Zbornik - Komorni Moški Zbor Ptuj

Pregled pevske dejavnosti na Ptuju
50 let Komornega moškega zbora Ptuj
Pregled pevske dejavnosti na Ptuju
50 let Komornega moškega zbora Ptuj
Ptuj, december 2003
Uredniški odbor
Franc Lačen, predsednik
Martin Ozmec, član
Gianfranco Zelenko, član
Uredil
Gianfranco Zelenko
© 2003 Vse pravice pridržane
Založnik in izdajatelj
Komorni moški zbor Ptuj
Fotografije
Pevci in arhiv zbora
Prevod
Aleksandra Pal – angleški
Jože Kodrič – nemški
Izdajo so omogočili
Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
Mestna občina Ptuj
Tisk
TERCIA TISK d.o.o., Ptuj
DECEMBER 2003
Naklada
300 izvodov
deželo Janeza Miklošiča. Četverospeva Ljubici pod
oknom so zapeli mariborski pevci, Domovini pa
slovenjebistriški. Izveden je bil tudi samospev
Slavjanom Miroslava Vilharja. Zaključili so s Hej,
Slovani in cesarsko himno.
O PETJU NA PTUJU
od začetkov do Komornega moškega zbora
Jože Kodrič
Vse je le poskus na podlagi dostopnih virov,
literature in nekaterih pričevanj sestaviti pregled
zborovskega petja na Ptuju od začetkov do
ustanavljanja Komornega moškega zbora.
V nekdanji večnarodni monarhiji so prvi javni
slovenski zborovski nastopi na Ptuju izpričani z
njeno ustavno dobo v zvezi z nastankom ptujske
Čitalnice – Narodne čitavnice Ptujske.
Čitalnice so budile narodno zavest z izobraževanjem
ter s kulturnimi in družabnimi prireditvami ali
bésedami. Na prostem pa so prirejali ljudske shode
ali tabore. Povsod je imelo tudi petje vplivno vlogo.
Po enoletnih pripravah in potrditvi društvenih pravil
je Čitalnica z odborom in predsednikom
dr. Avgustom Čučkom, ki je bil v notarski službi, ter
z deželnim in državnim poslancem Mihaelom
Hermanom, prav tako odbornikom, a pomembnim
pobudnikom, začela poslovati 1. junija 1864.
Odboru je pripadal tudi kaplan Božidar Raič od Sv.
Barbare v Halozah, pozneje znan kot govornik na
ljudskih taborih. Čitalnica je bila najprej nastanjena
v Hermanovi hiši.
Slovesno je bila odprta 5. septembra 1864. Pri tem
so v mestni cerkvi peli slovensko mašo pod
vodstvom avtorja Janeza Miklošiča, mariborskega
čitalniškega pevovodje in skladatelja. Čitalniški
pevski skupini, ki jo je uspelo zbrati, so pomagali
pevci iz Maribora, Slovenske Bistrice in Frama.
Vseh je bilo 60. Menda je bilo sploh prvič, da se je v
proštijski cerkvi slovensko pelo.
Slika 1: Povabilo na slovesnost ob ustanovitvi Čitalnice
na Ptuju (Vir: Zgodovinski arhiv Ptuj)
Za leto 1866 je omenjen izlet skupaj z mariborskimi
čitalničarji k Sv. Lenartu v Slovenskih goricah.
Prebudni pomen pa je imelo zlasti zborovanje, ki ga
je pobudila leta 1867 ptujska Čitalnica pri Mali
Nedelji, kjer je med ljudmi ostal živ spomin na
njihovega župnika Antona Krempla, dobrega
Na pogostitvi in bésedi na Kristovem vrtu s
številnimi častnimi gosti so po slavnostnih govorih
nastopili pevci pod vodstvom Janeza Miklošiča z
budnico Naprej Davorina Jenka, s Savico Gregorja
Riharja, Budnico Benjamina Ipavca in Slovensko
5
govorca in domoljubnega pisca, ki je prvi napisal v
slovenščini, četudi še narečni, in v precej slavilnem
tonu, zgodovino štajerskih Slovencev. Nastopila sta
ljutomerski in ptujski čitalniški zbor. Govorniki so
poudarjali ustavne pravice in ustanavljanje bralnih
društev, kaplan Božidar Raič pa je pozival ljudi, naj
ne bodo več bedaki, ki bi branili tujčevo proso.
Zbralo se je okrog 5000 ljudi, kar je bil tudi razlog,
da Čitalnica ni pripravila podobnega srečanja na
Ptuju.
podobne prireditve, gotovo tudi s petjem. Vse pa je
imelo svoj pomen v oznanjanju slovenske besede.
Čitalniški pevski zbor ni redno deloval, zlasti ne v
sedemdesetih letih. Pevci so se prehitro menjavali,
tudi ni bilo stalnega pevovodje. Sprva so prihajali na
čitalniške prireditve tudi nemški Ptujčani, ki so radi
prisluhnili slovenskemu zborovskemu petju, čeprav
je bilo šele v povojih. Kot pevovodja je naveden
mestni učitelj Jakob Ferk.
Redno petje v Čitalnici je spodbudil šolnik
dr. Tomaž Romih. Zbor je bilo treba postaviti
domala na novo. Težave so bile s pevci, saj jih je več
hodilo k nemškemu pevskemu društvu. Pri vsakem
novem je bilo treba posebej vaditi njegov glas.
Izkušena sta bila tenorist Marko Pavlinič, čevljarski
mojster, in basist Franc Strgar, davčni adjunkt.
Pevovodja je postal organist Anton Weixler ob
sodelovanju z Romihom. V letih 1879 in 1880 so
lahko na bésedah nastopali le z dvojnim moškim
kvartetom. Pojavljale so se pesmi in samospevi v
duhu sočutne narodne romantike, pa tudi budnice,
tako na bésedi 8. maja 1881 Antona Nedveda Mili
kraj, samospev Antona Stöckla Mladost, Kamila
Maška Strunam in Antona Hajdriha Jadransko
morje. Priljubljeni so bili tudi venčki narodnih
pesmi.
Velika spodbuda za delo Čitalnice, ki se je morala
večkrat seliti, je bila pridobitev lastnih prostorov z
nakupom enonadstropne zgradbe v nekdanji Poštni,
danes Vošnjakovi ulici. Zgradbo Čitalnice so takoj
poimenovali Narodni dom. Svečano je bil odprt
29. maja 1882. S programa je posebej omenjen
pevski nastop Triglavanov, graškega akademskega
društva Triglav, s slavilno pesmijo Davorina Jenka
Molitev, imenovano tudi Slovenska himna.
Slavnostni govornik je bil Božidar Raič, ki je svoje
premoženje prepustil ptujski in ormoški Čitalnici.
Pomembni so bili še drugi narodni delavci, tudi tisti,
ki so ustanavljali slovenski denarni zavod.
Čitalnica je pridobivala vse več somišljenikov. Ob
dvojnem moškem kvartetu, razširjenem v moški
zbor, je leta 1882 nastal še mešani zbor, ki ga je
vodil učitelj Franc Vabič. Zbor se je ponašal s pevko
Ano Weixlerjevo, ki je pela tudi kot solistka in je
bila že v prejšnjih letih znana z napevom Ko ptičica
Slika 2: Kulturni program na slovesnosti ob ustanovitvi
Čitalnice na Ptuju (Vir: Zgodovinski arhiv Ptuj)
Slovence so vabile v društvo posebej gledališke
predstave, navadno diletantske in zabavne in
6
sem pevala. Ob koncu leta je zbor štel okoli 30
članov. Oba zbora ali kar čitalniški zbor se nista
omejevala le na društvene prostore, ampak sta
obiskovala tudi okoliške kraje.
Slovensko pevsko društvo v Ptuju. Izvoljeni so bili
tudi zunanji odborniki, poverjeniki, iz raznih krajev.
Veliki koncerti so bili predvideni v večjih središčih
vsako leto obenem z društveno skupščino. Pri tem so
se pogosto menjavali tudi zborovodje.
Prva večja prireditev v prostorih Narodnega doma je
bila 18. februarja 1883 namenjena 120-letnici rojstva
Valentina Vodnika, ki so ga dolgo postavljali pred
Prešerna. Kot glavni zborovski točki je moški zbor
prispeval Benjamina Ipavca Ilirijo oživljeno, mešani
pa, ki mu je bilo še posebej izraženo priznanje, pa
Kitico slovenskih narodnih pesnij v priredbi Antona
Foersterja.
Ustanovni zbor v Mariboru so Ptujčani povezali s
koncertom svojega zbora, ki je sledil zasedanju.
Sedaj so prvič nastopili v vlogi Slovenskega
pevskega društva. Narodna publika je povsem
napolnila koncertno dvorano. Posebno so se
odlikovali solisti mešanega zbora pri izvedbi skladbe
Antona Foersterja Venec Vodnikovih in na njega
zloženih pesnij. Točke je prispevala tudi mariborska
vojaška godba. Večina civilnih godb je bila takrat v
nemških rokah in so Slovencem povzročale težave.
Še najuslužnejša in tudi najboljša je bila vojaška
godba.
Čitalniški zbor je zlasti nastopal na narodnih slavjih,
ki jih je prirejal Božidar Raič. Leta 1880 v Cerovcu
pri Ljutomeru v spomin na pesnika Stanka Vraza,
1881 v Središču ob Dravi prav tako v spomin na
pesnika Štefana Modrinjaka, leta 1883 pa v čast
jezikoslovcu Franu Miklošiču v Ljutomeru.
Do prvega skupnega koncerta v okviru in po zamisli
na Ptuju zasnovanega Slovenskega pevskega društva
je prišlo 27. septembra 1885 v narodno prav tako
ogroženem Celju, pri Slonu. Narodna slavnost je bila
ob vsem nasprotovanju uspešno izpeljana. Koncert
je vodil nadučitelj Ivan Jurkovič iz Šmarja. Glavne
pevske točke so bile naslednje: Benjamina Ipavca
Mi vstajamo, Antona Foersterja Slava Slovencem,
spet Benjamina Ipavca Bodi zdrava, domovina,
Foersterja Sokolska, Davorina Jenka Tiha luna,
Gustava Ipavca Slovenec sem. Tudi tu je igrala
vojaška godba. V Celju je bilo sklenjeno, da bo
društvo razpisovalo nagrade, vsaj moralne, za po dve
do tri najboljše skladbe. Skladatelji so se v
naslednjih letih odzivali v precejšnjem številu.
Pri teh srečanjih so sodelovali tudi pevci iz okolice.
Ti čitalniškega zbora niso prav dohajali in je prišlo v
Ljutomeru do predloga, da se ustanovi pevska zveza
ali društvo, ki bi imelo člane po vseh slovenskih
pokrajinah z enakimi možnostmi usposabljanja in
tudi z enakimi programi in dostavljenimi notnimi
zapisi, da bi bili omogočeni skupni nastopi na
narodnih slavnostih in velikih koncertih.
Zamisel je bila Romihova in ptujske Čitalnice, kjer
so osnovali ustanovni odbor predlaganega društva s
predsednikom dr. Romihom, ki mu je največ
pomagal sodnijski pristav dr. Franc Gross. Takoj so
začeli pošiljati pozive narodnim učiteljem in vsem,
ki bi bili zmožni pripravljati pevske skupine. Delo ni
bilo lahko, saj je bilo treba najti dobre pevce,
razporejene po raznih krajih Štajerske, pa tudi
podporne člane.
Videti je, da se je pobuda iz Ptuja v veliki meri
obnesla. Narodni koncerti in srečanja, večkje z
množično udeležbo rodoljubov, so potekali razen z
začetki na Ptuju tudi v Mariboru, Celju, Žalcu,
Slovenj Gradcu, Krškem, Brežicah in Rušah,
ponekod tudi večkrat. Zadnji koncert v obsegu
društva je naveden po dobrih dvajsetih letih v Rušah
15. julija 1907.
Pri okrog 110 vpisih je bil 23. novembra 1884
izveden ustanovni občni zbor društva, in to v
Mariboru, v Čitalnici, da bi imela stvar večji
poudarek. Sedež društva, ki je izšlo iz ptujske
Čitalnice in mu je bil jedro ptujski pevski zbor, je
ostajal na Ptuju in tudi šestčlanski odbor, ki so ga
tvorili Ptujčani, sedaj s predsednikom Stankom
Pirnatom, notarskim koncipientom, ter z Romihom
in Grossom kot odbornikoma. Društvo je dobilo ime
Manj sreče so medtem imeli čitalničarji na Ptuju z
glasbeno šolo, ki so jo oktobra leta 1883 v svojih
prostorih ustanovili za svoje otroke. V njej se je
zamenjalo nekaj kapelnikov in zborovodij in je po
štirih letih prenehala.
7
Bolj so uspele prireditve. Tako 5. oktobra 1884
proslava
dvajsetletnice
Čitalnice
z
glasbeno - deklamacijskim večerom. Ob tisoči
obletnici Metodove smrti so čitalniški pevci
12. aprila 1885 uprizorili spevoigro Tičnik v priredbi
Benjamina Ipavca in se izkazali kot solisti. Igro je
režiral dr. Tomaž Romih in priskrbel tudi vojaško
godbo. Pred tem so se pokazali gostje iz Ormoža z
igro Kje je meja. Vmes je ptujski mešani zbor zapel
Bazzin - Bendlov koralni spev Križaci na moru.
Medtem ko se je leta 1895 predstavil in nastopal
čitalniški tamburaški zbor, je sledil naslednji večji
koncert čitalniškega pevskega zbora leta 1899
obenem s solističnimi pevskimi točkami pod
pevovodjem, učiteljem Hinkom Druzovičem.
1. julija 1904 je Čitalnica praznovala svojih 40 let.
Na prireditvi so prevladovali instrumentalni nastopi.
Igrala je sestrska društvena godba iz Ljubljane. Na
dvorišču Narodnega doma je pripravila dva
promenadna koncerta in se je lahko merila z
marsikatero vpeljano vojaško godbo.
15. avgusta 1886 je ptujski čitalniški zbor prvič v
domačem kraju nastopil v vlogi Slovenskega
pevskega društva. Veliki zeleni prostor minoritskega
samostana je komaj ustrezal množičnemu obisku. Iz
Ljubljane so prišli sokoli in v celoti pevski zbor
Slavec. Med drugim je bila predvajana skladba
Antona Foersterja Ave Maria iz Gorenjskega
slavčka in Benjamina Ipavca Kdo je mar z dvema
ptujskima in ljubljanskim solistom.
Leta 1907 je Čitalnica priredila 24. novembra
slavnost ob obletnici Gregorčičeve smrti pred letom
s sodelovanjem ormoško - središkega kvinteta.
Več kot zborovskih je bilo nazadnje gledaliških
predstav, predvsem publiki primernih iger. Leta
1906 je bil v Čitalnici ustanovljen telovadni odsek,
ki je kmalu prerasel v samostojno Sokolsko društvo.
Leta 1907 je nastala čitalniška Ljudska knjižnica,
leta 1912 Dramatično društvo. Ostajalo je družabno
shajanje z zabavnimi večeri, zlasti za pust,
martinovo in silvestrovo.
V primeri s spevoigro so se ptujski pevci in solisti v
letu 1887 izkazali z zahtevnejšim glasbenim delom,
z opereto Serežan, spet v režiji dr. Romiha in s
spremljavo glasbe.
Nenaklonjeni nemški Ptujčani in velikonemški
izgredi na Ptuju proti predstavnikom slovenske
Družbe sv. Cirila in Metoda in tudi proti domačim
čitalničarjem ter še drugim Slovencem v zvezi s
septembrskimi dogodki leta 1908 Čitalnice niso
mogli zadržati.
Svojo 25-letnico je Čitalnica 12. septembra 1889
počastila kot nekoč s petjem Miklošičeve slovenske
maše, tokrat v minoritski cerkvi. V Narodnem domu
je sledila skupščina in nazadnje koncert ptujskih
pevcev pod vodstvom učitelja Franca Copfa.
Nastopila je tudi godba iz Šmarja.
Umetniški koncert, med zadnjimi pred prvo vojno v
Narodnem domu, je pripravil 20. septembra 1908
kvartet domačih glasbenikov, ki so se ga udeležili
tudi gostje iz Maribora in Celja. Koncert je vokalno
dognano dopolnjeval baritonski solist, sicer zdravnik
dr. Bela Štuhec, in zbudil pozornost zlasti s
samospevoma Predsmrtnica in Pogled v nedolžno
oko iz Gregorčičevih pesnitev.
V Narodnem domu je potekalo 1. julija 1894
praznovanje 25-letnice učiteljskega društva za
ptujski okraj. V slavnostnem delu so izvedli na
dvorišču koncert pevke in pevci, ki jih je iz
učiteljstva zbral in jim dirigiral sodrug Dragotin
Zupančič. Iz razlogov lojalnosti program ni obsegal
izrazitih budnic. Moški zbor je podal umirjeni
Nedvedovi Pevčeva molitev in Lahko noč, mešani
pa koral Karla Bendla Križaci na moru, Srečka
Stegnarja Dneva nam pripelji žar in Hugolina
Sattnerja Na planine. Zaključili so s hvalnico
cesarju, kot je bil običaj. Ptujski igralci so ponovili
spevoigro Tičnik. S svojo igro so se predstavili tudi
mariborski učiteljiščniki. Igrala je ptujska mestna
godba.
V sledečih letih ni zaslediti pevskih odzivov ali
izvedb koncertov. Šele proti koncu septembra leta
1912 se je v Narodnem domu zaslišal domači
čitalniški zbor. Na Slomškovi proslavi je pod
vodstvom Ferdinanda Frasa, organista v mestni
cerkvi, zapel več Slomškovih pesmi, domači
diletanti pa so uprizorili alegorično sliko v čast
škofu Slomšku.
8
Po dvajsetih letih se je izteklo na Ptuju začrtano
delovanje Slovenskega pevskega društva, ki je s
sodelavci po raznih krajih in z zbiranjem pevcev in
tudi z organiziranjem godb pripomoglo k skupnim
manifestativnim nastopom v večjih središčih. Če je v
začetku nastopalo 50 pevcev in pevk, je v dobi
razcveta naraslo njih število na 250. V svoji tedanji
narodnopovezovalni vlogi ohranja društvo trajen
pomen.
zasedla vojska.
prepovedano.
Sokolsko
društvo
je
bilo
Osvobojenje leta 1918, zedinjenje in proglasitev
države, kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, so
spremljale številne slovesnosti in spontano petje.
Glavna manifestacija je bila na Ptuju 15. decembra.
V zadnji fazi, ko so izostajali združeni nastopi, se je
naziv društva začel omejevati na izhodiščni
čitalniški pevski zbor. Godbeni in pevski koncert
Slovenskega pevskega društva na Silvestrov večer v
Narodnem domu leta 1906 so izvedli isti pevci v
mešani, moški in ženski zasedbi. Slednja je
prispevala lahkoten napev Slovenskim mladenkam
Hrabroslava Volariča s spremljanjem mestne godbe.
Ta je zaigrala tudi koračnico Viktorja Parme Mladi
vojaki. Mešani zbor je zapel Hugolina Sattnerja
Pozimi v šolo in Antona Foersterja Ljubica, moški
zbor pa kar dva venca popularnih pesmi, kar je le
nekaj s programa.
V novi državi se je s pojavom raznolikih političnih
in nazorskih teženj razširil okvir narodnega
delovanja. Čitalnica z Narodnim domom je
izgubljala pomen nadstrankarskega središča, ko se je
nekaterim že pred vojno zdela preveč meščanska.
Vendar je v novih razmerah z edino slovensko
dvorano v mestu, potem ko je nemška manjšina
mogla obdržati svoj Društveni dom, nudila streho
shodom nekaterih društev in strank ter so se zvrstili
predavanja, koncerti, ples in je imela svojo obsežno
knjižnico, s katero je ohranjala svojo vlogo tudi po
osvoboditvi leta 1945.
Še vedno pa je bil čitalniški pevski zbor, ki je kot
preostanek tvoril Slovensko pevsko društvo, tisti, ki
se je lahko na Ptuju širše predstavil. Nekaj novega je
bil 5. maja 1919 v Narodnem domu pozdravni večer
srbski vojski ob njenem prihodu na Ptuj. Program so
izvedli Čitalnica, zbor in mestna godba, ki so jo vse
bolj prevzemali slovenski člani. 28. junija 1919 je
prvič potekala proslava Vidovega dne, novega
narodnega praznika, prav tako s pevskim zborom in
godbo ter z družabnim Vidovim večerom. Uvajali so
se še drugi narodni, dinastični in državni prazniki.
Društvo je v svojem delovanju pripomoglo k
nastajanju samostojnih lokalnih pevskih društev in
pri tem začelo stopati v ozadje. Sedaj naj bi se
nastali zbori združevali v novi obliki. Pri tem tudi ni
kazalo ostajati pri skladbah, ki so ustrezale le širini
skupnega nastopanja. Kazale so se potrebe po nečem
novem, za kar so takrat prihajale pobude s strani
ljubljanske Glasbene Matice, leta 1872 nastalega
združenja, ki se je zavzemalo za enakovredno raven
slovenske glasbene ustvarjalnosti.
Na predlog tamkajšnjega dirigenta in glasbenega
pedagoga Mateja Hubada, v devetdesetih letih
priznanega s svojim koncertnim delovanjem in
zglednim Matičinim pevskim zborom, je bila leta
1903 ustanovljena Zveza slovenskih pevskih društev
s sedežem v Ljubljani. Zveza, ki ji je bil Hubad
predsednik, naj bi povezovala slovenske zbore in
skrbela za izpopolnjevanje pevske izobrazbe na višji
ravni in nudila zborom podporo pri njihovem
delovanju.
Slovensko pevsko društvo je v 35. društvenem letu
20. julija 1919 prvič po vojni zmoglo v Narodnem
domu prirediti samostojen koncert. Sodelovala sta
tudi mestna godba in salonski orkester, kolikor ga je
bilo mogoče zbrati. Na sporedu, precej v duhu časa,
je bila najprej godba s Knockovo češko sokolsko
koračnico Svi silou in Zadražilovo uverturo Dvoboj.
Sledil je mešani zbor s Karla Adamiča Dekle, podaj
mi roko in moški zbor z Zorka Prelovca Jaz bi rad
rudečih rož. Sokolski orkester je izvedel Kitice
slovenskih narodnih napevov v Rehovi priredbi,
godba pa Valingerjevo barkarolo Dalmatinski
šajkaš. Mešani zbor je zapel Hugolina Sattnerja
Med prvo vojno je mestna oblast na Ptuju
onemogočala čitalniško delovanje. Del prostorov je
9
Lastovke. Davorina Jenka Što ćutiš, Srbine tužni v
izvedbi moškega zbora pa ni najbolj ustrezal
sledečemu vedremu Parmovemu valčku Pozdrav
Gorenjski. Nadalje je Vaclav Engerer, sicer ravnatelj
mestne godbe, s salonskim orkestrom predvajal
venec slavonskih napevov. Mešani zbor je nato
zapel Antona Schwaba Še ena in Hrabroslava
Vogriča V mraku z baritonskim solistom. Zaključila
je godba s potpurijem Hrvatski dom in Brizgovo
koračnico Ljubica.
domu. Šola je z letom 1920/21 prevzela zgradbo,
kjer je še danes ptujska Glasbena šola, nemško
Glasbeno društvo, ki je tam imelo šolo, pa je bilo
razpuščeno konec aprila 1921.
Iz pobud po ustanovi, ki bi povezovala glasbeno
dejavnost in jo tudi prenavljala, zlasti pa jo preko
zainteresirane javnosti vzdrževala, je bila po vzoru
Ljubljane in Maribora 30. avgusta 1922 na Ptuju
ustanovljena Glasbena Matica. Njen prvi predsednik
v devetčlanskem odboru je bil zdravnik dr. Bela
Štuhec. Posebej je šlo za Mestno glasbeno šolo, ki je
mestna občina sama ni mogla več ohranjati. Šolo je
prevzela Matica in jo preimenovala v Glasbeno šolo
Glasbene Matice v Ptuju in začela istega leta z
rednim poukom. Društva, ki so obstajala na Ptuju, se
posebej še niso vključevala.
Podoben je bil koncert na proslavi 50-letnice ptujske
Čitalnice 6. septembra 1919 s številnimi zunanjimi
gosti in čestitkami. Drugi dan so sledili slavnostna
maša s petjem zbora kot pred 50 leti, obhod in
nastopi obnovljenega Sokolskega društva. Prireditev
bi morala biti izvedena že v septembru leta 1914, kar
pa zaradi začetka vojne in nenaklonjene mestne
uprave ni bilo mogoče.
Še vedno je tudi obstajala omenjena pobuda iz
Ljubljane o vstopu v Zvezo slovenskih pevskih
društev, v katero je bilo takrat včlanjeno Slovensko
pevsko društvo iz Ptuja. Iz tedanje mariborske
oblasti se je povezalo devet društev.
Slovensko pevsko društvo je spet samostojno
nastopilo 27. junija 1920 na predvečer Vidovega
dne, tokrat v Društvenem domu. Koncert je uvedlo z
že omenjenim zanesenim slavilnim spevom
Benjamina Ipavca Kdo je mar na besede nekdanjega
deklamatoričnega pesnika Koseskega o slovenskem
oratárju.
Čeprav so na Glasbeni šoli poučevali tudi mladinsko
petje in je bilo slednje del produkcije gojencev, je
trajalo še precej časa do nastanka samostojnega
mladinskega pevskega zbora Glasbene Matice. V
šolskem letu 1926/27, ko je postal ravnatelj šole
prof. Karol Pahor, je šele njemu ob gmotnih težavah
uspelo ustanoviti mladinski pevski zbor, predvsem iz
izbranih učencev obeh osnovnih šol in meščanske
šole. 50-članski zbor je imel 6. maja 1927 v dvorani
Glasbene šole svoj prvi vokalno - instrumentalni
koncert. Vseboval je tudi dva štiriglasna zbora,
Emila Adamiča Pojdem na Hrvatsko in Stevana
Mokranjca Biljano iz X rukoveti.
Društvo se je predstavilo tudi v sledečem letu 1921,
ponovno v Društvenem domu 11. junija. Videti je
bilo, da so slavilni poudarki stopili nekoliko v
ozadje, ko je poslušalce pritegnila skladba Antona
Schwaba Zlata kanglica na Župančičevo besedilo v
izvedbi velikega mešanega zbora s klavirjem in
harmonijem. 28. junij, datum Vidovega dne, je
pomenil na šolah tudi zaključek pouka. V
navedenem letu je mladina ptujske gimnazije in
dekliške meščanske šole spominski dan javno
proslavila s petjem in igro. Zborovodja Slovenskega
pevskega društva je bil ves čas od leta 1912 do
razida leta 1930 Ferdo Fras, pred njim od
devetdesetih let učitelj Dragotin Zupančič in nato
nekaj časa učitelj Vinko Šerona.
Ravnatelj Pahor se je pri odboru Glasbene Matice
ves čas zavzemal tudi za ustanovitev odraslega
pevskega zbora. Ob sredstvih, ki so komaj zadoščala
za šolsko delo, so kljub vsemu v začetku šolskega
leta osnovali zbor 40 članov v moški in mešani
sestavi. Matičin zbor je prvič nastopil
29. oktobra 1928 v Narodnem domu na prireditvi ob
desetletnici osvobojenja s pesmimi Jakoba Aljaža
Na dan, Zorka Prelovca Oj, Doberdob in Frana
Serafina Vilharja Slovenec, Srb, Hrvat. Pojavil se je
tudi na drugih proslavah in dodal še Oskarja Deva
Po prvi vojni naj bi tudi v novi državi glasbeno
šolstvo med drugim skrbelo za organizirano petje. Z
julijem 1919 je mestna občina ustanovila slovensko
glasbeno šolo z nazivom Mestna glasbena šola, ki je
sprva v skromnem obsegu delovala v dijaškem
10
Gor čez izaro, Antona Lajovca Pastirčki, Antona
Schwaba Še ena, pa tudi še katero, vendar je zbor
deloval le štiri mesece. Ravnatelj Pahor, ki je vodil
zbor, je bil v septembru 1930 premeščen.
odzival ob narodnih in drugih praznikih ter
spominskih dnevih, kot sta bili 30-letnica
septembrskih dogodkov na Ptuju iz leta 1908 in
dvajset let Majniške deklaracije. Zlasti Sokolsko
društvo je redno naprošalo zbor za sodelovanje na
akademijah ob 1. decembru, državnem prazniku,
prav
tako
Jugoslovansko - češka
liga
za
češkoslovaški praznik 28. oktober, pa tudi druge
narodne skupine. Po umoru kralja Aleksandra I. v
oktobru 1934 so se vsako leto ponavljale
komemoracije.
V letu 1930 je bil zbor obnovljen kot moški zbor,
potem ko je Slovensko pevsko društvo, pravzaprav
čitalniški zbor, ki je zlasti v avstrijski dobi imelo
važno narodno in kulturno vlogo, začelo opuščati
svoje delovanje. Pevci tega zbora so prešli k Matici,
ki je obenem z novimi pevci vzpostavila zbor.
Prevzel ga je prof. Čenda Šedlbauer, sicer čelist, ki
je prišel na šolo z letom 1928/29 in veliko
pripomogel na instrumentalnem področju. Prvi
nastop tega zbora je bil 29. novembra 1930 na
Masarykovi proslavi.
V času občnega zbora v letu 1932 vprašanje članstva
v Zvezi slovenskih pevskih društev ni bilo več
aktualno. S strani po prvi vojni ustanovljene
Jugoslovanske pevske zveze s sedežem v Beogradu
so v smislu tedanjega poenotenja prihajale pobude in
pozivi k neposrednemu pristopanju v Zvezo, ki bi
bila temelj za skupno glasbeno kulturo ne več samo
Slovencev, ampak tudi vseh Jugoslovanov. Vendar
je bila za slovenski del sprejeta povezava preko dveh
vmesnih društvenih združenj, Hubadove pevske
župe v Ljubljani in Ipavčeve v Mariboru. Novo
povezovanje, ki ga je pozdravil Matej Hubad iz
Zveze slovenskih pevskih društev, je privedlo v
začetku leta 1927 v Ljubljani do ustanovitve
Hubadove pevske župe. Do občnega zbora
mariborske župe je prišlo šele 29. avgusta 1931.
Sprejeto je bilo ime po bratih Ipavcih, prvih
pomembnih slovenskih glasbenikih iz štajerskega
dela Slovenije. Zaenkrat se je priglasilo osem
pevskih zborov, med njimi tudi zbor ptujske Matice,
medtem ko jih je Hubadova župa štela že nad
trideset. Za predsednika župne uprave je bil izvoljen
prof. Vasilij Mirk iz Maribora, član uprave je bil tudi
Mirko Logar, takratni ravnatelj ptujske Glasbene
šole. Srečanja in gostovanja zborov so bila poslej
obravnavana tudi kot dejavnosti Ipavčeve pevske
župe. Zveza slovenskih pevskih društev je bila s tem
opuščena.
Navedeni pevci so na občnem zboru Glasbene
Matice 19. septembra 1931, na katerem je
pridruženo Slovensko pevsko društvo javilo svoj
razpust, ustanovili pevski odsek. Prišlo je še več
pevcev. Matičin odsek se je kmalu razširil, tako da je
bil mogoč mešani zbor s 46 člani. Vodja zbora je še
nadalje ostajal prof. Šedlbauer. Mladinski zbor pa je
po odhodu prof. Pahorja oživil učitelj Miroslav
Logar, a je tudi ta jeseni leta 1932 zapustil šolo in je
mladinski zbor zamrl.
Mladinski in mešani zbor sta se med drugimi
izvajalci potrdila z izbranim sporedom na proslavi
ob
desetletnici
ptujske
Glasbene
Matice
3. aprila 1932 v mestnem gledališču. Takrat je bilo
prvič, da je Radio Ljubljana prenašal iz Ptuja tako
prireditev.
Sredi maja pa je Glasbena Matica v Ljubljani slavila
svojo 60-letnico obstoja. Obširni festivalski program
je obsegal tudi tekmovanje pevskih zborov v več
kategorijah. Ptujski pevci so nastopili s skladbama
Emila Adamiča Vragova nevesta in Antona Lajovca
Medved z medom, niso pa se še na tem, za kakšen
ptujski zbor prvem tekmovanju, uvrstili v vrh.
13. maja 1934 je zbor ptujske Matice še z zbori od
drugod nastopil v Celju ob 40-letnici Celjskega
pevskega društva, ki je potekala tudi v znamenju
poklonitve skladateljem Ipavcem iz bližnjega
Šentjurja. Tam je zbor sodeloval pri odkritju
spominske plošče bratoma Benjaminu in Gustavu ter
Odrasli zbor je 16. junija 1932 izvedel občni zbor in
izvolil lastni odbor. Takrat je štel 56 članov, 31
moških in 25 žensk. Zanj je obveljal naziv Pevski
zbor Glasbene Matice v Ptuju. Delovanje zbora se je
poslej ustaljevalo s koncertoma novembra ali
decembra in proti koncu sezone. Zbor se je nadalje
11
Gustavovemu sinu Josipu in pri položitvi temeljnega
kamna za spomenik.
vadil mestno godbo. V letu 1940/41 je postal kot
absolvent ravnatelj šole.
Svoje redne koncerte je zbor Matice večkrat tudi
tematsko zasnoval ter posvetil skladbe spominu
posameznih avtorjev – februarja 1934 skladatelju
Oskarju Devu, novembra 1935 Davorinu Jenku,
marca 1937 je bil prirejen Adamičev spominski
večer, novembra 1937 pa ob 100-letnici Antona
Foersterja. Na koncertu v aprilu 1936 je bil počaščen
Vasilij Mirk, ki je deloval pri mariborski Matici in v
Ipavčevi župi ter je prihajalo tudi do izmenjav s
Ptujem. Navzočemu skladatelju je bil poklonjen
lovorjev venec z narodnim trakom.
4. marca 1941
je
vodil
v
gledališču
vokalno - instrumentalni koncert, ki se je iztekel z
njegovo lastno skladbo Brodnik, kantato za solo,
zbor in orkester, po istoimeni Aškerčevi baladi – kot
slutnja bližajočih se dogodkov, ko je bilo z
okupacijo ukinjeno vse slovensko kulturno,
gospodarsko in politično življenje.
Od gostovanj na Ptuju, instrumentalnih in vokalnih,
ki jih je pripravljala Matica, sprva pa Čitalnica s
Slovenskim pevskim društvom, je treba omeniti
zborovske nastope.
Glasbena Matica je skupinam, ki še niso
izpolnjevale pogojev, da bi se lahko uradno vpisale
kot pevsko društvo ali ne bi zmogle pristojbin,
dopuščala, da so kdaj nastopile na prireditvah v
njenem okviru. Tako je ugodila zboru hajdinskih
fantov, da so pod njenim imenom v začetku
novembra 1933 v gostilni Antonič priredili vinsko
trgatev.
21. januarja 1920 je Slovensko pevsko društvo imelo
v gosteh v duhu takratnega zedinjenja varaždinsko
akademsko društvo Tomislav, ki je predvajalo same
narodne pesmi. V istem mesecu so obiskali Ptuj tudi
fantje in dekleta iz Macinca v Medjimurju z
domačimi napevi, ki jih je največ harmoniziral
poznejši priznani hrvaški etnomuzikolog Vinko
Žganec iz Vratišinca. 5. januarja 1921 pa je prišlo v
gledališču do srečanja z ruskimi pevci iz begunskega
taborišča v Strnišču.
V Matici so ves čas mislili na oživitev mladinskega
petja. Minilo je precej časa do prireditve v
Društvenem domu 4. junija 1937. Sodelovale so
narodne šole Breg, Hajdina, Ptuj - okolica ter
meščanska šola in gimnazija, Glasbena šola pa z
instrumentalno točko. Skupni nastopi se niso
obdržali. 12. maja 1939 sta v Glasbeni šoli nastopila
samo mladinski zbor meščanske šole s tamkajšnjim
učiteljem Dragom Haslom in gimnazijski z Rajkom
Burgom.
Še pred uveljavitvijo Matice je 13. julija 1921
obiskal Ptuj Ljubljanski učiteljski mešani pevski
zbor, ki ga je leta 1919 ustanovil šolski upravitelj
Ferdo Juvanec in bil tudi sam skladatelj ter objavljal
največ v izdajah Glasbene Matice. Že zgodaj se je
glasbeno udejstvoval in bil leta 1895 nagrajen s
častno nagrado Slovenskega pevskega društva v
Ptuju. Več njegovih pevcev in tudi sam je hkrati
pelo pri ljubljanski Glasbeni Matici. Na Ptuju so
zlasti ugajale Emila Adamiča Šaljivka, Ne maram
tebe in njegovo belokranjsko kolo Zbiraj se, zbiraj,
lepi zbor. Juvančev zbor je eden prednikov leta 1926
nastalega Pevskega zbora slovenskega učiteljstva v
Ljubljani, ki se je leta 1936 preimenoval v zbor
Emila Adamiča. Zbor je koncertiral tudi na Ptuju,
leta 1929 s Srečkom Kumrom, 1936 pa z Milanom
Pertotom.
10. maja 1938 je prof. Čenda Šedlbauer po devetih
letih glasbenega udejstvovanja, ko je bil od leta 1930
tudi zborovodja, izvedel v gledališču svoj poslovilni
koncert. Pri mešanem zboru je bila na sporedu tudi
njegova Kmečka svatba.
Po zastoju se je zbor leta 1940 začel zopet
vzpostavljati, potem ko je Glasbena Matica s
15. januarjem namestila na Glasbeni šoli Jožeta
Gregorca, ki je zaključeval študij na konservatoriju v
Ljubljani in se že prej izkazal na instrumentalnem in
vokalnem področju. Poleg rednega pouka mu je bil
poverjen Matičin zbor, vodil je tudi njen orkester in
Istega leta je 23. julija obiskal Ptuj Pevski zbor
Glasbene Matice v Mariboru s koncertom v
gledališču z okrog 40 pevci in pevkami. Vodil ga je
znani skladatelj Oskar Dev, sodni svetnik. Od svojih
12
skladb je izvedel le umetno Tihi veter od morja.
Narodne pesmi pa so bile porazdeljene na slovenske,
hrvaške in srbske. Zbor je gostoval na Ptuju tudi
20. maja 1928. Takrat so bile na sporedu same
umetne pesmi, ki jih je zbor uvedel s priredbo
Antona Schwaba Ave Maria.
naslovom Pesem južnih Slovanov, a ga je preprečila
vojna.
V Ljubljani je bil ptujski zbor le enkrat, ob že
navedeni 60-letnici tamkajšnje Matice.
30. junija 1932 je bilo v dvorani Glasbene šole s
posebnim priznanjem sprejeto gostovanje Olomuške
šestnajstke iz Moravske.
4. februarja 1923, v času 50-letnice Glasbene Matice
v Ljubljani, je na Ptuju gostoval njen mešani zbor z
zaslužnim dirigentom Matejem Hubadom in bil
sprejet z vsemi častmi.
V ospredju pa je bilo leta 1932 gostovanje zbora
Trboveljski slavček, predvsem rudarskih otrok,
15. oktobra 1932 v gledališču pod vodstvom učitelja
Avgusta Šuligoja. Njegov šolski zbor se je uveljavil
leta 1931 še pod imenom Mladinski pevski zbor
Trbovlje - Vode, katerega je skladatelj Emil Adamič
16. aprila 1932 v znak priznanja ob nastopu v
Ljubljani preimenoval v Trboveljski slavček in je
štel okoli 70 pevcev in pevk. Z umetnostno
dovršenim podajanjem pesmi različnih stilnih smeri
je zbor gostoval tudi na tujem. Na sporedu v Ptuju so
bile tudi nekatere pesmi s socialno tematiko, med
njimi Adamičeva Pesem rudarskih otrok (Mi smo pa
od tam doma, kjer se sonce ne smehlja). Poslušalci,
ki jih je bilo preko števila, so zbor obdarili z
grozdjem, da bi otrokom približali čas trgatve.
Ljubljanski Matičin zbor je ptujska Matica ponovno
gostila 9. marca 1930. Zbor je takrat pri nas edini
zmogel predstaviti vokalno umetnost tehnično in
izrazno v najpopolnejši obliki. Vodil ga je že dobro
leto ljubljanski operni ravnatelj Mirko Polič in na
Ptuju gotovo prvič predstavil nekaj našega Gallusa.
Programa se ni dalo najti in je naveden le posredno
na podlagi podatka, da je zbor tudi na domači turneji
nastopal s programom z gostovanja prejšnjega leta v
tujini. Ta pa je bil objavljen v občilih. Med
modernimi umetnimi skladbami so bili predstavljeni
Antona Lajovca Bolest kovač, Lan, Zeleni Jurij,
Emila Adamiča Vijola, Mlad junak, pa tudi
Škerjanca Kmetiške pesmi. Kot nekaj novega naj bi
bila sprejeta Jakova Gotovca Jadovanka za teletom,
podobno tudi, a v drugem razpoloženju, globoka in
tehnično težka Josipa Slavenskega Molitva dobrim
očima. Narodne pesmi so dobile svoj izraz v
Hubadovi
mešani
koncertni
priredbi
in
harmonizaciji: Je pa davi slanca pala, Gor čez
jezero, Miška in Škrjanček poje. Vendar še zbor v
repertoarju ni iskal posebnih modernizujočih teženj.
Na svoj stoti koncert so Trboveljski slavčki pod
okriljem Učiteljskega zbora v Ljubljani povabili
mladinske zbore iz vse Slovenije na prvi pevski
festival 3. junija 1934, pred vojno tudi edini, ki so
mu sledili le še posamezni lokalni, če pomislimo na
današnji mladinski pevski festival v Celju. V
Ljubljani se je zbralo devetnajst zborov, ki pa niso
tekmovali. S ptujskega območja so poslali zbor iz
Žetal, tudi zaradi naravnih kvalitet pevcev, ki jih je
vodil učitelj Božo Tomažič in so zapeli Martina
Čandra Mak in I. Mihelčiča Molitev.
V sledečem mesecu, 5. aprila 1930, je ponovno
prišel zbor mariborske Matice, ki pa še tudi ni
eksperimentiral in načenjal melodičnega in
harmonskega poteka razen morda v značilni skladbi
Marija Kogoja Trenotek in še kateri. Oba zbora sta
nudila vpogled v domače in širše zborovsko
ustvarjanje.
Ptujska Glasbena Matica je omogočila tudi prihod
več zborov rojakov iz koroške Podjune, iz Šmihela,
Vogrč, Štebna in Kazaz, ki so nastopili na koncertu
v gledališču 9. decembra 1933 ter pritegnili zlasti s
svojim izvirnim podajanjem koroških ljudskih
pesmi. Do srečanja je prišlo tudi iz narodnostnih in
solidarnostnih pobud. Matica je posredovala koncert
še v drugih krajih.
Zbor mariborske Matice je še nadalje prihajal.
Ptujčani pa so se pojavljali na njegovih prireditvah.
Sodelovanje je bilo označeno kot tradicionalno.
Nazadnje je bil v začetku leta 1941 za mesec april
pripravljen koncert Matice iz Maribora na Ptuju z
Z domovinskimi pesmimi je 24. marca 1934
gostoval na Ptuju, prav tako v gledališču, pevski
13
predvečer 30. aprila 1927 je nastopil na prireditvi v
Narodnem domu poleg dramskega odseka Svobode,
ki je izvedel Finžgarjevo Razvalino življenja, in s
tamburaškim odsekom. Za 1. maj 1928 je zbor zapel
v gledališču, dramski odsek pa je uprizoril odlomek
iz Cankarjevega Hlapca Jerneja. 14. januarja 1930 je
zbor v dvorani Glasbene Matice sodeloval pri
počastitvi
stoletnice
rojstva
skladatelja
dr. Benjamina Ipavca. Po sklepu z 8. marca 1931 se
je zbor, ki ga je ves čas vodil učitelj Vinko Šerona,
združil s Svobodo. Ta je sedaj osnovala pevski
odsek
in
z
njim
Pevski
zbor
Delavskoizobraževalnega društva Svoboda Ptuj, ki
je narasel kot moški in mešani zbor na blizu 40
članov. Prevzel ga je Filip Bernard, sicer kapelnik
mestne godbe. Občasno je vskočil še kateri dirigent.
Razen na Ptuju se je zbor predstavil tudi v Mariboru,
Slovenski Bistrici in Ormožu.
zbor Jadran iz Maribora. Sestavljali so ga Primorci,
ki so po prvi vojni morali zapustiti svoj rodni kraj.
Pozornost je vzbudil 21. maja 1935 v dvorani Matice
koncert male skupine Septet bratov Živko iz
Maribora, od katerih so bili trije železniški
nameščenci in so za obisk agitirali ptujski
železničarji. Šest jih je bilo res bratov, Avgust,
Lojze, Janko, Vinko, Srečko in Albin, Ivan Kovačič
pa sočlan. Glasovno šolan kot operni pevec je bil
Avgust, sicer jih je strokovno vodil prof. Vasilij
Mirk. Glasovno uravnoteženi so sodili med tedaj
pomembne moške zasedbe. Na nastopu so med
narodne in umetne pesmi vnesli še samosvoje
kompozicijske posebnosti, ko so Adamiča Regiment
po cesti gre podali v osmih različicah, v povsem
modernizirani obliki pa Kolo Vasilija Mirka. Z
Mirkovimi najnovejšimi priredbami narodnih pesmi
s Pohorja in iz okolice so prišli na Ptuj tudi še
18. februarja 1938.
Pevskih točk, ki so jih izvajali, ni bilo mogoče
izslediti. Videti pa je iz pesemskih zbirk s socialno
vsebino, kaj so upoštevali zbori Svobod. Delavske
pesmi, ki so jih svojčas peli poleg drugih, so bile v
prirejenih
prevodih
večinoma
vzete
iz
mednarodnega repertoarja. Če je pesem Vzbujenje
duhov (Noč pretesna svet obdaja) izražala stisko, so
bile spodbudne Bratje, le k soncu, svobodi pa Slava
delavstvu (Dušo veselo stvarja nam delo) ali
pozdravna pesem Zdravo (To bratski je glas). Manj
je bilo domačih tovrstnih skladb. Pojavljala se je
Naša pesem (Mi hočemo pesmi, pesmi vstajenja) na
besede Mileta Klopčiča v priredbi Emila Adamiča,
morda tudi Zorka Prelovca Očka moj je delavec (V
rovih črnih sonca ni).
2. junija 1939 so bili v gledališču med zadnjimi gosti
pred drugo vojno člani Akademskega pevskega
zbora iz Ljubljane s Francetom Maroltom. Vrhunski
moški zbor je bil predhodnik današnjega priznanega
mešanega APZ Tone Tomšič. Koncert so posvetili
prebudniškemu času čitalnic in taborov z naslovom
Pesmi slovenskega preroda.
Leta 1940 je gostoval na Ptuju še Pevski zbor
moravskih učiteljev iz Brna.
Kakor je Čitalnica z Narodnim domom ves čas
služila narodnemu osveščanju, še zlasti v ptujskih
razmerah, so se že pred prvo vojno nakazovale
nekatere razlike v pogledih nanjo. Delavci, kolikor
jih je bilo zainteresiranih, so se predvsem zbirali v
svojem okolju. Po vojni se je ob možnostih, ki jih je
nudila narodna država, začelo delavstvo povezovati
in tudi kulturno udejstvovati v izobraževalnih
društvih Svoboda. Na Ptuju je bila podružnica
Svobode ustanovljena 24. oktobra 1919.
Po letu 1935 je radikalna Svoboda prešla v
Vzajemnost. 18. decembra 1936 je tudi na Ptuju
nastalo delavskokulturno društvo z istim imenom.
Njegov manj dejavni pevski odsek se ni mogel
meriti s 30. maja 1937 ustanovljenim Glasbenim in
pevskim društvom Železničar, ki ga je vodil učitelj
Ciril Kafol in je odsek z zborom občasno sodeloval.
Četudi delavski po sestavi, se zbor ni prišteval k
Vzajemnosti. Zbor je nastopal tudi združeno z
zborom Glasbene Matice, kar je bilo videti na
slavnostih leta 1938 ob 20-letnici zedinjenja in
30-letnici septembrskih dogodkov na Ptuju.
V letu 1921 je nastalo samostojno Delavsko pevsko
društvo Naprej, pravzaprav moški zbor, ki ga je bilo
največ slišati na prvomajskih srečanjih. Na
14
Nasprotno pa naj bi spadalo k Svobodi pevsko
društvo Zarja z vidno napovedanim ustanovnim
občnim zborom 17. novembra 1920 v Narodnem
domu. Po nekaj manjših nastopih o zboru ni bilo več
navedb. O njegovi usmeritvi obstoje še nekatera
druga mnenja.
meščanstva slovensko petje omejevalo le na župnijo
sv. Petra in Pavla, ki je veljala za slovensko in
podeželsko. Med vojnama je Cecilijin zbor nazadnje
vodil učitelj in organist Franjo Petek. Zbor v mestni
nadžupniji sv. Jurija, kjer ni bilo več pritožb zoper
slovenske nastope, pa ves čas mestni organist Ferdo
Fras.
Društveni prostori Svobode, pozneje Vzajemnosti,
so bili najprej v tedanji gostilni Jožka Berliča Pri
pošti, nato v zgradbi hotela Slon in nato od leta 1932
do 1940 v dvoriščnih prostorih nekdanje kasarne v
Panonski ulici, danes Lackovi. Narodni dom je
Vzajemnost puščala ob strani, čeprav se je
povezovala z narodnimi organizacijami ob očitnih
težnjah nemškega nacizma, ki so se proti koncu
tridesetih let nakazovale tudi pri ptujski nemški
manjšini.
Cerkveno petje se ni vezalo le na ustaljene obrede
skozi cerkveno leto, ampak je bilo tudi del drugih
slavnosti.
Takšna je bila 9. maja 1926 škofova blagoslovitev
novih orgel v župnijski cerkvi oo minoritov, kjer je
cerkvenemu zboru sledil popoldne med drugimi
skupinami nastop Slovenskega pevskega društva s
Ferdom Frasom. Z orgelsko spremljavo so zapeli
Stanka Premrla Marija, dobrohotno nam ohrani dom
in rod, Franca Kimovca Oče naš in Hugolina
Sattnerja Slavite Marijo. Zvečer pa so še počastili
knezoškofa s serenado.
Povezovali naj bi se tudi katoliški Slovenci že sem
od Mahničevega ločevanja duhov. V čitalnicah so
takrat še vedno složno delovali, saj so bili med
ustanovitelji in sodelavci, kot je bilo na Ptuju, tudi
duhovniki. Včasih pa je le prihajalo do očitkov, da
se čitalnice pomeščanjajo, odmikajo in vnašajo
liberalne poglede.
Organizacijsko so župnijski zbori tvorili okrožje, ki
sta ga imela skupno Ptuj in Ormož. Okrožja pa so se
združevala v Pevsko zvezo v Ljubljani. Zbori so
zapeli tudi združeno. Na enem takih srečanj, na
evharističnem shodu 1932 na tedanjem Tyrševem
trgu v Ptuju, so nastopili pevci iz ptujskega in
ljutomerskega okrožja pod vodstvom Ferda Frasa.
Nazadnje so ob spremljavi mestne godbe združeno
zapeli himni Vinka Vodopivca Kristus kralj, vseh
večnih časov kralj in Franca Kimovca Povsod Boga.
Na največji verski svečanosti, drugem evharističnem
kongresu za Jugoslavijo v Ljubljani od 28. do
30. junija 1935, je bila Kimovčeva Povsod Boga tudi
kongresna himna. Za skupni nastop na kongresu je
bilo prijavljenih nekaj nad sto zborov. Konec
julija 1939 pa je prevladal kongres Kristusa Kralja v
Ljubljani, ko so povsod peli himno Matije Tomca
Kristus kraljuj.
Slovensko besedo je že stoletja kultiviralo domače
duhovništvo, ne le govorno pri mašnih obredih in
ljudskih pobožnostih, ampak tudi s cerkvenim
petjem in tako z delovanjem med ljudmi na svoj
način prispevalo k narodni prebuji.
Po prvi vojni je v slovenskem merilu na
izobraževalnem in kulturnem področju postala
dejavna Katoliška prosvetna zveza s prosvetnimi
društvi po župnijah in njihovimi odseki, ko je bil že
leta 1911 v ptujski župniji sv. Petra in Pavla, pri
minoritih, ustanovljen narodni orlovski odsek. V
širši javnosti se je od leta 1921 do 1924 pojavljal
tudi zbor Slavček, ki so ga sestavljali mladi pevci in
pevke.
Posebej je treba omeniti praznovanje 700-letnice
ptujskega minoritskega samostana, kjer je
6. avgusta 1939 na slavnostnem prostoru s
Cecilijinim zborom vred nastopilo štirinajst
župnijskih zborov s 320 pevci in izvedlo deset
pesmi, med njimi našemu okolju namenjeno Ptuj in
zlato ptujsko polje Brede Šček. Skupni nastop je
vodil pevovodja Pevske zveze prof. Marko Bajuk. K
Za zborovsko petje je bilo pomembno Pevsko
društvo sv. Cecilije kot odsek Prosvetnega društva
pri omenjeni minoritski župniji. Nasledilo je čas, ko
se je na Ptuju zaradi nestrpnega nemškega
15
udeležbi so vabila tudi društva in skupine izven
cerkvenega okvira, saj naj bi dobila prireditev še
posebej narodni značaj spričo vse resnejšega
mednarodnega položaja.
že omenjena Gregorčeva kantata Brodnik na
besedilo Antona Aškerca, ki je bila izvajana na
zadnjem avtorjevem koncertu tik pred vojno in ko so
bili zdaj izpolnjeni upi o njeni ponovitvi.
Kljub vsem umetnim slavilnim kompozicijam in
predpisom o cerkvenem petju so v farnih pesmaricah
prevladovale pesmi, približane ljudskemu občutju.
Svoj prvi samostojni koncert je zbor, še vedno z
nazivom Mešani pevski zbor Glasbene Matice v
Ptuju, priredil v gledališču 12. julija 1946. Po
takratni programski shemi so partizanske pesmi
tvorile uvod pred drugimi umetnimi in narodnimi.
Takšna je bila Pesem o svobodi z glasbo in
besedilom Radovana Gobca, ki jo je izvedel mešani
zbor v vsej njeni širini. Ponovili so tudi
Venturinijevo Bazovico. Moški del zbora pa je začel
s predvojno zaporniško Bilečanko Milana Apiha.
Nadaljnji spored je obsegal tradicionalne zborovske
skladbe.
Razpoloženje ob osvoboditvi izpod okupacije in
prihajajoče družbene spremembe so dajali v letu
1945 in še pozneje vsebino številnim množičnim
zborovanjem ali mitingom s političnimi govori in
kulturnimi nastopi, kjer so imele pesmi upora
vplivno vlogo. Vse več pesmi se je pojavljalo tudi v
izpopolnjeni večglasni zborovski obdelavi.
Pred tem je ptujska Matica nastopila aprila v Murski
Soboti in junija v Mariboru. Takrat je mešani zbor
dodal rusko ponarodelo Vintovočka, nagajivo in v
ritmu pohitevajočo pesem o puški, ki naj bije
sovražnike. Novost je bila tudi izvedba na Ptuju že
znane Gregorčeve kantate. Pri moških pa je v
Mariboru in na Ptuju dirigiral Planinsko rožo
Gustava Ipavca in Aljaževo Na dan prof. Franjo
Luževič.
Ravnatelj Glasbene šole na Ptuju je še nadalje
ostajal Jože Gregorc, ki se je iz Ljubljane vrnil na
Ptuj. Ob vseh nalogah, ko je bilo treba na novo
urejati šolo, je začel zbirati nekdanje in nove pevce
in pevke ter kmalu vzpostavil zbor s čez 60 člani.
Zbor je nastopal sprva s posameznimi točkami na
prireditvah, ki sta jih organizirala okrajni in mestni
odbor Osvobodilne fronte. Ob številnih zadolžitvah
je Gregorc obnovil tudi godbo na pihala in ji bil
dirigent.
Franjo Luževič je pred vojno študiral glasbo na
akademiji v Zagrebu. Od jeseni 1945 je tri šolska
leta poučeval na ptujski gimnaziji, kjer je vzgojil
sposoben mladinski pevski zbor s 120 pevci in
pevkami. Z njim je med številnimi srednješolskimi
zbori leta 1947 na okrožnem tekmovanju v Mariboru
dosegel prvo mesto. Leta 1947/48 je prestopil na
Glasbeno šolo, prevzel pouk klavirja in tudi skladal
ter sodeloval z Gregorcem pri zboru. Slednjemu je
pri zboru Glasbene Matice od jeseni 1945 do sredine
leta 1947 pomagal tudi prof. Ferdo Juvanec z
Glasbene šole.
Do prve večje predstavitve zbora, obenem z
orkestrom Glasbene Matice, ki ga je tudi pomagal
obnoviti Gregorc, je prišlo na prvi Prešernovi
proslavi na Ptuju leta 1946 v gledališču, odkar je bil
8. februar, dan Prešernove smrti, proglašen leta 1945
za slovenski kulturni praznik. Po uvodnih besedah,
med njimi tudi dirigenta Gregorca, je zbor izvedel
Prešernove pesnitve Zdravljica v priredbi Stanka
Premrla, Pod oknom Antona Hajdriha in Strunam
Davorina Jenka. Kot baritonist je Gregorc ob
klavirju podal samospeva Kam in Mornar v priredbi
Frana Serafina Vilharja. Uporu je zbor namenil
pesem Frana Venturinija Bazovica (Mi smo
ubežniki, mi smo izgnanci), orkester pa uverturo
Davorina Jenka Kosovo, prispodobo srednjeveških
srbskih bojev. Zbor je zapel tudi rusko narodno
Vozle rečki, vozle mostu v priredbi skladatelja
Anatolija Ljadova. Ob koncu proslave je pritegnila
Med prva pomembna povojna gostovanja na Ptuju
spada obisk znanega zbora moravskih učiteljev iz
Češkoslovaške.
Turnejo
s
koncertom
18. septembra 1946 v Titovem domu, nekdanjem
nemškem Društvenem domu in poznejšem kinu, je
posredovala ljubljanska koncertna poslovalnica, ki je
takrat že obstajala. Med drugimi gosti štejemo istega
leta tudi prihod še nadalje uglednega Akademskega
16
pevskega zbora iz Ljubljane, tokrat pod vodstvom
Radovana Gobca.
zborov že drugič med mešanimi zbori prejel največ
točk. V počastitev drugega kongresa Ljudske
prosvete
Slovenije,
takrat
krovne
kulturno - prosvetne organizacije, je zbor januarja
1949 v Ljubljani ponovno osvojil prvo mesto. V
istem mesecu je bil poslan na zvezno tekmovanje v
Beograd, kjer je med najboljšimi takratnimi
jugoslovanskimi zbori zasedel drugo mesto za KUD
Kosta Abrašević iz Beograda. Na podlagi tega
uspeha je zvezni sindikat povabil ptujski zbor pred
koncem avgusta 1949 na desetdnevno turnejo po
Srbiji in Vojvodini s koncerti in povsod z
navdušenimi sprejemi.
Ves ta čas je kvaliteta ptujskega zbora napredovala.
V letu 1947 je zbor poleg Ptuja in Maribora ter
drugih krajev nastopil 8. junija s celovečernim
koncertom v Ljubljani v veliki Filharmonični
dvorani hkrati s prenosom za Radio Ljubljana. Zbor
je iz Ljubljane nadaljeval pot v Bosno h graditeljem
proge Šamac – Sarajevo, kjer je imel zaključni
koncert 20. junija v Sarajevu.
V ljubljanskem programu je zbor izstopal poleg
Kozare Oskarja Danona s skladbama Emila
Adamiča Kresovale tri devojke in Vragova nevesta
ter Antona Lajovca Pastirčki, pa tudi z oblikovno
zanimivo in učinkovito Slovensko pesmijo Ubalda
Vrabca na besedilo pesnika Kajuha. Arhitektonsko
izdelan in svojevrsten je bil zbor Radoslava
Hrovatina Tovariš Stane, ki se izhodiščno opira na
motiviko istoimenske skladbe Komandant Stane
Karola Pahorja. Zapeli so tudi Pesem o svobodi,
Apihovo Bilečanko in rusko Stalingrajsko
Aleksandra Aleksandrova. Doživeto so bile podane
tehnično lažje skladbe, med njimi bojna kozaška
Čapajevka in podobna slavonska Druže podji doma.
Narodne pesmi so predstavljale Oskarja Deva
Flosarsko in Pojdam u rute, Antona Schwaba Prleški
in N' mau čriez izaro v priredbi Mateja Hubada.
Za Jožeta Gregorca, uspešnega zborovodjo in
glasbenika, so se zanimali tudi drugod. Naprošen je
bil k Radiu Maribor, kjer je v letu 1950 ustanovil
mešani komorni zbor in orkester, a se je z letom
1951 vrnil zaradi težav s prevozom. Sedaj se je
zaposlil na ptujski gimnaziji in vodil gimnazijski
zbor. Mešani zbor Matice pa je delno prepuščal
prof. Franju Luževiču.
V tem času so se v domačem Ptuju ob siceršnjem
priznavanju uspehov zbora manj pričakovano javljali
tudi očitki tako o domnevni nedisciplini,
pretiravanju pri pouličnem petju podoknic (kvintet)
kot o nenaklonjenosti do vstopa mladih pevcev, pa
tudi o domnevno manj kvalificiranem dirigentu
Luževiču, ki pa je kritike utemeljeno zavrnil.
V septembru 1947 se je zbor udeležil festivala na
Lijaku na Primorskem ob priključitvi cone A s
koncerti v Šempetru, na Lijaku, v Solkanu in tudi v
Postojnski jami.
V skrčenem pregledu se tudi ne da podati vse
dejavnosti zbora. Prispevek zbora pri odkritju plošče
na železniški postaji devetim železničarjem, ki se
niso vrnili iz borb in lagerjev, in prispevek dan
prej,15. aprila 1950, za praznik železničarjev s
šestimi pesmimi v njihovem sindikalnem domu ali
sodelovanje pri odkritju spominskega obeležja
dvajsetim talcem 28. maja 1950 pred zidom
ptujskega mestnega pokopališča so le drobci v
celoti. Prav tako, da je leta 1951 Mešani pevski zbor
SKUD Jože Lacko imel 27. maja v gosteh
študentovski pevski zbor KUD Tone Tomšič iz
Ljubljane. Ta je v gledališču z dirigentom in
skladateljem Radovanom Gobcem nastopil z deli
avtorjev pri svoječasni reviji Novi akordi.
Kot gostje zbora pa so prišli na Ptuj leta 1947 med
drugimi Mešani pevski zbor Glasbene Matice v
Mariboru pod vodstvom Peca Šegule ter radijska
komorna zbora iz Trsta z Ubaldom Vrabcem in iz
Ljubljane s Cirilom Cvetkom.
V letu 1948 je zbor Glasbene Matice prešel v okvir
sindikalnega kulturno - umetniškega društva Jože
Lacko in se preimenoval v Mešani pevski zbor
SKUD Jože Lacko v Ptuju. Drugih posvetnih zborov
takrat na Ptuju ni bilo.
Zbor je še nadalje gostoval in odhajal tudi na
tekmovanja. Novembra 1948 je v Mariboru na tretji
republiški sindikalni reviji in tekmovanju pevskih
Zainteresirano javnost je v letu 1951 začelo
zaposlovati preurejanje na kulturnem področju.
17
Obnavljale so se predvojne delavske Svobode, sedaj
kot širša delavskoprosvetna društva, ki so v svojo
zvezo prevzemala sindikalna in druga kulturna
društva. Društvo Svoboda je bilo v novembru 1951
ustanovljeno tudi na Ptuju. Že pred tem je ptujski
komite naročil zborovodji Gregorcu, da osnuje
pevski zbor Svobode. Ob okrnjenem prejšnjem
zboru je bilo treba iskati nove pevce. Tudi s
pomočjo komiteja je v letu 1952 nastal moški in nato
mešani zbor, vendar se prvotno število sto pevcev in
pevk ni obdržalo.
zapored je bil ob 8. marcu povabljen v Rogatec za
praznik tedanje ženske organizacije AFŽ. Podali so
se tudi na krajše turneje po zamejski Koroški in
hrvaški Istri. Pevci so ves čas ostajali v povezavi z
izhodiščnim zborom in prispevali k njegovim
uspehom.
Z letom 1950, ko so začeli zborovodji Gregorcu
poverjati zadolžitve izven Ptuja, se je začel v
krovnem zboru SKUD Jože Lacko nakazovati zastoj,
pa tudi v zvezi z vključevanjem in prehodom v
nekoliko nanaglo ustanovljeni novi Mešani pevski
zbor DPD Svoboda v Ptuju v zvezi s smernicami in
akcijo ustanavljanja Svobod.
Prvič so nastopili 13. novembra 1952 na ustanovnem
občnem zboru Svobode s tremi pesmimi, nato pa za
tedanji državni praznik, 29. november, v moški
sestavi s Pavla Šivica Nocoj, tovariši, v napad, z že
znano Bazovico, z Rada Simonitija Plovi, plovi in s
Karola Pahorja Pesmijo slovenskih brigad. Zaključili
so mešano s slavilno pesmijo takratnemu državnemu
predsedniku Titu.
Novi zbor je prevzel Jože Gregorc in mu skušal v
letu 1953 zagotoviti uspeh, čeprav je bilo treba
večinoma delati z novimi pevci in pevkami. Mali
moški zbor Jože Lacko je ostajal zase, čeprav so še
včasih združeno peli. Sprva se je še prišteval k DPD
Svoboda. Leto 1953 pomeni osamosvajanje zbora in
začetno leto Komornega moškega zbora Ptuj, v
katerega se je Lackov zbor pozneje preimenoval,
potem ko je za daljše obdobje prevzel naziv Obrtnik.
Naloge, ki so vezale zborovodjo Gregorca na
Maribor, so mu oteževale delo z mešanim zborom.
Tudi k svojim pevcem v zboru Obrtnik ni mogel več
redno prihajati.
11. aprila 1953 se je zbor v Titovem domu, sedaj s
85 pevci in pevkami, prvič predstavil s celovečernim
sporedom, ki je zajemal pretežno narodne in umetne
pesmi. Potem so peli 27. aprila ob dnevu ustanovitve
OF ter gostovali maja s koncertom v Domu nad
Dravinjo, kot se je takrat reklo Štatenbergu, in junija
na Borlu. V gledališču pa so v maju nastopili pevci
in pevke z gimnazije v Idriji. Ob državnem prazniku
novembra 1953, desetletnici avnojskih sklepov, sta
zbor in Svobodin orkester v Titovem domu izvajala
Pesem republike, ki jo je zborovodja Gregorc na
besede Kajetana Koviča posebej uglasbil za to
priliko.
V letu 1954 je bil v ospredju kulturni festival, ki so
ga uvedli v okviru tretje gospodarske razstave okraja
Ptuj. Na prostoru pri šoli Mladika se je v dneh od 9.
do 18. septembra zvrstilo več zborov. Prireditev je
bila uvedena z nastopom Mešanega pevskega zbora
DPD Svoboda Ptuj z zborovodjem Gregorcem.
Sledili so zbori iz Starš, Gorišnice, Kidričevega in
Vidma. Nastop združenih zborov, pri katerem je
sodelovalo še devet nadaljnjih pevskih skupin, je
spet vodil Jože Gregorc.
V času mešanega pevskega zbora Glasbene Matice
in SKUD Jože Lacko, ko je bil zbor v povojnih letih
namenjen predvsem večjim, reprezentativnim
nastopom in je bilo ob njegovi številčnosti potrebno
tudi več zborovodskega dela, so v zboru že leta 1946
osnovali manjšo moško skupino, ki je lažje prihajala
na pogoste prireditve v takratne terenske
organizacije, v delovne kolektive, na razne okrajne
in mestne sprejeme in ni potrebovala večjega
prostora. Najprej je štela 16 pevcev, pretežno z že
oblikovanimi glasovi. Pevci niso hoteli zaostajati in
so se začeli priznavati kot mali zbor Jože Lacko.
Zbor je postajal znan tudi izven Ptuja. Večkrat
18. novembra pa so kot pred vojno gostovali
slovenski zbori iz zamejske Koroške, iz Hodiš,
Radiš, Kotmare vasi in Škofič s koncertom v
Titovem domu.
Na zborovodjo Gregorca je prehajalo vodenje
pomembnih slovenskih zborov. Leta 1952 je bil v
Ljubljani oživljen Učiteljski pevski zbor Slovenije
Emil Adamič, ki ga je kmalu nato prevzel Gregorc,
18
v Hrvatsko Zagorje, kjer so v Žutnici zaključili
sezono 1954/55. Oboji moški zbori so se združeno
predstavili pod vodstvom prof. Luževiča s ptujske
Glasbene šole. Mešani zbor iz Ptuja pa je sam z
istim zborovodjem predvajal Emila Adamiča Našo
pesem, Ivana Ocvirka Našo pomlad, pesem Petra
Jereba Kam si šla, pet koroških narodnih Luke
Kramolca in zaključil z delavsko himno Radovana
Gobca S praporom na delo.
prav tako je prevzel leta 1952 v Mariboru takrat
ustanovljeni Pevski zbor prosvetnih delavcev Slavko
Osterc. Leta 1955 je postal tudi vodja že leta 1945
ustanovljenega Moškega pevskega zbora Slava
Klavora Maribor. Gregorc je bil 1. aprila 1953
imenovan še za ravnatelja okrajnega gledališča v
Ptuju. Tako se je lahko le občasno posvečal zboru
ptujske Svobode, ki je po več kot šestmesečnem
zastoju brez vaj od konca septembra 1954 v sledeči
april in ob osipu ter upadu kvalitete terjal še zlasti
intenzivno zborovodsko delo.
Za državni praznik v letu 1955 sta v Titovem domu
prav tako združeno nastopila mešana zbora Ptuj in
Kidričevo. Luževič je dirigiral Kozinovo Hej,
tovariši, Benjamina Ipavca Domovini in Devovo
Soči, nazadnje pa slavilno pesem Nikole Hercigonje
Jugoslavija in Internacionalo, ki so jo takrat običajno
peli poleg državne himne.
Gregorc je leta 1955 dirigiral na Ptuju samo na
slavnostnem zborovanju 22. maja na takratnem
Titovem trgu ob desetletnici osvoboditve. Posebnost
proslave so bili nastopi združenih pevskih zborov,
šolskih ter odraslih moških in mešanih, povsod tudi s
ptujskimi pevci. Šolski zbori s petnajstih šol v okraju
so zapeli Radovana Gobca Lepo je v naši domovini
biti mlad, Franja Luževiča Pionirsko in v priredbi
Emila Adamiča narodno Drežniško. Šest moških
zborov je izvedlo Venturinijevo Bazovico, Oskarja
Deva Soči in Mateja Bora Hej, brigade. Združeni
mešani zbori s predstavniki dvanajstih, med njimi
tudi gimnazijskega zbora, pa so uvedli priredbo
Rada Simonitija Le vkup, le vkup, uboga gmajna.
Združeno se je pelo tudi 19. decembra 1955 na
občnem zboru Svobode Ptuj, povezanem z nastopom
vseh njenih sekcij. Moška sestava se je izrazila s
Himno svobode Pavla Šivica, s skladbo zborovodje
Luževiča Lacko nas poziva in Ivana Laharnarja Na
delo. Mešana zbora pa sta se med drugim
preizkušala z uverturo k Verdijevi operi
Nebukadnezar ob spremljavi ptujske godbe.
Na Prešernovi proslavi leta 1956, kjer je sodeloval
zbor Svobode Ptuj, je zbudil pozornost njen član
baritonist Anton Hlupič s samospevoma Avgusta
Lebna Mornar na Prešernovo besedilo in Josipa
Pavčiča Pred durmi, oboje ob klavirski spremljavi
prof. Luževiča.
Slika 3: Prof. Jože Gregorc s svojimi pevci na enem od
mnogih nastopov
5. maja je bil v Narodnem domu izveden samostojen
koncert pevske sekcije DPD Svoboda Ptuj, šele
drugi od ustanovitve društva. Spored je obsegal
pesmi iz prejšnjih let. Mešani zbor je vodil zgoraj
omenjeni pevovodja. Moška sestava ni mogla
zadovoljiti, saj vidni pevci niso sodelovali in si je
moral zbor za nastop izposoditi tenorista iz
Maribora. Več je bilo do veljave ženski skupini, ki je
na koncertu nastopila tudi kot samostojen zbor pod
vodstvom pevovodje Franja Petka.
V znamenju desetletnice so potekale še druge
prireditve. Prihajalo je do povezovanja pevcev
Svobod iz Ptuja in Kidričevega, ki so nastopali tudi
kot enoten zbor. Skupno so se podali na gostovanje
Med vidnejše prireditve je šteti tudi četrto okrajno
gospodarsko razstavo na Ptuju od 25. avgusta do
5. septembra 1956 s kulturnim delom kot pred
dvema letoma. Pri združeni otvoritvi so sodelovali
19
pevci in pevke iz petnajstih krajev. Posamično so si
v času razstave sledili zbori iz Kidričevega, s
Hajdine, Ptuja, iz Gorišnice, Starš, od Tomaža in iz
Ormoža.
bil poverjen pevski nastop in tudi 3. julija v Titovem
domu pred dnevom borca.
Na povabilo obrtnikov iz Lendave in Murske Sobote
je zbor 8. decembra v obeh krajih izvedel krajše
koncerte in se izkazal s svojimi solisti. Pevce je
vodil Jože Gregorc, sicer je bil pevovodja pretežno
Franjo Petek.
Preko domačih ptujskih okvirov je segla kvaliteta
moškega zbora Slava Klavora iz Maribora, s katerim
je prišel 19. januarja 1957 na Ptuj dirigent Gregorc.
Spored koncerta v Narodnem domu je segal od
priredb narodnih in do takrat najzahtevnejših
slovenskih umetnih pesmi. Od teh so predstavili
Obroč Marjana Kozine, Križ Rada Simonitija,
Karola Pahorja Očenaš hlapca Jerneja in Blaža
Arniča Pesem o delu. Slednjo je dotlej izvajal edino
zbor Slava Klavora in je veljala za najtežjo napisano
skladbo za moški zbor. Poznavalci so videli v zboru
vrsto čistih tenorjev, ki z lahkoto zapojejo dvočrtani
B, na drugi strani spet nizke, široko vibrirajoče base,
v sredini pa skupini sonornih baritonov in mehkih
drugih tenorjev, kar naj bi bilo zvočno telo, ki ga po
bivšem Akademskem zboru Franceta Marolta
gotovo še ni bilo slišati. Zasluge gredo največ
dirigentovi strokovni sposobnosti, umetniški
nadarjenosti in ambiciji. Nakazovale pa so se tudi
manj naklonjene pripombe, da bi na Ptuju prav tako
več dosegli, ko Gregorc ne bi bil uhajal drugam.
Glavni glasbeni dogodek v sezoni je bil prvi festival
mladinskega petja in glasbe od 19. do
26. maja 1957, ki sta ga pobudila Zveza prijateljev
mladine ptujskega okraja in Svet za prosveto in
kulturo s Stanetom Staničem. Festivalski naziv ne
ustreza povsem, saj so bila mladinska srečanja
izvedena že prej. Festival je bil razdeljen ne štiri
področne, na Ptuju, Borlu, pri Miklavžu in v
Majšperku, da bi bilo zajetih čimveč pevskih in
instrumentalnih skupin, predvsem iz krajev, kjer je
še bila živa izvirna ljudska pesem.
Ptujski del festivala je potekal 19. maja na prostoru
pri šoli Mladika. Nastopala sta tamkajšnji mlajši in
starejši osnovnošolski pevski zbor. Z nižje gimnazije
na Hajdini pa v dveh delih starejši zbor, drugič ob
spremljavi mladih tamburašev iz Hajdoš. Predstavili
so se tudi mladinski zbor ptujske gimnazije, mlajši
in starejši pevci Glasbene šole, prav tako godalna
orkestra mlajših in starejših gojencev. Zaključili so
združeni zbori – 380 mladih grl – s pesmima Franja
Luževiča Pionirska in Slavka Mihelčiča Pesem dela
pod vodstvom učitelja Borisa Korenjaka z
gimnazije. Da je festival uspel, imata zasluge Drago
Hasl in Gregorc, ki sta obiskovala posamezne zbore
in jim pomagala.
Iz lastnih pobud se je pojavila še nadaljnja ženska
skupina – ženski pevski zbor na ptujski Vičavi.
Predstavil se je v marcu 1957 na dan žena z osmimi
pesmimi s pevovodjem in glasbenikom Dragom
Haslom na prireditvi v Glasbeni šoli. S strani
Svobode, kjer so tudi poizkušali z ženskim zborom,
so prihajale pobude, da bi se pevke z Vičave, največ
gospodinje in nameščenke, povezale s Svobodo v en
zbor.
Ni pa mogoče mimo Gregorca kot Ptujčana in
njegovega prvega mednarodnega tekmovalnega
uspeha, ko je na petem mednarodnem polifonskem
koncertu v italijanskem Arezzu med 27. avgustom in
1. septembrom 1957 z Učiteljskim pevskim zborom
Emil Adamič osvojil ugledno drugo mesto. Dosežek
je pomemben, ker so od treh kategorij tekmovali v
prvi, najzahtevnejši, ki je vsebovala predpisani
skladbi : Orlando di Lasso, Resonet in Laudibus in
Giovanni Pierluigi da Palestrina, Virgine Chiora.
Dve deli po lastni izbiri pa sta bili Marijana
Lipovška Oreh in Pahorja Očenaš hlapca Jerneja.
Omenjeni manjši moški zbor, le še delno v okviru
Svobode, je prevzemal naziv Obrtnik, tudi Obrtniški
zbor, po vzoru sorodnih zborov v Mariboru in
Kranju, ki sta tudi že gostovala na Ptuju. Člani
obrtniki v zboru niso bili v večini, vendar je zbor
tudi s preimenovanjem ustregel pobudam obrtnega
združenja iz Maribora ter se povezal z njim in
pozneje tudi z ustreznim društvom na Ptuju, kar je
prineslo tudi nekaj finančne podpore.
Zbor je postal povsem samostojen in tudi že
upoštevan. Na prvomajskem zborovanju 1957 mu je
20
Moški pevski zbor Obrtnik se je še nadalje pojavljal
ter pritegnil januarja 1958 s krajšima koncertoma v
ormoški bolnišnici in pri kulturnem društvu v
Središču ob Dravi. Ob njem se je uveljavil tudi
ženski zbor z Vičave, ki je povsem prešel k Svobodi,
kjer je ob nazadujočem mešanem zboru veljal v
sezoni kot edini redno delujoči pevski zbor na Ptuju.
Vodila sta ga Drago Hasl in glasbena učiteljica
Tatjana Tomšič. 2. junija 1958 je zbor v Narodnem
domu priredil samostojen koncert. Zaostajal pa ni
sredi leta 1957 ustanovljeni Ženski pevski zbor
sindikalne podružnice Splošne bolnice Ptuj. S prvim
nastopom se je predstavil 11. maja 1958 v Domu
onemoglih v Muretincih, 7. junija pa v ormoški
bolnišnici.
obenem z gosti iz medjimurskega Nedelišća.
Vajenski pevski zbor pod vodstvom vsestransko
dejavnega učitelja Draga Zupančiča, sina že
omenjenega Dragotina, je 20. maja nastopil v
Narodnem domu obenem s tamburaško skupino
Svobode. Samostojno pa so peli na prireditvi ob
zaključku šole.
Podobno kot svojčas moški zbor Slava Klavora z
zborovodjem Gregorcem je 2. marca 1959 zbudil
pozornost v Narodnem domu na Ptuj povabljeni
Mariborski komorni zbor v mešani sestavi. Dirigiral
je glasbenik Rajko Sikošek in izvajal skladbe, ki jih
v ustaljenem repertoarju na Ptuju večinoma še ni
bilo slišati, med drugim Josipa Pavčiča Kaj, ve misli,
Slavka Osterca Ni te na vrtu več ali zahtevne
Medjimurske rapsodije Karla Odaka. Zastopani so
bili tudi stari mojstri polifonije Gallus, Monteverdi
in Lasso z madrigali Musica noster amor, Madrigal
in Matona mia cara.
Tudi drugod so nastajale pevske skupine. Na Bregu
je vadil zbor glasbeni učitelj Rajko Burg. Na Hajdini
je pri Prosvetnem društvu Stane Petrovič deloval
moški zbor s pevovodjem in organistom Antonom
Palom, ki mu je sledila učiteljica Manca Terbuc.
Med zbori so prvi uvedli po Venturiniju
harmonizirano Lovsko. V Tekstilni tovarni in
barvarni pa so se tamkajšnji sodelavci namenjali
ustanoviti moški zbor pod vodstvom Franca Lubeca.
Pevci so se v sledečem letu 1959 pokazali ob dnevu
žena.
Zborovsko udejstvovanje je še naprej pretežno
potekalo na srečanjih, h katerim so pozivale
množične organizacije ali kak delovni kolektiv. V
letu 1959 je bila poudarjena 40-letnica ustanovitve
KPJ. Pred 1. majem sta na Trgu mladinskih brigad z
nekaj točkami sodelovala zbor Svobode, kolikor je
še obstajal, in godba na pihala, podobno tudi
1. avgusta pri odkritju spomenika Slovenskogoriški
četi v Mostju pri Juršincih, kjer so se zboru
pridružili še pevci in pevke iz drugih skupin. Peli so
tudi 9. novembra na akademiji, posebej namenjeni
40-letnici, ko je spet vskočil prof. Gregorc kot
dirigent, učenci, dijaki in vojaki pa so prispevali
svoje točke. Gregorc je na proslavi 28. novembra v
Titovem domu vodil prav tako Moški pevski zbor
Obrtnik.
Zgodovinskega pomena, zlasti za Ptuj, je bilo
28. septembra 1958 zborovanje na Titovem trgu v
zvezi s 50-letnico septembrskih dogodkov leta 1908
na Ptuju. Glavni govornik je bil dr. Jože Potrč,
zvezni poslanec, ki je zajemal med drugim ptujsko
področje in videl v nekdanjih nemirih tudi
družbenopolitična nasprotja. Za konec so si sledili
pevski zbori Svobod iz Majšperka, Kidričevega in
nekoliko skrčeno s Ptuja.
Kot gostje pa so s posredovanjem ptujskega Doma
JLA 19. maja pevci in pevke Doma JLA iz Beograda
v gledališču priredili koncert, ko so se v okviru
40-letnice KPJ nahajali na turneji po Sloveniji. Od
slovenskih pesmi so zapeli Ubalda Vrabca
Slovensko pesem.
Mladinski festival petja in glasbe se je ponovil v
manjšem obsegu, odkar je bil pred letom 1958
ukinjen ptujski okraj. Na Ptuju so v okviru
takratnega Tedna mladosti 18. maja 1958 nastopili
poleg instrumentalnih skupin Glasbene šole in DPD
Svoboda pripravljalni in mladinski pevski zbor
Glasbene šole, podobno dva zbora osnovne šole
Mladika, mladinski zbor iz Markovc in gimnazijski
zbor. Drugod so se mladi pevci in pevke zbrali
25. maja v Kidričevem in v Središču ob Dravi, tu
Na Ptuju je zbor Obrtnik še posebej vztrajal, četudi
ni imel rednega dirigenta, da se uveljavi kot zbor.
Kolikor je mogel, je prihajal prof. Gregorc, ki je leta
1958 postal direktor Mariborske filharmonije, potem
21
Slavnostni poudarek 15-letnice osvoboditve Ptuja je
17. maja 1960 pripadel zboru Obrtnik, ki je na
Titovem trgu po povorki poleg godbe in po govoru
poslanca dr. Jožeta Potrča zapel tri pesmi, tokrat s
Franjem Petkom.
ko z ukinitvijo ptujskega okraja ni bil več ravnatelj
prav tako odpravljenega poklicnega gledališča.
Razen zborov, ki jih je vodil, je poučeval še na
Srednji glasbeni šoli v Mariboru in honorarno na
drugi mariborski gimnaziji poleg še drugih
strokovnih opravil.
V maju se je spet začelo mladinsko petje. Na glavni
reviji na Ptuju je nastopilo dvanajst zborov, kakor so
jih po svojih presojah predvideli zborovodje Drago
Hasl, Franjo Luževič in Franjo Petek, sedaj člani
sosveta za glasbo DPD Svoboda Ptuj. Združeni
zaključni nastop je vodil Drago Hasl. Prireditev je
potekala že nekajkrat na dvorišču Vajenske šole na
Trgu svobode, pravzaprav na dvorišču minoritskega
samostana. Poskus iz prejšnjega leta, da bi ustanovili
centralni mladinski zbor, ni uspel.
Ob vseh zadržkih se je ravno Obrtnik približal
nekdanji ravni ptujskega zborovstva. 7. junija 1959
se je udeležil vsakoletne revije dosežkov DPD
Svoboda in se v Kranju v tekmovalni skupini osmih
moških zborov uvrstil na drugo mesto s celjskim
komornim zborom za Slavo Klavoro in pred
Invalidskim zborom iz Ljubljane. Z Gregorcem so
zapeli Ivana Zajca Slava delavstvu ter Rada
Simonitija Se subrali svatovite in Komandant Sava.
Zbor je nastopil pod oznako Obrtno - trgovskega
prosvetnega društva Ptuj.
Pri Svobodi je obstajal le še prejšnji vičavski ženski
zbor, mešani pa je že povsem zamrl. 16. junija 1960
so pevke pod vodstvom Draga Hasla ponovno
priredile koncert. Posvečen je bil znanim in vedno
znova sprejemljivim priredbam narodnih pesmi.
Mladinsko petje je poleg navedene obletnice
obvladovala tudi 40-letnica ustanovitve slovenske
glasbene šole na Ptuju leta 1919. Na prireditvi v
gledališču so 4. aprila 1959 izvedli svoj program
mladinski pevski zbor šole s Franjem Petkom,
mladinski orkester z Dragom Haslom ter
pripravljalski zbor in orkester z vodjem Emerikom
Senčarjem.
Po drugi strani se je uveljavljal Moški pevski zbor
Obrtnik. S prof. Gregorcem je 19. decembra 1960 v
Narodnem domu izvedel koncert narodnih in
borbenih pesmi, posvečen 25-letnici delovanja
znanega in takrat še posebej izvajanega skladatelja
Rada Simonitija. Ta se je odzval povabilu in se
udeležil koncerta s skladateljem prof. Blažem
Arničem z Akademije za glasbo v Ljubljani. V
usklajeni izvedbi je bilo na sporedu poleg ostalih
skladb devet pesmi Rada Simonitija. Pokazali so se
tudi solisti Anton Hlupič, Miro Križe, Marjan Brglez
in Alojz Mlakar. Nazadnje je dirigent Gregorc zapel
kot baritonist priljubljeno Simonitijevo Mrzel veter
tebe žene.
Festival mladinskega petja in glasbe je
14. junija 1959 na Ptuju spet potekal v skromnejšem
obsegu. Vajenci so 28. maja v gledališču priredili
svojo akademijo s pevskim zborom in drugimi
skupinami. Vedrino in ubrane glasove pa je bilo
treba priznati zborom iz Gornjih Haloz, iz
Podlehnika, Žetal, Vidma in Leskovca ter iz
Rodnega Vrha, ki so se 31. maja sešli v Podlehniku.
Na Ptuju očitno niso hoteli zaostajati. Pri občinskem
odboru Društva prijateljev mladine se je ob vsem
razumevanju množičnega mladinskega petja
porodila zamisel o ustanovitvi izbranega centralnega
pevskega zbora. Prav na tej podlagi je bilo na štirih
ptujskih osnovnih šolah, ki so nastale s šolsko
reformo v letu 1958/59, izbranih 75 pevcev in pevk.
V decembru leta 1959 je v Glasbeni šoli začel z
njimi vaditi Drago Hasl. Vendar so bile težnje po
samostojnosti šol močnejše in se zamisel ni
uresničevala.
Na občnem zboru Svobode v začetku oktobra 1961
je bil sprejet že večkrat predvideni dogovor o
ustanovitvi dovolj množičnega in reprezentativnega
mešanega zbora, kakršen je obstajal pred leti.
Sestavljali naj bi ga pevci in pevke, ki so že bili pri
Svobodi, in tudi tisti iz okoliških zborov ter novi
pevci. Zbor naj bi prevzela mlajša moč. Govor je bil
o že izkušenem pevovodji Branku Rajšterju iz
Kidričevega. Določeni so bili tudi roki, a vse je
ostalo le pri načrtih.
22
Za leto 1962 in poznejši čas je bila 28. aprila
pomembna prireditev v ptujskem gledališču, kjer je
zbor Obrtnik z Mešanim zborom Svobode iz
Varaždina in gledališko skupino iz Čakovca
sodeloval na zaključni prireditvi prvega Tedna
bratstva in prijateljstva, potem ko je na pobudo iz
Ptuja prišlo do sodelovanja med sindikati občin Ptuj,
Varaždin in Čakovec. Sodelovanje je sčasoma prešlo
na več bližnjih slovenskih in hrvaških občin, kamor
je bil na vsakoletna srečanja večkrat povabljen
ptujski moški zbor s še drugimi skupinami.
Čez povprečje naj bi segli tudi združeni pevski zbori
na prireditvi ob državnem prazniku novembra leta
1962 v dvorani mestnega kina, za katerega so začeli
opuščati prejšnji naziv. Moški zbori, kjer so se
Gregorčevemu obrtniškemu pridružile še skupine iz
okolice, so nastopili s priredbo narodne Franceta
Marolta Sovdavški boben in s skladbo Petra Liparja
Partizanovo slovo. Združeni ženski zbori okrog
zbora Svobode in iz Kidričevega pa so s spremljavo
godbe pod Brankom Rajšterjem predvajali Radovana
Gobca Himno svobodi in Hercigonjevo Jugoslavijo.
Slika 4 : V družbi s skladateljem Radom Simonitijem
Bolj so bile delavne mladinske pevske skupine.
23. aprila 1961 je na občinski reviji na dvorišču
minoritskega samostana po predhodnih krajevnih
revijah pelo štirinajst mladinskih zborov. Med
ocenjevalci je bil tokrat tudi prof. Gregorc. Hkratni
nastop nad tisoč pevcev in pevk je dirigiral Drago
Hasl. Za okrajni mladinski festival v Mariboru,
kamor je po ukinitvi okraja spadal Ptuj, so bili
določeni zbori iz Kidričevega, Žetal in od Lovrenca.
Posebnost na reviji je bil nastop zborovodje Branka
Rajšterja z 80-članskim mladinskim zborom
gimnazije in učiteljišča, ki je takrat z začetnimi
letniki nekaj časa obstajalo na Ptuju.
Pevski zbor Obrtnik je bil udeležen še pri drugih
prireditvah. Na povabilo železničarjev je zbor leta
1962 na dan pred njihovim praznikom, 15. aprilom,
zapel v železničarski dvorani sindikalnega doma, ki
je bil že od leta 1960 preimenovan v Dom Franca
Krambergerja. Nekaj točk je izvedla tudi Svobodina
godba na pihala. Zbor je prav tako prispeval h
kulturnemu sporedu za borčevski praznik, 4. julij, v
Mostju. Tudi občni zbori Svobode so bili običajno
pospremljeni s kulturnimi nastopi. Tako sta
15. decembra 1962 uvedla zasedanje zbor Obrtnik in
pod vodstvom Mance Terbuc mlajši šolski zbor
Mladike, tedaj preimenovane v šolo Toneta
Žnidariča.
Podobno je bilo izvedeno srečanje zborov
24. aprila 1962. Od leta 1959 se je ustalilo z rednim
štetjem kot vsakoletna revija otroških in mladinski
pevskih zborov občine Ptuj.
24. aprila 1962 je bila mladinskemu srečanju
priključena tudi revija odraslih zborov. Moški zbor
iz Majšperka je dirigiral Rudolf Kreutz, moškega iz
Cirkovec Roman Premzl, mešanega iz Grajene
Ladislav Pulko, moškega iz Gorišnice pa Stane
Stanič. Zbor Obrtnik iz Ptuja je vodil prof. Gregorc.
Gostoval pa je tudi istoimeni moški zbor Obrtnik iz
Maribora. Zbora iz Cirkovc in iz Grajene sta se
pojavila prvič, zbor iz Majšperka pa v obnovljeni
sestavi. Do rednih revij odraslih zborov še ni prišlo.
Z rednim štetjem zaporednih letnih občinskih revij
so začeli z letom 1974.
Leto 1962/63 je prineslo v ptujsko zborovstvo nekaj
sprememb. Ko je bil leta 1961 uveden v Mariboru
oddelek Višje pedagoške šole v Ljubljani, so tam
namestili tudi prof. Gregorca, ki je bil
1. septembra 1963 imenovan za rednega profesorja
in predstojnika glasbenega oddelka na takrat že
23
samostojni ustanovi, Pedagoški akademiji v
Mariboru. Medtem se je Gregorc spomladi leta 1962
z družino preselil v Maribor in se le poredko vračal
k svojemu zboru.
svojo samostojnost in bil včlanjen v že omenjeno
Obrtno - trgovsko društvo Ptuj. Z letom 1969 je
začel prevzemati naziv Komorni moški pevski zbor
Ptuj in prehajati v okvir Zveze kulturno - prosvetnih
organizacij Slovenije, ZKPOS, ustanovljene leta
1964, ki je preko občinskih zvez zajemala
ljubiteljsko kulturno dejavnost.
V sezoni 1962/63 je pripeljal v zbor mlajšega
zborovodjo Branka Rajšterja iz Kidričevega, ki je
takrat pri Gregorcu diplomiral in že pred tem kot
učitelj več let vodil zbore v Kidričevem, pa tudi
pevce na šoli in je bil sedaj pedagoški svetovalec na
Zavodu za prosvetno - pedagoško službo na Ptuju.
Čeprav je še delal s pevci v Kidričevem, je kot
zborovodja začel z rednimi in načrtnimi vajami, ki
se niso omejevale le na posamezne nastope in so
segle vse v današnji čas.
Zbor v letu 1963 še ni bil povsem organiziran kot
društvo. Upravljali so ga predsednik, ki je bil takrat
Anton Hlupič, gradbeni tehnik, tajnik Franc
Hribernik, pedagoški svetovalec, blagajnik pa Mirko
Horvat, ki ga je kmalu nasledil Ivo Kvas, višji
upravni delavec na občini. V odbor je po svojem
položaju spadal tudi zborovodja.
Z novim umetniškim vodjem je zbor prvič nastopil
7. marca 1963 v gledališču pred dnevom žena s
tremi pesmimi. 21. aprila je sodeloval na koncertu
treh zborov v Majšperku. 22. aprila pa se je Moški
zbor Obrtnik pod vodstvom Branka Rajšterja
predstavil s petimi pesmimi na svečani otvoritvi
drugega Tedna bratstva in prijateljstva v gledališču v
Varaždinu, kjer so sodelovale še druge sekcije
ptujske Svobode in pevci Prosvetnega društva iz
Gorišnice. 11. maja je zbor nastopil na prijateljskem
srečanju pevcev iz Majšperka, Ptuja, Kidričevega in
Gorišnice pri tamkajšnjim Prosvetnem društvu, kjer
je prireditev v imenu mariborskega okrajnega Sveta
Svobod
in
prosvetnih
društev
pozdravil
prof. Gregorc.
Poskus pregleda ptujskega zborovstva je zaključen s
časom nastajanja Komornega moškega zbora, ki mu
je preteklo izročilo organiziranega petja utiralo pot
in mu kot jubilantu pripada prvenstvena pozornost.
Viri in literatura
Za Čitalnico so uporabljeni viri iz Zgodovinskega
arhiva Ptuj, predvsem vabila na prireditve s
programi, kjer pa pri zborovskih nastopih večkje
niso navedeni pevovodje. Pomembno literaturo
predstavljajo Ivana Strelca Zgodovinske črtice o
Narodni čitalnici na Ptuju, ki so izšle leta 1889, prav
tako pregled Hinka Druzoviča Iz ptujske glasbene
preteklosti, objavljen v Kroniki slovenskih mest leta
1938, in razprava Irene Mavrič Žižek Kulturne
prireditve v Narodnem domu na Ptuju do leta 1941,
vzeta iz prvega zvezka Časopisa za zgodovino in
narodopisje, leto 2002. Splošen pogled na dobo nudi
v Ptujskem zborniku iz leta 1962 spis Frana Aliča
Nekdanja Čitalnica in stari Narodni dom v Ptuju.
Sledila sta obiska v Čakovcu in Varaždinu pa spet
petje na Ptuju. Zbor je pridobival veljavo z
repertoarjem, načini izvedbe in s šolanjem
zvočnosti.
Če štejemo leto 1953 v obdobje začetnega
osamosvajanja zbora, spada leto 1963 v čas njegove
nadaljnje utrditve in prenove, tako da je treba
navedeno leto prav tako povezati z letošnjo jubilejno
50-letnico – z njo pa tudi zborovske predhodnike,
Glasbeno Matico, SKUD Jože Lacko, DPD Svoboda
in vse druge, ki so po svoje prispevali k zborovski
podobi Ptuja.
Slovensko pevsko društvo v Ptuju, nastalo leta 1884,
osvetljuje referat Darje Koter, podan na Slovenskih
glasbenih dnevih 2003 v Ljubljani. Imenovana je
omogočila uporabo referata, za kar ji gre dolžna
hvala. O istem društvu in pojavu Zveze slovenskih
Pevski zbor Obrtnik, tudi Obrtniški zbor, se je v
svojem času imenoval tudi Jože Lacko in Moški
pevski zbor DPD Svoboda Ptuj, četudi je poudarjal
24
pevskih društev ter o prehajanju v Ipavčevo pevsko
župo med obema vojnama govore članki v četrti
številki mariborskega časnika Tabor leta 1927 in v
Večerniku z začetka septembra 1931. Nastopi
Slovenskega pevskega društva od leta 1919 do 1922
so navedeni v takratnem Ptujskem listu.
njemu. Kronike ni bilo najti za noben zbor, delno za
zbor Obrtnik. O njegovi udeležbi na reviji v Kranju
leta 1959 je poslal navedbe Zgodovinski arhiv
Kranj, za kar mu prav tako pripada hvala.
Za dostop do virov in literature, za vse podatke in
pojasnila sta deležna posebne zahvale Marija Hernja
Masten, arhivska strokovna sodelavka pri
Zgodovinskem arhivu Ptuj, in Jakob Emeršič, višji
bibliotekar v Knjižnici Ivana Potrča Ptuj. Priznanje
pripada tudi vsem, ki so ustno pričevali in
posredovali podatke.
Predstavitev ptujske Glasbene Matice in zbora ter
pevskih gostovanj na Ptuju med obema vojnama
izhaja iz dokumentacije v Zgodovinskem arhivu in
iz publikacije Draga Hasla Zgodovina glasbene šole
v Ptuju (k 40. obletnici slovenske glasbene šole). Iz
revije Zbori za leta 1928 – 1930 v uredništvu Zorka
Prelovca pa so za ta čas posebej razvidna gostovanja
ljubljanske Glasbene Matice.
Za nekatere razlike v narodnem delovanju, kjer tudi
zbori niso bili izvzeti, je na voljo prispevek o
narodnoprebudnem poslanstvu slovenskih društev na
ptujskem območju med svetovnima vojnama
dr. Ljubice Šuligoj v Ptujskem zborniku iz leta 1996.
Delovanje pevskih odsekov delavskih društev med
vojnama je podano na podlagi gradiva z razstave ob
80-letnici DPD Svoboda Ptuj leta 1999. Pri tem gre
hvala vodji OI JSKD Ptuj, Nataši Petrovič, ki je
nudila vpogled v gradivo.
Obravnava cerkvenih pevskih nastopov izhaja
predvsem iz Kronike mestne župnije na Ptuju iz let
1842 do 1939 in podatkov o minoritski župniji med
obema vojnama. Patrom prav tako hvala za
pojasnila.
Čas po drugi vojni z zborovodjem Gregorcem in
njegovimi zbori Matica, SKUD Jože Lacko, DPD
Svoboda in z različno poimenovanim moškim
zborom, predhodnikom in začetnikom Komornega
moškega zbora, je povzet iz Gregorčevega prispevka
Kulturno življenje pred II. svetovno vojno in prva
leta po njej v Ptuju in se nahaja v Ptujskem zborniku
za leto 1985. Uporabljeni so bili tudi članki v
časnikih Naše delo, Ptujski tednik in Tednik in z
njimi za petdeseta leta tudi revija Naši zbori. Za
navedbe o prof. Gregorcu sta služila njegov pogovor
v Naših zborih z odgovornim urednikom Mitjo
Gobcem iz leta 1994 in obdelava novinarja Martina
Ozmeca v Tedniku 1999. Mitja Gobec je v zvezi s
pregledom zagotovil še druge podatke, hvala tudi
25
osvojil prvo mesto s pesmijo upora Nove brazde
Jakova Gotovca ter z rusko narodno Tari bari v
priredbi Aleksandra Agrenjeva Slavjanskega in z
domačo Cirila Preglja Sem se rajtov ženiti.
Pozornost je vzbudila ruska pesem, ena izmed
preprostih narodnih, ki jih je Slavjanski virtuozno
dopolnjeval. V našem primeru je izpostavil v pesmi
podano privabljanje, ki ga izražajo nagajive,
samosvoje besedne tvorbe.
S KOMORNIM MOŠKIM ZBOROM
Jože Kodrič
Sledeči pregled velja jubilantu, Komornemu
moškemu zboru, ki je izšel iz različno poimenovanih
predhodnikov ter se brez kakšnega ustanovnega
občnega zbora ustalil v letu 1963 z zborovodjo
Brankom Rajšterjem. V šestdesetih in še v prva
sedemdeseta leta so pevci ohranjali naziv moškega
zbora Svoboda, delno tudi s pridevkom Jože Lacko.
Ob zborih, ki so se začeli pojavljati, je zboru šlo za
ohranjanje kvalitete.
Še v istem mesecu je bil zbor navzoč na širšem
okrajnem srečanju sedemnajstih zborov na gradu v
Gornji Radgoni, kjer je vsak podal dve pesmi. Zbor
je omenjeni ruski narodni dodal resnobni motet
Jacobusa Gallusa Ecce quomodo moritur iustus. Z
istim zborovodjo Brankom Rajšterjem je predvajal
Gallusa tudi mariborski zbor Angel Besednjak.
Ostali zbori na srečanju ga niso vključevali. Vendar
se je takrat v širšem merilu pojavljalo vse več
zborov, ki so poglabljali in uvajali sporede tudi z
renesančnimi mojstri.
Ob prevzemu je zborovodja Rajšter začenjal s
priredbami, med njimi z Danila Bučarja Pleničke je
prala, z več Pregljevimi, Dekle moje, Sem se rajtov
ženiti, Ob košnji, Nocoj pa, oh, nocoj, z
dalmatinskima A ća Rada Simonitija, Dremlje se mi
dremlje Krsta Odaka pa s črnsko duhovno Deep
River Alojza Srebotnjaka. Umetne so bile Antona
Foersterja Večerni ave, Vasilija Mirka Na trgu in
Zorka Prelovca Sedem si rož, med njimi borbene,
Petra Liparja Partizanovo slovo, Simonitija Puško
moja, Jakova Gotovca Nove brazde in Netka
Devtića Mitraljeza. Prva renesančna skladba pa je
bila našega Jacobusa Gallusa Ecce quomodo moritur
iustus.
26. oktobra je bil zbor udeležen v dvorani ptujskega
kina na srečanju v okviru tedna ob desetletnici
domačega turističnega društva. Prispela je tudi
folklorna skupina mladinskega KUD Milica
Perović – Kata iz Varaždina.
V letu 1965 se je zbor prav tam 30. aprila na
prvomajski proslavi obenem z godbo vključil v
recital, ki so ga izvedli srednješolci. 8. maja je v
Narodnem domu ob 20-letnici osvoboditve izvedel
svoj del medobčinskega koncerta partizanskih pesmi
z zborom KUD Sloboda iz Varaždina.
V letu 1964, 26. februarja, je zbor prispeval v
ptujskem gledališču del programa na spominskem
večeru, namenjenem dvajseti obletnici smrti pesnika
Kajuha, kjer sta bila prisotna književnika Minatti in
Seliškar. 16. maja je zbor zapel v Čakovcu pri
otvoritvi po vrsti tretjega Tedna bratstva in
prijateljstva, za njim pa varaždinski mešani zbor
Sloboda. Povezale so se štiri občine, Čakovec,
Ormož, Ptuj in Varaždin.
V nedeljo, 10. oktobra 1965, pa je bil zbor navzoč v
Drstelji v Slovenskih goricah pri odkritju spominske
plošče na obnovljeni rojstni hiši slavista in etnologa
dr. Matije Murka, kjer so se zbrali tudi vidni
predstavniki kulture in znanosti z dr. Bratkom
Kreftom, predstavnikom SAZU in Slavističnega
društva. Ploščo je odkril prof. dr. Anton Slodnjak.
S prispevkom zbora je potekla 1. novembra tudi
komemoracija na mestnem pokopališču pred
spomenikom nad grobnico padlih slovenskogoriških
ter drugih borcev in talcev. Udeleženci so na
svečanost prihajali organizirano z zbirališča na
tedanjem Trgu mladinskih delovnih brigad. Potem
Poudariti velja udeležbo na tekmovanju pevskih
zborov tedanjega mariborskega okraja 7. junija 1964
v Ljutomeru, kjer so se spominjali 70-letnice
ustanovitve svojega prvega pevskega društva.
Ptujski zbor je v skupini B, sicer le s štirimi zbori,
26
ko je program za dan republike pripadel drugim
izvajalcem, so izvedli akademijo na predvečer
22. decembra, dneva armade, v dvorani kina zbor,
vojaki in godba.
27. maja je sledil v šestem Tednu bratstva in
prijateljstva skupni nastop ptujskega moškega in
mešanega zbora Angel Besednjak iz Maribora, ki ga
je prav tako že nekaj let vodil Branko Rajšter.
Koncert je zlasti izstopal v akustični dvorani
varaždinskega gledališča Augusta Cesarca.
Podobno so se pevci tudi v sedanjem zboru odzivali
pogostim vabilom družbenih in drugih organizacij
ter sodelovali na prireditvah, ki so se enako zvrstile
med letom in bile večkrat v znamenju pomembnih
družbenih obletnic, kongresov in drugih dogodkov.
Vendar se v krajšem pregledu ne bo dalo vedno
navajati vseh sprotnih prispevkov zbora, tudi ne
klicev na pogrebe in, nasprotno, družabnih srečanj.
V gledališču je 10. novembra zbor sodeloval na
proslavi
50-letnice
oktobrske
revolucije,
28. novembra 1967 pa za dan republike. Ob tej
priliki je zapel še v ptujskih Strojnih delavnicah in v
pekarskem podjetju Vinko Reš, ki je hkrati slavilo
dvajset let obstoja. V takratnih delovnih
organizacijah so bili zaposleni v času proslav in
kulturnih nastopov pozvani, da se jih udeležijo, kar
se jim je tudi štelo v delovni čas.
Zbor je vztrajno utrjeval naštudirane skladbe. V
petem Tednu bratstva in prijateljstva je bil znova v
Čakovcu 16. maja 1966 s svojim koncertom.
Na Prešernov dan leta 1968 je bila odprta
prenovljena zgradba Narodnega doma, kar so
omogočile občina in delovne organizacije. Pri tem je
bila odkrita plošča v spomin na nekdanje središče
slovenskega kulturnega in političnega delovanja na
Ptuju. Po odkritju je v preurejeni veliki dvorani prvi
nastopil zbor in nato še druge sekcije Svobode.
Še isto leto se je na lastno pobudo odpravil v
zamejsko Gorico, čeprav tega niso povsem
odobravali, na mednarodno zborovsko tekmovanje,
poimenovano po C. A. Seghizziju, 29. in
30. oktobra. Tekmoval je v kategoriji moških zborov
v dveh skupinah. Pri umetnih pesmih, v polifoni
skupini, mu je bilo priznano četrto mesto. Zapel je
Gallusov motet Ecce quomodo moritur iustus in
takrat obvezni madrigal Odi et amo Rada Simonitija
ter Zorka Prelovca Sedem si rož. V folklorni skupini
pa je bil drugi s Pregljevo Nocoj pa, oh, nocoj,
Bučarjevo Pleničke je prala in ponovno z že
navedeno Prelovčevo. Uspeh ptujskih pevcev je bil v
vrsti izkušenih zborov precej nepričakovan.
26. marca 1968 je zbor ponovno prišel v Ljutomer
kot gost tamkajšnjega Mešanega pevskega zbora
Ivan Kaučič in njihovega že znanega okteta. Koncert
je v tistem letu spadal k pripravam na 100-letnico
ljutomerskega narodnega tabora.
V letu 1968 je zbor prav tako povabil pevce
Komornega moškega zbora Celje z zborovodjem
prof. Egonom Kunejem, pri katerem je Branko
Rajšter večkrat iskal nasvete za pevovodsko delo in
njegovemu zboru tudi priznaval prednost. 6. aprila je
celjski zbor v Narodnem domu nastopil z izvedbeno
dovršenim koncertom, četudi ne s posebej
izstopajočimi skladbami. Omeniti gre oba moteta,
Crucejev Cantate Domino in Gallusov Ascendit
Deus, Rimske napitnice Haralda Genzmerja, Bore
Alojza Srebotnjaka in vrsto priredb, poleg
slovenskih tudi Marka Tajčevića Pesme od kola.
Ptujčani pa so pozdravili Celjane s pravkar
osvojenima Gallusovim madrigalom Libertas animi
in z renesančnim dvorjenjem v pesmi Orlanda di
Lassa Matona mia cara, ki prehaja v plesni ritem, ter
s tremi slovenskimi avtorji. Ptujski zbor je vrnil
obisk 16. decembra 1968 in nastopil v celjskem
Tovariški stiki zborovodje z vodjo Moškega
pevskega zbora Zarja iz Trbovelj Rihardom
Beuermanom so privedli 25. februarja 1967 do
izmenjave obiskov ptujskega s 40-članskim
trboveljskim zborom. Gostujoči zbor je obstajal že
35 let in so njegovi pevci izšli tudi iz nekdanjih
Trboveljskih slavčkov. Zbora sta v ptujskem
Narodnem domu zapela po devet pesmi. Gostje so se
postavili z Očenašem hlapca Jerneja Karola Pahorja,
odpeli rukovet Iz moje domovine Stevana
Mokranjca, med drugim pa je publika še zlasti
sprejela rusko Dvanajst razbojnikov. Ptujski zbor je
odpel poslušalcem že znane, priljubljene pesmi.
Novejša in zahtevnejša sta bila Rada Simonitija Odi
et amo in daljši Spak Antona Foersterja.
27
Narodnem domu s svojimi utečenimi skladbami.
Nov je bil le Gallusov motet Praeparate corda vestra.
Predvsem preko sindikalnih stikov je prispel tudi
mešani zbor Delavske pevske zveze Enotnost z
industrijskega področja avstrijskega Leobna s
pevovodjem Adolfom Kainzem. Na koncertu v
Narodnem domu 27. aprila 1968 je v njihovem delu
prevladoval narodni program poleg nekaj stanovskih
pesmi. Ptujski zbor Svobode je vrnil obisk
7. junija 1969. V mestni dvorani v Leobnu so
gostitelji postregli s tremi zbori in soli iz znanih
oper, Ptujčani pa med dvaindvajsetimi pesmimi
pretežno narodnimi, medtem ko je med umetnimi
zlasti pritegnil Spak.
Slika 5: Snemanje televizijske oddaje (Šturmovec 1969)
''So pa fantje zgodaj vstali...''
S sličnim sporedom, vendar z vidika podpore
koroškim rojakom, je potekel obisk zbora 25. in
26. maja 1968 v Pliberku pri Slovenskem
prosvetnem društvu Edinost in njegovem mešanem
zboru s pevovodjem Foltejem Hartmanom. Ptujski
koncert so domačini uvedli z že kar ponarodelimi
kiticami koroškega pesnika Janka Mikule Rož,
Podjuna, Zila, ki jih je uglasbil koroški ljudski
skladatelj Pavel Kernjak in v katerih oba izražata
občutje zamejske problematike. Srečanje se je
nadaljevalo s ptujskim ansamblom Vandrovček.
Sledečega dne so gostitelji popeljali zbor na izlet h
Klopinjskemu in k Zablatniškemu jezeru. Pliberški
zbor s 37 člani, tudi iz okoliških krajev, je
22. marca 1969 vrnil obisk s koncertom v Narodnem
domu na Ptuju in med pretežno koroškimi pesmimi
navdušil poslušalce s Kernjakovimi priredbami,
zlasti z Venčkom koroških narodnih (Jes pa moj
hvažek se rada imava), ki ga je prevzel tudi ptujski
zbor.
Slavnostno zborovanje 6. oktobra 1968 v Ljutomeru,
kjer je bil pred sto leti sklican prvi slovenski narodni
tabor, pa je dobivalo republiški pomen in že kar
presegalo ideološke okvire. Prirejeno je bilo pod
visokim političnim pokroviteljstvom in zaključeno z
združenimi zbori, obenem s ptujskim, ki so tudi v
pesmi poudarili vseslovenski značaj nekdanjega
tabora. Tako s slavilno odo Triglav (V gorenjsko
oziroma se skalnato stran) skladatelja Jurija
Fleišmana, ki je deloval tudi v času taborov.
Na Ptuju, v najstarejšem slovenskem mestu, pa so se
vse leto 1969 vrstile priprave in prireditve v
znamenju 1900-letnice prve omembe mesta,
rimskega Poetovia. Med drugim je opozoril nanjo
ptujski zbor Svobode 19. aprila 1969 v osmem
Tednu bratstva in prijateljstva s samostojnim
koncertom, ponovno v Varaždinu. Pod oznako
obletnice se je 26. aprila na Ptuju v Narodnem domu
predstavil Učiteljski pevski zbor Slovenije Emil
Adamič, ki ga je od leta 1968 vodil Branko Rajšter,
sočasno vodja ptujskega zbora, kjer pa so tudi morali
razumeti, da je kdaj namesto njih nastopil drug zbor.
Sosedskim vprašanjem so bile namenjene tudi
skupščine zveze Maistrovih borcev v zvezi s
50-letnico bojev za severno mejo 1918 – 1968.
Skupščino na Ptuju 31. oktobra 1968 sta v gledališču
pospremila zbor in tamburaški orkester Svobode.
Poleg starih vojaških je zbor v vojno tematiko vnesel
tudi simbolno pordeli rožmarin v istoimeni pesmi
generala Rudolfa Maistra, ki se je pesniško
udejstvoval z imenom Vojanov. Besedilo je uglasbil
Fran Gerbič.
Jubilejne prireditve so se razvrščale med
26. septembrom in 12. oktobrom. V okviru osrednje
proslave
v
soboto,
27. septembra,
pod
pokroviteljstvom predsednika slovenskega izvršnega
sveta Staneta Kavčiča, je bil na tedanjem Titovem
trgu s poklicnimi igralci izveden zgodovinski prizor
Od Poetovia do Ptuja. Pri tem so vrh dogodkov
28
besedo, je bila taka organiziranost kulture videti
preobsežna.
poudarili združeni pevski zbori s slavilno pesmijo
Nikole Hercigonje Jugoslavija.
Vrh v letu 1969 je bil tudi obisk predsednika
takratne zvezne države Josipa Broza Tita, ki se je po
otvoritvi dravske elektrarne v Zlatoličju ustavil na
ptujskem gradu. Zbor je pričakoval, da bo kot
domači ptujski zbor Svobode s strani tedanjega
vodstva ZKPOS in drugih organov, pa tudi dirigenta
samega, prav tako predviden za sprejem, vendar je
bilo odločeno, da bo na gradu z istim zborovodjem
zapel Učiteljski pevski zbor Slovenije Emil Adamič.
Zadeva je v zboru povzročila negodovanje in zastoj.
Vendar se je zbor še nadalje odzival ob svojčas
pomembnih družbenih dogodkih. 8. maja 1970 je bil
uveden prvi praznik krajevne skupnosti mesta Ptuj v
zvezi s koncem okupacije pred 25 leti. K programu
srečanja na minoritskem dvorišču je prispeval tudi
zbor, takrat pod vodstvom člana Ladislava Pulka,
glasbenega učitelja, in v zboru korepetitorja, ki je
tudi že izven zbora vodil pevske skupine. Kot
korepetitorja sta v zboru delovala tudi Franc
Hribernik in pozneje Franc Lačen. Z osnovne šole v
Vidmu pri Ptuju pa se je na prireditvi pokazal
mladinski pevski zbor učiteljice Jožice Soko, znan
tudi izven občine. Še z drugimi izvajalci, zlasti z
godbo na pihala in recitatorji, pa je bil zbor navzoč
20. junija v Kidričevem na proslavi 20-letnice
delavskega samoupravljanja.
Slika 6: Priložnostni nastop
Mercator na Ptuju
ob
odprtju
skladišča
V letu 1971 je bil prirejen 10. Teden bratstva in
prijateljstva, odkar sta v letih 1960 in 1961 občinska
sindikalna sveta Ptuj in Varaždin predlagala
medobčinsko sodelovanje ob pobudi ptujskega
sindikata. Sodelovanje je sedaj že zajemalo občine
Čakovec, Ormož, Koprivnica, Ptuj, Slovenska
Bistrica in Varaždin ter ob kulturnem segalo tudi na
druga področja, kar je bilo v govorih potrjeno
17. septembra na svečani akademiji v ptujskem
gledališču, kjer je prispeval k svečanemu programu
občin tudi Komorni moški zbor.
Moški zbor je še vedno deloval kot ena od sekcij
DPD Svoboda Ptuj in pod tem imenom
24. aprila 1970 prejel priznanje, srebrni znak
Osvobodilne fronte, ki pa jo je že nadomeščala
občinska konferenca SZDL. Vendar je zbor že v letu
1969 prevzemal ime Komorni moški pevski zbor
Ptuj in v začetku sedemdesetih let prešel neposredno
k Zvezi kulturno - prosvetnih organizacij. Takrat so
se uvajale tudi kulturne skupnosti, kjer naj bi
izvajalci amaterskih kulturnih dejavnosti z
zainteresiranimi občani oz. uporabniki po takratnih
samoupravnih načelih odločali o sredstvih, ki bi bila
v občini na razpolago za kulturo. Pri tem bi ZKPO
posredovale programe in nato v skladu z njimi
razdeljevale sredstva svojim članicam. S prisotnostjo
še občinskih organov, ki so večkrat imeli zadnjo
Uspela udeležba zbora na številnih prireditvah je
vodila k mnenju, da se je zbor s tem že dovolj
predstavil publiki in da lahko pokaže svoje delo tudi
za daljše obdobje, kot je eno leto. Tako je nekajkrat
prišlo tudi do opustitve letnega koncerta. Ni pa bilo
tako v letu 1971, ko je zbor 19. marca priredil v
Narodnem domu svoj letni koncert. Po dveh
ponovljenih renesančnih delih Libertas animi in
Matona mia cara in nekaj slovenskih umetnih pesmi
je zbor zapel XI rukovet Stevana Mokranjca Pesme
iz Južne Srbije, zahtevno skladbo, ki ji je bolj z
zunanjim učinkom sledil zbor U boj, u boj iz opere
Nikola Šubić Zrinjski Ivana Zajca. Od priredb
slovenskih narodnih pesmi je bilo kar šest koroških,
Franceta Marolta Furmanska, Moja kosa je križauna
in Pisemce ter Zdravka Švikaršiča Pojdam u rute,
29
Oj, te mlinar in Je na Dravc' m'hlica. Drugačna v
svoji umirjenosti je bila predstavljena Jožeta
Leskovarja Kaj ti je, deklica in še zlasti prekmurska
Teče mi vodica Matije Tomca. Ruska je bila Kalinka
v obdelavi Marjana Rijavca, Ako si pošla spat pa
dalmatinska Dinka Fia. Do izraza so prišli tudi
solisti Tone Hlupič, Marjan Brglez in Martin
Vinkler, ta s prvim tenorjem posebej pri Leskovarju
in Tomcu. Pri prvem tenorju je bil solist tudi Slavko
Brglez. Po koncertu so bile prvič podeljene
Gallusove značke. O zboru se je nakazovalo mnenje,
da lahko izvede katerokoli skladbo iz domače in tuje
literature, da pa zahtevajo nekatere skladbe določeno
mero glasbene kulture.
povezal skladbe, ki jih je zbor odpel v tem času.
Dodal pa je renesančno značilni Fraternitatis
hymnus Terenzija Zardinija, Marjana Gabrijelčiča
Pri ljubem, Jakoba Ježa Rasti mi rasti, Stevana
Gajdova Se zapali odajčeto in črnsko duhovno Old
Man River v harmonizaciji priljubljenega
ameriškega skladatelja Jeromea Kerna.
Solidarnost s koroškimi Slovenci je zbor znova
potrdil 6. januarja 1973 v Globasnici, kjer je bil s
skupinami iz Ptuja v dvorani gostilne Šoštar
udeležen na kulturnem večeru, med drugim s
folklorno skupino Vinko Korže iz Cirkovec ter z
narodnozabavnima ansambloma Toneta Kmetca in
Toneta Čelana s humoristi. Poleg umetnih pesmi je
zbor prispeval zlasti narodne s solisti. Tone Hlupič
je zapel v pesmi Mojcej Pavla Kernjaka, Marjan
Brglez v Moji kosi Franceta Marolta, Feliks Polanec
pa v priredbi Oj, te mlinar, kar pa še ni bilo vse.
Pred tem pa je zbor na povabilo pripravil koncert s
podobnim programom v Rogoznici še v okviru
dneva žena pri prosvetnem društvu Alojz Arnuš,
dejavnem z dramsko in pevsko sekcijo.
Zbor je v sezoni in letu 1972 pretežno vadil za
nastop v stari Gorici, kjer se je 23. in 24. septembra
drugič udeležil, takrat enajstega pevskega
tekmovanja C. A. Seghizzi. Spet v dveh moških
skupinah je v polifoni dosegel s skladbama Antona
Foersterja Večerni ave in Orlanda di Lassa Matona
mia cara četrto mesto, medtem ko je bil v folklorni
skupini tretji s pesmimi Stevana Gajdova Se zapali
odajčeto, Marjana Gabrijelčiča Pri ljubem in
Franceta Marolta Pisemce. V skupinah, ki sta šteli
po dvanajst in trinajst zborov, je izid šteti kot uspeh.
V Globasnico je zbor prišel tudi 6. maja na
zaključno prireditev v zvezi s 70-letnico
tamkajšnjega Katoliškega prosvetnega društva, kjer
je v dvorani pri Šoštarju in na prostem podal del
svojega koncerta iz aprila na Ptuju. Poleg ptujskega
zbora so nastopali še pevski zbor Edinost iz
Pliberka, zbor Danica iz Št. Vida v Podjuni in zbor
iz Krope pa še godba iz Gorij pri Bledu. Tokrat so v
Globasnici odkrili tudi spomenik domačinu Francu
Ledru Lesičjaku, ljudskemu pesniku in vižarju,
podobnemu pohorskemu pevcu Juriju Vodovniku.
Mešani pevski zbor iz Globasnice je vrnil obisk
26. oktobra 1973 s koncertom v Narodnem domu s
pevovodjo Janezom Petjakom, sledečega dne pa je
zapel v Gorišnici in vpletal tudi Lesičjakove viže,
med njimi An zavb'rno žjink' s'm mjav v priredbi
Janeza Petjaka.
Zbor se je še nadalje odzival vabilom in se 11. maja
v času 11. Tedna bratstva in prijateljstva, tokrat s
svojim koncertom, predstavil v dvorani kina v
Čakovcu, sicer s programom iz minulih sezon, s
staro vokalno glasbo in spevnimi koroškimi in
dalmatinskimi ter makedonskimi ritmi, kjer je bilo
največ odobravanja. 10. junija je z vedrejšim
izborom ustregel Mesokombinatu Perutnina Ptuj, ki
je na gradu Borl organiziral prvi dan perutninarjev.
Zbor je bilo slišati tudi pri revijskem nastopu na
četrtem ptujskem Festivalu narodnozabavne glasbe,
ki ga je vpeljal Radio Ptuj ob 1900-letnici mesta.
Mesokombinat Perutnina pa je pred tem povabil
zbor na drugi dan perutninarjev na gradu Borl
8. septembra, kjer je ta zapel dve pesmi z dodatki.
10. septembra 1973 je zbor nastopil na Tednu
kajkavske popevke Krapina 73 s pesmimi s svojega
letnega koncerta. V Ježevi Rasti mi rasti se je
pokazal kot solist Zvonko Pišek. Publika pa je zlasti
prisluhnila finalnemu zboru U boj, u boj iz opere
Nikola Šubić Zrinjski Ivana Zajca ter se pri tem v
tistem času tudi nekoliko vznemirila, saj je bila v
V letu 1973 je minevalo deset let dela zborovodje
Branka Rajšterja s Komornim moškim zborom,
preimenovanim iz moškega zbora Svoboda Ptuj. Na
koncertu 20. aprila v Narodnem domu je zborovodja
30
zbor še s sedmimi drugimi, tam je bil tudi za
70-letnico, udeležil pevskega festivala v parku
tamkajšnjega prvega slovenskega tabora in prispeval
Gallusov Clare vir, Tomčeve Svatske pesmi in
Foersterjev Večerni ave.
zboru posebej poudarjena nacionalna zgodovina.
Program je v tistem času povezovala slavistka
Milena Tomažej.
Nadalje je zbor 23. januarja 1975 prispeval k
programu proslave, ki sta jo v Ljutomeru za širše
področje priredila ptujski in ljutomerski sindikalni
svet v zvezi s 30-letnico ustanovitve enotnih
sindikatov takratne Jugoslavije.
Za Prešernov dan je zbor v Narodnem domu
5. februarja 1975 priredil samostojen koncert, na
katerem je dodal nekaj novih pesmi, med njimi
Mozartov Ave verum.
12. aprila je sodeloval s srednješolci v dvorani kina
na svečanosti pod pokroviteljstvom republiške
konference SZDL, namenjeni 60-letnici Dušana
Kvedra, narodnega heroja, in odkritju spominske
plošče na hiši, kjer je na Ptuju preživel otroška in
dijaška leta. 11. septembra je bil zbor navzoč na
četrtem dnevu perutninarjev, ki so se zbrali na
ptujskem stadionu, obenem za 70-letnico podjetja.
22. novembra je zapel v Varaždinu na štirinajstih,
sedaj
Srečanjih
bratstva
in
prijateljstva.
26. novembra se je v Narodnem domu med 11 zbori
pokazal na drugi reviji pevskih zborov občine Ptuj z
Adamičevim Vasovalcem in z Zborom vojakov iz
IV. dejanja Gounodove opere Faust. Odzval se je
tudi 22. decembra ob dnevu nekdanje JLA.
Slika 7: Koncert v Podlehniku s povezovalko Mileno
Tomažej
O sezoni, v katero je spadalo leto 1974, je bilo
prebrati v zvezi z zborom, da je zavladalo na Ptuju
kulturno zatišje. Očitkom ni bilo mogoče pritrditi.
Če se zbor res ni toliko pokazal navzven, se je zato
ves posvetil udeležbi na reprezentativnem tretjem
tekmovanju pevskih zborov Naša pesem 1974, ki je
dveletno v republiškem merilu potekalo v Mariboru,
takrat 12. in 13. oktobra. Zbor je osvojil srebrno
tekmovalno plaketo in se uvrstil v drugo kvalitetno
skupino slovenskih zborov in s tem ostajal edini na
ptujskem in sosednjem severovzhodnem področju
Slovenije. Izvedel je intonacijsko, zvokovno in
izvajalsko dovolj zahtevno obvezno skladbo Spak
Antona Foersterja. Po prosti izbiri je z upoštevanjem
renesančnih značilnosti dodal Gallusov madrigal
Clare vir v čast slavnemu možu, pokrovitelju muz,
pa še Matije Tomca Svatske pesmi.
Predvsem pa je bil zbor med prvomajskimi prazniki
zavzet s srečanjem v nemškem Posarju, kjer je
zborovodja že bil navezal stike z uspelim obiskom
Učiteljskega pevskega zbora Slovenije Emil Adamič
pri moškem zboru Pevskega združenja Köllerbach –
Püttlingen, industrijskih krajev blizu Saarbrückna.
Zbor je z utečenim programom priredil koncert pri
moškem zboru v Köllerbachu in na cvetlični razstavi
v Saarbrücknu. Zbora sta skupno zapela spev Franza
Schuberta Die Nacht. Gostitelji so zbor v prostem
času povedli v zgodovinski Trier in med položne
vinograde reke Mosel.
25. novembra 1974 je zbor v Narodnem domu
sodeloval na prvi občinski reviji odraslih pevskih
zborov, ki jih je bilo deset. Revije je poslej Zveza
kulturnih organizacij občine prirejala vsako leto.
Zbor je predstavil zgoraj omenjene pesmi.
Združenim zborom je dirigiral Branko Rajšter.
Pevci nemškega zbora pod vodstvom Norberta
Franka pa so gostovali na Ptuju v začetku oktobra v
okviru širše turneje. Na svojem koncertu v
V počastitev 80-letnice ustanovitve prvega
slovenskega pevskega društva v Ljutomeru se je
31
Narodnem domu so predstavili klasične nemške
zborovske umetne pesmi in samospeve, poleg
narodnih pa še po eno špansko, češko in italijansko
ter klavirske točke. Poslušalce so pridobili tudi s
slovensko Kaj b' jes tebi dal. Oba zbora pa sta
skupno zapela narodno Pastirc pa pase ovce tri in
Die Nacht.
23. aprila 1976 pa je zbor v Narodnem domu imel v
gosteh Moški pevski zbor Slava Klavora iz
Maribora, ki mu je prof. Jože Gregorc zadnjič
dirigiral na Ptuju. Z novo sezono je prepustil zbor, ki
je spadal med vrhunske, Branku Rajšterju.
Svoj koncert je zbor pripravil 10. oktobra v
Narodnem domu s tamburaškim orkestrom DPD
Svoboda, ki je nastopil drugi in ga je vodil član
zbora Franc Hribernik. Program zbora je obsegal
splošno priljubljene skladbe iz preteklih programov.
Pred odhodom v Posarje je zbor še posebej utrjeval
skladbe, zlasti novejše, s katerimi je nameraval
stopiti pred gostitelje. Med drugim Gallusa Clare vir,
Mozarta Ave verum, iz srbskega pravoslavja
Mokranjca Njest svjat v priredbi za moški zbor
V. Ilića, Marolta Pastirsko, Tomca Svatske pesmi,
Suchona Aká si mi krásna v obdelavi za moški zbor
Radovana Gobca pa še omenjeni Faustov zbor.
V letu 1977 je Komorni moški zbor priredil letni
koncert 25. aprila v Narodnem domu. Ta je razen
ene italijanske in slovaške obsegal naše umetne in
narodne pesmi, pri obojih precej skladatelja Matijo
Tomca. Zastopana je bila tudi partizanska pesem.
5. aprila 1976 je bila v Narodnem domu prirejena
javna tribuna z geslom Kultura v ptujski občini
danes in jutri, ena pogostih z družbenopolitične
strani spodbujenih razprav. Tokrat v zvezi z novo
ustavo in zamislijo o združenem delu, ki naj bi še
izpopolnilo samoupravni delegatski sistem in
omogočilo tudi kulturnemu dogajanju nov zagon
hkrati s pravilno idejno in vsebinsko usmeritvijo.
Navzoči predstavniki kulturnih dejavnosti ter iz
občinske Zveze kulturno–prosvetnih organizacij z
dolgoletnim predsednikom Stanetom Staničem, pa
tudi iz družbenopolitičnih in delovnih organizacij so
sodelovali s predlogi in gotovo pomišljali, ali so ti
ob presplošnih smernicah realno uresničljivi – ne
nazadnje tudi za Komorni moški zbor Ptuj.
V Narodni dom je bil zbor povabljen tudi sledeči
dan še z drugimi izvajalci na akademijo
Mesokombinata Perutnina, ki je sprejemal v svojo
organizacijo Ptujsko tiskarno in pri tem upošteval
tedaj pomembne obletnice, med drugim 85 Titovih
let. Slednje je bilo nakazano tudi na osmem prazniku
krajevne skupnosti mesta 8. maja 1977, kjer je zbor
prav tako nastopil kot tudi septembra na Tednu
kajkavske kulture – Krapina 77 pa spet na dan
republike.
Na reviji pevskih zborov občine Ptuj, kamor se je
zbor redno prijavljal, je v športni dvorani Mladika
16. decembra zapelo 17 zborov, čeprav le s 13
dirigenti. Zborovodja je tokrat izbral Gallijevo La
montanara in Kamila Maška Mlatiči. Skupni zbor je
vodila Greta Glatz.
Ta je 18. junija 1976 na Srečanju bratstva in
prijateljstva, že petnajstem, v Koprivnici še z
drugimi ptujskimi skupinami prispeval k ptujskemu
kulturnemu večeru. 24. novembra je bil med zbori
na tretji občinski reviji v novi športni dvorani
Mladika, ki je bila odprta v letu 1975. Pod geslom
Zbori pojó na dan republike je vsak zapel po dve
pesmi. Vseh zborov je bilo 14, moških in mešanih.
Zaključnemu združenemu zboru je dirigiral Branko
Rajšter. Komorni pa je pred tem izvajal izvirno
Kernjakovo koroško Katrca in napitnico Slovenc
Slovenca vabi. V isti dvorani je bil zbor udeležen
tudi 26. novembra na proslavi pred dnevom
republike.
Posebnost za zbor pa je pomenil 18. junija šesti dan
perutninarjev, ki so izpolnili program z lastnim
majhnim moškim zborom, kjer je pelo tudi nekaj
pevcev Komornega moškega zbora. Ne glede na to,
je zbor takrat nihal med 21 in 23 člani. Perutninarski
zbor pa je obstajal le kaki dve leti.
Zbor je tudi v letu 1978 prihajal na družbeno
organizirane prireditve. 31. marca v dvorani Mladika
na počastitev 8. kongresa ZKS, 30. aprila na
prvomajsko proslavo v Ptujskih toplicah in spet v
dvorani Mladika 13. maja na srečanje, ki so ga
pripravili organi za notranje zadeve, ko so v tedanji
državi tudi sami uvedli svoj dan praznovanja,
32
nemalo v zvezi s takratnim poudarjanjem obrambe
in zaščite. Z zborom je potekla tudi proslava pred
dnevom republike.
Z januarjem 1979 je prevzel umetniško vodenje
zbora glasbeni pedagog Franc Lačen, ravnatelj šole
v Kidričevem, od leta 1980 pa direktor zavoda Radio
–Tednik na Ptuju, sicer član Komornega moškega
zbora, in od leta 1984 za Stanetom Staničem tudi
predsednik občinske Zveze kulturnih organizacij,
leta 1970 preimenovane iz ZKPOS.
V ospredju pa je bil letni koncert zbora
16. junija 1978 v Narodnem domu. Med nazadnje
obdelane skladbe so spadali čitalniški Mlatiči
Kamila Maška, sicer s prepletenimi naravnimi
poudarki dogajanja, precej v nasprotju z umirjenim
potekom v pesmi Zori rumena rž Rista Savina, s
pravim imenom Friderik Širca. Vpeljane so bile tudi
Kresovanke Danila Bučarja, Vse rožice rumene
Emila Adamiča, pa tudi njegova Zdravica ter umetni
zbir Pavla Kernjaka Katrca s koroškimi motivi in
vodilnim solističnim glasom baritonista Feliksa
Polanca. Koroški narodni sta bili Ta paver pa
grahovco seje v priredbi Franceta Marolta z
baritonskim solistom Marjanom Brglezom in
Ciganska Antona Lajovca. Na novo so bile uvedene
tudi pesem o planinarici La montanara Piera Luigija
Gallija ter stara ruska junaška Pjesnja ad atamanje
Platovje Sergeja Žarova s solistom Brglezom in ne
nazadnje ljudsko predelana Mitraljeza, partizanska,
hrvaškega skladatelja Netka Devčića.
Prejšnji zborovodja Branko Rajšter je še prišel na
obisk s koncertom Mladinskega pevskega zbora
Maribor v Narodnem domu 7. februarja za slovenski
kulturni praznik. Zbor je spadal med vrhunske z
mednarodnimi uspehi in številnimi priznanji.
V začetku marca 1979 je izšla pri RTV Ljubljana
zborova velika plošča z 18 pesmimi. Prevladovale so
narodne, pa tudi umetne so jim bile približane, med
drugim Pavla Kernjaka Katrca, napitnica Ludvika
Zepiča Slovenc Slovenca vabi, Simonitija Ljubavne
pesmi iz Rezije, Adamičev Vasovalec ali domala
ponarodeli Oj, Doberdob Zorka Prelovca. Značilno
umetne so bile menda le Vasilija Mirka Na trgu,
Ubalda Vrabca Pomladni pozdrav, Petra Liparja
Partizanovo slovo in slovaška domovinska Aká si mi
krásna Eugena Suchona.
Zborovodja Branko Rajšter, od leta 1972 profesor, je
dirigiral tudi na koncertu 8. decembra 1978, tokrat
na poslovilnem, potem ko se je končno odločil za
mariborski mladinski zbor, ki ga je vodil že od leta
1964, pa tudi za Učiteljski pevski zbor Slovenije
Emil Adamič, ki ga je prevzel leta 1968, leta 1976
tudi še Moški zbor Slava Klavora Maribor pa še kaj.
Pri tem je tudi ptujskega privedel med priznane
zbore. Na koncertu je dodal Ljubavne pesmi iz
Rezije Rada Simonitija s tenorskim solistom
Martinom Vinklerjem in Radovana Gobca Pesem
XIV. divizije. V spomin mu je predsednik zbora
izročil monografijo Ptuja s podpisi pevcev.
Po nastopih v dvorani Mladika v zvezi z družbenimi
obletnicami in na 18. Srečanju bratstva in
prijateljstva v Varaždinu je zbor 7. decembra 1979 v
Narodnem domu prvič priredil koncert z
zborovodjem Francem Lačnom. Ta je dodal nove,
med drugim Blaža Arniča Ljubi kruhek in Bojana
Adamiča gorenjsko bahavo V Gorjah zvoni poleg
tradicionalne Oskarja Deva Soči ali po ljudskem
tonu znanih Završkih fantih Emila Adamiča, Rada
Simonitija Sijaj mi sončece in Uroša Kreka Se že
svita bo den, pa tudi priredbo koroške Juhe, pojdam
u Škof'če Pavla Kernjaka. Izostala tudi ni renesančna
Donne venite al ballo anonimnega mojstra v priredbi
Valensa Voduška. S prvima dvema se je zbor
pokazal tudi na šesti reviji pevskih zborov občine
Ptuj.
15. decembra je sledila v dvorani Mladika peta
občinska revija pevskih zborov, sedaj v počastitev
dneva JLA. Pridevek je ohranjala več let tudi glede
na dan, pred katerim je potekala. S Komornim je
prišlo 22 zborov v različni sestavi. Rajšter je še
izvedel Emila Adamiča Vse rožice rumene in
Zdravico. Zbor se je pri tem nekoliko zapoznelo
spomnil 100-letnice rojstva Emila Adamiča.
Tokrat je bila objavljena ocena revije, ki jo je
pripravil prof. Jože Gregorc. Ta je v letu 1979/80
prešel v pokoj in poslej v večji meri sledil
glasbenemu dogajanju na ptujskem območju.
Komornemu zboru je posebej priznal dinamično
33
zvokovno niansiranje, učinkovito izrabo tempa ter
jasnost intonacije, ki da je presegla druge zbore.
tekmoval tudi v letu 1983, ko mu je pri moških
zborih pripadlo tretje mesto.
15. januarja 1980 je zbor na povabilo Prosvetnega
društva Trnovska vas priredil v učilnici tamkajšnje
šole celovečerni koncert. Poslušalci so zbor in
koncert sprejeli še posebej naklonjeno, saj v vasi ni
bilo dvorane in je zato le malokdo prišel gostovat.
Poleg renesančnih in sodobnih pesmi so žele
odobravanje zlasti priredbe narodnih.
17. oktobra 1980 pa je zbor v Mariboru v hali
sejmišča sodeloval na proslavi 35. obletnice
gradbenega podjetja Gradis in s koncertom devetih
pesmi pridobil poslušalce, zlasti z Bojana Adamiča
V Gorjah zvoni s solistom Feliksom Polancem in s
priredbo makedonske Alojza Srebotnjaka Ajde
slušaj s solistom Marjanom Brglezom.
4. maja 1980 je preminil predsednik države Josip
Broz Tito. Osrednji žalni svečanosti skupščine
občine in družbenopolitičnih organizacij naslednjega
dne v dvorani kina so povsod sledile druge in tudi
prireditve so bile vse leto in čez zaznamovane z
dogodkom. Ob tej priliki je zbor nastopal z lastno
priredbo zagorske pesmi Vlaha Paljetka Fala.
Omeniti je treba udeležbo zbora pri otvoritvi nove
stanovanjske soseske v nekdanji krajevni skupnosti
Borisa Ziherla ob 8. avgustu, prazniku občine, ko je
bilo mesto že razdeljeno na več krajevnih skupnosti.
Posebej svečano pa sta bila z zborom dokončno
odprta
Center
srednješolskega
usmerjenega
izobraževanja in Dom učencev 28. novembra 1980
pred dnevom republike, ki sta bila postavljena
največ s sredstvi prvega občinskega samoprispevka
od leta 1976. Slavnost je potekala v veliki avli
Centra.
Zbor je še nadalje prihajal na sprotne nastope. Med
njimi 5. marca 1981 v gledališče na počastitev dneva
žena, 26. junija pa za dan samoupravljalcev v obrat
Petovija, takrat s kratico TOZD Kmetijskega
kombinata Ptuj, kjer se je med udeleženci srečal s
folklorno skupino iz Finske, ki se je vračala iz
Varaždina s festivala železničarskih folklornih
skupin. 3. septembra je bil zbor spet povabljen na
zdaj slavnostni 10. dan perutninarjev na stadionu,
17. septembra pa na 20-letnico obstoja Kmetijskega
kombinata Ptuj, ki je bil takrat v sestavu organizacije
Emona Ljubljana. 31. oktobra je zbor pel na
vsakoletni komemoraciji.
Vsako leto se je zbor udeležil tudi občinske revije
pevskih zborov. Na osmi občinski reviji v avli
Centra se je 18. decembra zbralo 21 zborov.
Združeni zbori so bili poverjeni Janku Bezjaku,
vodji strokovno ugodno ocenjenega moškega zbora
iz Markovec. Komorni je predvajal pesmi Janka
Ravnika Kam si šla in Danila Bučarja Ječam žela.
V avli se je 19. decembra zvrstilo tudi 16 pevskih
zborov na sedmi občinski reviji, Komorni moški
zbor s skladbo anonimnega mojstra Done venite al
ballo in z narodno Kernjakovo Juhe, pojdam u Škof
če. Franc Lačen je dirigiral tudi združenim zborom.
Izven Ptuja se je zbor 21. junija 1981 pojavil v vrsti
zborov na 12. Taboru slovenskih pevskih zborov v
Šentvidu pri Stični. Združeni moški zbori so zapeli
Liparjevo Partizanovo slovo, delavsko Josepha
Scheua Vzbujenje duhov in šaljivo Nocoj se ga
nepije iz Beneške Slovenije v priredbi Pavla
Merkuja. Skupaj z mešanimi in ženskimi zbori pa sta
bili zapeti slavilni Pozdravna pesem Radovana
Gobca in Slavnostna pesem Rada Simonitija. Več
zborov je imelo na predvečer tabora koncerte po
različnih krajih Slovenije, ptujski v Šentvidu pri
Planini.
Čez domači okvir pa je zbor v letu 1980 posegel s
posebej uspešnim nastopom za tekmovalno radijsko
oddajo RTV Ljubljana Amaterski zbori pred
mikrofonom, kjer so se ptujski pevci uvrstili na prvo
mesto v kategoriji moških zborov. Za oddajo so
snemali v mariborskem radijskem studiu. Najbolje
uvrščeni zbori z radijskega tekmovanja, bilo jih je
pet, so nastopili 23. novembra v Prvačini pri
otvarjanju prenovljenega Kulturnega doma. Zbor je
zapel Blaža Arniča Ljubi kruhek, Alojza Srebotnjaka
Ajde slušaj, slušaj, Cirila Preglja Štajerski fantič in
Pesem XIV. divizije Radovana Gobca. Zbor je
9. aprila 1981 je zbor priredil v Narodnem domu
svoj celovečerni koncert. Med več novimi skladbami
sta bili najzahtevnejši umetni Josipa Pavčiča Bolne
34
rože in Karola Pahorja Kurirček. V prvi je zaznavna
disonantna harmonizacija, podrejena individualnemu
razbolevanju, druga pa je del obsežne bojevniške
rapsodije, ki so jo glasbeno oblikovali razni avtorji,
Pahor v Kurirčku počasi, pojoče in pripovedno o
usodnem dogodku. Umetna je bila tudi Brezi jadra
Benjamina Ipavca. K ljudskim priredbam pa so
spadale Kranjčičev Jurij Sama Vremšaka, Ana
pes'mca s paše in Ječam žela Danila Bučarja.
priredbi Cirila Cvetka. Zbor je prejel bronasto
tekmovalno plaketo.
Slika 9: Nastop zbora v ptujskem gledališču ob prejemu
velike oljenke
28. avgusta je na stadionu ponovno zapel
perutninarjem na njihovem enajstem srečanju poleg
drugih, vmes tudi humorističnih točk Jaka
Šraufcigerja. Potekalo pa je tudi 20 let
medobčinskega sodelovanja, sedaj imenovanega
Delavska srečanja bratstva in prijateljstva, ki se je
razširilo na 11 slovenskih in hrvaških občin. Ob tej
priliki so Zgodovinski arhiv Ptuj in sindikati
pripravili v paviljonu Dušana Kvedra razstavo
dokumentacije. Ob vidnih predstavnikih obeh
republik je bilo odprtje 16. septembra 1982
poudarjeno s Komornim moškim zborom. Še po
dveh nastopih se je zbor med osemnajstimi
17. decembra udeležil devete revije pevskih zborov
občine z madrigalom Jacobusa Gallusa Quam
gallina suum parit ovum in s priredbo makedonske
ljudske Brala Jana kapini.
Slika 8: Šentvid pri Stični, 1981
Na Prešernov dan je bila 8. februarja 1982 na
proslavi v gledališču Komornemu moškemu zboru
Ptuj podeljena velika oljenka, najvišje priznanje za
kulturne dosežke v ptujski občini. Predsedniku zbora
Marjanu Brglezu je oljenko izročila predsednica
skupščine Kulturne skupnosti občine Marija
Magdalenc za vsestransko dejavnost zbora in
izvajalsko kvaliteto, kar pa je bila predvsem tudi
zasluga zborovodje. Pri tem je zbor razen še drugih
skupin prispeval osem pesmi.
Število pevcev je od upada v letu 1978 spet poraslo
mestoma na 30. V zbor je prišla skoraj polovica
sedaj novih pevcev, kar je pomenilo za zbor
precejšnjo odgovornost, še zlasti, ker se je spet
prijavil v tistem letu, tokrat na sedmo republiško
tekmovanje pevskih zborov Naša pesem 1982 v
Mariboru. Poleg obvezne skladbe, za moške zbore je
bila to Janka Ravnika Kam si šla, mladost ti moja, je
bilo treba izbrati še tri pesmi. Zbor je dodal skladbo
iz XVI. stol. Donne venite al ballo, obsežno pesem
Kurirček Blaža Arniča in ljudsko Napitnico v
Leto 1983 je veljalo 30-letnici obstoja in delovanja
ptujskega Komornega moškega zbora. Obletnici je
zbor 22. aprila v Narodnem domu namenil koncert,
ki mu je v nedeljo, 24. aprila, sledila na ptujskem
radiu posebna oddaja. Slovesni renesančni uvod
koncerta je kmalu prešel v stilno drugačno, čeprav še
vedno Gallusovo skladbo Quam gallina, v vedreje
približani madrigal o kokoši, ko znese jajce,
zasnovan na značilnem glasbenem odslikavanju,
preden se umirjeno ne razveže. Kot nova je bila
35
Bolne rože Josipa Pavčiča in Marko skače v priredbi
Jožeta Gregorca.
poslušalcem predstavljena tudi sodobna umetna
pesem Janka Ravnika Kam si šla, mladost ti moja pa
dramatično pripovedni Kurirček Blaža Arniča ter
bolj poljudna Petra Jereba Pisemce in slovaška Ne
tükej O. Hilmera. Priredbe narodnih so bile Uroša
Kreka N'coj je pa ena lepa noč ter Matije Tomca
Moj očka ima konj čka dva in njegova prekmurska
Teče mi vodica pa Adalberta Markovića
makedonska Brala Jana kapini. V Gregorčevi
priredbi prekmurske Marko skače pa spremljajo
dogajanje enakomerno nizki godčevski basi.
Potem ko je bil zbor navzoč na proslavi mestnega
krajevnega praznika 8. maja, ko je obsegalo mesto
11 krajevnih skupnosti, je 12. junija 1983 prvič
sodeloval v Ormožu na 14. srečanju odraslih pevskih
zborov severovzhodne Slovenije. Zborom v
ocenjevalni skupini, ki jih je bilo osem, je sledila
komisija s prof. Jožetom Gregorcem. Ostalih šest
zborov je nastopilo revijalno. Zbor je začel z
Gallusom in nadaljeval z Jakova Gotovca pesmijo
Momčeto bez gunčeto, nato pa s pesmima Kam si
šla, mladost ti moja in Teče mi vodica. Komisija je
ugotovila neoporečnost izvedbe razen pri Gotovčevi
pesmi, ki da še ni dovolj utrjena.
Slika 10: Čestitke ustanovitelja zbora zborovodji Francu
Lačnu
Na
Prešernovi
svečanosti
v
gledališču
7. februarja 1984 je bila prof. Jožetu Gregorcu,
oblikovalcu glasbenega življenja na Ptuju že pred
vojno in desetletja po njej ter doma in na tujem
priznanemu glasbenemu vodji in izvedencu, ob
njegovi 70-letnici izročena velika oljenka. Gregorcu,
ki je bil s svojimi pevci v petdesetih letih začetnik
današnjega Komornega moškega zbora, so člani
24. februarja v Narodnem domu pripravili večer
ljudskih, kolikor se je dalo, predvsem njegovih
pesmi z družabnim srečanjem s pevskim geslom N'
coj je pa ena lepa noč.
V nedeljo, 7. avgusta 1983, je bila pred občinskim
praznikom zboru za njegovo 30-letnico podeljena
plaketa pbčine Ptuj. Priznanih je bilo pet plaket,
zlata pisatelju Ivanu Potrču. Na osrednji proslavi v
zadružnem domu v Gorišnici je plaketo izročil Franc
Tetičkovič,
predsednik
skupščine
občine,
predsedniku zbora Marjanu Brglezu. Navzoči
Komorni moški zbor se je za podelitev zahvalil s
pesmijo.
Povsem brez družabnosti tudi ni minilo 10. marca
srečanje v zvezi s 60-letnico tovarne perila Labod iz
Novega mesta in z 10-letnico njegove temeljne
organizacije Delta na Ptuju, kjer je zbor še z drugimi
povabljenimi, predvsem šolarji in folkloristi,
prispeval kulturni program. Z zborom je bila
poudarjena v ptujski bolnišnici 7. aprila na svetovni
dan zdravja tudi 110-letnica njenega obstoja sočasno
z odprtjem novega oddelka hemodialize. Zbor je
11. maja pred dnevom varnosti, 13. majem, zapel v
avli Srednješolskega centra na proslavi 40-letnice
formiranja slovenskih varnostnih organov, v juniju
pa za 30 let delovne organizacije Emona Merkur
Ptuj. Na osrednji proslavi dneva borca 4. julija v
Domu Franca Krambergerja pa je vodil zbor
namesto Franca Lačna član zbora in korepetitor ter
Nadalje je zbor v dvorani ptujskega hotela zapel za
zaključek zborovanja slovenskih slavistov, ki je bilo
od 6. do 8. oktobra 1983 organizirano na Ptuju in
kjer
so
odklonili
zahtevo
po
enotnem
jugoslovanskem učnem načrtu pouka književnosti.
Po komemoraciji za dan mrtvih na starem
pokopališču je bil zbor 25. novembra pred dnevom
republike povabljen s krajšim koncertom h kolektivu
TOZD Delta Ptuj.
Na 10. občinski reviji z 22 zbori se je 16. decembra
predstavil tudi Komorni moški zbor s pesmima
36
slavnostne seje skupščine in družbenopolitičnih
predstavnikov.
še pevovodja drugod Jože Dernikovič. Kot
repetitorja sta se pojavljala tudi Marjan Rogina in
Jože Čič. 26. praznik občine je bil v letu 1984
prirejen v Žetalah, prav tako z zborom. Z njim je
poteklo tudi spominsko slavje v gledališču
3 septembra na dan slovenskega sodstva, ko je pred
40 leti Slovenski narodnoosvobodilni svet izdal
odlok o sodiščih. Zbor je bilo slišati tudi na žalni
svečanosti 31. oktobra na pokopališču pred grobnico
in 28. novembra v avli Srednješolskega centra na
občinski proslavi dneva republike.
V nedeljo, 27. oktobra 1985, pa se je zbor pridružil
srečanju v Bodkovcih, kjer je bila odkrita spominska
plošča domačinu, profesorju in akademiku
dr. Antonu Slodnjaku, vodilnemu slovenskemu
literarnemu zgodovinarju. Pri tem je Tone Partljič,
predsednik Društva pisateljev Slovenije, ta je tudi
odkril ploščo, navedel ravnanje oblasti, ki je v
petdesetih in šestdesetih letih Slodnjaku nerazumno
omejila delo.
11. revija pevskih zborov občine je bila razdeljena,
15. decembra v Cirkovcah, sledečega dne pa v
Trnovski vasi. Komorni zbor je pel v Cirkovcah.
Podal je Gallusov Vae nobis, Uroša Kreka
Prekmursko in Viktorja Mihelčiča Zdravico.
12. revija pevskih zborov občine je bila pripravljena
v Dornavi, kjer je 13. decembra pel tudi Komorni
moški zbor, in se nadaljevala pri Lovrencu na
Dravskem polju, vsakikrat s po 12 zbori. Uvodni
nagovori so sedaj večkrat pripadli Francu Lačnu,
odkar je postal predsednik Zveze kulturnih
organizacij občine. Zbor je pripravil skladbi Karola
Pahorja Tri nonice in Petra Jereba Novembrsko ter
italijansko podokniško nagovarjanje Bonzorno
madonna, kot ga je uglasbil Antonio Scandella in ga
še nato priredil Valens Vodušek.
Četudi različno zavzet, se je zbor leta 1984,
14. aprila,
ponovno
udeležil
republiškega
tekmovanja Naša pesem 1984 v Mariboru, kjer je
bilo treba z obvezno, za moške zbore Uroša Kreka
Prekmursko, podati najmanj štiri pesmi. Zbor je
zapel še Gallusa Vae nobis, Rista Savina Zori
rumena rž, Blaža Arniča Ljubi kruhek, zahtevne
Bolne rože Josipa Pavčiča, Jakova Gotovca
Momčeto bez gunčeto in ljudsko Teče mi vodica v
obdelavi Matije Tomca. Zbor je prejel bronasto
plaketo.
18. aprila 1985 pa je zbor spet privabil poslušalce na
letni koncert v Narodnem domu. Spored so
sestavljale umetnine od renesanse, Gallusa,
Scandelle, mimo novoromantikov do sodobnikov
Mirka, Ravnika, Gotovca, Arniča, Pahorja, Kreka in
drugih. Občinstvo je prisluhnilo tudi solistom.
Tokrat je bil na sporedu Večerni zvon v priredbi
Sergeja Žarova s tenorskim solom, ki ga je
muzikalno neoporečno podal Dušan Vinkler.
Prof. Gregorc je zapisal, da je zbor čutiti kot enovito
in glasovno bogato zvočno telo, kjer so glasovi med
seboj izenačeni in se lepo zlivajo in med seboj
dopolnjujejo. Zbor je vidno pridobil na širini zvoka.
Manjši spodrsljaji niso motili celote.
Tudi v letu 1985 je zbor prihajal z drugimi izvajalci
na že ustaljene prireditve. Že izpred sredine
sedemdesetih let so konec aprila okrog dneva OF
potekali organizirani pohodi v Mostje, na kraj
zadnjega boja Slovenskogoriške čete, in bili
zaključeni s slavnostnim zborovanjem. Ob gozdičku
Laze, kjer je bil že nekaj let urejen spominski park,
je 27. aprila s Pihalnim orkestrom Antona Horvata
ter glasbeniki in folklorno skupino iz Varaždina
nastopil tudi Komorni moški zbor. 20. julija je bil
zbor udeležen na 14. dnevu perutninarjev, prvič na
širšem prostoru letališča v Moškanjcih, v družbi
priznanih pevcev Nipiča in Pintaričeve, igralca
Součka in humorista Tofa ob 80- letnici
Mesokombinata Perutnina Ptuj. Navzoč je bil tudi
France Popit, takrat predsednik slovenskega
predsedstva. 3. avgusta pred občinskim praznikom je
zbor v avli Srednješolskega centra zapel za začetek
V dvorani Glasbene šole pa je bilo 18. oktobra slišati
koncert že mednarodno priznanega Mladinskega
pevskega zbora Maribor, ki ga je vodil nekdanji
dirigent Komornega Branko Rajšter, ki pa z njim ni
vzdrževal stikov.
V letu 1986 so se člani Komornega moškega zbora
dogovorili z budimpeštanskim zborom Svoboda, ki
je deloval v okviru Zveze zadrug drobne industrije
37
za vzajemno gostovanje, Madžarske pevce je zbor
gostil na Ptuju od 7. do 11. maja. 8. maja so na
koncertu v Narodnem domu predvajali dela Zoltana
Kodályja, Karai Jozsefa in Franza Liszta, nato pa še
odlomke iz oper Mozarta in Verdija ter pesmi
Franza Schuberta. Na klavirju jih je delno spremljala
prof. Agnes Toth, ki je tudi samostojno izvedla
nekaj točk iz Chopina in Liszta. Priznanemu zboru je
dirigiral Jozsef Karpati, sicer umetnik na orglah.
Na 13. reviji pevskih zborov občine v gasilskem
domu Hajdoše pa je bilo slišati Simonitijevo
priredbo madrigala Odi et amo, Hrabroslava
Volariča Zvezde žarijo pokojno in madžarsko plesno
pesem Lajosa Bárdosa Dana, dana (Hej, hej, dobro
poravnaj noge, že deset pustnih časov poplesuješ).
Zbor jo je namenil madžarskim gostom v času
njihovega obiska na Ptuju.
Na pobudo Pokrajinskega muzeja v Ptuju, ptujske,
ormoške in republiške kulturne skupnosti ter občin
Ptuj in Ormož, da predočijo javnosti v središču
Slovenije svojo kulturno dediščino in gospodarske
možnosti, je bila v Ljubljani v Cankarjevem domu in
v razstavišču Arkade od 6. februarja do
8. marca 1987 prirejena razstava z vodilom Zakladi
in pričevanja Ptuja in Ormoža. Odprtje razstave, ki
jo je opravil podpredsednik takratnega zveznega
izvršnega sveta Janez Zemljarič, so poživili pevci
Komornega moškega zbora s pesmijo in kletarji s
pristnim haloškim in slovenskogoriškim vinom. Pri
tem je zbor v istem letu opravil svojo nalogo tudi v
Mariboru na prestavitvi ptujske občine ter njene
turistične in vinske ponudbe.
Ptujski zbor je madžarskemu vrnil obisk med 4. in
8. junijem 1986. Zbor je povabil s seboj kot goste,
vešče madžarščine, prof. Gregorca, ptujskega
sodnika Rudija Ringbauerja in Dragana Flisarja,
urednika Večera. 5. junija je zbor koncertiral v
dvorani Zveze zadrug v Budimpešti. Poslušalci so
pritrdili uspeli izvedbi, med njimi tudi znani
madžarski glasbeni strokovnjak prof. Gyula Maroti,
ki tega gotovo ni storil samo iz vljudnosti.
Madžarski gostitelji so predvideli nastop zbora, že
na povratku v soboto, 7. junija, tudi v Kaposvaru na
tamkajšnjem pevskem prazniku pod imenom
Kaposvarsko poletje 86, kar pa je bilo pravzaprav
tekmovanje, vendar je strokovna žirija uvrstila zbor
v najvišjo skupino. Pred tem so gostitelji zboru
razkazali tudi nekatere znamenitosti svojega
glavnega mesta ter ga povedli v turistično mestece
Szentendre ob Donavi in k folklornemu pevskemu
zboru žena v kraju Szada, kjer so pevci doživeli
pristno podeželsko gostoljubje.
Zbor pa spet ni mogel mimo manjših nastopov.
Slišati ga je bilo 23. maja v tedanji ptujski krajevni
skupnosti Franca Osojnika na srečanju krajanov v
šoli, ko so o Osojniku izdali publikacijo, 27. junija
spet v avli Srednješolskega centra na dan
samoupravljalcev, 16. septembra pa v Domu Franca
Krambergerja pri odkritju spominske plošče, ko je
potekalo 25 let medrepubliškega sodelovanja občin.
Enako obletnico je slavil z zborom tudi Kmetijski
kombinat Ptuj, odkar se je povezal z ljubljansko
Emono. S ptujskim domačinom, igralcem
ljubljanske Drame Igorjem Samoborom, je bil zbor
ob dnevu republike na proslavi 28. novembra v
Srednješolskem centru. S Cirkovčani pa se je
spomnil 200 let tamkajšnje šole in 100 let
poučevanja v slovenskem jeziku.
Slika 11: Nastopu v Cankarjevem domu (govornik
podpredsednik ZIS Janez Zemljarič)
14. junija je zbor sodeloval na 18. srečanju pevskih
zborov severovzhodne Slovenije v Ormožu, po oceni
komisije nadvse uspešno. Konec meseca je bil spet s
perutninarji v Moškanjcih na njihovem 16. dnevu.
14. decembra pa na osnovni šoli Toneta Žnidariča,
danes Mladiki, za dan šole.
38
Celovečerni koncert v Narodnem domu 8. aprila je
zbor namenil svoji, čeravno ne povsem zaokroženi,
35-letnici
obstoja.
Med
tremi
začetnimi
renesančnimi skladbami je bila nova Je l' aime bien
Orlanda di Lassa, ki jo je za moški zbor priredil Jos
Vranken, kjer je šlo za enotno izgovorjavo
francoskega besedila. Sledili sta dve pesmi
slovenskih romantikov, obe na ljubezensko temo,
umirjena Prešernova Strunam v obdelavi Kamila
Maška in vznesena Antona Nedveda Ljubezen in
pomlad. Med sodobniki je bila na sporedu
Simonitijeva skladba izpred let Odi et amo,
stopnjevan odmev istoimenega Gallusovega
madrigala o protislovju v človeku na besede
rimskega pesnika Katula. Prepričljiva je bila tudi
Gotovčeva Pjesma žitonoša, zahtevna skladba v
težaških ritmih nakladalcev žita v starem Egiptu,
podana z izredno dinamičnimi vzponi in spet padci v
monotonijo. K sodobnejšim je spadala tudi
Simonitijeva Ne, jaz nočem še umreti. Spored pa je
obsegal tudi narodne in umetne z ljudskim nadihom.
Med njimi je še vedno zbujala pozornost za
slovenske pevce zahtevna madžarska pesnitev Dana,
dana Bárdosa Lajosa v ritmu čardaša, predstavljena
tudi s pravim živahnim temperamentom. Spored je
zaključila Zdravica Viktorja Mihelčiča. Ocene so
ugotavljale neoporečno izvedbo.
Sledila je še 14 revija pevskih zborov občine, za
katero so poskrbeli v Cirkovcah in v Grajeni. Zbor je
12. decembra odpel v Grajeni Minnelied Adama de
la Halle, Antona Nedveda Ljubezen in pomlad ter
Sama Vremšaka Kranjčičev Jurij.
Celovečerni koncert je izvedel zbor 3. aprila. Poleg
treh renesančnih in dveh Simonitijevih ter s po eno
pesmijo Petra Liparja, Sama Vremšaka, Jožeta
Gregorca in madžarskega skladatelja Bárdosa Lajosa
ter s spevom iz viteške lirike je zborovodja ostajal
pri naši priznani romantiki. Med novimi izvedbami
velja omeniti Gallusov motet Vae nobis, ki ga
razgiblje križanje glasov, nadalje s skladbo
Bonzorno madonna Antonia Scandelle ter nemško
Minnelied, nekoliko prirejeno viteško ljubezensko
opevanje, kakor ga je pel Adam de la Halle.
Pozornost pa je zbudila zlasti živahnost Bárdoseve
madžarske pesmi Dana, dana.
Uspelo je tudi solistom, Marjanu Brglezu v pesmi
Frana Venturinija Zvezde žarijo pokojno in Feliksu
Polancu v Simonitijevi Lastovki v slovo. Dušan
Vinkler pa je spet odpel svoj tenor v pesmi Antona
Nedveda Ljubezen in pomlad pa še v pesmi Jožeta
Gregorca Bleda luna in v ruski narodni Večerni
zvon. Ocene so dirigentu priznale intonančno čist in
polnozveneč zbor.
Na povabilo in tudi ob podpori Slovenske
izseljenske matice je 40 članov moškega pevskega
zbora društva Jadran iz Merlebacha v severovzhodni
Franciji v začetku julija 1987 nastopalo v več krajih
naše republike. 6. in 7. julija pa so prišli na Ptuj tudi
kot gostje zbora. 6. junija so na koncertu v
Narodnem domu v prvem delu zapeli predvsem
slovenske narodne, v drugem pa so prevladovale
francoske in angleške pesmi. Dirigent zbora Armand
Wrobel je bil z nastopom in navdušeno publiko še
posebej zadovoljen.
Med sprotnimi nastopi v naslednjem letu je zbor
1. julija 1988 v Srednješolskem centru izvedel
program
v
skupno
počastitev
dneva
samoupravljalcev in dneva borcev obenem z revijo
pesmi borbe in dela, ki so jo občasno prirejali v
okviru medrepubliškega sodelovanja občin. Navzoči
so bili tudi predstavniki iz Arandjelovca.
Slika 12: Koncert ob 35-letnici zbora
Med 20. in 23. majem je zbor vrnil obisk naših
izseljencev iz severovzhodne Francije v prejšnjem
letu. V rudarskem Merlebachu so bili pevci gostje na
39
domovih naših rojakov, članov mešanega zbora
Jadran. V soboto, 21. maja, je zbor v dvorani
kulturnega centra področja Freyming in Merlebach s
pozdravom zbora Jadran predstavil koncert z
razširjenim sporedom s Ptuja in z več dodatki ob
hvaležni publiki. Gostitelji so zbor povedli tudi po
okolici in razkazali del nekdanje Maginotove
obrambne linije in razsežno ameriško vojaško
pokopališče v Saint Avoldu, kjer je zbor zapel
vojaško narodno Oblaki so rdeči. Na povratku čez
Švico se je zbor ustavil v kraju Andeer, kjer je bil
gost v hotelu Beli križ, ki ga je vodila Ptujčanka
Darinka Joos Matjašič. Zbor se je ustavljal tudi med
vožnjo čez Italijo.
Slika 13: Iz gostovanja v Franciji - pred Maginotovo linijo
15. revija pevskih zborov občine 1988 je bila
prenesena v sledeče leto. Revije so poslej potekale v
februarju in še kasneje, da bi bilo v sezoni za zbore
več časa za vaje in utrditev programa. Tako je prišlo
do prvega dela 15. revije 19. februarja 1989 v
zadružnem domu v Muretincih z 11 zbori, tudi s
Komornim moškim zborom. Drugi del z devetimi
zbori je sledil na Ptuju v Narodnem domu. Zbor je
nastopil s pesmijo Orlanda di Lassa Je l' aime bien, z
Gotovčevo Pjesmo žitonoša in Gabrijelčičevo Druge
napaja.
Leta 1989 je v septembru minevalo 750 let od
prihoda minoritov na Ptuj in minoritskega
samostana. V novejši dobi je samostan pridobil na
pomenu zlasti kot slovenska postojanka v času
narodnostnih nasprotij od sredine 19. stoletja. S
samostanom in minoriti, ki so se ukvarjali tudi z
vinogradništvom in vinarstvom, so povezali svojo
750-letnico še ptujski kletarji. V vrsti prireditev, ki
niso bile le verski, ampak tudi kulturni dogodek, je
14. septembra na slavnosti v prenovljenem
refektoriju nastopil tudi Komorni moški zbor ob
prisotnosti, gotovo v znamenju odpiranja, dr. Franca
Krambergerja, mariborskega škofa, in Matjaža
Kmecla, kulturnika iz slovenskega političnega vrha.
V Narodnem domu je prišlo 31. marca 1989 na
povabilo Komornega moškega zbora tudi do
skupnega koncerta s škofjeloškim mešanim zborom
Lubnik, ki ga je vodil Tomaž Tozon, svojčas tudi
član Slovenskega okteta. V središču pevskega večera
pa je bil prav tako prof. Jože Gregorc za svojo
75-letnico. Zbor je vključil tudi dve Gregorčevi
pesmi, od katerih je zapel Bledo luno pod
Gregorčevo taktirko. Na srečanju je Gregorcu
čestital tudi njegov znanec Michael Ide iz vodstva
nemške pevske zveze, ki je bil takrat pri njem na
obisku.
11. junija je bil zbor ponovno na reviji pevskih
zborov v Ormožu, tokrat dvajseti. 4. junija, na dan
borca, pa na Ptuju pri odkritju spominske plošče
5. prekomorski brigadi, s katero so se leta 1944
izkrcali slovenski borci, med njimi tudi več
Ptujčanov. Predstavnik iz Ljubljane v govoru ni
sledil več ustaljenim in poenotenim vzorcem mimo
interesov Slovenije v skupni državi.
Slika 14: Nastop v Minoritskem samostanu ob 750-letnici
prihoda Minoritov na Ptuj
40
1. decembra 1989 je v Mariboru umrl mag. Branko
Rajšter, od leta 1962/63 do začetka 1979 vodja
Komornega
moškega
zbora
Ptuj.
Za
prof. Gregorcem, ki je prevzemal naloge drugod, se
je z vso vnemo posvetil zboru, ga razširil ter soočil z
drugimi zbori, tudi v zamejstvu, in ga naredil
prepoznavnega v širšem slovenskem merilu.
Splošno organizirani pohodi v Mostje so bili z letom
1990 opuščeni. Tam zbranim pa je 27. aprila spet
zapel zbor. Prišli so še tudi hrvaški predstavniki v
okviru 29. Srečanj bratstva in prijateljstva, ki se tudi
niso več nadaljevala in so nazadnje obsegala 12
občin.
8. decembra je bil zbor spet povabljen na šolo
Toneta Žnidariča, današnjo Mladiko, in zapel za
šolskim mladinskim zborom, ki ga je vodila Greta
Glatz.
S spremembami družbenega sistema, ki so postajale
očitne v letu 1990, se je zmanjševalo število
utečenih prireditev in nastopov, ki so vključevali
tudi zbor.
Leto 1991 je prineslo osamosvojitev Slovenije.
Zgodovinski dogodek je zbor pozdravil z Zdravljico,
ki jo je pel na prireditvah v priredbi Stanka Premrla.
Z njo in v njenem kulturnem smislu je s slovenskim
zborovstvom deloval že prej z vsebinsko
uravnoteženimi programi, kjerkoli in za kogarkoli je
nastopal.
9. februarja je Komorni moški zbor prispeval
program na haloški Gorci, kamor je prišla republiška
komisija razglasit dobitnike turističnih nageljnov in
bodečih než za zadnje četrtletje prejšnjega leta.
Pokroviteljstvo je prevzela takrat še temeljna
organizacija Slovenske gorice – Haloze Kmetijskega
kombinata Ptuj, ki je med enajstimi izbranimi prav
tako prejela nagelj.
Slovenski kulturni praznik je to leto potekel tudi v
spominu na 400-letnico smrti našega Gallusa in
200-letnico smrti komponista W. A. Mozarta. Na
slovesnosti v Narodnem domu je zbor podal
nekatera njuna dela. Med podeljenimi priznanji je
pripadlo republiško odličje svobode z zlatim vencem
Francu Lačnu, poleg vodenja Komornega moškega
zbora za delo, s katerim je kot predsednik Zveze
kulturnih organizacij občine segel tudi čez njene
okvire.
16. revije pevskih zborov občine se je zbor udeležil
17. februarja v Narodnem domu. Program je obsegal
renesančno skladbo Mariana Miollija Ecce quam
bonum, pravoslavno Mokranjčevo Njest svjat in
poživljajočo pivsko Bratci veseli vsi Ubalda Vrabca.
Za 30. jubilejno ptujsko kurentovanje se je enkrat
samkrat našemil tudi Komorni moški zbor in v
povorki predstavil nastajajoče politične stranke, ki
jim je vendar uspelo tudi kdaj skupno zapeti, a se
tudi niso branile soda z vinom in vinogradniki. Za
predstavitev je bil zbor nagrajen skupaj s
Kmetijskim kombinatom.
26. januarja je zbor gostoval v Šmartnem pri Litiji
pri mešanem pevskem zboru Pevskega društva
Zvon. Zbor je vodila Marjanca Vidic. Šmarski zbor
je v letu 1990 praznoval svojo 100-letnico in
predstavil opereto Planinska roža Radovana Gobca
ter jo vedno znova ponavljal po raznih krajih. Sedaj
je zapel deset pesmi, ptujski pa devet, med njimi je
bila zanj nova pesem Hrabroslava Vogriča Lahko
noč iz romantične tradicije.
V razstavnem paviljonu Dušana Kvedra, pozneje
Miheličevi galeriji, je bila 2. marca odprta prodajna
razstava likovnih del Ptuj Sloveniji – Slovenija
Halozam. Šlo je za nadaljevanje prodajne razstave in
dražbe februarja v Ljubljani v Smeltovi galeriji, za
katero so podarili svoja dela akademski in
ljubiteljski likovniki. Otvoritev obeh je s pesmijo
pospremil zbor.
Na 17. reviji pevskih zborov občine v Narodnem
domu z 19 zbori je Komorni nastopil 22. februarja v
prvem delu. Bolj kot Krekova N'coj je pa ena lepa
noč mu je uspela Vogriča Lahko noč. Gallusov
madrigal Dulcis amica, veni pa je zbor šele uvajal.
16. aprila je zbor v Narodnem domu priredil svoj
koncert z geslom Pesem naše pomladi. Zanj je
zborovodja po svojih izkušnjah izbral 16
priljubljenih narodnih in umetnih pesmi domačih in
tujih avtorjev iz različnih obdobij.
15. maja je bil na vrsti zborov letni koncert. Pri
renesansi je v njenem stilu zvenela Gallusova
skladba Dulcis amica, veni, hvalnica slavčku. Ta
41
poje v tisoč odtenkih, v pesmi različno izraženih z
vrsto drobnih notnih vrednosti in ponavljanjem
motiva. Med slovenskimi umetnimi pesmimi je bila
prvič izvedena Oskarja Deva Na poljani. Med
priredbe sta spadali Slavka Mihelčiča Po polju sneg
se beli z napevom luxemburškega izvora in Čergo
moja, ki je sledila ciganski melodiki, nadalje Jožeta
Leskovarja Kaj ti je, deklica, Danila Bučarja Dečva
pa v harteljcu, nadalje še Sama Vremšaka iz Ziljske
doline Ribce po murjici pvavajo. Kot celota po
ocenah uspeli koncert je vseboval tudi pravo prleško
smešnico Jas sn čüja ftiča peti, ki jo je uglasbil Tone
Žuraj.
Igraj kolce. S tega področja pa tudi pesem Pavla
Mihelčiča V ovoj črnoj gori. Povsem umetna tudi ni
bila Mira Kokola Zagorski zvonovi. V priredbah
narodnih Je komaj nuoč storiva se v priredbi Zorka
Švikaršiča in Urca sedem je odbila Danila Bučarja je
prvič zapel kot tenorski solist mladi Andrej Polanec.
Njegov oče Feliks Polanec pa se je tokrat izkazal z
dvema samospevoma, s Frana Sertafina Vilharja
Ukazi iz Prešernovih pesnitev in s Frana Gerbiča
Pojdem na prejo, vsakikrat ob spremljavi pianistke
Tanje Kozar.
29. maja pa je prišlo v Narodnem domu do koncerta,
ki so ga s po nekaj pesmimi priredili šolski zbor
Olge Meglič z Magdo Damiš, Komorni moški zbor
in godalna skupina Glasbene šole Karola Pahorja.
Nazadnje so skupno nastopili s skladbo
W. A. Mozarta Ave verum.
Nastopi, kamor je bil zbor vabljen, so še vedno
ostajali. 8. maja je v dvorani kina prispeval program
za praznik mestnih krajevnih skupnosti. Videlo pa se
je, da taki prazniki niso bili več to, kar so bili.
7. septembra pa je zapel v Ptujskih toplicah na
slavnosti ob 30-letnici Kmetijskega Kombinata Ptuj.
Slika 15: Nataša Petrovič, redna povezovalka koncertov
sprejema čestitke zborovodje
V letu 1992 je slovenski kulturni praznik, 8. februar,
postal dela prost dan. Na slavnosti dva dni prej v
gledališču zbora ni bilo na programu, bil pa je
zborovodja, ki je s strani občine prejel oljenko.
26. aprila je za dan upora, v kar je bil preimenovan
27. april, dan OF, in za prvi maj zbor sodeloval na
proslavi v Ptujskih toplicah, ki so jo sedaj poleg
preurejene občinske skupščine in sindikatov
pripravile tudi stranke in druge skupine.
Na 18. reviji v Narodnem domu je zbor 14. februarja
spet nastopil v prvem delu, tokrat z Gerbičevo
umetno Rožmarin z baritonistom Feliksom
Polancem, Mihelčičevo Čergo moja in z zabavno
Žurajevo Jas sn čüja ftiča peti. V istem mesecu pa je
bil zbor povabljen na srečanje pevskih zborov pri
Kulturno – umetniškem društvu Ivanjkovci v
organizaciji Zveze kulturnih društev Ormož. S
Komornim je zapelo osem zborov. Po končanem
nastopu je Franc Lačen vodil krajši posvet
zborovodij in ugodno ocenil srečanje.
Dnevu državnosti, 25. juniju, s katerim je bila pred
letom objavljena osamosvojitev Slovenije, je bila
namenjena slovesnost na Mestnem trgu, kjer je bil
udeležen Mešani pevski zbor Srednješolskega centra
z Darjo Koter in še druge skupine. Komorni pa je bil
8. avgusta v okviru občinskega praznika prisoten v
Mostju, kjer so se spominjali boja Slovenskogoriške
čete pred 50 leti.
15. maja je zbor priredil v Narodnem domu
celovečerni koncert. Med drugim je bila
predstavljena po Jakobu Ježu prirejena skladba na
znani ljudski ples iz mejne Bele krajine z naslovom
12. februarja 1993 je zbor na 19. pevski reviji zapel
Kokolove Zagorske zvonove, Švikaršiča Je komaj
nuoč storiva se in Jakoba Ježa Igraj kolce, ki je
dodobra razgibalo zborovodjo in pevce. Vidno
42
pregled uspešnih in zahtevnejših zborovskih
stvaritev zadnjih nekaj let. Od tega je znova pritegnil
s sakralno umirjenim Gallusovim Vae nobis in
posvetno vedrim Quam gallina ter z Mokranjčevim
Njest svjat z molovsko melodijo in za pravoslavje
značilnim širokim zborovskim zvokom. Baladno
zgrajenemu Foersterjevemu Spaku sta sledili lirični
Mirkova Na trgu in Savinova Zori rumena rž. Prava
novost pa naj bi bil Pahorjev Očenaš hlapca Jerneja,
kjer je dirigent, sledeč Cankarjevemu sporočilu,
poleg glasbenega poudaril zlasti recitativni element.
Pri ponarodelih in narodnih so v Adamičevih
Završkih fantih na besede Rudolfa Maistra baritoni
usklajeno podali melodijo. Publiki so prijale tudi
pesmi s solisti, Kernjakova Katrca s Feliksom
Polancem, Bučarjeva Urca sedem je odbila z
Andrejem Polancem, v Krekovi N'coj je pa ena lepa
noč pa je tenorski solo odpel Dušan Vinkler. Poleg
še nekaterih pesmi so slavljenci koncert živo in
pohitevajoče sklenili z Gregorčevo Marko skače.
mesto je na reviji pripadlo srednješolskemu zboru.
Ta je ob doseženih uspehih predvidel proti koncu
aprila in v začetku maja tudi gostovanje v Združenih
državah in 12. marca še z drugimi skupinami in
Komornim moškim zborom priredil koncert, da bi si
z vstopnino tudi na ta način zagotavljal sredstva.
Glavni poudarek je zbor v sezoni in letu namenil
40-letnici svojega nastopanja. Sicer pa je skupina
članov zbora proglasila začetek štiridesetega jubileja
na samem vrhu Triglava, kamor se je še z drugimi
Ptujčani povzpela v nedeljo, 30. avgusta 1992, in
tam zapela Oj, Triglav moj dom.
V imenu skupščine občine, izvršnega sveta in v
svojem imenu je na koncertu dirigentu in zboru
čestitala sekretarka za kulturo Kristina Šamperl
Purg. Za 40-letnico je zbor dobil tudi svoj stalni
znak, pojočega petelina, ki razen še drugih pomenov
gotovo ustreza le moškemu zboru. Izdelal ga je član
Jože Foltin, profesor likovne pedagogike, in ga
predstavil na naslovni strani koncertne knjižice s
članki in podatki o zboru. Zbor je pripravil tudi
svojo prvo glasbeno kaseto, prav tako že označeno s
petelinom, ki pa še ni mogla iziti ob jubileju in
vsebuje 15 pesmi, od katerih le dve Gregorčevi
narodni Kje je moj mili dom in Pa kako bom ljubila
nista v tem pregledu posebej omenjeni. Zbor se jih je
naučil povsem priložnostno. Ob jubileju zbora pa je
ptujski župan Vojteh Rajher v ponedeljek, 26. aprila,
pripravil svečan sprejem za pevce, ki se ga je poleg
sedanjega dirigenta Franca Lačna udeležil tudi prvi
dirigent tega zbora prof. Jože Gregorc.
14. avgusta je zbor ustregel turističnemu društvu na
Ptujski Gori in tam nastopil v okviru tradicionalnega
praznovanja velikega šmarna ter 500-letnice
podelitve trških pravic in turškega napada.
8. oktobra 1993 je zbor zapel tudi v poslovni zgradbi
Perutnine pri odprtju likovne razstave svojega člana
Slika 16: KMZ na Slovenskem najvišjem vrhu
V petek, 23. aprila 1993, je zbor priredil v dvorani
Narodnega doma jubilejni koncert, kamor je povabil
tudi nekdanje pevce in prof. Gregorca ter
predstavnike občine. Spored je obsegal nekak
43
Jožeta Foltina, njegovih olj, ki so nastala v minulih
letih, predvsem s krajinskimi motivi.
hlapca Jerneja in z Gregorčevo priredbo Marko
skače.
Potem ko se je zbor na dan upora ponovno pojavil v
Mostju ob enoti slovenske vojske, so se njegovi
člani 5. maja 1994 v Narodnem domu predstavili s
celovečernim koncertom in s pesmima Okoli hišice
in Marko skače čestitali navzočemu nekdanjemu
dirigentu prof. Gregorcu. Kot gost večera se je s
šestimi samospevi predstavil solist mariborske
Opere Dušan Kobal, ki ga je na klavirju spremljal
Robert Mracsek iz Maribora.
Zbor je prvič izvedel po prekmurskih motivih
uglasbeno Maroltovo skladbo Ljubi konja jaše,
koroško ljudsko Šocej, moj sel v priredbi Lojzeta
Lebiča za moški zbor in bosansko kolo Poskakuša
Vladimira Berdovića, pa tudi umetno Antona
Foersterja Popotnik. Še iz zborovih sedemdesetih let
pa je oživil kratko razčlenjene in prepletene Mlatiče
Kamila Maška.
Slika 17: Sprejem pri županu ob 40-letnici zbora
Glavni dogodek v avgustu 1993 pa je bila za praznik
občine, 8. avgust, svečana proglasitev prof. Jožeta
Gregorca za častnega občana mestne občine Ptuj.
Pred koncem počitnic je zbor na pobudo iz
Dijaškega doma zapel 75 zamejskim osnovnošolcem
pred njihovo vrnitvijo v Trst po dvotedenskem
bivanju na Ptuju, za kar je pripravil preprostejše
narodne pesmi.
4. februarja 1994 je zbor še v zvezi s stoletnico
Planinske zveze Slovenije iz prejšnjega leta s šestimi
drugimi zbori sodeloval v Gallusovi dvorani
Cankarjevega doma v Ljubljani na Večeru planinske
pesmi. Zbori so izmenoma prihajali na oder. Pesmi s
planinsko tematiko pa ni bilo veliko. Od štirih pesmi
je pri ptujskem zboru ustrezala sicer italijanska
Gallijeva La montanara, najmanj pa Žurajeva
priredba prleške Jas sn čüja ftiča peti.
Na proslavi v ptujskem gledališču za kulturni
praznik je predsednik Komornega moškega zbora
Boris Pelcl prejel srebrno plaketo, ki jo je podelila
Zveza kulturnih organizacij občine, kjer je
imenovani bil tudi predsednik kadrovske komisije.
Pevske in druge glasbene skupine, pa tudi 20.
jubilejna revija pevskih zborov, so v tem času
posvečale svoje prireditve 80. rojstnemu dnevu
prof. Gregorca, ki se je še vedno pojavljal kot
glasbeni svetovalec. Na reviji so pevovodje, ki so na
njej dirigirali več kot petnajstkrat prejeli simbolne
nagrade. Med štirimi takimi je bil tudi Franc Lačen.
Komorni je na revijo prišel s Spakom, Očenašem
Slika 18: Gostovanje v Švici , 1995
Po komemoraciji na starem pokopališču je zbor
9. decembra imel za goste desetčlanski Komorni
moški zbor iz Izole pod umetniškim vodstvom
Oskarja Trebca, ki je ob Komornem zapel enajst
44
pesmi. Kljub vsej tehnični zmožnosti je ostajal
pretežno pri ljudskih iz svojega primorskega okolja,
Trsta in Istre, ki prav tako zahtevajo študijski
pristop. V dodatku pa je bilo slišati priredbo ruske
Dvanajst razbojnikov Sergeja Žarova, ki jo je čez
čas pel tudi ptujski zbor.
gostovanjih v okoliških krajih so zbori nastopili na
glavni prireditvi v mestnem gledališču, zadnji dan, v
nedeljo, pa na glavnem trgu, kjer so se ptujski pevci
pokazali v belih srajcah, v klobukih in s predpasniki
s ptujskim grbom.
17. maja 1995 se je zbor odpravil, s postanki v
Nemčiji, na potovanje v Švico, kamor ga je ob svoji
100-letnici še s tremi švicarskimi zbori povabil
moški pevski zbor iz Andeera, kjer je zbor gostoval
že pred osmimi leti na pobudo v pregledu že
omenjene Ptujčanke Darinke Joos, roj. Matjašič, ki
je tam vodila hotel in je tudi sedaj pripomogla k
obisku. Na koncertu štirih zborov 20. maja v
Andeeru se je zbor oddolžil gostiteljem tudi z
nemško zapeto Jesensko pivčevo pesmijo / Zechers
Herbstlied, za katero so poslali note. Publiko pa je
zlasti navdušila s slavljenci skupno zapeta pesem La
montanara. Žal se je moral zbor predčasno posloviti,
ker ga je dosegla tragična vest, da je v domovini
umrl vsem dragi pevec Jože Ilovšek.
Slika 20: Mednarodni festival vinskih pesmi – Pecs
Slika 19: Prenočevanje po vojaško
S tem pa še vinske zadeve niso bile končane. Na
Ptuju so že več let za Martina kaj priredili in vpeljali
tudi Martinov teden. Tokrat, 9. novembra 1995, sta
Vinarstvo Slovenske gorice – Haloze Kmetijskega
kombinata Ptuj in zbor priredila v akustičnem okolju
grajskega palacija pevski večer ob prazniku in
pokušanju mošta in vina s številnimi gosti. Zbor je
pripravil več napitnic in spet znamenito
Novembrsko Petra Jereba, ko naj Martinove dobrote
ogrejejo jesenski hladni čas. Zapel je tudi Venček
koroških narodnih Pavla Kernjaka, ki govori o
vinski zapeljivosti, četudi tam nimajo vinske trte.
Med drugim tudi ni šlo brez Zdravice Viktorja
Mihelčiča z besedilom Otona Župančiča in ljudske
hvalnice En starček je živel, ki jo je spet, kot že
večkrat, zapel Feliks Polanec.
20. in 21. oktobra je švicarski zbor Ptujčanom vrnil
obisk. Ptujski pevci so jim pri tem razkazali mesto in
jih popeljali na ogled širše okolice. Pred tem pa je
Komorni moški zbor 22.,23. In 24. septembra
zastopal Slovenijo na mednarodnem festivalu
vinskih pesmi v madžarskem Pecsu, središču
vinorodne Baranje, za kar ga je predvidela Zveza
kulturnih organizacij Slovenije. Po posameznih
Z ne povsem vinskim programom je zbor nastopil
tudi 12. decembra v vinarskem podjetju Vipavski
hram v Vipavi, kjer so ob navzočnosti predsednika
Milana Kučana za prvo slovensko vinsko kraljico
okronali osemnajstletno Lidijo Mavretič iz
belokranjskih Drašičev, dijakinjo srednje kmetijske
šole. Pobude so prišle iz pred letom ustanovljene
Slovenske vinske akademije Veritas s sedežem na
45
Ptuju in njene istoimenske revije ter od pripadnikov
vinskega gradiščansko - panonskega viteškega reda s
konzulatom prav tako na Ptuju, pa tudi od nekaterih
zbornic.
posebej vzbudil s solom zborovodja v že omenjeni
ruski narodni Dvanajst razbojnikov.
Zbor je na dan upora spet nastopil v Mostju, sedaj ob
bližajoči se 50-letnici osvoboditve izpod okupacije
in zapel tudi Pesem o svobodi skladatelja Radovana
Gobca, umrlega prav v aprilu 1995.
Posebno doživetje za zbor je bila v soboto,
21. januarja 1995, v Narodnem domu udeležba na
srečanju ob 50. življenjskem letu njegovega
dirigenta Franca Lačna, kjer je zbor poleg
slavljenčevega družinskega kroga štel med številne
povabljene. Slavljenec je poskrbel tudi za prispevek
nekaterih vrhunskih umetnikov, opernega pevca
Dušana Kobala in dveh pevk. Kot basovski solist,
vendar s spremljavo zbora, je nastopil tudi sam z
rusko narodno Dvanajst razbojnikov. Sredi
ustvarjalnosti in odgovornosti kot direktor
Radio-Tednika, predsednik ptujske in član vodstva
slovenske Zveze kulturnih organizacij ter direktor
ptujskega Festivala je slavljenec že šestnajsto leto
oblikoval tudi umetniški izraz Komornega moškega
zbora Ptuj. V tem smislu, morda še posebej, so se
glasile tudi čestitke zbora.
Na 22. pevski reviji občin ptujskega območja
10. februarja 1996, tokrat v Glasbeni šoli, je bil pri
zboru na vrsti renesančni skladatelj Claudio
Monteverdi z Madrigalom, ki ga je za moški zbor
priredil Matija Tomc in ga je zbor zapel prvič poleg
že navedenih Venčka koroških narodnih in
Makedonskega ora.
Letni koncert v Narodnem domu 26. aprila 1996 je
vseboval med prvimi izvedbami motet Mariana
Miollija Ecce quam bonum in že omenjeni
Monteverdijev Madrigal. Iz obsežne zbirke narodnih
pesmi Karla Štreklja je bila izvedena priredba Rada
Simonitija Srečni Blaže. Simonitijeva je bila tudi
Pesem o rožici s solistom Andrejem Polancem pri
drugem tenorju. Pri občinstvu pa je bila zlasti
sprejeta manj znana Gregorčeva priredba
prekmurske viže Al lüšno je pač na ton sveiti z
baritonskim solistom Gregorjem Lačnom in z
vstavljenim duetom prvega in drugega tenorja. Vedri
naslov te pesmi je zbor vzel tudi za naslov koncerta.
Narečna je bila tudi Gregorčeva priredba fantovske
Kuja imam bistrega. V Gregorčevi obdelavi je
zaživel tudi znani napev na Slomškovo besedilo En
hribček bom kupil, kjer so se zvrstili kot solisti pri
prvem tenorju Gianfranco Zelenko, nato Gregor
Lačen in pri basih Martin Ozmec, vmes pa je zapela
še ožja skupina. Med koncertom je povezovalka
Nataša Vodušek brala pregovore in misli o vinu, ki
jih je zbrala v svoji knjigi v izdaji Slovenske vinske
akademije Veritas d.d.
V ponedeljek so že bile na vrsti vaje, 10. februarja
pa 21. revija pevskih zborov, zdaj območna po
prenehanju nekdanje občine, kjer je zbor podal
Crucejev Beati eritis, Pavla Šivica Čist noro pesem s
solistoma Gianfrancom Zelenkom in Gregorjem
Lačnom ter Maroltovo priredbo Ljubi konja jaše.
Zbor se je največ ukvarjal s Šivičevo intonančno in
interpretacijsko kar zahtevno skladbo, ki je bila
obvezna na Naši pesmi 1995, kamor se je zbor sprva
nameraval prijaviti.
Po otvoritvi razstave pustnih motivov, člana zbora
Jožeta Foltina, največ kurentov, v Mestni hiši
17. februarja, kjer je zbor prispeval bolj priložnostni,
izven programov zapeti ljudski, Štajerski fantič
Cirila Preglja in Gregorčevo priredbo Okoli hišice,
je 7. aprila pripravil v Narodnem domu letni koncert.
Nova je bila tudi za moški zbor prirejena igra
Makedonsko oro, pravzaprav kolo, z zahtevnim
sedemosminskim taktom Todora Skalovskega. Ob
drugih prilikah je zbor pel tudi po narodnih motivih
prirejeno pesem Kolo Vasilija Mirka. Med pesmimi
v domačem slogu je bila prvič na sporedu Marjana
Gabrijelčiča Druga napaja z meno gre spat.
Pozornost poslušalcev je med osemnajstimi pesmimi
Sledila je vrsta sprotnih nastopov, tako 20. julija na
srečanju zdomcev pri Zelenem griču v Jiršovcih,
kjer jih je bilo več iz Slovenskega kulturnega in
športnega društva Maribor iz Hildna v Severnem
Porenju, 18. avgusta pa pri razvitju prapora
Turističnega društva Destrnik na tamkajšnji kmečki
praznik. 14. septembra je bil zbor spet po več letih
gost perutninarjev v Moškanjcih, 1. novembra je bil
udeležen na vsakoletni komemoraciji, 22. novembra
46
skladba je bila Krekova Domov bom šel. Razen
prleške so bile navedene pesmi poudarjene tudi na
letnem koncertu zbora 4. aprila 1997. Ftiča pa je
nadomestila enako šaljiva štajerska narečna Tü je še
en sühec v priredbi Radovana Gobca. Zbor pa je
prepeval prav tako šaljivo prleško Ste vid'li barona.
na dnevu šole Olge Meglič, 10. decembra pa v
palaciju na predstavitvi šestega ptujskega zbornika.
Med vidnejše vmesne dogodke je spadalo med 3. in
5. oktobrom gostovanje mešanega zbora Almrausch
iz Hildna, sicer s precej daljšo uradno verzijo naziva.
Obisk pri Komornem moškem zboru so posredovali
člani slovenskega društva v Hildnu, med katerimi je
tudi več Ptujčanov.
11. aprila se je zbor v Narodnem domu predstavil
predsednikom in tajnikom Zveze kulturnih
organizacij Slovenije, ki so se zbrali na Ptuju na
posvetovanju in seminarju.
V zvezi z martinovanjem je Vinarstvo Slovenske
gorice – Haloze z zborom v grajskem palaciju
8. novembra spet pripravilo prijeten pevski večer.
Goste je razvedril tudi povabljeni rojak Zlatko
Šugman v vlogi Fraklja, ki je imel predvolilni govor.
Že takoj naslednjega dne pa se je zbor pojavil na
martinovanju v Črnomlju in nastopil z Vinkom
Šimekom, prav tako humoristom. Do gostovanja je
prišlo preko zvez enega od članov zbora s
črnomaljskim vinogradniškim in turističnim
društvom. Pevci so se popeljali tudi po Beli krajini
in obiskali na področju Drašičev vinsko kmetijo
Mavretičev, kjer so se tudi srečali z Lidijo Mavretič,
tisto leto še vinsko kraljico.
Za leto 1996 velja omeniti novi občinski praznik,
5. avgust, ko je bil tega dne leta 1513 dopolnjen
statut mesta. Pomembno pa je tudi, da je na dan
praznika župan nove, mestne občine podelil
spominsko priznanje, pečat mesta z likom sv. Jurija,
Francu Lačnu, predsedniku Zveze kulturnih
organizacij in zborovodji.
Slika 21: Naša pesem 1997
Na Naši pesmi, kot vedno izvedeni v dvorani Union
v Mariboru, je zbor zapel v nedeljo, 20. aprila 1997,
in prejel bronasto priznanje. Pesmi Domov bom šel
in Karola Pahorja Prečuden cvet ter Pesem XIV.
divizije v zborovski priredbi Radovana Gobca pa je
zbor zapel pred ptujskim gasilskim domom na dan
upora proti okupatorju.
V letu 1997 je bil nastop na slavnosti ob kulturnem
prazniku poverjen Komornemu moškemu zboru, ki
je izvedel skladbe iz ustaljenega repertoarja razen
pesmi Uroša Kreka Domov bom šel na besede
Mateja Bora.
V maju 1997 je bil zbor zavzet s turnejo v Nemčiji
in Nizozemski. Med 23. in 26. majem je zbor vrnil
obisk mešanemu zboru Almrausch iz Hildna, ki je
tokrat slavil svojo 90-letnico. Ptujski zbor so gostili
tudi člani slovenskega društva v Hildnu. Zbor je bil
sprejet pri županu mestne občine s takrat slovenskim
veleposlanikom v Nemčiji dr. Borisom Frlecem, ki
je prišel pozdravit zbor. V nedeljo, 24. maja, je zbor
v sindikalni dvorani med vrtiči na obrobju mesta
nastopil dopoldan s hildenskim zborom in njegovim
partnerskim moškim zborom iz bližnjega
Wuppertala. Zvečer so na slovesnosti v zvezi z
17. februarja je zbor pel pri otvoritvi novih prostorov
Agencije za plačilni promet. 7. marca pa je na 23.
območni ali medobčinski reviji preizkušal zahtevni
deli Domov bom šel in še zlasti Marija Kogoja
Narodno, samosvojo kompozicijo, ki je narodna le
po besedilu Cvetka Golarja. Poljudno sprejemljiva je
bila Gregorčeva priredba En hribček. Prvi dve je
zbor predvidel za Našo pesem 1997, ko se je spet
odločil za tekmovanje, obenem z motetom Beati
eritis in prleško Jas sn čüja ftiča peti. Obvezna
47
90-letnico zbora Almrausch v veliki dvorani v
sestavu Friedenskirche zapeli vsi trije zbori v polni
sestavi, kakih 130 pevcev. Posebno pozornost in
naklonjenost je vzbujal nastop ptujskega zbora, še
posebej pri dramatičnem Spaku in pesmih s solisti,
spet tudi s Francem Lačnom v Dvanajstih
razbojnikih. Skupno zaključno pesem Klinge Lied,
lange nach, nekako za slovo, je vodil Franc Lačen,
pri klavirju s hildenskim dirigentom Karlfriedom
Tusselmannom.
sodelovanju in oblikovanju skupnosti treh
najstarejših slovenskih mest, kar se je
14. junija 1997 pokazalo z nastopom zbora in drugih
kulturnih skupin iz treh mest v Škofji Loki. Drugo
srečanje je bilo sledeče leto prirejeno na Ptuju, nato
pa v Piranu, nakar so nastopi zamrli.
Slika 22: Na poti v Nemčijo in Nizozemsko
Zbor je nadaljeval pot na Nizozemsko, kjer ga je v
mestu Zwolle sprejel tamkajšnji Groot Mannenhoor
Zwolle z dirigentom Josom Vrankenom. Holandski
zbor je leta 1995 tudi prišel na festival vinskih pesmi
na Madžarsko in sta zbora navezala stike. Sedaj je
zbor slavil svojo 80-letnico. Tudi pri njem je bilo
poskrbljeno za uradne sprejeme, pevci pa so bili
nastanjeni pri gostiteljih. V petek, 30. maja, je bil
prirejen koncert obeh zborov in še tretjega,
partnerskega s holandskim, iz nemškega Schwaiga
pri Nürnbergu. Komorni zbor je zapel deset pesmi
kot v Hildnu, ko je občinstvo nazadnje prav tako
stoje zaploskalo. Gostitelji so tudi povsod skrbeli, da
zboru pokažejo posebnosti svojih krajev, še zlasti
pridobivanje plodnih površin z zajezovanjem in
izsuševanjem morskih plitvin na Nizozemskem.
Zbor se je vrnil na Ptuj 1. junija.
Slika 23: Iz gostovanja na Nizozemskem
21. junija so perutninarji zbor ponovno povabili na
letališče v Moškanjcih. 12. septembra je sodeloval v
Ptujskih toplicah pri otvoritvi mednarodnega
ribiškega tekmovanja na Dravi, 27. septembra pri
srečanju gostincev iz Ljubljane v prostorih vinarstva,
7. novembra pa je z Vinarstvom spet pripravil
martinovanje. 21. novembra je bil navzoč na
prireditvi v Šolskem centru ob 120-letnici obrtnega
šolstva na Ptuju, istega dne tudi pri razširitvi ptujske
pekarne in njeni 50-letnici, 27. novembra pa v
Nadaljnja dejavnost zbora je še ostajala pod vtisom
te najdaljše turneje. Med drugim dogovor o
48
viteški dvorani pri predstavitvi zbornika starih
ptujskih razglednic.
spremembo pa je bil venček desetih ljudskih pesmi
Mi, štajerski fantje, ki ga je zbor zapel z malim
pihalnim orkestrom. Pesmi je povezal in
instrumentalno pospremil Vinko Štrucl, nekdaj
dirigent godbe slovenske policije.
Nekoliko bolj pa bi kazalo poudariti pevski zbor in z
njim ptujske fanfariste pri proglasitvi tretje
slovenske vinske kraljice za leto 1998 v prostorih
Pomurskega
sejma
v
Gornji
Radgoni
11. novembra 1997. Čast je doletela 22-letno
Dolenjko Katarino Jenžur iz Leskovca pri Krškem,
študentko Ekonomske fakultete v Ljubljani. Pri
izvolitvi vinske kraljice za leto 1997 zbor ni bil
navzoč.
Na Prešernovi proslavi 6. februarja 1998 je župan za
kulturni praznik v imenu mestne občine podelil
Zvezi kulturnih organizacij Ptuj, ki je še naprej
zajemala nekdanje območje, veliko oljenko. Pri tem
je predsednik Franc Lačen v znak priznanja pozval
na prizorišče vse predstavnike včlanjenih društev in
skupin. Oljenko pa je prejel Jože Foltin za delo na
likovnem področju, sicer tudi član zbora.
Slika 24: Koncert ob 45-letnici zbora
Župan Miroslav Luci, dr. med., je bil navzoč in tudi
govoril 3. aprila 1998 v Narodnem domu na
koncertu ob zborovi 45-letnici. Svoje sta povedala
tudi predsednik in zborovodja, ki je bil zadovoljen s
pomlajevanjem zbora. Med novimi pesmimi, ki jih
je zbor predstavil, je bilo renesančno dvozborje tudi
zanj nekaj novega v Gallusovem motetu O magnum
mysterium. Med umetnimi pesmimi je bila na
sporedu Adamičeva Kregata se baba in devojka, kjer
je v igrivem besedilu Cvetka Golarja kreganje
nakazano z oktavnimi skoki. Med že povsem
umetno predelane domače ljudske je spadala pesem
Danila Švare O le mamka vi, vi, kjer je bilo treba
ubrano obvladovati višje lege, Alojza Srebotnjaka
Notranjska je zahtevala usklajevanje zvočnih
učinkov, tleskov, z napevom. Istega avtorja Pesem o
lončenem basu pa ponazarja nizke glasove takega
instrumenta, ob katerih sta zapeli tudi solistični
skupini. Lahkotna in šaljiva je bila prleška Cirila
Cvetka Prlek si je nekaj zmisla. Na sporedu je bila
tudi Gregorčeva priredba prekmurske Micika f
püngradi rouže beri, ki naj bi jo avtor namenil
zborovemu jubileju in je drugje še ni bilo slišati ter
prihaja do izraza s prehodom v mirni, občuteni
piano. Drugačna, razigrana, se je pokazala
belokranjska Bučarjeva Ječam žela. Posebnost za
S tremi gornjimi pesmimi, z Gallusom, Pesmijo o
lončenem basu in Prlekom je zbor prišel 18. aprila
tudi na 24. pevsko revijo. 1. julija 1998 je zbor
sodeloval pri odprtju novih prostorov leta 1984 na
Ptuju ustanovljene Slovenske vinske akademije
Veritas d.d., ki je pridobila in prenovila hišo prav
pod ptujskim gradom v Grajski ulici. Slovesnosti se
je udeležil tudi predsednik Milan Kučan. V zgradbi
je bil tisto leto prav tako prirejen Vino Forum,
mednarodno ocenjevanje vin. Vse pa naj bi služilo
pravi vinski kulturi. Praznik mestne občine,
5. avgust, je bil leta 1998 povezan s srečanjem starih
mest. Poleg Komornega moškega zbora so se
odzvali mešani zbor iz Škofje Loke, ženski zbor iz
Lucije in takratni ptujski ženski zbor ter drugi
predstavniki. Komorni je ponovil venček Mi,
štajerski fantje ob spremljavi godbe na pihala in kot
novo predstavil Antona Schvaba Prleško. Med tremi
skupnimi pesmimi pa naj bi vzbudil vtis melodični
zbor Na bregovih Eufrata iz Verdijeve opere
Nabucco.
Na slovesnosti v Narodnem domu 12. septembra v
spomin na ptujske septembrske dogodke pred 90 leti
in ob odprtju razstave je zbor zapel Benjamina
49
Ipavca Domovini, Lipo Davorina Jenka in s solistom
Lastovki v slovo Rada Simonitija.
župana in drugih, obenem z nagovori, sta profesorju
čestitala tudi predsednik zbora Boris Pelcl in
zborovodja.
Brez zbora tudi ni šlo na prireditvi v viteški dvorani
14. novembra, namenjeni 50. letu Nataše Petrovič
Vodušek, ves čas napovedovalke in povezovalke
zborovih programov, ki jih je smiselno dopolnjevala.
Vsa leta je prevzemala tudi odgovorne zadolžitve na
kulturnem področju ter bila novinarka in govornica
pri Radio – Tedniku, pa tudi udeležena pri Slovenski
vinski akademiji d.d.
Zbor je za 8. april predvidel celovečerni koncert in
se znova namenil na Našo pesem. Poleg ustaljenega
sporeda je vadil pesem na besedilo in glasbo
sodobnega skladatelja Alda Kumra Nasmihaš se luni
z monotonijo odhajanja in ugašanja dneva. Sodobna
naj bi bila tudi komajda spevna in razmišljujoča
skladba Damijana Močnika Brižinski spomenik, kot
so se ob njem porajale predstave pesniku Krakarju.
Zbor je predvidel tudi povsem neposredno dojeto
Rezijansko, ljudski ples, v obdelavi Alojza
Srebotnjaka, prav tako ljudsko zapeto koroško
Dečva moja je foušarca v končni priredbi Mira
Kokola. Vključil je tudi Stevana Mokranjca I
rukovet Iz moje domovine s tenorskim solom
Gianfranca Zelenka. Za Gregorčevo življenjsko
obletnico je zborovodja namenil pet njegovih pesmi,
štiri znane priredbe in najnovejšo umetno, gotovo na
besede avtorja samega, Domov, domov.
Sledečega dne, v nedeljo, pa se je zbor podal v
zamejski Števerjan na povabilo tamkajšnjega
slovenskega kulturnega društva ter gostoval pri
rojakih s koncertom iz ustaljenega programa. Takšen
je bil tudi prvi del zborovega sporeda na koncertu, ki
ga je ta izvedel 11. decembra v Narodnem domu
skupaj z gostujočim ženskim, napol dekliškim
zborom Concinite z Vrhnike z vodjo Jožetom
Fürstom. Gostje so se v drugem delu izkazale kot
domala enakovreden zbor, ki se je tudi že uveljavil
na Naši pesmi.
Ob koncu leta 1998 je izšla druga zborova glasbena
kaseta, sicer predvidena že za srečanje ob 45-letnici
zbora v aprilu. Izdana je bila tudi v obliki prve
zborove zgoščenke. Zbor je pri proizvajalcih na
Ptuju in preko Radio - Tednika po letu 2000 izdajal
še nadaljnje zgoščenke, za leto 2001/2002
promocijski CD.
Odprtje prodajnega in servisnega centra VW pri
podjetju Dominko d.o.o. na Ptuju, kjer je zbor
poskrbel za ustrezen poudarek, je povsem stopilo v
ozadje ob prireditvi v Narodnem domu
4. februarja 1999, ki sta jo posvetila mestna občina
in zbor častnemu občanu Jožetu Gregorcu, zadnja
službena leta z nazivom univerzitetnega profesorja,
za njegov 85. rojstni dan. S svojim ustvarjanjem na
glasbenem področju kot dirigent, mentor in pedagog
je s svojimi zbori segel daleč preko domačih meja in
v času delovanja na Ptuju zbiral in vodil
predhodnike današnjega Komornega moškega zbora
Ptuj. Zbor mu je zapel sedem njegovih, med njimi
prvo izvedbo pesmi Domov, domov, o sreči v
domačem kraju. Skladbo je avtor poklonil zboru in
njegovemu vodji Francu Lačnu. Slavljencu je zaigral
tudi Slovenski trobilni kvartet iz Maribora. Poleg
Slika 25: Priprava pred nastopom na Naši pesmi 1999
Na 25. medobčinski reviji 6. februarja, ki so jo v
prvem delu gostili v Cirkulanah, je zbor v Narodnem
domu zapel že omenjeni Nasmihaš se luni in
Brižinski spomenik ter Gregorčevo Tam dol' na
ravnem polju. Na Naši pesmi 1996 je zbor nastopil
25. aprila z obvezno skladbo Brižinski spomenik, z
motetom O magnum mysterium, s pesmijo
Nasmihaš se luni in z Gregorčevo Micika f püngradi
50
rouže beri. Precej v nasprotju s splošnim mnenjem
mu je pripadlo le bronasto priznanje.
zbora. Ta je 15. novembra zapel tudi v viteški
dvorani, kjer so Gradnje d.d. Ptuj slavile svojih 50
let.
Po nastopih za dan upora na Lackovi domačiji v
Novi vasi pri Ptuju, 6. maja v Miheličevi galeriji pri
otvoritvi razstave likovnih del, ki jih je ptujski muzej
pridobil v zadnjih letih, in 16. maja v športni dvorani
Center za dobrodelno društvo Vita, je zbor zopet
odpotoval v Hilden, kamor ga je povabilo
tamkajšnje Slovensko kulturno - športno društvo
Maribor - Hilden, ki je praznovalo 25. obletnico
obstoja. 22. maja je hildenski župan priredil slovesen
sprejem za predstavnike društva in vse druge, ki jih
je društvo povabilo, med drugimi za člane zbora in
mariborske likovne umetnike, ki so v mestni hiši
priredili razstavo. Navzoč je bil tudi slovenski
veleposlanik Alfonz Naberžnik. Istega dne, v soboto,
sta Komorni moški zbor in njegovi znanci, hildenski
mešani pevski zbor Almrausch, priredila v domu
starejših skupni koncert, nakar je sledila v veliki
dvorani v bližnjem Gruitnu osrednja slovesnost, kjer
se je zbralo okoli 500 naših rojakov. Zbor se je
vračal v nedeljo, 23. maja.
V snegu, ki je nenadoma zapadel, je zbor
20. novembra 1999 vrnil obisk ženskemu zboru
Concinite na Vrhniki. Pred priznanim zborom se je
bilo treba predstaviti z zahtevnejšimi skladbami, šele
proti koncu in v dodatku so sledile vedrejše, Al
lüšno je pač na ton sveiti, Marko skače, Venček
koroških narodnih. Na koncu so Vrhničanke dobile
dva venca luka in haložana, zbor pa dragocenost,
»vrhniško jajce«.
Poleg utrjanja že znanih je zborovodja nadalje segal
po novih skladbah. Za koncert v letu 2000 je zbor
obdeloval madrigal Matona mia cara Orlanda di
Lassa, ki ga je priredil Matija Tomc, kjer gre za
podokniško petje in vmes ponavljajočo se
spremljavo z nekoliko izzivalnim besedilom. V
Maroltovi Kan'galilejski ohceti, povezavi dolenjskih
motivov pa se je zbor lotil starega ljudskega
pobožnega, svetopisemskega petja in odpevanja z
nekaterimi posvetnimi prvinami. Kot solist je pri
basih pel Franjo Levstik. Zbor je začel tudi z
medjimursko Ni mi volja več na svetu živeti v
priredbi Vinka Žganca in z belokranjsko Viktorja
Mihelčiča Došal bo došal sveti Mihal. Posebnost pa
je predstavljala pesem Lojzeta Lebiča Fčelica
zleteila. Četudi se v njej nakazujejo prekmurski
napevi, ostaja značilen povsem sodoben, umetni
kompozicijski pristop, kjer se izvajalci razidejo na
tri, komajda se dopolnjujoča dogajanja, ter se
pojavljajo folklorni vzkliki in mesta, ki so
prepuščena oblikovanju dirigenta. S Fčelico je zbor
začel vaditi doslej najzahtevnejšo skladbo. Predvidel
pa je tudi črnsko Soon Ah Will Be Done Bera
Joosena, ki jo je zapel prejšnje leto holandski zbor.
V program je zbor uvrstil še cigansko ljudsko Čae
šukarije v priredbi Dragana Šuplevskega, za moški
zbor pa Ignacija Ote, ne da bi se prav vedelo za
prevod. Prav tako domala nerazumljiva je bila zboru
gruzijska narodna Suliko.
Po daljšem presledku se je zbor 5. junija spet
udeležil srečanja odraslih pevskih zborov v Ormožu.
Odzval se je tudi občini Videm in tam 10. junija za
drugi občinski praznik priredil koncert.
Med 4. in 7. oktobrom, ponedeljkom in četrtkom, je
zboru vrnil obisk nizozemski moški zbor iz mesta
Zwolle in bil nastanjen v ptujskih termah. Skupni
koncert sta zbora izvedla 5. oktobra v Narodnem
domu v prepolni dvorani, saj so bili nanj povabljeni
tudi učitelji in učiteljice, ki so se prav na tisti dan,
svetovni dan učiteljev, zbrali na regijskem srečanju.
Najprej so z desetimi pesmimi nastopili Nizozemci z
dirigentom Josom Vrankenom, nato pa komorniki.
Ti so vse dni tudi skrbeli za dobro počutje gostov in
jih vodili na oglede v mestu in širši okolici. Posebej
jih je nagovoril podžupan Ervin Hojker in izročil
spominsko darilo.
21. oktobra so se spet srečala stara mesta, Škofja
Loka, Ptuj in Piran, tokrat v piranski občini, v
portoroškem Avditoriju, kjer so predvsem delovale
zborove prleške pesmi. Po komemoraciji
1. novembra je sledilo že utečeno martinovanje, ki je
bilo prirejeno pred magistratom s sodelovanjem
S pesmimi Matona mia cara, Čae šukarije in Došal
bo došal je zbor prišel 11. februarja tudi na 26.
območno srečanje zborov v Narodnem domu.
51
naglega glasovnega posnemanja in jo je zbor šele
uvajal.
S pevci iz zamejske koroške Globasnice, s katerimi
je zbor pred desetletji izmenjal obiske in so poslej
prihajali k drugim zborom in društvom, je sedaj tudi
zbor navezal stike. 25. in 26. je bil gost Mešani
pevski zbor Peca iz Globasnice. Zbora sta priredila v
soboto, 25. marca, koncert v Trnovski vasi, Komorni
je pri tem pozdravil rojake z Venčkom koroških
narodnih. Sicer pa je vodil goste na vse strani, od
Drbetincev do pokušnje vin v ptujski kleti.
Kot vedno se je zbor med letom odzival na manjše,
priložnostne nastope. Omenjeni naj bi bili vsaj
otvoritev razstave likovnih del Jožeta Foltina,
profesorja likovne pedagogike in člana zbora,
20. aprila v Ormožu, v salonu Renault, in
15. novembra v šoli Kidričevo.
Na letnem koncertu zbora v Narodnem domu
7. aprila so bile na sporedu prej navedene pesmi. Pri
tem je bil prof. Gregorc sprejet kot častni član zbora
in potrjen z listino.
Kar v začetku leta 2001 je zbor nastopil v Slovenski
Bistrici v galeriji Grad z delnim koncertom ponovno
pri otvoritvi razstave likovnikov Jožeta Foltina iz
Ptuja in Branka Gajška iz Sestrž, članov likovne
sekcije DPD Svoboda Ptuj.
Ptujski zbor je v nedeljo, 16. aprila, prav ob koncu
slovenskega kulturnega tedna v Globasnici vrnil
obisk koroškim pevcem, ki pojejo v okviru
tamkajšnjega Slovenskega kulturnega društva. V
dvorani ljudske šole je najprej nastopil mešani
pevski zbor Peca pod vodstvom Dominika Hudla,
nato komorniki in še dekliški sekstet. Zbor je dodal
Pesem o lončenem basu in Dvanajst razbojnikov.
Gostitelji so popeljali pevce k znamenitostim v
zeleneči pomladni okolici in v bližnji Pliberk v še ne
povsem dokončani slovenski Kulturni dom. Zbor se
je spomnil tudi nekdanjega globasniškega pevovodje
in skladatelja Janeza Petjaka in vadil njegovo pesem
Roža sončna.
25. januarja 2001 je bila v dvorani magistrata
predstavljena
izdaja
pesmarice
navzočega
prof. Gregorca s 14 skladbami za moške in mešane
zbore. Izid sta omogočila Javni sklad za kulturne
dejavnosti in mestna občina. Notno zbirko je uredil
Mitja Gobec, svojčas urednik pri Zvezi kulturnih
organizacij Slovenije, kjer je leta 1982 izšel tudi
Gregorčev priročnik Moje izkušnje in pogledi na
zborovodstvo. V zbirki prevladujejo priredbe, o
katerih je urednik pri predstavitvi navedel, da
ohranjajo ljudske prvine in arhaično občutenje
ljudskih harmonij. Iz nje je zbor zapel štiri pesmi,
najprej Okoli hišice, kar je tudi naslov zbirke.
Na proslavljanje kulturnega praznika je bil tokrat
povabljen Komorni moški zbor še z dvema
skupinama. Predstavil je nove pesmi, od njih Jakoba
Ježa Ljubezen se prime s kar razsežno
kompozicijsko obdelavo preprostega ljudskega
besedila, ter skladbo Alda Kumra Na livadi, ki je
izpolnjena z ravnim, nemelodičnim ponavljanjem,
prekinjenim le v nekaj taktih, smisel vsega dogajanja
pa je podan v krajšem tenorskem solu, ki ga je zapel
Gianfranco Zelenko. Novost pa je še vedno
pomenila že omenjena pesem Fčelica zleteila.
Na srečanja odraslih pevskih zborov severovzhodne
Slovenije, ki je praviloma potekalo v Ormožu, je
zbor prihajal le občasno. 27. maja se ga je udeležil v
Cerkvenjaku. Občasno je posebej prirejal tudi
srečanja s podporniki in prijatelji zbora s krajšim
koncertom in pogostitvijo, tako 2. junija na
grajskem dvorišču.
Poleg martinovanja se je na Ptuju ustaljeval tudi
Kulturni maraton, na katerem so se na prostem dobri
dve uri predstavljale različne kulturne skupine s
ptujskega območja. Večkrat je sodeloval tudi
Komorni moški zbor. 10. novembra je oboje
potekalo sočasno v znamenju vina. Zbor je zapel
priliki primerno Novembrsko, zanimanje pa sta
vzbudili še pesem Čae šukarije, ko jo je s
tamburinom spremljal Boštjan Vauda, in Žabe Vinka
Vodopivca, ki je zahtevala še posebno spretnost
V tem času je zbor vadil tudi romantično spevno
pesem Mornar, ki jo je na Prešernovo besedilo
uglasbil Avgust Leban, kjer je baritonski solo
pripadel Gregorju Lačnu. Zbor je prevzel tudi Pavla
Mihelčiča belokranjsko verzijo ponarodele Venci
veili. Renesansi se je takrat posvetil z angleškim
mojstrom Thomasom Morleyem, ki se mu drugačno
52
medobmočno revijo pevskih zborov, kakor se je
preimenovalo prejšnje področno srečanje odraslih
pevskih zborov severovzhodne Slovenije. Zbor je
zapel iste pesmi kot na ptujski reviji.
okolje nakazuje tudi v slogu madrigala April Is In
My Mistress' Face. Iz poznejšega časa pa je bila
vzeta slavilna pivska pesem Brindiam, beviam
italijanskega skladatelja Luigija Cherubinija.
Iz vrste navedenih skladb je zborovodja pripravil
program na koncertu v Narodnem domu
22. februarja. Renesančnim in umetnim so sledile
poljudne in za konec šaljive pesmi. Zbor je moral v
tistem letu s koncertom pohiteti, saj je spet prijavil
nastop v Mariboru na 17. tekmovanju Naša pesem
2001, ki pa je bilo določeno že za 24. in
25. marec 2001. Še prej pa je kot za vajo izvedel del
koncerta v zdravilišču Rogaška Slatina z dekliško
skupino Ajda iz Ljubljane, ki se je tudi prijavila v
Mariboru. Na Naši pesmi se je zbor razen z obvezno
skladbo Na livadi, predstavil tudi z madrigalom
Matona mia cara, s Fčelico in s pesmijo Ljubezen se
prime. Presojevalci so spet dodelili bronasto
priznanje, do česa več so manjkale necele tri točke.
Razen z madrigalom je zbor z istimi pesmimi
nastopil tudi na 27. območni reviji 20. aprila v
Narodnem domu.
Slika 27: Zlata plaketa in naziv Pevski
tekmovanju v Olomucu leta 2001
vitezi
na
Vendar so dejavnosti zbora v sezoni in letu 2001
prehajale v ozadje v pričakovanju udeležbe na
mednarodnem tekmovanju pevskih zborov v okviru
Slavnostnih dnevov pesmi v moravskem Olomucu
od 6. do 10. junija, kjer je nekoč deloval tudi naš
Jacobus Gallus. Zbor je tekmoval v kategoriji
komornih zborov in v kategoriji duhovnih pesmi,
sicer pa je bilo z začetkom pri otroških zborih na
izbiro 16 kategorij. Z duhovnimi pesmimi O
magnum mysterium, Ecce quam bonum in Njest
svjat je zbor nastopil v cerkvi sv. Mavricija in z
zadnjo navdušil srbski zbor iz Paračina. S 85
točkami je osvojil srebrno priznanje. Komorna
kategorija je pela v kapeli E. Pöttinga. Komorni zbor
je predstavil skladbe April Is In My Mistress' Face,
Ljubezen se prime, Na livadi in Fčelica zleteila.
Zboru je bilo dodeljenih 98 točk in zlato priznanje.
Le s točko več so se pred njim uvrstili Poljaki. Z
zmagovalci ali vitezi iz drugih kategorij je zbor
nazadnje nastopil na posebnem koncertu in tam
izbral Vodopivčeve Žabe. Vsi prevzeti so pevci v
večini kar pozabili na napovedano druženje zborov
Slika 26: Po nastopu na Naši pesmi 2001
Za proslavo pred dnevom upora je bil v Ormožu
poverjen kulturni program Komornemu moškemu
zboru Ptuj. Krajši koncert je obsegal deset pesmi, od
tega polovico pesmi upora. V soboto, 12. maja, je
zbor gostoval v Vrtojbi na srečanju treh zborov, z
mešanima zboroma iz Čepovana in Postojne.
Publika je pri zboru zlasti prisluhnila njegovi
Fčelici. 31. maja je zbor spet prispel v Ormož na
53
in kar po svoje slavili uspeh v gostilni Pri kamnitem
mostu.
V letu 2001 je zbor nastopil le še zadnjega novembra
v
refektoriju
minoritskega
samostana
na
dobrodelnem koncertu ptujske in završke dekanijske
Karitas. Obenem z zborom je sodelovalo deset
skupin. Zbor je zapel pesmi Fčelica in Ljubezen se
prime.
Na povratku v nedeljo, 10. junija, se je zbor ustavil v
Avstriji. V kraju Gutenbrunn področja Waldviertel
je z uspelim koncertom nastopil v dvorani gostišča
Juster, kjer je lastnik redno posredoval kulturne
prireditve. V ponedeljek si je še ogledal center
bioloških kmetij v kraju Oberwaltenreith. Bivanje v
Avstriji je v znatni meri pripravil bivši član zbora
Marjan Ciglenečki, sedaj direktor slovenskega
turističnega urada na Dunaju.
V letu 2002 je zbor nastopil šele na letnem koncertu
22. marca, sedaj v kulturni dvorani nove gimnazije.
Od skladb, ki še niso bile omenjene, je bil na
sporedu Gallusov motet Ante luciferum genitus,
vstajenjska pesem s ponavljajočimi se zaključnimi
spevi, nadalje Mozartov Ave verum, ki ima izvore
tudi v istoimenem renesančnemu motetu. Pri
izvedenih umetnih pesmih se sodobni Žabji radio
Janeza Močnika že približuje alternativi z recitativi,
poljubnim oglašanjem in z nepričakovanimi slušnimi
efekti. Isti Janez Močnik pa je povsem tradicionalno
uredil čitalniško pesem Jurija Fleišmana Noe in trte,
kjer je pri basih kot solist zapel Franjo Levstik. V
uvrščeni ljudski priredbi prleške pesmi Vasilija
Mirka o kukavici je napev ves čas podčrtan z njenim
oglašanjem. V Potrkanem plesu, ki ga je priredil
Josip Pavčič, zazveni polka v naglih ritmih in
udarcih. Širino je čutiti v Adamičevi priredbi
prekmurske Dobro jutro, Bog daj. Izvedena je bila
tudi Jadovanka za teletom v obdelavi Jakova
Gotovca, ki kaže slog ljudske naricalke, vendar
besedilno v dokaj prenesenem pomenu. Posebnost
koncertnega večera pa je bil za zbor prirejeni
samospev Moon River ameriškega avtorja Henryja
Mancinija iz filma Zajtrk pri Tifaniju, ki so ga pevci
izvedli ob klavirski spremljavi Tanje Kozar Stošič.
Zbor se je šele v oktobru pojavil pred javnostjo.
Dvorana nove zgradbe ptujske gimnazije je
1. oktobra 2001 doživela svoj prvi nastop, toda v
njej je zapel nemški mešani zbor Chur Cölnischer
Chor iz Bonna, ki ga je gostila ptujska gimnazija. Na
srečanju v Narodnem domu je Komorni moški zbor
s petjem pozdravil goste. V imenu ptujskih
zborovodij jim je Mitja Gobec izročil zbirko
slovenskih skladb za mešani zbor.
V soboto, 27. oktobra, je pred Mercatorjevo
blagovnico nastopilo 34 skupin v okviru ptujskega
Kulturnega maratona, ki se ne imenuje tako povsem
slučajno. Med izvajalci je zbor zapel tri pesmi.
11. novembra je zbor spet otvarjal razstavo Jožeta
Foltina. Tokrat v Mariboru v galeriji Društva
likovnih umetnikov Maribor. Foltin, ki je bil tisto
leto tudi nagrajenec DLUM, je predstavil svoja
najnovejša cikla Najdišča in Koranti.
Motet Ante luciferum, Žabji radio ter Noe in trte so
bili predstavljeni tudi v Narodnem domu na 28.
območni reviji 19. aprila. 24. maja pa je zbor spet
poskrbel za prijetno srečanje s sponzorji in donatorji
ter prijatelji zbora.
Komorni zbor se je tudi v letu 2002 prijavil na
mednarodno pevsko tekmovanje v Olomucu, ki je
bilo prirejeno med 5. in 9. junijem. Glede na
dosežke v prejšnjem letu, so prireditelji zbor
umestili v posebno, superiorno skupino. V druge
kategorije se zbor ni prijavil.
Slika 28: Stalna baza skupnih priprav - Hotel Maestral,
Novi grad
54
dvorani v Kidričevem zbrali na predprazničnem in
prednovoletnem srečanju. Ni pa bila udeležena
gimnazija.
Slika 29: Koncert za sponzorje na ptujskem gradu
Tokrat so bile uvedene tudi obvezne skladbe, za zbor
prav Ante luciferum. Zbor pa je prispeval še pesmi
Spak, Zori rumena rž, Čist nora pesem in Žabji
radio. Odločilni nastop v dvorani Moravske
filharmonije v soboto, 8. junija, je z 91 točkami
zboru spet prinesel zlato priznanje. Vendar je zbor
zamudil razglasitev rezultatov. Pevci so se vračali
čez Slovaško in Bratislavo ter se ustavili v Avstriji
ob ravninskem Nežiderskem jezeru, pred dnevi pa z
Marjanom Ciglenečkim ob nekaterih znamenitostih
Dunaja. Doma je bil zbor deležen posebne
pozornosti in čestitk ptujskega župana.
Slika 30: Zlata plaketa, Olomuc 2002
Sezona in leto 2003 sta se začela in sta poudarjena s
50-letnico nastanka zbora.
21. junija je bil zbor navzoč v ptujski, sicer regijski
bolnišnici na obširni prireditvi pri odprtju novega
oddelka dialize in fizioterapije. Na dan državnosti pa
so zbor in Pihalni orkester Ptuj ter druge skupine
poskrbeli 25. junija za praznično vzdušje na osrednji
proslavi na Mestnem trgu.
14. februarja 2003 je na valentinovo pri Večernicah,
prireditvah, ki jih je uvajala Zveza kulturnih
organizacij, Nataša Petrovič v pripovednih odlomkih
predočila v Narodnem domu igro Magda z zgodbo o
ubogem dekletu, delo predvojnega ptujskega avtorja
Alojzija Remca. Vmes je z ustreznimi odlomki
posegal Komorni moški zbor.
Po več mesecih se je v soboto dopoldan,
19. oktobra 2002, Komorni zbor pokazal z vrsto
skupin na Kulturnem maratonu in spet zavzel prostor
pred Mercatorjevo blagovnico. Postavil se je tudi
19. decembra v Miheličevi galeriji pri otvoritvi
razstave domačina Franceta Anžela (1940 – 1972),
slikarja, grafika in ilustratorja, ko je po nedavnih
volitvah bil prisoten tudi novi župan mesta dr. Štefan
Čelan.
Zbor je nadaljeval s pripravami na koncert ob svoji
obletnici, ko ga je presenetila vest, da je
16. februarja 2003 na Ptuju, prav ob zborovih 50
letih, umrl prof. Gregorc, ki je zbor ustanavljal, ga
prvi vodil in mu ostajal svetovalec. Na pogrebu v
Mariboru mu je kot častnemu članu zbora in ptujske
občine govoril ob navzočem županu Franc Lačen,
nato še predstavnica mariborske univerze in član
zbora Slava Klavora. Komorni zbor je zapel
V tistem letu so zbor poleg Pihalnega orkestra in
recitatorjev povabili le še učitelji in sodelavci
ptujskega Šolskega centra, ki so se 21. decembra v
55
Gregorčevo Okoli hišice, saj pokojnik ni želel, da bi
mu peli žalostinke. Vendar je udeleženi zbor Slava
Klavora iz Maribora nastopil z Gallusovim Ecce. Pri
pokopu sta se oba zbora poslovila skupno s
prekmursko Teče mi vodica.
lastnim 50 letom. Program je obsegal zborove
uspešnice.
V letu 2003 se je dopolnilo zborovih 50 let.
Komorni zbor je ves čas ob nekaterih nihanjih štel
okrog 30 pevcev. Ob vsem, kar je zbor prevzel od
predhodnikov, gre hvala za pevske dosežke
predvsem sedanjemu dolgoletnemu umetniškemu
vodji Francu Lačnu in njegovemu načrtnemu delu,
vzajemno s pevci, od šolanja glasu do končne
interpretacije. Sodelovali so tudi korepetitorji, v
zadnjem času Gianfranco Zelenko, Gregor Lačen in
Franjo Levstik.
Na dan upora je zbor 27. aprila zapel pri Lackovi
domačiji. Med drugim se je odzval z lahkotno in
sproščeno, skoraj s popevko Bojana Adamiča Če
zapojemo veselo na besede Franceta Kosmača.
Na koncertu v petek, 16. maja, ob jubileju, je zbor
izvedel tudi tri pesmi, ki so jih zlasti želeli pevci:
Zori rumena rž, Na trgu in Lahko noč. Med prvič
predstavljenimi je bila izbrana priredba moteta
renesančnega
skladatelja
Palestrine
Pueri
Hebraeorum, ki opeva svečanost prihoda v
posvečeno mesto s slavilnimi umetelnimi
ponovitvami v drugem delu. Med slovenskimi
umetnimi je bila nova Stanka Premrla Pomlad,
kompozicijsko razdrobljeno oglašanje ptic. V slogu
slovenskih romantičnih spevov sta sledili po Lojzetu
Lebiču prirejena Uspavanka poljskega muzika
Maklaniewicza in podobno izpovedna, Prešernova
Vso srečo ti želim, ki jo je uglasbil Walter Lo Nigro.
Med ljudske je spadala pesem Josipa Pavčiča Nocoj
je pa lep večer, požlahtnjena in tudi v vsej polnosti
podana priredba petja fantov na vasi.
Pevsko delovanje pa tudi ne bi bilo možno brez
nenehnega reševanja organizacijskih, finančnih in
vseh drugih materialnih zadev, za kar gre vse
priznanje vsakokratnim izvršnim odborom in
njihovim predsednikom, ki so znali pritegniti še
ostale člane, zlasti ko je bilo treba za izvedbo
delovnih programov, obenem s pripravo intenzivnih
vaj izven kraja in pevskih turnej, poiskati sponzorje
in donatorje, katerim izreka zbor za naklonjenost vso
zahvalo. Prispevali pa so pevci tudi iz lastnih
sredstev.
Zbor je od maja 1997 organiziran kot društvo v
okviru Zveze kulturnih društev Ptuj, preoblikovane
iz Zveze kulturnih organizacij. Zveza društev pa
prav tako zastopa in povezuje interese svojih članov
nasproti lokalni skupnosti, občini, ki preko Zveze
financira ljubiteljsko kulturo. Obenem je bil
ustanovljen v državnem merilu Javni sklad
Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, od leta
1998 z izpostavo na Ptuju. Pri tem pa programi
zbora niso tako razsežni, da bi bili neposredno zajeti
v skladu.
Zborovodja pa je tudi tokrat poskrbel za glasbeno
posebnost s skladbo Emila Cossetta Orkester, ki jo je
slovensko uredil Radovan Gobec. Pri tem je zbor
razdeljen na šest skupin, ki vsaka poje v enem od
instrumentov. Skupine nastopajo zaporedno, dokler
nazadnje vse ne zapojejo sočasno.
30. maja je član zbora in likovnik Jože Foltin
ponovno razstavljal, sedaj v Domu kulture Antona
Trstenjaka v Ljutomeru, tokrat svoja cikla Najdišča
in Perujski zapisi. Začetek razstave v okviru DLUM
je spet poživil Komorni moški zbor Ptuj, zlasti z
novo uvedenim Orkestrom. Sledečega dne se je zbor
z uspelimi pesmimi s koncerta udeležil
medobčinskega srečanja v Slovenski Bistrici, ki je
bilo več let prirejeno v Ormožu.
Zbor se spominja prvega predsednika Toneta
Hlupiča, ki je preminil sredi ustvarjalnih moči
12. januarja 1991. Z letom 1974 ga je nasledil kot
predsednik Marjan Brglez, inženir agronomije, ki je
umrl premlad 22. decembra 1990. Z letom 1983 je
prevzel zbor Boris Pelcl, dr. vet. med. Od leta 2000
pa je predsednik Vili Samobor, geodet, ko bo treba
ob vse več zborih ohranjati položaj. Zboru ostajajo v
Zbor je izvedel koncert spet čez štiri mesece. V
akustični grajski viteški dvorani je 10. oktobra
posvetil koncert 110–letnici Pokrajinskega muzeja in
56
spominu vsi bivši člani in tisti, ki jih več ni, saj so
vsi prispevali k uveljavitvi zbora.
O poslanstvu zbora naj bo rečeno vsaj to, da mu
nikakor ni glavno tehtanje mesta in morebitne
prednosti med zbori, od katerih vsak daje nekaj
vrednega in svojega. Z vsemi pa hoče tudi z
ljubiteljsko dejavnostjo predstavljati naše izročilo in
kulturno identiteto v vse širšem prostoru, v katerega
stopamo.
Viri in literatura
Podatki izhajajo iz arhiva zbora, z letom 1973 iz
kronike, od leta 1964 pa tudi iz ptujskega časnika
Tednik z objavljenimi ocenami prof. Gregorca ter
Mitje Gobca, svojčas urednika pri ZKOS, in tudi
Franca Lačna, zborovodje. Upoštevani so bili tudi
dopisi Jožeta Čiča, nekdanjega člana, za novejši čas
pa predvsem poročila novinarja in člana Martina
Ozmeca. Uporabo letnikov Tednika je omogočil
domoznanski oddelek ptujske knjižnice. Mitja
Gobec, Jože Čič in Franc Lačen so prispevali tudi
ustne podatke, prav tako Marija Gregorc in drugi.
Bivši član zbora Ladislav Pulko, zdaj zborovodja, je
pripomogel z ustnimi podatki in številnimi lastnimi
zapisi o zboru, zlasti s celotnim pregledom pevskih
revij občine od leta 1974. Organizacijske zadeve je
pojasnila predstavnica ZKD in Sklada Nataša
Petrovič.
Za storjene usluge velja vsem posebna zahvala.
57
Slika 31: 50 let KMZ Ptuj - en dan pred jubilejnim koncertom (Foto, Stojan Kerbler)
58
PEVCI LASTNOROČNO
59
POVZETEK
dela slovenske romantike s prehajanjem v
moderno vse do sodobnih stvaritev in do
mestoma spornih kompozicijskih posegov v
melodični
in
harmonični
potek.
Predstavljeni so tudi spevi iz obdobja
renesanse, sakralni in posvetni, ki so
navadno postavljeni na začetek sporeda. Z
enako zavestjo je negovana ljudska pesem,
ki pa ob številnih preureditvah utegne
izgubljati izvirnost. Poleg slovenskih
stvaritev se pojavljajo v zboru tuja
zborovska dela.
V ospredje pa je treba postaviti izvajalsko
dejavnost. Zbor pripravi letno navadno en
koncert in je stalni udeleženec vsakoletne
občinske in območne pevske revije,
občasno tudi revije zborov severovzhodne
Slovenije. Na občinski ravni se zbor
udeležuje javnih srečanj, ki jih prirejajo
občina sama in ustanove s področja
kulture, šolstva, zdravstva, pa tudi podjetja.
Tako je zbor med drugim zaznamoval
1900-letnico mesta Ptuja in slavnosti ob
750. obletnici tukajšnjega minoritskega
samostana in vinarstva, v zadnjem času pa
110 let ptujskega Pokrajinskega muzeja.
Z drugimi zbori je vzdrževal pogoste stike z
vzajemnimi obiski in nastopi. Nadalje se je
zbor pokazal v sosednjem zamejstvu, v
Avstriji predvsem pri koroških Slovencih,
sicer pa v Italiji, Nemčiji, Franciji, Švici,
na Madžarskem, na Nizozemskem in
Češkem. Jeseni leta 1995 je zbor zastopal
Slovenijo na mednarodnem festivalu
vinskih pesmi v madžarskem Pecsu.
V letu 2003 praznuje Komorni moški pevski
zbor Ptuj 50. jubilej svojega obstoja. V tem
času je večinoma štel 30 pevcev.
Komorni zbor predstavlja samo člen v
tradiciji ptujskega zbornega petja, ki je v
šestdesetih letih 19. stoletja izšlo iz takrat v
večnarodni
monarhiji
ustanovljene
narodnozavedne slovenske Čitalnice na
Ptuju.
Neposredni
predhodnik
Komornega
moškega zbora pa je bila v prvi polovici
petdesetih let, sedaj že v 20. stoletju,
manjša skupina pevcev, ki se je
izoblikovala iz takratnega velikega zbora
ptujskega Delavskoprosvetnega društva
Svoboda, da bi gibljiva, kot je bila, hitreje
ustregla tekočim zahtevam po nastopih.
Skupina se je polagoma priznavala, nekako
okoli leta 1953, kot samostojen zbor, ki se
je zmogel kmalu uveljaviti in ga je vodil
ugledni glasbeni strokovnjak prof. Jože
Gregorc, ki je zaenkrat dirigiral tudi
velikemu zboru. Leta 1963 mu je sledil
Branko Rajšter, takrat še glasbeni učitelj in
pozneje vodja Mladinskega pevskega zbora
Maribor, s katerim se je izkazal tudi na
tujem. V začetku sedemdesetih let je zbor,
ki se je sprva različno poimenoval, prevzel
naziv Komorni moški zbor Ptuj. Od leta
1979 vodi zbor enako zavzeto glasbeni
pedagog Franc Lačen.
Programsko posega zbor tudi po nadvse
zahtevnih skladbah. Na področju umetne
pesmi so upoštevane različne kompozicijske
smeri, večkrat s svojo ohranjeno vrednostjo
60
Za svojo kulturniško in posredovalno vlogo
mu je bilo s strani občine podeljeno
najvišje priznanje na področju kulture,
velika oljenka, pa tudi plaketa občine in
srebrni znak Osvobodilne fronte.
Po zakonu je bil zbor v letu 1997
preoblikovan v društvo v okviru Zveze
kulturnih društev Ptuj. Odbor zbora s
predsednikom in ostalimi člani pa je moral
še nadalje skrbeti za dodatna sredstva in
pridobivati sponzorje, da so bili lahko
uresničeni letni programi.
O poslanstvu zbora naj bo rečeno le to, da
mu ni glavno tehtanje mesta in morebitne
prednosti med zbori, od katerih vsak daje
nekaj vrednega in svojega. Z vsemi pa hoče
tudi z ljubiteljsko dejavnostjo predstavljati
naše izročilo in kulturno identiteto v vse
širšem prostoru, v katerega stopamo.
Z uspehom se je podajal tudi na
tekmovalno sceno, katere izidi so razvidni s
tabele. Vendar bi bilo treba ponovno
omeniti dogajanje na Češkem leta 2001.
Takrat so se ptujski pevci na Mednarodnem
festivalu zborov Prazniku pesmi v
moravskem Olomucu še posebej izkazali,
ko so v kategoriji komornih zborov z le
točko zaostanka za najviše ocenjenim
zborom osvojili zlato in bili proglašeni za
zmagovalce. V kategoriji duhovne glasbe
so dobili srebro. Istega festivala se je zbor
udeležil tudi v sledečem letu in se ponovno
uvrstil v najvišjo skupino.
Zbor je bil pritegnjen tudi k snemanju na
radiu in televiziji. Leta 1979 je izšla
njegova velika plošča, nato dve glasbeni
kaseti, zdaj pa že več zgoščenk.
61
ABSTRACT
variations. The choir's programme includes
some foreign works as well.
Every year, the choir organises a concert
and participates in the annual local and
regional singing festivals. Occasionally,
the choir participates in the festival of
singing choirs of north-eastern Slovenia.
Moreover, the choir takes part in various
public events, organised by the local
community and institutions from the field of
culture, education, health care etc. Thus
the choir took an active part in the
celebrations to commemorate the 1900th
anniversary of the town Ptuj, the 750th
anniversary of Minorite Monastery and
viticulture, and, recently, the 110th
anniversary of Ptuj Regional Museum.
The choir has preformed abroad: in
Austria, particularly in Carinthia, in Italy,
Germany, France, Switzerland, Hungary,
the Netherlands and the Czech Republic.
In the autumn of 1995, the choir
represented Slovenia at the international
festival of wine songs in Pecs, Hungary.
The choir has successfully taken part in
several contests, as it is seen in the chart.
One of the most memorable events is the
performance in Olomuc, the Czech
Republic, in 2001. At the international
singing choir festival Praznik pesmi, the
choir was the absolute winner in the
category of chamber choirs. In the category
of spiritual music the choir won the silver
award.
The year 2003 is the year of the 50th
anniversary of the Men Chamber Choir.
Since its beginnings, the choir has
generally consisted of 30 singers.
Chamber Choir represents merely one item
in the tradition of choir singing in Ptuj,
which developed from the nationally
conscious Slovene Reading Club, founded
in Ptuj in 1860s.
In 1950s, a small group of singers was
formed from the big singing choir of the
Worker's Cultural Society in Ptuj. Around
1953, the small group if singers was
acknowledged as an independent choir,
capable of being recognised, and was led
by the distinguished musical expert Jože
Gregorc. He was the leader of the big choir
as well. In 1963, Mr Gregorc was followed
by Branko Rajšter, a music teacher, who
later was a very successful leader of the
Youth Singing Choir in Maribor.
Since 1979, the Men Chamber Choir has
been led by Franc Lačen.
The singing programme of the choir is
varied. The art songs that the choir
performs are of various composition
tendencies, from the period of Slovene
romanticism to modern works, along with
some controversial interferences in melodic
and harmonic course. The choir's
performance habitually opens with some
sacral and secular songs from the
renaissance period. The choir also
promotes folk songs, which may lose some
of their originality due to numerous
62
Cultural Clubs in Ptuj. In order to carry
out annual programmes, the choir's board,
the chairman and the members, still had to
provide additional financial means and
sponsorship.
The greatest contribution of the Men
Chamber Choir to the community has
always been the promotion of our tradition
and cultural identity both in Slovenia and
abroad.
In 1979, the choir's first LP was released,
followed by two audio cassettes. In recent
years, several CDs have been released.
For their role in the field of culture, the
Men Chamber Choir was awarded the
highest award by the Municipality of Ptuj,
and also the silver award of the Slovene
Liberation Front.
In accordance with the legislation, the
choir was transformed in 1997 into a
singing club within the Association of
63
ZUSSAMMENFASUNG
Seit 1979 leitet den Chor mit gleicher
Hingabe Musikpädagoge Franc Lačen.
Programmgemäß greift der Chor auch
nach den anspruchvollsten Kompositionen.
Im Bereich des Kunstliedes werden
unterschiedliche
Stilrichtungen
berücksichtigt,
vielfach
die
ihren
bleibenden Wert erhaltenden Werke der
slowenische Romantik mit dem Übergang
in die Moderne bis hin zu den
zeitgenössischen Schöpfungen und zu den
stellenweise umstrittenen kompositorischen
Eingriffen in den melodischen und
harmonischen Verlauf. Es werden aber
auch Gesänge aus der Epoche der
Renaissance, sakrale und weltliche, zu
Gehör gebracht und meist an den Anfang
der
Programmfolgen
gestellt.
Gleichermaßen bewusst wird das Volkslied
gepflegt, das aber wegen zu vieler
Bearbeitungen an der Ursprünglichkeit zu
verlieren droht. Neben dem slowenischen
Liedergut erscheinen im Chor auch
anerkannte
fremde
Autoren
und
Chorwerke.
In den Vordergrund ist jedoch die
ausführende Tätigkeit zu stellen. Der Chor
gibt Jährlich ein bis zwei Konzerte und ist
ständiger Teilnehmer an der im Gemeindeund
Gebietsrahmen
alljährlich
stattfindenden Gesangsrevue, zeitweise
auch am Treffen der Chöre des
nordöstlichen
Sloweniens.
Auf
Gemeindeebene beteiligt sich der Chor an
öffentlichen Begegnungen, die von der
Im Jahr 2003 begeht der Ptujer
Männerkammerchor
sein
50-jahriges
Bestandsjubiläum. Der Chor zählte die
meiste Zeit rund 30 Sänger.
Der Kammerchor stellt nur ein Glied in der
Tradition des Ptujer Chorgesangs dar, der
in den sechziger Jahren des 19.
Jahrhunderts aus dem damals in der
Vielvölkermonarchie
gegründeten
nationalbewussten
slowenischen
Leseverein in Ptuj hervorgegangen war.
Der
unmittelbare
Vorgänger
des
Kammerchores war aber in der ersten
Hälfte der fünfziger Jahre, jetzt schon im
20.
Jahrhundert,
eine
kleinere
Sängergruppe, die sich aus dem damaligen
Großchor
des
Ptujer
Arbeiteraufklärungsvereines
Svoboda / Freiheit herauszubilden begann,
um, beweglicher, wie sie war, laufenden
Anforderungen nach Auftritten eher
nachkommen zu können. Die Gruppe
betrachtete sich allmählich, ungefähr um
das Jahr 1953, als selbständiger Chor, der
sich bald durchsetzen konnte und stand
unter der Leitung des angesehenen
Musikexperten prof. Jože Gregorc, der
vorläufig auch den Großchor dirigierte.
1963 folgte ihm Branko Rajšter, damals
noch Musiklehrer und später Leiter des
auch im Ausland bewährten Jugendchores
aus Maribor. Anfang der Siebzigerjahre
übernahm der zuerst verschieden betitelte
Chor den Namen Männerkammerchor Ptuj.
64
bekamen sie Silber. An demselben Festival
erschien der Chor auch im nächsten Jahr
und konnte sich wiederum in die höchste
Ranggruppe einreihen.
Der Chor wurde außerdem zu Aufnahmen
im Radio und Fernsehen herangezogen. Im
Jahre 1979 erschien seine große
Schallplatte, danach zwei Musikkassetten,
jetzt sind es schon mehrere CD–Platten.
Gemäß dem Gesetz wurde der Chor im
Jahre 1997 in einen Verein innerhalb des
Ptujer Verbandes der Kulturvereine
umgewandelt. Vom Vereinsausschuss mit
dem Vorsitzenden und dem übrigen Chor
galt es aber weiterhin zusätzliche Mittel zu
beschaffen und Sponsoren anzuwerben,
durch deren Beiträge dann dankenswert
Jahresprogramme verwirklicht werden
konnten.
Über die Sendung, den Auftrag, des Chores
ließe sich zumindest Folgendes sagen: sein
Hauptbestreben liegt gar nicht in einem
Abwägen der Stellung und etwaigen
Vorrangs gegenüber den anderen Chören,
von denen doch jeder etwas Eigenes und
Wertvolles hervorbringt. Der Chor möchte
mit allen auch durch die Tätigkeit im
Amateur- oder Liebhaberbereich unsere
Überlieferung und kulturelle Identität
erhalten und vergegenwärtigen in einem
sich erweiternden Raum, den wir
gemeinsam beschreiten.
Gemeinde selbst oder von den Verbänden
und Einrichtungen im Kultur, Schul und
auch Gesundheitswesen oder in den
Betrieben veranstaltet werden. So prägte
der Chor unter anderem das 1900-jährige
Jubiläum der Stadt Ptuj und die Feiern um
die
750
Jahre
des
hiesigen
Minoritenklosters und der Weinkellerei, in
letzter Zeit auch den 110. Jahrestag des
Ptujer Regionalmuseums.
Mit anderen Chören stand man in regen
Kontakten durch gegenseitige Besuche und
Auftritte. Ferner zeigte sich der Chor im
benachbarten Ausland, in Österreich vor
allem bei den Kärntner Slowenen, sonst
aber in Italien, Deutschland, Frankreich, in
der Schweiz, in Ungarn, in den
Niederlanden und in Tschechien. Im Herbst
1995 vertrat der Kammerchor Slowenien
am internationalen Trinkliederfestival im
ungarischen Pecs.
Mit Erfolg begab sich der Chor auch auf
die Wettbewerbsszene, deren Ergebnisse
von der Tabelle abzulesen sind. Doch das
Ereignis in Tschechien im Jahr 2001 wäre
nochmals zu erwähnen. Damals sind
nämlich
die
Ptujer
Sänger
am
Internationalen Festival der Chöre
Festtage des Liedes im mährischen
Olomouc einmalig hervorgetreten, wo sie
in der Kategorie der Kammerchöre Gold
gewannen und nur mit einem Punkt
Rückstand zu Siegern erklärt wurden. In
der Kategorie der geistlichen Musik
65
Dosežki zbora
2002
2001
2001
2001
1999
1988
1984
1983
1982
1981
1974
1972
1966
1964
1959
Svátky písní (kategorija superior), Olomouc, Češka
Svátky písní (komorne zasedbe), Olomouc, Češka
Svátky písní (sakralna glasba), Olomouc, Češka
Naša pesem, Maribor
Naša pesem, Maribor
Naša pesem, Maribor
Naša pesem, Maribor
Amaterski zbori pred mikrofonom, Ljubljana
Naša pesem, Maribor
Amaterski zbori pred mikrofonom, Ljubljana
Naša pesem, Maribor
Mednarodno tekmovanje Seghizzi, Gorizia, Italija
Mednarodno tekmovanje Seghizzi, Gorizia, Italija
Okrajno tekmovanje pevskih zborov (skupine B), Maribor
Slovensko tekmovanje pevskih zborov, Kranj
zlata plaketa
zlata plaketa
srebrna plaketa
bronasta plaketa
bronasta plaketa
bronasta plaketa
bronasta plaketa
3. mesto
bronasta plaketa
1. mesto
srebrna plaketa
3. in 4. mesto
2. in 4. mesto
1. mesto
2. mesto
Zbor je dobitnik številnih priznanj za uspešno in dolgoletno delovanje na kulturnem
področju: velike oljenke Kulturne skupnosti Ptuj, plakete občine Ptuj, srebrnega znaka OF
Ptuj in več drugih v zahvalo za sodelovanje na posameznih prireditvah.
66
Seznam pevcev, ki pojejo in so peli v zboru
Seznam pevcev je sestavljen po nam dostopnih podatkih iz arhiva, kronike in ustnih
pričevanj.
Zbor se opravičuje vsem tistim pevcem, ki so zaradi pomanjkljivih virov v začetnih letih
delovanja zbora v seznamu morebiti izpuščeni.
Branko Babusek, Stanko Bac, Aleksander Belca, Franc Ber, Ivan Bezjak, Ciril Bohinc,
Denis Bratušek, Marjan Brglez, Slavko Brglez, Jan Ciglenečki, Alojz Čič, Jože Čič, Jože
Dernikovič, Dime Dimovski, Zvonko Dominko, Janez Feguš, Marjan Feguš, Jože Foltin,
Samo Foltin, Aleksander Gabrovec, Janko Gajski, Stanko Gašljevič, Janko Grdiša, Franc
Habjanič, Anton Hlupič ml., Anton Hlupič st., Dominik Hlupič, Mirko Horvat, Janko
Hostnik, Franjo Hribernik, Igor Ilec, Peter Ilec, Silvo Ilec, Ernest Ilovšek, Jože Ilovšek,
Matjaž Iskra, Ivanuša, Matija Klarič, Andrej Klasinc, Aleš Klinc, Stane Knez, Viktor
Knez, Jože Kodrič, Daniel Kokol, Bojan Kolarič, Dušan Korenjak, Miran Kotnik, Mirko
Kotnik, Jože Krajnc, Rudi Kreutz, Miro Križe, Tomaž Kukovec, Ivan Kušar, Ivan Kvas,
Franc Lačen, Gregor Lačen, Matej Lačen, Mirko Lačen, Vid Lačen, Janez Lah, Lampič,
Hinko Levičnik, Franjo Levstik, Samo Levstik, Anton Lorger, Franc Lubec, Franjo
Luževič, Boštjan Majcenovič, David Masten, Dejan Matuš, Zvonko Merc, Ernest Mesarič,
Friderik Meško, Franc Meznarič, Adolf Mihelač, Lojze Mlakar, Aleksander Mrevlje, Ciril
Muršič, Aljaž Novak, Andrej Novak, Boris Novak, Peter Novak, Franc Novoselec, Franc
Ornik, Martin Ozmec, Miha Pajnkiher, Stanko Pal, Rudi Papst, Boštjan Paternost, Franc
Paternost, Arnold Paulinič, Rudi Pavličič, Boris Pelcl, Franjo Petek, Peter Petek, Zvonko
Pišek, Vlado Plohl, Janez Podlesnik, Podpečan, Andrej Polanec, Feliks Polanec, Franc
Preac, Ladislav Pulko, Andrej Rašl, Ivo Rau, Marjan Rogina, Franc Ropič, Franc
Rožmarin, Vili Samobor, Jože Selinšek, Matjaž Simonič, Snoj, Mirko Šegula, Albert Širec,
Anton Širec, Jože Šmigoc, Sergej Težak, Janez Trafela, Anton Tušek, Ivan Tušek, Boštjan
Vauda, Ivan Veber, Jože Vidovič, Dušan Vinkler, Martin Vinkler, Mirko Voda, Franc
Vreže, Gianfranco Zelenko, Avgust Živko, Maks Žuran.
67
Seznam pevcev v letu 2003
DIRIGENT
Franc LAČEN
I. TENOR
II. TENOR
Stanko BAC
Aleksander GABROVEC
Aleš KLINC
Stane PAL
Andrej RAŠL
Gianfranco ZELENKO
Jože FOLTIN
Matjaž ISKRA
Miran KOTNIK
Vid LAČEN
Andrej POLANEC
Vili SAMOBOR
BARITON
BAS
Denis BRATUŠEK
Zvonko DOMINKO
Samo FOLTIN
Janko GRDIŠA
Jože KODRIČ
Bojan KOLARIČ
Tomaž KUKOVEC
Gregor LAČEN
Boštjan PATERNOST
Boštjan VAUDA
Franjo LEVSTIK
Samo LEVSTIK
Boštjan MAJCENOVIČ
Dejan MATUŠ
Andrej NOVAK
Aljaž NOVAK
Peter NOVAK
Martin OZMEC
Franc ROPIČ
68
Korepetitorji
V času dirigenta prof. Jožeta GREGORCA
Ferdo FRAS
Ferdo JUVANC
Franjo LUŽEVIČ
Franjo PETEK
V času dirigenta Franca LAČNA
Jože ČIČ
V času dirigenta Branka RAJŠTRA
Franc HRIBERNIK
Franc LAČEN
Ladislav PULKO
Jože DERNIKOVIČ
Gregor LAČEN
Franjo LEVSTIK
Marjan ROGINA
Gianfranco ZELENKO
69
Dosedanji predsedniki zbora
Anton HLUPIČ (1963 – 1974)
Marjan BRGLEZ (1974 – 1983)
Boris PELCL (1983 – 2000)
Vili SAMOBOR (2000 – )
Vodstvo zbora
Vili SAMOBOR – predsednik
Gianfranco ZELENKO – podpredsednik / tajnik
Franjo LEVSTIK – blagajnik
Gregor LAČEN
Janko GRDIŠA
Martin OZMEC
Boštjan VAUDA
70