Slovenski komorni zbor - Slovenska filharmonija

1. koncert, Vokalni abonma, sezona 2014/15
Slovenski komorni zbor
Dvorana Marjana Kozine, Slovenska filharmonija
30. september 2014 ob 19. uri
dirigent Sebastjan Vrhovnik
Slovenski komorni zbor posveča koncert skladatelju akademiku Lojzetu Lebiču ob njegovi
osemdesetletnici.
Spored
Jacobus Handl - Gallus (1550–1591)
Lex et natura / Nehvaležniku sodi narava, Harmoniae morales 51
tenor Martin Logar, Fernando Mejias
bariton Rok Rakar
bas Jan Kuhar
Pascitur in vivis livor / Pase zavist se po živih ljudeh, HM 53
Ne iactes / Ne napihuj se, HM 26
Nescio quid sit amor / Kaj je ljubezen, ne vem, Moralia 11
Nec Veneris, nec tu vini capiaris amore / Nikar ne daj se prevzeti ljubezni do venere in vina,
M6
Quid mihi, livor edax / Jedka zavist, le zakaj očitaš, M 5
Adeste Musae, maximi proles Iovis / O, muze, hčerke Jupitra najvišjega, M 9
Lojze Lebič (1934)
Hvalnica svetu za mešani zbor in instrumente (1988)
Hvalnica ognju
Hvalnica svetu
Kronika
Zemlja in ogenj
L'amour / Ljubezen za mešani zbor instrumente (1986)
solo Katarina Lenarčič
Avarice / Skopost za mešani zbor in instrumente (1986)
solo Katjuša Bukovec Košir, Marta Marolt, Romana Vengust, Darja Vevoda
tolkala Matevž Bajde, kljunasta flavta Mateja Bajt, sintetizator/orgle Simona Đonlić
kitara/lutnja Izidor Erazem Grafenauer, klavir Tatjana Kaučič
tolkala Franci Krevh, klavir Aleksandra Verbicka, kitara Aljoša Vrščaj
Koncert nima odmora.
K sporedu
Ko je Jacobus Handl - Gallus umrl, so njegovi ožji prijatelji, člani 'njegovega' praškega
humanističnega krožka, objavili veliko osmrtnico s štirimi žalostinkami in skladateljevi
podobi v lesorezu dodali tole besedilo: »Na grob Jakoba Handla Kranjca, slavnega umetnika
praktične glasbe, ki je pobožno zaspal v Kristusu v Pragi 18. julija 1591.«
Paradoksalno je, da je to skupaj z objavo istega portreta z navedbo starosti v četrti knjigi
motetov edini zares preverljiv podatek o skladateljevem rojstvu oziroma smrti. Razmislek o
kraju njegovega rojstva na Kranjskem namenoma obidemo, saj vse domneve temeljijo na
nejasnih, težko preverljivih hipotezah, manjka jim kronski vir oz. dokaz.
Živel je v zgodovinsko izjemno pisanem stoletju, v času mnogih pomembnih poglavij
srednjeevropske zgodovine, ko se širom Evrope utrdi renesansa v vseh raznovrstnih
življenjskonazorskih in umetnostnih pomenih besede, ko se takratna nova glasba s pomočjo
'novega medija', bakrenih plošč, vztrajno širi. A o Gallusu v tem času ne vemo slej ko prej
ničesar preverljivega. Morda je začel v Stični pri cistercijanih, po letu 1567 ga omenjajo v
gornjeavstrijskem Melku, morda je – že z moškim glasom – prepeval na Dunaju, zagotovo je
potoval po Moravski in Šleziji, se zrel tridesetletnik ustalil na robu Brna in navezoval stike s
Prago, s središčem humanističnih silnic tega dela Evrope, postal kapelnik v Olomoucu, od leta
1586 pa je bil do smrti čez pet let kantor pri sv. Janu na Bregu, a te cerkve danes ni več.
Kot o življenju, so tudi misli o Handlovem pridobivanju glasbenih znanj hipotetične,
nesporno pa je, da so bila izjemna. Že do Prage se je srečal z vsem, kar je v glasbi iz Flandrije
in Italije preplavljalo njegov prostor, ter po biblijsko 'premišljeval' in 'hranil v svojem srcu',
vse pa oplemeniteno nadgrajeval in uresničeval v svoji glasbi. Pa ni bil Gallus le izjemen in
plodovit skladatelj. Pogled na njegov kolosalni opus ga izdaja tudi kot nadvse domiselnega
založnika. Samo v petih letih v Pragi je objavil in delno najbrž tudi napisal 5 knjig v 44
zvezkih z nič manj kot 429 skladbami, kar je ne le ustvarjalno neverjetno plodno, marveč tudi
komaj doseženo založniško dejanje, ki je zahtevalo močno finančno zaslombo.
Danes vemo, da je bil mojstrov opus znan, razširjen in izvajan širom evropskih dežel, saj mu
lahko sledimo vse tja do Skandinavije. Ob marsikateri posamezni izdaji je dostopen
izvajalcem v dveh celovitih in več posameznih znanstvenokritičnih izdajah. Manj je
posnetkov, izbore motetov raznovrstnih izvajalcev pa zaokroženo dopolnjuje posnetek vseh
njegovih stotih posvetnih skladb.
Antični latinski verz in sproščena, nikoli frivolna pesem v latinščini je druga pesniška zvrst, ki
poleg svetopisemske in liturgične vsebine privlači Gallusa kot skladatelja. Utemeljenega
odgovora na vprašanje, zakaj latinščina, in ne italijanščina, nemščina, manj francoščina,
nimamo.
Sedem latinskih posvetnih pesmi nocojšnjega sporeda za štiri do osem glasov predstavlja le
droben glasbeni uvid v vsebinsko in glasbeno pestrost obeh domišljenih Gallusovih zbirk
posvetnih skladb, Moralia in Harmoniae morales. Kaže, da je bila latinščina v krogu praških
humanistično uglašenih somišljenikov drugi, če ne osrednji medsebojni občevalni jezik, če ne
vsakdanji, pa tisti za posebne priložnosti. Kljub temu da Handlovega stika s plemstvom ne
moremo dokazati, pa so bili njegovi sogovorniki in tovariši vendarle izobraženi meščani,
učenjaki in kleriki. Izbor verzov kaže na temeljito poznavanje antične lirike, od obsežnih
zbirk in antologij, do Ovida in Vergila, mnogim verzom pa avtorja ni mogoče najti. So
besedila prispevali člani Gallusovega družabnega okolja, je verze koval tudi skladatelj sam?
Na to vprašanje je možen vsak odgovor, a je prav tako tudi predrzen. Vsebina je pisana: od
življenjskih modrosti, značajskih vrednot in vrednosti prijateljstva do sproščenih
nepredvidljivih rebusoidnih besednih iger in slikanja vojaške slave, od razmišljanj o smrti do
receptov za boljše in mirnejše življenje, od slik iz narave do precej zadržane, v ničemer
renesančno opolzke obravnave ljubezni, bolj platonske kot telesne.
In glasba nocojšnjih skladb? Iz časa je, ko je svoje motete poslal med ljudi slavni Lasso in je
Palestrina kapelnik bazilike v rimskem Lateranu, malo pred časom, ko je istega leta rojeni
Caccini dobrih dvajset let po mojstrovi smrti objavil zbirko Le nove musiche, ki naznanja
novo, povsem drugačno glasbo, iz časa, ko v Rimu že cvetejo prve oratorijske bratovščine, in
iz časa, ko Zarlinove Istitutioni harmoniche razburkajo in zamajejo stabilni tonski svet
heksakordov.
A nocojšnja Gallusova glasba ni nič drugačna kot tista v drugih moralijah ali cerkvenih
skladbah. Tesno je povezana z besedilom, z njegovimi tonskimi podobami in značajem, trdno
je vpeta v zapleteni svet modusov in renesančni preplet samo štirih ali pa osmih in še mnogo
več glasov, svoje trdne temelje ima v razvejanem sistemu heksakordov, saj v kasnejši ali
današnji zvočni svet tonalne dvojnosti vstopa varljivo in le navidezno. Gallus je mojster.
Svojo obrt obvlada in je do sebe nepopustljiv. Do te mere, da postane njegovo strogo orodje
časa glasba univerzalno ozvočenega sveta in do danes vsem razumljivih tonskih podob. Tudi
daleč po njem in za vse čase. Prav s tem veliki Kranjec svoje slavne sodobnike presega in
prav to ostaja današnjemu bralcu, razlagalcu in pevcu še prevečkrat nepojasnjeno in zakrito.
Skladatelj, dirigent, arheolog, profesor in prodoren mislec, eden najpomembnejših sopotnikov
slovenske glasbe našega časa, akademik Lojze Lebič, je kot skladatelj na najbolj
prvinsko ‘glasbilo’, na človeški glas, zelo tesno navezan. Od študentskih let, svojih »zgodnjih
zborov«, od vodenja Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič do takrat novih, v neznano
prihodnost naravnanih programskih in poustvarjalnih poti ter uspehov Komornega zbora RTV
Ljubljana, od kasnejših, danes temeljnih partitur naše sodobne zborovske, vokalnosolistične in
vokalno-instrumentalne glasbe do dokončnih, skoraj prvinskih postavitev in razumevanj
ljudskega ter glasbeno arhetipskega. Ne da obidemo ali prezremo Lebičev pomemben in v
številnih delih antologijski instrumentalni opus, sta nam njegovo snovanje in izpoved za
človeški glas posebej blizu, saj sta v svojem nastajanju in poglobljenem razmisleku tako
močno privezana »na ljudi in deželo«.
Več delno Hvalnico svetu za zbor in instrumente je Lojze Lebič napisal leta 1988 kot
povabilo in naročilo takratnega festivala Jugoslovenske horske svečanosti v Nišu. Segel je po
simbolističnih verzih pesnika iz Niša, Branka Miljkovića, ki je komaj sedemindvajsetleten
tragično končal v nepojasnjenih okoliščinah v zagrebškem predmestju.
Prvič je partituro v celoti izvedel ljubljanski APZ z Jožetom Fürstom in s še petimi
instrumentalisti julija 1988 v Nišu, del skladbe pa malo pred tem v Ljubljani. Takrat je Lojze
Lebič svoje novo delo pospremil s temi mislimi: »Izbrane pesmi izražajo ljubezen, upanje in
bližino s svetom (ogenj, zemlja, zrak, voda, ptice …), toda v senci ohole in divje izprijenosti
(kače, prazna voda, obglavljena trupla …). Ta dvojnost mi je odpirala večpomenski zvočni
prostor diferenciranih kompozicijskih tehnik, arhetipskih invokacij, do vsakodnevne trivialne
zvočnosti.«
L’amour (Ljubezen) in Avarice (Skopost) sta samostojna glasbeno-oblikovno zaokrožena
zborovska prizora iz skladateljeve obsežne vokalno-instrumentalne odrske stvaritve
Fauvel ’86, ki jo je na veliki oder Cankarjevega doma v režiji in koreografiji Ksenije Hribar
spomladi 1986 postavil Akademski pevski zbor Tone Tomšič z dirigentom Jernejem
Habjaničem.
Besedili obeh skladb sta del zajetnega starofrancoskega pesemskega kodeksa Roman de
Fauvel, verznega satiričnega starofrancoskega in latinskega besedila iz 14. stoletja, ki v svojih
prispodobah in osteh biča šest največjih človeških nečednosti: priliznjenost (Flatterie),
skopost oz. lakomnost (Avarice), nizkotnost in sprijenost (Uilénie), nezvestobo in
nestanovitnost (Variété), zavist (Envie) in strahopetnost (Lâcheté).
O svoji stvaritvi, posredno o obeh skladbah nocojšnjega sporeda, je Lojze Lebič ob njuni prvi
izvedbi pred skoraj dvajsetimi leti zapisal: »Zvočno dogajanje poteka na treh ravneh: na
arhaični, z glasbeno govorico, kakršna je bila v navadi na začetku 14. stoletja …, na ravni
dramskega sporočanja, … na refleksivni ravni, ki se ji posveča glavna skladateljska
pozornost; tu se v glasbeno radikalizirani obliki z današnjimi kompozicijskimi sredstvi
posredujejo psihološka stanja, kot jih ustvarjajo poudarki iz pripovedi. … Vsakega izmed
prizorov … obvladuje zanj tipičen način zborovskopevske artikulacije. Raba raznih jezikov
pa meri na nadčasovne vidike zgodbe o univerzalni človekovi nezadostnosti in šibkosti.
… Zakaj me je, skladatelja sodobnosti, pritegnila tema iz daljnega francoskega 14. stoletja?
Ne poišče skladatelj teme, marveč le-ta najde v ustvarjalcu sozvočje s čim, kar je v njem že od
prej. Fauvel ’86 (in v njem obe skladbi nocojšnjega sporeda; op. pisca) ni moraliteta – ne
volje niti pravice za kaj takega danes ne najdem. Fauvel mi pomeni ironično posmehljivo
postavo iz davnih dni, zapleteno v večni turnir dobrega in zla.«
Tomaž Faganel
O izvajalcih
Sebastjan Vrhovnik (1978) je začel svojo glasbeno pot v domačem Kamniku in se kot
obetaven pianist potrdil na glasbenih tekmovanjih. Na Srednji glasbeni in baletni šoli v
Ljubljani je diplomiral iz glasbene teorije (1997) in petja (2003) ter nato na Akademiji za
glasbo v Ljubljani na Oddelku za glasbeno pedagogiko pod mentorstvom Marka Vatovca z
odliko diplomiral in leta 2006 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Izpopolnjeval se je na
mojstrskih tečajih in bil leta 2005 asistent Garyja Gradna na Mednarodnem pevskem tednu
Europa Cantat v Ljubljani. Leta 2011 je na graški Univerzi za glasbo in odrsko umetnost v
razredu Johannesa Prinza končal podiplomski študij zborovskega dirigiranja in na svojo jasno
usmerjeno dirigentsko pot opozoril z odmevno scensko izvedbo Bachovega Pasijona po
Janezu. Od jeseni 2013 je docent za področje zborovskega dirigiranja na ljubljanski
Akademiji za glasbo, kjer poučuje in vodi mešani zbor. Predava na različnih zborovodskih
tečajih doma in v tujini ter je član strokovnih žirij.
Kot tenorist je prepeval v izbranih slovenskih zborih (Vokalna skupina Ecce, Komorni zbor
Slovenicum oz. Chorus N'omen, Komorni zbor RTV Slovenija), bil večkrat član Evropskega
zbora mladih, z zbori pa je nastopal tud kot pianist. Od novembra 2008 je dirigent Komornega
zbora Obala Koper, od jeseni 2009 do letošnjega septembra pa je vodil Akademski pevski
zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, katerega kakovost je potrdil s programsko
domišljenimi sporedi in lanskim finalom Tekmovanja za veliko zborovsko nagrado Evrope v
Arezzu. Kot gostujoči dirigent sodeluje s Komornim zborom RTV Slovenija − z njim je v
sezoni 2010/2011 posnel tri uspele zgoščenke –, s Slovenskim komornim zborom, z zborom
Opere SNG Maribor in z Ženskim komornim zborom ČarniCe. Pred tem je do leta 2006 več
let vodil Mešani pevski zbor Cantemus iz Kamnika, Vokalno skupino Ecce, Mešani pevski
zbor Glasbene matice Ljubljana in šest let Učiteljski pevski zbor Slovenije Emil Adamič. Z
vsemi naštetimi zbori se je potrdil na koncertih v Sloveniji in gostovanjih v tujini, njegovo
kakovostno delo pa potrjujejo tudi uspehi zborov, ki jih je vodil in jih vodi na slovenskih
(večkrat v Mariboru) in mednarodnih zborovskih tekmovanjih (več tekmovanj v Avstriji,
Nemčiji in Italiji ter na Poljskem, Irskem in v Španiji), na katerih je prejel tudi številna
posebna priznanja.
Vrhovnikovo koncertno delovanje odlikuje odlično poznavanje pevskega glasu in izrazita
muzikalnost, njegove izvedbe posebna mehkoba in zlitost zborovskega zvoka, spored skladb,
po katerih sega, pa prinaša v naš pevski prostor svežino in nove strokovne izzive.
Slovenski komorni zbor je bil kot poklicni pevski zbor ustanovljen leta 1991. Do jeseni leta
2009 ga je vodil njegov utemeljitelj dr. Mirko Cuderman, od sezone 2009/2010 pa sta ga
vodila dirigentka Martina Batič, pomočnica direktorja Slovenske filharmonije za zbor, in
Steffen Schreyer, ki je bil od leta 2009 do izteka sezone 2011/2012 šef dirigent zbora. V
sezoni 2012/2013 je Martina Batič postala umetniški vodja in pomočnica direktorja za zbor.
Ta 40-članski zbor je od leta 1998 del Slovenske filharmonije in ima v vsaki sezoni povprečno
po 35 koncertov. Njegova osrednja naloga je predvsem izvajanje glasbe a cappella, največ v
Vokalnem abonmaju, ter vokalno-instrumentalne glasbe z Orkestrom Slovenske filharmonije
in drugimi slovenskimi in tujimi orkestri pa tudi snemanje zborovske glasbe. S slovenskim
komornim zborom so poleg slovenskih (M. Vatovec, G. Klančič, M. Cuderman, U. Lajovic,
T. Faganel, M. Ozbič, S. Kuret, K. Šilec, L. Arnič, U. Lah, S. Vrhovnik, B. Smrekar, M. Šček
...) sodelovali številni priznani tuji dirigenti (G. Theuring, T. Kaljuste, V. Kranjčević, H.
Leenders, A. Eby, W. Seeliger, E. Ericson, R. Sund, J. Prinz, K. Putniņš, S. Layton idr.), na
koncertih vokalno-instrumentalne glasbe pa vsi uveljavljeni slovenski in ugledni tuji dirigenti.
Gostje zbora so bili tudi številni znani slovenski in tuji pevci solisti.
Na abonmajskih in drugih koncertih je Slovenski komorni zbor ponovno obudil veliko del
slovenskih skladateljev ali prvič izvedel nova, številne skladbe iz zakladnice evropske
zborovske glasbe pa je občinstvu predstavil prvič. Zbor veliko snema. Posebej zajetna je
njegova diskografija, saj šteje več kot osemdeset plošč v zbirkah Musica sacra Slovenica in
Slovenska zborovska glasba z antologijskim izborom naše zborovske glasbe, sakralne in
posvetne. Nastopa tudi na koncertih in festivalih v Italiji, Avstriji in Nemčiji, na Hrvaškem,
Nizozemskem in Madžarskem. Posebej tesno je sodeloval s festivalom Varaždinski baročni
večeri. Slovenski komorni zbor je dobitnik več uglednih umetniških priznanj in nagrad.
Novembra 2012 je Slovenski komorni zbor skupaj z Orkestrom Slovenske filharmonije s
koncertno izvedbo opere Jolanta Petra Iljiča Čajkovskega s skupino izvrstnih solistov
mednarodnega slovesa s slavno sopranistko Ano Netrebko na čelu (sodelovali so tudi štirje
slovenski pevci) pod vodstvom Emmanuella Villauma z velikim uspehom gostoval v
razprodanih znamenitih dvoranah Stuttgarta, Münchna, Amsterdama, Pariza, Berlina,
Nürnberga, Prage, Essna in Dunaja ter opero posnel za znano založbo Deutsche
Grammophon. Decembra lani je Slovenski komorni zbor skupaj s Simfoničnim orkestrom
RTV Slovenija in gostujočimi solisti pod dirigentskim vodstvom Martine Batič pripravil
izjemno izvedbo Händlovega oratorija Mesija, ki je bila deležna tudi odličnih kritik.