Dr. Sanja rozman - Urška Krišelj Grubar
Transcription
Dr. Sanja rozman - Urška Krišelj Grubar
Dr. Sanja Rozman Dr. Sanja Rozman, znana slovenska zdravnica, psihoterapevtka, avtorica knjig in številnih delavnic o zasvojenosti, je napisala trilogijo. Nedavno je pri založbi Modrijan izšel njen prvi del, naslovila ga je Umirjenost. Ta močna, umirjena, pogumna in modra ženska, ki nam je že pred dvajsetimi leti v knjigi Sanje o rdečem oblaku iskreno pripovedovala o zamolčanih temah, po vseh teh letih intenzivnega dela še vedno predano pomaga odvisnim od odnosov. Nas pa je še posebej zanimalo, kako v tem času ostati zdrav. Nezasvojen in vsaj približno zadovoljen. Na platnice svoje nove knjige je dala zgovorno molitev teologa dr. Niebuhra: »Bog, podari mi umirjenost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti, pogum, da spremenim, kar lahko, in modrost, da spoznam razliko.« Življenje ne prenaša bližnjic Tekst: Urška Krišelj Grubar, foto: Mateja J. Potočnik 7 ¶ Dvajset let je že od izida vaše prve knjige Sanje o rdečem oblaku. Tedaj ste bili ena prvih, ki je zmogla pogumen korak za iskreno izpoved. Zdaj je čedalje več takih, ki želijo v knjigi obelodaniti svojo stisko in jo na tak način predati v »božje roke« bralcem. Enim uspe, drugim ne. Kaj je ključno? Ko sem pisala to knjigo, nisem razmišljala o uspehu. Potrebovala sem globok pogovor s sabo, z Bogom, z nekom v obliki naklonjenega bralca, ki mi bo služil kot poštena priča mojega življenja in verodostojno ogledalo, v čigar očeh se bom lahko ponovno sestavila. Uspeh je prišel sam po sebi. Menim, da zato, ker sem govorila iz tistih globin, ki jih imamo vsi, pa jih le redko delimo z drugimi zaradi zmote, da tega ne bodo razumeli. Takrat mi je bilo res vseeno, kaj si bodo drugi mislili, dovolj sem imela dela s tem, da ozavestim, kaj mislim jaz sama! ¶Mnoge je strah povedati svojo zgodbo. Mislim, da smo vsi tako siti tega pretvarjanja in prilagajanja sebe temu, »kaj bodo pa drugi rekli«, da si oddahnemo, ko se nekdo postavi, da mu za to ni mar. Ne zato ker se ne bi hotel prilagoditi, ampak ker se že tako pretirano prilagajamo, da smo pri tem izgubili sebe. Temu se reče patološka soodvisnost in o tem pišem v svojih knjigah. To ljudi vleče, spoznanje, da morajo živeti sami sebe DANES – ali pa ne bodo nikoli. ¶Nedavno je izšla prva knjiga vaše trilogije (Umirjenost, Pogum in Modrost). Tistega, ki se v odvisnostih, kakršne opisujete, prepoznava sam ali prepozna koga iz svoje neposredne bližine, naslov prve knjige težko nagovori. Komu ste jo namenili? Šele ko svoje težave poimenuješ, jih narediš vidne, si priznaš njihov obseg in globino, lahko nadaljuješ s tem, da jih začneš reševati. Knjiga ljudi ne pomirja, ampak jim govori, kaj jim manjka do polnega (pozor: nisem rekla srečnega!) življenja. Knjiga Umirjenost je namenjena streznjenju. V njej opisujem vse, kar potrebuje zasvojenec v prvem letu svojega zdravljenja: razumeti mora svojo bolezen, opraviti z zanikanjem in drugimi mehanizmi samoslepljenja, spoznati in sprejeti dejstvo, da gre za bolezen in da je izgubil nadzor nad svojim vedenjem, ustaviti škodljivo vedenje in omejiti škodo, vzpostaviti treznost, poskrbeti za telesne zaplete in se vključiti v podporno skupino. ¶Zasvojeni ponavadi ne vidijo pomoči, ki se jim ponuja, tudi če jim nastavimo knjigo pred nos. 8 Knjiga ni namenjena samo zasvojenim, temveč vsem, ki imajo z njimi opravka. Tako ali drugače smo vsi povezani s kakšnim od teh nesrečnikov, bodisi kot družinski člani ali v poklicni vlogi, kot prijatelji. Ozaveščanje, kako globoko sežejo korenine zasvojenosti v družbi, v kateri živimo, je prvi korak k spremembi na bolje. ¶Nedavno smo se s kolegicami pogovarjale o lepih spominih na praznovanja v mladosti. Presenečene smo bile, kako težko se jih je spomniti. Potem sem v vaši knjigi prebrala: »Travmatizirani ljudje nimajo spominov. Namesto tega imajo simptome.« Zaupajte nam nekaj tipičnih. Travma v otroštvu, v okviru družine, ki naj bi te pred tem zaščitila, je najhujše, kar se ti zgodi v življenju. Ne gre nujno za izjemno težke dogodke, v otroštvu smo tako ranljivi in nesposobni reševati zaplete, da nas najbolj zaboli odsotnost varnosti in podpore ter zapuščanje ljudi, ki naj bi nas imeli radi. » Moja izkušnja je, da je življenje inteligenten sistem, ki je vedno korak pred teboj in ti ne pusti, da bi se za dolgo umaknil v iluzijo. Narejeno je tako, da vsakega 'pokopljejo' natanko tiste stvari, ki si jih prizadeva ne videti. « ¶Za praznike, ki so za nami, pa še posebej. V tem času nas z vseh strani »obdelujejo« s podobami srečne družine ob božičnem drevesu, otrok, ki odvijajo darila, družine za mizo ob slavnostni večerji. Hote ali nehote se vprašaš, zakaj pa pri nas ni tako. Med nami je veliko ljudi, ki so sami, osamljeni, nesrečni, sprti s svojimi bližnjimi. Ko naredijo »bilanco« svojih odnosov, se zavedo, da niso dobro. Za tiste, ki imajo že tako občutek nizke lastne vrednosti, je to dokaz več in včasih lahko celo razlog, da razmišljajo o najhujšem. Drugi se v tem času pred usodnim spoznanjem zatekajo v nore zabave, polne alkohola, seksa, pa v nakupovalne ekscese, ki jih bodo kasneje obžalovali. Protistrup za to je zavedanje, da ¶Prazniki (katerikoli) so lahko imam odgovornost postati in ostapriložnost za preobrazbo, lahko ti dober človek! Vse drugo je plehpa so popoln zdrs. Kako se temu ko in minljivo. In me ne poteši. izogniti? Je to sploh mogoče? Iskreno priznanje slabega stanja ¶Pa vi, radi praznujete? je lahko priložnost za preobrazbo, Ne samo, da rada praznujem, lahko pa tudi nasprotno, dokaz, menim, da je praznovanje nujno, da nisem dober in vreden dobreda se človek zave, kaj ima. Da se ga. Pozabili smo, da naj pohvali, da se ozre na prebi bili to prazniki duhojeno pot, da čuti v hovne preobrazbe, srcu hvaležnost za Življenja notranje luči, nevse, kar ima. In ne upravlja le slučaj, česa globokega, ne, da se kisa z ampak čudovit smiselni zavistjo zarakar se rodi iz trpljenja. Dumehanizem, ki nas vodi, di vsega, česar hovni koncept nima. Kdor ne da se iz vsake napake je zbanaliziran zna praznona pop newagevati življenjkaj naučimo, če le vsko psihologiprehodov, hočemo. Če ne, jo pa neskih jo, kot da moraš bo znal ločiti ponavljamo. biti ostarel hipi ali med pomembnim verski fanatik, da bi in nepomembnim ter si priznal, da želiš živeuživati v tistem, kar ima. ti smisla polno življenje. Vsi druNihče nima vsega, vendar tudi ni gi častijo boga denarja in hitrega, tako, da ne bi imeli ničesar. Biti plehkega izobilja, bodisi da se v hvaležen za to, kar imaš, je velika denarju valjajo ali pa, nasprotno, modrost življenja. menijo, da bi bile vse njihove teža¶Boste kaj dobrega spekli tudi ve rešene, če bi ga le imeli dovolj. po novem letu? » « ki nas vodi, da se iz vsake napake kaj naučimo, če le hočemo. Če ne, jo pa ponavljamo. Ponavljanje je bistvo zasvojenosti, zato ta mehanizem res dobro razumem. V šali smo celo v skupini, ki jo vodim, skovali himno, ki se glasi: »Prešvercati se ne da!« Prav tako se ne da ljudi prisiliti na duhovno pot. Tja se bodo obrnili, ko bodo zreli za to. ¶Ob praznikih smo si zaželeli sreče, zdravja, ljubezni miru. Kako zares do tega? Imate kakšen nasvet za nas? Ne začnimo leta z občutki krivde in odločitvami, ki se jih ne bomo držali. 31.12. ni bilo konec sveta. Da bi članom svojih skupin olajšala »prehod«, načrtno priredim prijetno praznovanje novega leta dva tedna po silvestrovem, globoko v januarju, sredi vakuuma, ki ga občutimo po pretiravanju. Tako se veselo pričakovanje potegne globoko v januar in potem je najhujše že mimo. Božič pa praznujemo v mojih skupinah na poseben način: priredimo slovesno druženje, brez hrane in alkohola, v katerem člani predstavijo svoje dosežke v preteklem letu in se z njimi pohvalijo (Slovenci se ne znamo hvaliti!). Na proslavo pokličem bivše člane mojih skupin, takšne, ki so že deset let po terapiji in jim gre dobro, da lahko iz prve roke izpričajo, da je življenje veliko lepše, ko je zasvojenost premagana. Podarimo si svojo prisotnost in lepe želje, ne pa materialnih daril! HANINA UČNA URA Piše: BRANKA GRUJIČIĆ www.branka.si, [email protected] K Sanja Rozman se je rodila 12. 6. 1956 v Brežicah. Maturirala je na bežigrajski gimnaziji in nadaljevala šolanje na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1991 se je zaradi krize v družini, nastale ob razkritju takratnega soproga, da je zasvojen s hazardiranjem, zatekla po pomoč k dr. Janezu Ruglju. Leta 1993 je izšla njena prva knjiga Sanje o rdečem oblaku in razburkala Slovence. Okoli nje so se začeli zbirati ljudje, ki so želeli pomoč pri zdravljenju svoje odvisnosti od odnosov. Ustanovili so Društvo za pomoč zasvojenim in drugim ljudem v stiski. Leta 2012 se je preoblikovalo v zavod Sprememba v srcu in ves ta čas uspešno deluje na področju zdravljenja nekemičnih zasvojenosti. Ves čas se dodatno izobražuje, piše knjige, vodi skupine, delavnice, predava doma in v tujini. Zakaj morajo imeti vse zgodbe konec Ko se je po dolgih letih končno rešila muk, je bilo najbolj vroče poletje. Huda pripeka je bila vzrok za to, da sem se odločila z otrokoma ostati v hladnem zavetju bohinjskih hribov, in sem zato izpustila pogreb. Na formalnosti tako ne dam prav dosti, sem rekla možu, kupila bom svečo in jo zvečer prižgala v spomin nanjo, pa bo. Ob petih popoldne, ko so jo najbrž ravno polagali k večnemu počitku, sem mislila nanjo še bolj kot druge dni in bila prepričana, da bom s tisto svečo dostojno končala najino sobivanje na tem planetu. Težko bi rekla, da sva si bili zadnje čase resnično blizu, videli sva se le sem in tja, a verjetno so me še vedno greli spomini na tiste dni, ko sva skupaj preživeli več časa in mi je kot starejša kolegica kar nekajkrat odprla oči ter mi pokazala svet v drugačni luči. Njen odhod se me je vsekakor dotaknil tam, kjer precej boli, le da v tisti poletni vročini tega še nisem vedela, ker sem imela preveč opravka z drugimi stvarmi. Potem je poletje izzvenelo in z družino smo se vrnili v običajen vsakdan. Šola, služba, trgovina, balet, plavanje, domače naloge, kakšna kava s prijatelji in naslednji dan ponovitev vaje v kakšnem drugem vrstnem redu. Seveda me je pot kmalu pripeljala tudi tja, kjer so se največkrat križale najine poti, tja, kjer sva nekoč srebali kavo in klepetali. Vedela sem, da ne more biti tam, ker je ni več, a sem šla vseeno pogledat, ali morebiti je. Šla sem mimo, kot da me je pot čisto slučajno pripeljala do tiste slaščičarne, s pogledom na hitro preletela prostor in seveda ugotovila, da je ni. A ko sem se ob odhodu še enkrat ozrla čez ramo, se mi je zazdelo, da sem videla njen šal. Še nekajkrat se mi je zgodilo, da sem jo videla med policami v trgovini, a je ni bilo več, ko sem prihitela do nje, pa da sem tekla za njenim šalom po ulici in pritekla do neke povsem druge ženske. Zelo čudna reč, glede na to, da z obema nogama trdno stojim na zemlji in sem tudi sicer sila realističen tip. »Veš kaj,« sem nekega dne rekla možu, »jaz moram na pokopališče, da najdem njen grob in se prepričam, da je res ni več med nami.« Da sem čudna, mi je rekel na to, pa da me take ne pozna, a sem vseeno vztrajala pri tem, da moram tudi formalno končati najin odnos, ker drugače ne bom imela miru. Nekaj časa je trajalo, da sem se prebila do ljubljanskih Žal, a sem nekega turobnega dne, ko smo k večnemu počitku spremljali neko drugo ljubo mi osebo, z vodnikom po pokopališču v roki vseeno skušala poiskati njen grob. Skoraj je že kazalo, da me bo njen šal preganjal še naprej, ker sem bila skoraj povsem izgubljena sredi vseh tistih spomenikov, a se je na koncu le našel nekdo, ki me je znal pripeljati na pravi naslov. Stala sem tam ob grobu in zrla v zlate črke, ki so nedvoumno kazale na to, da tam notri v temi leži ženska, ki je nekoč tako zelo ljubila življenje. Po tistih zlatih črkah je čisto zares nisem videla nikoli več, čeprav še vedno pogosto mislim nanjo. In se ob tem spomnim starega soseda iz pritličja naše hiše, ki ga tudi že nekaj let ni več med nami. Bilo je pred kakšnimi petnajstimi leti, ko sva ga z možem našla nad kupom starih izvodov Dela, kako prebira osmrtnice za dve leti nazaj. »Kap,« je bil kratek, ko sva ga začudena vprašala, kaj dela, in nama seveda ni bilo jasno, kaj imajo skupnega stari časopisi in bolezen. Da je zaradi kapi izpustil dve leti življenja, nama je pojasnil takrat, in da mora ugotoviti, kdo vse je odšel na oni svet, medtem ko je on ležal, ne da bi prav dobro vedel, kaj se dogaja z njim. Da mora končati vse te odnose, ki so se v tem času znašli na predzadnji strani časopisa, ker drugače ne bo mirno spal. Seveda nisva razumela, o čem govori ta stari mož, zdel se nama je celo malo prismuknjen zaradi svojega ravnanja, vem pa, da nama je bilo neprijetno ob tem, kar sva videla in doživela, ter da še nikoli nisva tako hitro prehodila tistih sto deset stopnic do svojega doma. Danes vem, kaj nama je hotel povedati. Namreč to, da je treba stvari v življenju vedno pripeljati do konca. Da jih ne kaže puščati nedokončane, ker te sicer preganjajo znova in znova. 9 FOTO: JAKA KOREN Ne, s peko sladic pa se ne dokazujem več, čeprav sem to včasih počela in mi ni šlo ravno slabo. Menim, da mi škoduje pretirano ukvarjanje s pripravljanjem hrane, ker se mi zdi, da hrana ne sme biti sredstvo za izkazovanje ljubezni. Pa tudi ob taki priložnosti sama pojem preveč in se mi to ne zdi v redu. Kadar jaz ali moji v družini čutimo željo, da bi se posladkali, jih peljem v slaščičarno in iz tega naredimo prijeten dogodek. Moj način, kako izkazujem ljubezen, je v tem, da znam z nekom sesti in ga RES poslušati. ¶Pred leti sem se v tem času pogovarjala s patrom Chistianom Gostečnikom in dejal je, da je najlepše, kadar si mati vzame ob prazniku čas in otroka sprejme tako kot tedaj, ko ga je rodila. To je najgloblji vznik intime. Torej se otroci vračajo k nam ne po velike količine hrane, temveč po ljubezen, ki smo jo ali pa nismo znale dati, in vedno znova imamo priložnost to popraviti, če nam otroci le dajo priložnost ter pridejo. Kaj pa če ne? Kdor ima ljubezen, ima zmeraj nekaj, kar lahko da. In zmeraj bo polno ljudi, ki iščejo ljubezen. Če te odklanjajo lastni otroci, utrujeni od številnih neuspešnih poskusov iskanja stika ali samostojnosti, se zaveš, da je v svetu toliko ljudi in toliko otrok, ki to iščejo, da ni dostojno obupavati, ker prav tvoj odklanja tvojo gesto. Daj tistemu, ki potrebuje, in nekdo drug bo dal tvojemu. Tako bodo vsi dobili in dali – in tako je prav! Otroci včasih razumejo našo skrb zanje kot izjavo, da mislimo, da sami niso sposobni poskrbeti zase. Kot manipulacijo, ne kot ljubezen. Ob pravem trenutku jih moramo spustiti, da preizkusijo svoja »krila«. Enkrat bodo prileteli nazaj, če se ne bodo bali, da jim bomo krila »pristrigli«. Seveda govorim o odraslih otrocih! ¶Nekatere družine se znajo sprenevedati, da je vse v redu. Polne so obrambnih mehanizmov, o katerih tudi pišete v knjigi. Saj ni tako hudo, pri sosedovih je še huje. Je mogoče preživeti življenje z večnim odrivanjem vstran ali pod preprogo? Je mogoče s kakšno zvijačo pretentati ljudi, ki so v večnem zanikanju? Moja izkušnja je, da je življenje inteligenten sistem (kozmos), ki je vedno korak pred teboj in ti ne pusti, da bi se za dolgo umaknil v iluzijo. Narejeno je tako, da vsakega »pokopljejo« natanko tiste stvari, ki si jih prizadeva ne videti. To je zame en dokaz več, da življenja ne upravlja le slučaj, temveč čudovit smiselni mehanizem,