Nosíte bremena drug drugemu!« - Misijonsko središče Slovenije

Misijonska
obzorja
št. 4 (140), leto 25
avgust 2011
cena 1,50 EUR
e
m
n
a
e
r
b
e
t
í
s
o
»N
u
!
m
«
e
g
u
r
d
g
u
dr
š č an
L e to k r
s ke d o b r o d e l n o s t i
in so lidar n os ti
Groblje,
Rim,
Buenos Aires
1923-1986
I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 19 8 7
Revija za medkulturni
in medreligijski dialog ter razvojno
in humanitarno pomoč
V sodelovanju z Inštitutom za religiologijo,
ekumenizem in dialog (TEOF)
izdaja
MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE
SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija
Tel. : 01/300 59 50,
Faks: 01/300 59 55
E-mail: missio@rkc. si
http://www. missio. si
Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.
MISIJONSKA PISARNA MARIBOR
Slovenska 21, 2000 Maribor
tel. /fax. : 0590/80 381
od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h
E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. net
GLAVNI UREDNIK
Dr. Drago K. Ocvirk, CM
POMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA
Tina Jež
LEKTOR
Jurij Devetak, CM
Odgovarja
NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE
Stane Kerin
OBLIKOVALEC
Boris Jurca
GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK
Schwarz, d. o. o.
Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja
prispevka ali iz arhiva MSS.
ISSN 1318-4369
Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno.
Prispevek za posamezni izvod je 1,50 EUR.
Celoletni prispevek za MO za leto 2011:
9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za
Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD.
Vplačila nakazujte na transakcijski račun
Misijonsko središče Slo­venije, Kristanova 1,
Ljubljana namen nakazila: naročnina MO,
št. transakcijskega računa pri
NLB: SI56 0201 4005 1368 933,
št. transakcijskega računa pri Raiffeisen
banki: SI56 2420 0900 4370 443
Vplačila iz tujine s čeki na naslov:
Misijonska pisarna, Kristanova 1,
1000 Ljubljana
Slika na naslovnici: V Mukungu – Ruanda,
otroci z upanjem v očeh zrejo v prihodnost.
Foto: Stane Kerin
Naše
velike sanje
»N
aše velike sanje so, da bi bili otroci siti, da bi hodili v šolo,« je
na srednjih straneh zapisala s. Bogdana, ki že 40 let deluje
v Ruandi in Burundiju. Tam je prestala vojni metež, genocid
in begunska taborišča, zdaj pa v povojnih razmerah lajša gorje … Kako
se z njo strinjam, kako enako z njo čutim in doživljam, čeprav skoraj na
drugem koncu sveta, na Salomonovih otokih. In dobro vem, da enake sanje
sanja sleherna misijonarka ali misijonar. Hvala Bogu, ne le oni. Tudi mnogi,
mnogi v Sloveniji in Slovenci po svetu. Mar se ne konča marsikatero pismo
iz misijonov z zahvalo dobrotnikom, ki so v glavnem nevidni, a še kako
učinkoviti misijonski sodelavci. Nam vsem, ki smo kakorkoli neposredno
vključeni v misijonsko delo, je popolnoma jasno, da smo brez sodelavcevdobrotnikov povsem goli in bosi; nemočni tudi sami, kajti z dvema rokama
ne zmoreš veliko, z mnogimi prestavljaš gore!
Nam vsem, ki smo kakorkoli neposredno vključeni
v misijonsko delo, je popolnoma jasno, da smo
brez sodelavcev-dobrotnikov povsem goli in bosi;
nemočni tudi sami, kajti z dvema rokama ne
zmoreš veliko, z mnogimi prestavljaš gore!
Zdaj sem spet na Salomonih in sem načrtoval, da vam v tej številki napišem,
kaj vse smo skupaj storili in zgradili, saj v poletnih mesecih kronično
primanjkuje misijonske pošte. No, letos je drugače, hvala Bogu, zato o
Salomonih nekaj bolj v slikah kot besedi na zadnji strani. Bolj ko ne so ta
Misijonska obzorja afriška. V njenem osrčju – Kongo, Burundi, Ruanda - ki je
že dolgo močno nemirno, deluje nekaj naših misijonark in osrednje strani so
njihove. Njihovo družbeno okolje je izvorno prežeto z duhom tradicionalnih
verovanj in se v njem kot kristjanke ne srečujejo s kakšnimi posebnimi
težavami. Verska svoboda je spoštovana. Zelo drugače je v islamskem svetu;
celo v Turčiji biti kristjan oz. nesunitski musliman je zelo trpko in bridko. Tudi
v Izraelu je pred kristjani nemalo administrativnih ovir, če hočejo kaj doseči,
npr. registrirati avto. Verska svoboda je v večjem delu sveta žal nedosegljiv
ideal, kar naši misijonarji marsikje izkušajo na lastni koži. Stojmo jim ob
strani vsaj z molitvijo, če že drugače ne moremo, hvala!
Sredi počitnic smo, naj vam bodo vir novih duhovnih in telesnih moči, novih
prijateljstev in okrepljenih starih, morda utrujenih zvez. Z dobrohotno in
naklonjeno mislijo se spomnite tistih, ki jim ni nikoli dano uživati počitnic
in se v skrajni bedi borijo za golo preživetje. Naj bodo naše misijonarke in
misijonarji še naprej vaši ambasadorji pri teh ljudeh, da jim bo vsakdan
nekoliko bolj veder in jutrišnji dan bolj obetaven. Hvala vam in veliko sonca
v srcih in na nebu,
Drago K. Ocvirk, cm
Semestrski misijonar na Salomonovih otokih
h umoris t
Klemen Štolcar, duhovnik Lj, Madagaskar
Tudi s humorjem
se daleč pride
Večina s tarnanjem, nekateri pa tudi s humorjem zrejo na svoje
misijonsko delo in o njem tako tudi pišejo ali govorijo. No, ko
smo takole misijonarji skupaj na terenu, se veliko presmejimo,
to vem iz lastne izkušnje na Salomonih. Kaj pa č'mo drugega:
smeh je pol zdravja, še zlasti, ko gre (skoraj) vse narobe. A ko se
lotimo pisanja, smo smrtno resni. Res, tisto, kar dajemo na papir,
so po navadi stiske in trpljenje naših ljudi in prošnje za pomoč,
tako da človeku ni do šale. Hvala Bogu, vsi niso
takšni. Ena svetlih izjem je dolgoletni misijonar na
Madagaskarju Klemen Štolcar. On zna privabiti
nasmeh na obraz, saj sivino in črnino vsakdana tako
obrne, da je manj siva in manj črna. Škoda le, da ne
napiše kaj daljšega, kakor je to delal pred leti. A kaj,
ko se je tudi on »po@mailal«.
10.6.2011. Danes sem že dvakrat po
nekaj minut pošiljal v vaš konec ali
bolje na vaš naslov in mi je šment dvakrat brcnil ven ... Seveda gre za fehtarijo in tri skenirane strani, kar z zamorsko tehniko ne zvoziš zlahka kot
v vašem razvitem svetu. Bom skušal še ponoči ali zgodaj zjutraj. Grem
se precej šoferja, obtičim v blatu, pustim za seboj polomljeno prikolico z
več kot tono cementa, se vrnem s praznim avtom po cement in hajd naprej.
Potem sem moral v Tana še po enega
škofa kanonista, ki nas je tu en dan
poučeval o svetem zakonu. Nazadnje
hvalim Boga, da sem bil rojen slabe
štiri leta po svetovni moriji in sem
imel milost živeti v skromnosti. Zato
lažje potrpim kot današnja mladež, ki
ima preveč denarja, premalo pa čuta
za skupnost in veliko pomanjkanje
skromnosti! No, pa saj
niso nič krivi. Padli so
v izobilje in to jih je
sferderbalo. Danes je
bila tu ravnateljica sestrske katoliške šole v
Vanga in baje ste dobili potrebna poročila, zato je »pritresla«
naslov in številko njihovega bančnega računa, da bo lahko
Misijonsko središče nakazovalo.
15.6.2011. Tu se politično zaostruje.
Nafte že ni … Navadno se vse rabuke
pričnejo s tem. Cena poskoči in folk,
ker se s tem vse podraži, tudi »poskoči«. Dosedanja garnitura bo izgubila točke in gotovo se bodo za stolčke pulili tudi bivši kriminalci. »Jovo na
staro!« Smo že videli
in če nam Bog da še
kaj zemeljskih dni,
bomo še.
17.6.2011. Tukajšnji
prvi minister je
tako rekoč Francoz
in je to pot hitro
spravil nagajivce z
gorivom v red. Malo
manj, da ni rekel,
da bo burkeže postrelil ... Trgovčiči,
v glavnem Kitajci in Pakistanci, so
dali rep med noge in že veselo točijo
nafto ... Drugače imamo lepo vreme,
nekako je kot doma spomladi ali jeseni. Vročine ni in se da lepo dihati. Nocoj pride v Tana zakonski par
(zdravnik, zobarica) in še ena zdravnica s Koroške. Janez jih že čaka v Tana,
da pridejo na njegovo področje pomagat za mesec dni pri zdravljenju. Ker
so zoboderci redkost, bodo celo sestre
iz Farafangane bezljale v Ranomeno k
njej zdravit svoje »planke«. Mladi dohtarčki in mislim tudi ena zoboderka,
pa itak kot veste, skoraj pristanejo v
Matangi.
11.7.2011. Upam, da po božji dobroti še tlačite mater zemljico. Meni se
bodo skoraj posušili prineseni »šouldi«, zato lepo prosim, če mi nakažete na moj račun tu v Farafangani nekaj
evrov iz mojega osebnega računa pri
vas. Hvala! Vsem prav lepa hvala, da
se hitro potrudite in ugodite našim
željam!
»O joj prejoj, dejanje to, ne bo pustilo
me v nebo.«
Vidim, da bom moral na kakšen tečaj
računalništva, ker tisto, kar sem oni
dan šribal v formular, je lepo čez noč
ven izginilo ... K sreči se cijazi sem dol
nečak Marko in mi morda odpomore, da čim prej dobite izpolnjeno prošnjo za avto po tejle hitri poti. Upam,
da bo znal tudi skenirati predračun ...
Tako bo treba ponovno čakati. Mi tu
smo tega vajeni, za vas v civiliziranem
svetu, je pa to gotovo muka. Hvala za
razumevanje in z Bogom! V upanju na
ugodno rešitev prošnje lepo pozdravljam. Klemen
3
e - nabiralnik
100 km novih cest
Janez Krmelj, duhovnik Lj, Madagaskar
8.6.2011. Prisrčno pozdravljeni in hvala za vaše vrstice. Tu gre po starem naprej. Zastavljeni projekti tečejo, v bolnišnici mi pomagata Ana in
Katarina. Za tri mesece gresta na delo v oddaljen center Akamasoe v bolnišnico Petra Opeke. Cestno omrežje napreduje, ne vem koliko časa bom še
uspel streči delom v zelo odročnem kraju. Po enajstih letih gradenj bomo
končno presegli številko 100 km novih poti, ki so zgrajene za Antešake na
podeželju. Upajmo, da mašinerija zdrži, najbrž pa bom zaprosil še za kakšnega tisočaka za gorivo. Rad bi vas enkrat spravil sem, da bi malo videli,
kako vse to zgleda, ker nam toliko dobrega storite in to z vso velikodušnostjo. Hvala za vašo pozornost. Vso srečo in blagoslov! Janez
Projekt:
Duhovna obnova
Polona Švigelj, uršulinka,
Senegal
12.5.2011. Spoštovani, po vseh veliko-
Izgubljen v snežni belini in ledu
Dorica Sever, frančiškanka Marijina misijonarka, Kanada
12.5.2011. Hvala za novice ... ja pri vas je pomlad. Verjetno že 12 let nisem
doživela pomladi v Sloveniji. So samo lepi spomini na majske večere, cvetoča drevesa ... dišave ob večerih, ko smo sedeli zunaj na župnijskem vrtu v
Cerkljah na Gorenjskem, kjer sem preživela »mlada leta«... meseca junija na
češnji s tranzistorjem, ko sem poslušala nogometne tekme iz prvenstva, ki
je bilo nekje v Nemčiji ... in spodaj se je moja prednica križala … Vse je bilo
tako preprosto in polno veselja, navdušenja ... tudi sedaj ga ne manjka, vendar je vse malo drugače, ker so nas življenjske izkušnje »pomodrile«. Mene
verjetno ne preveč, ker stalno nekaj načrtujem, popravljam, hočem prinesti v okolje, kjer živim, nove možnosti. Jutri odhajam v Montreal
na sestanek provincialnega sveta
in to bo tudi priložnost, da v zabojnik oddamo stvari, ki smo jih
dobili in nakupili – gotovo se najbolj veselimo avtomobila MIVE.
Ne bo nam treba več hoditi velikih razdalj po mrazu in prenašati tovorov na saneh, čeprav nimamo več kot 20 km ceste v naselju.
Arviat je izgubljen v snežni belini
in ledu do zadnjih dni meseca julija. Avgusta, ko bo led odplaval,
bomo dobili dragocen tovor ... in
novo pastoralno leto se bo začelo. Hvala vam za pomoč in spremljanje. Hvala, ker me niste pozabili tukaj na vrhu zemlje. Lep
pozdrav! S. Dorica
4
nočnih pripravah katehumenov in na
župniji, mi je konec prejšnjega tedna
»zagodla« utrujenost z malarijo. Zdaj,
ta teden pa sem spet, hvala Bogu, na
delu, konec šolskega in pastoralnega
leta z vsemi etapami tako otrok kot
odraslih mi res ne more biti dolgčas ...
Konec meseca imamo kanonično vizitacijo našega kardinala. Težave z mladimi, župnikom in precejšnjim številom
župljanov se še vedno niso izboljšale in
ne vem, kako se bo vse skupaj končalo ... Se priporočamo v molitev! Glede
Trikraljevske akcije se zahvaljujem za
prejeto gradivo, nimam dosti časa te
dni, a se bom potrudila. Ali je možno
napisati prošnjo tudi za tridnevne duhovne vaje pred začetkom novega pastoralnega leta, ki bi jih želela uresničiti našim katehetom, ki jih je nekaj
čez 70. V samostanu benediktincev bi
bilo treba plačati prenočišče in pridigarja, za hrano pa bi poskrbeli sami - le
vrečo riža in nekaj rib bi morali kupiti.
To sicer ni projekt v smislu gradnje, pa
vendar je tudi »gradnja duhovne moči
oznanjevalcev« potrebna. Ne vem, kaj
mislite o tem »projektu«? Je možno?
Hvala za odgovor! Seveda, kot vsi misijonarji, imamo še veliko drugih potreb.
Pri nas bi radi gradili vrtec, imamo kos
zemlje, ki bi lahko služil najmlajšim …
Majniški pozdrav! S. Polona
e - nabiralnik
Ne obupati
Anica Vlašič, frančiškanka Marijina
misijonarka, Rusija
Vojaki na begu
Anica Starman, frančiškanka brezmadežnega spočetja,
Slonokoščena obala
22.5.2011. Dragi vsi v Misijonskem središču
(oz. v misijonski žitnici)! Ja, zdaj pa se kaže tudi
pri nas že kar prava pomlad! Rada preberem
e-pisma s spodbudami misijonark in misijonarjev samih ... Hvala za deljenje! Kaj je pri nas novega? Ravno se je končala »pastirskaja vstreca« naše škofije (s sedežem v Moskvi), na katero so bili vabljeni vsi duhovniki in v pastorali
angažirane redovnice in laiki. Iz naše skupnosti, ki šteje 8 sester, so se srečanja udeležile 3
sestre. Sredi februarja pa je zasedala (tudi v bližini Moskve) glavna »asambleja« redovnih skupnosti iz vse Ruske federacije. Ja, to je bilo pa
zelo zanimivo! Pogled nazaj tja do ponovnih
začetkov po perestrojki, do danes in kako naprej. Ponovni začetki so bili polni upanja in zagona, a le malo tega se je uresničilo. Danes smo
v stanju velike sobote, njenega molka, v pričakovanju ... Škof Pikel, ki je odgovoren za redovnike, se je zelo trudil dati nam poguma, ne zapustiti teh misijonskih poljan, četudi rezultati
niso vidni! Če si predstavim katoliško Cerkev
v Ruski Federaciji brez duhovnikov in redovnic iz tujine, potem ne bi ostalo kaj dosti. In poklici so prava redkost! Tu je Gospod naklonil
svoje blagoslove lojolkam, ki imajo že juniorko.
Verouk in pastoralna dejavnost se pri nas končata maja, kot pouk na šoli. V naši župniji »Na
Kovenskem« bo prvo sveto obhajilo prihodnjo
nedeljo. Letos smo imeli zopet zelo, zelo dolgo
zimo z bogatimi snežnimi padavinami. Včasih
sem imela vtis, da kupov snega, ki so segali do
oken prvega nadstropja, ne bo nikoli konec. V
velikem tednu se je komunalna služba trudila
razmetati vse te kupe snega, ki jih pozimi niso
uspeli odpeljati v Nevo. Želim Vam lep preostanek Marijinega meseca in vse darove Sv. Duha,
ki prihaja!
19.5.2011. Preživeli smo hude časa, čeprav pri nas v Gbagbamu in tudi
v Frescu ni bilo pobijanja. V Abidjanu je bilo zelo hudo, preden so aretirali bivšega predsednika. In potem še več tednov čistke in iskanja
orožja. To še ni končano. Ko so liberijski plačanci odhajali v Liberijo,
so šli po obalni cesti in kdor se jim je postavil po robu, so ga ustrelili. Pomorili so čez 200 ljudi, samo v Frescu 20. Tam so jim zaprli pot z
velikim kamionom in, ker niso mogli dalje, so šli proti Gbagbamu, da
bi šli skozi gozd naprej proti Sassando in San Pedro. Ker niso poznali
poti, so se skrivali v gozdu, iskali hrano in pobijali, ker so se bali, da bi
jih ljudje naznanili legalni vojski. Še zdaj ne vemo, če se jih še kaj skriva v gozdu. Ljudje so že prej ob vsaki novici, da prihajajo eni ali drugi,
bežali v gozd. Še sedaj so prestrašeni, veliko jih ne upa na polje delat.
Prebivalstvo južnih krajev, ki je bilo za novega predsednika, je potrto, beži pred vojaki, ali pa jih od daleč opazuje. Vojaki streljajo v zrak
in jih še bolj prestrašijo. Upam, da se bodo počasi navadili nanje. Novi
predsednik govori o spravi, a najprej mora resnica priti na dan, saj sta
obe strani storili veliko hudega. Ljudje pri nas molčijo. Naša skupnost
v Abidjanu je po mesecu dni odsotnosti spet zaživela. Vse je bilo treba
začeti znova. Je že taka Božja volja. Molimo skupaj še naprej za mir,
posebej še, da se ne bi pobijali med seboj.
6.6.2011. Bila sem zelo presenečena in vesela, ko sem dobila vaše sporočilo. Rada bi imela naslov od dobrotnika, ki se je odpovedal darilom
za štirideseti rojstni dan in prijateljem priporočil, da tisti denar namenijo za naš misijon. Hvala Bogu in iznajdljivim dobrotnikom, s. Anica.
Skomini po Šmarnicah
Miriam Praprotnik, Usmiljenka, Albanija
12.5.2011. Čeprav nikoli ne čutim »nostalgije« po zemeljski
domovini, se mi v mesecu maju vsako leto milo stori ob spominih na obhajanje šmarnic v Sloveniji. Ta pobožnost ni razširjena med Albanci in tudi Italijani ne. Ti imajo v vsakem pogledu velik vpliv v Albaniji. Mene zelo moti nered in govorjenje vse počez v cerkvah, kjer so italijanski misijonarji in
misijonarke. Tako je tudi v naši sosednji novi dominikanski
cerkvi, ki so jo zgradili in jo oskrbujejo dominikanci iz Malte.
Tudi ti so študirali v Rimu in se navzeli nelepe navade govorjenja v cerkvi tako, da mi vsako nedeljo po sv. maši odmevajo
v ušesih Jezusove besede prodajalcem v templju: »Moja hiša
je hiša molitve, vi pa ste od nje napravili razbojniško jamo.«
Takole nekaj o naših misijonih. Bilo bi zelo zanimivo za Vas,
ko bi se enkrat odločili za obisk te dežele nasprotij. S prijateljskimi pozdravi, S. Miriam.
5
o zahvali
Milena Zadravec, salezijanka, Izrael
Hvaležnost pa taka!
V sanjah utegne biti precej resnice. Takšne sanje je sanjala in zapisala s. Milena,
ki nikakor ni mogla sporočiti svoje velike hvaležnosti v Misijonsko središče, ker avta,
za katerega je pred časom prejela denar, ni bilo od nikoder. No, ko je prišel, se ji
je odvalil kamen od srca in to se je lahko zahvalilo. Četrt stoletja sem že tako ali
drugače vključen v delo Misijonskega središča, zato vem, da je v njem tako kakor
v misijonarkinih sanjah: gora prošenj, večina uslišanih, zahvala pa »pogosta« kot
avgustovski sneg. Zato hvala s. Mileni za zahvalo in za to, da nas je spomnila nanjo,
urednik MO v imenu vseh v MSS!
19.7.2011. Sanjala sem, da sem prišla v za PAKIRANJE – ODPOŠILJANJE od
nebesa; angelček mi je razkazoval vse tukaj so odposlane skoraj vse milonaokrog. Stopila sva do velike delavni- sti in blagoslovi ljudem, ki so prosili.
in tistim. za katere so prosili.« Tudi
ce, v kateri je mrgolelo angelčkov.
Moj angel se je ustavil pred prvim oddelkom in rekel: »Ta oddelek se imenuje: SPREJEMANJE. Sem prispejo vse
prošnje, ki jih naslovimo Bogu v molitvah ali kakorkoli že. Pogledala sem
notri in videla ogromno angelov v vrtoglavem direndaju. Nešteto angelčkov je bilo zaposlenih s sortiranjem papirjev, kartončkov različnih velikosti
in oblik, na katerih so bile napisane
prošnje, želje, v vseh mogočih jezikih
in so prihajale iz vseh krajev sveta.
Potem sva odrinila po dolgem hodniku in prispela do drugega oddelka.
Angelček mi je rekel: »To je oddelek
v tem oddelku je bilo ogromno trdega dela in veliko angelčkov je bilo zaposlenih s pakiranjem in odpošiljanjem mnogoterih milosti ljudem na
Zemljo.
VALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE
Priložnost
za nov začetek
tudi lesena hiška, v kateri smo sestre izvajale projekt za dostojanstvo deklet in
žena v boju proti prostituciji. Na srečo
Ana slivka, frančiškanka marijina
je bil ves material (šivalni stroji in ostamisijonarka, brazilija
li pripomočki delavnice) pravočasno
17.6.2011. V poplavah je bila uničena prenesen na novo lokacijo. Nek gospod
nam je v najem ponudil bivši bar, kamor
smo preselile projekt. Novi prostor je
omogočil povečanje skupine, prispevki darovalcev pa so dobesedno rešili projekt. Več kot dve tretjini najemnine sta plačani iz vaših darov, nekaj pa
prispevajo tudi dekleta in žene s prodajo svojih del (predpasniki, kuhinjske
krpe, brisače ...). Kdo bi si mislil, da so
poplave lahko tako neverjetno konkretna priložnost za nov začetek! V imenu
naše skupnosti in celotne skupine iz delavnice deklet in žena se toplo zahvaljujem za vse darove. Naj vam Gospod
obilno povrne za vsako vašo odpoved
v dobro tistih, ki nimajo! S. Ana Slivka,
Frančiškanka Marijina misijonarka
Pohištvo za vrtec
Ljudmila Anžič, salezijanka, Kambodža
13.7.2011. En lep pozdrav in najlepša
hvala za denar, ki ste nam ga nakazali
za pohištvo v vrtcu. Denar za pohištvo
6
HVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE
o zahvali
Potem sva nadaljevala pot do
najbolj oddaljene točke dolgega hodnika. Ustavila sva
se pred vrati zelo majhne postaje. Na moje veliko začudenje je sedel tam samo en angelček, se dolgočasil, skoraj
lenaril; ni imel dela. »To je
oddelek HVALEŽNOSTI mi
je mirno priznal moj prijatelj angel. Bilo mu je malce
nerodno.
»Kako da tu ni dela?«, sem
vprašala. »Žalostno, zelo žalostno,« je vzdihnil angelček
in nadaljeval: »Ljudje dobijo
blagoslove, darove in milosti, za katere so prosili,
potem pa pozabijo sporočiti nazaj, da je vse v redu dospelo do njih ali do tistih,
za katere so prosili. No ja,
saj včasih to naredijo s par
vrsticami, potem pa ‘vse
tiho je bilo' ... Še manj pa je
takih, ki se potem resnično
zahvalijo za prejeto ...
»Na kak način pa naj se zahvalijo za božji blagoslov?«
sem ga vprašala.
»Preprosto. Enostavno rečejo: 'Hvala ti Gospod.
Hvala za vse …«
Spoštovani prijatelji in dobrotniki misijonov!
Vem, da ste me že pred meseci zagnali v tretji oddelek nebes, in upravičeno,
sem lahko
razbrala iz vaših vrstic, s katerimi ste me spominjali na to in ono, npr.: »Ste
že kupile, se že
vozite, kakšen je, ste zadovoljne, itd …« Seveda nisem imela odgovora na vaša
vprašanja,
ker avta takrat še nismo imele. Da bi se vam opravičevala in opisovala težave
in probleme,
s katerimi sem se soočala pri nabavi avta Citroen Berlingo, za katerega ste
mi lansko leto dali
denarno pomoč, bi morda dišalo po izgovoru. A za nas misijonarje/ke, še tako
velika težava ne
sme postati izgovor ali opravičilo …
Kljub vsemu pa naj vam omenim samo zadnjo postajo: Registrirati avto na
skupnost, družbo
ali osebo? Predstojnice hočejo, da se zapiše na skupnost. Le-ta kot taka nima
številke, pod
katero naj bi se to registriralo. In ker nimamo pravnega statusa, se na uradih
registracija
vleče dolgo, pri različnih dostojanstvenikih pa dobivam le fantastične in nerealn
e nasvete.
»Ja, v prihodnje bodite previdne!« »Ne nasedati z nepremišljenimi ukrepi!
« »Kaj pa če bo
v septembru Palestina res samostojna država!?« In tako naprej in tako nazaj
… Moj Bog,
odkar so se začele počitnice in bodo kmalu končane, sem kot ping pong žogica.
Danes, 13.7.2011, z veseljem oznanim, da je ‘beli konjiček’ dojahal na naše dvorišč
e ob
13.37 uri. Bleščal se je v prekipevajočem jeruzalemskem soncu, ko se je po
glavni cesti bližal
hiši. Sestre so ga pozdravile s ploskanjem, očitno ganjene in nadvse srečne.
Kot na ‘nevesto’
je Mona trosila riž, kar pomeni dobre želje za srečno prihodnost, nalepko MIVA
smo hitro
prilepile v levi kot zadnjih vrat, tako da bo pričevala o slovenski velikodušnosti
vsem, ki jo
bodo zagledali. S sestrama Anno Marijo in Terezijo smo hitro okrasile tudi
sprednji del:
MIVA – HVALA. Vsaka je v svojem jeziku izrazila hvalo in zahvalo: Thank you
- БлагодаряHVALA – Спасибо - ‫( اركش‬arabsko) - Grazie - Gracias - Merci – ‫( הדות‬hebrejsko)
- Ευχαριστούμε
(Liza v grščini – ta nam bo pomagala tudi pri nakupovanju, saj naše moči pešajo)
- Danke –
Koszonom (Julijana Madžarka nad 80, pa najbolj vesela in hvaležna) - Dzięku
jemy.
»Ne morete si predstavljati, kako sem hvaležna vsem, ki so nam omogočili
to darilo. Povejte
vsem, da molim za vse dobrotnike,« je z vso iskrenostjo govorila s. Marghe
rita, domačinka iz
Betlehema. »Reci jim, da nimam ničesar v zahvalo, edino molitev, posebno
v Betlehemu, ko
grem obiskat moj rojstni kraj. Bog naj vas blagoslavlja s svojimi darovi. Vem,
da se on nikoli ne
da premagati v velikodušnosti.«
Upam, da bo avto blagoslovil slovenski duhovnik, ki se v teh dneh mudi pri
božjem grobu,
g. Bogomir T. To bo skoraj na god sv. Krištofa, ko boste v Sloveniji blagoslavljali
vozila,
v tednu obletnice smrti moje drage mame, ki je imela misijonsko srce, se žrtvova
la za reveže,
čeprav sama ni imela dovolj za svoje otroke in družino. Trenutno je veliko slovens
kih ‘mater’
s takim zlatim srcem in jo nadomeščajo. Vesela sem tudi, da je avto prišel v
času praznovanja
20-letnice samostojnosti Slovenije. Kdor Boga ljubi, mu vse služi v dobro: tudi
kakovost
potrebuje potrpežljivost. Bog na čudovit način blagoslavlja vsako dobro delo
in to skoraj
s ‘presenečenjem’. Avto sprejemam tudi kot dar zahvale vseh slovenskih verniko
v, za katere
molim; domov ina je vedno prisotna v mojem srcu. Bogu, organizaciji MIVA,
Misijonskemu
središču Slovenije in vsem darovalcem najlepša hvala, s. Milena
ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHV
je že prišel, tisti za vrtec pa še ne .... Smo
kar v redu, čeprav že komaj čakamo, da
se šola konča in da bo okrog hiše bolj
mirno. Z osnovnošolci in z vrtcem uradno končamo v nedeljo, ko na poseben
program pridejo vsi starši. To pomeni,
da bo drugi ponedeljek že čisto druga
klima okrog hiše. Z dekleti iz poklicne
šole imamo potem še en delovni teden
in potem zaključek, ko bomo vsem
našim drugim letnikom podelili diplome. Takrat pridejo skupaj učenke vseh
Jezusa Kristusa evangelizatorja ubogih, ki so vedno z nami. Izražam vam
svojo iskreno zahvalo za vašo dragoceno pomoč za obnovo in polepšanje naše
cerkve sv. Vincencija Pavelskega. Vaš velikodušni dar nam je omogočil, da smo
naredili temeljito popravilo in obnovo.
9. aprila opoldan se je ponovno odprl
tempelj v veliko veselje zbranih. To je
hiša molitve, ki jo obiskuje veliko delavMarija andreja šubelj, usmiljenka, čile cev, študentov… Obljubim mojo moli6.6.2011. Pozdravljeni, želim vam mir tev za vas in vaše misijonsko delo.
treh poklicnih šol in je tudi nekaj posebnega. Spet množica ljudi, potem pa bo
že naslednji dan mirno. Hvala Bogu kar
precejkrat pada dež, tako da ni tako grozno vroče in je kak večer prav prijetno
spati, ko se spusti na 26-27 stopinj. Lep
pozdrav in lep dan želim. S. Ljudmila
Pomoč pri obnovi
7
E | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZAHVALE | ZA
4 0 let med reve ž i
Bogdana Kavčič, usmiljenka, Ruanda
Da bi bili otroci siti,
da bi hodili v šolo ...
28.5.2011. AMAHORO! je ruandski pozdrav. Stisnejo vam roko in objamejo po njihovo.
To je bil v evangeliju tudi Jezusov pozdrav, ki ga pogosto slišimo v velikonočnem času.
Tega vam tudi jaz želim v tem trenutku, ko vas prisrčno pozdravljam.
Že 40 let »teptam« ruandska in burundijska tla. V obeh državah smo skupaj
z ljudmi preživljali težke in vesele dogodke. Težko je pozabiti dneve in mesece vojne, delo med begunci, med lačnimi in bolnimi. Težko je pozabiti, ali
bolje rečeno, da se je tako lepo spominjati ljudi, ki so mi prinašali veselje in
hvaležnost; predvsem nepozabna pa so
srečanja z ženami in otroci, pa tudi z
možmi, s katerimi je bilo treba delati,
s sodelavci in ne nazadnje s sestrami
domačinkami. Srečanje z ljudmi, z ženami, me vedno nagovori. Ob njihovih
zgodbah se človek zamisli. V skupnosti
se sprašujemo, kaj bi lahko naredile, da
bi ljudje manj trpeli, da bi manj otrok
umrlo zaradi lakote in bolezni; kako
pomagati, da bi otroci lahko obiskovali
šole, da bi se lahko zdravili, da bi imeli
čisto vodo, ne tiste iz močvirja. Šole so
vedno dražje in družine jedo le tisto,
kar pridelajo ali pa odnesejo na trg, da
Slovenski dispanzer in porodnišnica
»Halo! Je tam Kigali, je to s. Bogdana? Tukaj je Jurij Sešek z Radia Ognjišče.«
Tako nekako sva se srečala z Jurijem preko radia, sredi Kigalija, na ulici
pred mošejo in dispanzerjem, kamor sem pripeljala bolno sestro. Tako se
je »vžgala« pustno-sobotna iskrica za pomoč pri zidanju centra za podhranjene otroke v Rwisabiju v Burundiju, kjer je pristala s. Vesna Hiti po
20-letnem veselem garanju v Mukungu v Ruandi. Naša s. Vida Gerkman ji
je zapustila lepo dediščino z zidanim in popravljenim dispanzerjem in porodnišnico – po daru iz Misijonskega središča in Slovenske Karitas. Vseeno
se bo s. Vesna še morala malo preznojiti in imeti krajše noči. Toda vse to se
splača, ker je veselje domačinov veliko in hvaležnost za vsako opeko, s katero se gradi palača, iz zrn vaše pomoči pa pečemo »pogačo« za te podhranjene otroke.
Hvala vam, dragi prijatelji iz Slovenije, za vsak dar, ki ste ga darovali za ta
kraj, za te otroke. Hvala Juretu Sešku za prižiganje iskric v srcih ljudi, da
se tako velikodušno odzovejo za pomoč in hvala Radiu Ognjišče, katerih
plameni ogrevajo in objemajo slovenska srca. Že po mnogokratni oddaji za
»Srce Afrike« se slovenska srca dotaknejo src v Afriki, kar pa je normalno,
ker smo mi v »srcu Afrike«. Hvala Misijonskemu središču Slovenije, hvala
Slovenski Karitas, hvala vladi RS za dober zalogaj pomoči. Hvala vsem
srcem v Sloveniji, ki se že ob mali iskrici vžgejo in odprejo za pomoč nam v
Burundiju in Ruandi. s. Bogdana Kavčič
8
si kupijo vse drugo, kar potrebujejo.
Pomagamo že otrokom v otroškem
vrtcu, več kot polovica ljudi si šolanja
in obroka hrane ne more plačati. Vi,
v Sloveniji, nam veliko pomagate, da
lahko nudimo pomoč tem otrokom.
Veliko je otrok v osnovni šoli, največ pa
pomagamo dijakom v srednjih šolah. Ti
nam pridejo na pomoč med počitnicami, da pripravijo malim v otroških vrtcih vse potrebno za novo šolsko leto.
Milost sprave
Prebivalci še vedno skrivajo v sebi vso
bolečino povojnih razmer, še so ranjena srca po genocidu v letu 1994. Zato
je vsakoletno proslavljanje (in žalovanje) spomina na genocid težko za vse.
Vzdušje je napeto. Da, mnogi so ranjeni, drugi znajo odpuščati, se spraviti
med seboj.
Odpuščanje in sprava sta mogoči! Med
vojno v Ruandi je nekdo pobil veliko
družino, ostala sta samo stara mati
4 0 let med reve ž i
Pozdravljam te žena in mati!
in sin, ki je bil vojak. Morilec je bil v
ječi, njegova hčerka pa doma. Videla je
to staro mamo, ki je bila sama, vedela je, kaj je storil njen oče. Pa si je rekla
– šla bom k njej in ji pomagala. Ko je
njen sin vojak prihajal domov, je vedno
karal mamo zaradi tega dekleta, mati
pa jo je branila, češ, če ne bi bilo nje,
bi me ti ne našel tu, kajti vse naredi
zame: prinese vodo, drva in vse drugo.
Počasi, počasi se je jeza sina vojaka hladila zaradi mame, ki je lepo govorila o
tem dekletu. Dekle je vedelo, da je sin
proti njej, in se je naskrivaj darovala in
šla tudi več kot dve uri peš z vso sinovo
prtljago na glavi in ga spremljala na postajo po njegovem dopustu. Končno je
fant spoznal in odkril, da ima to dekle
Pozdravljam te, žena, ponosna, da si žena,
ponosna, da si mati.
Usoda te je imela za vredno,
da si varuhinja skrivnosti, velike skrivnosti življenja.
Velike skrivnosti očarljivosti,
velike skrivnosti sprejemanja,
velike skrivnosti ljubezni.
Občudujem tvoj molk,
tvoje pričakovanje, kako si zapustila pot samovolje,
znamenje brez primere nekega višjega bitja.
Spoštujem tvojo potrpežljivost,
tvojo navezanost na tvoje otroke.
Tvojo skrb za ohranitev ognjišča (doma),
tvoje oči so zelo materinske,
tvoje kretnje nežne, nič prisiljenega, nič nestrpnega.
Tvoj pogled je povešen,
ampak ne v znamenje nezavedne manjvrednosti,
ampak zaradi neke čisto božje notranjosti.
Pozdravljam te, vredna in lepa mati
sredi tvojih otrok.
Žal, so vse te neumne uvožene mode
oropale naše sestre njihovega veličanstva,
njihove sramežljivosti, njihove miline,
njihove modrosti, žene in matere.
res dobro srce.
Ko so očeta po
mnogo letih spustili iz ječe, se je
poročil s tem dekletom. Postali so
ena družina zaradi milosti sprave
in odpuščanja.
Cerkev se zelo
trudi, da spremlja ljudi – predPesem duhovnika,
ki je bil umorjen med genocidom v Burundiju
vsem z molitvijo in čaščenjem
Najsvetejšega.
Mnogi, ki se jih je milost dotaknila, da To je dolga in težka pot do ozdravljeso znali odpustiti in se spraviti, priču- nja. In zdaj prihaja čas za odpuščanje.
jejo o tem, kako se jih je Bog dotaknil. Toda potrebna je ljubezen, tudi naša,
9
4 0 let med reve ž i
sedaj, ko vam pišem. Mislim, da se
lahko veliko spremeni zaradi ljubezni
enega samega srca. Verjamem v združenje s svetimi v duhu: »Bremena drug
drugega nosite« je letošnje geslo dobrodelnosti. Ali si lahko predstavljate,
kaj ste mi že vi vsi iz Slovenije pomagali, dobrotniki iz raznih župnij, kot
so Žiri, Ledine, Spodnja Idrija, Koper,
Mavčiče, Bukovščica in poleg tega še
mnogi posamezni dobrotniki.
Trpljenje in veselje
Gotovo veste, da sta Ruanda in
Burundi zelo gosto naseljeni. Če pridete v Kigali, naše glavno mesto, ali pa
na podeželje, vidite, da so tam ljudje
v stalnem gibanju po cestah, po trgih
mrgoli ljudi. Kam hitijo? Eni odhajajo
na polja obirat fižol ali drugo, kar so
vsadili – krompir ali sladki krompir.
Drugi gredo na bližnjo tržnico po banane, sol, milo … Tudi po meso, ki ga
imajo na jedilniku le nekajkrat na leto
za večje praznike in poroke, a le premožnejši, ki jih je v Kigaliju vedno več.
Nekateri pravijo, da so jajca in meso
le za belce. Njihov izbor živil je boren,
zato je še vedno veliko podhranjenosti,
tudi taki, ki jih je zamikalo mesto in so
prišli tja, tudi skrivaj na kamionih, ali
peš več deset kilometrov daleč. Veliko
je razbolelih src, pa tudi veliko veselja. Kako naj bi se vstali Jezus ne dotaknil vseh teh trpečih obrazov? Lahko
rečem, da vedno živimo Kristusovo trpljenje in tudi velikonočno veselje.
Revščina, s katero se srečujemo, ima
res konkreten obraz. Jetniki – več
tisoč jih je, krivi, pa tudi nedolžni –
so en tak obraz. Okrog 200 ženam in
otrokom, ki so se rodili v ječi, tedensko
nosimo hrano. Otroke, ki so starejši
od treh let, sprejme sirotišnica, v kateri delajo naše sestre. One jih poskušaki jo trpijo tako otroci kot odrasli. jo vključiti v družine, če te še obstajajo.
Kljub dvakratni letini je povprečna
družina stalno soočena z grožnjo po- Velike sanje
manjkanja. Vsak hrib je obdelan, v nič Afrika je pogosto sinonim za revščine sme iti niti malo rodovitne zemlje. no, uboštvo, vsakršno bedo in bolezen,
Pot do vode in nošenje vode je pri hiši vendar je tudi dežela veselih ljudi, ki
zelo težko delo. Sleherna ped zemlje je znajo delati. Če pridete v Kigali, boste
obdelana in je vredna zlata, le zemlja videli velik napredek. Skoraj bi lahko
nudi možnost preživetja. Pregovor rekla v pretiranem zidanju lepih hiš.
pravi: Če greš spat s praznim želodcem, Drugo, kar se opazi, je čistoča. Ne najdete več plastičnih vrečk in drugih odse zbudiš s sovraštvom v srcu.
Ena sestrska skupnost v Kigaliju skrbi padkov. Ob cestah so posajena drevesa,
za poulične otroke. Med njimi so sirote, žive meje. Zelo se skrbi za lepoto.
ki jim je starše vzela vojna ali aids, pa
Sama dvakrat tedensko sprejemam
uboge in njih bolečine:
• pomanjkanje hrane in semen
• ranjene noge - pomoč pri zdravljenju
• lakota – oboleli za aidsom
• nimajo hiše – pomoč, da se plača najemnina, drugače so na cesti
• vdove brez doma
• žena, ki pripelje otroke, da bi jih čuvala, ker nima hrane
• žena, ki prosi za denar, da si bo ostrigla lase in si kupila čevlje, ker ima
polno ran na nogah
10
4 0 let med reve ž i
pomagate, je to lomljenje kruha, lomljenje dobrote in ljubezni, ki nas
nasiti in nahrani in pomaga spoznati Jezusa po tej dobroti, ki smo
je deležni. Hvala!
Foto: Stane Kerin
• žena, ki ima moža v ječi, pa mu mora
nositi hrano
• plačati za socialno, da bi bilo zdravljenje cenejše
• žena, ki mi telefonira, češ, da ima
samo 15 vojakov pri sebi (obrambne moči), je ena izmed tistih žena, ki
je imela veliko moških, in tisti, ki je
bil z njo … prosi za hrano, to je, da
se tiste obrambne moči povečajo z
vojaki.
Pred 40 leti, ko sem prišla v Burundi
in gledala lačne otroke, bose … sem
se spraševala, ali bodo ti otroci enkrat obuti, oblečeni, siti kot otroci v
Sloveniji. Sedaj se sprašujem isto, čeprav je napredek očiten. V resnici je veliko otrok lepo oblečenih, nekateri so
morda celo presiti. To so otroci bogatih. Toda ostaja mnogo otrok, ki so povojne sirote brez obeh staršev, otroci
vdov, otroci jetnikov, otroci staršev, ki
nimajo zemlje, otroci brez doma. Naše
velike sanje so, da bi bili otroci siti, da
bi hodili v šolo.
Veselje nad življenjem
Sedaj se toliko govori o pozitivnih mislih, o pozitivni energiji … in verjamem v to. Pa kaj je to drugega kakor
klicati blagoslov na drugega, na tiste,
ki jih vsakodnevno srečujemo. In vem,
da imate take besede, misli, molitve
tudi za nas, kot jih imam tudi jaz za
vas, prav vsak dan. Hvala, dragi dobrotniki! Ne nazadnje se moram spomniti
sosester v Šentjakobu ob Savi, kamor
prihajam in odlagam breme utrujenosti in si polnim baterije. Morda se zdi
sedanjost negotova in se bojimo prihodnosti. Toda ni vse črno. Ob pogledu
na mlade, ki dobesedno
srkajo znanje iz okolice,
in veselje, ki ga izžareva ples stare mame ob
udarcih na boben, ker
pleše od veselja, da živi.
»AMAHORO!«
Mir,
Jezusov mir tudi Vam.
Jezus je vzel kruh, blagoslovil, razlomil in dal
jesti. Učenca sta ga prepoznala po lomljenju
kruha, nam pove evangelij. Po vsem, kar nam
NA »PUF«
Vesna Hiti, usmiljenka, Burundi
11.5.2011. Pošiljam Vam prvi pozdrav iz moje nove postojanke. Po dvajsetih letih delovanja v Ruandi sem pristala v Burundiju. Mesec dni nove izkušnje je za menoj in lahko rečem, da bo kar šlo. Pravzaprav se mi zdi, kot
da bi bila vedno tu. Bog je bil z menoj tam in vidim, da je krepko ob meni
tudi tu! Prav tako Mati Marija, moje sosestre in ubogi! Le kaj mi še manjka? Prav nič! Celo dela ne; mi verjamete!?
4.7.2011. Kot sem že omenila: če boste s Pustno nabirko in še kaj iz »zaloge« pomagali urediti zidove in streho, vam bom zelo hvaležna. Glejte, jaz
sem v tem času precej razmišljala, kako bi se dalo Center za podhranjene
urediti, da bi bilo možno več dejavnosti. Upam, da nam bo uspelo, da bo
tam v prihodnosti lahko tudi dejavnost za bolnike z aidsom. S tem se izognemo še kakšni gradnji. Dela naj bi se začela nekje v septembru, če Bog da!
Ker je bilo nujno dokupiti nekaj pločevine za streho na sestrski hiši, se mi je
zdelo pametno, da se naredi en sam prevoz iz Ruande čez carino. Zato sem
se »zapufala« in že naročila pločevino za Center za podhranjene, »Foyer«
in otroški vrtec. Naročila sem še žimnice za Zdravstveni center, da se pripelje vse naenkrat. Streha je stala 9.687.919 FRW (okrog 11.500 €). Seveda je
treba prišteti še davek, carino in prevoz: približno 3.000 €. Rada bi kar čim
prej nakupila tudi železo in opeko, ker cene rastejo. Za cement bom počakala, ker ni primernega prostora za shranjevanje. Morda bi bilo za prvi
obrok dovolj 25.000 €. Prosim razmislite, kakšne so možnosti, s. Vesna
11
B ridke izkušnje
Martin Kmetec, minorit, Turčija
Kako preživeti
med muslimani?
Od 7. do 15. stoletja so muslimani zasedli Bližnji in Srednji
vzhod, severno Afriko in Balkan. Na teh področjih je bilo cvetoče
krščanstvo, ki so ga malodane uničili. Danes se tam številčno šibke
Cerkve borijo za obstanek. O svojih bridkih izkušnjah v Turčiji piše
p. Martin Kmetec.
7.7.2011. V Misijonskih obzorjih se
oglašam po dolgem času in se za to
odsotnost opravičujem. Letos mineva
enajst let, kar delujem v Turčiji.
Pod policijskim nadzorom
Prva postaja mojega delovanja je bilo
mesto Izmir, kjer imamo minoriti
manjšo skupnost, ki oskrbuje župnijo – okoli 150 faranov. Nato sem se leta
2006 selil v Iskenderun – leta 2007 za
nekaj mesecev na sever ob Črno morje,
pa nazaj v Izmir, kjer sem ostal do zadnjega božiča. Zdaj sem v Iskenderunu,
kjer oskrbujemo stolnico vikariata za
Anatolijo. Vsaka od teh postojank ima
drugačen položaj, težave so zelo različne, povsod pa gre za isto vprašanje:
Kako preživeti kot manjšinska skupnost
v islamskem okolju?. Edino, kar nam je
zagotovo jasno, je to, da brez vere, učljivosti v božji volji in vztrajnosti ne gre.
Letos na veliko noč sta nasilneža oskrunila cerkev v Adani. Razbila sta kipe in
z noži zarezala znake nasilja na oltarju, ki je najsvetejše mesto, kjer se srečujemo z živim Bogom pod podobo
kruha. Nasilneža sta iskala duhovnika, ki ga takrat na srečo ni bilo v cerkvi. Te dni mineva leto od smrti anatolskega škofa Luigija Padoveseja, ki ga
12
je 3. junija 2010 zverinsko umoril njegov šofer. Kdo se skriva za umorom, ne
vemo. Pravijo, da je bil zločinec proglašen za neprištevnega, kar bo zmanjšalo
njegovo krivdo.
V Iskenderunu sem moral kot predstojnik hiše pristati na spremstvo policista, ki vedno bedi nad nami in obenem
pridno nadzira naše delo in ljudi, s katerimi imamo opraviti. Hiša je zelo velika in pripada škofiji, mi jo le vzdržujemo. Prebivamo pa v starem karmeličanskem samostanu, ki je danes last kapucinov. Ker nimajo dovolj poklicev, je škof
prosil minorite, da bi prevzeli samostan
in skrb za župnijo. Katoličanov je manj
kot sto, pravoslavnih pa tri tisoč. Tudi ti
prihajajo k nam k maši, otroci pa k verouku. Vsako nedeljo imamo zanje oratorij in igre, ki jih igrajo na dvorišču oz.
v primernih prostorih.
Skrb za Jezusovo hišo
Eden od veselih dogodkov je bila blagoslovitev kapele, ki smo jo uredili na
mestu stare zakristije. Čudovit velik tabernakelj, težak nekaj manj kot 50 kg,
je izdelal akad. kipar Franc Purg, moj
prijatelj iz otroštva. Ob pomoči Karitas
ga je v Turčijo poslalo Misijonsko središče. Narejen je v obliki školjke, ki se
odpira, da bi nam ponudila svoj biser –
Kristusovo telo, Kruh večnega življenja.
Na vratih je relief Vstalega, edini temelj
in razlog našega upanja. Vse bo prešlo, vse naše delo, vse naše misli in besede, vsa naša prizadevanja in pomanjkljivosti, vse naše trpljenje in žalosti, resnica o njegovem vstajenju pa je večna.
Kapelo krasijo še tri slike: Kristus na
križu, sv. Janez in sv. Pavel, delo akad.
slikarke Mire Ličen-Krmpotic.
Lani, ko sem bil še v Izmiru, sem od
Misijonskega središča prejel pomoč za
dokončanje betonskega zidu okoli cerkve. Naj bo vse v božjo slavo, naj ostane
nekaj, kar bo spominjalo, da so tu mimo
šli ljudje, ki so ljubili Jezusa in skrbeli
za njegovo hišo. Za vse, kar sem mogel
uresničiti na duhovnem ali vidnem področju, se zahvalim dobremu Bogu, prav tako
pa vsem vam dobrotnikom. Naj vam Bog tisočkrat povrne v svoji neskončni ljubezni. Svoje
misli obračam v prihodnost – velikokrat nejasno in negotovo. Trudil se
bom, da bi do konca ostal
zvest njemu, ki me je poklical in mi v življenju naklonil toliko milosti. Tudi
sam svoje vernike nenehno vabim k
molitvi in solidarnosti z vsemi kristjani sveta. Mislimo na trpeče, na tiste, ki
živijo v pomanjkanju. Tudi če ne moremo veliko storiti, dobita dva novčiča
uboge vdove neskončno vrednost kakor
evharistija. Zato me tabernakelj spominja na vas vse in vas pred njim izročam
njemu, ki je vir življenja.
Naj dodam, da je tu za dva tedna
na delovnem taboru skupina mladih iz Slovenije pod vodstvom Marije
Leskovec. Trdo so poprijeli za delo, da
bi očistili pokopališče, ki je v žalostnem
stanju, barvajo okna in vrata, delajo na
vrtu in čistijo prostore naše velike hiše.
Vsak dan imamo mašo z duhovnim nagovorom in večerno molitev, pri kateri
ovrednotimo minuli dan. Zelo sem jim
hvaležen. Naj bo vse v božjo slavo in v
dobro njim samim. Mir in dobro!
nemirni kon g o
Mojca Karničnik, misijonarka Jezusa Kristusa, Kongo
Povsod prosijo za pomoč
Kongo, nekdanji Zair, je od
padca Mobutojevega režima, ves
čas v vojnem stanju zdaj tu zdaj
tam. V zadnjih desetletjih je tam
delovalo več naših misijonarjev,
zdaj pa je tam le še s. Mojca
Karničnik. Ni ji lahko!
27.6.2011. Pred dobrim tednom sem
se vrnila z obiska naših skupnosti v
provinci Kasai v osrčju Konga. Trajal
je skoraj 4 tedne. Najprej sem potovala v Kole z malim 12 sedežnim letalom, ki je letelo v Kole iskat ameriške
zdravnike, ki tam preučujejo bolezen
»Monkey-Pox«. Ker se hranijo v kuhinji naših sester, smo z njimi v zelo dobrih odnosih in so me vzeli na letalo sem leta 1987 zapuščala Kole, je imela
deklica 4 leta, a je pri 15-ih umrla.
brezplačno.
Starši pa so dali isto ime naslednji novorojenki, ki je zdaj stara 13 let. A ne
Polno »Mojc«
V Kole sem se vrnila po 24-ih letih. samo to! Naše sestre, ki vodijo bolniNašla sem veliko sprememb, posebej šnico, so mi povedale, da prihaja na
veliko novih hišk in koč. Tam, kjer so zdravljenje veliko deklet, ki pravijo, da
bili prej med majhnimi vasmi gozdički, jim je ime »Mojca Karnik«. Kako to?
je zdaj eno samo strnjeno naselje, po- Tisto leto, ko je prva Mojca umrla, so
pulacija pa se je menda trikratno po- v mnogih družinah dali to ime svojim
množila. Zato ni čudno, da me veliko novorojenkam. Tukaj imajo pa ljudje
ljudi ni več poznalo, jaz pa njih ne. A navado, da s prevzemom tujega imena
so vendar še tudi tisti, s katerimi sem prevzamejo tudi priimek. Ker se jim
nekdaj delala, bodisi na gimnaziji, bo- je moj zdel preveč kompliciran ali pa
disi na župniji. In le-ti so hitro izvede- si ga preprosto niso dobro zapomnili,
li o mojem prihodu in pričeli so se obi- so ga enostavno skrajšali, oz. po svoje
ski z darovi, ki so dobro založili našo prikrojili.
shrambo in povečali kokošjo družino. V Kole sem ostala skoraj dva tedna,
Eden mojih nekdanjih sodelavcev in potem pa je bilo treba na pot do sosečlan moje takratne biblične skupine je dnjega misijona v kraj Dekese. V prejzdaj šolski nadzornik v okraju oddalje- šnjih časih smo tja potovali z džipom,
nem od Kole skoraj 200 km, pa me je zdaj pa ni več cest; ostale so samo
prišel obiskat z motorjem. Eno od svo- steze za peš hojo ali kvečjemu za prejih hčera je celo poimenoval Mojca. Ko voz z motorjem. Druga možnost je,
da se potuje s pirogo po reki Lukeniji.
To potovanje traja
v najboljših primerih 3 dni, z motorjem preko gozdov
in savan pa dva dni,
zato sem se odločila
za motor. Prvi dan
sva s šoferjem prevozila 200 km. Pot
naju je vodila včasih
strmo v hrib, drugič
se je spet nevarno
spuščala v globino. Tu pa tam je bilo
treba lesti pod podrtim orjaškim drevesom, ali pa zlesti preko njega. Zares
prave akrobacije.
Porazno znanje
Prenočila sva na misijonu, ki je bil nekdaj prav cvetoč, zdaj pa je vse v razvalinah, ker še niso uspeli odpraviti posledic vojne, ki je tam divjala pred leti.
Imajo bolnišnico z enim zdravnikom,
zdravil pa skoraj nič. Zato so od vsepovsod deževale name prošnje vseh vrst
za pomoč ... Najtežji del mojih obiskov
tukaj v Kongu je prav ta ...
Naslednji dan sva prispela do cilja
kmalu po popoldnevu. Veselje ob srečanju z našimi sestrami je bilo veliko.
Z eno od njih, Belgijko, sva bili skupaj
v noviciatu, drugi dve sta mladi domačinki. Ker vse tri delajo na šoli in sodelujejo na župniji, so bile zelo zaposlene, saj so potekali ravno zadnji dnevi
šolskega leta. Potožile so, kako nizek
je šolski nivo in s kako nizkimi ocenami učenci in dijaki napredujejo iz nižjega v višji razred, mnogi s podkupnino. Zato ni čudno, da celo maturanti
komaj znajo brati in pisati.
V Dekese sem ostala dober teden,
potem pa nas je pet sedežno letalce pripeljalo v Kinšaso. Tu zdaj poskušam spraviti na tekoče zaostalo delo,
ki se je med mojo odsotnostjo nabralo. Pripravljam se že tudi na obisk naše
zadnje skupnosti, in sicer v Suki ob
meji z Angolo. Tam sem v letih 199095 misijonarila med iskalci diamantov.
13
T O I N O N O ...
Večer z misijonarjem
V torek, 14. junija, nas je v naši župniji sv. Petra v Malečniku
pri Mariboru obiskal misijonar p. Stanko Rozman. Pri sv.
maši je najprej predstavil pomen misijonskega poslanstva
in pomen botrstva za številne otroke v Malaviju. Ob lepem
številu vernikov so bili navzoči tudi mladi, ki so z zanimanjem prisluhnili misijonarju. Po sv. maši je sledil sproščen
pogovor z misijonarjem, ki ga je povezoval domači župnik
Jožef Lipovšek. Veliko stvari smo izvedeli od patra, ki je hudomušno orisal svoje poslanstvo, povedal o projektih ter
nas naučil nekaj besed domačinov in zmolil Oče naš v njihovem jeziku. Vsi smo bili veseli in smo od tega obiska misijonarja odšli duhovno bogatejši na svoje domove.
Jožef Lipovšek,
nadškofijski referent za misijone
Misijonska vas 21. in 22. oktober 2011,
Šentvid nad Ljubljano
V okviru praznovanja misijonske nedelje v oktobru
bomo letos ponovno pripravili MISIJONSKO VAS, s katero bomo predstavili delo slovenskih misijonarjev. Na
letošnji Misijonski vasi bomo v sliki in besedi predstavili različna področja, na katerih delujejo misijonarji
in projekte, ki so širši javnosti mogoče malo manj poznani. Tudi tokrat se boste lahko udeležili različnih
ustvarjalnih delavnic, sodelovali pri pogovoru z gostom, ali pa si ogledali film o življenju in delu misijonarja. Vse skupaj bo popestrila pestra glasba in prijetno misijonsko razpoloženje.
Dogajanje se bo odvijalo v Športni dvorani Zavoda sv.
Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Prisrčno vabljeni!
V srečanju je sreča in blagoslov
Druženje
po maši v
Velesovem
14
Tako smo v nedeljo, 31. julija 2011
občutili v srcu vsi, ki smo se zbrali na rednem srečanju članov misijonske molitvene zveze v Pernici
pri Mariboru, Velesovem in
Zagorju pri Pivki, v nedeljo prej pa
že v Boreči vasi. Namen srečanja je
bil povezati se med seboj, srečati z
Bogom in utrditi svojo zavest, da
smo aktivni molivci kot duhovna
pomoč misijonarjem in z molitvijo
kličemo Božji blagoslov na vse misijonske projekte. Po sv. mašah je
bilo tudi srečanje z misijonarji, ki
so nam predstavili razmere v misijonih in nas opogumili na poti,
ki je vsem nam skupna – MOLITI
IN DELATI ZA BLAGOR LJUDI.
Jožef Lipovšek
Nadškofijski referent za misijone in
voditelj Misijonske Molitvene Zveze
Bogoslužje
v Pernici
pri Mariboru
DAROVALI STE - HVALA
JUBILANTI – ČESTITAMO
85 letnica
življenja
Ema Telič,
usmiljenka, rojena
31. oktobra 1926
v Starem trgu pri
Ložu. Deluje v Čilu.
70 letnica
življenja
Janko Kosmač,
duhovnik koprske
škofije, rojen 13.
oktobra 1941
v Leskovici. Na
Slonokoščeno
obalo je odšel 4. septembra 1991.
65 letnica
življenja
Miha Drevenšek,
rojen 15.
septembra 1946 v
Sv. Vidu pri Ptuju.
V misijone je odšel
29. januarja leta
1977. Deluje v Zambiji.
35 letnica
življenja
Barbara Peterlin,
Marijine sestre
čudodelne svetinje,
rojena 19. oktobra
1976 v Domžalah.
V Ukrajino je odšla
6. aprila 2011.
35 let dela
v misijonih
Lojze Podgrajšek,
jezuit, rojen 3.
junija 1952 v
Sv. Kunigundi
na Pohorju. V
misijone je odšel
13. septembra 1976. Deluje v
Malaviju.
35 let dela
v misijonih
Ivan Bajec,
duhovnik koprske
škofije, rojen 16.
maja 1949 v Colu
nad Ajdovščino.
V misijone je
odšel oktobra 1976. Deluje na
Slonokoščeni obali.
25 let dela
v misijonih
Danilo Lisjak,
salezijanec, rojen
4. avgusta 1951
v Dornberku. V
misijone je odšel
16. oktobra 1986.
Deloval je v Burundiju, Kongu,
sedaj pa deluje v Ugandi.
o TRIKRALJEVSKA AKCIJA župnija:
Gornji Logatec
o ADVENTNA AKCIJA
župnija: Gornji Logatec
posameznika: Grlj Tomaž in Jernej
o MIVA
posamezniki: Jereb Brane, Rihtar
Frančišek, Vomberger Angelca
o ZA LAČNE V MISIJONIH
posameznika: Kravos Stojan, Seršen
Rozalija
o ZA MADAGASKAR
posameznika: Bukovšek Angela,
Hrastar Andrej
o ZA MISIJONE
župnije: Ptuj-Sv.Ožbalt, Sv.Jurij ob
Taboru
posamezniki: Čučnik Milan,
Grdadolnik Ivanka, Jerovšek Jure,
Knific Majda, Kokot Branka Franc,
Magdič Olga, Makovec Urška, Mikulin
Olga, N.N., Osterman Minka, Paškič
Ilija, Pogorelc Marija, Porenta Marija,
Štalec Kristina, Trbuc Marija, Uršič
Jože, Vihtelič Franko, Zaletel Elizabeta
o ZA ŠTIPENDIRANJE BOGOSLOVCEV
posamezniki: Rihtaršič Mohor, Šifrar
Ana, Vinkovič Marija
o MATANGA - DAR UPANJA
posameznica: Podobnik Jožica
o DROBIŽ ZA RIŽ
posameznici: Behek Mirjam, Šubic Ida
o PAKISTAN POPLAVE
posameznik: Kokalj Rok
o ZA JOŽETA ADAMIČA
posameznica: Burger Alenka
o ZA PAVLA BAJCA
župnija: Velike Lašče
o ZA ANKO BURGER
posameznik: Maras Tomaž
o ZA VIDO GERKMAN
posameznica: Pipan Marinka
o ZA JOŽETA MLINARIČA
posamezniki: Kvaternik Tomaž,
Pavlica Otilija, Suhadolčan Franci
o ZA JOŽETA GROŠLJA
posameznica: Velepič Anica
o ZA VESNO HITI
posameznica: Kunšič Francka
o ZA TONETA KERINA
posameznika: Capl Ana Marija, Kožuh
Simon
o ZA JANEZA KRMELJA
posameznici: Sedej Andreja, Vrabec
Mirijam
o ZA ANDREJO GODNIČ
posameznica: Sedej Andreja
o ZA DANILA LISJAKA
posameznici: Bonuti Hajdinjak Kamila,
Švara Neva
o ZA ZVONKO MIKEC
posameznik: Murn
o ZA TADEJO MOZETIČ
posameznici: Bonuti Hajdinjak Kamila,
Zavrtanik Petra
o ZA SLOVENSKO VAS NA
MADAGASKARJU
posamezniki: Bohak Ivan, Lapajna
Julijana, Likar Ivan, Martinčič Angela,
Zgonc Marijam
o ZA MARTINA KMETCA
posameznika: Leskovšek Marija,
Merkač - Hudopisk Maks
o ZA KLEMENA ŠTOLCARJA
posameznica: Sedej Andreja
o ZA ANICO STARMAN
posameznik: Merkač - Hudopisk Maks
o ZA LJUDMILO ANŽIČ
župnija: Domžale
posameznika: Dolar Davorin, Resman
Janez
o ZA IZIDORJA GROŠLJA
posameznik: Erjavec Primož
o ZA MIHA MAJETIČA
posameznici: Bedenk Barbara, Pešec
Bogomila
o ZA TANJO STRGAR
posamezniki: Miklavževa Druščina
o ZNAMKE
posamezniki: Teodoro Cerkvenik,
Lidija Kraševec, Marija Terenta,
Marija Sterle, Dragica Marenčič, Rija
Preskar, Marija Češčut, Marjana Oseta,
Dominika Štular, Peter Merku, Tereza
Tsonaki, Danilo Vidič, Adelka Vončina,
s. Anka Burger, s. Tadeja Mozetič,
Viktoria Uhlrich, Luka in Sabina
Škvorc, Nežka Zalar, Lojze Markelj,
Jani in Marta Flis, Ambrož Kodelja,
Jožefa Turk, Marjeta Avsenik, Pavlina
Drašček, Zvonka Špeh, Jožef Tomšič,
Katerina Ajelšek, Polona Cerkovnik,
Tončka Poklukar, Francka Novak,
Janez in Tilka Erjavec, Nada Dolenc,
Slavica Mozetič, Marjetica Flego,
Pavla in Ivica Gostečnik, Anton Frank,
Jože Košuta, Helena Bonča, Konrad
Kapus, Marjeta Vobner, Irma Makše,
Vida Ličen, s. Mirjam Bijol, Angelca
Žabkar, Anton Trpin, B. Jagodič, Željko
Kolomar, Ema Rozmarič, Mateja
Novak, Zofija Dolšak, družina Unk,
Miran Špelič, Kristina Zidar, Marinka
Božič, g. Martin Bezgovšek, Angela
Dolinar, Radio »Ognjišče«, s. Majda
Tisel, Jože Turinek, Tadeja Nagode,
p. Claver Mhaire Mullaney, s. Jelka
Žerovnik, Jože Košuta, Štefan Strašek,
Tina Lavrenčič, Angela Tomanič,
Marija Ravnihar, Janez Šibal, Rozalija
Terpinec, Jože Kolbezen, Ivanka Voros,
Amalija Lamut, Kristina Skrbin, Vito
Muhič, Mojca Čuk, Božidar Rustja,
Peter Štumpf, Janez Borštnar, Milan
Gosar, Branko Novak, Tone Bertoncelj,
Anica Premrov, Marija Smole, Anka
Gorc, Marija Slavec, Anica Trobec,
Stanislav Strniša, Janez Kmetič, Ana
Petek, Vida Temlin, Karmen Rupar
Bašelj, Damjana Oblak, V. Trstenjak,
Lojze Mostnin, Andraž Ponikvar,
Magdalena Tomažič, družina Štravs,
Jožica Kovačič, Andreja Sedej, Anton
Kmet, Terezija Prušnik, Ana Briški
Pollak, Amadeja Bajzek, Marija Kaloh,
Ivan Žist, Tončka Jankovec, Špela
Operčkal, s. Jana Kete, Ivan Kavčič, s.
Fabiola Rebselj, Franc Novak, Lucija
Pirc, Marija Golja, Marija Mesec Pfajfer,
Mirko Kordeš, Tilka Sremšnik, F.
Skušek, s. Mojca Šimenc, p. Klemen
Verdev, Marija Anna Limbek, Cvetka
Stanisavlievič, Julijana Golob, Jožica
Marinič Vidmar
Darovi objavljenih so na naš račun
prispeli do 1. 7. 2011. Hvala vsem.
Celoletni prispevek za Misijonska
obzorja za leto 2011: 9 EUR, za Evropo
12 EUR, avionska za Ameriko in
drugod je 20 USD, 25 CAD.
BOG VAM POVRNI!
15
Drago Ocvirk, lazarist, Salomonovi otoki
Vrtec z zvezki,
knjigami in vodo
Avgusta 2010 sem med pastoralnim obiskom Russellovega
otočja obiskal tudi otok Alokan. Na njem živi okrog 300
ljudi: manj kot sto je odraslih, čez sto je otrok, ki so v
vrtcu, drugih sto mladih pa je v šoli na bližnjem otoku
Loun in se vračajo domov samo za letne počitnice. Ker
sem videl, da v vrtcu nimajo ne zvezkov ne knjig in tudi
Alokanske
vode ne, sem jim vse to obljubil. Po zaslugi dobrotnikov so
žene
to res vse dobili; najdragocenejši je seveda rezervoar za
deževnico, ki je tam edina pitna voda. Ko sem se letos v
začetku julija vrnil v bogoslovje na Salomonih, me je tam
čakalo pismo ravnatelja
Alokanski otroci
tega vrtca Stanleya Sada.
na poti iz vrtca
na Rici
A
misijonska
pomočnica
z deklico v
vrtcu
Rev. Fr. Drago Ocvirk, CM
Julij 2011
Dragi velecenjeni Oče,
Učitelji in otroci v vrtcu, odbor vrtca in vsa alo
izražajo svoje spoštovanje, cenjenje in hvaležn kanska skupnost
ost za pomoč od
tvojega ljudstva tam daleč na tujem.
Učitelji v vrtcu in otroci v njem so najbolj srečni
globoko hvaležnost in spoštovanje tvojemu ljud in pošiljajo svojo
delovnimi zvezki in pijejo vodo iz rezervoarja, ki stvu, ko delajo z
ste jih financirali.
Oče, kot ste sami videli, so v vrtcu potrebne izb
oljšave, kar zadeva
pedagoško gradivo in učna pomagala. Saj si lah
potrebe malih otrok, še posebej v učnem proces ko predstavljate
u in okolju.
Oče, pošljite izraze našega najglobljega spoštovan
svojemu ljudstvu tam daleč proč, ki je tako veli ja in hvaležnosti
kodušno darovalo
podporo za naš vrtec.
Oče, naj naš vsemogočni Bog blagoslavlja vas
in vaše ljudstvo in
slehernega od nas, ki ga prosi za pomoč.
Vaš zvesti Stanle y Sade, ravnatelj
Polepljena stena v
vrtcu s slikami otrok
Uspešen
ulov med
potovanjem z
otoka na otok