beletrinina literarna šola za vsakogar
Transcription
beletrinina literarna šola za vsakogar
BELETRININA LITERARNA ŠOLA ZA VSAKOGAR Beletrinina literarna šola za vsakogar Vodja projekta: Darja Demšar Literarna mentorica: Gabriela Babnik Izbor besedil: Gabriela Babnik Avtorji besedil: Alida Klemenčič, Aljoša Petrovčič, Brigita Korpar, Brigita Krek, Duša Svete, Dušan Domazet, Jana Osterman, Ljiljana Peklaj, Marina Haralovič, Mirjam Srebrnjak, Renata Bukovnik, Sandra Veble, Špela Sanabor, Urška Levstek, Vera Horžen prevedli Breda Biščak in Tina Mahkota Uvodne misli Beletrinina literarna šola za vsakogar Založba Beletrina prek literarnih delavnic posveča pozornost še neuveljavljenim literatom iz Slovenije in zamejstva. Pod mentorstvom Beletrininih pisateljev in pesnikov je ustvarjalo in izpopolnjevalo svoja dela v prozi in poeziji že več kot 700 udeležencev literarnih delavnic. V letošnjem letu smo zasnovali novo vejo Beletrinine literarne šole za vse, ki se v življenju soočajo s težkimi preizkušnjami in jim literarno ustvarjanje pomeni možnost izražanja in osvobajanja bolečin, strahov ter možnost soočanja svojih življenjskih izkušenj z okolico. Oblikovali smo zanimiv preplet umetniškega ustvarjanja in psihoterapije, ki odpira pot do razumevanja samega sebe in nudi novo obliko samopomoči in uresničevanja skozi literarno ustvarjanje. Beletrinina literarna šola za vsakogar je kombinacija samostojnega dela in skupinskih delavnic, kjer se ustvarjajo debate z ustvarjalci in literarnim mentorjem ali mentorico. Namen teh srečanj je širjenje bralne kulture, razvoj pisateljskih sposobnosti, krepitev ustvarjalnih kompetenc, prav tako pa tudi samospoznavanje, sprostitev in druženje v krogu zanimivih in ustvarjalnih ljudi. Povezali smo se z različnimi društvi: Društvom študentov invalidov, Sekcijo študentov bibliotekarstva in informatike, Društvom Altra, združenji Ozara, Šent, Projekt Človek, Združenju proti spolnemu zlorabljanju in drugimi posamezniki, ki so se z veseljem odzvali vabilu na delavnice. Interes za udeležbo je bil precejšen, med triindvajsetimi prijavljenimi smo na ■6■ podlagi poslanih materialov izbrali trinajst oseb, delavnico pa je uspešno zaključilo enajst oseb. K sodelovanju smo povabili tudi specializante psihoterapije Univerze Sigmunda Freuda, ki so sodelovali pri kreativnem pisanju in bili tekom celotnega procesa na voljo za individualno pomoč in svetovanje. Tovrsten način izvajanja usposabljanja je omogočal podporno okolje, ki je nudilo varnost in spodbudo za raziskovanje, hkrati pa je lahko vsakdo svobodno izražal osebne zgodbe tako prek literarnih prispevkov kot prek psihoterapije. Pisanje smo najprej uporabili kot terapevtsko orodje za sproščanje in osvobajanje nakopičenih čustev, ki so bili vir produktivnosti in navdih za ustvarjanje. Pod mentorstvom pisateljice Gabriele Babnik so udeleženci delavnic napisali zgodbe na temo prvega spomina in jih na podlagi napotkov in priporočil literarne kritičarke še izpopolnjevali in nadgrajevali. Prek pisanja zgodb in pesmi smo se soočali s travmami in strahovi ter jih na svoj način izrazili in popeljali v svet domišljije. Raziskovali smo področje med terapevtskim in literarnim pisanjem, prepletli realne situacije in domišljijo, ki se strnjene v zgodbo ali pesem povežejo v neprecenljiv odtis življenja. Odlomki zgodb, pesmi in drugi zapisi, ki so predstavljeni v zborniku, so plod treh srečanj vodenih skupinskih delavnic in samostojnega dela ustvarjalcev. Nadvse zadovoljni in s polno mero hvaležnosti se zahvaljujemo vsem sodelujočim za dobro delo in prijetno počutje. Darja Demšar ■7■ Jezikovno omočevanje V slovenskem literarnem prostoru, ki se skuša v zadnjih letih regenerirati tudi z organiziranjem literarnih delavnic in s tem vzpostavljanjem svojevrstnega, recimo kar medgeneracijskega dialoga, Beletrinina literarna delavnica za ljudi s posebnimi potrebami pomeni svojevrstno novost. Ne samo da je literatura kot eden izmed umetniških in komunikacijskih medijev v smislu nagovarjanja neslišanih glasov in vse prevečkrat marginaliziranih družbenih robov opravila svojo funkcijo v najčistejši obliki, temveč je v srčiki zadela tudi ob enega ključnih problemov slovenske literarne produkcije. Avtorji, ki vstopajo v imaginarno polje, se morajo najprej soočiti ne s samo literarno formo, v kateri želijo spregovoriti, niti s tem, o čem v resnici govoriti, temveč kako bo njihov najbolj notranji glas sploh sprejet v javnem prostoru. Literatura s svojimi specifičnimi lastnostmi vendarle pomeni ravno to: tveganje, odločitev, da tisto najbolj notranje nenadoma lahko zavzame povnanjeno formo; predpogoj za kaj takšnega je seveda odkritost, recimo kar absolutna ranljivost. Večina udeležencev Beletrinine literarne šole, ki prihajajo iz različnih institucij in ki imajo različne izkušnje in težave, je začetniško fazo že prebrodila. Pomeni torej, da so fazo notranjega krika prešli in da imajo svojevrstno izkušnjo trkanja ob družbeni zid že za seboj. Z dobršno mero poguma so se podali v nekaj, kar še ni bilo v celoti definirano in še ni zavzelo svoje najbolj optimalne forme, zaupali pa so v to, da lastne tekste lahko izboljšajo in jih tudi morajo izboljšati, saj jim to vrača vero v tisto, kar so, ali pa v tisto, kar si želijo postati. Literarne delavnice že v izhodišču prekinjajo tradicijo, menda tako zelo značilno za slovenske avtorje, gledanja skozi okno in iskanja navdiha. Na njih naj bi se zajemalo iz enormnega literarnega duhovnega bazena in se diskutiralo o različnih možnostih žanrskega izražanja. Toda ker je literarno ustvarjanje najprej in predvsem »delanje« z izkušenjskim materialom, je bil metodološki princip, da se posvetimo vsakemu tekstu in njegovemu avtorju. Na uvodnem srečanju se je sicer zastavilo vprašanje, kako avtorje iz osebne izkušnje potisniti v polje literarnega, predvsem v smislu, da literarno snovanje s svojimi zakonitostmi lahko pomeni tudi igro in ne samo odpiranje bolečini. Ključni izziv tako zame kot mentorico kot tudi za organizatorje Beletrinine literarne delavnice je bil, kako intimno izkušnjo presipati, prečistiti in jo prenesti na raven jezikovnega omogočenja; ker so udeleženci s seboj prinesli svojo dragoceno izkušnjo, to igranje, formuliranje, gnetenje in včasih tudi izločanje nikoli niso mogli biti samo igra. Toda razumevanje, da je literarno pisanje lahko tudi igra, nas je na delavnici povedlo že v naslednje faze dialoga. Ena izmed nalog, ki sem jih kot mentorica zadala udeležencem, je bila, da ustvarijo tekste na temo prvega spomina. Tovrstni okvirni nastavek naj bi jim omogočil, da se zazrejo vase, hkrati pa je ta intimna izkušnja sugerirala tudi svojevrstno univerzalnost. Nekateri so prestopili iz liričnega snovanja ■8■ ■9■ in praskanja po svojih notranjih pokrajinah v prozne tekste. In tisti, ki so največ tvegali, so tudi največ pridobili. Na literarni delavnici smo – ravno zaradi narave zapisanega in zaradi specifične izkušnje udeležencev, vzpostavili zavezništvo, ki nam je omogočilo, da izstopimo iz klišejskosti, patetičnosti; pomanjkanje zgodbenih meandrov smo skušali nadomestiti s plastičnostjo, kdaj pa kdaj tudi z drznostjo. Edini mejni rob, ob katerega smo zadeli, je bil čas. Vse to, kar je bilo na Beletrinini literarni delavnici sugerirano posameznim udeležencem, in sicer za izboljševanje lastnih tekstov in priučevanje različnih izraznih oblik, hkrati s tem pa tudi za prepoznavanje lastne avtopoetike ter osmišljevanje pisanja, je pomenilo šele uverturo v to, kaj bi lahko bilo. Z udeleženci kot tudi psihoterapevti, ki so prisostvovali srečanjem, smo se šele milo dotaknili drug drugega. Zaslutili smo, kako lahko sami sebi povrnemo ne samo literarni, temveč tudi družbeni glas. Glas jeze, glas materinske ljubezni, glas otroških spominov, glas tistega, kar preostalim ostaja nevideno in nedostopno. Bolečina, ki je v družbenem kontekstu prepoznana kot patologija, je nenadoma postala sredstvo omočevanja. Toda kot že rečeno, to je bilo mogoče šele v trenutku, ko so si udeleženci upali in drznili stopiti iz obroča, v katerega jih potiska družbena večina. S tem smo v dvojni meri potrdili, da so literarne delavnice proces. In predvsem, da naše stikanje potrebuje čas. Udeleženci so temeljno postavko – kaj jim literatura lahko da oziroma, kaj si od nje lahko vzamejo – zelo dobro zaobjeli. Nekatere med njimi zdaj videvam, kako se sklanjajo nad knjigami, ki so jim bile predlagane v branje, drugi končujejo knjige, za katere verjamejo, da lahko nagovorijo bralce in jim poleg estetskega užitka ponudijo tudi pomoč v prebijanju skozi življenjske situacije. Literatura jim torej že daje vzglavnik, na katerega položijo glavo, ko so utrujeni, naj jim pomeni tudi radost in upam, da – s pomočjo na literarni delavnici pridobljene distance – tudi igranje. ■ 10 ■ ■ 11 ■ Gabriela Babnik Prvi spomin in druga besedila Alida Klemenčič PREDGOVOR (iz knjige v nastajanju) V družbi, v kateri smo predvsem storilnostno naravnani, in če si oseba, kot sem bila jaz, ki mi je bil moto predvsem ustvarjanje in delo in se mi je velikokrat zdelo, da bi lahko gore premikala ter da je ni stvari, ki je ne bi zmogla premagati, se mi je zgodilo nekaj, česar nikoli nisem pričakovala in na kar sploh nisem bila pripravljena. To pa me je v nekem trenutku popolnoma spodneslo. Zadelo me je kot strela z jasnega in mi življenje postavilo čisto na glavo v trenutku. Ne samo meni, ampak tudi vsej moji družini. Zakaj sem se odločila, da obelodanim svojo zgodbo in izkušnjo podelim tudi z drugimi? Predvsem zato, da s svojimi izkušnjami pomagam ljudem, ki jih doleti podobno – POŠKODBA GLAVE – POŠKODBA MOŽGANOV. To sploh ni tako redki pojav oziroma je tiha epidemija sodobnega časa z dolgoročnimi posledicami. Največji razlog so nesreče v prometu, ekstremni športi, delovne nesreče. Največ poškodovancev je mladih, in to od dvajsetega do petindvajsetega leta. S podobnimi težavami in posledicami se soočajo tudi osebe po možganski kapi. ■ 15 ■ Res je tudi, da so posledice različne in pustijo različne oblike prizadetosti. Za prizadete osebe je različno poskrbljeno med zdravljenjem in rehabilitacijo. Največkrat se zgodi, da je po odpustu iz bolnišnične oskrbe najmanj poskrbljeno za take, ki ostanemo nekje na pol, kot sem bila jaz, ki si fizično dokaj hitro opomoremo, ostanejo pa nam druge posledice, ki na zunaj niso tako vidne, so pa prisotne in težke. Spominjam se, kako sem iskala koga, ki bi imel podobno izkušnjo in bi mi lahko pomagal. Povedal, kako se je on prebijal skozi spremembo in čas ter o težavah, s katerimi se je vsak dan soočal. ološke potrebe, pri umivanju so mi otroci še morali pomagati, govor se mi je tudi že popravljal. Bilo pa je veliko drugih težav, s katerimi se je bilo treba vsak dan spopadati in soočati in jih premagovati. Problem ni bil samo moj, bil je hud udarec tudi za mojo družino in bližnje, saj nihče ni vedel, kaj jih čaka, kakšna sprememba je za tako osebo, da ta Alida, ki so jo nekoč poznali, sploh ni več taka, ampak je čisto druga osebnost. Nihče ni mojih najožjih domačih pripravil na tako spremembo, da se stvari sicer uredijo, ampak je potrebno veliko potrpljenja in časa, in to veliko časa, kar nekaj let. Po končanem zdravljenju in rehabilitaciji na URI SOČA sem šla pogledat na društvo Vita, ki je imelo takrat delavnice v Ankaranu. To je društvo, namenjeno ravno osebam po poškodbi glave. Tam so bili poškodovanci z veliko težjimi poškodbami in posledicami v glavnem na invalidskih vozičkih in s težjimi mentalnimi motnjami. Tam se nisem dobro počutila, tako da sem kar zbežala, nisem se čutila za tako sredino, ni se mi zdelo stimulativno okolje zame v tistem trenutku. Ko so me po dvainpolmesečnem zdravljenju na URI SOČA odpustili v domačo oskrbo, sem bila nekje ravno na pol poti. Fizično sem bila dokaj samostojna, saj sem skoraj vse funkcije opravljala sama. Samostojno sem že hodila, sicer še s težavo zaradi paralize levega dela telesa, leva roka se je tudi dokaj zadovoljivo odzivala, sama sem lahko opravljala fizi- To je moja zgodba, tako sem jaz doživljala svojo spremembo. Vsak prizadeti jo verjetno doživlja po svoje. Večina pa se jih znajde v podobni situaciji, ko se mora prebijati in truditi, da se ponovno integrira v družbo. Ker so možgani moj izziv, berem veliko strokovne literature o poškodbi možganov, navezujem stike s prizadetimi in vedno bolj ugotavljam, da gremo skoraj vsi skozi določene procese in faze, ko se soočamo z našo prizadetostjo, drugačnostjo. Moja knjiga ni literarni dosežek niti nima takega namena. Je proces nekega obdobja, zdravljenja, rehabilitacije, zato tudi kronološko opisujem dogodke. Od moje poškodbe je minilo že osem let, ko pišem knjigo, se vračam v tisto obdobje, poskušam podoživljati stvari, kot sem jih takrat doživljala, zato je tudi pisanje na trenutke zmedeno, določene stvari se morda tudi ponavljajo, a namen je ravno v tem, da poudarjam stvari, kot so se v tistem obdobju zdele zame ■ 16 ■ ■ 17 ■ pomembne, stvari, ki so bile najbolj boleče, soočanje, ki je bilo najbolj travmatično in dramatično. Morda bo komu, ki se v življenju znajde v podobni situaciji, v pomoč, ko se bo srečeval s svojo stisko, morda bo v pomoč kakšni družini, da bo lažje razumela prizadeto osebo. Skozi leta in čas so se stvari pri meni zelo spremenile, moja rehabilitacija je dobro uspela, imam sicer še posledice in težave, vezane na poškodbo, a naučila sem se, da na stvari gledam z drugačnega zornega kota. Na tak način lažje premagujem vse spremembe in situacije, v katerih smo se kot družba znašli. Dejstvo je, da smo ranljive skupine še vedno potisnjene v kot in da je še vedno premalo narejeno za prizadete osebe. To je problem, ki zajema širšo družbo, da pomaga posamezniku, da se po svojih sposobnostih vrne v normalno življenje. ■ 18 ■ Aljoša Petrovčič Stopnice Stopnice, štiri povsem običajne stopnice. Vsak dan gre mimo njih veliko ljudi, veliko se jih po njih povzpenja na poti svojih vsakodnevnih opravkov. Vodijo namreč na ploščad, na kateri so banka, zavarovalnica in še nekaj drugih ustanov, ob njih pa se razprostira parkirišče. Na njem je včasih stala klop, a so jo kasneje porušili. Vse skupaj je umeščeno v betonsko sivino mesta, na vogal stanovanjskega bloka. Monotonost enobarvnosti razbijajo nekaj trave, zasajene v gredici pri stopnicah, in drevesa, ki se v nebo vzpenjajo ob parkirišču. Stopnice, povsem običajne. Vsak dan gre mimo njih veliko ljudi po svojih vsakodnevnih opravkih, redkokdo pri njih za trenutek postane, še redkejši pa so tisti, ki se na njih usedejo. Mimoidoči, zatopljeni v svoje razmišljanje in skrbi, ne vedo, da hodijo mimo stopnic, ki so spremenila neko življenje – stopnic, ki so obarvala, intonirala pogled na svet, vzbudila hrepenenje nekega dečka – mene. Bil sem v enem izmed nižjih razredov osnovne šole, rekel bi, da v četrtem. S prijatelji sem se pogosto igral na parkirišču ob stopnicah ali pa na ploščadi – živel sem namreč v bloku, na vogalu katerega ■ 19 ■ so stopnice. Bili so to dolgi, dokaj brezskrbni dnevi otroške navihanosti in druženja z vrstniki. Vozili smo se s kolesi, posedali na klopi na parkirišču, se lovili in zabavali na razne druge načine. Včasih smo posedali tudi na stopnicah, se pogovarjali, uganjali norčije. Nekega dne – bolje rečeno: v nekem obdobju – pa so se na stopnicah začela družiti in zadrževati dekleta iz višjih razredov osnovne šole. Pravega razloga, da so si za svoja srečevanja izbrale ravno stopnice, ploščad pri njih in klop na parkirišču, ne poznam. Ne spomnim se, ali je bilo med njimi tudi kakšno dekle, ki je živelo v mojem bloku ali pa v katerem izmed sosednjih. Za nekatere sem kasneje izvedel, da so živele v blokovskem naselju, ki ni daleč stran od stopnic. Bilo je nekaj let po osamosvojitvi, v zraku je bilo čutiti poseben občutek, nedoločljivo svobodo, kot da bi se začasno odprlo polje številnih možnosti, sprostila se je posebna energija. Glasbeno kuliso tistega časa so obarvali Guns’n’roses in skupina Four Non Blondes, kot občutje in glasbena spremljava pa se je napovedoval grunge. To je bil čas pred množičnim pojavom interneta, pred družabnimi omrežij, čas je tekel drugače, mladina se je več družila zunaj, bili so tudi bolj angažirani, odprti, sprejemajoči. Bil sem premajhen, da bi lahko razvil senzibilnost, ki bi mi v polni meri omogočila začutiti, okusiti in doživeti to puhtenje svobode, to puhtenje vabečih, vendar izmikajočih se možnosti. Na stopnišču v našem bloku se je pojavil napis G’N’R, jaz pa sem v svoji otroški naivnosti dedka vprašal, kdo je general tega bloka – zaradi svoje mladosti namreč nisem poznal pomena kratice. Starejša mladina – tisti, ki so bili v višjih razredih osnovne šole in prvih letnikih srednje – pa je občutila spreminjanje časa, zaznali so mameč občutek v zraku, svoja dušna jadra so lahko razpenjali po duhu tistega časa. Ko sem se kasneje oziral v tisto obdobje, se mi je zdelo, da so najstniki premogli določeno zrelost, vpogled, občutenje, ki se je kasneje – tudi, ko sem sam prišel v višje razrede osnovne šole – izgubilo. Tako so enkrat v tistem posebnem času začela na stopnicah pri mojem bloku in v njihovi neposredni bližini svoje popoldneve in večere preživljati malo starejša dekleta. Okoliščin naših prvih srečevanj se ne spomnim, nekako smo naleteli drug na drugega. Morda je bilo tako, da sem med igro z vrstniki opazil, da se je na naših stopnicah začelo nekaj dogajati – in sem v otroški prefriganosti pristopil – in vzpostavil stik, prav tako dogajanje težko umestim v določen časovni okvir. Ne spomnim se namreč, ali se je vse to dogajalo med šolskim letom ali med poletnimi počitnicami – spomnim se samo tega, da smo stik nekako vzpostavili. Kljub starostni razliki so me – in tudi nekaj mojih prijateljev – sprejele medse, moja navzočnost in družba za njih nista bili moteči, prej nasprotno – s svojimi domislicami in klepetavostjo sem jih najbrž kar zabaval. Njihovega števila se ne spomnim, mislim, da jih je bilo okrog deset, niso pa se ves čas vse zadrževale na stopnicah, včasih jih je bilo več, včasih manj. ■ 20 ■ ■ 21 ■ Popoldneve in večere sem začel preživljati v njihovi družbi. Včasih smo sedeli na stopnicah, včasih pa smo se družili na klopi na parkirišču – pravzaprav so se družile, jaz pa sem posedal zraven, se pogovarjal, tako da sem postal dodatek k njihovi družbi, bolj nenavaden, pa vendar sem imel občutek sprejetosti oziroma sem se počutil sprejetega. Večkrat sem se tako zatopil v naša druženja, da sem pozabil na čas. Nekajkrat so me prišli iskat stari starši, saj je bilo za mojo starost že kar pozno. Spomnim se, da sem jih med drugim zabaval s pogovori in domisleki o temi, o kateri pravzaprav nisem vedel še ničesar, vendar sem z malo domišljije in s po drobcih nabranem znanju kar suvereno čebljal o njej: o spolnosti. Najbrž se jim je to zdelo kar posrečeno, da takšenle pokovec takole govori o teh stvareh. Dekletom, ki so se družila na stopnicah in njihovi okolici, bi – z današnjega zornega kota – rekel, da so bile kul. Takrat še nisem razvil občutka za tovrstne oznake niti nisem znal prepoznati, kaj je bilo kul in kaj ne. Tudi one so čutile spremembe v zraku, kar se je med drugim odražalo v načinu njihovega oblačenja – bilo je v rimi z glasbeno kuliso tistega obdobja, kar je pomenilo raztrgane kavbojke, razvlečene majice, odpete kariraste srajce, če se ne motim, je njihove glave kdaj krasil tudi kakšen klobuk. Prevladovale so umirjene barve, z odvodi v črno. Delovale so organsko, pristno, moč je bilo zaznati tudi odblesk hipijevstva, prilagojenega času in prostoru, v katerem so živele. Od vseh sem si najbolj zapomnil dve – Tatjano in Diano, pa še to sem si zapomnil bolj nekaj bežnih obraznih potez, barvo las, morda tudi oči in neki splošni vtis, ki sta ga dajali. Tatjana je imela temnejše, skoraj črne valovite lase, Diana pa ravne, rjave. V skladu s splošnim izgledom sta si puščali daljše lase. Diana je imela tudi rjave oči. Najbolj sem si od vseh tam družečih se deklet zapomnil pravzaprav Diano – zaradi prav posebnega razloga. Nasploh sem se moral zdeti njihovi družbi prav posrečen lik, tako posrečen, da so mi na neki točki rekle, da sem genij (malo pa sem spominjal na učenjačka s tistimi očali) – ta oznaka se me je dotaknila in se mi je zdela nekaj nadvse imenitnega, celo tako imenitnega, da sem očetu pisal o tem v nekem pismu. Takrat nisem znal razbrati, katera od deklet zaseda katero mesto v njihovi družbi, torej, katera je bolj kul, meni je že samo dejstvo, da sem lahko preživljal čas v njihovi bližini, pomenilo veliko. Nekega dne, ko smo se spet pogovarjali in se smejali – tudi mojim domislicam –, mi je Diana rekla nekaj, kar me je potem spremljalo še nekaj časa, tudi po tem, ko se nisem več družil z dekleti na stopnicah. Točne vsebine izgovorjenega se ne spomnim, bilo pa je nekako v smislu, da sem nadvse posrečen in da bi bila z mano, če bi bil toliko star, kot je ona. Tudi za polno razumevanje tega sem bil takrat še premajhen. To so bili časi prvih šolskih zaljubljanj, simpatij in podobnega, ampak vse je bilo še precej otroško, ne spomnim se, ali je kdo od nas takrat že hodil s kom, pa tudi dlje od kakšnega nedolžnega držanja za roke nismo prišli. ■ 22 ■ ■ 23 ■ V to otroško doživljanje pa je treščilo priznanje starejšega dekleta, da sem ji simpatičen. Sklepam, da so bila dekleta, ki so se družila na stopnicah, zrelejša, predvidevam, da so njihove ljubezni že dobivale odraslejše poteze, mislim, da so ta občutja doživljala bolj globoko. Takrat se mi je tudi to zdelo prav imenitno, kaj več od tega pa nisem znal potegniti iz izkušnje, ker se moj otroški svet ni še toliko raztezal in razlival, da bi lahko res začutil pomen izgovorjenega – tudi če je bilo izgovorjeno mimogrede, tudi če ni bilo mišljeno čisto zares, je že samo dejstvo, da je bilo izgovorjeno – da mi je starejše dekle izreklo priznanje –, kasneje razburkalo moje notranje vode. Bližal se je zaključek njihove osnovne šole. Naših popoldnevov in večerov se je nabralo kar nekaj, veliko dni smo si delili čas in prostor na tistih stopnicah in parkirišču, sredi sivine betona, s provizoričnimi gredicami in ob drevesih, ki so se vzpenjala v nebo. Počasi, kradoma pa se je približeval konec naših druženj, konec tega prav posebnega obdobja, polnega sprejetosti, pogovorov, smeha, večerov, posebnega občutja v zraku. Dekleta s stopnic so šla naprej, v srednje šole, v Ljubljano, novim poznanstvom in doživetjem naproti. Ob zaključku osnovne šole vsako leto kot priloga lokalnemu časopisu izide edicija, v kateri so predstavljeni osmi razredi iz naše občine. Tisto leto sem malo pobrskal po prilogi in našel sliko, na kateri je bila tudi Diana. Pod sliko so bila imena in priimki učencev in učenk. Ko sem našel njen priimek, sem šel v imenik izbrskat njen naslov. S prijateljem sva se odpravila k njej na obisk. Bilo je dopoldne, ko sva pozvonila pri vratih njenega stanovanja. Sprejela naju je še v pižami in nama postregla s pecivom, ki ga je sama spekla. Nekaj časa sva se zadržala tam, se pogovarjala, nato pa sva odšla. To je bilo eno izmed naših zadnjih srečanj. V preddverju naše osnovne šole so obešene slike osmih razredov. Kasneje, ko sem se tudi sam bližal osmemu razredu, sem šel večkrat mimo njih, poiskal tisto z Dianinim razredom in se zazrl v njo. V tistem času so se tudi v meni že začela prebujati hrepenenja, občutenja so se poglobila, nastali so prvi verzi, moja notranjost se je počasi uglaševala na skrite, tihe strune srca. Na sliki sem poiskal Diano in se zamislil – bolj kot zamislil, začutil sem prebujajoče se hrepenenje, otožnost, sladko-trpko melanholijo, ki se je začela prebujati v meni, me naseljevati in oblikovati moj notranji svet. Takrat se je šele odločilno oblikoval moj pogled na svet, moje občutenje sveta, takrat je vzklila potreba po sprejetosti, hrepenenje po posebni vrsti druženja, po sanjavosti večerov, po dolgih pogovorih. Šele s tistega gledišča sem lahko v polni meri začutil pomen obdobja na stopnicah, razumel, da je tisti čas v mojo dušo posadil seme, ki je počasi raslo, da je tisti čas intoniral moje občutenje in doživljanje sveta. Šele takrat sem lahko razumel in v polni meri občutil pomen Dianinih besed in začutil valovanje, ki ga je odzven tistega časa povzročil v moji notranjosti. Geneza občutja, geneza odnosa do sveta se je tako začela oblikovati v času, ko nisem bil še dovolj zrel in star, da bi lahko to umestil ■ 24 ■ ■ 25 ■ v svoje notranje pokrajine – takrat se mi je zdelo čudovito, da se lahko družim s starejšimi dekleti, da se jim zdim posrečen. Kasneje pa sta prišli globlje občutenje in umeščanje tistega časa v moj notranji svet. Brigita Korpar Prvi spomin Odblesk poznopopoldanskega sonca na šipah odprtih oken. Otroški smeh, vrišč, obet svobode. Splezam na stol in se nagnem skozi okno. Mili Alemin obrazek in drobne ročice, ki se vabeče stegujejo proti meni. Visim preko okenske police. Svet je obrnjen na glavo. Še vedno? ■ 26 ■ ■ 27 ■ Brigita Krek Padli angel Otroštvo. Tam v hribih, na samem. Pet minut peš do prvega soseda za hribom. Gozd nad hišo, kamor sem bežala in hkrati hladila svojega uporniškega duha. V mislih sedim na obronku gozda. Pod kostanjem. Vstopam skozi zvezdna vrata spomina. Podobe si sledijo kot pokonci postavljene domine, ki čakajo, da nekdo sproži njihov padec. Pravzaprav sem jaz to že sprožila. Odpravila sem se na potovanje v upanju, da se bom z njega tudi vrnila. Najinega potovanja. Bil si tam. V prostoru se je nahajala ostra dnevna svetloba. Samo nahajala se je. Le kaj se bo zgodilo med nama. Se je že zgodilo. Bil si tam. V žilo si mi nekaj vbrizgal. Zaradi tega sem bila prepričana, da si bil zdravnik. Bil si v belih oblačilih, z bež pridihom. Oče mi je z grozo v očeh dejal, da je mene tebi prodal. Hudiču, je rekel. Očeta ni več. Je storil samomor. Si res padli angel? Vzel si si me, malega keruba. Le kaj si mi vbrizgal v žilo? Preplavljali so me božanski občutki s kančkom telesne bolečine. Leta in leta kasneje sem to omamo iskala v vseh knjigah, ki sem jih brala. Spomin na to ekstazo je že davno zbledel. Zdaj ne čutim nič več od tega. Nič lepega, nič prijetnega. Ostala je le ostra bolečina na dnu srca. Šele zdaj se ■ 28 ■ zavedam, kaj si mi v resnici storil. Vendar tudi zlo dobiva drugo podobo. Toda v srcu mi kljuva misel, da je zlo še vedno zlo. Ko pripovedujem ljudem, kako sem te videvala celo otroštvo in celo mladost, mi odločno pravijo, da te ni in da te ni bilo. Bil si skorajda vedno v istih oblačilih in nisi se staral. Vsepovsod si se pojavljal, in to vsakič v drugi vlogi. Srečevala sem te doma, v šoli, na morju, na mestnih ulicah, v ljubljanskih lokalih, na koncertih, v bolnici … Vsako najino srečanje, razen nekaj izjem, me je navdajalo z občutki moči, pomembnosti in brezmejne ljubezni, če slednji to lahko sploh rečem. Še zameriti ti nisem nič mogla. Vsemu navkljub si prinašal svetlobo v moje življenje, mi pomagal preživeti. Nekoč, ko si odhajal iz učilnice, si malodane zavpil, da se vidiva v peklu. Ne vem, ali je prav, da pišem o tebi. Koga pravzaprav znova kličem v svoje življenje? Si ali nisi? Ni več zanosa. Tudi vem, zakaj. Zlomil si mi srce. Izdal si vse, kar je bilo lepega in dobrega med nama. Zdaj visi samo še skelet v kotu moje sobe in čaka, da ga kdo pokoplje. Pokoplje najino ljubezen. Toda jaz še vedno čutim, še vedno diham in vse to spremljam s temo, ničem v prsih. Globoko temo. Nekaj pa je le ostalo od tistih dni, ko sva se iskala. Glasba. Slednja mi odpre vrata spomina in prikliče zvezde v temo. ■ 29 ■ V jesenskem gozdu Pravzaprav nisi bil sam. Bili ste trije. Zdi se, kot da bi potovali skozi prostor in čas. Takrat ste se znašli pred mojimi očmi v gozdu, v bližini mačjega pokopališča, kamor je sosedova hči zagrebla trupla poginulih mačk. Kot šestletni deklici mi je spodrsnilo na jesenskem listju. Padla sem in se ozrla navzgor. Stal si tam, do konca obupan, ves v solzah. Kričal brez glasu, z revolverjem, uperjenim vame. Še v isti minuti si nato pomeril v svojo glavo. Navzdol po strmini je pritekel tvoj prijatelj, te na hitro poljubil na usta, meni pa namenil začuden, prestrašen pogled. Povesil si roko z orožjem in še bridkeje zajokal. Še vedno mi je drselo na gozdni strmini, ko sem se poskušala povzpeti do tebe. Vstajala sem in padala. Vedno znova, vse dokler se nisem znašla na samem robu mačjega pokopališča, kjer je Johny z žepnim nožem šilil lesene puščice. ■ 30 ■ Atlantida Sveta nisi ljubil, tudi jaz ne. Izpljunila te je Atlantida kot poslednjega popotnika, prekletega v svojem bistvu. Izdal si najina srečanja in se utopil v teminah mojega duha. Postal si samo senca najinih dotikov, ki jih ni bilo in ki jih ni. ■ 31 ■ Manela Prvi spomin Dolgo sem razmišljala, kateri bi lahko bil moj prvi spomin. Ugotovila sem, da gre v bistvu za dogodek, ki se je zgodil, ko sem bila stara pet let. Stari oče me je brutalno posilil. Na to situacijo sem pozabila do 38. leta. Vendar je krojila vse moje življenje in še vedno me občasno prevevata občutek groze in želja, da se nekam skrijem in za vedno pobegnem s površja zemlje. Takrat pa sem ležala, nemočna, okrvavljena v postelji starih staršev. Bila sem še živa, moja duša pa je za dolgo umrla. Dan, ki sem ga videla skozi okno spalnice, je bil čudovito lep in sončen, z nekaj prelepimi puhastimi belimi oblački, ki so plavali po nebu. Vse se mi je zdelo neresnično. Neizmeren razkorak med parajočo bolečino v moji duši in telesu. V sebi sem razpadala, nemočno ihtela … Poleg mene je smrčal po alkoholu smrdeč stari oče, ki me je še hip pred tem zalizal z žganjem, me davil, suval vame. In mi obljubil, da me bo ubil, če bom povedala, kaj mi je storil. Hkrati pa mi je zagotavljal, da me ima rad, da mi bo kupil melisnice in mi prinesel gozdnih jagod. ■ 32 ■ Vsa sem se tresla, in ko sem se lahko premaknila, sem se svinčenih nog odplazila iz sobe, po stopnicah navzdol in do potoka, kjer sem počepnila v hladno vodo, ki je odplavljala strjeno kri in hladila žgočo bolečino v mednožju. Voda je izpirala tudi krike in ihtenje, ki sem jih skušala potlačiti vase. Potem sem se vrnila v hišo. Ne vem, kako sem se sploh lahko oblekla. Objokano, tresočo, prestrašeno in steklenih oči me je našla stara mama, ki se je vrnila iz hleva. ■ 33 ■ Dušan Domazet Prvi spomin – po resnični zgodbi Otroštvo; zrelost in življenje ter ljubezen, ki jih jemljemo s sabo, se jih spominjamo: kaj se je dogajalo v preteklosti? Vse imamo pred sabo. Ko sem bil še otrok, je bilo vse kot v raju, in nenadoma me je presenetil klopni meningitis. Poslabšala sta se mi spomin in sluh, in tako je prišlo do tega, da sem moral v posebno šolo. Vendar dušo še vedno imam, čeprav sem imel posledice. V družini smo živeli oče, mama, jaz, moj brat Drago in sestra Elza. Stanovali smo v dvonadstropni hiši; sicer je bila ta hiša zanemarjena, morda je še vedno. Imeli smo stranke, podnajemnike. Čez nekaj časa so odšli in ni bilo podnajemnikov, ker so drugje dobili stanovanje. Spominjam se previjanja, počasi sem odraščal, učil sem se hoditi, govoriti, umivati zobe. Začel sem hoditi v vrtec, tam sem imel svojo ljubezen. Ker sem bil napol naglušen, sem nosil slušni aparat, in temu sem se največ upiral ter se tako po čudežu navadil slišati brez njega. V družini je bilo napol nasilje, nekoč je prišlo do fizičnega napada. Mama in oče sta se večkrat prepirala, ne vem, ali ga je mama udarila, vem pa, da mi je oče razlagal, da je z golo nogo razbila šipo. Najbolj hudo mi je bilo, ko sem moral gledati, kaj vse se je dogajalo. Mene je nekega dne mama tako klofnila, da je Drago opazil, da sem ves otečen po obrazu, in sem dobil mrzel obkladek. Lahko da sem v vrtcu vse to razlagal in so se na mojega očeta spravili, saj mi je bilo upravičeno nekako hudo. Pa čeprav se nisem zavedal, ker sem bil pač otrok. Sčasoma sem zunaj vrtca spoznal druge prijatelje, ki so bili moji sosedje. Spoznal sem najboljšega kolega Gala Gjurina, nato pa še ostale: Miha, Roki, Jure, začasno Aljoša, kasneje Primož in Marko; in še Severa, Ajda, Sanja itd. V glavnem kot neka podoba soseske. Večkrat prijatelji kot skregani, včasih vojna. Kadar smo bili skregani, jim vseeno še danes ne zamerim, da so mi kamenje metali. Priznam, da sem bil tudi jaz takšen. Mama je zbolela, imela je dedno bolezen na živcih, po njej sva jo podedovala jaz in Drago, Elza ni bila hudo bolna. Ko se je vse to dogajalo, sem se spraševal, kam gremo vsi skupaj na avtobus, in vidim psihiatrično kliniko. Pojma nisem imel, kaj je to ena bolnica. Bil sem tako majhen, da sem v bolnici samo gor gledal sestri v obraz. Sprašujem se, zakaj se mama poslavlja od mene. Zdelo se mi je nelogično. Odpravimo se nazaj domov, mama ostane v bolnici, jaz pa med potjo jokam: »Kje je mama?« V bolnici so bile neznosne razmere, dajali so elektrošoke in inzulinske kome. Če je bilo treba, so bili pacienti pretepeni. Vendar so danes boljše razmere in zdravijo samo s tabletami in injekcijami. ■ 34 ■ ■ 35 ■ Ker pa je bila mama v bolnici, ni mogla skrbeti zame; Elza me je kopala in oblačila in hranila, tudi Drago mi je pomagal. Med bivanjem v psihiatrični kliniki v Polju me je mama zelo pogrešala, jokala je, ker ji oče ni hotel dovoliti, da prihaja domov. Oče je bil zelo strog. Delal je načrte, bil je ključavničar. Oče in mama bi se lahko pobotala in bi bila skupaj. Tako pa je prišlo do ločitve in je oče izjavil, da ne bo nikoli zdrava, ter jo je pustil v bolnici. Vse skupaj je trajalo nekaj časa oziroma nekaj let. Star sem bil sedem let. Prišel je moj prvi vpis v osnovno šolo, a so me od tam premestili v posebno pomožno šolo, ker nisem znal brati in nisem hotel pisati domače naloge, tudi slabo sem se učil. Poslali so me v internat v zavod za usposabljanje Janeza Levca. Tam mi ni odgovarjalo. Samo nagajali so mi in me tepli ter izzivali. Tam sem bil tri leta, z njimi sem bil tudi na šolskih počitnicah; oče me je izvlekel iz internata, da bi imel mir in bi se lažje učil. Pa tudi predrago je bilo. Tam sem lahko prespal in bival od ponedeljka do petka. Hrana je bila dobra. Tudi na izlete smo hodili in mogoče v kino in tudi v cirkus. Nisem se znal postaviti po robu vrstnikom. Najraje bi se maščeval in tudi sam se nisem učil, vendar sem tudi to izpeljal in tudi telovadba mi je kar dobro šla. Predstavljam si ne, sem vse to prenesel, kako hudo mi je bilo. Nekaterih trenutkov sem se veselil tudi v dobrem in v slabem. Sobot in nedelj sem se najbolj veselil. ■ 36 ■ Jana Osterman ZATO SEM NORO TE LJUBILA … … da bi ob tebi pozabila spomine, enkrat pa vse mine. Z refrenom pesmi Tatjane Gros bi začela uvod v moje pisanje o moških mojega življenja. Vsak posebej je bil ljubljen na svoj način. Vsak njihov dotik je puščal na meni različne občutke. Toplota, mehka sapica, ki me je nežno božala kot svežina jutranjega zraka, ki me je predramil, vetrič, ki mi je kuštral lase. To so bili tisti prijetni fantje … Vsakega sem gledala, ga občutila na svoj način. Vrela mi je kri, dotik me je tresel … Ko grem zvečer z njim v mislih v posteljo, občutim povezanost, včasih hlad. Vse misli na njih me grejejo ali hladijo vso noč, ko spim. Moj osnovnošolski Miha. Svetlolas, ljubljenec punc moje generacije. Pobliže sem ga spoznala v osmem razredu. Zapeljeval je z besedami. Na uho mi je šepetal: »I never promised you a rose garden.« Moji dnevi so bili z njim polni, a kljub temu sem večino časa ostajala nepotešena … … do srednje šole, ko sem našla nekoga, s katerim bi delila svoje srce. Robi. Fant, ki mi je spodnesel tla pod nogami. Dolgolasec črnih kodrastih las. Še mesec se je smejal najini zaljubljenosti. Všeč mi je bilo, da sem bila opazovana. Večkrat se je nagnil k meni in z ustnicami zdrsnil prek mojih. Tako narahlo, da to ■ 37 ■ sploh ni bil poljub, le bežen dotik. Domišljala sva si, če sva si usojena, bova skupaj. Besede ljubezni si nisva izrekla, zato vem samo to, kar sem čutila jaz … Imela sva se pravljično … … do maja, ko je zunaj dišal španski bezeg. Njegovi vijolični cvetovi so mi prinesli Ivana. To je bil poziv k ljubljenju. Oba sva bila študenta. Imel je manjši avto, s katerim me je popeljal na Bled in v katerem sem do potankosti spoznala njegove ustnice na svojih. A ni dolgo trajalo … … zaželela sem si Aleša, s francoskim znanjem. Tako poljuba kot govorice. Sprejel me je v službo. Bila sem njegova v vseh pogledih. Na moj prvi delovni dan, ko sva bila sama v pisarni, je odprl radgonsko penino … in pričel masažo mojih ramen. Bila sem osupla od nepričakovanega. Počutila sem se tako LEPA kot pesem Jana Plestenjaka. Ko si lepa, kot so lepe zaljubljene žene. Poslušala sem svoje srce in mu rekla odločni ne … … do Tadeja, ki me je prebudil s svojo zlato kartico. Bil je čas, ko je v moji stekleni krogli začelo snežiti. Bil je starejši. Lahko bi bil moj oče. Nekdanji pilot. Poročen. Vse od začetka sem bila rezervirana samo zanj in za njegovo telo. Gola pod črno obleko. Moje telo mu je bilo inštrument, iz katerega je izvabljal melodijo. Droben košček svile, tanjši in mehkejši od kože, je neslišno padal na tla. Bila sem v iskanju sladkega življenja (dolce vita) … … a, kako lepo je teči ob morju, ko valovi butajo ob greben, se izogibati brizganju morja čez pomol in vdihovati svež oceanski zrak, sem spoznala ob NJEM, ki mu ne vem pravega imena. Mešali so se vonji evkalipta, žajblja, rožmarina in njegove kože. Poučil me je, da so dežne kaplje lahko tudi romantične, če imaš dovolj velik dežnik, ki ga deliš z ljubljeno osebo. Bila je le erekcija, ko sem z jezikom zajemala sredico pralineja. Verjamem, da ni boljšega razvajanja, kot če nam v roke pride škatla najbolj finih čokoladnih bombonov … … v isto reko ne moreš stopiti dvakrat. A jaz sem ponovno pobližje spoznala kabinsko osebje. Tudi on je bil pilot. Tujec. Ukrajinec. Prišel je z nočjo. Zadeta od energije, ko je v prostor stopil moški mojega življenja. A le za nekaj mesecev. Je bil kot okus hladne smetane, preden se ustnic dotakne vroča kava. … Ko ugasnem luč, pridejo tihe solze. Bilo je toliko besed, da bi lahko zapolnila prostor. V svojih sanjah sem razreševala tisto, česar v budnosti nisem znala. Jana, gremo naprej, si rečem in pomežiknem svoji podobi v zrcalu. Vse ima svoj smisel in vse pride ob svojem času. Le nekaj solznih minut, nato pa naprej z dnevom. Solze so na mestu. Rečem si, da je na koncu vse tako, da je prav. Tudi spomini polepšajo trenutke. Nikoli ne veš, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Priznam, da je moje življenje zelo drugačno od tistega, ki sem si ga zamišljala. Toliko moških, a noben TI. Dragi moj, tako kot Mila Kačič, MED TISOČI BI TE SPOZNALA. Zato kar uren korak k meni. Rada bi, da bi me zapeljal. Rada bi te imela na svoji koži. Koža diši. Pa začni s sladkim medom – simbolom erotičnega užitka. Kdor ljubi moje telo, ljubi mene. ■ 38 ■ ■ 39 ■ Kdor hoče moje telo, hoče mene. Vsak nov moški je nova zgodba. Sanjarim. Vse, kar sem doživela, živi v meni in mi pomaga živeti na moj način. Nekje sem prebrala misel Marka Twaina: »Od dobrega komplimenta živi človek dva meseca.« Oblečem se, naličim, naparfumiram, pripravim posodo za šampanjec, prižgem čajne svečke in čakam te, življenje, želim si ti ga narediti lepo. ■ 40 ■ Ljiljana Peklaj Spoznanje Tako lep sončen dan je! Topli žarki segrevajo zemljo, cvetje, visoko travo in me grejejo po hrbtu. Tako rada prihajam sem, tako rada imam to hišico in njena majhna stara okna. Komaj čakam, da pridem do nje. Hčerki in mož me prehitijo, so že notri. Namreč dogovorili smo se, da še isti dan osvojimo enega izmed bližnjih vrhov. Pridem do koče in obstanem v soju toplega sonca. Kar stojim tam, rahel vetrič nežno valovi mojo lahno svetlo modro oblekico, ki se me toplo oprijema in boža po razgretem telesu. Počutim se, kot bi bila v transu. S kotičkom očesa ujamem tri postave s palicami v rokah, kako se oddaljujejo od naše koče v smeri hribov. O bog! Mož in hčerki že odhajajo, moram pohiteti. Ker pa ne poznam poti, se nimam časa preobleči in kar takole oblečena, v lahni svetlo modri oblekici, stečem za njimi, da mi ja ne uidejo. Vendar jih izgubim iz vida. Ne uspe mi videti, v katero smer gredo! Celo telo mi preplavi groza. Pa ne že spet ta izguba! Spet sem sama. Izgubljena sem in ne vem, kam naj grem. Sonce ne greje več toplo. Grozna žalost mi leže na srce. Pot me vodi v svetel listnat gozd, ni slišati ptičjega petja. ■ 41 ■ Pogledujem po gozdu za mojimi tremi. Ker imam na sebi le tanko svetlo modro oblekico, me ves čas rahlo zebe. Hodim naprej in se trudim najti pot do moža in hčerk. In naenkrat zagledam kmetijo. O sreča! Domačini mi bodo povedali, katera je prava pot do hriba, kamor so šli moji dragi. Nakar zagledam žensko, ki me je že nekaj časa opazovala. Čutila sem to. Oblečena je v rjavo-vijolično obleko, ki ji pada do tal, črni lasje pa ji segajo do sredine hrbta. Njena polt pa je tako gladka in svetleča, kot bi bila posuta z zlatim prahom. Je kot boginja. Pokima mi, naj pridem bližje. Poprosim jo za pomoč. Ona niti z očesom ne trzne in premika se nekako preveč počasi v nasprotju z mojo vnemo. Povabi me v kuhinjo, polno dišečih zelišč. Reče mi, da jutri izvem za pot. Tako srečna sem. Ponudi mi prenočišče, jaz se uležem in že me ni več. Zjutraj me zbudijo glasovi mrmrajoče množice. Skrivnostna gospa je oblečena v enako obleko kot prejšnji dan. Pove mi, da se bom morala udeležiti njihovega svetega obreda v svetišču v gozdu. Nemo prikimam. Zunaj je nepregledna množica ljudi, kakor vdanih v usodo. Pridružim se jim tudi sama. Nekako čutim, da ne spadam med njih, vendar me z naklonjenostjo sprejmejo medse. In hodimo. Predolgo že hodimo in mene mrazi v lahni svetlo modri oblekici. Nekako srečna pa sem le zaradi te moje oblekice, saj je venomer in kar naprej prijetno dišeča in čista. In edina stvar, ki je v tem trenutku samo moja. Opazim, da ljudje sploh niso utrujeni, imajo celo zamaknjen nasmešek na ustih. O bog, prijazni so! Pridemo do ostrega desnega ovinka, kjer v jezercu opazimo človeka, obrnjenega s hrbtom navzgor. Množica gre neprizadeto najprej in me opozori, naj se ne oziram. Zveni kot prikrita grožnja, ne prošnja. Obrnem se in jih ubogam. Vendar mi srce ne da miru in se vrnem. Pridem do jezera. Pogledam notri. Na jezeru, na od sonca bleščeči gladini leži moški. Ne tisti od prej. To je bitje žarečih, prebadajočih črnih žametnih oči in svilnate polti. Niti slučajno ni podoben utopljencu. Mirno me gleda, jaz pa zrem vanj. Za sabo slišim karajoči glas iz množice: »A si ga morala pogledati! Le zakaj si ga pogledala!« Glasovi zvenijo očitajoče in iz njih zvenijo obup, nemoč in dokončna neizogibna usoda. Jaz pa še kar strmim v dvoje prebadajočih črnih žametnih oči. S takih oči ne morem odmakniti svojega vročičnega pogleda. Klecnem v kolenih in se notranje stresem od nenadnega sladkega ugodja. Nakar moški vstane. Gol stoji kot Apolon pred mano, si ogrne črno svileno ogrinjalo z rdečim ovratnikom okoli popolnega telesa in me privzdigne k sebi. Zdrsneva čez pokrajino do vrha svetišča. Množica vdano vstopa v od oranžne svetlobe žarečo jamo. Apolon me odložil na kamnito mizo, iz katere se prijetno kadi, in prvič, odkar sem zapustila kočo, mi je prijetno toplo. Oziram se naokoli in začutim njegovo golo telo ob sebi. Prižame me k sebi. Nič več ne potrebujem lahne svetlo modre oblekice. Samo vzdrhtim v njegovem objemu. ■ 42 ■ ■ 43 ■ Naslednji hip sem se prebudila, odprla sem oči in takoj sem vedela, kaj so pomenile te sanje. Neznansko hrepenenje po njem. Sporočila sem Sanji, moji tajnici, da me naslednjih nekaj dni ne bo in naj »ubogajo« Jaka, mojega namestnika. Oboževala sem vožnjo po avtocesti, nikoli nisem hitela, in sem uživala ob potiho prižganem radiu. V mislih sem obujala spomine na najino prvo srečanje. Spoznala sem ga na neki zabavi. Mojega Doriana. Po prvem stisku roke in pogledu v moje oči me ni več izpustil iz svojih jezerc. Ostala sem v njih in niti poskušala nisem odplavati ven. Čisto me je prevzel. Še isto noč sem bila njegova, kot še nikoli prej od nikogar. Rodila se je čarobnost ljubljenja, poželenja. Dorian je najina srečanja uredil tako, da sva se dobivala na klic. Zdelo se mi je lepo, vse, kar je Dorian predlagal, se mi je zdelo lepo. Važno je bilo samo to, da ga zopet vidim, da me vzame, najine noči v hotelski sobi so bile najino kraljestvo sladostrastja. In nato slovo. Čez mesec, dva je sledilo novo, noro poželenje, sledil je klic in ponovno srečanje. Najina srečanja v hotelu sva organizirala tako, da je Dorian vedno prišel v sobo pred mano in me tam čakal s strastjo, nežnostjo, predanostjo in nasmehom. In kozarcem viskija v roki. Čisto vedno je bilo tako, to je bil najin obred. Prepustila sem se mu v omedlevici. Omedlevala sva, še preden sva sploh kaj spregovorila. Ljubila sva se že pred večerjo, po večerji, sredi noči in zjutraj. Jaz sem nato zaspala do popoldneva, ko sva se zopet dobila, obiskala sva kakšno znamenitost, preživela čudovit večer in znova je sledila strastna noč. In kar naenkrat sem se znašla pred hotelom. V recepciji pa me je čakalo pisno sporočilo, v katerem mi je ljubi sporočal, da bo zaradi neodložljivega sestanka prišel kasneje, okoli sedme ure zvečer, da hrepeni po meni in komaj čaka, da me bo stisnil v objem. Pogledala sem na uro za receptorjevo glavo. Kazala je deset, torej še devet ur in padla si bova v objem. Živo sem si predstavljala njegov objem in ujela sem se z nasmehom na ustnicah sredi recepcije hotela. Poznala sem takšne nenapovedane sestanke, saj sem bila v isti kaši kot Dorian, oba sva cele dneve garala. Izjema so bili najini dnevi. Stopila sem ven. Tako lep sončen dan je bil! Prav prijalo mi je, ko so me sončni žarki greli v hrbet. Odpravila sem se po poti, ki je bila vsa v zelenju, povsod so bile klopce in ljudje so zasedli prav vsako od njih. Daleč naprej sem videla lepo urejen park in sem šla proti njemu. Pot me je vodila mimo številnih restavracij in od vonja po hrani sem začutila, da sem lačna kot volk. Hitro sem se usedla v eno od njih, v tako, da sem imela dober razgled na okolico. In že je bil natakar ob meni. Njegov: »Želite?« je v očeh izražal želim te, to sem poznala, nadela sem si masko in naročila z ledenim glasom. To ga je ohladilo. Pred mano se je odvijal film na širokem platnu. Prav prijetno sem se počutila in po odličnem kosilu sem si obljubila, da bom kaj takega še ponovila. Pogledala sem na uro. Še šest ur in padla si bova v objem. ■ 44 ■ ■ 45 ■ Marina Haralovič Deklica z noži Pozno popoldan je. Dan se že nagiba v noč. V kuhinji sem z mamo, sestro in bratom. Oče je prišel iz službe malo pijan. Smrdel je, iz oči mu je bliskala jeza. Nekaj je spraševal mamo in ona mu ni odgovarjala. To ga je še bolj razjezilo. Odprl je kuhinjska vrata in jih zaloputnil za seboj. Tresk me je stresel. Oče je odšel v vas, kjer bo nadaljeval s pitjem. Čutim težo, ki se plazi po prostoru. Obtežila je moje noge, leži v mojem trebuhu in na prsih, čutim njeno težo na ramenih, ovila se je okoli moje glave. Mama stoji pri kuhinjskem koritu in pomiva posodo. Molči. Njen molk je tako težek. Rada bi, da me pogleda in me objame. Mi reče, da je vse v redu. Nič od tega se ne zgodi. Njen obraz je brezizrazen. Mogoče ne ve, da sem tu? Kje sta moja brat in sestra? Ne vidim ju in ne čutim ju. Čas se vleče in očeta še ni domov. Mama mi naroči, naj ga grem iskat v vas k sosedom. Strah me je, rada bi ostala doma, a si ne upam reči ne. Odidem ven, najdem očeta in ga prosim, naj gre z mano domov. Vidim, da je že veliko popil, pri sosedu je boljše volje kot doma. Ko sliši mojo prošnjo, ga dobra volja mine. Stojim ob njem in čakam, da greva. Končno se odloči in odideva domov. Ko prideva domov, oče mamo nekaj vpraša. Ona jezno odgovori. Oče se razjezi in začne vpiti, da jo bo zadavil, da bo vzel nož in jo zaklal. Nista opazila, da sem tudi jaz v kuhinji. Stojim med njima, mami obračam hrbet, skušam jo zavarovati. Oče krili z rokami in jezno kriči. Vidim bes v njegovih očeh, voham smrad alkohola. Strah me je, da bo mami kaj naredil. Ko se izkriči, zaloputne vrata in odide spat. Kmalu zaslišim glasno smrčanje. Z mamo ostaneva v kuhinji. Nič ne govori. Neizmerno si želim, da reče nekaj, karkoli. Rada bi, da me vzame v naročje in potolaži. Do konca pospravi in reče, da greva spat. Preden se odpravim, iz predalov poberem vse nože in jih skrijem pod hladilnik. Preverim, ali so noži čisto skriti, da se jih ne vidi. Potem odidem v posteljo. Ležim, a ne morem spati. Srce mi divje razbija, čutim ga v grlu in v glavi. Prisluškujem, ali se kaj sliši od tam, kjer spita oče in mama. To je bila najbolj glasna tišina v mojem življenju. Imela sem 6 let. Starši so bili sicer skrbni in dobrega srca. Vedno so poskrbeli za družino. Bil je čas, ko sem ju ignorirala, potem je sledilo veliko let jeze. Zamera je bila tako močna, da me je prikovala na preteklost in mi skalila veselje do življenja. Na izbiro sem imela dvoje: gojim zamero še naprej ali pa nekaj storim. Vem, da mi nista hotela storiti nič hudega. Nista znala ravnati drugače. Ko sem to sprejela, sem občutila veliko olajšanje in lahko sem zaživela v sedanjosti. Življenje je lepo in dragoceno in škoda ga je zavreči zaradi preteklosti. ■ 46 ■ ■ 47 ■ Večina nas je že izkusila krivico. Večina nas je tudi že kdaj storila krivico. V obeh primerih doživljamo bolečino, dobimo ali povzročimo rane. Toda vsaka rana, naj bo še tako velika, se sčasoma zaceli. V življenju ne zavržemo vsakega strganega oblačila. Zašijemo ga in nosimo. Še vedno je uporabno in še vedno nas greje. Pogum je potreben, da vstaneš in spregovoriš. Pogum je potreben tudi za to, da sedeš in poslušaš. (W. Churchill) ■ 48 ■ Mirjam Srebrnjak Prvi spomin Bil je eden tistih dni, ko čakam, da se odprejo vrata in že ob pozdravu Svami Višvasakti Sarasvami čutim, da sem dobrodošla. Iz mestnega vrveža, mimo ljudi, ki s praznim korakom hitijo v nov dan, vstopim v njen prostor. Ko se velika vrata zaprejo za menoj, imam občutek, da sem stopila v drug svet. Svet, kjer sem sprejeta takšna, kot sem, in kjer začutim notranji mir. Brezčasnost trenutkov, ki jih doživljam ob strokovno vodeni meditaciji, me počasi popeljejo v breztežnostno stanje, ko v znani smeri letim v kozmos, mimo zvezd, planetov in se vmes ustavim na Rimski cesti, da jo okusim. Z občutkom hvaležnosti, skromnosti ter moči obenem prispem v čas prvega spomina. V vseobsegajočo polnost čutenja brez meja, umeščena v prostor, kjer me preplavljajo občutja, prostorna kot ocean, ki se širi v prostor, kjer so zvezde. Vse je eno. Morje, nebo, vesolje in jaz v maminem trebuhu. Globoka varnost prostorske orientacije, občutek neskončne širine in podpore vsega, kar me obdaja. Vez dveh bitij, ki čutita utrip srca, in ko želim ujeti takt, se poigram, da srci zaigrata v enakem ritmu. Glasba, ki obeta varnost, ljubezen. Prihaja trenutek resničnega življenja. Doživljam neko vrsto večnosti, neminljivosti a tudi slutnjo, da ■ 49 ■ bo treba pomagati, ko bo prišel trenutek srečanja. Takrat iz vsake moje celice pride moč, ki sem jo prejela ob prepletu doživetij v prostorski in časovni brezmejnosti popotovanja. Moč, da pomagam. Zdaj sem tu. Meditacija me je varno in nežno pripeljala nazaj. Prerez popkovine mnogo let kasneje. Nisem se še predstavila. Moje duhovno ime je Višvasakši. Tiha, vzvišena, večna opazovalka univerzuma. In potujem, opazujem, pomagam … ■ 50 ■ Renata Bukovnik Prvi spomin Spomini, spomini, spomini … A kateri je prvi? Pravi spomin ali spomin po pripovedovanju? Kdo ve? Pravijo, da sem bila premala, da bi se spominjala dedka, saj sem imela komaj dve leti in pol , ko je umrl. A zakaj potem v moji glavi slike? Še se ga spominjam. Mogoče je moj prvi spomin na sivolaso, starejšo žensko z grbo, katere obraz je zguban, a poln miline in prijaznega pogleda. To je obraz moje mame, ki me ni rodila, a me je ljubila. Spomin na cerkev, spomin na prvega Miklavža in njegove parklje. Spomin na moje prvo razbito koleno? Veliko je spominov, a kateri je prvi, ne vem. Moj prvi spomin na mojo pravo mamo, ki je še danes prežet s tesnobo in strahom. Ne, nočem pisati o temačnih prvih spominih. Zato bom pisala o nekem drugem prvem spominu, ki mi je tudi najljubši spomin. In za skoraj vsak spomin lahko rečemo, da je prvi. Ta moj prvi spomin sega v leto 1984. Natančneje v nedeljo, 12. novembra 1984. Ura je 13.28. »Deček je!« pravi rdečelasi zdravnik, porodničar. Tih, komaj slišen jok prihaja iz majhnega teleščka, ki ga vidim le za trenutek. Jok pomeni, da je živ. Vesela sem. ■ 51 ■ »Gremo, še enkrat, pridni ste!« spet zaslišim glas zdravnika. Ni časa za razmišljanje. Še enkrat mi telo prevzameta bolečina in želja, da se čim hitreje konča. Slišim babico, ki pravi, da ne ve, ali drži nogico ali rokico. A je prepozno. Sedem minut kasneje se zasliši še en komaj slišen jok majhnega telesa. Hitijo, kako hitijo, da ga odnesejo na toplo, pod kisik. Želim si ju prijeti, ju objeti, povedati, da bo vse dobro, da sem tu, da ne pustim, da ju vzame tema. A možnost, da preživita, je majhna in boj za življenje je pred mojimi željami. »Čestitam, punca!« mi reče zdravnik. »Sedaj je najlažji del za teboj, od tega trenutka naprej se začne delo. Želim vam vso srečo!« se nasmehne, me poboža po glavi in odhiti naprej. To je moj prvi najlepši spomin. Spomin na dan, ko sem prvič postala mama. Dan, ki je prišel tri mesece prezgodaj, dan, ki bi moral biti vesel, a v meni je vse jokalo. Najhujši strah, kar sem ga doživela, se je zavlekel v moje kosti, moj um, moje srce. Poznan mi je strah, ker je bil moj stalni spremljevalec, a ta strah je bil drugačen, je bil močnejši, je bil strašnejši. Ležim v postelji, okoli mene letajo sestre, babice, zdravniki. Vsi mi čestitajo. A jaz kot robot ponavljam besede. »Sta še živa?« »Sta v redu?« »Ju lahko vidim?« Minute so kot ure, ure so neskončne. Čez čas me odpeljejo na oddelek porodnišnice. Nekaj kasneje se vrata sobe odpro in sestri neonatalki pred seboj porivata čudno stvar, v kateri ležita majhni, čisto majhni štručki in spita druga zraven druge, tako kot vseh šest mesecev prej v mojem telesu. Dve temnolasi glavici, ki bosta v naslednjih dneh bili boj za svoje življenje. Kako zelo sem si ju želela objeti, a sem lahko le položila roki na hladno plastično steklo prenosnega inkubatorja, ki ju je grel. »Saj vem, da je bilo toliko prezgodaj, ampak, ali ste mogoče že izbrali imeni?« me prijazno vpraša ena izmed sester, ki sta mi pripeljali moja fantička. Kot iz topa odgovorim: »Roland in Erik!« »In kateri bo kateri?« Zbegano ju pogledam in sestra Regina, ki se ji res lahko zahvalim za življenje mojih sinov, se odloči: »Dvojček A naj bo Roland, dvojček B Erik! Prav?« Nasmehnem se in prikimam. Komaj slišno vprašam, ker se bojim odgovora: »Bosta preživela?« »Če bosta prve tri dni, potem je nekaj malega upanja,« je bil odgovor, ki ga nisem želela slišati. Hotela sem zagotovilo, da me bosta čakala, ko me odpustijo. A tega mi nihče ni mogel dati. Stiska me, ko jih gledam, kako odhajajo. Moja mala nebogljena fantka, ki se bosta borila, a mene ne bo zraven. Boli, boli! Ležim in strmim v strop. Molim, ja, molim, kot že dolgo nisem. Prosim za pomoč, prosim, da moja otroka dobita možnost živeti. Spet se odpro vrata in skozi njih vstopi moj mož. Mladenič, lep mladenič 21 let, ki objame svojo 17-letno ženo. Jočeva oba. Oba se kljub mladosti zavedava, ■ 52 ■ ■ 53 ■ da naju čaka dama s koso, ki želi tisto, česar ji ne moreva dati. »Hitro pridite, če ju želite videti. Sedaj ju bodo odpeljali v Ljubljano!« nekdo odpre vrata in kliče mojega moža. Teče, kot ni tekel še nikoli, in ko se vrne, v njegovih očeh sije nekaj, kar ni še nikoli sijalo. Prvič je videl svoja sinova in se zavedel, da je postal oče. Tistih iskric v njegovih očeh ne bom nikoli pozabila. In ta mladi fant, ki je nato vsako jutro prišel v porodnišnico po mamino mleko in ga nosil iz Kranja v Ljubljano, da sva nahranila najina sinova, je tisti dan vso svojo prihodnost dal malima dečkoma, ki sta potrebovala njegovo moč. Danes manjka le še nekaj dni, ko bosta dopolnila 30 let. Sem ponosna mama dveh lepih, prijaznih, uspešnih mož, katerima je bila moč preživetja in uspeha položena v zibko. Ni bilo lahko, a bilo je uspešno. Nikoli, prav nikoli, tudi ko so mi jemali upanje, nisem podvomila o njuni moči. In imela sem prav. Tudi smrt se da premagati in jo odgnati, če ti sedi na ramenu. Roland, ki so ga nekatere sestre in zdravnica na neonatalnem oddelku večkrat kar preimenovale v Ronalda, ker je bil pač v tistih letih ameriški predsednik Ronald Reagan, je danes uspešen računalničar in zagrizen gorski kolesar. Erik pa je šel v svet plesa in tako mene kot tudi vas razveseljuje z izrednimi nastopi. In moj prvi spomin živi, živi in bo živel vekomaj. ■ 54 ■ Sandra Veble Vse ob svojem času »Veš, znam biti tudi samo tiho!« ji glasno odmeva v glavi, ko v ponošeni trenirki z vrečko kuhinjskih odpadkov teče po stopnicah navzdol do zabojnika, si zatisne nos, dvigne pokrov in odvrže smeti. Njegov mimogrede izrečeni stavek pred leti je naredil svoje, ona pa v vsem tem času zelo malo. Ravno ko spusti pokrov, zazvoni telefon, kot da bi slišal njene misli. Na koncu pogovora jo še enkrat opomni: »V glavnem, če te bodo vprašali, jim reci, da smo bili včeraj do polnoči! Tudi ti! Samo da veš! Prihajam!« Njen komaj slišni ja jo znova stisne v kot. Pohiti v klet po krompir, jezna, da ji stalno nekaj ponavlja: »Ne zapiraj se med štiri stene. Pojdi ven z mano.« V njej pa bobni: »Kakšne štiri stene? Ti si stena, preko katere ne morem. Pa bi lahko samo vrata odprla in šla. Jaz imam prijatelje! Ti hočeš, da grem s tabo, a samo da vidijo, da nisi sam. Ko pa sva med ljudmi, me včasih še predstaviš, potem pa mi obrneš hrbet in kot kameleon spreminjaš barve, samo da si lahko z njimi in z vzdušjem v prostoru. Sam pa mirno sediš na ušesih, z jezikom opletaš po prostoru in se hraniš s svežimi informacijami ter nedolžnostjo drugih. Samo da dobiš, kar potrebuješ. Jaz pa se umaknem vase in kot skozi periskop opazujem ■ 55 ■ tebe in okolico. Tudi tonu besed prisluhnem in tišini, ki nastopi vmes. Obleke me še najmanj zanimajo.« Steče navzgor mimo napisa Dvigalo v okvari. Še eno nadstropje, v prsih pa ji čedalje močneje razbija. Odrine priprta vrata, takoj izklopi štedilnik in hitro na stežaj odpre okna v spalnici in kuhinji. Lovi sapo pred napol pripravljeno solato. Še par dodatnih vdihov, pa olje, sol in kis. Komaj začne lupiti čebulo, ko že vstopi. Zamomlja v pozdrav, odvrže torbo, si sezuje čevlje in jih topo spusti na parket. Na poti do postelje se že napol sleče in samo pade vanjo. »Ej, danes nareži več krompirja kot včeraj,« ji pošlje glasno sporočilo iz spalnice. »Pa okno zapri v kuhinji!« Lupina čebule se ji večkrat zatrga, med sekljanjem na kockice pa ji skozi solze počasi izginja njen razgaljeni obris. Zamisli se: Postelja 140/200. Kdaj je bila nazadnje postlana s francoskimi poljubi? Posel, denar, posel, stvari. Odnos na papirju, papirologija med rjuhami, fascikli na postelji, zajtrk in večerja prav tako. TV nasproti nje, daljinec na njej in hladilna krema za boleče mišice obvezno ob njem. »Posel laufa,« jim pravi. Večkrat tudi meni. Govori mi, da jim hoče pomagati, vozi pa kot tank čez njih, pod pretvezo, da jih rešuje, pa tudi sam rabi pomoč! Ko pa pride domov, se zvali v posteljo in jaz naj se potem ukvarjam z njim. Mu kuham, ga malo zmasiram, poslušam o težavah drugih, ki da se mu smilijo. Hoče, da sem stalno ob njem, le da njega takrat ni. Če ni med nama TV, so pa tam drugi ljudje. Olupi krompir in ga začne rezati. Kuhinjski prag zaškripa. Z odprtimi usti in z nožem v roki se obrne in krompir ji pade na tla. »Ooo, kdo pa je priplaval iz spalnice?« Ko stopi mimo nje ga tleskne po zadnjici, on pa se le kislo nasmehne. »Juha in solata sta že,« zažvrgoli in mu naredi prostor. V bolj poskočnem tempu nadaljuje rezanje krompirja in z na široko odprtimi očmi od strani škili, ko vzame steklenico olja iz omarice in ga zaspano vliva v ponev. Steklena plošča na štedilniku kmalu pordeči in tudi njej je že bolj toplo pri srcu. On pa tiho stoji in čaka. Z goro čebule in grmado krompirja na leseni deski sem mu sproščeno približa kot že dolgo ne, on pa obstane kot vkopan. Ves trd in z zabodenim pogledom naredi dolg korak nazaj. »Saj je samo krompir,« mu reče. Brez besed ji iztrga desko iz rok in čebulo strese v ponev, iz katere se že zelo kadi. Močno zacvrči in vonj po prežganem se pomeša z vonjem po ribah. »Uf, smrdi!« ga zvije in brcne v krompir na tleh. »A nisi odnesla smeti?« »Sem! A če si želiš jesti ribe doma in če nočeš prepiha, jih moraš tudi vohati. Sam si včeraj hotel, da greva ven takoj po kosilu.« Ugrizne se v jezik. S stisnjenimi ustnicami vso pozornost usmeri le drgnjenju umazane posode od prejšnjega dne in jo kar z mrzlo vodo začne splakovati. Nedeljsko popoldansko sonce obsije kuhinjski pult, njen pogled pa odtava mimo njega skozi okno in se ustavi na nežnih iglicah borovca, ki se pozibavajo v vetru. Napetost v prostoru prekine močan pok. Čvrst strok glicinije se v kozarčku za liker razpoči, da oba ■ 56 ■ ■ 57 ■ v loku odnese s kuhinjskega pulta na tla in semena popadajo ven. V njej se nekaj premakne. Nekaj, prej prekrito z muljem, se odtrga z dna in se čedalje hitreje premika in dviguje, dokler se na koncu ne dotakne površja in kot cunami butne ven: »Midva si pa res ne znava stati ob strani. Se ti ne zdi, da sva zabredla? Samo vodo kaliva. Ti rešuješ druge, jaz tebe. Vem, da ti je marsikdaj težko, a je tudi meni. Kot včeraj na večerji, ko mi je tvoj cenjeni bodoči poslovni partner skušal stlačiti vse redkvice v usta, ti pa si samo glavo držal vstran. Ej, rdeče so! In ni bila samo ena! Pa za isto mizo si sedel! Nič nisi rekel! Nima veze, da je bil pijan in da je tvoj prijatelj! Ne zagovarjaj ga več! Če ne bi tokrat vstala in šla, bi se spet delal neumnega do konca! In še to! Ne bom več lagala zate!« Kot molji iz predolgo zaprte shrambe zdaj njeni občutki vzletajo na prostost in ji poplesavajo pred očmi. Stopi v kabinet in se sesede na stol. Zagleda se v že pozabljene čopiče in barvice v lončku pred seboj. Pobrska po predalu in s šilčkom ošili barvico za barvico. Prvič jih tako našpiči. Videz visokih petk po zadnji modi. Pokončne, a se hitro zlomijo. Raznobarvni opilki ji dišijo, ko padajo na bel list papirja. Iz črno-belega razmišljanja jo potegne nazaj v realnost. Ne ve več, ali jo je bolj sram njegovega obnašanja ali tega, da mu mora položiti roko na bok, da lahko zaspi, potem pa se odmakne. Le pazi na razmak tistih nekaj centimetrov, da je spet ne začuti ob sebi, a da njene roke ni več tam. Večkrat ji reče: »Tako bo, kot ti hočeš.« Tokrat ima prav. Roke se ji preveč tresejo, da bi pisala na papir. Z dvema prstoma komaj odstrani njegov las s tipkovnice in počasi tipka črko za črko: »VČERAJ, KO SI KONČNO PRIŠEL DOMOV, BI SE TAKO ZJOKALA, A SE NISEM, KER SI ZAJOKAL TI, IN TO ME JE ZMEDLO. VEM, DA JE TO LE NEKAJ PRVIH OBČUTKOV, NE DA BI TI JIH TIHO POŠILJALA PO ZRAKU IN TI NAJ BI JIH RAZUMEL … IN NOČEM TE POVOZITI KOT TANK, KER TUDI TO NISEM JAZ.« Bambus ■ 58 ■ ■ 59 ■ Špela Sanabor Staro bitje Tatica, ki kradeš mladost. Kdo ti daje pravico, kdo ti narekuje čas? Kje se rodiš in kdaj razgubiš? Živel je možakar, ki je rad kaj popil in vedno dajal pametne nasvete. Na videz je kazal, da v njegovem življenju ničesar ne manjka. Lepo je bil rejen. Razumel jo je, razumel njeno šibkost in nemoč. Hodil je počasi in okorno, tako kot ona. Sedaj, ko je že toliko doživela, uvidela pravzaprav, da svet ne nosi rožnatih očal, ve, da je bil poseben človek, ki se je okolico trudil sprejemati. Vendarle … okolica ga nikoli ni dobro sprejela. Starost, zakaj prekmalu si ji ga vzela? Zakaj si pustila, da se vrne v pepel? Nekje globoko lep spomin tiči. Njegovi beli lasje sprijeti zadaj za tilnikom, odpeta srajca in modre hlače. V neskončnost je prešteval avtomobile. Imeli so ga za pijanca, verbalno je zlorabljal svojo ženo. Žal ni vedel, kaj počne, vsakič, ko naglas zmrdoval se je. Najraje na svetu je imel svojo vnukinjo. Podarjal ji je sladkarije in drobiž. Problemi drugih nikoli niso bili njegov trn v peti. Bil je iskren. ■ 60 ■ ■ 61 ■ Moj prvi spomin Sol na koži se mi sprehaja, skozi vsako poro mojega telesa, sonce prijetno žgečka moj utrujeni obraz. Zasidram se. Vedro se že polni s sladkasto letino, rdeča zemlja se pripravlja k počitku. Tiho, v tišini. Midva odideva s polja, ko brž planem pokonci, zavem se. Bile so sanje preteklosti, bil je spomin. Sol na koži se mi sprehaja, skozi vsako poro mojega telesa. Veliko je bilo prahu, še več brazgotin. Tečem. Vsak moj korak je lažji, spremljam svoje globoko dihanje. Pregorim. Molčim in gledam v svobodno prostranost, tako daleč je, a hkrati tako blizu. Mislim na sanje. Moj prvi spomin me popelje tja, tja v brazde, polne krompirja in grabežljivih ročic. Poleg si stari oče briše pot z obraza in preklinja sebe, mojo nemoč. ■ 62 ■ ■ 63 ■ Urška Anja Levstek Kolikor hitro sem mogla, sem tekla do letališkega terminala. Imela sem le še pet minut za prijavo. Potem pa kar naenkrat bam in buf ter klank, na koncu pa splašš in nato samo še aua. Ko sem pritekla izza ovinka, mi je spodrsnilo na sveže pomitih tleh in padla sem na čistilko. Pri tem pa se je njena milnica za pomivanje razlila po tleh, po njej, po meni in po moji torbici. Hitro sem vstala in se, ne da bi si jo dobro ogledala, nekoliko zasoplo opravičila, potem pa takoj stekla naprej. Imela sem namreč samo še pet minut za prijavo za polet iz Peruja v London. Od pravočasnega prihoda je bila odvisna moja služba, morda tudi življenje. Ko sem pritekla do pravega terminala, sem prijavo ujela le za las. Zapletlo pa se je z vozovnico. Izginila je! Potem pa sem ugotovila tudi, da mi je izginila denarnica. Kako že pravijo? Ko ima vrag mlade … Očitno moj padec po tleh le ni bil tako nedolžen, kot sem mislila. Krajo sem seveda takoj prijavila. Kot se pogosto zgodi, je do nje prišlo v najslabšem možnem času. Pod nobenim pogojem namreč nisem smela zamuditi na sestanek ali se kakorkoli zameriti šefu. To bi bilo zame usodno. Zato sem, na mojo veliko srečo, iz gole previdnosti kupila vozovnico za polet prej, kot bi lahko. Mlada temnolasa letališka uslužbenka, ki sem ji želela prijaviti krajo, je s polikanimi, ravnimi lasmi v svoji svetlo modri uniformi z našitki barve perujske zastave že na prvi pogled izžarevala učinkovitost in nedostopnost. Kot se je kmalu izkazalo, se o nedostopnosti nisem motila. Učinkovitost pa je bila druga pesem. Preden sem prišla na vrsto, je minila ena ura, pred mano pa je bila v vrsti le mlada mamica z vreščečim dojenčkom, ki je to svojo lastnost z velikim navdušenjem kazal vsem, ki so bili dovolj blizu. Potem ko sem se zadnje tri četrt ure izmenično nemirno prestopala v vrsti in z nogo tapkala po tleh, sem se zgrozila že ob sami misli na svojo usodo, če ne dobim denarnice. Slišala sem že govorice o šefovi krutosti ter na lastne oči videla nekaj posledic njegove jeze. Želela sem si, močno sem si želela, da to ne bi doletelo tudi mene. Ko sem končno prišla na vrsto, me neučinkovita in nedostopna temnolaska dolgo ni hotela ne pogledati ne poslušati. Ves čas je visela na facebooku ter se hkrati po skypu pogovarjala s svojim fantom. Jaz pa sem morala medtem čakati pred njenim okencem. Ko mi je končno prisluhnila, mi nikakor ni želela verjeti, da me je okradla njihova čistilka. V naglici si čistilke namreč nisem niti dobro ogledala. Prepričana sem bila le o tem, da je oblečena v vijolično haljo, ima lase spete v figo in da je zajetne postave; njeno težo sem občutila, ko se je zvrnila name. Mlada uradnica pa mi je nadvse resno zatrdila, da ■ 64 ■ ■ 65 ■ Letališka tatica imajo vse njihove čistilke enotno uniformo, ki zajema turkizne hlače in prav tak brezrokavnik z logotipom njihovega letališča. Priznati sem morala, da na čistilki nisem videla nič takega. Poleg opisa čistilke nisem imela nobenih dokazov, razen še vedno premočene torbice, za katero pa je mlada gospodična trdila, da sem si jo zmočila in namilila na stranišču samo zato, da bi lahko tožila njihovo letališče in dobila odškodnino. Zagrozila mi je, da bo poklicala varnostnike, če takoj ne zapustim njihovega letališča. Nad takšno nesramnostjo sem bila jasno povsem šokirana. Obupana sem se prijela za glavo. Naveličala sem se že prepiranja z letališkimi uradniki ter stanja v neskončno dolgih vrstah v zatohlih in soparnih letaliških prostorih. Takrat se je zgodil čudež. Z bližnjega hodnika je, s hrbtom obrnjena proti meni, prišla tatinska čistilka. Ker mi letališka uradnica ni hotela verjeti, sem se odločila, da bom stvari vzela v svoje roke. Kljub jeznemu vpitju mlade uradnice za mano sem šla do čistilke in ji v obraz povedala, kaj si mislim o njej, ter jo prosila, naj mi vrne ukradeno. Sploh me ni poslušala. Ravno nasprotno. Stekla je od mene. Jaz pa seveda za njo. Z letališkima varnostnikoma za petami, za katera mi je bilo v tistem trenutku povsem vseeno, sem ji polna adrenalina sledila po požarnih stopnicah v gornja nadstropja. Tri nadstropja do vrha je pretekla s hitrostjo, kakršne ji nikoli ne bi pripisala. Še celo privzdignila si je delovno obleko, da bi lažje tekla. Povsem zadihana sem ji v španščini zaklicala: »Gospa, ustavite se prosim!« V tistem trenutku se je zaradi šoka zapletla v svoje nerodno oblačilo in se v raztrganih natikačih spotaknila ob lastne noge. Takrat sem slišala samo še njen dolgi zategli: »Aaaa!« Odkotalila se je po stopnicah navzdol, jaz pa sem se ji v zadnjem trenutku umaknila ter še preskočila njeno zavaljeno telo, ki je nemočno opletalo za oprijemom, da bi se ustavilo. Na svoji vrtoglavi poti ji je uspelo prestreči še varnostnika. Tako so se valili in poskakovali čisto do dna kot ogromna človeška krogla. Počasi in previdno sem stopila mimo obeh varnostnikov do negibne čistilke in hladnokrvno pobrskala po njenih žepih. Našla sem, kar sem iskala. Nisem smela zapravljati časa, takoj sem morala oditi. Šla sem na stranišče in se s pomočjo ličil iz nevpadljive ženske spremenila v zapeljivo lepotico. Preoblekla sem se v eleganten kostim znane in zelo drage modne znamke ter si nadela plavolaso lasuljo. S svojim drugim potnim listom sem se brez težav prijavila za naslednje letalo za London. Z uslužbenko sem delila šalo o policijskih sirenah v daljavi, ki so se vztrajno približevale letališču, flirtala z mladim poslovnežem in se nasploh vedla kar najbolj očarljivo, prijazno in sproščeno. Končno letalo. Tik preden bi morali vzleteti, pa nas je ustavil prihod policije. »Sranje,« sem pomislila. Šele ob presenečenem pogledu mladega poslovneža in policistke sem se zavedla, da sem to rekla na glas. »Ravnokar sem ugotovila, da sem pozabila vzeti uspavalne tablete,« sem odgovorila na vprašujoča pogleda. Policistka ■ 66 ■ ■ 67 ■ mi je podarila nasmeh, ki naj bi bil razumevajoč. V resnici ni imela časa, da se ukvarja z mano. Niti najmanj nisem ustrezala opisu osebe, ki jo je iskala; na paž postriženi rjavolaski nevpadljivega videza, oblečeni v ponošene kavbojke in potiskano majico skupine Iron Maiden. Ko smo končno vzleteli, sem zavzdihnila zaradi napornega dne in se zadovoljno pretegnila na sedežih prvega razreda. Končno sem se lahko sprostila. Naročila sem šampanjec in med srkanjem razmišljala, kako bom zapravila svoj delež ukradenega zlata. To je bilo varno spravljeno pod elektronskim ključem, ki je bil naposled spet v moji lasti. Ves čas je bil skrit v moji denarnici. Šef bo zadovoljen nad odlično opravljenim ropom, pa še tekmecev sem se končno znebila. ■ 68 ■ Vera Horžen Duda v plamenih V kmečki kuhinji je prijetno toplo. Toplota seva iz zidanega šporheta, obloženega z belimi kahlicami, z bakrenim kotličkom za vodo v kupolastem zidcu ob steni. V zid vgrajena črna kovinska vratca zakrivajo odprtino, skozi katero se kuri lončena peč v hiši. Pod pomivalnim koritom je omarica, ki ima namesto vratc na šini nabrano rožnato tkanino, nad njim visi belo platno z modrim vezenjem, ki izrisuje okroglolično gospodinjo s puhtečo skledo v rokah, dva nasmejana otroka in napis Ljubo doma. V bledo zeleni omari se v vitrini s pomičnimi šipami s cvetličnim vzorcem na čipkasto izrezljanih papirnatih podlogah šibijo jedilni in čajni porcelan, poslikan s šopki jagod, ter steklenka s kozarci. V kotu pod oknom je klop, pred njo lesena miza s predalom. Med lesenimi deščicami so ozke režice, v katere Janko in Nežica vrezujeta z nožičkom, zavzeto jih poglabljata, iz njih se potem skotrljajo drobni prsteni črvički. Andrejček njuno početje spremlja iz stajice. Če se vsi trije otroci postavijo v vrsto, so kot stopničke, med enim in drugim je le dobro leto razlike, Andrejček je še v pleničkah, komaj je shodil, Nežica je ta srednja, Janko pa se pred njima že postavlja s prvorojenskimi pravicami, ki so pravica močnejšega. ■ 69 ■ Na kišti za drva sedi starejša ženica. Počasi srka bel kofe iz porcelanaste šalice in pogleduje k čebljajočim otrokom. Ko melje kruh, ji krajci naglavne rute, zavezane pod brado, veselo plešejo gor in dol, tako kot se premika njena čeljust na uvelem obrazu. Odprejo se vrata, vstopi gospodinja Vida s kupom drv v naročju, za njo soseda Milka. Starka vstane, odpre pokrov kište, polena glasno zaropotajo. Milka se hrupno usede za mizo. Vida ima najprej opraviti v špajzi, potem na štedilniku pogreje mleko, osladkano za Andrejčka nalije v stekleničko, za Nežico in Janka pa v rdeča lončka z belimi pikami in vanj nadrobi kruh. Še preden poda otrokom hrano, plane soseda: »Tako velika, pa ima še dudo!« in s prstom pokaže na drobno deklico, ki zavzeto seslja cucelj. »Ja, saj smo jo skušali odvaditi, pa ne gre. Jo špotamo, sem ji dudo že večkrat vzela, a je tak jok, da sem ji jo vrnila. Ne zaleže,« deklico zagovori mama. Milka se obrne k Nežici: »Ja, kaj boš šla še z dudo v šolo? Ne boš mogla v šolo, če boš imela dudo. Kar doma boš. Dudo imajo samo dojenčki.« Nežica otrpne, neha sesljati in se z velikimi očmi zazre v mamo. Kako si želi, da bi jo mama obranila pred to hudobno teto! »Daj dudo,« pravi mama, tokrat neobčutljiva za prestrašene poglede punčke. »Saj si slišala, kaj je rekla teta. Ne boš mogla v šolo, če boš imela dudo. Ko si pa tako želiš, da bi šla kmalu v šolo!« »Ja, v šolo bom šla!« pravi boječe Nežica, misleč, da ji grozi še ena nevarnost. »Potem pa daj dudo,« vztraja mama. »Ne, ne dude, ne dam dude,« že v joku vpije Nežica. Mama dvigne jokajočo Nežico v naročje. Deklica že upa, da je grožnja minila, hlipanje potihne. Mama z železnim kavljem povleče rinke na plošči šporheta na stran, da planejo ven oranžni plameni in vročina zabuhti v obraz. Trepetaje zakoplje deklica obraz v mamine prsi. »Nežica,« pravi mama, »če ne vržeš dude v ogenj, ne boš šla v šolo.« Nežica plane v neutolažljiv jok. Mama ji vzame dudo iz ust. »Zdaj boš pokazala, da si že velika punca, kar sama vrzi dudo v ogenj,« pravi mama dobrikajoče se in potisne dudo deklici v ročice. »Ne, ne bom vrgla dude v ogenj,« komajda slišno zahlipa Nežica. »Vrzi dudo v ogenj!« mama nepotrpežljivo dvigne glas. »Vrzi dudo v ogenj, to ni za tako veliko punco, kaj boš z dudo,« prigovarja soseda. Nežici se podira svet, skozi solzno kopreno vidi privoščljivo sosedo, strogi obraz mame, tiho babico, ki prikimava in naprej melje svojo skorjo. Janko in Andrejček z odprtimi usti strahoma opazujeta dogajanje. Mama trdo prime za drobno roko, v kateri deklica tišči dudo. Nežici pohajajo moči, ne more več stiskati peščice, prstki se ji razklenejo in dudo že objamejo plameni. »Ne, ne, duda, duda …« zahlipa, potem jo pograbi krčevit jok. Mama potisne rinke nazaj in zmagoslavno ■ 70 ■ ■ 71 ■ reče: »No, zdaj boš pa lahko šla v šolo! Tako je prav, zdaj si velika,« in punčko posadi nazaj na klop. Nežica se zakoplje v blazino, v njej zaduši parajoč jok, mama pa se s sosedo zatopi v pogovor, kaj sta letos posadili na njive, ali je že kaj prišlo iz zemlje, kdaj bo telila krava in kako kaže vreme. ■ 72 ■ Psihoterapija in literatura Brez stika ni terapije Oktobra in novembra 2014 sem se kot predstavnica specializantka integrativne gestalt psihoterapije IGW Dunaj in študentka zadnjega leta magistrskega študija na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda udeležila treh delavnic kreativnega pisanja Beletrinine literarne šole. Beletrinin projekt kreativnega pisanja je mnoge od nas vzpodbudil k raziskovanju svojih skritih čustev, spominov, izkušenj, k podoživljanju, občutenju. Zapisano doživljanje smo posredovali literarni mentorici, pisateljici Gabrieli Babnik, in to delili skupaj na delavnici. S soustvarjanjem varnega prostora v okviru kreativnega pisanja proze in poezije je Gabriela Babnik skupaj z vodjo Beletrininega projekta Darjo Demšar in Tomažem Gerdino ter ostalimi predstavnicami specializantkami psihoterapije Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda Brigito Korpar, Vero Horžen in Marino Haralovič popeljala udeležence v podoživljanje ranljivosti, v dostop do notranjih občutij in v raziskovanje vzorcev preteklosti prek današnjega videnja sebe. Moje opažanje, da je literarna mentorica Gabriela Babnik s svojim razumevanjem, toplino, širino in znanjem v vsakem od udeležencev literarne delavnice vzpodbudila, usmerjala in vodila raziskovanje notranjega doživljanja, je še bolj potrdilo moje videnje, da je pomembno biti, ne imeti. Biti človek. Zdi se mi, da je pri vsakem od nas našla pot in nas kljub različnosti, ■ 75 ■ ki jo vsak prikaže v svoji individualnosti in kreativnosti, pripeljala k samozavedanju in možnosti rasti ob pisanju, ko ujamemo besede, ki so v nas že zapisane in samo čakajo, da se rodijo. V geštalt terapiji je ustvarjanje kontakta poleg odnosa med terapevtom in klientom eden izmed osrednjih pojmov. Če ni kontakta, ni terapije, saj klient nima možnosti zavedanja in odgovornosti do doživljanja sebe in življenja tukaj in zdaj. Osebno sem ob iskrenih in globokih izpovedih udeležencev doživljala hvaležnost, da sem lahko del skupine, ki je s svojo različnostjo in raziskovanjem skritih čustev ter notranjih glasov občutila prepletenost vseh nas, še posebej ko smo se predstavljali s svojimi literarnimi deli z naslovom Prvi spomin. Tako bogato in intimno doživljanje človeških globin lahko vzpodbudita le prostor in čas, ki si ga vzamemo zase, in z osebnim pristopom Gabriele Babnik so iz spominov preteklosti in doživljanja v nekem času nastali tudi visoko literarni teksti. V prihodnje bi si želela še podobnih delavnic, saj ima pisanje močan vpliv na doživljajski svet, kjer imamo možnost vstopa v uvid in ovrednotenje našega duševnega in družbenega delovanja. Brala sem raziskave dr. Jamesa W. Pennebakerja, profesorja na Univerzi Teksas v Austinu, ki v svojih prispevkih in knjigah pravi, da pisanje vsakemu posamezniku omogoča, da sistematizira dogajanje in istočasno integrira čustva in misli v povezavi z dogodki, ki jih opisuje. Veseli me, da je Beletrina izpeljala kreativno literarno delavnico pisanja, izrazila idejo in željo po so- delovanju z našo fakulteto in predvsem spodbudila osebe z motnjami v duševnem zdravju, da pokažejo svojo ustvarjalno plat in se dotaknejo globin notranjega morja, ter da skupaj soustvarjamo, se slišimo in razumemo. Zadnji dan literarne delavnice me je preplavil občutek preprostosti in moči, ko se nam je s svojo milino, srčnostjo in energijo pridružila pisateljica in še mnogo več, gospa Ifigenija Simonović. S svojim pristopom je dala zaključku delavnice še novih spodbudza nadaljnje raziskovanje, ustvarjanje. Upam, da je skupno soustvarjanje na literarni delavnici vzpodbudilo udeležence, da bodo s pomočjo psihoterapije omogočili svojim notranjim potencialom, da se razvijejo, in dogodkom iz otroštva, ki morda niso razrešeni na ustrezen način, dali možnost, da se razvijejo, razrešijo in jim omogočijo polno, svobodno življenje. ■ 76 ■ ■ 77 ■ Mirjam Srebrnjak Samo sedi in pusti, da gre ven. Pogum za samorazkrivanje v javnosti Je rekla Gabriela. Kaj je notri, kar hoče ven? Lahko dopustim, da gre ven? Smem to povedati na glas? Zgodbe in pesmi so pred mano razgrinjale dele življenja. Ena pesem me je ganila do solz, izkričala je bolečino, strah, a tudi pogum. Pomislila sem, da je bolečina morala najti pot ven, tako se je oslabila njena energija. Vsak človek je svoja zgodba. Izkušnje zlorabe, občutki osamljenosti in nezaželenosti, spomini, sanje, izmišljene osebe in situacije – vse to se lahko medsebojno prepleta in je material, iz katerega človek črpa. Ustvari občutek, da nekaj mora ven. Povedati pesem, zgodbo je zdravilno. Človek jo lahko izlije na papir ali pove drugemu človeku. Izpovedi sledi občutek olajšanja, morda tudi praznine. Vendar je to praznina, ki željno čaka na novo vsebino. Biti tukaj in zdaj je tisto, kar si želimo. Včasih je pot do tega dolga in naporna, odpreti, pregledati in sortirati je treba veliko prtljage iz preteklosti. Pesniki, pesnice in pisateljice, ki sem jih spoznala na delavnici, imajo potreben pogum in moč, da razpakirajo svojo prtljago. Povabila na kreativno delavnico z Beletrino in pisateljico Gabrielo Babnik v sodelovanju s FPZ SFU sem bila zelo vesela, še enkrat najlepša hvala! Kaj je tisto, kar se me je na srečanjih najbolj dotaknilo? Zaupanje, sproščenost, pristnost, odkritost, prijaznost, povezanost, sprejetost, gostoljubnost. Gabriela Babnik je vodila srečanja z žensko milino, ki nas je popolnoma osvojila. Kot mentorica je znala prisluhniti vsem udeležencem, ki so se delavnice udeležili z različnimi interesi, tako tistim, ki so se nadejali strokovne kritike, usmerjanja in spodbude pri svojem literarnem ustvarjanju, kot onim, ki so šele želeli najti besede in glas za svoje notranje vsebine. Spodbudila je tudi nas psihoterapevte, da smo tako kot ostali udeleženci napisali domačo nalogo – prvi spomin. Res je treba zbrati precej poguma pri vsakršnem samorazkrivanju v javnosti. Vsako posamezno srečanje me je napolnilo s toplino in dobroto. To je bila izkušnja človečnosti, pristnega stika s sočlovekom, kar v pospešenem tempu življenja prevečkrat pogrešamo. Umetniško ustvarjanje je obenem tudi ustvarjanje medčloveških odnosov – vsak umetnik si želi, da ljudje prisluhnejo njegovi izpovedi, najsi bo preko besede, podobe ali glasbe. Najti besedo v sebi in jo izpovedati, da nagovori čim več ljudi, da v njej najdejo tudi sebe – včasih smo Marina Haralovič ■ 78 ■ ■ 79 ■ temu rekli lepa literatura, zdaj žal tega izraza ne slišimo več, ga pa vsebuje ime založbe Beletrina. Tudi v psihoterapevtskem procesu se srečujemo s pristnostjo in odkrivamo človečnost v sebi in sočloveku. Prisrčno vabljeni tudi v tovrstno ustvarjanje! Vera Horžen ■ 80 ■ V sanjah sem razreševala to, česar v budnosti nisem znala Razveselila sem se povabila, možnosti, da psihoterapevti in specializanti psihoterapije, ki delujemo v okviru Psihoterapevtske ambulante Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, sodelujemo v projektu Beletrinine literarne šole kreativnega pisanja. Prepletanje psihoterapije in literature združuje dve področji, ki sta mi najljubši in ob katerih se najbolj zavem, kdo sem. Odkar pomnim, mi je bilo najljubše brati, brati, brati in poslušati življenjske zgodbe. Našega prvega srečanja sem se udeležila z radovednostjo in odprtostjo, saj še nisem imela izkušnje literarne delavnice. Globoko so se me dotaknili zgodbe udeležencev in njihov pogum za razkrivanje svojega notranjega dogajanja. Očarala sta me Gabrielino subtilno vodenje delavnice in milina, s katero se je posvečala vsakemu od udeležencev. Naše druženje so prevevali odprtost, sprejemanje in človeška toplina. Svojevrstna izkušnja je bila tudi ustvarjanje pesmi na temo prvega spomina, k čemur nas je po prvem srečanju spodbudila Gabriela. Ne, ni lahko prebrati in deliti napisanega, izstopiti iz tišine in vzpostaviti dialog s sabo in drugimi, še posebej če ima izraženo močno emocionalno ozadje. Ko sem poslušala pesmi in prozo udeležencev, sta mi večkrat prišli na misel Freudovo videnje odnosa med literaturo in psihoanalizo in njegovo mnenje, da velja ■ 81 ■ pričevanja literatov visoko ceniti, saj, kot pravi, »po navadi veliko vedo o stvareh, ki so med nebom in zemljo in o katerih nam naša šolska modrost še ne pusti sanjati«. Psihoanaliza si je tako za jedrni kompleks izposodila ime iz znamenite antične drame Kralj Ojdip. In prav pesniki, pisatelji in dramatiki so bili poleg filozofov prvi, ki so govorili o nezavednem, o nezavednih čustvih, o afektih, sanjah, racionalizaciji, sublimaciji in determinizmu vsega psihičnega dogajanja ter opisovali vpliv socialnih in psihičnih dejavnikov na nastanek psihičnih motenj in bolezni. Zavezništvo med literaturo in psihoanalizo se je na svojstven način pokazalo tudi pri nas, v pisanju Slavka Gruma, ki je v Dogodku v mestu Gogi upošteval temeljne psihoanalitične aksiome, in Vladimirja Bartola, ki je napisal roman Čudež na vasi, v katerem je glavni junak psihoanalitik, kar je bilo v času nastanka dela edinstveno v evropskem prostoru. Vladimir Bartol velja tudi za prvega slovenskega »klinika«, saj se je psihoanalize lotil tudi praktično. Stik z nezavednim dogajanjem je preveval tudi pisanje udeležencev delavnice, ki so med drugim govorili o dogajanju, pobranem iz sanj, o pisanju na nezavedni ravni in želji ozavestiti, kar je le bežna slutnja. Ena od udeleženk je z globokim uvidom svoje notranje dogajanje ubesedila takole: »V svojih sanjah sem razreševala to, česar v budnosti nisem znala.« Naše srečevanje na delavnicah se bo nadaljevalo s skupinsko terapijo in individualnimi psihoterapijami. Srčno upam, da nam bo uspelo izpeljati tudi nadaljevanje delavnic in razviti terapevtsko orodje za uporabo pisanja o travmatskih, stresnih in emocionalnih dogodkih. Zahvaljujem se vsem, s katerimi smo se srečevali in srečali. ■ 82 ■ ■ 83 ■ Brigita Korpar Iz mnenj udeležencev Za izkušnjo literarne šole, za bodrilne kot tudi kritične besede mentorice, za spoznavanje soudeležencev in njihovih literarnih in notranjih svetov sem hvaležen. Zame je bila udeležba na Beletrinini literarni šoli na eni strani izziv, preverba, lakmusov papir, da vidim, kje in kako stojim s svojim literarnim ustvarjanjem – ali je sploh za kaj ali ne –, na drugi strani pa je bila to priložnost srečanja z drugimi pišočimi. Beletrinina literarna šola je bila zame dragocena izkušnja, čeprav sem se skozi ta proces srečal tudi z manj prijetnimi stvarmi, občutji. Tako sem razmišljal, da bi izkoristil tudi terapevtsko podporo, ki je bila ponujena v okviru šole– predvsem kot nasvet oziroma napotilo, kako naj v svoje življenje vključim tudi ustvarjanje. Izkazalo se je namreč, da imam dar, danost, in prebudila se je potreba, da to danost razvijam in negujem še naprej. V katero smer me bo ta pot vodila – bom še videl. rana nad poezijo udeležencev. Sama se rajši podajam v stavke, ki oblikujejo zgodbo. S pridihom eroticizma. Jana Osterman Zdaj vem, da je bilo vredno, saj občutka, ko nekdo prebere tvoje pesmi naglas, ne gre zamenjati. Spoznala sem izredno prijazne ljudi, ki so v svojem življenju doživeli različne tragedije, pa vendar so bili v naši sredi, neomajni kot še nikoli. Z velikim veseljem sem poslušala njihove zgodbe in kritike gospe Gabrijele Babnik. Čutim, da so mi še bolj razširile obzorje. Sedaj sem prepričana v naslednje besede: »Če je za vas vaše delo res najslabši zmazek, kar ga premorete, ni nujno, da bodo tako razmišljali tudi ljudje, ki vas poznajo, so literarni kritiki, zato le pišite.« Špela Sanabor Aljoša Petrovčič Menim, da ta tri naša druženja tako ne bodo ostala le na papirju. Ali v tabeli, ki zajema naš podpis udeležbe. Temveč sem ob sladkem breskovem soku in drobljivih piškotih v dlani z vsemi čutili srkala naše tekste. Koliko izzivov za pisanje. Spoznala sem, kakšne talente skriva vsak izmed nas globoko v sebi. In veliko od nas jih ne prebudi. Oča■ 84 ■ ■ 85 ■ kazalo Uvodne misli Beletrinina literarna šola za vsakogar Jezikovno omočevanje 6 8 Prvi spomin Alida Klemenčič PREDGOVOR15 Aljoša Petrovčič Stopnice19 Brigita Korpar Prvi spomin 27 Brigita Krek Padli angel 28 Atlantida 31 Manela Prvi spomin 32 Dušan Domazet Prvi spomin – po resnični zgodbi 34 Jana Osterman ZATO SEM NORO TE LJUBILA … 37 Ljiljana Peklaj Spoznanje41 Marina Haralovič Deklica z noži 46 Mirjam Srebrnjak Prvi spomin 49 Renata Bukovnik Prvi spomin 51 Sandra Veble Vse ob svojem času 55 Špela Sanabor Staro bitje 60 Moj prvi spomin62 Urška Anja Levstek Letališka tatica 64 Vera Horžen Duda v plamenih 69 Psihoterapija in literatura Brez stika ni terapije 75 Samo sedi in pusti, da gre ven. 78 Pogum za samorazkrivanje v javnosti 79 V sanjah sem razreševala to, česar v budnosti nisem znala 81 Iz mnenj udeležencev 84 BELETRININA LITERARNA ŠOLA ZA VSAKOGAR Avtorji: Alida Klemenčič, Aljoša Petrovčič, Brigita Korpar, Brigita Krek, Duša Svete, Dušan Domazet, Jana Osterman, Ljiljana Peklaj, Marina Haralovič, Mirjam Srebrnjak, Renata Bukovnik, Sandra Veble, Špela Sanabor, Urška Anja Levstek, Vera Horžen Uredila GABRIELA BABNIK in TOMAŽ GERDINA Lektura MONI RADEŽ Oblikovanje naslovnice LUKA KRAVANJA Tehnični urednik MARKO HERCOG Izdajatelj BELETRINA, zavod za založniško dejavnost Borštnikov trg 2 1000 Ljubljana www.zalozba.org Za založbo MITJA ČANDER Ljubljana 2014 © Beletrina, 2014. Vse pravice pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja Beletrine je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-82(0.034.2) 808.1:82.0(0.034.2) BELETRININA literarna šola za vsakogar [Elektronski vir] / [avtorji Alida Klemenčič … [et al.] ; uredila Gabriela Babnik in Tomaž Gerdina]. - El. knjiga. - Ljubljana : Beletrina, 2014 ISBN 978-961-284-042-6 (pdf) 1. Klemenčič, Alida 2. Babnik, Gabriela 276874496