Vokalni abonma 5 Slovenski komorni zbor Kaspars Putniņš dirigent

Vokalni abonma 5
Slovenski komorni zbor
Kaspars Putniņš dirigent
Zbor je pripravil Fernando Pablo Mejias
Dvorana Marjana Kozine
Slovenska filharmonija
nedelja, 26. januarja 2014, ob 19. uri
Spored
Johann Sebastian Bach (1685–1750), prir. Knut Nystedt (*1915):
Immortal Bach/Nesmrtni Bach
Sven-David Sandström (1942*):
Laudamus te/Hvalimo te
Johann Sebastian Bach (1685–1750):
Komm, Jesu, komm/Pridi, Jezus, pridi, BWV 229
Arvo Pärt (*1935):
Magnificat
Arvo Pärt (*1935):
Dopo la vittoria/Po zmagi
___________________________________________
Sofja Gubajdulina (*1931):
Der Sonnengesang/Sončna pesem sv. Frančiška Asiškega za violončelo, komorni zbor, tolkala
in čelesto
Gal Faganel, violončelo
Aleksandra Verbicka, čelesta
Barbara Kresnik, tolkala
Matevž Bajde, tolkala
Katarina Lenarčič, sopran
Darja Vevoda, alt
Martin Logar, tenor
Matija Bizjan, bas
K sporedu
Norveški skladatelj Knut Nystedt, ki je znan predvsem po svojih zborovskih delih, je leta 1988
kot poklon Nesmrtnemu Bachu priredil začetni dve vrstici Bachove uglasbitve duhovne pesmi
Komm, süsser Tod (Pridi, sladka smrt) iz Schemellijeve zbirke. Nystedtova priredba temelji
predvsem na dimenziji glasbe, s katero se iz Bachove uglasbitve protestantskega korala
ustvarjajo vedno nove harmonije in sozvočja in pravzaprav ponuja tudi povsem novo
doživljanje Bachove glasbe – to je časovna dimenzija. Pevci v tej priredbi so razpostavljeni na
odru ali po koncertni dvorani v petih štiriglasnih zborovskih skupinah. Prvič odpojejo stavek v
štiriglasju a capella, pri ponovitvi pa vsaka od skupin poje v svojem tempu (skladatelj ga je
natančno odmeril). Skupine se srečujejo in čakajo le ob začetkih in koncih posameznih fraz.
Tudi dinamika je natančno predpisana; polagoma se stopnjuje do začetka tretjega vzklika
»komm«, ob koncu pa se zaključi v pianissimu.
Med občudovalce in posnemovalce velikega Bacha se prišteva tudi Sven-David Sandström.
Po Bachovem modelu Maše v h-molu je mdr. napisal svojo Veliko mašo, podobno tudi šest
motetov po vzoru Bachovih šestih motetov, nedavno pa je končal obsežni Pasijon po Mateju,
ki je napisan na isto besedilo kakor Bachov in bo v letu 2014 doživel prvo izvedbo. Še en
»bachovski« projekt je bilo redno tedensko komponiranje glasbe za cerkveno leto pred
dobrim desetletjem – v podobnem tempu je kantate v Leipzigu komponiral Sandströmov
veliki glasbeni vzornik. Sandström sicer velja za najpomembnejšega sodobnega švedskega
skladatelja ter enega najpomembnejših skandinavskih. Napisal je več kot 300 del, med njimi
tako komorno in intimno zborovsko glasbo kakor veličastne opere. Je neutruden delavec in
obenem izjemno ustvarjalen skladatelj, mojster oblike in radoveden iskalec novosti, ki se na
videz brezskrbno sprehaja med sofisticiranimi orkestrskimi oblikami in melodijami muzikalov
ter med filmsko in sakralno zborovsko glasbo – tej se je po letu 2000 še posebej intenzivno
posvetil.
Skladba Laudamus te za šestglasni mešani zbor je Sandströmova uglasbitev štirih
slavilnih vzklikov poveličevalnega dela besedila iz mašne Slave oz. Glorie. Nastala je leta 1993
in je posvečena Eriku Westbergu. Gre za delo, oblikovano z minimalističnimi sredstvi:
posamezni zborovski glasovi oz. skupine glasov ves čas ponavljajo vsak svoj ritmični in
melodični obrazec (z majhnimi variacijami). Skladba zraste iz nizkih tonov, iz obrazca basov in
baritonov, potem pa se stopnjuje v dinamiki in številu glasov, s tem pa seveda veča tudi
obseg tonov, ki jih slišimo. Valovanje glasbe v dinamiki do glasne in spet nazaj ter vedno bolj
razvneti accelerando dosežeta vrhunec v fortissimu na zadnjem vzkliku »glorificamus te«, hip
zatem pa se glasba spet umiri v mirno valovanje v pianu, dinamiki začetka, in se izteče tako
rekoč v tišino, v »ppppp«.
Motet Komm, Jesu, komm Johanna Sebastiana Bacha je uglasbitev 1. in 11. kitice himne
Paula Thymicha (1656–1694). Thymich je himno napisal za pogreb rektorja leipziške
Tomaževe šole leta 1684, potem pa se je tudi drugod uveljavila kot pogrebna pesem. Bach ni
bil prvi leipziški kantor, ki je besedilo uglasbil: kantor Johann Schelle je uglasbil pet kitic
Thymichovega besedila za pet glasov, ni pa znano, ali je Bach njegovo uglasbitev poznal.
Delo je nastalo v Bachovem leipziškem obdobju, morda ok. 1731 ali 1732, verjetno po
naročilu (kakor tudi drugi moteti) in morda celo za pogreb ali spominsko slovesnost. Bachovi
moteti so sicer nasledniki daljše tradicije nemškega protestantskega moteta, vendar gre v
primerjavi s kantatami za značilna zborovska dela brez spremljave obligatnih instrumentov,
pa tudi samo izvajanje motetov je imelo v Leipzigu dolgo tradicijo. Motet za dva štiriglasna
zbora ima nadvse transparentno strukturo: vsak del besedila je glede na svojo vsebino
uglasben na značilen način in ima v skladu s tem tudi poseben značaj. Z začetnim
imperativom – ali bolje rečeno prošnjo – »komm« (»pridi«) v g-molu se začnejo klicanje,
odpevanje in prepletanje med dvema zboroma. Začetna monumentalnost in »teža poti« se
razpršita v razgibanem živahnejšem nadaljevanju ob misli na človekovo hitenje k Jezusu
(»komm, ich will mich dich ergeben«) in sklepni trditvi, da je Jezus »pot, resnica in življenje«.
V kratki sklepni ariji se oba zbora združita v homofono štiriglasje, v katerem iščoča duša
najde svojega Stvarnika in se mirno poslovi od sveta.
Estonski skladatelj Arvo Pärt je bil med letoma 1958 in 1968 eden najradikalnejših
predstavnikov t. i. »sovjetske avantgarde«. Posvečal se je neoklasicizmu ter za njim
dodekafoniji, kompoziciji zvočnih plasti, aleatoriki in tehniki kolaža. Ko so ga skladateljski
eksperimenti pripeljali do soočenja sodobne in starejše glasbe, so se mu kompozicijska
sredstva njegove dobe v primerjavi s tistimi iz glasbene preteklosti zazdela brez pomena. To
je bil vzrok za osem let trajajoč skladateljski molk in intenziven študij gregorijanskega korala,
notredamske šole in klasične vokalne polifonije. V tem času si je izoblikoval nov pogled na
glasbo in začel ustvarjati na podlagi novega kompozicijskega principa – postopka
»tintinnabuli« (lat. zvončki). Tintinnabulacija temelji na skrajni in skoraj asketski redukciji
zvočnega materiala: ostane samo to, kar je bistveno, polifonija pa je zgrajena na tonalnem
materialu, ki presega paradigme funkcionalne harmonije. S tem postopkom je Pärt hotel
ustvariti slog, v katerem se prepleta, kar je v evropski glasbi starega (klasična vokalna
polifonija) na eni ter novega (serialna glasba) na drugi strani. To ga je pripeljalo k novemu
kontrapunktu, ki je hkrati discipliniran in subjektiven, neoseben in oseben. Iz tega postopka
je izšel Pärtov individualni zvočni svet, zaznamovan tako z disciplino kot z globokim
občutjem.
Ko je Pärt našel svoj glas, ki ga je močno zaznamovala stara glasba, se je še z večjo
vnemo posvetil komponiranju ter napisal nekaj svojih najboljših del (Fratres, Cantus in
memoriam Benjamin Britten ...), in ta so še danes med njegovimi najbolj cenjenimi.
Potem ko so njegova dela vse pogosteje izvajali na Zahodu in je skladatelj zaradi odpora proti
sovjetski nadoblasti končno emigriral iz Estonije (danes živi med Berlinom, Anglijo in
Estonijo), se je veliko posvečal uglasbitvam religioznih besedil za različne zasedbe. Čeprav so
bila ta dela pravzaprav namenjena izvedbam v koncertnih dvoranah in ne pri liturgiji, so
poslušalce s svojo posebno religioznostjo vedno znova nagovorila. V tem času je nastal tudi
Magnificat (1989), ki ga je naročil nemški glasbeni svet (Deutsche Musikrat). Prvikrat je bil
izveden v Berlinu istega leta. To je skladba za mešani zbor a capella na latinsko besedilo
slovitega kantika, v katerem Marija ob obisku Elizabete hvali Boga zaradi vsega, kar ji je
dobrega storil. Pärtova nekonvencionalna uglasbitev svetopisemskega besedila je zgrajena
na razgibani zasnovi izmenjave odsekov tutti in solističnih delov oz. na podlagi
medsebojnega odpevanja pevcev v različnih zvočnih teksturah, sodi pa med najbolj
neposredna in povedna Pärtova dela.
Dopo la vittoria je delo, opisano kot »piccola cantata« (mala kantata) za zbor. Skladbo
je naročila milanska skupnost. Z njo je želela proslaviti 1600. obletnico smrti sv. Ambroža. Po
njem se še danes imenuje ambrozijansko liturgično obredje, ki je imelo središče v Milanu.
Besedilo kantate je vzeto iz Zgodovinskega pregleda pevcev in spevov grške Cerkve, ki ga je
leta 1902 v Sankt Peterburgu objavil nadškof Filaret, v skladbi pa je uporabljen italijanski
prevod. Kantata pripoveduje zgodbo o nastanku slovitega himnusa Te Deum, ki sta ga v
božanskem navdihu v čast sv. Trojici prepevala sv. Ambrož in sv. Avguštin. Delo je dokončno
podobo dobilo med letoma 1996 in 1998, sicer pa je bilo prvikrat izvedeno že leta 1997 v
nizu koncertov, ki jih je organiziral Sancro Boccardi, dolga leta osrednja glasbena osebnost
gibanja za milansko staro glasbo (poleg njega sta bila nosilca posvetila skladbe še dirigent
Tõnu Kaljuste in Švedski radijski zbor).
Sofja Gubajdulina sodi med najbolj znane ruske skladatelj(ic)e po Šostakoviču. Kompozicijo
in klavir je študirala na konservatoriju v Kazanu, nato pa nadaljevala študij pri Nikolaju Pejku
v Moskvi. Od leta 1963 deluje kot svobodna skladateljica. Njeno delo je bilo v Sovjetski zvezi
tarča represij, zato se je leta 1992 preselila v Nemčijo. Živi v bližini Hamburga. Na Zahodu je
zaslovela predvsem z violinskim koncertom Offertorium – v 80. letih 20. stoletja ga je
promoviral sloviti Gidon Kremer. Med drugim je članica Svobodne akademije umetnosti v
Hamburgu, Akademije umetnosti v Berlinu, Ameriške akademije znanosti in umetnosti,
odlikovana pa je bila tudi z enim najvišjih nemških redov za dosežke v znanosti in umetnosti,
redom pour le mérite.
Po svoji izobrazbi Sofja Gubajdulina sodi med skladatelje ruskega kulturnega kroga,
po drugi strani pa pri njenem delu lahko opazimo tudi azijske vplive, pripisati pa jih je
mogoče njenemu rodu (izhaja iz rusko-tatarske družine). Od 80. let 20. stoletja so v njenem
ustvarjanju pomembna še razmerja med števili, s katerimi strukturira tonske višine, ritme in
oblikovni potek skladb. V prizadevanju, da bi povezala intelekt in emocionalnost, oblikovno
dovršenost in izraz, se čuti blizu Johannu Sebastianu Bachu. Kot svoje temeljno delo pojmuje
diptih Pasijon po Janezu in Velika noč po Janezu, v katerem prepleta besedila evangelijev z
odlomki iz Razodetja. Komponiranje globoko verni skladateljici (je pripadnica ruske
ortodoksne cerkve) pomeni skoraj religiozno dejanje. Njena dela se pogosto rodijo iz tišine in
njena glasba neposredno nagovarja dušo, njej sami pa se zdi, da tudi sama ves čas potuje
skozi svojo lastno dušo – »ves čas isto, a tu so vedno novi in novi listi istega drevesa, prav
kakor v naravi«.
Sončna pesem sv. Frančiška Asiškega je mogočno zborovsko delo (traja več kakor 40
minut), ki je bilo napisano leta 1997 po naročilu Francoskega radia, posvečeno pa je bilo
znamenitemu violončelistu Mstislavu Rostropoviču ob njegovem 70. rojstnem dnevu. Ni
naključje, da je zanj izbrala prav to besedilo, saj se ji je njegova osebnost zdela vsa prežeta s
soncem in sončno lučjo. V delu je uglasbila eno največjih srednjeveških religioznih in
pesniških del, ki poveličuje Boga v njegovem stvarstvu – t. i. Sončno pesem, ki jo je sv .
Frančišek Asiški ustvaril malo pred svojo smrtjo (leta 1224). Skladba je sestavljena iz štirih
večjih delov. Prvi poveličuje Boga v dnevni in nočni svetlobi, s Soncem in Luno. Drugi ga
poveličuje v štirih elementih: v zraku, vodi, ognju in zemlji. Tretji poveličuje Boga z
življenjem. Četrti ga poveličuje s smrtjo. Skladateljica si »ni želela, da bi bila izrazna moč
himnusa z glasbo ojačena ali pretirana« in da bi bilo njeno delo samo še ena uglasbitev
besedila, temveč je hotela, da bi bila njena Sončna pesem preprosta molitev s sv.
Frančiškom.
Katarina Šter
O izvajalcih
Kaspars Putniņš je eden najbolj vznemirljivih sodobnih zborovskih dirigentov. Redno
sodeluje z zbori in ansambli, kot so BBC Singers, Komorni zbor RIAS, Zbor Berlinskega radia,
Vokalni ansambel Južnonemškega radia Stuttgart, Zbor Srednjenemškega radia Leipzig, Zbor
Severnonemškega radia Hamburg, Zbor Zahodnonemškega radia Köln, ChorWerk Ruhr,
Collegium Vocale Gent, Flamski radijski zbor, Danski narodni vokalni ansambel in zbor ter
Nizozemski komorni zbor. Od leta 1992 je dirigent Latvijskega radijskega zbora, v okviru
katerega je leta 1994 iz solistov ustanovil ansambel Komorni pevci Latvijskega radia. Na
njegovo pobudo je ansambel v več dramskih projektih sodeloval z uveljavljenimi vizualnimi in
gledališkimi umetniki danske gledališke družbe Hotel Pro Forma. Od sezone 2014/15 pa bo
Putniņš umetniški vodja in šef dirigent priznanega Estonskega filharmoničnega komornega
zbora. Putniņš je v zadnjem času z velikim mednarodnim uspehom dirigiral Večernice
Rahmaninova (z Zborom Berlinskega radia ter z Danskim narodnim radijskim zborom), dela
zborovskih skladateljev 19. in 20. stoletja (Chorwerk Ruhr ter z Zborovsko akademijo
festivala Schleswig-Holstein Musik Festival) in zborovske mojstrovine angleške renesanse in
sodobnosti (na festivalu v Aldeburghu z Latvijskim radijskim zborom ter s Concertgebouwom
Brugge na Festivalu Jonathana Harveyja). V Rigi je izvedel tudi program Odmevi nebes
(Echoes of Heaven) z deli Brahmsa ter kitajskih, japonskih in litovskih skladateljev. V tej
sezoni sodeluje s Slovenskim komornim zborom, Komornim zborom iz Vancouvra,
Ansamblom Sarband, Komornimi pevci latvijskega radia ter Zborom Francoskega radia.
Putniņš se kot dirigent posveča širokemu zborovskemu repertoarju, ki vključuje od
renesančne polifonije do romantičnih mojstrovin, na prvo mesto pa postavlja nova odlična
zborovska dela in veliko sodeluje s sodobnimi skladatelji, mdr. s Pēterisom Vasksom, Maijo
Einfelde, Mārtiņšom Viļumsom, Gundego Šmite, Toivom Tulevom, Gavinom Bryarsom in
Andrisom Dzenitisom. Z Zborom Latvijskega radia je za ugledno založbo Hyperion posnel dela
Pēterisa Vasksa, Jonathana Harveyja in drugih skladateljev, s Komornimi pevci Latvijskega
radia pa je posnel zgoščenko Nova latvijska žetev z glasbo sodobnih latvijskih skladateljev. Za
založbo Glossa je s Flamskim radijskim zborom posnel delo Rahmaninova Liturgija sv. Janeza
Krizostoma. Kaspars Putniņš je za svoje delo leta 1998 prejel latvijsko veliko nagrado za
glasbo, ki je najodličnejše državno priznanje za glasbo. Leta 2000 je v Latviji prejel nagrado za
dosežke v kulturi in znanosti.
Violončelist Gal Faganel je po glasbenem šolanju v Ljubljani študiral v Zagrebu in Združenih
državah Amerike. Diplomiral je leta 2003 pri Eleonore Schoenfeld, 2007 pa doktoriral na
Univerzi Južne Kalifornije v Los Angelesu. Njegovi mentorji so bili tudi Peter Marsh, Daniel
Rothmuller, Nathaniel Rosen, Matija Lorenz, Dobrila Berković - Magdalenić ter člani
kvartetov Ysaÿe, Juilliard, Emerson in Takács. V okviru doktorskega študija se je posvečal
koncertiranju in tudi glasbeni pedagogiki, avtorskemu pravu, glasbeni tehnologiji in
dirigiranju. Faganel je dobitnik prvih nagrad več mednarodnih evropskih in ameriških
tekmovanj za violončelo ter tekmovanj za komorno glasbo. Pohvali se lahko tudi z raznolikimi
koncertnimi izkušnjami iz ZDA in Evrope.V študentskih letih je sodeloval pri snemanjih v
hollywoodskih filmskih studiih z estradnimi glasbeniki. Kot solist je izvajal dela Haydna,
Dvořaka, Šostakoviča, Saint-Saënsa, Couperina, Bacha in Fauréja. Več let je nastopal v
Godalnem kvartetu Tetraktys, sodeloval pa je tudi v drugih komornih sestavih: tako v svojem
najljubšem – godalnem triu – kot klavirskem triu, kvartetu in kvintetu ter v kvartetu in oktetu
violončelov. Sodeloval je z uglednimi glasbeniki, kot so Sergiu Comissiona, Zubin Mehta,
Lionel Friend, Carl St. Clair, Yo-Yo Ma, Lynn Harrel, Midori Goto, Itzak Perlman, Isaac Stern in
Pavel Vernikov. Faganel je umetniški vodja Arizonskega komornega orkestra (Arizona
Chamber Orchestra), ki ga je ustanovil leta 2009. Do leta 2010 je bil violončelist solist v
Phoeniškem simfoničnem orkestru, od tedaj pa poučuje na Univerzi Severnega Colorada. Za
seboj ima že nekaj snemanj, ves čas pa se načrtno ukvarja tudi s preučevanjem in izvajanjem
slovenske glasbe za violončelo.
Barbara Kresnik je bila rojena v Ljubljani. Pri šestih letih se je začela pri Alenki Naber učiti
klavir in pri Josipu Mihelčiču tolkala. Po diplomi na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof.
Borisu Šurbku je študij nadaljevala v razredu Sylvia Gualde na konservatoriju v Versaillesu v
Franciji. Izobraževanje je končala z odličnim uspehom in posebno nagrado za najboljšo
izvedbo skladbe Jeana Aubina. Udeležila se je številnih seminarjev svetovno znanih tolkalcev,
kot so Keiko Abe, Igor Lešnik, Ney Rosauro, Evelyn Glennie in Nebojša J. Živković.
V Orkestru Slovenske filharmonije igra od leta 1992 – najprej je bila tolkalka, sedaj pa je
namestnica timpanista. Nastopa s številnimi komornimi zasedbami in orkestri ter kot
solistka. Trenutno največ časa posveča Slovenskemu tolkalnemu projektu StoP, s katerim
nastopa po Evropi in Aziji, obenem pa pomaga širiti zanimanje za tolkala po Sloveniji.
Barbara uporablja palice znamke Innovative percussion.
Matevž Bajde je končal Srednjo glasbeno šolo v Mariboru in nadaljeval študij tolkal na
Akademiji za glasbo v Ljubljani. Od leta 1997 deluje v Orkestru Slovenske filharmonije. Je tudi
član Slovenskega tolkalnega projekta (StoP) in Trobilnega ansambla Slovenske filharmonije
(TASF), nastopa pa tudi z različnimi komornimi zasedbami na festivalih sodobne glasbe v
Sloveniji in tujini. V prostem času se posveča tehnični plati zvoka.