Internet. London, Routledge.
Whine, M. (1999): Cyberspace, A New Medium for Communication,
Command and Control by Extremists. Dostopno na http://www.
ict.org. il/articles/articledet.cfm?articleid=76 (6. julij 2008).
Weimann, G. (2004): Cyberterrorism: How Real Is the Threat?
Dostopno na http://www.usip.org/pubs/specialreports/sr119.html
(1. maj 2006).
Zanini, M.; Edwards, S. (2001): The Networking of Terror in the
Information Age. Dostopno na http://www.rand.org/publications/
MR/MR1382/MR1392.ch2.pdf (6. julij 2008).
221
30. Anti-Defamation League (2007). Terrorist Activities in the
Internet. Dostopno na http://www.adl.org/terror/focus/16_focus_a.asp (21. marec 2007).
31. ODS: «Hacker's guide to protect your Internet Network«
(Hekerjev vodnik za zaščito interneta). Dostopen na www.ods.
com.ua/win/eng/security/max_security (26. februar 2007).
The use of the internet for terrorist purposes
Matjaž Vidic, A Graduate of Political Science, 1000 Ljubljana, Slovenia
The internet can be used as a tool for terrorist attacks. The development of the information society as well as our dependence on
computers, information systems and rapid connections, have paved the way to terrorism and cyber terrorism. Technological progress
has allowed terrorist groups the access to almost all kind of weapons and they have also begun to use cyber space. They use it basically
for the dissemination of information and making global links between terrorist group cells. The internet is used above all as a medium
for the transmission of information. Information is a kind of power for terrorist groups and with effective use of the media, they can
have an impact on the general public. The internet, with its characteristics, enables terrorist organisations to spread contemporary
threats. It enables an immediate global spread of threats, the promotion of their organizations and the recruitment of “fighters”. Internet
terrorism means basically attacks on computer systems with the purpose of harming individuals and not computers. Countries trying
to increase security have already adopted a range of legal regulations with a view to restricting internet crime and terrorism.
In the majority of security agencies, investigators admit that internet terrorism has been until now only a theoretical concept and
that the possibilities of its realization are not at this moment large. Nobody has yet been killed by a terrorist using computer technology.
Even in the world’s best known terrorist organization, Al Kaida, no evidence has been found that the organization has prepared serious
destructive action, when their bases, equipped with high computer technology, have been discovered. Furthermore, computer experts
are almost certain that it is practically impossible to cause the death of an individual by the use of the internet, and even less the death
of a large group of people.
Keywords: internet, terrorism, technology, safety, threats
UDC: 004.738.5 : 323.283
222
Prevare, prevarantstvo in prevaranti: preliminarna
kriminološka analiza
Zoran Kanduč*
»Domišljavci. – Mi smo izložbe, v katerih – da bi preslepili sami sebe – stalno razvrščamo, zakrivamo ali osvetljujemo svoje domnevne lastnosti, ki nam jih pripisujejo
drugi« (Nietzsche 2004: 211).
»Točka poštenosti ob prevari.– Pri vseh velikih goljufih lahko opazujemo proces, kateremu
dolgujejo svojo moč. V samem dejanju prevare, med vsemi pripravami, v grozljivosti glasu,
izraza, kretenj, sredi učinkovite scenarije jih obide prepričanje vase, in to prepričanje je tisto,
ki tako čudežno in prepričljivo govori okoli stoječim. Utemeljitelji religij se od velikih goljufov
razlikujejo po tem, da ne morejo iz tega stanja samoprevare, ali pa imajo zelo redke tiste svetle
trenutke, ko jih premaga dvom; običajno se tolažijo tako, da te svetle trenutke pripisujejo
zlemu nasprotniku. Da se lahko prvi kot drugi zdijo sijajni, potrebujejo samoprevaro. Kajti
ljudje verjamejo v resnico tega, v kar se močno verjame« (Nietzsche 2005: 60).
Raznovrstne oblike varanja so tesno spete z »likom in delom« storilcev kaznivih dejanj. Ti si namreč običajno prizadevajo,
da bi tako ali drugače prikrili svojo vpletenost v kriminalne dejavnosti, npr. v razmerju do oškodovancev in/ali akterjev
formalnega in neformalnega družbenega nadzorstva. Še več, kršilec veljavnih kazenskopravnih norm želi dokaj pogosto
skriti svojo »kriminalnost« tudi pred samim sabo, npr. s pomočjo racionalizacij ali »nevtralizacij« protipravnega ali
nemoralnega ravnanja (in tako ohraniti pozitivno samopodobo ali samospoštovanje). Po drugi strani pa vara tudi
kazenskopravni sistem, npr. z ustvarjanjem videza/vtisa, da je v splošnem usmerjen zoper najhujše primerke družbeno
škodljivih ali nevarnih pojavov (oziroma storitev ali opustitev). A to še ni vse. Najrazličnejše prevare in samoprevare
so – v večjem ali manjšem obsegu – tako rekoč konstitutivna in po vsej verjetnosti tudi neodpravljiva razsežnost naših
individualnih življenj ter kolektivnih praks (oziroma nenehne reprodukcije družnega »reda«). Zato ni presenetljivo trditi,
da si skoraj ni mogoče zamisliti, kako bi lahko kapitalistični svetovni sistem deloval brez nenehnega »goljufanja«, npr. brez
vere v splošno blagodejnost stalne gospodarske »rasti« (in konkurenčnih spopadov na trgu), brez domala povsod navzoče
ekonomske propagande (oziroma oglaševanja ali reklamiranja), brez objektivne iluzije o svobodi prodajalcev delovne sile
in nakupovalcev komercialnega blaga, brez obljub tostranske »odrešitve« (oziroma »samorealizacije« ali neskaljenega/
popolnega užitka) v porabniških praksah (zlasti v tistih, ki se navezujejo na družbeni položaj in objekte fantazijskih
konstruktov) … In ne nazadnje, mar ni ravno zoprno globok občutek prevaranosti ena od precej pomembnih prvin
(po)tranzicijske ali posocialistične »zavesti« (npr. v zvezi z zelo razširjenim mnenjem, da »so nas stari in novi pripadniki
družbenih elit nesramno nategnili« in da se – še huje – tega sploh še niso naveličali početi)?
Ključne besede: prevare, storilci, kriminalne dejavnosti, svetovni kapitalistični sistem, države v tranziciji, postsocialistične države
UDK: 343.721 : 316.323.6
Uvodne opazke o (samo)prevarah
Nikakršna skrivnost ni, da se oznaka »kriminaliteta« nanaša na kalejdoskopsko mnoštvo dejanj (ali vedenjskih vzorcev), med katerimi pa vseeno ni pretirano težko razbrati »trdega jedra« (hard core), ki ga je mogoče – vsaj na kriminološki
Prokrustovi postelji – razčleniti v tri zares temeljne kategori-
*
Zoran Kanduč, izredni profesor za kriminologijo, znanstveni svetnik na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti, Poljanski nasip 2, Ljubljana.
je, in sicer na (pojavno in neredko tudi vrednostno) bolj ali
manj različne primerke kraj, prevar in telesnega nasilja (sem
je treba kajpak prišteti tudi grožnje). Njihova skupna lastnost
je predvsem ta, da so dovolj očitno zanikanje (pogojev možnosti) svobodne menjave1 med formalno enakimi (oziroma pra1
Svobodna menjava temelji načeloma na dveh bistvenih pogojih. Prvi
je odsotnost fizične prisile, grožnje in prevare, drugi pa se nanaša na
prisotnost pogodbenih strank, ki prostovoljno – in po možnosti v
skladu z svojimi dozdevnimi interesi – upravljajo to, kar »pač« imajo
v lasti (npr. delovno silo ali proizvodna sredstva). Menjalna svoboda
je v tem pogledu nesporno psihološko »dejstvo« (oziroma pojav, ki
223
vno-politično izenačenimi2) subjekti,3 tj. lastniki vsakovrstnih
dobrin (npr. delovne sile, telesa, časa, denarja, materialnih in
moralnih objektov). Prevara (act of deception) je nedvomno
precej (oziroma še najbolj) podobna kraji (theft), včasih že do
te mere, da ju je vse prej kot enostavno razločiti (ne le pojmovno, marveč tudi normativno). Prevaranec – oseba, ki se znajde v stanju prevaranosti (neredko po zaslugi lastne naivnosti,
neumnosti, lahkovernosti, neizkušenosti, neizobraženosti, nebogljenosti, malomarnosti ali pohlepa) – je namreč »okraden«
(tj. protipravno gmotno ali še kako drugače oškodovan) na
način, ki implicira njegovo sodelovanje (če že ne aktivno, pa
vsaj pasivno) in hkrati neustrezno zaznavanje ali razumevanje
prevarantovih skrivnih nakan (oziroma storitev ali opustitev).
ga posameznik zaznava povsem ustrezno, vsaj na bolj ali manj varljivi ravni zavestnega jaza), obenem pa je tudi strukturni vir objektivne
iluzije (tj. ideološke predstave v strogem pomenu), da je kapitalizem
družbeni sistem, ki ne implicira prisile ali nasilja nad delavci (oziroma njihovega nenehnega izkoriščanja in zatiranja). Ti namreč
vstopajo v delovno razmerje prostovoljno: v tovrstne transakcije jih
ne silijo kapitalisti (ali kupci njihove delovne sile), marveč že »gola«
ekonomska nuja (potreba po preživetju ali razmeroma spodobnem
življenju), podprta z značilno meščansko/moderno normo (prim.
Rogue 2005: 85–87), ki zapoveduje, da mora imeti uživanje porabniškega blaga svoj »alibi« v plačani zaposlitvi (ali pridobitni dejavnosti). Ključni trik ideološke alkimije je torej, da se mora prodajalec
delovne sile svobodno odreči svoji svobodi (vsaj pri mezdnem ali
heteronomnem delu, ki pa posamezniku vendarle vampirsko posrka
glavnino življenjskega časa in energije). Z drugimi besedami: delavec se je prisiljen prostovoljno podrediti oblasti gospodarjev, ki jim
ustvarja dobiček, in sicer tako, da jim brezplačno daje presežno vrednost, tj. izvor neskončne akumulacije kapitala (prim. Reiman 1998:
199–201). Na to »prevarantsko« razsežnost kapitalistične ideologije
je sicer opozoril že Marx: »Sfera cirkulacije ali menjave blaga, v katere mejah se gibljeta nakup in prodaja delovne sile, je bila zares prvi
zemeljski raj prirojenih človekovih pravic. V njej vladajo edino svoboda, enakost, lastnina in Bentham. Svoboda! Kajti ravnanje kupca
in prodajalca nekega blaga, npr. delovne sile, določa samo njuna svobodna volja. Pogodbo sklepata kot svobodni, pravno enakovredni
osebi. Pogodba je končni rezultat, v katerem dasta svoji volji skupen
pravni izraz. Enakost! Kajti v odnosu drug do drugega sta samo kot
posestnika blaga in menjata ekvivalent za ekvivalent. Lastnina! Kajti
vsak razpolaga samo s svojim. Bentham! Kajti vsak od obeh ima skrb
le s samim seboj. Edina moč, ki ju pripelje skupaj in v neko razmerje,
je moč njune sebičnosti, njunih posebnih koristi, njunih privatnih
interesov« (1998: 13).
2
Izenačenost ljudi (v okviru kapitalističnega sistema in njegove ideologije) je kajpak zgolj formalna, pravzaprav fiktivna, a vendarle tudi
realna vsaj v tem smislu, da država načeloma varuje vsakogar kot
nosilca (ali utelešenje) lastninske pravice nad tem, kar pač ima v svoji
lasti (predvsem v odvisnosti od naravne, družbene, politične in pravne »loterije«). Vsebina lastninske pravice – npr. dejstvo, da imajo
nekateri ogromno, drugo veliko, tretji malo, četrti pa tako rekoč nič
(razen morda samega sebe) – je s sistemskega vidika nepomembna,
čeravno je v praksi ključna, saj določa količino in kakovost posameznikove moči (in navsezadnje tudi njegove svobode, razumljene kot
224
Čeprav je mogoče oznako »prevara« v številnih kontekstih
– in brez večjih komunikacijskih zapletov ali nesporazumov
– nadomestiti z besedami, kot so »goljufija«, »sleparija« ali
»potegavščina« (oziroma »nateg«), se zdi, da je v množici bolj
ali manj sorodnih poimenovanj prav ta izraz pomensko najširši. No, to pa je tudi razlog, da je »prevaro« težko zares natančno
opredeliti. Vseeno je treba vsaj poskusiti. Recimo, da je varanje
nekaj, kar meri na (po)ustvarjanje videza, ki ne ustreza »dejanskemu« stanju, torej nekakšno zavajanje ali prikrivanje »resnice«. Tisti, ki vara (in to nikakor ni nujno zgolj človeška žival4),
skuša v »objektu«, na katerega je usmerjeno njegovo delovanje
(storitve ali opustitve), ugnezditi tako ali drugačno zmoto, iluzijo ali zablodo, namreč napačno prepričanje, mnenje ali predstavo (oziroma neustrezno pričakovanje). Vara se seveda na
zelo različne načine (in najbolj nadarjenim sleparjem se vedno
znova posreči, da svoje bojda nič hudega sluteče žrtve presenetijo – in opeharijo – s kakšno novo zvijačo, pogosto tudi s pomočjo najsodobnejše znanosti in vrhunske tehnologije). Varati
je mogoče, denimo, z lažjo (a tudi z resnico, in to predvsem
tedaj, ko pričakujemo, da nam bo prevarant lagal), molčanjem,
onemogočanjem (ali vsaj oteževanjem) dostopa do informacij,
preusmerjanjem pozornosti, dvoumnim, »meglenim« ali nerazumljivim (oziroma komaj še razumljivim) izražanjem, zapeljevanjem, skrivanjem (npr. obremenilnih dejstev, negativnih
osebnih lastnosti ali prepovedanih in nravno oporečnih dejanj), neupoštevanjem veljavnih (oziroma dogovorjenih ali oblastno vsiljenih) »pravil igre« … Varanje je lahko enkratno ali
večkratno (in kajpak tudi bolj ali manj neprekinjeno). Varati je
mogoče ljubljeno ali osovraženo osebo, prijatelje5 ali nasprorepertoar uresničljivih vedenjskih »opcij«). Še več, dejanska porazdelitev ekonomskih virov je temelj, na katerem sloni struktura specifično kapitalističnih družbenih vlog (in njim pripadajočih »značajskih mask«). Vpliva namreč na to, kdo je izkoriščevalec (ali socialni
parazit) in kdo je izkoriščan (oziroma v kolikšni meri in kako), kdo
lahko zakonito služi na račun mnogoterih stisk soljudi, kdo ima privilegij, da oddaja presežek svojega razbohotenega stanovanjskega
fonda, in kdo je prisiljen zasebniku plačevati za to, da lahko prebiva
(v glavnem pa predvsem spi) v njegovih prostorih. In tako dalje.
3
Prim. Reiman 1998: 205–212.
4
»Nekatere samice kresnice iz rodu Photuris posnemajo ženitno
svetlikanje samic iz rodu Photinus in ko privabijo samca, ga pojedo. Nekatere orhideje so videti kot samice os, tako da privabijo
samce, ki potem nehote razširjajo cvetni prah. Nekatere nestrupene kače so razvile obarvanost strupenjač in s tem tudi pripadajoče
spoštovanje. Nekatere bube metuljev so neverjetno podobne kačji
glavi – imajo lažne luske, lažne oči in ob vznemirjenju grozeče
klopotajo. Skratka, organizmi se lahko predstavljajo kot karkoli,
kar je v njihovem genskem interesu« (Wright 2008: 252). V zvezi
z razmerjem med kriminalnim vedenjem in kamuflažo ali mimikrijo glej Felson 2006: 283–291.
5
»Podpora prijatelju dobesedno pomeni, da ga verbalno branimo,
ko gre za njegove interese, bolj splošno pa pripovedujemo o njem
dobre stvari, ki mu lahko dvignejo status. Ali gre za resnične stvari
Zoran Kanduč: Prevare, prevarantstvo in prevaranti: preliminarna kriminološka analiza
tnike, sodelavce ali tekmece, znance ali neznance, konkretno
osebo ali brezimno množico, objektivno nadrejene ali podrejene (npr. »delodajalce« ali »delojemalce«, državne »organe«
ali »državljane«, ki pa so dandanes – neredko celo v »najboljšem« primeru – predvsem volivci in davkoplačevalci), medije
in njihovo občinstvo … Vara se z dobrim ali slabim namenom,
iz egoističnih ali altruističnih (in celo iz nesporno moralnih)
vzgibov. Varati je mogoče na družbeno sprejemljive (ali celo
zaželene in predpisane) ali nedopustne/prepovedane načine.
Ne nazadnje pa je treba tudi upoštevati, da je človek bitje, ki
lahko prevara tudi sebe, kar, kot je videti, sploh ni pretirano zahtevno opravilo (vsekakor je dosti lažje – in navsezadnje tudi
bolj razširjeno – kakor odkrivanje ali razkrivanje samoprevar),
saj posameznik nima jasnega in razločnega uvida v svojo človeško naravo (oziroma biološke predispozicije), pogosto pa
mu ostajajo ne(spo)znana tudi vzročna določila tega, kar počne6 (in kar se mu dogaja).7 Poleg tega je varanje navadno učinkovitejše ali vsaj prepričljivejše (verjetno pa tudi psihično manj
stresno), če se »subjekt« (bolj ali manj zavestno ali nezavedno)
poistoveti s kamuflažo, pretvarjanjem ali drugim podobnim
prijemom, ki je sestavni del njegovega »nategovanja« (so)ljudi
(ali pač samega sebe). In še več, ko steče beseda o raznovrstnih samoprevarah, je koristno vedeti, da ima posameznikov
ali ne, ni hudo pomembno. Gre le za stvari, ki jih prijatelji govorijo
drug o drugem. Biti zvest prijatelj nekomu, pomeni, da podpiraš
laži, ki jih najbolj ceni« (Wright 2008: 274).
6
Čeprav posameznik nima neposrednega dostopa do procesov, ki
določajo njegove storitve in opustitve, zmore navadno brez večjih
naprezanj – in celo s prepričanjem, da govori po resnici – navesti
vzroke ali razloge svojih dejanj in sodb. Kako je to mogoče? Beauvois ponudi naslednjo razlago. Če ljudje tako zlahka odgovarjajo na
vzročna vprašanja, to ni zato, ker bi imeli jasen uvid v svoje interne
procese, marveč zato, ker razpolagajo s »teorijami«, ki jih je dovolj
»priklicati« in izgovoriti, da se ponudi eleganten (ali vsaj »estetsko«
zadosti sprejemljiv) odgovor: »Sprašujem vas, zakaj čutite do gospe
O. nedostojno nagnjenje. V resnici o tem ne veste nič, saj nimate
dostopa do svojih internih procesov. Ko bi bilo treba ustvariti povezavo, je Bog počival. Vendar pa imate – nekje v prtljagi ali spominu – teoretično vednost, pridobljeno na podlagi prebranih knjig in
pogovorov ob domačem ognjišču, razen če to niso bile televizijske
serije – neko teoretično vednost, ki se nanaša na naslednjo stvar:
razlogi, zaradi katerih se lahko normalen odrasel moški zaljubi v
poročeno žensko. Na to temo bi bili sposobni napisati bolj ali manj
razdelano disertacijo. Šli boste torej, prepričani, da gledate vase,
po to teorijo. In res vam ponudi nekaj mogočih in sprejemljivih
razlogov: šarmantnost, inteligentnost, omikanost, nekaj neopredeljivega, morda celo skrita stiska sodobne Penelope … Priznajte, da
imate pripravljenih kar nekaj odgovorov na vprašanje, ki sem vam
ga postavil« (Beauvois 2000: 29–30).
7
»Človek je zelo dobro zavarovan proti samemu sebi, proti svojemu
lastnemu vohunjenju in obleganju; na sebi ne vidi nič drugega kot
svojih zunanjih okopov. Dejanska utrdba mu je nedostopna, celo
nevidna, razen če prijatelji in sovražniki ne postanejo izdajalci in
ga po skrivni poti ne popeljejo vanjo« (Nietzsche 2005: 265).
zavestni duh na voljo en sam vir védenja o tem, kaj se dogaja
v njegovem telesu, namreč vzorec dejavnosti, ki je v danem
trenutku prisoten v telo zaznavajočih možganskih predelih. To
pa pomeni – kot opozarja Damasio8 – da vsakršen (notranji
ali zunanji) poseg v ta mehanizem ustvari »napačen«9 (bolj ali
manj zavajajoč ali varljiv) zemljevid trenutnega stanja v telesu.
Zakaj varamo? Ta dejavnost utegne biti dokaj mikavna že
»sama po sebi« (npr. zaradi zmagoslavnega občutka večvrednosti ali premoči nad naivnimi tepci ali zaradi ugodja, ki ga
prinašata vešče prikrivanje »resničnega jaza« in nekaznovano
izigravanje formalnega ali neformalnega nadzora), poleg tega
pa prinaša še celo vrsto drugih (»instrumentalnih«) koristi.
Samo pomislimo. Z varanjem je mogoče doseči marsikaj, npr.
rešiti si kožo v potencialno ali dejansko nevarni situaciji (ali
jo vsaj »čim dražje prodati«), osvojiti spolni objekt (in ga celo
»vkleniti« v zakonsko zvezo ali vsaj v začasno partnersko/
ljubezensko razmerje), se po bližnjici dokopati do denarja,
ugodnih poslovnih priložnosti, visokega družbenega položaja
(oziroma ugleda, spoštovanja ali občudovanja), vsakovrstnih
privilegijev, zmage na volitvah, zakonsko (oziroma pravnopolitično in propagandno) varovanih pravic, (samo)všečne
8
Prim. Damasio 2008: 107–108.
9
Damasio poudarja, da so nekatera simulirana telesna (in s tem še
duševna) stanja učinek samodejnih možganskih dejavnosti, denimo v primeru (»naravne analgezije«), ko možgani iz osrednjih
telesnih zemljevidov selektivno izločijo vzorce dejavnosti, ki omogočajo izkustvo bolečine: »Kadar skušamo ubežati nevarnosti, je
namreč koristno, če ne občutimo bolečine, nastale zaradi ran, ki
nam jih je bodisi zadal vzrok nevarnosti (na primer ugriz plenilca)
bodisi smo jih dobili med samim pobegom pred nevarnostjo (če
smo se med tekom poškodovali na oviri)« (2008: 109). Poleg tega
lahko možgani od znotraj simulirajo določena čustvena stanja, kar
se npr. zgodi, ko čustvo sočutja preobrazimo v občutek empatije: »Predstavljajte si, da ste pravkar izvedeli za grozljivo nesrečo,
v kateri je nekdo hudo poškodovan. Morda za hip začutite ostro
bolečino, ki v vašem duhu zrcali bolečino poškodovane osebe. Počutite se, kot da bi bili žrtev vi sami. Občutek bolj ali manj izrazit,
odvisno od resnosti nesreče ali vašega poznavanja vpletene osebe«
(Damasio 2008: 110–111). Po avtorjevem mnenju je tovrstna notranja možganska simulacija posledica nagle spremembe trenutnih
telesnih zemljevidov. No, bržkone najbolj razširjen (in tudi dokaj
dobro poznan) način spreminjanja občutkov pa temelji na vnosu
psihoaktivnih kemičnih snovi (npr. zdravil in mamil), ki malone
čudežno odganjajo žalost, nesamozadostnost in še kopico drugih
neprijetnih občutij oziroma ustvarjajo zadovoljstvo, samozavest,
veselje, sproščenost, toplino, otopelost, anestezijo, analgezijo,
orgazmično naslado, energijo … Damasio poudarja, da psihoaktivne snovi izvajajo svojo čarovnijo tako, da spremenijo vzorec
dejavnosti v telo zaznavajočih zemljevidih: »To lahko dosežejo s
tremi različnimi mehanizmi, ki delujejo ločeno ali v povezavi: prvi
mehanizem vpliva na prenos signalov iz telesa; drugi deluje tako,
da v telesnih zemljevidih ustvari poseben vzorec dejavnosti; spet
tretji deluje tako, da spremeni stanje telesa« (2008: 116–117).
225
javne (in s tem še »interne«) podobe (oziroma »lika in dela«,
ki ga krasijo značilnosti, kot so racionalnost, odgovornost,
poštenost, domoljubje, zasluge za »narodov blagor«, vernost,
nravna neoporečnost, predanost družinskim vrednotam, delavnost, zanesljivost, »samoustvarjenost«, darežljivost, resnicoljubnost, lojalnost do nadrejenega, čustvena in spolna zvestoba do partnerja in tako dalje) …
za človeške živali11), ne nazadnje pa tudi pozitivne sankcije,
ki sledijo posameznikovemu kooperativnemu (»socialnemu«)
in etičnemu vedenju, npr. dobro počutje (ob misli, da je dober
človek, tj. nekdo, ki je nagnjen k poštenemu in kooperativnemu delovanju v odnosih z drugimi družbenimi bitji), zadovoljiv družbeni položaj in ugled (oziroma »dobro ime« v očeh in
ušesih significant, a tudi manj significant others).
Vidimo torej, da je mogoče varanje v številnih kontekstih
opisati kot »racionalno« ravnanje (saj prevarant ali goljuf tako
pridobi cenjene vire z razmeroma majhnimi stroški). Toda
pozor. Varanje je v splošnem »gospodarno« le, ko ni razkrito in sankcionirano z ustreznimi (ne)formalnimi sankcijami,
npr. z ogorčenjem, prezirom, ljubosumjem, jezo, sovraštvom,
zamero, sramotenjem, opravljanjem, zmanjšanim ugledom
(oziroma znižanjem družbenega položaja), stigmo (ki kaže na
nezanesljivega, izkoriščevalskega, goljufivega ali nemoralnega
posameznika), izogibanjem, zavračanjem, marginalizacijo, izločitvijo/izključitvijo (iz opeharjene skupine ljudi, ki v glavnem sodelujejo na podlagi vzajemnega altruizma, tj. načela
»milo za drago« ali »kakor ti meni, tako jaz tebi«), denarno
kaznijo ali telesnim nasiljem (opozoriti je treba, da je opaziti
pojav »moralistične« ali »pravičniške« povračilne agresivnosti
tudi pri mnogih nečloveških živalskih vrstah). Zato ne preseneča, da je varanje ali goljufanje (npr. to, da posameznik,
ki se navzven sicer kaže kot sodelovanju predana in zaupanja
vredna oseba, ne vrača drugim vsaj približnega ekvivalenta
ugodnosti ali prednosti, ki ga je deležen v mreži medčloveških
odnosov) »racionalno« – in verjetno tudi dejansko bolj razširjeno – v razmerah, ki jih označujejo razmeroma omejene
interakcije in komunikacije med pripadniki določene družbene skupine (kjer je torej verjetnost odkritja in kaznovanja večinoma dosti manjša kakor v tesno povezanih kolektivih). No,
po drugi strani pa je treba upoštevati, da od varanja ne odvrača zgolj strah pred formalnim ali neformalnim kaznovanjem.
To vlogo opravljajo tudi prirojena (ali »samodejna«) socialna
čustva,10 npr. sočutje, navezanost, zadrega, sram, krivda, ponos (ali ponižnost) in hvaležnost (ki kajpak niso značilna zgolj
Varanje se precej pogosto upravičuje tudi z realnimi ali
– nemara še precej verjetneje – z domnevnimi koristmi (pre)varanih oseb, še posebej tistih, ki so v razmerju do prevarantov v objektivno (ali oblastno) podrejenem položaju (npr.
prodajalci delovne sile, porabniki/nakupovalci, otroci,12 šolarji in »navadni« državljani). Tovrstne koristi so (oziroma naj bi
bile) predvsem psihološke, npr. prevarančeva pomirjenost s
trpko »usodo«, tolažba z mislijo, da bi bilo lahko vse skupaj še
mnogo slabše, občutek varnosti (ki ga ustvarja, recimo, vera v
»pravno državo« ali »vladavino prava«,13 tj. v pravljični svet,
v katerem je mogoče sanja(ri)ti v budnem stanju, v katerem
družbeno dinamiko usmerjajo prečudovita normativna načela in v katerem so vsi enaki, svobodni, pravično obravnavani
ter za nameček – ali pač za »vsak slučaj« – opremljeni še z
neodtujljivimi človekovimi pravicami), zaupanje v daljnovidnost in dobronamernost vladajočih elit (in v njihovo zmožnost, da – po možnosti z nepristransko podporo »politično
nevtralnih« strokovnjakov – poiščejo/najdejo najboljše rešitve
10
To pa po drugi strani povzroča, da manjša zmožnost občutenja
socialnih čustev – še posebej pa tistih, ki so najtesneje povezana
z etičnim vedenjem – posamezniku precej olajša tako in drugačno goljufanje (v tem primeru lahko namreč dosti lažje sprejema
odločitve zgolj na podlagi »racionalnega« izračuna bolj ali manj
neposrednih koristi in stroškov). Ob tem pa je vendarle treba
upoštevati, da je pripravljenost za sleparsko izkoriščanje drugih
človeških bitij bržkone univerzalna (gensko utemeljena) človeška značilnost, ki se praviloma udejanja v odvisnosti od razmer
v konkretnem družbenem in kulturnem okolju (tovrstna dispozicija kajpak ni enako močna pri vseh ljudeh, ki se bolj ali manj
razlikujejo glede na »prag«, pri katerem se zatečejo h goljufivim
dejavnostim). Prim. Walsh 2002: 59–66.
226
11
Damasio opozarja, da etično vedênje (kot podmnožica družbenega
vedênja) ni omejeno zgolj na človeška bitja: »Dokazi, pridobljeni pri
raziskavah na pticah (kot so krokarji) in sesalcih (kot so vampirski
netopirji, volkovi, pavijani in šimpanzi), pričajo o tem, da se lahko
tudi druge vrste vedejo na način, ki je v naših prefinjenih očeh videti
kot etičen. Te vrste izkazujejo sočutje, navezanost, zadrego, ponosno nadrejenost in ponižno podrejenost. Zmožne so grajati določena dejanja in jih ustrezno poplačati. Vampirski netopirji, denimo,
zaznajo v svoji skupini med nabiralci hrane goljufe in jih primerno
kaznujejo. Isto počno krokarji. Takšni primeri so še posebej prepričljivi med primati in so daleč od tega, da bi bili zamejeni le na naše
najbližje sorodnike, velike opice. Videti je, da se lahko do drugih
opic altruistično vedejo opice vrste rezus« (2008: 153).
12
Otrok je, na žalost, dokaj pogosto prevaran že s tem, da je sploh
rojen (čeravno morda zaželen in iz ljubezni), tj. (od)vržen v svet,
v katerem nima zagotovljene prihodnosti (podobno kakor njegovi
starši, ki so potopljeni v negotovost, strah, zaskrbljenost, tesnobo
in mučna občutja nemoči), v katerem že sicer razsaja osupljiva
eksplozija prebivalstva (s spremljajočimi ekološkimi in socialnimi
problemi) in v katerem ga – po vsej verjetnosti – pričakuje zgolj
neizprosna konkurenčna vojna na (čedalje bolj omejenem in opustošenem) trgu »delovne sile« (oziroma prostovoljnih sužnjev)
ter – če bo imel srečo – ponižno, hvaležno in predano služenje
vsakokratnim »delodajalcem« (tj. tistim, ki jim »delojemalec« daje
– deloma pa tudi podarja – svoje telo in dušo, predvsem pa čas in
energijo). Prim. Heinsohn in Steiger 1993: 309–315.
13
Prim. Arnold 1972: 46–51.
za pereče družbenopolitične probleme, in to celo brez pomoči
vedeževalk), upanje (ki menda tako ali tako »umre zadnje«),
da bo »jutri« (ali pa vsaj »pojutrišnjem«) življenje lepše (če
že ne drugje, pa vsaj v vrtoglavih nebeških višavah), pripravljenost, da se raznovrstno strukturno nasilje (npr. neznosne
delovne obremenitve, pomanjkanje materialnih virov za zadovoljevanje najbolj temeljnih človeških potreb, poniževalne
delovne razmere, brezposelnost in groteskne socialnoekonomske neenakosti) halucinacijsko razlagajo kot izziv za »pozitivno razmišljanje«, »samouresničevanje« in »osebnostno
rasti« (če že ne more »rasti« gospodarstvo, naj rastejo vsaj njegovi prezaposleni, nezaposleni ali izkoriščani »funkcionarji«)
… Po drugi strani pa lahko prevarant moralno racionalizira
(ali »nevtralizira«) svoje početje tudi z – vsaj po njegovi presoji – slabimi lastnostmi ali dejanji opeharjene osebe, kategorije
ljudi ali institucije (npr. državnega organa, poslovne korporacije, šole ali organizacije, v kateri je zaposlen).
dejavnosti, ki so pač – hočeš ali nočeš – povezane z dolžnostjo
nošenja »družbenih mask« (pripetih na različne »družbene vloge«15). Toda pozor. Preden prenaglo podležemo vročici obsojanja »igralcev in igralk na velikem odru družbenega življenja«,
si moramo priklicati v zavest spoznanje, da se človeška žival
počloveči – v dobrem in slabem (a tudi v tistem, kar gre čez to
vrednostno dihotomijo) – prav s posnemanjem drugih ljudi,16
s pretvarjanjem torej. Varanje je, skratka, vsaj (oziroma tudi) v
tem pomenu nujna človeška praksa (in teorija!). Še natančneje,
varanje – oziroma skrivanje za »videzom«, »formo«, »masko«
ali »etiketo« – je temelj vljudnosti, tj. olikanega,17 omikanega,
kultiviranega ali civiliziranega vedênja. Z drugimi besedami:
vljudnost gotovo ni vrlina (niti vnaprejšnje jamstvo posameznikove nravnosti18), a je vseeno tesno – predvsem pa razvojno – povezana s krepostnim življenjem. Upoštevati je namreč
treba, da novorojenček, dojenček ali malček ni že kar a priori
nravno bitje. Tak postane (ali pa tudi ne) šele s posnemanjem
Pozitivno, negativno in normalizirano varanje
Varanje ni le raznoliko, marveč je v vsakdanjem življenju
nedvomno tudi dokaj pogosto (v številnih kontekstih pa je celo
scela normalen in zatorej že vnaprej pričakovan pojav). Zato
ne preseneča, da so precej različne – in kajpada spremenljive
– tudi vrednostne (in normativne) ocene tovrstnih praks (in z
njimi zlepljenih »teorij«). Vseeno pa ni pretirano napak izhajati
iz podmene, da je varanje pojav, ki je vsaj in abstracto na slabem
glasu (no, in concreto se te reči pogosto zasučejo v nasprotno
smer: pomislimo le na številne situacije, v katerih se nekdo – ali
pa smo to kar mi sami – ponosno in samovšečno hvali, ker se mu
je posrečilo pretentati »državo« – npr. v zvezi s plačilom davka
– poslovne tekmece, kolege ali nadrejene v službi, učitelje, starše
ali sorodnike, lahkoverne kupce in stranke ali intimnega/ljubezenskega partnerja). Varanje – npr. pretvarjanje, da si »nekdo
drug«, navadno boljša oseba (vsaj z vidika referenčnih statusnih
meril) kakor »v resnici« – je opredeljeno kot nekaj graje vrednega že na ravni dandanes visoko postavljenega ideala verodostojnosti. V tej kulturni perspektivi naj bi si posamezniki (zlasti
tisti, ki želijo biti videni kot »ozaveščene osebe«) prizadevali, da
bi živeli čim pristneje, vsaj v razmeroma skromno odmerjenem
prostem času, v katerem lahko razmeroma neodvisno ali samostojno upravljajo svoje storitve in opustitve. To pa pomeni, da
se v imenu ideala »pristnega jaza«14 skoraj neizbežno postavi
pod zoprn vprašaj cela vrsta bolj ali manj normalnih vsakdanjih
14
Na problematičnost težnje po iskanju »pristnega jaza« (ki je dandanes dokaj donosna tržna niša za vsakovrstne šarlatane) je sicer
opozoril že Schopenhauer (pri ponazoritvi filozofske teze, da je
posameznik zgolj pojav, ne pa »stvar na sebi«): »Vsak individuum
je namreč na eni strani subjekt spoznavanja, torej dopolnilni pogoj
možnosti vsega objektivnega sveta, po drugi strani pa posamični
pojav volje, in sicer iste volje, ki se objektivira v vsaki stvari. Vendar pa ta dvojnost našega bistva ne temelji na enotnosti, ki bi obstajala sama zase, saj bi se sicer lahko sebe zavedali na nas samih
in neodvisno od objektov spoznavanja in hotenja: tega pa kratko
malo ne moremo, pač pa se takoj, ko gremo – da bi to poizkusili
– sami vase in se s tem, ko spoznavanje usmerimo v notranjost,
hočemo popolnoma zavedati sami sebe, izgubimo v brezdanjo
praznino in se sami sebi zdimo podobni votli stekleni krogli, iz
katere govori glas, čigar izvora ne moremo najti v njej, in medtem
ko hočemo prijeti sami sebe, zgroženi ne ujamemo nič drugega
kot varljivo prikazen« (2008: 296).
15
To pojmovanje je precej zavajajoče, saj predpostavlja ostro in neprepustno mejo med zunanjimi kulisami (družbeno vlogo, ki jo
je treba igrati v skladu z veljavnimi »normativnimi pričakovanji«)
ter »pristnim jazom« (ali »resnično osebnostjo«, ki da prostodušno ždi v umetni ovojnici ali tik pod povrhnjico heteronomno vsiljenih »značajskih mask«): »Kritična teorija si prizadeva, da oba
momenta ohrani v njuni protislovnosti, se pravi, vloge kot hkrati
resnične in lažne. Resnične so, kolikor niso zgolj presojna fasada,
marveč so nerazrešljivo zapletene z individuom, lažne pa so, kolikor so način vedênja nesvobodne družbe« (Jacoby 1981: 133).
16
Prim. Adorno 2007: 172.
17
Prim. Bauman 2002: 122–125.
18
Vljudnost je lastnost (»gimnastika« ali »ponaredek« izraza), ki
jo ima lahko tudi najhujša baraba, lopov, sebičnež, hudobnež ali
okrutnež: »Grobijana je mogoče obtožiti živalskega vedenja, nevednosti, nekulturnosti, krivdo je mogoče zvaliti na uničeno otroštvo ali na neuspeh družbe. Pri olikanem človeku pa to ni mogoče.
Vljudnost je pri tem nekakšna obteževalna okoliščina, ki neposredno obtožuje človeka, ljudstvo ali družbo, a ne zaradi njunih
neuspehov, ki bi lahko bili prav takšna opravičila, ampak zaradi
njunih uspehov. Dobro vzgojen, pravijo, in to zares pove vse. Nacizem kot uspeh nemške družbe (Jankélétich bi dodal: in nemške
kulture, vendar si je morda to lahko dovolil samo on ali še njegovi
sodobniki), prav to obremenjuje tako nacizem kot Nemčijo, hočem reči tisto Nemčijo, ki je igrala Beethovna v lagerjih in pobijala
otroke« (Comte-Sponville 2002: 16–17).
227
drugih ljudi (in nazadnje s »ponotranjenjem« njihovih sodb),
tj. z vzgojo, dresuro, disciplino, podrejanjem navadam oziroma
z učenjem »lepega vedenja« ali manir, tj. spoznavanjem reči, ki
so »umazane«, »grde«, »slabe« in »hudobne«19 (in se zatorej »ne
delajo« oziroma »se ne smejo delati«). No, ob tem pa kajpak ni
odveč pripomniti, da je seznam vrlin, ki jih dana družba (ali
pač kakšen njen del, skupina in organizacija) še posebej ceni in
priporoča, niso nujno psihološko (ali eksistencialno) koristne
za vsakega vrlega posameznika20 (ki »internalizira«, s psihologizacijo pa tudi »naturalizira«21 družbeno funkcionalnost normativno pričakovanih vedenjskih vzorcev in osebnostnih potez).
Kakor koli že, tudi če odmislimo vprašanje »(ne)avtentičnega« življenja – kar v družbi »spektakla« (Debord) ali »simulakra« (Baudrillard)22 bržkone ni ravno težavno opravilo
– zlahka uvidimo ključne razloge, zaradi katerih so prevare (v
najrazličnejših pojavnih oblikah) pogosto predmet negativnih
sankcij. Zelo na kratko (in zelo na splošno): družba (velika in
majhna) lahko uspešno deluje (in se obnavlja) le tedaj, ko v njej
prevladuje sodelovanje,23 ki temelji na zaupanju in povezanosti
(hipotetična družba, ki bi jo sestavljali pretežno sami goljufi, bi
bila obsojena na propad, kar pa velja tudi za družbo, ki bi jo več-
19
Prim. Comte-Sponville 2002: 18–24.
20
Nietzsche opozarja, da vrline nekega posameznika – npr. pridnost
in poslušnost – pogosto (in gotovo ne ravno zgledno nesebično)
ocenjujemo kot »dobre«, ker so njihovi učinki pač dobri za nas (ali
za družbo), niso pa nujno takšni za njihovega nosilca: »Hvalimo
pridnega, pa čeprav s svojo pridnostjo škoduje vidu svojih oči ali
izvirnosti in svežini svojega duha; častimo in obžalujemo mladeniča, ki ‘se sramotno izgara’, ker sodimo: ‘Za vso veličino družbe je
tudi izguba najboljšega posameznika le majhna žrtev! Ni dobro, da
je žrtev potrebna! Še veliko slabše pa je seveda, če naj posameznik
drugače misli in svoje ohranjanje in razvoj bolj ceni kakor svoje
delo v službi družbe!’« (2005a: 54–55). Pisec se sicer dobro zaveda,
da lahko »slepo divjajoča pridnost« ustvari tudi bogastvo in čast,
vendar pa posameznika pogosto oropa prav zmožnosti, da bi zares
užival plodove svojega dela: »Najmarljivejše med vsemi obdobji
– naše obdobje – ne zna iz svoje raznovrstne pridnosti in denarja
napraviti nič drugega kakor venomer znova več denarja in zmeraj
znova več pridnosti; več genialnosti je pač treba za dajanje kakor za
pridobivanje! – No ja, imeli bomo svoje ‘vnuke’!« (2005a: 56).
21
Prim. Beauvois 2000: 84–88.
22
»Simulaker« (simulacrum) je podoba, ki nima izvirnika, oziroma
znak, ki ne odseva več realnosti (in je niti ne izkrivlja), ampak jo
generira ali presega (zaradi česar je v primerjavi z njo celo »realnejši«, pravzaprav hiperrealen). Prim. Cuff et al. 1998: 303–304.
23
Bauer poudarja, da je človeška žival bitje, ki je že z nevrobiološkega
vidika – in od prvega dne življenja – naravnano na sodelovanje in
socialni odziv (tj. na medčloveško opaženost, sprejetje, priznanje,
cenjenost, spoštovanje, pozornost, naklonjenost ali uspešen odnos do drugih): »Motivacija je usmerjena na nagrajevalne cilje in
organizem naj bi prestavila v stanje, da z lastnim obnašanjem po
možnosti ustvari pogoje za dosego teh ciljev. S tem dobiva oznaka
228
inoma sestavljali brezpogojni/nevzajemni altruisti oziroma – če
uporabimo izraz iz teorije iger – »suckers«24). In še več, zdi se, da
bolj ko je neka skupnost pripravljena sodelovati (ali je solidarna
in pravična), bolj se posamezniku »izplača«, da vzdržuje sloves
osebe, ki je – vsaj videti – poštena, moralno neoporečna, družbeno koristna ali prijazna (no, ko gre za »predstavljanje jaza v
vsakdanjem življenju«, pretiravanje – če le ni pretirano – navadno ne škodi, pri čemer ima človek v primerjavi z drugimi živalmi to prednost, da si lahko pomaga pri ustvarjanju dobrega vtisa
še z govorjenjem). Toda družbena in kulturna okolja so bolj ali
manj različna (in nenehno spreminjajoča se). Razlikujejo se tudi
po tem, koliko olajšujejo ali celo spodbujajo goljufive (in kajpak
tudi druge škodljive ali »kriminalne«) dejavnosti. Dovolj očitno
je, da sodobno kapitalistično družbo (in z njo povezano kulturo)
označuje vrsta pojavov, ki pri mnogih posameznikih in kategorijah povečujejo mikavnost in koristnost prevarantskih praks.
Recimo: (a) anonimnost velikih urbanih okolij; (b) površnost,
začasnost, »prekarnost« ali kratkotrajnost medčloveških odnosov; (c) pogosto menjavanje delovnih mest, službenih ali poslovnih okolij; (č) naraščajoči strah pred neznanci in tujci (ki se
vse bolj dojemajo kot potencialni viktimizatorji ali vsaj »toksični subjekti«); (d) zaostrena konkurenca na vseh ravneh družbe
(podprta z darvinistično hipotezo, da je agresivni boj vsakogar
zoper vse – »struggle for life« ali »war of nature« – v katerem
zmagujejo zgolj biološko najsposobnejši, temeljno naravno načelo,25 ali podprta z liberalno političnoekonomsko vero v čudežno moč tržne »nevidne roke«, ki da samodejno spreminja
‘motivacijski sistemi’ svoj pravi smisel. Odkritje tega, kaj motivacijski sistemi z nevrobiološkega vidika sploh ‘hočejo’ in kam usmerjajo
obnašanje indiviuuma, se je dogodilo šele v zadnjih letih. Nad rezultatom so osupnili celo strokovnjaki: Naravni cilj motivacijskih sistemov so socialna skupnost in uspešne zveze z drugimi individuumi,
pri čemer to ne zadeva samo osebne zveze, vključno z nežnostjo in
ljubeznijo, temveč vse oblike socialnega sodelovanja« (2008: 28–29).
Sodelovanje po drugi strani nujno implicira vrsto (samo)omejitev,
ki jih mora sprejeti posamezen član skupnosti, pri čemer pa je treba
vedeti, da brzdanje (ali »zatiranje«) nagonskih vzgibov ni značilno
zgolj za človeške skupnosti: »Celo šimpanzi morajo pretehtati svoje
zverinske nagone, kakor je to imenoval Freud, kar pomeni, da imajo
lahko korist od brzdanja nagonov. Samice šimpanzov (ali bonobov),
ki zahtevajo hrano ali druge usluge v zameno za spolne usluge, vplivajo na spolne impulze samcev« (Wright 2008: 312).
24
Prim. Walsh 2002: 62.
25
Z vidika pojmovanja, ki idealizira boj (in agresijo kot nepogrešljivo sredstvo za doseganje individualnih ali kolektivnih uspehov),
je sodelovanje vedenjska strategija, ki jo nekdo uporabi šele tedaj,
ko spozna, da svojih tekmecev ali sovražnikov ne more premagati:
»If you can’t beat them, join them«. Bauer pa opozarja na novejše psihološke in nevrobiološke izsledke raziskav, ki kažejo, da bi
morali ta rek postaviti na glavo: »Le tisti, ki ne uspe, da ga drugi
sprejmejo, ki se ne more integrirati v skupnost ali kdor je ogrožen
zaradi izgube pomembne zveze, bo odgovoril z agresijo in z bojem
(če se reakcija ne bo izčrpala v žalosti in depresiji« (2008: 61).
egoizem ali pohlep posameznikov v obče ali skupno dobro); (e)
povečevanje števila »človeških odpadkov« (bitij, ki jih sistem ne
potrebuje več za svojo enostavno in razširjeno reprodukcijo ter
so zgolj še breme ali tveganje), strukturna brezposelnost, negotovost zaposlitve26 in eo ipso družbenoekonomske varnosti (ter
prihodnosti27), razbohotena revščina, ki jo spremlja in obdaja
osupljivo bogastvo manjšine; (f) razkroj skupnosti28 in stopnjujoča se »atomizacija« (ter z njo povezane nebogljenost, ranljivost
in osamljenost) posameznikov; (g) nejasnost (ali celo odsotnost)
meril za presojo družbene koristnosti različnih ekonomskih ali
pridobitnih dejavnosti; (h) odtujenost, samozadostnost in – ko
gre za zares bistvene ekonomske in politične interese zavidljivo
zavidljiva solidarnost – družbenih elit (na nadnacionalni in nacionalni ravni).
Številne – zlasti navidezno najodurnejše – oblike varanja
(npr. poslovne goljufije, utaja davkov, zloraba uradnih funkcij
ali zaupanja in druge oblike »korupcije«) so izpostavljene formalnim in kajpak tudi kazenskopravnim sankcijam, ki pa so
jih taki in drugačni sleparji de facto deležni – presenečenje?
– dokaj redko, na številnih področjih pa celo zgolj izjemoma
(in to celo tedaj, ko so njihove bolj ali manj pretkane potegavščine javno ali medijsko že domala scela razgaljene). Osupljiva
razširjenost vsakovrstnih (in za njihove protagoniste v glavnem
tudi zgledno uspešnih) prevar v nadzornih in upravljavskih vrhovih političnih, državnih, finančnih, gospodarskih, poslovnih,
cerkvenih in drugih struktur (ter kajpada tudi v nižjih plasteh
družbene hierarhije) ima vrsto omembe vrednih posledic: (a)
spoznanje, da je rutinsko delovanje »etabliranih« organizacij
(predvsem pa njihovih v relativno prikrita omrežja povezanih
funkcionarjev) skoraj nemogoče razločiti od »organiziranega
kriminala« v konvencionalnem (ali »mafijskem«) smislu; (b)
razkrajanje ali vsaj zamegljevanje negativnega vrednostno-normativnega predznaka prevarantskih, plenilskih in roparskih
dejavnosti, še posebej tistih, katerih tarča je (bilo) družbeno
26
Sennett (2008: 46–51) opozarja, da sta negotovost in začasnost
zaposlitve tesno povezani s tremi družbenimi primanjkljaji, ki so
manjša lojalnost do delovne organizacije, slabitev institucionalnega znanja in razredčenje neformalnega zaupanja med delavci (pri
neformalnem zaupanju, ki se kajpak lahko razvije šele sčasoma,
gre za to, da posameznik ve, na koga se lahko zanese, ko se skupina znajde v težavah: kdo bo odpovedal in kdo bo kos pritisku).
27
Bauman ugotavlja, da se »sedanjost« dandanes ne veže več s
»prihodnostjo«, saj ni v njej nič takega, kar bi omogočilo pravo
predstavo o tem, kar prihaja: »Mišljenje na dolgi rok, še bolj pa
dolgotrajne zavezanosti in dolžnosti, so res videti ‘nesmiselne’. Še
huje, zdijo se kontraproduktivne, naravnost nevarne, nespameten
korak, navlaka, ki jo je treba vreči v morje, še raje pa sploh ne
jemati na krov« (2008: 65–66).
28
»Danes z vso resnostjo in slastjo govorimo o ‘mrežah’, o ‘povezanosti’ ali o ‘razmerjih’ le zato, ker je ‘prava stvar’ – tesno stkane
mreže, trdne in varne povezave – razpadla« (Bauman 2008: 89).
ali skupno in državno ali javno premoženje; (c) zmanjšanje
potrebe po racionalizaciji ali moralni »nevtralizaciji« sleparskega pridobivanja gmotnega bogastva (le čemu bi se trudili z
upravičevanjem ali opravičevanja nečesa, kar je bolj ali manj
normalno, business & politics as ususal, neredko celo pogoj sine
qua non za preživetje ali uspešnost v »vojni vseh zoper vse«, tj.
v krutem svetu, v katerem obstajata le dve kategoriji ljudi, namreč vsakokratni zmagovalci in poraženci?); (č) drastičen upad
zaupanja v uradne ustanove, vključno s tistimi, ki se bahavo in
tudi zavajajoče obdajajo z obliko demokratičnosti (krepitev nezaupanja – ki le še poglablja krizo legitimnosti in racionalnosti
nacionalne države – je pogosto podprta z uvidom, da je »realno obstoječa demokracija« le še ena v nizu veličastnih prevar, s pomočjo katerih vladajoči spokojno vladajo in plenijo,
najraje z alibijem veljavnih, čeravno domala poljubno raztegljivih zakonskih norm ter v varnem okrilju državnih, bančnih,
poslovnih, davčnih in zasebnih tajnosti), ter širjenje cinizma,
ravnodušja, zamere, jeze in drugih »vnetljivih« čustev, ki pa jih
ni težko – še zlasti ob čudežnem vnebovzetju organizirane in
odločne protikapitalistične opozicije – preusmeriti v sistemsko
razmeroma nepomembne ali varne »grešne kozle« (če je že treba, pa tudi v selekcionirano peščico najbolj motečih »svinj pri
koritu« ali »garjavih ovac« v sicer zdravi in zmerno pogoltni
čredi poslovnežev, bankirjev in menedžerjev ter njihovih kolegov na začasnem delu v »politiki«).
Kljub že naravnost v oči bijočim pojavom, kot so nezaupanje, oportunizem, cinizem in apatičnost, le ni mogoče zanikati
dejstva, da je »javnost« (ali vsaj njen razmeroma pomemben
del) še vedno zmožna obsojati razkrinkane prevarante, še zlasti
pa »one zgoraj«, ki sestavljajo ekonomski in politični esteblišment (zato ni presenetljivo, da namenjajo »ugledni« posamezniki, poklicne ali interesne skupine in raznovrstne organizacije
precejšno pozornost skrbnemu in rednemu loščenju svoje javne ali medijske podobe, kar je po novem precej prepuščeno bataljonom spodobno plačanih profesionalnih »sleparjev«, ki se
evfemistično imenujejo strokovnjaki za stike z javnostmi – public relations). Z drugimi besedami: medijska ali knjižna razkritja prevar, katerih akterji so že sicer zavidljivo privilegirani in
premožni akterji, so praviloma še zmeraj dojeta kot »škandal«,
čeravno v poplavi vedno novih in novih »afer« (z istimi ali drugimi protagonisti) običajno dokaj naglo potonejo v pozabo (na
kar pa bržkone računajo tudi dejanski in mogoči prevaranti29).
Vsekakor se ne kaže preveč čuditi, če se »navadni« (namreč bolj
29
Razmeroma uspešni prevaranti imajo na zalogi še druge adute, ki
jih lahko potegnejo iz rokava, če se opečejo ob kakšni ponesrečeni
slepariji, npr. neformalno podporo posameznikov, ki sestavljajo
njihovo referenčno skupino ali družbeno mrežo (v kateri je tovrstno okoriščanje bolj ali manj normalno »stanje stvari«), moč
denarja, s katero ni težko kupiti uslug in naklonjenosti ljudi, ki jih
potrebujejo, in možnost umika na varne »rezervne položaje«.
229
ali manj »mali«) ljudje še posebej razburijo, ko pricurljajo na
plan informacije o zlorabi državnih ali javnih funkcij (oziroma
vesti o politično, pravno ali moralno nedopustnem zasebnem
okoriščanju posameznikov ali skupin iz zakonodajnih, izvršilnih, pravosodnih ali upravnih struktur), tj. raznovrstni pojavi,
ki jim dandanes pravimo »korupcija«.30 Toda čustveno vznemirjenje (npr. ogorčenje ali zgražanje) je izzvano tudi s tem, da
se razkrinkanim sleparjem (pre)pogosto ne zgodi nič resnično
hudega (če seveda odmislimo ne ravno tipične situacije, v katerih se storilci – bodisi nejevoljno in užaljeno bodisi spokojno
– premaknejo na kakšno drugo funkcijo31 ali vrnejo ukradeno
premoženje, kar pa se zgodi še dosti bolj poredkoma). Ob tem
pa vendarle ne smemo pozabiti, da korupcije, ki je pravzaprav
povsem normalna (ne pa odklonska) sestavina kapitalistične
svetovne ekonomije,32 ne izvajajo zgolj arogantni, pohlepni in
grabežljivi politiki (ali državni uslužbenci), marveč tudi (ali celo
predvsem) finančno močni poslovni akterji, ki tako ali druga-
30
31
32
Prevladujoče pojmovanje korupcije je vseeno ozko. Nanaša se
namreč predvsem na najrazličnejše oblike »privatizacije« javnih
funkcij (tovrstna okoriščanja so lahko nadvse primitivna ali robata, lahko pa so – npr. v »zrelih demokracijah« ali nadnacionalnih
pravno-političnih in ekonomskih strukturah – tudi izredno prefinjena). Toda pozor. Kot opozarja Badiou (2008: 87–95), je mogoče razumeti korupcijo precej širše, namreč kot politično delovanje, katerega temelji cilj je zagotavljati ali pospeševati bogatenje
zasebnikov, npr. velikih in malih poslovnežev, a tudi, podčrtajmo,
»navadnih« volivcev oziroma posebnih delov prebivalstva (pač v
skladu s preverjenim oblastniškim načelom »deli in vladaj«). S tega
vidika korupcija ni več nekaj, kar ogroža demokracijo, marveč je
pravzaprav njeno bistvo: »Marx je že na začetkih predstavniške
demokracije v Evropi dejal, da so v resnici vlade, ki jih potrdijo volitve, zgolj zastopnice Kapitala. To je tedaj vendarle veljalo v bistveno manjši meri kakor danes! Če je demokracija predstavništvo, je
najprej predstavništvo splošnega sistema, ki izglasuje njene oblike.
Drugače povedano: volilna demokracija je predstavniška zgolj toliko, kolikor je najprej konsenzualno predstavništvo kapitalizma, ki
ga danes imenujemo ‘tržno gospodarstvo’. V tem je njegova načelna
korupcija in Marx, ta humanistični mislec, filozof razsvetljenstva,
je prišel do pomembne ugotovitve, da se takšni ‘demokraciji’ lahko zoperstavi zgolj prehodna diktatura, ki jo je imenoval diktatura
proletariata. Beseda je bila močna, ampak je razjasnila zmedo v
dialektiki predstavništva in korupcije« (Badiou 2008: 91).
David Craig – avtor knjige Velika evropska prevara (v kateri opozarja na številne in raznovrstne zlorabe oziroma sramotna okoriščanja evroposlancev in evrokracije nasploh) – je v intervjuju, ki ga
je objavila Mladina, poudaril tri nadvse zgovorne primere umika
na »varno« (predvsem pa dobro plačano) službeno lokacijo: Peter Mandelson, Siim Kallas in Jacques Barrot prihajajo iz različnih
držav (Velike Britanije, Estonije in Francije), povezuje pa jih to, da
so vsi trije imeli težave v svojem matičnem okolju (zaradi takih ali
drugačnih prevar), a so kljub temu – presenečenje? – postali evropski komisarji: prvi za trgovino, drugi za preprečevanje korupcije in tretji za pravico, svobodo in varnost! In Europe we trust.
Prim. Wallerstein 2004: 150–151.
230
če kupujejo (ne)odločitve, storitve in opustitve nosilcev javnih
funkcij (oziroma si zagotovijo »razumevanje« vlade za posebne
potrebe, ki so značilne za poslovni svet, osupljivo premožno
manjšino lastnikov proizvodnih virov, to ali ono gospodarsko
panogo ali določno korporacijo). Ampak pozor. Sodobno pojmovanje (in vrednotenje) korupcije predpostavlja precej strogo mejo med javnimi in zasebnimi interesi, ta razloček pa je
– še posebej v »neoliberalnem« družbenoekonomskem režimu
– vse bolj zamegljen, in to iz vrste razlogov. Samo pomislimo.
Številni posamezniki naglo in pogosto prehajajo iz državnih
(npr. vladnih) služb v zasebni sektor33 (in obratno), to pa vodi v
tesno prepletanje zasebnih (ali korporacijskih) interesov z »nacionalnimi«34 (pogosto že do te mere, da je njihovo razločevanje
resen »problem« celo za same akterje). In še več, nekateri posamezniki delujejo hkrati kot poslovneži in politični subjekti35
(npr. v vlogi veščega, izkušenega ali »nepristranskega« sveto-
33
Zgolj za ponazoritev: Ko je Anthony Blair prenehal opravljati službo
britanskega predsednika vlade, ga je kot občasnega svetovalca najela
ameriška banka Morgan Chase. Njegova plača je milijon funtov na
leto (kar je morda še premajhen znesek, ko gre za tako ugledno in
strokovno osebnost). Dosti skromnejšo, a še vedno precej spodobno plačo dobiva Gerhard Schröder, ki si služi kruh kot svetovalec v
naftovodnem podjetju (podružnici družbe Gazprom), ki ga je sicer sam krstil v času, ko je bil nemški kancler. Njegova plača znaša
250.000 evrov letno. Pomembna »tržna niša« za nekdanje državnike
so tudi bajno nagrajena predavanja. Prim. Halimi 2009: 1.
34
Klein (2009: 305–307) poudarja, da je pri državnih udarih v tujini,
ki so jih sprožile, vodile ali podprle ZDA (od Havajev leta 1893 do
Iraka leta 2003), pogosto opaziti tristopenjski proces: (a) severnoameriška multinacionalka naleti v tujem okolju na grožnjo za svoje
dobičkonosno poslovanje (npr. v obliki nacionalizacije gospodarskih virov ali predpisov, ki urejajo plačevanje davkov, carinski režim, delovna razmerja ali varstvo okolja); (b) politiki ta ekonomski
problem predstavijo kot napad na »nacionalne interese«; (c) strmoglavljenje »nevarne« vlade (in seveda raznovrstna represija, ki je
usmerjena na njene podpornike) je »prodano« javnosti kot spopad
dobrega (npr. »demokracije« ali »svobode«) proti zlu (npr. komunizmu, socializmu ali terorizmu). Nasilno (z)rušenje tuje vlade (če
je potrebno, tudi tiste, ki ima politični »alibi« v demokratičnih volitvah ali široki podpori revnih ali deprivilegiranih ljudskih množic)
je bilo torej do zdaj največkrat politično sredstvo za dosego ekonomskih ciljev. Aktualna »vojna proti terorizmu« (in v tem sklopu
še posebej napad na Irak in poznejša zasedba te nekoč uspešne, zdaj
pa skoraj povsem uničene države) pa je posebna v tem pogledu, da
že »kot taka« (namreč kot »sredstvo«) omogoča izjemne zaslužke ali
dobičke zasebnih družb. Prim. Klein 2009: 321–354.
35
»Ljudje, kakor Richard Perle in James Baker, delajo politiko, nudijo nasvete na najvišji ravni in v tisku govorijo kot nevpleteni
strokovnjaki in državniki, medtem ko so hkrati popolnoma vpleteni v posel privatizirane vojne in obnove. Poosebljajo dokončno
izpolnitev korporativističnega poslanstva: popolno zlitje politične
in poslovne elite v imenu varnosti, pri čemer igra država vlogo
predsednika poslovnega ceha – pa tudi največjega vira priložnosti po zaslugi pogodbenega gospodarstva« (Klein 2009: 311). Glej
tudi Klein 2009: 312–318.
valca36 vlade, neredko pa celo kot člani vlade ali drugega državnega organa). Med politično elito (ki upravlja politične oblastne
strukture) in poslovno elito (ki upravlja zasebne ekonomske in
finančne oblastne strukture) se pogosto stke trdno zavezništvo
(posebne oblike tovrstne »simbioze« – npr. mafijski, gangsterski, divji, oligarhijski, tajkunski ali kompanjonski kapitalizem
– so »uradno« največkrat ovrednotene kot »odklonske«, čeprav
jih je neprimerno ustrezneje razumeti kot normalne posledice
križarskega pohoda neoliberalne ali neokonservativne državne
politike,37 ki spodbuja privatizacijo, deregulacijo, krčenje/redčenje javnih storitev ali socialne porabe in oslabitev moči organiziranega delavstva).38 Raznovrstno plenjenje javnih sredstev
nedvomno spodbuja tudi sistematično ideološko-propagandno
blatenje države, od katere se pričakuje, da bo vse tiste dejavno-
36
Dnevnik je sedemnajstega decembra 2008 poročal, da je razvpiti
Bernard Madoff – ameriški finančni prevarant par excellence, ki je
s propadlo piramidno shemo opeharil številne ameriške, evropske
in druge tuje banke, dobrodelne organizacije in premožne posameznike – v obdobju, ko je njegova sleparija še dobro delovala
(ker je starim strankam lahko izplačeval dividende s svežim denarjem novih nagle obogatitve željnih strank), celo svetoval vladni
službi za trg vrednostnih papirjev pri njenem boju proti goljufivim
zaslužkarjem.
37
Prim. Klein 2009: 279–303.
38
Sistem, ki briše meje med »veliko vlado« in »velikim poslom«,
Klein označi s pridevnikom »korporativistični«: »Njegove glavne
značilnosti so: velikanski prenosi javnega premoženja v zasebne
roke, kar pogosto spremlja podivjan dolg, vedno večji prepad med
blešče bogatimi in pogrešljivimi reveži ter agresivni nacionalizem,
ki upravičuje neskončno porabo za varnost. Za tiste znotraj mehurčka skrajnega bogastva, ki ga taka ureditev ustvarja, ni donosnejšega načina organiziranja družbe. Toda zaradi očitnih slabosti za
velikansko večino, ki ostaja zunaj mehurčka, so med značilnostmi
korporativistične države: agresivno nadziranje prebivalstva (spret
enkrat vlada in velike korporacije trgujejo z uslugami in naročili),
množično zapiranje ljudi, krčenje državljanskih svoboščin in pogosto, čeprav ne vedno – mučenje« (2009: 23). Z drugimi besedami:
globalni križarski pohod »svobodnega trga« (tj. politike, ki obsega
razgradnjo socialne države, krčenje javne porabe, privatizacijo podjetij in bank v državni lasti, odpravo trgovinski omejitev, povečanje
brezposelnosti, revščine, socialnih neenakosti in negotovosti prodajalcev delovne sile) vsekakor ne bi bil mogoč brez izredno surovih, pravzaprav že naravnost terorističnih političnih prijemov, kot
so državni udar (npr. v Iranu leta 1953, v Gvatemali leta 1954, v
Braziliji leta 1964, v Indoneziji leta 1965, v Čilu in Urugvaju leta
1973, v Argentini leta 1976 …), vojna, genocid, pokoli, atentati, zapiranje, mučenje, ugrabitve, preganjanje in »izginjanje« motečih ali
upornih ljudi. Bistveno je tole: tovrstne (para)politične represije ni
mogoče razložiti zgolj s patološkim sadizmom, ideološko zaslepljenostjo ali iracionalno gorečnostjo državnih voditeljev (in njihovih
podpornikov). Opraviti imamo namreč z večinoma zelo racionalno
izvajanim nasiljem, ki je bilo načrtno uporabljeno kot sredstvo za
izvajanje ekonomske politike, ki jo je upravičeno zavračal velik del
ljudskih množic (saj je bila ukrojena predvsem po meri »svobode«
in interesov privilegirane domače manjšine in tujih korporacij).
sti, ki jih je mogoče opravljati z dobičkom, prostodušno prepustila zasebnemu ali komercialnemu sektorju (in to celo na
tistih področjih, ki so se dolgo štela za najtipičneje državna, npr.
zagotavljanje varnosti ali vojskovanje). Ne nazadnje pa je treba
poudariti, da lahko vlada sprejme »nepriljubljene« ukrepe, ki
koristijo predvsem poslovni eliti (in tujim korporacijam) tudi
brez takega ali drugačnega podkupovanja ali volilnih prevar
(ko politiki volivcem obljubljajo eno, ko pa so izvoljeni, delajo nekaj čisto drugega), recimo, ko se narodno gospodarstvo
znajde v hudi krizi (npr. dolžniški, cenovni ali valutni) in je zatorej godno za izsiljevanje (»Če hočete rešiti državo, jo razprodajte!«), ki ga izvajajo mogoči posojilodajalci (npr. Mednarodni
denarni sklad, Svetovna banka ali finančno ministrstvo ZDA, ki
»pomoč« ali »zdravljenje« pogojujejo z nujnostjo »strukturne
prilagoditve«39 ali izvajanja »stabilizacijskega programa«).
A to še ni vse. Tudi če odmislimo goljufije, ki jih je mogoče stlačiti v rubriko »kriminal« (in se celo prisilimo pozabiti
na tiste, ki jih prevladujoči diskurz evfemistično ali sleparsko
imenuje »moralni hazard« poslovnežev in finančnikov, »sporne« plače, nagrade, sejnine, bonitete in odpravnine za vodilno
osebje, »ekscesni« menedžerski prevzemi, »izčrpavanje« podjetij, »kompleksni finančni proizvodi«, »lobiranje«, »svetovanje«,
»napake« pri vlaganju, poslovanje »po domače«, »moralno
dvomljive« podjetniške mahinacije, »vprašljivo visoke« cene,
»sumljivo« posredništvo …), zlahka opazimo, da kapitalistični sistem ne more delovati brez nenehnega – in neredko tudi
razmeroma neprikritega – varanja. Pomislimo le na »konstitutivno« zavajajoče oglaševanje, ki posameznika neprestano in
domala na vsakem koraku bombardira od najbolj rosnih let do
smrti in ga nagovarja, naj časti bogastvo in oponaša bogataše
(tj. nekakšne would-be aristokrate),40 naj – po možnosti večno nepotešen – hrepeni po vsakovrstni porabniški krami (ki
da zagotavlja srečo, varnost, izpolnitev, občutek moči, smiselnost življenja ali vsaj heteronomnega dela …), naj izraža svoje
»identitetne« podobe (oziroma slepila in ideale), status, eksistencialno »držo« in vrednotne usmeritve v blagovni obliki
… Tovrstna ekonomska propaganda, ki se prostaško obrača na
najširše množice (v primerjavi z neposredno indoktrinacijo, ki
je praviloma prihranjena za sistemske in institucionalne »kadre«, npr. za ekonomiste in pravnike, specialiste za tostranske
»verske« dogme), se še vedno dojema kot nekaj bolj ali manj
samoumevnega (ne pa kot pojav, ki je zrel za prepoved ali vsaj
za korenito omejitev in neprimerno strožjo ureditev41), precej
podobno kakor ideal vseh idealov moderne družbe, namreč
39
Prim. Klein 2009: 156–168.
40
Prim. Canfora 2006: 321–324.
41
Oglaševanje, ki se uradno predstavlja (»oglašuje«) kot dejavnost, ki
pomaga razumnemu potrošniku pri odločanju, kako najbolje zapraviti denar, je resda že zdaj urejeno z vrsto pravnih in etničnih
231
»neskončna gospodarska rast«42 (ki se celo v strukturni krizi
svetovnega kapitalističnega sistema ponuja kot mistično, čudežno zdravilo, ki da bo pozdravilo vse poglavitne »bolezni«
družbe). Sicer pa sta oglaševanje in ideal neskončne gospodarske rasti najtesneje povezana (v »zadnji instanci« sta oba pojava
izraz presežne proizvodnje, tržne konkurence med proizvajalci
blaga in strukturnega imperativa neskončne akumulacije kapitala). Šteje se namreč, da višja gospodarska rast, ki obljublja
višji dohodek (tj. dodatno možnost nakupa tržnih izdelkov in
storitev), samodejno implicira tudi višjo raven kolektivne in individualne blaginje oziroma zadovoljstva (ali celo sreče) ljudi.
Za takim pričakovanjem pa ždi prevara. Težava ni le v tem, da
ima najotipljivejše koristi od rasti zgolj tanka manjšina prebivalstva ali da iz podatkov o »rasti« gospodarstva rokohitrsko
izpuhti raznovrstna škoda, ki jo rutinsko povzroča kapitalistični sistem (npr. propadanje družbenega življenja in naravnega
okolja, kriminaliteta ter z njo povezani stroški, brezposelnost,
preobremenjenost z delom …). Trik je v tem, da gospodarska
rast ne temelji na zadovoljstvu, marveč na stalnem nezadovoljstvu, ki ga v dobršni meri (po)ustvarja prav oglaševanje (ki po
eni strani ponuja »rešitve« za že obstoječe frustracije in stiske,
po drugi strani pa vešče ustvarja nove: da bi se pridobitniški
perpetuum mobile – nenehna in vročična gonja za »še več« –
lahko nadaljeval in stopnjeval celo v družbah izobilja, v katerih
je večina ljudi že sicer obdana z gromozansko, več kot zadostno
količino najrazličnejših dobrin, je pač nujno potrebno, da želje
večine ljudi presegajo to, kar že imajo). Kapitalizem ima seveda
vselej na zalogi še vrsto drugih sleparskih »fint«, npr. mit o prostem trgu,43 mit o suverenem potrošniku (čigar »preference«
norm, ki naj bi preprečile zavajanje ali prevare, kljub temu pa gre
praksa pogosto v drugo smer: »Če bi te kriterije etičnega ravnanja
vlade vzele resno, bi lahko kar takoj ukinili oglaševalsko industrijo. Ali je namen oglaševalske industrije sploh kaj drugega, kot da
v potrošniku ustvari vtis, da ima proizvod neko posebno lastnost
ali kakovost, ki z njim dejansko nima nobene zveze? Ali nas oglaševalci ne prepričujejo, da nas avtomobil obdari s spolno močjo in
svetu pokaže, kako zelo smo uspešni; da lahko ženska z uporabo
pomivalnega sredstva pokaže, kako ljubeča mati je; da s kupovanjem določene znamke margarine ustvarjamo srečno in toplo družino; da določeno znamko piva pijejo ljudje, ki opravljajo trdo in
predvsem moško delo; da lahko z usnjeno aktovko dobimo občutek
veljave v poslovnem svetu, in tako dalje v neskončnost? Te trditve
so očitno in dokazljivo zavajajoče. […] Vsaka razsodna obravnava
mora ugotoviti, da velika večina oglaševanja ‘izkorišča nevednost
javnosti in utrjuje napačne predstave’. Oglaševanje je namenoma zasnovano tako, da zavaja razumnega potrošnika, in zato ga je treba
prepovedati. Če upoštevamo, da poskuša vsa ta masa oglaševanja
potrošnika prepričati, naj eno blagovno znamko zamenja za drugo, pri čemer je dejanska razlika med njima minimalna, obenem
vidimo, da bi lahko s prepovedjo oglaševanja ogromno prihranili«
(Hamilton 2007: 84–85).
42
Glede kritike tega mita ali »fetiša« (zlasti v kontekstu »družbe blaginje«) prim. Hamilton 2007: 13–38.
232
– oziroma potrebe, želje, težnja po pridobitništvu, motivacija
za delo, prednostne usmeritve, okusi in vrednotne usmeritve
– se razvijejo tako rekoč sua sponte, tj. »zunaj sistema«), mit
o naravni nujnosti konkurenčnih bojev (v katerih zmagujejo
– npr. v šolskem okolju in delovnem življenju – zgolj biološko
najsposobnejši44), mit o svobodi prodajalcev delovne sile,45 mit
o blagodejnosti izbire izdelkov, ki se med seboj večinoma zelo
malo razlikujejo, mit o družbeni odgovornosti kapitalističnih
podjetij, mit o posamezniku, ki deluje po modelu »racionalne
izbire«,46 in tako naprej. Vseeno je treba ravno oglaševanju nameniti posebno pozornost (še posebej s kriminološkega vidika),
saj je nedvomno eden od ključnih mehanizmov (pro)aktivnega
družbenega nadzora oziroma družbenoekonomske in politične
vzgoje47 ljudi (oziroma oblikovanja njihovih potrošniških »preferenc« in »motivov« za heteronomno delo). Poleg tega pa je
43
»Svobodni (ali konkurenčni) trg je veliki šibolet kapitalistične svetovne ekonomije, obenem pa naj bi bil njena določujoča značilnost. Pa vendar vsak kapitalist ve, da ne bi mogel nihče nikoli doseči nikakršnega dobička, če bi bil trg res svoboden, kot to definira
Adam Smith – množica prodajalcev, množica kupcev in popolna
transparentnost operacij, kar med drugim pomeni, da bi vsi kupci
in vsi prodajalci vedeli vse o resničnem stanju na trgu. Kupci bi
namreč vselej prisilili prodajalce, da spustijo cene tako nizko, da
bi komajda presegle proizvodne stroške, če ne bi bile, vsaj za nekaj
časa, celo nižje od njih« (Wallerstein 2004: 176–177).
44
»Na tekmo domnevno najsposobnejših, na selekcijo in na neoliberalizem naravnani koncepti so v zadnjem času spet en vogue. Kot
je dokazano – naravnano na celotno družbo –, niso geni tisti, ki so
osnova za razliko med ljudmi različnih družbenih slojev. Do izobraževanja, dela in do človeka vrednega življenja v takšnih modelih
zato ne prispejo genetsko ‘boljši’, temveč samo tisti, ki se na osnovi
svojega porekla, s srečo ali pa z zadostno mero neskrupuloznosti,
v boju za obstanek znajo uveljaviti na račun drugih« (Bauer 2008:
156–157).
45
Glede kritike tega mita (ki je pravzaprav srčika kapitalistične ideologije kot »objektivne iluzije«) prim. Reiman 1998: 202–205.
46
»Model ‘racionalne izbire’ se je pokazal za definitivno napačnega.
Škoda, ki je bila z modelom narejena pri podjetjih, vendar tudi
v pedagogiki in na drugih pomembnih družbenih področjih, je
občutna. Ljudje se za ‘dosego cilja ne odločajo racionalno’, prednost pred strategijami posameznikovega boja dajejo sodelovalnemu ravnanju. Znanost jim pri tem daje prav. Dokazano je, da
lahko probleme bolje rešujemo s skupnim ravnanjem kot pa z
individualnimi strategijami. […] To naj ne bi bil argument proti
individualnemu delu, temveč ga moramo razumeti kot napotek
za produktivnost sodelovalnih strategij. Boljši rezultati zaradi sodelovanja sami po sebi tudi ne bi bili nikakršen protiargument,
temveč bi prej govorili za model ‘Rational choice’. Model človeka
kot ‘racionalno odločujočega za dosego cilja’ je napačen predvsem
zato, ker zanemarja v človeku zasidrano željo, delovati zaupljivo in
ustvarjati dobre odnose« (Bauer 2008: 148).
47
Oglaševanje – sistematično in neprekinjeno čaščenje porabniškega blaga, ki nujno implicira še čaščenje bogastva (oziroma denarja
kot najpomembnejšega statusnega simbola) – je nesporno (in tudi
»teatralna«48 oglaševalska logika (npr. simbolično napihovanje
banalnosti, ki naj ustvari sijaj in veličino majhnih razlik) že dodobra kolonizirala tudi javno nastopanje ter delovanje državnih
organov in političnih strank,49 ki vse bolj nagovarjajo »državljane« kakor porabnike (npr. z vsebinsko votlimi gesli, kot so
»Evropa zdaj«, »Ljudje so prvi«, »Slovenija zmore več« in tako
dalje) in retorično poudarjajo različnost svojih »izdelkov« (najraje z metodo »trženja osebnosti«, tj. z izpostavljanjem politikovih namenov, vrednot, verovanj in okusov) v primerjavi s
konkurenti (s katerimi jih praviloma druži skupna »platforma«,
npr. naklonjenost do interesov in potreb vladajočega razreda ali
poslovnega sveta50).
Sklepne opazke
Če se za konec – in čisto na kratko – najprej ozremo na
tranzicijsko genezo družbene katastrofe v tukajšnjem prostoru, je ta videti kot dolga serija najrazličnejših »nategov« (oziroma prevar, goljufij, sleparij, laži, manipulacij in drugih potegavščin). Zdi se namreč, kot da bi bilo vzneseno govoričenje
o državni samostojnosti, demokraciji, človekovih pravicah,
narodni spravi, dih jemajoči gospodarnosti zasebnih lastnikov (ter »svetosti« njihove – pravice do – lastnine), malone
božji naravi »nevidne tržne roke« (ki alkimistično pretvarja sebične interese »racionalnega ekonomskega človeka« v
splošno dobro, obenem pa še pravično nagrajuje uspešne in
nepristransko kaznuje neuspešne), družbeni koristnosti pridobitno organizirane produkcije in tako dalje predvsem varglobalno) uspešno, ker ni neposredno politično (v primerjavi s
konceptualno metodo »pranja možganov« ali okorno ideološko
propagando, značilno za avtoritarne politične režime), za nameček
pa je še do te mere preprosto, da je razumljivo tudi za intelektualno
prikrajšane posameznike: »Veliki kreatorji reklam so torej pravi in
po svoje genialni ‘intelektualci’, ki so neločljivo povezani z zmagujočo diktaturo bogastva. Nobenega pravega pomena nima pomilovanja vredna bitka za bolj ali manj uravnoteženo prikazovanje
volilnih reklamnih sporočil: prava volilna sporočila so vse ostalo!
Milijone uporabnikov nagovarjajo, naj simpatizirajo s tistimi, ki
s svetim ogorčenjem kričijo: ‘Pustite nas uživati naše bogastvo!’
Edina ‘ideologija’, ki jo izražajo, je najbolj prepričljivo sporočilo:
‘Poskusite postati taki, kakršni smo mi!’« (Canfora 2006: 323).
48
»Področje porabništva je teatralno zato, ker mora prodajalec, enako kakor dramatik, doseči, da se porabnik prostovoljno odpove
nejeveri in stvar kupi. Celo prozaični Wal-Mart je tak teater, v
katerem velikost in sama količina ponujenega blaga spreminjata
gledalčevo-porabnikovo razumevanje stvari samih na sebi. Danes
ima porabniška strast dramatično moč: lastnina je za gledalca-porabnika manj vznemirljiva kakor želja po stvareh, ki jih še nima;
zaradi dramatizacije potencialnega si gledalec-porabnik želi stvari, ki jih ne more zares uporabljati« (Sennett 2008: 110).
49
Prim. Negri in Hardt 2003: 262–263.
50
Prim. Sennett 2008: 108–121.
ljiva dimna zavesa, za katero se je zgodilo vse tisto, kar »zares
šteje«, namreč veličastna zmaga kontrarevolucije, ki »logično«
implicira demonizacijo/kriminalizacijo socializma (oprostite,
verjetno bi moral zapisati »totalitarizma«), denacionalizacijo,
razprodajo, plenjenje in krajo družbenega ali javnega premoženja, različne (npr. pravosodne) oblike rehabilitacije morilske kolaboracije z okupatorji med drugo svetovno vojno,
ponižanje dobršne večine državljanov v bolj ali manj nebogljene prodajalce »delovne sile« (podrejene surovemu diktatu
»kapitala« in njegovih utelešenj v ponosnih pripadnikih nove
avantgarde »delovnih ljudi in občanov«), referendumsko potrjeni vstop v Nato (tj. skrajno mračnjaško organizacijo, ki se
lahko ponaša z bogato teroristično dediščino v državah zahodne Evrope,51 protipravno agresijo na Jugoslavijo52 in seveda z aktualnim misijonarskim delom v Afganistanu, ki je
po novem tudi »naša skrb«; ha, podobno kakor tudi somalski
pirati), radostno vključitev v združeno evropsko »prašičerejo«, skesano in razumevajočo (ter javno subvencionirano in
sponzorirano) kohabitacijo z vatikansko državo (v državi, v
mnogih vidikih pa tudi nad njo) … Čeravno so skozi ideološko-propagandno tranzicijsko meglo redno pronicale vsakovrstne – a že kmalu pozabljene – afere (ne pa tudi škandaloznost ustoličenja kapitalizma), se je »zgodba o uspehu«
(ki je vsaj za najbolj grabežljivo in sleparsko skupino »zmagovalcev« gotovo povsem verodostojna) začela resno krhati
šele z izbruhom »krize« svetovnega kapitalističnega sistema.
Vsekakor dokaj pozno, morda celo prepozno.53 Možnosti za
politično delovanje so namreč sila (po potrebi pa verjetno
tudi s silo) omejene: državna samostojnost je bedno razredčena (izpuhtela je v misteriozne višave evroatlantskih povezav),
gospodarstvo je precej odvisno od tujega povpraševanja (za
nameček pa še – podobno kot nacionalne in lokalne politične
tvorbe – hudo zadolženo), socializem (in še toliko bolj komunizem) je tabu (pravzaprav že kar »absolutno zlo«), pozicija v
vladi in pozicija na čakanju sta ideološko enoumni (ko gre za
dejansko ključna vprašanja), plenici in prevaranti so v glavnem že zgledno zavarovani z »vladavino prava« …
Vseeno pa je (bila) tukajšnja »tranzicija« dokaj benigen
pojav, če jo primerjamo s trpko usodo številnih drugih družbenih formacij, ki so se otresle avtoritarnih režimov in si izbo-
51
Prim. Ganser 2006: 11–47.
52
Prim. Virilio 2007: 35–59.
53
Hm, morda pa je to razmišljanje vseeno preveč črnogledo: kaj
pa avtocestni križ, nepregledne množice novih avtomobilov (ki
so bržčas najbolj otipljiv kazalnik tranzicijske lustracije), tople
in udobne garaže za pločevinaste ljubimce, prostrana parkirišča
…? Ne, vsaj tu se nismo pustili pretentati. In to sveto pridobitev
(dolgotrajnih civilnodružbenih bojev in individualnih sanj) bomo
branili do zadnjega diha ali kaplje krvi (no, te tekočine na – bolj ali
manj hitrih – cestiščih že sicer ne manjka).
233
rile »demokracijo«. Nadvse poučne prikaze tovrstnih tranzicijskih procesov je Naomi Klein objavila v knjigi Doktrina šoka.
Še posebej tragičen je, denimo, epilog odprave apartheida v
Južnoafriški republiki,54 kjer se je beli manjšini z vrsto prefinjenih zvijač – ter ob pomoči zahodnih vlad, Mednarodnega
denarnega sklada, Svetovne banke in množice vsakovrstnih
tujih svetovalcev ali strokovnjakov – posrečilo, da je ohranila
ključne vzvode oblasti (oziroma nadzor nad najpomembnejšimi ekonomskimi viri), čeprav je državne/politične strukture
prepustila Afriškemu nacionalnemu kongresu. Nova vlada
se je zato morala odreči ključnim socialnoekonomskim postavkam programa (izraženega v Listini svobode), ki je bil petintrideset let podlaga političnega delovanja Afriškega nacionalnega kongresa, npr. zahtevi po nacionalizaciji naravnega
bogastva, bank in monopolne industrije (oziroma pravičnejši
udeležbi pri bogastvu te najbogatejše afriške države). Sprejela
je – v tajnosti oblikovano – neoliberalno ekonomsko politiko
(ki implicira krčenje javne porabe, »prožnost« delovne sile ter
ohlapnejši nadzor nad finančnimi in trgovinskimi tokovi) in
razprodajala državno lastnino, da bi lahko odplačevala dolgove, ki so jih zapustili nekdanji zatiralci. Posledice so bile
šokantne: (a) v obdobju 1994–2006 se je število ljudi, ki živijo z manj kakor enim dolarjem na dan, podvojilo (z dveh
na štiri milijone); (b) med letoma 1991 in 2002 se je stopnja
brezposelnosti za črne Južnoafričane povečala s 23 odstotkov
na 48 odstotke; (c) vlada Afriškega nacionalnega kongresa je
resda zgradila 1,8 milijona stanovanj, vendar pa je v tem času
2 milijona ljudi svoj dom izgubilo; (č) skoraj en milijon ljudi
so v prvem desetletju demokracije prisilno izselili z njihovih
kmetij (zaradi česar se je število prebivalcev v barakarskih naseljih povečalo za petdeset odstotkov). Bolj ali manj podobna
osleparjenja precejšnjega dela volilnega telesa so bila značilna
tudi za mnoge posocialistične tranzicijske družbe. Klein opozarja na paradoks, ki se je zgodil na Poljskem, kjer je bila po
volilni zmagi prav Solidarnost – politični »otrok« uporniških
tovarniških delavcev – tista, ki je s »šokterapijo« dramatično
poslabšala življenjske razmere dobršnega dela svoje (prevarane) socialne »baze«.55 Bržčas najbolj razvpita – in tudi precej
natančno dokumentirana – tranzicijska zgodba pa prihaja iz
54
Za podrobnejši opis glej Klein 2009: 193–215.
55
»Ker je vlada krčila javno porabo in so državo preplavili poceni
uvozni izdelki, je brezposelnost poskočila in leta 1993 na nekaterih
področjih dosegla 25 odstotkov, kar je bila huda sprememba za državo, ki pod komunizmom kljub številnim zlorabam in težavam brezposelnosti ni poznala. Celo ko je gospodarstvo začelo spet rasti, je
visoka brezposelnost ostala kronična. Po najnovejših številkah Svetovne banke ima Poljska 20-odstotno – najvišjo v Evopski uniji. Za
mlajše od štiriindvajset let je stanje še slabše: leta 2006 je bilo brezposelnih 40 odstotkov mladih delavcev, dvakrat več, kakor je povprečje
EU. Najbolj dramatično je število ljudi, ki živijo v revščini: leta 1989
je 15 odstotkov prebivalcev živelo pod pragom revščine; leta 2003 je
pod to mejo padlo že 59 odstotkov Poljakov« (Klein 2009: 190).
234
Rusije. Klein56 jo označi kot »enega največjih zločinov, kar se
jih je v moderni zgodovini zgodilo proti demokraciji«. Njena
sodba je ostra, a utemeljena: obetaven proces demokratizacije,
ki ga je sprožil Gorbačov na začetku devetdesetih let, je namreč Jelcin – ob trdni podpori Zahoda – zatrl najprej s surovo
»šokterapijo« (ekonomskim programom čikaške šole) in nato
še s »Pinochetovo opcijo«, tj. državnim udarom (oziroma z
odpravo ustave, razpustitvijo parlamenta ter vseh izvoljenih
mestnih in regionalnih svetov v državi, neupoštevanjem odločitev ustavnega sodišča, pobijanjem demonstrantov, uvedbo policijske ure, cenzuro tiska, vojaškim – tankovskim in
pehotnim – napadom na stavbo najvišjega zakonodajnega
telesa …), vse to pa je spremljala »divja«57 razprodaja javnega
premoženja. No, tako ali drugačno plenjenje javnih sredstev
vsekakor ni značilno zgolj za tranzicijske družbe: pomislimo
samo, kako hitro, razumevajoče in predvsem darežljivo so
vlade v »zrelih demokracijah« priskočile na pomoč propadlim
zasebnim bankam in drugim finančnim ustanovam, kajpak z
davkoplačevalskimi sredstvi.
Povzemimo glavne poante. Videli smo, da so prevare pojavno in normativno sila različne, denimo: (a) zaželene (npr.
ko nam ljuba ali drugače pomembna oseba laska oziroma pripisuje lastnosti, ki jih »v resnici« nimamo, a bi jih radi imeli);
(b) pričakovane (npr. ko gre za vljudno ali prijazno občevanje
v medsebojnih stikih ali na javnih prizoriščih); (c) nezaželene
in neformalno sankcionirane (npr. izdaja prijatelja ali čustvena in spolna nezvestoba v intimnem/ljubezenskem razmerju);
(d) zgolj nemoralne, ne pa tudi protipravne (npr. laži politikov v predvolilni kampanji); (e) pravno prepovedane (npr. v
civilnem ali kazenskem pravu); (f) ideološko nevtralizirane in
normalizirane ali pa vsaj de facto – predvsem zaradi obstoječe
konstelacije moči med goljufi in ogoljufanimi – ignorirane ali
tolerirane. Prevare, ki se načeloma dajo opisati z zakonskimi
znaki katerega od mnogih kaznivih dejanj, je spet mogoče
razdeliti v dve obsežni (in neenotni) skupini. V prvi so »kon-
56
Prim. Klein 2009: 216–241.
57
Klein poudarja, da ni škandalozna zgolj razprodaja ruskega bogastva za ulomek vrednosti, marveč tudi dejstvo, da je bil tranzicijski
plen sleparsko pridobljen z javnim denarjem: »V drznem podvigu
sodelovanja med politiki, ki so razprodajali javne družbe, in poslovneži, ki so jih kupovali, je več Jelcinovih ministrov preneslo
velike vsote javnega denarja, ki bi moral priti v nacionalno banko
ali finančno ministrstvo, v zasebne banke, ki so jih naglo ustanovili
oligarhi. Država je nato te iste banke najela, da so izvedle privatizacijsko prodajo naftnih nahajališč in rudnikov. Banke so vodile prodajo, vendar so tudi vložile ponudbo zanje – in banke v lasti oligarhov so se zanesljivo odločile, da same postanejo ponosne lastnice
prej javnega premoženja. Denar, ki so ga vložile v nakup delnic teh
javnih družb, je verjetno isti javni denar, ki so ga Jelcinovi ministri
pri njih deponirali prej. Z drugimi besedami, rusko ljudstvo je zagotovilo denar za plenjenje lastne denarnice« (2009: 229–230).
vencionalne« prevare, v drugi pa sleparije, katerih akterji so
razmeroma močne (npr. premožne, vplivne ali ugledne) osebe. Obe vrsti prevar je težko odkriti (saj si prevarant navadno
prizadeva ohraniti scela normalen in spodoben videz), drugo
pa še posebej,58 in to iz razlogov, ki so bolj ali manj znani (saj
so nasploh značilni za kontroverzen pojav, ki se mu v angleščini reče crimes of the powerful): storilci so namreč dobro zavarovani z močjo svojega denarja in »zvez« (oziroma botrov,
prijateljev, znancev ali lakajev na pomembnih položajih),
vsakovrstno pomočjo strokovnega znanja, vplivom na medije, obzidjem zakonsko varovanih tajnosti ter nejasnostjo in
spremenljivostjo pravil, ki določajo (ne)dopustnost ekonomskih (npr. poslovnih, finančnih in podjetniških) ali političnih
praks, za nameček pa je tu na delu še vladajoča ideologija,
ki številne rutinske sleparije prikazuje kot neproblematično
»stanje stvari«. Toda pozor. Ko steče beseda o »nategih«, ki
si jih lahko – večinoma nekaznovano – privoščijo mogočni
družbeni akterji (esteblišment), se v ozadju pogosto zaiskri
mikavna (a empirično vendarle precej vprašljiva) predstava o
pokvarjenih politikih in pogoltnih poslovnežih na eni strani
ter nedolžnih in poštenih »navadnih« ljudeh na drugi strani.
Toda izkušnje kažejo, da so tudi pregovorno dobri »mali« posamezniki pogosto še kako dovzetni za raznovrstno podkupovanje (za kar nemalokrat zadoščajo že malovredna ali celo
odurno neumna potrošniška slepila) in nagnjeni k temu, da
koga (neredko nekoga, ki je v primerjavi z njimi še »manjši«)
tako ali drugače nategnejo. Poleg tega pa v praksi ni povsem
jasno, kje se pravzaprav začne esteblišment, ki že tako ali tako v
splošnem ne bi mogel uspešno delovati (in napredovati) brez
58
Vseeno pa se zdi, da se tudi prevare mogotcev navadno prej ali slej
razkrijejo. Marcia Angell je to storila v zvezi s severnoameriškimi
in zahodnoevropskimi multinacionalkami, ki vladajo v farmacevtski industriji. Pokazala je namreč, da se za fasado, ki ta podjetja prikazuje kot akterje, ki zavzeto iščejo vedno nova in čedalje učinkovitejša zdravila ter jih podarjajo človeštvu, skriva neprimerno grše
stanje, ki ga ustvarjata pohlep in gonja za dobičkom. Ta industrija
– v nasprotju z njeno javno podobo – odkrije malo zares novih
zdravil (v zadnjih letih je prišla na trg le peščica zares pomembnih
zdravil in še ta so temeljila na raziskavah v akademskih ustanovah,
malih biotehnoloških podjetjih ali zdravstvenih inštitutih, financiranih z javnim denarjem). Za raziskovanje in razvoj namenja slabo
polovico tega, kar porabi za trženje, administracijo (oziroma astronomske plače vodilnega osebja), pravne manevre za podaljševanje
patentnih pravic, lobiranje zoper vladno urejanje cen, predvolilne
kampanje in podkupovanje zdravnikov, ki priporočajo in predpisujejo zdravila (zato so najpomembnejša »tarča« farmacevtske
industrije). Njene dobičkonosne stopnje so dosti višje od večine
drugih najdonosnejših ekonomskih dejavnosti. Njeno neznansko
bogastvo ji omogoča odločilen vpliv na državne organe in politične strukture (ne nazadnje pa tudi na medicinsko stroko samo).
Farmacevtska podjetja si najbolj prizadevajo za proizvodnjo novih
in kajpak dražjih različic že obstoječih zdravil ter za prepričevanje
ljudi, naj jih jemljejo vedno več. Glej npr. Angell 2008: 27–49.
prostovoljnega sodelovanja posameznikov, ki sestavljajo mainstream (predvsem pa ne brez sistemskih in organizacijskih/
institucionalnih »kadrov«, tj. strokovnjakov, ki so za svoje sodelovanje običajno kar spodobno nagrajeni, kar v marsičem
prispeva k zmanjšanju njihove motivacije za razkrivanje prevar v službenem ali profesionalnem okolju).
In nazadnje še sklepna besedica o samoprevarah. Očitno
je, da so te – kot je še posebej pokazala psihoanaliza (npr. pri
preučevanju obrambnih mehanizmov in nezavednih vzgibov)
– pogoste in pomembne v našem vsakdanjem življenju. Dosti
bolj vprašljivo pa je, kako pogoste so, kako globoko so zakoreninjene in kakšne/katere so njihove funkcije. Glede na to,
da je ta problematika še precej pomanjkljivo raziskana, se ne
kaže čuditi, da ostajajo tovrstna vprašanja za zdaj brez jasnih
in nedvoumnih odgovorov.59 No, morda je v zvezi s tem še
najmanj sporno domnevati, da je eden od omembe vrednih
virov samoprevar posameznikova težnja po tem, da bi bil
opažen, sprejet, cenjen, priznan in deležen naklonjenosti.60
Recimo: nekdo se pretvarja (in v to še sam verjame), da je (ali
ima) X, ker pričakuje, da bo eo ipso vzbudil pozornost in odo-
59
Evolucijska psihologija je, denimo, precej skeptična do psihoanalize, ki vendarle dopušča možnost, da razumni »jaz« dojame,
kaj se pravzaprav dogaja onstran njegovega zavestnega življenja:
»Gledano v celoti, je darvinistično pojmovanje nezavednega radikalnejše od freudovskega. Virov samoprevare je več, so bolj raznoliki in globlje zakoreninjeni, ločnica med zavednim in nezavednim pa je manj jasna. Freud je freudizem opisal kot poskus, ‘jazu
vsakega od nas dokazati, da ni gospodar niti v lasni hiši, temveč
se mora zadovoljiti z drobtinicami informacij, kaj se dogaja nezavedno v njegovi lastni duševnosti’. Z darvinističnega stališča s
takim opisom jaz dobi celo prevelik pomen. Sliši se, kakor da bi
neko sicer prisebno duševno entiteto vodili za nos. Evolucijskemu
psihologu pa je prevara tako vseobsegajoča, da je vprašljiva ideja
kakršnegakoli ločenega jedra poštenosti« (Wright 2008: 312–313).
Še več, z vidika darvinistične psihologije je varljiva celo predstava,
da »zavestno« obvladujemo svoje storitve in opustitve. Evolucijski
psihologi vidijo v tovrstnih občutkih »namerno« zmoto (oziroma
iluzijo, ki jo je oblikoval naravni izbor): »Stoletja so se ljudje lotevali svobodne volje z nejasnim, a močnim intuitivnim občutkom,
da svobodna volja obstaja; mi (zavedni mi) upravljamo svoja dejanja. Zveni skoraj pregrešno, če rečemo, da je mogoče ta kos intelektualne zgodovine bolj ali manj neposredno navezati na naravni
izbor – da torej ena od najbolj čaščenih filozofskih trditev ni nič
drugega kakor naravna prilagoditev« (Wright 2008: 262–263).
60
Bauer poudarja, da je tovrstna težnja najgloblji razlog vse človeške
motivacije: »Vsi cilji, za katere si prizadevamo v svojem normalnem vsakdanu in ki zadevajo izobraževanje ali poklic, finančne
cilje, nakupe itd., imajo z vidika naših možganov svoj globlji, nam
običajno nezaveden ‘smisel’ v tem, da s tem nazadnje merimo
na medčloveške odnose, se pravi, da si jih želimo pridobiti in jih
ohraniti. Človekova prizadevanja, da bi se ga videlo kot osebnost,
stojijo še nad tem, kar običajno označujemo kot samoohranitveni
nagon« (2008: 31).
235
bravanje (ali pač kakšne druge razsežnosti družbenega položaja) v očeh »pomembnih drugih«. S kriminološkega vidika
– še posebej pa z vidika družbenega nadzorstva – seveda ni
problematično pretvarjanje kot tako, marveč predvsem vsebina X-a, tj. vrednostna in normativna merila, ki se uporabljajo
za določitev posameznikovega statusa v družbeni skupini ali
politični skupnosti. In še več, nemara je ključno vprašanje, ali
(oziroma koliko) je družba zmožna vplivati na opredeljevanje
»svojih« statusnih meril in se torej resnično samoupravljati
(oziroma delovati kot demokratična politična entiteta v strogem pomenu). Nobenega dvoma ni, da se tovrstne norme ne
oblikujejo same od sebe (in tudi z neba ne padajo). Težava pa
ni le v tem, kdo ali kaj jih (po)ustvarja (in v čigavih interesih),
marveč predvsem v tem, kdo naj bi jih določal, kako in na
kateri podlagi.
Literatura:
1. Adorno, T. W. (2007). Minima moralia: refleksije iz
poškodovanega življenja. Ljubljana, Založba /*cf.
2. Angell, M. (2008). Resnica o farmacevtskih podjetjih. Ljubljana,
Krtina.
3. Arnold, T. W. (1972). Law as symbolism. V: Aubert, V., Sociology
of Law. Harmondsworth, Penguin, str. 46–51.
4. Badiou, A. (2008). Ime česa je Sarkozy? Ljubljana, Založba
Sophia.
5. Bauer, J. (2008). Princip človeškosti: zakaj smo po naravi nagnjeni k sodelovanju. Ljubljana, Študentska založba.
6. Bauman, Z. (2002). Tekoča moderna. Ljubljana, Založba /*cf.
7. Bauman, Z. (2008). Identiteta: pogovori z Benedettom Vecchijem.
Ljubljana, Založba /*cf.
8. Beauvois, J.-L. (2000). Razparava o liberalni sužnosti: analiza
podrejanja. Ljubljana, Krtina.
9. Canfora, L. (2006). Demokracija: zgodovina neke ideje. Ljubljana
Založba /*cf.
10. Comte-Sponville, A. (2002). Mala razprava o velikih vrlinah.
Ljubljana, Vale-Novak.
11. Craig, D. (2009). To ravnanje je treba ustaviti, Mladina, št. 21, str.
28–30.
12. Cuff, E. C.; Sharrock, W. W.; Francis, D. W. (1998). Perspectives in
Sociology. London, Routledge.
13. Damasio, A. (2008). Iskanje Spinoze: veselje, žalost in čuteči
možgani. Ljubljana, Krtina.
14. Felson, M. (2006). Crime and Nature. Thousand Oaks, Sage.
15. Ganser, D. (2006). Natova skrivna vojska. Mengeš, Ciceron.
16. Halimi, S. (2009). Denar. Le Monde diplomatique (slovenska
izdaja), januar 2009, str. 1.
17. Hamilton, C. (2007). Fetiš rasti. Ljubljana, Krtina.
18. Heinsohn, G.; Steiger, O. (1993). Uničenje modrih žensk.
Ljubljana, Študentska organizacija Univerze.
19. Jacoby, R. (1981). Družbena amnezija. Ljubljana, Cankarjeva
založba.
20. Klein, N. (2009). Doktrina šoka: razmah uničevalnega kapitalizma. Ljubljana, Mladinska knjiga.
236
21. Marx, K. (1986). Kapital (I. knjiga). Ljubljana, Cankarjeva
založba.
22. Negri, A.; Hardt, M. (2003). Imperij. Ljubljana, Študentska
založba.
23. Nietzsche, F. (2004). Jutranja zarja. Ljubljana, Slovenska matica.
24. Nietzsche, F. (2005). Človeško, prečloveško. Ljubljana, Slovenska
matica.
25. Nietzsche, F. (2005a). Vesela znanost. Ljubljana, Slovenska matica.
26. Reiman, J. (1998). The Rich get Richer and the Poor get Prison:
Ideology, Class, and Criminal Justice. Boston, Allyn and Bacon.
27. Rogue, C. (2005). Le travail. Paris, Armand Colin.
28. Schopenhauer, A. (2008). Svet kot volja in predstava. Ljubljana,
Slovenska matica.
29. Sennett, R. (2008). Kultura novega kapitalizma. Ljubljana,
Založba /*cf.
30. Virilio, P. (2007). Strategy of Deception. London, Verso.
31. Wallerstein, I. (2004). Zaton ameriške moči. Založba /*cf.
32. Walsh, A. (2002). Biosocial Criminology: Introduction and
Integration. Cincinnati, Anderson Publishing.
33. Wright, R. (2008). Moralna žival. Ljubljana, Mladinska knjiga.
Deception, fraud and fraudsters: a preliminary criminological
analysis
Zoran Kanduč, LL.D. Senior Research Fellow, Institute of Criminology at the Faculty of Law,
University of Ljubljana, Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana, Slovenia
Different forms of deception are closely connected with the profile of their perpetrators. They usually they try to disguise, in
one or other way, their involvement in criminal activities, in particular in front of victims of criminal offences or agencies of formal
and informal social control. Furthermore, violators of criminal law norms very often try to conceal their »criminality« even from
themselves, resorting to various techniques of rationalization or »neutralization« of unlawful or immoral behaviour and thus keeping
their positive self-image and self-respect. On the other hand, they also cheat the criminal justice system by giving the impression that
they oppose the most serious cases of socially harmful or dangerous phenomena and their commission or omission. However, this is
not all. Various deceptions and self-deceptions seem to be - to a greater or lesser extent – a constitutive element and probably also an
unavoidable dimension of our individual lives and collective practices, i.e., of the perpetual reproduction of social »order«. It is not
therefore surprising that we pretend that we can hardly imagine how the world capitalist system would function without continuous
»cheating«, for example without a belief in the general good of economic »growth« (and competitive conflict on markets), without
ever-present economic propaganda (i.e., publicity and advertising), without the objective illusion of the freedom of the sellers of labour
and buyers of commercial goods, without promises of this world »deliverance« (i.e., self-realisation or undisturbed perfect pleasure)
by consumer practices (in particular practices connected with one’s social status or objects of imaginary constructs)... Last but not
least, we are asking ourselves whether a deep, distasteful feeling of being cheated is not precisely one of the most important elements of
(post)transitional or post-socialist »awareness«, connected with the widespread opinion that »we have been shamelessly fooled by the
former and the new representatives of social elites« and - even worse –the impression that that they have not yet tired of doing it.
Keywords: deception, perpetrators, criminal activities, world capitalist system, countries in transition, post-socialist countries
UDC: 343.721 : 316.323.6
237
Iz zgodovine
Kazniva ravnanja v preteklosti, podobna kasnejšim
prekrškom zoper javni red in mir
Pavle Čelik*
Ko so na ozemlju današnje samostojne Slovenije leta 1850 začele delovati državne varnostne sile, to je orožništvo in
v določenih mestih policijska straža, so na področju vzdrževanja javnega reda in miru odkrivale prestopke, ki so bili
po obliki in vsebini precej podobni tistemu, kar je bilo pri nas od spomladi leta 1949 zajeto pod pojmom prekršek
zoper javni red in mir. To je veljalo tudi med obema svetovnima vojnama. Taki prestopki so bili večinoma določeni
v vsakokratnem kazenskem zakoniku, ki še ni poznal pojma prekršek. Ti prestopki so bili prepovedana dejanja, ki bi
jih lahko označili kot nasilno in nedostojno vedenje, povzročanje hrupa, uporaba nevarnih predmetov, poškodovanje
uradnih razglasov in državnih simbolov, pisanje po stavbah, izobešenje tuje zastave, vandalizem na objektih javnega
pomena, neupoštevanje zakonitega ukrepa uradne osebe, nemoralna dejanja na javnem kraju, beračenje, klateštvo,
prostitucija, brezdelje itd. Podobna prepovedana dejanja so bila določena tudi v nekaterih drugih predpisih in ne le v
kazenskem zakoniku. V njih so bile določene kazni in drugi varnostni ukrepi zoper kršilce, od izgona iz kraja bivanja,
dežele ali države do prisilnega bivanja v določenem kraju. Praviloma so ta dejanja obravnavala upravna oblastva in
določene policijske ustanove. Iz pregleda se vidi, da so se praviloma zmanjševali strogost za prestopke predpisanih
kazni, število teh dejanj in pooblastila moštva varnostnih sil pri nadzorovanju tega področja notranje varnosti.
Ključne besede: prestopki, prekrški zoper javni red in mir, kazni, varnostni ukrepi, pooblastila varnostnih sil
UDK: 343.232 (497.4) (094.5)
1
Uvod
Odkar imamo pri nas službe za zagotavljanje javne varnosti, so njihova delovna področja: zatiranje kriminalitete, skrb
za varnost prometa na javnih poteh, zagotavljanje javnega
reda in miru, deloma tudi nadziranje državne meje ter druge
naloge, med katerimi je na prvem mestu pomoč drugim organom, če so jo zahtevali (imenovana tudi asistenca).
Pojem prekrški zoper javni red in mir je bil v Sloveniji
prvič pravno opredeljen šele s predpisom skupščine Ljudske
republike Slovenije spomladi leta 1949.1 Do takrat niti v avstrijskih oziroma avstro-ogrskih časih niti v jugoslovanski
kraljevini niso poznali zakona, ki bi urejal prekrške, še manj
posebnega ožjega predpisa o kršitvah javnega reda in miru.
Ob tem se samo po sebi postavlja vprašanje, kako je bilo s
takimi dejanji v preteklosti, kako so bila določena, v katerem
predpisu in podobno. S takimi prepovedanimi dejanji so se
srečevali pripadniki varnostnih sil pri nas, odkar so bile vzpostavljene, prav tako tudi sodišča oziroma upravna oblastva, ki
*
Pavle Čelik, magister sociologije, poveljnik Slovenske milice v pokoju.
1
Zakon o prekrških zoper javni red in mir, Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 16/49 z dne 13. maja 1949; veljati je začel z
dnem objave v slovenskem uradnem listu.
238
so storilce teh dejanj obravnavala oziroma kaznovala. V tem
članku bodo orisana vsa prepovedana dejanja, ki so bila po
vsebini podobna slovenskim prekrškom zoper javni red in mir
od leta 1949 do danes, vključno s kaznimi zanje. Ob tem je treba zapisati, da so se slovenski zakoni o prekrških zoper javni
red in mir spreminjali, njihova vsebina se je praviloma ožila:
dotedanje kršitve javnega reda in miru so »prehajale« v okvir drugih predpisov. Pri pisanju sem upošteval vseh devetih
zakonov o prekrških zoper javni red in mir oziroma njihove
spremembe in dopolnitve od leta 1949 do danes.
2
Obdobje od leta 1850 do 1918
Orožniki in državni policijski stražniki so bili pri nas ustanovljeni in vzpostavljeni leta 1850.2 Tedaj je veljal kazenski zakonik z dne 3. septembra 1803, ki je poznal dvoje vrst kaznivih dejanj, in sicer hudodelstva in težke policijske prestopke.3
2
Začasna organska postava žandarmerije v avstrijanskem cesarstvu, Občni državni zakonik in vladni list Avstrijanskega cesarstva
(ODZVLAC), št. 12/50 z dne 23. marca 1850.
Osnova za uredbo policijskih oblastnij, Deželni zakonik in vladni list
za krajnsko kronovino (DZVLKK), št. 13/51 z dne 4. aprila 1851.
3
Strafgesetz über Verbrechen und schwere Polizei –Übertretungen, v:
Gesetze und Verfassungen in Justiz–Fache für die deutschen Staaten der
Iz zgodovine
Določila o hudodelstvih so obsegala 557 členov in o težkih
policijskih prestopkih 459 členov, celoten zakon je imel torej
1016 členov. Seveda to ne pomeni, da je bilo toliko prepovedanih ravnanj obeh vrst, saj je zakon opredelil tudi obravnavo in
sojenje storilcem obeh vrst takih nedovoljenih ravnanj. Danes
bi rekli, da je zakon vseboval splošni in posebni del.
Za ta članek niso zanimiva hudodelstva, pač pa težki policijski prestopki. Ti so bili razdeljeni v tri skupine, in sicer zoper javno varnost, zoper varnost posameznika in zoper javno
nravnost. Prva skupina je vsebovala tri vrste težkih policijskih
prestopkov: zoper varnost javnega pokoja, zoper javne naprave ter odredbe za občo varnost in zoper dolžnost javnega urada. Ta skupina je bila zajeta v členih 34 in od 37 do 88. Druga
skupina je vključevala pet vrst prestopkov, in sicer zoper varnost življenja, zoper zdravje in telo, zoper varnost lastnine
in zaslužka, zoper varnost časti in dobrega imena ter zoper
varnost drugih pravic. Te določbe so bile v členih 35 in od 89
do 244. Tretja skupina je zajemala težke policijske prestopke
zoper javno nravnost, določeni pa so bili v členih od 245 do
269. Že iz tega bežnega prikaza je razvidno, da je bil največji
poudarek na prestopkih zoper posameznikovo varnost, tako
telesno kot tudi njegovo moralno nedotakljivost.
V teh treh skupinah prestopkov so bila nekatera ravnanja
taka, da bi jih smeli šteti za nekakšne predhodnike slovenskih
kršitev javnega reda in miru. Njihovo vsebino je še natančneje
in pregledneje določila kazenska postava zoper hudodelstva,
pregreške in prestopke, zato je smiselno, da jih prikažemo le
enkrat. Drugi razlog je, da so se po njih orožniki in policijski
stražniki ravnali le dobro leto, saj je od zakonske do dejanske
vzpostavitve orožništva ter policijske straže poteklo nekaj mesecev. Bilo je treba izbrati moštvo, in sicer iz vojske in civilnih
poklicev, prostore za nastanitev v zasebnih, občinskih in deloma v državnih stavbah, preskrbeti opremo in podobno, kar je
zahtevalo svoj čas.
Poleg tega kazenskega zakona so veljali še drugi predpisi,
ki so bili večinoma sprejeti že pred marčno dobo in so vsebovali nekatera prepovedana dejanja, podobna našim prekrškom zoper javni red in mir.
Vsi ti predpisi še niso izhajali v uradnem listu (državnem
ali deželnem), saj ga v današnjem pomenu besede še niso poznali. Sproti so jih natisnili ali v rokopisni obliki razposlali
pristojnim oblastvom, da so se po njih ravnala in delovala.
Taka oblastva so bila zemljiška gospostva, okrajni uradi, v
Ljubljani policijska direkcija, v določenem pomenu tudi ob-
čine. Pomembnejšo vsebino so državljanom sporočali na krajevno običajen način, kar je največkrat pomenilo branje pred
cerkvijo po končani nedeljski maši; to je veljalo tudi na našem podeželju še nekaj let po končani drugi svetovni vojni.
Postopoma so za potrebe posameznih resorjev državne uprave začeli objavljati zbirke takih predpisov, tako tudi za področje pravosodja.
Po kazenskem zakonu o hudodelstvih in težkih policijskih
prestopkih so se tedanji možje postave ravnali le dobro leto.
Sredi leta 1852 je namreč izšel nov kazenski zakonik, ki je začel veljati 1. septembra 1852 in je naslednje leto izšel tudi v
slovensko-nemški izdaji.4 Kazniva ravnanja so bila razdeljena
na hudodelstva, pregreške in prestopke.
Za hudodelstva so šteli najtežja dejanja, povezana z naklepom, zanje pa so bile zagrožene najvišje kazni, to je smrt
z obešenjem ali ječa. Ječo so delili na tisto brez okov in na
težko z okovi na nogah. Trajala je od šestih mesecev do 20
let. Obsojenec je moral delati skladno s svojim poklicem in
izobrazbo. Ječo so lahko poostrili na pet načinov, od posta do
tepeža. Obsodba je bila povezana tudi z drugimi posledicami,
od odvzema odlikovanj do odvzema pokojnine in drugih prejemkov. Hudodelstev je bilo 39 vrst. Odgovornost se je začela
po dopolnjenem štirinajstem letu starosti.
Manj nevarna dejanja so bili pregreški, še manj od teh pa
prestopki. Šlo je za dejanja ali opustitve, za katere je mogel
vsakdo, tudi tujec, vedeti, da niso dopustne. Za ti dve vrsti
dejanj so bile zagrožene denarna kazen (globa), zaplemba
predmetov, izguba pravic ali dovoljenja, ječa, tepež, odvzem
predmetov, izgon (iz kraja, dežele ali države). Mogoč je bil
tudi hišni zapor, ko je kaznovani obljubil, da ne bo nikamor
odšel, k stanovanju so lahko postavili stražo; če bi kljub temu
zapustil dom, je moral preostali del kazni prestati v ječi. Ječa
je smela trajati od 24 ur do šestih mesecev. Tepež se je smel
izreči le za določene kršitve in je bil namenjen zlasti tistim
delavcem, ki bi se jim zaradi zaporne kazni zmanjšal zaslužek.
Odobriti ga je moral zdravnik in je bil dopusten le enkrat. To
je bilo največ 20 udarcev s šibo (za ženske in mlajše kot 18
let) ali palico (za odrasle moške). Zapor so smeli poostriti s
katerim od teh ukrepov: post, težje delo, trdo ležišče, posamičen zapor, temnica in tepež. Ti ukrepi so bili blažji kot pri ječi
zaradi hudodelstva. Ob kruhu in vodi je smel biti kaznjenec
največ dva nezaporedna dneva v tednu, podobno na trdem
ležišču, posamičen zapor je smel trajati do 14 dni, samica do
24 ur, tepež pa je bil le za povratnike.
4
Österreichischen Monarhie, von dem Jahre 1798 bis 1803, Wien
1816, Aus der kaiserlich–königlichen Hof–und Statats–Druckerei,
str. 313–494, akt št. 626.
Kazenska postava zoper hudodelstva, pregreške in prestopke (ODZVLAC), št. 36/52 z dne 31. julija 1852.
Kazenska postava zoper hudodelstva, pregreške in prestopke, Iz
cesarsko-kraljeve dvorne in državne tiskarne, na Dunaji, 1853.
239
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 60 / 2009 / 3
Pri vsakem dejanju sta bila navedena zagrožena kazen in
določilo, ali gre za pregrešek ali prestopek. Odgovornost za ta
dejanja je zajela tudi mladoletne osebe, in sicer dveh vrst: to so
opravili starši ali skrbniki z domačim ustrahovanjem ali varnostno oblastvo z ukoritvijo ter ukazovanjem. Za sojenje storilcem
prestopkov so bila pristojna posamična okrajna sodišča. Kršitve
predpisov, ki niso bile naštete v kazenskem zakoniku in so jim
največkrat enostavno rekli policijski prestopki, so obravnavala
druga oblastva, politična (na primer okrajna glavarstva) in policijska (policijska direkcija v Ljubljani). Politična ali policijska
oblastva so smela obravnavati tudi nekaj kršitev kazenske postave, kar je praviloma določal cesarski patent oziroma ukaz.
z zagroženo kaznijo od enega dneva do enega meseca zapora,
kot je določal 314. člen. Nato je bil v 315. členu določen prestopek poškodovanja ali uničevanja javnih razglasov državnih
ali občinskih oblastev. Če je pri tem šlo za nagajivost, je storilcu pretil zapor od 24 ur do enega tedna, če pa je storilec
imel drugi namen, ga je čakal zapor od enega do treh mesecev.
Samostojen prestopek je bil uničenje ali poškodovanje svetilke za javno svečavo (razsvetljavo), za kar je bila v 317. členu
predvidena kazen zapora od treh dni do enega meseca. Tedaj
še niso poznali javne plinske ali električne razsvetljave, pač
pa tisto s svečami. Naslednji, to je 318. člen je kot prestopek
določil poškodovanje mosta, zapornice, jeza, ograje ob rekah,
daljnopisnika (telegrafa) in svarilnih znamenj.
2.1 23 prestopkov te vrste
Bili so trije prestopki proti dolžnostim javnega urada in
med njimi ni bilo takega, ki bi ga lahko uvrstiti med poznejše
prekrške zoper javni red in mir.
Le med prestopki so bila tudi dejanja, ki jih je stoletje pozneje prvi slovenski zakon uvrstil med prekrške zoper javni
red in mir ali pa so to vsebovali njegovi pravni nasledniki od
leta 1949 do danes. Naj jih na kratko orišemo, da bi si tudi
tako lažje ustvarili podobo o pravni dediščini Slovenije iz
dobe dvojne monarhije.
Vsi pregreški in prestopki so bili razdeljeni v tri vrste, in sicer zoper javno varnost, zoper varnost posameznika ter zoper
javno nravnost (moralnost). Vrste so naprej delili v skupine.
a) Med dejanja zoper javno varnost so šteli tri skupine
dejanj: zoper javni pokoj in red; zoper javne ustanove in ukaze
za občo varnost; zoper dolžnosti javnega urada.
V teh treh skupinah je bilo 6 prestopkov podobnih poznejšim prekrškom zoper javni red in mir.
Naštetih je bilo 12 pregreškov in prestopkov zoper javni pokoj in red, med katerimi je bil le en prestopek tak, ki bi ga mogli
še danes uvrstiti med prekrške zoper javni red in mir. Šlo je za
308. člen tega zakona, to je bilo razširjanje lažnih za javno varnost
vznemirljivih govoric ali pisanja. Za ta prestopek je bila predvidena kazen hudega zapora od osmih dni do treh mesecev.
Bilo je 18 različnih vrst prestopkov zoper javne ustanove
in naredbe, namenjene za občo varnost, pet pa je bilo takih, ki
bi sodili pod današnji pojem prekrška zoper javni red in mir.
Najprej je šlo za žalitev uradne osebe z besedo ali dejanjem, kar
je opredeljeval 312. člen zakona. Med uradnimi osebami so
bili navedeni tudi orožniki, finančni stražniki, vojaška (policijska) straža, gozdni, železniški in drugi zapriseženi čuvaji.
Kazen za besedno žalitev je bila zapor od treh dni do enega
meseca, za dejansko pa od enega do šestih mesecev. Če je prestopek imel za posledico neizpolnitev uradne naloge, je storilca čakala zaporna kazen od treh do šestih mesecev. Kdor se je
ob tem le vmešaval v postopek uradne osebe, je storil prestopek
240
b) Pregreški in prestopki zoper varnost posameznika so
se delili v pet skupin, in sicer zoper varnost življenja; zoper
zdravje; druga dejanja, ki so ogrožala ali žalila telesno varnost;
zoper varnost lastnine in zaslužka; zoper varnost poštenja in
dobrega imena. V tej vrsti kaznivih ravnanj je bilo 12 prestopkov, primerljivih poznejšim kršitvam javnega reda in miru.
Poglavje o pregreških in prestopkih zoper varnost življenja je imelo celo 57 členov, a le eden je vseboval dejanje, ki je
bilo podobno prekršku zoper javni red in mir. To je bil prestopek, ko lastnik nevarne živali ni ustrezno čuval, kar je bilo
določeno v 391. členu, Zagrožena je bila denarna kazen od
5 do 25 goldinarjev, če pa je bila poškodovana druga oseba,
je znašala kazen od 10 do 50 goldinarjev. Če je lastnik živali
to poškodbo povzročil tako, da je nevarno žival nahujskal, je
znašala kazen do enega tedna zapora.
Poglavje o pregreških in prestopkih zoper zdravje je imelo
15 členov in nobeden ni vseboval prestopka, podobnega prekršku zoper javni red in mir.
Dejanja ogrožanja ali žalitve telesne varnosti so bila označena le kot prestopki. Štiri bi se dalo uvrstiti pod današnji pojem prekrškov zoper javni red in mir. Če je pri pretepu nastala
vidna posledica na telesu, a ni šlo za hudodelstvo, storilec pa je
bil povratnik, pretepač iz navade, mu je po 412. členu grozila
kazen zapora od treh dni do šestih mesecev. Prestopek grdega
ravnanja je bil opredeljen v več mogočih oblikah. Če je pri domačem ustrahovanju mladoletnika prišlo do grdega ravnanja
s telesnimi posledicami, je storilcu pretila kazen za prestopek
po 413. členu. Za starše, ki so grdo ravnali s svojimi otroki, je
bila zagrožena kazen hudega zapora od enega tedna do treh
mesecev, otroku pa so lahko preskrbeli varuha, kot je določal
416. člen. Če je varuh grdo ravnal s svojim varovancem, mu je
pretila kazen zapora od enega tedna do enega meseca, skrb-
Iz zgodovine
ništvo pa preklicano, kot je bilo predpisano v 417. členu; grdo
ravnanje med zakoncema je bilo po 419. členu kaznovano z
zaporom od enega tedna do treh mesecev; tako ravnanje mojstra z vajenci je bilo kaznovano z denarno kaznijo od 5 do 100
goldinarjev, lahko pa z zaporom od treh dni do enega meseca,
odvisno od ponovitve dejanja in osebnosti storilca, kot je določal 421. člen. Vse te oblike grdega ravnanja sem štel kot eno
prepovedano dejanje. Kdor je na javnem prostoru, ob stavbi ali
v stanovanju ponoči pustil ali obesil predmet, ki bi lahko padel
in poškodoval mimoidoče, je bil kaznovan v znesku od 5 do 25
goldinarjev ali z zaporom od treh dni do enega tedna, kot je
določal 426. člen. Denarna kazen od 25 do 100 goldinarjev je
bila po 427. členu zagrožena za prestopek nepremišljene vožnje
ali ježe v mestih in drugih obiskovanih krajih. Še težja kazen je
bila zagrožena, če je to storil kočijaž, hlapec ali konjar.
Pregreški in prestopki zoper varnost lastnine so se večinoma nanašali na varnost pred požarom, pa tudi na tatvine
in goljufije, ki niso bile hudodelstva. Prekrškom zoper javni
red in mir so bili podobni trije prestopki. Prvi je bil neprimerna hramba smodnika ali za ogenj nevarne ali vnetljive snovi iz
445. člena tega zakona. Kazen je znašala od 5 do 25 goldinarjev, ob ponovitvi pa je bila zagrožena zaporna kazen. Kdor je
blizu hiš ali skednjev streljal ali zažigal umetni ogenj, je storil
prestopek, določen v 459. členu. Hudobno poškodovanje tuje
lastnine, ki ni bilo hudodelstvo, so po 468. členu kaznovali kot
prestopek z zaporom od enega dne do enega meseca.
Med pregreški in prestopki zoper varnost poštenja in časti
je mogoče tri dejanja šteti kot podobna prekrškom zoper javni
red in mir. Kdor je z besedo ali znamenji javno zaničeval javno
oblastvo ali posamezen organ, je storil prestopek, za katerega
je bila v 492. členu zagrožena kazen zapora od enega do šestih
mesecev. Tisti, ki je na javnem kraju ali pred več ljudmi grdo
ravnal s kom ali mu pretil, je storil prekršek, za katerega je bila
v 496. členu zagrožena kazen zapora od treh dni do enega meseca. Ta kazen se je zvišala na hud zapor do treh mesecev, če je
storilec dejanje zagrešil na kraju, ki je zahteval posebno spodobnost, ali je zaničeval razrede ali stanove meščanske družbe,
verske družbe ali narode.
c) Pregreški in prestopki zoper javno nravnost ali lepo
vedenje so bili dejanja, ki so sama po sebi vzbudila javno pohujšanje in zgražanje ali so prispevala k razširjanju spridenega
življenja ljudi ali so bila povezana z razuzdanostjo in neredom. Opisani so bili v enem poglavju zakona. Sem so šteli
nečistost, veliko in splošno pohujšljivo razžalitev nravnosti ali
sramežljivosti, beračenje, prepovedane igre na srečo, pijanstvo
in druge večje nenravnosti. Med temi dejanji je bilo pet takih,
ki bi se dala primerjati s prekrški zoper javni red in mir.
Največja pozornost je bila namenjena dejanjem, ki bi jim
danes rekli vdajanje prostituciji, sodelovanje pri njej in zvodni-
štvo ter so bila podobna poznejši kršitvi javnega reda in miru.
Obravnavanje oseb, ki so s svojim telesom pridobivale nečisti
zaslužek, je bilo prepuščeno krajevni policiji, kot je določal
509. člen. Ta prestopek je imel več oblik. Če je ženska z očitno
nečistostjo povzročala veliko pohujšanje, zvodila mlade ljudi
ali kljub venerični bolezni to nadaljevala, je bila za ta prestopek po drugem odstavku 509. člena sodno kaznovana s hudim
zaporom od enega do treh mesecev. Enaka kazen je bila za
samsko in poročeno žensko; pri slednji se je to štelo za obteževalno okoliščino, kot je bilo to predpisano v 510. členu. Če
je mož privolil v ženino nečisto delovanje in iz tega pridobival
zaslužek, je bil kaznovan za prestopek, za katerega je bila v
511. členu zagrožena kazen hudega zapora od treh do šestih
mesecev. Kot prestopek zvodništva pri prostituciji, določen
v 512. členu, so šteli dajanje prebivališča ali potuhe nečistim
ženskam, redno pridobivanje takih žensk in mešetarjenje pri
teh nedopuščenih opravilih. Za ta prestopek je bila zagrožena
zaporna kazen hudega zapora od treh do šestih mesecev, ki pa
se je lahko poostril, če je storilec to počenjal že dalj časa.
Kdor je s podobami ali z nečistimi ravnanji žalil nravnost ali
sramežljivost, je po 516. členu odgovarjal za prestopek in je bil
kaznovan s hudim zaporom od osmih dni do šestih mesecev.
Beračenje je postalo sodno pregonljiv prestopek tedaj, če
je oseba večkrat beračila v kraju, v katerem je bila ubožnica,
namenjena takim osebam, ali je bila nagnjena k lenemu postopanju, kot je določal 517. člen. Za ta prestopek je bila predvidena kazen zapora od osmih dni do enega meseca; večkratno ponavljalstvo je pomenilo zapor do treh mesecev, ki se je
smel poostriti ob večji nepoboljšljivosti. Kdor je hlinil telesno
okvaro, rano, bolezen in podobno, je bil po določbi 519. člena
že ob prvem prestopku kaznovan na zapor do enega meseca.
Starši ali skrbniki otroka do 14. leta starosti, ki so vedeli, da
otrok berači, ali so ga k temu napeljali, so bili kaznovani za
prestopek po 520. členu z zaporom od osmih dni do enega
meseca. Če so posodili otroke za beračenje drugim osebam,
so bili za prestopek po 521. členu kaznovani z zaporom od
osmih dni do enega meseca, ob ponavljanju ali nepoboljšljivosti pa je bila kazen zvišana na tri mesece.
Igranje hazardnih iger je bilo prestopek, za katerega je bila
v 522. členu zagrožena kazen od 10 do 900 goldinarjev. Storilec
je bil igralec, pa tudi tisti, ki je igro dopustil v svojem prostoru.
Tretjina te kazni je pripadala osebi, ki je dejanje prijavila, in čeprav je bila sama udeležena v igri, se ji je kazen v celoti odpustila.
Kdor je v pijanosti storil hudodelstvo, je bil kaznovan za
prestopek pijanstva, in sicer z zaporom od enega do treh mesecev. To kazen so poostrili, če je storilec vedel, da je v pijanosti
podvržen čustvenosti (razburjenju), pri večjih zločinih celo na
hud zapor do šestih mesecev, kot je bilo določeno v 523. členu.
241
Kaznovanje pregreškov in prestopkov je zastaralo takole:
v treh mesecih, če je bila predpisana najvišja kazen navaden
zapor brez zaostritve ali denarna kazen do 50 goldinarjev; v
šestih mesecih, če je bil zagrožen navaden zapor z zaostritvijo
ali denarna kazen do 200 goldinarjev; eno leto, če je bila zagrožena višja kazen ali določena izguba pravic in dovoljenja.
bili podobni kršitvam javnega reda in miru, je moralo od sodbe preteči pet let. O izbrisu je odločalo sodišče, ki je odločalo
na prvi stopnji, v našem primeru torej okrajno sodišče. Ko je
prizadeti vložil prošnjo za izbris, je državni pravdnik (tožilec)
opravil potrebne poizvedbe, nato pa je bil poklican na zaprto
sejo sodišča, ki je odločalo o izbrisu.
2.2 Deset sprememb kazenske postave iz leta 1852
2.3 Podobni prestopki iz nekaj drugih predpisov
Ta kazenska postava je do razpada Avstro-Ogrske doživela
deset sprememb in dopolnitev. Na kratko bom omenil le tiste
štiri, ki so se nanašale na obravnavo in kaznovanje prestopkov,
podobnih našim prekrškom zoper javni red in mir.
Prekrškom zoper javni red in mir podobna dejanja so bila
zapisana tudi v drugih predpisih in ne le v kazenski postavi iz
leta 1803 ali 1852. Pod predpis je treba razumeti tudi vse vrste
odredb in ukazov pristojnih ministrov. Treba je omeniti vsaj
nekatere, zlasti tiste, ki so veljali na Kranjskem.
V prestopke te vrste je posegla sprememba z dne 17. decembra 1862, druga po vrsti.5 Prestopka po 492. (javno zaničevanje oblastva ali organa tega oblastva) in 496. členu (grdo
ravnanje) sta postala pregonljiva po uradni dolžnosti, do takrat je to potekalo na zasebno tožbo.
Tretja sprememba je bila 15. novembra 18676 in je pomenila odpravo telesne kazni v celoti, vklepanja v verige pa
skoraj v celoti. Od takrat je bilo vklepanje dovoljeno le izjemoma, če je šlo za uporno in silovito obnašanje kaznjenca ali
pripornika, za njegovo ščuvanje k upiranju ali za poskus bega.
Bistveno so bile skrčene dopustne posledice obsodbe.
Sedmo spremembo je pomenil zakon z dne 9. aprila 1910,7 ki je določil nove zneske denarnih kazni. Dotedanjih 5
goldinarjev je zamenjalo 50 kron, 50 goldinarjev 200 kron,
100 goldinarjev 1000 kron in 300 goldinarjev 2000 kron. To
je bilo povezano z denarno reformo, ki jo je Avstro-Ogrska
izvedla na začetku leta 1900, ko je namesto goldinarja in krajcarja uvedla krono in vinar. Ob zamenjavi je bil en goldinar
vreden 2 kroni.
Zadnja, deseta sprememba je bila 21. marca 1918,8 urejala
pa je izbris obsodbe. To je veljalo le za osebe, ki so bile obsojene na manj kot enoletno zaporno kazen. Za prestopke, ki so
5
Zakon z dne 17. decembra 1862, zadevajoč nekatere dopolnitve
občnega in vojnega kazenskega zakona, Zbirka avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku, I. zvezek, Ljubljana: Društvo Pravnik,
1889, str. 210–214.
6
Zakon z dne 15. novembra 1867, s katerim se predrugačijo nekatere določbe občnega kazenskega zakona in drugih s tem v zvezi
stoječih naredb, prav tam, str. 214–220.
7
Zakon z dne 9. aprila 1910. l. o višini zneskov, merodajnih za kazenskopravno presojo dejanja, Državni zakonik za kraljevine in dežele,
zastopane v državnem zboru (DZ), št. 28/10 z dne 16. aprila 1910.
8
Zakon z dne 21. marca 1918. l. o izbrisu obsodbe, DZ, št. 52/18 z
dne 27. marca 1918.
242
Cesar je 11. maja 1851 izdal ukaz, ki je med drugim nalagal
dolžnost političnih oblastnij oziroma njihovih uslužbencev, da
so se pri uradnem poslovanju dostojno vedli do državljanov,
hkrati pa naložil, da so se tudi državljani spodobno in spoštljivo vedli do teh uslužbencev. Med politične oblastnije so šteli
tudi občine in državne varnostne oblastnije. Državljan, ki se je
do uradnikov neprimerno in razžaljivo vedel in kljub opozorilu
s tem ni prenehal, je bil kaznovan z globo od 1 do 50 goldinarjev ali z zaporom od 6 ur do 3 dni. Kazen je izrekel predstojnik tiste politične oblastnije, ki ji je pripadal uradnik. Izjava
zapriseženega uradnika o taki zadevi se je štela kot povsem
zanesljiva. Taka kazen je doletela tudi tistega, ki tudi na drugi
poziv oblastnije ni prišel v urad. Izterjane denarne kazni so šle
za ubožne namene v občini, v kateri je bilo dejanje storjeno.
Pritožbo zoper politično oblastnijo oziroma njenega uradnika
je obravnavalo predpostavljeno, višje oblastvo. 9 Leta 1853 je
bila zagrožena kazen za nedostojno vedenje do uradnih oseb,
določena v cesarskem ukazu z dne 11. maja 1851, povišana na
do osem dni zapora. Hkrati sta bili z enako kaznijo kaznivi
tudi nespodobno vedenje v gostiščih in podobnih javnih prostorih ter zaničevanje vladnih odredb. Pritožba zoper odločitve političnih oblastev je šla na deželno politično oblastvo, od
tam pa na ministrstvo za notranje zadeve na Dunaju, pritožba
zoper policijska oblastva pa na najvišjo policijsko oblastnijo
prav tako na Dunaju.10 Naslednje leto je cesar razveljavil oba
9
Cesarski ukaz 11. maja 1851, s katerim se izda predpis za speljavo
zaukazov in razsodb političnih gosposk (to je političnih oblastnij
in občinskih županov), ODZVLAC, št. 39/51 z dne 24. maja 1851,
12.–15. člen.
10
Ukaz c. k. ministerstev notranjih opravil in pravosodja ter najvišje policijske oblastnije 14. avgusta 1853, zastran uredske oblasti političnih in policijskih oblastnij pri izpeljavi zavkazov in
razsodb, kakor tudi v bran (ohranjanje) njih uredske časti, Deželni vladni list za krajnsko vojvodino (DVLKV), št. 31/53 z dne
10. septembra 1853.
Iz zgodovine
navedena ukaza iz let 1851 in 1853 ter izdal novega.11 Kazen za
neprimerno vedenje do uradnih oseb se je povišala na globo
od 1 do 100 goldinarjev ali zapor od 6 ur do 14 dni. Ta dejanja
je obravnaval predstojnik oblastnije, v kateri je bila zaposlena
uradna oseba. Enaka kazen je bila zagrožena, če je oseba na
javnem kraju kalila red in spodobnost, motila veselje občinstva in se pohujšljivo obnašala ali izražala zaničevanje vladnih
ukazov. Ta dejanja je obravnavala policijska oblastnija, če pa
te ni bilo, pa okrajna gosposka. Ta ukaz je veljal vse avstrijsko
obdobje in še celo v Kraljevini Jugoslaviji se je nanj v svojih
razsodbah sklicevalo Upravno sodišče v Celju.12
Izgon iz kraja bivanja, dežele ali države, ki so ga imenovali tudi odgon, gon, odgonstvo ali celo šub, so izvajali na
tako imenovanih odgonskih postajah. Te je vsaka dežela
določila sama in so bile na sedežih posameznih občin, imenovanih odgonske občine, v katerih so izgnance sprejemali
ali odpravljali dalje, jih spremljali ali jih oskrbovali med potekom izgona. Leta 1851 je bilo na Kranjskem določenih 58
odgonskih postaj.13 To število se je spreminjalo, povečevalo
ali zmanjševalo. Tako jih je bilo leta 1855 celo 65,14 leta 1873
pa le 29.15 Leta 1871 je bilo to področje enotno urejeno za
celotno cesarstvo.16
V Ljubljani je od leta 1847 delovala prisilna delavnica,
njeno poslovanje je dežela Kranjska podrobno uredila s prvimi pravili z dne 18. junija 1847 in ponovno leta 1870.17 Ni šlo
za kaznovalno ustanovo, pač pa za poboljševanje oseb, ki so
jim rekli dela boječi se oziroma vlačugarji. Tam so ostali najmanj šest mesecev in največ dve leti. Leta 1873 so to uredili za
11
Cesarski ukaz 20. aprila 1854, s katerim se izda predpis za izpeljavo zavkazov in razsodeb cesarskih političnih in policijskih oblastnij, DVLKV, št. 21/54 z dne 30. maja 1854.
12
Arhiv Slovenije, 109, Dravska finančna direkcija v Ljubljani, Zbirka
razsodb Upravnega sodišča v Celju, št. 161, 255, 271, 272 in 405.
13
Razpis c. k. krajnskiga deželnega poglavarstva 12. julija 1851,
DZVLKK, št. 42/51 z dne 2. septembra 1851, akt št. 267.
14
Razpis c. k. deželne vlade za Krajnsko 10. septembra 1855,
DVLKV, št. 13/55 z dne 3. novembra 1855, II. del, akt št. 28; popravek v DVLKV, št. 10/56 z dne 28. avgusta 1856.
15
Postava od 10. maja 1873, veljavna za vojvodino Kranjsko, Deželni
zakonik za vojvodino kranjsko (DZVK), št. 7/73 z dne 26. maja
1873, akt št. 18.
16
Postava od 27. julija 1871, da se dene v red policijska odprava in
odgonstvo, DZ, št. 35/71 z dne 11. avgusta 1871.
17
Postava 15. julija 1870, veljavna za vojvodino Kranjsko, zastran
priganjanja obče škodljivih oseb v prisilno delavnico, DZVK, št.
16/70 z dne 8. avgusta 1870.
18
Postava od 10. maja 1873, s katero se dajo policijsko-kazenska določila proti dela boječim se (lenuhom) in proti vlačugarjem (potepuhom), DZ, št. 38/73 z dne 24. junija 1873.
celotno državo,18 podobno ponovno leta 1885.19 Ta predpis je
za take osebe predvidel tudi policijski nadzor.
Deželno glavarstvo na Kranjskem je poleti 1852 razglasilo veljavnost razglasa cesarsko-kraljevega ilirskega deželnega
poglavarstva z dne 16. junija 1838, ki je prepovedal uničevanje jajc in mladičev ptic pevk od marca do vključno avgusta.
Prestopke je kaznovalo okrajno glavarstvo.20
Konec novembra 1852 je cesar s patentom razglasil društveni zakon,21 ki je nadomestil dotedanje navodilo o društvih
z dne 19. oktobra 1843 oziroma cesarski patent z dne 17. marca 1849. To področje je bilo na novo urejeno novembra 1867.22 Društva so se delila na splošna in politična. Kršitve so
bile prestopek, za katerega je bila zagrožena kazen zapora do
šestih tednov ali globa do 200 goldinarjev.
Konec novembra 1867 je bil izdan shodni zakon,23 ki je kršitve označil kot prestopke ter zanje zagrozil s kaznijo zapora
do šestih tednov ali z globo do 200 goldinarjev.
Streljanje z možnarji ob slovesnih priložnostih je bilo očitno
tako razširjeno in nevarno, da ga je kranjska vlada konec leta
1892 tudi sama uredila.24 Odlok dvorne pisarne z dne 6. januarja 1825 ni več ustrezal. Leta 1901 je izšel nov predpis te vrste.25
Na območju deželnega stolnega mesta Ljubljane je bilo od
1. januarja 1898 prepovedano pohišno krošnjarstvo (prodaja
od hiše do hiše).26
Dežela Kranjska je poleti 1904 s svojim predpisom prepovedala trpinčenje živali. To je vključevalo mučenje živali v vprežnih vozovih (prepovedano že prej), uporabo psov za vožnjo ter
19
Postava od 24. maja 1885 o prisilnih delavnicah in popravnicah,
DZ, št. 28/85 z dne 11. junija 1885.
20
Razglas c. k. krajnskiga poglavarstva 8. julija 1852, Deželni zakonik in vladni list za krajnsko vojvodino (DZVLKV), št. 41/52 z
dne 19. avgusta 1852, akt št. 252.
21
Postava za društva, DVLKV, št. 2/53 z dne 22. januarja 1853.
22
Postava od 5. novembra 1867, o pravici združevati se (napravljati
društva), DZ, št. 58/67 z dne 24. novembra 1867.
23
Postava od 15. novembra 1867, o pravici shajati se (napravljati
shode), DZ, št. 58/67 z dne 24. novembra 1867.
24
Razglasilo c. kr. dvornega svetnika in voditelja c. kr. deželne vlade
za Kranjsko z dne 6. 12. 1892, DZVK, št. 15/92 z dne 27. decembra
1892, akt št. 21.
25
Razglas c. kr. deželnega predsednika na Kranjskem z dne 16. maja
1901, DZVK, št. 14/01 z dne 1. junija 1901, akt št. 17.
26
Ukaz trgovinskega ministerstva v sporazumu z ministerstvoma za
notranje stvari in finance z dne 3. januarja 1898, DZ, št. 2/98 z dne
12. januarja 1898, akt št. 7.
243
prevažanje klavne živine in perutnine. Prestopke te vrste so kaznovali po omenjenem cesarskem ukazu z dne 20. aprila 1854 z
globo od 2 do 200 kron ali z zaporom od 6 ur do 14 dni.27
Avstro-Ogrska je pristopila k mednarodnim pogodbam,
ki so urejale nekatere plati prestopkov, obravnavanih v tem
prispevku. V Parizu je bila od 15. do 25. julija 1902 prva mednarodna konferenca o trgovini z belim blagom, druga pa od 18.
aprila do 4. maja 1910, ko so sprejeli mednarodno pogodbo o
zatiranju te trgovine.28 V tem mestu je med 18. aprilom in 4.
majem 1910 potekala tudi konferenca o zatiranju pornografske literature, na njej pa je bil sprejet mednarodni dogovor.29
Med prvo svetovno vojno je bila sprejeta vrsta ukrepov, ki
so pomenili omejevanje osebnih pravic in svoboščin. Najvišji
vojaški poveljnik je 6. avgusta 1916 podpisal ukaz za varstvo
doraščajoče mladine, ki ga je razglasil deželni predsednik
Kranjske.30 Mladini pod starostjo 17 let je bilo prepovedano
biti po 21. uri na javnih krajih, prav tako pa so jim bili prepovedani obisk gostišč brez spremstva staršev, vstop na zabaviščne prireditve, kartanje na javnem kraju, obisk javnih hiš ali
vlačug, beračenje, javno kajenje tobaka, nakup tobaka ali ničvredne literature itd. Predmete prekrška je bilo treba zaseči.
Prestopke, ki niso bili določeni v kazenski postavi iz leta
1852, so obravnavali okrajna gosposka, mestni magistrati in
cesarske policijske oblastnije. Za te oblastnije je notranje ministrstvo leta 1858 v navodilih med drugim zapisalo: »Gosposke
naj imajo pred očmi, da je treba pravdo hitro opraviti in dognati,
ker je to pervi pogoj da se postavi veljava ohrani in da prisojena
kazen kaj izda.«31 Če v teh predpisih gosposke ni bila določena kazen, so smeli za take prestopke izreči kazen od 1 do 100
goldinarjev ali zapor od 6 ur do 14 dni, so določili leta 1858,32
ko so tudi pooblastili politična oblastva in magistrate za obravnavo 56 prestopkov iz kazenske postave ter cesarske policijske
oblastnije za obravnavo 34 takih prestopkov.33
27
Ukaz c. kr. deželnega predsednika na Kranjskem z dne 11. 7. 1904, o
odvračanju trpinčenja živali, DZVK, št. 10/04 z dne 17. avgusta 1904.
28
Mednarodni dogovor z dne 4. maja 1910 za zatiranje trgovine z
dekleti, DZ, št. 12/13 z dne 20. februarja 1913.
29
Mednarodni dogovor z dne 14. maja 1910 o delovanju zoper razširjanje nemoralnih (nečistih) objav, DZ, št. 48/12 z dne 18. junija 1912.
30
Razglas c. kr. deželnega predsednika v vojvodini Kranjski z dne
20. 9. 1916, DZVK, št. 27/16 z dne 29. septembra 1916, akt št. 43.
31
Ukaz c. k. ministerstva notranjih reči od 5. 3. 1858, DVLKV, št.
11/58 z dne 22. aprila 1858, akt št. 70.
32
Ukaz c. k. ministerstev notranjih reči in pravosodja pa c. k. najvišje policijske oblasti od 30. 9. 1858, DVLKV, št. 2/58 z dne 28.
januarja 1858, akt št. 3.
33
Cesarski ukaz od 20. 6. 1858, DVLKV, št. 24/58 z dne 24. julija
1858, akt št. 125.
244
3
Obdobje jugoslovanske kraljevine 1918–1941
Med prvimi ukrepi, ki jih je na dan imenovanja sprejela
narodna vlada Slovencev, Hrvatov in Srbov, je bil razglas, s
katerim je pozvala državljane, naj spoštujejo dotedanje predpise in napotke iz Ljubljane, oblastva pa, naj nadaljujejo svoje
delo po obstoječih predpisih.34 Torej je veljala še naprej tudi
opisana kazenska postava iz leta 1852 s poznejšimi spremembami in dopolnitvami.
3.1 Delna uveljavitev srbskega kazenskega zakonika
Ministrski svet v Beogradu je že 25. februarja 1919 odločil,
da se veljavnost IX. in X. poglavja kriminalnega (kazenskega)
zakonika za kraljevino Srbijo z dne 28. marca 1860 ter poznejšimi spremembami in dopolnitvami razširi na celotno državo.35
Deveto poglavje je obsegalo hudodelstva in pregreške zoper domovino, vladarja in ustavo, deseto pa dejanja zoper zakon, oblastvo in javni red. V Sloveniji sta obe poglavji začeli veljati 10.
aprila 1919 skladno z naredbo pravosodnega ministra. Nobeno
od njiju ni vključevalo prestopkov, ki so bili v srbski kazenski
zakon uvedeni šele 17. januarja 1904. To je pomenilo, da je 23
opisanih prestopkov iz avstrijske kazenske postave, podobnih
prekrškom zoper javni red in mir, veljalo še naprej.
Beograjska vlada je čez slabi dve leti, 16. marca 1921, spet
posegla na to področje in izdala naredbo, s katero se je na celotno kraljevino razširila veljavnost uvodnih pravil in prvega
dela srbskega kriminalnega zakonika.36 Uvodna pravila so kazniva dejanja razdelila na hudodelstva, pregreške in prestopke.
Hudodelstvo je bilo dejanje, za katero je bila zagrožena smrtna kazen ali robija (težka ječa) ali zatočenje (pregnanstvo).
Za pregrešek se je štelo dejanje s predvidenim zaporom nad
enim mesecem ali izgubo službe ali denarno kaznijo nad 30
talerjev.37 Prestopek je bilo dejanje, za katero je bila predpisana
kazen do mesec dni zapora ali denarna kazen do 300 dinarjev.
Prvi del srbskega kriminalnega zakonika je določal vrste kazni,
poskus, sostorilstvo, obteževalne in olajševalne okoliščine, stek
dejanj, povratništvo in zastaranje pregona. Bilo je 11 vrst kazni,
in sicer: smrt, robija, zatočenje, zapor, izguba službe, denarna kazen, izguba državljanstva, odvzem predmetov, prepoved
opravljanja poklica, izgon in policijski nadzor.
34
Državljani!, Ur. list Narodne vlade SHS (NV SHS) v Ljubljani, št.
1/18 z dne 4. novembra 1918.
35
Ukaz, Ur. list Deželne vlade za Slovenijo (DVS), št. 114/19, z dne
1. julija 1919, akt št. 544.
36
Ukaz, Ur. list DVS, št. 54/21 z dne 20. maja 1921, akt št. 134.
37
Taler je veljal 5 dinarjev in 5 par. Naredba ministra za pravosodje z
dne 27. maja 1919, Ur. list DVS, št. 64/19 z dne 1. julija 1919, akt
št. 545.
Iz zgodovine
3.2 Novi kazenski zakonik
Prvega januarja 1930 je pri nas začel veljati kazenski zakonik za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 27.
januarja 1929.38 Prenehala je veljati avstrijska kazenska postava iz leta 1852. Otroci do 14 let starosti niso bili kazensko
odgovorni, podobno ne mlajši mladoletniki med 14 in 17 let
starosti, pač pa starejši mladoletniki med 17 in 21 let. Poleg
glavnih kazni, kamor so spadali smrtna kazen z obešenjem,
robija, zatočenje, strogi zapor, zapor in denarna kazen, so poznali še stranske kazni, ki sta bili dve, izguba službe ter izguba častnih pravic (volilne pravice, javnih priznanj in javne
službe). Bilo je več tako imenovanih očuvalnih (varnostnih)
ukrepov, kamor so spadali pridržanje po prestani kazni, oddaja v prisilno delavnico, oddaja v zavod za zdravljenje ali za
varstvo, oddaja v zavod za zdravljenje pijancev, prepoved zahajanja v krčmo, zaščitni nadzor, prepoved opravljanja poklica ter odvzem predmetov. Pregon kaznivih dejanj je zastaral v
teh rokih: po 20 letih, če je bila za zločinstvo zagrožena smrtna kazen ali dosmrtna robija ali kazen do 20 let zapora; po 10
letih od storitve drugih zločinstev; po 5 letih pri prestopkih
z zagroženim strogim zaporom ali zaporom nad enim letom;
po 2 letih za vse druge prestopke.
Kazniva dejanja so bila dveh vrst: zločinstva in prestopki. Za zločinstvo so šteli dejanje, za katero je bila predpisana
smrtna kazen, težka ječa ali pregnanstvo. Prestopek je bilo dejanje, za katero je bil zagrožen strogi zapor, zapor ali denarna
kazen. To pomeni, da je zelo težko primerjati prestopke iz avstrijske kazenske postave s tistimi v Kraljevini Srbov, Hrvatov
in Slovencev oziroma Jugoslaviji, saj so bile za prestopke v
kraljevini zagrožene zelo stroge kazni, celo strogi zapor in ne
le zapor ali denarna kazen, kot je veljalo do takrat.
Ta strogost je veljala nasploh za vsa kazniva dejanja. Robija
je bila dosmrtna ali do 20 let; zatočenje je trajalo od enega do
20 let; strogi zapor in zapor sta smela trajati najmanj osem dni
in največ pet let. Najmanjša denarna kazen je bila 25 dinarjev,
ki jo je siromašna oseba smela odslužiti z delom v korist sklada za zidanje in vzdrževanje kazenskih zavodov, zavodov za
vzgajanje in poboljševanje ter zavodov za izvajanja očuvalnih
odredb. Kdor denarne kazni ni plačal v roku od 14 dni do treh
mesecev po pravnomočnosti sodbe ali je ni odslužil z delom,
mu je sodišče odredilo prisilno izvršitev, in če tudi to ni zaleglo, je bil poklican v zapor, ki je pri prestopkih znašal največ
šest mesecev, pri zločinstvih pa eno leto.
38
Kazenski zakonik za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, Ur. list
ljubljanske in mariborske oblasti (LMO), št. 74/29 z dne 18. julija
1929; popravka v Ur. listu LMO, št. 82/29 z dne 8. avgusta 1929, in
v Ur. listu LMO, št. 86/29 z dne 24. avgusta 1929.
3.3 20 prestopkov, podobnih prekrškom zoper javni
red in mir
Kazniva dejanja so bila opisana v posebnem delu zakonika in so zajemala 17 poglavij, od številke XII. do XXVIII.
Prestopki, ki jih obravnavamo, so bili v sedmih poglavjih.
V XII. poglavju kazenskega zakonika so bila našteta kazniva dejanja zoper obstoj države in njeno ureditev. Zanje so
bile zagrožene stroge kazni. Med temi dejanji so bila štiri taka,
ki bi jih lahko uvrstili med poznejše prekrške zoper javni red
in mir. Kdor je uničil, poškodoval, onesnažil ali storil nespodobnost do državnega ali vladarskega znaka, mu je po 99. členu
grozila kazen zapora ali denarna kazen. Če je bilo to dejanje
storjeno zoper zastavo ali napis na tujem diplomatskem predstavništvu pri nas, je po istem členu predlog za pregon dala
oškodovana država in enaka kazen je bila vezana na vzajemnost pregona. Za javno posmehovanje ali preziranje vladarja,
njegovih pravic, zakonitega reda nasledstva ali obstoječe oblike vladavine je bila predpisana kazen zapora do treh let, kot
je določal 100. člen. Kdor je javno izrekal ali raznašal lažne
trditve, da bi se posmehoval državnim ustanovam, zakonom,
uredbam ali naredbam oblastev ali jih preziral, je bil kaznovan
z zaporom do dveh let ali z denarno kaznijo do 20.000 dinarjev, kot je določal 101. člen. Če je kdo brez dovoljenja stopil v
trdnjavo ali kraj, kamor je bil dostop od vojaške oblasti prepovedan, je bil po 123. členu kaznovan z zaporom do enega leta
ali z denarno kaznijo do 10.000 dinarjev.
Med kaznivimi dejanji zoper državna oblastva, določena v
XIII. poglavju tega zakonika, sta bili dve podobni prekrškom
zoper javni red in mir. Kdor se je posmehoval oblastvu ali
državnemu uslužbencu pri opravljanju službe ali ga preziral,
je bil kaznovan z zaporom do šestih mesecev ali z denarno
kaznijo do 5.000 dinarjev, kot je določal 130. člen. Za tistega,
ki je odstranil, uničil ali pokvaril pečat ali znak oblastva, je
bila v 134. členu zagrožena kazen zapora do šestih mesecev ali
denarna kazen do 5.000 dinarjev.
V XIV. poglavju, ki je zajemalo kazniva dejanja zoper pravosodje, ni bilo prestopkov, podobnih kršitvam javnega reda
in miru.
V XV. poglavju, ki je določalo kazniva dejanja zoper javni
mir in red, so bili štirje prestopki primerljivi s prekrški zoper
javni red in mir. Neosnovano klicanje na pomoč, da na kraj prispe
policija, je pomenilo prestopek po prvem odstavku 156. člena,
zagrožena pa je bila kazen zapora do šestih mesecev ali denarna
kazen do 5.000 dinarjev. Kdor je razširjal lažno govorico, ki bi
utegnila povzročiti občo ogorčenost ali strah ali nevarnost za javni mir in red, je bil kaznovan z enako kaznijo kot za prejšnji prestopek in ga je navedel drugi odstavek 156. člena. Delomrznost
245
v obliki potepanja, vlačugarstva, beračenja ali poklicnega igranja
hazardnih iger je pomenila prestopek po 158. členu, za katerega
je bila zagrožena kazen zapora do enega leta. Kdor je v pijanosti
storil dejanje, ki se je preganjalo po uradni dolžnosti, je bil zaradi
pijanosti same kaznovan z zaporom do enega leta ali z denarno
kaznijo do 10.000 dinarjev, kot je določal 166. člen.
magal izvrševati nečistost, je bil po 280. členu kaznovan s strogim zaporom do dveh let. Za izkoriščanje ženske osebe, ki je
obrtoma izvrševala nečistost, sta bili v 281. členu predpisani
kazen strogega zapora in denarna kazen. Kdor je javno izvršil
nečisto dejanje, je bil po 287. členu kaznovan za zaporom ali z
denarno kaznijo do 50.000 dinarjev.
XVI. poglavje je vsebovalo kazniva dejanja zoper življenje
in telo, med temi pa ni bilo prestopka, podobnega prekršku
zoper javni red in mir.
V XXV. poglavju, ki je zajemalo kazniva dejanja zoper zakon in rodbino, ni bilo prestopkov, podobnih prekrškom zoper javni red in mir.
V XVII. poglavju, ki je vsebovalo kazniva dejanja zoper občno varnost ljudi in imovine, je bil en prestopek podoben prekršku zoper javni red in mir. Kdor je z razpočno snovjo iz malomarnosti povzročil nevarnost za osebo ali večjo imovino, se je
smel po 192. členu kaznovati z zaporom najmanj enega meseca.
XXVI. poglavje je določalo kazniva dejanja zoper čast in
med njimi je bil en prestopek, podoben prekršku zoper javni red
in mir. Kdor je razžalil državnega ali drugega uradnika ob priliki
uradnega poslovanja ali glede uradnega poslovanja, je bil kaznovan
z zaporom ali denarno kaznijo; če je bilo dejanje storjeno javno,
sta bili zagroženi kazen zapora najmanj 15 dni in denarna kazen.
Za kleveto je bil storilec kaznovan s strogim zaporom in denarno
kaznijo; če je bila kleveta izrečena javno, pa sta bili zagroženi kazen strogega zapora najmanj enega meseca in denarna kazen, kot
je določal 302. člen. Predlog za pregon je dal razžaljeni oziroma
oklevetani, če pa tega ni storil, je pregon začelo višje oblastvo.
V XVIII. poglavju, v katerem so bila našteta kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa za ljudi, imovino in obvestila, ni bilo podobnega prestopka.
Podobno je veljalo za XIX. poglavje, ki je zajemalo kazniva dejanja napravljanja lažnih listin in mer.
Tudi v XX. poglavju, ki je določalo kazniva dejanja ponarejanja denarja, ni bilo takega prestopka.
V XXI. poglavju, v katerem so bila našteta kazniva dejanja
zoper osebno prostost in varnost, je bil en prestopek podoben novemu prekršku zoper javni red in mir, določenemu leta
2006. Kdor je vdrl v tuje stanovanje ali zaprte prostore zoper
voljo upravičene osebe ali se na njeno zahtevo ni umaknil od
tam, je bila kaznovana z zaporom do enega leta ali z denarno
kaznijo do 10.000 dinarjev; to je določal 250. člen.
V XXII. poglavju, ki je določalo kazniva dejanja kršenja tujih tajnosti, ni bilo prekršku zoper javni red in mir podobnega
prestopka.
XXIII. poglavje, ki je določalo kazniva dejanja zoper občno zdravje, sta bila dva prestopka podobna prekrškom zoper
javni red in mir. Kdor je spolno okužen s spolnim občevanjem
koga okužil ali ga je izpostavil tej nevarnosti, je bil po 256.
členu kaznovan z zaporom in denarno kaznijo do 50.000 dinarjev. Gostilničar, ki je postregel z močno pijačo mladoletniku
pod 15. letom starosti, je bil kaznovan z zaporom do šestih
mesecev in denarno kaznijo do 5.000 dinarjev; enako je bil
po 268. členu kaznovan, kdor je zavedel mladoletnika pod 16.
letom starosti, da se je na javnem kraju opijanil.
XXIV. poglavje je določalo kazniva dejanja zoper javno
moralo, v njem pa so bili trije prestopki podobni prekrškom
zoper javni red in mir. Kdor je iz navade ali koristoljubja po-
246
Med kaznivimi dejanji zoper imovino, določenimi v
XXVII. poglavju zakona, sta bila dva prestopka podobna takim prekrškom zoper javni red in mir. 362. člen je opredeljeval prestopek hazardiranja. Kdor se je obrtoma ukvarjal z igrami na slepo srečo, je bil kaznovan z denarno kaznijo do 20.000
dinarjev, ob ponovitvi dejanja pa s strogim zaporom do enega
leta in z izgubo častnih pravic. Enako je bil kaznovan tisti, ki je
mamil ljudi v igre na slepo srečo. Igranje take igre na javnem
kraju je bilo kaznovano z denarno kaznijo. Predmeti igre in
denar so se odvzeli. Z denarno kaznijo je bil po 363. členu
kaznovan tudi gostilničar, ki je dopuščal take igre, jih omogočal ali prikrival. Kdor je obrtoma vedeževal, razlagal sanje,
prerokoval iz kart ali drugače slepil ljudi ter izkoriščal njihovo
praznovernost, je bil po 375. členu kaznovan z zaporom do
šestih mesecev ali denarno kaznijo do 5.000 dinarjev.
Zadnje, XXVIII. poglavje je vsebovalo kazniva dejanja zoper uradno dolžnost in med njimi ni bilo prestopka, primerljivega s prekrškom zoper javni red in mir. To področje je bilo
sicer skoraj hkrati urejeno s posebnim zakonom.39
3.4 Drugi predpisi
Poleg kazenskega zakonika so tedaj veljali še drugi predpisi, ki so določali prepovedana dejanja, podobna poznejšim
39
Zakon o pobijanju zlorab v službeni dolžnosti z dne 30. marca 1929,
Ur. list LMO, št. 40/29 z dne 15. aprila 1929.
Iz zgodovine
prekrškom zoper javni red in mir. Kazenski zakonik namreč
ni veljal za dejanja, določena v posebnih zakonih.
Med take predpise je treba vsekakor šteti zakon o zaščiti
države.40 Prvi zakon o zaščiti države, kot so mu na kratko rekli
v javnosti in oblasti same, je bil sprejet 1. avgusta 1921 po poskusu atentatu na regenta Aleksandra 28. junija 1921 in umoru
notranjega ministra Milorada Draškovića v Delnicah 21. julija
1921. Med drugim je določal, da storilcem teh dejanj sodijo redna sodišča, vendar prednostno. Nanašal se je tudi na klateštvo,
pijančevanje in prostitucijo, saj je bila za taka dejanja zagrožena
zaporna kazen do treh mesecev, po prestani kazni pa so jih smeli
oddati v prisilno delavnico; mladoletne osebe, torej mlajše kot
21 let, ki niso bile obsojene za tako dejanje, so smeli oddati v zavod za vzgojo in moralno poboljševanje, v katerem so ostale do
polnoletnosti. Kdor je na javnem kraju nosil kakršen koli znak s
tako vsebino, ki bi pomenila pozivanje ali ščuvanje k spremembi
pravnega reda s prevratom, rušenjem zasebne lastnine ali javnega
miru, je bil kaznovan z zaporom najmanj enega leta ali denarno
kaznijo do 50.000 dinarjev ali pa z obema kaznima hkrati. Sama
udeležba na taki manifestaciji se je kaznovala z zaporom do enega
leta ali denarno kaznijo do 3.000 dinarjev ali z obema kaznima
hkrati. Kralj je isti dan s prevzemom vse oblasti v svoje roke, torej
6. januarja 1929, izdal nov zakon o zaščiti javne varnosti in reda
v državi.41 Ta dejanja niso bila bistveno drugačna od tistih v zakonu iz leta 1921. Novost je bila določba, da je treba javni shod
prijaviti pristojnemu oblastvu najmanj tri dni prej, sicer je bila
za kršitev predpisana kazen do treh mesecev zapora ali do 5.000
dinarjev. Storilcem teh dejanj je odslej sodilo posebno sodišče
za zaščito države.42 Sredi decembra 1939 je bil ta zakon spremenjen z uredbo,43 kar je dopuščala malo pred tem sprejeta uredba
ministrskega sveta.44 Dovoljevala je, da smejo okrajna načelstva
določiti bivališče osebam, ki »rušijo red in mir«. Na tej podlagi je notranji minister izdal pravilnik o izvajanju te uredbe.45 Ta
0
Zakon kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev o zaščiti javne varnosti in reda v državi, Ur. list Pokrajinske uprave za Slovenijo (PUS),
št. 95/21 z dne 11. avgusta 1921, 6., 12., 13. in 19. člen.
41
Ur. list LMO, št. 5/29 z dne 17. januarja 1929; popravek v Ur. listu
LMO, št. 8/29 z dne 23. januarja 1929. Zakon o izpremembi in dopolnitvi zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi, Ur. list
LMO, št. 25/29 z dne 12. marca 1929, 5. člen.
42
Zakon o državnem sodišču za zaščito države, Ur. list LMO, št. 5/29
z dne 17. januarja 1929. Zakon o državnem sodišču za zaščito države, Ur. list Kraljevske banske uprave Dravske banovine (KBUDB),
št. 18/30 z dne 11. januarja 1930. Zakon o državnem sodišču za
zaščito države, Sl. list KBUDB, št. 44/30 z dne 20. decembra 1930.
predpis je med drugim pooblastil okrajnega načelnika v kraju,
v katerem je bilo določeno zbirno bivališče, da je predpisal hišni red za tako skupno »stanovališče« oseb, za katere sta bila določena bivališče in nadzor. Najbolj razvpito tovrstno bivališče je
bilo v Bileći, kjer so bili najštevilnejši, ne pa edini prebivalci člani
prepovedane Komunistične partije Jugoslavije. Prizadeti so se na
odločbo oblastva prve stopnje lahko pritožili na upravno sodišče
Dravske banovine v Celju in to je do konca države obravnavalo 4
take primere, vse v korist kaznovanih oseb.46
Od 4. oktobra 1929 se je država imenovala Kraljevina
Jugoslavija in zakon je določil, da se smejo odtlej izobešati in nositi
samo državne zastave.47 Do takrat so ob praznikih ali drugih priložnostih neredko izobešali tudi ali zgolj samo plemenske (narodne) zastave. Enako določbo je vseboval tudi zakon o praznikih.48
Ko je sredi septembra leta 1931 začel veljati zakon o društvih, shodih in posvetih,49 je za kršitev tega zakona predvidel
kazen do 30 dni zapora ali denarno kazen do 5.000 dinarjev,
lahko pa obe hkrati.
Notranji minister, dr. Anton Korošec, je leta 1936 z uredbo, ki je pomenila enotno ureditev za celotno kraljevino,50 posegel v nabiranje prostovoljnih prispevkov. Za njeno kršitev je
bila predpisana globa od 10 do 500 dinarjev ali zapor od 1 do
10 dni skladno z zakonom o notranji upravi.51
Približevanje in izbruh druge svetovne vojne sta privedla do
tega, da je ministrski svet že jeseni leta 1939 izdal predpis o preprečevanju draginje in špekulacije,52 na začetku leta 1940 pa še predpis o
nadzorovanju cen53 ter predpis o nadzorovanju obeh teh uredb.54
45
Pravilnik o bivanju oseb, katerim je oblastvo odredilo kraj bivanja,
Sl. list KBUDB, št. 3/40 z dne 10. januarja 1940.
46
Arhiv Slovenije, 109, Dravska finančna direkcija v Ljubljani, Zbirka razsodb Upravnega sodišča v Celju, št. 235, 249, 1784 in 1785.
47
Zakon o nazivu in razdelitvi kraljevine na upravna območja, Ur. list
Dravske banovine (DB), št. 100/29 z dne 9. oktobra 1929, 29. člen.
48
Ur. list DB, št. 100/29 z dne 9. oktobra 1929, 9. člen.
49
Sl. list KBUDB, št. 60/31 z dne 3. oktobra 1931, 36. člen. Pozneje je
doživel dve spremembi.
50
Naredba o nabiranju prostovoljnih prispevkov, Sl. list KBUDB, št.
30/36 z dne 11. aprila 1936.
51
Ur. list LMO, št. 76/29 z dne 23. julija 1929; popravka v Ur. listu
LMO, št. 82/29 z dne 8. avgusta 1929, in v Sl. listu KBUDB, št.
39/34 z dne 16. maja 1934.
52
43
Uredba o spremembi in dopolnitvi zakona o zaščiti javne varnosti in
reda v državi, Sl. list KBUDB, št. 101/39 z dne 20 decembra 1939.
Uredba z zakonsko močjo o pobijanju draginje in brezvestne špekulacije, Sl. list KBUDB, št. 78/39 z dne 30. septembra 1939.
53
44
Uredba o spreminjanju obstoječih predpisov in izdajanju novih, Sl.
list KBUDB, št. 77/39 z dne 27. septembra 1939.
Uredba o kontroli cen, Sl. list KBUDB, št. 14/40 z dne 21. februarja
1940.
54
45
Pravilnik o bivanju oseb, katerim je oblastvo odredilo kraj bivanja,
Sl. list KBUDB, št. 3/40 z dne 10. januarja 1940.
Uredba o nadziranju izvrševanja uredbe o pobijanju draginje in brezvestne špekulacije z dne 20. septembra 1939 in uredbe o kontroli cen z
dne 5. februarja 1940, Sl. list KBUDB, št. 40/40 z dne 18. maja 1940.
247
V tem obdobju so veljali tudi nekateri predpisi, ki so jih
izdale pristojne upravne oblasti v Ljubljani in so se nanašali na
dejanja, podobna poznejšim prekrškom zoper javni red in mir.
Narodna vlada SHS v Ljubljani je 17. januarja 1919 prepovedala državi nevarna demonstrativna dejanja.55 Prepovedano
je bilo vsako javno izražanje odpora do domače (ne avstrijske)
vlade in njenih organov ali zaničevanje njenih odredb. Za te
prestopke je bila zagrožena globa od 20 do 2.000 kron ali zapor do treh mesecev ali celo obe kazni hkrati.
Dogajanje na Koroškem je bilo glavni razlog, da je ljubljanska vlada ministrskemu svetu predlagala, da so v Sloveniji
20. maja 1919 uvedli tako imenovano vojno stanje, kar je
omogočal avstrijski zakon iz leta 1869.56 Omejeni sta bili zborovalna in društvena pravica. Če je sestanek te vrste potekal
mimo statuta ali je ogrožal javni red in mir, bil protizakonit
ali za državo nevaren, ga je navzoči predstavnik oblasti razpustil.57 To je veljalo do sredine septembra istega leta.
Ves čas je bilo pereče vprašanje tihotapstva čez državno
mejo ali po državi zaradi trošarin in drugih dajatev. Jeseni
leta 1919, še pred določitvijo mejne črte s sosedami, je deželna vlada za Slovenijo izdala naredbo o omejitvi tihotapstva.58
Hkrati je bil ustanovljen Državni urad zoper navijalce cen,
verižnike in tihotapstvo.59 Sedež je imel v Ljubljani, podružnice pa v Celju, Gornji Radgoni, Mariboru in Murski Soboti.
Ukinjeni so bili sredi aprila 1921.
Med veliko železničarsko stavko v Ljubljani je deželna vlada za Slovenijo 19. aprila 1920 prepovedala točenje in prodajo
alkoholnih pijač po celotni Sloveniji, kar je veljalo do 5. maja
1920.60 Čez dva dni je ista vlada prepovedala vse javne shode.61
55
Naredba glede državi nevarnih demonstrativnih dejanj, Ur. list NV
SHS v Ljubljani, št. 38/19 z dne 17. januarja 1919.
56
Zakon z dne 5. maja 1869, s katerim se na podlagi člena 20. državnega temeljnega zakona z dne 21. decembra 1867 določajo upravičenja odgovorne vladne oblasti, ukreniti začasne in krajevne izjeme
obstoječih zakonov, Zbirka avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku, I. zvezek, Ljubljana: Društvo Pravnik 1889.
57
58
59
Naredba ministrskega sveta, v kateri se za območje Deželne vlade za
Slovenijo v Ljubljani odrejajo izjeme od veljavnih zakonov, Ur. list
DVS, št. 98/19 z dne 26. maja 1919.
Naredba Deželne vlade za Slovenijo v sporazumu z delegacijo ministrstva za finance, z odsekom za prehrano Slovenije in z oddelkom
ministrstva za trgovino in industrijo o omejitvi tihotapstva, Ur. list
DVS, št. 167/19 z dne 28. novembra 1919.
Naredba poverjeništva za notranje zadeve, dogovorno z ljubljanskim odsekom ministrstva za prehrano in obnovo dežel o ustanovitvi urada zoper navijalce cen, verižnike in tihotapce, Ur. list DVS, št.
167/19 z dne 28. novembra 1919.
248
Poleti 1932 je ban Dravske banovine izdal razglas in iz njega izhajajočo naredbo, s katero je prepovedal pisno ali ustno širjenje nezaupanja v našo državo in denar, odvračanje od plačevanja davkov in izpolnjevanja državljanskih dolžnosti. Zagrožena
je bila globa do 1.000 dinarjev ali zapor do 20 dni.62
Videti je, da je bilo nabiranje prostovoljnih prispevkov brez
dovoljenja tako moteče, da je ljubljanska oblast leta 1933 sama
posegla na to področje. Ban je izdal uredbo, ki se je nanašala
na vse take primere.63 Kdor jo je kršil, je bil kaznovan z globo
od 10 do 1.000 dinarjev ali ob neplačilu z zaporom od 1 do 20
dni, kot je določal že omenjeni zakon o notranji upravi.
Poleti 1936 je Slovenijo zajela stavka tekstilnih delavcev in
v Kranju so zasedli tovarniške prostore. Prav to je bilo povod,
da je ban izdal naredbo,64 ki je med drugim prepovedala zasedbo tujih prostorov. Zagrožena je bila globa od 10 do 1.000
dinarjev, ob neplačilu pa zapor od 1 do 20 dni.
Ko je izbruhnila državljanska vojna v Španiji in so tja začeli odhajati naši prostovoljci, zbirati pa so začeli tudi prostovoljne prispevke za te namene, je ban Dravske banovine
spomladi leta 1937 posegel na to področje.65 Prepovedal je
pridobivanje prostovoljcev in prispevke same. Kršitev je bila
kaznovana z globo od 10 do 1.500 dinarjev ali zaporom od 1
do 30 dni, sklicujoč se tudi tokrat na zakon o notranji upravi.
Kazni za taka in podobna dejanja niso izrekala zgolj sodišča, pač pa tudi upravna oblastva. To sta urejala dva temeljna upravna predpisa, in sicer leta 1922 zakon o obči upravi66
in nato leta 1929 zakon o notranji upravi.67 Tako je zakon o
60
Naredba celokupne Deželne vlade za Slovenijo, s katero se začasno
prepovedujeta točenje in prodajanje alkoholnih pijač v Sloveniji, Ur.
list DVS, št. 29/20 z dne 20. aprila 1920.
61
Naredba celokupne Deželne vlade za Slovenijo, s katero se začasno prepoveduje prirejanje shodov, Ur. list DVS, št. 50/20 z dne 23. aprila 1920.
62
Razglas prebivalstvu Dravske banovine, Sl list KBUDB, št. 59/32 z
dne 27. julija 1932.
63
Naredba o nabiranju prostovoljnih prispevkov, darov, milodarov in
prispevkov zavarovalnic, zadrug itd., Sl. list KBUDB, št. 45/33 z
dne 3. junija 1933.
64
Naredba o očuvanju javnega miru in reda ob stavkah in mezdnih
gibanjih, Sl. list KBUDB, št. 72a/36 z dne 7. septembra 1936.
65
Naredba o prepovedi nabiranja prostovoljcev in prostovoljnih prispevkov za Španijo, Sl. list KBUDB, št. 21/37 z dne 13. marca 1937.
66
Ur. list PUS, št. 49/22 z dne 15. maja 1922; popravek v Ur. listu
PUS, št. 53/22 z dne 26. maja 1922. Zakon o izpremembah v zakonu o obči upravi, Ur. list PUS, št. 124/22 z dne 5. decembra 1922.
67
Ur. list LMO, št. 76/29 z dne 23. julija 1929, 17., 64., 66., 67., 69.,
73. in 74. člen; popravka v Ur. listu LMO, št. 82/29 z dne 8. avgusta
1929, in v Sl. listu KBUDB, št. 39/34 z dne 16. maja 1934. Do razpada države je bil večkrat spremenjen in dopolnjen.
Iz zgodovine
notranji upravi določil, da oblastva obče uprave kaznujejo civilne osebe, če to ni v pristojnosti sodišč. Sem so spadali oba
velika župana oziroma pozneje ban, okrajna načelstva, državna krajevna policijska oblastva in občine. Ti so smeli izreči
denarno kazen, ki je šla v državno blagajno. Njihova naloga
je bila namreč tudi, da so skrbeli za javni mir, varnost, red,
varnost prometa, zdravje ljudi in živali, javno moralo. Na tem
področju so smeli izdajati naredbe obče in posamične narave.
Omenjene denarne kazni so smeli izreči ne glede na sodno
postopanje, če je šlo za nedostojno ravnanje na javnih ali javnosti dostopnih krajih, če je bil kršen javni red, mir, varnost,
morala, dostojnost ali če se je povzročalo javno pohujšanje.
4
Sklep
Iz tega prikaza je razvidno, da večina prekrškov zoper javni red in mir, ki so veljali v Sloveniji od leta 1949, izvira iz
obdobja skupne države pod žezlom Habsburžanov oziroma
Karađorđevićev. Na tem področju je mogoče poudariti vsaj
štiri vrste skupnih značilnosti.
Najprej se vidi, da se je kazen, zagrožena za prestopke
in prekrške, spreminjala. Zgodovinsko gledano, sta se viši-
na in strogost teh kazni praviloma zmanjševali. Seveda to ni
potekalo enosmerno, pač pa so se v istem obdobju te kazni
zaostrovale. To je bilo odvisno od več dejavnikov, temeljni
pa je bil najbrž notranja varnost, ki so jo ocenjevali pristojni
državni organi.
Praviloma se je spreminjalo tudi število takih prepovedanih dejanj. To je bilo odvisno od več dejavnikov, na primer
od tega, kakšne družbene razmere so vladale pri nas, stanja
notranje varnosti, mednarodnih odnosov itd.
V obeh obravnavanih obdobjih, cesarskem in kraljevem,
prepovedana dejanja te vrste niso bila zajeta le v temeljnem
kazenskem zakonu, pač pa tudi v drugih predpisih. V njih
je bilo za prepovedano dejanje razglašeno tudi posamezno
dejanje, določeno v kazenskem zakonu, razlika je nastala pri
zagroženi kazni; ta je bila praviloma nižja kot v kazenskem
zakonu.
Pooblastila orožnikov in policijskih stražnikov so se spreminjala. Morda so bila največja za času Avstrije, malo manjša
pa v obdobju naše kraljevine. Tudi tu velja, da so se te pravice
mož postave spreminjale v istem obdobju, podobno kot zagrožene kazni.
Criminal acts in the past, similar to later offences against public
order and peace
Pavle Čelik, M.A. in Sociology, Retired Commander of the Slovene Police
When national security forces in the form of gendarmes and in some places constables, began to operate on the territory of the now
independent Republic of Slovenia in 1850, they detected violations of public order and peace which were very similar in terms of form
and content to acts designated after 1949 as misdemeanours against public order and peace. This also applied to constables and police
officers in the period between the two world wars. These violations were mostly laid down in the criminal codes of the time, in which
the notion of a misdemeanour was unknown. These violations constituted prohibited acts that could be defined as violent and obscene
behaviour, causing disturbance, use of dangerous objects, damaging official proclamations and state symbols, writing on the walls of
buildings, hanging a foreign flag, vandalism against public premises, failure to obey legitimate measures pronounced by a public official,
immoral conduct in public place, begging, vagrancy, prostitution, idleness etc. Similar prohibited acts were also laid down in some other
regulations and not only in the criminal code. These codes also set out penalties and other safety measures against perpetrators, from
expulsion from the place of residence, country or state to the compulsory residence in a given place. These acts were usually dealt with
by local administrative bodies and certain police departments. This survey shows that the severity of punishment for these violations
tended to diminish with time, as did the number of these acts and also powers conferred on the security forces in charge of control over
this area of internal security.
Key words: violations similar to misdemeanours against public order and peace, penalties provided for these violations, security
measures, powers of the security forces
UDC: 343.232 (497.4) (094.5)
249
Pregled strokovnih člankov
Pravnik, Ljubljana 2009, št. 5–6:
Teršek, A.: Socialna država: utopija ali priložnost (Pisec
ocenjuje, da bi moralo biti oblikovanje vizije za uresničitev pristno in visoko socialne države prednostna politična naloga.
Okrepiti bi bilo treba doktrino o pozitivnih obveznostih države
in jo odločno uporabljati v praksi. Od države/oblasti kaže zahtevati več, nikakor pa ne manj. Posameznik kot oseba – predvsem
pa njegove temeljne pravice in človeško dostojanstvo – bi moral
imeti prednost pred dobičkom.) – Baucon, P.: (Kazensko)pravni
položaj oseb z duševnimi motnjami (Avtor kritično obravnava
veljavne zakonske norme, ki urejajo pravni položaj neprištevnih
storilcev, zmanjšano prištevnih storilcev in tistih, ki ne morejo
sodelovati v sodnem postopku. Posebno pozornost nameni novostima, ki ju vsebuje splošni del slovenskega Kazenskega zakonika iz leta 2008, in sicer nenavadno pojmovanje krivdnega
načela – ki implicira, da je krivda predpostavka vseh kazenskopravnih sankcij, in ne zgolj kazni – ter izključitev neprištevnih
in deloma zmanjšano prištevnih storilcev iz kazenskega prava.)
Socialno delo, Ljubljana 2009, št. 1–3:
Zaviršek, D. : Socialno starševstvo kot širitev koncepta starševstva v današnjem svetu (Avtorica ugotavlja, da je »socialno
starševstvo« družbeni odnos, socialna kategorija in pojem, ki
zaradi sprememb v vsakdanjem življenju ljudi pridobiva čedalje
večjo znanstvenoraziskovalno pozornost. Pojem »socialno starševstvo« – kot nasprotje pojma »biološko starševstvo« – se uvaja
zato, ker oznaki »starš« ali »starši« praviloma predpostavljata, da
sta otrok in odrasla oseba v medsebojni krvni povezavi oziroma
da sta vsaj povezana prek poročne/zakonske zveze dveh odraslih
posameznikov. Vendar pa starševstva niso nikdar temeljila zgolj
na bioloških povezavah. O socialnem starševstvu je torej smiselno govoriti le tedaj, ko imamo v mislih povezave med otroki
in odraslimi, ki jih ne zaznamujejo tako imenovane krvne vezi.
Slednje so sicer najpomembnejša sestavina tradicionalnih predstav o starševstvu, po mnenju marsikoga pa tudi ključno merilo
kakovosti samega starševstva. Z drugimi besedami: odrasli in
otroci, ki niso genetsko/biološko povezani, naj praviloma ne bi
bili v starševskem razmerju. Po drugi strani pa vsakdanja praksa kaže, da so v porastu družinska razmerja, kjer se prepletata
biološko in socialno starševstvo. Te nove oblike organiziranja
zasebnega in predvsem intimnega življenja imajo različna poimenovanja, kot so združene družine, posvojiteljske družine,
istospolne družine in družine, ki so za reprodukcijo uporabile
biomedicinsko tehnologijo. Socialno starševstvo definiramo kot
splet intimnih medčloveških odnosov, ki ne temelji na krvni povezavi, temveč na stalni/trajni socialni povezanosti in čustveni
navezanosti, implicira pa tudi ekonomsko odgovornost odrasle
osebe do otroka. Socialno starševstvo predpostavlja, da se starševska funkcija/vloga opravlja v daljšem časovnem razdobju.
250
Odrasli so za otroka »pomembni drugi«, in sicer ne glede na to,
ali jih kot take opredeljujejo veljavni zakonski predpisi.)
Socialna pedagogika, Ljubljana 2009, št. 1:
Pšunder, M.: Vzdevki učiteljev kot oblika verbalnega nasilja učencev nad učitelji z vidika izsledkov empirične raziskave
(Avtorica ugotavlja, da so dobri odnosi med učitelji in učenci v
strokovni literaturi pogosto označeni kot ključna prvina uspešnega/učinkovitega vzgojno-izobraževalnega procesa. Jasno pa
je, da se tudi v odnosih med učitelji in učenci tu in tam porajajo
napetosti in spori, ki izzovejo najrazličnejša negativna čustva,
ki jih učenci – predvsem zaradi možnih ali zagroženih negativnih posledic oziroma neformalnih in formalnih sankcij – pogosto izražajo prikrito, npr. z dajanjem vsakovrstnih vzdevkov.
Avtorica povzema poglavitna spoznanja iz raziskave, ki se je
ukvarjala z vzdevki osnovnošolskih učiteljev kot obliko verbalnega nasilja. Ta raziskava je pokazala, da večina vzdevkov sploh
nima negativnega predznaka/prizvoka, saj so najpogosteje izpeljani iz imen, temeljna motiva za njihovo uporabo pa sta
zabava in naslavljanje učiteljev v njihovi odsotnosti. Približno
četrtina učencev vzdevke učiteljev vendarle dojema kot skrajno
žaljive: uporabljajo jih iz agresivnih vzgibov. Takšne vzdevke pa
je že mogoče ovrednotiti kot obliko verbalne agresije učencev
nad učitelji.) – Doblehar, U.: Vloga staršev pri osamosvajanju
mladostnika (Avtorica poudarja, da je mladostnikovo osamosvajanje značilno iskanje ravnovesja med procesom osvobajanja od odvisnosti od staršev in procesom navezanosti nanje.
V tej mladostnikovi razpetosti je vloga staršev v tem, da mu
zagotavljajo varnost, trdnost in meje, znotraj katerih se giblje
in išče »svoj« življenjski model ali kalup. Materina funkcija je
naučiti mladostnika pripadnosti, povezanosti, lojalnosti in zavezanosti, medtem ko naj prinaša oče v družinsko celico varnost, stabilnost, razumnost, zaupanje, samozavest in občutek
pomembnosti. V času mladostnikovega osamosvajanja morata
starša prerezati popkovino z otrokom, zmanjšati navezanost
nanj – to naj bi veljalo še prav posebej za mater –, se soočiti
z njegovim odhajanjem ter najti drug v drugem dovolj varen
prostor za izražanje bolečine, stiske, osamljenosti in jeze.)
Temida (Časopis o viktimizaciji, ljudskim pravima i rodu), Beograd 2009, št. 1:
Lalić, V.; Kešetović, Ž.: Antropologija spolnega izkoriščanja (Avtorja obravnavata spolno izkoriščanje v antropološki
perspektivi. Posebno pozornost namenita razumski, etični,
čustveni in mitološki razsežnosti človeške spolnosti. Pisca
sicer preučujeta problematiko spolne eksploatacije v družbenozgodovinskem kontekstu, predvsem v luči sodobnih razmer, Po njunem mnenju odprava spolnega izkoriščanja ni
pravno vprašanje, marveč je dosti bolj politični in ekonomski problem.) – Stevković, Lj.: Trgovanja s človeškimi organi
(Avtorica obravnava trgovino s človeškimi organi, tj. pojav, ki
je v zadnjih letih deležen čedalje večje znanstvene, zdravstvene in politične pozornosti. Posebno pozornost nameni pojmovnim opredelitvam tega pojava, njegovi regionalni razprostranjenosti in mednarodni pravni regulaciji.)
Zoran Kanduč
Criminal Justice and Behavior, Beverly Hills,
leto 2009, št. 5:
Teasdale, B.: Duševna motnja in nasilna viktimizacija
(Veliko preteklih raziskav se je osredotočalo na nasilje, ki so ga
zagrešili posamezniki z duševnimi motnjami, pri čemer pa so
bili raziskovalci manj pozorni na njihove izkušnje z viktimizacijo. Zato se pričujoča raziskava osredotoča ravno na to vrzel.
Posamezniki z duševnimi motnjami so bistveno bolj ogroženi,
da postanejo objekt nasilne viktimizacije v primerjavi s tistimi,
ki nimajo takšne diagnoze, vendar je samo nekaj študij do sedaj
poizkusilo priskrbeti oz. testirati teoretično podstat teh razlik.
Pričujoča študija analizira podatke MacArthurjeve raziskave
(Violence Risk Assessment Study) - longitudinalne študije posameznikov, ki so bili izpuščeni iz treh psihiatričnih bolnišnic,
z namenom, da bi preizkusila učinke teoretičnih dejavnikov
za tveganje viktimizacije. Osebe z duševnimi motnjami bodo
v času stresa, interakcije z drugim spolom in v času, ko so brez
(neformalnega družbenega) nadzora veliko verjetneje vključene v konfliktna socialna razmerja, katerih rezultat je njihova
viktimizacija, hkrati pa povečana vključenost v družbena razmerja (družina, služba, družabne aktivnosti) tovrstno tveganje
zmanjšuje. Avtorica tudi odkriva, da brezdomstvo in zloraba
alkohola bistveno povečata tveganje za viktimizacijo oseb z
resnimi duševnimi motnjami, za moške naj bi bil dodatni
dejavnik tveganja še stres. Rezultati raziskave so pomembni
predvsem za klinično prakso, saj obstajajo opozorilni znaki
morebitnega poslabšanja duševne motnje, po katerih zaznamo
večje tveganje za nasilno vedenje posameznika, hkrati pa tudi
za tveganje viktimizacije. Prepoznavanje teh znakov omogoča
terapevtom, da v času poslabšanja duševnega stanja tem osebam svetujejo, naj se ne zadržujejo na javnih mestih ipd. ter s
tem pripomorejo k zmanjšanju problema svoje viktimizacije.)
leto 2009, št. 6:
Phillips L., Laura.: Alternative oskrbe v zaporniških sistemih – dejavniki, ki vplivajo na izbiro oskrbe ob koncu življenja
(Glede na to, da trenutno prihaja do staranja t.i. baby boom
generacije, se vedno več posameznikov sooča z odločitvami v
zvezi s zadnjimi leti življenja, pri čemer se pričujoča raziskava
osredotoča na zdravstvene vidike in oskrbo pri koncu življenja
posameznika. Ta trend je viden tudi znotraj zaporniških sistemov kot rezultat povečanega števila starejših zapornikov in
naraščajočih dob, na katere so zaporniki obsojeni. Zaporniška
populacija se je več kot potrojila od začetka 90-ih let, kar je ena
izmed najbolj dramatičnih sprememb v ameriškem kaznovalnem sistemu. V raziskavo je bilo vključenih 73 zapornikov moškega spola (28 naj bi jih odslužilo kazen pred 75. letom starosti
in 45 zapornikov, ki jo bodo odslužili po tem letu). Ena izmed
preteklih raziskav (ki pa sicer ni zajela starejših zapornikov), je
preučevala, kako občutijo strah pred smrtjo različne skupine:
zaporniki, študenti, gozdarji in pravniki. Ugotovitve kažejo, da
zaporniki veliko več premišljujejo o smrti in da so veliko bolj
zaskrbljeni kot ostale preučevane skupine. Pričujoča raziskava se osredotoča na podobnosti in razlike med zaporniki, ki
bodo odslužili kazen pred dopolnjenim 75. letom in tistimi,
ki bodo izpuščeni po dopolnjenem 75. letu starosti. Hkrati
upošteva še vpliv fizičnega in čustvenega zdravja, odnosa do
smrti, religiozne in duhovne opredelitve. Rezultati odkrivajo,
da se pomembne razlike pojavljajo v preferencah zapornikov
glede srčno-pljučnega oživljanja, cevke za hranjenje in paliativne oskrbe glede na raso, pričakovan konec zaporne kazni
(pred ali po dopolnjenem 75. letu starosti) in glede na strah
pred smrtjo: pripadniki rasnih manjšin, tisti, ki pričakujejo odsluženje kazni pred 75. letom ter tisti z visokim strahom pred
smrtjo so izrazili večje želje po cevki za hranjenje; belci in tisti,
ki bodo kazen odslužili po 75. letu, pa so izrazili večjo željo
po paliativni oskrbi. Kljub temu, da raziskava omogoča zgolj
omejen vpogled v preference starejše zaporniške populacije,
ponuja nove informacije in s tem daje osnovo za razumevanje
teh želja kot prvega koraka k izboljšanju kakovosti oskrbe zapornikov ob koncu njihovega življenja.)
European Journal of Criminology, London, leto
2009, št. 3
Skarðhamar, T.: Razpuščene družine in kriminalna kariera
otrok (Norveška raziskava preučuje, kako razpuščenost družine vpliva na stopnjo kriminala med otroki in mladoletniki.
Raziskava zajema popoln vzorec populacije Norvežanov, ki so
bili rojeni v letu 1982. Vzorec jim sledi s statistiko zločinov v
obdobju od 10. do 22. leta njihove starosti. Vzorec tako zajema otroke ločenih, zunajzakonskih ter poročenih staršev. Na
družine vpliva veliko dejavnikov, vendar je eden izmed ključnih socialno-ekonomski vpliv. Veliko kriminoloških raziskav
je pokazalo, da otroci ločenih staršev dosegajo višjo stopnjo
kriminala kot njihovi vrstniki, ki nimajo teh negativnih družinskih izkušenj. So pa tudi študije, ki kažejo, da na stopnjo
251
kriminala ne vplivajo nesoglasja in problemi v družini, ker
večina študij obravnava samo družine in njihove probleme
in ne posvečajo velike pozornosti ekonomskim razmeram in
vplivu družbenih odnosov. Slabše so razmere, višja je stopnja
kriminala med pripadniki oz otroci teh družin. Vendar ni v
vseh družinah enako. V nekaterih družinah ni fizičnega nasilja, je pa visoka stopnja psihičnega nasilja zaradi prerekanja
staršev. Starši se nato ločijo, kar pa ima neposredne posledice
na otroka. Del družine (otroci brez očeta oz matere) se preživlja z dohodki samo enega izmed staršev, stroški se večajo,
preživnine so nizke oz. jih oče/mama ne plačuje in to vodi
v ekonomsko krizo družine. Ta pomanjkanja otrok prenese
v adolescenco, kjer pa se njegove potrebe povečajo, vendar
jih ekonomski položaj staršev ne more zadostiti. Tak položaj
vodi v slabo voljo, nasilje in posledično v kriminalna dejanja.
Socialno ekonomsko neugodne razmere prinesejo v družino
višjo stopnjo depresije in drugih duševnih boleznih. Kaže se
pa tudi v tem, da ti otroci, ko odrastejo, vzdržujejo vzorec svojih staršev, kot so nižja stopnja izobrazbe, posledica pa so nižji
dohodki, težave v partnerskih odnosih, pogostost depresije,
itd.) – Smith, G.: Zakaj se več ljudi ne pritoži čez delo policije? (Raziskave v Angliji in Walesu so pokazale, da se več kot
80% ljudi z negativno izkušnjo ne pritoži. Avtor navaja štiri
glavne razloge, zakaj se ljudje ne odločijo za pritožbo. Prva
je resnost kršitve oz negativne izkušnje. Za policiste velja, da
lahko delajo napake, ker imajo zahtevno delo in tudi razumevanje resnosti kršitve se od človeka do človeka zelo razlikuje.
Drug razlog je samozavest osebe, ki se pritoži, ker je potrebno
veliko poguma in odločnosti, da posameznik spregovori in se
pritoži zoper močno in spoštovano institucijo. Za pomanjkanje samozavesti je več razlogov: največ možnosti, da pride do
kršitve, je pri ljudeh, ki pridejo večkrat v spor s policijo, več
ljudi noče slišati o napakah policije, ker bi s tem omajali ugled
policije itd. Tretji je zaupanje v sistem. V svetu je nastalo več
neodvisnih ali delno neodvisnih sistemov za nadzor nad delom policije, eden takih je tudi Evropsko sodišče za človekove
pravice. In četrti razlog je (ne)dosegljivost pravne pomoči,
kjer bi osebe dobile navodila, kako vložiti pritožbo in tudi pomoč pri vložitvi pritožbe. Avtor v zaključku ugotavlja, da tudi
novi sistemi pritožb ne opogumljajo ljudi, da bi se pritožili.)
Pripravila Barbara Bizilj
Deviance et societé, Chéne-Bourg, leto 2008, št. 3:
Pearson, G.: Razvoj narkomanije in politike na področju
drog v Veliki Britaniji (V primerjavi z ZDA in Evropo so droge
v Veliko Britanijo zašle razmeroma pozno, šele v 19. stoletju.
Najprej so droge uporabljali kot zdravilo proti različnim bolečinam, zato v prodaji in uživanju drog ni bilo nič kriminalnega.
252
Šele po vzoru ZDA je Velika Britanija 1926. leta kriminalizirala
prodajo drog in začela skrbeti za bolne narkomane. Z množično zlorabo drog, zlasti med brezposelno mladino, se je Velika
Britanija srečala šele v drugi polovici 20. stoletja, zato se je razvilo »zdravljenje« narkomanov z metadonom in socialno terapijo, vendar brez pravih uspehov, saj je ta sistem peljal samo
v novo obliko odvisnosti. Po 1980. letu pa je Velika Britanija
doživela epidemijo uživanja heroina in porast kriminalitete
povezane z drogo. Danes je boj z drogo usmerjen pretežno v
lajšanje škodljivih posledic in manj v preprečevanje in kaznovanje, saj so ugotovili, da kaznovalna in liberalna ureditev
dajeta podoben rezultat - nič.) – Jeanmart, C.: Uporaba prepovedanih drog v Belgiji (V Belgiji dolgo časa ni bilo enotnega
načrta boja z narkomanijo, čeprav je vsaka pokrajina sprejela
določene kazenskopravne, zdravstvene in socialne ukrepe na
tem področju. Ne glede na to, ali se narkomana šteje za kriminalca ali bolnika, potrebuje družbeno pomoč. Pravni sistem
boja z drogo se je razvijal v treh smereh: najprej kaznovanje ali
zdravljenje; nato kaznovanje in zdravljenje in danes obvezno
zdravljenje med prestajanjem kazni. Vlada je 2001. leta sprejela nove enotne usmeritve, in sicer: preprečevanje za tiste, ki
še niso uživalci; pomoč in socialna obravnava za problematične uživalce in kaznovanje za izdelovalce in prodajalce droge.
Dosedanje ugotovitve kažejo, da »zdravljenje« narkomanov s
predpisovanjem heroina ali metadona poveča njihov nadaljnji
telesni, duševni in socialni propad, uspešnejše pa je zdravljenje z diacetilmorfinom, ki ne povzroča nadaljnje odvisnosti.
Po drugi strani policija vedno znova odkriva tajne laboratorije
sintetičnih drog, ki so cenejše od heroina. Vsi dosedanji programi boja z narkomanijo so le kratkoročni, manjka pa dolgoročni program, ki bi edini lahko zmanjšal potrebo po uživanju
drog.) – Van Ooyen-Houben, M.: Uporaba prepovedanih drog
in politika na Nizozemskem (Nizozemska državna politika
temelji na načelu, da uživanje drog ni sprejemljivo v družbi.
Država ne sprejema mednarodnih sporazumov o kaznovanju
na področju uživanja in prodaje drog, temveč išče svojo lastno
pot nadzora nad drogami. Leta 1976 je bil sprejet zakon, ki je
ločil »trde«, zdravju škodljive droge od »mehkih« neškodljivih drog, med katerimi je zlasti kanabis. Osnova kaznovalne
politike je varstvo javnega zdravja. V obdobju od 1988.-1994.
leta se je uživanje heroina znižalo, povečalo pa uživanje lažjih,
manj nevarnih drog, zlasti ekstazija. Leta 1995 sprejeta državna politika na področju drog temelji na spoznanju, da državni
posegi nič ne vplivajo na razširjenost drog, saj uživanja ni mogoče preprečiti, mogoče ga je le nadzorovati, pri tem pa naj
ima prednost zdravljenje pred kaznovanjem. Doseči je treba
zmanjšanje povpraševanja, ponudbe in škodljivih posledic
uživanja drog. Čeprav druge države napadajo prosto prodajo
mehkih drog na Nizozemskem, je doslej le Nizozemska dosegla zmanjšanje števila uživalcev med mladimi, zmanjšanje
števila umrlih zaradi prevelike količine droge in zmanjšanje
števila zaprtih zaradi prodaje drog.)
Deviance et societé, leto 2008, št. 4:
Leclerc, C.: Tremblay, P.: Odmera kazni (Kazni so v središču pozornosti kazenskega prava v procesu sojenja. Vsaka
kazen mora zadostiti številnim pravnim, moralnim in družbenim zahtevam. Čeprav je sodnik neodvisen pri sojenju,
je ta neodvisnost močno omejena s pravnimi in moralnimi
normami. Odkar so se v sistemu kazenskih sankcij pojavile
nadomestne ali vzporedne sankcije, si teoretiki prizadevajo
vzpostaviti določena hierarhična razmerja med sankcijami.
Vendar jim to še ni uspelo, saj nihče ne ve, kakšna je enakovredna nadomestna sankcija, ki bi po moralnih in etičnih
zahtevah ustrezala trem mesecem zaporne kazni. Zato je
strogost kazni še vedno nedorečen pojem, dokler ni izdelana
metrična lestvica razmerij med posameznimi sankcijami (zaporna kazen, pogojna obsodba, denarna kazen, delo v korist
skupnosti). Strogost kazni pomeni nekaj drugega za tožilca in
sodnika kot za obsojenca. Raziskovalci so ugotovili, da je ne
glede na nedorečenost glede strogosti kazni, vedno mogoče
ločiti dobre sodbe od slabih ter družbeno in osebno sprejemljive (razumske) od nesprejemljivih (nerazumskih). Če
se zdijo tablice sojenja v ZDA ena skrajnost, je druga, še bolj
nedopustna skrajnost, popolna svoboda sodnikov pri odmeri kazni, saj neustrezne kazni povzročajo več družbene škode
kot koristi.) – Robert, P. idr.: Razvoj kriminalitete v Franciji
od 1984-2005 po viktimizacijskih anketah (Policijska in sodna statistika nista zanesljiv pokazatelj stopnje kriminalitete.
Boljši vpogled v dejansko kriminaliteto nudijo viktimizacijske
ankete kljub številnim metodološkim pomanjkljivostim tako
v pogledu izbora anketirancev kot glede postavljanja vprašanj in razlage odgovorov nanje. Zadnje raziskave kažejo, da
je bilo med anketirano populacijo viktimiziranih le 25 %, 20
% je bilo žrtev tatvin in vlomov in le 9 % je doživelo nasilna
dejanja. Končna ugotovitev je, da kriminaliteta ostaja v daljšem časovnem obdobju nespremenjena, kar je zelo ugodno
za državo. Manj ugodna pa je ugotovitev, da se je zmanjšala
kriminaliteta na področju materialnih dobrin, povečalo pa se
je telesno nasilje nad ljudmi.)
Revue de droit pénal et de criminologie, Bruxelles, leto 2009, št. 1:
Erauw, P.: Reforma kazenskega postopka na križišču poti
(Po skoraj 200 letih je Belgija 1988. leta posodobila zakon o
kazenskem postopku. Novosti so zlasti na področju zbiranja
obvestil o kaznivem dejanju in storilcu ter na področju preiskave. V osnovi ostaja kazenski postopek še vedno inkvizicijski, saj so teoretiki prepričani, da načelo »popolne enakosti
orožij« obtožbe in obrambe ni uresničljivo in ne družbeno zaželeno. Novost zakona je, da ima osumljenec oz. obdolženec
pravico vpogleda v kazenski spis in pravico do fotokopiranja
vseh izvedenskih mnenj. K novemu zakonu o kazenskem postopku je bil 1999. leta sprejet zakon o uporabi DNK, 2003.
leta pa še zakon o anonimnih pričah in uporabi avdiovizualnih sredstev na glavni obravnavi.) – Cartuyuels, Y.: Vedenjske
motnje in odklonskost (V Franciji že dalj časa preučujejo
vedenjske motnje pri otrocih in mladoletnikih in poskušajo
odkriti njihov izvor; pri čemer gredo raziskave v dve smeri in
sicer, prva smer išče institucionalni (družina, šola, vrstniki) in
socialni izvor motenj, druga smer pa biološke in nevrološke
spodbude za odklonsko vedenje. Doslej ni zanesljivega odgovora na vprašanje, koliko je odklonskost vnaprej določena
(determinirana), oz. ali je v večji meri rezultat družbenega
odziva na vedenje. Od ugotovitve, da je odklonsko vedenje
prirojeno oziroma odraz moralne anomalije okolja in samega nosilca takega vedenja, je odvisen tudi družbeni odziv. Še
pomembnejše vprašanje pa je, kako zavarovati družbo pred
odklonskim vedenjem posameznikov. Danes vse države izvajajo določene ukrepe »družbene obrambe«, vendar očitno
neuspešno. Danes kriminologi priznavajo, da so vzroki za
odklonsko (kriminalno) vedenje številni in raznovrstni, pomemben pa je tudi družbeni odziv na odklonsko vedenje, ki
povzroča stigmatizacijo in segregacijo.)
Revue de droit pénal et de criminologie, Bruxelles, leto 2009, št. 3:
Maeneffe, C.: Pomen prič v kazenskem postopku (Priče
so »oči in ušesa« pravosodja, saj je pričanje bistveni vir spoznanj pri večini kaznivih dejanj. Sodišče mora načeloma verjeti pričam, če pa dvomi v resničnost njihove izpovedi, mora
svoje dvome dokazati. Vendar sodna psihologija opozarja na
pogosto nezanesljivost prič zaradi »napak« v zaznavanju in
doživljanju dogodka, spominskih napak in napak v obnavljanju videnega ali slišanega. Pričanje je vedno določen mentalni
izdelek, ki je subjektivno obarvan, zato se nujno bolj ali manj
oddaljuje od pretekle resničnosti. Če so čustva priče sodelovala pri doživljanju kriminalnega dogodka, delujejo tudi pri
pričanju na sodišču, saj se priča zaveda, kaj pomeni njeno
pričanje za obtoženca (razbremenitev ali obremenitev krivde). Sama sposobnost spominjanja je odvisna od telesnih in
duševnih lastnosti priče pa tudi od časovne oddaljenosti med
dogodkom in pričanjem. Ne nazadnje na zanesljivost pričanja
vpliva tudi izpraševalec, saj priča že iz iz same oblike vprašanja
lahko zazna, ali bo njen odgovor pomenil obremenitev ali razbremenitev za obtoženca.) - Bernaert, M. A.: Sistematizacija
hišnih redov v belgijskih zaporih (Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij iz 2005. leta je predpisal, da mora imeti vsak zapor notranji hišni red, ki ga sprejme direktor zapora, odobri
pa minister za pravosodje. Hišni red določa organizacijo vsakodnevnega življenja in dela v zaporu, zato ga je treba vročiti
vsakemu priporniku in obsojencu takoj po sprejemu v zapor.
253
Hišni red sestoji iz dveh delov: prvi del je skupen za vse zapore, drugi del pa odraža posebnosti posameznega zapora. Od
ministra za pravosodje določena enotna shema hišnih redov
v belgijskih zaporih sledi poglavjem evropskih zaporskih pravil iz 2006. leta, pri tem pa so zanimive nekatere posebnosti:
vsakega pripornika ali obsojenca mora sprejeti na razgovor
direktor zapora v 24 urah po namestitvi v zapor; v 24 urah po
prihodu mora obsojenca pregledati zdravnik; priporniki imajo pravico do obiskov vsak dan v tednu, obsojenci pa do treh
obiskov na teden; vsi obsojenci imajo pravico do »normalnega obiska pri mizi«; izjemoma lahko direktor iz varnostnih
razlogov za določen čas odredi obisk s »stekleno pregrado«;
vsak obsojenec že po enem mesecu prestajanja kazni pridobi
pravico do najmanj enega »intimnega obiska« mesečno, zato
morajo imeti zapori prostore za take obiske.)
Revue internationale de criminologie et de police
technique et scientifique, Genève, leto 2008, št. 4:
Jaquier, V.: Policijsko in sodno obravnavanje družinskega nasilja v Švici (Družinsko nasilje je v središču pozornosti
policije in sodišč tako zaradi naraščanja pojava kot družbene
občutljivosti problema. Inštitut za kriminologijo in kazensko pravo Univerze v Lozani je opravil raziskavo policijskih
ukrepov v primerih družinskega nasilja in sodnih odločitev v
teh zadevah. Okrog 1970. leta je bila osnovna naloga policije
pomiriti razmere v družini in le izjemoma podati kazensko
ovadbo zoper povzročitelja nasilja. Prav tako je tudi socialna
služba le izjemoma posegla v družino s svetovanjem in izločitvijo ogroženega člana iz družine. Načelo neintervencije
je okrog leta 1980 doživelo hudo kritiko, zato se je policija
usmerila na socialno prevencijo s kaznovanjem in izločitvijo
ter onesposobitvijo nasilnežev z zaporno kaznijo. Poleg kazenskopravnega obravnavanja nasilnežev gredo nova prizadevanja zlasti v zaščito žrtev družinskega nasilja. Zakon iz 2004.
leta je uvedel javni pregon storilcev družinskega nasilja tudi za
lažje telesne poškodbe, za ponavljano nasilje ali grožnje družinskim članom. Raziskava je ugotovila, da policijsko in sodno
obravnavanje ne zmanjša družinskega nasilja in tudi obvezna izločitev nasilneža iz družine za daljši čas nič ne spremeni
oziroma ne izboljša družinskih odnosov.) – Pedroll, E.; Vuille,
J.: Odnosi med policisti in mladoletnimi devianti v Locarnu
(Ker je vsak »deviant« vedno proizvod interakcije med ljudmi,
je zelo pomemben odnos policistov do mladih prestopnikov.
Policisti so namreč po splošnem prepričanju »nosilci družbene morale«, saj imajo moč presojanja, kaj je oziroma kaj ni
moralno/deviantno. Raziskava je ugotovila, da vsak policist
po svoje »kategorizira« mladoletnike v »normalne« oziroma
odklonske po njihovem načinu življenja in vedenju. Glede na
to delitev policisti tudi obravnavajo mladoletnike. Ugotovili
so, da ima na splošno odnos policistov pozitiven vpliv na mla-
254
de, tako da zmanjšajo ali opustijo deviantno vedenje, vendar
je to mogoče doseči le pri priložnostnih deviantih, ni pa nobenega uspeha pri kroničnih in »nepoboljšljivih« deviantih.)
- Aepli, P.: Reforme švicarske policije (Vse dosedanje reforme
so si prizadevale za prilagoditev varnostnega sistema novim
družbenim pogojem in zahtevam globalne varnosti. Vsaka
reforma policije je bila posledica določenih političnih prizadevanj za boljše družbeno varstvo, zato je vprašanje, ali so bili
z reformami doseženi zaželeni politični cilji. Policija se mora
danes prilagajati policijski doktrini organizacije dela v skladu
z doseženim razvojem na petih področjih: upoštevati mora
zmanjšanje meja med notranjo in zunanjo varnostjo, svojo
organizacijo in dejavnost mora prilagajati razvoju kriminalitete, upoštevati mora vedno večje potrebe in pričakovanja
javnosti, upoštevati je treba finančne pogoje za delovanje policije, pomemben pa je tudi vpliv menedžmenta na organizacijo policije. Ker je Švica federacija, je treba upoštevati potrebe
države in posameznih kantonov in ustrezno razdeliti pristojnosti med zvezno in kantonalno policijo. Švica zagovarja decentralizacijo policije, ki ima številne prednosti. Od leta 2000
poteka projekt »Polizei XXI.«, ki išče najustreznejšo organizacijo policije. V preteklosti so verjeli, da struktura vpliva na
strategijo dela, danes pa se zavedajo, da je pravilnejše stališče,
da strategija sledi strukturi policije.)
Revue pénitentiaire et de droit pénal, Paris, leto
2009, št. 1:
Chevallier, J.-Y.: Razvoj kazenskega prava in kazenskega
postopka v Franciji po 1945. letu kot odgovor na novo kriminaliteto (V zadnjih 60 letih se je kriminaliteta močno spremenila, zato so se spreminjale tudi metode dela policije, tožilcev in
sodnikov. Države nenehno poudarjajo pomen boja s kriminaliteto, manj pa se sprašujejo o učinkih tega boja in o ustreznosti
sredstev. Kazensko pravo se je v zadnjih desetletjih preusmerilo iz kaznovanja v resocializacijo obsojencev in preprečevanje
povratništva. V kazenskem postopku je pridobila pomembno
mesto žrtev kaznivega dejanja. Zaradi novih in težjih oblik
kriminalitete je bila za vse preteklo obdobje značilna strožja
kaznovalna politika. Pomembne so tudi novosti na mednarodnem področju, zlasti je pomemben skupen boj proti mednarodni kriminaliteti in terorizmu, izboljšala se je mednarodna
kazenska pomoč in v Evropi se je uveljavil evropski zaporni
nalog.) – Pedron, P.: Obravnavanje mladoletniškega prestopništva – potreba po racionalizaciji prava in prakse (Francoski
teoretiki in praktiki si že več let prizadevajo za posodobitev
mladoletniškega kazenskega prava, saj svetovno znana uredba o obravnavanju mladoletnih prestopnikov iz 1945. leta
ne ustreza sodobnemu času. V Franciji v zadnjem desetletju
mladoletniško prestopništvo nenehno narašča, medtem ko se
kriminaliteta polnoletnih zmanjšuje. Po izkušnjah, 80 % sod-
no obravnavanih mladoletnih prestopnikov opusti kriminalno vedenje, problem pa je 20 % prestopnikov, ki kljub sodnim
ukrepom ponavljajo kazniva dejanja, kar dokazuje, da s strožjimi kazenskimi sankcijami ni mogoče preprečiti njihovega
povratništva. Danes postane otrok kazensko odgovoren s trinajstimi leti, predlogi pa gredo v smer, da bi se kazenska odgovornost priznala že otrokom z dopolnjenim dvanajstim letom
starosti, saj so pri mlajših otrocih večje možnosti za prevzgojo.
Poleg tega je z družbenega vidika vseeno, ali otroka obravnava
sodišče po kazenskem pravu ali socialna služba po družinskem
pravu, v obeh primerih je namen obravnave družbena prilagoditev otrokovega vedenja.) – Céré, J.-P.: Usklajevanje francoske
zakonodaje o izvrševanju kazenskih sankcij z evropskimi zaporskimi pravili (Odbor ministrov Sveta Evrope je 2006. leta
sprejel nova evropska zaporska pravila, ki so edini pravni akt
o ravnanju z zaprtimi osebami. Ker uporablja ta pravila tudi
Evropsko sodišče za človekove pravice, morajo pravila sprejeti
tudi vse države v svojo notranjo zakonodajo. Za Francijo je to
še posebno pomembno, saj je evropski komisar za človekove
pravice leta 2008 ugotovil, »da živijo obsojenci v nemogočih
pogojih zaradi prenaseljenosti zaporov, promiskuitete in zastarelih sanitarno-higienskih naprav in pogojev«. Zato je državna
uprava za izvrševanje kazenskih sankcij sprejela akcijski načrt
usklajevanja zakonodaje in prakse z evropskimi zaporskimi
pravili. V prvem obdobju si bodo prizadevali za uresničitev 8
od skupno 108 pravil, z namenom, da se izboljšajo nastanitveni pogoji in ravnanje z obsojenci. Ker je pri tem zelo pomemben nenehen nadzor nad zapori, ki ga izvaja neodvisni
organ, je Francija 2007. leta uzakonila posebnega generalnega
nadzornika zaporov. Osnovni pogoj za izboljšanje razmer v zaporih je zmanjšanje števila zapornikov, kar pa ni več v rokah
samo zaporske uprave.)
Pripravil Franc Brinc
The British Journal of Criminology, London,
leto 2009, št. 3:
Moloney, M.; MacKenzie, K.; Hunt, G.; Joe-Laidler, K.:
Pot in perspektive očetovstva za člane mladoletniških tolp (V
zadnjih dvajsetih letih hkrati z naraščajočim številom mladoletniških odklonskih skupin narašča tudi število kriminoloških raziskav na tem področju, ki so večinoma usmerjene v
vprašanja razširjenosti tolp, njihovega nastajanja, organiziranosti ter vpletenosti njihovih članov v svetova drog in kriminala. Malo pa je znanega o zakonitostih drugih življenjskih
okoliščin, ki bolj ali manj (ne)posredno vplivajo na dinamiko
delovanja skupin. Avtorji članka so na vzorcu 91 intervjujanih
članov tolp v San Franciscu preučevali eno od takih okoliščin, tj. očetovstvo, zastavili pa so si ta vprašanja: Kako to, da
postaneš oče, vpliva na nadaljnjo življenjsko pot člana tolpe?
Kakšna je medsebojna odvisnost med očetovstvom in opuščanjem kriminalnega vedênja, zlorabo drog in drugih vzorcev
tveganega vedenja? Kakšen je vpliv očetovstva na delovanje v
tolpah? Kako se združuje na videz konfliktni model moškosti s članstvom v tolpi in podobo očeta? Pisci so ugotovili, da
večina mladih očetov poroča o korenitih spremembah (celo
»rešitvah«) svojih življenj, najsi so te spremembe hotene ali
nehotene, tj. oddaljevanje od deviantnih skupin, kaznivih dejanj in preprodaje drog, opuščanje zasvojenskih vzorcev, izobraževanje in zakonite zaposlitve. Ne glede na zapisano pa
ostaja skupina mladih, ki tovrstne »preobrazbe« ne doživijo,
prav tako se skupina prvotno »uspešnih« pozneje spet vrne na
kriva pota. Raziskovalci so pri tem izkristalizirali dva ključna
dejavnika – (ne)spremenjenost količine časa, preživetega na
ulicah, ter (ne)zmožnost preživljati sebe oz. mlado družino
z zakonitimi prihodki.) – Van de Walle, S.: Zaupanje v sistem
kazenskega pravosodja – ali izkušnje štejejo? (Pisec ugotavlja, da javnost večine zahodnih družb ni seznanjena z zakonitostmi delovanja kazenskega pravosodja, pravosodje pa je
zelo redko med tistimi ustanovami, ki uživajo zaupanje med
prebivalstvom. Med letoma 1981 in 1999 je bilo tako v svetu
mogoče zaznati stalno upadanje stopnje zaupanja v delovanje
pravosodja, šele v zadnjem obdobju pa naj bi v posameznih
državah prihajalo tudi do stabilizacije oz. celo naraščanja
zaupanja. Pogosto se predpostavlja, da izkušnje s sistemom
kazenskega pravosodja pripomorejo k boljši in konkretnejši
obveščenosti o njegovem delovanju, prav tako pa k pozitivnejšemu mnenju oz. zaupanju ljudi v učinkovitost in pravičnost
kazenskega sodstva. Avtor preučuje te domneve, tj. učinek tozadevnih izkušenj na vzorcu Anglije in Walesa v letih 2005 in
2006, tj. pri tistih posameznikih, ki so bili vključeni v znani
British Crime Survey. Ugotavlja, da ima izkušnja s kazenskopravnim sistemom zgolj nepomemben vpliv na mnenje o njegovi učinkovitosti in pravičnosti, še posebej, kadar govorimo
o vlogi obdolženca. To kaže, da so pomembnejša stališča in
pričakovanja, ki jih posameznik oblikuje že pred srečanjem s
pravosodjem. Nanje vplivajo večfaktorske izkušnje, med katerimi je treba poudariti zlasti dovzetnost za pogosto pristransko, bombastično in izkrivljeno poročanje množičnih občil.)
leto 2009, št. 7:
Taxman, Faye S.; Gordon, Jill A.: Sta pravičnost in enakost pomembni? Raziskovanje organizacijske pravičnosti
med osebjem v zavodih za prestajanje kazni zapora za odrasle
(Delovno okolje v zavodih za prestajanje kazni zapora velja za
enega najbolj stresnih nasploh. Penološka literatura ne ponuja
zadovoljivih odgovorov na vprašanje, kako dojemanje pravičnosti med zaposlenimi vpliva na delovno vzdušje. Avtorja
255
izhajata iz predpostavke, da je organizacijska pravičnost kot
nadpomenka stalen kazalnik stopnje zavezanosti delovnemu
mestu. Njeni podvrsti sta distributivna pravičnost (enakost
– v ospredju je končna odločitev), zaznavanje katere je odvisno od stopnje stresa na delovnem mestu, in postopkovna
pravičnost (potek procesa, vodečega k odločitvi), ki vpliva na
(ne)zadovoljstvo z zaposlitvijo. Pravzaprav gre za splošne pojme, inherentne filozofiji (prava), tesno povezane s pojavom
legitimnosti (v skrajni črti kazenskopravnega sistema kot celote), ki so v besedilu preučevani deduktivno. V članku pisca
obravnavata dejavnike, kot so predanost, frustriranost zaposlenih, kakovost vodenja, stopnja viktimiziranosti osebja ipd.,
na vzorcu 1200 zaporskih delavcev nerazkrite ameriške zvezne
države srednjega vzhoda. Izsledki študije potrjujejo domnevo
o potrebi po upoštevanju vidikov organizacijske pravičnosti
zaradi izboljšanja zadovoljstva in delovanja zaposlenih oz. institucije, zlasti z vključenostjo v skupinsko delo ter možnostjo
(so)vplivanja na zakonitosti delovanja zavoda.) – Campbell,
R.; Patterson, D.; Bybee, D.; Dworkin, E. R.: Pomen medicinskih forenzičnih dokazov, ki jih zberejo zdravstveni delavci,
na področju spolne kriminalitete (Kazniva dejanja zoper spolno samoodločanje ostajajo področje kriminalitete z velikim
temnim poljem. Zaradi ponazoritve nujnosti izboljšanja prevalence prijavljanja in preganjanja storilcev spolne kriminalitete, na kar pogosto vplivajo »zunajpravni« dejavniki, kot so
starost in rasa žrtve, njeno razmerje z domnevnim storilcem
itn., avtorice predstavljajo t. i. sexual assault nurse examiner
(SANE) program, ki so se ga lotili v eni ameriških srednjezahodnih zveznih držav. Program skuša preseči prevlado
nakazanih dejavnikov, ki diskriminatorno vplivajo na dojemanje (ne)verodostojnosti žrtve, tj. z zagotavljanjem interventne (medicinske) pomoči žrtvi in (forenzične) obravnave
okoliščin v zvezi z domnevnim kaznivim dejanjem. Avtorice
poročajo, da ob dostopnih organskih sledovih oz. dokazih prinaša program pozitivne premike, čeprav gre le za korak pri
dolgotrajnem spreminjanju miselnosti v vrednotenju vloge
žrtev kaznivih dejanj zoper spolno samoodločbo in obravnavi
tovrstne kriminalitete, pri kateri so še vedno v ospredju značilnosti žrtve in okoliščine samega zločina.)
Pripravil Saša Kmet
Monatsschrift für Kriminolgie und Strafrechtsreform, Köln, leto 2009, št. 2/3:
Tema številke je razvojna kriminologija in kriminološko
raziskovanje življenjske poti.
Nagin, D. in drugi: Razmerje med sodobnimi znamenji
tveganja in prehod od otroškega psihološkega nasilja v mla-
256
dostniško nasilništvo (Izsledki raziskovanja povezave med
ranljivostjo v otroštvu in kasnejšo odklonskostjo so: 1) težko
otroštvo ne povzroča vedno kasnejše nasilnosti; 2) uživanje
drog pri 12 letih starosti povečuje tveganje za nasilniško vedenje v adolescenci; 3) sodelovanje v mladoletniških tolpah
zvišuje možnost za nasilniško vedenje v adolescenci in kasneje tudi kriminalni življenjski stil.) – Le Blanc, M.: Razvoj odklonskega vedenja, samoregulacija (Po teoriji zajema odklonsko vedenje štiri kategorije – javno ali prikrito odklonskost,
konflikte z avtoriteto, vedenje, ki se ne ozira na nikogar – in
dvanajst različnih oblik vedenja. Članek opisuje kvalitativne
in kvantitativne mehanizme odklonskega vedenja od otroštva
prek mladostništva do odraslosti. Na podlagi spoznanj razvojne psihologije in raziskovanja kaosa opisuje razvoj odklonskega vedenja kot samo-regulacijski pojav.)
Kriminologisches Journal, Weinheim, leto 2009,
št. 2:
Müller, M.-M.. Ko gresta na pot »ničta toleranca« in
»razbita okna« - globalizacija in restrukturiranje zgodovinskega centra v Mexico Cityju ( Prispevek raziskuje povezavo
med izboljševanjem življenjskih razmer v centru mesta z obnavljanjem hiš in novo kriminalitetno politiko v okoliščinah
neoliberalne globalizacije. Iz ZDA uvoženi Giulianijev poskusni program naj bi dokazal, da prinašajo tovrstni posegi
pozitivne izide le v določenih političnih in gospodarskih razmerah.) – Reichert, F: Časopisno veselje do kaznovanja – je v
tisku »kaznovalnost smiselna«? (Raziskava je preučevala kaznovalno naravnanost na podlagi prispevkov o mladoletniškem prestopništvu v časopish Bild in Süddeutsche Zeitung.
V obeh časopisih, zlasti v tabloidu Bild, pozivajo avtorji člankov v svojih komentarjih k strožjemu kaznovanju. Veliko bolj
natančno kot o žrtvah poročajo o storilcih in jih prikazujejo
kot pošasti. Objektivno, strokovno in znanstveno utemeljeno pišejo o teh problemih le resni časopisi.) – Eisner, M. in
drugi: Koledar zgodovine dogodkov kot orodje longitudinalnega kriminološkega raziskovanja (Koledar dogodkov je
zbirka podatkov, ki vsebuje pomembna dogajanja v življenju
posameznika. Tak koledar so uvedli v Švici kot pripomoček
pri negi otroka od njegovega rojstva do sedmega leta. Prvi
del longitudinalne študije je zajel 1200 otrok iz Züricha, preučevali pa so podatke o družinskih in osebnostnih dejavnikih tveganja, ali so pomembni dogodki v otrokovem življenju
sprožali agresivno vedenje. Analiza je pokazala, da so ugotovljeni dejavniki tveganja korelirali s pričakovanim problematičnim vedenjem, da je obseg in relativni pomen zgodnjih
dejavnikov tveganja v skladu z dosedanjo strokovno literaturo in da daljša otrokova izpostavljenost dejavnikom tveganja
povečuje možnost za njegovo kasnejše problematično vedenje.) – Farrington, D. in drugi: Razvoj odklonskega vedenja
od osmega do petdesetega leta (Cambriška študija o razvoju
odklonskega vedenja je preučevala 411 moških med njihovim
8. in 50. letom. Članek opisuje kriminalno kariero, dejavnike
tveganja v otroštvu in dejavnike, ki vplivajo na uspešno življenjsko pot. Do svojega 50. leta je bilo 41 % vprašanih moških že obsojanih in na vsako kazensko obravnavanje je prišlo
povprečno 39 % samoprijav. Najmočnejši dejavniki tveganja
so: kaznovanost enega izmed družinskih članov, zgledovanje
po deviantnih starših, slabi medsebojni odnosi v družini, slaba izobrazba in nagnjenje k tveganju. Tisti 48 let stari moški,
ki po 21. letu niso bili kazensko preganjani, so primerljivi s
tistimi, ki niso bili nikoli obsojeni. To dejstvo dokazuje, da
zgodnje preprečevanje odklonskega vedenja lahko prepreči večino kriminalitete.) – Schmidt, M. H. in drugi: Pomen
psihičnih in družinskih dejavnikov za razvoj delinkvence do
odraslih let (Longitudinalna raziskava je zajela 321 oseb v
starosti 8, 13, 18 in 25 let, ukvarjala pa se je s temnim poljem kaznivega delovanja teh oseb. Raziskovalce so zanimali
vzroki za odklonsko vedenje in razlike med storilci glede na
njihovo starost. Ugotovili so nekatere skupne dejavnike tveganja in nekatere specifične dejavnike, povezane s starostjo
storilcev. Neugodne družinske razmere, razvojna zavrtost in
psihične motnje so velikokrat povezane za razvojem odklonskega vedenja.) – Loeber, R.; D. Pardini: Nevrobiologija in
razvoj nasilja (Članek obravnava štiri pogoste domneve glede
nevrobioloških dejavnikov pri razlagi nasilja: 1) raziskovalci
pogosto menijo, da tičijo individualne razlike v zvezi z nasilniškim vedenjem v nevrobioloških dejavnikih; 2) individualne razlike v agresiji in nasilju zrcalijo enega ali več temeljnih
mehanizmov, pri katerih je v ozadju nevrobiološki izvor; 3)
razvoj agresije in nasilja lahko pogosto razložimo s socialnimi, individualnimi, ekonomskimi in okoljskimi dejavniki,
ni pa jasno, v kolikšni meri in kdaj nevrobiološki dejavniki
sprožijo izbruh nasilja; 4) nasilja je bilo v zgodovini človeške družbe enkrat več, drugič manj, česar pa znanost še ni
razložila z vidika nevrobiologije. Pittsburška longitudinalna
raziskava je skušala osvetliti tudi to področje.)
Gosudarstvo i pravo, Moskva, leto 2009, št. 3:
Brusnycin, L. V.: O uporabi videotehnologije v kazenskem pravosodju (Uporaba videokamer je razširjena po vsem
svetu, uporabljajo jih tudi nadnacionalna sodišča, kot je npr.
Mednarodno kazensko sodišče. Ko bodo vsa ruska sodišča
opremljena s tovrstno tehnologijo, bo treba poenotiti tudi način uporabe teh sredstev, pri čemer bo priporočljivo upoštevati izkušnje drugih držav. Po avtorjevem mnenju bo treba ZKPju dodati ustrezne novele in sprejeti podzakonske normativni
pravni akt, ki bo urejal mehansko plat uporabe videotehnologije, npr., kateri način – številčni ali analogni – je dopusten za
fiksiranje in posredovanje podatkov, katera tehnična sredstva
se bodo uporabljala za izključitev nezakonitih posnetkov v videogradivih itd. Vzrok za sedanje neenotno stanje in necelostno reševanje problemov na zvezni ravni je hiter razvoj video
in računalniške tehnologije.)
Šejfer, S. A.: Reforma predhodne preiskave – pravni položaj in medsebojni odnos med državnim tožilcem in vodjo
preiskovalnega organa (Predhodna preiskava je v zgodovini ruskega pravosodja spreminjala obliko, položaj in vlogo.
Avtor opisuje te spremembe in ugotavlja, da pravni status,
ki ga imata državni tožilec in vodja preiskovalne službe, poraja nejasne razmejitve vlog obeh udeležencev kazenskega
postopka. Spremembe v zakonodaji so šele začetek temeljite
reforme predhodnega postopka. Zaključek reforme bo mogoč šele tedaj, ko bo izravnan položaj različnih preiskovalnih
pododdelkov, ki delujejo vsak na svojem pravnem polju in z
njihovo ureditvijo v enoten, neodvisen preiskovalni organ, ki
ga nadzoruje tožilec. Jasno je, da vrnitve k »tožilskemu preiskovanju« ne bo.)
Ivanov, N. G.: Huliganstvo kot kaznivo dejanje – kritični
pogled (Po nekaterih virih prihaja beseda huligan iz Irske. Tam
naj bi družina Hooligan, znana po hudodelstvih, ustrahovala
prebivalce v svoji okolici, najbolj pa sta pri tem izstopala dva
brata – morilca. V Rusiji prvič govorijo o huliganstvu 1922.
leta v zvezi s kaznivimi dejanji zoper življenje, telo in osebno
dostojanstvo. V kazenskem zakoniku iz leta 1926 je bilo huliganstvo zajeto v poglavje o kaznivih dejanjih zoper javni red
in mir, v zakoniku iz leta 1960 pa med kazniva dejanja zoper
javno varnost, kjer ga najdemo tudi danes. Vse to govori o
neprepričljivosti zakonodajalca oziroma o ontološkem bistvu
huliganstva. Avtor članka meni, da huliganstvo ne more biti
kaznivo dejanje. Lahko je le motiv, ki ga je treba šteti za oteževalno okoliščino, in za kvalificirajoče znamenje, vendar ne le v
tistih normah, v katerih je navedeno, marveč tudi drugje.)
Pripravila Marija Milenković
257
Prikazi, ocene, recenzije
Joachim Bauer: Princip človeškosti
Študentska založba, Ljubljana 2008, 210 strani
Že zgolj bežen pogled na knjigo, ki jo je napisal Joachim
Bauer (sicer profesor medicine in psihoterapevt), nas nikakor
ne more pustiti hladne. Oči se domala v hipu prilepijo na njen
bombastični naslov: Princip človeškosti. Prva misel, ki te samodejno prešine, je bržkone tale: je mar mogoče, da se je avtorju
posrečilo izbrskati odgovor na vprašanje, ki že od nekdaj bega
človeški razum in buri domišljijo ljudi?! Namreč: Kakšno (živalsko) bitje je človek? Katere so bistvene lastnosti njegove narave? Ali je človek nemara že izvorno nagnjen k »zlobi«? Ali je
človeška žival biološko »programirana« za boj ali sodelovanje
s soljudmi? Kaj nas pravzaprav (ali pa vsaj v upravičeno razvpiti »zadnji instanci«) žene skozi življenje? Je to morda težnja
po ugodju, beg pred bolečino (ali trpljenjem), strah (npr. pred
formalnimi in neformalnimi družbenimi sankcijami ali pa
pred notranjimi, samouničevalnimi psihičnimi silami, ki jih je
Freud opisal s kontorverznim metapsihološkim pojmom »nagon smrti«), posameznikova lastna blaginja, blaginja drugih
oseb, želja (ki je bržkone obsojena na »večno« nepotešenost) po
tem, česar (še) nimaš, samoohranitveni »conatus« (Spinoza),
tj. prizadevno ali afirmativno vztrajanje »v svoji lastni biti«
(ki ga lahko uniči le zunanja sila), potreba po vzpostavljanju
organskega ravnotežja, nujnost razbremenjevanja napetosti,
nemoteno (»svobodno«) uresničevanje raznovrstnih zmožnosti (oziroma »samouresničevanje« živega bitja), fantazma
ali domišljijska konstrukcija »popolnega« (z ničemer skaljenega) uživanja, »nekoristne« strasti, »slepa« volja (ali življenjska
energija), bolj ali manj naključno pridobljene navade, veselje,
ki izvira iz temeljnih bioloških procesov, skupek relativno trivialnih (ali morda že kar bedastih) zadovoljitev, ki se v vsakdanji
eksistenci določene osebe ponavljajo tako rekoč vse do njenega bridkega konca oziroma »točke fiksacije« (Freud), »končni
besednjak želenja« (Rorty) ali »čiste singularnosti« (Leclaire),
tesnoba, ki jo sproža že gola izpostavljenost svetu (namreč neizbežno nedoločenemu in življenjskemu kontekstu, ki ga nikoli
ni mogoče obvladati enkrat za vselej in ki je poln nepredvidenih dogodkov, presenečenj in naključnih srečanj)?
Bauerjeva knjiga obravnava tematiko, ki je najtesneje
– čeprav seveda ne vselej tudi jasno – vpeta v sleherno kriminološko teorijo (ne glede na to, ali se neka posebna razlaga
nanaša na kriminalno ali na »konformno« – oziroma družbeno sprejemljivo ali celo zaželeno in predpisano – vedenje). O
tem vsekakor ni nobenega dvoma. Po drugi strani pa so antropološke predstave (oziroma hipoteze o tem, kakšne vrste
bitja smo ljudje) nesporno sila pomembne tudi v vsakdanjem
(družbenem in individualnem) življenju, saj ne določajo samo
tega, kako vidimo (dojemamo in ocenjujemo) sebe in druge,
258
temveč vplivajo tudi na način, kako ravnamo drug z drugim
(npr. na javnih prizoriščih, v intimnih in družinskih razmerjih, v šoli ali delovni organizaciji). Recimo: Ali so ljudje vredni
zaupanja? Ali so resnično taki, kakršni so videti, oziroma vsaj
hočejo biti taki (ali pa so boljši ali morebiti celo še slabši)?
Kaj vse lahko pričakujemo od njih (pomoč v stiski, poštenost,
iskrenost, dobronamernost, nehvaležnost, prevaro, zavist, metanje polen pod noge ali tudi kam višje, spletkarjenje, tako ali
drugačno nasilje …)? Kako naj se odzivamo na njihova pozitivna in negativna dejanja (storitve in opustitve), še zlasti če
upoštevamo, da ima slog ravnanja z ljudmi neredko moč izpolnitve izhodiščnega (in celo bolj ali manj zmotnega) prerokovanja, tj. povzročitve pričakovanih vedenjskih posledic? No,
jasno je vsaj to, da so ideje o človeški naravi in concreto plod
vrste dejavnikov, kot so posameznikovi ideali in življenjske
izkušnje (z drugimi osebami in ne nazadnje s samim sabo),
način, kako te vidijo in obravnavajo drugi (še posebej significant others), medijsko (še posebej oglaševalsko) ustvarjene
podobe, družbeno in zgodovinsko prevladujoče religiozne ali
ideološke konstrukcije ter znanstvene teorije.
Temeljna teza, ki jo na podlagi vrste nevrobioloških opazovanj in psiholoških poskusov zagovarja Bauer, je vsaj v aktualni družbenoekonomski (in politični) konstelaciji, ki poudarja nujnost (in celo zaželenost ali dobrodejnost!) agresivne (in
sleparske) konkurence v »boju za obstanek«, vsekakor nadvse
presenetljiva, pravzaprav že naravnost osupljiva. Pisec namreč
človeka opiše kot bitje, katerega osrednja motivacija je naravnana na pozornost (socialni odziv) in na uspešne/uspele medčloveške odnose oziroma na priznanje, spoštovanje, cenjenost
in naklonjenost (ter pri tem še prav posebej na ljubezen). Z
drugimi besedami: človeška žival (oziroma njeni »nagonski
agregati« za vztrajnost in življenjsko voljo) ni prvenstveno
»programirana« za egoistično in tekmovalno vedenje, marveč
je že (nevro)biološko naravnana na sodelovanje in ujemanje
(možgani nagrajujejo posrečene odnose med ljudmi tako,
da izločajo snovi, ki povzročajo dobro počutje in zdravje:
»Za človeka je najboljša droga drug človek«). Spoznanje, da
sta sprejetje in priznanje, ki ga dobimo od drugih, najgloblji
razlog vse naše motivacije, je izsledek vrste precej zapletenih
raziskav, opravljenih v zadnjem desetletju. Pokazalo se je namreč, da se motivacijski sistemi izklopijo, če ni možnosti za
socialno pozornost, in da se sprožijo, če je v igri medčloveško
priznanje ali ljubezen. Po drugi strani pa je iz opazovanja človeškega obnašanja in psiholoških raziskav že dolgo znano, da
socialna izolacija (ali izključevanje), ki/če traja dlje časa, pripelje do apatije in zloma vsakršne motivacije. Nevrobiološke
študije so to ugotovitev še podkrepile: pokazale so namreč, da
ima dalj časa onemogočeni socialni stik za posledico biološki
kolaps (oziroma ohromitev) motivacijskih sistemov v možganih (predvsem tako imenovane dopaminske osi). Zato ne
preseneča, da ljudje po izgubi pomembnih medčloveških vezi
(ali razmerij) pogosto izgubijo motivacijo za življenje oziroma trpijo zaradi občutkov nesmiselnosti, depresij ali drugih
psihičnih kriz (tudi mnoge nečloveške živali, ki so proti svoji
volji trajno izključene in izolirane, izgubijo vse zanimanje za
življenje, odklanjajo hrano, zbolijo in umrejo).
Bauer, skratka, dokazuje, da je vse, kar počnemo v vsakdanjem življenju, neposredno ali vsaj posredno motivirano
s tem, da si želimo vzpostaviti ali ohraniti pomembne zveze
z drugimi ljudmi oziroma priti do socialnega priznanja ali
pozornosti. Človekovi motivacijski sistemi se odzivajo še posebej burno, če je v igri ljubezen, npr. starševska, otroška ali
spolna: ljubezenske izkušnje vsake vrste spodbujajo nastajanje
oksitocina, tj. živčnega prenašalca ali telesne droge, ki je povezana z dobrim počutjem in zdravjem, saj poskrbi za telesno
in psihično sprostitev, znižuje krvni tlak ter pomirja biološke
centre strahu in stresa. Ta majhna molekula pa prispeva tudi k
temu, da se druga živa bitja, s katerimi smo si v njihovi prisotnosti pridobili pozitivne izkušnje (ker so s svojo pozornostjo,
priznanjem ali ljubeznijo spodbujale nastajanje oksitocina),
vtisnejo v čustveni spomin (oziroma v čustvena središča naših možganov), kar se praviloma zgodi povsem samodejno
in brez zavestnega nadzora (opraviti imamo z nevrološkim
substratom pojava, ki ga običajno dojemamo in označujemo
kot »zaupanje« ali »navezanost«). Takoj ko se te osebe pojavijo
– npr. realno, v naši predstavi ali spominu – aktivirajo motivacijske sisteme, prikličejo poželenje po »še več«, do njih čutimo
naklonjenost ali pa se vsaj radi zadržujemo v njihovi bližini.
Ker smo usmerjeni na navezanost, smo pripravljeni za te ljudi narediti tako rekoč vse, celo žrtvovati se zanje. Po drugi
strani pa Bauer poudarja, da ne bi bilo nič bolj zmotno kakor
domneva, da obstaja genetska oprema, ki je neke vrste jamstvo, da se človek glede na sposobnost za vzpostavljanje medčloveških navezav (in sodelovanje) zdravo razvija. Genetska
zasnova namreč kvečjemu jamči, da za kaj takega obstaja
nevrobiološko orodje. Odločilno pa je to, ali so bili gensko
zagotovljeni sistemi – predvsem v zgodnjem življenjskem obdobju – »uigrani« in uporabljeni, oziroma to, ali so živa bitja
v svojem neposrednem okolju imela dobre izkušnje z drugimi
osebki (dokazano je namreč, da izkušnje z okoljem učinkujejo
na dejavnost genov in da vplivajo na mikrostrukturo možganov). Za delovanje in vzdrževanje vseh bioloških sistemov namreč velja naslednje vodilo: »Use it or lose it« (uporabi to, kar
ti ponujajo geni, ali pa boš to izgubil). Če to spoznanje prenesemo na motivacijske sisteme, ugotovimo: če v otroštvu in
mladosti posameznik ne pridobi dobrih navezovalnih/odnosnih izkušenj, ima to usodne posledice za poznejšo sposobnost
navezovanja stikov (pomanjkanje pozornosti v zgodnjem življenjskem obdobju ne vpliva le na poznejše sposobnosti doživljanja socialne navezanosti, temveč pri motivacijskih sistemih
pušča tudi biološke sledi, in sicer tako da spremenijo vzorec,
po katerem se pozneje na dražljaje iz okolja odzivajo geni).
Z drugimi besedami: dobri geni so vse prej kakor jamstvo za
zdrav razvoj (saj lahko opravijo svojo funkcijo zgolj v tesnem
součinkovanju z okoljem).
Bauer poudarja, da se argumenti, ki človeka z biološkega vidika prikazujejo kot »bitje odnosov«, navezujejo na naslednja temeljna merila. Po eni strani so motivacijski sistemi
možganov odločilno naravnani na pozornost in sodelovanje, zaradi česar zaradi nenehne socialne izolacije prenehajo
opravljati svojo nalogo. Po drugi strani pa hude motnje ali
izgube pomembnih medčloveških odnosov privedejo do mobilizacije bioloških stresnih sistemov. Oboje – namreč izklop
(ali ohromitev) motivacijskih sistemov ali aktiviranje stresnih
sistemov – ima lahko za posledico zdravstvene težave. Tretje
merilo pa je »sistem zrcalnih živčnih celic«, ki omogoča (ne le
pri ljudeh, marveč tudi pri celi vrsti drugih živali) intuitivno
izmenično socialno naravnanost. Sistem teh posebnih celic
namreč skrbi, da posameznik to, kar zazna pri drugem osebku iste vrste, podoživlja v lastnem organizmu (to je razlog, ki
pojasnjuje, zakaj so čustvena razpoloženja nalezljiva in zaradi katerega, denimo, občutimo bolečino, če moramo gledati,
kako se je neka oseba močno poškodovala). Človekove zrcalne živčne celice – ki v splošnem delujejo le takrat, kadar so
ljudje v oblikovalni fazi svojega življenja imeli dovolj dobrih
izkušenj v medčloveških odnosih (in poznejše travme niso
povzročile psihičnih in nevrobioloških okvar teh sistemov)
– pa omogočajo še posebno obliko socialne povezanosti, in
sicer sočutje in empatijo. Bauer na podlagi vseh treh meril izpelje sklep: če se genetični opremi nekega človeka pridružijo
še nujno potrebni pogoji okolja, potem je ta posameznik – zaradi skupnega učinkovanja več telesu lastnih bioloških sistemov – na sodelovanje in »človeškost« naravnano bitje.
V redu. Ampak, kako naj si potem razložimo človeško
agresivno obnašanje (še zlasti pa tisto, ki meri na poškodbo ali
uničenje drugih oseb). Bauer meni, da je za agresijo ključno
to, da je v službi socialnih odnosov (oziroma njihove obrambe): pojavi se takrat, ko so pomembne zveze ogrožene, če ne
uspejo ali pa jih ni. Še drugače povedano: ljudje, ki opazijo, da
je zanje pomembna zveza ogrožena, ki jim je odvzeto zaupanje ali pa so izključeni iz skupnosti, se odzovejo z agresivnim
vedenjem. Bauer, skratka, ne sprejema stališča, da »je življenje boj« (to geslo so še posebej častili v nacističnem režimu,
v zadnjih desetletjih pa ga je popularizirala neoliberalna/neokonservativna »verska« dogmatika), oziroma darvinistične
hipoteze, da je agresija temeljni naravni zakon (boj živih bitij
za preživetje, pa prevladujoči biološki princip). Še več, avtor
259
dokazuje, da je treba rek »If you can't beat them, join them«
(samo če ne moreš drugih premagati, se z njimi poveži) postaviti na glavo: le tisti, ki se mu ne posreči, da ga drugi sprejmejo, ki se ne more vključiti v skupnost ali pa je ogrožen zaradi
izgube pomembnega medčloveškega razmerja, se bo odzval z
agresijo in bojem (če se seveda njegov odziv ne bo izčrpal v
žalosti in depresiji). Bauer poudarja, da hipoteze, ki pojasnjuje
agresijo s preživetvenim bojem z drugimi, ni mogoče opreti
na znanstvene dokaze. Prvotna funkcija agresivnega vedenja
je namreč ohranjanje neokrnjenosti lastnega organizma in
obramba pred bolečinami (tj. signali, ki posameznika opozarjajo na neugoden položaj, ki bi ga lahko tako ali drugače
izboljšal). Zanimivo pa je, da se socialno »konstruirana« živa
bijta (kakršen je kajpak tudi človek) odzovejo na izključitev iz
skupnosti skoraj enako kakor na telesno bolečino. Možgani
namreč komajda razlikujejo med telesno in socialno bolečino
(to pomeni, da organizem ne doživlja socialne izolacije kot
bolečine zgolj psihično, marveč tudi nevrobiološko in se nanjo odziva z merljivo biološko stresno reakcijo).
Bauer izrazito dvomi o hipotezi, po kateri je pripravljenost
za nasilje (in kriminalno vedenje) določena z geni. Iskanje »rojenega kriminalca« (oziroma dokazov, ki bi potrdili domnevo,
da je kriminalno vedenje povezano z neobvladljivo nagonskostjo) se vsekakor ni končalo s smrtjo Cesara Lombrosa, saj
se še dandanes tovrstnim raziskavam namenja precej denarja.
Številni znanstveniki se, denimo, ukvarjajo s preučevanjem
genov, ki so vključeni v metabolizem živčnih prenašalcev (ti
imajo pomembno vlogo tudi pri delovanju motivacijskih sistemov). Ker so pri genu, ki je odgovoren za razgradnjo dopamina (nagonske droge), našli različice, ki so povezane z neznatno
upočasnjenim opravljanjem te funkcije, so to dejstvo izenačili
s tveganjem povišane nagonskosti in zatorej tudi z večjo verjetnostjo kriminalnega vedenja. Bauer pa meni, da spoznanja iz
teh raziskav nanašajo kvečjemu na zelo splošne značajske lastnosti določenega človeka (pri zmanjšani razgradnji dopamina
gre »zgolj« za povečano izhodiščno motivacijsko pripravljenost, ki se lahko usmeri v ustvarjalne dosežke – npr. umetniške in znanstvene – in primitivno kriminalno obnašanje).
Pot iz slepe ulice, v katero je nekoč zašel Cesare Lombroso, po
avtorjevem mnenju nakazujejo raziskave, ki se jim je posrečilo dokazati odločilen vpliv samodoživetega nasilja na razvoj
lastnega agresivnega vedenja (z vidika te teorije pripravljenost
ravnati nasilno nastaja predvsem zato, ker so posamezniki
sami doživeli nasilje, ali pa zato, ker so se tovrstnih vedenjskih
vzorcev naučili posredno, npr. z gledanjem nasilnih medijskih
vsebin in tako imenovanih morilskih iger).
Bauer, skratka, poudarja, da agresija ni sama sebi namen,
razen tedaj, ko se nasilje pojavlja zaradi bolezenskih procesov
ali stanj (večinoma povzročenih s skrajno negativno izkušnjo,
npr. z osebno zapuščenostjo, travmatično doživetim hudim
260
nasiljem, resnim pomanjkanjem pozornosti v zgodnjem življenjskem obdobju ali intenzivno »učno zgodbo« glede nasilja), je agresija vedno v službi prizadevanja za priznanje, zvezo, sodelovanje in socialno pripadnost (tj. osnovnih potreb, ki
niso zgolj psihološke, marveč so tudi biološke). Z drugimi besedami: kadar se pojavlja agresivno/nasilno vedenje, gre vselej
– neposredno ali vsaj posredno – za prizadevanje za uspešne
zveze (oziroma za ljubezen in priznanje), za obrambo/varovanje neke zveze (ki ima običajno težnjo, da se v času spreminja,
pri čemer se lahko razvijejo neravnotežja s precej neenakomerno porazdelitvijo prednosti in slabosti/bremen, kar sprva
dobro razmerje spremeni v »jetnišnico« ali »mučilnico« in jo
eo ipso ogroža) ali pa za odziv na njen propad. Pisec nameni
posebno pozornost tudi agresiji, katere (večinoma nezaveden)
smisel je vzpostavljanje skupnosti s skupnim bojem. Ta različica nasilja ne zadeva le mladostniških tolp (ali huliganskih
navijaških skupin), marveč tudi bojno, teroristično in vojno
tovarištvo. Agresivno vedenje nastopa kajpak v nadvse različnih pojavnih oblikah, največkrat (in socialno razmeroma
neškodljivo) v komunikacijskem, praviloma jezikovnem
procesu. Pogosto pa agresija prekorači jezikovno/besedno
soočenje in implicira telesno nasilje, ki navadno ne omogoča nikakršnih trajnih rešitev težav (ali socialnih konfliktov),
temveč postane izhodišče nadaljnjih motenj in napadalnega
vedenja. Bauer sicer opozarja, da je agresija osrednji del življenja, in tako bo tudi ostalo. Njena nevrobiološka funkcija je,
da prepreči bolečino, in to fizično in socialno/psihološko (ki
je posledica izolacije, izključenosti, obrobnosti ali izgube pomembne zveze). Ker ima agresija težnjo, da povzroča nadaljnje agresije (med posamezniki, skupinami ali narodi), pogosto
nastajajo krogotoki nasilja, iz katerih se je težko izkopati. Po
drugi strani pa deluje agresija (ne nazadnje zaradi primarno
na sodelovanje osredotočene človeške motivacije) kot močan
čustveni in nevrobiološki stresor (v slovitih Milgramovih poskusih je večina testnih oseb, ki je – bolj ali manj upirajoč se in
pod močnim pritiskom voditeljev – sledila ukazom, zapadla
v hud stres, nekateri so doživeli tudi psihični zlom – nihče ni
občutil zadovoljstva!).
Vidimo torej, da Bauer odločno zavrača darvinistično
hipotezo, po kateri so (po zaslugi evolucije) konkurenca, boj
(»war of nature« ali »struggle for life«) in selekcija (najmočnejših ali najsposobnejših organizmov) osnovni zagon (ali
princip) bioloških sistemov. Pisec je, prav nasprotno, prepričan, da »zakon gravitacije vseh živih sistemov« sestoji iz sodelovanja, pozornosti, zrcaljenja in resonance (brez uspešnega
sodelovanja kot primarnega biološkega procesa ne more nastati nič takega, kar bi bilo lahko življenjsko uspešno), poleg
tega pa ostro nasprotuje tudi domnevi o »sebičnosti genov«.
Poudarja namreč, da geni niso »egoistični«, ampak medsebojno delujejo s signali, ki jih dobivajo iz okolja. Geni se glede svoje aktivnosti – vsakokrat prilagojeni določeni situaciji
– nenehno regulirajo. Za nameček pa lahko vplivi iz okolja
gene tudi odločilno zaznamujejo (osebkom, ki so v zgodnjih
letih doživeli trpljenje, zapostavljanje ali travme, ostane biološki »prstni odtis«, ki vpliva na njihovo poznejše vedenje)
oziroma trajno spremenijo njihovo »biokemično ovojnino«,
tj. epigenetsko strukturo, in s tem še njihovo aktivnost, ne da
bi se pri tem predrugačilo »besedilo gena« ali zaporedje DNA
(spremembe na epigenetskih strukturah – zaradi notranjih ali
zunanjih vplivov – lahko gen zavirajo ali ga povsem izključijo,
lahko pa ga tudi aktivirajo: vsaka od teh možnosti utegne biti
za posameznika dobra ali uničujoča). To pomeni, da so živa
bitja in njihovi geni sistemi, ki nenehno komunicirajo z okoljem, v katerem živijo.
Podčrtajmo za konec verjetno temeljno Bauerjevo poanto: človek biološko ni »narejen« za družbeni sistem, v katerem
prevladujeta konkurenčni boj in selekcija. No, očitno pa je,
da se lahko ljudje prilagodijo tovrstnemu življenju (ki je resda večinoma zgolj heteronomno delo, podprto z večjimi ali
manjšimi odmerki heteronomne potrošnje), čeprav plačajo za
to v glavnem precej zasoljeno ceno. A koga to sploh skrbi?
Politični poskusi izkoriščanih in zatiranih množic, ki so bili
usmerjeni v oblikovanje pravičnejšega, racionalnejšega in bolj
solidarnega socialnega modela, so (bili) praviloma podvrženi
surovi represiji (npr. vojni, državnemu udaru, mučenju, ugrabitvam, zapiranju, preganjanju, zastraševanju, sabotažam ter
ekonomskim in drugim sankcijam) in preventivni ideološki
ali propagandni »masaži duha« (oziroma sistematičnemu
omrtvičenju kritičnega razmišljanja). Glavno je pač to, da se
ohranja ekonomski in politični svetovni sistem (utemeljen na
strukturnem imperativu neskončne akumulacije kapitala), v
katerem vlada osupljivo premožna in privilegirana manjšina
(prodajalci delovne sile pa medsebojno tekmujejo, kdo bo
lahko stregel tej ali oni kasti »svetih krav«). Bizarno je, da se ta
sistem v središčnih državah panevropskega/zahodnega sveta
enači s svobodo, demokracijo in vladavino prava. Dosti manj
nenavadno pa je, da tovrstne oznake nekako najraje uporabljajo intelektualci (pravzaprav institucionalni kadri): tako so
pač »narejeni« (ne nazadnje pa so seveda za to tudi plačani).
Zoran Kanduč
261
Zapisi
Dvojezična poletna šola mednarodnega kazenskega prava
(Billingual Summer School on International Criminal Law), Haag, 22. junij–3. julij 2009
Med 22. junijem in 3. julijem 2009 je v Haagu potekala
Dvojezična poletna šola mednarodnega kazenskega prava,
ki jo je organiziral haaški Grotius Centre for International
Legal Studies v sodelovanju z Univerzo v Leidnu in s pomočjo Maison Descartes ter Organisation Internationale de la
Francophonie. Ker je bila poletna šola mnogo več kot le dobrodošla in koristna študijska izkušnja, naj poleg koščkov mozaika bogatega strokovnega programa opišem tudi »spremljevalni razvedrilni program«.
V nasprotju s pričakovanji je bilo dogajanje vseskozi zelo
pestro. To je nadvse presenetljivo predvsem glede na to, da se
je šole udeležilo nekaj več kot 40 pravnikov. Opirajoč se na
(ne)utemeljeno splošno prepričanje in stereotipno predstavo
o dolgočasnosti »juridične nravi«, bi človek od dvotedenskega druženja s kolegi pravniki namreč upravičeno pričakoval
precej klavrno doživetje. Malce v zadregi priznam, da sem
imela zato tudi sama skrbno pripravljen »načrt B«. Ta je med
drugim zajemal kolesarjenje, potepanje po bolšjih trgih in
večnadstropnih knjigarnah, okušanje harringa ter pohajkovanje po Red Light Districtu s sošolcem iz gimnazije, ki živi v
Amsterdamu. Z drugimi besedami, malo »domačnosti« »just
in case«. Kot rečeno, pa je bila bojazen odveč in po dvodnevnem obisku pri Marku v nizozemski prestolnici sem z vlakom
odpotovala do Leidna, kjer sem v študentskem domu stanovala skupaj s Čehinjo, dvema Italijanoma in zapoznelo sošolko iz
Nigerije. Načrt B pa je ostal skrbno zapečaten v predalu.
Vsakodnevni jutranji zbor »leidenske druščine« v atriju
študentskega doma je po 14 dneh sicer res postal rutina, a je
po drugi strani že zaradi različnih »nacionalnih percepcij« o
točnosti vsakič znova pomenil tudi neponovljiv in enkraten
dogodek. Po dvajsetminutnem do polurnem (čas trajanja je bil
odvisen od višine pet, za katere se je zarana odločila simpatična kolegica iz Italije!) sprehodu do postaje nam je po navadi
uspelo premagati vse ovire in ujeti vlak do glavne železniške
postaje v Haagu. Po poti smo v kakšnem kiosku s hitro prehrano zgrabili še (nič kaj preveč zdrav!) zajtrk in naposled vedno
pravočasno prispeli do Grotius centra.
Prvi dan smo se po registraciji udeležili otvoritvenega govora Carstena Stahna – (včasih že malce pretirano) prijaznega
in vljudnega programskega direktorja centra za mednarodno
pravo. Uvodno predavanje pa je imel Bruno Simma, sodnik
Meddržavnega sodišča v Haagu. Spregovoril je o vlogi človekovih pravic v mednarodnopravni teoriji in praksi. Iz izčrpne
predstavitve zadev, ki so se med zgodovino znašle pred ICJ, je
262
predvsem razvidno, da so meddržavne tožbe, katerih predmet
bi bil »le« kršenje človekovih pravic, izjemno redke. Odločitve
o človekovih pravicah so po navadi zgolj »stranski produkt«
sprejetih odločitev o razrešitvi vojaških sporov med državami.
Že sicer zanimivo predavanje je nedvomno popestril tudi
nemški kolega, ki je pred začetkom svojega »gypsy life«, kot
je sam označil delo, ki ga opravlja kot odposlanec Združenih
narodov v Sierri Leone in Vzhodnem Timorju, doštudiral na
münchenski pravni fakulteti. Med njegovimi učitelji je bil tudi
Bruno Simma, zato je lahko postregel s številnimi anekdotami
o njem iz svojih »študentski časov.« Potem ko je bil izvedel,
da znam nemško in da mi kot Slovenki ni povsem tuja nemška kazenskopravna teorija, je med poletno šolo rad prisedel
ter mi v materinščini pripovedoval o kakšnem zamotanem
pravnem institutu in svojih pripetljajih na mirovnih operacijah. Zelo pogosto pa mi je govoril tudi o življenju in delu
Clausa Roxina, ki je bil pred leti prav tako njegov profesor. V
Kaiserslauternu rojeni in v Diliju živeči Clemens je bil nedvomno eden od najzgovornejših sošolcev.
Po kosilu smo poslušali predavanje Avril McDonald z
Univerze v Groningenu o zločinih zoper človečnost. Zelo dobrodošli ponovitvi teoretičnega dela je sledila še obsežna in
zanimiva predstavitev sodne prakse Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo.
Kot zadnje pa je bilo tisti dan na vrsti predavanje Nielsa
Blokkerja z Univerze v Leidnu, spregovoril pa je o problemu
kaznivega dejanja agresije. Kot je že vseskozi znano, so številne negotovosti v zvezi z agresijo posledica tega, da je bila med
hudodelstva v stvarni pristojnosti Mednarodnega kazenskega
sodišča (t. i. core crimes), ki so navedena v 5. členu Rimskega
statuta, uvrščena kot posledica zgodovinskega dojemanja tega
dejanja kot »zločina vseh zločinov« in iz tega izhajajoče »kompromisne rešitve« številnih interesnih skupin na rimski konferenci. Glavna težava neposrečenega sporazuma, ki je zapisan v
drugem odstavku 5. člena, je, da še vedno ni povsem jasno, ali
ima MKS sploh jurisdikcijo, ko gre za kaznivo dejanje agresije.
Niti delovnim skupinam do končanja rimske konference, niti
pripravljalni komisiji za MKS do njene razpustitve, niti posebej za vprašanje agresije ustanovljenemu delovnemu telesu
Skupščine držav pogodbenic do današnjega dne ni uspelo ne
opredeliti agresije in ne določiti pogojev, ob katerih bi MKS
nedvoumno lahko izvajalo jurisdikcijo. Razrešitev tega vprašanja bo zaradi stroge zahteve za spoštovanje načela zakonitosti v kazenskem pravu morala biti eno od glavnih poslanstev
Zapisi
prve pregledne konference o delu MKS v Kampali prihodnje
leto. Menim pa, da konstruktivne rešitve tudi takrat ni realno
pričakovati, saj je hudodelstvo agresije problematično predvsem iz vsebinskih in političnih razlogov, ki so dejansko v
ozadju »nezmožnosti« (državnih in nevladnih ter drugih)
interesnih skupin, da bi našle »skupni jezik« glede njene opredelitve. Narava tega zločina je namreč zelo svojevrstna in se
v pomembnih elementih razlikuje od preostalih treh skupin
kaznivih dejanj iz prvega odstavka 5. člena Rimskega statuta.
Prvič, glavni namen sprejetega Rimskega statuta in ustanovljenega MKS naj bi bil kaznovati individualno odgovorne
za hudodelstva, ki globoko pretresajo vest človeštva. Pri agresiji pa močna vez med storilcem in državno oblastjo malce
zabriše meje med individualno in državno odgovornostjo.
Čeprav dejanja, ki so značilna za zločin agresije (npr. blokada
pristanišč), zares stori posameznik, so po mnenju predavatelja
to bolj protipravna dejanja države proti državi. »Posebnost«
agresije je torej, da je ne more izvesti kar vsak posameznik,
pač pa le nekdo, ki je na čelu države, je njen voditelj ali ima
politično moč in podporo. Ravno to je tisto, kar mu omogoči
njeno izvedbo ali odreditev.
Drugič, ne smemo pozabiti, da je glavno poslanstvo MKS
predvsem vseeno preprečevati zločine proti posameznikom.
Te zločine pa šele zaradi njihove množičnosti in zavržnosti lahko razumemo kot napad na abstraktna pojma človečnosti in
blaginje sveta. Kot je že bilo omenjeno, je pri agresiji vez posameznik storilec – država izrazitejša kot pri preostalih treh core
crimes. Dejanje agresije, ki ga bo posameznik storil zaradi svojega položaja, bo navadno tudi sam razumel kot dejanje (napad)
svoje države proti drugi državi. Po Blokkerjevem mnenju zato
ne moremo mimo slutnje, da gre pri agresiji pravzaprav za izraz
meddržavnega spora in da institut individualne kazenske odgovornosti v takem sporu logično deluje kot neke vrste tujek.
Naposled je še dodal, da bi bilo za integriteto MKS boljše, če bi v Kampali večne razprave o opredelitvi agresije zamenjali dokončna odločitev za nepristojnosti MKS, ko gre za
to kaznivo dejanje, in »predaja jurisdikcijske štafetne palice«
Meddržavnemu sodišču. Tako bi »ubili dve muhi na en mah«,
saj bi se končno razrešila tudi politično občutljiva »igra pristojnosti« med Varnostnim svetom OZN in MKS v zvezi z agresijo.
»Prvi šolski dan« se je končal s spoznavno večerjo v prijetni restavraciji blizu »učilišča«. Medtem ko sva z Belgijcem
Mathiasom razpravljala o (še vedno) cvetoči belgijski pivovarski dejavnosti, se je dobrodušni Tanzanijec (s še bolj dobrodušnim imenom Innocent!) navduševal nad mineralno vodo,
Rusinja Olga pa nam je na vsak način hotela dopovedati, da
stalinizem sploh ni bil tako slab, kot ga hoče prikazati »naša
zahodna propaganda«. Ob koncu dneva me je »večkulturno
ozračje« navdalo s toplim občutkom, da sta pred menoj dva
prijetna tedna…
V naslednjih dneh je bilo najprej na vrsti nekaj zanimivih predavanj. Gilbert Bitti z MKS je spregovoril o 21. členu
Rimskega statuta – Uporabno pravo (Applicable law). Ta člen
je v mednarodnem kazenskem pravu namreč unikum, saj ga
ne zasledimo v nobenem od statutov mednarodnih kazenskih
sodišč, gledano od nürnberškega in tokijskega, jugoslovanskega in ruandskega, pa vse do statutov nedavno ustanovljenih
»mešanih« sodišč za Sierro Leone in Kambodžo ter Libanon.
Bitti je vključitev člena o pravnih virih, ki naj jih uporablja
MKS, v Rimski statut označil kot izraz tega, da je MKS prvo
stalno mednarodno kazensko sodišče z dolgoročnejšimi cilji.
Spregovoril je tudi o »večplastni hierarhiji« med pravnimi viri
MKS in njihovi (ne)zavezujoči naravi, kot ju je z jezikovno razlago mogoče izluščiti iz navedenega člena statuta. Bitti je tudi
zanikal bojazen, da bi zaradi nevezanosti MKS na lastno sodno
prakso prišlo do njegovega nekonsistentnega in/ali nepoštenega odločanja o hudodelstvih. Politika bi namreč po njegovem
mnenju prej kot na poznejše sojenje lahko vplivala kvečjemu
na »izbor zadev«, ki se jih tožilstvo odloči obravnavati.
Larissa van der Herik z Univerze v Leidnu je predstavila
mednarodno hudodelstvo genocida in jurisprudenco MKSR in
MKSJ v zvezi z njim. Seveda (spet) nismo mogli mimo vprašanja, ali se je v Srebrenici zares zgodil ta zločin ali ne. Zaradi
znanja o objektivnih in subjektivnih znakih, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko govorimo o genocidu, in hkrati zavedanja o
vselej zapletenem kulturno-političnem položaju na Balkanu (ki
najbrž ni slučajno označen z besedno zvezo »sod smodnika«!)
se človek včasih težko opredeli za nedvoumni »da« ali »ne« (pa
čeprav se po naravi stvari nagiba k »da«!). Ker sem čustveno in
prijateljsko navezana na vse države (ali bolje rečeno posamezne
državljane!) nekdanje Jugoslavije, mi ob tem vprašanju vselej
postane malce nelagodno. Pravnik s tovrstnimi dilemami, ki bi
tudi v resnici moral sprejeti odločitev, bi se iz postopka verjetno
raje izločil kot iudex suspectus in objektivno reševanje te »zadeve« prepustil z »balkanskim vprašanjem« neobremenjenim
»zahodnjakom«. Oni že »najbolje vedo«.
Četrtkovo jutro se je začelo s predavanjem na temo komplementarnosti. Načelo komplementarnosti je nedvomno ena
bistvenih pridobitev in konceptualnih razlik, ki loči MKS od
obeh ad hoc mednarodnih kazenski sodišč in »hibridnega«
sodišča za Sierro Leone, ko gre za vprašanje razmerja med jurisdikcijo mednarodnega sodišča in jurisdikcijami posameznih držav. Ker nacionalna sodišča niso predvsem pristojna za
kazniva dejanja iz prvega odstavka 5. člena Rimskega statuta,
MKS ni več le »popravek« za pristranska sodišča držav podpisnic statuta ali »nadomestek« za propadli pravosodni sistem
v teh državah. Lahko bi rekli, da imajo državna sodišča pri
263
jurisdikciji sicer še vedno prednost (priority), ne pa več prvenstva (primacy): komplementarnost namreč ni povezana
le z jurisdikcijo (12. člen Rimskega statuta), pač pa tudi z
dopustnostjo zadeve (17. člen Rimskega statuta). V končni
fazi bo MKS dejansko vedno lahko razsodnik svoje pristojnosti – tj., da se bo v konkretnem primeru vedno lahko odločilo za sprožitev pregona proti nekemu posamezniku, če bo
presodilo, da država ni sposobna ali ni pripravljena izpeljati
preiskave ali pregona. Če poenostavimo, glavni prispevek načela komplementarnosti je »grožnja« MKS državam z njegovo
pristojnostjo, če ne bodo hotele sodelovati. Ratio kodifikacije
komplementarnosti je torej na načelni ravni spodbujati dejansko sodelovanje med nacionalnimi in mednarodnimi organi,
ko gre za pregon storilcev mednarodnih hudodelstev.
Poleg načela komplementarnosti pa nam je Rod Rastan
kot pravni svetovalec v uradu tožilstva pri MKS osvetlil tudi nekatere zanimivosti iz prakse delovanja sodišča.
Domnevnega storilca v primeru Lubanga obtožnica namreč
presenetljivo bremeni »le« vojnega hudodelstva nabora ali
vključevanja otrok, mlajših od 15 let, v oborožene sile ali skupine ali njihovo izrabljanje za dejavno sodelovanje pri sovražnostih. Predavatelj nam je zaupal, da seveda »vsi vedo«, da so se
dogajale tudi druge grozovitosti in da so bili zagotovo izpolnjeni tudi znaki »bolj zavržnih« mednarodnih hudodelstev, a
tožilstvo na žalost ne more pridobiti dokazov, s katerimi bi to
lahko podkrepilo. Po njegovem mnenju se je v interesu žrtev
včasih treba odpovedati iskanju resnice in delovati pragmatično – tj. narediti čim več s tistim, kar nam je na voljo. Končal
je z ugotovitvijo, da bi sicer tvegali oprostilno sodbo in s tem
sekundarno viktimizacijo žrtev, dolgoročno pa celo nezaupanje ljudi v mednarodno sodstvo. Predavanje je bilo vsekakor
nekoliko nenavaden, ampak nedvomno iskren prikaz ovir, na
katere lahko pri svojem delu naleti pravnik praktik in so v veliki meri prihranjene pravniku teoretiku.
Teoretično zelo izpopolnjeno, a zato nič manj iskreno pa
je bilo predavanje o pravu oboroženih spopadov oz. humanitarnem pravu, ki ga je pripravil Eric David z bruseljske univerze. V spomin se mi je vtisnila zlasti misel, da je pri mednarodnem humanitarnem pravu »humanitarno samo njegovo
ime«. David je svojo trditev utemeljil s tem, da gre pri tej veji
sicer res za pravo, ki si prizadeva za humanost, a hkrati malce
paradoksno potrjuje ravno potrebo po vojni. Nadaljeval je, da
je predmet humanitarnega prava v bistvu odgovor na vprašanje, kako vnesti pravo v protipravna ravnanja oz. v skrajnem
primeru celo, kako kodificirati pravico do ubijanja. Seveda je
predavatelj vseskozi uspešno dokazoval upravičenost humanitarnega prava kot legitimnega in nujnega. Všeč mi je bila
predvsem njegova sklepna misel, da se je človek pri poskusu
vzpostavljanja relativnega družbenega miru lotil kodifikacije
malodane vseh medosebnih odnosov. Če je z družinskim pra-
264
vom kodificiral posamezne vidike čustva ljubezni, je s humanitarnim pravom kodificiral ravno nasprotno čustvo – sovraštvo,
kot se kaže v vojni. Po mojem mnenju je bilo to eno najbolj
poslušljivih in navdihujočih predavanj prvega tedna. Tri ure so
namreč vsem navzočim minile, kot bi trenil. Očitno celo profesorju, ki je zaradi vznesenosti zamudil vlak za Bruselj.
Da poletna šola ne bi bila preveč utrujajoča, so pozorni
organizatorji poskrbeli tudi za ščepec kulturnega udejstvovanja in nas peljali v galerijo. Dobil smo slušalke, iz katerih
se je ob vsaki izobešeni umetnini oglasil ženski glas in postregel s kopico dragocenih podatkov. Čeprav mi je umetnost
pri srcu, me je naporni urnik poletne šole do tedaj očitno že
zelo utrudil. Obisk galerije sem namreč vzela nekako tako, kot
smo tovrstne obiske dojemali v osnovni šoli: v tistem obdobju
namreč ljubezen do umetnosti pri večini sicer še ni bila izoblikovana, a so »kulturni dnevi« iz neznanih razlogov vseeno
pomenili boljšo alternativo pouku!
Proti koncu prvega tedna je sledilo več »pretresov«.
Najprej smo nekega jutra na vlaku z naslovnic nizozemskega
dnevnega časopisja s skupnimi močmi razbrali, da je preminil »kralj popa«. Nato sem se pred ogledom sojenja Thomasu
Lubangi Dyilu z vročo kavo polila po zelo elegantni opravi,
skrbno izbrani posebej za to priložnost. Kot zakleto pa smo
na MKS »ujeli« ravno tisti del obravnave, ko je bilo na vrsti
zaslišanje zaščitenih prič. Priče so, čeprav zaslišane, ostale neslišane in (dobesedno samo!) ogled sojenja je bil zelo podoben
ogledu nemega filma. Seveda s to razliko, da je iz suhoparnega
dogajanja in mimike akterjev v sodni dvorani težko razbrati,
o čem teče beseda. Za nameček pa se človek med obravnavo
v prostoru za zainteresirano javnost iz varnostnih razlogov ne
sme pogovarjati z drugimi. Nekako tako, kot bi si v kinu ogledali film, v katerem Charlie Chaplin nekaj govori zavesi, gledalca na sosednjem sedežu pa ne bi smeli vprašati za mnenje
o povedanem. Skratka – smola.
Slabo voljo je naposled pregnal praktični »Schnellkurs«
navzkrižnega zasliševanja, s katerim nam je v petek postregel
karizmatični Michael Karnavas, odvetnik obrambe pri MKSJ,
potem ko nas je že dan poprej seznanil s teoretičnim delom
priprave kakovostne obrambne strategije.
V kontinentalnem pravnem sistemu »vzgojenemu« pravniku sta postavljanje sugestivnih vprašanj in uporaba podobnih anglosaških »zvijač« sicer sprva malce tuja in zoprna, a
se po napornem tednu ex cathedra predavanj kar priležeta.
Uspešna obramba (namišljenih) obdolžencev pa je bila za
naju z italijansko kolegico tudi dokaz, da se je brezglavo gledanje plehkih ameriških »pravniških« filmov in nadaljevank v
otroštvu kljub vsemu izplačalo. Očitno je res vse, pa čeprav še
tako bizarno, za nekaj dobro.
Zapisi
Po dolgem dnevu smo odhiteli še na sprejem, namenjen počastitvi Rosalyn Higgins – nekdanje predsednice
Meddržavnega sodišča in dobitnice Hague Prize (nekakšne
»Nobelove nagrade« za mednarodno pravo) za leto 2009.
Ker so se nam pridružili še udeleženci »Marie Curie Top
Summer School« (»starejše sestre« naše poletne šole), zakuska ni bila zadosten zalogaj za dostojen konec »delovnega tedna.« Po večerji v italijanski restavraciji smo šli tisti,
ki smo stanovali v Leidnu, z vlakom še na obisk k prijatelju
enega od naših sostanovalcev v Utrecht in se vrnili v jutranjih urah. Naslednji dan na srečo ni bilo treba zgodaj vstati, saj je bil na vrsti zaslužen konec tedna. Medtem ko so se
sošolci potepali po različnih koncih in krajih Nizozemske,
sem sama njihovo odsotnost izkoristila za počitek in duševni
mir, saj sem to položno deželico obiskala in dodobra prepotovala že v preteklosti.
Naporen urnik za drugi teden poletne šole je vključeval
vrsto dejavnosti, ki so vsak dan zapolnile čas od desetih zjutraj
pa do devetih zvečer. Razpored dejavnosti je poleg predavanj
zajemal tudi oglede filmov, obisk MKSJ in Meddržavnega sodišča, samostojne delovne naloge ter skupinske priprave na
petkov moot court. Za tiste, ki imajo pomisleke glede »resnosti« poletnih šol: vsaj šola, ki jo opisujem, je bila res šola z
velikim »Š« in vse prej kot dvotedenski oddih!
V začetku tedna sta se najprej zvrstili predavanji o delu
tožilstva in obrambe pred mednarodnimi kazenskimi sodišči.
Opirajoč se na razmere v Ugandi, je Eric McDonald z MKS
predstavil praktične naloge tožilstva, vključno z njegovim terenskim delom. Odvetnica Colleen Rohan pa je spregovorila
o težavah obrambe pred MKSJ. Opozorila je na problem finančne, organizacijske in logistične »neenakosti orožja« med
tožilstvom in obrambo pred tem sodiščem. To, da se obrambi
nameni bistveno manj sredstev, je govornica označila kot »element maščevanja in ne iskanja pravice«. Predavanje je končala z mislijo, naj mednarodna delovna skupina, ki bo v kratkem
začela skrbeti za izobraževanje pravnikov po državah nekdanje Jugoslavije, poudari tudi pomen obdolženčeve pravice
do poštenega sojenja, saj je ta lahko pomemben element pri
doseganju sprave. Iskreno upam (a dvomim!), da bi to zares
lahko zatrlo tudi (na žalost še vedno prisotne) splošne nacionalistične težnje v teh državah. Grafiti, kot so »Srbe na vrbe«,
»Kosovo je srce Srbije«, »Ne plaćajte Gotovinom ulaznicu za
EU«, »Heroj, a ne zločinac« in druga »sporočila«, ki »krasijo«
zidove poslopij po Balkanu, vržejo senco dvoma na ta prizadevanja in so žal daleč od nekdanjega optimističnega (vprašanje pa če tudi iskrenega!) »slogana« »Bratstvo i jedinstvo«.
Da ne bo pomote, Slovenija s svojimi vzkliki, kot na primer
»Slovenijo Slovencem«, in podobnimi nebulozami, seveda nič
kaj dosti ne zaostaja, z novimi perfidnimi »evropskimi« načini
diskriminacije pa morda celo prednjači!
Posebna čast nas je doletela s predavanjem Phillipa
Kirscha, nekdanjega predsednika MKS in sedanjega ad hoc
sodnika Meddržavnega sodišča v Haagu. Najprej nam je osvežil
spomin na »politične kompromise«, ki so bili sprejeti na rimski konferenci in še danes botrujejo problematičnim anomalijam v Rimskem statutu. Nato je opozoril na še nekaj izzivov, s
katerimi se bo morala spoprijeti mednarodna skupnost na prvi
pregledni konferenci v Kampali. Poleg reševanja omenjenih težav v zvezi s hudodelstvom agresije naj bi se (spet!) govorilo
tudi o opredelitvi mednarodnega terorizma in možnosti razširitve obsega stvarne pristojnosti MKS nanj, o vprašanju, ali
je tihotapljenje drog dovolj »resno« kaznivo dejanje za stvarno
pristojnost MKS, o morebitni vključitvi hudodelstev, storjenih
s kemičnim in jedrskim orožjem, v Rimski statut itn.
Kirsch je še dodal, naj Kampala veliko pozornosti nameni
predvsem obravnavi prehodne določbe v 124. členu Rimskega
statuta, ki državam pogodbenicam omogoča, da za obdobje
sedmih let po začetku veljavnosti statuta ne sprejmejo pristojnosti sodišča za vojna hudodelstva. Po njegovem mnenju bi
bilo treba temeljito premisliti predvsem o odpravi tega člena,
saj se zdi, da mu večina držav pogodbenic nasprotuje. Po drugi strani pa si za njegovo ohranitev prizadevajo države, ki še
niso pogodbenice in bi ga ob morebitnem podpisu in ratifikaciji Rimskega statuta »s pridom uporabile« pri svojih »nepoštenih namenih«. Nekdanji predsednik je predavanje sklenil z
ugotovitvijo, da sta izvajanje Rimskega statuta in sodelovanje
pogodbenic z MKS dejansko odvisni od politične volje, saj je
MKS sodni organ v političnem okolju. To neizbežno dejstvo
je na žalost »rakava rana« vsakega nacionalnega, še toliko bolj
pa nadnacionalnega pravosodja.
Sledila je cela vrsta predavanj o pravicah in vlogi žrtev v
mednarodnih kazenskih postopkih, predvsem pa o izboljšanju
njihovega položaja pred MKS v primerjavi z ad hoc sodišči.
Navdušena sem bila predvsem nad filozofsko in kriminološko navdahnjenim predavanjem Frédérica Mégreta s
kanadske univerze McGill o reparacijah. Kot velik zagovornik
restorativne pravičnosti je najprej razglabljal o sekundarnem
pomenu, ki ga država pripiše individualni žrtvi, kadar jo obravnava le kot »(ne)živ dokaz«, da je prišlo do napada na javni
red. V Mégretovem utemeljevanju, da je šla država predaleč,
ko je strankam »ukradla konflikt« in »izkoristila žrtev«, je bilo
morda zaznati celo ščepec Christijevih razmišljanj. Pod pretvezo, da želi s kaznovanjem storilca ponovno vzpostaviti pravičnost v žrtvinem imenu, pa se po mnenju govornika država
uspešno izogne tudi odgovornosti za kršitev svojih obveznosti
iz sklenjene družbene pogodbe, ko je državljanom obljubila
vzdrževanje relativnega reda in miru. S tem pa še dodatno
»pasivizira« žrtev, ki od državnega kaznovanja de facto nima
kaj drugega kot »zadoščenje«.
265
Ravno zato sta mehanizem za povračilo škode žrtvam in
mehanizem za zagotavljanje dejavnega sodelovanja žrtev v
postopku, tako Mégret, »danes pomembni sestavini nadnacionalnih kazenskih postopkov.« Nikoli namreč ne smemo
pozabiti, da se za abstrakcijo »napadi na človečnost« vseeno
skrivajo (zelo!) konkretni viktimizirani posamezniki in ne
»mi vsi« (in nikakor ne »vsi enako!«). Z omenjenimi instituti
mednarodna skupnost, podobno kot bi to morala storiti nacionalna država, v določeni meri prevzame kolektivno moralno
odgovornost za škodo, povzročeno posameznikom s hudodelstvi, ki jih ji ni uspelo preprečiti.
Razen o individualnih in kolektivnih reparacijah je
Kanadčan spregovoril tudi o posebni postavki Skrbniškega
sklada MKS, ki se napaja z donacijami držav in je namenjen
za financiranje raznovrstne pomoči (domnevnim) žrtvam še
pred koncem sodnega postopka proti (domnevnemu) storilcu. Čeprav do določene mere razumljiva, je tovrstna pomoč
vseeno malce sporna, če dosledno upoštevamo domnevo nedolžnosti kot eno temeljnih procesnih pravic obdolženca v
kazenskem postopku.
Preden sklenem svoje pripovedovanje o dvojezični (za
prevode so vseskozi skrbeli zares odlični konferenčni prevajalci!) poletni šoli, naj se ustavim še pri dveh »dogodkih«, in
sicer obisku MKSJ ter moot courtu. Kot »representative of ex
Yugoslavia« (tako so me namreč v šali večkrat poimenovali sošolci!) sem bila zelo nejevoljna, ko smo zamudili jutranji vlak
ravno na dan predvidenega obiska ad hoc sodišča za ozemlje
»moje nekdanje države«. Zaradi strogih varnostnih ukrepov
na vhodu v sodno poslopje in zato dolge vrste obiskovalcev
nam je vseeno uspelo vstopili pravočasno. Potem ko so mi
varnostniki zaplenili »zelo nevarno« jabolko (že od izvirnega
greha naprej povzroča težave!), so jim delo oteževali še moji
uhani, ki so na vsaki točki pregledovanja sprožili piskanje detektorjev. Spet Jugoslovan, ki povzroča težave.
Slabo voljo, ki jo je s seboj prineslo opisano hektično jutro,
pa je kaj kmalu razblinil pogled na digitalni razpored obravnav
v preddverju: »Radovan Karađić (IT – 95 – 5/18)« in »Florence
Hartmann (IT – 02 – 54 – R77.5)«. Malo »po balkansko« sem
se vrinila v vrsto za prvi postopek, pristopicala do sodne dvorane, se usedla na prosti sedež v prvi vrsti, priklopila slušalke
na srbščino (ne več srbohrvaščino!) in se končno zazrla skozi šipo. Tam je sedel nebogljeni in obriti obtoženec Radovan
Karađić in ne več nastopaški in bradati ezoterik Dragan Dabić.
Po približno pol ure spremljanja obravnave in opažanju rahlih podobnosti s potekom obravnav proti Vojislavu Šešlju in
Slobodanu Miloševiću je slutiti, da se zna sojenje »evropskemu
Osami bin Ladnu« vleči kot jara kača.
Za konec se moram vsaj za trenutek ustaviti pri moot courtu. Potekal je v štirih skupinah, dveh angleško in dveh francosko govorečih, pri čemer je ena pomenila obrambo in druga tožilstvo. Po prvem krogu improviziranega postopka pred
MKS sta se dve skupini uvrstili v finale. Z italijansko kolegico
Eleno sva domnevno uspešno sestavili obrambo za obdolženca, ko sva dokazovali, da so v konkretnem primeru izpolnjeni
vsi elementi za izključitev njegove kazenske odgovornosti po
prvem odstavku 33. člena Rimskega statuta. Malce bizaren
razplet in presenetljiv uspeh glede na splošno načelo mednarodne skupnosti, da sklicevanje na ukaze nadrejenih ne bi
smelo biti dopuščena obramba. Ampak, »igra je igra«.
Moot courtu so naposled sledili še poslovilni piknik na
plaži Scheveningen v Haagu ter tista dolga in srce parajoča
poslavljanja. Moram reči, da sem na poletni šoli spoznala res
imenitne ljudi – vedoželjne in polne zanosa (v pozitivnem
– »negrebatorskem« – smislu!). Če povzamem Innocentove
besede, smo bili »one big international criminal law family«.
Z gotovostjo pa lahko rečem vsaj to: če bi bili udeleženci te
poletne šole na čelu držav, iz katerih so prihajali, bi imela
mednarodna skupnost vsaj 45 razlogov manj za ustanavljanje
in delovanje pravosodnih organov. Če strnem svoje vtise, so
kakovosten teoretični in praktični strokovni program ter nekatere pristne prijateljske vezi le dva od razlogov, zaradi katerih bi vsakemu (podiplomskemu) študentu ali komu drugemu
priporočala udeležbo na poletni šoli v letu 2010!
Jasmina Arnež
Poročilo s konference »A critical assessment of the impact of the ICTY
on the states of former Yugoslavia«. Dubrovnik, 12. in 13. junij 2009
V Dubrovniku je v Inter-University Centre (IUC) 12. in
13. junija 2009 potekala konferenca o vplivu Mednarodnega
kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (MKSJ) na države nekdanje Jugoslavije. Konferenco so organizirali Pravna
fakulteta iz Zagreba, Matica hrvatska, Pravosodna akademi-
266
ja Ministrstva za pravosodje Republike Hrvaške ter Human
Rights Center Zagreb. Udeleženci konference so razpravljali o
širokem vplivu tega sodišča na domače kazenske postopke zoper mednarodna hudodelstva, na postopke pred Mednarodnim
sodiščem pravice (International Court of Justice), na materi-
Zapisi
alno in procesno kazensko pravo ter na samo družbo v državah nekdanje Jugoslavije. Pri vseh temah je treba opozoriti,
da so se organizatorji trudili za uravnotežen prispevek mednarodnih strokovnjakov in strokovnjakov iz držav nekdanje
Jugoslavije. Predvsem pa so se potrudili, da so bili vsi narodi,
vpleteni v spor, enakomerno zastopani.
Prva sekcija je bila po uvodnih pozdravih namenjena
vplivu MKSJ na Mednarodno sodišče pravice (MKP), zlasti
na postopke v zvezi z domnevnimi kršitvami Konvencije o
preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Leta 2007 je
namreč MKP izreklo sodbo v zadevi Bosna in Hercegovina
zoper Srbijo. Pred sodiščem pa poteka še zadeva Hrvaška
zoper Srbijo. Maja Seršić s Pravne fakultete iz Zagreba je kot
članica skupine, ki zastopa Hrvaško v zadevi proti Srbiji, predstavila hrvaški primer. Meritorne odločitve sodišče še ni sprejelo, odločilo pa je že o predhodnem vprašanju. Podobno kot
v bosanskem primeru se je namreč pojavilo predhodno vprašanje pristojnosti sodišča, saj je Srbija to izpodbijala. Trdila je
namreč, da ob vložitvi tožbe ni bila članica Organizacije združenih narodov (OZN) in s tem tudi ne statuta MKP. O tem
vprašanju je MKP sicer že odločilo, in to kar dvakrat. Prvič je
o tem odločilo, ko je Srbija tožila osem držav zaradi Natovega
bombardiranja Srbije. Takrat je razsodilo, da ni pristojno. Prav
nasprotno pa je razsodilo v zadevi Bosna in Hercegovina proti
Srbiji. Vprašanje o pristojnosti naj ne bi pomenilo res iudicata,
ker ne gre za isti stranki kot v prejšnji zadevi, poleg tega pa
naj bi bilo to vprašanje delno nepomembno, ker je Srbija leta
2001 postala članica OZN in je takrat postala stranka za nazaj. Sakih Softić pa je predstavil zadevo Bosna in Hercegovina
proti Srbiji, ki jo zagotovo dobro pozna, saj je bil vodja skupine, ki je zastopala Bosno in Hercegovino. V zadevi Bosne
in Hercegovine je MKP ugotovilo, da je prišlo do genocida
v Srebrenici, da pa tožniku ni uspelo dokazati genocidnega
namena na območju celotne Bosne in Hercegovine. Profesor
se je osredotočil na vpliv prava MKSJ na sodno prakso MKP.
Bosna je namreč v vlogi tožnika za dokazovanje posameznih
zakonskih znakov genocida kot dejansko podlago predlagala
posamezne sodbe MKSJ, ki so se ukvarjale s temi zakonskimi
znaki in v katerih je MKSJ ugotovilo, da so ti zakonski znaki
dokazani (seveda zgolj za ugotavljanje individualne kazenske
odgovornosti). MKP je v tej zadevi odločilo, da bo uporabilo
zgolj primerno sodno prakso MKSJ, poleg tega pa je naročilo
MKSJ, naj se čim bolj omeji pri tem, da bi v svoji sodni praksi odločalo o vprašanjih, ki so po svojem bistvu v pristojnost
MKP (na primer obstoj mednarodnega oziroma nemednarodnega oboroženega spopada). Profesor je svojo predstavitev končal z mislijo, da MKP pri rešitvi spora ne gleda zgolj
na pravna vprašanja, ampak skuša z rešitvijo zagotoviti tudi
mir in varnost v svetu ter s tem svoji odločitvi nujno da tudi
politični odtenek. Tudi Marko Milanović, doktorski kandidat
s Cambridgea, je v svoji predstavitvi poudaril politični dejav-
nik pri postopkih pred MKP, predvsem pa tudi politične cilje
držav, udeleženih v postopkih pred tem sodiščem. V mednarodni javnosti, še posebej pa v javnosti na območju nekdanje
Jugoslavije, se je namreč pojavilo mišljenje, da je vse, kar se
je zgodilo v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem, genocid
in da šteje zgolj obsodba za genocid. Toda že MKSJ je v svoji
praksi povedalo, da vsa dejanja na tem območju niso genocid,
temveč so nekatera hudodelstva zoper človečnost, druga pa
tudi vojna hudodelstva. Tudi MKP ne more odločiti, da je to
isto dogajanje mogoče uvrstiti v genocid, in zato ne smemo
razmišljati v smeri, ali genocid ali nič. Tudi hudodelstva zoper
človečnost so huda kazniva dejanja in vredna obsodbe.
Vesna Knežević Predić je predstavila različne pristope
MKSJ in MKP do pripisljivosti dejanja fizične osebe določeni državi. MKSJ je o tem vprašanju odločalo, čeprav gre za
vprašanje mednarodnega javnega prava in s tem za pristojnost MKP. Pri tem je uporabilo različne preizkuse. MKP pa
je v svoji praksi opredelilo strožjo obliko odgovornosti, in
sicer »effective control« iz zadeve Nikaragva, s katerim je nadomestilo standard »overall control«, ki ga oblikovalo MKSJ v
zadevi Tadić. Očitno torej je, da je za odgovornost držav izoblikovan strožji standard odgovornosti kot za individualno
kazensko odgovornost.
Druga sekcija se je ukvarjala z vplivom MKSJ in njegove
sodne prakse na kazensko procesno pravo držav na območju
nekdanje Jugoslavije. Daryl Mundis, tožilec pred MKSJ, je v
svoji predstavitvi izrazil dvom, ali je pravo MKSJ dejansko vplivalo na notranje kazensko procesno pravo, saj je postopek pred
MKSJ sui generis. Predstavil pa je nekatere novosti v postopku
pred MKSJ, ki jih šteje za koristne, in sicer pogajanje za kazensko sankcijo in inkriminiranje, učinkovito zaščito prič in aktivnega sodnika (t. i. judicial management). Nato so bili predstavljeni lokalni postopki zoper mednarodna hudodelstva. David
Schwendiman, tožilec pred Special War Chamber v Sarajevu,
je tako predstavil bosansko izkušnjo, Biljana Sinanović, sodnica v posebnem senatu v Beogradu, ter Bogdan Stanković, tožilec pred tem senatom, srbsko izkušnjo ter Romana Schweiger
iz OECD in Ivo Josipovič hrvaške postopke.
Naslednji dan je razpravo začel Patrick Robinson, sedanji
predsednik MKSJ. Sodnik Robinson ima za seboj kar bogato kariero. Sodeloval je med drugim v Medameriški komisiji
za človekove pravice, Komisiji OZN za mednarodno pravo,
Komisiji za resnico in pravičnost na Haitiju, od leta 1998 pa
je sodnik na MKSJ. Znan je tudi po tem, da je sodeloval v
senatu, ki je sodil Slobodanu Miloševiću. Sodnik Robinson
je v svojem nagovoru poudaril posamezne kazenskopravne
institute, ki so bili urejeni že v statutu MKSJ ali so bili razviti
s prakso tega sodišča: primarna pristojnost sodišča, individualna kazenska obstojnost, neobstoj imunitete, odgovor-
267
nost nadrejenega za kazniva dejanja, ki so jih storili njegovi
podrejeni, genocid, pravica obdolženca, da se zagovarja sam.
Sledilo je predavanje Ambosa Kaia z Univerze v Göttingenu.
Najprej je postavil vprašanje, ali bo v praksi Mednarodnega
kazenskega sodišča (MKS) mogoče uporabiti tudi običajno
mednarodno kazensko pravo, saj ga 21. člen Rimskega statuta ne vsebuje, poleg tega pa statut izrecno poudarja načelo
zakonitosti v vseh štirih pojavnih oblikah. Glede udeležbenih
oblik je profesor poudaril, da je statut MKSJ preveč enostaven in da je Rimski statut s tega stališča bolje napisan. Tudi
odgovornost nadrejenih je tu bolje urejena, saj se zahteva
učinkovito opravljanje funkcije vojaškega poveljnika, učinkovit nadzor oz. poveljstvo, poleg tega pa statut razlikuje med
vojaškimi in civilnimi poveljniki. Glede ukaza nadrejenega
je Ambos Kai povedal, da je ta v Rimskem statutu urejen bistveno drugače kot v statutu MKSJ, saj v določenih primerih
izključuje krivdo, zato meni, da se bodo obtoženci v svojo
obrambo lahko sklicevali na to določbo statuta. Profesorica
Ksenija Turković z zagrebške Pravne fakultete je na splošno
predstavila predlagane spremembe hrvaškega kazenskega zakonika pod vplivom Rimskega statuta in mednarodnega kazenskega prava. Pri tem so si snovalci novega zakona zastavili
vprašanje, koliko je treba upoštevati tudi MKSJ, njegov statut
in prakso, in to v posebnem in splošnem delu. Pomembno
pa je, da o mednarodnem kazenskem pravu razmišljajo tudi
hrvaška sodišča, saj o tem obstajajo že judikati hrvaškega vrhovnega pa tudi ustavnega sodišča.
Ruth Fröhlich je predstavila še spremembe vpliva MKSJ
na spremembe posebnega dela mednarodnega kazenskega
prava, in sicer obseg zaščite vojnih ujetnikov, opredelitev kaznivih dejanj, kdo je lahko žrtev hudodelstva zoper človečnost,
opredelitev civilista, opredelitev mednarodnega oboroženega
spopada, zmanjševanje razlik med pravno zaščito v mednarodnem in nemednarodnem oboroženem spopadu, opredelitev spolnega nasilja, opredelitve razlike med genocidom in
preganjanjem kot hudodelstvom zoper človečnost.
Zadnja sekcija je bila namenjena obravnavi vpliva MKSJ
na družbo držav nekdanje Jugoslavije. Ta sekcija je bila hkrati
tudi najspornejša in najbolj razgreta, saj po malo več kot desetih letih verjetno še ni mogoče nepristransko in objektivno
razpravljati o tej temi s predstavniki narodov, ki so bili kakor
koli vpleteni v ta oboroženi spopad. Tako smo bili deležni
precej čustvene in zavzete hrvaške predstavitve operacije
Nevihta, novinarskega pogleda Višnje Starešine na MKSJ in
njegovo ravnanje, predstavljen pa je bil tudi t. i. outreach programm, s katerim skušajo MKSJ približati prebivalstvu tega
območja. Menim, da je pravilno, da se da glas tudi predstavnikom narodov, saj so oni tisti, ki morajo z odločitvami sodišča tudi živeti.
Sabina Zgaga
268
Nove knjige
v knjižnicah Inštituta za kriminologijo pri PF in Ministrstva za
notranje zadeve RS (julij – september 2009)
Crime, procedure and evidence in a comparative and international context : essays in honour of professor Mirjan
Damaška / ed. by J. Jackson, M. Langer and P. Tillers.
– Oxford ; Portland : Hart, 2008. – 438 str. – Sg. 7822
Kriminologija
Del Ponte, C.: Gospa tožilka : soočenja z najhujšimi zločinci
človeštva in s kulturo nekaznovanosti : spomini Carle del
Ponte s Chuckom Sudeticom. – Ljubljana : Sanje, 2009.
– 447 str. – (Zbirka Dokumenta / Sanje) – Sg. 7797
Crime, media and fear of crime /eds. G. Meško …[et al.]. –
Ljubljana : Tipografija, 2009. – 200 str. – Sg. 7803
Fabre, C.: Whose body is it anyway? : justice and the integrity
of the person. – New York : Oxford Unicersity Press, 2008.
– 232 str. – Sg. 7836
**Korporacijski kriminal – praktični in teoretični vidiki / ur.
L. Selinšek, A. Dvoršek. – Ljubljana : FDV, 2009. – 134 str.
– Sg. 7796
Lacey, N.: Women, crime and character : from Moll Flanders
to Tess of the d'Urbervilles. – Oxford ; New York : Oxford
University Press, 2008. – 164 str. – Sg. 7832
*Palumbo, J.; Vaniman, D.: Global jihad [Elektronski vir] :
the role of Europe's radical muslims : thesis - Monterey
(California) : Naval postgraduate school, 2007. - XVI, 105
f.: ilustr. Način dostopa (URL): http://handle.dtic.mil/100.2/ADA476044. - Opis temelji na verziji z dne 16. 06. 2009
*Schwind, H.-D.: Kriminologie : eine praxisorientierte
Einführung mit Beispielen. - 19., neubearb. und erweiterte Aufl. - Heidelberg : Kriminalistik, cop. 2009. - XVI, 736
str. : ilustr. ; 19 cm
Tierney, J.: Key perspectives in criminology. – Maidenhead :
Open University Press, 2009. – 172 str. – Sg. 7807
*Treu, L.: Sexuelle Gewalt und Übergriffe im Chatroom und
im Instant Messenger [Elektronski vir] : Grundlagen für
die Präventonsarbeit [i.e. Präventionsarbeit] mit Mädchen
und jungen Frauen : [Diplomarbeit] / Abschlussarbeit von
Luise Treu. - Bern : [L. Treu], 2009. - 45 f., 4 f. pril. : ilustr.
- Način dostopa (URL): http://www.skppsc.ch/1/downloads/de/Sexuelle_Gewalt_im_Chat.pdf. - Opis temelji na
verziji z dne 17. 06. 2009
Pravo, kazensko pravo, procesno pravo
Craig, P. P.; De Burca, G.: EU law : text, cases, and materials.
– 3rd ed. Oxford ; New York : Oxford University Press,
2003. – 1241 str. – Sg. 7820
*Digitalna forenzika v kazenskih postopkih / [Liljana Selinšek
... [et al.]] : zbornik razprav, pripravljenih v okviru projekta Digitalna forenzika in njena vloga v sodnih postopkih.
- Ljubljana : GV založba, 2008. - 138 str. ; 23 cm
Gardner, J.: Offences and defences : selected essays in the philosophy of criminal law. – Oxford ; New York : Oxford
Ho, H. L.: A philosophy of evidence law : justice in the search
for truth. – Oxford ; New York : Oxford University Press,
2008. – 347 str. – (Oxford monographs on criminal law
And justice) – Sg. 7823
Klip, A.: European criminal law : an integrative approach. –
Antwerp ; Oxford ; Portland : Intersentia, cop. 2009. – 531
str. – (Ius communitatis series ; 2) – Sg. 7831
MacCormick, N.: Practical reason in law and morality. – New
York : Oxford University Press, 2008. – 224 str. – Sg. 7829
Mitsilegas, V.: EU criminal law. – Oxford ; Portland : Hart,
2009. – 352 str. – (Modern Studies in European law ; vol.
17) – Sg. 7809
Resolutions of the congresses of the International association of Penal Law : (1926-2004). – ed. J. L. De la Cuesta.
– Toulouse : Eres, cop. 2009. – 209 str. – (Nouvelles etudes
penales ; no. 21) – Sg. 78181
Simmonds, N. E.: Law as a moral idea. – New York : Oxford
Mladoletniki
Nasilje v šoli : opredelitev, prepoznavanje, preprečevanje in
obravnava / D. Lešnik Mugnaioni … [et al.]. – Kranj : Šola
za ravnatelje, 2009. – 196 str. – (Zbirka Vodenje v Vzgoji
in izobraževanju) – Sg. 7805
269
Kriminalistika in policija
Fisher, J.: Forensics under fire : are bad science and dueling
experts corrupting criminal justice? – New Brunswick ;
New Jersey ; London : Rutgers University Press, cop. 2008.
– 324 str. – Sg. 7801
*Kubic, T.; Petraco, N.: Forensic science laboratory manual
and workbook. - 3rd ed. - CRC. – Boca Raton ; London ;
New York. - XXI, 336 str. : ilustr. ; 28 cm
Svendsen, L. F.: A philosophy of fear. – London : Reaktion
Books, cop. 2008. – 155 str. – Sg. 7806
Psihologija, filozofija
Coady, C. A. J.: Messy morality : the challenge of politics. –
Oxford ; Clarendon Press ; New York : Oxford University
Press, 2008. – 123 str. – (Uehiro series in practical ethics)
– Sg. 7833
*Reichel, M.: Forensische Entomologie [Elektronski vir] :
Insekten, die stillen Assistenten der Kriminalistik und
Rechtsmedizin : Diplomarbeit / vorgelegt von Maike
Reichel. - Bremen : [M. Reichel], [2002]. - 49 f. : ilustr.
Način dostopa (URL): http://www.benecke.com/pdf-files/
maike.pdf (.PDF)
Ferry, L.: Rights : the new quarrel between the Ancients and
the Moderns. – Chicago : University of Chicago Press, cop.
1990. – 151 str. – (Political philosophy ; 1) – Sg. 7814
Penologija
*Foucault, M.: Vednost - oblast - subjekt / [izbral in uredil M.
Dolar ; prevod T. Erzar ... et al.]. - 1. izd. - Ljubljana : Krtina,
2008. - 313 str. ; 20 cm. - (Zbirka Temeljna dela / Krtina)
*Kemshall, H.: Understanding the community management of
high risk offenders. – Maidenhead : Open University Press,
cop. 2008. - XIV, 170 str. ; 23 cm. - (Crime and justice)
Sociologija, politika
Akerlof, G.; Shiller, R.: Animal spirits : how human psychology drives the economy, and why it matters for global capitalism. – Princeton ; Oxford : Princeton University Press,
cop. 2009. – 230 str. – Sg. 7826
*Chechens in the European Union / [publishers] Alexander
Janda, Norbert Leitner. Mathias Vogl ; [translation Doris
Tempfer-Naar]. - Vienna : Austrian integration fund :
Federal ministry od the interior, Sicherheitsakademie,
cop. 2008. - 262 str. : graf. prikazi ; 22 cm
Ferry, L.: The system of philosophies of history. – Chicago ;
London : University of Chicago Press, cop. 1992. – 200 str.
– (Political philosophy ; 2) – Sg. 7815
Geiger, I.: The founding act of modern ethical life : Hegel's critique of Kant's moral and political philosophy. – Stanford,
Ca. : Stanford University Press, 2007. – 173 str. – Sg. 7835
The Oxford handbook of free will / ed. R. Kane. – Oxford ;
New York : Oxford University Press, 2005. – 638 str. – Sg.
7828
The Oxford hanbook of practical ethics / ed. H. LaFollette.
– Oxford ; New York : Oxford University Press, 2005, cop.
2003. – 772 str. – Sg. 7825
Salecl, R.: Űber Angst. – Wien : Turia, cop. 2009. – 222 str.
– Sg. 7813
Habermas, J.: Moralbewußtsein und kommunikatives Handeln.
– Frankfurt am Main : Suhrkamp, 1983. – (SuhrkampTaschenbuch Wissenschaft ; 422) – Sg. 7827
Thiele, L. P.: Friedrich Nietzsche and the politics of the soul : a
study of heroic individualism. - Princeton, N. J. : Princeton
University Press, cop. 1990. – 233 str. – (Studies in moral,
political and legal philosophy) – Sg. 7812
Hartmann, F.: Mir in kazen : poročilo o tajni vojni med politiko in haaškim pravosodjem. – Ljubljana : Sanje, 2008.
– 285 str. – (Zbirka Dokumenta / Sanje) – Sg. 7798
Thiele, L. P.: The heart of judgement : practical wisdom, neuroscience and narrative. – Cambridge : Cambridge
Lacey, N.: Enspeakable subjects : feminist essays in legal and
social theory. – Oxford : Hart, 1998. – 273 str. – Sg. 7795
Rus, V.: Tretja pot med antikapitalizmom in postsocializmom.
– Ljubljana : Sophia, 2009. – 193 str. – (Zbirka Beseda /
Sophia ; 2008, 9) – Sg. 7816
270
Ule, M.: Psihologija komuniciranja in medosebnih odnosov. – Ljubljana : FDV, 2009. – 430 str. - (Knjižna zbirka
Psihologija vsakdanjega življenja) – Sg. 7817
Nove knjige
Človekove pravice
Western rights? : post-communist application / ed. by A. Sajo.
– Hague ; London ; Boston : Kluwer Law, 1996. – 386 str.
– Sg. 7821
Razno
The Oxford handbook of bioethics / ed. B. Steinbock. - New
York : Oxford University Press, 2009. – 747 str. – (Oxford
handbooks in philosophy) – Sg. 7834
Prunk, J.: Racionalistična civilizacija : 1776 – 2000. – Ljubljana
: Mladinska knjiga, 2008. – 586 str. – (Zbirka Premiki)
– Sg. 7792
Rast podjetniške aktivnosti v Sloveniji : GEM Slovenija
2008 / M. Rebernik, P. Tominc, K. Pušnik. – Maribor
: Ekonomsko-poslovna fakulteta, 2009. – 112 str. –
(Slovenski Podjetniški observatorij) – Sg. 7810
Škrubej, J.: Hladna vojna in bitka za informacijsko tehnologijo. – Ljubljana : Pasadena, 2008. – (Zbirka Ventilator)
– Sg. 7799
Vseživljenjsko učenje in strokovno izrazje / ur. P. Jevrh. –
Ljubljana : Pedagoški inštitut, 2008. – 230 str. – Sg. 7811
Seznam pripravila
Marija Milenković
Knjige, označene z * so v knjižnici MNZ
Knjige, označene z ** so v obeh knjižnicah
271

Untitled - Ministrstvo za notranje zadeve

Transcription

Similar documents

zlozenka ustvarjalna vzgoja.indd

Novela o sokolu 2.pdf

Kaj je mehanizem ISDS

Organizacija protestov ter z njo povezani postopki in tveganja, Ana

bilten strokovnega srečanja

1. PDF document

ZAPIS - Sindikat policistov Slovenije

KRIMINALISTIKA - FVV - Univerza v Mariboru

Saradnja i međusobna pravna pomoć

Naslovnica JAN-MAR - Ministrstvo za notranje zadeve

Dušan Agrež - Stromar.si

Број 1

Číslo 1 - Obec Babín

Број 2

Revija 1-2014.indb

Preprečevanje mladoletniškega

ZAKON O KRIVIČNOM POSTUPKU BOSNE I HERCEGOVINE DIO

сузбијање криминалитета и европске интеграције, са освртом