Učenci pišejo o šoli - 230 let OŠ Jakobski Dol

šolajesuperradhodimvšolokerimamvelikoprijateljevins
evelikonoveganaučimdobivamsamepeticenovčasihtudi
štirkeintrojkepasajdvojkajetudiocenanejrajeimamodm
orekerlahk
konorims
iošolciin m
sezabava
všolinisos
medodmo
Učenci pišejo
o šoli
imamohec
movčasih
melidivjat
rišolaje1a
danesboljšakotvčasihučiteljimanjstrogimanjnalogevečp
redmetovkipajihvsiobožujemonasnihčenetepečekajnar
edimonarobeinčepozabimonalogotudičemanjkamovšol
inisikreganvsetiprepišejopomagajopriučenjunimašvečd
omačenalogeampakmanjsopasevedanpzjikjerpreverijo
tvojeznanjeindobištočkezasrednjošoloinštipendijočesiz
elozeloprideninprizadevenkojebabicahodilavšolijemora
ladomapomagatipastikraveintudinalogojedelalanapaši
niimelačevljevinprimernihoblačilzatojepogostoostalad
omainnišlavšolostaršesokaznovalikernisopošiljaliotrokr
ednovšolomojamamajeradahodilavšoloajemoralaostati
domanakmetijikernibilodenarjazanadaljnješolanjevelik
ootrokjekončalolenekajrazredovosnovnešolečepravsos
imočnoželeliitidaljevsrednjeinvisokešoleajezmanjkalod
1
enarjanibiloprevozovšolajeostalazanekaterezaprtavsež
Moj prvi šolski dan
Moj prvi šolski dan je bil poln pričakovanj in strahu. Spomnim se, da sem zadnji
dan počitnic zelo jokala. Mamica me je tolažila, da ne bo nič hudega in da bom
uživala kot sem v vrtcu.
Prvi šolski dan sta me spremljala ati in mamica. Bilo je zelo zanimivo. Dobili smo
lepe rumene rutice, najbolj pa smo se razveselili plišastega zajčka Šviga, ki ga
imam še danes na polici s plišastimi igračkami. Naslednji šolski dan, sem se z novo
šolsko torbo in rumeno rutico okoli vratu odpravila v šolo in se veselila novih
znanj in šolskih pustolovščin.
Na mojo srečo je imela mamica prav, ko me je prvi šolski dan tolažila, saj še
dandanes uživam v šoli. Prijatelji iz vrtca so sedaj moji sošolci, nekateri pa še
hodijo v nižje razrede.
~ Tajda Erjavec, 6. razred ~
Babičini in mamini spomini na šolska leta
Najina babica je hodila v šolo v letih 1959 – 1967. V tistih časih še ni bilo
kopalnic. Otroci so včasih prišli v šolo umazani. Babica se spomni, da se je ena
sošolka morala zdrgniti s snegom, da je spravila vso umazanijo s sebe, ker je bila
tako umazana. V tistih časih so namesto učiteljev in učiteljic bili tovariši in
tovarišice. Tisti otroci, ki so imeli bolj premožne starše, so se v šoli bolje
počutili. Babica je za v šolo oblekla predpasnik. V šolo je hodila bosa po
makadamski cesti, zato je velikokrat imela obtolčene in krvave prste na nogah.
Najina mama je hodila v šolo od l. 1979 – 1987. Takrat so vsi otroci hodili peš v
šolo, malicali so kar v učilnici, telovadba je pa je bila kar na hodniku, saj takrat
telovadnica še ni bila zgrajena.
Mama se spomni, da so enkrat šli v Ljubljano, tam so si ogledali prirodoslovni
muzej. Šofer avtobusa jih je okregal, ker so imeli umazane čevlje, češ saj so
vendar prišli v Ljubljano. Učiteljica Anka pa jih je zagovarjala.
~ Mateja in Tomaž Ferk, 6. razred ~
2
Moj deda v osnovni šoli
Moj deda je začel obiskovati osnovno šolo leta 1957. Doma je bil na Ročici 50 in
je imel do šole približno 3 km. Takrat ni bilo avtobusov in je moral v šolo peš.
Vsako jutro je bilo prvo opravilo pasti krave, nato pa iti bos in napol oblečen v
šolo.
Šolska zgradba je bila takrat veliko manjša, saj ni imela ne kuhinje in ne
telovadnice. Bile so samo štiri učilnice in pisarno. Šolska miza in klop sta se držali
skupaj. Na mizah so bili črnilniki, v katere so namakali peresa. Pisali so že v
zvezke, ki pa so bili večnamenski. Šolske malice ni bilo. Včasih si je deda malico
nesel od doma, če pa doma ni bilo ničesar, si je nabral po poti v šolo kakšno sadje.
Učitelji so bili takrat veliko strožji kot danes. Za vsako malenkost so učenci
dobili packo ali pa zaušnico.
V višjih razredih je moral deda veliko ostajati doma, zaradi domačih opravil.
Zato se je njegovo šolanje končalo v sedmem razredu.
Mamin prvi šolski dan
Moja mama je šla v prvi razred leta 1980. Ker se je preselila iz Spodnje Velke, ni
poznala nobenega sošolca ali sošolke.
Prvič je šla v šolo z njo mama, oz. moja babica. Sprejem prvošolcev ni bil takšen
kot danes.
Sedli sta se v klop in čakali, kaj se bo zgodilo. Okrog njiju so bili sami neznanci,
ki so ju ocenjevali od pet do glave. Ob določeni uri je prišla v učilnico učiteljica,
ki se je predstavila za Marijo Cerovšek. Pregledala je papirje in ugotovila, da ima
zelo velik razred z 31 učenci. Če bi dobili še kakšnega sošolca, bi razred razdelili
v dva oddelka. Učiteljica jim je povedala in opisala stvari, ki jih bodo potrebovali
v naslednjem šolskem letu. Ker mama takrat še ni znala pisati, si je vse to
zapisala babica. Prve šolske minute so hitro minile in odpravili so se lahko domov.
Mama in babica sta odšli na prvi avtobus za Maribor in nakupili vse potrebno za
prvi razred. Za spodbudo sta kupili še zimski sladoled, ki ga je imela moja mama
zelo rada.
~ Nejc Težak 7. razred ~
3
Moja oma se spominja
Kdaj si začela hoditi v šolo?
V šolo sem začela hoditi, ko je bila okupacija Nemčije, leta 1944, bilo je hudo,
ker so učiteljice govorile nemško mi, pa nismo znali nemško in spomnim se, da sem
sem bila zelo nervozna in sem se doma jokala. Ko je bila osvoboditev, sem šla v
drugi razred. Potem so učitelji spet govorili slovensko.
Si potem, ko je bil pouk v slovenščini raje hodila v šolo?
Da. Zelo rada sem šla v šolo, čeprav smo se učili na preprost način, brez knjig, s
slabimi zvezki. Dosti nam je učiteljica risala in pisala na tablo. Bili so slabi pogoji
in pozimi zelo slabo ogrevane učilnice.
Se spomniš kakšnega učitelja, ki te je učil?
V drugem razredu me je učila Kramer Lenka, bila je zelo dobra učiteljica.
Spomnim se upravitelja Vojka Lovšeta in njegove žene, Marice Lovše, ki je bila
moja najljubša učiteljica. V lepem spominu mi je ostal tudi Anton Zafred, ki me
je učil v četrtem razredu. Imel je violino in je na njo igral, ko smo se učili peti.
Ko sem izstopila iz šole, je bil upravitelj Alojz Jošt.
Koliko je pa bilo učencev v razredih?
Dosti več ko zdaj, imeli smo dva oddelka po 28 -30 učencev. Imeli smo samo štiri
učilnice, pouk pa je potekal popoldne ali dopoldne, ker je bilo preveč otrok. Proti
koncu so nekateri učenci zaostali ali pred koncem izstopili. Takrat je bilo šolanje
obvezno do 14. leta starosti.
Kdaj si raje hodila v šolo, popoldne ali dopoldne?
Bilo mi je vseeno, v vsakem primeru sem morala iti peš.
4
Si rada hodila peš?
Da, bilo je zelo luštno in zabavno, ker nas je bilo dosti otrok.
Ste se z sošolci dobro razumeli?
Jaz sem se z vsemi razumela in se nismo kregali. Med poukom sem po navadi
sedela zraven Galuničeve Trezike. Ker sva enkrat klepetali, sva morali iti v kot in
tam stati.
Torej ste že takrat klepetali. Kakšne so bile pa kazni v šoli?
Včasih smo morali iti v kot, če je pa bil kdo res poreden, pa je dobil tudi po 'riti',
ampak v našem razredu se je to zelo redko zgodilo.
Si bila kdaj tudi ti tepena?
Ne, samo enkrat mi je župnik pri verouku dal packo – tako smo rekli, če nas je
učitelj udaril po prstih.
Si bila sicer dobra učenka?
Ja vedno sem bila odlična, razen za časa Nemčije ne.
Kateri predmet si imela najraje?
Vsi so mi bili všeč. Rada sem imela slovenščino, ker smo imeli veliko deklamacij in
ker ni bilo knjig, smo se dosti stvari učili na pamet.
Kako ste pa bili oblečeni?
Zelo preprosto. Poleti smo hodili bosi, pozimi pa smo imeli preproste 'šuhe'
(čevlje). Ni bilo toliko možnosti in denarja, da bi kupili oblačila.
5
Kako dolgo si hodila v šolo?
Šolo sem obiskovala sedem let, do 14. leta starosti. Moje zadnje leto šolanja je
bilo 1950.
Če bi lahko, bi se šolala še naprej?
Da, bi, ampak takrat ni bilo možnosti. Morala sem ostati doma, ker so bratje odšli
in je bilo že določeno, da bom ostala doma.
Kaj si pa delala, ko si končala šolo?
Delala sem na njivi in skrbela za živino.
Hvala, oma. Veliko zanimivega sem izvedela.
~ Sara Divjak, 7. razred ~
O šoli sem se pogovarjala z mojo babico Zinko Fekonja
Katerega leta si začela hoditi v šolo?
Leta 1954.
Kako si hodila v šolo, si imela daleč do nje?
Hodila sem peš, do šole sem imela približno 45 minut. Ko sem se vračala domov,
pa je trajalo malo več časa, ker smo se po poti igrali...
V šolo si šla v vsakem vremenu, tudi ko je padal dež in je šla toča?
Da, vedno.
So ti starši vedno dovolili hoditi v šolo?
Mi smo morali hoditi v šolo, ker je bila moja mama učiteljica. Vedno nas je
spraševala, pregledovala naloge … Zaradi vojne pa ni več učila.
6
Kakšne kazni ste dobili, če ste na primer, prišli prepozni v šolo?
Dobili smo ˝packe˝, ponavadi samo od enega učitelja (ravnatelja). Če kdo ni imel
naloge, pa je moral po pouku ostati v šoli.
Na kaj in s čim ste takrat pisali?
Pisali smo v zvezke s svinčniki ter peresniki, ki smo jih namakali v črnilo, ki je
bilo v luknjah na mizah.
Babičin zvezek za zemljepis iz šolskega leta 1959/60
Izkaz o uspehu in vedenju
Ste dobivali dosti nalog?
Nekaj srednjega. Večkrat smo pisali spise in računali. Nalogo smo pa dobili vsak
dan.
So ti starši pomagali pri učenju?
Mama (Slavica) nas je vsak dan spraševala in pregledovala naloge.
Kje so takrat bile učilnice in koliko jih je bilo?
Učilnice so bile v starem delu šole, bile so štiri. Nekateri razredi so imeli pouk
dopoldan, drugi pa popoldan.
Koliko učencev je bilo v razredu?
V 1. razredu nas je bilo približno 50.
Ali je bila šola ogrevana?
Bila je ogrevana, v vsaki učilnici je bila velika peč, kjer se je kurilo.
7
Ali ste v šoli dobili malico?
Malico smo imeli, vsak je dobil kos kruha z namazom in kakav ali mleko, malico so
nosili v učilnice.
Ali so bili vsi učitelji strogi?
Nekateri so bili, nekateri pa ne.
Kakšne igre ste se igrali na poti v šolo in domov?
Gnilo jajce, fuč, na vejah smo se gugali, lovili …
Kaj ste meli obuto in oblečeno?
Običajno smo imeli obute škornje, oblečeno pa krilo, predpasnik in jopico, pozimi
pa plašč.
Se spomniš kakšnega dogodka s tvojega prvega šolskega dne
Ko smo prišli prvi dan v šolo, bi že morala znati napisati svoje ime, jaz pa nisem
znala, zato sem napisala samo I in A. Ko sem hodila v drugi razred, moj brat pa
je šel v prvi razred (takrat vpisi v šolo niso bili takšni kot danes), sem sama
hotela vpisati brata. Ko sem morala povedati letnico rojstva, učiteljici nisem
pustila veljati, da je on rojen 1949. leta, saj sem mislila, da višja letnica pomeni
tudi višjo starost.
Ko si se s šole vrnila domov, kaj si morala narediti najprej?
Obvezno nalogo!
Katere predmete ste imeli?
Fiziko, zgodovino, zemljepis, matematiko, slovenščino, petje, gospodinjstvo,
ocenjena sta bila tudi lepopis in vedenje.
Kdaj si hodila spat in kdaj si se zbujala?
Spat smo hodili okrog devetih zvečer, zbujali pa smo se okrog pol sedmih. Pouk
se je začel ob 8.00 uri. Obvezno smo morali doma jesti zajtrk.
8
Katerih učiteljev se spomniš?
Gospe Vauhnikove, ki me je učila v prvem in g. Lončariča, ki me je učil v osmem
razredu. Spominjam se tudi ge. Pavle Karažinec, ki je bila učiteljica, njen mož g.
Franjo Karažinec pa je bil učitelj in kasneje ravnatelj. Stanovala sta v Jakobu v
bloku. Spomnim se še g. Vilčnika za fiziko in matematiko, g. Zafreda za
zgodovino. Tudi on je živel v Jakobu. Spomnim se tudi strogega učitelja in
ravnatelja, g. Čepiča.
Katere zgradbe so bile takrat v Jakobu?
Trgovina je bila tam, kjer je zdaj pošta, pošta pa je bila zraven, nasproti je bila
gostilna.
~ Maja Farazin, 7. razred ~
Moja babica v nemškem vrtcu
Med drugo svetovno vojno v Jakobskem Dolu otroški vrtec, ki so ga vodili Nemci.
Nemški vrtec je imel prostore na Bračkovi domačiji, kjer je bila tudi gostilna.
Kasneje so se tam zbirali tudi partizani.
Moja babica je v letih 1943 – 1944 obiskovala nemški vrtec. Stara je bila pet let.
V vrtcu sta delali dve učiteljici, ki sta bili zelo strogi. Otroke sta kaznovali s
palico ali šibo, kadar niso imeli kaj prav ali so nagajali in počeli nedovoljene stvari.
V vrtec je hodilo kakšnih 10 – 15 otrok. Poleg slovenskega so morali otroci znati
tudi nemški jezik.
Babici je bilo v vrtcu zelo lepo in zabavno. Med odmori so se lovili in igrali
različne igre. Zunaj niso imeli igral, kot jih ima vrtec danes, a je bilo v učilnicah
na razpolago veliko igrač. Hodili so na sprehode, se držali za vrvico, podobno kot
danes otroci v vrtcu. Včasih jih je osel vlekel po cesti, ko so kam šli. V vrtcu so
otroci dobili tudi malico, prav tako so imeli čas za počitek. Spali so na ležiščih, ki
so bila podobna ležalnikom.
“Na te čase se še vedno spominjam in to z velikim veseljem” pravi moja babica.
~ Tanja Krajnc, 7. razred ~
9
Moj prvi šolski dan
Moj prvi šolski dan je bil zelo strašljiv. Ko sem prišel v šolo, me je bilo zelo strah,
saj nisem poznal nobenega učenca razen Damijana. A na srečo smo se hitro
spoznali in skupaj začeli šolsko leto. Prvič so z nami v šolo šli starši, kar me je
nekoliko pomirilo. Učiteljica Irma nam je razdelila rumene rutice in plišasto
igračko zajčka, ki smo ga poimenovali Švig. Učiteljica je omenila besedo urnik, mi
pa nismo vedeli, kaj to sploh pomeni. A starši so nam razložili, da ta beseda
pomeni vrsto različnih predmetov razporejenih po urah za vsak dan.
Drugi dan sem odšel v šolo nekoliko bolj pogumen. Okoli vratu sem nosil rumeno
rutico, v šolski torbi pa zajčka Šviga, ki je bil narisan tudi na različnih delovnih
zvezkih. Prvo uro smo imeli matematiko. Prišli smo v učilnico in učiteljica nam je
povedala, da bomo v prvem razredu pri matematiki spoznali številke od 0 - 9.
Moram priznati, da sem takrat te številke že poznal. Veliko bolj zabavna ura se
mi je zdela športna vzgoja. Ker še nisem poznal urnika na pamet, sem učiteljico v
vsakem odmoru za malico spraševal, če imamo tisti dan telovadbo.
Najbolj sem se v razredu razumel z Mitjem, Žigom in z Goranom.
~ Matic Levačič, 7. razred ~
Moj zvezek je vedno lepši
Ko smo začeli dobivati ocene, torej v četrtem razredu, smo motali začet pisati s
pisanimi črkami. Meni lepo pisanje ni šlo od rok. Pisala sem tako grdo, da še sama
nisem znala prebrati napisanega. V petem razredu sem morala sošolki Luciji
posoditi zvezek, a Lucija ni znala brati moje pisave. Prosila me je za pomoč, a
tudi meni ni uspelo 'razvozlati' mojega zapisa. V šestem razredu sem začela že
lepše pisati, a še vedno grdo. V sedmem in sedaj osmem razredu mi je uspelo
izboljšati pisanje in sedaj so moji zapiski čitljivi.
~ Karina Markovič, 8. razred ~
10
Moja šola
Moja šola res ni velika, ampak ima veliko dobrih učiteljev in dobro hrano.
Lahko bi dobili nekaj novih računalnikov ali pa povečali učilnice. Drugače mi je
šola zelo všeč, saj imamo omarice in dober šolski prevoz. Imamo tudi pametno
tablo in zdaj smo šli na program easistent. Lahko bi imeli več likovne umetnosti,
kot le eno uro na teden.
~ Nika Gosak, 7. razred ~
~ Nika Gosak, 7. razred ~
11
Moj deda v šoli
Kako je bilo nekoč na naši šoli?
Osnovno šolo Jakobski Dol sem začel obiskovati 6. aprila 1962. Takrat sem bil v
sedmem razredu. S starši smo se preselil v Sp. Jakobski Dol. Ko sem prišel na
'novo' šolo, mi je preglavice delala angleščina, saj se na prejšnji šoli nismo učili
angleščine, ampak nemščino.
Kako je bilo z odmori?
Imeli smo krajši odmor za pripravo stvari, ki smo jih potrebovali. Glavni odmor pa
je trajal 30 minut.
Kako je bilo z malicami in kosili?
Malice v šoli ni bilo, zato smo si jo prinesli od doma. Pogosto je to bil kos kruha z
zaseko ali mastjo. Kosila v šoli prav tako nismo imeli
Kako ste hodili v šolo?
V šolo smo hodili peš ali s kolesom. Razdalje so bile kar velike.
Kakšen je bil red?
Za red je bilo zelo dobro poskrbljeno in bile so tudi primerne kazni za tisti čas.
Ali so bili učitelji strožji od današnjih?
Učitelji so bil zelo strogi. Niso marali, da bi kdo pozabil domačo nalogo. V
takšnem primeru so te zadržali po pouku do šestih ali sedmih zvečer.
Koliko učencev je bilo?
V razredu je bilo od 35 do 40 učencev. To je veliko več kot danes.
12
Ali ste se s sošolci pogosto družili?
Nismo se veliko družili, ker nismo imeli toliko časa. Radi pa smo skupaj šli v šolo
in domov ter kakšno rekli.
Kako ste bili oblečeni?
Imeli smo preprosta, pogosto prevelika oblačila, ki smo jih nosili več let. Poleti
smo bili v kratkih hlačah in seveda bosi. Pozimi smo oblekli toplejša oblačila in
obuli čevlje. Nismo se toliko preoblačili, kot se preoblačite otroci danes. Eno
oblačilo smo nosili po 14 dni.
Ali bi raje hodil v šolo, če bi bila takšna, kot je danes?
Da, z veseljem bi hodil v šolo, le učil se verjetno ne bi toliko, kot se morate učiti
vi.
~ Adrijana Herga, 8. razred ~
Moj prvi dan v šoli
Moj prvi dan v šoli je bil nekaj novega. Ko so me starši pripeljali, me je bilo malo
strah, ker je bilo vse novo in nisem vedel, kakšni bodo moji sošolci. Ampak potem
sem ugotovil, da le ni tako hudo.
Prvi dan smo dobili odsevne rutice in majhnega zajčka. Bil sem zelo srečen in še
zdaj imam tega zajčka. Ko smo se z učiteljico in starši pogovorili in ko smo dobili
vse stvari, smo šli v jedilnico, kjer smo imeli malico. Po končani malici smo šli
nazaj v učilnico, kjer smo delali razne stvari. Ko smo končali, smo se vsi poslovili
in šli domov.
~ Marko Kebrič, 9. razred ~
13
Dogodivščine mojega očeta iz njegovih
šolskih dni
Oče mi je povedal, kako je bilo v njegovih časih, ko je on obiskoval šolo. Povedal
mi je, da se spominja dobrih in tudi slabih trenutkov iz njegovih šolskih dni.
Spominja se, da so imeli različne šolske predmete, med katerimi je bila tudi
srbohrvaščina, pri kateri so se učili cirilico. Ko pa je bila na urniku telovadba, so
bili njegovi sošolci najbolj veseli, saj so se igrali različne igre kot so: nogomet,
med dvema ognjema. Imeli so tudi gimnastiko. Telovadili so zgoraj na hodniku, saj
takrat še ni bilo telovadnice.
Najbolj pa so mojemu očetu ostale v spominu dogodivščine na poti v šolo in
domov, saj je hodil v šolo peš. Pot je bila dolga, vsak dan je moral prehoditi 4 km.
Tako sta se nekega mrzlega zimskega dne s sošolcem Miranom vračala iz šole.
Hodila sta po ledu na zamrznjenem potoku. Miran je stopil na ledeno ploskev, ki
je nenadoma počila in znašel se je v vodi. Bil je zelo prestrašen. Moj oče mu je
pomagal prilesti iz potoka. Bil je ves premočen do pasu. Na srečo se je vse dobro
končalo, odšla sta domov in tega nista več nikoli počela.
~ Patrik Fabijan, 6. razred ~
Prvi dan v šoli
Moj prvi dan v šoli je bil nekaj novega in posebnega. Ko sem vstopil v učilnico, me
je najprej bilo malo strah. Potem pa sem opazil, da ni tako hudo. Ves dan smo se
igrali z sošolci in se imeli lepo. Ko smo šli domov, mi je bilo malo hudo, ker sem
mislil, da ne bom več šel v šolo. Ko sem šel naslednji dan spet v šolo, smo se
najprej s sošolci vprašali po imenih, nato pa smo dobili vse stvari, ki smo jih
potrebovali. Moj prvi dan v šoli je bil nekaj posebnega.
~ Miha Kebrič, 9. razred ~
14
Moja prva ocena
Bil sem v četrtem razredu, ko sem dobil prvo oceno. Učitelj Peter Vervega nam
je napovedal ustno ocenjevanje predmeta naravoslovje. Učiti smo se morali, kako
sta zgrajena polž in mravlja. Ko se je pouk končal, sem z mojim bratom odšel peš
domov. Najprej sem naredil domačo nalogo, se najedel in se šel učit. Mojih
staršev ni bilo doma. Imel sem mir in tišino. Učil sem se v sobi, v kopalnici v
dnevni sobi in nazadnje še v kuhinji. Ko sem se naučil, sta se mama in oče vrnila
domov in preverila, kako sem se naučil. Sestra pa mi je sestavila test in pri
reševanju tega testa, sem dobil štiri.
Drugi dan v šoli me je učitelj vprašal in sem odlično znal ter dobil oceno pet. Bil
sem neskončno srečen in v odmoru pohitel k učiteljici Sonji, ki me je učila prve
tri razrede in ji povedal da sem dobil prvo petko. Učiteljica me je pohvalila.
Ko sem prišel domov, sem staršem rekel, da sem dobil 'nemško enko'. Mama se je
nasmehnila, saj je vedela, da to pomeni oceno pet. Zvečer nas je vse povabila na
pico.
Vedno se bom z veseljem spominjal svoje prve ocene.
~ Aleksander Bratkovič, 8. razred ~
PO POČITNICAH
Vstal sem ob 7:30 in mama me je odpeljala v šolo. Zdelo se mi je, kot
da še en mesec ni minil. Toda lepo je bilo sošolce in sošolke ponovno
srečati in videti. Zazvonil je zvonec in najprej smo odšli v telovadnico.
Tam je gospod ravnatelj razlagal o novem šolskem letu in razrednikih. Ko
je gospod ravnatelj končal z razlago, smo odšli v svoje učilnice, kjer se je
takoj začel glasen pogovor med sošolci. Jaz sem pa samo razmišljal, kako
to, da moramo ob 7:40 že začeti s poukom, saj sem se zdaj že navadil, da leta
začenjamo s poukom ob osmi uri zjutraj.
Ko smo s sošolci pokomentirali vse spremembe, smo odšli na malico. Pogovarjal
sem se z mojim najboljšim sošolcem Gregorjem. Po malici smo odšli nazaj
v učilnice. Razredničarka Nada Šiling nam je vse razložila in prišel je čas,
ko smo odšli domov. Doma sem povedal staršem, da bo to šolsko leto potrebno
vstajati bolj zgodaj.
~Staš Dajčman, 8. razred ~
15
MAMINI SPOMINI NA OSNOVNO ŠOLO
Spomin na moje osnovno šolske dni je zelo lep, poln dobrih spominov.
Moja šolska pot se je začela leta 1980. Prvo leto sem imela odpor do šole, zato
sem se doma vsako jutro jokala in nisem hotela v šolo. Toda naslednja leta sem
šolo vzljubila. V tretjem razredu sem imela zelo ljubečo učiteljico Marto, ki mi je
bila kakor druga mama. Leta so hitro tekla in že sem bila v petem razredu. Misel
na učitelja Vojka mi je vzbujala strah. Za nameček pa je postal še naš razrednik.
Ampak čez čas sem spoznala, da je zelo dober učitelj in še boljši razrednik. Na
žalost nas je dvakrat zapustila učiteljica Nada, ki je bila na porodniškem
dopustu. Najprej jo je nadomeščala učiteljica Aleksandra Repnik pri kateri smo
se morali besedila v lekcijah naučiti na pamet, kar mi je šlo pošteno na živce,
čeprav je bila angleščina moj najljubši predmet. Drugič jo je nadomeščala
učiteljica Lidija Skalicky.
Leta so hitro tekla in znašla sem se v osmem razredu. To je bila velika
prelomnica, saj se je bilo treba odločiti, kam naprej, izbrati poklic, ki ga boš
opravljal vse življenje je zelo težko. Če bi še enkrat izbirala, bi verjetno izbrala
drug poklic.
Ampak sedaj sem srečna. Ne hodim v službo, ker sem mama štirih otrok. Otroci
pa so zame največje bogastvo na svetu.
~Andreja Krajnc (mamica Sare Krajnc, 6. razred) ~
16
POGOVORJALA SEM SE Z MAMO IN BABICO
Mama in babica sta hodili v Osnovno šolo Jakobski Dol. Mama je šla v prvi razred
leta 1984, osmi razred pa je končala leta 1992. V šolo je hodila peš, za kar je
porabila 45 minut. V razredu je bilo 31 učencev. Če so bili učenci poredni ali
klepetali so morali iti v oslovsko klop ali ven iz učilnice. Če so imeli pri telovadbi
žvečilko, so morali teči do smreke in nanjo prilepiti žvečilko.
Njene učiteljice in učitelji so bili: Marija Cerovšek, Štefka Lončarič, Marta
Oman, Lidija Kozar, Nada Šiling, Bojan Kocbek,Vojko Orgl, Anka Redžič, Jelka
Hasan, Marija Kukovec in Jasna Kunstek.
V šoli so večkrat kakšno ušpičili. V prvem razredu so vrgli vrata s tečajev,
sošolca so privezali na gol in v osmem razredu so vrgli torto v strop.
Moja mama je doma morala pomagati pri delu. Ko je po pouku prišla domov, je
našla listek z naročili, kaj mora postoriti, saj so njeni starši bili v službi.
Seveda so bili časi zelo drugačni, ko je hodila v šolo moja babica. Šolo je
obiskovala od leta 1959 do leta 1967. Babica je pozabila imena nekaterih
učiteljev. Spomni se učitelja Lojzeta Lončariča in učiteljice Jožice Vauhnik.
Učil pa jo je tudi ravnatelj Franjo Karažinec. V njenem razredu je bilo 45
učencev. Danes je na naši šoli največ učencev v 7. razredu (22).
Babica je morala zjutraj preden je šla v šolo, pasti krave. Ko pa se je popoldan
vrnila s šole, je morala delati na njivi, nositi vodo, paziti živino in delati še veliko
drugega.
~ Anja Videčnik 7. razred ~
BABIČIN PRVI ŠOLSKI DAN
Na prvi šolski dan je šla babica s starši peš v šolo. Hodili sta 45 minut. Ko je
prišla v šolo, je tam bilo 50 učencev in ena učiteljica. Počutila se je dobro in vsak
dan šla z veseljem v šolo. Njena najboljša prijateljica je bila Lizika Žmavc (denes
se piše Bračko).
V vseh razredih so bili učitelji malo strogi, a v drugem zelo. Moji babici je ostalo
najbolj v spominu, ko je bila v drugem razredu tepena in je morala iti v kot, ker
je prišla prepozno v šolo.
~ Žiga Šumenjak, 5. razred ~
17
MOJA OMA (prababica)
Moja oma je imela za ravnatelja Franja Cujnika in učiteljici Ljudmilo Nest ter
Lenko Kramer. Njeni predmeti so bili: telovadba, slovenščina, hrvaščina.
nemščina, matematika, osebna higiena, ročno delo, fizika, kuharski tečaj in
glasba ter verouk, ki so ga imeli vsak dan po eno uro v šoli. Umiti so se morali v
šoli, če se niso doma. Pouk so imeli od 8.00 – 15.00 in vmes 30 minut odmora. Kar
so imeli s sabo, so lahko pojedli in popili, ker ni bilo šolske kuhinje in seveda niso
imeli kuharic. Pili so lahko vodo iz studenca. Oma je naredila štiri razrede šole.
To je bilo pred vojno, a ko se je začela vojna, se je vpisala v nemško šolo. Vpisala
se je sama, čeprav ni bilo potrebno. Naučila se je nemško brati, pisati in
izgovarjati besede ter tako naredila štiri leta nemške šole.
Učiteljica Ljudmila Nest jo je učila ročna dela in je bila zelo prijazna ter je
otrokom kupovala materiale, da so lahko izdelovali iz njih.
~ Nika Matečko, 5. razred ~
MOJ ATA
Moja ata je živel zelo blizu, zato je hodil v šolo peš. Malico mu je pripravila mama
in si jo je nosil s seboj v šolo. V šoli in po pouku so igrali nogomet, ves dan so bili
zunaj v naravi. Niso imeli telovadnice, zato so vadili na hodniku in zunaj na
travnatem igrišču. Učitelji so bili strogi in učenci so jih spoštovali. Predmetov, ki
so se jih učili, je bilo manj, a so se vseeno zelo dosti naučili. Velikokrat so
učitelji kakšnega učenca zlasali ali potegnili za uho.
~ Mark Kocbek, 6. razred ~
18
OŠ JAKOBSKI DOL
Zelo rada obiskujem to šolo. V šoli mi je všeč, saj imam dobre prijatelje,
razumevajoče in prijazne učiteljice in učitelje. Tudi naša šolska zgradba je lepa.
Najbolj sem vesela, da imamo nove garderobne omarice. Hvala vsem, ki delajo na
šoli. Za konec pa še: VSE NAJBOLJŠE, DRAGA ŠOLA ZA TVOJIH 230 LET!
~ Patricija Cebe, 5. razred ~
V osnovno šolo Jakobski Dol sta hodila že moja starejša brat in sestra. Nekateri
učitelji so že upokojeni. Sedaj že moja hčerka hodi na to šolo in jo zelo rada
obiskuje.
Ko sem jaz hodila v šolo, je bil drugačen režim kot sedaj. Mi smo morali učitelje
ubogati in spoštovati. Sedaj pa se je vse obrnilo v korist otrokom. Zaradi tega
otroci nimajo več nobenega strahu in tudi disciplinirani niso ter lahko počnejo
vse, kar si zamislijo. Mislim, da bi moralo biti tako kot včasih, ko so hodili v šolo
naši starši. Dobili so tudi kakšno klofuto.
Drugače pa mi je šola všeč in sem vesela, da je dobila telovadnico in da je lepo
obnovljena. Želim si, da bi se naši otroci veliko naučili, tako kot smo se mi. Želim
tudi, da bi bile proslave in prireditve še naprej tako lepe in uspešne, kot so sedaj.
~ Anita Cebe (mamica Patricije Cebe) ~
19
Eden izmed mojih spominov
Na lep zimski dan smo imeli športni dan, takrat sem hodila v 5. razred. Odpravili
smo se sankat na manjši hrib za vrtcem v Jakobskem Dolu. S sošolcem sva vzela
še smuči. Njemu je šlo kar dobro, meni pa ne preveč, saj že dolgo časa nisem
smučala. Namesto, da bi vozila slalom, sem vozila smuk. Dobila sem veliko hitrost.
Nisem se mogla ustaviti, zato sem poletela čez cesto in se zaletela v velik kup
snega. Učiteljica Štefka in učitelj Bojan sta hitro prihitela in mi pomagala vstati.
Na srečo nisem imela nobene poškodbe. Bilo je zelo smešno, hkrati pa mi je bilo
zelo neprijetno.
~ Anja Šneider, 9. razred ~
MOJA BABICA V ŠOLI
Moja babica je obiskovala OŠ Jakobski Dol od leta 1941. Na šoli so bile takrat
le štiri učilnice. Skoraj ves pouk je potekal v nemščini, saj je bila vojna. Ker niso
znali nemščine, so zelo malo razumeli in se še manj naučili. Zvezkov niso imeli, ali
pa so jih imeli le redki otroci. Pisali so s kredo na tablice. Učitelji so bili zelo
strogi in so delili tudi fizične kazni. Po potrebi so prišli tudi na dom, k staršem. V
šolo so hodili peš, ne glede na to, kako oddaljeni so bili od šole. Pred poukom pa so
morali še pasti krave ali pa delati v hlevu. V šoli ni bilo malice. Otroci so prinašali
s seboj svojo, največkrat kakšno sadje, saj je bilo kruha zelo malo. Domačih
nalog niso pisali, saj so morali popoldan na " taberhe". Pozimi so večkrat ostali
doma, ker zimske obutve ni bilo.
~ Jure Matišić ~
20
Babica pripoveduje
V Jakobski Dol sem se preselila iz Ljubljane leta 1968. Takrat sem že imela
hčerki Polono in Darjo. Po poklicu sem višja medicinska sestra in sem dobila
službo v patronaži Zdravstvenega doma Maribor. Obiskovala sem dojenčke, male
otroke, družine, starčke in bolnike po naseljih Jakobskega Dola, v Jarenini in
Gačniku. To je bilo veliko območje, pa sem vse to opravljala peš, kasneje s
kolesom, mopedom in kasneje z avtom (fiat 650). Leta 1976 sem dobila službeni
avto (volkswagen-hrošč). Zime so bile takrat hude, ceste slabo splužene, tako
sem velikokrat morala namestiti verige na kolesa, da sem lahko vozila.
Tudi takrat je bilo zelo veliko revnih ljudi, veliko zanemarjenih otrok, tudi
nepravilno hranjenih. Vedno sem se potrudila, da sem mamice poučila, kako z
domačo hrano pravilno hraniti otroke. Veliko družin je trpelo zaradi alkoholizma
očeta in včasih tudi mame. Kar nekajkrat se mi je zgodilo, da sem v bolnišnico
odpeljala hudo bolne otroke, saj domači niso imeli avtomobila. Včasih so ljudje k
meni prihajali po pomoč tudi sredi noči.
Zadnja leta, preden sem šla v pokoj, so bile ceste večinoma že asfaltirane, zime z
manj snega. Ljudje so imeli že več avtomobilov, po domovih so napeljali telefon,
dobili smo vodovod in delo je bilo veliko lažje. Problemi so ostajali, a smo jih lažje
reševali. Vedno sem si želela in si še želim, da bi se ljudje razumeli in pomagali
drug drugemu. Tako bi bilo življenje lepše in prijetnejše.
Tako mi je pripovedovala moja babica Nada Žmavc. Ponosen sem nanjo.
~ Oliver Žmavc, 6. razred ~
O čudoviti gospe Nadi Žmavc so pisali tudi
časopisi.
Članek iz leta 1981 med drugim piše, da je
sestra Nada tudi babica, negovalka, socialna
delavka, svetovalka, košček pravnice, tolažnica,
prevoznica in še kaj.
(Časopisni izrezek hrani vnukinja Nuša Žmavc.)
21
POGOVARJAL SEM SE Z DEDKOM
Intervju sem naredil z mojim dedkom Andrejem Fekonjo.
- Koliko let ste imeli, ko ste začeli hoditi v šolo?
Star sem bil sedem let, ko sem začel hoditi v šolo, to je bilo leta 1951.
- Ste takoj začeli hoditi v OŠ Jakobski Dol?
Ne, prvi razred sem delal v Jarenini, a ga žal nisem uspešno opravil.
V OŠ Jakobski Dol sem preživel vse razrede, od prvega do osmega.
- Kakšne ste imeli ocene?
V prvem razredu slabe, potem pa malo boljše. Tam okoli od 2 do 3.
- So bili učitelji strogi?
Dokaj strogi.
- Ste že imeli zvezke? Kako ste bili oblečeni?
Začeli smo s tablico in nadaljevali z zvezki. Zvezki so bili obvezni, a naša
družina žal za njih ni imela denarja. Obleke so bili nošene, saj ni bilo denarja za
nove. V šolo smo hodili bosi, saj so bili čevlji pravi luksuz.
- Kaj sta bila starša po poklicu?
Kmečka delavca, mama je bila gospodinja, oče pa je bil vojak.
- Koliko bratov in sester ste imeli?
Imel sem sedem bratov in tri sestre.
- Ste izgubili kaj bratov v otroštvu?
Izgubil sem dva brata, ko sem bil star šest let. Umrla sta zaradi bolezni, v
medicini še ni bilo toliko znanja, kot je danes.
- Kako je bilo s hrano?
Bilo je veliko pomanjkanje hrane, pogosto smo bili lačni.
- Kako ste se odzvali na prvi avtomobil?
Bili smo presenečeni. Vsi smo bili navdušeni, ko smo ga videli. Vsi otroci so
skakali okoli njega, ko se je avto prvič pojavil v Jakobu.
~ Gregor Mihelač, 8. razre
22
Primerjava
O šoli sem se pogovarjala z mamo in bratom.
Kdaj si začel/-a
hoditi v šolo?
Kako si hodil-a v
šolo, si imel/-a
daleč do nje?
Kakšne kazni ste
dobili, če ste bili,
na primer, prepozni
v šolo?
S čim ste pisali?
Koliko domače
naloge ste dobivali?
Ali so ti starši
pomagali pri
nalogah?
Koliko učilnic je
bilo?
Koliko učencev je
bilo v tvojem
razredu?
Kaj ste jedli za
malico?
Kako ste se
ogrevali?
Ali so (bili) učitelji
strogi?
Kaj ste imeli
oblečeno in obuto?
Mama
Luka
1979
2005
Peš, do šole sem imela slabih
30 minut.
Stanje v kotu, držanje rok na
hrbtu, če nismo imeli naloge ali
nismo bili pridni med poukom
smo ostali po šoli.
V zvezke, s svinčniki in
nalivnim peresom.
Hodim z avtobusom, avtom ali
kolesom. Peš imam do šole okoli
20 minut.
Podpis, minusi in črne pike.
V zvezke s kemičnimi svinčniki,
veliko na računalnik
Kar veliko.
Včasih veliko, včasih malo.
Zelo malo. Učiti sem se morala
sama.
Da, pogosto.
Šest učilnic, brez telovadnice.
11 učilnic in telovadnica.
26
15
Namazi, kruh, enolončnice,
kava, mleko, kakav, mlečni
riž … V nižjih razredih so nam
malico nosili v učilnico, ker še
ni bilo jedilnice.
S centralno kurjavo.
Raznolika malica, od različnih
namazov, enolončnic, sadja,
napitkov … Jemo v jedilnici.
S centralno kurjavo.
Nekateri so bili nekateri pa ne. Nekateri so, nekateri pa ne.
Obute smo imeli čevlje ali
teniske, pozimi škornje.
Oblečene smo imeli v glavnem
hlače, pulover, pozimi bundo.
23
Oblečene imamo kavbojke in
majico, včasih jopico, obute pa
'adidaske'.
Se spomniš
kakšnega dogodka s
prvega šolskega
dne?
Ali ste imeli oceno
za vedenje?
Kateri učitelji so te
učili? Katerih se
spomniš?
Se ne spomnim.
Spomnim se, da smo prvi šolski
dan dobili čokolado in zajčka.
Ocenjeno smo imeli tudi
vedenje..
Marija Cerovšek – 1.
razred, Štefka Lončarič
– 2. razred, Marta Oman
in Zdenka Krajnc – 3.
razred, Lidija Kozar – 4.
razred; 5. -8. razred:
Anka Redžič –
razredničarka, zgodovino
in zemljepis, Vojko Orgl –
matematiko in fiziko,
Nada Šiling – angleščino,
Jasna Kunstek –
slovenščino, Marija
Kukovec – kemijo,
biologijo in gospodinjstvo,
Bojan Kocbek – telesno
vzgojo, Jelka Hasan-Polič
– glasbeno in likovno
vzgojo.
Vedenja nimamo ocenjenega.
Andreja Kmetec – 1. -3. razred,
Peter Vervega – 4. razred, Štefka
Kocjan – 5. razred; 6. -9. razred:
Bojan Kocbek – razrednik, športno
vzgojo, Vojko Orgl – matematiko,
Nada Šiling – angleščino,
Martina Šalamun – slovenščino, Jasna
Kunstek – etiko, Brane Lazič- likovno
vzgojo (8. in 9. razredu),
Aleksander Šijanec - glasbeno vzgojo
(v 8. in 9. razredu), Stane Gerečnik –
fiziko, Marija Kukovec – kemijo,
biologijo. Karmen Polič –tehniko
~ Maja Farazin, 7. razred ~
24
INTERVJU Z DEDKOM
- Ali se spomniš svojega prvega šolskega dne?
Da, v razredu nas je bilo veliko.
- Ali ste se z sošolci takoj spoprijateljili?
Z nekaterimi da, z nekaterimi pa kasneje.
- Se je doma bilo potrebno veliko učiti?
Ne. Do šestega razreda se spomnim da sem doma naredil samo domačo nalogo,
učil pa se nisem popolnoma nič. Zato tudi nisem imel samih 'petk' ampak tudi
kakšno 'štirko'.
- Kaj pa v 6., 7. in 8. razredu, si se kaj več učil?
Da. V šestem razredu se spomnim, da sem se doma učil angleščino. Vendar bolj
malo časa. V sedmem in osmem razredu pa sem se doma učil tudi matematiko,
slovenščino in angleščino.
- Kakšen pa je bil odnos med učenci in učitelji?
Učitelji so bili strogi. Smo jih ubogali in spoštovali. V tistih časih so nas tudi
večkrat fizično kaznovali. Priznam, da smo si to tudi velikokrat zaslužili.
- Kateri predmet ti je bil najbolj všeč?
Telovadba in glasbeni pouk. V osmem razredu pa tudi fizika, zaradi katere sem se
vpisal tudi na tehnično šolo.
- Ali se spomniš tudi kakšne 'bedarije', ki ste jo s sošolci naredili?
Da, kar nekaj jih je bilo. Najbolj mi je ostal v spominu,
posadili čebulice tulipanov v cvetlična korita.
25
ko smo z učiteljico
Potem smo se s temi čebulicami obmetavali. Učiteljica je vsako jutro gledala
korita, kdaj bodo tulipani vzklili. Ko je ugotovila, zakaj jih ni na svetlo, je bila
razočarana nad nami, mi pa smo se delali nedolžne.
Spomnim se pa tudi primera s kačo, ko je sošolec imel belouško za srajco. Kača je
iskala izhod in mu pogledala ven pri ovratniku in pri rokavu. Učiteljica je to
opazovala in sošolca opomnila, naj se neha igrati. Mislila je namreč, da je kača
gumijasta. Po opozorilu je kača še naprej migala, zato mu jo je učiteljica
nameravala odvzeti. On ji je to tudi ponudil. Ko je učiteljica ugotovila, da je kača
prava, je z grozo zbežala iz učilnice do ravnatelja, ki je uredil zadevo.
~ Tadej Lončarič, 9. razred ~
MOJA MAMA V ŠOLI
V šolo je hodila v eno smer eno uro, saj takrat ni bilo poskrbljeno za šolski
prevoz. Tudi obutev ni bila tako udobna kot je danes. Nekateri učitelji so bili
zelo strogi in so se jih učenci bali. Za šolsko malico ni bilo poskrbljeno tako kot
je v šoli danes. Večkrat je mama nesla malico od doma, ker ni bilo denarja.
Domačo nalogo je naredila večinoma na paši, kjer je pasla krave. Pozimi so otroci
pogosto izostajali od pouka, saj nihče ni plužil cest. Starši so delali pot v snegu.
~ Natalija Šef, 7. razred ~
26
SPOMINI NA PRVA ŠOLSKA LETA
Prvega šolskega dne se ne spomnim več najbolje, vendar bom vseeno opisal tiste
malenkosti, ki so mi ostale v spominu. Najprej smo se zbrali v učilnici, kjer smo
se nekateri otroci srečali prvič, ostali pa smo se poznali že iz vrtca. Potem se
nam je predstavila učiteljica ter nam povedala nekaj pomembnih stvari. Sledil je
govor ravnatelja. Spomnim se, da nam je ravnatelj povedal, da imamo otroški
kotiček in da se bomo lahko tam igrali. Ko smo to slišali, smo vsi takoj odšli tja in
se hoteli igrati. Kasneje smo se igrali eno krajšo igrico. Po igri je vsak učenec
dobil tudi svojega plišastega zajčka.
V šoli smo že doživeli veliko smešnih dogodkov a tale, mi bo zagotovo vedno ostal
v spominu. V prvem razredu je med poukom sošolki padla na tla barvica in se
skotalila pod mojo mizo. Hotel sem biti prijazen in jo pobrati ter jo vrniti sošolki.
A sošolka je mislila, da ji hočem barvico vzeti, zato mi je prisolila klofuto. Bilo
me je sram.
Pri učenju sem v začetku potreboval pomoč. Vedno sem se učil z mamo. Učil pa
sem se tako, da sem si snov najprej prebral, potem zaprl zvezek in me je mama
spraševala. Na tak način sem se učil na začetku četrtega razreda. Če mama ni
imela časa, sem se tako učil z očetom. Potem pa včasih mama ni imela časa in oče
prav tako ne, pa sem se moral učiti sam. Največkrat sem si v zvezek zapisal
učiteljičina ali učiteljeva vprašanja in doma snov prebral, nato pa poskušal
odgovoriti na zapisana vprašanja. Tako sem se naučil samostojnega učenja.
~ Žiga Purgaj, 8. razred ~
27
NEKAJ MOJIH SPOMINOV
Ko sem prišla v prvi razred je prišla zraven moja mama. Bila sem ne strpna in
prestrašena . Ko smo prišli v učilnico sem se razgledala okoli sebe, bilo mi je
všeč. Ogledovala sem sošolke in sošolce, a nikogar nisem poznala. Sedli smo se
na majhne stole. Dobili smo rutico, revijo z zgoščenko. Najbolj sem se veselila,
da se bom v šoli lahko igrala z drugimi otroki.
V drugem razredu je naju s Heleno jezil Luka. Kmalu sva strnili moči in mu
krepko vračali z najinimi domislicami. V tretjem razredu so odšli sošolka Anja in
sošolca Tomaž ter Danijel. Dobili smo novega sošolca Žana. Tretji razred mi je
ostal najbolj v spominu zaradi šole v naravi. Plavanje mi je zelo všeč zato sem
uživala na morju. V petem razredu smo se učili smučanja v CŠOD Gorenje v
Zrečah. Dobili smo tudi novo sošolko, Tanjo.
Sedaj sem v sedmem razredu. Še vedno je moja najboljša prijateljica Helena.
Poleg učenja, ki ga je vsako leto več, učenci najdemo dovolj časa za zabavo in
večkrat naredimo kakšno neumnost. V šoli se dobro počutim in po vseh letih lahko
rečem, da se imamo lepo.
~ Natalija Šef, 7. razred ~
Ko sem živel v Mariboru, sem imel zelo veliko prijateljev. V vrtec sem hodil štiri
leta. Ko smo se preselili v Jakobski Dol, sem spoznal še več prijateljev. Najbolj
sem se družil z Denisom, ker je moj sosed in se tudi danes veliko druživa tudi po
pouku.
Prvi šolski dan so nas v šolo pripeljale naše mame. Toda naslednje dni smo morali
biti v šoli brez njih. Skoraj vsi smo kdaj jokali zaradi tega jokali. A tudi to je
minilo, saj smo postali pogumnejši. V prvem razredu smo se učili pisati črke in vse
bolj smo se spoznavali. Do tretjega razreda smo bili že pravi prijatelji. V
četrtem razredu se je vrnila naša sošolka Anja in vsi smo je bili veseli. A četrti
razred je prinesel tudi veliko slabega – ocene. V začetku smo se jih zelo bali, saj
nihče ni želel dobiti dvojko, kaj šele enko. Vsi smo si želeli petice, a smo se
počasi morali navaditi tudi na nižje ocene.
Sedaj smo v sedmem razredu, predmetov in učenja je veliko več, naše ocene so
pa so postale zelo 'pisane'. V redovalnici so lepo razporejene od enke do petice.
~ Goran Rojko, 7. razred ~
28
29