Toplina domače volne

Časnik »Toplina domače volne«
1
Paški Kozjak, 5. junij 2014
Glasilo pobudnikov, snovalcev in partnerjev projekta »Volna« ter učenk in učencev OŠ Gorica in POŠ Vinska Gora
Toplina
domače volne
Se tudi vam zdi, da ima domača volna še posebno toplino?
Morda je to zato, ker nas veže na dom, na starše in stare starše. Meni se zdi, da je domača volna kot materina roka.
Naj bo še tako raskava ali ima nalakirane dolge nohte, vedno je nežna. In ko nas mama stisne v objem, nam je vedno
toplo in vedno se počutimo varne, domače.
V časih izpred več kot sto leti je imela volna veliko večjo vlogo in pomen kot danes.
Poleg lanu je bila skoraj edina surovina, iz katere si je večina ljudi tedaj pri nas izdelovala
oblačila. Še posebej na podeželju, kjer je bilo življenje skromno, ponekod pa je vladala
velika revščina. Ovčke so imeli skoraj pri vsaki hiši, če so si jih le lahko kupili ali dobili.
Ovca je bila namreč zelo koristna žival. Od nje so izkoristili skoraj vse. Dajala je mleko,
meso, ki je visoko vredno živilo in seveda volno, ki so jo strigli enkrat ali dvakrat na leto.
Ovce so se pasle na pobočjih in strminah, kjer je bilo travo zaradi nedostopnosti
nemogoče kositi. Nekateri so ovcam zato rekli kar, da so domače kosilnice.
Iz volne so dekleta in ženske v dolgih zimskih večerih, ko ni bilo dela na polju, za vso družino pletle nogavice,
puloverje, jopice, kape in šale, iz polsti ali filca pa so izdelovale tople copate. Bogatejši so
si naročali volneno sukno in dali iz njega izdelati obleke in plašče. A včasih so prav vsa
dekleta znala plesti. Že v prvih razredih ljudskih šol so imeli šolski predmet, imenovan
ročna dela. Ta predmet je po šolah poučevala potujoča učiteljica. Največkrat so se učile
plesti ali štrikati (popačenka iz nemškega glagola stricken) kar zunaj pred šolo ali na
šolskem vrtu. Fante pa so v tem času poučevali poljskih, sadjarskih in drugih praktičnih del.
Tako so bili otroci že zarana usposobljeni za koristna praktična dela v hiši in naravi.
Domačim so tako lahko pomagali in sodelovali pri raznovrstnih delih.
Tako so mi starejši povedali, da je prav volna naših domačih ovc - solčavk še posebej
kakovostna. Ovce da so zdrave, odporne in krepke rasti, saj se od nekdaj pasejo v naših
hribovjih in pobočjih gora, na sočnih travnikih, polnih tudi zdravilnih zeli. Volna solčavk ni
preveč mastna in jo je tudi zato lepše plesti in nositi. Jezersko-solčavska pasma, ki je naša
avtohtona pasma, je ponos naše dežele.
S
Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Evropa investira v podeželje
T
U
D
I
O
Časnik »Toplina domače volne«
Paški Kozjak, 5. junij 2014
2
V današnjem času prevladujejo računalniška tehnologija in mediji in v šoli tudi ni več predmeta ročnih del. Veščine
tonejo v pozabo, z njimi pa tudi del našega preteklega življenja. Da bi se ta vez ohranila, Evropski sklad za razvoj
podeželja namenja nekaj sredstev tudi za namen oživitve starih znanj in veščin naših babic in dedkov. Tako je volnena
zgodba začela svoje s-pletanje. Da bi znanje zares prešlo na mlajše generacije, je v Šaleški dolini od maja 2013 do
junija 2014 potekal festival volne, ki smo mu dali ime Toplina domače volne.
S partnerji in sodelavci smo v tem času izvedli 6 delavnic (paša ovac in pranje ovce pri Vovkovem mlinu, striženje ovac
pri Habetu, obdelave volne pri Borovniku, v Gaberkah in Vinski Gori, podjetniška delavnica na velenjski OŠ Gorica), se
naučili 6 specifičnih znanj (paša ovac, striženje ovac, cufanje volne, krtačenje volne, predenje volne, cvirnanje,
pletenje, polstenje, tudi »štopfanje«), pripravili 2 razstavi (Gaberke, Paški Kozjak), na katerih smo razstavili stara
orodja ter stare in nove fotografije, povezane z volno, in ročno izdelane volnene ter filcane izdelke. Te so učenci
razstavili in prodajali celo na prednovoletnem bazarju v Vinski Gori. Poslušali smo stare zgodbe in zapeli s predicami
ter izvedeli še veliko zanimivosti. Lepi prispevki so bili objavljeni v javnih glasilih, obiskala pa nas je tudi TV Slovenija.
Vzporedno je nastajala naša spletna stran www.volnenazgodba.si, zaključuje pa se tudi film, katerega premiero
napovedujemo 23. junija. Do danes smo pripravili 12 krajših filmov v skupni dolžini preko ene ure … ter seveda ta
Časnik, ki ga držite v rokah.
In še zadnji podatek - skupaj nas je sodelovalo kar preko 150 otrok, odraslih in starejših.
Festival volne je oživljal kulturno dediščino »in situ« (na kraju samem), vanjo dejavno vključil mlade, jih povezal s
starejšimi (prenos znanja in veščin), spodbujal družabno življenje ter samoorganiziranje na vasi, da so svojo dediščino
oblikovali kot privlačno turistično ponudbo, ki je vabila k obisku. Povezal je tudi vas z mestom in spodbudil
samoorganiziranje interesnih skupin prek doživljanja in tudi filma, ki zagotavlja trajnost zapisa.
Pobudniki in snovalci želimo, da vam naše enoletno druženje ostane v lepem spominu. Da se lotite plesti svojo kapico,
šal, jopico ... , da vas bo volna grela in da vam bo tudi pri srcu toplo.
Nekoč mi je starejši profesor lepo razložil, zakaj je tako zelo pomembno, da poznamo svoje korenine, svojo kulturno
dediščino in da poznamo dela in se urimo tudi v veščinah iz naše preteklosti. Takole je rekel: s spoznavanjem svojih
korenin, naših prednikov, njihovih del in poustvarjanjem veščin čutimo, da smo tu, na svoji slovenski zemlji, doma, da
smo od nekdaj in da nismo »kar tako«. (Vi bi rekli »kr neki.«) Ob tem čutimo našo medsebojno povezanost in
prijateljstvo. To krepi našo pripadnost in samozavest. Daje nam moč, da smo odločni in pogumni. Tke vez ljubezni, da
se imamo radi. Zato smo v svojem življenju ustvarjalni, delovni, dobri, odlični in uspešni, z eno besedo srečnejši.
Zato, srečno, moji prijatelji in spletajte čim več lepih niti …
Bojana in Tomo
Partnerji projekta: Učenke in učenci Osnovne šole Gorica in POŠ Vinska Gora; Goriška cesta 48, 3320 Velenje; zanju Sonja Ramšak in Nada Štravs
Kmetije in nosilke del: kmetija Ivana Janežič, Paški Kozjak 56a, 3320 Velenje; kmetija Alojz, Zofija Borovnik, Paški Kozjak 47, 3320 Velenje, Pavla
Krenker, Plešivec 64, 3320 Velenje, Anica Podlesnik, Tomšičeva 8, 3320 Velenje. Pridružile so se še kmetije družin Pungartnik, Habe in Plevnik.
Informatorji in soorganizatorji: Aca Poles, Matjaž Blažič in Muzej Velenje, Igor Centrih s. p., Planinski dom Paški Kozjak, Olga Ramšak s. p.,
Projektu so se pridružili: Kulturno in turistično društvo Gaberke, POŠ Plešivec, Velenje, kmetija Krenkar, Plešivec 68, 3320 Velenje, družina
Perger, Škale 27a, 3320 Velenje, družina Grudnik …
Nosilec projekta: Studio Mozaik Tomo Čonkaš s. p., Škale 184, 3320 Velenje, zanj Tomo Čonkaš in Bojana Planina
Uredili: Bojana Planina, Studio Mozaik, Velenje in Sonja Ramšak, OŠ Gorica, Velenje.
Fotografije: Tomo Čonkaš, Bojana Planina, Špela Poles, Sonja Ramšak, Nada Štravs, arhiv Muzeja Velenje.
Izdano 5. 6. 2014 Tisk: Eurograf d. o. o., Velenje. Naklada 40 izvodov.
Časnik »Toplina domače volne«
Paški Kozjak, 5. junij 2014
3
Gospodična Štrikfajla
1
Anica Podlesnik, upokojena učiteljica; zapisano po zvočnem zapisu pogovora z deklicami 24. 5. 2014 v Vinski Gori.
Nekoč, ko sem bila učiteljica, sem tudi jaz učila otroke, vendar ne štrikat 2. Ko sem bila pa stara toliko, kot ste ve zdaj,
smo pa se učili štrikat, pa tudi nogavice krpat potem, ko se je v njih naredila luknja. Rekli smo, da nogavico
»štopfamo«3. Imela sem učiteljico ročnih del, ki smo rekli, da je potujoča učiteljica. To pa zato, ker je na našo šolo
prihajala z druge šole. Od nas je bila oddaljena kar dve uri hoda. Tej učiteljici nismo rekli učiteljica ročnih del, ampak
smo ji v tistih časih rekli »štrikfrajla«. In iz tistega časa je nastala tudi naslednja zgodba.
V Škalah pri Velenju je služboval kaplan, ki je bil tudi zelo poznan slovenski pesnik. To je bil Anton Aškerc. V tistem
času so imele Škale dve šoli in seveda so učili tudi ročno delo. To je bilo res daleč nazaj. Takrat smo pisali leto 1800 ..,
zdaj pa pišemo 2000 … Anton Aškerc je v Škalah učil verouk štiri leta, od leta 1894 do 1898. In nekoč je prišel tudi v
učilnico ročnega dela, kjer so vsa dekleta pridno delala, ene štrikale, druge šivale. In tedaj ena punčka stopi k učiteljici,
ki je sedela za mizo na odru in ji reče: »Gospodična … štrikfrajla, jz sn pa že vse naprajla.« Vse ostale deklice so
prasnile v pritajeno hihitanje. Namreč v čistem dialektu iz Šaleške doline je tako povedala in razkrila, da je učiteljica
ročnih del štrikfrajla in seveda dodala, da je ona vse, kar ji je naročila, že naprajla.
Gospa Anica, hvala za razkrito skrivnost. Morda pa bodo deklice, ki so se v naših delavnicah učile štrikat in štopfat,
postale štrikfjale - kot učiteljice krožka ročnih del.
1
Popačenka iz nemške besede stricken (izg. štriken) – plesti in frajla iz besede das Fräulen (izg. frojlen) – gospodična.
Popačenka iz nemške besede stricken (izg. štriken) – plesti.
3
Popačenka iz nemške besede stopfen (izg. štopfen) – krpati.
2
Spomini
na ljubezen do volne v aktivnostih
Muzeja Velenje
Aca Poles, upokojena kustosinja pedagoginja v Muzeju Velenje
Res je pomembno, da naredimo »še vroče« zapise o dogodkih, saj nam podrobnosti, pa imena nekaterih sodelujočih
uidejo iz spomina, dogodek gre v pozabo in za zanamce ga ni bilo. »Kar ni zapisano, se ni zgodilo«, pravijo novinarji.
Takole sem za naš lokalni časopis Naš čas strnila občutke o Nedeljski muzejski ustvarjalnici, ki smo jo za Mlade
muzealce 29. maja 2005 na Kavčnikovi domačiji z navedenimi zunanjimi sodelavci pripravili delavci Muzeja Velenje.
Preberite, kako je bilo.
Od volne do toplih nogavic
Prispevek vsakogar, ki smo pripravljali in izvajali delavnico je bil zelo pomemben, vendar tega dragocenega mozaika
informacij in doživetij tiste nedelje ne bi sestavili tako dobro brez izjemnega angažiranja gospoda Rudolfa Strmčnika.
Časnik »Toplina domače volne«
4
Paški Kozjak, 5. junij 2014
Posebej omenjam še, da je gospa Anica Podlesnik s seboj na Kavčnikovo domačijo prinesla »šprikle« od starega kolesa
in dežnika, saj so baje ženske včasih, ko ni bilo pletilk, »štrikale« z njimi in nanje je takrat pletla tudi ona. Poklonila jih
je muzeju. Vesela sem še, da smo prosili za snemanje gospoda Toma Čonkaša, saj je o tem enkratnem dogodku posnel
prisrčen in zanimiv film, za katerega takrat še nismo vedeli, da ga bomo uporabili tudi v didaktične namene.
Gospa Simona Žohar, učiteljica gospodinjstva na Osnovni šoli Livada v Velenju je v jeseni 2005 dala pobudo za izvedbo
tehniškega dne za učence osmih razredov za temo tekstil pri pouku gospodinjstva. V januarju 2006 smo že dali
ponudbo na osnovne šole za pedagoški program Obleka naredi človeka – Zgodovina oblačilnega videza na Slovenskem
od 18. stoletja do danes. Program smo pripravili Blaž Verbič, Andreja Zelenik in jaz. Odziv šol je bil zelo dober.
Učencem smo v muzejski učni uri ob računalniški projekciji predstavili zgodovino oblačil in oblačenja od 18. stoletja
dalje pri različnih slojih prebivalstva. Ogledali so si razvoj slovenske narodne noše in nekaj primerov noš različnih
slovenskih pokrajin s poudarkom na Šaleški noši. Potem smo predstavili tradicionalen postopek pridelave volne in
lanenega platna in družabno življenje ob skupinskih delih. Učenci so si zelo z zanimanjem ogledali odlomke
dokumentarnih filmov o trenju lanu v Adlešičih in o pridelavi volne. Tukaj smo učencem pokazali odlomek iz filma, ki
ga je Tomo Čonkaš posnel na Kavčnikovi domačiji. V drugem delu pa smo učencem v živo demonstrirali postopek
pridelave volne in lanenega platna na predmetih, ki smo jih prinesli iz muzejskega depoja in razstavili. Za pridelavo
volne smo dobili sveže postriženo volno pri gospe Mariji Borovnik. Učenci so volno prijeli v roke, jo vonjali, nekaterim
je dišala, drugim smrdela, nato so jo cufali, jo krtačili na česalniku za volno, poskušali so presti na kolovratu, na
motovilu so jo ovili v štreno, jo navili v klobko in nato poskušali plesti, tudi na »šprikle«, ki jih je poklonila gospa Anica
Podlesnik. Spominjam se, kako so me pri »štrikanju« presenečali fantje, pogosto so bili spretnejši od deklic. Ogledali
so si oblačila iz volne in lanu, nato pa so ustvarjali v muzejskih delavnicah.
Zadovoljna sem, ker na ta program v Muzej Velenje še vedno prihajajo učenci, sedaj ne več osmih ampak petih
razredov.
Naš čas, 2. 6. 2005
Nekaj slik si oglejte na zadnji strani.
Časnik »Toplina domače volne«
Paški Kozjak, 5. junij 2014
5
Osnovna šola Gorica in projekt
Toplina domače volne
Sonja Ramšak, pomočnica ravnatelja OŠ Gorica, Velenje
Zopet nov izziv in pomisleki. Marca 2012 je Bojana Planina, vodja projekta, z mano vzpostavila prvi kontakt,
ki je bil hkrati povabilo k sodelovanju pri snemanju filma o volni. Toliko je vsega, zdaj pa naj zagrizemo še v
to. Res je, da na šoli posvečamo veliko pozornost zbiranju in ohranjanju kulturne dediščine, jo vključujemo v
naš izobraževalni program, znanje in veščine prenašamo na mlajše in s tem gradimo medgeneracijsko
povezovanje. Ponosni smo na zbirko priznanj na omenjenem področju in obsežen arhiv različnih ljudskih
običajev v obliki igre, pesmi in plesa. Vendar tu gre za snemanje filma. Takšni mojstri pa res še nismo.
Pa vendar nas je v vodstvu šole ta misel spremljala in neprestano klicala. Nostalgija iz otroštva. Paša,
prijatelji, igre in igrače, ki smo jih naredili sami. Ko je zunaj bril veter in delal snežno meglo, je za pečjo
sedela babica, nam pripovedovala zgodbe in pletla, na tleh pa se je klopčičem volne igral muc. Toplina,
toplina volne, toplina doma. To morajo začutiti naši učenci. Akcija.
Ravnatelj Ivan Planinc je bil nad projektom navdušen in ga je od vsega začetka podpiral, pripravljenost po
sodelovanju pa so izkazali tudi učitelji na šoli. Prav tako so bili navdušeni učenci, ko smo jim prvič predstavili
projekt. Takoj so v mislih že imeli babice, dedke, gospoda, ki ima ovce, pa teto, ki še ima kolovrat in krtače.
Tudi delo v soboto in nedeljo jim ni bila ovira. Poti nazaj ni bilo več.
Pa smo začeli. Navdušeno, a s kar nekaj začetne treme pred kamero.
Kmalu je bila ta pozabljena, saj so pozornost pritegnili 'kostumi', ovčke,
jagenjčki, pastirske igre, ogenj pa gospodar. Spoznali smo veliko
zanimivih ljudi, pestre zgodbe, stare pesmi, predice in različna orodja.
Toplino volne pa smo v podjetniškem krožku z izdelovanjem volnenih
igrač za živali poskušali prenesti tudi v sodobnost.
Pa smo ga posneli. Vsi zadovoljni. Film, v katerem sodelujejo učenci OŠ
Gorica in podružnice v Vinski Gori. Naša zbirka o etnološki in kulturni
dediščini je spet bogatejša, bogatejši pa smo tudi mi z novim znanjem,
izkušnjami, spoznanji ter prijatelji, ki nam prinašajo toplino v naša srca.
Kot pravi ljudski pregovor »Zadovoljstvo srca srečo ti da«. Nam je ta
sreča dana.
Hvala vsem za pomoč in navdih pri bogatenju naše etnološke zbirke.

Nostalgija iz otroštva.
Paša, prijatelji, igre in igrače, ki
smo jih naredili sami. Ko je
zunaj bril veter in delal snežno
meglo, je za pečjo sedela
babica, nam pripovedovala
zgodbe in pletla, na tleh pa se
je klopčičem volne igral muc.
Toplina, toplina volne,
toplina doma.

Časnik »Toplina domače volne«
Paški Kozjak, 5. junij 2014
6
Pripravljeni? In akcija … Snemamo …
Vsaka zgodba ima svoj začetek ne glede na njeno vsebino oz. stvar zaradi katere nastane. Zgodba o volni
nas popelje na začetek, na njen prvi klopčič, še prej, prvi kupček navadne ovčje dlake.
Ta začetek predstavlja pastirska zgodba, z glavnimi akterji, pastirji.
Spoznavanje življenja in delo otrok v preteklosti, stik z pristno naravo in
pastirskimi dejavnostmi preteklega časa daleč stran od sodobnega
računalnika, je bilo izkustvo, ki ga učenci naše šole, ki so bili del te
zgodbe, ne bodo nikoli pozabili. Pastirja Francl in Tinč oz. Matic Učakar
in David Sušec, oba sedmošolca OŠ Gorica, sta delila del izkušenj z
nami.
Imela sta priložnost, preleviti se v bosopeta pastirja muhastih ovac.
Kako sta se znašla v pastirskih vodah?
Matic: Zelo je bilo zanimivo, saj smo se igrali kot pravi pastirci. Spoznal
sem, da otrokom v preteklosti ni bilo enostavno, ker so bili kot pastirji
bosi, vendar se mi je vse skupaj zdelo tudi precej zabavno. Pastirci so
imeli po drugi strani veliko časa za igro in druženje. Dali smo si tudi
različna imena oz. vzdevke; jaz sem bil Francl, David Tinč, Tilen Petrč in
Jure Jurč.

Njuno doživetje je za večino
sedanjih
otrok
zelo
nevsakdanje, a vendar je
zavedanje in ohranjanje šeg in
navad iz preteklost pomembno.
S prenosom teh iz generacije v
generacijo pomagamo ohranjati
kulturno dediščino, ki je del
vseh nas in
bi brez
medsebojnega
povezovanja
zatonile v pozabo.

David: Težko je bilo paziti na ovce, saj jih je potrebno imeti vse na očeh, da ne pobegnejo, ostanejo v
skupini, skupaj na enem mestu oz. delu, kjer se pasejo ter opazovati ali jim preti kakšna nevarnost. Pastirji
so imeli v preteklosti kar precejšno odgovornost.
Paša, striženje ovac, kolovrati … Lahko več povesta o vajini vlogi v tej volneni zgodbi?
Matic: Prvi dan nismo imeli veliko dela. Umili smo ovco, saj jo je bilo potrebno pripraviti za striženje za
naslednji dan. Pri tem sem pomagal hišnemu gospodarju.
David: Bila sva predvsem pastirja, v kasnejše dejavnosti pa se nisva aktivno vključevala. Izkusil sem, kako je
bilo pasti ovce. Z bratom sva pazila na ovce, imela celo psa čuvaja in vse skupaj je bilo zanimivo. Vse ovce so
morala biti ves čas v skupini. Ni bilo tako enostavno kot se je zdelo najprej. Zavedati se je potrebno, da brez
dela ni jela, da se je potrebno truditi za uspeh ter, da otroci v preteklosti niso imeli enakih možnosti, kot jih
imamo danes.
Časnik »Toplina domače volne«
7
Paški Kozjak, 5. junij 2014
Projekt Toplina domače volne je povezal vse
generacije.
Vas mlade ljudsko izročilo še pritegne?
David: Ljudsko izročilo je zelo pomembno.
Zavedati se, kako se je kaj počelo v času, ko nas
še ni bilo. Če bi se dalo, bi se vrnil v preteklost.
Matic: Zanimivo je bilo izkusiti življenje pastirja
in spoznati, da je bilo otrokom v preteklosti
potrebno kar veliko delati, da niso lenarili ali se
samo igrali, imeli pa so drugače razporejen čas.
Otroci so bili zelo delavni, pomagali so staršem
in imeli različne odgovornosti, kljub vsemu pa
imeli čas za druženje in igro. Tudi v današnjem času je to pomembno.
Na paši se je včasih pripetilo veliko različnih prigod. Se vama je katera posebej vtisnila v spomin?
Matic: Seveda. To so različne igre, ki so se jih nekoč igrali pastirji. Na primer skakanje čez ogenj, izdelovanje
piščalk iz leskovih vej. Vse to smo poskusili. Božali smo tudi jagnje in ga pestovali v naročju. Najbolj nam
bodo ostale v spominu pobegle ovce. Ušle so nam namreč in morali smo jih prignati nazaj.
David: Poleg tega smo pekli krompir nad ognjem, rezali jabolka.
Matic Učakar: Zanimivo je bilo
izkusiti življenje pastirja in spoznati,
da je bilo otrokom v preteklosti
potrebno kar veliko delati, da niso
lenarili ali se samo igrali.
David Sušec: Ljudsko izročilo je
zelo pomembno. Zavedati se, kako
se je kaj počelo v času, ko nas še ni
bilo. Če bi se dalo, bi se vrnil v
preteklost.
Tija Košica, 5. c: Snemanje je potekalo na Volkovih
mlinih. Najprej smo se oblekli v kostume nato pa
zanetili ogenj. V ogrado so spustili ovčke. Fantje so
v žerjavici pekli krompir, jabolka in kostanj, skakali
čez ogenj in si delali piščalke iz leskovih palic.
Deklice smo se igrale s punčkami iz blaga, skakale
čez palico in potoček ter se lovile. Nato smo ostrigli
belo in črno ovčko. Tudi sama sem lahko poskusila.
Bilo je zelo težko. Na koncu smo lovili ovčke, ki so
pobegnile iz ograde. Celoten dan mi je bil zelo
všeč.
Časnik »Toplina domače volne«
8
Paški Kozjak, 5. junij 2014
Tilen Einfalt, 5. c: Pri Vovkovih mlinih smo se najprej
oblekli v pastirje. Nato smo si zakurili ogenj ter pripravili
krompir. Ko smo to naredili, se je pričelo snemanje. Mi
pastirji smo ob ognju pekli krompir in jabolka, dekleta pa
so se ob potoku igrale s punčkami. Nato smo se šli igrat
igro skok čez palico in skok čez ogenj. Ko je zadnji skočil
čez ogenj, smo šli past ovce. Na soncu smo tudi malo
zaspali. Dekleta so nas zbudila s svojim igranjem s
punčkami.
Zbudili smo se in začeli delati piščali. Vsak je naredil
svojo in začeli smo piskati. Nazadnje smo šli gledat, kako
se strižejo ovce. Tega dogodka ne bom nikoli pozabil.
Larisa Einfalt, 2. c: Nekega dne sem se
odpravila k Vovkovim mlinom, kjer me je čakal
nepozaben dan. Najprej smo se punce oblekle v
pastirice, fantje pa v pastirje. Potlej smo dekleta
odšla do potoka ter ga preskakovale. Nato smo
se šle igrat s punčkami ter uživale še v drugih
različnih igrah. Fantje so izdelovali piščali. Bili
smo zelo veseli, saj smo pekli tudi krompir in
jabolka. Pastirjem so ovce pobegnile, zato smo
jim jih pomagale lovit.
Všeč mi je bilo preskakovanje potoka ter
striženje ovce. Ena ovca je bila zelo divja, zato
smo jo morali privezati. Najbolj všeč mi je bilo,
ko sem pestovala malo jagnje. Nazadnje smo si
ogledali še Vovkov mlin ter postopek predelave
moke. Dan je bil nepozaben.
Časnik »Toplina domače volne«
9
Fotoutrinki
Striženje
ovac
Igra na paši
Paški Kozjak, 5. junij 2014
Časnik »Toplina domače volne«
10
Paški Kozjak, 5. junij 2014
Namesto učbenikov na šolskih klopeh volna
Novembra sem z učiteljico ter sošolci odkrival toplino domače volne. V šolo smo prinesli milo, ribežen,
brisačo in bidon. Najprej nam je učiteljica povedala nekaj o zgodovini uporabe volne, nato smo čez mizo
pogrnili brisačo, dali nanjo polivinil ter malo volne. Vse to smo pustili in odšli pogledat ljudske pevke z
Dobrne. Pokazale so nam, kako volno češejo in navijajo na kolovrat. Medtem so nam zapele ljudske pesmi.
Tudi mi smo lahko česali s krtačo ter volno navijali na kolovrat. Potem smo pojedli malico ter odšli v
razred. Na volno smo naribali milo in jo zmočili. Z drugim delom polivinila smo volno pokrili. Nato smo začeli
gladiti. Medtem so nas snemali, ker pripravljajo film o volni. Učiteljica nam je dala še malo barvne volne, da
smo naredili vzorce, spet naribali milo, gladili ter zvijali. Potem smo odšli v garderobo ter volno sprali pod
vodo ter jo dali sušit. Milo, ki smo ga prinesli, smo ovili v volno, dodajali barvno volno, ki nam je ostala ter
gladili. Ko smo končali, smo tudi milo dali sušiti. Milo ter krpico smo pustili v šoli ter odšli domov.
Petošolec
Časnik »Toplina domače volne«
11
Paški Kozjak, 5. junij 2014
Filcanje ali ko preteklost spet zaživi
Drugi april je bil prav poseben dan za naše četrtošolce, namreč izdelovali so zelo zanimive stvari. Uganete
kaj? Igračke za naše muce. Sliši se morda malce nenavadno, saj kdo še dandanes izdeluje igrače za muce
doma, in to ročno. Včasih so to zelo pogosto počele babice, kadar so imele prosti čas. Ko so pletle volno ali
pa kaj podobnega, so muce vedno postopale okoli
volne in predle pod nogami. Zato se jim je
porodila ideja, da bi začele zanje izdelovati
majhne volnene kroglice. Pametno, kajne! In
ravno takšne kroglice so izdelovali učenci 4.
razreda, na pomoč pa jim je »priskočilo« tudi
nekaj sedmošolcev. Želite izvedeti postopek?
Najprej potrebujemo majhne krogce iz stiropora,
slednje pomočimo v vodo, kjer jih kratek čas tudi
pustimo. Po tem okoli kroglice ovijemo volno.
Barve so lahko različne.
Nato kroglico zopet pomočimo v vodo in jo namilimo z milom.
Milo prej naribamo. Ko vse to naredimo, jih obesimo n a vrvico,
ki je prav tako iz volne. Slednjo valjamo tako dolgo, dokler ne
dobi podolgovate in tanke oblike. Tudi vrvico namilimo in jo
posušimo. In tako je izdelek končan! Te igračke bodo otroci dali
podjetniškemu krožku. Vendar še zmeraj je vprašanje, kako je
prišlo do tega, da se je učiteljica odločila ravno za to zanimivo
dejavnost.
Naša
učiteljica
zgodovine
Andreja Šifer Janič pozna gospo
Ano, ki se z filcanjem ukvarja že
3 leta. Pravzaprav je to njen
hobi. Kot prostovoljka dela v
centru starejših Zimzelen, kjer
ima delavnice s starejšimi ljudmi.
Če se vam zdi ta dejavnost
zanimiva, jo kar preizkusite.
Zagotovo vam ne bo žal!
Časnik »Toplina domače volne«
12
»Kolovratovanje«
V Gaberkah je 24. april bil dan »kolovratovanja«. Zanimivega dneva se
udeležila tudi Nina Košica, učiteljica v POŠ Vinska Gora:
Paški Kozjak, 5. junij 2014

Tako se ohranja preteklost, tkejo
vezi med generacijami in
ohranja kulturna dediščina.

»Ohranjanje ljudskih običajev je zelo pomembno, ker so del naše zgodovine. Danes živimo drugače kot nekoč. Otroci
prosti čas preživljajo ob televiziji, računalniku, manj se družijo, igrajo na prostem. Včasih pa so otroci pomagali pri
kmečkih opravilih, pasli živino, ličkali koruzo … Vsi učenci, ki so sodelovali pri aktivnostih v tem projektu, so zelo
uživali, marsikaj videli, spoznali in se naučili. Pri delu so se družili s starejšimi, ki so jim pripovedovali zanimive
zgodbe iz njihovega otroštva. Tako se ohranja preteklost, tkejo vezi med generacijami in ohranja kulturna dediščina.«
Petošolka Tija Košica:
»V soboto, 26. 4. 2014, sem odšla
v Gaberke na »kolovratovanje«.
Tam se je zbralo veliko ljudi. S seboj so
prinesli stare kolovrate, krtače za česanje in pripomočke
za navijanje volne. Naučila sem se uporabljati kolovrat, kar
pa ni bilo lahko. Z zelo starim kolesom se je na
»kolovratovanje« pripeljal tudi gospod s Paškega Kozjaka.
Oblečen je bil v stara oblačila. Pripovedoval nam je o
svojem otroštvu. Naredila sem si cofek iz rdeče volne.
Božala sem tudi ovce, koze in konje. Bilo je zelo zanimivo
in poučno.«
Časnik »Toplina domače volne«
13
Paški Kozjak, 5. junij 2014
VOLNENA ŠAPICA, d. o. o.
Celotno ''potovanje'' se je začelo samo z idejo. Spominjali smo se,
kako so babice včasih pletle z volno in vsi smo si predstavljali, kako je
v to sobo potem prikorakala muca in se začela igrati s klobčičem
volne, ki je bil po možnosti na tleh. Takrat smo prišli do ideje o
volnenih igračkah pa ne le za muce, ampak tudi za kužke, hrčke,
morske prašičke, skratka vse domače ljubljenčke.

Dekleta so kot članice
podjetniškega krožka ustanovile
namišljeno podjetje Volnena
šapica, predstavile strategijo
delovanja, promocijo izdelkov in
odprle vrata svoje trgovine.
Kmalu smo začele malo bolj razmišljati o projektu Toplina domače
volne, v okviru katerega smo začele delati izdelke. Imeli smo dvojne
delavnice, kjer smo s ''filcanjem'' naredili veliko izdelkov. Z 'imeli'
mislim na nas pet sedmošolk (Petra Žvikart, Zala Kač, Jerneja Brecl,
Tjaša Slatinek in jaz - Neža Vipavc), pomagal pa nam je tudi cel 4. b, vključno z njihovo razredničarko
Barbaro Trebižan. Obe delavnici sta trajali dve do tri šolske ure, po vsaki delavnici pa smo morali počakati,
da so se izdelki posušili, zato sta delavnici potekali s premorom enega tedna. Ko so se izdelki posušili, smo
jih še malo dopolnili s filcanjem (podolgovatim kroglicam smo dodali volnene vrvi, da so nastale miške) ali
pa kaj prišili zraven (manjši okraski iz tanjših vrvic.
Ves proces izdelave je trajal približno dva tedna in čeprav je dolgo trajalo, da smo naredili kakšen izdelek, se
je naš trud izplačal, ker so nastale zelo lepe in
kvalitetne igračke za domače živali, pa še
zabavali smo se ob izdelavi.
Neža Vipavc, 7. a

Časnik »Toplina domače volne«
14
Paški Kozjak, 5. junij 2014
Zanimivo …
Izdelki iz volne
PLET – črn, zadaj
Plet je bil nekoč sestavni del ženske garderobe ne le na podeželju, ampak tudi v mestu. Ta plet, ki ga je v 30-ih letih
prejšnjega stoletja spletla Marija Potočnik, je sedaj last vnukinje Marije-Mance Potočnik.
KRATKE NOGAVICE
»Zokni« nekoč niso smeli manjkati nikomur, saj čevlji niso bili podloženi. Brez njih je bilo pozimi nemogoče preživeti
brez hudih ozeblin. (Gl. številna pričevanja v literaturi o revežih, ki si volnenih nogavic in močne usnjene obutve niso
mogli privoščiti.) Siv par (le malo viden čisto desno zgoraj) je iz kupljene volne naredila Antonija Potočnik v 60-ih letih
prejšnjega stoletja. Pisani »zokni« zgoraj levo so poenostavljeni primer zelo uspešnega pletenja. Ta par je izdelala Ulla
Petot z Danske leta 2013.
OTROŠKI PULOVER – bel v ospredju
Posebnost tega puloverja je, da je izdelan iz nebeljene domače volne Logarjevih ovc (solčavk iz Logarske doline) s
konca 60-ih let prejšnjega stoletja. Spletla ga je Antonije Potočnik za vnuka Tomaža (roj. 1974).
Pletenine so last Mance Potočnik iz Velenja.
Razstavljene so bile na razstavi v Gaberkah, 26. aprila 2014, na festivalu volne pod imenom »Kolovratovanje«.
Časnik »Toplina domače volne«
15
Paški Kozjak, 5. junij 2014
Zajčje kraljice
Na posestvu grofice Herberstein v Velenju med svetovnima vojnama
Špela Poles, Vila Mayer, Šoštanj
Marija Ana grofica pl. Herberstein je bila lastnica posestva Novi Šalek (Neu Schallegg) pri Velenju od leta 1918 do leta
1944. K nekdanjemu posestvu je spadala vila, ki ji danes rečemo Vila Herberstein.
Na posestvu so se ukvarjali tudi s kmetijsko dejavnostjo. Med drugim
so redili »angora zajce« (kunce), izključno za volno. Po pripovedovanju
domačinov so imeli zanje zaposlenega posebnega delavca, ki jih je
čistil, hranil in česal. Ker so jim posvečali tolikšno skrb, so jim pravili
»zajčje kraljice«.
Kunčje dlake so bile lahko dolge tudi do 10 cm, če so kunce pravilno
česali. Česali so jih z aluminijastim glavnikom z redkimi zobci, in sicer v
(danes podrti) majhni hiši pod vilo na posebni mizi. Ker je bilo kuncev
veliko, so jih česali približno na tri dni.
Zajčniki (stali so pri pralnici v danes podrti hiši ob glavni cesti, med
vojno pa v prostorih nekdanjega konjskega hleva) so imeli mrežasto
dno z odprtinami, ki niso zadržale ničesar, zato je dlaka ostala čista.
Pod zajčniki so bile pločevinaste plošče in v njih žagovina, ki so jo
redno menjavali. V zajčnikih je bilo posebno korito za seno in vodo. S
senom niso imeli postlano, ker bi se le-to zapletlo v kunčjo dlako, jo
trgalo in s tem krajšalo.
Foto: Česanje »zajčjih kraljic« na posestvu grofice Herberstein pred drugo
svetovno vojno. Foto v zasebni lasti. Reprodukcija: Špela Poles.
Iz kunčje dlake so predli volno. Menda pa je bilo tisti čas v okolici le malo
predic, ki so to znale. Ena teh je bila Veronika Košir s Paškega Kozjaka.
Grofica Herberstein se je osebno peljala k njej na dom in jo prosila, naj
pride k njej na posestvo v Velenje, da bi zanjo predla. Koširjeva se je res
preselila h grofici in poleg predenja tam opravljala tudi druga kmečka ter
gospodinjska opravila. Tam si je kasneje ustvarila družino.
Njeni potomci danes hranijo star gosposki kolovrat, ki ga je predici
Veroniki Košir podarila grofica Herberstein. Fotografija je na zadnji
strani.
Iz te volne je grofica Herberstein pletla jopice, nogavice za svoje vnuke.
Foto: Za kolovratom, grofica Herberstein (desno). Foto v zasebni lasti.
Reprodukcija: Špela Poles.
Časnik »Toplina domače volne«
16
Paški Kozjak, 5. junij 2014
»Ti si črna ovca!«
Bojana Planina
… smo včasih slišali večkrat.
So kdaj rekli tudi vam? Najbrž ne. Meni pa so! Spomnim se, ko sem bila še v vrtcu. Deklice so me napodile iz svoje
skupine, češ da sem drugačna od njih, da sem edina »taka« - črna ovca in se ne bom igrala z njimi. O, kako mi je bilo
hudo. Takole je bilo …
V vrtcu smo dobili nove igračke. To so bile punčke s »pravimi« lasmi, v pravih malih oblačilcih, rdečih, roza in
vijoličastih. Če si jih nagnil, so zaprle oči. Imele so dolge črne trepalnice. Deklice so jih česale, preoblačile, jih dajale
spat v majhne posteljice in jim pele uspavanke. Te deklice so bile podobne tem punčkam. Tudi one so imele dolge
lase, ki so jih razčesavale in oblečene so bile v živopisne oblekice in imele so lakaste čeveljce. In jaz? Jaz sem res bila
med njimi črna ovca. Vedno sem bila ostrižena čisto na kratko in razen ob velikih praznikih sem vedno nosila hlače in
čevlje za zavezat. Hlače so bile modre in sprane. Da so take kot delavske, so mi rekli. Mama mi jih je prinesla iz Italije
kar nekaj, ker da je platno trpežno, hlače pa poceni. Bile so trde kot hudič in res jih nisem mogla hitro strgat, ko sem
plezala po drevesih in se skrivala po barakah, ko smo se šli skrivalnice z domačimi fanti. (Sprane so bile pa zato, ker
sem jih nenehno dajala v pranje, saj so se le s pranjem zmehčale!) Nemalokrat sem bila tudi potolčena in popraskana.
Res, taka črna ovca se nisem mogla igrati z nežnimi, lepimi punčkami. Malo solzne oči sem že imela, ko so me tako
grdo nagnale in ozmerjale. Ampak sem se kar hitro obrnila, zažvižgala skozi prste Gojku in mu pomigala, da naj greva.
Stekla sva do bukve, splezala nanjo in od tam občudovala in preštela mlade ptičke v gnezdu na sosednjem drevesu.
Potem sem začela tiho peti. Gojko me je vprašal, zakaj pa je to dobro – petje na drevesu. In sem mu rekla, da
mladičkom pojem uspavanko. »Ti si koza!«, mi je rekel. No, vidite. Najprej črna ovca, potem pa še koza.
Zdaj veste, da sem bila »črna ovca« zaradi kratkih las in hlač. Ampak čez nekaj let, ko sem že hodila v šolo, so tudi tiste
deklice začele nositi take »delavske« hlače, kot sem jih morala jaz že v vrtcu. Pa čevlje za zavezat tudi. Rekle so, da so
»kobojke« in »cuperge«. Pa tudi dolgih las niso imele več. Tako so one vse postale črne ovce!
Aha, pa še nekaj. Dedku Mrazu sem napisala skoraj grozilno pismo. Mama pravi, da nekako takole: punčko stapravmi
laski nujno kr nisem črna ovca.
Pravzaprav je biti črna ovca kar fajn. Bodite kdaj tudi vi! Zanalašč ;)
Časnik »Toplina domače volne«
17
Paški Kozjak, 5. junij 2014
Toplina domače volne
Bojana Planina
Danes so se pevske vaje naših nižjih razredov zelo zavlekle. Zadihana hitim navkreber k domu. Mrak že leze v dolino,
iz nje pa počasi lezejo meglice po pobočju Paškega Kozjaka1. Uh, kako je mraz. Pa zima se še sploh ni prav začela. Še
zadnji ovinek. Skozi veliko okno naše male hiške vidim prasketanje ognja v kaminu. Zadnje metre proti vratom
stečem. Komaj čakam na vroč čaj, da si z njim ogrejem roke. Kar padem v vežo. Istočasno si sezuvam škornje in slačim
plašč, in kapo, in rokavice in zavpijem: »Sem že prišlaaaaa.«
Vstopim v hišo. Kako diši. V naši hiši vedno diši. Ali po sušečem se bezgu, jabolkih,
zeliščih, sveže spečenem kruhu ali pa po lesu, ki gori v kaminu, tako kot danes. Planem
k skodelici s čajem, ki me že čaka nad kaminom. Srebnem in izpod oči pogledam Zetko.
Zetka je moja babica. Pravzaprav ji je ime Jožica, ampak pri nas ji rečemo Zetka. Sedi v
velikem stolu in plete bele nogavičke. V košari ob njenih nogah je že nekaj parov. Vsak
je lepo spet z volneno nitjo. Vsak je tudi malce drugačen, ampak vsak se na vrhu konča
z vzorcem, ki spominja na čipko. Tudi jaz bom znala naplesti take nogavičke. Zetka je
rekla, da je to nujno.
»Za koga bodo te nogavičke?«, jo vprašam.
»Za mestne gospe«, mi reče zelo pomembno.
Mislim si, kako pa to, da bodo zdaj tudi mestne gospe nosile nogavičke iz volne naših bick2, saj v mestu ne nosijo takih
škornjev za v štalo3, saj je nimajo, pa svinjaka tudi ne.
Ko Zetka vidi, da šobim ustnice, ve, da je to znak, da velepomembno razmišljam.
Nasmeji se mi in reče: »Saj veš, najlepšo toplino daje naša domača volna. In še dosti bolj trpežna je!«
Stisnem se k njej in sedem na tla k njenim nogam. Srebam zeliščni čaj. Opazujem sence premikajoče se volnene niti, ki
jih Zetka spleta v samo njej znane »zavitljaje« okoli pletilk in si mislim: ja, prav take zanke se bom nujno morala
naučiti plesti tudi jaz.
S kazalcem se narahlo dotaknem premikajoče se niti.
Naša volna je gladka. Mami pravi, da je kot svila. Jaz pa pravim, da je kot sladkorna pena. Tudi diši lepo. Jaz bom imela
vse narejeno iz naše volne. Ko smo jo pred mesecem dni prale, cufale in česale, sem iz preje naredila blazinico za
mojo punčko Ajdko. Saj bi jo naredila tudi zase, ampak mami in Zetka sta na kolovratu iz te preje spredli predivo in
navili nit za gospe iz mesta.
Mogoče jo je kaj ostalo, si mislim in stečem v zadnjo sobo, kjer imamo prejo, volno, pa filcanje4, pa vse sorte.
Dvignem pokrov velikega pletenega zaboja.
Vauuu, koliko je še preje. Pa ja, saj so pomagale še sosede.
»Zalka, mraz si spustila iz kamre. Zapri vrata in pridi sem,« me pokliče Zetka.
Časnik »Toplina domače volne«
18
Paški Kozjak, 5. junij 2014
Zagrabim pest preje, spustim pokrov in na glas zaprem vrata, da jih Zetka sliši. Pridrsam k njej, v pesti pa stiskam
puhasto belo prejo. Vržem jo v zrak in zapojem: »Naša preja je kot sladkorna penaaaaa.« Potem vprašam Zetko:
»Zetka, zakaj je naša preja videti kot sladkorna pena?«
»Zato, ker je od naših bick, domačih ovčk. Saj veš, solčavk5. Tu so doma. Na naših strmih travnikih. Na njih raste
nešteto zdravilnih zeli, trava pa je sočna. Zato so zdrave, krepke in zato jim raste odlično runo6. Pa ker znamo z njimi
delati tako kot so delali naša ata in mati. Odbira7 je bila zmeraj iz najboljših bick. Saj poznaš tisto staro fotografijo v
rodovniški knjigi8 naših bick, tisto, na kateri so ata, mati in stric z našimi bickami, ki so zmagale na razstavi.«
»Ja veeeem, katera. Tista, za katero si mi rekla, da so jo tvoj ata dali v okvir poročne slike, potem pa so jo mati spet
nazaj dali in rekli, da so oni prvi v hiši in naj si ne drzne slike v okvir spet menjati.«
»Ja, res je. Tista fotografija je, ja. Ampak ata so ji pa potem rekli, da tudi mati ne bi bili
prvi v hiši, če oni ne bi imel takih bick,« mi razloži Zetka.
»Zdaj jih imamo pa miii«, zaključim in valjam v rokah kot svila nežno puhasto prejo.
»Zetka, poglej, kakšno kroglico lahko naredim. Take kroglice bom z milnico sfilcala,
potem bom s šivanko skoznje potegnila nit in jih bom imela za božično jelko. A ne bo
lepo?«
»To bo res nadvse lepo, Zalka,« je bila navdušena Zetka.
Potem odloži pletilke in reče: »Takole. Predzadnji par je gotov. Vzemi škarje tamle in odstrizi nit tule, ob vozliču.«
Nit odrežem natančno tam, kjer mi pokaže Zetka. Pravi, da moraš biti pri vsaki stvari natančen, zato da trud ni zaman.
Zetka zatakne vozlič v patent, vzame drugo nogavičko in obe nežno poravnava in gladi. V njih je vtkana tudi njena
toplina. Nato jih natančno prepogne in zveže z nitjo.
»Na. Položi jih v košaro k ostalim«, mi reče »in preštej jih.«
»Ena, dve, tri …«, štejem na glas, da se ne zmotim in jih prelagam v košari, » … devet!«
»Še en par, potem pa gredo v mesto!« je vesela Zetka.
»Še en par. Potem pa greste v mesto!« rečem nogavičkam v košari in jih pogladim tudi jaz. Res so nežne.
»Da boste grele noge mestnih gospa!« jim naročim.
Čeprav mestne gospe nimajo ne štale niti svinjaka, morajo pa zagotovo iti kam drugam, tudi kadar je mraz.
Takrat jih bo najbolje grela vsa toplina naše domače volne!
Zala
1
Paški Kozjak – hribovsko naselje nad Velenjem; planinska koča http://www.pzs.si/koce.php?pid=123
bicka - ovca
3
štala - hlev
4
filcanje – izdelava iz filca – blaga iz med seboj prepletenih ali zlepljenih vlaken volne; tudi polstenje
2
Časnik »Toplina domače volne«
19
Paški Kozjak, 5. junij 2014
5
solčavka – jezersko-solčavska pasma ovce
runo – volna, dlaka na ovci
7
odbira – selekcija za izboljševanje pasme; tudi po rejskemu programu
8
rodovniška knjiga – za vpis v rodovniško knjigo je morala ovca biti zdrava in ocenjena vsaj v tretji razred
Sliki str. 18 in 19 sta iz knjige Naša ovca in njega volna : jezersko-solčavska ovca na Solčavskem, avtorji: Bernarda Prodnik [et. al ], 2011.
6
Volna v Sloveniji, Evropi in svetu
SLOVENIJA: Pri nas letno nastrižemo okrog 180 ton volne. Približno polovico jo uporabimo, drugo zavržemo. Več kot
deset let volno odkupuje podjetje Soven, oziroma surovo volno menja za tkano volno. To je edino slovensko podjetje,
ki je registrirano za odkup, skladiščenje, prevoz in predelavo neoprane ovčje volne.
EVROPA: Interese ovčereje združuje Evropska skupina za volno EWG (European Wool Group). Njeno poslanstvo je
povečati vrednost volne, spodbujati mednarodno izmenjavo izkušenj in znanja.
SVET: Največje svetovne proizvajalke volne so Avstralija, Argentina, Kitajska in Nova Zelandija. Najbolj kakovostna
volna je doma v Avstraliji, Novi Zelandiji, Južni Afriki in Urugvaju. Te države do tudi največje izvoznice volne. Prodaja
poteka preko dražb, ki so klasične in elektronske.
Vir: Prodnik, B. (2011). Naša ovca in njena volna
Uporaba volne
Volno, ki je primerna za predelavo, uporabimo za oblačila, pletenine in tekstil. Zelo priznano je bilo in je še sukno. Gre
za poseben postopek tkanja tankih izključno volnenih niti na statvah. Odlikuje jo kakovost in ekologijo. Volna ima
odlične lastnosti kot so navzemanje vlage, raztegljivost, težka vnetljivost in toplotno-izolacijske sposobnosti za
oblačila in drugih življenjskih potrebščin, saj je nudila toplo zaščito v našem ostrem gorskem podnebju. V različnih
oblikah so jo uporabljali tudi kot plačilno sredstvo ali sredstvo za menjavo blaga. Bila je ena od osnovnih surovin. Žal
pa večji uporabo zavira njena visoka cena v primerjavi s ceno sintetičnih vlaken.
Volna, ki ni primerna za predelavo, postane kot odpadek velika obremenitev za okolje. Zato je vedno več
prizadevanja, da bi se taka volna uporabljala za druge namene.
Volna je dobra izolacijo stavb. Lanolin v njej povezuje izolativnost in ščiti pred zajedalci. Volna prijetno vpliva na
klimo, saj lahko vpije kar do ene tretjine svoje mase vlage, ki jo nato odda nazaj v prostor. Je dober zvočni izolator.
Uravnava temperaturo v prostoru; poleti zadržuje vdor vročine, pozimi toploto ohranja. Ni nevarnosti samovžiga, saj
je naravno odporna proti ognju. Rok trajanja izolacije je preko pol stoletja!
Neoprana in čim bolj umazana volna (volna z nog, trebuha in glave) je odlična za ekološko gnojenje. Ima lastnost
nabrekanja, zato rahlja zemljo in zadržuje vlago. S tem pa tudi ustvarja idealno klimo za drobnoživke, ki volno v šestih
do dvanajstih mesecih razgradijo in iz nje sprostijo pomembna rastlinska gnojila. Najbolj primerna je oblika pelet.
Uporabljamo jo tudi za rastno podlago za ozelenitev betonskih površin ali za pridelovanje zelenjave v rastlinjakih.
Potrebno jo je seveda ustrezno pripraviti.
Vir: Prodnik, B. (2011). Naša ovca in njena volna
Nekateri prisegajo, da je boljše gnojilo od hlevskega gnoja in pravijo, da lanolin v volni odganja voluharje!
Časnik »Toplina domače volne«
20
Paški Kozjak, 5. junij 2014
Foto: Star kolovrat, ki ga je svoji predici Veroniki Košir podarila grofica Herberstein. V zasebni lasti. Foto: Špela Poles.
Kavčnikova domačija, 29. 5. 2005, prireditev »Od volne do toplih nogavic«. Foto 1,2,8 Bojana Planina, ostalo arhiv Muzeja Velenje