Vesel Božič in obilo božje ljubezni v 2013!

Misijonska
obzorja
št. 6 (148), leto 26
december 2012
cena 1,50 EUR
l Božič
e
s
e
V obil
o
in
bo
žje ljubezni
v 2013!
Groblje,
Rim,
Buenos Aires
1923-1986
Lado Lenček C.M.
Urednik KM
1938–1987
I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 19 8 7
Revija za medkulturni
in medreligijski dialog ter razvojno
in humanitarno pomoč
V sodelovanju z Inštitutom za religiologijo,
ekumenizem in dialog (TEOF)
izdaja
MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE
SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija
Tel. : 01/300 59 50,
Faks: 01/300 59 55
E-mail: missio@rkc. si
http://www. missio. si
Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.
MISIJONSKA PISARNA MARIBOR
Slovenska 21, 2000 Maribor
tel. /fax. : 0590/80 381
od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h
E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. net
GLAVNI UREDNIK
Dr. Drago K. Ocvirk, CM
POMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA
Tina Jež
LEKTOR
Jurij Devetak, CM
Odgovarja
NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE
Stane Kerin
OBLIKOVALEC
Boris Jurca
GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK
Schwarz, d. o. o.
Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja
prispevka ali iz arhiva MSS.
ISSN 1318-4369
Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno.
Prispevek za posamezni izvod je 1,50 EUR.
Celoletni prispevek za MO za leto 2013:
9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za
Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD.
Vplačila nakazujte na transakcijski račun
Misijonsko središče Slo­venije, Kristanova 1,
Ljubljana namen nakazila: naročnina MO,
št. transakcijskega računa pri
NLB: SI56 0201 4005 1368 933,
št. transakcijskega računa pri Raiffeisen
banki: SI56 2420 0900 4370 443
Vplačila iz tujine s čeki na naslov:
Misijonska pisarna, Kristanova 1,
1000 Ljubljana
Slika na naslovnici: Podelitev misijonskega
križa laiškemu misijonarju Blažu Krmelju, ki je
odšel na Madagaskar
Foto: Jože Pavlič
Gojiti in širiti
božjo ljubezen
A
dvent in božič nas uvajata v temeljno resnico vsega bivanja in obstoja:
vse je porojeno iz ljubezni, vse iz ljubezni obstaja, vsemu daje ljubezen
pečat večnosti. To nam Bog – vir, središče in cilj vsega, kar obstaja –
daje vedeti in doživljati na mnogotere načine. Slednjič in v polnosti tudi v
Jezusu, Marijinem sinu, ki ga je povila v Betlehemu.
Nihče ni izključen iz skupnosti, ki jo zbira Jezus. V njem, po njem in z njim dobi
namreč vidno in nevidno stvarstvo svojo polnost, življenjsko moč, skratka
ljubezen. Svoje učenke in učence, ki so te ljubezni deležni in zanjo usposobljeni,
pošilja, da jo širijo do skrajnih meja sveta. To je evangelizacija, tista prava,
naj jo imenujemo »nova« ali kako drugače. Božja izpoved ljubezni ne ostane
le pri besedi, marveč postane meso ob angelovem oznanjenju Mariji in se
rodi v Betlehemu. Ta izpoved je v Jezusovem življenju dejanje/delovanje in to
tako neločljivo, da sv. Pavel govori o Križanem kot »Besedi (s) križa«. In res,
križ govori o ljubezni, ki se razdaja do konca.
A pri vsem tem ne gre le za Jezusa, temveč tudi za slehernega od nas. Jezus
nam namreč razodene, da sleherni človek, toliko bolj njegov učenec, more
in mora preiti od besed o ljubezni k dejanjem ljubezni, iz besed v »meso«.
Advent in božič nas uvajata v temeljno resnico vsega
bivanja in obstoja: vse je porojeno iz ljubezni, vse iz
ljubezni obstaja, vsemu daje ljubezen pečat večnosti …
Jezus nam namreč razodene, da sleherni človek, toliko
bolj njegov učenec, more in mora preiti od besed
o ljubezni k dejanjem ljubezni, iz besed v »meso«.
Različni so načini, kako to uresničiti. V teh Misijonskih obzorjih stopajo v
ospredje misijonarji laiki. Januarja bomo obhajali stoletnico rojstva enega
prvih med njimi: dr. Janeza Janeža; kar trije laiki so novembra prejeli
misijonski križ, kmalu ga bodo še drugi …
»In vendar se premika,« bi smeli ob tem ponoviti za Galilejem. V evangelizacijo
se vse bolj vključuje vse božje ljudstvo, vsi Jezusovi učenci/ke. Morda je
prav v tem evangelizacija »nova« in k njej odločno poziva papež Benedikt:
»Soodgovornost zahteva spremembo miselnosti, še posebej glede vloge
laikov v Cerkvi. Laikov ne bi smeli obravnavati kot 'sodelavce' duhovščine,
marveč kot resnično 'so-odgovorne' za bitje, poslanstvo in delo Cerkve«
Cilj nove evangelizacije niso nova verovanja in spoznanja, ampak ljubezen po
Kristusovi meri. Verovanja so le sredstvo, s katerim krepimo svoje sodelovanje
z Ljubeznijo samo, in to po zgledu Jezusa, »besede, ki je meso postala«, in v
njegovem Duhu. Misijonarji laiki, ki jih ljubezen vodi k sestram in bratom v
daljne kraje, so za nas zgled in spodbuda, da bi se mi sami odpravili vsaj do
soljudi okrog nas in jih v adventnem in božičnem času obdarili z milostnim
darom božje ljubezni.
Drago K. Ocvirk, CM
VELIKANA
100-letnica rojstva
dr. Janeza Janeža,
zdravnika, misijonarja
»Slovenci moramo biti Bogu hvaležni za naše velike
misijonarje, kot so škof Friderik Baraga, Jožef
Kerec, Andrej Majcen in veliko drugih. Med našimi
misijonarji pa ima posebno mesto misijonski zdravnik dr. Janez
Janež. Na tako izredno osebnost v misijonih smo Slovenci lahko
upravičeno ponosni.« dr. Alojzij Šuštar, nadškof in metropolit
Dr. Janez Janež je močan dokaz,
kako Bog v svoji previdnosti vodi
pota človeškega življenja, kako si
izbira orodja za življenjska pričevanja svoje dobrote, kako jim daje
moči, da morejo biti do konca zvesti svojemu poslanstvu.«
Tajvanska vlada je dr. Janeza
Janeža za njegovo nesebično služenje kitajskemu narodu odlikovala
z medaljo Dobri človek, s katero
Ob 100. obletnici rojstva dr. Janeza
Janeža je tajvanska vlada znova namenila odlikovanje za humanitarnost in izjemen prispevek dr. Janeza
Janeža za kitajski narod. Odlikovanje
bo podelil Lien-gene Chen, Head
of Mission, Taipei Economic and
Cultural Office, Dunaj, v soboto, 19.
januarja 2013, ob 15.00 v misijonarjevem rojstnem kraju Dolsko pri
Ljubljani (v Kulturnem domu).
Ob 10.00 bo v župnijski cerkvi Sv.
Helene maša v njegov spomin.
VABLJENI!
Napisala A.D., fotografiji J.G.
Ob 120-letnici rojstva
mons. Jožefa Keréca
misijonarja na Kitajskem
Iti po sledeh Jožefa Keréca od rodne Prosečke vasi v Prekmurju
(1892), do Kitajske (1921–1952) in nazaj do končne postaje v Veržeju
(1974), ne pomeni samo časovno in geografsko zanimivo potovanje,
pač pa predvsem romanje in občudovanje bogatega in pričevalnega
življenja salezijanskega duhovnika in apostolskega administratorja
v Čaotungu na Kitajskem. Ta pot je opisana v knjigi Jožef Keréc –
slovenski misijonar na Kitajskem (1992, 432 strani).
Keréc je eden izmed »triperesne deteljice« slovenskih misijonarjev (Keréc –
Majcen –Janež) na Kitajskem, ki so
hkrati slava in ponos našega naroda in
Cerkve na Slovenskem. Naj nam posredujejo nekaj svojih misli.
Prvi slovenski laiški misijonar dr. Janez
Janež, legendarni kirurg (1913–1990)
med drugim zapiše: »Brez njega ne
bi videl Kitajske. Ko sem bil pri njem
(Čaotung 1948–1952), je naredil vse
mogoče, da bi jaz uspel, da bi zadovoljen bil. Ne morem pozabiti, kako je bil
v skrbeh za moje začetke kirurgije v
tisti čaotunski puščavi. Vsakdo je poznal »malega bradatega škofa«, vsi so
ga spoštovali. Mons. Keréc me je spravil na misijonsko pot, ki jo hodim že
vsako leto odlikuje najzaslužnejše ljudi. Z veliko muko
ga je sprejel, saj sam za svoje
delo ni prejemal plačila, nikoli pa ni hotel, da bi ga častili. Ponovno mu je bilo odlikovanje podeljeno 8 let po
smrti, leta 1998. Odlikoval
ga je tudi papež Pavel VI. z
redom sv. Silvestra in redom
sv. Gregorja Velikega.
trideseto leto in sem mu vedno hvaležen. Pred 25. leti me je monsinjor z
vsemi čaotunskimi sestrami spremil v
Hongkongu na ladjo, ki me je z nekaj
kamilijanci odpeljala na Tajvan.«
Božji služabnik Andrej
Majcen (1904–1999), misijonar na Kitajskem in v
Vietnamu (1935–1979),
je v omenjeno knjigo o
Kerécu med drugim zapisal željo, »da bi Keréc
še danes svetil in budil
slovensko mladino s svojim bogatim misijonskim življenjem, s svojimi iznajdljivimi metodami, s svojo misijonsko
svetostjo, posebno s svojo izredno gorečnostjo za rešitev duš in tako vse
obogatil z evangeljsko Kristusovo miselnostjo …« (oktobra 1992).
Beseda misijonarja Keréca, ki jo je iz
Hongkonga 1928 poslal v domovino,
pa še danes zveni kot vabilo preroka
in vidca: »Kdo nam bo sledil? Ali naj
Slovenci ne bomo več deležni pri delu
za spreobrnjenje Kitajske? Ali naj ostane neutrudni serafin Božje ljubezni do
bližnjega sam? In smo vendar klicali na
pomoč nove delavce! Leta tečejo, naslednikov pa ni, ki bi nadaljevali težko začeto delo. Navezali ste si srca na zemeljsko domovino. Ustrašili so vas križi
in težave apostolskih delavcev. Le od
daleč se vam dopade slišati o njih delu,
morda tudi malo občudujete, a posnemati se ne upate. Malo nas je, naslednikov pa ni, kako ne bi zdihovali. To je
menda edino, zakaj nezadovoljni zapuščamo ta svet.«
Kako pomembno se je
spominjati velikih mož
našega naroda, ki so v
širnih
prostranstvih
sveta svetili kot luč
Kristusovega evangelija. Naj nam bo spomin
nanje tudi opomin, da
sledimo zgledu njihovega življenja danes – v
domovini ali na tujem.
Tone Ciglar SDB
3
e - nabiralnik
100 let na Madagaskarju
Filozofija vzgoje
5.8.2012. Trenutno sem v Fionarantsoa, imam duhovne vaje in tečaj. V molitvi ste prisotni tudi vi, misijonski dobrotniki. Sedaj so počitnice, le razredi, ki imajo
izpite, so še v šoli. Med počitnicami bi radi uredili
zgradbe. Saj ste videli, da so vse zgradbe pokrite s pločevino, ki jo je treba redno barvati proti rji, pa tudi od
časa do časa zamenjati. Prepleskati učilnice … Prosim
vas, če nam bi mogli pomagati. Vem, da je težko, ker
ljudje dajo pomoč za hrano, zdravila, težje pa je dobiti pomoč za popravila zgradb. Tudi rešetke na oknih
je treba prebarvati. Smo čisto ob morju, zato še bolj
rjavi. Prosila vas bi za 5.000€. Če pa toliko ne morete, pa bom zelo hvaležna, kolikor pač boste poslali v
ta namen. Bog povrni že v naprej. V naši provinci smo
praznovali 100 let obstoja: 11. oktober 1911 – 11. oktober 2011. Vendar smo imeli slovesni zaključek jubilejnega leta 2. avgusta 2012. Bilo je res lepo praznovanje,
preprosto, a slovesno. V semenišču (noviciatu) imamo
9 sester, v postulatu 6, 10 jih čaka za postulat. Molimo
za dobre poklice. Vam in vsem misijonskim dobrotnikom hvala za vse. Bog povrni! Iskren pozdrav vsem.
Hvaležna s. Marija.
8.9.2012. Vsaka stvar – tudi poredko pisanje – ima dobro
Marija Pavlišič, usmiljenka, Madagaskar
Janez Mujdrica, jezuit, Zambija
in slabo plat. Toda vsak dan pri maši molim za vse sorodnike, prijatelje in dobrotnike, naj vas dobri Bog ohranja zdrave, pametne in vesele. Upam, da tudi vsi vi molite zame! Pri vas prihaja jesen, pri nas je pa vse bolj toplo.
Čez dva tedna bo že opoldansko sonce nad ekvatorjem. Tu
ne dežuje od velike noči do Martinovega. Torej imamo še
dva meseca ogromno prahu ne le na cesti, ampak tudi v
spalnici, pisarni in avtu. Dobro, da nisem »cartlek«, ker
bi potem stalno brisal prah, kihal in si brisal nos. Sobrat
Jože Grošelj končuje delo v Zambiji. Že enajsto leto je v
Nangomi, kjer je vsako leto povprečno zgradil tri kapelice
na prostranem podeželskem misijonu. Domači duhovniki
bodo nadaljevali njegovo delo. Tudi trije poljski jezuiti, ki
so malo starejši od mene, so šli nazaj domov. Sam razmišljam kako in kam, ko drugo leto končam delo na zambijski katoliški univerzi. Prihodnje leto bo 40 let, kar sem se
podal v Zambijo in 50 let kar sem zunaj Slovenije.
26.10.2012. Že teden dni sem v Lusaki in obiskal sem sobrata Radka Rudeža. Tri dni sem bil tudi v Nangomi, kjer
je Jože Grošelj žegnal svojo 34. in zadnjo cerkvico, posvečeno sv. Priscili. Srečal sem tudi nekaj profesorjev iz
Zambijske univerze in debatiral z njimi o knjigi, ki jo pripravljam za tisk. Tema je filozofija vzgoje – kako pomagati
našim mladim, da mislijo s svojo glavo in si tako ustvarjajo lepše življenje in gradijo lepši svet. Bog naj blagoslavlja
vaše delo z velikim veseljem in uspehom! Pozdrav vsem v
Sloveniji, p. Janez Mujdrica.
Spomenik slovenske dobrodelnosti
Vesna Hiti, usmiljenka, Ruanda
18.9.2012. Jaz sem zdaj na "križišču". Prišla sem že iz
Burundija, s težkim srcem, da zapuščam tako drag in ljub
mi misijon, ki mi je "zlezel pod kožo" v poldrugem letu. In
vračam se v novi, stari Mukungu, kjer sem bila skoraj 20
let. Verjetno se je v tem času tudi marsikaj spremenilo. Pa
končno grem rada tja, saj mi je bilo lepo in upam, da bom
lahko še kaj lepega naredila za uboge in Boga. Se priporočam v molitev. Bom malo več napisala - tudi za Misijonska
obzorja, ko pridem tja. Zdaj pa imam v Kigaliju tak "dopust" ta teden, da uredim obračune in poročila za delo, ki
sem ga zapustila v Rwisabiyu.
20.9.2012. Najprej iskren pozdrav, tokrat ne iz Burundija,
pač pa iz Ruande! V duhu pa se vračam tja, kjer sem pustila moj dragi Rwisabi in toliko vsega, s čimer sem živela, dihala in delala v zadnjih mesecih. Hvala Bogu za vse,
hvala Misijonskemu središču za vso pomoč – duhovno,
4
prijateljsko in materialno! Hvala, ker vem, da nas spremljate z molitvijo in darovanjem! Zdravstveni Center,
Center za podhranjene, oddelek za aktivnosti HIV/AIDS in
Otroški vrtec, so čudovit spomenik slovenske dobrodelnosti. Kdor je bil v Rwisabiju pred letom 2011 in danes, se
enostavno ne znajde več. Iskren pozdrav! Sestra Vesna.
e - nabiralnik
Avto na posodo
Klemen Štolcar, duhovnik Lj, Madagaskar
21.10.2012. Hvala za sporočilo o poslani pomoči lazaristom. Nad vse koristno je tudi, da Tonetu Kerinu pošiljate nov avto, ker se trenutno še drdra daleč okoli po
krtinah kar z mojim! Oni dan sem mu napravil manjšo
uslugo, da sem mu pomagal prevažati cement na najbolj oddaljen konec škofije, kjer bo kmalu pokril novo
cerkvico. V Farafangano sva se vračala vsak s svojim
avtom, a me je dečko komaj dohajal. Crkavala mu je
Boch "pumpa" in avto je moral k mehaniku. Oktober
je dragocen suh mesec in podeželan hiti, da ujame
suho cestišče, ker je globoko blato "ubitačno". Kaj sem
hotel kot posoditi svojo Toyoto, čeprav sem sedaj sam
brez avta! Se je pa pridno javljal, kje se nahaja in nocoj
ga pričakujem. Ker sem bil brez avta, sem misijonsko
nedeljo preživel zgolj z eno daritvijo tu v Farafangani.
Vsaka reč je za nekaj dobra!
Hvala za številna pisanja in vsa prizadevanja za uspeh
misijonskih prireditev celo tja čez mejo v "naši" Koroški!
Včeraj je bil tu Janez Krmelj, danes Jani Mesec, škof pa
prosjači po Avstraliji. LP in z Bogom! Klemen
Nova cerkev na vidiku
Izidor Grošelj, duhovnik Lj, Madagaskar
Obnovljeno župnišče v Matangi
17.9.2012. Farovž zaključujemo, gradimo internat za
naše učence, včeraj pa sem pri maši oznanil, da bomo
povečali cerkev. Od stare cerkve bodo ostali sredinski
stebri in prezbiterij. Vse drugo je treba podreti. Cerkev
bomo povečali na vse strani. Najprej bomo zgradili
zvonik, ki bo šest metrov pred zdajšnjo cerkvijo, vanj
obesili zvonove, prejšnji zvonik pa bomo preuredili v
vodni zbiralnik. Potem bo treba zgraditi močno "škarpo" ob cesti, ker bo del cerkve prišel precej na rob, kjer
je zemlja nasuta. Nova cerkev bo široka 19 in dolga 33
metrov, plus zvonik, ki ga bomo povezali z cerkvijo in
bo tako skozi zvonik glavni vhod. Dokler ne bo cerkev
zgrajena, bodo maše v dvorani. Računal sem glede denarja … Okrog 50.000€ bo vse skupaj. Takšna cerkev
bi sprejela tisoč ljudi. Stara je premajhna in dotrajana, hkrati pa zelo nizka in zato tudi zelo vroča. Hvala
vsem, ki nam pomagate, in lep pozdrav, Izidor in Ciril.
V »Vzhodnem Parizu«
Janez Mesec, duhovnik Lj, Madagaskar
23.10.2012. Na misijonsko nedeljo sem šel misijonarit v
kraj Amparihy Est, ki je dobrih 60 km od središča misijona
Manambondro. Ko sem jih spraševal, kje naj bi bilo jezero
(Parihy), po katerem ima kraj ime, so dejali, da ni nobenega
jezera, ampak je to pomalgašena francoska beseda Pariz.
Ime so dali Francozi, ki so tu imeli center kantona, nekakšne upravne enote za okoliške občine z Manambondrom
vred. Prispel sem torej v Paris Est – Vzhodni Pariz. Prvič
sem šel tja v avgustu z novo Toyoto od MIVA Slovenije.
Ko sem jih vprašal, kdaj je bila zadnja maša v tem kraju, so
rekli, da še ni bilo nobene maše, nobenega duhovnika do
sedaj. Malgaši seveda za zgodovino nimajo talenta, njim je
najpomembnejši sedanji trenutek, kar je bilo in kaj še bo,
ni pomembno. Misijonarji pa vedo povedati, da je bil tam v
60-ih in 70-ih letih že France Buh, morda tudi Janez Puhan,
v 90-ih Tone Kerin, ki je pridobil lep kos zemlje za cerkev.
Zadnjih 15 let pa morda res ni bilo nobenega duhovnika
več. Nekaj ljudi je že bilo krščenih, ko so hodili v šolo in bili
s trebuhom za kruhom v večjih mestih.
K srečanju se je zbralo kakih 70 ljudi, odraslih, mladih in
otrok. Izvolili smo cerkveni odbor, za predsednika je bil izvoljen možakar, ki je bil že dvakrat krščen: prvič pri adventistih, drugič pri luteranih, ki krsta adventistov ne priznavajo. Dejal sem mu, da bo to kar zadostovalo, ker je luteranski krst za nas veljaven. Če se je resno odločil, da želi postati
katoličan, naj z ženo pridno hodita k verouku in se pripravljata na prejem spovedi, obhajila in poroke. Verouk bo poučevala gospa Melanie, ki je doma iz Matange, že izkušena
katoličanka, sedaj pa se ukvarja s trgovinico v Amparihy.
Smo našli tudi nekaj mladih, ki že hodijo v šolo in kar lepo
berejo, da so brali berila. Očenaš in Zdrava Marija smo se
kar hitro naučili. Tudi za petje imajo talent in smo prvo
mašo kar lepo opravili. Obhajal pa sem se za zdaj še sam.
Kar me zelo veseli in daje upanje, je, da že zbirajo les za gradnjo cerkvice. To naj bi bila hiša kot njihove hiške, le da bo
malo večja: 9 m dolga, 4 m široka. Postavili jo bodo sami,
tako bo res njihova. Torej jih res vodi notranja, včasih nezavedna želja po Kristusu.
Pošiljam sliko blagoslova Toyote MIVA na Krištofovo nedeljo 2012. Ko je škof po maši, ki je trajala od 9h do 14h (imeli
smo namreč 103 birmance), krenil proti avtu, da ga blagoslovi, je ukazal naj odprem havbo. Po kratkem začudenju
sem seveda ubogal in tako je avto dobil še poseben blagoslov motorja. Hudi duhovi nimajo tu več kaj iskati, naj nas
varujejo angeli varuhi in sv. Krištof.
5
H udo … in vendar
Bogdana Kavčič, usmiljenka, Centralna Afrika
Gosenice: prava mana
17.10.2012. Lep pozdrav. Ne vem, kdaj boš dobil to pismo, naj ti
prinese mnogo resnično vročih pozdravov, prve iz Centralno afriške
republike. Vročina je res hujša kot v Kigaliju. V manj kot dveh mesecih
je vsaka od sester kar po vrstnem redu zbolela že dvakrat za malarijo.
Saj ni nič hujšega, visoka vročina pa te izčrpa. Enkrat kasneje bom
kaj več napisala o tej ogromni državi, moram priti k sebi, tudi če
skoraj nič ne delamo, je vsaka minuta zapolnjena. Pa še sango, najbolj
govorjeni jezik, se učimo. Počasi, počasi pronica v glavo.
Naše delo bo v porodnišnici, ena sestra
je medicinka in babica, zdravijo pa tudi
otroke do pet let. Je tudi center, kjer
se delajo testi za aids in dajemo zdravila. Področje naše župnije Safa ima
25 tisoč prebivalcev, ki je v vaseh. Ena
vas ima od 500 do 6000 in več ljudi.
Veliko predelov je praznih in neobdelanih. Ko smo prišle, je bil lep sprejem,
toda potem so skoraj vsi izginili. Odšli
so namreč daleč v gozd, ker je bil čas
gosenic in to je za njih ta prava mana.
Tako da smo ves ta čas imele mašo v
sestrski kapelici. Ob nedeljah nas je
bilo le 6 ali 7, za zjokat, smo bile preveč
navajene lepih in živih, veselih maš v
Ruandi in Burundiju. Ob nedeljah nam
je bilo najbolj dolgčas. Zdaj so se ljudje
vrnili in upam, da bo bolj živo, čeprav
je katoličanov zelo malo in še ti ne preveč prepričani.
Na Misijonsko središče se obračam s
prošnjo za pomoč. Sestra, ki nam je
zapustila ta center, je pustila zdravila
le za dober mesec in 300 evrov denarja. Mislile smo, da bo več. Provinca pa
nam je založila za hišo, ki jo je treba
urejati, ker je stara čez 50 let. Za ta dva
meseca nam je že veliko dala in kupujemo le kolikor imamo, nič pa za rezervo za dva meseca naprej. Ljudje plačajo zares simbolno, da ni zastonj. Kar
se dobi notri, je ravno za plačat zdravstveno osebje na mesec. Ni pa tukaj
množic, kot smo jih navajene onkraj. Narod je zelo ubog, ni primerjave z Ruando in Burundijem. Stalno so
bili nemiri in ljudje nimajo želje po napredku, tudi za v šolo ne. Misijonarji
Italijani delajo veliko na tem, pa kot da
država noče podpreti šolstva.
Naj preidem k moji prošnji. Če nas morete podpreti pri nakupu zdravil in
medicinskega materiala. Kakor sedaj
vidim, porabimo na mesec vsaj 2.000
Evrov. Vem, da tudi doma ni lahko. Če
nas lahko podprete za en, dva, tri mesece … odvisno od vaših zmožnosti.
Dobrotniki naj bodo že v naprej zahvaljeni. Naj slovensko srce pomaga v resnici Srcu Afrike. Lep, prisrčen in hvaležen pozdrav od s. Bogdane.
Stane Kerin, Narodni ravnatelj za misijone
Mozambiška realnost
Ravnatelj Misijonskega središča Stane Kerin je obiskal s. Zvonko Mikec.
14.9.2012. Danes odhajamo z misijo- Sedaj so sestre dobile šolo in internat
na v kraju Namaacha, kjer imajo sestre internat za dekleta (90). Prihajajo
tudi dekleta, ki so sirote ali zaradi minule vojne ali zaradi aidsa. Poleg tega
so tu tudi dekleta, ki imajo v družini
težke razmere kot alkohol, nasilje ipd.
Tu je še šola, kjer sprejmejo do tisoč
učencev. Ko je bila v Mozambiku komunistična oblast, je vzela sestram
vse imetje, tudi šolo in internat.
Seveda je, kot je običajno, vse uničila.
Internat za dekleta
6
nazaj.
Namaacha je v obmejnem območju. Prav zaradi tega je veliko družin razbitih. Možje ali žene gredo v
Južno Afriko in pustijo družine same.
Presenetilo pa me je, da na tem področju poteka tudi trgovina z ljudmi,
zlasti z otroki. Zgodi se, da prodajajo
otroke kot rezervne dele za človeške
organe. Sestre so tu edino upanje za
ljudi, zlasti za otroke.
Peljali smo se tudi ob meji med
Mozambikom, Svazilandom in Južno
Afriko. Kar sem videl na meji z Južno
Afriko, si ne morete predstavljati.
Na meji je bodeča žica in elektrika.
Rekli so, da je tako na vsej meji Južne
Afrike. To ni akcijski film, to je realnost ljudi ob meji vsak dan. Pravijo, da
skušajo s tem preprečiti, da bi ljudje
preprodajali. Seveda se ljudje znajdejo po svoje.
Sestre so vesele štedilnika, računalnika in tiskalnika. Vsaka pomoč, ki je
poslana sem, je uporabljena v dobro
otrok, ki jih vzgajajo sestre. Kaj več,
ko pridem spet do interneta. Pozdrav
vsem v Misijonskem središču! Stane
PISMO BOTROV
Hvala za naših
10 let botrstva …
Da smo se lahko učili sobivati in
darovati delček svojega in delček sebe.
Lepo pozdravljeni!
ih
Maja 2003 so moji trije otroci izbirali, po fotografijah in osnovn
u
podatkih, svojega varovanca. Še danes se nasmejemo ob spomin
prav
videzu
po
bil
ni
ki
beja,
zakaj je najmlajši sin izbral prav Berna
nič evropski. Imel pa je največ opravljenih razredov glede na svojo
li.
starost in zato je naš Anže zaključil, da ga bomo najhitreje došola
ko
in
e
razred
al
izdelov
Pa še prav je imel. Naš Bernabe je redno
je zaključil OŠ smo dobili v skrb njegovo sestrico Nelido. Tudi ona
pridno napreduje v šoli in to nam je v veliko veselje in spodbudo.
postala
Čeprav družine Jara Gonzalez ne poznamo, je v vseh teh letih
nekako naša.
anto in to sem jim plačevala na ta način,
Moji otroci so v začetku žigosali recepte in ostale obrazce za ambul
kar potrebujem, vendar je sedaj odnos do tega
da je šel njihov denar za Bernabeja. Še vedno mi požigosajo vse,
možem imata še vsak zadnji letnik študija in
dela drugačen. Postali so odrasli. Hči se je avgusta poročila, z
ni in ob zelo prijetni deklici išče svojo pot.
potem bosta, vsaj upam, samostojna. Najmlajši je prvo leto v Ljublja
om in je po neuspešnem študiju pristal doma.
Najstarejši je, diagnozo smo postavili šele lani, otrok z avtizm
kap in epilepsija. Po več kot enem letu sem
Sama sem lani zbolela, odpoved srca in posledično možganska
kot večina slovenskih firm životari in ne more ne
začela delati po 4 ure in upam, da bo še bolje. Mož ima s.p., ki
živeti ne umreti.
čilo, zakaj sem tokrat z veliko zamudo
Zadnji odstavek ni jok in smiljenje samemu sebi. Je majhno opravi
na situacija pač ni ravno rožnata, vendar
nakazala denar za Nelido in tudi za Ano Muanzo Vungulipe. Finanč
se bomo trudili po najboljših močeh.
Ob vsem, kar imamo doma, nas ni prav nič
razveselila novica o skupinskem botrst vu
v Paragvaju. Z možem sva namreč prava
socialistična otroka. Vse predobro poznava, kaj
nastane, ko je vse naše in nihče ne ceni ničesar
več. Za neko imaginarno množico dajejo
imaginarni posamezniki. Občutek ni ravno
najboljši. Mogoče sem tudi malo egoistična.
Lep je občutek, ko vidiš uspeh “svojega”
četrtega in petega otroka, ko veš, da je tvoja
odpoved pomoč prav Nelidi in ne komurkoli.
Spomnim se, ko smo prejeli prvo Bernabejevo
spričevalo. Bistveno boljše ocene v drugem
polletju in komentar s. Tadeje, da se je
potrudil tudi zaradi nas. Oblile so me solze in
komentirala sem, kako je priden. Anže pa je
seveda zopet komentiral: Priden, ja ... Če bi jaz
prinesel tako spričevalo, bi me ubila.
be in otroci v Paragvaju. Niti sanja se vam ne,
In sledila je življenjska šola o pogojih, v katerih hodi v šolo Berna
pri vzgoji so mi bili ti otroci.
koliko smo pridobili z botrst vom v naši družini, v kakšno pomoč
ske botre.
Verjetno nas Gospod vzgaja tudi sedaj, ko nas želi imeti za skupin
.
Sprejemam! Govori Gospod, tvoja služabnica posluša in uboga
i z nami tako ona kot njena družina.
Vendar priznam! Pogrešala bom našo Nelido. Čeprav bo v molitv
darovati delček svojega in delček sebe.
Hvala za naših 10 let botrst va, da smo se lahko učili sobivati in
Gonzalez.
Prosim, če posredujete prisrčen pozdrav s.Tadeji in družini Jara
Želimo vam uspešno delo še naprej, vaši botri.
7
misijonski P lešivec
Beseda prvih
Na Plešivcu (Tanzenberg) nedaleč od Knežjega kamna in
Gospe Svete se je v soboto, 20. oktobra, zbralo veliko ljudi z
obeh strani Karavank, da bi skupaj praznovali misijonsko
nedeljo. Vse je povezovala vodilna misel srečanja: »Verovati –
praznovati – deliti«. Duša srečanja je bil rektor Tinjskega
duhovnega središča, Jože Kopeinig, krepko pa ga je podpirala
ekipa iz Misijonskega središča v Ljubljani z ravnateljem
Nadškof Marjan Turnšek
Kdor hoče druge vneti,
mora sam goreti!
Veseli me, da smo zbrani »vrh gore« v
»hiši Jakobovega Boga« verniki z obeh
strani Karavank, da se skupaj naužijemo Božje luči, da bomo mogli v njej
hoditi po Gospodovi poti (prim. Iz 2,25). Še bolj sem vesel, da so z nami nekateri, ki niso izpod Karavank, ampak
iz širnega sveta, ki nam je ustvarjen kot skupni dom in prostor širjenja
Jezusove blagovesti.
Tu smo, da se skupaj zahvaljujemo.
Najprej zato, da je bila nam oznanjena Božja beseda; da so bili misijonarji poslani tudi na našo pot in da smo
jih po Božji dobroti »slišali« in smo
danes lahko kristjani, Kristusovi učenci za druge (prim. Rim 10,14). Saj je
8
vera iz oznanila (Rim 10,17), ki je prišlo tudi do nas zaradi velikega misijonskega naročila, s katerim je Jezus sklenil svoje bivanje na zemlji in odšel k
Očetu. Jezusovo poslanstvo je bilo končano, pot oznanjevanja tistih, ki jih je
Jezus osvojil, pa se je pričela. C, ki se
je rodila ob Jezusu, se utrdila pod križem, je dobila na gori vnebohoda misijonski mandat: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence«
(Mt 28,19). Tako začnejo nadaljevanje Jezusove poti, na katero ga je poslal Oče, da bi iskal po poteh tega sveta
izgubljenega Adama. Sedaj so oni naslednja generacija … vse do naše … in
tako bo do konca sveta.
Matej je v zapisu poudaril, da se je
enajst učencev zbralo na gori. Torej
»učencev«; poslani niso učitelji, ampak
ostajajo učenci Učitelja, ki jih vodi
Sveti Duh. In jih je »enajst«, torej eden
manjka. S tem je že na začetku delovanja Cerkve jasno postavljeno dejstvo nepopolnosti skupnosti Cerkve.
V njej sta greh in izdajstvo vedno prisotna, a vseeno je poslana, da nadaljuje
Jezusovo pot.
»Pojdite torej«, je Jezusova oporoka,
ki nas kot sinove v Sinu usmerja k bratom in sestram, ki Kristusa še ne poznajo, ali ga poznajo še premalo poglobljeno. Svoje poslanstvo so učenci sposobni opravljati, ne v svoji moči, ampak
misijonarjev
misijonski P lešivec
Stanetom Kerinom na čelu. Množico vernih sta med sv.
mašo nagovorila naslednika apostolov in prva odgovorna za
misijonsko delo v škofiji: dr. Alois Schwarz, domači škof, in dr.
Marjan Turnšek, mariborski nadškof. Ta nagovora objavljamo
v celoti, da bi ob njunem branju sleherni od nas osvežil
spoznanje o lastnem misijonskem poklicu in poživil gorečnost
za to vzvišeno, plemenito in človekoljubno dejavnost.
zaradi moči Jezusa samega, ki deluje preko njih. Saj naroča nekaj, kar ni
v naših človeških močeh: »Pojdite torej
in naredite vse narode za moje učence!« Zanimiv izraz »naredite«. Jezus
ne pošilja učit, torej preprosto podajati neko znanje, ampak »narediti« za
učence. Za to je potrebna moč, ki jo
je Jezus položil vanje in jo po njih On
udejanja. »Narediti« pomeni veliko več
kot prenos znanja. Antične šole so bile
skupine, ki so živele z učiteljem. Ta jim
je poleg vednosti prenašal tudi navade, drže, način mišljenja in stil življenja. Jezusovi učenci smo torej poslani
oznanjati na tak način, da ustvarjamo
življenjske skupnosti, kjer se vera prenaša kot način življenja – nekaj celostnega, iz česar ni nič izvzeto.
Za utrditev začetega dela jim naroči tudi krščevati, kajti brez notranjega prerojenja ostane krščanstvo samo
nekaj zunanjega. Krstiti pomeni »potopiti«, pa ne preprosto v vodo, ampak
v Boga, v njegovo prisotnost. Ali kot
Pavel pravi, da je treba ljudi »roditi v
Svetem Duhu«.
Kakšen zgled tega čudovitega dogajanja Cerkve ste nam vi, drage misijonarke in misijonarji, saj ste praktično
dobesedno vzeli to Jezusovo naročilo.
Z življenjem med ljudmi, bolj kot z besedo, prenašate nanje krščanstvo kot
način življenja in s tem ste zanje in z
njimi naprej živeči Kristus – Cerkev.
Ker pa tudi krščansko postarana
Evropa, včasih celo krščanskofobična,
postaja praktično misijonsko področje,
je tudi zanjo ista misijonska metoda še
kako izzivalna. Osnovni element nove
evangelizacije je prav ta vidik pričevanja. Ustvarjati torej življenjske skupnosti, v katerih se lahko izgubljeni bratje in sestre spet »naredijo« za žive
kristjane. Se spet vnamejo in zagorijo, da bi lahko naprej vnemali druge.
Ali če rečemo po Slomškovo, da kdor
hoče druge vneti, mora sam goreti.
Za Kristusa, seveda!
Končno pa je cilj vsakega misijonskega delovanja, za katerega je Cerkev prvenstveno postavljena, učiti ljudi spolnjevati, kar nam je Jezus zapovedal
(Mt 28,20) in to je, ljubiti Očeta in ljudi
kot brate in sestre z ljubeznijo Sina –
ta pa nas tako ljubi, da se daje za nas.
Torej smo tudi mi poklicani, usposobljeni in poslani bližnje tako ljubiti.
Hvala vsem, drage sestre in bratje,
za tolikšno ljubezen, saj vsak na svoj
način omogočate, da se Jezusovo delo
nadaljuje. Naj nas Sveti Duh obdari s takšno gorečnostjo do nebes in do misijonskega poslanstva, kot sem jo zaznal
pri štiri ali petletni deklici. Njen oče je
pripovedoval, da so se v postnem času
pri vsakdanji večerni molitvi pogovarjali o nebesih. In očitno
se je hčerkica tako vživela
vanje, da je pričela moliti:
»Nebeški oče, sprejmi me
čim prej k sebi v nebesa!«
Po večdnevnih prošnjah
je mamo zaskrbelo, da bi
Bog utegnil uslišati tako
iskrene prošnje otroka.
Zato jo je poučila, da Jezus
noče, da bi sama prišla v
nebesa in da mora zato še
drugim povedati o Jezusu
in nebesih. In ker ni prenehala s prošnjami, jo je čez
teden še enkrat spomnila na to. A deklica je izstrelila kot iz topa: »Mama,
pa saj sem že vsem v vrtcu povedala o
Jezusu in nebesih!«
Amen!
9
misijonski P lešivec
Škof dr. Alois Schwarz, Krška škofija
Vera se krepi, če se ji
pridružijo novi verniki
Veselim se, da lahko z vami proslavljam spomin na začetek
2. vatikanskega cerkvenega zbora z misijonskim praznovanjem.
Te dni pogosto vidimo slike koncilskih očetov, npr. v Baziliki svetega
Petra. Če si ogledamo slike današnje škofovske sinode, opazimo,
da se je misijonska moč Cerkve razcvetela. Danes je veliko več
škofov mlade Cerkve. V zadnjih 50-tih letih se je število duhovnikov
in škofov korenito spremenilo.
Mlade Cerkve iz misijonskih dežel
so dejale, da tudi one oblikujejo
Cerkev s svojo močjo in svojo kulturo.
Misijonska dejavnost je od koncila naprej postala naša aktivna udeležba v
poslanstvu Jezusa Kristusa. 25 let po
objavi Odloka o misijonski dejavnosti
je papež Janez Pavel II. povedal:
"Poslanstvo Kristusa - odrešenika, ki
je zaupano Cerkvi, je še daleč od popolnosti. Pogled na celotno človeštvo
ob koncu drugega tisočletja nam kaže,
da je to poslanstvo še v začetkih in da
se moramo z vsemi močmi zavzeti za
služenje temu poslanstvu."
Stojimo na začetku, je dejal papež,
in si moramo z vsemi močmi
10
prizadevati, da bo to kot duševna in
duhovna izmenjava verskih dobrin,
ki se kažejo v posameznih deželah.
Koncil je prinesel bogate misijonske
sadove in deset let po 2. vatikanskem
koncilu je papež Pavel VI. povedal:
"Če bi hotel namen koncila združiti v eno besedo, bi rekel: evangelizacija." Prinesti evangelij vsem ljudem,
evangelizirati samega sebe in razumeti evangelizacijo kot osnovni program
Cerkve – to je naše poslanstvo.
Pred štiridesetimi leti je Koroška škofijska sinoda ta namen sprejela in ustanovila odbor za Cerkev po svetu in pospeševanje razvoja. Od tedaj je prišlo do mnogo pobud, s katerimi
Cerkev razvija svojo misijonsko
moč. Leto vere ne moremo slaviti drugače kot tako, da se
vprašamo: kako vsak posameznik vidi naše
misijonsko
poslanstvo? Kako
živimo oznanjevanje vere v
pričevanju za evangelij? In koliko sadov je to pri nas obrodilo s služenjem koroške Cerkve,
krške škofije? Od koncila do
danes je že veliko posameznikov odprlo svoje misijonarsko
srce. Nešteto jih je pomagalo
mnogim duhovnikom na poti
študija. Mnogo misijonskih teologov je bilo poslanih na pot.
Mnogo vasi je bilo zgrajenih,
ne samo na Madagaskarju,
temveč tudi drugod. Nešteto Korošic
in Korošcev je odšlo v misijonske dežele. Sestre, bratje, žene in možje, mladi,
ki so rekli: »Tam želim pomagati. Ne le
v smislu razvojne pomoči, temveč tudi
v smislu duhovne izmenjave darov.«
Če se približamo ljudem, ljudem drugih kultur, in stopimo v razmerje z
njimi, bo to obogatilo tudi nas. Vsak, ki
evangelizacijo sprejme kot svojo srčno
željo – in takšni so mnogi med nami –
opazi, da s svojim življenjem ne more
ostati ob strani. Saj je prva oblika misijonskega dela lastno življenje misijonarja, to bi rad poudaril. Prva oblika
misijonskega dela je pričevanje, izkušnja, doživetje, ki si ga med seboj delimo, vera, katere so deležni tudi drugi.
Misijonsko delo se začenja s pozornostjo do ljudi, z ljubeznijo do revnih,
do malih, do trpečih. Misijonsko delo
mora ohranjati darovanjski značaj.
misijonski P lešivec
revščine ne živimo." Škofje niso uspeli
oblikovati poglavja o revščini.
Ali bo škofovska sinoda zdaj sestavila
poglavje o revščini kot osnovnem načelu evangelizacije? Ne vem. Misijonsko
delo je možno le, če živimo skromnost
in preprostost, če se vživimo v revščino ljudi. To pa ne pomeni, da se moramo vedno ukloniti, vedno le popuščati. Misijonsko delo potrebuje neko preroško stališče proti korupciji, proti gospodarski moči, proti nadvladi. Naše
misijonarke in misijonarji to vedo. In
če danes praznujemo Misijonski praznik, mislimo na tiste, ki so za spremembo struktur dali svoje življenje.
Živimo v času preganjanja kristjanov,
kot ga v zgodovini Cerkve v tej silovitosti še ni bilo. Kri mučencev je seme
Cerkve. Iz misijonskega dela izkusimo:
dati svoje življenje je zadnja oblika pričevanja za Boga in njegovo ljubezen v
Jezusu Kristusu za človeka.
Na eni strani je to finančna podpora, ki
jo dajemo, da bi drugi lahko živeli, po
drugi strani pa dar lastnega življenja,
ki ga podarjamo drugim.
Misijonsko delo se distancira od egoizma in prebuja konkretna vprašanja
o Bogu in evangeliju. Skupno obhajanje
Leta vere pomeni: živeti misijonsko.
Zato sem naši Missio Koroške in rektorju Jožetu Kopeinigu neskončno hvaležen, da smo Leto vere začeli ne le s
slavnostno sveto mašo v stolnici, temveč tudi z misijonskem praznovanjem.
Če namreč kdo odide v misijone, da
bi druge pridobil za vero, potem je to
vedno izziv za misijonskega delavca
kot tudi za našo krščansko občestvo.
Če na novo pridobimo ljudi za vero,
bodo ti vprašali:
"Kako pa vi živite vero? Kje je vaše občestvo? Kje ste kot krščanska družina?"
To je izziv za nas same. Vera se krepi, če
se ji pridružijo novi verniki, ki so pridobljeni od zunaj, ki nas izzovejo in vprašajo: "Ali lahko živim skupaj z vami?"
Pokažimo, kako se zaupa evangeliju,
kako naše upanje kaže sledi. Pokažimo,
kako se s Križanim vztraja med revnimi. Misijonsko delo krepi našo vero.
Zato sta misijonsko delo in Leto vere
ena celota. Seveda se moramo pri tem
sami podati v življenjsko situacijo ljudi,
ki je pogosto situacija revščine.
Takrat pred petdesetimi leti so škofje
na 2. vatikanskem koncilu želeli napisati poglavje o revščini. Koncilski očetje so dolgo razpravljali, kako bi to storili. Potem je rekel nek škof iz Sahare:
"Morda zato ne najdemo besed, ker
Gledamo misijonarje, ki so v svoji preroški moči skušali spremeniti grešne strukture v svetu. Molimo danes
tudi za to moč, da bi evangelij prežel
naš svet v različnih strukturah zla in
ga končno spremenil. Misijonsko delo
in evangelizacija sta moč, ki spreminja
svet.
"Pojdite torej", je rekel Jezus, "in oznanjajte evangelij vsem narodom." (prim.
Mt 28,19) Apostoli so se zbrali, nekateri so dvomili, molili so. Jezus ni rekel:
"Najprej spremenite svoje življenje in
nato pridite," temveč je rekel: "Pojdite!
Pojdite, oznanjajte evangelij in krščujte ljudi!"
To besedo, drage sestre in bratje, moramo znova vzeti zares in misijonsko
pričevati za vero. Amen.
11
N ove moči
Karmen Košutar
12
V nedeljo, 11. 11. 2012 smo
se zbrali v četrtni skupnosti
Nova vas v Mariboru, kjer
je Karmen Košutar prejela
misijonski križ, ki ji ga je ob
zbranih duhovnikih podelil
murskosoboški škof dr. Peter
Štumpf. Karmen bo kot 23letna laiška misijonarka odšla
v Mozambik k sestri Zvonki
Mikec.
da ji je Karmen pred nekaj leti rekla,
da bo šla v misijone in takrat ji tega
seveda ni verjela. Zdaj pa je prišel ta
trenutek, ko je svojo željo spremenila v resničnost. Za njeno sodelovanje se ji je zahvalila tudi članica
dramske sekcije.
Da je Karmen zelo dejavno dekle, se
je še posebej pokazalo v času njene
srednje šole, ko je njihova družina
postala »družina odprtih vrat«, kot
se je v nagovoru izrazila njena sestra. Ves čas so bili pri njih v gosteh
različni mladi obrazi iz tujine. Da ji
Maša je bila slovesna, kot je to običajno ob taki priložnosti. Bogoslužje
je spremljalo ubrano petje mladih in
malo manj mladih. Škof je v nagovoru povedal, da je Karmen spoznal kot
njen veroučitelj v osnovni šoli in da
je bila vedno »naravna in neposredna ter že v otroštvu zahtevna«. Ko je
prvič kot škof obiskal svojo nekdanjo
župnijo, je imela ravno ona zanj pozdravni nagovor. Pozdravila ga je takole: »Nič se niste spremenili od takrat,
ko smo vas zadnjič videli v naši župniji, le dodali so vam nekaj novih modnih dodatkov.«
Škof je še poudaril, da je poklic laiškega misijonarja tudi duhovni poklic. Vse nas pa je posvaril, da
Karmen odhaja misijonarit v daljni
Mozambik, mi pa moramo misijonariti v okolju, kjer živimo. Ob podelitvi misijonskega križa je spregovorila
tudi njena katehistinja. Povedala je,
študij ne bi postal dolgočasen, je v izmenjavi študentov za eno leto odšla
na Portugalsko, na Madeiro. Tam se
je ob študiju naučila portugalskega jezika. Karmen je doštudirala in
v njeni generaciji tudi med prvimi
diplomirala.
Po dvoletni pripravi v skupini Sled je
Karmen sedaj pripravljena, da odide.
Kmalu bo že v vročem in zelenem
Mozambiku, obkrožena z radovednimi otroškimi očmi, željnimi znanja in topline. In vse to Karmen ima.
Geslo, ki si ga je ob podelitvi misijonskega križa izbrala: nato sem slišal glas Gospoda: «Koga naj pošljem,
kdo bo šel za nas?« Rekel sem:«Tukaj
sem, pošlji mene!« (Iz 6,8) bo v naslednjih treh letih udejanjila.
Želimo ji obilo božjega blagoslova pri
njenem delu, mi pa bomo ostali z njo
povezani v molitvi.
Mari in Tomaž Porenta
Blaž Krmelj
»Jaz sem se odločil, da grem
v misijone.« To je bil stavek,
katerega smo vsi vzeli za
šalo. Potem pa se je ta stavek
ponovil z resnim tonom in
naš smeh je izginil. Sledila so
vprašanja: »Se hecaš? Zakaj?
Kdaj? Kako?« Odgovori so bili
resni.
21. septembra 1989 se je rodil otrok, katerega se razveselijo starši, svojci, prijatelji. Takrat se razveseliš rojstva in verjetno ne razmišljaš, da ti bo čez 23 let
povedal, da je sprejel veliko odločitev in
odšel v misijone; pa čeprav je vsa ta leta
z malenkostmi nakazoval svojo pot.
Mesec november je v letošnjem letu
prav posebej blagoslovljen mesec za slovensko cerkev. Tri nedelje zaporedoma smo obhajali podelitev misijonskega križa. Zadnjo nedeljo 25. 11. 2012, je
misijonski križ v Polhovem Gradcu prejel 23-letni laiški misijonar Blaž Krmelj.
Podelil mu ga je ljubljanski nadškof dr.
Anton Stres. Blaž odhaja v misijon na
Madagaskar k svojemu stricu misijonarju, Janezu Krmelju, ki je v misijonih
že več kot 24 let.
Ko je lansko leto s svojim očetom in
mamo obiskal strica na Madagaskarju,
se je v njem nekaj premaknilo. V sebi
je začutil željo, da bi vsaj za nekaj časa
posvetil svoje življenje tem ljudem, ki
so prikrajšani za tisto, kar se nam zdi
samo po sebi umevno, hrano, pitno
vodo, zdravstveno oskrbo, šolo …
Svojo družino je kmalu potem, ko se
je vrnil z obiska pri stricu, presenetil z
N ove moči
odločitvijo, da gre v misijone. Njegovi
domači so bili presenečeni, vendar tej
njegovi odločitvi ni nihče nasprotoval,
nasprotno, v njih je začutil razumevanje in podporo.
Njegova sestra, ki je opisala Blaževo življenjsko pot, ga je označila kot vedoželjnega otroka, ki si ni pomišljal razstaviti igrače, da bi videl kaj je v njej,
kako je sestavljena.
Ker smo podobno zgodbo slišali pri podelitvi misijonskega križa pred 14 dnevi,
se je ravnatelj Misijonskega središča
g. Stane Kerin pošalil in vprašal, ali ne
bodo tile mladi misijonarji šli v misijone
kaj razstavljat namesto sestavljat. No, te
bojazni ni. Blaž je s svojim dosedanjim
življenjem dokazal, da se vsake stvari loti z veseljem, zagnano in odgovorno, da je vedno in vsakomur pripravljen
pomagati, četudi je zato moral odložiti
svoje delo. Kot diplomirani mikrobiolog
bo delal v bolnišnici. Imel bo obilo dela v
laboratoriju, pa tudi za vsako drugo delo
je pripravljen poprijeti.
Sestra Hermina Nemšak, ki pri
Misijonskem središču Slovenije vodi
skupino Sled, v kateri se je Blaž kot bodoči laiški misijonar pripravljal, mu je
izročila misijonsko svečo. Povedala je,
da je ta sveča prižgana ob sveči, ki jo
je prejelo že veliko laiških misijonarjev.
Zaželela mu je, da bi mu svetloba, ki jo
oddaja ta sveča, svetila v trenutkih radosti in tudi v trenutkih preizkušenj.
Misijonsko geslo, ki si ga je Blaž izbral
se glasi: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje
rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal« (1 Mz 12,1).
Tako je Bog poklical Abrahama. Tudi
Blaž je v sebi zaslišal božji klic.
Zdaj odhaja na Madagaskar, vendar
bomo ostali povezani z njim v molitvi.
Blaž, naj te Bog spremlja na vseh tvojih poteh!
Mari Porenta
Katarina Tomc
Katarina Tomc, mnogim kar Kati,
je bila rojena 1957 leta staršema
Tišler v Podljubelju. Tam je preživljala svoje otroštvo kot edinka, brat
je umrl še kot dojenček. Srednjo
je s sošolci šla k birmi, konec oktobra
je Katarinin mož in Helenin oče nesrečno padel in nepričakovano umrl.
Življenje se spremeni in to zelo ... Čez
tri mesece je Katarina ostala še brez
hčerke. Suhoparni stavki – toda kako
povzeti ure in dneve, ko je svet podrt,
ko ne veš, ali boš zmogel naprej, kako
naprej, kako čutiti in razmišljati.
SVIT – društvo podeželskih žena –
jo je potegnil v obveznosti, druženje,
nato še Karitas Križe in prostovoljstvo
v Reintegracijskem centru v Pristavi.
Ko se je isto leto smrtno ponesrečil še
en mladostnik v Križah, je prišlo spoznanje: to se dogaja, moraš gledati naprej, ne nazaj. Postaneš pa občutljivejši. Za trpljenje okoli sebe, kjerkoli po
svetu. In prižgala se je misel iz mladosti, misel na misijone. S. Hermina je dejala Katarini: »Najprej moraš preboleti.
kmetijsko-gospodinjsko šolo je obiskovala pri Šentpetru v Šentjakobu v Rožu
v Avstriji pri šolskih sestrah. Brala je o
Frideriku Baragi in velikih delih matere Terezije. Sama si je bolj želela ustvariti družino, imeti otroke, vendar je delovati kot misijonar čudovita možnost
izbire. Po misijonarjih se vršijo velika
dela. Rodila je sina, se poročila v Gozd
na manjšo kmetijo, rodila še hčerko
Heleno ter hodila na delo v tovarno
obutve Peko do moževe hude bolezni.
Mož je bil mežnar in ključar v Gozdu
pri mali cerkvici sv. Nikolaja. Skupaj
sta skrbela zanjo. Helenca je vstopila v zadnje leto osnovne šole, oktobra
Odločitev za misijone ne sme, ne more
biti bergla!«
Skoraj tri leta so trajale priprave, mesečno jih je obiskovala v Šentjakobu
ob Savi v skupini Sled. Tisti, ki prižgejo zeleno luč za odhod v misijone, ocenijo, ali se znaš prilagoditi in ali kljub
prilagodljivosti ohranjaš svoj jaz.
Katarini Tomc je bilo dano biti žena,
mati, vdova, izgubiti otroka. Preteklost
ostaja zadaj, naš je samo sedanji trenutek. Za tri leta sedanjih trenutkov odhaja v Mozambik. In bo tu, v naših mislih in molitvah in bo tam, s svojimi
deli, s sabo.
Marinka Kenk-Tomazin
Življenjepis nekega človeka.
Da se ga označiti s tremi
stavki: rodil se je takrat
in takrat, živel vsakdanje
življenje malega človeka,
umrl takrat … Lahko
napišemo obširen roman,
pa prav tako na bo nikoli
zajel vsega veselja, trepetanj,
poguma, strahu, žalosti,
radosti, brezupa, upanja,
moči, joka, smeha …
13
TO IN ONO
Adventno pričakovanje z molitvijo
»Molitev in žrtvovanje samega sebe bodi vir tvoje moči!
Iz izkušnje vem, da s tem orožjem ganemo srca, mnogo bolj
kakor z besedo!« Sv. Terezija Deteta Jezusa
Dragi člani Misijonske molitvene zveze!
Smo v letu vere, ki ga je 11. oktobra razglasil papež Benedikt XVI. Upam, da
ste že prebrali njegovo vsebino, ki marsikaj pove tudi za nas molivce. Zelo
sem vesel, ko slišim, da se je kakšen novi član pridružil naši družini. To je zavest poklicanosti k stalni molitvi, ki jo je začela sv. Terezija Deteta Jezusa.
Spoznala je, da je potrebno moliti za misijonarje, saj se vsako delo začne in
konča z molitvijo. Tega se zavedajo misijonarji, zato mi ob vsakem srečanju
poklonijo hvaležnost za vse molitve rožnega venca. Želim, da se vsak član zaveda svoje odgovornosti, da vsak dan nameni molitev za misijone.
Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je poleg molitve pomembno tudi trpljenje
in darovanje samega sebe. Vse svoje križe in težave darujmo za nove misijonske poklice in bodimo odprti, da bo tudi naša daritev »v srcu Cerkve kot ljubezen« (sv. Terezija Deteta Jezusa).
Ob lepih adventnih večerih, ko boste na Vašem adventnem vencu prižigali
sveče, naj se tudi v srcu prižiga luč vere, da bi v svojem srcu pripravili prostor
Novorojenemu, ki bo zanetil ogenj ljubezni, da bodo vrata vere še bolj odprta
molitvi za misijone in misijonarje.
Želim Vam blagoslovljen advent in radostno pričakovanje Jezusovega rojstva,
ki naj s svojo navzočnostjo še bolj podkrepi Vaša prizadevanja, molitve in darovanja, da bo vsak član Misijonske molitvene zveze v letu vere še bolj utrdil
svojo vero in slišal Jezusove besede – POJDI, TVOJA VERA TE JE REŠILA!
Jožef Lipovšek, voditelj MMZ
Doprsni kip misijonarja
V nedeljo, 28. oktobra 2012, so v župniji sv. Vida na Vidmu pri Ptuju
praznovali misijonsko nedeljo ptujske in završke dekanije, ker je
bila prva obletnica smrti p. Miha Drevenška, našega misijonarja
v Zambiji. Bogu smo se želeli zahvaliti za njegovo življenje, ki ga
je posvetil misijonskemu delu ter prositi za nove duhovniške,
redovniške in misijonske poklice.
Srečanje smo začeli z molitveno uro ter z ogledom filma o
p. Mihu. Nato smo prisluhnili pričevanju p. Emila Križana
o p. Mihu, ki ga je zelo dobro poznal. Sledila je izvedba
afriških pesmi, ki jih je izvajal mladinsko – otroški zbor
iz župnije sv. Vida in p. Janez Ferlež. Sledila je sv. maša, ki
jo je vodil prov. minister p. Milan Kos. Somaševali so naddekan g. Marijan Fesel, voditelj Misijonskega središča v
Sloveniji g. Stane Kerin, domači patri ter 17 duhovnikov.
Med mašo je pel mešani župnijski pevski zbor. Prisotni so
bili tudi številni gostje: župan občine Videm g. Friderik
Bračič, državni poslanec g. Branko Marinič …
Po maši je sledil kulturni program. Spregovoril je tudi g.
Stane Kerin o delu p. Miha v Zambiji: o njegovem delu
na področju oznanjevanja Božje besede, z najrazličnejšimi sodobnimi mediji, gradnja, pomoči majhnim in zapostavljenim, o ostri kritiki državnih voditeljev … Vaščani
p. Miha so v celoti pokrili stroške postavitve doprsnega kipa pred župnijskim domom, ki so ga prav tako poimenovali po pokojnem misijonarju. Ob sklepu prireditve, katere se je udeležilo lepo število vernikov, je prov.
minister p. Milan Kos blagoslovil doprsni kip pokojnega
misijonarja.
14
JUBILANTI – ČESTITAMO
75 letnica
življenja
Hugo Delčnjak,
frančiškan, rojen
5. januarja 1938
v Selcah pri Novi
Cerkvi. V misijone
je odšel 3. oktobra 1969. Deluje v
Francoski Gvajani.
65 letnica
življenja
Veronika Nose,
usmiljenka, rojena 9. januarja 1948
v Šentvidu pri
Stični. V misijone
je odšla 4. junija 1982. Deluje v
Turčiji.
65 let
v misijonih
Marija Andreja
Šubelj, usmiljenka,
rojena 14. februarja 1924 v Ljubljani.
V misijone je odšla
6. februarja leta 1948. Deluje v
Čilu.
55 let
v misijonih
Radko Rudež, jezuit, rojen 30. januarja 1922 v
Vrhpolju pri
Vipavi. V Zambijo
je odšel 25. februarja 1958.
JUBILANTI – ČESTITAMO
Znamke vseh vrst!
Dragi prijatelji misijonov! Veliko vas je,
ki že leta sodelujete in pomagate pri
zbiranju znamk v misijonski namen,
zato hvala vsem, ki pomagate in Bog
povrni! Vabim še nove zbiratelje, da se
mi pridružijo, tako bomo s skupnimi
močmi skušali konkretno pomagati
vsem tistim, ki so v stiski. Še naprej
lahko izročite znamke Misijonskemu
središču, Kristanova 1 v Ljubljani ali
pa na moj naslov: Saksida Franc, ulica
Biasoletto 125 – 34142 Trst – Trieste
Italija. Ob praznovanju Božičnih praznikov vam želim miru in veselja ob
rojstvu našega Odrešenika! V novem
letu 2013 pa naj vas še naprej spremlja
božji blagoslov.
DAROVALI STE - HVALA
SKLAD ZA LAČNE V MISIJONIH o posamezniki:
Brežnjak Terezija, Černoša Kristina, Globokar Mojca
in Tilen, Golob Marija, Kranjc Barica, Kravos Stojan,
Majerle Martina, Martinčič Ruth, Medvešek Viljem,
Motaln Betka, Murko Ana, Ojsteršek Lidija,
Ojsteršek Peter, Pavlica Matej in Barbara, Peruzin
Zdravko, Ramovš Marija, Sajovic Jure, Sarjaš Eli,
Schoukens Gretel, Seršen Rozalija, Štemberger
Mirjam, Tomažič Anton o TRIKRALJEVSKA
AKCIJA o župnija: Bakovci o ADVENTNA
AKCIJA o župnije: Petrovče, Poljane nad Škofjo
Loko, Šmartno ob Dreti o SKLAD ZA MIVA
o posamezniki: Čuk Niko, Dolinšek Tatjana,
Hudomalj Tatjana, Jelenko Gabriela, Jeler Anton,
Kerbler Kocuvan Vanja, Košir Leopoldina, Kranjc
Pavel, Krapež Veronika, Logar Edo, Menart Tomaž,
Minoriti Ofmconv, Misijonski Krožek Rojan – Trst,
Pavlič Frančiška, Pikl Breda, Podobnik Marija,
Pogorelc Boštjan, Ropret Božidar, Ruparčič Miroslav,
Tanko Vida, Trobiš Andreja, Vegelj Vinko o župnije:
Ankaran, Bate, Bertoki, Cankova, Češnjice, Črnomelj,
Dekani, Divača, Dolenja Vas, Dražgoše, Gora pri
Sodražici, Grgar, Grosuplje, Ivančna Gorica, Kokra,
Kostanjevica na Krki, Ljubljana-Polje, LjubljanaRakovnik, Ljutomer, Lokev, Maribor-Sv.Marija,
Mokronog, Mošnje, Nova Gorica - Kristus Odrešenik,
Ovsiše, Pivka-Št.Peter na Krasu, Polenšak, Polhov
Gradec, Poljane nad Škofjo Loko, Preddvor, Predloka,
Rače, Raka, Ribnica, Rogatec, Skomarje, Solkan,
Stara Cerkev, Stopiče, Stranice, Sv.Kunigunda na
Pohorju, Šenčur, Šentjurij pri Grosupljem,
Šentrupert, Šmihel, Št.Ilj pri Velenju, Šturje,
Tomišelj, Trnovo pri Gorici, Trzin, Velika Nedelja,
Veliki Gaber, Vir, Volče, Vreme, Zgornji Leskovec
o SKLAD ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE
Ljubljana-Ježica
MISIJONARJEV o župnija:
o SKLAD ZA GOBAVCE o posameznica: Kranjc
Barica o SKLAD ZA MIISJONE o župnije: Bočna,
Dolenja Trebuša, Maribor-Sv.Rešnje Telo, Podraga,
Sv.Lovrenc, Šmartno ob Dreti, Vransko
o posamezniki: Ažbe Kristin, Bergelj Pogačnik
Janja, Blažič Miha, Bogoslovci, Bogovič Anica in
Ivan, Cerar Lojzka, Cerkev Srca Jezusovega, Cvelbar
Andrej, Cvitan Štefanija, Čefer Andrejka, Černe
Meta, Dovžan Lojze, Dvoršak Boris, Gantar Metod,
Hrašovec Marija, Hrovat Karmen, Iršič Andrej,
Jurkovnik Francka in Stanislav, Kaš Ivanka,
Kegljevič Zagorc Lidija, Kitak Ljudmila, Kolar
Mihaela, Kotnik Štefanija, Kozinc Janez, Kozole
Cvetka, Kramar Matilda, Kranjc Ivan, Krivonog
Pavla, Kržan Miklavž, Kulovec Igor, Kuzma Anton,
Lah Pavla, Leskovar Tanja, Leskovar Vida, Lorber
Petra, Magdič Olga, Marinič Miro, Maslo Milica,
Mayer Ana, Mendot Tatjana, Mernik Zinka, Mikulin
Olga, Minoriti Ofmconv, Molitvena skupina
Podsončnica, N.N., Novak Danilo, Nzobandora
Katarina, Oaza Miru D.O.O., Oblak Janez, Ozvatič
Anica, Paškič Ilija, Petek Ana, Peterlin, Petrič
Branka, Prijatelj Marija, Sadek Stjepčevič Milena,
Sagadin Emil, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Sečnik
Transport D.O.O., Simončič Marta, Skomina Marica,
Sotlar Alojzija In Slavko, Stjepčevič Milena,
Suhadolčan Franci, Štibelj Jurij, Štrukelj Frančiška,
Urja - Jalen In Partnerji D.O.O., Vehovar Darinka,
Zupančič Ivan, Žele Ana, Žlender Jože, Žveglič
Marija o ZA PEDRA OPEKO o župnija: Koper,
Šturje o posamezniki: Adamič Marjan, Aka Pcb
D.O.O., Benedik Ivanka, Beršnjak Marija, Bohak
Ivan, Bratina Ana, Dovč Mihaela, Erman Antonija,
Golja Stanislava Helena, Gostiša Ladislav, Ješovnik
Simona, Kepec Gregor, Kordiš Rozalija, Likar Ivan,
Miha Doles S.P., Mihelčič Janez, Misijonski Krožek
Rojan – Trst, Mrak Bernarda, Muller Marija, Poljanec
Kolbezen Vida, Rejc Mirijam, Remše Matija, Rigler
Marta, Romuald Jovan, Ru-Fi D.O.O., Rus Valerija,
Stele Aleš, Šef Manja In Tone, Šegula Zdenka, Šifrer
Marija, Tomažič Frančiška, Turšič Janez, Velikonja
Štefanija, Zgonc Marija, Ziherl Franc, Ziherl Jovan
Dr.Jerca, Ziherl Marko, Zupančič Bernarda
o SKLAD ZA ŠOLANJE BOGOSLOVCEV
o posamezniki: Mah Tinko, Ravnihar Marija, Šifrar
Ana, Štrancar Anton, Vinkovič Marija o SKLAD ZA
RUANDO IN BURUNDI o posameznika: Kranjc
Barica, Šimec Tomaž o ZA VODNJAKE-MALAVI
o posamezniki: Blaznik Polonca, Čepin Matej, N.N.,
Polajnar Matija, Resman Silva o LENČKOV SKLAD
o posameznika: Primc Anton, Zavar Valerijan
o SKLAD ZA LAKOTO V ETIOPIJI
o posameznika:
Medvešek Viljem, Sarjaš Eli
o CIKLON-MJANMAR o posameznica: Tomšič
Nataša o DISPANZER MATANGA o posameznici:
Irnar Ana, Slemenšek Grošl Frančiška o RIŽEVA
POLJA-MADAGASKAR o posameznika: Zakonci
ob Zlatomašniku na Brezjah, Kunavar o CIKLON
IVAN MADAGASKAR o posamezniki: Vodoterm
Radomlje D.O.O. o DAR UPANJA-MATANGA
o posamezniki: Behek Mirjam, Butala Gregor,
Čadež Marija, Jazbec Blanka, Koselj Veronika,
Kresnik Robert, Morelj Darja, Nastran Vida,
Podobnik Jožica, Slemenšek Grošl Frančiška,
Štambuk Igor o DROBIŽ ZA RIŽ o posamezniki:
Drev Jožef, Jenič Dušan, Šubic Ida o ZA JOŽETA
Burger Alenka,
ADAMIČA o posameznica:
Kocmur Petra, Muller Marija o ZA S. KRISTINO
BAJC o posameznica: Lajevec Janja o ZA PAVLA
BAJCA o posameznica: Strajnar Ana o ZA S.
ANKO BURGER o posamezniki: Misijonski
Krožek Rojan – Trst, Saje Marija, Strajnar Ana o ZA
S. VIDO GERKMAN o posameznica: Pipan
JOŽETA
MLINARIČA
Marinka
o ZA
o posameznika: Kvaternik Tomaž, Pavlica Otilija
o ZA P. JOŽETA GROŠLJA o posameznica:
Velepič Anica o ZA S. VESNO HITI o župniji:
Bloke, Kalobje o posamezniki: Kolenc Marija,
Kunšič Francka, Misijonski Krožek Rojan – Trst,
Senegačnik Dr.Jurij, Zajec Marija o ZA TONETA
KERINA o župnija: Višnja Gora o posamezniki:
Capl Ana Marija, Kern Jože, Koncilija Jožica, Praček
Marija, Šink Andrej, Šušteršič o ZA TONETA
OVTARJA o župnija: Šmartno pri Slovenj Gradcu
o ZA S. AGATO KOCIPER o posamezniki:
Misijonski Krožek Rojan – Trst, Volavšek Marta
o ZA P. VLADIMIRJA KOSA o posamezniki:
Misijonski Krožek Rojan - Trst o ZA JANEZA
KRMELJA o župnija: Šentjošt nad Horjulom
o posamezniki: Kneževič Ana, Komac Blaž, Sušnik
Janez, Vrabec Mirijam o ZA S. ANDREJO
GODNIČ o posamezniki: Marjanovič Miranda,
Sedej Andreja, Selčan Leopold, Šef Ida, Štuhec Msgr.
Dr. Ivan o ZA DANILA LISJAKA o posamezniki:
Bonuti Hajdinjak Kamila, Bubnič Bernarda, Krevelj
Branko, Logar Marija, Marjanovič Miranda,
Misijonski Krožek Rojan – Trst, Mlekuž Žarko,
Sušnik Janez, Žukovec Jožica, žup.Karitas KranjTOMAŽA
MAVRIČA
Šmartin
o ZA
o posameznica: Malalan Nika o ZA IVANA BAJCA
o župnija: Šturje o ZA S. ZVONKO MIKEC
o posamezniki: Breznikar Jožefa, Misijonski
Krožek Rojan – Trst, Murn, N.N. o ZA
MISIJONARKE
MATERE
TEREZIJE
o posameznik: Kranjc Rafael o ZA S. TADEJO
MOZETIČ o posamezniki: Bonuti Hajdinjak
Kamila, Kolman Mojca, Kranjc Barica, Misijonski
Krožek Rojan – Trst, Rudež Lučka, Stibilj Jovica,
Stražar Marina, Šiško, Zavrtanik Petra o ZA
JANEZA MESCA o župnija: Javorje nad Škofjo
Loko o posameznik: Jereb Franc o ZA S. MARIJO
PAVLIŠIČ o posameznica: Šifrer Marija o ZA S.
MIRJAM PRAPROTNIK o posamezniki:
Kokovnik Zofija, Ravnikar Marija, Rihtar Helena
o ZA P. STANKA ROZMANA o posamezniki:
Nadškofijski Ordinariat o ZA ERNESTA SAKSIDA
o posameznica: Ham Alenka o ZA MARTINA
KMETCA o posameznici: Resman Silva, Selan
Stanka o ZA KLEMENA ŠTOLCARJA
o posameznika: Lajevec Janja, Prnaver Miran
o ZA S. MARJETO ZANJKOVIČ o posameznik:
SALOMONOVE
OTOKE
N.N.
o ZA
o posamezniki: Peternelj Janez, Smolik Dr.Marijan,
Kranjec Matilda, Strajnar Ana o ZA S. BOGDANO
KAVČIČ o posamezniki: Marinič Miro, Misijonski
Krožek Rojan - Trst o ZA LOJZETA PODGRAJŠKA
o posamezniki: Jelenko Gabriela, Povh Jože,
Tabajner Veronika o ZA S. ANICO STARMAN
o posamezniki: Brate Suzana, Kozorog Metka,
Merše Stane, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Praček
Marija, Smole Marija, Vinkovič Marija, Virant
Jasmina o ZA S. ZORO ŠKERLJ o posameznica:
Šef Ida o ZA S. MILENO ZADRAVEC
o posameznica: Brišar Tončka o ZA CIRILA
BERGLEZA o posameznica: Strajnar Ana o ZA S.
Ivančič
FANI ŽNIDARŠIČ o posameznika:
Angela, N.N. o ZA S. LJUDMILO ANŽIČ
o župnija: Ljubno ob Savinji o posamezniki:
Avbelj Niko, Bone Katja in Bogdan, Hodnik Veronika,
Kranjc Barica, Lazar Jožica, Misijonski Krožek
Rojan – Trst, N.N., Pegan Karlo o ZA S. ANO
SLIVKA o posameznici: Potočnik Irena, Skubin
Dragica o ZA S. DORICO SEVER o posameznice:
Apat Filomena, Kranjc Barica, Vombergar Angelca
o ZA IZIDORJA GROŠELJ o župnija: Mokronog
o posamezniki: Benedik Dr.Stanislav, Rupar Olga,
Štravs Andrej, žup.Karitas Kranj-Šmartin o ZA S.
POLONO ŠVIGELJ o posamezniki: Misijonski
Krožek Rojan - Trst o ZA ANO KNEŽEVIČ
o posameznica: Dobrovc Anica o ZA MARIJINE
SESTRE o posameznik: Čampa Tadej o ZA
TANJO STRGAR o posamezniki: Bertoncelj
Angela, Simončič Jelka, Simončič Marjeta in Gašper
Celoletni prispevek za
Misijonska obzorja
za leto 2013: 9 EUR,
za Evropo 12 EUR,
avionska za Ameriko
in drugod je 20 USD, 25 CAD.
BOG VAM POVRNI!
Darovi objavljenih so na naš račun
prispeli do 19. 11. 2012. Hvala vsem.
15
Srečanje kolednikov 2013
Dragi koledniki!
Po končanem koledovanju vas vabimo, da se udeležite SREČANJA KOLEDNIKOV
Škofija CE, Celje – AM Slomšek 19.01.2013
Škofija KP, ŠG Vipava 12.01.2013
Škofija LJ, ŠG Šentvid nad Ljubljano 19.01.2013
Škofija MB, Slovenj Gradec 12.01.2013
Škofija MS, Veržej 12.01.2013
Škofija NM, NM Baragov dom 12.01.2013
Srečanje se povsod prične ob 10. uri in se zaključi ob 14. uri.
Svojo udeležbo takoj po končanem koledovanju sporočite dekanijskemu animatorju za
misijone, ta pa bo sporočil škofijskemu animatorju.
Pridite z veseljem in osrečite še druge!